7 kongres ZKS Zveze komunistov Slovenije

Citation preview

ČASOPISNO ZALOŽNIŠKO PODJETJE KOMUNIST TOZD LJUBLJANA

Uredniški odbor; Miran Potrč (predsednik), Franc Bukovinsky, Rupko Godec, Vlajko Krivokapič, Janko Popovič, Ivan Renko, Emil Rojc, Lojze Skok, Ivana Šulgaj in Tone Tribušon

7. KONGRES ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE Urednik: Franček Brglez Lektura: ekipa »Komunista« Korektura: ekipa »Komunista« Likovna oprema: inž. Marjan Amalietti Tehnični urednik: Ciril Barborič Založilo ČZP Komunist, TOZD Ljubljana Za založbo: Vlajko Krivokapič Tisk ČGP Delo Ljubljana, september 1974

7. KONGRES ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE

LJUBLJANA 1974

Tretji april 1974, gospodarsko razstavišče v Ljubljani: točno ob pol desetih je predsednik CK ZKS France Popit z besedami »odpiram sedmi kongres Zveze komunistov Slovenije« začel najvišje srečanje in delovni dogovor komunistov naše republike. Za temi besedami je zadonela iz grl partizanskega pevskega zbora internacionala in še povzdignila slovesni trenutek. Sledil je pozdrav gostom in delegacijam, ki so prišli na kongres Zveze komunistov Slovenije: delegaciji Zveze komunistov Jugoslavije, delegacijam centralnih komitejev bratskih republik in pokrajin, gostom iz zamejstva in drugim. Kongres je nato z enominutnim molkom počastil spomin na člane zveze komunistov, ki so umrli med šestim in sedmim kongresom, tričlanska delegacija pa je položila venec h grobnici narodnih herojev. Ko je dvajsetčlansko delovno predsedstvo VII. kongresa zasedlo svoja mesta, je pozdravila kongres skupina pionirjev vseh ljubljanskih osnovnih šol: »Sicer smo še premladi, da bi globlje razumeli vprašanja, o katerih boste razpravljali. Toda o vlogi in delu zveze komunistov, ki se je pod vodstvom tovariša Tita bojevala za osvoboditev Slovenije in Jugoslavije ter za njun povojni napredek, smo slišali že toliko slavnega in lepega, da vam v vsem zaupamo. Prepričani smo, da bo tudi to, kar boste sklenili na tem kongresu, koristilo naši domovini in s tem tudi nam.« Kongres se je zahvalil pionirski delegaciji s pozdravom vsem slovenskim pionirjem in mladini. Po sprejetju poslovnika o delu VII. kongresa ZKS so izvolili verifikacijsko komisijo, kandidacijsko komisijo, komisijo za resolucije VII. kongresa, volilno komisijo in komisijo za prošnje in pritožbe ter imenovali sekretariat kongresa. Sprejeli so tudi naslednji dnevni red VII. kongresa ki ga je bil predlagal centralni komite: 1. Poročilo CK ZKS o delu ZKS med VI. in VII. kongresom ter poročili častnega razsodišča in revizijske komisije ZKS 5

2. Referat predsednika CK ZKS: NALOGE KOMUNISTOV V RAZVOJU SOCIALISTIČNIH SAMOUPRAVNIH ODNOSOV 3. Razprava o poročilih, referatu, predlogih resolucij in predlogu sprememb statuta ZKS 4. Sklepanje o statutu ZKS 5. Volitve v organe ZKS in ZKJ 6. Sprejem resolucij VII. kongresa ZKS 7. Razno. Pri prvi točki dnevnega reda so se delegati strinjali s predlogom, da poročil ne bi brali, ker so jih dobili vnaprej. Zato so takoj prešli na drugo točko: Naloge komunistov v razvoju samoupravnih socialističnih odnosov. Referat je prebral predsednik CK ZKS France Popit. Sledilo je poročilo verifikacijske komisije, zatem pa se je začela (v plenumu) razprava o poročilih, referatu, predlogih resolucij in predlogu sprememb statuta ZKS in se nadaljevala tudi popoldne. Popoldne so poslušali še obrazložitev sklepa o številu članov organov ZKS in ZKJ ter predloga kandidatnih list. Kongres je sklenil, da bo izvolil 19 članov konference ZKJ, dva člana komisije ZKJ za statutarna vprašanja, enega člana nadzorne komisije ZKJ (predsednik CK ZKS ter predsednika statutarne in nadzorne komisije so člani ustreznih organov po položaju), 60 gostov, ki imajo status delegata X. kongresa ZKJ, 70 članov centralnega komiteja ZKS, 15 članov komisije za statutarna vprašanja ZKS, 25 članov častnega razsodišča ZKS in 7 članov nadzorne komisije ZKS. Na koncu prvega dne VII. kongresa ZKS pa so se dogovorili, da bodo drugi dan nadaljevali razpravo v naslednjih štirih komisijah: za družbenoekonomski razvoj in politični sistem, za vprašanja izobraževanja, kulture in znanosti, za mednarodna politična in ekonomska vprašanja ter za organiziranost, razvoj in statut ZKS (s posebno delovno skupino za statut ZKS), ob tem pa so izvolili tudi njihova predsedstva. Dogovorili so se, da bodo poročila, referat, predlogi resolucij in predlog sprememb statuta ZKS podlaga za delo komisij. Tako je ves drugi dan tekla razprava o kongresnih komisijah. Vanjo se je vključilo (z razpravo v plenumu vred) nad 200 delegatov in gostov.

6

Tretji dan je kongres poslušal najprej poročevalce vseh štirih delovnih komisij. Njihova poročila so bila soglasno sprejeta, enako tudi poročilo centralnega komiteja, referat ter poročili revizijske komisije in častnega razsodišča. Nato je razrešil dosedanji centralni komite, častno razsodišče in revizijsko komisijo, potem pa je sprejel (z enim glasom proti) statut ZKS, s tem da je najprej poslušal obrazložitev predlaganih sprememb. Naposled je kongres v dopoldanskem delu opravil še volitve. Sklepni del VII. kongresa ZKS (5. aprila popoldne) se je začel z obvestilom, da je kongres sprejel 533 pozdravnih pisem in brzojavk. Poslali so jih delovni ljudje, delavci, komunisti, borci in mladina iz tovarn, šol in drugih ter s številnih zborovanj in sestankov. V svojih sporočilih so izrazili zaupanje v zvezo komunistov in tovariša Tita, podporo politiki ZK in neomajno pripravljenost uresničevati stališča in sklepe VII. kongresa ZKS, obenem pa globoko ogorčenje nad poskusi socializmu in miru sovražnih sil, ki hočejo skaliti odnose med narodi in narodnostmi Jugoslavije in sosednje Italije ter v ta del Evrope vnesti nemir in negotovost: »Tako kot vedno bomo znali tudi danes in v prihodnje ohraniti nedotakljivost naših meja, naše socialistične ureditve in razvoja.« Vse te številne želje so bile prijetna vzpodbuda in velika obveznost obenem. Zatem so sprejeli najprej poročilo komisije za prošnje in pritožbe, nato pa, po poročilu komisije za resolucije, soglasno še vse resolucije, splošno in posebne, kakor tudi dve izjavi — o položaju slovenskih narodnih skupnosti v sosednih državah in o aktualnem razvoju odnosov med Jugoslavijo in Italijo. V nadaljevanju plenarne seje so bili objavljeni izidi glasovanja v organe ZKJ in ZKS. Najmlajša delegatka Vojka Muršec je prebrala še pozdravno pismo tovarišu Titu, potem pa je tov. France Popit sklenil kongres s kratko oceno njegovega dela in zahvalo vsem, ki so kakorkoli pripomogli k njegovi uspešnosti.

Politično poročilo CK ZKS o delovanju ZKS med VI. in VII. kongresom

1. Obdobje med VI. in VII. kongresom ZKS pomeni za samoupravni socialistični razvoj naše družbe: — nadaljnje revolucionarno spreminjanje gospodarskih in družbenih odnosov z namenom, da bi delavski razred odločal o vseh rezultatih svojega dela; —• krepitev ideje neuvrščenosti in prizadevanj za mir v svetu ter mesta in vloge Jugoslavije v teh prizadevanjih; — potrditev pravilnosti naše neodvisne in neuvrščene zunanje politike; —■ nadaljevanje razvoja proizvajalnih sil in poglabljanje samoupravnih odnosov ter njihovo oblikovanje v celovit sistem; — uveljavljanje vodilne vloge delavskega razreda v družbi in ZK kot njegove avantgarde; — krepitev države kot socialistične skupnosti narodov in narodnosti Jugoslavije; — širše uveljavljanje marksizma na vseh področjih; — nadaljnjo graditev socialističnih medčloveških odnosov na podlagi ustreznega družbenega vrednotenja dela in solidarnosti med delovnimi ljudmi. Opredelitev in uresničevanje tako pomembnih nalog je moralo zaostriti idejnopolitično diferenciacijo v družbi in v ZK. Krepitev družbenoekonomske in politične vloge delavskega razreda je nujno vodila k ukinitvi številnih zasebnih in skupinskih monopolov, odstranjevanju materialnih in drugih virov različnih nesamoupravnih posrednikov in odtujenih centrov ekonomske in politične moči. V takšnih razmerah so začeli postajati nosilci tehnokratizma, etatističnega birokratizma, nacionalizma in liberalizma vse bolj agresivni; prizadevali so si, da bi družbeni razvoj odvrnili s samoupravne poti ter onemogočili uresničitev takšnega mesta in vloge združenega dela v proizvodnih in družbenih odnosih, kakršno smo opredelili z novo ustavo.

11

Obdobje po VI. kongresu ZKS, še zlasti čas po osmi seji CK ZKS in 21. seji predsedstva ZKJ, pomeni nadaljevanje zaostrenega idejnega in političnega boja med revolucionarnimi in protisamoupravnimi silami. Prve so gradile in utrjevale oblast delavskega razreda samega, druge pa so želele ohraniti doseženo stopnjo oblasti in vpliva na razpolaganje z ustvarjeno vrednostjo, izsiljene slojevske privilegije. Skupna značilnost reakcionarnih sil je bila predvsem omejevanje samoupravnih socialističnih odnosov in oviranje njihovega razvoja, spodkopavanje enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije ter zaviranje avantgardne in aktivne vloge zveze komunistov. Iz tega boja je ZKS izšla kot idejnopolitično enotna in organizacijsko učinkovita organizacija delavskega razreda. Rezultati tega boja — ki pomenijo nadaljnji dosežek pri graditvi socialističnega samoupravljanja — pa bi bili še ugodnejši, če se ZK ne bi morala spopadati z resnimi objektivnimi težavami in pomanjkljivostmi v lastnih vrstah, predvsem v vodstvih političnih in delovnih organizacij ter družbenopolitičnih skupnosti, pa tudi z nekaterimi teoretiki in publicisti, zlasti na področju družbenih ved. Glavna slabost ZK je bila v tem, da takšnim posameznikom ni odločno in sproti preprečevala, da ne bi svojega položaja izkoriščali za utrjevanje in širjenje lastne politične in gospodarske moči in oblasti. ZKS tudi ni vselej uspelo, da bi za spopade z nosilci protisamoupravnih teženj pravočasno organizirala in idejnopolitično usposobila celotno članstvo ZK in ves delavski razred. Razmere so se bistveno spremenile šele z 21. sejo predsedstva ZKJ ter pismom predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ, zatem pa z obravnavanjem, sprejemanjem in uveljavljanjem nove zvezne in republiške ustave.

2. Konferenca ZKS in centralni komite ZKS s svojimi organi sta, v sodelovanju z občinskimi organizacijami ZKS ter ob idejnopolitični podpori večine članstva ZK, nenehno omejevala prostor za delovanje protisamoupravnih in protisocialističnih sil, se spopadala s težnjami in metodami, ki bi lahko ogrožale nadaljnji razvoj samoupravnega socializma in iskala odgovore na aktualna vprašanja družbenega razvoja, še zlasti pa utrjevala poti za vse širše in neposrednejše uveljavljanje delavskega razreda kot edinega nosilca družbenogospodarske in politične moči. Iz teh spopadov je Zveza komunistov Slovenije izšla idejno in politično enotna kot nosilka revolucio-

12

narnih teženj in uveljavljanja zgodovinskih interesov delavskega razreda, hkrati pa se je tudi organizacijsko utrdila ter dosegla večjo učinkovitost delovanja. Vendar pa ZK pri reševanju posameznih konfliktov, še zlasti v delovnih organizacijah in v družbeni reprodukciji, ni vedno temeljito analizirala njihovih vzrokov, oziroma svoje aktivnosti ni vselej usmerila v odstranitev vzrokov, ampak se je zadovoljila samo z odpravljanjem posledic, kar je slabilo akcijo pri razvijanju samoupravnih odnosov ter sposobnost in ugled komunistov. Ponavljali so se pritiski, med njimi zlasti tehnokratski in nacionalistični, ki so odsevali tudi pomanjkljivosti našega družbenoekonomskega in političnega sistema. Mnogih med njimi nismo pravočasno rešili s samoupravnim sporazumevanjem in dogovarjanjem, zato so zavirali pot samoupravne integracije in vodili v dezintegracijo. Takšno stanje je ohranjalo neenake pogoje gospodarjenja, povzročalo razsipavanje dela in sredstev, krepilo težnje po zapiranju trga in s tem zmanjševalo naše proizvodne možnosti ter oviralo prodor nove tehnologije. Vse to je slabilo prizadevanja za gospodarsko stabilnost kakor tudi za zmanjševanje visoke stopnje inflacije in socialnih razlik.

I. 3. Glavna naloga organizacij in organov ZKS je bilo uresničevanje politike in stališč ZK, ki smo jih oblikovali na VI. kongresu ZKS in IX. kongresu ZKJ. Osnovna navodila kongresov za dejavnost komunistov so bila: — razvijati samoupravljanje z uveljavljanjem vodilne vloge delavskega razreda v naši družbi; — izvajati gospodarsko reformo po že sprejetih stališčih in posebej še z nadaljnjim zmanjševanjem vloge države pri upravljanju družbene reprodukcije tako, da bodo delavci vse bolj odločali o rezultatih svojega dela, predvsem pa o uporabi sredstev akumulacije; — izoblikovati dolgoročni ekonomski in družbeni razvoj Slovenije ter sistem planiranja v razmerah samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in razvite blagovne proizvodnje;

13

— uveljavljati družbeno vrednotenje dela po načelu delitve po delu in solidarnosti med delovnimi ljudmi na vseh področjih dela in življenja; — utrjevati enotnost jugoslovanskih narodov na temelju njihove enakopravnosti in uveljavljati samoupravno dogovarjanje na vseh ravneh družbenega življenja; — vztrajno skrbeti za to, da bo članstvo aktivno ustvarjalo in izvajalo politiko ZK, ki izraža današnji in zgodovinski interes delavskega razreda, kar je prvi pogoj za širše vključevanje delavcev in mladine v ZK; — vključevati delovne ljudi v graditev naše samoupravne socialistične družbe; —■ prispevati k politiki aktivnega sožitja z vsestranskim razvijanjem odnosov v svetu in še posebej z neuvrščenimi državami; — skrbeti za marksistično usmerjenost vzgoje in izobraževanja vseh delovnih ljudi, zlasti mladine; — nenehno preprečevati pojave birokratizma, ozkega nacionalizma, klerikalizma, tehnokratizma in liberalizma ter onemogočiti delovanje drugih protisocialističnih sil.

4. Uresničevanje teh nalog je mogoče oceniti le na podlagi družbenoekonomskih in idejnopolitičnih razmer, v katerih je zasedal VI. kongres ZKS. To je bilo obdobje, ko je bila zveza komunistov pred nalogo, da zagotovi nadaljnji, predvsem pa doslednejši razvoj samoupravnih socialističnih odnosov, da v skladu s takšno usmeritvijo opredeli svojo vlogo in način delovanja, da se trdneje poveže s temeljnimi sloji delavskega razreda in se otrese birokratskih in tehnokratskih pritiskov, da na tej podlagi spodbudi dejavnost delavcev in vseh naprednih ljudi ter da sproži socialno in akcijsko osvežitev svojih vrst. Okrepljena in povečana pozornost boju s protisocialističnimi in protisamoupravnimi silami pa je sprožila močan odpor liberalističnih, malomeščanskih in tehnokratskih družbenih sil, ki so si prizadevale izrabiti boj ZK in delovnih ljudi z birokratskimi silami za prodor liberalizma, za katerim so se prikrivale protisamoupravne in protisocialistične zasebno in skupinsko lastninske, elitistične, monopolistične, nacionalistične in podobne težnje. Te sile so poskušale nasprotovati, ovirati in celo onemogočiti prizadevanja zveze komunistov, da se otrese administrativnobirokratskih odklonov v svojih vrstah in se po organizacijski zasnovi in po metodah delovanja akcijsko trdno

14

opre na delavski razred ter kadrovsko in akcijsko raste iz samoupravne družbene osnove. Vdor teh, socialističnemu samoupravljanju nasprotnih teženj v družbenopolitično življenje, ki je našel posamična oporišča tudi v zvezi komunistov, ni ostal brez posledic za vsebinsko naravnanost VI. kongresa ZKS in uresničevanje njegovih sklepov.

5. Pri uresničevanju stališč IX. kongresa ZKJ in VI. kongresa ZKS se je ZKS morala ves čas spopadati z močnimi odpori, med drugim predvsem z metodo pritiska kot sredstvom za uveljavitev domnevnih skupinskih, lokalnih in drugih družbenopolitičnih interesov. Organi ZKS so v spopadih s tem pojavom uveljavljali med delovnimi ljudmi prepričanje, da lahko protislovja socialističnega razvoja v naših razmerah učinkovito rešujemo le po samoupravni poti, s samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem na vseh ravneh, tako tudi med federacijo in republikami ter pokrajinama. Najrazličnejši pritiski neposredno po VI. kongresu ZKS so bili posledica poskusov uveljavljanja posebnih interesov v še nerazvitem sistemu in neizdelanih metodah sporazumevanja in dogovarjanja. Zato se je CK ZKS zavzel za hitrejše in širše oblikovanje sistema in metod sporazumevanja in dogovarjanja na podlagi skupnega oblikovanja razvojnih smeri in konkretnih akcij ter skupne odgovornosti za uresničevanje dogovorov, kar je osnova za graditev federacije kot samoupravne in enakopravne socialistične skupnosti narodov in narodnosti. To stališče CK ZKS je podprla prva seja konference ZKS, potrdila ga je praksa mnogih organov za koordiniranje z učinkovitim reševanjem problemov, izpopolnjeno obliko in vsebino pa je dobilo v novih ustavah SFRJ in SRS. 6. Politika pritiska (cestna afera) je bila med drugim tudi izraz krepitve republiškega etatizma, birokratskih teženj v državnih in upravnih organih ter tehnokratskih teženj v vodstvih gospodarskih organizacij in še posebej v bančništvu in veliki trgovini, za svoje cilje pa sta jo izkoriščali tako tuja propaganda kot belogardistična politična emigracija z oživljanjem ideje o narodni spravi. ZKS se je učinkovito spopadala z zagovorniki takšne politike zlasti na razširjenih sejah sekretariata CK ZKS in na osmi seji CK ZKS. Na sejah sekretariata CK ZKS, predvsem pa v široki javni razpravi in v idejnopolitičnem razjasnjevanju, je ZKS temeljito obravnavala nastale

15

razmere. Na osmi seji CK ZKS smo povzeli temeljne ugotovitve aktivnosti ZKS ob cestni aferi, širše osvetlili vzroke za nastalo neenotnost, predvsem v vodstvu ZKS, ter nakazali izhod iz nesporazumov in nasprotij, ki bi lahko ogrožali dosledno samoupravno socialistično usmerjenost našega nadaljnjega razvoja. Na tej seji smo z jasnimi odgovori na našteta in druga odprta vprašanja konkretizirali stališča VI. kongresa ZKS. Še več: odločno smo zavrnili porajajoče se dvome v vodilno vlogo delavskega razreda in zveze komunistov kot njegove politične organizacije. Pri tem smo izhajali iz dejstva, da ostajajo zgodovinski interesi delavskega razreda, kljub njegovi spreminjajoči se notranji sestavi, enaki. Cilj je osvoboditi človeka vseh oblik izkoriščanja. Ocenili smo, da se temu upirajo tisti, ki bi radi imeli kakršenkoli monopol v družbi in ki bi radi svoj družbeni in materialni položaj oblikovali neodvisno od svojega delovnega prispevka in celo brez dela. Na 8. seji CK ZKS smo se ponovno zavzeli za oblikovanje takšnih družbenopolitičnih razmer in odnosov v naši družbi, v katerih bo delavski razred oziroma delovni človek vse bolj sposoben gospodariti z rezultati dela ter obvladovati celoten proces družbene reprodukcije. 7. V posameznih okoljih pa so se komunisti in organizacije ZK še vedno premalo zavedali, da demokracija ni samo razpravljanje, boj in svoboda mnenj, pač pa tudi akcija in nenehni boj za prevlado naprednih socialističnih sil nad vsemi tistimi, ki jim nasprotujejo ali jih ovirajo pri delu. Akcija pa zahteva ustrezno organiziranost za učinkovito uresničevanje politike ZK. Prav tu pa je bila ena najšibkejših točk v dejavnosti ZKS. Ne glede na to so imeli idejnopolitična analiza razmer v Sloveniji in stališča, ki smo jih sprejeli na osmi seji CK ZKS, velik trenutni in dolgoročni pomen. Poslej je Zveza komunistov Slovenije veliko odločneje in enotneje ter z večjo razredno ostrino reševala odprta vprašanja. Vse bitke in idejnopolitične spopade smo vodili z graditvijo lastnega programa, z oblikovanjem jasnih stališč do vseh najpomembnejših družbenopolitičnih problemov in z organiziranjem ustrezne dejavnosti za njihovo rešitev. Pomen osme seje CK ZKS za poglabljanje samoupravnih odnosov v Sloveniji je tudi v tem, da so se člani ZKS in delovni ljudje, na podlagi stališč in sklepov s te seje, ob nega16

tivnih pojavih opredeljevali za razvoj samoupravnih družbenoekonomskih in idejnopolitičnih odnosov v Jugoslaviji in Sloveniji, ne pa za besede in ravnanje posameznikov, nosilcev in zagovornikov metod pritiska in drugih oblik protisamoupravnega ravnanja. Prav zaradi takšne vsebinske naravnanosti osme seje CK ZKS je centralnemu komiteju uspelo idejnopolitično razgibati komuniste in delovne ljudi ter z njihovo pomočjo doseči in utrditi enotnost ZKS. II. 8. Zveza komunistov Slovenije je usmeritev VI. kongresa ZKS konkretizirala tudi na sejah konference ZKS, posebno še z opredeljevanjem obveznosti komunistov za uresničevanje sprejetih sklepov. V pripravah na prvo sejo konference ZKS in na njej smo opredelili predvsem naslednje naloge ZK: — dosledno uveljavljati cilje gospodarske in družbene reforme, kar zahteva ukinjanje državnega kapitala, odpravo nelikvidnosti in inflacije, ki trajno slabita razvoj proizvajalnih sil in možnosti za uveljavljanje samoupravnih odnosov in pravic delovnega človeka; — graditi sistem planiranja v razmerah samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in blagovne proizvodnje; — uresničevati načelo delitve po delu; — hitreje graditi samoupravne socialistične odnose na temelju načela, da delavski razred sam odloča o rezultatih svojega dela, še posebej o porabi sredstev akumulacije, in s tem vse bolj o celotnem družbenem razvoju; — razvijati komunalni sistem kot skupnost občanov in krajevnih skupnosti, v kateri naj bi občani neposredno usklajevali in uresničevali svoje interese; — jasneje opredeliti odnos ZKS do socialnih razlik v družbi, se odločno bojevati proti neupravičenim socialnim razlikam in za uveljavljanje solidarnosti med delovnimi ljudmi; — zagotoviti vključevanje zasebnih kmetijskih proizvajalcev v sodobno družbeno kmetijsko proizvodnjo na podlagi njihovega enakopravnega družbenoekonomskega položaja; — krepiti politiko neuvrščenosti naše države s širšim gospodarskim in drugim sodelovanjem z neuvrščenimi, pa tudi z 2 Sedmi kongres ZKS

17

organizacijskim in idejnim izpopolnjevanjem koncepta vseljudske obrambe; — raziskati vzroke za zaostajanje v razvoju posameznih območij v Sloveniji; — na teh programskih osnovah krepiti ZKS in ZKJ kot enotno organizacijo delavskega razreda, v kateri naj prideta do veljave tako enotnost delavskega razreda in delovnih ljudi Jugoslavije kot tudi enoten in poseben interes za razvoj vseh narodov in narodnosti; krepiti zavest, da se na temelju sporazumevanja med narodi krepi jugoslovanska samoupravna socialistična skupnost; — po načelih demokratičnega centralizma onemogočiti vsako frakcionaško delovanje v ZK; — oblikovati zavest delovnih ljudi, da je graditev samoupravnega socializma razredni boj za osvoboditev dela in človeka v sedanjih okoliščinah, kar zahteva nenehen boj s protisamoupravnimi silami. S tem, da je konferenca deloma razširila in konkretizirala stališča VI. kongresa ZKS in IX. kongresa ZKJ, je opozorila, da posamezniki sprejemajo sklepe ZK le v besedah, v praksi pa jih ne uresničujejo. Še posebej pa je konferenca načelno obračunala s tistimi gesli oziroma idejnimi stališči, ki so bistveno hromila akcijsko sposobnost in izkrivljala idejne poglede komunistov. Za utrditev enotnosti ZKS je bilo treba razkrinkati pravo vsebino gesel, katerih avtorji so se sklicevali na nove razmere, iz katerih da izhajajo nova spoznanja in nova stališča. V resnici pa so se ta stališča izkazala ob vsaki resnejši analizi kot zgodovinsko in teoretično zastarela, presežena, nazadnjaška, torej delavskemu razredu neustrezna, saj so ga oddaljevala od uresničevanja njegovih zgodovinskih interesov. 9. Eno izmed takšnih gesel, ki je oviralo revolucionarnost in razredno naravnanost ZK, je bilo poudarjanje nacionalnega interesa, ki da je po zmagi socialistične revolucije postal vodilni družbeni interes, širši od razrednega interesa, ki smo ga poudarjali v revoluciji. Zagovorniki te ideje, ki je izražala težnjo nosilcev nacionalne ozkosti in zaprtosti kakor tudi elitizma, so se opirali na dejstvo, da je v Jugoslaviji še živa tradicija nacionalnih nasprotij, ki jih je med obema vojnama poglabljal vladajoči razred, v Sloveniji pa so jo razplamtevale slovenske meščanske politične stranke. V boju proti temu 18

geslu in politiki, ki naj bi iz njega izvirala, se je ZKS opirala na dejstvo, da je slovenski narod po revoluciji in zaradi nje doživel svoj največji in vsestranski politični, gospodarski in kulturni razcvet. Politika ZKS in ZKJ, ki je bila globoko razredna, se je ves čas zavzemala za resnični slovenski nacionalni interes, vključno z utrjevanjem bratstva in enotnosti med jugoslovanskimi narodi in narodnostmi. Poudarjala je, da lahko nacionalne razprtije služijo le razrednemu nasprotniku socializma in njegovih težnjam po obnovitvi preživelih družbenih odnosov. Nacionalizem v delavskem razredu in pri večini delovnih ljudi ni našel opore, ker ima izrazito protirazreden značaj, na kateremkoli področju družbene dejavnosti se poskuša pojavljati. Organizacije in organi ZKS so v boju proti pojavom nacionalizma v Sloveniji opozarjali, da pomeni nacionalizem boj proti enotnosti delavskega razreda, proti njegovemu interesu za samoupravni socialistični razvoj, ki je pogoj za resnično nacionalno svobodo in vsesplošno uveljavljanje slovenskega in drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti v skupni državi. Na prvi seji konference ZKS smo poudarili, da program ZKS ni niti anacionalen niti nacionalno mlačen. Dilema je v tem, s kakšno politiko si lahko slovenski narod zagotovi svobodni razvoj in vse lepšo bodočnost. To pa je vprašanje, kako presegati tisto tradicionalno politiko, ki je bila večno na repu najbolj zaostalih družbenih teženj ter je s tem potiskala slovenski narod v položaj vase zaprte province — in kako zagotoviti, da bo slovenski narod v prvih vrstah družbenega napredka človeštva. Gre tedaj za slovensko nacionalno politiko s stališča demokratičnega razvoja, ki temelji na socializmu in na samoupravljanju. Resničen interes slovenskega naroda ni in ne more biti v nasprotju z razrednim interesom delavskega razreda, marveč se šele v njem vsestransko uresničuje. Ta usmeritev se hkrati opira na spoznanje, da je kritičnost do svojih akcij in stališč in njihovo nenehno preverjanje podlaga za uspešno sporazumevanje in življenje z drugimi narodi in narodnostmi v Jugoslaviji.

10. Za dosego politične, idejne in akcijske enotnosti ZKS je bilo izredno pomembno odgovoriti na vprašanje, kako preseči nasprotja pri pojmovanju sodobne vloge delavskega razreda v naši družbi, kakor tudi razjasniti vprašanje, ali je graditev samoupravnega socializma nadaljevanje razrednega boja ali

2»

19

njegov že doseženi smoter. Za idejnim videzom takšne dileme so bili skriti povsem določeni družbeni interesi. Z ene strani interesi tistih, ki so se že »osvobodili«, ki so bili zadovoljni z odnosi, v katerih so si pridobili precejšnjo ekonomsko in politično moč, pa tudi določene materialne privilegije. Te, v bistvu birokratske tehnokratske sile, so stališče, da je graditev socializma razredni boj za popolno osvoboditev delavskega razreda in zato naloga organiziranega delavskega razreda samega, razglašale za primitivni dogmatizem, ki da se oprijemlje starih, družbeno preživelih pogledov, ker ne upošteva bistvenih sprememb v sestavi in položaju prebivalstva ter odločilnega pomena in s tem vodilnega položaja »sil znanja«, menežerjev itd. v razmerah tehnične revolucije. Širšo družbeno osnovo za uveljavljanje svojega interesa so si te sile prizadevale zagotoviti s tem, da so boj za uveljavljanje delavskega razreda kot vodilne družbene sile prikazovale kot boj proti nujni avtoriteti gospodarsko in tehnično najbolj odgovornih ljudi v gospodarstvu in upravi, kot boj proti inteligenci nasploh. Nujno je bilo, da se je ob tej umetni dilemi opredelil CK ZKS, ki je na šesti seji razpravlja? o povezanosti med samoupravljanjem in uvajanjem znanstvenih dosežkov v delovne procese in organizacijo dela v delovnih organizacijah. Kljub sprejetim stališčem je bilo mogoče čutiti močan odpor v primerih, ko se je, ob samovolji posameznikov, ZKS zavzemala za pravice delavcev, oziroma ko je CK ZKS jasno poudaril, da mora ZKS uveljavljati tudi interese materialno najbolj prizadetih delavcev, ter ob drugih podobnih stališčih, češ da gre za podpiranje uravnilovke in primitivizma. Bilo je očitno, da birokratske in tehnokratske sile pod krinko sodobnosti in naprednosti nasprotujejo uveljavljanju delavcev pri upravljanju družbene reprodukcije in pri zoževanju razlik med fizičnim in umskim delom, kakor tudi neposrednemu povezovanju med delavci in raziskovalci. Mesta in vloge delovnega človeka v procesu proizvodnje, ki združuje fizično in umsko delo, ne določa le delitev po rezultatih dela. Pomembna je tudi zavest o skupnih interesih in nalogah. Te zavesti ne oblikuje samo sedanji družbeni položaj delovnega človeka, marveč v mnogočem tudi zgodovinski razvoj, ki je inteligenco ločeval od delavcev. Samoupravni družbeni odnosi vodijo k vse večji enotnosti delovnih ljudi. Poskusi, da bi ta proces zavirali s poglabljanjem zgodovinsko nastalih razlik v zavesti, so usmerjeni proti življenjskim inte-

20

resom delavcev in inteligence ter proti razvoju samoupravnih odnosov. Te težnje so nujno izzvale odpor predvsem v ZK. Zato smo na prvi seji konference ZKS poudarili, da je delavski razred poglavitni nosilec novih odnosov in procesov družbene integracije, ki edini lahko omogoča vsestranski razmah narodove ustvarjalnosti. Opozoriti smo morali tudi na dejstvo, da moč samoupravljanja raste iz enotnega interesa delovnih ljudi za vsestranski razvoj socialistične družbe. Razumljivo je, da obstajajo še posebni interesi družbenih slojev in delov delavskega razreda, vendar je samoupravno odločanje ljudi najuspešnejša pot za usklajevanje teh interesov.

11. Objektivna ovira za nadaljnjo graditev naše samoupravne in socialistične družbe so v času prve seje konference ZKS bila tudi »razmišljanja«, da je z vpeljavo samoupravnih socialističnih odnosov ZK opravila svojo zgodovinsko vlogo. Razvoj samoupravnih odnosov naj bi potekal odslej spontano, brez organizirane politične dejavnosti. Zato bi zveza komunistov s svojimi načeli o demokratičnem centralizmu, o utrjevanju idejnopolitične enotnosti in enotnosti akcije delovnih ljudi samo zavirala razvoj demokratičnih samoupravnih odnosov. Samoupravljanje pomeni tudi veliko samostojnih subjektov družbenega odločanja na različnih ravneh; ZK naj bi kršila njihovo samostojnost, če ne bi svoje vloge omejila le na splošne razprave. Vsebino teh razprav bi člani morali upoštevati le toliko, kolikor izražajo njihov interes, spoznanje in voljo. Kljub jasnim sklepom VI. kongresa ZKS in IX. kongresa ZKJ so se odvijale javne in zasebne razprave, o čem lahko sklepajo v organizaciji in do katere mere so sklepi obvezni za članstvo. Vse bolj jasno in zahtevno so se pojavljale teorije o različnih interesih narodov, slojev, področij, gospodarskih panog idr., ki se morajo v samoupravnih odnosih izražati kot idejni in navsezadnje kot politični pluralizem. Metoda pritiska ob cestni aferi je bila le ena izmed prvih vidnejših manifestacij takšnih pogledov. V boju z njimi je ZK poudarila, da je samoupravljanje demokratična oblika za reševanje družbenih protislovij na temeljih dogovarjanja, ki je mogoče prav zato, ker je temeljni interes delovnih ljudi enoten. ZK je integracijsko jedro vseh socialističnih družbenih sil, ker je branilka tega enotnega interesa in ker je organizacija delavskega razreda v njegovem boju za osvoboditev.

21

Teza o spontanem razvoju samoupravne družbe je teoretično napačna in praktično škodljiva, ker zanika razredni boj za doseganje samoupravnih socialističnih odnosov, demobilizira komuniste in delovne ljudi v tem boju in omogoča uveljavljanje od delovnih ljudi odtujenih sil ekonomske in družbene moči. V resoluciji prve seje konference ZKS smo poudarili: »Komunisti se zavzemamo za to, da se različni interesi izražajo in usklajujejo v celotnem mehanizmu političnega sistema, od delovnih organizacij in skupščin do družbenopolitičnih in družbenih organizacij. Hkrati nasprotujemo metodi pritiska in reševanju posameznih interesov v posebnih zvezah, zunaj samoupravnih odnosov. Take nesamoupravne metode za uveljavljanje različnih interesov odpirajo vrata ostankom buržoazne družbe in miselnosti, ki teže za tem, da bi trenutno različni interesi vodili v politični pluralizem večstrankarskega tipa. Vse to krepi birokratske sile, ki zahtevajo odločujočo vlogo države.«

III. 12. Na VI. kongresu ZKS smo ugotovili, da se zmanjšujejo učinek uresničevanja ekonomske in družbene reforme kakor tudi prizadevanja delovnih skupnosti za poglabljanje samoupravnih odnosov in da prihaja do bistvenih odstopanj. Vse bolj je postajalo jasno, da ne bo mogoče uresničiti zastavljenih ekonomskih in političnih ciljev zgolj z instrumenti ekonomske politike, ne da bi hkrati izpeljali ustrezno družbeno reformo. Temeljni razlog za odstopanje pri uresničevanju ekonomske in družbene reforme je bil v tem, da delavski razred ni odločal o rezultatih svojega dela in o celotni družbeni reprodukciji. Presežno delo in upravljanje z družbeno akumulacijo so si v veliki meri prilaščale tehnokratske strukture v organizacijah združenega dela in drugi centri odtujene ekonomske in politične moči. Vse to je vodilo v gospodarsko nestabilnost, visoko inflacijo in prevladovanje kratkoročnih interesov (pojavi monopolizma in lokalizma) ter poglabljalo socialne razlike. Takšne razmere so spodbujale težnjo po oblikovanju zaprtih nacionalnih ekonomij in republiški etatizem, kar je oviralo uveljavljanje enotnega ekonomskega sistema in politike, posebej še enotnega jugoslovanskega trga in učinkovito 22

dogovarjanje republik in pokrajin. Državni organi so morali pogosto reševati položaj prizadetih področij in dejavnosti ter številnih delovnih organizacij, pa tudi območij, da bi zagotovili normalno družbeno reprodukcijo. Zaradi nevarnih družbenoekonomskih in političnih posledic, ki so jih ta gibanja imela za revolucionarne pridobitve delavskega razreda in za samoupravni socialistični družbenoekonomski sistem, je ZK začela boj za razredno bistvo družbenoekonomskih odnosov. Kot poglavitno za uresničitev te usmeritve je opredelila umiritev ekonomskih gibanj, to je obvladovanje inflacije, ki so jo povzročali in pospeševali nosilci tehnokratskih in birokratskih teženj. Več kot triletni boj za obvladovanje inflacije je jasno pokazal, da so za stabilizacijo in razvoj proizvajalnih sil, ob neprekinjenem razvijanju samoupravnega sistema, življenjsko zainteresirani delovni ljudje, kar ostaja trdna podlaga za ponovno uveljavitev družbene vsebine in usmerjenosti reforme. IV.

13. V prizadevanjih, da bi vzpostavili in utrdili enotnost ZKS, je bila izredno pomembna naloga doseči, da si bo članstvo ZK pridobilo širše marksistično idejno znanje in sposobnost marksistično analizirati družbene procese in reševati probleme, kar je bilo v ZK vselej eden glavnih pogojev za enotno akcijo. Kljub posameznim dosežkom je bilo to področje že vrsto let zanemarjeno. Poleg podcenjevanja teoretičnega delovanja in ideološkega usposabljanja ter prepuščanja skrbi za to področje posameznim skupinam »ideologov« je takšno stanje povzročala še neenotnost pogledov, ki je izvirala iz nasprotij v mednarodnem delavskem gibanju in protislovnosti našega lastnega razvoja, predvsem pa zavestno prizadevanje tistih sil (tako birokratsko-tehnokratskih kot nacionalističnih, etatističnih, liberalističnih in odprto kontrarevolucionarnih), ki bi jim idejna enotnost družbe onemogočala ali vsaj bistveno omejevala možnosti za politične manipulacije. V našem idejnopolitičnem življenju so se največkrat brez konfrontacije ali vsaj brez pravočasne konfrontacije pojavljala protimarksistična stališča, od teh, ki so marksizem zoževala le na ideologijo ali na dialektično metodo mišljenja, do raznih dopolnjevanj marksizma s freudizmom, strukturalizmom, fenomenologijo ipd., vse

23

do odkritega izrivanja marksizma, češ da gre za zastarelo teorijo 19. stoletja. Boj za enotnost ZK in s tem delavskega razreda, kar je bila temeljna vsebina prve seje konference ZKS, je zahteval množično uveljavljanje marksizma, pojmovanega celovito kot filozofije, znanstvene teorije, ideologije in prakse proletariata, ki se nenehno razvija s politično akcijo delavskega razreda in ob vseh novih spoznanjih znanosti. Resolucija konference je zato poudarila nujnost, da se razvoju marksistične misli posveti mnogo več pozornosti in sil kot doslej; zahtevala je, da si vsi člani ZKS pridobijo tisto temeljno teoretično znanje, ki jim je potrebno pri vsakdanjem političnem delu in poudarila pomen sklepov o organizaciji političnih šol, socialistični vzgoji v šoli, o ustanovitvi marksističnega centra, izdajanju marksistične publicistike, širjenju in ustrezni usmeritvi »Komunista«, ki jih je CK ZKS sprejel v zvezi z uresničevanjem te naloge.

V. 14. Stališča in sklepi prve seje konference ZKS so bili politična idejna in akcijska osnova za enotnost ZKS. Močno polemični značaj seje konference je bil usmerjen predvsem proti tistim silam, ki so z nacionalistično demagogijo iskale širšo oporo v družbi in začele odprt boj za uveljavljanje svojih birokratskih, tehnokratskih in etatističnih zamisli ter se pri tem povezovale s podobnimi težnjami v drugih republikah. Njihov poraz na seji konference je bistveno prispeval k temu, da ZKS ni zašla v idejnopolitično krizo. Politično kratkovidno pa bi bilo, če bi imeli v ZKS izbojevano bitko že za dobljeno zmago. Zato je bilo potrebno, da delavski razred in delovni ljudje sprejmejo stališča seje konference kot prispevek k svojemu boju za samoupravno usmerjenost našega razvoja in ne le kot spopad v političnem in državnem vodstvu. Mobilizacija komunistov in delovnih ljudi, da na sklepe in stališča vodstva ne bi le pristajali, ampak si v vsakdanjem delu prizadevali za njihovo uveljavljanje na vseh ravneh in področjih, je bila tedaj najpomembnejša naloga vodstva ZKS. 15. Organizacije in organi ZKS so na podlagi stališč prve seje konference ZKS sprejeli predvsem naslednje naloge:

24

usposobiti vodstva in organizacije za akcijsko uresničevanje sprejetih načel o nadaljnjem družbenem življenju; utrjevati idejnopolitično enotnost množic z globljim poznavanjem marksistične misli; stabilizirati gospodarstvo na podlagi že sprejetih stališč gospodarske reforme, kar bo usmerjalo delovne ljudi k uresničevanju dolgoročnih in ne le kratkoročnih nalog; odpirati jasno socialistično perspektivo na področjih, kjer je bila več ali manj zamegljena; presegati socialne razlike, ki ne izhajajo iz dela, na temelju solidarnosti delovnih ljudi z najbolj prizadetimi. Usposabljanje vodstev in organizacij za akcijsko politično delovanje je bila idejnopolitična in organizacijska naloga. Po prvi seji konference ZKS in na temelju akcijskega programa CK ZKS za uresničitev sprejetih stališč in sklepov so vsa občinska vodstva in večina organizacij sprejela akcijske programe za nadaljnjo aktivnost. Centralni komite je organiziral več seminarjev in posvetovanj o najpomembnejših idejnopolitičnih problemih. Vodilni politični delavci ZK so večkrat obiskali vse občine in mnogo delovnih organizacij ter s političnimi aktivi obravnavali konkretno družbeno problematiko njihovega in širšega območja. Vodilna misel vsega tega delovanja je bila spodbujati procese, ki osvobajajo delavski razred, graditi sistem, v katerem se bodo ljudje dogovarjali o skupnem reševanju svojih problemov in problemov družbe ter utrjevati družbenopolitične odnose, v katerih je najpomembnejši dejavnik samoupravna pobuda delovnih ljudi. Zastavljeni cilji so zahtevali, da ZKS preseže razmere, v katerih je aktivnost komunistov potekala največ le v njihovi organizaciji ter da komunisti organizirano in učinkovito delujejo v vseh samoupravnih in političnih organih in organizacijah za uveljavitev politike ZKS.

16. Povezovanje samoupravnih odnosov v celovitejši sistem, v katerem se uveljavlja vodilna družbena vloga delavskega razreda, je med drugim zahtevalo tudi jasno oblikovanje stališč v akcijskem programu za nekatera področja dela, na katera je opozoril že VI. kongres ZKS. Za razvoj kmetijstva in reševanje problemov socialnega razlikovanja je nato ZKS sprejela ustrezna stališča in delovni program na drugi in tretji seji konference ZKS, za področja kulture, vzgoje in izobraževanja pa na več sejah CK ZKS.

25

Druga seja konference ZKS (junija 1970) je bila namenjena razpravi o problemih kmetijstva na sedanji stopnji našega družbenega razvoja in opredelitvi nalog ZK in drugih družbenih dejavnikov na področju gospodarske, socialne, kulturne in politične preobrazbe kmečkega prebivalstva in podeželja. Stališča in sklepi druge seje konference in prvi rezultati, ki smo jih že dosegli pri njihovem uresničevanju, so pospešili kmetijsko proizvodnjo na osnovi trdnejše zveze delovnih kmetov z vsemi drugimi delovnimi ljudmi v samoupravnih socialističnih odnosih in s tem intenzivnejše politično delovanje organiziranih socialističnih sil na vasi. VI. 17. Po temeljnih pripravah, ki so obsegale tudi široko javno razpravo, je konferenca ZKS na tretji seji (novembra 1971) obravnavala socialno razlikovanje. Konferenca je analizirala družbenoekonomske in politične, pa tudi individualnomoralne vzroke za socialne razlike, ki ne izhajajo iz delitve po delu. Socialne razlike so se poglabljale zaradi nadaljnjega odtujevanja rezultatov dela od delavcev in njihovega premajhnega vpliva na upravljanje v organizacijah združenega dela in družbene reprodukcije. Materialna in moralna razslojenost družbe ni samo posledica razlik in nasprotij med ljudmi, ki se nujno porajajo iz družbene delitve dela in delitve dohodka po rezultatih dela, ampak jo poglabljajo tudi razlike v socialnih interesih posameznikov in skupin za trajno in kar najbolj privilegirano udeležbo pri delitvi družbene moči, vpliva in dobrin. Zaradi takšnih procesov so se socialne skupine čedalje boj razlikovale in oblikovale svojo politično zavest, s tem pa so se zaostrovala ekonomska in družbena nasprotja. Zato se je zveza komunistov začela bojevati za to, da bi delavci uživali vse pravice iz živega in minulega dela, da se samoupravljanje uveljavi kot proces osvobajanja dela in da se v skladu z zgodovinskimi interesi delavskega razreda usmerja razvoj v brezrazredno družbo. Tretja seja konference ZKS je sprejela celovita stališča glede temeljnih izvorov socialne neenakosti, opredelila pa se je tudi glede vsebine in usmeritve socialne politike ter socialistične morale. Ponovno je postavila v ospredje boj za socialistične vrednote in nujnost boja za socialno enakost delovnih

26

ljudi kakor tudi za gospodarsko stabilizacijo, obvladovanje inflacije in razvitost planiranja. Konferenca je potrdila vlogo zveze komunistov za uveljavljanje socialistične morale in zakonitosti ter se zavzela za celo vrsto ukrepov na področju socialne politike, delitve dohodka, posebej še osebnih dohodkov. S tem je tretja seja konference ZK Slovenije izoblikovala politično in idejno usmeritev, ki predstavlja orožje delavskega razreda in delovnih ljudi v boju z nosilci tehnokratskih in drugih teženj po privatizaciji družbene lastnine in po prilaščanju rezultatov tujega dela. Zveza komunistov Slovenije je tako znova podčrtala svoj delavski značaj in zavest, da se stopnja osvoboditve delavskega razreda in s tem vse družbe kaže predvsem v delovnih in življenjskih razmerah tistega sloja delavskega razreda, ki je ostal najdlje od odločanja o pogojih in rezultatih svojega dela. Prepričljivo se je ob tem tudi izkazalo, kako nevzdržne so pri reševanju kakršnegakoli družbenega problema različne teorije o spontanem družbenem razvoju in čigav interes izražajo. Na tretji seji konference smo ocenili tudi delovanje ZK pri usmerjanju in mobilizaciji delovnih ljudi glede na pomembna mednarodna dogajanja in premike v svetu. Poudarili smo nujnost, da Jugoslavija s širokim sodelovanjem z vsemi deželami v svetu utrjuje svoj položaj suverene in neuvrščene dežele, in ugotovili, da politiko neuvrščenosti podpirajo najširše delovne množice v Sloveniji. Obenem smo poudarili, da moramo še nadalje razvijati zavest delovnih ljudi, da je ugled Jugoslavije v svetu odvisen predvsem od njene notranje trdnosti in enotnosti ter doslednega razvijanja samoupravnih socialističnih odnosov. Uresničevanje stališč tretje seje konference je Zvezi komunistov Slovenije tudi omogočilo, da se je v Sloveniji in v Jugoslaviji zavzela za odločilen spopad z nacionalističnimi in drugimi protisocialističnimi silami, ki se je razpletel na 21. seji predsedstva ZKJ. Z jasno in poglobljeno razredno usmeritvijo ter z aktivnim odporom nasprotnim težnjam in ideologijam je Zveza komunistov Slovenije ustvarjalno prispevala k prizadevanjem Zveze komunistov Jugoslavije.

VII. 18. Komunisti in organizacije ZKS so, skupaj s CK ZKS in njegovimi organi, med drugo in tretjo sejo konference ZKS

27

obravnavali vrsto pomembnih družbenih vprašanj: od družbenoekonomskega sistema do kadrovske politike, od odnosov med republikami in federacijo do mednarodnega položaja Jugoslavije. Hkrati so spremljali uresničevanje sprejetih sklepov in reagirali na probleme, ki so se pojavljali v ZK in vsej * družbi. V obdobju med kongresoma smo dosegli pomembne rezultate v prizadevanjih za dvig kulturne ravni delavskega razreda. Prizadevali smo si, da bi bila kultura hkrati politični boj za poglabljanje socialistične samoupravne demokracije in s tem za humanizacijo odnosov, in da bi pomenilo razvijanje socialističnega samoupravljanja hkrati tudi boj za kulturo. Dosegli smo visoko stopnjo svobode umetniškega, znanstvenega in teoretičnega ustvarjanja, okrepili njegovo institucionalno, materialno in kadrovsko osnovo, vzporedno s tem pa oživili ideološko delo, razvili marksistično teorijo in družbene vede na višjo raven marksističnega izobraževanja in socialistične vzgoje mladih na šolah in na univerzi ter marksističnega izobraževanja delavcev. Ob povečani aktivnosti zveze komunistov so se močneje izrazile tudi razne socializmu in socialističnemu samoupravlja nju tuje težnje v umetnosti, kulturi, znanstvenem življenju, teoriji, izobraževanju ter sredstvih javnega obveščanja. Zveza komunistov pogosto ni reagirala na poplavo raznih mnenj in teženj, naperjenih proti socializmu. Ko se je po nepotrebnem branila pred očitki, češ da duši različna mnenja, je dovolila, da so publicistiko polnili samogovori raznih socializmu in samoupravljanju nasprotnih klanov in klik. Take negativne težnje so prodrle celo v nekatere žirije, ki so družbena priznanja podeljevale po merilu svoje elitniške zaprtosti in monopola svoje klike. Zveza komunistov je bila v spopadu s takšnimi in podobnimi težnjami premalo ofenzivna, razen na področju izobraževanja, kjer se je odločno spopadla z zahtevo po nevtralni šoli. V tem času se je pojavil tudi prodor profitarske miselnosti, ki je ponujala ljudem nekulturo z izgovorom, da so potrebna sredstva za kulturo. Tako so prodajali nekulturo ljudem, ki so bili kulture najbolj potrebni in ki so s svojimi nizkimi dohodki »subvencionirali« kulturo za ljudi, ki bi si jo lahko sami kupili. Te »formule« tudi še danes nismo povsem * Ta dejavnost bo podrobneje prikazana v razčlenitvi poročila in s pregledom dela konference ter CK ZKS med VI. in VII. kongresom ZKS v prilogi poročila.

28

pognali čez prag založniških in časopisnih hiš, pogosto tudi zaradi neizoblikovanosti dolgoročnega razvoja na teh področjih. V slovenskem kulturnem prostoru so se poleg ustvarjalnih, naprednih sil oglašali tudi takšni, ki so v odprtem spopadu z zvezo komunistov. Kritiko vsega obstoječega so spremenili v dogmo. S tem ko napadajo ZK in institucije samoupravne socialistične demokracije, delujejo pravzaprav proti praksi stalnega revolucioniranja odnosov. Revolucijo kot gibalno silo razvoja si prizadevajo nadomestiti z nezmotljivo kritiko, samoosvobajanje delavskega razreda s »kritično« inteligenco in študenti. Umetnost ali znanstvenost jim rabi kot pretveza za politikantstvo in demagogijo. Ponekod so se celo komunisti pustili zaslepiti z dramatičnimi opozorili, da je vsaka družbena akcija in ocena pojavov v umetnosti, znanosti, kulturi dogmatizem, sektaštvo in atentat na ustvarjalnost. Najbolj pogosto jim nasedajo omahljivci med člani ZK na področju kulture, ki jih je strah dogmatizma, ne zavedajo pa se, da s svojo popustljivostjo pred anarholiberalizmom dogmatizem le izzivajo in ga celo krepijo. 19. Pri nadaljnji graditvi samoupravnih odnosov ter znanstveno marksistične in socialistične vzgoje in naravnanosti vsega šolskega sistema se je morala naša družba v tem času spopasti z zahtevo po idejno nevtralni šoli. Vpliv teorije o možnosti spontanega razvoja in z njo povezana absolutizacija formalne demokracije sta spodbudila posamezne prosvetne delavce, predvsem pa del cerkvene hierarhije in klerikalno usmerjenih duhovnikov, ki so v boju za svoj nekdanji skrbniški monopol nad šolsko vzgojo videli prvi korak k temu cilju prav v nevtralni šoli. Skupaj z veliko večino prosvetnih delavcev je ZKS pokazala na družbeno škodljivost zamisli o nevtralni šoli, ki bi lahko izničila vsak vzgojni vpliv šole in družbe, to pa bi izrabili nasprotniki socializma kot dokaz o vzgojni in moralni neučinkovitosti socializma ter s tem širili prostor za uveljavljanje svojih političnih konceptov.

20. Stališča zveze komunistov o idejnopolitičnih vprašanjih in aktivnosti komunistov na univerzi so se po 29. seji CK ZKS začela postopoma uveljavljati. K temu sta prispevali razpravi, ki ju je organizirala ZK o idejnopolitičnih vprašanjih razvoja in reforme visokega šolstva. Po daljšem obdobju, za katero je

29

bil na univerzi ter na nekaterih višjih in visokih šolah značilen soobstoj različnih marksizmu tujih idejnih tokov, so komunisti v zadnjem letu bili pobudniki prvih idejnih soočanj. Z marksističnih pozicij so šli v konfrontacijo predvsem z nosilci abstraktnega humanizma, strukturalizma in funkcionalizma in se zavzeli za marksistično zasnovanost celotnega študijskega in raziskovalnega procesa. Ne glede na to, da odpori še vedno obstajajo, se je tudi v visokem šolstvu začel proces ponovnega uveljavljanja marksizma.

21. Tako v dejavnosti ZKS kot v dokumentih, ki smo jih sprejemali, smo poudarjali vlogo socialistične zveze, sindikatov, mladinske organizacije in drugih družbenopolitičnih organizacij in društev pri razvoju samoupravne družbe, za najširše vključevanje delovnih ljudi v politično življenje in za reševanje vsakdanjih problemov. V ZKS smo se zavzemali za to, da bi družbena učinkovitost in vpliv teh organizacij postala merilo za delovanje komunistov. Načela iz dokumenta »Socialistična zveza danes«, ki jih je sprejela ta organizacija, so hkrati načela, ki jih sprejema ZK in ki so uresničljiva le z vsestransko aktivnostjo njenih članov. Poudarili smo, da je treba v celoti obnoviti zavest, da je vsak član ZK aktivist socialistične zveze, kot je bil nekdaj član KPS aktivist OF.

VIII. 22. Stališča, ki jih je v tem obdobju gradila ZKS, in prizadevanje, da bi za njihovo uresničevanje mobilizirali najširše množice, kažejo na naš nenehen revolucionarni vzpon; ob reševanju problemov, ki jih je prinašal čas, pa se je krepila zavest, da gradimo brezrazredno komunistično družbo. Naloge smo lahko uresničevali le z nadaljnjim utrjevanjem idejnopolitične in akcijske enotnosti ter učinkovitosti ZK. ZKS si je prizadevala doseči takšno organiziranost, ki širi delovanje ZK znotraj delavskega razreda, da bi se tako čim močneje uveljavila vloga in vpliv delavskega razreda, posebno neposrednih proizvajalcev, na aktivnost ZK, kar je osnova za uveljavljanje njene akcijske in idejnopolitične vloge v družbi. Prizadevali smo si oblikovati takšno organizacijsko sestavo, ki omogoča učinkovito povezovanje komunistov od osnovne organizacije do republiškega vodstva, in ustvarja možnost, da članstvo, 30

organizacije in vodstva skupaj snujejo, oblikujejo in sprejemajo odločitve v ZK. Pri tem smo naleteli tudi na odpore, s katerimi smo se spopadli tako v ZKS kakor tudi v ZKJ. Eno izmed vprašanj, povezanih z organiziranjem komunistov kot avantgarde delavskega razreda, je bilo vprašanje, kako naj se ZK organizira v delovnih organizacijah, v krajevnih skupnostih, skratka povsod tam, kjer se najprej rešujejo problemi delovnih ljudi. Po razjasnitvi posameznih idejnih vprašanj v zvezi z organiziranjem smo uveljavili nekatere organizacijske spremembe, ki bi naj prispevale k nadaljnjemu preseganju istovetenja ZK z oblastjo in njenemu spreminjanju v organizacijo, ki se zliva v okvire samoupravljanja. Vzporedno z ustanavljanjem velikih organizacij ZK, ki naj bi zagotovile večjo usklađenost in sintezo interesov ter s tem krepile akcijsko sposobnost zveze komunistov, je bilo čutiti tudi močne težnje po ukinitvi organizacij ZK v združenem delu. Nosilci teh teženj so bile tehnokratske in liberalistične sile, ki so težile k organiziranju ZK zunaj delavskega razreda, to je tam, kjer se ne odloča o bistvenih problemih. S tem so na široko odpirale vrata za uveljavljanje monopola upravljavskih struktur. Podobna ugotovitev velja tudi za ohromitev vpliva zveze komunistov v drugih delovnih okoljih, tako v šolstvu, zdravstvu, državnih organih, oblastnih in predstavniških organizacijah, gospodarskih združenjih, društvih in drugod. Komunisti se v njih niso redno sestajali, da bi zagotovili uresničevanje politike ZK. To je bil na eni strani izraz idejnopolitične neenotnosti v zvezi komunistov, na drugi strani pa je prav to omogočalo prakso, da komunisti eno govore, drugo pa delajo. V imenu demokracije notranjega življenja ZK so se te sile v besedah zavzemale za posodobljanje, v resnici pa za ukinitev demokratičnega centralizma kot prvega načela, na katerem mora temeljiti notranje življenje, organiziranje in delovanje ZK. Tako so nekateri člani ZK videli le formalno stran demokracije brez njene revolucionarne vsebine. Revolucionarno vsebino nekaterih akcij, s katerimi bi morali zagotoviti boljšo organiziranost in mobilizacijo članstva (ljubljanski primer), so kritizirali, češ da gre za napad na samoupravno demokracijo, s tem pa so objektivno postali orodje liberalističnih in tehnokratskih sil. Zaradi takšnih razmer sta se v ZK pojavljala oportunizem in zavestno odstopanje od akcije, ko bi se bilo 31

potrebno bojevati za uveljavljanje idejnopolitičnih stališč ZKS. V mnogih okoljih je bila zveza komunistov pasivna, ali pa se je ukvarjala z notranjimi organizacijskimi vprašanji, kar je navadno vodilo k oportunizmu takšnih organizacij in njenih članov; v njih je prihajalo do tehnokratskega in birokratskega podrejanja samoupravljanja in zanikanja temeljnih pravic in dolžnosti delovnih ljudi v samoupravnem procesu. Takšne pomanjkljivosti v zvezi komunistov so bile eden izmed bistvenih razlogov za slabitev socialne sestave zveze komunistov. Delavci se vanjo niso vključevali, ker jih takšna politična aktivnost organizacij in komunistov ni mogla pritegniti in zainteresirati. Naraščanje birokratskega odnosa do človeka je povzročalo upadanje samoupravljavske in splošne družbenopolitične aktivnosti žensk. Krivci tega stanja pa so kazali na druge vzroke kot nezainteresiranost, materinstvo, nizka kvalificiranost in izobraženost. S tem so odvračali pozornost od nujnosti uveljavljanja socialističnih odnosov tudi na področju materinstva in družine. V mnogih okoljih je bila organizacija ZK celo v rokah tehnokratskih struktur, vodstvo organizacije pa sestavni del odtujene upravljavske in vodstvene strukture. Tem težnjam in idejnopolitičnim tokovom se je ZKS precej uspešno upirala ves čas po VI. kongresu. Zato je tudi prišlo do zaostrenih idejnopolitičnih razmer in polemik ter diferenciacije znotraj ZK.

23. Ena izmed takšnih bitk je bil spopad z nasprotniki ustanovitve občinskih organizacij ZKS v Ljubljani. Potrebo po delovanju občinskih organizacij je narekovalo dejstvo, da je bilo veliko komunistov z organiziranjem četrtnih komitejev zelo ohlapno organizacijsko povezanih med seboj, kar je bistveno hromilo dejavnost ZK v Ljubljani. Kljub temu pa se je del komiteja mestne konference na vse načine upiral predlagani reorganizaciji ZK v Ljubljani. Ob razjasnjevanju nastalih razmer je postajalo vse bolj očitno, da se za čisto formalnimi ugovori proti reorganizaciji skriva idejnopolitičen koncept, ki je nasproten že sprejetim stališčem ZKS. Del komiteja mestne konference ZKS ni verjel v pripravljenost članstva, da se bojuje za politiko ZK. Ugotavljal je le pasivnost večjega dela komunistov v Ljubljani in se zadovoljil s tem stanjem. Sodil je, da je v mestu le nekaj sto aktivnih in sposobnih komunistov, s katerimi se splača de32

lati in jih ustrezno vključiti v organe mestne organizacije ZKS. Posamezne skupine teh komunistov so se začele zraščati z nosilci upravne in gospodarske moči, da bi predvsem v sodelovanju z njimi zagotovile uspešnost gospodarskega in političnega razvoja mesta. Vse bolj očitno je postajalo, da se za takšnim ravnanjem lahko skrivajo le tiste nacionalistične, etatistične in birokratske ter tehnokratske sile, ki so bile idejnopolitično že poražene na prvi seji konference ZKS. Članstvo ZKS je spoznavalo, da ne gre za neenotnost v organih ZKS ob iskanju posameznih konkretnih rešitev, marveč za dva koncepta, pri tem pa se delovanje birokratskih in tehnokratskih sil kaže kot oblikovanje frakcije, ki si z geslom boja proti dogmatizmu in neostalinizmu skuša pridobiti odločujoč vpliv v ZKS. Živa razredna zavest velike večine članov se je izrazila na 21. seji CK ZKS (maja 1971), ko je sprejel sklep o ustanovitvi občinskih organizacij ZKS v Ljubljani, nakar je mestna konferenca ZKS Ljubljana sprejela sklep o svojem razpustu, sekretar komiteja pa je odstopil. Po pomenu in učinku akcije je načela demokratičnega centralizma rušila in s tem odpirala vrata za oblikovanje frakcij v ZK tudi akcija nekaterih poslancev — komunistov, ki so pri kandidiranju in volitvah članov predsedstva SFRJ iz Slovenije sestavljali svojo listo mimo SZDL Slovenije. CK ZKS je akcijo obsodil kot politično nesprejemljivo, ker nasprotuje sklepom o aktivnosti komunistov pri volitvah in o delovanju komunistov v SZDL, predvsem pa, ker je v nasprotju z uresničevanjem koncepta samoupravne socialistične demokracije. CK ZKS je to akcijo in njen zagovor ocenil kot odsev zamisli o spontanem razvoju samoupravnega socializma, ki ne upošteva dejstva, da v sodobnem svetu in še posebej pri nas vloga subjektivnega dejavnika narašča in da je zato nujno treba krepiti vlogo ZK, prav tako pa tudi pomen, vlogo in funkcijo drugih družbenopolitičnih organizacij, zlasti še socialistične zveze. Teorija o spontanem razvoju odpira vrata za delovanje nasprotnikov samoupravnega socialističnega razvoja, saj v bistvu izraža težnjo, da bi v razmerah našega družbenega razvoja upadla dejavnost demokratičnih socialističnih samoupravnih sil in bi namesto njih nastopile druge, ki ponujajo drugačne rešitve vprašanj našega časa. 24. Rezultat vseh teh prizadevanj je bila učinkovitejša organiziranost ZK. Začeli smo ustanavljati aktive komunistov 3 Sedmi kongres ZKS

33

na posameznih področjih, dejavnostih in v raznih ustanovah. Najpomembnejše pa je bilo ponovno aktivirati organizacije v delovnih organizacijah. Poseben poudarek smo dali tudi organiziranju ZK za delo med mladino, zlasti bolj organiziranemu sprejemanju v ZK. O teh in še mnogih vprašanjih, ki so izboljševala organiziranost ZK, je večkrat razpravljal tudi CK ZKS. Da bi lahko ZK bolj organizirano in bolj učinkovito delovala znotraj delavskega razreda, je bilo potrebno oblike organiziranosti čimbolj prilagoditi potrebam delavcev — za reševanje njihovih konkretnih in dolgoročnih vprašanj. Hkrati je bilo potrebno organizacije ZK prilagoditi za učinkovito uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov, ki so jih opredelila ustavna dopolnila. Temeljna organizacija združenega dela je postala osnovna samoupravna in produkcijska celica, v kateri delovni ljudje neposredno ustvarjajo ter pretežno zagotavljajo in uveljavljajo velik del svojih življenjskih potreb in interesov. Zveza komunistov mora biti zaradi tega dejavna prav v temeljni organizaciji združenega dela, kjer se samoupravni procesi odvijajo in uresničujejo in lahko ZK nanje bistveno vpliva. Z geslom »v vsaki temeljni organizaciji združenega dela in krajevni skupnosti je treba ustanoviti osnovno organizacijo ZK« se je začelo odločno prizadevanje ZK, da se komunisti organizirajo v družbeni bazi, tam, kjer se porajajo in rešujejo vsakdanji problemi delovnih ljudi.

IX. 25. V ZKS smo se v tem času tudi odločno spopadli z zagovorniki gospodarskega kriminala, s stališčem, naj v poslovno dejavnost ne vključujemo socialističnih moralnih norm, ker da je uspeh edino merilo poslovnosti. Razširjenost takšnega stališča med vodilnimi delavci v gospodarstvu so še posebej dokazovale obsežne polemike ob odkrivanju posameznih pojavov gospodarskega kriminala in ob glasovanju v gospodarskem zboru skupščine SRS o odvzemu poslanske imunitete poslancu, proti kateremu naj bi se začela preiskava zaradi upravičenega suma protizakonitega okoriščanja. Zagovorniki poslovnosti za vsako ceno, tudi z gospodarskim kriminalom, so se oprijeli nacionalistične demagogije, češ da se zaradi pomanjkljivosti v 34

gospodarskem sistemu tako dogaja v vseh republikah in da vsak finančni uspeh posamezne gospodarske organizacije koristi našim nacionalnim interesom. Organi ZKS so opozorili na vso družbeno škodljivost mnenja, da se nacionalni razvoj lahko gradi na kriminalu, ne pa z ustvarjalnim delom. Pristajanje na takšno tezo bi razoroževalo delovne ljudi ne le zato, ker bi izničilo samoupravljanje — saj bi bil poslovni uspeh gospodarske organizacije odvisen od transakcij, ki so skrite pred javnostjo — marveč tudi zato, ker bi zanikalo vsako socialistično moralo, ki temelji na družbenem priznavanju dela in na povezanosti ljudi v družbeni delitvi dela.

26. Z nacionalistično-etatističnimi silami skupaj z birokratsko-tehnokratskimi se je ZKS v tem času spopadla tudi pri oblikovanju koncepta dolgoročnega razvoja Slovenije in pri uresničevanju sklepa VI. kongresa, da je treba izdelati sistem planiranja v razmerah samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in razvite blagovne proizvodnje. Z argumentacijo o prednostih, ki da jih ima Slovenija zaradi svoje prometne lege in velikih možnosti za turizem, so te sile usmerjale investicije predvsem v trgovino, gostinstvo in turizem, zanemarjale pa proizvodnjo predvsem energije in surovin ter kmetijstvo. Takšna usmeritev je krepila ekonomske, finančne, s tem pa tudi politično močne, od delavcev odtujene centre moči, ki so uveljavljali svojim zamislim ustrezno usmeritev razvoja Slovenije tudi na drugih področjih. To se je kazalo predvsem v podcenjevanju povezovanja delovnih organizacij in republike znotraj Jugoslavije in, v okviru politike neuvrščenosti, z deželami v razvoju. S tem so se povečali naša gospodarska odvisnost od razvitih zahodnih držav in nesorazmerja v zunanjetrgovinski bilanci republike, pa tudi celotne države. V občinskih organizacijah ZKS in v CK ZKS smo se zavzemali za drugačne usmeritve razvoja, ki naj bi omogočile hitrejšo modernizacijo in širjenje industrije ter odpravo neskladnosti s proizvodnjo; usmeritev, ki bi utrjevala ekonomsko in politično neodvisnost, predvsem v smeri močnejšega povezovanja našega razvoja z razvojem dežel v razvoju. Nedvomno ni šlo le za strokovno ekonomsko vprašanje, pač pa za povsem določen politični koncept: ali krepiti delavski razred in reševati njegove probleme v njegovem interesu, ali pa krepiti od delavskega odločanja odtujene nosilce finančne moči in oblasti. 3*

35

Ob vztrajnih prizadevanjih za nenehen razvoj dežele, za takšen položaj in zavest delavskega razreda, da bo postal resničen nosilec politične in ekonomske moči, za akcijsko in idejno učinkovito delovanje ZKS pri odpravljanju mnogoterih nalog, ki so iz tega izhajale, se organizacije in organi ZKS niso izogibali spopadom s protisamoupravnimi silami in težnjami, pa naj sta se njihova moč in njihov vpliv kazala še tako pomembna. V vseh teh spopadih je zmagovala jasna linija ZKS, da samo delavski razred, skupno z delovnimi ljudmi, gradi samoupravno socialistično družbo kot edino pot k brezrazrednim odnosom. Plod tega političnega vrenja je bila pospešena diferenciacija v ZKS na temelju jasne razmejitve na veliko večino zavzetih delavcev za samoupravni socialistični napredek in majhen del tistih, ki so zapustili to pot bodisi zato, ker so klonili pred težavami, bodisi iz svojih posebnih interesov. ZKS je tako preprečila, da bi se v njenih vrstah in njenem vodstvu ugnezdile, oblikovale in širile frakcije, ki bi od znotraj onesposabljale ZKS za njeno družbeno vlogo. Utrdila se je zavest o nujnosti nenehne politične budnosti. ZKS se je še globlje zavedla svojega proletarskega izvora ter odgovornosti za svoje delo pred delavskim razredom.

X.

27. Prelomnica je bila 21. seja predsedstva ZKJ. Na njej smo se odločno spopadli s tokovi in silami, ki so skušale spodrezati same temelje politike ZK in njeno idejnopolitično enotnost. Izražena je bila zahteva po doslednejšem boju ZK za krepitev socialističnega samoupravljanja in razrednih revolucionarnih temeljev politike in prakse ZK ter odločni konfrontaciji s silami, ki so vse agresivneje nastopale proti nadaljnjemu razvoju samoupravnih političnih odnosov in graditvi Jugoslavije na amandmajskih temeljih, z nacionalističnih, separatističnih pa tudi unitaristično hegemonističnih in drugih pozicij. Te sile so bile nosilke teženj, ki so vodile k idejni in politični dezintegraciji ZK in razdvajanju delavskega razreda po republiški oziroma nacionalni pripadnosti. S tem so izpričale odpor in negativni odnos do uresničevanja ustavnih sprememb, katerih bistvo je bilo razvijanje socialističnih samoupravnih odnosov in na tej podlagi nadaljnja krepitev enakopravnosti, samostojnosti in skupne odgovornosti republik ter

36

pokrajin za enotnost delavskega razreda narodov in narodnosti Jugoslavije. Takšen obračun je bil mogoč zato, ker so že dovolj jasno razkrili svoj pravi obraz in ker so delovni ljudje že začeli spoznavati, kam vodijo njihova pota. Centralni komite ZKS je takoj, še posebej pa na svoji 24. seji (15. decembra 1971) ugotovil, da komunisti in delovni ljudje brez pridržka podpirajo stališča predsedstva ZKJ, njegovo odločno voljo, da odstrani ovire za večjo učinkovitost samoupravnega sistema na temelju enotnosti in vse večjega uveljavljanja delavskega razreda. Kljub pritisku birokratskih in tehnokratskih sil, ki so izkoriščale nasprotja družbenega življenja in povzročale deformacije tudi v ZK, je ZK kot celota ostala zvesta svojim revolucionarnim tradicijam in vztrajnemu boju za osvoboditev delavskega razreda, kar je v tem času še posebej dokazovala s prizadevanji, da bi uresničili že sprejeta ustavna dopolnila. CK ZKS je opozoril na nujnost hitrejšega in učinkovitejšega reševanja neposrednih nalog, od izpopolnjevanja družbenoekonomskega in političnega sistema do odprtih idejnopolitičnih vprašanj, na katera nismo dajali odgovorov pravočasno ali pa jih nismo reševali dovolj učinkovito. CK ZKS tudi ni dopuščal dvoma o tem, da ne sprejema alternative, da bi v teh razmerah ZK nastopila s pozicij oblasti kot trda roka. Ne gre za oblast ZK — gre za oblast delavskega razreda, za trdno in uspešno samoupravno socialistično demokracijo. Pri tem pa mora ostati ZK organizirano jedro in trdna opora družbenopolitičnim in drugim samoupravnim organizacijam in organom. 28. Prve izkušnje iz idejne in politične ofenzive socialističnih sil po 21. seji predsedstva ZKJ je povzelo pismo predsednika ZKJ in izvršnega biroja predsedstva ZKJ (28. septembra 1972). Pismo ugotavlja, da se v našem družbenem življenju in v ZK kažejo pomanjkljivosti, ki jih je treba odstraniti, ker ima ZK glavno odgovornost za nadaljnjo smer in usodo socializma v Jugoslaviji. Bistvo je v tem: ali bo delavski razred postal gospodar nad vso družbeno reprodukcijo in si zagotovil odločilno vlogo v političnem in družbenem odločanju, ali pa se bodo okrepili tisti odnosi in sile, ki nasprotujejo interesom delavskega razreda, socializmu in samoupravljanju. Načelna stališča in naloge, ki jih je vsebovalo pismo, so odločno prispevali k mobilizaciji vseh delovnih ljudi. Sprejeli so pismo kot usmeritev k boju za konkretne rešitve, da bodo 37

resnično ustvarjene razmere, v katerih bodo delavci prevzeli oblast v združenem delu, kar je prva in stalna razredna naloga delavcev in zveze komunistov. Kmalu po pismu je bila 29. seja CK ZKS (november 1972), ki je začrtala nadaljnje naloge po 21. seji predsedstva ZKJ in po pismu ter povzela rezultate in končala tisto obdobje diferenciacije v ZKS, ki je potekala že vse od VI. kongresa. CK ZKS je jasno prikazal vsebino politike in idejnih gesel, ki so v republiških vodstvih nasprotovala sklepom in stališčem predsedstva ZKJ in hromila samoupravni socialistični razvoj ter pokazal na njene nosilce. Zahteval je, da moramo v boju za uresničevanje ustavnih dopolnil, v boju za pravice delavskega razreda, da odloča o vsej družbeni reprodukciji, odločneje reševati osnovno nasprotje na sedanji stopnji družbenega življenja, nasprotje med prizadevanji, da se samoupravni odnosi razvijajo naprej znotraj organizacij združenega dela kot tudi v celotnem združenem delu in v političnem sistemu, ter nasprotnimi težnjami, ki so se zavzemale za krepitev tehnokratsko birokratskega monopola v družbenem življenju. Na 29. seji smo tudi politično obračunali s tistimi težnjami in njihovimi nosilci, ki so s svojo dejavnostjo in nacionalistično opredeljenostjo potiskali Slovenijo v podrejen položaj in v smeri ekonomske in politične odvisnosti od tega ali onega hegemonizma in imperializma. Brez tega odločnega spopada ZKS ne bi mogla nadaljevati akcije za preusmeritev na ekonomskem in družbenem področju in za utrjevanje mednarodnega položaja SFRJ in SR Slovenije. Na podlagi kritike, ki je bila izrečena na 29. seji CK ZKS nosilcem takšnih pojmovanj, je prišlo do odstopov in zamenjav v republiškem vodstvu in v nekaterih občinah in delovnih organizacijah. Uresničitev zastavljenih nalog je bila bistveno odvisna od tega, koliko bodo samoupravne socialistične sile in predvsem ZK sposobne, da preidejo v široko politično ofenzivo na vseh področjih in vseh ravneh. Zahteva, naj imajo vsi organi in vse organizacije ZKS svojo 29. sejo, je terjala, naj le-ti na svojem področju preverjajo resnično moč delavcev v samoupravnih odnosih, da odkrivajo vire odporov in njihove nosilce, odprto obračunajo s protisamoupravnimi stališči in protisocialistično idejno demagogijo ter sprejemajo konkretna stališča za hitrejši nadaljnji razvoj po začrtani poti. Glavno smer akcije določajo naloge za gospodarsko stabilizacijo, uresničevanje

38

ustavnih dopolnil, zmanjševanje socialnih razlik in usposabljanje ZK za idejnopolitično delovanje ob najširši pobudi SZDL in drugih družbenopolitičnih organizacij. 29. Uresničevanje pisma in stališč 29. seje CK ZKS poteka enotno, organizirano in načrtno ter usklađeno z vsebino 31. seje, ki je konkretizirala 29. sejo CK ZKS. Težišče prizadevanj pri uveljavljanju sedanje politične usmerjenosti ZK se že nekaj časa vse bolj prenaša z republiške ravni na občinske organizacije ZK. Vendar pa komunisti v precejšnjem delu organizacij ZK v organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih in v nekaterih občinah vsebine pisma in 29. seje še niso začeli uresničevati dovolj konkretno. Z 29. sejo CK ZKS smo na podlagi pisma in 21. seje predsedstva ZKJ nadaljevali s temeljito idejno in politično diferenciacijo ob vsebinskih vprašanjih našega razvoja. Takoj po 29. seji CK ZKS smo zahtevali, da morajo komunisti v vseh okoljih imeti svojo 29. sejo; pri tem smo opozarjali, da to ni enkratno dejanje, pač pa trajno idejnopolitično osveščanje komunistov pri usposabljanju delavskega razreda za njegovo zgodovinsko vlogo. Merilo uspešnosti komunistov je krepitev položaja in vpliva delavskega razreda in delovnih ljudi v združenem delu in v celotni družbeni reprodukciji, pri graditvi komunistične družbe. Glavni rezultat dejavnosti ZKS v zadnjem obdobju je utrjevanje in poglabljanje zavesti komunistov o razrednem značaju samoupravne socialistične družbe. Zato se je krepilo zaupanje delavcev in delovnih ljudi v zvezo komunistov, v njeno družbeno moč, sposobnost in pripravljenost, da svoje programe in stališča uresničuje. Druga pomembna pridobitev tega obdobja je večja akcijska organiziranost zveze komunistov. Ponovno smo uveljavili demokratični centralizem, vendar bolj pri razjasnjevanju zmotnih pogledov in pri odpravljanju pomanjkljivosti kakor pa pri uveljavljanju tega načela v delovanju zveze komunistov, vseh njenih organizaci, vodstev in članstva. Onemogočeni, čeprav ne povsem, pa so tisti, ki so načelo demokratičnega centralizma pojmovali enostransko, le kot pravico do javnosti in demokratičnosti, celo kot možnost idejnega pluralizma, koeksistence različnih idejnih pojmovanj, bodisi odkrito, bodisi pod krinko pravice do kritike.

39

Bistveno se je spremenil tudi odnos do skupnih interesov in skupnih problemov v Jugoslaviji. Krepi se občutek o soodgovornosti republike za dogajanja v federaciji. Sporazumevanje med republikami in pokrajinama se je pokazalo kot edino možen način usklajevanja interesov in urejanja skupnih problemov ter uresničevanja skupnih ciljev. Dejavnost po 29. seji pomeni preverjanje resnične moči komunistov in delavskega razreda pri razvijanju samoupravnih odnosov kakor tudi odkrivanje odporov in njihovih nosilcev ter idejnopolitičnega razjasnjevanja z njimi. Pri tem smo še marsikje obstali le na pol poti. Pogosto nismo raziskali korenin vzrokov, temveč smo se zaustavljali pri posledicah pojavov in s tem zamudili priložnost, da bi ob reševanju konfliktov poglobili samoupravne odnose v boju z nosilci tehnokratskih, lokalističnih in nacionalističnih teženj.

XI. 30. Četrta seja konference ZKS (maja 1973) je že lahko pokazala na uspehe v politično zelo razgibanem času, ko so socialistične sile v boju proti prakticizmu povezovale konkretne rešitve s strateškimi cilji revolucije. Glavni sadovi te usmeritve se izražajo v povečani aktivnosti delovnih ljudi in večji akcijski učinkovitosti ZK. V tem obdobju se je začela tudi celotna preosnova ustavnega sistema, ki potrjuje kontinuiteto revolucije z nadaljnjim spreminjanjem proizvodnih odnosov in osvobajanjem delovnega človeka. Pomembno mesto na seji konference so dobili politični problemi, ki so se pokazali pri uresničevanju že sprejetih, predvsem tako imenovanih delavskih ustavnih dopolnil. S pomočjo teh dopolnil smo konstituirali temeljno organizacijo združenega dela, v okviru katere imajo delovni ljudje pravico, da neposredno prevzamejo funkcijo upravljanja družbenih sredstev in družbene reprodukcije. Osnovna naloga v tem obdobju ustavnih sprememb je bilo ustvarjanje razmer, da neposredni proizvajalci lahko postanejo ekonomsko vladajoč razred. Proti tej jasni opredelitvi subjektivnih sil v družbi so bili močni odpori. Prihajalo je celo do poskusov izrivanja neposrednega samoupravljanja, do osamosvajanja tehnokratskih skupin v delovnih organizacijah in v upravi nasploh, do nadaljnjega ločevanja finančne in trgovinske dejavnosti od proizvodnje,

40

kakor tudi do vrste težav pri organiziranju temeljnih organizacij združenega dela in pri povezovanju delovnih organizacij. Problemi, ki so se pojavljali pri organiziranju temeljnih organizacij združenega dela, dokazujejo, da največkrat ne gre za različne strokovne poglede, marveč za spopad med samoupravnimi in nasprotnimi silami, ki se upirajo težnjam, da bi se ves ustvarjeni dohodek vrnil pod vpliv in nadzorstvo delavcev. Iz istih nagibov posamezniki oportunistično nasprotujejo tudi samoupravni integraciji, ki preprečuje drobljenje proizvodnje, pa tudi oblikovanje birokratsko razvitih monopolov. Konferenca ZKS je poudarila, da moramo za preseganje odporov in uresničevanje ustavnih dopolnil mobilizirati vse organizirane družbene sile, od družbenopolitičnih organizacij, organov oblasti, najširših samoupravnih asociacij, strokovnih združenj in zvez do raziskovalnih zavodov. Konferenca je tudi opozorila, da delavci prepočasi organizirajo in uveljavljajo delavsko kontrolo. Poudarila je, da bo boj še dolgotrajen in da se morajo zato ustrezno organizirati in idejno usposabljati vse socialistične sile, še posebej ZKS.

XII.

31. V središču družbene pozornosti in aktivnosti ZKS po četrti seji konference, ko smo se začeli intenzivno pripravljati na X. kongres ZKJ in VII. kongres ZKS, je bilo oblikovanje in uresničevanje idejne usmerjenosti in stališč nove zvezne in republiške ustave. S to nalogo so bila tesno povezana nadaljnja prizadevanja delovnih ljudi proti inflaciji, za zmanjševanje socialnih razlik in za takšno organizacijsko in idejnopolitično delovanje ZK, ki bo ustrezalo neposrednim in dolgoročnim težnjam delovnih ljudi. Pomembno mesto so v našem delu dobili tudi mednarodni odnosi ob alžirski konferenci neuvrščenih držav in po njej, osvobodilnem boju Arabcev na Bližnjem vzhodu in fašističnem imperialističnem udaru v Čilu, odnosi, ki so zahtevali utrjevanje neodvisne in neuvrščene politike Jugoslavije, večji vpliv neuvrščenih na svetovno politiko v boju za mir, neodvisnost in hitrejši ekonomski razvoj. Pomen nove ustave za celotne družbenoekonomske in družbenopolitične odnose v naši deželi dokazuje že dejstvo, da se z njo začenja novo obdobje v revolucionarni preobrazbi naše družbe kot nadaljnji korak k podružbljanju sredstev za pro41

izvodnjo in s tem za doseganje visoke storilnosti. S krepitvijo notranje povezave samoupravnega sistema, ki v celoti sloni na temeljni organizaciji združenega dela in krajevni skupnosti, zagotavlja prek delegatskega sistema odločujoč vpliv proizvajalcev na občino, republiko in zvezo. S tem utrjuje in širi doslej pridobljene pravice delavskega razreda in omejuje manevrski prostor protisamoupravnih sil. Izkušnje, pa tudi sedanje družbene razmere so pokazale, da je nujna neposredna aktivnost pri uveljavljanju konkretnih interesov delavskega razreda. Eno izmed osnovnih področij ZK je boj za vzpostavljanje družbenoekonomskih odnosov v temeljnih organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih in samoupravnih interesnih skupnostih na vseh ravneh njihovega organiziranja in povezovanja. Tehnokratske in liberalistične sile vidijo možnost za dosego svojih interesov predvsem v odsotnosti takšne mobilizacije. 32. Še vedno obstajajo področja družbenega dela, kjer se predvsem zato, ker še niso vzpostavljeni novi odnosi, še naprej zadržujejo tehnokratski družbeni odnosi in liberalistično vzdušje. Centri odtujene družbene moči v bankah, trgovini, zavarovalnicah, organizacijah združenega dela in družbenopo litičnih in interesnih skupnostih si prizadevajo obdržati takšne odnose, čeprav formalno sprejemajo ustavna načela in se deklarativno opredeljujejo za stališča 29. seje CK ZKS. Formalno sicer sprejemajo kritiko, vendar pa prenašajo težišče in prostor svojega delovanja v združeno delo in se še nadalje rafinirano upirajo politiki ZK. To se je še posebej kazalo pri konstituiranju temeljnih organizacij združenega dela in v samoupravnih sporazumih o združevanju temeljnih organizacij združenega dela. Dosedanje izkušnje nas opozarjajo, da bo prav tu glavno področje boja, ker bodo privilegirane strukture na najrazličnejše prefinjene načine poskušale ohraniti dosedanjo družbeno vlogo. Pri tem zadevajo ob enoten in odločen boj ZK in drugih socialističnih sil za odločujočo vlogo združenega dela v celotni družbeni reprodukciji, za obvladovanje ekonomske nestabilnosti, za celovit program socialne politike in politike naraščanja življenjske ravni delovnih ljudi. Takšno delovanje ZK je v zadnjem obdobju privedlo do pomembnih sprememb v korist delavskega razreda tudi v teh centrih odtujene ekonomske in družbene moči, posebno tam, kjer so ob pomoči subjektivnih sil izoblikovali družbenoekonomske od-

42

nose in organiziranost v smislu nove ustave. Hkrati so bila uspešna tudi prizadevanja za okrepitev vloge SZDL, sindikatov in drugih družbenih organizacij na čelu z ZK za to, da bi se ti družbenopolitični dejavniki učinkovito uveljavili v delegatskem sistemu tako pri volitvah delegacij kot pri njihovem usposabljanju in krepitvi odgovornosti. Vse pomembnejša postaja tudi akcija SZDL v krajevnih skupnostih in akcija sindikatov v delovnih organizacijah, da bi začela učinkovito delovati družbena samozaščita za varovanje interesov delovnih ljudi pred nesocialističnimi pojavi. 33. V vsem dosedanjem razvoju je ZK svoje organizacijske oblike in metode dela prilagajala družbenopolitičnim nalogam naprednih sil. Tako tudi v zadnjem obdobju, ko je za uveljavljanje in usposabljanje delavskega razreda sprejela ukrepe za hitrejši sprejem delavcev, pa tudi žensk in mladine v ZK, za njihovo številnejšo udeležbo v svojih in drugih organih, za njihovo usposabljanje v organizacijah in političnih šolah tako z organizacijskimi ukrepi (aktivi neposrednih proizvajalcev) kakor tudi na druge načine. Prvi rezultati so potrdili pravilnost te težnje ZKS in so spodbuda za nadaljnje prizadevanje pri uresničevanju te naloge. Ocenimo lahko, da smo že dosegli vidne rezultate pri razvijanju zavesti o vodilni vlogi delavskega razreda. Bistveno sta se okrepila pomen in odgovornost subjektivnega dejavnika in s tem zveze komunistov kot temeljnega idejnopolitičnega usmerjevalca družbenega dogajanja, ki vodi delavski razred pri razvijanju samoupravljanja. V Zvezi komunistov Slovenije smo spodbujali akcijo za spremembo in bistveno večjo vlogo političnih organizacij predvsem zato, da se bo razredni interes neposredneje izražal in uveljavljal tudi z aktivnostjo članov socialistične zveze, sindikatov in mladinske organizacije. V okviru svoje organizacije pa smo začeli pospešeno spreminjati socialno sestavo, to je boj za delavsko večino v ZKS. Do resnične veljave prihaja končno tudi uveljavljanje načela demokratičnega centralizma. Zagotovili smo večje, a še ne zadostne možnosti za teoretično delo v zvezi komunistov ter idejnopolitično izobraževanje članov. V obdobju po VI. kongresu ZKS smo jasneje opredelili vlogo socialistične države kot orodja delavskega razreda in takšno začeli tudi uveljavljati. Okrepila se je vloga države na tistih področjih in v tistih službah, ki morajo zagotoviti socialistično zakonitost in ustavno varnost občanov in delovnih 43

organizacij ter varstvo družbene lastnine. Spremenil se je političen in moralen odnos subjektivnih sil in posameznikov do zakonitosti. XIII. 34. Prizadevanja socialistične Jugoslavije za utrditev neuvrščene politike so dala pomembne rezultate tako pri uveljavljanju Jugoslavije kot tudi pri uveljavljanju neuvrščenih dežel v svetovni politiki. Kot je dokazala konferenca neuvrščenih v Alžiru, sta število in povezanost neuvrščenih dežel vse večja, kljub poskusom imperializma in neokolonializma, da z zarotami svojih agentur ter ekonomskim in propagandnim pritiskom slabita njihovo enotnost in moč. Povezuje jih skupni interes za obrambo neodvisnosti, ozemeljsko nedotakljivost ter vsestranski ekonomski razvoj. Vse vplivnejši je njihov glas v mednarodnih organizacijah, v katerih so njihova prizadevanja posvečena miru in družbenemu napredku, proti imperializmu in neokolonializmu, za pravico vseh narodov do svobode in do boja za svobodo. Zveza komunistov Slovenije je dosledno neuvrščeno politiko v Jugoslaviji ves čas podpirala. Pri tem je morala premagovati tako odpor tistih, ki so podcenjevali pomen močnejšega ekonomskega in drugega sodelovanja z neuvrščenimi deželami, kot oportunizem tistih, ki so se pod vplivom tuje propagande zavzemali za prilagodljivo in kompromisno zunanjo politiko, ki bi ločila Jugoslavijo od njenih naravnih zaveznikov, s katerimi jo povezuje skupni interes. To se je še posebej pokazalo ob osvobodilnem boju Arabcev in povečanju mednarodne napetosti v naši neposredni bližini. ZKS je s svojo dejavnostjo oblikovala in poglabljala zavest delovnih ljudi, da je našo varnost, neodvisnost in neuvrščeni položaj mogoče utrjevati le s solidarnostjo z vsemi tistimi, ki se bojujejo proti agresiji in pritiskom ter s povezovanjem z naprednimi silami, ki se bojujejo za nove družbene in ekonomske odnose med državami. Obramba neodvisnosti Jugoslavije je poleg neuvrščene politike zahtevala tudi krepitev njene obrambne sposobnosti, krepitev jugoslovanske armade ter še hitrejšo idejnopolitično in organizacijsko usposobitev delovnih ljudi za vseljudski odpor ob morebitni agresiji na našo deželo in pridobitve socialistične revolucije. * * *

44

35. Delovni ljudje naše dežele so v tem šestletnem obdobju dosegli nove uspehe, ki so podlaga za nadaljnji, še hitrejši socialistični razvoj naše dežele, za vse trdnejšo oblast delavskega razreda. Bistveno je k temu prispevala ZKS, ki je organizirala in vodila njihov boj in hkrati v mnogih težkih bojih z nasprotniki in oportunisti potrdila zvestobo zgodovinskim interesom delavskega razreda in načelom revolucije. Podrobneje govori o tem razčlenitev poročila, ki konkretizira idejnopolitično dejavnost ZKS na raznih področjih.

45

Razčlenitev političnega poročila CK ZKS o delovanju ZKS med VI. in VII. kongresom I. Utrjevanje in razvoj samoupravnih odnosov Minulo petletno obdobje označujejo vztrajna in vsestranska prizadevanja komunistov za spremembo družbenoekonom skega položaja delavskega razreda in delovnih ljudi. V družbeni praksi se je samoupravljanje uveljavilo kot edini sprejemljivi družbeni odnos za reševanje družbenoekonomskih in družbenopolitičnih nasprotij. Samoupravljanje je prestalo vrsto najhujših preizkušenj in se uspešno uveljavilo kot način družbene integracije svobodnih proizvajalcev in drugih delovnih ljudi, sprostilo in obogatilo je družbeno, kulturno in znanstveno misel, okrepilo idejo socialističnega humanizma ter postalo sestavni del dela in življenja delovnih ljudi in njihove zavesti. Kljub nedvomnim uspehom, ki jih je ZKS dosegla z vodenjem, osmišljanjem in usmerjanjem aktivnosti delovnih ljudi pri uveljavljanju samoupravnih odnosov, pa je bila v posameznih obdobjih in na posameznih področjih še vedno premalo dosledna in odločna, kar je imelo za posledico prepočasno uveljavljanje samoupravnih odnosov in puščalo prostor za delovanje protisamoupravnih sil. Do odkritega, samoupravnemu razvoju družbenih odnosov nasprotnega delovanja je prišlo zlasti ob uresničevanju določil XV. dopolnila k zvezni ustavi. Z uporabo tega določila bi morali razviti samoupravno organiziranje delavcev z večjo samoupravno delitvijo dela, zagotoviti njihovo neposredno vlogo v upravljavskem procesu in preseči ostanke nadrejenosti in podrejenosti v odnosih med ljudmi. Rezultat teh sprememb naj bi bili večja uspešnost pri delu, odpiranje novih možnosti za razvoj samoupravljanja, večja prožnost samoupravne organiziranosti in učinkovitost samoupravnega odločanja, s tem pa tudi večja poslovnost. Nosilci tehnokratizma v bankah, trgovini in zavarovalnicah ter delovnih organizacijah, ki so v tem

46

obdobju previdno, vendar vztrajno vstopali v družbeno življenje kot vse bolj povezana središča ekonomske in politične oblasti, so začeli uporabljati nove samoupravne ustanove kolektivnih in individualnih izvršilnih organov za doseganje svojih ciljev in prek njih krepiti svojo moč tudi v javnem družbenem življenju. Zveza komunistov Slovenije je na prvi seji konference ZKS odločno obsodila dejavnost tehnokratskih sil, opozorila na družbeno škodljivost njihovih teženj in na oblike njihovega delovanja. Njena zasluga je, da so ti pojavi, kljub nesporno škodljivemu vplivu, ostajali osamljeni. Zveza komunistov je pravočasno razkrivala njihovo protirazredno bistvo in idejnopolitično vsebino, organizirala za uresničevanje svojih naprednih idej veliko večino svojih članov in vseh naprednih delovnih ljudi ter v konkretnih aktivnostih za uveljavljanje socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, delitve po delu, z uveljavljanjem družbenega značaja dohodka itd. sproti obračunavala s takimi idejami in njihovimi nosilci. Sarajevski kongres samoupravljavcev in sprejem dopolnil k zvezni in republiški ustavi pomenita potrditev pravilne usmeritve prizadevanj ZKS za razvoj samoupravnih odnosov. Nepovezano delovanje organiziranih subjektivnih sil v tem obdobju, porast delitve družbene moči, nezadostna seznanjenost delavcev z vsebino ustavnih dopolnil, odsotnost njihove podrobnejše razčlembe in konkretizacije ter drugo je omogočalo nasprotnikom samoupravnega razvoja, da so uspešno pozivali na čakanje in ohranjanje takratnih odnosov, čeprav le s formalnimi prilagoditvami. Z 21. sejo predsedstva ZKJ, 2. sejo konference ZKJ in še posebej s pismom tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ je bil javno opredeljen razredni značaj ustavnih dopolnil in razkrito idejnopolitično bistvo odporov, ki so bili zasnovani na ohranjanju privilegijev, omahovanju in nedoslednosti. Razkriti so bili tudi nosilci, ki so zavirali njihovo uresničevanje v organizacijah združenega dela. V tem obdobju so se vrste naše organizacije strnile. Skupno z delavskim razredom in drugimi naprednimi silami smo vzpostavili široko fronto za uresničevanje ustavnih dopolnil. Rezultati niso izostali. V dokajšnji meri smo premagali odpore, konkretno reševanje praktičnih vprašanj pa je kmalu obrodilo sadove. Pomembne uspehe smo dosegli v gospodarstvu, tako pri organiziranju delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela kot pri nji-

47

hovem povezovanju v organizacije združenega dela, v širše asociacije in v interesne skupnosti. Prve rezultate smo dosegli tudi pri uresničevanju nove ustavne vloge bank in nekaterih gospodarskih dejavnosti posebnega družbenega pomena (v cestnem, železniškem in PTT prometu ter cestnem gospodarstvu). Na področju trgovine, zavarovalništva in v večjih organizacijah združenega dela pa je pred nami še mnogo nalog.

a) ORGANIZIRANJE DELAVCEV V TOZD

Po sprejetju ustavnih dopolnil se je v ZK in vsej družbi začela politična in družbena akcija, v kateri smo pojasnjevali njihovo družbenoekonomsko, družbenopolitično in idejno vsebino in smotre. Vendar je v prvem razdobju, od sprejetja dopolnil do 2. seje konference ZKJ, akcija tekla počasi in s težavo. Pri pojasnjevanju vsebine dopolnil se je uveljavilo mnenje, da je to predvsem organizacijska in formalno-pravna naloga, ne pa vsebinska sprememba proizvodnih odnosov. Dejavnost družbenopolitičnih organizacij — ZK, sindikatov, SZDL — je sicer potekala znotraj posameznih delovnih organizacij, vendar je bila premalo usklađena in organizirana, ponekod pa tudi premalo intenzivna in povezana z organi skupščin. Dejavnost ZK ni bila povsod kos odporom proti organiziranju temeljnih organizacij združenega dela ter potrebam po osveščanju in usposabljanju delavcev za uveljavljanje njihovega družbenoekonomskega položaja. V tem obdobju so ZK, delavski razred in druge subjektivne sile naleteli zlasti v velikih centrih odtujene finančne in gospodarske moči na močan odpor pri uveljavljanju ustavnih dopolnil. Tehnobirokratske sile so za zaščito svojih monopolov razširjale teze, — da uveljavljanje ustavnih dopolnil ni neposredna naloga delavcev, temveč vodilnih in strokovnih organov, — da delavci nimajo potrebnega znanja in sposobnosti za uresničevanje dopolnil, — da je njihova naloga delo, ne pa ukvarjanje s politiko, — da nimajo interesa za upravljanje, ker je njihov cilj le plača ipd. Prav tako je bilo slišati teze, da ustavnih dopolnil ni mogoče uresničevati vse dotlej, dokler ne bomo stabilizirali gospodarstva, da je treba počakati na konkretnejše rešitve v zakonu ipd. Takšna mnenja so bila precej razširjena in so pri delavcih in delovnih ljudeh povzro-

48

čala negotovost. Počasno uveljavljanje ustavnih dopolnil pa je bilo pogojeno tudi s počasnim pojasnjevanjem posameznih določil (kot npr. ali je temeljna organizacija združenega dela pravna oseba, kaj pomeni svobodna menjava dela, minulo delo, kakšna naj bo organiziranost in vloga skupnih služb . . .), z navzočimi ekonomskimi težavami in premajhno aktivnostjo gospodarske zbornice, strokovnih organizacij ter zvez in združenj. Na podlagi pisma smo začeli hitreje razjasnjevati tudi politične odnose v ZKS in odstranjevati pojave idejnopolitične neenakosti in oportunizma v naših vrstah kakor tudi pri uresničevanju ustavnih dopolnil. Tako je ZK akcijsko usposobljena šla v odločen idejnopolitični spopad s tehnobirokratskimi monopoli in z vsemi drugimi silami, ki so ovirale razvoj samoupravljanja. Pismo je spodbudilo pozitivna gibanja, ki so se začela po 21. seji predsedstva ZKJ in drugi seji konference ZKJ. Predvsem je aktiviralo delavski razred in delovne ljudi v delovnih organizacijah, kar je omogočalo, da se spremeni razmerje sil v družbi in preide od besed k dejanjem. Najpomembnejše rezultate pri uresničevanju ustavnih dopolnil smo dosegli v proizvodnih organizacijah. Vedno več je takšnih organizacij, ki so kritično analizirale sedanje odnose, organizirale temeljne organizacije združenega dela, opredelile medsebojne odnose in pripravile ter sprejele samoupravne sporazume o združevanju. Vendar aktivnost ni enakomerna niti po dejavnosti niti po območjih, prav tako pa tudi velikost delovne organizacije ne vpliva odločilno na dozorelost rešitev. Analize kažejo, da je organiziranje temeljne organizacije združenega dela v številnih delovnih organizacijah ostalo zgolj na formalnih spremembah.1*4 Temeljni razlog za zaostajanje samoupravnega organiziranja delavcev na področju družbenih dejavnosti so nerazvite družbenoekonomske osnove. Ocenjeno stanje pogojuje tudi nerazvite samoupravne odnose v samoupravnih interesnih skupnostih. Komunisti v teh dejavnostih si prizadevajo, da bi družbenoekonomski položaj delavcev uskladili z ustavnimi dopolnili ter tako postopno presegali državno posredništvo med 1 »Stališča sekretariata CK ZKS o aktivnosti za pospešeno uresničevanje ustavnih dopolnil o TOZD«, 23. januar 1973 »Obravnava poročila o delu koordinacijskih odborov za usklajevanje in usmerjanje akcije za ustanavljanje TOZD«, december 1973 4 Sedmi kongres ZKS

49

proizvodnimi in drugimi dejavnostmi (izobraževanje, zdravstvo, znanost, kultura idr.) ter vzpostavili odnose na temelju samoupravljanja in svobodne menjave dela. Z organizirano aktivnostjo ZK in drugih subjektivnih sil smo vzpostavili boljše pogoje za organiziranje temeljnih organizacij združenega dela. Vse manj je bilo slišati, da pelje organiziranje temeljnih organizacij združenega dela v dezintegracijo, v razbijanje dosežene socialne in ekonomske združitve, v zmanjšanje dohodka ob večjih stroških itd. Še vedno pa je čutiti nekatere nove oblike odpora. V posameznih delovnih organizacijah poteka proces t. i. oblikovanja delovne organizacije kot celote. So primeri, da se podjetja, ki so imela več samostojnih organizacij združenega dela, razglašajo kot celota za temeljne organizacije združenega dela. S tem se v teh podjetjih ohranja zgradba organizacije dela in upravljanja, ki je pogojevala dosedanje položaje in odnose v združenem delu. V manjšem številu delovnih organizacij to celo odseva težnje po centralizaciji samoupravnih pravic v upravljavskem procesu, ki so doslej že bile decentralizirane. Te in druge težnje nas opozarjajo, da so odpori proti uveljavljanju samoupravnih odnosov še vedno močni; spremenile so se le oblike aktivnosti njihovih nosilcev.

Komisija CK ZKS za samoupravljanje v združenem delu je organizirala akcije CK ZKS pri uveljavljanju določil o organiziranju delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela. Z analizami, oblikovanjem stališč o temeljnih idejnopolitičnih vprašanjih in organizacijo seminarjev je usmerjala aktivnost komisij za družbenoekonomske odnose pri občinskih konferencah ZK pri organiziranju delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela. Neposredno se je komisija vključevala v proučevanje rešitev za samoupravno organiziranje velikega števila delovnih organizacij. Prek posebnih komisij je bilo organizirano proučevanje dela pri uresničevanju ustavnih dopolnil v naj večjih slovenskih delovnih organizacijah. Posebne delovne skupine ob komisiji so odigrale pomembno vlogo pri uresničevanju ustavnih dopolnil v bankah, zavarovalnicah, trgovini in gospodarskih organizacijah posebnega družbenega pomena (elektrogospodarstvo, PTT, železnice itd.) ter pri ustanavljanju samoupravnih interesnih skupnosti. Po zadnjih podatkih republiškega zavoda za statistiko je bilo stanje organi50

ziranosti temeljnih organizacij združenega dela v SRS dne 7. 3.1974 naslednje: skupaj

skupaj TOZD od tega OZD brez TOZD

6.371 2.816

gospodarstvo

negospodarstvo

4.622 1.372

1.749 1.444

Delo in prizadevanja pri organiziranju temeljnih organizacij združenega dela so se povečala še zlasti v zadnjih mesecih preteklega leta, ko so začeli delovati koordinacijski odbori pri republiški konferenci SZDL in občinskih konferencah za usklajevanje in usmerjanje akcije pri ustanavljanju temeljnih organizacij združenega dela. Koordinacijski odbori so svoje delo usmerili tudi v pomembna vsebinska vprašanja oblikovanja novih odnosov v organizacijah združenega dela. Usklađena in enotna akcija ZK in drugih dejavnikov v koordinacijskih odborih je pomembno povečala aktivnost in opravičila takšen pristop. Koordinacijski odbori so bili v veliko pomoč tudi komisijam pri občinskih skupščinah. V nekaterih občinah smo med oblikovanjem teh komisij naleteli na oportunizem in neodgovornost, toda danes delujejo uspešno skoraj v vseh občinah v naši republiki. V obdobju po poteku zakonskega roka so se ti odbori in komisije usmerili še v večji meri v vsebinska vprašanja razvoja samoupravnih odnosov. b) UVELJAVLJANJE SAMOUPRAVLJANJA V DISLOCIRANIH ENOTAH ZDRUŽENEGA DELA

Že v prvih razpravah o ustavnih dopolnilih v letu 1971 in začetku leta 1972 smo opozorili na nujnost specifičnega uresničevanja ustavnih določb v organizacijah združenega dela z dislociranimi enotami. Nasprotja med matičnimi podjetji in njihovimi dislociranimi enotami, ki so bila do ustavnih dopolnil dokaj prikrita, so se pogosto izražala v dezintegracij skih težnjah delavcev v teh enotah po eni strani ali v težnjah birokratske centralizacije na drugi strani. Analize so pokazale, da so delavcem v dislociranih enotah odtujene oziroma omejene njihove samoupravne pravice. Če4»

51

prav so delovne organizacije podpisale samoupravne sporazume o usmerjanju in delitvi dohodka in osebnih dohodkov, so pravice iz delovnih razmerij, kot so prehrana, prevoz na delo, izobraževanje, pogosto urejali za delavce v matičnem podjetju drugače kot za delavce v dislociranih enotah. Delavci teh enot so bili praviloma slabo in nepopolno obveščeni; le nekatere dislocirane enote so imele izdelan razvojni program itd. Razpolaganje s sredstvi sklada skupne porabe je bilo delavcem v dislociranih enotah najpogosteje odtujeno, s tem pa jim je bilo onemogočeno zadovoljevanje nekaterih skupnih potreb v njihovi krajevni skupnosti in občini. Kolikor večja je bila zahteva po avtonomni samoupravni organiziranosti delavcev v dislociranih enotah, toliko večji je bil tudi pritisk matičnih podjetij na te delavce. Manjkalo ni celo groženj, da bodo morali delavci teh enot, kolikor se organizirajo v temeljnih organizacijah združenega dela, sprejeti na svoja pleča odplačilo vseh investicijskih naložb, da se bodo s tem zmanjšali dohodek in osebni dohodki, da bodo izločeni iz skupnih poslovnih in komercialnih prizadevanj ipd. Temu je sledilo omahovanje delavcev pri organiziranju v temeljne organizacije združenega dela, ponekod pa težnje po izločitvi enote. Takšno ravnanje, ki onemogoča uresničevanje delavčevih pravic, zmanjšuje možnost za uresničitev ustavne preosnove krajevne skupnosti in s tem organiziranosti teh delavcev v vseh oblikah samoupravnega povezovanja in združevanja v družbenopolitičnih skupnostih. Potreba po nadaljnjem ustanavljanju dislociranih organizacij združenega dela je narekovala odločen obračun s težnjami in silami, ki so zavirale proces samoupravnega organiziranja teh delavcev za zadovoljevanje njihovih osebnih, skupnih in širših družbenih potreb. Urejanje odnosov na podlagi ustavnih določb je bilo v teh enotah po 23. seji CK ZKS učinkovitejše in racionalnejše. Vrsta dilem pri urejanju praktičnih odnosov, ki so pred omenjeno skupno sejo CK ZKS in republiškega sveta ZSS zavirale samoupravno konstituiranje odnosov in služile raznim ustavno nesprejemljivim težnjam, je bila zatem uspešno rešena in je pomembno prispevala k splošnim izkušnjam v graditvi samoupravnih odnosov. Večji del delavcev od kakih 100 tisoč zaposlenih v dislociranih enotah se je konstituiralo v zakonskem roku; velika večina teh enot je organiziranih v temeljnih organizacijah združenega dela. 52

Združevanje TOZD (integracije)

V zadnjih dveh letih je prišlo do močnejšega razmaha integracijskih gibanj v slovenskem gospodarstvu, kar je bil predvsem rezultat široke politične aktivnosti pri uresničevanju ustavnih dopolnil ter močne pobude in akcije organov CK ZKS, da se ta gibanja pospešijo. CK ZKS je dal pobudo predvsem zaradi neodločnosti in neučinkovitosti v pospeševanju in načrtovanju novih povezovanj in združevanj tako v organizacijah združenega dela kot pri drugih dejavnikih, zlasti gospodarski zbornici in poslovnih bankah. Ta pobuda je temeljila na drugačnem vrednotenju potrebe po povezovanju organizacij združenega dela. Ta pobuda je bila nujna, saj so obstoječe razmere objektivno vodile v administrativno poseganje v družbeno reprodukcijo. Po več sestankih o integracijah, ki so jih na pobudo CK ZKS sklicali v posameznih panogah (kovinska, elektroindustrija, kemijska in gumarska industrija, gradbeništvo in industrija gradbenega materiala itd.), so na podlagi ekonomskih interesov, koristi in zahtev razvoja organizacij združenega dela že zasnovane prve integracijske tvorbe. V nekaterih organizacijah združenega dela je še vedno navzoča zavest, da integracija pomeni graditev nove »komandne piramide«, težnjo po centraliziranju »oblasti«, odtujevanju dohodka in podrejevanju ožjim interesom večjih delovnih organizacij, ki najpogosteje sprožajo integracijske pobude itd. Nerazumevanje pomena samoupravnega povezovanja in združevanja kaže, da gre za daljši proces, ki terja stalno aktivnost vseh naprednih subjektivnih sil in družbenih dejavnikov za dajanje novih pobud in odločnejše odstranjevanje ovir. Ukinjanje odtujenega upravljanja v bankah, zavarovalnicah in trgovini

Organi ZKJ in ZKS so posebej poudarili nujnost pospešenega uresničevanja ustavnih dopolnil v bankah, zavarovalnicah in trgovini. V njih so si tehnokratske, birokratske in podobne skupine ali posamezniki prisvojili monopol nad upravljanjem in razpolaganjem s sredstvi ter delovali z namenom, da ohranijo svoj privilegirani položaj in onemogočijo uresničevanje ustavnih dopolnil.

53

V letu 1973 se je v bankah, zavarovalnicah in trgovini razvila široka dejavnost. Ponekod so že podpisani samoupravni sporazumi, ki opredeljujejo novo samoupravno organizacijo ter njihovo vlogo in položaj v procesu družbene reprodukcije. Kljub dosežkom ne moremo biti zadovoljni z dosedanjo dejavnostjo pri uresničevanju ustavnih dopolnil na teh področjih, saj še ni dosežen bistven napredek v družbenoekonomskih odnosih. Pri uveljavljanju ustavnih dopolnil v bankah je že dokaj uveljavljena težnja, da bi prevladal vpliv delavcev na upravljanje in usmerjanje sredstev v bankah, da bi pravice in dolžnosti organizacij združenega dela pri upravljanju bank slonele na samoupravnem sporazumu ter omogočale samoupravno določanje poslovne politike bank ter pogojev za usmerjanje v njih združenih sredstev v skladu z interesi združenega dela. Banke so že sprejele normativne akte, s katerimi se upravljanje z banko ter njihova organizacija in poslovanje usklajujejo z ustavnimi dopolnili. V teh aktih so opredeljeni tudi odnosi med upravljavci v banki, odnosi med centralo in podružnicami, med upravljavci in delovno skupnostjo banke idr. Toda ta formalno-pravni akt je le prvi korak k dejanskim, z ustavnimi določbami opredeljenim odnosom, po katerih mora banka postati posebna organizacija v rokah samoupravno organiziranega združenega dela. Šele praktični odnosi bodo onemogočili kolektivno lastniško obnašanje in ohranjanje odtujenih centrov finančne moči. V zavarovalnicah je bila dosedanja dejavnost v glavnem omejena na iskanje organizacijskih oblik za neposredno upravljanje, za vpliv ustanoviteljev in zavarovancev na poslovno politiko. Po številnih razpravah v komisiji CK ZKS za samoupravljanje v združenem delu in med komunisti v zavarovalnicah so osnutki samoupravnih sporazumov tudi na tem področju v zadnji fazi oblikovanja. V notranji trgovini je bilo uveljavljanje ustavnih dopolnil usmerjeno predvsem na notranje organiziranje trgovinskih podjetij, pri tem pa je bila močno navzoča težnja ohraniti dotedanje odnose. Dejavnost je bila bistveno močnejša v večjih organizacijah. Zelo malo je storjenega glede povezovanja proizvodnje in trgovine ter za vzpostavljanje ekonomskih odnosov med tema dvema področjema na temelju skupnega določanja poslovne politike, skupnega prevzemanja rizika in ustreznega sodelovanja v skupno ustvarjenem dohodku. Lene-

54

katere trgovske organizacije so že dejavne pri iskanju rešitev in oblikovanju osnutkov samoupravnih sporazumov o povezovanju trgovine in proizvodnje. Podoben položaj je tudi na področju zunanje trgovine, vendar je zaostajanje pri uveljavljanju ustavnih dopolnil na tem področju še večje.

c) SAMOUPRAVNA DELAVSKA KONTROLA Delovanju samoupravne delavske kontrole kot integralnega dela samoupravnega sistema smo vse do II. kongresa samoupravljavcev v Sarajevu posvečali premalo pozornosti. Zaradi nerazvitosti te funkcije so nastali mnogi družbeni konflikti. Prav zato je vprašanje samoupravne delavske kontrole poudarjeno v pismu. Pri oživljanju te samoupravne funkcije smo komunisti skupaj z delavskim razredom in delovnimi ljudmi dosegli pomembne rezultate. Množična podpora pismu in našim prizadevanjem v njegovem uresničevanju je rodila tudi pomembne premike v samoupravnih odnosih in organiziranju. Tako je delavska kontrola danes uzakonjena z ustavo, statuti in samoupravnimi sporazumi o združevanju. Ob tem pa ugotavljamo, da deli samoupravna delavska kontrola usodo uveljavljanja ustavnih zasnov. Oživljanje delavske kontrole pomeni utrjevanje družbenoekonomskega in družbenopolitičnega položaja delavskega razreda, hkrati pa ukinjanje privilegiranih položajev ter vloge in materialne podlage delovanja protisamoupravnih sil. Prav zato je boj za uveljavljanje delavske kontrole razredni boj. Ni slučajno, da smo se ob tej aktivnosti srečali s trdovratnimi odpori. Obračunavati smo morali z mnogimi tezami, izmed katerih so nekatere žive še danes. Med njimi so bile značilne teze, da je uvedba delavske kontrole izraz nezaupnice delavskemu razredu in njegovi sposobnosti za samoupravljanje, — da je žaljiva za strokovnjake, — da se lahko nadomesti s kvalitetnejšim obveščanjem in seznanjanjem, — da je to policijska metoda in korak nazaj v razvoju samoupravnih odnosov ipd. Odpori so bili zlasti močni zoper institucionalizacijo delavske kontrole. Njihovi nosilci so zagovarjali tezo, da se naj kontrola uveljavi kot spontana zavest in disciplina. K razčiščevanju dilem in poenotenju idejnih izhodišč ob oživljanju funkcije samoupravne delavske kontrole je zlasti

55

1

prispevala skupna seja sekretariata CK ZKS in predsedstva Zveze sindikatov Slovenije. Poudarili smo, da je delavska kontrola izraz razrednega interesa delavcev za organiziran nadzor nad sprejemanjem in izvajanjem samoupravnih odločitev o rezultatih in pogojih dela, kot tudi za vse druge odnose v družbeni reprodukciji. Institucionalizacija delavske kontrole je samo izraz delitve samoupravnega dela in ne zmanjšanje vloge delavcev, delavskega sveta in drugih samoupravnih organov pri opravljanju te funkcije. Institucija delavske kontrole je funkcija zbora delavcev, ki jo organizirajo na delegatskem razmerju tudi v poseben samoupravni organ, katerega delo je javno, samostojno in pretežno usmerjeno v preprečevanje in šele nato v ukrepanje. Z ustavo opredeljena položaj in vloga delavskega razreda sta izhodišče, ki izključuje zapiranje delavske kontrole v organizacijo združenega dela. Samoupravna delavska kontrola je samo ena izmed oblik nadzorno zaščitne funkcije v samoupravno organizirani družbi, ki skupaj s SDK in drugimi organi družbenega nadzora varuje pridobitve naše samoupravne socialistične družbe. d) RAZVOJ POLITIČNEGA SISTEMA

I.

Razvoj političnega sistema je bil po VI. kongresu usmerjen predvsem v dva glavna procesa: — prvič, v nadaljnje razvijanje sistema samoupravne socialistične demokracije kot posebne oblike diktature proletariata, in — drugič, v nadaljnje razvijanje odnosov v jugoslovanski federaciji na temeljih enakopravnosti med jugoslovanskimi narodi in narodnostmi ter delovnimi ljudmi Jugoslavije. Oba procesa sta dobila svoj političen in ustavnopraven izraz že v ustavnih spremembah leta 1971, obema procesoma je posvetil vso pozornost II. kongres samoupravljavcev v Sarajevu in končno dobivata oba procesa svojo institucionalno rešitev v določbah ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije in v določbah posameznih republiških ustav, med drugimi tudi ustave Socialistične republike Slovenije. V ospredje so se postavljala naslednja tri vprašanja: 56

Prvo, problem razrednega obravnavanja političnega sistema v celoti, predvsem z izhodiščem, kako je v našem sistemu socialistične samoupravne demokracije zagotovljena vodilna vloga delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, t. j. kakšen je značaj sistema samoupravne demokracije kot posebne oblike diktature proletariata. Drugo, problem odnosa med državnim in samoupravnim v našem družbenem razvoju, odnosa med državo in samoupravljanjem, in to s stališča, kako se prepletata ti dve kategoriji prehodne socialistične dobe in kako vgrajujemo samoupravne oblike odločanja namesto državnih, da pa pri tem vendar ohranjamo tisto potrebno stopnjo organiziranosti države, ki jo današnja stopnja našega družbenega razvoja še neogibno zahteva. Tretje, problem odnosov v naši federaciji, upoštevaje dvoje izhodišč: na eni strani spoznanje jugoslovanskih narodov, da je obstoj jugoslovanske federacije nujen pogoj za njihovo nacionalno samostojnost in na drugi strani, da je potrebno razvijati federacijo kot samoupravno skupnost narodov, narodnosti in delovnih ljudi, v kateri bo zagotovljena njihova enakopravnost pri uresničevanju skupnih zadev in pri uveljavljanju medsebojnih odnosov.

II.

Vprašanje poglabljanja razrednega značaja oblasti, kot ustreza današnji stopnji našega družbenega razvoja, gotovo ni samo problem političnega sistema. To vprašanje se je v preteklem razvoju, zlasti pa s tako imenovanimi delavskimi dopolnili, postavilo v ospredje v celoti naših družbenih odnosov. Pri tem je šlo za zagotavljanje vodilne vloge delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, od temeljnih samoupravnih organizmov pa do osrednjih organov politične oblasti. Poudarjanje razrednega značaja naše družbe in potrebe po zagotavljanju vodilne vloge delavskega razreda je bilo nujno iz dveh načelnih razlogov. Prvič, vodilno vlogo delavskega razreda in delovnih ljudi je bilo potrebno poudarjati zato, da bi uveljavili odločilen vpliv delavcev na sprejemanje odločitev, tako na ravni posameznih organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij kot tudi na ravni družbenopolitičnih skupnosti, od 57

občine do federacije. V praksi se je vse bolj začela kazati neka pomanjkljivost pri uveljavljanju odločilnega vpliva neposrednih proizvajalcev na sprejemanje odločitev. Pokazalo se je, da prihaja v sistemu odločanja do odtujevanja ter prevelikega posredovanja oblasti in odločanja mimo neposrednih proizvajalcev ter do razraščanja tehnokratskih in birokratskih struktur tako v okviru posameznih delovnih organizacij kot tudi v družbi nasploh. V boju s tehnokratizmom in birokratizmom in težnjami po odtujevanju oblasti od delavskega razreda se je bilo potrebno odločneje usmeriti na razvijanje takšnih oblik organiziranja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, da bo uveljavljen njihov odločilnejši vpliv pri samoupravnem odločanju in pri odločanju v organih politične oblasti po dveh linijah: z ustreznejšo organiziranostjo in z aktivnejšim delovanjem oblik političnega organiziranja delavskega razreda in z uveljavljanjem ustreznejših mehanizmov neposrednega odločanja delavcev v temeljnih samoupravnih organizmih (v temeljnih organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih in samoupravnih interesnih skupnostih) in v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti. Drugič, razredni značaj oblasti je bilo potrebno poudarjati s stališča delovanja organiziranih subjektivnih političnih sil v naši družbi, predvsem s stališča delovanja zveze komunistov in njene aktivne vloge v našem celotnem družbenem sistemu. Da se ne bi mogle s svojimi interesi uveljaviti druge politične sile, ki so poskušale v preteklih obdobjih na razne načine razvrednotiti vodilno vlogo zveze komunistov, je ustava jasneje opredelila vlogo subjektivnih sil, organiziranih v družbenopolitičnih organizacijah in jih vgradila v politični oziroma neposredno v skupščinski sistem. Ustava poudarja pomen družbenopolitičnih organizacij kot neposrednega sestavnega dela sistema naše samoupravne socialistične demokracije, poseben poudarek pa daje vlogi zveze komunistov kot avantgardi delavskega razreda, socialistični zvezi delovnega ljudstva in sindikatom. Vendar pa dejstvo, da v novih ustavnih rešitvah in v vsakodnevnem političnem življenju zadnjega obdobja močneje poudarjamo razrednost naše družbe in potrebo po razvijanju takšnih oblik oblasti, v katerih bo zagotovljena vodilna vloga delavskega razreda, ne pomeni, da želimo s temi rešitvami

58

konservirati razredni značaj naše družbe in ohranjati razredne odnose. S poudarjanjem razrednih izhodišč in razrednega značaja oblasti nismo odstopali od globalne usmeritve razvoja samoupravljanja. Celo več: ustava na podlagi nekajletnih razprav in obravnavanja izkušenj, zlasti po uveljavitvi delavskih dopolnil iz leta 1971, jasneje uveljavlja samoupravno usmeritev razvoja naše družbe in nadaljnjo deetatizacijo na ključnih pozicijah. III. Tako za prvo kot za drugo izhodišče, to je za uveljavljanje razrednega izhodišča in za krepitev samoupravne socialistične demokracije, so pomembna zlasti štiri področja, ki so bila v obdobju po VI. kongresu v središču naše družbene in politične pozornosti in ki so med drugim dobila tudi ustrezno institucionalno obeležje v novi ustavi: — prvič, položaj družbene lastnine na sedanji stopnji samoupravnega in državnega organiziranja naše družbe; — drugič, razvijanje samoupravljanja v temeljnih samoupravnih organizacijah, kot so temeljne organizacije združenega dela, krajevne skupnosti in samoupravne interesne skupnosti, in razvijanje samoupravnega sporazumevanja ter družbenega dogovarjanja; — tretjič, položaj občine kot komune in — četrtič, delegatski in v tej zvezi skupščinski sistem. Družbena lastnina je bila sicer ves čas, odkar smo uvedli delavsko samoupravljanje in postavili ustavne temelje za njegov razvoj po letu 1953, nesporno priznana kot materialna podlaga oblasti delavskega razreda, kot materialna podlaga za odpravo prejšnjih mezdnih odnosov in za uveljavljanje socialističnih proizvodnih odnosov, v katerih je delavec nosilec pravice upravljanja proizvajalnih sredstev, svojega dela ter njegovih rezultatov. Vendar pa je, kljub tej načelno jasni vlogi družbene lastnine, prihajalo v družbeni praksi do dveh nasprotujočih si skrajnih negativnih pojavov. Na eni strani do težnje po ponovnem vzpostavljanju državnolastniških odnosov, kjer naj bi imela država osrednjo vlogo pri upravljanju s presežnim de-

59

lom, in na drugi strani do pojavov nastajanja zasebne kolektivne lastnine. Medtem ko smo prvo težnjo obvladovali tako, da smo družbeno akumulacijo postopoma deetatizirali in uveljavljali načela predvsem 8. in 9. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, da je treba razširjeno reprodukcijo prenesti na neposredne proizvajalce, pa je bilo težje premagovati druge vrste negativnih pojavov, ker so se le-ti tu in tam dokaj uspešno skrivali pod plaščem samoupravljanja in so se — kar je svojstven nesmisel — v imenu samoupravljanja razraščali v težnjo zoper samoupravljanje. Deetatizirana sredstva so se začela koncentrirati na posameznih ravneh združevanja teh sredstev zunaj kontrole države in kontrole delavcev in so postajala materialna podlaga za razraščanje politične moči tehnobirokratskih struktur. Na podlagi odtujevanja družbenih sredstev temeljijo odpori zoper javnost dela, zoper družbeno kontrolo itd., kar je v praksi privedlo do tega, da sta ohromela sistem delovanja organov državne kontrole in sistem družbenega nadzora kot sistema dela skupščin. Bili so očitni primeri kršenja zakonitosti v korist ožjih partikularističnih interesov bodisi posameznih organizacij združenega dela bodisi v korist ožjih ali širših družbenopolitičnih skupnosti. Organi nadzora so bili v številnih primerih izpostavljeni intervencijam ali pa pritiskom posameznikov, naj opustijo pregon oziroma prijave nezakonitih pojavov. Tako je nastajalo družbeno ozračje, nenaklonjeno uveljavljanju zakonitosti in ustavnosti. V boju zoper te negativne pojave je šlo tudi za premagovanje miselnosti o značaju samoupravljanja v naši družbi, in sicer za premagovanje miselnosti, ki pojmuje kot predmet samoupravnega samo tisto, kar se dogaja znotraj organizacij združenega dela. Vse drugo, kar se dogaja zunaj teh organizacij in s čimer se posega v delovanje organizacij združenega dela, pa se razglaša za etatizem. Nova ustava z opredelitvijo družbene lastnine in njenega varstva ter varstva samoupravnih pravic delavcev ponuja možnost, da spodrežemo vsakršne korenine takšnim enostranskim pojmovanjem.

IV. Zagotavljanju razrednih izhodišč pri izgrajevanju našega samoupravnega in političnega sistema in zagotavljanju kre-

60

pitve samoupravljanja v naših družbenih odnosih služi neposredno uvajanje delegatskega sistema kot temeljnega načela za urejanje celotnih družbenih odnosov in še posebej kot podlaga skupščinskega sistema. O delegatskem sistemu je bilo v zadnjih treh letih več razprav, ki so se gibale od načelnih pomislekov zoper uvajanje delegatskega sistema oziroma načelnega nasprotovanja delegatskemu sistemu do enostranskega idealiziranja normativnih rešitev, brez upoštevanja možnih problemov in nevarnosti v praktičnem uresničevanju delegatskega sistema in razmerij. Upiranja delegatskemu sistemu so bila dokaj močna tudi v delovnih organizacijah. Ta nasprotovanja so temeljila predvsem na interesih tehnokratskih struktur, ki bi z doslednim uveljavljanjem delegatskih odnosov in sistema nedvomno izgubile večji del svoje oblasti in vpliva, ki so ga imele zlasti v tistih okoljih, kjer so delavski sveti in drugi organi upravljanja delovali preveč posredno, preveč odtrgano od delovnih kolektivov, brez zadostne vsakdanje povezanosti teh organov s potrebami in življenjem večine delavcev. Temeljna ideja in smoter delegatskega sistema sta v tem, da bi prišli v organih samoupravljanja in v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti in v skupščinah samoupravnih interesnih skupnosti in drugih podobnih organih do izraza resnični sedanji in dolgoročni interesi delavskega razreda in vseh delovnih ljudi. Ta cilj pa z drugimi besedami pomeni, da bi z delegatskim sistemom, ki naj bo splošno družbeno načelo, ne samo podlaga za oblikovanje novega skupščinskega sistema, premagali in presegli elemente vseh vrst posredništva oblasti in samoupravljanja, vse elemente klasičnega predstavništva, klasičnega parlamentarnega sistema tako v skupščinah kot tudi v samoupravnih organih organizacij združenega dela in samoupravnih interesnih skupnostih. S tem ko je postalo načelo delegatskega sistema nesporna podlaga za skupščinski sistem in urejanje celote družbenih odnosov in je to načelo uzakonila tudi ustava, pa seveda niso rešeni vsi problemi, ki se bodo pojavljali v zvezi z uresničevanjem delegatskega sistema. Že med ustavno razpravo in razčiščevanjem načelnih stališč okrog delegatskega sistema je bila dana vrsta utemeljenih opozoril na možne nevarnosti, da bi delegatski sistem ne bil uresničen tako, kot je zamišljen in da bi se zaradi tega lahko izrodila ideja delegatskega sistema.

61

1

Pri tem sta pomembni zlasti dve vprašanji, ki jima bo potrebno posvetiti pozornost tako z institucionalnimi rešitvami pri konkretni izvedbi delegatskega sistema kot tudi pri vsakodnevnem uresničevanju v praksi in vsakodnevnem delu subjektivnih dejavnikov. Na eni strani gre za vzpostavljanje trajnega delovnega odnosa med delegacijami oziroma delegati in njihovo samoupravno bazo, na drugi strani pa za vprašanje, kako se bodo usklajevali različni interesi na različnih ravneh, zlasti kako se bodo usklajevali posamični, skupni in splošni družbeni interesi.

Dokaj usodno bi bilo, če bi pričakovali kakršenkoli avtomatizem, če bi pričakovali, da bo samo s tem, ko smo vzpostavili sistem delegacij, že vzpostavljen neposreden stik med delovnimi ljudmi in organi, v katerih se sprejemajo odločitve, da se bodo avtomatično izražali in usklajevali resnični interesi delovnih ljudi v teh organih. Takšnega avtomatizma ni mogoče pričakovati in s tem je računala tudi ustava, saj so tudi zaradi tega družbenopolitične organizacije vgrajene v skupščinski sistem kot njegova sestavina. Zato pričakujemo in predvidevamo aktivnost družbenopolitičnih organizacij v dveh smereh. Na eni strani v sistemu delegacij oziroma njihovem delovanju v družbenopolitičnem zboru skupščin, na drugi strani pa bo potrebna še večja aktivnost družbenopolitičnih organizacij v vsakodnevnem delovanju delegatskega sistema v celoti. Če ne bo ustrezne aktivnosti družbenopolitičnih organizacij, bo tudi v novem sistemu lahko prišlo do odtujevanja oblasti od delovnih ljudi in do še večje posredniške vloge novih mehanizmov.

V. Poleg omenjenih izhodišč pri delegatskem sistemu in problemov v zvezi z njegovim uresničevanjem v praksi je za delegatski sistem pomembna zlasti njegova vloga, ki jo ima pri krepitvi samoupravnih elementov v skupščinskem in v celotnem družbenem sistemu. S tem da je delegatski sistem podlaga skupščinskega sistema, prihaja do bistvene spremembe v naravi in v sestavi skupščin ter do močnejšega vraščanja samoupravljanja v skupščine družbenopolitičnih skupnosti.

62

Delegatski zbori neposredno izražajo samoupravno strukturo v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti. V skupščinah se, tako kot doslej, prepletata samoupravnost in državnost, vendar pa je z delegatskim sistemom v njih močneje poudarjena prvina samoupravnosti in je v opredelitvi skupščin tudi postavljena na prvo mesto. Z vključitvijo družbenopolitičnih organizacij v skupščinski sistem, s tem da sestavljajo delegati družbenopolitičnih organizacij družbenopolitični zbor skupščine in da sta predsednika zveze komunistov in socialistične zveze avtomatično vključena v predsedstvo Jugoslavije oziroma v predsedstva republik, se v interesu uresničevanja vodilne vloge delavskega razreda zagotavlja neposredno vključevanje organiziranih subjektivnih sil naše družbe v sistem političnega odločanja. S tem ko uresničujemo to idejo s takšno ustavno opredelitvijo skupščinskega sistema in družbenopolitičnih organizacij v njem, pa bi ne smeli pozabiti na nevarnost, ki bi bila lahko usodna zlasti za zvezo komunistov, če bi se zadovoljila zgolj s svojim delovanjem v sistemu organov oblasti in če bi zanemarjala svojo temeljno funkcijo, to je funkcijo idejnopolitičnega dejavnika naše družbe, dejavnika idejnega osveščanja delavskega razreda in najširših delovnih množic. Zveza komunistov bo tudi v prihodnjem razvoju morala še bolj delovati znotraj samoupravnega sistema kot organizirana idejnopolitična sila proletariata, ki s svojim idejnim in revolucionarnim delovanjem vpliva na spreminjanje odnosov v družbi in na spreminjanje družbene zavesti. VI.

Občina je v novi ustavi pomemben dejavnik samoupravne strukture in političnega organiziranja naše družbe. Preden je obveljala ustavna koncepcija občine, kot jo vsebuje nova ustava, je bilo v preteklih letih več razprav o položaju občine v naši družbi, o njeni ustavni koncepciji in o uresničevanju te ustavne koncepcije v praksi. V teh razpravah so bili navzoči tudi pogledi, da ustavna koncepcija občine, kot je bila zapisana v ustavi iz leta 1963, ni sprejemljiva oziroma da ne ustreza. V razčiščevanju teh stališč je prevladalo mnenje, da ustavnega koncepta občine ni potrebno spreminjati, da 63

je potrebno tudi v novi ustavi ohraniti občino kot samoupravno skupnost in hkrati kot temeljno družbenopolitično skupnost. To pomeni uresničiti občino kot splet samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na vseh področjih družbenega življenja in ne samo razvijanja občinske oblasti oziroma občinske uprave. Z drugimi besedami: potrebno je razvijati sistem samoupravljanja z vseh vidikov odnosov in družbenega življenja, ki se prepletajo in uresničujejo v občini in v katerih uveljavljajo delovni ljudje svoje interese, kot so to različne samoupravne oblike organiziranja in delovanja delavskega razreda. Predvsem je treba okrepiti samoupravljanje v temeljnih samoupravnih organizacijah in samoupravnih skupnostih. To je nujna podlaga samoupravnega značaja občine in njenega samoupravnega organiziranja. Brez najširše organizirane in v praksi uveljavljene samouprave v občini ne bo mogla biti samoupravno organizirana celotna nadstavba v okviru širših družbenopolitičnih skupnosti in brez nje tudi ne bo deloval delegatski sistem kot oblika predstavljanja in uveljavljanja neposrednih interesov delavskega razreda. Tako preoblikovanje občin je med drugim potrebno tudi zato, ker je v občinah pogosto prišlo do osebnega uveljavljanja predsednikov občinskih skupščin ali pa do oblikovanja neformalnih vodilnih skupin v občini, ki so delovale brez ustavne podlage in odločale, ne da bi bile za te odločitve tudi odgovorne. Tako je prihajalo do razraščanja pojavov birokratizma in uzurpiranja pooblastil, pa tudi do pojavov, da so občinska vodstva z nerealnimi programi skupnih komunalnih in drugih potreb v občini pritiskala na organizacije združenega dela za zbiranje potrebnih sredstev, kar je prispevalo po svoje k neposrednemu povezovanju vodilnih struktur organizacij združenega dela in občine ter k odtujevanju dohodka združenega dela. Tako se je uveljavljala praksa, da so se organi občinskih vodstev — občinske skupščine in družbenopolitičnih organizacij — po logiki takšnega sistema delovanja opirali predvsem na direktorje in druge vodilne delavce v organizacijah združenega dela, zanemarjali pa so angažiranje delavcev s samoupravnim mehanizmom organizacij združenega dela. 64

VII. V razvijanju samoupravljanja in samoupravnega organiziranja delovnih ljudi imajo še zlasti pomembno mesto krajevne skupnosti in samoupravne interesne skupnosti ter sistem samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja. Samoupravne interesne skupnosti so zaživele sicer že pred sprejemom sedanje ustave, saj so dala ustavna dopolnila iz leta 1971 potrebno ustavno podlago za njihov razvoj, vendar pa dobivajo svoje potrebno družbeno mesto predvsem v novem ustavnem sistemu, ko se odločneje usmerjamo v prenašanje funkcij iz državnih organov na samoupravne organe povsod tam, kjer je to družbeno opravičljivo in izvedljivo. S tem postajajo samoupravne interesne skupnosti oblika najširšega samoupravnega organiziranja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi za upravljanje celotnih področij družbenega življenja ter uresničevalke svobodne menjave dela. V dosedanjem delovanju samoupravnih interesnih skupnosti so bile opazne nekatere slabosti, na katere je opozorila razprava v okviru priprav nove ustave. Bistvena slabost se je kazala zlasti v tem, da je tudi v delovanju samoupravnih interesnih skupnosti prihajalo do odtujevanja teh skupnosti od delovnih ljudi oziroma njihovih neposrednih interesentov in da v njihovem delovanju ni bil zadosti zagotovljen neposreden vpliv delovnih ljudi. Krajevna skupnost postaja v novem ustavnem sistemu pomemben dejavnik samoupravnega organiziranja v okviru občine in pomembna podlaga delegatskega sistema. V novi ustavni ureditvi krajevne skupnosti je poudarjen predvsem njen samoupravni značaj, njena samoupravna organiziranost, v kateri prihaja do neposrednega povezovanja interesov delovnih ljudi kot prebivalcev krajevne skupnosti in delovnih ljudi, ki delajo na območju krajevne skupnosti in v njej združujejo sredstva za zadovoljevanje skupnih potreb. Ti interesi se prepletajo in samoupravno uresničujejo prek delegacij krajevne skupnosti oziroma njenih samoupravnih oblik. Tako samoupravno organizirana krajevna skupnost bo lahko uspešno zadovoljevala potrebe delovnih ljudi in občanov, ki živijo na njenem območju, tako komunalne potrebe, potrebe na področju zdravstva, šolstva, socialne varnosti itd. S samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem, kot se je začelo oblikovati na temelju ustavnih dopol5 Sedmi kongres ZKS

65

nil v letu 1971, odločilneje uresničujemo proces odmiranja države in prava. Cilj samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov je predvsem v tem, da na vseh tistih področjih, kjer in koliko je to že mogoče, nadomeščamo prisilne državne predpise s samoupravnimi normami, s samoupravnim sporazumevanjem. V razčiščevanju dilem in stališč okrog samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja je treba opozoriti na tiste poglede, ki so v teh dveh oblikah urejanja družbenih odnosov videli začetek anarhizma v družbi in prepuščanje družbenega razvoja stihiji. Samoupravni sporazumi in družbeni dogovori bi morali biti učinkovitejši od prisilnih državnih predpisov, v njih pa bo potrebno točno določiti pravice in dolžnosti podpisnikov teh aktov in ukrepe oziroma sankcije za kršitev teh aktov oziroma odstopanja od njihovega uresničevanja. Nobenega dvoma pa ni, da samoupravni sporazumi in družbeni dogovori kot tudi vsi drugi samoupravni splošni akti ne smejo pomeniti manj reda in manj učinkovitosti v družbi, kot bi ju zagotavljali s pravnimi predpisi države. Prav tako pa brez razvoja sporazumevanja in dogovarjanja ni mogoče pomembno zmanjšati državne prisile in etatizma.

VIII. Pomemben kompleks političnega sistema predstavljajo odnosi v federaciji. Ustavna dopolnila iz leta 1971 so bila v precejšnjem delu posvečena organiziranju federacije in urejanju odnosov znotraj federacije. Sedanja nova ustava končuje proces urejanja odnosov v federaciji, ki se je začel pravzaprav že leta 1967 s prvimi spremembami ustave. V ustavnih razpravah glede vloge federacije in njenega organiziranja in glede urejanja odnosov med narodi in narodnostmi Jugoslavije smo imeli opravka z dvema škodljivima težnjama, ki sta bili navzoči v določeni meri v večini republik in ju je bilo potrebno premagati. To je na eni strani težnja po ohranjanju centralističnih odnosov v federaciji ali pa celo unitarističnih prvin in na drugi strani pojavi nacionalizma in nacionalističnega separatizma. Obe težnji je bilo potrebno odločno zavreči, čeprav pri tem ni bilo lahko stvarem priti do dna in poenotiti političnih stališč zveze komunistov. Težave so bile predvsem zaradi tega toliko

66

večje, ker so se ti pojavi vgnezdili tudi v vodstvih zveze komunistov. Pomembno vlogo pri razčiščevanju teh teženj sta imeli 21. seja predsedstva ZKJ v zveznem merilu in za Slovenijo 29. seja CK ZK Slovenije, ki sta obračunali z negativnimi težnjami in postavili jasno politiko zveze komunistov do urejevanja mednacionalnih odnosov. Pri urejevanju odnosov v federaciji v novi ustavi je bilo pomembno izhodišče, da mora »vsak narod oziroma vsaka republika — kot državni instrument delavskega razreda in delovnih ljudi oziroma narodov in narodnosti, ki žive v njej — samostojno razpolagati s svojim delom in dohodkom oziroma presežnim delom, seveda v skladu z naravo družbenoekonomskih odnosov, ki so določeni z zvezno ustavo« (Edvard Kardelj). To izhodišče je izraženo v ustavi v načelu, da uresničujejo delovni ljudje, narodi in narodnosti svoje suverene pravice v republikah oziroma v avtonomnih pokrajinah, v federaciji pa tiste interese, ki so skupni vsem narodom oziroma delovnim ljudem. S tem sta se okrepila položaj republik oziroma avtonomnih pokrajin in njihova samostojnost na eni strani, na drugi strani pa se je povečala tudi njihova odgovornost za delovanje federacije kot celote in za izvrševanje funkcij, ki so skupne vsem in se uresničujejo v okviru federacije. Skupne funkcije na ravni federacije se uresničujejo prek organov federacije in prek neposrednega sodelovanja republik ter na druge načine, pri tem pa je z ustavnimi mehanizmi zagotovljena popolna enakopravnost posameznih republik in pokrajin oziroma narodov in narodnosti. To enakopravnost zagotavlja na eni strani paritetno načelo v zveznih organih, začenši s skupščino in predsedstvom Jugoslavije in v drugih organih federacije; na drugi strani pa zagotavljajo to enakopravnost načela, ki veljajo za odločanje o skupnih zadevah na ravni federacije. Nova zvezna skupščina, ki je v celoti paritetno sestavljena, omogoča uveljavljanje načela sporazumevanja o vseh bistvenih odločitvah namesto preglasovanja. Tako je preprečena možnost, da bi bil katerikoli narod ali narodnost izpostavljen majorizaciji drugih narodov oziroma narodnosti. Nadaljnje zagotovilo za varovanje enakopravnega položaja posameznih narodov in narodnosti oziroma delovnih ljudi je tudi dajanje soglasij republik in avtonomnih pokrajin k nekaterim najpomembnejšim odločitvam na ravni federacije. 5’

67

Okrepljen položaj republik in njihova samostojnost ter načela, ki zagotavljajo enakopravne odnose v federaciji, so v novi ustavni ureditvi nadaljevanje temeljev, ki so bili za federacijo postavljeni med narodnoosvobodilnim bojem, predvsem na II. zasedanju AVNOJ v Jajcu. Avnojska načela jugoslovanske federacije se utrjujejo in razvijajo na samoupravnih načelih, kar je prav tako ena izmed nujnih osnov za notranjo stabilnost federacije, kot je načelo enakopravnosti, ki ga razvijamo ves čas obstoja nove Jugoslavije.

Materialni in družbeni napredek a) RAZVOJ PROIZVAJALNIH SIL IN GRADITEV DRUŽBENOEKONOMSKEGA SISTEMA Zveza komunistov Slovenije je z idejnopolitično aktivnostjo med VI. in VII. kongresom ZKS usmerjala družbene procese tako, da so se vse bolj uveljavljali samoupravni družbenoekonomski odnosi. Posebej si je prizadevala, da bi se utrdilo samoupravno odločanje delavcev v organizacijah združenega dela in se tako zmanjšala vloga države v upravljanju družbene reprodukcije, zlasti pri odločanju o razširjeni reprodukciji. Delavci naj bi v združenem delu postajali vse bolj neposredni upravljavci celotne družbene reprodukcije ter odločali o pogojih in rezultatih dela. Zveza komunistov Slovenije je z dobro organizirano in usmerjeno akcijo mobilizirala za uresničevanje družbene in gospodarske reforme veliko večino delovnih ljudi. Zato je razumljivo, da so se prav kmalu, ob velikih prizadevanjih subjektivnih sil in delavcev, pokazali v delovnih organizacijah prvi uspehi pri uresničevanju reforme. Kaj kmalu pa se je pokazalo, da smo ob uveljavljanju reforme podedovali nekatera objektivna neskladja in nerešene probleme, kar je nujno moralo povzročati težave pri njenem uresničevanju. Gre predvsem za pomanjkanje dolgoročnega programa družbenega razvoja, pa tudi za velike materialne obveznosti, ki jih je ob začetku reforme prevzela država, tako da je morala za njihovo kritje odtujevati delovnim organizacijam del ustvarjenega dohodka, kar je oteževalo hitrejše prestrukturiranje in modernizacijo proizvodnje.

68

Zaradi težav, ki so nastopile, je bilo slišati vse več objektivno utemeljenih zahtev, da se poživi gospodarska dejavnost, močni pa so bili tudi neupravičeni politični pritiski, da se rešijo nastale težave ne glede na način in sredstva. Centralni komite ZKS se je odločno zavzel za oživljanje gospodarske dejavnosti, in to z obsežnejšo usmeritvijo v izvoz in z vlaganjem v osnovna sredstva, kar bi pomagalo odpraviti strukturna neskladja in zagotovilo rekonstrukcijo ter modernizacijo proizvodnih sredstev in s tem uspešnejše gospodarjenje. Uresničevanje družbene in gospodarske reforme ni zaostajalo samo zaradi materialnih neskladij in težav. Reforma se je od vsega začetka razvijala v idejnopolitičnih spopadih s še vedno močnimi nosilci etatističnih zamisli ter liberalizma in malomeščanske miselnosti, ki so si prizadevali zadržati kar največ vpliva na družbeno reprodukcijo. Takšno dejavnost so podpirali tisti, ki so bili prepričani, da lahko težave pri uresničevanju reforme in oživitve gospodarstva presežemo le z ukrepi države, ne pa z razvojem samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Zato tudi v prvih letih reforme nismo povečali vpliva delavcev na gospodarjenje in njihovega odločanja o rezultatih dela. V tem času so se oblikovala še druga središča ekonomske moči in odtujenega odločanja o dohodku. Njihove nevarnosti se takrat še nismo v celoti zavedali. Te razmere so v mnogočem vplivale na oblikovanje stališč VI. kongresa ZKS, močno pa tudi na poznejšo dejavnost ZKS. Razvoj proizvajalnih sil 1. Kot rezultat skupnih prizadevanj delavcev in drugih delovnih ljudi smo v Sloveniji v obdobju med kongresoma pospešeno razvijali proizvajalne sile po obsegu in kakovosti. Rezultati se kažejo predvsem v naslednjem: — zaposleni so tako rekoč vsi za delo sposobni prebivalci. V Sloveniji dela mnogo delavcev iz drugih republik in pokrajin, precej delavcev iz Slovenije pa začasno dela v tujini; — stopnja izobrazbe in raven delovne usposobljenosti zaposlenih se je znatno zvišala. Delavci vse bolj obvladajo sodobna proizvodna sredstva ter tehnološke in delovne procese. Vanje se neposredno vključuje vedno več visoko strokovno usposobljenih delavcev; krepi se sodelovanje raziskovalcev z delovnimi organizacijami, vse več mladih strokovnja69

kov pa obvladuje in uporablja elektronske računalnike. Svoje delovno in upravljavsko znanje izpopolnjujejo delavci v raznih oblikah strokovnega in družbenopolitičnega dopolnilnega usposabljanja; — vse več delovnih organizacij se povezuje z raznimi informacijskimi centri, raziskovalnimi in svetovalnimi organizacijami, inštituti, fakultetami in visokimi šolami. Strokovnjaki in delavci specialnih organizacij za raziskave, analize, projektiranje, inženiring in upravljanje so vse bolj sposobni za samostojno uspešno delovanje in uveljavljanje doma in v mednarodni menjavi dela; — stalno povečevanje proizvodnje, produktivnosti dela in količine ustvarjenega dohodka omogoča višje osebne dohodke in večje sklade delovnih organizacij, več sredstev za stanovanja, prometne zveze, šolstvo, socialno varstvo, komunalno urejanje, druge skupne in splošne potrebe, znanost in kulturo itd., predvsem pa večjo družbeno akumulacijo. 2. Razvoj proizvajalnih sil in naraščanje družbenega bogastva sta predvsem rezultat visoke rasti samo nekaterih dejavnosti, ne pa hitrega povečevanja proizvodnje in dohodka v vseh organizacijah, dejavnostih in območjih. Zaradi monopolnega pritegovanja sodobnih proizvodnih sredstev, novih tehnologij, usposobljenih strokovnjakov, znanja, informacij itd. so bile nekatere delovne organizacije nadpoprečno uspešne. S tem so ustvarjale vtis, da je njihov uspeh rezultat izključno lastnih prizadevanj in da so zato upravičene do posebne družbene podpore. Ker ni bilo analize njihovega uspeha, njihove usmeritve, povezav in posledic v materialni proizvodnji ter družbeni reprodukciji, tudi ni bilo ustrezne družbene kritike in učinkovitih družbenih ukrepov za uresničevanje začrtane smeri družbenoekonomskega razvoja. Neskladja v materialni proizvodnji, med materialno proizvodnjo in drugimi družbenimi dejavnostmi ter materialno proizvodnjo in porabo iz preteklih let so se v obdobju med kongresoma še poglobila. Privedla so do nasprotij v družbeni reprodukciji, ki so resno ogrozila hitrejši razvoj proizvajalnih sil, predvsem pa samoupravnih proizvodnih odnosov. Nasprotja so se poglabljala največ zaradi: — zapostavljanja proizvodnje in pretiranega spodbujanja menjave dobrin, s tem pa pospeševanja razvoja trgovine, turizma in gostinstva na račun razvoja industrije, kmetijstva, gradbeništva in prometa; 70

— neskladja med proizvodnjo reprodukcijskega materiala, opreme in proizvodov široke porabe, kar je povzročalo neizkoriščenost proizvodnih zmogljivosti ne samo v zaostalih industrijskih obratih, ampak tudi v novih, sodobno opremljenih; — zanemarjanja razvoja domačih energetskih in surovinskih virov ter premajhnih prizadevanj za visoko produktivnost dela, kar je imelo za posledico neustrezne cene proizvodov domače metalurgije, strojegradnje, industrije gradbenega materiala, živilske industrije itd.; — premajhne skrbi za proizvodnjo živil in za dolgoročne pogodbene povezave s proizvajalci živil; — vključevanja v mednarodno delitev dela z enostransko usmeritvijo na razvitejše države in ob podcenjevanju povezav z manj razvitimi deželami; — zanemarjanja možnosti posameznih območij in s tem poglabljanja razlik med bolj in manj razvitimi, ne glede na potrebe ljudi; — odtujevanja in prelivanja ustvarjenega dohodka ne glede na potrebe ter samoupravne pravice in dolžnosti tistih, ki so dohodek ustvarjali; — neustreznega upravljanja z družbeno reprodukcijo, kar se je izražalo tudi v delovanju ekonomskega sistema in primerni politiki razvoja na posameznih območjih in področjih družbenega delovanja; — poenostavljenih in prakticističnih pogledov in njim prilagojenih poslovnih odločitev pri razvijanju blagovne proizvodnje in tržnega gospodarstva, ki so vodile do pridobivanja dohodka ne glede na vloženo delo in do prisvajanja rezultatov dela drugih tudi z zavestnim ustvarjanjem monopolnega položaja, zapiranja, omejevanja drugih, iskanja prednosti, lažjih poti, izigravanja zakonov, pravil ali poslovnih partnerjev itd. v določenih delovnih organizacijah. To pačenje jasne reformne usmeritve in socialističnih norm je vodilo do skrajnostnih predlogov za rešitev položaja: eni so terjali omejitev blagovnega značaja proizvodnje in ekonomskih zakonitosti blagovne proizvodnje v samoupravnih socialističnih družbenoekonomskih odnosih, drugi pa povsem svobodno delovanje tržnih zakonitosti; — spodbujanja pospešenega razvoja in ustvarjanja finančnih sredstev za razširjeno reprodukcijo mimo obsega ustvarjenega dohodka — z emisijo denarja, krediti, medsebojnim zadolževanjem, odlaganjem plačila zapadlih obveznosti itd.,

71

kar je vodilo v vse večjo inflacijo in zadolževanje v tujini celo za namene, ki so inflacijo samo še povečevali;1 — prevladovanja enostranskih strokovnih in tudi teoretičnih mnenj, ki so s kritiko ekonomskih gibanj in načina reševanja problemov ter vsebine ekonomskega sistema in politike v resnici kritizirala socialistično in samoupravno usmeritev naše družbe. Predlogi za reševanje ekonomskih problemov so, prenešeni iz drugih družbenoekonomskih sistemov, v bistvu pomenili rušenje samoupravnega socialističnega sistema na raznih pomembnih točkah odločanja in vplivanja. 3. Ti pojavi, gibanja in usmeritve v materialni proizvodnji so vplivali na proizvodne odnose, razvoj samoupravljanja, na položaj in vlogo delavcev, predvsem neposrednih proizvajalcev ter na zavest, miselnost, ravnanje in odločanje delovnih ljudi ter družbenopolitičnih dejavnikov. Zveza komunistov Slovenije se je spopadala s temi gibanji in jih preusmerjala v duhu idejnopolitične usmeritve kongresnih zadolžitev. Tem vprašanjem smo posvetili ne samo vrsto sej centralnega komiteja ZKS2 in vse štiri seje konference ZKS, ampak tudi izredno veliko sestankov občinskih konferenc in komitejev občinskih konferenc ter sestankov organizacij in aktivov ZKS. Za uresničevanje takšne politike ZK so si komunisti prizadevali, ponekod z večjim, drugod z manjšim uspehom, tudi v sindikatih, organih družbenopolitičnih skupnosti, zbornici, zvezi mladine, socialistični zvezi itd. Vsa ta prizadevanja so se strnila v akciji za ustavitev inflacije in za stabilizacijo gospodarstva. To akcijo smo komunisti pojmovali kot preseganje neskladnosti in nasprotij v materialni proizvodnji in družbeni reprodukciji ter ekonomskem sistemu in politiki. Zveza komunistov Slovenije je prve sklepe v zvezi z bojem proti inflaciji sprejela jeseni 1970. Z dotedanjo, še nespremenjeno usmeritvijo v razvijanju proizvajalnih sil in z navideznimi prizadevanji za zaustavitev inflacije je obračunala 29. seja CK ZKS, ki je obenem tudi spremenila odnos do materialne proizvodnje. 4. Zveza komunistov Slovenije je v tem obdobju vodila težaven idejni, politični in akcijski boj. Ta boj je tudi izboje1 Inflacija sproti jemlje vrednost rezultatom živega dela in opredmetenemu delu ter ogroža celotno enostavno reprodukcijo. Poleg tega je inflacija v svetovnem merilu sredstvo nadvlade kapitala in črpanja narodnega dohodka manj razvitih dežel v korist razvitih, bogatih držav in nadnacionalnih družb. 2 6., 9., 16., 20., 23., 29. in 32. seja CK ZKS

72

vala, ker se je v celoti dejavno obrnila k življenjskim in zgodovinskim interesom delavskega razreda, svoje akcije pa opredelila glede na mesto in vlogo temeljnih proizvodnih celic, naloge pospešenega nadaljnjega razvoja materialne proizvodnje ter ustvarjanja dohodka za vse večje osebne, skupne in splošne potrebe. Zveza komunistov je postavila človeka, delavca, samoupravljavca, ustvarjavca, povezanega z vsemi drugimi v združeno delo, v središče vsega delovanja in prizadevanj, v izhodišče in cilj vseh snovanj in s tem oživela bistvo socialističnega sistema in smisla vseh akcij naprednih subjektivnih sil. Sem sodijo tudi prizadevanja za prevrednotenje prevladujočih pravil, pojmov, resnic, ciljev itd. v naši družbi. Nosilci etatističnih, birokratskih in tehnokratskih teženj ter zagovorniki raznih meščanskih teorij so vrsto svojih zamisli poveličevali v namene in cilje družbe, se povzdigovali v samostojne družbene dejavnike ter delavce, delovne ljudi in našo celotno socialistično družbo vrednotili kot objekte svoje politike. Zveza komunistov Slovenije je zavestno in organizirano spodbujala in spodbuja tudi vse tiste akcije, ki — ne samo idejno — prispevajo k razvoju materialne proizvodnje in proizvajalnih sil, kot so: — aktiviranje proizvodnih možnosti in zmogljivosti na območju vse Slovenije; — uvajanje novih proizvodnih sredstev in tehnologije ter načinov upravljanja delovnih procesov in organizacije dela; — usposabljanje delavcev za delo, upravljanje in samoupravljanje ter družbenopolitično aktivnost; — izboljševanje delovnih razmer in varnosti pri delu; — razvoj raziskovalnega dela in uvajanje dosežkov raziskovalnega dela v delovne procese v vseh dejavnostih, predvsem proizvodnih; — združevanje dela in sredstev ob hkratnem razvijanju samoupravnih odnosov; — ustanavljanje temeljnih organizacij združenega dela in njihovo najrazličnejše povezovanje v nove proizvodne, poslovne in delovne zveze; — povezovanje organizacij združenega dela v razne oblike združevanja in sodelovanja na podlagi sporazumevanja in dogovarjanja; — prilagajanje oblik povezovanja in sodelovanja organizacij združenega dela v širših združbah (zbornice) razvitejšim

73

samoupravnim odnosom in prevzemanje dela dolžnosti in pravic v upravljanju družbene reprodukcije od državnih organov; — samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje na najrazličnejših področjih in za razne namene; — preobrazba ekonomskega sistema in politike glede na novo ustavo; — teoretično delo in kritično misel kot sredstvo ocenjevanja prakse in začrtovanja razvojnih smeri; — delitev po delu in po načelu solidarnosti; — porazdelitev dohodka temeljne organizacije združenega dela za vse namene, s posebnim poudarkom na zavarovanje enostavne reprodukcije in ustvarjanje sredstev družbene akumulacije, ki omogoča razširjeno reprodukcijo v temeljni organizaciji združenega dela, v vseh oblikah njenega povezovanja, od proizvodnega do vseh družbenih dejavnosti; — vrednotenje dela in posebnih delovnih dosežkov ter družbeno priznavanje vloženega dela; — razširjanje zdravstvenega varstva in zboljšanje zdravstvenih storitev; — uveljavljanje družbene varnosti delovnih ljudi itd.

Graditev družbenoekonomskega sistema

5. V vsem obdobju po VI. kongresu se je ZK Slovenije bojevala za to, da bi v idejnopolitičnem boju in neposredni družbeni praksi spoznali in uveljavili celovito in enotno pojmovanje družbene in gospodarske reforme ter odločno zavračala, da bi pri uresničevanju reforme ločili njen ekonomski del od družbenega. Zveza komunistov Slovenije se je zavzemala za nadaljnjo graditev ekonomskega sistema na podlagi razvijanja blagovne proizvodnje, uveljavljanja planiranja in usmerjanja procesov družbene reprodukcije ter poglabljanja samoupravnih odnosov. S tem se je bojevala tako proti pojmovanjem, ki so predvidevala uspešnejše uresničevanje reformnih ciljev s krepitvijo vloge države, kot tudi proti poskusom posameznih organizacij in panog, da bi si brez družbenega usmerjanja ter ob liberalistično pojmovanem svobodnem trgu ohranile privilegiran položaj pri pridobivanju dohodka. Zahtevala je, da morajo pri samoupravnih odločitvah sodelovati vsi delovni ljudje,

74

odločitve pa sprejemati na tisti ravni samoupravne ali tehnološke organiziranosti, kjer se interesi delavcev lahko najbolj uveljavljajo. Komunisti smo si prizadevali za povečanje udeležbe delovnih organizacij v družbenem proizvodu in pospešitev procesa deetatizacije upravljanja družbene reprodukcije. Zato smo se zavzemali za ukinitev družbenih investicijskih in drugih skladov in za vrnitev sredstev v upravljanje samih delovnih organizacij. Spodbujali smo odpravljanje vseh starih ali na novo porajajočih se oblik odtujevanja dohodka od tistih, ki ga ustvarjajo, predvsem pa vseh oblik državnega kapitala. Zveza komunistov Slovenije je spodbujala povezovanje in združevanje delovnih organizacij na podlagi interesov delavcev in doslednega uveljavljanja samoupravnih odnosov. To svojo dejavnost je opirala na spoznanje, da moramo za učinkovito povezovanje in združevanje upoštevati celoto odnosov v zvezi s procesom dela, z enostavno in razširjeno reprodukcijo, z mestom delovne organizacije v dejavnosti in družbenopolitični skupnosti ter v zvezi s položajem in interesi delavcev pri delu in življenju. Komunisti smo si prizadevali, da bi se v takšnih razmerah okrepila samostojnost delovnih organizacij in zmanjšalo administrativno poseganje države na področje družbene reprodukcije in upravljanja v delovnih organizacijah. Takšna usmeritev je bila nujna predvsem zato, ker se je prepričanje o možnostih in sposobnosti države za uresničevanje reforme in urejanje problemov, ki jih je povzročila inflacija, prenašalo tudi v delovne organizacije. Te so zato tudi s političnimi pritiski zahtevale zboljšanje svojega položaja ali izhod iz težav. Zato je zveza komunistov najostreje nastopala proti poskusom takšnega načina reševanja, saj so ti pritiski probleme le še zaostrovali in jih pogosto iz gospodarskih spreminjali v politične in nacionalne. V zvezi s tem so se komunisti od leta 1970 naprej začeli odločno bojevati proti vsem žariščem inflacije in njenim posledicam ter prispevali velik delež k spoznanju, da visoka, v bistvu navidezna konjunktura, ne učinkuje negativno le na gospodarsko usmeritev in ekstenzivnejše gospodarjenje, temveč tudi sproti jemlje vrednost delu in uspehom dela delavcev ter povzroča, da predvsem delavci z najnižjimi osebnimi dohodki ne dohajajo več vse višjih cen in živijo vedno slabše. Zveza komunistov se je zavzemala za to, da bi uskladili po-

75

nudbo in povpraševanje ter denarne in blagovne sklade predvsem z ustvarjanjem razmer za povečevanje obsega proizvodnje in produktivnosti dela, z odpravljanjem strukturnih nesorazmerij, ne pa z zamrzovanjem cen in omejevanjem porabe, kar so lahko le prehodni in kratkoročni ukrepi. 6. Pri uresničevanju reforme in v boju proti inflaciji so nastajali mnogi problemi tudi zaradi zaostajanja teoretskega snovanja in oblikovanja samoupravnega socialističnega družbenoekonomskega sistema ter politike. Prizadevali smo si, da bi proučevanje in oblikovanje družbenoekonomskega sistema temeljilo na marksizmu, hkrati pa se zavzemali za takšne rešitve, ki bodo zagotavljale samostojnost delovnih organizacij in nujno usklađenost ter povezanost interesov in razvojnih usmeritev. Zveza komunistov Slovenije ni podlegla liberalističnim pojmovanjem blagovne proizvodnje in poveličevanju tržnih zakonitosti, čeprav so posamezni komunisti zastopali takšna stališča oziroma bili nosilci zasnov kapitalističnih odnosov. Zavedala se je, da so ekonomske zakonitosti tudi v razmerah družbene lastnine proizvajalnih sredstev na določeni stopnji razvoja notranja sila za razvoj proizvajalnih sil. Zato se je zavzemala za njihovo uveljavljanje, hkrati pa je opozarjala, da moramo delovanje zakona vrednosti ustrezno obvladovati. Povezano s tem se je ZKS zavzemala za uveljavljanje družbenega planiranja in za to, da bi nosilci planiranja postali delavci v delovnih organizacijah ter občani v družbenopolitičnih skupnostih, samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje pa naj bo metoda za usklajevanje sedanjih in dolgoročnih interesov delavcev in drugih delovnih ljudi. V skladu s takšno svojo usmeritvijo si je Zveza komunistov Slovenije prizadevala za povečanje vpliva, s tem pa pravic, obveznosti in odgovornosti republik in pokrajin za oblikovanje ekonomskega sistema in uresničevanje ekonomske politike, predvsem pa za natančno opredelitev ekonomskih funkcij federacije.2 1 V aprilu 1970 smo v republiškem političnem aktivu izoblikovali stališča za nadaljnjo dejavnost komunistov pri graditvi ekonomskega sistema. 2 V juliju 1970 smo v republiškem političnem aktivu opredelili funkcije federacije na ekonomskem področju, s katerimi bi po našem spoznanju lahko in morali zagotoviti enotnost ekonomskega sistema in politike, predvsem pa delovanje enotnega jugoslovanskega trga.

76

Zveza komunistov Slovenije se je že ves čas zavedala, da je hitrejši razvoj manj razvitih republik in pokrajine Kosovo dolgoročni ekonomski in politični interes ter solidarnostna obveznost delavskega razreda in slovenskega naroda. Zato se je zavzemala za dosledno izpolnjevanje obveznosti Slovenije do manj razvitih, pri tem pa podpirala predloge za preoblikovanje sklada za pospeševanje hitrejšega razvoja manj razvitih republik in pokrajine Kosovo v sklad samoupravno združenih sredstev delovnih organizacij. 7. Vsa stališča in usmeritve za razvoj ekonomskega sistema in politike je ZKS oblikovala in izpopolnjevala tako iz potrebe po oblikovanju nadaljnjih poti kakor zaradi odklonov in odporov, ki so se pojavljali v vseh dejavnostih in na vseh ravneh, še posebej pa se okrepili kot odgovor na povečano dejavnost komunistov in na idejno razjasnjevanje vrste pojavov v družbi. Zveza komunistov Slovenije se je začela odkrito spopadati z nosilci etatističnih in birokratskih teženj, ki so se upirali nadaljnjemu razvoju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov tako, da so nasprotovali povečanju vpliva združenega dela na družbeno reprodukcijo in si prizadevali čim več funkcij na tem področju zadržati v organih oblasti, predvsem na ravni republike, deloma pa tudi občin. Ti so se pozneje povezovali z nosilci tehnokratskih in liberalističnih teženj ter bili glavna opora nosilcev nacionalizma v Sloveniji. Idejnopolitično oceno nacionalizma v Sloveniji je sprejel CK ZKS na 8. seji. Nosilci nacionalizma so si prizadevali uveljaviti svojo politiko in položaj prav s stališči o nadaljnjem ekonomskem razvoju in gospodarskem položaju Slovenije v Jugoslaviji. Prikazovali so, da Slovenija ni dovolj hitro napredovala zato, ker je morala in mora še nesorazmerno velik del narodnega dohodka prispevati za razvoj drugih republik. Zato so se zavzemali za zapiranje slovenskega gospodarstva, za oblikovanje samostojnega ter od drugih republik in pokrajin neodvisnega položaja in politike razvoja. Enostransko so usmerjali Slovenijo na razvitejše države, predvsem v zahodni Evropi, s tem pa zanemarjali odnos z neuvrščenimi, še posebej z manj razvitimi državami. Takšna miselnost in usmeritev sta se kmalu zasidrali v mnogih delovnih organizacijah, poslovnih bankah in organih zbornice. Posledice so se hitro pokazale v materialni proizvodnji, družbeni reprodukciji in odnosih med republikami kakor

77

tudi v naravnanosti strokovnjakov in raziskovalcev, sredstev javnega obveščanja itd., pa tudi v oblikovanju razvojnih programov in družbenih načrtov. Vse bolj se je na ekonomskem področju izgubljala družbena — razredna in samoupravna — vsebina in razglašali cilji, ki se niti po značaju niti po obliki niso več dosti razlikovali od ekonomskih in družbenih ciljev kapitalističnega sveta. Zaradi tega ta usmeritev in praksa nista bila samo teoretsko ekonomsko vprašanje, ampak osrednje politično in idejno vprašanje, ki ga je ZKS rešila šele na 29. seji CK ZKS, v razmerah uveljavljanja ustavnih dopolnil in uresničevanja pisma predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ. Na tej podlagi je bilo mogoče spet nadaljevati z graditvijo ekonomskega sistema in politike, ki naj bi izhajala iz ustavnih dopolnil in idejne ter teoretske usmeritve zveze komunistov. V Sloveniji smo v zadnjem obdobju izoblikovali zasnove na nekaterih pomembnih področjih, npr. zaposlovanje, sistem cen, kreditno-denarni sistem, ekonomski odnosi s tujino, davčni sistem, družbeno planiranje ipd., sporazumevanje in dogovarjanje za svobodno menjavo dela na področju družbenih dejavnosti ter dopolnili, predvsem pa pospešili uresničevanje že sprejetih stališč, npr.: v kmetijstvu, delitvi dohodka in osebnih dohodkov, razširjeni reprodukciji, povezovanju in združevanju, hitrejšem razvoju manj razvitih območij, osebnem delu z zasebnimi sredstvi itd. Te zasnove smo uspeli tudi izoblikovati v ustrezne družbene akte: zakone, resolucije, programe, načrte, dogovore in sporazume oziroma predloge drugim republikam in pokrajinama v okviru skupnih prizadevanj za graditev enotnega družbenoekonomskega sistema v Jugoslaviji. 8. Hkrati s krepitvijo liberalizma in nacionalizma se je v vseh dejavnostih in vseh okoljih tudi vse bolj nemoteno razraščal tehnokratizem. Komunisti smo opozarjali na pojave tehnokratskih odnosov in na vpliv, ki ga imajo ozke, zaprte skupine v delovnih organizacijah, občinah in raznih drugih organizacijah na usmerjanje materialnega in družbenega razvoja ter na odnose med ljudmi pri delu in v življenju. Še posebej nesprejemljivo je bilo podcenjevanje samoupravlja1 V ta celotni sklop sodijo 18., 20., 23., 26., 29., 31. in 36. seja CK ZKS, 4. seja konference ZKS, delo komisij CK ZKS, razprave v zvezi z novo ustavo in priprave na VII. kongres ZKS in X. kongres ZKJ.

78

nj a kot družbenoekonomskega odnosa in delovnega človeka ter znanja in ustvarjalnosti naših delavcev in strokovnjakov, ki so ga nosilci tehnokratskih teženj vse bolj odkrito izražali in sprejemali temu ustrezne odločitve. V takih okoliščinah so vse bolj poveličevali pridobivanje dohodka in drugih materialnih koristi ne glede na to, s kakšnimi sredstvi in v kakšnih razmerah so bili ustvarjeni in ne glede na dolgoročne posledice v razvoju proizvajalnih sil. To je izkrivljalo bistvo poslovnosti in merila za ocenjevanje dela ter odločitev vodilnih in strokovnih delavcev. Zveza komunistov Slovenije je ocenila samoupravne odnose in sprejela stališča za dejavnost komunistov in drugih subjektivnih sil v družbi za nadaljnji razvoj samoupravljanja v delovnih organizacijah na 6. seji CK ZKS. Uresničevanje sklepov smo spremljali in po dveh letih ponovno ocenili,1 kaj smo dosegli in kakšni odpori so se pojavljali ter kako smo jih premagovali. V analizo samoupravnih odnosov smo vključili tudi vpliv nosilcev tehnokratskih teženj na ekonomsko področje ter posledice njihovih odločitev. V sklepih smo nadaljnje naloge komunistov na tem področju povezali z uresničevanjem ustavnih dopolnil, praktična napotila članom, organizacijam in organom ZKS pa so bila tudi stališča 3. seje konference ZKS o socialnem razlikovanju. V zvezi z uresničevanjem ustavnih dopolnil smo že spomladi leta 1971 posvetili posebno pozornost velikim delovnim organizacijam in poslovnim bankam, predvsem na podlagi poznavanja njihovega položaja v družbeni reprodukciji kot vse močnejših oporišč odtujene ekonomske in družbene moči, kakor tudi zaradi nadaljnjega povečevanja inflacije, kljub že sprejetim stabilizacijskim programom. Sprva akcija ZKS ni imela vidnih rezultatov, vendar smo z jasnimi stališči in ustrezno organiziranostjo v vse bolj zaostrenih razmerah uspeli začeti z idejno diferenciacijo, najprej v zvezi komunistov in nato še v drugih družbenopolitičnih ter delovnih organizacijah. S politično aktivnostjo in razkrivanjem pravega značaja ekonomskih in družbenih pojavov, predvsem pa inflacije ter njenega vpliva na delavca in druge delovne ljudi, smo vse bolj razgaljali razredno bistvo tehnokratizma, njegove cilje in metode ter vse večje povezovanje nosilcev etatizma, birokra1 Gradivo 23. seje CK ZKS

79

tizma in tehnokratizma v boju proti samoupravljanju, delavcem in zvezi komunistov. V boju proti ekonomski in družbeni moči nosilcev tehnokratizma, etatizma in birokratizma je ZKS postopoma spoznavala, da te sile niso več sposobne, da bi razvijale1 proizvajalne sile v naši družbi in da očitno zavirajo razvoj proizvajalnih sil in samoupravnih socialističnih družbenoekonomskih odnosov, ki jih je uzakonila nova ustava. Na podlagi tega spoznanja in z uresničevanjem nalog 29. seje CK ZKS, z akcijo za konstituiranje temeljnih organizacij združenega dela in združevanje temeljnih organizacij združenega dela v sestavljene organizacije združenega dela ter ustanavljanjem samoupravnih interesnih skupnosti in oblikovanjem delegatskega sistema smo bistveno spremenili razmerje sil v naši družbi v korist delavcev v združenem delu. S tem smo tudi omejili tehnokratizem, etatizem in birokratizem ter omogočili pospešeno snovanje družbenoekonomskega sistema in politike, ki bosta v celoti prilagojena položaju združenega dela v družbeni reprodukciji in novi ustavi. V okvir tega snovanja in prizadevanj sodijo tudi dogovori v republiki o pospešenem razvoju tistih ključnih dejavnosti, ki so najbolj zaostajale, predvsem pa energetike, proizvodnje živil in surovin ter prometa, o usmerjanju mednarodne menjave blaga in storitev, kakor tudi o načinu financiranja skupnih družbenih potreb na podlagi svobodne menjave dela. Temeljni družbeni dogovor o kakovostnih spremembah v načinu razvijanja proizvajalnih sil pa predstavlja skupščinska resolucija družbenoekonomskega razvoja v letu 1974. 1 Sredi leta 1973 je bil položaj v Jugoslaviji najbolj kritičen: — imeli smo nizko stopnjo rasti proizvodnje; — ključna prvina proizvajalnih sil — ljudje — še vedno niso bili v celoti pritegnjeni v delovne procese, še manj v upravljanje; — ponovno se je povečalo število delavcev na delu v tujini; — še vedno je naraščalo število raznih spodbud, olajšav in oprostitev, ukrepov in predpisov na zvezni ravni; — urejevanje financiranja proizvodnje je zmanjševalo sredstva delovnih organizacij za vlaganje v osnovna sredstva, to pa je vodilo do zadolževanja oziroma pritiskov za poviševanje cen; — nadaljevalo se je administrativno prelivanje sredstev družbene akumulacije oziroma z metodami denarne, kreditne in davčne politike ter politike vrednosti dinarja in politike cen; — izredno se je povečalo kreiranje denarja; — imeli smo naj višjo stopnjo inflacije; — bili smo izredno občutljivi in ranljivi zaradi mednarodnih ekonomskih gibanj, ker se nismo ustrezno in pravočasno zaščitili.

Ustvarjanje in delitev dohodka ter osebnih dohodkov Neskladnosti v družbeni reprodukciji, različni pogoji gospodarjenja in različna stopnja odtujevanja rezultatov dela so določali različne možnosti ustvarjanja in pridobivanja dohodka posameznim dejavnostim in delovnim organizacijam. S tem se dohodek delovne organizacije, dejavnosti, področja in območja ni več oblikoval glede na vloženo delo, še bolj pa so od načela delitve po delu odstopali osebni dohodki, bodisi navzgor bodisi navzdol. S tem se je izgubila tudi neposredna zveza med delavcem in rezultati njegovega dela, »poslovni ugled« pa so uživali tisti posamezniki, delovne organizacije, dejavnosti, družbenopolitične skupnosti in poslovne banke, ki so razpolagale z velikimi sredstvi, ne glede na vir in način, kako so si jih pridobile. V takih okoliščinah je večina prezrla stališča zveze komunistov in sindikatov ter načela in določila zakona o dohodku, prav tako pa je otopel občutek za položaj delavcev in občanov z najnižjimi osebnimi prejemki, ki se je ob vse bolj rastoči inflaciji stalno poslabševal. Nastajale so velike razlike med osebnimi dohodki za približno enako delo znotraj posameznih dejavnosti in med dejavnostmi ter med posameznimi območji, povečevali so se razponi, razlike pri porabi sredstev skupne porabe itd. Zaradi tega je čedalje manj veljalo načelo solidarnosti med delavci v isti delovni skupnosti, kakor tudi solidarnosti med delavci različnih organizacij združenega dela. Zveza komunistov se je zavzela za obvladovanje teh procesov na način, ki bi bil usklađen in vgrajen v sistem samoupravnih odnosov, predvsem pa s samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem. Oceno doseženih rezultatov pri uveljavljanju samoupravnih sporazumov o usmerjanju delitve dohodka in osebnih dohodkov ter predloge za izpopolnjevanje tega sistema je sprejel CK ZKS na 27. in 31. seji. V prvem letu smo dosegli naslednje rezultate: začela je prevladovati zavest, da delitev ni samo v pristojnosti kolektivov, ampak da je dohodek družben in da moramo usmerjati njegovo delitev in porabo z dogovorom; bolj so se povečali poprečni osebni dohodki v dejavnostih z nizkimi osebnimi dohodki kot v dejavnostih z višjimi osebnimi dohodki; znotraj kroga podpisnic samoupravnih sporazumov so se osebni dohodki sorazmerno uskladili; veliko bolj usklađeno smo vrednotili tudi druge pravice iz dela in na podlagi 6 Sedmi kongres ZKS

81

dela; delovne organizacije so izločale več dohodka v sklade in s tem povečale delež akumulacije. Med pomanjkljivostmi, ki so omejevale pozitivne rezultate, pa smo predvsem poudarili, da so bili delavci premalo vključeni v oblikovanje in uveljavljanje samoupravnih sporazumov ter so bili celo zelo pomanjkljivo obveščeni o vsej akciji, najslabše še delavci v proizvodnji. Zaradi tega so delavci nekaj časa samoupravne sporazume razumeli kot sporazume o delitvi osebnih dohodkov in ne kot sporazume o delitvi dohodka. Med sporazumevanjem se je večkrat pojavljala miselnost, da je samoupravno sporazumevanje naloga upravnih in vodilnih delavcev v delovnih organizacijah. Zlasti kalkulativni osebni dohodki ter v njih neustrezno poudarjena merila formalne izobrazbe, pa tudi faktor stimulacije so povzročali, da se je marsikje še naprej ohranjevala mezdna miselnost. Poleg tega še nismo uspeli z usklajevanjem osebnih dohodkov med posameznimi dejavnostmi ter osebnih dohodkov glede na konkretne in specifične pogoje dela in življenja na posameznih območjih, vrednotenje težjih pogojev dela je bilo različno in pogosto pavšalno, sredstva za osebne dohodke so se oblikovala v odvisnosti od uspešnosti poslovanja na podlagi različnih meril, Vrednotenje težjih pogojev dela je bilo različno in pogosto pavšalno, sredstva za osebne dohodke so se oblikovala v odvisnosti od uspešnosti poslovanja na podlagi različnih meril, obstajala je možnost izplačevanja osebnih dohodkov tudi nad osnovami in merili, določenimi v samoupravnih sporazumih, pod pogojem plačila prispevka v republiški sklad skupnih rezerv. Ponovno smo opozorili, da noben organ ali ustanova ne spremlja, analizira in raziskuje področja dohodka in osebnih dohodkov. CK ZKS je izoblikoval povsem jasna stališča glede nadaljnjega dograjevanja in izpopolnjevanja sistema. Pri tem smo poudarili, da je odločanje o delitvi dohodka na podlagi samoupravno dogovorjenih osnov in meril neodtujljiva pravica delavcev, in da je ustanovitev temeljnih organizacij združenega dela pogoj tudi za izpopolnjevanje samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja na področju dohodka in osebnih dohodkov. ZK se je zavzela za to, da bi delavci doumeli družbeni značaj dohodka in z delitvijo zagotovili tudi razvoj tistih dejavnosti, s katerimi so neposredno povezani, ter tako uveljavili načelo svobodne menjave dela, pri vrednotenju dela pa upoštevali delo v zvezi z upravljanjem in rezultate, dosežene z vlaganji minulega dela. 82

Čeprav je ZK izoblikovala stališča za nadaljnje delo, nismo v zadnjem letu pomembno napredovali. Postopek sporazumevanja se je na podlagi ustavnih dopolnil in republiškega zakona spremenil šele ob koncu leta 1973, v glavnem pa je večina dejavnikov pričakovala spodbude zunaj sebe in navodila od nosilcev družbenega dogovarjanja oziroma državnih organov. Prizadevanja in snovanja za nadaljnje izpopolnjevanje sistema družbenega usmerjanja delitve dohodka in osebnih dohodkov ter uresničevanje stališč ZKS so močno zavrli visoka inflacija in njene ekonomske ter družbene posledice kakor tudi administrativni ukrepi za omejevanje rasti osebnih dohodkov in skupne porabe. Zaradi tega so v zadnjem obdobju osebni dohodki nepredvideno porastli, zmanjšali so se razponi, krepila težnja po uravnilovki, pri vsem tem pa vseeno nismo uspeli zavarovati življenjske ravni delavcev, predvsem neposrednih proizvajalcev, kakor tudi ne zagotoviti zadostne spodbude za delo in posebne delovne dosežke. To je nujno vodilo v zmanjševanje stopnje rasti produktivnosti dela in v pritiske za spreminjanje sporazumov v smislu splošnega zvečanja osnov osebnih dohodkov in drugih prejemkov ne glede na obseg in kakovost dela. V takih okoliščinah je delo pri oblikovanju novih samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov v smislu že sprejetega republiškega zakona in nove ustave ter uveljavljanje novega načina sporazumevanja, skupnih komisij ter komisije za presojo samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov pri zvezi sindikatov močno oteženo.

Razvoj manj razvitih območij v Sloveniji

Zveza komunistov Slovenije je opredelila svoja stališča in naloge komunistov pri pospeševanju razvoja posameznih območij v Sloveniji že v resoluciji VI. kongresa, ponovno pa na 1. seji konference ZKS. O položaju in razvoju manj razvitih območij v republiki je bilo veliko razprav tudi v zvezi z izdelavo programa razvoja Slovenije; nove pobude za dejavnost vseh družbenih dejavnikov pa je dala 3. seja konference ZKS. Pobuda, politična dejavnost in neposredna akcija ZKS so prispevale k bistvenemu preobratu v načinu reševanja problemov manj razvitih območij v Sloveniji. Sekretariat CK ZKS se je večkrat zavzel za odločnejše uresničevanje stališč 6*

83

ZKS. Pobude za takšno akcijo pa so nastajale tudi v mnogih občinskih konferencah ZK. Šesti kongres ZKS je poudaril, naj bi razlike v razvitosti posameznih območij presegali tako, da bi načrtno gradili infrastrukturne objekte in zagotavljali minimalni družbeni standard, gospodarski razvoj pa bi usmerjali tako, da bi spodbujali mobilizacijo lastnih sil ter integracijske procese. Na 1. seji konference ZKS smo se zavzeli za oblikovanje stvarne dolgoročne perspektive za ta območja, v srednjeročnem načrtu družbenega razvoja pa za reševanje najbolj perečih socialnih in ekonomskih vprašanj. ZKS je zavrnila težnje po ekonomsko neutemeljenih naložbah na nerazvitih območjih zgolj zaradi novih delovnih mest in se zavzela za graditev novih ali povečanje sedanjih zmogljivosti na podlagi utemeljenih razvojnih programov, ki naj bi pomagali zmanjševati nezaposlenost. ZKS je prav tako zavrnila težnje po pretirani koncentraciji proizvajalnih sil v sedanjih mestnih in industrijskih središčih, nasprotovala pa tudi skrajnosti, da bi neracionalno razpršili in drobili razpoložljiva družbena sredstva ter proizvodne zmogljivosti. Za oblikovanje usmeritev in načina razvoja manj razvitih območij je bila pomembna 2. seja konference ZKS, na kateri smo opredelili odnos do kmetijske proizvodnje in načina razvijanja samoupravnih socialističnih odnosov na tem področju v naših razmerah, predvsem pa do možnosti in načinov povezovanja zasebnih kmetijskih proizvajalcev z družbeno organizirano proizvodnjo. S tem smo nakazali stvarno podlago za hitrejši razvoj območij s pretežno kmetijsko proizvodnjo oziroma območij, kjer drugih dejavnosti ni mogoče učinkovito razvijati, in za višjo življenjsko raven kmetov. Prav tako smo s 3. sejo konference ZKS o socialnem razlikovanju spodbudili družbene akcije za izenačevanje družbenoekonomskega položaja in družbene varnosti delovnih ljudi na območju vse Slovenije. Republiška skupščina je ustanovila posebno komisijo za reševanje vprašanj na tem področju. Sprejeli smo republiški zakon o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih območij v Sloveniji in ustrezno obravnavanje manj razvitih območij v srednjeročnem načrtu razvoja Slovenije. Del ukrepov omogoča zboljševanje temeljnih razmer za hitrejši, celovitejši in skladnejši razvoj teh območij, predvsem z vlaganji v infrastrukturo ter v materialno osnovo vzgoje in izobraževanja. Na pospeševanje razvoja manj razvitih območij vplivajo tudi 84

povezovanje delovnih organizacij z razvitih območij z delovnimi organizacijami v manj razvitih in njihova vlaganja v nove obrate na teh območjih. Kljub dosedanjim rezultatom v razvoju manj razvitih območij pa zaposlovanje na teh območjih še ni zadostno. Na nekaterih izmed teh območij, četudi za razvoj kmetijstva ugodnih, nad polovica kmečkega aktivnega prebivalstva dela v tujini, in to predvsem mladih in srednjih let, kar še bolj siromaši ta območja ter zaostruje socialna vprašanja ostarelih, za delo ne več dovolj sposobnih ljudi. Napredek v kvalifikacijski sestavi zaposlenih tudi še ni dovolj hiter, čeprav smo na področju vzgoje, varstva, izobraževanja in zdravstvenega varstva v sorazmerno kratkem razdobju dosegli delen napredek, med drugim tudi s solidarnostnim združevanjem sredstev v okviru republike. Dosedanja prizadevanja za razvoj manj razvitih območij so bila premalo povezana, prešibko so bili usklađeni razvojni programi, njihovo uresničevanje pa je bilo prepuščeno interesu in prizadevanjem posameznih družbenih dejavnikov. Še vedno primanjkujejo celovitejši razvojni programi območij in povezovanja njihovega razvoja z razvojem Slovenije in Jugoslavije.

Preosnova kmetijstva in podeželja Na VI. kongresu se je ZKS zavzela za takšen razvoj kmetijstva in družbenoekonomskih odnosov na vasi, ki bi prispevali k pospešenemu in skladnejšemu družbenoekonomskemu razvoju. Kot nosilca razvoja je opredelila kmetijske delovne organizacije in družbeno proizvodnjo, kmetje pa naj bi se organizirano vključevali in se uveljavljali v njej na vseh ravneh družbene organiziranosti. Podprla je družbenopolitično združevanje kmetov v okviru posebnih sekcij SZDL Slovenije, poslovno in samoupravno organiziranje v okviru kmetijskih zadrug, kombinatov in drugih delovnih organizacij, kakor tudi njihovo povezovanje v okviru poslovnih združenj in zbornice. Zavzela se je za zboljšanje materialnih razmer v kmetijstvu ter za prilagajanje ekonomske politike posebnostim kmetijske proizvodnje. Kot izhod iz tedanjih razmer v zasebni kmetijski proizvodnji je nakazala predvsem povečanje blagovne proizvodnje v sodelovanju s kmetijskimi delovnimi organizacijami in s tem dohodka kmečke družine. Zaradi pomena kmetijskega

85

proizvodnega prostora je poudarila tudi potrebo po smotrni urbanizaciji in racionalni uporabi kmetijskih površin za nekmetijske namene. Na podlagi takšne opredelitve smo na 2. seji konference ZKS oblikovali stališča o nadaljnjem razvoju družbenoeko nomskih odnosov v kmetijstvu in na vasi ter opredelili politično akcijo komunistov. Do kongresa, še posebej pa do 2. seje konference ZKS in 1. seje konference ZKJ, se je na vseh ravneh povečala politična, samoupravna in strokovna dejavnost za razvoj kmetijstva in vasi. Najpomembnejše pa je, da smo v širši družbi dosegli miselni preobrat v zvezi s problemi kmetijstva in problemov vasi. Kmetijstva ne pojmujemo več le kot proizvodno dejavnost, ampak tudi kot področje, ki terja izoblikovan odnos do kmetijskih proizvajalcev in do njihovega ekonomskega, socialnega ter političnega položaja v današnji družbi. Kljub temu pa si še vedno posamezniki prizadevajo kmetijske proizvajalce spreminjati v objekt političnih manipulacij ali jih zadržati v položaju gospodarsko nepomembnih prebivalcev.

1. V novi ustavi SRS je z opredelitvijo vloge osebnega dela z delovnimi sredstvi v zasebni lastnini ter združevanja dela in sredstev kmetov z delom delavcev in družbenimi sredstvi nakazana pot za preosnovo drobnolastniške in zaostale proizvodnje v tehnološko sodobnejše in družbeno naprednejše oblike združenega dela. S tem so kmetje in delavci v kmetijstvu dobili v načelu enak družbeni položaj, z enakimi pravicami in dolžnostmi kot delavci v drugih oblikah združenega dela. Prav tako so kmetje dobili možnost, da svoje delo in sredstva združujejo v kmetijskih zadrugah, obratih za kooperacijo v sestavi organizacij združenega dela in pogodbenih skupnostih. Ustanovljena je zadružna zveza SR Slovenije, ki združuje predvsem kmetijske zadruge in obrate za kooperacijo, njena naloga pa je zlasti skrb za učinkovito delovanje samoupravnih organov v kmetijskih organizacijah, za samoupravno, organizacijsko, strokovno, poslovno in tehnično sodelovanje in povezovanje kmetov-blagovnih proizvajalcev z organizacijami združenega dela idr. Z združevanjem dela in sredstev med seboj in z združenim delom se kmetje enakopravno in z enakimi obveznostmi vključujejo v družbeno organizirano proizvodnjo za trg. Na podlagi enakopravnosti pri ustvarjanju in delitvi dohodka si ustvar-

jajo možnosti za zboljševanje svojega ekonomskega in samoupravnega položaja. Del presežnega dela se po zadovoljitvi osebnih in skupnih potreb združenih kmetov in delavcev podružblja v skladih kmetijskih zadrug in obratov za kooperacijo za pokritje potreb skupnega razvoja, sklade pa upravljajo kmetje. Podlaga za takšne odnose je razvito proizvodno oziroma poslovno sodelovanje kmetov z organizacijami združenega dela. Med njimi se v primeru trajnega proizvodnega sodelovanja in ustreznega dohodka ustvarja razmerje, podobno delovnemu razmerju, ki ga imajo delavci. V takšnih razmerah postajajo kmečke družine vedno bolj temeljne proizvodne celice organizacij združenega dela. Družbeni sektor kmetijstva, ki razpolaga z velikimi sredstvi, tehnološkimi dosežki in usposobljenimi strokovnjaki, postaja vse bolj podlaga za razvoj celotne kmetijske proizvodnje. Hkrati s tem, ko se krepi njegov proizvodni pomen, močno narašča njegova vloga usmerjevalca in organizatorja proizvodnje ter poglavitnega nosilca predelave in prodaje kmetijskih pridelkov. Na področju samoupravne organiziranosti, še zlasti kmetov, je bilo precej storjenega. Politično akcijo za uresničevanje ustavnih dopolnil oziroma določil nove ustave ter zakona o združevanju kmetov smo čvrsto zastavili in tudi uresničevali. Vendar pa z dosedanjimi rezultati ne moremo biti v celoti zadovoljni. Tudi v kmetijstvu se srečujemo z močnimi odpori tehnokratov in birokratov, ki ovirajo kmete, da bi uveljavljali svoje pravice na podlagi dela in odločali o rezultatih dela. Zaostajanje pri oblikovanju samoupravnih odnosov je nedvomno tudi vzrok za zaostajanje kmetijskih proizvajalcev v prizadevanjih za širše povezovanje celotne kmetijske dejavnosti. To ima lahko zelo negativne učinke, saj majhni in vase zaprti delovni kolektivi objektivno niso sposobni uresničevati nalog srednjeročnega in dolgoročnega načrta razvoja kmetijstva. Razdrobljena organizacijska struktura v kmetijstvu, živilstvu in trgovini zelo otežuje reševanje skupnih problemov prek poslovnih združenj in gospodarske zbornice. Kljub omenjenim problemom pa smo pri povezovanju kmetijstva precej napredovali, predvsem pri oblikovanju programov področnega razvoja, družbenem dogovarjanju o živinorejski proizvodnji, ki je svojevrstna oblika navpičnega povezovanja, pri združevanju in povezovanju poslovnih združenj in njihovem usposabljanju za opravljanje operativnih nalog, pri 87

sklepanju sporazumov o usmerjanju naložb v kmetijstvo itd. Predvsem je vredna pozornosti akcija za povezovanje slovenskih kmetijskih industrijskih organizacij ter bank v okviru Jugoslavije, čeprav ni naletela na dovolj odziva. Pri uresničevanju ustavnih dopolnil in določil nove ustave v kmetijstvu je precejšnja pozornost posvečena urejanju odnosov med proizvodnjo in blagovnim prometom. Obseg klasičnega poslovnotehničnega, komercialnega in tržnega sodelovanja se zmanjšuje, uveljavlja pa se samoupravno sporazumevanje, ki odpira številne možnosti povezovanja v skladu s specifičnimi razmerami in interesi za dolgoročno skupno gospodarjenje. Kljub že izoblikovanim samoupravnim sporazumom si nekatere organizacije blagovnega prometa prizadevajo še naprej poslovati le na podlagi kupoprodajnih pogodb in tržnih cen in tako obdržati svoj privilegirani položaj ter odtujevati rezultate dela od proizvodnih organizacij. 2. V razvojni politiki na področju kmetijstva so imele republika in občine nalogo, da spodbujajo samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje organizacij združenega dela in drugih dejavnikov. Izdelan je bil program dolgoročnega razvoja kmetijstva v Sloveniji. Sprejeti so bili srednjeročni programi razvoja kmetijstva, živilske industrije, gozdarstva in lesne industrije, na podlagi tega pa izdelani programi razvoja v kmetijskih organizacijah, občinah in regijah. Vse to je omogočilo povečanje blagovne proizvodnje, hitrejše uvajanje sodobne tehnologije ter optimalno izkoriščanje naravnih možnosti v posameznih občinah in regijah kakor tudi republiki kot celoti. Kmetijske, živilske, trgovske in druge organizacije združenega dela ustanavljajo interesne razvojne kmetijske skupnosti, ki jim bodo občine in republika odstopile v te namene del svojih finančnih sredstev, zlasti iz sredstev nekdanjega državnega kapitala. Da bi razvoj še bolj spodbudili, bo treba pospešiti tudi družbeno dogovarjanje republike in občin o stalnih virih namenskega združevanja sredstev za razširjeno reprodukcijo v kmetijstvu. Pri tem pa bodo imeli še naprej pomembno vlogo premije, sofinanciranje pospeševalne službe, reeskontna politika republike in beneficiranje obresti za naložbe v tekočo kmetijsko proizvodnjo. V zadnjem razdobju se je povečalo število kmetijskih organizacij, ki imajo organizirano hranilno-kreditno službo. Kljub

88

temu pa na nekaterih območjih ne morejo v celoti zadostiti potrebam po sredstvih za razvoj kmetijstva, še zlasti na manj razvitih območjih. Kreditna sposobnost kmetijskih delovnih organizacij je še vedno precej slaba. Tudi zadolženost je še vedno precejšen problem, saj pogosto ogroža celo enostavno reprodukcijo in onemogoča usklajevanje osebnih dohodkov z osebnimi dohodki v drugih dejavnostih. Zakon o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih območij v SRS predvideva možnost za dodatne olajšave za kmetijske organizacije na teh območjih (regresiranje dela obresti, konverzija kreditov, financiranje regionalnih programov razvoja kmetijstva itd., kakor tudi ukrepe za razvoj infrastrukture). Velja pa ugotoviti, da na tem področju še niso doseženi zadovoljivi rezultati. Posebnega pomena za uresničevanje razvojne politike v kmetijstvu je zakon o kmetijskih zemljiščih. Zakon temelji na načelu, da je zemlja splošna družbena dobrina, ki je ni mogoče reproducirati, zato pa je kmetijsko zemljišče potrebno zavarovati. Kmetijska zemljiška politika se podružblja, saj pravice in obveznosti za oblikovanje in vodenje te politike prehajajo z države na kmetijske zemljiške skupnosti v občinah. 3. Izdatnejša materialna sredstva za razvoj kmetijstva, večja skrb za pospeševalno službo ter jasnejša razvojna usmeritev so v zadnjih letih prispevale k temu, da je bila oblikovana zasnova pospeševalne službe, s katero postaja ta služba del združenega dela. Glede na to, da osnovna mreža še ne zaposluje niti polovice potrebnih pospeševalcev, si v zadnjem času v naši republiki prizadevamo, da se število pospeševalcev pri kmetijskih organizacijah čimprej poveča. 4. Ob vseh pozitivnih rezultatih dejavnosti ZK na področju kmetijstva še vedno ostajajo številni nerešeni problemi. Med objektivnimi in subjektivnimi vzroki zanje sta najvažnejša naslednja dva: —■ v pospešeni akciji za družbenopolitično in družbenoekonomsko preosnovo naše družbe, v kateri so federacija, republike in pokrajini dobile novo vlogo, smo tudi posamezna ključna vprašanja v kmetijstvu začeli reševati povsem drugače; — kljub temu, da se reproduktivna sposobnost kmetijstva izboljšuje, še ni dosežena poprečna stopnja reproduktivne spo89

sobnosti gospodarstva, saj sta pozitivne učinke zvišanja cen kmetijskih proizvodov razvrednotili visoka inflacija in gospodarska nestabilnost. V takih razmerah so se tam, kjer niso bili uveljavljeni samoupravni odnosi, pojavili posamezniki, ki so z enostranskim prikazovanjem razmer skušali razvrednotiti dosežene rezultate, z dajanjem nerealnih obljub pa spodbuditi neutemeljena pričakovanja in pridobivati privržence tudi na demagoški način. Zaradi počasnosti pri oblikovanju dolgoročne kmetijske politike v Jugoslaviji ter nerazumevanja ali celo odporov proti njenemu uveljavljanju je prišlo do poskusov, da bi kmetje s pomočjo lastne organizacije reševali razmere v kmetijstvu, kar je bilo po načinu nesprejemljivo. To je bil tudi izraz razmer, v katerih kljub zahtevam najvišjih političnih, predstavniških in izvršilnih organov nismo uresničevali dogovorjene politike. Na podlagi jasnega programa, izoblikovanega na 2. seji konference ZKS, so komunisti sprožili, usposobili in združili vse napredne sile v kmetijstvu in na vasi za odločnejši spopad z vsemi, ki zavirajo razvoj materialne osnove družbe in samoupravnih odnosov. To je bila tudi pot za uveljavitev ZK kot vodilne politične sile pri reševanju družbenoekonomskih nasprotij na vasi, kar je kmete še bolj približalo programski politiki ZK. Že med vsebinskimi pripravami na 2. sejo konference ZKS se je zaradi spremenjenega družbenoekonomskega položaja kmečkih proizvajalcev povečala njihova politizacija. Dobršen del kmečkih proizvajalcev se je prizadeto in tvorno vključil v razpravo o tezah o družbenoekonomskih in političnih vidikih razvoja kmetijstva v Sloveniji. Stališča in sklepi konference ZKS so dobili široko politično podporo komunistov in delovnih ljudi, še zlasti kmetijskih proizvajalcev. Politična dejavnost kmetov se je povečala zlasti ob razpravah o dopolnilih in o predlogih nove republiške in zvezne ustave. Kmetje vse bolj postajajo nosilci političnega in samoupravnega organiziranja v krajevni skupnosti, občini, kmetijskih kombinatih, zadrugah, gozdnih gospodarstvih in na drugih ravneh. Z združevanjem med seboj in sodelovanjem z organizacijami združenega dela na načelih prostovoljnosti in enakopravnosti se organizirano vključujejo v samoupravne socialistične družbenoekonomske odnose. 90

Na podlagi stališč in sklepov 2. seje konference ZKS so nastale posebne oblike organiziranega političnega dela kmetov pri občinskih in republiški konferenci SZDL, v katerih se kmetom odpirajo možnosti za bolj organizirano izražanje njihovih interesov, problemov in pogledov na lastni in splošni družbenoekonomski in politični razvoj ter za povečanje njihovega vpliva nanj. V okviru splošne usmeritve SZDL Slovenije delujejo pri krajevnih konferencah SZDL kmečke sekcije, pri občinskih in republiški konferenci pa kmečke problemske konference, ki samostojno sprejemajo politična stališča in sklepe, skrbijo za njihovo uresničevanje in zanje tudi odgovarjajo. Poleg kmečkih sekcij obstajajo še aktivi mladih kmetov-zadružnikov in odbori kmečkih žena. Ti aktivi in odbori pa združujejo ožje interese kmečkega prebivalstva za reševanje na posameznih področjih.

b) ZMANJŠEVANJE SOCIALNIH RAZLIK IN DRUŽBENA VARNOST DELOVNIH LJUDI 1. Na VI. kongresu ZKS smo le na splošno opredelili dejavnost komunistov na področju družbene varnosti in socialne politike. Vendar pa temeljne smernice povsem jasno izražajo socialistični razredni značaj in humanistično bistvo dejavnosti na tem področju, in to: •—■ razvijati socialistične družbene odnose in preprečevati njihovo maličenje, — začrtavati dolgoročno politiko razvoja družbene varnosti, — uveljavljati načelo delitve po delu in solidarnosti ter medsebojne pomoči in ga vgrajevati v družbenoekonomske odnose, — bojevati se proti osebnemu okoriščanju s sadovi združenega dela, proti raznovrstnim moralnim maličenjem, še posebej proti birokratsko-tehnokratskemu odnosu do neposrednih proizvajalcev, proti vsem deformacijam in slabostim.1 i Resolucija IX. kongresa ZKJ navaja tudi nekatere konkretnejše usmeritve in stališča na naslednjih področjih: zdravstvo, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, skrb za borce-invalide, otroško varstvo, pomoč zaposlenim ženskam, socialno varstvo, stanovanja za delavce z nizkimi dohodki itd. Poleg tega poudarja, da je reševanje teh vprašanj temelj ekonomskega in družbenega napredka, potekati pa mora na podlagi programov razvoja.

91

Ta stališča izražajo neposredne življenjske interese1 delavcev in drugih delovnih ljudi. Uveljavljanje teh stališč je odvisno od razmerja ekonomskih in političnih sil v družbi, njihovo uresničevanje pa je mogoče samo, če so si delavci v združenem delu izbojevali odločilen vpliv na upravljanje družbene reprodukcije in delitev družbenega proizvoda ter na družbeno odločanje v celoti.

2. Smernice VI. kongresa ZKS na področju družbene varnosti in socialne politike so komunisti konkretizirali in uveljavili le v tolikšnem obsegu, kolikor so se na drugih področjih, predvsem z razvijanjem proizvajalnih sil in samoupravnih socialističnih odnosov, uveljavili delavci v združenem delu kot nosilci dejavnosti in odločanja, njihovi interesi pa kot prevladujoči. V nenehnem zorenju svojih spoznanj in v spodbudah za konkretne akcije smo komunisti s svojo aktivnostjo v družbenopolitičnih organizacijah, organih upravljanja delovnih organizacij in družbenopolitičnih ter samoupravnih interesnih skupnostih: — opredelili vprašanja socialnega razlikovanja v naši družbi2 in s pomočjo tez za javno razpravo, sejo centralnega komiteja in v javni razpravi izoblikovali na 3. seji konference ZKS3 stališča in naloge komunistov na tem področju ter s sprotnim spremljanjem zagotovili nepretrgano delovanje raznih organov na vseh ravneh; — uveljavili ustavno reformo kot zakonsko podlago za tak družbenoekonomski položaj delovnih ljudi, da bodo sami zagotavljali svojo družbeno varnost, s tem pa uveljavili temeljni pogoj za odpravljanje starih oziroma novih virov socialnega razlikovanja; — z vidika družbene varnosti in temeljnih življenjskih interesov delavcev in drugih delovnih ljudi kakor tudi mladine 1 Iz citata resolucije IX. kongresa ZKJ (stenografske beležke, 6. knjiga, str. 385): »Samoupravljanje in delitev po rezultatih dela, povezana s solidarnostjo, sta gibali nadaljnjega razvoja proizvajalnih sil, socialističnih odnosov in stabilnosti socialistične Jugoslavije.« Izhaja, da je družbena varnost kot posledica razvitega samoupravljanja in delitve po rezultatih dela, povezane s solidarnostjo, vzvod in pobuda v prizadevanjih ljudi za še hitrejši ekonomski in družbeni napredek. 2 1. seja konference ZKS v januarju 1970. 3 3. seja konference ZKS v novembru 1971.

92

in upokojencev začeli boj za obvladanje inflacije in za stabilizacijo gospodarstva in s tem družbe kot celote; — dopolnjevali že izoblikovana stališča in napotke za akcijo pri odkrivanju in odpravljanju deformacij v naši družbi in spremljali uresničevanje teh stališč in napotkov;1 — preokrenili vse bolj glasno in v javnosti prevladujočo deformirano zavest in zavest posameznikov oziroma posameznih skupin o možnosti, koristnosti in nujnosti okoriščanja z rezultati družbenega dela, prisvajanja ali monopolnega izrabljanja družbenih proizvodnih sredstev, kršenja in rušenja zakonitosti, vse do najedanja samoupravnih socialističnih družbenoekonomskih odnosov, predvsem z uveljavljanjem etatističnih, birokratskih in tehnokratskih teženj, z jasno moralnopolitično obsodbo teh pojavov ter konkretnimi akcijami v posameznih okoljih in spodbudo k intenzivnejši dejavnosti sodnih in upravnih organov; — ponovno uveljavljali moralne in etične vrednote delavskega razreda in proletarske revolucije kakor tudi narodnoosvobodilnega boja in povojne graditve socializma; — vzbudili ustrezno pozornost in razvili posluh za interese in potrebe delavcev in drugih delovnih ljudi ter uveljavili zahtevo po reševanju teh vprašanj, ne pa samo ostaj’ali pri njihovem ugotavljanju in analiziranju ter odlaganju rešitev v nedogled z najrazličnejšimi izgovori; — ob lastni idejni, organizacijski in akcijski krepitvi vse odločneje razgrinjali vprašanje družbene varnosti vseh prebivalcev in sooblikovali ustrezne kratkoročne ukrepe ter dolgoročne sistemske rešitve; — s tako usmeritvijo na tem področju krepili svoje sile in sile delavcev, predvsem neposrednih proizvajalcev, v boju za odločilen vpliv delavcev v združenem delu na upravljanje družbene reprodukcije in v prizadevanjih za dosledno preseganje preživelih družbenoekonomskih odnosov v naši družbi; — iz leta v leto uresničevali v večjem obsegu naloge na tem področju kljub skrajno neugodnim okoliščinam za uve1 Izvršni komite CK ZKS je na seji 27. maja 1968 v okviru razprave o aktualnih družbenoekonomskih in političnih vprašanjih obravnaval tudi nekatere negativne pojave v naši družbi in objavil posebno sporočilo. Uresničevanje teh stališč je podrobneje analiziral sekretariat CK ZKS v jeseni 1972 in svoja stališča poslal organizacijam ZKS ter posameznim upravnim in sodnim organom.

93

ljavljanje te usmeritve in za doseganje pomembnejših rezultatov. Tako zasnovano in začrtano dejavnost komunistov v Sloveniji na področju družbene varnosti in uresničevanja temeljnih življenjskih interesov delavcev in drugih delovnih ljudi so potrdili in še spodbudili pismo predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ ter 29. seja CK ZKS kakor tudi družbena akcija za graditev stanovanj za delavce, predvsem pa nova ustava. S tem smo presegli dotedanje že prevladujoče stanje, da so posamezniki, ne glede na potrebe drugih ljudi in na način pridobivanja sredstev, sami skrbeli za svojo življenjsko raven. V takih okoliščinah sta nujno upadala skrb in prizadevanje za povečevanje družbenega standarda ter zadovoljevanje skupnih potreb delavcev in drugih prebivalcev. Obenem pa se je razraščala zasebna, zaprta, vase zaverovana zavest ljudi, ki so si že uspešno uredili materialno podlago svojega življenja in izgubili posluh za življenjska vprašanja drugih ljudi v neposredni okolici in družbi. Prav zato je odločna usmeritev ZKS v razvijanje družbenega standarda, zadovoljevanje skupnih potreb in zagotavljanje družbene varnosti dobila vso podporo delovnih ljudi, posebej še delavcev. Na tej podlagi se je šele lahko uveljavila solidarnost med delovnimi ljudmi kot vrednota, lastna delavskemu razredu in kot način reševanja vprašanj družbene varnosti človeka v socializmu. 3. Dosežena stopnja razvoja proizvajalnih sil in produktivnosti dela, podružbljenosti proizvodnje in rezultatov dela, količina in struktura ustvarjenega družbenega proizvoda ter razvojne potrebe družbe bistveno omejujejo obseg in značaj družbene varnosti ljudi, bodisi v družbi bodisi v organizacijah združenega dela ali krajevnih skupnostih. To pomeni, da se je treba dogovarjati, kako uveljavljati družbeno varnost delovnih ljudi v vseh okoljih in različnih okoliščinah, ne glede na to, ali je družba bogatejša ali revnejša. Prav to potrjuje razredni, socialistični značaj družbe in visoko razvito solidarnost med ljudmi. V naši družbi so navidezno nekaj časa že prevladovali interesi nosilcev etatističnih, birokratskih in tehnokratskih teženj — kot pojavne oblike pa interesi nosilcev akumulacije, raznih oblik koncentracije družbenih sredstev, na račun inte-

94

resov delavcev oziroma kot zanemarjanje in zapostavljanje interesov delavcev in drugih delovnih ljudi. Zveza komunistov si je v takšnem razmerju sil vztrajno prizadevala, da bi obravnavala cilje socialistične graditve in uveljavila interese delavcev in drugih delovnih ljudi kot edine interese, ki morajo prevladovati v samoupravnem socialističnem sistemu. Bitka, ki jo je izbojevala zveza komunistov skupaj s sindikati in mladino, in napredek v družbeni zavesti ter praksi v korist večje in dolgotrajnejše družbene varnosti ljudi, so še posebej pomembni zaradi objektivnih okoliščin: visoke inflacije, prizadevanj za stabilizacijo, varčevanja, obveznega omejevanja sredstev, prehoda na nove načine financiranja skupnih in splošnih potreb ter družbenih dejavnosti, odporov, nerazumevanja itd. Komunisti so se morali odkrito spopadati z enostranskim pojmovanjem o namenih porabe sredstev družbene akumulacije, tako tistih, ki ostajajo organizacijam združenega dela, kakor tistih, ki se naj združujejo z dogovori in sporazumi za financiranje delovnih programov in razvoja družbenih dejavnosti ter raznih programiranih dejavnosti v okviru samoupravnih in družbenopolitičnih skupnosti. Dolgo so prevladovale težnje, naj za celotno področje družbene varnosti ljudi skrbi država, ki naj z ustrezno socialno politiko predpisuje standarde in pravice ter zbira finančna sredstva, blaži pereče probleme in vzdržuje socialni mir, s tem pa razbremeni vse druge dejavnike in posameznike razmišljanja, prizadevanj in sodelovanja pri graditvi družbene varnosti ljudi. Z uveljavljanjem samoupravnih odnosov v vseh temeljnih družbenih celicah — temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih — ter v vseh dejavnostih smo odkrivali takšne težnje, jih zavračali, hkrati pa vsa področja družbene varnosti ljudi neposredno vključevali v tekočo dejavnost in v programe razvoja organizacij združenega dela, samoupravnih in družbenopolitičnih skupnosti ter organizacij in raznih društev, tako pri nalogah kot zbiranju materialnih sredstev.1 Ta dejstva so predvsem rezultat uresničevanja sklepov i Aktivnost komunistov in vseh zdravstvenih delavcev je bila osredotočena na uresničevanje ustavnih dopolnil — tako glede nadaljnjega razvoja samoupravnih interesnih skupnosti zdravstvenega varstva, kot tudi npr. oblikovanja temeljnih organizacij združenega dela v zdravstveni dejavnosti. Ta je prva med družbenimi dejavnostmi začela akcijo in tudi izpeljala konstituiranje temeljnih organizacij združenega dela. V teh prizadevanjih smo se zavzemali za poglobitev samoupravnih odnosov

95

o zmanjševanju socialnih razlik, družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja za delitev dohodka in osebnih dohodkov, ustavnih dopolnil, programa 2. seje konference ZKJ ter pisma predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ, v še večji meri pa takšno usmerjenost omogoča in terja nova ustava. 4. S pobudami in aktivnostjo smo dosegli prve rezultate na naslednjih področjih družbene varnosti in pri izboljševanju delovnih in življenjskih razmer delavcev in drugih delovnih ljudi: — zaposlen je ves aktivni del prebivalstva, saj je celo priliv delavcev iz drugih republik za polovico višji od odliva naših delavcev na delo v tujino. Na manj razvitih območjih, kjer je obstajala začasna nezaposlenost mladine ali žensk, postopoma gradijo nove obrate oziroma z razvijanjem kmetijstva in drugih dejavnosti omogočajo prebivalstvu reden dohodek. Med zaposlenimi je zelo veliko žensk in njihov delež še vedno narašča; — z rekonstrukcijo proizvodnih in delovnih procesov, uvajanjem novih delovnih sredstev, tehnologije in postopkov, posebno pa še v novih sodobnih proizvodnih obratih, je delavcem delo olajšano, njihova strokovna usposobljenost pa znatno višja; — osnovno in dopolnilno strokovno usposabljanje delavcev je še obsežnejše in bolj zahtevno, ponovno pa se je oživilo družbenopolitično in upravljavsko usposabljanje delavcev. Pomembno je, da tovrstno usposabljanje ni več osredotočeno in tako povezovanje zdravstvene dejavnosti, ki bo zagotovilo boljše izkoriščanje prostora in opreme, skupinsko delo zdravstvenih delavcev in hitrejše postopke v zdravljenju bolnikov. Za izpeljavo načela dohodka v zdravstveni dejavnosti smo morali opredeliti tudi cene zdravstvenih storitev. Potrebno je bilo veliko analitičnega dela in dogovarjanja med zdravstvenimi organizacijami in zdravstvenim zavarovanjem, da so ugotovili ceno posameznih storitev in da so bili elementi cene tako razčlenjeni, da se je lahko utrdilo zaupanje pri sklepanju pogodb. Tudi v zdravstvenem zavarovanju so že pred sprejemom ustavnih dopolnil začeli uveljavljati družbeno dogovarjanje o programu zdravstvenega varstva in obsegu potrebnih sredstev, pa tudi med prvimi razvijati oblike neposrednega odločanja delovnih ljudi o pravicah in združevanju sredstev za njihovo kritje, kot npr. z izpeljavo referenduma o združitvi zdravstvenega zavarovanja delavcev in kmetov, s sklenitvijo samoupravnih sporazumov o financiranju zdravstvenega varstva za leto 1973 in z neposrednimi dogovori med delovnimi organizacijami in zdravstvenimi ustanovami o izpeljavi razširjenega programa zdravstvenega varstva.

96

samo na nekaj središč, ampak da smo ga približali delavcem tudi v bolj oddaljenih krajih; — z uveljavljanjem samoupravnega sporazumevanja o delitvi dohodka in osebnih dohodkov postopoma odpravljamo razlike v dohodku ne glede na vloženo delo, omogočamo usklajevanje dohodka in osebnih dohodkov glede na vloženo živo in minulo delo znotraj temeljne organizacije združenega dela, sestavljenih organizacij združenega dela in dejavnosti ter med dejavnostmi in območji, usklajujemo nekatere denarne prejemke in terjamo natančno opredeljevanje upravičencev do teh prejemkov ter utrjujemo in razširjamo pravice in prejemke delavcev po načelu solidarnosti. Z vsem tem se krepi povezanost med delavci ter medsebojno zaupanje, da se bodo v vseh organizacijah združenega dela uveljavili dobro gospodarjenje, skrb za oblikovanje sredstev za nadaljnji razvoj in sistem delitve po vloženem delu ter solidarnosti; — graditev stanovanj se preusmerja od načela in prakse, da si je dolžan preskrbeti stanovanje vsak sam bodisi z nakupom stanovanja, bodisi z zgraditvijo hiše, v graditev večjega števila najemnih stanovanj, posebej še stanovanj za delavce; — mnoge delovne organizacije so rekonstruirale ali zgradile obrate družbene prehrane, posebej poskrbele za delavkematere, poskrbele za zdravstveni nadzor in preventivo za delavce, za rekreacijo in dopuste, uredile okolje tovarn in obratov itd.; — bistveno se je spremenilo reševanje družbenoekonomskega razvoja manj razvitih območij, tako z aktiviranjem naravnih in drugih lastnih materialnih možnosti kakor tudi s sodelovanjem organizacij združenega dela z drugih območij in širše družbene skupnosti. Spremenjen odnos se kaže predvsem v zagotavljanju vpliva delavcev v združenem delu na investicijsko politiko, v samoupravnem povezovanju temeljnih organizacij združenega dela v organizacije združenega dela, v povezovanju in združevanju organizacij na različnih območjih, v krepitvi vloge proizvodnega dela in v odpravljanju perečih vprašanj prometne povezanosti ter zaostajanja nekaterih dejavnosti na manj razvitih območjih; — s sprejetjem novega zakona o delu z zasebnimi sredstvi za delo smo tudi na tem področju sprožili proces uveljavljanja odnosov, pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz dela, zaposlenim delavcem pa zagotovili večjo družbeno varnost; 7 Sedmi kongres ZKS

97

— zboljšali in utrdili smo ekonomski položaj kmetov. Omogočili smo nadaljnje šolanje kmečkih otrok in dodeljevali štipendije otrokom iz revnejših kmečkih družin. Uveljavili smo zdravstveno zavarovanje kmetov ter združili zavarovanje delavcev in kmetov v eno zavarovalno skupnost. Postopno smo uveljavljali starostno zavarovanje kmetov, sprejemali ukrepe na področju zemljiške politike in dedovanja ter davčne politike, povečala in razširila pa se je tudi družbena skrb za ostarele in onemogle kmete in družbena pomoč ob naravnih nesrečah. Z vsem tem smo zagotovili tudi večjo perspektivo kmečki mladini. Vendar še nismo v celoti uveljavili in utrdili takšnega enakopravnega samoupravnega položaja kmetov v kmetijski proizvodnji, da bi na podlagi povezovanja svojega dela z združenim delom odločali o pogojih in rezultatih svojega dela; — na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcev smo z nekaterimi ukrepi, ki omogočajo usklajevanje pokojnin in njihovo uravnavanje glede na gibanje osebnih dohodkov in življenjskih stroškov ter uveljavljanje pravic, ki izvirajo iz minulega dela, nadalje z ukrepi o varstvenem dodatku k pokojnini in z drugimi ukrepi na tem področju, bistveno izboljšali materialni položaj upokojencev in invalidov. Zmanjšali in odpravljali pa smo tudi socialne razlike med prebivalci, ki uživajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja; — na področju vzgoje in izobraževanja smo si vse bolj načrtno prizadevali za kakovost šolanja ter za izenačevanje pogojev šolanja glede na socialni in materialni položaj mladine. Z družbenimi dogovori in spremembami v politiki štipendiranja se razširjajo možnosti za izobraževanje na vseh stopnjah tako delavski kot kmečki mladini. K izenačevanju pogojev šolanja mladine smo prispevali tudi z nadaljnjim širjenjem omrežja osnovnih, srednjih in visokih šol na območju vse republike, še vedno pa zaostajamo v obnavljanju in graditvi novih dijaških in študentovskih domov, in — okrepili smo družbeno materialno osnovo za organizirano varstvo otrok, prizadevanja različnih dejavnikov na tem področju pa so bolj povezana in usklađena. Za graditev objektov za družbeno varstvo otrok so občani v številnih krajevnih skupnostih in občinah izglasovali krajevni samoprispevek. Na številnih omenjenih in drugih področjih družbene varnosti in socialne politike ugotavljamo, zlasti še po 3. seji konfe-

98

renče ZKS o socialnem razlikovanju, večjo organizirano družbeno skrb za reševanje vprašanj s tega področja. Ta se izraža zlasti v prizadevanjih, da bi zagotovili materialna sredstva ter ustreznejše zakonsko uredili vprašanje družbene varnosti in socialne politike. Z uveljavljanjem ustavnih sprememb se težišče reševanja vseh teh vprašanj prenaša, konkretizira in uresničuje v temeljnih organizacijah združenega dela in organizacijah združenega dela ter krajevnih skupnostih in občinah, pa tudi v samoupravnih interesnih in drugih skupnostih, še posebej v stanovanjskih skupnostih in hišnih svetih. Na področju družbene varnosti in socialne politike pa je še vedno premalo načrtnosti in dogovorov, da bi se posamezni dejavniki — od temeljnih organizacij združenega dela in krajevnih skupnosti do samoupravnih in družbenopolitičnih interesnih skupnosti —- uspešno vključevali v sistematična prizadevanja za zagotavljanje družbene varnosti delovnih ljudi in v reševanje vprašanj socialne politike v skladu z materialnimi možnostmi in s svojimi samoupravnimi pravicami ter dolžnostmi, kakor tudi s položajem v družbeni reprodukciji. 5. S spremembami v davčni politiki in s krepitvijo davčnih in inšpekcijskih služb, služb pregona in pravosodnih organov, družbene kontrole ter s povečevanjem vpliva delavcev na področju kontrole, z ustanavljanjem in delovanjem komisij za ugotavljanje izvora premoženja in drugimi ukrepi smo dosegli pomembne rezultate v: — pravičnejši porazdelitvi obveznosti za skupne in splošne potrebe na podlagi dohodka občanov; — preprečevanju vseh vrst izigravanja in zlorab predpisov, izmikanja družbenim obveznostim, davčnih utaj, korupcij in podkupovanj ter zlorab družbenega premoženja z namenom osebnega materialnega okoriščanja ali materialnega okoriščanja na račun družbenih obveznosti in družbenega premoženja v korist ožje ali širše skupine ljudi, delovne organizacije ali družbenopolitične skupnosti; — utrjevanju odgovornosti za zakonitost v delovanju posameznikov in poslovanju organizacij združenega dela. Z uspehi v boju proti negativnim pojavom in deformacijam pri pridobivanju dohodka in proti vsem drugim materialnim zlorabam smo pomembno prispevali k odpravljanju vseh

7’

99

tistih neupravičenih in družbeno škodljivih socialnih razlik, ki nastajajo na podlagi pridobivanja in prilaščanja dohodka, ki ni rezultat lastnega dela, ter uveljavljanja ozkih sebičnih interesov na račun posameznikov ali družbene skupnosti. 6. Raven zdravstvenega varstva prebivalstva se je v zadnjih letih precej dvignila in se danes že lahko primerja z ravnijo v razvitih državah. K zmanjšanju razlik v uporabi zdravstvenih storitev je veliko prispevala izenačitev pravic delavcev in kmetov do zdravstvenega zavarovanja. Zboljšalo se je tudi preventivno zdravstveno varstvo najbolj ogroženih skupin — otrok, mater, borcev in kronično bolnih. V tem času so se pomembno razvile zdravstvene dejavnosti, zlasti bolnišnične, saj sta se izvajala program graditve kliničnega centra kot osrednje zdravstvene, raziskovalne in pedagoške ustanove ter sanacija regionalnih bolnišnic. Kljub tem rezultatom na področju zdravstva še nismo dosegli zadovoljivih razmer v zdravstvenem varstvu vseh delovnih ljudi. Še vedno obstajajo precejšnje razlike v obsegu zdravstvenega varstva med posameznimi območji, ki jih pogojuje pomanjkanje zdravstvenih delavcev in njihovo ne dovolj stimulativno nagrajevanje za izvajanje nalog v težjih okoliščinah (npr. v osnovni zdravstveni službi na podeželju), pa tudi še premalo trdno izpeljana solidarnost med samoupravnimi interesnimi skupnostmi zdravstvenega varstva. Povsem tudi še nismo uveljavili družbenoekonomskih odnosov, ki bi zagotovili enakopraven položaj uporabnikov in izvajalcev zdravstvenih storitev. Komunisti na področju zdravstva se v preteklem obdobju niso dovolj zavzemali za uresničevanje tistih sklepov 3. seje konference ZKS, ki so opozarjali na negativne pojave pri izvajanju zdravstvenega varstva, kot so predvsem privilegirano obravnavanje posameznikov, črna praksa in odnos do bolnikov. Premalo občutljivi so tudi bili za idejno tuje vplive, ki so prihajali do izraza pri uresničevanju nekaterih nalog zdravstvenega varstva, npr. preprečevanju neželene nosečnosti in splavu ali v osebnem ravnanju nekaterih zdravstvenih delavcev v javni zdravstveni dejavnosti. Vse to opozarja, da si komunisti niso dovolj prizadevali za večjo idejno jasnost v lastnih vrstah in za večjo akcijsko enotnost v zdravstvenih organizacijah, strokovnih združenjih in samoupravnih interesnih skupnostih. 100

I 7. V novembru 1972 so ZKJ in sindikati spodbudili graditev stanovanj za delavce1, da bi z organizirano družbeno akcijo zagotovili stanovanja tistim, ki so imeli vedno manj materialnih možnosti za pridobitev stanovanja. V solidarnostnih skladih na ravni občin so se takoj začela zbirati sredstva, ki so jih delavci namenili za graditev najemnih stanovanj za najbolj prizadete, poleg tega pa so se povečala tudi sredstva delovnih organizacij za reševanje stanovanjskih vprašanj zaposlenih. Spremenila so se merila za dodelitev stanovanja in kreditiranje gradnje v korist delavcev, predvsem iz neposredne proizvodnje, in tistih občanov, ki niso imeli nikakršnih možnosti za ureditev stanovanjskih razmer ali pa zelo majhne. Kljub temu v številu zgrajenih stanovanj nismo napredovali, pa tudi zbrana sredstva solidarnostnih skladov niso bila takoj angažirana. V občinah in na ravni republike so sicer začele delovati koordinacijske komisije za usklajevanje in usmerjanje aktivnosti vseh dejavnikov na področju stanovanjske graditve, vendar so hitro ugotovile, da bo mogoče akcijo speljati samo ob hkratnem urejanju samoupravnih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu in celovitem organiziranem uskladenem urejanju stanovanjskih in življenjskih razmer. ZKS je s sprotnimi idejnopolitičnimi ocenami te akcije ustrezno vplivala na dopolnjevanje akcijskih programov v občinah in na ravni republike. c) VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE, KULTURA IN SREDSTVA OBVEŠČANJA Zveza komunistov Slovenije je v skladu z nalogami, začrtanimi v resoluciji VI. kongresa, posvečala področju vzgoje in izobraževanja na vseh stopnjah veliko pozornost. Dosežki so spodbudni in kažejo, da se v družbi vse bolj uveljavlja spoznanje o velikem pomenu vzgoje in izobraževanja za nadaljnji razvoj samoupravnih socialističnih odnosov in večjo produktivnost dela. V tem času smo izoblikovali sodobno zasnovo socialistično angažirane šole, katere idejni temelj je lahko le marksizem, pojmovan kot filozofija, znanstvena teorija ter ideologija in revolucionarna praksa delavskega razreda. Ta 1 Skupna seja sekretariata CK ZKS in predsedstva republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, 12. februarja 1973: Naloge za uresničevanje

101

zasnova in iz nje izhajajoči programi so v celotnem obdobju predstavljali najmočnejše orožje ZK in vseh naprednih sil v boju proti silam, ki so si prizadevale tudi področje vzgoje in izobraževanja izkoristiti za protirazredno, protisamoupravno in protisocialistično delovanje. Nadalje je treba opozoriti na akcijo za samoprispevke delovnih ljudi za vzgojo in izobraževanje. Ta akcija je v večini slovenskih občin doživela široko družbeno podporo in je skupaj z nekaterimi drugimi ukrepi prispevala k dokaj ugodni utrditvi materialne baze šolstva, predvsem predšolske vzgoje in osnovnega šolstva. Pomembne uspehe smo dosegli nadalje pri načrtovanju reforme celotnega sistema vzgoje in izobraževanja, tako da danes ZK že razpolaga z dolgoročno in celovito projekcijo revolucionarnih sprememb, ki naj bi v sedanji vsebini in sistemu vzgoje in izobraževanja odpravile vse tisto, kar je preživelo in kar onemogoča, da bi se vzgoja in izobraževanje hitreje in učinkoviteje vraščali v procese združevanja dela. Dalje, komunisti so skupaj z vsemi naprednimi delavci v prosveti in v ustreznih znanstvenih, strokovnih in upravnih institucijah itd. posvečali pozornost predvsem izboljšanju kakovosti vzgojnoizobraževalnega procesa, povečevanju njegove učinkovitosti in njegovi napredni marksistični idejni usmerjenosti. Vendar smo se tudi na področju vzgoje in izobraževanja srečevali z vsemi problemi, odprtimi vprašanji in dilemami, o katerih govori politično poročilo. Zlasti je bil odločilen spopad z vsemi nasprotniki samoupravne in socialistično angažirane šole na vseh stopnjah. Le-ti so hitro spoznali, da akcija ZK in naprednih socialističnih sil za socialistično vzgojo in marksistično izobraževanje vse bolj ogroža ne le njihove pridobljene položaje v vzgojnoizobraževalnem procesu, temveč hkrati tudi vse bolj zožuje prostor za njihovo nadaljnje delovanje. Takoj po VI. kongresu so se v organih centralnega komiteja ZKS začele priprave za idejnopolitično analizo stanja na področju vzgoje in izobraževanja in za oblikovanje idejnopolitične osnove nadaljnjega razvoja vzgoje in izobraževanja na samoupravni socialistični podlagi ter za sprejetje akcijskega programa zveze komunistov na tem področju. Z vrsto posebnih analiz, monografskih študij in vsega aktualnega publicističnega in znanstvenega gradiva so bile ob koncu leta 1970 pripravljene teze o idejnopolitičnih vprašanjih vzgoje in 102

izobraževanja, ki jih je pristojna komisija CK ZKS izročila v javno razpravo. V javni razpravi je bila poglavitna teža posvečena predvsem naslednjim vprašanjem: razvoju družbenoekonomskih odnosov na področju vzgoje in izobraževanja; oblikovanju koncepta socialistično angažirane šole na kakovostno višji stopnji; kadrovski politiki za prosvetni poklic in aktualnim sistemskim vprašanjem vzgoje in izobraževanja. Javna razprava je predložene teze v osnovni usmeritvi podprla, hkrati pa je opozorila na vrsto elementov v vzgojnoizobraževalni politiki, ki naj bi jih zveza komunistov bodisi temeljiteje izostrila, bodisi jim v svoji revolucionarni akciji posvetila še več ustvarjalnih prizadevanj. Tako so se npr. udeleženci javne razprave izrekli za hitrejšo rast materialne osnove vzgoje in izobraževanja. Ni bilo sestanka, na katerem ne bi opozarjali na težaven gmotni položaj šolstva in na potrebo po učinkovitejšem reševanju materialnih problemov. Nič manjše ni bilo nezadovoljstvo komunistov nad dejstvom, da je vzgojnoizobraževalni sistem daljše obdobje prej poglabljal kot pa ukinjal socialne razlike med učečo se mladino. Veliko komunistov je upravičeno kritiziralo zanemarjanje idejnovzgojne funkcije šole in vseh drugih dejavnikov in terjalo odločnejšo akcijo zveze komunistov. Prosvetni delavci pa so opozarjali na nevzdržno razhajanje v uresničevanju socialističnih vzgojnih smotrov. Namesto enotne idejnovzgojne usmeritve vseh družbenih vzgojnih dejavnikov se je namreč del kulturno-zabavne in informativne produkcije vse bolj podrejal delovanju stihijnih zakonov tržišča, posledica tega pa je bil vdor vplivov meščanskih ideologij, kiča, plaže itd. V takšnih razmerah so bila prizadevanja naprednih socialističnih sil v šolstvu in krajevnih skupnostih za oblikovanje socialistično in samoupravno opredeljene mladine nedvomno močno otežena. Šole — od osnovne pa do fakultet — so bile nemočne tudi zaradi zakoreninjenega tradicionalističnega prosvetiteljstva in šibke kadrovske politike, ki ni zagotavljala zadostnega števila učiteljev, v mnogih primerih pa tudi ne njihove napredne marksistične idejne usmerjenosti. Učinkovitost vzgojnih in izobraževalnih prizadevanj pa so nadalje zmanjševale tudi tehnokratske, ekonomistične in najrazličnejše elitistične težnje ter pojavi v družbi, ki- so močno ogrozili uveljavljanje in razvijanje socialističnih etičnih norm in vrednot v odnosih in ravnanju ljudi. _ 103

Med pripombami na sistem vzgoje in izobraževanja je bil najbolj pogost očitek, da je še vedno izredno tog, neučinkovit in ozek, ker onemogoča prilagajanje doseženega znanja hitro se spreminjajočim družbenim potrebam. Zlasti je bil močno kritizirano srednje šolstvo kot izrazito dualistično zasnovano in kot takšno v nasprotju z interesi delavskega razreda za podružbljanje in demokratizacijo vzgoje in izobraževanja. Vse te in še vrsta drugih kritičnih pripomb in predlogov iz javne razprave so skupaj s tezami in ostalim gradivom predstavljali dobro vsebinsko podlago za pripravo plenuma centralnega komiteja ZKS, ki naj bi začrtal poglavitna stališča in sklepe za prihodnje delovanje zveze komunistov na področju vzgoje in izobraževanja. Le-te je sprejela 19. seja centralnega komiteja ZKS aprila 1971, ki je glede na vse nadaljnje dogajanje na področju vzgoje in izobraževanja vsekakor prelomnica. Če je zveza komunistov skupaj z naprednimi socialističnimi silami v šestdesetih letih tudi v vzgoji in izobraževanju vse preveč popuščala prodoru tehnokratizma, liberalizma in abstraktnega akademskega humanizma, je v obdobju po tej seji ponovno trdno prevzela krmilo vzgojnoizobraževalne politike v svoje roke in začela odločno obračunavati z vsemi nasprotniki socialistične in samoupravne usmeritve. Če je za to obdobje značilna vrsta pomanjkljivosti in celo zmotnih potez, potem 19. seja CK ZKS predstavlja mejnik, ko so se vsa nerešena vprašanja in problemi v vzgoji in izobraževanju začeli sicer postopno, pa vendar dovolj intenzivno in učinkovito reševati. Če je do tedaj marsikje vladal močan idejnovzgojni nevtralizem, potem 19. seja CK ZKS pomeni preobrat v boju za socialistično angažiran in marksistično opredeljen vzgojnoizobraževalni proces ter odločen obračun s klerikalizmom, ki se je po pravilu najintenzivneje angažiral prav tam, kjer je odpovedala dejavnost socialističnih sil. In končno, če je za obdobje do 19. seje centralnega komiteja ZKS značilno upadanje in akcijsko siromašenje komunističnega jedra med prosvetnimi delavci, pomenijo zadnja tri leta njegovo postopno obnovo v številčnem, kakovostnem in ne nazadnje tudi organizacijskem smislu. V središču družbene pozornosti so bile predvsem tiste sklepne misli 19. seje centralnega komiteja ZKS in napotila za akcijo, ki se nanašajo na razvijanje samoupravnih odnosov in na samoupravno povezovanje vzgojnoizobraževalnega pod-

104

ročja in družbe, na uresničevanje socialističnih vzgojnih smotrov, torej na marksistično naravnanost vzgojnega in izobraževalnega procesa, na idejnopolitično zasnovo reformiranja vzgojnoizobraževalnega sistema in na krepitev materialne baze šolstva, od predšolske vzgoje naprej. Stališča so pomenila — in še pomenijo, saj se njihova aktualnost tudi danes še ni prav nič zmanjšala — močno oporo vsem naprednim, socialistično usmerjenim dejavnikom v šolstvu in zunaj njega v njihovih prizadevanjih za poglabljanje socialističnih družbenih odnosov in socialistične idejnosti v vzgojnoizobraževalnem procesu. Toda tako kot so ti dejavniki pozdravili in sprejeli jasno oblikovana stališča o bistvenih idejnopolitičnih vprašanjih glede nadaljnjega razvoja vzgoje in izobraževanja, pa so proti njim prikrito ali neprikrito povzdignile glas in svoje nestrinjanje ter začele politično protiakcijo vse tiste sile, ki zavračajo samoupravno, marksistično ideologijo in ki bi rade vzgojnoizobraževalni sistem spremenile v poligon za indoktrinacijo socializmu tujih in nesprejemljivih ideologij. Soočeni smo bili s pahljačo najrazličnejših ideoloških koncepcij o drugačni idejni usmerjenosti vzgoje in izobraževanja, kot jo je izoblikovala in uspešno uresničevala Zveza komunistov Slovenije skupaj z drugimi naprednimi dejavniki: od tistih, ki so trdili, da je napočil trenutek, ko se družba lahko začne postopoma odrekati odločujočemu vplivu na vsebino vzgoje in izobraževanja oziroma vzgojni funkciji sploh, pa do tistih, ki so menili, da je treba kot vzgojni smoter uveljaviti idejni pluralizem; in dalje, od čisto tehnokratskih konceptov reformiranja vzgoje in izobraževanja pa do nedvoumno izraženih zahtev cerkvenih ideologov po idejno oziroma ideološko nevtralni šoli s pravico do načrtne in organizirane navzočnosti katoliške vzgojne doktrine v šoli in v sredstvih množičnega obveščanja. V boju proti konceptu socialistično angažiranega sistema vzgoje in izobraževanja na vseh stopnjah so idejni nasprotniki uporabljali najrazličnejše meščanske ideološke konstrukcije, najpogosteje novo ideologijo — tezo o koncu ideologij oziroma o nujnosti dezideologizacije družbenega življenja. Značilno za epigone te meščanske ideološke konstrukcije je vseskozi bilo, da zavračajo koncept idejnosti vzgoje in izobraževanja, kot ga je opredelila in ga uresničuje Zveza komunistov Slovenije in kakršen je bil leta 1973 sprejet v resoluciji zvezne skupščine o razvoju vzgoje in izobraževanja na samo-

105

upravnih temeljih in dokumentu republiške skupščine SRS o idejni usmerjenosti vzgoje in izobraževanja. V skladu s tezo o »koncu ideologij« so navidezno sicer napadali sleherno idejnost v vzgoji in izobraževanju, razen tiste idejnosti, ki je v pojmovno zamotani in z najrazličnejšimi filozofemi opremljeni, toda zato nič manj dokončni obliki niso sami ponujali. Nasprotniki socialistične idejnosti na vseh stopnjah oziroma sestavinah vzgojnoizobraževalnega procesa so si v celotnem medkongresnem obdobju še posebej močno prizadevali, da bi pozitivizem uveljavili kot pedagoško doktrino in kot temelj idejno nevtralne šole. Pozitivizem, pojmovan zgolj kot naštevanje dejstev, znanj, doktrin, idejnih tokov itd. brez vrednostnega opredeljevanja, dialektičnosti in kritičnosti, brez točnih celovitih in sistematičnih povezav oziroma zakonitosti, so celo proklamirali kot »uresničitev demokratičnih načel« na področju vzgoje in izobraževanja. Med politično najbolj glasnimi zagovorniki pozitivizma so bili vseskozi prav klerikalistično krilo slovenske cerkve na eni in tehnobirokratske strukture na drugi strani. Temu krilu cerkve je predstavljal in še predstavlja pozitivizem najbolj sprejemljivo osnovo učnovzgojnega procesa predvsem zato, ker bi se mu z njegovo morebitno uveljavitvijo kot pedagoškega načela na stežaj odprla vrata za idejnovzgojno delovanje s klerikalno-katoliških pozicij, seveda na račun izrivanja socialističnih družbenih vzgojnoizobraževalnih ciljev in marksizma sploh. Najpomembnejše je, da je ZK razkrila protirazredno bistvo množice manevrov, sprenevedanj in celo očitnih političnih diverzij cerkve na področju vzgoje in izobraževanja in pokazala, da gre v bistvu za obnavljanje klerikalizma. Pozitivizem v vsebinski usmerjenosti naše šole —• gre predvsem za pretirano obremenjevanje spomina in razvijanje mišljenja zgolj kot tehnike, ne pa za ustvarjalno in kritično vpraševanje po smislu, možnostih in ciljih človeškega mišljenja in delovanja — pa je bil nedvomno vseskozi tudi izraz stopnjujočega se pritiska tehnobirokratskih struktur, ki si žele oblikovati zavest mlade generacije v skladu s svojimi elitističnimi in protirazrednimi interesi. Namen, ki ga tehnokrat želi doseči v vzgoji in izobraževanju, je namreč v očitnem nasprotju z nameni delavskega razreda, ki mu gre predvsem za to, da bi se mladi na podlagi marksistične znanstvene misli čimbolj usposobili za nenehno kritično preseganje vsega, kar 106

je nesvobodno in nehumano. Ideal tehnokratov je adaptacija in nekritično pristajanje človeka na obstoječe, saj le tako lahko ohranjajo svoj elitistični položaj in z njim nadrazredno vladavino. Prav pozitivizem mladini in delovnim ljudem ne omogoča, da bi razvijali sposobnost kritičnega mišljenja. Zato pa jih usodno determinira v opredeljevanju njihovega odnosa do sveta s tem, da jih potiska ali v nekritično in rutinsko reprodukcijo odtujenega sveta porabe in drugih malikov, ali pa v različne oblike anarhoidne, neplodne in nekritične revolte proti vsemu in zoper vse. Podobne razmere so bile tudi v procesu izobraževanja ob delu. Tehnokratizem se namreč ni nič manj kot v rednem šolskem sistemu zasidral tudi tu. Medtem ko se je družbeno izobraževanje ob delu postopoma izrivalo, pa je tehnično strokovni vidik vse bolj prevladoval. Sistem izobraževanja ob delu je tako postajal močno orodje tehnokratskih sil v boju proti uveljavljanju samoupravnih socialističnih odnosov, saj je bil dobesedno oropan humanistične razsežnosti. Dejstvo, da je bil v celotnem izobraževanju zunaj šole neposredni proizvajalec tudi sicer sila šibko vključen, to ugotovitev le še bolj potrjuje. Izobraževanje ob delu je namreč vse bolj postajalo monopol vodilnih struktur v delovnih organizacijah. Le-te so imele izredno ugodne študijske možnosti bodisi za to, da dosežejo naslednjo stopnjo izobrazbe, bodisi da so se udeleževale številnih elitnih strokovnih seminarjev v naših osrednjih letoviščih. Na teh seminarjih je bil družbeni vidik izobraževanja popolnoma odrinjen, zato ni čudno, da so taki »strokovni« seminarji često postajali pravi poligon za indoktrinacijo najrazličnejših buržoaznih ideoloških koncepcij, najčešće funkcionalističnih. Poleg očitnega kvalitativnega in kvantitativnega padca družbenoekonomskega izobraževanja delavcev pa je za obdobje med kongresoma značilno tudi zmanjšanje splošnega izobraževanja ob delu. Izobraževalni centri v delovnih organizacijah razen redkih izjem (npr. Iskra, PTT, ŽTP itd.) bolj ali manj životarijo. Kadrovsko so šibko zasedeni, njihovi izobraževalni programi so izrazito specialistično-strokovno usmerjeni, družbenemu izobraževanju pa se v večini primerov ne posvečajo. Še vedno tudi nismo zagotovili ustreznih razmer, da bi se v osnovno in dopolnilno strokovno, upravljavsko in družbenopolitično usposabljanje enako kakor moški vključevale ženske, predvsem ženske-matere. 107

Čeprav so zlasti delavske univerze vseskozi opozarjale na upadanje splošnega in družboslovnega izobraževanja, je treba odkrito priznati, da so njihov glas in opozorila odgovorni družbeni dejavniki običajno preslišali. Tudi zavzeta akcija sekretariata CK ZKS v preteklem letu, da bi se stanje glede družbenega izobraževanja popravilo, še ni obrodila pričakovanih sadov. Sredstva, ki jih je družba namenjala temu izobraževanju, so še vedno tako skromna, da so delavske univerze prisiljene to vrsto izobraževanja postavljati na komercialno osnovo ali pa prelivati dohodek drugih komercialnih dejavnosti na področje družbenega izobraževanja. Zveza komunistov je spoznala, da bodo vsa prizadevanja za idejnost vzgoje in izobraževanja ostala brezuspešna, če se ne bo dosledneje in načrtneje spopadla z obema temeljnima nosilcema pozitivistične in tehnokratske usmerjenosti vzgoje in izobraževanja. Vse obdobje po 19. seji centralnega komiteja ZKS nosi zato na področju vzgoje in izobraževanja pečat odločnega spopadanja zlasti s klerikalizmom in tehnokratizmom. Vsekakor pa je v skladu s tem pomemben začetek dolgoročne usmeritve zveze komunistov, da pripravi korenito spremembo celotne naravnanosti vzgoje in izobraževanja, da premaga brezidejni pozitivistični koncept in uveljavi idejno in družbeno angažiran sistem vzgoje in izobraževanja, ki bo resnično vzgajal mladino za samoupravljanje in ne za potencialne tehnokrate, delavce pa za to, da bodo za svojo samoupravljavsko funkcijo čimbolj usposobljeni. Naš popustljiv in ravnodušen odnos do teze o spontanem razvoju družbe in samoobnavljanju socialističnih in samoupravnih odnosov v preteklosti je na področju vzgoje in izobraževanja povzročil med drugim razraščanje miselnosti, da je mladina socialistično usmerjena že zato, ker živi v družbi, ki gradi socializem in da so zato organizirani družbeni vzgojni vplivi odveč. Zlasti v šestdesetih letih, ko zveza komunistov temu področju ni posvečala ustrezne pozornosti in se je z njega postopoma umikala ali pa so jo izrivali, je to vplivalo tudi na zmanjševanje števila komunistov v vrstah prosvetnih delavcev, njihov idejnopolitični vpliv pa je postajal vse bolj šibak. Precej ostra reakcija na stališča Zveze komunistov Slovenije o idejnopolitičnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja ter zavračanje le-teh v nekaterih okoljih kaže, da je postalo področje vzgoje in izobraževanja v trenutku, ko so se napredne

108

socialistične sile odločno angažirale, vse bolj izpostavljeno neposrednemu udaru tistih vrednot, idej in ciljev in z njimi sil, ki s samoupravno in humanistično vsebino socializma nimajo nič skupnega. Obdobje po 19. seji CK ZKS lahko zato označimo kot obdobje vztrajnih in intenzivnih prizadevanj za uresničitev najpomembnejših sprejetih nalog, toda tudi kot obdobje ostrih političnih soočanj z idejnimi nasprotniki socialistično angažirane šole. Zanimivo je, da je bil ta boj toliko bolj oster, kolikor bolj so komunisti skupaj s socialistično usmerjenimi prosvetnimi delavci uspešno uresničevali nove vsebine, nove prijeme in poglabljali samoupravne odnose in marksistično izobraževanje. Pismo predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZK Jugoslavije je torej slovenske komuniste na področju vzgoje in izobraževanja zateklo že sredi intenzivnih prizadevanj za uresničitev sprejetih stališč o idejnopolitičnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja, sprejetih na 19. seji centralnega komiteja ZKS in leto dni pozneje sprejetega dokumenta o nalogah komunistov pri uresničevanju koncepta socialistično angažirane šole. Procesi, ki jih je v tem obdobju zveza komunistov na področju vzgoje in izobraževanja spodbudila, so bili po objavi pisma deležni še večje pozornosti, vendar ne le zveze komunistov, temveč tudi drugih naprednih socialističnih sil. Revolucionarna akcija se je bistveno okrepila, saj je segla v korenine številnih pomanjkljivosti in nedoslednosti, ki so se v vodenju vzgojnoizobraževalne politike nakopičile zlasti v šestdesetih letih. Še posebej se je zaostrila idejnopolitična diferenciacija znotraj vzgojnoizobraževalnega področja. Zveza komunistov Slovenije je brez kompromisov in še bolj odločno vztrajala, da je treba obračunati z vsemi socialnimi in političnimi nosilci teženj po idejno nevtralni šoli. Pismo predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ je bilo neposreden povod, da smo poudarili vprašanje, ki je bilo v preteklosti vse preveč zanemarjeno, namreč, koliko je naš vzgojnoizobraževalni sistem razredno zasnovan in usmerjen. Pri tem smo izhajali iz spoznanja, da postaja povezovanje delavskega razreda z znanjem in kulturo prek izobraževanja nenadomestljiv dejavnik in gibalna sila nenehnega revolucioniranja proizvajalnih in političnih družbenih sil. Poudarili smo, da se demokratičnost in razrednost naše šole merita predvsem po tem, komu sta dostopni in da morajo vsi dejavniki, ki sodelujejo pri snovanju reformnih projektov,

109

zagotoviti, da bo sleherno spreminjanje vsebine in sistema v vzgoji in izobraževanju imelo jasno razredno usmerjenost ne le v vsebini učnih načrtov, učbenikov in sploh v poteku vzgojnoizobraževalnega procesa, temveč tudi in predvsem v vključevanju otrok delavcev in kmetov v srednjo, višjo in visoko stopnjo ter v povezanost šole z neposredno družbeno prakso, še posebej z gospodarstvom. Pomembno pobudo v boju za učinkovito idejnopolitično diferenciacijo v pedagoških vrstah predstavlja izoblikovanje meril o liku učitelja v socialistični družbi, še zlasti zato, ker je daljše obdobje strokovne usposobljenosti in osebne motiviranosti za opravljanje pedagoškega poklica veljalo kot edino merilo. Sedaj se temu merilu kot enakovredni pridružujejo tudi zahteva za napredno marksistično angažiranostjo v stroki, razredna opredeljenost učitelja in aktivni odnos v boju za samoupravne socialistične odnose. Na tej podlagi so nekateri šolski kolektivi ob pomoči naprednih socialističnih sil v svojem okolju, kljub še vedno neustrezni šolski zakonodaji, uspeli iz svojih vrst izločiti najbolj zagrizene učitelje, ki se niso bili pripravljeni odpovedati svoji protisocialistični politični opredeljenosti in aktivnosti. Čeprav so ti rezultati v prizadevanjih za jasno in odločno razredno usmeritev na področju vzgoje in izobraževanja izredno pomembni, pa si ne smemo prikrivati dejstva, da je del prosvetnih delavcev še vedno pod vplivom cerkve in da se pri svojem delovanju še vedno zateka v idejni nevtralizem in pozitivizem. Nadaljnjo, še bolj dosledno in ostrejšo diferenciacijo v precejšnji meri onemogoča tudi občutno pomanjkanje učiteljev zlasti zunaj večjih mestnih središč v republiki. Odsotnost načrtne kadrovske politike za prosvetni poklic, neustrezen sistem šolanja učiteljev in siceršnje dolgotrajno neustrezno vrednotenje učiteljevega dela so namreč slovensko družbo in njeno zvezo komunistov pripeljali v razmere, ko mora hitro narediti odločne korake, da učinkovito prebrodi to nevarno kadrovsko krizo. Ob okrepljenem delovanju centralnega komiteja ZKS in njegovih organov je že prišlo do prvih pobud, vendar pravih in zaželenih učinkov pri povečevanju števila pedagoških delavcev še nismo dosegli. Med pomembnimi rezultati, ki smo jih v enoletnem obdobju po pismu dosegli na področju vzgoje in izobraževanja, je treba še posebej opozoriti na dejstvo, da se je v prosvetnih vrstah začelo krepiti komunistično jedro. Zaustavljeno je

dolgoletno upadanje števila prosvetnih delavcev v članstvu zveze komunistov, še več, v zvezo komunistov je stopilo npr. v 1973. letu 561 novih učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev, tako da je bilo v začetku tega leta v Zvezi komunistov Slovenije 4400 prosvetnih delavcev, kar je nekaj več kot 21 odstotkov vseh prosvetnih delavcev v Sloveniji. Organizacije ZK in občinski aktivi ZK prosvetnih delavcev, ki delujejo od 19. seje CK ZKS v vseh občinah, postajajo vedno močnejša idejna žarišča, okrog katerih se zbira tudi precej drugih prosvetnih delavcev, ki želijo svoje ustvarjalne sposobnosti posvetiti utrjevanju takšne šole, ki bo angažirana v vzgoji samoupravljavcev in za cilje socialističnega humanizma. Da se zveza komunistov v prosvetnih vrstah resnično utrjuje, nam kaže tudi močno povečano idejnopolitično izobraževanje in usposabljanje komunistov. Seminarji, ciklusi predavanj, razprave o aktualnih družbenih vprašanjih postajajo vse bolj nepogrešljiva sestavina življenja in dela organizacij ZK v prosveti. K temu je treba dodati še dejstvo, da sta program družbenopolitičnega izobraževanja predelali nekaj več kot dve tretjini vseh prosvetnih delavcev v Sloveniji. S sprejetjem posebnega dokumenta o idejni usmerjenosti vzgoje in izobraževanja v skupščini SR Slovenije, ki za razliko od prejšnjih podobnih dokumentov, resolucij in zakonov zelo natančno opredeljuje marksistično zasnovanost vsebine in sistema vzgoje in izobraževanja, je bil v družbi vzpostavljen pomemben manjkajoči člen v boju za socialistično angažirano šolo. Razen partijskih resolucij in stališč o idejni usmerjenosti vzgoje in izobraževanja vse do preteklega leta v Sloveniji namreč nismo imeli tudi podobnega družbenega dokumenta. Ta dokument je skupaj s stališči in sklepi zveznega posveta o »socialistični vzgoji in marksističnem izobraževanju« med drugim ustvaril dobro podlago za hitrejše spreminjanje učnih načrtov, predmetnikov in učbenikov za osnovne in srednje šole. Zavod za šolstvo SRS je začel prvenstveno pozornost posvečati nalogi, da bi se sprejeta stališča čim hitreje uresničila v neposredni vzgojnoizobraževalni praksi, vendar ne na škodo strokovnosti in kvalitete. Za večino predmetnih področij so pritegnili k sodelovanju skupine znanstvenikov pedagogov, metodologov itd., ki naj bi vsak na svojem področju obračunal s prenatrpanostjo učne snovi, s pozitivizmom itd. in pripravil nov sodoben učni načrt, ki bo prežet z marksizmom, izhajal iz spoznanja, da mora naša družba postati stalno 111

učeča se družba, usmerjal delo v šoli tako, da se bosta predvsem bogatili učenčeva ustvarjalnost in kritičnost, upošteval spoznanja sodobne izobraževalne tehnologije, terjal takšne nove učbenike, ki bodo osvobojeni enciklopedičnosti in faktografije, to je, ki bodo učenca sistematično usmerjali na bistvena znanja itd. To so izredno obsežni projekti, ki jih ni mogoče pripraviti naenkrat, vendar pa bi bili lahko izdelani mnogo prej, če se ZK ne bi srečevala tudi z močnimi odpori. Najpogosteje je čutiti te odpore v nekaterih strokovnih združenjih in pri posameznikih v njih, izražajo pa se v bojkotu, v vztrajanju pri starem, pri pozitivizmu ali pa v popolni nedovzetnosti za revolucionarne spremembe v vsebini vzgoje in izobraževanja. Izredno pereče je tudi vprašanje pomanjkanja kadrov, ki bi ta vprašanja proučevali in zagotovili, da bo nova družbena vsebina, za katero se bojujejo napredne socialistične sile, tudi zares kar najhitreje prodrla v vzgojnoizobraževalni proces. Za čas po 19. seji CK ZKS je značilno, da se je začel — čeprav počasi, pa vendarle dovolj očitno — spreminjati odnos do vzgoje in izobraževanja. Iz klasičnega potrošnega in podrejenega področja družbenega dela dobivata vzgoja in izobraževanje v združenem delu vse pomembnejše mesto. Ne glede na te pomembne dosežke je treba poudariti, da gre pri osvobajanju področja vzgoje in izobraževanja izpod proračunskih in etatističnih spon in odnosov, pri konstituiranju tega področja na samoupravnih temeljih ter pri zagotavljanju celovitega vpliva združenega dela na njegovo vsebino, koncept in organiziranost res šele za začetne uspehe. Odnosi pa tudi miselnost so namreč marsikje še vedno izrazito proračunsko administrativni. Uresničevanje ustavnega načela o svobodni menjavi dela med vzgojnoizobraževalnim področjem in materialno produkcijo so vseskozi spremljale velike težave. Medtem ko so temeljne izobraževalne skupnosti — čeprav še vedno preveč cehovsko postavljene — vse bolj uspešno opravljale svojo vlogo, pa drugih popolnejših in učinkovitejših oblik samoupravnega interesnega združevanja za področje vzgoje in izobraževanja še nismo uspeli razviti. Lani je sicer bila ustanovljena prva posebna izobraževalna skupnost za gospodarstvo in sestavljeni so bili osnutki samoupravnih sporazumov za posebne, regionalne in republiško izobraževalno skupnost, toda dosti dlje od tega nismo prišli. Pobude republiške izobraže-

112

valne skupnosti niso naletele na zadostno pripravljenost in pomoč ustreznih družbenih dejavnikov. V zadnjem obdobju se je zboljšal materialni položaj šolstva, povečala pa so se tudi vlaganja v materialno osnovo vzgoje in izobraževanja. Samoprispevki občanov so vsekakor imeli izredno pomembno vlogo. Kljub zamrznitvi osebnih dohodkov v prvi polovici leta 1973, ki je v vrstah pedagoških delavcev odjeknila zelo negativno, se je proti koncu minulega leta delno vendarle izboljšal materialni položaj prosvetnih delavcev in začeli smo odpravljati nekatere najbolj izrazite negativne učinke socialne diferenciacije na tem področju.1 Odločna usmerjenost v razvijanje zmogljivosti za predšolsko vzgojo in uresničevanje koncepta enotne osnovne šole je pripeljala do prvih pomembnejših rezultatov. V predšolske vzgojnovarstvene ustanove je vključenih nekaj manj kot 15 odstotkov vseh otrok, v malo šolo pa skoraj sto odstotkov. V preteklem letu je bila uspešno končana akcija »sto novih osnovnih šol«, povečala se je višina štipendij in kreditov, kot tudi število štipendiranih in kreditiranih. Po ocenah prejema štipendije 9000 študentov in 19.500 srednješolcev. Seveda ti in nekateri drugi rezultati še ne pomenijo, da so korenine socialnih razlik, ki izhajajo iz možnosti za izobraževanje, odpravljene. Ne glede na to pa je ohrabrujoče spoznanje, da je ustavljeno povečevanje socialnih razlik na področju vzgoje in izobraževanja. Med pozitivnimi premiki je nadalje treba opozoriti na dejstvo, da se je precej povečala stopnja vsebinske usklađenosti družbenih dejavnikov na tem področju, za kar gre del zaslug nedvomno tudi akcijskemu programu, ki ga je sprejel sekretariat CK ZKS za uresničitev nalog 19. seje centralnega komiteja ZKS in ki je določil nosilce posameznih nalog. Program je nastal v dogovoru z odgovornimi komunisti v teh dejavnikih in je bilo na njegovi podlagi mogoče zaostriti odgovornost za izpolnjevanje nalog na njihovem avtonomnem delovnem področju. Taka stopnja usklađenosti in avtonomne i Ugotovimo lahko, da smo v obdobju od 3. seje konference ZKS zmanjšali osip v osnovnih šolah. V letu 1971—72 je osnovno šolo končalo 68 % otrok. Zmanjšali smo tudi osip na manj razvitih območjih. V 11 občinah na teh področjih uspešno konča osnovno šolo 62 %. Seveda pa s tem ne moremo biti zadovoljni. Socialna in regionalna sestava študentov se kljub boljši štipendijski politiki in prizadevanjem za policentrični razvoj srednjega, višjega in visokega šolstva ni bistveno spremenila. 8 Sedmi kongres ZKS

113

1

odgovornosti za opravljanje nalog pa še ni dosežena povsod v temeljni družbeni ravni, v občinah in šolah, ki bi morale biti nosilke afirmativne in kritične polemične aktivnosti. Tu je še vedno veliko pričakovanj, da bo stvari urejal nekdo od zunaj, navadno iz republike, z državno ali politično prisilo. Kljub prizadevanjem Zveze komunistov Slovenije in še posebej Zveze mladine Slovenije še naprej ostaja odprto vprašanje obnove dijaških domov, njihove modernizacije in razširjanja zmogljivosti. Vse, dokler ne bodo zagotovljena potrebna sredstva, ki pa niso majhna, ostaja ta izredno pomembna strateška točka boja za izenačevanje pogojev študirajoče mladine, zlasti delavski in kmečki mladini, odprta. Za obdobje med kongresoma je značilen tudi zastoj strokovnega šolstva, še posebej poklicnega. Čeprav je večina resolucij in stališč družbenih organizacij in predstavniških teles vseskozi opozarjala na nujnost sanacije strokovnega šolstva, na potrebo po razvoju tega šolstva, predvsem v industrijskih središčih, na zelo slabo kadrovsko zasedenost učiteljskih kolektivov, na nemogoče razmere, v katerih delajo dijaški domovi itd., dosti dlje od govorjenja nismo prišli. Da je celotna podoba še bolj neugodna, kaže dejstvo, da kljub prizadevanjem izobraževalnih skupnosti vezi med strokovnim šolstvom in gospodarstvom v tem obdobju niso dosti bolj močne, kot so bile v preteklosti. Čeprav smo se na 30. seji centralnega komiteja ZK Slovenije, na kateri smo obravnavali uresničevanje sprejetih stališč in vprašanja socialistične vzgoje in marksističnega izobraževanja (novembra 1972), ponovno izrecno zavzeli za reformiranje srednjega šolstva, je treba leto dni po tej seji kritično ugotoviti, da so rezultati zelo borni. Srednje šolstvo ostaja v bistvu nespremenjeno, torej dualistično zasnovano in še vedno daleč od pravih interesov delavskega razreda na področju vzgoje in izobraževanja. Strokovno šolstvo pa je slej ko prej eno tistih odprtih vprašanj, ki mu bo morala načrtovana reforma vzgojnoizobraževalnega sistema posvetiti naj večjo pozornost, saj postaja vse bolj izrazit socialni filter, ki onemogoča velikemu delu sposobne delavske in kmečke mladine, da pride do višje ali visoke izobrazbe. V obdobju med kongresoma je ZKS posvečala posebno pozornost tudi idejnopolitičnim vprašanjem visokega šolstva. Pri tem smo izhajali iz spoznanja o vse večji družbeni pomembnosti visokega šolstva za razvoj samoupravnih socia114

lističnih odnosov ter za kulturni in proizvodni razvoj v obdobju, ko se vse bolj uveljavljajo sile znanstvenotehnološke revolucije. Visoko šolstvo je zelo pomembno sečišče idejnopolitičnih in teoretičnih družbenih zaostritev. Zveza komunistov se je sistematično bojevala za to, da prevlada socialistična idejnost v visokem šolstvu, da se študentje angažirajo družbeno in strokovno na socialističnih pozicijah ter da se raziskovalno delo vključuje tudi v politični boj ZK za socialistično preobrazbo naše družbe. V obdobju po VI. kongresu ZKS, ko je Zveza komunistov Slovenije intenzivno iskala in opredeljevala svojo vlogo v visokem šolstvu, smo bili soočeni s prodori teorije spontanosti, in to posebno med študenti. Navzoče je bilo zanikanje vodilne vloge zveze komunistov v družbi in izrivanje marksizma. Zveza komunistov se je močno spopadala z nacionalizmom, ki je imel oporo v klerikalnih in malomeščanskih vrstah. Vzporedno z bojem ZKS za razvoj celovitih socialističnih samoupravnih odnosov, proti neupravičenim in prevelikim socialnim razlikam, za vodilno vlogo delavskega razreda in ZK in za pravilno rešitev nacionalnega vprašanja se je krepila in razvijala ter iz boja v boj tudi utrjevala vodilna idejnopolitična pozicija ZK med študenti in visokošolskimi delavci. Zveza komunistov visokih šol se je aktivno vključevala v vsa bistvena idejnopolitična vprašanja ZKS. Pri tem je prišlo tudi do pomanjkljivih in enostranskih ocen. Vendar je ZK uspela po demokratični in samokritični poti tudi v teh primerih strniti svoje vrste in s tem vrste tistega jedra ZKS, ki se je načelno in demokratično bojevalo za zmago delavskih interesov. Zveza komunistov visokih šol je v zadnjih letih skupaj s CK ZKS sistematično gradila celovito idejnopolitično zasnovo o razvoju raziskovalne dejavnosti in visokega šolstva. Pri tem je dokaj uspešno usmerjala in organizirala napredne družbene sile za dosego temeljnih smotrov in stališč ZK. Zveza komunistov se je v svojem delovanju na visokih šolah srečevala z vrsto idejnopolitičnih problemov in odporov. V njenih vrstah so bistveno oteževali enotno in odločno akcijo komunistov oportunizem, pristranska obramba določenih načel, neaktivnost, idejnoteoretična nekritičnost in slaba organiziranost. V novejšem času so se v teh vprašanjih razmere precej spremenile. Aktivnost zveze komunistov je naletela tudi na odpor v krogih, ki so teoretično utemeljevali tehnokratizem 8»

115

in liberalizem. Idejni obračun s funkcionalizmom, s tezami o idejni nestalnosti znanosti, z eklektiko v marksizmu je bil nujen in doslej še kar uspešen, ni pa še teoretično in znanstveno končan. Komunisti smo si prizadevali za večjo odprtost visokih šol, za boljšo povezavo s prakso, za dostopnost visokih šol vsej mladini, za uveljavitev strogih in celovitih meril pri nastavitvah visokošolskih učiteljev itd. V teh prizadevanjih smo naleteli na vrsto odporov tako v visokih šolah kot zunaj njih. Glavni vpliv na visokošolsko samoupravljanje so imeli predvsem visokošolski učitelji, vendar sami niso vedno uspeli realizirati družbenega interesa, preveč so popuščali tudi ožjim interesom ter lažne kolegialnosti. Zato smo se začeli bojevati za nove samoupravne odnose in za ustreznejšo sestavo samoupravnih organov. Le-ti naj omogočijo boljšo povezavo s prakso in večji vpliv študentov nanjo. V zadnjem letu se je na neposredno pobudo ZK začela intenzivno graditi zasnova za novo samoupravno organizacijo visokega šolstva, v zvezi s tem pa reševanje vprašanj, kot so: ustanovitev temeljnih organizacij združenega dela, ustanovitev interesnih skupnosti, svobodna menjava dela, samoupravni status študentov itd. Kritično pa je treba ugotoviti, da poteka samoupravno konstituiranje prepočasi, da je premalo usklađeno v okviru Slovenije, da še vedno ni jasnih načrtov za konkretizacijo nekaterih splošnih načel in da je čutiti pri tem premajhno zavzetost nekaterih samoupravnih in strokovnih organov in znanstvenih ter drugih institucij. Prav tako še ni v celotni družbi in v visokih šolah dovolj prevladalo spoznanje, da je oblikovanje novih odnosov v interesu vseh, tako visokega šolstva kot združenega dela. Čeprav je visoko šolstvo doživelo v medkongresnem obdobju razvoj, še vedno ne ustreza našim sedanjim družbenim potrebam. Povečalo se je število študentov višjih šol, uspešno napreduje raziskovalno delo v visokem šolstvu, nastavljenih je bilo več novih učiteljev in sodelavcev, veliko so storili za izpopolnitev učnih načrtov, z družbenim dogovorom so bile zagotovljene ustrezno visoke štipendije in krediti študentom, uvedeno je bilo družboslovno izobraževanje študentov nedružboslovnih smeri in doseženi so bili tudi drugi rezultati. Pozitivne rezultate pa je spremljalo tudi nekaj izrazito negativnih. Predvsem zaostaja število diplomantov, osip je še vedno izredno velik, čas trajanja študija pa dolg. Diplomanti tudi niso 116

dovolj usposobljeni za delovanje v samoupravnih odnosih, stalen študij kot temeljna zasnova sistema visokošolskega študija se šele uveljavlja. Glede na to, da že daljše obdobje ni nobene pomoči za stanovanja, se v vrstah visokošolskih delavcev obnavlja neustrezna kadrovska selekcija. Tem in še drugim problem bo treba v bodočem delu posvetiti vso pozornost. Ugotavljamo, da se je v zadnjih letih utrdila vodilna idejnopolitična vloga zveze komunistov v visokem šolstvu.1 Komunisti na univerzi so šli bolj odločno v idejno konfrontacijo z nemarksističnimi tokovi in težnjami in z njihovimi neposrednimi nosilci v študentovskih in učiteljskih vrstah. Odločneje so se bojevali proti idejnemu nevtralizmu. Oportunizma in akademske zaprtosti ter lažne kolegijalnosti na univerzi in ostalem visokem šolstvu je sedaj manj kot v preteklosti, niso pa ti pojavi še odpravljeni. Tudi idejnopolitično usposabljanje komunistov je bolj kakovostno, s tem pa se ustvarjajo razmere za večjo idejno in akcijsko enotnost komunistov v visokem šolstvu. Revolucionarna usmeritev zveze komunistov je dobila temeljno podporo v vseh glavnih študentovskih vodstvenih in drugih strukturah, tako na univerzi kot na drugih višjih in visokih šolah. Študentovska aktivnost je večja in ustvarjalnejša, bodisi pri vključevanju v reševanje osrednjih vprašanj naše družbe bodisi pri razvoju visokega šolstva in pri uveljavljanju študentov kot samoupravljavcev. Organizacije skupnosti študentov so se najbolj učinkovito konsolidirale tam, kjer so aktivno delovale osnovne organizacije zveze komunistov. Kljub odporom se uspešno uveljavljajo stališča 3. seje konference ZKJ o mladini. V obdobju pred 21. sejo predsedstva ZKJ smo bili soočeni z naletom anarhizma, levičarstva in s koalicijami teh sil z des1 Zaradi pomanjkljivosti v delovanju zveze komunistov na ljubljanski univerzi, ki so se kazale v premalo učinkoviti idejnopolitični diferenciaciji tako v učiteljskih kot v študentovskih vrstah ter v šibki marksistični idejni orientaciji v celotnem vzgojnoizobraževalnem procesu na univerzi, je 25. seja CK ZKS zadolžila univerzitetni komite, da pripravi poročilo o poglavitnih idejnopolitičnih vprašanjih dejavnosti zveze komunistov na univerzi. O njem je CK ZKS razpravljal na 28. seji in sprejel stališča, ki so predstavljala pomembno sestavino idejnopolitične zasnove delovanja komunistov na univerzi. O razmerah na univerzi, zlasti o nekaterih nesprejemljivih idejnopolitičnih pojavih na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, smo kritično razpravljali tudi na 29. seji CK ZKS.

117

mmi silami. Zveza komunistov je na visokih šolah uspešno in demokratično ter humano prebredla te spopade. Čeprav so se te sile diferencirale in se je en del po 21. seji idejno in akcijsko strnil okrog ZK, pa je en del še vedno ostal na starih pozicijah in išče vsako priložnost za nasprotovanje politiki ZK. V novejšem času se je to dogodilo z nasprotovanjem združitvi študentov v enotno mladinsko organizacijo in ob podpiranju idej in političnih konstrukcij skupine osmih beograjskih profesorjev filozofske fakultete, ki socialno demagoško in s skrajno levičarskih pozicij napadajo ZKJ. Še vedno je glavna pomanjkljivost ta, da študentovska politična aktivnost ni bolj množična. Uspelo je predvsem konsolidirati vodstva, delno tudi tisk, medtem ko ne moremo reči, da že povsod deluje množična politična študentovska organizacija. Dolgoletno prepuščanje kadrovske politike za učiteljski poklic stihiji, svojevrstni liberalizem v kadrovanju učiteljev, zanemarjanje moralnopolitičnih meril, je tudi visoko šolstvo pripeljalo v kadrovsko krizo, ki ima občutke znanstvene in zlasti neugodne idejnopolitične posledice. Zveza komunistov je zato v zadnjem obdobju povečala svojo aktivnost in vpliv na oblikovanje meril in na vodenje kadrovske politike. Poleg znanstveno-strokovnih meril pri kadrovanju vse bolj upoštevajo tudi širšo družbenopolitično in samoupravno naravnanost in aktivnost ter pedagoško delo. Seveda pa slabosti in pomanjkljivosti iz obdobja, ko je bila kadrovska politika zanemarjena, še niso odpravljene in bo potrebno še mnogo prizadevanj za intenzivnejšo in učinkovitejšo strokovno in idejnopolitično diferenciacijo pedagoških delavcev. Univerzitetna konferenca ZK v Ljubljani in konferenca ZK visokošolskih zavodov v Mariboru sta v preteklem letu posvetili posebno pozornost marksizmu, družboslovnemu izobraževanju in idejnosti pouka. O teh vprašanjih so potekale javne razprave v vseh organizacijah ZK, obe konferenci pa sta sprejeli ustrezna stališča. Analizi uspešnosti družboslovnega izobraževanja na nedružboslovnih fakultetah sta sledila posvetovanje in akcija pedagoškoznanstvenih svetov v Ljubljani in Mariboru, ki sta sprejela smernice za nadaljnji razvoj marksističnega izobraževanja. Hitrejši razvoj marksističnega izobraževanja v precejšnji meri zavirajo neznanje, zavestni odpori in oportunizem med visokošolskimi delavci, še posebej pa pomanjkanje ustreznih kadrov, literature in ustrezno razvitih metodoloških in didaktičnih prijemov. 118

Zveza komunistov je bila vodilna sila v razjasnjevanju nekaterih temeljnih dilem o vprašanjih nadaljnjega razvoja visokega šolstva. Na tej idejnopolitični zasnovi1 že potekajo nekatere akcije kot npr. odpiranje visokega šolstva vsej za študij sposobni mladini, predvsem delavski in kmečki, dalje spremembe in posodobljanje učnih načrtov, uveljavljanje marksizma v visokem šolstvu, razvoj predmetov družboslovja na tehničnih fakultetah, modernizacija visokošolskega pouka, uvedba računalništva, uvajanje nekaterih drugih sodobnih predmetov ter načinov poučevanja itd. V vseh novejših idejnopolitičnih akcijah in zaostritvah se je izkazala globoka vrednost idejnopolitičnega načina delovanja ZK in tako njena sposobnost za dolgoročno preseganje družbenih protislovij v visokem šolstvu. Vsekakor je treba to dimenzijo v aktivnosti ZK še bolj poglobiti. Ob tem ugotavljamo vedno bolj ugodno razpoloženje med visokošolskimi delavci in njihovo pripravljenost, da se na podlagi idejnopolitičnih izhodišč predlogov dokumentov ZK, ki so v javni razpravi, zlasti pa ustavne zasnove, samoupravno čimbolj povežejo z družbeno prakso in združenim delom ter da se hitreje razvija samoupravljanje in v njem vloga študentov. Utrdile so se vrste ZK in socialističnih sil v visokem šolstvu. Tako lahko pred VII. kongresom ocenimo, da smo sposobni za globlje revolucionarne spremembe visokega šolstva. Socialistične sile imajo usklađeno idejnopolitično zasnovo in program, za njegovo izvedbo pa široko podporo med visokošolskimi delavci, študenti in v združenem delu. Z enotno akcijo komunistov, študentov, učiteljev in ob podpori združenega dela bomo lahko dosegli večje rezultate.

Kulturna politika Kulturna politika Zveze komunistov Slovenije je bila v obdobju po VI. kongresu usmerjena predvsem: — v izgrajevanje in uresničevanje samoupravnega koncepta kulture s ciljem, da bi bil delavski razred vedno bolj vsestransko in živo navzoč v kulturi; i Gre za stališča, sprejeta v zvezi z razpravo o tezah CK ZKS o idejnopolitičnih vprašanjih razvoja visokega šolstva v socialistični družbi in razpravo v skupščini SRS pri potrjevanju statutov ter ob predlogu dokumentov za to področje, pripravljenih za X. kongres ZKJ.

119

— v postopno spreminjanje idejne fiziognomije našega duhovnega prostora z namenom, da bi spodbujali ustvarjalnost resničnih ustvarjalcev, da bi dosegli večji vpliv, moč ter ustvarjalnost marksistične teoretične misli v kulturi in sproti argumentirano razčiščevali nesprejemljive koncepte in tokove; —■ v organizacijsko in kadrovsko utrditev ZK v kulturnih dejavnostih, v delovanju kulturnih skupnosti in komunikacijskih sredstev. Ta vprašanja smo obravnavali na 12. seji centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, na 15. seji pa sprejeli sklepe o nekaterih temeljnih vprašanjih kulture in aktualnih nalogah komunistov. 1. Obdobje po VI. kongresu smemo označiti kot začetek prehoda od državnoadministrativnega k samoupravnemu usmerjanju kulture, kot začetek jasnejšega opredeljevanja in uresničevanja kulturne politike na samoupravnih temeljih. Kultura naj bi postala vse bolj sestavina in enakopravno področje združenega dela ter se začela uveljavljati kot eden izmed pogojev za osvoboditev dela in človeka. Kulturne politike nismo zoževali zgolj na kulturne dejavnosti ali na kulturne zavode, niti samo na kulturne skupnosti, temveč smo opredeljevali kulturo v najširšem pomenu besede kot način življenja in dela vseh in vsakogar, celotne naše samoupravne socialistične skupnosti. Kulturne skupnosti naj bi bile zgolj izhodišče in sestavina mnogo širšega družbenega procesa, ki naj postopoma privede do zgodovinske rešitve razmerja med kulturo in družbo, med kulturnimi ustvarjalci in delavskim razredom oziroma delovnimi ljudmi. Vnovič pa se je potrdilo, da opaznejših premikov na kulturnem področju ni mogoče doseči v kratkem obdobju, da je sleherna preusmeritev ali že tudi popravek razvojne smeri zelo zahteven poseg v navade in odnose, ki so prav tu teže spremenljivi kot na drugih področjih. Temeljna obveznost, sprejeta na VI. kongresu, je bila priprava dolgoročnega kulturnega programa; po 21. seji predsedstva ZKJ in 29. seji CK ZKS pa je bila postavljena v ospredje zahteva, naj postane delavski razred vsestransko in živo navzoč v kulturi. Prva zahteva, program kulturnih dejavnosti v republiki, zanj se je trudila tudi kulturna skupnost Slovenije, ni bila izpolnjena. Pokazalo se je celo, da je bila za to obdobje nerealna. Vzroki za to so v glavnem objektivne narave. S samo120

upravnim povezovanjem kulture v družbene odnose, z decentralizacijo in demokratizacijo kulturnih pobud, deloma tudi virov financiranja kulturnih dejavnosti, so močneje kot kadarkoli doslej stopili v ospredje krajevni interesi, torej potrebe, pobude in cilji, ki ne iščejo oziroma še niso iskali oblik organiziranja po poti samoupravnega povezovanja v republiških razsežnostih. Prav te težnje, ki so v sedanjem trenutku še sredobežne, so v bistvu pozitivne, ker ustvarjajo nove potrebe po kulturi in ker te potrebe ustvarjajo prav tam, kjer jih do ustanovitve in začetka delovanja temeljnih kulturnih skupnosti ni bilo zaznati, ali pa niso imele možnosti, da bi se izrazile. Druga sredobežna težnja je prišla do izraza v samih kulturnih dejavnostih, tako znotraj ustanov kot tudi v okviru strok. Samoupravna ureditev kulture sili sleherno področje, posamezne dejavnosti, kulturne ustanove in celo ožje skupine ustvarjalcev, da se trdneje organizirajo znotraj sebe, da utrdijo svoje delovanje in okrepijo materialna sredstva. In, prav ta zazrtost vase, organizacijska, materialna, programska in celo prestižna, je doslej še v marsičem onemogočala, da bi se posamezne dejavnosti in področja ustvarjalneje prežemala med sabo, s čimer bi laže in zanesljiveje razbirali resnične ustvarjalne potenciale, funkcionalno združevali sredstva zanje, opredeljevali širši interes v kulturi in si ob njem postavili tudi ustrezne cilje, dolgoročnejši program kulturnih dejavnosti v kulturi. V obdobju med kongresoma je slovenska kultura preživljala neke vrste notranjo konsolidacijo v pravkar navedenem smislu. Ta konsolidacija je bila potrebna in bo smiselna, če bo v naslednjem obdobju pokazala večjo združevalno težnjo, manj zapiranja v stroko in drobitev v delovanju, več posluha tudi za potrebe zunaj ozkih ljubiteljskih krogov. Druga zahteva, večja navzočnost kulture v delavskem razredu, je sprožila proces, ki bo dolgotrajen, a lahko vsak trenutek omrtvi, če se ne bodo za ta cilj angažirale vse sile zveze komunistov in družbenopolitičnih organizacij. Prepuščanje te naloge, ki je ena izmed temeljnih prvin preobrazbe družbe kot celote, samo kulturnim skupnostim, pomeni še naprej ohranjati prepad med kulturo in delavskim razredom, med kulturo in množicami. To bi pomenilo osamitev kulture in kulturno osamitev družbenih odnosov in politike, kar je oboje v nasprotju z našimi družbenimi cilji. 121

Obe nalogi, oblikovanje dolgoročnega programa kulturnih dejavnosti v republiki in navzočnost delavskega razreda v kulturi, sta temeljni zavezi vseh članov zveze komunistov po VI. kongresu ZKS. V delovanju kulturnih skupnosti se je že v tem obdobju, kljub sredobežnim težnjam, v skupnem odločanju o kulturnih programih, izrazila zahteva po jasnih izhodiščih kulturne politike, po načrtovanju kulturnega razvoja, po družbeno potrjenih merilih za razdeljevanje sredstev, ki naj bi bila tolikšna, da bi dosegli usklađen razvoj kulture z drugimi področji združenega dela. Jasneje je bila poudarjena vloga kulturnih zavodov in društev kot središč kulturnega dogajanja, organsko povezanih z ustvarjanjem celotnih regij ali celo naroda, zahteva po pristnem posredovanju rezultatov kulturnega dela in ustvarjanja široki publiki z zares ljudskim izrazom. Povečala se je odgovornost za kadrovske razmere in kadrovsko politiko v kulturi in za dosledno samoupravno uresničevanje položaja kulture v družbenih odnosih tudi pri oblikovanju sistemskih rešitev. Postopno se je začela uveljavljati solidarnost tudi na kulturnem področju. Skupna skrb za kulturno rast slehernega delovnega človeka je postopno zmanjševala socialne razlike, do katerih je prihajalo zaradi neenakih možnosti pri sprejemanju in soustvarjanju kulturnih dobrin ter pri vplivanju na kulturno politiko. Ta naloga postaja še pomembnejša z uveljavljanjem enakih družbenoekonomskih odnosov delovnih ljudi v kulturi z delovnimi ljudmi v materialni proizvodnji in na drugih področjih združenega dela, kot tudi s povezovanjem kulturnih skupnosti s celotnim družbenim sistemom. V preteklih letih se je tudi močno okrepila zavest o potrebi, moči in koristnosti kulture za razvoj celotne družbenopolitične skupnosti, kakor tudi spoznanje, da je vpliv kulture na ljudi v največji meri odvisen od njene vsebinske usmerjenosti ter od spoznanj in razumevanja kulture pri ljudeh, od njihovih potreb po kulturi, to je od zavesti, da se bo v novih družbenih odnosih še bolj povečala medsebojna odvisnost razvoja kulturnega ustvarjanja in delovanja z bojem za kulturo delovnih ljudi. Vse to je začetek nove kakovosti v razmerju med kulturo in državo ter med kulturo in družbo. Država se postopoma umika; njeno nekdanjo vlogo prevzemajo kulturne in družbenopolitične skupnosti, vendar ne kot nova središča odtujene

122

moči, temveč kot samoupravni organizmi, ki načrtujejo, oblikujejo in uresničujejo kulturno politiko in s svobodno menjavo dela prek družbeno nadzorovanega tržišča zagotavljajo tudi materialna sredstva za njeno uresničitev, vključno razširjeno reprodukcijo. Takšno usmerjenost kulturne politike smo v preteklih letih zavzeto in uspešno opredeljevali in tudi že začeli uresničevati. Še vedno pa nismo prevladali različnih oblik etatističnega posredovanja med materialno in duhovno proizvodnjo, delovanja tržišča kot stihij nega posredovalca rezultatov te proizvodnje, tehnokratskih teženj v delovnih organizacijah in v drugih središčih odtujene moči, ki onemogočajo, da bi delavci združili prizadevanja za materialni in duhovni napredek v temeljnih organizacijah združenega dela in njihovih asociacijah ter v združenem delu sploh, tradicionalne hierarhične delitve med visoko in amatersko kulturo, ki se izražata v obliki elitne in množične kulture, zapiranja kulturnih ustanov in zoževanja kulturne ustvarjalnosti v okvire profesionalne dejavnosti. Proti takšnim težnjam, ki so delovale po sili inercije, in odporom, ki so jih izražali njihovi socialni, politični, pa tudi ideološki nosilci, smo doslej delovali premalo odločno in premalo organizirano; nismo se dovolj usposabljali, zato smo doživljali tudi poraze. Osnovna usmeritev v kulturni politiki ni bila dovolj jasna in ne dovolj oblikovana, saj je v bistvu šlo za pionirsko delo, ki mu je dala pravno podlago šele nova ustava. Odtod omahovanja, odpori, pa tudi zmotne ocene in odločitve. Vse preveč smo se ukvarjali z reševanjem navideznih in resnično zaostrenih razmer na posameznih področjih kulturne dejavnosti, namesto da bi vztrajno in odločno vplivali na oblikovanje in uresničevanje kulturnih programov v temeljnih organizacijah združenega dela in v njihovih asociacijah ter v krajevnih in interesnih skupnostih, od katerih bo vedno bolj odvisno oblikovanje in uresničevanje celotne kulturne politike. Prizadevanja bi bila uspešnejša, če bi se komunisti kot posamezniki in v svojih aktivih manj zanašali na »uradno« politiko forumov in njihova stališča in bi delovali bolj samostojno, na podlagi splošne programske usmeritve zveze komunistov in z upoštevanjem stališč in sklepov ZKS, če bi posamezniki in skupine, ki so odločno utirali pota kulturi v novih družbenih razmerah, dobivali jasnejšo in bolj organizirano podporo.

123

2. Pomembne uspehe beleži zveza komunistov po VI. kongresu v premagovanju teorije spontanega razvoja, ki se je začela razraščati ne samo v kulturi, temveč v družbenem življenju sploh. Na kulturnem in umetniškem področju je ta teorija zelo živa, marsikdaj kot nekritični nasledek tradicije, kot nekaj, kar »zagotavlja« osebno in ustvarjalno svobodo, včasih pa tudi kot krinka za idejno delovanje, ki je nasprotno naši in sleherni socialistični družbi. V tesnem prepletu s teorijo o spontanem družbenem razvoju je bila in je še teorija o obdobju in družbi brez ideologij, ki se je kmalu razkrila kot ideologija, ki skuša v teoriji in praksi otopiti udarno moč marksistične misli. Obe teoriji sta našli oporo v širših družbenih razmerah in v prakticističnih elementih kulturne politike. Razmahnilo se je podrejanje kulture stihiji družbeno in idejno nekontroliranega tržišča. Merilo umetniške produkcije je postajal profit ob uveljavljanju nizkega okusa in umetno ustvarjenih »kulturnih« potreb. V bistvu je prav tehnokratizem začel odpirati vrata vsem mogočim modnim idejnim vplivom zahodnega meščanskega sveta, spreminjati slovensko kulturo v njegov komercialni podaljšek in duhovno osiromašeno provinco ter slabiti angažiranost delovnih ljudi za družbene probleme. Zaradi nemajhne finančne in materialne baze, zaradi svoje navidezne apolitičnosti in idejne nevtralnosti, zaradi svoje prilagodljivosti malomeščanskemu okusu, idejni in kulturni nerazvitosti množic je postajala ta težnja posebno nevarna kot učinkovita oblika pritiska kapitalističnega sveta na zavest naših delovnih ljudi, posebej še doraščajočih generacij. Tehnokratizem je okrepil umetno ločevanje vrhunske in množične »nižje« kulture, elitistično zoževanje pojma kulture na kulturne dejavnosti, na ožji kulturni prostor. Družba naj bi dopuščala neomejeno možnost izkoriščanja svobode kulturnega ustvarjanja ne glede na politične težnje, o socialnem in idejnem sporočilu takšnega ustvarjanja pa bi smela izrekati sodbo le ustvarjajoča kulturna elita na podlagi meril, ki jih sama določa, ne pa v dialogu s tistimi, ki sta jim kultura in umetnost namenjeni in ki v osnovi ustvarjajo tudi sredstva zanjo. Ta elitistični koncept kulture, ki objektivno raste predvsem iz podedovanega položaja in strukture kulturnih ustanov in dejavnosti, iz njihove zaprtosti, iz preverjanja umetnosti

124

»same pred seboj«, je bil v medkongresnem obdobju še vedno pomemben izvor razprtij in konfliktov znotraj ožjega kulturnega prostora. Ohranjal se je boj posameznih skupin za monopolni položaj v tem prostoru, včasih celo s sklicevanjem na zvezo komunistov, kar je za ZK še posebej nesprejemljivo. Slišati je bilo tudi gesla o odpiranju vrat Slovencem v evropski duhovni prostor v obrambi proti »provincializmu«, v katerega naj bi jih »silila partijska politika«. V resnici pa so nosilci takih in podobnih gesel največkrat sami postajali v svojem epigonskem posnemanju in ustvarjalni nemoči, v nerazumevanju bistva in pomena družbenih procesov, ki jih vodi in usmerja zveza komunistov, poglavitni nosilci provincializma. V geslih o nekakšni »evropeizaciji« duhovnega napredka Slovenije so se končno tudi razkrili kot zanikovalci resničnih nacionalnih interesov. Ta svojevrstni »nacionalizem« je bil nevaren predvsem zaradi tega, ker smo ga na področju kulture preveč dolgo podcenjevali. Ocenjujemo, da je bila naša pozornost do teh vprašanj nekontinuirana, teoretično prešibka in da se nismo dovolj odločno spopadali s tehnokratizmom, liberalizmom ter različnimi drugimi oblikami idejne in vrednostne relativizacije. To je zlasti prihajalo do izraza v produkciji lažne kulture, v navajanju publike na plažo, kič itd., pa tudi v raznih filozofskih teorijah in idejah intelektualističnega vrednostnega nihilizma. V obeh primerih je šlo za obliki razrednega pritiska proti samoupravnemu socializmu in za uveljavljanje mentalitete, ki z usmeritvijo naše družbe ni združljiva. Ta miselnost je dobila prostor tudi v komunikacijskih sredstvih. Ti mediji so začeli svoji publiki vsiljevati modele mišljenja, čustvovanja, vrednotenja in celo način življenja, ki je v nasprotju s prizadevanji naše družbe, hkrati pa so zanemarili prizadevanja za umetniško kakovost in za idejno usklađenost svojega dela z usmerjenostjo naše družbe. Po pismu smo posvetili tej problematiki posebno pozornost. Zaradi ostre idejnopolitične kritike takšne dejavnosti so se razmere v kulturni politiki že začele izboljševati. Še vedno pa nimamo globlje idejnopolitične analize razmer in možnosti, ki obstajajo za njihovo razraščanje in vplivanje na delovne ljudi. Pri opredeljevanju pozitivne alternative v boju s temi težnjami se je Zveza komunistov Slovenije v medkongresnem obdobju opredeljevala za svobodo umetniškega in kulturnega ustvarjanja, za bogastvo in raznovrstnost umetniških smeri in

125

stilov, za kritično in ustvarjalno poslanstvo umetnosti. V sklepih CK ZKS smo zapisali, da ni naloga zveze komunistov razsojati o umetniških smereh in stilih, o tem, kaj in kako naj pesniki pesnijo, glasbeniki skladajo, slikarji slikajo, pisatelji pišejo itd. Vendar pa zveza komunistov spet ne more biti brezbrižna ali celo nevtralna do idejnega sporočila, do vsebine umetniškega in kulturnega ustvarjanja in delovanja. Za svobodo ustvarjanja se je ZKS opredeljevala zato, da bi spodbudila ustvarjalne sposobnosti delovnih ljudi, posebno tiste, ki jih zaradi razrednega značaja družbene delitve dela niso mogli izkoristiti in razviti in so ostale privilegij ozkega kroga klasičnega izobraženstva. Svoboda kulturne ustvarjalnosti pomeni predvsem ustvarjanje družbenih možnosti za vsestranski duhovni razvoj vsakega delovnega človeka, nikakor pa ne privilegij kakršnekoli elite. Svoboda ustvarjanja namreč ni in ne more biti sama sebi namen, saj se sprevrže v svoje nasprotje, ko jo začno zlorabljati za cilje, ki so v nasprotju ne le s samoupravno socialistično družbeno usmerjenostjo, temveč tudi z bistvom umetnosti in družbeno vlogo kulture same. Zveza komunistov se je ograjevala in nasprotovala slehernemu sektaškemu odnosu do kulture in kulturnega ustvarjanja, slehernemu nezaupanju in sumničenju, pavšalnemu etiketiranju, ki je značilno za državno birokratično pojmovanje kulture. Še posebno ostro pa je obsojala kakršenkoli monopolizem v kulturi. Vztrajala je, da se komunisti v kulturi ne pojavljajo kot posebna skupina, ki bi nasproti drugim skupinam zahtevala zase monopolni položaj samo zato, ker pripadajo njeni člani zvezi komunistov. Pripadnost članstvu zveze komunistov nalaga komunistom odgovornost, da uveljavljajo v kulturi idejno usmerjajočo vlogo zveze komunistov s tem, da delujejo znotraj samoupravnih družbenih organizmov. Normalno je, da pripadajo komunisti tudi različnim literarnoestetskim smerem in tokovom, ne da bi zato prenehali biti idejno usmerjajoča sila na svojem področju in borci za uresničevanje programa zveze komunistov. Splošen pojav v zgodovini umetnosti in kulture je združevanje po estetskih in slogovnih afinitetah. Pri tem pa smo vedno ločevali umetniške skupine od kulturniških klik. Skupina postane klika, ko začne za dosego svojih ciljev uveljavljati nepoštena sredstva ter začne podrejati oceno umetniških del interesom in pripadnosti svoji skupini, bodisi ko gre za objavo

126

dela bodisi ko gre za dodelitev nagrade. S takšnimi težnjami in pojavi smo se večkrat srečevali. Sodelovanje v raznih žirijah za nagrade je dokazalo, da so odločitve, ki jih sprejemajo, preizkusni kamen umetniške, znanstvene in idejne poštenosti. Analiza kulturniškega klikarstva je pokazala, da so prav klike po pravilu nosilke raznih protisocialističnih, protisamoupravnih, nemarksističnih, nacionalističnih in drugih podobnih teženj in idejnih vplivov. Proti klikarstvu smo se bojevali zato, ker ovira razvoj kulturne ustvarjalnosti, ker največkrat favorizira nekvaliteto in duši ali celo onemogoča ustvarjalno rast drugih umetniških in estetsko stilnih usmeritev in končno, ker je po svoji naravi najpogosteje tudi nosilec različnih nesprejemljivih ali celo nam nasprotnih teženj in pogledov. Na revialnem področju smo se srečevali z objavljanjem prispevkov, s katerimi se kot komunisti idejno in politično nismo mogli strinjati. Zato smo zahtevali in celo organizirali odprto in načelno polemiko ali celo dialog, če je šlo za stališča, ki so še nerazjasnjena ali zgolj delno sprejemljiva in smo se pri tem javno opredeljevali. V različnih spopadih smo po VI. kongresu, posebno pa po pismu razvili dokaj živahno teoretično in publicistično dejavnost. Uveljavljali smo načelo, da smo se dolžni z nazori, ki so v nasprotju z marksizmom in s splošno usmerjenostjo našega družbenega razvoja, kritično in argumentirano soočati. Vztrajali smo pri argumentaciji, miselni širini in sprejemanju dialoga. Izkazalo se je, da je bila ta usmeritev preveč simbolična in deklarativna, da ni bila dovolj izražena tudi z zagotovitvijo in povečevanjem materialnih sredstev za uresničitev tistih prizadevanj, ki v svoji vsakodnevni praksi — empirično preverljivi — največ prispevajo k ustvarjalnemu razvoju marksistične teoretične misli in k preseganju marksizmu in socializmu tujih idejnih vplivov in tokov. 3. V medkongresnem obdobju smo se posebno zavzemali za kadrovsko in organizacijsko utrjevanje zveze komunistov v kulturnih skupnostih, v aktivih konferenc ZKS ter v uredništvih. Večji del aktivov je že ustanovljenih — ustanovljeni pa še niso v nekaterih uredništvih revij. V takšnih uredništvih je očitno, da je ostala vloga člana zveze komunistov še vedno nerazjasnjena in neizbojevana. Ustanovljeni aktivi na drugih področjih so že sprejeli svoje programe dela, ki vključujejo oblikovanje in uveljavljanje progresivne kulturne politike. 127

V svoj program so prav tako vnesli obnavljanje članstva zveze komunistov. Obdobje po VI. kongresu Zveze komunistov Slovenije je terjalo od komunistov, da se v kulturi opredelijo zlasti do oportunizma, naj je šlo za odnos do resničnih kulturnih dosežkov ali do lažne kulture, ali za pojave brezbrižnosti do nam očitno tujih ali celo nasprotnih razrednih pritiskov. Neučinkovitost na tem področju se je zlasti izražala v ocenah, ki so bile po eni strani preveč samo ideološke, po drugi strani pa preveč samo estetsko strokovne. Zaradi tega je bilo pogosto čutiti osebno privatniški, klikarsko čustveni odnos do različnih vrst ustvarjanja in ustvarjalcev. Aktivi so tudi premalo verificirali stališča in politiko komunistov na svojem področju, preden so v imenu svoje organizacije z njimi nastopali v javnosti. Ti procesi in naš odnos do njih so oblikovali merila, ki so in bodo tudi v prihodnje v največji meri opredeljevala delo in uspehe dela komunistov v kulturi.

Sredstva obveščanja Zveza komunistov si je prizadevala za nadaljnji razvoj informativne dejavnosti. Posebno pozornost je posvečala odprtosti virov informacij, delovanju in usmeritvi sredstev javnega obveščanja, predvsem pa obveščanju delovnih ljudi o delu organizacij in vodstev ZK, zlasti o dejavnosti centralnega komiteja in njegovih organov.1 Po VI. kongresu smo se zlasti zavzemali za uresničevanje sklepov predsedstva ZKJ, ki je na 6. seji opozorilo, da posamezne ustanove in organi ne dojemajo družbene vloge javnih občil. Četudi je predsedstvo poudarilo hkrati tudi odgovornost javne besede, se je stališče o samostojnejši in odgovornejši vlogi javnih občil pogosto zlorabljalo tako, da se je pojavljala težnja po absolutni samostojnosti novinarjev, brez družbenega vpliva na obveščanje. i Da bi zagotovili temeljito in vsestransko obveščanje v zvezi komunistov, je centralni komite na 7. seji sprejel tudi posebne sklepe o sistemu informiranja v ZK Slovenije in ustanovil komisijo za politično propagando in informativno dejavnost, ki je hkrati spremljala dejavnost sredstev obveščanja in pomembno prispevala k javnosti dela ZK ter k oblikovanju vsebine informiranja in reševanja idejnopolitičnih vprašanj na tem področju.

128

Kolikor je bila v prvem obdobju, ob težnjah po demokratizaciji v družbi, aktualna zahteva o samostojnosti in odgovornosti tiska, radia, televizije, so razmere, zlasti pa kasnejši razvoj, zahtevale razvijanje takšnega sistema informiranja — kar je postajala prvenstvena naloga komunistov in celotne družbe — ki naj omogoči popolno obveščenost samoupravljavcev in delavcev, da bi lahko v celoti odločali o svojem položaju in vseh družbenih zadevah. To ostaja tudi danes ena izmed osrednjih družbenih nalog komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil. Pri uresničevanju spoznanj o temeljni vlogi in nalogi sredstev in virov informiranja smo se zato zavzemali zlasti za njihovo podružbljanje in za ustanavljanje ter učinkovitejše delo družbenih organov pri posameznih uredništvih, rubrikah in oddajah tiska, radia in televizije, zakaj njihove vloge nismo pojmovali in ne pojmujemo tako, da so lahko odprti za uveljavljanje vsakršnih idej in pogledov, to je tudi nesamoupravnih in protisocialističnih teženj. V procesu nadaljnjega podružbljanja sredstev javnega informiranja se je zlasti okrepila vloga SZDL, k urejanju vrste vprašanj na tem področju pa je prispeval tudi zakon o javnem obveščanju, ki smo ga sprejeli med kongresoma. Ob razraščanju protisamoupravnih teženj v družbi sploh ter odporov proti vodilni vlogi in razredni naravnanosti zveze komunistov tudi sredstva javnega obveščanja niso bila imuna pred uveljavljanjem nesamoupravnih in protisocialističnih pojavov. To je bila med drugim posledica nezadostne aktivnosti komunistov, ki delujejo na tem področju. Organizacije zveze komunistov v uredništvih se v obdobju pred 21. sejo predsedstva v glavnem niso sestajale, njihov vpliv na uredniško politiko je bil minimalen. Komunisti so bili tudi premalo občutljivi za senzacionalizem in dezinformacije, zlasti za napihovanje težav in slabosti našega samoupravnega razvoja, kar vse je bilo pogosto deležno kritike. Zveza komunistov se je ob tem zavzemala, da se tisk, radio in televizija vključijo v akcije zoper različne nesocialistične, tehnobirokratske, anarholiberalistične in druge težnje ter pojmovanja. Opozarjala je tudi na različne načine prisvajanja programske politike v uredništvih in si prizadevala učinkovito postaviti po robu praksi, da lahko manjše skupinice uveljavljajo v občilih svoje osebne nazore in interese. Oblikovala je stališče, da je treba pospešiti aktivnost pri oblikovanju konceptov nekaterih časnikov, ki so postali 9 Sedmi kongres ZKS

129

značilna apolitična, malomeščanska plaža. Nazori in idoli komercialne kulture so se namreč uveljavili v televizijskem, radijskem, revialnem, filmskem in časopisnem mediju v tolikšni meri, da so nevarno deformirali zavest občanov, še posebej mladih. Zveza komunistov Slovenije se je odločneje spoprijela s temi negativnimi pojavi in težnjami, zlasti po 21. seji predsedstva in pismu predsednika Tita, predvsem z odločnejšim uresničevanjem stališč skupne seje predsedstva ZKJ in predsedstva zvezne konference SZDL Jugoslavije.1 Odločno se je zavzela za takšno vsebino informiranja in javnih občil, ki bo omogočala delovnim ljudem, da neposredneje zagotavljajo vpliv na svoj položaj in na družbene odločitve. Hkrati smo utrdili zavest med novinarji, da je Slovenija soodgovorna za skupno usmeritev našega razvoja in da je politika neuvrščenosti edina pravilna in edina možna alternativa vloge Jugoslavije v mednarodnih odnosih. Tako ugotavljamo bolj kakovostno in razredno naravnano programsko in uredniško politiko RTV in tiska, k temu pa so prispevale tudi kadrovske spremembe na odgovornih mestih v uredništvih. Po pismu predsednika Tita in 29. seji CK ZKS so v večini uredništev analizirali dotedanje delovanje in pisanje. V notranje razčiščevanje in programsko snovanje so se mnogo bolj zavzeto kot v preteklosti vključile tudi organizacije zveze komunistov. V konkretnih akcijskih programih so določile najpomembnejše idejnopolitične in programske naloge in zadolžile posamezne komuniste za njihovo uresničevanje. Pri tem so postavile na prvo mesto skrb za idejnopolitično naravnanost in angažiranost pisanja in programov, prizadevanja za večjo kvaliteto, skrb za izobraževanje novinarjev in programskih delavcev, zboljšanje notranjih odnosov itd. Pri nekaterih časopisih, na RTV in v revialnem tisku so ponovno zaživeli ali bili na novo ustanovljeni uredniški so1 Med drugimi akcijami je bil pri društvu novinarjev Slovenije ustanovljen aktiv komunistov novinarjev, ki je prispeval k razrednemu osveščanju v uredništvih. Pri medobčinskih svetih ZK pa smo ustanovili komisije za politično propagando in informativno dejavnost, kajti vse bolj je nastajala očitna potreba po stalnem, tehtnem analiziranju ter ocenjevanju idejnih teženj in gibanj v javnih občilih. Komisije so bile formirane tudi z namenom, da bi se posebej zanimale za idejnopolitično usposabljanje v uredništvih in za kadrovska vprašanja, novinarjem komunistom pa naj bi bile v oporo v primerih, kadar so uredništva izpostavljena različnim tehnokratskim in birokratskim pritiskom. Zlasti je to veljalo za glasila delovnih organizacij.

130

sveti. Začel se je tudi proces večje odprtosti do Jugoslavije. Prav tako pa smo priče odpiranja časopisnih strani ter TV in radijskih programov delovnim ljudem in zunanjim sodelavcem. Čutiti je spremenjen odnos do nekaterih bistvenih vprašanj našega nadaljnjega razvoja. Proizvodno in ustvarjalno delo dobivata prevladujoče mesto. Prav tako se je občutno spremenil odnos do politike neuvrščenosti in nekaterih drugih zunanjepolitičnih akcij Jugoslavije in zveze komunistov. V zvezi s tem je v sredstvih obveščanja čutiti tudi bolj afirmativen odnos do gospodarskega sodelovanja Slovenije z neuvrščenimi deželami, s tem pa presegamo pojmovanje, da se je koristno povezovati le z razvito zahodno Evropo. Vsi ti ugodni procesi in prizadevanja pa še vedno niso dovolj enotni in poglobljeni in v vseh uredništvih enako intenzivni. Predvsem se tudi na tem področju še srečujemo z neodločnostjo, da bi v vseh okoljih odločno nadaljevali idejnopolitično diferenciacijo in se bojevali za kvaliteto. Ob odpravljanju slabosti iz preteklosti se pojavljajo tudi nove. To se kaže predvsem v dokaj obsežnem poročanju z raznih sestankov in sej, v objavljanju zgolj tako imenovanih uradnih in partijskih stališč, v pogostem ponavljanju znanih ali dogovorjenih stališč, premalo pa sredstva javnega obveščanja vključujejo v graditev politike in novih samoupravnih in družbenoekonomskih odnosov delovne ljudi in občane. V sredstvih obveščanja so še vedno tudi ostanki liberalističnega in malomeščanskega pojmovanja njihove vloge, kar se kaže v prispevkih, za katere je značilen brezrazreden, nevtralen način obravnavanja različnih družbenih in življenjskih vprašanj delovnih ljudi. To je pripeljalo do tega, da ob načelno jasnih stališčih sredstva obveščanja v konkretnem obravnavanju problematike niso vedno dosledna in revolucionarna. Sodelovanje delovnih ljudi je pogosto formalno in premalo ustvarjalno. Med novinarji je čutiti tudi premalo zavzetosti in soodgovornosti za uspešno delovanje in razvijanje socialističnih samoupravnih odnosov. Vse to kaže, da je zavzetost sredstev javnega obveščanja pri graditvi novega in v spopadanju s starim in odpori še vedno prešibka. Pogosto je premalo samoiniciativnosti, saj se še vedno dogaja, da reagirajo tisk, radio in TV na pomembna vprašanja in probleme šele potem, ko nanje opozorijo ZK ali drugi družbeni dejavniki. Premalo je stalnega analiziranja, 9*

131

sprotnega preverjanja in samostojnega reagiranja na počasnost in odpore pri uresničevanju dogovorjene politike. Zvezo komunistov je še vedno premalo čutiti tudi na področju publicistike. Vznemirljivo je, da ideje, ki v bistvu nasprotujejo našim težnjam, pri nas še vedno naletijo na odmevnost in se uveljavljajo prav zaradi pomanjkanja idejnopolitičnega soočanja z njimi. Ne gre samo za to, da imamo premalo usposobljenih ljudi; tudi tisti, ki so se sposobni spopadati s takimi pojavi, se neradi odločijo za to. Tak oportunizem je tudi med člani ZK, saj se včasih pod vplivom posameznih okolij solidarizirajo z nesprejemljivimi stališči ter se izogibajo dialoga. V celoti pa so sredstva javnega obveščanja v preteklem obdobju precej napredovala v vseh pogledih. Redkeje se srečujemo z usmeritvijo in pojavi, ki so politično in idejno nesprejemljivi. Tisk, radio in televizija postajajo vsebinsko bogatejši, kvalitetnejši, v oblikovanju konceptov uredniške politike pa samostojnejši in odgovornejši. Pri opredeljevanju vloge sredstev javnega obveščanja se je dokončno utrdilo spoznanje, da so sestavni del samoupravljanja in da je njihovo mesto znotraj samoupravljanja, da so sredstva samoupravljavcev in delavskega razreda za uveljavljanje njihove odločujoče vloge v družbi, ne pa sila zunaj družbe ali nad njo. Tudi na tem področju še vedno obstaja nevarnost monopolizma različnih protisocialističnih teženj bodisi v uredniških bodisi zunaj njih. Te težnje se kažejo tudi v komercializaciji in potrošniški usmerjenosti dela tiska, kar je deloma posledica tega, da še nismo dovolj odločni v boju s tujimi propagandnimi vplivi. Še vedno nismo dovolj organizirani, da bi se Uspešno zoperstavljali prodiranju nesprejemljive miselnosti v naša javna občila v času, ko se zavzemamo za odprtost naše družbe in za vsestransko mednarodno sodelovanje. Prav tako še nismo povsem odpravili pojavov zapiranja virov in sredstev informacij tako v regionalnem kot republiškem pogledu in prav tako v odnosu do drugih dežel. Materialni položaj sredstev javnega obveščanja se je sicer zboljšal. Vendar še nismo našli ustreznih rešitev, ki so prav tako pomembne, da bomo ustvarili celovit, funkcionalno izpeljan sistem informiranja, podrejen njegovi temeljni funkciji v samoupravnem sistemu in revolucionarnem boju delavskega razreda za njegovo osvoboditev.

132

d) MARKSISTIČNA TEORETIČNA MISEL IN RAZISKOVALNO DELO

Kakor v vsem dosedanjem razvoju tako je zveza komunistov tudi v zadnjem medkongresnem obdobju znova izpričala svojo sposobnost za ustvarjalno uporabo marksistične teorije v družbeni praksi in da na vsaki novi stopnji razvoja naše družbe odkriva najustreznejša pota, sredstva in oblike boja za uresničevanje zgodovinskih ciljev delavskega razreda in naše samoupravne socialistične družbe. Že zamisel samoupravljanja, še posebej pa njegovo uresničevanje v naši družbeni praksi kot zgodovinska alternativa državnoadministrativnemu vzorcu socializma je pomembno teoretično in praktično dejanje ustvarjalnega marksizma, ki daleč presega geografsko razsežnost ene same dežele in dobiva svetovni pomen. Takšno teoretično in praktično dejanje je nov koncept politične organizacije naše družbe, vsestranska uresničitev tega pa je nova ustava, ki omogoča odločujoč vpliv človeka v združenem delu na celotnem področju ekonomskega in političnega odločanja. S tem je naša kritika buržoazne predstavniške demokracije in državnoadministrativnega socializma tudi zarisala konkretno zgodovinsko podobo. V tej politiki je zveza komunistov naletela na številne politične in druge odpore še ne do kraja premaganih ostankov klasičnih in porajajočih se protisocialističnih in protisamoupravnih razrednih struktur, ki rastejo tudi iz novih, še ne obvladanih protislovij našega družbenega razvoja. Vse to se izraža tudi na področju teorije. Zveza komunistov je prav v zadnjem obdobju začela odločilni boj za ponovno uveljavitev marksizma na vseh področjih družbenega življenja, še posebej v marksistični teoriji. Odpori proti razredni strategiji zveze komunistov in proti samoupravni socialistični usmerjenosti v razvijanju družbenih odnosov so se na področju teorije (družboslovja, filozofije, umetniškega in kulturnega ustvarjanja, pa tudi v prirodoslovnih vedah, tehnologiji, v pojmovanju bistva sodobne znanstvenotehnične revolucije) kazali v različnih oblikah ignoriranja ali celo zanikanja marksizma kot znanstvene teorije in znanstvene metodologije, filozofije, svetovnega nazora in ideologije delavskega razreda oziroma sodobne industrijsko visoko razvite družbe. Prihajalo je do odtujevanja družboslovnih in tudi drugih znanosti in področij duhovnega življenja od prakse samoupravljanja, do nekakšnega znanstvenega in umetniškega življenja posamez-

nih področij, ustanov in dejavnosti, ki so se šteli kot neodvisni od splošnega družbenega razvoja in se začeli zapirati vase. V njih je čedalje bolj naraščal vpliv najrazličnejših nemarksi stičnih, nesocialističnih, tehnokratsko ali abstraktno humanistično elitističnih teženj in pojmovanj, kot so npr.: teorija o koncu ideologij, prodor empiristične, funkcionalistične metodologije v sociologijo in druge družbene znanosti, teorija o tako imenovani poindustrijski civilizaciji, v kateri izginjajo razredi in razredni boj, teza o istosmernosti družbenih sistemov, zanikanje zgodovinske vloge delavskega razreda kot subjekta revolucije in družbenega napredka, teza o idejnem nevtralizmu šole, teza o obstoju več marksizmov, abstraktna humanistična kritika vsega obstoječega, izpeljana stališča abstraktne humanistične filozofije in metafizično idealističnih predstav o človeku kot »svobodnem bitju prakse«, prav tako pa tudi poskusi oživljanja različnih oblik dogmatizma, vulgarnega ekonomizma, pragmatizma in prakticizma. Nič manj kot z vsemi temi teorijami, ki jih marksizem odklanja, ni bilo odločno tudi idejno soočanje s funkcionalističnimi tezami o nujnosti tehnokratskega upravljanja z delom in rezultati dela in njihovimi socialnimi nosilci, ki so si prizadevali skrčiti samoupravljanje le na delavsko udeležbo ali zgolj na kontrolo. Te teorije povsem zanemarjajo vlogo subjektivnih socialističnih sil in predlagajo političen sistem samoupravljanja brez komunistov, brez vodilne vloge komunistične avantgarde. Velik del teh teoretičnih konceptov se je prenašal iz tujine, predvsem iz kapitalističnega sveta. Mnogi raziskovalni teami pa so pogosto nekritično sprejemali metodologijo in rezultate teorij različnih sodobnih meščanskih smeri. Zato je zveza komunistov zaostrila vprašanje kritičnosti in odgovornosti ne le komunistov, temveč tudi vseh drugih raziskovalcev in visokošolskih delavcev. Posebno nevarne in škodljive so bile nadalje zlasti tiste težnje znotraj marksistične teorije in še posebej filozofije, ki so ustvarjale umetne dileme o avtentičnem in neavtentičnem marksizmu, monopolizirale marksistično teorijo in marksizem sploh, razglašale sebe za edine verodostojne tolmače marksizma, bodisi s pozicij abstraktno humanističnega, »antropološko« pojmovanega marksizma ali pa s pozicij obnavljanja dogmatskega marksizma v klasični »ontološki« obliki. Eni in drugi pa so delovali mimo ustvarjalnih naporov zveze komunistov za revolucionarno spreminjanje družbenih odnosov in mimo 134

tistih konkretnih zgodovinskih nalog, ki zahtevajo in hkrati omogočajo takšne nove teoretične analize, rešitve in posploši tve, kajti le te lahko izpeljejo marksizem iz slepe ulice take ali drugačne filozofske sholastike, politične izolacije in družbene neučinkovitosti. Zato si je zveza komunistov prizadevala na področju marksistične teorije izničiti umetno razcepljenost in idejno teoretično neenotnost v pojmovanju bistva marksizma in njegove vloge v današnji jugoslovanski in slovenski družbi. Ohranjanje takega stanja bi namreč slej ko prej lahko močno oslabilo idejno učinkovitost zveze komunistov v celoti, posebno na področju idejnega usposabljanja komunistov; vprašljiva pa bi bila celo uspešnost prizadevanj za idejno marksistično usmerjenost celotnega vzgojnoizobraževalnega procesa v naši družbi. Zveza komunistov si je prizadevala delovati kot združevalna sila vseh pozitivnih dosežkov v znanosti. Okrog sebe je začela zbirati vse resnično ustvarjalne sile ter jih usmerjati v oblikovanje nove teoretično praktične sinteze, ki naj bi povezala znanstvene dosežke na vseh področjih teoretične misli — od družboslovja prek naravoslovja do filozofije — v skupni proces družbene reprodukcije, usmerjen k utiranju novih poti v reševanju protislovij, ki se pojavljajo na tedanji stopnji boja naprednih socialističnih sil za popolno in vsestransko osvoboditev dela in človeka v viziji zgodovinskega cilja delavskega razreda. V tem smislu se je zveza komunistov v zadnjem obdobju odločno spopadla z različnimi nemarksističnimi tokovi v družboslovju, tako npr. s funkcionalizmom, s tezo o idejni nevtralnosti šole oziroma vzgojnoizobraževalnega procesa. Začela je graditi široko omrežje partijskih šol in drugih oblik idejnega in teoretičnega usposabljanja komunistov; ustanovila je marksistični center pri CK ZKS, pri univerzi v Ljubljani, podobni centri pa se ustanavljajo tudi drugod v Sloveniji, npr. v Celju, Mariboru itd. Odločno se je usmerila v iskanje novih, sodobnih oblik teoretičnega usposabljanja, pospeševanja, popularizacije in razvijanja marksistične teoretične misli, ki ustrezajo današnji stopnji razvoja samoupravnih odnosov. Organizirano je začela spodbujati in usmerjati teoretične raziskave na raznih področjih znanosti in pospeševati poljudno pisano marksistično publicistiko, poljudne uvode v razna področja marksistične teorije, od politične ekonomije do filozofije. Dosti bolj kot prej je začela tudi izkoriščati množična komunikacijska

135

sredstva, posebno radio in televizijo. Zaradi občutnega pomanjkanja ustreznih, kadrov, znanstvenih in predavateljskih, je v okviru marksističnega centra pri CK ZKS spodbudila organizacijo podiplomskega interdisciplinarnega študija problemov marksizma in samoupravljanja. Ta naj bi pripomogel k hitrejši rasti marksističnih kadrov za potrebe teoretičnega, pedagoškega in znanstvenega dela v naši družbi. Zveza komunistov odločno zagovarja stališče, da mora danes vsaka sodobna družba, vsak družbeni sistem priti do izvirnih rešitev za vključevanje teorije v proces družbene reprodukcije. Zato se je zavzela za takšno razmerje med teorijo marksizma in družbeno prakso, ki bo omogočalo nenehno soočanje in medsebojno vplivanje teorije in prakse, nenehno preverjanje teorije v praksi in prakse v teoriji ter za takšno razmerje med znanostjo, teoretično mislijo in družbeno prakso, v katerem se bo nenehno znova porajala vodilna vloga združenega dela. Za dosedanje stanje marksistične teorije je bilo še posebej značilno nesorazmerje med ustvarjalnim prispevkom marksistične misli pri zasnovi in uresničevanju družbenega razvoja in družbenih rešitev v celoti ter med zaostajanjem marksistične teorije na ožjih področjih znanstvene in kulturne ustvarjalnosti. Marksistična misel je bila prav tu dostikrat v obrambi in se ni dovolj odločno spopadala z različnimi tujimi, nemarksističnimi idejnimi vplivi in koncepti. Dejstvo, da ni dovolj odločno gradila marksističnega teoretičnega koncepta, velja še posebej za politično ekonomijo, za filozofijo, umetnostno teorijo in kritiko, za vzgojo in izobraževanje ter za mnoge povsem praktične politične odločitve. Zaostajanje marksistične teorije na teh področjih postaja spričo čedalje večje zapletenosti družbenih odnosov, odprtosti naše dežele nasproti svetu in spričo vloge ter pomena, ki ga ima naša dežela v mednarodnih odnosih, čedalje bolj občutno, hkrati pa tudi vse manj opravičljivo. Zveza komunistov, z vsemi tistimi komunisti, ki delajo na teoretičnem področju, si bo morala še naprej prizadevati (in hkrati zagotoviti tudi dovolj velika materialna in kadrovska sredstva) za to, da bi kar najhitreje odpravili to nesorazmerje. Zveza komunistov Slovenije se je vseskozi odločno bojevala za svobodo znanstvene ustvarjalnosti zato, da bo resnično prispevala k osvoboditvi človeka, delovala za delavske razredne interese, za napredek tehnologije, tehnike in za večjo 136

družbeno učinkovitost in ekonomičnost. Posebno odločno je preprečevala poskuse zlorabljanja ali izkoriščanja svobode ustvarjalnosti v sovražne namene. Bolj ali manj odkrit razredni boj in konflikti so se na področju raziskovalnega dela kazali predvsem v boju s teorijami, idejami in silami, ki so izražale interese birokratskega tehnokratizma, monopolizma, birokratizma, skupinskolastninskih in drugih elitističnih in nazadnjaških teženj. Vse te težnje so imele zaveznike tudi pri delavcih na področju teorije, ki so nastopali proti marksizmu, predvsem proti jasni, socialistično in humanistično opredeljeni znanosti. Dogmatizem, funkcionalizem, pozitivizem, strukturalizem in drugi teoretski izrazi so se politično kazali tudi kot cehovska zaprtost znanstvenih institucij in visokih šol, monopol nad znanjem in informacijskimi sistemi ter v tem, da so v politični praksi zagovarjali teze o vodilni vlogi intelektualne elite, o vodilni revolucionarni vlogi študentov ali o posebni funkciji inteligence pri prevrednotenju družbenih ciljev in vrednot v celoti. Te teorije in težnje so odločno nasprotovale prizadevanjem zveze komunistov za podružbljanje znanosti, ustvarjanje mostov med teorijo in prakso, napredno dialektično reševanje protislovij med teorijo in prakso, za ustrezne samoupravne odnose ter svobodno menjavo dela. Bolj ko je zveza komunistov v praksi uresničevala proces združevanja dela, bolj konkretni in močnejši so bili odpori, s katerimi se je srečevala. V letih, ko se je v jugoslovanski družbi razcvetel nacionalizem, posebno pa, ko smo bili pred političnim razpletom v zvezi komunistov, so se začeli močno uveljavljati tudi socialna demagogija, anarhizem ter skrajno levičarstvo. Te pojave je bilo posebno opaziti v delu mlajše študentovske inteligence, ki je vse institucije našega sistema prikazovala kot steber birokratizma, za njegovega nosilca pa razglašala zvezo komunistov. Šlo je za močan prodor nihilizma, destruktivne kritike, anarhije in najrazličnejših teoretskih in idejnih smeri, ki niso bile sposobne najti revolucionarnih odgovorov za odprte družbene probleme. Zato pa so bile toliko bolj aprioristične, izključujoče in celo totalitaristične. Zveza komunistov je začela sistematično iskati tudi odgovore na bistvena odprta idejnopolitična vprašanja nadaljnjega razvoja raziskovalne dejavnosti, posebno razvoja samo137

upravnih socialističnih odnosov na tem področju. Z dialogom, z večkratnimi javnimi razpravami smo postopoma ustvarjali homogenost naprednih socialističnih sil, strnjenih v politični akciji zveze komunistov za razpletanje bistvenih vprašanj raziskovalne dejavnosti. Eden izmed pomembnih dosežkov je vsekakor dejstvo, da je zveza komunistov izoblikovala napredne in socialistične ter marksistične odgovore na najbolj odprta vprašanja raziskovalne dejavnosti in raziskovalne politike. V družbi so komunisti bistveno prispevali k temu, da se delavski razred in raziskovalci vedno bolj zavedajo pomena te dejavnosti za razvoj proizvajalnih sil in socialističnih družbenih odnosov. Sprejeta je bila tudi jasna idejnopolitična usmeritev za aktivnost ob sorazmerno precejšnji enotnosti, tako raziskovalcev kakor tudi delovnih ljudi na drugih delovnih področjih. Posebno v zadnjih dveh letih smo na podlagi opredeljene idejnopolitične osnove prišli do nekaterih pomembnih dosežkov. S prenosom pristojnosti financiranja raziskovalne dejavnosti na republike smo izbojevali pomembno bitko v procesu demokratizacije znanstvene politike in ustvarili ugodne razmere za vraščanje raziskovalne dejavnosti v združeno delo. Raziskovalna skupnost si je — čeprav le kot skupnost raziskovalcev — že takoj v začetku svojega delovanja zastavila za cilj, da se uveljavi kot načrtovalec raziskovalne politike ter omogoči vpliv na raziskovalno politiko ne le raziskovalcem, temveč tudi vsej zainteresirani javnosti, posebno delovnim organizacijam. Začela si je prizadevati za določitev prioritet raziskovanja in verifikacijo raziskovalnih organizacij. V sorazmerno kratkem obdobju svojega delovanja ji je uspelo predvsem s pomočjo javnega in bolj sistematičnega dela svojih sekcij delno demokratizirati raziskovalno politiko in opredeliti nekatere družbene cilje raziskovalne dejavnosti. Ta prizadevanja so že pripeljala do prvih zametkov selektivne raziskovalne politike in do postopnega preseganja vpliva ozkih skupin, ki so v preteklosti imele v rokah najpomembnejše odločitve. Vendar pa v raziskovalni skupnosti partikularizma še nismo premagali, kakor tudi še vedno ni zadostnega interesa in resničnega vpliva vseh drugih udeležencev inovacijskega procesa. Eden izmed poglavitnih razlogov za takšno stanje je nezadostna razvitost samoupravnih odnosov. Zasnova raziskovalne skupnosti namreč še vedno vse preveč izhaja iz avto138

nomnosti raziskovalne dejavnosti in zato še ne zagotavlja samoupravnega povezovanja raziskovalcev in uporabnikov rezultatov raziskovalnega dela. Navzlic temu pa moramo ugotoviti, da je za obdobje po ustanovitvi raziskovalne skupnosti značilen dosti večji posluh raziskovalcev za uporabnost rezultatov raziskovalnega dela kot v preteklem obdobju. To kaže, da postaja raziskovalno področje vse bolj sestavina združenega dela. V tem času se je povečalo število raziskovalcev, raziskav in raziskovalnih institucij v delovnih organizacijah. Integracijski procesi v gospodarstvu in družbenih dejavnostih pa so zelo ugodno vplivali tudi na nadaljnji razvoj raziskovalne dejavnosti ter na njeno povezanost z družbeno prakso. Kljub mnogim pozitivnim procesom in opaznim premikom je potrebno poudariti, da je uporaba raziskovalnih dosežkov v praksi še vedno premajhna, programska naravnanost raziskovalnega dela v našo družbeno in proizvodno prakso pa ne dovolj temeljita. Vzroki teh težav so poleg subjektivnih zavor večkrat tudi objektivni; povezani so z našimi nestabilnimi gospodarskimi razmerami, s premajhnim družbenim spodbujanjem ustvarjalnega dela, od novatorstva do vrhunskih raziskovalnih dosežkov, ter z velikim pomanjkanjem strokovnjakov. Vodilni kadri v delovnih organizacijah in v mnogih družbenih okoljih in strukturah pa dostikrat nimajo pravega odnosa do raziskovalnega dela, kar zavira hitrejši in predvsem učinkovitejši razvoj raziskovalnega dela.

III. Uresničevanje vodilne idejne in akcijske vloge ZKS a) KREPITEV RAZREDNEGA BISTVA TER ORGANIZACIJSKE IN AKCIJSKE VLOGE ZKS

1. Obdobje med kongresoma označuje odločen boj ZKS, delavskega razreda in vseh subjektivnih sil za spreminjanje družbenoekonomskega položaja delavskega razreda in za zagotovitev vodilne družbene vloge njegove politične avantgarde, a hkrati pomeni tudi čas neposrednega spopada ZK z

139

vsemi odpori tej politični usmerjenosti. To je bilo obdobje potrditve in krepitve vloge samoupravno organiziranega in združenega delavskega razreda v celotnem sistemu družbene reprodukcije ter pomembnih uspehov v materialnem in družbenem razvoju Slovenije. Vodilna vloga ZK se je potrjevala v organiziranju in krepitvi vseh socialističnih sil in družbenopolitičnih organizacij nasploh, zlasti še SZDL, pri reševanju osnovnih problemov družbenega razvoja. To pa ji je uspelo doseči predvsem zato, ker je ostala povezana z delavskim razredom in najširšimi sloji delovnih ljudi, vendar ne povsod in vselej v zadostni meri. Notranje pomanjkljivosti ZK, kakor tudi nasprotovanje njeni družbeni vlogi, ki je vplivalo tudi na njene lastne vrste, so predstavljale veliko oviro, ko je bilo potrebno konkretneje opredeliti idejne osnove nadaljnjih sprememb v družbenoeko nomskih in političnih odnosih. Izhodiščni točki liberalističnega koncepta našega razvoja sta bili razvrednotenje dosežkov socialistične revolucije ter zanikanje vodilne vloge delavskega razreda in vloge zavestnih socialističnih sil. S trditvijo, da delavskega razreda ne moremo več opredeljevati z nekdanjim pomenom tega pojma ter z napačno zastavljenim problemom »intelektualizacije« delavskega razreda ter s fetišiziranjem znanstvenotehnološke revolucije, so nosilci teh konceptov zagovarjali avtomatizem v ekonomskih in družbenih gibanjih. Zavzemali so se za uveljavljanje tako imenovanih »resničnih« nacionalnih interesov, tudi za ceno kriminala in špekulacije, za zvodenitev in zanikanje delavskorazredne vsebine naše demokracije. Zvezo komunistov so potiskali z osnovnih točk političnega in samoupravnega odločanja in prikrito ignorirali demokratični centralizem. ZK Slovenije se je odločno upirala1 takšnim težnjam, v bistvu pa jih je zajezila že z 8. sejo CK ZKS, na kateri smo jasno opredelili, da ima naša družba še vedno razredno naravo, v zvezi s to ugotovitvijo pa tudi zgodovinsko vlogo delavskega razreda in potrebo po vodilni vlogi njegove avantgarde. Na podlagi teh načelnih stališč je ZKS poslej z odloč1 CK ZKS je o teh vprašanjih razpravljal predvsem na 7., 8., 25. in 27. seji. Stališča in sklepe o tem smo vključili v poročila o dejavnosti CK ZKS, pripravljena za razpravo na sejah konference ZKS.

140

nejšo akcijo zoževala prostor za delovanje tehnokratskih in liberalističnih sil. Poskusi protisocialističnih sil, da bi vlogo ZK zožile na splošno vzgojno in občo usmerjevalno, to je, da bi jo iztisnile iz vsakodnevnega boja za napredek, da bi ukinile demokratični centralizem, da bi lahko v njej prevzele vodstvo »elitne skupine komunistov«, pri čemer so zanemarjale pomen delavskorazrednega interesa, pa s temi akcijami še niso prenehali. Bistveno in v koreninah so bile težnje teh sil presežene in spodrezane šele z akcijo ZKS po 21. seji predsedstva ZKJ, zlasti pa z uresničevanjem vsebine pisma in 29. seje CK ZKS, ki je začrtala pot in metode idejnopolitične akcije ZKS v prihodnje. 2. Organiziranost v obdobju graditve samoupravne družbe je eno izmed osnovnih vprašanj v delovanju ZK, ki ga je mogoče rešiti le, če način organiziranja ZK sledi spremembam v razvoju samoupravne družbe in potrebam revolucionarne akcije. Praksa našega družbenega razvoja je potrdila, da perspektiva razvoja samoupravljanja in uveljavljanje avantgardne vloge ZK nista odvisna samo od revolucionarnosti ciljev, ki jih opredeljuje program ZK, temveč tudi predvsem od opredelitve, kaj je treba v konkretnih razmerah storiti, da bi delavski razred pod vodstvom ZK uspešno uresničeval svojo zgodovinsko vlogo. Reorganizacija ZK, ki je bila opravljena leta 1967 in se je nato nadaljevala tudi po IX. kongresu ZKJ in VI. kongresu ZKS, je povzročila vrsto sprememb v organiziranosti ZKS. ZK je bilo treba še nadalje utrjevati kot vodilno idejnopolitično silo samoupravne socialistične družbe, v kateri ima delavski razred neposredno oblast nad pogoji in rezultati svojega dela ter politično oblast v družbi. Zato se je bilo potrebno nenehno upirati težnji, da bi ZK obnovila tak položaj, ki ga je imela komunistična partija kot oblast v prvem revolucionarnem obdobju. Ob sočasnem preseganju birokratsko-etatističnih pojmovanj vloge zveze komunistov, ki jih je bilo močneje čutiti zlasti v zaostrenih družbenih razmerah, oziroma ob organizacijskem prilagajanju ZK stopnji razvoja samoupravnih družbenih odnosov, zveza komunistov ni bila dovolj odločna v boju s protisocialističnimi silami; le-te so se infiltrirale v ZK in ji odrekale avantgardno vlogo, češ da se ZK s svojim delovanjem, s sprejemanjem stališč in njihovim uresničevanjem

141

po nepotrebnem »vmešava« v samoupravljanje oziroma ga celo zavira. Osnovni namen teh sil je bil doseči, da bi se ZK zadovoljevala samo s sprejemanjem bolj ali manj splošnih naprednih stališč ter zgolj teoretično spoznavala probleme, ne pa aktivno posegala v tok družbenih dogajanj. V tako pridobljenem »praznem prostoru« pa bi protisamoupravne sile vzpostavile svojo oblast v imenu delavskega razreda. Soočali smo se tudi s stališči, naj bi bila ZK nekakšno nadrazredno in organizacijsko čim manj opredeljeno gibanje, ki naj ne bi imelo svoje konkretne socialne baze, temveč bi vsrkavalo vse, kar je naprednega v katerikoli družbeni strukturi, bila naj bi nekakšen klub socialističnih somišljenikov brez konkretno opredeljene razrednopolitične odgovornosti in delovnih obveznosti. Takšna in podobna pojmovanja so slabila družbeno vlogo in učinkovitost ZK ter prispevala k ukinitvi številnih organizacij ZK in aktivov ZK v delovnih organizacijah, kar se je zlasti izrazilo v Ljubljani. Po razjasnjevanju posameznih idejnih vprašanj predvsem v zvezi z organiziranjem ZK oziroma vpeljavo primernejših organizacijskih oblik aktivnosti smo začeli ustanavljati »velike organizacije ZK« in uveljavljati še nekatere druge organizacijske oblike dela. Vpeljavo novih oblik organiziranja smo utemeljili z nujnostjo nadaljnjega preseganja povezanosti ZK z oblastjo in s potrebo po spreminjanju ZK v organizacijo, ki deluje v samoupravnih odnosih in katere neposredna naloga je graditi samoupravni socializem, v povezavi z vsemi delovnimi ljudmi, ki jih organizira v revolucionarni boj. Vzporedno z ustanavljanjem »velikih organizacij ZK«, s katerimi smo želeli zagotoviti večjo usklađenost in sintezo interesov in okrepiti akcijsko sposobnost zveze komunistov, pa smo odprli možnost tehnokratskim in liberalističnim silam v njihovem prizadevanju za omrtvitev in ukinitev organizacij ZK v združenem delu. Še zlasti smo večkrat kritično obravnavali dejavnost in organizacijsko učinkovitost organizacij ZK v organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih. Na podlagi sklepov 25. seje CK ZKS je komisija CK ZKS za razvoj in statutarna vprašanja prispevala predlog nekaterih sprememb in dopolnitev organiziranosti komunistov v temeljnih organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih, s tem pa smo v

142

bistvu že dopolnjevali statut, sprejet na VI. kongresu ZKS. S spremembo načina organiziranosti ZKS smo si prizadevali doseči večjo povezanost, odgovornost in vpliv organizacij ZK na družbenoekonomske in politične procese v združenem delu. Zato smo si v ZKS začeli prizadevati, da bi v vseh temeljnih organizacijah združenega dela ustanovili organizacije ZK. Da bi zagotovili vpliv ZK tudi v tistih organizacijah združenega dela, ki imajo temeljne organizacije na območju več občin ali celo republik, smo začeli v takšnih organizacijah oblikovati svete ZK z namenom, da bi pomagali usklajevati in povezovati politično dejavnost zveze komunistov pri reševanju problemov in skupnih interesov proizvajalcev ter da bi zagotovili njihov vpliv na oblikovanje samoupravnih odločitev. Sveti ZK naj bi torej zagotavljali enotno politiko ZK pri vseh tistih vprašanjih, ki so v skupnem interesu komunistov v temeljnih organizacijah združenega dela in komunistov na ravni združenega podjetja. Na podlagi tega sklepa se je večina komunistov že povezala v organizacije ZK po delovnem načelu.1 V organizacijah ZK v krajevnih skupnostih so ostali tisti komunisti, ki niso vključeni v organizacije ZK v delovnih organizacijah. V problematiko, delo in življenje krajevne skupnosti pa se še vedno premalo in ne dovolj organizirano vključujejo tudi komunisti iz delovnih organizacij. Sveti ZK v krajevni skupnosti in druge oblike vključevanja komunistov iz organizacij združenega dela v aktivnost ZK v krajevni skupnosti še niso zaživeli. To pa zahteva nadaljnje uveljavljanje in oblikovanje organizacijskih oblik delovanja ZK. Takšno organiziranje že kaže svoje prednosti v primerjavi s prejšnjim. Povečujeta se politična gibljivost in vplivnost članstva in odgovornost slehernega člana. Več je razprav o aktualnih problemih v združenem delu, sprejeta stališča pa se hitreje uresničujejo. Nov način organiziranja v združenem 1 ŠTEVILO ORGANIZACIJ ZK V: TOZD 1083 Krajevne (mestne, vaške) 684 Druge negospodarske organizacije 350 šole 238 Vseh organizacij je 2355 Število organizacij ZK se je od leta 1968, ko jih je bilo 1128, povečalo za 1227 (januar 1974).

delu prispeva tako k demokratizaciji in večji učinkovitosti ZK. Organizacija ZK v TOZD postaja vedno bolj mesto, kjer se članstvo neposredno dogovarja o celotnem delovanju ZK, pa tudi o svoji vlogi v samoupravni strukturi in mehanizmih v okolju, kjer živi. Pomembno vlogo pri oblikovanju stališč in uresničevanju aktualnih nalog na posameznih področjih družbenega dela imajo aktivi ZK. Še vedno pa so premalo razvejeni, saj so takšna oblika dela, s katero lahko na posameznem področju komuniste močno akcijsko mobiliziramo. Redno so se sestajali zlasti po 29. seji CK ZKS politični aktivi v občinah in v nekaterih delovnih organizacijah, v katere so vključeni predstavniki družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih organov in vodstvenih upravnih organov. Ob tem kaže kritično opozoriti na težnje, da se ponekod zapirajo in prevzemajo vlogo in odgovornost, ki jo imajo organizacije in vodstva ZK, ali pa celo odločajo v njihovem imenu. Druga seja konference ZKJ je v svojih sklepih izrecno obvezala občinske organizacije ZK, da ustanove aktive delavcevneposrednih proizvajalcev. Z njimi smo hoteli povečati vpliv delavcev-neposrednih proizvajalcev na politično usmeritev in aktivnost komunistov in s tem vpliv delavcev na celotno usmeritev družbenega razvoja. Ti aktivi so bili ustanovljeni v vseh občinah šele po pismu. Do takrat pa je potekalo ustanavljanje zelo počasi, saj so nekatera vodstva celo dvomila v smotrnost takšnih oblik organiziranja. V praksi pa je bilo mogoče ugotoviti celo neposreden odpor.1 Posamezni aktivi že močno vplivajo na celotno družbenopolitično dogajanje v občini, kar praktično pomeni, da so aktivi v marsikateri občini spodbudili in pospešili delo ZK in povečali njen ugled med delavci. Lotili so se številnih najaktualnejših vprašanj sedanjega trenutka, zato je njihov vpliv čedalje pomembnejši. S tem pa so doživeli tudi priznanje in podporo delavcev. V nekaterih občinah pa se aktivi poredko sestajajo ali pa obstajajo samo formalno. Vzrok za takšno stanje je predvsem v odnosu občinskih vodstev ZK do dejavnosti aktivov. i Veliko dilem je bilo razjasnjenih na posvetovanju sekretarjev aktivov neposrednih proizvajalcev iz vse Slovenije, ki ga je sklical sekretariat CK ZKS.

144

Aktivi so sestavljeni iz delavcev v neposredni proizvodnji, to je delavcev, ki nimajo nikakršne vodstvene funkcije v delovnih organizacijah. Večina jih je bila ustanovljenih s sklepom konference ali s sklepom komiteja konference, komisija za razvoj CK ZKS pa je te določbe upoštevala v pripravi osnutka statuta ZKS (predlog statuta, člen 27). Poleg teh organizacijskih oblik so bile pri konferencah in CK ZKS ustanovljene komisije, ki so proučevale razvoj in problematiko posameznih področij, pripravljale gradivo, sklicevale posvetovanja, seminarje ipd. Še premalo pa so se neposredno vključevale v prizadevanja CK ZKS ter sekretariata za reševanje odprtih družbenopolitičnih vprašanj, večkrat je izostala tudi nujno potrebna koordinacija dela. V vsem medkongresnem obdobju je bilo za delo ZK značilno tudi sistematično in vsestransko delovanje občinskih konferenc ZKS. Le-te so imele do VI. kongresa ZKS oziroma IX. kongresa ZKJ predvsem vidno vlogo v pritegovanju širšega aktiva ZK k uresničevanju in sprejemanju politike ZK. Šele po obeh kongresih sta se povečala njihova mesto in vloga v dejavnosti ZKS. Po zaslugi konferenc ZK smo dosegli visoko stopnjo sodelovanja in povezanosti med bazo in vodstvi ZKS. Z rednim sestajanjem in strokovno pripravo gradiva so konference občinskih organizacij ZKS aktivirale širši krog članstva in omogočile temeljito spoznavanje in obravnavanje aktualnih družbenopolitičnih in ekonomskih problemov naše družbe. Ocenjevale so delo svojih organov in s tem zagotavljale demokratično vodenje politike ZK. Z oblikovanjem stališč, sklepov in akcijskih programov so se uveljavile kot nepogrešljiv in najvišji organ ZKS v občini. Občinske konference, ki so se neredno sestajale, površno obravnavale probleme ali sprejemale preveč splošne sklepe, pa so samo delno opravile funkcijo, ki jim jo je članstvo zaupalo ali pa je sploh niso opravile. Medobčinski sveti so imeli pomembno vlogo pri hitrejšem razvoju samoupravljanja in pri povezovanju različnih delov družbenega življenja na širših področjih povezanosti ZKS med seboj, pri krepitvi idejne in akcijske enotnosti občinskih organizacij ZK, njihovem povezovanju in usklajevanju vsebine dela in vključevanju v izvajanje politike ZK. Rezultati, ki so jih dosegli, kažejo, da je ta oblika idejnopolitičnega in akcijskega povezovanja zelo koristna in nujna, zato moramo orga10 Sedmi kongres ZKS

145

nizacijski, akcijski in kadrovski krepitvi kakor tudi vsebini in metodam dela medobčinskih svetov posvetiti še večjo pozornost.

3. Vprašanja, na katera je pokazal, in naloge, ki jih je pred ZKS postavil VI. kongres ZKS, so zahtevale takšno organiziranje vodstva ZKS, ki bi zagotovilo njegovo stalno spremljanje in proučevanje aktualne politike in prakse ZK in usmerjanje dejavnosti komunistov in organizacij ter sprejemanje konkretnih stališč o vseh vprašanjih družbenega razvoja. V tej smeri so uspešno delovali vsi organi ZKS. Njihovo delovanje je razvidno iz celotnega poročila. Na tem mestu naj strnjeno zapišemo o njihovem delu še naslednje: v obdobju od VI. kongresa smo sklicali štiri seje konference ZKS, na katerih smo obravnavali najpomembnejša vprašanja nadaljnjega razveja samoupravnih socialističnih odnosov, kot so aktualna vprašanja političnega in družbenoekonomskega razvoja na Slovenskem, razvoj socialističnih odnosov na vasi, socialno razlikovanje in naloge komunistov pri realizaciji ustavnih sprememb. Na sejah konference so se povsem potrdila tista stališča VI. kongresa ZKS, ki so težila za tem, da člani konference čimbolj neposredno delujejo nad članstvom in mu tako omogočijo učinkovit vpliv na oblikovanje politike ZKS. Pri tem so izredno pomembno nalogo izpolnili člani-delegati, izvoljeni na občinskih konferencah. CK ZKS je kot kolektivni organ proučeval in konkretiziral aktualna vprašanja politike in prakse ZKS in usmerjal dejavnost ZK. Po demokratični poti je usklajeval in sprejemal sklepe, na podlagi katerih so morali delovati organizacije in člani. Pri tem je upošteval pobude in predloge organizacij ter organov ter jih vgrajeval v stališča in sklepe. V takšni intenzivni aktivnosti je dajal pobude in obravnaval najvažnejša vprašanja družbenega, ekonomskega in idejnopolitičnega značaja. Sprejemal je tudi konkretne sklepe in stališča, ki niso bili samo konkretizacija političnih smernic VI. kongresa in sej konference ZKS, marveč so imeli tudi politično usmerjevalno in ustvarjalno vlogo v ZK in družbi. CK ZKS se je opredelil do vseh pomembnih družbenih vprašanj, sprejel o njih stališča, ki so kot idejnopolitična osnova služila kot poglavitno orožje komunistov za spreminjanje družbenih odnosov ter za sooča-

146

nje s protisamoupravnimi in protisocialističnimi silami. Zelo razviti so bili tudi stiki članov CK ZKS in drugih aktivistov ZK z organizacijami in članstvom, in to z neposrednimi posameznimi in skupinskimi obiski številnih vodstev in osnovnih organizacij. Sekretariat CK ZKS je kot izvršilnopolitični organ CK ZKS konkretiziral sklepe in v okviru svojih pristojnosti razpravljal o vseh aktualnih političnih vprašanjih, o katerih je sklepal CK ZKS. V času uresničevanja sklepov je oblikoval politične ocene ter sprejemal tudi stališča, kar je v skladu z zahtevo CK ZKS, da sekretariat kot izvršilnopolitični organ v okviru svojih pristojnosti deluje in odloča samostojno in da njegovi člani za svoje delo kolektivno in individualno odgovarjajo. Takšno dejavnost sta narekovala organizirano uresničevanje politike CK ZKS ter idejnopolitično soočanje z raznimi protisocialistič nimi težnjami in njihovimi nosilci ter nasprotniki vodilne idejnopolitične in akcijske vloge ZK. Praktično delovanje ZK je tako zanikalo upravičenost mnenj in teženj, naj ima sekretariat zgolj operativno in administrativno vlogo. Izkušnje pa tudi kažejo, da bo potrebno v prihodnje še bolj okrepiti stalno navzočnost izvršnega komiteja v osnovnih in občinskih organizacijah ZK ter doseči še učinkovitejše uresničevanje politike ZK. Aktivnost predsednika CK ZKS ni bila usmerjena zgolj v vodenje in usklajevanje dela centralnega komiteja ZKS in drugih organov ZKS. S svojimi javnimi nastopi, pogostnimi govori in obiski v delovnih kolektivih in občinskih organizacijah je stalno opozarjal na pomanjkljivosti v idejnopolitični akciji, na slabosti in razne odklone. Bil je tudi neposreden pobudnik in nosilec nekaterih konkretnih akcij ZK; pri tem je zlasti pomembno njegovo neposredno sodelovanje pri razjasnjevanju odprtih vprašanj v delovanju ljubljanske organizacije ZK in njegovo prizadevanje na področju integracij v gospodarstvu. Sodeloval je pri pomembnejših akcijah sekretariata CK ZKS.

4. Izkušnje iz preteklega obdobja nedvomno potrjujejo, da je dosledno uveljavljanje demokratičnega centralizma kot enega izmed temeljnih načel notranjih odnosov in demokratičnega življenja v ZK bistven pogoj za njeno delovanje kot enotne revolucionarne organizacije, za uveljavljanje njene idejnopoli tične enotnosti, večje učinkovitosti in akcijske sposobnosti. 10’

147

Nedoslednosti pri uveljavljanju demokratičnega centralizma različne oblike odporov in so bile predvsem izraz odporov in različnih pogledov na uveljavljanje vodilne idejnopolitične vloge zveze komunistov v samoupravni družbi. To je med drugim omogočalo tudi lidersko in oportunistično ravnanje, pojave frakcionaštva itd., kar vse je vodilo k dezintegraciji ZK. Na podlagi ocene, da so poglavitne pomanjkljivosti v delu in uveljavljanju vodilne vloge zveze komunistov posledica premajhne enotnosti, doslednosti in vztrajnosti, da se dogovorjena stališča uveljavijo v praksi, si je Zveza komunistov Slovenije stalno prizadevala uveljaviti načela demokratičnega centralizma, ki se morajo izražati v demokratičnih metodah delovanja članstva, organizacij, forumov in organov, ki naj omogočajo javno in odkrito ter vsestransko obravnavanje in odločanje o vseh problemih ter enotnost pri organiziranju akcije in popolno odgovornost za uresničevanje sprejetih stališč in politike. To se kaže v sklepih sej konference Zveze komunistov Slovenije in pomembnejših dokumentih CK ZKS, v katerih smo zelo podrobno opredelili pomen demokratičnega centralizma za učinkovitost ZK ter obveznost vodstev organizacij in članstva ZK, da ga v praksi dosledno uveljavljajo. Takšna opredelitev demokratičnega centralizma je vplivala na razvoj demokratičnih odnosov in metod delovanja v zvezi komunistov. Prispevala je k temu, da so stališča in sklepi o najpomembnejših vprašanjih samoupravnega in ekonomskega razvoja republike rezultat dogovorov in neposrednega sodelovanja članstva in organizacij ZK. S tem smo zagotovili tudi boljše razmere za enotnejše delovanje, za večjo diferenciacijo na podlagi temeljnih vprašanj razvoja ter za okrepitev odgovornosti organizacij in organov zveze komunistov pri uresničevanju sprejete politike. Kršitve demokratičnega centralizma ali samo njegovo deklarativno sprejemanje so bile posledica teženj tehnokratskih in birokratskih skupin, da bi uveljavile monopole in politiko manipulacij v političnem odločanju, ob hkratnem prelaganju odgovornosti za lastne slabosti, neuspehe in napake na druge.

Pri tem smo se srečali z mnenji, da je treba preseči takšno pojmovanje demokratičnega centralizma, ki prisiljuje prav tiste, ki so najbolj nasprotovali sprejetim stališčem, da jih uresničujejo. Avtorje takšnih mnenj je celo skrbelo, da bomo z 148

njegovim doslednim uveljavljanjem »ustvarjali zlomljene in razklane osebnosti«. Zato naj bi po njihovem prepustili posameznikom svobodno izbiro, da demokratično sprejete sklepe uresničujejo, ali pa ostanejo le lojalni in korektni do prizadevanj večine, ne store pa nič za uveljavitev politike ZKS v družbi. V organizacijah zveze komunistov je poglavitni vzrok za nedosledno uveljavljanje demokratičnega centralizma v tem, da so sprejemale premalo konkretne sklepe in da niso konkretizirale stališč višjih organov zveze komunistov. V takšnih organizacijah se je aktivnost komunistov omejevala na obravnavo nebistvenih vprašanj, ki niso bila neposredno povezana z družbeno ustvarjalno politično akcijo, s celotno akcijo komunistov. Če pa so v takšnih organizacijah že razpravljali o bistvenih vprašanjih našega razvoja, so o njih navadno govorili le posplošeno; hkrati tudi niso oblikovali jasnih stališč ali sklepov, ki bi bili obvezni za vse komuniste, kar bi edino omogočalo kritično ocenjevanje ravnanja in aktivnosti organizacij in slehernega komunista pri uresničevanju sklepov. O uveljavljanju demokratičnega centralizma in o njegovem neupoštevanju so v takšnih okoljih razpravljali le deklarativno. Zato tudi konkretnih stališč višjih organov zveze komunistov ni bilo mogoče dosledno uresničiti. Takšna praksa je nujno vodila k pasivizaciji komunistov, oportunističnemu ravnanju in pojavom povezovanja komunistov za zadovoljitev osebnih in ožjih skupinskih interesov. Praksa je potrdila, da zahteva uveljavljanje demokratičnega centralizma oblikovanje in razvijanje takšnih metod dela, ki omogočajo uveljavitev pobude članstva in organizacij ZK, svobodno izražanje in boj mnenj, visoko raven zavestne discipline, enotnost v akciji, a hkrati osebno in kolektivno odgovornost za uresničitev sprejetih sklepov. To pomeni, da je v zvezi komunistov potrebno še bolj negovati in razvijati demokratične razprave in dialog v času oblikovanja stališč in politike, odprto in konstruktivno kritiko, stalno spopadanje z vsemi stališči in poskusi podcenjevanja ali dušenja ustvarjalnosti in pobud, kakor tudi z vsemi odkloni od sprejetih stališč in politike. Le tako bo zveza komunistov laže izločevala iz svojih vrst tiste člane, ki ne sprejemajo ideologije in politike ZK, kršijo temeljne moralne norme in vrednote samoupravne družbe in

149

tudi ne uresničujejo sprejetih nalog, hkrati pa obnavljala in krepila svoje vrste posebno iz vrst neposrednih proizvajalcev. Takšen kritičen odnos do lastnih pomanjkljivosti dela v družbeni praksi je poglavitni pogoj za razvijanje kritike in samokritike kot pomembne sestavine idejnopolitičnega delovanja zveze komunistov. 5. Že dalj časa se je zmanjševalo število delavcev — neposrednih proizvajalcev v ZK. K temu so prispevale med drugim tudi težnje, da bi ZK potisnili na rob družbenega dogajanja, nezadostna razredna doslednost in neborbenost posameznih organizacij in organov ZK. V medkongresnem obdobju, zlasti pa v zadnjih dveh letih, se je zaradi uveljavitve razredne naravnanosti ZK ter poživitve njene dejavnosti v celoti, predvsem pa zaradi zavestnega prizadevanja, da je potrebno spremeniti socialno sestavo ZK, to negativno gibanje v strukturi ZKS zaustavilo. V vseh okoljih se je povečala aktivnost organizacij pri spreminjanju socialne sestave članstva. Znaten vpliv na sprejemanje večjega števila mladih delavcev sta imela pismo in 3. seja konference ZKJ.1*Že med pripravami na sejo konference so organizacije v večjem številu sprejemale v svoje vrste mladino — mlade proizvajalce, pismo pa je dalo tem prizadevanjem še posebno spodbudo. Med člani ZK so zastopane vse skupine prebivalcev. Po podatkih ob koncu leta 1973 se je sestava ZKS5 spremenila v pozitivnem smislu, povečal se je dotok članov iz delavskih vrst, kar je v skladu z našimi prizadevanji. 1 število novosprejetlh članov v ZK v zadnjih sedmih letih, od tega delavcev — neposrednih proizvajalcev: 1968 5852 1969 2178 1970 2466 1971 1898 1972 4198 1973 6273 (odtega delavci — neposr. proizvajalci 2412) 1974 552 (samo v januarju) s Delavcev je 17.268 ali 27,4 »/o vseh članov ZK; 10.080 ali 16»/» je pisarniških delavcev in delavcev v finančnih službah; 11.934 ali 18,9 % je strokovnjakov raznih strok, 5.938 ali 9,4% je delavcev na vodilnih delovnih mestih, 3.247 ali 5,2 »/o je osebja varstva, 2.729 ali 4,3 % je dijakov in študentov, 185 ali 0,3% je umetnikov, 761 ali 1,2% so zasebni kmetovalci in zasebni obrtniki, 10.672 ali 17 % so upokojenci, gospodinje in druge osebe z lastnimi dohodki, 183 ali 0,3 % je nerazvrščenih.

150

Odločnejše zavzemanje ZK za uveljavljanje samoupravne usmerjenosti našega razvoja je vplivalo na to, da se delavci zdaj bolj zanimajo za sprejem v organizacijo. Na takšno razpoloženje neposredno vpliva tudi to, da v ZK bolj odločno obračunavamo s posamezniki, ki se neprimerno vedejo in kršijo družbene in idejnopolitične norme zveze komunistov. Praksa je pokazala, da nove člane še vedno sprejemamo kampanjsko ter da sprejemanje v ZKS še ni postala trajna naloga, ki naj bi jo uresničevali v povezavi z akcijami ZK. Še vedno imamo organizacije ZK, ki ne sprejemajo novih članov. Ugotoviti je bilo mogoče tudi primere, da ponekod niso dovolj upoštevali pomena idejne opredeljenosti in politične dejavnosti predlaganih. Spreminjanje razredne strukture ZK in sploh pomlajevanje članstva je nujen sestavni del boja za krepitev vloge delavskega razreda v družbi ter za hitrejši razvoj samoupravnih socialističnih odnosov, zato mora biti to prizadevanje stalno, organizacije in posamezni komunisti pa mu morajo posvečati posebno pozornost.

6. Z večjo dejavnostjo ZK, z odločnejšim zavzemanjem za razvoj samoupravljanja so se odprle tudi večje možnosti za kritično vrednotenje dela vsakega posameznega komunista kakor tudi celotne idejnopolitične aktivnosti ZK. Splošno kritično razpoloženje v ZK in učinek te aktivnosti se vse bolj izraža v konkretnih političnih akcijah. Kritika in samokritika postajata vse bolj metodi stalnega kritičnega preizkušanja in preverjanja dela in prakse, čeprav še nista povsod postali tudi sestavni del politične akcije organizacij in organov ZK. Še vedno je čutiti pojave raznovrstnih odporov proti kritiki, od njenega neposrednega zavračanja kot metode revolucionarnega boja do poskusov, da bi kritiko nevtralizirali in da bi pomanjkljivosti zakrili z doseženimi uspehi. S celotnim delovanjem ZKS po 29. seji smo utrdili spoznanje, da so vse oblike rušenja razrednih osnov politike in prakse ZK in njene slabitve kot enotne organizacije revolucionarne akcije delavskega razreda vodile k razoroževanju delavskega razreda v boju za prevladujočo vlogo v sistemu družbene reprodukcije, v samoupravnem in političnem odločanju. Spopad s silami, ki so potiskale ZK na rob družbenega dogajanja, še vedno traja, vendar so že presežene glavne dileme

151

o mestu in vlogi ZK in o metodah njenega delovanja. Zmagalo je spoznanje, da je avantgardna vloga ZK bistveni pogoj za delovanje in povezovanje samoupravnega socialističnega sistema. Aktivnost organizacij ZK se je močno okrepila, ustvarjena je njihova večja organizacijska trdnost. V organizacijah ZK je čutiti več rednega dela, kar se kaže v bolj sistematičnem in bolj konkretnem delu. Zlasti pa je pomembno to, da jasno opredeljena vloga in konkretne naloge, ki jih sprejemajo organizacije ZK, konference v občinah in CK ZKS, vlivajo komunistom večje zaupanje v nujnost njihovega delovanja. K temu je bistveno prispevalo prizadevanje za uveljavljanje akcijske enotnosti na ravni republike in vseh drugih ravneh, ki smo jo okrepili z 29. sejo CK ZKS. b) DELOVANJE KOMUNISTOV V DRUGIH DRUŽBENOPOLITIČNIH ORGANIZACIJAH Zveza komunistov je posvečala veliko pozornost tudi delovanju in organiziranju delovnih ljudi v drugih družbenopolitičnih organizacijah, njihovi vključenosti v družbenopolitično akcijo ter vlogi komunistov v teh organizacijah. Zavedala se je, da je ena izmed funkcij ZK stalno vključevanje delovnih ljudi in občanov v družbenopolitične organizacije, zato je poudarjala vlogo članov ZK v teh organizacijah. Zavedali smo se, da SZDL kot fronta vseh organiziranih socialističnih sil in kot najširša družbenopolitična osnova samoupravljanja združuje vse delovne ljudi in občane na podlagi samoupravnega socializma. V tako opredeljeni najširši družbenopolitični organizaciji delovni ljudje in občani uresničujejo svoje interese in pravice. To pa pomeni, da se je morala ZKS stalno bojevati za to, da bi SZDL v resnici imela vlogo tiste organizacije, v kateri naj bi demokratično usklajevali in reševali družbena protislovja in v kateri bi ZK kot avantgarda delavskega razreda uveljavljala svojo vodilno vlogo. Tako zasnovana SZDL in vloga ZK v njej pa je bila odveč tistim silam v družbi, ki so hotele zmanjšati vlogo subjektivnega dejavnika. Tako imenovana akcija 25 poslancev je pomenila vrh takih teženj. Organizirati akcijo mimo SZDL — kot je poudaril CK ZKS na 23. seji CK ZKS — z gesli, da gre za demokratizacijo, za nove metode dela, za tako imenovano

152

razbijanje »monopola« SZDL, je v resnici pomenilo zahtevati monopol zase. Toda za koga? V bistvu so te težnje in akcije pomenile spodbujanje in odpiranje poti tistim silam, ki so nas v imenu demokracije in delovnega človeka hotele pritegniti v okvir buržoaznega parlamentarizma oziroma breznačelnega osebnega boja za oblast zase, v imenu delovnega človeka, vendar nad njim. Na 29. seji CK ZKS smo še posebej poudarili potrebo po aktivni vlogi komunistov v drugih družbenopolitičnih organizacijah in dejavnostih, obenem pa kritizirali stališča in pobude, da bi te organizacije v posameznih okoljih delovale kot zaprte strukture, ločene od zveze komunistov. Proces idejnopolitične akcije za zagotovitev idejne in akcijske enotnosti vseh socialističnih sil na podlagi programa ZK, od republiške ravni vse do delovnih kolektivov in krajevnih skupnosti, je bil, razen v posameznih okoljih, uspešen. V celoti vzeto se je okrepila aktivnost družbenopolitičnih organizacij. V njihovo dejavnost je vključenih več delovnih ljudi, dosegli smo večjo povezanost med bazo in vodstvi, čutiti pa je tudi večji vpliv komunistov pri reševanju družbenih problemov. Še vedno pa je premalo dejavno članstvo ZK; veliko osnovnih organizacij je še nedejavnih in brez takšnih akcijskih programov dela, ki bi izražali interese in prizadevanja delavcev-občanov. Na 29. seji CK ZKS smo posebej opozorili tudi na vlogo sindikatov, na nekatere pomanjkljivosti v njihovem delu, na njihove, včasih ne dovolj izostrene razredne idejnopolitične usmeritve. V zvezi s tem lahko ugotovimo, da so komunisti in drugi člani republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije in republiških odborov sindikatov sprejeli sklepe in usmeritve 29. seje CK ZKS. V republiki in v nekaterih občinah je prišlo tudi do ustreznih kadrovskih sprememb. Lotili pa so se tudi nujnih vsebinskih in organizacijskih ukrepov za zboljšanje dela celotne sindikalne organizacije. Med drugim so pripravili in že uresničujejo npv koncept organiziranosti zveze sindikatov. Na 4. konferenci Zveze sindikatov Slovenije so na podlagi pisma in sklepa CK ZKS sprejeli tudi konkreten akcijski politični program za uresničevanje neposrednih interesov delovnih ljudi. Sindikalna aktivnost se v zadnjem času izraža v akcijah za uresničevanje ustavnih dopolnil, zlasti pri ustanavljanju temeljnih organizacij združenega dela in preseganju odporov in nejasnosti. Pri tem pa osnovne sindikalne organizacije niso 153

dovolj odločno zavračale nesprejemljivih konceptov, ki se porajajo pri ustanavljanju TOZD in katerih uresničitev pomeni še nadaljnje ohranjanje preživelih odnosov. Sindikati so skupaj z ZKS sodelovali tudi pri akciji za graditev stanovanj za delavce, za vzpostavljanje ustreznejšega sistema samoupravnega sporazumevanja o delitvi dohodka in osebnih dohodkov, v prizadevanjih za cenejšo ozimnico, v ustavni razpravi itd. Vzpostavili so tesno sodelovanje z drugimi vodstvi družbenopolitičnih organizacij, kar krepi idejno in akcijsko enotnost vseh subjektivnih sil v republiki. Organizacijske spremembe, izpopolnjena vsebina dela, delegatska razmerja ob kadrovski obnovi, obenem z množično akcijo za izobraževanje sindikalnih aktivistov, ustvarjajo ugodno podlago za nadaljnje zboljševanje razmer in za preseganje sedanjih slabosti, zlasti tudi za odpravljanje še navzoče forumske odtrganosti od članstva in neučinkovitosti v akcijah. V procesu preosnove sindikatov se še vedno pojavljajo tudi razna nerazumevanja nove družbene vloge sindikatov in nujnosti sprememb v organiziranosti in delovanju. V idejnopolitično akcijo po pismu in 29. seji CK ZKS so se intenzivno vključili tudi mladi in njihove organizacije. Poglobljeno kritično analizo idejnopolitične usmeritve organizacije, aktivnosti mladih in njihove navzočnosti v družbenopo litičnem življenju, ustreznosti organizacijskih oblik združevanja so zaznamovale zlasti priprave na 3. sejo konference ZKJ in kasnejše uresničevanje njene resolucije. V teh ocenah in pri oblikovanju izhodišč o družbenopolitičnem organiziranju mladih je ZK izhajala iz ugotovitve, da je mladina sestavni del družbe z vsemi njenimi obeležji ter da izraža vsa njena temeljna protislovja, kakor tudi iz spoznanja, da v družbenem življenju ni vprašanja, ki ne bi vplivalo na življenje mladih, kakor tudi ni bistvenih mladinskih vprašanj, ki ne bi hkrati imela širšega družbenega pomena. S tem so bila zavrnjena večkrat izražena mnenja, da ima mladina posebne specifične interese, ki da so lahko celo v nasprotju s kratkoročnimi in dolgoročnimi interesi delavskega razreda in potemtakem tudi zveze komunistov. Prevladalo je tudi spoznanje, da mora zveza komunistov okrepiti svojo neposredno aktivnost in vpliv v mladinskih množicah, da bi zagotovila socialistično usmerjenost in širše vključevanje mladine v vse tokove socialistične družbene preobrazbe. 154

V kritični oceni, napravljeni v zvezi mladine in drugih organizacijah, ki združujejo mlade, je bilo predvsem ugotovljeno, da so se organizacije spremenile v preveč splošnega politično reprezentativnega predstavnika mladih, v katerih pa se ni dovolj izrazil neposreden interes mladih, predvsem delavske mladine. Prav tako niso v vseh okoljih dovolj izostrili idejnopolitičnega programa dela mladine, ki naj bi temeljil na programu ZKJ. Zlasti se je to pokazalo kot negativno v ločenosti študentov od drugih delov mladine. Ugotoviti je bilo mogoče tudi nekatere pojavne oblike elitizma. Specializirane konference so imele premajhno vlogo kot oblikovalke politike in prav tako so se preveč usmerjale zgolj v oblikovanje stališč, ne pa hkrati tudi v njihovo uresničevanje. Po tem kritičnem obravnavanju razmer v mladinski organizaciji je mladina dosegla pomembne uspehe na posameznih področjih dela in na različnih ravneh organiziranosti tako glede na uresničitev sprejetih programov dela kakor tudi v zvezi z njihovo osmišljenostjo in usmerjenostjo k neposrednejšim interesom mladih. Tako je zaostrila vprašanje odgovornosti ter diferenciacije pri uresničevanju sprejetih dogovorov in akcijski učinkovitosti. Do pomembnih sprememb v programski usmerjenosti je prišlo tudi v skupnosti študentov. V posameznih študentovskih okoljih pa je še vedno čutiti nerazumevanje in odpor do povezovanja vseh delov mladine v enotno mladinsko organizacijo. Področje nove organiziranosti in nadaljnjega razvijanja mladinske organizacije je danes med prioritetnimi v ZKS. Oblikovan je osnutek koncepta nove organiziranosti mladine, ki naj zagotovi, da bodo v organizaciji mladine interesi vseh slojev mladine, zlasti delavske mladine, hkrati pa idejno in akcijsko enotnost vseh delov mladih. Družbenopolitično organiziranje pa mora temeljiti na jasnih razrednih idejnopolitičnih izhodiščih ter usmeritvi programa in politike ZK. Ta koncept mladinska organizacija že uresničuje. Konkretno se to kaže v večji vlogi delavske mladine, konferenc in pri ustanavljanju raznih aktivov kakor tudi v jasnejši idejnopolitični usmeritvi. Komunisti so v vseh oblikah organiziranja prevzeli večjo pobudo. Ta proces iskanja konkretnih rešitev, a hkrati njihovega preverjanja in uresničevanja v praksi, je potrebno še intenzivirati, predvsem pa vključiti v celotno mladinsko aktivnost tiste dele mladine in organizacij, ki so doslej stali ob strani.

155

c) INFORMIRANJE V ZVEZI KOMUNISTOV Centralni komite ZKS se je zavzemal za celovit, logično izpeljan, funkcionalno povezan sistem informiranja1 v zvezi komunistov. Informiranje je del celotnega političnega procesa in je potrebno za močnejše, svobodnejše pretakanje idej, pobud in predlogov, prispeva k večji obveščenosti članov ZK in njihovi večji vključitvi v oblikovanje in izvajanje politike ZK. Da so bili člani ZK obveščeni o vseh elementih, ki so potrebni za oceno in akcijo, ima posebne zasluge časnik »Komunist«, kot tudi za to, da se je članstvo vključevalo v celotno dejavnost, v vse tokove oblikovanja in uresničevanja njene politike. »Komunist« objavlja gradivo sej CK ZKS, kar je še posebej prispevalo k javnosti dela organov ZKS. Članstvo in širša javnost je tako lahko kritično ocenjevala delo CK ZKS in njegovih organov. Z objavljanjem osnutkov dokumentov za javno razpravo in upoštevanjem predlogov in pobud pa je bilo članstvu omogočeno, da je sodelovalo pri oblikovanju politike ZK. Ob tem ima »Komunist« tudi izobraževalno funkcijo z objavljanjem teoretičnih prilog, še posebej gradiva marksističnega centra, in to tembolj, ker časnik prejemajo vsi člani ZKS. Sekretariat CK ZKS je o vsebini in vlogi časnika večkrat razpravljal in sodeloval tudi v razpravi o konceptu »Komunista«. V smislu stališč in sklepov 7. in 8. seje CK ZKS se je sekretariat CK ZKS ves čas zavzemal za dobro, učinkovito informiranje. Javnost dela in dober sistem informiranja sta omogočila, da je postalo članstvo ZK bolj dejavno, kar še zlasti velja za obdobje po pismu predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ ter po 29. seji CK ZKS. 1 Centralni komite je razpravljal o metodah svojega dela in povezano s tem o javnosti dela ter informiranju in komuniciranju v ZKS na 2., 4., 5. 7. in 8. seji. Na 4. seji je ukinil naročniški odnos članov ZKS do časnika »Komunist« in sklenil, da se naročnina za člane ZK poslej krije iz sredstev članarine in z dohodki kolektiva časnika; na 5. seji je podporo prizadevanjem uredniškega odbora oprl na dejstvo, da je nujno prav v sedanjem času, ko idejna in politična usposobljenost članov ZK vse bolj postajata porok uspešnega družbenopolitičnega delovanja komunistov, težiti za večjim in kvalitetnejšim sodelovanjem javnosti v oblikovanju in uresničevanju vsebinskega koncepta časnika in za tem, da bo zbral okrog sebe najnaprednejše miselne in ustvarjalne sile ZKS; na 7. in 8. seji pa je sprejel vrsto stališč in sklepov za izboljšanje informiranja in komuniciranja v ZK.

156

V ZKS smo uveljavili naslednje metode informiranja: seminarje s sekretarji občinskih konferenc, sestanke medobčinskih svetov ZKS, občinskih političnih aktivov, obiske članov CK ZKS in drugih aktivistov v občinskih in delovnih organizacijah ter izmenjavo pismenih informacij in analiz. S tem smo zagotovili tudi usklađenost dela med organizacijami in organi ZK pri uresničevanju nalog. Pomembno vlogo v informiranju članov ZK so imela tudi javna sredstva informiranja: tisk in RTV. Kot metoda dela se je poleg informativne dejavnosti uveljavila tudi politična propaganda. CK ZKS je ustanovil komisijo za politično propagando in informativno dejavnost, ki skrbi za povezanost prizadevanj na področju informiranja in sodobne politične propagande. Ta komisija proučuje, kako ZK z idejnopolitičnim bojem, s pomočjo sredstev množičnega obveveščanja zagotavlja svoj vpliv v novih razmerah in na sodoben način. Komunisti so nastopali v javnih sredstvih množičnega komuniciranja s številnimi članki, intervjuji, z izjavami in podobno. Sekretariat CK ZKS je organiziral tudi službo za informiranje, ki je delovala v smislu sklepov CK ZKS. Njena naloga je bila skrb za posredovanje informacij v sami ZKS. Skrbela je za informiranje občinskih organizacij, članov CK in drugih političnih delavcev ter poročala o politični dejavnosti organizacij in organov ZK predsedstvu ZKJ. Služba je izdajala interne informacije, katerih koncept in naklado je v skladu s konkretnimi potrebami večkrat prilagajala potrebam organizacij ZKS. Informacije prejemajo člani CK, občinska vodstva ZK, strokovne službe, predstavniki družbenopolitičnih organizacij, uredništva dnevnikov in RTV ter predsedstvo ZKJ. Informativna služba je posredovala tudi gradivo predsedstva ZKJ organom, ki jim je bilo gradivo namenjeno. O pomembnih člankih v jugoslovanskem časopisju pa tudi o pisanju zamejskega in tujega tiska o Jugoslaviji informira republiški informativni bilten, ki je bil ustanovljen na pobudo sekretariata CK ZKS. Izdaja ga sekretariat za informacije v izvršnem svetu skupščine SRS. Bilten objavlja izvlečke vseh člankov v jugoslovanskem tisku o delu in problemih zveze komunistov in drugih aktualnih družbenopolitičnih in ekonomskih vprašanjih. Tudi komiteji občinskih konferenc in medobčinski sveti so v skladu s svojimi potrebami in stališči CK ZKS razvili različne metode informiranja. 157

Izkušnje so pokazale, da je bil tok informiranja tudi na tej ravni različno uspešen, vsekakor pa močno odvisen od prizadevanj sekretarjev in strokovnih služb. V občinskih organizacijah ZKS kakor tudi v celotni ZKS informiranje še vedno ni dovolj uveljavljeno kot metoda političnega komuniciranja in vplivanja, razvijanja kritike in samokritike, niti kot sredstvo za uveljavljanje še večje javnosti delovanja ZKS.

d) STATUTARNA VPRAŠANJA Na podlagi Marxove ugotovitve, da mora prednji odred podrediti vsa posebna vprašanja občemu interesu osvoboditve delavskega razreda, smo tudi statut ZK Slovenije, sprejet na VI. kongresu ZKS, podvrgli kritiki družbenopolitične prakse in spoznanjem, ki iz te prakse izvirajo. Statutarna vprašanja tako niso zgolj organizacijska vprašanja, pač pa idejnopolitična. V osnutku novega statuta ZK Slovenije smo zato jasno povedali: kaj je ZKS, komu v oporo je in na koga se opira, kje so njeni socialni izvori in njena moralna moč, v čem je njeno razredno bistvo in objektivna potreba njenega obstoja. Nadalje smo jasno povedali, za kaj se ZK bojuje, proti komu je njen boj usmerjen ter kaj so neposredne in zgodovinske naloge ZKS. Razumljivo, da smo pri tem tudi jasno poudarili, kaj je pogoj za uresničevanje avantgardne vloge ZK v delavskem razredu in družbi ter kako in s kakšnimi metodami ter organiziranostjo jo lahko dosega v enotni fronti organiziranih socialističnih sil, oziroma kako mora uveljavljati s svojim bojem vodilno družbeno vlogo delavskega razreda v družbi in zgodovini. Veljavni statut ZK Slovenije je izraz kompromisnih rešitev med nasprotujočimi si težnjami v družbi in ZKS. Nosilci liberalističnih in drugih protisamoupravnih teženj so nekatere nejasno opredeljene statutarne rešitve izkoriščali za slabitev vloge subjektivnih sil in zveze komunistov v družbi. Z novim statutom ne težimo za tem, da bi zavrli proces notranje demokratizacije. Znova uveljavljamo enotnost revolucionarne teorije, organizacije in akcije ob doslednem spoštovanju in uveljavljanju temeljnega načela vseh odnosov v ZK Slovenije na podlagi demokratičnega centralizma, oziroma skladja med demokratičnim oblikovanjem politike in njenim odgovornim uresničevanjem.

158

e) IDEJNOPOLITIČNO USPOSABLJANJE KOMUNISTOV Temeljno vodilo v prizadevanjih ZKS za višjo idejnopolitično usposobljenost članov je bilo spoznanje, da je uspešnost komunistov v idejnopolitičnem boju odvisna od idejnopolitične usposobljenosti. Počasnost pri reševanju protislovij v družbenoekonomskih odnosih, posrednost in prikritost delovanja idejno nasprotnih sil, vplivi liberalističnih ali tehnokratskih konceptov za fasado samoupravljanja, vdor tujih ideologij, izogibanje kritičnim analizam idejnih pojavov v kulturi in znanosti, premajhna občutljivost za pojave idejnega pluralizma ali nevtralnosti v vzgoji in izobraževanju — vsi ti in podobni pojavi kažejo na težavnost in zapletenost idejnopolitične vloge komunistov v sedanjih družbenih razmerah. Hkrati pa so množičnost, akcijska usmerjenost, ustvarjalnost in dejavnost članstva bile pogosto podrejene kratkoročnim ciljem družbene politike. Idejnopolitično usposabljanje komunistov je bilo zaradi prodora pragmatizma dolgo podcenjevano in zapostavljeno. Ob konkretnih pojavih političnega oportunizma je bilo sočasno čutiti tudi oportunizem na področju ideološkega in teoretičnega dela. Neposredno in stvarno idejnopolitično delovanje in aktivnost članov ZK v samoupravnem procesu smo premalo povezovali z ideološkim delom. Zato so bile v okoljih, kjer ni bilo mogoče zagotoviti vsaj temeljnih oblik idejnopolitičnega usposabljanja, organizacije ZK idejno neaktivne in neučinkovite pri reševanju družbenih problemov in protislovij. Nedejavnost širokega kroga članstva, ki je ždelo ob pomanjkanju primerne dejavnosti v svojih organizacijah, in slabe vezi med vodstvi in članstvom v nekaterih organizacijah so onemogočale, da bi hitreje odpravljali to škodljivo prakso. V daljšem obdobju pred VI. kongresom ZKS ni bilo dovolj organiziranega idejnopolitičnega usposabljanja komunistov. Kongres je temu vprašanju posvetil veliko pozornost. V resoluciji je bilo rečeno, da je spoznavanje in razumevanje objektivnih razmer in zakonitosti boja za družbeni napredek ter uresničevanje zgodovinskih interesov delavskega razreda najgloblja vsebina idejnopolitične vloge in nalog komunistov.

159

Neogibni pogoj za vodilno vlogo ZK sta ustvarjalni odnos do marksizma, do duhovne ustvarjalnosti sploh in visoka raven idejnopolitične zavesti članstva. Resolucija VI. kongresa ugotavlja, da ločevanje politične akcije od teoretičnega dela in idejnega usposabljanja vodi v prakticizem in rutinerstvo. Obdobje po kongresu pomeni kljub odporom in težavam pomemben premik pri idejnopolitičnem usposabljanju komunistov. Za to je bila pomembna 7. seja CK ZKS, ki je že v letu 1969 začrtala poglavitne naloge na področju idejnopolitičnega usposabljanja komunistov. V sklepih te seje smo poudarili, da je idejnopolitično usposabljanje komunistov nujni, sestavni del delovanja komunistov in da moramo posebno pozornost posvetiti razvijanju marksistične teoretične misli, usposabljanju znanstvenih in pedagoških kadrov in institucij, obenem pa se bojevati proti izrivanju marksistične misli iz družbenega prostora. Eden izmed pomembnih sklepov te seje je bil, da moramo vprašanje premajhne učinkovitosti komunistov reševati tudi z načrtnim idejnopolitičnim usposabljanjem, pri tem pa dileme razvoja socialistične družbe povezovati z aktualnimi nalogami ZK. Tako bi odstranjevali heterogena stališča o pomembnih družbenih vprašanjih, ki ovirajo večjo učinkovitost komunistov. Sklepi 7. seje CK ZKS poudarjajo tudi nujnost usposabljanja samoupravljalcev. Osveščenost samoupravljalcev je bistveni sestavni del akcije ZK. Sprejeti so bili sklepi o izdajanju marksistične literature, o podpori ZK institucijam, ki se ukvarjajo s tovrstno izdajateljsko dejavnostjo, o podpori delavcem na tem področju in o usmerjanju komunistov in drugih občanov, ki imajo smisel za teoretično analizo družbene problematike. Zaradi odporov, ravnodušnosti, pragmatizma in nerazumevanja pa sklepi in pobude, sprejeti na tej seji CK ZKS, niso dali povsod primernih rezultatov. Kakovost in obseg idejnopolitičnega usposabljanja komunistov sta bila v posameznih obdobjih različna, kot smo uresničevanje sklepov 7. seje CK ocenili na 25. seji CK ZKS. V tej zvezi smo posebej opozorili na dve nasprotujoči si pojmovanji: prvo trdi, da zvezi komunistov in družbi sploh ni potrebna razvita marksistična kritična teorija, drugo pa se pojavlja kot ostanek dogmatskega pojmovanja ideologije in njene vloge v družbi. Prvo od teh pojmovanj se je razrastlo

160

celo tako daleč, da je razglašalo dezideologizacijo za pogoj demokratične družbe. V medkongresnem obdobju smo sicer uvajali številne oblike in načine izobraževanja, imeli smo tudi veliko ustanov in organov, ki so se ukvarjali z idejnopolitičnim izobraževanjem. Tudi ni primanjkovalo programov usposabljanja. Vendar so bili ti programi in te oblike dalj časa prilagojeni za usposabljanje samo nekaterih struktur, tako kot na primer v ljubljanski organizaciji ZK pred ustanovitvijo občinskih organizacij ZK. Tu je bilo celotno idejnopolitično usposabljanje namenjeno relativno ozkemu krogu vodilnih delavcev tako v ZK kot tudi v delovnih kolektivih in družbenopolitičnih skupnostih. Ob tem dejstvu kaže ugotoviti, da so celo nekateri predavatelji, delno pa tudi snovalci programov, pogosto dokazali, da ne poznajo vloge delavskega razreda, marksizma, ZK in teženj našega celotnega razvoja. Zato in pa tudi pod vplivom liberalizma in drugih negativnih teženj so v idejnopolitično izobraževanje vnašali precej idejne zmede. Delavske univerze so se specializirale v glavnem za strokovno in splošno izobraževalno dejavnost, medtem ko jim je bilo družbenopolitično izobraževanje največkrat manj pomembno. Takšno stanje je bilo posledica premalo sistematičnega družbenopolitičnega izobraževanja, nezadostno opredeljene vloge delavskih univerz, predvsem pa slabe kadrovske zasedbe teh institucij ter premajhnih sredstev, ki smo jih namenjali za družbenopolitično izobraževanje. Razmere so se v zadnjem času, predvsem še po pismu in 29. seji, bistveno spremenile in družbenopolitičnemu izobraževanju dajemo večji pomen ter odmerjamo zanj večja sredstva. V založniški dejavnosti se je prav tako iz leta v leto manjšal obseg aktualnopolitične in zlasti marksistične literature. Z vdorom liberalizma na idejnopolitično področje in še posebej v izobraževalno dejavnost so se nekatere institucije kot celota premalo angažirale za uveljavljanje politike ZK. Ob drugih fakultetah in visokih šolah velja to celo za fakulteto za politične vede, sociologijo in novinarstvo, ki bi morala biti najbolj pripravljena in usposobljena za marksistično vzgojo kadrov, za sodelovanje pri reševanju družbenih problemov in za idejni boj s protisamoupravnimi silami. Zveza komunistov ni podcenjevala resničnih dosežkov delavcev na naših visokih šolah, dolžna pa je bila ugotoviti, da se nasprotne 11 Sedmi kongres ZKS

161

težnje le preveč svobodno uveljavljajo tudi med učitelji visokih šol. Zveza komunistov je iskala tudi nove rešitve in oblike usposabljanja svojega članstva, zlasti tistega njegovega dela, ki dela v proizvodnji, ter tistega, ki se ukvarja s teoretičnim delom. Ustanovljena sta bila partijska šola pri CK in marksistični center. Srednjo partijsko šolo pri CK ZKS je prvo leto končalo nad 30 slušateljev, zlasti iz delovnih organizacij, v drugem šolskem letu pa je odprla po vsej Sloveniji več oddelkov, v katerih je vključenih nad 200 slušateljev iz neposredne proizvodnje. Slušatelji te šole se vračajo v proizvodnjo, kar omogoča veliko hitrejši razvoj idejnopolitičnega usposabljanja v bazi. Izkušnje narekujejo, da mora šola povečati obseg dejavnosti z odpiranjem novih smeri in razredov, pa tudi novih stopenj šolanja in organizacijskih enot za preučevanje družbenih in političnih gibanj pri nas. Z marksističnim centrom pri CK ZKS (in pri nekaterih drugih vodstvih in posameznih središčih) je marksistično izobraževanje pridobilo nosilca, ki lahko bistveno prispeva k temu, da se bo marksistična misel razvijala bolj sistematično in hitreje in da bo usposabljanje članstva ZKS postalo trajen sestavni del politične akcije in življenja ZK. Prvi rezultati dela tega centra navajajo k sklepu, da bo njegovo dejavnost mogoče še bistveno obogatiti. Poudariti velja tudi začetek izhajanja teoretične priloge v slovenski izdaji Komunista, ki jo bo treba še izpopolniti, in izhajanje zbirke »Temelji« marksizma, ki jo prav tako izdaja Komunist. Ugotoviti je možno, da so se možnosti za učinkovito idejnopolitično usposabljanje komunistov v zadnjih dveh letih izboljšale. Toda prav tu čaka ZKS še veliko nerešenih problemov. Prvi in morda najpomembnejši je vprašanje motivacije vsake organizacije ZK in slehernega komunista za idejnopolititično usposabljanje. Hitreje bo treba pridobiti usposobljene nosilce izobraževanja — predavatelje. Tu čakajo velike naloge zlasti fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo ter druge fakultete in visoke šole z družboslovnimi vedami. Prepočasno je tudi še izdajanje potrebne literature. Res je sicer, da so nekatere založbe, npr. Komunist, Cankarjeva in Državna založba prav v zadnjem času izdale več knjig, ki posegajo na to področje, toda kljub temu še premalo. Prav tako

162

še vedno ni prišlo do večjega sodelovanja med založniki, kar bi bilo še zlasti nujno pri izdajanju te literature. Čeprav še vedno več kot polovica organizacij ZK ni organizirala idejnopolitičnega usposabljanja, pa so rezultati v enoletnem obdobju po pismu presegli pričakovanja.1 Kljub bistvenim spremembam pa ne moremo biti zadovoljni z obsegom oziroma množičnostjo in dostopnostjo idejnopolitičnega usposabljanja članstva ZK. Opozoriti kaže še na napredek v kakovosti ideološkega in teoretičnega dela. Od tu izhaja zahteva po posodobljanju oblik in metod idejnopolitičnega usposabljanja, po okrepitvi prizadevanj za spoznavanje in odkrivanje družbenih zakonitosti, po upoštevanju interesov slušateljev in drugih komunistov ipd. Nekatere osnovne, pa tudi občinske organizacije ZKS pogosto nasedajo iluzijam, da so vsi odpori in njihovi nosilci kakor tudi tuji idejni vplivi in protisamoupravne težnje že premagani in da jih realna protislovja ne porajajo vselej znova. To topi njihovo idejnopolitično kritičnost in budnost. Ne zavedajo se, da je vsakršna prekinitev v procesu idejnopolitičnega dela, usposabljanja in soočanja — skratka idejnega boja — lahko odločilna za napake in slabosti pri akcijskem delovanju ZK. f) KADROVSKA POLITIKA 1. V obdobju med kongresoma je ZKS posvečala kadrovski politiki veliko pozornost. Opredelila jo je kot neodtujljivo pravico delovnih ljudi, odgovornost za njeno uresničevanje pa i Tako se je npr. povečalo število partijskih političnih šol od 21 (š. 1. 1971/72) kar na 73 (v letu 1973), število slušateljev je porastlo od 1176 na 1827, od katerih je bilo kar 65,4 ’/o neposrednih proizvajalcev. Seminarjev za vodstva organizacij ZK, za novosprejete komuniste, za prosvetne delavce-komuniste itd. je bilo 183 z 12.121 udeleženci. Zelo veliko je bilo tudi predavanj in razprav o aktualnih političnih vprašanjih v okviru občinskih političnih aktivov: 181 s 13.159 udeleženci. Posebno pozornost smo posvetili idejnopolitičnemu usposabljanju članov aktivov komunistov neposrednih proizvajalcev v 29 občinah, ki je vključilo 1910 udeležencev. Zelo delovni pa so bili v 44 občinskih organizacijah tudi aktivi komunistov-prosvetnih delavcev. Temeljni program idejnopolitičnega usposabljanja je izvedlo 1002 organizacij ZK od skupno 2251. To pomeni, da je lani 20 % organizacij ZK več kot v letu 1972 organiziralo idejnopolitično usposabljanje. 11»

163

razširila na vse družbenopolitične skupnosti, samoupravne organe, družbenopolitične organizacije, zlasti še na SZDL in sindikat. Vendar kaže poudariti, da je bilo tako v kadrovski politiki v zvezi komunistov kot v družbi v času po VI. kongresu ZKS čutiti močan vpliv nosilcev tehnobirokratskih sil in teženj, ki so si tudi s pomočjo kadrovske politike prizadevale uveljavljati in krepiti svoj položaj v družbi. Čeprav je zveza komunistov te težnje in pojave sproti razkrivala in si jih prizadevala preseči, pa vendar nekaj časa po kongresu ni bila dovolj učinkovita v boju proti njim. Vzroki za to so tudi v dejstvu, da je bilo v aktivnosti zveze komunistov dolgo v posameznih okoljih uveljavljeno mnenje, da v idejnopolitično delo organizacij ZK ne sodi konkretna razprava o kadrovski politiki in konkretnih kadrovskih odločitvah. Zveza komunistov zato pogosto ni imela zadostnega vpliva na pomembne kadrovske odločitve. Pojavljale so se tudi mnoge nejasnosti glede vloge SZDL in drugih družbenopolitičnih organizacij na področju kadrovske politike. Tako imenovana »cestna afera« je najbolj očitno pokazala, da nedejavna in neučinkovita vloga zveze komunistov v kadrovski politiki krepi položaj nesamoupravnih in protisocialističnih sil. Zato si je CK ZKS leta 1969 začel prizadevati za to, da bi kadrovska politika postala pomembna prvina idejnopolitične dejavnosti ZK. Boj za večji vpliv ZK na kadrovsko politiko je potekal v dveh smereh. Prvo smer je predstavljalo utrjevanje zavesti, da je kadrovska politika eno izmed pomembnih področij, na katerem se morajo še zlasti uveljaviti subjektivne sile, predvsem ZK, ki se mora odločno zavzeti za to, da se kadrovska politika uveljavi kot sestavni del samoupravljanja. Prav tako bi bilo nujno treba oblikovati merila in postopek pri izbiri kadrov za odgovornejša in vodilna mesta tako v družbenopolitičnih organizacijah kot v samoupravnih, državnih, gospodarskih in drugih ustanovah. Ponovno je bilo treba uveljaviti tudi moralnopolitična merila in se upreti malikovanju tako imenovanih »strokovnih meril«. Druga smer prizadevanj ZK je težila k povezovanju kadrovske politike z razvojem tehnike, tehnologije, znanosti in celotnega družbenega usposabljanja. Idejnopolitična akcija ZK na področju kadrovske politike je imela tako idejnopolitičen kot širši družbeni pomen. Kadrovska politika torej ni bila le skrb za razporejanje ljudi na vodilna in odgovorna mesta, marveč sestavni

164

del politike na področju izobraževanja in usposabljanja, zaposlovanja, planiranja, razvoja gospodarstva itd. CK ZKS je na svoji 14. seji postavil kadrovsko politiko v ospredje aktivnosti ZK ter oblikoval jasen odnos do vprašanj, kot so: vloga ZK na področju kadrovske politike ter idejnopolitični cilji te politike, pomen izboljšanja izobrazbene sestave, uveljavljanje stalnega izobraževanja, odhajanje naših strokovnjakov v tujino, sistem in politika štipendiranja, poklicno usmerjanje, nadaljnje strokovno in družbenopolitično ter družbenoekonomsko izobraževanje, ustanavljanje in delovanje kadrovskih služb v delovnih organizacijah, zaposlovanje mladih strokovnjakov oziroma sprejemanje pripravnikov, načrtovanje v kadrovski politiki, skrb za pravilno kadrovsko politiko v federaciji itd. Po tej seji CK ZKS je bilo manj nejasnosti in idejne zmede glede dejavnosti ZK na področju kadrovske politike. Še vedno pa niso bili redki primeri oživljanja preživele prakse, predvsem premajhne dejavnosti ZK za uresničitev sprejete politike. Vzroki za to so različni, bistven vzrok pa je treba iskati v splošnih političnih razmerah, v katerih je delovala zveza komunistov. V takih razmerah so se ponekod pri odločanju o kadrovski politiki in kadrovskih odločitvah še vedno uveljavljale sile, ki so delovale v nasprotju s politiko ZK. V sklepih 14. seje CK ZKS smo sicer opredelili vlogo in aktualne naloge zveze komunistov na področju kadrovske politike, nismo pa ustvarili družbenopolitičnih razmer, da bi lahko te naloge hitreje in dosledno uresničevali. Šele v obdobju po drugi seji konference ZKJ, še posebno pa po pismu predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ ter po 29. seji CK ZKS, smo začeli organizirano in dosledno uresničevati načela kadrovske politike. Vpliv ZK se je povečal tudi pri konkretnih kadrovskih odločitvah, kar pomeni, da so organizacije ZK posvetile tem vprašanjem več pozornosti. Probleme kadrovske politike pa so začele organizirano reševati tudi druge družbenopolitične organizacije. Kadrovska politika postaja tako sestavni del politične aktivnosti na vseh področjih družbenega življenja. Problematiko kadrovske politike v Sloveniji je po 14. seji CK ZKS obravnavala tudi skupščina SR Slovenije ter sprejela resolucijo o osnovah kadrovske politike v SR Sloveniji. Vse to je prispevalo k bolj načrtni obravnavi kadrovske politike v družbi. Še posebno pomembno je, da je SZDL na 5. seji republiške kon165

ference razpravljala o kadrovski politiki in s tem bistveno razširila obseg prizadevanj na kadrovskem področju. Na 28. seji je CK ZKS ponovno obravnaval problematiko kadrovske politike in ocenil uresničevanje načel, stališč in nalog, ki smo jih sprejeli v ZK. Na tej seji smo aktualizirali sklepe o nadaljnji idejnopolitični akciji komunistov na tem področju, hkrati pa poudarili, da mora zveza komunistov odločno zavračati še vedno močan predsodek o »vmešavanju ZK v kadrovsko politiko«. Zveza komunistov mora z ustrezno kadrovsko politiko zagotoviti uveljavljanje delavskega razreda kot vodilne sile v razvoju družbe. Pri tem pa mora zavračati težnje, da ZK samo neposredno rešuje vsa konkretna kadrovska vprašanja. Uresničevanje nalog s področja kadrovske politike, ki jih je opredelil centralni komite ZKS, je prispevalo k temu, da se je povečal ugled ZK posebno v tistih okoljih, kjer so tudi sicer organizirali konkretne akcije za odstranjevanje pomanjkljivosti, na katere sta opozorila pismo predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ ter 29. seja CK ZKS. Po 29. seji CK ZKS je bila zveza komunistov, skupaj z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami, mnogo bolj dejavna pri sprejemanju družbenih dogovorov in sporazumov o kadrovski politiki. Pri oblikovanju dogovorov in sporazumov smo si prizadevali, da bi v praksi kadrovanja upoštevali moralnopolitične vrednote kandidatov, hkrati pa izključili subjektivizem in zaprtost ali celo poskuse privatizacije kadrovske politike. Razprave o družbenih sporazumih o kadrovski politiki so prispevale k večji organiziranosti subjektivnih sil na področju kadrovske politike in povečale odgovornost pri reševanju kadrovskih vprašanj znotraj delovnih organizacij in interesnih skupnosti. Povečala se je tudi odgovornost in aktivnost kadrovskih komisij v ZKS in v drugih družbenopolitičnih organizacijah. Družbenopolitične organizacije in njihovi organi usmerjajo pri obravnavanju kadrovskih vprašanj svojo pozornost tudi na oceno dela vodilnih delavcev v gospodarstvu in družbi. Pri tem pa ZK vztraja, da morajo biti vodilni delavci odgovorni tudi za razvoj samoupravnih in socialističnih odnosov. Na podlagi takšne opredelitve odgovornosti je prišlo do nekaterih kadrovskih zamenjav. V svojo konkretno idejnopolitično aktivnost na področju kadrovske politike je ZKS vključevala tudi vprašanja, ki se nanašajo na kadrovsko politiko v organih federacije; na 166

ustvarjanje možnosti za hitrejši dotok kadrov za narodno obrambne potrebe; na uveljavljanje socialistične kadrovske politike na področju vzgoje in izobraževanja, državno in javno upravo, sredstva javnega obveščanja itd. * * * 2. V zvezi komunistov smo se zavedali, da moramo, če želimo zagotoviti vodilno vlogo v vodenju kadrovske politike, predvsem uveljaviti znotraj svojih vrst takšno kadrovsko politiko, ki bo kar najbolj vsestransko vključila ne le celotno članstvo, ampak vsa področja, iz katerih lahko črpa razredno osveščene in napredne sile. Na podlagi takšne kadrovske politike smo razvijali tudi nekatere prvine o tem, kako vključevati v članstvo ZK vse napredne delovne ljudi z različnih področij družbenih dejavnosti, zlasti pa delavce iz neposredne proizvodnje, ter o tem, kako omogočiti sposobnim komunistom pot v njena vodstva. Zato je CK ZKS že v začetku leta 1971 vzpodbudila akcijo evidentiranja možnih kandidatov za vsa vodstva ZK, od osnovnih organizacij do osrednjih vodstev ZKS in ZKJ. Z večjim delovanjem zveze komunistov in drugih subjektivnih sil pri kadrovski politiki smo začeli uspešno reševati številna vprašanja, kar bo še zlasti pomembno za uresničevanje nove ustave in delegatskega sistema. Centralni komite ZKS je na 38. seji posebej razpravljal o družbenopolitičnem pomenu volitev v letu 1974 in o nalogah ZK pri tem. Na podlagi ocen družbenopolitičnih razmer, v katerih potekajo priprave na volitve, ter na podlagi izkušenj iz preteklih volitev (ki jih je CK ZKS prav tako analiziral), smo opredelili naloge članstva, organizacij in vodstev ZK.

IV. Zveza komunistov in proučevanje revolucionarnega delavskega gibanja na Slovenskem V skladu s sprejetimi izhodišči ob 50. obletnici ZKJ, zveze sindikatov in SKOJ v Sloveniji ter na podlagi dotedanjih dosežkov so komunisti dalje razvijali organizirano delo pri poglabljanju družbenih vrednot samoupravnega socializma na temeljih zgodovinskih izkušenj delavskega razreda in ljudske

167

revolucije. Posebno so si prizadevali širiti možnosti za znanstveno proučevanje zgodovine ZK, delavskega gibanja in ljudske revolucije kot neločljive sestavine splošne zgodovine slovenskega naroda. V svojih prizadevanjih je zveza komunistov opozarjala na to, da je poznavanje zakonitosti zgodovinskega razvoja močna opora komunistov pri družbenopolitičnem delu, posebno pri vzgoji mladih, ker spodbuja k večjemu spoštovanju ustvarjalne vloge prejšnjih generacij pri graditvi naše socialistične samoupravne družbe. Zgodovinske izkušnje so tudi zgled in podlaga za učinkovito organiziranje vseljudske obrambe in družbene samozaščite. Ustvarjalna raziskovalna vnema pri odkrivanju zgodovinske resnice v prelomnicah naše splošne zgodovine omogoča zavračanje vseh poskusov prevrednotenja naše revolucije. Znanstveni izsledki s tega področja v Sloveniji pa bogatijo tudi politično, kulturno in gospodarsko zgodovino naših narodov, narodnosti in mednarodnega delavskega gibanja. S tega vidika so komunisti predvsem spodbujali vse organizirane samoupravne socialistične družbene sile k temu, da bi zagotovile ustrezne razmere za razvoj zgodovinske znanosti na marksističnih temeljih, v katerih bo ta lahko po vsestranskih pripravah neoporečnega zgodovinskega gradiva — izoblikovala znanstveno sintezo o revolucionarnem delavskem gibanju in ljudski revoluciji na Slovenskem. Pri tem si je zveza komunistov postavila za cilj, da skuša s še živimi pričevanji prispevati k obnovi celovite podobe organiziranosti in delovanja partije, predvsem v ilegalnem obdobju zadnjih desetih let pred vojno, za katero ni dovolj ali za posamezne sektorje skoraj nobenih pisanih virov. V to razvejeno zgodovinsko problematiko se je zveza komunistov vključila prek komisije CK ZKS za proučevanje zgodovine ZKS, ki s svojimi področnimi skupinami in z drugimi povezavami spodbuja in organizira raznovrstne oblike iskanja verodostojnih zgodovinskih virov, na podlagi katerih bi zgodovinarji lahko prišli do pravilnih ugotovitev. V naših arhivih je namreč navzlic dosedanjemu delu mnogo gradiva, ki ga je treba še preveriti, izpopolniti in dešifrirati ilegalna imena ipd. na podlagi čim več živih pričevanj. Komisija CK ZKS se zato zavzema za skupinsko iskanje virov tako, da organizira zgodovinarjem stike s tistimi revolucionarnimi delavci,

168

ki so sami doživljali določena obdobja ali dogodke; to pa je treba opraviti čimprej, ker se vedno bolj redčijo vrste starejših revolucionarjev in političnih delavcev. Za bolj uspešno razjasnjevanje posameznih problemov je zveza komunistov uredila tudi organizacijska vprašanja v zvezi s poslovanjem arhiva CK ZKS in določila, da ta arhiv hrani in ureja samo pomembno gradivo za zgodovino ZKS ter fond CK ZKS in njegovih organov. Poskrbela je tudi za zaščito in varno hrambo zgodovinskih dokumentov. Komisija CK ZKS je za sistematično delo na terenu izoblikovala področne skupine predvojnih komunistov za vsa območja, kjer žive Slovenci in kjer so delovali nekdanji okrožni komiteji KPS, kakor tudi za posamezne partijske sektorje, povezave s KPJ, kominterno, KP v tujini ipd. Te skupine so se prek organizacij ZK na terenu povezale z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami in občinskimi skupščinami, predvsem pa s področnimi muzeji, raziskovalci, pisci spominov, kronik, monografij, kustosi, profesorji zgodovine ipd. Po prvotnih predvidevanjih namreč predvojni komunisti iz raznih vzrokov ne bi mogli sami opraviti te dolgoročne naloge. Ob tem sodelovanju se področni muzeji razvijajo v raziskovalna oporišča tudi za obdobje med obema vojnama. V nekaterih regijah jim družba omogoča tudi namenska dodatna finančna sredstva. Zveza komunistov je podprla prizadevanja inštituta za zgodovino delavskega gibanja (IZDG) pri izoblikovanju koncepta o dolgoročnem cilju, ki so ga predlagali slovenski zgodovinarji na svojem zborovanju ob 25. obletnici ustanovitve znanstvenega inštituta pri SNOS ter ob 10. obletnici ustanovitve IZDG, »Zgodovina Slovencev 1918—1945«, v sestavi jugoslovanskega makroprojekta »Zgodovina narodov in narodnosti Jugoslavije«. To bo drugi del zgodovine Slovencev v zadnjih sto letih prvi del — od preporoda do 1918 — pa bo obdelal zgodovinski oddelek SAZU. Odgovornost za pisanje te zgodovine so prevzeli vsi slovenski zgodovinarji-komunisti. Podprli so tudi predloge o konceptu, kadrovskih rešitvah in institucionaliziranju IZDG za izvedbo načrta. S tem si je IZDG, nosilec te raziskave, zagotovil tudi finančna sredstva pri raziskovalni skupnosti Slovenije. Tudi sicer se je kadrovsko okrepil in si z razširitvijo znanstvenega sveta zagotovil znanstveno vodenje. Razvija se v institucijo za sodobno zgodovino slovenskega naroda in dokumentacijski center za problematiko delavskega

169

gibanja; vključuje tudi zgodovinarje z univerze, znanstvenike različnih strok in nekatere raziskovalce s terena. Nekateri zgodovinarji so tvorno sodelovali pri pomembnih znanstvenih posvetovanjih v Sloveniji, Jugoslaviji in v tujini o problematiki delavskega gibanja in ljudske revolucije. Za republiško proslavo 50. obletnice zmage delavskega razreda v spopadu z Orjuno v Trbovljah pa se v zadnjem času pripravljajo na znanstveno posvetovanje »Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji 1921—1925«, ki ga bo organiziral IZDG skupaj z univerzo. Komunisti v revirjih pa so že izdali dve knjigi zbornika dokumentov »Rdeči revirji«. Komisija CK ZKS je podprla izdajo zgodovinskih virov in strokovnih pripomočkov (bibliografija predvojnega naprednega tiska, zgodovinski dokumenti ZKS s pojasnili in komentarji, zbornik fotografij itd.) in se zavzela, da je IZDG sestavil metodologijo za raziskovanje predvojnega delavskega gibanja. Med drugim je štela kot nujno razširitev sistematičnih raziskav na gospodarsko zgodovino Slovencev in povojno obdobje v celoti ter organiziranje izmenjave naših zgodovinskih publikacij v tujini. Po prizadevanjih komisije CK ZKS so se muzeji NOB preusmerili iz dosedanje bolj razstavne dejavnosti v razstavnoraziskovalno dejavnost tudi za predvojno obdobje. Poživili so pedagoško delo z mladino. S formalnopravnega vidika so se iz »muzejev NOB« preimenovali v »muzeje revolucije«. Tako tudi na zunaj opozarjajo na kontinuiteto predvojnega delavskega gibanja in ljudske revolucije. Ob osemdesetletnici tovariša Tita se je komisija CK ZKS zavzela za to, da je muzej ljudske revolucije Slovenije v sodelovanju s celjskim in brežiškim muzejem in z družbenopolitičnimi dejavniki na terenu postavil v Trebčah pri Podsredi stalno razstavo »Tito v Sloveniji«. To je ponazoritev dela partijske in osebne biografije tovariša Tita na slovenskih tleh in tematsko dopolnjuje Titov muzej v Kumrovcu. Muzej tudi bolj skrbi za nekatere muzejske objekte (Baza 20, bolnica Franja, Begunje) z ustreznimi publikacijami, vodičem in pedagoško službo ter predvideva še druge stalne tematske razstave (v turjaškem gradu — o zločinih kontrarevolucije). Pedagoška sekcija v SR Sloveniji je po sklepih seminarja muzejskih galerijskih pedagogov Jugoslavije prevzela pobudo za oblikovanje zvezne pedagoške sekcije. V zadnjem času je ponovno oživela sekcija muzejev revolucije v skupnosti muzejev Slovenije, da bi si muzej ljudske

170

revolucije Slovenije prek organa te sekcije in v sodelovanju s političnimi delavci in aktivisti nekdanjih okrožij OF zagotovil strokovno vodenje. V pripravah za nov zakon o muzejih pa se komunisti zavzemajo za uveljavitev načelnih stališč ZKS in pristojnih organov osrednjih družbenopolitičnih organizacij. Na pobudo komisije CK ZKS je socialistična zveza obnovila sekcijo za razvijanje revolucionarnih tradicij NOB pri republiški konferenci SZDL Slovenije; v povezavi s centrom za osnovnošolski pouk o NOB, šolo-spomenik NOB v Cerknem, razvija ta sekcija pobude pri strokovnih institucijah za organizacijo vzornih učnih ur, seminarjev za profesorje zgodovine ob pomembnih obletnicah, mentorstvo ipd. V letošnjem šolskem letu je v sodelovanju s strokovnimi institucijami programirala ciklus posvetov učiteljev in profesorjev zgodovine na osnovnih in srednjih šolah ter publiciranje tega gradiva kot pripomoček za poučevanje zgodovine NOB. Spričo perečega pomanjkanja kadrov-zgodovinarjev si je komisija CK ZKS nenehno prizadevala pri pristojnih ustanovah in političnih forumih za načrtovano politiko štipendiranja, možnost habilitacije 3. stopnje, organiziranje občasnih seminarjev za mlade zgodovinarje ipd. Na področjih, kjer so ustrezne razmere, je dala pobude za oblikovanje aktivov zgodovinarjev (profesorji zgodovine, kustosi muzejev, samostojni raziskovalci in drugi). Z njimi ponekod sodelujejo družbenopolitične organizacije, da bi jih vključile kot strokovne raziskovalce v skupine političnih delavcev, ki se ukvarjajo z raziskovanjem zgodovine na terenu. Tudi ti aktivi se povezujejo s šolo-spomenikom NOB v Cerknem, strokovno sodelovanje in mentorstvo pa jim omogočajo srednje strokovne institucije. Komisija CK ZKS je organizirala tudi skupine s posebnimi nalogami: spremljanje delovanja revanšističnih elementov v zamejstvu, pregled stanja spominskih obeležij na terenu za obdobje med obema vojnama in za katera morajo trajno skrbeti organizacije ZKS na terenu, priprava zbornika izbranih tekstov iz predvojne marksistične publicistike, rekonstrukcija zgodovine KPS in delavskega gibanja v zamejstvu ipd. Za boljšo organizacijo in financiranje zgodovinopisja so organi ZKS na terenu zainteresirali občinske skupščine, temeljne kulturne skupnosti in ponekod tudi temeljne organizacije združenega dela in krajevne skupnosti. Organizirali so širše posvete s predstavniki družbenopolitičnih organizacij in raziskovalci. Komunisti-raziskovalci pa so se medsebojno po171

vezali po posameznih regijah za tesnejše sodelovanje, izmenjavo mnenj in izkušenj ter usklađeno metodo dela. Zveza komunistov in druge družbenopolitične organizacije ter samoupravne skupnosti na terenu so podprle raziskovalno delo, organizacijske in strokovne povezave ter dosedanje dosežke samostojnega avtorja F. Filipiča, ki pripravlja monografijo »Delavsko revolucionarno gibanje v Mariboru v letih 1918—1941«. Spričo nekaterih pomanjkljivosti v dnevnem tisku in publicistiki z zgodovinsko tematiko o NOB si je zveza komunistov skupaj z odbori aktivistov nekdanjih okrožij OF prizadevala, da bi se zadeve razjasnile in popravile. Opozorila je pristojne organe in institucije, da bi bil koristen dogovor o merilih, ki naj bi jih knjižne založbe upoštevale pri izdaji del, ki obravnavajo zgodovino NOB. Zavzema se, naj se pisci in založbe tesneje povezujejo z zgodovinsko komisijo sveta za razvijanje revolucionarnih tradicij NOB pri predsedstvu republiškega odbora ZZB NOV Slovenije in z inštitutom za zgodovino delavskega gibanja, ki sta izdelala metodologijo za proučevanje politične zgodovine NOB. Skrb za kontinuiteto predvojnega delavskega gibanja in ljudske revolucije je narekovala komisiji CK ZKS, da je vzporedno z omenjeno dejavnostjo dala pobudo tudi za organizirano pisanje zgodovine OF. Tako so se izoblikovale zgodovinske komisije v odborih aktivistov nekdanjih okrožij OF. Organiziranje teh odborov je prevzela socialistična zveza, naslednica OF. Kot že vojaškim enotam, so tudi tem odborom podelile domicile občinske skupščine in s tem sprejele med drugim finančne obveznosti za njihovo nadaljnje delo. Odslej bomo imeli ob knjižni zbirki »Knjižnica NOV in POS« tudi knjižno zbirko »Knjižnica OF«. Pomen odborov aktivistov nekdanjih okrožij OF, ki imajo razna področja dela, je tudi v tem, da se starejši revolucionarji in aktivisti aktivno vključujejo v sedanje družbenopolitično življenje. Področne skupine predvojnih komunistov so se najtesneje povezale z zgodovinskimi komisijami za zgodovino OF v odborih aktivistov nekdanjih okrožij OF ali pa so se z njimi združile. Akcija ustanavljanja teh odborov se je končala po vsej Sloveniji ob 30. obletnici zasedanja prvega zbora slovenskih odposlancev. Tam, kjer so jo pravilno zastavili, je prišla do izraza predvsem velika udeležba nekdanjih aktivistov OF že pri podeljevanju domicilov (npr. v Cerknici). To nas opozarja, da je potrebno

172

nenehno razvijati pravilne odnose naše družbe do aktivistov OF v vsakdanjem življenju, tudi za zgled mlajšim generacijam, in njihovo aktivno vključevanje v družbenopolitično življenje. Ce poskušamo kritično oceniti prizadevanja zveze komunistov v zgodovinski problematiki in za vrednotenje revolucionarnih izkušenj, naj ugotovimo, da se je zamisel o organiziranem delu izkazala kot pravilna. Povezave na vseh ravneh, terenske, področne, družbenopolitične, strokovne, znanstvene, generacijske itd., lahko v medsebojnem sodelovanju pripomorejo uresničiti zastavljene cilje. Vendar bo pri nadaljnjem utrjevanju potrebno dosedanje organizacijske oblike čimbolj vsebinsko izpopolniti in razvijati s še večjim sodelovanjem političnih delavcev, temeljnih organizacij združenega dela in drugih samoupravnih družbenih skupnosti. Delo pri rekonstrukciji vseh oblik revolucionarnega delavskega gibanja in ljudske revolucije pa je odvisno od prizadevanj zveze komunistov tudi na drugih področjih družbenega življenja. Zato so po pobudah v pismu tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ ter ob pripravah za novo ustavo nastali globlji premiki v zavesti naših delovnih ljudi, da je ohranitev revolucionarne razredne vsebine naše družbe in njenih težko izbojevanih zgodovinskih temeljev življenjsko nujna tudi za sam obstoj slovenskega naroda.

V. Krepitev obrambne sposobnosti in priprave na splošni ljudski odpor 1. Na podlagi razvitejših samoupravnih socialističnih odnosov je zveza komunistov opredelila vprašanja in naloge na področju obrambe in razvoja splošnega ljudskega odpora kot sestavnega dela samoupravne aktivnosti vseh družbenih dejavnikov, od občana in temeljnih družbenih celic do republike in federacije. Delovni ljudje, organizacije združenega dela in družbenopolitične skupnosti ter družbenopolitične in druge množične organizacije so razvoj obrambne sposobnosti in priprave na splošni ljudski odpor sprejeli kot svojo neposredno in stalno nalogo ter kot podlago za uveljavljanje interesov delavskega razreda, narodov in narodnosti Jugoslavije, za neodvisnost in suverenost ter enakopravne ekonomske, politične in kulturne mednarodne odnose.

173

2. Zveza komunistov Slovenije je sproti analizirala aktualna idejnopolitična vprašanja na področju obrambe ih mednarodnih odnosov ter opredeljevala izhodišča in naloge komunistov v vseh okoljih za krepitev obrambne sposobnosti ter za oblikovanje in uveljavljanje koncepta splošnega ljudskega odpora.1 To področje je zelo občutljivo za idejne, psihološke in politične pritiske notranjih in zunanjih nasprotnikov. Tem pritiskom se lahko upiramo le z učinkovitim reševanjem družbenih problemov na ekonomskem, socialnem in idejnem področju, zlasti še tistih, ki vplivajo na pripravljenost ljudi, da z vsemi sredstvi branijo pridobitve revolucije in samoupravni socialistični sistem ter skupnost narodov in narodnosti Jugoslavije. Zato se je ZKS prav tako zavzemala za uveljavljanje in razvijanje vrednot samoupravne socialistične družbe ter sproti opozarjala na vse odklone, ki so slabili našo odpornost proti tujim idejnim vplivom in pritiskom. S takšno idejnopolitično dejavnostjo so komunisti prispevali, da se je ob aktivnem delu socialistične zveze, borcev, rezervnih vojaških starešin, mladine in sindikatov v sorazmerno kratkem času razvila široka dejavnost družbenopolitičnih skupnosti in njihovih svetov za narodno obrambo, delovnih organizacij, krajevnih skupnosti, vrste društev, športnih in drugih organizacij ter občanov na obrambnem področju. Pri tem so delovni ljudje izrazili pripravljenost in odgovornost za neodvisnost, suverenost in ozemeljsko nedotakljivost ožje in širše domovine kakor tudi prepričanje, da smo varni le v širši družbeni skupnosti in da je neodtujljiva pravica vsakega posameznika in naroda, da se z vsemi sredstvi ter na vse načine bojuje, če bi bili ogroženi neodvisnost, suverenost, ozemeljska nedotakljivost ali naš družbeni sistem. Tako sta se okrepila samozavest ljudi in občutek varnosti kakor tudi zavest, da v vojni odloča predvsem moralnopolitična trdnost ljudi, šele nato pridejo tehnična sredstva. Povečalo se je tudi zaupanje v lastno moč in nepremagljivost ljudskih množic, ki je temeljilo na spoznanju, da je vsako armado mogoče premagati, da pa ni mogoče premagati naroda, katerega armada je združena z ljudstvom. i Resolucija l.seje konference ZKS, sklepi 24. seje CK ZKS, ki je bila v celoti posvečena aktualnim nalogam pri uresničevanju koncepta splošnega ljudskega odpora.

174

Z ustavnimi dopolnili in z vgraditvijo splošnega ljudskega odpora v novo ustavo in celotni družbenopolitični sistem1 smo ustvarili razmere za nadaljnjo krepitev obrambne sposobnosti in za uveljavljanje samoupravnih organizmov na obrambnem področju. S tem so delovni ljudje postali neposredni in odgovorni nosilci obrambnih priprav, to pa še bolj spodbuja njihovo obrambno prizadevnost.

3. Aktivnost komunistov in vseh delovnih ljudi ter intenzivnost političnega, idejnega in organizacijskega delovanja po VI. kongresu ZKS kakor tudi dosežke v pripravah na splošni ljudski odpor ocenjujemo za eno izmed najbolj plodovitih obdobij naših povojnih obrambnih naporov. Neposredno angažiranje družbenih dejavnikov na vseh ravneh in v vseh okoljih, od krajevne skupnosti do republike, vključevanje družbenopolitičnih organizacij in društev ter stalno preverjanje stališč in nalog v praksi, na seminarjih in posvetovanjih, pa tudi na vojaških ter drugih vajah so omogočili, da smo celoviteje vgrajevali koncept splošnega ljudskega odpora v družbenopolitični in ekonomski sistem, hkrati pa tudi usposabljali vse subjekte za splošni ljudski odpor. Smernice za obrambo Jugoslavije pred agresijo, ki jih je sprejelo predsedstvo SFRJ, so za vso državo enotna podlaga organiziranja za splošni ljudski odpor, za strategijo oboroženega boja in za delovanje družbenopolitičnih skupnosti in organizacij združenega dela v vojni, opredelile pa so tudi funkcije in dolžnosti vseh dejavnikov na področju obrambe. 4. Takšna usmerjenost in aktivnost družbenih dejavnikov je veliko prispevala k nadaljnjemu razvoju oboroženih sil tako jugoslovanske ljudske armade kot partizanskih enot. V skladu s konceptom splošnega ljudskega odpora, taktičnimi in strateškimi nalogami ter v skladu s smernicami vrhovnega poveljnika oboroženih sil so bile ustanovljene številne partizanske enote. Komunisti so si še posebej prizadevali, da bi v te enote 1 Sprejeli smo zakon o splošnem ljudskem odporu, resolucijo republiške skupščine o družbeni zaščiti ter mnoge predpise za vojne razmere. Splošni ljudski odpor se vgrajuje v statute in druge normativne akte občinskih skupščin, krajevnih skupnosti ter temeljnih in drugih organizacij združenega dela kakor tudi v sklepe in programe družbenopolitičnih organizacij.

175

kakor tudi v vse druge oblike splošnega ljudskega odpora vključili čim več mladine in žensk. Izoblikovan je sistem organiziranja, povezovanja in vodenja enot, ustanovljene so specialne enote in službe, proučujejo se sodobna sredstva, oblike in metode splošnega ljudskega odpora. S stalnimi vajami, tečaji in seminarji se pripadniki in kadri enot idejnopolitično usposabljajo in urijo za bojno pripravljenost in poznavanje sodobne tehnike. V ZKS pa smo posvečali posebno pozornost idejnopolitičnemu usposabljanju pripadnikov partizanskih enot, posebej še vodstvenega kadra. Borci in starešine partizanskih enot so vključeni v odbore za splošni ljudski odpor, svete za narodno obrambo, komisije ZKS za splošni ljudski odpor, koordinacijske odbore SZDL in v druge organe družbenopolitičnih organizacij in društev, kar zagotavlja celovitost in povezanost obrambnih priprav. V partizanskih enotah delujejo aktivi ZK in mladinski aktivi, ki se uspešno povezujejo z občinskimi in drugimi organi ZKS. Priprave na splošni ljudski odpor so spodbudile izvirne pobude ter odprle nove možnosti in razsežnosti za organiziranje raznovrstnih oblik odpora, upoštevajoč demografske, ekonomske, kulturne, politične in druge posebnosti. Pri tem se zveza komunistov zavzema za to, da bi obrambne priprave temeljile na vsestranskih idejnopolitičnih, ekonomskih in vojaških ocenah o možnostih agresije ter na sposobnosti za upiranje agresiji, v zvezi s tem pa tudi na položaju in nalogah posameznih družbenih in gospodarskih dejavnikov v vojnih razmerah.

5. Zveza komunistov je spodbudila ustanavljanje odborov za splošni ljudski odpor v krajevnih skupnostih, delovnih organizacijah in šolah kot najširših osnovah za organiziranje splošnega ljudskega odpora. Ti odbori postajajo ob večji dejavnosti SZDL in podpori drugih družbenopolitičnih organizacij družbeno jedro za neprekinjeno in organizirano obravnavanje obrambnih vprašanj. S tem pa so se uveljavile tudi krajevne skupnosti in delovne organizacije kot samoupravne temeljne celice splošnega ljudskega odpora za naloge in priprave v miru ter delovanje v vojni. Z idejnopolitično opredelitvijo vloge krajevne skupnosti, delovnih in drugih organizacij, šol, družbenopolitičnih organizacij in društev je ZKS začela proces dejanskega podružbljanja narodne obrambe. Na podlagi tega bodo občani in de-

176

lovni ljudje v samoupravnih in raznih družbenih organih neposredno sodelovali pri pripravah konkretnih oblik splošnega ljudskega odpora in prevzemali osebno odgovornost za izvršitev sprejetih nalog. Odbori za splošni ljudski odpor so bistveno prispevali k iskanju izvirnih oblik odpora in razširjanju gmotne osnove. 6. V pripravah na splošni ljudski odpor se je ZKS srečevala tudi s psihološko-propagandnimi pritiski, ki so imeli očitno idejnopolitično obeležje. Pri tem ni šlo samo za izražanje nezaupanja v koncept splošnega ljudskega odpora, ampak tudi za nezaupanje v našo notranjepolitično in zunanjepolitično usmeritev. Zaradi tega je ZK posvečala toliko večjo pozornost družbeni zaščiti in varnosti ter idejnopolitičnemu usposabljanju v boju proti raznovrstni sovražni dejavnosti. Z idejno in politično aktivnostjo, z razkrinkavanjem nacionalističnih, anarholiberalističnih, tehnokratskih in drugih protisamoupravnih teženj so komunisti prispevali k celovitejšemu poznavanju možnih nevarnosti, ki bi lahko ogrozile naš samoupravni socialistični sistem, kakor tudi k oblikovanju takšne zavesti naših ljudi, da bodo sposobni bolj samostojno spoznavati oblike in metode sovražne dejavnosti in nanje ustrezno reagirati. Med tovrstna prizadevanja sodi obrambna vzgoja prebivalstva, še posebej pa šolske in študentovske mladine, na podlagi zboljšanja idejnosti pouka in družbenega osveščanja prebivalstva. 7. Zaradi nezadostne zastopanosti Slovencev v aktivni sestavi oboroženih sil je zveza komunistov dala pobudo za široko politično akcijo, da bi pridobili mladino iz naše republike za vojaški poklic. V to akcijo so vključeni in se morajo še naprej vključevati vsi družbeni dejavniki.

8. Zaostritev mednarodnih ekonomskih in političnih odnosov, ki so jo povzročili dogodki v zvezi z vojaškim spopadom na Bližnjem vzhodu v jeseni 1973, so vplivali tudi na obrambne priprave. Znova smo preverili pripravljenost za obrambo in ocenili svoje sposobnosti za delovanje v vojnih razmerah. Sprejeli smo ukrepe za odpravo nekaterih pomanjkljivosti, predvsem pa so vsi organi in organizacije dobili nalogo, da v okviru svojih pristojnosti in delovnih področij skrbijo, da se 12 Sedmi kongres ZKS

177

nadaljnje obrambne priprave uresničujejo v smislu sklepov in smernic predsedstva SFRJ ter obrambnih načrtov Jugoslavije in Slovenije. 9. Posebno skrb je ZKS posvetila opredelitvi svoje vloge in nalog v obrambnih pripravah in oblikovanju ustrezne organizacijske strukture za vojni čas. V zvezi s tem je opravila kadrovske in druge priprave na vseh ravneh. Z idejnopolitičnim usmerjanjem in praktičnim delovanjem je ZKS zagotovila odločilen vpliv v celotnih pripravah na splošni ljudski odpor. Komunisti so pri dosedanjih pripravah na splošni ljudski odpor predvsem oblikovali idejne in teoretične temelje splošnega ljudskega odpora med ljudmi, sodelovali pri reševanju raznih dilem in vodili idejni boj proti klasičnim nazorom o narodni obrambi in tehnokratsko-birokratskim težnjam pri uresničevanju naših pogledov in stališč za obrambo, splošni ljudski odpor in družbeno zaščito. Na tej podlagi prodira koncept splošnega ljudskega odpora do slehernega občana, vsi družbeni dejavniki v bazi pa se ukvarjajo z vprašanji splošnega ljudskega odpora kot s svojo redno in stalno nalogo.

VI. Mednarodni odnosi in dejavnost ZKS 1. V svetu se še naprej krepijo socialistične in protiimperialistične sile, socializem kot družbenoekonomski sistem čedalje bolj napreduje, veča se odločnost, povezovanje in enotnost narodov v boju proti kolonializmu, neokolonializmu in rasizmu, delavski razred pa sproti prilagaja oblike boja spremenjenim okoliščinam in oblikuje nove načine za uveljavljanje svojih interesov ter se vse tesneje povezuje in si izmenjuje izkušnje. V boju za politično in ekonomsko osvoboditev ter proti vsakršni obliki podrejanja in omejevanja svobodnega razvoja narodi vedno bolj ustvarjalno uporabljajo dognanja marksizma in leninizma, pobude in napotke pa črpajo tudi iz vse bogatejše prakse neuvrščenih dežel in dežel v razvoju. Posebno pa se je povečalo zanimanje za študij in uporabo marksizma. Prav tako marsikje proučujejo samoupravljanje, ki je v nekaterih delavskih strankah že glavni politični cilj. Veliko pričakovanje ljudi, da bo mednarodna napetost zaradi sporazumevanja in sodelovanja velikih sil popustila in da

178

končno prehajamo v mirnejše obdobje, se ni uresničilo. Sporazumevanje in sodelovanje velikih sil je sicer pozitivno vplivalo na položaj na svetu, predvsem na zmanjšanje možnosti svetovne katastrofe. Vendar se je pri razvoju dogodkov, še posebej ob krizi na Bližnjem vzhodu, pokazalo, da je sporazumevanje omejeno na interese velikih sil in da je nujno vključevanje najširšega kroga dežel v proces popuščanja in reševanja ključnih svetovnih problemov. V tem smislu je toliko večji pomen neuvrščene politike, kar sta potrdili konferenci neuvrščenih v Lusaki (1970) in v Alžiru (1973). Slednja pomeni novo kvaliteto enotnega in koordiniranega nastopanja neuvrščenih, njihove mobilnosti, akcijske sposobnosti in jasnega določanja akcij za bodočnost in se je zato uveljavila kot nezamenljiv dejavnik v mednarodnih odnosih. Čeprav se napredne sile v svetu čedalje bolj uveljavljajo, pa hkrati dvigajo glavo imperialistične, agresivne, protisocialistične in protidelavske sile s pritiski na manjše in manj razvite dežele in napredne tokove. Ohranila so se stara in nastajajo nova žarišča konfliktov, ki ogrožajo mir v svetu, kot so: agresija Izraela, teptanje pravic in svoboščin ter uničevanje vietnamskega ljudstva, agresivna politika marionetnih režimov v Aziji, delovanje rasističnih režimov v Afriki, fašistična diktatura v Čilu, ekonomska nadvlada in monopolistično razpolaganje z znanjem, tehnologijo in informacijami. To so oblike delovanja najbolj reakcionarnih sil v svetu, ki hkrati delujejo proti svobodi in neodvisnosti narodov, poglabljajo razlike med razvitimi in nerazvitimi in ohranjajo zgodovinsko preživele proizvodne odnose tudi v spremenjenih okoliščinah, tako v svetu kot znotraj držav, z novimi oblikami in sredstvi uveljavljanja interesov kapitala. Ta vse bolj prerašča v samostojno svetovno silo, ne glede na interese ljudi, narodov in svetovne skupnosti, ki si prisvaja vse dosežke dela in znanja, ustanavlja velike združene in povezane organizacije s podružnicami v vseh delih sveta, razvija ustrezne metode upravljanja in nadzora ter prilagaja svojim potrebam državne ustanove in razne druge družbene organizme in organizacije; posebno je očitna izraba mednarodnih organizacij v te namene. Med dejavnosti kapitala, posebno njegove najbolj razvite in skrajne oblike — nadnacionalne družbe — sodi tudi strategija in taktika do boja delavskega razreda in njegovih političnih organizacij v posameznih državah in v mednarodnem obsegu kakor tudi do zaščite in obrambe narodov in dežel v * 12

179

razvoju pred poskusi nadvlade in vdora tujih sovražnih sil, bodisi na materialnem ali idejnem in kulturnem področju. 2. K popuščanju napetosti v svetu in sporazumevanju med narodi in državami ter k utrjevanju in širjenju fronte miru, protiimperializma in socializma je veliko prispevala tudi naša država s svojo politiko miru, aktivne koeksistence, spoštovanja suverenosti, neodvisnosti in svobodnega razvoja narodov ter z bojem za enakopravne odnose med državami in narodi. S tem smo tudi v mednarodne odnose vključevali našo samoupravno socialistično usmeritev; pri tem smo v vseh konkretnih pobudah izhajali iz ocen in spoznanj, kaj objektivno utrjuje socializem v svetu in prispeva k osvoboditvi človeka, delovnih ljudi in narodov. Zveza komunistov in vsi drugi politični dejavniki v SR Sloveniji so utrjevali zavest o tesni povezanosti zunanje politike s samoupravno socialistično družbo, zavest o tem, da je krepitev politične enotnosti najtrdnejše jamstvo varnosti in neodvisnosti SFRJ, da je ustvarjalni razvoj samoupravnih socialističnih odnosov pogoj za odporno moč naše družbe, proti vsem zunanjim pritiskom ter neobhodna notranja prvina naše neuvrščene politike. Zanimanje delovnih ljudi za mednarodne dogodke in zavest o tesni povezanosti naše družbe z razvojem progresivnih sil v svetu in enakopravnega mednarodnega sodelovanja je spodbudila široko, razvejeno dejavnost družbenopolitičnih organizacij, občin, delovnih organizacij in društev na mednarodnem področju. Skladno z ustavnimi spremembami so se tudi razširile naloge in pristojnosti republik pri oblikovanju in uresničevanju zunanje politike ter ekonomskih odnosov s tujino. V ustrezno dejavnost raznih organizacij in sredstev informiranja se je vključila ZKS z organizacijo pogovorov in seminarjev o zunanjepolitičnih in ekonomskih vprašanjih, z izdajanjem informativnega biltena, občasnimi informacijami za člane in v drugih oblikah. Kljub temu pa ta prizadevanja niso bila redna in tudi ne vedno pravočasna. Poleg tega so se mednarodna vprašanja pogosteje obravnavala kot razlaga diplomatskih potez, ne pa kot področje idejnega in razrednega boja, ki ga je mogoče ocenjevati in voditi samo z ustvarjalno uporabo marksizma in leninizma. 3. Zveza komunistov Slovenije se je spopadla s težnjami, da se tekoča zunanja politika in ekonomski odnosi s tujino,

180

predvsem neposredni poslovni stiki, še nadalje odvijajo mimo odločilnega vpliva organiziranih subjektivnih dejavnikov v družbi, posebno delavcev in delovnih ljudi. Zveza komunistov si je sicer prizadevala omejiti zaprto, samo ozkim skupinam prepuščeno ali pa prisvojeno odločanje o zunanji politiki, ekonomskih odnosih s tujino in konkretnih poslovnih stikih delovnih organizacij ter poslovnih bank s tujimi partnerji. Vendar so pri tem pogosto izostali odločilni rezultati, čeprav so bili tisti, ki so opravljali te družbene funkcije oziroma zasedali ta delovna mesta, večinoma člani ZK. Drugi komunisti pa so toliko zanemarili pomen in vpliv konkretne dejavnosti in vsakodnevnih odločitev teh ozkih skupin na našo razvojno usmeritev in razredno naravnanost, da niso ustrezno reagirali, čeprav so pojave kritizirali in obsojali. V Sloveniji je tovrstna dejavnost nosilcev liberalističnih, etatističnih in tehnokratskih teženj pripeljala do skrajnosti, katerih dejansko vsebino in protirazredni, s tem pa tudi protiljudski značaj smo razkrivali v boju za uresničevanje sklepov 21. seje predsedstva ZKJ, skupne seje predsedstva ZKJ in SFRJ o vprašanjih naše politike v mednarodnih odnosih ter pisma predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ, idejno pa končno razjasnili na 29. seji CK ZKS. Vendar šele prizadevanja za ublažitev posledic prejšnje politike in usmeritve kakor tudi za dosledno uveljavljanje stališč in sklepov ZKS ter nove ustave odkrivajo, kako enostransko smo se v Sloveniji priklepali na razvite kapitalistične države na materialnem in duhovnem področju ter v kakšno odvisnost bi zašli, če se ne bi ZKS nepretrgano bojevala za prevlado samoupravnih socialističnih odnosov v družbi in s tem uveljavljala zgodovinske interese delavskega razreda. Med pomembne rezultate dejavnosti komunistov na tem področju prištevamo: — jasno idejno naravnanost in bolj poenoteno gledanje ter delovanje v odnosu do mednarodnih ekonomskih, političnih, kulturnih in znanstvenih dogajanj in stikov večine odločujočih družbenih dejavnikov; — tesnejše povezovanje med dejavniki, ki so odgovorni za mednarodne odnose in stike, kakor tudi večjo organiziranost ter usklađenost akcij na tem področju; — dosledno povezovanje Slovenije z drugimi republikami in pokrajinama pri oblikovanju in uresničevanju skupne politike na ekonomskem, socialnem, kulturnem, znanstvenem in 181

drugih področjih. To še posebej velja za premagovanje odklonov in odporov, ki so posledica prejšnjih usmeritev in konkretnih odločitev, ter težav, ki izvirajo iz mednarodnih ekonomskih, socialnih in političnih gibanj, kakor tudi za oblikovanje nadaljnjih razvojnih poti in sredstev; — spoznanje stvarnih dolgoročnih in kratkoročnih interesov delavcev v organizacijah združenega dela v vseh dejavnostih za tesno povezovanje z organizacijami v drugih republikah in pokrajinah ter za sodelovanje z deželami v razvoju na podlagi skupnega nastopanja naših organizacij in izrabe vseh, že vzpostavljenih, a v prejšnjem obdobju zanemarjenih ali celo opuščenih stikov; — ugotavljanje stvarnih možnosti naše ekonomske in politične neodvisnosti ter oblikovanje ustrezne dejavnosti in akcij v organizacijah združenega dela, zbornici, strokovnih zavodih in republiških organih ter v federaciji.

4. Zveza komunistov Slovenije in njeni organi so vključili v svojo dejavnost tudi tista vprašanja mednarodnih odnosov, za katera je Slovenija najbolj neposredno zainteresirana in lahko največ pripomore k njihovemu reševanju. Sem sodi sodelovanje s sosednimi državami: Italijo, Avstrijo in Madžarsko. ZK Slovenije je ves čas spodbujala razvoj dobrih sosedskih odnosov navzlic zaostritvam, ki so jih spodbujale reakcionarne iredentistične in šovinistične sile v zamejstvu, kajti nenehno razvijanje takih odnosov je temelj za reševanje nerešenih in spornih vprašanj. Z oblikovanjem jasne politike do nacionalnih manjšin v naši državi in z njenim doslednim uresničevanjem smo si prizadevali, da bi bile vse manjšine trajni dejavnik zbliževanja in sodelovanja med narodi, torej tudi naše manjšine v zamejstvu. Tako se je utrdilo spoznanje, da je obveznost do manjšin v zamejstvu obveznost vseh narodov Jugoslavije, ne pa samo njenega matičnega naroda. To se je potrdilo v zahtevi vseh delovnih ljudi v Jugoslaviji za priznanje makedonske manjšine v Bolgariji in v zahtevah za uresničevanje pravic slovenske oziroma hrvaške narodnostne skupnosti v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Centralni komite ZK Slovenije je dal med drugim pobudo za oblikovanje enotnih stališč in usklađeno delovanje vseh družbenih dejavnikov v boju za pravice slovenske narodnostne skupnosti v zamejstvu. Zavzeli smo jasno stališče, da je slo182

venska narodnostna skupnost v zamejstvu del slovenskega naroda in subjekt s pravico, da odloča o vprašanjih ohranitve svojega obstoja in razvoja. Pri tem smo poudarjali, da je dolžnost in pravica slovenske narodnostne skupnosti v zamejstvu boj za uveljavitev njenih pravic in da si prizadeva za skupen boj vseh pripadnikov skupnosti in združevanje njihovih interesov na nacionalni osnovi, ne glede na njihovo svetovno nazorsko opredeljenost. Uspešnost tega boja je odvisna od tega, koliko se slovenske narodnostne skupnosti vključujejo v akcije naprednih demokratičnih sil v državah, kjer živijo in, narobe od tega, koliko se te demokratične sile zavzemajo za uresničevanje prvinskih pravic narodnostnih skupnosti. Hkrati je poudaril, naj za pomoč pri uveljavljanju človečanskih in nacionalnopolitičnih pravic ter za enakopraven gospodarski položaj pripadnikov slovenske narodne skupnosti v zamejstvu skrbijo in prevzemajo odgovornost vsi družbeni dejavniki matičnega naroda. S posebno zaskrbljenostjo je slovenska in jugoslovanska javnost spremljala položaj slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. S kršitvijo in neizvajanjem določb avstrijske državne pogodbe so jim odtegnili pravice, ki jih uživajo nacionalne manjšine v vsem civiliziranem svetu. Oživljanje neofašističnih izpadov na Koroškem pa je izpričalo, da toleriranje šovinizma in gonje proti Slovencem utegne ogroziti celo demokratične pridobitve v sami Avstriji. Zato je še toliko bolj potrebno sodelovanje z naprednimi silami v avstrijski družbi, ki se bojujejo proti oživljanju fašizma in za osveščanje naprednih sil v vsej Evropi in se zavzemajo za evropsko popuščanje in varnost. V skladu s tem je Jugoslavija pripravila tudi razpravo o nacionalnih manjšinah za evropsko konferenco o varnosti in sodelovanju. 5. Zveza komunistov Slovenije je nadaljevala in še poglabljala vsestranske stike s komunističnimi in delavskimi partijami sosednih in drugih dežel.1 Zlasti sodelovanje s KP Italije se je odvijalo v najrazličnejših oblikah in na vseh rav1 Najplodnejše je vsekakor bilo sodelovanje ZK Slovenije z organizacijami KPI in še posebej z deželnim komitejem in federacijami KPI v Furlaniji-Julijski krajini. V manjšem obsegu pa so organizacije ZK Slovenije sodelovale tudi z organizacijami KPI v Venetu, Liguriji in Pesaru. Marksistični center pri CK ZKS je navezal stike z inštitutom Gramsci v Rimu.

183

1

neh organiziranja obeh partij ter je prispevalo k medsebojnemu spoznavanju in zbliževanju delavskega razreda Italije in Jugoslavije. Posebno neposredni so bili stiki organizacij ZK v obmejnih občinah,1 kar dokazujejo tudi teme, ki so jih obravnavali na teh srečanjih, saj se dotikajo vseh bistvenih vprašanj in dilem, s katerimi se srečujeta ZKS in KPI pri svojem delu, kakor tudi vprašanj mednarodnih odnosov in sodelovanja med delavskimi strankami. Organizacije ZK Slovenije so sodelovale tudi z deželnim? vodstvoma KP Avstrije za Koroško in Štajersko in z organizacijami KPA v njenem okviru.2 Povečalo se je tudi sodelovanje ZKS z organizacijami madžarske socialistične delavske partije, čeprav še ne povsem tako, za kar si komunisti prizadevamo.3 V okviru širokega mednarodnega povezovanja ZKJ smo uspešno razvijali vsestranske stike z delavskimi strankami socialističnih dežel v duhu prijateljstva in medsebojnega razumevanja ter ob spoštovanju posebnosti notranjega razvoja in mednarodnega položaja vsake dežele. Razširili smo tudi sodelovanje s komunističnimi in delavskimi partijami in z drugimi progresivnimi strankami zahodnih kapitalističnih dežel kakor tudi z naprednimi strankami in gibanji v deželah v razvoju. S tako razvejano dejavnostjo komunistov in organizacij ZKS smo hkrati prispevali k temu, da so se druge delavske stranke seznanjale z dosežki graditve socializma in s samoupravnimi odnosi v naši deželi ter smo po tej poti prav tako ustvarjali razmere za boljše medsebojno razumevanje.

6. Zveza komunistov in druge družbenopolitične organizacije v Sloveniji so se vselej hitro in angažirano pridružile ši1 Predvsem Tolmin, Nova Gorica, Koper, Izola in Piran. Z naše strani so sodelovali komiteji občinskih konferenc, organizacije ZK v tovarnah, krajevnih skupnostih in posamezni predstavniki ZKS in KPI. 2 Sodelovanje med CK ZKS in deželnima vodstvoma KP Avstrije je potekalo v občasnih srečanjih delegacij z izmenjavo informacij o aktualnih vprašanjih dela ZKS in KPA. Komiteji občinskih konferenc ZKS Jesenice, Kranj, Radovljica, Tržič, Ravne, Slovenj Gradec so sodelovali z deželnim vodstvom KPA za Koroško in okrožnimi vodstvi na Koroškem, mestni komite ZKS Maribor pa je imel občasne stike z deželnim vodstvom KPA za Štajersko. 3 Prevladujoča oblika sodelovanja so bile izmenjave delegacij med organizacijami madžarske socialistične delavske partije z območja Szombathelyja in organizacijami ZKS z območja Murske sobote in Lendave.

184

roki akciji za pomoč, podporo in solidarnost z vsemi naprednimi silami, ki se bojujejo proti imperialistični agresiji in vsem načinom in oblikam podrejanja. Delavski razred in delovni ljudje so podprli boj narodov Vietnama, Laosa in Kambodže, arabske narode v boju proti okupaciji in agresiji Izraela, napredne sile in ljudstvo v Čilu v boju proti fašističnemu režimu in narode v narodnoosvobodilnem boju proti portugalskemu kolonializmu ter rasističnima režimoma v Južnoafriški uniji in Rodeziji. Pri tem smo razvijali in utrjevali zavest delovnih ljudi, da zatiranje ljudstev ni stvar le posameznih režimov, marveč sestavni del mednarodne agresije, ki jo podpirajo in izvajajo imperialistične sile, da bi ohranile pridobljene monopolne položaje. Boj teh ljudstev je torej sestavni del boja naprednih in socialističnih sil v svetu, ta ljudstva pa so naravni zaveznik mednarodnega delavskega razreda v boju za osvoboditev dela.

PRILOGA Seje konference in centralnega komiteja ZKS po VI. kongresu ZKS z dokumentacijo 1. seja CK ZKS — 11.12.1968 Dnevni red: 1. Izvolitev predsednika CK ZKS, sekretarja in članov sekretariata CK ZKS. 2. Ustanovitev komisij CK in izvolitev predsednikov komisij. 3. Razno. 2. seja CK ZKS — 20.1.1969 Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 1. seje CK ZKS. 2. Politične priprave na skupščinske volitve. 3. Metode in program dela centralnega komiteja in komisij. 4. Imenovanje članov komisij. 5. Razno.

DOKUMENTACIJA

— Pred drugo sejo CK ZKS »Volitve in komunisti«. »Komunist«, Ljubljana — 17. 1. 1969. 3. seja CK ZKS — 6. 3. 1969

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 2. seje CK ZKS. 2. Razprava o osnutkih dokumentov in gradivu za IX. kongres ZKJ. 3. Poročilo o delu sekretariata CK ZKS med 1. in 3. sejo CK ZKS. 4. Imenovanje članov komisije CK ZKS za proučevanje zgodovine ZKS in komisije CK ZKS za družbenopolitični sistem. 5. Razno.

DOKUMENTACIJA — Uvodni govor predsednika CK ZKS Franceta Popita: »Velik napor za konkretizacijo samoupravne poti našega socialističnega razvoja«. »Komunist«, Ljubljana — 7. 3. 1969. — Razprave »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 11. 3. 1969. 4. seja CK ZKS — 20. 3. 1969

Dnevni red: 1. Pokongresna dejavnost komunistov. 2. Poslovnik CK ZKS. 3. Razprave o: a) predlogu za razširitev naklade in financiranje slovenske izdaje »Komunista« iz članarine; b) izhodiščih za financiranje dejavnosti ZKS za leto 1969. 4. Razno.

DOKUMENTACIJA — Uvodni govor Milana Kučana, člana sekretariata CK ZKS: »Kongres je utrdil dosedanjo politično usmeritev«. »Komunist«, Ljubljana — 21. 3.1969. Slavnostna seja CK ZKS ob 50-letnici KPJ — ZKS — 21. 4. 1969

Dnevni red: Slavnostni govor predsednika CK ZKS Franceta Popita.

186

5. seja CK ZKS — 12. 5. 1969

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnikov 3. in 4. seje CK ZKS. 2. Razprava in sklepanje o predlogu sklepa o izvolitvi dela konference ZKS. 3. Poročilo uredniškega odbora »Komunista« in razprava o poročilu. 4. Poročilo o delu upravnega odbora sklada za družbenopolitične raziskave in publicistiko ter razprava o poročilu. 5. Poročilo o delu komisij CK ZKS. 6. Obravnava in sklepanje o: a) predlogu zaključnega računa CK ZKS za leto 1968; b) predlogu sklepa o delitvi članarine v letu 1969; c) predlogu finančnega načrta CK ZKS za leto 1969; d) sklepu o nalogah administrativno-finančne komisije CK ZKS; e) sklepu o izplačilih in povračilih osebnih dohodkov in stroškov članom CK ZKS in funkcionarjem CK ZKS. 7. Razno.

DOKUMENTACIJA

— Izvlečki iz poročila uredniškega odbora »Komunista« in upravnega odbora sklada za družbenopolitične raziskave in publicistiko. — Sklepi o izvolitvi dela konference ZKS; sklepi v zvezi slovenske izdaje »Komunista« in sklepi v zvezi s skladom za družbenopolitične raziskave in publicistiko. »Komunist«, Ljubljana — 16. 5. 1969. — Dokumenti 5. seje CK ZKS: zaključni račun CK ZKS za leto 1968, načela o uporabi in delitvi članarine ZKS v letu 1969 ter finančni načrt CK ZKS za leto 1969. — Sklep o nalogah administrativno-finančne komisije CK ZKS ter sklep o izplačilih in povračilih osebnih dohodkov in stroškov članom CK ZKS in funkcionarjem ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 23. 5. 1969. 6. seja CK ZKS — 3. 6. in 13. 6.1969

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 5. seje CK ZKS. 2. Samoupravljanje in organizacija dela v delovnih organizacijah. 3. Ocena aktivnosti komunistov v pripravah na skupščinske volitve. 4. Razno. DOKUMENTACIJA

— Osnutek tez za 6. sejo CK ZKS: »Samoupravljanje in organizacija dela v delovnih organizacijah«.

187

»Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 23. 5.1969. — Vlado Janžič: »Bogate izkušnje«. Ocena dejavnosti komunistov v pripravah na volitve. »Komunist«, Ljubljana, 30. 5.1969. — Uvodni referat Zvoneta Dragana: »Učinkovitejše samoupravljanje v delovnih organizacijah in položaj človeka v delovnih procesih«. — Razprave po referatu. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 6. junij 1969. — Stališča o nalogah ZK pri nadaljnjem razvoju samoupravljanja in organizacije dela v delovnih organizacijah«. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 20. 6.1969. — Referat Vlada Janžiča, člana sekretariata CK ZKS: »Vloga Zveze komunistov in organizacij ZK med minulimi volitvami«. — Razprava o vlogi komunistov v pripravah na skupščinske volitve. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 20. 6.1969. — Sklep o nalogah Zveze komunistov po volitvah. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 11. 7.1969. 7. seja CK ZKS — 8. 7.1969

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 6. seje CK ZKS. 2. Sklepi o nalogah komunistov po volitvah. 3. Aktualna vprašanja preobrazbe ZKS. 4. Nekatera vprašanja idejnopolitičnega usposabljanja komunistov. 5. Sistem informiranja in komuniciranja v ZKS. 6. Predlog uskladitve statuta ZKS s statutom ZKJ. 7. Sklic 1. seje konference ZKS. 8. Razno.

DOKUMENTACIJA — Gradivo in predlogi sklepov za: »Aktualna vprašanja preobrazbe ZK Slovenije«. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 27. 7.1969. — Teze in predlogi stališč za: »Nekatera vprašanja idejnopolitičnega usposabljanja komunistov« in »Sistem komuniciranja in informiranja v ZK Slovenije«. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 4. 7.1969. — Uvodni referati in razprave k 3., 4. in 5. točki dnevnega reda. — Sklic 1. seje konference ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 11.7.1969. — Osnutek sprememb in dopolnitev statuta ZKS. — Obrazložitev osnutka in razprave. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 25.7.1969. — Sklepi 7. seje CK ZKS: »O nalogah komunistov v procesu preobrazbe ZKS«. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 24.10.1969.

188

8. seja CK ZKS — 9.10., 13.10. in 20.10.1969

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 7. seje CK ZKS. 2. Aktualni idejnopolitični in družbenoekonomski problemi. 3. Poročilo o delu sekretariata CK ZKS med 3. in 8. sejo CK ZKS. 4. Sklepi o aktualnih vprašanjih preobrazbe ZKS, idejnopolitičnem usposabljanju komunistov ter o informiranju in komuniciranju v ZKS. 5. Razno. DOKUMENTACIJA

— Referat predsednika CK ZKS Franceta Popita o aktualnih idejnopolitičnih in družbenoekonomskih problemih: »Revolucionarna vloga komunistov je v tem, da prispevajo k organiziranosti boja in vplivajo na zavest množic«. »Komunist«, Ljubljana — 10.10.1969. — Razprava z 8. seje CK ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 24.10.1969. — Razprava Edvarda Kardelja na 8. seji CK ZKS: »Razredna pozicija zveze komunistov«. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga »Naša sodobnost«, 30.10.1969. •— Stališča in sklepi CK ZKS o neposrednih nalogah komunistov po osmi seji. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 24.10.1969. — Sklepi o nalogah komunistov v procesu preobrazbe. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 24.10.1969. 9. seja CK ZKS — 27.11.1969

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 8. seje CK ZKS. 2. Razprava o osnutku resolucije za 1. sejo konference ZKS. 3. Sklic 1. seje konference ZKS. 4. Razno. DOKUMENTACIJA — Obrazložitev osnutka resolucije l.seje konference ZKS. — Predlog resolucije 1. seje konference ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 12.12.1969. 10. seja CK ZKS — 18.12.1969 Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 9. seje CK ZKS. 2. Poročilo o delu sekretariata med 8. in 10. sejo CK ZKS.

189

3. Razprava o osnutku poročila o delu centralnega komiteja ZKS od VI. kongresa ZKS do prve seje konference Zveze komunistov Slovenije. 4. Razprava o delu organov CK ZKS. 5. Razprava o predlogu uskladitve statuta ZKS s statutom ZKJ. 6. Razno.

DOKUMENTACIJA — Uvodni referat predsednika CK ZKS Franceta Popita: »Ustvarjalni odnos ZK do družbenih vprašanj«. »Komunist«, Ljubljana — 1.1.1970. 1. seja konference ZKS — 8. in 9.1.1970 Dnevni red: 1. Konstituiranje konference. 2. Poročilo o delu centralnega komiteja, častnega razsodišča in revizijske komisije ZKS. 3. Aktualna vprašanja političnega in družbenoekonomskega razvoja na Slovenskem. 4. Razprava in sklepanje o poročilih in osnutku resolucije. 5. Uskladitev statuta ZKS s statutom ZKJ. 6. Razno.

DOKUMENTACIJA — Gradivo za pripravo resolucije 1. seje konference ZK Slovenije: »Idejnopolitični problemi socialne strukture in sodobne vloge Zveze komunistov«. »Komunist, Ljubljana — Posebna priloga, 21.11.1969. — Osnutek resolucije 1. seje konference ZKS. »Komunist, Ljubljana — 12.12.1969. — Uvodni referat sekretarja sekretariata CK ZKS inž. Andreja Marinca. »Komunist«, Ljubljana — 9. 1. 1970. — Povzetki razprav. »Komunist«, Ljubljana — 9., 14. in 23. 1. 1970. — Resolucija 1. seje konference ZKS. — Razprava Edvarda Kardelja: »Razlikovati je treba pojem socialnih diferenciacij od pojma socialnih razlik«. — Spremembe in dopolnitve statuta ZKS, sprejete na 1. seji konference ZKS. — Poslovnik častnega razsodišča ZKS. »Komunist«, Ljubljana — 14.1.1970. — Brošura: »Prva seja konference Zveze komunistov Slovenije« (Uvodni referat sekretarja sekretariata CK ZKS inž. Andreja Marinca. Razprave. Resolucija 1. seje konference ZKS. Uskladitev statuta ZKS s statutom ZKJ. Poslovnik častnega razsodišča ZK Slovenije).

190

11. seja CK ZKS — 26.1.1970

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 10. seje CK ZKS. 2. Predlog programa uresničevanja resolucije 1. seje konference ZKS. 3. Razno.

DOKUMENTACIJA — Delovni načrt CK ZKS za uresničevanje resolucije l.seje konference ZKS. — Povzetki razprav. »Komunist«, Ljubljana — 30.1.1970. Slavnostna seja CK ZKS in odbora za pripravo 100-letnice Leninovega rojstva — 23. 4.1970 — Govor Borisa Ziherla. »Komunist«, Ljubljana — 24. 4.1970.

12. seja CK ZKS — 11.3.1970 Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 11. seje CK ZKS. 2. Razprava o nekaterih temeljnih vprašanjih kulture in aktualnih nalogah komunistov. 3. Poročilo o delu sekretariata CK ZKS med 10. in 12. sejo CK ZKS. 4. Razno. DOKUMENTACIJA — Osnutek tez za 12. sejo CK ZKS »Nekatera temeljna vprašanja kulture in aktualne politične naloge«. »Komunist«, Ljubljana — 20. 2.1970. — Gradivo o aktualnih vprašanjih kulture. »Informacije CK ZKS — Komisija za idejna vprašanja kulture« — št. 1—2/1970. — Referat dr. Borisa Majerja »Zavezanost socialistični misiji«. »Mesto kulture v samoupravni družbi in aktualne naloge komunistov.« — Razprave. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 20. 3.1970. — Sklepi 12. seje CK ZKS: »O nekaterih temeljnih vprašanjih kulture in aktualnih nalogah komunistov«. (Sprejeti na 15. seji CK ZKS — 9.7.1970). »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga 17. 7.1970.

13. seja CK ZKS — 7. 4.1970 Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 12. seje CK ZKS. 2. Družbenoekonomski vidiki razvoja kmetijstva v Sloveniji. 3. Obravnava in sklepanje: a) o poročilu revizijske komisije ZKS in zaključnem računu centralnega komiteja ZKS za leto 1969;

191

b) o načelih za uporabo in razdelitev sredstev iz članarine v letu 1970; c) o finančnem načrtu centralnega komiteja ZKS za leto 1970; d) o uskladitvi višine članarine v ZKS s sklepom predsedstva ZKJ. 4. Razno.

DOKUMENTACIJA — Družbenoekonomski vidiki razvoja kmetijstva v Sloveniji. (Gradivo za 13. sejo CK ZKS.). »Komunist«, Ljubljana —20. 3.1970. — Uvodni referat inž. Milovana Zidarja: »Vloga ZK pri nadaljnjem razvoju družbenoekonomskih odnosov v kmetijstvu in na vasi«. — Razprava. — Sklep o zaključnem računu za leto 1969. — Sklep o načelih za uporabo in razdelitev sredstev iz članarine v letu 1970. — Sklep o finančnem načrtu centralnega komiteja ZKS in njegovih organov za leto 1970. — Sklep o višini in načinu obračunavanja članarine ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 17. 4.1970.

14. seja CK ZKS — 11. 6.1970

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 13. seje CK ZKS. 2. Aktualna vprašanja kadrovske politike v Sloveniji. 3. Poročilo odbora za proslavo 50-letnice ZKJ, sindikatov in SKOJ v Sloveniji in razrešitev odbora. 4. Razno: a) razrešitev in imenovanje predsednikov komisij CK ZKS: — za mednacionalne in medrepubliške odnose, — za mednarodna ekonomska in politična vprašanja ter stike z drugimi komunističnimi partijami; b) razprava o predlogu sklepa o spremembah in dopolnitvah sklepa CK ZKS o izplačilih in povračilih osebnih dohodkov in stroškov članom CK ZKS in funkcionarjem ZK Slovenije. DOKUMENTACIJA — Pogovor urednika »Komunista« Vlajka Krivokapiča s članom sekretariata CK ZKS Vladom Janžičem pred 14. sejo CK ZKS o »Kadrovski politiki«. — Uvodni referat Vlada Janžiča, člana sekretariata CK ZKS: »Aktualna vprašanja kadrovske politike v Sloveniji«. — Razprave. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 26. 6.1970. — Sklepi o vlogi in nalogah ZKS na področju kadrovske politike (sprejeti na 15. seji CK ZKS — 9. 7.1970). »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 17.7.1970. — Brošura: »Aktualna vprašanja kadrovske politike«.

192

2. seja konference ZKS — 25. 6.1970 Dnevni red: 1. Naloge komunistov pri razvoju družbenoekonomskih odnosov v kmetijstvu. 2. Informacija o uresničevanju resolucije l.seje konference ZK Slovenije. 3. Razno. DOKUMENTACIJA — Predlog stališč in sklepov seje konference ZKS o aktualnih in družbenoekonomskih vprašanjih razvoja kmetijstva. »Komunist«, Ljubljana — 12. 6.1970. — Uvodni referat Zvoneta Dragana, predsednika komisije CK ZKS za družbenoekonomske odnose in ekonomsko politiko: »Nekatere politične in družbenoekonomske osnove razvoja kmetijstva in vloga ZKS». »Komunist«, Ljubljana — 26.6.1970. — Razprave. — Poročilo o uresničevanju resolucije 1. seje konference ZK Slovenije in razprave po poročilu. — Poročilo komisije za sklepe o nalogah komunistov pri razvoju družbenoekonomskih odnosov v kmetijstvu. — Stališča in sklepi 2. seje konference ZKS o aktualnih političnih in družbenoekonomskih vprašanjih razvoja kmetijstva. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 3.7.1970. — Brošura: Preosnova kmetijstva in podeželja.

15. seja CK ZKS — 9. 7.1970 Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 14. seje CK ZKS. 2. Sklepi 12. seje CK ZKS o nekaterih temeljnih vprašanjih kulture in aktualnih nalogah komunistov. 3. Sklepi 14. seje CK ZKS o vlogi in nalogah ZKS na področju kadrovske politike. 4. Poročilo o delu sekretariata CK ZKS med 12. sejo in 15. sejo CK ZKS. 5. Razno: a) Obravnava in sprejem pravilnika o finančnem in materialnem poslovanju komitejev ZKS; b) Sklep o volitvah delegatov za sejo konference ZK Jugoslavije v organizacijah ZK Slovenije. DOKUMENTACIJA — Predgovor in razprava o predlogu sklepov 12. seje CK ZKS na področju kulturne politike. — Sklepi 12. seje CK ZKS — »O vlogi in nalogah ZKS na področju kulturne politike«. — Sprejem pravilnika o finančno-materialnem poslovanju komitejev ZKS. — Sklep o volitvah delegatov za sejo konference ZKJ v organizacijah ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 17.7.1970. 13 Sedmi kongres ZKS

193

16. seja CK ZKS — 5.10.1970 Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 15. seje CK ZKS. 2. Aktualna politična vprašanja pri uresničevanju politike Zveze komunistov. 3. Akcijski program za uresničevanje sklepov 2. seje konference ZKS (o kmetijstvu). 4. Razno.

DOKUMENTACIJA — Referat predsednika CK ZKS Franceta Popita: »Zvezi komunistov večjo ideološko moč in prodornost«. —Razprave. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 9.10.1970. 17. seja CK ZKS — 8.12.1970 Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 16. seje CK ZKS. 2. Razprava o spremembah političnega sistema v federaciji. 3. Poročilo o delu organov CK ZKS in na podlagi 29. člena statuta ZKS razprava o delu predsednika CK ZKS, sekretarja in članov sekretariata ter o delu predsednikov komisij. 4. Poročilo o delu komisije za vprašanja predvojnih komunistov in drugih revolucionarnih delavcev. 5. Razno.

DOKUMENTACIJA — Kristan dr. Ivan: »K novim odnosom v federaciji«. »Komunist«, Ljubljana — 4.12.1970. — Uvodni referat Milana Kučana, člana sekretariata CK ZKS: »Nove dimenzije samoupravljanja«. — Povzetki razprav po referatu. — Sklepi 17. seje CK ZKS: »O spremembah političnega sistema v federaciji«. — Poročilo predsednika CK ZKS Franceta Popita o delu organov CK ZKS. — Povzetki razprav o poročilu. — Poročilo o delu komisije za vprašanja predvojnih komunistov in drugih revolucionarnih delavcev. — Sklep o skrbi za probleme revolucionarnih delavcev iz predvojnega in medvojnega obdobja. — Delovni načrt CK ZKS. »Komunist«, Ljubljana — »Dokumenti«, 11.12.1970.

18. seja CK ZKS — 19. 2.1971 Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 17. seje CK ZKS. 2. Uresničevanje družbenoekonomske reforme in stabilizacije ter spremembe v družbenoekonomskem sistemu.

194

3. Ustanovitev komisije CK ZKS za kadrovsko politiko. 4. Priprave na 3. sejo konference Zveze komunistov Slovenije (vsebinske in kadrovske). 5. Razno: a) kadrovske spremembe v komisijah CK ZKS; b) imenovanje članov v konferenco ZK ljubljanske armadne oblasti; c) imenovanje članov zvezne konference ZK v JLA; d) izvolitev delegatov za II. kongres samoupravljavcev; e) sklep o začasnem financiranju CK ZKS od 1.1.1971 do 31.3.1971.

DOKUMENTACIJA — Uvodni referat predsednika komisije za družbenoekonomske odnose in ekonomsko politiko CK ZKS Zvoneta Dragana: »Reforma, stabilizacija in razvoj družbenoekonomskih odnosov ter plansko-tržnega gospodarstva«. — Povzetki razprav po referatu. — Predlog za ustanovitev komisije CK ZKS za kadrovsko politiko. — Povzetki razprav o pripravah za 3. sejo konference ZKS. »Komunist«, Ljubljana — »Dokumenti«, 26. 2.1971. 19. seja CK ZKS — 23.4.1971 Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 18. seje CK ZKS. 2. Idejnopolitična vprašanja vzgoje in izobraževanja in naloge komunistov. 3. Obravnava in sklepanje: a) o poročilu revizijske komisije CK ZKS; b) o zaključnem računu CK ZKS za leto 1970; c) o finančnem načrtu CK ZKS za leto 1971; d) o dopolnitvi k sklepu o načelih za uporabo in razdelitev sredstev iz članarine. 4. Razno.

DOKUMENTACIJA — Uvodni referat dr. Vladimira Bračiča: »Družba je zainteresirana za sodobno in učinkovito šolo«. — Stališča in naloge Zveze komunistov Slovenije o idejnopolitičnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja. — Povzetki razprav. — Kratko uvodno pojasnilo s predlogom financiranja ZKS v letu 1971 Leopolda Jeseneka, tajnika strokovnih služb CK ZKS. —Sklep o zaključnem računu CK ZKS za leto 1970. — Obrazložitev sklepa o načelih za uporabo in delitev sredstev iz članarine v letu 1971. — Povzetek stališč in mnenj s posvetov sekretarjev komitejev občinskih konferenc ZKS k predlogu financiranja dejavnosti ZKS v letu 1971. — Sklep o finančnem računu centralnega komiteja ZKS in njegovih organov za leto 1971. »Komunist«, Ljubljana — »Dokumenti«, 7.5.1971. 13'

195

20. seja CK ZKS — 13. 5.1971

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 19. seje CK ZKS. 2. Delovanje Zveze komunistov Slovenije in aktualna političnoekonomska situacija ter uresničevanje politike, sprejete na 17. seji predsedstva ZKJ. 3. Razno.

DOKUMENTACIJA — Referat sekretarja sekretariata CK ZKS inž. Andreja Marinca: »Delo komunistov Slovenije pri uresničevanju sklepov 17. seje predsedstva ZKJ naj bo konkretno in enotno«. — Sklepi in stališča 20. seje CK ZKS. »Komunist«, Ljubljana — »Dokumenti«, 21. 5.1971. 21. seja CK ZKS — 27.5.1971

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 20. seje CK ZKS. 2. Razprava o tezah za obravnavo socialne diferenciacije na 3. seji konference Zveze komunistov Slovenije. 3. Uresničevanje akcijskega programa 2. seje konference ZKS o kmetijstvu. 4. Poročilo o delu sekretariata CK ZKS med 17. in 20. sejo CK ZKS. 5. Stališča CK ZKS o uporabi nekaterih statutarnih določil o organiziranosti ZK v Ljubljani. 6. Razno. DOKUMENTACIJA — Uvodno poročilo Vinka Hafnerja, člana CK ZKS, o delovnem gradivu in osnutku tez o socialni diferenciaciji: »Kje so izvori socialne diferenciacije«. »Komunist«, Ljubljana — 28. 5.1971. — Razprava o tezah za obravnavo socialne diferenciacije na 3. seji konference ZKS. — Poročilo in razprava o uresničevanju akcijskega programa 2. seje konference ZKS o kmetijstvu. — Sklep o ustanovitvi občinskih organizacij ZK v Ljubljani in obrazložitev sklepa. »Komunist«, Ljubljana — 4. 6.1971. 22. seja CK ZKS — 28. 6.1971

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 21. seje CK ZKS. 2. Nekateri aspekti mednarodnega položaja Jugoslavije, politična situacija in naloge zveze komunistov. 3. Razno.

196

23. seja CK ZKS — 29. in 30. 9.1971

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 22. seje CK ZKS. 2. Razprava o uresničevanju stališč in sklepov 6. seje CK ZKS in o nalogah ZK pri nadaljnjem razvoju samoupravnih odnosov v organizacijah združenega dela. 3. Sklic 3. seje konference ZKS in razprava o predlogu poročila o delu CK ZKS med 2. in 3. sejo konference ZKS. 4. Sklep o volitvah delegatov za sejo konference ZKJ v organizacijah ZKS. 5. Poročila sekretariata CK ZKS: — o delu sekretariata CK ZKS med 20. in 23. sejo CK ZKS; — o stališčih, ki jih je sekretariat sprejel o akciji nekaterih poslancev — komunistov pri kandidiranju članov predsedstva SFRJ iz Slovenije; — o izvajanju sklepa 21. seje CK ZKS o ustanovitvi občinskih organizacij v Ljubljani. 6. Razno: — pooblastilo za podpis samoupravnega sporazuma o nadomestilih osebnih dohodkov za voljene in imenovane funkcionarje v ZKS. DOKUMENTACIJA — Referat Danice Jurkovič, članice sekretariata CK ZKS: »Zveza komunistov Slovenije je proti vsakršnemu odtujevanju sredstev družbene akumulacije«. — Povzetki razprav. — Uvodna beseda Franceta Popita, predsednika CK ZKS k 5. točki dnevnega reda: »Otresti se moramo tradicij klasičnega buržoaznega političnega sistema«. — Stališča sekretariata CK ZKS o akciji nekaterih poslancev- komunistov. — Poročilo sekretariata CK ZKS o uresničevanju sklepa 21. seje CK ZKS o ustanovitvi občinskih organizacij ZK v Ljubljani. »Komunist«, Ljubljana, 2.10.1971. — Avtorizirane razprave. »Komunist«, Ljubljana — 9.10.1971.

3. seja konference ZKS — 17., 18. in 19.11.1971

Dnevni red: 1. Izvolitev organov seje konference. 2. Poročilo o delu centralnega komiteja ZKS med 2. in 3. sejo konference ZKS, častnega razsodišča in revizijske komisije ZKS. 3. Zveza komunistov in socialno razlikovanje v naši družbi. 4. Razno.

DOKUMENTACIJA — Poročilo Vinka Hafnerja: »Naloge ZK pri obravnavanju socialnih razlik«. — Povzetki razprav po poročilu o socialnem razlikovanju.

197

— Razprava Edvarda Kardelja na 3. seji konference ZKS. — Uvodni referat Vlada Janžiča k poročilu o delu centralnega komiteja ZKS med 2. in 3. sejo konference ZKS. — Povzetki razprav k poročilu o delu CK ZKS med 2. in 3. sejo konference ZKS. »Komunist«, Ljubljana — 20.11.1971. — Brošura: »Socialno razlikovanje«. Tretja seja konference Zveze komunistov Slovenije.

24. seja CK ZKS — 15.12.1971

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 23. seje CK ZKS. 2. Sprejem sklepov 23. seje CK ZKS o nalogah komunistov pri nadaljnjem razvoju samoupravljanja. 3. Aktivnost ZKS pri uresničevanju koncepta SLO. 4. Obravnava in sklepanje: — o nekaterih stališčih in nalogah administrativno-finančne komisije CK ZKS v zvezi s financiranjem ZKS. 5. Informacija o 21. seji predsedstva ZKJ. 6. Razno.

DOKUMENTACIJA — Referat predsednika CK ZKS Franceta Popita o uresničevanju sklepov 21. seje predsedstva ZKJ v Sloveniji. — Referat Alberta Jakopiča-Kajtimira o nalogah slovenskih komunistov pri uresničevanju koncepta SLO. —• Stališča in sklepi 23. seje CK ZKS o nalogah komunistov pri nadaljnjem razvoju samoupravljanja. — Uresničevanje stališč in sklepov 6. seje CK ZKS »o samoupravljanju in organizaciji dela v delovnih organizacijah«. »Komunist«, Ljubljana — št. 50/17.12.1971. — Razprave in sklepi o nalogah ZKS pri uresničevanju koncepta SLO. — Obrazložitev Martina Koširja o predlogih v zvezi s financiranjem ZKS, stališča centralnega komiteja o tem in sklep o višini in načinu obračunavanja članarine v ZKS. — Razprava o uresničevanju sklepov 21. seje predsedstva ZKJ v Zvezi komunistov Slovenije: a) Razprava sekretarja CK ZKS inž. Andreja Marinca; b) Povzetki ostalih razprav. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 29.12.1971.

25. seja CK ZKS — 20.1.1972

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 24. seje CK ZKS. 2. Aktualne naloge ZKS. 3. Akcijski program CK ZKS za uresničevanje stališč 3. seje konference ZKS o socialnem razlikovanju.

198

4. Razno: — volitve člana sekretariata CK ZKS in — sklep o začasnem financiranju CK ZKS. DOKUMENTACIJA — Uvodni referat sekretarja CK ZKS inž. Andreja Marinca o nalogah zveze komunistov v prihodnjem obdobju. »Komunist«, Ljubljana — št. 3/21.1.1972. — Razprave o aktualnih nalogah ZKS. — Sklepi 25. seje CK ZK Slovenije. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 28.1.1972.

26. seja CK ZKS — 8. 5.1972

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 25. seje CK ZKS. 2. Poročilo o aktivnosti ZKS po 21. seji predsedstva ZKJ in ocena družbenoekonomske in politične situacije v Sloveniji: — poročilo o aktivnosti organov in organizacij ZKS po 21. seji predsedstva ZKJ; — poročilo o delu sekretariata CK ZKS med 23. in 26. sejo CK ZKS; — predlog akcijskega programa nalog CK ZKS po 2. seji konference ZKJ. 3. Poročilo o uresničevanju stališč o socialnem razlikovanju. 4. Ustanovitev marksističnega centra pri CK ZKS. 5. Poročilo o praznovanju 100-letnice Leninovega rojstva: — poročilo o delu odbora; — razrešitev odbora. 6. Financiranje ZK Slovenije v letu 1972: — Obravnava in sklepanje: a) o poročilu revizijske komisije ZKS; b) o zaključnem računu CK ZKS, skladov ZKS in skladov CK ZKS za leto 1971; c) o dopolnitvi sklepa o načelih za uporabo in razdelitev sredstev iz članarine za leto 1971.

DOKUMENTACIJA — Referat predsednika CK ZKS Franceta Popita — Ocena aktualnih notranjepolitičnih razmer. »Komunist«, Ljubljana —• št. 19/12. 5.1972. — Razprava o družbenoekonomskih in političnih razmerah v Sloveniji. — Sklep o ustanovitvi marksističnega centra pri CK ZKS. — Financiranje zveze komunistov v letu 1972. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 19. 5.1972. — Pravilnik o mesečnem nadomestilu OD in drugih nadomestilih voljenim ter imenovanim funkcionarjem ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 21. 7.1972.

199

27. seja CK ZKS — 10. 7.1972

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 26. seje. 2. Razprava o družbenem dogovarjanju in samoupravnem sporazumevanju o merilih za usmerjanje delitve dohodka in osebnih dohodkov. 3. Predlog sklepa o ustanovitvi politične šole pri CK ZKS. 4. Razprava in sklepanje o dopolnitvi organiziranosti ZKS. 5. Predlog sklepa o volitvah delegatov za 3. sejo konference ZKJ v organizacijah ZKS. 6. Razno. DOKUMENTACIJA — Uvodni referat Petra Toša — O družbenem dogovarjanju in samoupravnem sporazumevanju o merilih za usmerjanje dohodka in osebnih dohodkov. — Sklep o ustanovitvi politične šole z obrazložitvijo člana sekretariata CK ZKS Milana Kučana. — Sklep o načinu in merilih za izvajanje 9. člena statuta ZK Slovenije z obrazložitvijo Mirana Potrča. — Sklep o volitvah delegatov za 3. sejo konference ZKJ v organizacijah ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 14. 7.1972. — Razprava predsednika skupščine SRS Sergeja Kraigherja o družbenem dogovarjanju in samoupravnem sporazumevanju. — Pravilnik o mesečnem nadomestilu OD in drugih nadomestilih voljenim ter imenovanim funkcionarjem ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 21.7.1972. — Razprave. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 28. 7.1972. 28. seja CK ZKS — 28. 9.1972

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 27. seje CK ZKS. 2. Uresničevanje nalog ZKS s področja kadrovske politike v graditvi samoupravnih družbenih odnosov. 3. Poročilo komiteja univerzitetne konference ZKS o idejnopolitičnih vprašanjih dejavnosti ZK na ljubljanski univerzi. 4. Razno.

DOKUMENTACIJA — Ocena uresničevanja sklepov in nalog ZKS na področju kadrovske politike. -— Uvodna beseda Janeza Strniše, predsednika komisije za kadrovsko politiko pri CK ZKS. — Razprave. — Uvodni referat sekretarja komiteja UK ZKS Gojka Staniča k poročilu o idejnopolitičnih vprašanjih dejavnosti ZK na ljubljanski univerzi.

200

»Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 6.10.1972. — Sklepi 28. seje CK ZKS o kadrovski politiki, sprejeti na 30. seji CK ZKS 23. 11. 1972. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 9.12.1972. 29. seja CK ZKS — 4.11.1972

Dnevni red: 1. Uresničevanje pisma predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ. 2. Razno. DOKUMENTACIJA — Poročilo sekretariata CK ZKS, prebral sekretar CK ZKS inž. Andrej Marinc. — Sklepne ugotovitve in predlogi CK ZKS. — Razprave. — Sklepna beseda predsednika CK ZKS Franceta Popita. »Komunist«, Ljubljana — št. 45/9.11.1972. — Naloge po 29. seji CK ZKS, s katerimi se dopolnjuje akcijski program po 2. seji konference ZKJ. (Povzetek bistvenih nalog.) »Komunist«, Ljubljana — št. 47/29. 11.1972.

30. seja CK ZKS — 23.11.1972

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 28. in 29. seje CK ZKS. 2. Poročilo o uresničevanju stališč in sklepov 19. seje CK ZKS o idejnopolitičnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja. 3. Sprejem sklepov in stališč 28. seje CK ZKS o nalogah ZKS na področju kadrovske politike. 4. Poročilo o delu sekretariata CK ZKS med 26. in 29. sejo CK ZKS. 5. Informacija o delu marksističnega centra pri CK ZKS ter imenovanje članov sveta marksističnega centra. 6. Razno. DOKUMENTACIJA — Uvodno poročilo člana sekretariata CK ZKS Milana Kučana o uresničevanju stališč in sklepov 19. seje CK ZKS o idejnopolitičnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja. — Povzetek razprav o uresničevanju stališč 19. seje CK ZKS o idejnopolitičnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja. »Komunist«, Ljubljana — št. 47/29. 11.1972. — Sklepi 28. seje CK ZKS o kadrovski politiki. — Povzetek informacije o pripravah za delo marksističnega centra pri CK ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 9.12.1972.

31. seja CK ZKS — 19.12.1972

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 30. seje CK ZKS. 2. Izvolitev sekretarja sekretariata CK ZKS.

201

3. Aktivnost organizacij ZKS pri uresničevanju pisma predsednika ZKJ in izvršnega biroja predsedstva ZKJ in stališč 29. seje CK ZKS. 4. Predlog stališč za dograjevanje sistema samoupravnega sporazumevanja o delitvi dohodka in osebnih dohodkov. 5. Razno.

DOKUMENTACIJA — Poročilo Franca Šetinca o aktivnosti organizacij ZKS pri uresničevanju pisma in stališč 29. seje CK ZKS. — Sklepna beseda predsednika CK ZKS Franceta Popita. — Razprava predsednika IS skupščine SRS inž. Andreja Marinca o perečih družbenoekonomskih ukrepih v naši republiki. »Komunist«, Ljubljana — št. 51/22. 12. 1972. — Uvodni besedi Petra Toša in Pavla Gantarja ob predlogu stališč za dograjevanje sistema samoupravnega sporazumevanja o usmerjanju delitve dohodka in osebnih dohodkov. — Stališča in sklepi o nalogah pri nadaljnjem razvoju družbenoekonomskih odnosov na področju samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja o merilih za usmerjanje delitve dohodka in osebnih dohodkov. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 29.12.1972.

32. seja CK ZKS — 14. 3.1973

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 31. seje CK ZKS. 2. Informacija o aktivnosti ZKS po pismu predsednika ZKJ in izvršnega biroja predsedstva ZKJ in 29. seje CK ZKS. 3. Priprave na VII. kongres Zveze komunistov Slovenije — imenovanje odbora in komisij. 4. Sklic 4. seje konference Zveze komunistov Slovenije. 5. Sklep o volitvah delegatov za 4. sejo konference ZKJ. 6. Kadrovske spremembe. 7. Razprava in potrditev statuta politične šole pri CK ZKS. 8. Financiranje v ZKS: a) poročilo revizijske komisije ZKS; b) sklep o višini in načinu obračunavanja članarine v ZKS — sprememba lestvice članarine; c) zaključni račun CK ZKS za leto 1972; d) finančni načrt CK ZKS, skladov CK ZKS in skladov ZKS za leto 1973. 9. Razno. DOKUMENTACIJA

— Predsednik CK ZKS France Popit o pripravah na X. kongres ZK Jugoslavije in VII. kongres ZK Slovenije. — Informacija o aktivnosti ZKS po pismu predsednika ZKJ in izvršnega biroja predsedstva ZKJ ter 29. seje CK ZKS — podal sekretar CK ZKS Franc Šetinc. »Komunist«, Ljubljana — št. 11/16. 3. 1973. — Razprave o dejavnosti ZKS po pismu in 29. seji CK ZKS.

202

— Imenovanje odbora in komisij za pripravo VII. kongresa ZKS: — odbor za VII. kongres ZKS; — komisija za poročilo o delu CK ZKS; — komisija za kadrovske priprave za VII. kongres ZKS; — komisija za spremembe statuta ZKS; — komisija za propagando; — komisija za organizacijske priprave VII. kongresa ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 23. 3.1973. — Financiranje Zveze komunistov Slovenije: — povzetek uvodne besede Martina Koširja »O financiranju ZKS«; — sklep o zaključnem računu CK ZKS za leto 1972; — pregled sredstev in virov za redno dejavnost v letu 1972; — obračun doseženih in porabljenih sredstev za redno dejavnost v letu 1972; — pregled gibanja skladov ZKS in CK ZKS; — povzetek poročila o zaključnem računu CK ZKS; — poročilo revizijske komisije o financiranju ZKS v letu 1972; — sklep o načelih za uporabo in razdelitev sredstev iz članarine v letu 1972; — sklep o višini in načinu obračunavanja članarine ZKS; — sklep o finančnem načrtu CK ZKS in njegovih organov za leto 1973; — finančni načrt CK ZKS za leto 1973; — pregled finančnih načrtov skladov ZKS in CK ZKS; — finančni načrt politične šole pri CK ZKS za leto 1973; — Povzetek obrazložitve finančnega načrta CK ZKS za leto 1973. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 30.3.1973. 33. seja CK ZKS — 13.4.1973

Dnevni red: 1. Razprava in sklepanje o poročilu o delu centralnega komiteja ZKS in aktivnosti ZKS med 3. in 4. sejo konference ZKS. 2. Razno.

4. seja konference ZKS — 8. in 9. 5.1973 Dnevni red: 1. Izvolitev organov seje konference. 2. Poročilo o delu centralnega komiteja ZKS med 3. in 4. sejo konference ZKS, častnega razsodišča in revizijske komisije ZKS. 3. Zveza komunistov in druge subjektivne sile pri uveljavljanju ustavnih sprememb. 4. Razno. DOKUMENTACIJA — Povzetek poročila o delu CK ZKS in dejavnosti ZKS med 3. in 4. sejo konference ZKS. »Komunist« — Ljubljana, št. 16/20.4.1973 in št. 17/27.4.1973. — Uvodni referat predsednika CK ZKS Franceta Popita k poročilu o delu CK ZKS in aktivnosti ZKS med 3. in 4. sejo konference ZKS.

203

— Razprava o poročilu o delu CK ZKS in njegovih organov po zadnji seji konference ZK Slovenije. — Sklepi o delu CK ZKS. — Referat člana sekretariata CK ZKS Milana Kučana: »Zveza komunistov in druge subjektivne sile pri uveljavljanju ustavnih sprememb«. — Razprava o vlogi ZK in drugih subjektivnih sil pri uresničevanju ustavnih dopolnil. — Sklepi o aktivnosti komunistov pri uresničevanju nove ustave. »Komunist«, Ljubljana, št. 19/14. 5. 1973.

34. seja CK ZKS — 9. 5.1973 Dnevni red: 1. volitve novoizvoljenih članov centralnega komiteja ZKS v sekretariat CK ZKS. 35. seja CK ZKS — 28.9.1973 Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 33. in 34. seje CK ZKS. 2. Izhodišča za oblikovanje dokumentov VII. kongresa ZKS. 3. Kadrovske spremembe. 4. Razno.

DOKUMENTACIJA — Povzetek uvodnih misli člana sekretariata CK ZKS Franca Šalija o pripravah na X. kongres ZKJ in VII. kongres ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 1.10.1973. — Uvodna razprava člana sekretariata CK ZKS Vlada Janžiča o kadrovskih pripravah na kongres. — Povzetki razprav o dosedanjih pripravah na oba kongresa. —Stališča in merila za volitve vodstev ZKS. — Sklepi 35. seje CK ZK Slovenije. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 8.10.1973. 36. seja CK ZKS — 11.10.1973

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 35. seje CK ZKS. 2. Ocena družbenopolitičnih razmer. 3. Povezovanje in združevanje organizacij združenega dela. 4. Razno. DOKUMENTACIJA — Govor sekretarja sekretariata CK ZKS Franca Šetinca: »Ocena družbenopolitičnih razmer«. — Povzetek razprav k oceni družbenopolitičnih razmer v Sloveniji. — Poročilo predsednika komisije za samoupravljanje Petra Toša o povezovanju in združevanju organizacij združenega dela. »Komunist«, Ljubljana št. 47/15.10.1973.

204

— Sklepi 36. seje CK ZKS za nadaljnjo aktivnost pri uresničevanju pisma predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ in 29. seje CK ZKS. — Ocena integracijskih gibanj v Sloveniji. — Razprava o oceni političnih in družbenih razmer v Sloveniji. »Komunist«, Ljubljana — Posebna priloga, 22.10.1973.

37. seja CK ZKS — 10.1.1974

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 36. seje CK ZKS. 2. Razprava o osnutku resolucije za VII. kongres ZKS •— predlog za javno razpravo. 3. Razprava o predlogu sklepa o določitvi števila in načinu volitev delegatov za VII. kongres ZKS in o predlogu sklepa o razporeditvi skupnega števila delegatov za X. kongres ZKJ na občinske in druge ustrezne organizacije ZK. 4. Razno.

DOKUMENTACIJA

— Osnutek resolucije VII. kongresa ZKS. — Uvodni referat člana sekretariata CK ZKS Alojza Briškega o predlogu resolucije. — Sklepi 37. seje CK ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna izdaja — št. 1/18.1.1974. — Kratek povzetek razprave na seji. — Sklep o razporeditvi skupnega števila delegatov za X. kongres ZKJ na občinske in druge ustrezne organizacije ZK in obrazložitev sklepa. — Sklep o določitvi števila in načina izvolitve delegatov na VII. konres ZK Slovenije in obrazložitev sklepa. »Komunist«, Ljubljana — št. 2/14.1.1974. 38. seja CK ZKS — 5. 2.1974

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 37. seje CK ZKS. 2. Aktivnost komunistov v pripravah na volitve. 3. Razprava o osnutku uvodnega dela poročila CK ZKS o dejavnosti Zveze komunistov Slovenije in njegovih organov med VI. in VII. kongresom ZKS — predlog za javno razpravo. 4. Razprava o osnutku predloga sprememb statuta ZKS — predlog za javno razpravo. 5. Sklep o sklicu VII. kongresa ZKS. 6. Razno. DOKUMENTACIJA •— Govor člana sekretariata Vlada Janžiča o aktivnosti komunistov v pripravah na volitve. — Stališča in sklepi 38. seje CK ZKS o volitvah. »Komunist«, Ljubljana —■ št. 6/11. 2.1974. — Osnutek uvodnega dela v poročilo CK ZKS o delovanju ZKS med VI. in VII. kongresom ZKS. — Uvodni referat sekretarja sekretariata CK ZKS Franca Šetinca k poročilu o delu ZKS med kongresom. — Osnutek sprememb in dopolnitev statuta ZKS.

205

— Poročilo člana sekretariata CK ZKS Franca Šalija k osnutku sprememb in dopolnitev statuta ZKS. »Komunist«, Ljubljana — Posebna izdaja, št. 2/11. 2.1974. — Razprava predsednika skupščine SRS Sergeja Kraigherja k osnutku uvodnega dela v poročilu CK ZKS o delovanju ZKS med. obema kongresoma. — Sklep o sklicu VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije. »Komunist«, Ljubljana — št. 6/11. 2.1974.

39. seja CK ZKS — 5. 3.1974.

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 38. seje CK ZKS. 2. Poročilo CK ZKS o aktivnosti Zveze komunistov Slovenije in njegovih organov med VI. in VII. kongresom ZKS — razprava in sprejem. 2. Poročilo o dosedanji javni razpravi o dokumentih za VII. kongres ZKS: — o osnutku resolucije; — o osnutku predloga sprememb in dopolnitev statuta ZKS. 4. Sprejem predloga kandidatne liste za člane organov ZKS in ZKJ. 5. Razno. DOKUMENTACIJA

— Poročilo predsednika komisije za družbenoekonomska vprašanja in socialno politiko Mirana Potrča — o javni razpravi o dokumentih za VII. kongres ZKS — osnutku resolucije in osnutku statuta ZKS. — Uvodne besede člana sekretariata CK ZKS Vlada Janžiča — o predlogu kandidatne liste za člane organov ZKS in ZKJ. »Komunist«, Ljubljana, št. 11/10. 3.1974.

40. seja CK ZKS — 25. 3 1974.

Dnevni red: 1. Potrditev zapisnika 39. seje CK ZKS. 2. Idejnopolitična vprašanja raziskovalne dejavnosti in visokega šolstva. 3. Financiranje ZKS v letu 1974: — potrditev zaključnega računa CK ZKS za redno dejavnost in zaključnih računov skladov ZKS in CK ZKS za leto 1973; — sprejem finančnega načrta CK ZKS za redno dejavnost in finančnih načrtov skladov ZKS in CK ZKS za leto 1974; — sprejem sklepa o načelih za uporabo in razdelitev sredstev iz članarine; — potrditev družbenega dogovora o osnovah in merilih za določanje mesečnih nadomestil osebnih dohodkov in drugih osebnih prejemkov voljenim in imenovanim funkcionarjem. 4. Razno.

DOKUMENTACIJA

— čim večji prispevek bo znanost dala praksi, tem več bo praksa sposobna dati znanosti v njeni celoti — Povzetek poročila člana sekretariata CK ZKS Gojka Stanišiča in povzetek razprave. »Komunist«, Ljubljana — Št.13/1. 4. 1974 — Posebna priloga. — Visoko šolstvo in raziskovalno delo v Sloveniji, publikacija, »Komunist«, Ljubljana 1974

206

Poročilo o delu častnega razsodišča ZKS med VI. in VII. kongresom ZK Slovenije i.

Na VI. kongresu ZK Slovenije je bil sprejet prvi statut ZK Slovenije. Prinesel je več novosti v delovanje ZKS. Med te sodi tudi ustanovitev častnega razsodišča ZKS in častnih razsodišč občinskih konferenc ZK. Z uvedbo teh organov so bile ukinjene dotedanje kontrolne komisije. Kongres ZKS je v statutu predvidel ustanovitev častnih razsodišč z namenom: — da bi obravnavala dejanja in vedenje posameznih članov, organizacij in organov ZK z vidika kršitev programa ZKJ, statutarnih odnosov znotraj organizacije, ugleda ZK v javnosti, moralnih in etičnih načel, za katera se ZK bojuje; — da bi reševala pritožbe zoper sklepe o izključitvi iz ZK in — da bi reševala vprašanja v zvezi s stažem. Te in nekatere druge naloge so podrobneje opredeljene v statutu. Dosedanje izkušnje so pokazale, da je bila ustanovitev častnih razsodišč utemeljena, saj so prispevala k večji demokratizaciji in humanizaciji odnosov v ZK, k spoštovanju programa ZKJ, statutarnih načel ZK, h krepitvi načel demokratičnega centralizma, k bolj poglobljenemu, skrbnemu in vestnemu obravnavanju kršitev sprejetih stališč in sklepov organizacij in organov ZK, k razbremenjevanju drugih organizacij in organov ZK pri reševanju posameznih sporov med komunisti. Prispevala so tudi k oblikovanju lika komunista, k idejnopolitični in akcijski enotnosti in k pravilnemu uveljavljanju vodilne idejnopolitične vloge ZK v družbenem življenju. Častno razsodišče ZK Slovenije je bilo izvoljeno na VI. kongresu ZK Slovenije. Izvoljenih je bilo 25 članov. Konstituiralo se je na seji 7. 1. 1969. Za predsednika je bil takrat izvoljen Janko Rudolf, za tajnika pa Marjan Lenarčič. O svojem delu je častno razsodišče sprejelo 10. 2. 1969 poslovnik, ki ga je dne 9. 1.1970 potrdila prva seja konference 207

ZKS. Po tem poslovniku so bili ustanovljeni štirje petčlanski senati. Večino vlog, naslovljenih na častno razsodišče ZKS, so obravnavali senati. Na plenarnih sejah pa so bila obravnavana aktualna vprašanja ZKJ in ZKS, delo častnega razsodišča in važnejša družbenopolitična dogajanja v naši družbi. Sklepi in stališča plenarnih sej so bili vodilo pri delu senatov. Število članov častnega razsodišča se je po kongresu zmanjšalo zaradi tega, ker so se trije člani odpovedali članstvu in dolžnostim v tem organu, in sicer eden zaradi preselitve v drugo socialistično republiko, eden zaradi bolezni in eden zaradi preobremenjenosti v službi. Zaradi tega so bili reorganizirani tudi senati. Namesto prejšnjih štirih smo v oktobru 1972 ustanovili tri petčlanske senate. Poleg tega je bil 2. 12. 1970 Janko Rudolf na lastno željo zaradi preobremenjenosti z delom razrešen funkcije predsednika, za novega predsednika pa je bil izvoljen Vlado Majhen. To funkcijo je uspešno opravljal do 7. 12. 1972, ko je zaprosil, da se ga razreši kot člana in kot predsednika častnega razsodišča zaradi bolezni. Na seji 15. 2.1973 je bil nato za predsednika častnega razsodišča ZKS izvoljen Marjan Lenarčič in na seji 12. 4.1973 za tajnika Ivan Justinek. V tej sestavi deluje častno razsodišče ZKS še sedaj. Večina članov častnega razsodišča je redno sodelovala pri delu senatov in le nekaterim so to onemogočale prevelike obveznosti na delovnih mestih. Častno razsodišče ZKS je imelo med VI. in VII. kongresom ZKS 16 plenarnih sej, njegovi senati pa skupaj 109 sej; predsedniki senatov so se sešli 14-krat. Vsako leto so bili organizirani področni posveti s predsedniki častnih razsodišč občinskih konferenc ZKS. Dve takšni posvetovanji sta bili organizirani skupaj s predsedniki komisij občinskih konferenc za razvoj in statutarna vprašanja ZK. Po VI. kongresu so bila ustanovljena častna razsodišča tudi pri občinskih konferencah ZKS. Častno razsodišče ZKS je začelo opravljati svoje delo, ki ga določa statut ZKS, brez ustreznih izkušenj. Pri oblikovanju metod in oblik dela je izhajalo iz programskih izhodišč ZKJ, določil statutov ZKJ in ZKS ter resolucije VI. kongresa ZK Slovenije. Na vse obravnave so prihajali neposredno prizadeti in zainteresirani člani, predstavniki organizacij in organov ZK, pa tudi neposredno zainteresirani predstavniki drugih organov in organizacij ter občani. Pri tem se je častno razsodišče ZKS ravnalo po načelu statutarnosti, neposrednosti, demokratično208

sti, javnosti in enakopravnosti. Vsi prizadeti so imeli vedno enake možnosti uveljaviti svoje pravice in dokazovati resnico. Vloge je reševalo z demokratičnimi in humanimi sredstvi, s pogovori, z izmenjavanjem mnenj in stališč, da bi ugotovilo resnico. Upiralo se je tudi vsem težnjam po pravdarstvu. Izhajalo je iz statutarnih določb ter določil svojega poslovnika in pri tem vztrajalo, da jih je treba spoštovati v vseh organizacijah in organih. Prav zato je zavrnilo tudi vse ukrepe v organizacijah in organih ZK, za katere je ugotovilo, da so bili v nasprotju s statutom. Častno razsodišče pa je obsodilo tudi vsa tista dejanja in vedenje članov, organizacij in organov ZK, ki so bila po njegovem mnenju v nasprotju s programom, statutarnimi določili in splošno politiko ZKJ. Postopek pred častnim razsodiščem je zasnovan na statutarnih določilih in na poslovniku častnega razsodišča. Vse zadeve so bile obravnavane v petčlanskih senatih. Do sedaj še ni bilo primerov, ki bi jih bilo potrebno obravnavati na plenarni seji v smislu 3. točke 38. člena statuta ZKS. Velika večina zahtevkov, prošenj in pritožb je bila rešenih najkasneje v roku treh mesecev, tako kot določa statut, le nekateri težji, zapleteni ter dalj časa trajajoči spori pa v daljšem roku. Toda tudi ti primeri bi bili lahko rešeni v krajšem roku, če bi se senati za to bolj zavzeli. Bili so namreč posamezni primeri, ko so senati obravnave odlagali brez dovolj utemeljenih razlogov. Takoj po VI. kongresu ZKS pa je prejelo častno razsodišče ZKS 25 pritožb, ki so bile v postopku že nekaj let. O posameznih zahtevkih, prošnjah in pritožbah je častno razsodišče sprejemalo stališča in sklepe. Sporočalo jih je organizacijam in organom ZK ter vsem, ki so svoje vloge pošiljali na častno razsodišče ter po poslovniku tudi drugim, ki so jim bili potrebni. Nekatera stališča in sklepe je objavilo tudi v javnih občilih v celoti ali v skrajšani obliki. Razlogov, zaradi katerih se obračajo člani, organizacije in organi ZK na častno razsodišče ZKS, je več. Med najpogostejšimi pa so: — kršitve statutarnih določil v dejavnosti nekaterih članov, organizacij in organov ZK in kršitve statutarnih določil v postopku reševanja sporov in nesoglasij v organizacijah ali organih ZK (odsotnost obravnavanega člana ZK, nesklepčnost, nedemokratični in nehumani postopki v organizaciji, vpliv posameznikov ali ožjih skupin na odločitve organizacij ipd.); 14 Sedmi kongres ZKS

209

— pomanjkljivo in neobjektivno ugotavljanje resnice, prenagljene odločitve, ne da bi upoštevali tudi olajševalne okoliščine in dejstva ipd.; — občutek krivice, zaradi katere izgubljajo člani ZK, ugled v družbi, ali pa da je kazen prevelika in da osnovna organizacija ZK ter občinski organ ZK nista posameznega primera ocenila dovolj objektivno in nepristransko; — večje zaupanje v republiške organe ZK in v njihovo večjo objektivnost in nepristranskost; — nerazvita kritika in samokritika v ZK in v družbenem življenju sploh; — pravdarska nagnjenost nekaterih članov, ki hkrati, ko se obračajo na častno razsodišče, iščejo zaščito tudi pri različnih drugih družbenih organih. Razmere, v katerih se je moralo častno razsodišče ZKS lotiti svojih nalog po VI. kongresu, so bili težke, zlasti v obdobju pred 21. sejo predsedstva ZKJ in 29. sejo CK ZKS. Večkrat se je moralo spopadati s pojmovanji, ki so bila tuja zvezi komunistov. Merila za ocenjevanje moralnopolitičnega ravnanja članov, organizacij in organov ZK so bila različna. Tako so nastajale razlike že v merilih in potem je seveda moralo priti tudi do razlik v pojmovanju sprejetih sklepov ter do razlik pri uresničevanju nalog ZK. Z vsemi takimi in podobnimi pojavi se je bilo treba spopadati in se zavzemati za izpolnjevanje programa ZKJ in drugih dokumentov ZK. Bistveno drugačne razmere pa so nastale po pismu predsednika ZKJ tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ. Komunisti, organizacije in organi so začeli pravilneje razumevati svoje naloge in jih tudi odgovorneje izpolnjevati. Merila ocenjevanja moralnopolitičnega ravnanja ZK so postala jasnejša in enotnejša in je tako bilo laže sprejemati stališča do kršitev moralnopolitičnih norm v zvezi komunistov. Tudi spoštovanje stališč častnega razsodišča je drugačno. Večina jih sprejema in se zavzema za njihovo uresničitev. Pred pismom predsednika ZKJ in izvršnega biroja predsedstva ZKJ ter po 21. seji predsedstva ZKJ so bili namreč primeri, ko so posamezni člani ZK odklanjali udeležbo na obravnavi pred častnim razsodiščem in tudi primeri, ko posamezne organizacije ali organi niso bili pripravljeni dosledno uresničiti njegovih sklepov. V teh primerih je bilo potrebno posredovanje častnega razsodišča ali celo sekretariata CK ZKS. V dveh primerih pa je častno razsodišče svojo prvotno odločitev delno dopolnilo na ponovni obravnavi s tem, 210

da je upoštevalo pripombe komiteja in občinske konference ZKS ter osnovne organizacije ZK. Častno razsodišče ZKS je o svojem delu poročalo prvi, tretji in četrti seji konference ZKS ter dobilo politično podporo za svoje delo. Poleg tega je častno razsodišče ZKS dvakrat posebej seznanilo sekretariat CK ZKS z aktualnimi problemi svojega dela. O delu častnega razsodišča je bil obveščen tudi predsednik CK ZKS. Častno razsodišče je uspešno sodelovalo z drugimi organi CK ZKS je častno razsodišče sodelovalo pri dveh analizah, ki vprašanja ZK. Aktivno je tudi sodelovalo pri rednem delu komisije za statutarna vprašanja ZKJ (predsednik častnega razsodišča je po položaju član te komisije). Skupaj s komisijo CK ZKS je častno razsodišče sodelovalo pri dveh analizah, ki jih je izdelala komisija za statutarna vprašanja ZKJ o odgovornosti v ZK in o uresničevanju načel demokratičnega centralizma. Obe analizi so prejeli vsi republiški, pokrajinska in občinski organi v ZKJ. Častno razsodišče je sodelovalo tudi pri oblikovanju idejnih izhodišč za spremembe in dopolnitve statuta ZKJ kakor tudi pri izdelavi besedila teh sprememb in dopolnitev v statutu ZKJ. Tako je v veliki meri prispevalo k uspešnemu delu teh organov. Častno razsodišče ZKS se je uveljavilo ne le kot organ, ki zgolj rešuje posamezne zahtevke, prošnje in pritožbe, pač pa tudi kot organ, ki na lastno pobudo ali na predlog drugih idejno in politično ocenjuje skladnost ravnanja in vedenja članov, organizacij in organov ZK s programom ZKJ, statutarnimi določili in politiko ZK ter z moralnimi in etičnimi načeli, za katera se bojujemo v ZK. Sodelovanje s častnimi razsodišči občinskih konferenc ZK in usmerjanje njihovega dela je bilo pogosto, s tem pa ne trdimo, da je bilo storjeno vse, kar bi bilo potrebno. Naloge častnega razsodišča ZKS so bile vse preveč obsežne, da bi lahko bolje izpolnjevalo to svojo nalogo. Organizirani so bili štirje področni posveti o aktualnih problemih dela častnih razsodišč. Na njih se je častno razsodišče ZKS seznanilo z delom častnih razsodišč občinskih konferenc ZK Slovenije. II.

Med VI. in VII. kongresom ZKS je častno razsodišče ZKS prejelo 188 zahtevkov, prošenj in pritožb, ki so jih nanj na* 14

211

slovili posamezni člani ZK, organizacije in organi ZK ter občani. Do konca ureditve poročila smo prejeli naslednje število vlog:

Zap. št.

Leto Skupaj 1969 1970 1 1971 1 1972 1973

Osnova

1. 2. 3. 4. 5.

37/1. člen statuta 37/2. člen statuta 37/3. člen statuta 1/6. člen statuta druge zadeve

6.

Skupaj

ZKS ZKS ZKS ZKS

88 64 27 2 7

11 1 — — —

12 15 11 — —

11 5 10 — 1

22 16 4 2 6

—

188

12

38

27

50

61

32 27 2 —

Od skupnega števila je bilo:

88 vlog za obravnavanje dejanj in vedenja posameznih članov, organizacij in organov ZK z vidika programa ZKJ, statutarnih odnosov znotraj organizacije, ugleda ZK v javnosti, moralnih in etičnih načel, za katera se v ZK bojujemo (1. odstavek 37. člena statuta ZKS). Med temi je 77 vlog, ki so jih na častno razsodišče naslovili člani, 3 organizacije, 6 organi ZK, 1 družbena organizacija in 1, ki jo je naslovil na častno razsodišče nečlan ZK. Doslej je bilo rešenih 47 vlog, 32 jih je bilo poslanih v reševanje organom občinskih konferenc ZK, 9 vlog pa častno razsodišče še rešuje. Stališča in ustrezni ukrepi, ki jih je v teh primerih predlagalo častno razsodišče pristojnim organizacijam in organom ZK, niso bili za te organe obvezni (glej »Pojasnila k posameznim členom statuta ZKS«, str. 63, člen 39, ki jih je založilo ČZP »Komunist«, uredništvo v Ljubljani, leta 1970). Sprejeli in uveljavili so jih le, če so bili dovolj prepričljivi in argumentirani. Zato je častno razsodišče te primere zelo skrbno in vestno raziskalo in tako uspelo svoja stališča in predlagane ukrepe glede na določila 2. odstavka 39. člena statuta ZKS tudi uveljaviti; le v enem samem primeru jih je bilo potrebno kasneje dopolniti. 64 pritožb članov ZK zoper sklepe posameznih organizacij in organov ZK o izključitvi iz ZK (2. odstavek 37. člena statuta ZKS). Od tega so sprejele sklep o izključitvi v 42 pri212

merih osnovne organizacije ZKS, v 18 primerih komiteji občinskih konferenc ZKS in v 4 primerih občinska konferenca ZKS. Od skupnega števila pritožb je: —• 28 rešilo neposredno častno razsodišče ZKS, in sicer razveljavilo 9 sklepov, ki so jih izdale: 5 osnovne organizacije ZKS in 4 komiteji občinskih konferenc ZKS; potrdilo pa je 19 sklepov, ki so jih izdali: 6 osnovne organizacije ZKS, 7 komiteji občinskih konferenc ZKS, 1 častno razsodišče občinske konference ZKS, 2 občinska konferenca ZKS in 3 kontrolne komisije občinskih konferenc ZKS (pred VI. kongresom ZKS); —• 17 pritožb je po proučitvi odstopilo v reševanje pristojnim častnim razsodiščem občinskih konferenc ZK; — 1 sklep je odstopilo v ponovno obravnavo osnovni organizaciji ZKS in 3 sklepe komitejem občinskih konferenc ZKS, ki so prejeli prvotni sklep o izključitvi iz ZK; — 13 pritožb častno razsodišče še rešuje; —■ 2 pritožnika pa sta med postopkom odstopila od pritožbe. Častno razsodišče je razveljavilo posamezne sklepe o izključitvi iz ZK le v primeru, ko je ugotovilo, da je bil ta ukrep preoster ali premalo tehtno argumentiran. 27 prošenj posameznih članov, organizacij in organov ZK za ureditev staža (3. odstavek 37. člena statuta ZKS). Med prosilci za priznanje staža so bili večinoma predvojni revolucionarji, ki jim po osvoboditvi predvojni staž v KPJ ali članstvo v tuji KP ni bil priznan, ali pa ga tedaj sploh niso uveljavljali (npr. 14 članstvo v KPJ, 11 v KP Italije in 1 v KP Argentine). Med prosilci je bilo tudi nekaj posameznikov, ki svojega predvojnega članstva v KP niso mogli dokazati z zanesljivimi dokazili. Vse te prošnje so bile rešene, in sicer: — 20 pozitivno in — 6 negativno, ker prosilci niso predložili utemeljenih dokazil o svojem članstvu v ZK, — v enem primeru je bil postopek ustavljen sporazumno z vlagateljem zahtevka, ker ni bilo utemeljenih razlogov za uveljavitev staža. 2 pritožbi proti črtanju iz članstva ZK (6. točka 1. člena statuta ZKS). Od tega je eno pritožbo odstopilo pristojni osnovni organizaciji ZKS in eno komiteju občinske konference ZKS v nadaljnjo obravnavo.

213

4 prošnje za ureditev vprašanj, ki ne sodijo v pristojnost častnega razsodišča, zato jih je odstopilo v reševanje drugim organom ZK. 3 anonimna pisma, ki jih je odstopilo drugim organom ZK. Vse zahtevke, pritožbe in prošnje je častno razsodišče obravnavalo v petčlanskih senatih. Na vse obravnave je častno razsodišče, skladno z določili statuta ZKS ter poslovnika častnega razsodišča ZKS, vabilo neposredno prizadete in neposredno zainteresirane člane ZK, predstavnike organizacij in organov ZK, neposredno zainteresirane predstavnike drugih organov in organizacij ter posamezne občane kakor tudi predstavnike javnih občil. Vabljeni so se z redkimi izjemami vabilu odzvali. Obravnavanje posameznih zahtevkov, prošenj in pritožb je terjalo od članov častnega razsodišča poglobljeno, skrbno in vestno delo že v pripravah na obravnavo, ko je bilo potrebno zbrati in podrobno proučiti včasih zelo obsežno gradivo o zapletenih in izredno zaostrenih sporih med posameznimi komunisti ali o konfliktnih situacijah, v katerih je bilo udeleženih več članov ZK in tudi drugih. Problematika, ki jo je obravnavalo častno razsodišče, odseva pojave in probleme ZK in socialistične samoupravne družbene skupnosti, na katere so opozorili tako VI. kongres ZK Slovenije kot IX. kongres ZK Jugoslavije in poznejši dokumenti konferenc ZKS in ZKJ, predsedstvo ZKJ in njegov izvršni biro, tovariš Tito ter 29. seja CK ZKS in drugi dokumenti. Med najpogostejše negativne pojave sodijo: — zaostrovanje odnosov med člani ZK in med posamezniki v delovnih skupnostih zaradi premajhne razvitosti samoupravljanja ter zaradi oblastniških, tehnokratskih in birokratskih odnosov; — kršitve predpisov in drugih aktov, ki so jih sprejeli predstavniški in drugi samoupravni organi v dobro interesom posameznikov, posameznim skupinam ali delovnim organizacijam in na škodo ožje ali širše družbene skupnosti; — ravnanja članov ZK, ki niso v skladu z moralnimi in etičnimi načeli ZK ter z demokratičnimi in humanimi odnosi med ljudmi v naši samoupravni socialistični skupnosti; — kršitve statutarnih določil v odnosih med člani in organizacijami ter organi ZK; 214

— materialno okoriščanje v dobro posameznikov, posameznih skupin ali celo posameznih delovnih organizacij in v škodo celotne družbene skupnosti; — neaktivnost, neprimerno obnašanje, malomeščanstvo v odnosih med člani ZK in druge deformacije, ki škodujejo moralnemu liku in ugledu komunistov; — kritizerstvo in širjenje neresničnih obtožb na škodo posameznih članov ZK, organizacij in organov ZK; — neupravičeno bogatenje z raznimi oblikami špekulacij in podobno; — karierizem, liderstvo in politikantstvo; — zlorabljanje uradnega položaja za uveljavljanje ozkih individualnih ali skupinskolastninskih interesov; — zanemarjanje ideoloških načel ZK v političnem in javnem delovanju ZK; — napačno pojmovanje tovariške kritike in pomanjkanje ali nerazvitost samokritike; -— ravnodušnost nekaterih organizacij in posameznih organov ZK do škodljivih nesamoupravnih in drugih pojavov v naši družbi ali pa prepočasno reagiranje na te pojave. Častno razsodišče je nadalje ugotovilo, da za posamezne primere deformacij niso odgovorni le posamezni komunisti, ki so bili obravnavani pred častnim razsodiščem, ampak tudi okolje, v katerem so delovali, zlasti še njihova organizacija ZK. Do odstopanj od politike ZK in do raznih napak ter pomanjkljivosti je prišlo nadalje zato, ker članstvo, organizacije in organi ZK nanje niso reagirali ali pa so reagirali prepočasi. Redkokje je častno razsodišče ugotovilo, da bi organizacija ali organ ZK (zlasti še v obdobju do 21. seje predsedstva ZKJ in do pisma) sproti opozarjala člane na razne napake. Najpogosteje so izostali opozorila in tovariška kritika. Nekatere organizacije so pustile svoje člane delati napake in so reagirale šele tedaj, ko je bilo treba izreči najstrožji ukrep ali pa, ko so se odnosi močno zaostrili. Tako je prišlo pred častno razsodišče vsako leto po nekaj sporov, starih celo več let. Častno razsodišče zastran tega meni, da je statutarna pravica in dolžnost članov ZK, pa tudi organizacij in organov ZK, da pravočasno in sproti opozarjajo posamezne komuniste na napake in pomanjkljivosti pri njihovem delu, ne pa da svoje osebno nerazpoloženje ali druge razloge izkoristijo ob ustrezni priložnosti, ko se napake že nakopičijo in šele potem proti njim ukrepajo za vse pretekle slabosti in pomanjkljivosti.

215

1

Pri reševanju sporov in drugih zaostritev v odnosih med člani ZK bi morale osnovne organizacije ZK uporabiti statutarno možnost, da ustanovijo tovariško razsodišče za presojo ravnanja posameznih članov ZK. Iz podatkov, ki jih ima častno razsodišče ZKS, je razvidno, da so osnovne organizacije ZK le v redkih primerih ustanovile tovariško razsodišče in so najpogosteje prepustile reševanje sporov bodisi komitejem ali častnim razsodiščem občinskih konferenc ZK ali častnemu razsodišču ZK Slovenije. Vse to kaže, da še niso v celoti zaživele vse tiste demokratične metode reševanja zapletov v odnosih med člani ZK, za kakršne so se zavzeli VI. kongres in kasnejši dokumenti organov ZKJ. Pri vsem tem je opaziti tudi težnjo po prenašanju odgovornosti za reševanje posameznih sporov in spornih stanj na organe zunaj osnovnih organizacij ZK. Častno razsodišče se je srečevalo tudi z naslednjimi težnjami: — da bi posamezne spore in sporne situacije iz pristojnosti osnovnih organizacij ali častnih razsodišč občinskih konferenc ZK obravnavali na republiški ravni, preden bi jih obravnavali in politično ocenili v organizacijah in v občinskih organih ZK; — da bi razsojalo tudi o zadevah, ki ne sodijo v njegovo pristojnost, pač pa sodno pristojnost ali v pristojnost drugih družbenih organov. Takšne težnje, značilne za začetno obdobje delovanje častnega razsodišča ZKS, smo zavrnili in z metodo prepričevanja ter opiranjem na statutarna določila preprečili, da bi posameznim lokalnim vprašanjem, včasih tudi zaradi golega oportunizma in izmikanja odgovornosti posameznih osnovnih organizacij, pa celo posameznih častnih razsodišč občinskih konferenc ZK, dajali republiški pomen s tem, ko bi jih obravnavalo častno razsodišče ZKS. Ob takih, sicer redkih primerih, smo težili k temu, da se praviloma vsi spori in sporne situacije najprej obravnavajo in politično ocenijo tam, kjer so nastali. Dosledno smo zahtevali, da se posamezni člani ZK pri reševanju svojih zadev ravnajo po »zaporedju in postopku, ki ju določata statuta ZKJ oziroma ZKS«. Zadeve, ki ne sodijo v pristojnost častnih razsodišč, smo odstopali drugim pristojnim organom in organizacijam. Nekateri primeri, ki jih je obravnavalo častno razsodišče ZKS, opozarjajo, da je v posameznih organizacijah ZK premalo kritike in samokritike. So primeri, da so izvajali celo 216

sankcije proti posameznikom, ki so kritizirali napake v delovnih organizacijah ali napake posameznih delavcev na vodilnih delovnih mestih, bodisi člane ZK ali nečlane. Nekateri dobronamerni kritiki, katerih kritika sicer ni bila v celoti utemeljena, so bili s sklepom samoupravnih organov na zahtevo vodilnih delavcev, včasih celo komunistov, premeščeni na nižje delovno mesto ali odpuščeni z dela po hitrem postopku. To je v nasprotju z idejnopolitičnimi, moralnimi in etičnimi načeli, za katera se bojujemo v ZK. Nekatere osnovne organizacije ZK niso dale dovolj podpore posameznim svojim članom, ki so kritično, konstruktivno in dobronamerno obravnavali delo in vedenje posameznih članov, organov in organizacij ZK ali pa vodilne delavce v delovnih kolektivih. Hkrati je častno razsodišče ugotovilo, da nekateri komunisti zelo težko sprejemajo upravičeno kritiko in nasvete drugih članov in da niso dovolj pripravljeni analizirati svojega vedenja ter priznati osebne odgovornosti za storjene napake in se kot komunisti vključiti v ustvarjalno delo. Nerazvitost zdrave kritike in samokritike marsikje vpliva na nezdrave odnose. V nekaterih primerih je častno razsodišče ugotovilo tudi kritiko, ki je bila na meji med kritiko in kritizerstvom. Podlaga takšni kritiki so bili največkrat nepreverjeni podatki ali polresnice in tudi neresnične govorice, ki so jim nasedli nepoučeni komunisti ali občani. Nekajkrat smo naleteli na skonstruirano kritiko s težnjo, da bi jo zapazili. Oblikovala pa se je na nepreverjenih dejstvih in polresnicah. Takšne pretirane kritike so povzročile nasprotne skrajnosti, kot npr.: neobjektivno in napadalno reagiranje prizadetega, skrajno pristransko obrambo določenih načel, izgubljanje smisla za trezno presojo ipd., kar je častnemu razsodišču povzročalo nemalo težav pri pravilni politični oceni pojava ter objektivnem presojanju, saj smo zelo težko zadovoljili npr. tiste člane, ki so se obrnili na častno razsodišče, in tiste, ki so bili neposredno prizadeti, kakor tudi javnost, ki je ostala v posameznih primerih prepričana, da zadeva ni bila dovolj pošteno in objektivno urejena. Častno razsodišče je s svojo aktivnostjo in reševanjem posameznih sporov razbremenilo številne organizacije, organe in forume ZK obsežnega dela, ki bi ga sicer morali opraviti sami. Tako je prispevalo v okviru svoje pristojnosti tudi k odstranjevanju žarišč posameznih sporov in vzrokov zanje in hkrati

217

1

s tem tudi h krepitvi idejne in akcijske enotnosti ZK, k spoštovanju statutarnih določil in moralnih ter etičnih načel ZK, h krepitvi načel demokratičnega centralizma in k večjemu ugledu in vplivu ZK v javnosti. Predloge, stališča in sklepe častnega razsodišča so organizacije, organi in forumi ZK v glavnem sprejeli in jih uresničili. Pri tem je treba opozoriti, da nekatera stališča in sklepi častnega razsodišča niso bili v celoti uresničeni tako, kot je predlagalo častno razsodišče. Z njimi je bil seznanjen preozek krog članov ZK, npr. le člani izvršilnih organov občinske konference ZK, ne pa tudi članstvo v organizacijah ZK. Za uveljavitev nekaterih stališč in predlogov pa bi bila potrebna še večja neposredna politična podpora centralnega komiteja ali njegovega sekretariata, kar bi pripomoglo, da bi se nekateri dolgotrajni spori v nekaterih občinskih političnih vodstvih še hitreje rešili. Pri idejnopolitičnem razčiščevanju posameznih sporov so se senati častnega razsodišča ZKS tu in tam srečevali z raznimi oblikami bolj ali manj odkritega pritiska posameznih funkcionarjev in nekaterih organov ZK, češ da zanje ni sprejemljiva drugačna rešitev, kot so jo prvotno sprejeli v organu ali organizaciji ZK. Srečevali so se tudi s težnjami posameznih pritožnikov, da bi vlogo častnega razsodišča speljali na raven formalizma in pravdarstva; pri tem so izhajali iz prakse rednih sodišč, namreč, da tisti, ki ima dobrega zagovornika, lahko uspe tudi pri častnem razsodišču. Takšne težnje in omenjene poskuse pritiskov smo zavrnili in se trudili, da bi vse spore med komunisti obravnavali z idejnopolitičnih izhodišč ZK in da bi uveljavili take metode idejnega boja, ki temeljijo na dejstvih, zanesljivih dokazih, konstruktivni kritiki in samokritiki ter drugih političnih sredstvih za nepristransko in objektivno razsojanje. Naloga častnega razsodišča ni bila samo v tem, da bi ugotavljalo posamezne deformacije, negativne pojave ali osebno odgovornost zanje, ampak tudi v tem, da je s svojimi obravnavami in razsodbami delovalo preventivno, to je idejnopolitično in vzgojno, da se takšni pojavi ali težnje ne bi več ponavljali. So tudi mnenja, da je častno razsodišče organ, ki ugotavlja »krivdo« posameznega člana ZK za neko dejanje ali obnašanje in ki kot »sodišče« izreka tudi ustrezno kazen zanjo, zlasti ko gre za primere iz 1. odstavka 37. člena statuta 218

ZKS. Zato je častno razsodišče to svojo funkcijo opravilo tako, da je posamezne osebne spore med komunisti, med članom ZK in organizacijo ali organom ZK ali med članom ZK in drugimi organizacijami in organi skrbno in vestno raziskalo (3. točka 7. člena statuta ZKS) in nato po opravljeni obravnavi, na kateri so sodelovali neposredno prizadeti in zainteresirani člani ZK, predlagalo posameznim organizacijam in organom ZK konkretne vzgojnopolitične ukrepe. Večina predlaganih ukrepov je bila sprejeta. Bili so opora vsem, ki se bojujejo za socialistično samoupravno demokracijo, za bolj humane medsebojne odnose in za spoštovanje programa ZKJ, statutarnih načel in sklepov organizacij in organov ZK. III. STATUTARNA VPRAŠANJA

Dosedanje delo častnih razsodišč kaže, kako potreben je bil ta organ v Zvezi komunistov Slovenije, ki naj bi obravnaval dejanja in ravnanje posameznih članov z vidika programskih, statutarnih, moralnih in etičnih načel, za katera se v ZK bojujemo. Izkazalo pa se je tudi, da je prav, če so častna razsodišča samostojni organi ZK in ločeni od komisij za statutarna vprašanja ZK. Zato častno razsodišče meni: 1. da je potrebno tudi v prihodnje ločiti pritožbeni postopek o kršitvah programskih in statutarnih določil, moralnih in etičnih načel ter politike ZK od organov, ki določajo politiko in sprejemajo stališča ter sklepe in ki lahko v izjemnih primerih tudi sami sprejemajo sklepe o izključitvi posameznih članov ZK; 2. da ni primerna združitev obravnave pritožb z obravnavanjem statutarnih vprašanj v enem organu. V številnih obravnavanih primerih smo ugotovili, da pri obravnavanju posameznih pritožb na podlagi prvega in drugega odstavka 37. člena statuta ZKS ni šlo samo za presojo kršitev statutarnih določil, pač pa v veliki meri za vsebinska vprašanja uresničevanja programa in sprejete politike v organih ZKJ in ZKS, za idejna, politična, družbena, moralna, etična in druga vprašanja. Častno razsodišče ZKS je v letu 1973 aktivno sodelovalo v pripravljanju idejnih izhodišč za spremembe in dopolnitve statuta ZKJ in ZKS ter pri izdelavi konkretnega besedila teh

219

1

dopolnitev in sprememb v obeh statutih. Prizadevalo si je, da bi v statutu ZKJ in ZKS močneje poudarili zlasti naslednje: — razredno bistvo ZK, njeno avantgardno vlogo pri organiziranju razrednega boja delavskega razreda in zgodovinske interese ZK; — mesto in vlogo ZK pri nadaljnjem razvijanju in krepitvi socialističnega samoupravnega sistema; — odgovornost republiških in pokrajinskih organizacij in organov ZK za enotno oblikovanje in uresničevanje politike ZKJ na vseh ravneh; — razredno socialno sestavo ZK in njenih forumov in organov, prevladujoč vpliv delavcev na politiko ZK in delavsko večino v članstvu, forumih in organih ZK; — dopolnitev načela demokratičnega centralizma; — osebno in skupno odgovornost ter nadzor nad izvajanjem sklepov; — ustrezno prilagoditev in uporabo delegatskega načela v organih in forumih ZK. Ta načela, za katera so se zavzemali tudi v drugih republiških in pokrajinskih organizacijah in organih ZK, so bila sprejeta v osnutek dopolnjenega in delno spremenjenega statuta ZKJ oziroma ZKS. V častnem razsodišču ZKS je bilo sprejeto enotno mnenje tudi o tem, da ne bi bilo potrebno sprejemati povsem novega statuta ZKJ in ZKS, temveč da je potrebno oba le delno spremeniti in dopolniti. Predlagalo je tudi nekaj konkretnih sprememb in dopolnitev v statutu ZKJ in ZKS. Častna razsodišča občinskih konferenc ZK se zavzemajo za to, da bi v statutu ZKJ in ZKS uvrstili tudi naslednje dopolnitve: — vmesna vzgojnopolitična ukrepa, kot sta: opomin in zadnji opomin. Z uveljavitvijo teh ukrepov bi olajšali delo organizacij in organov ZK ter častnih razsodišč. Hkrati bi bilo tudi manj nepravilnosti pri izrekanju vzgojnopolitičnih ukrepov v ZK; — poravnavo kot sredstvo za sporazumno odstranitev osebnih sporov med posameznimi člani ZK, pri tem pa je treba onemogočiti poravnavo v škodo moralnopolitičnega ugleda ZK; — določiti, v katerih primerih se član ZK ne more vzdržati glasovanja in da mora član vsako vzdrževanje obvezno pojasniti;

220

— predvideti možnost črtanja vzgojnopolitičnih ukrepov po preteku določenega roka in ob določenih pogojih; — podrobneje določiti, kaj pomeni pojem moralna in etična načela, za katera se bojujemo v ZK; — podrobneje določiti postopek za ugotavljanje osebne odgovornosti v ZK. Te in nekatere druge predloge za dopolnitev in spremembo statuta ZKJ in ZKS je častno razsodišče ZKS odstopilo komisiji CK ZKS za organiziranost in razvoj ZK v nadaljnje reševanje.

iv. delo

Častnih

KONFERENC ZKS

razsod

išč občinskih

Častna razsodišča občinskih konferenc ZKS so bila ustanovljena v letu 1970, razen v Ljubljani, kjer so ustanovili častna razsodišča leta 1972, ker so bile šele tedaj ustanovljene občinske konference ZKS v Ljubljani. Problematika, ki so jo obravnavala posamezna razsodišča, je bila zelo različna, zahtevna in odgovorna. Včasih je bilo celo težko ločiti njihove naloge od nalog drugih organov in organizacij ZK. Tudi za občinska častna razsodišča velja, da so s svojo aktivnostjo prispevala k odstranjevanju negativnih pojavov in raznih deformacij v odnosih med komunisti ter s tem k idejni in akcijski enotnosti ZK, h krepitvi statutarnosti, demokratičnosti in humanizaciji odnosov v ZK in v družbi. Aktivnost posameznih častnih razsodišč je bila različna. Nekatera izmed njih so bila bolj, druga manj obremenjena. So tudi taka, ki niso obravnavala nobene vloge. V ZKS je delovalo 59 častnih razsodišč občinskih konferenc ZK, 2 častni razsodišči mestnih konferenc ZK, častno razsodišče obalne konference ZKS, univerzitetne konference ZKS v Ljubljani in konference ZK visokošolskih zavodov v Mariboru. V njih je delovalo 382 članov, od tega 307 moških in 75 žensk. Od skupnega števila častnih razsodišč jih je 55 delovalo in obravnavalo posamezne zadeve na plenarnih sejah, preostala pa v 3- ali 5-članskih senatih.

221

Popolnejši pregled njihove dejavnosti nam kaže naslednja tabela: Število število obravna vanih sej 37/1. čl. častnih zadev statuta razsodišč (skupno 3+4 + ZKS +5 + 6)

Od tega

37/2. čl. statuta ZKS

37/3. čl. statuta ZKS

Število poročanj obč. druge konf. zadeve ZKS

1

2

3

4

5

6

7

440

5601

159

82

39

104

90

Iz tabele je razvidno, da so imela častna razsodišča v dveh mandatnih dobah med kongresoma ZKS skupno 440 sej. Najpogosteje so se sešli senati častnega razsodišča mestne koference ZKS Maribor (41-krat) in obalne konference ZKS (25-krat). Častna razsodišča so obravnavala skupno 560 zadev, od tega na podlagi 1. odstavka 37. člena statuta ZKS 159 zadev, na podlagi 2. odstavka 37. člena statuta ZKS 82 zadev, na podlagi 3. odstavka 37. člena statuta ZKS 39 zadev in 104 drugih zadev. V svoji mandatni dobi so 90-krat poročala občinskim konferencam ZK. Njihovo delo so občinske konference ZK odobrile. Izkazalo se je, da je bilo delo častnih razsodišč v petčlanskih senatih sicer uspešno, toda za njihovo še bolj uspešno delo bi morali šteti najmanj sedem članov. Na podlagi 1. odstavka 37. člena statuta ZKS so častna razsodišča obravnavala naslednje zadeve: — pritožbe proti posameznim komunistom na vodilnih delovnih mestih zaradi nepravilnih odnosov do sodelavcev na nevodilnih delovnih mestih; -— presojanje moralnopolitičnih kvalitet posameznih kandidatov za ponovni sprejem v članstvo ZK; — prošnje članov ZK in nečlanov pri reševanju njihovih osebnih zadev pri organih uprave; i Razlika med skupnim seštevkom in seštevkom pod 3,4,5,6, je nastala, ker častno razsodišče mestne konference ZKS Maribor ni obravnavanih zadev razčlenilo po odstavkih 37. člena statuta ZKS.

222

— zaostritve odnosov v ožjih okoljih v posameznih delovnih organizacijah; — analiziranje in politično ocenjevanje izstopov iz ZK, sklepov o izključitvi iz članstva ZK in sklepov o črtanju iz ZK; — pritožbe zaradi nespoštovanja samoupravnosti; — pritožbe proti kršitvi postopka pri nekaterih razpisih delovnih mest; — vprašanja staža; — spore med posameznimi družbenopolitičnimi delavci v občinskih političnih in samoupravnih vodstvih; — primere osebnega okoriščanja, izkoriščanja vpliva vodilne funkcije v nekaterih delovnih organizacijah in v posameznih občinskih, političnih in samoupravnih vodstvih; — primere pasivnosti dolgoletnih članov ZK in borcev NOB, neplačevanje članarine, pojave grupaštva ipd. Častna razsodišča občinskih konferenc ZK so za takšne primere predlagala konkretne ukrepe bodisi občinskim konferencam ZK in njihovim komitejem ali osnovnim organizacijam ZK. Na podlagi 2. odstavka 37. člena statuta ZKS pa so častna razsodišča obravnavala skupaj 82 pritožb proti izključitvi iz ZK. Po nepopolnih podatkih so od tega 11 sklepov razveljavila, 33 potrdila, 5 vrnila v ponovno obravnavo osnovnim organizacijam ZK, 3 primere pa še rešujejo. Vzroki za izključitve so bili po ugotovitvah častnih razsodišč občinskih konferenc ZK naslednji: — kršitve norm samoupravnih odnosov; — udeležba pri verskih obredih; — politična neaktivnost in neplačevanje članarine ter izostajanje na sestankih; — pojavi samovolje, tehnokratizma, elitizma, boj za prestiž; — kršitve programa ZKJ in statutarnih odnosov ZK; — skrajno zaostreni odnosi med posameznimi komunisti in tudi nekomunisti; -—■ nedostojno vedenje v javnosti, kršitev lika komunista in moralnih ter etičnih načel ZK; — kršitve zakonitosti, samoupravnih aktov in dobrih poslovnih običajev; — neupravičeno okoriščanje z družbeno lastnino;

223

— izkoriščanje vodilnega položaja v združenem delu, uporaba metod, ki pomenijo prikrito ali odkrito manipuliranje z ljudmi. Takšni pojavi so se dogajali predvsem tam, kjer je v odnosih znotraj posameznih enot in drugih organizacij združenega dela, v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih idejnopolitična vloga ZK oslabljena, tovariška kritika in samokritika pa nista razviti. Častna razsodišča ugotavljajo, da se je stanje močno spremenilo zlasti po 21. seji predsedstva ZKJ, po pismu tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ ter po 29. seji CK ZKS. Idejnopolitična aktivnost komunistov se je okrepila, enako tudi osebna in skupna odgovornost članstva, organizacij in organov ZK. Ostreje in učinkoviteje reagirajo na posamezne deformacije v ZK in v družbi. Tako se krepijo idejna in akcijska enotnost ZK ter njena učinkovitost, ugled in vpliv v družbi. Sodelovanje častnega razsodišča ZK Slovenije in častnih razsodišč občinskih konferenc ZK je bilo med VI. in VII. kongresom razmeroma dobro. Takšno je tudi mnenje častnih razsodišč občinskih konferenc ZK. Le-ta so zlasti ugodno ocenila vsakoletna področna posvetovanja in ob tem izrazila željo, naj bi bilo takšnih srečanj in izmenjav delovnih izkušenj še več. Posamezna častna razsodišča pa želijo tudi neposredno pomoč pri reševanju konkretnih problemov, ki jih obravnavajo. Kot pomoč pri svojem delu ocenjujejo tudi obrazložitve stališč in sklepov o reševanju konkretnih zadev, ki jih je častno razsodišče ZKS pošiljalo častnim razsodiščem občinskih konferenc ZK. Iz poročil častnih razsodišč občinskih konferenc ZK je razvidno, da so bili stališča in sklepi častnega razsodišča ZKS v organizacijah in organih ZK ugodno sprejeti. Ob tem je treba pripomniti, da se pri reagiranju na sklepe in stališča častnega razsodišča ZKS in častnih razsodišč občinskih konferenc ZK pojavljajo tudi posamezni primeri, ko ni pripravljenosti za bolj intenzivno proučevanje politične vsebine posameznih rešitev ter samokritičnega sprejema teh stališč in sklepov. Ponekod je opaziti tudi premalo lastne pobude, da bi ugotovljene nepravilnosti in neskladja odpravili z lastnimi napori, z bolj samokritičnim odnosom do okoliščin in vzrokov, ki so vplivali ali pogojili posamezni spor ali sporno situacijo. Nekatera častna razsodišča občinskih konferenc ZK pri svojem delu niso 224

v celoti spoštovala določil statuta. Med drugim niso vselej vabila na obravnave vseh prizadetih članov ZK. Ti so se prav zato večkrat obračali s pritožbami na častno razsodišče ZKS. Takšne primere je častno razsodišče ZKS vračalo v ponovno obravnavo z ustreznim priporočilom. V. SKLEPNE MISLI Dosedanje delo častnega razsodišča ZK Slovenije in delo častnih razsodišč občinskih konferenc ZK je bilo, v celoti vzeto, uspešno, saj so bile v veliki meri opravljene naloge, ki jih je naložil častnim razsodiščem VI. kongres ZKS. Pri opravljanju svojih nalog so morala vložiti velike napore za uresničevanje nalog te mlade in nove institucije v ZK. To še zlasti zato, ker je bila ustanovljena v času, ko so protisocialistične sile skušale v ZK onemogočiti učinkovitost njenih akcij. Prav zaradi tega so se morala tudi častna razsodišča odločno spopadati z raznimi tehnobirokratskimi, liberalističnimi, etatističnimi in drugimi podobnimi negativnimi pojavi. Iz poročila izhaja, da so častno razsodišče ZK Slovenije in tudi častna razsodišča občinskih konferenc ZK opravila pomembno delo in s tem prispevala pomemben delež h krepitvi idejnopolitične in akcijske enotnosti ZK. Zato bi kazalo to institucijo v bodoče razvijati kot samostojen organ ZK, skladno z izhodišči, ki jih bo nakazal VII. kongres ZK Slovenije.

15 Sedmi kongres ZKS

225

Poročilo o delu revizijske komisije ZKS med VI. in VII. kongresom ZKS

V skladu z določilom statuta Zveze komunistov Slovenije revizijska komisija poroča kongresu: — o svojem delu, — o finančno-materialnem poslovanju vodstva ZKS.

I. DELO REVIZIJSKE KOMISIJE Po izvolitvi na VI. kongresu ZKS se je komisija konstituirala in izvolila predsednika in sekretarja komisije. Komisija je vse akte in poročila za seje CK, konference in za kongres ZKS sprejemala kolektivno. Komisija je enkrat na leto poročala o svojem delu in finančno-materialnem poslovanju na seji CK in konferenci ZKS. Predstavnik komisije je bil redno vabljen na plenarne seje CK ZKS. Poročila so bila vedno objavljena v glasilu »Komunist«. Predstavniki komisije so sodelovali tudi z nadzornim odborom ZKJ in administrativno-finančno komisijo predsedstva ZK Jugoslavije in ZKS. Vse predloge zaključnih računov in finančnih načrtov od 1968 do vključno 1973. leta je komisija vselej obravnavala pred sejo CK tako, da so bila njena stališča že vključena v gradivo za sejo CK. Vse zaključne račune je pregledala strokovna služba SDK, razen zaključnega računa za leto 1973. Ta bo pregledan naknadno, zapisnik o pregledu pa bo predložen novoizvoljeni revizijski komisiji. Revizijska komisija ugotavlja, da je CK vsa njena priporočila in stališča sprejel in upošteval, tako pri sprejemanju dokumentov finančnega značaja kakor pri delu svojih organov. Komisija je poleg spremljanja finančnega poslovanja centralnega komiteja posvetila posebno pozornost uveljavljanju statutarnih načel na področju materialnih odnosov v ZK. Večkrat je razpravljala o načelih zbiranja in delitve članarine. 226

Pri obravnavi zaključnega računa za leto 1970 je komisija ugotovila sorazmerno visok saldo rezervnega sklada ZKS, katerega poglavitni namen je bil dodatno financiranje občinskih organizacij ZKS. Komisija je predlagala razširitev namembnosti rezervnega sklada, predvsem za »financiranje stroškov prihodnjega kongresa ZKS«, da bi se sredstva za kongres postopno nabrala. Ob tej priložnosti je komisija predlagala, naj bi v letu 1971, ko se bodo pripravljale spremembe v sistemu financiranja, CK ZKS odločil, kaj vse se financira iz sredstev članarine ZK. Med letom 1971 je komisija pripravljala predloge v zvezi s financiranjem dejavnosti ZK. Tako so bila sprejeta na 24. seji CK ZKS stališča o financiranju ZK. Navajamo le povzetek nekaterih: — idejnopolitična dejavnost ZKS mora še naprej temeljiti na načelu samofinanciranja. To pomeni, da članarina ni le finančno-tehnično vprašanje, ampak predvsem idejnopolitično izhodišče in odnos članstva ZK do svoje organizacije: — iz članarine naj se financira temeljno politično organizacijsko delo ZKS (osebni dohodki vseh zaposlenih v ZKS in del materialno-funkcionalnih stroškov, kot so: dnevnice, kilometrina, stroški sej, konference), medtem ko bi materialno podlago aktivnosti in delovanja ZKS, ki ima širši družbeni pomen, predvsem na znanstveno-raziskovalnem področju in sodi v okvir odgovornosti družbenopolitičnih skupnosti, upravnih ter strokovnih ustanov, morali dosledno financirati ti organi; — v skladu s statutarnim načelom so sredstva iz članarine skupna sredstva ZKS, zato jih je treba solidarno prelivati, zato pa je potrebno objektivizirati merila porabe. Poraba sredstev iz članarine naj bi temeljila na programih dela in nalogah posameznih organizacij in organov ZKS. Na tej seji je bila sprejeta tudi nova znižana lestvica za plačevanje članarine. Znižanje članarine je bilo največje v dohodkovnih skupinah z nižjimi osebnimi dohodki vse do dohodkovne skupine 2000 dinarjev. V tej skupini je bilo v letu 1971 zaposlenega okrog 80 % članstva. Ta skupina je bila tudi najmočneje udeležena v plačilu članarine s 67,4 %. Revizijska komisija je ugotovila, da so omenjena stališča imela tudi praktičen odmev. Družbenopolitične skupnosti in temeljna izobraževalna skupnost so participirale v letu 1972 s 5,7 % stroškov glede na zbrano članarino, v letu 1973 pa je * 15

227

ta delež padel na 4,3 %, vendar pri tem ni upoštevan tisti delež stroškov, ki ga občinske skupščine direktno pokrivajo občinskim komitejem. V zadnjih dveh letih se je močno utrdila disciplina v plačevanju članarine, kar pojasnjuje naslednja lestvica: Leto

Zaostanek članarine 3 mesece in več

1969 1970 1971 1972 1973

9,1 9,1 7,4 6,6 4,0

% % °/o % %

Na 32. seji CK ZKS je bila sprejeta lestvica spremenjena, ponovno znižanje je bilo do dohodkovne skupine 2500 din OD zaradi gibanja OD in s tem prehoda članstva v višje dohodkovne skupine. Lestvica ima samo 13 dohodkovnih skupin, za razliko od prejšnje, ki jih je imela 18, kar močno olajša delo pri pobiranju članarine. Vsi ti premiki, kot so disciplina v plačevanju članarine, participacija družbenopolitičnih skupnosti pri določeni dejavnosti ZK, ukinitev sklada za raziskave in s tem financiranje glasila »Komunist«, sprememba v odvodu predsedstvu ZKS, so zahtevali nov sklep »o načelih za uporabo in delitev sredstev iz članarine«. S tem sklepom, ki je bil sprejet na 26. seji CK dne 8. 5. 1972, so bila sprejeta nova delitvena razmerja, in sicer:

— — — — —

komiteji ZKS centralni komite s skladi za glasilo »Komunist« rezervni sklad ZKS predsedstvo ZKJ

57,0 % 31,5 % 5,5 °/o 4,0 % 2,0 %

Taka delitvena razmerja predlagamo tudi za leto 1974. Komisija se strinja, da financiranje ZK še naprej temelji na načelu samofinanciranja ZK ob sodelovanju družbenopolitičnih skupnosti pri pokrivanju nekaterih materialnih izdatkov širšega pomena. 228

Pri obravnavi zaključnega računa za leto 1973 in finančnega načrta za leto 1974 je komisija ugotovila, da se materialna osnova občinskih konferenc, centralnega komiteja ZKS in skladov krepi. Preostanek razpoložljivih sredstev, ki znašajo konec 1973. leta 10,186.818 dinarjev in se delno prenašajo v finančne načrte občinskih komitejev ZK, kaže na potrebo po ponovni proučitvi zbiranja in porabe sredstev članarine. Spričo takšnega finančnega stanja komisija razmišlja: 1. ali ne bi CK ZKS namenil večja sredstva za idejnopolitično izobraževanje in vzgojo; 2. ali naj bi namenili več sredstev za modernizacijo poslovanja organizacij CK, občinskih konferenc in osnovnih organizacij ZK in 3. o možnosti znižanja članarine. II. FINANČNO-MATERIALNO POSLOVANJE

Finančno-materialno poslovanje CK ZKS vodi finančno-računovodska služba, ki vodi tudi celotno evidenco poslovanja in premoženja komitejev ZKS. Centralni komite ZKS in njegovi organi poslujejo na podlagi splošno veljavnih zakonskih predpisov, določil statutov ZK, poslovnika CK ZKS in pravilnika o finančnem in materialnem poslovanju komitejev ZKS, ki ga je sprejel CK ZKS na 15. seji dne 9. 7. 1970. Na podlagi zakona o samoupravnem sporazumevanju (Uradni list SRS, št. 4/71) pa je delovna skupnost dne 2.12.1971 sprejela samoupravni sporazum o merilih za delitev dohodka in osebnih dohodkov (za delitev dohodka in osebnih dohodkov delovnih skupnosti ustavnega sodišča, predstavniških, političnoizvršilnih in upravnih organov, družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih skupnosti v SR Sloveniji). Svet delovne skupnosti je 4. 6. 1971 sprejel pravilnik o sistemizaciji delovnih mest. Svet delovne skupnosti pa je sprejel še druge akte, kot pravilnik o stanovanjih, delovni obleki, izobraževanju itd. Za izplačilo nadomestil osebnih dohodkov funkcionarjem se uporabljajo določbe družbenega dogovora o osnovah in merilih za določanje mesečnih nadomestil osebnih dohodkov in drugih osebnih prejemkov voljenim in imenovanim funkcio229

1

narjem. Na podlagi tega pa je v pripravi tudi pravilnik za funkcionarje ZKS. Družbeni dogovori se sprejemajo po teritorialnem načelu. Članarina je glavni vir dohodka ZKS in se zbira na komitejih. Le-ti po sklepu CK ZKS »o načelih za uporabo in delitev sredstev iz članarine« odvajajo del sredstev in tako izvajajo načelo skupnih sredstev ZKS. Določen del teh sredstev, ki gre v rezervni sklad ZKS, se preliva nazaj v komiteje, če jim zbrana sredstva ne zadoščajo za redno dejavnost. Tako je zagotovoljeno družbenopolitično delo vseh organov ZKS, načelo solidarnosti in načelo samofinanciranja ZKS. V tem obdobju je bila sprejeta naslednja delitev članarine:

1969

Komiteji ZKS Skladi in družbenopolitične raziskave Rezervni sklad ZKS CK ZKS s skladi Predsedstvo ZKJ Glasilo »Komunist«

1970 1971

1972 1973

55

56

57

57

57

6 5 33 1 —

7 4 32 1 —

6,5 4 31,5 1 —

— 4 31,5 2 5,5

— 4 31,5 2 5,5

100

100

100

100

100

Komiteji dobivajo postopoma večjo finančno samostojnost, saj je bilo razmerje v letu 1969 45 : 55; v letu 1970 že 44 : 56, od leta 1971 dalje pa 43 : 57 v korist komitejev. Ker se v rezervnem skladu ZKS poleg nepredvidenih potreb, ki se pojavijo kjerkoli v ZKS, zbirajo tudi sredstva za dopolnilno financiranje komitejev ZKS, so bila glede na prejete dotacije ta delitvena razmerja v korist komitejev višja. Dotacije v tej dobi komitejem ZKS in rezervnega sklada ZKS so bile: 1969 1970 1971 1972 1973

532.037 824.503 709.157 610.130 915.000

Za slovensko izdajo glasila »Komunist« je delno kril stroške sklad za družbenopolitične raziskave, od ukinitve pa je že v globalni delitvi članarine predviden odstotek za stroške 230

glasila »Komunist«. Del stroškov pa še vedno pokrivajo občinski komiteji ZKS in predsedstvo ZKJ. CK ZKS mora iz svojih sredstev zagotoviti redno dejavnost CK ZKS, častnega razsodišča ZKS in v tem obdobju ustanovljenega marksističnega centra pri CK ZKS. Poleg tega pokriva del stroškov politične šole pri CK ZKS in delne stroške za medobčinske svete ZKS. Po sklepu seje CK ZKS se je v letu 1973 začela adaptacija zgradbe CK ZKS. Vsi dokumenti materialno-finančnega značaja, ki jih je sprejel CK ZKS, so v skladu s statutom javni. Informiranje članstva je bilo omogočeno s tem, da so bili vsi dokumenti skupaj z obsežnejšimi poročili o finančni problematiki ZKS objavljeni v prilogi »Komunist«, ki ga prejemajo vsi člani. Revizijska komisija na podlagi strokovnih pregledov poslovanja in obravnave dokumentov ugotavlja, da je materialnofinančno poslovanje centralnega komiteja od VI. do VII. kongresa ZKS vodeno vestno in v skladu s splošnimi predpisi in internimi samoupravnimi akti.

231

Referat predsednika CK ZK Slovenije Franceta Popita na VII. kongresu ZK Slovenije Naloge komunistov v razvoju socialističnih samoupravnih odnosov I. V programu ZKJ, ki smo ga sprejeli pred šestnajstimi leti, smo zapisali: »Uresničevanje socialističnih ciljev v naši deželi je zapleten in dolgotrajen proces, pogojen s posebnostmi zgodovinskega razvoja jugoslovanskih narodov, z materialnim, ekonomskim in kulturnim potencialom, s stopnjo in tempom razvoja proizvajalnih sil in socialistične zavesti ljudi, z delovanjem zavestnega socialističnega faktorja, z mednarodnim položajem Jugoslavije in s stanjem v mednarodnih odnosih.« Ter dalje: »Celotna zgodovina razvoja delavskega gibanja je potekala v spopadu stališč in mnenj. Na koncu pa so vedno zmagovala tista stališča in teorije, ki so bile objektivni izraz zakonitosti gibanja družbenih spopadov v določenem času.« Ko program opozarja na objektivna protislovja socialistične graditve, ki nenehno porajajo različne poglede in omogočajo tudi oblikovanje in delovanje protisocialističnih skupin, ne dopušča dvoma o tem, da še vedno velja programsko načelo, ki je vodilo KPJ že pred revolucijo, med njo in po njej, da je namreč napredek v sodobnem svetu odvisen predvsem od moči delavskega razreda, to je od njegove organiziranosti in zavesti ter sposobnosti in pripravljenosti njegovega političnega vodstva, njegove avantgarde. Povzeli smo izkušnje iz bojev v stari Jugoslaviji, ko je delavski razred s komunistično partijo zlomil poizkus politične osamitve, v katero so ga z vsemi sredstvi nasilja potiskali protiljudski režimi. Te izkušnje je potrdil in poglobil narodnoosvobodilni boj z zmago socialistične revolucije. Veljavnost spoznanja, da je imel tudi v obdobju graditve socializma po revoluciji odločujočo vlogo delavski razred, so dokazovali de233

lovni uspehi pri obnovi in industrializaciji, pa tudi uspešna prebroditev mnogih političnih spopadov, ki smo jih morali izbojevati, da se je lahko vsestransko uveljavila delovna, politična in splošna družbena pobuda delovnih ljudi. S temi izkušnjami, s trajno navzočo zavestjo o izrednem pomenu pobude delovnega človeka je naša družba pod vodstvom komunistov oblikovala take družbene odnose, v katerih se je nenehno krepila vodilna vloga delavskega razreda. To je bila pot od prvih zametkov delavskega samoupravljanja do sedanjih ustav federacije, republik in pokrajin. Takšen proces je napovedoval Marx, ko je zapisal, da je politična osvoboditev končana šele tedaj, »ko človek spozna in organizira svoje sile kot družbene sile in ko torej družbene moči v obliki politične moči nič več ne loči od sebe«. Ko poudarjamo to temeljno smer našega razvoja, to revolucionarno kontinuiteto našega boja in socialistične graditve, poudarjamo pomen njene vsebine, ki je seveda v hitro spreminjajočih se razmerah zahtevala različne oblike. Glavne politične bitke, ki smo jih za tako razvojno smer morali izbojevati, so potekale prav za takšno vsebino, proti njej pa so nastopali nasprotniki vseh vrst. Nobenega dvoma ni, da se pri nas v interesu delavskega razreda ter vse bolj z njegovimi vsakdanjimi odločitvami in pod vodstvom zveze komunistov nenehno krepijo samoupravni odnosi, ki vse bolj obvladujejo in določajo družbeni razvoj. Nobenega dvoma tudi ni, da ta proces ne poteka spontano, sam od sebe in z lastno močjo, pač pa terja stalno politično in splošno družbeno pobudo organiziranega delavskega razreda, kar obenem pomeni, da iz delavskega razreda raste njegovo idejno in organizacijsko vodstvo, ki ga predstavlja njegov najbolj zavestni, dosledni in borbeni del. Po zgodovinskem razvoju in po današnjih izkušnjah je to zveza komunistov. V tem procesu ima izredno pomembno vlogo enkratna in neponovljiva osebnost tovariša Tita. Pod njegovim vodstvom smo za naloge usposobili Komunistično partijo Jugoslavije na zgodovinskem razpotju, na katerem so se znašli jugoslovanski narodi na pragu druge svetovne vojne. Z njim se je začelo obdobje popolnega zaupanja v ustvarjalne sile delovnih množic, tega vira moči in sposobnosti partije za velika revolucionarna dejanja. Tito nas je vodil v spopadu s stalinskim pritiskom, ko nismo dovolili, da bi nas pokorili in prisilili na kolena. Z njim smo pogumno zakoračili v novo obdobje zgodovine: uvedli smo

234

socialistično samoupravljanje. Neprecenljiv je njegov prispevek pri utemeljevanju politike neuvrščenosti kot edine možne alternative za mir in socializem. Tito je tudi vselej prvi pokazal na stranske poti in mrtve rokave naše revolucije, ki so grozili, da zadušijo zdravi družbeni tok. Z njim smo prav v zadnjih letih razbili tehnobirokratske, nacionalistične, separatistične in druge sovražne sile, ki so hotele speljati razvoj v poveličevanje buržoaznega liberalizma ali birokratskega etatizma in centralizma. Ohraniti, razvijati in nadaljevati moramo njegovo delo, da bo preživelo vse sedanje in tudi prihodnje rodove. Izhodišča za X. kongres ZKJ in dokumenti, ki so predloženi VII. kongresu ZKS in ki odprto govore o protislovjih našega razvoja, ne dopuščajo nikakršne zamisli o spontanosti in hkrati določajo vlogo in naloge komunistov ter njihove zveze. Naj na kratko omenim vsaj nekatera izmed teh protislovij. Boj za samoupravni socializem v naši družbi je boj za socialistično samoupravljanje. To ni enkratno dejanje in izpolnitev zgodovinske naloge delavskega razreda, marveč je pot do nje — pot do brezrazredne komunistične družbe, na kateri delavski razred sam in v nenehnem prizadevanju za splošni družbeni napredek premaguje podedovana in nastala nasprotja v skladu s svojo objektivno zgodovinsko vlogo. Zato naš socializem, potem ko je nastajal v okrilju stare družbe, že vsebuje temelje in elemente bodoče komunistične družbe; razvijanje teh pa ne more biti plod spontanega razvoja, marveč le zavestne, usmerjene in organizirane akcije. Socializem gradimo tudi na nepreseženih elementih stare buržoazne družbe in njenega prava ter težke dediščine, ki nam jo je zapustil kapitalistični razvoj. Podedovali smo ekonomsko zaostalost in polfevdalno odvisnost od razvitih kapitalističnih držav, ki so bile ekonomsko zainteresirane zadrževati nizek narodni dohodek in nizko življenjsko raven delovnih ljudi. Kakorkoli pomeni pri nas socializem hitro rast gospodarstva, narodnega dohodka in življenjskega standarda, pa podedovanih razlik le ni mogoče premagati v kratkem času. Odtod socialne razlike in pojavi v družbi, ki lahko zamegljujejo socialistično perspektivo tistim, ki vidijo le trenutno stanje, ne pa procesov, le dohodek, ne pa tudi položaja in perspektiv delovnega človeka. V naši družbi so proizvajalne sile na nekaterih področjih družbenega dela še vedno na taki razvojni stopnji, da bi se na kapitalističen način lahko hitreje razvijale. Čeprav so v veliki 235

manjšini, pa vendarle ne smemo zanemariti vpliva tistih drobnih proizvajalcev in delavcev v nekaterih storitvenih dejavnostih, ki bi želeli uveljaviti tako ekonomsko politiko, ki bi obnavljala kapitalistične odnose. V teh razmerah so tudi možne različne rešitve, kako obvladovati in usmerjati stihijsko delovanje ekonomskih zakonitosti. Posamezne rešitve so lahko v prid uresničevanju in utrjevanju splošnega družbenega interesa, lahko pa tudi uresničevanju posamičnih ali skupinskih interesov, ki jih njihovi nosilci največkrat razglašajo za splošne družbene interese in socialistične cilje. Če bi dopustili spontano igro različnih interesov, bi to pomenilo konec socialističnega razvoja. Zveza komunistov je zato morala na temelju marksistične analize procesov v naši družbi izoblikovati ustrezna merila. Ta merila so plod medsebojne povezanosti ekonomskega in družbenopolitičnega sistema, opirajo se na enoten in dolgoročen interes delavskega razreda, ki temelji na njegovi vlogi, da namreč lahko izboljšuje svoj položaj in uveljavlja svoje interese le tako, da povečuje blaginjo vse družbe. Samo na tem celostnem interesu, ki je hkrati individualen in kolektiven, lahko gradimo socialistično samoupravljanje. Različni ozki interesi se največkrat oblikujejo kot različni idejni in strokovni pogledi, ki naj opravičijo oblast njihovih nosilcev na določenem področju, območju, v gospodarski ali drugi družbeni organizaciji. Ti pogledi izražajo težnje bodisi po političnem pluralizmu, bodisi po močni centralizirani državno administrativni oblasti, kar vse bi izničilo socialistično samoupravljanje, ker bi vodilo v demagoško manipuliranje z ljudmi in slej ko prej v vračanje h kapitalizmu ali k vsemoči državno-birokratskega aparata. Zvesta svojim tradicijam je zveza komunistov uveljavljala edino možno alternativo: vsaka oblast mora biti oblast delavskega razreda samega. Smo dežela, ki je odprta za sodelovanje z vsemi narodi in deželami sveta. Naše stališče je, da je pot v socializem objektivna zakonitost sodobnega sveta in da zato s politiko odprtosti gradimo socialistične elemente v svetu, razširjamo krog zaveznikov naše samoupravne notranje in neuvrščene zunanje politike, olajšujemo svoj ekonomski razvoj in spodbujamo ustvarjalnost in kritičnost naših ljudi. Na take pozitivne rezultate, ki nedvomno prevladujejo, negativno učinkujejo nekateri faktorji. Meje so odprte tudi za ideje, ki izvirajo iz kapitalističnega sveta, ki so protisocialistične, čeprav se sklicujejo na sodobnost in znanstvenost. Oprijemljejo se jih ljudje,

236

ki možnosti za uresničevanje svojih interesov ne vidijo v samoupravnih socialističnih razmerah. Za njimi pa večkrat stoje tuje obveščevalne službe in politična emigracija. Proti tem in še drugim negativnim pojavom gradimo in moramo negovati sistem množične družbene samozaščite. Objektivna protislovja socialistične graditve ne omogočajo vselej, da bi hitro spoznali, kdaj so določena stališča v skladu s socialistično smerjo, ki smo jo začrtali, ter katera stališča in kdaj že pomenijo zavesten odpor. Razmerje med objektivnim in subjektivnim v družbenih procesih lahko povzamemo po Marxovi misli, ki v celoti velja tudi za sodobni svet: »Ljudje delajo svojo zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se jim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kot mora na možganih živih ljudi. In ko se zdi, da si ravno prizadevajo preobrniti sebe in ljudi ter ustvariti, česar še ni bilo, ravno v takih obdobjih revolucionarne krize boječe zaklinjajo duhove preteklosti, naj jim služijo, izposojajo si njihova imena, bojna gesla in kostume ...« Za preteklo obdobje na splošno velja, da so delovni ljudje pod vodstvom ZKJ in tovariša Tita dosegli pomembne uspehe za materialni in vsesplošni družbeni razvoj naše dežele in socialistične revolucije. V tem obdobju je zveza komunistov izbojevala vrsto zmag tudi v svojih vrstah proti stališčem in silam, ki so zavirale uveljavljanje delavskega razreda kot glavne sile socialističnega samoupravnega napredka vse družbe. Zveza komunistov je bila za to dovolj močna, ker je znala razčleniti objektivne razmere, iz katerih so rasla različna stališča, in odkrivati vzroke zanje, pa tudi nosilce protisamoupravnih teženj, predvsem še zato, ker je ostala povezana z delavskim razredom in je izražala njegove težnje. Pri tem so socialistične sile naše družbe pridobile pomembne politične izkušnje, zveza komunistov, SZDL in sindikati so jasneje izoblikovali svoje poglede na vrsto vprašanj, od razvoja proizvajalnih sil in socialnega razlikovanja do vzgojne, izobraževalne, znanstvene in kulturne politike, kar je bistveno razširilo njihov idejni fond. Kakorkoli je to zelo pomagalo slehernemu komunistu in organizacijam, moramo vendarle kritično ugotoviti, da bi morali še bolj konkretno pomagati organizacijam, da bi bile sposobne analizirati razmere na svojem delovnem področju in še posebej ugotoviti vzroke nesporazumov in konfliktov, ko so že nastali. 237

Objektivna protislovja socialistične graditve dopuščajo različne poglede na mnoga, tudi bistvena vprašanja naše nadaljnje poti. Naša socialistična samoupravna družba je razvila in nenehno razvija oblike in mehanizme za demokratično reševanje problemov in nasprotij, za demokratično dogovarjanje in demokratično odločanje o tem, kako bomo probleme svojega časa urejali, da bodo rešitve krepile socialistične samoupravne odnose v družbi. To je sistem samoupravnega odločanja delovnih ljudi, ki vključuje politično dogovarjanje v socialistični zvezi, sindikatih in drugih družbenopolitičnih organizacijah, pa tudi idejnopolitično vlogo zveze komunistov, ki je plod njene zgodovinske poti in ciljev; delovne množice pa so te cilje sprejele ter jih potrdile s svojim delom in bojem. Osnovno merilo za socialistično vsebino in s tem tudi za demokratičnost posameznih stališč in ponujenih rešitev je potemtakem to, ali te probleme rešujejo v samoupravnem sistemu, ga s tem utrjujejo in tako krepijo vodilno vlogo delavskega razreda. Zveza komunistov je kot celota vztrajno delovala po tem načelu in v tem duhu politično vzgajala množice. Iz tega je črpala moč, da je vztrajno premagovala nesamoupravne težnje in postopke v svojih vrstah in v naši družbi nasploh. Temeljni vzrok političnih zaostritev v obdobju po zadnjem kongresu je bil ta, da so socialistične samoupravne sile z revolucionarno doslednostjo vztrajale pri razvoju socialističnih samoupravnih odnosov in se bojevale za resničen prehod od upravljanja v imenu delavcev k neposrednemu delavskemu samoupravljanju. V boju za nadaljnji razvoj socialističnih samoupravnih odnosov se je socialistična revolucija trdno zavarovala pred nevarnostjo lastne birokratske tehnokratske degeneracije. Podrla je prazne upe, da je degeneracija socialistične družbe neizogibna in da je obnovitev odnosov, v katerih je delavec družbeno odtujen, samo še stvar časa. Razkrila je, da so odpori proti nadaljnjemu razvoju socialističnih samoupravnih odnosov posledica zapuščanja socialistične revolucije in da že sama logika potiska njihove nosilce v naročje protisocialističnih, protisamoupravnih in protirevolucionarnih sil ne glede na to, ali se tega zavedajo ali ne in ali to žele ali ne. Hkrati s tem, ko delamo za vse večjo materialno blaginjo družbe, za vse večjo enotnost in enakost delovnih ljudi, za njihovo nenehno kulturno rast, moramo biti ves čas budni proti silam, ki ta razvoj zaustavljajo ter poskušajo razveljaviti in porušiti že doseženo. Naša pot graditve socializma je nam238

reč oblika razrednega boja za osvoboditev delavskega razreda in s tem vse družbe, ki je v napoto vsem, ki bi radi ohranili svoje monopolne in oblastne pozicije. Dvajset let je, kar smo politično in idejno porazili tako imenovano djilasovščino, ki je skušala uveljaviti načela, da je izhod iz socialističnega etatizma mogoč samo z izničenjem vodilne vloge zveze komunistov in vloge organiziranih socialističnih sil nasploh, s sprejemanjem meščanskega demokratičnega političnega sistema, torej z obnovo večstrankarskega sistema. Osem let je tudi že od idejnopolitične zmage nad tako imenovano rankovičevščino, torej nad težnjo, da bi različnost interesov narodov, narodnosti in družbenih slojev obrzdali z močno, centralistično državno oblastjo, se pravi z uveljavljanjem etatističnih družbenih odnosov in velikodržavne hegemonije. In vendar smo imeli v obdobju med kongresoma mnogo hudih političnih spopadov s težnjami in silami, ki so v raznih preoblekah obnavljale prvi ali drugi politično že poraženi koncept. Naj je šlo za birokratsko, tehnokratsko ali elitistično obnašanje, za nacionalistična, lažna demokratična, novolevičarska ali anarholiberalistična gesla, končni rezultat bi bil lahko samo: birokratski hegemonizem in unitarizem. Rezultat bi bil vselej likvidacija socialistične samoupravne demokracije. Realna logika takšnega ali drugačnega notranjepolitičnega razvoja bi v jugoslovanskih razmerah v končnih posledicah vodila v vladavino birokratskega etatizma in centralizma, k opustitvi neuvrščenega položaja socialistične samoupravne Jugoslavije. Kljub novi politični zmagi, ki jo izpričujejo 21. seja predsedstva ZKJ in 29. seja CK ZKS ter idejnopolitična ofenziva zveze komunistov v sedanjem obdobju, in kljub jasni samoupravni smeri, ki smo jo uzakonili z zvezno in republiškimi ustavami, si ne zapiramo oči pred dejstvom, da objektivna protislovja v družbeni bazi in razlike v zavesti ljudi še vedno vplivajo kot različne možnosti razvoja in da politično poražene sile ne bodo tako zlahka zapustile bojišča. Kolikor večji bodo dosežki delovnih ljudi za družbeno blaginjo in za socialistične odnose, za višjo družbeno produktivnost dela, kolikor več bomo napravili za to, da se bodo delovni ljudje zavedali svojih pravic in jih uporabljali, tem prikritejši, toda nič manj nevaren ne bo odpor tistih, ki v moči in oblasti delavskega razreda čutijo omejevanje svoje oblasti in privilegijev, ki so si jih prilastili. 239

Komunisti smo usmerjeni k ustvarjalnemu delu za boljše materialno in višje duhovno življenje človeka in družbe, za popolnejše in bogatejše odnose med ljudmi. Oblikujemo se kot celovite osebnosti, ki jim je družbeni interes hkrati individualen in zato po svojih možnostih prispevamo k družbenim odnosom, v katerih se splošni družbeni interes izraža tudi kot individualen interes in narobe. To pa je dolgotrajen proces, v katerem družbenopolitične težnje vse bolj določajo tudi moralno zavzetost in delovanje posameznika. Ta boj resnično poteka na vseh ravneh. Preizkusni kamen za uspešnost samoupravljanja so stvarne razmere in resnični odnosi v temeljnih organizacijah združenega dela ter v krajevnih in interesnih skupnostih. Na teh treh temeljih sloni celoten delegatski sistem. Kolikor odločneje bodo delovni ljudje vztrajali pri svojih pravicah in jih uveljavljali bodisi neposredno bodisi prek svojih delegatov, toliko trdnejša bo enotnost naše družbe in uspešnejši njen razvoj, toliko močnejši pa bo tudi odpor nasprotnikov. Metoda prepričevanja in preprečevanja sta dve plati istega boja za osvoboditev človeka. Pri tem se je zveza komunistov vselej zavedala, da so odločilne bitke tam, kjer so množice. Razčiščevanja v vodstvih so bila vedno nujna takrat, kadar je slabela njihova povezanost s tistimi sloji, ki so glavno socialno oporišče za revolucionarno akcijo zveze komunistov. Iz dokumentov, ki jih je CK ZKS predložil kongresu, so razvidni organizacijski, politični in idejni ukrepi, ki jih je zveza komunistov že gradila in jih bo morala še pospeševati, da bi zagotovila sedanjim nalogam ustrezno usmerjenost ter idejnopolitično usposobljenost komunistov in njihovih organizacij. Po obsežnih razpravah o novih ustavah ni treba še posebej dokazovati, da bo težišče naporov za razvoj naše družbe in za premagovanje protisamoupravnih sil na vsestranskem uresničevanju duha in črke jugoslovanske in slovenske ustave. Našo dejavnost bodo v naslednjih letih bistveno usmerjali sklepi našega kongresa, ki pomenijo hkrati z dokumenti, ki jih bo sprejel X. kongres ZKJ, celovito podobo naših idejnopolitičnih problemov in nalog. Različna so področja družbenega življenja, različna je zato njihova problematika, pa tudi sredstva in metode reševanja. Toda temeljna smer je povsod enaka: uveljavljanje socialističnih samoupravnih odnosov in z njimi neločljivo povezane marksistične idejnosti ter razvoj pro-

izvajalnih sil, ki kot materialna podlaga napredka omogočajo razvoj teh odnosov. Dolgoletne politične izkušnje nas uče, da ne smemo podcenjevati nobenega področja in nobenega pojava, saj se povsod tam, kjer ni komunistov in kjer socialistične sile ne delujejo z jasnimi stališči, pojavljajo ali razraščajo nesocialistični pogledi, težnje in sile. Izkušnje pa nas tudi uče, da je utrjevanje socialističnih samoupravnih odnosov na vseh področjih eden izmed prvih pogojev in zagotovil za našo nacionalno svobodo in državno neodvisnost.

II.

V velikih pretresih sodobnega sveta kapitalistična družba ne more več po starih poteh. Vse več je znamenj, ki potrjujejo pravilnost naše programske teze, da je postal socializem svetovni proces. Pogostne krize političnega sistema meščanske formalne demokracije potrjujejo, da meščanske politične stranke in na njih grajeni politični sistem odločanja v imenu ljudi ne obvladujejo več družbenih procesov. Vse večji obseg državnokapitalističnih odnosov v sodobnem svetu po eni strani krepi težnjo delavcev in vseh naprednih sil po taki ali drugačni obliki soudeleženosti v gospodarskem in splošnem družbenem odločanju, torej elemente samoupravljanja; po drugi strani pa najbolj reakcionarne sile težijo k diktaturi. To je čas velikih revolucionarnih akcij množic in močnih protirevolucionarnih udarov imperialističnih sil. Krizo kapitalističnega sveta še poglabljajo procesi, ki se z vso zgodovinsko logiko razraščajo v velikem delu sveta, kjer so ljudstva in narodi dobili državno samostojnost po zlomu kolonialnega sistema po drugi svetovni vojni ali pa se še z orožjem bojujejo zanjo. V obrambi svoje neodvisnosti in boju proti neokolonializmu so te dežele našle skupno politično podlago in trdno oporo v politiki neuvrščanja. V akciji neuvrščenih dežel se boj narodov za politično in ekonomsko neodvisnost povezuje z napori in bojem najnaprednejših sil človeštva, da se odpravi sistem mednarodnih odnosov, ki služi imperializmu, ekonomskemu izkoriščanju narodov in drugim oblikam političnega in ekonomskega nasilja nad narodi in je zaradi tega stalen povzročitelj konfliktov in tudi vojn med narodi. Na alžirski konferenci je bilo več držav kot kadarkoli prej in ma16 Sedmi kongres ZKS

241

nifestirala se je močna enotnost stališč; vse pomembnejši je njihov glas v mednarodnih forumih in njihova skupna stališča so v konfliktnih situacijah ne samo enkrat ponudila edino možno, mirno rešitev. Dolgo kolonialno ali polkolonialno izkoriščanje je za večino teh dežel pomenilo gospodarsko nerazvitost; životarile so kot vir cenene delovne sile in surovinski proizvajalec za industrijsko razvite dežele, ki so diktirale in še diktirajo nizko ceno surovin bodisi s svojo ekonomsko politiko bodisi posredno prek velikih nadnacionalnih monopolnih družb. Boj za ekonomsko osvoboditev teh dežel in za zožitev prepada med razvitimi in nerazvitimi, boj za to, da bodo same razpolagale s svojimi naravnimi bogastvi, ne bo minil brez konfliktov. Naj jih bomo spoznavali kot monetarno, naftno, energetsko, surovinsko ali kako drugo krizo, vselej bo ekonomsko osvobajanje zaostrovalo odnose in spodbujalo politične pritiske. Politični udar reakcije v Čilu, rasno zatiranje v Afriki, vloga Izraela na Bližnjem vzhodu, prevrati v Afriki, delovanje agentur, da bi razbile enotnost neuvrščenih in z idejno diverzijo razorožile ljudstva, vse to še deluje proti hitrejšemu gospodarskemu razvoju neuvrščenih, čeprav zgodovinskega procesa ne more trajno zaustaviti. Boj za mir, neodvisnost, ozemeljsko nedotakljivost in pomoč nerazvitim, to je politika, ki mobilizira večino človeštva proti sodobnemu pritisku monopolističnega imperializma in krajša pot k njegovi resnični osvoboditvi. Hkrati nam sedanje ekonomske krize razvitih dokazujejo, da smo imeli prav, ko smo opozarjali na škodljivost enostranske usmeritve dela naših gospodarskih in drugih organizacij le na industrijsko razvite države Evrope in Amerike in poudarjali, da ekonomsko sodelovanje z državami v razvoju ni le naš politični, marveč tudi perspektivni gospodarski interes. Jugoslovanska politika neuvrščenosti in sodelovanja z vsemi državami, ki priznavajo našo neodvisnost, nedotakljivost meja in nevmešavanje v naše notranje zadeve, temelji na položaju naše države v svetu in na njeni notranji socialistični samoupravni politiki, saj izraža interes in voljo naših delovnih ljudi. Odpor proti vsem oblikam vojaškega, političnega in ekonomskega nasilja je pogoj naše neodvisnosti in nam določa tudi tiste zaveznike, ki jim uspešnost tega odpora prav tako jamči neodvisnost in ekonomski napredek. Zato je Jugoslavija ves čas v prvih vrstah boja neuvrščenih dežel. Hkrati je v nasprotjih in krizah sodobnega sveta samoupravni položaj našega 242

delovnega človeka in naših narodov močna spodbuda delovnim ljudem drugih dežel v boju za osvoboditev. Nikdar ne smemo pozabiti, da je bila Jugoslavija in še posebej Slovenija zaradi svojega geopolitičnega položaja stoletja pod tujo oblastjo in pod močnim raznarodovalnim pritiskom. Današnja politična vloga Jugoslavije v svetu je mnogim trn v peti. Neposredni pritiski, ki so naperjeni proti ozemeljski nedotakljivosti in varnosti Jugoslavije, mednje lahko prištejemo tudi sedanje manevre pakta NATO v severnem Jadranskem morju in severni Italiji, v katerih sodelujejo prvikrat večje pomorske sile Združenih držav Amerike, se priključujejo psihološko-propagandnim manevrom, ki naj vzbudijo dvom v našo neuvrščeno zunanjo politiko in socialistične samoupravne notranje odnose. Poslužujejo se vseh mogočih idejnih zvez in direktnih agentur, da bi demoralizirali naše ljudi, da bi ustvarjali notranje konflikte, ki bi rabili kot dokaz za neuspeh socialističnega samoupravljanja. Od naravnih zaveznikov bi nas hoteli ločiti z geslom, ki so ga širili zlasti ob bližnjevzhodni krizi, češ da zahteva obramba naše neodvisnosti in miru na svetu kompromisarsko, prilagodljivo in nenačelno zunanjo politiko. Proti naši politiki, ki temelji na prepričanju, da so narodnosti most med narodi in da je zato treba nacionalne pravice narodnosti spoštovati, vodijo politiko, češ da so narodne manjšine nepotrebno zlo, ki naj bi se ga čimprej znebili, na kar kaže položaj naše manjšine na Koroškem. Akcije take vrste se stopnjujejo še z neposrednim napadom na našo neodvisnost in mir na svetu. Nič drugega namreč ne pomeni zadnja nota italijanske vlade. Sredi velikih naporov za evropsko sodelovanje sega italijanska vlada po sredstvih iz časov hladne vojne. To pa hkrati pomeni, da sprejema gesla revanšističnih in fašističnih elementov v svoji deželi in krepi njihov položaj nasproti italijanskim demokratičnim silam. Kakor je odgovor prebivalstva Jugoslavije na italijansko noto dokazal moralno trdnost in pripravljenost naših ljudi za obrambo države, pa nam položaj narekuje, da za ohranitev miru še povečamo svoje napore, da bodo delovni ljudje razumeli mesto in vlogo Jugoslavije v procesih sodobnega sveta, ki izražajo tako nezadržen proces v socializem, kot reakcionarne sile izpričujejo težnjo, da bi ta proces za vsako ceno zaustavile.

16“

243

1 Krepitev organizacij in organizmov splošnega ljudskega odpora in jugoslovanske armade terja poleg nenehne modernizacije oborožitve in vojaške usposobljenosti tudi in predvsem stalno skrb za obvarovanje visoke borbene morale vseh članov naše družbe. III.

V današnjem svetu za nas že dolgo velja načelo: »Delati, kot da bo sto let mir in biti pripravljen, kot da bo jutri vojna.« Za našo neodvisnost in obrambno pripravljenost moramo nepretrgoma utrjevati in razvijati naš politični in ekonomski sistem socialističnega samoupravljanja po ustavnih načelih. Samo z uspehi, ki jih bomo dosegli na tej poti, bomo prepričljivo dokazovali pomen samoupravnih družbenih odnosov za osvoboditev delovnega človeka. Zelo jasno moramo odgovoriti na vprašanje: ali so objektivni materialnoekonomski družbeni pogoji zreli in se je na njihovi podlagi ob ustrezni organiziranosti socialističnih samoupravnih sil že mogoče neposredno lotiti uresničevanja z ustavo začrtane družbene preobrazbe za krepitev socialističnih samoupravnih odnosov. Na to vprašanje si moramo stvarno in določno odgovoriti tudi zaradi tega, ker se še pojavlja krilatica, češ da je socialistično samoupravljanje nestvarna, v svet iluzij premaknjena in v sedanjih razmerah povsem neuresničljiva vizija. Razvoj dogodkov v preteklem obdobju je povsem jasno razkril, da so se pod to krilatico zbirale oportunistične frakcionaške skupine in posamezniki, ki so nasprotovali nadaljnji krepitvi socialističnih samoupravnih odnosov. Z njo so skušali zmesti delovne ljudi in jim omajati zaupanje v lastne ustvarjalne sile. Zaradi tega je smotrno pogledati, kaj pravijo dejstva. Dogajanja v sodobnem svetu — tako v nacionalnih kot v mednarodnih razsežnostih — razkrivajo, da živi sodobna družba v vse močnejši napetosti, ki povzroča krizne razmere. Krize pretresajo ves sodobni, industrijsko razviti del sveta in tu in tam povzročajo dramatična družbena nasprotja, konfrontacije in spopade. Tu ima svoje korenine boj za tako imenovano industrijsko demokracijo v proizvodnji, tu so motivi za teorijo medčloveških odnosov in na njej grajenih metod upravljanja in organizacije dela. Tu je pravi vir krize nekoč bleščeče 244

meščanske parlamentarne demokracije in njenih ustanov. Tu je vir krize upravljanja v imenu delovnih ljudi. Poglejmo samo visoko razvite države, ki so se še včeraj ponašale z velikimi presežki v plačilni bilanci, s trdnostjo svoje valute, visoko gospodarsko rastjo, stabilnim zaposlovanjem, kar so pri nas kratkovidni ekonomisti pripisovali sposobnostim tehnokratskih struktur in kako je naftna kriza čez noč zatresla temelje družbe izobilja. Z eno potezo proizvajalcev nafte so se spremenila razmerja v cenah, porušena je tako naglašena gospodarska stabilnost, začel se je val stavk, vladnih kriz itd. Izhod iz krize družbenih odnosov, v katero neizogibno drsi sodobna industrijsko razvita družba, je vsekakor v tem, da se proizvodno in ustvarjalno delo združi z upravljavskim delom, ko postane upravljanje s sredstvi za proizvodnjo in razširjeno reprodukcijo kakor tudi z ljudmi samo družbena funkcija dela, njegova neodtujljiva sestavina in pogoj za hitrejši napredek sodobne družbe. Politični boj za uveljavljanje samoupravljanja v družbenih odnosih sodobne industrijske družbe poteka v različnih oblikah, v različnih razsežnostih, na temelju različnih družbenih in političnih doktrin. Iz tega izhaja spoznanje, da potreba po udeležbi in soodločanju delavcev v upravljanju v tem času ni nikakršna posebnost razvoja sodobne slovenske in jugoslovanske družbe. To je imperativ, pred katerim se je znašla sodobna industrijsko razvita družba. Naša naloga je, da zgradimo celoten sistem socialističnih samoupravnih odnosov od delovnega mesta do upravljanja države in družbe, od gospodarstva do politike, zavedajoč se dodatnih težav, ki jih imamo zaradi tega, ker je tehnološka produkcijska osnova naše družbe kljub silovitemu napredku v preteklem četrtstoletju sorazmerno še vedno manj razvita, pri tem pa še obremenjena z občutki nesorazmerij. Zaradi tega je tudi utiranje poti socialističnega samoupravljanja v Jugoslaviji močneje povezano s prizadevanji za hitrejši napredek produkcijske osnove in z nenehnimi družbenimi soočenji med silami socialističnega samoupravljanja in nosilci teženj, ki jih poraja sorazmerno manj razvita produkcijska osnova. V sedanjem trenutku moramo ugotoviti, kje smo v boju za razvoj socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na podlagi ustavnih rešitev. Sodbe in ocene tega, kar je bilo storjenega doslej, kakor tudi presoje o kakovosti opravljenih sprememb so zelo različne. Segajo od skoraj povsem

245

1

nekritične samohvale do uničujočega zanikanja, da je dosedanje delo dalo kakršnekoli koristne rezultate in prineslo kakršnekoli opazne spremembe v položaj delovnega človeka. Eno pa je gotovo: da je bilo opravljeno pomembno delo in da so ustvarjeni zarodki, na katerih je treba graditi dalje. Seveda v praksi še niso v celoti vzpostavljeni socialistični samoupravni odnosi, ki naj bi se razvili po ustavnih opredelitvah. Če bi trdili kaj takega, bi s tem samo dokazovali, da nismo doumeli ustavnih sprememb in globine družbene preobrazbe, ki ji ustava odpira vrata. Zaradi tega ne ravnajo prav tisti, ki opravljeno delo presojajo z istimi merili, s katerimi bi lahko merili šele končne sadove ustavne preobrazbe in ki ne vidijo v ustavnih spremembah šele prvih korakov v želeno smer. Analiza doslej opravljenega dela kaže, da se spremembe, ki jih je potrebno izvesti v položaju delavca in delovnega človeka v združenem delu, v družbeni reprodukciji in v političnem sistemu, praviloma pojavljajo šele na površju oziroma v mejah, ki so priprava za globlje posege. Zato se moramo sedaj osredotočiti na nekaj temeljnih nalog. Doseči moramo, da bo delavec resnično postal nosilec sprememb v združenem delu in na drugih področjih, v nasprotju s še trajajočimi prizadevanji, da bi to delo v imenu delavcev opravile posamezne skupine iz upravljavske sestave. Zato je potrebna vztrajna, zavestna, organizirana in usklađena akcija delavskega razreda, samoupravnih organov združenega dela, družbenopolitičnih organizacij in odgovornih državnih organov, da bomo lahko premagali nekatera pojmovanja, ki se še vedno ohranjajo iz dosedanje prakse upravljanja v imenu delavcev. Tu je še navzoča nekakšna zmeda, ki je pomešala sposobnost delavskega razreda in delovnih ljudi za oblikovanje in uveljavljanje družbenoekonomskega interesa s strokovno sposobnostjo za ustrezne strokovne rešitve. Po tem pojmovanju so za upravljanje in sprejemanje samoupravnih odločitev usposobljeni samo visoko izobraženi delavci. Če bi to pojmovanje sprejeli, bi postalo oblikovanje in uveljavljanje družbenega interesa monopol samo tistega dela delavcev, ki je objektivno v ugodnejšem materialnem položaju in ki ima zaradi svojega položaja v tehnični delitvi dela objektivno večje možnosti, da uveljavi svoj vpliv na samoupravne odločitve. Ta zmeda sestavlja idejno podlago, na kateri nesamo-

246

upravne sile izrabljajo strokovno delo kot fasado za ustvarjanje družbeno neenakopravnih odnosov znotraj združenega dela in za konstituiranje tehnokratskega oblastniškega monopola in vladavine. Premagati bo potrebno kampanjsko uresničevanje ustavnih sprememb in zasnovati delo za nadaljnjo preobrazbo odnosov na podlagi ustavnih določil, kar naj bo stalna in trajnejša naloga, s tem da se to delo organsko poveže z rednim tekočim delom. V marsikateri celici združenega dela se bo treba spopasti s tezo o preutrujenosti. Z njo nastopa zahteva, »naj vendar že končno to utrudljivo usklajevanje z ustavnimi dopolnili in z novo ustavo in začnemo zopet mirno in normalno delati«, torej zahteva za delo po starem. Toda kakorkoli je res, da je bilo potrebno opraviti obilico strokovnega, organizacijskega in tehničnega dela, tako je tudi res, da je akcijska mobilnost temeljnih plasti delavcev v neprestanem vzponu. Očitno je, da šele sedaj tvorno stopajo na oder dogajanja, da prihaja njihov trenutek sedaj, ko smo začeli neposredno spreminjati stvari. Nadalje: spremeniti moramo družbenoekonomski položaj delovnega človeka v združenem delu, da bi dosegli družbenoekonomsko usklađenost med položajem in nalogami delavca v proizvodnji in družbeni reprodukciji ter ustvarjenim dohodkom. Praktično to pomeni, da je potrebno mezdno podlago, ki jo še v dobršni meri vsebujejo obstoječi zakonski predpisi, po katerih se še vedno oblikuje osebni dohodek delavca, zamenjati s podlago, ki bo izpeljana iz ustavnih opredelitev. Taka preobrazba je pogoj, da se začne delavec iz svojih neposrednih ekonomskih pobud oblikovati kot družbeni nosilec dela, razširjene in družbene reprodukcije. Tako bodo socialistični samoupravni odnosi dobili notranji ekonomski vzgon, da se bodo sposobni obnavljati, s tem pa bodo postali trdna družbenoekonomska podlaga za materialno reprodukcijo in razvoj. Zamenjati bomo morali tako imenovano podjetniško organizacijo, se pravi kapital, organiziran in institucionaliziran kot podjetje, pri čemer so sredstva, upravna in izvršna oblast vezani na podjetje kot institucijo, ki jo predstavlja direktor podjetja in da so delavci z njo v delovnem razmerju, z organizacijo, ki temelji na delavcu, ki je z drugimi delavci, ki jih 247

druži skupno delo, organiziran in institucionaliziran v temeljni organizaciji združenega dela. Morali bomo združiti živo in opredmeteno delo v temeljni organizaciji združenega dela v družbeno neločljivo celoto. Tu gre za to, da presežemo stanje, v katerem je obstoječi ekonomski instrumentarij izpeljan iz družbenih osnov, ki opredmeteno delo delavca obravnava kot kapital. Da bi izpolnili naštete naloge, se bodo morale organizirane socialistične samoupravne sile odločno spoprijeti z raznimi odpori, čeprav so vzroki teh odporov različni in porojeni iz različnih pobud. Da ne bi sektašili, da bi se z njimi uspešno spopadli in jih obvladali, moramo v vsakem primeru posebej ugotoviti vzrok in pobudo za odpor in ga na ustrezen način premagati. Pri tem bodo težave s posamezniki in skupinami iz vrst tistih, ki so bili doslej neposredno angažirani pri upravljanju v imenu delavcev in ki niso bili sposobni, da bi se dovolj učinkovito upirali lastni birokratizaciji in tehnokratizaciji. Ustava postavlja sile, ki so upravljale v imenu delavcev, pred neizprosno izbiro: ali se bodo skupaj z drugimi delavci vključile v delo za razvoj socialističnih samoupravnih odnosov in se odrekle birokratskemu in tehnokratskemu monopolu nad upravljanjem, ali pa se bodo postavile v obrambo pridobljenih pravic in prišle v neizogiben spopad z nosilci razvoja samoupravnih odnosov. Pri tem moramo računati, da je že dosedanje delo pri uresničevanju ustavnih sprememb izzvalo pozitivno družbeno diferenciacijo v upravljavski sestavi tako znotraj združenega dela kot na področju drugih družbenih dejavnosti. V tem smo dosegli marsikje pomembne uspehe. In ti prav jasno govore, da je netočna trditev, da so vsi delavci iz poslovodnih sestav nasprotniki socialističnega samoupravljanja. Seveda pri tem ne smemo prezreti tega, da so se nekateri posamezniki in skupine samo potuhnili, da pa niso in ne nameravajo spremeniti svoje tehnokratske duše in iz nje izvirajoče poslovodne prakse v odnosih v delovni organizaciji. Mnogo je tudi omahovanja, oportunizma in sebičnega stremuštva. To se kaže pri tistih delavcih v združenem delu, ki so se za ceno drobnih neposrednih koristi pripravljeni odreči svojemu samoupravnemu položaju, pustiti svoje delovne tovariše, ki se bojujejo za samoupravljanje, na cedilu in se prostovoljno podrediti birokratski in tehnokratski vladavini.

248

Srečujemo se tudi s strokovnim konservatizmom, ki se kaže v omahovanju, ko je potrebno zavreči ali preseči podedovane ekonomske kategorije, organizacijske modele ali pravne in družbene institucije ter izoblikovati nove. V določeni meri je to omahovanje posledica močne povezanosti s svetom kategorij in institucij, za katere smo se v preteklosti zavestno odločili in so po strokovni plati postale sestavni del naše izobrazbe in strokovnega mišljenja. To protislovje, ki je neizogibno v pomembnejših spremembah družbenoekonomske osnove družbe, bomo lahko premagali, če se bomo dobesedno vsak dan spopadali sami s seboj. Nosilcem naštetih in še drugih teženj, s kakršnimi bi hoteli zavreti uresničenje ustavnih določil, moramo komunisti skupaj z delavci napovedati neizprosen boj. Zavedati pa se moramo, da bo boj dolgotrajen in trd, da bo izid vsake bitke odvisen od razmerja in moči političnih sil v vsaki osnovni celici nastajajočega družbenopolitičnega sistema — med silami, ki so za hitrejši socialistični samoupravni razvoj, in tistimi, ki bi želele zadržati obstoječe stanje. IV. Odločilnega pomena za družbenoekonomsko konstituiranje delavcev po ustavi zasnovanega proizvodnega odnosa bo, kako ga bomo izpeljali v družbenoekonomskem sistemu, v vseh njegovih mehanizmih in instrumentih. Veljavni ekonomski sistem ima svoje korenine še vedno v pretežno državnolastninski in administrativni zasnovi gospodarjenja. Zaradi tega je obstoječi ekonomski sistem ne glede na prilagajanje samoupravnim odnosom v zadnjih letih vendarle ostal v svoji temeljni zasnovi v nasprotju z ustavno določenim socialističnim samoupravnim položajem delavca. Očitno je, da ni mogoče odpraviti razlike med družbenoekonomsko opredelitvijo delavca kot nosilca dela, proizvodnje in reprodukcije ter med njegovim objektivnim materialnoekonomskim položajem, ki se oblikuje pod vplivom ekonomskega sistema, s tem da bi še naprej krpali posamezne instrumente ekonomskega sistema. Prerezati moramo vezi, s katerimi je ekonomski sistem še pripet na državnolastninsko zasnovo gospodarjenja in upravljanja. Z omahovanjem bi ohranjali stanje, v kakršnem ne moreta biti učinkovita ne eko-

249

nomski sistem in ne delavsko samoupravljanje. Takšen položaj je kot nalašč ustvarjen za vdor skupinskolastninskih, tehnokratskih in drugih oblik protidelavskega in protisamoupravnega gospodarjenja, ki se skrivajo za liberalističnimi frazami in frazami o boju proti državnolastninskemu in administrativnemu odtujevanju. V tem trenutku je obstoječi ekonomski sistem ne samo administrativno regulativno močno predimenzioniran, ampak tudi družbenoekonomsko močno heterogen, protisloven, nekonsistenten. Sedanji sistem je sistem prehodnega obdobja od državnolastninskega administrativnega upravljanja na delavsko samoupravno gospodarjenje. To je klobčič, ki ga preprosto ni mogoče razvozlati, marveč ga je potrebno presekati. To je namreč poglavitni pogoj, da bi se lotili graditve temeljev ekonomskega sistema iz družbenoekonomskih izhodišč, ki jih opredeljuje ustava. Oblikovanje ekonomskega sistema terja od socialističnih samoupravnih sil, da se odločno otresejo vseh vplivov in pritiskov nemarksističnega oblikovanja osnov ekonomskega sistema in ukrepov. Ti vplivi in pritiski prihajajo z več strani. Z ene strani jih prinašata birokratska samovoljna miselnost in praksa, ki se radi razglašata za edino pravilno in sprejemljivo obliko socialističnega gospodarjenja. Do želenih družbenoekonomskih učinkov skušata priti tako, da administrativno voluntaristično, to je s stališča porabe, ki ni zasnovana na realni proizvajalni sposobnosti družbenega dela, oblikujeta pogoje in rezultate gospodarjenja tako v razmerju do posameznih subjektov gospodarjenja kot v odnosu do družbene reprodukcije v celoti. Na taki podlagi se seveda ne morejo niti prav zasnovati niti reproducirati stabilni družbenoekonomski odnosi. Z druge strani pa nenehno delujejo sile, ki se ogrevajo za nerazredno opredeljevanje družbenoekonomske podlage ekonomskega sistema. S tem pa je v resnici prikrito le zavračanje družbenoekonomskih izhodišč, ki so podlaga za konstituiranje delavcev v združenem delu kot nosilcev gospodarjenja. To pomeni, da se za tem skrivajo najrazličnejši načini obnavljanja zasebne ali skupinskolastninske podlage gospodarjenja. Ta pritisk se skriva za gesli o liberalističnem gospodarstvu, ki vnaprej zavrača družbeno programiranje in načrtovanje ter potiska gospodarjenje v naročje gospodarske stihije, ki priz250

nava goli dobiček podjetja kot edino merilo, po katerem naj bi se ravnali vsi nosilci odločanja. Ta način je v naših družbenoekonomskih razmerah utiral pot h konstituiranju podjetniškolastninskega gospodarjenja in spreminjanja strokovno-poslovodnega vrha podjetij v tehnokratsko upravljavsko oblast. Taka zasnova gospodarjenja oblikuje svojo družbenoekonomsko podlago, na kateri se začno sredstva, t. j. minulo delo delavcev, spreminjati v podjetniški kapital, ki z njim razpolaga tehnokratski vrh podjetja. To pa delavce potiska v mezdno razmerje s podjetjem. Oblikovanje novih temeljev ekonomskega sistema terja od socialističnih samoupravnih sil, da začno graditi sistem na položaju delavca, na proizvodu dela združenih delavcev, na dohodku, ki ga ta proizvod prinaša, na družbenoekonomski opredelitvi, po kateri je delavec družbeni nosilec proizvodnje, razširjene in družbene reprodukcije. To pa pomeni, da mora biti ustvarjeni rezultat dela potem, ko se izloči del, ki je namenjen za kritje skupnih družbenih potreb, neodtujljiv od delavcev, ki so ta proizvod ustvarili, da imajo optimalne pogoje za razvoj produktivnosti svojega dela in za zboljšanje svojih življenjskih razmer. Prav zato je nujno, da je tudi delavčevo osebno prisvajanje rezultatov skupnega dela odvisno od njegovega prispevka k temu rezultatu, se pravi k povečanju skupne produktivnosti dela in skupnega dohodka. Da bi dosegli tak ustavni položaj delavca v združenem delu in v družbenoekonomskih odnosih, je potrebno učinkovito urediti nekatere probleme ekonomskega sistema. O tem obširno govorita osnutka splošne in posebne resolucije, zato se bom v referatu zadržal samo pri bistvenem. Zavzemati se bomo morali za načrtovanje in družbeno usmerjanje tokov reprodukcije gospodarskega in družbenega razvoja. Načrtovanje mora temeljiti na načelu, da so nosilci načrta delovni ljudje v temeljnih organizacijah združenega dela; upoštevati mora dognanja znanosti in raziskovalnega dela in povezovati združeno delo v gospodarstvu z drugimi družbenimi dejavnostmi, s skupnimi družbenimi cilji. Upravljanje družbene reprodukcije moramo zasnovati tako, da se bodo obnavljali in razvijali socialistični samoupravni družbenoekonomski odnosi. Preprečevati moramo odtujevanje ustvarjenega dohodka, njegovo prelivanje mimo samoupravnih odločitev ter ustvarjanje monopolnega položaja v posameznih

251

I

procesih ali na trgih kakor tudi vse oblike posredništva in neracionalnega poseganja v proces družbene reprodukcije. Delavci v združenem delu se morajo uveljaviti kot nosilci oblikovanja, usmerjanja in nadzorovanja vseh denarnih tokov. Zagotoviti morajo svoj prevladujoči vpliv na upravljanje z družbenimi sredstvi in rezultati dela v finančni obliki ter na snovanje in izvajanje kreditnega in denarnega sistema ter politike. Zavzemali se bomo za pospešeno vključevanje v mednarodno delitev dela; pri tem se bomo trudili za čimbolj enakopraven položaj naših organizacij združenega dela in države kot celote v teh odnosih. Odločno se bomo zavzemali tudi za to, da bodo delavci v združenem delu nosilci oblikovanja, izvajanja in nadzora sistema in politike. Kljub temu da kongresno gradivo daje prednost nalogam, ki jih moramo izpeljati, da bi zgradili socialistične samoupravne in družbenoekonomske odnose, pa moramo storiti vse, da bomo izpolnili tudi naloge glede razvoja proizvajalnih sil in materialne osnove splošnega družbenega razvoja. Zveza komunistov Slovenije je ves čas po VI. kongresu povezovala boj za nove družbenoekonomske odnose z zasnovami materialnega razvoja na različnih področjih, kar je služilo za številne družbene akcije in ravnanje neposredno odgovornih subjektov našega sistema. Pri tem mislim na združeno delo in njegova združenja, banke, zbornico kot tudi na družbene dejavnosti, še posebej znanstvene institucije in druge subjekte, odgovorne za usklađen družbeni razvoj v Sloveniji. Prepričan sem, da je premagana ključna dilema, ki nam je bila vsiljena pred nekaj leti in ki je poveličevala skrajno liberalizacijo tržnega gospodarstva, podcenjevala razvijanje sodobne proizvodnje na račun za slovensko gospodarstvo hipertrofirane terciarizacije in ki je šla molče prek njegove strukture neusklađenosti. Čeprav se je taka, nekaj časa tako opevana modra gospodarska politika spremenila z vplivom vseh zavestnih socialističnih sil, se vendarle njene negativne posledice ne dajo odpraviti v tako kratkem času, da jih ne bi občutili danes in še nekaj let. Pred nami je zadnja tretjina uresničevanja obstoječega srednjeročnega načrta in začetek pripravljanja novega srednjeročnega načrta za razdobje 1976—1980. To je čas, ki bo zahteval mobilizacijo vseh ustvarjalnih sil v Sloveniji, ki so

252

odgovorne, da skupno z organiziranimi subjektivnimi silami uveljavijo splošna izhodišča Zveze komunistov Slovenije o uskladenem družbenem razvoju. Pri tem pa morajo upoštevatu tudi: — da imamo občuten energetski primanjkljaj; zato moramo izoblikovati vseobsežen program, ki bo upošteval potrebe in možnosti proizvodnje in distribucije električne energije, plinifikacije, proizvodnje in predelave nafte ter premogovništva; — da so surovinski viri v Sloveniji omejeni; za zagotovitev reprodukcijskega materiala, proizvodov primarne proizvodnje in živil se morajo zavzeti delavci v združenem delu in vsi drugi družbeni dejavniki ter izoblikovati vrstni red naložb in dolgoročne poslovne programe ter medsebojne obveznosti; — da moramo spodbujati modernizacijo tistih proizvodnih zmogljivosti, ki so najbolj pomembne za razvoj v Sloveniji in za položaj naših organizacij združenega dela na enotnem jugoslovanskem trgu ter za njihovo uspešno vključevanje v mednarodno delitev dela; — da postaja razvita prometna infrastruktura odločilna za usklađen razvoj; tudi tu je treba določiti dejavnosti, katerih pospešeni razvoj je v interesu delavcev v združenem delu in ki spodbujajo ves družbeni razvoj; — da je uspešnejše vključevanje v mednarodno delitev dela pogoj za hitrejši razvoj v Sloveniji, saj sedanja enostranska usmeritev ne ustreza interesom delavcev v združenem delu; še bolj moramo razviti in dolgoročneje utrditi sodelovanje z industrijsko razvitimi državami, bistveno pa povečati vsestransko sodelovanje in menjavo blaga in storitev z državami v razvoju ter s socialističnimi državami; — da moramo bolj kot doslej razvijati znanost in pritegovati znanstvenike ter strokovnjake k snovanju družbenega razvoja in za razvoj proizvajalnih sredstev, tehnologije, informacij in sodobnega upravljanja ter organizacije dela. Pri vsem tem je potrebno še enkrat poudariti, da moramo razvojne probleme urejati v skladu z novo vlogo delavca in združenega dela v našem sistemu.

V. Zveza komunistov se je ob vztrajnih naporih za uresničevanje socialističnih odnosov in za oblast delavskega razreda

253

ves čas trudila za enotnost delovnih ljudi. To je terjalo nenehno premagovanje sektaških in oportunističnih pojavov v lastnih vrstah, ob hkratnem preprečevanju sil in idej, ki so zavajale in razdvajale delovne ljudi. Najbolj preizkušeno sredstvo za razdvajanje množic pa je razpihovanje nacionalističnih strasti in verskega razlikovanja. Zveza komunistov je razbila tehnobirokratski in buržoazni nacionalizem, ni pa ga povsem uničila. Ne smemo podcenjevati ekonomskih, idejnih ter političnih ostankov buržoaznega sveta v naši družbi. So področja proizvodnje in gospodarstva, ki sicer niso ekonomsko odločilna, kjer pa še vedno lahko nastajajo zasebnolastninske oziroma kapitalistične težnje. Tudi vpliv svetovnega trga in mednarodnih ekonomskih odnosov na naše gospodarstvo in naše idejnopolitično stanje ima določeno vlogo v naši družbi. Vse to je podlaga, ki omogoča, kot je dejal tovariš Kardelj v Ljubljani, stalno navzočnost buržoazne ideologije, teženj po privatizaciji in vsaj delnem obnavljanju kapitalističnega odnosa. Navzoči so tudi še elementi monopola pri upravljanju z družbenimi proizvajalnimi sredstvi, s tem pa tudi pojavi globlje razredne diferenciacije in omejevanja delavskega razreda pri njegovem razpolaganju s pogoji, sredstvi in plodovi dela. Tudi moč države ter državne birokracije je še vedno lahko dejavnik, ki vnaša v položaj delavca elemente mezdnega odnosa. Pri nas še vedno obstajajo ostanki buržoaznega liberalizma, ki si sedaj nadevajo nove ideološke oblike. Neposredni socialistični demokraciji postavljajo demokracijo kot smoter, kateremu bi se morali podrejati interesi socializma in delavskega razreda. Ta njihova nadrazredna demokracija pa ni nič drugega kot preoblečena buržoazna demokracija, pod katero čakata v zasedi kontrarevolucija ter ideologija birokratskega etatizma in centralizma. Vpliv teh teženj se še vedno, čeprav manj kot v preteklosti, čuti tudi pri nekaterih članih zveze komunistov, in sicer v obliki zahtev po formalističnem demokratizmu, malomeščanskem liberalističnem radikalizmu ter v odporu proti demokratičnemu centralizmu. Tehnokratske sile se prek ideologije buržoaznega nacionalizma povezujejo s tistim malomeščanskim slojem v naši družbi, ki po svoji naravi išče zdravila za vse družbene bolezni v nacionalizmu in buržoaznem liberalizmu. Prav tako gredo v zavezništvo s tistimi družbenimi silami, ki se niso od254

rekle svojim protirevolucionarnim ambicijam in za katere sta v sedanjih razmerah nacionalizem in izzivanje šovinizma med narodi Jugoslavije najbolj ustrezno orožje za boj proti socialistični družbi. Odtod poskusi Osvajanja pozicij v šolstvu, kulturi, znanosti itd., o čemer obširno govorimo v poročilu. Pojavlja se malikovalstvo dela naših znanstvenih ustanov in kadrov pred znanostjo, ki je zasnovana na sistemu in ideologiji buržoaznega sveta, podcenjevanju našega prispevka družbenemu napredku človeštva ter nezanimanju za znanost drugih socialističnih dežel. Načelna stališča, ki smo jih sprejeli o svobodi vesti in s tem tudi o religioznem prepričanju, izhajajo iz naše stvarnosti. Nič nimamo dodajati in nič spreminjati. Ta stališča ne dopuščajo, da bi kršili samoupravne pravice in s tem razdvajali ljudi zaradi verskega ali ateističnega prepričanja. Nič ne mislimo spreminjati našega odnosa do poskusov izkoriščanja religije za klerikalne politične cilje. Zgodovina dovolj zgovorno priča, kaj je bil klerikalizem za ves slovenski narod in še posebej za vernike, bodisi tiste, ki so se v nasprotju s cerkveno politiko odločali za zvestobo svojemu ljudstvu in se bojevali proti belogardizmu, bodisi tiste, ki so se po cerkvenih napotilih oprijeli klerikalne politike iz izkoriščevalskih nagibov ali zato, ker so bili zapeljani. Upravičeno smo zato poudarjali in poudarjamo, da boj proti klerikalizmu ni stvar ateistov ali samo zveze komunistov, marveč stvar vseh ljudi, tudi vernih, katerim socialistično samoupravljanje vrača moč in jim omogoča prosto oblikovati sedanjost in prihodnost. Kot že v obdobju boja za ohranitev in osvoboditev slovenskega naroda se verni ljudje tudi danes lahko upravičeno sprašujejo, v čigavo korist iz marsikatere cerkve še danes prihajajo klerikalne pobude, ki so v očitnem nasprotju z interesi vseh delovnih ljudi. Zakaj v posebnih socialnih, športnih, kulturnih in drugih dejavnostih, ki nimajo nikakršne zveze z religijo, organizirati delovanje vernikov? Zakaj razglašati religioznost za pogoj moralne zavesti in moralnega ravnanja človeka ter s tem obsojati kot nemoralne vse, ki ne sledijo cerkvenemu nauku in njeni politiki? Zakaj vsiljevati svoj socialni nauk, ki temelji na religiozni morali, za edino zveličavnega? Zakaj pozivati vernike, naj terjajo, da se bo celotna družba omejila na pozitivistično izobraževanje, odpovedala socialistični vzgoji in tako mlade generacije prepustila samim sebi oziroma cerkveni vzgoji? 255

Še enkrat naj poudarim, da smo se in se bomo komunisti zavzemali za svobodo veroizpovedi, bomo pa se zoperstavljali vedno in povsod poseganju cerkve v naše politično življenje. Socialistične sile naše družbe, še posebej komunisti, se bomo bojevali tudi proti takim mahinacijam, ki hočejo vzpostaviti oblast nad ljudmi, z razkrinkavanjem njihovega bistva, z vztrajnim delom za enotnost delovnih ljudi, ki se utrjuje z zavestjo, da sami svobodno in odgovorno odločajo o svojem življenju. Tudi tu se bo izkazalo, kje je resnična morala in kje svetohlinstvo, kdo se trudi za osvoboditev človeka in kdo za njegovo podrejenost. VI.

Ob težkih nalogah, ki so pred nami, si nujno zastavljamo vprašanje, ali so socialistične sile naše družbe ustrezno organizirane in pravilno usmerjene tja, kjer predvidevamo, da bo moralo priti do pomembnejših premikov in kjer so potrebna odločna dejanja. Načeloma moramo na zastavljeno vprašanje odgovoriti pritrdilno. Zveza komunistov, socialistična zveza, sindikati in mladinska organizacija so sestavni del samoupravnega socialističnega sistema in v njem uresničujejo svojo družbenopolitično vlogo. Njihovo mesto v naši družbi in njihovo odgovornost za njen socialistični razvoj potrjujeta zvezna in republiška ustava. Ce sta tedaj vloga in mesto družbenopolitičnih organizacij jasna in določena za dalj časa, pa se organizacijske oblike in metode delovanja spreminjajo v skladu z razmerami in neposrednimi nalogami. Drugače je bila organizirana in drugače je delovala komunistična organizacija v ilegali, drugače med oboroženo revolucijo, drugače v obdobju revolucionarnega etatizma in drugače pri graditvi samoupravnega sistema. To so bila obdobja istega revolucionarnega procesa, ki dokazuje sposobnost in moč komunistične partije oziroma zveze komunistov, da vodi družbene procese v smeri socialistične demokracije. Tako mora biti tudi v obdobju, sredi katerega smo, ko moramo v interesu vse družbe spreminjati organizacijske oblike in delovne metode, ki naj zagotavljajo, da se bo v zvezi komunistov in prek nje neposredno uveljavil interes delavca, ko se zavzemamo za delavsko večino med članstvom.

256

V zadnjem letu se je vključilo 6500 novih članov v zvezo komunistov ali desetina vsega članstva. Toliko novih članov zgodovina ZKS v tako kratkem obdobju ni zabeležila. Najvažnejše je seveda to, da se bo vsak član zavedal odgovornosti, ki jo je zveza komunistov prevzela z vodilno vlogo v naši družbi in ki si jo je pridobila s tem, ker je izhajala iz delavskega razreda in je izražala njegove težnje. Gre za to, da v zvezi komunistov premagamo politično neaktivnost, omahovanje, malomeščansko obnašanje in karierizem ter iz nje odstranimo vse, ki mislijo, da s članstvom v zvezi komunistov in prek njene organizacije lahko pridobijo osebno oblast in uveljavijo svojo zasebno korist. V kongresnih dokumentih prav tako, kot že večkrat v tem času, poudarjamo moralne vrednote, ki jih je dala revolucija in ki jih morajo člani zveze komunistov potrjevati z delom in zgledom. Vodilna idejna in politična vloga zveze komunistov mora biti le sestavni del oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi. Zato aktivnost komunistov usmerjamo v samoupravne organizme, v temeljne organizacije združenega dela, v krajevne in interesne skupnosti ter še posebej v organizacije socialistične zveze, sindikatov in mladine; torej tja, kjer se uresničuje politična in akcijska enotnost socialističnih sil pri usmerjanju družbenega razvoja, uveljavlja odločujoča vloga delavcev in kjer mlade generacije prevzemajo svoj del odgovornosti za napredek socializma. Uspeh te akcije moramo ocenjevati po tem, koliko je zveza komunistov zagotovila, da so se najširše množice aktivirale v boju za svoje neposredne in dolgoročne smotre, in koliko bodo ključni položaji na posameznih področjih družbenega življenja v rokah najbolj naprednih sil delavskega razreda in delovnih ljudi z zvezo komunistov na čelu. S pogledom na nekatere probleme naše socialistične samoupravne graditve nikakor ne podcenjujemo drugih področij, ki prav tako terjajo velike napore komunistov in vseh delovnih ljudi, da bi se naša družba razvijala celovito v začrtani smeri. Naloge komunistov na teh področjih so dovolj jasno osvetljene v osnutkih resolucij, zato jih ne bi ponavljal. Kritika razmer in opozarjanje na ovire našim ustvarjalnim naporom samo še krepita našo odločno voljo po nezadržnem napredku naše samoupravne socialistične družbe. Jamstvo zanj je enotna volja komunistov in velike večine delovnih ljudi Jugoslavije. 17 Sedmi kongres ZKS

257

Drage tovarišice in tovariši delegati, spoštovani gostje!

Ko končujem to poročilo, naj ponovim in poudarim nekaj ugotovitev. Delegati slovenskih komunistov smo se sešli na sedmem kongresu Zveze komunistov Slovenije po razgibanem in ustvarjalnem družbenopolitičnem življenju ter delovanju, s katerim je bogato izpolnjen čas od šestega kongresa pa vse do današnjih dni. Nesporno je to obdobje, v katerem se je ponovno pokazala in potrdila revolucionarna moč slovenskih komunistov, globoka zakoreninjenost žive, ustvarjalne ideje socializma v zavesti delovnih ljudi ter njihova neomajna odločnost, da se, trdno povezani s svojo zvezo komunistov, nepopustljivo bojujejo in ustvarjalno grade ter razvijajo temelje socialističnih samoupravnih odnosov in na njihovi podlagi oblikujejo družbo ter svoje življenje in delo v njej. V tem obdobju je tvorna revolucionarna moč socialističnih samoupravnih sil slovenskega naroda skupaj z revolucionarnimi silami drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti do kraja razgalila in razbila namere in poizkuse omahljivih, oportunističnih in konservativnih sil, ki so skušale pod zastavo lažnih revolucionarnih fraz obdržati državnobirokratski monopol, razgalili smo tehnokratske sile, ki so si pod zastavo lažnega liberalizma ter z razpihovanjem nacionalne sebičnosti in nestrpnosti prizadevale potisniti našo družbo z začrtane poti ter jo pahniti nazaj v kapitalistične odnose. Iz teh bojev so delavci in delovni ljudje s svojo zvezo komunistov izšli bogatejši za mnoga nova spoznanja. Med njimi zlasti za spoznanje, da mora naša revolucija še dolgo računati, da se bo na slehernem koraku morala spopadati z omahovanji in oportunističnimi odkloni ter s prizadevanji in poskusi na levem in desnem boku fronte protisocialističnih in protisamoupravnih sil, ki skušajo ustaviti in preprečiti revolucionarno preobrazbo v družbi in jo vrniti v stare odnose. Iz pretečenih bojev so delavci in delovni ljudje izšli še bolj enotni in strnjeni ob zvezi komunistov in konkretnem programu boja za utrjevanje socialistične samoupravne družbene ureditve. Povsem nedvoumno se je ponovno pokazalo, da so vsi tisti, ki bi radi osleparili delavce in delovne ljudi za socialistični samoupravni razvoj slovenske družbe, naježeni zoper zvezo komunistov in da jo skušajo na vse načine očrniti, raze258

diniti in iztisniti iz političnega življenja. Zelo dobro se namreč zavedajo, da je prav zveza komunistov revolucionarno jedro, brez katerega si ustvarjalne graditve socializma in razvoja socialističnega samoupravljanja ni mogoče niti zamisliti. Toda kot vselej doslej je zveza komunistov, zvesta svojemu revolucionarnemu poslanstvu in zavedajoč se svoje zgodovinske odgovornosti pred delavci in delovnimi ljudmi in pred celotnim slovenskim narodom, tudi iz teh bojev izšla okrepljena in osvežena. Premagala je omahovanja in poizkuse frakcionaškega razbijanja v svojih vrstah in se začela ponovno krepiti in osveževati z ustvarjalnimi revolucionarnimi silami, ki jih oblikujeta in kalita delo in boj za razvoj socialističnih samoupravnih odnosov ter za napredek materialnega in duhovnega življenja delovnega človeka v Sloveniji in slovenskega naroda v celoti. Zveza komunistov Slovenije bo tudi v prihodnje ustvarjalno in odgovorno krepila idejno in politično enotnost Zveze komunistov Jugoslavije, njeno vlogo kot dejavnika integracije in kohezije vsega najbolj naprednega v Jugoslaviji. Pri tem bo še naprej krepila čut odgovornosti za enakopravno sodelovanje pri utrjevanju in razvijanju enotnih idejnih in političnih izhodišč, za njihovo uresničevanje v specifičnih razmerah, v kakršnih poteka revolucionarna akcija v Zvezi komunistov Slovenije in v slovenski družbi. Le s skupnimi močmi in v trdni povezanosti bodo republiške in pokrajinski organizaciji — v okviru enotne Zveze komunistov Jugoslavije — krepile svojo komunistično trdnost, svoj boj za socialistično samoupravno družbo — za interese delavskega razreda. Le taka Zveza komunistov Jugoslavije, tesno povezana z najširšimi množicami, se je sposobna uspešno upreti reakcionarnim silam, ki poskušajo s pozicij dogmatizma ali anarholiberalizma razbijati enotnost in kohezivnost socialistične samoupravne Jugoslavije. Obdobje med kongresoma je izpolnjeno s plodnim, tvornim, ustvarjalnim delom, na katero smo lahko ponosni. Rezultat tega dela sta nova slovenska in jugoslovanska ustava. Ta »magna carta« neposredne socialistične samoupravne demokracije izpričuje neugasljivo, živo ustvarjalno sposobnost organiziranih subjektivnih sil naše skupnosti. Saj njihov nemirni revolucionarni duh neprestano odkriva vedno nova pota, ki vodijo skozi nasprotja in protislovja sodobne družbe k 17’

259

ustvarjanju čedalje trdnejše podlage socialistične samoupravne družbene ureditve. Nova ustava je plod petindvajsetletnega revolucionarnega dela pri oblikovanju izvirne družbenoekonomske in institucionalne podlage za neposredno socialistično samoupravno demokracijo in boje, ki so jih revolucionarne sile morale biti skoraj za vsak pedenj poti, proti omahovanjem in oportunizmu in proti frakcionaškim poskusom zaustaviti in preprečiti takšen razvoj. Ustava izpričuje, da je naša revolucija v vsem tem času razpolagala z družbenimi silami, ki so znale revolucionarno silo delavcev in delovnih ljudi usmeriti k premagovanju težav, mikavnih skušnjav, oportunističnega popuščanja in malodušja ob trenutnih neuspehih, porazih in padcih. V to ustvarjalno delo in v ta revolucionarni boj je vgrajeno vse najžlahtnejše in plodovito, & čimer so razpolagali naša zveza komunistov in delavci ter delovni ljudje v Sloveniji. Očitno tega ni bilo malo. Vsem, ki so vgradili svoje delo, del samega sebe v to revolucionarno tvorbo, smo v tem trenutku od vsega srca hvaležni. Največje priznanje za vloženo delo pa naj jim bo spoznanje, da vse to ni bilo zaman. Ustvarili smo trdno podlago za jutrišnji dan, ko bomo še hitreje in še bolj premočrtno oblikovali našo družbo in bogatili materialno in duhovno življenje delovnih ljudi v Sloveniji in slovenskega naroda v trdni povezanosti z drugimi narodi in narodnostmi, s katerimi živimo skupaj v Jugoslaviji in s katerimi nas vežejo neuničljive vezi skupnega revolucionarnega narodnoosvobodilnega boja in skupnega boja za socialistično samoupravno družbo. Nova ustava je tista trdna podlaga, na kateri bomo v prihodnje gradili in oblikovali socialistične samoupravne družbene odnose in socialistično samoupravno demokracijo. To dejstvo je temelj revolucionarnega graditeljskega zanosa in samozavesti, ki nas v tem trenutku upravičeno navdajata. Hkrati pa je nova ustava za vse nas velika revolucionarna in delovna naloga in obveznost. Uspešno izpolnjevanje te naloge bo terjalo od nas vseh in od slehernega posameznika naše družbene skupnosti velik napor, veliko žrtvovanja, samoodpovedi in ustvarjalnega dela. Pred nami, pred sedmim kongresom Zveze komunistov Slovenije je torej naloga, da se dogovorimo o vsem, o čemer sodimo, da je potrebno, da sami sebe, delavce in delovne ljudi, vse napredne ljudi v slovenskem narodu idejno, politično, or-

260

ganizacijsko usposobimo za uspešno izpolnjevanje zahtevnih, zamotanih, toda tudi plemenitih in velikih nalog. Ob vsem tem pa je tudi pošteno in prav, da odkrito povemo vsem tistim konservativnim, protisocialističnim in protirevolucionarnim, reakcionarnim silam v tujini in v domačem političnem podzemlju, da so vsi njihovi upi po vrnitvi starih, preživelih odnosov zaman. Tako kot so vsi njihovi dosedanji manevri brez izjeme doživeli poraz, je tudi njihovo iskanje razpok in šibkih točk v naši družbeni skupnosti, so poskusi, da bi zaustavili pot socialističnega samoupravnega razvoja slovenskega naroda in ga vrnili v stare odnose, grajeni na pesku. Zakaj slovenski delavec, slovenski delovni človek, vsi napredni ljudje v Sloveniji so se že zdavnaj poistovetili z bojem in graditvijo takšne poti. Vsakdo, kdor bi hotel razbijati to vrednoto ali jim jo nasilno vzeti, bi zadel ob nezlomljiv odpor slovenskega naroda in vsakega delovnega človeka na Slovenskem. Ob tem bi razgalil ne samo svoje protirevolucionarno bistvo, ampak tudi svojo protidelavsko, protinarodno, nečloveško in mračnjaško izkoriščevalsko naravo. Slovenski delavec, delovni človek, vsi, ki so res napredni v slovenskem narodu, se ne bodo pustili opehariti za to vrednoto, ne bodo si je pustili nikdar več vzeti, pa naj se tisti, ki bi jih poizkušali prevarati, še tako trudijo in naj se skrivajo za na videz še tako mikavnimi gesli, zastavami in krilaticami. Naš delovni človek je in bo tudi poslej zmogel toliko moči, da se bo z vsemi sredstvi, ki si jih je ustvaril v socialistični samoupravni demokraciji, uprl takim poskusom, jih razbil in uničil. Zato naj živi zveza komunistov! Naj živi, se razvija in cvete slovenska in jugoslovanska socialistična samoupravna družba! Naj še dolgo živi naš tovariš Tito!

1

Poročilo verifikacijske komisije

SLAVKO KORBAR: Verifikacijska komisija je pregledala potrdila o izvolitvi delegatov in gradivo o njihovi izvolitvi ter ugotovila, da je bila izvolitev delegatov za VII. kongres opravljena v skladu s statutom ZKS, sklepi 37. seje CK ZKS o določitvi števila in načina izvolitve delegatov ter stališči 35. seje CK ZKS. Centralni komite je sklenil, da izvolijo delegate občinske konference ZKS, konferenca ZK univerze, visokih in višjih šol v Ljubljani, mestna konferenca Maribor in konferenca ZK visokošolskih zavodov Maribor. Na teh konferencah je bil izvoljen 1 delegat na 150 članov zveze komunsitov, s tem da je vsaka izmed omenjenih konferenc izvolila najmanj 4 delegate. O predlaganih kandidatih za delegate VII. kongresa ZKS so razpravljali: večina osnovnih organizacij, aktivi ZK neposrednih proizvajalcev in občinski komiteji konferenc ZKS. Pristojne konference ZKS so nato v februarju in prvih dneh marca izvolile 479 delegatov. Za VII. kongres ZKS je bilo izvoljenih 425 delegatov ali 88,7%, ki prvič sodelujejo na kongresu. Med delegati je 100 ali 20,9 % delegatov udeležencev NOB. Za delegate navajamo naslednje podatke:

I. članstvo v ZK po stažu od leta 1940 od 1941—1944 od 1945—1948 od 1949—1952 od 1953—1957 od 1958—1962 od 1963—1967 od 1968 dalje

3 38 64 53 42 115 54 110

delegati delegatov delegatov delegatov delegatov delegatov delegatov delegatov

II. Po starosti do 27 let od 28 — 30 let od 31 — 40 let od 41 — 50 let nad 50 let

107 33 145 150 44

delegatov delegatov delegatov delegatov delegatov

III. Po kvalifikacijah in izobrazbi visoko kvalificiranih 67 delegatov kvalificiranih 103 delegatov polkvalificiranih 20 delegatov nekvalificiranih 6 delegatov doktorji znanosti 8 delegatov magistri 6 delegatov

262

75 73 103 13 10

delegatov delegatov delegatov delegatov delegatov

IV. Po poklicih delavcev 204 kmetov 2 inženirjev 17 agronomov 6 zdravnikov 8 zdravstvenih delavcev 1 ekonomistov 10 pravnikov 11 profesorjev 16 učiteljev 35 tehnikov 43 novinarjev 3 kulturnih delavcev 1 poklicnih pol. delavcev 24 direktorjev 5 vodilnih delavcev v gospodarstvu 12 v negospodarstvu 20 uslužbencev 30 socialnih delavcev 1 upokojencev in gospodinj 15 oborožene sile SFRJ 2 drugi poklici 8

delegatov delegata delegatov delegatov delegatov delegat delegatov delegatov delegatov delegatov delegatov delegati delegat delegatov delegatov delegatov delegatov delegatov delegat delegatov delegata delegatov

visoka izobrazba višja izobrazba srednja izobrazba nepopolna srednja osnovna

Iz gospodarskih dejavnosti je 302 ali 63,05 %, iz negospodarskih dejavnosti pa 177 ali 36,95 °/o izvoljenih delegatov. Med delegati je po narodnosti 17 Hrvatov, 13 Srbov, 1 Makedonec, 2 Črnogorca, 1 Madžar in 1 Italijan. Glede na to, da je bilo izvoljenih 239 delegatov delavcev in neposrednih proizvajalcev, 126 žensk in 107 mladih, meni verifikacijska komisija, da so uresničena stališča 35. seje CK ZKS, po katerih je bilo treba zagotoviti, da med delegati prevladuje delavsko jedro in ustrezna zastopanost žensk in mladine. Po poslovniku o delu VII. kongresa ZKS pa ima status delegata (razen pravice glasovanja o razrešnici dosedanjih organov ZKS) 61 članov stalnega dela konference ZKS, 45 članov centralnega komiteja, 22 članov častnega razsodišča, 6 članov revizijske komisije ZKS in 6 članov predsedstva ZKS iz Slovenije. Verifikacijska komisija je ugotovila, da na kongresu ne prisostvujeta 2 izvoljena delegata oziroma 4, ki imajo status delegata, ki so svojo odsotnost opravičili zaradi težje bolezni ali zaradi drugih opravičljivih razlogov. Verifikacijska komisija ugotavlja, da VII. kongresu ZKS prisostvuje 477 izvoljenih delegatov ter 136 članov, in sicer: 57 članov dela konference ZKS, 45 članov centralnega komiteja, 22 članov častnega razsodišča, 6 članov revizijske komisije ZKS ter 6 članov predsedstva ZK Jugoslavije iz Slovenije, ki imajo po poslovniku VII. kongresa ZKS vse pravice delegatov. VII. kongresu ZKS torej prisostvuje skupno 613 delegatov ali 99,03 %. Glede na določbe statuta ZKS in poslovnika o delu VII. kongresa ZKS kongres veljavno sklepa, ker je na kongresu navzočih več kot tri četrtine izvoljenih delegatov.

263

Poročilo kandidacijske komisije

SILVA JEREB: Kandidacijska komisija, izvoljena na dopoldanski plenarni seji kongresa, je v skladu s svojo nalogo proučila kandidacijski postopek za volitve v organe Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije iz Slovenije ter potek verificiranja kandidatne liste za te organe v občinskih, v obalni in v mestnih konferencah zveze komunistov, konferenci visokošolskih zavodov Maribor in na univerzitetni konferenci zveze komunistov v Ljubljani. Pri tem je ugotovila: kandidatna lista za organe Zveze komunistov Slovenije in za organe Zveze komunistov Jugoslavije iz Slovenije je nastajala z delovanjem vsega članstva Zveze komunistov Slovenije, vseh njenih organizacij in vodstev. Članstvo in organizacije Zveze komunistov Slovenije so bili vključeni v proces oblikovanja osrednjih organov zveze komunistov že v predkandidacijskem postopku, v postopku evidentiranja možnih kandidatov za vodstva zveze komunistov. Postopek za pripravo te kandidatne liste je bil eden najbolj demokratičnih in najširših postopkov pri izboru kandidatov za osrednje organe Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije. Sekretariat centralnega komiteja je namreč že leta 1791 sprejel sklep o uvedbi stalnega evidentiranja za vodstva zveze komunistov ter sprejel merila za evidentiranje. Oktobra 1972 je sekretariat centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije razpravljal o analizi prve faze evidentiranja ter sprejel ustrezne sklepe za nadaljnjo usmeritev te aktivnosti. Med drugim je poudaril, da mora biti evidentiranje za vodstva zveze komunistov najtesneje povezano s celotno idejnopolitično aktivnostjo članstva, organizacij in organov zveze komunistov in torej sestavni del boja za enotnost Zveze komunistov Slovenije, da mora biti mesto evidentiranja dejansko vsaka organizacija, ki naj usmeri evidentiranje na tiste člane, zlasti iz neposredne proizvodnje ki največ prispevajo h graditvi samoupravne in razredne socialistične usmeritve. Sekretariat je poudaril, da mora biti tudi evidentiranje sestavni del boja zveze komunistov proti nedejavnosti, proti oportunizmu in proti zaprtosti posameznih organizacij zveze komunistov oziroma da mora vzpodbujati članstvo in organizacije za kar najširše sodelovanje pri oblikovanju politike zveze komunistov. Ob tej priložnosti so posebej poudarili velik pomen idejnopolitičnega usposabljanja vsega članstva in zlasti neposrednih proizvajalcev. Na podlagi teh sklepov so organizacije zveze komunistov in občinska vodstva začeli drugo fazo evidentiranja, ki je trajala do konca aprila 1973. Drugi del evidentiranja je potekal v času najbolj razgibane idejnopolitične dejavnosti Zveze komunistov Slovenije, ki je sledila pismu izvršnega biroja in predsednika Zveze komunistov Jugoslavije ter 29. seji centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Boj za idejnopolitično in akcijsko enotnost v Zvezi komunistov Slovenije je imel pozitivne učinke na izbiranje možnih kandidatov za vodstva zveze komunistov. Do konca aprila 1973 je bilo na centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije zbranih 1056 popisnic možnih kandidatov. Poleg teh so občinski kadrovski organi predlagali za centralni komite Zveze komunistov

264

Slovenije in predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije še 20 članov, ki so trenutno delali na odgovornih dolžnostih v republiki in v zvezi. V navedenem številu so seveda všteti tudi kandidati za delegate za VII. kongres. Vsi evidentirani kandidati, torej tudi tisti, ki so bili evidentirani v organih zveze komunistov, so dobili vso podporo v osnovnih organizacijah zveze komunistov in v kadrovskih organih občinskih komitejev, največkrat pa tudi podporo delovnih ljudi v drugih družbenopolitičnih organizacijah. Samo za centralna vodstva Zveze komunistov Slovenije in Jugoslavije je bilo evidentiranih skupaj 257 članov zveze komunistov. Iz dejstva, da so bili pri evidentiranju največkrat upoštevani kriteriji, ki jih je pozneje na 35. seji v celoti sprejel CK ZKS, izhaja ugotovitev, da naša ZK razpolaga z močnim kadrovskim potencialom, s člani, ki imajo dovolj izkušenj, znanja, volje in pripravljenosti za družbenopolitično delo, članov, ki svoje moči tudi dejansko vlagajo v družbenopolitično in revolucionarno delo, ki ga terja od komunistov sedanje obdobje. Za zoževanje te široke evidence možnih kandidatov na tisto število, ki bo potrebno za vodstvene organe Zveze komunistov Slovenije in Jugoslavije, je bila izbrana pot dogovarjanja, pot skupnega delovanja in povezovanja odgovornih občinskih organizacij zveze komunistov, medobčinskih svetov in CK ZKS za oblikovanje osnutka kandidatne liste. Pri tem so bila v veliko pomoč stališča in merila za volitve vodstev Zveze komunistov Slovenije, sprejeta na 35. seji CK ZKS 28. septembra 1973, ki so zahtevala zlasti naslednje: 1. Potrebno je zagotoviti, da bo v vodstva Zveze komunistov Jugoslavije in Slovenije prišlo več delavcev iz neposredne proizvodnje. Kandidirati člane, ki uresničujejo usmeritev, sprejeto na 21. seji predsedstva ZKJ in usmeritev 29. seje CK ZKS. 2. Kandidirati tiste komuniste, ki so s svojim delom na delovnem mestu in s celotno svojo idejnopolitično usmerjenostjo in aktivnostjo dali osebni delež h graditvi politike ZK, ki temelji na interesih delavskega razreda. 3. Izbrati tiste komuniste, ki so se v vsakodnevni praksi bojevali za uresničevanje ustavnih sprememb v delovnih organizacijah, krajevnih skupnostih ter v drugih organizacijah in organih na vseh ravneh. 4. Kandidirati komuniste, ki so s svojim teoretičnim znanjem in z delom prispevali k nadaljnjemu razvoju marksistične misli, in tiste, ki so se s svojim dosedanjim idejnopolitičnim bojem postavljali po robu raznim ideološkim nasprotnikom. 5. Izbrati kandidate med tistimi komunisti, ki so znotraj samoupravnih organizacij in skupnosti, znotraj družbenopolitičnih organizacij, znotraj raznih društev, zlasti tistih, v katere je vključena mladina, uspešno uveljavljali politiko zveze komunistov. 6. Predlagati komuniste, ki si prizadevajo za izvajanje gospodarske stabilizacije. 7. Kandidirati komuniste, ki so se izkazali s svojim političnim in organizacijskim prizadevanjem pri organiziranju splošnega ljudskega odpora in podružbljanju obrambnih priprav in družbene samozaščite. 8. Zagotoviti v organih zveze komunistov tako število žensk in mladine, ki ustreza njihovemu deležu in strukturi zveze komunistov. 9. V vodstva zveze komunistov ne smejo priti ljudje, ki so zamenjali socialistične in komunistične ideale in svojo človeško moralo za buržoazne in malomeščanske vrednote. V organe zveze komunistov je treba kandidirati ljudi, ki se bodo bojevali proti liberalizmu, tehnokratizmu, nacionalizmu in drugim nesamoupravnim tokovom, ki ne bodo dopuščali oportunizma, sredinske politike; njihova ideja mora biti jasno opredeljena. Kandidirati je treba ljudi, ki se odlikujejo v delu in življenju, ne pa samo ali predvsem v razpravah. Za vsakega kandidata je potrebno točno vedeti, kakšna je njegova opredelitev in aktivnost po pismu predsednika Tita in izvršnega biroja ter po 29. seji CK ZKS.

265

Postopki skupnega oblikovanja kandidatne liste od občinskih organizacij do CK so potekali tako, da so se najprej dogovarjali v imenu občinskih organizacij občinski komiteji na območjih medobčinskih svetov ter zožili predloge na ustrezno število, pri tem pa so posebej pazili na sestavo predlaganih in sprejeta merila. S svojimi predlogi so potem seznanili komisijo za kadrovske priprave na VII. kongres in sekretariat CK ZKS, kjer so bile opravljene nadaljnje uskladitve. Ob vseh teh usklajevanjih sta bila komisija za kadrovske priprave za VII. kongres in sekretariat CK ZKS v stalni povezavi z medobčinskimi sveti ZK, z občinskimi organizacijami ZK, pretežna večina občinskih organizacij pa z osnovnimi organizacijami ZK. V zadnji fazi celotnega procesa dogovarjanja in oblikovanja predloga kandidatne liste sta bila vključena tudi republiški politični aktiv in sekretariat CK ZKS neposredno. V teh dveh organih je bilo dodatno evidentiranih še 14 članov ZK. Kandidacijska komisija sodi, da so taka široka in demokratična razprava o predlogih ter dogovarjanje in usklajevanje pri oblikovanju kandidatne liste boljša kot pa izločanje in oženje liste s preglasovanjem. Zato tudi predlaga enako število kandidatov, kot se jih voli za posamezne organe vodstev Zveze komunistov Slovenije in Jugoslavije. Kandidacijska komisija je tudi ugotovila, da so v celotnem postopku skrbeli, da bi se izognili prevelikemu kopičenju funkcij pri posameznikih, da bi spoštovali načela obnavljanja vodstev zveze komunistov, skrbeli tako za revolucionarno nepretrganost kot za vključevanje novih članov v osrednje organe ZK, skrbeli za povezavo članov iz osrednjih vodstev z osnovnimi organizacijami itd. Seveda je pri tem treba upoštevati dejstvo, da nobenega načela ni mogoče izvajati samo formalistično, marveč da mora sleherni kadrovski predlog koristiti nadaljnjemu utrjevanju in razvoju ZK kot demokratične enotne in učinkovite idejnopolitične sile delavskega razreda in socialistične samoupravne družbe. Kandidacijska komisija sprejema ugotovitev, ki je bila izrečena na 39. seji centralnega komiteja, da smo ob nujnih večjih menjavah na VI. kongresu ZK Slovenije preveč načeli revolucionarno kontinuiteto, kar je pokazalo nekaj negativnih učinkov pri začetnem delu sedanjih osrednjih organov. Zato se je komisija zavzela, da se v osrednje organe ZK Slovenije in Jugoslavije vldjuči tudi ustrezno število starejših članov, ki imajo bogate izkušnje iz preteklih in sedanjih revolucionarnih in idejnopolitičnih bojev. V celotnem procesu dogovarjanja in usklajevanja, v katerem se je izoblikovala predlagana kandidatna lista, so izostali mnogi evidentirani člani pa tudi nekaj članov sedanjih vodstev, ki prav tako kot predlagani izpolnjujejo vse pogoje za kandidiranje. Toda kljub nekaterim spremenjenim funkcijam, ki naj bi jih imeli, kot je to predlagano v predlogu novega statuta, osrednji organi zveze komunistov Slovenije in Jugoslavije, ni bilo mogoče številčno še bolj širiti njihove sestave. Poleg tega je bilo nujno zagotoviti ustreznejšo socialno sestavo in sestavo zastopanosti organizacij zveze komunistov in različnih območij Slovenije in področij dejavnosti. Zagotoviti je bilo treba tudi vključitev članov zveze komunistov, ki v teh organih dosedaj še niso prevzemali političnih odgovornosti. Komisija je prepričana, da bodo vsi, ki so bili evidentirani in predlagani za člane osrednjih organov ZK, pa niso prišli na kandidatno listo, tudi v prihodnje v okoljih, kjer živijo in delajo, prevzeli nove dolžnosti in s svojimi izkušnjami, sposobnostmi in aktivnostjo prav tako kot doslej bogatili in uveljavljali politiko ZK. Kandidacijska komisija je ugotovila, da je CK ZK Slovenije v skladu s 4. točko 8. člena statuta ZK Slovenije na 39. seji 5. marca 1974 sprejel predlog kandidatne liste. Predlog kandidatne liste je dal v verifikacijo vsem občinskim in njim ustreznim konferencam zveze komunistov. Predlagana kandidatna lista je dobila popolno podporo pri vseh občinskih konferencah ZK, v obalni in mestni konferenci ljubljanski in konferenci ZK visokošolskih zavo-

266

dov Maribor ter na univerzitetni konferenci ZK v Ljubljani. Pri tem pa je osem občinskih in njim ustreznih konferenc sodilo, da si je treba še bolj prizadevati za povečanje števila neposrednih proizvajalcev in mladincev v organih ZK Slovenije in Jugoslavije. Nekaj pripomb je bilo tudi na premajhno zastopanost delavcev s področja zdravstva in kmetijstva v teh organih. Poleg teh pripomb je bilo podanih tudi nekaj konkretnih predlogov. Komisija za kadrovske priprave za VII. kongres ZKS je vse to proučila in ugotovila: 1. da so vsi kandidati za osrednje organe ZK Slovenije in Jugoslavije dobili podporo v vseh občinskih in njim ustreznih konferencah ZK Slovenije; 2. da sta kandidata za člana centralnega komiteja Adolf Bibič in Vladimir Birsa v soglasju s svojima občinskima konferencama odstopila od kandidature zaradi preobremenjenosti in iz zdravstvenih razlogov; 3. da so občinske konference v Ajdovščini, Idriji. Novi Gorici in Tolminu, torej vse občinske konference zveze komunistov z območja medobčinskega sveta Nova Gorica, na podlagi 4. točke 8. člena statuta Zveze komunistov Slovenije namesto Vladimira Birse predlagale za člana centralnega komiteja ZKS Igorja Ličena; 4. dopolnilne predloge so dale tudi občinske konference ZKS Celje, Tolmin, Šmarje in Žalec, vendar ti predlogi niso dobili podpore, ki jo zahteva statut ZK Slovenije; 5. da so vse občinske in njim ustrezne konference ZK Slovenije razen univerzitetne konference ZK Slovenije v Ljubljani podprle predlog, da se kandidira toliko članov, kolikor jih je potrebno voliti v posamezne organe ZK Slovenije in Jugoslavije. Kandidacijski komisiji kongresa so na podlagi teh ugotovitev in pripomb posredovali: komisija za kadrovske priprave za VII. kongres, sekretariat CK ZKS in republiški politični aktiv še naslednje predloge za člane CK ZKS: za Mitjo Gorjupa, Boga Škergeta in Franca Vrbnjaka. Kandidacijska komisija sodi, da je bilo s temi dodatnimi predlogi upoštevanih dokaj pripomb o strukturi predlaganih, ki so jih dajale občinske konference ZK Slovenije. Ob upoštevanju teh sprememb in dopolnitev je struktura kandidatne liste naslednja: med 89 kandidati, ki so predlagani za člane konference ZK Jugoslavije in centralnega komiteja ZK Slovenije, skupaj pa so obravnavani zategadelj, ker bodo po statutu imeli tudi člani konference ZK Jugoslavije vse pravice in dolžnosti članov centralnega komiteja ZK Slovenije, je 30,3 odstotka neposrednih proizvajalcev ali delavcev iz drugih področij. V njih je 17 odstotkov žensk, v NOB je sodelovalo 35 kandidatov ali 44,3 odstotka. Do 30 let starih je 7,9 odstotka, od 31—40 let 32,6 odstotka, od 41—50 let 38,2, nad 50 pa 21,3 odstotka. Poprečna starost kandidatov za člane konference ZK Jugoslavije in CK ZKS je 42 let. Od 89 kandidatov za konferenco ZK Jugoslavije in centralni komite ZK Slovenije je bilo sprejetih v ZK do leta 1944 27 odstotkov, od 1945—1952 30,3, od 1953—1957 37,1 odstotka in od leta 1968 dalje 5,6 odstotka. Poprečni staž kandidatov je 23 let. Med 139 kandidati za vse organe ZK Slovenije in Jugoslavije, ki jih voli VII. kongres ZK Slovenije, je 32 delavcev iz neposredne proizvodnje in delavcev z drugih področij ali 23 odstotkov, če k temu številu prištejemo še 11 kandidatov, ki so izšli iz vrst delavcev in so si v zadnjih nekaj letih pridobili druge poklice, srednjo, višjo ali visoko izobrazbo, lahko ugotovimo, da je med kandidati 43 delavcev ter takih, ki so izšli iz vrst delavcev; izraženo v odstotku pomeni to 31 odstotkov. V teh organih je 30 žensk ali 21,6 odstotka.

267

Mladih do 30 let je 7,2 odstotka, od 31—40 let 34,5, od 41—50 let 38,2 in nad 50 let 20,1 odstotka. Poprečna starost kandidatov skupno je 40 let. Od 139 kandidatov za člane osrednjih organov Zveze komunistov Slovenije in Jugoslavije je v narodnoosvobodilnem boju sodelovalo 52 kandidatov ali 37,4 odstotka. Sestava kandidatov po letih sprejema v zvezo komunistov pa je naslednja: do leta 1944 je bilo sprejetih 23,7 odstotka,, od leta 1945 do leta 1952 — 31 odstotkov, od leta 1953 do leta 1967 39,6, od 1968 leta dalje 5,7 odstotka. Poprečni staž teh kandidatov v zvezi komunistov je prav tako 23 let. Med 19 kandidati za konferenco Zveze komunistov Jugoslavije je na novo vključenih 14, od teh 14 kandidatov so bili doslej v republiških centralnih vodstvih štirje, torej jih 52 odstotkov prvič kandidira v nek osrednji organ zveze komunistov. Med kandidati za centralni komite Zveze komunistov Slovenije, ki naj bi štel 70 članov, je vključenih 21 članov sedanjih osrednjih vodstev ZK. Na novo je vključenih 49 kandidatov, od teh jih 39 do sedaj ni nikoli sodelovalo v osrednjih organih Zveze komunistov Slovenije, kar pomeni, da je za člane centralnega komiteja popolnoma na novo vključenih 55,7 odstotka kandidatov. Med kandidati za člane centralnega komiteja je le pet takih, ki so bili več kot dvakrat zapored člani centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Kandidacijska komisija VII. kongresa je, potem ko se je temeljito seznanila s celotnim postopkom evidentiranja, kandidiranja in obravnavanja kandidatne liste v občinskih in njim ustreznih organizacijah zveze komunistov, in na podlagi predloga novega statuta Zveze komunistov Slovenije sklenila predlagati VII. kongresu ZKS, da najprej sprejme naslednji sklep o številu članov organov Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije iz Slovenije, in sicer: 1. da šteje centralni komite Zveze komunistov Slovenije 70 članov, statutarna komisija Zveze komunistov Slovenije 15 članov, častno razsodišče ZKS 25 članov, nadzorna komisija ZKS sedem članov; 2. da voli VII. kongres ZK na podlagi predloga statuta Zveze komunistov Jugoslavije in na podlagi razlage izvršnega biroja predsedstva ZKJ 19 članov konference ZKJ, po svojem položaju pa bo član tega organa tudi predsednik centralnega komiteja ZK Slovenije. V komisijo statutarna vprašanja ZK Jugoslavije voli kongres dva člana. Po svojem položaju pa bo član te komisije tudi predsednik statutarne komisije ZK Slovenije. V nadzorno komisijo ZKJ Jugoslavije voli kongres enega člana, po svojem položaju pa bo član te komisije tudi predsednik nadzorne komisije ZK Slovenije. Kandidacijska komisija je nato predlagala kandidate za posamezne organe ZK Jugoslavije in Slovenije in za člane organov ZK Slovenije. Ker so bili vsi kandidati pozneje tudi izvoljeni, objavljamo njihova imena skupaj s številom glasov, ki so jih dobili, v okviru poročila volilne komisije. Obrazložitev kandidatne liste za goste, ki bi na X. kongresu ZKJ imeli status delegatov Odlok predsedstva ZK Jugoslavije o ključu, merilih in načinu volitev delegatov za X. kongres ZK Jugoslavije določa, da se poleg delegatov, ki jih volijo občinske in druge ustrezne konference ZK, izvoli na kongresih ZK republik po 60, na pokrajinskih konferencah po 40 in na konferenci ZK jugoslovanske ljudske armade 30 gostov, ki bodo imeli pravico sodelovati v delu X. kongresa ZK Jugoslavije. Predsedstvo ZK Jugoslavije bo X. kongresu predlagalo, da prizna tem gostom delegatski status. Tak sklep je sprejelo predsedstvo ZK Jugoslavije zategadelj, ker so glede na načelo o volitvah delegatov, ki ga predvideva statut ZK Jugo-

268

slavije proporcionalno po številu članov ZK Jugoslavije, velike razlike v številu delegatov iz posameznih republik in pokrajin. Pri sestavi kandidatne liste je komisija za kadrovske priprave za VII. kongres ZK Slovenije izhajala, iz meril, ki so določena v odloku o ključu, merilih in načinu volitve delegatov za X. kongres ZK Jugoslavije, in sicer zlasti iz naslednjih glavnih meril: da so kandidati izpričali opredeljenost za ideologijo in politiko ZK Jugoslavije, za stališča 21. seje predsedstva ZK Jugoslavije in pismo predsednika ZK Jugoslavije in izvršnega biroja predsedstva ZKJ; da se zavzemajo za nadaljnji razvoj samoupravljanja, krepitev prevladujočega vpliva in oblasti delavskega razreda; da aktivno delujejo in osebno prispevajo h graditvi in uresničevanju politike ZKJ, da so si z osebnimi sposobnostmi in rezultati dela v neposredni proizvodnji in na drugih področjih dela in ustvarjanja pridobili ugled in zaupanje, da se zavzemajo in so se uveljavili v boju za bratstvo in enotnost ter enakopravnost narodov in narodnosti Jugoslavije, da prispevajo h krepitvi in razvijanju vseljudske obrambe in neuvrščene politike Jugoslavije, da imajo vrline človeka-komunista in revolucionarja. Poleg teh meril in zahtev po ustrezni strukturi kandidatov je komisija pri kandidiranju izhajala tudi iz potrebe, da so na kongresu navzoči in neposredno sodelujejo pri sprejemanju politike ZKJ tudi vsi kandidati za člane osrednjih organov ZKJ, ki niso bili voljeni za delegate X. kongresa. Izhajajoč iz navedenega je komisija za kadrovske priprave za VII. kongres v sodelovanju z vsemi občinskimi organizacijami, z mestno organizacijo, obalno in univerzitetno konferenco ZK ter centralnim komitejem in njegovimi organi pripravila osnutek kandidatne liste. Med kandidati je neposrednih proizvajalcev, delavcev in kmetov 23,3 odstotka, žensk 21,6, mladih do 30 let 10 odstotkov. V narodnoosvobodilnem boju je sodelovalo 36,6 odstotka kandidatov. V gospodarstvu dela 33 odstotkov kandidatov, od teh jih je iz kmetijstva 10 odstotkov. S področja šolstva, kulture in znanosti jih je 15 odstotkov, v zdravstvu delata dva kandidata, iz drugih dejavnosti pa je 48,3 odstotka.

Kandidacijska komisija VII. kongresa je pregledala osnutek kandidatne liste, ga sprejela in predlagala VII. kongresu, da za goste s statusom delegata na X. kongresu ZKJ izvoli 60 kandidatov, ki so bili pozneje tudi vsi izvoljeni. Njihova imena skupaj s številom glasov, ki so jih dobili, objavljamo prav tako v okviru poročila volilne komisije.

269

EDO POGOREVC (CK ZKS) Referat predsednika centralnega komiteja ZK Slovenije Franceta Popita je naglasil, prav tako pa je politično poročilo o delu ZK med VI. in VII. kongresom preciziralo, da smo tudi v lastnih vrstah morali premagovati nekaj slabosti. Prav o njih in težavah v času pred pismom predsednika Tita bi rad spregovoril. Spregovoril bi rad tudi o tem, kako smo jih premagovali po pismu in pri tem pokazali vso pripravljenost za revolucionarni boj, za oblast delavskega razreda. Pri nas se sicer nismo spopadali z nacionalizmom, zato pa smo se srečevali z drugimi problemi in slabostmi. Komunisti nismo dovolj dosledno uresničevali sprejetih sklepov, čeprav smo jih sprejemali demokratično. Vse premalo smo se zavedali pomembnosti demokratičnega centralizma. To je včasih slabilo učinkovitost akcije. Preveč smo tudi popuščali pred vodilno strukturo, zlasti v vprašanjih kadrovske politike, kadrovanja. Kadrovska politika je bila pravzaprav monopol vodilne strukture. Nismo se dovolj angažirali pri samoupravnem organiziranju temeljnih organizacij združenega dela. Zato nam tudi ni uspelo, da bi povsod uresničili ustavna odpolnila tako, kot so zamišljena v ustavi. Za čas pred pismom predsednika Tita lahko rečemo, da smo bili vse preveč tolerantni do tistih, ki so kršili zakone in se okoriščali s tujim delom, ter do vseh tistih, ki se niso dovolj zavzemali za poglabljanje samoupravljanja. Premalo smo se tudi usposabljali, da bi se lahko na podlagi lastnih spoznanj in marksističnega opredeljevanja uspešno spoprijemali z nasprotniki samoupravljanja. Nismo se dovolj zavzemali za idejnost, za razredni odnos in podobno. Res je, da smo bili prav v tem času pod velikim pritiskom tehnokratskih in birokratskih sil v delovnih organizacijah in zunaj njih. Tudi proizvodnega dela še nismo zadovoljivo vrednotili. Vse preveč je bilo razširjeno prepričanje, da je mogoče živeti od bančništva, trgovine in drugih stranskih dejavnosti, od turizma in podobno. Govorilo se je tudi o bajnem standardu, ki bi ga na ta način dosegli. Seveda pa je vprašanje, na čigav račun in kdo bi bil deležen takega standarda. Na ta način se je krepila tudi moč odločanja v drugih okoljih, zunaj proizvodnega dela. Temu smo rekli odtujeni centri odločanja, ker so o rezultatih dela odločali drugje in drugi, ne pa tisti, ki so ga ustvarjali. Tak pojav ni bil tuj tudi v delovnih organizacijah, v katerih se je peščica ljudi dogovorila o politiki in jo zaradi svojega vpliva in moči tudi realizirala. Posamezne prekinitve dela, ki so bile v tem času, so jasno pokazale, da delavci niso bili informirani o rezultatih svojega dela, o težavah in problemih delovne organizacije. V takih primerih smo bili komunisti deležni očitkov, da dopuščamo samovoljo posameznikom in nekaterim službam, da govorimo o samoupravljanju, v praksi pa se dogaja drugo. Vse preveč je bil razširjen mezdni odnos in podrejanje volji nadrejenih. Vsekakor pa ni bilo čutiti razredne pripadnosti zveze komu18 Sedmi kongres ZKS

273

nistov v tisti meri, kot so si jo želeli delovni ljudje in kot si jo še želijo. Seveda pa ne velja tega posploševati. Dosegali smo tudi uspehe v materialni krepitvi naše družbe. Okrepila se je vloga zveze komunistov pri premagovanju omenjenih problemov. Pri tem je vidno vlogo odigralo vodstvo ZK Slovenije in Jugoslavije. Komunisti smo ta prizadevanja podpirali, ker smo si želeli, da se stvari premaknejo v smeri odpravljanja nakopičenih težav, poglabljanja razrednega odnosa in krepitve delavskega razreda v naši družbi. Vse to nam je uspelo po pismu predsednika Tita in izvršnega biroja in po 29. seji CK ZK Slovenije. Komunisti smo dobili močno oporo za delovanje, za akcijo pri premagovanju nakopičenih težav. V svojih vrstah smo najprej naredili red. Odkrito smo se med seboj pogovorili, obravnavali smo nepravilnosti v svojih osnovnih organizacijah in napake v delovnih organizacijah. Tiste, ki niso hoteli spremeniti svojega dela in odnosa, smo seveda izključili iz ZK. Nekaterim smo izrekli kritiko. Tudi obnavljanju ZK smo posvetili več pozornosti. Zlasti smo skrbeli, da so se v ZK vključevali delavci, kajti le tako je mogoče sprejemati sklepe v interesu delovnih ljudi. Organizirali smo se tako, da smo navzoči povsod: v temeljnih organizacijah združenega dela, v samoupravnih interesnih skupnostih in v krajevnih skupnostih. V vsaki temeljni organizaciji združenega dela je tudi osnovna organizacija ZK. ZK se je tudi tvorno vključila v proces kadrovanja; zahtevali smo, da pomembna delovna mesta zasedajo ljudje, ki imajo poleg strokovnih tudi moralne in politične kvalitete. Nenehno se krepi razredni odnos in vpliv ZK, tako da nimamo več takih težav, kot smo jih še nedavno imeli z nekaterimi vodilnimi delavci. O omenjenih težavah ne bom govoril, moram pa reči, da so se znatno zmanjšale, ker so ti delavci začeli spreminjati odnos do samoupravljanja in tudi odnos do ZK. Po pismu in 29. seji CK ZK Slovenije smo poostrili vodila pri reševanju socialnih vprašanj. Sklepe 3. seje konference ZK Slovenije o socialnem razlikovanju smo pričeli hitreje uresničevati. Mnogo bolj intenzivno smo začeli graditi delavska stanovanja. Pri delitvi ustvarjenega dohodka ne odloča več samo podjetniški interes, ampak vse večjo vlogo odigravajo tudi delavčeve potrebe. To pot ni bil potreben poseben pritisk, da se del ustvarjenega dohodka v zaključnem računu razdeli tudi za osebne dohodke, ampak je to postalo samoumevno.

Znatno je napredovalo tudi družbenoekonomsko usposabljanje delavcev. Da bi dobro delali, se moramo ustrezno usposabljati, ker bomo le tako laže premagovali probleme na delovnem mestu, obvladali modernejšo tehnologijo, spoznavali širše probleme in se tudi tvorno vključevali vanje posebno pri reševanju družbenih problemov. Komunisti se tudi mnogo bolj zavedamo, kakšen mora biti komunist, kakšen je lik komunista. Komunist mora biti človek, kateremu lahko zaupamo, ki z delom in obnašanjem opravičuje svoje članstvo v ZK in se bojuje za krepitev in vlogo delavskega razreda. Razveseljivo je tudi, da se delovni ljudje s svojimi problemi čedalje bolj obračajo na ZK, da se vključujejo vanjo, ker želijo v njej soustvarjati. To niso majhni uspehi, temveč pomembna zmaga vseh subjektivnih sil, ki se bojujejo za boljši jutrišnji dan, za samoupravljanje, za socializem. Obvezuje nas, da se moramo še bolj smotrno organizirati v samoupravnih interesnih skupnostih, v krajevnih skupnostih in se tudi v njih enako kot v temeljnih organizacijah združenega dela prizadevati za uresničevanje nove ustave, za krepitev oblasti delavskega razreda. Ena izmed poglavitnih nalog, ki nas po kongresu še čaka, je, da se bomo komunisti tvorno vključevali pri političnem organiziranju delavcev, kajti politični sklepi in opredelitve morajo čedalje bolj prihajati iz

274

delovnih ljudi samih. Le tako je mogoče, da bo delavski razred prevzemal oblast v svoje roke. Prav tako pomembna naloga komunistov bo v prizadevanjih za stabilizacijo gospodarstva in osebnega standarda vseh delovnih ljudi. To ni enkratna naloga, pač pa stalna skrb ne samo komunistov, temveč vseh tistih, ki pri tem lahko ustvarjalno sodelujejo in od katerih je odvisen uspeh. Zveza komunistov mora postajati vse bolj idejnopolitična organizacija, da se bo bolj sposobna idejno opredeljevati in ocenjevati pojave, ki zavirajo razvoj samoupravljanja in poglabljanje medsebojnih človeških odnosov. Zveza komunistov bo morala idejno usmerjati vse subjektivne sile za enotno akcijo, kajti le v enotni akciji je zagotovljena učinkovitost. Mnogo bolj kot dosedaj bomo morali spoštovati načela demokratičnega centralizma. V interesu ZK je, da je naša socialistična samoupravna družba čvrsto organizirana na delegatskem sistemu, in ne moremo dovoliti posameznikom kakršnegakoli anarhičnega vedenja. Kajti takšni prav gotovo v ničemer ne krepijo združenega dela, pa tudi delavskega razreda ne. Naši uspehi bodo odvisni od našega skupnega prizadevanja pri krepitvi materialnih, duhovnih in kulturnih dobrin. Zato pričakujemo od kongresa novih usmeritev in pobud za srečnejšo prihodnost, za boljši jutrišnji dan.

FRANC ŠETINC (CK ZKS) Naši delovni ljudje so prav v teh dneh znova dokazali, da se želijo z novo ustavo preroditi v družbo, kakršne ne pozna zgodovina. Temelje smo postavili pred desetletji, na njih smo — kamen na kamen — dvigali novo družbeno stavbo. Gradili smo svojo novo resničnost, utrjevali svojo izvirno pot v socializem ter krepili svobodo in neodvisnost. Vse to smo morali ves čas braniti na obeh poglavitnih frontah — birokratsko-etatistični, centralistični in buržoazno-liberalistični. Kakor v najhujših časih nismo niti za eno samo uro izgubili upanja in volje ter nismo izpustili iz rok zastave revolucije, tako tudi danes ne klonemo pred pritiski mračnih sil, ki stegujejo roke celo po našem ozemlju. Naše ljudstvo se kot nekdaj tudi danes zvesto zbira okrog zveze komunistov in Tita, da bi se v uresničevanju revolucionarnih ciljev povzpelo še više in bi svoj sistem in svoje vrednote, če bi bilo treba, branilo tudi z orožjem. Ko se oziramo v prihodnost, vidimo dolg in trd napor, ki nas čaka na poti, po kateri edino lahko gradimo komunistično družbo. V ZK in v družbi se utrjuje revolucionarna, razredna zavest, da na tej poti ni ovire, ki je ne bi mogli premagati. Bodri nas zavest, da je v preteklosti naša sposobnost segla dlje, kot smo si kdaj prej komaj upali misliti. V obraz naše družbe in našega človeka smo vklesali spremembe, za kakršne so drugi, celo mnogo bogatejši narodi potrebovali polno stoletje. Na fronti trdoživega boja za odpravljanje odtujevanja sredstev, pogojev in sadov dela od delavcev se bomo tudi v prihodnosti srečevali z nasprotniki: dogmatiki in liberalci, klerikalci in takoimenovanimi novolevičarji, ki jim je skupno vsiljevanje kontrarevolucije in ideologije birokratskega etatizma in centralizma in ki imajo pri nas doma in v svetu svojo ekonomsko oziroma materialno podlago. Pri tem ni pomembno, kakšen je njihov namen; neprimerno tehtnejše je razmerje družbenih sil v naši družbi in v svetu, ki določa njihov pomen in ki —hočeš nočeš — potisne vsakogar, ki deluje proti socializmu in socialističnemu samoupravljanju, na položaj kontrarevolucije in v službo mračnih reakcionarnih sil v svetu. Pri nas na Slovenskem so razbite, niso pa še uničene sile, ki postavljajo meščansko demokracijo za smoter, ki mu podrejajo interese

18'

275

1 socializma in delavskega razreda, je dejal v svojem referatu tovariš Popit. Razglašajo nekakšen idejni nevtralizem, nadrazrednost in podobno, v resnici pa ustvarjajo prostor, kamor bi vdrli tokovi socializmu tujih ideologij. Postavljajo se v obrambo svobode znanstvenega, kulturnega in umetniškega ustvarjanja, v resnici pa malikujejo vse, kar je zasnovano na sistemu in ideologiji buržoaznega sveta. Povsem soglašam z ugotovitvijo v referatu, da del naših znanstvenih institucij in kadrov prežvekuje ideje in modele, ki so že zdavnaj preživeli, pri tem pa podcenjuje naš prispevek družbenemu napredku človeštva, ki je zares edinstven v zgodovini. Tudi pri nas so posamezniki, ki se — podobno kot praksisovci — razglašajo za edino zveličavne marksiste, čeprav so povsem odtujeni od življenjske prakse pri graditvi socializma in socialističnega samoupravljanja. Drugače se jim tudi ne more goditi, ko pa hočejo nadomestiti revolucijo in samoosvobodilno vlogo delavskega razreda s tako imenovano kritično znanostjo, kritično inteligenco in ultralevimi študenti. Abstraktnemu lažnemu liberalizmu in malomeščanskim predstavam o socializmu, ki ne upoštevajo zakonitosti družbenega razvoja in nujnosti premagovanja njegovih objektivnih protislovij, zoperstavljamo ustvarjalnost pri graditvi socialistične samoupravne demokracije v vsej veličini in resničnosti. In kaj bi pravzaprav radi naši nasprotniki? Hoteli bi zamegliti marksistično smer graditve naše družbe. Z idejno heterogenostjo bi radi ovirali akcijsko enotnost in učinkovitost revolucionarnega gibanja. V napoto jim je marksizem, ki je postal, vtkan v naš politični in ekonomski sistem, sestavni del široke družbene prakse in družbene zavesti. Tak marksizem je kot misel epohe odprt za nove resnice in človekove zmožnosti, spopadati se mora in se spopada z vsemi tujimi ideologijami, z vsem, kar je konservativno in kontrarevolucionarno. Prav nič nas ne preseneča zavezništvo klerikalcev, tehnokratov, birokratov in nihilistov, ki družno v istem zboru recitirajo o »mitu samoupravljanja« kot o rezultatu splošne človeške zmede, kot o škodljivi demagogiji, češ, kako naj bi mogli ljudje v 20. stoletju sami odločati. Naš položaj v svetu neuvrščenih prikazujejo kot »nekoristno sodelovanje z ubogimi«. Svojo podporo izraelski agresiji in s tem tudi imperializmu skrivajo pod plašč zlagane simpatije do židovskega ljudstva, ki je v času nacizma pretrpelo nepopisno gorje. K recitaciji tega zbora sodi tudi zahteva po »narodni spravi«, ki naj bi nas zbogala z belogardisti. Tako naj bi priznali, da je kristjan stopal neosveščen v okupacijsko obdobje, medtem ko komunist ni dopuščal polnosti zrelega človeka, kakor bi ne vedeli, da večina kristjanov ni šla po poti politične, moralne in človeške degeneracije, temveč — združeni v osvobodilni fronti in pod vodstvom komunistične partije — po poti moralnega in političnega narodovega preporoda. S tistimi, ki so — kot je nekoč dejal Boris Kidrič — prisegli Hitlerju prek svežih grobov, ki so jih hitlerjanski zločinci natresli po slovenski zemlji, ne more biti in ne bo narodne sprave, saj so se sami izključili iz slovenske demokratične narodne skupnosti. Ti ljudje so nedvomno kapitulanti, ki so zapustili strašne sledove v zgodovini slovenskega naroda, ki jim gre samo za njihove sebične koristi. Usodo, kakršno namenjajo v svojih umetnih državnih konstrukcijah z reakcionarnimi silami v svetu, je slovenski narod že zdavnaj zavrgel in presegel in se za nobeno ceno ne želi več vrniti v položaj zaprte province kot nemočnega priveska tega ali onega hegemonizma raznih mednarodnih političnih grupacij ali multinacionalnih monopolov. To moramo pribiti predvsem tudi zaradi tistih, ki se hote ali nehote podajajo na pot, kjer poizkušajo razvrednotiti delo revolucionarnih sil, revolucionarnih pridobitev, naše revolucionarne preteklosti, ki bi torej radi popravljali zgodovino. Nismo proti umetniškemu izpričevanju na-

276

pak in zmot naše preteklosti, smo pa odločno proti temu, da bi prikazovali našo revolucijo kot splet zmot in napak, smo proti podcenjevanju preproste življenjske veličine revolucionarnih dejanj v zgodovini slovenskega naroda. Tega ne bomo dovolili tudi zaradi mlade generacije, ki mora izvedeti vso resnico o naši preteklosti: da je bila revolucija obračun z vsem starim, reakcionarnim, kar je bilo dolga leta vir trpljenja delovnega ljudstva. Vedeti mora, da se je naša revolucija vedno, kadar je bila v nevarnosti, da bi zabredla v močvirje stalinizma, birokratizma, buržoaznega nacionalizma itd., pognala naprej k bolj demokratičnim in humanim oblikam družbenega življenja. Mladi generaciji in zgodovini smo dolžni prikazati in izročiti tudi pravi izraz sedanjega ustvarjanja in pokazati veličino naporov pri graditvi naše socialistične samoupravne demokracije in povsem novega položaja človeka v družbi. Za ta smoter moramo bolj kot doslej angažirati našo šolo, zgodovinopisje, borčevske in druge organizacije, založbe, uredništva in druge institucije, posebej pa še komuniste v njih. K temu morajo biti v večji meri usmerjeni tudi napori ustvarjalcev na področju kulture. Prav tako je potrebna večja angažiranost komunistov na področju umetniške kritike in teorije, ustvarjalne uporabe marksizma in uveljavljanja družbenih meril pri ocenjevanju kulturnih vrednot in na znanstvenem področju. Političnim špekulantom in strahopetnežem, ki vidijo alternativo v tem, ali bo kdo rešil Jugoslavijo ali pa bo razpadla, odgovarja naša stvarnost, za katero je značilna nenehna krepitev Jugoslavije, njene enotnosti in suverenosti, odgovarjajo naša neuvrščena politika, naša notranja enotnost in koncept splošnega ljudskega odpora. To je sedaj realna vsebina bratstva in enotnosti naših narodov, tega neusahljivega vrelca trdnosti in moči naše samoupravne socialistične Jugoslavije. Kakor je partija, povezana s koreninami revolucije — z delovnimi množicami, zmagovala v narodnoosvobodilnem boju, v boju za program Zveze komunistov Jugoslavije, za novo ustavo, za vse, kar izpričuje življenjske interese delovnega človeka, naših narodov in narodnosti, tako ji bo tudi v spopadu z nasprotnikom uspelo uresničiti kongresne usmeritve, ki nas bodo kot kompas vodile novim zmagam naproti. Ustvarjalnost, graditeljstvo, pozitivne alternative so v spopadu z njimi naše najmočnejše orožje!

LUDVIK KEJŽAR (Jesenice) Dovolite mi, da s prispevkom o uresničevanju delavskega samoupravljanja v praksi s poudarkom tega razvoja v železarni Jesenice sporočim kongresu, kako se delovni ljudje prizadevamo, osmišljamo in vsebinsko vztrajno bogatimo proces samoupravnega sistema. To se mi zdi izredno pomembno prav v času, ko si v zvezi komunistov prizadevamo, da postane vpliv delavskega razreda na celotno družbeno reprodukcijo odločilen in neposreden. Bogate izkušnje in rezultati železarjev v razvoju samoupravnih odnosov in na tej podlagi utrjevanje materialne osnove neposrednih proizvajalcev nedvomno vodijo k temu, da se tudi na današnjem kongresu zavzeto in odgovorno dogovorimo za brezkompromisni boj pri uresničevanju začrtane smeri, ki je potrjena v ustavi Socialistične republike Slovenije in v ustavi Socialistične federativne republike Jugoslavije ter opredeljena v resolucijah VII. kongresa zveze komunistov. To zahtevo prinašam pred ta avditorij na podlagi rezultatov razprav o kongresnih dokumentih, ki smo jih imeli v predkongresnem obdobju na našem jeseniškem območju. Omeniti moram, da tu ne gre za obravnavo kongresnih dokumentov samo med člani zveze komunistov, ampak tudi širših struktur, kot so: samoupravne, vodstvene, politične in druge. To pomeni, da je odgovornost pri uresničevanju kongresnih do-

277

kumentov še večja in še bolj zahtevna. Zavestno prepričani smo, da samoupravljanje po svoji vsebini že zdavnaj ni več politična deklaracija ali pristojnost samo političnih organizacij in struktur. Delavsko samoupravljanje je nepogrešljiva sestavina delovnega človeka v združenem delu. Postaja vedno bolj temeljni proizvodni odnos vseh proizvajalcev. Bili bi do kraja nerealni, če bi trdili, da smo vse rezultate dosegli z lahkoto, brez truda in naporov vseh naprednih sil. Premagovali smo ovire, nasprotovanja, konflikte in odpore, ki niso bili v skladu z našimi delovnimi težnjami in realnimi pogoji razvoja delavskega samoupravljanja. Celovitost teh spoznanj in dosežkov bi nam nudil samo realni pregled prehojene poti. To pa na tem mestu prav gotovo ni mogoče. Pomembno je poudariti le nekatera dejstva, ki dokazujejo nenehni kvalitetni razvoj delavskega samoupravljanja. V razvoju samoupravljanja smo v železarni, gledano na celotno obdobje, dosegli velike uspehe. Vpliv delovnega človeka pri neposrednem odločanju je doživljal v tem razvoju kvalitetne spremembe in nenehno uveljavljanje. Uveljavljanje ni potekalo preprosto; obsegalo je naslednje stopnje: obdobje širokega spoznavanja bistva delavskega samoupravljanja, obdobje uveljavljanja in odločanja neposrednih proizvajalcev na ravni enostavne reprodukcije in obdobje, v katerem se odpirajo možnosti vpliva in vključevanja neposrednih proizvajalcev v celotno družbeno reprodukcijo. Priznati moramo, da so k taki vsebini prispevale tudi organizacijske oblike v samoupravni strukturi. Omenim naj uvedbo XV. ustavnega dopolnila zvezne ustave, ki praktično pomeni prelomnico v prehodu od posrednega samoupravljanja k neposrednemu. Razvejenost organizacijskih oblik samoupravljanja ni le omogočalo vključevanja širokega kroga ljudi v neposredno samoupravljanje, vplivala je tudi na večanje zavesti neposrednih proizvajalcev ter ustvarjala možnosti in pogoje za uveljavljanje vsebine XXI. in XXII. ustavnega dopolnila, v februarju sprejetih ustav in resolucij, ki jih bomo sprejeli na sedanjem kongresu Zveze komunistov Slovenije. Prav nič čudnega ni, da je pripravljenost delovnih ljudi, da aktivno sodelujejo pri uresničevanju ustavnih dopolnil, na tako visoki ravni. Dokazuje zavest ljudi, ki uresničujejo družbo, v kateri ima odločujoč vpliv delavski razred. Pismo tovariša Tita in izvršnega biroja, 29. seja centralnega komiteja ZKS in druge oblike aktivnosti zveze komunistov, njen razredni pristop k reševanju ključnih problemov današnjega časa daje zaupanje železarjem, da še tako kritične probleme lahko rešimo, če smo pri delu enotni, aktivni in učinkoviti. Železarji smo si na podlagi izkušenj iz preteklosti pripravljeni prizadevati z vsemi napori, da se bodo ustavna določila ustrezno uresničevala v praksi. Zavedamo se, da je to zahtevno delo, vendar uresničljivo. Seveda moramo to uresničevanje razumeti kot proces. Ne smemo prezreti, da je v praksi še mnogokaj starega, preživelega pa tudi nedodelanega. S samoupravnim sporazumevanjem in dogovarjanjem pa odpiramo proces, ki omogoča reševati še tako zapletene in zahtevne naloge pod pogojem, da to institucijo uveljavljamo kot celovitost pravic in odgovornosti. To pomeni, da sprejete samoupravne dogovore odgovorno in v celoti spoštujemo in uresničujemo. Ob celotnem razvoju samoupravnih odnosov ne moremo mimo dejstva, da je vodilno vlogo v razvoju samoupravljanja odigrala zveza komunistov. Z usmerjevalno in akcijsko učinkovitostjo, z idejnopolitično aktivnostjo, s stalnim prilagajanjem svoji organiziranosti je bila med železarji zveza komunistov vedno navzoča. Skupaj s sindikalno in mladinsko organizacijo je vplivala na zavestno osveščanje delovnih ljudi. V tem procesu smo snovali in snujemo različne praktične izvedbe teoretičnih postavk delavskega samoupravljanja, trdno prepričani, da je uresničevanje političnih stališč potrebno materializirati v korist vseh delovnih ljudi v samoupravni praksi. To nam je v mnogočem že uspelo. Presegli smo mnenje, da je samoupravljanje dejanje

278

in naloga samo političnih organizacij. V ta proces je danes vključena dejansko celotna struktura zaposlenih. V tem pa železarji vidimo še uspešnejši razvoj samoupravljanja in še večjo vlogo delavskega razreda nri odločanju. Ne hi bili realni, če ne povemo, da je v tem pozitivnem procesu zveza komunistov naletela na vrsto težav, problemov, omahovanj, nerazumevanja ali celo krize v krajših časovnih obdobjih. Čeravno te in podobne negativne tendence, ki so sovpadale s pojavi raznih afer v Sloveniji, pojavi nacionalizma, tehnokratizma, liberalizma in drugih odklonov, niso bile prepogoste, ne moremo trditi, da nismo čutili negativnih pojavov v drugih oblikah, kot so: malomeščanstvo, malodušje, neaktivnost in podobno. Priznati in poudariti pa moram, da so delovni ljudje v železarni obsojali take pojave, pa najsi bo to v lastnem notranjem ali v zunanjem prostoru. Niso soglašali s pojavi in nastopi študentov, obsojali so primer »25 poslancev«, primere »cestne afere«, nacionalizma, zelo ogrožene so se čutili ob zapostavljanju materialne baze. V obdobju po pismu je na podlagi večje aktivnosti in enotnosti zveze komunistov in njenega razrednega pristopa k reševanju odprtih vprašanj še bolj navzoča zahteva po uresničevanju trdnejše organiziranosti delavskega razreda na družbenoekonomskem, političnem in socialnem področju. Reševanje teh problemov vidimo v konstituiranju temeljnih organizacij združenega dela in njihovem povezovanju. Z uvedbo delegatskega sistema in navzočnostjo neposrednih proizvajalcev pri odločanju se krepi in širi prepričanje, da samo dobro organizirani in povezani z ostalimi delovnimi ljudmi v Sloveniji in Jugoslaviji lahko dosežemo še večje uspehe in onemogočamo kakršnekoli negativne pojave. Trdno prepričani v pravilnost predlagane usmeritve kongresnih dokumentov želimo železarji kongresu obilo delovnih uspehov.

BORIS MAJER (CK ZKS) Predkongresna razprava in vsi osnutki kongresnih dokumentov tako ali drugače poudarjajo globoko človečansko vsebino in humanistično usmerjenost našega boja za uveljavitev socialističnih samoupravnih odnosov na vseh področjih družbenega življenja. To nikakor ni naključje, pa tudi zgolj besedno okrasje ali lepa fraza ne. Spoznanje in volja, naj pomeni graditev samoupravnega socializma tudi višjo, bolj humano stopnjo medčloveških odnosov, večjo družbeno solidarnost, vzajemnost in medsebojno odgovornost, večje spoštovanje človekove osebnosti in človekovega dela, sta tako globoko prodrla v zavest slehernega delovnega človeka, slehernega samoupravljavca, da si danes nihče v Jugoslaviji in v Sloveniji ne more več zamisliti politike, ki bi bila v nasprotju s to temeljno usmerjenostjo naše dosedanje politične in družbene poti. To je velika zgodovinska pridobitev zveze komunistov, o kateri ne more nihče dvomiti in na katero smo v resnici lahko ponosni, ki pa zavezuje zvezo komunistov in vse napredne sile v naši družbi, da jo ne samo čuvajo in branijo, temveč jo tudi razvijajo, širijo in poglabljajo na vseh področjih družbenega življenja, od gospodarstva do znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Bitka za resnični socialistični humanizem, za resnično socializacijo in humanizacijo odnosov med ljudmi je neločljivo povezana z bojem za socialistične samoupravne odnose v naši družbi, še več: je sestavni del tega boja, ki je hkrati tudi boj proti vsemu tistemu, kar ohranja, obnavlja ali na novo poraja socialne in politične vzroke nehumanih odnosov med ljudmi. To je bistvo boja zveze komunistov za konkreten in resničen humanizem, kakršen je mogoč in uresničitev v danih družbenih in zgodovinskih razmerah in ki ga zveza komunistov zoperstavlja tako nihili-

stični destrukciji humanizma, zanikanju in razvrednotenju humanistične tradicije in humanistične usmerjenosti našega družbenega razvoja kaomejuje na to, da z visokega filozofskega Olimpa kaže s prstom na kor tudi abstraktnemu antropološko-filozofskemu humanizmu, ki se posamezne pomanjkljivosti v naši družbi, ni pa jih sposoben poglobljeno razredno analizirati in — kar je glavno — ni se pripravljen pridružiti boju zveze komunistov in drugih naprednih sil proti pojavom, ki jih kritizira. Medtem ko je težnja po razvrednotenju humanizma, humanistične tradicije in humanistične usmerjenosti našega družbenega razvoja, tako teoretično kot praktično, ideološki izraz tehnokratizma v naši družbi, pa je abstraktni filozofski humanizem kot kritika vsega obstoječega, kot nekakšen »marksizem zunaj partije«, ideološki izraz tako imenovane nove levice, ki zanika revolucionarno vlogo zveze komunistov v sedanjem obdobju in ji očita, da se je izrodila v nositeljico obstoječega družbenega »establišmenta«. Pri tem je treba poudariti, da tako imenovana nova levica v Jugoslaviji ni niti nova in še manj leva, temveč je to v bistvu nadaljevanje starih anarholiberalističnih teženj, ki so kljub revolucionarni frazeologiji mnogo bližje birokratizmu in tehnokratizmu, kakor mislijo njihovi privrženci, zlasti iz vrst študentskega gibanja. Prav tako je treba poudariti, da tisto, kar si pri nas vzdeva naziv nove levice, po svojem razrednem značaju nikakor ni identično z novo levico v zahodnih kapitalističnih deželah. Medtem ko se vsaj del nove levice na zahodu v zadnjem obdobju vse bolj opredeljuje za samoupravljanje kot edino realno zgodovinsko alternativo, tako kapitalizmu kot državno-administrativnemu socializmu, pa vidijo posamezne intelektualistične skupinice nove levice v Jugoslaviji svojo poglavitno nalogo v tem, da postavljajo pred domačo in mednarodno, posebej še filozofsko javnostjo, celotno samoupravno prakso v Jugoslaviji pod vprašaj, pripisujoč za to glavno krivdo politiki zveze komunistov. Skupinice, ki se teoretično, idejnofilozofsko in akcijsko izdvajajo iz zveze komunistov, ki se ne vključujejo v njene napore za uveljavitev in prodor samoupravljanja na vseh področjih družbenega življenja, ki iščejo svoje mesto zunaj nje ali nad njo, ali kar je še slabše, zunaj delavskega razreda ali nad njim, kot abstraktna humanistična kritika vsega, kar smo izbojevali in dosegli med revolucijo in po njej, takšne skupinice ne morejo biti progresivne in revolucionarne ne v Jugoslaviji, ne zunaj nje. Zveza komunistov ne odklanja abstraktne humanistične kritike vsega obstoječega zato, ker bi se bala kritike, ali ker ne bi hotela razpravljati o svoji dosedanji politiki, temveč zato, ker idejno in politično usmerja del inteligence in študentovskega gibanja na napačen tir ter daje politično podporo tistim družbenim silam, doma in v tujini, ki jim ni po volji socialistična samoupravna smer našega družbenega razvoja in ki v raznih pomanjkljivostih in deformacijah v naši družbi iščejo opravičilo za svojo tezo o neuspešnosti samoupravnega modela socializma in iz njega izvirajočega mednarodnega položaja Jugoslavije kot neuvrščene socialistične dežele. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da se zveza komunistov nikoli ni bala kritike, ne od znotraj ne od zunaj, zmeraj pa je jasno in odločno povedala tudi svoje stališče. Poskus, da se pojem ustvarjalnega in kritičnega marksizma locira zunaj zveze komunistov, da se tim. zunajpartijski marksizem predstavi jugoslovanski in mednarodni javnosti kot najbolj avtentični teoretični izraz jugoslovanske poti v socializem, je najmanj, kar lahko rečemo, huda politična zmota. Takšna teza lahko pomeni samo dvoje: da je Jugoslavija odkrila in izbojevala svojo izvirno samoupravno pot v socializem brez pobude, idejnoteoretičnega in akcijsko-političnega usmerjanja zveze komunistov, kar je v nasprotju z dejstvi, ali pa, da je

280

zveza komunistov usmerila jugoslovansko družbo na pot samoupravnega socialističnega razvoja na podlagi zastarele in dogmatične ideologije, kar je v nasprotju z logiko. Oboje je tako nesmiselno, da je vsako nadaljnje dokazovanje nepotrebno. To seveda ne pomeni, da smemo biti komunisti zadovoljni s stanjem marksistične teorije, da se tu ne srečujemo s številnimi pomanjkljivostmi in zaostanki, da nas tu ne čakajo velike in odgovorne naloge. Prav nasprotno. Družbeni razvoj je prišel danes tako daleč, da imperativno zahteva nove teoretične rešitve za celo vrsto strateških vprašanj našega družbenega razvoja, od fundamentalnih problemov politične ekonomije samoupravne socialistične družbe prek novega političnega sistema do samoupravnega delovanja interesnih skupnosti na podlagi svobodne menjave dela. Čeprav je nova ustava začrtala osnovne okvire in smeri reševanja temeljnih protislovij našega družbenega razvoja, bodo novi družbeni procesi, ki jih je sprožila in ki jim ni mogoče v celoti vnaprej videti vseh možnosti in posledic, zahtevali nenehno teoretično preverjanje, nenehno medsebojno oplajanje teorije in prakse, nenehno medsebojno preverjanje in korigiranje. K temu pa razne abstraktno-humanistične filozofske lekcije ne morejo prispevati kaj bistveno novega in resnično produktivnega, lahko pa del ustvarjalnih intelektualnih sil usmerijo na slepi tir jalovega opozicionarstva, pavšalne in zato družbeno neučinkovite kritike, z vnašanjem idejne zmede pa lahko povzroče tudi precejšnjo politično škodo. Jasno je, da bo zveza komunistov zmeraj sprejela vsako upravičeno kritiko, naj pride od koderkoli, vsaj kot opozorilo za premislek. Druga stvar pa je, če začne postajati kaka kritika izhodišče za zbiranje protisamoupravnih in protisocialističnih sil, ne glede na to, s kakšnimi subjektivnimi nameni ali gesli nastopa. Odgovor zveze komunistov na abstraktno humanistično kritiko vsega obstoječega je konkretni program boja zveze komunistov za uveljavitev in reafirmacijo vrednot narodnoosvobodilnega boja in celotne povojne izgradnje samoupravnih socialističnih odnosov, boj za spoštovanje dela in človeka v vseh njegovih odnosih, boj za človekovo osebno dostojanstvo, za še večjo svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja, za še bolj popolno socialno varnost, za še bolj ustvarjalno spodbudo vsakega posameznega delovnega človeka, za ustvaritev takšnih družbenih razmer, v katerih bo svoboda posameznika resnično pogoj za svobodo vseh in obratno. Iz kongresnih dokumentov lahko povzamemo celovito zamišljen program konkretnega humanizma, v katerem je človek najvišja vrednota in cilj, nikoli pa sredstvo. Vizija, ki je bila pred očmi naj večjim mislecem človeštva v preteklosti, v današnji jugoslovanski socialistični samoupravni družbi ni več iluzija ali utopija, temveč postaja konkreten program osvoboditve človeka in njegovega dela. V tem je tudi največja moč tiste konkretne vizije humanizma, za katero se zavzema in bojuje zveza komunistov. V praksi mora človek dokazati moč svojega mišljenja, je zapisal Marx v svojih slovitih tezah o Feuerbachu, in to velja tudi za politične programe, za vsako vizijo, tudi humanistično, če noče ostati utopija. Abstraktne resnice ni, je poudarjal Lenin, resnica je vedno konkretna; pa tudi abstraktnega humanizma ni. Je le konkretni humanizem, humanizem v dejanjih. Tako zveza komunistov razume humanizem, tak humanizem si je zapisala v svojem programu, tak je vtkan tudi v vsa kongresna gradiva in dokumente. Naša naloga je, da mu damo še bolj konkretno podobo, da še jasneje začrtamo meje med abstraktnim in konkretnim ter se zavežemo kot zveza komunistov in kot vsak posameznik za njegovo konkretno uresničevanje danes, tukaj, na svojem delovnem mestu, v svojem neposrednem življenjskem okolju.

281

Če mi dovolite, bi spregovoril še nekaj besed o vprašanju, ki se mi zdi bistvenega pomena za razumevanje marksizma in marksistične teorije. Gre za vprašanje, kako pojmovati marksizem v današnji družbeni stvarnosti, ali je marksizem samo metoda, samo način reševanja sodobnih družbenih problemov, ali celo zgolj samo splošna ustvarjalna usmerjenost brez lastne teorije, ali pa je hkrati tudi znanstvena in filozofska teorija, se pravi sistem znanstveno in filozofsko dokazanih, družbeno preverjenih dognanj, ki jih ni mogoče samovoljno spreminjati ali zavračati brez utemeljene nove znanstvene in družbene verifikacije, kot velja za vsako znanstveno teorijo. Mislim, da je marksizem oboje, ne pa samo eno ali drugo: revolucionarna kritika in revolucionarna metoda za spreminjanje in preseganje obstoječega in v tem smislu brez dvoma tudi ustvarjalna, vsak dogmatizem zanikajoča miselna in družbeno praktična usmerjenost, toda hkrati tudi znanstvena, filozofska in socialna teorija, sistem znanstveno, filozofsko in socialno politično preverjenih spoznanj, ne dokončnih ali absolutnih resnic, ki tvorijo teoretični temelj marksizma prav kot znanstvene, filozofske in politične teorije. Redukcija marksizma zgolj na metodo ali zgolj na teorijo ruši sintetično celovitost marksizma kot enotnosti teorije in prakse, ideologije in znanosti, misli in akcije, se pravi prav tisto, kar je bistvena značilnost marksizma, če pojmujemo marksizem zgolj kot metodo, zgolj kot kritiko ali celo samo kot splošno ustvarjalno usmerjenost, pri tem pa pozabljamo, da je marksizem hkrati tudi samostojna znanstvena, filozofska in politična teorija, izpostavljamo marksizem nevarnosti, da razvodeni, da postane neodporen do smeri in tokov sodobne nemarksistične filozofije, da začno v njem prevladovati ali celo docela prevladajo različne nemarksistične marksizmu in socializmu tuje ideološke usmeritve, kar se je tudi pri nas velikokrat dogajalo in se še dogaja in kar navsezadnje pomeni spreminjanje marksizma tudi kot revolucionarne metode v povsem nerevolucionarno varianto te ali one smeri meščanske filozofije. Če pa marksizem pojmujemo zgolj kot teoretični sistem, ki samemu sebi zadošča, ter marksistične teorije ne uporabljamo za reševanje novih teoretičnih in praktičnih vprašanj, ki jih postavlja pred nas življenje, nova znanstvena odkritja, novi gospodarski, socialni in politični procesi, če se pri tem hkrati ne preverja, dopolnjuje in korigira tudi marksistična teorija sama ali če se stare marksistične teoretične rešitve, ki so bile znanstveno, filozofsko, politično zadovoljive v svojem času, mehanično prenašajo v sodobno stvarnost, tedaj začne tudi marksistična teorija postopoma zastarevati, postaja dogmatična, nesposobna odgovarjati na nova vprašanja. Največja moč in prednost marksizma je prav v tem, da kot revolucionarna metoda neprenehoma spreminja, bogati in dialektično prehaja tudi svojo lastno teorijo in obratno. Mislim, da moramo imeti to celovitost marksizma pred očmi, tako pri njegovi uporabi v praksi kot pri njegovi uporabi v teoriji. Zavedati se moramo, da črpa marksizem kot metoda in kritika svojo moč iz revolucionarne teorije, in kot teorija iz revolucionarne metode in kritike. Tega dvojega v marksizmu ni mogoče ločevati, ker je med seboj neločljivo dialektično povezano in se med seboj pogojuje. To ni nikakršno zgolj teoretično vprašanje, temveč je fundamentalnega pomena tudi za neposredno politično prakso zveze komunistov, ki izhaja in mora izhajati iz marksizma kot dialektične enotnosti teorije in prakse. V luči tega spoznanja je bil izdelan tudi koncept programa marksističnega centra pri centralnem komiteju. Poglavitni motiv, ki je narekoval njegovo ustanovitev je bila prav potreba po čim tesnejši, neposrednejši, obojestranski povezavi marksistične teorije in samoupravne družbene prakse, potreba po globljem, neposrednejšem in učinkovitejšem vplivu marksizma na vsa področja našega družbenega življenja in obratno, pa seveda tudi potreba po hitrejšem razvijanju marksistične

282

teorije same, posebej še na tistih področjih, ki zahtevajo nove teoretične rešitve. V skladu z uresničevanjem dolgoročne programske usmeritve, kot je zastavljena v ustavnem dokumentu, naj bi center postopoma dobil značaj marksistične akademije, če smem tako reči, v smislu znanstvenega združenja, ki skrbi tudi za rast in oblikovanje znanstveno kvalificiranih teoretičnih marksističnih kadrov. Konkretno mislim na pripravo in izvajanje podiplomskega študija marksizma, ki naj bi dal nove generacije mladih marksistov. S pripravljanjem programov za tak študij je center že začel. Študij pa naj bi stekel v prihodnjem letu. Takšno razvojno usmeritev je sprejel tudi že svet centra.

GORAZD MAZEJ (Maribor) Že več kot dve leti poteka v Sloveniji razprava o vlogi subjektivnega faktorja, še posebej zveze komunistov kot avantgarde delavskega razreda in temeljne idejnopolitične usmerjevalke družbenega, političnega in ekonomskega razvoja naše republike. V tej razpravi smo se pogosto dotikali vloge in položaja ostalih družbenopolitičnih organizacij. Dokument »Socialistična zveza danes« je pred vse nas postavilo družbeno, politično in organizacijsko platformo nadaljnje vloge in delovanja socialistične zveze v republiki, ki naj bi skupaj z zvezo sindikatov ob vodilni vlogi zveze komunistov bila osrednja najširša družbenopolitična sila pri uresničevanju nove ustave ter prek delegatskega sistema neposredne demokracije v naši samoupravni družbi. Ob pismu predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ ter 29. seje centralnega komiteja ZKS se je v naši republiki razprava o nadaljnji vlogi subjektivnega faktorja še bolj kritično poglobila ob političnih deformacijah in posameznih poizkusih, da se vloga ZK, pa tudi socialistične zveze, zveze sindikatov in drugih družbenopolitičnih organizacij zreducira zgolj na jalovo razpravljanje o tem ali onem problemu, ne da bi se s pomočjo revolucionarne politične akcije lotili reševanja različnih idejnih, družbenopolitičnih in ekonomskih problemov v sami slovenski družbi. V Mariboru smo se že po 8. seji centralnega komiteja ZKS predvsem pa 21. seji predsedstva ZKJ lotili kritične obravnave različnih pojavov tehnobirokratskih in oportunistično liberalističnih tendenc v posameznih delovnih okoljih, toda šele ob pismu in 29. seji CK ZKS so progresivne sile, predvsem ZK, dobile široko podporo za reševanje omenjenih negativnih družbenih pojavov in tendenc. Do pisma predsednika Tita in izvršnega biroja in omenjene seje centralnega komiteja smo se v občini v zvezi z ocenjevanjem vloge in položaja posameznih družbenopolitičnih organizacij srečevali tudi s teorijo, da je ZK odgovorna zgolj za idejno delovanje med komunisti, občinska organizacija socialistične zveze naj se briga za razvoj komunalne samouprave in ukvarja z organizacijo posameznih proslav, zveza sindikatov pa naj kot organizacija delavcev rešuje nekatere probleme, kot so rekreacija, sindikalni šport, različni socialni problemi delavcev in njihov položaj kot posameznikov v delovni organizaciji. Zveza borcev in zveza mladine pa naj se ukvarjata zgolj s problemi svojega članstva z vidika socialne zaščite, problemov mlade generacije itd. Takšen pristop pri ocenjevanju dela posameznih družbenopolitičnih organizacij v občini, predvsem pa zveze komunistov, je bil docela nesprejemljiv, saj je v veliki meri hromil in odrekal celovito razredno in akcijsko družbenopolitično vlogo posameznih organizacij v boju za poglabljanje samoupravnih socialističnih odnosov v občini. Po pismu in 29. seji CK so občinska vodstva družbenopolitičnih organizacij opravila temeljito kritično oceno svojega delovanja. Skupna značilnost te ocene je bila, da je dotedaj v vseh organizacijah vse preveč prevladovalo forumsko delovanje, dokajšnja odmaknjenost od članstva

in osnovnih organizacij, premalo so bile izdelane posamezne oblike družbenopolitičnega delovanja, akcijska enotnost v občini ni bila vedno učinkovita, politične akcije niso bile vedno dovolj usklajene, nekateri komunisti v družbenopolitičnih organizacijah niso menili, da so za svoje delovanje odgovorni predvsem ZK in družbenopolitične organizacije praviloma niso kritično obravnavale svojega dela ter kadrovska politika ni bila dovolj odprta v odnosu do zveze komunistov. Na podlagi temeljite ocene, ki jo je opravilo vodstvo zveze komunistov v občini, je bila ugotovljena premajhna angažiranost članstva ZK pri delu drugih družbenopolitičnih organizacij, v številnih osnovnih organizacijah ZK je prevladal nesamokritičen odnos do ocenjevanja lastnega dela in da so zaradi tega izostali pričakovani večji rezultati in uspehi. V posameznih primerih so družbenopolitično aktivnost ne samo v organizacijah ZK, ampak tudi v drugih družbenopolitičnih organizacijah spremljali številni negativni pojavi kot npr. pojavi tehnokratizma, zagovarjanje poslovnosti za vsako ceno, iskanje napak zgolj v državnih inštitucijah, ohranjanje pozicij za vsako ceno, poizkusi afirmacije ozkih interesov nad širšimi družbenimi interesi, pojavi oportunizma, ne samo na posameznih področjih družbenega življenja in dela, temveč tudi v ZK. Vsi ti negativni pojavi so tudi ovirali pozitivne učinke delovanja družbenopolitičnih organizacij v občini. Po omenjeni 29. seji CK in po opravljenih kritičnih ocenah delovanja, predvsem v občinski organizaciji ZK in v njenem vodstvu, je prišlo do obdobja široke in vsestranske družbenopolitične akcije za odpravljanje napak in do kritičnega ocenjevanja družbenopolitičnega in družbenoekonomskega razvoja občine, predvsem v posameznih delovnih organizacijah oz. celotnega mariborskega gospodarstva. Prevladalo je skupno stališče, da je nadaljnji napredek in samoupravni razvoj občine odvisen od hitrejšega poglabljanja samoupravnih odnosov, predvsem od uresničevanja prve faze ustavnih sprememb, hitrejše integracije posameznih gospodarskih panog, od čimvečje družbenopolitične in gospodarske odprtosti občine, od skupnega spoznanja o medsebojni soodvisnosti v razvoju Maribora ter ožje in širše regije, od intenzivnejšega povezovanja posameznih delovnih organizacij in celotnega mariborskega gospodarstva s slovenskim in jugoslovanskim gospodarstvom in mednarodnimi gospodarskimi tokovi. V široki javni ustavni razpravi v občini, v kateri je sodelovalo na tisoče delovnih ljudi in občanov, sta vloga in položaj družbenopolitičnih organizacij, predvsem ZK bila povsem utrjena in stabilizirana. Uspešno sta bila izvedena dva referenduma, prvi za samoprispevek za izgradnjo šol in otroških vzgojnovarstvenih ustanov ter drugi za izenačitev pravic delavcev in kmetov s področja socialnega varstva. Samoupravni dogovor o samoprispevku za financiranje graditev bolnišnic v Mariboru in Ptuju ter družbeni dogovor o kadrovski politiki v mariborski regiji sta utrdila akcijsko in mobilizacijsko vlogo družbenopolitičnih organizacij v občini in regiji, predvsem socialistične zveze, ki je glede na družbeno razmerje sil in utrditev neposredne socialistične demokracije v naši republiki, s tem pa tudi v občini, postala resnična fronta socialističnih sil na čelu z zvezo komunistov. Že v dejstvu, da je uresničevanje pisma ter sklepov 29. seje centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije postala vsakdanja družbenopolitična naloga, ki jo subjektivni faktor v Jugoslaviji in Sloveniji, neposredno pa tudi v občini Maribor, ima v zvezi z utrjevanjem in razvijanjem sistema samoupravljanja kot družbenoekonomskega odnosa, so bili storjeni znatni premiki pri osveščanju delovnih ljudi, ki se kažejo tudi v pripravljenosti izvrševanja pisma, v plebiscitarnem sprejemanju nove ustave, revolucionarnem odnosu do negativnih družbenih pojavov, v progresivnem odnosu delovnih ljudi do bližnjevzhodne krize ter ob pohlepnosti italijanske iredente do našega suverenega zemlja v smislu, da branimo to ozemlje, do sovražne dejavnosti avstrijskega heimatdiensta v zvezi s položajem slo-

284

r

venske narodnostne manjšine v Avstriji ter v veliki udeležbi delovnih ljudi in občanov na pravkar končanih volitvah. Poleg številnih pozitivnih ocen, ki jih lahko damo za pretečeno revolucionarno obdobje, pa moramo ugotoviti še vedno številne slabosti, ki hromijo ali zavirajo hitrejši samoupravni razvoj v občini. Tehnokratski pojavi in tendence so še vedno prisotni — kažejo se v pasivnem odnosu določenih struktur do samoupravnih procesov v občini. Ob konstituiranju in po konstituiranju temeljne organizacije združenega dela nekateri postopki in rešitve v samoupravnih sporazumih in statutih kažejo še vedno močne tehnokratske tendence. Uresničevanje ustavnih dopolnil in intencij nove ustave še vedno ni ustrezno poglobljeno, predlagane rešitve v samoupravnih sporazumih in statutih vse preveč ostajajo na formalno-pravnih oblikah in vse premalo spreminjajo obstoječe stanje na področju družbenoekonomskih odnosov in položaj delovnega človeka v razširjeni reprodukciji. Še vedno je določen del članov zveze komunistov, ki niso družbeno aktivni, čeprav so njihove sposobnosti takšne, da bi njihova udeležba v družbenopolitičnem delu bila potrebna, zlasti v krajevni skupnosti, socialistični zvezi, zvezi sindikatov ali drugih družbenopolitičnih organizacijah. Najdemo primere oportunizma in malodušnosti pri izvrševanju nalog, pa tudi nenačelnega kritizerstva in sektašenja. Na področju kadrovske politike kljub pomembnim spremembam še vedno obstajajo nekatere kadrovske trdnjave, pri katerih ni mogoče doseči kakovostnih sprememb, podružbljanja kadrovske politike v vseh okoljih in ravneh. Prav tako so še vedno prisotni poizkusi, da se otopi revolucionarna vloga zveze komunistov z ocenami o primitivizmu, vračanju na staro, o viharju, ki bo minil, itd. Toda ob vseh teh pojavih, ki sicer niso značilni samo za mariborsko občino, je treba poudariti, da sta pismo in 29. seja centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije mobilizirala veliko večino članstva zveze komunistov in delovnih ljudi ter občanov, organiziranih v občinski organizaciji socialistične zveze in drugih družbenopolitičnih organizacijah, ker v medsebojnih odnosih prevladuje kritičen duh in vse večja enotnost družbenopolitične akcije ne samo v krajevnih skupnostih in temeljnih organizacijah združenega dela, temveč tudi na ravni občine, ki jo bo pa sicer treba vedno znova in znova zagotavljati tudi za ceno ostre idejne diferenciacije. Zato 29. seja centralnega komiteja v mariborski občini, ki ni bila le enkratni revolucionarni akt, temveč je postala kritičen in revolucionaren proces in vsebina dela zveze komunistov in drugih družbenopolitičnih organizacij in združenj v socialistični zvezi kot enotni fronti socialističnih sil, ustvarjajo temeljni pogoji za hitrejše poglabljanje samoupravljanja, uresničevanja nove ustave ter sklepov, ki jih bomo sprejeli na tem kongresu in na kongresu vseh jugoslovanskih komunistov. Idejna in akcijska enotnost političnega delovanja v republiki in neposredno v občini Maribor sta porok za uresničevanje vseh zastavljenih nalog v smeri hitrejšega razvoja in splošnega družbenega napredka.

JANEZ BARBORIČ (Zveza sindikatov Slovenije) Za komuniste —• in kar je še veliko bolj pomembno za delavce sploh — je preobrazba samoupravljanja, kakršno terja nova ustava edina alternativa. Ne gre za izbiro: socializem s samoupravljanjem ali socializem brez samoupravljanja. O tem in taki alternativi smo se enkrat za vselej izrekli pred več kot dvajsetimi leti. Sedaj gre za spoznanje, da je treba samoupravne družbenoekonomske odnose in njihovo materialno podlago krepiti in razvijati, preprečiti že prisotno stagnacijo v razvoju teh odnosov in onemogočiti vse tiste, ki v alternativah še vedno ponujajo »boljšo, racionalnejšo« rešitev za ekonomski in splošni napredek. t'

\

0^1

I S N

285

Med temi so tisti, ki bi delavskemu razredu vso njegovo svobodo želeli omejiti v pravico participacije, nekakšnega »sosvetništva«, ko gre za odločanje o interesih delavcev. To ni samo presajanje in prilagajanje nam tujih idej in teorij, ki jih zagovarjajo nekateri naši »znanstveniki«, marveč je v prenekaterem podjetju tak »posvetovalni samoupravni odnos« tudi še vedno vsakdanja praksa. Tehnokratizem ponuja svojo alternativo v imenu tehnike in tehnologije, z eno besedo — stroja, ki v imenu napredka, obljubljenega standarda in potrošništva — hočeš nočeš — zanikuje samoupravljanje, poizkuša izničiti delavca kot človeka in ga podreja. Preobrazbe samoupravljanja na ustavnih temeljih ne morejo korigirati poizkusi in utemeljevanje nesamoupravnega centralizma na katerikoli ravni; pa tudi ne birokratsko skrbništvo nad tem, da bo delavec ravnal z družbenimi sredstvi kot dober gospodar, to, kar v jeziku in praksi birokratov pomeni: odtujevanje dohodka presežnega dela in odločanja tistim, ki so novo vrednost ustvarili. Komunisti v sindikatih in ves aktiv sindikalnih delavcev takih alternativ v boju za uresničitev celovitega in v novi ustavi opredeljenega samoupravljanja ne bomo sprejemali. Alternativ torej ni! Celovito samoupravljanje je edini izbor za našo aktivnost. To pa ne le zaradi subjektivne usidranosti samoupravnih odnosov, torej zaradi dejstva, da se temu odnosu, čeprav še ne do kraja razvitemu, ni več pripravljen odreči noben delavec, ampak predvsem zato, ker bi in bo vsaka drugačna alternativa v uveljavljanju samoupravljanja in vsak kompromis razširjeno reproduciral družbene konflikte. Kompromisi in nedosledno izpolnjevanje pričakovanih odnosov, takih, ki ne premagujejo družbene odtujenosti delavca, ki delavca ne uveljavljajo kot nosilca odločanja v družbeni reprodukciji in nosilca politične oblasti, bi protislovja še zaostrili. Delavci hočejo odločati in bodo odločali, ne pa »participirali«; upravljali, gospodarili, združevali in odločali bodo o celotni družbeni reprodukciji in vseh ustvarjenih sredstvih. Taka niso le načela nove ustave, marveč tako delavci samoupravljala tudi že razumejo ta dokument, ki je osnova preobrazbe samoupravljanja, ki dviguje samoupravljanje na novo raven. Seveda se docela zavedamo, da ustava sama po sebi ne bo prinesla niti sreče in blaginje niti celovitega samoupravljanja. Ustava je samo velika možnost in pogoj, da delavci premagajo vsak poizkus alternativnih rešitev in se bojujejo za vodilno vlogo v samoupravni družbi. Naša aktivnost se potemtakem ne bo mogla več končati samo pri deklaracijah ali pri besednem pristajanju na nove odnose, marveč bomo morali delovati tako, da bomo odnose resnično spreminjali, tako da bomo spreminjali prakso. — Delavci, ki so že prevzeli pobudo, ki s svojo in sebi lastno zavzetostjo uresničujejo ustavo v praksi, bodo morali onemogočiti tudi vse poizkuse odtujevanja in »komandiranja« ter graditi svoje napore na sporazumevanju o vseh medsebojnih odnosih. Ob še nedoseženi gospodarski in družbeni homogenosti, ob različnosti interesov je samo samoupravno sporazumevanje, sporazumevanje med ljudmi, učinkovito orodje, s katerim bodo delavci premagali preživelo, ki se tudi poslej ne bo prostovoljno umikalo. S samoupravnim sporazumevanjem v temeljnih organizacijah združenega dela, sporazumevanjem med njimi, sporazumevanjem v interesnih skupnostih in s sporazumevanjem delegatov kot obliko neposrednega odločanja bodo delavci uresničevali svoj vodilni položaj v naši družbi. Tako se bodo najbolj uspešno upirali vsakemu poizkusu centralizma in odločanja mimo njih, pa tudi liberalizem bo premagan, četudi bi ga zaznali v lastnih vrstah. — Na koga se bomo opirali v teh velikih in zahtevnih prizadevanjih, da načela postanejo praksa? Kdo bo prvi v boju za preobrazbo za novo kvaliteto odnosov? Nedorečeni in premalo natančni bi bili, če bi kot nosilce vseh nalog opredeljevali kratkomalo delavce nasploh. Lahko se sklicujemo na analize in ocene, izdelane v centru za raziskave

286

slovenskih sindikatov, seveda brez naštevanja odstotkov ali celo razglabljanja o vseh vplivih in vzrokih, ki povedo, da imamo v Sloveniji močno, skoraj že večinsko jedro kvalificiranih in visoko kvalificiranih delavcev, ki so bistveno bolj razredno opredeljeni, kot kaže poprečje, prav ti delavci oblikujejo svoj odnos do samoupravljanja na najbolj celovit način. Zanje je osebni dohodek mnogo bolj kot za druge posledica dobrega gospodarjenja, razumnega odločanja o investicijah, premišljene delitve dohodka, delovne discipline in drugih, za uspešnost pomembnih odločitev. To je najbolj homogen in za nove odnose najbolj zavzet del naših vrst. Vprašanje je, ali dovolj upoštevamo to dejstvo. Ne le pri iskanju borcev za preobrazbo samoupravljanja, marveč tudi ko krepimo vrste komunistov. Ugotovili smo namreč, da je med delavci iz drugih republik, ki so zaposleni v slovenski industriji, skoraj še enkrat več komunistov, kot jih je med Slovenci v tej dejavnosti. Prvi delajo pretežno v neposredni proizvodnji. Še več. Prav taka dejstva narekujejo posebne naloge sindikatom in komunistom, ki delajo v sindikalnem aktivu, ker je očitno, da so znanje, razgledanost in usposobljenost in še kaj vse bolj pomembna osnova za opredeljevanje do družbenih sprememb in napredka. Moč razreda bomo krepili ne samo z govorenjem o njem, marveč tudi s prizadevanji in takšnim delovanjem, da bo vse bolj homogen enoten pogled borbenosti in zavzetosti za ideje, ki jih hočemo uveljaviti. Naloge so vsaj v tem pogledu tako rekoč na dlani. Izobraževanje in usposabljanje s prakso, z delom v samoupravnih organih v izvršilnih in drugih organih političnih organizacij je nedvomno velika šola. V eni izmed raziskav samoupravnih odnosov smo ugotovili, da delavci, ki jim je sicer mandat že potekel, bolj razsodno in kritično ocenjujejo celovitost samoupravnih odnosov v lastni organizaciji. Ti delavci so bolj izkušeni in razsodni kot tisti, ki so šele prvič izvoljeni v naštete organe. Toda obenem smo spoznali, da ne moremo ostati samo pri šoli, ki jo ponuja praksa. Praksa kot šola že zaostaja za znanjem, ki bi ga samoupravij alci morali imeti, da bi lahko v polni meri uresničili pravice in prevzeli dolžnosti, ki jih ponuja in terja nova ustava. V mislih imam zlasti usposabljanje delegatov in članov kontrolnih organov v delovnih organizacijah. Uspešnost delegatskih razmerij je v mnogočem odvisna prav od sprotne usposobljenosti delegatov, čakanje na izkušnje bi lahko delegatske odnose in uspešnost delegatov začasno razvrednotilo. Že sedaj, ko še nimamo velikih izkušenj, bi lahko na konkretnih primerih opozarjali na neuspešnost, ko delegati ponekod na sejah molče, razpravljajo pa vodilni delavci. Tako so npr. v eni izmed delovnih organizacij od 17 delegatov na seji delavskega sveta organizacije združenega dela razpravljali le 3 in 20 takoimenovanih gostov. Potemtakem se bomo morali vsi, še zlasti pa sindikati in delavske univerze ter klubi samoupravij alcev, lotiti organiziranega usposabljanja izvoljenih delegatov, ki naj bi v organih na vseh ravneh predstavljali voljo delavcev ter bili sposobni usklajevati medsebojne interese in sprejemati odločitve. Svoj čas, pred meseci, so trdili prav vodilni gospodarski, politični in samoupravni delavci v organizacijah združenega dela, da med delavci ni dovolj interesa za novo. Nezainteresiranost naj bi bila najpomembnejši vzrok za počasno in celo nedosledno uresničevanje že pred leti sprejetih ustavnih dopolnil. Spet ugotavljamo — in za to imamo tudi argumente — da je to bolj izgovor kot dejstvo in da so pričakovanja delavcev daleč večja in bolj celovita, kot jih dopuščajo omenjeni tovariši in kot smo lahko vsi skupaj sploh pričakovali. Delavci nas ponovno demantirajo. V sindikatih dobro vemo, da razlike med tistim, kar delavci od preobrazbe samoupravljanja »pričakujejo«, in med »uresničenim« ne smejo biti prevelike. Sicer smo že nemalokrat zatrjevali, da sta uresničevanje in preobrazba samoupravnih odnosov z novo ustavo kot podlago, proces, torej stvar, ki terja svoj

287

■ --’J

čas. To je res, toda neodgovorno in za komuniste nesprejemljivo pa je, če sklicevanje na »proces« postaja izgovor za neaktivnost, neangažiranost in celo manipuliranje ter svojevoljno razlago načel nove ustave. Rekel bi: uresničujmo ustavo brez živčnosti, toda tudi brez alternativ in kompromisov! Razprava o kongresnih dokumentih je bila tudi v sindikatih ne le široko organizirana, ampak tudi zavzeta, čeprav bo kongres o vseh teh dokumentih šele razpravljal in jih dokončno oblikoval, bi si že zdaj dovolil ugotoviti, da stališče o kongresnih dokumentih ne dopušča alternativ, ko bo šlo za preobrazbo samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, niti kompromisov pri uresničevanju ustave. To pa je tisto, kar bo zagrelo delavce in zagotovilo, da bodo sami nosilci uresničevanja samoupravnih odnosov v vsej svoji celovitosti.

JOŽE SLOKAR (Nova Gorica) Svojo razpravo bi naslonil na tisti del predloga resolucije in referata predsednika CK ZKS tovariša Popita, ki govori o nujnosti načrtovanja in družbenega usmerjanja reprodukcije gospodarskega in družbenega razvoja. To načrtovanje naj temelji na načelu, da so nosilci načrta delovni ljudje v TOZD. Pri tem pa se mora družbeno delo v gospodarstvu povezovati z drugimi družbenimi dejavnostmi in skupnimi družbenimi cilji. V zvezi s tem bi vas rad na kratko informiral o delu za ustanovitev samoupravne interesne skupnosti za železniški in luški promet. Z družbenopolitično aktivnostjo pri obravnavi ter realizaciji ustavnih dopolnil ter nove ustave so se že julija 1973 začeli realizirati interesi in kristalizirati stališča delavcev v železniškem gospodarstvu Slovenije in Istre, da se ustanovi samoupravna Interesna skupnost za področje železniškega prometa. Delavce v železniškem gospodarstvu so podprli tudi delavci luke Koper in sklenili, da se skupnosti pridružijo zaradi številnih skupnih intreseov in problemov. Tako je nastal predlog za ustanovitev samoupravne interesne skupnosti za železniški in luški promet, v kateri naj bi delavci v prometu in uporabniki njihovih storitev povezali svoje interese in kjer naj bi sami, ne pa kdo drug zanje in v njihovem imenu, določili, kaj so njihovi skupni interesi in kaj je treba ukreniti, da se ti interesi uresničijo. Torej skladno z ustavo in načeli našega samoupravnega sistema se državno odločanje nadomešča s samoupravnim dogovarjanjem. Gospodarstvo bo predlagalo, kaj želi od železnice in luke, obenem pa poiskalo materialne možnosti za uresničitev svojih zahtev. V medsebojnih dogovorih z železnico in luko bodo uporabniki ugotavljali, ali in kako so te želje uresničljive. Tako bo prišlo do skupnih stališč in skupnih dogovorov, do združevanja dela pa tudi do skupnih naložb v razvojne programe in načrte. S tem želijo delavci samoupravnega sporazumevanja na tem področju družbene reprodukcije prispevati k uveljavljanju enotne prometne politike in usklajevanju razvoja prometa z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi in drugimi prometnimi vejami v Sloveniji in Jugoslaviji. Treba pa se je zavedati, da sta železniški in luški promet sestavni del celotnega prometa. Do danes še nimamo enotne prometne politike na področju naše republike, zato si je samoupravna interesna skupnost za železniški in luški promet zadala tudi nalogo, da si bo prizadevala doseči: enotna načela in temelje prometne politike, oblikovati skladen tehnološko povezan in ekonomsko učinkovit transportni sistem v Sloveniji, oblikovati tržišče prometnih storitev in enako družbeno normirati pogoje poslovanja na tem tržišču ter usklajevati naložbe v prometno infrastrukturo po obsegu, sestavi in vrstnem redu

288

teh nalog. Vse to bo zagotovilo neposredno dogovarjanje med prometnimi panogami in v delovanju zveze samoupravnih interesnih skupnosti. Iniciativni odbor, sestavljen iz predstavnikov uporabnikov storitev in delavcev v železniškem in luškem prometu, je dal v javno razpravo osnutek samoupravnega sporazuma, ki je sad temeljitih priprav in posvetovanj zainteresiranih. Javna razprava bo trajala do 21. aprila 1974. Glede na to, da gre za eno prvih samoupravnih interesnih skupnosti na področju gospodarstva v naši republiki in Jugoslaviji in ker se torej na tem področju orje ledina, apeliramo na delegate kongresa in prek vas na organizacije zveze komunistov, da tej iniciativi dajo polno politično podporo in organizacijsko pomoč. Prepričani smo, da mora biti ustanovitev te skupnosti deležna polne podpore, saj pomeni njeno uspešno delo uspeh za vse nas in prepričljiv dokaz o realizaciji ustave na tem področju in naše osveščenosti tam, kjer je do nedavno posegala država s svojimi administrativnimi ukrepi. Pomeni pa tudi vzpodbudo za ostale delavce pri ustanavljanju samoupravnih interesnih skupnosti.

ANDREJ MARINC (CK ZKS) Vsak kongres Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije pomeni v razvoju republike in federacije kontinuiran napor in novo snovanje zavestnih socialističnih sil v razvoju naše skupnosti. Prepričan sem, da bosta VII. kongres Zveze komunistov Slovenije in X. kongres Zveze komunistov Jugoslavije pomenila nadaljnjo, še zahtevnejšo fazo pri utrjevanju samoupravnega socializma. Zveza komunistov je namreč v načrtovanju družbenega razvoja vedno upoštevala dialektično enotnost razvoja družbenih odnosov in materialne osnove socialističnega razvoja. Celotna zasnova resolucij in referata to tudi upošteva, zato podpiram zasnovo, ki sta jo predložila VII. kongresu centralni komite in odbor. V svoji razpravi se želim osredotočiti na nekatera razvojna vprašanja, ki so hkrati z razvojem samoupravnih socialističnih odnosov pomembna tako za sedanji politični trenutek kot tudi za obdobje, ki je pred nami. Pri tem pa se mi najprej zastavlja vprašanje, v kolikšni meri nam je uspelo odpraviti poglavitne vzroke, ki so že pred VI. kongresom in pozneje — poleg objektivnih protislovij in nasprotij našega družbenega razvoja — vplivali na porajanje nekaterih slabosti, kot so: tehnokratizem, samovolja, birokratizem, liberalizem, elitizem. Če prevedemo ta vprašanja na razumljivejši jezik, potem se moramo vprašati, kako se ti pojavi zrcalijo v družbeni praksi na nekaterih področjih, kot na primer: 1. kako je s temeljnimi družbenoekonomskimi odnosi v temeljnih organizacijah združenega dela, v krajevnih skupnostih, samoupravnih interesnih skupnostih, družbenopolitičnih skupnostih, kakšna je stopnja samoorganiziranosti in povezanosti, da bi celice družbenega razvoja delovale v smislu nove ustave; 2. kako je z odtujenimi centri ekonomske in politične moči (z bankami, zavarovalnicami, velikimi sistemi, z veliko trgovino), ali postajajo integralni del združenega dela, ki v njegovem interesu, za njegove potrebe in kot njegov funkcionalni del opravljajo specifične naloge v celotnem sistemu družbene reprodukcije, ali pa še vedno delujejo avtonomno po logiki odnosov med kapitalom in monopolističnimi težnjami; 3. kako poteka proces preosnove družbenopolitičnih skupnosti — od občine do federacije — glede na oceno nekaterih bistvenih vprašanj, kot so: a) odprava državnega kapitala in vseh ustreznih skladov, ki po svoji vsebini še vedno pomenijo — in zato reproducirajo — kapital-odnose; b) kako je z odpravljanjem razlik in nasprotij med umskim in fizič19 Sedmi kongres ZKS

289

nim delom, med družbenimi dejavnostmi in gospodarstvom, oziroma, kako poteka spreminjanje proračunskega, torej etatističnega sistema v odnose, ki jih narekuje svobodna menjava dela s pomočjo dogovarjanja in sporazumevanja; 4. kaj smo in bomo naredili, da bi začeli popravljati razvojno usmeritev oziroma znane strukturalne probleme, ki so jih povzročili: liberalizem v pojmovanju trga in plana, podcenjevanje proizvodnega dela in enostranosti v regionalni usmeritvi mednarodnega ekonomskega sodelovanja. Naštevam vprašanja, ki so sicer vsako zase predmet skupne in posameznih resolucij, da bi lahko brez mnogo naštevanja in argumentacij utemeljil oceno, da se komunisti s temi vprašanji intenzivno ukvarjamo, vsak v okviru svojih pravic in obveznosti, pa tudi zato, da bi se vsi skupaj še enkrat spomnili, da so to vprašanja, ki so pomenila konceptualno razhajanje z nosilci nekaterih negativnih teženj v SR Sloveniji. Zato ne bi smeli imeti iluzij, da so spodrezane vse korenine takšnih družbenih teženj, čeprav ne gre podcenjevati dosedanjih uspehov pri uresničevanju ustavnih dopolnil in usmeritev Zveze komunistov Slovenije glede družbenega razvoja. Šele široko revolucioniranje delavskega razreda in delovnih ljudi na podlagi ustavnega položaja delavca, ki suvereno odloča o presežnem delu in družbeni reprodukciji, lahko z zavestno družbeno akcijo prispeva k odpravi možnosti za konflikte razrednega značaja, ki jih različni »izmi« v našem družbenem razvoju povzročajo. Vsa ta vprašanja so bila in so še vedno v središču naših prizadevanj. Zveza komunistov je s temi vprašanji v ofenzivi. Zato smo lahko optimisti, saj sodijo med najpomembnejše pogoje za uspešen samoupravni socialistični razvoj. — Toliko uvodoma — v nadaljevanju pa želim govoriti le o nekaterih razvojnih problemih. Najnovejši dogodki v svetu (mislim na energetsko in surovinsko krizo, ki je sicer kriza med razvitim in nerazvitim svetom) nas ponovno utrjujejo v prepričanju, da je bistveni pogoj za dinamičen in skladen gospodarski razvoj v naslednjem obdobju odpravljanje nakopičenih materialnih strukturnih neskladij, da bo torej razvoj odvisen od uspešnosti pri reševanju nekaterih strateških problemov na področju energetike, prometa, kmetijstva in surovinske osnove. Po nepopolnih podatkih, ki so nam na voljo, je v Sloveniji v teku preusmeritev naložb v velike infrastrukturne objekte. V ekonomsko politiko za leti 1974 in 1975, kolikor traja srednjeročni plan, so vgrajene takšne osnove in ukrepi, ki naj bi v skladu z našimi realnimi možnostmi pripomogle k uresničitvi bistvenih ciljev, ki jih zastavlja še ta srednjeročni plan. Na prioritetnih področjih so v izgradnji objekti v vrednosti blizu 6 milijard dinarjev; (TE Brestanica, 380 kW omrežje, modernizacija rudnikov premoga v Velenju in Zasavju, avtomobilska cesta PostojnaRazdrto in Hoče-Levec, luka Koper, modernizacija proge Koper-Šentilj, hladna valjarna na Jesenicah, Salonit Anhovo). Hkrati so se v združenem delu že odločili za nove naložbe v energetiko in druga prioritetna področja v vrednosti okoli 11 milijard. Pripravljajo pa se odločitve o naložbah v plinifikacijo Slovenije, za postavitev naftovoda (soudeležba), naložbe v rafinerijo, v projekte in programe prometne infrastrukture, kot so: avtomobilska cesta, luka, modernizacija železnic; nedavno sta bila v skupščini verificirana program in osnutek družbenega dogovora o uresničevanju dolgoročnega programa v razvoju kmetijstva do leta 1980, ki bo bistveno prispeval h krepitvi socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov in proizvajalnih sil v kmetijstvu; nadaljuje se politika podpiranja hitrejšega razvoja manj razvitih območij v Sloveniji, ki že daje več kot spodbudne rezultate. To so le delni razvojni programi na nekaterih prioritetnih področjih, ki bodo do leta 1980 angažirali velika sredstva — skupaj več kot 25 milijard novih dinarjev. Odločitve za ta vlaganja naj bi sprejemali na novih

290

osnovah sistema razširjene reprodukcije. Financiranje prek družbenih skladov in drugih oblik proračunskega investiranja se umika dogovorom in poslovni politiki v okviru samoupravno organiziranega združenega dela, ki prevzema konkretne odločitve o razširjeni reprodukciji. Na zadnji seji skupščine SR Slovenije so bili sprejeti odloki o ukinitvi državnega kapitala na republiški ravni (v občinah je ta proces šele v začetni fazi); ukinjen je bil poseben račun za posege v gospodarstvu (t.im. republiška neproračunska bilanca). Vse to govori, kako zelo pomembno je nadaljnje utrjevanje sistema razširjene reprodukcije, da bi se na podlagi samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja bolj kvalitetno kreirale odločitve v združenem delu samem, v samoupravnih interesnih skupnostih za dejavnosti posebnega družbenega pomena, v poslovnih bankah, v zbornici, v velikih integriranih sistemih in v družbenih dejavnostih. Izvršni svet skupščine SR Slovenije se na podlagi skupščinske politike ne umika s teh področij, čeprav formalno ni več nosilec odločitev. Toda v okviru svojih pooblastil odločno podpira proces prenašanja odgovornosti na združeno delo samo. Pri tem odločno podpiramo funkcionalne in učinkovite povezave na enotnem jugoslovanskem prostoru, optimalno izkoriščanje domačih virov in racionalno uporabo akumulacije s samostojnim odločanjem delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela in njihovih asociacijah. Nadaljevati in razširjati bomo morali prakso skupnih vlaganj za uresničevanje določenih razvojnih programov v jugoslovanskem in mednarodnem prostoru. Sedanje prioritetne skupne naložbe so pretežno usmerjene v elektrogospodarstvo (jedrska elektrarna, termoelektrarna Tuzla, 380 kW omrežje). Večja usmeritev naložb v obvladovanje najpomembnejših strukturnih materialnih neskladij ne pomeni podcenjevanja razvoja ostalega gospodarstva. Ob hitrejšem razvoju prioritetnih področij bo treba zagotoviti hitrejši razmah modernizacije in avtomatizacije proizvodnje ter aktiviranje prednosti, ki jih ponuja geopolitični položaj Slovenije ob racionalni uporabi prostora in varstva človekovega okolja. Zato mora biti temelj razvoja in planiranja v Sloveniji še naprej tehnično in tehnološko visoko razvita industrijska proizvodnja. Slovenija stopa v razvojno fazo, ko bodo možnosti za dinamičen družbenoekonomski razvoj še bolj pogojene s faktorji, značilnimi za gospodarsko razvitejšo deželo, kot je predvsem visoka udeležba produktivnosti dela v rasti družbenega proizvoda in na tej podlagi povečanje akumulativnosti gospodarstva. Velik napredek v tehniki in tehnologiji, povezan z izobraževanjem strokovnih kadrov, ki so nosilci tehničnega in družbenoekonomskega napredka, postaja temeljni faktor razvoja. Napori za povečanje znanja, razvoja znanosti, tehnike in tehnologije bodo v naslednjem obdobju še bolj pomembna osnova za hitrejši gospodarski in družbeni razvoj. Izboljšanje tehnološke in organizacijske ravni proizvodnje terja še več neposrednega vlaganja gospodarstva tudi v raziskave. Odločno se zavzemamo za neposredno sodelovanje gospodarskih in raziskovalnih organizacij združenega dela, pri čemer morajo odigrati pomembno vlogo tudi samoupravna interesna skupnost na področju raziskovanja ter druge neposredne oblike povezovanja. Prizadevati si moramo za hitrejši razvoj tistih dejavnosti, ki bodo omogočale krepitev konkurenčne sposobnosti našega gospodarstva na tujih tržiščih, ustvarjale pogoje za stabilnejša in bolj usklajena razmerja v ekonomskih odnosih s tujino, zlasti v blagovni menjavi. Tehnično sodelovanje, skupna vlaganja in druge oblike ekonomskih odnosov s posameznimi deželami in mednarodnimi ekonomskimi grupacijami nam hodo omogočile učinkovito izkoriščanje sodobnih tehničnih in tehnoloških dosežkov v svetu in povečanje tehnične ravni domače proizvodnje. Komunisti v organizacijah združenega dela morajo bolj odločno in s polno odgovornostjo razširjati sodelovanje z deželami tretjega sveta in socialističnimi deželami. To nam narekuje skromna surovinska in 19’

291

energetska osnova, širjenje bodočih tržišč in razširitev političnih in gospodarskih odnosov. Hkrati se kažejo možnosti, da se tudi naši ekonomski odnosi z razvitimi zahodnimi državami utrdijo na trajnejših temeljih. Zavzemamo se torej za razvoj takšnega plansko-tržnega gospodarstva, ki bo racionalno odprto svetovnih tokovom. Veliki programi, ki jih bomo v prihodnjem obdobju izvajali doma in v tujini, dajejo osnovo za krepitev vsestranskega finančnega in tehničnega sodelovanja s tujino. Slovenija ima dobre možnosti za najemanje tujih kreditov, zlasti glede na svojo sedanjo nizko stopnjo zadolženosti v inozemstvu in kreditno sposobnost gospodarstva. Dodatna sredstva so nam potrebna in so celo pogoj, da bi uresničili zastavljene naloge. Odpravljanje strukturnih problemov, bolj racionalen in bolj kvaliteten razvoj vsega ostalega gospodarstva in družbenih dejavnosti zahteva velike investicijske napore. Pogoj za uresničitev sorazmerno velikega obsega investicij in njihove strukture je krepitev materialnega položaja združenega dela na podlagi povečevanja produktivnosti dela in racionalne delitve nacionalnega dohodka. Če teh pogojev ne bomo izpolnjevali, bodo ogroženi cilji in naloge materialnega razvoja. Krepitev materialne osnove združenega dela razumemo kot dinamično usmeritev na daljši rok, ki pa zahteva trden sistem in mehanizme delitve dohodka. Sredstva za razvoj se morajo povečati z dinamičnim razvojem gospodarstva, ne pa na račun osebnih dohodkov in »uravnilovke«. Zaradi tega bomo morali izkoristiti vse rezerve v slovenskem gospodarstvu, v družbenih dejavnostih in v celotni družbeni nadgradnji. Te rezerve so v učinkovitejši organizaciji dela, v boljšem izkoriščanju živega in minulega dela, v boljšem poslovanju, v bolj učinkovitem investiranju, v substituiranju, zbiranju in izkoriščanju odpadnih surovin, v večjem materialnem in moralnem spodbujanju racionalizatorstva, iznajditeljstva, inovacij, v novih tehnoloških dosežkih in v splošni usmerjenosti k varčevanju na vseh področjih družbenega in gospodarskega življenja. Velike rezerve ima slovensko gospodarstvo še vedno v sorazmerno nizki stopnji organiziranosti. Sedanja razdrobljenost, zlasti na nekaterih področjih, zahteva, da moramo odločno pripeljati do konca nekatere velike projekte povezovanja. Komunisti se morajo upreti subjektivnim odporom, ki očitno vidijo le ozke lastne koristi, ne pa eksistenčnega vprašanja slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva in družbenega razvoja. Pri tem se moramo še posebej zavzemati, da bi nova razvojna usmeritev Slovenije našla svoje mesto v skupni razvojni politiki v Jugoslaviji, v aktualiziranju dolgoročnih razvojnih konceptov in zlasti v novem srednjeročnem družbenem razvojnem planu Slovenije od 1976. do 1980. leta. Prepričan sem, da spremembe v družbenopolitičnem in družbenoekonomskem sistemu na temeljih nove ustave in nastajajoča razvojna usmeritev ustvarjajo potrebne pogoje, da lastne notranje razvojne probleme učinkovito rešujemo. Politična enotnost zavestnih socialističnih sil pa je porok, da lahko ob trdem delu z optimizmom gledamo v prihodnost.

ŠTEFAN MLINARIČ (Lendava) V svoji diskusiji želim prikazati položaj vzgoje in izobraževanja ter zdravstvenega varstva v Pomurju kot manj razvitem območju Slovenije. Politično poročilo centralnega komiteja o delovanju ZK med obema kongresoma govori o tem v poglavjih o razvoju manj razvitih območij v Sloveniji in o zmanjševanju socialnih razlik in družbeni varnosti delovnih ljudi. čeprav je ZK opredelila svoja stališča in naloge komunistov pri pospeševanju razvoja posameznih območij Slovenije že v resoluciji VI. kon-

292

gresa in ponovno na 1. seji konference ZKS, je prišlo do bistvenega premika šele po 3. seji konference in po sprejetju zakona o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih območij pred tremi leti. Politična dejavnost in neposredna akcija ZK je prispevala k temu, da se od leta 1972 škarje med razvitejšimi in manj razvitimi območji v Sloveniji zapirajo. Od tega leta je v Pomurju stopnja rasti družbenega proizvoda nad slovenskim poprečjem, enako tudi vlaganja v gospodarske investicije, odpiranje novih delovnih mest in število zaposlitev. Tako se uresničuje tisto določilo zakona o manj razvitih območjih, ki govori o pospešenem razvoju proizvajalnih sil, ki bo pripeljal do optimalne rasti vsega narodnega gospodarstva in družbeni razvoj republike še bolj uskladil. Zakon zajema tudi področje vzgoje in izobraževanja ter zdravstvenega varstva občanov, katerega razvitost je tesno povezana z boljšim materialnim in družbenim razvojem. Kljub relativno kratkemu času smo dosegli več spodbudnih rezultatov, ki so vsak po svoje in vsi skupaj prispevali k ublažitvi socialnih razlik. Za dejavnost vzgoje in izobraževanja je republiška izobraževalna skupnost dopolnjevala manjkajoča sredstva temeljnim izobraževalnim skupnostim v Pomurju. Z velikim razumevanjem je poleg osnovne dejavnosti šol finančno podprla tudi ostalo dejavnost, ki ima pri oblikovanju socialistične vsestransko razvite osebnosti pomembno vlogo. V celoti smo razvili malo šolo z minimalnim programom 70 ur, v lanskem šolskem letu smo v osnovni šoli imeli 38 oddelkov podaljšanega bivanja, kar predstavlja 6,5 "/• vseh učencev. Razširili smo obseg prostovoljnih dejavnosti, izboljšali šolsko prehrano, več kot 50 % učbenikov je šola dala učencem brezplačno, učitelji na podeželju dobivajo dodatek za težje delovne pogoje. Odličnim in prav dobrim učencem iz delavskih in kmečkih družin daje republiška izobraževalna skupnost štipendije za šolanje na srednjih šolah, seveda ob določenih omejitvah glede na dohodek družine. Teh štipendij je že nekaj čez 500. Da bi vam pobliže predstavil Pomurje, moram reči, da ima 130.000 prebivalcev, od tega 72.000 ali 55 % kmečkega življa (v Sloveniji le 20"/«), da ima v družbenem sektorju zaposlenih 25.000 ljudi, kar znaša 19 % (v Sloveniji malone dvakrat toliko), in da je v zamejstvu zaposlenih 15.000 ljudi ali 11,5 % vsega prebivalstva — in to med 18. in 45. letom (v Sloveniji le nekaj čez 3%). Sorazmerno slabše je razvita tudi mreža vzgojnoizobraževalnih zavodov od vrtcev do srednjih šol. Vse to negativno vpliva na vzgojne in učne uspehe učencev osnovnih šol, katerih generacijski osip je še vedno blizu 30 °/o, prek srednjih šol z več kot 30"% generacijskega osipa do študentov višjih in visokih šol z dvakrat večjim osipom. Zato ni čudno, da ima Pomurje le 1 % ljudi s fakultetno izobrazbo, medtem ko je slovensko poprečje že čez 4 %. V srednjih šolah imamo zajetih v Pomurju le 40 % mladine ene generacije (v Sloveniji 55 %), od tega največ v poklicnih šolah, kar 29 "/». Med študenti ene generacije med 19. in 24. letom je le vsak dvajseti iz Pomurja (v Sloveniji deseti). Socialna slika kaže, da imamo med študenti le 5"/» kmečke mladine in le 25 % delavske. Vedno bolj primanjkuje tudi pedagoškega kadra, posebno v srednjih šolah, v katerih manjka v letošnjem letu nad 23% učiteljev. Prav tolikšen odstotek pa poučuje z neustrezno izobrazbo. V osnovni šoli na predmetni stopnji vsak tretji učitelj (v Sloveniji peti) nima ustrezne izobrazbe, kar je v glavnem posledica neustreznega vrednotenja pedagoškega dela in slabe kadrovske politike v zadnjih desetih letih. Posredovani podatki zgovorno kažejo na še dokajšnjo nerazvitost ljudskega potenciala v naši pokrajini. Zato je iluzorno pričakovati v najbližnjem času — seveda, brez izdatnejše pomoči razvitejših območij — večji gospodarski in družbeni razcvet Pomurja in s tem enakopravno vključitev v slovenski gospodarski in družbeni prostor.

293

V zadnjem času postaja prav znanje vse bolj odločilen in neposreden dejavnik razvoja, saj so znane primerjave v svetu, da so družbe z najboljšim izobraževalnim sistemom zavzemale enak položaj, kot so ga nekdaj družbe z največjim naravnim bogastvom ali industrijskim potencialom. Zato prednosti, ki jo daje mladini izobrazba pri zagotavljanju življenjskih perspektiv, ne bi smele ostati in postati privilegij razvitejših območij. S sprejetjem policentričnega nadaljnjega razvoja Slovenije je, upamo, dokončno presežena teorija, po kateri bi razvita območja imela možgane, tehnologijo in druge dejavnosti z zahtevnejšimi miselnimi funkcijami, manj razvita pa pridne žuljave roke. Zato je nujno ob snovanju nadaljnjega družbenega in gospodarskega razvoja Slovenije odpirati perspektive vsem območjem in v njih slehernemu občanu. Za odpravljanje neupravičenih socialnih razlik v naši družbi pa je treba v prihodnje še bolj odločno in usklajeno, seveda na podlagi dogovarjanja in sporazumevanja na vseh področjih družbenega življanja, zmanjševati razlike v možnostih za šolanje in vzgojo mladine ter zagotavljati enake pravice zdravstvenega varstva vsem občanom. Prav na tem področju imamo v Pomurju nekaj težjih problemov. Kako ob dokaj slabi, neenakomerno razviti zdravstveni mreži ambulant in najnižjem številu postelj v bolnišnici na občana v Sloveniji zagotoviti enake pravice zdravstvenega varstva vsem prebivalcem? Kako sanirati precejšnji primanjkljaj zdravnikov splošne prakse (v Pomurju pride namreč na enega zdravnika 2600 prebivalcev, v Sloveniji 1000)? Kako zagotoviti dovolj sredstev za normalno financiranje zdravstvenega varstva, če vemo, da je tudi v lanskem letu nastala večja izguba iz naslova kmečkih prispekov in da tudi letos ne kaže nič bolje kljub povečani prispevni stopnji celo ‘io 60 %. Nova ustava sicer zagotavlja enake pravice vsem občanom do zdravstvenega varstva, vendar tega v Sloveniji še ni. Med drugim tudi zato, ker imamo 9 skupnosti zdravstvenega zavarovanja in varstva z zelo različnimi materialnimi možnostmi, obsegom in kvaliteto zagotavljanja zdravstvenih storitev. Lahko bi si upali trditi, da imamo v republiki devet različnih politik za dejavnost, ki je posebnega družbenega pomena za celotno slovensko skupnost, in da se tako socialne razlike samo še stopnjujejo. Predlagamo, da se prouči možnost za ustanovitev solidarnostnega družbenega sklada za financiranje tudi osnovne dejavnosti zdravstvenega varstva, podobno kot je republiška izobraževalna skupnost ali sklad za investicije v zdravstvenem varstvu, da bi prek njega odpravljali neupravičene socialne razlike med razvitejšimi in manj razvitimi območji. Menim, da prav na področju šolstva in zdravstva ne moremo uporabljati zgolj matematike znotraj regij, saj vemo, da imajo kadri noge in da se še vse preveč selijo v razvitejša območja in da se tako z njimi posredno odlivajo sredstva vložena v njihovo izobrazbo in zdravje, zbrana pretežno na manj razvitem območju. Zato mislim, da se v dejavnostih, kot so vzgoja, izobraževanje in zdravstveno varstvo, solidarnost ne bi smela omejevati v občinske in reginalne okvire, marveč, da mora postati skupna vrednota, lastna delavskemu razredu in vsem delovnim ljudem znotraj Slovenije in Jugoslavije, kot je bila v času narodnoosvobodilne borbe in povojne graditve naše socialistične samoupravne skupnosti.

ANTON REPAS (Ljubljana—Šiška) S sprejetjem nove slovenske in jugoslovanske ustave smo naredili velik korak naprej k samoupravni ureditvi naše družbe. Nova ustava nosi med drugim tudi velik poudarek prav za neposrednega proizvajalca, kateremu sedanja ustava zagotavlja široko angažiranje v vse smeri in pa kar je še najbolj pomembno, zagotavlja, da nemoteno dela in

294

vzporedno s tem gospodari s pridobljenim dohodkom. Da morajo biti neposredni proizvajalci zastopani v vseh organizacijah in različnih samoupravnih organih, nam je znano. Vprašamo se pa lahko, kakšno moč imajo, kako uveljavljajo svoje težave, sklepe, pripombe za boljšo organizacijo, razne izboljšave določenih proizvodov in nasploh kakšen je njihov vpliv pri načrtovanju in razpolaganju z ustvarjenimi sredstvi. Prav ZK se zavzema za družbena stanovanja, katera naj bi bila zgrajena prav za delavce z nizkimi osebnimi dohodki. Znano nam je tudi, da so mladi kadri naša bodočnost in da vsled tega potrebujejo stanovanja, kredite za nakup ali gradnjo stanovanj. V sami praksi pa ta stvar ne deluje tako, kot bi morala. Kako dopustimo mi komunisti, da določeni ljudje z malo svoje udeležbe dobijo po hitrem postopku stanovanja; žalostno pa je tudi to, da so ti ljudje največkrat tudi člani ZK, kateri si že po statutu in po pismu tov. Tita ne bi smeli tega dovoljevati. Prav vodstvo bi moralo dajati vzgled ostalim zaposlenim in s tem že uveljavljati svoje gospodarske in organizacijske sposobnosti. In to se nanaša tudi na delitev kreditov. Za delavca največkrat ostane malo sredstev ali pa tolažba, naj počaka do naslednjega leta. Vsi pa vemo, da cene stalno in hitro naraščajo, osebni dohodki pa počasi z določenimi procenti. Kako naj potem delavec premaga povečanje cen, če mu to osebni dohodek ne dovoljuje in tako si more veliko odvzeti od hrane, luksuza pa večina ne pozna. Vsi vemo, da je veliko delavskih družin, ki so si z mnogo dela in napora ustvarile svoje domove. Vemo tudi, da si določeni pridni in iznajdljivi delavci pri svojem delu prislužijo dobre osebne dohodke; znano nam je tudi, da so taka dela normirana, kar pa sodobna tehnologija zahteva. Veliko podjetij se izogiba javnemu objavljanju osebnih dohodkov zaposlenih po svojih temeljnih organizacijah združenega dela. Mislim pa, da tisti, ki je s svojim delom opravičil svoj osebni dohodek, nima česa skrivati. Zakaj se še dogaja, če delavec zasluži več, kot je poprečni osebni dohodek na enakih delovnih mestih, da sledijo vprašanja, kako je mogel tako veliko zaslužiti, ne vprašajo se pa, kako je delal, kaj je delal in kdaj je delal! Mnenja sem, da če je dobro opravil delo, mu pripada tudi dobro plačilo. Ge se to delo nanaša na normo, sledijo popravki, kateri z nepravilnim tolmačenjem ali obveščanjem povzročajo slabo voljo prizadetih. Vprašam se, kje je zakon — ki ne dovoljuje, da bi delavec s svojo izboljšavo določenega polizdelka zmanjšal izdelavni čas, izboljšal kvaliteto in seveda v krajšem času več zaslužil. Razni popravki norm so največkrat tolmačeni, češ, imamo zamrznjene cene artiklov, cene repromateriala se stalno dvigajo. Razumljivo je, da se mora efekt dela čimbolj izkoristiti, ni pa prav, da to občutijo samo nekateri. Zdaj pa poglejmo še drugo stran. Ko so se lotili popravka izdelavnega časa, ali so pogledali skrite rezerve, materialne dobrine, razne nepotrebne nakupe strojev, razno opremo orodja itd. Kakšna udeležba neposrednega proizvajalca je bila pri planiranju in odločanju teh važnih elementov, iz katerih izhaja končna oblika: osebni dohodek? če so pa že bili potrebni popravki prevelikega preseganja norm, bi morali pogledati vzrok. Tu se pa pojavlja za zdaj še nekaj novega. Kako je doslej pri nas razvito stimuliranje in novatorstvo? Vzemimo primer delavca, ki vestno opravlja svoja dela. Za vse artikle ima določen izdelavni čas, vemo tudi, da so določeni procenti preseganja, če je norma res realna. Samo krajšanje izdelavnih časov pa mora biti utemeljeno z boljšo tehnologijo, ne pa s tem, če je delavec s svojo tehnologijo in s svojim prekomernim delom presegal normo. Upravičeno skrajšani časi izdelave naj temeljijo na podlagi dobrih tehnoloških izboljšav in procentu dobre organizacije. Novatorstvo določenim organizacijam ni tuje. Vemo pa, da še ni tisti čas, da bi bila to vsakdanja praksa. Vemo tudi, da je prav novatorstvo ena veja k boljšemu tehničnemu napredku. Če bi organizirali po določenih organizacijah novatorske klube ali krožke, bi delavci — novotarji s pomočjo svojih nadrejenih dosegli skupno

295

združitev svojih misli za določene izboljšave in s tem prihranili velike vsote denarja, kar pa je še važnejše, prihranili bi napake, ki se pojavljajo šele v praksi in katere povzročajo nezadovoljstva. Znano nam je, da je teorija eno, praksa pa drugo in prav to dvoje je treba združiti in pravilno vrednotiti.

TONE ŠEBART (Lenart) Zadnji dogodki v zvezi z italijansko noto, ki jo je italijanska vlada izročila jugoslovanski vladi, nas opozarjajo, da ponovno oživljajo nosilci iredentizma, neofašizma, revanšizma in razne oblike sovražne dejavnosti proti Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Ostra obsodba vseh delovnih ljudi in občanov v Sloveniji, popolna solidarnost in pripravljenost vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti, da v primeru potrebe tudi z orožjem v roki branimo in obranimo ozemeljsko nedotakljivost naše domovine, kjerkoli bi bila ogrožena, pogojujejo nenehno aktivnost in budnost zveze komunistov in vseh socialističnih družbenih sil na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite. V prispevku za VII. kongres Zveze komunistov Slovenije bom osvetlil nekatere naloge s področja splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, izhajajoč iz izkušenj naše regije in z željo, da se tudi v resolucijskem dokumentu naloge s področja splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite razširijo in precizirajo kot eden poglavitnih interesov delavcev in vseh občanov. Uvodoma želim poudariti velike uspehe, ki smo jih dosegli v občini in regiji na področju podružbljanja splošnega ljudskega odpora v zadnjih nekaj letih. Dosegli smo jih zaradi dobre izurjenosti in opremljenosti oboroženih enot, velikega števila občanov, ki so bili zajeti v izobraževalne programe s tega področja, aktivnosti družbenopolitičnih organizacij na področju organiziranja splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite in zaradi velike pripravljenosti delovnih ljudi in občanov za delo v obrambnih pripravah in pokrivanju materialnih in finančnih stroškov na tem področju. Kljub tako ugodni situaciji pa ne moremo trditi, da smo dosegli že optimalno stopnjo aktiviranja vseh dejavnikov splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite. Pravzaprav smo dosedaj na področju koordinacije teh aktivnosti posvečali nekaterim dejavnikom večjo, drugim pa manjšo pozornost. V nadaljevanju bi predvsem na podlagi ugotovitev v naši občini omenil le nekoliko konkretnih nalog s tega področja. Za nami je obdobje samoupravnega konstituiranja temeljnih organizacij združenega dela, ki ga prav gotovo lahko definiramo kot prvi korak na poti k realizaciji določil nove ustave, na poti k oblikovanju novega položaja delovnih ljudi v združenem delu. Smo v obdobju, ko že lahko pregledamo in ocenimo oblikovanje samoupravnih normativnih aktov tudi na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite v temeljnih organizacijah združenega dela. Prve ugotovitve kažejo, da ta področja v nekaterih aktih še niso v celoti zadovoljivo opredeljena ali definirana. Pravzaprav imajo nekatere delovne organizacije te akte zastavljene v smislu najširše odgovornosti delovnih ljudi, v drugih pa je ta odgovornost še preveč koncentrirana na vodilne organe. V normativnih aktih so aktivnosti na popodročju splošnega ljudskega odpora in civilne zaščite dokaj razvejene, dosti manj pa so v njih zapopadene naloge s področja družbene samozaščite. Taka situacija kaže na potrebo, da se v skladu z novo ustavo in statuti občinskih skupščin dopolnijo tudi samoupravni akti v temeljnih organizacijah združenega dela. Prav tako pa je potrebno posvetiti vso pozornost tudi oblikovanju statutov v krajevnih skupnostih, ki je sedaj v teku.

296

Krajevna skupnost kot temeljna samoupravna celica predstavlja tisto okolje, v katerem občani uresničujejo svoje naloge s področja ljudske obrambe in družbene samozaščite, zato morajo biti dejavniki, ki v krajevni skupnosti odločajo o realizaciji sklepov in smernic s tega področja, deležni vse pozornosti in pomoči najbolj odgovornih oblastnih in družbenopolitičnih dejavnikov v občini, kajti le tako bomo lahko dejansko uresničili načelo, da bo vsak delovni človek zavestno in odgovorno vključen v obrambne priprave, v organizirano ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Primarne naloge naj bi bile predvsem usmerjene k splošnemu obrambnemu izobraževanju občanov. Programi tega izobraževanja pa naj vsebujejo vse elemente, ki so potrebni za varovanje in obstoj občanov in družbe v celoti. Ti elementi naj bi dinamično razvijali pozitivne moralnopolitične vrednote, kot so: patriotizem, pogum, iznajdljivost, razredna angažiranost in tovarištvo, vlivali na hitrejše usposabljanje občanov za samostojno in samoiniciativno delovanje v organih samoupravljanja tudi na začasno zasedenih ozemljih, pospeševali usposabljanje občanov za uspešno organiziranje in vodenje raznih oblik odpora sovražniku, zagotavljali uspešno in smotrno ravnanje z orožjem in vojaško opremo in vodili k dobremu organiziranju obveščevalne službe za potrebe teritorialnih enot in ostalih služb, kakor tudi k organiziranju prve pomoči, samozaščite, zdravstvene službe in ostalih nalog na tem področju. Prav je, da opozorimo tudi na našo veliko odgovornost na področju civilne zaščite, ki je sicer dobro organizirana, vendar se glede na velike žrtve, ki jih lahko povzroči vojna vihra, v civilnem sektorju prebivalstva kažejo potrebe po večji usposobljenosti in opremljenosti občanov na področju nalog civilne zaščite, čimprej se je potrebno lotiti tudi dokončnega oblikovanja koncepta narodne zaščite, s katerim bi še v večji meri prostorsko pokrivali oboroženi del odpora. Situacija na terenu kaže, da bo kljub doseženim uspehom potrebno še veliko naporov na področju razvijanja specializiranih športnih in drugih aktivnosti, ki vplivajo na obrambno sposobnost občanov, predvsem pa mladine. Dosedanja praksa kaže, da zlasti kadrovske šole posvečajo premalo pozornosti dejavnostim, kot so: strelstvo, taborništvo, planinstvo itd. Ugotovimo tudi lahko, da se v sistemu samoupravnih telesnokulturnih skupnosti nudijo boljši pogoji za razvoj teh aktivnosti v krajevnih skupnostih, prisotni pa bodo gotovo še dalj časa problemi na kadrovskem področju. Razveseljivo je dejstvo, da ugotavljamo v celotni regiji veliko zavzetost in aktivnost mladine na področju obrambnih priprav, kar nas še v večji meri obvezuje, da ji nudimo vso pomoč in permanentno pozornost, zlasti pa naj jo konference delegatov v krajevnih skupnostih v večji meri vključujejo v odbore za ljudsko obrambo. V te odbore je potrebno bolj pogumno vključevati tudi ženske, saj ugotavljamo, da so še vedno premalo zastopane v obrambnih pripravah. Odborom za ljudsko obrambo v krajevnih skupnostih, šolah in delovnih organizacijah je potrebna večja pomoč vseh družbenih dejavnikov s tega področja, prav tako pa je praksa pokazala, da je za člane teh odborov potrebno oblikovati posebne izobraževalne programe, saj bodo le tako lahko odgovorno sprejemali naloge s področja organizirane ljudske obrambe in družbene samozaščite v krajevnih skupnostih, šolah in temeljnih organizacijah združenega dela. Financiranje potreb na področju splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite poteka dokaj različno, marsikdaj pa v nesorazmerju z družbenoekonomskimi potenciali družbenopolitičnih skupnosti. Dosedanja praksa kaže, da so na sicer nerazvitih območjih obremenitve občanov v razmerju z razvitejšimi okolji praviloma večje. Taka situacija zahteva, da se čimprej lotimo oblikovanja sistemskih rešitev

297

financiranja potreb ljudske obrambe in družbene samozaščite, ker pričakujemo, da bodo solidarnostne denarne pomoči potrebna predvsem nerazvita in v obrambno strateškem pomenu najbolj eksponirana področja. Želel bi z regionalnega vidika poudariti še potrebo po družbenoekonomski krepitvi obmejnih področij, ki je zajeta že v stališčih 3. seje konference zveze komunistov Slovenije. Omenjeni problemi in naloge dokazujejo, da je nadaljnja aktivnost zveze komunistov na teh področjih še potrebna. Naj končam svojo diskusijo z mislijo o bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov, ki sta bila že neštetokrat dokazana, ki sta prisotna tudi v sedanjem trenutku in predstavljata skupaj z obrambnimi pripravami in družbeno samozaščito garancijo naše svobode in neodvisnosti. Mislim, da je prav, da tudi na tem mestu poudarimo, da le enotni in združeni v jugoslovanski skupnosti bratskih narodov in narodnosti predstavljamo nepremagljivo silo, ob kateri se bodo razbili vsi iredentistični, imperialistični in ostali apetiti, s katerimi se je v tem času solidarizirala tudi italijanska vlada. Prav tako pa iz sedanje situacije spoznavamo, kako zmotne in neutemeljene so bile misli nekaterih nosilcev separatističnih idej v Sloveniji, ki so pred 21. sejo predsedstva ZKJ odkrito ali prikrito filozofirali o samostojni Sloveniji, o »drugi evropski Švici« ipd.

PETER KOVAČ (Zagorje ob Savi) Politično poročilo centralnega komiteja ZK Slovenije o delovanju ZK Slovenije med VI. in VII. kongresom je pregled prehojene poti med dvema kongresoma. V njem so prikazane vse bitke, ki jih je ZK Slovenije skupaj z ZK Jugoslavije vodila s protisamoupravnimi in protisocialističnimi silami ter ob tem tudi znani napori za doseganje idejnopolitične enotnosti v zvezi komunistov in njene večje usposobljenosti in učinkovitosti. Javna razprava o političnem poročilu v revirskih občinah Hrastniku, Trbovljah in Zagorju ter razgovori z delegati z našega območja za ta kongres so pokazali in izrazili enotno mišljenje, da je politično poročilo skupen dokument vsega članstva ZK Slovenije, ki v razumljivi, realni in politično dosledni vsebini zajema vse tiste akcije, ki so med kongresoma tesno povezovale konferenco ZK Slovenije, centralni komite ZK Slovenije, sleherno občinsko organizacijo zveze komunistov z vsako osnovno organizacijo, ki se je zavedala svojih nalog. Zato lahko poročilo vzamemo za svoje v vseh tistih okoljih, kjer so se dosledno spopadali za idejnopolitično enotnost zveze komunistov in kjer so s svojo organizirano akcijo omejevali prostor za delovanje protisamoupravnih poizkusov ter trdno vztrajali pri uveljavljanju življenjskih in zgodovinskih interesov delavskega razreda. Mogoče stvar poenostavljamo, če trdimo, da se naše organizacije ZK Slovenije več ne lovijo pri svojem vsebinskem delovanju: zveza komunistov je jasno identificirala vse najočitnejše odklone v naši družbi ter z odločnimi stališči in trdno usmerjeno akcijo vlivala zaupanje večini članstva, večini delovnih ljudi, ki so šele ob našem konkretnem in brezkompromisnem delovanju ponovno začeli čutiti, da je ta partija njihova in da je to tista integrativna sila, ki ob sodelovanju široke fronte zavestnih socialističnih sil usmerja pot razvoja k družbi, v kateri bo imel delovni človek-ustvarjalec svoje osrednje mesto in vlogo vpliva ter odločanja. Politično poročilo je poročilo o naših akcijah, o naših spopadih, je poročilo o naših rezultatih ter izraz enotnosti in skupnih nalog, zato je bilo vsaki organiazaciji ZK razumljivo; vsi revirski komunisti ga podpiramo in soglašamo z njim, ker je v njem tudi naš doprinos.

298

Poročilo ugotavlja, da Zvezi komunistov Slovenije ni vselej uspelo, da bi se pravočasno organizirala in usposobila celotno članstvo zveze komunistov in ves delavski razred za spopade z nosilci protisamoupravnih teženj. Razmere so se bistveno spremenile po 21. seji predsedstva ZKJ, po pismu predsednika Tita in IB predsedstva ZKJ ter z obravnavanjem, sprejemanjem in z uveljavljanjem nove zvezne ter republiške ustave. Pred tem smo se tudi revirski komunisti mnogokrat spraševali, kam bodo pripeljale nakopičene slabosti. Postajali smo akcijsko zvodeneli, loteval se nas je občutek nemoči. Le redke organizacije zveze komunistov so se uspešno upirale neustvarjalnemu malodušju, akcijski otopelosti, oportunizmu, površnosti in neodgovornosti med članstvom. Kljub temu smo začeli pravočasno krepiti članske vrste ter se akcijsko okrepili. Danes že lahko ugotavljamo, da podpora pismu tovariša Tita in 29. seji CK ZK Slovenije ni bila samo manifestativna in verbalna. Ustvarjena je boljša delovna klima, predvsem pa večja akcijska volja in sposobnost. Pripravljeni smo se spopadati z nepravilnostmi, razširili smo krog ljudi, ki brez obotavljanja prevzemajo nase konkretne zadolžitve, s tem pa tudi vso moralnopolitično odgovornost. Usposobili smo sami sebe: šli smo v organiziran boj za enotnost akcije ZK v vseh treh revirskih občinah, obračunali z brezbrižnostjo in s pasivnostjo posameznih organizacij ter začeli z učinkovitim in sistematičnim obnavljanjem zveze komunistov, v kateri smo dosegli delavsko večino. Tega ne omenjamo zaradi zadovoljstva ali mehaničnega preštevanja, ampak za to, ker že dosegamo mnogo večji vpliv delavcev na kreiranje politike in odločitev. Tako se tudi zožuje prostor vsakomur, ki mu je samoupravljanje samo retorični okras za javne nastope v širokih poslušalskih avditorijih, ne pa resnična vsebina v odnosih in relacijah v temeljnih organizacijah združenega dela, v krajevni skupnosti in v samoupravnih interesnih skupnostih. Tudi nam ni bila neznana tendenca, da lahko efektne rešitve, predvsem na gospodarskem področju, dosežemo samo s hitrimi dogovori zunaj samoupravnih relacij in da je dovolj samo močan zmenek med avtoritativnimi ljudmi, mnogokrat zasnovan tudi tako, da ga vsi drugi pač morajo razumeti, ker gre za »višje« občinske interese, kot da delavci v samoupravnih organih ne bi znali oceniti resnično vsebinske vrednosti in potrebe posameznih akcij in nalog. Z doslednimi ocenami družbenopolitičnih in ekonomskih razmer v Hrastniku, Trbovljah in Zagorju smo aktivirali organizacije zveze komunistov v vseh delovnih organizacijah, z jasno akcijsko in delovno orientacijo pa dosegli, da je vse več organizacij sposobnih za samostojno politično delo, da so organizacije med delavci, ne pa sestavni del vodstvenih struktur. Poročilo prav ugotavlja, da je potrebno pri uveljavljanju sedanje politične usmerjenosti zveze komunistov prenašati težišče prizadevanj z republiške ravni na občinske organizacije ZK. Kljub temu, da smo imeli v vseh treh revirskih občinah svojo 29. sejo, seveda prilagojeno našemu območju in naši problematiki, je še vedno mnogo okolij in delovnih organizacij, kjer se analizi svojih razmer izmikajo in ne najdejo volje ter moči, da bi se spopadli s pomanjkljivostmi. Te bomo morali še naprej identificirati v vsakem okolju in to pošteno, preudarno, brez tendencioznosti in podtikanj ter z jasnimi političnimi cilji. Marsikje se bomo morali tudi pri nas spopadati s tezo o tako imenovani preutrujenosti, ki jo je omenil tovariš Popit v svojem referatu. Še so ljudje na najbolj odgovornih mestih, ki odkrito ali pa med vrsticami nakazujejo, naj nehamo z »utrudljivim« usklajevanjem z ustavnimi dopolnili in z novo ustavo in naj se že zopet enkrat normalno vrnemo k delu. V Zasavju smo le dosegli precejšnjo stopnjo enotnosti in učinkovitosti zveze komunistov, zato bo naše nadaljnje delovanje lažje, saj smo dosegli dobre rezultate pri razvijanju zavesti o vodilni vlogi delavskega razreda. Sedaj imamo novo ustavo, sprejeli bomo kongresne resolucije, imamo izdelane akcijske programe. Od tu naprej bo še potreben enoten

299

boj ZK za njihovo uresničevanje. To smo sicer danes že večkrat slišali. Nič zato, ker to izraža enotnost in nas navdaja s še večjo odločnostjo in elanom. Delegati Zasavja smo prepričani, da bomo v revirjih z vsakodnevnimi spopadi prispevali svoj delež k razredni naravnanosti naše družbe, zato imamo dobro delovno in politično osnovo. Predkongresna aktivnost v Hrastniku, Trbovljah in Zagorju je to ponovno potrdila. Prav tako tudi minule volitve, ki so pokazale na veliko zaupanje v naš samoupravni družbeni sistem in v novo ustavo. Seveda ne gre za samozadovoljstvo. Še smo ponekje priče pomanjkljivi razvitosti samoupravljanja, vse preveč je še spremljevalcev našega dela, ki se gredo kritizerstvo, ne upajo pa se spustiti v odprt boj argumentov. To pa je že samo po sebi dokaz, da ima ZK v revirjih veliko podporo in zaupanje. Prepričani smo, da bomo nadaljevali kontinuirano revolucionarno aktivnost v Zasavju, ki je v zgodovini dobro poznana.

ALOJZ BRIŠKI (CK ZKS) Med pripravami na kongres je potekala intenzivna politična aktivnost komunistov, njihovih organizacij, da bi kar se da dosledno in široko uveljavili sedanjo politično usmerjenost ZKS, sprejete delovne obveznosti in da bi na tej osnovi mobilizirali v družbeno akcijo delavski razred ter vse delovne ljudi. Prizadevali smo si, da bi se v pripravi dokumentov popolnoma uveljavila razredna in socialna hotenja in interesi delavskega razreda in vseh delovnih ljudi. Ves čas smo priprave na kongres tudi tako razumeli in izvajali. Rezultati zavoljo tega niso izostali. Naj začnem pri najpomembnejšem, to je pri javni razpravi o kongresnih dokumentih. Le-ta se ni omejila samo na kritično vrednotenje in pretresanje ugotovitev in stališč, zapisanih v osnutkih. V veliki večini so se komunisti in organizacije ozirali k svojemu lastnemu delu in ob tem kritično in samokritično ocenili izvrševanje sklepov VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije in IX. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, zlasti pa še uspehe in neuspehe po 21. seji predsedstva ZK Jugoslavije. To ni bilo suho statistično, pragmatično vrednotenje, pač pa odkriti in jasni odgovori na vprašanje, kakšne rezultate smo dosegli v boju za idejnopolitično enotnost in akcijsko uspešnost ZKS kot politične organizacije delavskega razreda. Tako so se komunisti v posameznih okoljih dokopali do lastne ocene idejnopolitičnih previranj v Sloveniji in Jugoslaviji v zadnjih nekaj letih. Ta ocena oz. njeni posamezni elementi pa so nam omogočili, da smo iz njih sestavili celotno in realno podobo prehojene poti, kakršna je razvidna iz poročila centralnega komiteja ZKS. Zakaj govorim o tem? Predvsem zato, ker prihaja centralni komite ZKS na kongres s poročilom o dejavnosti Zveze komunistov Slovenije med kongresoma. In kar je za nas bistveno, zaradi ugotovitve, ki je ne smemo prezreti, da je njegova osnovna usmeritev dobila v javni razpravi popolno podporo. Tako bomo laže, predvsem pa samozavestneje na podlagi ugotovitev, ki so v njem zapisane, oblikovali sklepe in stališča kongresa. Pa tudi zato, ker smo v tem razgibanem in ustvarjalnem obdobju uresničili številne naloge, ki smo jih zastavili po 29. seji, pa tudi naloge, ki jih je postavil pred nas sedanji čas. Uresničevali smo vsebinsko nove družbenoekonomske odnose v temeljnih organizacijah združenega dela, v krajevnih skupnostih in na vseh ravneh njihovega organiziranja in povezovanja, s samoupravnim konstituiranjem občin, predvsem pa pri vzpostavljanju delegatskih odnosov, to je v pripravi in izvedbi volitev. Organizacijsko in idejno smo utrdili tudi zvezo komunistov. Sicer pa bo gotovo o tem tekla širša razprava v komisijah.

300

Takšna aktivnost pri pripravi na VII. kongres ZKS je bila vsebinsko najtesneje združena s pripravami na X. kongres ZK Jugoslavije, oziroma z razpravo o izhodiščih, kar je izraz idejnopolitične enotnosti in pripravljenosti članstva, da vztraja v aktivnosti pri uresničevanju nalog in razrednih opredelitev iz pisma. Ob ugotavljanju sprememb in dosežene stopnje materialnega razvoja socialističnih samoupravnih družbenih odnosov in zavesti delovnih ljudi smo se tudi vprašali, kaj storiti, da bi bil socialistični družbeni razvoj še hitrejši, da bomo uspešneje odstranjevali ovire, ki bodisi v materialni bazi bodisi v medsebojnih odnosih ali v sami zavesti ljudi zavirajo uresničevanje cilja, ki smo si ga zastavili, t. j. organizirati in idejnopolitično voditi boj delavskega razreda za samoupravne družbene odnose, v katerih bo le-ta odločal o pogojih in rezultatih svojega dela, o razširjeni reprodukciji in vseh drugih družbenih vprašanjih, da bi tako postali neposredni nosilec družbene reprodukcije in odločujoča sila v celotnem družbenem in političnem sistemu, v delegatskih odnosih. Odgovore na to ali vsaj del odgovorov najdemo v predlogu resolucij in statuta. Kot veste, je bila za oba dokumenta organizirana široka javna razprava, odbor in centralni komite ZKS pa je v največji možni meri upošteval sugestije in pripombe iz razprave. Naj o tem posredujem nekaj dovolj zgovornih podatkov. O kongresnih dokumentih je razpravljalo okrog 80 odstotkov vseh organizacij in aktivov, ki se jih je udeležila tudi velika večina članov. Neposredno pa je v razpravi s predlogi in dopolnitvami sodelovalo okrog 30—50 odstotkov vseh prisotnih. V občinah in večjih mestih so poleg splošnih razprav pripravili tudi vrsto tako imenovanih specializiranih ali tematskih razprav. Zelo pomembno pa je, da so o dokumentih razpravljale tudi druge družbenopolitične organizacije, društva, združenja in drugi družbeni dejavniki, kar je seveda bistveno obogatilo celotne priprave, zakaj s tem so bili pritegnjeni tudi drugi delovni ljudje — nekomunisti. Še posebej velja omeniti, da so se zavzeto vključili tudi aktivi komunistov delavcev — neposrednih proizvajalcev ter so mnogi ob tej priliki sprejeli tudi svoje konkretne delovne programe. Ob sklepu javne razprave so v večini občin imeli tudi seje občinske konference, na katerih so strnili, domislili in verificirali rezultate javne razprave. S tem se je hkrati izrazila sposobnost in pripravljenost vodstev ZK zlasti v občinah, ki so bile nosilec in idejni usmerjevalec razprave. Vse to kaže, da je razprava v resnici široko in vsestransko razgibala komuniste in delovne ljudi. Takšna aktivnost, vsebinsko povezana s pripravami na X. kongres ZKJ, predvsem z razglabljanji o izhodiščih, je izraz idejno politične enotnosti in pripravljenosti članstva, da nadaljuje s sedanjo aktivnostjo. Predvsem pa je pokazala na veliko zaupanje delovnih ljudi v zvezi komunistov, kar nas seveda moralno in politično obvezuje, da se še z večjim elanom lotimo realizacije nalog, ki so pred nami. To se pravi, da je v celoti prevladala ugotovitev, da osnutki dokumentov vsebujejo in dajejo jasno razredno usmerjenost in osnovo ZK za njen boj pri razvoju samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov, kar moramo razumeti kot podporo osnovni idejnopolitični usmeritvi dokumentov. Vendar pa je bilo tudi rečeno, da je bilo treba poglavitne strateške naloge še jasneje izpostaviti in da naj resolucija oziroma resolucije na nekaterih najpomembnejših področjih opredelijo naloge čimbolj konkretno in akcijsko. Poleg teh pa je bilo posredovanih še precejšnje število drugih ustvarjalno-kritičnih pripomb spreminjevalne ali dopolnilne narave, ki so jih komunisti oblikovali na podlagi konkretnih razmer, oziroma uresničevanja družbene vloge in politike zveze komunistov v svojih delovnih in življenjskih okoljih. Upoštevajoč zahteve in predloge iz javne razprave smo pripravili resolucije, ki ste jih prejeli. Vse pomenijo celoto. Prva, temeljna, vsebuje

301

oziroma začrtuje osnovno strateško usmeritev in naloge na najpomembnejših področjih utrjevanja in razvoja samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov ter splošnega družbenega napredka Slovenije. Ostale pa so kar najbolj usklajene s takšno temeljno usmeritvijo in podrobneje ter konkretneje, na nekaterih mestih celo akcijsko opredeljujejo naloge na posameznih področjih družbenega življenja. Takšna revolucionarna usmeritev nalog, pred katerimi sta zveza komunistov in celotna družba, terjajo ustrezno organiziranost zveze komunistov. Zahtevajo statut, ki naj bo opora komunistom v organiziranem idejnopolitičnem boju. Spremembe v statutu ZKS, kot je bilo poudarjeno v javni razpravi, morajo predvsem prispevati k povečanju idejnopolitične enotnosti, učinkovitosti ter odgovornosti zveze komunistov do delavskega razreda, prispevati morajo h krepitvi vloge in odgovornosti članov, organizacij in organov ter vodstev za uresničevanje politike zveze komunistov. In ne nazadnje, prilagoditi organiziranost družbenim spremembam in potrebam revolucionarne akcije, kar pomeni, da je treba vzpostaviti takšne oblike organiziranja, ki bodo ustrezale in zagotavljale razredno usmerjenost zveze komunistov in učinkovito uresničevanje njene družbene vloge. To narekuje hkrati ustrezno organiziranost tudi v republiki. Te naloge smo upoštevali pri pripravi predloga osnutka statuta, ki je dobil v javni razpravi polno podporo. Takšen pristop se zliva v okvir osnovnega namena kongresa. To pa je načrtovanje dolgoročnih strateških ciljev naše revolucije kakor tudi opredeljevanje neposrednih nalog na posameznih področjih.

302

Komisija za družbenoekonomski razvoj in politični sistem

MIRAN POTRČ (Maribor) Dolžnost naše komisije je, da obravnavamo in ocenimo referat predsednika CK ZKS Franceta Popita o nalogah komunistov v razvoju samoupravnih socialističnih odnosov, politično poročilo CK o delovanju ZKS med VI. in VII. kongresom ter predlog temeljne resolucije: boj za uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov ter vloga in naloge zveze komunistov. Poleg temeljne bodo vsebina naše razprave še akcijske resolucije: o razvoju proizvajalnih sil in uresničevanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, o organiziranju delavcev in delovnih ljudi v temeljnih organizacijah združenega dela v krajevnih in interesnih skupnostih ter v razvoju kmetijstva in podeželja. Naša komisija mora dati svoj ustvarjalni prispevek ne le pri določanju dolgoročnih, temveč tudi pri opredeljevanju neposrednih nalog na področju uveljavljanja kvalitetno novih družbenoekonomskih in družbenopolitičnih odnosov, pri razvoju proizvajalnih sil in v graditvi položaju delovnega človeka prilagojenega ekonomskega sistema. Tako bodo dokumenti kongresa, pri snovanju katerih so sodelovali vsi organi ter večina organizacij in članstva Zveze komunistov Slovenije kakor tudi mnogo drugih delovnih ljudi, po vsebini in obliki resnično takšni, da bodo spodbudili vse člane zveze komunistov k reševanju korenitih družbenih vprašanj in odnosov ter jim pomagali, da jih rešujejo povsod tam, kjer delajo in živijo. Vse to bo pripomoglo, da bodo kongresni dokumenti izražali enotno voljo vseh slovenskih komunistov, da še naprej dosledno vztrajajo v izvajanju politike zveze komunistov, ki jo je v zadnjem obdobju posebej jasno opredelilo pismo tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije. Oceno o delovanju centralnega komiteja ZKS in slovenskih komunistov med VI. in VII. kongresom vsebuje politično poročilo. Poročilo razčlenjuje idejnopolitično diferenciacijo, ki se je začela že po VI. kongresu ZKS, potem pa se je stopnjevala po pismu, po 29. seji centralnega komiteja. To pomeni za slovenske komuniste obračun z vsemi protisocialističnimi in protisamoupravnimi silami, ki so z zapostavljanjem delavskega razreda in vodilne vloge ZK želele slovenski narod potisniti na rob napredka in razvoja v svetu. Poročilo ugotavlja, da je za minulo petletno obdobje značilno naše vsestransko prizadevanje za razvoj samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. V teh naporih je ZK razgaljala in onemogočala delovanje protisamoupravnih sil. V obrambi pridobitev razvoja samoupravnega socializma se je stalno soočala s tehnokratsko in birokratsko ideologijo in njenimi nosilci. Čeprav je poročilo kritično do napak in slabosti v delovanju ZK, pa v celoti potrjuje, da je ZK Slovenije v boju za poglabljanje samoupravnih socialističnih odnosov ter v spopadu s samoupravljanju nasprotnimi silami postala organizacijsko trdnejša, idejno enotna in akcijsko učinkovitejša.

303

ZK Slovenije je v obdobju med kongresoma mnogo prispevala k uspešnemu materialnemu razvoju naše družbe. Dosledno se je bojevala zoper inflacijo in za stabilizacijo našega gospodarskega in družbenega življenja. Posebej se je zavzemala tudi za zmanjševanje neupravičenih socialnih razlik in za družbeno varnost naših delovnih ljudi. Akcija ZK Slovenije za uresničevanje gospodarske in družbene reforme ter za stabilizacijo gospodarstva se je odvijala ob nenehnih idejnopolitičnih spopadih z nosilci etatističnih, tehnokratskih in malomeščanskih liberalističnih teženj. ZK si je pri tem prizadevala, da bi se še nadalje razvijali samoupravni družbenoekonomski odnosi, posebej pa, da bi se uredilo samoupravno odločanje delavcev o celotnem dohodku. Bojevala se je za ukinitev vseh centrov odtujene ekonomske in politične moči, v kateri so posamezniki namesto delavcev odločali o dohodku, zlasti še o razširjeni reprodukciji. Tehnokratske sile, povezane z ostanki birokracije in etatizma, ki so z roko v roki težile okrepiti svoje položaje z ideologijo liberalizma in nacionalnega šovinizma, so bile še pred nedavnim prisotne na mnogih področjih družbenega življenja. Posledica njihovega delovanja se je izražala v večanju razlik med ljudmi, v socialni nestabilnosti, manipulirani potrošnji in vedno širših konfliktih, ki so nastajali na vseh področjih družbenega življenja; zlasti pa v podrejanju legalnih institucij samoupravne organiziranosti delavcev in delovnih ljudi tehnokratskim, birokratskim in drugim interesom. V boju za temeljne interese delavskega razreda se je ZK usmerila tudi k pospeševanju razvoja manj razvitih območij in zagotavljanju enakomernejšega razvoja vse Slovenije. Zahtevala je uveljavljanje načela delitve po delu in rezultatih dela ter pospešeno izgradnjo stanovanj za delavce. Pomembna je tudi dejavnost pri uveljavljanju novih družbenoekonomskih odnosov v kmetijstvu in na podeželju. Največji uspeh dejavnosti komunistov ter vseh naprednih družbenih sil pa je gotovo oblikovanje kvalitetno novih družbenoekonomskih in političnih odnosov, kakor smo jih opredelili v ustavi Socialistične republike Slovenije in zvezni ustavi. Boj za uveljavljanje teh odnosov in za njihovo uresničevanje v vsakodnevni družbeni praksi je gotovo najpomembnejša naloga komunistov in delovnih ljudi ter občanov v pokongresnem obdobju. Zato je razumljivo, da je tem nalogam posvečeno največ pozornosti tudi v vseh predloženih resolucijah. Z doslednim izvajanjem navedenih resolucij moramo zagotoviti tak položaj delovnih ljudi, da bodo lahko vedno in povsod vplivali na pogoje svojega dela, odločali o dohodku, ki so ga ustvarili z združenim delom v svoji temeljni organizaciji in po načelih solidarnosti in vzajemnosti sodelovali pri zadovoljevanju skupnih družbenih potreb. Že doslej smo dosegli pomembne uspehe pri samoupravnem organiziranju delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela kot tudi pri njihovem samoupravnem združevanju v delovne organizacije in širše organizacije združenega dela ter pri ustanavljanju interesnih skupnosti. Vse to je pogoj za konstituiranje delovnih ljudi kot edinih nosilcev samoupravljanja, družbene reprodukcije in politične oblasti v naši socialistični samoupravni družbi. Pri tem pa se moramo zavedati, da so podpisani samoupravni sporazumi le začetek akcije za uresničitev neposrednega samoupravljanja, za uveljavitev delegatskih razmerij, samoupravnega sporazumevanja in drugih, z novo ustavo skladnih družbenih odnosov. Dokler ne bodo delovni ljudje popolnoma podredili tudi bančnih, trgovskih, zavarovalniških sredstev, državnega kapitala in ponekod še vedno odtujenih sredstev v širših asociacijah družbenega dela svojim interesom ter potrebam združenega dela, bo odtujeno delo vedno znova v najrazličnejših oblikah služilo kot podlaga za podrejanje delavcev. Le samoupravno obvladan proces vse družbene reprodukcije lahko uspešno premaguje vse oblike odtujevanja.

304

Poročilo o delu centralnega komiteja ZK Slovenije med VI. in VII. kongresom in osnutek resolucije za VII. kongres ZKS sta bila v javni razpravi več kot dva meseca. Javna razprava o teh kongresnih gradivih je zajela širok krog komunistov in delovnih ljudi. V njej so osnovne in občinske organizacije ZK pokazale izredno aktivnost. Udeležba komunistov na razpravah je bila množična. Tudi neposredna udeležba v razpravah je bila bogata. Takšna aktivnost v pripravah na VII. kongres ZKS je izraz idejnopolitične enotnosti in pripravljenosti članstva, da dosledno nadaljuje svojo aktivnost pri uresničevanju razredne usmeritve in nalog iz pisma tovariša Tita. To je izraz pripravljenosti za dosledno uresničevanje odnosov, oblikovanih v ustavah Socialistične federativne republike Jugoslavije in Socialistične republike Slovenije. V javni razpravi o kongresnih gradivih so se komunisti še posebej zavezali za organizirano dejavnost, ki naj zagotovi, da bo usmeritev ZK in vseh naprednih sil pri nadaljnjem razvoju samoupravljanja in zagotavljanja oblasti delavskega razreda zaživela v konkretnih družbenih odnosih. Na večino predlogov, ki so bili v zvezi z osnutkom resolucije dani v javni razpravi, je potrebno zato gledati kot na prizadevanja za večjo akcijsko učinkovitost ZK. Njihovo vsebino lahko strnemo v zahtevo komunistov, da se v resolucijah čimbolj jasno in neposredno opredelijo vsa tista vprašanja, ki še vedno povzročajo nejasnosti, omahovanja in odpore, pomenijo pa nujen pogoj za uresničevanje razredne vsebine naših družbenih odnosov. Komunisti so v javni razpravi enotno podprli jasno usmeritev resolucij za nadaljnje uresničevanje kvalitetno novih družbenoekonomskih in političnih odnosov. Zahtevali so, da se konkretneje in jasneje opredelijo vsa tista vprašanja, ki so povezana z dejanskim uresničevanjem ciljev, ki jih mora omogočiti samoupravno organiziranje delavcev in delovnih ljudi v temeljnih organizacijah ter krajevnih in interesnih skupnostih. Pri tem so poudarili potrebo, da v resolucijah posebej opredelimo vsa tista vprašanja, pri katerih je mogoče s formalističnim prilagajanjem ustavi ohraniti dosedanje odnose in podrejeni položaj delovnih ljudi. Gre predvsem za jasno opredelitev vloge zbora delavcev, delavskega sveta, delavske kontrole, položaja samoupravnih skupnosti skupnih služb in podobno. V razpravi je bilo utrjeno spoznanje, da moramo delegatskim odnosom v prihodnjem obdobju posvetiti največjo pozornost. Z njimi je povezana nova vloga delavskega sveta in drugih organov upravljanja, uresničevanje ustavno zajamčenih pravic delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela, delovanje organov delavske kontrole in dogovorov. Le z delegatskimi odnosi lahko zagotovimo, da se tudi v krajevnih, interesnih in družbenopolitičnih skupnostih upravljanje družbene reprodukcije podredi interesom delavcev v združenem delu. Razčleniti in opredeliti moramo vsa idejnopolitična vprašanja, ki ovirajo uresničevanje ustavne zasnove krajevne skupnosti in občine. Izoblikovati moramo stališča, ki bodo učinkovita mobilizacijska podlaga za uveljavitev občine kot spleta samoupravnih družbenoekonomskih in družbenopolitičnih odnosov, v katerih se delovni ljudje in občani združujejo in organizirajo kot samoupravij alci pri delu in pri zadovoljevanju ter uresničevanju svojih skupnih potreb in interesov. Opredeliti se moramo do vprašanj, katerih rešitev bo omogočila večje uspehe v nadaljnji integraciji družbe, samoupravnih, interesnih in družbenopolitičnih skupnosti združenega dela, gospodarstva in družbenih dejavnosti v republiki. Poudarjeno je bilo, da je nadaljnja krepitev jugoslovanske federativne skupnosti in uresničevanje samoupravne enakopravnosti med narodi edina perspektiva samoupravnega demokratičnega razvoja 20 Sedmi kongres ZKS

305

jugoslovanske socialistične družbe kot celote in vsakega naroda posebej ter pogoj za krepitev bratstva in enotnosti delovnih ljudi v boju za socialistično samoupravljanje. Uresničevanje samoupravnega položaja delavcev in drugih delovnih ljudi v združenem delu in družbi je v veliki meri odvisno tudi od razvoja družbenega informacijskega sistema na temeljih naše nove ustave. Družbeni sistem informiranja mora postati nepogrešljiv sestavni del organiziranosti delovnih ljudi v vseh oblikah združenega dela in sredstev ter upravljanja družbenih zadev; postati mora orodje v rokah združenega dela, s katerim delavski razred uresničuje v vsakodnevni praksi svojo, v ustavi določeno vlogo subjekta družbenega razvoja. Komunisti zahtevajo, da družbeni sistem informiranja temelji na potrebah in interesih delavskega razreda in drugih delovnih ljudi. Zavzeti se moramo za oblikovanje in funkcioniranje pravosodnega sistema skladno z ustavo, zlasti pa družbenih pravobranilcev samoupravljanja, sodišč, združenega dela in samoupravnih razsodišč. V javni razpravi je bila poudarjena potreba po skladnejšem razvoju in bolj usklajenih gospodarskih in družbenih odnosih ter pri tem posebej po celovitem družbenem načrtovanju, družbenem dogovarjanju in samoupravnem sporazumevanju. Naši delovni ljudje se zavedajo, da lahko pospešena gospodarska rast temelji le na dvigu produktivnosti dela. V prihodnjih prizadevanjih je zato treba izraziteje poudarjati uvajanje sodobne tehnologije, moderne organizacije dela, raziskovalno delo in izobraževanje. Pospeševati moramo novatorstvo, izume in tehnične izboljšave naših delavcev in strokovnjakov, saj lahko tudi to prispeva k osvobajanju dela in zmanjševanju odvisnosti od mednarodnega kapitala. Javna razprava je podprla dosedanjo usmeritev k hitrejšemu razvoju manj razvitih območij v Sloveniji. Z investicijami na manj razvitih območjih pa bi morali hitreje združevati sredstva večjih organizacij združenega dela, bank in družbenopolitičnih skupnosti. V obmejnih občinah predlagajo, da bi bila obmejna hribovska področja deležna večje družbene pozornosti in pomoči. Mnogo je bilo zahtev, da se kmetijstvu, predvsem uresničevanju »zelenega plana« in družbenoekonomskim odnosom ter položaju zasebnega kmeta da večji poudarek. Podpreti je treba podružbljanje kmetijske proizvodnje in povezovanje zasebnih proizvajalcev z organizacijami združenega dela. Zagotoviti moramo stabilizacijo kmetijske politike in ostro nastopiti proti nekontroliranemu uvozu kmetijskih proizvodov; dati je treba politično vzpodbudo in podporo prizadevanjem za hitrejše oblikovanje agroživilskih kompleksov in se zavzeti za takšno organiziranost in delo gospodarske zbornice, da bo lahko sodelovala pri reševanju problemov razvoja kmetijstva. Komunisti so poudarjali potrebo po produktivnem zaposlovanju in se zavzemali za ustanavljanje delovnih mest na manj razvitih območjih. Dovolj pozornosti je pritegnilo tudi zaposlovanje naših delavcev v tujini in povečanje skrbi družbe za zmanjševanje odhajanja delavcev v tujino ter njihovo hitrejše vračanje domov. Javna razprava je podprla zahtevo za hitrejšo in cenejšo gradnjo stanovanj ter za uveljavljanje samoupravnih odnosov v stanovanjsko gospodarstvo. Jasno je bila izražena tudi misel, da bi o dodeljevanju stanovanj, posebno delavskih, res morali odločati delavci. To je le nekaj vprašanj in usmeritev, ki so pritegnila pozornost komunistov v javni razpravi. Upoštevati jih moramo tudi v delu naše komisije. Odbor za pripravo VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije se je s svojimi komisijami trudil, da se zahteve iz javne razprave čimdosledneje vključijo v besedilo predloženih resolucij, če ni povsem uspel,

_ Poročilo člana sekretariata CK ZKS Franca Šalija k osnutku bodo razprave in predlogi na današnji seji dopolnili njegovo delo. Ko ie odbor za pripravo VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije oblikoval predlog resolucij, je upošteval dejstvo, da Zveza komunistov Slovenije potrebuje za obdobje po kongresu enotno idejnopolitično usmeritev. To usmeritev je poskušal nakazati v temeljni resoluciji. Hkrati je na podlagi zahtev iz javne razprave in po lastnem prepričanju čutil potrebo, da oblikuje tudi nekatere konkretne in akcijske naloge, ki naj hi bile komunistom čimbolj neposreden napotek za vsakodnevno aktivnost. Pri tem odbor z akcijskimi resolucijami ni nameraval obdelati vseh vprašanj iz posameznega področja. Akcijske resolucije zato niso vedno celovite, temveč jih je nujno obravnavati v povezavi s temeljno resolucijo, ker le skupaj predstavlja celoto. V akcijskih resolucijah so opredeljene le najpomembnejše naloge, tiste, zaradi katerih je še vedno veliko nejasnosti ali neenotnosti. Odbor se je hkrati odločil, da kongresu ne bo predlagal akcijskih resolucij za vsa področja družbenega življenja. Akcijsko je opredelil predvsem tista, od katerih je v največji meri odvisno utrjevanje kvalitetno novih družbenoekonomskih in političnih odnosov in pri katerih lahko zaostajanje v največji meri pomeni tudi neuspeh v aktivnosti komunistov. Zato ne bi bilo prav, da bi poskušali razmišljati še o vrsti novih akcijskih resolucij, saj bi se s tem lahko porušila celovita stavba in logična povezanost sedaj predlaganih. In končno, treba je upoštevati, da bo s področja dela naše komisije tudi X. kongres ZK Jugoslavije sprejel pet akcijskih resolucij. Ob enotnosti ZKJ pa gotovo ni potrebe, da na slovenskem kongresu s posebnimi resolucijami oblikujemo tudi tiste naloge, ki jih bomo skupno sprejeli vsi jugoslovanski komunisti. VII. kongres ZKS poteka v času, ko smo na področju družbenoekonomskih odnosov in v političnem sistemu uveljavili revolucionarne spremembe, tik za tem, ko smo izvolili prve delegacije in zagotovili možnosti, da delovni ljudje prično neposredno odločati o pogojih, sredstvih in rezultatih svojega dela. To dejstvo mora v delu naše komisije priti posebej do izraza. Izražati se mora v naši zavzetosti, da do podrobnosti spoznamo revolucionarni pomen in smisel uveljavljenih sprememb, da poskušamo že danes oblikovati vsa tista stališča in rešitve, ki bodo pripomogle k uveljavljanju novih odnosov v družbeni praksi in v zavzetosti za čim širšo vključitev vseh naših delovnih ljudi in občanov v samoupravno odločanje. Razredna usmerjenost vseh praktičnih sprememb, ki jih že uresničujemo in vse tiste spremembe, ki jih na temelju nove ustave moramo uresničiti jutri, so pogoj, da bo samoupravljanje delavcev in delovnih ljudi vedno trdnejša podlaga za socialistično vsebino odnosov v naši družbi. Razredna usmerjenost, ki jo moramo vedno znova v vseh družbenih okoljih zagotavljati s svojo dejavnostjo in usposobljenostjo, mora zagotoviti, da bomo v kali zatrli vsak nov poskus izrabljanja samoupravne demokracije za boj proti socializmu, izrabljanja samoupravnih institucij za odtujevanje in podrejanje interesov vloge in samoupravnega položaja delavcev in delovnih ljudi. Vzdušje in razprava na kongresu morata pokazati, da se predvsem komunisti že zelo dobro zavedamo, da z ustavo opredeljena vloga delovnih ljudi ne daje le pravic, temveč prenaša na delavce tudi odgovornost za sprejete odločitve, da torej problemi uveljavljanja novih družbenoekonomskih odnosov, njim prilagojenega ekonomskega sistema, vprašanja materialnega razvoja, stabilizacije ter standarda ljudi niso predvsem vprašanja, ki jih lahko rešuje država ali kdo drug izven delavcev samih, temveč da vsa ta vprašanja vse bolj postajajo in morajo še v večji meri postati stvar volje, dogovorov in odločitev delovnih ljudi. Takšni usmeritvi v razvoju naše družbe mora prispevati tudi delo naše komisije.

VENČESLAV VERBEC (Ljubljana-Bežigrad) Revolucionarna dejavnost ZK je zgodovinska resnica delavskega gibanja in je zato pozitivna usmeritev naše dejavnosti v revolucionarnem boju, ki je edino poroštvo hitrega razvoja samoupravne socialistične družbe. Če opazujemo revolucionarni boj ZK, pridemo do spoznanja, da so delovni ljudje v prvih bojnih vrstah, in kar je bistveno: le-ti se danes bolj kot kadar koli zavedajo svoje vloge in vloge moči. Zato se moramo vprašati, kaj moramo še narediti, da bomo delovnemu človeku zgradili lepši jutri, kaj je tisto, kar bo ZK utrdilo kot nosilno politično silo v naši samoupravni socialistični družbi. Govorim o tem problemu v tem smislu, ker se moramo vprašati, koliko je zveza komunistov v družbeni bazi idejnopolitično sposobna in oborožena z znanjem in spoznanjem za enotno in hitrejše uresničevanje revolucionarne akcije v praksi. Pravilne so ugotovitve, da se je precej spremenilo v procesu reforme zveze komunistov, še zlasti je viden napredek pri oblikovanju teoretičnega in programskega koncepta na samoupravnih osnovah. Po pismu se je povečala razgibanost političnih sil idejnih centrov zveze komunistov. Nismo pa še ustvarili nepretrganosti revolucionarne akcije v družbeni bazi. Toda ta čas nujno potrebujemo oster idejnopolitični boj komunistov za demokratično vsebino, predvsem za socialistično vsebino samoupravljanja proti tehnokratizmu in birokratizmu v državnih centrih na vseh področjih družbenega dela in na vseh družbenih ravneh. Brez tega nas ne bodo spremembe avtomatično pripeljale do novih socialističnih samoupravnih vsebin, saj se stvari ne morejo urejati same. Neogiben je doslednejši boj zveze komunistov za uresničevanje življenjskih interesov delavskega razreda, s katerim se lahko zveza komunistov znebi birokratskih in tehnokratskih teženj, ki so jo oddaljevale od delavcev. Obvladovanje teh teženj je ena izmed bistvenih nalog zveze komunistov. Zdi se mi, da ne bomo pretiravali, če rečemo, da postaja pri nas prav v zadnjih letih, ki glede idejnih in načelnih rešitev pomenijo največji revolucionarni korak v razvoju samoupravljanja, le-to vse manj prevladujoče, posebej na področju razširjene reprodukcije. Praksa namreč omogoča zaradi nedograjenosti sistema in odnosov, da na tem področju resnično odloča trenutni odnos družbenih sil, ki ni najbolj usklajen z interesi delavskega razreda. V tem trenutku je pri nas videti, da je še vedno preveč močan pritisk državnolastninskih ambicij tehnokratizacije, birokratizma in miselnosti posameznikov, odtujenih od življenjskih interesov delavskega razreda, kot pa pritisk samoupravnih interesov delavskega razreda, ki pa se je v zadnjem obdobju okrepil. In prav ta prvi pritisk nemalokrat vsiljuje v naši družbeni praksi nekatere nesamoupravne rešitve, ki slabe družbenoekonomsko in politično pozicijo delovnega človeka. Pismo tovariša Tita in ustava nalagata članom zveze komunistov nepretrgano, enotno dejavnost samoupravnih sil naše družbe, da se bistveno okrepi naš delavski razvoj, ki je s samoupravljanjem dobil velike izkušnje in veliko politično moč. Delavci zahtevajo, da pride njihov vpliv močneje do izraza v vsem družbenem življenju; to ni več delavski razred, ki nima česa izgubiti. Narobe, naš delavski razred se vse bolj zaveda, da lahko zelo veliko izgubi, ne samo z restavracijo kapitalizma, ampak tudi z restavracijo državnolastninskega monopola ali monopola tehnokratizma. Široko organizirana demokratična in javna razprava o ustavi, v kateri smo komunisti skupno z vsemi socialističnimi silami naše družbe vložili veliko ustvarjalnega napora, je v celoti potrdila, da je tako smer razvoja naše družbe sprejela velikanska večina delovnih ljudi.

308

Zato nalagajo članom zveze komunistov, da to velikansko večino in prednost predlaganega sistema izrazimo v revolucionarna načela in vtkemo v prakso in v nadaljnji boj samoupravne družbe, kot izraz samoupravne diktature proletariata, ki ustvarja pogoje, da se osvobodi človeško delo, da se ustvari svobodna, demokratična, humana družba, ki je svobodnejša od vseh drugih družbenih sistemov, družba organiziranih samoupravljavcev. Novi samoupravni odnosi zagotavljajo boj družbenih sil delavskega razreda za razbitje skupinskega lastništva, za zavrnitev kapitalističnih odnosov in ustvarjanje dohodka na osnovah enakopravnosti delovnih rezultatov — tako združeno delo postaja nosilec reševanja vseh problemov družbene reprodukcije. Dohodek naj bo vzpodbuda za produktivnost in ustvarjalnost, odvisen naj bo od skupne produktivnosti družbe in pravičnega vrednotenja rezultatov dela. Dosledna uporaba teh načel zagotavlja večjo socialno varnost vsakega delavca in skupnosti v celoti ter preprečuje nadaljnje razlikovanje družbe na siromašne in bogate. Prav gotovo niso administrativno določene vrednosti rezultatov dela v skladu z zahtevami samoupravnega in socialističnega urejanja družbenoekonomskih odnosov in dajejo ključne pozicije za ohranjevanje sistema za odtujevanje rezultatov dela. Prav tako ne bomo uspeli odstraniti odločujočega vpliva birokratsko centralistične miselnosti v delitvi družbenega proizvoda, dokler ne bomo uspeli vgraditi v delitev družbenega proizvoda takih regulativov, da bosta standard in obseg splošne družbene potrošnje neposredno odvisna od reproduktivne sposobnosti proizvajalnih sil. Komunisti bi se morali zavedati, da je ena glavnih nalog spraviti stopnjo porasta splošne in skupne potrošnje v okvire porasta produktivnosti dela. Ko bomo uspeli uokviriti te sfere potrošnje v samoupravne socialistične realne okvire, bomo rešili tudi vrsto spremljajočih družbenoekonomskih vprašanj, med katerimi ni na zadnjem mestu stabilizacija gospodarstva. Z ustanavljanjem temeljnih organizacij združenega dela, uvajanjem delegacij in delegatov kot instrumentov družbenega dela in političnega sistema delavski razred organizira delavsko kontrolo kot inštrument za vodenje gospodarstva in za zagotavljanje njegove učinkovitosti pri preprečevanju in odstranjevanju številnih slabosti, ki se pojavljajo v naši družbi. Krepiti je potrebno poslovno tehnično vodenje gospodarstva, uvajanje sodobne tehnologije, organiziranje, kolektivno in osebno odgovornost, pri tem pa uporabljati že priznana družbena načela skromnosti, ekonomičnosti in funkcionalnosti. Kritika tehnokracije ne pomeni kritike strokovnim telesom, ki je nujna pri vodenju gospodarstva in družbe, temveč tehnokratskim odnosom. Vse te obsežne naloge zahtevajo, da zveza komunistov svojo vlogo v vodenju kadrovske politike v družbi okrepi, da se uveljavijo sprejeta in od družbe potrjena načela v kadrovski politiki, katere vodenje gre delovnim ljudem. Zato se moramo člani zveze komunistov strokovno izpopolnjevati in vztrajati, da bodo za vodilne funkcije izbrani borci za družbeni napredek, za uveljavitev interesov delavskega razreda, za socializem, za samoupravljanje.

ALOJZ VILČNIK (Sevnica) Formalnopravna zadostitev zakonskim zahtevam po konstituiranju temeljnih organizacij združenega dela na ustavnih temeljih, ki pomenijo pravno prevajanje določil programa zveze komunistov, je samo prvi korak k nastajanju novih odnosov, v katerih bo delovni človek, osvobojen spon preteklih družbenoekonomskih odnosov in pretekle zavesti, kot subjekt združenega dela svobodno odločal o rezultatih

309

lastnega dela in neposredno ali posredno po demokratično izvoljenih delegatih. Samoupravne sporazume o združevanju dela in sredstev smo proučevali v času, ko so bili v javnih razpravah, dajali smo na njihovo vsebino pripombe, ki so bile ponekod bolj, drugod manj upoštevane. V nekaterih primerih so pripombe odklanjali in se sklicevali, da so v kreiranju sporazumov sodelovale avtoritativne osebe republiških družbenopolitičnih organizacij. Še več. Grozili so nam s poslovno izgubo, ob tem ko skupne službe, sofinancirane z visokimi zneski, več let niso sestavile programa preusmeritve proizvodnje, ki ni rentabilna zaradi iztrošenih strojev, visokih cen surovin in nizke cene gotovih izdelkov. V prihodnjem obdobju ne bomo mogli mimo ponovne analize vseh sporazumov in zahtev, da se le-ti dopolnjujejo tudi za ceno konfliktov s posameznimi strukturami delavcev. Družbenopolitične organizacije imajo pravico in dolžnost zahtevati spreminjanje sporazumov, in tega se bomo morali lotiti z vso resnostjo. Novi, z ustavo določeni odnosi niso nastanek, ampak so nastajanje, vendar ne brez aktivne soudeležbe družbenopolitičnih organizacij. Nove, v ustavi zapisane odnose bomo lahko dosegli le z neprestano aktivnostjo na vseh področjih združenega dela. Marsikje bo potrebno vlagati napore tudi za spreminjanje vloge individualnih poslovodnih organov v samoupravljanju. V nekaterih okoljih še vedno niso dojeli, da individualni poslovodni organi, vodilni delavci ali celo vodstveni delavci v samoupravnem odločanju nimajo večjih pravic od ostalih delavcev, ampak imajo le večje dolžnosti in so odgovorni za predlagane rešitve, ki jih organi sprejemajo. Ti delavci so tako v vlogi nadrejenih tudi pri odločanju o rezultatih dela, kar pa negativno vpliva na aktivizacijo delovnih ljudi kot celote. Pri angažiranju za dolgoročne interese delavskega razreda pa ustvarja opozicijo v delu delovnih ljudi in zaostruje nasprotja, ki se pojavljajo v obliki konfliktnih situacij. Delovni ljudje morajo postati resnični nosilci kreativne ekonomske, socialne, kadrovske in drugih politik, v katere bodo vgrajeni vsi elementi njihove socialne varnosti, stališča dolgoročnih ciljev, ne pa objekt ali glasovalni stroj različnih manipulantov, ki bi na kratkoročnih dobičkarskih interesih ustvarjali sebi slavo, delovnim ljudem pa dolgoročno slabe pogoje za razvoj materialne osnove združenega dela. Procesa nastajanja temeljnih organizacij združenega dela ne moremo in ne smemo šteti za končanega. V samoupravnih enotah ki niso formirane v temeljne organizacije združenega dela, po naših ugotovitvah pa so izpolnjevale pogoje, se je pokazalo, da so bili delovni ljudje premalo informirani, kaj pomenijo temeljne organizacije združenega dela. Ti ljudje so še vedno premalo informirani o rezultatih dela in njihov neposredni vpliv na odločanje je premajhen. To pa seveda nosi v sebi neenakost in neenakopravnost delovnih ljudi v delovni skupnosti in konfliktne situacije z najhujšimi posledicami. Gotovo je to opomin, da tudi formalnopravne naloge pri formiranju temeljnih organizacij združenega dela še niso končane in da ni nobenih razlogov za kakršnokoli samozadovoljstvo. Zaradi navedenih spoznanj podpiramo prvo alineo prve točke resolucije o organiziranju delavcev in delovnih upravnih skupnostih, ki pravi, da delavci dosledno organizirajo temeljno organizacijo združenega dela na najožjih področjih delovnega procesa, ki je zaključena faza in enota za zadostno reprodukdelovnega procesa, ki je zaključena faza in enota za zadostno reprodukcijsko podlago v okviru združenega dela. To pomeni, da moramo odločanje še bolj približati delavcem, sredstva pa samoupravno združevati, saj združena sredstva omogočajo delovnim ljudem večjo gotovost, lažje osvajanje tržišča. Večje vlaganje v modernizacijo in specializacijo delovnega procesa je danes postala velika nujnost vsega združenega dela. Komunisti se moramo bojevati proti navideznemu združevanju delovnih

310

г

sredstev, ki v bistvu zadržujejo stare odnose in onemogočajo ali slabo omogočajo delovnim ljudem, da uveljavljajo svoje interese, ki temeljijo na delu in iz njega izhajajo. Nekatere delovne organizacije so se pod imenom »poslovno-tehnično sodelovanje in združevanje dela in sredstev« vse preveč sporazumevale o visokih cenah, kar je dopuščalo monopoliziranje, ali pa so zahtevale zviševanje cen proizvodov in storitev. To v bistvu izkazuje strah vodilnih struktur pred zmanjševanjem dohodka in možnostjo nastajanja konfliktnih situacij znotraj delovnih skupnosti ter bezanje od drugih možnosti za doseganje večjega dohodka. Te so predvsem organizacijske spremembe, povečana produktivnost dela itd., ki pomenijo prispevek k ekonomski stabilizaciji družbe ter uveljavljanju dolgoročnih interesov delavskega razreda. Ob vzpostavljanju novih odnosov temeljnih organizacij združenega dela in ob vse večjem vplivu neposrednih proizvajalcev na dohodke, ki delovne ljudi osvobaja negotovosti in neenakopravnosti nam ne more biti vseeno, s kakšnimi problemi se ukvarjajo ti delovnih ljudje v krajevnih skupnostih, kjer živijo. Povezovanje krajevne in delovne skupnosti nakazuje ustava. Delovni ljudje to povezovanje sprejemajo kot vsa druga ustavna določila, kar nedvomno dokazujejo visoka udeležba delovnih ljudi na volitvah in tudi rezultati volitev. Povezovanje interesov delovnih ljudi, delavcev v krajevni skupnosti in delovni organizaciji mora najti svoje mesto v samoupravnem odločanju delovnih ljudi v temeljni organizaciji združenega dela, kadar sprejemajo dolgoročne, srednjeročne in kratkoročne plane in seveda tudi takrat, ko delovni ljudje realizirajo take plane. Komunisti se moramo zavzemati, da bodo krajevne skupnosti enakopravno soudeležene pri realizaciji teh interesov in da bodo materialno podpirale temeljno organizacijo združenega dela. Kakršnokoli favoriziranje mestnih krajevnih skupnosti in zapostavljanje vasi, tudi tistih delov posamezne krajevne skupnosti, ki so najbolj redko naseljeni, bo pomenilo še nadaljnje izseljevanje mladega kmečkega prebivalstva, kar tudi s stališča splošnega ljudskega odpora ni v našem interesu. Komunalne naprave, vzgojnovarstvene ustanove, varstvo okolja in druge potrebe delovnih ljudi krajevne skupnosti niso samo njihovi, ampak so širši družbeni problemi, zato je nujno, da poleg delovnih ljudi sodelujejo v njihovi realizaciji tudi temeljne organizacije združenega dela, v kateri ti delovni ljudje delajo. Da bi lahko interese delovne in krajevne skupnosti uskladili, moramo vzpostavljati tesnejše medsebojno sodelovanje in načrtovanje posameznih akcij krajevne skupnosti. Plani morajo biti sprejeti šele po široki javni razpravi, v kateri bodo sodelovali delovni ljudje in občani kakor tudi organi upravljanja posameznih delovnih skupnosti. Tako sprejeti plani morajo veljati kot družbeni dogovori, zato je njihova uresničitev obveznost za vse. Zavedati se moramo, da bo ta sredstva v temeljni organizaciji združenega dela potrebno ustvariti mnogokje tudi z večjo produktivnostjo dela in z varčevanjem pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi. Ne moremo si zamišljati, da bi lahko materialno osnovo združenega dela bistveno krčili, ker bi tako zmanjševali možnosti za odpiranje novih delovnih mest in konkurenčno sposobnost našega gospodarstva. Delovni ljudje v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih morajo vzpostavljati tesnejše stike prek organov upravljanja oziroma svetov krajevnih skupnosti, da bi tako lažje spoznali skupne probleme in interese, ki jih bo potrebno usklajevati. Krajevna skupnost bo tako postala element posrednega vpliva na dvig produktivnosti v temeljni organizaciji združenega dela.

RADO JELERČIČ (Ravne) Za vsako državo ■— tako tudi za našo — je ogromnega pomena stopnja njenega primarnega gospodarstva, to je rudarstvo, metalurgija,

311

energetika, kmetijstvo, gozdarstvo. Od razvitosti in samostojnosti teh panog je v veliki meri odvisen razvoj predelovalne industrije, standard prebivalcev in v skrajnem primeru tudi dejstvo, da mora naša država braniti svojo samostojnost, pa tudi eden od pogojev neodvisnosti in sposobnosti obrambe. Črna metalurgija Slovenije kot sestavni del makro projekta dolgoročnega razvoja Jugoslavije je tudi ena izmed pomembnih panog in osnova za kovinsko-predelovalno industrijo. Zaradi specifičnosti in oddaljenosti surovinskih virov moramo v bližnji prihodnosti rešiti še mnoge probleme. Glavno vprašanje so vsekakor surovine in energija. Slovenija nima lastne železove rude, zato jo dobivamo iz drugih republik. Ker pa imamo pretežno elektrojeklarne, kot so Ravne in Štore, trošimo velike količine starega železa, ki ga skoraj polovico uvozimo iz tujine. Vemo, da ga v naslednjih letih ne bo mogoče nabaviti dovolj niti iz tujine, zato moramo narediti vse, da povečamo zbiranje in se čimbolj osamosvojimo. Nujno je tudi, da čimprej zgradimo obrat za proizvodnjo metaliziranih palet ter si tudi na tem področju, kot na vseh drugih, zagotovimo popolno neodvisnost od tujih virov. Zanemariti pa ne smemo problemov elektroenergije in plinifikacije vseh večjih industrijskih središč Slovenije. Delavci črne metalurgije Slovenije se dobro zavedamo, da nas čakajo še velike in težke naloge pri modernizaciji sedanjih obratov. V naših naporih pa pričakujemo tudi vso podporo delavcev kovinsko-predelovalne industrije, ki morajo videti v tem tudi svojo korist, saj predstavlja jeklo in železo njihovo osnovo in garancijo za bodočnost. Za uresničenje teh ciljev, ki so, gledano perspektivno, življenjskega pomena za slovensko industrijo, je nujno, da se delavci metalurgije in predelave medsebojno povežemo ter o vseh pomembnih zadevah dogovorimo. Razdvojenost, neusklajenost, industrijski liberalizem ter ozko lokalistično gledanje na reševanje surovinske osnove ali podcenjevanje težav pri predelavi vodi nujno v dupliranje, v veliko odvisnost od uvoza ter v končni fazi zmanjšuje ekonomičnost poslovanja, s tem pa zmanjšuje tudi standard delavcev. Rešitev je vsekakor skupni družbeni dogovor vseh zainteresiranih delavcev, od osnovnih zbiralcev surovin do končne predelave. Ta sporazum, ki bi zajel vsa interesna področja v republiki Sloveniji, bi bil tudi dobra podlaga za medrepubliški sporazum. V tem procesu sporazumevanja se bomo morali dogovoriti tudi z delavci v trgovini, saj se v njej zbere velika količina denarja, ki je plod vseh delavcev v celem proizvodnem procesu. Vsi ti presežki, ki so lahko rezultat ugodne prodaje na tržišču, se ne bi smeli stekati samo v trgovska podjetja in v banke, ampak bi jih moral biti deležen tudi delavec v direktni proizvodnji. Menim, da moramo zagotoviti način, s katerim bi preprečili verigo preprodajalcev, ki stojijo med direktnim proizvajalcem in potrošnikom, ter zagotoviti, da bo vsak delavec dobil tisto, kar je ustvaril. S tem bi zagotovili, da se ne bi mogel nihče okoriščati s tujim delom in hkrati bi zmanjšali tudi inflacijo. Komunisti moramo uveljaviti večje spoštovanje ustvarjalnega produktivnega dela, saj le izdelek prinaša dohodek; kljub temu še danes ugotavljamo, da naša družba še vedno premalo vrednoti delo v proizvodnji. Zaradi tega se mladi ljudje neradi odločajo za delo v rudarskih ali metalurških poklicih. Naša dolžnost mora biti uveljaviti prepričanje, da je ustvarjalno delo častno ter vzdignjeno nad ostala dela in tudi ustrezno nagrajeno. Le s tem bomo dosegli večji dotok mladih v naše industrijske obrate. Proizvodnja mora biti poudarjena na vseh področjih, predvsem pa pri delitvi dohodka. Zavedati se moramo, da je dohodek sestavljen iz osebnega in skupinskega dela ter družbenega prispevka. Iz tega izvirajoči osebni dohodek je pomemben dejavnik in mora biti neobhodno povezan s proizvodnjo. Storilnost naj bo merilo za porast osebnih dohodkov v

312

industriji, dvig zunaj proizvodnje pa je lahko le enak temu, nikakor pa ne sme biti višji. Glede družbenih in samoupravnih sporazumov, ki so plod delavcev dveh, treh ali več TOZD in so sprejeti z demokratično večino, mora biti za vse to zakon, ki ga je treba spoštovati, ne pa biti do njega mlačen in iskati načine, kako bi ga obšli. Komunisti moramo uveljaviti brezpogojno izpolnjevanje samoupravnih sporazumov. Zavedati se moramo, da so se s temi sporazumi strinjali delavci. Vemo tudi to, da jih delavci ne kršijo, ampak da jih krši organizirana tehnokracija, ki ji je samouprava tuja. Le tako bomo dosegli, da bodo sporazumi med TOZD v združenih podjetjih v republiki, pa tudi medrepubliški sporazumi, dobili svojo veljavo in svoje spoštovanje, ker bo to močno zagotovilo za napredek gospodarstva in samouprave.

ZVONE DRAGAN (CK ZKS) V svoji razpravi želim spregovoriti o nekaterih vprašanjih graditve novega samoupravnega sistema razširjene reprodukcije, torej o vprašanjih, ki so upravičeno dobila izjemen poudarek v predlogih kongresnih resolucij, v uvodnem referatu tovariša Franceta Popita, v povezavi z razvojno politiko pa je o njih govoril tovariš Andrej Marinc. V času po pismu predsednika Tita in izvršnega biroja, po 29. seji centralnega komiteja ZKS in v pripravah na X. kongres ZKJ ter na naš VII. kongres smo dosegli o teh vprašanjih visoko stopnjo idejne in akcijske enotnosti. V idejnopolitičnem smislu je bila 29. seja CK ZKS kulminacijska točka konfrontacije v pogledih na nekatera razvojna vprašanja in tudi na sistem razširjene reprodukcije, saj je dala temeljno usmeritev za razvitejši samoupravni družbenoekonomski koncept. Tudi na tem kongresu je bilo že večkrat poudarjeno, da so komunisti in vse zavestne socialistične sile odgovorni za kontinuiteto snovanja sistema razširjene reprodukcije po novih ustavnih načelih, sistema, v katerem bodo nosilci celotnega procesa družbene reprodukcije delavci, združeni delavci, ki z ekonomskimi in političnimi sredstvi nadzorujejo gibanje sredstev za proizvodnjo in razširjeno reprodukcijo. »Če je naša socialistična družba kje sposobna premagovati vplive tržne stihije, kontrolirati in usmerjati materialna gibanja v skladu s svojimi dolgoročnimi cilji, potem je to prav na področju družbene akumulacije«, pravi tovariš Edvard Kardelj v svoji knjigi »Protislovja družbene lastnine v sodobni socialistični praksi«. Z gospodarsko in družbeno reformo je bilo predvideno, da se bo povečala akumulativna in reproduktivna sposobnost gospodarstva, s tem pa omogočila njegova hitrejša rekonstrukcija in prestrukturiranje, poleg ostalega tudi na ta način, da se bo povečala stopnja samofinanciranja, pri čemer se bodo izboljšali odnosi v razdelitvi družbenega proizvoda v korist gospodarstva. To naj bi bila tudi materialna osnova za oblikovanje takšnega sistema družbene reprodukcije, v katerem bi bila zagotovljena reprodukcija samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v razširjenih okvirih in uresničenje sprejete razvojne politike. Podatki o poreformski strukturi oblikovanja akumulacije pa kažejo, da je bil na začetku reforme napravljen pomemben poseg v razpolaganju s sredstvi akumulacije, med izvajanjem same reforme pa vendarle ni bilo doseženih bistvenejših premikov. Odnosi v razpolaganju z dohodkom se vrsto let po reformi niso spreminjali v korist gospodarstva, še najbolj ugodno je bilo leto 1966, ko je gospodarstvo razpolagalo s 67,3 odstotka dohodka, ostali udeleženci pa z 32,7 odstotka. V naslednjih letih je udeležba gospodarstva kljub proklamirani politiki o razbremenjevanju gospodarstva stalno padala. Ocena je še ostrejša, če dodamo dejstvo, da absolutno in relativno porabimo prevelik del takoimenovanega domačega družbenega proizvoda za neinvesticijske namene. Res pa je, da so

se začeli ti odnosi v letih 1972 in 1973, zlasti v Sloveniji, popravljati v korist združenega dela. K temu so prispevali poleg ostalega tudi konverzije kreditov, začetni procesi odpravljanja državnega kapitala kakor tudi uveljavljanje novih odnosov v samih poslovnih bankah. Dejstva, ki jih navajam, niso nova, potrjujejo pa ugotovitev, da združeno delo v našem ekonomskem sistemu ne razpolaga z zadostnimi sredstvi, s katerimi bi se hitreje uveljavljala samofinanciranje in skupna vlaganja v temeljni obliki samoupravnega sistema razširjene reprodukcije, v katerem bo združevanje dela in sredstev temeljnih in drugih organizacij združenega dela vse bolj pomembna komponenta sistema, upoštevajoč interese združenega dela, da si v raznih oblikah integracij zagotovi pogoje za boljše izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti, uporabo nove tehnike in tehnologije, stabilnost v poslovanju in razvoju, ustreznejše angažiranje strokovnih kadrov itd. Na tej osnovi se bodo vse bolj razvijali takšni družbenoekonomski pogoji, da se medsebojni odnosi organizacij združenega dela ne bodo vzpostavljali izključno prek trga in cen, kar bo v osnovi spodkopalo ekonomske pozicije monopolov in skupinskolastninskih teženj v odnosu do družbene lastnine. Pri tem je bistveno, da je akumulacija oblika družbene lastnine v cirkulaciji in da ima delavec nad njo kontrolo, kjerkoli se zadržuje, zaradi povečanja proizvodnje, produktivnosti dela in dohodka temeljnih organizacij združenega dela. Čeprav mora postati institucija samofinanciranja osnovni odnos v sistemu razširjene reprodukcije, si niti teoretično, še manj pa praktično ne moremo zamisliti sistema, v katerem institucije kredita in kreditnih odnosov ne bi igrale pomembne vloge v procesu optimalne alokacije sredstev družbene reprodukcije, toda kredit je za sedaj še vedno osnovni in ne dodatni faktor financiranja družbene reprodukcije, posebno razširjene. To pa je tudi eno osnovnih protislovij obstoječega sistema razširjene reprodukcije, ki postavlja združeno delo v neustrezen ekonomski položaj, s tem pa zavira premagovanje tako tržne stihije kot vpliva neekonomskih dejavnikov na razširjanje materialne osnove združenega dela. Krediti sicer vplivajo spodbudno na financiranje investicij, razvoj proizvajalnih sil in racionalnost v investiranju in delitvi dohodka, vendar morajo postati dopolnilni in ne osnovni vir za financiranje investicij. če znašajo krediti prek 50 odstotkov sredstev v financiranju investicij, pri nas pa včasih znašajo tudi do 100 odstotkov, potem je razumljiva velika odvisnost organizacij združenega dela od bank in družbenopolitičnih skupnosti, normalni pa so v takih razmerah tudi relativno visoki stroški vlaganj. V letu 1973 je v Sloveniji že opazen premik v smeri samofinanciranja, saj so gospodarske organizacije zagotavljale že 48,6 odstotka sredstev za investicije v osnovna sredstva, republika pa le še 1,4 odstotka. Vsi navedeni odnosi dokazujejo, da moramo v vseh elementih sistema, še posebej pa na področju sistema razširjene reprodukcije, izvršiti spremembe, ki bodo zagotovile takšne odnose, s katerimi bomo omogočili: prvič, da postaneta samofinanciranje in sovlaganje zares temeljna oblika sistema razširjene reprodukcije; drugič, da se še bolj uveljavi združevanje sredstev prek samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja; tretjič, da se zgradi samoupravno organizirano finančno tržišče in v celoti razvije ustavna funkcija poslovnih bank, in četrtič, da se v skladu z novo ustavo v sistemu razširjene reprodukcije jasneje opredeli in uveljavi vloga družbenopolitičnih skupnosti. Danes je popolnoma jasno, da šele z likvidacijo kapitala v državnolastniških in skupinskolastniških oblikah, v vseh odtujenih in anonimnih kanalih, ustvarjamo stvarne pogoje za gospodarjenje združenega dela s

314

r

celotnim presežnim delom, s tem pa tudi za samoupravni način urejanja odnosov v sistemu razširjene reprodukcije. Iz anonimnosti torej ne stopa le del družbenega kapitala, temveč predvsem tisti, ki ga je ustvaril, na tudi tisti, vsaj večina, ki so z njim doslej na odtujeni način gospodarili in upravljali. Naša naloga je torej, da vztrajamo in dosledno nadaljujemo reformo sistema razširjene reprodukcije, ki bo cirkulacijo in koncentracijo družbenih sredstev, vse centre upravljanja z družbenimi sredstvi, podredila ekonomski in politični kontroli, interesom, potrebam in medsebojnim obveznostim samoupravno organiziranega združenega dela. Obenem pa se moramo zavzemati za izoblikovanje takšnih odnosov pri uporabi in usmerjanju sredstev razširjene reprodukcije, ki bodo pomenili usklajevanje in usmerjanje interesov združenega dela v procesu družbene reprodukcije prek vzpostavljanja vse bolj neposrednih medsebojnih odnosov med posameznimi fazami družbene reprodukcije, seveda na samoupravni podlagi. Za razvoj enotnega jugoslovanskega trga kot tudi za sistem razširjene reprodukcije bodo vse bolj pomembni odnosi, ki se bodo oblikovali na dolgoročni osnovi, čistih računih in skupnih interesih, opredeljenih v samoupravnih sporazumih, družbenih dogovorih in tudi v pogodbah. S tem nadomeščamo klasično delovanje trga in tudi klasično funkcijo države, kar pa seveda ne pomeni, da ne bi tudi oblikovanja in razvijanja teh odnosov odločilno opredeljevali kriteriji racionalnosti in ekonomičnosti, kvalitete in ekonomske selekcije. V novi ustavni funkciji bank bo imelo še pomembnejše mesto tesnejše sodelovanje med poslovnimi bankami, tako na notranjem trgu sredstev družbene reprodukcije, torej pri izvajanju skupnih razvojnih projektov, še bolj pa v nastopanju na mednarodnem trgu, kjer ni prisotno samo zapiranje bančnih tokov v republiške okvire, temveč prehaja tudi na vse ostale banke in v sporazumu med njimi doseči čim večjo ženega dela. Pozitivno pa je, da se v praksi nekaterih poslovnih bank v zadnjem času vse bolj opredeljujejo za narodnogospodarsko pomembne naložbe, kot so energetika, promet, kmetijstvo, stanovanjska izgradnja, raziskovalna dejavnost ipd, hkrati pa dajejo za te naložbe tudi ugodnejše pogoje tako glede rokov in plasmajev kot glede obrestne mere. Takšno pozitivno prakso nekaterih bank pa bo potrebno razširiti tudi na vse ostale banke in v sporazumu med njimi obseči čim večjo enotnost poslovne usmeritve in pogojev, da bi zagotovili brez direktnih posegov države skupnost interesov v razvoju gospodarstva, tudi na tistih področjih, ki so bila domala vsa povojna leta pod patronatom in monopolom države. Kljub številnim pozitivnim premikom v poslovni politiki in v upravljanju bank pa bodo potrebni še precejšnji napori, da se banke zares izoblikujejo v specializirane, strokovne denarne institucije oziroma instrument samoupravno organiziranega združenega dela. Nove odnose in učinkovitejše rešitve moramo uveljaviti tudi na področju planiranja. V novih pogojih ima lahko samo tista razvojna politika, ki bo izhajala iz združenega dela, tudi realne možnosti za uresničitev. Nujen je širši družbeni dogovor o skupnih osnovah razvojne politike v Jugoslaviji in dogovor med republikami in pokrajinama o skupnih osnovah ekonomskega sistema na podlagi nove ustave, da bi združeno delo dobilo neogibne institucionalne in sistemske pogoje za svoje planiranje in za svoj ter celoten družbeni razvoj. To je tudi eden bistvenih pogojev, da postane združeno delo z medsebojnim povezovanjem in z drugimi oblikami poslovnega povezovanja dejanski nosilec poslovne politike, da bo torej v svojem interesu reševalo tudi temeljna skupna razvojna vprašanja. Nova ustava je torej temelj, na katerem lahko zgradimo sodobnejšo strategijo in razvitejši koncept sistema razširjene reprodukcije, ki bo upošteval predvsem interese združenega dela, s tem pa zgradimo tudi razvitejši koncept gospodarskega in družbenega razvoja. Zato se še posebej zavzemam, da tudi na

315

VII. kongresu Zveze komunistov Slovenije še ostreje začrtamo osnovno družbeno gospodarsko fronto, smeri našega razvoja, da še bolj izrazito poudarimo pomen planiranja v celotni družbeni reprodukciji, planiranje, kakor je opredeljeno v novi ustavi in je v neposredni povezavi z uveljavljavljanjem samoupravnega sistema razširjene reprodukcije.

MARTIN PUHAN (Murska Sobota) Kmetijstvo v Pomurju je še vedno ena zelo važnih gospodarskih panog, saj je v njem zaposlenih še vedno blizu 55 % celotnega prebivalstva. Iz tega moramo izhajati tudi pri načrtovanju in uresničevanju tekoče in dolgoročne ekonomske politike, saj hrana, ki jo pridelamo, glede na našo zunanjetrgovinsko bilanco še vedno veliko pomeni. S spremenjenim odnosom do kmetijstva smo v zadnjih letih ogromno spremenili in napredovali. Spremenila sta se tudi sama podoba vasi ter standard delovnega kmeta. Na vasi nastajajo novi družbenoekonomski odnosi, samoupravni odnosi in sploh pogoji za boljše življenje. V svoji razpravi bi rad nanizal nekaj dosežkov in tudi problemov, ki izvirajo iz naše kmetijske politike oziroma iz kmetijstva. S samoupravljanjem smo dosegli vidne rezultate in uspehe tudi na področju zasebnega kmetijstva. Moram reči, da ima kombinat Pomurka sorazmerno dobro urejeno samoupravljanje. Tu izhajamo iz tega, da kmetje kooperanti neposredno ali posredno prek svojih delegatov upravljajo s svojo temeljno organizacijo združenega dela, ki vodi sodelovanje s kooperanti. Sami odločajo o gospodarjenju v svoji temeljni organizaciji, o načrtovanju oziroma načrtih ter o delitvi dohodka. Potrebno je tudi omeniti, da je potrebno samoupravljanje še dograditi in vključiti vsakega kmeta, in to od »malega kmeta« pa do kmeta, ki se je preusmeril v blagovno tržno proizvodnjo. Močno prihajajo do izraza kooperantski odnosi oziroma podružbljanje proizvodnje, katere nosilec je družbeni sektor. Veliko delamo za preusmeritev zasebnega kmetijskega proizvajalca od naturalne proizvodnje v dobro blagovno tržno proizvodnjo, saj le tako lahko pričakujemo večjo, ceneno in kvalitetnejšo proizvodnjo. Dejstvo je, da ima Pomurje velike možnosti za razvoj živinoreje, zato dajemo v preusmerjanju poudarek prav mlečni in mesni živinoreji. Ker so pa tudi tu potrebna velika investicijska sredstva, mora pri tem sodelovati tudi širša družbena skupnost s krediti in ostalimi beneficijami. Kreditna politika je sicer znana, vendar prihaja do raznih problemov in nejasnosti, kot so nepravočasna zagotovitev sredstev, večkrat nejasni pogoji itd. Potrebno je, da se pravočasno izkristalizirajo vsa določila, ki naj veljajo dalj časa in ne samo eno ali dve leti. Pri taki proizvodnji bo nujno potrebno vpeljevati nove družbenoekonomske odnose, ki naj ne bi temeljili na tržnih cenah, ampak na končnem proizvodu. Tu pride do izraza agroživilski kompleks, ki mora povezovati primarno proizvodnjo, predelavo in trgovino. Le tako bo mogoče uresničiti cilje, ki si jih zastavljamo, to je delitev dohodka po vloženem delu in pa tudi prevzem rizika ob določenih zastojih. Tak primer je prav sedaj, ko je naprodaj veliko mesa, a ni izvoz mogoč oziroma ni tržišča, ki bi meso odkupilo. Mi proizvajalcev ne smemo in ne moremo pustiti na milost ali nemilost, saj so, pri takih proizvajalcih oziroma kooperantih vložena ogromna družbena sredstva v obliki kreditov in ostalih beneficij. Naj omenim samo podatek, da je na področju štirih pomurskih občin vloženih v take kmetije v zadnjih dveh letih blizu 20 milijard starih dinarjev. Vprašujem se, kako bo kooperant lahko sredstva vračal, če ne bo tržišča za njegovo proizvodnjo, kjer bo izdelke prodal po ekonomskih cenah. Tu smo odgovorni vsi, posebno mi, komunisti, da sredstva, ki jih je vložila družba, dajo dobre rezultate. Kombinat Pomurka kmetije

zavestno preusmerja, saj je to interes družbe, zato upravičeno pričakujemo dobre rezultate v kmetijstvu in boljši standard delovnega kmeta, prav pri teh kmetijah prihaja najbolj do izraza podružbljanje proizvodnje, saj lahko z gotovostjo trdimo, da je v taki proizvodnji angažiranih 70 do 80 % družbenih sredstev in le 20 do 30 "/» kmetovih. Mislim, da je potrebno opozoriti da se škarje cen spet začenjajo odpirati v škodo kmetijstva. Vse cene rastejo, le cene kmetijskih proizvodov stagnirajo ali celo upadajo. To ni negodovanje kmetijcev oziroma kmetov, ampak dejstvo, ki se trenutno spet pojavlja. V taki situaciji se kmet nerad odloča za specializirano proizvodnjo in pospeševalna služba ima pri svojem delu težave. Kmetje niso pristaši dvigovanja cen, menijo pa, naj se tudi ostali proizvodi in repromaterial tretirajo s sorazmernimi cenami. Glede na naravo kmetijske proizvodnje je prav v tej panogi gospodarstva toliko bolj pomembna stabilnost cen in odnosov, predvsem glede vlaganj, ki jih potrebuje kmetijstvo. Za to gotovost moramo skrbeti vsi, posebno, če se prek kmetijskih proizvodov čuva standard delovnih ljudi. Nujno je, da družba še naprej pomaga s svojimi beneficijami. če pa gledamo kmetijstvo z vidika proizvodnje in z vidika pomanjkanja hrane v svetu in možnosti za izvoz, ga moramo tako tudi obravnavati, ne pa ga obravnavati s strani potrošnje, kakor delamo sedaj. Razvojni programi v Pomurju so načrtovani in slonijo na živinorejski proizvodnji in predelavi. Celotna proizvodnja sloni na kooperantskih odnosih, kjer na primer »Pomurka« zajema od celotne živinorejske proizvodnje 80 odstotkov v kooperacijski proizvodnji. To je podatek, da se kmet-kooperant vse bolj odloča za sodelovanje z družbeno proizvodnjo, kjer lahko posredno ali neposredno vpliva na rezultat svojega dela. S samoupravljanjem v svoji kmetijski organizaciji krepi tudi materialno bazo za razširjeno reprodukcijo. Iz tega izhaja, da moramo zasebno kmetijstvo še naprej razvijati in doseči raven proizvodnje, da se bodo kmetje zdomci vračali na svoje kmetije in imeli doma zadovoljiv standard. Sredstva, ki jih prinesejo iz tujine, naj služijo za modernizacijo kmetije, za nabavo strojev itd. To pomurski kmet tudi dela in si tako lajša fizično delo. Z modernizacijo je povezana tudi ekonomičnost izkoriščanja strojev, saj si na tako razdeljenih zemljiščih ni mogoče zamišljati strojne oziroma ekonomične obdelave. Zato je v zasebnem kmetijstvu nujno potrebna arondacija oziroma komasacija. To je potrebno pospešiti na samoupravni, prostovoljni in neprisilni način. Potrebno bo najti primerno vzpodbudo, da se bo to hitreje izvajalo. Prav tako je vprašljiva ekonomičnost nabave večjih in dragih strojev. Take naj bi nabavljali izključno za potrebe pogodbenih skupnosti, kar vsebuje tudi zakon o združevanju kmetov. Ker so vse štiri pomurske občine slabo razvite oziroma spadajo v manj razvita območja, je nujno, da opozorimo tudi na to. Z dve ali triletno pomočjo širše družbene skupnosti manjrazvitosti ne bomo odpravili. Pomoč bo potrebna, dokler ne bomo prišli do zaželenega gospodarskega stanja. Pomoč ne more biti samo dobra volja, ampak obveza. Le tako bomo lahko odpravili težave, ki nas tarejo kot manj razvito območje. Dejstvo, da dela v kmetijstvu 55 odstotkov prebivalstva ter 10 odstotkov, ki dela v družbenem sektorju kmetijstva, nas sili k deagrarizaciji vasi, kar pogojuje naslednje: odpiranje novih delovnih mest ter vlogo zemljiške skupnosti in družbenega sektorja kmetijstva. Odpiranje novih delovnih mest je naloga nas in širše delovne skupnosti. Potrebna bo gradnja dislociranih obratov v občinskih in krajevnih središčih. Poznati moramo namreč mentaliteto prekmurskega oziroma pomurskega človeka, ki se težko odloča za stalno nastanitev drugje, zato so zaposlitve zgolj začasne. Pri odpiranju novih delovnih mest se bodo sproščale zemljiške kapacitete. Tu bo morala zemljiška skupnost odigrati

317

pomembno vlogo, prav tako družbeni sektor kmetijstva. Že sedaj je veliko neobdelane zemlje, na njej živijo le starejši, za delo nesposobni ljudje. Opuščene zemlje bo še več, z zaposlovanjem dela zmožnih ljudi zunaj kmetijstva se sproščajo nova zemljišča, ki jih bo morala prevzeti zemljiška skupnost oziroma družbeni sektor kmetijstva. Postavlja se vprašanje sredstev za odkup zemlje. Nujno bo, da za to namenimo več denarja, saj obdelovalna zemlja ne sme ostati neobdelana. To je tudi interes širše družbene skupnosti, obenem pa tudi obveza, da se zagotovijo sredstva za odkup zemlje. Zveza komunistov in vse napredne sile so doslej posvečale veliko pozornosti razvoju kmetijstva. Srečevali smo se s problemi in dosegli tudi rezultate. V zvezi komunistov je še vedno premalo članov iz vrst kmetov, ki bi lahko na področju kmetijstva veliko več pomenili in se angažirali za hitrejši razvoj. Sicer so kmetje v družbenopolitičnih organizacijah in društvih aktivni in opravljajo razne funkcije, niso pa člani zveze komunistov. Prav tako so aktivni v krajevni samoupravi, v pripravah na splošni ljudski odpor itd. Naj omenim podatek, da je v občinski organizaciji zveze komunistov Slovenije Murska Sobota od skupno 1253 članov ZK le 21 kmetov. To je le 1,68 odstotka. Ugotoviti moramo, da smo si komunisti vse premalo prizadevali, da bi pritegnili v naše vrste več kmetov. Vzrok, da kmetje, ki smo jih hoteli pritegniti, niso vstopili v zvezo komunistov, moramo iskati predvsem v religiji in delno tudi v nepravilnem odnosu do kmeta v preteklosti. Naloga krajevne organizacije ZK bo nedvomno vključiti v ZK čim več dobrih gospodarsko in idejnopolitično pravilno usmerjenih kmetov, saj imamo dovolj dobrih in družbenopolitično aktivnih kmetov. Na koncu naj omenim še vlogo in delo kmečke žene. Nedvomno moram poudariti, da je žena enakopravna v naši samoupravni družbi. Vendar enakopravno zastopanost največkrat zanemarjamo. Žena, posebno kmečka, je zelo zaposlena, saj poleg rednega dela na kmetiji opravlja še razna druga dela. Posebno sedaj, ko so možje na delu v tujini, vodi kmetijo in opravlja vsa dela sama. Vse premalo imamo zastopanih žena v krajevni samoupravi, v odborih za splošni ljudski odpor, v civilni zaščiti in v vodstvih družbenopoltičnih organizacij na vasi. Res je, da se žene ukvarjajo z družino, ne more pa biti to vzrok, da ne bi bile zastopane posebno v krajevni samoupravni in drugih samoupravnih organih. Vzrok moram iskati tudi v tem, da na sestanke prihajajo večinoma moški, ženske pa zato v organe ne delegirajo. Komunisti in druge družbenopolitične organizacije se bomo morali zavzemati, da bomo kmečko ženo pritegnili v aktivno delo v družbenopolitičnih organizacijah in v krajevni samoupravi ter v članstvo zveze komunistov. Tudi v razpravo o novi ustavi so se kmetje aktivno vključili, saj je bila v vsaki vasi razprava o osnutku ustav, ki so ju tudi sprejeli za svoji. Prav tako so se kmetje zelo aktivno vključili v predvolilno aktivnost in moram poudariti, da so v delegacijah krajevne skupnosti zastopani z veliko večino. Prav tako je veliko zanimanje za naš VII. kongres in X. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, od katerega veliko pričakujejo in želijo, da bi se sklepi in resolucije dosledno izvajale in uresničile.

DANICA JURKOVIČ (CK ZKS) Na bolj ali manj skladen razvoj proizvajalnih sil v naši državi in na bolj ali manj nemoteno utrjevanje, razširjanje in poglabljanje samoupravnih socialističnih družbenoekonomskih odnosov pomembno vplivajo tudi mednarodna ekonomska in politična gibanja. Mesto in vloga Jugoslavije v mednarodnih odnosih ter stališča ZK Jugoslavije do vseh

318

bistvenih mednarodnih vprašanj so jasna in nedvoumna, prav tako tudi usmerjenost naprednih socialističnih sil v naši družbi in državna politika. Vendar v konkretni dejavnosti in neposrednih mednarodnih stikih na ekonomskem področju, ne glede na številčnost in moč teh stikov, teh stališč in usmeritev nismo dosledno uveljavljali. Večkrat smo stike nekritično sprejemali in podlegali tujim mnenjem, ocenam, vplivom in interesom, pa tudi pritiskom. Kljub dosledni politiki ZK, SZDL in skupščin so posamezniki v stikih s tujimi organizacijami pristajali na pogoje, oblike in načine sodelovanja in povezav, ki so bile po svojem bistvu nasprotne interesom delovnih ljudi in so objektivno predstavljale tujek v samoupravnem socialističnem sistemu. Dokler bomo imeli nižjo družbeno produktivnost dela kakor druge države, bomo v mednarodni delitvi dela in menjavi proizvodov ter storitev objektivno v slabšem položaju. Vendar so posledice takšnih objektivnih okoliščin še težje, večje in dolgotrajnejše zaradi tistih odločitev v delovnih organizacijah in upravnih organih, ki so temeljile na delavcem odtujenem razpolaganju z ustvarjenim dohodkom in upravljanju družbene reprodukcije. In dalje, tudi zaradi neobčutljivosti za našemu sistemu nasprotne odnose in pojave, popuščanja zaradi ozkih in kratkoročnih, tudi skupinskolastninskih interesov, oportunizma pred neposrednim reagiranjem in soočanjem, čakanja na druge, da bodo nekaj storili, bojazni, da ne bi bil tisti, ki bi razgalil neenakopravne odnose naših organizacij v stikih s tujimi organizacijam (prozvodnimi, trgovskimi, raziskovalnimi, izobraževalnimi itd.) ali razkril idejna izkrivljanja v raznih raziskavah, projektih in strokovnih rešitvah, proglašen za nesodobnega, konservativnega, dogmatskega itd. Že v preteklosti bi lahko na podlagi večjega poznavanja sodobnih mednarodnih ekonomskih gibanj in njihove kritične marksistične analize, predvsem pa naše odločenosti, da si v vsaki povezavi in v vsakem stiku izbojujemo kar najbolj enakopraven položaj naših organizacij in s tem države kot celote, kakor tudi spoštovanje našega samoupravnega socialističnega sistema, razširili mednarodne stike in se vključevali v mednarodno delitev dela in povezave na način, da bi ščitili dolgoročne in kratkoročne interese delavskega razreda in delovnih ljudi, utrjevali vrednost rezultatov dela naših delavcev ter pospešeno razvijali proizvajalne sile v naši družbi brez nesorazmerij in neskladnosti. Le s težavo odpravljamo posledice in pomanjkljivosti preteklega obdobja. Počasi se ustrezno organiziramo. Še posebej pa primanjkuje ustreznega raziskovanja ter spremljanja mednarodnih ekonomskih gibanj in strokovnih rešitev, ki bi izhajale iz našega samoupravnega socialističnega sistema in upoštevale najnovejša gibanja v svetu in v posameznih državah, ter teorijo in prakso nosilcev sodobnih tokov, tako naprednih sil kot tistih, ki skušajo obnoviti in okrepiti zgodovinsko sicer že preživele družbenoekonomske sisteme. Že v zvezi s 29. sejo CK smo se dogovorili za nekatere naloge na ekonomskem področju: stalno skrb za izboljševanje plačilne bilance, dolgoročne povezave z deželami v razvoju za menjavo surovin, proizvodov in storitev ter znanja, organizirano sodelovanje naših delovnih organizacij s tujimi, krepitev skupnih vlaganj s tujimi poslovnimi partnerji ob uveljavljanju ustavnih dopolnil itd. Takrat smo tudi zavezali komuniste, da naj samoupravni organi v delovnih organizacijah preverijo vse pogodbe s tujimi poslovnimi partnerji in da po potrebi sprožijo postopek za uveljavitev enakopravnejših odnosov v obstoječih pogodbah, pri novih pogodbah pa zaščitijo tako sebe kot družbena sredstva in družbo kot celoto, posebno v pogojih visoke inflacije, in s tem manifestirajo samoupravni socialistični sistem pri nas. Šele poudarjena trajna prisotnost svetovnih problemov in nepomirljiva nasprotja v razvoju proizvajalnih sil ter v porazdelitvi dobrin v svetu, nasprotja med razvitimi in

319

nerazvitimi, položaj dežel v razvoju itd. v celoti razkrivajo vsebino odločitev, ki so v preteklosti izkrivljale politiko in usmeritev ZK, državne mednarodne dogovore in mednarodne obveznosti našega delavskega razreda. Zaradi vsega tega in na podlagi položaja, ki ga imajo po ustavi, morajo delavci v združenem delu — od temeljnih organizacij in prek vseh oblik povezovanja na vseh ravneh — s svojimi odločitvami in vplivom ter nadzorom usmerjati razvoj proizvajalnih sil in se vključevati v mednarodno delitev dela na način, da bodo ne samo razširjali materialno podlago svojega in družbenega dela ter stalno poviševali produktivnost dela in povečevali obseg proizvedenih dobrin, temveč da bodo tudi prispevali k enakopravnim odnosom v mednarodni delitvi dela in varovali pridobitve proletarske revolucije ter razvoj samoupravnega socialističnega sistema pri nas. Delavcem v združenem delu mora biti zaradi tega razumljivo razmerje sil v svetu in dejanski značaj raznih ukrepov in pojavov ter prava vsebina informacij, mnenj, analiz in stališč v mednarodnih odnosih. Poznati morajo oblike in načine konkretnega boja v svoji temeljni organizaciji, organizaciji združenega dela, dejavnosti, v republiki, državi ter v svetu proti poskusom neokolonializma in sodobnega ekonomskega izkoriščanja. Predvsem pa morajo biti usposobljeni za razpoznavanje poskusov ekonomske nadvlade, bodisi na osnovi razpolaganja s proizvodnimi sredstvi, kapitalom in krediti, znanjem in informacijami ter upravljalskimi sistemi, bodisi z obvladovanjem mednarodnih finančnih, denarnih in blagovnih tokov ali z rušenjem zakonitih zaščitnih sistemov, ki jih gradijo posamezne države ali skupine držav pod pritiskom razvitih in močnejših, oziroma pod najbolj udarnimi organizacijami sodobnega kapitalističnega sveta. Komunisti se moramo zavzeti, da bodo pri tem delavcem pomagali raziskovalci in strokovnjaki z ustreznimi raziskavami, analizami in rešitvami. Le s tem se bomo aktivno in učinkovito vključili v prizadevanja naprednih sil v svetu, predvsem delavcev z njihovimi političnimi organizacijami, narodov neuvrščenih držav in dežel v razvoju ter naprednih strokovnjakov, ki se zavzemajo in bojujejo za reševanje velikih nesorazmerij in nasprotij sodobne proizvodnje in razvoja proizvajalnih sil v svetu ter proti nevarnosti porušenja biološkega ravnotežja v ožjih okoljih in celinah oziroma v svetovnih morjih. Učinkovito reševanje zastavljenih vprašanj in končna rešitev teh nasprotij pa je za nas komuniste razumljivo možna le na podlagi revolucionarne spremembe družbenoekonomskih odnosov in prerazdelitve dobrin, predvsem pa z uveljavljanjem delitve po delu in solidarnosti v vsem svetu s ciljem osvoboditi človeka v svetovnem okviru.

TATJANA BRATINA (Ajdovščina) V svojem prispevku se želim le z nekaj mislimi dotakniti položaja mladih proizvajalcev v spremenjenih družbenoekonomskih odnosih. Menim, da je povsem prav, da se v osnutku resolucije in tudi v drugih dokumentih ne postavlja posebnih ločnic za mlade in žene, ker se v družbenem življenju vsi srečujemo kot delavci — proizvajalci ne glede na starost, spol, narodnost in pod. Ob tem pa bo najbrž le prav, če posvetimo malo več pozornosti tudi mladim proizvajalcem, in sicer že zato, ker smo bili do nedavnega mladi v posameznih primerih le preveč potisnjeni ob stran, pri čemer mislim še posebno mlade v proizvodnji. že sam sprejem mladega človeka v delovno razmerje je bil in je, žal, še marsikje ostal povsem formalen, skorajda neviden in nepomemben akt, ki pa je zanj pomenil prehod v kolektivno ustvarjanje, prehod

320

iz šolskih klopi in morda še iz otroške razposajenosti v povsem novo delovno okolje. Kot primer navajam naslednje: ko dobimo v delovni organizaciji nov stroj, ga vsi ogledujemo in ocenjujemo, ko pa sprejemamo na delo mladega, največkrat še ne povsem doraslega človeka, se več ali manj vsi zadovoljimo s tem, da je zdrav in zmožen za delo. Pozabljamo pa na to, da je človek ustvaril stroj in bo z njim tudi delal, pozabljamo tudi, da sprejemamo človeka, ki pogosto nima prav nobenih delovnih izkušenj in morda niti zadostnega znanja, da bi se lahko kot polnopravni član kolektiva vključil v delovni proces. Pokažemo mu samo njegovo delovno mesto in njegovega nadrejenega. Postopoma ga seznanjamo s pravili podjetja, predvsem z disciplino oziroma kaj ne sme in kaj je njegova dolžnost v podjetju. Redko se zgodi, da bi ga seznanili z družbenopolitičnimi organizacijami v podjetju, kdo so njihovi predstavniki, kako te organizacije delujejo in kakšni so njihovi cilji- P° končanem osemurnem delovniku je mlad delavec prepuščen sam sebi in svojemu okolju. Tak delavec, največkrat premalo izobražen, preživlja svoj prosti čas nekoristno, ali pa ga izkorišča drugače, kot od njega pričakuje današnja družba. To pogosto izkoriščajo naši ureditvi nasprotne sile, pridobivajo mladega človeka na svojo stran in ga pripravljajo za nasprotnika naše družbe, naše samoupravne ureditve. Prepričana sem, da bi se marsikateri mladi proizvajalec kasneje povsem drugače obnašal, če bi bil ob sprejemu na delo zares dobro seznanjen z gospodarsko in politično situacijo organizacije, v katero je vstopil. Mislim, da bi morali ob sprejemu mladih delavcev spregovoriti predstavniki samoupravnih organov in družbenopolitičnih organizacij, ki bi orisali pomen in vlogo enega ali drugega dejavnika. Kasneje bi morali stalno spremljati razvoj vsakega posameznika in mu glede na nagnjenje omogočiti usposobljenje in napredovanje. To prav gotovo ne bi bila izguba časa. Nasprotno. S takim delom bi pridobili celotni kolektiv, da o pridobitvah mladega človeka niti ne govorimo. Mladi smo čestokrat predmet kritik, Očitajo nam, da nočemo organizirano delovati, da se nočemo vključevati v naš samoupravni sistem in še marsikaj hujšega, kar absolutno ne drži. Upam, da smo mladi iz naše občine v zadnjih nekaj letih to tudi dokazali. Toda mi ne moremo biti objekti in živi stroji, želimo se tvorno in enakopravno s starejšimi vključevati v našo družbeno stvarnost. Starejšim, ki so ustvarili pogoje za našo zaposlitev, povsem priznavamo njihovo minulo delo že zato, ker želimo, da bodo to tudi nam priznavali naši zanamci. Ne zanikam pa, da so posamezni mladi skrenili na kriva pota. Trdim pa, da čestokrat niso sami krivi. Takih primerov bo vedno manj, če bomo komunisti, mlajši in starejši, več delali med mladino in z mladino. Poudariti moram, da smo bili mladi doslej veliko premalo prisotni pri delovnem in družbenem samoupravljanju ter tudi drugod, kjer so sprejemali take in drugačne odločitve. Mladi ugotavljamo, da so nam ob sedanjih spremembah družbenoekonomskega in političnega sistema bolj široko odprta vrata za vključevanje v naš samoupravni sistem na vseh ravneh. V novih kolektivnih organih upravljanja, v temeljnih organizacijah združenega dela, v delegacijah temeljnih samoupravnih organizacij in skupnosti je danes več mladih, kot jih je bilo kadarkoli doslej, čeprav smo imeli primere izražanja nezaupanja do nas mladih. Mladi smo dobili svoj prostor tudi v vodstvih družbenoekonomskih organizacij in prepričana sem, da bomo dano zaupanje opravičili. Pri tem pa ne bi smeli pozabiti, da je prišlo do teh spremenjenih odnosov izredno hitro. S tem želim poudariti, da nam bo pri delu še kako primanjkovalo izkušenj in v mnogih primerih tudi znanja. Naše šole, to trdim vsaj za poklicne, še zdaleč ne dajo mlademu človeku tistega družbenega znanja, ki ga kot samoupravljavec nujno potrebuje. Zato želim, da bi dal ta kongres še močnejši poudarek vprašanju vsestranskega izo21 Sedmi kongres ZKS

321

I

braževanja mladih ljudi iz neposredne proizvodnje. Mi se ne moremo sprijazniti z mislijo, ki jo včasih zagovarjajo celo ljudje, katerim je prav ta družba omogočila redno šolanje, da se naučiš plavati, če te vržejo v vodo. S tem se ne strinjamo zato, ker ni potrebno, da bi se mi tako učili, še manj se pa lahko strinjamo s sicer redkejšimi posamezniki, da je za delavca povsem dovolj, če zna opravljati nekaj operacij pri stroju. Vloga mladih v spreminjajočih se družbenoekonomskih odnosih se v mnogočem menja. Prehajamo v novo obdobje v razvoju našega samoupravnega socializma, ko bomo mladi zares enakopravno z ostalimi delavci in delovnimi ljudmi odločali ne le o delu, ampak tudi o rezultatih in sadovih našega skupnega dela. Na tej poti bomo vztrajali zato, ker se zavedamo, da je to nadaljevanje boja revolucije za naš še lepši in srečnejši jutrišnji dan.

MAJDA STROBL (Ljubljana-UK) Svobodna menjava dela, ki jo zagotavlja ustava, je izraz temeljnega družbenoekonomskega položaja delavca in njegove pravice, da upravlja s pogoji, sredstvi in rezultati svojega dela. Nadomesti naj državno urejanje odnosov v družbeni reprodukciji s samoupravljanjem delavcev, bodisi neposredno ali prek organizacij združenega dela bodisi v samoupravnih interesnih skupnostih, ki jih delavci ustanavljajo, da bi v njih zagotovili zadovoljevanje svojih osebnih in skupnih potreb in uresničevanje skupnih interesov na področju družbenih dejavnosti in določenih dejavnosti materialne proizvodnje. Predlogi kongresnih resolucij določajo med nalogami komunistov v zvezi s svobodno menjavo dela še skrb in zagotavljanje skladnega razvoja in skladnih odnosov v vsej družbeni reprodukciji; kot način uresničevanja te naloge pa delovanje samoupravnih interesnih skupnosti, medtem ko druge oblike urejanja odnosov v družbeni reprodukciji z neposredno menjavo dela med delovnimi ljudmi odnosno njihovimi organizacijami združenega dela niso podrobneje obravnavane. V zvezi z delovanjem samoupravnih interesnih skupnosti so v uresničevanju ustavnih načel v resolucijah poudarjene še druge naloge, tako zagotavljanje odločilnega vpliva združenega dela, organsko povezovanje teh skupnosti v ustrezne celote, zagotavljanje vzajemnosti in solidarnosti ter enakopraven družbenoekonomski položaj delavcev, ki združujejo sredstva, in tistih, ki opravljajo storitve na področju posameznih družbenih dejavnosti. Tak položaj mora priti do izraza predvsem pri programiranju dejavnosti in njenem razvoju ter pri odločanju o zadovoljevanju potreb in interesov delavcev in njihovih organizacij združenega dela, ki ustanavljajo samoupravne interesne skupnosti. Moj prispevek k razpravi na VII. kongresu ZK Slovenije ni usmerjen k predlaganju sprememb ali dopolnjevanju resolucij, pač pa v akcije vseh komunistov in delovnih ljudi, da se načela o svobodni menjavi dela in enakem družbenoekonomskem položaju delovnih ljudi čimprej in čimbolj dosledno uveljavijo v praksi. Pri uresničevanju te naloge ne smemo spregledati, da odločajo delavci o skupni porabi, to je o zadovoljevanju svojih skupnih potreb prvenstveno v svojih temeljnih organizacijah združenega dela in jih v veliki meri uresničujejo z neposredno menjavo z organizacijami združeženega dela na področjih družbenih dejavnosti, ki ustvarjajo takšne dobrine, ki lahko zadovoljijo njihove osebne in skupne potrebe. Kolikor se odločijo oz. se morajo odločiti za ustanovitev samoupravne interesne skupnosti, v kateri uresničujejo svobodno menjavo dela, je izredno pomembno, kakšna bosta organizacija in način delovanja te skupnosti, da ne bi bilo zopet omogočeno odtujevanje rezultatov dela

322

od tistih, ki so jih ustvarili, celoten sistem sporazumevanja glede ustanovitve in delovanja teh skupnosti pa na videz spremenjen dosedanji način urejanja odnosov v družbeni reprodukciji. Predvsem je potrebno, da še samoupravne interesne skupnosti oblikujejo med temeljnimi samoupravnimi skupnostmi, ki se zatem povezujejo, združujejo in sodelujejo med seboj tako po posameznih področjih družbenih dejavnosti in celo posameznih delih teh dejavnosti kot tudi po teritorialnih območjih vse do ravni, na katerih je mogoče zadovoljiti skupne potrebe in uresničiti skupne interese, hkrati pa uveljaviti še druga omenjena načela (mislim na programiranje, solidarnost, vzajemnost in podobno). V vseh teh procesih povezovanja in združevanja, v katerih se izoblikujejo sistemi svobodne menjave dela na posameznih področjih, ne smejo biti prekinjene neposredne vezi med temeljnimi samoupravnimi skupnostmi, ki združujejo sredstva in delo, to je med uporabniki in proizvajalci dobrin, kar je mogoče zagotoviti z uveljavljanjem delegatskih razmerij tudi na tem področju družbene organizacije. Pri organiziranju samoupravnih interesnih skupnosti oz. reorganizaciji obstoječih in usmerjanju njihovega delovanja, ki se postavlja v resolucijah kot naslednja naloga komunistov, je treba zagotoviti ustavno določen enakopravni položaj delavcev v vseh delih enotnega procesa združenega dela. Brez enakopravnega položaja partnerjev v procesu samoupravnega sporazumevanja, ki je edino sprejemljiv način samoupravnega urejanja medsebojnih odnosov, in v delovanju samoupravnih skupnosti ni mogoče govoriti o kakšni svobodi pri menjavi dela. Zato mora biti neposredna naloga komunistov in vseh delovnih ljudi, da v celotnem sistemu svobodne menjave dela, torej tudi v samoupravnih interesnih skupnostih, postavimo takšno organizacijo in delovanje, da bo zagotovljena pri sprejemanju odločitev enakopravnosti tistih, ki združujejo delo in sredstva, torej ustvarjalcev dobrin in uporabnikov. V tej zvezi ni potrebno posebno naglašati samoupravnih pravic in drugih virov enakega družbenoekonomskega položaja delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela v vseh delih enotnega procesa združenega dela, tako v tistih organizacijah iz sfere materialne proizvodnje kot tistih, ki ustvarjajo nematerialne, duhovne dobrine z izjemnimi omejitvami, ki jih narekuje posebni družbeni pomen posameznih dejavnosti. Če namreč enak družbenoekonomski položaj vseh delovnih ljudi ni zagotovljen že v temeljnih samoupravnih celicah, se ne more uveljaviti tudi v integriranih samoupravnih skupnostih, torej tudi ne v samoupravnih interesnih skupnostih kot organizirani obliki svobodne menjave dela. Pri izpopolnjevanju naše politične naloge, ki jo bomo sprejeli s sprejemom kongresnih resolucij in v svojem bistvu pomenijo akcijski program tudi za uresničevanje pravkar sprejetih ustavnih načel in določb glede osvobajanja dela in graditve samoupravnih socialističnih odnosov, bi morali poleg vseh drugih upoštevati tudi ta načela, ki sem jih omenila in ki so tudi zapisana v novi ustavi.

BRANKO GORJUP (CK ZKS) V kongresnem gradivu je med drugim podana tudi kritična ocena do sedaj opravljenega dela za uveljavljanje novih odnosov med proizvodnjo in trgovino na načelih, ki izhajajo iz nove ustave. Nimam namena, da bi s svojim prispevkom v razpravi ugotavljal, ali in v koliki meri so za tako stanje krivi delavci v trgovini ali delavci v proizvodnji, moram pa soglašati, da bi z večjo zavzetostjo enih in drugih lahko napravili več kot smo. Prav tako menim, da je prav, da o tem vprašanju razpravljamo tudi na kongresu zveze komunistov, saj bi morali biti predvsem člani zveze komunistov tisti, ki naj bi z večjo zavzetostjo priprispevali k čimprejšnji vzpostavitvi takih odnosov med proizvodnjo in 21’

323

trgovino, ki bodo imeli osnovo v združevanju dela in sredstev, v skupnem določanju poslovne politike, skupnem prevzemanju odgovornosti ter sodelovanju pri poslovnem uspehu. S tem pa seveda ne mislim, da se je treba zavzemati za nove odnose samo zato, ker je to zapisano v ustavi ali ker je taka politična odločitev. Nasprotno. Trdno sem prepričan, da bomo samo z uveljavitvijo takih novih odnosov lahko uspešno nasprotovali tržni stihiji in čimprej zmanjšali potrebo po državnem intervencionizmu, ki je danes prav na področju tržišča še močno prisoten. Gre torej za akcijo, ki ima tudi globoko ekonomsko utemeljenost, če sem uvodoma rekel, da soglašam z oceno, da na tem področju nismo napravili vsega, kar bi lahko, pa moram hkrati ugotoviti, da je do določenih premikov v odnosih med proizvodnjo in trgovino v zadnjih letih le prišlo. Tako smo bili priče številnim integracijskim procesom, ko so se združevale trgovinske in proizvodne pa tudi druge organizacije, čeprav takrat odnosi znotraj teh združenih organizacij še niso bili zasnovani na načelu čistih računov, pa je prišla pri delovnih kolektivih, ki so se združevali, jasno do izraza zavest, da bodo združeni lažje premagovali probleme, ki se pojavljajo občasno v proizvodnji ali na tržišču. Prepričan sem, da bo ta proces z ustanovitvijo temeljnih organizacij združenega dela še hitrejši, kar nam že dokazujejo konkretni primeri na vseh območjih Slovenije. Prav tako lahko ugotovimo, da so v zadnjih letih vse bolj prisotne dolgoročnejše pogodbe med proizvodnjo in trgovino. Res je, da je interes za sklepanje dolgoročnejših pogodb glede na konkretno stanje v proizvodnji ali na tržišču enkrat manjši v proizvodnji, drugič pa v trgovini. Razlog za to je vsekakor treba iskati v dejstvu, da imajo te pogodbe še vse preveč elementov navadnih kupoprodajnih pogodb, manj pa elementov delitve skupaj doseženega dohodka in prevzemanja odgovornosti. Kot pozitivna stališča tesnejšega povezovanja proizvodnje in trgovine lahko štejemo tudi odločitve posameznih trgovinskih in proizvodnih organizacij o skupnih vlaganjih v proizvodnjo ali v trgovinske objekte. To, kar sem navedel, pa tudi drugi primeri kažejo, da se tako delavci v proizvodnji kot delavci v trgovini vse bolj zavedajo, da bodo z združevanjem dela in sredstev lažje premagovali težave in si skupno zagotovili hitrejši razvoj. Res pa je, da vse to še ne pomeni ustvarjanja novih odnosov med proizvodnjo in trgovino na načelih, ki izhajajo iz nove ustave. Mnenja sem, da gre pri ustvarjanju teh novih odnosov za dve fazi: za razčiščevanje vloge in položaja trgovine v našem družbenoekonomskem sistemu na področju enotnega trga v državi, hkrati pa gre tudi za skupno prizadevanje in nastopanje trgovine ter proizvodnje pri odpiranju in povezovanju proizvodnje in tržišča v Jugoslaviji. Zavedati se moramo, da je povezovanje ustavna zahteva tega časa. V preteklem letu smo naredili bistvene premike pri ustanavljanju temeljnih organizacij združenega dela in v odnosih med njimi. Po moji oceni smo tu največ napravili znotraj integriranih organizacij, ko smo lansko leto iskali rešitve za uveljavitev novih odnosov med temeljnimi organizacijami združenega dela proizvodnje in temeljnimi organizacijami združenega dela trgovinske dejavnosti. Prav gotovo bo praksa pokazala, da bodo tudi tu potrebne dopolnitve in spremembe, vendar so osnove novih odnosov dane in gre samo za njihovo dograjevanje. Manj uspešni pa smo vsekakor bili pri uveljavljanju novih odnosov med trgovinskimi in proizvodnimi organizacijami združenega dela, čeprav so bili že tudi tukaj napravljeni prvi koraki. Več organizacij združenega dela je že pripravilo osnutke samoupravnih sporazumov, ki vključujejo elemente iz ustave in o katerih že razpravljajo tako v proizvodnih kot v trgovinskih organizacijah. Brez dvoma pa je večje število organizacij, ki teh sporazumov še niso ponovile v proizvodnji ali obratno. Do tega smo lahko kritični, vendar se mi zdi, da stvari ne bi smeli reševati s preveliko

324

nervozo, marveč da je pri tem potrebno več načrtnosti, pa tudi zavzetosti in strpnosti. Edino, česar ne bi smeli v sedanjem trenutku dopustiti, je neaktivnost, pa naj gre za trgovinske ali proizvodne organizacije. Ko sem rekel, da moramo imeti več strpnosti, sem mislil na dejstvo, đa gre pri tem za vzpostavljanje povsem novih odnosov, za kar ne moremo nikjer iskati primerov, marveč jih moramo izoblikovati sami, opi-< rajoč se na sicer jasna določila ustave. To pa je vsekakor zahtevna naloga, saj moramo dosedanje odnose, ki so temeljili pretežno na načelu kupoprodaje, spremeniti v take, ki bodo temeljili na združevanju dela in sredstev. To pa seveda zahteva spreminjanje miselnosti, ki je še močno zakoreninjena tako pri delavcih v trgovini kot v proizvodnji, da je primaren samo položaj njihove organizacije, ne glede na dogajanja okoli njih. Spremeniti tako stanje pa ni enostavna naloga, ki jo lahko opravimo čez noč. Prav pri spreminjanju miselnosti je po moje nujna večja aktivnost članov zveze komunistov. Moramo čimprej doseči, da bodo tako delavci v proizvodnji kot v trgovini povsem jasno razumeli, da ni možen hitrejši in racionalnejši razvoj proizvodnje brez dobro organizirane trgovine in nasprotno. Prepričan sem, da smo s tem, ko smo v preteklosti po zahtevnosti podobne naloge uspešno rešili, dokazali, da smo sposobni realizirati tudi to nalogo. Mnenja sem, da bi morali zato v prvi vrsti analizirati odnose, ki smo jih že vzpostavili znotraj organizacij združenega dela med proizvodnimi in trgovinskimi temeljnimi organizacijami združenega dela in na teh izkušnjah graditi tudi nove odnose med organizacijami združenega dela trgovinske in proizvodne dejavnosti. Pri tem pa bi morali biti aktivni tudi pri določanju zakona, ki bo v skladu z načeli, zapisanimi v ustavi, podrobneje opredelil način in oblike združevanja dela in sredstev, način odločanja o skupni poslovni politiki ter skupno prevzemanje odgovornosti in načela za delitev skupno doseženega dohodka. Zdi se mi, da je ta naloga pomembna, vendar pa priprave in razprave o tem zakonu ne bi smele biti opravičilo za čakanje. Nasprotno, z večjo zavzetostjo bi morali nadoknaditi to, kar smo zamudili in s tem prispevati k čimprejšnji realizaciji takih odnosov med proizvodnjo in trgovino, ki bodo omogočali racionalno izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti in s tem zagotavljali večji dohodek, kar je v interesu tako delavcev v proizvodnji kot delavcev v trgovini. Večji dohodek in s tem izboljšanje standarda pa je cilj, h kateremu težimo. Nobena naloga, ki bi jo morali za to opraviti, ne bi smela biti pretežka, zlasti ne za člane zveze komunistov.

ALBINA TOŠESKA (Metlika) Na območju Dolenjske je naj intenzivnejša gospodarska panoga tekstilna industrija, kjer se v glavnem razvija konfekcijska proizvodnja, ki zaposluje relativno veliko število predvsem nekvalificirane ženske delovne sile, saj je bilo v letu 1973 v tekstilni industriji 19 odstotkov vsega v gospodarstvu zaposlenega prebivalstva na Dolenjskem. Čeprav število zaposlenih v tej panogi zadnjih pet let hitreje narašča kot v celotnem gospodarstvu, se ta tendenca ne odraža enakovredno glede na povečanje tekstilne industrije, ki znaša leta 1973 14 odstotkov celotnega gospodarstva. Posebej pa velja za leto 1973, ko je tekstilna industrija občutila znatno večje težave kot ostalo gospodarstvo. Stabilizacijski ukrepi v Jugoslaviji ter monetarne spremembe na svetovnem trgu so v večji meri vplivali na tekstilno industrijo kot na ostalo gospodarstvo predvsem zato, ker je naša veja gospodarstva nujno vezana na 90 procentni uvoz repromateriala. Ker cene surovin intenzivno naraščajo, se zaradi kupne moči prebivalstva ne morejo prenesti na prodajne cene, zato se občutno slabša položaj tekstilne industrije, povečujejo se tudi obremenitve. Če-

325

prav govorimo od gospodarske reforme leta 19S5 o razbremenitvi gospodarstva, prispevki nenehno rastejo. Tako je na Dolenjskem skupna stopnja obremenitve na bruto osebne dohodke v lanskem letu znašala poprečno 33 odstotkov, za leto 1974 pa bo znašala po dosedanjih ocenah približno 41 odstotkov. Prav tako so se povečali prispevki za manj razvita področja. Tekstilna industrija v drugih republikah je obremenjena z znatno manjšim odstotkom obveznega posojila. V Sloveniji se je v lanskem letu zvišala stopnja prispevka z 1,3 odstotka na 3 odstotke in se s tem izenačila z ostalim gopodarstvom. Ker se število zaposlenih v tekstilni Industriji na Dolenjskem intenzivno povečuje, se hkrati ne razvijajo druge panoge gospodarstva, kar vodi v enostransko strukturo zaposlenih na tem področju. Ta problem je najbolj pereč na območju metliške občine, kjer je celotna zaposlenost v tekstilni industriji kar 77 odstotkov, od tega 80 odstotkov žensk. Ta odstotek zgovorno kaže, da so ženske nosilci družinskega standarda, in to s poprečno nizkimi osebnimi dohodki, kar negativno vpliva na socialno varnost prebivalstva. Iz tega je razvidno, da je tekstilna industrija na področju Dolenjske predimenzionirana in bo nujno v bodoče treba več investirati v takšno vrsto dejavnosti, kjer bo možno zaposliti presežek moške delovne sile, ki sedaj išče delo v veliki meri zunaj naših meja. Popolnoma se moramo zavedati, da smo v času, ki od nas zahteva združevanje sredstev in proizvajalnih sil ter mobilizacijo vseh družbenih dejavnikov pri uresničevanju akcije za stabilizacijo našega gospodarstva. Veliko je še primerov, da vsak po svoje trgujemo s tujimi partnerji, sklepamo pogodbe o uvozu in izvozu in končno tudi potujemo in trošimo vsak po svoje. Takšno poslovanje gotovo ne koristi našim interesom. Menim, da imamo dovolj izkušenj iz preteklosti, kako smo delali in kako ne bi smeli delati, zato je nujno, da si zastavimo naloge čimbolj konkretno in da smo pri njihovem izvrševanju dosledni. Sodelovanje na področju uvoza in izvoza pa je po našem mnenju nujno, če hočemo obdržati in razvijati svoje proizvodne programe. Vsaka temeljna organizacija združenega dela ne more imeti svojega znanstvenega inštituta za tehnologijo in bodoča investicijska vlaganja. Postavlja se tudi vprašanje planiranja, politike cen, načrtovanja kadrov itd. Položaj, v katerem smo, je takšen, da je potrebno hitrejše medsebojno sodelovanje in povezovanje v dolenjski regiji in v celotnem slovenskem prostoru. Pri združevanju delovnih organizacij sodelujejo in z vsemi pravicami odločajo delovni ljudje neposredno. Ti odločajo tudi o sadovih svojega dela, o vključevanju v mednarodno delitev dela in o vseh temeljnih vprašanjih našega družbenoekonomskega in političnega sistema. Relativno maloštevilne organizacije ZK so v tej smeri doslej premalo storile, premalo so sredi samoupravnih in družbenopolitičnih tokov. Pri razvijanju novih kolektivov z nizko poprečno starostjo zaposlenih imajo člani in organizacija zveza komunistov obilo konkretnih nalog. Kadrovski potencial območja pa se prehitro osipa, da bi bil tako družbeni kot gospodarski razvoj še naprej enako intenziven in bolj usklajen kot doslej.

ŠTEFAN KOROŠEC (Celje) Pred našo celotno družbo, zlasti pa zvezo komunistov, stojijo pomembne naloge v nadaljnjem boju za preobrazbo naše družbe. V svoji razpravi želim omeniti le dve, ki sta izredno pomembni ali, kot je dejal tovariš Popit v svojem uvodnem referatu, predstavljata temeljno smer delovanja Zveze komunistov. To sta boj komunistov za nadaljnji razvoj samoupravnih odnosov in nekateri problemi krepitve materialne osnove. Nadaljnji proces preobrazbe naše družbe zahteva od vseh komunistov popolno sodelovanje pri uresničevanju ustave. Vsebinska in or-

oanizacijska opredelitev oblikovanja novih družbenoekonomskih odnosov v združenem delu je poleg ustave opredeljena tudi v kongresnih dokumentih. Jasno je, da se po formalnem ustanavljanju temeljnih organizacij združenega dela boj za vsebinsko uveljavitev ustavnih intencij šele začenja. Boj za razvoj samoupravnih odnosov je naloga vseh komunistov, vendar v praksi ni vedno tako. Priznati moram, da so pri konkretizaciji sprejetih načel in stanju konkretnih rešitev tudi objektivne težave in problemi, ki izvirajo iz protislovij naše družbe in tudi pomanjkanja izkušenj. Vendar gre v teh primerih za iskanje rešitev in ustvarjalnost. Kot je bilo poudarjeno že v uvodnem referatu, je danes težko podati oceno, kakšni so resnični vsebinski premiki na področju samoupravnih odnosov po ustanovitvi temeljnih organizacij združenega dela. Ocena je v veliki meri odvisna od izhodiščnih kriterijev in upoštevanja časovnih razsežnosti. Menim, da moramo pri tem upoštevati tudi dejstvo, da so spremembe povzročile globlji poseg v organizacijsko strukturo in organizacijo dela kakor tudi na kadrovsko področje. Na to pa nismo bili dovolj pripravljeni. To moramo upoštevati in biti realni v pričakovanjih, če bi skušal dati splošno oceno med preteklim in sedanjim stanjem, lahko na osnovi konkretnih spoznanj trdim, da so dosežene pomembne spremembe, ki so prišle najbolj do izraza pri sprejemanju odločitev na zborih delovnih skupnosti. Zbori delovnih skupnosti z neposrednim odločanjem delavcev predstavljajo dejansko novo kvaliteto, v kateri se oblikujejo novi odnosi. Gre za večjo zavzetost, kritičnost in odgovornost pri sprejemanju odločitev in tudi energičen nastop delavcev proti destruktivni kritiki posameznikov. To se mi zdi izredno pomembno zaradi tega, ker na posameznih destruktivnih nastopih gradijo nekateri tezo o primitivnosti, o čemer je tekla beseda že včeraj. Poleg teh pozitivnih, pomembnih premikov, so prisotni tudi pojavi, ki zaviralno vplivajo na intenzivnost spreminjanja samoupravnih odnosov. Ti vzroki imajo različne izvore; so formalno-tehnične narave, so posledica slabe koordinacije pri usklajevanju pogledov in stališč, staro klasično administriranje brez racionalizacije, zmanjševanje števila članstva delavskih svetov v temeljnih organizacijah združenega dela in tudi v komisijah. Imamo primere, kjer imajo komisije samo po tri člane in lahko določene negativne tendence pridejo do izraza. In drugič, sklop idejnih divergenc, ki predstavlja nadaljevanje tehno-birokratskih tendenc, vendar z novimi oblikami in metodami, za katere je značilno vztrajanje pri delitvi dela na posameznike ali grupe, ki naj skrbijo za gospodarjenje in ekonomiko, drugi pa naj se bojujejo za vsebinsko uveljavitev ustave in razvoj samoupravnih odnosov. Za takšnimi stališči se skrivajo osebni interesi zadržati obstoječe odnose, kolikor se največ da, ali pa pričakovanje, da TOZD ne bodo zaživele v polnem smislu. Po kratkem obdobju se že javljajo želje po dopolnjevanju samoupravnih sporazumov v smislu organizacijske in kapitalne krepitve podjetja. Menim, da moramo prav tem tendencam in pojavom posvetiti pozornost in njihove nosilce identificirati. V tem primeru gre za zmanjšano ustvarjalnost in kreativnost kot faktor, ki vpliva na intenzivnost vsebinskih sprememb, zlasti še takrat, če je to povezano tudi z določenim oportunizmom. Druga naloga, o kateri želim govoriti, je boj za hitrejši razvoj materialne baze. To vprašanje je povezano z aktualnimi problemi našega gospodarstva in razvojnimi cilji. Gra za stabilizacijo gospodarskih gibanj ter uravnovešen in stabilen gospodarski razvoj. V resoluciji so opredeljeni vsi glavni dejavniki, ki vplivajo na stabilnost gospodarstva. Iz te opredelitve lahko povzamemo, da je uspešnost boja za stabilizacijo odvisna od nas vseh, od produktivnosti, varčevanja in delovne storilnosti, ukrepov tekoče ekonomske politike, usklajenosti kratkoročnih in dolgoročnih ciljev in učinkovitega funkcioniranja ekonomskega sistema, ali kot je tov. Marinc včeraj dejal, od trdnosti našega ekonomskega

327

sistema. Zavedati pa se moramo, da v procesu nestabilnih gospodarskih tokov vsi faktorji ne delujejo z enako intenzivnostjo. To pa moramo upoštevati pri oblikovanju politične in gospodarske strategije. Po mojem prepričanju je eden od faktorjev z izjemnim pomenom področje investicij; ne gre le za problem inflatornega investiranja, temveč tudi izvore strukturne inflacije, za problem zaposlenosti; in na koncu investicije: so ena od glavnih komponent gospodarskega razvoja. Zato moramo opredeliti naš odnos do prostornega, časovnega in strukturnega usklajevanja investicij. Pri tem pa moramo izhajati iz dejstva, da so delovni ljudje v TOZD nosilci razširjene reprodukcije. Opredeliti moramo jasne kriterije pri investicijskem odločanju: — za cilje bodoče investicijske politike, ki jih je opredelil tov. Popit včeraj v svojem uvodnem referatu (energetika, infrastruktura, surovinska baza in tehnologija) — za usklajenost investicijske in ekonomske politike, — za sinhronizacijo investicijske politike. — Cilji in kriteriji morajo izhajati iz srednjeročnih razvojnih programov, prav tako pa tudi iz stališč, ki bodo opredeljena v kongresnih materialih. Nekatere od teh elementov najdemo v srednjeročnem programu razvoja. Vendar moramo napraviti še korak naprej, s konkretno akcijo moramo zagotoviti usklajenost investicij in preprečiti nadaljnje negativne gospodarske tokove, ki bodo prišli še bolj do izraza zaradi neučinkovitih naložb družbenih sredstev. To usklajevanje pa lahko dosežemo — z nadaljnjim povezovanjem našega gospodarstva, — z jasno predeljenim načinom in postopkom pri sprejemanju investicijskih odločitev, ki mora vključevati tudi element usklajevanja, — z definiranjem kriterijev pri sprejemanju investicijskih odločitev, ki morajo vključiti tudi sodobne znanstvene metode, — z razvojem višjih oblik samoupravljanja, v katerih bodo zagotovili sporazumevanje, dogovarjanje neposrednih nosilcev razširjene reprodukcije. — Dokončno moramo izdelati sistem razširjene reprodukcije ter ga uveljaviti v praksi, o čemer je že danes govoril tov. Dragan. Na koncu še nekaj besed, s katerimi želim opozoriti na vprašanje naše vključitve v mednarodno menjavo. Naša sposobnost vključitve v mednarodno menjavo je odvisna v veliki meri od produktivnosti. Doseči moramo takšno stopnjo produktivnosti, da se bomo sposobni enakopravno vključiti v mednarodno blagovno menjavo. V resoluciji je zapisano, da moramo pri vključevanju v mednarodno menjavo izhajati iz marksistične analize stanja v posameznih deželah, zlasti v deželah v razvoju. To stališče podpiram. Menim, da mora služiti kot osnova pri opredeljevanju še nekaterih kriterijev naše sedanje in bodoče vključitve v mednarodno blagovno menjavo. Zlasti moramo upoštevati dvoje: spremembe, ki jih v zadnjem obdobju zasledimo v mednarodnih trgovinskih odnosih, zlasti v spreminjanju odnosov med razvitimi in nerazvitimi, za kar ima nedvomno pomembno zaslugo tudi alžirska konferenca neuvrščenih. Gre za globlje spremembe in večjo intenzivnost procesa ekonomske dekolonizacije. In drugič, v celotnem našem povojnem razvoju nismo imeli stalnih konkretnih kriterijev, oz. smo jih spreminjali za vključevanje v mednarodno blagovno menjavo. Spreminjali smo jih hkrati z našim družbenoekonomskim razvojem in spremembami v zunanjem svetu v posameznih obdobjih. Zato menim, da moramo v sedanjem obdobju preanalizirati naše kriterije in izhajati predvsem iz sledečega: — marksistične analize stanja, — celovitosti blagovne menjave, — dolgoročnosti poslovnih odnosov, — odprtosti in likvidnosti. Na koncu ne smemo zanemariti tudi družbenopolitičnega vidika in pomembnosti tega kriterija pri vključevanju v mednarodno blagovno menjavo. S tem sem želel predvsem opozoriti na pomembnost analize kriterijev za našo vključitev v mednarodno menjavo, ki jo pogojujejo globlje gospodarske spremembe v zunanjem svetu, kakor tudi potreba po drugačnem nastopu naših proizvajalcev na tujem tržišču.

328

ŽIVKO PREGL (CK ZKS) Analize in ocene družbenih in gospodarskih dogajanj v naši družbi v novejšem času navajajo kot enega temeljnih vzrokov za probleme, s katerimi se na tem področju srečujemo, pomanjkljivosti sistema družbenega planiranja, ki ni bil dovolj skladen z aktualnimi družbenoekonomskimi odnosi in ki ni v zadostni meri predstavljal obveznosti družbe za spoštovanje lastnih razvojnih odločitev. Tudi v javni razpravi o ustavnih dokumentih ter v gradivih za kongrese zveze komunistov so delovni ljudje podčrtali potrebo po večji uveljavitvi samoupravnega in družbenega planiranja, ki je temu primerno pomembno mesto dobilo tudi v novih ustavah SFRJ ter SRS ter v resolucijah za 7. kongres ZKS. Vzrokov za to je več: gospodarske težave, pogojene zlasti s strukturnimi neskladji (zaostajanje energetike, kmetijstva, prometa, modernizacije industrije, strokovnega šolstva itd.), s stihijo nerazvitega trga na eni ter z ne dovolj premišljenimi in kratkoročno ter enostransko usmerjenimi državno-administrativnimi posegi na drugi strani, dialogi med gospodarstvom in t. i. »potrošno sfero« oziroma družbenimi dejavnostmi itd. so nas neusmiljeno opozarjali, da brez smotrnega usmerjanja gospodarskega in družbenega razvoja ne bo mogoče uresničiti ciljev, ki si jih v tem obdobju in dolgoročno zastavljamo. Liberalizem kot ideologija tehnokracije je našel svojo materialno osnovo ravno v splošni družbeni neorganiziranosti, v razbitosti na tisoč »majhnih vrtičkov«, v iniciativi posameznih delovnih organizacij in posameznikov na račun družbenih interesov in potreb, tu pa so črpali argumente tudi zavezniki trših, tudi birokratsko-etatističnih rešitev. Dovolj razlogov je za to, da komunisti obravnavamo razvijanje sistema samoupravnega in družbenega planiranja kot eno svojih centralnih nalog v prihodnjem obdobju. Zato so dani že mnogi potrebni pogoji. Analize preteklih družbenih planov in planov združenega dela, ki so izražali napredne družbene razvojne težnje, kažejo, da kljub svojemu pomenu in kvaliteti v glavnem niso bili zadovoljivo uresničeni, saj je dejansko usmerjanje družbenih sredstev za reprodukcijo — eden temeljnih vzvodov uresničevanja planskih ciljev — pogosto potekalo na podlagi drugačnih odločitev, često nasprotnih družbenim usmeritvam. Ustavne rešitve na področju združevanja dela in sredstev pa terjajo odločilen vpliv delavskega razreda na vsa družbena sredstva za reprodukcijo ne glede na to, na kateri ravni in za kakšne namene se združujejo. Delavci, ki ta sredstva ustvarjajo, morajo biti tudi nosilec in usmerjevalec razvoja. Pri tem se cilji posameznikov in interesi celotne družbene skupnosti vse bolj stapljajo, vzajemno vplivajo in usklajujejo. Uresničevanje ustavnih določb o položaju delavca v združenem delu in celotni družbi je zato naša prva naloga pri oblikovanju sistema planiranja na samoupravnih osnovah. Prav takšno planiranje, to je delavčevo odločanje o razvojni perspektivi svojega delovnega in življenjskega okolja in sebe v njem, pa je pogoj uveljavljanja samoupravne vsebine v konkretnih družbenoekonomskih razmerjih. Očitno je tudi, da družba, ki je na ključnih področjih svojih dejavnosti še slabo organizirana in nepovezana, ne more uspešno oblikovati in uresničevati skupnih razvojnih ciljev. Zato moramo komunisti nadaljevati začeto pobudo pri povezovanju združenega dela v sferah materialne proizvodnje in družbenih dejavnosti in njunega medsebojnega povezovanja; organizacije združenega dela, sestavljene organizacije združenega dela, poslovna združenja in skupnosti, samoupravne interesne skupnosti, samoupravni sporazumi nudijo obilo pestrih možnosti oblikovanja in usklajevanja skupnih razvojnih programov ob ključnem vplivu delavca v temeljni organizaciji združenega dela. V SR Sloveniji so se na mnogih področjih že oblikovala številna pomembna razvojna jedra, ki

329

so sposobna nositi proces razširjene reprodukcije na samoupravnih osnovah. Upoštevati pa je treba, da gre za stalen proces organiziranja združenega dela, v katerem moramo komunisti težiti za neprestano nastajanje sposobnih, življenjskih, na resničnih interesih delavskega razreda ter potrebah družbene reprodukcije slonečih povezav in integracij. Vzpodbujati je treba oblikovanje skupnih konceptov razvoja, dogovarjanje o tehnološki specializaciji proizvodnje, koordinirano načrtovati in izvajati investicijske naložbe, združevanje sredstev temeljnih organizacij združenega dela za skupne naložbe v proizvodne zmogljivosti, v prodajne in servisne obrate in v raziskave in razvoj glede uveljavljanja novih tehnologij in izdelkov, usklajevanje proizvodnje v smislu optimalne izrabe kapacitet, dogovarjanje pri odpravljanju ozkih grl v proizvodnji, skupno programiranje kadrov in še druge funkcije v okviru planiranja razvoja. V našo zavest mora prodreti spoznanje o nujnosti in pomenu povezovanja ter združevanja konceptov razvoja na samoupravnih osnovah, izhajajoč iz ekonomskega interesa in solidarnosti. Utrjevanje delegatskega sistema v političnem organiziranju naše družbe je pot za zagotovitev takšne vsebine družbenih planov, ki bo v največji meri izražala interes in odgovornost delovnih ljudi in občanov za svoj in skupen družbeni razvoj. Tako bodo neposredno prišle do izraza razvojne težnje delovnih ljudi in občanov glede oblikovanja pogojev gospodarjenja, glede zadovoljevanja njihovih materialnih, socialnih, kulturnih in drugih potreb. Mehanizem samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja pa je poleg poslovnih odnosov na dolgoročnih osnovah sredstvo, s katerim moramo zagotavljati usklajenost razvojnih ciljev posameznih nosilcev, je pa tudi jamstvo uresničevanja širših družbenih ciljev. Dejstvo, da komunisti in naša družba v celoti posvečamo vse večjo pozornost samoupravnemu in družbenemu planiranju, samoupravnemu sporazumevanju in družbenemu dogovarjanju, seveda nikakor ne pomeni, da gojimo iluzijo, da je možno in smotrno s sporazumevanjem, dogovarjanjem in planiranjem nadomestiti tržne zakonitosti. Gre za to, da moramo tržno stihijo omejiti, jo »osedlati«. Na zadnji stopnji naše družbenoekonomske razvitosti moramo vlogo trga izkoristiti v smeri dvigovanja produktivnosti dela, iskanja racionalnih odločitev, vključevanja v mednarodna tržišča itd. Zato se bomo morali v konkretni akciji spopadati z vsemi tistimi pojavi, ki bodo skušali samoupravno in družbeno planiranje izrabiti za oblikovanje raznih monopolov, ki ne bi vodili k najbolj racionalnim in najnaprednejšim rešitvam pri oblikovanju našega družbenega razvoja. V okviru prizadevanj za realizacijo ustavnih odnosov imamo komunisti vrsto nalog, ki se neposredno nanašajo na oblikovanje sistema samoupravnega in družbenega planiranja. Tekoče plansko obdobje (1971—1975) se izteka. Mnoge planirane cilje v okviru SRS in SFRJ smo v osnovi uresničili. Veliko dela pa nas še čaka. Ce naj plansko obdobje 1976—1980 začnemo v vsakem oziru pripravljeni, s čimbolj razčiščenimi in usklajenimi razvojnimi koncepti in z realnimi možnostmi za uresničitev planiranih ciljev, bo treba družbene plane SRS in SFRJ sprejeti konec leta 1975. Temu ustrezno bodo seveda morali biti sprejeti tudi družbeni plani občin, plani in programi krajevnih skupnosti ter plani v združenem delu, če naj bodo družbeni plani SFRJ, SRS, občin, plani v krajevnih skupnostih in združenem delu resničen dogovor delovnih ljudi, plod razvojnih razmišljanj delavskega razreda in rezultat samoupravnega usklajevanja različnih interesov, potreb in ciljev, je treba z delom začeti čimprej. Uresničiti moramo obveznost, da mora imeti svoj plan vsak samoupravni nosilec tako na področju združenega dela kot na področju družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnosti. Osnovo pla-

330

nov na posameznih ravneh in področjih družbenega delovanja morajo tvoriti plani temeljnih organizacij združenega dela ter plani in programi krajevnih skupnosti. Na tej osnovi in upoštevaje globalne ocene razvojnih možnosti je treba oblikovati skupno politiko razvoja v širših asociacijah združenega dela in družbenopolitičnih skupnostih. Da bi omogočili pravočasno usklajevanje, je potrebno z oblikovanjem planov začeti na vseh ravneh hkrati, in to čimprej. Potrebna bo tudi določena zavestna družbena disciplina in odgovornost, saj sicer novih načel samoupravnega planiranja ne bomo zlahka uveljavili. Podatki kažejo, da je od 60 slovenskih občin za tekoče plansko obdobje oblikovalo predloge svoijh srednjeročnih planov oziroma jih dokončno sprejelo le približno 50 odstotkov občin. Zagotoviti bomo tudi morali usklajenost planskih obdobij, pri čemer nam služijo kot osnova 5-letna obdobja, skladna z obdobji družbenega plana SFRJ. To seveda ne pomeni, da bomo vsakih 5 let začeli našo diskusijo o razvoju povsem znova, kajti vseh razvojnih odločitev ni mogoče razvrstiti tako, da bi jih sprejemali točno v teh rokih. Uresničevanje raznih projektov v združenem delu praviloma ne sovpada s 5-letnimi obdobji, predvidenimi za oblikovanje planov. Osnovo našega sistema planiranja mora zato predstavljati kontinuirano planiranje, saj gre za trajen proces. O naši razvojni perspektivi moramo razmišljati v vsakem trenutku. Pač pa moramo vsakih 5 let razgrniti celotno politiko razvoja in razvojnih odločitev, sprejeti nove za področja, kjer jih še nimamo ter preveriti v preteklosti sprejete. V tem smislu morajo torej ustrezni segmenti projektov, ki ne sovpadajo s predvidenimi 5-letnimi planskimi obdobji, najti svoje mesto tudi v srednjeročnih 5-letnih planih združenega dela in družbenopolitičnih skupnostih. Potreba po oblikovanju planov pri vseh nosilcih bo zastavila veliko nalog na področju družbenih dejavnosti, kjer dosedanja proračunska logika in proračunski načini financiranja organizacijam združenega dela na tem področju niso v zadostni meri narekovali in omogočali razvojnega planiranja. Prav izkušnje iz oblikovanja družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov za financiranje skupne in splošne porabe v SR Sloveniji za letošnje leto kažejo, da bodo plani razvoja družbenih dejavnosti vse bolj pogoj za njihovo normalno delovanje in za njihovo stabilno in trajnejše financiranje. Naslednja, povsem konkretna naloga nas obvezuje, da dosežemo spoznanje o nujnosti celovitega planiranja. Plani v združenem delu se ne morejo več omejevati zgolj na klasične »podjetniške« plane, temveč morajo vsebovati celoto odnosov, ki nastajajo in se razvijajo v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela. To pomeni, da morajo plani v združenem delu vsebovati ne le problematiko materialnega razvoja, temveč tudi perspektivo razvoja socialnih pogojev za delo in življenje delovnih ljudi. V tem delu se morajo torej ukvarjati tudi s problematiko splošnega izobraževanja, zaposlovanja, kulturnega in športnega udejstvovanja, otroškega varstva itd. Del teh dejavnosti bodo organizacije združenega dela izvajale same, deloma pa bodo potrebe po njih zadovoljevale z menjavo dela v okviru samoupravnih interesnih skupnosti, za kar morajo tudi oblikovati svojo razvojno politiko. Kompleksno planiranje tudi terja, da sleherno plansko odločitev pretehtamo tudi s prostorskega vidika. Celovito, kompleksno planiranje mora potemtakem postati ena temeljnih funkcij združenega dela, v katero morajo biti delavci neposredno vključeni. Pri organizaciji takšnega procesa bo imela še zlasti veliko nalog gospodarska zbornica, ki se bo morala temu primerno organizirati, še posebej pa razvojni nosilci, ki so se v združenem delu že oblikovali oziroma nastajajo. Izpopolniti bo potrebno družbeni informacijski sistem, ki mora upoštevaje načela usklajenosti, učinkovitosti, ažurnosti in ekonomičnosti oskrbovati združeno delo in družbenopolitične skupnosti s podatki in

331

tako prispevati k pravočasnemu načrtovanju in predvidevanju razvoja ter medsebojnemu usklajevanju posameznih planov. Za učinkovito planiranje na vseh ravneh in področjih bo potrebno razviti usposabljanje ustreznih kadrov, kajti preteklo zanemarjanje vloge planiranja je povzročilo, da so to področje zapustili mnogi sposobni in zavzeti kadri ter si poiskali novo delovno in strokovno usmeritev, pa tudi sicer je tovrstnih kadrov še premalo. Na vseh ravneh bo potrebno okrepiti ustrezne planske službe. Čas, ki je na razpolago je kratek. Zato je nujno, da se politične akcije nemudoma lotimo. Oblikovanje razvojnih programov in mobilizacija sil v tej smeri mora biti jedro družbenoekonomske problematike in temeljna vsebina aktivnosti zveze komunistov, SZDL, sindikatov in drugih organiziranih družbenih sil. Zveza komunistov mora biti prisotna v vseh razpravah o vlogi in vsebini planiranja ter o planskih dokumentih in tako zagotoviti svoj odločilen vpliv na vsebino planskih dokumentov. Poleg tega si bo morala prizadevati za demokratično proceduro oblikovanja in sprejemanja planov združenega dela in družbenih planov na vseh ravneh. Tudi v socialistični zvezi bomo imeli komunisti v tej zvezi veliko nalogo, saj bo SZDL nosilec javne razprave o družbenih planih, ki so najširši dokumenti o razvoju naše družbe. Komunisti v sindikatih pa bomo morali poskrbeti, da bodo v razpravah o planih združenega dela prišli delavci do odločilne besede. Prav konsolidacija političnih razmer po 21. seji predsedstva ZKJ, po pismu tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ ter 29. seji CK ZKS ter krepitev zveze komunistov in vseh naprednih subjektivnih sil v tem obdobju pa nam zagotavljajo, da bomo v vseh družbenih okoljih akcije za oblikovanje samoupravnega planiranja uspeli pravilno zastaviti in uspešno uresničevati.

EDO ZORKO (Lenart) Sedanji kongres poteka v obdobju velikih ekonomskih pretresov svetovnih razsežnosti, ki nujno vplivajo tudi na ekonomska gibanja v naši državi in povzročajo številne razvojne probleme, katerih reševanje je dominantna skrb tekoče ekonomske politike tako v SFRJ kot SRS. V tem toku družbenoekonomskega življenja je nekoliko težje prezentirati problem razvoja manj razvitih območij v SR Sloveniji ter se zavzemati za še bolj učinkovite ukrepe za hitrejši razvoj teh območij. Zato s še večjim zadovoljstvom ugotavljamo, da je predlog resolucije o delu, ki določa politiko zveze komunistov do razvoja manj razvitih območij v naslednjem obdobju, sestavljen skladno z našimi interesi, saj so naloge v tem pogledu jasno oblikovane in zahtevajo celovito angažiranje vseh dejavnikov, od organov skupščin in družbenopolitičnih organizacij, gospodarskih organizacij in njihovih združenj, bank, do samoupravnih interesnih skupnosti in seveda dejavnikov na manj razvitih območjih samih. Takšen tekst predloga resolucije je dobil med komunisti v občini pa tudi med drugimi delovnimi ljudmi, zlasti pa tudi med delavci na področju družbenih dejavnosti, vsestransko podporo. Ko danes na kongresu tako jasno deklariramo nadaljevanje politike pospešenega razvoja manj razvitih območij, se spomnimo, da sta šele VI. kongres ZKS in nato 1. seja konference zaorala ledino pri oblikovanju te politike. VI. kongres in 1. seja konference sta prav gotovo mejnika pri spoznanju, da v Sloveniji obstajajo manj razvita območja in da je ta območja potrebno pospešeno razvijati. Na podlagi platforme, ki jo je določila zveza komunistov in druge družbenopolitične organizacije, so bili sprejeti zakonski in drugi ukrepi, ki so določili osnovne pogoje za angažiranje celotne slovenske družbe

332

in manj razvitih območij samih, za postopno in celovito družbenoekonomsko preobrazbo zaostalih območij v Sloveniji. Tako kot v mednarodnih in državnih okvirih, je tudi v naši ožji domovini reševanje zaostalih območij povzročilo eno najtežjih družbenih akcij, saj pospeševanje razvoja takšnih območij pomeni solidarnostno prelivanje sredstev iz razvitih središč v agrarne predele Slovenije. Ob tem je normalno, da smo bili in smo še priče številnih bolj ali manj prikritih odporov posameznih okolij proti politiki, ki jo je prva sprejela prav ZK. Ne glede na takšne odpore in tudi sistemske pomanjkljivosti dosedanji rezultati potrjujejo pravilnost pristopa k reševanju tega vprašanja, saj se v osnovnih družbenoekonomskih kategorijah problem manj razvitih vendarle začenja bistveno ožiti in ni več tako zaostren. Predvsem so se uspešno pokazali ukrepi za pospeševanje gospodarskega razvoja na teh območjih, kar se kaže zlasti v stopnji rasti družbenega proizvoda in števila zaposlenih. Družbeni proizvod se je v 11 nerazvitih občinah že v letu 1972 povečal za 33,5 odstotka, kar je za 10,4 indeksne točke več kot v povprečju SRS. Za leto 1973 žal še ni podatkov, vendar ocenjujemo, da so gibanja prav tako ugodnejša kot v republiškem povprečju. To kažejo tudi podatki o številu zaposlenih, ki so se v manj razvitih občinah v letu 1973 povečali za 6 odstotkov, kar je za 2,5 odstotka več kot v slovenskem povprečju. Ob takšnih gibanjih seveda še ne moremo biti povsem zadovoljni, saj so obstoječi disproporci izredno veliki in bo potrebno dolgoletno pospešeno razvijanje teh območij, da bi se začele absolutne razlike v razvitosti bistveno zmanjševati. Potrebno je tudi poudariti, da se je pri pospeševanju gospodarskega razvoja pokazala velika pomanjkljivost v tem, da niso bila dovolj angažirana in družbeno podprta večja podjetja pri ustanavljanju dislociranih obratov, ki bi sicer s svojim kadrovskim potencialom lahko največ pripomogli k hitrejšemu gospodarskemu razvoju manj razvitih območij. Zato je zelo pomembno, da predlog resolucije zavezuje na prvem mestu organizacije združenega dela, da se morajo vključiti v razvojne naloge na manj razvitih območjih. O uspehih na področju družbenih dejavnosti ne bi posebej govoril, ker bodo o tem lahko spregovorili kaj več razpravljalci, ki so se specialno pripravili za razpravo o razvoju teh področij. Poudaril pa bi pomen izgradnje infrastrukturnih objektov, za katere lahko rečemo, da so dobili v vseh srednjeročnih programih republiških skladov oz. interesnih skupnosti, v okviru razpoložljivih sredstev seveda, prednost na manj razvitih območjih, tako kot predvidevajo vsa družbenoekonomska izhodišča. To zlasti velja za modernizacijo regionalnih cest in gradnjo objektov za oskrbovanje z vodo. Ko analiziramo dosežene uspehe in zastavljene akcije, pa ne moreremo mimo dejstva, da je razvoj posameznih manj razvitih občin oz. območij pogojen z dosedanjo stopnjo razvoja, kar otežuje reševanje problema zlasti v manj razvitih območjih. Eno izmed sistemskih neskladij pri pospeševanju teh območij je v tem, da je pomoč širše družbene skupnosti za vse manj razvite občine domala linearna in torej ne upošteva doseženega stanja v razvitosti, ki je tudi med manj razvitimi območji samimi dokaj različna Zato sodimo, da je potrebna večja diferenciacija pri pristopu k reševanju razvoja manj razvitih območij in občin, zlasti pri zagotavljanju sredstev za razvoj gospodarske in negospodarske infrastrukture ter vzporedno s tem tudi splošne skupne porabe. Nadalje predlagamo, naj bi razni sistemski ukrepi, bodisi v zveznem bodisi v republiškem merilu upoštevali obstoj manj razvitih območij tudi v naši republiki, tako kot se to upošteva v državnem merilu. Pri tem mislimo zlasti na možnost najemanja kreditov za gradnjo infrastrukturnih objektov, katerih v večini manj razvitih območij brez kre-

333

ditnih sredstev dejansko ni možno graditi. Pripominjamo, da so občani pripravljeni zbirati za gradnjo teh objektov sorazmerno veliko lastnih sredstev, vendar je potrebna pri tem določena soudeležba, ki pa se lahko zagotovi le s krediti. Občina brez zgrajene infrastrukture ne more razvijati gospodarstva, zlasti pa ne more pritegovati večjih podjetij iz industrijskih centrov, da bi ustanavljali proizvodne in druge gospodarske objekte. V predlogu resolucije so dokaj optimistično ocenjene nadaljnje naloge pri odpravljanju razlik med mestom in vasjo. Ob tem pa niso dani možni materialni okviri za takšno oceno. Ko to poudarjam, izhajam iz vsakoletne prakse, da se v pogojih inflacije po eni strani in izvajanja politike stabilizacije po drugi postavlja vedno znova vprašanje, kje najti dovolj sredstev za pomoč manj razvitim območjem pri investicijski izgradnji osnovnih šol, telovadnic, vrtcev, zdravstvenih objektov, pa tudi za tekoče delovanje teh ustanov. V procesu nastajanja solidarnosti na osnovah družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja se nam zdi tudi pretirano poudarjeno stališče nekaterih republiških predstavnikov, da moramo v tej fazi družbenega razvoja žal nekoliko zanemariti vzgojni element nekaterih oblik družbenih dejavnosti, ki bi ga sicer nujno morali zagotoviti tudi podeželskemu prebivalstvu, in to zaradi ohranitve ustreznega družbenega standarda v večjih industrijskih središčih. Čeprav je to tudi dejansko res, takšne izjave do neke mere hromijo voljo in pripravljenost delavcev v družbenih dejavnostih in drugih dejavnikov pri oblikovanju ustreznega koncepta hitrejšega razvoja družbenih služb na manj razvitih območjih. Z nekaj besedami bi se dotaknil še policentričnega razvoja Slovenije in vzporedno s tem približevanja delovnih mest razpoložljivi delovni sili ter hitrejše urbanizacije podeželja, zlasti pa njegovih središč. Ta sistem je v načelu že dalj časa osvojen, vendar v praksi še ni ustrezno zaživel. Obstaja vrsta zakonov in drugih sistemskih zasnov, ki zavirajo takšen razvoj v SR Sloveniji. Predpisi na primer pogojujejo le koncentrirano stanovanjsko gradnjo v večjih kompleksih stanovanjskih blokov, kar je uresničljivo le v nekaj mestih in industrijskih središčih. Takšen pristop k stanovanjski gradnji je z vidika ekonomike graditve sicer edino smotrn, vendar bi bilo potrebno sočasno zasnovati tudi koncept hitrejše urbaniziranosti manjših industrijskih središč, ki so žarišče razvoja v manj razvitih občinah. Ta središča bi bilo potrebno razvijati tako v gospodarskem smislu kot tudi na področju stanovanjske izgradnje, oskrbovalnih funkcij in na kulturno-prosvetnem področju. Le tako bo možno pritegniti v manj razvita območja več strokovnih kadrov, katerih pomanjkanje je eden največjih, če ne sploh največji zaviralni dejavnik pri razvoju teh območij. Zaradi tega se zavzemamo, da zveza komunistov in vse subjektivne sile družbe usmerjajo vsak sistemsko zasnovan predpis in družbeni akt tako, da bo dana možnost še bolj celovitega razvoja in urbaniziranosti središč na manj razvitih območjih, kar se mora izražati tudi v materialnih pogojih. Ob koncu bi poudaril, da v okolju, kjer živimo, zadovoljni spremljamo napredek, ki se kaže na vsakem koraku, in da to daje občanom v občini, med katerimi prevladuje kmečko prebivalstvo, veliko vzpodbude in smelosti pri njihovi nadaljnji akciji za družbenoekonomski razvoj ter hkrati tudi prepričanje, da bodo te njihove akcije deležne še bolj učinkovite podpore širše družbe v smislu nakazanih stališč.

JOŽE MARSEL (Ljubljana-UK) Ne mislim vas utrujati s problemi raziskovalnega dela raziskovalnih organizacij univerze in vloge te sfere v naši družbi, saj so bila ta vprašanja obravnavana v zadnjem obdobju in tudi v okviru predkon-

334

„resnih razprav. Centralni komite Zveze komunistov Slovenije je tem vnrašanjem posvetil še posebno pozornost in ugotovimo lahko, da so idejna izhodišča za nadaljnje delo bila dovolj tehtno postavljena. Razumljivo je, da so stališča o pomenu znanosti za naš nadaljnji razvoj proizvajalnih sil, če se omejim samo na to področje, našla mesto tudi v resolucijah, ki jih danes obravnavamo. Se več. Ta stališča niso le deklarativna, ampak obvezujejo komuniste in druge delavce v združenem delu, »... da so dolžni uporabljati dosežke raziskovalnega dela in jih uvajati v proizvodne, tehnološke in upravljalske procese.« Ne bom navajal tistega, kar je napisano v resolucijah in v ostalih materialih, ker komunisti in večina delavcev na tem področju soglašamo in sprejemamo taka stališča in akcije. Pri tem se moramo vprašati, ali raziskovalno delo pri nas izpolnjuje pogoje za to in v kakšni meri lahko deluje kot agens razvoja proizvodnje. Vsi vemo, da je v industrijsko razvitih državah ne glede na to, komu takšen razvoj koristi, znanost konica razvoja, hkrati pa je znanost že proizvajalna sila. Pri nas znanost to gotovo še ni in najbrž še dolgo ne bo, vsaj ne v takšni obliki. Tehnični napredek je v naših razmerah le v manjši meri rezultat lastnega raziskovalnega dela. Levji delež nosijo kupljene licence, industrijska oprema, gospodarsko sodelovanje, krediti itd. Najbrž bo še na mnogih industrijskih področjih tudi v bodoče tako. Pa ne zaradi tega, ker se naša znanost noče vključevati v industrijski razvoj, ker bi raziskovalci tega ne hoteli, temveč preprosto zato, ker je marsikateri razvoj enostavno predrag in ga ne zmoremo. Na primer, gradnja moderne elektronske centrale stane 60 milijonov dolarjev, sredstva, ki jih porabi za raziskovalno delo naša največja raziskovalna organizacija, pa ne presegajo na leto 1,8 milijona dolarjev. Naj navedem še drug primer. — Cena razvoja in plasmaja originalnega zdravila, ki bi imelo ekvivalentno tržno ceno v svetu, bi znašala prek 50 milijonov dolarjev, pri tem pa imamo gotovo doma sposobne kemike in farmacevte. Kljub tej realni in navidez žalostni situaciji, vsaj za nekatera področja, pa je raziskovalna dejavnost izredno pomembna, saj lahko vpliva poleg vzgoje še na kvaliteten dotok tujega znanja in tehničnega napredka na številnih poteh in ravneh, obenem pa vzpodbuja lastne inovacijske sposobnosti. Dovolite, da navedem samo nekaj primerov: Kupovanje tujih licenc je lahko veliko krajša pot industrijskega napredka, še posebej takrat, če jo z lastnim raziskovalnim delom razvijamo naprej in je torej začetek, ne pa zaključek lastnega napredka. Mislim, da smo tu dosegli že nekaj pomembnih uspehov. Nadalje vodi nakupovanje licenc, pri tem mislim večjih tehnoloških licenc, ki ne vključuje lastnega raziskovalnega dela, do ekonomskega kolonializma. To smo večkrat slišali tudi že danes. Tako se je strokovnjak neke znane tovarne pred nekaj dnevi na posvetovanju v Ljubljani »pohvalil«, da je bila naprava za industrijsko vodo v »Sladkogorski« poskusni poligon. Mislim, da imamo takšnih primerov pri nas še več. Če kupujemo zaostalo tehnologijo, ki popolnoma eliminira domače raziskovalno delo, se nam dogaja, da smo ne le v kolonialnem odnosu do sveta, ampak postajamo smetišče Evrope. Problem izkoriščanja domačih surovin, tudi odpadnih, je gotovo področje, kjer bo lahko in morala priti lastna raziskovalna dejavnost do polne veljave. Mislim, da je delegat z Raven o teh vprašanjih že razpravljal. Nadalje se nam dogaja, čeprav ne pri večjih tehnoloških problemih, da domačih raziskav ne znamo ali pa ne moremo realizirati. Gotovo bodo tako položaj raziskovalnega dela, organiziranega v novih sistemskih pogojih, kot samoupravna interesna skupnost raziskovalcev in uporabnikov raziskav, ne glede na širši ali ožji interes uporabnikov, kot tudi integracijski procesi v gospodarstvu, nova vloga bank itd. lahko in morali vplivati na večji vpliv znanosti na proizvodnjo. Pri tem pa se moramo zavedati osrednjega problema tega povezovanja, to so strokovni kadri, če govorimo o strukturnih nesorazmerjih v proizvodnji,

335

moramo upoštevati, da imamo huda strukturna nesorazmerja tudi pri kadrih. Ne le sedanje stanje strokovnjakov v gospodarstvu, temveč tudi trendi študijskih usmeritev zadnjih let in še danes, kažejo zaskrbljujočo sliko. Odhajanje naših strokovnjakov v tujino kadrovsko nesorazmerje le še poslabša. S problemi kadrov v gospodarstvu se bomo morali resno spoprijeti na vseh ravneh, saj je to vprašanje tesno povezano z vlogo znanosti, ki sem se je dotaknil le z nekaterimi pripombami v moji diskusiji, da ne bi bila stališča v akcijski resoluciji o razvoju proizvajalnih sil in vlogi izobraževanja in znanosti preoptimistična in vodila namesto k sodelovanju k nepotrebnim konfrontacijam med znanostjo in proizvodnjo.

IVAN KRISTAN (Ljubljana) Glede na čas bom iz okvirno pripravljene teme »Država in samoupravljanje v pogojih delegatskega sistema« vzel samo nekaj misli. Leta 1950 smo z uvedbo delavskega samoupravljanja storili nedvomno enega najpomembnejših zgodovinskih korakov v našem družbenem razvoju. To je bilo po izvedbi nacionalizacije proizvajalnih sredstev gotovo najpomembnejše zgodovinsko dejanje. S stališča teorije klasikov marksizma je bil to začetek tistega procesa, ki ga Engels namenja socialistični državi in pravi, da je prvo dejanje države kot resničnega predstavnika vse družbe tisto dejanje, ko se polasti proizvajalnih sredstev in hkrati je to njeno zadnje dejanje, kajti poslej mora država postopoma odmirati. Nedvomno smo od takrat, ko je bil storjen ta prvi korak, pa do danes napravili izredno velik napredek v uresničevanju ideje samoupravljanja kot konkretne oblike odmiranja države. Na drugi strani pa imamo gotovo opravka tudi z neučakanostjo, z miselnostjo, da je dovolj, če količinsko zmanjšujemo državni aparat, da odpravljamo posamezne državne organe in takorekoč na fizični način uresničujemo proces odmiranja države. To seveda ne gre tako enostavno, saj odmiranje države ni stvar administrativnih odlokov, ampak je proces, ki je odvisen od stopnje materialne razvitosti družbe in od razvitosti proizvodnih odnosov. Odvisen je tudi od vprašanja, ali gre še za razredna protislovja, ki zahtevajo delovanje države kot organizacije razrednega prisiljevanja, ali pa takšnih protislovij ni več. Vsekakor je veliko pomembnejše spreminjanje odnosov v družbi in spreminjanje položaja človeka kot pa količinsko merjenje, koliko je država že odmrla in koliko še ni. Gre za vprašanje, ali je položaj delovnega človeka takšen, da mu je oblast odtujena, ali pa je v takšnem položaju, da sam ali združen in enakopraven z drugimi samoupravno in samostojno odloča o družbenih procesih. Problem odtujitve oblasti je bistven, saj je delovnemu človeku končno vseeno, ali sta mu oblast in odločanje o družbenih zadevah odtujena v obliki državnega aparata ali pa v drugih oblikah, kot je odtujen aparat samoupravne interesne skupnosti, bank, zbornic, poslovnih združenj ipd. To pa pomeni, da je bistveno, ali in na kakšen način delovni ljudje sodelujejo pri oblikovanju odločitev, kako se njihova mnenja upoštevajo pri dokončnih odločitvah in kakšna je vez tistih, ki sprejemajo dokončne odločitve z večino prizadetih delovnih ljudi. Glede tega bo moral prinesti bistven napredek delegatski sistem, ki je zamišljen kot podlaga skupščinskega in celotnega družbenega sistema. S pomočjo delegatskega sistema bi morali na vseh ravneh družbenega odločanja priti do izraza neposredni in dolgoročni interesi delovnih ljudi in občanov, organiziranih v temeljnih samoupravnih organizacijah in temeljnih samoupravnih skupnostih. V tej zvezi poudarja ustava dve pomembni načeli: prvič, organiziranost delavskega razreda in vseh

delovnih ljudi, drugič pa poudarja neposredno socialistično demokracijo. Izhodišče ustave je, da se delovni ljudje za izvrševanje družbenih zadev in opravljanje funkcij oblasti organizirajo v različnih samoupravnih organizacijah in skupnostih in v družbenopolitičnih organizacijah ter skupnostih na čelu s svojimi razrednimi organizacijami. S tem daje ustava poudarek organiziranemu delovanju subjektivnih sil družbe in ne prepušča družbenega razvoja samo toku in stihiji. Pri izvrševanju neposredne socialistične demokracije, o kateri je govoril tudi tovariš Korošec, je seveda vprašanje, kako bomo v praksi poudarjali te neposredne oblike socialistične demokracije, recimo zbor delavcev ipd., saj se tu in tam pojavljajo omalovaževanja teh oblik, češ, saj je tudi delavski svet oblika neposrednega odločanja. Nastopi pa vprašanje, zakaj delavci stavkajo tudi proti sklepom delavskih svetov. To pomeni, da v teh primerih sklepi delavskih svetov niso izraz volje večine delovnega kolektiva. Delegatski sistem postavlja za izvor odločanja temeljno samoupravno organizacijo oziroma skupnost in zahteva, da se delegati, ki prenašajo voljo in interese samoupravne baze v ustrezne organe in organizacije, nenehno vračajo v ta izvor. Zahteva po nenehnem vračanju delegatov v bazo in njihovem nenehnem delovnem stiku s to bazo se zahteva ne glede na to, ali gre za odločanje na ravni združenega podjetja, na ravni občine ali pa na ravni republike oziroma federacije. Tako je delegatski sistem normativno in institucionalno zasnovan in zamišljen. Seveda, napačno pa bi bilo pričakovati, da bo v življenju norma sama od sebe postala tudi praksa, in resničnost. Zavedati bi se morali, da tudi v novem delegatskem sistemu ne bodo sami od sebe avtomatično prevladovali delegatski odnosi in obstoji nevarnost, da bo tudi v delegatskem sistemu prišlo do pojavov, ko bo odločanje ostalo odmaknjeno od večine delovnih ljudi, organiziranih v temeljnih samoupravnih organizmih. Pozorni bi morali biti zlasti na dve možni nevarnosti. Prva nevarnost izhaja že iz samega ustanavljanja delegacij. Nevarnost je v tem, da bi se delegacije zato, ker so ustanovljene v bistvu kot nov samostojni organ samoupravljanja z določenimi pristojnostmi, številom članov, mandatno dobo itd., osamosvojile in oddaljile od kolektiva, podobno kot se je to pojavljalo pri posameznih delavskih svetih. Drugo nevarnost lahko predstavlja delovanje organov družbenopolitičnih organizacij, ki po ustavi izvršujejo funkcije delegacij za družbenopolitične zbore skupščin. Ta nevarnost obstoji v tem, da bi obstoječi organi družbenopolitičnih organizacij bili preveč samostojna osnova za delovanje delegatov v skupščinah in da bi ne zagotavljali zadostne povezanosti s članstvom, ki predstavlja bazo za izvoljene organe družbenopolitične organizacije. Izkušnje v delovanju posameznih družbenopolitičnih organizacij so nedvomno takšne, da smo upravičeni opozoriti na to nevarnost, kajti nemalokrat je v njihovem delovanju prihajalo do dokaj razširjenega forumskega dela. Menim, da bo še posebej za zvezo komunistov pomembno, da se bojuje za široko, neposredno demokracijo, za povezanost z delovnimi množicami in s članstvom, ker bo edino na ta način ostajala, in ne samo ostajala, ampak se bo krepila kot resnična avantgarda delavskega razreda in sila, ki stoji na čelu boja za uveljavitev zgodovinskega interesa delavskega razreda. V novem ustavnem sistemu se končno z delegatskim sistemom močneje uveljavlja samoupravni značaj skupščin družbenopolitičnih skupnosti. To prihaja do izraza tako pri strukturi zborov skupščin, ki tudi pri načinu njihovega dela, zlasti pa s sodelovanjem pri delu skupščin družbenopolitičnih skupnosti in skupščin samoupravnih interesnih skupnosti na nekaterih področjih. Vendar o tem ne bi govoril. 22 Sedmi kongres ZKS

337

Še nekaj besed pa o odnosih na ravni federacije. Tudi tu namreč prihaja do prepletanja državnega in samoupravnega elementa. Notranji odnosi v naši federaciji dobivajo vedno bolj za svojo podlago načela samoupravljanja. To se kaže zlasti v tem, da se načelo enakopravnosti jugoslovanskih narodov, narodnosti in delovnih ljudi vedno bolj kaže kot izraz izgrajevanja samoupravnih odnosov v vseh vidikih družbenega življenja in na vseh ravneh družbenega odločanja. Razvijanje samoupravnih odnosov v federaciji postaja na današnji stopnji urejevanja medsebojnih odnosov znotraj federacije nujnost, kajti dejanske resnične enakopravnosti ni mogoče zagotavljati zgolj v okviru državne strukture in z državnim prisiljevanjem. Kot spremni pojav državnega centralizma se kaj lahko pojavijo določene oblike majorizacije nad manjšimi narodi in postavljanje posameznih narodov v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi. Samoupravni odnosi delovnih ljudi v temeljnih celicah družbe in njihovo samoupravno združevanje ter povezovanje je potemtakem pomembna sestavina in pomembna podlaga za integracijo jugoslovanske družbe in pogoj za njeno notranjo stabilnost. Posebnost za samoupravno povezovanje znotraj federacije se kaže zlasti v prepletanju razrednega in nacionalnega elementa. Oba elementa sta neizogibna sestavina obstoja in delovanja naše federacije. V posmeznih obdobjih našega družbenega razvoja, in to celo v bližnji preteklosti, je bilo nekaj pojavov, ki so kot sestavino naše federacije zanemarjali ali pa zanikali bodisi razredni element bodisi nacionalni element. Prvo je vodilo k razraščanju nacionalizma, drugo pa k razraščanju centralizma in unitarizma ter zanikanju nacionalne posebnosti in samostojnosti posameznih narodov in narodnosti. Nova ustava zagotavlja uresničitev političnega principa, da mora — kot pravi tov. Kardelj — vsak narod oziroma vsaka republika samostojno razpolagati s svojim delom oziroma s svojim dohodkom in to v skladu z naravo družbenoekonomskih odnosov, ki jih določa zvezna ustava. To načelo se zagotavlja v federaciji predvsem na dva načina. Prvič s tem, da je v ustavi poudarjen princip primarnosti republik in pokrajin oz. princip, da so republike in pokrajini izvorno mesto za uresničevanje suverenih pravic delovnih ljudi, narodov in narodnosti. S tem se izraža načelo, da republike in pokrajini oz. njihovi narodi in delovni ljudje prenašajo na federacijo določene funkcije, t. j. tiste, ki so v njihovem skupnem interesu in da torej ni federacija tista, ki bi dodeljevala republikam in pokrajinama določene pravice in dolžnosti. Izhajajoč iz tega principa je nujna in samo po sebi razumljiva podlaga za uresničevanje skupnih funkcij na ravni federacije, t. j. da se pri njihovem uresničevanju izhaja iz načela popolne enakopravnosti narodov in narodnosti. To pa se zagotavlja na eni strani s paritetnim načelom sestave odločujočih organov v federaciji, na drugi strani pa z načelom dajanja soglasij republiških in pokrajinskih skupščin k najpomembnejšim odločitvam organov federacije. Skozi strukturo zvezne skupščine in način njenega dela in skozi sistem dajanja soglasij republik in pokrajin k najpomembnejšim odločitvam, ki se sprejemajo na ravni federacije, prihaja do izraza delegatski sistem kot eno izmed temeljnih načel nove ustavne ureditve na ravni federacije. Tako je delegatski sistem s stališča nove ustave dejansko eno izmed temeljnih načel urejanja družbenih odnosov in izvrševanja politične oblasti v vseh celicah naše družbe, tako v samoupravnih organizacijah in samoupravnih skupnostih kot tudi v družbenopolitičnih skupnostih, in to od občine do federacije.

EMIL SLAMNJAK (Maribor) Z ustavnimi dopolnili in sedaj z novo ustavo teče intenziven proces samoupravnega presnavljanja v vseh celicah gospodarskega in družbenega življenja. Samoupravne sile se prebijajo skozi vse pore družbenoekonomskega življenja, ne glede na to, da so ponekod še vedno prisotni subjektivni odpori tehnokratskih in drugih nesamoupravnih sil, ki še vedno niso izkoreninjene. Ob določenem uveljavljanju združenega dela na vseh področjih pa bi želel spregovoriti nekaj besed o centrih ekonomske in finančne moči v naši družbi, ki obvladujejo pomemben del celotne družbene reprodukcije. Že pred ustavnimi dopolnili je bila prisotna s strani samoupravnih sil močna družbena in politična kritika centrov odtujene ekonomske in finančne moči. Vendar pa se je šele s sprejetjem ustavnih dopolnil ter s pismom predsednika Tita in izvršnega biroja ter 29. sejo centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije dejansko začel postopni proces samoupravnega obvladovanja in preobrazbe centrov odtujene ekonomske moči tako, da vse bolj prihajajo pod neposredno kontrolo delavcev temeljnih organizacij združenega dela, s čimer se odpravlja njih družbena odtujenost. Zaradi intenzivnega angažiranja zveze komunistov smo tu nedvomno dosegli nekatere pozitivne rezultate. Veliko je bilo napravljenega na ravni zveze in republike, zlasti na področju ukinitve skladov in državnega kapitala. Prišlo je do temeljite samoupravne preosnove bančništva na področju upravljanja, ugotavljanja in razdelitve anonimnega kapitala kot tudi pri samoupravnem sprejemanju poslovne politike banke in drugih dogovorov. Seveda pa bo na tem področju potrebno čimprej do kraja izvesti samoupravno organiziranost. To predvsem v smeri čvrstejše delegatske povezanosti in odgovornosti upravljalcev v okviru banke, kot tudi v smeri, da sicer razdeljen anonimni kapital in dohodek banke ne bi funkcijsko ostal še vedno anonimen. Samoupravno organiziranost v okviru poslovnih bank je treba razumeti tudi na višjem nivoju, to se pravi, v povezovanju medsebojnih interesov v okviru medbančnih sporazumov, s katerimi se usklajujejo medsebojni interesi in opravlja alokacija kapitala v širšem gospodarskem prostoru. To pa tudi ustreza naravi družbene lastnine sredstev za proizvodnjo. Zavarovalnice so sicer v fazi preoblikovanja in oblikovanja takšne organiziranosti, po katerem bo dosežen večji vpliv zavarovancev na politiko. To področje zaostaja za doseženimi rezultati v bančništvu. Zaradi pomanjkanja jasne sistemske zasnove rizičnih skupnosti še ni prišlo do razporeditve anonimnega dela kapitala na upravljalce. Zavedam se, da mora večji del naše kritike in tudi bodoče močnejše konkretne angažiranosti zveze komunistov biti usmerjen na tista področja, na katerih še ni doseženih nobenih rezultatov ali pa so minimalni v tem smislu, da bo združeno delo dejansko upravljalec sredstev in tudi politike, ki je v rokah teh centrov moči. V močnem zaostajanju smo na področju dela velike trgovine, zunanje trgovine in reesporterjev. Toda ne le, da se še ne uveljavlja povezanost med trgovino in proizvodnjo na samoupravnih temeljih (delitev dohodka in rizika) ter da so mnogi sklenjeni samoupravni sporazumi to le po formi, po vsebini pa še vedno kupoprodajne pogodbe. Tudi obseg sredstev anonimnega kapitala teh področij še ni usklajen niti še ni nobenih odločitev glede njihove opredelitve in odprave. Tudi na področju samoupravnih interesnih skupnosti, kot so pokojninska, izobraževalna in cestna skupnost, do sedaj še ni bilo vsebinskih sprememb samoupravne organiziranosti, kot tudi ne na ustavi temelječih vsebinskih opredelitev zbiranja in razdeljevanja sredstev teh skupnosti.

* 22

339

V obstoječem sistemu sredstva teh skupnosti, ki so zbrana v celotni Sloveniji, od zbiranja do porabe krožijo kot anonimen kapital in igrajo pomembno vlogo na območju banke, v kateri so sredstva zbrana. To seveda pomeni, da obstajajo tudi neenake možnosti upravljalcev posameznih bank pri upravljanju s temi sredstvi. Čas je že, da na tem področju zbiranja sredstev tehniko prilagodimo vsebini, ne pa vsebino tehniki, na kar smo že večkrat opozarjali. Samoupravno oblikovanje sredstev mora do trenutka porabe ostati v rokah upravljalcev tiste temeljne organizacije združenega dela in njene banke, ki je sredstva ustvarila. Sklad skupnih rezerv se še ni preoblikoval v sklad združenega dela. V novih samoupravnih družbenoekonomskih odnosih bo treba ustavno opredeliti družbenoekonomsko funkcijo sklada in tudi velikost sredstev, ki jih bo združeno delo vlagalo v sklad. Ni možnosti, da bi podrobneje obravnaval posamezna sredstva ali sklade v okviru občin, čeprav so zelo pomembna in velika ter bi jih bilo treba čimprej postaviti pod kontrolo združenega dela. Enako velja za večje delovne organizacije. Tu mislim zlasti na velike pristojnosti centralnih delavskih svetov pri formiranju skupnih skladov itd. Za dejansko samoupravno preoblikovanje celotnega družbenega ekonomskega sistema je treba doseči, da se bodo delavci v združenem delu čimprej uveljavili kot nosilci oblikovanja emisije denarja, kreditnomonetarne politike in zunanjetrgovinskega sistema. Vse to so področja, ki izjemno vplivajo na položaj delavcev v temeljni organizaciji združenega dela in razmerja v celotni družbeni reprodukciji. Prepričan sem, da smo se tudi komunisti doslej premalo odločno in temeljito seznanjali s tistimi področji dela, ki se potencialno lahko ali pa se že oblikujejo kot centri odtujene moči in premalo natančno opredeljujemo vzroke oziroma komponente, ki omogočajo nastanek takih centrov. Premalo poznamo stvarne mehanizme in aktivnosti, katerih delovanje bi pomenilo konstanten in učinkovit proces stalnega soočanja in konfrontacij s centri odtujene moči in boja proti njim. Menim, da se ne bi smeli zadovoljiti s tem, da obravnavamo centre odtujene moči samo z vidika prej naštetih organiziranih oblik združenega dela, temveč tudi s stališča področij dela posameznih žarišč. Pri tem bi morali videti vzroke, ki vplivajo na te pojave. Gotovo je največ možnosti za oblikovanje centrov odtujene moči tam, kjer obstajajo ugodna razmerja za pridobivanje moči v rokah ožjih skupin ali celo posameznikov in kjer se le formalno vzpostavljajo z ustavo določeni družbeni odnosi. Ne gre samo za monopol nad sredstvi minulega dela, saj se družbeni nadzor nad temi sredstvi, kot sem že omenil, postopoma že uveljavlja. Gre bolj za monopol nad informacijami in znanjem. Moram reči, da še tako dosledno izvedeno načelo uveljavljanja združenega dela ne bo moglo biti učinkovito, če so informacije last zaprtih skupin oziroma če te skupine diktirajo oblikovanje informacijskih sistemov. Na videz se skuša prek računalnikov vplivati na objektivizacijo informacij. Če pa pogledamo proces oblikovanja računalniških centrov, vidimo, da se pojavljajo kot štabna služba znotraj organizacije združenega dela. Ali drugače povedano •— te službe se konstituirajo. Tu seveda tudi delujejo v interesih »elitnih skupin« oziroma potencialnih centrov odtujene moči. Oblikovanje teh štabnih služb, (ki delujejo v zaprtem krogu organizacije in so same po sebi že ali imajo lastnosti, da bi postale center odtujene moči), je še toliko pomembnejši in vplivnejši dodatni dejavnik, ki utrjuje ali lahko utrjuje pozicije takega organizma v škodo interesov združenega dela. Koncentracija znanja v širših integracijah in interesnih skupnostih, ki niso pod neposrednim vplivom interesov združenega dela, je prav tako eden pomembnih faktorjev in stalna nevarnost za formiranje centrov odtujene moči, hkrati pa tudi pojav, ki lahko zelo negativno vpliva

340

na stopnjo družbene uspešnosti. Vse navedeno in pa že obstoječa intelektualna koncentracija (je koncentrirana prostorsko, saj je že v preteklosti povzročala močan odliv kadrov, menjalno sfero, banke, institute, skupne službe, sedaj pa v interesne skupnosti itd.) ustvarja monopol znanja in prek tega pogoje za porajanje novih centrov odtujene moči. Menim, da bi morala zveza komunistov dati pobudo za analizo samoupravnih sporazumov velikih, širših integracij in interesnih skupnosti ter dejanske odnose, v katerih je oceniti, kaj je in kaj ni v skladu z ustavnimi načeli, kot tudi analizo migracije in delovanja kadrov v Sloveniji. Takšne ocene in analize so nujno potrebne že zaradi tega, ker se še nadalje čutijo močne težnje po odlivanju kadrov iz gospodarskih področij v zadnjem času zlasti v razna združenja. S tem pa prihaja še do večje odtujenosti znanja od neposredne proizvodnje. Hkrati se s tem zmanjšuje neposredni ekonomski in socialni vpliv proizvodnje na oblikovanje kadrov. Da bi se pravočasno in stalno seznanjali z verjetnim oblikovanjem potencialnih centrov odtujene moči in hitro ukrepali pri odstranjevanju elementov in okoliščin, ki vplivajo ali utegnejo vplivati na oblikovanje teh centrov, moramo z oblikovanjem družbenoekonomskih odnosov in organizacije na temelju nove ustave sistemsko rešiti vprašanje omejevanja monopolnih tendenc. Omeniti moram, da je ta problematika v »Političnem poročilu centralnega komiteja ZK Slovenije o delovanju ZK Slovenije med VI. in VII. kongresom« zajeta. Tega pa ne zasledimo v predlogu resolucije. Mislim, da ta neusklajenost omenjenih dokumentov zahteva dopolnitev resolucije »Boj za uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov ter vloge zveze komunistov«.

METOD ČERNOŠA (Šmarje pri Jelšah) Za razdobje med VI. in VII. kongresom ZKS je med drugim značilno tudi to, da smo v odpravljanju socialnih razlik, ki izvirajo iz različne razvitosti posameznih območij, storili pomemben korak naprej. Stališča VI. kongresa, predvsem pa konference ZKS, so se pričela uresničevati tako, da lahko ugotovimo bistvene premike. Zakon o hitrejšemu razvoju manj razvitih, ki je bil sprejet v skladu s stališči zveze komunistov, je omogočil, da se je tudi v Sloveniji pričel uveljavljati policentrični razvoj in da so manj razvita območja prvič dosegla hitrejšo stopnjo gospodarske rasti in tako se je zmanjšala že kritična razlika v razvitosti posameznih delov Slovenije. Razlogi, ki so narekovali takšno spremembo v politiki razvoja Slovenije, so nam vsem znani. Znani so tudi ukrepi, ki so bili izvajani z namenom, da bi se razmere spremenile, saj so o tem ravno v zvezi komunistov zelo temeljito in v političnem smislu razredno razpravljali. Trenutno lahko ugotavljamo pozitivne premike predvsem v razvoju šolstva, ko se enačijo pogoji za pridobivanje znanja tudi za otroke z manj razvitih območij, na področju reševanja socialnih problemov z najrazličnejšimi oblikami dopolnjevanja, predvsem pa tudi v krepitvi gospodarske moči teh območij, ker se s tem krepijo lastna sredstva, s katerimi laže rešujemo vse probleme, ki so karakteristični za nerazvitost. Končni cilj, ki je bil postavljen in je v tem, da se čim bolj izkoristijo vsi prirodni in človeški potenciali celotne Slovenije ter se tako doseže skladnejši razvoj in izenačijo pogoji življenja, se postopoma približuje in komunisti na teh območjih z velikim optimizmom gledamo naprej. Dejstvo je, da smo v največji možni meri mobilizirali lastne sile in se dokopali do kvalitetnih in temeljitih programov tako, da nam je povsem jasno, kje so prednosti našega razvoja. Ob tem moramo zagotoviti tudi na VII. kongresu vsem komunistom in celotni družbi, da smo se pri realiziranju te politike obnašali odgovorno, preudarno ter da smo uvajali samo ukrepe, ki so ekonomsko in poli-

341

tično sprejemljivi. Kritike, ki se v zadnjem času nanašajo na nesmotrnost investicijskih naložb v manj razvitih in posredno terjajo, naj se ukinejo ukrepi za hitrejši razvoj, štejemo za neutemeljene in za zvezo komunistov politično nesprejemljive. Dejstvo je, da smo pri reševanju gospodarskih problemov najprej usmerili vso pozornost sanaciji obstoječih gospodarskih kapacitet, kar je povsem normalno, ker smo le tako lahko ustvarili pogoje za odpiranje novih delovnih mest, za odpiranje obratov in skladnejši razvoj celotnega nerazvitega območja. Vse naložbe pa so bile izrazito ekonomske in že prvi rezultati kažejo njihovo smotrnost. Neutemeljene kritike zavračamo predvsem iz tega razloga, ker mislimo, da bi se morala sprejeta politika razvoja manj razvitih območij ohraniti še dalj časa, da bi morali zakon o razvoju manj razvitih v naslednjem letu ponovno sprejeti, čeprav dopuščamo možne korekture v samem obsegu teh območij kot tudi v ukrepih. Mislimo, da bi morali biti komunisti, ki smo si kot trajno nalogo zastavili odpravljanje socialnih razlik, ne glede na to, od kod izhajajo, tudi zdaj pobudniki za ponovni sprejem zakona o manj razvitih in da bi v resoluciji kongresa morali posebej postaviti to zahtevo kot politično nalogo. Ko pozitivno ocenjujemo spremembe na manj razvitih območjih, pa vseeno ne moremo mimo problemov, ki so še vedno prisotni in ki so se predvsem v zadnjem času še posebej zaostrili. Dejstvo je, da kljub doseženim uspehom v razvitosti še vedno na manj razvitih območjih nismo v stanju zadovoljivo zagotavljati sredstev za financiranje splošnih in skupnih potreb. Zato utemeljeno pričakujemo, da bo še nekaj časa potrebno solidarno reševati te pereče probleme in v celoti podpiramo dogovarjanje kot konkretizacijo solidarnosti. Menimo, da je reševanje problemov šolstva, sociale, infrastrukture, pa tudi komunalnih problemov posebej pomembno, če hočemo na teh področjih zagotoviti slehernemu v Sloveniji vsaj minimalne pogoje. Smo za to, da se v okviru dogovarjanja v Sloveniji dogovorimo za minimalni nivo na teh področjih, ki bi ga naj bil deležen vsak Slovenec neodvisno od tega, kje živi. Na tej podlagi bi potem lahko po objektivnih kriterijih ugotovili, kakšna so potrebna sredstva za dopolnjevanje in kakšni ukrepi, ne pa tako, kot se sedaj dogaja, ko se brez slehernih argumentov na podlagi pavšalnih ocen tisti, ki bi morali prispevati za solidarnost, odrekajo teh obveznosti in s tem postavljajo manj razvite v nemogočo pozicijo. Menimo, da je slovenski prostor enoten prostor in da je zelo težko opredeljevati, čigava je zasluga za takšno ali drugačno stanje v posameznem območju in bi zato vsaj skupna in splošna poraba lahko temeljila na objektivnejših kriterijih, ne pa na preračunljivosti in na načinu, kdo bo koga pretental. Problem načenjamo zato, ker je trenutno izrazito aktualen in ker se ponekod v razvitejših centrih celo najodgovornejši komunisti in organi ZK upirajo takšni solidarnosti. Menimo, da je družbeno dogovarjanje preizkus zrelosti vseh, predvsem pa subjektivnih dejavnikov, da pokažemo v kolikšni meri smo zmožni videti probleme tudi drugod, da premagamo lokalistične in egoistične težnje. Predlagamo, da bi na kongresu temeljito in odgovorno preanalizirali pojave, ki se ob tem porajajo, predvsem zato, ker smo prepričani, da brez določene vloge zveze komunistov, pa tudi drugih subjektivnih dejavnikov teh problemov ne bomo uspešno rešili.

MAJDA ŠKERBIC (Maribor—KVŠ) Dotaknila bi se tistega dela resolucije o »Razvoju proizvajalnih sil in uresničevanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov«, ki govori, da si bomo komunisti vztrajno in dosledno prizadevali za uveljavljanje družbenoekonomskega položaja delavca v združenem delu, kakor ga opredeljujejo sprejeti dokumenti zveze komunistov in zlasti nova ustava

342

na vseh področjih in na podlagi tega oblikovali upravljanje družbene reprodukcije ter ekonomski sistem in politiko. Pogoj za dosego tega cilja je samoupravno oblikovanje ter organizirano in dolgoročno usmerjanje organizacij združenega dela. Prizadevati si moramo, da bomo povečali družbeno produktivnost dela, bolje izrabili delovni čas in vse proizvodne zmogljivosti z boljšo organizacijo dela, da bi tako pospešili rast družbenega proizvoda. Uresničitev tega smotra je eden izmed pomembnih pogojev za krepitev položaja Jugoslavije v mednarodni delitvi dela, kar ima svoj izraz v socialni varnosti naših delovnih ljudi. Da bi pa to lahko realizirali, se moramo zavzemati za tako uveljavitev in družbeno usmerjanje tokov reprodukcije gospodarskega in družbenega razvoja, ki bo sledil razvoju znanstveno-tehnološke revolucije. Potrebno je skrbeti za stalno modernizacijo proizvajalnih sredstev, ki zagotavljajo višjo produktivnost dela in delo tudi olajšujejo. Uvajanje moderne tehnologije mora potekati sočasno s poglabljanjem samoupravnih socialističnih odnosov, saj se le tako lahko v polni meri izrazi delavčeva ustvarjalnost in odločujoč položaj delavskega razreda v celotni družbeni reprodukciji. Zato moramo biti komunisti pobudniki usmerjenega izobraževanja, ki bo v skladu z interesi in potrebami posameznih gospodarskih panog. Izobraževalne in raziskovalne skupnosti se morajo uveljaviti na vseh ravneh kot pomemben in nepogrešljiv dejavnik našega gospodarskega sistema. Z ustanavljanjem samoupravnih interesnih skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja ter znanosti se uresničujejo osebne in skupne potrebe in interesi delavcev organizacij združenega dela, kjer poteka svobodna menjava dela. Ob svobodni menjavi dela pa izhajajo pravice, obveznosti in odgovornost v medsebojnih razmerjih. Će izhajam iz povezanosti visokošolskih zavodov z gospodarstvom, ugotavljam našo dolžnost: prvič, da vzgajamo za gospodarstvo in družbo kader, ki bo sposoben aktivnega vključevanja v delo in bo znal reševati probleme na stopnji sodobne tehnologije in znanosti ter bo ob tem vedno izhajal s stališča samoupravnih socialističnih odnosov; drugič, da visoko šolstvo permanentno posreduje nove dosežke znanosti in tehnologije. Naj podam praktičen primer: visoka ekonomsko komercialna šola v Mariboru vsako leto prireja za svoje diplomante podiplomske seminarje. Z diplomo je dana le vstopna viza za črpanje znanja, zato je naše znanje potrebno oplajati, saj znanstveniki ugotavljajo, da znanost na določenih področjih v 5 do 7 letih zastari. Kar je bilo pred nekaj leti sodobno, je danes lahko ob novi tehnologiji že zastarelo. Naj mi bo dovoljeno uporabiti sledeči podatek, ki prikazuje, kako se čas od znanstvene iznajdbe do industrijskega izkoriščanja skrajšuje. Od iznajdbe do praktične uporabe je bilo potrebno: — 112 let za fotografijo — 56 let za telefon — 35 let za radio — 12 let za televizijo — 5 let za tranzistor — 3 leta za integrirano vezje v elektroniki. In prav tu je karakteristična stran moderne ekonomije. Zato je tudi v naši resoluciji zapisano, da si bo zveza komunistov prizadevala, da bo načelo permanentnosti postalo vodilo celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema in da bo izobraževanje ob delu postala pravica in dolžnost slehernega delovnega človeka. To je nujnost, ki jo narekujejo revolucionarni procesi v družbenih odnosih v znanosti in tehnologiji. Zato ne bi smelo biti več izgovorov in ugovorov v delovnih organizacijah, da ni časa za študij. Cas se mora najti in delo tako organizirati, da bomo svoje znanje stalno oplajali v korist kolektiva in nas samih, da nas

343

ne bo prerasel zob časa. Ta ugotovitev velja za nas vse. Tokovi izobraževanja morajo biti obojestranski. če bomo prišli do teh spoznanj, ne bomo več negativno gledali na prirejanje raznih seminarjev in simpozijev, če so dobro pripravljeni. V nasprotnem primeru pa smo dolžni, da to jasno in glasno povemo. Naslednja oblika dopolnilnega izobraževanja naj bi potekala iz določenih konkretnih potreb organizacij združenega dela. Kot primer bi zopet navedla visoko ekonomsko komercialno šolo, kjer so seminarji za potrebe organizacij združenega dela: — upravljanje in vodenje projektov za Kovinotehno Celje — prirejeno za Iskro-commerce Ljubljana; — uvajanje avtomatske obdelave podatkov — prirejeno za službo družbenega knjigovodstva; — politika podjetij kot skupnost TOZD, prirejeno za Gradis. In še več bi jih lahko naštela. Tako vrsto izobraževanja vodijo učitelji VEKŠ s sodelovanjem strokovnjakov s prakse. VEKŠ prireja jeseni simpozij »Aktualni problemi poslovanja in razvoja organizacij združenega dela« — uresničitev ustavnih načel v praksi. Povabili smo že na razgovor večje število predstavnikov organizacij združenega dela, da nam do določenega roka nanizajo probleme, s katerimi se v praksi srečujejo. Mi pa jih bomo grupirali na makro in mikro področja in jih skupaj s prakso in teorijo reševali pa tudi podaljšali zvezo do izvršnega sveta, da pridemo do praktičnih in uporabnih rešitev. To je naša dolžnost in naloga do organizacij združenega dela in končno tudi do družbe. Naslednja taka oblika dopolnilnega izobraževanja je sodelovanje z gospodarsko zbornico, do organizacij združenega dela. Od vsake oblike izobraževanja moramo zahtevati, da prinese koristi za delavca, ki se izobražuje in delovno organizacijo. Potrebno je pridobljeno znanje tudi praktično uporabiti, ker znanost mora služiti praksi. Tako vidimo, da izobraževanje ni le stvar izobraževalnih institucij, temveč tudi organizacij združenega dela. Organizacije združenega dela morajo postavljati svoje zahteve in tudi vplivati na redno in dopolnilno izobraževanje. Tako postavljene zahteve naj bodo realizirane prek programiranega raziskovalnega dela in usmerjenega izobraževanja. Sredstva, ki jih vložimo v ta namen, se morajo oploditi v povečani proizvodnji, v ekonomičnem in rentabilnem gospodarjenju. Z visokimi in višjimi šolami v Mariboru se je izobrazbena struktura na področju Slovenije izboljšala, saj je v letih od leta 1959 do letos diplomiralo 7500 študentov, od tega kar 42 % izrednih. Pedagoški delavci ob sobotah in nedeljah obiskujejo centre in sekcije (področja, kjer jih je vpisanih večje število) in predavajo v krajih, kot so Murska Sobota, Ravne, Celje, Ljubljana, Novo mesto, Koper in Nova Gorica. Tako se trudimo, da približamo pot do znanja. Gotovo je s strani učiteljev in slušateljev vloženo tu veliko truda. Prav pa je, da se zavedamo, da je edino znanje tisto, ki omogoča napredek v razvoju naroda. Napredek pa je odvisen od sposobnosti vključevanja sodobne tehnike in tehnologije v proizvodnjo. Težišče moči je v znanju, znanje pa je potrebno stalno dopolnjevati; le tako bomo lahko tehtno in smotrno gospodarili in dvigali stopnjo rasti. V svoji razpravi bi se kritično dotaknila tudi naslednje zadeve: Prirejamo simpozije, posvetovanja, potrebni in koristni so, sprejemamo sklepe, od tod dalje pa stvari stoje. To velja za prakso in tudi za vzgojnoznanstvene ustanove. Na primer: Ob ustanavljanju ekonomskih enot je bilo veliko posvetovanj, veliko koristnih idej je bilo sprejetih, realiziranih pa dosti manj. Tu smo prešibki, ostanemo pogosto le na pol poti, to pa je premalo.

344

Svojo razpravo pa bi končala takole: Temeljna resolucija in ostale resolucije, ki jih bomo v teh dneh sprejeli, so bogate po svoji vsebini in usmerjene v korist delavskega razreda in delovnega človeka. Menim pa, da je naša dolžnost, predno se razidemo, da se zavežemo mi in novo izvoljeni centralni komite, da je potrebno na osnovi sprejetih resolucij pripraviti akcijske programe za posamezna področja dela ter spremljati njihovo uresničevanje, ne le občasno-kampanjsko, temveč stalnosistematično. Tu mora priti do izraza politična moč, zveza komunistov mora biti v akciji.

ANDREJ LEVIČNIK (Ljubljana-Center) Komunisti, ki delamo v službi družbenega knjigovodstva, se skupaj z drugimi družbenimi dejavniki že dalj časa prizadevamo za popolno razredno naravnanost v delovanju te pomembne družbene inštitucije. To še zlasti velja za obdobje po 29. seji CK ZKS, ko je zveza komunistov tudi v SR Sloveniji strnila svoje vrste in idejno obračunala s tehnokratsko-birokratskimi, liberalističnimi in drugimi antisamoupravnimi pojavi in njihovimi nosilci. Pri tem smo komunisti razumeli družbeno funkcijo službe družbenega knjigovodstva v tem smislu, da je to samostojna in odgovorna skupna strokovna služba združenega dela, to je služba delavskega razreda, ki deluje v njegovem interesu in ki je v določenem smislu tudi njegov obrambni mehanizem. In čim bolj naj bi se dosledno uveljavljala resnična oblast delavskega razreda nad pogoji in rezultati njegovega dela v vseh tokovih družbene reprodukcije, tem potrebnejše mu je njegovo družbeno knjigovodstvo. To knjigovodstvo pojmujemo kot razredu neodtujeno evidenco in informacijo o razpolaganju z družbenimi sredstvi, kot organizirano razredno nadzorstvo nad zakonitostjo gospodarjenja in nad pravilnostjo podatkov o razpolaganju z družbenimi sredstvi in ne nazadnje kot svojevrsten servis in strokovno oporo samoupravnim organom v organizacijah združenega dela. Pomen njene razredne naravnanosti prav zato daleč presega njene organizacijske okvire. V sistemu delavske oblasti nad dohodkom je to eden od bistvenih členov in bi kakršnakoli njena odtujenost v obliki monopolne zaprtosti ali podleganja tehnokratskim in birokratskim vplivom, lahko povzročila motnje v celotnem sistemu delavskega odločanja. Podlaga za pravilno razredno usmerjenost v delovanju SDK so ustava kot celovit pregled družbenih odnosov in dokumenti ter akcije ZK. Za zagotovitev omenjene razredne usmeritve SDK in za zboljšanje učinkovitosti njenega delovanja smo se komunisti v SDK lotili številnih nalog, mnogih pa se bomo tudi še morali. Dovolite, da navedem nekatere od njih: 1. čedalje bolj uveljavljamo nove primernejše oblike odnosov med SDK in delavci v organizacijah združenega dela oziroma v njihovih samoupravnih organih, že konec leta 1972 in v letu 1973 smo se odgovorni delavci SDK v vsej Sloveniji udeležili razširjenih sej delavskih svetov večjih delovnih organizacij, zlasti tistih, ki so poslovale z izgubo ali so bile na meji rentabilnosti. Na teh sejah smo jih seznanili s podatki in ugotovitvami SDK z namenom, da bi jih spodbudili k ustreznim ukrepom za odpravo nepovoljnega stanja. V nekaterih primerih se je pokazalo, da je bila taka informacija SDK zelo nujna tudi zato, ker niti delavski sveti niti družbenopolitične organizacije, kaj šele delavci, niso bili seznanjeni s kritičnim stanjem svoje delovne organizacije. V teh in drugih primerih so samoupravni organi tak način dela SDK sprejeli z zadovoljstvom in z željo, da bi to postal reden način medsebojnih odnosov. Ob vsem tem se nazorno kaže, da SDK kot samostojna strokovna služba lahko mnogo pomaga organom samoupravlja-

345

nja, ker jih s svojimi analizami in ugotovitvami oborožuje za njihovo ukrepanje. Prav tako je nepristranska informacija SDK uspešno sredstvo proti politiki zaprtih in od delavcev odtujenih grup, s tem pa tudi proti raznim konkretnim pojavnim oblikam birokratizma in tehnokratizma oziroma monopolizacije oblasti nad delavčevim dohodkom. Po našem mnenju bo v teh odnosih prav sedaj posebnega pomena neposredno sodelovanje SDK z novoustanovljenimi temeljnimi organizacijami združenega dela. Tu gre zlasti za pomoč SDK pri vzpostavitvi pravilnih materialnih razmerij med njimi, da bi se v celoti ognili kakršni koli obliki eksploatacije ene TOZD po drugi oziroma vsem oblikam odtujevanja dohodka delavcem. Potrebo po takem delovanju posebej narekuje dejstvo, da s formalnim konstituiranjem TOZD še ni uresničena njihova z ustavo opredeljena vsebina. Tako npr. ponekod s samoupravnimi sporazumi o združevanju niso razmejili sredstev med TOZD in izdelali razdelitvene bilance; niso določili rokov za sestavo zaključnih računov TOZD, niso izdelali metodologije, kako naj informirajo delavce o stvarnem stanju sredstev, obveznosti, terjatev in o drugih podatkih, ki so potrebni za boljše odločanje in poslovanje; v OZD, kjer so s samoupravnim sporazumom ustanovili interne banke, te še niso začele z delom; dejanska razdelitev sredstev na TOZD ni taka, kot je navedena v sporazumih itd. Poleg tega pa še ni končan tudi proces ustanavljanja novih TOZD in s tem tudi ne problematika razmejevanja dohodka in smotrnega gospodarjenja z njimi niti ne porajanje novih izvorov odtujevanja dohodka. 2. Komunisti v SDK smo že nekaj časa v akciji za vzpostavitev učinkovitega sistema odnosov s samoupravno delavsko kontrolo, in sicer z vsemi njenimi ustavnimi oblikami. Na nedavnih posvetovanjih, ki smo jih organizirali po vsej Sloveniji, smo se s predstavniki organov samoupravne delavske kontrole, kjer teh še ni bilo, pa s predstavniki delavskih svetov oziroma sindikata posvetovali o vsebini in oblikah tega sodelovanja. Po zadnjih podatkih, ki smo jih zbrali, ima v SR Sloveniji organizirano samoupravno delavsko kontrolo že približno 80“/• vseh organizacij združenega dela na področju gospodarstva. Pred pol leta je bilo takih organizacij samo 13. %. Ugotovili smo, da je predstava o razrednem bistvu, vsebini in oblikah delovanja ter o odgovornosti samoupravne delavske kontrole čedalje bližja ustavni zasnovi. Ne glede na to pa je še tudi veliko začetniških slabosti in nejasnosti. Tako npr. v približno 20 % organizacij organi samoupravne delavske kontrole odgovarjajo delavskemu svetu namesto zboru delavcev, v nekaterih primerih delavska kontrola ni organizirana v TOZD, temveč na ravni sestavljene organizacije združenega dela itd. Prav tako niso še povsod premagani odpori, zlasti vodilnih struktur, čeprav se pojavljajo predvsem v prikriti obliki. V dosedanjih razpravah o sistemu delovanja SDK z organi samoupravne delavske kontrole se je pokazalo, da je aktivno delovanje SDK na tem področju ključnega pomena tako za samo SDK kot za gospodarjenje z dohodkom v interesu delavcev. Seveda je pri tem neobhodno nujno potrebno, da SDK zagotovi ustrezno kvaliteto vseh svojih informacij, torej njihovo enotnost, zgoščenost in natančnost, uresniči načrtnost in nepretrgano zvezo z vsemi oblikami samoupravne delavske kontrole. Pravkar na ravni federacije obravnavamo tudi vprašanje najprimernejših načinov povezovanja, ki bi bili vgrajeni v reden sistem odnosov na tem področju. Med drugim se zavzemamo tudi za to, da bi medsebojne oblike načrtnega sodelovanja uredili z metodo medsebojnih sporazumov med organi samoupravne delavske kontrole in podružnicami SDK, v katerih bi opredelili vse vzajemne pravice, dolžnosti in odgovornosti.

346

3. Uresničevanje SDK kot skupne službe združenega dela predpostavlja njeno tesnejše in bolj funkcionalno povezanost z družbenopolitičnimi organizacijami, in z družbenopolitičnimi ter s samoupravnimi interesnimi skupnostmi. V tem okviru smo prav te dni sklenili poseben dogovor s sindikati. V njem smo skupaj z republiškim svetom ZSS določili, katere podatke in druga obvestila bo SDK redno dajala organom sindikatov na republiški in občinski ravni, medtem ko so se sindikati zavezali, da bodo vse pomembnejše podatke in ugotovitve SDK obravnavali in jih uporabili v svojem političnem delovanju na ravni republike, občin in osnovnih sindikalnih organizacij. Uresničevanje tega dogovora bodo spremljala posebna koordinacijska telesa v republiki in občinah. Pravkar proučujemo vprašanje, na kakšen način naj bi v uresničevanju nove družbene vloge SDK ustvarili nove povezave in nove odnose tudi z drugimi družbenimi dejavniki. Prizadevanje za dosledno razredno usmerjenost v delovanju SDK in v tem okviru nova vsebina in novi načini odnosov z organi samoupravljanja, z družbenopolitičnimi organizacijami in z drugimi družbenimi dejavniki terja pomembne spremembe ne le v zavesti slehernega delavca v SDK, temveč tudi v načinih njenega delovanja ter v kvaliteti zbiranja, obdelave in objave podatkov. Pri tem bodo nujni tudi ukrepi za večjo povezanost vseh evidenčnih sistemov v naši družbi in njihova metodološka usklajenost. Preprečiti moramo, da bi se v novem sistemu družbenega planiranja in v obveščanju delavcev o gospodarskih in drugih pojavih razgrinjali različni podatki o istih stvareh. Bolj bo treba upoštevati tudi princip racionalnosti in zagotoviti, da bi zbirali, obdelovali in objavljali le podatke, ki so zares potrebni ter da bi se pri tem ognili vsaki nepotrebni večtirnosti. Zagotoviti bo treba tudi, da se bo nadzorstvo nad zakonitostjo gospodarjenja z dohodkom opravljalo le z enega mesta, ne glede na to, ali gre za razpolaganje z dinarskimi ali deviznimi sredstvi. Še naprej bomo morali razvijati tudi enoten sistem računalniške obdelave, vendar za delavce in ne samo za vodilne strukture, in sploh razvijati sodobno tehniko, da bi imel delavski razred sproti na voljo vsa obvestila, ki so mu potrebna za samoupravljanje. Seveda na tem področju ne zadošča le politična akcija komunistov znotraj SDK in drugih strokovnih služb, temveč bo nujna načrtna družbena akcija ob neposredni podpori ZK. Kajti dejstvo je, da ne more biti razvitega samoupravljanja brez dobre in pravočasne obveščenosti samoupravnih in drugih organov ter organizacij in vseh delovnih ljudi.

CVETKA SIMClC (Ljubljana-Center) Nadaljnje razvijanje družbenopolitičnega sistema, ki ga po sprejetju ustave še intenzivneje uveljavljamo, postavlja v ospredje tudi nova vprašanja, ki postajajo vse pomembnejša. Tako se mi zdi potrebno omeniti problematiko, ki zajema vprašanja informiranja, informiranosti in družbenega sistema informiranja na sploh. Tem vprašanjem posvečajo v zadnjem času vse večji pomen številni dokumenti družbenopolitičnih organov in še posebej ustavna določila. Delam namreč v zavodu SRS za statistiko, zato so mi tovrstni problemi dnevno pred očmi in njihovo težo še posebej občutim. Hotela bi poudariti, da je pomembonst informacij o stanju in razvoju družbe prisotna v večji ali manjši meri v vsaki organizirani družbi. V naši samoupravni družbi pa je razvit sistem informacij še posebej nepogrešljiv. Lahko rečemo, da je bil že v letu 1944 na otoku Visu pri poverjeništvu za obnovo države ustanovljen zametek današnjega statistično informacijskega sistema, ki predstavlja enega od temeljev družbenega sistema informiranja. Statistična služba, ki obdeluje statistične po-

347

datke s pomočjo številk, nam namreč posreduje zelo temeljite vpoglede v gospodarske ter družbene pojave in razmere. Tudi publikacija Družbeni razvoj SR Slovenije od 1947. do 1972. leta, ki smo jo dobili vsi delegati 7. kongresa, pomeni rezultat tovrstne aktivnosti. Če hočemo uresničiti vsa ustavna določila in delavca postaviti v položaj zavestnega, odgovornega in učinkovitega samoupravljalca, le-ta mora imeti ustrezne informacije, ki mu bodo pokazale njegovo mesto v primerjavi z drugimi, aktivnost njegove delovne organizacije, interesne ali družbenopolitične skupnosti. Imeti mora sprotne in čim objektivnejše podatke o pogojih, poteku in rezultatih svojega in združenega dela kot tudi o vseh drugih bistvenih vprašanjih kratkoročne ali dolgoročne narave, ki povezujejo njegovo delovno skupnost z življenjem v drugih samoupravnih in družbenih skupnostih. Le tako bo lahko v procesu samoupravljanja aktivno sodeloval pri sprejemanju čim pravilnejših in najboljših rešitev. V vsakem postopku odločanja naj bi bila informacija redno prva faza, ki sproži določen proces, seveda pa tudi končna, ki nam posreduje dosežene rezultate. Vendar večkrat pomen in vloga kvalitetne, celovite in hitre informacije v naši družbi ni dovolj jasna ali prisotna. Zelo pogosto odrekamo ali omalovažujemo potrebo po tehtni statistični informaciji in s tem občutno osiromašimo osnovo za uspešno odločanje. Tako je npr. za nas v statistiki precej nerazumljiv znatno premajhen interes, ki se kaže ob zbiranju določenih informacij s področja dohodkovne strukture prebivalstva kakor tudi drugih podatkov, ki kvantificirajo različne pojave, ki posredno ali neposredno vsebujejo ali pogojujejo vzroke ter posledice nastajanja neupravičenih socialnih razlik. Posebno vprašanje je vprašanje neracionalnosti obstoječega statistično informacijskega sistema. Poleg statističnih organov zbirajo najrazličnejše podatke še drugi organi in organizacije za svoje potrebe, vendar to zbiranje ni usklajeno in tako prihaja namesto do medsebojnega dopolnjevanja podatkov do večkratnega zbiranja enakih ali podobnih podatkov po različnih metodologijah ali definicijah. V družbi se trošijo v te namene velika sredstva, omenjena večtirnost v zbiranju podatkov pa pomeni večkrat tudi različno izkazovanje rezultatov in odpira dileme pri uporabi in analiziranju podatkov. Zavod SRS za statistiko je ob obravnavanju problematike zbiranja, obdelave in analize statističnih podatkov v naši republiki že večkrat nakazal potrebo po oblikovanju integralnega statistično informacijskega sistema, ki pomeni enotno in enkratno zbiranje podatkov in možnost njihove uporabe za vse uporabnike. Zavod se je tudi že konkretno lotil usklajevanja obstoječega statističnega sistema. Vendar menimo, da v družbi še niso bili storjeni vsi ustrezni napori, da bi se na tem področju kaj več naredilo. Če želimo in mislim, da želimo učinkovite informacije, potrebne za spremljanje, načrtovanje, usmerjanje in uresničevanje samoupravnih odločitev kakor tudi nadzor nad vsemi procesi družbene reprodukcije v ekonomski, socialni in drugih sferah delovanja posameznika in družbe, moramo kot posamezniki in kot organizacija storiti več, da bomo čimprej dogradili usklajen, odprt in racionalen družbeni sistem informiranja. Tak sistem naj bi odpravil vse tiste hibe in pomanjkljivosti, ki se že desetletja kažejo v neenotnosti in večtirnosti zbiranja informacij, pa tudi v njihovi vsebinski nedognanosti in nezadostni prilagojenosti aktualnim družbenim potrebam. Zato menim, da nikakor ni odveč na tem mestu poudariti, da naj bi šla tudi prizadevanja komunistov v naši družbi v prihodnje v večji meri kot doslej v smeri oblikovanja usklajenega družbeno informacijskega sistema, sistema, ki bo zagotavljal delavcem-samoupravljalcem sprotne in kvalitetne informacije kot pogoj za njihovo odločanje v najrazličnejših oblikah samoupravnega organiziranja.

348

r

JOŽE PERNUŠ (Ljubljana) V 23. točki temeljne resolucije je v zgoščeni obliki podano načelo ustavnosti in zakonitosti v vsem družbenem dogajanju, ki ga morajo vsi spoštovati. To načelo ustavnosti in zakonitosti kot temeljno načelo, kot eden izmed temeljev našega celotnega družbenega ustroja, je tudi v samoupravni družbi izredno pomembno. Gre namreč za to, da je v različnih situacijah toleranca tega načela tudi privedla do negativnih pojavov, ki so bili potem predmet pisma izvršnega biroja in predsednika Tita, kakor tudi do nekaterih drugih negativnih pojavov, ki smo jih v našem preteklem obdobju zaznali. Mislim, če bi dosledno spoštovali ustavnost in zakonitost, in sicer ne samo kot pravilo, da se pridržuješ tistega, kar je zapovedano, ampak tudi v tem, da po smislu celotne ustavne ureditve, po smislu zakonite ureditve izvršuješ vsakodnevno vsako svojo funkcijo in delo, potem bi bilo tudi na tem področju manj raznovrstnih oblik kršenja samoupravnih pravic, neupravičene socialne razlike, nezakonitosti v davčnem sistemu. Zaradi tega ustavnost in zakonitost ni samo zgolj forma, ni samo neka formalna ustavnost, ampak mi moramo ustavnost in zakonitost smatrati kot izrazito vsebinsko prilagoditev našega dela v celoti ter mislim, da se moramo komunisti za to ustavnost in zakonitost bojevati. Gre predvsem za to, da moramo ustavnost in zakonitost v današnjem obdobju razumeti v širšem smislu. Vrsto družbenih zadev prenašamo z državnega na področje samoupravnega urejanja. To samoupravno urejanje, ki zadeva večje število delovnih ljudi, seveda formalno urejamo s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori, vendar narava teh samoupravnih sporazumov, takoimenovanih splošnih aktov, po svoji vsebini ni nič drugega kot tisto, kar je že eden od diskutantov rekel, in sicer je to zakon, ampak zakon v najboljšem smislu: to se pravi zakon, katerega mi sprejmemo, za katerega smo se samostojno odločili in katerega moramo izvrševati. Gre torej za to, da zakonitosti ne moremo razumeti tako, da smo upravičeni, da iščemo luknje tam, kjer ni povsem urejena zadeva, ampak da v vsem svojem življenju v okviru samoupravnega urejanja ter v okvirih zakonov in ustave rešujemo zadeve tudi po smislu predpisov in dogovorov. Če bomo ta koncept sprejeli, potem mislim, da je velikokrat vprašanje tudi neustavnega ali nezakonitega stanja tam, kjer nismo ničesar naredili za to, da bi bil uveljavljen smisel predpisov ali dogovorov. Sedanji sistem, tako pravosodni kot ostali, je bolj usmerjen v to, da konkretno ocenjuje določena dejanja, manj pa neustavno stanje, manj opustitve itd. V bodočem pravosodnem sistemu, ki bo moral biti po intencijah ustave in ga moramo čimprej urediti, je ravno ta prilagoditev našemu družbenemu razvoju, torej samoupravnemu razvoju, ena izmed osnovnih smeri. Zaradi tega je tudi naša ustava postavila poleg državnih, takoimenovanih rednih sodišč, tudi samoupravna sodišča, od katerih je enemu že ustava določila njegove pristojnosti, ostalo pa je stvar samoupravnih dogovorov v okviru zakonov. Mislim, da gre tu za izredno pomembne samoupravne organe oziroma sodišča, ki bodo reševali vrsto spornih vprašanj pri izvajanju ustave in zakonov. Gotovo je, da se lahko predpisi ali dogovori različno tolmačijo. Ob tem moramo institucionalizirati tudi določene organe, ki bodo sporna vprašanja čim preje rešili. Eden izmed teh organov so tako imenovana sodišča združenega dela, katera naj bi bila po zveznem projektu zakona prve stopnje in druge stopnje, ki bi reševala predvsem vse statusne zadeve v organizacijah združenega dela, ki bi reševala vsa vprašanja v zvezi s samoupravnimi pravicami in vseh tistih odnosov, ki nastanejo med delavci v okviru sporazuma o medsebojnih razmerjih ali tisto, kar danes imenujemo delovna razmerja. S tega vidika bodo imela ta sodišča izredno važno nalogo. Ne samo, da bodo določila zakonov in samoupravnih sporazumov razlagala,

349

ampak bodo morala tudi tam, kjer je neustavno stanje, oblikovati nova razmerja. Njihove odločbe bodo nadomestovale vsaj začasno samoupravne sporazume in druge akte, s katerimi se rešujejo določena razmerja. S tem v zvezi mislim, da mi s takimi sodišči ne moremo veliko čakati. če hočemo uveljaviti vse tiste pravice, katere smo v ustavi opredelili kot temeljne pravice delavcev in če se te pravice kršijo, odnosno so nasprotja, moramo imeti taka sodišča. Prav tako moramo po mojem mnenju čim prej imeti organ združenega dela, to je družbeni pravobranilec samoupravljanja, kateri bo tudi mimo volje določenih delovnih ljudi v posameznih kolektivih pokazal, kje so taka neustavna stanja in nepravilna razpolaganja z družbenim premoženjem. Zaradi tega je pravilno, da je v sedanji resoluciji (ki govori o ustavnosti in zakonitosti, torej o tem, da je treba spoštovati vse te akte), hkrati tudi jasno zahtevamo, naj se ta načela čim prej uresničijo in da moramo te organe čim prej ustanoviti ter na ta način potem damo možnost reševanja tistega, kar danes prek državnih sodišč skoraj ni mogoče. To svojo misel bom konkretiziral s tem, da se je do danes priglasilo v sodni register skupno 1805 TOZD iz 378 delovnih organizacij, priglasitev h konstituiranju pa imamo iz 183 delovnih organizacij s skupaj 916 TOZD. To se pravi, da je več kot polovico tistih delovnih organizacij, ki so se odločile za organiziranje v TOZD, še danes v stanju preverjanja, ker niso našle enotnih izhodišč ali iz kakršnihkoli razlogov niso prišle do tega, da bi razčistile svoje odnose. Stanje je torej neustavno in zaradi tega bi morali te stvari čim prej urediti. Iz podatkov okrožnih gospodarskih sodišč je razvidno, da skoraj niti enega samoupravnega sporazuma o združevanju v delovno organizacijo niso mogla registrirati zaradi tega, ker o bistvenih vprašanjih v delovnih organizacijah niso imeli enotnih stališč ali pa stališča, ki niso ustavna (kot npr. pri vprašanju razmejitve premoženja, da ne govorim o problemu minulega dela, ali pa pri vprašanju pooblastil delovne organizacije ali pooblastil individualnih poslovodnih organov). Če mi teh stvari ne rešujemo, seveda v blagovnem prometu lahko pride do velikega kaosa, ker je s tem povezana odgovornost proti tretjim osebam, in če danes tega ne rešimo, bomo lahko v blagovnem prometu imeli čez eno leto nemogočo situacijo, ker bo takrat, ko bo prišlo do plačevanja kakršnekoli terjatve ali odškodnine, eden ali drugi rekel, saj tega pa mi nismo tako mislili. Te stvari morajo biti v sporazumih jasne. Mislim, da morajo te stvari biti jasne tudi iz političnega vidika, če hočemo, da delavci o tem odločajo.

ANTON SKOBIR (Ljubljana-Center) Govoril bom o tem, kakšen pomen naj ima notranja delavska in splošna družbena kontrola za nadaljnji razvoj samoupravnih socialističnih odnosov. V zadnjem času smo v zelo razgibanem družbenopolitičnem življenju, ki so ga povzročili sklepi in dokumenti zveznega in republiških organov ZK, ustavna razprava, pismo tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ, kar vse se je še poglobilo v razpravah za dokumente v zvezi s VII. in X. kongresom zveze komunistov, ko bomo podrobneje opredelili in ocenili vse uspehe, ki smo jih dosegli po VI. kongresu ZKS, hkrati pa opozorili tudi na nekatere negativne in družbi škodljive pojave na raznih področjih družbenega življenja. Ne bi govoril o uspehih, ampak bi se omejil na te negativne pojave. Osvetljeni so bili negativni pojavi o nekaterih organizacijah združenega dela, zlasti gospodarskih, kot so npr. zunanja trgovine, banke ipd., ko so vodilne oz. upravljalske strukture ali tehnostrukture — kot jih

350

imenujemo — v procesu prenašanja upravljalskih funkcij od države in njenih organov na delovne kolektive upravljanje z družbenimi sredstvi postopoma prevzemale v svoje roke kot nekakšen vršilec dolžnosti delavskega razreda. Tehnostrukture pa so v nekaterih gospodarskih organizacijah (to seveda ne moremo trditi za vse) pri upravljanju z družbenimi sredstvi uspele postati čimbolj osamosvojene ne samo v odnosu do delavcev in njihove kontrole, temveč tudi v odnosu do družbene kontrole. Vodilni delavci osamosvojenih podjetij, bank in drugih centrov ekonomske in finančne moči so trdili, da se gospodarsko poslovanje mora razvijati le po tržnih zakonitostih, zato je treba državo in zlasti njeno kontrolo v čim večji meri izključiti. Zahtevali so popolno avtonomijo in uvedbo podjetniških poslovnih principov, kot jih pozna kapitalistično gospodarstvo. Trdili so: dajte nam proste roke, ne ovirajte nas, pa bomo dosegli visoke poslovne učinke, hitrejši nacionalni napredek gospodarstva in seveda tudi višji standard. Zato je v podjetja in gospodarske odnose vse bolj prodirala ekonomska logika profita, kar je dobilo svoj izraz tudi v temeljni delitvi dohodka. Takšna praksa je jasno paralizirala tudi delovanje zveze komunistov in njenih organizacij. Da so takšne posamezne vodilne strukture dobile zaupanje v svojih delovnih skupnostih, češ kako so za samoupravljanje in povezane z delavskim razredom, so demagoško trdile: »Mi smo z delavci, z njimi delimo poraze in uspehe; če se bojujemo za višji dohodke, z večjo iznajdljivostjo, večjo poslovnostjo, če pri tem uporabljamo metode in načine, ki so v nasprotju s predpisi in poslovno moralo, je to v končni fazi le v korist delavcev«. Takšne posebne sposobnosti in iznajdljivosti pa da ima seveda le vodilna ekipa, ki se je dejansko vse bolj zanašala na koncentrirano ekonomsko moč ter na informacije, znanje in zveze, pri čemer se je spretno izmikala organizirani družbeni kontroli kot tudi kontroli lastnih delovnih skupnosti. Takšno stanje pa je jasno ponekod omogočalo, da se je gospodarsko poslovanje odvijalo po čisto svojevrstnem sistemu, mimo veljavnega normativnega sistema, ampak so veljali principi, da je družbeno koristno in torej tudi dopustno vsako ravnanje, ki prinaša večji dohodek. To pa je imelo za posledico vrsto negativnih pojavov, hude in zmeraj pogostejše kršitve predpisov v korist delovnih organizacij in v škodo širše družbene skupnosti pa vse do zlorab in osebnih okoriščanj na škodo družbene lastnine, ki je postala vedno manj zavarovana. Področje t. im. poslovnega kriminala pa se je širilo in dobivalo vedno nove oblike. Nekateri iz vodilnih ekip so načrtno ustvarjali vedno nove pogoje za prepovedane poslovne in finančne transakcije, za ustanavljanje ilegalnih ali pollegalnih podjetij in združenj v zahodnoevropskih državah, ali pa so tam odpirali zasebne konte, kamor so se stekale razne provizije in druga sredstva. To so bili t.im. črni fondi, ki so bili v celoti odtegnjeni družbeni kontroli, prikrivali pa so jih tudi pred delavci in njihovimi organi upravljanja v svojih organizacijah združenega dela. Načrtno so se sklepale pomanjkljive, nestrokovne pogodbe v poslovnih aranžmajih s tujimi poslovnimi partnerji, da so se kasneje pokazale potrebe po stalnem potovanju vodilnih delavcev v tujino, da bi reševali nastale spore. Znani so primeri, da se je tuji poslovni partner krepko okoristil na račun naših podjetij, ker z njimi sploh niso sklenila ustrezne pogodbe; ker ni prevzel nobenih obveznosti, je prevzem blaga, ki je prispelo do njega, enostavno odklonil, ker ga je kupil drugje pod boljšimi pogoji in predvideval večji dobiček. Naši vodilni delavci, ki naj bi jih zadela odgovornost za malomarno poslovanje, pa so raje pristali na plačilo ogromne odškodnine tujemu partnerju in delavskemu svetu prikazali, češ da je bilo blago odklonjeno zaradi slabše kvalitete. Ni treba posebej poudarjati, da so bile upravljalskemu sloju na tak način dane različne možnosti prisvajanja družbenih sredstev, in sicer

351

od kaznivih dejanj in drugih odkritih kršitev ali prefinjenega izigravanja predpisov in samoupravnih aktov do kršitve dobrih poslovnih običajev, uveljavljanja privilegijev in podobno. Toda tudi mnoga ravnanja, ki so bila sicer formalno pokrita z ustreznimi samoupravnimi odločitvami, so bila po svoji vsebini očitno v nasprotju s socialističnimi moralnimi načeli in v škodo širših interesov delavskega razreda. Tako ustvarjeni ekonomsko socialni in družbeni položaj je nekatere upravljalske strukture vse bolj odtegoval od dejanskih interesov delavcev. Pričele so se obnašati kot lastniki družbenih sredstev in delavca so skušale zreducirati na položaj mezdnega delavca. Mnogi delavci so se čutili vedno bolj odvisni in podrejeni vodilni strukturi in bili prepričani, da je njihov socialni in ekonomski položaj ter sploh njihova eksistenca odvisna le od njih. To kaže tudi vsebina raznih anonimnih pisem, ki so jih delavci naslavljali na razne pravosodne in druge državne organe in v njih navajali, kako se vodilni delavci samovoljno obnašajo in okoriščajo z družbenimi sredstvi, če bi se ta proces odvijal naprej, bi se take upravljalske strukture slejkoprej formirale v poseben družbeni sloj s svojimi družbenimi interesi, ki bi bili nasprotni delavskim. Pridobivanje dohodka in ustvarjanje premoženja mimo dela ali v nesorazmerju z delom pa je tudi omogočalo neupravičeno socialno razlikovanje v naši družbi. Jasno je, da je proces neupravičenega socialnega razlikovanja potekal ne samo v poslovni, gospodarski sferi družbenega sektorja, temveč tudi na drugih področjih družbene dejavnosti in privatnega pridobitništva. Razlogi za to so bili v pomanjkanju ustreznih strokovnih, družbeno učinkovitih davčnih in drugih inšpekcijskih služb, delovanja pravosodnih organov in drugih organov. Z že omenjenimi sklepi zveznih in republiških organov zveze komunistov ter pismom predsednika Tita smo nedvomno spodbudili zelo široko družbenopolitično akcijo ter marsikje spodrezali korenine in odpravili vzroke za negativne pojave. Z najvišjim aktom družbe — novo ustavo— smo tudi formalno pravno in vsebinsko vzpostavili drugačne odnose ne samo v proizvodnji, temveč v najširši družbeni bazi in vseh družbenih institucijah. Formiranje TOZD in uvajanje delegatskega sistema nedvomno daje najširše dejanske možnosti, da delavski razred, da delovni ljudje dobijo popolno veljavo v samoupravljanju družbenih sredstev in z družbenimi zadevami. Toda zavedati se moramo, da tudi te institucije in mehanizmi, ki jih določa nova ustava, ne bodo delovali samodejno, brez zagrizenega boja vseh članov zveze komunistov in zlasti tistih v organizacijah združenega dela ter vseh drugih subjektivnih družbenih sil. Organizacije združenega dela tudi v bodoče ne bodo poslovale in obstajale brez tako imenovane vodstvene strukture: individualnih in kolektivnih poslovodnih organov. Posamezne težnje po obnovi sistema osamosvajanja in t. im. nadvlade ter prevzemanja določenih upravljalskih funkcij pri upravljanju z družbenimi sredstvi bodo sorazmerno trajne; porajalo jih bo že samo dejstvo, da pri sedanji stopnji razvoja proizvajalnih sil ne moremo odpraviti blagovne proizvodnje. Ne moremo negirati izredno pomembne vloge vodilnih in visokostrokovnih delavcev ne samo v neposrednem procesu gospodarske dejavnosti, marveč tudi pri kreiranju poslovne politike, načrtovanju, programiranju, investicijah itd. zlasti pa v pripravi tehničnoekonomskih, investicijskih, finančnih in drugih elaboratov, ki so nujni predpogoj za odločanje. Vloga delavcev najbrž tudi v bodoče ne bo v tem, da bi kot nekakšni izvedenci dajali mnenja o strokovnosti teh elaboratov, temveč da jih kot samoupravij alci ocenijo in ovrednotijo z vidika njihovih družbenoekonomskih interesov. Predvsem pa menim, da brez organizirane in učinkovite samoupravne delavske kontrole v samih organizacijah družbenega dela, kar velja še zlasti za gospodarske organizacije, ob sočasnem delovanju in medsebojnem povezovanju družbene kontrole ne bo mogoče preprečevati določene samovolje in težnje po nadvladi nekaterih vodil-

352

nih delavcev, nezakonitih okoriščanj z družbenimi sredstvi in podobnih ekscesov. Menim, da nam grenke izkušnje iz dobe tako imenovanega liberalizma nazorno kažejo, da so se samovolja, prilaščanje in drugi negativni pojavi lahko razraščali predvsem tudi zaradi pomanjkanja učinkovite kontrole samih delavcev v organizacijah združenega dela kot tudi zaradi šibkosti in nestrokovnosti družbene kontrole. Samoupravna delavska kontrola, ki mora nenehno delovati kot integralni del samoupravnega mehanizma, lahko zagotovi tudi učinkovito varstvo družbene lastnine, saj je splošno znano, da družbena lastnina doslej kljub temu, da ji zakonodaja daje enako ali celo boljše varstvo kot zasebni lastnini, ni uživala enakega moralnega varstva kot zasebna lastnina, še vedno je pri mnogih zakoreninjeno moralno pravilo, da je kraja zasebne lastnine mnogo bolj zavrženo dejanje kot pa kraja družbene lastnine. Ena izmed mnogih nalog samoupravne kontrole bo tudi, ali se odgovorno ter družbenoekonomsko smotrno razpolaga in uporablja družbena sredstva. Zavedati se moramo, da je na tem področju kljub ugodni družbeni klimi storjenega še bore malo, čeprav mnogi samoupravni akti organizacij združenega dela že vsebujejo določbe o delavski kontroli, pa ta delavska kontrola dejansko povsod še ni v celoti zaživela. Podobna je situacija pri družbeni kontroli. Dolga leta smo zanemarjali davčne, inšpekcijske službe ter druge kontrolne organe, kar je imelo za posledico, da so dobri strokovni kadri te službe zapuščali. Osiromašene davčne službe niso bile kos očitnemu zatajevanju davkov in bogatenju posameznikov. Vodilne strukture v gospodarskih organizacijah so menile, da je družbena kontrola nedopustna, da je to škodljivo vmešavanje države v gospodarsko poslovanje in samoupravljanje ter lahko gospodarstvu bolj škodi kot koristi. Izkušnje pa nam kažejo, da tako obsežnega razmaha negativnih pojavov ne smemo več dovoliti. Resda smo marsikaj spremenili in odpravili mnoge negativne pojave, toda posledice so ostale, zlasti pa neupravičeno pridobljeno premoženje. Neupravičeno socialno diferenciacijo smo z nekaterimi ukrepi ublažili, a le zelo težko je povrniti družbeni lastnini tisto, kar je bilo na njen račun nezakonito, oziroma nezasluženo pridobljeno. To nam kažejo zlasti postopki za ugotavljanje izvora premoženja, ki jih izvajajo posebne komisije pri občinskih skupščinah. Komunisti ne bi smeli več dovoliti, da nekaj časa tolerantno gledamo na ravnanja, ki če že niso kriminalna, pa so vsaj v nasprotju z moralnimi in etičnimi načeli, potem pa v naglici želimo vzpostaviti sistem in uporabiti ukrepe, ki bodo preprečevali take stvari za naprej, pri čemer pa spoznamo, da se da le bore malo napraviti za nazaj. Tudi postopki, ki se za kazniva dejanja in gospodarske prestopke nato sprožajo pred sodišči, niso in ne morejo biti učinkoviti, ker se obravnava dejanja in kršitve za nekaj let nazaj. Ker mora osebna krivda in odgovornost biti utemeljena z dokazi, se zaradi časovne odmaknjenosti ravno to največkrat izjalovi. Organi odkrivanja, pregona in sojenja za kazniva dejanja in gospodarske prestopke pa pri svojem delu tudi niso uživali ustrezne družbene podpore. Tako smo dosegli, da je postala država neučinkovita ravno tam, kjer bi še dolgo morala biti učinkovita. Na podlagi povedanega menim, da bo ena izmed najpomembnejših bodočih nalog zveze komunistov v boju za zakonitost in red tudi vsesplošno prizadevanje za vzpostavitev učinkovitega samoupravnega delavskega in družbenega nadzorstva.

ALFONZ DEBELJAK (Celje) Ker smo danes že razpravljali o interesnih skupnostih, bi govoril samo o samoupravni interesni skupnosti na področju zdravstva. 23 Sedmi kongres ZKS

353

Kakor v vsaki skupnosti so se naši ljudje tudi tu odločili samozavestno za zbiranje denarja in sredstev za to dejavnost bodisi iz svojih osebnih dohodkov ali iz dohodka temeljnih organizacij združenega dela. Ko so se odločili za to dejanje in so sredstva zbrali v tej skupnosti, uporabljajo tudi pravico delovnih ljudi, tj. določajo obseg dela in razvoj te dejavnosti, hkrati pa imajo dolžnosti, dolžnosti zdravstvenih delavcev. To pomeni, da moramo ta obseg dela kvečjemu prekoračiti, ne zmanjšati, in da bo naše delo kvalitetno in da bomo obenem tudi varčni, nikoli ne na račun delovnega človeka — bolnika, ampak na račun naše boljše organizacije v naših delovnih kolektivih. Vendar to še ni vse. Do zdaj smo govorili o tako imenovani zdravniški etiketi, od danes pa to ne more biti več zdravniška etika, ampak etika zdravstvene službe in zdravstvenih delavcev. Danes zdravnik sam ne more opravljati svojih dolžnosti brez drugih sodelavcev in drugih institucij v zdravstvu. Zato ta izraz, ki je še iz zgodovine Hipokrata, ne velja več. Kaj je etika? Naša etika je nekaj, s čimer lahko ravno našo terapijo, naše zdravljenje dokončno in uspešno in bolje kažemo. Naša vljudnost, naša prijaznost, naš način, naša prizadevnost, skrbnost, vse to je tisto, kar odlikuje zdravstvenega delavca, predvsem pa nas komuniste. Zato mislim, da ravno komunisti — zdravstveni delavci moramo biti vzgled za vse. Na žalost pa moram povedati, da je v zdravstvenih službah bore malo komunistov. Zato naj zveza komunistov (posebno občinske konference) skrbijo skupaj z nami zdravstvenimi delavci, da nas bo več v teh organizacijah, sicer bo samoupravna interesna skupnost ostala samo na papirju. Pa še to: Pravimo, da smo takrat, ko ustvarjamo samoupravno interesno skupnost, enakopravni partnerji. Vendar imamo še zmeraj tako imenovano prepono med gospodarsko sfero in sfero družbenih služb. Ta prepona me moti že od takrat, ko je bila narejena in do danes še ni dodelana. Ta prepona mora izginiti iz našega združenega dela, zato mislim, da je ravno samoupravna interesna skupnost institucija, ki bo mogoče to mojo misel prva in najlaže lahko uresničila. Namreč nam zdravstvenim delavcem ne more biti vseeno, ali bo naš delovni človek imel dovolj sredstev za svoje zdravje, ki je največja blaginja.

VALENTIN DVOJMOČ (Sevnica) Govoril bom o problematiki razvoja na območju Slovenije s posebnim poudarkom na razvojnih možnostih posameznih območij slovenskega prostora. Pri tem bom izhajal iz predkongresnih razprav in pripomb, ki smo jih imeli komunisti na območju Posavja. Srednjeročni koncept razvoja v SR Sloveniji je rezultat politične angažiranosti naprednih sil, ki so tendence monocentrističnega razvoja proizvajalnih sil v slovenskem prostoru preusmerile v policentrični koncept. To dobiva jasno in vidno mesto v predloženih dokumentih, kar komunisti v kraju, iz katerega izhajam, podpiramo. Na tej osnovi so posamezna območja pripravljala svoje razvojne koncepte gospodarskega, socialnega in regionalnega razvoja. Pri analiziranju razvojnih konceptov, posebej posavskega, je bilo ugotovljenih več negativnih dejstev. Naj omenim samo dva: da je delež prebivalstva v Posavju v primerjavi s slovenskimi gibanji v stalnem upadanju zaradi migracije aktivnega prebivalstva v razvitejša območja, kjer so bili ugodnejši življenjski in delovni pogoji; — stopnja rasti družbenega proizvoda v letih 1961 do 1971 je znašala za posavsko regijo 2,82 % pod republiškim poprečjem ter se v zadnjih letih izraža v še večjem odpiranju Škarij, saj družbeni proizvod v Posavju celo upada, medtem ko je slovenski v konstantnem porastu, tako da je delež Posavja v ustvarjanju nacionalnega dohodka

354

Slovenije padel s stopnje 3,61 v letu 1961 na 2,60 leta 1970. To daje podobo neustrezne razvitosti Slovenije kot enotnega nacionalnega in gospodarskega družbenega prostora, znotraj njenih posameznih delov pa se zopet izražajo znaki neustrezne strukturne sestave proizvajalnih sil, ki poleg vlaganj v delovno intenzivne panoge terjajo tudi več usmerjanja skupnih družbenih sredstev v panoge z višjo stopnjo organske sestave proizvajalnih sredstev. Nosilci tega usmerjanja morajo biti subjektivno organizirani delovni ljudje kakor tudi družbeni dejavniki na manj razvitih območjih, katerim mora biti dana možnost uveljavitve pravice in odgovornosti, da realizirajo načelo samoupravnega oroaniziranja, kjer zagotavljajo pogoje hitrejšega razvoja skupaj z delovnimi ljudmi in družbenimi dejavniki v širšem prostoru oziroma v višji stopnji organiziranja in povezovanja družbe. Brez dvoma, da mora to sloneti na ustrezno oblikovanem ekonomskem sistemu in učinkovitih ukrepih ekonomske politike, temelječe na upoštevanju z ustavo določenega delegatskega sistema. Načela vzajemnosti in solidarnosti pri usmerjanju družbenih sredstev za skladnejši razvoj manj razvitih območij morajo izvirati iz spoštovanja minulega dela, ki je bilo delovnim ljudem odtujeno v procesu etatističnega usmerjanja razširjene reprodukcije (denimo prek sistema zadrževanih cen kmetijskih proizvodov, davčne politike, pretoka kvalificirane in nekvalificirane delovne sile za pretokom kapitala in podobno). Ti procesi, ki so značilni za vse razvijajoče se sisteme in države, so temeljili na deagrarizaciji, ki pa ni ostala brez negativnih socialno-političnih komponent, ki so očitne še danes in se izražajo v degresivnem razvoju že pred temi procesi manj razvitih predelov. Po svojih značilnostih poglabljajo razkorak med urbanimi ter drugimi industrijskimi središči ter predeli, ki predolgo ohranjajo preteklo socialno-ekonomsko strukturo z vsemi elementi njej lastne družbene zavesti na drugi strani. Nadaljevanje tega procesa bi lahko postalo za socialno ekonomske tokove (s katerimi je usmerjen socialistični sistem, temelječ na samoupravnih odločitvah delavskega razreda) v določenem trenutku negativno. V tem smislu sem dal tudi predlog k resoluciji o razvoju proizvajalnih sil in uresničevanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Usmerjanje družbenih sredstev za zmanjševanje neskladnosti v družbeni reprodukciji zlasti v proizvodnji za nova sodobna opremljena delovna mesta, ki omogočajo visoko stopnjo predelave in visoko produktivnost dela, bo terjalo ob doslednem uveljavljanju samoupravnih načel ukinitev državnega kapitala, tako da bo zagotovljena vrnitev sredstev organizacijam združenega dela, s čimer bomo dejansko, ne samo z besedami dajali možnost odločanja delovnemu človeku v pogojih za ustvarjanje, usmerjanje in delitev vrednosti, ki jo je ustvaril in ki jo ustvarja. Z oblikovanjem in sprejemanjem razvojnih planov, ki morajo upoštevati koncept celovitega in skladnega razvoja Slovenije in njenih posameznih delov, je potrebno zagotoviti spoštovanje policentričnega razvoja, pri tem pa onemogočati, da bi prek vlaganj v gospodarsko superstrukturo samo na določenih že razvitejših območjih postavljati nove temelje monocentričnega razvoja in osnovo za razraščanje tehnokratskega in monopolnega upravljanja, ki vodi v konstituiranje odtujenih centrov ekonomske in politične moči. Že večkrat izraženo mnenje je v predkongresnih razpravah dobilo potrditev, da je potrebno območja manj razvitih določiti po dejansko manj razvitem strnjenem območju, ne pa po upravnoadministrativnih mejah družbenopolitičnih skupnosti. Ta nesprejemljivi sistem določanja manj razvitih izloča določene dejansko manj razvite predele, vključuje pa predele, ki nimajo nobenih elementov manj razvitosti. Obstajajo tendence in tudi že elaborati, kjer naj bi sodelovalo financiranje določenih gradenj superstrukture z državnim kapitalom ob njegovi likvidaciji z vračilom na zelo dolgo razdobje, pa tudi brez vračila. Naloga družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih struktur mora biti, da se bodo * 23

355

različni interesi čimbolj uskladili v najoptimalnejše naložbe ne samo razvitih, temveč tudi manj razvitih območij v skladu z upoštevanjem obveznosti in potreb območij. Pri tem je potrebno uveljaviti ustavno načelo o zagotavljanju splošnih možnosti za kar najbolj skladen in stabilen razvoj slovenskega območja. Poudarjam, da so že znane razprave iz preteklosti o tem, kako je nesmiselno nenehno prelivati sredstva manj razvitim, temveč da je pametneje ustvariti temeljne pogoje, da manj razvita območja sama z vsemi svojimi gospodarskimi, političnimi in drugimi silami stopajo v korak z razvitimi. Že sedaj se moramo angažirati pri oblikovanju izhodišč za naslednji republiški srednjeročni načrt in izhajati iz dosedanjih spoznanj in sklepov, ki smo jih dobili ob uveljavljanju sedanjega in tudi prejšnjih srednjeročnih načrtov. Preiti moramo iz formalističnega obravnavanja načrtov k dejanskemu izvrševanju. To zahteva večjo celovitost pri pripravah načrtov, ki morajo sloneti na realnih osnovah in na tem, da so samo delavci tako v temeljnih organizacijah združenega dela kakor tudi v krajevnih skupnostih osnovni nosilci sprejemanja in tudi izvajanja planov in programov razvoja. Da bi bilo to delovanje olajšano, pa menim, da bi morale strokovne institucije precizneje definirati terminologijo in metodologijo planiranja za daljše razdobje, ki bi se uporabljali po enotnih izračunanih osnovah v vsej državi. Tako bi bilo možno analiziranje in primerjanje kazalcev tako glede širših skupnosti kakor tudi v različnih časovnih razdobjih.

TONE FLORJANČIČ (Ptuj) Dovolite, da spregovorim nekaj besed o problemih zdravstva in zdravstvenega varstva v mariborski regiji, širša mariborska regija ima v svojem prostoru kar tri občine, ki so na spisku manj razvitih občin, zato bom v tem svojem prispevku k današnji razpravi obravnaval probleme zdravstva in zdravstvenega varstva predvsem z aspekta manj razvitih območij naše republike. V resoluciji VII. kongresa ZK Slovenije piše, da si moramo komunisti prizadevati, da bomo ustvarjali enake možnosti v zdravstvenih storitvah in zdravstvenem varstvu vsem prebivalcem ne glede na dohodek posameznika, ne glede na premoženje in ne glede na razvitost kraja, kjer živi. To nalogo moramo postopoma, a dosledno uresničevati na podlagi mnogo bolj razvite solidarnosti delovnih ljudi v okviru republike in v praksi uveljavljanega načela soudeležbe financiranja zdravstvenih storitev. Mislim, da nas te besede iz resolucije obvezujejo, da takoj stopimo v akcijo, moja naloga in dolžnost pa je, da opozorim na nekatere probleme zdravstva in zdravstvenega varstva, s katerimi se ukvarjajo predvsem manj razvite občine v mariborski regiji. Prvenstveni problem je veliko pomanjkanje kadrov; ugotavljamo predvsem veliko pomanjkanje zdravnikov splošne prakse in srednjega medicinskega kadra. Za oceno razvitosti zdravstvene dejavnosti sta pomembna število in struktura zaposlenih zdravstvenih strokovnjakov, poleg tega pa tudi tisti kazalci, ki govorijo o razmerjih med zdravstvenimi strokovnjaki in številom prebivalstva. To razmerje pa je v manj razvitih občinah mariborske regije daleč pod republiškim poprečjem. S kadrovskim deficitom je tesno povezano zelo pereče vprašanje pomanjkanja stanovanj, ki je često vzrok, da ne moremo dobiti zdravstvenih delavcev od drugod, kajti domačega kadra je premalo, s šolanjem domačih kadrov pa so problemi, ki so značilni za manj razvita območja. Zato je zelo dobrodošla resolucija, ki govori o vzgoji in izobraževanju in ki zagotavlja enake možnosti za izobraževanje tudi za manj razvita območja.

356

Naslednji bistveni problem, ki tare zdravstvene delavce v mariborski regiji, pa je veliko pomanjkanje ustreznih delovnih prostorov, in to predvsem v temeljni zdravstveni službi. Zdravstveni domovi so v večini primerov premajhni in neustrezni, zdravstvene postaje na terenu pa so često v adaptiranih in neprimernih starih hišah, za nameček pa mnogokrat še ni zdravnika, ki bi v takšni zdravstveni postaji delal. Ob tej ugotovitvi pa moram poudariti, da so ustrezni forumi v mariborski regiji mnogo storili za zboljšanje materialne baze v zdravstvu, saj so po svojih močeh storili vse, da bi izboljšali bolnišnično službo z gradnjo nove bolnišnice v Mariboru ter z gradnjo novega kirurškega oddelka bolnišnice v Ptuju. Vendar pa kljub vsem prizadevanjem ni bilo dovolj sredstev. V sedanjem trenutku in v nadaljnjem razvoju zdravstvene službe je naša osnovna naloga, da okrepimo predvsem osnovno zdravstveno službo in ji damo v okviru nadaljnjega razvoja zdravstva prioritetno mesto. Nujno potrebno je, da pripravimo v republiškem merilu takšen srednjeročni program razvoja zdravstvene službe, ki bo zagotovil načrtno izgradnjo zdravstvenih domov v manj razvitih območjih. Seveda pa bo pri tem nujno potrebno zagotoviti določena sredstva iz republiškega solidarnostnega sklada, kajti manj razvita območja v Sloveniji ne zmorejo sama zagotoviti dovolj finančnih sredstev. Naša resolucija pa govori, da moramo ustvarjati enake možnosti v zdravstvenih storitvah in zdravstvenem varstvu vsem našim prebivalcem. Nadalje moramo čimprej rešiti kadrovske probleme. Zagotoviti moramo načine, da se bodo lahko tudi občani nerazvitih območij šolali za zdravnike. Zagotoviti jim moramo ustrezne štipendije. Menim, da je vsem jasno, da nerazvita območja tega sama ne zmorejo in jim bomo morali v republiškem merilu priskočiti na pomoč, v študentskih domovih pa jim bo treba zagotoviti dovolj prostih mest. Prek interesnih zdravstvenih skupnosti pa bi morali z dobro proučenimi in stimulativnimi mehanizmi usmerjati kadrovsko politiko za nameščanje visokega zdravstvenega kadra v najbolj deficitarnih predelih in strokah. Bistveni deli takega mehanizma bi bili lahko boljša materialna stimulacija ter ustrezna stanovanja, ki bi marsikateremu zdravstvenemu delavcu bila dobra motivacija za zaposlitev na nerazvitem in neobdelanem območju Slovenije. Poseben problem je odhajanje in koncentracija zdravnikov v večje urbane centre. Res je, da so tudi tam potrebni, vendar so še dosti potrebnejši v krajih, kjer sploh ni zdravnika. Takšnih krajev je v nerazvitih območjih Slovenije precej, če hočemo dobiti zdravnika, mu moramo nuditi stanovanje. Zdravstveni domovi pa niso zmožni kupiti dovolj stanovanj, zato se že marsikje upravičeno postavlja zahteva, da naj se za zdravstvene delavce na nerazvitih območjih zgradijo stanovanja iz solidarnostnih skladov. Menim, da bo treba to težnjo podpreti in na ta način zagotoviti tudi najbolj oddaljenim kotičkom Haloz in Slovenskih goric ustrezno zdravstveno varstvo. Omeniti moram za družbo negativne težnje, ki se porajajo med zdravniki že dalj časa. Nesorazmerno hitro raste število zdravnikovspecialistov v škodo zdravnikov splošne prakse. Ta nesorazmerja kažejo, da v organizaciji zdravstvene dejavnosti že dalj časa podcenjujemo splošno prakso, ki bi morala biti temelj zdravstvenega varstva in s tem zapostavljamo tudi preventivo. Videti je tudi, da je vrednotenje dela v zdravstvu tako, da spodbuja zlasti delo specialistov. Posledice koncentracije zdravnikov v urbanih centrih, razvrednotenje zdravnika splošne prakse in enostranske stimulacije specialistov so jasno vidne tudi v razmerju med številom prebivalstva, ki odpade na enega zdravnika splošne prakse oziroma na enega specialista. Če k temu dodamo, da so manj razvita območja revnejša in da so njihova sredstva za zdravstveno zavarovanje relativno nižja, potem so tudi možnosti za

357

uveljavljanje zdravstvenega varstva znatno težje. Jasno je, da bo nadaljnji razvoj moral zavreti takšne težnje, saj bo sicer zaradi stihijskih gibanj lahko prišlo še do večjih nesorazmerij. Potrebno bo torej urediti družbeni položaj zdravnika splošne prakse, mu dati večjo družbeno podporo in ustrezni položaj ter ga primerno nagraditi za njegovo delo. Za nadaljnji napredek zdravstva, za še bolj kakovostno, učinkovito in bolj ekonomično zdravstveno varstvo je izredno pomemben razvoj zdravstvene dejavnosti na sodobnih načelih, spodbujanje integracijskih procesov, funkcionalno povezovanje in združevanje na samoupravni osnovi. To so besede iz resolucije IX. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ki pa jih — to moramo ugotoviti in pošteno priznati — nismo izpolnili v celoti. Najmanj smo naredili na področju integracijskih procesov, kjer bi lahko z združevanjem določenih struktur bolnišnične in temeljne zdravstvene službe prihranili marsikakšna družbena sredstva, izboljšali strokovnost in učinkovitost zdravstvene službe ter skrajšali čakalno dobo pacientov. Temu vprašanju bosta naš kongres ter vsa pokongresna dejavnost morala posvetiti veliko pozornosti ter zagotoviti njegovo uresničitev. Spregovoriti moram še nekaj besed o plačevanju participacije k opravljenim zdravstvenim storitvam, čeprav participacija za marsikoga ne predstavlja posebnega izdatka, pa ni tako npr. v nerazvitih predelih Haloz in Slovenskih goric, ki so v velikem številu primerov naseljeni z ostarelimi in zgaranimi ljudmi. Mlajši ustvarjalni kader s tega področja pa ustvarja v večjih industrijskih centrih v republiki ali pa celo v tujini. Takšni starejši ljudje, ki so v večini primerov bolni, ne zmorejo plačevati participacije za zdravstvene storitve, predvsem za storitve zobozdravstvene službe, zato bi kazalo takšnim kategorijam socialno ogroženega prebivalstva črtati participiranje. Menim, da je to upravičeno, ravno tako pa menim, da je treba črtati participiranje tudi vsem upokojencem z nižjimi pokojninami. V svojem izvajanju sem nanizal nekaj najbistvenejših problemov, s katerimi se vsakodnevno srečujemo zdravstveni delavci, predvsem v manj razvitih območjih mariborske regije. Problemi niso novi in so verjetno večini že znani. Menim pa, da je sedaj nastopil tisti trenutek, ko bomo tudi te probleme začeli sistematično reševati in jih tudi rešili. To nam zagotavlja tudi resolucija 7. kongresa Zveze komunistov Slovenije, dokončno rešitev teh problemov pa nam mora zagotoviti naše skupno delo.

VLADKA JAN (Škofja Loka) Naj vas seznanim z nekaterimi bistvenimi problemi družbenega položaja žensk v naši republiki, čeprav sem prepričana, da bodo mnogi diskutantje še s posebnimi temami segali na to področje. V političnem vzdušju pred sprejemom novih ustav, v predvolilnem in predkongresnem obdobju smo zaznali precejšno oživitev političnega dela žensk. Od decembra 1972. leta pa vse do aprila 1973. leta je tekla javna razprava o nekaterih aktualnih vprašanjih družbenega položaja žensk, ki je bila zelo konkretna, saj so sedaj pripravljene mnoge analize in odprti mnogi problemi, ki smo jih dolžni reševati še posebej komunisti. Sodelovanje žensk v razpravah dokazuje, da so ženske politično mnogo bolj dejavne, kot to izpričuje formalna udeležba v družbenopolitičnih organih, če so ženske še vedno preveč izrinjene iz političnega dogajanja našega vsakdana, doživljajo enako usodo kot delavski razred v celoti. Bistveni vzroki za upadanje politične participacije žensk je v nerazčiščenih idejnih pogledih na vlogo ženske v družbi, v toleriranju marksističnemu gibanju tujih pojmovanj in v malomeščanskem in potrošniškem pogledu na žensko. Odsotnost razrednega pristopa k pro-

358

blemu družbenega položaja ženske odteguje pomembni del delavskega razreda v boju za uveljavljanje samoupravnih odnosov, zavira reševanje odprtih družbenih problemov in zamegljuje mladi generaciji žensk perspektivo. Posebno priprave na volitve in volitve same pa so dokazale, da ob zavzeti prisotnosti zavestnih revolucionarnih sil uspehi ne izostanejo. 43 % aktivni del našega prebivalstva — ženske — moramo intenzivneje osveščati, da njihova nepogrešljiva in nenadomestljiva prisotnost v izgradnji socializma ne bo le občasen, trenuten vstop v proizvodnjo. Ob vse boljši, čeprav še vedno prenizki strokovni usposobljenosti množice žensk namreč ugotavljamo, da ženski delo ne pomeni le zagotovitve eksistence, ampak postaja vse bolj ustvarjalna življenjska potreba. Čeprav se še vedno srečujemo z malomeščanskimi in potrošniškimi nazori o vrnitvi k štedilniku in se otepamo z neznanstvenimi pobudami o »nagradah za gospodinjsko delo« in za »materinske plače«, pa je ideja o stalnosti ženske delovne sile vse bolj zakoreninjena. Proces zaposlovanja žensk je zgodovinsko dejstvo. Je posledica korenite spremembe v družbeni delitvi dela, ki jo je izzvala industrijska revolucija po vsem svetu. Zato moramo še kako podpirati šolanje deklet, nenehno izobraževanje žensk na delu ter ponovno izobraževanje žensk, ki jih je materinstvo odtegnilo proizvodnji, saj je mogoče pritrditi, da je šolanje ženske mladine največje zagotovilo za stalnost v zaposlenosti žensk. Javna razprava je še posebej opozorila na položaj ženske — kmetice. Vse do sprejema nove ustave je veljala za gospodinjo in vzdrževano osebo, čeprav je slonel tudi doslej na njej, na plečih teh anonimnih delavk, večji del kmetijske proizvodnje. Kongres bi s svojimi telesi moral še posebej opozoriti na predšolsko vzgojo kmečkih otrok, gradnjo srednješolskih domov za otroke iz oddaljenih krajev in na izobraževanje kmečkih žensk, da bi z brezperspektivnostjo ne pospeševali bega s kmetij. Načelo o enakem nagrajevanju za enako delo v primeru ženske doživlja često prikrito diskriminacijo. Ženska, še vedno manj mobilni delovni del delovne sile, se je prisiljena zaposlovati tudi v slabše plačanih industrijskh panogah. Rešitev iz tega je prodor žensk v nove industrijske veje. Socialistični družbi je najvišji cilj človek. Blaginjo pa lahko dosežemo le z ekonomskim in s socialnim razvojem, ki sta le dve komponenti enovitega, družbenega razvoja. Je lahko torej zadovoljivo, da skoparimo z dobrinami splošne rabe, ki so pogoj za funkcioniranje družbe nasploh, naše, v kateri pa sta zaposlena oba starša, pa še posebej? O dobrinah splošne rabe trdimo, da morajo biti izraz solidarnosti vseh ljudi, torej je solidarnost na mestu še zlasti, ko gre za biološko reprodukcijo. V najbližji prihodnosti sprejeta resolucija o načrtovanju družine se bo morala opredeliti še do mnogih materialnih, vzgojnih, izobraževalnih in zdravstvenih vprašanj. Panika o nizki rodnosti slovenskih žensk nikakor ni na mestu. Prav gotovo pa nas zavezuje sodba, da bremena v zvezi z biološko reprodukcijo ne morejo biti le zasebna stvar, stvar prizadete družine ali kolektiva s pretežno žensko delovno silo, ampak zadeva celotne družbe. Diskusija bo nedvomno dokazala, da že bijemo plat zvona, kar zadeva varstvene ustanove, čeprav so napori za reševanje problemov veliki. Zahteva po varstvu dojenčkov, predšolskih in šolskih otrok je ob zaposlenih starših ne le nuja, ki spodbuja k večji ustvarjalnosti zaposlenih staršev, ampak vodi tudi k odpravljanju najosnovnejših socialnih razlik. Družina je doživela v novejšem času neverjetno preobrazbo. Prav komunisti bi se morali bolj kot doslej zavzemati za razširjenje družbene prehrane zaposlenih in njihovih družinskih članov, saj je to ena najpomembnejših oblik pomoči pri razbremenjevanju polno zaposlene družine, hkrati pa bistveni pogoj za višjo proizvodnost in utrjevanje zdravstvenega stanja našega delovnega človeka.

359

ELICA DOLENC (Maribor) Pri snovanju politike na področju otroškega varstva tako v občinah kot v republiški skupnosti otroškega varstva so bili ves čas prisotni politični dokumenti, ki smo jih v naši republiki sprejeli med obema kongresoma, predvsem pa sklepi III. seje konference ZKS o socialnem razlikovanju, ki se je zavzela tudi za čedalje večje izenačevanje socialnega položaja in razvojnih možnosti vseh otrok. Številne družbene dejavnike je vzpodbudila, da so se za realizacijo sprejetih programov razvoja otroškega varstva v občinah angažirali bolj odgovorno, začenši pri predšolskemu otroku, pri katerem (tudi po ugotovitvah znanosti) lahko storimo največ za to, da bomo pravilno oblikovali bodoče občane in da se ne bodo izgubile potencialne sile naših ljudi. Spoznanje, da na otrokov razvoj odločujoče vpliva družina, ki doživlja hitro preobrazbo, ne samo zaradi obojestransko zaposlenih staršev, ampak predvsem zaradi mnogih družbenih vplivov, ki spreminjajo tudi položaj otroka v družini, je privedlo do tega, da smo zavestno in dolgoročno usmerili programe, katerih osnovni smoter je odpraviti različne izhodiščne možnosti otrok na vseh področjih porabe, zavedajoč se pri tem, da gre tudi na področju otroškega varstva za del družbene reprodukcije. S sprejetjem nove ustave in z oblikovanjem novih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov dobivajo samoupravne interesne skupnosti, predvsem pa. delovni ljudje, združeni v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih kot temeljnih interesnih skupnostih, kot vse pristojnosti za odločanje tako o načrtih kot sredstvih za zadovoljevanje potreb njihovih otrok in življenja družin. S samoupravnim dogovarjanjem in družbenim sporazumevanjem smo pospešili proces, ki se je na področju otroškega varstva že v preteklih letih uveljavil, kar kaže na povečano skrb družbe za vzgojo in izobraževanje mladih. Tudi na referendumih izglasovani samoprispevki za razvoj vzgoje in izobraževanja kažejo vse večjo solidarnost delovnih ljudi, da ustvarijo večje možnosti za vsestranski otrokov razvoj. Dosežena pozitivna gibanja za širjenje družbenega varstva otrok v zadnjih nekaj letih pa vendar niso v sorazmerju s tem, kar kot družba že danes zmoremo. Potrebe po predšolski vzgoji in varstvu naraščajo hitreje, saj iz leta v leto ostaja večje število otrok zunaj predšolskih zavodov. če ilustriram to s številkami, se nam pokaže naslednja slika, ki smo jo slovenski javnosti že prikazali: v letu 1970 so vzgojnozdravstveni zavodi odklonili 5559 otrok, v letu 1971 7918, v letu 1972 7641 in v letu 1973 kar 10.300 otrok, kljub temu, da smo v tem razdobju odprli 12.700 novih mest. Z intenzivnejšo stanovanjsko izgradnjo se nam odpirajo dodatni nerešeni problemi prostora za predšolske otroke, ki bi jih morali vzporedno z izgradnjo reševati. Te številke pa nam tudi povedo, da so delavci doumeli pomembnost organizirane družbene vzgoje otrok, da naglo naraščajo družine z obema zaposlenima staršema in da je nujno pospešeno urejanje dnevnega varstva tako v interesu razvoja otrok, posebej pa tudi v interesu dviganja produktivnosti dela. Vse večje zaposlovanje staršev in njihova osveščenost o pomembnosti predšolske vzgoje je v vseh občinah, predvsem pa v industrijskih centrih privedla do tega, da je v prostorih vrtcev več otrok, kot to dovoljujejo higienski in vzgojni predpisi. V ta vzgojnovarstveni deficit se nam vriva drago privatno varstvo predšolskih otrok in tudi varstvo v okolju, ki je nasprotno socialističnim vzgojnim smotrom. Republiška skupnost otroškega varstva se je zaradi vse večjih potreb zavzela za racionalno, hitro in cenejšo gradnjo vrtcev po tipskih projektih in na montažni način. V večini občin smo sledili tej usmeritvi. V Sloveniji imamo že 37 takih vrtcev, v montaži jih je deset. Za tak način gradnje pa so se odločili tudi v nekaterih večjih in manjših središčih v drugih republikah. Po teh načrtih je zgrajenih v drugih republikah že 24

360

vrtcev. V želji, da bi rešili probleme zaposlenih staršev, se je za. tovrstno gradnjo odločilo tudi pet temeljnih organizacij združenega dela. Toda ne glede na to še vedno ugotavljamo, da nekatere občine gradijo neracionalno, drago, kar s stališča pokrivanja potreb ni sprejemljivo. Neposredno po 3. seji konference Zveze komunistov Slovenije o socialnem razlikovanju smo leta 1972 dosegli pomemben premik pri neposredni denarni pomoči družinam, ki vzdržujejo otroke. Ta pomoč je bila razširjena tudi na kmečke otroke in izdatnejša za razvojno motene otroke, čeprav smo se z družbenim dogovorom o uresničevanju politike otroškega varstva v letu 1973 zavezali, da si bomo prizadevali ohraniti realno vrednost stalnih denarnih pomoči družinam, nam to ni uspelo. Ta vrsta družbene pomoči ni bila glede na porast življenjskih stroškov valorizirana, čeprav zvezni zakon ni limitiral stopnje za otroški dodatek in je bil o tem sprejet tudi družbeni dogovor. Ker dogovorjene politike nismo mogli izpeljati, je odpadlo število upravičencev kar za 15,5 % in prav tolikšno število porabnikov je prišlo v nižjo skupino zaradi zamrznjenih cenzusov. To je poslabšalo življenjske razmere družin, ki preživljajo otroke in ob tem se kaže za našo samoupravno družbo nesprejemljiv odnos do človeka in družine. Problematika, ki zadeva skrb za vzgojo in varstvo otrok, je tudi na področju mariborske regije, katere delegat sem, podobna problematiki, s katero se srečujemo v Sloveniji. Tudi programi se bistveno ne razlikujejo, saj v vseh občinah regije skušamo iz enakih izhodišč in z enakimi cilji obravnavati vse otroke. Izdatnejše pomoči družbe so bite pri izvajanju programov seveda deležne dotirane in dopolnjevane občine, med tem ko v občini Maribor skušamo probleme reševati v okviru svojih zmogljivosti. Širjenje družbene baze za predšolske otroke so zavrli nekateri ukrepi kreditiranja izgradnje, zato smo v celotni regiji dosegli manj kot smo načrtovali in s tem še poglobili razkorak med otroki, ki so vzgoje in varstva že deležni, in tistimi, ki zaradi pomanjkanja zmogljivosti in premalo razvitih drugih oblik ostajajo zunaj širše družbene skrbi. Za našo regijo je značilno, da niti ena občina, vključno z mariborsko, ne ustvari toliko sredstev, da bi pokrila otroški dodatek upravičencev na tem področju. Ekonomska razvitost regije je torej taka, da ji je tudi za področje predšolske vzgoje nujno potrebna širša družbena solidarnost. Uspehi, ki smo jih kljub vsem težavam dosegli, so zaradi pomoči organizacij združenega dela in zavzetosti krajevnih skupnosti vendarle taki, da dajejo perspektivo za izpeljavo sprejetih občinskih programov. Pri vključevanju otrok v vzgojnovarstvene ustanove smo v vseh občinah (razen v občini Maribor) pod republiškim poprečjem. Prepočasno vključevanje otrok zaposlenih staršev znižuje produktivnost dela in s tem ekonomsko moč regije, čeprav se vsi zavedamo, kako pomembna sta predšolsko varstvo in vzgoja za delo bodočih generacij tako v proizvodnem procesu, v industriji, kmetijstvu kakor z vseh drugih gospodarskih in družbenih dejavnostih. Ker tu na kongresu potrjujemo usmeritev po novi ustavi in sprejemamo smernice za delo komunistov na vseh področjih družbenoekonomskega in političnega življenja, moramo v njih opredeliti naše naloge za reševanje vseh družbenih problemov z razrednih pozicij. Bodočnost socializma, samoupravnega socializma bo slonela na tistih, ki danes šele rastejo, ki se bodo jutri šele rodili. Od naše zavzetosti za otroke in mlade je v mnogočem odvisen razvoj socialistične samoupravne družbe in tudi svetovnega socialističnega gibanja. Zaradi takih ugotovitev smo dolžni storiti vse, da bomo sedanjim in bodočim generacijam omogočili pravočasno, razredno zasnovano varstvo, vzgojo

361

in izobrazbo. To pa so osnovne prvine v boju za dejansko osvoboditev človeka. Nove interesne skupnosti otroškega varstva, ki jih bomo formirali v vseh občinah, bodo imele tudi v tem smislu odgovorno nalogo.

FRANC TETIČKOVIČ (Ptuj) V razpravi želim spregovoriti o nekaterih samoupravnih, družbenoekonomskih vprašanjih povezovanja kmetijstva na mariborskem območju. Med nalogami, ki jih je zveza komunistov sprejemala o povezovanju gospodarstva, so bile posebej opredeljene naloge za povezovanje v kmetijstvu na drugi seji konference ZK Slovenije in na l.seji konference ZKJ. Predloga temeljne resolucije in posebne, akcijske resolucije o razvoju kmetijstva in podeželja, pripravljena za sprejem na VII. kongresu ZKS, postavljata naloge pred komuniste še bolj odgovorno. Nujnost ekonomskega in samoupravnega povezovanja v kmetijstvu na mariborskem območju smo sicer postavili bolj odgovorno že po obeh omenjenih konferencah ZK, vendar je intenzivnejša konkretizacija v povezovanju kmetijskih organizacij združenega dela sledila po pismu predsednika ZKJ in izvršnega biroja predsedstva ZKJ. Programi nadaljnega razvoja kmetijstva, v republiki, občinah, temeljnih organizacijah združenega dela in drugih oblikah združevanja dela v kmetijstvu so zahtevni. Postavljajo potrebo po večji proizvodnji hrane, zato zahtevajo tudi večjo povezanost primarnega kmetijstva s predelovalno živilsko industrijo in trgovino. Območje, v imenu katerega govorim, obsega prostor ptujske, mariborske in lenarške občine. To je pomemben kmetijski prostor, v katerem so ugodni naravni in gospodarski pogoji za. vse vrste kmetijske proizvodnje: poljedelstva, živinoreje, sadjarstva, vinogradništva. Opozoriti moram tudi na precejšnje površine (okrog 55.000 ha zemljišč), ki niso smotrno ekonomsko izkoriščene, in sicer zaradi ogroženosti od poplav in neurejenega vodnega režima (Pesnica, Polskava, Dravinja, Ložnica). Družbeni sektor predstavlja v tem prostoru močan potencial za kmetijsko proizvodnjo, saj razpolaga z več kot 20.000 ha zemljišč. Zasebno kmetijstvo zajema 25.000 kmetij z 90.000 ha zemljišč in precejšen odstotek kmečkega prebivalstva, saj le-to predstavlja v lenarški občini še vedno nad 60 ’/», v ptujski 47 %, v mariborski občini predstavlja kmečko prebivalstvo 11 "/o vsega prebivalstva. Manjša razvitost območja razen mariborske občine je priznana tudi z zakonom o manj razvitih območjih v Sloveniji. Za nadaljnji hitrejši razvoj družbenega in zasebnega kmetijstva je bilo nujno pričeti z že nekoliko zakasnelim povezovanjem nosilcev družbenega primarnega kmetijstva in predelovalnih organizacij združenega dela na območjih občin Lenart, Maribor in Ptuj. Zveza komunistov na tem območju, od medobčinskega sveta, komitejev občinskih konferenc ZKS, organizacij ZKS v kmetijskih in predelovalnih organizacijah združenega dela, je nalogo povezovanja sprejela odgovorno in dosledno. Izdelane so bile ekonomske analize, ki so potrjevale stališča, sprejeta v ZK o nujnosti povezovanja. Ustavna določila o samoupravnem konstituiranju združenega dela pa dajejo ustavno pravico delavcem o razpolaganju z ustvarjenim dohodkom. Vse to je omogočilo hitrejše odločitve za povezovanje. Programi povezovanja kmetijstva slonijo na trajnejši povezanosti med primarnimi pridelovalci kmetijskih proizvodov — Kmetijski kombinat Ptuj, Agrokombinat Lenart, Agrokombinat Maribor s predelovalci — TOZD znotraj omenjenih kombinatov in Tovarno mesnih izdelkov Maribor.

362

Povezovanje sloni na naslednjih skupnih ciljih: gospodarski krepitvi celotnega kmetijskega kompleksa z modernizacijo proizvodnje in uvajanjem sodobnih tehnologij; enotnem izvajanju agrarne in ekonomske politike v širšem prostoru; večji možnosti specializacije in delitve dela; skupnih dogovorih za skupne naložbe s samoupravnim sporazumevanjem; enotnejšem nastopu na tržišču; uvajanju sodobnejšega načina obdelovanja podatkov (računalništvo); gospodarskih in samoupravnih nalogah pri vključevanju zasebne kmetijske proizvodnje v blagovno družbeno proizvodnjo; vključevanju zasebnega kmečkega proizvajalca v samoupravne odnose. Delovni ljudje treh kmetijskih kombinatov — Ptuj, Maribor in Lenart ter Tovarne mesnih izdelkov so se na osnovi zastavljenih ciljev povezali v sestavljeno organizacijo združenega dela Kmetijski živilski kombinat Ptuj. Rezultatov integracije po preteklih šestih mesecih ni mogoče ocenjevati po velikih gospodarskih dosežkih ali celo boljših organizacijskih ali tehnoloških rešitvah. Za tako oceno je čas prekratek. Čas pa je bil izkoriščen za dogovarjanje o enotni realizaciji ustavnih sprememb — formiranje TOZD, o realizaciji dogovorov, sprejetih s samoupravnim sporazumom o združitvi, za dogovore o enotnem nastopu na tržišču, o skupnih nastopih pri vlaganju v nekatere nove poslovne objekte (potrošniški center Velenje), pripravo načrtov za skupna vlaganja itd. Ekonomsko-materialne, samoupravne in kadrovske možnosti, ki jih ima SOZD Kmetijski živilski kombinat Ptuj za realizacijo postavljenih ciljev, so pogojene tudi z izboljševanjem materialnih pogojev gospodarjenja v kmetijstvu. To pa ni vedno odvisno od kolektivov, ampak bo potrebno čestokrat usklajevati interese (ožje in širše) s samoupravnim sporazumevanjem, družbenim dogovarjanjem in tudi z ustreznimi ukrepi ekonomske politike. Na področju podružbljanja zasebne kmetijske proizvodnje in razvijanja blagovne proizvodnje je kmetijski živilski kombinat postavljen pred dokaj odgovorne naloge. Te so nadaljevanje izvajanja sklepov druge seje konference ZKS, izvajanje oziroma konkretizacija ustavnih določil o samoupravnem in ekonomskem vključevanju zasebnega kmeta v celotno reprodukcijo v kmetijstvu. Pri tem seveda gre tudi za konkretizacijo akcijske resolucije o kmetijstvu in podeželju, sprejete na VII. kongresu. Tega se odgovorno zavedamo. Toliko bolj, ker gre za območje treh občin z okrog 26.000 gospodarstvi, od katerih je vključenih na osnovi dolgoročnih pogodb o sodelovanju v obratih za kooperacijo okrog 14 %. Veliko več pa je vezanih s kratkoročnimi pogodbami o sodelovanju. Preusmerjanje in specializacija kmetij, za katere obstajajo programi, zahtevajo znatno večja sredstva, kot so doslej vložena za te namene. Čeprav podatki za tri leta nazaj kažejo bistvene premike na boljše, pa vendar sredstva ne zadoščajo za izdatnejše preusmerjanje kmetij. Na območju je bilo preusmerjenih okrog 500 kmetij, programi pa so obširni za nadaljnje preusmerjanje in specializacijo kmetij. Vključevanje kmetov v samoupravne odnose, organe v SOZD oziroma temeljnih organizacijah združenega dela — obratih za kooperacijo, se je bistveno spremenilo s sprejetjem nove ustave. V samoupravnih organih v SOZD Kmetijski živilski kombinat Ptuj je vključenih 376 kmetov. Sem niso všteti kmetje, člani delegacij. Nosilci nadaljnjega razvoja družbenega kmetijstva na območju treh občin zagotavljajo vključevanje kmetov v blagovno specializirano proizvodnjo z dokaj širokimi programi rastlinske, živinorejske, zlasti specializirane kooperacijske proizvodnje. Poleg nosilcev (Kmetijski kombinat Ptuj, Agrokombinat Lenart in Agrokombinat Maribor) moramo prišteti na tem območju še nekaj sto kooperantov mesokombinata Perutnina Ptuj, ki so na območjih 10 občin proizvedli nad 11 milijonov kg perutninskega mesa v letu 1973.

363

Ob zaključku lahko ugotovimo na osnovi navedenih podatkov in dejstev, da je povezovanje v kmetijstvu ekonomska in samoupravna nujnost in to v širšem prostoru kot je ena regija. To čutimo že v SOZD Kmetijski živilski kombinat Ptuj. Zato pozdravljamo vsako povezovanje zunaj regijskih meja. Tak primer je dogovarjanje za povezovanje treh proizvajalcev perutnine v Sloveniji. Dejstvo je, da povezovanje ne more biti niti v obeh omenjenih primerih zaključen proces, ampak šele začetek združevanja dela in sredstev kmetijstva, predelave in trgovine v večje komplekse. Za doseganje teh ciljev pa je treba začeti podirati pregrade na regijskih mejah, da ne postanejo ovira za združevanje, kot so do nedavnega bile ovira občinske meje.

LUDVIK JERČIČ (Radlje) Današnja razprava je primerna priložnost, da se med ostalim tudi kaj več pove o povezavi med združenim delom, krajevno skupnostjo in interesnimi skupnostmi s poudarkom na čas po sprejetju nove ustave in o vlogi zveze komunistov v tem okolju. Bistvo novih odnosov je v tem, da delovnim ljudem, ki ustvarjajo družbeni dohodek, zagotovimo, da samostojno odločajo o njegovi porazdelitvi na vse oblike skupne porabe, ki zagotavlja zadovoljevanje vseh tistih potreb, ki niso dosegljive vsakemu posamezniku, temveč le celotni družbi ob neki konkretni dejavnosti. Če gre naš delegiran dohodek iz združenega dela, mora iti z njim tudi naše delegirano upravljanje. Če to ni dosegljivo, je to potemtakem birokratsko odtujevanje dohodka od delovnih ljudi. To menimo zato, ker smo že v preteklih letih zahtevali in še posebno danes po sprejetju nove ustave, da hočemo vedeti o usodi dela našega dohodka, ki se po raznih predpisih preliva v širšo družbenopolitično skupnost. Želimo imeti pregled in kontrolo nad temi sredstvi, kako se trošijo in zakaj jih dajemo. Da bi bolje doumeli, koliko sredstev je namenjenih za skupne in splošne potrebe, so bile na osnovi ustavnih določil ustanovljene samoupravne temeljne in interesne skupnosti, za katere pa v združenem delu lahko povemo, da so bile nekatere organizirane na hitro in premalo pripravljeno. Ob ustanavljanju je bilo premalo razprav o njihovih načelih, nalogah in ljudeh, kateri so sposobni zadane naloge tudi uresničiti. Dogaja se, da so zaključki in materiali za javno razpravo, ki jih pripravljajo strokovne službe v temeljnih interesnih skupnostih, tu in tam nad interesi delavske večine, da v celoti ne upoštevajo dejanskih zmožnosti TOZD, podatki so posplošeni itd. Zato vsaj v začetku ni možna kakšna kvalitetnejša preusmeritev, ampak bo temeljitejše razpravljanje in odločanje pogojeno na daljši čas, da preide to v zavest delavcev. Zato se moramo bojevati proti poskusom upravljanja z ljudmi, namesto da bi po pooblastilu in v interesu delovnih ljudi organizirali in vodili stvari tako, da samoupravij alec postane izvrševalec svoje volje samo v organiziranih pogojih. Seveda tega ne velja posploševati za vse temeljne skupnosti, pač pa je naša naloga, da moramo sodelovati v procesu, v katerem bodo te skupnosti dosegle svoj namen. Pri tem moramo brezpogojno speljati v življenje naš delegatski sistem. Sedanje dogovorjene stopnje na republiški ravni kažejo na veliko stopnjo solidarnosti med delovnimi ljudmi SRS. Izračuni kažejo, da boao nekatere organizacije združenega dela prispevale več, druge manj za kritje programov interesne skupnosti. V globalu gre za opredelitev, da tisti, ki več ustvarja, boljše gospodari, tudi več prispeva družbeni skup-

nosti. Družbeno je takšno načelo sprejemljivo do tiste stopnje solidarnosti, ki zagotavlja, da tudi tiste delovne organizacije, ki dobro gospodarijo, stimuliramo, da ustvarjajo še več in še hitreje napredujejo, hkrati pa silimo tiste s slabšimi delovnimi uspehi, da povečajo uspešnost in družbeni proizvod. Menimo, da naj bi bila solidarnost opredeljena tako, da bo spodbujala ljudi k delu, da bodo čim več ustvarili. Za primerjavo naj navedem, da izračun v naši organizaciji združenega dela kaže ob 15 % akumulativnosti v preteklem letu, da bi se po takšni predlagani delitvi dajatve povečale za 14 “/•nasproti lanskemu letu. V absolutnem znesku predstavlja to nad 175 milijonov starih dinarjev. Navedena stališča in ugotovitve izhajajo enostavno iz tega, da so interesi delovnih ljudi v samoupravnih kolektivih predvsem v tem, da delavec zasluži svoj osebni dohodek za potrebe svoje eksistence in da zadovolji svoje osebne in družbene potrebe v tem času, ob tem standardu in v prihodnje. Zato se delavci nekako lažje odločajo za financiranje dejavnosti krajevne skupnosti, saj si tako zboljšujejo svoj družbeni standard, duhovno življenje, rekreacijo itd. To pa je spet odvisno od stopnje razvoja posamezne delovne organizacije in želje delavcev v njih, da pomagajo pri napredku in dajanju pomoči krajevni skupnosti. Zavore v razvoju krajevne skupnosti pa so tudi organizacijske oblike, kjer se še dela po starem, namesto da bi iskali optimalne oblike povezovanja in se vsebinsko prilagodili ustavnim dopolnilom.

JANEZ ČEMAŽ AR (Ljubljana-Vič-Rudnik) Verjetno ni naključje, da me je predsedstvo uvrstilo prav v to skupino diskutantov, ker prihajam iz Tobačne tovarne, kjer imamo pretežno zaposleno žensko delovno silo, in tudi zato, ker Slovenci kadilci plačamo v obliki davka kar blizu 50 milijard starih dinarjev za različne namene splošne družbene potrošnje. Nameraval sem sicer govoriti o problemih tržišča, vendar bi zaradi velikega števila diskutantov in ker se deloma nekatere stvari ponavljajo, v razpravi govoril samo o nekaj konkretnih primerih, ki karakteriziraj o tobačno branžo oz. tobačno panogo gospodarstva v okvirih jugoslovanskega trga. Že uvodna številka (50 milijard) pa je prav gotovo povedala, da promet s tobačnimi izdelki ni pomemben samo za Jugoslavijo, ampak da je to prav tako pomembno tudi za republiko Slovenijo. Kot prvi primer bi navedel to, da se kljub enotni zakonodaji v Jugoslaviji (enotnim predpisom, istim Uradnim listom, bi lahko rekli) lahko dogaja, da kdo za isti izdelek obračunava občutno drugačen davek, kot ga mora obračunavati drugi, pa se proti temu nič ne ukrene. To je problem, ki povzroča, da si proizvajalci cigaret nismo v enakopravnem položaju na trgu, kjer nastopamo, obenem pa to tudi ni enakopraven položaj republik nasproti zvezi, ker je davek dohodek republike, ki se potem preliva v zvezo. Mislim, da bi tu morala biti zvezna administracija učinkovitejša in to prej urediti. Veliko se v zadnjem času govori o zapiranju tržišča. Primer s tega področja bi verjetno lahko bil ta, da je povsem neverjetno, da bi na primer s 1. februarjem na določenem bližnjem tržišču pravzaprav prenehalo kaditi Filter 57 kar približno 60.000 kadilcev. S takimi primeri bi lahko nadaljeval, vendar bi želel omeniti še naslednji primer: to je cena, urejanje cen tobaka in urejanje cen cigaret. Deloma je sprejet na tem področju avtomatizem, da za surovi tobak velja razmerje 1 : 20; to je sprejeto, te cene določimo, medtem ko ostalih cen, cene fermentiranja tobaka, cene cigaret, prodajne cene cigaret in davka ne urejamo, ali včasih celo leto pozneje, kot se je uredilo to. Vendar je to proces, ki je povezan. Poraja težave v predelovalni industriji in omogoča najrazličnejše špekulacije.

365

Stimulacija izvoza je prav gotovo pomembna za razvoj naše tobačne panoge v celoti. Naj povem primer, da dolar, ki ga dosežemo pri različnih sortah tobaka, z izvozom tobaka stane tudi prek 3.000 dinarjev, uradna cena pa je 1.600 starih dinarjev. Tako stanje, taka stimulacija izvoza tobaka (ne cigaret) in sistem te stimulacije, povzroča, da niti ni prave konkurenčnosti v prodaji tobaka na svetovno tržišče, ker pokrijejo to kadilci z 18 dinarji pri škatlici, ki jih plačajo za stimulacijo izvoza tobaka na konvertibilno področje. Hkrati pa te razmere povzročajo, da je domača industrija osiromašena, ker ne dobi takih kvalitetnih tobakov, kot gredo v izvoz. Vprašamo se, ali je tak sistem, taka politika na tem področju zadosti preštudirana glede na naš svetovni položaj tobačnega proizvajalca in glede na naš splošen razvoj. Na noben način ne želim govoriti proti izvozu, vendar pa mislim, da bi bilo treba ta vprašanja proučiti in verjetno najti boljši način stimulacije izvoza tobaka, ne na škodo domače predelovalne industrije, ne na škodo potrošnika, pač pa v korist vseh. Teh nekaj problemov seveda ne more v celoti osvetliti problema enotnega trga v Jugoslaviji v tej panogi, pač pa sem jih želel navesti samo za to, da pokažem na to, kako je največkrat zvezna administracija neučinkovita, sprejema oz. del stvari ureja administrativno, ostalo pa prepušča, naj bi se urejalo drugače, pa se ne more urejati. Tudi dosedanja praksa medrepubliškega dogovarjanja še ni dala zadovoljivih rezultatov na tem področju in da smo samoupravno (kakor naj bi to urejali), še zelo na začetku, in to v veliki meri prav zaradi administrativnih spon, ki nas vežejo. Mislim, da današnji dokumenti, ki jih je kongres pripravil oz. ki jih bo sprejel, kakor tudi nova ustava, dajejo oz. nakazujejo možnost, da bomo te probleme rešili, vendar pa glede na pomembnost te panoge (v socialno ekonomskem in fiskalnem smislu) prav gotovo ne bodo delavci na tem področju zmožni rešiti tega problema, ampak je to nujno političen problem, ki ga bo morala bolj učinkovito reševati tudi širša družbena skupnost.

CILKA ŠOŠTARIČ (Murska Sobota) Iz predlogov resolucij VII. kongresa in nove ustave je razvidno, da je delegatski sistem instrument za zagotavljanje razrednih Interesov delavskega razreda in nadaljnje razvijanje z revolucijo pridobljenih samoupravnih pravic delovnih ljudi in odločujoč faktor za nasprotovanje vsemu, kar bi poskušalo na kakršenkoli način zavirati, onemogočati ali zmanjševati učinkovito idejno vlogo zoper nosilce protisamoupravljalskih, nedemokratičnih in nesocialističnih interesov ter poskusov onemogočati ali zmanjševati uspeh takih naših prizadevanj, če smo hoteli to doseči, so morali biti naši napori usmerjeni v to, da se v delegatskem sistemu uveljavijo kadri, ki so predani takim idejam in ki so to dokazovali ves čas s svojim delom in ki dajejo polno garancijo, da bodo tako delali tudi v bodoče. Iz takih osnovnih izhodišč so morala izhajati naša prizadevanja, da v delegatskem sistemu zagotovimo tudi ustrezno strukturo. Taka struktura nam poleg navedenega lahko zagotovi še dvoje zelo pomembnih ciljev. Prvič, da v njem zagotovimo prisotnost vseh generacij, ne glede na spol in starost, da se v večji meri vključujejo v samoupravni sistem odločanja mlajši kadri in ženske. In drugič, da bi bili v stanju z delegatskim sistemom pokriti vsa področja dejavnosti, na teh pa zagotoviti uspešno in ustvarjalno delo. če izhajamo iz nedokončno izdelane ocene, bi lahko ugotovili naslednje: izhodišča in cilji so nam bili jasni, vendar pa se nam je v kandidiranje, kljub aktivnemu delu družbenopolitičnih organizacij, ponekod vsilila stihija. Pojavljali so se primeri vsiljevanja že izkušenih parlamentarcev, na drugi strani pa primeri odklanjanja določenih ka-

drov, ki so jih neupravičeno opredeljevali »kot vodilne«, čeravno to niso, in dajali predloge za manj sposobne. Taki pojavi so ali lahko postanejo zelo škodljivi, če bi jih ne omejevali. Zato bi te pojave morali povsod, kjer so bili, podrobneje analizirati in najti vzroke za njih in jih odpravljati. Drugo, kar je sedaj zelo pomembno, pa je, katere naloge zveze komunistov in drugih družbenopolitičnih organizacij na področju samoupravnega sistema so trenutno prioritetne, kakšno vsebino jim moramo dati in kako se lotiti njihovega izvajanja. Izhajati bi morali iz dejstva, da je delegatski sistem razvejen sistem s številnimi odnosi, ki potekajo iz osnovnih celic družbenega življenja, iz delovne enote, temeljne organizacije združenega dela, krajevne skupnosti pa vse do federacije. Mislim, da bi naša orientacija ■— Idejnopolitična, vzgojna in strokovna aktivnost, morala biti v prvi fazi usmerjena na odnose, ki se v skladu s programom zveze komunistov in ustavnimi določili morajo vzpostaviti med volilci in njihovo delegacijo in med delegacijo in njenim delegatom. Naša aktivnost bi morala sproti ocenjevati doseženo stanje glede tega, kako se v teh odnosi uveljavljajo z ustavo določene pravice, dolžnosti in odgovornosti delovnega človeka, volilca kot neposrednega proizvajalca, kakor tudi pravice in dolžnosti ter odgovornosti delegacij in posameznih delegatov. Gre predvsem za to, da ne dovolimo, da se v delegatskem sistemu prekine stik med delovnim človekom in njegovo delegacijo oziroma delegati, če tega ne bomo zagotovili, smo sicer prekinili s prakso velikega in odtujenega parlamentarnega sistema, toda dopustili pa bi razrast drobnega parlamentarnega sistema, ki se v bistvu ne bi posebej razlikoval od prejšnjega. Pri našem delu bi morali izhajati iz dejstva, da je delegatski sistem kot instrument neposrednega upravljanja, ki ga v praksi prvi in prvič uveljavljamo pri nas, delovni človek osvojil in od njega veliko pričakuje. Njegova privrženost in pričakovanje izhaja iz prepričanja, da mu bo prav ta sistem šele dajal konkretno možnost neposrednega uveljavljanja njegovih samoupravnih pravic, mu lahko zagotovi njegove kratkoročne in dolgoročne interese, njegovo delovanje pa naj bi bilo tudi učinkovito in sposobno pravočasno in ustrezno reševati obstoječe in na novo porajajoče se probleme in nasprotja. Za uveljavitev delegatskega sistema pa vlada veliko zanimanje tudi v svetu. Do takih dejstev in predpostavk ne moremo biti brezbrižni, pač pa nam nalagajo obsežno, dosledno in odgovorno delo. Naša prizadevanja bi morali usmeriti na sledeče aktivnosti: Prvič, v idejnopolitično in strokovno usposabljanje vseh, ki jih povezuje delegatski sistem, še posebej tistih, ki v njem delujejo. Tako usposabljanje pa ne more izhajati le iz načelnih izhodišč, ampak tudi iz praktičnih spoznanj in potreb. Vsebino takemu usposabljanju bomo lahko dali, če bomo dejansko in vsestransko opravljali naloge, o katerih je bilo govora, t. j. sprotno spremljanje delegatskega sistema. Poleg seminarjev, ki lahko rešujejo več ali manj predvsem trenutna spoznanja, bo potrebno v usposabljanje vključiti zlasti delavske univerze in učnovzgojne ustanove. Pri tem pa je izredno pomembna naloga — ustrezen program. Drugič, dosledno uveljavljanje principa sporazumevanja in družbenega dogovarjanja. Tu ne gre le za uveljavljanje aktov, ki naj nadomestijo dosedanje zakonske predpise, ampak v enaki meri in še posebej za uveljavljanje principa sporazumevanja in dogovarjanja v delegatskem sistemu, ki naj nadomesti dosedanje formalno preglasovanje. Tretjič, informiranje. O tem je bilo že doslej veliko govora, kar vse kaže na to, da dosedanje oblike in vsebina informiranja še ne zadovoljujejo dejanskih potreb. Mislim, da je poleg dosedanjih oblik informiranja predvsem pomembno tisto, ki izhaja iz delegatskega sistema in je njegov bistveni element.

367

četrtič, naša aktivnost bi morala izhajati iz potrebe učinkovitosti samoupravnega sistema. Ta aktivnost bi morala biti usmerjena v to, da se sprejeti sklepi, resolucije in zakonske obveze, ki izhajajo iz samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov, v vsakodnevni praksi tudi izvajajo. Glede tega bi morala zveza komunistov in druge družbenopolitične organizacije ustvarjati tako politično razpoloženje, da se prekine z dosedanjo prakso o tem, kako poiskati luknje v sprejetih predpisih, najti svoje tolmačenje in pota, kako obiti predpis in družbene obveze za korist svoje delovne organizacije, posamezne grupacije, skupine ali posameznika, in to ne glede na skupne in perspektivne družbene interese. Taka naša politična aktivnost bo imela podporo vseh delovnih ljudi, omogočila bo uspešno delo delavske kontrole in organov, pristojnih za odkrivanje družbeno škodljivih pojavov in vzpodbujala pripravljenost delovnih ljudi za aktivno delo v družbeni samozaščiti ter dajala tudi podporo sodnim organom pri izpolnjevanju njihovih nalog. Vse to, kar je doslej rečeno, ne velja le za delegatski sistem v smislu skupščinskega sistema, ampak prav tako za delegatski sistem, ki naj uveljavlja neposrednega proizvajalca v delovnih organizacijah in samoupravnih interesnih skupnostih. V naši občini smo čutili potrebo, da ugotovimo, kako so v praksi delovnih organizacij uveljavljena določila delavskih amandmajev, ki so predhodniki delegatskega sistema. Zato smo v lanskem letu izvedli analizo v vseh delovnih organizacijah glede tega, kako se ta določila v praksi uresničujejo. Ugotovili smo, da se zlasti v dislociranih obratih njihova realizacija prebija prek težav, ki so bile ves čas prisotne in ki so zlasti karakterizirale obstoječe stanje. Težko se je nekaterim odpovedati koncentrirani moči upravljanja in samoupravljanje približati neposrednemu proizvajalcu in ga predati v ustvarjalno moč proizvajalca in delovne enote, v kateri dela. Že takrat smo opozorili na pomanjkljivosti ekonomskih analiz, ki niso v zadostni meri prikazale dejanskega stanja in možnih rešitev glede na delitev dela. Vrsta slabosti se je kazala tudi v osnutkih samoupravnih aktov, v katerih se je prenos samoupravnih pravic nanašal na manj pomembne in nebistvene zadeve. Mi ponovne analize še nismo izvedli, toda ob stanjih, ki jih vsakodnevna praksa nakazuje, se da zaključiti, da na teh področjih delavski amandmaji niso uresničeni v zadostni meri in da prav tako tudi samoupravna sfera odločanja, vključno z delegatskim sistemom, še ne ustreza z ustavo postavljenim ciljem. Zato bodo morale naše naloge biti usmerjene tudi v to, da v tistih delovnih organizacijah, kjer te stvari niso ustrezno izpeljane, to v najkrajšem času urede.

JUST GRGIČ (Sežana) Samoupravljanje v delovnih skupnostih je temelj družbenopolitične ureditve v naši samoupravni socialistični skupnosti. Delovni človek s tem, ko dela s sredstvi, ki so družbena lastnina, neposredno in enakopravno odloča o svojem delu, o pogojih, v katerih dela, odloča v smislu zadovoljevanja svojih lastnih potreb in širših družbenih interesov. Z uvajanjem novih ustavnih sprememb v prakso naj bi te pravice delavcev, da sami odločajo, še bolj prišle do izraza. Z uvajanjem TOZD naj bi se v podjetjih spremenila klasična centralistična zasnova, v kateri so prevladovali tehnokratsko-birokratski odnosi, delavcem naj bi bila tako dana možnost, da dejansko odločajo o poslovanju TOZD in rezultatih svojega dela. V praksi je za take premike potrebno seveda več časa. Ne morejo se čez noč spremeniti oblike in navade, ki so bile v veljavi leta nazaj. Samoupravna delavska kontrola ima tu odgovorno nalogo, in sicer da skrbi, da se te ustavne spremembe v popolnosti prenesejo v prakso, poleg tega pa da skrbi, da v nadaljnjem delovanju ne pride do kršenja samoupravnih pravic delavcev.

368

Člani samoupravne delavske kontrole so izbrani delavci delovne skupnosti, katerih naloga je, da v razdobju, ko se samoupravni odnosi v pravem smislu šele uveljavljajo, opozarjajo na tendence v delovni organizaciji, ki niso v duhu samoupravljanja, skrbijo, da se pravice delavcev ne kratijo ali omejujejo in opozarjajo člane delovne skupnosti in organe upravljanja na dolžnosti, ki jih imajo kot neposredni nosilci samoupravnega sistema. Samoupravna delavska kontrola naj bi že v začetku zatrla vse poizkuse samovolje posameznikov v delovni organizaciji, preprečila naj bi vsa zavestna in nezavestna dogajanja v delovni organizaciji, ki v kateremkoli smislu pomenijo kršitev samoupravnih pravic neposrednih proizvajalcev ali ki niso v skladu s splošnodružbenimi interesi. Naloga samoupravne delavske kontrole je v tem, da pomaga ustvarjati take odnose in pogoje, ki pomenijo ukinjanje samoupravne delavske kontrole, to se pravi take družbenoekonomske odnose, ko bo samoupravljanje resnično, neposredno zaživelo v pravem smislu besede. Kot se ustavne spremembe šele uvajajo v praksi, tako tudi delovanje samoupravne delavske kontrole še ni zaživelo v takem obsegu in smislu, kot bi moralo. Odbori samoupravne delavske kontrole so že ustanovljeni, tudi sestali so se in si že zastavili konkretne cilje delovanja. Delovanje samoupravne delavske kontrole je urejeno s samoupravnimi sporazumi, določeni so načini dela, razni postopki, pogoji dela, itd. Vendar pa so se že v začetku pojavili problemi pri uspešnem in aktivnem uvajanju samoupravne delavske kontrole v praksi: 1. Pri članih samoupravne delavske kontrole je čutiti podzavesten negativen vpliv določenih organov in oseb, čutiti je strah, ki izvira iz že preživelih delavskih odnosov; člani samoupravne delavske kontrole se še ne morejo sproščeno koncentrirati na naloge, pred katere so postavljeni in razpravljati o njih. 2. Pojavila se je potreba po ustreznem izobraževanju članov samoupravne delavske kontrole, predvsem po idejnem izobraževanju in izobraževanju na področju poslovanja delovne organizacije. 3. Nujno bi moralo priti do intenzivnega sodelovanja med samoupravno delavsko kontrolo in družbenopolitičnimi organizacijami v podjetju, in sicer z ZK in sindikatom. Cilji in naloge samoupravne delavske kontrole so na osnovi ustave določeni v samoupravnih sporazumih in drugih aktih v delovnih organizacijah. Vendar je še vedno preveč razširjeno mišljenje, da je naloga samoupravne delavske kontrole v neposrednem nadziranju in kontroliranju delovanja posameznih vodilnih članov v delovni organizaciji, da je naloga samoupravne delavske kontrole v kontroli višine izplačanih dnevnic, kilometrin, reprezentance; taka definicija samoupravne delavske kontrole kot kontrolnega organa nima nič skupnega z osnovnim ciljem delovanja samoupravne delavske kontrole, da čimprej v praksi ustvari neposredne, konkretne samoupravne delovne odnose. Po mojem mnenju se mora samoupravna delavska kontrola predvsem in najprej osredotočiti na tiste probleme v delovnih organizacijah, ki so osnova za uvajanje samoupravnih pravic in dolžnosti v praksi, to se pravi, samoupravna delavska kontrola mora delovati na področju, ki je predpogoj za neposredno odločanje, spremljanje in vodenje, to je na področju izobraževanja in vzgajanja. Samoupravna delavska kontrola mora skrbeti za to, da se širi obseg znanja vseh delovnih ljudi, da se neposredni proizvajalec vzgaja v samoupravnem smislu, da se vzgaja predvsem njegov pristop k spremljanju določene problematike in pristop k odločanju o določeni problematiki v delovnih organizacijah. Glavni problem je v tem, da delavec še premalo ve o poslovanju delovne organizacije in da se še premalo zaveda pravic in dolžnosti, ki jih ima kot nosilec samoupravnega sistema. In kje naj bi bila konkretna naloga samoupravne delavske kontrole? 24 Sedmi kongres ZKS

369

Fl Samoupravna delavska kontrola naj bi se osredotočila na sistem informiranja in informacij v delovni organizaciji. Njena naloga naj bi bila, da najprej preuči sistem informiranja v delovni organizaciji, da pokaže na pomanjkljivosti slabega obveščanja delavcev in da določi način in obliko nadaljnjega informiranja delavcev. Informacija mora biti taka, da bo delavca vzgajala v samoupravnem smislu, da bo prilagojena njegovemu nivoju znanja, da bo izdelana tako, da bo na njeni osnovi lahko neposredno spremljal ali odločal o poslovanju delovne organizacije. Že velikokrat je prišlo do »kratkega stika« med delavci in vodilnimi v podjetju samo zaradi slabe obveščenosti delavcev o določenem problemu, ki se je pojavil in o katerem je bilo treba odločati. S pravilnim obveščanjem delavcev se bo doseglo to, da bo delavec zares začel čutiti, da dejansko on odloča in vodi celotno poslovanje delovne organizacije, zavedati se bo začel, da je v svojem odločanju odgovoren pred kolektivom in celotno družbo. S pravilnim obveščanjem bo delavec sproti in pravilno obveščen o svojih pravicah in če se bo zavedal, da ima poleg pravic tudi določeno odgovornost in da je dejansko on »lastnik« sredstev, s katerimi dela in da mora poleg tega skrbeti tudi za širše družbene interese, potem se bo vse drugače, z voljo, z zanimanjem lotil reševanja problemov; s tem bo samoupravljanje zaživelo neposredno, v pravem smislu besede. Ko bo delavec dovolj osveščen, vzgojen in poučen, bo samoupravna delavska kontrola izgubila svojo vlogo in kot preživela odpadla.

ZDENKO KUŠTRIN (Sežana) že v referatu tovariša predsednika Popita je bil poleg drugega poudarek na prometu v okviru prioritetnih nalog srednjeročnega načrta. O tem je govoril tudi predsednik izvršnega sveta tovariš Marinc in nekateri diskutanti pred menoj. Takšen poudarek problemom prometa je za nas železničarje vzpodbuden in ohrabrujoč. Takšno podporo smo železničarji pravzaprav tudi pričakovali, ko smo leta 1971 z vso zavzetostjo šli v akcijo za uveljavitev ustavnih dopolnil, ki smo jih razumeli kot napotilo za neposredno akcijo ne samo pri nadaljnjem poglabljanju samoupravljanja v železniških kolektivih, ampak tudi kot začetek učinkovitega samoupravnega urejanja najbolj perečih problemov v prometu sploh, takšnega urejanja, ki bo zamenjalo neučinkovite administrativne ukrepe z neposrednim definiranjem in reševanjem najvažnejših problemov v prometu, neposredno na relaciji med porabniki in izvajalci prometa in njegovih storitev. Takšna perspektiva je med železničarji povzročila izredno zavzetost in aktivnost. To vse pa je bilo pogoj za uspešen zaključek največje družbenopolitične akcije na železnicah Slovenije in Istre v zadnjih petindvajsetih letih. V tej akciji je v preteklih dveh letih sodelovalo skoraj 50.000 železničarjev na več sto zborih, aktivih in v drugih oblikah kolektivnega dela in odločanja. Ustanovljenih je bilo 50 temeljnih in drugih organizacij združenega dela, s samoupravnimi sporazumi pa smo oblikovali še štiri druge organizacije združenega dela. Ob tem je treba ugotoviti, da je bila tudi v tej veliki akciji potrjena in okrepljena zavest o enotnosti interesov delovnih ljudi na železnicah v Sloveniji in Istri, ne glede na republiške meje. Zato danes z začudenjem sprejemamo odločitve o nadaljnji usodi istrskih železnic, odločitve, ki ne temeljijo niti na ekonomskih niti na tehnoloških osnovah in ki so v nasprotju z doslej jasno izraženo voljo prizadetih delavcev, organiziranih prek temeljnih organizacij združenega dela ter po mojem mnenju in po mnenju istrskih železničarjev zato tudi v nasprotju z ustavo.

370

Takšne odločitve za delavce na slovenskih in istrskih železnicah predstavljajo udarec zaupanju v dosledno uveljavljanje ustavnih načel v praksi in postavljajo vprašanja, ali hodo republiške meje odločale o združevanju dela celo v železniškem prometu. Slovenski in istrski železničarji smo v sodelovanju z delavci Luke Koper kot nujno in logično nadaljevanje akcije za uveljavitev ustavnih načel opredelili tudi našo akcijo pri ustanovitvi samoupravne interesne skupnosti za železniški in luški promet. Ko danes skupaj z luškimi delavci in drugimi delovnimi ljudmi na območju Slovenije, pa tudi Istre, stopamo v odločilno fazo pri oblikovanju samoupravnih interesnih skupnosti, delamo to v prepričanju, da se odpirajo stvarne možnosti za reševanje ključnih vprašanj na tem pomembnem području družbene reprodukcije. Ne glede na probleme nasprotovanja in odpore pri uresničevanju ustavnih načel, na katere je opozoril tudi ta kongres, smo železničarji prepričani, da bomo z doslej lastno zavzetostjo in samoupravnim zanosom prispevali svoj delež pri nadaljnjem poglabljanju samoupravljanja v lastnih kolektivih in pri samoupravnem usklajevanju interesov delovnih ljudi na vseh področjih družbene reprodukcije.

RUDI DIMIC (Ilirska Bistrica) V svoji razpravi želim razpravljati oziroma povedati nekaj misli o »samoupravnih in integracijskih« procesih v gospodarstvu z vidika kongresne resolucije in ustavnih določil, kakor tudi z vidika, kako neposredni proizvajalci in delovni ljudje v Ilirski Bistrici razmišljamo in se praktično odločamo za te procese. Iz predloženih kongresnih dokumentov, predkongresne aktivnosti komunistov in delovnih ljudi ter dejanskega položaja gospodarstva je razvidno, da sedanja stopnja organiziranosti slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva še ni taka, da bi omogočila v dani situaciji hitrejšo rast in sposobnost za večje, zahtevnejše in hitrejše integracijske povezave, ki so danes postale ekonomska nuja za razvoj gospodarstva, njegovo vključitev v resnično enotni jugoslovanski trg in za enotno ter učinkovito vključitev v mednarodno delitev dela. Brez dvoma je, da je gledano z vidika celovitosti narodnega gospodarstva tako stanje nesprejemljivo, ker ohlapno deluje na hitrejše razvijanje enotnega jugoslovanskega trga, na celovit in učinkovit nastop na zunanjih tržiščih na podlagi srednjih in dolgoročnih programov, od katerih naš delavski razred trenutno nima večjih zaželenih pozitivnih dosežkov. Izhodišča, postavljena na 23. seji CK ZKS o družbenoekonomskem razvoju, so nas komuniste zavezala, da se lotimo procesov integracij na samoupravnih osnovah. Lahko trdim, da so idejnopolitično iniciativo za horizontalno povezavo v lesni industriji naše občine leta 1972 dale osnovne organizacije zveze komunistov skupaj z občinskim komitejem. V tak integracijski proces nismo šli s politično parolo, ampak na bazi izdelanih skupnih razvojnih programov za bivše delovne organizacije Lesonita in Topola. Tak pristop k integracijskemu procesu in direktna konfrontacija z delavci iz obeh delovnih organizacij je imela veliko podporo delavcev in občanov, saj je 92 °/o delavcev odločalo na referendumu za združitev. Stalna idejnopolitična akcija na področju družbeno ekonomskih premikov in izhodišča nove slovenske in jugoslovanske ustave so nov proces samoupravnega povezovanja legalizirali in ustvarili novo politično klimo in spoznanje pri ljudeh, da je treba gospodarstvo hitreje povezovati tudi vertikalno. Delavec v takšnem programskem povezovanju gospodarstva vidi svojo trajnejšo socialno stabilnost, hitrejši razvoj na področju razširjene reprodukcije, neodtujljivo pravico do ustvarjanja in razpolaganja z rezultati svojega dela, odpiranje novih delovnih mest in ustvarjanje boljših rezultatov dela za celotno narodno gospodarstvo.

* 24

371

Komunisti in delovni kolektiv naše organizacije združenega dela se je na teh programskih osnovah z veliko večino na zborih delavcev odločil za integracijo v sestavljeno organizacijo združenega dela Slovenijales. Iniciativa komunistov in praktična odločitev našega delovnega kolektiva je imela v naši občini velik idejnopolitični in praktični odmev tako na ostale delovne kolektive kot na občane v Ilirski Bistrici oziroma v ilirskobistriški občini. Tak proces, okrepljen s stališči in sklepi konference Zveze komunistov Slovenije, je še bolj pospešil povezovanje celotnega našega gospodarstva, trgovine, gostinstva, kmetijstva, kemične industrije in drugih dejavnosti v širši slovenski in jugoslovanski gospodarski prostor. S tem smo komunisti in delovni ljudje uspeli prebiti dolgoletno zaprtost našega gospodarstva in občine in se vključiti v sodobne samoupravne družbenoekonomske tokove naše družbe. Pri tem pa se zavedamo, da se bomo pri praktičnem uresničevanju zastavljenih samoupravnih integracijskih procesov v gospodarstvu srečali z vrsto subjektivnih odkritih in neodkritih nasprotovanj pri tistih silah, ki še vedno težijo k ozkim podjetniško profitarskim interesom in k osebnim interesom, kar je v nasprotju z interesi delovnega človeka in njegovega položaja. Hkrati se tudi zavedamo, da smo te procese šele uspeli odpreti, da so pred nami v naslednjem obdobju še velike naloge in problemi, ki bodo terjali od nas vseh veliko naporov, treba bo še bolj poglobljeno sprejeti uskladitev samoupravnih odnosov, ki morajo biti vsebinsko usklajeni z duhom nove ustave in sklepi tega kongresa. Pri obladovanju teh nasprotij bodo ZK in družbenopolitične organizacije vlagale maksimalne napore za dosego zastavljenih ciljev. Zato komunisti in delovni ljudje pričakujemo od tega našega kongresa in X. kongresa ZKJ, da se morajo tako resolucije kongresov kot njihovi sklepi dosledno izvajati v vseh delavskih okoljih in na vseh ravneh bolj kot doslej v celotni naši družbeni skupnosti.

MARIJA BREZOVEC (Sežana) Sprejeta odločitev, da smo začeli usmerjati sredstva za gradnjo stanovanj, namenjenih delavcem, je tu, čeprav je morda nekoliko pozna. Če se ozremo po zadnjih letih na Sežanskem, lahko ugotovimo, da smo na gradnjo stanovanj za delavce popolnoma pozabili. Večino sredstev, ki jih je delovni človek namenjal za stanovanjsko gradnjo iz svojega osebnega dohoeka, je bilo uporabljenih za posojila. Ta posojila, ki so bila dodeljena pod izredno ugodnimi pogoji, so najemali tisti zaposleni, ki so že tako imeli najvišje osebne dohodke. Tako so se sredstva vseh delavcev, namenjena za stanovanjsko gradnjo, usmerjala v roke samo nekaterih, ki so si gradili lastne hiše ter s tem niso reševali samo lastnega stanovanjskega vprašanja, ampak so poleg zase zgradili še stanovanja svojim otrokom in sorodnikom. Nisem proti individualni gradnji, ne, vendar mora biti tudi tu meja in merilo, kaj si lahko nekdo v svoji delovni dobi z lastnim delom napravi. Pri taki stanovanjski politiki smo popolnoma zanemarili delavca — neposrednega proizvajalca, mladega človeka, ki mu nismo odprli poti, da si v doglednem času pridobi človeku primeren prostor. Poglejmo, koliko sredstev smo v zadnjih letih razdelili za razna posojila, ki so bila uporabljena za individualno gradnjo, ter koliko smo gradili stanovanja tistim, ki teh posojil niso mogli najeti, da bi si sami rešili stanovanjsko vprašanje. Sedanja politika združevanja sredstev v solidarnostne sklade, sklade pri bankah, je pravilna in jo delavci podpirajo. S tem smo odprli pot, da bo tudi delavec z nižjimi osebnimi dohodki dobil stanovanje. Po drugi strani pa so še vedno dane možnosti tistim zaposlenim, da dobijo posojila ter tudi z lastnimi sredstvi rešijo sebi stanovanjsko vprašanje — seveda morajo biti ta posojila v normalnih mejah.

Od obstoja solidarnostnega sklada do danes smo zgradili 11 stanovanj ter jih dodelili tistim zaposlenim, ki so bili stanovanja najbolj potrebni. Sedaj je v gradnji nad 20 stanovanj, ki bodo končana ob koncu tega leta ter jih bodo dobili naši delavci. Stanovanja dodeljujemo po pravilniku, ki sta ga sprejela solidarnostni sklad in občinska skupščina. Ta pravilnik določa, da dobijo stanovanja najprej tisti delavci, ki so socialno ogroženi ter brez stanovanja. Opozorila bi na nekatere stvari, ki pri nas nekoliko ovirajo hitrejše reševanje stanovanjskega vprašanja. Prvič je tu vprašanje urbanistične ureditve ter pomanjkanja pripravljenih lokacij za gradnjo najemnih stanovanjskih hiš. To ovira in zavlačuje gradnjo. Drugič se pojavlja tudi vprašanje zmogljivosti gradbenih podjetij, ki niso v stanju učinkovito in pravočasno končati gradnje. S takim načinom se gradbena dela zavlačujejo. Vsi pa vemo, da lahko danes z denarjem, ki ga imamo na razpolago, zgradimo več, kot bomo lahko jutri. Postavljam tudi vprašanje glede tistih sredstev, ki jih delovne organizacije odvajajo in se zbirajo prihranki. Mislim, da bi morali ta sredstva, ki sedaj mirujejo, tudi aktivirati ter jih uporabiti za gradnjo. To velja tudi za našo občino, ker bi lahko s tem denarjem zgradili stanovanja za kadre, ki jih še kako potrebujemo. Verjetno se z istim vprašanjem ubadajo tudi ostale občine v Sloveniji.

SLAVKO JANEŽIČ (Velenje) Energetska politika, še zlasti politika do premogovništva, ki se je vodila v Sloveniji v zadnjih letih, je konec leta 1973 pripeljala našo republiko v resno energetsko krizo. Pokazala je na nepravilnost politike, s katero je razčistila že 29. seja centralnega komiteja ZK Slovenije. Še bolj pa se je ta kriza zaostrila s situacijo na Bližnjem vzhodu in s tem zvezanim pomanjkanjem nafte in njenih derivatov. Čeprav smo rudarji vsa ta leta opozarjali na nepravilnost politike, ki se je vodila do domačih surovin, pa v kritični situaciji nismo stali ob strani, ampak smo z dejanji pomagali tako kakor že večkrat v naši novejši zgodovini prebroditi nastalo krizo. Velenjski rudarji smo na predlog ZK jeseni 1973 delali od septembra dalje ne samo vse sobote, ampak tudi ob nedeljah in praznikih. S takimi maksimalnimi napori za dvig proizvodnje smo kljub težavam, kot je bil vdor vode v decembru 1973, ko je izpadla kapaciteta 2.000 ton dnevne proizvodnje premoga, prispevali k ublažitvi takratnih energetskih težav v Sloveniji. Našo letno obvezo 3,800.000 ton smo dosegli in presegli za skoro 100.000 ton. Izpad kapacitet pa še vedno ni popolnoma nadomeščen in smo bili zaradi tega prisiljeni predvideni delovni načrt za leto 1974 zmanjšati od 4,100.000 ton na 3,900.000 ton. Tudi ta količina je predvsem zaradi pomanjkanja delavcev’ dosegljiva le s pospešenim mehaniziranjem pridobivanja. Pri teh naporih za čim večjo produktivnost in čim večjo proizvodnjo premoga in ob vsesplošnem pomanjkanju energije, kar bomo čutili še celo vrsto let v prihodnosti, rudarji ne moremo razumeti, da odločneje in hitreje ne rešujemo najaktualnejših problemov na področju razširjene in enostavne reprodukcije tako v premogarstvu kakor tudi na področju proizvodnje elektroenergije. Vprašanje cen in v zvezi s tem dohodek, s katerim gospodarijo temeljne organizacije združenega dela, se rešuje že leta nazaj odločno prepočasi, kar gotovo vpliva na razvoj energetskih kapacitet. Res je, da smo dosedaj te probleme vedno uspeli rešiti, čeprav samo polovično. Vendar pa nas navdaja s skrbjo dejstvo, da se situacija v letošnjem letu ni popolnoma nič spremenila in se taista praksa ponavlja dalje. Sedaj

smo že v mesecu aprilu, a o problemu cen in dohodka še vedno razpravljamo in še vedno ne vemo, s čim in kako bomo gospodarili v letošnjem letu. V srednjeročnih programih SRS, kakor tudi vseh kongresnih gradivih, poudarjamo energijo kot temeljno komponento gospodarskega razvoja ne le Slovenije, ampak tudi Jugoslavije. Čeprav smo že krepko zakoračili v čas izvajanja srednjeročnega programa, nas rudarje in energetike zaradi nerešenih problemov razširjene reprodukcije in samoupravnega organiziranja na tem področju skrbi, da se ne bo situacija še poslabšala glede na predvideni porast proizvodnje in narodnega dohodka, s katerim se računa v srednjeročnem programu Slovenije in Jugoslavije. Skrb nas rudarjev in energetičarjev ni več le skrb za naš razvoj, za naš dohodek, temveč izražamo in poudarjamo skrb za celoten razvoj gospodarstva v Sloveniji, ki bo v veliki meri odvisen od pravočasno rešenih problemov v energetiki. Naj poudarim še enkrat, da rudarji ob krizi nismo pomagali z besedami, ampak z dejanji, in isto pričakujemo od drugih. Kajti napori samih delavcev temeljnih organizacij združenega dela niso dovolj. Za naš boljši jutri je potrebno, da tudi vsi organi in administracija prično poslovati kvalitetneje, da ne bomo zamujali z ukrepi, kajti v sedanjem trenutku, ko delavci organizacij združenega dela dajejo vse za povečanje proizvodnje, njihovih naporov ne bi smela omejevati birokracija zaradi neučinkovitega administrativnega sistema. Učinkovitost administracije je tudi eden od bistvenih pogojev, da bodo delavci v združenem delu lahko resnično razpolagali in odločali o ustvarjanju dohodkov v celoti ter na ta način bistveno prispevali k povečanju proizvodnje in standarda. Drug aktualen problem, ki je prisoten tudi pri nas v energetiki, pa je združevanje dela in sredstev. S podružbljanjem dohodka in njegovim usmerjanjem v širših okvirih, ko je dobilo vsebinsko širši poudarek v novi ustavi, je združevanje dela in sredstev na vseh področjih, posebno še v energetiki, dobilo še večji pomen. Velenjskimi rudarji imamo pobude za združitev energetskih kapacitet v šaleški dolini že od 1964. leta. Tako je združitev rudnika lignita Velenje in termoelektrarne Šoštanj v rudarsko-elektroenergetski kombinat le uresničitev teh prizadevanj. Komunisti rudarskoelektroenergetskega kombinata Velenje smo prepričani, da je mogoče le s tesno tehnološko in ekonomsko povezanostjo primarnih in sekundarnih energetskih virov smotrno načrtovati razvoj energetskih kapacitet. Zavedamo se odgovornosti, katere smo z združitvijo sprejeli. Zato bomo storili vse, da bomo s povečanjem produktivnosti dokazali pravilnost takega združevanja. Nadaljnje napore pa bomo usmerjali še v nadaljnje združevanje vseh energetskih virov v republiki.

ZVONE NASTRAN (Postojna) V svoji razpravi bi rad posebej podprl osnovna izhodišča predložene resolucije v boju za uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov ter vlogi in nalogah zveze komunistov. Hkrati pa bi rad tudi podprl oceno integracijskih gibanj, ki jo je sprejel centralni komite Zveze komunistov Slovenije na 36. seji s posebnim poudarkom na gozdarstvo Slovenije. Za razpravo s tega področja sem se odločil zategadelj, ker je bilo v naši družbenopolitični praksi v primeru gozdarstva mnogo odprtih dilem, ki so izhajale predvsem iz dejstva, da so gozdovi zaradi svojih splošnih koristnih funkcij dobrina splošnega pomena in so zato pod posebnim družbenim varstvom. Iz tega dejstva pa so se v praksi uveljavile tudi takšne težnje, ki jih ni bilo mogoče vklopiti

374

v ekonomski sistem, ki smo ga izgrajevali, šele z ustavno opredelitvijo temeljnih principov družbenoekonomskih odnosov smo tudi v tej panogi razvili pogoje za takšne odnose, da bo dohodek ekonomski izraz temeljnega družbenoekonomskega odnosa in rezultat združenega dela postal spodbuda za delo in gospodarjenje ter družbenoekonomska podlaga samoupravljanja. Posebej pomemben napredek v gospodarstvu pa pomeni uveljavljanje samoupravnih odnosov v temeljnih organizacijah združenega dela, ki je poglavitni pogoj za osvobajanje dela in človeka in za uveljavljanje njegove pravice, ki odloča o družbeni reprodukciji. Le na tej podlagi bodo delavci in kmetje kooperanti tudi v gozdarstvu kot združeni proizvajalci v temeljni organizaciji združenega dela neposredno upravljali in odločali o pogojih in rezultatih svojega dela. Iz tega vidika je glede na omenjen poseben pomen gozdov potrebno podpreti težnje za dosledno uveljavitev družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja o zadovoljevanju družbenih in skupnih interesov delavcev. Glede na dosedanji ekonomski položaj vseh proizvajalcev surovin, prav tako pa tudi v gozdarstvu, se bomo v bodočih prizadevanjih morali bojevati za to, da bodo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela usklajevali svoje interese z interesi delavcev v drugih organizacijah združenega dela, skupaj odločali o ustvarjenem dohodku, združevanju živega in minulega dela ter o delitvi rezultatov dela in uporabi ustvarjenega dohodka. Bolj kot kjerkoli in v katerikoli drugi panogi se je potrebno v gozdarstvu zavzemati za to, da bodo temeljne organizacije združenega dela, ki so povezane s procesi proizvodnje in menjave, urejale odnose medsebojne odvisnosti in povezanosti na podlagi samoupravnega združevanja dela in sredstev ter se samoupravno povezovale v različnih organizacijah združenega dela. Značaj gozdne proizvodnje, velika površinska razsežnost in neenaki pogoji za gospodarjenje nas silijo v to, da se bomo morali odločno zavzemati za združevanje organizacij združenega dela gozdarstva ter lesne in papirne industrije in trgovine, saj so te panoge neposredno interesno povezane v procesu dela, vendar ne v regionalnih, temveč širših razsežnostih, v katerih je lahko tudi republika premajhen okvir, okvir, v katerem bi lahko zadostili pogojem razvoja, ki bi se približal realnim objektivnim možnostim. Že dosedanji razvoj na tem področju izpričuje tendenco po rešitvah, ki so zaostale, ki so ostale na podjetniških, lokalističnih, občinskih in regionalnih interesih. Tu gre za odpore, ki jih ni tako lahko identificirati. Moramo pa storiti vse, da te odpore stremo, kajti to je nujni pogoj za proizvodnjo na sodobnih proizvajalnih sredstvih, združevanje sredstev za razširjeno reprodukcijo in za uveljavljanje pravice delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela, da razpolagajo in odločajo o delitvi ustvarjenega dohodka v celoti ne glede na to, kje se združuje in za kaj se uporablja. Položaj delavcev in kmetov kooperantov v temeljnih organizacijah združenega dela gozdarstva ni odvisen le od njihovega dela v organizaciji, temveč od skladnega razvoja in skladnih odnosov v vsej družbeni reprodukciji. Zato se bomo posebej zavzemali za to, da bi samoupravna interesna skupnost gozdarstva Slovenije nastajala in se razvijala z odločilnim vplivom interesov združenega dela in se na tej podlagi organsko povezala v ustrezne celote na regionalnih in republiškem nivoju. Dovolite mi, da od teh načelnih izhodišč preidem na oceno konkretne prakse, ki je v mnogočem daleč od uvodnih stališč. To pomeni, da nas na teh področjih čaka odločilen boj za dosledno uveljavitev postavljenih načel v prakso. Brez dvoma pomenijo določila najnovejšega predloga zakona o gozdovih pomemben prispevek k ustavni opredelitvi dela v temeljnih organizacijah združenega dela gozdarstva in položaja panoge gozdarstva v slovenskem gospodarstvu. Sodim, da bodo

375

določila zakona v praksi v mnogočem prispevala k hitrejšemu in skladnejšemu razvoju ne samo gozdarstva, temveč tudi lesne in papirne industrije. Poskušal bom odgovoriti na vprašanje, zakaj se izhodišča kongresnih dokumentov s področja uveljavljanja družbenoekonomskih in samoupravnih odnosov tako neposredno skladajo s temeljnimi interesi delavcev v gozdarstvu. Med drugimi vplivi za ta izhodišča gre -za posebnost gozdne proizvodnje, med katere sodijo zlasti dolgoročnost proizvodnega ciklusa, regionalni značaj proizvodnega prostora, neenaki naravni pogoji gospodarjenja ter medsebojno prepletanje gospodarskih in socialnih funkcij gozda. Vsak zase od naštetih dejavnikov vpliva na spoznanje, da je povezovanje in združevanje organizacij gozdarstva in lesnopredelovalne industrije osnova in pogoj za pospešen ekonomski razvoj in družbeni napredek in za spreminjanje položaja delovnih ljudi. Komunisti v gozdarstvu pa v tem povezovanju vidimo tudi poslovno postopno odpravljanje strukturnih neskladnosti, v tem je rešitev za optimalizacijo razvojnih programov gozdarstva ter lesne in papirne industrije, za njihovo uresničevanje, za nemoten potek proizvodnje, optimalno izkoriščanje naravnih možnosti in za skladno vključevanje v mednarodno delitev dela. Na področju gozdarstva, lesne in papirne industrije, ki tvorijo kompleks gozdno-lesnega gospodarstva, so bile težnje za integracijskimi gibanji prisotne, vendar so redko uveljavljene in tudi zelo različno usmerjene. Vsem trem panogam je les skupni imenovalec, ki gozdarstvo kot proizvajalca, lesno in papirno industrijo pa kot potrošnika veže na skupni poslovni interes. Ne glede na nove pogoje v ustavno konstituirani organizaciji združenega dela, ki pospešuje integracijsko povezovanje, pa je nezadostna povezanost lesne industrije in neusklajeni proizvodni in razvojni programi eden od poglavitnih razlogov, da se ta proces ni pospešil in dobil pomembnejše dimenzije. V pogojih čedalje večjega deficita v bilanci lesa v Sloveniji (po podatkih dolgoročnega programa razvoja lesne in papirne industrije) bo potrebno v Sloveniji pridobiti iz uvoza vsak tretji kubični meter surovine ter ob dejstvu, da že Evropa doslej uvaža vsak peti kubik lesne surovine, dobijo vsa ta razhajanja ob tem še dosti večjo težo. Kritična presoja dosedanjega razvoja opozarja, da je učinkovito uveljavljanje integracijskih procesov med gozdarstvom, predelavo lesa in trgovino lahko pričakovati šele po horizontalni povezavi znotraj panog, s čimer se za širše oblikovanje medsebojnega sodelovanja in povezave šele ustvarjajo skupni imenovalci. Lastna integracijska povezava pogojuje njihovo trdnejše medsebojno sodelovanje, kajti bistvo integracijskih procesov ni le v fizičnem združevanju partnerjev, temveč v njihovem dolgoročnem poslovnem sodelovanju in usklajevanju skupnih interesov, in sicer tako neposredno med posameznimi organizacijami združenega dela kakor tudi na širšem področju povezovanja celotnih gospodarskih grupacij. Vsa dosedanja prizadevanja za povezovanje so premalo izhajala iz ustavnega določila, po katerem mora povezovanje sloneti na obojestranski pristni zainteresiranosti, ne pa na morebitnih enostranskih pričakovanjih in posrednih interesih ali celo pritiskih lokalnih dejavnikov. Med odločilne dejavnike, da pri tem ne napredujemo tako, kot bi morali, da bi prebil ozke občinske in regionalne okvire, sodi brez dvoma dosedanja nerazvitost in neučikovitost ekonomskih odnosov pri usmerjanju razvoja gozdarstva, neurejene tržne razmere, ostanek administrativnega usmerjanja in maksimiranih cen lesne surovine, nepripravljenost za postopno odstranjevanje velikih neskladij med proizvodnjo in porabo lesne surovine na podlagi ekonomskih motivov ter pomanjkanje kompleksne in širše nacionalno koncipirane usmeritve na celotnem področju, kjer se ta gibanja lahko uveljavijo.

376

Vse to ima za posledico, da se iz različnih nagibov lesna industrija in gozdarstvo ponekod zapirata v ostre regionalne okvire v škodo celovitega razvoja, ko njegovi nosilci ne poznajo ali pa nočejo poznati širših gibanj in tendenc in vztrajajo na zapiranju in varovanju v preteklem obdobju pridobljenih prednostnih položajev. Hkrati pa lahko v Sloveniji beležimo povezave v lesni industriji, katerim je v glavnem pobudnik trgovina odnosno organizacije združenega dela lesne industrije ob trgovini. Ob tem sta se izoblikovali dve grupaciji lesne industrije, prva okoli Slovenijalesa in druga Unilesa. Nedvomno je to proces, ki ga je potrebno pozdraviti, vendar bo v najkrajšem času potrebno narediti korak naprej. Lesno industrijo Slovenije je v pogledu proizvodnje in bodočega razvoja potrebno prevesti na isti imenovalec. Nedopustno bi bilo, če bi ti dve grupaciji zavirali celo serijo integracijskih pobud, ki izhajajo iz temeljnih organizacij združenega dela, organizacij združenega dela v okviru regij in Slovenije kot celote. Prehodno obdobje dvojnosti mora biti čim krajše, saj na terenu škodljivost neskladnih razvojnih programov že sedaj občutijo. Izbojevati si moramo usklajeno razvojno politiko na področju gozdarstva, lesne in papirne industrije, ki bo dovolj trdna in obvezujoča, kar je bistveni pogoj za ekonomski uspeh povezovanja v okviru samoupravne interesne skupnosti za gozdarstvo Slovenije. Bolj uspešen boj za uveljavitev novih družbenoekonomskih odnosov in za hitrejše povezovanje celotnih proizvodnih procesov v okviru gozdarstva, predelave lesa in trgovine bomo bojevali le prek izvirnih interesov delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela. Poskrbeti moramo za to, da bodo delavci v zadostni meri seznanjeni z bistvom novih odnosov, potem bodo delavci vodilna sila povezovanja, ne pa obratno. Bojevati se moramo proti nevzdržnemu stanju, ko še mnogokje o vprašanjih razvoja in integracije odločajo posamezniki. V neposredni praksi moramo vztrajati na stališčih ZK, ki se zavzemajo za hitrejše povezovanje za to, ker to pomeni krepitev materialne proizvodnje, ker to pomeni hitrejši razvoj proizvajalnih sil ter samoupravnih socialističnih odnosov. Odpore moramo premagovati z ugotavljanjem njihovega bistva, z organizirano akcijo ZK in naprednih subjektivnih sil za njihovo preseganje in z neposrednim aktiviranjem delavcev za povezovanje in združevanje.

RUDOLF HRIBERNIK (Ljubljana-Center) V svoji razpravi bi se dotaknil samo nekih najpomembnejših konstatacij s področja obrambnih priprav in naših bodočih nalog v tem pogledu. S konceptom splošnega ljudskega odpora so bili ustvarjeni temeljni pogoji za nadaljnjo in hitrejšo krepitev obrambe sposobnosti in pripravljenosti naše samoupravne socialistične skupnosti. Namesto tradicionalne odtujenosti obrambnih priprav se v konceptu SLO delovni ljudje neposredno vključujejo v vse vrste in oblike obrambnih priprav ter v okviru svojih samoupravnih pravic in dolžnosti odločajo v samoupravnih organih v organiziranju in pripravah za obrambo. Obrambni koncept, v katerem je že dosedaj pri nas postal vsak državljan, delovna in družbenopolitična skupnost subjekt obrambnih priprav, je neločljiv del naše razvite samoupravne socialistične družbe in edina realna alternativa mirnega, svobodnega in neodvisnega nadaljnjega razvoja Jugoslavije. Sedanji rezultati na področju obrambnih priprav jasno dokazujejo, da je koncept SLO v naših samoupravnih razmerah v relativno kratkem času postal last delovnih ljudi in prerasel v sestavni del splošne družbene obrambne politike. Ta politika pa zahteva trajno organiziranje in usposabljanje vseh ljudskih sil naše družbe in mobilizacijo vseh razpoložljivih materialnih sredstev. Moram poudariti, da je za takšno druž-

377

beno usmerjenost na področju obrambnih priprav predvsem zaslužna zveza komunistov, ki je na IX. kongresu ZKJ in na VI. kongresu ZKS sprejela jasna idejnopolitična izhodišča za naše delo v krepitvi obrambe naše samoupravne socialistične skupnosti. Zveza komunistov se ni ustavila samo pri sprejetju idejnopolitičnih izhodišč, ampak je nenehno bdela in usmerjala vse družbenopolitične dejavnike in organizacije k nadaljnjem razvijanju in prilagajanju koncepta splošnega ljudskega odpora v skladu z razvojem našega družbenopolitičnega razvoja in v skladu z mednarodnimi dogodki. 21. seja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, pismo predsednika Tita in izvršnega biroja ter smernice za obrambo socialistične federativne republike Jugoslavije pred napadom so še posebej stopnjevali obrambne priprave in celotno aktivnost vseh družbenih sil v poglabljanju koncepta splošnega ljudskega odpora. Naša družbenopolitična ureditev, politika neuvrščanja in naša principlalna stališča v mednarodnih odnosih močno motijo interese velikih sil še posebej, ker je to na prostoru Balkana in na meji dveh različnih sistemov. O tem moramo misliti nasploh, še posebno pa pri izvajanju obrambnih priprav. Danes smo priče navideznemu popuščanju napetosti na Bližnjem vzhodu in stalnemu dogovarjanju med velikimi silami na račun drugih držav, vmešavanju velikih sil v notranje zadeve drugih, uporabi sile v mednarodnih odnosih in oživljanju neokolonializma, kar povzroča krizne situacije v svetu. Najnovejši dogodki na naši zahodni meji nas opozarjajo, da se žarišče zapletov v mednarodnih odnosih lahko prenese tudi na evropska tla in na naše meje spričo oživljavanja reakcionarnih neofašističnih sil v Italiji in nenehne podpore, ki je te sile imajo v ameriškem imperializmu. To je še en dokaz, da moramo biti vedno in na vsakem mestu pripravljeni za obrambo proti slehernemu agresorju ter da dobri sosedski odnosi in odprtost naših meja ne pomenijo tudi zagotovitve miru in ozemeljske nedotakljivosti. Oborožene sile Jugoslavije kot osnovni nosilec oboroženega odpora so se z uresničitvijo koncepta splošnega ljudskega odpora razvile do takšne meje, da resnično predstavljajo respektivno vojaško silo. Jugoslovanska ljudska armada se stalno modernizira in nenehno povečuje svojo moč in sposobnost. Teritorialna obramba pa je postala številčno najmočnejša komponenta oboroženih sil Jugoslavije. Enote teritorialne obrambe so organizirane in razporejene na celem teritoriju Jugoslavije. Pripravljene so za bojno delovanje tudi v najtežjih pogojih agresije. Enote teritorialne obrambe v socialistični republiki Sloveniji so se do danes organizacijsko močno okrepile in v dokajšnji meri oborožile tudi s sodobnim orožjem in opremo. Nadaljnji razvoj teritorialnih enot naj bi zagotovil še večjo stopnjo bojne pripravljenosti, učinkovitosti in povečanje ognjene moči enot ter še večjo usposobljenost celotne organizacije teritorialne obrambe in splošnega ljudskega odpora. Z enotnim načrtovanjem obrambnih priprav poveljstev in enot jugoslovanske ljudske armade ter teritorialne obrambe je dosežena enotnost stališč glede vseh osnovnih vprašanjih vodenja oboroženega boja na ozemlju Socialistične republike Slovenije v primeru agresije. Zvezni zakon o ljudski obrambi, zakon o splošnem ljudskem odporu socialistične republike Slovenije sta dala osnovo za hiter in učinkovit razvoj enot jugoslovanske ljudske armade in teritorialne obrambe. Zato upravičeno lahko pričakujemo, da bodo novi zvezni in republiški zakoni na področju ljudske obrambe izpopolnjeni z dosedanjimi izkušnjami in spoznanji še bolj konkretno in življenjsko delovali na nadaljnji razvoj vseh komponent splošnega ljudskega odpora. S sprejetjem nove ustave, tako zvezne kot republiške, statuti občinskih skupščin, krajevnih skupnosti ter organizacij združenega dela je podružbljanje ljudske obrambe dobilo vso potrebno širino in pravno zasnovo. Hkrati pa nova ustava narekuje in zavezuje vse dejavnike in celotno našo družbo, da se v obrambnih pripravah organiziramo tako,

378

da bodo ustavna in statutarna določila prišla do polne veljave. Poseben poudarek moramo dati nadaljnjemu dograjevanju organizacij splošnega ljudskega odpora v bazi, to se pravi v krajevni skupnosti in v organizaciji združenega dela. Želim posebej opozoriti, da bo v vojnih razmerah osnovna celica odpora krajevna skupnost, zato je nujno potrebno še bolj razviti organizacijo splošnega ljudskega odpora v krajevni skupnosti, in to do takšnih razmer, da bo prišla do polnega izraza originalnost in iniciativnost vseh delovnih ljudi, s tem da na ustrezen način vključimo v obrambne priprave slehernega človeka. Razvoj obrambnih priprav v celotni družbi opozarja na izreden pomen in vlogo idejnopolitične aktivnosti. Idejnomoralno-politično vzgojo celotne družbe glede obrambnih priprav je nujno razvijati v duhu politike Zveze komunistov Slovenije tako, da bodo delovni ljudje in občani zavestno branili svojo samoupravno socialistično domovino. V nadaljnjih naših naporih pri izvajanju obrambnih priprav moramo posebno pozornost posvetiti družbeni samozaščiti. Namreč, notranji in zunanji sovražniki naše samoupravne politične skupnosti stopnjujejo svoje napore na področju propagande, obveščevalne in subverzivne dejavnosti. Ta dejavnost jim je olajšana zaradi odprtosti naših meja in široko pojmovane demokracije, kar pa je v skladu z našo politiko in družbenoekonomskim razvojem in čemur se ne moremo odpovedati. Boj proti vsem tem sovražnikom mora postati skrb in dolžnost vsakega posameznika in celotne družbe. Zato je nujno družbeno samozaščito razvijati v najširših merilih, z aspekta splošnega ljudskega odpora pa je družbena samozaščita predpogoj za uspešen splošni ljudski odpor. Ne glede na to, da na vseh področjih obrambnih priprav ugotavljamo pozitivne premike, za nas komuniste ne sme biti nobenega samozadovoljstva z doseženimi uspehi. Vse te uspehe in celotno naše dosedanje delo kritično presojamo in iščemo nove rešitve in še boljše organiziranosti v izvajanju priprav na splošni ljudski odpor. Sedmi kongres Zveze komunistov Slovenije bo tudi na področju ljudske obrambe zavzel jasna idejnopolitična izhodišča, obvezna za vse komuniste in sprejemljiva za slehernega našega človeka v cilju nadaljnje krepitve materialne baze in poglabljanja obrambnih priprav. Še posebej pa bo to zavezovalo vse komuniste v enotah in poveljstvih jugoslovanske ljudske armade in teritorialne obrambe za nadaljnjo moralno-politično krepitev enot in njihovo bojno pripravljenost.

MARIJA ZUPANCIČ-VIČAR (Jesenice) Ker ima stanovanje izreden pomen za delovnega človeka, je tudi v kongresni resoluciji posebno poglavje posvečeno prav temu področju. Odločna zavzetost zveze komunistov za odločilnejši vpliv delavcev v združenem delu in občanov v krajevnih skupnostih na oblikovanje in uresničevanje nalog za učinkovito reševanje stanovanjskih vprašanj je prav v zadnjem obdobju prispevala k ustanavljanju samoupravnih stanovanjskih skupnosti. Izredna aktivnost je v preteklem letu v naši republiki tudi prispevala k znatno povečanemu tempu gradnje, predvsem družbene stanovanjske gradnje, vendar se še vedno srečujemo z nekaterimi slabostmi, ki jih nismo mogli v tem kratkem času odpraviti. Predvsem mislim tu na vprašanje družbene kontrole cen v stanovanjski gradnji (družbeni dogovor v oblikovanju cen namreč še ni sprejet), prepočasno je uvajanje usmerjene stanovanjske gradnje, na kar naj bi imeli večji vpliv vsi sodelujoči v stanovanjski graditvi, pa tudi druga še nerešena vprašanja. Kljub vsem tem slabostim pa rezultati v preteklem obdobju dokazujejo, da so delovni ljudje sposobni ob še nadaljnjih tolikšnih vlaganjih v stanovanjsko gradnjo kot do sedaj zgraditi 12 do 13.000 stanovanj na leto in na ta način zmanjševati stanovanjski

primanjkljaj iz leta v leto. V preteklem obdobju pa je ob povečanem interesu vse družbe za gradnjo novih stanovanj bila posvečena premajhna skrb in prizadevnost za ohranitev, pa tudi za modernizacijo obstoječega fonda. Do danes tudi še nismo uresničili oziroma uveljavili delavske solidarnosti na tem področju in sicer to, da bi tisti, ki je že rešil svoj stanovanjski problem, prispeval del svojega dohodka za reševanje stanovanjskih vprašanj tistih delavcev, ki stanovanja še nimajo. Celo nasprotno, tisti, ki mu je družba stanovanjsko vprašanje že rešila, namenja za stanovanje izredno nizek odstotek svojega dohodka in tako stanarina, ki jo danes plačujejo stanovalci v družbenem stanovanjskem fondu, ne pokriva več vseh stroškov stanovanja. Situacija je tudi sicer iz drugih vidikov nevzdržna. Tako stanje poglablja socialne razlike na tem področju, pa tudi povzroča propadanje velikega družbenega premoženja. Na 3. seji konference ZKS smo se dogovorili, da bo stanarina postala bistven ukrep za krepitev ekonomskih razmer in obenem tudi za večjo socialno enakost na tem področju. V Sloveniji smo se na te ukrepe pripravili, saj smo v vseh občinah sprejeli odloke, s katerimi smo uzakonili merila za dodeljevanje subvencij za tiste kategorije stanovalcev, ki bi jim povečanje stanarine ogrožalo osnovno eksistenco. V ta namen pa smo tudi že izločili del sredstev za solidarnostne sklade. Vendar teh subvencij nismo uporabili zato, ker nismo uspeli povečati stanarine. Mislim pa, da je to tudi zaradi tega, ker na tem področju do sedaj niso mogli odločati ljudje neposredno, pač pa se je vprašanje reševalo na drugih ravneh (predvsem v zveznih organih in pa z medrepubliškim dogovarjanjem). Zaščita standarda delovnih ljudi na tem področju je prav gotovo pretirana, če izhajam iz podatkov, da smo v preteklem obdobju pravzaprav bistveno zanemarili razredni pristop pri reševanju stanovanjskih vprašanj in da so nova moderna stanovanja v družbenem fondu pridobivali predvsem delavci z višjimi osebnimi dohodki in če hkrati uporabim še podatke iz popisa stanovanj iz leta 1971, iz katerih izhajam, da je v Jugoslaviji samo 18,30 % vseh stanovanj v družbeni lastnini in da je v Sloveniji takih stanovanj 27,50 %, potem se ne morem znebiti vtisa, da smo ščitili standard tistih, za katere to ni bilo življenjsko nujno. Drugi vidik pa je neustrezen materialni položaj stanovanjskega gospodarstva. Po oceni strokovnjakov s tega področja je za vzdrževanje stanovanj danes dva do trikrat premalo sredstev, na nekaterih področjih pa celo večkrat. Stanarino, ki bi se postopoma dvigala in bi v štirih ali petih letih predstavljala tako imenovano stroškovno stanarino, bi v primeru revalorizacije stanovanjskega fonda ob enako dolgi amortizacijski dobi, ali če bi to dobo še skrajševali, namenili velik del za amortizacijo in bi za vzdrževanje spet primanjkovalo sredstev. Zato mislim, da bo potrebno ta položaj sanirati s ponovno intervencijo družbe, ker samo iz stanarine ne bo možno v kratkem času pokriti vseh tistih stroškov, ki so nastali zaradi večletnega dezinvestiranja na tem področju. Iskati bomo morali druge vire za pridobitev sredstev v te namene in mislim, da se bomo morali dogovoriti predvsem za kreditiranje iz bančnih sredstev ali pa iz združenih sredstev samoupravnih stanovanjskih skupnosti. Tudi položaj pri gospodarjenju in upravljanju s sredstvi tekočega vzdrževanja, s katerimi upravljajo hišni sveti, ni čisto nič drugačen. Iz leta v leto primanjkuje sredstev, storitve in material so za hišne svete prav tako dragi kot za ostale naročnike. Takemu stanju je v preteklih letih prispevalo tudi to, da smo pri gradnji stanovanj, predvsem pri gradnjah za trg zanemarjali element vzdrževanja hiše in pa element višine vzdrževalnih oziroma obratovalnih stroškov. Seveda pa ima to za posledico, da so v novejših hišah izredno visoki stroški za vzdrževanje in obratovanje. Zaradi slabe izvedbe pa se ti stroški lahko še znatno povečajo iznad normalne meje. Zaradi takega materialnega po-

380

ložaja so stanovalci, ki so prevzeli funkcije v hišnih svetih, postali malodušni in so odklanjali te funkcije, ker nismo pravočasno uspeli rešiti vseh teh vprašanj. Tudi v starih hišah je podoben položaj, ker tudi v starih hišah primanjkuje sredstev, vendar je malo boljši zaradi tega, ker so za ta popravila potrebni manj specializirani strokovnjaki in lahko z nižjo ceno odstranjujejo napake Rada bi opozorila samo še na to, da tudi s tem, da smo ustanovili interesne skupnosti, nismo zagotovili, da bodo v teh interesnih skupnostih dejansko uresničeni cilji delovnih ljudi in da ne bo primerov, da bi prišlo do odtujevanja teh skupnosti od delovnih ljudi. Obstaja nevarnost, da bi na tem področju prevladal interes posameznih, mogoče celo močnejših grupacij ali partnerjev v tem sklopu in da bi lahko prevladal en interes nad drugim interesom. Zaradi tega bomo morali vsaj v začetku delovanja interesnih skupnosti, ko v vseh temeljnih organizacijah združenega dela še nismo zagotovili odločilnega vpliva delavcev, prek vseh družbenopolitičnih organizacij spremljati delo interesnih skupnosti in tudi vplivati na dejansko uveljavitev ustavnih določil.

MIRAN POTRČ (Maribor) Glede na razpravo ob koncu dopoldanskega dela, da le nismo sovolj ustrezno skrbeli za sestavo razpravljalcev, bi vas obvestil, da smo naredili pregled po tem, kako so bila zastopana posamezna področja v razpravi, kakor tudi, kako so delegati obseženi po občinah. Ta pregled je pokazal, da je predsedstvo skrbelo za to, da bi poskušalo predstaviti vsa posamezna področja, ki sodijo v delo naše komisije, kakor tudi regije, s tem da seveda glede na različno število prijav ni razmerje vedno ustrezno. Najbrž lahko ugotovimo, da smo poskušali voditi razpravo tako, da bi bila tako področja kakor območja približno ustrezno zastopana. Posamezne pomanjkljivosti pa se da še dopolniti. — Komisija je bila s poročilom zadovoljna in ga je sprejela na znanje.

JOŽE BRENČIČ (Logatec) Kongresu bi rad prikazal nekatere probleme iz občine Logatec, v kateri živim, in sicer probleme lesne industrije. Logatec je občina, ki je v zadnjih 20 letih dosegla dokaj velik gospodarski napredek. Zaposlen sem v delovni organizaciji KLI Logatec, ki je pred 14 dnevi pristopila k sestavljeni organizaciji združenega dela Slovenijales. V podjetju nas je zaposlenih 1.050 delavcev. Razvito imamo primarno kakor tudi finalno predelavo lesa iglavcev in listavcev. V lanskem letu je znašal bruto produkt naše delovne organizacije 165 milijonov novih dinarjev, od tega izvoz finalnih izdelkov 85 milijonov dinarjev. Izvažamo izključno na konvertibilno področje. Pomanjkanje surovin je naš glavni problem, kateri tare našo delovno organizacijo in slovensko lesno industrijo nasploh. Saj je hitri razvoj te industrijske panoge povzročil deficitarnost lesne mase. Ob tem pa lahko ugotavljamo, da s to maso ne gospodarimo v Sloveniji smotrno niti ekonomsko. Hlodovino kot žagan les prodajamo v izvoz, mi — proizvajalci v lesni industriji — pa smo prisiljeni uvažati žagan les iste ali celo slabše kvalitete iz Sovjetske zveze, Avstrije in švedske — seveda po znatno višjih cenah kot na domačem tržišču. Izračuni nam kažejo, da bi prihranili samo v naši delovni organizaciji 2,350.000 N dinarjev, če bi dobili vso surovino, ki odhaja z našega območja v izvoz ali nekontrolirano prodajo. Povem naj

381

še to, da znaša skupna poraba žaganega in predelovalnega lesa 46.000 ms na leto. Naloga naše družbenopolitične skupnosti je ta, da pridelamo doma čim več surovin v končne proizvode, s čimer bi reševali tudi socialno varnost našega delavca. Hkrati pa bi s tem preprečevali konkurenčnost. Zato odločno zahtevamo od družbe, da posreduje naš predlog pristojnim oblastnim forumom, naj bi izvoza surovin in polproizvodov ne stimulirali, temveč naj se v večji meri stimulira izvoz finalnih izdelkov. Na ta način bi vsekakor dosegli višje cene naših proizvodov in bi nam bilo tudi omogočeno, da bi lahko plačevali surovino po višji ekonomski ceni, obenem pa prispevali tudi večje zneske v posamezne sklade za razvoj naše delovne organizacije in pospeševanje razvoja kmetijstva. Ne odlašajmo z rešitvijo nakazane problematike! Naši tehnološki trakovi se ustavljajo in niso polno izkoriščeni. Nesmotrnemu gospodarjenju s surovinami je treba napraviti konec. Prihaja čas, ki terja od nas, da z ekonomskimi ukrepi uravnamo odnose med surovinsko bazo in predelavo. S tem bomo dosegli večjo in boljšo akumulativnost, pa tudi okrepili našo gospodarsko moč. Za učinkovitost gospodarjenja je nujno nadaljevati integracijske procese, zlasti še z gozdnimi gospodarstvi in lesno industrijo v naši regiji in SR Sloveniji. _Na koncu moramo opozoriti tudi na pomanjkljivosti in nevšečnosti našega zunanjega tržišča, kjer se pojavlja nelojalna konkurenca med slovenskimi in jugoslovanskimi izvozniki. Nujno potrebno bi namreč da bi se pri prodaji naših proizvodov na zunanjem trgu povenastopali enotno. V imenu delavcev naše delovne organizacije in kot delegat ZK občine Logatec pričakujem, da bo kongres nakazane probleme upošteval in zavzel določena stališča, ki bodo pozitivno vplivala na smotrni razvoj lesne industrije.

ALOJZIJA PLANINŠEK (Kranj) Na kratko želim spregovoriti o samoupravni organiziranosti na področju socialne politike, s posebnim poudarkom na socialnem varstvu. Ko smo komunisti v kranjski občini razpravljali o dokumentih za 7. kongres Zveze komunistov Slovenije, smo med drugim postavili vprašanje, zakaj je v resoluciji tako malo zapisanega o nalogah komunistov, organizacij, organov in forumov ZK na področju socialne politike oziroma socialnega varstva. To vprašanje je pomembno predvsem zato, ker v resoluciji priznavamo zaostajanje razvoja socialnega varstva za rastjo materialne osnove združenega dela in osebnega standarda. Občinska konferenca ZK Kranj je zato med drugim sprejela predlog, da je treba resolucijo 7. kongresa ZK Slovenije dopolniti z več nalogami s področja socialne politike, oziroma socialnega varstva, posebej še z nalogami pri razvijanju samoupravnih odnosov na tem področju. To vprašanje je res specifično, ker ukrepe socialne politike realiziramo na raznih področjih, v temeljnih organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih, šolstvu, stanovanjskem gospodarstvu, otroškem varstvu, socialnem zavarovanju in drugod, skratka v združenem delu, v krajevni skupnosti, v občini in republiki. Toda realizaciji ukrepov socialne politike so namenjena znatna finančna sredstva, zato je glede na nov družbeni položaj delavca v združenem delu, ki je določen z novo ustavo, razumljivo, da o teh sredstvih odloča delavec in občan na osnovi samoupravljanja. To pa je možno samo v okviru ustrezne samoupravne organiziranosti, in to na vseh ravneh, od temeljne organizacije združenega dela, krajevne skupnosti, občine in republike. V tem pogledu imamo v kranjski občini nekaj izkušenj in rezultatov. V začetku leta 1972 smo na osnovi stališč in sklepov 3. seje konference Zveze komunistov Slovenije o socialnem razlikovanju sprejeli osnove

orograma socialne politike v občini, skupščina občine pa srednjeročni Program socialne politike. Osrednje socialne programe so prav tako sprejeli v vseh večjih delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih. Skupščina občine je na osnovi sprejetega programa namenila ustrezna finančna sredstva za izvajanje ukrepov socialne politike, prav tako tudi v delovnih organizacijah in krajevni skupnosti. Rezultati na področju socialne politike v kranjski občini bi lahko bili še večji, če bi obenem hitreje razvijali samoupravne odnose, tj. takšne, ki ustrezajo biti naše samoupravne družbe. Tako smo v novembru lanskega leta organizirali samoupravno interesno skupnost, konferenco za socialno delo. Kaj nas je privedlo do samoupravne organiziranosti? Področje socialnega varstva mora postati enakovreden faktor v našem družbenoekonomskem razvoju, vzporedno s perspektivnim gospodarskim razvojem moramo bolj odločno kot doslej planirati tudi določene ukrepe in sredstva za hitrejši razvoj socialnega varstva, s katerim v veliki meri zagotavljamo socialno varnost delavcem. Ekonomska in socialna politika oziroma njen pomembni del ■— socialno varstvo — sta v medsebojni odvisnosti in se ne izključujeta. Zavedati se moramo, da družbenoekonomski položaj delavca v združenem delu sam po sebi še ne rešuje socialnih problemov, predvsem ne tistega dela prebivalstva, ki si s svojimi sredstvi in sposobnostjo ne more zagotavljati možnosti za normalno življenje oziroma socialno varnost. Na osnovi razvitega samoupravnega sistema po delegatskem načelu bo še v večji meri možno odkrivati, analizirati in odpravljati po načelu solidarnosti in vzajemnosti vzroke za nastajanje problemov, predvsem tam, kjer nastajajo. Na podlagi samoupravnih odnosov bomo torej povezovali vse dejavnike na področju socialne politike ter skupno, usklađeno reševali socialne probleme v naši samoupravni družbi. Občinska konferenca za socialno delo v kranjski občini se je kot posebna samoupravna interesna skupnost že uveljavila. Sprejela je program dela in financiranja ter druga samoupravna določila in osnutek družbenega dogovora za realizacijo socialne politike v občini. Hkrati se je enakopravno z drugimi interesnimi samoupravnimi skupnostmi v občini vključila v razpravo o splošni skupni porabi za to leto. Program dela in financiranja so delavci v javni razpravi v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih podprli in v celoti sprejeli. S tem hočemo konferenci zagotoviti stalne vire financiranja, hkrati pa zavezati vse podpisnice družbenega dogovora, tj. delovne organizacije in krajevne skupnosti, za izvajanje ukrepov vsaj minimalnega programa socialne politike. Težimo tudi po utrditvi mesta in vloge konference, ki ji gre v našem samoupravnem sistemu, predvsem pa njeno usmerjevalno in koordinacijsko funkcijo v okviru občinske družbenopolitične skupnosti. Konferenca bo morala torej biti prisotna povsod, na vseh področjih, kjer se kreira socialna politika in realizirajo njeni ukrepi. Ne nazadnje bi morala biti prisotna povsod na vseh področjih, kjer oblikujejo socialno politiko in realizirajo njene ukrepe. Konferenca mora zagotoviti pogoje za razvijanje takšne socialne misli, ki ustreza samoupravni biti naše socialistične skupnosti. Glede na to, da ta vprašanja niso dovolj zajeta niti v osnutku temeljne resolucije niti v drugih predkongresnih dokumentih, predlagam v imenu kranjskih komunistov, da v kongresne dokumente vnesemo ustrezno vsebino nalog komunistov, organizacije zveze komunistov, organov in forumov Zveze komunistov Slovenije z namenom, da bi hitreje razvijali samoupravne odnose tudi na področju socialne politike oziroma socialnega varstva.

IVAN HROVATIČ (Novo mesto) Sedanja družbena usmeritev na področju stanovanjskega gospodarstva zagotavlja globlje oblike družbenega samoupravljanja, bolj smo-

383

trno trošenje razpoložljivih družbenih sredstev in vodi k odpravljanju socialnih razlik, ki so bile v znatni meri pogojene prav v neustrezno urejenih odnosih na področju stanovanjskega in tudi komunalnega gospodarstva. Da bi sedanjo usmeritev uresničili, se moramo zavzemati in vztrajati, da se novi sistem stanovanjskega gospodarstva v celoti uveljavi in zaživi, zlasti še, da čimprej ustanovimo samoupravne stanovanjske skupnosti, ki bodo v bistvu združevale vse različne in tudi nasprotujoče si interese in dejavnike na področju graditve in vzdrževanja stanovanj. Mislim, da bomo prav zaradi tega in v okviru samoupravne stanovanjske skupnosti začeli reševati tista neskladja in tista nasprotja, ki so sedaj na področju stanovanjske graditve močno prisotna. Tu imam v mislih predvsem visoko ceno stanovanj, nekatere nedognane projektne, urbanistične in komunalne rešitve, zapleteno problematiko na področju pridobivanja stavbnih zemljišč in dolgotrajnost postopkov v zvezi s tem, drobljenje razpoložljivih sredstev, vprašanje nedognanosti in različnosti tehnologij, vprašanje organizacije celotnega sklopa izgradnje, vprašanja ustrezne razvitosti obrtniških zmogljivosti ter kvalitete obrtniških storitev in podobnega. Tu je družbeno sporazumevanje in dogovarjanje nujno. Nujno je sprejeti družbeni dogovor o oblikovanju cen v stanovanjski graditvi, nujni so tudi dogovori o dolgoročnem načrtovanju stanovanjske graditve. Prerasti moramo podjetniške interese in doseči sodelovanje na osnovah, ki zagotavljajo dolgoročno proizvodnjo usmeritev gradbene operative in sprejemljive cene stanovanj. V Sloveniji so že doseženi vzpodbudni rezultati povsod tam, kjer je do uspešnega sodelovanja med odgovornimi dejavniki že prišlo, kar samo potrjuje, da smo na pravi poti. Pri tem pa moramo predvideti tudi ustrezne zaščitne mehanizme za zavarovanje družbenih interesov, ki jih zasledujejo sporazumi, in seveda tudi vztrajati, da se pri sporazumevanju obnašamo disciplinirano. Odgovorno temeljito in dosledno moramo začeti reševati vsa tista vprašanja na področju stanovanjskega gospodarstva, ki so vir socialnega razlikovanja. Nevzdržno je še nadalje vztrajati na zamrznjenih stanarinah, kar je že poudarila tovarišica z Jesenic, in kar samo potrjuje, da je ta problem prisoten v širšem slovenskem prostoru. Tako stanje povzroča znatno materialno škodo v družbenem stanovanjskem fondu, ker ga s sedanjimi stanarinami ni mogoče niti primerno vzdrževati, kaj šele da bi bil to tudi eden izmed virov za reprodukcijo stanovanjskega fonda, čimprej moramo preiti na stroškovne stanarine, sočasno pa uveljaviti sistem subvencioniranja stanarin tistim družinam, ki so glede na družinski dohodek in sprejeta družbena merila do družbene pomoči upravičene, kar že omogoča materialna osnova v solidarnostnih stanovanjskih skladih. Ze sam primer v novomeški občini, kjer od približno 2.500 uporabnikov družbenih stanovanj ena sama družina izpolnjuje pogoje za subvencioniranje, jasno kaže, da so sedanje stanarine neupravičeno nizke, na drugi strani pa tudi kaže, da stanovanja zasedejo tisti, ki bi glede na svoj materialni položaj lahko plačevali višjo stanarino. Tako stanje ne vzpodbuja uporabnikov družbenih stanovanj, da bi angažirali svoja sredstva za pridobitev lastnega stanovanja in zato svoja sredstva usmerjajo v pločevinasti standard in vikende, kar še posebno poudarja socialne razlike med občani. K temu prispevajo svoj delež tudi neekonomske cene za komunalne storitve in nizki prispevki za uporabo mestnega zemljišča. Zato ni na razpolago zadostnih sredstev za komunalno graditev, od katere je, kot vemo, močno odvisna tudi stanovanjska graditev. Glede kreditiranja lastniških stanovanj v blokovni gradnji in gradnje zasebnih stanovanjskih hiš veljajo sedaj nesprejemljive različnosti tako glede možnosti kakor tudi glede pogojev pridobivanja kreditov.

384

pri tem velja še posebej opozoriti na dejstvo, da zaradi inflacije in drugih monetarnih ukrepov z anuitetami za dolgoročne kredite ne vračamo realne vrednosti danega kredita, zlasti ne tistega, ki je dan pod ugodnejšimi pogoji in na daljši rok. Kreditiramo tudi nepotrebno razkošje in tako gradnjo, ki po obsegu daleč presega potrebe družine posameznih investitorjev. Na področju kreditiranja lastniških stanovanj in zasebnih stanovanjskih hiš moramo poenotiti merila, in to tako v izhodiščih pri dajalcih kreditov kakor tudi glede pogojev in namembnosti kreditov. Menim, da bi morali zlasti: — doseči jasna izhodišča, kako veliko stanovanjsko površino bomo kreditirali in do katere višine investicijske vrednosti, da bo delovnemu človeku, ki se odloča za gradnjo lastnega stanovanja, jasno, s kakšno družbeno pomočjo lahko računa; — doseči, da bodo vsi dolgoročni krediti, to je krediti delovnih organizacij, bank in skladov samoupravne stanovanjske skupnosti, dani za eno gradnjo, obravnavani soodvisno tako glede možnosti maksimalne višine kredita kakor tudi glede višine anuitete in dobe vračanja; — doseči, da bodo anuitete za dana posojila zagotovile vračilo realne vrednosti danega posojila, pri čemer anuiteta za dano posojilo ne bi smela biti nižja, kot bi znašala stroškovna stanarina za ustrezno površino; -— doseči, da bodo usklađeni pogoji vračanja za že dana posojila s pogoji, ki bi jih bilo treba uveljaviti za kreditiranje v bodoče; — s plansko določeno politiko kreditiranja pospeševati oblike družbeno usmerjene in organizirane stanovanjske graditve ter že z urbanističnimi rešitvami, ki naj jih potrdi tudi samoupravna stanovanjska skupnost; usmerjati investitorje in tako disciplinirano in načrtno skrbeti za smotrno izrabo površin, varstvo okolja in sploh urbansko ekonomiko v slovenskem prostoru. Upravičeno pričakujemo tudi, zlasti glede na zapisana izhodišča v resoluciji, da bodo strokovne urbanistične organizacije kritično presodile nekatera strokovna gledanja na urbanistično dogajanje v širšem slovenskem prostoru. Menim, da je potrebno posvetiti veliko več pozornosti prisotnim problemom oz. negativnim pojavom, kot npr. raztreseni pozidavi krajine, obzidavi komunikacij, pozidavi boljših kmetijskih površin, vključevanju novejše gradnje v staro arhitekturo slovenske vasi in v naravno okolje ter podobno. Na področju stanovanjske graditve in stanovanjskega gospodarstva sploh je potrebno s konkretnimi ukrepi urediti še marsikaj, da bi dosegli to, kar smo zapisali že v resoluciji o nadaljnjem razvoju stanovanjskega gospodarstva. Med drugim bi bilo potrebno in zelo koristno, da bi s samoupravnim sporazumom delovne organizacije poenotile kriterije za dodeljevanje stanovanj. Zadeve s področja stanovanjskega gospodarstva živo zadevajo interese slehernega delavca in občana, zato je odgovornost ZK toliko večja, da se te zadeve urejajo pravilno in pravično. V resoluciji smo zapisali naša hotenja, za njeno realizacijo so potrebne tudi materialne možnosti in volja. Prepričan sem, da bomo ob dejanski delovni zainteresiranosti vseh dejavnikov, ob uveljavljanju oblik družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja na tem področju in ob prisotni zavesti o družbeni odgovornosti to tudi zmogli.

DARKO CERJAK (Brežice) V skrajšani razpravi želim opozoriti na nekatere probleme razvoja kmetijstva. Posavska regija, iz katere izhajam, razpolaga s precejšnjimi agrarnimi kompleksi, saj kmetijstvo in gozdarstvo aktivira kar polo25 Sedmi kongres ZKS

385

vico prebivalstva regije. Ta polovica prebivalstva pa ustvarja le eno petino družbenega proizvoda, kar pa ne pomeni le nizke produktivnosti temveč tudi neekonomičen izkoristek človeškega potenciala ob zaostali agrotehnični opremljenosti. Kolikor je agrarni kompleks za regijo velika gospodarska rezerva, pa je njegova razdrobljenost očitno cokla hitrejšega napredka. Ta razdrobljenost je tolikšna, da obsega eno kmečko gospodarstvo povprečno le 2,5 ha kmetijske zemlje, ki pa je še razdrobljena na 12 parcel. Kvaliteta teh površin je sicer ugodna, saj jih ima kar 2/3 prirodne možnosti, da ob ustreznih agrotehničnih ukrepih postanejo primerne za visoko agrarno produkcijo. Gotovo je, da je 2. seja konference ZK Slovenije o kmetijstvu v marsičem vplivala na drugačne pristope k reševanju te problematike. Akcijski program te konference je dobil tudi potrditev v zadnjih zakonodajnih aktih, v zakonu o združevanju kmetov in v ustavi, to pa bo pripomoglo k večji zainteresiranosti vseh delavcev v kmetijstvu za večje povezovanje in združevanje. V konceptu dolgoročnega razvoja Posavja smo ugotovili, da so razvojne možnosti kmetijstva regije ugodne. Agrarni kompleks je razmeroma dovolj velik, kvaliteto obdelovalnih površin je mogoče prirediti velikim zahtevam agrarne produkcije, dovolj pa je tudi razpoložljive delovne sile. Vse te prirodne danosti Posavja pa so obremenjene z mnogimi problemi. Ti problemi se kažejo predvsem v pomanjkanju kapitala za osnovna vlaganja, za investicije tako v zasebnem kot družbenem sektorju. Prenizka je pa tudi akumulacija, ki ne daje možnosti za najemanje kreditov. Marsikdaj je tudi prepočasno uresničevanje programov za večje družbene posege v kmetijstvu. Močno pa čutimo problem pomanjkanja znanja, saj ima le majhno število zasebnih kmetov osnovno kmetijsko obrazbo. In ne nazadnje je pričujoč problem tistega dela regije, ki s svojimi 29 % leži na območju manj razvitega Kozjanskega, kar so v posebni študiji ugotovile in sprejele vse občine na Kozjanskem. Na osnovi ugotovljenih razvojnih možnosti in pogojev smo v naših programih jasno zastavili cilj za naše usmeritve v kmetijstvu, ki pa so: organizirati moramo moderno kmetijsko proizvodnjo, tako v družbenem sektorju kakor v zasebnem. V zasebnem sektorju mora modernizacija sloneti na dobrih kooperacijskih odnosih, v katerih je potrebno povezati prvenstveno kmetije z največjimi možnostmi kompleksnega obnavljanja, združevanja in usmerjanja, usmeriti in pospešiti sedanji spontani proces deagrarizacije, kar je že povedal delegat iz Pomurja. Stabilizirati je potrebno planiranje, ki naj deluje usmerjevalno in spodbudno za vse kmetijske proizvajalce v posameznih panogah. Pospešiti moramo razvoj tudi tistih delov regije, ki sicer po zakonu o manj razvitih ne ležijo na območju manj razvitih, terjajo pa hitrejši razvoj primarnih in terciarnih dejavnosti, zato pa podporo širše družbene skupnosti. Zato bomo v naslednjem obdobju morali misliti na večje angažiranje lastnih sil, osvobojenih drobne lokalistične miselnosti. Zavedamo se tudi, da problem razvoja kmetijstva ni le ekonomski, temveč tudi socialno-politične narave. Posebno skrb za reševanje vseh problemov pa potrebuje naše kmetijstvo tudi zaradi obrambnih posebnosti, saj naš koncept vseljudske obrambe še kako potrebuje močna kmečka gospodarstva na vsakem terenu. Pri tako velikem deležu zasebnega sektorja v kmetijski proizvodnji pa bomo še bolj prizadevno delali za razvoj vseh oblik kooperacije. Zato smo dolžni, kot je rekel tov. Kardelj na seji gospodarskega sveta, zaradi naše ekonomike, predvsem pa zaradi ljudi, ki delajo na zemlji, storiti vse, da bi se tudi njihova produktivnost dela nenehno razvijala z raznimi oblikami kooperacije.

Večji razvoj kooperacije pa mora nujno temeljiti na boljšem izobraževanju zasebnih proizvajalcev, na boljše organizirani pospeševalni službi, na združevanju zemljišč za moderno obdelavo in s tem manjši razdrobljenosti, vsekakor pa tudi na neposredni povezanosti trgovine s proizvodnjo. Za povezovanje trgovine s proizvodnjo pa je pomemben razvoj predelovalne industrije kmetijskih proizvodov v regiji, ki bi praktično reševala deagrarizacijo. Zavedamo se, da je večja produktivnost le sredstvo za dosego ugodnejših delovnih in življenjskih pogojev in ne samo cilj razvoja.

DANILO GERK (Ilirska Bistrica) V oddobju med dvema kongresoma se je zveza komunistov velikokrat praktično opredeljevala do kmetijstva — v mislih imam agrarno konferenco zveze komunistov — do kmetijske politike in vloge komunistov, ki so neposredno ali posredno poklicani za reševanje zahtevnih nalog na vasi. Ob tej priliki ne bom mogel podrobneje oceniti teh tokov, pa tudi sicer je predkongresna aktivnost Zveze komunistov Slovenije razjasnila vse osnovne dileme in odvrgla vse tiste iluzije, ki so se v povojnem obdobju nakopičile v slovenskem kmetijskem prostoru. Nekaj svojih misli bi želel osredotočiti na brkinsko področje, ki ima vse značilnosti razdrobljenega kmetijstva, v marsičem pa skupne probleme, zlasti hribovite Slovenije, ali če hočemo, tistih delov Slovenije, ki jih zaradi naravnih ekonomskih in socialnih dejavnikov štejemo v manj razvita območja. Predvsem želim poudariti — čeprav bo izzvenelo malo čustveno — da ne smemo Brkinov in sorodnih partizanskih oaz obravnavati kot od boga in ljudi pozabljene kraje. Tudi tu je dosežen družbeni progres v kmečkih hišah — in kar zelo radi pozabljamo, v vseh tistih družinah, ki so se v zelo kratkem zgodovinskem obdobju prelevile iz revnega kmeta v dobro stoječega delavca v industriji. Zato me tudi veseli, da smo opustili parcialne in misijonarske obravnave neustavljive deagrarizacije in izseljevanja ter na drugi strani vnesli v naš ekonomski in politični sistem zanesljive temelje na kmetijskem področju za jutrišnji dan. Če smo do včeraj jokali nad vsakim pednjem opuščene zemlje in kmečke stavbe, nas danes na tem kongresu navdaja optimizem, ki ga želim podkrepiti z nekaterimi dejstvi. Dozorelo je spoznanje, da je razvoj drobnega kmetijstva dolgotrajen proces in da ti kraji niso Vojvodina, kjer bi se lahko razvila močna socialistična proizvodnja. Odvržena je tista dilema, ali smo za veliko socialistično proizvodnjo, t. j. za zadruge in posestva ali pa za kooperacijo. Pravimo, da smo za oboje, če za to obstajajo objektivne možnosti. V razdrobljenem kmetijstvu je kooperacija edina alternativa s sočasnim preraščanjem kmetijskih zadrug v močna organizacijsko-tehnična in strokovno-gospodarska jedra. Za nas ni sprejemljiva klasična kolektivizacija po vzoru vzhoda ali zahoda. To je zgodovina ovrgla in naši delovni ljudje tudi. Zato moramo komunisti in vsi nosilci kmetijske politike odvračati še tista trdovratna mnenja: ali farma ali nič. Iluzija je, tako pravi tovariš Kardelj, da bi lahko še naprej razvijali klasično zaprto kmečko gospodarstvo, ampak kmečko gospodarstvo v novih samoupravnih odnosih z dviganjem produktivnosti dela in s povezovanjem kmeta z zadrugo v edinstven proces združenega dela, kjer se bo slišal glas kmeta kot delavca in državljana in kjer njegov interes ne bo omejen zgolj na medsebojne obveznosti iz kooperacijske pogodbe. Nadalje je dozorelo spoznanje, da lahko zmaga socializem na vasi samo z večanjem produktivnosti dela, kar pa lahko doseženo edino z moderno tehnologijo in proizvodnjo. Zato tudi ne smemo in ne moremo niti od kmeta niti od zadruge zahtevati, da za vsako ceno obdela vsako ped zemlje. To je proces, ki sta mu naša zveza komunistov in družba

* 25

387

dala dva solidna normativna temelja v zakonu o zemljiških skupnostih in zakonu o dedovanju, ki oba paralelno delujeta za stabilizacijo razmer v kmetijstvu. Seveda je to le potreben pogoj, zadostnost pa bo dala šele pokongresna politična dejavnost, kjer bi morala prav zveza komunistov vztrajati na začrtani poti. Nismo za ukinitev kmeta, naš kmet ni kapitalist, ampak nasprotno, kar so pokazale tudi zadnje volitve; to je zavesten in socializmu predan človek, ki ni niti za trenutek opustil pota naše revolucije in ki v skladu z novo ustavo pričakuje izenačenje v vseh pravicah in dolžnostih z drugimi državljani. Nadalje smo zlasti v zadnjem času priče nastajanja mešanih kmetij, mešanih gospodarstev. O tem v resoluciji ni govora. Zato predlagam, da temu pojavu podamo idejno osnovo. Tu in ob tem zelo radi pavšaliziramo. Ali je res, da je polkmet ali polproletarec naši družbi škodljiv? Govorimo, da tak človek visi med tovarno in kmetijo, da v tovarni spi in doma dela, da ni zainteresiran za samoupravo, da je kulak in podobno. Obenem pa pozabljamo na njegove žulje, na tista sredstva, ki jih vlaga v modernizacijo kmetijstva in podobno. Mešane kmetije so prehoden pojav, kjer delajo pridni ljudje, če pa gre za šušmarijo in druge oblike prilaščanja tujega dela, so tu organi, ki pa še niso povsem odigrali svoje vloge. Še več bi se upal trditi, ali je prav, da delavca selimo v bloke in mu ne damo niti krpice zemlje. Še bi lahko naštevali tiste temelje, na katerih bo zveza komunistov po kongresu uresničevala svojo politiko prav na kmetijsko razdrobljenih področjih. To je vprašanje zelenega načrta, ki dobiva enotno domovinsko pravico v vseh republikah. Obstajajo idejno jasna izhodišča do. razširjene reprodukcije v kmetijstvu s poudarkom na kooperaciji. Pojavljajo se nove oblike kooperacij in produktivnejšega dela kmetov na drobnih kmetijah. Širijo se ugledne kmetije. Iščemo sistemske rešitve za trg s kmetijskimi proizvodi, ki bodo zoževale prostor špekulantom in špekulacijam, ob čemer imajo člani ZK veliko tehtnih pripomb. V tem trenutku je morda najvažnejše, da so kmetijske zadruge odprle edinstven proces integracije sredstev in dela, kar velja tudi za kmetijsko zadrugo Ilirska Bistrica, kjer so na prvem mestu razvojni programi za večjo proizvodnjo, kooperacijo, specializacijo in finalizacijo proizvodnje. Le tako bomo dobili močnejšo osnovo za vključevanje v širši jugoslovanski prostor in dvig kmetovega standarda. Ustvarjena je in ustvarjena bo tista materialna baza, na kateri se bo ob novih organizacijskih oblikah razraščala samouprava kmetov. Nova ustava je dala našemu kmetu zelo mnogo. V vsem ga je priznala kot enakopravnega. Kmet ne potrebuje miloščine. Vse zavestne politične in strokovne sile na občini in v zadrugi mu morajo pomagati. Na vasi ni koncentracije strokovnih kadrov ne sindikata itd. V procesu industrializacije je družba dolžna dati kmetu drobno in zahtevnejšo mehanizacijo, in to v organizirani obliki, ne pa take kot npr. v Brkinih, kjer imamo traktor, ki je narejen za Panonsko nižino in tako naprej. Naš boj je boj za veliko socialistično kmetijstvo in za kooperacijo z individualnimi kmetijskimi proizvajalci. Zato imamo danes vse možnosti in idejne opredelitve. Ne smemo pozabiti, da je treba v kmetijstvu zelo pospešiti vse integracijske procese in zaokroževanja dejavnosti, ki imajo s kmetijstvom neposredno zvezo. Slovenci smo večinoma v prvem ali drugem kolenu kmetje, kar je naš ponos in obveza, da bomo po tem kongresu samoupravo v kmetijstvu še hitreje razvijali. Svojega standarda ne bomo razvijali na kmetovih plečih, ker je to del našega telesa. Na koncu bi rad vprašal našo komisijo, ali so Brkini vključeni politično in praktično v manj razvito področje, ker tega nisem uspel popolnoma preveriti. Če se ne motim, gre tu še za Belo krajino in Haloze. Brkini pokrivajo geografsko tri občine, po merilih pa te občine ne spadajo v to kategorijo, zato podpiram tisto stališče, ki se zavzema za

388

posebno obravnavanje obmejnih nerazvitih področij. Zakaj —■ tega, mislim, ni treba posebej poudarjati, če to ni res, predlagam, da tudi ta tri omenjena območja obravnavamo enako, kakor obravnavamo devet ali trinajst manj razvitih občin v Sloveniji.

TANJA ŠTOKA (Sežana) V svojem prispevku se želim dotakniti sicer splošnega problema nerazvitih območij prav na konkretnem primeru Brkinov. V zadnjih letih smo vprašanju nerazvitih območij posvetili mnogo pozornosti, vendar menim, da rezultati teh prizadevanj niso zadovoljivi. Reševanja problema smo se lotili vse preveč neodločno, mnogokrat tudi enostransko in neenotno. Že opredelitev teh območij je bila bolj formalno računskega značaja, namesto da bi se poglabljali v vsebinsko problematiko. Reševanje te problematike v pretežni meri prepuščamo v domeno občin, kar pomeni, da pozabljamo na naš povojni razvoj, čigar rezultat so ta območja, ki so bila vir delovne sile za hitro razvijajoče se centre, v vojni pa so bila zibelka partizanstva. Ali z drugimi besedami povedano, pozabljamo, da so problemi teh območij problemi nas vseh. Med vojno prebivalstvo teh območij ni spraševalo, od kod so borci prišli, iz katerega kraja ali občine. Vsi so bili deležni enakega kosa kruha, ki so ga otrokom odtrgali od ust. Po vojni se nihče ne vprašuje, kje in v kateri občini ustvarjajo otroci, ki so odšli iz teh območij in doma pustili svoje starše, ki se niso mogli ali niso hoteli odtrgati od teh krajev in so sedaj ostali sami in ostareli. Zato se danes zdi nerazumljiv odnos do teh krajev in ljudi, s katerim jih postavljamo v neenakopraven položaj, ki je odvisen od materialne osnove občine. Naj to svoje izvajanje podkrepim z nekaj podatki iz sežanske občine, v katero spada del Brkinov. Pri 10 °h nižji proračunski potrošnji na prebivalca, kot znaša slovensko povprečje, daje občina za 150 % več sredstev za borčevska vprašanja in 50 % več sredstev za zdravstvo in socialno varstvo na prebivalca, kot znaša slovensko povprečje. S tako visokimi izdatki pa komaj krijejo minimalne potrebe. Zato so upravičenci v neenakem položaju z upravičenci v razvitejših občinah oziroma v občinah, ki nimajo tako izrazito nerazvitih območij. Posledica takšne angažiranosti občine pri reševanju socialne problematike je, da gredo njena sredstva za razliko od drugih občin, za reševanje tekoče socialne problematike in ne v krepitev gospodarske baze, kar v končni fazi pomeni, da zaradi tega gospodarski razvoj v teh občinah stagnira ali relativno pada. Poleg večjih direktnih obremenitev mora to gospodarstvo kriti še druge stroške, ki jih razvite občine ne poznajo. Vsako šolanje otrok v srednji, višji ali visoki šoli je vezano s štipendijo ali z velikimi stroški staršev, ki plačujejo bivanje v študentskih in dijaških domovih, katerih izgradnja in vzdrževanje se tudi prenaša v breme občin, od koder so ti dijaki. Najbolj kritično pa je, da se ti študentje in dijaki po končanem šolanju v večini primerov zaposlijo v razvitejših občinah, ki jim nudijo ugodnejše pogoje. Naštela bi lahko še vrsto drugih dejstev, zlasti s področja komunalnih dejavnosti, s katerimi bi še bolj podprla potrebo po odločnem in enotnem reševanju tega vprašanja. Solidarnost ne bi smela pomeniti miloščine, kot danes marsikje mislijo, temveč sistemsko rešitev problema, ki je problem vseh občin in nas vseh. Premnogokrat namreč nasedamo tistim, ki se pod parolami decentralizacije sredstev in problemov hočejo izogniti svojim moralnim in materialnim obveznostim. Zato predlagam, da izdelamo solidarnostne sisteme, ki bodo zagotavljali enak položaj na področju splošne in skupne porabe, ker to nima posledic samo v eni občini. Z razbremenitvijo občin in gospodarstva v teh občinah bi končno lahko odprli začarani krog, v katerem so se znašle,

389

ker bi tako dejansko omogočili enake pogoje za gospodarski razvoj oziroma objektivne možnosti za hitrejše odpravljanje nerazvitosti. Na koncu naj omenim še to, da je naša občina teritorialno obsežna, saj vasi pokrivajo celotno področje naše občine. To so vasi in naselja na Vrheh in na Brkinih ter Krasu. Vse to območje je ob meji in zato ga moramo tudi z obrambnega vidika naše države negovati in bolj pospešeno razvijati ter mu zagotoviti boljše življenjske pogoje. To mora biti naša stalna skrb in konkretna akcija, ki pa po obsegu in pomenu ne more biti predmet samo občine, temveč širše družbene skupnosti.

OLGA VRABIČ (Celje) V dokumentih VII. kongresa je v celoti izpadel del o socialni varnosti, ki je zelo pomemben za socialistično družbo. Zato bi vas informirala o sledečem: da je sekretariat konference za družbeno aktivnost žena pred nekaj dnevi, ko je razpravljal o teh dokumentih, ugotovil, da je ta materija docela izpadla. Vendar, ker smo imeli nekatere svoje specifične pripombe, smo upravičeno pričakovali, da se bo v tej široki razpravi našel kdo, ki bo opozoril na te stvari. No, med tem časom, ko smo se mi dogovarjali, smo res čuli tovarišico iz Kranja, ki je že dala tudi konkreten predlog. .. . Ker na sekretariatu nismo imeli pregleda nad tem, kakšne so pripombe in je razprava v naši komisiji formalno bila končana, smo sedaj dodali novo dopolnilo, ki v bistvu pomeni samo smiselno redigiran tekst tistega besedila, ki je že bilo objavljeno v predlogu resolucije in ki je dobilo podporo tudi v javni razpravi. Ce dovolite, naj preberem: Predlagamo, da v drugi resoluciji za poglavjem zdravstveno varstvo pride poglavje »socialna varnost«, ki bi se glasilo: Delavci v združenem delu in drugi delovni ljudje na podlagi dosežene družbene produktivnosti dela in v okviru ustvarjenih rezultatov združenega dela utrjujejo in razširjajo socialno varnost občanov. Delovni ljudje z medsebojno solidarnostjo pokrivajo določene potrebe človeka, delavcev v združenem delu ali občanov, ne glede na njihov delovni prispevek k rezultatom združenega dela in na tej podlagi zmanjšujejo socialne razlike. Na sedanji stopnji razvoja se komunisti zavzemamo za uveljavljanje socialne varnosti občanov v obsegu, da bo užival vsak otrok popolno socialno varnost ter družbeno skrb za vsestranski razvoj in da bodo starši svobodno odločali o rojstvu otrok; da bo imela vsaka ženska zagotovljeno varno materinstvo, zaposlene ženske pa tudi ustrezne porodniške dopuste, vsi občani zagotovljeno zdravstveno varstvo, ki bo ohranjalo njihovo vitalno sposobnost in jim vračalo zdravje, vsaka družina zagotovljeno stanovanje, merila za vrstni red uveljavljanja pravice do stanovanja pa naj določajo in uresničujejo delavci v združenem delu; da naj dobiva vsak delavec v združenem delu med začasno nezaposlenostjo dogovorjeno družbeno pomoč; da naj bo deležen vsak delavec v združenem delu in občan v primeru invalidnosti ustrezne rehabilitacije, na podlagi katere se bo ponovno vključil v združeno delo in da bo prejemal nadomestila, ki omogočajo življenje, enako življenju pri neokrnjeni delovni sposobnosti; da bodo prejemali vsi delavci v združenem delu in občani, ki delajo s sredstvi v zasebni lastnini, po prenehanju aktivnega dela sredstva za življenje v skladu s svojim delovnim prispevkom v delovni dobi in v okviru družbeno določenih norm; da bodo prejemali občani, ki si niso sposobni zaradi onemoglosti, ostarelosti ali trajne bolezni sami zagotavljati obstoja, ustrezno družbeno pomoč in da bo organizirana socialna služba in vzajemna pomoč na način, da bo čimbližje ljudem, ki pomoč potrebujejo; da bo zagotovljena vsem občanom ob naravnih nesrečah hitra in organizirana družbena pomoč pri varovanju življenja in zdravja ter zmanjšanju škode.

390

MARIJA-JANA POTOČNIK (Trebnje) V Sloveniji izvajamo varstvo ostarelih različno, čeravno nas vežejo enaki programi, enake resolucije in enotna strokovna spoznanja. Zlasti so prizadeta gospodarsko manj razvita območja, kjer so problemi specifični in nakopičeni. Na Dolenjskem imamo na primer specifično problematiko ostarelih kmetov, strokovne službe pa so povsod razen v Novem mestu na taki organizacijski stopnji, da lahko pokrivamo več ali manj le kurativno vlogo oziroma materialno ogroženost, še to ne povsod enako. Menim, da je varstvo ostarelih ogledalo sleherne družbe, kako humanistična je v resnici. Kajti starost je človeško obdobje, ko v polnem pomenu besede začne veljati načelo solidarnosti. Ne bom se spuščala v podrobnosti, ker so organizacijsko in strokovno že dognane, toda za današnjo priložnost bi rada poudarila pomen sosedske pomoči, zlasti njeno vzgojno in preventivno družbeno vlogo. Sosedska pomoč je znana oblika dela v okviru krajevnih skupnosti, ki se je ponekod že dobro uveljavila, namenjena pa je osamelim, bolnim ali ostarelim občanom, da bi lahko čim dlje ostali v svojem okolju. Sosedska pomoč pomeni, da nekdo drugi prostovoljno opravlja tiste drobne, vsakdanje opravke, ki jih prizadeti sam ne zmore. Pod vodstvom odraslih lahko pri enostavnih oblikah pomoči vključimo tudi pionirje in mladino, saj je v teh drobnih opravilih toliko priložnosti za družbeno vzgojo mladine, za njeno konkretno humanistično angažiranost, kakor je je bilo med revolucijo in v prvem obdobju izgradnje socializma, ko smo veliko hujše težave reševali z neprimerno manj materialnih dobrin. Hkrati pa z organizacijo sosedske pomoči posegamo tudi na področje družbene preventive, kajti naučiti se imeti drugega rad, biti pripravljen za sočloveka kaj storiti, postaviti potrebe človeka v stiski pred svoj interes itd., je najboljše sredstvo zoper malomeščansko, egocentrično miselnost, pa tudi zoper davek civilizaciji, ki se kaže v kriminalu, alkoholizmu, narkomaniji in neštetih drugih pojavnih oblikah družbene patologije, v katero zaidejo osebnostno prazni in vase usmerjeni posamezniki. Glavni problem za kvalitetno izvajanje varstva ostarelih in socialnega varstva nasploh je pri nas seveda v materialni bazi, še bolj pa v kadrih, ki jih na nerazvitih področjih nimamo, ker se v nižje oblike strokovne socialne službe, kjer je problemov več, možnosti za kompleksno angažiranje pa manj, enostavno nočejo vključiti. Zato bomo komunisti morali voditi bolj smotrno kadrovsko politiko tudi na tem področju. V novih pogojih, ko bomo ustanavljali skupnosti socialnega skrbstva, bi kazalo težiti za višje organizirano obliko, ki bi zlasti v gospodarsko manj razvitih območjih nujno potrebovala center za socialno delo in s tem možnost za bolj skladno oblikovanje socialne politike v komuni. Nasproti nudenju pomoči bolnim in ostarelim na domu naj postavim še problem zavodskega varstva, ki je pri nas zelo pereč, saj čakamo na posamezno mesto za nujen primer tudi več kot leto dni. Zlasti nam primanjkuje mest v posebnih zavodih za duševno in kombinirano prizadeto mladino in odrasle. V zadnjem času, ko intenzivno rešujemo vprašanje zdravljenja alkoholikov, je skrajni čas, da se bistveno povečajo in potrebam prilagodijo stacionarne kapacitete tudi za zdravljenje alkoholikov. Nujno je potrebno ustanoviti delovno-zaščitni zavod za tiste, ki bi lahko abstinirali le pod strokovnim nadzorstvom, a bi hkrati ustvarjali in se sami vzdrževali. Nimam besed za oceno situacije, ki sploh ni redkost, ko moramo pasivno gledati, da nam bolniki, tisti, pri katerih zdravljenje nikakor ni uspešno, zaradi narave svoje bolezni umirajo na človeka najbolj nedostojen način. Spomnimo se ubojev, ko so si svojci sami pomagali, samomorov in smrti, ki so zelo neprimerne za socialistično družbo.

391

Z vidika socialnega razlikovanja bi rada spregovorila še o položaju kmečkih otrok, ki so v odnosu do otrok delavcev v neenakem položaju zlasti pri otroškem dodatku. Akontacija polnega otroškega dodatka za prvega otroka delavca z osebnim dohodkom manj kot 700 din na družinskega člana je znašala do 1. aprila 160 din, za vsakega naslednjega pa 240 din, osebni dohodek delavca z manj kot 900 dinarjev na družinskega člana pa daje pravico za prvega otroka 95 din, za vsakega naslednjega pa 150 din otroškega dodatka na mesec. Medtem smo na primer v občini Trebnje za leto 1973 lahko izplačali »pomoč otrokom iz socialno ogroženih kmečkih družin« v višini 50 din le za 9 mesecev za vsakega socialno najbolj ogroženega kmečkega otroka. Menim, da si zveza komunistov mora prizadevati, da sedanja oblika pomoči otrokom iz socialno ogroženih kmečkih družin čimprej preraste v enotno financiranje in v enoten sistem otroškega dodatka. Tako naj čimprej postane pravica slehernega kmečkega otroka, katerega starši ne presegajo določen premoženjski cenzus, kot to velja za otroke delavcev. Cenzus naj ne bo togo vezan na katastrski dohodek, saj vemo, da je to le teoretično predviden letni dohodek kmeta, ki je dejansko odvisen od številnih objektivnih in še bolj od subjektivnih razmerij. Še bi se zadržala pri vprašanju neenakega položaja kmečkega otroka ob spoznanju, da je doma pogosto najprej delovna sila, da mu starši ne morejo ustrezno pomagati pri šolskem delu, da nekateri prihajajo od daleč, nekateri pa iz takih družinskih razmer, da si v njih niso pridobili osnovnega predznanja ter pozitivnih socialnih navad, ki so za učnovzgojni proces zelo pomembne. Zato menim, da moramo v bodoče razvijati naše otroške varstvene ustanove v takem obsegu in obliki, da se bodo vanje lahko vključevali tudi kmečki otroci. Zlasti bi se morali potegovati za to, da bodo deležni učne pomoči in družbene vzgoje prek podaljšanega bivanja v osnovni šoli, da bi si tako pridobili enake razvojne možnosti, kot je to zapisano v naši ustavi.

KAREL VOLAVŠEK (Šmarje pri Jelšah) Dovolite mi, da posežem v diskusijo o nadaljnjem razvoju kmetijstva in nekaterih težavah. Sem kmet s Kozjanskega, zato bo moja diskusija usmerjena bolj na specifične probleme tega območja. Dosedanji način kreditiranja v zasebni sektor kmetijstva je v mnogočem pozitivno vplival na povečanje kmetijske proizvodnje. Pripomniti pa moram, da so dosedanji kreditni pogoji še vedno za marsikaterega kmeta neugodni predvsem na območjih, kakršno je Kozjansko. Tu imam v mislih predvsem dobo vračanja kreditov in kmetovo lastno udeležbo. Dobo vračanja bi morali prilagoditi razmeram in stanju, v katerih živi kmečki človek. Ni dovolj, da bi imeli samo hriboviti predeli nad 600 m določene izboljšave pri kreditiranju, ampak bi morali v to skupino zajeti tudi manj razvita območja. Drugače se nam lahko zgodi, da precejšnje število kmetij ne bo kreditno sposobnih in bodo zaradi tega nastali novi socialni problemi. Razlike med posameznimi kmetijami pa bi bile vedno večje. Nujno je, da čimprej začnemo z reševanjem tega problema. Prav tako je to vprašanje važno z vidika našega koncepta splošnega ljudskega odpora, da ohranimo in razvijamo kmetijsko proizvodnjo v predelih, ki so hriboviti in odmaknjeni od večjih komunikacij. Dotaknil bi se še vprašanja cen kmetijskih proizvodov. O tem smo mnogokrat diskutirali, da so kmetijski proizvodi dragi in da je zaradi tega akumulacija kmetijstva precejšnja. Želel bi povedati, da na ceno kmetijskih proizvodov precej vplivajo stroški obdelave in reprodukcijskega materiala. Potrebno bi bilo, da se določijo razmerja med proizvodi, ki jih proizvaja industrija za kmetijstvo, in kmetijskimi pridelki.

392

Ce bi bilo to urejeno, potem ne bi bilo dileme, kdo pobira več: industrija, trgovina ali kmetijski proizvajalec. Glede nadaljnje politike o kmetijskih površinah kmetje veliko pričakujejo. Zato bi bilo prav, da podpremo na vseh forumih novo ustanovljene zemljiške skupnosti, da lahko prično z nemotenim delom. Predvsem je treba preprečiti nadaljnje drobljenje kmetijskih površin in dati zemljo v obdelavo tistemu, ki jo dejansko obdeluje. Vprašanje precejšnjih socialnih razlik na Kozjanskem je še vedno pereče, čeprav so se nekatere stvari uredile, kot so izenačitev zdravstvenega zavarovanja med delavci in kmeti, dočim je invalidsko zavarovanje kmetov še v celoti nerešeno.. . . Dosedanje starostne pokojnine za kmete so bolj ali manj simbolične in ne dajo ostarelim ljudem socialne varnosti. Prav bi bilo, da si komunisti na tem kongresu zadamo nalogo, da bo prihodnjega kongresa rešimo problem starostnega in invalidskega zavarovanja kmečkih ljudi ter ga izenačimo s starostnim in invalidskim zavarovanjem delavcev. S tem ukrepom bi dokončno tudi v osnovi odpravili socialno razlikovanje v naši družbi.

ANTON KREMZER (Radlje) Za Koroško je značilna hribovita podoba z močno gozdarsko in hribovsko kmetijsko dejavnostjo, čeprav je doline že zajela močna industrializacija. Zaradi odmerjenega časa bi rad nakazal le dva problema. Dokazano je, da je neposredno delo v gozdu zelo naporno. Delavec je izpostavljen vsem vremenskim neprilikam. Naši sekači prav zaradi teh težav ne dosegajo redne starostne upokojitve, največkrat morajo v predčasno invalidsko upokojitev. Do enakih sklepov so prišli tudi strokovnjaki medicine dela, ki so o tem že razpravljali na II. kongresu za medicino dela 1967. leta v Splitu. Po tem kongresu so začeli postopek za strokovno obdelavo tega vprašanja. Nosilec akcije je bila zvezna gospodarska zbornica. Že pred leti so naši neposredni proizvajalci postavili zahteve, da jih je treba uvrstiti v enakopraven položaj z drugimi dejavnostmi, ki imajo delno bonifikacijo delovnega staža. Razprava o tem je bila tudi na III. kongresu sindikatov industrije in rudarstva 1972. leta v Opatiji, kjer so zavzeli pozitivna stališča do tega vprašanja. Toda dokončno reševanje se še naprej zavlačuje v nezadovoljstvo gozdnih delavcev. Vse tri doline koroške regije imajo danes znane in sposobne nosilce razvoja. Toda mnogo našega prebivalstva živi v hribovitem predelu, kjer je podoba drugačna. Na tem področju se tesno prepletajo gozdarska, kmetijska in turistična dejavnost. Prav ta svet je obenem tudi velik izvor surovin za lesno industrijo. Tako obstaja med panogami v naši regiji velika medsebojna odvisnost. Glede na dosedanje razvojne možnosti so vse navedene panoge neenakomerno razvite. Hribovito področje zahteva za svoj nadaljnji in skladnejši razvoj dokaj velika sredstva v materialnem in kadrovskem pogledu. Komunisti našega področja mislimo, da lahko pričakujemo skladnejši in hitrejši razvoj s tesnim povezovanjem lesnoindustrijske, kmetijske, gozdarske in turistične dejavnosti. Prepričani smo, da bomo le na tak način ustvarili močnega in sposobnega nosilca nadaljnjih razvojnih teženj naše regije. Pri tem pa se ne mislimo in ne smemo zapirati, ampak želimo sodelovati z dejavniki širšega slovenskega in jugoslovanskega prostora. želje po tesnejšem medsebojnem povezovanju so že dalj časa obstajale, vendar so bili veliki zaviralni dejavniki in subjektivne sile v preveč togem ter ozkem podjetniškem okviru. Nova ustava je z novo kvaliteto — z ustanavljanjem TOZD močno ohromila prav subjektivne dejavnike na našem področju in odprla nove možnosti sodelovanja in združevanja naštetih panog. Tudi zakon o združevanju kmetov daje vse možnosti za nadaljnjo skupno pot.

393

Kljub vsemu je velika naloga komunistov odpravljati subjektivne napake, kot so: boj za stolčke, ozka tehnokratska miselnost posameznikov, egoistična hotenja tistih, ki so danes v boljšem položaju in pri tem pozabljajo na dolgoročne cilje in možnosti razvoja. Z razumevanjem in sodelovanjem celotne ZK bo tudi našemu hribovcu življenje perspektivnejše. Le na tak način bodo tudi zmanjšane socialne diferenciacije.

DALIBOR SALOBIR (Ljubljana -— UK) Ko govorimo o reformi visokošolskega študija, posebej o reformi univerze, potem mislimo tudi na reformo študijskih programov in študijskega procesa ter povečano skrb za idejnost in samoupravno socialistično naravnanost študija, kar se ne nazadnje kaže v nujnosti odpiranja univerze in celotnega visokega šolstva proti praksi. Uspešnosti visokošolskega študija si ne moremo predstavljati brez te življenjsko pomembne komponente v celotnem sistemu izobraževanja, posebej pa ne v visokošolskem študiju. Medsebojno oplajanje teorije in prakse je nujnost. Odsotnost tega pomeni, da gojimo larpurlartistično izobraževanje, pomeni negacijo trditve, da velik cilj učenja ni znanje, temveč delovanje. Univerza mora vsekakor hoditi v korak s prakso in tekočimi problemi in jih skušati v strokovnem in idejnem vidiku kvalitetno reševati. Te in preostale naloge sprejemamo tako s tezami o visokem šolstvu kot s tezami CK o znanosti in izobraževanju. Edino, kar lahko pripomnimo, je to, da smo nekaj verjetno zamudili, in sicer — da bi v akcijo lahko stopili prej. V čem se kaže ta zamuda? Dopustili smo, da so nekateri zavodi prešli na izključno gojenje čiste teorije brez razmišljanja o možnosti uporabe, kaj šele, da bi poskušali svoja teoretična dognanja sami aplicirati. Dopustili smo razvoj tako imenovanega znanstvenega elitizma, od realnosti odmaknjenih struktur s teorijami, ki so, temelječe na vrsti v praksi neuresničljivih postavk, živele le na papirju in v laboratorijih. Na žalost pa se v mnogih primerih ponuja kot alternativa k temu stanju druga skrajnost: usmeritev visokega šolstva v predvsem ali v izključno reševanje konkretne tekoče problematike iz prakse, kar včasih meji na nevarno vulgarizacijo, kar se kaže tudi v prej omenjenih materialih, kjer so argumentirane in sprejete ustrezne programske naloge ter usmeritve. »Novo klimo«, če jo lahko tako imenujemo, razumejo nekateri kot amputacijo osnovnega raziskovalnega dela iz naših visokošolskih zavodov in podrejanje njihovih aktivnosti izključno tekočim potrebam prakse. Kakor se strinjam, da univerza in celotno šolstvo morata iti v korak s prakso, se moramo zavedati, da celotno šolstvo in visokošolstvo morata sočasno hoditi korak pred njo. Korak pred njo ne s futurističnimi in utopičnimi koncepti in modeli, ampak z usmerjanjem fundamentalnoteoretičnega dela na področja, ki so bistvenega pomena za naš nadaljnji razvoj. Zavzemamo se torej za optimalno (kaj je optimalno, je v tem trenutku verjetno težko natančno opredeliti) kombinacijo tako fundamentalno-teoretičnega kot aplikativno-razvojnega in strokovno-raziskovalnega dela ter njihovo povezavo s študijem. Pri vsaki konkretni obliki in vsebini pa zahtevamo kritičen odnos tako do problema kakor pri reševanju problemov uporabljenih metod. V ta način in vsebino dela se nikakor ne morejo vklopiti nekritični prenosi metodologije in znanj iz tujih okolij, posebej ne na področju družboslovnih znanj. Škodo, ki nam jo je tak način dela prizadejal, v zadnjem času intenzivno ugotavljamo in saniramo. Sočasno ugotavljamo, da v takšne ali podobne situacije ne smemo več zabresti, da moramo celotni sistem izobraževanja družbeno angažirati in usmeriti na pravilne pozicije, tako idejne kot znanstvene. Nedvomno se kaže takšna ali drugačna usmeritev dela visokega šolstva tudi zaradi sistema financiranja.

394

Ta lahko nekritično financira vsako dejavnost, ki se želi razglasiti za znanstveno ali raziskovalno, lahko pa tudi uspešno nastopa kot korekturni faktor pri sicer drugače usmerjenem načinu dela. Lahko favorizira en način in vsebino dela — lahko tudi kogarkoli, ki ga v tem prispevku kritiziramo. Sistem financiranja lahko v različni meri pospeševalno ali zaviralno deluje na povezovanje s prakso, pri čemer pa obstaja objektivna nevarnost, da bo sicer dobro zamišljen učinek degeneriral v eno od skrajnosti. Danes smo priče tako imenovani »demontaži« visokega šolstva iz proračuna, hkrati pa je pred nami nov predlog zatona o zagotovitvi virov financiranja družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnosti na področju družbenih dejavnosti za leto 1974. Ta zakon navaja v 5. členu, da so republiška raziskovalna skupnost, republiška izobraževalna skupnost, skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja, skupnost zdravstvenega zavarovanja ter skupnost za zaposlovanje financirane s prispevki iz dohodkov TOZD, naslednji (to je 6. člen) pa, da so sredstva za financiranje teh in drugih skupnosti, ki jih navaja 4. člen, lahko zagotovljena tudi iz drugih virov, določenih s samoupravnimi sporazumi. Kaj pomenijo ta določila v luči prej navedenih konceptov in gibanj v usmerjanju dela visokega šolstva in kaj z vidika kontinuitete dela, ki je potrebna povsod, tudi v zdravstveno raziskovalnem in pedagoškem procesu?! Ko analiziramo ta določila, ne moremo mimo ugotovitve, da je vezanje financiranja teh samoupravnih skupnosti, med katerima sta tudi republiška izobraževalna in raziskovalna skupnost in z njima visoko šolstvo, izhajalo iz — po naše — nevzdržnega argumenta, da financiranje iz dohodka ne povzroča stroška, ker ga ni treba vkalkulirati in da je tako zmanjšana obremenitev gospodarstva. Ta trditev lahko prenese kritiko, če jo analiziramo iz strogo podjetniškega vidika. S strani podjetnika je to formalno res. Dejansko pa gospodarstvo ta strošek vseeno plača, seveda po nekem drugem kriteriju razporeditve stroškov. Tako ne razbremenimo nikogar, omogočimo pa vsekakor, da bo v tem primeru kategorija dohodka predmet raznih interesov in zaradi tega nestabilna, kar lahko postavi pod vprašaj marsikatera prizadevanja razvoja in saniranja, ponekod pa celo ogrozi delovanje teh skupnosti. Zakon tudi ne določa, kateri del dohodka je osnova za izločanje prispevka. Mišljena je osnova, ki bi lahko preprečila razne manipulacije oziroma nepravilno prikazovanje doseženega dohodka, ki bi zagotovila potreben obseg sredstev za financiranje te dejavnosti in potrebno stabilnost v financiranju in morebiti razbremenila gospodarstvo, čeprav tako ali drugače razporejena sredstva oziroma tako ali drugače razporejene obveznosti ob omejenem obsegu sredstev ne morejo bistveno razbremeniti gospodarstva v takšni ali drugačni razporeditvi. Vendar menimo, da je kategorija (oziroma način financiranja, ki bi deloma upošteval vse te karakteristike) lahko na primer prispevek iz osebnih dohodkov, ali pa pri tem nastopijo omejitve in spremembe v teh karakteristikah, prispevek na sredstva ali določen del sredstev. Vezanje financiranja teh dejavnosti — govorim predvsem o visokem šolstvu, kar pa velja tudi za ostale, ki jih navaja 5. člen — na kategorije, ki lahko močno variirajo zaradi sprememb v objektivnih pogojih gospodarjenja in možnega vpliva popolnoma subjektivnih ter ozkih, tudi privatno kolektivnih interesov, pomeni, da bomo institucionalizirali padanje aktivnosti te dejavnosti ob padanju celotne gospodarske aktivnosti in uspešnosti. Kaže, da lahko iščemo odgovor na te pomisleke v 6. členu zakona, ki dopušča še druge vire financiranja, določene s samoupravnimi sporazumi. Če je kritika, namenjena prejšnjemu določilu, opozorila na problem enakopravnosti oziroma neenakopravnosti partnerjev v svobodni menjavi dela na tem področju — o tem je govorila tovarišica Stroblova — potem se ta problem pojavlja ponovno in vsaj enako močno tudi v tem primeru, to je v primeru ostalih virov financiranja. Na eni strani postavlja v neenakopraven položaj tiste zavode, ki so po svoji naravi konkurenčno

395

manj sposobni ali nesposobni, če uporabimo te termine, to so na primer akademije, ter praktično vse šole s področja družboslovnih znanosti. Na drugi strani pa takšno financiranje lahko pomeni tudi pritisk na adaptacijo študijskih in raziskovalnih programov, znanstvenoraziskovalnih zavodov ter na adaptacijo oblik njihovega dela. Takoj poudarjam, da zagovarjam vpliv prakse na visoko šolstvo, vendar ne na osnovah, ki jih omogoča takšen sistem, če gremo na sistem »daj-dam«, potem ga moramo utemeljiti, usmerjati, vzpodbuditi z drugimi instrumenti in ne predvsem s sistemom financiranja. Ali se zavedamo posledic, ki so nujne, če postaja na primer izredni študij, financiran s plačili slušateljev ali njihovih delovnih organizacij, eden bistvenih virov sredstev visokošolskih zavodov oziroma dodatni vir sredstev visokošolskih zavodov? Kdo bo v tem primeru prosperiral? Ali bomo znali obdržati objektivnost v ocenjevanju znanja in postavljanju študijskih zahtev, če bomo na primer te dejavnosti financirali po številu diplomantov? Objektivnost verjetno ne bo stimulirana. V takšnem sistemu financiranja nekaterim zavodom gotovo ne bo problem zagotoviti si sredstva izključno s povezovanjem s prakso, izključno z reševanjem njene tekoče problematike, z nekritičnim presojanjem in uporabo modelov in drugih sistemov v naš sistem in enostavnim, dostikrat nekritičnim prirejanjem le-teh našim potrebam. Ali ne bomo s tem prisilili znanstvenoraziskovalnih zavodov, da degenerirajo v komercialno uspešne, sicer pa znanstveno dvomljive servise. In končno, ali bomo takšnemu načinu financiranja našli gospodarske subjekte, ki bodo pripravljeni financirati razvoj in študij, npr. ekonomske teorije samoupravnega socializma. Sistem, ki bo stimuliral razvoj znanstvenoraziskovalnih institucij, sta univerza in celotno visoko šolstvo oz. bi to morala biti. Sistem, ki bo stimuliral v smeri komercialno uspešnih servisov, ob tem pa zanemarjal razvoj fundamentalne znanosti, stimuliral nekritične odnose do idej, modelov, metod reševanja naše problematike, bo moral degenerirati sistem reproduciranja v drugih okoljih preživelih pristopov. V takem sistemu bomo lahko še vedno iskali vzroke, da kljub obilici raznih seminarjev, posvetovanj, simpozijev itn. delavci niso opremljeni s tistim znanjem, ki bi ga morali imeti. če povzamem: zavzemamo se za tak sistem financiranja, ki bo sposoben zagotoviti izpolnjevanje programov, družbeno ovrednotenje teh programov, za katerega je s samoupravnim sporazumevanjem mogoče zagotoviti sredstva. Zavzemamo se za tak sistem financiranja, ki bo le kot korekturni instrument vgrajen v celoten sistem izobraževanja in znanstveno-raziskovalnega dela, ki bo favoriziral in stimuliral delo ter dohodek na osnovi dela in omogočal visokemu šolstvu opravljati svojo nalogo tako v razvijanju fundamentalne znanosti kot reševanju konkretne problematike v praksi. Sistem, ki bo omogočal financiranje in razvoj pedagoške in raziskovalne infrastrukture, onemogočal pa mahinacije, usmerjanje porabnikov storitev visokošolskih zavodov v uporabo metod s kratkoročnimi pozitivnimi, z družbenega vidika pa negativnimi končnimi učinki. Ta sistem zahteva predvsem natančno definiranje ciljev, ki izhajajo iz objektivno ugotovljenih potreb celotne družbe, po drugi strani pa bi moral onemogočati vse oblike manipulacij, ki z dejanskim znanstveno-raziskovalnim in pedagoškim delom nimajo nič skupnega ali pa bore malo. Ob tem moramo vsekakor zagotoviti eksistenco, ne pa vegetiranje tudi tistim usmeritvam, ki se zaradi svojega značaja ne morejo spopasti v takšnem boju za sredstva, medtem ko njihova dejavnost, rezultati njihovega dela pomenijo med drugim tudi sestavni del kulture naroda.

DAMJAN DINEVSKI (Maribor) Uresničitev ustavnih določil pomeni tudi ekonomsko enakopravnost vseh proizvajalcev. Torej pomeni nova ustava zavestno odločitev za ena-

396

kopravnejši položaj delavcev v vseh proizvodnih strukturah in odpravo vseh dosedanjih deformacij, ki so vplivale na privilegirani položaj nekaterih asociacij. Od nove ustave upravičeno pričakujemo, da bo utrla pot novi zakonodaji v smislu samoupravnega reševanja nekaterih ekonomskih deformacij, katerih obstoj je določenim panogam, organizacijam združenega dela ali temeljnim organizacijam združenega dela omogočal materialne in reprodukcijske prednosti objektivnega izvora. Menim, da bo naš skupen napredek kvalitetnejši, če bomo v bodoče posvečali več pozornosti racionalnejšemu gospodarjenju, večji produktivnosti in rastoči rentabilnosti. Ekonomske in materialne prednosti naj dobijo tiste temeljne organizacije združenega dela in njihovi delavci, ki bodo dejansko s svojim delom in načinom gospodarjenja z zaupanimi sredstvi dosegle racionalnejše in produktivnejše delovne učinke. Če je to naš cilj, bomo morali opustiti sisteme, ki so prek raznih režimov cen vnašali ekonomske neenakosti, na katere neposredni proizvajalci niso mogli imeti nobenega vpliva. Znano je, da imamo trenutno več sistemov določanja prodajnih cen. Navedel bom le dva najbolj diametralno nasprotna. To sta sistem formiranja cen na temelju ponudbe in povpraševanja, pri katerem delavci v temeljni organizaciji, ki proizvaja določen izdelek, svobodno in samoupravno odločajo o ceni upoštevajoč svoje stroške in povpraševanje na trgu. Drugi sistem formiranja prodajnih cen temelji na neposredni družbeni kontroli cen, ki jo doseže prek zveznega zavoda za cene. Delavci, ki delajo v temeljnih organizacijah združenega dela, katerih proizvodi so slučajno v seznamu izdelkov, ki so pod kontrolo, seveda ne morejo samoupravno odločati o pridobivanju dohodka. Citiram odstavek iz referata tov. Popita: »Odločno se bomo zavzemali tudi za to, da bodo delavci v združenem delu nosilci oblikovanja, izvajanja in nadzora sistema in politike cen«. Čeprav izhajam iz organizacije, katere proizvodi so pod neposredno družbeno kontrolo cen, nisem proti institutu družbene kontrole cen niti proti institutu prosto formiranih cen. Jasno je, da potrebujemo družbeno intervencijo na področju cen, vendar naj bo ta intervencija res družbena in strokovna, ne pa uradniška in pavšalna, če torej že imamo več načinov za določanje cen in od zunaj vplivamo na pridobivanje dohodka v temeljni organizaciji, bi morali mnogo več pozornosti posvetiti prav družbeni kontroli cen. Mnogi so mislili, da je družbena kontrola cen le prehodna, začasna oblika intervencije družbe med odnose ponudbe in povpraševanja in zato ji verjetno tudi niso posvetili tolikšne pozornosti, kot bi ji praviloma morali. Za to trditev imamo tudi podatke o gibanju prodajnih cen nekaterih proizvodov v časovnem razdobju od leta 1965 do januarja 1974. Absolutni indeksi cen so naslednji:

— — — — — — —

vsi industrijski proizvodi barvasta metalurgija črna metalurgija lesna industrija kovinska industrija osebni avtomobili kamioni in avtobusi TAM

207 264 295 190 177 215 158

Sedanje razmerje cen zagovarjajo nekateri s primerjavami s tujimi domicilnimi cenami. Mislim, da bi morali tem primerjavam posvečati več pozornosti zlasti še organi, ki so v imenu družbene kontrole pristojni za oblikovanje cen. Takoj moram pripomniti, da smo samo za kompletne komparacije cen, ne pa tako kot doslej primerjave samo določenih proizvodov. Nevzdržno je, da odobrimo proizvajalcu za surovine

397

paritetno tujo domicilno ceno, predelovalcu te surovine, ki iz nje izdelek izdeluje, pa zahtevek odbijemo. Kakšna so nasprotja med domicilnimi cenami avtomobilov v Zahodni Nemčiji, Italiji in pri nas, dokazuje naslednja primerjava: TOVORNA VOZILA:

TAM 2001 Mercedes Benz L 406 D Hanomag Henschel 45/30 TAM 5000 Mercedes Benz LP 808 Magirus Deutz 80 D 7 FL TAM 5500 Hanomag Henschel 86/41 Magirus Deutz 120 D FL TAM 6500 Magirus Deutz 130 D 11 FL Mercedes Benz L 1113 B

Moč motorja 61 60 65 85 85 80 125 115 120 125 130 130

Nosilnost v kg 2000 1970 2000 5000 4500 4550 5000 5350 5100 6500 6000 7075

Cena v dinarjih 71 490 93 000 95 700 104 530 247 300 152 820 123 300 175 050 168 000 174 500 217 800 200 100

Indeks 100 130 134 100 141 146 100 142 136 100 125 114

OSEBNA VOZILA:

Zastava 101 Fiat 128 Berlina Zastava 750 M Fiat 126 Berlina UNIŠ 1200 VW 1200

Ccm 1116 1116 767 596 1200 1200

KM 55 55 23 23 34 34

Cena v dinarjih 42 290 36 691 23 452 22 982 37 120 33 900

Indeks 100 87 100 98 100 90

Vse cene, navedene v tem pregledu, so domicilne prodajne cene brez prometnih davkov, preračunane v dinarje po zadnjem dnevnem tečaju. Ta primerjava ponovno dokazuje, da družbena kontrola cen ne temelji na strokovnih odločitvah, kar povzroča vedno večje disparitete cen. Različni pristopi k formiranju prodajnih cen pa pomenijo na drugi strani prisilno prelivanje dohodka, ki še zdaleč ni v skladu z racionalnim gospodarjenjem in proizvodnostjo dela. Naj na koncu ponovno poudarim, da načelno nismo proti družbeni kontroli cen, pač pa smo proti ukrepom in odločitvam, ki pod krinko družbene kontrole cen in boja proti inflaciji povzročajo grobe ekonomske deformacije pri vrednotenju dela, če je kontrola cen res družbena, potem ne sme dovoljevati neupravičene razlike pri formiranju dohodka, temveč mora vsem proizvajalcem omogočiti vsaj približno enake pogoje za gospodarjenje in pridobivanje dohodka. Menimo, da ob sedanjih korenitih spremembah v našem gospodarskem in političnem življenju lahko pričakujemo na področju cen takšne rešitve, ki bodo vsem proizvajalcem ponovno vrnile zaupanje v lastno delo in ustvarjalnost. Politika formiranja cen, ki administrativno odvzema dohodek določenim asociacijam in njihovim proizvajalcem in degradira osnovne prvine progresa, ki je v produktivnosti dela ter ekonomičnosti poslovanja, po naši oceni ne more biti v skladu z novo ustavo.

398

IVAN ZORMAN (Ravne) Želim vas seznaniti s problematiko naše delovne organizacije rudnikov svinca in topilnice Mežica in bazične industrije sploh, kateri po značaju svoje proizvodnje pripadamo. Neposredno pa smo vključeni v proizvodno grupacijo proizvajalcev in predelovalcev svinca, cinka in antimona. Na konferencah samoupravljalcev Jugoslavije in tudi pozneje smo v razpravah o srednjeročnem razvoju naše proizvodne grupacije za obdobje 1971—1975 ugotavljali predvsem naslednje težave in probleme: preslaba organiziranost in trdnost poslovanja v mnogih naših delovnih organizacijah nam zmanjšuje stopnjo izkoriščenosti proizvodnih kapacitet, zaradi česar dosegamo prenizko proizvodnost in slabše uspehe poslovanja. Izgradnja novih proizvodnih kapacitet kasni, zaradi česar bodo veliko pozneje vključene v redno obratovanje. Vzrok takemu stanju so predvsem nezadostna finančna sredstva, katerih imamo premalo na raz, polago za razširjeno reprodukcijo. Nekatere delovne organizacije iz naše proizvodne grupacije gradijo nove pomembne kapacitete predvsem na področju akumulatorske industrije, ne da bi pri tem upoštevale priporočila našega združenja in dogovorjena načela o skupnem razvoju. Zaradi tega bo že v naslednjih letih domači trg prezasićen z akumulatorji, na tem tržišču pa bo konkurenca vedno težja. Povečanje proizvodnje svinca in cinka pomembno zaostaja za povečanjem proizvodnje ostale industrije, kar že povzroča mnoga strukturna neskladja. Izboljšani pogoji poslovanja naše proizvodne grupacije, vzpostavljeni z merili gospodarske reforme leta 1965, so bili izničeni zaradi poznejših vplivov domačega in tujega trga in nedoslednega izvajanja reformskih ukrepov. Tako smo sedaj še v težavnejšem gospodarskem položaju, kot smo bili v letih pred reformo. Zaradi teh in drugih težav in problemov se nam iz leta v leto bistveno zmanjšuje dohodek in ostanek dohodka, s tem pa tudi sredstva, ki jih potrebujemo za razširjeno reprodukcijo. Zato smo prisiljeni graditi nove kapacitete predvsem s krediti, anuitete za te pa odplačevati s sredstvi amortizacije. Zaradi tega pa nam manjka sredstev za enostavno reprodukcijo in modernizacijo obstoječih proizvodnih kapacitet, zavoljo tega postajajo vedno bolj zastarele in neproduktivne. Naši najtežji problemi pa so nastajali in še nastajajo zaradi neurejenega formiranja domačih cen za naše proizvode. Domače prodajne cene so bile do 22. 6.1973 plafonirane, in sicer vsa leta po osvoboditvi. Tak režim cen nas je zaradi močnih inflacijskih gibanj izredno finančno bremenil. Sedaj se domače cene naših proizvodov sicer formirajo na osnovi cen na londonski borzi, vendar tako, da povprečne borzne cene za preteklih šest mesecev veljajo za naslednje šestmesečno obdobje. Ob umirjenih gibanjih svetovnih cen bi bil tak način oblikovanja domačih cen sprejemljiv. V sedanjih svetovnih razmerah, ko cene proizvodov barvaste metalurgije vrtoglavo naraščajo, pa domače cene, formirane na tak način, zaostajajo za borznimi za 63—89"/» pri svincu in za 64—79 ’/» pri cinku. Izredno visokih izgub, ki zaradi tega nastajajo pri našem poslovanju, predvsem pri proizvodnji akumulatorjev in drugih svinčenih izdelkov, ne moremo finančno prenesti. Na primer, prodajna cena akumulatorjev je zaradi prej opisane borzne situacije in politike domačih cen celo nižja od nabavne cene svinca. Zaradi vedno večjih razlik med borznimi in domačimi cenami svinčenih koncentratov bomo tudi te vedno težje kupovali. Domači proizvajalci nimajo nobene volje prodajati domačim topilnicam, ker jih mnogo draže prodajo na tuji trg. S tem se postavlja pred nas nov, tako rekoč nerešljiv problem. Ob vseh teh težavah pa nas tare še kronično pomanjkanje sredstev za rudarske raziskave, brez katerih si ni mogoče ustvariti perspektive v rudarjenju. Zavedamo se, da smo dolžni za reševanje naših problemov predvsem sami storiti največ, kar moremo; nova ustava in ustanovitev temeljnih organizacij združenega dela nam nudita za to široke možnosti. Z inicia-

399

tivnim in odgovornim delom vseh članov delovne skupnosti bomo lahko pomembno izboljšali rezultate našega gospodarjenja. Ker pa samo z lastnimi silami nikakor ne moremo rešiti vseh izredno težavnih problemov, pričakujemo tudi ustrezno družbeno pomoč, predvsem prosto formiranje cen naših proizvodov na osnovi povprečnih svetovnih cen in dodelitev sredstev za saniranje surovinske baze. Organizacije zveze komunistov in sindikatov kakor tudi drugi organi samoupravljanja so za reševanje naše težke gospodarske situacije ukrenili največ, kar je bilo do sedaj mogoče. Ukrepali bodo še naprej in skušali aktivirati čimveč notranjih rezerv, vendar, kot sem že poudaril, brez učinkovite družbene pomoči najtežjih problemov ne bomo sami mogli rešiti.

RAFAEL RAZPET (Maribor) Kot delegat iz vrst delavcev kemične industrije bi želel v tej razpravi prispevati nekaj misli o procesih samoupravnega povezovanja in združevanja v slovenskem gospodarstvu. Kot ugotavlja politično poročilo centralnega komiteja ZKS, je prav na pobudo ZK prišlo v zadnjih dveh letih do močnega razmaha integracijskih gibanj v slovenskem gospodarstvu. S široko politično aktivnostjo v zvezi z realizacijo ustavnih dopolnil je bila v mnogih okoljih premagana mlačnost, neodločnost in neučinkovitost pri združevanju v organizacijah združenega dela. Posebno se mi zdi pomembno dejstvo, da smo v tem procesu tudi marsikje dejansko dokazali, da je odveč bojazen, da se z organiziranjem organizacij združenega dela razbija oz. dezintegrira gospodarstvo. Praksa dokazuje prav nasprotno. Temeljna organizacija v svoji organizacijski zasnovi in položaju, ki ji ga daje zvezna in republiška ustava, pospešuje in omogoča proces povezovanja, saj je povsod tam, kjer so to spoznali, odpadla bojazen o odtujevanju rezultatov dela in o odvzemu možnosti odločanja. Prav tako je danes med delavci že globoko prodrlo spoznanje, da je njihova moč in socialna varnost pogojena s samoupravnim združevanjem temeljnih organizacij v višje organizacijske oblike. Le s takimi procesi bodo temeljne organizacije imele trdno perspektivo, eksistenco in ekonomski smisel. Ob tem se mi zdi izredno pomembno vprašanje, kakšno naj bo to povezovanje. Kljub jasni politiki je danes namreč v praksi še vedno precej nesporazumov. V povezovanju vidijo nekateri še vedno le hierarhično koncentracijo oblasti, podrejanje interesov, odtujevanja rezultatov dela itd. Mnoge praktične izkušnje nas še vedno učijo, da moramo integracijo danes razumeti le kot samoupravno združevanje dela in sredstev za dosego skupnih interesov in ciljev, člani ZK moramo biti izredno pozorni na to, da se ne bo splošna pripravljenost delavcev za procese povezovanja izkoristila v njim tuje namene. Po večletnih neuspešnih poskusih smo tudi v slovenski kemični industriji v preteklem letu uspeli povezovati doslej vse preveč razdrobljene kapacitete, ki z redkimi izjemami niso bile več sposobne korakati z razvojem kemične industrije v Jugoslaviji in v svetu. Prekratek je čas, da bi danes že lahko pokazali rezultate nove organiziranosti. Prepričan pa sem, da bodo rezultati kmalu vidni, saj smo v procesu povezovanja s kreativnim doprinosom mnogih temeljnih organizacij združenega dela s področja kemične industrije verjetno našli ustrezno in tudi uspešno samoupravno obliko. Delavci temeljnih organizacij te panoge so brez izjeme spoznali, da bo potrebno zlasti skupno planirati in usklajevati nadaljnji razvoj. S tem si želijo vse organizacije zagotoviti trajno perspektivo, preskrbo z osnovnimi surovinami, urejen sistem politike cen ter zagotoviti sredstva, še zlasti razvoj baze.

400

Za dosego teh skupnih interesov je bila ustanovljena poslovna skupnost združenja kemične industrije. V okviru oz. znotraj te poslovne skupnosti pa se že porajajo nove sestavljene organizacije združenega dela. Tako je bila v Mariboru s samoupravnim sporazumom že ustanovljena sestavljena organizacija združenega dela KEMA, ki združuje 11 temeljnih organizacij združenega dela s področja Maribora, Kranja in Murske Sobote. Njihovi proizvodni programi se med seboj tako vertikalno kot horizontalno že danes, še bolj pa perspektivno, dopolnjujejo. Prav pri procesu konstituiranja sestavljene organizacije združenega dela KEMA smo videli, kako močno orožje za procese povezovanja imajo danes z novo ustavo v rokah delavci v temeljnih organizacijah povsod tam, kjer so organizirane subjektivne sile, še zlasti zveza komunistov. Pokazalo se je tudi, da tam, kjer ZK ni prisotna, še vedno lahko prevladujejo ozki interesi skupin ali posameznikov. Tudi pri zasnovi integracijskih tvob v vsej slovenski kemični industriji smo se srečali z mnogimi problemi in težavami. Naj omenim le nekatere: sprva je bila močna težnja po prenašanju osnovnih poslovnih funkcij na centralne službe, nadalje je bila močna težnja, naj bi se te centralne službe organizirale v republiškem središču, torej ne tam, kjer se odvijajo. Mnogo je bilo prikritih odporov, špekuliranja in političnega oportunizma. Opaziti je bilo tudi misel, da je samo to, kar prihaja iz centra, politično oportuno, vse drugo pa je proti liniji organizacije ZK. Danes lahko ugotovimo, da so te težave v glavnem premagane in da smo, kot rečeno, našli ustrezno samoupravno obliko. Dokaj jasno je, kaj je raven temeljne organizacije, kaj raven delovne organizacije in kaj raven sestavljene organizacije združenega dela. Naloga združenja kemične industrije pa je, da koordinira in pozitivno usmerja skupne interese v tej panogi gospodarstva. Menim, da bi se člani zveze komunistov na tem kongresu morali odločno zavzeti za to, da ne bi splahnelo naše zanimanje za nadaljnji razvoj samoupravnega povezovanja v združenem delu. Glede na to menim, da bi morali dokaj natančno analizirati doslej izvedene integracije ter aktivno usmerjati nove procese povezovanja. V tem smislu menim, da bi morali biti nekoliko odločnejši tudi naši kongresni materiali in to nalogo v okviru nadaljnjega razvoja družbenoekonomskih odnosov tudi vnaprej bolj potencirano postaviti pred člane zveze komunistov. Zavedati se namreč moramo, da smo v preteklosti utrpeli že veliko politično in materialno škodo zaradi razdrobljenega gospodarstva. V mislih imam materialno škodo, ki je nastala, ker zaradi razdrobljenosti ni bilo mogoče razvijati zlasti bazične industrije, medtem ko smo politično škodo doživeli, ko so se v ozkih in zaprtih okoljih dogajale različne zlorabe in odpori, ki jih samoupravno združeno gospodarstvo nujno izključuje. Najpomembnejše ob tem je, da bomo lahko le z ustrezno združenim gospodarstvom smotrno razvili funkcijo planiranja in programiranja, ki jo samoupravni sistem tako nujno potrebuje. Vemo, da je prav odsotnost te funkcije prispevala, da je prišlo do današnjih disproporcev, ki jih vsi občutimo v našem gospodarstvu in še posebej v kemični industriji Slovenije.

DANIJEL PERČIČ (Celje) Osvetlil bom samo problem zamrznjenih cen, ki prizadevajo našo delovno organizacijo. Dotaknil se bom problema zamrznjenih prodajnih cen artiklov kovinsko-predelovalne industrije. Nevzdržno je, da posameznim panogam dovoljujejo dvigovanje cen. Industrijam, ki v svojem procesu proizvodnje uporabljajo podražene materiale teh panog, pa ne dovolijo dviga cen na raven, ki bi delovnim organizacijam omogočala normalno akumulacijo. Povzemam misel Romana Albrehta, ki je na drugem plenumu CK ZKJ leta 1965 dejal: »Zamrznitev osebnih dohodkov bi 26 Sedmi kongres ZKS

401

pomenila, da smo sklenili ustaviti pogonske motorje dela.« Mislim, da je zamrznitev cen naših izdelkov (nekatere veljajo že 10 let) ustavitev pogonskih motorjev dela, če se cene reprodukcijskega materiala dvigujejo tudi po 30 ’/» in več, je odveč vprašanje, kje dobiti sredstva za pokrivanje vedno večjih zahtev po povišanju osebnih dohodkov, ker realna vrednost osebnega dohodka ne dohiteva inflacije. Tako smo se znašli med dvema kamnoma. Na eni strani zamrznjene cene, na drugi pa naraščajoči materialni stroški vseh vrst. Takšna situacija nas spravlja v položaj, ko moramo razmišljati o tem, da bomo določene izdelke nehali izdelovati, pa čeprav popraševanje po njih ne upada. V naši delovni organizaciji se nismo oprijeli samo tega, da bi le z dvigovanjem cen reševali problem zmanjševanja akumulacije. Iskali smo notranje rezerve in še se bomo bojevali, da bomo bolje izrabili naše zmogljivosti. Vendar si komunisti v našem kolektivu vseeno želimo, da bi realizirali čimprej tisto točko predloga resolucije, ki govori o enakopravnih pogojih, v katerih bomo oblikovali dohodek od menjavi proizvodov in storitev. Prav bi bilo le to, da bremena inflacije in stabilizacije nosimo vsi enakomerno in ne, da so nekatere delovne organizacije v dobi konjunkture, druge pa v zelo močni stagnaciji. Vzroki za stagnacijo le-teh niso povsem v slabostih dela delovnih organizacij, kot nekateri razlagajo, temveč na to v največji meri vplivajo administrativno urejene cene. Takšno stanje moramo čimprej urediti v korist sporazumnega odločanja o pogojih pridobivanja sredstev za razširjeno reprodukcijo.

Pismeno oddane neprebrane razprave ALOJZ KRANJC (Cerknica) Vsak državljan SFR Jugoslavije naj ve, kje mu je mesto v SLO in naj bo na naloge v konceptu SLO tudi pripravljen. To je cilj, ki ga bomo morali doseči, če hočemo, da bo obrambna pripravljenost naših državljanov taka, kot si jo začrtujemo v nadaljnjem dograjevanju koncepta SLO. Mislim, da je naš sistem SLO tako idealna, popolna oblika priprav in morebitnega odpora proti kakršnemukoli agresorju na našo državo, da ga moramo v celoti uresničevati. Vzemimo krajevno skupnost in njeno mesto v SLO, ki v mejah svojih pravic in dolžnosti izvaja naloge na področju priprav občanov na SLO. Tu naj bodo zajeti v SLO vsi občani, ki nimajo drugje obveznosti v obrambi domovine in naj po svojih političnih, moralnih, fizičnih in umskih silah pripomorejo k čim boljšemu uresničevanju koncepta SLO. Vsak pošten državljan naj najde najprimernejše mesto tam, kjer bomo od njega največ pridobili, kjer bo lahko koristil. Da pa bomo vsi občani pripravljeni dati svoj maksimum za obrambo naše domovine, morajo skrbeti družbenopolitične organizacije, saj zakon o SLO lepo govori, da naj družbenopolitične organizacije s svojo aktivnostjo krepijo in sooblikujejo idejnopolitične temelje za priprave na SLO in za izvrševanje obrambnih nalog, vključujejo in usposabljajo občane, zlasti mladino, krepijo socialistični patriotizem, družbeno samozaščito in usposabljajo za SLO. Predvsem pa morata biti ZK in SZDL temeljni politični sili pri organizaciji in pripravah na SLO. Torej organizacija ZK naj bo vodilna idejnopolitična, usmerjevalna in gibalna sila pri organiziranju in vodenju SLO, za vzor naj nam bodo komunisti, ki so pokazali, kako se je treba upreti agresorju in ga tudi premagati, to so komunisti iz NOB. Postavimo na čelo SLO v krajevni skupnosti — v odbore za SLO — ljudi, ki jim lahko zaupamo pripravo in morebitno vodenje odpora.

402

Odbor pa naj si pridobi s svojim delom s podporo vseh družbenopolitičnih organizacij zaupanje vseh občanov. Tudi pododbori in komisije za SLO v KS naj bodo take, da bodo že s svojo aktivnostjo v pripravah na SLO dale občanom občutek varnosti, da bodo videli vsi občani v teh ljudeh osebe, na katere se lahko zanesejo. Tudi CZ s štabi na čelu je v KS pomemben člen pri obrambi domovine. Ta — lahko rečemo — humana organizacija se mora pripravljati in usposabljati, da bo lahko ob elementarnih nesrečah in v vojni priskočila na pomoč pri reševanju prebivalstva in njegovih materialnih dobrin. Civilna zaščita naj bo s svojimi enotami v KS tako organizirana in naj deluje tako, da bodo občani sami uvideli potrebo, da so vključeni v eno od enakovrednih sil SLO. Če sedaj združimo vse te faktorje SLO v KS in jim dodamo še odbore in komisije za SLO ter enote civilne zaščite v delovnih organizacijah v krajevni skupnosti, povezane še s TE, PE in operativno vojsko, vidimo KS naše domovine drugo poleg druge kot velikanski nepremagljivi zid, na katerem se bodo polomila vsa kopja še tako močnega agresorja. Naš cilj je doseči, da bo koncept SLO prišel do vsakega občana in da bodo vsi delovni ljudje neposredno sodelovali pri pripravah konkretnih oblik SLO in s tem prevzeli osebno odgovornost za izvrševanje nalog, k temu pa jih bodo pripeljale družbenopolitične organizacije, ki bodo v slehernega občana vgradile idejnopolitične temelje za pripravo na SLO in za izvrševanje obrambnih nalog.

DRAGO MASTINŠEK (Gornja Radgona) Slovenski komunisti smo lahko ponosni ob ugotovitvah, da nismo organizirani zgolj za sprejemanje načel, programov in nalog, temveč da smo bolj kot do sedaj sposobni vse to uresničevati v praksi. Soglašam s kongresnimi dokumenti in razpravljalci, ki so govorili o vidikih našega bodočega razvoja, rad pa bi podkrepil pravilnost usmerjenosti stališč in novih osnov za razvoj samoupravnih odnosov na področju gospodarskih dejavnosti posebnega družbenega pomena, še posebej z vidika elektrogospodarstva. Ta področja brez dvoma niso bila izvzeta iz znanih dogajanj v naši družbi. Prav tako bo razkorak, kot posledica neskladnosti v razvoju teh dejavnosti, še dalj časa puščal vidne sledove v nadaljnjem razvoju gospodarstva, med posameznimi področji, še posebno pa v manj razvitih predelih. Ni moj namen podrobneje razčlenjevati pomembnosti področij gospodarstva posebnega družbenega pomena, saj smo to določili na eni izmed sej konference med kongresoma. Prav pa je, da se zavedamo, da pomenijo osnovo za kakršenkoli razvoj ožjega in širšega območja. V bitki za boljše rezultate smo bili pravi umetniki v seštevanju stroškov in prikazovanju položaja; kadar pa smo dokazovali neekonomičnost in nerentabilnost, smo ponavadi funkcionalno in tehnološko enovit sistem zdesetkali, in smo med drugim razstavljali proge, opustili nerentabilne zveze in morda ni bilo daleč, da bi se kaj takega storilo v elektrodistribuciji in tako pokazalo kot velika zmota določenega obdobja, ko smo se z velikim zanosom in poletom pridružili delovnim ljudem v prizadevanjih za čimhitrejši razvoj pod znanim geslom »elektriko v vsako hišo«. Neenake možnosti gospodarjenja, razlike v razvitosti posameznih področij in neuveljavljanje vzajemnosti, solidarnosti in soodvisnosti so pripeljali tako daleč, da je danes oviran nadaljnji razvoj nekaterih območij. Na primer da bi omogočili razvoj Pomurja tudi v bližnji prihodnosti, je treba vložiti samo v najnujnejše distributivne objekte okoli

26’

403

70 milijonov din, od česar bi moralo prevzeti slabo razvito pomursko gospodarstvo kar dve tretjini. S tako obremenitvijo bo prizadeto prizadevanje po hitrejšem razvoju, in to ne samo na gospodarskem področju. Znano je, da se je na mariborskem oskrbovalnem območju najhitreje povečala potrošnja električne energije v gospodinjstvu. Posledica tega je, da se dobava električne energije slabša. Zaradi vedno večje občutljivosti porabnikov elektrike, pa tudi slabih razmer, ni mogoče učinkovito in pravočasno ukrepati in zagotoviti odjemalcem kvalitetne dobave, pa čeprav so obojestranska prizadevanja usmerjena k reševanju te problematike. Na tem območju odjemalci prispevajo polovico sredstev za graditev distributivnih naprav, medtem ko je drugod ta udeležba mnogo manjša ali je pa sploh ni. Prav na teh območjih pa ugotavljamo, da delovni ljudje in občani ne dajejo samo precejšnjih sredstev za distributivne objekte, temveč tudi za zadovoljevanje drugih skupnih potreb. Ugotovimo lahko, da mineva obdobje, ko smo tudi tu hoteli uveljaviti tržne zakonitosti, pa čeprav je za zadovoljevanje potreb uporabnikov nujno trajno opravljanje teh dejavnosti. Novi ustavni in kongresni dokumenti dajejo nove osnove za nadaljnji razvoj teh dejavnosti, so pa brez dvoma podlaga za kakršenkoli nadaljnji razvoj. V samoupravnih interesnih skupnostih je treba dosledno uveljaviti vzajemnost, soodvisnost in solidarnost delavcev in vseh delovnih ljudi pri zadovoljevanju njihovih skupnih družbenih potreb. Trajno sodelovanje med porabniki teh dobrin in delavci v teh dejavnostih bo porok skladnejšega razvoja teh področij, ki bo temeljil na družbenem dogovarjanju in samoupravnem sporazumevanju. Sočasno pa moramo zagotoviti medsebojno povezovanje teh dejavnosti, ki se morajo organizirati čimbolj racionalno in učinkovito. Tega pa ni mogoče doseči brez doslednejšega uveljavljanja samoupravnih odnosov in doslednega organiziranja temeljnih organizacij združenega dela povsod tam, kjer so za to možnosti. Vsaka drugačna zgradba bo trhla. Ko stopamo, dobro organizirani in enotni, v čas doslednega uresničevanja nove vsebine, je pred nami velika obveza: biti moramo vztrajni in ne smemo pristajati na polovične rešitve.

STANKO SLAVEC (Maribor) Želel bi omeniti nekaj vprašanj, s katerimi se srečuje delovna organizacija Elektrokovina iz Maribora pri svojih prizadevanjih za stabilizacijo poslovanja. Naša delovna organizacija je kolektiv samorastnik, kot še precej drugih kolektivov v naši republiki. Lahko rečem, da smo si vse, kar danes imamo, ustvarili sami. Kolektiv šteje trenutno 2.500 zaposlenih in predvidevamo v letošnjem letu dohodek v višini 500 milijonov dinarjev. Glavni izdelki našega kolektiva so elektromotorji in agregati ter vse vrste svetilk za zunanjo in notranjo razsvetljavo in predstikalne naprave. Imamo dve temeljni organizaciji združenega dela in organizacijo skupnih služb. Tečejo tudi priprave za integracijo z drugimi kolektivi. Gospodarska reforma leta 1964 je bila za naš kolektiv samo nadaljevanje poti in nalog, ki smo si jih že prej začrtali. Šlo je za razširitev in modernizacijo proizvodnje, dvig storilnosti in načrtno vlaganje sredstev v razširjeno reprodukcijo ter krepitev lastnih obratnih sredstev. Tem nalogam smo prilagajali tudi lastno razvojno dejavnost in kadrovsko politiko. Stabilizacijski ukrepi, ki so sledili v naslednjih letih, niso preveč prizadeli začrtane razvojne poti. Da bi lahko načrte uspešno uresničili,

404

r

so naši samoupravni organi sprejeli vrsto ukrepov, ki smo jih dokaj uspešno reševali. Tako recimo: — obračunavali smo pospešeno amortizacijo osnovnih sredstev; — vlagali smo dosti svojega denarja v rekonstrukcijo in modernizacijo proizvodnje; — nismo vlagali sredstev v neproizvodne objekte; — nove investicije in odplačila kreditov za stroje smo financirali iz amortizacije, ki smo jo v zadnjih dveh letih obračunali skoraj za 50 milijonov din; — v zadnjih letih smo kljub velikim podražitvam investicijskih del in opreme sprejeti program modernizacije uspešno realizirali in dodobra povečali naše proizvodne zmogljivosti in tako ustvarili možnosti za večjo in cenejšo proizvodnjo; — v obdobju splošne nelikvidnosti smo se dokaj uspešno postavili po robu temu problemu, tako da je bilo podjetje vedno likvidno. Tudi v zadnjih letih, ko so se gospodarske razmere znatno zaostrile, so rezultati, ki smo jih dosegli v našem kolektivu, dobri. Tako smo od leta 1971 od 1973 povečali celotni dohodek za 33 %, količinski obseg proizvodnje za 31 ’A in vrednost prodaje za 46 "/o. Še posebej so ugodni rezultati našega izvoza, saj se je povečal od leta 1971 za 155 °A in je v preteklem letu presegel vrednost 4 milijonov dolarjev. Vrednost proizvodnje na zaposlenega je porasla za 30 "A in število zaposlenih za 3,6 "A. Osebni dohodki so se v obdobju 1972—1973 povečali za 31 °A. Pri tem moram poudariti, da so znatno bolj rasli osebni dohodki delavcev z nižjimi prejemki, saj so samoupravni organi v letih 1971—1973 sprejeli več sklepov, ki so predvsem zagotovili povečanje najnižjih osebnih dohodkov. V tem pogledu smo se dosledno držali samoupravnega sporazuma o delitvi OD. Na področju stanovanjske politike in družbenega standarda moram omeniti, da dajemo 9 "A bruto OD za graditev stanovanj, da regresiramo prevoze na delo, ki stanejo več kot 20 din na mesec in da je cena toplega obroka v naši menzi še vedno 1 dinar. Kljub temu, da so bili rezultati, ki smo jih dosegli v proizvodnji, prodaji, storilnosti in ostalih faktorjih poslovanja, pozitivni, pa moramo ugotoviti, da so izredna povišanja cen reprodukcijskega materiala, dvakratna devalvacija dinarja in podražitve drugih stroškov poslovanja močno vplivali na višino dohodka, ki smo ga ustvarjali. Zaradi omenjenih razlogov, na katere nismo mogli vplivati, se nam je dohodek v zadnjih dveh letih znatno zmanjšal. Odobreno povečanje cen nekaterim našim izdelkom, ki je prišlo z veliko zamudo, je le delno uspelo nadomestiti izgubo dohodka zaradi povečanih materialnih stroškov. Moram pa poudariti, da je naše podjetje vedno najprej poskušalo nadomestiti podražitve materiala z lastnimi ukrepi, ki so aktivirali notranje rezerve in smo se šele takrat, ko nismo več videli izhoda, obračali na pristojne forume za odobritev korekcije prodajnih cen. Zato so bile naše cene v razdobju od reforme do lanskega leta zelo stabilne in smo jih le malo povišali. Zaradi navedenih zunanjih vplivov, tu mislim predvsem na izredno povečanje cen v preteklem letu, smo kljub velikemu porastu obsega proizvodnje in storilnosti dosegli za 40 % manjšo akumulacijo kot v letu poprej, saj je znašala le 5,9 "A celotnega dohodka. Nestabilne cene povzročajo, da ne moremo z gotovostjo oceniti perspektivne situacije niti za krajše obdobje. Povečanje cen reprodukcijskega materiala se z enakim tempom nadaljuje tudi v letošnjem letu. Posledica tega je, da višje cene naših izdelkov, ki so bile odobrene ob koncu leta 1973, že ne ustrezajo več in zopet vodijo, skoraj bi rekel

405

v izgubo. Vprašujemo se, kam bo to pripeljalo, če se bo ta krog povišanja cen nadaljeval še naprej in če ne bomo uspeli najti uspešnih rešitev za stabilizacijo cen. Vsi mi, ki delamo v industriji, smo življenjsko zainteresirani za ukrepe, ki bi tudi v tej smeri pomenili stabilizacijo, ker je industrija prav gotovo tista gospodarska panoga, ki jo nestabilne cene najbolj prizadenejo, tako pri načrtovanju perspektive in razvoja kot pri osebnem standardu delavcev. Naš delovni kolektiv se bo še naprej trudil, da bo po svojih močeh prispeval k stabilizaciji gospodarstva, vendar pa menimo, da bodo morali tudi ustrezni dejavniki posvetiti temu vprašanju več pozornosti.

FRANC ŽUNKO (Ljubljana-Center) V teh dneh, ko slovenski komunisti polagamo obračun svojega dela za obdobje med VI. in VII. kongresom in načrtujemo naše delo za naprej, se mi zdi potrebno, da v razpravi osvetlim nekaj praktičnih izkušenj iz uveljavljanja ustavne reforme, delovanje komunistov v tem obdobju in ne nazadnje tudi uveljavljanje ustavnih načel v praksi. Komunisti v Emoni smo že na začetku leta 1972 dali pobudo za dejansko uresničitev ustavnih dopolnil, zavedajoč se potreb in hotenj ter nujnosti, da pričnejo gospodariti z ustvarjenimi sredstvi tisti, ki so jih dejansko ustvarili. Tako smo že na začetku leta 1973 organizirali 20 TOZD, razdelili premoženje, vzpostavili interni bančni sistem itd. Zato je za nami že celo poslovno leto v novi samoupravni organiziranosti in rezultati tega so očitni: boljše gospodarjenje na področju proizvodnje in blagovnega prometa, povečan obseg proizvodnje in blagovnega prometa in še dosti drugega. Naj povem, da smo v preteklih letih, ko je bilo podjetje še organizirano po centralističnem samoupravnem principu, imeli v določenih proizvodnih in trgovskih dejavnostih večstomilijonske izgube. Mislili smo, da je pač to samo po sebi umevno in da drugače ne more biti. Po enoletnem delovanju in gospodarjenju TOZD pa smo videli, da je to lahko bistveno drugače. Ob zaključku poslovnega leta 1973 smo imeli izgubo le še v eni proizvodni TOZD v višini 100 milijonov S din — konkretneje pri proizvodnji mleka. Tu je še vrsta objektivnih težav, vendar sem prepričan, tako kot so prepričani delavci te TOZD, da bomo že v letošnjem letu problem rešili. Te skope ugotovitve nam v celoti potrjujejo pravilnost odločitve ZK, da je treba brezpogojno odpraviti načelo »upravljanje v imenu delavcev« in to načelo zamenjati z načelom »upravljanje delavcev samih«. Rad bi se dotaknil še ustavnega načela o povezovanju trgovine s proizvodnjo. Pri nas smo nujnost tega začutili že pred leti. Zato tudi večja integracija kmetijske in živilske proizvodnje na eni in trgovine na drugi strani ni bila naključna. Da je bilo mnogo pomislekov, nezaupanja in oportunističnih stališč, ni potrebno posebej omenjati. To povezovanje pa je le dalo dobre rezultate in danes lahko s ponosom ugotavljamo pravilnost takega povezovanja. V glavnem smo rešili problem povezovanja z vzrejo živine in pridelovanjem koruze, sadja in zelenjave. Sklenjene so dolgoročne kooperacijske pogodbe in tukaj tudi ne bo bistvenih problemov s tveganjem in delitvijo dohodka, kot določa ustavno načelo in kot bo predpisano z zakonom. Ob tem pa moram povedati, da se srečujemo tudi z drugim delom blagovnega prometa, kjer pa stvari niso tako enostavne in jih bo teže reševati. Konkretno imamo v podjetjih, ki izdelujejo končne izdelke, opravka s celo vrsto blagovnih skladov, v katerih poslujemo z deficitom — to je prodaja kruha, mleka, sladkorja in osnovnih živil. Danes praktično dohodek z drugih področij prelivamo v ta del blagovnih skladov.

406

г

Mislim, da ne bomo mogli tako naprej in bo treba doseči, da bo vsako blago, s katerim poslujemo, pokrivalo svoje stroške, ker bomo sicer naleteli na probleme, kaj storiti v primerih, ko bo določen proizvajalec, pri katerem ustvarjamo presežek dohodka, upravičeno uveljavil pri nas svoje pravice do tega dohodka in kaj v primerih, ko bomo morali tudi mi uveljaviti pravico do dohodka v tistem delu proizvodnje, ki pomeni deficit v našem poslovanju. Hočem povedati, da je ta del problemov izredno zapleten in bi se morali vanj posebej poglobiti, saj je to izredno občutljivo področje. Ker nas ta del uveljavljanja ustavnih načel v blagovnem prometu šele čaka, imam občutek, da blagovni promet podcenjuje te naloge, ki so pred nami. Ko razpravljamo kako to rešiti, imam občutek, da imamo opraviti z določenim odporom, kot takrat, ko smo pričeli uveljavljati ustavna dopolnila. Ta odpor pa ni rezultat nekega oportunizma, morda ponekod tudi je, temveč bolj rezultat nepoznavanja materije in procesa, ki nas čaka. Prav zato mislim, da bo morala ZK temu problemu posvetiti vrsto naporov, kot takrat, ko smo začeli organizirati TOZD.

JOŽE CERJAK (Žalec) Značilnost našega družbenega sistema je, da hočemo doseči komunistično družbeno ureditev kot svoj končni cilj in da takšen cilj dosegamo po poti samoupravnega socializma. Za ta razvoj je med drugim značilno odmiranje države, sredi tega procesa živimo, in ustvarjanje samoupravnih skupnosti, ki prevzemajo nekatere dosedanje državne funkcije. V takšnem razvoju ne smemo biti presenečeni, če doživljamo tudi odpor in težnjo po osamosvajanju aparata državne oblasti. Ravno zato, ker doživljamo takšen odpor, poleg odpora na drugih bojiščih našega boja, je potreben boj, s katerim bomo strli tak odpor, to pa je razredni boj. Toda jasno nam je, da je državni aparat še vedno potreben. Potreben ni zato, da bi se nosilci tega aparata bojevali za svojo osamosvojitev in s tem za vlado nad delavskim razredom, pač pa zato, da v organizirani obliki ter pod nadzorom delavskega razreda in zveze komunistov uresničuje voljo tega razreda. Menim, da z uresničevanjem ustavnih določil in prek delegatskega sistema lahko dosežemo po eni strani, da bodo državni organi izvajali voljo delavskega razreda, po drugi strani pa, da bo delavski razred tudi lahko nadzoroval delo državnih organov in s tem zagotovil izvajanje svoje volje. V zvezi s tem se nam postavlja vprašanje, kako se je samoupravljanje razvilo in uveljavilo znotraj državnega aparata. Samoupravljanje v organizacijah združenega dela in tudi drugod, na primer v šolstvu, je kljub zunanjim oviram in notranjim slabostim razvito v tolikšni meri, da ga nihče več ne more odpraviti. Sicer ne trdim, da se pri državnih organih samoupravljanje ni razvijalo, vendar pa je proniknilo v manjši meri, kot pa je to primer za organizacije združenega dela. Z uresničevanjem načel pred kratkim sprejetih ustav, republiške in zvezne, sta zagotovljena utrditev in nadaljnji razvoj samoupravnega sistema. Precej drugače je samoupravni sistem doslej utrjen in razširjen v državnih organih, zlasti v sodstvu, v katerem delam in bom s tega vidika tudi obravnaval to vprašanje. Glede sedanjega in trenutno še veljavnega zakona o samoupravljanju delovnih ljudi v upravnih in drugih državnih organih v SR Sloveniji je treba reči, da so določbe tega zakona precej deklarativne. S tem ne trdim, da se samoupravljanje v sodstvu sploh ni razvilo, toda razvilo

407

se je preslabo. To velja posebno za področje kadrovskih vprašanj in za vprašanja s področja sredstev za osebno in skupno porabo. Kadrovska vprašanja pri sodiščih splošne pristojnosti in pri gospodarskih sodiščih v naši republiki so že vrsto let nazaj pereča in se je kadrovsko stanje celo vrsto let slabšalo. V letu 1965 je bilo zaposlenih 312 sodnikov, od tega pa je bilo 12,8'7» sodnikov mlajših od 30 let. To stanje se je poslabšalo tako, da je bilo v letu 1970 od 367 sodnikov le 5,7"/» mlajših od 30 let. V letu 1973 je bilo od 382 sodnikov 8,3 “/» mlajših od 30 let in se je stanje torej malo izboljšalo. Nasprotno je bilo v letu 1965 le 5,7 °/» sodnikov starejših od 60 let, to stanje pa se je do leta 1973 poslabšalo, saj je bilo v tem letu že 18,7 °/o sodnikov starejših od 60 let. Opazimo torej, da se starostna sestava sodnikov razvija neugodno, drugače povedano, ugotavljamo, da se mladi pravniki raje zaposlijo v gospodarstvu, zlasti v bančnih in veletrgovinskih organizacijah. Očitno je, da je za mlade pravnike takšna zaposlitev ugodnejša pri tem ne gre samo za višino osebnih dohodkov, marveč tudi za druge ugodnosti, na primer poceni družbeno prehrano, relativno cenena letovanja in še posebej možnosti postranskih honorarnih in pogodbenih zaslužkov. Po mojem je pretežno neugoden kadrovski položaj v sodnih organih posledica še ne v celoti rešenega vprašanja osebnih dohodkov. Tega problema tudi nismo rešili s samoupravnimi sporazumi in z družbenimi dogovori. Z družbenimi dogovori smo rešili vsaj eno, namreč to, da smo za delitev osebnih dohodkov v okviru pravosodnih organov postavili enotne kriterije in s tem odpravili znatne razlike v višini osebnih dohodkov. Kakšne so naloge sodstva, je že bilo in je z novo ustavo še podrobneje opredeljeno. Načelno je rešeno tudi vprašanje, da imamo pravico do sredstev za osebno in skupno porabo, skladno z načelom delitve po delu in z družbeno določenimi osnovami in merili za delitev, ki veljajo za organizacije združenega dela. Politične izhodiščne točke za uveljavitev, razširitev in poglobitev samoupravljanja v sodnih organih so dane z ustavo, dogovorjenimi osnovami in merili za delitev ter z zakonom o samoupravljanju delovnih ljudi v upravnih in drugih državnih organih, ki ga še pripravljajo. Pred nami je zato naslednja faza, da vse to z realizacijo sprejetih načel tudi konkretiziramo. Nanizal sem nekaj vprašanj, ki so pomembna ne samo za razvoj samoupravljanja v sodnih organih, marveč tudi v upravnih organih. Na zastavljena vprašanja sem poskusil dati vsaj načelne odgovore. Jasno je, da reševanje teh vprašanj in obdobje izvajanja sprejetih načelnih stališč ne bo enostavno delo. Ne zdi se mi nujno potrebno, da bi o teh vprašanjih več zapisali v resoluciji kongresa, zdi se mi pa potrebno, da bodisi predsedstvo centralnega komiteja bodisi izvršni komite predsedstva zadolžita posebno delovno skupino, ali pa zadolžita eno od komisij centralnega komiteja, da prouči vprašanje samoupravljanja in v zvezi s tem tudi delitve dohodka delovnih ljudi v upravnih in drugih državnih organih. Za tem bi moral ta vprašanja obravnavati tudi centralni komite na eni svojih sej. Ne gre za to, da bi iskali nova načelna stališča o teh vprašanjih, saj so že znana, marveč da bi se dogovorili o uresničevanju sprejetih načel. Ta predlog se mi zdi pomemben iz dveh razlogov. Proučevanje teh vprašanj in razpravljanje o njih bi pomagalo vsem ljudem, ki delajo v upravnih in drugih državnih organih, uresničiti in konkretizirati sprejeta načelna stališča ter s tem utrditi samoupravljanje. Toda morda je še bolj važen drugi razlog. Na ta način bi spodrezali korenine vsem tistim, ki nasprotujejo ter ovirajo razvoj samoupravnega socializma in ki se tako ali drugače bojujejo za osamosvajanje aparata državne oblasti.

408

FRANC ČAD (Sežana) Že nekaj let si v naši družbi prizadevamo, da bi že vendarle opredelili funkcijo in položaj trgovine v našem samoupravnem gospodarstvu. Kljub temu, da smo načelno že ugotovili, da je trgovina neogibna in enakopravna faza družbene reprodukcije in da si ni mogoče predstavljati nadaljnjega razvoja planskega tržnega gospodarstva brez razvitejše trgovine, pa imamo trgovski delavci še vedno občutek neenakopravnega obravnavanja naše panoge, zlasti še, ker trgovino obravnavajo enako, ne glede na to ali je zunanja ali notranja, in ali je trgovina na debelo ali trgovina na drobno. Sklop ukrepov za napredek in razbremenitev gospodarstva obravnava trgovino izjemno, čeprav so tudi trgovinske organizacije sprejele in izvajale vse gospodarske ukrepe, katerih cilj je stabilizacija tržišča in ureditev stanja v našem gospodarstvu. In kateri so problemi trgovine? Naštejmo samo nekatere: •— odlok o maksimiranju cen vseh proizvodov in storitev predpisuje maržo trgovini v absolutnem znesku na dan 26.11.1971. Po tem odloku je proizvajalcem omogočeno, da za nekatere proizvode oblikujejo cene glede na razmere na tržišču. Trgovina pa mora cene oblikovati tako, da dodaja vedno isto maržo v absolutnem znesku. V zakonu o družbenem nadzorovanju cen je bilo sprejeto načelo, da za proizvode, za katere proizvajalci prosto oblikujejo prodajne cene, praviloma prosto oblikujejo prodajne cene tudi v trgovini. To načelo pa se v omenjenem odloku ne uporablja niti kot izjema, saj sistem dodajanja marže v absolutnem znesku iz leta 1971 na sedanje cene deluje kot najbolj neposreden ukrep za zniževanje dohodka v trgovini in še bolj zmanjšuje že tako majhna lastna sredstva trgovine. — problem pomanjkanja osnovnih in obratnih sredstev. Zakon o zagotavljanju trajnih obratnih sredstev je brez dvoma najbolj prizadel trgovinske organizacije, ki so jim, v skladu z dolgoletno kreditno politiko, poslovne banke v ta namen odobravale le kratkoročne kredite. Trgovina bi mogoče pomanjkanje obratnih sredstev pokrila iz poslovnega sklada, če bi za to tudi v prihodnje namenila takšna sredstva iz dohodka kot v povprečju zadnjih let. Vendar je skoraj nemogoče pričakovati, da bi te potrebe pokrila z lastnimi sredstvi, ki jih bo zahteval dvig cen. — prodaja t. im. artiklov »življenjskega standarda« (olje, sladkor, mleko) nam prinaša izgubo. To izgubo smo še pred časom lahko pokrivali z dohodkom od prodaje bolj akumulativnih artiklov, sedaj pa je to nemogoče, saj so se s samoupravnimi sporazumi o oblikovanju cen v zadnjem času zmanjšale kondicije (rabat, superrabat), ki so nam jih do sedaj priznavali dobavitelji za te proizvode. Tako iz te razlike v ceni ne moremo več kriti prodaje živil. Resnici na ljubo moramo povedati, da problem oblikovanja cen za osnovna živila že rešujejo (npr. rešeno je oblikovanje cen za olje). Glede na to, da je bila prenesena pristojnost za oblikovanje marž za osnovna živila na republike, računamo, da bo ta problem kmalu pozitivno rešen. Omenjenih je le nekaj problemov, s katerimi se trgovina trenutno ukvarja. Lahko bi še govorili npr. o problemu poslovnih prostorov, o osebnih dohodkih, o prometnem davku na storitve, o ukinjanju ali zmanjševanju kondicij itd. Omenil bi še, da nas zelo čudi, kako nas nekateri družbeni dejavniki in sredstva javnega obveščanja enačijo s t. im. reeksporterji — velikimi grosisti, ki so z različnimi špekulacijami in mahinacijami koncentrirali velika sredstva, ki pa niso bila rezultat njihovega dela. Tako enotno obravnavanje trgovine nam povzroča veliko težav pri našem

409

delu. V očeh potrošnikov smo izključno mi krivi za zviševanje cen, za slabo izbiro in založenost itd. Zato zahtevamo pri obravnavanju takih problemov objektivnejše in realnejše obravnavanje trgovine. Na koncu bi omenil še to, da bo dosledno izvajanje ustavnih načel v praksi pripomoglo tudi k hitrejšemu odpravljanju teh problemov, predvsem pa problemov na področju povezovanja trgovine in proizvodnje. V naši delovni organizaciji smo že razpravljali o tem in začeli povezovati trgovino na drobno s proizvodnjo. Sklenili smo, da je sicer nujna povezava s proizvodnjo, vendar tako, da bi se obmejna primorska trgovina, glede na dosedanjo razdrobljenost, pred tem združila.

JOŽE VARGA (Lendava) Na VI. kongresu ZKS je bilo v resoluciji o stališčih in nalogah komunistov Slovenije jasno povedano, kakšna je naloga komunistov in vseh družbenih dejavnikov Slovenije na manj razvitih območjih. To vprašanje je bilo obravnavano tudi na prvi in drugi seji konference ZKS pa tudi na sejah sekretariata CK ZKS. Lahko bi rekli, da je bilo čutiti politično akcijo za reševanje problemov na manj razvitih območjih in da se je na določenih družbenih področjih tudi praktično pokazala. Posebno moramo to priznati pri reševanju materialne osnove vzgoje in izobraževanja, kjer je republiška izobraževalna skupnost razvila objektivna in realna načela vzajemnosti in solidarnosti, ki bi jih morali v prihodnje spoštovati in razvijati tudi na drugih področjih. Komunisti iz manj razvitih območij nimamo nikakih interesov in želja, da bi nam naj kdo dajal pomoč v obliki dotacij ali političnih investicij. Ne, mi iščemo samo pomoč v obliki kreditov, da bi lahko uresničili naše razvojne načrte in s tem ustvarili objektivno materialno osnovo za odpravo prevelikih razlik, ki so še med razvitimi in nerazvitimi območji. Smo pa zagovorniki načela vzajemnosti in solidarnosti, ki jo mora podpreti vsa družbena skupnost in s tem seveda razvita območja. Menimo, da je v našem samoupravnem sistemu solidarnost nuja: zakonita obveza in ne le dobra volja. Na žalost to često slišimo od nekaterih predstavnikov razvitih območij obratno, češ najprej bomo sebe reševali in šele nato druge. Glede razvijanja manj razvitih območij imamo vzorne primere nekaterih delovnih organizacij in razvitih območij pri razvijanju novih oziroma razširitvi sedanjih obratov. Taki pozitivni primeri so prav v lendavski občini pri Planiki iz Kranja, pri Elmi iz Črnuč in še pri drugih, ki dajejo poleg naših sredstev še precej svojih in tako neposredno pomagajo zmanjševati nezaposlenost in dvigati družbeni standard. Moramo pa kritizirati take delovne organizacije, ki pridejo na nerazvita območja, pa želijo od krajevnih dejavnikov, da bi ti postavili delovne prostore in jih opremili, oni pa bi prišli samo organizirat proizvodnjo, in še to ne preveč interesantno. Menimo, da bi odgovornost glede vlaganja na manj razvitih območjih morala biti večja predvsem pri tistih delovnih organizacijah, ki s tega območja tudi potegnejo akumulacijo prek svoje trgovske mreže neposredno ali posredno. Na manj razvitih območjih se zavedamo, da je materialni in duhovni napredek mogoče doseči le z dobrimi strokovnjaki. Da bi vse delovne organizacije vključili v sistematično štipendijsko politiko, smo v lendavski občini podpisali družbeni dogovor o združevanju sredstev za štipendiranje učencev in študentov. Ta dogovor so podpisale leta 1971 vse organizacije združenega dela, TIS in skupščina občine. Ob ustanovitvi sklada za štipendije iz posojila so vse podpisnice imele

410

skupno le 71 štipendistov in od tega so imele TIS 33, obč. skupšč. — 19 in Nafta — 11 štipendistov, vse ostale delovne organizacije pa le 8 štipendistov. V šolskem letu 1973/74 pa imamo: a) na sred, šolah 150 štipendij b) na viš. in visokih šolah 90 štipendij 240 štipendij ali skupno

Poleg tega dobiva od republiške izobraževalne skupnosti štipendije: a) na sred, šolah 150 štipendistov b) na visokih šolah 12 štipendistov ali skupaj 162 štipendistov Tako imamo 402 štipendista ali 12 % v primerjavi z zaposlenimi ali 1,85 °l« vsega prebivalstva lendavske občine. Po družbenem dogovoru je bilo v letu 1973 zbranih in porabljenih 220,900.000 S din. S temi podatki hočem samo povedati, da se zavedamo odgovornosti, ki jo imamo komunisti in občani na manj razvitih območjih, da se lotevamo smelo vseh problemov, še predvsem kadrovskih. V takem položaju smo upravičeni do podpore večjih delovnih organizacij iz razvitih območij, saj bo sleherni dinar, ki ga vložijo, rodil sadove. Prav tako pomoč pa moramo prejeti od širše slovenske družbene skupnosti, ki mora podpreti delovne organizacije, ki želijo vlagati na manj razvitih območjih. Tu mislim konkretno večjo angažiranost republiške gospodarske zbornice, bank, politike skupščine SRS in izvršnega sveta, da bi z zakonom o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih območij v Sloveniji še nadalje, vendar z nekaj več sredstvi, pomagali sofinancirati študije in programe, ki temeljijo na realnosti in objektivnosti in imajo svoje opravičilo v doseženih delovnih rezultatih v veliki večini TOZD. Zato podpiram predlog resolucije v poglavju »Razvoj proizvajalnih sil in uresničevanje samoupravnih družbeno-ekonomskih odnosov«, ko govori o nadaljnji nalogi komunistov pri pospeševanju razvoja manj razvitih območij Slovenije z dopolnitvijo, da je treba zakon o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih območij Slovenije še nadalje obdržati in v ta namen izločiti nekaj več sredstev.

ANTON KRISTL (Maribor) V svojem prispevku sem se namenil pisati o nekaterih značilnostih in posebnostih, ki so se dovolj očitno izražale ob ustanavljanju temeljnih organizacij združenega dela. Predvsem so to moje ugotovitve v ožjem okolju združenega dela, iz katere prihajam. Pri oblikovanju temeljnih organizacij združenega dela je bilo dosti spodrsljajev že ob samem začetku tega procesa. Marsikje delovno telo, ki je sicer bilo po zakonu odgovorno za pripravo ustanovitve temeljnih organizacij združenega dela, ni povsem izpolnilo svoje vloge. Ni namreč zaživelo v vlogi kreativnega faktorja, ki mora v prvi fazi odločujoče in dovolj samostojno zagotoviti osnove in ugotoviti možnosti za organiziranost temeljnih organizacij združenega dela. Cesto je to delovno telo bilo bolj nuja zaradi veljavnih predpisov, manj pa v delovnem okolju priznana delovna skupina z nedvoumnimi pristojnostmi, seveda tudi zaradi neresnosti, ki so se kazale v premalo skrbni kadrovski zasedbi. Osebno menim, da drži ocena, da se strokovne službe do delovnega telesa niso ustrezno obnašale. Cesto so bile aprioristične

411

ali pa nezagnane in nezagrete ter premalo odgovorne pri gradivu in predlogih, zato ni čudno, da je bilo marsikje značilno, da se je delovno telo samo komaj proti koncu svoje vloge zavedlo lastnega položaja in tudi dolžnosti, da mora nastopati kot pomemben subjekt novih procesov. Kolikor prej se je to v posameznih primerih zgodilo, toliko uspešnejše je bilo oblikovanje temeljnih organizacij združenega dela. Ne glede na opisano obnašanje strokovnih služb do delovnega telesa pa lahko rečem, da strokovne službe niso uporabile vse svoje strokovne sposobnosti pri analizah o tem, ali so izpolnjeni pogoji za organiziranost temeljnih organizacij združenega dela. Zanje je bilo zlasti sporno in vprašljivo ugotavljanje delovnih celot, ki bodo jutri lahko delovne organizacije združenega dela. Strokovne službe zaradi prepletanja različnih kriterijev niso bile enotne glede teh delovnih celot. Med temi kadri je bilo tudi nekaj idejne mlačnosti, nezagretosti, strokovnega tavanja ali celo nezrelosti. Posledice tega so bile, da so poznejše rešitve morale biti hitre, manj dognane in morda tudi samoupravno vprašljive. Seveda ob tem ne trdim, da ni bilo mogoče aktivirati strokovnih kadrov ob zavestnem političnem in samoupravnem usmerjanju, zlasti zveze komunistov, sindikatov in takratnega sistema samouprave. Posledica tega je bila, da so pri oblikovanju temeljnih organizacij združenega dela nastale nekatere skrajnostne inačice, omenil bi preuranjeno drobljenje temeljnih organizacij združenega dela, ki niso nesporne delovne celote, ter primere, pri katerih je prevladala previdnost in se je delovna organizacija prelevila v temeljno organizacijo združenega dela, čeprav so se znotraj nje zavedali, da bodo temeljne organizacije združenega dela slej ko prej nujnost in ne le pravice, ampak tudi ustavna dolžnost. Nobenega dvoma ni, da je temeljna organizacija združenega dela osnovni nosilec pravic in obveznosti, in to tudi glede sredstev družbene reprodukcije. Dokopali smo se tudi do spoznanja, da se temeljna organizacija združuje z drugimi temeljnimi organizacijami združenega dela v delovno organizacijo. V tem združevanju so temeljne organizacije združenega dela enakopravni subjekti, ki svoja razmerja urejajo v samoupravnem sporazumu o združevanju. Tudi pri združevanju v organizacije združenega dela je v samoupravnih sporazumih često opaziti podobne slabosti, kot sem jih že omenil glede ustanavljanja temeljnih organizacij združenega dela. Tu so često nedorečena medsebojna razmerja, neopredeljeni vidiki odgovornosti in soodgovornosti, nejasen položaj skupnih služb, politično in samoupravno šibko ali neodločno postavljene naloge in kompleksi vprašanj, ki so skupnega pomena in zaslužijo dogovorno urejanje v delovni organizaciji. čuti se, da je na tem področju več premikov k uspešnemu oblikovanju teh odnosov, še zlasti pa v zadnjem času, ko smo priče spremembam v organiziranosti zveze komunistov, ko smo uspeli vzpostaviti posamezne oblike delovanja zveze komunistov v temeljnih organizacijah združenega dela in jim dati ustrezno vsebino tudi s tem, da prispevajo k političnim in samoupravnim rešitvam, k uresničevanju temeljnih organizacij združenega dela in smotrov organizacije združenega dela in nadaljnih oblik združevanja. Nedorečen položaj skupnih služb je bil delno tudi posledica obnašanja nekaterih temeljnih organizacij znotraj njih samih, ko so v želji za avtarkijo težile k ustanavljanju lastnih strokovnih služb, pa tudi nepripravljenosti, da bi strokovno pojasnili njihove delovne naloge in pristojnosti. Resno dvomim, da je to v interesu temeljnih organizacij združenega dela in delovnih ljudi.

412

г

Treba je reči nekaj besed o kadrovanju ob oblikovanju temeljnih organizacij združenega dela. Slabosti so se pojavljale pri normativnem urejanju ter tudi v konkretnih kadrovskih rešitvah. Prav v tej smeri je bila izrazito nezadostna navzočnost zveze komunistov, ki si je v zadnjem času vendarle povrnila svojo odločilno vlogo v kadrovski politiki, vendar pri oblikovanju kadrovskih rešitev pri formiranju TOZD zveza komunistov ni bila dovolj zavzeta, odločna in dosledna. Oblikovanje temeljnih organizacij združenega dela je zagotovo zahtevalo ne le spoštovanje zakonitih predpisov, temveč tudi družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov, še posebej pa regijskih družbenih dogovorov o kadrovanju in kadrovski politiki, kjer so bila načelno soglasno oblikovana merila za določanje zahtev za vodilna oziroma odgovornejša delovna mesta. Tako so bili družbeni dogovori celo izigrani. Hkrati pa smo izpustili tudi ugodno priložnost za preboj kadrovskih osvežitev v samoupravnopolitičnem, pa tudi strokovnem pogledu. Komunisti moramo imeti pred sabo glavni smoter, to je preobrazbo položaja delavca na podlagi ustavnih opredelitev. Ta preobrazba še ni stekla, kot smo si zamišljali. Lahko sicer ocenimo, da smo ustanavljali TOZD predvsem s težnjo, da pride v novi organiziranosti položaj delavca vse bolj do izraza, če bi primerjali obdobje oblikovanja temeljnih organizacij združenega dela z današnjim stanjem, je premik na poti vse bolj resničnega uveljavljanja viden. Vse manj drži ocena, da smo temeljne organizacije združenega dela konstituirali predvsem formalno. Komunisti se bomo morali najodločneje zavzeti za ustrezno urejanje medsebojnih razmerij za vedno večji vpliv delovnih ljudi, ki mora biti čim prej uveljavljen. Politično lahko ocenimo, da bi se marsikatero neurejeno vprašanje s povečanim in širšim vplivom delovnih ljudi laže rešilo kot sedaj, ko se često sporna vprašanja rešujejo na ravni vodstvenih struktur temeljnih organizacij združenega dela oziroma organizacije združenega dela. Samouprava bo kakovostno zaživela, ko bodo delovni ljudje odločali kar najbolj neposredno. Takšno smer mora zveza komunistov odločno podpreti. Lep del prehojene poti pri uresničevanju ustavnih dopolnil in sedaj nove ustave nam pokaže izjemen pomen politične aktivnosti. Premagane slabosti so nam v opozorilo, da je politično delo stalna in zavzeta ter idejno jasna aktivnost avantgarde delavskega razreda v dobro progresa samoupravne socialistične družbe, delavskega razreda in delovnih ljudi.

EDI SEDEJ (Idrija) V nekaj besedah bom skušal izraziti nekaj misli, ki me kot komunista neposrednega proizvajalca v tem obdobju revolucije zanimajo in do katerih menim, da bo morala biti zveza komunistov v bližnji prihodnosti še posebno pozorna. Že po pismu predsednika Tita in izvršnega biroja smo z večjo vnemo in večjo odločnostjo začeli bitko proti silam, ki so v takšni ali drugačni obliki rušile naš samoupravni socialistični sistem. Te sile pa niso kvarno delovale samo tu, pač pa so široko zajele in razpletle niti v naš ekonomski sistem, kar je še posebno vplivalo na razpoloženje in odnose delovnih ljudi, predvsem delavcev neposrednih proizvajalcev v delovnih organizacijah. Res, da smo v tem obdobju zabeležili nekatere premike, ki se kažejo v večji pozornosti delovnemu človeku kot edinemu, ki ima pravico razpolagati z ustvarjenimi rezultati dela, a se mi kljub temu zdi, da se še neredko primeri, da je delavec še vedno le objekt za delo, brez pravice do razpolaganja z rezultati dela. V tej razpravi ne moremo mimo dejstev, ki so se dogajala v preteklem obdobju v naši delovni organizaciji — konkretno bivšem »Sim-

413

plexu« v Idriji. Tu je šlo za tipično tehnokratsko, liberalistično usmerjeno vodilno strukturo, ki je pripeljala delovno organizacijo na rob stabilnega ekonomskega položaja. Ko se je tega zavedla, se je hotela združiti z večjo delovno organizacijo s sedežem zunaj občine, in to tako, da bi bile delavcem odvzete vse pravice odločanja o rezultatih njihovega dela. Namenoma je hotela zavesti kolektiv s prikrivanjem dejanskih razmer v podjetju. Kolektiv se je pod vodstvom osnovne organizacije zveze komunistov in občinske organizacije zveze komunistov taki usmeritvi uprl in začel politično diferenciacijo znotraj zveze komunistov, katere člani so bili ti vodilni delavci. Kasneje se je pokazalo, da so s to prisilno združitvijo hoteli prikriti predvsem malomarno in nevestno poslovanje, potrdilo pa se je ob kazenskem postopku. Ta bitka zveze komunistov je bila v tistem obdobju še dokaj osamljena, saj so nekateri gospodarski krogi v širši regiji očitali, da se gremo lov na čarovnice. Pismo predsednika Tita in izvršnega biroja ter usmeritev zveze komunistov po pismu sta potrdila našo pravilno usmerjenost. Ustavna dopolnila so omogočila našemu podjetju, da se lahko združi z industrijskim montažnim podjetjem Ljubljana, seveda zdaj pod drugačnimi pogoji in v drugačnih okoliščinah. Te nove okoliščine so samoupravni organi in tudi celotni kolektiv pozdravili, saj je iz njih razvidna jasna orientacija in perspektiva tega kolektiva. V tej združitvi so delovnemu kolektivu zagotovljene vse pravice odločanja in razpolaganja z ustvarjenimi dohodki. Ta pravica in novi odnosi se ne kažejo samo v formalnopravnih aktih, pač pa jih v celoti uporabljamo v konkretni praksi. Vendarle se tudi tu srečujemo z nekaterimi tehnokratskimi pogledi, ki skušajo krniti vpliv delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela. Te poglede je opaziti zlasti pri izvajanju novega ustavnega koncepta financiranja interesnih skupnosti. Obnašajo se kot kolektivni lastniki nad ustvarjenimi sredstvi in ne razumejo bistva družbenega dogovarjanja in sporazumevanja. S tako miselnostjo se bomo še srečevali. Hitreje bi spreminjali take poglede, če bi delavci komunisti ter tudi vsi drugi imeli večje samoupravno znanje, ki bi omogočilo hitrejše in jasnejše postavljanje zahtev in stališč o spreminjanju sedanjega stanja. Menim, da je oborožitev nas delavcev z znanjem eno izmed primarnih vprašanj za hitrejšo realizacijo duha nove ustave, v nasprotnem primeru se zna zgoditi, da bodo odnosi ostajali na sedanji ravni in bodo prav gotovo še poglabljali probleme v gospodarstvu, pa tudi v političnem smislu. Zveza komunistov mora izbojevati politično bitko v vseh temeljnih organizacijah združenega dela, ker bo samo tako lahko postalo izobraževanje sestavni del poslovne politike in reprodukcijskih odnosov.

MARIJA VOVK (Ljubljana-Vič-Rudnik) Glede na trenutno družbenopolitično situacijo pri nas, ko smo sprejeli novo ustavo in ko skušamo družbene odnose urejati na osnovi TOZD z različnimi oblikami združevanja dela, bi na kratko omenila nekatera vprašanja, ki nastajajo v praksi in s katerimi se bosta morala ZK in sindikat spopasti teoretično in praktično. Ustavila bi se ob vprašanju tehnokratizma in nekaterih razmer, ki mu dajejo osnovo za njegovo obnavljanje in delovanje, čemur do sedaj nismo posvetili dovolj pozornosti. Eno od takih vprašanj je zapletenost in preveliko drobnjakarstvo v naših predpisih. V praksi ugotavljamo, da delovni ljudje, ki si po novih ustavnih določilih prizadevajo ustvarjati resnične samoupravne odnose, velikokrat naletijo na odpor nosilcev tehnokratizma, ki jim zapletenost in nedorečenost predpisov daje močno

414

oporo za delovanje. Zavedati pa se moramo, da bo boj s tehnokratizmom trajal še dolgo. V predkongresnem obdobju smo večkrat v tisku ali na sestankih slišali pripombe k osnutku resolucije VII. kongresa, češ da je nerazumljiva in delavcem nedostopna. Del teh razprav in pripomb je bil usmerjen k razvodenitvi nalog komunistov v sedanjem obdobju, čemur so ponekod nasedli tudi komunisti. Ob tem vprašanju bi morali prej resno razmisliti, kako z aktivnim delom in primerno organizacijo dvigniti raven znanja delavskega razreda, katerega težnje resolucija izraža, kot pa težiti k nižanju ravni in razvodenitvi tega dokumenta. Odločno smo na stališču, da je v sedanjem času treba storiti vse za samoupravno izobraževanje delovnih ljudi. V praksi se srečujemo z vprašanjem razmer, v katerih posamezni kolektivi gospodarijo in ustvarjajo svoj dohodek. Osnova za vsako združevanje dela in sredstev na vseh ravneh je vsekakor vprašanje možnosti, v katerih posamezni kolektivi ustvarjajo dohodek. Negativni pojavi, ki so se pokazali v okolju, v katerem sama deluje, so se pri formiranju TOZD izrazili tako, da so posamezni deli kolektiva težili k temu, da bi samostojno, brez vpliva drugih delov kolektiva in širše družbe, razpolagali tudi z naravnim bogastvom (gozdovi). Pri tem so se predvsem pokazali osebni interesi posameznikov ali skupin, demagoško sklicevanje na Interese delavcev, na določila ustave in podobno, zapostavljeni pa so bili splošni družbeni interesi. Menim, da moramo komunisti jasno povedati, da delavec objektivno nima svojih interesov razen interesa razreda v najširšem smislu ter s tem uskladiti našo akcijo. O tem pa govori tudi osnutek naše resolucije. Naloga nas komunistov je, da si prizadevamo za samoupravno sporazumevanje in dogovarjanje glede vseh možnosti. V dosedanjem delu pri ustanavljanju TOZD je bilo preveč formalizma, premalo pa sta bili poudarjeni preobrazba družbenih razmer ter vloga vseh družbenopolitičnih organizacij. Odpora je še dosti in v različnih oblikah in čaka nas še veliko aktivnega dela, da bo samoupravljanje v TOZD resnično zaživelo.

ZVONKO FIŠER (Nova Gorica) Delam na področju odkrivanja in pregona kaznivih dejanj in drugih družbi škodljivih ravnanj. Dokumenti za VII. kongres ZKS, zlasti pa politično poročilo CK ZKS o delovanju ZKS med VI. in VII. kongresom ter predlog resolucije o boju za uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov ter vloga in naloge ZK na več mestih omenjajo vlogo organov odkrivanja, pregona in sojenja pri uresničevanju politike ZK. Ti organi so opredeljeni kot organi diktature proletariata. Imajo pomembno družbeno funkcijo, saj so se dolžni spopadati s pojavi, odločitvami in stališči, ki nasprotujejo temeljnim načelom naše družbene ureditve, poleg tega pa morajo s svojim delom krepiti in razvijati socialistično moralo ter utrjevati zakonitost. Vsa ta stališča iz navedenih dokumentov so tako pomembna, da jih moramo vsi komunisti odločno podpreti. Organi odkrivanja in pregona so v preteklem obdobju odigrali pomembno vlogo pri razkrivanju in preprečevanju družbeno negativnih pojavov vseh vrst. Ta aktivnost sicer sodi v področje našega dela, kakor ga določajo zakoni in drugi pravni predpisi, a je v tem obdobju prešla okvire gole uradne dolžnosti in predstavlja po svojem družbenem pomenu konkretno uresničevanje stališč in sklepov 21. seje predsedstva ZKJ, pisma tov. Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ, 29. seje CK ZKS in resolucije zvezne skupščine o ukrepih za doslednejše uresničevanje zakonitosti, če omenim le nekatere najpomembnejše. Ta dejavnost seveda ni bila samostojna v tem smislu, da bi se samo ti organi

415

zavzemali za uresničevanje sklepov iz omenjenih dokumentov, so pa ugotovitve teh organov toliko pomembne, da je prav, če nekatere posebej omenim. V sicer kratkem obdobju od sprejetja naštetih dokumentov smo dosegli že precejšen napredek pri odkrivanju in preprečevanju gospodarskega in poslovnega kriminala, ki je bil v veliki meri posledica preveč liberalističnih pogledov na družbeno življenje in posebej na gospodarsko poslovanje. Dosežena stopnja zakonitosti v poslovnih odnosih pa vendarle še ne zadovoljuje. Zato bomo morali komunisti tudi v prihodnje še bolj skrbno preprečevati nastajanje različnih deformacij v gospodarskem poslovanju, kot so npr. nelojalna konkurenca, špekulacije, kazniva dejanja, gospodarski prestopki in prekrški, podpirati pa zdravo tekmovanje v blagovnem prometu, utrjevati socialistično poslovno moralo ter še posebej skrbno varovati družbeno lastnino. Obenem moramo še učinkoviteje kot doslej zavarovati temeljne ekonomske ter samoupravne pravice delovnih ljudi in občanov, kar pomeni, da se moramo bojevati tako zoper zlorabe samoupravljanja kakor tudi zoper zlorabe na škodo samoupravljanja. Pomembne rezultate smo v preteklem obdobju dosegli tudi pri odkrivanju in preprečevanju tistih pojavov, ki so naperjeni zoper naš družbenopolitični sistem in samoupravno socialistično demokracijo. Čeprav takoimenovanega političnega kriminala v SR Sloveniji ni veliko in tudi v strukturi teh kaznivih dejanj prevladujejo predvsem lažje oblike verbalnih deliktov, to še ne pomeni, da ga smemo zanemarjati, saj vendarle vnaša nemir med občane in je objektivno naperjen zoper naša temeljna družbena prizadevanja. Menim, da je opisano delovanje organov odkrivanja in pregona sestavni del boja ZK za utrjevanje zakonitosti in za nadaljnji proces osvobajanja delovnega človeka in njegovega dela od birokratskih, tehnokratskih in liberalističnih teženj nekaterih posameznikov in skupin v naši družbi. Ob tako zastavljenih nalogah in funkciji, ki jo imajo ti organi v družbi, je dolžnost vseh komunistov, da posvetimo posebno pozornost utrjevanju teh organov, predvsem kadrovskemu, saj je nesprejemljivo, da danes nimamo zasedenih niti toliko delovnih mest, kolikor bi bilo potrebno za opravljanje temeljnih nalog. Obenem se moramo zavedati, da se kljub izboljšanemu delovanju organov odkrivanja in pregona ne da doseči vsega le z represivnimi ukrepi in lahko pričakujemo še boljše rezultate, če se bodo tudi organizacije združenega dela in druge organizacije bolj angažirale pri preprečevanju družbeno negativnih pojavov ter se temu ustrezno organizirale. Že doslej so organi odkrivanja in pregona obveščali te organizacije o ugotovljenih nepravilnostih, pomanjkljivostih in podobnem ter predlagali možnosti za njihovo odpravljanje, vendar so te akcije še vse prepogosto ostale brez odmeva. Zlasti komunisti v teh organizacijah, ki so jim opozorila namenjena, bodo morali poskrbeti, da ne bodo več ostajala v predalih, temveč da bodo samoupravni organi o njih razpravljali in ustrezno ukrepali. Prav nastalo ugodno družbeno klimo moramo vsi komunisti izkoristiti za prizadevanje, da bo v vse delovne kolektive prodrla tudi ideja o družbeni samozaščiti, ki bi jo lahko opredelili kot podlago in najširši okvir varnosti družbe; le-ta se mora razviti v sistem ukrepov in aktivnosti, s katerimi delovni ljudje in občani, organizacije združenega dela ter druge samoupravne organizacije in skupnosti, družbenopolitične organizacije, družbenopolitične skupnosti in njihovi organi preprečujejo v okviru samoupravnih in drugih ustavnih pravic in obveznosti tiste dejavnosti, ki ogrožajo neodvisnost, teritorialno neokrnjenost in obrambno sposobnost države, spodkopavajo oblast delavskega razreda in uspeh delovnih ljudi, samoupravno ekonomsko osnovo družbe, razbijajo bratstvo, enakopravnost in enotnost narodov in narodnosti in s katerimi varujejo družbeno premoženje, samoupravne in druge pravice ter svoboščine občanov.

416

ge iz te opredelitve je jasno razvidno, da mora postati družbena samozaščita pomemben faktor pri preprečevanju družbeno negativnih pojavov na vseh področjih družbenega življenja in tudi v gospodarstvu. Večina delovnih organizacij je v svojih splošnih aktih že pobliže opredelila organe samoupravne delavske kontrole, ki je eden izmed aspektov družbene samozaščite, določila njihove pravice in dolžnosti. Nekateri premiki na bolje, vsaj kar zadeva večjo pripravljenost za reševanje problemov, se kažejo zlasti v tistih organizacijah, kjer so organi delavske kontrole že konstituirani in so že začeli delovati, čeprav morebiti še iščejo svoje pravo mesto in naloge. Zato menim, da bitka na tem področju še ni dobljena in da čaka komuniste predvsem dvoje vrst nalog: po eni strani vsestransko utrjevanje že ustanovljenih organov samoupravne delavske kontrole, iskanje primernih oblik njihovega delovanja in vsestranska pomoč, medtem ko je treba te organe tam, kjer jih še ni, brez odlašanja ustanoviti, po drugi strani pa delovati tudi širše in z družbeno akcijo doseči, da bosta samoupravna delavska kontrola in tudi celotni koncept družbene samozaščite popolnoma zaživela.

MAKS UNETIČ (Krško) Sem delegat iz Posavja, tistega predela Slovenije, ki obsega nerazvito Kozjansko in siromašni predel Gorjancev. Ta del Slovenije v povojnem razvoju ni našel pravega mesta. V tem času smo bili organizacijsko vezani na tri različne okraje. Zanesljivo je tudi tu treba iskati vzroke za dosedanjo razcepljenost Posavja, zato smo si komunisti občin Brežice, Krško in Sevnica zastavili za nalogo tesnejše povezovanje naših skupnih interesov za oblikovanje lastne posavske regije. Pričakujemo, da nas bodo kot regijo enakopravno obravnavali v širšem gospodarskem, političnem, socialnem in kulturnem prostoru Slovenije. Spregovoriti želim o kadrovskih problemih, ki so po eni strani rezultat gospodarske nerazvitosti tega območja, po drugi strani pa posledica dosedanjega heterogenega razvoja in še neizoblikovane regije. V potrditev prvi ugotovitvi naj navedem podatek statistične službe Slovenije, da je v Posavju v delovnem razmerju le 20 % prebivalstva, medtem ko znaša ta udeležba v Sloveniji 32"/». Iz istega vira je tudi podatek, da je opremljenost živega dela z osnovnimi sredstvi v Sloveniji za 60"/» boljša kot v Posavju. Tako gospodarsko stanje je prav gotovo negativno vplivalo na demografski razvoj Posavja, v katerem je v zadnjih dveh desetletjih opaziti vidno stagnacijo in nazadovanje. Spričo takega gospodarskega položaja občutimo danes v Posavju dva pojava: upadanje naravnega prirastka in močan negativni selitveni indeks. Kljub slabim demografskim kazalcem pa je mogoče trditi, da so v Posavju velike rezerve živega dela, ki se bodo v prihodnjih letih sproščale ob procesu deagrarizacije, saj je v zasebnem kmetijstvu Posavja še vedno zaposlenih 32,8 % prebivalcev, medtem ko znaša slovensko poprečje le še 20 %. Dosedanji razvoj regije ni zmogel zadržati oziroma zaposliti vseh presežkov delovne sile, ki se že nekaj let izseljuje v druge gospodarsko razvitejše kraje ali celo v tujino, kjer jih je več kot 3000. Večja produktivnost kmetijske proizvodnje, ki ima na našem področju precejšnji delež v gospodarstvu, sprošča odvečno delovno silo, katere pa delovne organizacije pri sedanji stopnji rasti ne morejo sprejeti. Vsi družbeni dejavniki regije se zavzemajo za to, da bi poiskali vse možne notranje rezerve, zato širimo sedanje objekte in gradimo nove, da bi s tem pospešili odpiranje novih delovnih mest. Da bi lahko dosegli zastavljene cilje, so razpoložljiva lastna investicijska sredstva preskromna, pričakujemo od širše družbene skupnosti, da bo z načrtovanjem skladnej27 Sedmi kongres ZKS

417

šega razvoja v celotnem slovenskem prostoru omogočila odpravo nerazvitosti te regije. Upoštevajoč navedeno, smo v razvojnem konceptu gospodarskega, socialnega in regionalnega razvoja Posavja za obdobje do 1985. leta postavili izhodišče, da je treba kapitalne tokove investicij v Sloveniji usmeriti v takšen sistem razširjene reprodukcije, da bo »šel kapital k delavcu« in k najugodnejšim naravnim razmeram. To pa hkrati pomeni, da bo treba tudi Posavju zagotoviti uravnovešen razvoj v okviru slovenskega gospodarstva. Posavje je bilo doslej rezervat živega dela za razvitejše centre. Ena izmed osnovnih postavk tega je, da je treba razvojne temelje ustvariti tudi v sami regiji tako, da osnujemo lastne velike nosilce razvoja. Imamo nekvalificirano delovno silo, nimamo pa zadosti prostih delovnih mest. Delovna mesta, ki so, pa strokovno niso ustrezno zasedena. Za nadaljnji razvojni program so strokovni kadri zelo potrebni. Tu imamo v mislih vse strokovno usposobljene ljudi za področje gospodarstva, šolstva, zdravstva in drugih družbenih služb. Le z vsestransko zastopanostjo strokovnih kadrov si lahko zamišljamo hitrejši razvoj Posavja. Dosedanja prizadevanja za izobraževanje v delovnih organizacijah in družbenopolitičnih skupnostih ter pri štipendiranju dijakov ter študentov na srednjih, višjih in visokih šolah niso prinesla zaželenih uspehov. Diplomanti šol, ki so se izobraževali na delovnem mestu kot izredni dijaki in študentje in so tako dosegli višjo izobrazbo, ostanejo v regiji, medtem ko redni študentje odhajajo drugam. Tako manj razvita področja podpirajo bolj razvite regije in to dejstvo še bolj poglablja razlike v regionalni razvitosti. Nesorazmerje med potrebami po ustreznih kadrih in možnostmi za pridobivanje teh kadrov je mogoče najti v vseh oblikah rednega, izrednega in dopolnilnega izobraževanja. V ta namen imamo v Posavju ob dveh srednjih šolah in treh poklicnih šolah še dve delavski univerzi, ki se tudi vključujeta s svojo dejavnostjo v skupen izobraževalni sistem. Delata kot izobraževalni organizaciji na vseh področjih izobraževanja odraslih. S temi oblikami izobraževanja se je v zadnjih letih izšolalo precej kadrov na poklicnih, srednjih in višjih šolah. S tem pa niti približno nismo mogli zadovoljiti potreb po ustreznih kadrih, če analiziramo te rezultate, nam povedo, da smo le nekaj storili za pridobitev višjega strokovnega znanja in družbenopolitične razglednosti našega delovnega človeka. Komunisti pa s tem ne moremo biti v celoti zadovoljni. Nezadovoljiva kadrovska zasedba zahteva v delovnih organizacijah korenitejše posege za izboljšanje kadrovske strukture. Poživiti moramo interes in odgovornost OZD za oblike izobraževanja delavcev na delovnem mestu. V kolektivih se veča število nekvalificiranih delavcev, kar vodi v ekstenzivno proizvodnjo z nizko produktivnostjo in visokimi proizvodnimi stroški. Tem delavcem moramo zagotoviti možnosti za pridobitev ustrezne kvalifikacije z oblikami izobraževanja na delovnem mestu. Obenem pa moramo razvijati sistem izobraževanja odraslih tako, da bo mogoče pridobivati izobrazbo za vse stopnje, zlasti še sedaj, ko načrtujemo hitrejši razvoj nekaterih gospodarskih panog v Posavju. Ob dejstvu, da nam že sedaj primanjkuje strokovnjakov, pa položaj še poslabša podatek, da bomo v nekaj naslednjih letih v Posavju potrebovali za gospodarstvo 1100 delovnih mest z višjo in visoko šolsko izobrazbo, 1500 s srednjo in 630 delovnih mest s srednjo, višjo in visoko izobrazbo v negospodarstvu. Naloga organizacije ZK je, da se skupno dogovarjamo o enotni štipendijski politiki, načinu nagrajevanja, stanovanjski politiki in tako ustvarimo bolj enake razmere, ki naj omogočijo, da bodo strokovni kadri ostajali tudi v Posavju. Ob strokovnem izobraževanju kadrov pa komunisti ne smemo prezreti družbenega izobraževanja delavcev — samoupravljavcev. Poleg rednih oblik organiziranja večernih političnih šol, tečajev in seminarjev za določene kategorije samoupravljavcev je potrebno izobraževanje vseh zaposlenih. To področje je tembolj pomembno danes v samoupravnem

418

delegatskem sistemu in hitrem tempu tehničnega in tehnološkega razvoja. Ob tem pa se moramo vprašati, ali so naše delavske univerze dobile ustrezno družbeno mesto in vlogo, ali smo jih opredelili kot resnične izobraževalne institucije delovnih ljudi, institucije, ki naj omogočajo našemu delovnemu človeku pridobivanje znanja in izobrazbe, ki jo narekuje njegovo delo in vloga samoupravljavca. Menim, da bomo morali komunisti v program našega prihodnjega dela zapisati še to, da je investiranje delovanja delavske univerze sestavni del razširjene reprodukcije. Samo tako bomo zagotovili možnosti za hitrejši gospodarski razvoj, za večjo produktivnost, za resnično osvobajanje delovnega človeka in njegovo popolno afirmacijo v samoupravnem delegatskem socialističnem družbenem sistemu.

IVAN GLUŠIC (Žalec) V uvodnem delu želim na kratko oceniti razvoj družbenoekonomskih odnosov v kmetijstvu in na vasi glede na oblikovana stališča, sprejeta na 2. seji konference ZKS in 1. seji konference ZKJ. Do kongresa, še posebej pa do 2. seje konference ZKS in 1. seje konference ZKJ, se je na vseh ravneh povečala politična, samoupravna in strokovna dejavnost za razvoj kmetijstva na vasi. Najpomembneje pa je, da smo v družbi dosegli socialni preobrat v zvezi s problemi kmetijstva in problemov vasi. Kmetijstva ne pojmujemo več le kot proizvodno dejavnost, ampak tudi kot področje, ki terja izoblikovan odnos do kmetijskih proizvajalcev in do njihovega ekonomskega, socialnega ter političnega položaja v današnji družbi. Precej je bilo storjenega na področju samoupravne organiziranosti, še zlasti kmetov. Politična akcija za uresničevanje ustavnih dopolnil oziroma določil nove ustave ter zakona o združevanju kmetov je bila čvrsto zastavljena in se je tudi uresničevala. Vendar pa z dosedanjimi rezultati ne moremo biti v celoti zadovoljni. Glede na to, da so problemi v kmetijstvu značilni za širši slovenski kmetijski prostor, se ne bom omejil le na probleme s področja, katerega delegat sem, ampak bom skušal poudariti nekatere splošne probleme. Kmetijstvu se v osnutku resolucije za VII. kongres ZKS daje premajhen poudarek. Določila so kljub temu, da je to resolucija, le preveč deklarativna in splošna ter premalo povedo o sedanjih nalogah. V resoluciji piše, da je premalo kmetijskih pridelkov za porabo ter da bi bile potrebne določene rezerve. Nekatere naloge, ki so nujne za nadaljnji razvoj kmetijske proizvodnje, je treba pospešiti, konkretizirati ter programsko učvrstiti. Za realizacijo srednjeročnega programa kmetijstva je nujno treba doseči večjo stopnjo organiziranosti v proizvodnji in prodaji kmetijskih pridelkov — se pravi skladno z naraščajočim povpraševanjem usmeriti proizvodnjo v večjo produktivnost in specializiranost, prilagojeno ekološkim razmeram in že zgrajenim predelovalnim zmogljivostim. Potrebno je nadalje konsolidirati in modernizirati družbeno kmetijstvo in še hitreje moramo razvijati tržno proizvodnjo na širšem področju zasebnega kmetijstva. Potrebno je pospešiti nadaljnjo čvrstejšo združevanje kmetijskih podjetij v regijah v večji poslovni sistem kmetij sko-živilskega kompleksa. Le tako bomo ustvarili osnovo za racionalne spremembe v organizacijski strukturi v smeri nadaljnjega združevanja z ostalimi območji in še posebej v vertikalni smeri. Le tako bomo lahko v ekonomsko močnejši organizaciji razvili potrebno razvojno aktivnost, povečano poslovnost in učinkovitejše uveljavljanje na domačem in tujem trgu. To bi bili hkrati tudi pomembni premiki, ki bi omogočili ob določenem sporazumnem združevanju sredstev tesnejše vključevanje bank v reprodukcijske procese kmetijsko-živilske dejav-

27’

419

nosti. V takšnih razmerah je uspešnejša tudi uveljavitev znanstvenoraziskovalnih ter pospeševalnih institucij in njihovih dosežkov. Želimo pa imeti tudi enotno pospeševalno službo v Sloveniji, ne glede na sektor lastništva, ker so problemi in naloge iste, razvoja in strokovne pomoči pa sta potrebna oba sektorja. Le takšna organizacija pospeševalne službe bo s svojo strokovno pomočjo sposobna omogočiti kmetijstvu, da se bo čim hitreje vključilo in zadovoljilo potrebe, ki jih od njega pričakujemo. Dolgoročna orientacija kmetijstva zahteva čvrsto stabilizacijo, urejenost trga, cen ipd., ker drugače prizadevanja ne bodo rodila želenih učinkov. Nadaljnji razvoj kmetijstva v družbenem in zasebnem sektorju bo zahteval izenačitev te gospodarske panoge z drugimi gospodarskimi panogami. Tako pa se srečujemo z vedno višjimi cenami pri prodaji kmetijskih proizvodov, škarje cen se odpirajo na račun znižanja akumulacije v kmetijstvu. Pri nadaljnji obnovi hmeljskih nasadov in investicijskih vlaganjih v to nastajajo problemi, ki jih pogojuje ekonomičnost proizvodnje v hmeljarstvu: pri izvozu hmelja nam namreč zunanji trg ne priznava naših inflacijskih stroškov glede na proizvodno in prodajno ceno. Pri izvozu hmelja dosežemo na zunanjem trgu enako prodajno ceno, kot je naša proizvodna cena, ne glede na velike investicije v proizvodnjo, ki pa v takšnih razmerah ne dosega akumulativnosti. V tem položaju naj bi družba investicije in proizvodnjo v prihodnjem kritičnem obdobju primerno premirala kot pri drugem izvozu. Glede izvoza naj bo kmetijstvo obravnavano tako kot druge gospodarske panoge. Predvsem pa želimo imeti v kmetijski proizvodnji stroškovni princip vloženega dela, naporov in sredstev tak kot v drugih panogah. Srečujemo se s problemom prehrane ter pomanjkanjem kmetijskih pridelkov, vendar vsaka malo večja proizvodnja povzroča težave s prodajo, nihanje cen, nestabilnost, kar ruši dolgoročno zastavljeno proizvodnjo ter je tako kmetijska proizvodnja podvržena prevelikim oscilacijam. Zgraditi je treba več skladišč, hladilnih in podobnih objektov, tako da bi lahko tržne presežke odkupili in enakomerno oskrbeli tržišče, prihranili devize ter ustvarili pomembne rezerve kmetijskih proizvodov. Poleg tega pa je gradnja teh objektov tesno povezana z bolj gotovo preusmeritvijo kmetijske proizvodnje in vlaganjem v to proizvodnjo. Uvoz kmetijskih proizvodov je nekontroliran, to pa povzroča dodatne težave. S cenami se kmetijstvo drži vedno pri minimalni akumulativnosti in rentabilnosti ali pa pod tem. Določena akumulativnost se pokaže na račun nizkih osebnih dohodkov. Delo delavcev v kmetijstvu, tako v družbenem kakor v zasebnem sektorju oziroma v kooperaciji, ni vrednoteno enako kot v drugih gospodarskih panogah. Zato je v kmetijstvu teže pridobiti strokovnjake, odnosno le-ti odhajajo iz kmetijstva v druge gospodarske panoge, ker vidijo drugje boljšo eksistenco in perspektivo. Posledica je kadrovsko siromašenje te panoge. Ena izmed pomembnih nalog, ki nas čakajo v prihodnje, je tudi pospešeno preusmerjanje kmetij v bolj specializirano in donosno kmetijsko proizvodnjo. Nujno je namreč treba tudi v zasebnem kmetijstvu povečati dohodek na kmetijo oziroma družinskega člana in s tem tudi produktivnost, ki je v zasebnem sektorju kmetijstva še zelo nizka. Za smotrnejše izkoriščanje kmetijske mehanizacije pa bo potrebno pospešiti sestavitev kmetijskih površin v zaokrožene komplekse, za kar se še posebej zavzema novi zakon o kmetijskih zemljiščih. To akcijo in nalogo bomo morali izpeljati vsi kmetijci, ki delamo v kmetijstvu, še zlasti pa je to naloga kmetijske zemljiške skupnosti v občini. Potrebno je poudariti, da mora družba oskrbeti znatna materialna sredstva za hitrejši razvoj kmetijstva kot izredno pomembne gospodarske panoge. Posebno skrb bomo morali posvetiti primarni kmetijski proizvodnji.

Le tako bomo hitreje reševali kmetijsko gospodarstvo. Na koncu bi rad poudaril, da komuniste, ki delamo v kmetijstvu, čakajo v prihodnje pomembne naloge pri razvijanju socialističnih samoupravnih odnosov na vasi ter pri hitrejšem in kvalitetnejšem razvoju družbene proizvodnje.

DOROTEJA RAKUN (Ljubljana-Center) Delam v delovni organizaciji, ki je v duhu ustavnih določil organizirala temeljne organizacije združenega dela, strokovne službe pa združila v delovno skupnost strokovnih služb. Premoženje delovne organizacije se je razdelilo na temeljne organizacije združenega dela. Delovna skupnost na podlagi dosedanjih razlag ne more imeti premoženja, ne more ustvarjati dohodka in tudi pri njegovi razdelitvi ne more odločati. Vemo pa, da ima vsako delo svojo vrednost in da vsako delo lahko ustvarja presežek dela. Delavcem v strokovnih službah je s tem okrnjena pravica, saj ustava določa, da je delitev dohodka neodtujljiva pravica vsakega delavca. Za primer naj navedem, da administratorka, ki dela v proizvodnji, ima vse pravice odločati o delitvi dohodka in tudi njeno delo se da ovrednotiti. Administratorka, ki pa dela v delovni skupnosti strokovnih služb, te pravice nima, češ da se njeno delo ne da meriti. Že večkrat je bilo to vprašanje postavljeno na različnih posvetovanjih, vendar pravega odgovora na to vprašanje ni. Mislim, da bi moral biti v združenem delu vsakemu delavcu zagotovljen enakopraven položaj in s tem omogočeno, da postane upravljavec svojega družbenega proizvoda. Nadalje je v resoluciji poudarjeno, da število delavcev v administraciji ne sme naraščati, vendar ugotavljamo, da se temu ne moremo izogniti. V vsaki delovni organizaciji se je število uslužbencev v strokovnih službah povečalo, in to predvsem v finančnem sektorju. Zakaj? Pred delitvijo delovne organizacije na temeljne organizacije združenega dela je bilo potrebno izdelati samo en zaključni račun in en periodični obračun, sedaj se je delo podvojilo ali celo potrojilo, česar pa ne more opraviti enako število ljudi. Potrebno bi bilo poenostaviti predpise o finančnem poslovanju, zmanjšati število delavcev pri sestavi zaključnih in periodičnih obračunih, poenostaviti obračun davka, poenostaviti obračun in nakazila prispevkov pri izplačilu osebnih dohodkov. Nadalje ugotavljam, da je v finančni službi zaposlen kader zelo iskan in velikokrat je potrebno delavca tudi preplačati, da delo nemoteno teče dalje.

JOŽICA KODELIČ (Slovenska Bistrica) Široko zasnovana družbenopolitična aktivnost v ustavnih razpravah, pripravah na volitve temeljnih delegacij in predkongresna aktivnost nas je vključila v aktivno urejanje vsega novega v kmetijstvu in na vasi. Ocena odnosov na področju kmetijstva in analiza izvajanja akcijskega programa po 2. seji konference ZKS narekujeta vzporeden razvoj družbenega sektorja ter zasebne kmetijske proizvodnje. V občini Slovenska Bistrica je imel ta proces razvoja družbenoekonomskih odnosov v kmetijstvu svojstveno pot. Ustanovitev obrata »kmečke proizvodnje« je odkrila vse slabosti kombinata in zasebnih kmetijskih proizvajalcev. V kombinatu se posamezniki niso mogli sprijazniti s težnjami, da bi postal kmet — kooperant enakopraven de-

421

lavcu v družbenem sektorju. Kmetje imajo v združenem delu na osnovi skupno vloženih denarnih in materialnih sredstev pravico skupno upravljati z rezultati svojega dela. Niso se pa začeli takoj tesneje povezovati z obratom »kmečke proizvodnje« iz več razlogov: zaradi tradicionalnosti gospodarjenja in nepopolne in nizke splošne ter strokovne izobrazbe, ki je bila in je še vzrok za prepočasno vključevanje v sodobno gospodarjenje in s tem v nove družbenoekonomske odnose. Zelo važen dejavnik je tudi organiziranost kmečke proizvodnje. V povojnem času je kmet doživel različne organizacijske spremembe, ki so ga gospodarsko bolj ali manj vključevale v družbeno-kmetijski sektor. Ko so prenehale delati prve zadruge, oziroma ko so prve zadruge bile reorganizirane v gospodarske organizacije, je nastopilo obdobje, ko je del kmetijskih proizvajalcev ostal zunaj gospodarske povezanosti. To je pomenilo ukinitev mnogih malih zadrug, ki so bile razpršene po celotnem terenu in so imele možnost, pa tudi interes, sodelovati s čim več kmečkimi gospodarstvi. S prenehanjem dela teh malih zadrug pa se je kmet počutil odrezanega iz družbenega gospodarstva in je postal bolj ali manj odvisen od lastne iznajdljivosti in prilagodljivosti (socialna varnost, družbena veljava). Družbeni dejavniki so kaj kmalu začutili to vrzel. Problem je bil najbolj občuten v SZDL, kjer so kmetje lahko pojasnjevali svoje težave. To pa je narekovalo podrobnejše obravnavanje tega problema s političnega, družbenega in gospodarskega vidika. SZDL kot najširša družbenopolitična organizacija je našla organizacijsko obliko za reševanje te problematike, in sicer v kmetijskih sekcijah pri občinskih konferencah SZDL. Glavni namen kmetijskih sekcij je bil organizirati kmete v okviru SZDL za strokovnejšo obravnavo njihovih težav, s posebnim poudarkom na odnosu kmet - družbeno gospodarstvo. Kmetijske sekcije so pokazale svojo pozitivnost in koristnost, saj so se kmetje in družbeni sektor ničkolikokrat poglobljeno in kvalificirano soočili s kmetijsko problematiko. Sekcije pa so od časa do časa pokazale tudi dvoumnosti, saj so jih posamezniki želeli oblikovati v nekakšno politično grupacijo, s pretvezo, da kmet rabi svojo organizacijo, ker ni organiziran v sindikatu, ker je premalo zastopan v ZK itd. Nosilcem takih pobud je bilo treba sproti dopovedovati, da je kmet enakovredno vključen v politično življenje prek organizacije SZDL, da pa ima kmetijska sekcija vse možnosti za reševanje družbene problematike na svojem delovnem področju. Pri obravnavi aktualnih družbenoekonomskih problemov v omenjeni sekciji v okviru SZDL so večkrat nastale ostre konfrontacije in zaostritve, večkrat zaradi ostrega subjektivnega pristopa, verjetno pa tudi zaradi nezaupanja in nerazumevanja politične situacije. Ker se nekateri niso zadovoljili s SZDL in njeno sekcijo, so začeli iskati najrazličnejše organizacijske oblike povezovanja. Najbolj znana oblika so bila živinorejska društva, ki so ponekod imela strokovni značaj in so bila namenjena obravnavi strokovne problematike, tu in tam pa so nekateri poizkušali izbrati tako društvo za politični poligon. Družbena budnost je sproti onemogočala politikantske poizkuse zunaj organizacije SZDL. S sprejetjem ustavnih dopolnil se je aktivnost kmetov v kmetijski sekciji še povečala, saj so z dopolnili začutili pravice, ki izhajajo iz njihovega dela. Posledica tega pa je bila, da se je organizacijska oblika obrata »kmečke proizvodnje« začela dograjevati v pravo obliko temeljne zadružne enote. Pri obravnavanju problematike in družbenoekonomskih odnosov med družbenokmetijsko proizvodnjo in zasebnim kmetovalcem v zvezi z ustavnimi dopolnili so bile pogoste napačne interpretacije teh določil, in sicer so bila močna prizadevanja po atomizaciji posledica tega pa bi lahko bil ponoven odmik kmeta od družbenega odnosa. Da so se kmetje organizirali v obratu »kmečke proizvodnje« in nato v temeljni zadružni enoti, je bila potrebna velika aktivnost vseh

422

r

družbenih sil v občini. Problematika je bila nickollkokrat obravnavana v kmetijski sekciji in v vseh organih SZDL, na komiteju ZK in v občinski skupščini. Ta aktivnost je bila potrebna še toliko bolj, ker je bilo dosti problemov, kot: ne dovolj hitra družbena opredelitev tega problema, nedovoljno poznavanje te problematike v občini, nestrpnost pri dokončnem organiziranju in tu in tam tudi osebno nasprotovanje. Aktivnost vseh družbenopolitičnih sil pa je imela poleg ustanovitve temeljne zadružne enote še vzporeden uspeh, in sicer družbenopolitično razjasnitev novih družbenoekonomskih odnosov v luči vloge in tesne povezanosti individualne in družbene kmetijske proizvodnje na osnovi resolucije ZK. Ustanovitev temeljne zadružne enote ne pomeni le uresničitve ustavne pravice kmetov, temveč je kmeta vključila v neposredne odnose z vsemi posledicami, pravicami in dolžnostmi, to pa pomeni, da se kmet čuti enakopravnega in pomembnega ter priznanega člana v kmetijski proizvodnji. To mu daje socialno varnost, priznanje, pravico pri odločanju o vsem, kar je rezultat njegovega dela, skratka, vedno bolj se počuti kot delavec, ki združuje svoje delo z drugimi. V tem procesu ni potekal samo boj za organizacijsko obliko, ampak so vzporedno težili k ekonomskem cilju, ki se je v možnih okvirih delno že realiziral. Za investicije v zasebnem sektorju je kreditirala hranilno-kreditna služba pri KK —■ KZ v višini 7.831,000 din. To je del bančnih sredstev in del sredstev hranilnih vlog vlagateljev — kooperantov. Hranilne vloge so se povečale od 350.000 din v letu 1971 na 5.125.000 din v letu 1973, sorazmerno s tem se je v istem obdobju povečalo število vlagateljev od 180 na 620. Ta sredstva so praktično pomagala preusmerjati kmetije, in sicer k reji brojlerjev in živinoreji 42 kmetij, k mlečni proizvodnji in pitanju živine 82 kmetij, k obnavljanju vinogradov, sadovnjakov, nasadov ribeza in jagod na 26 ha skupnih površin, k nakupu 78 glav plemenske živine, izgradnji silosov in nakupu mehanizacije. Kljub doseženemu pa z rezultati ne moremo biti docela zadovoljni. To pomeni, da smo v naši občini v zadnjih dveh letih, posebno pa ob dokončni organiziranosti individualnih kmetijskih proizvajalcev, v temeljni zadružni enoti uresničili osnovni pogoj iz nove ustave in s tem dobili temelj, na katerem bo mogoče zgraditi nove proizvodne, družbene in socialne odnose kmeta v naši družbi. Iz tega pa sledi vrsta izredno pomembnih nalog, ki jih bodo morali v najkrajšem času uresničiti družba v celoti, družbene kmetijske organizacije s temeljnimi zadružnimi enotami in zasebni kmetijski proizvajalci. Te naloge pa so: 1. nadaljnje uresničevanje in poglabljanje novih odnosov med kmetijskimi proizvajalci v organizacijah, v katerih združujejo svoje delo, in sicer kmetov in delavcev zadruge — kombinata, in v okviru povezovanja sorodnih organizacij (pospešitev integracijskih odnosov); 2. v programih bo treba natančneje opredeliti proizvodnjo in razvoj kmetijstva; 3. v organizirano proizvodnjo temeljnih zadružnih enot bo treba zajeti čim več oziroma vse individualne kmetijske proizvajalce, ki imajo možnost in namen, da bi postali tržni proizvajalci; 4. skrb za dosledno organizirano tržišče in zagotovitev trdnih odkupnih cen, ki bodo omogočile osnovno ekonomsko trdnost, primerno stimulacijo, dolgoročnejše planiranje, primerno usmerjanje in nenehno rast gospodarstva; 5. dvigniti splošno, strokovno in družbenoekonomsko izobrazbo našega kmeta. Sedanje ugotovitve, da ničkoliko kmetov pri nas nima niti osnovne šole, kaj šele strokovnih kmetijskih šol, so zaskrbljujoče, saj tako stanje ne omogoča kmetu, da bi se lahko razvil v tržnega proizvajalca in samoupravljavca. To bo osnovna naloga vseh dejavnikov

423

s področja kmetijstva, družbenopolitičnih organizacij in delavske univerze; 6. zagotoviti hitrejšo socialno in splošno rast kmečke družine, da bodo njihovi družinski člani deležni vsega tistega, do česar imajo pravico delovni ljudje (zdravstveno socialno varstvo — delno uresničeno, otroško varstvo, izobraževanje, počitek in rekreacija); 7. uresničitev navedenih ciljev pa bo omogočilo vključevanje kmeta v druge gospodarske zveze, vštevši turistično gospodarstvo, za kar imamo na našem področju primerne možnosti. Družbena skrb za reševanje problematike na kmetijskem področju je v zadnjem času dobila tak obseg, ki lahko zagotavlja uresničitev »zelenega plana« le ob stalnem in organiziranem spremljanju te problematike ob republiških programih, občinskih programih in še prav posebej programih kmetijskih organizacij, katerih del so programi temeljnih zadružnih enot. To pa pomeni tudi večjo angažiranost vseh, ki so udeleženi v združenem delu na področju kmetijskega gospodarstva. Z nadaljnjim razvijanjem samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v kmetijstvu in na vasi in krepitvijo vloge zasebnega kmetovalca kot tržnega proizvajalca bomo dosegli tudi druge družbene smotre: ustrezno naseljenost, pravilno izkoriščanje vseh kmetijskih površin, ekonomsko trdnost, odpravo nerazvitosti in krepitev obrambne sposobnosti naše družbe.

STANKO LEPEJ (Ptuj) V zadnjih treh letih govorimo v slovenskem prostoru več o manj razvitih območjih. Tudi osnutek resolucije VII. kongresa posveča temu vprašanju posebno skrb. Dovolite, da v nekaj besedah prikažem prizadevanja 1200 komunistov ptujske občine v zvezi s temi vprašanji. Problemi, načrti, vsakdanja aktivnost pri iskanju najboljših rešitev so podobni v vseh 11 manj razvitih občinah. Kje nas je zalotil zakon o pomoči in skladnem razvoju manj razvitih območij? — Z dohodkom od kmetijstva in iz mešanih virov se preživlja kar 59 % prebivalcev; — v vsem predelu Haloz in Slovenskih goric upada število predšolskih otrok, v nekaterih predelih grozi celo izselitev, za delo sposobni odhajajo v industrijske centre, število zdomcev se je povzpelo na cca 4500 in se še vedno rahlo veča, medtem ko v nekaterih občinah že upada; — družbeni proizvod na prebivalca je znašal leta 1972 dvakrat manj kot je republiško poprečje (v občini 11.380, v republiki 23.113 din); — dvakrat manjša so bila v zadnjih desetih letih investicijska vlaganja (v občini 875, v republiki 1676 din na prebivalca); — v letu 1971/72 smo imeli dvakrat manj študentov na višjih in visokih šolah (5,8 v občini, 11,2 študenta v republiki na 1000 prebivalcev); — v zadnjih desetih letih smo odprli več kot dvakrat manj novih delovnih mest (1 % v občini, 2,3 % v republiki); — med 11 manj razvitimi občinami smo bili po rasti nacionalnega dohodka na njihovem poprečju (v letu 1971/72 indeks 132, republiško poprečje 121). Ni potrebno posebej poudarjati, kaj pomeni ena indeksna točka za razvite, kaj pa tri ali celo pet za manj razvite. Mnogokrat smo v preteklosti slišali kritiko, da nimamo programov ali da so programi za pospešen razvoj preskromni in prebojazIjivo zastavljeni. To je tudi res. Ob prizadevanjih, da bi pritegnili naložbe razvitejših, smo naleteli na nove probleme. Ponudb nismo mogli sprejeti, kajti zastavljene so bile tako, da bi občinska udeležba presegla staro milijardo.

424

Pred dobrim mesecem smo razpravljali o osnutku družbenoekonomskega razvoja občine. Tokrat pa smo poleg teh očitkov dobili še druge. Kako zagotoviti v naslednjem obdobju 60 % sredstev (cca 100 starih milijard) za investicijska vlaganja, seveda le tista, ki jih bodo bolj ali manj naložili industrijski centri v občini, področje Haloz in Slovenskih goric pa zopet ostaja ob strani. Ptujsko gospodarstvo samo lahko zbere le 40 % sredstev. Glede na spoznanje o gospodarskih tokovih v občini in možnostih gospodarskega napredovanja v prihodnjih petih letih predvidevamo, da se bo gospodarstvo v občini razvijalo po 6,8 % stopnji. Tako načrtovanje ne prenaša negativnih tendenc preteklega obdobja, temveč upošteva zlasti elemente družbenega poseganja občine in republike, s katerimi bo zagotovljen hitrejši razvoj gospodarsko manj razvitih območij. Naj opozorim še na to, da je predvidena stopnja gospodarske rasti občine za obdobje 1973—1977 za 1,7 točke višja od stopnje, ki je zabeležena v prejšnjem srednjeročnem obdobju, še nazorneje: družbeni proizvod na prebivalca v občini bo 1977. leta znašal 23.400, v republiki pa 56.433 in bo Ptuj še vedno zaostajal za republiškim poprečjem za 59 °Л. Kakšno zvezo pa imajo ti podatki s socialno-ekonomskim položajem Haloz in Slovenskih goric? Jasno nam je, da prikazovanje poprečja ni realna podoba stanja, vendar, kako naj se drugače opredelimo, če je poprečje nacionalnega dohodka v Halozah in Slovenskih goricah 2.000, v občini 11.380, v republiki pa 23.113 din na prebivalca. Kmetijske organizacije, ki posegajo v več kot 19.000 ha obdelovalnih površin v Halozah in Slovenskih goricah, v tem kratkem času niso in tudi ne bodo mogle spremeniti videza teh območij, čeprav je opaziti napredek krajevnih središč. Z njihovo navzočnostjo se spreminja kraj, spreminjajo se ljudje, način mišljenja, kulturno in politično življenje itd. Naravne razmere in značilnosti teh dveh območij so ugodne predvsem za živinorejo, sadjarstvo in vinogradništvo. Žal je sadjarstvo v zadnjih 20 letih tako naglo nazadovalo, da ga danes sploh ne moremo več uvrščati v dohodkovno strukturo kmetijskih pridelkov, proizvodnja grozdja pa se je v zadnjih petnajstih letih zmanjšala kar za polovico. Vzrokov je več: precejšnje izseljevanje, celotno območje ptujskega dela Slovenskih goric je brez vodovoda, gosto cestno omrežje, ki je močno nad poprečjem v republiki, (skoraj 1,5 km na 1 km2) še ni videlo asfalta, čeprav tečejo po njem republiške ceste. Investicijska sposobnost prebivalstva je nizka ali je sploh ni in pa od najpomembnejšega dejavnika, kmeta ali kmečkega delavca, ki se bo odločil za preusmeritev, je odvisno, ali bo strokovno usposobljen in voljan prevzeti tako pestro in naravnim razmeram podrejeno produkcijo. Nemalokrat se sprašujemo, kaj storiti z vsemi tistimi, ki ostajajo ob strani, odhajajo s teh področij, ali pa se ne bodo mogli vključiti v preusmeritev. V osnutku resolucije o razvoju proizvajalnih sil in uresničenju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov je jasno zapisano, da morajo biti nosilci razvoja manj razvitih območij predvsem delavci in občani s teh območij. Tega se komunisti v ptujski občini krepko zavedamo. Vedno več je pobud za rešitev tega stanja. V okviru naših možnosti je bilo tudi že precej storjenega. Poleg najosnovnejših ukrepov, ki smo jih sprejeli v družbenoekonomskem programu za pospeševanje kmetijstva — kot so uvajanje bioloških in tehnoloških novosti, izobraževanje itd. — smo v preteklih dveh letih začeli pomembno načrtno družbeno in strokovno akcijo za modernizacijo, specializacijo in preusmeritev kmetij v tržno proizvodnjo. Zavedamo se, da je preusmeritev kmetij v sedanjem in prihodnjem obdobju najpomembnejša agrosociološka in agroekonomska dejavnost

425

in naloga v občini, če hočemo hitreje preobraziti vas in kmetijsko proizvodnjo. Od procesa deagrarizacije, preusmeritve kmetij, demografskih gibanj, socialne strukture in sistemskih ukrepov upravičeno pričakujemo, da bo v dolgoročnem obdobju mogoče izoblikovati v najboljšem primeru cca 2000 preusmerjenih kmetij. To pa ni malo, saj je poprečno kmetijo mogoče preusmeriti najhitreje v treh letih ob poprečnem vlaganju 25 starih milijonov na kmetijo. (2/3 so doslej prispevali kmetje sami.) To pa zmorejo le nekateri, zelo malo jih je na območju Haloz in Slovenskih goric. Industrije razen v Majšperku na teh dveh območjih sploh ni, čeprav prebiva v Halozah in Slovenskih goricah skoraj polovica občanov, delavci pa se vsak dan ali za ves teden vozijo na delo v občinske industrijske centre, v mariborski ali celo celjski industrijski bazen. V osrčju Slovenskih goric in Haloz so že zgodaj opozarjali na to (kar danes vsebuje resolucija), da bi bilo nujno treba iskati rešitve in postaviti vsaj dva industrijska obrata na teh dveh območjih, da bi lahko obdržali naseljenost. Kraj bi se spremenil, ljudje bi začutili socialno varnost, zajezili bi odliv delovne sile, nove vrednote pa bi ohrabrile tiste, ki še z nezaupanjem gledajo v jutrišnji dan. Komunisti ptujske občine v celoti podpiramo resolucijo, zlasti tisti del, ki govori o družbeni pomoči manj razvitim območjem v SR Sloveniji. Pri tem pa ne stojimo samo ob strani. Naš delovni prostor in politično delo se seli iz kolektiva v kolektiv, iz okolja v okolje. Vedno več je pobud za združevanje kapitala in znanja, razmišljanj in razprav, kako vzbuditi pri razvitejših ekonomski interes, da bi prišli v Haloze in Slovenske gorice oziroma v občino. Da bi prišli tja, kjer so prednosti predvsem zaradi delovne sile. O tem razmišljajo vse sile v občini, zlasti člani ZKS, sindikatov in SZDL.

JOŽE KONEČNIK (Slovenj Gradec) V poročilu o delovanju ZKS med obema kongresoma je točno ocenjeno, da se reproduktivna sposobnost kmetijstva sicer izboljšuje, da pa so ob tem in vseh drugih pozitivnih rezultatih dejavnosti ZK na področju kmetijstva še vedno številni problemi nerešeni. Glede na naloge in cilje, ki jih imamo v kmetijstvu, bi želel opozoriti na problem strokovnih kadrov, še zlasti v kmetijskih delovnih organizacijah na Koroškem. Pomanjkanje kadrov za vsestransko sistematično in strokovno delo zavira hitrejšo rast kmetijske proizvodnje, kar je gospodarska in družbena škoda. Tudi v kmetijstvu se vse začenja pri človeku, predvsem sedaj, ko je kmetijska veda močno napredovala, številnih novih tehnoloških pridobitev pa mnogokje nismo sposobni uvesti v prakso ravno zaradi pomanjkanja strokovnega kadra, številni kmetijski strokovnjaki vseh profilov so se v preteklosti odtujili kmetijstvu, in to ne zato, ker ne bi imeli radi svojega poklica, ampak predvsem zato, ker je prestajalo kmetijstvo različne pretrese vseh materialnih in idejnih oblik, že to, da se številni kmetijski strokovni kadri lotevajo drugih poklicev, ki z njihovo osnovno izobrazbo nimajo nobene zveze, je za družbo in delovne kolektive dovolj velik udarec, saj sredstva za njihov študij tako niso namensko porabljena. V gozdarstvu je na primer položaj bistveno drugačen; zaradi ugodnega ekonomskega in družbenega položaja je kadrovska struktura zelo dobra in zato seveda učinkovitost dela visoka. Poseben problem so zaradi pomembnosti tudi pospeševalne službe. Na osnovi obširnega strokovnega znanja, ki ga morata imeti pospeševalec kmetijske proizvodnje in kmet, lahko dosegamo različne netto proizvodne učinke.

426

Zato včasih postaja že kar nerazumljivo, kako nizko vrednotimo kmetijske delavce in strokovnjake. Tisto, čemur pravimo danes pospeševalna služba, je v mnogih delovnih organizacijah samo servis, ki kmetu omogoča priti do proizvodnje, za to, da bi jo lahko spremljali, dosegli večji dohodek, pa zmanjkuje časa oziroma ljudi. Za kmetijsko pospeševalno delo načrtujemo oziroma smo načrtovali dosti več kadrov, kot pa jih dejansko deluje v pospeševalnih službah na terenu. Na vse mogoče načine se moramo v kmetijskih delovnih organizacijah truditi, da bi pridobili za kmetijsko delo nove ljudi. V družbenem sektorju je to še posebej pereče. Aktualno pa je seveda tudi strokovno izpopolnjevanje in funkcionalno izobraževanje zasebnih kmetijskih proizvajalcev, s katerimi sodelujejo pospeševalne službe. Na različne načine poskušamo pri mladih vzbuditi veselje do kmetijskega dela. Kjer ni kmetijskega pouka v osemletkah, poskušamo to nadoknaditi s kmetijskimi krožki, predavanji, tekmovanji v kmetijskem znanju in z drugim. želimo skratka, da bi vsaj vse večje oziroma perspektivnejše kmetije imele gospodarja z minimalno, to je poklicno izobrazbo. Kljub vsem tem prizadevanjem na podeželju pa je vpis v vse kmetijske šole še vedno slab. Seveda bi moral tudi kmet sam vzbujati zanimanje za kmetovanje pri svojem nasledniku. Vendar je še premalo takih, ki se zavedajo, da brez urejene kmetije ne bodo obdržali svojih otrok na posestvu in da morajo ustvariti take delovne razmere, ki jim bodo dajale vsaj poprečne osebne dohodke delavca v industriji, čutimo torej pomanjkanje strokovnih kadrov na vseh ravneh proizvodnje, zadruge pa jih s svojimi skromnimi finančnimi sredstvi ne morejo bistveno več zaposliti oziroma jim zagotoviti takih možnosti, kot jih imajo drugje. Kmetijstvo torej potrebuje nekaj, česar za zdaj ne zmore. Za uresničitev dolgoročnega programa razvoja kmetijske proizvodnje v obdobju 1974—1980 -je torej poleg investicij enako pomembno zagotoviti tudi ustrezno strokovno kadrovsko zasedbo delovnih mest. Za programirano preusmeritev kmetij bi bilo potrebno poenotiti način financiranja strokovnih kadrov — pospeševalcev v Sloveniji. Sedaj je namreč to financiranje preveč odvisno od razpoložljivih sredstev v skladih za pospeševanje kmetijstva in od pripravljenosti ter razumevanja posameznih ljudi po občinah. Za učinkovito in uspešno modernizacijo kmetijske proizvodnje, zlasti pri uvajanju sodobnih pridelovalnih postopkov in reje je ob visoko kvalificiranih strokovnih kadrih potrebna tudi ustrezna osnovna poklicna izobrazba nosilcev proizvodnje, ki združujujejo svoje delo in sredstva v organizirano tržno proizvodnjo. V obdobju 1974—1980 bi bilo potrebno vsem kmetom, ki jih programiramo za preusmeritev, zagotovili pridobitev osnovne poklicne izobrazbe z različnimi izobraževalnimi oblikami. Da bi v prihodnjem obdobju to kadrovsko situacijo bistveno spremenili, je pa predvsem nujno, da povsod dosledno uresničimo naše stališče, da kmetijstva ne smemo pojmovati le kot proizvodno dejavnost, ampak kot področje, ki terja izoblikovan odnos do kmetijskih proizvajalcev in do njihovega ekonomskega, socialnega ter političnega položaja v naši družbi.

SLAVKO KRŽAN (Trebnje) Pospeševanje razvoja manj razvitih območij v SRS mora biti pomembna naloga naše družbe v prihodnje. Da bi lahko dosegli polno rast nacionalnega gospodarstva in skladnejši razvoj celotne republike, smo v zadnjem obdobju storili že vrsto ukrepov. Med pomembnejše vsekakor sodi zakon o pospeševanju raz-

427

voja manj razvitih območij, ki je bil sprejet v slovenski skupščini meseca februarja 1971. Čeprav so rezultati tega zakona spodbudni, menim, da bo potrebno v prihodnje na tem področju večje politično delovanje. Dolga in težka je bila bitka za koncept policentričnega razvoja naše republike, čeprav je bila neenakomernost razvoja vidna na vsakem koraku, so mnogi zatrjevali, med njimi tudi ljudje na najodgovornejših mestih, da v Sloveniji ni več manj razvitih in da je potrebno razvijati le glavne centre. Na podlagi takšnega kocepta so se koncentrirale gopodarske in druge dejavnosti, posledica tega pa je bila vedno večji razkorak med posameznimi območji v republiki. Razkorak v razvoju je postal že tolikšen, da ni več vplival samo na povečevanje socialnih razlik, temveč je že začel zavirati harmoničen gospodarski in družbeni razvoj. Rad bi opozoril na nekatere najbolj pereče probleme, ki zavirajo uresničevanje zastavljenih nalog hitrejšega razvoja manj razvitih območij. Na predlog sprejetih kriterijev je bilo razvrščenih med manj razvita območja enajst občin. Določitev območij po občinah je povzročila prve težave. V krog manj razvitih so se želele vključiti mnoge občine, ki niso izpolnjevale vseh pogojev, določenih z zakonom, posamezni manj razviti predeli, ki bi sicer sodili k manj razvitim, pa so bili izpuščeni, čeprav določati manj razvita območja ni bilo lahko, vendarle sodim, da bi bilo potrebno odločitve o tem sprejemati na podlagi širše razprave in tehtnejše politične presoje. Kot nosilce razvoja manj razvitih območij je zakon v prvi vrsti zadolžil prizadete občine, nato delovne organizacije, poslovne banke, izvršni svet, samoupravne interesne skupnosti in še nekatere druge. Popolnoma se strinjam s tako preciznimi zadolžitvami, menim pa, da že v zasnovi sami in tudi pozneje v praksi ni bilo ustrezno poudarjeno programiranje in koordiniranje akcije. Prav zaradi tega, ker so bili posamezni dejavniki preveč prepuščeni sami sebi, je razvoj načrtoval vsak po svoje, to pa v mnogih primerih ni bilo dovolj smotrno in učinkovito. Če hočemo biti še učinkovitejši, kot smo bili doslej, moramo akcijo hitrejšega razvoja manj razvitih območij v okviru republike načrtovati enotneje. Spremljanju in ugotavljanju doseženih uspehov, kar smo večinoma delali doslej, moramo dodati še načrtovanje in usmerjanje. Kako je to nujno potrebno, naj pokažem ob primeru potrebnih sredstev za manj razvite v letu 1974. Zahtevki za beneficirane obresti, sofinanciranje programov in projektov ter konverzijo posojil kmetijskim organizacijam, po izločitvi programov za infrastrukturo, znašajo 230 milijonov, na razpolago pa je samo 40 milijonov. Če so zahtevki realni, lahko takoj ugotovimo, v kolikšni meri bo mogoče uresničiti zastavljeni program. Odločno se zavzemam za to, da v prihodnje zagotovimo sredstva v okviru realno zastavljenih programov. Brez pomena je v občinah vložiti toliko naporov za snovanje programov in iskanje investitorjev, saj ostanejo nemočni in brez uspeha, ko bi morali to uresničiti. K uspešnejšemu razvoju manj razvitih območij bo nadalje pripomoglo tudi družbeno dogovarjanje in samoupravno sporazumevanje glede financiranja skupne in splošne porabe. Ta akcija ne bo prispevala samo k boljšemu razumevanju stvari, večji usklajenosti potrošnje in zmanjševanju socialnih razlik, temveč bo tudi bolj jasno razgrnila to problematiko v slovenskem prostoru in pokazala jasnejšo podobo razvitosti in nerazvitosti posamezne občine. Prav zaradi tega bodo lahko tudi ti podatki služili pri določanju politike hitrejšega razvoja manj razvitih območij v Sloveniji za prihodnje obdobje. Pri določanju politike na tem področju pa morajo biti vključene vse subjektivne sile, še posebej pa zveza komunistov.

428

Pri dogovarjanju in sporazumevanju za financiranje skupne in splošne porabe v letu 1974 se je pokazalo, da bo potrebno premagati še marsikatero oviro in težavo. V načelnih stališčih smo si bili v slovenskem prostoru kaj hitro enotni, toda ko je bilo potrebno rešiti konkretne odnose, se je zataknilo. V prvem obdobju so predstavniki vseh občin soglašali s poenotenjem financiranja posameznih dejavnosti, brž ko pa so vse preračunali in ugotovili, kaj to za vsako posamezno področje in skupnost pomeni, so mnogi začeli spreminjati svoja prvotna stališča. Kar naenkrat so postali centri prizadeti, ogroženi in njihova problematika nerešljiva. Navedeni primer nam jasno kaže, da v družbenopolitični praksi še nismo povsem prešli od besed k dejanjem in da nas na tej poti čaka še dosti dela. Menim, da mora naš kongres določiti jasno usmeritev tudi v tem pogledu. Družbeno dogovarjanje in samoupravno sporazumevanje morata postati temeljni obliki političnega delovanja in odločanja. Družbeno dogovarjanje in samoupravno sporazumevanje bosta po mojem mnenju lahko znatno prispevala tudi k reševanju problematike manj razvitih območij. Ko bomo v naši družbi resnično osvojili načeli vzajemnosti in solidarnosti, bomo veliko hitreje rešili marsikateri problem. To velja za področje gospodarstva ravno toliko kot za področje negospodarstva. Večkrat je v naši družbi še slišati pripombe in kritike, češ da mnoge investicije v manj razvita območja ne dajejo ustreznih rezultatov. Menim, da so na to vprašanje ustrezno odgovorile že ugotovitve in stališča slovenskega izvršnega sveta, ki jih je na februarskem zasedanju sprejela tudi skupščina. Izvršni svet je namreč ugotovil, da dosedanji kazalci razvoja manj razvitih območij upravičujejo sprejete ukrepe, ker so zaustavili nazadovanje, omogočili hitrejši razvoj teh območij, povečali njihov delež v družbeni proizvodnji in pripomogli k skladnejšemu razvoju v republiki. Doseženi rezultati torej kažejo, da je potrebno začeto delo hitrejšega razvoja manj razvitih območij v Sloveniji nadaljevati, odpraviti še nekatere slabosti in pomanjkljivosti in tako še hitreje zmanjševati krog manj razvitih območij v slovenskem prostoru. Zavzemam se za takšno vsebino resolucije kongresa, ki bo zadolževala vse odgovorne in zainteresirane dejavnike v SR Sloveniji — poglavitne usmeritve so podane že v predlogu resolucije —, da so dolžni prispevati vsak svoj delež k čim hitrejši rešitvi problematike manj razvitih območij v naši republiki.

FRANC KOROŠEC (Radovljica) Politične organizacije, predvsem pa ZK, so si zadale nalogo, da bodo razdrobljeno slovensko industrijo integrirale in zato so postavile nosilce integracijskih skupnosti. Nosilec skupne črne metalurgije in predelave jekla je postalo Združeno podjetje slovenskih železarn. Na podlagi izkušenj in v skladu z novo ustavo so 28.11.1973 podpisale samoupravni sporazum poleg železarn Jesenic, Raven in Štor tudi delovne organizacije predelovalcev žice: Tovarna verig iz Lesc, Plamen iz Krope, TOVIL iz Ljubljane, Žična iz Celja in Metalurški inštitut iz Ljubljane in tako sestavile organizacijo združenega dela Slovenske železarne. Slovenske železarne si bodo prek delovnih organizacij združenega dela in sredstev TOZD in OZD prizadevale za skupne interese in cilje pri uspešnejšem proizvodnem procesu enostavne in razširjene reprodukcije jekla, za širjenje rizične skupnosti in s tem varnosti zaposlenih, za trdnejšo navzočnost na tržišču, zboljšanje ekonomskega položaja delovnih in temeljnih organizacij združenega dela ter za zboljšanje življenjske ravni delavcev in njihovih družinskih članov.

429

Združeno podjetje Slovenske železarne je nastalo leta 1969. V minulem obdobju se je družbena akumulacija selila iz ustvarjalnega dela na področje blagovnega in denarnega prometa ter prizadela predvsem proizvajalce reprodukcijskega materiala in zmanjševala njihovo ekonomsko moč. Zmotna politika, v kateri se je uveljavila predvsem iznajdljivost pri izkoriščanju sistemskih slabosti in zunanjetrgovinskega režima, je domačo surovinsko proizvodnjo potiskala na stranski tir Zapostavljeno je bilo širjenje proizvodnje lastne primarne energije in to je predvsem SR Slovenijo peljalo k vedno večji odvisnosti od razvitega zahodnega sveta. Pridobivanje premoga, rudnin, hrane in proizvodnja jekla ter drugih kovin sta postala neperspektivna in neprivlačna, že smo začeli preusmerjati rudarje in druge delavce težkih poklicev in bilo je videti, kakor da hočemo postati narod prekupčevalcev in natakarjev. Ustvarjalno delo je izgubilo veljavo, saj so špekulantski posli posameznikov pri uvozu blaga in prodaji po visokih cenah prinašali več kot pridne delovne roke več deset delavcev. Združeni slovenski železarjl so s člani zveze komunistov na čelu z močjo dokazov zakona vrednosti pokazali, kje v resnici nastaja presežek vrednosti, ter tako prispevali svoj delež k spreminjanju stališč in oblikovanju mišljenja za usklajeno gospodarsko usmeritev. Vse bolj je postajalo jasno, da je za pravilno strukturo proizvodnje ob svobodnem tekmovanju na tržišču pomembna sestavina samoupravne ureditve planska komponenta. V združenem slovenskem železarstvu in predelavi smo načrtno izpeljali specializacijo, povečali proizvodnjo, odpravljali sprotne poslovne izgube, z novo akumulacijo smo nadomestili sredstva prejšnjih let, izboljšali smo akumulativnost, žiro račune smo deblokirali in vse delovne organizacije so postale kreditno sposobne. Od leta 1969 do 1973 se je povečala proizvodnja jekla na 695.000 ton ali za 16 %

blagovna proizvodnja na 643.000 ton ali celotni dohodek osebni dohodek akumulacija bruto

za 29% za 169 % za 150 % za 2150 %

Snovanje poslovne skupnosti izdelave in predelave jekla, ki bo slovenske železarne povezovala s skupnostmi cestnih in železniških vozil, strojništva, kmetijske mehanizacije ter gospodinjskih strojev aktivno spremljamo. Osnovni namen te poslovne skupnosti je skupni interes za vzajemni razvoj proizvodnje in predelave jekla, medsebojna usklajenost investicijskih programov, skupno nastopanje pri finančnih inštitucijah in blagovni menjavi z državami SEV ter deželami v razvoju. Slovenske železarne so si na področju združevanja sredstev že nabrale prve izkušnje. V ta namen so podpisnice sporazuma ustanovile interno banko, ki jo upravljajo delegati vlagateljev. Ta združena sredstva uporabljamo za: — financiranje preproste reprodukcije — optimalno oskrbovanje z uvoženimi surovinami — skupne naložbe v določene objekte. Delavski svet se je na primer po obravnavi po TOZD odločil za skupno naložbo za dokončanje Investicijskih del v Štorah. Temu bodo sledili: hladna valjarna na Jesenicah, posodobljenje proizvodnje jekla v Ravnah, naložbe v predelavo, sofinanciranje energetskih objektov in drugo. Komunisti smo prepričani, da bomo z večjo medsebojno ekonomsko povezanostjo dosegli največji učinek pri oblikovanju večjih poslovnih dosežkov po vseh TOZD. Delovno okolje in prejemki zaposlenih pa naj bi pri tem odigrali posebno vlogo.

430

MARKO PODKORITNIK (Hrastnik) Ko smo ob obravnavanju kongresnih dokumentov komunisti v Zasavju spontano in enotno podprli nadaljnjo usmeritev zveze komunistov, smo del razprav posvetili tudi nekaterim žgočim vprašanjem, ki zadevajo družbenoekonomski položaj delavcev, zlasti v takoimenovanih »starih« industrijskih središčih. Brez dvoma imajo revirji zaradi proizvodnje energije in energetskih virov posebno vrednost v Sloveniji. Danes je to dosti laže trditi kot kadarkoli prej, ker energetski položaj Slovenije ni ravno rožnat. Tako kot v vseh letih po revoluciji, skušajo rudarji tudi danes z vsem razumenavanjem pomagati in rešiti kar se da, s podvojenim naporom in brez oddiha. Po dolgih letih so za ta svoja prizadevanja tudi prejeli zaslužene pohvale in nekaj oprijemljivih olajšav (jamski dodatek, oprostitev plačila davka iz OD občanov). Kljub temu pa revirji s svojo najmočnejšo panogo dejavnosti v glavnem še vedno ostajajo s svojimi problemi sami. Nedvomno smo zaostali na marsikaterem področju zaradi odnosa do proizvajalcev surovin. Premogovniki so tako kot drugod poslovali na meji rentabilnosti, sedaj pa brez zunanje pomoči ne bodo prišli na zeleno vejo. Na premogovništvo so vezane tudi strojna industrija v revirjih in nekatere druge dejavnosti, ki pa se preusmerjajo, ker kljub ugledu na jugoslovanskem trgu zaradi revščine v premogovništvu le težko shajajo. Sorazmerno zaostajanju proizvodnje in akumulacije je tudi zaostajanje na drugih področjih. Omeniti velja le odnos do prometne povezanosti Zasavja z drugimi deli Slovenije, čeprav je vsakomur jasno, koliko je to za skladen razvoj nekega kraja ali regije pomembno. Zavedam se, da lahko vsakdo od delegatov na tem kongresu našteje vrsto nevšečnosti in težav in da tudi čas, v katerem poteka kongres, ni najbolj primeren za načenjanje starih problemov, ker je. sedanjih več kot dovolj. Res je in o tem smo prepričani vsi komunisti, da bomo le s skupnimi močmi v revirjih nadomestili nekatere zamude, pri čemer pa je od vse družbene skupnosti odvisno, ali bomo takoj in brez odloga začeli urejevati odnos do proizvodnje energije iz domačih surovin v revirjih in v Sloveniji nasploh. Mi sami moramo čimprej rešiti povezanost med elektrarno in rudniki ter sprejeti skupen razvojni načrt v skladu z razvojnimi načrti SRS na tem področju. Premogovnikom pa sta potrebna poseg in pomoč od zunaj. Omenim naj ugotovitev komisije sekretariata za gospodarstvo SRS, da premogovnik Zagorje s sedanjimi in predvidenimi razmerami ne more normalno obratovati. V letu 1973 je imel 13 milijonov dinarjev izgube, ki pa jih ostali premogovniki kljub solidarnosti nimajo iz česa pokriti. Uporabiti bo treba sprejeta ustavna določila, po katerih je delavcu v združenem delu potrebno zagotoviti normalno upravljanje tudi v takih razmerah, če za to je, oziroma, če to zahteva družbeni interes. Gospodarski položaj te panoge zelo ovira delo zveze komunistov v revirjih, ker del industrije ne more sodelovati pri financiranju in vzdrževanju družbene nadgradnje, drugi pa zaradi nerazvitosti le težko prevzemajo težja bremena. Solidarnost gre le toliko časa, dokler ne načne osnove lastnega razvoja in obstoja. Taka dosedanja brezperspektivnost je brez dvoma botrovala tudi velikim kadrovskim težavam. Izredno visoka fluktuacija tudi ne vpliva dovolj tvorno na področju družbenopolitičnega dela, saj mnogo delavcev vidi v zaposlovanju v revirjih le začasen — mezdni odnos. Zaradi stalne menjave kadrov in delavcev v združenem delu je ovirano družbenopolitično delo, razgledanost in sposobnost samoupravljalca pa ni taka, kot jo v delavskih centrih, kakršni so revirji, želimo. Ob koncu naj poudarim, da se zveza komunistov v revirjih zaveda odgovornosti pred družbo, spoznavamo pa tudi težave, ki nas čakajo ob

431

odločilnem spreminjanju odnosov v družbi z ustavnimi spremembami in pripravami na ta kongres. Razredno zavednemu delavcu bo zveza komunistov v revirjih avantgarda le, če se bo odkrito in odločno spoprijela z vsemi, ki bi skušali usmeriti tokove družbenega razvoja v stare struge, ko sta bila delo in delavec le postavka v gospodarskih in političnih računih, ne pa vir moči in nosilec samoupravnega socializma.

ADOLF HABERL (Hrastnik) Ko smo komunisti v Zasavju obravnavali kongresne dokumente, smo med drugim posvetili posebno pozornost produktivnosti dela in družbeni produktivnosti nasploh. Petnajst let smo potrebovali, da smo produktivnost 2,5-krat povzdignili. S takšnim porastom produktivnosti naša družba ne more biti zadovoljna in zaradi tega mislim, da moram o tem problemu spregovoriti na kongresu. Produktivnost, ta fenomen, ki je temeljni kamen materialnega razvoja družbe, uporabljamo kot besedo sleherni dan, sleherni dan pa ji tudi mečemo polena pod noge, da ne more naprej. Vsakdo pozna ovireslaba organizacija dela, slabo izkoriščanje delovnega časa, pomanjkanje denarja, nestimulativno nagrajevanje, zgrešeni razvojni programi itd. Nekaj samo o nekaterih. Slaba organizacija dela v delovni organizaciji ni izključno odgovornost ljudi v delovni organizaciji. V zadnjem času je vedno več zunanjih faktorjev, ki odločajo o usodi organiziranosti dela; ti faktorji pa so lahko politika nekega gospodarskega razvoja, birokratsko vodenje gospodarskih tokov ali preveč egoistično podjetniško obnašanje OZD. Taki primeri v našem slovenskem in jugoslovanskem prostoru so, izražajo pa se z nenehnim pomanjkanjem materiala za razvijanje proizvodnega procesa, ki je v svoji organiziranosti produktiven, vendar tako močno oviran od zunaj, da je produktivnost slaba. Naša družba takih deformacij ne sme trpeti, izražajo pa se v neurejeni politiki cen, vrsta pomembnih surovin in materialov odhaja v izvoz, domača industrija pa zmanjšuje proizvodnjo, oziroma vse to kupuje iz uvoza po znatno višjih cenah. Pomanjkanje električne energije in energije nasploh je v minulem letu proizvodnji in produktivnosti zadalo težak udarec. To so polena pod noge produktivnosti od zunaj, od znotraj pa je to naš odnos do dela, naša delovna disciplina in naše izkoriščanje delovnega časa. Samokritično priznajmo, da vse preveč časa izgubljamo ob pogovoru in dogovarjanju o znanih stvareh in izkoriščamo zunanje slabosti, da ne delamo. Skratka, obnašamo se, kot da ne bi verjeli, da je edino delo tisto, ki ustvarja dobrine in daje človeku pravico do udeležbe pri razdeljevanju teh dobrin. Mislim pa, da ne smemo ob obravnavanju problematičnega odnosa do dela nekritično mimo nagrajevanja. Današnji sistem nagrajevanja je nespodbuden, tak pa je zaradi tega, ker še ne poznamo kriterijev nagrajevanja po delu in rezultatih dela. Mislim, da je potrebno tem vprašanjem posvetiti več časa, ker je nagrajevanje izredno pomembno gibalo produktivnosti. Iz sistema nagrajevanja po delu se morajo umakniti socialni momenti in jih mora naša družba obravnavati drugje. Še eno stvar moram omeniti, ki je odločilna za sedanji in nadaljnji razvoj produktivnosti — to so nadaljnje odtujevanje kapitala iz gospodarstva, slaba kapitalna in rizična povezanost industrije in trgovine — notranje in zunanje, preštevilna zastopniška podjetja in nepovezanost s proizvodnjo gospodarstva ter končno tudi banke. Pogovorno to tudi imenujemo »delo«, ki živi ob »produktivnem delu«. To je res in bo tako tudi obravnavano, dokler ne bomo popolnoma uresničili ustavnih določil o povezovanju teh dveh vrst »dela« v »enotno rizično-produktivno delo«. Težnje pa so danes še vedno obratne. Te panoge se vedno bolj

432

povezujejo med sabo in puščajo ob strani industrijo, zelo malo pa je novih oblik povezovanja industrijskih podjetij s trgovskimi organizacijami ali pa zastopniškimi podjetji. Zaradi tega še vedno precejšen del denarja, ki ga ustvarja produktivno delo, odtujujemo temu delu in uporabljamo v namene, ki ne dvigujejo produktivnosti. To vse bo trajalo tako dolgo, dokler ne bomo uveljavili ustavnih določil, in tako dolgo bomo lahko tudi govorili o »delu«, ki živi ob »delu«. Produktivnost pa bo prikrajšana za kapital in organizacijo, ki bi jo lahko močno dvignila. Prej sem rekel »rizična povezava del« — s tem mislim, da bi poslovne odločitve v gospodarstvu bile vedno skupna odločitev zastopniških — trgovskih — in proizvodnih OZD. Potem bi bilo manj slabih gospodarskih naložb in manj nerentabilne proizvodnje. Za vse udeležence take povezave mora biti tudi enoten kriterij stimulacija, ki je vedno lahko le »rezultat dela« in njegov dohodek. Nikakor ne more biti stimulacija z odstotki vezana na promet. To je stimulacija za verižno trgovino in stimulacija za poplavo naših trgovskih predstavništev v tujini, ki so že naša resnična sramota. Z enotnim kriterijem stimulacije v čvrsti povezanosti tveganja bo industrija povečala serijsko proizvodnjo in hitro dvigovala produktivnost. Ko bomo to v celoti dosegli, ne bomo več govorili o »delu«, ki živi ob »produktivnem delu«, temveč o »delu«, ki dviguje produktivnost dela. Zasavski komunisti pričakujemo, da bo kongres rešil vrsto problemov okoli produktivnosti in označil vse dejavnike, ki jo zavirajo. Vedeti pa moramo, da ne bomo veliko dosegli, če tega problema ne bomo obravnavali globalno in enotno. To pa pomeni gospodarsko in politično hkrati. Posebno v teh vprašanjih zasavski komunisti podpiramo predlog resolucije, vendar zahtevamo, da se tudi čimprej uresniči.

VINKO JAGODIC (Šentjur) Nesporna so prizadevanja organizacije ZK v preteklem in sedanjem obdobju, da bi delovni ljudje razpolagali s presežnim delom. To je tudi glavni pogoj samoupravnega delovanja. To smo uspešno izvedli med nastajanjem ustavnih sprememb, končno pa plebiscitarno verificirali v sprejeti zvezni in republiški ustavi. Seveda smo s tem omogočili popolno uveljavljavitev osnovne pravice delovnega človeka, da razpolaga s sadovi svojega minulega in ustvarjenega sprotnega dela in odloča o njem. Tu smo še pri vsebinski realizaciji tega revolucionarnega procesa v graditvi naše socialistične družbene ureditve, ki zahteva ob izvajanju vsestransko poglabljanje in angažiranje delovnih ljudi. Razpravljati želim o naslednjih dveh izredno pomembnih družbenoekonomskih dilemah sedanjega časa: 1. Oblikovanje splošne in skupne porabe v letošnjem letu in sporazumevanje Ne želim biti kritičen do nosilcev akcije družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja, ker je naloga predvsem pionirska, izredno zahtevna in odgovorna. Pri uvajanju te revolucionarne spremembe nas spremlja še marsikatera gospodarska dilema ter izredno razgibana politična in normativna dejavnost. Navzoč je bil očitno premalo izdelan programski pristop, saj bi moral bolj jasno pokazati razvojne potrebe in možnosti posameznih potrošnikov skupne porabe. Torej globalna usmeritev v resoluciji o družbenoekonomskih izhodiščih SR Slovenije ni zadoščala, ker bi se sicer interesne skupnosti znatno hitreje usmerile k možnostim rasti gospodarstva. Najbrž bi bilo manj »licitiranja« na podlagi v preteklosti uveljavljenega 28 Sedmi kongres ZKS

433

čim višjega zahtevka, s katerim naj bi v posamezni dejavnosti čim več potegnili. Manj bi bilo tudi poskusov, da bi v času družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja po svoji presoji najhitreje popravili neugoden finančno-materialni položaj. Torej je izredno pomembno družbeno planiranje v službi delavskega razreda, da bo le-ta z zaupanjem in gotovostjo uporabljal te in druge podatke, na kar nas opozarja marksistična znanost. Letos nas je spremljala morda dvojna dejavnost pristojnih služb: a) po eni strani še malce pod vplivom državne administracije b) po drugi strani pa kot previden servis pogajalskih skupin. Delovni ljudje v delovnih organizacijah želijo čimveč poljudnih, preglednih in razumljivih podatkov v solidni zgoščeni obliki, ki jim bodo celovito prikazali programirane obremenitve za tekoče gospodarsko leto, ne glede na to, ali je prispevek iz bruto ali neto OD ali iz dohodka TOZD. Tako se bomo začeli dogovarjati in sporazumevati šele v zadnjih mesecih tega leta, da bomo lahko gospodarsko bazo programirali in prekalkulirali ob vstopu v poslovno leto. Sedanji pristop k skupni porabi ali menjavi dela, ki se kaže v vseh oblikah odvajanja z izključno denarnim menjalnim sredstvom brez naturalnega karakterja, nosi v sebi še eno nepreglednost, oziroma enostranost, t. j., da je ovrednotena preveč količinsko, premalo pa vsebinskokakovostno. Mnenja sem, da to v najkrajšem obdobju terja tudi bistveno dopolnitev struktur delegatov v samoupravnih interesnih skupnostih na vseh ravneh od občine in regije do republike. Več delegatov v interesne skupnosti morajo delegirati neposredno tisti, ki naj s presežnim delom prek svojih predstavnikov uravnavajo naše družbene potrebe in možnosti v interesu najširšega kroga delovnih ljudi. Še posebej je treba zaostriti to odgovornost za družbeno organizirane strokovne službe, ki bi se marsikdaj morale odgovorneje postaviti v obrambo hotenj delavskega razreda in delovnih ljudi v idejnem, socialnem, strokovnem in gospodarskem delovanju. Samo nekaj misli k vsebinsko kakovostnim pojavom v skupni porabi. še vedno smo priče improvizacijam tudi v pozitivističnem smislu proučevanja; marsikdo se v učilnici obnaša idejno indiferentno. Na področju zdravstvenega varstva uravnavamo potrošnjo najširše; na eni strani je imetnik zdravstvene knjižice, na drugi pa zdravnik in specialist v zdravstveni instituciji, pa služba varnosti pri delu v delovni organizaciji skupno s poslovodstvom in končno sleherni delavec s svojo pazljivostjo in vestnostjo pri delu. Dejstva so znana in jih ne bi več našteval. Pri splošni porabi opazimo iz leta v leto različne popravke in nervozo. Danes se najbrž še vedno srečujemo z nekaj več kot 60 vsebinsko razmejenimi postavkami proračuna, če nam nekaj let ni uspelo uskladiti proračunskih izhodišč, ki bi upoštevala specifičnost posamezne družbenopolitične skupnosti, potem naj bi se to končno zgodilo 1.1974 s tem, da bomo zdaj pustili financiranju proračuna to, kar dejansko vanj sodi ter ga razbremenili postavk, ki so neposredno stvar družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja delovnih ljudi in samoupravnih interesnih skupnosti. Tu bodo tudi čisto normalno in najbolj življenjsko rešeni interesi delovnih ljudi glede na njihove skupne potrebe. Potem se bomo gotovo tudi manj razlikovali po često uporabljenem kazalcu proračunske potrošnje na prebivalca, kar ob nerazčiščeni vlogi občinskega proračuna danes pomeni glavno jabolko spora. Prepričan pa sem, da je tudi pri tako očiščenem proračunu pričakovati večje razlike glede na posebnost slovenskih občin. Tudi solidarnost na področju splošne in skupne porabe zahteva bolj preučen pristop, da ne bi potrebovali rešitev »v trenutku«. Glede na končno priznane razlike v gospodarski razvitosti in socialni strukturiranosti posameznih predelov Slovenije je to trajna naloga. To je sestavni del aktivnosti in nalog organizacije ZK; v ustavi smo zapisali enakome-

434

ren razvoj Slovenije, verificirali smo policentrični razvoj, torej gre za trajno solidarnost, ne pa samo za čas takšne družbene klime ali trenutnega razpoloženja. Temu mora slediti podlaga družbenega plana in finančnega načrtovanja, da bomo v splošni in skupni porabi v glavnem približno izenačili stanje, zlasti na področju vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, zdravstvenega in postopoma vse večjega pokojninskega varstva. S pojmom postopnega pokojninskega varstva mislim približevanje teh možnosti tudi zasebnim kmečkim proizvajalcem, ki s kooperacijo podružbIjajo delo, pa tudi sredstva in bi takšno zavarovanje lahko v prihodnje prenesli v delovno dobo, če bi se kmet končno zaposlil. Solidarnost ostaja torej dolgoročen, bolje rečeno trajen element financiranja splošne in skupne porabe. To upravičeno z vidika minulega in tekočega živega dela, z vidika proizvodnih in tržnih pogojev ter regulativa cen v smislu paritete življenjskih stroškov, z vidika sekundarne delitve in participacij iz te delitve, itd. 2. Rast družbenega proizvoda in rast vsestranske režije Ne želim biti popolni racionalist, vendar često slišim pa tudi opazim v javnosti, da nam različne oblike režije občutno rastejo. Najprej želim povedati, da sem odločen nasprotnik merjenja dosežene stopnje samoupravnega delovanja na podlagi količinskih prikazov razprav, natiskanih količin gradiva in podobnega. To je razširjeno v delovnih organizacijah, občinah, DPO, IS in republiških institucijah. V neskladju z rastjo DP oziroma ob dejanskih potrebah vidim potrošnjo v naslednjem: •— z razvojem interesnih skupnosti na vseh ravneh večamo število zaposlenih, ne da bi skladno s tem zmanjševali število delavcev v upravi ali v posameznih zavodih; marsikatere službe bi bile lahko servis za vrsto uporabnikov; — tiskamo ogromne količine različnega gradiva, za kar potrebujemo precej ljudi, dokajšnjo tehniko, sredstva in material; — marsikdaj sestankujemo brezplodno, nevsebinsko; takšne razprave ponavljamo na več mestih in to žal preveč — v delovnem času; — zaskrbljujoč je podatek o dohodkih zunaj rednega delovnega razmerja, ki omogoča večanje socialnih razlik, onemogoča v določeni meri zaposlovanje, veča obremenitve, zmanjšuje storilnost v rednem delovnem času, itd; — precejšnji so izdatki in izguba časa pri sestavljanju normativnih aktov kot vzorčnih dokumentov in površinskih razprav ter dolgoveznosti in zamotanosti; — izkoristek delovnega časa je za marsikatero delovno mesto v neposredni proizvodnji problematičen, izredno problematičen pa zunaj proizvodnega področja. še bi lahko našteval, vendar želim dobronamerno pokazati ta pojav, ki je domena delovnih ljudi v vseh okoljih in članov ZK. Nepotrebne ali pretirane družbene režije si ne moremo in ne smemo privoščiti na račun delovnih ljudi, zlasti še, ker realni osebni dohodek stagnira, kar povzroča nepotrebne socialne razlike, vodi k privilegijem, odbira denar za vrsto potreb od razširjene reprodukcije do komune, sociale, itd. Želim, da damo tem pojavom svoje mesto v sklepih kongresa.

JOŽA KALUŽA (Postojna) Nova ustava je v svojih določilih načelno jasno opredelila nujnost povezovanja dela in sredstev ter ustvarjanja in delitve dohodka tudi med proizvodnimi organizacijami združenega dela in trgovino, torej med vsemi udeleženci v zaključenem procesu proizvodne distribucije. Vendar

* 28

435

pa bo potrebno mnoge stvari v praksi še doseči in poiskati, predvsem konkretne rešitve glede na posebnost med panogami in tudi med trgovino samo. V zadnjem obdobju je bilo tudi več konkretnih oblik povezovanja obeh dejavnosti, od fizičnega združevanja, skupnega vlaganja kapitala v proizvodnjo in trgovino do samo formalnih povezav, ki v bistvu ohranjajo stare odnose, predvsem glede delitve tistega dohodka, ki je rezultat tržnih razmer, ne pa rezultat vloženega dela. V kongresnem gradivu je panoga trgovinske dejavnosti kritično obdelana in označena kot dejavnost, ki neupravičeno odvzema dohodek proizvodnji. Kot trgovska delavka se s takšno ugotovitvijo ne morem strinjati, ker daje napačno sliko, zlasti o stanju notranje trgovine. Prav bi bilo, da bi ob obravnavanju statusa trgovine kot gospodarske panoge razčlenjevali, katere vrste trgovine, notranje ali zunanje — ali mogoče še boljše — katere organizacije združenega dela v notranji trgovini ali zunanji trgovini se ne vključujejo v skupne ekonomske načrte in so zato v »privilegiranem« položaju, saj jim naš sedanji družbeni sistem omogoča odvzem dela dohodka proizvodnji, do katerega niso upravičene. Po površnih informacijah, ki jih imam in ki slonijo na rezultatih zaključnega računa poslovanja notranje trgovine za leto 1973, bi si upala trditi, da je položaj notranje trgovine na splošno v Sloveniji in Jugoslaviji dokaj kritičen glede ostanka dohodka. Poznano je, da notranja trgovina še vedno določa cene na podlagi absolutno ustvarjenih razlik iz decembra leta 1971. če je ta predpis bil pred tremi leti potreben kot stabilizacijski dejavnik gospodarstva nasploh, se danes upravičeno sprašujemo, ali je po treh letih še umesten in ekonomsko upravičen? Po mojem mnenju je to nesmisel, saj je lahko tako administrativno poseganje v določevanje in način formiranja cen samo začasno in ne trajnejše. Da je temu tako, nam, kot sem že navedla, dokazujejo podatki o rezultatih poslovanja notranjetrgovinskih organizacij za leto 1973. Če v kratkem v tem pogledu ne bo kvalitetnih sprememb, se lahko zgodi, da bo marsikatera trgovinska organizacija prisiljena jesti sama sebe (se pravi uporabljati ne le minimalni ostanek dohodka, marveč tudi amortizacijo za izplačila osebnih dohodkov svojih delavcev). Ti delavci so pa bili že v letu 1973 glede na njihovo strukturo precej slabše nagrajevani, kot v drugih gospodarskih panogah, saj je bil poprečni osebni dohodek kvalificiranega delavca v trgovini v letu 1973 v povprečju za cca 50,00 din nižji od delavca v drugih gospodarskih panogah. Glede uresničevanja ustavnih načel povezovanja trgovine s proizvodnjo menim, da je to načelno sorazmerno lahko uresničevati v ozko specializiranih vejah trgovinske dejavnosti, torej tam, kjer trgovina prodaja le proizvode enakih ali sorodnih panog, kot npr. v pohištveni dejavnosti, pri prodaji gradbenega materiala, bele tehnike, električnega materiala in podobno. Tu so mogoče in verjetno tudi najboljše kar fizične povezave oziroma združevanja v okviru velikih sestavljenih organizacij združenega dela. V takih organizacijah so brez dvoma mogoči skupni razgovori in dogovori o razvojni politiki proizvodnje in trgovinske mreže ter o skupni delitvi dohodka po načelu vloženega dela v proizvodni in trgovinski fazi procesa, če taka fizična povezava ali povezava v okviru večje organizacije združenega dela postane dovolj obsežna po številu partnerjev in po obsegu področja, so tudi izključeni različni monopolistični pojavi, ker tak sistem samoupravnega sporazumevanja v osnovi dovoljuje in omogoča konkurenčnost v okviru združene organizacije same. Popolnoma drugačen položaj pa je v trgovini na veliko in na drobno in povsod tam, kjer imamo opravka s trgovinskimi organizacijami, ki prodajajo blago tisočev proizvajalcev tisočim kupcem. Tu je, po mojem mnenju, popolnoma drug problem, ki ga ni mogoče uspešno rešiti niti

436

v fizičnem povezovanju trgovinskih podjetij te vrste s proizvodnjo (to niti teoretično niti praktično ni mogoče), niti ni mogoče, da bi taka trgovinska organizacija našla izhod glede uresničevanja ustavnih načel, če bi pristopila h kaki sestavljeni organizaciji, skupno samo z nekaterimi proizvajalci. Zdi se mi, da je v takih primerih (in teh je v Sloveniji precej, še posebej pa velja to za Slovensko Primorje) nujno, da se trgovinske organizacije najprej same združijo v večjo sestavljeno organizacijo združenega dela po načelih specializacije in delitve dela in si tako ustvarijo možnosti za nadaljnji start v neposredni povezavi z določenimi skupinami proizvajalcev. Zato mislim, da se razdrobljene trgovinske organizacije, ki poslujejo s tisoči artikli, ne morejo uspešno povezovati s proizvodnjo na podlagi ustavnih načel, če se najprej v lastnem okviru na nekem širšem področju ne vključijo v integracijski proces, kot sem že navedla, po načelih specializacije, skupne tehnologije, delitve dela, enotnega nastopanja na notranjem in zunanjem trgu in podobno. Vsekakor pa sta odgovorni za uspešno povezovanje med proizvodnjo in trgovino trgovina in proizvodnja, ker je to dejansko dolgoročni interes obeh dejavnosti. Zato si bomo morali, predvsem komunisti, dosledno prizadevati za čim hitrejše izvajanje ustavnih hotenj in vzpostavitev najbolj pravičnih odnosov za prvega in za drugega partnerja. Predvsem se bomo morali zavzeti za enakovredno vrednotenje vloženega dela, pa ne glede na to, ali je vloženo v proizvodnjo ali distribucijo blaga, zakaj zavedati se moramo, da je to enoten proizvodni ciklus in da sta obe panogi dejansko neločljivo povezani.

CIRIL LENARDIČ (Trebnje) Kmetijstvo je v zadnjih petih letih na našem območju močno zaostajalo v primerjavi z drugimi gospodarskimi panogami. Vzrok je vprenaseljenosti kmečkega življa, ki se kaže v veliki razdrobljenosti kmetijskih zemljišč, to pa zmanjšuje tržno proizvodnjo. Poprečna velikost kmetije v občini Trebnje je 3,20 ha obdelovalne zemlje. (Naj navedem primer, ko je taka kmetija razdeljena celo na 20 zemljiških parcel.) Zaradi nizke akumulativnosti v kmetijstvu ni bilo niti možnosti niti želje po šolanju kmečke mladine za kmetovalce ter na srednjih in visokih šolah. To posebno zaradi tega, ker je bilo mogoče v drugih gospodarskih panogah hitreje priti do osnovnega poklica, bile pa so tudi možnosti za nadaljnje šolanje na delovnem mestu. Rezultat tega je, da se je populacija vasi postarala in da je odliv mlade delovne sile iz vasi prekoračil normalne meje, čeprav je razslojevanje vasi za razvoj samega kmetijstva zaželeno. Slabo investiranje v družbenem in zasebnem sektorju je povzročilo nizko akumulativnost in vedno večje zaostajanje kmetijstva za drugimi gospodarskimi panogami na Dolenjskem. Prav zaradi nezgrajenega družbenega kmetijstva (predelovalni obrati) je bilo tudi podružbljanje zasebne proizvodnje počasnejše kot drugod v Sloveniji. Prav tem vprašanjem je potrebno posvetiti več družbene skrbi v bodoče. šele v zadnjem času je dolenjsko kmetijstvo dobilo pomembne predelovalne obrate živilske stroke, ki plemenitijo kmetijske proizvode. Do nedavnega je bilo, je pa tudi še sedaj, dolenjsko kmetijstvo surovinska baza za predelovalne obrate v razvitejših območjih Slovenije. V zadnjih petih letih je bila proizvodna povezanost zasebnega sektorja z družbenim prešibka. Vzrokov za to je bilo več: kreditna politika, za kmetijske proizvode nestabilen trg, premajhno zanimanje trgovine in predelovalne živilske industrije za sklepanje dolgoročnih proizvodnih pogodb in vlaganj v primarno kmetijsko proizvodnjo. Zato je bilo tudi vključevanje

437

zasebnih kmetov v samoupravno odločanje v tem obdobju premajhno, saj niso mogli vplivati na rezultate svojega dela. Menimo, da bodo zeleni plan, medrepubliški dogovor ter interesna razvojna skupnost za kmetijstvo v Sloveniji omogočili hitrejši razvoj kmetijstva tudi na Dolenjskem. Zainteresirani smo za večje vlaganje v panogah, ki imajo na Dolenjskem ugodne možnosti, to pa so: živinoreja, pridelovanje krompirja in jagodičevja, sadjarstvo in vinogradništvo. Razširiti je potrebno predelovalne obrate, in sicer tovarne za predelavo krompirja, sadja in jagodičevja (DANA Mirna, BELSAD Črnomelj in VINSKA KLET v Metliki) ter zgraditi nove obrate. Da bo razvoj kmetijstva hitrejši, je potrebno nameniti več sredstev za izobraževanje kmečke mladine v šolah za kmetovalce in na srednjih in visokih šolah. Prav tako bo potrebno posvetiti več pozornosti izobraževanju proizvajalcev s predavanji, seminarji ipd. v zimskem času, če bomo hoteli doseči večjo tržno proizvodnjo, bo treba proizvajalce bolj vključiti v samoupravno odločanje o proizvodnji, prodaji in celotnem rezultatu njihovega dela. Da bi to opravili, bo potrebno precejšnje strokovno in politično delo. Veliko vprašanj v zvezi s statusom kmeta v združenem delu je v Sloveniji razčistil zakon o združevanju kmetov. Glede zaostajanja kmetijstva na Dolenjskem predlagam: — dolenjsko kmetijstvo mora v prihodnjem obdobju dobiti več sredstev za investicije v družbenem in zasebnem sektorju, predvsem pa za osnovno kmetijsko proizvodnjo (meso, mleko, krompir, sadjarstvo, vinogradništvo, jagodičevje) — in predelovalne obrate (tovarna krompirja na Mirni, predelava sadja DANA Mirna, BELSAD Črnomelj, VINSKA KLET v Metliki), — prav posebno skrb bo potrebno posvetiti pridelovanju krme in graditvi mešalnice močnih krmil za Dolenjsko. — enakovredno vsem tem nalogam je potrebno obravnavati hidroin agromelioracijo na Dolenjskem, ker bi tako lahko pridobili samo v trebanjski občini več kot 2000 ha kvalitetnih kmetijskih zemljišč. Za povečanje tržne kmetijske proizvodnje bo nujno treba najti sredstva in način za združevanje razdrobljenih kmetijskih zemljišč v zasebnem in družbenem sektorju.

DANIJEL PERČIČ (Celje) Vprašanje reklame na TV. Ali smo res tako materialno bogata družba, da se moramo posiljevati s posameznimi izdelki, kot so pivo, coca cola, čokolada, žvečilni gumi itd., z nesmiselnim zavajanjem preprostih ljudi, da jim bo kdo kaj dal zastonj, od avtomobilov do poni koles, kosilnic itd. Vse to potrošniki plačajo v ceni izdelkov. Mislim, da bi bilo potrebno to čimprej ukiniti ter se ne zgledovati po zahodni modi zavajanja ljudi. TV pa naj služi resničnemu informiranju ljudi o stanju na trgu. Gledalce naj uči ekonomično trošiti denar; ne pa da doživljamo, da posamezniki, ki jih ni malo, kupijo več steklenic piva, vzamejo zamaške, pivo pa pustijo ali pa ga celo zlivajo proč. Zanimivo je še to, da se za te igre skoraj ne navdušujejo tisti, ki imajo urejene razmere. Tako zavajamo posamezne plasti delavcev ter jim odvzemamo prepotreben denar, saj mislijo, da bodo prišli do stvari, ki si jih drugače ne morejo kupiti. Vprašanje je tudi, kam bo peljala ta dirka z igrami z zamaški. Nekatere tovarne naravnost tekmujejo. To je tako kot pri otroku: »če boš pojedel špinačo, boš dobil avtomobilček«. Zakaj siliti potrošnika, da pije pivo prek svojih potreb in želja, da bo zato dobil v 99999 primerih figo, ko pa se bo tovarni zahotelo, bo dala iz svojih ekstra profitov od

438

te reklame avto ali kosilnico itd. Obsodbe vredno je, da otroci kupujejo pivo v samopostrežbah in celo okajeni pridejo v šolo. Predlagam, da tako reklamo ukinemo!!

Kako združiti proizvajalce, ki delajo z zasebnimi delovnimi sredstvi? Z ustavo smo resnično začrtali, kako naj delujejo občani, ki delajo z zasebnimi delovnimi sredstvi. Vendar anomalij s tako splošno opredelitvijo ne bomo odpravili. Resolucija in referat predsednika ZKS Franceta Popita opozarjata, da ne bomo dopustili, da bi se iz teh obrti razvile močnejše oblike, ki bi dobile značaj kapitalističnega prilaščanja presežne vrednosti od zaposlenih. Dovolil bi si opozoriti, da so take že nekatere obrti, in sicer: plastika, strugarstvo, kovinska galanterija, galvanizerstvo, roletarstvo, ključavničarstvo, ki izdeluje velike serije itd. Najbolj žalostno je, da se celo preliva presežna vrednost iz družbenih organizacij združenega dela v zasebne tokove. Večina teh obrtnikov, ki delajo z zasebnimi delovnimi sredstvi, je privesek tovarn in tam, kjer ni čistih računov, se dogaja celo, da OZD zelo slabo stojijo, medtem ko »obrtniki« dosegajo velike uspehe. Ti se kažejo tudi pri posameznikih v tovarni, ki so tako ali tako vpleteni v mreže zasebnih poslov. Nastopajo tudi tihe zveze v primeru, ko en zasebni proizvajalec ne more zadovoljiti večjih naročil. Mislim, da nihče ne more reči, da je obrt, če lastnik delavnice išče delo zunaj svoje občine, celo zunaj svoje republike, saj je njegovo delo le še organiziranje poslov. Postal je pravi manager zahodnega tipa. Predlagam, da naredimo enotno analizo o razširjenosti takih oblik sodelovanja z družbenimi organizacijami. Menim, da zasebnik, ki dela za družbeno podjetje serijske polizdelke, ni več obrtnik. Najbolj boleče pri tem je, da si sami ustvarjamo žarišča protisocialističnih teženj. Če imamo v Sloveniji toliko in toliko zasebnih strugarstev, livarstev, plastičarstev itd. menim, in to upravičeno, da bi naši družbi bolj pristojale TOZD ali OZD teh strok, ali pa bi se kapacitete v družbenih OZD povečale. Marsikje pa tudi družbena podjetja ne izkoristijo svojih možnosti. Na primer: če določena OZD dela samo v eni izmeni in z njo sodelujejo zasebniki, je opravičljivost takšnih poslov zelo dvomljiva. Mislim, da je bolje ta problem ozdraviti sedaj kot pa kasneje, ko se bo še bolj razrasel. Zato se bomo komunisti bojevali dosledno in z organi delavske kontrole budno spremljali oblike sodelovanja naših delovnih organizacij z občani, ki delajo z osebnimi delovnimi sredstvi ter opozarjali na nepravilnosti tega poslovanja. Komunisti ne bomo dopustili, da bi se razvil nov sloj ljudi, ki bi odstopal od osnovne opredelitve, da mora vsakdo biti plačan po svojem delu.« Le enoten način delitve dohodka in vrednotenja dela prinese boljše odnose in možnosti za odpravo posameznih plasti družbe. Problem, ki tare DO je tudi to, kako doseči normalno delitev dobička od prodanih proizvodov med trgovino, predelovalno industrijo in proizvodno industrijo. Pri nas naj bi bili dosegli to, kar predvideva ustava, da bo trgovski kapital postal sestavni del proizvodnega kapitala, ne pa osamosvojen, delujoč tako, da odtujuje presežno vrednost proizvodnji čez mero stroškov in normalne reprodukcije ter širitve trgovske mreže. Če začne trgovina vlagati presežek kapitala v proizvodnjo in če ga ima trgovina na pretek, je vprašljiva delitev dobička med proizvodnimi in trgovinskimi podjetji. Takšen odnos kot je bil do sedaj, da je trgovina rezala kruh proizvodnji, ni pravilen, tudi obraten odnos ni pravilen. Pravilno je le vzajemno prevzemanje rizikov in uspehov. Deli naj se glede na višino rizika in delež vloženega dela.

439

VALTER MASTEN Razpravo začenjam s stališči 3. seje konference ZKS o tistem delu, ki govori o stanovanjskem gospodarstvu in odpravljanju socialnih razlik na tem področju. Nedvomno lahko ugotovim, da omenjena stališča pomenijo konkretno politično vključevanje ZK v reševanje nekaterih res perečih vprašanj na področju stanovanjske politike, ki tako postaja politično in razredno vprašanje. Zato verjamem, da mora reševanje stanovanjskih problemov temeljiti na stališčih 3. seje konference ZKS. Poseben pomen imajo solidarnostna stanovanja, katerih uveljavljanje v bistvu pomeni razredni odnos ZK do reševanja stanovanjske problematike. Vendar je po mojem tu nekaj stvari spornih oziroma nejasnih. O njih bi nekaj misli povedal ob koncu. Program stanovanjske graditve v Mariboru za obdobje 1972/1976 je upošteval tudi na 3. seji konference ZKS sprejeta načela o graditvi stanovanj. Posledica programa sta tudi dva sporazuma, ki smo ju sprejeli v Mariboru, in sicer samoupravni sporazum za obdobje 1974—75 in družbeni dogovor o usmerjeni gradnji 6000 stanovanj na področju Maribor — jug. Moj namen je govoriti predvsem o solidarnostnih stanovanjih in bi se zato omejil na solidarnostni sklad in njegovo uveljavljanje. Tako je v programu predvideno za solidarnostni sklad 25 % od 6 % stanovanjskega prispevka. Pri tem se sredstva sklada uporabljajo za graditev stanovanj za delavce z nižjimi osebnimi dohodki, za mlade družine in za starejše osebe, del pa za subvencioniranje stanarin. Vendar naj ob tem poudarim, da ob formiranju solidarnostnih skladov nastajajo tudi določena nerešena vprašanja, ki se kažejo predvsem v tem, kdo naj najema kredite iz sklada in kako zagotoviti trajno namembnost sredstev sklada, da jih bomo resnično namenjali za graditev delavskih stanovanj. Na tem področju je bilo v republiškem merilu nekaj zaostritev, predvsem zaradi različnega gledanja posameznih občin na ta vprašanja. Kljub temu so bili v Mariboru in tudi drugih občinah severovzhodne Slovenije v lanskem letu ustanovljeni solidarnostni skladi. Tako v teh občinah stanovanja iz sklada že gradijo, nekatera pa so že vseljena. K temu je pripomoglo tudi ustanavljanje samoupravnih stanovanjskih skupnosti, ki upravljajo s solidarnostnim skladom. Samoupravna stanovanjska skupnost občine Maribor je tako že maja lani objavila prvi natečaj za kreditiranje iz sredstev sklada. V marcu letos pa je bil po že sprejetih načelih objavljen tudi drugi natečaj istega sklada. Iz poročila o prvem natečaju za kreditiranje iz sklada je razvidno, da je sklad odobril kredite organizacijam združenega dela ob obvezni njihovi udeležbi in je bilo tako mogoče graditi oziroma kreditirati neprimerno več stanovanj, kakor če bi sklad posloval po načelih, ki jih je takrat določal zakon o pomoči v stanovanjskem gospodarstvu. Takšna praksa, kot je bila uporabljena v Mariboru, je dala dobre rezultate, poleg tega pa daje možnost razpolagati s sredstvi sklada tistim, ki v njem ta sredstva združujejo samoupravno, solidarno in sporazumno. Prav zato lahko ugotovimo, da se je natečaja udeležilo 40 organizacij združenega dela, in sicer v skupnem zahtevku 50 milijonov za skupno 472 stanovanjskih enot. V tem primeru so bile seveda znatno prekoračene možnosti sklada, saj je bilo za kredite namenjenih samo 26 milijonov dinarjev. Zato je bilo poleg znanih kriterijev, ki jih določa pravilnik sklada, potrebno zbrati še dodatne podatke od posameznih delovnih organizacij, da bi tako dobili čimbolj objektivno sliko o razmerah v posameznih delovnih organizacijah. Solidarnostni sklad pri stanovanjski skupnosti Maribor je tako kreditiral 242 stanovanj, kar je po približnih podatkih 1/4 vseh stanovanj v Sloveniji, ki so bila financirana iz solidarnostnih skladov.

440

Pri tem je treba poudariti, da je prav solidarnost delovnih ljudi, ki zavestno in samoupravno združujejo sredstva v solidarnostnem skladu, tisti dejavnik, ki odločilno vpliva na uspešno nadaljevanje sprejete usmeritve. Prav solidarnost ob združevanju sredstev ter tudi v Mariboru sprejeto dodeljevanje kreditov delovnim organizacijam zagotavlja namensko uporabo kreditov. To tudi konkretno rešuje nekatere dileme, ki sem jih na začetku omenil kot sporne in nejasne. Takšno delo sklada tudi uresničuje ustavno načelo o neodtujljivosti sredstev, ki jih ustvarjajo delovni ljudje s svojim delom. Še enkrat naj torej ugotovim, da solidarnostni sklad v Mariboru popolnoma opravlja svojo funkcijo, da so uspehi vidni, kljub že omenjenim nerešenim vprašanjem v republiškem merilu, ki so bila včasih tudi ovira pri pospeševanju graditve stanovanj za delavce. Druga funkcija solidarnostnega sklada je subvencioniranje stanarin. Tu pa kljub dobremu namenu ne moremo doseči tistega, kar bi želeli in morali, če ne želimo samo dati stanovanja delavcu, ampak mu tudi omogočiti, da lahko v njem stanuje brez kakršnikolih odpovedi. Dejstvo, da želimo zagotoviti vsem delovnim ljudem enake stanovanjske razmere, ne glede na to, ali posamezne družine v takšnih stanovanjih lahko tudi stanujejo glede na visoke stroške, terja in opravičuje pomoč v obliki diferenciranega subvencioniranja stanarin, ki je bilo v občinah severovzhodne Slovenije uvedeno lansko poletje. Ce si pri tem nekoliko ogledamo strukturo stanarin, vidimo, da jo sestavljajo najemnina in drugi stroški, kot so kurjava, obratovalni stroški, odvoz smeti in drugo. Pri tem delež najemnine največkrat ne presega niti 50 % celotne stanarine. Subvencioniramo pa ravno najemnino in je zato pomoč v tej obliki dokaj šibka in jo dobi le malo stanovalcev. Prav ti odnosi pa so tisti razlog, zaradi katerega trdim, da je diferencirano subvencioniranje stanarin zelo pomembno pri reševanju stanovanjskih problemov delavcev z nizkimi osebnimi dohodki. Kajti ni dovolj, da tem delavcem stanovanja damo, ne omogočimo jim pa pri tem, da bi v teh stanovanjih lahko stanovali ob približno enakem standardu. In ker tega v preteklosti nismo delali, so seveda nastale znatne razlike, kar je lahko ponazoriti s podatkom, da v slovenskih mestih pride na člana gospodinjstva industrijskih delavcev 14,3 m® stanovanjske površine, 19,3 m2 pa na člana gospodinjstva uslužbencev. Prav tako je nujno, da ob gradnji solidarnostnih stanovanj razvijamo tudi takšen sistem diferenciranega subvencioniranja stanarin, ki bo omogočil zboljšanje teh odnosov. To so bili nekateri vidiki prizadevanj za graditev delavskih stanovanj. Naj pa ob tem poudarim še tisto, kar je spornega in nejasnega. Prva izmed dilem je sam izraz »delavska stanovanja«. V tistem delu resolucije, ki govori o stanovanjski politiki, je med drugim tudi zapisano, da moramo v akciji za graditev stanovanj za delavce hitreje in učinkoviteje premagovati ovire in odpor. Trdim, da odpor je in bo, pa ne toliko s strani tistih, ki bi želeli ovirati dodeljevanje stanovanj delavcem, ampak je odpor do delavskih stanovanj med samimi delavci. Tu je predvsem pomembno, kako si razlagamo delavska stanovanja. Motijo se tisti, ki mislijo, da so to stanovanja slabše kvalitete in standarda in da moramo graditi več vrst stanovanj. Graditi moramo enaka stanovanja za vse, vendar skrbeti, da jih bodo delavci lahko dobili. Torej so delavska zato, ker so predvsem njim namenjena, pa pri tem nič drugačna od drugih. Ne moremo dovoliti koncentriranja delavskih stanovanj na določenem mestu, v kolonijah, saj bi s tem ustvarjali nesprejemljive odnose v družbi, ki bi lahko pomenili tudi določeno razslojevanje na revne in bogate. Najodločneje zavračamo ideje o tako imenovanih golih stanovanjih, ki bi bila poceni in primerna za delavce. Mislim, da cene stanovanja ne smemo zniževati na račun slabe standardne opremljenosti, ali tudi na račun neprimernih stanovanjskih površin.

441

Nižjo ceno stanovanj bi morali doseči z večjim koordiniranjem in doslednejšim načrtovanjem stanovanjske gradnje. Seveda bi pri tem morale vidnejšo vlogo odigrati koordinacijske komisije za usmerjanje in usklajevanje družbene akcije za graditev stanovanj za delavce. Morali bi doseči večjo sodelovanje gradbene operative na tem področju. Morali bi dosledno in na vseh ravneh opredeliti primernost stanovanjskih površin. Povsem neprimerno se mi zdi, da si posamezniki s projektiranjem nekaterih stanovanjskih objektov poskušajo zagotavljati posmrtne spomenike z včasih prav abstraktnimi in s tem dragimi projekti in konstrukcijami.

MAJDA MARKIČ (Ljubljana-Bežigrad) Kongresno gradivo, predvsem pa referat predsednika CK in razprava predsednika IS o razvojni politiki Slovenije v prihodnje postavljajo v središče dogajanja delavca samoupravljalca, kar pa seveda od njega zahteva vedno bolj obsežno znanje, da bi lahko aktivno in konstruktivno sodeloval pri oblikovanju gospodarskega ter samoupravnega razvoja. To daje kadrovski politiki vedno večji vpliv na vseh področjih našega družbenega in gospodarskega delovanja, še pomembnejša pa bo v prihodnje, če se bomo zavedali dveh ključnih razlogov: ■— našega položaja glede surovinskih in energetskih virov; — demografskih podatkov, ki nas opozarjajo, da se v Sloveniji neustavljivo približujemo enostavni reprodukciji prebivalcev predvsem v gospodarsko razvitih okoljih. Upoštevanje drugega razloga pa je pomembno za izvajalce kadrovske politike (med njimi tudi skupino za zaposlovanje) in različne strokovne službe, kajti ob zmanjšanem prilivu delavcev ter visoki stopnji zaposlenosti v Sloveniji (31,8 %) bo to pomenilo ne le zaposliti vsakogar, temveč zaposliti ga najbolj učinkovito in ekonomično glede na družbo in posameznika; pomenilo bo zaposliti ga produktivno. Poročilo CK govori o visoki stopnji zaposlenih v Sloveniji. Pomembno mesto imajo tudi ženske, saj jih je med zaposlenimi kar 56 %. Drugačno je stanje, ko pogledamo kvalifikacijsko strukturo, ki daleč ne ustreza, oziroma nas sili k misli, da je zaposlovanje še vedno v celoti ekstenzivno in premalo racionalno, pri ženskah pa še posebej, ker jih pod vplivom tradicionalnega pojmovanja postavlja v položaj »rezervne delovne sile«, ženske so v kvalifikacijski strukturi zaposlenih najpogosteje med. priučenimi delavci in na tistih delovnih mestih, za katera ni mogoče dobiti delavcev, medtem ko kvalificirani delavci — moški prehajajo na delovna mesta z moderno opremo in tehnologijo. Večja stopnja izobrazbe in večje zanimanje za izobraževanje na delovnem mestu, ki ga kažejo ženske, jim ne ustvarja vedno ustreznih možnosti za zaposlovanje. To se zlasti vidi, ko mlade usposobljene ženske neuspešno konkurirajo za delovna mesta, ki jih običajno zasedejo moški, pogosto je njihova edina prednost, da so drugega spola. Zato podpiram dopolnilo k resoluciji »Boj za uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov ter vloga in naloge ZK«, ki ga je dala republiška konferenca za družbeno aktivnost žensk in menim, da spada v boj zveze komunistov za enakopraven družbenoekonomski položaj žensk poleg enakih možnosti za izbiro poklica, izobraževanje in strokovno usposabljanje tudi enakopravno vključevanje v delo. Negativnih posledic pri kvalificiranju in zaposlovanju žensk ne občutijo le ženske, tudi z narodnogospodarskega vidika je to nesmotrno in neracionalno razsipništvo, ki si ga naša družba ne bi smela privoščiti. Nadalje podpiram v resoluciji »Razvoj proizvodnih sil in uresničevanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov« celotno poglavje, ki govori o zaposlenosti s pripombo, da moramo hkrati z reševanjem za-

442

r

poslenosti vseh za delo sposobnih občanov delovati tudi v taki smeri, da bomo usposobili čim več občanov za zaposlitev, kajti usmerjeni moramo biti k temu, da bo delalo čim več ljudi, saj je vrednost dela nesporna vrednota oblikovanja človekove osebonsti. Zato naj si delavci v združenem delu organizirajo delo tako, da je varno in da poteka v zdravem okolju, pri čemer upoštevajo tudi primerno prireditev in opremljenost delovnega mesta. Dovolite mi, da opozorim še na eno področje. V resoluciji o vzgoji in izobraževanju so sicer zelo dobro in podrobno obravnavane institucije, ki so ozko vezane z vzgojo in izobraževanjem. V poročilu in referatu je bilo močno poudarjeno izobraževanje ob delu, ki pa ga bo potrebno vzpodbujati in razvijati z različnimi oblikami tudi v TOZD. Po vsej verjetnosti rednega šolskega sistema ne bo mogoče nikoli docela prilagoditi posameznim zahtevam delovnih mest ter bo potrebno poleg družbenega izobraževanja v OZD razvijati določene oblike funkcionalnega in drugega dodatnega znanja. TOZD bi morale z različnimi oblikami vzpodbujati delavce k vključevanju v različne oblike izobraževanja. Ni dovolj, da delavcem uredimo izmeno, kak dan dopusta itd., marveč je potrebno zgraditi tako sistemizacijo in organizacijo delovnih mest, iz katere bodo razvidne tudi možnost napredovanja in druge strokovne stimulacije. Za tako in še drugo delo za napredek delavca v TOZD pa so potrebne osveščene, prizadevne in strokovno usposobljene kadrovske službe, katerih veljavnost v OZD je še vedno marsikje premajhna.

ANTON BELEC (Maribor) Ne mislim obravnavati celotne rekreacije, ampak se bom dotaknil samo enega dela, to je letovanja naših delavcev v počitniških domovih ob morju ali v planinah. Zadnja leta postavljamo rekreacijo delavcev vse bolj na pridobitniško podlago in lahko trdim, da smo v tem oziru po prvih povojnih letih močno nazadovali, saj smo takrat, kljub slabi materialni osnovi, skrbeli za oddih delavcev in se zavedali, kaj pomeni rekreacija za delavčevo zdravje ter uspehe pri delu, tako da delavec ni imel občutka, da je na domači zemlji na morju ali v planinah odrinjen na stranski tir in često skoraj v napoto tujcem. Potemtakem smo letovanje skomercializirali in vidimo njegovo bistvo le še v prilivu deviz, v tem, kako bi od turizma čimveč iztržili, na našega delavca pa smo pozabili, čeravno je bil on tisti, ki je začel razvijati turizem pri nas. Sedaj delavca počasi izrivamo s teh področij in zahtevamo, da morajo biti počitniški domovi A in B kategorije. Delovne organizacije pa za gradnjo takih domov nimajo dovolj sredstev. S tem ne mislim reči, da naš delavec v takem domu ne bi smel stanovati, temveč da so to za njega predragi domovi. Dotaknil bi se še tudi obdavčitve namenskih sredstev za letni dopust. Po mojem mnenju bi morala biti ta sredstva, namenjena za regres letnega dopusta, brez prispevkov, ki znašajo sedaj celo cca 12 % od bruto zneska regresa. Če bi bila ta sredstva brez prispevkov, bi delavec dobil več. Nadalje bi se dotaknil amortizacijske stopnje v počitniških domovih, ki je prav tako velika, ker mora delovna organizacija, ki ima svoj počitniški dom, obračunati amortizacijo za 12 mesecev in jo vključiti v ceno penzionov. Dom pa je odprt samo 3 mesece, s tem pa se penzioni podražijo po 5 din na dan. Predlagam, naj bi se amortizacija obračunavala samo za 3 mesece, kot je to bilo do letošnjega leta.

443

Mislil sem povedati tole: če smo že dali delavcu samoupravljanje in odločanje, potem mu še omogočimo, da bo po enoletnem napornem delu tudi on lahko preživel svoj letni dopust v planinah ali na morju in ne iščimo pri njem ne vem kakšnih zaslužkov.

STANE KOVAČEC (Kočevje) V preteklem obdobju smo sestavili organizacije združenega dela, po novih ustavnih načelih in ustanovili temeljne organizacije združenega dela povsod tam, kjer je bilo ob trenutnih in objektivnih možnostih to mogoče storiti. Tako smo storili tudi na našem območju. Zavedamo se, da je proces uresničevanja ustavnih dopolnil dolg in da bo treba še naprej ugotavljati možnosti za ustanovitev temeljnih organizacij združenega dela, zlasti v večjih organizacijah, ki tega doslej še niso storile. Za nas člane ZK pa je pomembnejša vsebinska stran prilagajanja odnosov in samoupravljanja novim ustavnim spremembam v temeljnih organizacijah združenega dela. Želimo namreč resničen napredek pri razvoju samoupravljanja in resnično odločanje neposrednih proizvajalcev o delitvi ustvarjenega dohodka. Samoupravna organiziranost temeljnih organizacij združenega dela pa sama po sebi še ne pomeni napredka, če ne bomo ob tem reševali še vseh tistih vprašanj: gospodarskih, organizacijskih, sistemskih itd., ki so še odprta in ki zagotavljajo vsebinsko in materialno osnovo samoupravljanja. Tu mislim zlasti povezovanje gospodarstva na podlagi določil nove ustave, načrtovanje gospodarskega razvoja, razvoj manj razvitih območij itd. Za Kočevsko namreč ugotavljamo, da v zadnjih letih stopnja rasti družbenega proizvoda in njegove delitve zaostaja v primerjavi s stopnjo rasti v Sloveniji. Prav tako je v letu 1973 akumulacija gospodarstva pri nas znatno padla v primerjavi z družbenim proizvodom. Komunisti in delovni ljudje na našem področju želimo to popraviti, zato smo vprašanjem povezovanja gospodarstva in razvojnim načrtom ter izvajanju ustavnih dopolnil dali poseben poudarek. Uresničevanje te naloge poteka prepočasi, manjka nam usklajenih razvojnih programov in ambicij za realizacijo zastavljenih ciljev, za dogovarjanje v občini, regiji in tudi zunaj nje. Vse preveč se obnašamo podjetniško, zadovoljujemo se s trenutnimi rezultati in svoj položaj ocenjujemo premalo perspektivno. Zaradi vedno večjih zahtev tržišča in zaostrenih ekonomskih razmer gospodarjenja bomo morali hitreje uvajati sodobno organizacijo dela in nove tehnološke rešitve. Tu imamo še dosti rezerv. Splošna značilnost kočevskega gospodarstva je, da prevladuje industrija, toda ne izkorišča domačih proizvodnih surovin (les, agrarni pridelki), temveč surovine od drugod (kemična, tekstilna, kovinska industrija). Gospodarstvo je razen primarnega sektorja razdrobljeno, med seboj slabo povezano in temu primerna je tudi njegova šibka gospodarska moč in konkurenčna sposobnost. Poleg povezav z večjimi centri pa bomo pri nas morali razvijati še tako imenovane podeželske centre. V prihodnje bosta morala kmetijstvo in gozdarstvo v večji meri izkoristiti velike naravne možnosti in zavzeti tisti položaj, ki jima glede na to v kočevski občini gre. Srednjeročni načrt zahteva, naj bi agrarnih površin ne zmanjševali in zaustavili proces izpraznjevanja prostora. Odločilno vlogo pri tem mora odigrati nosilec te naloge ZKGP Kočevje. Poleg razvoja kmetijstva in gozdarstva ter povezovanja s predelovalno industrijo pa bo morala ta organizacija združenega dela opravljati še nekatere druge vzporedne naloge, občina kot celota pa poskrbeti za razvoj podeželskih območij. To so samo nekateri vzroki za prepočasno napredovanje gospodarstva in za nizko akumulativnost. Drugi del vzrokov pa izhaja iz nezgrajenega ekonomskega sistema in različnih možnosti za pridobivanje dohodka. Nevzdržno je, da državni

444

r organi še vedno ohranjajo star sistem odobravanja cen, ko obenem uvajamo samoupravno dogovarjanje za oblikovanje cen. Niti prvi niti drugi sistem nista izdelana, opaziti je špekulativnost in druge nevzdržne načine, ki deformirajo sistem cen in dohodek. Cena proizvoda ob tako neurejenem sistemu je lahko pomemben faktor pri ustvarjanju dohodka, čeprav ima drugo funkcijo. Učinke teh negativnih pojavov pa najbolj občutimo mi v delovnih organizacijah. Podoben položaj je na področju kreditiranja, deviznega sistema in nabavnega trga. To ruši določeno enotnost in negativno vpliva na rezultate gospodarjenja. Pri nas je to zlasti opaziti pri poslovanju kemične, kovinske in lesne industrije. Če hočemo hitreje razvijati samoupravljanje, moramo hitreje razvijati tudi materialno osnovo samoupravljanja, zlasti pa moramo hitreje odpravljati vse te, pa tudi notranje organizacijske, subjektivne in druge slabosti v temeljnih organizacijah združenega dela in organizacijah združenega dela. Predvsem tu moramo komunisti dosledno izvajati zastavljene naloge. Mislim, da nam bo nova vzpodbuda pri uresničevanju zastavljenih ciljev na tem področju ta kongres oziroma resolucije, ki jih bomo sprejeli. Že osnutke resolucij smo docela podprli, ko smo o njih razpravljali, kar je še večje zagotovilo za idejno in akcijsko enotnost pri izvajanju nalog zveze komunistov na gospodarskem področju.

LADISLAV SIMON (Slovenj Gradec) Kot zdravstveni in družbeni delavec ter delegat na tem kongresu naj spregovorim o nekaterih problemih, s katerimi se soočamo zdravstveni delavci in seveda tudi delavci v drugih panogah pri izvajanju nove ustave, ki nas postavlja v enakopravne odnose v svobodni menjavi dela. Zdravstveni delavci smo z novo ustavo dobili povsem drugačne pravice pa tudi dolžnosti. V zgodovini naše socialistične revolucije smo prvič dobili pravico enakopravnega soodločanja o vseh sredstvih splošne in skupne porabe na podlagi svobodne menjave dela. Ob tem pa se porajajo številna odprta vprašanja, ki bi jih morali in smo jih tudi želeli že zdavnaj rešiti, pa jih žal še do danes nismo uspeli. Pri naših družbenih dogovorih in samoupravnih sporazumih smo naleteli na probleme, kako uskladiti porabo v zdravstvu z možnostmi naše družbe po posameznih regijah, upoštevajoč pri tem na eni strani načelo nacionalne solidarnosti in vzajemnosti, na drugi strani pa regionalne gospodarske možnosti in nalogo zdravstvenih delavcev zdraviti po kar najbolj sodobnem načelu. V zdravstvenem varstvu še vedno nimamo za vse sprejemljivih kriterijev s stališči nacionalne solidarnosti in vzajemnosti, upoštevajoč pri tem po eni strani slabšo gospodarsko razvitost posameznih regij in s tem nižji poprečni osebni dohodek na zavarovano osebo, kar pa v masi zmanjšuje dohodek zdravstvenega varstva regije, po drugi strani pa nižji povprečni osebni dohodek posamezne regije povzroča tudi nižjo raven socialnoekonomskega stanja prebivalstva regije in pritisk na večjo potrošnjo v zdravstvu. Tudi težave v gospodarstvu se vedno izraziteje kažejo na slabše razvitih področjih, kar pa zopet povzroča večji pritisk na sredstva, ki so namenjena za zdravstveno varstvo v celoti. Na področju investicijske politike v zdravstvu še vedno nimamo jasnih dobro utemeljenih kriterijev s stališča nacionalne solidarnosti, posebno glede bolnišnične službe. Menim, da sedanji kriteriji za sanacijo in sploh investicijsko izgradnjo hospitalnih zavodov, sprejeti leta 1971, celo v določeni meri spravljajo v ekonomsko neenak položaj rekatere bolnišnice in jim a priori odrekajo pravico do soudeležbe re-

445

publike pri investicijah, čeprav zagovarjam stališče, da morajo biti te naložbe usklajene z dejanskimi potrebami slovenskega zdravstva. Tudi koncept sodobnega zdravljenja ne more biti vprašanje neke regijske politike zdravstvenega varstva, temveč izraz enotnega nacionalnega interesa v skladu z našim družbenim razvojem, to pa se pravi na podlagi družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov. Zagotoviti moramo enake možnosti in enake razmere ter enako kvaliteto zdravljenja in zdravstvenega varstva v okviru republike. Vsi delovni ljudje, predvsem pa člani ZK, ki delujejo v samoupravnih institucijah zdravstvenega varstva ter v upravnih službah zdravstvenega varstva, bi morali zato vztrajati pri tem, da bi čimprej prišli do ustreznih konceptov solidarnostnega sklada zdravstvenega varstva v republiki in investicijskih naložb v zdravstvu. Delavci v organizacijah združenega dela in člani ZK niso zadovoljni samo s tem, da jim prikazujemo, kaj vse prenašamo iz republike na samoupravne interesne skupnosti, temveč zahtevajo tudi jasne kriterije in odnose, ker bodo šele takrat lahko razpravljali in resnično odločali. Ob svobodni menjavi dela med zdravstvom in gospodarstvom pa se poraja često tudi vprašanje vrednotenja dela v zdravstvu, kajti le na podlagi jasnih kriterijev lahko zahtevamo določnejše opredelitve pri odločanju o sredstvih, ki jih zdravstvo potrebuje, sicer pa smo prisiljeni sprejeti pavšalna stališča, saj tudi mi boljših rešitev nimamo. Konkretneje, v zdravstvu sicer so nekatera faktorska vrednotenja posameznih storitev in tudi nekateri kadrovski normativi, vendar smo opazili, da so ti normativi bolj prikrojeni posameznim službam, ki so pri pripravi sodelovale, žal pa moram povedati, da še do danes nimamo delovnih normativov za vsa delovna področja v zdravstvu, temveč samo za nekatera. Ni dovolj, da zahtevamo od gospodarstva več denarja, moramo tudi vedeti, kaj lahko za ta denar zahteva gospodarstvo od nas in kaj lahko zahtevamo od posameznih zdravstvenih delavcev za OD, ki ga prejemajo. Teh kriterijev še nimamo v zadostni meri, zato ni čudno, da slišimo vedno več glasov od posameznikov in posameznih služb v zdravstvu, ki postavljajo vsak svoje normative, vsak svoje zahteve, kar pa seveda ni in ne more biti sprejemljivo, saj bi moral te stvari le nekdo analitično obdelati in pripraviti. Sicer se nam lahko zgodi, da bomo prišli pod vpliv in pritisk posameznih služb v zdravstvu, morda celo cehovskih stališč. Pred temi problemi smo danes zdravstveni delavci komunisti, ki smo družbeno odgovorni za razvoj zdravstva, pa tudi posredno za razvoj gospodarstva. Zato predlagam, da v okviru naših kongresnih sklepov ter resolucij jasno in konkretno opredelimo vsa vprašanja v zvezi z uresničevanjem zdravstvenega varstva ter da zadolžimo odgovorne dejavnike za čimprejšnje reševanje teh problemov. Menim, da bomo le tako lahko sodelovali po eni strani pri racionalizaciji sredstev za splošno in skupno porabo, na drugi strani pa še naprej uspešno reševali probleme zdravstvenega varstva. Svojo razpravo opiram na svojo navzočnost v vseh akcijah okoli samoupravnega sporazumevanja in uveljavljanja ustavnih določil ter uveljavljanja delegatskega sistema v zdravstvu, kjer so bili vsi ti problemi močno izraženi in so bili predmet razprav v raznih okoljih.

ANDREJ VITRIH (Lenart) Za delegata VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije sem bil izvoljen v občini Lenart, kjer se pretežni del prebivalstva ukvarja in preživlja s kmetijstvom. Gradivo, ki smo ga sprejeli za naš slovenski kongres in kongres Zveze komunistov Jugoslavije, smo pozorno obravnavali v vseh osnovnih

446

organizacijah zveze komunistov in na drugih sestankih delovnih ljudi v temeljnih organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih hkrati z ustavno razpravo. Kot delegat tega kongresa sem spremljal razprave, da bi lahko na kongresu kot najvišjem organu Zveze komunistov Slovenije prikazal razpoloženje delovnih ljudi, njihovo pripravljenost za nadaljnje razvijanje socialističnih družbenih odnosov, njihova hotenja in želje po lastnem napredku in napredku vse naše družbene skupnosti. Moram reči, da ima zanimanje in zavzeta razprava o kongresnem gradivu zunaj članstva zveze komunistov svojo zasnovo že v gradivu, ki so ga spremljali delovni ljudje na vasi, v sprejetih sklepih, predvsem pa v izvajanju teh sklepov. Ker o vseh vprašanjih ni mogoče razpravljati, mi dovolite, da se osredotočim samo na eno izmed mnogih pomembnih vprašanj, to je na socialno politiko. Naša občina sodi kot izrazito kmetijska med najmanj razvite občine v Sloveniji in je v zadnjem letu dosegla 4500 dinarjev narodnega dohodka na prebivalca. Čeprav ta podatek kaže na še dokajšnjo herazvitost, ugotavljajo delovni ljudje, da je bil zlasti v zadnjih letih dosežen dokajšen napredek. Tretja seja konference Zveze komunistov Slovenije, ki je v letu 1971 razpravljala o socialnem razlikovanju in sprejela izhodišča za reševanje temeljnih vprašanj socialne varnosti delovnih ljudi, je med drugim vplivala tudi na znatno izboljšanje socialne varnosti kmečkega prebivalstva. Začela so se hitreje izvajati ustavna dopolnila, sprejeta v letu 1971. Tako je bilo v letu 1973 združeno zdravstveno zavarovanje kmetov z zdravstvenim zavarovanjem delavcev, ki solidarno pokrivajo stroške za zdravljenje kmečkega prebivalstva. To je bil izraz humanosti delavskega razreda do kmetov. Osnovni pogoji za zdravljenje kmečkega prebivalstva so določeni in se jih kmetje tudi držijo. Ob tem pa bi rad spomnil na nekatere probleme, ki nastajajo v samem zdravstvu. Kot vam je znano, se je zdravstvena služba na podlagi zakona združila, in sicer tako, da v občinah, kjer je 45.000 prebivalcev, ni več samostojnih zdravstvenih domov in so se v takih primerih zdravstveni domovi združili za več občin v enotno zdravstveno službo. Nekaj let prakse je pokazalo, da zaradi teritorialne preobsežnosti to ni najbolje, saj se zdravstvene postaje ne širijo v krajevnih skupnostih glede na potrebe, samoupravljanje pa ni razvito po teritorialnem principu, marveč po službah. Zdravstvo je prav gotovo služba posebnega družbenega pomena in prav gotovo bi moral biti zdravstveni dom s svojimi zdravstvenimi postajami v sleherni občini. Da bi se lahko kmečko prebivalstvo v zadostni meri posluževalo zdravstvenih storitev, bi bilo potrebno širiti prostorske kapacitete zdravstvenih postaj, poskrbeti za kader in seveda tudi za investicije. Mimogrede še želim omeniti vprašanje v zvezi s participacijo, ki jo plačujejo občani za zdravila. Participacija za zdravila je za vse enaka. Občani predlagajo, da bi bilo potrebno glede na različne osebne dohodke participacijo zmanjšati za one z nižjimi osebnimi dohodki, ali pa jo celo za te kategorije oseb ukiniti. Kmetje so z zadovoljstvom sprejeli ukrep o uvedbi pokojninskega zavarovanja kmetov, ki sicer še ni popolno, vsekakor pa pomeni velik napredek glede socialne varnosti ostarelih kmetov. Ob tem bi rad poudaril, da si kmečke žene želijo, da bi sčasoma, ko bo naša družba postala bogatejša, prejemale kmečko pokojnino. Sedaj je ena pokojnina na posestvo. To povečini prejemajo moški, ker so pač oni lastniki posestev. Danes vemo, da kmečke žene niso samo matere in gospodinje, marveč tudi kmetijske proizvajalke in so prevzele precej bremen kmetijske proizvodnje nase. Nova ustava je priznala vse družinske člane na kmečkih posestvih kot sestavni del združenega dela. S tem je kmečka žena dobila priznan status kmečke proizvajalke. Prav

447

tri bilo, da bi za tem priznanjem sledili postopoma tudi nekateri ukrepi za zboljšanje položaja kmečke žene. Ko že govorim o socialni varnosti kmetov, želim poudariti, da kmetje vidijo večje možnosti za svoj obstoj še v vrsti drugih predpisov, ki so bili sprejeti v prid kmetijstva. Poleg predpisov, ki sta jih sprejeli zvezna in republiška skupščina, tudi občinske skupščine in organizacije združenega dela s področja kmetijstva sprejemajo vrsto ukrepov za zvišanje kmetijske proizvodnje ter dajejo kmetom materialno in strokovno pomoč pri usmerjanju zasebnih kmetij prek kooperativnih odnosov. Kmečki otroci iz socialno šibkih kmečkih družin že prejemajo družbeno denarno pomoč — neke vrste otroški dodatek. Skrbijo tudi za organizirano družbeno varstvo predšolskih kmečkih otrok, ki sicer niso toliko potrebni samega varstva, potrebna pa so prizadevanja glede vzgoje teh otrok, zlasti v sezoni kmečkega dela, ko starši tega ne morejo v zadostni meri opraviti. Vse to kaže, da je naša družba poskrbela za to, da bi se tudi kmečki otroci razvijali enako kot drugi v zdravo telesno in duševno osebnost, da bi lažje prišli do zaželenih poklicev. Ob tem, ko vse to naštevam, želim poudariti, da opazijo kmetje v zadnjih dveh letih znatno prizadevanje družbe za izboljšanje njihovega položaja, znatno prizadevanje zveze komunistov, da bi njihove predloge realizirali in končno, da so dobili v družbi mesto, ki jim pripada. Standard kmetov na nerazvitih območjih v Sloveniji se delno izboljšuje, to je opaziti tudi v naši občini; solidarnost vse slovenske družbe je v tem, da na takih območjih odpiramo nove obrate za zaposlovanje odvečne kmečke delovne sile, ki je doslej morala iskati kruh v tujini. Vse to zagotavlja, da se bodo nerazvita območja postopoma izkopala iz zaostalosti, seveda brez nadaljnje solidarnosti vse slovenske družbe pa to tudi v prihodnje ne bo mogoče. Teh zadev ne govorim zaradi tega, ker bi želel prepričevati, da je potrebno nerazvitim območjem samo dajati. Nasprotno, mi se želimo čimprej ekonomsko osamosvojiti, da bi lahko pokrivali potrebne družbene službe. Dobro se zavedamo, da moramo vložiti kar največ v to, da bomo sredstva, ki jih ustvarjamo, naložili tam, kjer se bodo jutri najbolje obrestovala. Prav gotovo pa sami vsemu nismo kos. V šolah imamo še vedno 2,5 izmenski pouk in preslabe materialne možnosti, da bi lahko učitelji z boljšo tehnično opremljenostjo dali otrokom tisto, kar bi jim bilo potrebno, da bi laže dojemali pouk. Otroškega varstva ni mogoče hitreje razvijati, ker nimamo materialne osnove. Sedanji družbeni dogovori o kreditih za širjenje prostorskih zmogljivosti za osnovno šolstvo in vzgojnovarstvene ustanove ter za njihovo opremljenost so taki, da si z njimi ne moremo pomagati. Prostorske kapacitete, ki so bile doslej zgrajene za osnovno šolstvo in otroške vrtce (čeprav v minimalnem obsegu), so nas za 15 let naprej zavezale, da vse, kar se zbere v skladih za te namenske investicije, poberejo anuitete za odplačilo kreditov. Zaostalost na nerazvitih območjih se močno kaže tudi v nerazvitem cestnem omrežju in ljudje težko pridejo do delovnih mest in podobno. Omenil sem le nekaj problemov, ki nas tarejo in ki se nam zdijo najpomembnejši za socialno varnost naših ljudi, za boljši osebni in družbeni standard. Vsa ta vprašanja in še mnogo drugih o skrbi za delovne ljudi so zajeta v kongresnih gradivih, želel sem le podpreti stališča in želje vseh delovnih ljudi na nerazvitih območjih, ne samo v naši občini, temveč tudi v celotni mariborski regiji, da naj se zveza komunistov zavzame za dosledno izvajanje začetih akcij za izenačevanje razmer na manj razvitih območjih v Sloveniji.

448

ZVONE ČERNE (Kranj) V dokumentih 6. kongresa ZKS in tudi na drugih pomembnih političnih manifestacijah v Sloveniji in Jugoslaviji je bilo v zadnjih letih često poudarjeno, da je treba razbremeniti gospodarstvo. Proizvajalci o tej logični zahtevi ne mislimo, da je kaka neuresničljiva parola, pač pa nujen ekonomski instrument, ki naj bi preprečeval prekomerno odlivanje sredstev iz proizvodnje. Za to se zavzemamo predvsem v delovnih organizacijah z iztrošenimi osnovnimi sredstvi, ki bi jih morali hitreje obnavljati in modernizirati, žal pa ugotavljamo, da so se družbene obveznosti v obliki zakonskih in pogodbenih dajatev ter obvezna posojila iz čistega dohodka nenormalno povečala, posebno v letu 1973. Samo v slovenski bombažni tekstilni industriji so se navedene postavke zvišale v prvih 9 mesecih lani v primerjavi z istim obdobjem v letu 1972. INDEKS Zakonske obveznosti 198 Pogodbene obveznosti 132 Obvezna posojila 300 Skupni dohodki so se pa v tem obdobju dvignili le z indeksom 120. Za podjetje Tekstilindus v Kranju so se enoletna bremena zvišala za ca 11,000.000 N din tj. na skupno vsoto 27,000.000 N din (indeks 168). Vsi se dobro zavedamo, da ob ustvarjanju novih vrednosti moramo s proizvodnjo financirati tudi druge gospodarske in negospodarske dejavnosti, ki so potrebne za normalno funkcioniranje celotne družbe. Vendar menimo, da se morajo tudi te povečevati samo skladno z rastjo gospodarstva. Nenormalno prehitevanje na tem področju ima lahko hude posledice, ker bi bila s povečanim odlivanjem denarja iz gospodarstva onemogočena normalna reprodukcija in s tem bi nastale tudi v prihodnje težave pri financiranju spremljajočih družbenih dejavnosti. Vemo, da ima vsakdo več želja, kot jih je pa mogoče realno uresničiti, vendar jih je treba spraviti v sklad z možnostmi. S protiinflacijskimi ukrepi začenjamo odločilni boj za stabilizacijo. Zviševanje bremena gospodarstvu pa prav gotovo nič ne prispeva k stabilizaciji, nasprotno, zmanjšuje njene efekte. Prav v teh ukrepih ni dovolj poudarjena razbremenitev, kar bi nedvomno lahko prispevalo k zmanjšanju inflacijskih gibanj. Zato naj bi v resolucijo »O razvoju proizvajalnih sil in uresničevanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov« ponovno prišlo besedilo, ki bo zagotavljajo ponovno preverjanje ter zmanjšanje obremenitev gospodarstva, nadaljnje povečanje pa bi bilo mogoče samo skladno z gospodarsko rastjo. Hkrati je pa treba zagotoviti, da praktično uresničevanje ne bo v nasprotju s sklepi in priporočili tako pomembnih forumov, kot je kongres ZKS.

MATJAŽ MULEJ (Maribor — KVŠ) Predlog resolucij govori na več mestih o samoupravnih interesnih skupnostih. Iz vseh formulacij o njih in o delegatskem sistemu sploh je mogoče potegniti skupni imenovalec — uveljavitev vpliva delavcev v TOZD o namenih in porabi dohodka na vseh ravneh, interes in potrebe združenega dela, oblikovanje neposrednega samoupravnega odločanja pri sklepanju interesov in zadovoljevanju potreb, preseganje elementa cehovstva znotraj posameznih družbenih dejavnosti, skratka konec odtujenosti družbenih dejavnosti, njihovo zbližanje z neposrednimi proizvajalci oziroma z združenim delom sploh. Nedavna vrsta zborov delovnih ljudi z razpravo o programih in potrebah družbenih dejavnosti je pokazala v času priprave in v času iz29 Sedmi kongres ZKS

449

vedbe dolgo vrsto pomembnih sprememb. Tako smo za marsikateri izdatek ter namen in razlog porabe zvedeli sedaj prvič; prvič smo se, četudi v praksi še nekoliko formalno in na hitro, odločili, koliko damo v skupno blagajno za skupne potrebe in — to pa je še posebej pomembno — za katere programe. Ob tem pa so se pokazale tudi nekatere zanimivosti, pomembne za nadaljnjo akcijo izpopolnjevanja samoupravnega sporazumevanja. Na nekatere bom na kratko opozoril: 1. primer: »Šola mora biti, to je jasno, prav tako bolnišnica, zakaj torej zamudno in drago sporazumevanje o njih«. To kaže miselnost, da gre le za denar, pozabljamo pa, kako je npr. šola lahko različna po idejni in vsebinski usmerjenosti, po svojem standardu, razširjenosti in zato tudi po svoji ceni. Torej se imamo tudi tu o čem sporazumeti. 2. primer: Mnenje: »Naša stvar je npr. kulturno ustvarjanje, zagotovite nam denar in nas pustite delati«. To kaže elitniško miselnost, da naj take dejavnosti ostanejo v proračunskem zavetju in zunaj neposrednega spopada z viharji, s katerimi se srečuje družba sicer, zlasti gospodarstvo. Tako miselnost je nujno treba spremeniti. 3. primer: »Kaj je pravzaprav interes delovnih ljudi?« Ali se ta interes kaže v tem, da izločimo za skupne potrebe čim manj in ohranimo čim več za akumulacijo ali celo za netto osebne dohodke? Ali se morda kaže v tem, da čim bolje, seveda pa racionalno, razvijemo ustanove za zadovoljevanje skupnih potreb, kot so šole, bolnišnice, vrtci, kulturni in telesnokulturni objekti in dejavnosti v njih itd., s tem pa bistveno zmanjšamo socialno diferenciacijo in omogočimo vsem ali vsaj čim več ljudem enake življenjske možnosti. Ob takih in številnih drugih podobnih primerih nastane tudi vprašanje, kako in s kakšnega izhodišča naj razmišlja delegat v organih samoupravnih interesnih skupnosti, zlasti delegat TOZD. Ali naj bo, na primer v skupščini kakšne temeljne telesnokulturne skupnosti delegat TOZD človek, ki je v prostem času športnik ali vsaj navijač, ali pa človek brez zanimanja za telesno kulturo? Kajti, če bo športnik, bo morda videl manjši interes v prihranjeni akumulaciji in bolj v razvoju telesne kulture in bo vrednotil njene programe drugače kot morda človek, ki je npr. nasprotnik telesne kulture. Po drugi strani pa bo slednji zato, ker slabo pozna dejavnost, teže zares vrednotil predložene programe in zato tudi teže prispeval k dezalienaciji telesne kulture oziroma tiste druge družbene dejavnosti, ki jo mora kot delegat vsebinsko vrednotiti in predlagati TOZD njeno financiranje. Nujno bo torej uveljaviti precej zapleteno mnogostransko sistemsko-dialektično pojmovanje in razmišljanje delegatov, če to ne bo uspelo, obstajata predvsem dve osnovni nevarnosti. Namesto samoupravne dezalienacije, ki pomeni v bistvu samoupravljanje kot diktaturo proletariata v vseh oblikah družbenega življenja, bi lahko nastala: — ali preveč poenostavljena in enostranska diktatura proletariata nad družbenimi dejavnostmi, ki ne bi vodila k ciljem samoupravnega socializma; — ali nadaljnje odtujevanje tako imenovanega negospodarstva od gospodarstva, kot da nista drug drugemu dialektični pogoj, kar seveda ne bi pomenilo marksističnega razrednega pojmovanja družbene resničnosti in bi zato bilo napak, saj med drugim tudi ne bi preseglo elementov cehovstva. Zato moramo komunisti šteti: — ustanavljanje in vse bolj izpopolnjeno delovanje samoupravnih interesnih skupnosti, predvsem pa njihovo dezalienacijo, za prvorazredno politično nalogo; — izbiro in usposobljenost delegatov v organih samoupravnih interesnih skupnosti za prvorazredno nalogo kadrovske politike v vseh organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih in drugih organizacijah.

450

IVAN FARKAŠ (Lendava) Dovolite mi, da vam spregovorim o vlogi kmetijstva v Pomurju, sprejetem »zelenem planu«, upoštevajoč dejstvo, da pri nas še 60% prebivalstva živi od kmetijstva in da bo to trajalo še nekaj časa. Zato vas želim seznaniti z osnovnimi stališči, ki so nas vodila pri formiranju in povezovanju v kmetijsko-živilski kompleks Pomurja, v katerem je že skoraj 80 % zasebnega in družbenega kmetijstva v okviru ene organizacije. Socialno-ekonomske razmere v Pomurju so precej izenačene, zato je res, da je ta pokrajina ob Muri tudi enoten kmetijski prostor, ki ima še pretežno kmetijsko obeležje. Območje Pomurja označuje visok delež kmečkega prebivalstva. Poleg tega je posestna struktura kmečkega gospodinjstva zelo izenačena. Zaradi tega je bistveno vprašanje razvoja kmetijstva in živilske predelave. Nedvomno posebno velike in neizkoriščene možnosti imamo v zasebnem sektorju kmetijstva. Kmetijstvo v Pomurju je skoraj edino področje, pri katerem razpolagamo z lastno surovino; zaradi tega ima živilska predelava v razvoju Pomurja posebno mesto, saj sloni na lastni surovinski osnovi. Menim, da bomo v prihodnje zagotovo dosegli kvalitetnejše rezultate, če se bomo znali dogovoriti za enotno gospodarsko-kmetijsko-družbeno akcijo, ki bi morala zajeti celotno Pomurje. Nepopravljivo škodo bi naredili za razvoj kmetijstva in živilske predelave v Pomurju, če bi odlašali z dogovarjanjem in sporazumevanjem glede razvoja te dejavnosti. Smo namreč v takem obdobju razvoja, ko se ni mogoče hitreje razvijati brez intenzivnega povezovanja v širšem gospodarskem prostoru. Pri tem pa je značilno, da zveza komunistov nastopa enotno. Sodobni družbeni tokovi tudi ne morejo mimo Pomurja. To je med drugim opaziti v intenzivnem procesu deagrarizacije, ki je pozitiven in normalen. Mora pa biti tesneje povezan v intenzivnem procesu izkoriščanja kmetijskih zemljišč, ki bi sicer ostala neobdelana. To nas kot zvezo komunistov zavezuje, da se moramo na tem področju dogovoriti za enotne ukrepe. Pri tem pa je zelo pomembno, da nastopamo enotno nasproti družbenopolitičnim skupnostim in drugim organom, ki imajo vpliv na materialno reševanje problemov, kot jih postavlja proces deagrarizacije. Organizacijsko in proizvodno se bomo morali tako povezovati, da bomo optimalno izkoriščali vsa kmetijska zemljišča in predelovalne zmogljivosti. Pri tem pa moramo najbolj upoštevati delovnega človekakmeta, mu izpolniti življenjske interese, to je dati mu vsestransko pomoč. Na podlagi delitve dela in specializacije moramo zagotoviti kvantitetno in kvalitetno surovino za živilsko predelovalno industrijo v Pomurju. živilsko-predelovalna industrija pa mora pri tem zagotoviti dolgoročne stabilne in stimulativne ekonomske razmere za povečanje kmetijske proizvodnje. Osnovni cilj razvoja predelovalne industrije je v tem, da bi kmetijske proizvode tega območja predelali in šele nato ovrednotene pustili iz pokrajine. Tako bi dodatno zaposlili delavce, ki iščejo zaposlitev na drugi strani naše meje. Tudi tu v regiji mora biti za usklajen razvoj kmetijstva uveljavljeno načelo policentričnega razvoja. Tako začrtan razvoj bo pozitivno vplival na življenjski standard kmetijskih proizvajalcev. To dejstvo moramo imeti pred očmi, ko se dogovarjamo o možnostih za boljšo organizacijo proizvodnje in predelave. Žal tega v preteklosti nismo dovolj upoštevali, sicer bi na področju integracije kmetijstva in živilske predelave v Pomurju dosegli mnogo boljše rezultate.

* 29

451

y

Organizacija in nadaljnji razvoj kmetijsko-živilskega kompleksa v Pomurju mora temeljiti na načelu enakomernega in usklajenega razvoja vseh gospodarskih subjektov. Vsem gospodarskim subjektom je torej treba zagotoviti samostojnost in enakopravnost ter optimalni razvoj na podlagi delitve dela in specializacije, poleg tega pa zagotoviti realizacijo začrtanih ciljev. Iz dosedanjih razprav in vsestranskih analiz z organizacijo kmetijsko-živilskega kompleksa v Pomurju je treba bolj kot doslej informirati neposredno delovne ljudi, ki delajo na tem področju. O organizaciji agroživilskega kompleksa v Pomurju in tudi drugod so doslej potekale razprave v določenih okvirih, to je v vodstvenih strukturah, v bazi delovnih ljudi pa manj. Koncept povezovalnega kompleksa mora poznati sleherni zaposleni ter kmetje-kooperantje. Novo sprejete ustave dajejo organizacijam združenega dela vsa samoupravna pooblastila na ravni sporazumov v vsaki TOZD. Bojazen pred monopolizmom in piramidnim diktiranjem je treba odstraniti in omalovaževati. V programu nadaljnjega razvoja enotnega agroživilskega kompleksa Pomurja se bo treba samoupravno sporazumevati o vseh dejavnostih od primarne kmetijske proizvodnje, živilske predelave pa do prodaje gotovih izdelkov. Zato povezovanje na področju agroživilskega kompleksa v Pomurju ne sme pomeniti likvidacije ali stagnacije določenih predelovalnih in drugih obratov, ampak nasprotno, na osnovi delitve dela in specializacije je potrebno zagotoviti vsem obratom nadaljnji perspektivni razvoj. To pa bo mogoče doseči le na podlagi samoupravnega sporazuma, v katerem bodo enakopravno zastopane vse OZD in v okviru katerih se TOZD povezujejo medsebojno horizontalno, proizvodno in strokovno. V ta namen je treba izdelati konkretne programe razvoja s temeljnimi analizami in kazalci. Celotno področje Pomurja ima zelo ugodne možnosti za razvoj sadjarstva, vinogradništva in predelave sadja. Te dejavnosti predstavljajo eno od najpomembnejših komparativnih prednosti te pokrajine, ne smemo jih zanemarjati ampak negovati in razvijati, da bomo v prihodnje dosegli še boljše rezultate. Ta hotenja in razvojne stopnje bodo doseženi, če bodo čvrsto medsebojno povezani znotraj Pomurja in kot taki povezani z drugimi zainteresiranimi v širšem gospodarskem prostoru Slovenije in Jugoslavije. Tako organizirani bomo nedvomno dosegli navzven boljše rezultate, kot pa če bi nastopali posamezno, ko na tržišču mnogokrat pride do nezaželenih oscilacij v lastno škodo. Na področju intenziviranja zasebne kmetijsko-živilske proizvodnje bodo uspehi toliko večji, koliko bolj pristni bodo odnosi med zasebnimi kmetijskimi proizvajalci in organizacijami, ki so odgovorne za organiziranje kooperacije. Zasebne kmetijske proizvajalce bo potrebno usmerjati v specializirano kmetijsko proizvodnjo, kjer mora odigrati vlogo živilsko-predelovalna industrija. Nadaljnjega stabilnega razvoja primarne proizvodnje si ni mogoče zamišljati brez zavestne odgovornosti vseh sodelujočih partnerjev od primarne proizvodnje prek predelave do trgovine. Posebno trgovina se bo morala dosti bolj odločno povezovati s proizvodnjo ter nedvomno vanjo vlagati tudi ustrezna sredstva. Pomurje ne pomeni zapiranja regije, menim pa, da je zaradi usklajenega razvoja področja ter zaradi enotnih interesov nujno, da šele po formiranju agroživilskega kompleksa nadaljujemo povezovanje in vključevanje v širši prostor. Nedvomno je naša osnovna dolžnost in tudi naš osnovni cilj zagotoviti enakopravni položaj našega področja ter možnost pridelovanja čim več surovin, kar obenem pomeni tudi možnost vrnitve naših zdom-

452

r

cev. Pri tem je treba poudariti, da nerazvita področja še bolj kot druga rabijo nosilce proizvodnje, posebno je to pomembno v kmetijstvu. Za preusmeritev zasebnega kmetijstva bodo potrebne znatne investicije. Pomagati bo morala tudi družbena skupnost, da bomo lažje izvajali cilje »zelenega plana«. Zato menim, da je prednost združevanja v tem, da bomo s skupnimi močmi razvijali te procese lažje, hitreje in enotneje in tako ustvarjali optimalne pogoje za razvoj primarne in sekundarne kmetijske proizvodnje na celotnem območju Pomurja.

FRANCKA VIDOVIČ (Šentjur) V Sloveniji imamo vedno več mešanih kmetij, kjer predstavlja kmečka žena nosilko kmetijske proizvodnje, pa tudi sicer vse naše kmetije obdelujejo zemljo v glavnem v okviru družine, kjer kmečka žena ni le gospodinja, ampak pomembna kmetijska proizvajalka. Statistični podatki kažejo, da imamo okoli 60 mešanih kmetij, iz česar lahko sklepamo, da je v glavnem zaposlen v gospodarstvu zunaj kmetijstva mož, ženi pa ostaja delo na posestvu, skrb za družino in ustvarjanje dohodka iz kmetijstva. Še nikdar doslej kmečka žena ni nosila takega bremena kmetijske proizvodnje kakor v tem času, ko razvijamo industrijsko gospodarstvo, ko prehajamo iz agrarno pomembne dežele v industrijsko razvito, ko se proces deagrarizacije odvija nenehno vsak dan. Tudi tovariš Popit je na zboru delavk 17. 10. 1973 med drugim dejal: ».. . zato je upravičena zahteva kmečkih žensk, da mora družba zagotoviti tak družbeno proizvodni položaj, ki jim gre iz dela in njihovega dejanskega prispevka... današnja vloga delovne žene v kmetijstvu zahteva hitrejše urejanje življenjskih razmer na vasi...« Novo sprejeti zvezna in republiška ustava pomenita velik korak k temu cilju, ker v osnovi ne izenačujeta samo položaja kmeta, temveč tudi žene in vseh družinskih članov, ki delajo na kmetiji. S tem bi se položaj in življenjske razmere kmečke ženske lahko izboljšale v duhu socialističnih družbenih odnosov. Komunisti vemo, da je družbeni sektor v kmetijstvu tisti, ki ustvarja osnovno jedro bodoče socialistične proizvodnje na vasi, kmet pa je v naši družbi še vedno izredno pomemben in njegova proizvodnja je družbeno izredno koristna. Zato moramo kmeta še bolj povezovati z družbenim sektorjem v enoten proces družbenega dela. In če je kmečka ženska tako pomemben nosilec kmetijske proizvodnje, nam, komunistom, ne more biti vseeno, kakšno je mesto te proizvajalke v združenem delu, kakšna je njena produktivnost, kakšen je njen dohodek in kakšni so družbeni pogoji njenega dela. To je bilo do nedavna zelo družbeno zanemarjeno področje, zato bi tukaj morala ZK veliko storiti, da bi v kmetijskih zadrugah, družbenih gospodarstvih in obratih za kooperacijo razvijali take oblike dela, ki bodo izboljševale družbenoekonomske pogoje proizvajalk. Tu mislim na družbeno, splošno in strokovno izobraževanje kmečkih žensk na kmetijah in tudi kmetijskih delavk na družbenih posestvih. Komunisti si moramo prizadevati, da bomo stališča iz ustave, ki poudarjajo družbeno, splošno in strokovno izobraževanje, skrb za družbeni standard in uvajanje enakih pogojev izobraževanja vse mladine kontinuirano in sistematično izvajali tudi v naših vaseh, saj prav tukaj nastaja največja razlika med deklarativnimi stališči in realnim stanjem. Kmetice in kmetijske delavke oziroma delavke v kmetijstvu se bojujejo prav z enakimi problemi kot sicer delavke v našem gospodarstvu: najvišji odstotek nekvalificiranih, najmanjši delež v organih samoupravljanja, malo ali sploh nikakih skrbi za razbremenitev proizvajalke pri gospodinjskem delu, pri vzgoji otrok itd.

453

Samo z izvajanjem zapisanih ustavnih načel bomo položaj delovne žene tudi na vasi spremenili ter tako ustvarili možnosti za razvoj njene osebnosti in proizvodnje, v kateri deluje, ter utrdili socialistične družbene odnose tudi na vasi.

LJUDMILA KAFOL (Maribor) Predlog resolucije se ob določanju boja za enakopraven družbenoekonomski položaj žensk zavzema tudi za učinkovitejšo družbeno pomoč ženi in družini in za vključevanje žensk v družbenopolitično in samoupravno življenje. Tovariš Popit, predsednik CK ZKS, je na zboru delavk 17. oktobra 1973 ugotovil: (Citiram) »Znatno zaostajanje lahko ugotovimo tudi pri razvijanju komunalnih služb in servisov, ki naj bi razbremenili družino in ji pomagali pri zadovoljevanju njenih potreb.« (Konec citata) In dalje (Citat): »Značilen primer za to zaostajanje je stanje na področju družbene prehrane, ki predstavlja eno najpomembnejših in najučinkovitejših pomoči sodobni družini. Zmogljivosti za družbeno prehrano se zmanjšujejo. Zaradi takšne usmeritve danes nimamo delavskih restavracij, ki bi po dostopnih cenah dajale dnevne obroke in zagotavljale zdrav ritem dnevne prehrane, ki je odločilen za psihofizično kondicijo delavcev ter za blažitev socialnih razlik in sproščanje delavčevega prostega časa za rekreacijo, izobraževanje in družbenopolitično aktivnost.« (Konec citata) S skrbjo za prehrano je v družini obremenjena predvsem ženska, kar je ob velikem številu zaposlenih žena v Sloveniji splošen problem. Danes ni človeka, ki bi Slovenki odrekal njen delež pri družbeni reprodukciji in doseženi življenjski ravni pri nas. Do nedavna pa je prevladovalo prepričanje, da ženske ne morejo sodelovati v samoupravnih organih in družbenopolitičnih organizacijah zato, ker nimajo časa in ker so preobremenjene z gospodinjstvom. Ob sedanjih volitvah v temeljne delegacije smo takšno gledanje prekinili in vključili v politično življenje in samoupravljanje več žensk, kot je bilo to v preteklih obdobjih. Da pa bodo naše delegatke res tvorno delovale, jim bo družba morala pomagati pri tem prav tako kot moškim tovarišem, morala pa bo tudi reševati nekatera vprašanja družbenega standarda, ki smo jih do sedaj zanemarjali. Pri tem pa problem družbene prehrane gotovo ni na zadnjem mestu. Povsem napak pa bi bilo gledati to vprašanje le z vidika zaposlene ženske — samoupravljalke. Kot toliko tako imenovanih »ženskih« vprašanj je tudi to vprašanje globlje in širše in sega v številnejša področja, kot pa se tega zavedamo. Tu gotovo ni mesto, kjer naj bi dokazovala, da je nezadostna in nepravilna prehrana vzrok zmanjšanja odpornosti do bolezni ali pa vzrok za bolezen, da zmanjšuje delovno zmogljivost in vse psihofizične sposobnosti človeka. Veliko nesreč pri delu in še več delovnih izostankov gre na račun nepravilne prehrane. Ne gre zanikati, da so nekatere organizacije združenega dela posvetile tem vprašanjem vso skrb. Toda organiziranih družbenih akcij v zadnjih letih ni bilo, o čemer je govoril tudi uvodni referat na 4. seji konference ZKS. Mnogo delovnih ljudi in njihovih družin nima možnosti, da bi se redno in kakovostno hranilo doma, nekateri pa so povsem navezani na družbeno prehrano. Prav zato je nujno treba izpolniti praznino, ki je nastala ob spremenjenih življenjskih razmerah naših delovnih ljudi sedaj ob intenzivnem zaposlovanju. Pri tem pa ne smemo nikakor pozabiti na tisti del zaposlenih, katerih kupna moč pač ni takšna, da bi bila kos cenam kvalitetne prehrane na dnevnem tržišču. Načrtna akcija urejanja družbene prehrane pri nas bi morala potekati organizirano in samoupravno povezovati kmetijsko proizvodnjo,

454

trgovino, živilsko industrijo in obrate družbene prehrane in vse načrtno vključiti v življenje naselij. Ob tem ne gre pozabiti na sodobne zamisli, ki so se ponekod že obnesle in na moderno tehnologijo industrijske priprave hrane, ki dovoljuje tudi daljši transport, pripravljanje večjih količin in cenenost. Zdravo prehrano in zadovoljivo higiensko raven pa nam zagotovi le industrijska priprava hrane, strojna obdelava in strokovni nadzor. Vse to pa bo mogoče doseči le z usmerjeno akcijo, ki bo potekala po splošnem usklajenem načrtu in s samoupravnim dogovarjanjem. Ne želim vas obremenjevati s statističnimi podatki, ki bi vse navedeno podprli, opustila bom vse podrobnosti, vendar bom naštela le glavne, ali nekaj poglavitnih problemov, ki se jih bo treba tudi lotiti: — vprašanje dietne prehrane ni rešeno niti v večjih središčih; — vprašanje obdavčevanja družbenih obratov prehrane še ni rešeno; — ob ohrabrujočih uspehih organizacije prehrane v vzgojnovarstvenih ustanovah in šolah je še vedno nerešeno vprašanje toplih obrokov za šolarje vozače in otroke iz oddaljenih hribovskih vasi; — del dohodka, ki ga delavci dobivajo za topel obrok na delovnem mestu, je v večjih delovnih organizacijah zadovoljiv. Vendar pa ne moremo mimo dejstva, da dobiva del delovnih ljudi ta sredstva v obliki bona, ki ga lahko porabi v trgovini in žal ne vselej za prehrano. Ob težnji, da bi se ta sredstva sedaj povečala, bomo morali spregovoriti tudi o tem, da ne gre trošenja teh sredstev prepuščati osebni pobudi, temveč bo tudi za to morala poskrbeti družba. In na koncu še to: Ko govorimo o vključevanju žene v družbeno samoupravno dogajanje, ko razpravljamo o večji produktivnosti dela, o razvoju proizvajalnih sil, če velja naša skrb zdravstvenemu stanju občanov, rekreaciji, športu, vsestranskemu razvoju mladega rodu in družine, velja nekaj besed v naši resoluciji posvetiti tudi organiziranemu reševanju vprašanja družbene prehrane.

TEOFIL PRINČIČ (Nova Gorica) Dovolite mi, da kot zasebni kmetijski proizvajalec spregovorim nekaj besed o vprašanjih našega kmetijstva. Ko razpravljamo o kmetijskih problemih, ne moremo mimo njih, ne da bi omenili nekatere težave, s katerimi smo se morali soočiti v preteklosti. V mislih imam prva povojna leta, ko je bilo kmetijstvo še naša najvažnejša gospodarska panoga in glavni vir, iz katerega smo črpali sredstva za obnovo in gospodarski razvoj opustošene domovine. Danes se uvrščamo med gospodarsko srednje razvite evropske dežele, česar pa ne moremo trditi za naše kmetijstvo, ki je zaostalo za drugimi gospodarskimi panogami zato, ker je bilo dolga leta zapostavljeno. Medtem ko smo v druge gospodarske panoge vlagali precejšnje napore in sredstva, smo pozabljali, da tudi kmetijstvo ne more napredovati brez družbenih vlaganj, ki so nujno potrebna za razvoj sodobne tehnologije, ta pa je prvi pogoj za organizirano tržno kmetijsko proizvodnjo. Danes z zadovoljstvom ugotavljamo, da so se razmere tudi v kmetijstvu bistveno izboljšale, in to prav na pobudo ZK, ki je v sprejetih dokumentih označila smer razvoja našega kmetijstva, v katerem je tudi zasebni proizvajalec dobil svoje mesto kot enakopravni član družbene skupnosti. Na drugi seji konference ZK Slovenije smo jasno začrtali smer nadaljnjega urejanja družbenoekonomskih odnosov v kmetijstvu in so sklepi ter njihovo izvajanje ugodno vplivali na nadaljnji razvoj.

455

V zadnjem času je bilo dosti storjenega za napredek kmetijstva. Ukrepi, kot so dolgoročni krediti za perspektivne tržne kmetije, obrestna mera za najete kredite, regresi in nagrade za obnovo, organizirana kmetijsko-pospeševalna služba, zakon o združevanju kmetov, izenačitev zdravstvenega zavarovanja z drugimi kategorijami zaposlenih ter prvi zametki pokojninskega zavarovanja so naleteli na zelo ugoden odziv pri kmetih proizvajalcih. Kljub pozitivnim spremembam pa ostaja še vedno vrsta le delno rešenih in nerešenih vprašanj, ki jih bomo morali v doglednem času rešiti. Z novo ustavo smo zasebni proizvajalci pridobili pravico, da s svojim delom enakopravno sodelujemo z drugimi delovnimi ljudmi pri ustvarjanju in delitvi ustvarjenega dohodka. Ustava in zakon o združevanju kmetov nam dajejo možnosti, da svobodno združujemo svoja sredstva in delo ter organizacijo vseh mogočih oblik sodelovanja. Važno pa je, kako bomo v sami bazi uresničevali ustavna določila. Dejstvo je, da so v kmetijstvu različne možnosti glede na delovne razmere, različne panoge, konjunkturo itd. Vendar menim, da bo predvsem odvisno od subjektivnih sil, kakšno bo uresničevanje postavljenih ciljev. S ponosom navajam primer iz Goriških Brd, od koder sem doma, kjer so se kmetje in zadruga že pred leti odločili, da bodo skupaj sodelovali, skupaj reševali probleme in skupaj odločali o delitvi dohodka. Sodelovanje, ki temelji na čvrstih pogodbah v vinogradniški proizvodnji, se je stalno poglabljalo. Spore smo sproti skupaj reševali, ker smo uvideli, da zadruga in zasebni proizvajalci ne morejo drug brez drugega. Kmetje so množično stopili v zadrugo, ki je z 950 pogodbami zajela skoraj vso vinogradniško proizvodnjo. V to sodelovanje so se vključili tudi tisti proizvajalci, ki so pred leti odšli na delo v tovarne in so se v prostem času spet oprijeli dela na svojih zemljiščih. Danes je zunaj zadruge le še nekaj kmetov, ki pa že trkajo na vrata in so pripravljeni na skupno sodelovanje. Uspehi potrjujejo pravilnost poti, ki smo jo izbrali v Brdih. Obnova vinogradov je zavzela nepredviden obseg. Samo v zadnjih štirih letih je bilo obnovljenih 450 ha vinogradov ter 120 ha sadovnjakov in nič ne kaže, da bi se tempo obnove v naslednjih letih zmanjšal, še pred nekaj leti smo se spraševali, kdo bo zemljo obdeloval, danes pa je je za kmete, ki bi želeli še več obnavljati, premalo. Poleg vinogradništva se je močno povečalo tudi sadjarstvo ter celo reja živine in mlekarstvo. V Brdih je danes nad 450 traktorjev, kar pomeni, da ima traktor vsak drugi kmet — med njimi je mnogo zaposlenih — in tudi z ostalo kmetijsko opremo so naše kmetije dobro opremljene, kar privlači mlade, da ostajajo na kmetijah. Pri kmetijski zadrugi deluje močna in dobro organizirana hranilno kreditna služba, ki je še do pred nekaj leti predstavljala edini vir financiranja zasebnega kmetijstva. Hranilne vloge znašajo prek milijardo osemsto milijonov din in smo v zadnjih dveh letih odobrili za 1.005.753.000 din kreditov za obnovo nasadov, nabavo kmetijske mehanizacije in opreme, gradnjo gospodarskih objektov, nakup zemljišč, nabavo reprodukcijskega materiala ter za soudeležbo pri kreditiranju tržno usmerjenih kmetij, ki jih je v Brdih že 72. Zaradi vsega tega briški kmetje danes vlagajo tudi za osebni standard in si tako izboljšujejo življenjske razmere. Z vsem, kar smo dosegli, pa še nismo zadovoljni. Stalno iščemo nove oblike sodelovanja in prav sedaj pripravljamo nov sporazum med zadrugo in kmeti, ki bo na podlagi ustavnih določb dal temu sodelovanju novo vsebino in ga razširil tudi na druge panoge. Vinogradniška proizvodnja je že prerasla zmogljivosti in tehnološke možnosti briške kleti, zato načrtujemo za letos nad dve milijardi in

456

šeststo milijonov investicij za povečanje zmogljivosti in izboljšanje tehnološkega postopka predelave. Pereče je tudi vprašanje strokovnega kadra, ki nam zelo manjka. Zavedamo se, da brez usposobljenega kadra ne bomo mogli realizirati zastavljenih nalog, zato bomo morali pričeti reševati ta problem z vso resnostjo, in sicer tudi perspektivno s štipendiranjem in usmerjanjem mladih v kmetijske šole. Pri tem smo že storili prve korake. Problemi, ki so pred nami, niso lahki. Prepričan pa sem, da jih bomo kot do sedaj s skupnimi napori uspešno reševali tudi v prihodnje. Naš primer iz Brd sem omenil, ker sem prepričan, da je pot, ki smo si jo izbrali, pravilna in menim, da so naše izkušnje lahko dragocen prispevek iskanju možnosti in oblik sodelovanja in podružbljanja kmetijske proizvodnje drugod, kljub drugačnim razmeram in možnostim. Dosti problemov je še pred nami. Mislim, da bo treba brez odlašanja zagotoviti odkup in zajamčiti stimulativne cene osnovnim kmetijskim pridelkom ter uskladiti te cene s proizvodnimi stroški, zagotoviti nemoteno preskrbo z reprodukcijskim materialom, urediti trg s kmetijskimi pridelki, predvsem pa omogočiti izenačitev pokojninskega in invalidskega zavarovanja kmetov z drugimi kategorijami zaposlenih, kar bo zasebnim kmetom zagotovilo tudi socialno varnost. Govoril sem le o nekaterih problemih in prepričan sem, da bo ZK tudi v bodoče znala pravilno ocenjevati kmetijsko problematiko ter nakopavati smernice za uspešno reševanje. Kongresu zagotavljam, da bomo ob vseh prizadevanjih za nadaljnji napredek našega kmetijstva in krepitev samoupravnih odnosov v okviru naše socialistične samoupravne skupnosti tudi kmetje komunisti prispevali svoj delež.

V vseh delovnih komisijah je bilo danih tudi več amandmajev k resolucijam in statutu. Komisije so te predloge bodisi sprejele bodisi zavrnile, nato pa jih odstopile komisiji za resolucije in delovni skupini za statut. Te amandmaje povzemajo tako poročila delovnih komisij, predložena kongresu, kakor tudi poročili komisije za resolucije in delovne skupine za statut; kolikor so bili sprejeti oz. upoštevani, pa so vsebovani v resolucijah oz. statutu. Zato jih kongresna knjiga posebej ne navaja.

457

1

Na koncu razprave v tej kakor tudi v vseh drugih delovnih komisijah so predsedniki komisij na kratko povzeli razpravo in nakazali, v kakšnih okvirih se bodo gibala poročila o delu komisij, ki bodo predložena kongresu v sprejetje. Ta poročila so objavljena pozneje.

458

Komisija za vprašanja izobraževanja, kulture in znanosti

EMIL ROJC (Celje) Dovolite, da ob pričetku dela kongresne komisije, ki bo oblikovala aktualna idejnopolitična stališča komunistov v Sloveniji do vzgoje in izobraževanja, kulture in znanosti, z nekaj besedami osvetlim zahtevnost, obsežnost in odgovornost naloge, ki je pred nami. Želimo, da bi bil ta del kongresne razprave, ki bo potekal v okviru naše komisije, stvaren in učinkovit dogovor za nadaljnje idejno in akcijsko angažiranje zveze komunistov v prosveti, kulturi in znanosti. Upoštevati moramo kontinuiteto uresničevanja idejnopolitične vloge Zveze komunistov Slovenije na omenjenih področjih združenega dela, kritično oceniti medkongresno obdobje in izhajati iz analize rezultatov, pa tudi še neuresničenih dogovorov. Pri delu naše kongresne komisije bomo morali upoštevati vsa kongresu predložena poročila o dosedanjem delu Zveze komunistov Slovenije, uvodni referat predsednika CK, izhajati bomo morali iz predloga resolucij ter upoštevati pripombe dokaj široke in zavzete javne razprave o osnutku resolucij. Plenarnemu zasedanju VII. kongresa smo dolžni predložiti besedilo predloga resolucij o vzgoji in izobraževanju ter raziskovalni dejavnosti in nalogah zveze komunistov na kulturnem področju. Hkrati je naša naloga v razpravi oceniti temeljno kongresno resolucijo ter zbrati morebitne pripombe na predlog sprememb in dopolnitev statuta. Zveza komunistov Slovenije je v skladu z nalogami, ki smo jih sprejeli na zadnjem kongresu, posvečala socialistični vzgoji in izobraževanju, kulturi in raziskovalni dejavnosti precejšnjo pozornost. Takoj po VI. kongresu Zveze komunistov Slovenije so organi centralnega komiteja pričeli sistematično analizirati položaj vzgoje in izobraževanja. Že ob koncu 1970. leta je pristojna komisija centralnega komiteja pripravila teze o idejnopolitičnih vprašanjih razvoja vzgoje in izobraževanja na samoupravni socialistični podlagi in jih dala v javno razpravo. Javna razprava je podprla osnovno usmeritev teh tez, obenem pa kritično in zavzeto opozorila na vrsto vprašanj in nalog. Tem je zveza komunistov nato posvetila še več ustvarjalnih naporov. V zvezi komunistov smo vzpodbudili in podprli organizirano družbeno akcijo za hitrejšo rast materialnih osnov vzgoje in izobraževanja in za izboljšanje družbenega in materialnega položaja prosvetnih delavcev. Komunisti so bili upravičeno nezadovoljni, saj je vzgojnoizobraževalni sistem daljše obdobje prej poglabljal kot pa zmanjševal socialne razlike med učečo se mladino. Posebno ostro so komunisti kritizirali šolski sistem zaradi zanemarjanja idejnovzgojne funkcije šole in drugih družbenovzgojnih dejavnikov. Napredne marksistično idejne usmerjenosti še zlasti ni bilo tam, kjer je tehnokratskim silam zadostovalo tradicionalno prosvetiteljstvo, ali kjer so liberalistične sile ponujale svoje idejno nevtralne ali pa pluralistične pedagoške zamisli. Tudi taka učinkovitost vzgojnoizobraževalnih prizadevanj, ki jo je ilustriral zlasti nenormalni osip na vseh stop-

459

njah in vrstah izobraževanja, je opozarjala na nujne posege na to področje. Idejnopolitična stališča Zveze komunistov Slovenije so, upoštevajoč to realnost, vzpodbudila odločne akcije komunistov v vzgoji in izobraževanju ter družbenih in strokovnih institucijah tega področja. Na prvem mestu je vsekakor treba ugotoviti, da se je v tem času izoblikovala sodobna zasnova socialistično angažirane šole, katere idejni temelj je lahko le marksizem, pojmovan kot znanstvena teorija, ideologija in revolucionarna praksa delavskega razreda. Ta zasnova, jasno izražena na 19. seji centralnega komiteja, in iz nje izhajajoči programi so bili v celotnem minulem obdobju najmočnejše orožje komunistov in vseh naprednih socialističnih sil v bitki za socialistično angažirano šolo in v spopadih s težnjami, ki so bile, naj so se njih posamezni nosilci tega zavedali ali ne, izraz protirazrednih in protisamoupravnih interesov. Pripomogli so k odločnim obračunom s klerikalnimi in idejno-pluralističnimi ter drugimi meščanskimi in ideološkimi konstrukcijami, ki zlasti težijo k dezideologizaciji družbenega življenja. Zveza komunistov Slovenije si je že v tem obdobju prizadevala prenesti in razširiti bitko za socialistične idejne smotre v vzgoji in izobraževanju tudi lastnih organizacijskih okvirov. V tem času začne Zavod za šolstvo SR Slovenije intenzivnejše in odločnejše in kar je še zlasti pomembno konstantnejše utrjevati idejno-vzgojne funkcije šol. Znotraj kolektiva pedagoškega inštituta so dosegli dokajšnjo diferenciacijo do določenih idejnih kriterijev zveze komunistov. Prosvetno-kulturni zbor skupščine SR Slovenije je sprejel poseben dokument o socialistični idejni usmerjenosti vzgoje in izobraževanja, ki so ga v svoj delovni program vključile tudi samoupravne izobraževalne interesne skupnosti. Na posameznih fakultetah so komunisti pričeli oblikovati integralnej še koncepte marksistične vzgoje in izobraževanja. V temeljnih organizacijah združenega dela se je znatno uveljavilo družbeno in družbenoekonomsko izobraževanje delavcev. Neposredni proizvajalci so se bolj vključili v izobraževalne procese, povečalo se je tudi njihovo zanimanje za šolstvo kot območje združenega dela, kar vse je bila pomembna priprava za ustvarjanje novih družbenoekonomskih odnosov in novega, položaja vzgoje in izobraževanja v združenem delu. Pismo tovariša Tita in izvršnega biroja je torej komuniste v Sloveniji našlo že sredi intenzivnih prizadevanj za realizacijo sprejetih stališč o idejnopolitičnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja. Pismo je samo še podkrepilo naše prepričanje, da povezovanje delavskega razreda z znanjem in kulturo prek jasno razredno zasnovanega socialističnega izobraževanja postaja nenadomestljiva pot nenehnega revolucioniranja proizvajalnih in političnih družbenih sil. Ob bolj angažiranem utrjevanju idejne funkcije vzgojnoizobraževalnih dejavnosti pa se je ZK Slovenije v pretečenem obdobju takoj po sprejetju ustavnih dopolnil zavzela tudi za hitrejše uresničevanje ustavnega načela svobodne menjave dela med vzgojnoizobraževalnim področjem in materialno produkcijo ter drugimi dejavnostmi v združenem delu. Kritično moramo ugotoviti, da pri tem nismo bili dovolj uspešni in učinkoviti, da so ta proces spremljale velike težave, nejasnosti, pa tudi odpor, grajen na še vedno zakoreninjeni proračunski miselnosti oziroma skrbništvu države, šele neposredno pred VII. kongresom ZKS prihajamo, spodbujeni tudi z intenzivno predkongresno razpravo, do nekaterih doslednejših izpeljav ustavnih načel, ki bodo v prihodnje zagotavljale nov družbenoekonomski položaj in enakopraven odnos vseh delavcev v združenem delu do razvojne politike vzgoje in izobraževanja. V zavesti delavcev v združenem delu se vse bolj utrjuje prepričanje, da je treba vplivati na programsko usmeritev vzgojnoizobraževalnih dejavnosti, da je potrebna tesnejša povezanost dela z izobraževanjem in obratno. še več, vse bolj se uveljavlja tudi spoznanje, da so ustvarjalni

460

kadri odločilnega pomena za rast materialne osnove družbe, za povečanje produktivnosti dela in v tem okviru tudi pomemben element protiinflacijske politike. Očitno je namreč, da morajo zmanjševanje stroškov proizvodnje, boljša tehnologija ter organizacija dela postati ob razvitejših samoupravnih odnosih eno temeljnih orožij naše protiinflacijske strategije. V tem pogledu lahko edinole združeno delo uspešno vpliva tudi na nujno prestrukturiranje znotraj politike šolanja kadrov, tako da se bo razmerje vpisanih in diplomiranih študentov obrnilo v prid kadrov za potrebe neposredne proizvodnje in za tehnološke funkcije. ZKS je v medkongresnem obdobju opozorila tudi na bistvena idejnopolitična vprašanja nadaljnjega razvoja raziskovalne dejavnosti, posebej še na razvoj samoupravnih odnosov na tem področju. Z večkratnimi javnimi razpravami smo jasno opredelili temeljne družbene smotre raziskovalne politike in poudarjali, da se morata delavski razred in raziskovalna politika združiti in povezati v prizadevanjih za razvoj proizvajalnih sil in socialističnih družbenih odnosov. Integracijski procesi, ki smo jih vzpodbudili v gospodarstvu in družbenih dejavnostih, so zelo ugodno vplivali na nadaljnji razvoj raziskovalne dejavnosti ter na njegovo tesnejšo povezanost z družbeno prakso. Ugotoviti pa moramo, da dosedanje samoupravno povezovanje raziskovalcev in uporabnikov rezultatov raziskovalnega dela še ni zadovoljivo, da rezultate raziskav v praksi še vedno premalo uporabljajo in da programska naravnanost raziskovalnega dela v našo družbeno in proizvodno prakso še ni dovolj radikalno izpeljana. Kako preseči doseženo stanje v raziskovalni dejavnosti, je kompleksno nakazala tudi zadnja seja centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, zato na tem mestu ne nameravam ponovno govoriti o predlaganih rešitvah za učinkovitejši razvoj raziskovalnega dela in za njegovo tesnejšo vraščenost v samoupravno organizirano združeno delo. Opozoril bi le na eno temeljnih sprejetih obvez, to je, da se bomo komunisti bojevali za socialistično usmerjenost, za marksistična teoretičnometodološka izhodišča v raziskovanju ter za uresničevanje vloge znanosti kot pomembnega dejavnika razvoja proizvajalnih sil in družbenih odnosov. Odločno bomo odklanjali fetišiziranje znanosti kot avtonomne družbene sile, odtujene od delavskega razreda in potreb družbenega razvoja. Kulturna politika ZKS je bila v preteklem razdobju usmerjena v prvi vrsti k graditvi samoupravnega koncepta kulture ter k opredeljevanju jasnih idejnopolitičnih stališč do aktualnih družbenih in idejnih vprašanj položaja, odnosov, vrednot in razvoja kulturne ustvarjalnosti. Samoupravno konstituiranje ter integriranje kulture v združeno delo je zveza komunistov postavila kot temeljno pot do rešitve v preteklosti neustrezno postavljenih razmerij med kulturo in družbo, kulturnimi ustvarjalci in delavskim razredom oziroma delovnimi množicami sploh. Kulturna politika in praksa morata težiti k bogatitvi in vsestranskemu razvoju kulturnega življenja delavcev. Zato si je zveza komunistov prizadevala uveljaviti kulturo v najširšem smislu, kot kulturo odnosov socialistične samoupravne družbe in kot način izražanja človekove ustvarjalnosti. Vendar moramo ugotoviti, da kulturna politika zveze komunistov v tem obdobju ni bila dovolj konkretno in akcijsko usmerjena. Predolgo smo se ukvarjali z razpletanjem posameznih kulturniških spodrsljajev, namesto da bi se s programsko načrtnostjo zavzeli za samoupravni razvoj ter za uveljavljanje socialističnih vrednot v kulturi. Zaradi samoupravnemu konceptu kulture nasprotnih pojmovanj, prisotnosti marksizmu tujih idejnih vplivov in tokov v kulturi, zlasti pa tehnokratskih in liberalističnih konceptov, ki so se skrivali za svobodo najširšega kulturnega ustvarjanja, je Zveza komunistov Slovenije videla svojo poglavitno vlogo v snovanju našega samoupravnega koncepta kulture. V njem so jasno opredeljena marksistična idejna izhodišča in kriteriji, jasno je opredeljena svoboda kulturnega ustvarjanja, odločno nasprotovanje klikarstvu in grupaštvu v kulturi ter širok razmah in po-

461

globitev vloge samoupravnih interesnih skupnosti kot temeljnih načrtovalcev in uresničevalcev samoupravno dogovorjene kulturne politike. Naj počasi strnem ta kratek, a najbrž potreben pogled na našo prehojeno pot, na oceno naše aktivnosti in učinkovitosti v zadnjem medkongresnem obdobju: Javna razprava o kongresnih dokumentih je v glavnem podprla idejnopolitično usmeritev zveze komunistov v vzgoji in izobraževanju, raziskovalnem delu in kulturi, kot smo jo opredelili v osnutku resolucije za VII. kongres. Med najpogostejšimi je bila pripomba, da bi bilo smotrno, podobno kot na zveznem kongresu, tudi na slovenskem kongresu ZK sprejeti za ta področja eno ali dve posebni resoluciji. Razpravljalci v javni razpravi so menili, da bi tako vzgoja in izobraževanje ter raziskovalno delo in kultura dobili več prostora, kot ga je bilo na voljo v enotni resoluciji, s tem pa tudi možnost za večjo konkretizacijo nalog. Pri nadaljnjem oblikovanju resolucije je bil ta predlog upoštevan, tako da imamo za ta področja sedaj dve posebni resoluciji, eno za vzgojo, izobraževanje in raziskovalno delo in drugo za kulturo socialistične samoupravne družbe. Čeprav v osnovnih postavkah teksta osnutka resolucije, ki je bil v javni razpravi, in teh, ki so danes pred vami, ni bistvenih razlik, pa moramo vendarle ugotoviti, da je javna razprava precej prispevala k temu, da sta obe resoluciji sedaj bolj konkretni, bolj sistematični in hkrati tudi mnogo bolj akcijsko zasnovani. Kot neposredni izraz potreb in občutja udeležencev v javni razpravi so bile še posebej postavljene zahteve za ostrejše poantiranje tistih vprašanj tega področja, ki jih še nismo docela rešili. Zlasti velja opozoriti na prepočasi rešujoč problem dijaških domov: v sedanjih so marsikje materialne razmere nemogoče, prepotrebna pa je tudi graditev novih. Zahtevali so tudi popolno uveljavitev male šole kot pomembnega soustvarjalca enakih startnih možnosti razvoja mladine. V predlogu resolucije o vzgoji in izobraževanju ter raziskovalnem delu smo si prizadevali upoštevati zlasti pripombe, da je treba natančno opredeliti njihovo družbeno vlogo in položaj v samoupravnih družbenoekonomskih odnosih ter načela preobrazbe vzgoje in izobraževanja na samoupravni socialistični osnovi. Kar na dveh mestih smo upoštevali upravičeno pripombo, da prejšnje besedilo ni dovolj jasno poudarilo, kako je za socialistične družbene vzgojnoizobraževalne smotre potrebno usklajeno delovanje vseh družbenih vzgojnih dejavnikov od družine pa do tiska, radia in televizije. Posebna, precej obširna točka, je v novem besedilu posvečena nalogam zveze komunistov pri razvijanju izobraževanja odraslih, zlasti izobraževanja ob delu. Nekateri udeleženci javne razprave so namreč menili, da misel o permanentnosti izobraževanja ni dovolj prevevala predloženega osnutka. Izredno številni so bili nadalje predlogi, kako premostiti vedno bolj opazno kadrovsko krizo šolstva oziroma učiteljskega poklica, kako reformirati izobraževanje učiteljskega kadra in kako ustrezneje vrednotiti učiteljevo delo. Tudi ti predlogi so sedaj vključeni v predlog resolucije, verjetno pa bi bilo treba ponovno poudariti tudi sicer že izoblikovane temeljne kriterije o liku učitelja v socialistični družbi. Pri oblikovanju tega predloga resolucij so bili v veliko pomoč tudi sklepi in stališča zadnje, to je 40. seje CK ZKS, ki je obravnavala aktualna politična vprašanja v razvoju visokega šolstva in raziskovalnega dela. Prizadevali smo si v skrajšani obliki vključiti v besedilo resolucij vsa najpomembnejša vprašanja in na tem plenumu sprejeta stališča. Javna razprava je v celoti podprla tudi izhodišča politike zveze komunistov v kulturi, ki mora izhajati iz proizvodnih in socialnih temeljev družbe ter iz samoupravno organiziranih delovnih ljudi v združenem delu kot subjektu kulture. In ker je pred nami, kot sem že uvodoma poudaril, zahtevna naloga oblikovati pripombe na poročilo o delu ZKS, pripombe k temeljni resoluciji VII. kongresa in spremembam statuta ter izoblikovati dokončno

462

besedilo predlogov obeh parcialnih resolucij, to je za vzgojo in izobraževanje ter raziskovalno dejavnost, in resolucije o kulturi samoupravne družbe, mi dovolite, da še obrazložim predlog za metodo dela naše komisije. Pripombe na besedilo temeljne resolucije ter na predlog sprememb statuta bo naša komisija za sklepe sproti pošiljala komisiji za resolucijo VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije. Pripombe na predlog naših parcialnih resolucij pa bomo sprejemali v obliki amandmajev z glasovanjem v naši komisiji. Želim, da bi predlagatelje amandmajev vodila naša skupna težnja, da kolikor je mogoče izboljšamo sedanje besedilo predloga obeh resolucij, da pa pri tem ne pozabimo, da gre za dokumente zveze komunistov. Ne bomo se namreč izogibali večje konkretizacije resolucij, če bo le-ta prispevala k še jasnejši idejni in akcijski usmeritvi komunistov. Ne bomo pa mogli sprejeti vseh tistih pripomb, ki bi želele vnašati vso množico parcialnih konkretnih problemov, zahtev in želja. To bo stvar naše pokongresne operacionalizacije nalog v samih organih Zveze komunistov Slovenije, predvsem pa v predstavniških organih, samoupravnih interesnih skupnostih in v organizacijah združenega dela v celoti. Torej pri odmerjanju širine obvez, ki si jih bomo zadali v obeh naših resolucijah, moramo upoštevati prioriteto nalog ter realne materialne in druge možnosti za njihovo uresničitev v prihodnjem medkongresnem obdobju.

VOJKA MURŠEC (Maribor) Prispevati želim nekaj misli s področja vzgoje in izobraževanja, predvsem pa želim razpravljati o samoupravni šoli in vlogi dijaka v njej. Prav gotovo tega ne bom osvetlila v celoti, ker je področje dokaj obsežno in zahteva poglobljeno vsestransko in kompeksno obravnavo. Že predkongresni, pa tudi kongresni dokumenti obravnavajo to tematiko dokaj obsežno, celovito in tako dajejo še večje možnosti za učinkovit razvoj naše samoupravne socialistične šole. Navedla bom le nekaj problemov: V vsaki družbi nastajajo določena protislovja in tako tudi v naši socialistični samoupravni družbi, ki ni imuna pred najrazličnejšimi vplivi in dogajanji okrog nje. Naša socialistična družba se razvija zelo hitro in dinamično, zato je razumljivo, da v tem razvoju nastajajo, poleg ekonomskih problemov, tudi nekatere deformacije na najrazličnejših družbenih področjih. Te deformacije je bilo opaziti tudi na področju vzgoje in izobraževanja, šole so se zapirale vase, namesto da bi se obrnile navzven, v življenje in družbenoekonomsko realnost. Šole se bodo morale v prihodnje v polni meri, v okviru interesnih skupnosti povezovati z dejavniki iz neposredne proizvodnje, da bodo lahko uresničevale svobodno menjavo dela med šolami, kulturnimi, vzgojnovarstvenimi ustanovami in gospodarstvom. To načelo je v novi ustavi zelo jasno. Realizacija pa je odvisna od aktivnosti vseh subjektivnih sil, zlasti pa vseh nas, članov zveze komunistov, ki smo odgovorni za praktično uresničevanje ustave. Velik pomen pripisujemo socialistični angažiranosti šole in marksistični dejavnosti pouka. Žal opažamo, da na naših šolah pri vseh predmetih še vedno premalo upoštevajo idejnost pouka. Vključena je bolj pri družboslovnih kot pri naravoslovnih predmetih. Čutiti je, da je premalo profesorjev, ki bi nas mlade usmerjali v družbene in samoupravne organe. Menim, da ne bo odveč, če rečem, da se na šolah dogaja, da nekateri profesorji svoja religiozna, konservativna in idealistična pojmovanja vnašajo v pouk. Proti temu bomo morali mi, komunisti, ostro nastopiti in preprečiti, da bi take nazore širili v naših šolah; saj je naloga socialistične samoupravne šole vzgajati in izoblikovati mladini materialistični svetovni nazor in celovito samoupravljalsko osebnost.

463

Osnovna naloga vzgoje, ki je torej lahko le družbeno zavzeta in nikakor ne nevtralna, je zato organizirati način življenja otrok, dijakov, mladih ljudi v povezavi z družbenimi vzgojnimi smotri. Pojem celovite osebnosti v pedagoški teoriji ni nov. Pomembneje pa stopa v ospredje prav sedaj, to je v času, ko gre tudi v naših šolah za poglobljeno idejnost v učnovzgojnem delu in uresničitev tistih razmer, ki razvoj take osebnosti ne le omogočajo, ampak tudi pospešujejo. Celovite osebnosti si ne moremo zamišljati brez široko razvitega samoupravljanja v naših šolah. O samoupravljanju na šolah lahko sklenem dvoje ugotovitev. Prvič, da so v samoupravnih organih bolj ali manj le profesorji oziroma delavci na šoli. In drugič: da je vključevanje dijakov v te organe v glavnem le formalno. Resnici na ljubo moramo priznati, da tako vključevanje dijakov v samoupravne organe šole ne koristi prizadevanjem, da bi mladina soodločala glede življenja in dela na šolah. Praktično reševanje tega problema je izredno pomembno. Komunisti in mladina Maribora ocenjujemo, da bi pri sestavljanju samoupravnih organov tudi v srednjem šolstvu moral obveljati tripartitni sistem — enako, kot v višjem in visokem šolstvu — to se pravi, da bi v samoupravnih organih bila ena tretjina delavcev na šoli profesorjev, ena tretjina dijakov, ena tretjina predstavnikov družbene skupnosti. Takšen sistem bi bil najboljše zagotovilo, da bi bili mladi tudi v praksi enakopravno vključeni v vse samoupravne procese z vsemi pravicami in soodgovornostjo. Mladi v šolah, zlasti komunisti, se zavedamo, da je samoupravna socialistična šola šola, ki ne daje dijaku le samoupravnih pravic, ampak tudi dolžnosti. Pri učnovzgojnem procesu samem in tudi zunaj njega, v šolski skupnosti in v drugih oblikah samoupravljanja na šoli morata biti dijak in učitelj subjekta. Skupno naj bi se udeleževala vzgojnoizobraževalnega dela: pri sprejemanju, določanju izobraževalne vsebine in drugih nalogah, pri čemer bi drug drugega dopolnjevala. Učitelj mora omogočiti dijaku, da učne snovi ne bo sprejemal le pasivno, ne da bi o problemu kritično razmislil, ga predelal. Medsebojno ustvarjalno delo in zaupanje bi omogočilo tudi boljše odnose med dijaki in profesorji; ti morajo biti delovni, tovariški, usmerjeni k uresničevanju skupnih vzgojnih smotrov in delovnih programov. K razvoju svobodne samoupravljavske človekove osebnosti pa prav gotovo pripomore tudi dejavnost nas mladih v okviru aktiva mladih komunistov, zveze mladine in drugih organizacij. V prihodnje se bomo morali zlasti še bolj zavzemati za reševanje vseh perečih problemov v šolah in aktivneje, ustvarjalneje sodelovati tudi pri sprejemanju širših družbenih odločitev. S svojim poglobljenejšim delom v aktivu zveze komunistov in zveze mladine kot pomembnih družbenopolitičnih organizacijah v šolah bomo omogočili boljšo družbenopolitično aktivnost mladine kot dejavnika, ki naj bi se s svojim vplivom uveljavil tudi pri razdeljevanju šolskih sredstev in pri soodločanju o razpolaganju z njimi. Komunisti in mladina na šoli moramo biti v prihodnje še bolj kot doslej aktivni pri ustanavljanju šolskih skupnosti, marksističnih krožkov, krožkov ZN in drugih. Prizadevati bi si morali za najtesnejše sodelovanje z delavsko in vaško mladino v interesnih dejavnostih in zunaj njih. Pri vsem tem pa so zelo pomembni profesorji, mentorji. Njihova pomoč nam, dijakom v teh organizacijah pa bo učinkovita le tedaj, če bo med dijakom in profesorjem vzpostavljena pristna avtoriteta in odpravljena lažna. Mladi se zavedamo, da je družbena aktivnost mladega človeka v omenjenih organizacijah, poleg učenju, določen prispevek kolektivnim interesom družbe in njenim moralnim vrednotam v smeri zgodovinskega razvoja k brezrazredni družbi. Zveza mladine pa bo lahko reševala, zadovoljevala interese in probleme mladih le takrat, če se bomo vsi zavedali nalog in odgovornosti. Ob razmišljanju o vzgoji in izobraževanju se želim še na kratko zadržati ob dveh konkretnih vprašanjih: mislim na neenakopraven po-

464

ložaj mladine iz sedanjih poklicnih šol v primerjavi z drugimi srednjimi šolami in na neenakopraven položaj mladine srednje vzgojiteljske šole glede trajanja šolanja in možnosti napredovanja oziroma nadaljnjega šolanja. Kot je znano, skoraj vse srednje šole, razen poklicnih, ki so triletne, v Socialistični republiki Sloveniji trajajo štiri leta. Po končani srednji šoli lahko dijaki študirajo na višjih in visokih šolah. Le vzgojiteljska šola traja v naši republiki pet let. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da se pripravlja reforma celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema, ki bo dala mladim ljudem enake možnosti za pridobitev vseh poklicev. Generacije vzgojiteljic, ki so končale petletno šolo, so tako v določenem smislu prikrajšane. Predlagamo zato, da ustrezni organi premislijo o možnosti, da bi dijakinje, ki so končale sedanjo petletno vzgojiteljsko šolo, pridobile višjo izobrazbo mogoče podobno, kot so to rešili v Socialistični republiki Srbiji. Sedaj se mora vzgojiteljica preusmeriti v drug poklic, če želi napredovati. Zaradi tega tudi odhajajo v druge poklice. Kot delegatka na našem kongresu, sicer dijakinja srednje vzgojiteljske šole v Mariboru, prenašam želje naše celotne šolske skupnosti, da bi pri pedagoških akademijah omogočili absolventkam petletne vzgojiteljske šole pridobitev višje izobrazbe s posebnim programom enoletnega izrednega študija. S tem ne odtegujemo vzgojiteljic z delovnega mesta; torej odpade pomislek, da bi s tem izgubili določeno število vzgojiteljic. Predlagana oblika pridobitve višje izobrazbe za vzgojiteljice pa je le prehodna. Problem je na videz sicer majhen, vendar lahko dobi širši obseg s politično vsebino, če mu ne bomo prisluhnili. Tudi ti problemi bodo rešeni le ob popolni angažiranosti zveze komunistov, zveze mladine in drugih dejavnikov, zlasti pa, če bo med profesorji in dijaki res pristen odnos in če bomo mladi zavestno in odgovorno uresničevali naše interese in reševali naše in skupne družbene probleme.

AVGUŠTIN LAH (Ljubljana) Opozoriti želim poleg vprašanj o okolju, o čemer sem predlagal dopolnitev resolucije, še na dve vprašanji. Prvo je vprašanje solidarnosti in premagovanja škodljivih lokalizmov, ki nas razdvajajo in spravljajo v zagato, ker zaradi tega težko uresničujemo stališča o nadaljnjem razvoju. Včeraj smo podpisali prvi družbeni dogovor o omejitvi porabe, usklajevanju programov družbene dejavnosti in financiranju izvajanja teh programov v letu 1974. To je začetek uvajanja novih družbenoekonomskih odnosov, ki terja od nas visoko zavest in samoupravljavsko kulturo ter resnično iskanje novih poti delovanja. Ta dogovor terja izjemno racionalizacijo storitev družbenih služb, kar ima lahko tudi neugodne posledice; zlasti me skrbi učinkovitost vzgojnih prizadevanj, o čemer kljub izrednemu poudarjanju pomena vzgoje dobivamo kritična opozorila. Z letošnjim družbenim dogovorom, s katerim so sredstva izobraževanja limitirana na 3,98 °h družbenega proizvoda, ne bo mogoče zagotoviti vse dejavnosti na sedanji ravni, zato se moramo zavedati, da bo za izvajanje dogovorov s tega kongresa potrebno še marsikaj spremeniti in se glede nadaljnjega razvoja še dogovarjati o drugih ukrepih. Mislim, da je treba z vso odgovornostjo kreniti po poti preverjanja nalog in prevrednotenja programov v sleherni organizaciji, kjer delujemo. To je tudi zadeva vsake samoupravne interesne skupnosti in vsake občine in, če se pri tem ne bomo sporazumevali, bo nastalo sto zagat in variant. Dejavnosti je treba vselej prilagajati specifičnim razmeram in dopuščati različne rešitve. Toda pri nas imamo manj razvita območja in solidarnostne akcije, da bi uspešneje zmanjšali razlike. Lani je republiška 30 Sedmi kongres ZKS

465

izobraževalna skupnost iz solidarnostnega sklada dopolnilno financirala 30 temeljnih izobraževalnih skupnosti in tako smo zagotovili, da so povsod izvajali dogovorjeni program osnovnega izobraževanja. Letos pa ga bo treba nekoliko okrniti in če bi to storili linearno, bi onemogočili solidarnostno akcijo. Po dolgem in napornem sporazumevanju smo tudi letos uspeli zasnovati solidarnostno akcijo. V vseh občinah bodo delovni ljudje prispevali sredstva za solidarnostni sklad, iz katerega bo prejemalo dopolnilna sredstva 31 temeljnih izobraževalnih skupnosti. Solidarnostna akcija bo seveda drugačna kakor prejšnja leta. Kazalo je že, da ne bomo našli rešitve. Pri dogovarjanju o solidarnostnem pokrivanju osnovnega šolstva so odstopale nekatere najbolj razvite občine. Pa so le zelo jasna načela in stališča o zagotavljanju čimbolj enakih razvojnih možnosti! Ne smemo se zadovoljiti s Shakespearovsko gloso: Konec dober vse dobro. Mislim namreč na letošnje dogovarjanje. Ob takšnem utrudljivem sporazumevanju bomo speljali premalo akcij, izgubili pa veliko časa, sredstev in nepopravljivo zapravili številne vzgojne in ustvarjalne možnosti. Z resolucijami, ki jih bo sprejel ta kongres, si bomo naložili še mnogo nalog. Že tako imamo težave z idejnim odporom proti reformnim konceptom, zato ne bi smeli zabresti v močvirje lokalizmov in separatizmov. Zato bo treba skrbno obravnavati funkcije središč, prilagoditev šolske mreže in urejevanje izobraževalnih centrov. V tem pogledu bomo komunisti morali poskrbeti, da bomo načela iz resolucij dosledno uresničevali tudi v naših akcijah in razvojnih nalogah. Druga tema pa je vprašanje organizacije dela in naše učinkovitosti. To vprašanje je bilo omenjeno v uvodnih poročilih in v nekaterih diskusijah. V analizah 9 panog, ki so jih opravili strokovnjaki za srednjeročni načrt, so ugotovili, da je naša tehnologija glede na razvitost Evrope kar dobra, bistveno pa zaostajamo pri produktivnosti in dohodku. V teh panogah bi lahko samo z boljšo organizacijo dela in kontrolo kvalitete povečali proizvodnjo in dohodek brez novih vlaganj za 20 do 30 %, če bi k temu dodali še pregled izgub blaga, pri čemer mislim zlasti na tako imenovani kalo in neprodane zaloge, bi se ti odstotki v nekaterih strokah morda podvojili. Posledice tega pa čutimo predvsem delavci kot proizvajalci in kot potrošniki. Toda pri nas imamo tudi primere evropske ravni produktivnosti, učinkovite, vendar strokovno zasnovane organizacije dela in kontrole kvalitete; zato imajo tiste OZD tudi zelo ugodne ekonomske rezultate, če jih ne bi dušile še včasih gore papirja, pravijo, bi bili rezultati še boljši. Toda imajo ljudi, ki vedo in znajo, kar je treba. To nam da veliko gradiva za razmišljanje in iskanje. Hudo pa je, če ob teh spoznanjih konstruktivne pobude ne morejo in ne morejo naprej. Prav na tem področju bi morali storiti vse, da bi napredovali, delamo pa dostikrat obratno. Moramo to povedati, ker gospodarstvo terja pomoč in ustrezno dejavnost, dolžnost pa nam je tudi uresničiti v ta namen že sklenjene samoupravne sporazume. Nauk, ki ga nameravam povzeti, je sledeč. Na področju visokega šolstva in raziskovalnega dela bodo morale nastati bistvene spremembe. Ne pričakujmo, da bomo lahko najprej napisali vse kodekse in člene novih zakonov. Zato skušajmo omogočiti, da bodo obenem s sodobno tehnologijo iz gospodarstva rasle tudi nove rešitve in potem dobile mesto v teh predpisih. Če vidimo skupine komunistov, ki hočejo in zmorejo storiti kaj progresivnega, smo jih dolžni podpreti. Organizacijo dela moramo bistveno spremeniti, predvsem še na raziskovalnem področju in pri razvijanju organizacijskih ved, organizacijskih proizvodnih sistemov in metod dela, zlasti pa še ustreznejših obproizvodnih dejavnosti, ker prav te včasih ovirajo prizadevanja v proizvodnji. Razvijati moramo lastno ustvarjalnost in organizacijsko upravljavsko kulturo v

razvitem samoupravljanju. Prepričan sem, da je iskanje v tej smeri najcenejša investicija za dvig proizvodnje in družbenega proizvoda. Tu imajo visokošolske in raziskovalne organizacije združenega dela velike naloge. Sicer pa menim, da se mora ta kongres odločno zavzeti za bistvene premike, ki so začrtani v predlogu resolucije o vzgoji, izobraževanju, raziskovalnem delu in tudi na kulturnem področju. Poročilo CK in referat predsednika sta zelo odkrito opozorila, da nas čakajo odgovorne naloge in povedala, kako moramo premagovati odpor. Zlasti je važno, da čimprej zasnujemo usmerjene izobraževalne in raziskovalne skupnosti, ki bodo po področjih družbenih dejavnostih prispevale k napredku pedagoško-raziskovalnega in razvojnega dela in pomagale zagotoviti tem dejavnostim tudi ustrezen položaj.

VOJKO OZIM (Maribor)

’

Mariborska regija, ki v petih občinah zaposluje okoli 100 tisoč delavcev, je nedvomno pomembno slovensko in jugoslovansko področje z dokaj razvito kovinsko-predelovalno, tekstilno, lesno, motorno in električno industrijo, proizvodnjo hidroelektrične energije ter bazično in predelovalno metalurško-kemično industrijo. Kljub sorazmerno velikemu proizvodnemu potencialu •— v letu 1973 je industrija tega področja ustvarila celotni dohodek iz proizvodnje prek 10 milijard novih dinarjev — pa je njena akumulativnost nesorazmerno majhna, relativno zaostajanje za podobno industrijo ne samo v razvitem svetu, temveč tudi v Jugoslaviji pa vse večje. Mariborska industrija sama na primer ustvarja samo 5 % neto skladov in ima na voljo ob 49 % odpisanosti osnovnih sredstev samo 4 % sredstev za amortizacijo, oboje računajoč od ustvarjene vrednosti celotnega dohodka. Analize kažejo, da niso temu vzrok samo določene objektivne okoliščine, kot na primer elektroenergetska kriza, neurejen finančno-kreditni sistem, zadrževanje formiranja ekonomskih cen proizvodov ob prostem formiranju cen surovin in tako dalje, temveč zlasti: prepočasna modernizacija zastarele tehnologije in zakasnelo prevajanje sodobnih dosežkov znanosti v prakso, prenizek delež zelo kvalitetnih produktov med proizvodnimi asortimenti, prenizka ekonomska in delovna produktivnost, ker proizvodni postopki in organizacije dela niso najsodobnejši, šibka prizadevanja pri uveljavljanju racionalizacij in novosti ter sploh rezultatov lastnega raziskovalnega dela, oprtega na dolgoročne razvojne programe, in končno, kljub vsem v zadnjem času doseženim uspehom, še vedno premalo razviti širši integracijski ter kooperantski odnosi, ki bi s smiselno delitvijo dela ter s skupnimi razvojnimi raziskovalnimi centri, tako na področju proizvodnje kot marketinga, in s stalnim prizadevanjem za uvajanje najsodobnejših tehnoloških dosežkov in organizacije dela, težili k zvečanju proizvodnih in ekonomskih rezultatov. Menim, da je vse to predvsem posledica slabe kvalifikacijske strukture zaposlenih v gospodarstvu, ter dejstva, da znanost še ni postala stalni nepogrešljivi in sestavni del naše proizvodne in razvojne operative. V mariborski regiji je samo 2,6 visoko kvalificiranih strokovnjakov, 3 %, strokovnjakov z višješolsko izobrazbo, 5,1»/» visoko kvalificiranih delavcev, okoli 30 °/o kvalificiranih delavcev, 19 % delavcev s srednjo in nižješolsko izobrazbo ter kar 42,3 % nekvalificiranih oziroma priučenih delavcev. Samostojne raziskovalne inštitucije so v regiji samo tri: Ekonomski center, Tekstilni inštitut in inštitut Zlatoroga, medtem ko ima (predvsem samo večja) industrija bodisi stalne razvojne enote in službe (kot TAM, Tovarna dušika Ruše, celo zdravilišče Rogaška Slatina), ali pa občasno ta podjetja sodelujejo z drugimi inštituti in fakultetami pri reševanju konkretnih, navadno pa le kratkoročnih problemov.

* 30

467

To sodelovanje pogosto ni niti dovolj sistematično niti dovolj kompleksno načrtovano, pa tudi ne dovolj finančno podprto, poleg tega pa često ovira uspešno realizacijo raziskovalnih rezultatov v praksi še pomanjkanje primernih kadrov v podjetjih in inštitutih. Zato niso redki primeri, da se znanstveno raziskovalno delo nasploh v gospodarstvu kompromitira, ker določen problem, ki je bil predmet raziskave, sploh ni bil pravilno predstavljen, rešitev izbrane znanstvene inštitucije, inštituta, fakultere ali podobnega pa nato v obliki neuporabljivega elaborata ali pa elaborata, ki ga kadri v podjetju ne znajo uporabiti, preprosto obleži v predalih. Izhod je treba poiskati v naslednjih treh smereh: 1. V čim hitrejšem izboljšanju kvalifikacijske strukture zaposlenih v gospodarstvu nasploh, posebej pa v ustanavljanju raziskovalno-razvojnih enot v podjetjih. Te enote morajo voditi osebe s primerno strokovno in znanstveno kvalifikacijo, da bodo lahko pomagale prenašati znanstvene dosežke v podjetje, posebno iz raziskovalnih inštitucij zunaj podjetja, s primarno nalogo, da sploh spoznajo in pravilno določajo probleme, ki jih je treba strokovno-znanstveno reševati. 2. V prilagoditvi znanstveno-raziskovalnih inštitucij potrebam gospodarstva, da bi zagotovili uvajanje rezultatov raziskav v operativo. To pomeni, da morajo znanstveni inštituti imeti tudi tak kader, ki bo sposoben v posameznih podjetjih-naročnikih raziskav skupno z njihovimi strokovnjaki rezultate tudi učinkovito prenesti. To pa obenem seveda pomeni menjavanje kadra med raziskovalnimi in proizvodnimi organizacijami ob proučevanju konkretnih, predvsem razvojno aplikativnih raziskovalnih nalog. 3. V oblikovanju takšne znanstveno-raziskovalne politike in prakse, da bodo prek raziskovalne skupnosti Slovenije upoštevane vse smiselne težnje raziskovalcev in uporabnikov raziskovalnih dosežkov v temeljnih organizacijah združenega dela ter tudi interesi celotne družbene skupnosti. Tu so pomembne naloge torej tudi za vse šolske, zlasti visokošolske zavode, ki se morajo učinkoviteje vključiti s svojimi raziskovalnimi zmožnostmi v potrebe gospodarstva in skrbeti za permanentno izobraževanje vseh zaposlenih. Ker je znanost danes nedvomno najmočnejša produktivna sila, seveda samo v tesni povezavi z gospodarsko operativo, je prav tem vprašanjem treba posvetiti tudi s strani zveze komunistov, posebno v znanstvenih inštitucijah in v gospodarstvu, vso pozornost, če hočemo, da bodo sredstva, ki jih želimo in moramo v ta namen vložiti, zares tudi produktivno naložena. Po merilih za letošnje leto bo mariborska regija namenila samo slovenski raziskovalni skupnosti čez 20 milijonov N-dinarjev za raziskovalno delo. Ob samo 1 % prispevku od celotnega dohodka za lastno razvojno raziskovalno delo bi to pomenilo še dodatnih 100 milijonov N-dinarjev, vse to pa v naših razmerah nikakor ni več majhen denar. Učinkovito naložena v takšno znanstveno raziskovalno delo, ki je tudi praktično uporabljivo, pomenijo velikansko obogatitev akumulativnosti in s tem pomemben korak k nadaljnjemu materialnemu in duhovnemu napredku naše družbe. Menim, da imamo za to tudi vse realne možnosti, zato naj prav bodoči zakon o visokem šolstvu in o znanstveno-raziskovalni dejavnosti, predvsem pa pravilno oblikovana zavest o potrebi po učinkovitem vključevanju znanosti v naše gospodarsko in družbeno dejavnost, k temu odločilno pripomoreta. To pa naj bo tudi ena prvih dolžnosti in odgovornosti članov zveze komunistov, ki delajo tako v gospodarstvu kot v znanstvenih in visokošolskih inštitucijah. Mariborska regija, v katere jedru nastaja novo visokošolsko središče, ima v tem pogledu še prav posebno velike potrebe, zato pa tudi odgovornosti.

468

MARKO KOCIJAN (Ljubljana-Bežigrad) V enem od dokumentov, ki urejajo financiranje interesnih skupnosti, med njimi tudi vzgojo in izobraževanje, je zapisano: »Izobraževalna skupnost posveča posebno pozornost izenačevanju pogojev za šolanje mladine. Zato so bili že v preteklih letih po načelih solidarnosti sprejeti ukrepi, ki naj bi te razlike omilili.« Kljub prizadevanju za čim boljši vzgojnoizobraževalni sistem so še danes nedopustne vrzeli, posebno v srednjem šolstvu ali na šolah druge stopnje, in to še posebno na področju poklicnega šolanja. To je tam, kjer se izobražujejo neposredni proizvajalci — kvalificirani delavci v proizvodnji, in to iz delavskih in kmečkih vrst. Za kaj gre? Če se kdo odloči po končani osnovni šoli za poklic in tudi uspešno konča poklicno šolo, mu je po dosedanjem sistemu izobraževanja zaprta pot do nadaljnjega izobraževanja, čeprav je res, da ima absolvent poklicne šole manj splošno izobraževalnega in strokovnega teoretičnega znanja, ima pa zato neko količino znanja, ki ima svojo vrednost praktične usposobljenosti. To je pa tudi znanje. Sedanji sistem šolanja uzakonjuje socialne razlike, ker dejansko zapira nadaljnje izobraževanje skoraj polovici srednješolcev. To je — učencem poklicnih šol. Kot sem že omenil, če hoče po končani poklicni šoli (ki je po zakonu že srednja izobrazba) nadaljevati šolanje na višji ali visoki šoli ustrezne smeri, mu to praktično ni mogoče. Celo v srednji šoli mora začeti znova, se pravi — v prvem razredu strokovne šole iste smeri. Temu sta kriva šolski sistem in nepripravljen učni načrt. Po končani poklicni šoli (to je šoli druge stopnje ali srednji šoli) lahko nadaljuje samo na delovodski šoli ustrezne smeri; ko jo konča, pa je potem še vedno na srednji stopnji izobrazbe, in še to do sedaj z nizkim družbenim priznanjem, saj ni nobenih šol višjega ranga, kamor bi se ta absolvent lahko vpisal brez pogojev. Kvalificirani delavec se lahko izobražuje le na delovodski šoli iste smeri in ne v tisti smeri, ki jo opravlja v praksi. Diplomanti visokih šol in fakultet pa lahko študirajo na tretji stopnji ne glede na smer. Delavec je tudi tu v neenakopravnem položaju. Pri oblikovanju vzgojnoizobraževalnega sistema moramo take hibe odpraviti in urediti tak izobraževalni sistem, ki omogoča nadaljevanje šolanja. Mislim, da bi morali izdelati tak sistem šolanja, v katerem ne bi šolali le teoretika, pač pa tudi praktike na vseh stopnjah. Zakaj ne bi mogli imeti inženirja praktičnega dela ali podobnega naziva? Poleg že prej omenjenih problemov o zagotovitvi možnosti šolanja je treba urediti tudi financiranje tega šolanja. Ni mogoče zagotoviti šolanja brez prispevka samo na tretji stopnji, ampak prav tako tudi po osnovni šoli. Danes imamo na sedanjih strokovnih šolah precej oddelkov za odrasle, v katerih si delavci iz proizvodnje pridobivajo nadaljno strokovno izobrazbo. Stroške tega šolanja morajo nositi slušatelji večji del sami. Tak slušatelj torej redno dela, proizvaja, študira po delu in mora študij tudi sam plačevati. Po drugi strani pa imamo seminarje v turističnih centrih z visoko kotizacijo, pa marsikdaj z dvomljivo vrednostjo, namenjene vodilnim delavcem. Take stroške pa nosijo delovne organizacije. Tudi to so neutemeljene socialne razlike v škodo delavca — proizvajalca in jih moramo v bodoče odpraviti. Naš cilj bi moral biti, da bi vsi delavci v določeni dobi dobili srednjo izobrazbo in da bi nadaljeval šolanje vsak, ki se za to zanima in je sposoben. Zato podpiram tisti del resolucije o vzgoji in izobraževanju, ki odpravlja sedanje slabosti.

469

Drugi problem je naslednji. V Sloveniji je nekaj čez 21.000 učencev, ki se učijo za osnovni poklic periodično po učnih pogodbah, ki jih sklenejo z delovno organizaicjo, TOZD ali zasebnimi obrtniki. Vsi, ki delamo na tem področju že nekaj let, ugotavljamo, da kljub vsem predpisom sprejemajo mlade v uk, čeprav jih kasneje ne morejo zaposliti v izučenem poklicu. Za delovne organizacije in zasebne obrtnike je to še zmerom bolj cenena delovna sila kot učenec. Zato imamo v nekaterih poklicih tudi tolikšno hiperprodukcijo kadrov, ki se mora kasneje prekvalificirati. Zato govori tudi dejstvo, da imamo v zasebnem sektorju na enega KV delavca oz. mojstra tudi 5 in več učencev, če upoštevamo, da mojster opravlja vse od vodenja delavnice do nabave materiala, je vprašljivo, koliko se uspe posvetiti posameznemu učencu, čeprav je to pouk — praktični pouk. Mislim, da bi bilo bolj prav, da bi v poklicnem šolanju nadomestili sistem nagrajevanja s sistemom štipendiranja, ki po končanem šolanju obvezuje obe strani. Pri oblikovanju novega sistema izobraževanja kaže upoštevati tudi to.

ADOLF BIBIČ (Ljubljana — UK) Slovensko družboslovje je med obema kongresoma doživelo dokaj šen razmah. V tem času so se konstituirale ali začele konstituirati številne nove discipline. Ustanovljene so bile nove raziskovalne in pedagoške enote, zlasti na področjih nekaterih modernih disciplin. Povečalo se je število znanstvenoraziskovalnih in pedagoških kadrov, v večji meri kot v prejšnjem času so se odprla vrata mlajšim kandidatom za družboslovni poklic. V tem času je bila ustanovljena raziskovalna skupnost Slovenije, ki je ustvarila ugodnejše pogoje za vpliv raziskovalcev in raziskovalnih institucij na raziskovalno delo in je zlasti v zadnjem času, ko je začela uvajati prednostne smeri in ključne projekte in pritegovati interesente, skušala bolj aktivno posegati na usmerjanje znanstvenoraziskovalnega dela in ne samo na financiranje. Naše družboslovje se je mnogo bolj kot v preteklosti odprlo za svetovne dosežke znanosti oziroma za družbene vede v drugih deželah. Kljub tem uspehom pa moramo ugotoviti, da so se na področju družboslovne dejavnosti pokazali tudi nekateri idejni pojavi, do katerih komunisti nismo mogli in tudi ne moremo biti ravnodušni. Uvajanje novih znanstvenih disciplin se je srečalo s težavami objektivnega in subjektivnega značaja. Glede na to, da na posameznih področjih nimamo lastne raziskovalne tradicije, obenem pa zlasti v meščanskem svetu nekatere znanstvene discipline dosegajo obsežne raziskovalne rezultate in imajo tudi izdelan kategorialni aparat, so bili naši družboslovci (in pogosto so še vedno) pod pritiskom tujih izkušenj, ki jih niso zmeraj dovolj kritično prevrednotili. Tako se je zgodilo, da so bile napisane cele knjige s področij nekaterih posebnih družbenih ved, podčrtujem posebnih, zasnovane pretežno na tujem gradivu. Včasih so bili posamezni avtorji tako daleč pod vtisom tujih rezultatov, da so sploh »pozabili« na to, da bi upoštevali idejno-teoretični fond, ki ga je izoblikovala zveza komunistov in sploh marksistična teoretična tradicija. V tem času smo se na področju družboslovja tudi soočali s tezami, ki so dokaj poenostavljeno in enostransko obravnavale- razmerja med znanostjo in ideologijo. Nekateri družboslovci (do takih stališč niso dovolj kritično distancirali tudi nekateri komunisti) so to razmerje postavili v obliki nedialektične dileme — ali znanost ali ideologija. Pri tem pa so zanemarjali vprašanje, za kakšno znanost in za kakšno ideologijo gre v posameznem primeru. Ali za znanost, ki krepi elitistične

470

pozicije v družbi, ali za znanost, ki veča potencial delovnih ljudi. Ali za ideologijo, ki je izraz položaja oligarhičnih skupin, ali za ideologijo, ki krepi vlogo delavskega razreda. Zato ni čudno, če so protagonisti takšnih nazorov tudi pisali o koncu ideologij na Slovenskem. Da so bili pri tem sami ujeti v ideološka izhodišča, pa najbolj izpričujejo njihove futuristične »prognoze-, ki so prerokovale, da bo depolitizacija slovenske družbe potekala na podoben način, kot je potekala v najrazvitejših kapitalističnih deželah. Teza o koncu ideologij je potemtakem objektivno tudi na Slovenskem mogla pomeniti in je dejansko pomenila le eno: pripravljala je prostor novim ideologijam, ki nimajo nič skupnega z ideologijo zveze komunistov. Dalje je treba poudariti, da takšna izhodišča niso mogla biti spodbudna za to, da se znanstveno raziskovanje usmeri k temeljnemu problemu, to je k položaju delavskega razreda, proučevanju samoupravljanja kot družbenoekonomskega odnosa, ki vodi v komunistično družbo. Namesto marksistične teorije družbenega razvoja so se začele nekritično uporabljati kategorije, kot je »postindustrijska družba« in »industrijska družba« itd. Posebej je treba opozoriti na to, da smo se v preteklem obdobju srečevali tudi z interpretacijami marksizma, ki so mu jemale njegovo revolucionarno dušo, če uporabim Leninove besede. Šlo je bodisi za nekakšno statično zoperstavljanje Marxa »»marksistom« bodisi za poskuse, da bi Marxa mehanično razdelili na »mladega« Marxa-humanista in na »starega« Marxa-znanstvenika, ki da ni imel zveze z »ideologijo«. Prav tako smo se v tem času srečevali s strokovno in politično dokaj spornimi interpretacijami Lenina in leninizma. Ravno v odnosu do Leninovega izročila in pomena Leninove revolucionarne teorije sta si podajali roke skrajna levica in desnica. Leninov pomen so skušali zmanjšati ali izničiti s tem, da so ga postavljali proti Marxu, obenem pa so ga izenačevali s Stalinom. S kritiko Lenina so poskušali v bistvu grobo napadati našo revolucionarno izročilo, ki je izrazito leninistično. To je bil samo eden od poskusov razvrednotenja revolucionarnih vrednot. Tudi odprtost našega družboslovja je bila dokaj enostranska. Šlo je predvsem za intenzivne stike s posameznimi deželami razvitega zahodnega sveta. Pri tem pa niti ni bilo zaslediti posebnih naporov, da bi se vzpostavili enakovredni stiki z marksističnimi centri v kapitalističnih deželah in da bi tekoče spremljali marksistično in drugo napredno družboslovno produkcijo. Tudi ni bilo enakovrednih prizadevanj, da bi se sproti seznanjali z dosežki v socialističnih deželah, kjer je družboslovje zlasti v zadnjih letih doseglo precejšen napredek. Ena od bistvenih pomanjkljivosti na področju družboslovja je tudi bila, da so se mednarodni stiki dokaj privatizirali ali pa so se preveč omejevali na posredovanje posameznih skupin, da pa ni bilo dovolj naporov subjektivnih sil, ki bi dale tem stikom dolgoročnejšo usmeritev. Dasi lahko ugotovimo, da idejni boj v zadnjih štirih letih ni bil dovolj razvit, da komunisti niso vedno sproti reagirali na takšne tendence in take pojave, moramo hkrati vendarle pribiti, da je prišlo zlasti v zadnjem času do bistvenih premikov da so se komunisti začeli spopadati s takimi idejami ne samo kot posamezniki, ampak tudi na organiziran način. K temu je prispevala tudi ustanovitev marksističnega centra pri CK in pri univerzitetni konferenci ZK. Predvsem smo jasno zavrnili tezo o koncu ideologije in razkrili njeno konservativno, buržoazno naravo. Prav tako smo zavrnili fetišizacijo tujih družboslovnih institucij in poudarili pomen izvirnega prispevka, ki ga je dala marksistični teoriji jugoslovanska družbena misel.

471

Seveda pa moramo še enkrat poudariti, da se je naš boj kot organiziran napor dejansko šele začel. Spoznali pa smo, da je idejni boj najboljša šola za naše nadaljnje delo. Edino v spopadu, ne pa v oportunistični pasivni koeksistenci je mogoče ne samo spoznati bistvo idejnih tokov, kot so funkcionalizem, dogmatizem, ultralevičarstvo, marveč tudi meje lastnih spoznanj in potrebo, da jih poglobimo in razširimo. Kot komunisti ne moremo, da ne bi v teh tokovih videli političnih konsekvenc. Tudi na področju znanosti se bije razredni boj, bije s subtilnejšimi sredstvi in se tudi mora biti s subtilnejšimi sredstvi, vendar se bije. Ta boj bo aktualen tako dolgo, dokler bodo v naši družbi in sodobnem svetu obstajali razredni interesi ali elementi razrednih interesov. V tem boju je treba maksimalno spoštovati načelo svobode znanstvenega dela, kot ga je razglasil program zveze komunistov, kar pravilno poudarjajo tudi dokumenti, ki jih sprejemamo. Toda treba je tudi reagirati na vse tiste nesprejemljive idejne tendence v našem družboslovju in življenju sploh, ki pomenijo uveljavitev nazorov, ki krepijo tehnokratske in birokratske monopole in slabijo demokratično diktaturo proletariata. S tem, kar sem tukaj povedal, ne mislim, da sem celovito ocenil razmere v našem družboslovju. Želel sem le opozoriti na pozitivne premike v njem in na nekatere negativne pojave, s katerimi se bodo morali zveza komunistov in komunisti zlasti na univerzi tudi v pokongresnem razdobju spopadati. Pri tem pa je bistveno, da si hkrati prizadevamo konkretizirati in uresničevati pozitivne napore na področju oblikovanja kadrov, institucionalnega okvira in programske usmeritve našega družboslovja.

MIHA PETRIČ (Ljubljana) Svojo razpravo bi povezal s tistim delom političnega poročila centralnega komiteja in predloženimi resolucijami, ki govore o nalogah organizacije zveze komunistov v kadrovski politiki, oziroma o potrebi hitrejšega priliva in izobraževanja kadrov za potrebe splošnega ljudskega odpora. Kot je znano, je razpravljal centralni komite o teh vprašanjih že večkrat, še zlasti na svoji 14. in 28. seji. Po teh sejah centralnega komiteja je bilo več akcij, tako na primer: — Na pobudo centralnega komiteja je bilo sklicano posvetovanje o problemih zastopanosti starešinskega kadra iz Slovenije v oboroženih silah SFRJ. Posvetovanja so se udeležili predstavniki družbenopolitičnih skupnosti, organizacij in nekaterih ustanov Slovenije, predstavniki zveznega sekretariata za narodno obrambo in poveljstvo ljubljanskega armadnega področja. Namen posvetovanja je bil opredeliti naloge, sprejete na 28. seji centralnega komiteja o delovanju zveze komunistov na področju kadrovske politike v zvezi z narodno obrambo. — Pri centralnem komiteju je bil ustanovljen delovni odbor za usklajevanje celotne akcije, ki je bil v tem obdobju izredno aktiven. Izdelal je delovne programe in organiziral dejavnost, od regionalnih posvetovanj do neposrednih pogovorov z zainteresiranimi. — Sekretariat centralnega komiteja in izvršni odbor socialistične zveze sta poslala vsem občinskim komitejem zveze komunistov in konferencam SZDL skupno pismo, v katerem sta jim med drugim priporočila, naj tudi v občinah ustanovijo ustrezna delovna telesa. Poleg teh je bilo tudi več drugih akcij. — Menim, da so sedanje družbenopolitične akcije za pridobivanje mladincev in izobraževanje za vojaški poklic mnogo bolje organizirane in koordinirane. Začetna aktivnost je izrednega pomena, še zlasti, če upoštevamo, da je priliv vojaških kadrov za splošni ljudski odpor iz Slovenije zelo majhen; lahko rečemo, da je kritičen.

472

Dovolite mi, da navedem kljub temu, da ste s problemi seznanjeni, nekatere podatke. Od vseh aktivnih vojaških starešin v jugoslovanski ljudski armadi je Slovencev samo 3,7 %, čeprav bi jih moralo biti glede na število prebivalcev 8 do 9%. Pri tem so zelo slabo zastopani zlasti starešine z nižjimi čini — mlajši starešine, kar opozarja na vedno slabšo perspektivo. Priliv kadra iz Slovenije v vojaške šole in akademije je iz leta v leto slabši. V letu 1973 je bilo sprejetih samo 32,5 % potrebnih kandidatov za vse vojaške akademije, pri čemer je zlasti pereč odziv za vojaško akademijo kopenske vojske. Tako so se na primer prijavili v letu 1972 samo 4, v letu 1973 pa je bilo 5 kandidatov za akademije kopenske vojske. V srednje vojaške šole, to je v podoficirske šole, je bilo sprejetih 13,5 % kandidatov. Že četrto leto zapored pa ni bil v srednjo šolo KoV sprejet noben kandidat iz Slovenije, čeprav so na našem področju večinoma prav enote kopenske vojske. Od vseh vojaških štipendistov zveznega sekretarijata za narodno obrambo iz Slovenije se jih je v 1973. letu prijavilo v vojaške akademije samo 20%, medtem ko drugi niso izpolnili svojih pogodbenih obveznosti. Na razpis zveznega sekretariata za narodno obrambo za dodelitev vojaške štipendije se je v letu 1973 prijavil samo en študent, srednješolec pa nobeden. Vojaški dijaški dom v Ljubljani je bil v letu 1973 zaseden samo 60 %, v letu 1972 pa 63 %. Dodati je treba, da je načrt zasedenosti srednjih vojaških šol in akademij iz drugih republik mnogo bolje izpolnjen, tako da vse delujejo s polno zasedenostjo. Ko razpravljamo o tem problemu, se sprašujemo, kaj bi morali storiti v Sloveniji, da bi pridobili za šolanje v vojaških šolah več mladincev. Družbeni dejavniki in ljudska armada se morajo odločati za skupne ukrepe, ki bodo naredili vojaški poklic oziroma položaj vojaških starešin bolj privlačen. V zveznem sekretariatu za narodno obrambo pripravljajo skupaj z republiškimi organi več zakonskih predpisov, med katerimi je najbolj pomemben zakon o oboroženih silah SFRJ, ki bo močno spremenil dosedanji položaj aktivnih vojaških oseb in družbeno vrednotenje vojaškega poklica. Izredna pozornost je posvečena delovnim razmeram, pravicam in dolžnostim, napredovanju v službi in materialni varnosti (plače, dodatki, prejemki, stanovanjsko vprašanje in tako dalje). Zakon o vojaških šolah in znanstvenih ustanovah je uredil vprašanje integriranosti vojaškega šolstva v celotni vzgojnoizobraževalni sistem družbe. V zakonu o pokojninskem in socialnem zavarovanju je, v skladu z našimi možnostmi, najustrezneje rešeno vprašanje upokojenih vojaških starešin. Sprejet je bil sklep o ustanovitvi vojaške gimnazije v Ljubljani. Delati naj bi začela leta 1975. Večje zanimanje opazimo za šole rezervnih oficirjev in podoficirjev, čeprav je za nekatere šole zlasti kopenske vojske še vedno premajhno. Med mladinci je premalo komunistov, saj je največ do 20 % članov zveze komunistov. Jugoslovanska ljudska armada se bo še naprej zavzemala za izboljšanje vojaškega poklica. Seveda pa vse predvidene načrte družbenopolitične akcije, ki sem jih prej omenil, še niso mogle pokazati pričakovanih rezultatot, zato moramo z njimi nadaljevati. Opozoriti bi želel samo na nekatere najpomembnejše naloge. Na pridobivanje mladincev za vojaške šole in akademije je treba gledati kot na sestavni del nacionalne in družbene kadrovske politike, na vojaške kadre pa kot na pomembni del slovenskega kadra nasploh. K pridobivanju mladine za šolanje v vojaških šolah in akademijah moramo pritegniti vse pristojne institucije, ki morajo imeti pri tem enaka merila kot za vse druge šole. Težišče dejavnosti je treba usmeriti na delo s šolsko mladino in njihovimi starši. Pri izbiri rezervnega kadra je treba posvetiti večjo pozornost moralno-

473

politični neoporečnosti, normalno pa bi bilo, da so vsi ali večina člani zveze komunistov. Čeprav je nosilec kadrovske politike tudi v tem pogledu Socialistična zveza Slovenije, bi morala prevzeti večjo odgovornost zveza komunistov. Poveljstvo ljubljanskega armadnega področja si je vsekakor pripravljeno še naprej prizadevati z vsemi drugimi političnimi subjekti za ustrezno rešitev tega vprašanja. Predlagam, da v resoluciji VII. kongresa ZK Slovenije še določneje začrtamo naloge, ki so pred nami na tem področju.

FRANJA ŠPROGAR (Trbovlje) Program zveze komunistov in predhodni kongresni dokumenti so nam nalagali delo v zvezi z idejnopolitičnim izobraževanjem, toda delo ni potekalo v skladu s temi dokumenti. Za razvoj idejnopolitičnega izobraževanja in usposabljanja je še posebej pomembno pismo tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije. Lahko trdimo, da so v obdobju po pismu v vseh organizacijah aktivih in drugih okoljih, bistveno drugače, bolj zavzeto idejnopolitično usposabljali in izobraževali člane zveze komunistov za neposredno akcijo in aktivnost. Na podlagi doseženih rezultatov in aktivnosti na tem področju ugotavljamo, da je vedno več osnovnih organizacij in članov zveze komunistov v Zasavju, ki spoznavajo, da je nemogoče voditi idejnopolitično bitko s protisamoupravnim in protisocialističnim osporom brez idejnopolitične usposobljenosti članstva zveze komunistov oziroma celotnega delavskega razreda. To smo spoznali komunisti ob študiju kongresnih dokumentov, zlasti osnutka resolucije, še bolj pa ob prvih izkušnjah pri praktičnem izvajanju nove ustave. Zato si moramo organizacije in članstvo zveze komunistov prizadevati, da bi idejnopolitično usposabljanje postala podlaga za revolucionarne akcije, ki še stojijo pred nami. Občinske konference zveze komunistov v Zasavju so na podlagi programa centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije izdelale in sprejele svoje programe idejnopolitičnega izobraževanja in usposabljanja. Te programe že redno izvajajo ob sodelovanju revirske delavske univerze. Programi so prilagojeni potrebi po idejnopolitičnem izobraževanju na splošno in tudi za določene skupine, npr. nove člane, člane in odbore delavske kontrole, prosvetne delavce, vodstva organizacij in druge. Da ta program resnično izvajajo, nam pove podatek, da je bilo v sezoni 1973—1974 do marca tako usposobljenih kar 650 članov zveze komunistov v občinskem merilu, če ne upoštevamo usposabljanja v samih osnovnih organizacijah; od tega je bilo kar 450 mladih komunistov. Organizacije zveze komunistov so na podlagi občinskih programov za idejnopolitično izobraževanje in usposabljanje izdelale programe, po katerih poteka usposabljanje članov in organizacij, česar prej ni bilo. Ne smemo pa biti zadovoljni z rezultati, ki smo jih dosegli dosedaj. če hočemo uresničiti ustavo in druge dokumente v praksi, moramo za idejnopolitično izobraževanje razširiti tudi v druge družbenopolitične organizacije, organe samoupravljanja, delegacije, vodstva in organe društev in drugih. S tem bi se širil krog ljudi ne samo na člane zveze komunistov, temveč na vse delovne ljudi, ki se morajo usposobiti za izvrševanje svojih nalog. Socialistična vzgoja in izobraževanje sodita med temeljne pogoje za uveljavljanje in razvoj socialistične družbe. Povezanost vzgoje in izobraževanja s proizvodnim delom, s spoznanji naglega razvoja znanosti in tehnologije terja bistvene spremembe v vzgojnoizobraževalnem delu.

474

Vedno bolj se mora zmanjševati razlika med fizičnim in umskim delom, ob tem pa bo rasla proizvajalna in ustvarjalna moč združenega dela. Sistem izobraževalnega dela mora biti del celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema, programsko usklajen s potrebami in interesi delovnega človeka, organizacij združenega dela in celotne družbe. Zavedamo se, da je bilo dosedaj izobraževanje in usposabljanje kljub jasni orientaciji premalo navzoče v vsakdanji praksi, ker zahteva poleg večjih materialnih sredstev še časa in dobre kadre. Kadre je treba sistematično usposabljati in vzgajati. V veliko pomoč so nam bili in nam še bodo kadri, ki jih usposablja srednja in visoka šola pri centralnem komiteju. Poleg teh pa je treba usposabljati vse vrste kadrov, ki jih omenja predlog resolucije za 7. kongres in dokument za 10. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Komunisti v Zasavju oba dokumenta v celoti podpiramo in si bomo prizadevali, da se bodo kongresni dokumenti o vzgoji in izobraževanju izvajali od predšolske vzgoje do univerze. Težili bomo k temu, da se bo vsa mlada generacija čimbolj zgodaj vključevala v delo in družbeno življenje ter se nato ob delu izobraževala, ali pa se iz dela vračala nazaj k izobraževanju. To pa bomo dosegli, če se bodo vključile v celotni vzgojnoizobraževalni proces vse interesne skupnosti, družbenopolitične organizacije in tudi temeljne organizacije združenega dela. Program izobraževanja pa je treba prilagoditi ustrezni strukturi zaposlenih, pa tudi učbenike in drugo literaturo bo treba pisati tako, da bo vsebinsko razumljiva vsem, ki jim je namenjena. S tem bi tudi samoizobraževanje usmerili bolj sistematično, mislim pa, da mora to postati osnova za vsakega člana zveze komunistov. Izobraževanje in usposabljanje članov zveze komunistov in drugih je dolgoročna naloga, s katero ne smemo odlašati, temveč moramo postopoma s premišljeno notranjo organizacijo, z novimi oblikami in metodami nadaljevati. Na področju Idejnopolitičnega usposabljanja in na področju vzgoje in izobraževanja smo že dosegli kvalitetne premike. V revirskih občinah smo ustvarili dobro podlago za marksistično vzgojo in marksistično izobraževanje. Prizadevali pa si bomo, da bodo v nadaljnjih bitkah za preosnovo vzgoje in izobraževanja sodelovali skladno in odgovorno vsi družbeni dejavniki, ki so za to odgovorni, da bosta dobila vzgoja in izobraževanje tisto mesto, ki jima v naši družbi pripada. Naj zaključim z mislijo tovariša Kardelja, ki pravi: »Za delo je premalo samo volja, potrebno je tudi znanje.« Zato smo prepričani, da bo naš kongres akcijo še bolj poenotil in uskladil.

FANIKA VAUDA (Ptuj) Razvoj naše družbene skupnosti je po vojni spremljala korenita ekonomska preobrazba. Iz materialne in kulturne zaostalosti je nastala samoupravna socialistična skupnost. Nedvomno je bil tempo našega družbenega razvoja posvečen tudi vse večji skrbi za vzgojo in izobraževanje. Zavedali smo se da mora prav izobraževanje omogočati delovnemu človeku sprejemanje pridobitev moderne tehnologije, vzgoja pa naj oblikuje socialističnega človeka samoupravljavca v združenem delu. Ker omenjam problem kadrovanja, naj načnem to vprašanje kar v vzgojnoizobraževalnih ustanovah. Mislim, da smo tu včasih pogrešili. Že uvodoma sem rekla, da je cilj naše vzgoje socialistični človek. Zaradi pomanjkanja prosvetnih delavcev smo bili kratkomalo veseli vsakogar, ki se je za ta poklic odločil. Pri tem pa je bila zveza komunistov preveč popustljiva do posameznikov, ali pa tudi premalo pozorna,

475

da bi prav vse zgradila v ideološko trdne ljudi, kar je za prosvetnega delavca osnovno. Pripominjam, da naloga prosvetnega delavca ne sme biti samo izobraževanje mladih ljudi, temveč mora postati v prvi vrsti tudi vzgojitelj. Zato ne vem, ali je prav, da nam še vedno v učnih načrtih ni jasno, kaj je bistveno, kaj ne in ali ni pomembneje, da pedagog najde čas za pogovor z mladimi in jih ob primerih iz naše slavne preteklosti usmerja na pravo pot. Ne zdi se mi prav, da se pri urah zgodovine dijaki kar dve leti ukvarjajo s podrobnimi podatki iz starega in srednjega veka, saj si želimo da bi mlad človek izvedel čimveč o naši revoluciji, o naši stvarnosti, da bi jo dojel, da bi živel z njo. Težko je potem popravljati zamujeno tako rekoč v zadnjem letu srednje šole. Sicer pa socialistična vzgoja ni stvar le zgodovinarja, sociologa, filozofa, ampak vseh pedagoških delavcev. Pri vsakem predmetu ob vsaki dejavnosti je marksistična vzgoja možna. Toda kako je mogoče socialistično vzgajati, če sami marksizma ne poznamo, če vidimo le svoje področje znanosti, če ne sledimo toku dogajanj, če ne spoštujemo ustavnih določil o ločenosti cerkve od države, če vnašamo v vzgojo religiozno miselnost in če smo do naše preobrazbe popolnoma indiferentni. Mlad človek se uči na vzorih. Na srednjo šolo prihajajo predavatelji, ki o marksizmu še vedno ne vedo dosti. Menim, da bi morali na visokih šolah spregovoriti tudi o marksistični vzgoji mladega človeka. Seveda je prepozno začeti na univerzi — vzgojni proces naj se prične že v vrtcih, malih, osnovnih in srednjih šolah. Pristojni forumi morajo začrtati za vse te ustanove osnovno vzgojno smer in se nehati pogovarjati o tem, katero področje bo obremenil urnik z dodatnimi urami, oziroma kateri predmet bodo »razširili«. Učbeniki, ki jih uporabljajo podegogi na šolah, niso izdelani po znanstvenih zakonitostih marksizma. Kajti teoretične temelje najnaprednejših nazorov mora dobiti mlad človek v šoli, ker bo le tako znal opraviti z morebitnimi napadi vrstnikov, ki so pod vplivom klerikalnih krogov in drugih antisocialističnih sil. Te nazore pa mu morajo neprisiljeno vcepljati vsi pedagogi, če pa so tudi med njimi ljudje, ki vidijo le svojo stroko, morajo pač komunisti to nadomestiti. Bodoče učitelje pa moramo vzgojiti tako, da se bodo zavedali, da je učitelj avantgarda najnaprednejših misli, da so potrebni tudi otrokom na nerazvitem področju in da bodo lahko prav oni tisti, ki bodo manjšali razliko med mestom in vasjo. V vzgojnih in izobraževalnih ustanovah bi morali doseči, da bi bili vzgojitelji oziroma prosvetni delavci komunisti, ali vsaj taki, ki so pošteno predani naši stvarnosti, pa iz določenih razlogov niso včlanjeni v zvezo komunistov. Tudi to je treba upoštevati pri naših kadrih. Naj opozorim še na en problem. Število članov zveze komunistov med prosvetnimi delavci je nizko. Znano je izstopanje iz zveze komunistov, odklanjanje vstopa v zvezo komunistov, češ, da se za politiko ne zanimajo. Menim, da lahko najdemo vzrok vsemu temu. Vprašati se moramo samo, kako smo prosvetnega delavca vzgojili in prevzgojili. Mladina dobro ve, kdo govori iskreno, kdo se izogiba ključnih vprašanj, kdo je naš socialistični človek, če hočemo mladega človeka vzgojiti v predanega člana socialistične skupnosti, potem pričnimo kadrovati že v vrstah prosvetnih delavcev. Zaključim naj z mislijo, da v bodoče ne sme biti na področju vzgoje in izobraževanja stihije monopolizacij in privatizacije v kadrovski politiki in ne nazadnje idejne konzervativne obremenjenosti pedagogov. Predlagam konferenci, da v bodoče ne odstopa nihče od načel, ki so zapisana v resolucijah o marksistični vzgoji naše mladine ter naloži to dolžnost višjim in visokim šolam, da čimprej odpravijo kadrovski deficit.

476

JOŽE STVARNIK (Murska Sobota) Moja razprava je v nekaterih primerih povezana z razpravo dr. Laha. Sem učitelj, delegat komunistov iz Pomurja. Govorim torej v imenu občanov, ki živijo in delajo ne ekonomsko manj razvitem območju. Prosvetni delavci so mi naročili, da moram pred najvišjim organom Zveze komunistov Slovenije spregovoriti o problemih vzgoje in izobraževanja gospodarsko manj razvitih predelov in o ukrepih, ki bi nas rešili iz velikih gmotnih težav. Prav gotovo vsi dobro veste, da nam marsikje zmanjka finančnih sredstev, celo za ureditev sanitarij, medtem ko si lahko bogatejše občine privoščijo graditev razkošnih šol z modernimi plavalnimi bazeni. Odkrito moram povedati, da to ni prav. Priznati, da nečesa nimaš, ni sramotno, sramotno pa bi bilo in vsak bi nas lahko obsojal, če bi držali delovni ljudje iz Pomurja roke križem, če ne bi prav nič storili, da bi odvrgli breme preteklosti in če bi čakali , da nam vse probleme rešuje nekdo drug. Naši delovni ljudje dosti in trdo delajo. Vendar vedo, da gospodarsko razvitejših ne bodo zlepa dosegli. O tem zelo resnem problemu že dolgo govorimo, ga dokazujemo, razlagamo in utemeljujemo. Še pred nedavnim so bili na republiški ravni pogovori med predstavniki vseh slovenskih temeljnih izobraževalnih skupnosti. Udeleženci tega posveta so se razdelili na predstavnike bogatih in predstavnike revnih. Temu bi lahko rekli socialno razlikovanje. To pa še ni najhuje. Predstavniki bogatih niso bili pripravljeni pomagati nerazvitim, češ da morajo reševati probleme šolstva v svojih občinah. To pa je tisto, kar je najbolj hudo. Temu bi lahko rekli moralno razlikovanje. Naši delovni ljudje zelo dobro vedo, da slepemu in gluhemu ne moreš do živega, niti s statistiko, niti z grafikoni, količinami in odstotki. Neprijetno nam je, da moramo razlagati bogatejšim nekaj, kar je jasno prav vsakemu preprostemu občanu iz Pomurja, Spodnjega Posavja, Bele in Suhe Krajine, s Kozjanskega, iz Mirenske doline in koroških globač. Za ponazoritev le nekaj podatkov. Posebnega pomena za uspešno delo šole kot vzgojnoizobraževalne ustanove je predšolsko varstvo otrok. V občini Murska Sobota je zaposlenih 10.017 ljudi, v tujini pa 5030. Med zaposlenimi je 4624 žena, to je 46,2 % vseh zaposlenih, zato sodimo med tiste občine, ki so po številu zaposlenih žena nad republiškim poprečjem. Od skupnega števila 6390 predšolskih otrok, rojenih leta 1967 do 1972, jih je v organiziranem varstvu le 784 ali 12, 3 %. Mislim, da se ob tem lahko zamislimo. Na našem območju živi 760 otrok Romov v težkih socialnih razmerah. Nepoznavanje slovenskega jezika ter pomanjkanje osnovnih delovnih in higienskih navad jim povzroča največ težav pri normalnem delu v osnovni šoli. Posebne pozornosti so potrebni otroci, ki živijo na dvojezičnem območju. Te bi morali pred šolo pripraviti na slovenski jezik, da bi pozneje lahko spremljali dvojezični pouk. V naši občini že vsa leta, predvsem pa po letu 1967, ko je bil sprejet zakon o skupnostih otroškega varstva in financiranju nekaterih njegovih oblik, čutimo večjo solidarnost naših občanov v zvezi z otroškim varstvom. Za vsako novo šolo ali adaptacijo so naši občani dajali samoprispevek, veliko pa so prispevale tudi delovne organizacije. Ta oblika zbiranja denarja bo morala ostati tudi v prihodnje — vendar s temi vsotami ter z denarjem občine in temeljnih izobraževalnih skupnosti ne bomo mogli uresničiti dolgoročnega programa. Ob tem je treba spregovoriti še o financiranju osnovne dejavnosti vzgojnovarstvenih zavodov in o subvencioniranju oskrbnin za otroke staršev, ki tega ne zmorejo. Manj razvite občine, med katerimi je tudi naša, že sedaj ne morejo zagotoviti dovolj denarja, zato upravičeno pričakujemo pomoč širše družbene skupnosti, ki naj bi s spremenjeno

477

politiko financiranja te dejavnosti zagotovila, da vsaj tu ne bo vidnih socialnih razlik med otroci. Podobno je tudi v drugih občinah pomurske regije. Naši delovni ljudje so sklenili: za pomoč bodo še prosili, razlagali pa ne bodo več. Gospodarska zaostalost ni samo ekonomski in socialni, temveč tudi moralni problem. Moralnih problemov pa ne moreš razlagati. Treba jih je čutiti s posebnim čutom, ki mu nekateri pravijo srčna kultura, drugi socialna čustva, bolj učeni pa čut solidarnosti, etična zrelost, moralna zrelost ali pa socialistični humanizem. Delovni ljudje s Pomurja so globoko prepričani, da takšen poseben čut obstaja, da je obstajal in bo obstajal, zato se nanj sklicujem tudi jaz. če pravilno razumem vlogo, ki naj bi jo imel v prihodnje naš vzgojnoizobraževalni sistem, potem bomo morali prosvetni delavci vcepljati naši mladini med drugim tudi čut za solidarnost, o katerem sem doslej govoril, čut za solidarnost pa bo moral postati tudi sestavni del naše družbene prakse in nepogrešljivi del samoupravnih socialističnih odnosov, sicer ne bomo mogli nikoli uresničiti vzvišenih smotrov, ki jih razglaša marksistični revolucionarni nauk. Zakaj? Zdi se mi, da je ravno Marx nekoč dejal, da naj modrijani še kar naprej in naprej razlagajo, kakšni bi morali biti medčloveški odnosi v družbi, komunisti pa, da bodo družbene odnose rajši spreminjali in spremenili. Učili smo se, da je delo ustvarilo človeka in da so človeški možgani organ in produkt mišljenja. Zato vemo, kot vedo mnogi preprosti ljudje, da so dejanja tista, ki spreminjajo svet in ljudi, ne pa besede in razlage. Hotel sem le opozoriti kongres na nezavidljiv finančni položaj šolstva v slabo razvitih občinah. Kdor ima kaj čuta za solidarnost, nas bo razumel in nam pomagal bolj kot doslej.

RAFAEL PODOBNIK (Nova Gorica) Delavec je ponovno v središču pozornosti. Na njem gradimo naš nadaljnji razvoj. V samoupravnem socializmu rabimo vsestranske, svobodne, bogate osebnosti. Za njihov razvoj je kultura nepogrešljiva. Resnica je drugačna. V gledaliških dvoranah vidimo malo delavcev. Podobno je v knjižnicah, muzejih, na razstavah in drugih kulturnih prireditvah. Na zemljevidu kulturne potrošnje in aktivnosti delavcev ugotavljamo velike bele lise. Take ocene so pred leti rodile kulturno akcijo družbenopolitičnih organizacij. Govoril bom o izkušnjah in rezultatih v novogoriški občini. Najprej moram poudariti, da je velik odziv delavcev najbolj presenetil kulturne delavce same. Potrebno je bilo ovreči prepričanje, da razstave sodijo le v galerije in muzeje, knjige v knjižnice, gledališke predstave v gledališke dvorane in podobno. To smo prenesli v delavske jedilnice in druge tovarniške prostore. Uspehi so zanikali mnenje o nezainteresiranosti delavcev za kulturo. Vse oblike kulturnih akcij so naletele na množičen odziv. Še več! Pokazalo se je, da delavci vedo, kaj je dobra knjiga, slika, gledališka ali glasbena predstava. Poglejmo rezultate dobre pol leta trajajoče široko zasnovane kulturne akcije. V tem času je potujoča knjižnica pritegnila več kot 600 delavcev predvsem iz neposredne proizvodnje, ki dosedaj niso hodili v knjižnice. Družinski člani so kmalu dosegli, da so zbirko dopolnili z otroško literaturo. Dobili smo 8 novih razstavnih prostorov v delovnih organizacijah. Na vsakem se je zvrstilo 10 razstav. Vsako si je skupno ogledalo okrog 4 tisoč zaposlenih, kar je več kot v marsikateri galeriji. Ob tem zanimivost! Z delovnimi organizacijami se dogovarjamo za odkup likovnih del, ki bi ob obletnicah in upokojitvah zamenjala tradicionalna darila, na primer ure. Uvedli smo delavske abonmaje. Letos imamo 360 novih abonentov za gledališke in 190 za glasbene prireditve. Delavci

478

plačajo 1/3 vrednosti vstopnice. Uvajamo abonma za filmske predstave. 13 delovnih kolektivov je letos prevzelo pokroviteljstvo nad prosvetnimi društvi, pevskimi zbori, godbami in večjimi prireditvami. Različna praznovanja v delovnih kolektivih skušamo obogatiti s kulturnim programom. Pripravljamo obiske muzejev. Sestavni del programa je tudi informiranje. V tovarniških časopisih seznanjamo delavce s kulturnimi dogodki v kolektivu in občini ter z delom posameznih kulturnih ustanov. S tem ne želimo konkurirati kulturnim ustanovam, niti ne ustvarjati posebne kulture za delavce. Hočemo kulturo približati delavcu. Večina delavcev živi na podeželju, daleč od kulturnih ustanov in prireditev. Res pa je, da se tako soočena kultura znebi zveriženih oblik. S tako zastavljeno kulturno akcijo rasteta želja in potreba po kulturnih dobrinah. Kulturne ustanove bo obiskalo več ljudi. V delovnih kolektivih odkrivamo amaterje, ki bi se radi predstavili širšemu krogu. Nova skupščina temeljne kulturne skupnosti bo laže dobila delegate iz vrst neposrednih proizvajalcev, ki bodo uspešno usmerjali kulturno politiko v občini. Vse to je zahtevalo dosti dogovarjanja. Podpisali so prve samoupravne sporazume. Kultura pričenja živeti v duhu nove ustave.

CIRIL CVETKO (Ljubljana-Center) Naj takoj poudarim, da se kulturni delavci strinjamo predvsem s tistimi deli političnega poročila centralnega komiteja med 6. in 7. kongresom in s predlogi resolucij, kjer je rečeno: 1. kultura mora postati sredstvo za osvobajanje človeka in delovnega razreda; biti mora 2. dejavnik pri nadaljnji humanizaciji družbenih odnosov ter skupne ekonomske, socialne, kulturne, politične in idejne preobrazbe družbe; 3. zveza komunistov se mora intenzivneje kot doslej bojevati zoper monopolizem kulturniških skupin in okolij, proti zapiranju kulture, za učinkovitejšo organiziranost zveze komunistov, za to, da bi »ustvarjanje in uživanje pridobitev kulture in doživljanje umetniških vrednot bilo bistveni sestavni del pravice človeka«, in 4. zveza komunistov sl mora prizadevati za kulturno in estetsko vzgojo, za zadovoljevanje, vzbujanje in razvijanje kulturnih potreb naših delovnih ljudi. S temi stališči je namreč nedvoumno podčrtano, da kultura v širšem pomenu besede usposablja delovne ljudi za delo in samoupravljanje, za uresničevanje načel nove ustave, daje možnosti za vsestranski človekov in družbeni razvoj, za svobodno izražanje, za varstvo osebnosti in spoštovanje človekovega dostojanstva, kar je lahko najvišji in najvrednejši smoter tudi slehernega kulturnega delavca. Pri tem se kulturni delavci zavedamo, da je samo resolucija odločno premalo za realizacijo navedenih izhodišč in stališč. V preteklosti smo namreč bili priče prenekateri resoluciji in dokaj dobro formuliranim sklepom, ki pa jih nikdar nismo, ali pa smo jih le delno, oživili. Zatorej mora veljati zdaj vsa naša skrb predlogu, naj se; a) preširoko, preohlapno formulirani sklepi bolj konkretizirajo; b) naj se na vseh tistih mestih, kjer smo sposobni že danes poiskati ustrezno rešitev, besedilo resolucije dopolni in c) naj že kongres predvidi telo oziroma organizacijsko obliko, ki bo predloge spreminjala v akcijo in jih pripeljala do želenega cilja. Pri tem bo verjetno potrebno določiti njihov prednostni vrstni red; v sedanji obliki so namreč predlogi, obenem z stališči in sklepi, ki jih je o idejnopolitičnih vprašanjih in delovanju zveze komunistov na področju kulture pripravila mestna konferenca zveze komunistov v

47&

Ljubljani, in to, kar je zapisano v kongresnih materialih, bolj skupek vsega, kar bi bilo pri nas potrebno storiti, kot resnično napotilo za akcijo. Še prej pa jih bo potrebno seveda temeljito razčleniti in ovrednotiti. S takim postopkom bi se izognili negodovanjem in nezanimanju mnogih, ki se ne morejo strinjati s pavšalnim obvezovanjem komunistov v kulturnih dejavnostih. Mislim tole: Vsi si želimo, da bi število komunistov na področju kulturnih dejavnostih hitreje raslo. S tem bi tam nedvomno okrepili vpliv zveze komunistov. Vendar je za slabo številčno stanje komunistov — kulturnih delavcev, za njihov očitni osip v zadnjih letih več vzrokov, od na primer tistega, ki temelji na spoznanju, da smo v preteklosti večkrat pozabljali na načela samoupravljanja, prek prepuščanja kulture zakonu ponudbe in povpraševanja na tržišču, do onega, ki ga najlaže in najkrajše označimo z neenotnostjo, če že ne zmedo pri koncipiranju izhodišč naše kulturne politike, z diametralno nasprotnimi ocenami, ki so se pojavljale pri posameznikih in v forumih in ki so seveda morale vplivati na delovne kolektive, komuniste v njih in javno ocenjevanje. Ni še dolgo tega, kar smo tako različno oceno nekega problema doživeli tudi v ustanovi, iz katere prihajam. Nobena skrivnost ni, da so to različnost izkoristili naši idejni nasprotniki in se potrudili temeljito diskvalificirati komuniste v osnovni organizaciji, pri tem pa seveda škodovali ugledu celotne zveze komunistov. Z drugimi besedami: učinkovitejša organiziranost zveze komunistov in njena sposobnost za odkrit idejni boj nista vselej odvisni le od sposobnosti in delavnosti organizacij oziroma posameznikov v bazi, temveč tudi od zunanjih faktorjev, od sodelovanja kulturnih delavcev z nadrejenimi partijskimi forumi, predvsem pa od enotnosti stališč glede dolgoročne in kratkoročne usmeritve v naši kulturni politiki, vključno tudi kadrovsko problematiko. Treba je reči, da smo si kulturni delavci vselej želeli kar najpristnejših stikov s politiki in z delavci v proizvodnji, da pa nismo znali odpreti vrat k njim, kar velja seveda tudi za drugo stran. No, zdaj je jasneje, da je kulturna dejavnost eno izmed področij združenega dela. V smislu novih ustavnih določil smo kulturni delavci v enakopravnem položaju z drugimi delavci, kar bo ublažilo in postopoma odpravilo našo dosedanjo oddvojenost in nam ne bo dalo možnosti le za dialog, temveč tudi za zagotovitev materialnih sredstev za lastno reprodukcijo. Ugodnejša klima nasploh, jasnejša stališča zveze komunistov glede kulturnih vprašanj, njen boj za uveljavljanje smotrov humanističnega socializma in ne nazadnje pripravljenost, da tudi podpremo kulturnega delavca, ki je padel v kolesje pristranske kritike, neupravičenega etiketiranja in sploh diskvalifikacije s strani idejnih nasprotnikov, vse to govori za izboljšanje stanja pri nas. Kulturni delavci pričakujemo, da odločnost, s katero se je zveza komunistov lotila kulturne problematike, ni le kampanjska, vezana na 7. kongres, temveč da bo trajna, z edinim ciljem, da pomaga ustvarjati tla za nemoteno, dolgoročno, ustvarjalno delovanje. V takih razmerah in v takem ozračju lahko tudi pričakujemo, da se bo zveza komunistov številčno okrepila z novimi kulturnimi delavci, ki so doslej dogajanja opazovali le od daleč. Dovolite mi, da se zdaj na kratko vrnem k enemu od prej omenjenih ustavnih določil, ki je zajelo »doživljanje umetniških vrednot kot bistveni sestavni del človekove pravice«. Nova ustava se zavzema za to, da morajo biti »v enotnem procesu dela in izobraževanja vse vrste in stopnje vzgoje ter izobraževanja odprte in dostopne vsakomur pod enakimi pogoji«. Tudi umetnostne. Idealno zamišljeno ustavno določilo ovirata dve dejstvi. Prvič so še danes, kljub vsemu napredku po osvoboditvi, razlike v razmerah, v katerih predvsem mlad človek spoznava in doživlja

480

kulturne, torej tudi umetniške vrednote. Vzroki so predvsem v socialni diferenciaciji, a tudi v splošnih gospodarskih in družbenih razmerah. Drugič, omenjenih ciljev ne bo mogoče doseči vse dotlej, doklei’ ne bomo uspeli vzpostaviti takega vzgojnega sistema, ki bo — temeljil na znanstvenih rezultatih — ki bo celovit, ki bo smotrno odmerjal realno in humanistično, če rečem po starem, od najnežnejše mladosti prek pubertete v zrelo življenjsko dobo. Nobenega dvoma ni, da se moramo komunisti zavzeti za sodobno kulturno, torej tudi umetnostno vzgojo mladega človeka. Ge že ne moremo takoj in odločilno vplivati na prvo omenjeno oviro, moramo pač reševati vsaj drugo: preučiti vzgojne smotre in popraviti tisto, kar je ugotovljeno kot slabo. Otrok seveda ne vzgajamo le v šoli. Šola je le eden od faktorjev, ki ga oblikuje. A začnimo vendarle pri njej. (Izhajam iz predpostavk, da gre: a) za vzgojo doživljanja umetniških vrednot, b) da je umetnost sestavni del kulture in c) da je človeka potrebno vzgajati v vseh življenjskih obdobjih.) Predvsem: umetniške vrednote je mogoče doživljati le tedaj, če jih je človek sposoben razumeti. Naj navedem primer s področja, s katerega izhajam! Od nekdaj so družbene skupnosti razmišljale o vplivu glasbene umetnosti na človekov značaj in njeno moč izkoriščale pri vzgoji mladega rodu. Vzgoja se je pričenjala zgodaj, v najnežnejših letih; tako je bilo pri Egipčanih, Grkih, v srednjem veku je bila glasbena umetnost celo »najplemenitejša med mnogimi zvrstmi človeške znanosti«. Tudi danes vzgajamo od nežne mladosti. A koga in kako? Govorimo, da je umetnina odsev urejenosti, logike, čvrstega mišljenja, čustvovanja in izražanja stvariteljske osebnosti, pri kateri se mlad človek lahko le zgleduje, če je res tako, in tako je, tedaj bi nam moralo biti dosti do tega, kako otroka navajamo k umevanju, na primer, glasbene umetnosti. A glej! V osnovnih šolah je za glasbeni pouk v vseh razredih predvidenih 380 ur na leto (za primerjavo: za likovni pouk 532, za matematiko pa 1330 ur). V gimnazijah je glasbeni in likovni vzgoji odmerjenih v prvem in drugem razredu po 72 ur na leto, tretji in četrti razred pa umetnostnega pouka sploh nimata. V tehniških šolah poteka umetnostna vzgoja v okviru slovenščine, pač po zmožnostih, učnem programu in afinitetah učitelja. V poklicnih šolah je likovni in glasbeno-plesni vzgoji namenjenih po 12 ur v vsakem razredu. Na univerzi in v visokih šolah umetnostne vzgoje ne poznajo. Te podatke bi bilo mogoče nekoliko spremeniti za osnovne šole, saj so tu še pevski zbori in prostovoljni interesni krožki. V splošnem pa so to malo razveseljivi podatki. Prištejmo k vsemu omenjenemu še, da je od prizadevnosti predmetnega učitelja odvisno, koliko otrok pritegne k aktivnemu sodelovanju v krožkih in jih za to ali ono umetnostno udejstvovanje sploh zainteresira in usposobi. Sicer pa velja, da je umetnostna vzgoja odvzeta predvsem doraščajočemu človeku, ki si nato išče nadomestila vsepovsod, v glavnem v nadomestkih, ali pa se od umetnosti in kulture sploh odvrne. Kinematografi z večkrat problematičnim repertoarjem, disko klubi z oglušujočimi ritmi, problematične plošče, izbrane naključno ali po priporočilu vrstnikov, morebiti poslušanje zabavnih oddaj na radiu ali televiziji, to so področja, kjer si najde nadomestilo. Da, RTV, za katero pravimo, da je del naše kulture, odsev naše kulturne zmogljivosti in sploh učinkovito vzgojno sredstvo, slej ko prej nenehno oddaja tudi narodno-zabavno, popevkarsko in drugo ceneno robo, klanjajoč se tako imenovanemu okusu poslušalcev. In glej: v predlogih resolucij smo zapisali, da moramo komunisti paziti na samoupravno socialistično naravnanost radia in televizije, na to, da se sredstva javnega obveščanja ne bi sprivatizirala, ali da bi neobjektivno informirala. Nič pa nismo spregovorili o tem, kakšno 31 Sedmi kongres ZKS

481

škodo nam povzročajo na primer njeni slabi kulturno-zabavni programi, npr. popevke z bedastimi, malomeščansko sladkobnimi besedili, druga plaža in sploh nadomestki prave umetnosti, ki jo v teh ali onih oddajah lahko poslušamo ure in ure, tudi po dvakrat, trikrat na dan, in kako vse to vpliva na okus, na mentaliteto našega, predvsem mladega človeka. Nekoč, pred desetimi leti, se je v prosvetno-kulturnem zboru naše skupščine bila huda bitka okrog radijskih in televizijskih programov. Nato pa smo se pomirili in danes se nam zdi normalno, če na primer partizansko zborovsko pesem, partizanske samospeve poslušamo le ob nedeljskih dopoldnevih ali ob državnih praznikih, medtem ko jih sicer med drugo »normalno« glasbeno literaturo ni. Normalno nam je prodajanje narodno-zabavnega kiča, normalna je odsotnost npr. hrvaške ljudske in umetne tvornosti, azijskih, južnoameriških ali afriških tvorcev, ki jih pri nas domala ne poznamo. Vse to in še mnogo drugega bi terjalo seveda globlje analize, ki je danes in tu ni mogoče opraviti, predvsem pa več časa. Naj zato sklenem: Bilo bi v nasprotju z načeli, omenjenimi v predlogih, če jih ne bi dopolnili prvič v tem smislu, da nam zastareli, v predmetni razporeditvi neutemeljeni in predvsem celostno umetnostno vzgojo premalo upoštevajoči dosedanji učni načrti nalagajo dolžnosti, da se moramo nemudoma lotiti sprememb v smislu novih ustavnih določil in smotrnosti vzgojnega procesa ter pritegniti k bolj sistematični umetnostni vzgoji še druge pomembne dejavnike. In drugič, v predlogih bi morali podčrtati pomen in naloge RTV kot kulturne ustanove, ki se mora bojevati tudi proti plitvenju in poneumljanju naših ljudi, za vzgojo dobrega okusa, za kvalitetne programe. K prvemu predlogu le še majhno dopolnilo, čeprav ni morda popularno, je pa res, da so na mnogih zahodnih in vzhodnih univerzah in tehničnih visokih šolah po letu 1945 uvedli obvezen predmet: uvod v umevanje glasbene umetnosti, marsikje z možnostjo praktičnega udejstvovanja v vokalnem ali inštrumentalnem ansamblu, kar so študentje zelo ugodno sprejeli in kar je pomembna protiutež »realnim« vedam. Sodelovanje v ansamblu pa ne nazadnje vceplja mladih ljudem tudi občutek za skupnost, kar je v procesu in času splošnega odtujevanja prav gotovo še posebna kvaliteta.

IVAN POTRČ (Ljubljana) Dovolite, predvsem samo nadaljujem z razpravo, ki smo jo kulturni delavci začeli v predkongresnem času. Poročila, razpravljanja in resolucije, ki ste jih slišali ali pa jih poslušate, so pred vami in mi danes samo nadaljujemo z razpravljanjem o stvareh, ki se tičejo naše kulturne politike, predvsem pa naše jutrišnje kulturne politike — mislim pa na tisto našo kulturno politiko, ki naj bi bila predvsem tudi marksistična. Kajti zakaj so nam potrebni prav marksistična estetska teorija in marksistična kritika v literaturi ali v presoji književnih del ali stvaritev. Naj ponovim staro misel marksističnih klasikov, kako je proletariat dedič vsega vrednega, kar je bilo ustvarjenega do danes v umetnosti ali tudi v literaturi. Ponavljam to misel, kajti prav zaradi nje ali zaradi takšne misli marksističnih klasikov smo mogli postati in smo tudi ostali za vselej privrženci marksizma ali marksistične misli. Bilo je še več — takšna marksistična misel nas je mogla samo spodbujati, da bi pisali estetsko vredna in vsebinsko humana dela, takšna dela, ki človeku nekaj dajo, mu kaj povedo ... — mislim, da je s takšno marksistično estetiko in kritiko mogoče vrednotiti in spregovoriti tudi o najbolj subtilni lirični izpovedi, saj je tudi lirična izpoved samo izraz nečesa človeškega, izraz človekove radosti ali bolečine, ali tudi človekovih dvomov, vere in nevere — kakor hočete. A kot presoje-

482

valci in marksisti moramo imeti do vsega tega človeškega tudi svoj odnos in moramo o vsem tem tudi svoje povedati — izraziti svojo misel ali povedati oceno, prav marksistična pa je ocena takrat, ko nam spregovori ali nam zna spregovoriti o humanem odnosu v neki človekovi umetniški stvaritvi, ko nam zna spregovoriti tudi o njeni estetski vrednoti ali o njeni lepoti, pravzaprav o njeni človeški lepoti — ljudje smo, ki presojamo, ljudje in nekateri smo tudi marksisti, ne da bi nas to za troho zmotilo ali motilo pri presojanju človekove umetniške stvaritve. Kajti postali smo marksisti že kot šolarji, že nekje v začetku svojih književnih snovanj — zakaj? Ker nam je prav marksizem znal razložiti svet in ker je hkrati terjal od nas revolucijo, smiseln in organiziran boj, pač vse za to, da bi ustvarili tisti prečudoviti svet, koder bi ne bilo več zatiranja človeka po človeku, koder bi bilo »življenje vredno življenja«, kakor je takrat zapela Klopčičeva proletarska, predvsem pa globoko človeška pesem. Naše pisanje, da ne rečem ustvarjanje, je hotelo biti v službi človeka, takrat gaženega, ter je hotelo za vselej tudi to ostati. Lepote, človeške ali humane lepote pa mu je moglo dati toliko, kolikor je to pisanje ali pero zmoglo. To so bili tudi časi, ko smo poznali samo eno literaturo •— z delavcem sem se lahko pogovarjal tako o Tolstoju kakor o Cankarjevi knjigi, ali o Tonetu Čufarju in o njegovem prikazovanju bojev jeseniškega delavstva. Rad bi povedal, še več, rad bi naglasil, kako je prav to, ko po vojni nismo imeli zadosti močne in zadosti razgledane in človeško občutene marksistične kritike, to je tiste in takšne marksistične kritike, ki bi znala ocenjevati in recimo tudi marksistično vrednotiti naša pisanja ali naše delo, kako je prav pomanjkanje te kritike storilo to, da se ni plelo in ne gojilo in da se mora danes kdaj tudi preveč na naglo zapisati, kako ni bilo v povojnem času domala nič vrednega ustvarjenega ali pa zelo zelo malo. Tudi danes ni lahko pisati, kakor to nikoli ni bilo in nikoli ne bo — kritika, a ta bi naj bila marksistična kritika, ta bi mogla pri nas veliko storiti in pomagati — a morala bi biti ustvarjalna, kakor bi morala biti tudi revolucionarna, se pravi, morala bi pomagati, morala bi analizirati in razlagati — in kdaj pa kdaj pisatelja braniti tudi pred zmotnim presojanjem, včasih pa avtorju tudi povedati »globlje išči, kje tiči resnica«, da si pomagam še z Župančičevim epigramom. Naša revolucija, naš povojni čas z vsemi svojimi zmotami vred, vse to je bil velik čas — nič takega se ni v njem zgodilo, da ne bi mogli spregovoriti o tem času in da ne bi mogli ali smeli o njem vsega povedati, ko bi le znali v tem najvišjem dnevu tudi vselej izmeriti daljo in nebesno stran. Ali te in takšne kritike danes ni ali pa je je le bore malo. In prav zato, ker te marksistične kritike ni, se je mogel razbohotiti ves tisti plevel (a gnoja za plevel je vedno in povsod dovolj!), tisti plevel, ki je tako tragično začel dušiti vse človeško, plemenito in lepo v mladi rasti ali v našem današnjem in jutrišnjem književnem mladju. To se ne bi smelo dogoditi in se goditi. Na drugi strani pa prav snobovsko, da se tako izrazim, poklekamo pred vsakršnimi novotarijami ali pred takoimenovanimi inovacijami, da bi pokazali, kako nismo provinca — ali prav to kaže, da znamo mi biti večkrat tudi velika provinca. Vsako vredno umetniško delo je inovacija, je pot v neznano, je vselej tudi odkrivanje človeka, človekovih misli in človekovega čustvovanja — ni pa že neko književno delo dobro in vredno, ker hoče biti inovacija. Ustvarjalni proces se v pisatelju ne začne pri različnih novotarijah, ne pri tujih vzorih, začne se v radosti in v bolečini pri samem sebi in s sočlovekom, ki ga hočeš upodobiti, začutiti z njim in ga poustvariti — in prav ta globoko človeški nemir je vselej tisti, ki prinaša tudi novo. Pri nas pa kakor da smo vse to na glavo postavili, 31'

483

a mislim, da se je to zgodilo tudi zaradi tega, ker nimamo prodorne in jasne marksistične književne kritike. Vse to sem povedal, oprostite, da bi mogel toliko bolj zahtevati, kako moremo že danes in v jutrišnjem dnevu vse storiti, da bo oživela takšna marksistična književna kritika, ki bo ustvarjalna in ki bo znala ločiti zrno od plevela. V prihajajočem rodu moramo podpirati tisto, kar je v malem človeku plemenitega, upor v malem človeku moramo znati tudi razumeti, si ga razložiti in ga kdaj tudi usmeriti, kakor se je to nekoč godilo z nami samimi. Samo v boju za socialistično in samoupravno družbo, takšno, o kateri danes tu govorimo, samo v takšnem boju, katerega del mora biti vedno tudi naše pisanje, bomo lahko pomagali, da bo jutrišnji pisateljski rod naš — nikoli ne smemo pozabiti, da so bili najvrednejši predstavniki naše književnosti pred vojno in med njo z našim bojem, a marksistična kritika mora pomagati, da bo to veljalo tudi za naš dan in za naš jutrišnji dan in za naše nove književne moči.

ANTON ŠTAMPOHAR (Novo mesto) Iz obsežnega števila nerešenih vprašanj, ki zavirajo hitrejši razvoj vzhodne Dolenjske na kulturnem področju (gre za občine Črnomelj, Metlika, Novo mesto in Trebnje), se bom omejil na vprašanje spomeniškega varstva s poudarkom na vzdrževanju partizanskih spomenikov, spominskih plošč in obeležij ter grobišč. Znana sta vloga in delež tega predela naše ožje domovine v času narodnoosvobodilnega boja in ljudske revolucije. V spomin na mnoge pomembne dogodke iz revolucionarne preteklosti in osvobodilnega boja in predvsem v spomin padlim borcem, ustreljenim talcem in žrtvam fašističnega terorja so bili v povojnem obdobju na tem področju postavljeni številni spominski pomniki v zahvalo vsem, ki so s svojimi življenji prispevali k osvoboditvi domovine. Skupno je v teh štirih dolenjskih občinah postavljenih 356 spomenikov in drugih obeležij: v črnomaljski občini 102, metliški 36, novomeški 161 in trebanjski 57. V razgovorih s predstavniki občinskih organizacij zveze združenj borcev NOV so bila poudarjena naslednja dejstva, ki zadevajo stanje teh spominskih objektov (tu gre seveda za stanje večjih spomenikov): marsikateri spomenik je bil postavljen v naglici; tako konstrukcija kot gradbeni material ne ustrezata klimatskim razmeram; z večjimi vzdrževalnimi deli zaradi pomanjkanja sredstev odlašamo do zadnjega. Celo vprašanje sredstev za nujno potrebno redno obnavljanje napisov ni urejeno. Večina spominskih obeležij, z izjemo občine Metlika, kjer občinska skupščina daje zadostna sredstva za redno vzdrževanje, je v kritičnem stanju. Postavlja se vprašanje nadaljnje usode teh objektov. Razumljivo je, da danes glavno breme skrbi za vzdrževanje sloni na organizacijah zveze borcev, ker one čutijo to za svojo moralno dolžnost. Velik je delež krajevnih skupnosti, temeljnih kulturnih skupnosti in ne nazadnje tudi prostovoljnega dela. Vendar v tem ne moremo videti trajne rešitve. Predlog občinskih organizacij zveze borcev je, da mora glede na zgodovinska dogajanja, ki pogojujejo tolikšno število obeležij, upoštevajoč gospodarsko razvitost tega območja (gre za gospodarsko in kulturno razvitost oziroma nerazvitost določene občine ali regije), zagotoviti sredstva za redno vzdrževanje in obnovitvena dela pristojni republiški organ. Zakonsko se naj uredi, kdo je dolžan vzdrževati spomenike in kdo zagotoviti sredstva. Dejstvo je, da bomo le tako preprečili prenaglo propadanje in kulturno sramoto, zlasti pa, česar se moramo dobro zavedati, ohranili trajen spomin na tiste, ki so dali življenje, da danes živimo v svobodi. V odnosu do spomenikov naše najnovejše zgodovine se kaže tudi stopnja naše kulture in naš odnos do revolucionarne preteklosti sploh.

484

Sedanje stanje pa se lahko negativno izraža tudi na področju patriotične vzgoje mladega rodu, na katerega prenašamo revolucionarne tradicije vse bolj z besedami kot pa z dejanji. Po zakonu o vojaških pokopališčih in grobovih so kot grobišča borcev narodnoosvobodilne vojne in žrtev fašističnega terorja določeni: grobišče s spomenikom »Na Gričku« v Črnomlju, grobišče s spomenikom v Dobrniču — Marnicah in grobišče s spomenikom na Cviblju pri Žužemberku. Le za vzdrževanje in popravilo teh je Kulturna skupnost Slovenije dolžna prispevati po zakonu določen odstotek sredstev. Naj bo na primeru Cviblja, kjer počiva okoli 1300 slovenskih partizanov in borcev NOV tujih narodnosti, prikazano, kakšne so težave s financiranjem. Spomenik z grobiščem, postavljen leta 1961, je primer spomenika, ki tako po konstrukciji kot po gradbenem materialu ne ustreza klimatskim razmeram. Zato so bila v preteklem letu v drugo izvršena večja popravila z obnovitvijo napisov, kar je stalo 288.640 dinarjev. Od tega je Kulturna skupnost Slovenije prispevala 73.000 dinarjev, kulturna skupnost Novo mesto enak delež, preostala polovica pa še ni poravnana. Zgovoren za naš odnos do narodnoosvobodilnega boja in ljudske revolucije je naslednji podatek, ki ne potrebuje posebnega komentarja. Kulturna skupnost Novo mesto je zaprosila Kulturno skupnost Slovenije za 30.000 dinarjev, s katerimi bi v letu 1974 opravili začetna zaščitna dela na ostankih objektov v Starih žagah, kjer so bile številne partizanske delavnice. Toda predlog je bil brez obrazložitve zavrnjen, saj ga v predlogu programa skupnih nalog na kulturnem področju v letu 1974, ki ga je sestavila Kulturna skupnost Slovenije, ni najti. Po drugi strani pa je po istem predlogu za restavriranje opreme v cerkvi Sv. Florjana pri Mokronogu predvidenih 52.000 dinarjev. Le bežno bi se dotaknili vprašanja starejših spomenikov naše kulture, gradov in cerkva. Ne da bi omalovaževali ali celo zanikali vrednosti in pomena teh spomenikov za slovensko kulturo, saj jih na našem območju ne manjka, je treba naglasiti, da gre za restavriranje le-teh veliko družbenih sredstev. Tu se upravičeno postavlja vprašanje prioritete pri zagotavljanju sredstev za vzdrževanje spomenikov NOB na eni ter gradov in cerkva na drugi strani. Zlasti še, ker so mnogi partizani omahnili v smrt, ko so naskakovali ravno gradove in celo cerkve. Kar zadeva ta problem (vzdrževanje spomenikov NOB), menim, da se lahko vnese kot amandma in sicer v ustrezno resolucijo, vsekakor v skrajšani obliki. Naslednje besede so namenjene vprašanju množične kulture oz. problemu, kako dvigniti kulturno raven in približati kulturne vrednote delovnemu človeku, o čemer govori tudi predlog resolucije. Izhajati moramo iz dejstva, da je naš cilj ustvariti pogoje za osvobajanje dela in človeka in delovnega človeka usposabljati za poglabljanje samoupravnih odnosov. Da pa bomo to dosegli, je nujno, da se komunisti zavzemamo za izpolnjevanje in dograjevanje ustavnih načel, ki urejajo kulturno življenje. Predvsem je potrebno, da vsak od nas na delovnem mestu v okviru svojih delovnih pravic in dolžnosti skrbi za konkretizacijo načelnih odločitev, da stalno bdi nad doseženimi rezultati na tem področju in daje iniciativo za kulturne akcije v bodoče. Zavzemati se moramo, da bo kulturno delovanje vsebinsko povezano z delovnimi programi združenega dela in da bodo v samoupravnih aktih določeni načini reševanja problematike s področja kulture ter zagotovljena materialna sredstva za njen razvoj. Skratka, vsaka organizacija združenega dela mora ali naj bi, ko sprejema proizvodni razvojni program, v tem programu začrtala tudi kulturno rast zaposlenih v svoji organizaciji. Na podlagi idejnopolitičnih izhodišč zveze komunistov in predlaganega načina delovanja je prav gotovo zagotovljen dvig splošne kul-

485

turne ravni delovnih ljudi, kar bo pozitivno vplivalo na izboljšanje proizvodnih odnosov in s tem tudi na pravilnejši odnos do družbene lastnine proizvajalnih sredstev. Kolikor se bomo zavzemali za tak način reševanja problematike kulture, bo le-ta našla svoje mesto tudi v akcijskih programih ostalih družbenopolitičnih organizacij in s tem postala last vseh napredno mislečih delovnih ljudi, predvsem pa mladega rodu.

VIKTORIJA MATJAN (Kamnik) Želim spregovoriti nekaj besed o vlogi novih samoupravnih odnosov med različnimi deli družbene reprodukcije. Menim, da je prav, ko postavljamo zahtevo po tem, da moramo izhajati iz produkcije, ki je sedaj pojmovala družbene dejavnosti na področju šolstva, kulture, zdravstva in drugih kot nekaj odtujenega, o čemer naj ne odloča proizvajalec in da naj bo to prepuščeno krogom, ki se ukvarjajo s temi dejavnostmi ali pa ozkim zaprtim skupinam na različnih ravneh. Delavci čutimo veliko vrednost akcije zveze komunistov na tem področju pred vsem o tem, da se nam tudi ta področja, ki so bila doslej odtujena, vključijo v neposredno možnost vplivanja in sodelovanja pri reševanju odnosov na teh področjih. Ko o tem sedanjem trenutku razmišljamo, nas včasih nehote speljejo razmišljanja v kalkulacije, koliko sredstev bo namreč potrebno za ta področja, namesto da bi razmišljali o odnosih , ki lahko pomagajo ustvarjati možnosti za vsestranski razvoj družbenih dejavnosti, tako vzgojnih, izobraževalnih, umetniških, znanstvenih kot drugih dejavnosti in da zveza komunistov kot njegova vodnica pomaga ustvarjati stanje, v katerem se lahko interes delavskega razreda in kulturnih delavcev kakor delavcev drugih interesnih skupnosti združijo ter povezujejo z dohodkom delovnih organizacij, da delavci v organizacijah združenega dela v teh dejavnostih ustvarjajo dohodek v skladu s svojim skupnim prispevkom k razvoju proizvajalnih sil družbe k povečanju narodnega dohodka, zboljšanju družbene storilnosti in zadovoljevanju družbenih potreb. Dohodek v teh dejavnostih se ustvarja iz dela dohodka, ki ga izločajo delavci v te namene na podlagi samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov, ki so bistvene značilnosti novih odnosov. Razmišljati moramo tudi o tem, da gre za novo kvaliteto odnosov med različnimi deli družbene reprodukcije. Zato menim, da je treba storiti vse, da bi proizvajalci resnično mogli odločati tudi o teh dejavnostih. Od tega bi namreč lahko pričakovali, da bi te dejavnosti bile vključene tudi v reševanje zapletenih problemov proizvodnje, njenih potreb in interesov, ter tudi v ustvarjanje pogojev njene večje učinkovitosti. K temu lahko mnogo pripomorejo dejavnosti interesnih skupnosti, kolikor bodo tudi te razumele, da je njihova dejavnost samo eden od pomembnih faktorjev večje učinkovitosti, večje proizvodnje in le del celotne družbene reprodukcije. Zato podpiram predlog resolucije o organiziranju delovnih ljudi v samoupravnih interesnih skupnostih in da se moramo komunisti zavzemati, da se bo državno urejanje pravic delavcev na področju družbenih dejavnosti in gospodarskih dejavnosti posebnega družbenega pomena nadomestilo z neposrednim samoupravljanjem delavcev v samoupravnih skupnostih. Bojevati se moramo za vzpostavitev odnosov na podlagi živega in minulega dela, za enakopraven odnos med uporabniki in ustvarjalci dobrin, da se v samoupravnih skupnostih uveljavijo temeljni interesi skupnosti in kot oblika neposrednega odločanja pri reševanju interesov vseh delovnih ljudi. Zato se sama pridružujem vsem naporom kakor tudi komunisti, s katerimi sem se o tem pogovarjala, za zagotovitev uresničitve ustavnih

486

načel o samoupravnih odnosih znotraj interesnih skupnosti. Pri tem mislim, da moramo v okviru različnih interesnih dejavnosti zagotoviti najprej skupno programiranje na podlagi združenega dela glede na trenutne in perspektivne interese s proizvodnjo. Sporazum zastran programa pa mora postati temeljno izhodišče za financiranje teh dejavnosti. Če bomo proizvajalci sprejeli program samoupravnih interesnih skupnosti vseh dejavnosti, mislim, da ne bo težav, ko bo šlo za ovrednotenje tega programa in oblik organiziranja, seveda pa to velja za program, ki bo resnično izražal v prvi vrsti potrebe in možnosti proizvodnje. V začetnih odnosih do pristopa k temu načinu financiranja interesnih skupnosti opažam, da manjka ravno jasnost programov, kar potem povzroča veliko odporov in zgolj formalistično reševanje samoupravnega sporazumevanja in financiranja vseh dejavnosti interesnih skupnosti. Zato hočemo mi jasne programe in izračune, ker je to v interesu proizvajalcev in pridobitev zaupanja proizvajalca ter osnova financiranja programa. Tako ne bo prišlo do nobenih nasprotij višjim dajatvam, če bodo racionalne, koristne in potrebne za napredek proizvodnje in splošni družbeni razvoj, saj hočemo le zagotovilo, da je temu tako. Mislim tudi, da bodo tako delavci v proizvodnji kakor tudi ustvarjalci storitev na področju samoupravnih interesnih skupnosti bistveno spremenili odnose in poglede na te družbene dejavnosti, ko bodo samoupravni odnosi med različnimi deli družbene reprodukcije razviti. Zato ponovno poudarjam in podpiram predlog resolucije VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije o razvoju samoupravnih interesnih skupnosti. Za nas komuniste pa bo nujno, da se bomo vsepovsod odločno zavzeli za uresničitev postavljenih nalog glede razvijanja odnosov med proizvodnjo in samoupravnimi interesnimi skupnostmi. Zato moramo zagotoviti v organih samoupravnih interesnih skupnosti take delegatske odnose, v katerih bodo proizvajalci imeli odločujoč vpliv na dejavnost te institucije. Hkrati pa bo to tudi možnost za resnično, svobodno in enakopravno menjavo dela.

VIKTOR ČOP (Ljubljana-Center) O socialni diferenciaciji oziroma o razlikah v stopnji razvoja šol na posameznih območjih smo že govorili in mislim, da bi moral 7. kongres Zveze komunistov Slovenije jasno in glasno povedati in ugotoviti, da je politika financiranja šolstva, ki se je začela v začetku šestdesetih let, pripeljala šolstvo v čudno oziroma težko zagato, kajti vsi verjetno veste, da je bilo takrat sprejeto načelo, da naj bo šola odsev dejanskega okolja, v katerem dela. Seveda je ta politika pripeljala šolstvo tja, kjer je danes in o katerem je dovolj plastično in zgovorno govoril delegat iz Pomurja. Mislim pa, da to ni samo problem razlik med razvitimi in manj razvitimi območji. Konkretno vzemimo za primer Ljubljano in Pomurje. Te težave v neenakem razvoju se kažejo tudi v samih mestnih središčih, tudi v Ljubljani, če vzamemo v Ljubljani pet občin in pogledamo, kakšno je stanje v njih, tudi vidimo, da ni povsod enak položaj, da imamo občino, ki ima skoraj enoizmenski pouk, če izvzamem dodatne dejavnosti in pa podaljšanje bivanja, in imamo občine, ki jim grozi tretja izmena. Zato mislim, da bi bil skrajni čas, da temu naredimo konec. Ko govori resolucija o vzgoji in izobraževanju o tem problemu, med drugim pravi tudi to (dovolite, da preberem): »Ker te naloge ni mogoče uresničiti brez solidarnosti združenih proizvajalcev, bo Zveza komunistov Slovenije tudi v prihodnje pobudnica združevanja sredstev na

487

načelu solidarnosti.« Mislim, da je to določilo, »da bo zveza komunistov pobudnica«, premalo, ampak da bi morali zapisati stavek, ki bi člane zveze komunistov obvezoval, da se bodo komunisti tudi o tem resnično dogovorili, kajti v preteklem dogovarjanju se je že pojavljala teza, češ saj smo za dogovarjanje, toda kaj bodo nerazviti, saj tudi če bi imeli denar, nimajo možnosti, da bi ta denar izkoristili. Rad bi še navezal na idejnost pouka in na referat Franceta Popita. Govoril je o svobodi vesti. Jasno, da vsi soglašamo s tako ugotovitvijo in takim sklepom. Mislim pa, da bi zaradi jasnosti ne bilo napak, če bi v resolucijo o vzgoji in izobraževanju zapisali o liku prosvetnega delavca oziroma o liku učitelja v samoupravni socialistični angažirani šoli, to kar je pred kratkim zapisal tovariš Rotovnik, in dovolite, da preberem: Zapisal je tole: »V samoupravni socialistični angažirani šoli mora učitelj imeti naslednje osebnostne kvalitete: 1. da je strokovno usposobljen in ustvarjalen; 2. da je osebno zavzet oziroma motiviran za kvalitetno opravljanje pedagoškega poklica in 3. da je napredno marksistično angažiran v stroki, razredno opredeljen ter aktiven borec za samoupravne socialistične odnose.« To predlagam zaradi tega, da ne bo slepomišenja in nejasnosti o tem, kako je z verskim prepričanjem prosvetnega delavca. Še eno vprašanje bi sprožil v zvezi s svobodo vesti. Vsi vemo, da je vpliv družine na vzgojo velik. In postavljam vprašanje, ki v kongresnem gradivu ni razjasnjeno, mislim pa, da bi moralo biti. Če govorimo o vplivu religije, o svobodi veroizpovedi, se ustavljamo ob problemu, ko imamo družino, kjer je eden izmed staršev član zveze komunistov, drugi pa ne in ko otroci, da tako rečem, iz mešanega zakona hodijo k verouku. Mislim, da to ni v skladu z likom člana zveze komunistov, da svojega otroka pošilja k verouku, čeprav bo lahko odgovoril, da ima njegov zakonski tovariš enako pravico vzgajati ga kot on in to nam lahko povzroča seveda pri vsakodnevnem delu v šolah precejšnje težave. Mislim, da bi moral naš kongres tudi o tem problemu spregovoriti svojo besedo. No, in nazadnje bi se ustavil še ob enem problemu. To je problem pomanjkanja kadra prosvetnih delavcev. O problemu kadrovanja je bilo že govora. Mi smo slišali včeraj na plenarni seji podatek, da v Pomurju manjka v določenih stopnjah šol, če štejemo še tiste, ki imajo neustrezno izobrazbo, približno 50 % prosvetnih delavcev, to se pravi, gre za polovično zasedbo. Jasno je, da bo temu treba posvetiti resno pozorost in nameniti tudi večja materialna sredstva, da se bo ta problem rešil. Mislim pa, da tu ne gre samo za nagrajevanje prosvetnih delavcev, o čemer govori tudi naša resolucija, ampak mislim, da je eden težkih problemov stanovanjski problem. Kajti zdaj bodo objavljeni redni razpisi in v razpisih bomo lahko brali skorajda povsod zraven »ni stanovanja«. In zato predlagam, da bi našo resolucijo dopolnili, in sicer v tem smislu, da se bo v zvezi z reševanjem problematike učiteljskega kadra zveza komunistov zavzemala za ustreznejše in boljše družbeno vrednotenje učiteljevega dela in gradnjo najemnih stanovanj. To se pravi, da bi tudi tu komuniste zavezali, da bi prišlo do gradnje najemnih stanovanj, kajti sicer mi tega kadrovskega problema ne bomo uspešno reševali. Morda si nekdo misli, saj to je problem podeželja, samo ni res, to postaja tudi že problem mesta, problem Ljubljane. Pred leti je prišlo na eno razpisano mesto tudi po več 10 vlog, danes pa je stanje spremenjeno. Na razpisana mesta dobiš samo nekaj vlog ali pa celo samo eno. Tretji problem, ki je verjetno v mestu bolj pereč kot na podeželju, pa je dejstvo, da se cerkve v čedalje večji meri ukvarja z vzgojnoizo-

488

breževalno dejavonsto. Ni nobena skirvnost, da imamo v Ljubljani oddelke podaljšanega bivanja, ki jih organizira in vodi cerkev, imamo primere, ko cerkev nudi pomoč, inštruktažo učencem osnovnih in srednjih šol pri njihovem šolskem delu in zato mislim, da je skrajni čas, da bi tudi pri nas z zakonom preprečili oziroma prepovedali cerkvi, da se ukvarja z vzgojnoizobraževalno dejavnostjo, seveda razen verouka, ki ga pa seveda lahko ima. Na koncu mi dovolite samo še nekaj besed o delu samoupravnih interesnih skupnosti, o katerih je ravnokar bilo pred menoj govora. Mislim, da je to, kar je tovarišica poudarila, da morajo neposredni proizvajalci dobiti večjo vlogo pri odločanju, vsekakor v redu. Mislim pa da bodo tu nastale težave in da je treba nauk iz preteklosti uporabiti pri zdajšnjem delu, kajti posebne težave bodo nastale pri ustanavljanju samoupravnih interesnih skupnosti, posebnih interesnih skupnosti in mi vemo, da so bile tu težave že pred leti, ko so bili medobčinski skladi za šolstvo, ko so ene šole bile preskrbljene, druge ne, to se pravi na ta problem bo treba potem paziti. Drugo mislim, da ponekod obstaja nevarnost, če že govorimo o centrih odtujene moči, da se ti centri odtujene moči ponekod pojavljajo tudi v službah samoupravnih interesnih skupnosti, pa so si te službe, če tako rečem, prilastile v imenu samoupravljavcev, pa naj bo to šolnikov ali neposrednih proizvajalcev, dejansko skoraj vso oblast.

MARIJA HUDEJ (Žalec) Poudariti želim to, kar je bilo že večkrat izrečeno, da naj bo v liku prosvetnega delavca učitelja, vzgojitelja ali profesorja poleg visoke strokovnosti še posebej zajeta socialistična usmerjenost. Nalog, ki nam jih postavlja socialistično angažirana šola, ne more zadovoljivo opravljati učitelj ali vzgojitelj, ki ciljev naše socialistične in samoupravne družbe ne pojmuje kot svojih osebnih ciljev in interesov. Naš vzgojni in izobraževalni proces je vsebinsko tako pretkan s socialistično samoupravno idejnostjo, le-ta pa je sestavni del programa in politike Zveze komunistov Jugoslavije. Tu pa se mi vsiljujeta vprašanje in pomislek. Prepričana sem, da večina prosvetnih delavcev uresničuje pri svojem delu družbene smotre naše šole, ki so zajeti v naših načrtih in programih dela. Zelo me pa moti dejstvo, da tako velik odstotek prosvetnih delavcev ni vključenih v zvezo komunistov. Podatki s celjskega območja pričajo, da je le približno 30 odstotkov prosvetnih delavcev članov zveze komunistov. Verjetno bi ta številka ustrezala tudi republiškemu poprečju. Kje je 70 odstotkov teh ljudi, če se morajo v svojem delu ravnati po politiki in programu zveze komunistov. S cilji in nalogami naše samoupravne družbe se srečujejo vsak dan, vsako uro, ker sta to njihovi službena in poklicna obveznost ter dolžnost. V okolju, kjer živijo in delajo naj bi tudi s svojim zgledom in vplivom vzgajali in učili. Tu se mi pa zdi, da se ločimo od tistega, kar ta poklic od nas zahteva. Verjetno večina ni prepričana v to, kar govorijo in delajo. Niso prepričani v naš samoupravni socializem, ne zaupajo politiki zveze komunistov in to prav gotovo pušča posledice in nepopravljive sledove na otroku in mladih ljudeh, ki so jim zaupani. Temu dejstvu bomo morali posvetiti komunisti več pozornosti in akcije, potrebno bo še več naporov za idejnopolitično izobraževanje in usposabljanje prosvetnih delavcev, da bodo kos zahtevam, ki jim jih postavlja družba. Vzgoja in izobraževanje v osnovnih in predvsem v srednjih in višjih šolah bosta morala biti bolj prežeta z marksizmom, ki pa naj bo posredovan dostopno, razumljivo in prepričljivo. Še bolj

489

se moramo zavzemati za pravilno in odgovorno usmerjanje mladih ljudi v srednje in višje šole, ki vzgajajo in oblikujejo prosvetne delavce. Danes lahko ugotavljamo, da večina teh ljudi, ko pride na delovna mesta, še nima izoblikovanega svetovnega nazora, ne znajo se ali pa nočejo idejno opredeliti. Na naših šolah bomo morali imeti ljudi, ki s prepričanjem sprejemajo marksistično znanstveno misel, uveljavljajo socialistične vzgojne smotre in so zavzeti borci za samoupravne socialistične odnose, da sprejmejo politiko, program in cilje Zveze komunistov Jugoslavije za svoje poklicno delo ter svoje osebne cilje. Le tako bomo lahko zagotovili tudi uspešen razvoj naše socialistične samoupravne skupnosti ter varstvo našega sistema.

VIKTOR PODOBNIK (Idrija) Dovolite mi, da spregovorim nekoliko besed o samoupravljanju in vzgoji samoupravljavca za samoupravljanje. V predlogu resolucij za 7. kongres komunistov Slovenije je zapisano pomembno načelo preobrazbe v vzgoji in izobraževanju na samoupravni socialistični osnovi. Citiram. »Področje vzgoje in izobraževanja se mora na novih temeljih učinkovito samoupravno organizirati prvič zato, da se bo čimbolj ustvarjalno in enakopravno vključevalo v proces združenega dela; drugič, da bo celovito samoupravljanje tudi v njem postalo vladajoč družbenoekonomski odnos; tretjič zato, ker je samoupravljanje hkrati pomembno pedagoško načelo.« Menim, da z doslednim uresničevanjem ustavnega koncepta združenega dela in svobodne menjave dela moramo in smo sposobni premagati medsebojno odtujenost znotraj združenega dela in odpraviti etatistično posredništvo ter proračunske odnose. Za uspešen razvoj izobraževanja je bistvenega pomena, da postaneta vzgoja in izobraževanje sestavni del samoupravno organiziranega in povezanega združenega dela, in da ju v svobodni menjavi vrednotimo v skladu s prispevkom k rasti družbene produktivnosti in splošnega napredka. Bistvo novega družbenoekonomskega odnosa se mora izražati v tem, da se delovni prispevek vzgoje in izobraževanja vrednoti v temeljni organizaciji združenega dela, v materialni proizvodnji prek ustvarjenega dohodka kot skupnega rezultata vseh delovnih ljudi, ki so neposredno ali posredno sodelovali v njegovem ustvarjanju. Samo v tem primeru bo izginil tudi pri učiteljih in učencih občutek, da jih ima preostalo združeno delo zgolj za potrošnike. Hkrati pa oba subjekta zavezuje, da sta za družbena sredstva v združenem delu celotno odgovorna. Na podlagi trenutne situacije ugotavljam, da so se vsi zavodi konstituirali na samoupravnih osnovah ter s tem postali temeljne celice našega družbenoekonomskega in političnega sistema. Prav gotovo pa tak akt ni bil samo formalen, temveč je potrebno sedaj posvetiti vso skrb vsebini. Nujno potrebno je osveščati in izobraževati vse samoupravljavce, da bodo resnično lahko odločali o vseh zadevah življenja in dela svoje delovne organizacije in se uspešno vključevali tudi v samoupravno dogovarjanje s preostalim združenim delom. In ne samo to, še več, sočasno je treba govoriti tudi o vzgoji mladega samoupravljavca, o vzgoji drugega subjekta v procesu vzgoje in izobraževanja — učenca, dijaka, študenta. Ta bo moral biti usposobljen, pripravljen za odločanje o vseh ključnih vprašanjih, ki zadevajo življenje in delo, najprej v šoli, potem na delovnem mestu Ne gre zgolj za teoretično usposabljanje, temveč za popolno udeležbo in praktično vključevanje v življenje in delo naše samoupravne družbe. Menim, da z dosedanjim delom in vzgojo mladega rodu teh vprašanj nismo domislili in rekli vsega ter nam preostalo združeno delo morda upravičeno

490

očita, da mu pošiljamo za stroje in na vodilna mesta nepripravljene ljudi. Trdim, da brez povezave teorije s prakso ostane vse zgolj besedičenje in občutek, da smo storili vse. Nujno je torej vključiti mlade v samoupravne organe, različno pač glede na stopnjo zrelosti in probleme, vedno pa takrat, ko govorimo o problemih, ki zadevajo neposredno interese mladega človeka. Tako postaja mladina subjekt v vzgojnoizobraževalnem procesu in le kot taka bo tudi aktivna. Mi potrebujemo ljudi, ki bodo imeli aktiven odnos do dela in družbe, v kateri živijo in ne kimavce. Tudi mi smo posredno krivi, če so delavski sveti in drugi samoupravni organi s kimanjem povzročili ali omogočili velike deformacije in anomalije na začrtani poti v socializem ter so zato bile potrebne celo temeljite korekture zveze komunistov. Poraja se vprašanje, kako doseči vzgojenost bodočega samoupravljavca. Izhajam iz trditve, da je to možno doseči skozi redno delo z drugim subjektom učnovzgojnega procesa, z angažiranostjo le-tega v prostem času v okviru interesnih dejavnosti, z aktivnim vključevanjem v samoupravo v okviru lastnih organizacij in tudi delovne organizacije, šole, v okviru, ki ga določa statut šole. Temeljna celica, ki se lahke samoupravno organizira in v kateri prihaja do neposrednega odločanja vsakega njenega člana, je razredna skupnost ter interesna skupnost učencev in učiteljev. Vsaka skupnost, ne glede na starost njenih članov, pa mora biti zasnovana na enakopravnem položaju obeh subjektov, čeprav žal ni vedno tako. Mnogi so zato kljub poskusom, da bi uvedli nov duh v šole, pogoreli. Vsiljuje se misel, da smo pozabili, da je pred nami ne glede na starost subjekt, ki se po sposobnostih razvitosti in še drugih kvalitetah bistveno razlikuje od nas, drugega subjekta. Prav zaradi teh razlik pa imata oba različne dolžnosti in različen obseg odgovornosti. Vzgoja s samoupravljanjem za samoupravljanje vsebuje tudi elemente tveganja in teh se moramo zavedati in jih v kar največji meri odstraniti. Teh elementov je tem več, s kolikor manj izoblikovano osebnostjo imamo opravka. Predvsem je pomembno, da odločanje prepustimo kar najpogosteje drugemu subjektu, saj v nasprotnem to ni njegova, temveč naša odločitev, če ni časa za učenca, če mu ne damo možnosti, da bi sam odločal, potem tudi ni samoupravne odločitve. Vsak mentor naj bo res samo mentor, ki naj nastopi takrat, ko je to potrebno. On vzgaja in se hkrati tudi sam vzgaja. Svoje stališče zagovarjam predvsem zaradi naslednje ugotovitve: kdor hoče biti aktiven samoupravljavec, mora imeti določene sposobnosti. Te pa mu moramo šele razviti s pogostimi vajami in z razlago, da se izoblikuje tudi zavest. Vađenje nekih tehnik ni samo sebi namen, temveč so tu začetki usposobitve za kasnejše funkcioniranje. Čeprav je predvsem to važno, da so aktivnosti in odnosi samoupravni, je pomembna tudi pot, po kateri bi enotno hodili. Vse razredne skupnosti bi naj tvorile šolsko skupnost. Razredne skupnosti bi volile delegate v konferenco šolske skupnosti, v kateri ne bi smeli manjkati učitelji, saj so v osnovni šoli še vedno na prvem mestu kot nosilci vzgoje mladega samoupravljavca. Starejša subjekta — dijak, študent se v konferenci šolske skupnosti seveda lahko enakopravno srečujeta s svojimi učitelji in razpravljata o življenju in delu šole. Prav gotovo pa osnovna šola tudi že lahko da osnove, na katerih bi gradila srednja šola. Konferenca šolske skupnosti ima svoje predsedstvo, ki ga sestavljata oba subjekta. Konferenca voli tudi delegate v svet zavoda in ostale samoupravne organe, v katerih mora biti prisotnost mladih zagotovljena. Menim, da je pristop k delegatskemu sistemu tudi v šolah nujnost, če hočemo, da se bo naš mladi samoupravljavec jutri znal kot delegat temeljne samoupravne skupnosti pa tudi kot neposreden samoupravljavec vključiti v našo samoupravno družbo.

491

MILOŠ POLJANŠEK (Ljubljana) Opuščam uvodno besedo, v kateri sem zapisal, da je politično poročilo živa podoba naše angažiranosti v preteklosti, da nas opozarja na slabosti in hkrati že sporočilo o aktivni organiziranosti članov zveze komunistov za odpravo tistih pojavov, ki so oslabili, rahljali našo organizacijo in mobilizirali članstvo ZK k učvrstitvi in strnitvi njenih vrst. Naj se sedaj opredelim do osnutkov resolucij in tudi do tiste, ki govori o vzgoji in izobraževanju mladih in ki opredeljuje obveznosti članov zveze komunistov, ko gre za neposredno razvijanje in krepitev družbene in kulturne zavesti vseh naših delovnih ljudi in seveda s tem tudi zavesti mlade generacije. Od prizadevanja vsega članstva bo odvisno, koliko se bo spremenilo v prid sprejetih stališč, kot je družbeno opredeljena šola, marksistična in najširša zasnova vsega vzgojnoizobraževalnega procesa itn. Pri tem bi rad opozoril na pomanjkljivo opredelitev do tistega dela človekove zavesti, ki ga poimenujemo z besedami moralne etične kulturne vrednote in ki v naši samoupravni socialistični družbi omogočajo nadaljnje poglabljanje in humanizacijo medčloveških odnosov, to je odnosov ljudi med seboj. V političnem poročilu piše, da se v družbi vse bolj uveljavlja spoznanje o pomenu vzgoje in izobraževanja za nadaljnji razvoj samoupravnih socialističnih odnosov in za večjo produktivnost dela. Vprašujem se, ali vsi in vselej samoupravne socialistične odnose pojmujemo širše, upoštevaje tudi moralne, etične, kulturne in vse druge vrednosti našega človeka. Bojim se, da največkrat ne. Narobe, v mislih imam ozko pojmovanje dohodka in pravico delavcev do delitve. In dalje: v samostojni resoluciji z naslovom »Kultura socialistične samoupravne družbe« je kulturna vzgojna funkcija šole omenjena vse preveč sramežljivo. Pomanjkljivost je torej v preskromnem poudarjanju kulturne vzgoje in oblikovanju kulturne zavesti že pri učeči se mladini. Kulturna osveščenost je poleg razredne opredeljenosti in izobraževanja najpomembnejši cilj našega vzgojnega izobraževalnega procesa. Ponavljam že večkrat izrečeno misel: »ni socializma brez kulture«. Ni polnega življenja brez razvitih potreb in možnosti po kulturnem udejstvovanju, takšnem ali drugačnem; ne da ne bi bile razvite pri naših delovnih ljudeh tiste družbene vrednosti, ki so nastale z rastjo našega naroda v osvobodilnem boju in v revoluciji in ki jih moramo zaradi njihovega pomena neokrnjene razvijati med nami dalje in jih prenašati na naše mlade generacije. Vse to je sicer že zapisano na napotilih za naše šolsko delo, vendar uspehi niso vselej in povsod najbolj vzpodbudni. Zavest o pripadnosti narodu, najširši jugoslovanski skupnosti, o pripadnosti samoupravni socialistični družbi, zasnovani na razredni zavesti, v kateri naj imajo polno vrednost delo in samoupravne pravice in dolžnosti delavci, a tudi kulturni in sicer vedno bolj humani socialistični odnosi, sodi med tiste najpomembnejše vzgojne smotre, ki morajo biti ves čas življenja in dela posebna skrb vseh zavestnih sil v družbi in torej tudi zveze komunistov. šola govori o vsem tem danes odgovorneje kot kadarkoli preje. Pri potrebi po načrtnejši družbeni aktivnosti pa imamo v mislih predvsem šolsko delo, namreč tisti čas, ki ga mladi — učenci, dijaki, študentje, skratka vsa učeča se mladina preživlja sicer, ki se je s prostimi sobotami in selektivnej Šim, racionalnejšim načinom šolskega dela še povečal in ki ga z vzgojno, rekreativno in drugo dejavnostjo svobodnih dejavnosti največkrat še ne obvladujemo. Osnov marksizma ni mogoče življenjsko posredovati samo v šolah oziroma na šolah ne more biti zadostno. V boju za mlado generacijo, v boju za njihovo zdravo rast in svetovni nazor bo morala zveza komunistov tudi sicer, to je zunaj šole,

492

nastopati bolj načrtno in organizirano. Komunisti in drugi delavci v vzgojnoizobraževalnih zavodih, komunisti v društvih, organizacijah, komunisti v krajevnih skupnostih in organizacijah združenega dela pri svoji družbeni dejavnosti takšne svoje odgovornosti ne morejo in ne morejo zanemarjati. Se več, prerasti mora v resnično privrženost mladim in za mlade in v bitko za pravo družbeno politično usmeritev mladih, za njihovo kulturo, za razvijanje kvalitet humanih socialističnih človeških osebnosti povsod, kjer zunaj šole živijo mladi. Morda se bodo oz. se bomo pri tej nalogi nekateri ustavili pri sredstvih, pri kadrih in drugih težavah; takšno vedenje pa je vendarle dostikrat izgovor za tisto pomanjkljivost in oportunizem, ki ni redek in ki nam je že doslej povzročil dokaj škode, kar vsekakor v prihodnje ne bi smeli več dovoliti. Reafirmacija boja za pravo usmeritev mladih, za njihovo zdravo življenje in pripravo na delo se morajo odvijati v povečani politični odgovornosti in najširše družbene skupnosti in še posebej organizacije zveze komunistov. Aktivnosti ni mogoče osredotočiti samo na večja mesta, industrijske centre, občinska središča, in še ne zmeraj vse uspešno, namreč na vsak kraj, kjer živijo in delajo mladi. Prav pomanjkanje pobud, da bi obvladali ves prostor, je zoževalo našo aktivnost in prepustilo velik del mladine iz manjših krajev, naselij drugim vplivom, med katerimi so tudi takšni, ki naši samoupravni socialistični družbi niso prav nič naklonjeni. Naj misel zaključim, zavzemam se, da se v resolucijo vzgoje in izobraževanju in kulturi zapiše tudi zahteva po načrtovanem vzgojnem delu z mladimi v njihovem prostem času, zahteva po večjih možnostih za takšno delo in prav tako, da bo ta naloga v akcijskih dokumentih, ki bodo temeljili na sprejetih resolucijskih tekstih, tudi bolj konkretno opredeljena. V tej zvezi naj opozorim na težave, ki nastajajo pri uveljavljanju ustavnega načela solidarnosti in vzajemnosti, za reševanje širših potreb in širše odgovornosti samoupravnih družbenopolitičnih skupnosti, vzgojnoizobraževalnih in kulturnih dejavnosti, od česar bo v veliki meri odvisna možnost za načrtnejše delo z mladimi v prostem času tudi na manj razvitih območjih. Vsebinsko dobro pripravljeno dogovarjanje in sporazumevanje se je zaradi pomanjkljivih izračunov in nekaterih drugih težav, pri tem mislim na ne najboljše mehanizme za neposredno menjavo dela, v zadnjem času zapletlo. Prav te težave opozarjajo, da tudi komunisti ne moremo vselej premagati svojih ozkih interesov in da nismo pripravljeni razumeti tistih, ki so v težavah in prispevati (o čemer smo danes že govorili) z aktivnostjo, ki presega ožje okvire občine, ko gre za formiranje mladih generacij. Rešitev je v tvornem iskanju najboljših rešitev, pri čemer je razumljivo, da moramo mehanizme solidarnosti, ki so posledica dogovorov, postaviti tako, da ne bodo zadovoljni samo tisti, ki dobivajo, marveč da bodo prepričani, da delajo prav, tudi tisti, ki dajejo. Skladnejša rast različnih območij naše družbene skupnosti, širše skupnosti in odpravljanje neupravičenih socialnih razlik sodi med temeljna akcijska načela zveze komunistov. Razlike pri možnostih vzgojnoizobraževalnega procesa in kulturnega dela bi zmanjšala tudi uspešna prizadevanja vseh tistih dejavnosti, ki so odgovorne za pravo usmeritev in rast mladih generacij, vseh tistih, ki se zavedajo, da moramo bitko za mlade, kar pomeni bitko za kontinuiteto naše revolucije in socialistične samoupravne družbe, tudi v prehodnem obdobju uspešno nadaljevati.

JUSTINA VEBLE (Maribor) V naši družbi smo se v pripravah za ta kongres veliko ukvarjali s tistimi vzgojnimi smotri, ki so izraženi o pojmu človeka, kateri naj bo samo svoj, ki naj se reši svoje odtujenosti samemu sebi.

493

Naše življenje poteka v povezanosti procesa delovni čas — prosti čas. Iz te povezanosti izrašča vsa naša samoupravna kultura. Zato ob celovitosti človeka in celovitosti kulture ne moremo mimo vzgoje za prosti čas kot tiste prvine človekovega življenja, v kateri se lahko dopolni kot osebnost. Obseg prostega časa se je pri nas od zadnjega kongresa bistveno povečal, saj smo v tem obdobju prešli na petdnevni delovni teden. Za delavski razred je izredno pomembno marksistično izhodišče teorije in analize prostega časa kot metodologije ustvarjalnih pobud. Gre torej za človeka kot ustvarjalno bitje. Razvoj prostega časa je splošna posledica ekonomskega in družbenega razvoja znanosti, tehnologije in skrajšanega delovnega časa. Razvoj prostega časa pa je tudi specifična posledica in dokaz vrednotenja vloge in mesta delovnega človeka, že v pariški komuni je izjavil delavec Vorlen, da je delavcem potreben določen obseg prostega časa ne samo zato, da bi v njem pridobili sile za novo delo ter zadostili svojim družinskim obveznostim, ampak predvsem tudi za to, da bi lahko izvršili svojo zgodovinsko nalogo z razvijanjem splošne kulture. V prostem času se posebno mlad človek lahko polno uresniči kot ustvarjalno bitje. Za učitelja je pomembno spoznanje, da je ustvarjalnost splošna človekova kvaliteta, univerzalna možnost in potenca nekaj, kar je svojstveno vsem ljudem brez razlike, vendar na različni stopnji. Kot trdi Marx, je to ena bistvenih in neodtujljivih lastnosti človeka kot človeka, saj v svojem delu in življenju ustvarja po svoji »človeški meri«. Učitelji moramo vedeti, da so značilnosti in posebnosti tako poimenovane ustvarjalnosti, integralnost in vsestranost človekove osebnosti individualnost, avtentičnost, spontanost, fleksibilnost, divergentnost v mišljenju, čustvovanju in dejavnostih, stalna težnja za spremembo obstoječega, pogum pri soočanju z riziki, ki jih prinaša različnost, odgovornost do sebe in drugih, kritično in ustvarjalno mišljenje, domišljija, opazovanje ter predvsem sposobnost, da pridobljeno izkušnjo uporabimo na nov način. Za učitelja je pomembno tudi, da se zaveda, da je človek nosilec individualnega jedra nečesa, kar se samo z njim poraja in zato tudi samo z njim neponovljivo in nepovrnljivo propade. To je misel, ki nam narekuje, da je treba uresnitiči sklepe 3. seje konference, ki nas je zavezala, da postopno omogočimo vsem otrokom enaka izhodišča za življenje in razvoj njihovih potencialnih sil. Zato je treba že v šoli tudi s pomočjo interesnih dejavnosti razvijati pri mladih vse tiste potenciale, ki jih nosijo s seboj in odpravljati razlike, ki izhajajo ponekod še iz nerazvitega okolja, da bo lahko vsak mlad človek razvil svoje sile in postal ustvarjalen. To je seveda mogoče še v večji meri kot pri pouku doseči v interesnih dejavnostih, ker se učitelj in učenec srečujeta ob enakem interesu in zato na višji stopnji medčloveških odnosov. V bodoče se bomo ljudje vedno manj razlikovali po svoji formalni izobrazbi in vedno bolj po svoji širši ustvarjalnosti, ki raste tudi iz prostega časa in je posebno motivirana z interesom. Učitelj in učenec se bosta v učnovzgojnem procesu, ki presega ure pouka, srečevala kot ustvarjalni osebnosti s posebnim občutkom, da lahko izbirata vsebine. V interesnih dejavnostih bosta lahko doživljala posebne življenjske situacije, v katerih se bosta učila praktično prvine samouprave ob izboru iz mnogih vsebin. V okviru programov interesnih dejavnosti pri šoli ni toliko pomembna možnost, da lahko učenec subjektivno izbira, da se z nečim strinja, z drugim ne, ali da se za nekaj lahko bolj zavzame in to izpove, važnejša je možnost, da smo nekaj izbrali za to, da bi ustvarjali. Ustvarjalnost namreč za mlade ne pomeni nekaj absolutno novega, saj so sposobni, da gredo pred nami in hitro sprejemajo nastale znanstvene, tehnološke in družbene spremembe. Nji-

494

hova posebna odlika je radovednost, ki je izvir spoznavanja. Otroci, ki so danes v naši osnovni šoli, bodo delali najbrž le 30 ur na teden v 21. stoletju in že danes najbolj čutijo posledice odtujevanja človeka. Zato se tudi vedno bolj politizirajo. Učitelji moramo vedeti, da naši mladi kot biološka grupacija ne predstavljajo kar sami od sebe revolucionarne in progresivne sile, zato jih je treba usmerjati in jim pomagati. Vsaka šola bi morala postati organizator ustvarjalnosti mladih v prostem času. Učiteljski zbori bi si morali zagotoviti vsako leto pregled nad interesi učencev in pripravljati programe, ki bi jih mladi izbirali. To seveda lahko stori le šola, ki je vrasla v krajevno skupnost in pozna potrebe in interese svojega okolja. Mora pa biti tudi organizator, ki bo pridobival za določene programe druge sodelavce in usklajal programe drugih dejavnikov, društev in organizacij s programi šole. Program šole pa ne more biti le seštevek potrebnih ur za izvajanje pouka, ampak program celotnega vzgojnoizobraževalnega dela z mladimi, v okviru katerega se bosta povezovala učitelj in učenec prostovoljno in svobodno ob interesu, ki že obstaja, ali pa ga je treba šele razviti. Program mora biti dovolj širok in verificiran v okolju. Vsebine interesnih dejavnosti pa morajo biti organizirane tako, da bodo učenci ob njih doživljali samoupravne situacije. Prek interesnih dejavnosti se bodo mladi naučili v majhnih skupinah kritike in samokritike, pa tudi naravne kontrole, ki v taki skupini izgubi prizvok uradniške prisile. Prek interesnih dejavnosti bomo pokrivali tudi tiste deficite vzgojnoizobraževalnega procesa, v katere se nam še danes ponekod vrivajo idejni tujki in omogočili mladim, da bodo iskali svojo človeško uresničitev v ustvarjalnosti. Z interesnimi dejavnostmi se bo poglobila tudi vez med generacijami. Iz njih bodo zrasli osebni in skupni programi mladih, če bo imela taka ustvarjalnost mladih svoj lastni izvor motivacije, bo omogočala, da bodo lahko izrazili in podaljšali svojo moč v skladu z družbeno idejno usmeritvijo. Tako si bodo mladi ustvarjali svoje simbole, pojme, slike, formule, jezik in ideje ter vzdrževali svoje izkušnje in z njimi obvladovali naravna in družbena protislovja. To pa je lahko bistven doprinos učitelja pri idejnem oblikovanju mlade generacije za njen položaj v samoupravni socialistični družbi. Vsi se moramo angažirati za to, da bomo učitelju in učencu omogočili tako delo. Zato je treba v bodoče ovrednotiti programe šol v procesu dela tudi s prvinami interesnih dejavnosti. K temu naj bi prispevale tudi moje besede na tem kongresu.

STOJAN PLESNIČAR (Ljubljana — UK) Prikazal bi rad odpiranje univerze navzven in specializacijo naših mladih strokovnjakov zunaj meja naše domovine. Prvič gre za problem dotoka mladih na univerzo. Tako jaz razumem med drugimi dejavniki tudi odpiranje univerze navzven. Zdaj imamo določene fakultete, med njimi je tudi medicinska šola, ki je moja delovna organizacija, kjer je pravzaprav zelo malo diplomantov in bi bilo treba to popraviti. Težko bi bilo trditi, da ni bilo nič narejenega. Mislim, da bo marsikdo soglašal z menoj, če rečemo, da morda v zgodovini te naše ožje domovine nikdar ni bilo toliko možnosti za učenje, naj si bo po redni poti ali izredni poti, kot jih je ravno danes. Vendar je treba vedeti, da smo z dinamičnim razvojem strok, znanosti pravzaprav prisiljeni vsakih deset let svoja znanja tako rekoč obnavljati in to nalaga tudi večjo potrebo po kvalificiranih kadrih. To vidimo tudi v zdravstvu. Mi smo mogoče še v malo bolj specifični situaciji.

495

Spremenil se je tudi lik zdravnika. Učenje na medicinski fakulteti gre v to smer. Učenje etike zdravnika smo prenesli v prvi letnik. To se pravi, ni nekaj, kar damo kot popotnico mladim zdravnikom, ampak mu damo kar v prvem letniku, takoj ko pride in ga že takrat vključimo kot zdravstvenega delavca. Kot smo lahko včeraj slišali od delegatov iz Pomurja, pride pri njih na približno 2600 ljudi en zdravnik. To je bore malo, če računamo, da je evropski povpreček okrog 1000 ljudi na enega zdravnika; v ostali Sloveniji smo to tudi dosegli. Vendar pri nas nastaja problem ozkega grla v sami šoli, v kapacitetah, ker kot veste, v zdravniškem poklicu ne gre samo za pridobitev določene teoretske znanosti, ampak tudi za praktični del, to se pravi za tisto, kar je treba prav delati. Zaradi tega je odpiranje visokega šolstva vsej za študij sposobni mladini izredno važno. Poleg ostalih dejavnikov je treba zadostiti tudi kadrovske kapacitete in pa materialne osnove, posebno pri teh fakultetah in mimo tega ne moremo. Drugi problem, ki se ga mislim na kratko dotakniti, je problem odhajanja naših mladih zdravnikov na specializacije čez meje naše domovine. Nimam namena govoriti o tistih, ki ostanejo, ampak samo o tistih, ki jim pošljemo, ki gredo ven zato, da si pridobijo določeno znanje. Danes, ko pravzaprav lahko ljudje potujejo hitreje kot puškina krogla, kot je nekdo slikovito povedal, je ta način učenja, to se pravi, da gre nekdo za krajši čas nabrati toliko in toliko znanja v določeno ustanovo, izredno pomemben in od njega imamo samo koristi. Zdaj gre samo za kriterij in mislim, da ni prav, da določimo, kam naj gredo ti ljudje, ampak bi se morali zavzeti za stališče, da naj se tak kandidat vedno specializira ali uči v zavodih in na mestih, kjer mu je zagotovljena najbolj kvalitetna izobrazba. Seveda se potem večkrat zgodi, in sicer je to mogoče naša krivda, da gredo ti ljudje ven brez programa. Tako potem včasih obvisijo, ne dosežejo tistega znanja, ki smo ga od njih pričakovali.

JOŽE RAJH (Laško) Kongres mora dati močan poudarek potrebi po zbliževanju in čvrstem povezovanju vseh področij združenega dela. V tem okviru še posebej izstopa potreba po tesnejši vgrajenosti sistema izobraževanja v združeno delo. Ob tem, ko delavci v proizvodnji pozdravljamo in sprejemamo izhodišča za dolgoročno reformo šolskega sistema, ki so jo začrtali tako dokumenti za X. kongres ZKJ kot VII. kongres ZKS, ko sprejemamo koncept izobraževanja ob delu in za delo, je prav, da še posebej poudarimo, kje vidimo neposredni interes delavcev in delovnih ljudi nasploh, za te korenite spremembe v vzgoji in izobraževanju kadrov. Najprej bi želel poudariti pomembnost izobraževanja v prizadevanju za boljše in učinkovitejše gospodarjenje, za večjo produktivnost, ustreznejšo organizacijo dela in izboljšanje tehnologije. Na tej stični točki je razviden materialni interes delavcev za izobraževanje, saj je tako pojmovanje izobraževanja lahko naša pomembna postavka v protiinflacijskih programih. Slejkoprej nam postaja jasno, da imajo pri zmanjševanju stroškov proizvodnje, dvigu produktivnosti in ustreznejšem načrtovanju odločilno vlogo prav kadri. Predlagam, da dobi v zaključni resoluciji omenjeni družbeni vidik izobraževanja močnejši poudarek. Naslednji vidik, ob katerem se izraža in zaradi katerega moramo vzpodbujati interes delavcev v združenem delu in izobraževalnih usta-

496

novah, je permanentno izobraževanje ob delu za boljšo strokovno In učinkovitejše družbenopolitično delo. Le počasi se v zavesti ljudi, če to prepustimo samemu sebi, razvija spoznanje o novi vsebini, širših zahtevah in zahtevnejših nalogah delovnega človeka v razmerah delegatskih odnosov in sistema. Široko vključevanje delavcev v upravljanje, ki ga ne le omogoča, ampak tudi zahteva delegatski sistem, bo terjalo široko razgledanega, z aktualno družbeno problematiko seznanjenega delavca. Zato bi moral tudi ta kongres poglobiti in razširiti prakso delovnih organizacij, da zavestno odvajajo del svojega dohodka za množično strokovno in družbenopolitično usposabljanje vseh zaposlenih. Ob tem, ko zaradi pravkar omenjenih razlogov delavci v proizvodnji podpiramo hitrejši nadaljnji razvoj vzgoje in izobraževanja v naši republiki, pa menimo, da naša naloga ni le skrbeti za ustvarjanje materialnih sredstev teh dejavnosti, ampak tudi za tesno sodelovanje, ko se oblikujejo novi učni programi, ko se načrtujejo kadrovski profili posameznih šol in ko se polagajo obračuni efektov izobraževalnega dela. Reči hočem, da mora vse delavce v združenem delu skrbeti in zanimati, kakšen je in bo vzgojnozobraževalni rezultat sleherne šole. Ko po eni strani ugotavljamo še velike potrebe in nezadostno materialno osnovo našega šolstva, pa se v nekaterih stvareh obnašamo že kot najbolj bogata družba. Podatek iz uvodnega referata o tako imenovani računalniški mrzlici, to je praksi, ko bi naj že malo večja delovna organizacija imela svoj računalniški sistem, kaže, da plačujemo megalomanstvu in včasih pretiranim ambicijam posameznika le prevelik davek. Kongres naj bi torej opozoril tudi na večjo smotrnost pri porabi sredstev, ki jih v delovnih organizacijah namenjajo za potrebe statistike in avtomatične obdelave podatkov in da bi več sredstev namenil za znanstveno delo.

KARL SEME (Velenje) Ker prihajam na naš kongres iz delavskega okolja, v katerem že od leta 1958 poskušamo uveljaviti koncept vzgoje in izobraževanja ob delu in z delom, se bom prav tega koncepta tudi v svojem prispevku dotaknil. Na začetku bi poudaril, da delovni ljudje šaleškega območja soglašajo z izhodišči za vsebinsko organizacijske in konceptualne spremembe v vzgojnoizobraževalnem sistemu, kakor so nakazane v dokumentih za ta kongres. Še posebej pa odločno zahtevajo, da se celotno področje vzgoje in izobraževanja bolj neposredno poveže z združenim delom. Prepričani smo, da bo to povezovanje uresničilo predvsem naslednje cilje: — vključilo mladega človeka neposredno v proizvodnjo in družbeno življenje kot aktivnega in ustvarjalnega dejavnika razvoja proizvajalnih sil in samoupravnih odnosov, — omogočilo vsem našim zaposlenim delavcem, da si ob delu pridobijo nova znanja, se usposobijo za novo tehnologijo in nove družbene odnose, — razvilo takšen vzgojnoizobraževalni sistem, ki bo omogočil vsakemu sposobnemu človeku ne glede na starost in predznanje, da si pridobi najvišjo možno stopnjo izobrazbe, — nas bo prisililo v bolj načrtno kadrovsko politiko, ki bo realnejši izraz družbenih potreb po splošno in strokovno usposobljenih ljudeh — to še posebno velja za poklice, za katere že dalj časa opažamo premajhno zanimanje (predvsem bazična industrija — rudarstvo in energetika), seveda bodo zato potrebni nekateri drugi ukrepi socialne poli32 Sedmi kongres ZKS

497

tike kot na primer, da priznamo delovno dobo za čas praktičnega izobraževanja z delom, — omogočiti uresničitev ustavnega načela o svobodni menjavi dela. Predstavljamo si, da bi lahko načelo vzgoje in izobraževanja ob delu uresničili tako, da bi na stopnji usmerjenega izobraževanja organizirali močne vertikalno in horizontalno razvejene šolske centre, ki bi imeli možnost, da že v času šolanja vključujejo svoje učence in slušatelje v neposredni proizvodni proces, s katerim pa razumemo vse — od najosnovnejših fizičnih delovnih operacij do najbolj zahtevnega znanstvenoraziskovalnega dela. Takšno izobraževanje mora biti organizirano tako, da se teorija in praksa neprestano medsebojno oplajata, dopolnjujeta in verificirata. Zato je smiselno vzporedno vključevanje v učenje in delo. Ta vzporedni proces mora teči permanentno, saj se tehnološki postopki zelo hitro spreminjajo in je za njihovo vodenje potrebno vse več strokovnega znanja, saj znanstvena spoznanja neprestano zastarevajo in saj se naši samoupravni odnosi neprenehoma poglabljajo in razvijajo. Seveda sodimo, da je ob takšnem sistemu vzgoje in izobraževanja normalno, da tudi učence in slušatelje obravnavamo kot polnopravne udeležence v delovnem procesu in da s tem pridobijo vse obveznosti in pravice, ki iz razmerja v združenem delu izhajajo. To pa so vse pravice in dolžnosti samoupravljanja. To pa je prav tisto, kar želimo doseči, namreč, da bo položaj vseh, ki se izobražujejo, odvisen od njihovega dela. Delovni ljudje, ki jih na tem kongresu zastopam, ugotavljajo, da smo že pred nekaj leti sprejeli nekatere dokumente, ki prav tako postavljajo zahtevo po izobraževanju ob delu, da pa se nismo dovolj zavzeli za to, da bi te koncepte uresničili. Zato je potrebno, da naš kongres v svojem dokumentu o vzgoji in izobraževanju postavi bolj konkretne zahteve pred komuniste v vzgojnoizobraževalnih organizacijah, TOZD in vseh asociacijah združenega dela, ki lahko in morajo vplivati na to, da se začnejo demokratično sprejeta izhodišča resnično uveljavljati v praksi. Pri tem pa je pomembno še to, da ne smemo na vrat na nos uveljavljati strokovno nepripravljenih rešitev.

JADRANKA SREŠ (Maribor) če smo komunisti mariborske občine med ustavnimi razpravami presojali ustreznost ustavnih načel, se mora sedaj naše razglabljanje usmeriti v opredeljevanje načinov uresničevanja in iskanja novih poti izobraževanja ob delu. Vsi skupaj se moramo zavedati, da samoupravljanja ni brez izobraževanja neposrednega proizvajalca, kajti le tak bo spoznal svoje samoupravne pravice in dolžnosti. Tudi v občini Maribor posvečamo izobraževanju ob delu posebno skrb: zanj naj bo odgovoren vsak posameznik in ZK v celoti. Glede na to, da je izobraževanje po ustavi človekova osnovna pravica, moramo poiskati tudi enakopravne možnosti izobraževanja ob delu za neposredne proizvajalce. Saj te možnosti niso povsod dejansko enake; v bolj razvitih TOZD so večje, drugod manjše. Zato bi si morali bolj prizadevati za usklađeno izobraževanje ob delu vseh tistih, ki niso bili deležni rezultatov napredka ob rednem šolanju. Na mariborskem območju je bila leta 1970 izobrazbena struktura zaposlenih takšna: — nekvalificiranih in polkvalificiranih 42,1 "/o ■— z nižjo srednjo šolo 8,1 % — kvalificiranih in visoko kvalificiranih 32,2 % — s srednjo izobrazbo 11,7 % — z višjo in visoko izobrazbo 5,9 %

498

Čeprav so navedeni podatki iz leta 1970, sodim, da se stanje do danes ni bistveno spremenilo, še posebej, če upoštevamo, da so potrebe danes znatno večje. Prav zaradi tega mora postati tudi izobraževanje ob delu sestavni del vzgojnoizobraževalnega sistema in pomemben dejavnik pri nadaljnjem povečanju kvalitete in obsega proizvodnje kakor tudi pri opravljanju nalog, ki jih pred neposredne proizvajalce postavljajo samoupravni odnosi. Eno aktualnih vprašanj v naši občini je osnovno splošno izobraževanje odraslih, saj je velik odstotek zaposlenih brez ali z nepopolno osnovno šolo. Ti delavci so na najnižji stopnji družbene lestvice pa tudi z najnižjimi osebnimi dohodki. Pot k strokovni izobrazbi pa jim je v večini primerov zaprta, bodisi zato, ker za izobraževanje niso pripravljeni, ali ker si morajo večji del stroškov plačevati sami. Manjšemu delu slušateljev plačujejo šolnino delovne organizacije v celoti ali delno. Toda še vedno veliko delovnih organizacij ne nudi svojim delavcem nobene pomoči pri izobraževanju. Družbena pomoč dopolnilnemu izobraževanju pa je preskromna; četudi je izobraževanje ob delu namenjeno strokovnemu usposabljanju in izpopolnjevanju na delovnem mestu, se mora približati tudi verificiranim šolskim oblikam za različna poklicna in izobraževalna področja, ki jih prinaša tehnološki razvoj. Pri tem pa seveda ne smemo prezreti tistih oblik izobraževanja, ki bodo poglobile gospodarjenje in samoupravljanje v temeljnih organizacijah združenega dela. Nujnost, da se temeljne organizacije združenega dela lotijo izobraževanja, izobraževalnega dela celovito in načrtno, je omejena zaradi težave, da delovne organizacije nimajo strokovno pedagoško in andragoško usposobljenih strokovnjakov za izobraževanje in usposabljanje delavcev niti prostorov, v večini primerov pa tudi premalo sredstev. V dopolnilno izobraževanje v naši občini so premalo vključene tudi ženske, to pa v veliki meri tudi zaradi tega, ker še nismo uspeli organizirati otroškega varstva in cenejše družbene prehrane. Razne oblike dopolnilnega strokovnega in družbenega izobraževanja postopoma uvaja v Mariboru delavska univerza. V zadnjih letih je močno razširila svojo dejavnost, sedaj ima pet izobraževalnih centrov: 1. center za splošno izobraževanje, ki organizira jezikovne tečaje, šole za starše, šole za življenje itd.; 2. center za strokovno izobraževanje vključuje prometno tehnično šolo, šolo za voznike motornih vozil, pripravlja tečaje za upravljavce težke gradbene mehanizacije, tečaje za skladiščnike in kurjače, seminar za vzdrževanje strojev, predavanja za poklicno usmerjanje mladine; 3. center za družbeno izobraževanje, ki organizira politične šole, tečaje in seminarje za organe samoupravljanja, seminarje za novo sprejete člane ZK; 4. osnovna šola izobražuje odrasle in mladino, ki niso končali osnovne šole v času obveznega šolanja; 5. servis za učne pripomočke izposoja poučne filme, zabavne celovečerne filme, če je potrebno, pa opravlja druge naloge v zvezi s predavanji drugih oddelkov. Poleg ostalih srednjih in strokovnih šol mariborska delavska univerza hitro prilagaja vso svojo dejavnost trenutnim zahtevam izobraževanja ob delu za veliko število neposrednih proizvajalcev. Zato bi ustanova potrebovala izdatnejšo družbeno pomoč. S svojim razmišljanjem želim razkriti nekatere pobude. Menim, da neposredna proizvodnja potrebuje strokovno dovršenega proizvajalca, ki je zmožen zadostiti storitvenim zahtevam proizvodnje' Zato naj bi izobraževanje neposrednih proizvajalcev ob delu služilo težnjam po kar najbolj življenjskem izobraževanju, saj neposredni proizvajalci pričakujejo od poklicne usposobljenosti svoje napredovanje v širši življenjski krog. Odgovoriti bomo morali z bolj poglobljenim proučeva32»

499

njem smotrov izobraževanja ob delu in hkrati proučiti uskladitev delovnih in učnih načrtov z izobrazbenimi interesi neposrednih proizvajalcev in interesi temeljnih organizacij združenega dela. Problema izobraževanja ob delu ne moremo jemati izolirano, ampak ga gledamo z vidika naslednjih vrst povezav in prepletov: 1. izobraževalne politične povezave; 2. izobraževalno organizacijske povezave za sistematično kompleksno izobraževanje (enakost možnosti priprave na poklic, uvajanje poklicnega šolanja ob delu, integracijo poklicnega izobraževanja z gimnazijskim in srednjetehniškim); 3. izobrazbeno ekonomske povezave (odgovoriti moramo na vprašanje, ali je izobraževanje ob delu prodajni trg): 4. organiziranost kadrovskih in izobraževalnih služb v TOZD (OZD); 5. odkrivanje izobraževalnih potreb, načrtovanje, programiranje, organizacija in vrednotenje izobraževanja ob delu; 6. vprašanje brezplačnega izobraževanja z učbeniki vred. Perspektive izobraževanja ob delu bomo morali razumeti celovito in jih pravilno oceniti. Zato nam je potrebna in nujna analiza tega stanja, ker moramo od nje pričakovati kazalnike funkcionalnosti izobraževanja ob delu. Komunisti si moramo prizadevati, da bomo z uresničevanjem novih družbenoekonomskih odnosov vključevali izobraževanje ob delu v enoten izobraževalni sistem.

JEDERTA VEVAR (Ravne) Ob vsem gradivu, ki smo ga prejeli in prebrali pred kongresom, ob vsem povedanem in zapisanem je težko dodati kaj novega in pomembnega. Moj dodatek bo torej zelo skopo poročilo o tem, kako smo se v naši delovni organizaciji odzivali na družbenopolitična dogajanja med obema kongresoma. Prihajam iz učnovzgojnega zavoda, kjer je 50 odstotkov učnovzgojnega kadra v zvezi komunistov. Naša delovna organizacija je vedno živo in prizadeto reagirala na družbenopolitične probleme kateregakoli področja našega življenja. Naš zbor je vedno brez direktiv zavzemal do tekočih problemov zdrava in odločna stališča in jih posredoval občinskim in partijskim forumom. Predvsem nas je živo zadevala problematika šolstva seveda. Brez pomisleka smo se izrekli proti nevtralni šoli. Saj, kdaj v zgodovini pa je bila šola družbeno neangažirana in če je bila, je bilo tako prav vladajočemu razredu: odmakniti šolo življenju. Naša šola pa ima čisto določene vzgojne smotre: predvsem vzgojiti vsestransko razvitega, družbeno in politično aktivnega mladega človekasamoupravljavca. Tak vzgojni smoter je v nevtralni šoli nemogoče doseči. Prav nič nas ni presenetila zahteva po večji marksistični idejnosti v našem vzgojnem sistemu: od vrtcev do univerze. Menili smo, da se marksistična idejnost prične že z domovinsko vzgojo v vrtcih, zato je treba čimveč otrok vključiti v organizirano predšolsko vzgojo, v vrtce, ki jih je treba seveda imeti, kolikor jih še nimamo. V srednjih šolah pa k marksistični idejnosti vzgoje veliko prispevajo predmeti, kot so sociologija, filozofija, zgodovina in ustava z družbenopolitično ureditvijo. Še neposredneje pa idejno vzgajajo zgledni odnosi med profesorji in dijaki, odnosi, ki temeljijo na samoupravni osnovi, kjer je učenec zares subjekt vzgoje. Sicer pa bi bilo samoupravno vključevanje dijakov v učnovzgojni proces na naši šoli lahko vzgled mnogim šolam v Sloveniji. Nekaj časa je v našem mladinskem tisku vladalo mnenje o kar apriorni krivičnosti profesorjev. Lahko, da so bili na nekaterih šolah odnosi med profesorji in dijaki slabi, morda so obstajali in so še taki odnosi tudi na visokih šolah, pri nas pa smo morali kdaj pa kdaj po-

500

vedati dijakom, da lažne revolucionarnosti, ki izhaja iz neresnega odnosa do dela in učenja, ne moremo dovoliti. Ob teh dveh virih idejnosti, ki sem jih omenila, smo na naši šoli organizirali aktive profesorjev po predmetih. Le-ti pa so ob konkretni snovi poiskali vire marksistične idejnosti. Menili smo namreč, da ni mogoče idejnosti samo zahtevati v učnem procesu in pri tem ne biti konkreten: kdaj, kje in kako se le-ta vnaša v učnovzgojni proces. Zelo učinkovit marksistično-vzgojen argument so osebni in družbeni vzgledi na vseh ravneh: v organizaciji zveze komunistov, v gospodarskem življenju, v politiki in seveda v šoli. V najbolj kritičnih časih zveze komunistov smo sprejeli v organizacijo le dijake, ki smo jih uspeli pridobiti z utemeljitvijo: mladi morate poživiti zvezo komunistov, mladi, ki si želite, da se bodo stvari spremenile tako, kot vsi vemo, da je prav. Takrat so nam mladi očitali predvsem neučinkovitost — veliko govorjenja in resolucij, pa malo rezultatov. Sedaj, predvsem po pismu predsednika Tita in izvršnega biroja, je stvar bistveno drugačna. Zaupanje v zvezo komunistov se je vrnilo. Zato zahtevajmo od prosvetnih delavcev visoke moralne in politične kvalitete, visoko strokovnost, metodološko in pedagoško znanje, moderno tehnologijo v učnem procesu in veliko mero idealizma (brez tega bi malo ljudi ostalo v prosveti), toda zavedajmo se, da mladih ljudi ne vzgaja samo šola, mlade ljudi vzgaja vsa družba, vse, kar se v tej družbi dogaja, če bodo mladi ljudje tej družbi lahko zaupali, bodo naši. Predvsem pa ne pozabimo kar najbolj skrbeti za lepe in tople medčloveške odnose, mladi so zanje še posebno občutljivi. Na sestanku delegatov za kongres za naše področje me je eden izmed tovarišev opozoril na to, da je treba poudariti, ko zahtevamo ustrezne moralne in politične kvalitete od prosvetnega kadra, naj ne pozabimo na mojstre in delovodje, ki imajo v rokah učence v gospodarstvu. Prav nič vseeno namreč ni, kdo in kako naj vzgaja bodoče samoupravljavce, razgledane kvalificirane delavce, od njih bo odvisen družbeni razvoj, saj bodo odločali o sredstvih akumulacije. Ko govorimo o kadrih v srednjih in osnovnih šolah — kdo nam te kadre vzgaja in kakšni ti kadri so? Ne samo ustrezna štipendijska politika, ne samo ustrezno nagrajevanje delavcev v prosveti, spremeniti bo treba visokošolski sistem: kadre, metode in odnose med učitelji in študenti. Morda bi se glede tega lahko zgledovali kar pri visokošolskih zavodih v Mariboru. To so mlade visoke šole, z novimi kadri in novimi smotri. Kot sem brala v gradivu za kongres, je zveza komunistov marsikaj na univerzi že dosegla tudi glede marksistične idejnosti. Res, kadri v srednjih in osnovnih šolah morajo priti prežeti s to idejnostjo z univerze. Le tako bo lahko naša šola družbeno angažirana. Ko življenje in družba vedno več zahtevata od nas učiteljev, se je med nami v našem zboru porodila želja in misel, da bi tudi na srednjih šolah lahko učili magistri (naslov res ni bistven). Mnogi med nami si želimo, da bi lahko študirali in poglobili znanje, po diplomi, na tretji stopnji. Naj bi to možnost imeli vsi, ki si tega želijo. Morda bo v novi reformirani šoli izobrazba na tretji stopnji postala nujnost. Tega si seveda ne želimo samo šolniki. Teme za ta študij bi vzeli kar iz delovne prakse. Snov bi metodično, didaktično in idejnostno izčrpali, čimveč bi bilo takih tem iz različnih področij, tem manj bi bil pouk prepuščen slučajnostim, tembolj bi bil smotern, tem manj bi se mladi začetnik iskal med skopimi napotki, ki jih za pedagoško delo prinese s sabo z visoke šole, tembolj bi se teorija plemenitila s prakso in obratno. V resoluciji izvršnega sveta o vzgoji in izobraževanju smo brali načrte za tak nenehen krogotok prakse in teorije oziroma teoretikov in praktikov. Načrti so mamljivi, samo ne pozabimo nanje.

501

Po vsem, česar sem se dotaknila, ne smemo pozabiti na delež, ki naj ga ima šolstvo v delitvi družbenega dohodka. Od idealizma, ki ga je v prosvetnih delavcih kljub vsemu zelo veliko, človek ni ne sit ne oblečen in tudi ne nastanjen. Pri delitvi solidarnostnih stanovaj ne pozabimo na prosveto. Nekaterih profilov prosvetnih delavcev ni. Prihaja do kadrovske stiske, ki bi jo lahko rešili tudi z zelo ugodnimi pogoji v razpisih. Eden med njimi je vsekakor stanovanje. Brala sem, da imajo enake težave s stanovanji tudi na univerzi. In da ne pozabimo vrtcev. Vzgojiteljicam marsikatera dejavnost ni plačana, opravljena pa mora biti. Vsi pa vemo, kako rahla, občutljiva in nadvse pomembna so prva leta otrokove vzgoje. To delo zahteva velikih naporov, se pa bogato obrestuje. Pa je tudi poplačano? Ali predstavlja ta dejavnost zadosti veliko postavko v družbenih dogovorih in samoupravnih sporazumih? Za konec dovolite, da dodam še naslednje. V bodočem obdobju se mi zdi nadvse pomembno uresničevati naslednja določila ustave: gojiti in negovati medčloveške odnose, varovati naravo, utrjevati in poglabljati odnose med jugoslovanskimi narodi, utrjevati in poglabljati odnose med narodi na svetu, za materialno in duhovno blaginjo nas vseh.

ADOLF ŽUNIČ (Novo mesto) Hiter družbenoekonomski razvoj, izboljšanje splošne materialne baze gospodarstva in družbe zahteva tudi večje napore v organiziranju in izvajanju nekoliko počasnejšega, toda kljub temu vidnega razvoja zdravstvenega varstva. Ustanovili smo regionalne in samoupravne interesne skupnosti, v katerih se porabniki zdravstvenega varstva prek svojih delegatov lahko neposredno vključujejo v programiranje, v razvoj in financiranje dejavnosti, kakor zagotavlja ustava. Razvoj zdravstvenega varstva temelji in se uresničuje po načelu vzajemnosti, solidarnosti, na podlagi svobodne menjave dela med delovnimi ljudmi, uporabniki zdravstvenega varstva in izvajalci. V okviru dogovorov in sporazumevanja pa so postavljeni tudi temelji za novo kvalitetno sodelovanje. Zdravstveno varstvo je posebnega družbenega pomena, saj le zdrav človek lahko nemoteno ustvarja in s tem največ pomaga k dvigu družbenega standarda. Zdravje je človeku laže ohraniti, kakor pa ga kasneje zdraviti, ko je že zbolel. Zato moramo posvetiti več pozornosti prav preventivni dejavnosti. Prizadevati si moramo okrepiti temeljno zdravstveno varstvo, ki s slabo materialno podlago in včasih pomanjkljivo zasedbo kadra ne zmore vedno svojih odgovornih nalog. Za uspešno in kvalitetno zdravstveno varstvo, odpiranje novih kapacitet so potrebni dobro strokovno in idejnopolitično razgledani in usposobljeni zdravstveni delavci. S prenosom funkcij države na samoupravljavce in njihove organe zahtevamo bolj zavzeto in poglobljeno znanje, angažiranje ter odgovornost. Slaba informiranost in površno poznavanje prednosti samoupravnega socializma v razvoju družbe imata lahko negativen vpliv na delo in na medsebojne odnose med zdravstvenimi delavci in porabniki. Zato je zveza komunistov z drugimi naprednimi silami dolžna intenzivno in sistematično usposabljati mladino in delavce v šolah in kasneje na delovnih mestih za boljše vključevanje v samoupravne procese. Danes mora vsak neposredni proizvajalec in delavec sodelovati pri vrednotenju in deljenju sadov njegovega dela. Očitno dosedaj v šolah ni bilo dovolj zavzetosti za osveščanje bodočih zdravstvenih delavcev. Pri nas opažamo, da v sosednjih republikah posvečajo temu vprašanju več pozornosti. Zadnja leta smo zaposlili več srednjega in visokega

502

kadra, od katerega je približno 30 odstotkov članov zveze komunistov, medtem ko naše šole dajejo precej manjši odstotek organiziranega zdravstvenega kadra. Seveda je najprimernejši kraj za marksistično in idejnopolitično izobraževanje mladih, šola, kjer se obvezno ali kasneje neobvezno šolajo. V šolah je mladina še skoncentrirana, željna znanja, ni še zvezana z delom in družino, zato je tudi politično izobraževanje uspešnejše kot kasneje, ko se le-ta razkropi po delovnih organizacijah ali celo v tujino. Idejnopolitično usposabljanje v kolektivu je skoraj povsod organizirano, opažamo pa, da je tu delavca teže pridobiti za aktivno sodelovanje. Se posebej, če ni dovolj izkušenj in zavzetosti pri že obstoječih kadrih, šola mora torej še bolj pripravljati mladino, da pride na delovno mesto že pripravljena za vključevanje v samoupravne procese. Ni še dolgo, ko smo se prvič in odkrito dogovarjali in planirali razvoj in financiranje zdravstvenega varstva neposredno z delavci v temeljnih organizacijah združenega dela. Danes imamo že konkretne pripombe in zahteve po učinkovitejši in enotnejši politiki v razvoju zdravstvenega varstva. V okviru naše samoupravne interesne skupnosti intenzivno iščemo možnosti in poti za tesnejšo povezanost osnovnega in stacionarnega zdravstvenega varstva. Predvsem želimo združiti dejavnosti, ki so enake v obeh ustanovah, tako preventivni kot dispanzerski službi, in nekatere službe skupnega pomena itd. Se posebno pa je sodelovanje potrebno zaradi gradnje novih objektov, ker bi lahko bolj racionalno uporabljali prostore in seveda kader. Kakor pred dvema letoma, ko smo prvič združevali delavsko in kmečko zavarovanje, so tudi danes težave predvsem zaradi zastarelega mišljenja o strogi ločitvi splošnega in stacionarnega dela zdravljenja, toda to je edina uspešna pot k hitrejšemu in strokovnej šemu razvoju zdravstvenega varstva. Družbeni dogovor in samoupravno sporazumevanje zagotavljata usklajevanje, programiranje, organiziranje in spremljanje nalog vseh družbenih dejavnosti ter zagotavljata neposredno odločanje delovnih ljudi o obsegu in kvaliteti ter financiranju. Pravice zavarovanca so zagotovljene, zaradi ekonomskih gibanj pa lahko pride do neskladij, ki se neugodno kažejo v delu. Neskladja v nagrajevanju znotraj skupnosti, ki so običajno najbolj opazna, so sicer v veliki meri odpravljena, niso pa še navzven, predvsem v primerjavi z nagrajevanjem istega dela v gospodarstvu. Zato je še naprej pričakovati močno fluktuacijo zdravstvenih delavcev v industrijo in ostale dejavnosti, kjer so večkrat pogoji dela in nagrajevanje boljši. Hkrati ko se visok kader težko prilagaja na nove neprivilegirane razmere, pa so najnižji osebni dohodki še zelo nizki. Zajezitev odhajanja in potreba po novih delavcih postajata vse aktualnejši. Odpiranje novih kapacitet in delovnih mest, predvsem na periferiji, hitro izgrajevanje stanovanj, ki se nadaljuje z novo stanovanjsko politiko, bo odhajanje zdravstvenih delavcev iz manj razvitih krajev in manjših krajev sicer zajezilo, ostale pa bodo še težave zaradi ostajanja kadra v centrih, kjer se šola. Menim, da je treba ponovno analizirati in popraviti socialno strukturo šolajočega se kadra in jo popraviti v prid šolanja delavske mladine, in to predvsem iz periferije. Z vso vnemo in resnostjo pa se moramo seveda tudi posvetiti šolanju in usposabljanju že zaposlenih delavcev.

CEDOMIR RAVNIK (Ljubljana-Center) Kot smo slišali že v dosedanji diskusiji, potekajo v našem izobraževalnem procesu določeni premiki v smeri doseganja višjih stopenj

503

izobrazbe. Takšni premiki pa nujno zahtevajo premikanje težišč v visokošolskem izobraževalnem sistemu. Osnovna naloga dodiplomskega študija ne more in ne sme več biti v kopičenju informacij v učne programe, marveč 1. pridobivanje operativnega znanja, 2. motivacija za samostojno pridobivanje znanja, 3. motivacija za znanstveno-raziskovalno delo, 4. predvsem pa motivacija za podiplomski in permanentni študij. Dodiplomski študij s svojo razvlečenostjo in kopičenjem informacij ne sme ustvarjati varljivega občutka posedovanja znanja za vse življenje, marveč mora vzbuditi voljo po nadaljnjem izobraževanju. Na ta način si lahko obetamo skrajšanje podiplomskega študija z operativno orientiranim strokovnjakom, težišče pouka na univerzi pa bi se preneslo na oblike postdiplomskega in permanentnega izobraževanja, ki bi učinkovito in takoj usmerjalo potrebne kadre na najbolj potrebna področja. Takšna preobrazba izobraževalnega sistema na univerzi bi spremenila dosedanji statični koncept v dinamičnega in dialektičnega. Sprememba koncepta v dodiplomskem študiju bi omogočila vključevanje velike večine strokovnjakov širom po republiki v ta pouk in tako omilila kadrovsko stisko na univerzi ter približala študij praksi oziroma potrebam delovnih organizacij. Predlagane spremembe v dodiplomskem študiju bi omogočile njegovo delno razbremenitev in s tem dale mesto vzgojnim procesom, ki so bili dosedaj na univerzi potisnjeni v ozadje. Ce. povzamem, se zavzemamo za odprto univerzo ne samo glede vpisa, marveč tudi za razširitev njene učne baze prek vse Slovenije. Osnovna značilnost univerze pa naj bi bila njena dinamičnost.

BREDA MOSCHL (Maribor) V svoji razpravi o nekaterih problemih samoupravnega organiziranja na področju vzgoje in izobraževanja želim podpreti predvsem tista načela v resoluciji o nalogah komunistov na področju vzgoje, izobraževanja in raziskovalnega dela, ki govore o preobrazbi vzgoje in izobraževanja na samoupravni socialistični osnovi. Samoupravno organiziranje na področju vzgoje in izobraževanja je dobilo namreč z določili nove ustave bistveno nove razsežnosti, ki pa vendarle temelje v veliki meri na že uveljavljenih, utečenih samoupravnih poteh. Po eni strani ustavna določila krepijo neposredne samoupravne pravice delovnih ljudi, ki odločajo o delu in poslovanju organizacije združenega dela, na drugi strani pa odpira delegatski sistem veliko možnosti za uresničevanje pravic, dolžnosti in odgovornosti delovnih ljudi ne le v skupščinskem sistemu, temveč zlasti v samoupravnih interesnih skupnostih, kar je še posebej za področje vzgoje in izobraževanja izredno pomembno. Predlog resolucije o nalogah komunistov na področju vzgoje in izobraževanja navaja, da se mora področje vzgoje in izobraževanja učinkovito organizirati na novih temeljih iz raznih razlogov. Slišali smo jih citirane že danes dopoldne. Tretji razlog pravi, da predvsem zato, ker je samoupravljanje hkrati pomembno pedagoško načelo. To pa pomeni, da so nujno potrebne bistvene vsebinske spremembe naše samoupravne organiziranosti. Samoupravno dogovarjanje in odločanje ne sme urejati le finančno materialnih in razvojnih vprašanj šolstva, temveč se mora intenzivno in globoko spoprijemati predvsem z idejno-pedagoško problematiko, kar se je še do nedavnega večinoma odrivalo v skrb posameznikom, zlasti komunistom, češ da je marksistična idejna vzgoja na šolah v glavnem stvar komunistov in marksističnih krožkov, če hočemo

504

vzgajati dobre samoupravljavce za prihodnost, se moramo za njihovo vzgojo prizadevati vsi samoupravljavci današnjega dne, torej poleg pedagoških delavcev tudi drugi delovni ljudje, zlasti pa tam, kjer so mladi ljudje v učnem razmerju ali pri praktičnem pouku. To bo moral biti odločilen imperativ zlasti v usmerjenem izobraževanju, ki ga načrtujemo, saj načela »vzgoja ob delu za delo« ne bomo mogli uresničevati samo pedagoški delavci. Zato samoupravne interesne skupnosti ne smejo biti namenjene le uresničevanju svobodne menjave dela, ampak morajo najti ustrezno mesto v njenem delovanju tudi idejno-vzgojni vidiki. Ustavno načelo svobodne menjave dela delavcev s področja vzgoje in izobraževanja in drugih družbenih dejavnosti z delom delovnih ljudi, katerih potrebe in interese zadovoljujemo, nas postavlja kot docela enakopravne partnerje nasproti »potrošnikom« našega dela. Ena izmed izredno pomembnih nalog komunistov v prihodnjem obdobju bo prav uresničevanje tega načela. Res je namreč, da se mora bistvo teh družbenoekonomskih odnosov izražati v vrednotenju našega dela v TOZD materialne proizvodnje. Letošnje izkušnje pri tolmačenju programov posameznih interesnih skupnosti v TOZD in sklepanju sporazumov pa ponekod kažejo, da delovni ljudje še niso docela doumeli bistva teh spremenjenih odnosov v financiranju družbenih dejavnosti, temveč vidijo le ozke interese svoje TOZD in njen dohodek, ne pa tudi njenih perspektiv, ki temelje seveda poleg vsega drugega na prihodnjih kadrih, ti pa bodo izhajali prav iz takih šol, za kakršne bo skrbela materialna proizvodnja. Prav v sedanjem, to je prehodnem obdobju, je urejanje teh odnosov brez dvoma odgovorna in težka naloga samoupravnih sil in terja odgovorno angažiranost posebno komunistov. Delovnim ljudem pa bomo morali dati več časa in možnosti, da presodijo in ovrednotijo programe interesnih skupnosti, hkrati pa se bomo morali nasloniti zlasti na tisto avantgardno jedro delavcev, o katerem je včeraj govoril predsednik sindikatov tovariš Barborič. Predlog resolucije nadalje navaja, da naj postane samoupravljanje v vzgojnoizobraževalnih institucijah »pravica in dolžnost vseh udeležencev vzgojnoizobraževalnega procesa, torej tudi študirajoče mladine, staršev in drugih izvoljenih delegatov širše družbene skupnosti«. Mislim, da moramo predvsem poudariti dolžnost, kajti pravico ljudje kaj hitro iščemo, na dolžnosti pa radi pozabljamo. Že neposredno uresničevanje samoupravljanja na zborih delavcev odpira možnosti za nekatere ekscese, na katere moramo biti komunisti posebej pozorni. V kolektivih se namreč dogaja tudi, da nekatera načela samouprave izkoriščajo za kritizerstvo ip. V imenu samouprave želijo ribariti v kalnem, iskati lastne interese, spletkariti. Z brezkončnimi razpravami in neutemeljenimi trditvami hočejo spodkopavati notranjo delovno disciplino. Tem in njim podobnim je treba jasno obrazložiti, da samouprava tudi v šolstvu ni in ne more biti anarhija, temveč da pomeni samoupravno odločanje zavestno, argumentirano in disciplinirano urejanje stvari, temelječe na stvarnih, dokumentiranih in racionalnih predlogih, ki jih pa ima seveda vsakdo pravico predlagati, o njih razpravljati in odločati. O študirajoči mladini kot subjektu vzgoje smo v zadnjih letih veliko govorili. Tudi tu so bile velikokrat bolj poudarjene pravice kot pa dolžnosti. Res da mlad človek dolžnosti rad odriva na stranski tir, toda če želimo vzgajati dobre jutrišnje samoupravljavce, jih moramo na to navajati že danes: od drobnih odgovornosti v šolski in razredni skupnosti, natančnosti in točnosti, prek soodločanja v pedagoškem pomenu do družbene in materialne odgovornosti dijakov in študentov do tistih, ki jim zagotavljajo sredstva za izobraževanje, kot navaja resolucija. Tudi na ta način se bomo bojevali proti elitizmu v nekaterih šolah, ki naši socialistični samoupravni družbi nikakor ni v čast. Sodelovanje staršev v šolski samoupravi se dobro uveljavlja bodisi v svetih staršev ali svetih šole. Poudariti pa moram, da starši veliko-

505

krat gledajo v šoli najprej uspeh svojega otroka, kar vodi tudi do neobjektivnega presojanja in reagiranja ali pa, nasprotno, do podrejenega položaja staršev nasproti učiteljevi avtoriteti. Tudi tu moramo utirati pota objektivnemu samoupravnemu presojanju in odločanju. Posebno pomembna odgovornost pa je postavljena pred delegate širše družbene skupnosti bodisi v samoupravnih organih šole ali interesni skupnosti. Med prosvetne delavce, velikokrat zaprte v svoj strokovni krog, naj prinašajo svežega duha iz delovnih kolektivov materialne proizvodnje in spodbude iz izkušenj tamkajšnje samouprave! Naj bodo resnična vez med obema delovnima sferama! Tako bo samoupravljanje na področju vzgoje in izobraževanja dobilo nove kvalitete. Prosvetnim delavcem pa se na drugi strani prek delegatskega sistema odpirajo vse širše možnosti za ustvarjalno sodelovanje v širšem samoupravnem življenju, začenši v delegacijah krajevnih skupnosti. Razveseljivo je, da so prav na nedavnih volitvah v te delegacije bili izvoljeni mnogi prosvetni delavci. Samo v mariborski občini jih je kandidiralo prek 70. Tako bodo tudi po tej poti lahko dokazovali družbeno potrebno delo na področju vzgoje in izobraževanja in dosegali, da se bo vse več ljudi odgovorno ukvarjalo s problematiko vzgoje in izobraževanja in razvojem vzgojnoizobraževalne politike. To je bilo le nekaj problemov v zvezi s samoupravno organiziranostjo na področju vzgoje in izobraževanja. Načela, ki jih bomo sprejeli z resolucijo našega kongresa, pa nam bodo spodbuda in pomoč, da jih bomo tudi uspešno reševali.

CVETKA KLANČNIK-BELIN (Ljubljana-Bežigrad) želim govoriti o temi telesnokulturne in tehnične vzgoje, točneje o uspehih in problemih športne letalske organizacije. K temu me je spodbudilo pismo izvršnega biroja predsedstva, ki je bilo poslano marca letos vsem telesnokulturnim in športnim organizacijam in dejstvo, da letalska organizacija, kljub svojemu posebnemu družbenemu pomenu v zadnjih letih, ne dobiva zadostne družbene podpore in pozornosti. Letalska organizacija, ki deluje prek svojih osnovnih celic aeroklubov, je v Jugoslaviji in predvsem v Sloveniji od osvoboditve naprej storila veliko na političnem, strokovnem in športnem polju. To pa je lahko storila zato, ker je po končani vojni in še daljše razdobje bila deležna posebne moralne in materialne podpore, ki ji je omogočila ustanovitev letalskih centrov in šol in nabavo potrebnega letalskega parka. Vse, kar ji je bilo dano, je letalska organizacija koristno uporabila. V svoje vrste je pritegnila številno mladino, jo vzgajala v ljubezni do domovine, jo tehnično usposabljala in učila discipline, hrabrosti, vztrajnosti in borbenosti. Na mnogih letalskih prireditvah in tekmovanjih doma in na tujem se je širil zdravi športni duh in se hkrati potrjeval stalen kvaliteten napredek. V posameznih panogah letalstva, predvsem v jadralstvu, padalstvu in modelarstvu, smo v določenem obdobju prišli v sam svetovni vrh, kar je razvidno iz postavljenih svetovnih rekordov in doseženih rezultatov na svetovnih prvenstvih in mednarodnih tekmovanjih. Poleg teh kvalitetnih rezultatov je bila vrednost delovanja tudi v tem, da so se številni mladinci in mladinke izognili raznim škodljivim vplivom in da so razvijali svojo osebnost v delu, ki je vplivalo na širjenje splošne, zlasti pa tehnične kulture. Vse to je bilo storjeno že v pičlih 10 letih po osvoboditvi in zato lahko rečemo, da so bili koncepti, ki so vodili razvoj letalske organizacije v tem obdobju, pravilni. Pametno je bila uporabljena izkušnja iz predvojne Jugoslavije, ki v svojem 20-letnem obstoju ni bila sposobna izšolati dovolj letalskega kadra in je tik pred pričetkom druge svetovne vojne vlagala, žal prepozno, velika sredstva za šolanje motornih pilotov. Kljub temu je pričakala vojno nepripravljena.

506

r Družbena koristnost povojnega razvoja letalske organizacije se je pokazala v tem, da je veliko število padalcev, jadralnih in motornih pilotov, že primerno izšolanih v aeroklubih, našlo svoje mesto med aktivnimi in rezervnimi starešinami vojnega letalstva. Le-temu je stalno potreben priliv mladega in zdravega kadra. Tembolj potrebujemo letalski kader v sedanjem vsesplošnem ljudskem odporu, ker ima poleg sposobnosti letenja tudi široko tehnično znanje radionavigacije, meteorologije in protiletalske obrambe. Enako pomembna družbena koristnost letalske športne organizacije je v tem, da je ob nenadnem in hitrem razvoju potniškega, gospodarskega in turističnega letalstva nudila številen izšolan kader pilotov in drugih strokovnjakov, kar je še danes neprekinjena praksa. Vsako leto odhajajo najboljši piloti, največkrat učitelji letenja in upravniki letalskih šol, v ta letalska podjetja. Na žalost ta letalska podjetja letalski športni organizaciji niso pripravljena povrniti velikih stroškov, ki jih med dolgoletnim šolanjem vlaga v te kadre. S tem v zvezi navajam le kratko ilustracijo: ena ura motornega letenja stane organizacijo 350 do 500 dinarjev. Šolanje profesionalnega pilota, ki je primeren za prehod na potniško letalo, je vredno do 300.000 dinarjev (30 starih milijonov). Zato je prelivanje finančnih sredstev iz športne letalske organizacije v gospodarsko letalsko dejavnost zelo veliko. To je poseben problem naše organizacije, ker jo kadrovsko in finančno izčrpava. Povračila naša organizacija ne more dobiti, predvsem ne v kadrih, kajti amatersko se vzgaja učitelja letenja tudi po več let. Ko je razvoj letalske organizacije dosegel svoj kvaliteten vrh in je bila organizacija po številu članstva najmočnejša, se je pojavilo niz dejavnikov, izmed katerih so bili nekateri nujni kot npr. splošna štednja po gospodarski reformi. Nerazumljivo pa je zmanjšana pozornost družbenih in političnih forumov do letalskega športa, tako kot do celotne telesnokulturne dejavnosti. Financiranje športne dejavnosti je bilo preneseno s federacije na republike oziroma občine in je bilo prepuščeno individualnim ocenam posameznih občinskih skupščin. Nespremenjena je ostala le nenehna pomoč in skrb jugoslovanskega vojnega letalstva za razvoj civilnega športnega letalstva. Aeroklubi so se znašli v tako slabem položaju, da ni bilo mogoče zagotoviti niti sredstev za osnovno delovanje. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev so bile številne letalske šole ukinjene in profesionalni učitelji so zapustili naše vrste. Prav v tem obdobju, t.j. pred cca 10 leti je bil leteči park šolskih jadralnih in motornih letal iztrošen in potrebno ga je bilo obnoviti. Izhod iz te situacije so nekateri aeroklubi našli v tem, da so pričeli uvajati za našo družbeno ureditev v bistvu nesprejemljive pogoje letenja, t.j. plačevanje šolanja in letenja. To je postala stalna praksa in vpliva delno tudi na strukturo aktivnega članstva v aeroklubih in prinaša pojave malomeščanstva, monopolizma in privatizacije. V nekaterih aeroklubih so se oprijeli za pridobitev prepotrebnih sredstev — pokrivanje osebnih dohodkov najnujnejšega strokovnega kadra na letališču, upravnika in mehanika, ki po predpisu edina smeta voditi letenje, pridobitvene dejavnosti, ki je po eni strani koristna in vzgojna, po drugi strani pa negativna. Negativna je zaradi dodatnih obremenitev članov, ker morajo poleg dela na delovnem mestu ali študiju često opravljati zelo težka dela, da si prislužijo letenje ali padalske skoke. To pa postavlja športne letalce v neenakovreden položaj nasproti drugim športnikom in vpliva negativno na množičnost letalskega športa. Le redkim mladim je možno plačevati drago šolanje in letenje odnosno vzdržati v organizaciji ob težkih pogojih dela. Žensk skorajda med letalci ni več. Vsa Jugoslavija ne premore niti 10 jadralk z veljavnimi dovoljenji in s športnim motornim letalom lahko upravlja le pet žensk v Jugoslaviji. Kljub temu lahko ugotavljamo, da je tako lastno ustvarjanje finančnih sredstev v okviru letalske organizacije pomembno, kar je mogoče ugotoviti iz naslednjega podatka: Celotna Zveza

507

letalskih organizacij Slovenije je v letu 1973 prejela 1,800.000 dinarjev odnosno 180 starih milijonov družbene pomoči, skupni finančni promet pa je znašal prek 10.000.000 dinarjev oziroma milijardo starih dinarjev. Razliko so tako ali drugače ustvarili sami aktivni člani. To pomeni, da je prispevek družbe znašal približno 18 odstotkov, kar ni dovolj niti za režijske in osebne stroške 32 profesionalcev v Sloveniji, katerih število je minimalno v odnosu na ostrino letalskih predpisov. To dokazuje, da je status naše organizacije in pa sistem financiranja nezadovoljivo rešen in družbeno verificiran, saj imamo celo pojav, da nas prenekatera temeljna telesnokulturna skupnost ne priznava kot športno organizacijo. Zaradi skopo odmerjenega časa, nisem opisala mnogih naših uspehov in rezultatov, ki so javnosti več ali manj poznani. Po grobem pregledu dejavnosti in pojavov v letalski športni organizaciji predlagam za nadaljnje, še bolj uspešno delovanje, naslednje: 1. V aeroklubih in vseh ostalih telesih letalskih organizacij je potrebno formirati aktive zveze komunistov, ki morajo pomagati reševati osnovne probleme organizacije. Kot odličen primer naj navedem aktiv zveze komunistov pri aeroklubu Maribor, ki je razčistil velike nepravilnosti preteklosti in pričel ponovno delovati na zdravih temeljih. 2. Letalska podjetja, ki črpajo kadre iz letalske športne organizacije, naj povrnejo ustrezna sredstva na osnovi družbenega dogovora, ali pa naj se regeneracija letalskega učiteljskega kadra izvede prek republiške izobraževalne skupnosti oziroma prek republiške telesnokulturne skupnosti. 3. Tehničnemu izobraževanju in telesnokulturni dejavnosti je potrebno zagotoviti moralno in materialno verifikacijo. Predvsem naj bi nove ustanovljene temeljne telesnokulturne skupnosti pri občinskih skupščinah kot v republiki upoštevale družbeno obrambno in gospodarsko koristnost vzgajanja najdražjih kadrov — letalcev glede na zelo draga osnovna sredstva, kot so letala, padala, bencin in ostala oprema. 4. Aktivno članstvo letalske športne organizacije in posebej članstvo zveze komunistov naj se nenehno bojuje za večjo množičnost organizacije, za vključevanje mladine enako iz študentskih in delavskih, iz mestnih in podeželskih vrst. Letalsko modelarstvo naj postane ponovno široka baza za kadrovanje novih letalcev. 5. Posebno pozornost je treba posvetiti sedanjemu in bodočemu letalskemu kadru v smislu socialistične vzgoje, razvijanja patriotizma, delovne in obrambne sposobnosti ter tehničnega in športnega duha.

ALIDA RAFFONE (Koper) V predlogu resolucije »Vzgoja, izobraževanje in raziskovalno delo« so vsem nam jasno postavljene smernice, naloge in cilji, ki jih moramo doseči v naši socialistični družbi na področju vzgoje, izobraževanja, raziskovalnega dela, zdravstvenega in socialnega varstva. Po teh poteh moramo stopati trdno in odločno vsi delovni ljudje v naši domovini, posebno člani zveze komunistov. Prav na teh področjih namreč je prišlo v zadnjih letih do odstopanj, ki si jih kot napredna socialistično usmerjena družba ne smemo več dovoliti. Naloge, ki so pred nami, niso niti lahke niti kratkoročne. Vanje bomo morali vložiti vse svoje sile, saj je prav področje vzgoje in izobraževanja važna gibalna sila napredka, pravilnih odnosov med ljudmi, dviga umskih, moralnih, produktivnih, ekonomskih in političnih sil in načel. Dosegli jih bomo le, če bomo vanje, v srž teh nalog, znali vplesti prav vse nas, vso našo družbo na vseh področjih dela, od družine, prek ustanov in zavodov, predšolskega varstva, osnovne šole, srednjih, višjih in visokih šol, inštitutov, delovnih in družbenopolitičnih organi-

508

zacij, krajevnih skupnosti, društev in tako dalje. Saj smo prav vsi sodejavniki socialistične vzgoje in izobraževanja. Le tako bomo uresničili cilje in želje, ki so pred nami in bosta vzgoja in izobraževanje našla v naši družbi mesto, ki jima pripada. Prav pri tem pa se poraja problem, o katerem moramo razmisliti in prav tu na kongresu tudi najti ustrezen način, da ga odpravimo ali vsaj ublažimo. V resoluciji je namreč zapisano, da moramo v štiriletnem obdobju do naslednjega kongresa doseči, da bo čimveč otrok vključeno v različne oblike predšolske vzgoje, da moramo povečati zmogljivost vzgojno varstvenih ustanov, razširiti dejavnost osnovnih šol na vzgojo otrok, razviti podaljšano bivanje, vključiti v malo šolo večino otrok v Sloveniji, danes smo slišali »prav vse otroke« v Sloveniji. Posebno se moramo posvetiti razvoju osnovnega šolstva na vasi in sploh v manj razvitih predelih Slovenije in doseči enake pogoje vzgoje in izobraževanja za vse otroke in v celoti odpraviti osip v osnovnih šolah. Poleg tega pa moramo nujno obnoviti in razširiti zmogljivost dijaških in študentskih domov. In prav tako moramo pospešeno razvijati temeljno zdravstveno varstvo, reševati vprašanje socialnega varstva in težiti za čimprejšnjo odpravo socialne diferenciacije med mladino. če hočemo doseči vse to, pa se moramo zavedati, da bomo potrebovali ogromna denarna sredstva. V skladu z določbami ustave je v resoluciji sicer povedano, da bomo morali te naloge uresničevati na podlagi solidarnega združevanja sredstev. Vendar se nam glede na naštete obširne naloge poraja vprašanje: »bo mogoče zbrati dovolj nujno potrebnih sredstev?« Zakon o posebnih pogojih dodeljevanja investicijskih kreditov je namreč prepovedal kreditiranje infrastrukturnih objektov, med katere spadajo, po posebnem odloku zveznega izvršnega sveta, tudi šole, vzgojnovarstvene ustanove, bolnišnice in tako dalje. Zaradi teh ukrepov je omejena možnost gradenj na navedenih področjih. Postavljene so v neenak položaj z gospodarskimi objekti. Misliti moramo namreč na vzajemnost gospodarstva in negospodarstva, kar predvideva tudi nova ustava. Ni nujno, da so ta vprašanja tako pereča v vseh regijah. Brez dvoma pa so na obali. Gradnja bolnišnice, ki je na obali nujno potrebna in za katero zbiramo sredstva že nekaj let po družbenem dogovoru, se še ni začela. Zbrana sredstva zadoščajo komaj za izgradnjo polovice prve faze, samo kirurgije. Ker učinki še niso vidni, potrebe pa so velike, nastajajo nepotrebni očitki in vprašanja, zakaj gradnja ni v teku in tudi dvomi so že tu, kaj je z zbranimi sredstvi. Letos na obali razmišljamo in pripravljamo tudi uvedbo samoprispevka za investicije v šolstvu in v otroškem varstvu. Na ta način bi zbrali v enem letu približno 10 milijonov dinarjev. Novih. Zbrana sredstva naj bi zadoščala za sanacijo obstoječega stanja v šolstvu. Možnosti kreditiranja v teh dejavnostih bi dale takojšnje učinke, tako bi hitreje reševali pereče probleme na teh področjih. To sta le dva najbolj konkretna primera, ki nam dokazujeta, da cilji niso v skladu z zmogljivostmi. Sem pa moramo prišteti še mnoge nič manj pomembne probleme, kot so večizmenski pouk, nevarnost ukinitve vsaj delno že obstoječega podaljšanega bivanja, zelo resen problem stanovanjske in posebno kadrovske problematike na slovenski obali, ki sta tesno, tesno povezana med seboj. Ni dovolj imeti nov objekt, imeti moramo tudi ljudi, ki bodo uresničevali cilje socialistične vzgoje in izobraževanja in ti ljudje morajo biti tudi materialno, ne le moralno in družbeno priznani. Vse to nas je pripravilo do tega, da smo opozorili na problem. Sklepi, ki jih bomo sprejeli na 7. kongresu ZKS, na zgodovinskem kongresu, ki potrjuje pravilno pot naše domovine in ki smo si jo sami izbrali, najnaprednejšo pot v samoupravni socializem, morajo biti obvezni za vse nas, zato moramo odkrito in resno poiskati vse možnosti, da jih bomo hitro in učinkovito dosegli.

509

VERA PONIŽ (Ajdovščina) V resoluciji 7. kongresa je poudarjeno, da se bo zveza komunistov zavzela za ustreznejše vrednotenje učiteljevega dela. V zadnjih letih je bilo glede tega že nekaj narejenega, toda še vedno ne dovolj. Učiteljski poklic je v vse večji krizi. Samo v osnovnih šolah v Sloveniji manjka 1000 prosvetnih delavcev, v naši občini Ajdovščini pa 19 v osnovnih šolah, vrtcu in glasbeni šoli, 14 pa v šolskem centru, to je za gimnazijo in poklicno šolo, skupno 33 prosvetnih delavcev. Šole niso zaprte, pač pa drugi učitelji učijo celodnevno in honorarno, glasbeni pouk pa se na dveh šolah ne poučuje. Od 153 prosvetnih delavcev jih 23, to je 15 odstotkov, nima predpisane višje izobrazbe. V mestih učitelji bežijo v druge poklice, ker dobijo boljše osebne prejemke, stanovanje in možnost izkoriščanja počitniških domov. Iz našega področja pa odhajajo učitelji v večja središča, tako ostanejo končno najbolj prizadete vasi. Temeljna izobraževalna skupnost naše občine štipendira 23 dijakinj na vzgojiteljski šoli in 33 štipendistov na srednji, višji in visokih šolah za pedagoški poklic. V nekaj letih bi bilo kadra dovolj, če ne bi odhajal v bolj razvita področja. Tako manj razvite občine štipendirajo kader za bolj razvite občine, kakor je že včeraj poudaril tovariš iz Prekmurja. Pred prosvetnega delavca se postavlja iz leta v leto več nalog. Te so: nove metode dela, dopolnilno izobraževanje, dopolnilni in dodatni pouk ter delo v raznih krožkih. Veliko je opravljenega dela, ki ga družba ne vidi, ni pa za to ustreznega priznanja, ne materialnega, niti moralnega. Družba ne bi smela obravnavati vzgoje in izobraževanja kot breme proizvodnje, le kot potrošno dejavnost, temveč kot proizvodno dejavnost, kot investicijo v bodoče kadre. Kakor bo delavec vzgojen, takšno bo njegovo delo. Učiteljski poklic pa za mladino ni privlačen. Posebno boljši učenci se ne odločajo za ta poklic, ker ne vidijo ustrezne stimulacije. Ambicioznejših učencev in dijakov nizko družbeno priznanje ne motivira. Pedagoške gimnazije pa imajo celo zahtevnejši program kot splošne gimnazije, ker imajo še dodatne pedagoške predmete. Že nekaj časa se razpravlja o nazivih v učiteljskem poklicu. Z uvedbo nazivov na podlagi strokovne sposobnosti bi se do neke mere krepil ugled prosvetnega delavca. V materialni problematiki je zelo pomembno stanovanjsko vprašanje, kar je že danes tudi omenil tovariš iz Ljubljane. Tudi jaz bi poudarila, da v časopisu »Prosvetni delavec«, beremo celo vrsto razpisov prostih delovnih mest z oznako »stanovanja ni«. Kako naj taka šola, ki ne more nuditi stanovanja, dobi ustreznega prosvetnega delavca? V naši občini potrebujemo za prosvetne delavce 22 stanovanj. Temeljna izobraževalna skupnost pa lahko od zbranih sredstev, ki jih združujejo zavodi od stanovanjskega prispevka, kupi na leto le eno stanovanje. Primerno stanovanje je prosvetnemu delavcu nujno potrebno, saj opravi polovico svoje delovne obveznosti doma. Pričakujemo, da bomo stanovanjsko problematiko hitreje reševali, če bomo tvorno nadaljevali z uresničevanjem sedanje stanovanjske politike in še posebno akcijskega programa, ki so ga za to področje sprejeli slovenski sindikati in centralni komite Zveze komunistov Slovenije. Učitelj mora imeti v družbi perspektivo socialne varnosti, le tako bo lahko sproščeno in ustvarjalno oblikoval mlado generacijo. Težko bomo dosegli boljše vzgojne in izobrazbene rezultate, če ne bomo bolj energično in uspešno krepili materialnih temeljev izobraževanja, to je financiranja osnovne dejavnosti in investicij v šolstvu.

510

Soglašam se s stališčem v resoluciji, da bo Zveza komunistov Slovenije tudi v prihodnje pobudnica združevanja sredstev na podlagi načela solidarnosti. Le z ustreznim vrednotenjem vzgoje in izobraževanja se bo zmanjšal tudi osip, da bo vsa vpisana generacija osnovne šole uspešno, v rednem roku in z ustreznim znanjem končala študij. Osip se v zadnjih letih postopoma zmanjšuje zaradi novih metod dela, dopolnilnega pouka in varstvenih oddelkov. Za nadaljni dvig učnega uspeha pa bo potrebno pogoje dela v šolstvu še hitreje izboljševati. še vedno učimo v neustreznih učilnicah, kjer je neustrezna oprema in slabo ogrevanje. Učil za poizkuse, ki bi jih opravljali učenci, ni dovolj. V razredu je nemogoče uspešno delo pri normativu 36 učencev. Nujno bi bilo potrebno normativ znižati na 25 do 30 učencev; tako bi bil možen pouk tudi individualizirati, kar bi prispevalo k zmanjšanju osipa. Dosti bolj uspešni bi bili vzgojni in izobrazbeni rezultati, če bi hitreje ustvarjali pogoje za celodnevni pouk učencev osnovnih šol. Mnogi otroci kmečkih družin bi bili vsaj delno razbremenjeni preobsežnega fizičnega dela. Gorsko področje naše občine ima neustrezne šolske prostore. Tako je na Otlici potekal pouk v dveh učilnicah zadružnega doma z 20 m2 in 15 m2 površine in v župnišču v vlažnem in slabo osvetljenem prostoru. Od 15. novembra 1973 je zavod za šolstvo, organizacijska enota Gorica, prepovedal pouk v teh učilnicah po predhodnem pregledu sanitarne inšpekcije. Osnovna šola Col ima najslabšo šolsko stavbo v občini. Te šole so potrebne obnove in dograditve učilnic, da bodo otroci ostali v gorskem predelu in tam dalje živeli. Za splošni ljudski odpor je to zelo pomembno. Prebivalstvo tega področja je bilo med NOB zelo prizadeto in je upravičeno na boljše pogoje šolanja svojih otrok. Potrebna je tudi gradnja stanovanj za učitelje na teh šolah. V poročilu o delu med 6. in 7. kongresom je navedeno, da smo zgradili 100 novih šol. Med temi je šteta tudi šola v Vipavi, od katere je zgrajena le 1/3 šole, to je sedem učilnic in upravni prostori. Manjka še 12 učilnic in telovadnica. Pouk je trenutno v stari šoli, ki je stara 111 let, in na novi šoli. Oddaljeni sta 15 minut. Nekaj učiteljev, ki morajo poučevati na obeh šolah, naj bi v petminutnem odmoru prišlo iz ene šole v drugo. Razumljivo je, da pri tem trpi šolsko delo. Zamujene minute se nabirajo v ure. Potrebno bi bilo čimpreje dokončati tudi to šolo. Pozdravljam misli predsednika centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije tovariša Popita v Žalcu, kjer je rekel: V osnovnem šolstvu bi morali zgraditi toliko prostora, da bi se otroci, kot v razvitih državah, v šoli tudi učili. Ko sem navedla nekaj misli o vplivu vrednotenja vzgoje in izobraževanja na vzgojo in učni uspeh mladine, naj dodam še to, da moramo z novimi učnimi metodami in tudi za te metode so potrebna dodatna materialna sredstva, vzgojiti učečo se mladino, ki se bo v sedanjem tempu razvoja znanosti tudi sama izobraževala. Nujno so potrebne dobre šole za starše, ker ti so sedaj pri vzgojnem delu doma popolnoma nemočni. Osnova vsega otrokovega razvoja pa je v prvih letih njegovega življenja. Takrat mora otrok dobiti občutek varnosti. Daljši dopust materam bi bil za pravilen razvoj otroka zelo pomemben. V urejenih materialnih razmerah na področju vzgoje in izobraževanja bo vzgojno delo ustreznejše. Od prosvetnega delavca se bo lahko pričakovalo in zahtevalo, da bo vzgajal v marksističnem duhu. Seveda pa bo potrebno učitelju pomagati in mu omogočiti z raznimi seminarji in individualnim študijem, da bo sam imel ustrezno izobrazbo. Za učitelja so potrebni tudi priročniki, v katerih bi bile po-

511

sredovane izkušnje dobrih praktikov, ki bi jih ostali učitelji lahko uporabili pri šolskem delu. Za bodoče učiteljske kadre pa so potrebne kadrovske šole s spremenjenimi učnimi načrti in metodami dela. Nujno je potrebno uresničiti ustavno določilo o svobodni menjavi dela in uspešno sprejemati samoupravne sporazume, kot določa ustava SR Slovenije.

BRIGITA KUHAR (Maribor) Prizadevanja zveze komunistov za ustvarjalnej še povezovanje organizacij združenega dela zahtevajo tudi na področju kulture jasnejšo orientacijo medsebojnega povezovanja. Osvojen princip svobodne menjave dela na področju kulturnih dejavnosti in sploh kulturnega ustvarjanja postavlja kulturo z vsemi njenimi razsežnostmi v zgodovinsko nov položaj. Tega se zavedajo tudi komunisti, kulturni delavci iz Maribora. Ob doseženih rezultatih si žele hitreje v korak s časom. Maribor je regionalno središče z bogato dolgoletno proletarsko tradicijo, vendar sredi gospodarsko in kulturno relativno manj razvitih območij, tako da vpliv posameznih kulturnih dejavnosti in seveda tudi institucij ne posega prek formalnih občinskih meja. Poleg cele vrste kulturnih institucij Maribor vse hitreje prerašča v visokošolsko središče, v katerem se aglomerirajo nove populacije študentske mladine. Ugotavljamo pa, da ni mogoče več odločati na pamet. Pogrešamo temeljite analize slovenskega kulturnega prostora, z vsemi njenimi razsežnostmi. Le marksistično dialektični pristop, s katerim bi bila obdelana vprašanja funkcije in vsebine tako amaterske kot profesionalne kulturne dejavnosti, nam bo zagotovil jasnejšo orientacijo pri načrtovanju dela v naslednjem obdobju. Izdelano imamo projekcijo srednjeročnega programa naših kulturnih dejavnosti za obdobje do leta 1980. Zavedamo pa se, da moramo sedaj tudi v bazi razčistiti določena stališča in pri tem izhajati iz spoznanj funkcije kulture med narodnoosvobodilnim bojem, spoznati njeno razvojno pot do današnjih dni, upoštevati proces demokratizacije kulture in na tej osnovi graditi dalje. Zavedamo se, da moramo poiskati vse možnosti za boljše funkcioniranje regionalnih središč. Dosedanje izkušnje moramo posplošiti v teoriji, ki bo vsaki regiji in vsakemu področju dajala perspektive in vizijo. V Mariboru imamo institucije, ki so obenem regionalnega in republiškega značaja. Pri tem pa ugotavljamo, da je dejanski vpliv delovnih ljudi na njihovo dejavnost prešibak. Zato ostajamo često na pol poti, imamo le neke splošne načrte, ki pa jih bo mogoče realizirati samo s sodelovanjem vseh zainteresiranih v Sloveniji. Nadaljnjo potrebo povezovanja na področju kulture predstavljajo kulturnoumetniška društva. Obstajajo številne pobude v delovnih organizacijah, želje po približevanju kulture, želje po delavčevi udeležbi v kulturi ter interesi, kam gredo sredstva, ki jih delavci dajejo kulturi in kaj se bo z njimi ustvarilo. Te interese moramo povezati z najširšimi družbenimi interesi. Delovnim ljudem ne smemo ostati dolžni odgovora in prepričani smo, da uspeh ne bo izostal. Drugi pomemben korak, ki ga moramo takoj zastaviti, je prebujanje kulturnih potreb delavcev, kar pa ni več naloga kulture same in kulturnih skupnosti, ampak celotne naše družbe. Vemo, da je to zahtevna naloga, saj obstaja ponekod celo določen odpor do kulture. Odpor, ki je dostikrat tudi obratna slika odtujenosti dela kulturne ustvarjalnosti od množic. Ponekod še obstaja nizka raven sposobnosti sprejemanja kulturnih dobrin, združena s pretirano potrošniško miselnostjo. Ce hočemo iz tega, kar smo doslej ustvarili iz teh možnosti, ki smo jih s samoupravno kulturno skupnostjo pripravili, moramo zelo odločno in na

512

široki fronti ter tudi z angažiranjem dovolj velikih sredstev oblikovati kulturne potrebe kot eno prvenstvenih potreb delovnega človeka v naši samoupravni socialistični družbi. Prodreti moramo s spoznanjem, da kulturne potrebe niso nekaj zunaj celotnega našega družbenega sistema in da je tudi produktivnost dela odvisna od kulturne ravni delavca. Cilj, da kultura postane integralna življenjska potreba najširših plasti celotne družbe in hkrati, da vsi ljudje tudi vplivajo na kulturo, moramo uresničiti. To pa bomo dosegli le, če kulturnih dogajanj ne bomo gledali ločeno, temveč povezana v celotnem družbenem prostoru, predvsem tam, kjer imamo ustvarjalne delavske množice. Zato je izmenjava izkušenj na področju kulturnega delovanja, zlasti med velikimi delavskimi središči ter povezovanje kulturnih ustanov, v prihodnjem obdobju pomembna naloga komunistov, ki delajo na tem področju.

Marica ROBIČ (Kranj) V predlogu resolucije, ki zadeva vzgojo in izobraževanje so mnoge reči zelo lepo napisane. Pred komuniste na tem področju so postavljene številne naloge s poudarkom, da je za uresničenje teh nalog socialistične vzgoje in marksističnega izobraževanja potrebna angažiranost vseh dejavnikov od vzgojnoizobraževalnih inštitucij do celotne družbe. Popolnoma se strinjam z vsebino resolucije. Saj so v njej zaobsežena vsa področja vzgojnoizobraževalnega dela od predšolskih ustanov do visokega šolstva. V besedilu resolucije se za rešitev nalog zavezujemo z besedami: »Moramo se zavzemati za to in to«, »zavzemali se bomo«, »prizadevati si moramo«, »skušali bomo doseči«. Ob tem se mi, ne morem pomagati, vsiljuje dvom, da se bomo zavzemali ali pa tudi ne. Da si bomo prizadevali ali pa ne. V mislih imam sledeče. Zadolženi smo vsi, nihče pa konkretno, če v razredu govorimo na splošno o zadolžitvah, kaj bomo storili, potem je močno vprašljivo, če bo kdo kaj storil. Kadar pa je zadolžen Jože za to, Anica za ono, ali pa posamezne skupine, bomo gotovo zadovoljni z uspehom. Samo odločni in učinkoviti ukrepi lahko pomagajo, če nam je resnično do tega, da v duhu nove ustave zgradimo tako skupnost proizvajalcev, kot jo terja samoupravna socialistična družba. Kajti če gre kjerkoli kaj odlagati in odlašati, potem prav gotovo ne na področju vzgoje in izobraževanja. Neposredni proizvajalec za strojem, delavec v pisarni, oni pri raziskovalnem delu in traktorist na polju bodo prav toliko razgledani razviti in ustvarjalni, kot jih bomo sami ustvarili. Samo, na žalost, je moralo preteči precej vode, da so se tudi nekaterim močno črnogledim, ki so dolgo gledali na področje vzgoje in izobraževanja kot na postransko, neproduktivno dejavnost, odprle oči in so le začeli spoznavati, da tudi v proizvodnji ne bo ustreznih kadrov, če bomo zanemarjali to področje. Zato bržkone niso tisti, ki so pripravljali predlog resolucije, zastonj zapisali, da se bo zveza komunistov zavzela za ustreznejše in boljše vrednotenje učiteljevega dela kot v preteklosti. Očitno dobro vemo, da smo v preteklosti le premalo storili za to, da tiči tudi v tem eden izmed vzrokov, da se danes ubadamo z vprašanji in pomanjkanjem učiteljskih kadrov in begom le-teh drugam. Ob tem se mi vsiljuje vprašanje, zakaj ni nikoli prek občil javnega obveščanja, radia, televizije prikazan mladim ta poklic. Saj se pogosto govori o tem in onem poklicu. In ker je že načeto vprašanje kadrov, no pa o tem so drugi pred mano že govorili, moram ponovno citirati iz predloga resolucije, da je zboljšanje kakovosti učiteljskega kadra na vseh stopnjah, zlasti njihove idejne oboroženosti, ena najvažnejših nalog. Prav gotovo nam zares ne more biti vseeno, kdo uči in kako uči v socialistično angažirani šoli. 33 Sedmi kongres ZKS

513

Po pismu tovariša Tita je bilo na mnogih sestankih osnovnih organizacij zveze komunistov na terenu veliko kritik na račun idejnosti pouka in marksističnega izobraževanja. Kritizirali niso politični delavci, temveč starši, ki spremljajo učni proces svojega otroka. Mnogi napredni, idejno pravilno usmerjeni prosvetni delavci so se čutili prizadete, ker so kritike letele na vse. Dvoje vprašanj si ob tem zastavljam. 1. Kako je sploh mogoče, da se skoraj po 30 letih povojnega obdobja moramo še vedno spopadati s temi vprašanji, da prihajajo mladi kadri v učiteljski poklic politično neopredeljeni, indiferentni do vseh dogajanj, ki se odigravajo v naši družbi? Nekateri pravijo, to je dolgotrajen proces. Mislim pa, da je tudi 30 let dovolj dolga doba, da bi iz šol, ki kadre pripravljajo, morali prihajati ljudje najbolj predam naši socialistični stvari. 2. Ali smo v tem smislu sploh po pismu kaj učinkovitega storili? Marsikaj smo rekli. A tu gre za učinkovito akcijo, ne zgolj za besede. Mislim, da ne lažejo tisti mladi tovariši, ki pridejo na šolo in povsem odkrito povedo, da jim visoka šola poleg strokovnega znanja ni nudila nobenih pogledov marksističnega izobraževanja, če se sami niso zanimali za to. Brez ovinkov in olepšavanj bi bilo treba povedati, katera kadrovska šola ne ustreza, zakaj ne in kaj se od nje zahteva. In verjetno bi se bilo treba pomeniti tudi s posamezniki. Zakaj neki bi na splošno govorili o napakah in jemali voljo tistim, ki ustrezno delajo. Bržkone smo si lahko edini v tem, kje je treba s korenito preobrazbo najprej začeti, da bodo iz predšolske ustanove, osnovne šole in srednje šole prihajali ljudje, pri katerih vprašanje idejnosti v prihodnje ne bi bilo več vprašljivo.

IRENA MRVIC (Celje) Moj namen najprej sploh ni bil, da bi diskutirala. Toliko stvari izvemo in jaz sem tudi računala, da boste verjetno vsi s svojimi problemi vse povedali, samo, zdi se mi, da se o štipendiranju pravzaprav nismo nič pogovarjali. Oziroma je v resoluciji v eni izmed točk nekaj zapisano, nič pa poudarjeno, zato bi bil moj namen v tej zelo kratki razpravi, če jo lahko tako označim, samo v tem, da opozorim na eno izmed načel preobrazbe vzgoje in izobraževanja, že zapisanih v resoluciji o vzgoji in izobraževanju. Zdi se mi, da to vprašanje v vseh naštetih razpravah v naši komisiji ni bilo toliko izpostavljeno, kot smo ga izpostavili prosvetni delavci v Celju. To je problem ovrednotenja štipendiranja, tako na ravni srednje kot na ravni višjih in visokih šol. Izhajala bom kar iz našega okolja, kadrovske šole, ki kadruje za učiteljski in vzgojiteljski poklic. Res je, da ima vsaj približno 60 odstotkov naših učencev štipendije, ki niso tako majhne, vendar se komunisti prosvetni delavci sprašujemo, kako dolgo bodo forumi, tako občinski kot republiški, štipendirali za kadrovske šole samo po socialnih kriterijah in po kriterijih učnega uspeha in kdaj bodo za štipendiste kadrovskih šol poudarjali tudi moralno-politične kriterije. Družba in današnja praksa hočeta socialistično in marksistično naravnanega učitelja-profesorja. Kadrovske šole pa še zmeraj sprejemajo kandidate za ta poklic, ki prvič prihajajo iz osnovnih šol nepoučeni o liku prosvetnega delavca, ki je sicer danes tako zelo deficitaren. In drugič, učenci se s to štipendijo šolajo, vendar jih zelo malo, in tudi njihovi starši ne, čuti potrebo po vrnitvi te naložbe družbi z aktivnim družbenopolitičnim udejstvovanjem. Navsezadnje pa bi še vprašala, ali tudi ostali menite, da se vsi tisti študenti postdiplomskih študijev, bodoči znanstveniki tega ali

514

onega področja, dovolj družbenopolitično angažirajo v družbi, ki jim je to izobrazbo omogočila? Mogoče sem premalo poučena, vendar se mi zdi, da bi ljudje, ki so tako nadarjeni, da dosegajo izredne študijske uspehe in nazive, morali biti bolj prisotni v naši ustvarjalni samoupravni vsakdanjosti.

FRANCKA VIDOVIČ (Šentjur) Ko danes razpravljamo o kadrovski politiki, da je na eni strani temeljno izhodišče idejnopolitične dejavnosti ZK in na drugi strani, da je bistveni sestavni del samoupravljanja, se pogosto pojavlja v praktični politični dejavnosti vtis, kot da ZK ni imela v tem pogledu doslej opredeljenih stališč. Tak vtis seveda ni z ničemer utemeljen, kar jasno dokazujejo sklepi in stališča 14. in 28. seje CK ZKS, 5. seja republiške konference SZDL in končno skupščinska resolucija o osnovah kadrovske politike v Socialistični republiki Sloveniji. Ob tem se pa seveda neizogibno vsiljuje vprašanje, zakaj sprejetih sklepov o kadrovski politiki in vlogi ZK v njej, če so ta stališča opredeljena, nismo uresničevali učinkovito in dosledno. Odgovor na to vprašanje je samo eden: ker niso bile družbenopolitične razmere ustrezne, ker so v času po VI. kongresu ZKS prevladovali vplivi nosilcev tehnokratskih sil, namreč, da v dejavnost ZK ne sodi konkretna kadrovska politika. Nosilci tehnokratskih nazorov so propagirali malikovanje strokovnih kvalifikacij, medtem ko so moralno politične osebnostne kvalitete šteli za nepomembne, kolikor jih sploh v celoti niso odklanjali z znano utemeljitvijo, da se ZK tu nima kaj vmešavati. Zgodovinsko prelomnico med sicer pravilno opredeljenimi stališči ZK v pogledu kadrovske politike in izvajanjem sklepov na tem področju pomenita pismo predsednika Tita in izvršnega biroja ZKJ ter 29. seja CK ZKS, ki nam omogočata, da nadoknadimo zamujeno, da hitreje in dosledneje uresničujemo načela kadrovske politike ZK na vseh družbenih področjih. To spoznanje se mi zdi za motiviranost članov ZK pri uresničevanju sprejetih načel in sklepov kadrovske politike primarnega pomena. Prvo veliko področje delovanja ZK vidim v izobraževanju ob delu v neposredni materialni proizvodnji, v naši industriji. Obdobje znanstveno tehnične revolucije postavlja tu svoje neizprosne zahteve in vsakdo, ki ne gre v korak z znanstvenim in tehničnim razvojem, zaostaja v storilnosti in produktivnosti, s tem pa, tega se kot marksisti še posebno dobro zavedamo, tudi v celotnem družbenem razvoju. Z včeraj usposobljenimi kadri namreč ne moremo uspešno delati na strojih prihodnosti. Tehnična kibernetika, avtomatizacija pa ni več prihodnost, ampak je sodobna nujnost. V Sloveniji v tem pogledu nimamo zavidljive situacije, saj imamo kar 40 odstotkov priučenih, neustrezno izobraženih kadrov. Pa tudi sicer ustrezno izobraženi kadri nimajo povsod ustrezne zaposlitve. To pomeni, da tudi, če uspemo opremiti delovna mesta s sodobno tehnično opremo, bo ostala le-ta premalo izkoriščena ali pa sploh neizkoriščena, če ne bomo vzporedno hkrati skrbeli za permanentno izobraževanje delavcev ob delu in za strokovno usposabljanje nasploh. Da bi zmogli silovit in neusmiljen storilnostni konkurenčni boj, ne zadostuje le materialna baza, ampak je potreben tudi ustrezno usposobljen delavec. Vpliv ZKJ je v kadrovski politiki s tega vidika danes zanesljivo premajhen, ker sicer ne bi imeli toliko, skoraj polovico strokovno neusposobljenega kadra. V tem pogledu bi morali tudi bolj upoštevati prakso in izkušnje industrijsko razvitejših držav, da ne bi usmerjali sil v preživele, klasične, pogostokrat celo formalistične oblike dopolnilnega izobraževanja na delovnem mestu. Vključujoč tudi moderno učno tehnologijo od filma do elektronskega računalnika, bi bilo mogoče v tem pogledu doseči več in hitreje. Da bi pa to dosegli, mora ZK v prvi

* 33

515

vrsti povečati svoj vpliv na sestavo kadrovskih služb v delovnih organizacijah, da bomo imeli take kadrovske službe, ki bodo znale in hotele reševati permanentno strokovno izpopolnjevanje v skladu s sodobnimi načeli in potrebami. Za bolj celovito in širše reševanje kadrovske problematike bi se morali v občinah samoupravno organizirati. Sprejeti bi morali ustrezne družbene dogovore, ki naj bi zajemali: — programiranje vseh kadrovskih potreb na vseh delovnih področjih, — programiranje strokovnega in družbenopolitičnega izobraževanja v izobraževalnih ustanovah in na delovnih mestih, — povezavo med službami, ki skrbijo za izobraževanje: šole, delavske univerze, poklicne svetovalnice, zavodi za zaposlovanje, kadrovske službe v delovnih organizacijah in drugi, — poenotenje politike in kriterijev štipendiranja, — postavljanje moralnopolitičnih in strokovnih kriterijev za kadrovanje na odgovorna delovna mesta in še kaj. Podpisniki dogovora bi za racionalnejše uresničevanje dogovora sprejeli še samoupravni sporazum o združevanju sredstev za realizacijo nalog iz družbenega dogovora. V nekaterih občinah že imajo sprejete te dogovore in že združujejo sredstva za te potrebe. Nujno bi bilo, da bi se tudi v republiškem merilu ustrezno samoupravno organizirali ter s tem prispevali k enotnemu reševanju kadrovske problematike in izobraževanja. Drugi izredni aktualni vidik kadrovske politike ZK na področju izobraževanja pa vidim v izboru bodočih učiteljev. Nobena družba se nikdar ni in se ne more odreči svojemu idejnemu vplivu na oblikovanje mladih generacij. Tisti, ki načrtno in sistematsko idejno oblikuje mladega človeka, od otroških do zrelih let, pa je v znatni meri učitelj. Saj je šolski pouk zanesljivo še vedno ena najbolj organiziranih oblik tudi politične vzgoje. Presojano s svetovnonazorskega in ožjega idejnega vidika mora biti zato ZK zainteresirana, da bi bil učitelj za to svoje pomembno, ne samo izobraževalno, ampak tudi politično vzgojno poslanstvo kar najbolje usposobljen. Raven te usposobljenosti pa se začne že pri izbiri bodočega učitelja. ZK bo zato morala bolj določeno, manj sramežljivo kot doslej, normativno opredeliti, kdo je lahko učitelj. Seveda sama normativna opredelitev zahtev za učiteljski poklic ne bi zadoščala, da bi imela taka izbirna načela v resnici svoj selektivni vpliv, zlasti v današnji situaciji ne, ob pomanjkanju učnega osebja, ko vzamemo za učitelja praktično vsakogar, kdor to želi biti. ZK bi morala storiti več za družbeni ugled učitelja in tudi v tem pogledu slediti Titovim besedam: »Nikdar ne smemo pozabiti, da ima zveza komunistov v učitelju enega izmed svojih najpomembnejših aktivistov.«

MARIJA VOLF (Kočevje) Čutim dolžnost, da o tem spregovorim, ker je to stvar, ki teži naše območje in tovariše, ki so me za delegata izvolili. Dopolnjujem pa tudi mnoge diskutante, ki so govorili o tem vprašanju. Izhajala bi iz jugoslovanske in slovenske ustave, kjer je zapisano, da je osemletno šolanje obvezno za vse otroke, in nadalje, da ima vsak državljan naše federacije pravico do enake osnovnošolske izobrazbe. Kako je s to stvarjo pri nas v Sloveniji, nas je včeraj na plenarni seji že opozoril tovariš iz Prekmurja, ki je s številkami dokazoval razcep med željami in resnico. Ker Prekmurje v tem ni osamljeno in je v naši mali, a lepi Sloveniji še mnogo, mnogo več takih nerazvitih območij, ki so v splošnem razvoju zaostala daleč za gospodarskim razvojem, pa tudi v kulturi, prosveti in izobraževanju, sem se odločila, da o tem

516

r

spregovorim. Ker prihajam s Kočevskega, dobro poznam stanje v teh in sosednjih občinah, saj delam tu že nad 20 let. Reči moram, da je naša občina med teritorialno največjimi v Sloveniji, a da je najgosteje naseljeno le mesto samo, kjer je zgoščena vsa industrija. Podeželje je v teh zadnjih letih doživljalo močan odtok prebivalstva v industrijske kraje, tu se ni izgrajevalo nič, kar bi fluktuacijo ustavilo in kraj gospodarsko dvignilo, kmetijstvo je propadalo. V zadnjem času po pismu tovariša Tita in XXI. seji centralnega komiteja se to stanje sicer počasi popravlja, vendar ne dovolj hitro. Kljub takemu težkemu stanju so v dolini ob Kolpi, v Dragarski in Predgrajski dolini ostale mlade družine, ki imajo šoloobvezne otroke. Tu so ostali otroci zdomcev, pri starih starših in sorodnikih, in ti potrebujejo celovito osnovno šolo v smislu ustav in zakonov, ki dajejo vsem otrokom Slovenije enake pravice. Kako pa je v praksi s temi šolami? Prosvetni delavci na teh malih centralnih šolah se skupaj z občinskimi TIS leto za letom bojujejo proti ukinitvi teh šol zaradi pomanjkanja kadra in iščejo prepotrebne predmetne učitelje za te neinteresantne šole. Občinska skupščina in TIS s svojimi sredstvi ne moreta nuditi toliko, da bi te šole postale interesantne za tiste učitelje, ki hrepenijo samo po službi v mestu, in čakajo tudi po več let prijavljeni kot nezaposleni in postavljajo pogoj, da sprejmejo službo le v mestu, ne pa na deželi. Na zavodu za zaposlovanje delavcev v Ljubljani je danes tako prijavljenih devet profesorjev, 14 predmetnih učiteljev in štirje učitelji. Na deželi pa je pomanjkanje strokovno izpopolnjenih učnih moči veliko in močno poglablja socialno razlikovanje v izobrazbi med mestom in vasjo. Rekli boste, zakaj pa TIS ne poskrbi za kader s štipendiranjem. Leto za letom štipendiramo kadre za naše šole, ko pa doštudirajo, najdejo bolje situirano mesto v proizvodnji, tovarna povrne stroške za štipendijo in šola ostane brez učitelja, časi postavljanja učiteljev z dekreti na šole so minili in ti kadri si danes žal svobodno izbirajo mesta, kjer jim je volja. Tu bi se dotaknila še vprašanja kadrovskih šol, ki so nekoč pošiljale po Sloveniji na šole ljudi, polne idealizma in energije za delo, s čutom odgovornosti do vzgoje in izobraževanja mlade generacije. Danes pa je dotok s pedagoških akademij reven, saj so pogoji za doštudiranje, zdi se mi, mnogo težji kot so bili pred leti, študentje so prepuščeni sami sebi, ne znajdejo se, zato študij mnogi zapuščajo, presedlavajo, ali pa ga končujejo z veliko zamudo. Poklicne predanosti temu humanemu delu pa ni potem nikjer več. Zelo velike težave so tudi z izrednim študijem učiteljev, ki že poučujejo, a na višji stopnji od svoje izobrazbe. Le redki ga zaradi preobremenjenosti s poukom in izvenšolskim delom, kajti učitelj je na vasi še vedno aktivist v vseh pogledih, morejo končati v določenem času. Zato ti ljudje živijo v neprestanem strahu, da bodo danes ali jutri morali zapustiti to službeno mesto in si zato iščejo službo drugod ter je bil odtok v zadnjih dveh letih iz osnovnih šol v druge ustanove tudi zaradi tega zelo velik. S tem izvajanjem sem vas torej hotela opozoriti na velike razlike v obstoječem kadru na šolah na podeželju in v mestu, da ne govorimo o vseh drugih kulturnih ustanovah, ki jih otroci v mestu lahko sistematično uporabljajo in se razvijajo v splošno zgrajeno osebnost, a jih otroci na deželi niti ne poznajo. Zato menim, da je dolžnost nas vseh, da te razmere preučimo in da do VIII. kongresa te razlike v vsej Sloveniji sistematično zmanjšamo in dokončno odpravimo. Komunisti v vrstah prosvetnih delavcev v takih industrijsko nerazvitih področjih, kot je naše, smo se torej zelo razveselili novega načina zbiranja sredstev za osnovno šolanje na principu solidarnosti in mislim, da bi na tem morali vztrajati, čeprav bogate občine v naši republiki s tem niso najbolj zadovoljne. Za razvoj šolstva v Sloveniji smo odgo-

517

vorni vsi in ne bi smeli biti indiferentni do krajev, kjer so v času NOB veliko žrtvovali za razvoj naše revolucije. V povojnih letih pa so bili na nerazumljiv način potisnjeni v ozadje. A prav ti odmaknjeni kraji bodo v bodočem splošnem ljudskem odporu odigravali najvažnejšo vlogo. Apeliram torej na VII. kongres, da izenačavanju pogojev osnovnega šolanja Zveza komunistov Jugoslavije v bodoče posveti več pozornosti, kot ga je bilo doslej deležno in bi tako zmanjšali velike razlike, ki so nastale v zadnjih letih med vasjo in mestom.

GORDANA KORBAN (Ormož) S svojim prispevkom želim opozoriti na nekatere najbolj pereče probleme pri izobraževanju odraslih, to je s področja dela delavskih univerz manj razvitih predelov mariborske regije. Nekateri teh problemov so bili že večkrat javno prezentirani in o njih je tekla beseda na različnih forumih, vendar opažamo, da se stvari počasi spreminjajo. Ugotavljamo, da mnogi, med njimi tudi člani zveze komunistov, sodijo, da so dolžne reševati probleme v tej sferi vzgoje in izobraževanja le ustanove same in delavci v njih. Vse premalo pa je prisotna širša družbena angažiranost vseh na določenem področju, kjer naj bi te institucije opravljale svoje osnovno poslanstvo. V zadnjem obdobju smo tudi za to področje sprejeli nekatere precizne, jasne formulacije, ki neposredno izhajajo iz ustavne opredelitve dela in delovnega človeka. V ustavi smo zapisali, da sta delo in rezultat dela temelja za uresničevanje samoupravnih pravic in za uveljavljanje interesa vseh delovnih ljudi. Samoupravna pravica tako sega tudi na področje neposrednega odločanja o delitvi ustvarjenega dohodka, ki je rezultat vloženega dela, za razširjanje materialne osnove, in na del, ki gre za pokrivanje osebnih in najširših skupnih potreb. Zveza komunistov bo v prihodnje prav tu morala še posebno spodbujati delovne ljudi na zavestno namensko odvajanje ustvarjenih sredstev tudi za zadovoljevanje izobraževalnih potreb. Izboljšana izobrazbena raven, večja usposobljenost za delo, ki ga delovni človek opravlja, je podlaga za večjo produktivnost dela, za vsestranski razvoj in napredek posameznika, družbe. Danes nas je pospešeni znanstvenotehnični in družbeni razvoj, ki je rezultat znanja in izobrazbe, prepričal, da je permanentno izobraževanje v delu nekaj, kar mora trajati vse življenje. Na tem področju bo potrebno v prihodnje zastaviti vse sile, da se delovnim ljudem predoči dejstvo, ki je rezultat naših dosedanjih izkušenj in izkušenj vsega človeštva. Vse oblike pridobivanja znanja, kvalifikacij in izobrazbe pa morajo biti širše družbeno angažirane, prežete z idejnopolitično in družbenopolitično problematiko naše družbe. Te temeljne postavke spoznanja, izhodišč so v večini primerov znane. Precizno smo opredelili tudi vlogo delavskih univerz in drugih institucij, ki se poleg šol ukvarjajo z izobraževanjem. Pa vendar smo delavci znotraj teh ustanov večno postavljeni pred reševanje problemov, ki zahtevajo širšo družbeno osveščenost in angažiranost. Kakšni so torej ti problemi? Kakšna je njihova vsebina? Kje so sile in vzroki, ki zavirajo njih reševanje, ki zožujejo aktivnost delavskih univerz? Predvsem je bilo tu v preteklem obdobju prisotno mnenje, ki se je rezultiralo tudi v praksi, da izobraževanje ob delu ne bo privilegij maloštevilnih. Ponekod so sicer poskušali razne oblike izobraževanja razširiti, vendar kot neko obliko proučevanja, ozko strokovnega izpopolnjevanja delavcev za določeno fazo delovnega procesa. Tako se je mogoče tudi zavestno in s posebnimi nameni ločevalo družbeno in politično izobraževanje, kar pa ni sprejemljivo, kar je nedopustno, saj hočemo, da je naš delovni človek vsestransko izobražen. Delavec mora danes znati

518

razpolagati s pogoji in rezultati dela v svoji delovni organizaciji in širši skupnosti, kjer živi. Zato je enostransko ozko izobraževanje le zaviranje in ohranjevanje starega, kot zaprte strukture, širša družbena osveščenost delovnih ljudi pa že kaže določene pozitivne premike v smeri večjih možnosti za izobraževanje ob delu. Tu bodo morale delavske univerze narediti tudi določen vsebinski korak naprej, manj formalizma in večja usposobljenost za konkretne naloge. Povečan obseg izobraževalnih oblik pa narekuje tudi kadrovske krepitve delavskih univerz, nenehno andragoško in strokovno usposabljanje vseh predavateljev. Večina teh ustanov, razen delavske univerze Maribor, je kadrovsko šibko zasedena. Največkrat so v njih redno zaposleni trije delavci, ponekod še manj, ki le s težavo zmorejo organizacijsko plat družbenopolitičnega, strokovnega in splošnega izobraževanja. Za vodenje posameznih izobraževalnih oblik je težko dobiti delavca, ki bi to opravljal zunaj rednega delovnega časa. Zato razmišljamo, da bi vsaj za področje družbenopolitičnega izobraževanja morali v družbenopolitičnih organizacijah najti določena sredstva in tako kadrovsko okrepiti delavske univerze. Tudi področje strokovnega izobraževanja bi lahko uspešno reševali z zavestnim odvajanjem dela dohodka delovnih ljudi in z namestitvijo delavca pri delavski univerzi, ki bi bil usposobljen za organizacijo zahtevanih izobraževalnih oblik na tem področju. Tu mislim predvsem za manj razvita področja, kjer v delovnih organizacijah ni možnosti za ustanavljanje lastnih izobraževalnih centrov. S tem bi dosegli širšo iniciativo in domiselnost. Taka osnova zavestnega namenskega odvajanja sredstev v organizacijsko izvedbo izobraževanja je prav gotovo rodila želene sadove: povezovanje delavske univerze z okoljem, v katerem delujejo delovni ljudje, saj je to univerza delavcev. Tako bi potem lahko uresničili načelo delitve dela znotraj ustanove, dvignili kvaliteto in raven izobraževanja. Neposredi vpliv delovnih ljudi na sredstva, ki bi jih namenili za to dejavnost, pa bi pometel tudi z dobičkarstvom delavskih univerz pri posameznih organizacijskih oblikah. Take tendence so bile prisotne in tudi nujne, da so delavske univerze krile potrebe na ostalih izobraževalnih področjih. širša družbena skupnost je do sedaj šibko materializirala dejavnost teh ustanov predvsem na področju splošnega izobraževanja. Mnogokrat pa so bili vzroki za visoke stroške izobraževanja tudi v visokih najemninah za prostore, večjih stroških za predavatelje, ki so prihajali iz drugih krajev, prevozi le-teh in podobno. V manjših krajih smo na predavatelje iz razvitih centrov vezani pri vsaki zahtevnejši izobraževalni obliki, ki pogojuje določeno andragoško izobrazbo. Mislim, da bo materialni problem delavskih univerz in njihove kadrovske krepitve moč rešiti prek samoupravnega dogovarjanja in sporazumevanja med vsemi uporabniki storitev in samimi delavskimi univerzami. Delavske univerze pa se bodo nujno morale tako organizirati, da bodo delovni ljudje imeli čim večji vpliv na delo samih ustanov in na porabo sredstev, ki jih bodo odvajali za lastno izobraževanje. V tako obliko dogovarjanja bi bilo treba pritegniti tudi temeljne izobraževalne skupnosti, sindikate, zavod za zaposlovanje, saj so nekatere oblike izobraževanja ozko vezane na njihovo materialno pomoč. Predvsem mislim na pridobivanje osnovnošolske izobrazbe, saj je vseh mlajših zaposlenih in nezaposlenih, ki se v Ormožu vpisujejo v oddelek večerne osnovne šole, dobra tretjina. Trenutno iščemo materializacijo teh oblik z začasnimi rešitvami. Vendar, v prihodnje mora biti osnova širši družbeni dogovor. Kongresno gradivo jasno opredeljuje naloge ustanov, ki se ukvarjajo z izobraževanjem ob delu. Komunisti, znotraj njih in v širši družbeni skupnosti, povezani z vsemi delovnimi ljudmi, bomo morali diferencirati svoja

stališča ob nadaljnjem razvoju delavskih univerz in natančno določiti obliko izobrazbe. Prav gotovo bomo morali dati večji poudarek družbenemu izobraževanju, ki je bilo dosedaj potisnjeno na stranski tir, saj se bodo le vsestransko izobraženi delavci uprli vsem tehnokratskim silam v boju za uveljavljanje humanih samoupravnih socialističnih odnosov.

ANICA MIHOLIČ (Gornja Radgona) Kot delegatka zastopam področje vzgoje in izobraževanje v obmejni občini Gornja Radgona. Problemi, s katerimi se srečujemo in jih rešujemo ob pomoči širše družbene skupnosti, imajo svoje korenine predvsem v nerazvitosti področja, vendar želim spregovoriti le o tistih, ki imajo svoj vzrok v tem, da živimo ob meji. Idejnost pouka, ki si uspešneje utira pot po 19. seji centralnega komiteja ZKS in sprejetju skupščinske resolucije o idejni usmerjenosti vzgoje in izobraževanja, je pri nas pomembna tudi v tem, da ob njej našo mladino odvračamo od tistih negativnih vplivov, ki nimajo svojega izvora le v tuji ideologiji, temveč tudi posredno prek staršev in ostalih občanov, ki se zaposlujejo onkraj meje, zbujajo precenjevanje vsega tujega. Ob tem se rahljajo patriotična čustva in izgublja sposobnost vrednotenja vsega tistega, kar smo v socialistični domovini z velikanskimi napori že ustvarili oziroma ustvarjamo, prizadevaje si, da bi naš delovni človek danes živel lepo in jutri še lepše. Naši ljudje ob meji so garači. Prehojena pot viničarjev jim je zapustila utrjene roke, pripravljene prijeti za vsako trdo delo in predvsem skrito željo, da bi se čimprej izkopali iz revščine. Višji zaslužek v tujini jih mami, ne razmišljajo o tem, da ga morajo tam mnogo težje zaslužiti, ne pomislijo pa tudi na škodo, ki nastaja ob njihovi odsotnosti doma, pri družini, pri njihovih otrocih. Ti so pogosto v najnežnejši mladosti prepuščeni ljudem, ki jim ne morejo nadoknaditi topline staršev in ne nuditi ustrezne vzgoje in pomoči pri učenju. Za slabe učne uspehe, ki so posledica razmer okolja, v katerem ti otroci živijo, mnogi starši ostajajo brezbrižni. Tolažijo se z mislijo, če otrok v šoli ne bo uspel, bo šel na delo v tujino. Posebej je potrebno omeniti, da so ti otroci tudi v prostem času prepogosto prepuščeni cesti in njenim slabim vplivom, ki v mladi osebnosti zapuščajo odtise osebnostnih motenj, katerih odpravljanje prej ali slej bremeni družbo. Negativni tuji vplivi pa si utirajo pot tudi med tisto našo mladino, k ima sicer starše doma, ki pa zaradi prezaposlenosti nimajo ustreznega nadzorstva nad mladino. Ta sega po tujem tisku, revijah, ki z vsebino vnašajo idejo o napačno pojmovani svobodi človeka, njegovih dejanj, v katerih ni sledu vrednot, zajetih v našem socialističnem humanizmu, ki naj bi preveval odnose med našimi ljudmi. Posebej moram poudariti tudi dejstvo, da si veliko naše mladine po končani šolski obveznosti poišče učna mesta onstran meje, predvsem pa tisti učenci, ki niso uspešno končali osnovne šole. Mlad človek je po končani šoli še posebej dovzeten za vplive, jih sprejema dokaj nerazsodno in resnično nevarno, da pozabi in zavrže vse tisto, kar smo dosegli v šoli ob prizadevanju, da oblikujemo socialistično osebnost. Probleme navajam predvsem zato, ker želim prikazati potrebe o nujnosti širjenja predšolskih varstvenih oddelkov ter oddelkov podaljšanega bivanja učencev, kar lahko v veliki meri prispeva k boljšim učnim uspehom in k zmanjšanju opisa, s čimer bi odprli vsej naši mladini možnost vključevanja v uk, nadaljevanje šolanja in usposabljanja

520

za delovna mesta v domovini. Prav gotovo navedene oblike varstva in dobro organizirane svobodne dejavnosti lahko v največji meri nudijo mladini vse tisto, ali bolje rečeno velik del tega, česar jim ne morejo nuditi odsotni starši pa tudi tisti starši, ki jim je preteklost, težka mladost vtisnila zavest le o nujnosti človekovega prizadevanja za vsakdanji kruh v ozkem pomenu besede in ne o širših človekovih potrebah, ki človeka tudi notranje bogatijo. Solidarna pomoč širše skupnosti, ki smo je bili deležni in je začrtana tudi v kongresni resoluciji kot nujna pomoč nerazvitim, za nas ne pomeni le izhoda iz nerazvitosti, temveč izdatno pomoč za izboljšanje materialnih pogojev za širjenje varstva, razširjene dejavnosti ter zagotovitev ustreznih kadrov, ki so osnovni pogoj, da bo naša šola ob meji sposobna uresničevati svojo idejno vlogo tudi v okolju, kjer so v veliki meri prisotni vplivi tuje ideologije in zrahljana patriotska čustva.

ROMAN OGRIN (CK ZKS) Tudi na Dolenjskem so prosvetni delavci mnogo razpravljali v predkongresni aktivnosti o problemih vzgoje in izobraževanja. Ker je bilo že veliko razprav, se bom dotaknil samo nekaj tistih problemov, o katerih še danes nismo razpravljali, oziroma, po mojem mnenju, premalo. V prvi vrsti bi se rad pridružil mnenju tovariša dr. Avguština Laha o zaskrbljenosti, da sprejetih programov in seveda tudi resolucije, ki jo bomo dokončno sprejeli na kongresu, ne bomo mogli realizirati, ker po sedaj sprejetih sporazumih ne bo toliko sredstev, da bi realizirali toliko kot v lanskem letu. Mislim, da morajo odgovorni tovariši, ki so sprejeli tako odločitev delitve narodnega dohodka, te stvari temeljito premisliti in bo verjetno treba stvar še popraviti. V zvezi s tem: med dogovarjanjem o financiranju vzgoje in izobraževanja je bilo predvideno, da se pri republiški izobraževalni skupnosti ustanovi solidarnostni sklad za financiranje investicij v šolstvo. Po zadnjih predvidevanjih teh sredstev ne bo. Problem je v tem, da ima veliko naših slovenskih občin sprejete samoprispevke in na osnovi teh samoprispevkov tudi programe izgradnje šolskih prostorov, ki pa seveda ne bodo mogli biti realizirani, če ne bo možnosti, da bi dobili kredite, na katere so računali prav iz tega sklada. To bi z drugimi besedami pomenilo, da morajo sedaj v vseh teh občinah ponovno nastopiti in ljudem povedati, da ti programi ne bodo realizirani, ker ni predvidenih sredstev, da bi dobili kredite, in jasno bi morali potem sprejeti nove programe. Vse to pa prav gotovo pri ljudeh ne bo ustvarilo dobrega razpoloženja. Ob problemih pomanjkanja šolskih prostorov, ko gradimo šole, je treba poudariti tudi to, da verjetno do tega nimamo pravega odnosa, ker pri gradnji šol ne gradimo vedno tudi telovadnic, saj bo naša mladina čutila posledice tega. Dotaknil bi se še enega vprašanja, ki se mi zdi, da ni aktualno samo na Dolenjskem. V preteklem letu so srednje in strokovne šole v Novem mestu odklonile skoraj 200 učencev, ki so končali osnovno šolo in so se hoteli vpisati na srednje in strokovne šole. Ker so v lanskem letu sprejeli maksimalno število učencev, bo verjetno letos ta problem še večji. Vem pa, da so bili tudi v nekaterih drugih središčih precej podobni problemi, zato bo treba o tem vprašanju v slovenskem merilu temeljito razmisliti, saj imamo vsepovsod v vseh resolucijah zapisano, da moramo nuditi otroku možnost pridobiti znanje do njegovih skrajnih sposobnosti. Verjetno bi kazalo opozoriti še na en problem, in sicer problem večje usklajenosti delovanja vseh inštitucij, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem. V sedanjem sistemu ta stvar še vedno ni dovolj

521

povezana. Na primer, ni dovolj povezan na eni strani zavod za šolstvo, ki ima z zakonom določene naloge in ki si prizadeva za modernizacijo posodobljanja pouka, ni dovolj povezan z materialno osnovo in zaradi tega pride dostikrat do situacije, da so zahteve po modernizaciji pouka premalo usklajene z materialnimi možnostmi, oziroma z izobraževalnimi skupnostmi, ki financirajo te dejavnosti, in dostikrat take zahteve škodujejo avtoriteti ljudi, ki si prizadevajo, da bi te stvari pomaknili naprej, oziroma manjka skupnih dogovorov, da bi se za stvari, za katere hočemo, da se hitreje premikajo, skupaj dogovorili in tudi pripravili materialno osnovo za njihovo realizacijo. Dodal bi še eno pripombo, kljub temu, da imamo na področju šolstva razmeroma malo sredstev, pa v več primerih ta sredstva še dokaj neracionalno trošimo, če omenim samo to, da na vsaki šoli veliko razmnožujejo različna gradiva in da ta gradiva niso vedno najbolj kvalitetna in da bi z racionalno organizacijo lahko zbrali najbolj kvalitetna, in tako to gradivo centralno razmnoževali, ali pa vsaj po regijah, verjetno bi to delo v šolstvu precej pocenili in tudi izboljšali kvaliteto. Danes še ni nihče spregovoril o samoupravljanju v naših šolah. Menim, da je ta stvar silno važna, ker sem osebno prepričan, da če ne bomo mi v naših šolah dejansko zgradili pravega samoupravljanja, potem tudi učencev ne bomo znali vzgojiti v prave samoupravljavce. Pa ne mislim tukaj samo na samoupravljanje v finančnem pogledu, ampak predvsem na samoupravljanje in sporazumevanje pri ustvarjanju programov.

JOŽE BOGOVIČ (Sevnica) _ šolski kolektivi in tudi širša javnost so v večini ugodno sprejeli začrtane spremembe na vseh področjih in stopnjah izobraževanja in vzgoje. Mislim, da je s tem zveza komunistov že dosegla zelo veliko, morda več kot je bilo v začetku mogoče pričakovati, kajti ves ta boj za vsebinsko in idejno preobrazbo naše šole dejansko poteka v času, ko imamo številne materialne, kadrovske in druge težave. Ugotavljam, da je za zadnje obdobje priprav na kongres značilen kritičen odnos do lastnega dela in do širše družbene skupnosti. Mislim, da je ta zvišana temperatura okoli tako občutljivih vprašanj, kot so vzgoja in izobraževanje, v veliki meri plod zavestne akcije zveze komunistov, ki na čelu delavskega razreda uspešno premaguje preteklost ter gradi času in razmeram ustrezno prihodnost. Očitno je, da se ZK ne more več zadovoljiti zgolj z ugotavljanjem, ampak da hoče stanje korenito spreminjati in da hoče tudi sedanjost preseči. Sodim, da je etatistični vzgojni koncept, ki precenjuje organizacijske ukrepe v izobraževalni sferi, očitno presežen. Ne delamo si več iluzij, da je mogoče zgolj s spremembo »organizacije« šolstva doseči tiste cilje, ki jih pred nas postavlja znanstveno-tehnična revolucija po eni strani in seveda tudi specifičnost naše družbe po drugi strani, če ugotavljamo ugodno razpoloženje za vse te številne, rekel bi vsebinske spremembe v šolstvu, lahko to nedvomno pripišemo samoupravnemu pristopu, kritični analizi, jasni idejni opredelitvi in tudi doslednosti, temelječi na marksistični znanstveni teoriji. Za tak obseg preobrazbe, ki se ponekod šele začenja, pa je nujno usposabljati komuniste in tudi vse druge napredno misleče delavce. Znano je, da nobena reforma še ni uspela, ki ni upoštevala baze, čeprav je slonela na črki zakona, zato se mi zdi organizirana akcija zveze komunistov, temelječa na resolucijah, programu in ustvarjalnih ljudeh, najboljše jamstvo uspeha in menim, da se bo delo s sprejemom kongresnih dokumentov v resnici ponekod šele pričelo. Od dogmatičnega ponavljanja citatov in sklicevanja na avtoriteto je nujno preiti k intenzivnejšemu oživljanju načel socialistične pedagogike.

522

V to nedvomno sodijo vsa tista spoznanja, ki nam pomagajo uresničiti socialistične vzgojne smotre celovite osebnosti, smotre samoupravnega socializma. Gre za spoznanja, ki so nastala kot rezultat naše poti v socializem, spoznanja, ki izražajo naše socialistične družbene potrebe vzgoje in izobraževanja. Vse tisto, kar nam služi za vzgojo samoupravljalcev, pa mora postati dragoceno orožje v boju proti pozitivizmu in idejno neopredeljeni šoli. Ugotovitev, da razpolagamo z revolucionarno prakso zveze komunistov, neizčrpno energijo delavskega razreda in napredno pedagoško teorijo, nam daje pogum in jamstvo za uspeh. Ne moti me, četudi ostane resolucija za slovenski prostor ponekod bolj načelna, bolj splošno obvezujoča, kot temeljna odgovornost nas vseh, toda sodim, da se morajo bistveno razlikovati akcijski programi na vseh ravneh šol, občin, regij itd., na kongresu sprejeta stališča morajo na teh ravneh dobiti konkretno obliko, po vsebini, obsegu in tudi odgovornem nosilcu. Dolgoročnejše cilje, ki lahko tudi uspavajo, je po mojem globokem prepričanju potrebno spremeniti v etapne, jih občasno preverjati po obsegu, nosilcih in tudi po ustreznosti izvrševanja. Tako se bomo namreč najbolj izognili tisti dostikrat upravičeni kritiki, da smo enotni v sprejemanju dokumentov, toda nedosledni pri izpolnjevanju. Opozoril bi še na problem individualizacije, o kateri govori predlog resolucije. Mislim, da je individualizacija nekoliko enostransko utemeljena, če naj rešuje le problem uspešnih, nadarjenih, prizadevnih učencev. Gotovo naj služi tudi takim učencem, nič manj pa ne tistim, ki imajo težave, ki so manj uspešni in ki sestavljajo kategorijo ponavljavcev in osipa. Ni treba ponavljati, kaj to za nas pomeni. Zaključimo, da je vredno individualizacijo na vsej črti podpirati in uresničevati. Toda ni dovolj se za individualizacijo le načelno zavzemati, potrebno je ustvariti boljše pogoje in razpoloženje, sicer lahko ostanemo pri besedah: treba je, naj bi bilo in podobno. Mislim, da bi morali temeljito preveriti potek in organizacijo pouka v osnovni šoli. Saj vemo, da prevladujejo v močni meri še frontalne oblike in tudi preveč zastarelih učnih metod je najti. Razmisliti bi morali o normativih oddelkov, veliki heterogenosti učencev, o kombinacijah in podobno. Izpopolniti in posodobiti je treba opremo za sodobni pouk in kar je najvažnejše — dodatno usposobiti učitelja in mu nuditi stalno, učinkovito strokovno svetovalno pedagoško pomoč. In ne nazadnje intenzivno spremljati celotno dogajanje ter spremeniti odnos do vrednotenja dela, predvsem intenzivnega uspešnega dela. Zal je danes dobro, uspešno delo še preveč zapostavljeno in se mnogokrat izenačuje z neučinkovitim, kar močno destimulira najboljše moči. Nagrajevanje ne upošteva uspešnosti pri delu. Želim dati podporo še tisti vsebini, ki govori o nalogah predšolskega varstva in predvsem vprašanju ki se nanaša na malo šolo. V predlogu resolucije piše, da moramo doseči v štiriletnem obdobju vključitev čimvečjega števila otrok v različne oblike predšolske vzgoje. Vemo, da se naši statistični podatki o vključenih močno razlikujejo, da močno nihajo. Mislim, da je treba nenehno širiti, kot pravi resolucija, obstoječe zmogljivosti vzgojnovarstvenih ustanov, usposabljati vzgojiteljice, skrbeti za sredstva in tako dalje. Menim, da se z navedeno pobudo in obveznostjo zveza komunistov vključuje med tiste dejavnike, ki so ob znanstvenem pristopu spoznali ogromno prednost in neposredne koristi sistematične vzgoje otrok v predšolskem obdobju. S temi ukrepi se po mojem globokem prepričanju začne boj za poznejšo uspešnost v osnovni šoli, v tem obdobju se začenja tudi socialna diferenciacija, z bolečimi posledicami v poznejšem življenju. Ob teh primerih spoznamo tudi nesmiselnost in škodljivost A in B programov. Vzgojnovarstvene dejavnosti kot dopolnilna oblika družinske vzgoje naj zaživijo povsod tam, kjer so potrebne, tudi ob manjšem številu otrok. Razume se, da ob organizacijskih oblikah, ki so racionalne in

523

hkrati tudi uspešne. Ob tem ne bi smeli pozabiti, da so števili kraji spričo pomanjkanja otrok izgubili svoje podružnične šole, s tem pa tudi možnosti organiziranega vplivanja na predšolske otroke. S solidarnostno akcijo, katero je in bo zveza komunistov ob splošni podpori občanov zagovarjala, je potrebno, da krajem z manjšim številom otrok, ki pa živijo v kulturno in socialno revnejšem, rekel bi manj nerazvitem okolju, omogočimo vsaj solidno malo šolo. Vsem naj bo zagotovljen vsaj minimalni program, ne pa, kot je sedaj primer, da trajajo ponekod male šole samo 20 ur in da so dejansko najbolj potrebni otroci tudi najbolj zapostavljeni.

IVICA BOZO VIČ AR (Ljubljana) Politično poročilo CK ZKS o delovanju organizacij med kongresoma skuša odgovoriti tudi na vprašanje, kaj smo v tem obdobju storili in česa nam ni uspelo uresničiti v naši kulturi. Resolucija naj bi začrtala konkretna in jasna stališča za nadaljnje delo, žal pa nas dokument, ki nosi naslov »Kultura socialistične samoupravne družbe«, ne zadovoljuje v celoti. V njem je preveč načelnega in premalo jasnega za konkretno delo na področju, kjer se nenehno srečujejo različne idejne smeri in tokovi, različna nasprotja v vsakdanjem življenju, pa tudi različni cilji in težnje. Prav od tega področja pa je odvisna idejna usmerjenost naroda, pa tudi vzgoja mladega rodu, današnjih in prihodnjih generacij. Tega se očitno premalo zavedamo. Zakaj s predloženim tekstom resolucije ne moremo biti povsem zadovoljni? V njem je premalo konkretnih izhodišč, ki bi dala pobudo in odgovor na vprašanje, kake naj komunisti na posameznih delovnih področjih usmerjajo delo in kakšen naj bo dialog z vsemi tistimi, ki nas silijo v nemarksistične tokove, kako se odločneje kot doslej upreti vsem, ki nam odtujujejo mladi rod, kako se upreti zastarelim frazam, ki ne vodijo v akcijo in ne dajejo potrebnih rezultatov. V resoluciji bi morali odgovoriti na vprašanje, kakšna naj bo v prihodnje vloga in dejavnost komunistov na tem področju in kaj zveza komunistov od kulture hoče in pričakuje. V njej bi morali oblikovati okvirni dolgoročni program politike o kulturi in spregovoriti o možnostih za njegovo uresničitev. Le tako bi bil to dokument, ki bi slehernega komunista na tem področju zavezoval v njegovem konkretnem delu in njegovi vsakdanji dejavnosti. S predloženim tekstom pa se preveč približujemo ustaljeni in škodljivi praksi, ko smo probleme in dejstva zavijali v splet besed, ko smo se izogibali bolečim točkam, ki smo jih srečevali na slehernem koraku in bremena in odgovornosti prelagali z enih ramen na druga. S tem pa smo hkrati prepuščali rešitve posameznim kulturnim inštitucijam, kulturnim delavcem in se premalo zavzemali za enotna stališča ali vsaj konkretnejša izhodišča v osnovnih organizacijah, kulturnih inštitucijah, pa tudi višjih partijskih forumih. V razpravi na kogresu in sklepnih dokumentih bi morali torej marsikaj dopolniti in dodelati, če tega ne bomo storili, bomo preveč lagodno živeli dalje in nas ne bo dovolj vznemirjalo vse tisto konkretno, kar bi nas moralo vznemirjati in siliti v odločnejšo akcijo. Kongres bi torej moral odgovoriti na vprašanje, kaj bomo storili, da bo v kulturnih inštitucijah več komunistov. V Ljubljani vemo, da v posameznih kulturnih inštitucijah skoraj ni komunistov. Da bomo imeli v kulturnih inštitucijah več osnovnih organizacij, ki bodo tudi resnično živele in delale, da komunisti in osnovne organizacije ne bodo več tako pasivno spremljali odnosov znotraj svojih ustanov in dopuščali, da se med člani in kulturnimi delavci razrašča socializmu in marksizmu tuja miselnost in ideologija. Kaj bomo storili, da kulturna vzgoja ne bo več

524

tako stihijna in da mladina ne bo odhajala za drugimi idejnimi tokovi. Kako bomo nadaljevali in tudi končali dialog s silami, ki s svojimi deli ali dejavnostjo vnašajo v naše kulturno ustvarjanje plehkost in cenenost; da ne bomo prepuščali duhovnega življenja ljudi tehnokratskim, malomeščanskim, klerikalnim in drugim silam in težnjam, ki vedno drzneje dvigajo svoje glave.

ANGELCA ŽIBERNA (Ljubljana-Vič-Rudnik) V načelih naše družbene usmeritve je poudarjeno, da ima vsak otrok pravico do razvoja svojih sposobnosti, ker le tako se lahko vzgojen, izobražen ustvarjalno vključi v delo in s svojimi osebnimi kvalitetami prispeva svoj delež h graditvi socialistične družbe. Z organiziranim vplivanjem v predšolskem obdobju lahko pri otroku razvijemo 70 odstotkov njegovih sposobnosti in oblikujemo prve temelje njegove osebnosti. Tistega, kar zamudimo v predšolskem obdobju, težko ali pa sploh ne moremo nadomestiti, kar pa predstavlja izgubo za posameznika in za družbo. Družbeno organizirana predšolska vzgoja in varstvo otrok je pomemben dejavnik zaposlovanja staršev, omogoča kvalitetnejšo delovno ustvarjalnost, zlasti pa je pomembno, da se žena-mati lahko uveljavi na strokovnem in družbenopolitičnem področju. Neurejeno varstvo otrok povzroča staršem stalen nemir ob delu, zmanjšuje delovno koncentracijo, znižuje produktivnost, povečuje utrujenost staršev, kar neugodno vpliva tudi na družinsko življenje. V času intenzivnega priseljevanja mladih družin v mesto in večanja števila zaposlenih žensk, saj imamo v nekaterih občinah med zaposlenimi že 50 odstotkov žena, postaja dnevno varstvo v Ljubljani osrednji problem. Zaposleni starši v Ljubljani imajo 25.930 predšolskih otrok in 26.402 šoloobveznih otrok. In kje so ti otroci v času, ko so njihovi starši na delu? — v predšolskih ustanovah jih je 31 %, — v izmenskem varstvu staršev 33 "/o, — pri sorodnikih 18 % otrok, — pri sorodnikih zunaj kraja bivanja staršev pet odstotkov otrok, — v tujih družinah ali v rejništvu 12 •/> otrok. Ostali otroci pa so brez varstva. Povpraševanje po varstvu v zavodih je vsak dan večje, saj je v nekaterih VVZ tudi po 600 čakajočih otrok. V letu 1973 je bilo nad 4000 odklonjenih, vsako leto pa na novo išče varstvo nad 2500 predšolskih otrok. Pri sprejemanju otrok v VVZ imajo prednost otroci iz socialno šibkih ali nepopolnih družin, ostali otroci nimajo možnosti za sprejem spričo pomanjkanja ustanov. Kaj moramo storiti, da bi staršem omogočili večjo delovno ustvarjalnost, otrokom pa varno in srečno otroštvo? Na problem varstva otrok moramo gledati s širšega vidika, to je z ekonomskega, pedagoškega in socialnega vidika. Skrb za otroka mora odsevati našo družbeno zavest in odnos do mladega rodu. Da bi lahko razširili materialno bazo za hitrejši razvoj, je potrebno zagotoviti dodatne vire sredstev. V Ljubljani moramo nadaljevati z akcijo samoprispevka, saj smo s to akcijo združili prizadevanja ljubljanskih občin in občanov v enotnejšo skrb za otroka in zgradili več vrtcev in šol. Komunisti moramo pozvati vse delovne organizacije, da ocenijo problem varstva otrok z vidika zaposlenosti staršev ter da prispevajo dodatna sredstva za gradnjo novih VVZ in šol za pridobitev prostorov v stanovanjskih blokih za namene varstva. Tobačna tovarna, Ilirija in SGP Grosuplje so ravno v teh dneh podpisale sporazum o združevanju sredstev za te namene, sledijo še Slovenija avto in drugi. Vztrajati moramo pri gradnjih tipskih objektov, odpravljati pa moramo tehnokratske postopke ob pridobivanju dokumentacij za gradnjo

525

šol in VVZ, namreč to nam podaljšuje rok gradnje in podražuje objekte. Ponovno bi morali proučiti predpis o gradnji negospodarskih objektov, namreč čakanje na 100 % polog tudi ovira hitrejšo gradnjo teh objektov. Odločneje se moramo zavzemati, da se pri gradnji sosesk zagotovijo komunalno opremljeni rezervati za šole, VVZ in otroška igrišča in že je čas, da to odgovornost terjamo od urbanističnih in komunalnih služb. Pri tako zastavljenih nalogah pa je potrebno dograditi sistem samoupravljanja na tem področju, kajti če bodo proizvajalci in starši neposredno sodelovali, bodo probleme drugače doživljali in se z večjo zavzetostjo prizadevali za njihovo realizacijo. S tem, ko povečujemo število vključevanja otrok v družbene varstvene ustanove, pa se povečuje tudi odgovornost družbe do usposabljanja kadrov, ki bodo vzgajali naše otroke. Uresničevanje vzgojnih smotrov in zadovoljevanje otrokovih vsakodnevnih psihosocialnih potreb je odvisno od vzgojiteljeve idejne in strokovne usposobljenosti ter motiviranosti. Zato je potrebno, da omogočamo tem kadrom izobraževanje na vseh stopnjah šol (od nižje, srednje, višje do visoke), le tako bo namreč ta poklic privlačen za sposobne mlade ljudi. Prav tako moramo omogočiti permanentno izobraževanje delavcem v teh ustanovah, kajti življenje in razvoj otroka danes terja tudi od vzgojiteljev več znanja. Vzgojnovarstvene in izobraževalne ustanove morajo razširiti, vsebinsko in metodološko obogatiti sodelovanje s starši z namenom, da sistematično razvijamo starševske sposobnosti za učinkovitejšo družinsko vzgojo in da tako usklajujemo prizadevanja družine in družbe pri vzgoji otrok in mladine. V predkongresnih razpravah smo podprli osnutek resolucije in ugotovili, da otroškega varstva nismo razvijali skladno s potrebami in z razvojem drugih dejavnosti. Resolucija VII. kongresa ZKS naj bo osnova za tak akcijski program, ki bo komuniste v krajevnih skupnostih, v organizacijah združenega dela in v interesnih skupnostih konkretno obvezoval za hitrejši in skladnejši razvoj družbene skrbi za otroke. Komunisti smo danes odgovorni, kakšen bo jutrišnji proizvajalec in samoupravij alec in kako danes vzgajamo otroka v jutrišnjega komunista.

Pismeno oddani neprebrani razpravi BORIS MUŽEVIČ (Ljubljana) Skušal bom našteti nekaj elementov, ki opredeljujejo potek celotnega vzgojnoizobraževalnega procesa in za katere bi morali v konkretni družbeni akciji najti čim hitreje ustrezne rešitve. —Pouk v osnovnih šolah je sestavljenka neskončnega števila podatkov od računstva pa do spoznavanja družbe in domovine! Ugotovitev je namenoma poenostavljena, ker je tudi rešitev precej preprosta: razvijati logično in abstraktno mišljenje, kar pomeni dajati na probleme in vprašanja odgovore, ki nakazujejo vso resnico in stvarnost razrednih in širše človeško zgodovinskih gibanj. — Faktografskost in pozitivističnost pridobivanja znanja in sodelovanja dijakov v vzgojnoizobraževalnem procesu se še posebej nazorno kaže v srednjih šolah, če odmislimo natrpanost predmetnikov. in ekonomsko (materialno) ne najbolj ugoden položaj učiteljev, nam še vseeno ostane vrsta problemov: kljub številnim predmetom moremo in moramo pogrešati (na vseh vrstah srednjih šol) takšne družboslovne discipline, ki presegajo naštevanje zgodovinskih dogodkov in oseb s tem, da z njimi hitro in sistematično opravijo, opredeljujejo ter rešujejo tiste dimenzije družbenih tokov, ki so jim imanentne; to so narodnoosvobodilni in razredni boji, to je zavest družbenih skupin in razredov, njihova materialna moč, ki je ustvarjala zgodovino.

526

če je marksizem teorija in praksa delavskega razreda, potem je tudi razumljivo, da ju ne smemo ločevati, prav tako pa ni mogoče poudarjati enega na račun drugega. S tem mislim, da moramo na eni strani razvijati v procesu vzgoje in izobraževanja vse predmete, ki teoretično in s tem na ustrezni abstraktni ravni zajemajo v celoti vprašanja marksizma, na drugi strani pa je treba ta marksizem živeti. Tako in tako zgodovino, sociologijo, filozofijo, teorijo aktualnih problemov samoupravljanja in socializma je treba predavati, da bodo ustrezale kompleksnosti marksistične problematike, hkrati pa je nujno neposredno sodelovanje v reševanju konkretnih protislovij naše socialistične samoupravne skupnosti. Konkretna izpeljava te zahteve bi morala postati sestavni del naših kratkoročnejših programov in načrtov razvoja vzgojnoizobraževalnega procesa. Ob vsem tem pa moram opozoriti še na vprašanje etike, socialistične morale, ki jo porajajo odnosi v naši družbi, v srednjih šolah (še bolj na visokem šolstvu) pa se do nje obnašamo, kot da je ni. — Univerza pravzaprav predstavlja aritmetično sredino pomanjkljivosti vseh prej omenjenih problemov (seveda na višji oziroma bolj zahtevni ravni), vključno z zaostritvijo socialne in regionalne strukture študirajočih. Seveda je potrebno poudariti, da pri tem ne gre za preprosto prenašanje in nadaljnje »izpopolnjevanje« problemov srednjih šol. Univerza tudi sama iz sebe tako iz organizacijskih kot iz vsebinskih vprašanj poraja nove, njej lastne probleme — kadri, neučinkovitost študija, izredna okornost pri vprašanju razvoja Interdisciplinarnega študija itd. Vsa ta vprašanja dobijo na univerzi in za univerzo čisto drug značaj, če samo univerzo opredelimo kot odprt prostor svobodne in enakopravne menjave dela in rezultatov dela vseh tistih družbenopolitičnih, ekonomskih, znanstvenih in kulturnih dosežkov, ki so več ali manj še dandanes v »lasti« manjših ali večjih in velikih organizacij združenega dela, inštitutov in vsakega visokošolskega zavoda posebej. Pri tem naj opozorim, da ni samo univerza tista, ki »se mora odpreti«; mislim, da je pred delovnimi kolektivi in interesnimi skupnostmi enaka, če ne še večja odgovornost pri tem »odpiranju«. Najbolj akutni problemi univerze pa so, ob predpostavki, da ji je mogoče zagotoviti ustrezno priznanje in mesto v družbi, njeni notranji problemi, ki jih mora rešiti predvsem univerza sama ... Od vseh možnih bi omenil samo dva: idejnost in položaj študija oziroma študenta. Tako kot smo ugotavljali za srednje šole, lahko ponovimo za univerzo. Kljub navidezno višji ravni znanstvenosti (in ta raven je tudi res višja, če ne drugače pa vsaj po obsežnosti materije), ostaja način pristopa do družboslovnih, marksističnih in aktualnih vprašanj socialističnega in samoupravnega razvoja nespremenjen. Zlasti sta prisotni dve skrajnosti — strukturalistično in pozitivistično razčlenjevanje problemov ali pa radikalna posplošujoča kritika vsega, posebej glede na sodobne probleme socializma. V obeh primerih se zanemarja zgodovinska dimenzija, ob strani ostajajo tisti procesi, ki bi omogočili bolje razumeti ne le konkretne političnoekonomske razmere v svetu, ampak predvsem misel, moralo in odnose, s katerimi oblikujemo našo samoupravno socialistično skupnost. Druga in obenem zadnja stvar, ki sem jo hotel omeniti, je položaj študija in študenta. Slovenska ustava pravi med drugim, da »vzgojno izobraževalne organizacije upravljajo delavci teh organizacij skupaj z učenci oziroma študenti.. .«, kar si moramo razlagati predvsem kot dolžnost študentov, da se do študija obnašajo enako odgovorno in resno kot vsak drug delavec do svojega dela. To je najmanj, kar moramo narediti in to je hkrati prvi problem, ki ga moramo rešiti, vsaj kar se študentov tiče (pri tem že spet puščam ob strani verjetno še bolj pomemben problem socialne in regionalne strukture študentov). Ob tem pa moramo že spet ponoviti, da, tako kot si lahko mislimo, da je popol-

527

noma normalno, da dobi delavec, ki študira ob delu štipendijo oziroma osebni dohodek v višini povprečnega osebnega dohodka iz delovnega razmerja v proizvodnji, bi se morali dogovoriti, da dobi študent, ki mu priznamo študij kot delo, za rezultate tega dela njim ustrezno štipendijo. To že spet pomeni priznati, da je študij delo in študent nosilec tega dela. Popolnoma normalno je, da so dolžnosti študenta iz njegovega delovnega razmerja enake kot dolžnosti in odgovornost vseh zaposlenih. Pri tem velja poudariti predvsem aktivnost, ustvarjalnost in pozitivne rezultate dela — študija, ne pa privilegije, ki bi morebiti iz takšnega statusa študenta izhajali. Nedvomno je v zvezi z naštetimi problemi še vrsta nerešenih vprašanj; mislim pa, da je dovolj, če opozorimo na sklepe, ki jih je v zvezi z vzgojnoizobraževalnim sistemom v sedanjem času sprejela ZKS, na sklepe torej, ki nas obvezujejo ter dajejo na probleme izobraževanja konkretne alternative.

JOŽE SKOK (Domžale) Opredeljevanje za poklic že v najzgodnejši mladosti angažira mladega človeka. V procesu dokončnega odločanja pa ne ostaja sam. Pri opredeljevanju za pedagoški poklic, ki ima v naši družbi specifično mesto, saj mora biti šola odsev razredne usmerjenosti naše družbe, mora biti odziv komunistov na ustreznih mestih kar se da velik. Ali je res vseeno, kdo se odloča za pedagoški poklic? Ali je vseeno, če bodoči učitelj izvira iz klerikalne družine, se redno udeležuje verskih obredov, za delo npr. mladinske organizacije v osnovni ali srednji šoli pa se sploh ne zanima? Smo res lahko pri določanju kriterijev za štipendiranje pedagoških kadrov zadovoljni le z učnim uspehom kandidata in socialnim statusom? Taka in podobna vprašanja smo si zastavljali pri delu komisije za IPD in kulturo pri OK ZKS Domžale. Kako torej že na samem začetku šolanja bodočih pedagoških kadrov vplivati na njihovo idejno usmerjenost, ki se bo kasneje Izražala v pedagoškem procesu? Kajti njihov pouk bo moral izražati idejnost, ki je posledica neprestanega preobraževanja odnosov v samoupravni družbi. Ko se v osnovni šoli mladinec ali mladinka odloča za pedagoški poklic, je verjetno osnovni motiv pri odločitvi poklic kot tak. V teh letih mlad človek gradi svojo osebnost in svoj svetovni nazor. V tem obdobju se je treba bodočemu učitelju približati, pokazati mu vse globine naše družbene usmeritve. Nakazati mu je treba, kaj družba pričakuje od njega. Vemo, da učenec v naši družbi še vedno ni pravi subjekt. Zaradi pomanjkanja družboslovnega znanja v učnih programih ter pozitivističnega podajanja v nekaterih predmetih še ni resnično motiviran, da bi postal razmišljajoči subjekt. V domžalski občini bi radi imeli pregled nad tistimi, ki se šolajo v pedagoški smeri. Pregled nad tistimi, ki prejemajo štipendijo pri skupščini občine že imamo, težje pa je s tistimi, ki ne prejemajo štipendije. Zato se tudi povezujemo s pedagoško gimnazijo in vzgojiteljsko šolo v Ljubljani ter z gimnazijami, da bi dobili pregled nad bodočim pedagoškim kadrom. Za te učence bomo organizirali razgovore in predavanja, v katerih se bo kristalizirala vloga šole v naši družbi. Učence, ki se usmerjajo v pedagoški poklic, je treba čim bolj družbeno angažirati, jih vključevati v konferenco mladih v izobraževanju po novi organiziranosti ZMS. Na ta način se bodo osveščali in se zavedali poslanstva poklica, ki se mu bodo predali. Učitelj ni učitelj le takrat, ko opravlja redno šolsko uro. Tudi po pouku ga učenec motri skozi prizmo učitelja. Učitelj je učencu vzgled.

528

Lastni vzgled je vzgojni efekt, ki izredno globoko deluje. Torej je brezmejna odgovornost učitelja pred učenci in družbo. Izredno pozitivno vpliva pedagog, ki je družbeno politično aktiven in sicer tudi dober pedagog. Naloga prosvetnih delavcev je, da se kar se da družbenopolitično izobražujejo oziroma udestvujejo. V naši občini to že dalj časa ugotavljamo in vidimo, da v vrstah prosvetnih delavcev primanjkuje komunistov. Večja aktivnost komunistov se bo seveda izražala tudi v večjem številu tistih mladih, ki jih bo pedagoški poklic privlačeval. Verjetno se noben mlad človek ne bo odločil za pedagoški poklic le zaradi poklica kot takega. V določeni konsekvenci ga vodijo vsekakor določeni stimulacijski motivi družbe. Bolj ko se bodo boljšali odnosi v šolstvu, več se jih bo odločevalo za ta poklic. Pedagoško delo v družbi še vedno ni pravilno ovrednoteno. Naj si mlad človek predstavlja še tako vizijo o odnosih, ki naj bi bili v samoupravni družbi, vedno bo njegov odnos do dogajanj v družbi izhajal iz konkretne prakse, ki jo sam doživlja. Videti mora že takrat, ko dorašča, da bo imel kasneje dobre pogoje za razvijanje vseh svojih sposobnosti ob poklicu, da bo uspel pri svojem delu. V Domžalah smo doslej zgradili že 3 popolne osemletke s telovadnicami vred. S podaljšanim samoprispevkom pa bomo zgradili eno popolno in eno nepopolno šolo in še tri telovadnice k že obstoječim šolam. Podaljšanje samoprispevka za gradnjo novih šol je dobra garancija za zahteve bodočega učitelja. Materialna podlaga za normalno delo je najboljša podlaga za stimulacijo pri odločanju za pedagoški poklic. Bodoči učitelj hoče imeti svoje delo ravno tako vrednoteno, kot je to v gospodarstvu. Sicer pa kaže resolucija o razvoju šolstva in izobraževanja celo paleto problemov, ki jih bo treba še reševati. Potrebno pa bo še obilo dela. Kot posredno obliko pridobivanja mladih za pedagoški poklic je idejnopolitično izobraževanje mladih. Vemo, da smo v preteklosti na tem področju veliko izgubili, kar se je kazalo tudi v idejnosti poklica. Naloga tako ZM kot ZK je, da zagotavlja dobre materialne in organizazacijske možnosti za idejnopolitično izobraževanje oziroma usposabljanje, ki bo krepilo osveščenost mladih o globalni usmeritvi naše družbe. V naši občini pa se pojavlja tudi cerkev kot zaviralni faktor, ki vpliva na idejno usmerjenost pedagoških kadrov. Lasti si pravico soodločanja o tem, kdo ima dolžnost in odgovornost o vzgoji mladih. Z željo, da naredimo čim več za usmerjanje bodočih pedagoških kadrov, bo treba razčistiti tudi take pojave.

34 Sedmi kongres ZKS

529

Komisija za mednarodna politična in ekonomska vprašanja

LIVU JAKOMIN (Koper) Delo naše komisije naj temelji na kongresnem gradivu, katero ste sprejeli, predvsem pa na poročilu o delovanju ZK Slovenije med VI. in VII. kongresom, na predlogu resolucije za VII. kongres, referatu predsednika centralnega komiteja in na podlagi pripomb h kongresnemu gradivu, ki so bile podane v javni razpravi. Za politična gibanja v svetu je značilna krepitev socialističnih in protiimperialističnih sil. Socializem kot družbenoekonomski sistem prodira na vse kontinente. Povečan je boj proti vsem oblikam kolonializma, nekolonializma in rasizma. Ob teh pozitivnih gibanjih se poglablja kriza kapitalizma in imperializma, ki skuša prek politične in ekonomske hegemonije ohraniti svoje stare pozicije. Zato so še prisotne težnje po dominaciji velesil in blokovski podelitvi sveta. Na področju mednarodnih ekonomskih odnosov je prisoten spopad večnacionalnih družb in monopolnega kapitala, ki dobiva vse večjo oblast ne samo nad delom, temveč tudi nad ljudmi in državami ter ima močan vpliv na mednarodne odnose. V tej situaciji se zaostrujejo nasprotja med razvitim in nerazvitim svetom kakor tudi konflikti svetovnega pomena. Zgodovinski procesi medsebojne odvisnosti in sodelovanja, ki izhajajo iz integracij, razvijajo zavest človeštva v smeri skupnih interesov vseh delovnih ljudi in narodov. Boj proti imperializmu in hegemonizmu za ekonomsko in politično enotnost, za popolno nacionalno afirmacijo, postaja realnost in moč današnjega sveta. Vojni faktor, ki je dosegel v zadnjih letih ogromne razsežnosti, je prisoten v mednarodnih odnosih kot sredstvo mednarodne politike. Prek tega faktorja z različnimi oblikami pritiska skuša imperializem z agresijo in delovanjem protisocialističnih in protidelavskih sil zavreti napredne tokove. Te sile so si zastavile cilj ohraniti stara žarišča in odpreti nova. To se je pokazalo v Vietnamu, Čilu, Izraelu, to se kaže v Afriki in Aziji, kjer se z različnimi oblikami pritiska vzdržuje politična in ekonomska nadvlada. Velike sile so v tem obdobju s politiko sodelovanja in dogovarjanja pozitivno vplivale na položaj v svetu. To sporazumevanje pa je bilo omejeno le na njihov interes in ne na vključevanje širšega kroga dežel v proces reševanja najpomembnejših vprašanj v svetu. V vseh teh tokovih predstavlja pomembno vlogo boj neuvrščenih držav za krepitev neodvisnosti, enakopravno sodelovanje in demokratizacijo mednarodnih odnosov. Zato prav politika neuvrščenosti izraža progresivne težnje in potrebe človeštva. Konferenci neuvrščenih v Lusaki in Alžiru ter konferenca zunanjih ministrov neuvrščenih v Georgetownu so pokazale, kolikšen je pomen neuvrščenih držav in kako odločilen je lahko njihov vpliv v procesih popuščanja napetosti in reševanja svetovnih problemov. Zveza komunistov Slovenije in drugi politični dejavniki v socialistični republiki Sloveniji so v obdobju med kongresoma utrjevali zavest o tesni povezanosti zunanje politike s celotnim razvojem naše samoupravne socialistične družbe ter krepili politično enotnost kot

530

najtrdnejše jamstvo neodvisnosti Socialistične federativne republike Jugoslavije. Uveljavljanje socialističnega samoupravljanja v Jugoslaviji pomeni v mednarodnem delavskem gibanju in v družbeni praksi novo afirmacijo marksizma v specifičnih pogojih razvoja sleherne družbe. Z razvijanjem in utrjevanjem enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti na temelju samoupravne socialistične demokracije pa utrjujemo in krepimo vpliv svoje neodvisne politike. Zveza komunistov Slovenije se je v obdobju med kongresoma spopadala tudi s težnjami, da se zunanja politika in ekonomski odnosi odvijajo mimo vpliva subjektivnih dejavnikov, posebno mimo delavcev in delovnih ljudi. Zveza komunistov si je sicer prizadevala omejiti zaprto, samo ozkim skupinam prepuščeno ali prisvojeno odločanje o zunanji politiki, ekonomskih odnosih s tujino in o konkretnih poslovnih stikih delovnih organizacij s tujimi partnerji, vendar pa je dejavnost nosilcev liberalističnih, etatističnih in tehnokratskih teženj pripeljala do skrajnosti, katerih vsebino in protirazredni značaj smo razkrinkali v boju za uresničevanje sklepov 21. seje predsedstva ZKJ, skupne seje predsedstva ZKJ in SFRJ o vprašanjih naše politike v mednarodnih odnosih, pisma predsednika Tita in izvršnega biroja ter 29. seje CK ZK Slovenije. Neuvrščena in neodvisna zunanja politika Jugoslavije, za katero se bojuje tudi ZK Slovenije, izhaja iz skupne potrebe jugoslovanskih narodov, iz pravice do samostojnosti, neodvisnosti narodov in narodnosti ter iz položaja, ki ga zavzemamo v mednarodni skupnosti. S tako politiko se vključujemo v boj delavskega razreda in naprednih sil v Evropi za napredno preobrazbo sveta. Naša dejavnost in vsestranska navzočnost v mednarodni aktivnosti ter skupni politični in gospodarski interesi nas vedno bolj povezujejo z deželami v razvoju. Pri tem morata vsebina in oblika ekonomskega sodelovanja odsevati našo neuvrščeno usmeritev v mednarodnih odnosih, ki temelje na trajnih in neposrednih interesih gospodarstva in družbe ter na potrebi po hitrejšem gospodarskem razvoju neuvrščenih držav in dežel v razvoju. Iz te naše politične in gospodarske usmeritve izhaja tudi naš interes za miroljubno sporazumevanje in vsestransko mednarodno sodelovanje v Evropi, ki mora prerasti blokovske okvire in diskriminacijske omejitve nekaterih velikih gospodarskih skupnosti. Zato smo tudi zainteresirani za potek in rezultate evropske konference o varnosti in sodelovanju, ki naj ne bi ohranila obstoječega stanja in delitve interesnih območij, temveč bi z odpravo preživelih anahronizmov postavila pogoje za dosledno uresničevanje mednarodnih obveznosti. Zveza komunistov Slovenije je v tem obdobju posvečala posebno skrb dobrim sosedskim odnosom, uresničevanju politike odprtih meja in razvijanju vsestranskega obmejnega sodelovanja. Pri tem je ZK Slovenije s svojo jasno usmeritvijo pripomogla k uveljavljanju delovnih organizacij, kot subjektov in aktivnih dejavnikov v mednarodnih ekonomskih odnosih. Prizadevamo si za poglobitev in tesno sodelovanje med komunističnimi in delavskimi strankami sosednjih držav kakor tudi za poglabljanje vsestranskih stikov z delavskimi strankami socialističnih dežel v duhu prijateljstva in medsebojnega razumevanja ter ob spoštovanju posebnosti notranjega razvoja in mednarodnega položaja vsake dežele. Navezali smo tudi več stikov z drugimi progresivnimi strankami kapitalističnih dežel, prav tako pa z naprednimi strankami in gibanji dežel v razvoju. Z jasno določeno politiko do nacionalnih manjšin v naši državi si ZK Slovenije prizadeva, da bi bile vse manjšine trajni dejavnik zbližanja in sodelovanja med narodi. Utrdilo se je tudi spoznanje, da je obveznost do manjšin v zamejstvu naloga vseh narodov Jugoslavije ne pa samo obveznost matičnega naroda. 34’

531

Zveza komunistov Slovenije se je vedno zavzemala za dobre odnose in vsestransko sodelovanje s sosednjimi državami, ki mejijo na Socialistično republiko Slovenijo. Pri tem je izhajala iz dejstva, da v teh državah živi slovenska narodna skupnost, kar predstavlja eno izmed najvažnejših vprašanj v odnosih Jugoslavije do teh držav. Zveza komunistov Slovenije meni, da so narodnostne skupnosti tako naše v sosednjih državah kot njihove pri nas dejavnik, ki naj povezuje sosednji državi. To vlogo pa te skupnosti lahko toliko bolj uspešno opravljajo, kolikor bolj je urejen njihov položaj oziroma izenačen položaj z večinskim narodom in kolikor bolj so jim zagotovljene zaščita ter možnosti za neoviran nacionalni, kulturni in gospodarski razvoj. Zato je Zveza komunistov Slovenije dajala in daje velik pomen doslednemu spoštovanju in uresničevanju obveznosti do naših manjšin, ki sta jih prevzeli Italija in Avstrija v državnih pogodbah in mednarodnih listinah, žal je treba ugotoviti, da se pravice naše manjšine v teh dveh državah prepočasi uresničujejo in da vse, kar so Slovenci v Italiji in Avstriji dosegli, zahvaljujoč predvsem svojemu odločnemu narodnostnemu boju, ne ustreza niti osnovnim obveznostim, ki jih predvidevajo meddržavne pogodbe in mednarodne obveznosti. Zaskrbljujoča je premajhna pripravljenost oblasti v Italiji in Avstriji za reševanje manjšinskega problema. Položaj slovenske narodnostne skupnosti v Italiji je slabši od položaja in pravic, ki jih uživajo druge manjšine, medtem ko slovenska narodna skupnost v Beneški Sloveniji sploh ni priznana, še težji je položaj Slovencev na Koroškem. Njim uradna Avstrija ni pripravljena izpolniti osnovnih določil državne pogodbe, ki jamčijo izpolnitev obveznosti do Slovencev. Opravičeno zaskrbljenost vzbuja dejstvo, da so v Italiji in Avstriji nemoteno na delu sile, ki delujejo proti sožitju med narodoma in obema državama ter s tem ogrožajo ne samo narodnostni obstoj Slovencev, ampak je njihovo delovanje naperjeno tudi zoper demokratične pridobitve teh dežel in zoper mir in varnost v svetu. Kaže opozoriti, da se te nevarnosti uradna Italija ne zaveda. Nasprotno, ob odkritem izražanju ozemeljskih pretenzij nad jugoslovanskimi območji, ki so pripadla naši državi na podlagi londonske spomenice o soglasju, kar je uradno storila z noto dne 11. marca, je očitno, da se je naslonila na najbolj osvajalne in reakcionarne elemente italijanske družbe, katerih ideja in dejavnost sloni na težnjah iredentizma in nacionalnega fašizma. V ravnanju italijanske vlade, ki so ga delovni ljudje po vsej državi odločno obsodili in ga označili kot grob napad na našo suverenost, na ozemeljsko nedotakljivost in vmešavanje v naše notranje zadeve, ne gre samo za poskus revidiranja mirovne pogodbe in londonske spomenice o soglasju. Gre za globlje negativne tendence, saj povzroča v tem delu Evrope novo konfliktno žarišče, ruši vzpostavljeno ureditev po drugi svetovni vojni in deluje proti prizadevanjem evropske konference o varnosti in sodelovanju za utrditev načela o nedotakljivosti meja. Hkrati pa italijanska vlada s takšnim poskusom ruši dvajsetletno dobro sodelovanje med državama, ki je dalo vidne uspehe. Tovarišice in tovariši, tudi javna razprava o kongresnih materialih je potrdila, da so naši komunisti zainteresirani za področje mednarodnih ekonomskih in političnih odnosov. Žal je pomanjkljiva organiziranost Zveze komunistov Slovenije na tem področju dosedaj premalo prispevala k oblikovanju stališč in pomembnejšemu vplivu pri oblikovanju te politike. Komunisti so v razpravi pokazali interes za najširši krog vprašanj s področja mednarodnih odnosov, za celotno delovanje Jugoslavije v mednarodnih odnosih in ne le za vprašanja mednarodnih odnosov, ki se nanašajo na geografski položaj Slovenije. Največ pozornosti so komunisti v javnih razpravah posvetili vlogi Jugoslavije kot neuvrščene države v mednarodnih odnosih, nalogam Socialistične republike Slovenije na področju gospodarskega sodelovanja z deželami v

532

razvoju, odnosom s sosednjimi državami s posebnim poudarkom na reševanju problemov naših narodnostnih skupnosti v zamejstvu, položaju naših delavcev na tujem in sodelovanju delovnih ljudi, samoupravnih in drugih subjektov pri oblikovanju stališč na področju zunanje politike in njihovem uresničevanju. Komunisti so prav tako opozarjali na tesno povezanost naše zunanje politike in problematike mednarodnih odnosov s celotnim političnim in družbenim delovanjem zveze komunistov. Pri podružbljanju zunanje politike ima zveza komunistov pomembne naloge. Zato se komunisti zavzemamo za bolj aktivno idejnopolitično in organizacijsko vlogo zveze komunistov na področju mednarodnih odnosov. Dogajanja v svetu bi morali v večji meri tekoče analizirati iz marksističnih teoretičnih izhodišč. Bolje in hitreje bi bilo treba informirati članstvo zveze komunistov o aktualnih dogajanjih v mednarodnih odnosih. V večji meri bi bilo treba aktivirati komisije pri komitejih zveze komunistov in druge organizme, zlasti v občinah, ki se ukvarjajo z vprašanji mednarodnih odnosov. Pri tem bo treba posvetiti posebno skrb mladini, zlasti kar zadeva informiranje in obravnavanje problematike s področja zunanje politike. Komunisti so se v razpravah zavzeli za večji delež pri gospodarskem sodelovanju in tehnični pomoči deželam v razvoju, za kar bi se bilo potrebno bolj pripraviti. Kar zadeva delo naših podjetij v tujini, pojave konkurence in nesolidno poslovanje, so komunisti menili, da je potrebna večja koordinacija dela na tem področju in večje usmerjanje slovenskega gospodarstva pri odnosih s tujino. Tovarišice in tovariši, komisija bo razpravljala o svojem delu na podlagi poročila centralnega komiteja, častnega razsodišča centralnega komiteja, revizijske komisije Zveze komunistov Slovenije, referata predsednika centralnega komiteja in predlogov splošne resolucije, posebno pa tistega dela dokumenta, ki zadeva mednarodne odnose. Z vsebino današnjih razprav, ocen in stališč bo komisija seznanila kongres na plenarni seji. O predlogih, ki se nanašajo na besedilo resolucije, bomo v naši razpravi oblikovali skupna stališča, predloge in spremembe, ki jih bo komisija sprejela. Komisija ne bo posebej razpravljala o predlogu statuta, ker sodi to v delovno področje komisije za organiziranost, razvoj in statut Zveze komunistov Slovenije. Če kdo želi razpravljati o statutu, lahko razpravlja v pristojni komisiji. Želim opozoriti na to, da resolucija vsebuje stališča o mednarodnih vprašanjih in mednarodnih gospodarskih odnosih, IV. poglavje pa je v celoti posvečeno mednarodnim odnosom in zunanji politiki. V naši komisiji bi torej razpravljali in pripravili predloge za oblikovanje besedila obeh omenjenih delov resolucije, čeprav bo o mednarodnih ekonomskih odnosih razpravljala tudi komisija za družbenoekonomski razvoj in politični sistem.

MIRAN KRŠMANC (Celje) Tovarišice in tovariši, v nekaj besedah bi rad podal nekaj pojasnil glede skupnih vlaganj, in sicer skupnih vlaganj, ki zadevajo naše organizacije združenega dela in tuje partnerje. V težnji za čim hitrejšim razvojem in krepitvijo proizvodne moči naše družbe moramo nadaljevati s politiko intenzivnega sodelovanja in vključevanja v mednarodno delo, vendar mislim, da bi bilo treba pri tem posvetiti več pozornosti vprašanjem, zakaj, kje in s kom sodelujemo. Dotaknil se bom ene od oblik sodelovanja, to je vlaganja tujega kapitala v naše organizacije združenega dela, kjer smo po mojem mnenju doslej nastopali najmanj organizirano. Skupna vlaganja pa so

533

oblika najtesnejšega sodelovanja s tujino in ravno tukaj obstaja največja nevarnost pojava ekonomske in tehnološke odvisnosti, škodljivega prenašanja idejno nesprejemljivih teorij organizacije dela in upravljanja delovnih procesov ali poizkusov prilaščanja rezultatov dela naših ljudi, kar vse omenjajo kongresni materiali. Predvsem bi bilo treba jasno povedati, kje želimo skupna vlaganja in kje nam niso potrebna. Skupna vlaganja bi morala biti namenjena prvič izključno razvijanju proizvodnje, in drugič, potreba za skupna vlaganja bi morala biti podana v okviru družbenih razvojnih planov. Vse ostalo, kar želimo z vlaganji doseči ali zaradi česar se odločamo za skupna vlaganja, to je modernizacija tehnoloških postopkov, višja produktivnost, zboljšanje plačilne bilance in drugo, sledi, ko sta izpolnjena prva dva pogoja. Družbenorazvojni plan naj predvidi, kje s skupnimi vlaganji v sodelovanju s tujino lahko močneje vplivamo na krepitev naše ekonomske moči. Torej tam, kjer so za take dosežke naše lastne moči še preslabotne. Na področjih, kjer imamo proizvodne sile dovolj razvite, nam tudi skupna vlaganja niso več potrebna. Tu nastopajo lahko škodljivi vplivi, ki se kažejo v zmanjšanju interesa za razvoj domače znanosti in dosežkov, v zmanjšanju interesa za sodelovanje, združevanje in delitev dela med domačimi organizacijami združenega dela. Mnogo je primerov, ko določene domače organizacije sklepajo pogodbe s tujimi firmami za proizvodnjo, ki je doma dovolj razvita ter moderna in s katero se uspešno uveljavljamo celo v izvozu. Namesto da bi tukaj z združevanjem, s pospešenimi akcijami lastnih razvojnih raziskav in usklađenim nastopanjem na tržiščih krepili svoj položaj v svetu, uvajamo poplavo tujih blagovnih znamk na domači trg s posnemanjem kapitalističnih metod konkurence in z drugimi negativnimi vplivi na medsebojno sodelovanje ter naše samoupravne odnose. Tako sodelovanje nam res ni potrebno. Primeri obenem kažejo, kako nujna je selekcija konceptov skupnih vlaganj in kako nujna so plansko predvidena področja vlaganja. Edino dogovarjanje v tesnem sodelovanju z organizacijami združenega dela na zbornicah in združenjih na samem začetku oblikovanja odnosov s tujino lahko vnese red v te akcije. Druga stvar, ki bi jo bilo treba razčistiti pri skupnih vlaganjih tujcev in naših organizacij združenega dela, je vprašanje s kom sodelovati. Organizacije kapitalističnega gospodarstva imajo vedno večji interes za vlaganja v Jugoslaviji, ki postaja vsak dan pomembnejše tržišče. S tem se širijo tudi naše možnosti izbire partnerjev. Pri tem je bistvena realna ocena, kaj je posamezni partner dejansko sposoben dati v naših naporih za čim hitrejši gospodarski vzpon. Vsekakor so upravičena skupna vlaganja s partnerji, kjer prednjačijo dosežki znanosti v svetu, ki lahko nudijo sodobno tehniko in tehnologijo ter sodobno organizacijo. Nujno pa bi bilo treba preprečiti številne poizkuse manj pomembnih tujih firm, ki nam na vse mogoče načine ponujajo lažno znanost, samo da pridejo na naše tržišče. Naša podjetja bi morala težiti, da jih skupna vlaganja pripeljejo do samega vrha napredka v svetu v svoji stroki in da tako postanejo enakopraven partner v mednarodni areni. Informativne službe zbornic in bank bi lahko pri tem mnogo pomagale. Še zlasti bi koristilo sodelovanje z našimi znanstvenimi zavodi in inštituti, organizacije združenega dela pa bi se morale pred sklepanjem pogodb o skupnih vlaganjih obvezno konsultirati z navedenimi inštitucijami in si pridobiti njihovo mnenje o tujih kandidatih za skupna vlaganja, kadar take zadeve niso širše znane. Povedati in priznati je treba, da je doslej edino pomoč pri sklepanju pogodb in skupnih vlaganj organizacijam združenega dela nudila zvezna administracija. Pa še ta je bila omejena zgolj na tolmačenja in uskla-

534

jevanja z zakonskimi določili. Mnenja sem, da je tako pomembnim aktom treba nujno posvetiti več družbene pozornosti, pomoči in kontrole v obliki ocene vrednosti koncepta z vidika racionalnega gospodarstva in primernosti oziroma ocene partnerja kakor tudi zaščite družbenih interesov ter zaščite interesov samih domačih partnerjev. Družbenopolitične skupnosti, predvsem občine in republika, bi morale biti močneje angažirane pri vseh teh problemih. Ni namreč gospodarskega problema, ki bi sočasno lahko bil tudi politični problem. V svojih družbenih razvojnih programih morajo povedati, kje je sodelovanje s tujino potrebno oziroma kje so upravičena skupna vlaganja. Organizirati morajo pomoč gospodarskim organizacijam ob vsakem sklepanju takih pogodb in sočasno tudi kontrolirati, če so družbeni interesi zaščiteni. Na samem začetku oblikovanja pogodbe oz. med pogajanji s tujimi partnerji pogosto lahko prav svetovalci vplivajo na vsebino pogodb. Prioritetno vlogo pri usklajevanju konceptov skupnih vlaganj s tujimi partnerji med posameznimi organizacijami združenega dela mora imeti zbornica. Načelno naj dogovor s tujcem ne bi bil možen, preden ne bi bilo dogovarjanja med domačimi organizacijami. V pogovorih s tujci smo vedno uspešnejši, čimbolj smo enotni in medsebojno povezani; skratka, čim močnejši smo, tem laže bomo uveljavljali enakopravne odnose. Zbornično mnenje z oceno koncepta vlaganj in primernosti partnerja bi moralo biti podano pred registracijo pogodb kot obvezna priloga. Pomoč zbornice bi morala biti organizirana tudi v smislu zaščite interesov domačega partnerja.

MOJCA MURKO (CK ZKS) Obdobje, ki je minilo od zadnjega kongresa, bi bilo mogoče v vrsti pogledov imenovati prelomno za mednarodne odnose 20. stoletja. Ne samo zaradi uradnega konca hladne vojne in bistveno spremenjenega odnosa med velikimi silami, tudi ne samo zaradi vse močnejših tokov splošne emancipacije narodov in posameznikov, ampak tudi zaradi napovedi možnosti radikalnega spreminjanja razmerja med razvitim in nerazvitim delom sveta. Morda je prvič v zgodovini t. i. tretji svet dobil gmotno osnovo za svoje dolgoročne zahteve po spremembah, ki bi končale vase zaprt krog zaostalosti in neenakopravnosti v razvoju. Noben izmed teh premikov ni mogel nastati sam zase, noben tudi ni mogel biti samo enkratni cilj, ki bi dovoljeval hitro zadovoljstvo in čakanje na to, katere izmed nakazanih možnosti se bodo uresničile kdaj v prihodnosti. Hočem reči, da tudi z velikimi zasuki v mentaliteti ljudi in načinu vodenja mednarodne politike položaj ni bolj preprost, kot je bil, in razmere niso postale demokratične same po sebi. Zaprta blokovska miselnost je zastarela, vendar ne zgolj po volji posameznih plemenitih državnikov, ampak zaradi potreb človeštva v tem času, zaradi nezadržnega prodiranja spoznanj o nujnosti enakopravnega življenja v mednarodni skupnosti držav, če naj se svet izogne nenehnim žariščem napetosti, ki po naravi stvari vključujejo tudi navzkrižne interese velikih sil in v sistematičnem zaporedju peljejo svet na rob vojne. Kot proizvod trezne presoje o moči dveh blokovskih sistemov, ki sta si kos in sta se sposobna tudi uničiti, je dobila politika popuščanja napetosti po naravni poti nove samostojne prvine, ki so se zakoreninile v viziji prihodnjih meddržavnih in medčloveških odnosov. V tej obliki je politika popuščanja napetosti, kakor smo imenovali celoto velikih

535

sprememb v mednarodnih odnosih, že presegla raven preprostega sporazumevanja med dvema blokovskima skupinama in se je pojavila kot razmeroma samostojna kategorija v mednarodni politiki. Vzemimo, da so jo nekateri preveč ambiciozno imenovali že tudi »politiko novih mednarodnih odnosov«. Resnica pa je, da se je morala spopasti z vrsto nujnih zahtev in potreb sodobnih držav, ki so poprej veljale za zadeve obrobnega pomena ali v najboljšem primeru za zadeve v pristojnosti humanitarnih organizacij. To je hkrati pomenilo, da se je razširil prostor za gibanje neuvrščenih držav, ki so v skupni politični platformi zajele najbolj bistvena vprašanja razvoja človeštva v prihodnjem obdobju. Gospodarska neodvisnost in pravica do samostojnega, neoviranega razvoja, zaradi česar naj bi se morali spremeniti doslej izrazito neenakopravni odnosi med imetniki surovin in porabniki le-teh, sta se dvignili v vrh političnih zahtev in sta v tem času dobili možnosti za uveljavitev. Leto resnice so imenovali letošnje leto, če je porabniška družba v francoskem maju 1968 odkrila svojo moralno šibkost, se je zdaj zavedla celo relativnosti svoje ekonomske moči. Pravila v mednarodni trgovini so postala celo politična prvina emancipacije. Imeti tehnološko prednost, še včeraj znamenje popolne oblasti nad tistimi, ki so zaostali v razvoju, vedno bolj pomeni imeti relativno prednost. Ni izključeno, da je ne bo treba pošteno menjati za zanesljivo in trajno dobavljanje surovin kdaj v prihodnosti. Strategija svetovnega razvoja nenadoma ni več utopija za prihodnje tisočletje, potrebe so postale zakon in same po sebi peljejo v enakopravnejšo delitev dela med razvitim zahodnim in tretjim svetom. Če so zato leta 1968 rekli: Nič ne bo več tako, kot je bilo, v letu 1974 ta trditev drži še močneje. Razdejanje klišejev o vrednosti surovin, kjer je predhodnico dokaj dramatično odigrala nafta, je že pretreslo tudi ustaljeno strukturo mednarodnih odnosov in napovedalo spremembe, ki imajo globok politični pomen. Kaj je navsezadnje bolj politično kot ugotovitev, da so nekoč dežele v razvoju zaman zahtevale sklenitev globalnega dogovora o surovinah z razvitim delom sveta, zdaj pa se zato zavzema Zvezna republika Nemčija! Če gre za procese, za dolgoročno spreminjanje nečesa, kar je veljalo v političnih in ekonomskih odnosih, so razumljiva tudi trenja med starim in novim, tudi nestrpnost v pričakovanju sprememb. Tako je tudi politika popuščanja napetosti med dvema največjima silama, ki se je pokazala kot realni izhod iz blokovske omejenosti, iz podvojevanja naporov in trošenja energij v uničevalne namene, dala stranske proizvode. Spoznanje o nevarnosti vzajemnega uničenja je vodilo k ugotavljanju, da so si lahko izhodišča obeh držav, prav tako metode pri reševanju konfliktov, podobne. Logika zbliževanja in usmeritev k pogajanjem sta zato tudi pripeljali k temu, da sta se državi znebili poprejšnje idejne obremenjenosti in se ponekod našli na ravni dveh velikih držav. Za izvedbo načelnih dogovorov sta zato uporabili stare možnosti vplivanja v svojih vplivnih krogih. Podobnost metod v izvajanju načelnih dogovorov je poleg pozitivnih rezultatov nosila s seboj tudi stranske proizvode in med njimi najbolj daljnosežnega, nevarnost dogovora velikih na račun majhnih, oz. odločanje v njihovem imenu ali tehtanje majhnih koristi s prvinami globalne politike. Z drugimi besedami, če naj bi bila njuna pot dogovarjanja uspešna, je bilo najlaže, če sta se poslužili preprostega orožja, pritiska na zaveznike in tiste, na katere sta še lahko vplivali. Sami sta se znebili blokovske miselnosti v abstraktnem, visokem pomenu, vendar pa sta uporabili metodo discipline nasproti drugim. Tako zaostrovanje discipline, ki je imelo nekako opravičilo v tem, da veliki sili nosita pač večjo odgovornost za mir in varnost v svetu, je postalo nekaka prva faza urejanja mednarodnih odnosov po koncu hladne vojne. V sebi je nosila seveda logično nasprotje, če naj bi veliki sili skrbeli za mir in varnost,

536

bi morali torej čimbolj zaokrožiti kroge svojega vplivanja. Vse to z dvomljivo podmeno, da morajo novi mednarodni odnosi še naprej temeljiti na ravnotežju moči in ne na skupaj opredeljenih večinskih koristih držav, kar najbrž mislimo mi. S tem bi bilo morda mogoče pojasniti dejstvo, da v času politike popuščanja napetosti in odstranjevanja prvin hladne vojne blokovski pritiski niso enako učinkovito popustili tudi navznoter in da je velikim silam neuvrščeni ali kako drugače neodvisni položaj majhnih držav v očitno napoto. Tako bi bilo tudi mogoče pojasniti, zakaj se Jugoslavija v zadnjem času tako pogosto znajde na seznamih ene ali druge blokovske skupine in da se je nedavno v trenutku političnega nesporazuma v odnosih med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike ob dodeljevanju posojil znašla med vzhodnimi blokovskimi državami ter jo je sklep, ki z Jugoslavijo ni imel vzročne zveze, enako prizadel. Kot da bi bilo nekomu mnogo do tega, da bi videl Jugoslavijo v enem izmed obeh blokov, kljub temu, da je neodvisen položaj Jugoslavije star že toliko let, da bi bil lahko dobro znan. Ne gre torej za pomoto, prej bi lahko rekli za zanimivo metodo ali tudi posledico preosnove v mednarodnih odnosih. Z vrha je najbrž vse laže rešljivo. Dva državnika se pogovarjata nekaj dni in v kratkem času lahko rešita vsa sporna vprašanja, s katerimi so se poprej ukvarjali mesece in leta. Pozorna sta lahko samo še drug na drugega, presenečenja, ki bi izvirala iz samostojnega nastopanja drugih držav, pa so tako rekoč izključena. Najbolj preprosto je torej imeti ves svet razdeljen po predalih, navezan in povezan z nevidnimi vezmi zavezništva in odvisen od dobre volje tako imenovanih najpomembnejših dejavnikov v mednarodni politiki. Zato sem na začetku rekla, da noben izmed pomembnih zasukov v mednarodnih odnosih ni sam sebi namen, enkratno dejanje, ampak zahteva nenehno delovanje. Sposobnost pravočasnega reagiranja naprednih sil v tem prelomnem obdobju bo še naprej odločilnega pomena in od njega bo odvisno, kdo bo izkoristil ključne možnosti za spremembe v mednarodnih odnosih.

REZI SVETEK (Ljubljana-Moste-Polje) Socializem je najvišja faza ekonomske formacije in najvišja stopnja družbenega razvoja, ki jo dosegamo v zgodovini človeštva. Za to obdobje je značilno, da se odpravljajo vse oblike izkoriščanja človeka po človeku in da se odpravljajo oblike izkoriščanja razreda po razredu. Socialistični odnosi negirajo kapitalistične odnose in razbijajo buržoazni sistem. Delavski razred ustvarja novo družbenopolitično organizacijo, novi aparat in novo politično vsebino. V smislu takih interesov pa je socializem tuj sistem tistim, ki imajo kapital v rokah, ki imajo kapitalistične težnje — in to še zlasti v začetnem in prehodnem obdobju. Delavski razred mora ustvarjati nove odnose, sočasno pa se mora bojevati proti pojavom birokratizma, ki zavira razvoj in duši nastajanje socialističnih družbenih odnosov. Najbolj učinkovit boj proti birokratizmu je nastajanje delavskega samoupravljanja in sistem neposrednega družbenega upravljanja na področju človeških odnosov. Odnosi, ki vladajo v kapitalizmu, se močno razlikujejo od odnosov, ki vladajo v socializmu. To odseva zlasti v družbeni vlogi in položaju delovnega človeka. V razvitejših kapitalističnih deželah si je delavski razred izbojeval kratek delavnik, ugodne pogoje dela, visoko mezdo in primerno življenjsko raven. Svojih osnovnih in temeljnih pravic pa si ta delavski razred ni izbojeval. Marx je zapisal v Kritiki gothskega programa, da delavcu pripada od celotnega družbenega produkta tisti del, ki ostane, ko od njega odštejemo sredstva za razširjeno reprodukcijo, sredstva rezerve, sredstva za splošno in skupno porabo. S preostalim delom naj

537

razpolaga delavec, ki ga ustvarja. To je ena izmed osnovnih pravic delavskega razreda, ki ni več samo zgodovinska resnica, pač pa tudi dejstvo. V naši ustavi smo natančno določili sredstva, delo ter proizvodni del dohodka, ki je rezultat delavca neposrednega proizvajalca. Uveljavili smo samoupravni ekonomski družbeni odnos in družbeni položaj človeka na podlagi enakopravnih pravic in dolžnosti. Tak sistem upravljanja smo torej uveljavili v Jugoslaviji in smo verjetno edina dežela v svetu, kjer delavci svobodno uresničujejo svoje pravice. Naš socializem postaja svetovni proces in vse več jih je, ki potrjujejo pravilnost naših programov. Pogostne krize političnega sistema in meščanska formalna demokracija v kapitalističnem svetu vse bolj dokazujejo, da meščanske politične stranke vedno teže obvladujejo družbene procese. Zlasti napredni delavci težijo k takšnim oblikam upravljanja, kjer ne bo več ekonomskega in političnega nasilja. Iz družboslovnih znanosti je znano, da zavest izhaja iz podzavesti in da se iz individualne zavesti oblikuje družbena zavest. Na družbeno zavest pa vpliva okolica in tudi generacija. Dostikrat se nam postavlja tudi vprašanje, ali zavest lahko prehiteva stvarnost in v kakšnem smislu. Praktično to ni mogoče, če pa upoštevamo zgodovinska dejstva, da si človek postavlja le izvedljive naloge, je to mogoče, kajti če bi si postavljal neizvedljive, bi bile brez učinka. Marx je ob neki priliki dejal oz. zapisal, da ideja postane resnica in materialna sila, ko se polasti množic. Tudi pri nas v sistemu uveljavljanja socializma in še nadalje v sistemu uveljavljanja neposrednega samoupravljanja ne moremo iti prek realnih možnosti, lahko pa se strnemo v družbeno akcijo in ustvarimo nekaj, kar je izvedljivo. To naj bi bil tudi odgovor vsem tistim, ki pravijo, da v danih pogojih še ni mogoče graditi socializma. Z našo novo ustavo smo vzbudili še več progresivnih teženj v svetu. Jugoslavija ne samo, da gradi nove socialistične odnose, pač pa si tudi prizadeva ohraniti miroljubno sožitje in aktivno sodelovanje v svetu. Zavedamo se, da je miroljubno sožitje in aktivno sodelovanje neogiben pogoj za mir in družbeni napredek v svetu. Naša ustava vsebuje določila, da se Jugoslavija ravna po načelih ustanovne listine Združenih narodov. To pa pomeni spoštovanje suverenosti, enakopravnosti, nevmešavanja, mirno reševanje sporov itd. Gre torej za aplikacijo že obstoječega mednarodnega prava. Iz navedenega sledi, da smo si v Jugoslaviji ustvarili take odnose, ki pri delavcih, zlasti naprednejših, povsod v razvitem in nerazvitem svetu, vzbujajo občudovanje in spoštovanje. Pri reakcionarnih silah, ki se oklepajo starega oz. svojih materialnih koristi, pa vzbuja naš sistem odpor in tudi željo, da bi nas onemogočili pri nadaljnjem razvoju. Pa ne samo to, da nas skušajo onemogočiti, v svoji nenasitni želji po bogastvu in oblasti želijo, da bi nam odvzeli še to, kar smo si ustvarili s težkim bojem in velikimi napori. Nerazveseljivo je, da tudi pri nas obstajajo skupine in posamezniki, ki imajo podobne težnje, a se vendarle nekoliko razlikujejo od kapitalističnih. Razlikujejo se namreč v tem, da želijo živeti v socialistični deželi in si želijo pridobivati neupravičeni del dohodka, ki pripada tistim, ki ga ustvarjajo — želijo imeti tudi oblast v rokah, ki pripada delavskemu razredu. Te skupine in posamezniki si torej hočejo lastiti pravico do dohodka in pravico do politične ter upravne oblasti. Dejstvo je, da je naša zveza komunistov s takimi obračunala in da smo zlasti po pismu predsednika Tita in po 21. ter 29. seji organov ZK prekinili s tako prakso. Verjetno pa še nismo uspeli vsega zatreti, kajti negativne težnje se še pojavljajo, četudi v nekoliko drugačnih oblikah. Menim, da taki ljudje ali pozabljajo, kje živijo, ali pa še niso spoznali vloge in moči našega delavskega razreda. Delovni ljudje znajo in bodo

538

znali ceniti vrednost pridobljenih pravic in družbenih sredstev, s katerimi upravljajo. Če bo treba, se bodo pripravljeni enako bojevati za ohranitev, kakor so se bojevali za pridobitev, človek postaja ne le fizično bitje, pač pa še intelektualec hkrati, saj visoko razvita tehnična sredstva negirajo fizično delo. Položaj delavca v naši družbi je vse bolj odvisen od njegovega dela. Menim, da smo v veliki meri uspeli ustvariti take odnose, za katere se je delavski razred bojeval dolga stoletja in da želimo ohraniti to, kar so ustvarili naši predniki, saj enaka želja je tudi v zavesti vseh delavcev sveta. Glede na našteta dejstva menim, da smo dolžni pomagati nerazvitim, zlasti pa še tistim, ki se niso uspeli rešiti okov stare kapitalistične družbe. V okviru širokega mednarodnega povezovanja ZKJ smo že do sedaj uspešno razvijali vsestranske stike z delavskimi strankami. S tako dejavnostjo bo potrebno nadaljevati in zlasti napredne delavske stranke v svetu seznanjati z dosežki socializma in samoupravnimi odnosi pri nas. Ob koncu bi omenila še to, da smo zlasti dolžni ohraniti naš sistem in onemogočiti reakcionarnim silam, da bi se uveljavile. Vzgoja in šola za naše generacije naj bo marksistična, naj bo doma v socialistični deželi, s kapitalističnim svetom pa sodelujemo samo na podlagi pravičnih blagovno-tržnih zakonitosti. Marsikomu je bilo nerazumljivo, ko so bili primeri, da so naši ljudje izpopolnjevali ali dopolnjevali svoje znanje (izven tehničnega izobraževanja) v raznih kapitalističnih deželah. Pričakujem, da bo kongres sprejel stališča, ki bodo še bolj urejala odnose, o katerih sem govorila in da bomo z jasno začrtano potjo šli naprej v socializem.

RUDI KYOVSKY (Ljubljana-UK) Rad bi se dotaknil vprašanj mednarodne ureditve delovnih razmerij in nekaterih perečih vprašanj organizacije, ki se s tem ukvarja na mednarodnem nivoju, tj. mednarodna organizacija dela in ob tem vprašanja večnacionalnih družb. Kar zadeva mednarodno organizacijo dela, vemo, da je v tej organizaciji naša država izredno aktivna, saj je med drugim matična država, ki že od leta 1919 sodeluje aktivno v tej organizaciji, zlasti v zadnjem obdobju. Z delom te organizacije smo povezani in zanj tudi zainteresirani, saj je mednarodna organizacija dela na tem področju v vseh treh svojih dejavnostih, bodisi na področju urejanja ali tehničnega sodelovanja ali raziskovalnega dela, marsikdaj upoštevala tudi našo situacijo. Omenjam recimo samo pomembno publikacijo mednarodne organizacije dela 1961 o samoupravljanju v Jugoslavjii in zaželeno je, da bi tej publikaciji sledila novejša, ker se je od leta 1961 do 1974 pri nas marsikaj spremenilo. Kljub pozitivnemu odnosu naše države do mednarodne organizacije dela seveda z marsičem ne moremo biti zadovoljni niti mi, zlasti ne nerazviti svet, niti preostale socialistične države, ki v zadnjem obdobju močno kritizirajo strukturo te organizacije. Naša država je tudi na tem področju zelo aktivna, saj smo dali vrsto predlogov za strukturalne spremembe in za večjo demokratičnost, za večje uveljavljanje zlasti tretjega sveta v tej pomembni mednarodni organizaciji. Pomembni so napori za večjo demokratičnost, krepitev vloge skupščine na račun zmanjšanja pristojnosti administrativnega sveta in vrsta drugih vprašanj, zlasti pa večja enakopravnost na področju delavskega gibanja sindikatov. Kakor vemo obstaja monopol MKS in ravno naša država, naši sindikati so bili tisti, ki so dali pobudo za določene spremembe na sestanku v Dubrovniku, ki mu je sledil sestanek v Bruslju. Seveda na tem področju niso možni hitri uspehi. Napreduje se počasi in že dejstvo, da je prišlo do dveh mednarodnih sestankov v Bruslju, je gotovo velik uspeh. Zveza sindikatov Jugoslavije je dala pobudo za ta pomemben mednarodni sestanek.

539

Seveda je realno gledano možen nadaljnji korak v glavnem v povezovanju »tretjega« neuvrščenega sveta in tudi tukaj je velika odgovornost naših zastopnikov, pa naj bo zastopnikov delavcev, tako imenovanih delodajalcev ali pa vlade. Med najbolj kritičnimi problemi je vsekakor problem zaposlovanja, ki neposredno zadeva tudi nas z relativno visokim številom naših zdomcev v zahodni Evropi. Tudi mi smo konkretno zainteresirani za revizijo konvencije o migraciji, ki jo tudi drugod močno kritizirajo in bi gotovo naša aktivnost na tem področju bila zaželena. Res je, da smo to vprašanje sicer uredili z vrsto bilateralnih pogodb. Vprašanje, ki danes postaja pereče in mimo katerega ni mogla več niti mednarodna organizacija dela, je negativen vpliv, ki ga imajo večnacionalne kompanije glede delovnih razmerij in s tem tudi glede na mednarodno ureditev, kjer se lahko kršijo tudi že dosežene dogovorjene norme na področju mednarodnega delovnega prava. Ne bi govoril o ekonomskem vidiku tega vprašanja, ker nisem strokovnjak za to, pač pa bi se omejil v glavnem na socialni vidik, ki je dal pobudo, da se danes vse sindikalne internacionale, ne oziraje na politično takšno ali drugačno opredelitev, v zadnjem obdobju še kako ukvarjajo z vprašanjem multinacionalnih družb v zvezi s položajem delavcev. Ugotovitve vseh sindikatov sveta se strinjajo s tem, da bi te družbe vlagale svoje kapitale tam, kjer so surovine in delovna sila poceni ter prodirajo tudi v razvite dežele glede na to, da le-te hitro prevzemajo razne tehnične novosti; med temi mednarodnimi kompanijami je največ ameriških. Najnovejši podatki mednarodne organizacije dela kažejo na silno ekspanzijo ameriškega kapitala, ki se kaže v tem, da je 187 ameniških velikih kompanij povečalo število svojih podružnic. Imam podrobne podatke o vseh podružnicah, s katerimi vas ne bi hotel zadrževati, omenil bi samo, da je teh filial mednarodnih kompanij bilo okoli 815, danes jih je razsutih po vsem svetu kar 3646, zlasti vidna je ekspanzija v Evropi in posebej v okviru evropske gospodarske skupnosti. Iste ugotovitve potrjujejo tudi podatki, izraženi v milijonih dolarjev v investicijah teh kompanij, ki so raztresene danes po vsem svetu in ki so pošastno porasle od leta 1961 do leta 1970, zlasti v Evropi in posebej v okviru evropske gospodarske skupnosti. Seveda tudi druge dežele evropske gospodarske skupnosti, vendar v neprimerno manjšem obsegu, sodelujejo pri tem. Tako Zvezna republika Nemčija, ki je leta 1961 investirala 61,8 milijona dolarjev, investira sedaj že 299 milijonov; sledijo Francija, Nizozemska in druge države evropske gospodarske skupnosti. Vse to seveda povzroča dokajšnjo zaskrbljenost v vrstah delavskega gibanja, zlasti evropskega, kajti pokazalo se je, da je v kapitalističnem svetu sedanja sindikalna organizacija dokaj nemočna v konfrontaciji z organiziranim internacionalnim kapitalom. To se je pokazalo konkretno v najnovejših dogodkih, v štrajkih Fordovih tovarn v Evropi, v Nemčiji, Franciji in drugod. Kapitalu teh velikih večnacionalnih družb je zelo lahko hitro prenašati produkcijo iz ene države v drugo oziroma — pokazala se je dokajšnja nemoč sedanjega sindikalnega gibanja. Od tod tudi želje po ustanovitvi evropskih sindikatov. Kot vemo, so ti zdaj že formirani, vendar ima MKSS vmes svoje prste in s tem svoj monopol. Kot vemo, se je tudi Zveza sindikatov Jugoslavije o tem posvetovala, zlasti glede stališča, ki ga naj naše delavsko gibanje zavzame do te oblike organiziranja sindikatov na območju Evrope. S tem v zvezi so tudi poizkusi sklepanja tako imenovanih evropskih kolektivnih pogodb. Pokazalo se je, da tudi ta oblika, ki je verjetno zelo pomembna, ne bo zadostovala, ampak da bo potrebno organizirati sindikate po posameznih tovarnah, kot npr. pri Fordu. Sindikat vseh Fordovih tovarn, kjerkoli so, mora nastopati enotno, solidarno, kar je nujno potrebno glede na silno prožnost in gibljivost takšnih večnacionalnih družb. Vprašanje je pomembno in ga zato omenja poročilo, ki smo ga dobili. Nekatere

540

od pomembnih večnacionalnih družb deluje tudi na našem ozemlju. Imamo zakon o udeležbi tujega kapitala, vendar kaže, da bi tukaj poleg ekonomskega vidika bil nedvomno izredno pomemben tudi politični vidik. Pri sklepanju teh pogodb bi morali tudi s socialnega aspekta interesov delavcev in mednarodne solidarnosti partija in sindikati pozorno slediti sklepanju takšnih pogodb in na mednarodnem področju spremljati, kaj se v svetu dogaja. Na 8. kongresu svetovne sindikalne federacije, ki je bil nedavno v Varni, je bilo osrednje vprašanje multinacionalnih podjetij. Sprejeta je bila vrsta konkretnih sklepov o stališčih sindikata o tej zadevi. Na kongresu evropskih partij v Bruslju je prav tako bila ena glavnih točk vprašanje stališča delavskega gibanja do teh večnacionalnih družb. Gotovo je koristno, da bi se z zadevo seznanili kritično, seveda upoštevaje naša stališča, in proučili sklepe teh kongresov, ki so konkretno razpravljali o akciji, kakšna stališča naj delavska gibanja zavzamejo do teh večnacionalnih družb. S tem vprašanjem se ukvarjajo tudi drugi sindikati, celo ameriški, ki so tudi iz svojih ozkih stališč nastopali proti tem večnacionalnim družbam, zaradi škodljivih posledic izvoza kapitala na področju zaposlovanja. Če naj na kratko povem povzetek — vprašanje večnacionalnih družb ni samo ekonomsko, ampak tudi politično in socialno vprašanje.

ANDREJ ŠKERLAVAJ (Ljubljana) Spregovoriti nameravam o nekaterih vprašanjih, za katera menim, da bi jih komunisti morali veliko bolj pazljivo in večkrat obravnavati in se za njih opredeljevati. Gre za vprašanja, ki se nanašajo na kompleks mednarodnega delavskega gibanja in so prisotna v našem vsakdanjem delu in praksi. Kakor me veseli, da tovariši z univerze zasledujejo sindikalno gibanje v svetu in dejavnost mednarodne organizacije dela, tako moram takoj povedati, da se ne morem strinjati z oceno odnosov in stanja v mednarodni organizaciji dela. Ta ocena bi ostala izredno pomanjkljiva, če ne bi povedali, da je mednarodna organizacija dela spričo splošnih svetovnih razmer, posebej pa še v obdobju sporazumevanja med velesilami, postala tudi tribuna velikih in bogatih. Prav zadnje zasedanje evropske regionalne konference mednarodne organizacije dela je pokazalo, kako si »veliki« skozi vse strukture prizadevajo, da bi v mednarodni organizaciji dela ne prišlo do radikalnega in principialnega obravnavanja ter reševanja vseh tistih problemov, ki so bistvenega pomena za tretji svet in delavski razred teh dežel. Naj omenim samo migracijo delavcev, ki je eden najbolj žgočih problemov tako za delavski razred kot za dežele v razvoju. To je vprašanje, ki je že dalj časa prisotno v mednarodni organizaciji dela, za katero ta organizacija, razen morda nekaterih lepih resolucij, ni bila sposobna izvesti učinkovitih ukrepov. Prav vprašanje migracije je eno tistih, ki bi ga morali v zvezi komunistov veliko bolj temeljito analizirati tako z vidika razvojne problematike kot z vidika mednarodnega razrednega in idejnega vprašanja, želel bi samo ilustrirati problem s polemiko, ki je nedavno vznikla med generalnim sekretarjem KPF in generalnim sekretarjem KP Španije v zvezi z delavci migranti. Santiago Carillo trdi, da so delavci migranti v bistvu specifične skupine nacionalnih manjšin, medtem ko George Marchais vztraja v tezi, da so delavci migranti predvsem sestavni del delavskega razreda dežele, v kateri delajo. Te polemike nisem omenil zaradi tega, da bi se vanjo vmešavali, ampak sem jo omenil zaradi tega, ker bi morali o njej veliko razmišljati. Jasno je

541

in to je za nas najbolj važno, da ne gre samo za vprašanje kompetenc določene partije za del delavskega razreda, ki je zunaj dežele, v kateri določena partija deluje, temveč gre v bistvu za že obstoječo prakso, ki jo socialna demokracja v deležah imigracije že konkretno uresničuje (predvsem s podporo politiki integracije in asimilacije). Gre enostavno za to, da je socialni demokraciji uspelo v določeni meri integrirati delavce migrante v sebi naklonjen znaten del delavskega razreda. S tem je storila uslugo sebi kot tudi kapitalu, ki je zainteresiran v večini primerov vsaj za relativno stalnost delavcev migrantov. Kakšno škodo je s to politiko v moralnem in človeškem pogledu storila deželam v razvoju, pa najbrž ne bi bilo težko ugotoviti. Prav ta ocena je po mojem mnenju premalo prisotna pri obravnavanju vprašanj naših delavcev v tujini kakor tudi pri obravnavanju vprašanj migracije nasploh. Zveza komunistov mora predvsem in zelo glasno podčrtati dejstvo, da so naši delavci v tujini del našega delavskega razreda. Iz te osnovne ugotovitve naj se poraja tudi naša politika in praksa, za katero menim, da je še vse preveč deklarativnega in manifestativnega značaja in zanemarja to, kar je najpomembnejše, namreč čimbolj neposredno povezavo naših ljudi, zaposlenih v tujini, z družbenim okoljem, iz katerega izhajajo. Vezano na vprašanje migracije in tudi na vprašanje mednarodne delavske solidarnosti in našega ugleda v svetu bi želel omeniti tudi problem nastopa naših delovnih organizacij v tujini, ko gre za poslovnotehnično in investicijsko sodelovanje, ki, kot je znano, vključuje tudi zaposlitev določenega števila naših delavcev. V preteklosti smo bili priče številnim pojavom, ki niso imeli prav ničesar skupnega z gospodarstvom socialistične države, temveč so imeli kvečjemu značaj zelo vulgarnega kapitalističnega obnašanja. Šlo je za poznane primere »preprodaje« delavcev, kar so delala nekatera podjetja v Jugoslaviji. Čeprav gredo stvari na bolje, je treba iti naprej in kot prvo urediti položaj teh delavcev v tujini tako v odnosu do naše matične organizacije kot v odnosu do tujih partnerjev. Najvažnejša naloga v tem trenutku je poverjena prav nam, komunistom in sindikatom, ki bi v delovnih organizacijah v tujini morali z našimi delavci vzpostaviti solidno sindikalno in samoupravno organiziranost, da bi v duhu nove ustave omogočila poleg vsega drugega predvsem vpogled in odločanje o dohodku, ki ga oni ustvarjajo v tujini. To ni nujno potrebno samo zaradi uresničevanja ustave, temveč je to izredno pomembna postavka v uresničevanju mednarodne delavske solidarnosti, kajti nemalokrat so nam predstavniki delavskega gibanja kapitalističnih držav očitali, da dopuščamo trgovanje z delavci. Dotaknil bi se še vprašanja izvajanja in sklepanja mednarodnih sporazumov o zaposlovanju ter konvencij o socialni varnosti. Iz nekajletne prakse ugotavljam, da je tu vse preveč uradniškega in tudi večkrat birokratskega ukrepanja. Ne smemo namreč pozabiti, da so predmet teh sporazumov ljudje in da je sklepanje kot tudi izvajanje teh sporazumov življenjsko povezano z družbenoekonomskim razvojem naših posameznih območij in republik in vsaj moralo bi biti organsko povezano s planiranjem zaposlovanja v tujini. Zato bi bilo nujno potrebno podpreti prizadevanja za vzpostavitev solidnega mehanizma medrepubliškega in tudi medregionalnega dogovarjanja glede na sklepanje novih sporazumov in njihovega izvajanja ter praktične uporabe. Interesi in gledanja na problematiko zaposlovanja v tujini so v Jugoslaviji dokaj različni, pogojujejo pa jih različne stopnje razvitosti posameznih delov Jugoslavije. V Sloveniji se zavzemamo za tak način urejanja tega vprašanja zaradi tega, ker smo spričo hudih posledic sorazmerno močne migracije predvsem kvalificiranih delavcev pri zelo močno občutili posledice neplaniranega odhajanja na delo v tujino.

542

Dodam naj še nekaj misli v zvezi z našimi odnosi s sindikalnim oziroma delavskim gibanjem v Avstriji in Italiji, predvsem z vidika problemov, ki so danes prisotni v zavesti in dejanju vseh delavcev socialistične samoupravne Jugoslavije. Kar zadeva Avstrijo, moramo pri obravnavanju vprašanj slovenske narodnostne skupnosti problem razumeti kot vprašanje odnosa med posameznimi družbenimi silami, med katerimi so žal vedno bolj glasne in dejavne tiste sile, ki ne le da preprečujejo uresničevanje mednarodnih obveznosti Avstrije, temveč tudi povzročajo pritiske v obliki raznih »heimatdienstov« in drugih fašistoidnih pojavov in da so to iste sile, ki širijo in netijo v avstrijski družbi rasistično razpoloženje do tujih delavcev. Prav te sile so v zadnjem času pridobile tolikšno moč, da se jim tudi socialna demokracija ne more več odločno upirati. Avstrijski socialdemokrati se sicer štejejo za »Arbeiterbewegung«, vendar je ta naziv v tem trenutku zame vprašljiv, kajti prav z njihove strani je pričakovati več smelosti v reševanju teh problemov, kajti ne gre za neko izdvojeno etnično vprašanje, temveč gre v bistvu za stisko človeka v sodobnem kapitalizmu, ki ne izbira sredstev, skratka, govorimo o vprašanju razrednega značaja, ki pa ga žal današnja avstrijska socialdemokracija ni sposobna reševati. Nadaljevali bomo z našim sodelovanjem in odpirali poti k vsem tistim napredno mislečim delom tako avstrijske kot italijanske družbe, sodelovali bomo z vsemi tistimi, za katere je pravica do obstoja naše narodnostne skupnosti v Avstriji in Italiji globoko razredno, človeško in moralno vprašanje in ne samo formalna mednarodna obveznost ali celo nemara samo statično vprašanje. Kar zadeva naše odnose do italijanskega sindikalnega in delavskega gibanja nasploh, pa v tem trenutku lahko poudarim, da poleg obsežnega sodelovanja, ki ga vzdržujemo z italijanskimi sindikati kot izredno pomembnim delom italijanskega delavskeag gibanja, lahko najdemo skupne točke in osnovo za diskusijo tudi v njegovih dokumentih. Naj navedem samo sklepe zadnjega kongresa KPI v Milanu in parafraziram bistveno ugotovitev iz teh sklepov, ki ugotavlja, da se mora zunanja politika Italije otresti hipoteke hladne vojne in da je treba na vprašanja v zvezi z odnosom do Atlantskega pakta in na politične ter vojaške probleme, ki iz tega odnosa izhajajo, gledati dinamično in ne več v statičnih okvirih iz obdobja hladne vojne.

ANTON VRATUŠA (Beograd) V programu zveze komunistov in v naši vsakdanji politiki imata posebno mesto dve temeljni izhodišči. Prvo temelji na spoznanju, da socializma v Jugoslaviji ne gradimo na nekakšnem izoliranem socialističnem otoku, ampak v konkretnih mednarodnih pogojih. Drugo pa, da je Jugoslavija spoštovana v svetu kot neodvisni, samostojni, neuvrščeni socialistični dejavnik toliko, kolikor je doma enotna, v svetu pa aktivno prisotna in aktivno angažirana v menjanju sodobnih mednarodnih odnosov, ki počivajo na načelih, ki sta jih izgradila imperializem in kolonializem. Ti dve osnovni izhodišči sta stalno prisotni v naših snovanjih, kakor v poglabljanju teoretične in ideološke osnove naše socialistične samoupravne prakse v vsakodnevnem delu, tako tudi ob takih trenutkih, ko rezimiramo rezultate dosedanjega dela in formuliramo osnove politike za nadaljnje obdobje. Danes je še posebej značilno, da se spomnimo teh dveh izhodišč. Prvič, v Jugoslaviji smo, zahvaljujoč ogromnim naporom zveze komunistov in delovnih ljudi, z novo ustavo nekako zaokrožili ogromne revolucionarne družbene spremembe na osnovi principa samoupravlja-

543

nja, na drugi strani pa smo po pismu predsednika Tita in po 21. seji predsedstva ZKJ ponovno utrdili enotnost zveze komunistov na principih demokratičnega centralizma. Drugič pa zato, ker se te dni ponovno javljajo razne špekulacije okrog Jugoslavije, ki se zaveda medsebojne pogojenosti graditve socializma na osnovah samoupravljanja v Jugoslaviji in njene neuvrščene mednarodne politike, okrog njene enotnosti, okrog njene mednarodne pozicije. Ob vsem tem se ljudje včasih vprašajo, kaj pravzaprav naj storimo, da bi lahko nemoteno gradili socializem na osnovah samoupravljanja v Jugoslaviji in da bi lahko zagotovili nedotakljivost naših meja. Odgovor je, po moje, enostaven in jasen. Nič drugega, kot smo delali doslej. Gradimo tudi vnaprej samoupravni socializem na osnovi osvoboditve dela, osvoboditve človeka, ustvarjajmo resnično socialistično in humanistično družbo, osvobojeno vsake eksploatacije, ne samo kapitalistične, ampak tudi etatistične; ustvarjajmo take odnose, da bo delavec v združenem delu tisti odločujoči faktor, ki samostojno odloča o upravljanju s sredstvi v družbeni lasti in o razpolaganju z rezultati združenega dela. To se pravi z dohodkom. Na drugi strani pa delujmo, da bo socialistična neuvrščena Jugoslavija tudi v bodoče svoje mednarodne odnose gradila na principu neodvisnosti, samostojnega razvoja vsake dežele, brez mešanja od zunaj, medsebojnega spoštovanja in teritorialne nedotakljivosti in da se bo tudi v bodoče enako vneto zavzemala za pravico vsakega naroda, da nemoteno uresničuje te pravice. Na ta način Jugoslavija zagotavlja še trdnejšo osnovo svoji neodvisnosti in bo stalno širila krog svojih prijateljev. Na drugi strani pa se jasno javljajo tudi nasprotniki. Seveda, nasprotniki, ki jim ne ugaja samoupravna socialistična Jugoslavija, kajti samoupravljanje v Jugoslaviji postavljajo delovni ljudje v raznih deželah kot novi pristop k resnični osvoboditvi človeka in iz teh pozicij izvajajo pritisk na vodeče strukture v svojih deželah. Neuvrščene dežele imajo poleg boja za politično neodvisnost kot smoter tudi zagotovitev ekonomske neodvisnosti in ekonomske ravnopravnosti in hitrejšega razvoja dežel v razvoju. Z naftno krizo se je odprla možnost, da dežele v razvoju hitreje uresničujejo principe o ekonomski enakopravnosti in varnosti, ki so jih sprejele in posebej svečano razglasile na alžirski konferenci šefov držav ali vlad neuvrščenih držav, posebej načelo, da ima vsaka država, vsak narod pravico, da samostojno, suvereno razpolaga s svojimi naravnimi bogastvi. Toda od možnosti, ki jo nakazuje ta prodor, pa do resnične ekonomske dekolonizacije je dolga pot. Odvisna pa je predvsem od nas samih, s kolikimi žrtvami in kako hitro jo bomo izpeljali. Pogosto s tem v zvezi navajajo nadnacionalne kompanije kot glavni vir zla. To je točno, kajti one pravzaprav objektivno praviloma razbijajo enotnost nacionalnega trga dežel v razvoju, ko vežejo za sebe tisto, kar je najnaprednejše v teh deželah in sesajo iz njih najžlahtnejše sokove. Zavoljo tega je prav, da opozarjamo na škodljivo vlogo večnacionalnih kompanij v mednarodnih ekonomskih odnosih, posebej glede na dežele v razvoju. Opravka imamo s tremi osnovnimi monopoli imperialističnih držav: z monopolom v denarništvu, v trgovini, znanosti in tehnologiji. To so tri trdnjave, ki jih je treba stalno naskakovati. Zavojevali pa jih ne bomo z resolucijami in gesli, ampak samo s poglobljeno znanstveno utemeljeno analizo in akcijo. V tem trenutku, ko je napravljen prvi prodor, se moramo tega posebej zavedati. Če analizirate sklepe sestanka koordinacijskega biroja v Alžiru pred nekaj dnevi, boste videli, da je storjen korak naprej. Toda, zdi se mi,

544

da je to le skromen korak. Pomembno je sicer, da so se dogovorili, naj skupina strokovnjakov brez odlašanja pripravi statut fonda solidarnosti neuvrščenih dežel za hitrejši ekonomski in socialni razvoj. Ravno tako je dobro, da je zmenjeno, naj predstavniki štirih neuvrščenih dežel obiščejo petrolejske države zavoljo pogovorov o tem, kako naj se v delu pokaže solidarnost med neuvrščenimi deželami sedaj, ko začenjamo uresničevati velik up dežel v razvoju o gradnji na lastnih materialnih osnovah. Toda to je le začetek. Potrebna je enotnost v pristopu in ustrezna akcija, da bi boj za ekonomsko dekolonizacijo, ki je pred nami, izbojevali tako uspešno, kakor je izvojevan boj za politično emancipacijo. Ni treba posebej poudarjati, da mednarodna aktivnost Jugoslavije mora izhajati iz interesov graditve socializma v naši deželi in iz moralnih, ekonomskih in političnih interesov našega delovnega človeka. Upravičeno pričakujemo, da so že za nami razprave in dvomi, češ kam nas bo pripeljalo, če se bomo preveč vezali samo na dežele v razvoju. Nedavni dogodki kažejo, da je prav to pot, po kateri moramo hoditi, in sicer še odločneje, kot smo hodili doslej, ker je taka orientacija in povezava v našem ekonomskem, moralnem in političnem interesu nujna zaradi našega lastnega gospodarstva. Da bi lahko tako delovali, je med drugim osnoven pogoj mir na naših mejah in prepričanje, da bodo naši delovni ljudje verjeli, da tega, kar je naše, nihče ne sme napadati. Zato je zelo razumljivo, zakaj so naši delovni ljudje poskočili tako enotno ob znani italijanski noti, ko je italijanska vlada v nasprotju z mednarodnimi sporazumi in njenimi lastnimi obveznostmi odprto izrazila pretenzije na jugoslovanski teritorij. V Italiji včasih celo pravijo, kako se baje strinjajo z nami, da pa ne morejo dalje »zavoljo javnega mnenja«, kar pa ni točno! Gre le za izmišljeno pretvezo. Namreč, treba je samo spomniti vodilne kroge v Italiji, da je pred dvajsetimi leti italijanska vlada v parlamentu dobila zaupnico, ko je predložila v odobritev memorandum o sporazumu. Kdo je potem ta, ki onemogoča italijanski vladi, da na takih osnovah, spoštujoč dejstva in obveznosti, z Jugoslavijo pošteno sodeluje? Onstran meje ugovarjajo, češ čemu »vse to razburjenje v Jugoslaviji«. Kot da smo mi izzvali razburjenje!? Naši ljudje so reagirali, kakor bi to storil vsakdo, ki hoče biti svoboden, ki želi imeti dobrega in poštenega soseda. Lahko razumemo, da so danes v zadregi vsi, ki so izzvali te težave, ker vidijo, da se tudi ob tem primeru uresničuje ali pa se začenja uresničevati staro pravilo, po pregovoru »glej, ko seješ veter, da ne boš žel viharja«. Nismo mi krivi, če so si izmislili tako imenovane notranje težave v Jugoslaviji, tako imenovano negotovost Jugoslavije in tako imenovano zunanjo nevarnost za našo neodvisnost, zavoljo česar je baje potrebno zaščititi vzhodne meje Italije. Zato je bilo treba še enkrat plasirati pravno konstrukcijo, da se ve, kje so meje. Zahodni tisk odprto piše, da je to eden od ciljev. Tisti, ki se jim italijanska vlada želi na ta način prikupiti, to se pravi iredentistični in neofašistični krogi, zelo jasno podčrtujejo, kaj to pomeni. Pravijo: »To pomeni, da je cona B naša. Ker smo zavezniki Atlantskega pakta, nas bodo tudi njegove oborožene sile podprle za cono B, ne pa tudi naprej od cone B, ker bi to lahko izzvalo mednarodni spopad.« Če se to še poveže z manevri in dejstvom, da se je zdaj prvič ameriška šesta flota pojavila tu v Jadranskem morju, ki naj bi bilo morje miru skupaj s Sredozemskim morjem, potem vidimo, da je stvar mnogo resnejša, kot je na prvi pogled videti, zato je upravičeno, da so naši delovni ljudje in vsi naši narodi s prstom pokazali prav tja, kamor je treba pokazati. 35 Sedmi kongres ZKS

545

In naši delovni ljudje bi upravičeno zamerili našim političnim in državnim faktorjem, če ne bi odločno vztrajali pri izjavi zveznega izvršnega sveta, namreč: naše meje so dejstvo in o tem se nimamo z nikomer kaj pogovarjati. In še nekaj, tudi navadni ljudje pri nas pravijo, da tisti, ki so sprožili vprašanje cone B, kažejo elementarno neznanje abecede. Abeceda se namreč začenja s črko A, ne pa s črko B. Naj vedo, da je črka A prva in naj se nad tem zamislijo vsi z druge strani meje, če jim je res do sodelovanja in mirnega sožitja z Jugoslavijo, takšno, kakršna je. Kar zadeva špekulacije okrog tako imenovanih »notranjih slabostih« Jugoslavije, so se ravno tako urezali. Kajti izmislili so si tako imenovane notranje težave prav zdaj, ko so naši delovni ljudje plebiscitarno pokazali svojo enotnost na volitvah za nove skupščine na podlagi delegatskega sistema, na podlagi osvobojenega dela in ko so naši ljudje še enkrat kot eden potrdili politiko zveze komunistov na kongresih, ki prav zdaj potekajo, in v pripravah za X. kongres zveze komunistov.

JOŽE HARTMAN (Ljubljana) Razpravljati želim o tistem delu predloga resolucije, ki zadeva nekatere sosedske odnose in položaj slovenske narodnostne skupnosti v zamejstvu. Omejen čas seveda ne dovoljuje temeljitejše obravnave vseh problemov, vsekakor pa je velikega pomena dejstvo, da zveza komunistov zavzema stališča tudi do teh izredno pomembnih vprašanj. Obravnava mednarodnih odnosov dobiva svojo novo demokratično obliko in vsebino, ki pronica v vse celice naše družbe od osnovnih občinskih in republiških forumov do federacije in tako organsko povezuje mednarodno politiko z vsemi notranjimi problemi. Ni malo prilik, ko so naši ljudje zrelo in prizadeto manifestirali svoje poglede na mednarodne dogodke in se lotevali stalnih akcij na področju zunanje politike, bodisi v sistematičnem spremljanju zunanje politične problematike ali v neposrednem delovanju v zamejstvu, pobratenje mest in podobno. Tako so določila ustave, stališča socialistične zveze in drugi akti na področju mednarodnih odnosov deloma sankcionirali določeno stanje, deloma pa nakazujejo nove poti v reševanju mednarodne problematike, predvsem pa mobilizirajo vse sile za tak razvoj, ki bo vsakemu državljanu in skupnosti omogočal čim plodnejše soustvarjanje zunanje politike. Ta pa mora biti le ena, enotna in dogovorjena in smo zanjo vsi odgovorni. Sem sodi tudi naša politika do sosedov in odnosov do manjšin. Zveza komunistov se tudi v mednarodnih odnosih bojuje za uveljavitev miru, neodvisnosti, enakopravnosti, nevmešavanja v notranje zadeve, dobrega sosedstva ter za demokratična in humana načela v odnosih med ljudmi in med narodi. Narodne manjšine imajo pomembno vlogo v teh odnosih in njihov položaj predstavlja zelo značilen indikator demokratične in humane zrelosti posamezne družbe. Od socializma kot najnaprednejše družbene ureditve pa je prav zato pričakovati najprogresivnejše rešitve tudi na tem področju. Kot komunisti se tega zavedamo, zato v naši praksi in teoriji tudi ustvarjamo kar najboljše pogoje za nemoten razvoj narodnosti pri nas. Zal takih pogledov niso deležne jugoslovanske narodnostne skupnosti v zamejstvu. Najvišja stopnja netolerance je nepriznavanje obstoja manjšin, kar se dogaja beneškim Slovencem v Italiji ali Makedoncem v Bolgariji in Grčiji. Grobe metode asimilacije so ustvarjanje vzdušja strahu in pritiska na sicer priznane pripadnike manjšin, kar posebej občutijo Slovenci v Avstriji. Tu poznajo vrsto načinov, kako

546

zavlačevati odločitve v korist manjšine ali z navidezno nedolžnimi ukrepi pristajati na odkrito in prikrito asimilacijo. Tega je dovolj v Avstriji in Italiji. Za obe državi je značilno, da sta se z bilateralnimi pogodbami še posebej obvezali zaščititi slovensko narodnostno skupnost. Kljub temu obstaja vrsta neizpolnjenih obveznosti, ki izhajajo iz črke pogodb, da duha teh pogodb niti ne omenjamo. Na tem področju stvari stagnirajo ali celo nazadujejo. V Italiji se politične sile še ne morejo odločiti, in to že dalj časa, ali manjšino globalno zaščititi ali s postopnimi ukrepi izboljšati njen položaj; v Avstriji pa, kot vemo, umikajo še tistih nekaj ukrepov v korist Slovencev, ki so jih že uresničili. Tu gre še vedno za očitno dolgoročne težnje po germanizaciji Koroške in Gradiščanske. Slovencem v Porabju se položaj vendarle postopno izboljšuje, čeprav ga ne moremo ocenjevati s tistimi merili kot v Avstriji in Italiji. To je, vem, zelo skrajšan opis tega, kar oblasti počno s Slovenci v zamejstvu. Še nevarnejši so pojavi nastopa organizirane reakcije, neonacistov, fašistov, šovinistov in drugih skrajnih desničarjev, katerih prve žrtve so bile in so vedno manjšine. Heimatdienstova osnovna dejavnost je boj proti Slovencem, ki. jih hočejo preštevati, nato pa po možnosti uničiti. Vsako ugotavljanje manjšine služi le reakcionarnim pritiskom, zato moramo podpreti koroške Slovence, ki se morajo prav zdaj, ko praktično vse stranke hočejo ugotavljati manjšino, temu odločno postaviti po robu. Te sile napadajo tudi politiko dobrih sosedskih odnosov, motijo proces sporazumevanja v Evropi in ogrožajo demokracijo znotraj dežel, kjer živijo. Osnova njihovega delovanja je razredna in kot taka stalna nevarnost vsakemu progresu tukaj v Evropi ali po svetu. Komunisti moramo biti še posebej pozorni na delovanje te reakcije, zato je treba ob vsaki priložnosti navezovati zavezništvo z vsemi demokratičnimi naprednimi silami, ki se bojujejo proti njej. Jugoslavija in zveza komunistov je doslej trasirala nove poti, ki je takšno navezovanje olajševalo v interesu miru in napredka v tem delu sveta. Odpovedali smo se bivši coni A, delu Koroške, odprli meje in — kot pravi tovariš Kardelj — »začeli z ukinjanjem meja in ustvarjanjem pogojev za svobodno gibanje ljudi, ne glede na njihovo nacionalno ali državno pripadnost«. Tako je bilo mogoče ustvariti vzdušje demokratičnosti, humanizma; vzdušje, ki je samo po sebi najučinkoviteje tolklo reakcijo. Tudi manjšine na mejah so se počutile svobodnejše, ker so lahko v precejšnji meri normalizirali stike z matičnimi narodi. Vse to in stalno naraščajoči ugled Jugoslavije v svetu je — kot kaže -— začel motiti italijansko vlado, ki hoče enako kot italijanski iredentisti in šovinisti prav v zadnjem času ustvarjati iz tega mirnega dela Evrope novo žarišče nemira in prikritih groženj. Teritorialne pretenzije po bivši coni B, podkrepljene s sedanjimi manevri pakta NATO prav na naših morskih in suhozemnih mejah resno ogrožajo mir v tem delu sveta in vse pridobitve, ki so iz njega izšle. Odgovor naših narodov je nedvoumen, kot je bil vedno. Smo pripravljeni in sposobni odbiti vsakogar, ki bi si skušal prilastiti najmanjšo ped naše zemlje. Zgradili smo mirno sožitje in demokratične odnose in pripravljeni smo jih ohranjati skupaj z vsemi naprednimi silami v Italiji, Avstriji ali v svetu. Vse bolj se uveljavlja spoznanje, da se le v dobrih odnosih uspešno rešujejo problemi, tudi problemi Slovencev za mejo. Jasno smo izrazili nekatera načela, ki nas vodijo v odnosih do naših narodnostnih skupnosti v zamejstvu. Tudi tistim, ki bi radi iz manjšine napravili subverzivni element, smo povedali, da so manjšine subjekt 35»

547

tako v odnosu do matičnega naroda in tudi do večinskega naroda, torej so samostojne v vseh odločitvah, ki uravnavajo njihov obstoj in razvoj. Slovenci za mejo bodo navezali taka zavezništva, ki jih bodo čim demokratičnej še vključevala v družbeno življenje svoje državne skupnosti. Narodnostnim skupnostim pa na drugi strani nihče ne bi smel odrekati pravice do normalnih stikov s kulturo in tradicijo svojega matičnega naroda. V tej povezanosti se uresničuje tudi načelo o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, saj skladnosti razvoja slovenske kulture meje ne bi smele ovirati. Od živega stika s kulturo matice je mogoče pričakovati zaviranje nekaterih procesov asimilacije in upiranje tistim silam, ki hočejo iz Slovencev napraviti posebne etnične skupine ali rezervate, odrezane od matice in obsojene na propad, kot bi radi napravili iz Slovencev »vindišarje«, neke posebne beneške Slovence, ki se v govoru poslužujejo dialekta, ki naj ne bi bil slovenščina. Pomoč matičnega naroda je nujna in naravna. Zveza komunistov je bila v zgodovini edina, ki se je resnično zavzela za zamejske Slovence, posebej v narodnoosvobodilnem boju in po vojni. Krvni davek vseh Slovencev tostran in onstran meje za osvoboditev izpod jarma najhujših zatiralcev, fašizma in nacizma, je prispeval k temelju ne samo socialistične Jugoslavije, ampak tudi današnje Italije in Avstrije. Obenem pa je najzgovornejši odgovor tistim, ki bi zvezi komunistov povsem želeli naprtiti nekakšen brezbrižen odnos do teh vprašanj, ko izražajo nekakšno veliko zaskrbljenost za usodo Slovencev, ne da bi bili pri tem pripravljeni in sposobni karkoli zanje storiti. To delajo iz nacionalističnih pozicij, za katere vemo, da imajo reakcionarno razredno in protidemokratično vsebino. V zadnjih letih se je še posebej razširilo sodelovanje vseh družbenih skupnosti v republiki ali občinah z zamejstvom. Skoraj ni večje kulturne, prosvetne, znanstvene, gospodarske ali druge družbene ustanove, ki ne bi v svoje redne programe dejavnosti vključevala tudi skrbi za zamejske Slovence. Ta pomoč se z dneva v dan še povečuje in komunisti bi se morali za njeno čimboljšo organiziranost še vnaprej zavzemati. Tudi na političnem področju je zveza komunistov že doslej skupaj z drugimi institucijami v federaciji poskušala vplivati na politične partnerje in partnerje iz mednarodnih pogodb, zlasti z Italijo in Avstrijo, naj se zavzamejo za zboljšanje položaja Slovencev v teh državah, iz pogodb pa zahtevala dosledno izpolnjevanje zlasti tistih določil, ki urejajo položaj slovenskih narodnostnih skupnosti v državah sopodpisnicah. Mednarodna javnost je tudi obveščana o stanju na tem področju, še posebej takrat, ko gre za očitne kršitve pravic, zlasti deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah ali za kompleksno reševanje problemov manjšin, kot se to dogaja na konferenci o evropski varnosti. Vsa ta dejavnost izhaja iz prepričanja, da ne more biti varnih meja v Evropi, ne mirnega in strpnega razvoja odnosov, če ne bomo obenem rešili nerešenih vprašanj položaja manjšin, katera pomenijo stalno grožnjo tem odnosom. Ohranitev in zaščita narodnostnih skupnosti sta torej eden najpomembnejših ciljev demokratičnega in humanega razvoja človeštva. Temu se ne moreta odreči niti matični niti večinski narod, če hočeta veljati za pospeševalca naprednih odnosov v svetu. Sama narodnostna skupnost pa bo svoj odnos do lastne usode oblikovala v skladu z največjimi možnostmi svojega napredka. Pokazalo se je, da je kljub nazorskim razlikam tam, kjer med Slovenci te obstajajo, potrebna akcijska enotnost takrat, ko gre za obrambo narodnostnih koristi ali za boj za njihove pravice. Zato tudi mi tako enotnost podpiramo.

548

GIOVANNI KAVALICH (Izola) Kot komunist, kot delavec in član italijanske narodnostne skupnosti v Sloveniji sodim, da je moja dolžnost na kratko obravnavati nekatere bistvene značilnosti položaja italijanske avtohtone narodnostne skupnosti, ki deli skozi stoletja isto usodo s slovenskim narodom na obali. Seveda ne bom ponavljal določil ustave in statutarnih določil občin Koper, Izola in Piran, po katerih je naši narodnostni skupnosti zajamčena popolna enakopravnost in vsestranska možnost razvoja. Ob tem bi rad poudaril dejstvo, da je italijanska narodnostna skupnost upoštevana kot dejavni subjekt v sistemu samoupravljanja, ki ga sedaj izpopolnjujemo in poglabljamo. Aktivni subjekt torej, ne pa objekt očetovskega varuštva večinskega naroda, ki daruje pravice; sploh pa ne pogodbena stranka, s katero se večinski narod pogaja kot s tujim telesom. Zaradi tega ne gre tu za »MI« in »VI«, temveč edinole za »MI VSI SKUPAJ«. Italijanska narodnostna skupnost, bodisi tisti njen del, ki živi v Socialistični republiki Sloveniji, bodisi tisti njen del, ki živi v Socialistični republiki Hrvatski, je kri in meso socialistične revolucije, narodnoosvobodilnega boja in graditve sistema samoupravnega socializma. To je bila naša zgodovinska svobodna odločitev, z orožjem v roki. Zanjo so padli naši tovariši že v letu 1943. Pa tudi ta boj je bil le nadaljevanje skupnega dolgotrajnega boja naših očetov in starejših bratov proti fašizmu in notranji reakciji pred drugo svetovno vojno. Ustava in občinski statuti poleg tega, da določajo in izpopolnjujejo že obstoječe stanje, priznavajo in določajo našo vlogo dejavnika v celotnem sklopu socialistične graditve. Kar je napisano v teh dokumentih, je tudi rezultat dosledne internacionalistične naravnanosti Zveze komunistov Slovenije in široke demokratične debate, v kateri je sodelovala večina naših rojakov. Najboljši izraz politične vitalnosti italijanske narodnostne skupnosti je njena živa dejavnost v vseh organih samoupravljanja, in sicer na vseh ravneh, od krajevnih skupnosti do interesnih skupnosti, od družbenopolitičnih organizacij do občinskih skupščin, predvsem pa v temeljnih organizacijah združenega dela. Prav ta skupna, popolna integracija je najboljše jamstvo proti kakršnikoli nevarnosti asimilacije, kakor to dokazuje na primer povečanje števila predšolskih ustanov, izboljšanje šolske strukture in obnavljanje šolskih stavb. Naša družbena skupnost ni zagotovila italijanski skupnosti samo pouka v materinščini na osnovni in srednji šoli; storila je mnogo več: med največjimi demokratičnimi pridobitvami je vsekakor obvezni pouk slovenščine v italijanskih šolah ter italijanščine na slovenskih šolah, in sicer od prvega razreda dalje. To predstavlja pogoj za pravo dvojezično sožitje in še tesnejše bratstvo. Mnogo je bilo rečenega in storjenega v zvezi z vlogo narodnostne skupnosti, naj se le-ta uveljavi kot faktor zbliževanja in povezovanja, kot most prijateljstva in sodelovanja. Ustava in statuti zagotavljajo naši italijanski narodnostni skupnosti tudi materialno podporo za vzdrževanje stikov z matično deželo. Na tem področju žal ni vse odvisno le od nas. Kako naj dejansko uveljavimo in uspešno razvijamo to naše poslanstvo, ko po 20 letih dobrega sosedstva in plodnega sodelovanja sedanja italijanska vlada, prvič po letu 1954, sprejema teze, ki smo jih imeli za izključno last iredentistov in fašistov ter poskuša z uradno noto zanikati jugoslovansko suverenost na območju, kjer živimo tudi mi, Italijani v Jugoslaviji. Logično je, da je proti noti italijanske vlade med prvimi protestiral tudi svet italijanske skupnosti na Koprskem. Ponavljam tudi na

549

tem mestu: če ne bo posegov, lahko vprašanje italijansko-jugoslovanske meje po londonskem sporazumu obravnavamo le na en način: s tem, da jo uradno priznajo, da postane tako še bolj odprta. Naj pa se ve, da smo se pripravljeni bojevati, če bo prišlo do drugačnega ravnanja. Kar zadeva italijansko narodnostno skupnost, le-ta pričakuje skupaj s svojimi slovenskimi brati, da bo ta kongres pripomogel k nadaljnjemu poglabljanju in izboljšanju sistema socialističnega samoupravljanja in s tem krepitvi oblasti delavskega razreda. (Tov. Giovanni Kavalich je razpravljal v italijanščini)

MILENA REBEC (Postojna) Nota italijanske vlade je vzbudila med jugoslovanskimi narodi in narodnostmi, posebej pa še med slovenskim in hrvaškim ljudstvom, veliko ogorčenje. Stari italijanski apetiti po našem ozemlju so torej ponovno oživeli. Od leta 1954 smo bili odkrito zadovoljni in prepričani, da so se razmere obrnile v obojestransko dobro. Verjeli smo, da so se razmere stabilizirale in da gradimo sožitje z našo zahodno sosedo na trdnih temeljih. Imeli smo zagotovila vidnih italijanskih politikov in podporo napredne italijanske javnosti. Odprta meja, o kateri smo govorili, da predstavlja zgleden primer sodelovanja in razmerja dveh držav z različnima družbenima ureditvama, je bila močan povezovalni dejavnik med narodi sosednjih držav, čeprav niso nikoli popolnoma utihnili glasovi nazadnjaških skupinic, ki so se preveč šopirile, smo menili, da je konec ekstremističnih teženj in pohlepa po naši zemlji, ki so jih v preteklosti bolj ali manj odkrito podpirale italijanske vlade, zlasti med De Gasparijevo vladavino. Dokler so bili ti glasovi in zahteve po našem ozemlju le stvar posameznih ekstremistov, iredentistov, neofašistov in drugih mračnjakov, povezanih v raznih organizacijah z nečednimi težnjami, smo njihovo delovanje sicer spremljali in tudi opozarjali uradne italijanske kroge, naj jim stopijo na prste, vendar nismo nikdar pričakovali, da bodo po tolikih letih mirnega sožitja in razumevanja prav ti mračnjaški krogi dobili podporo italijanske vlade. To je prav tiste vlade, ki se navzven v svojih diplomatskih akcijah zavzema za mirno sožitje in sodelovanje med evropskimi državami in za stabilen mir v svetu. Zaradi tega smo lahko upravičeno zaskrbljeni in vidimo v noti italijanske vlade dvojnost njene politike, ki se na eni strani kaže v uradno proklamirani želji za kar najtesnejše sodelovanje, na drugi strani v dejstvu izražene note, da se ni sprijaznila s stanjem, kakršno sta postavila mirovna pogodba in londonski memorandum. Potemtakem je upravičena spontana reakcija naših delovnih ljudi in občanov, ki so po vsej državi podprli jasna stališča in odgovor naše vlade na provokativno noto italijanske vlade, še posebej razumljiva pa je ogorčenost naših ljudi v obmejnih krajih in njihova pripravljenost, da ponovno branijo svojo s krvjo pribojevano narodnostno ozemlje, svobodo in samoupravne pravice socialistične Jugoslavije. Naših delovnih ljudi, ki imajo težke izkušnje z italijanskimi iredentističnimi in aneksionističnimi težnjami, ne more preslepiti bujna retoričnost italijanskih politikov. Smo in bomo za mirno in pošteno reševanje sporov, toda ne na račun naše zemeljske celovitosti in neodvisnosti. Odgovarjamo le s stavkom; »Tujega nočemo, svojega ne damo!«, ki ni fraza in s katero so prežeti naši narodi in narodnosti. Kako so naši delovni ljudje pripravljeni braniti, kar je našega, nam je najbolje povedal delavec na protestnem zborovanju v Novi Gorici, ko je dejal, »da naj si zavojevalci nikdar ne delajo utvar, kajti naši delavci enako dobro obvladajo orožje in orodje«.

550

DRAGO VIDRIH (Ajdovščina) Komunisti že dalj časa razpravljamo o podružbljanju naše zunanje politike. Sodim, da je prav ta trenutek skaljenih odnosov na naših zahodnih mejah samo potrdil pravilnost tega načela. Tako kot v ostalih občinah severne Primorske smo tudi v naši občini Ajdovščina živeli v prepričanju, da je prav ta odprtost naše meje s sosedno Italijo most za vsestransko medsebojno sodelovanje; meja med sosednima državama, ki je z obojestranskim napori in interesi postala ena najbolj odprtih v Evropi. In ko so prebivalci z obeh strani meje storili vse, da bi bilo njihovo sožitje kar najbolj popolno, so se oglasile iredentistične, revanšistične sile v Italiji z nesprejemljivo noto. Ob vsem tem se sprašujemo, s kakšno pravico skuša italijanska vlada segati po našem ozemlju. Ob teh dogodkih sem razmišljal, če nismo morda doslej tudi mi storili premalo na področju tesnejšega sodelovanja, posebno z našimi zamejskimi Slovenci. Saj je po memorandumu o sporazumu, ki je bil podpisan 5.10.1954 v Londonu, ostalo v zamejstvu 125.000 Slovencev, ki so kljub pravicam, ki jim jih ta sporazum zagotavlja, pod stalnim pritiskom. Posebno aktivna je raznarodovalna politika v slovenskih občinah v videmski pokrajini, kjer živi okrog 40.000 Slovencev od skupnega števila 58.000 prebivalcev. Tu so šle italijanske oblasti celo tako daleč, da so v popolnoma slovenskih vaseh prepovedale pouk v materinščini, to je v slovenščini. Raznarodovalna politika italijanskih oblasti se kaže tudi v tem, da je v popisu prebivalstva le Slovencem tržaške pokrajine pomanjkljivo prevedla popisnice in jim dovolila, da vnesejo podatke o narodnosti, medtem ko je bila ta osnovna pravica odvzeta Slovencem goriške in videmske pokrajine, kjer so vladni raziskovalci le približno po svojih receptih ugotavljali število Slovencev. Zato sodim, da smo tem našim Slovencem premalo pokazali našo razvojno pot v samoupravni socializem. Morda smo jim nudili premalo pomoči v vsem tem obdobju, čeprav smo vedeli, da se za nje nadaljuje raznarodovalna politika, ki se kaže na vsakem koraku italijanskih oblasti, od dvojezičnih napisov do uporabe slovenščine v šolah in državnih uradih. Mi, ki smo si po drugi svetovni vojni oziroma v naši socialistični revoluciji končno pribojevali skupaj z ostalimi jugoslovanskimi narodi svojo domovino, ne moremo pozabiti, kaj je pomenila 25-letna raznarodovalna politika. Za tiste Slovence, ki so ostali v zamejstvu, pa traja ta proces že več kot pol stoletja. Ob tem lahko samo ugotavljamo, da je ta naš slovenski zamejski živelj krepak in trden v svoji veri in prepričanju. Storiti bi morali vse, da bi jim v prihodnje nudili vso potrebno moralno in če je potrebno tudi materialno pomoč. Najmanj, kar pa moramo zahtevati, je to, da jim bo italijanska vlada priznala najmanj tak status, kakršnega mi priznavamo narodnostnim manjšinam pri nas oziroma da bo spoštovala doslej sklenjene sporazume. Želim, da bi v sklepnih dokumentih tega kongresa močno poudarili našo resnično pripravljenost, da branimo vsako ped naše svobodne domovine in pridobitve naše socialistične revolucije.

STANE PAVLIČ (Ljubljana) Rad bi opozoril na nekaj problemov, ki danes še niso bili na dnevnem redu. Odpiranje proti zunanjemu svetu pomeni eno od osnovnih značilnosti mednarodne politične dejavnosti Jugoslavije in njenega samoupravnega socialističnega sistema. Naše gospodarstvo se nahaja na takšni stopnji razvoja, da pomeni krepitev vseh odnosov, posebno ekonomskih odnosov s tujino enega odločilnih dejavnikov za uspešen

551

razvoj. Vključitev v mednarodno delitev dela pa terja jasnost in kritično oceno. Kaj to pomeni, kaj od tega pričakujemo in na kaj nas to obvezuje? Ne bi smeli načelno poudarjati potrebe po vključitvi v mednarodno delitev dela, v praksi pa se, žal pogosto, zlasti to velja za administracijo, obnašamo nasprotno. Nova ustava nam nudi izredne možnosti za našo uspešno vključitev. Le da mi to vse premalo koristimo. Pravilna in pravočasna ocena mednarodnih političnih in ekonomskih gibanj in predvidevanj perspektive teh premikov ostaja pomemben faktor pri oblikovanju strategije naših odnosov s tujino. To velja za ocene energetske krize, surovinske krize in reforme mednarodnega trgovinskega ter monetarnega sistema in še prav posebno za posledice vsega tega na naše gospodarstvo. Slovensko gospodarstvo, ki je najbolj izpostavljeno tem kriznim premikom v zahodnem svetu, monetarnim, trgovinskim, integracijskim itd., in ki je relativno bolj razvito, je dolžno znanstveno in strokovno spremljati te premike in pravočasno posredovati predloge zveznim organom. Bojim se, da v tem pogledu nismo storili tega, kar smo dolžni storiti. Zgodovinsko zmago zagotavlja sistem, ki omogoča razmah razvoja proizvajalnih sil z odpiranjem vrat novim razsežnostim rasti, s prenosom dosežkov znanstvene in tehnološke revolucije itd. Imperialistične hegemonistične sile se upirajo zgodovinski nujnosti demokratizacije mednarodnih osnov in odnosov. Mednarodne stike obremenjuje krepitev protekcionizma v mednarodni trgovini, zapiranje integracijskih skupnosti, ki z diskriminacijskimi ukrepi otežujejo gospodarski položaj drugih dežel, zlasti dežel v razvoju. To vnaša nestabilnost in negotovost v svetovno, pa tudi v naše gospodarstvo. Ekonomska komponenta postaja vedno pomembnejši in sestavni del politike neuvršečnosti in postopno prerašča v konkretne koncepte mednarodnega sodelovanja držav v razvoju. Že deklaracija beograjske konference je poudarila potrebo za krepitev ekonomskega sodelovanja držav v razvoju. Predsednik Tito ima zgodovinsko zaslugo, da je že na beograjski konferenci neuvrščenih držav, se pravi pred 13 leti, predložil sklicanje svetovne ekonomske konference, kjer naj bi razpravljali o najbolj pomembnem vprašanju človeštva, to je o zmanjševanju prepada med razvitimi in nerazvitimi, med bogatim severom in siromašnim jugom. Če bi poslušali Tita takrat, ne bi bili sedaj v takšni situaciji, kot smo, ko se bo 9. aprila pričelo specialno zasedanje generalne skupščine Združenih narodov. Da bom omenil Nixonovo doktrino, so povod zadnji dogodki, ki so za nas izredno pomembni, kot npr. kombinirani ameriško-italijanski manevri v severnem Jadranu. In drugo, problem sporazumevanja in posledice sporazumevanja dveh supersil, oz. kot sem že nekje omenil, nova kategorija mednarodne diplomacije »supersilizem«, ki tudi z naše strani zahteva dosledno in skrbno proučevanje in eventualno ukrepanje. Brežnjevova doktrina je trenutno nekam pozabljena, kar seveda ne pomeni, da je izgubila svoj pomen in veljavo, ker je sedaj v ospredju Nixonova, ki jo nekateri imenujejo tudi Kisslngerjeva doktrina. Doktrine, kot vemo, so različnega trajanja; npr. ameriška Monroeva velja že več kot sto let, medtem ko je bila Hallsteinova doktrina razmeroma kratkoročna, čeprav je povzročila mnogo nepotrebnih težav, predvsem nam. Sredstva javnega obveščanja posvečajo skoraj izključno pozornost političnemu in vojaškemu vidiku teh doktrin, zlasti sedaj Nixonovi doktrini, ne omenjajo pa dovolj ekonomskega vidika, ki je za nas izredno pomemben. Nixon je v svojem »sporočilu narodu« oblikoval temelje te doktrine; podobno je storil tudi Kissinger. Bistvo doktrine je, da se pojavlja globalni interes zahodnega sveta nad interesom držav in regij. Tudi v zahodnem svetu se pojavlja zahteva po omejeni suverenosti držav in regij,

552

ki jo skušajo tudi izvajati. Medtem ko je Brežnjev utemeljeval omejenost suverenosti socialističnih držav z interesom internacionalnega socializma, govori Nixon o globalnem interesu zahodnega sveta. Kot je meni znano, se internacionalizem kapitalističnih držav z omejevanjem nacionalne suverenosti tokrat pojavlja prvič. Nedvomno so povod temu globoke spremembe v mednarodnih odnosih in gospodarskih potencialih. Ameriški vladi ne ustreza regionalno usmerjena evropska gospodarska skupnost, ki ščiti svoje interese, kar škoduje njenim interesom, to se pravi globalnim interesom zahodnega sveta. Nixon in Kissinger poudarjata globalni interes in globalno odgovornost ZDA za razliko od zahodnoevropskih držav in njihove ekonomske skupnosti, ki zasleduje regionalni interes. Gre za oblikovanje novih odnosov, ne samo med supersilama, ampak tudi znotraj zahodnega sveta, pri čemer so ekonomski interesi vedno bolj poudarjeni in prepleteni z vojaškimi, strateškimi in političnimi. Rastoči vpliv neuvrščenih držav in držav v razvoju, in še prav posebno vedno ostreje problemi, s katerimi se sooča sodobni svet, so pri vsem tem seveda tudi prisotni. V tej luči bi morali spremljati in proučevati pomembna dogajanja v razširitvi, utrditvi in poglobitvi dejavnosti ekonomskih integracij. Metode in cilji so različni, toda oblikovanje novih odnosov v svetovnem merilu in širše odpiranje na relaciji Vzhod — Zahod je pogojeno tudi z notranjo kohezijo teh dveh ekonomskih integracij posamezno in z zanikanjem oz. zmanjšanjem vloge neuvrščenih držav. Omenil bi še, da bi naša zveza komunistov, še prav posebno slovenska, morala posvetiti vso pozornost analizam, ocenam in sklepom bruseljskega sestanka komunističnih partij zahodne Evrope, ki je bil konec januarja. Povod za sestanek je v politični, družbeni in gospodarski krizi, ki pretresa Evropo. Pobuda za to je prišla s strani italijanske in francoske komunistične partije z željo, da bi kolikor mogoče koordinirali svoje akcije glede na pospešeno integracijo deveterice ob upoštevanju različnih družbenoekonomskih razmer, v katerih posamezne partije delajo. Bruseljska konferenca je opozorila na skupne probleme in zahtevala skupno rešitev brez ustanavljanja novih organizacijskih struktur in novega centra mednarodnega komunističnega gibanja. Deklaracija, sprejeta na sestanku, poudarja nujnost skupnih, koordiniranih naporov kot prispevek h krepitvi enotnosti mednarodnega komunističnega delavskega gibanja na temeljih idej Marxa, Engelsa in Lenina, proletarskega internacionalizma, spoštovanja neodvisnosti in enakopravnosti vsake partije. Monopolistična usmerjenost ekonomske integracije pospešuje inflacijo v svetu, monetarno krizo in vse večji vpliv multinacionalnih družb, kar negativno vpliva na življenjsko raven delavskega razreda. Kriza izraža protislovje med politiko, ki jo skupnost diktira, in potrebami delavskega razreda. Za premostitev teh protislovij so potrebne globoke demokratične spremembe na vseh področjih, ker sicer ne preostane drugo kot razredni boj. Samo z globokimi demokratičnimi spremembami in omejitvijo monopolov ali celo njihovo ukinitvijo je možna rešitev najbolj perečih problemov znotraj evropskih družbenih struktur. Samo socializem daje odgovor na te probleme. Gre za resna prizadevanja, ki zaslužijo našo pozornost. Bruseljski sestanek komunističnih partij je poskušal oceniti sedanje gospodarske krize kapitalističnih dežel Evrope, analizirati vzroke in posledice, ko gre za krizo strukture in funkcioniranja kapitalističnega sveta in krizo monopolističnega državnega kapitalizma. Kriza kapitalističnega monopola odpira delavskemu razredu nove možnosti za politično delovanje. Delavski razred mora pri tem postati aktiven usmerjevalec procesa internacionalizacije in ne pasiven opazovalec. Vodstvo tega procesa mora iztrgati iz rok monopolističnega kapitalizma, ki izkorišča tehnološki in znanstveni materialni razvoj za vse večje izkoriščanje delovnega ljudstva. Evropi s kapitalističnimi monopoli moramo postaviti nasproti demo-

553

kratično, protimonopolistično, socialistično Evropo. Menim, da bi tudi Zveza komunistov Jugoslavije in Slovenije morala biti pri tem aktivna. Komunistične partije še niso oblikovale jasnega odgovora za perspektivo in posledice integracijskega procesa v zahodni Evropi. Zanima nas, kaj prinaša to gibanje naprednim silam, kakšne akcije in odločitve so možne in katere potrebne? Marksistična analiza kasni z odgovorom. Se kratka misel v zvezi s Sredozemljem. Povod temu so italijanskoameriški manevri in italijanska nota. Opozoril bi namreč, da kaže razširjena evropska gospodarska skupnost posebno zanimanje za sredozemski prostor. Svet ministrov skupnosti je že lanskega julija zadolžil komisijo, da pripravi predloge za uresničitev globalne strategije v oblikovanju odnosov med razširjeno skupnostjo in državami sredozemskega območja. Ne gre samo za oblikovanje in utrditev tradicionalnih odnosov držav članic skupnosti z državami Sredozemlja, ampak za praktično uveljavitev dejstva, da so postale vse države članice skupnosti priobalne države mediteranskega bazena, kar terja oblikovanje nove komunitarne politike skupnosti do teh držav. Namesto sedanjih parcialnih sporazumov želi EGS oblikovati načela globalne politike in strategije do tega prostora, s katerimi bi zagotovila učinkovito medsebojno ekonomsko sodelovanje in tako tudi politično povezovanje, upoštevajoč regionalne razlike znotraj sredozemskih držav in različnost interesov znotraj držav članic skupnosti. Sredozemsko območje kljub razlikam v stopnji ekonomskega razvoja in politične orientacije pomeni določeno enotnost interesov. EGS želi v naslednjih petih letih zagotoviti postopno prilagoditev obstoječih ekonomskih in političnih sporazumov, ki jo povezuje z državami Sredozemlja, skladno s cilji začrtane globalne strategije. Ob tem bi posebej želel poudariti, da so tudi neuvrščene države, z izjemo Jugoslavije in Libije (poleg tega še Albanija), od 19 sredozemskih držav na različne načine že vključene v evropsko gospodarsko skupnost, kar ima seveda tudi svojo politično težo. Komisija EGS posveča posebno pozornost oblikovanju strategije s stališča problematike držav v razvoju sredozemskega prostora. To velja za tehnično in finančno sodelovanje, zaposlitev presežka delovne sile itd. Predlaga uporabo raznih modelov za razvijanje sodelovanja z državami tega prostora, upoštevajoč razlike v stopnji ekonomskega razvoja. V tem sklopu je zelo skromno omenjena tudi Jugoslavija, s katero EGS proučuje formule o industrijskem sodelovanju. Toda EGS pri oblikovanju globalne strategije do sredozemskega prostora ne vključuje Jugoslavije, trdeč, da ima z Jugoslavijo sklenjen samo nepreferenčni trgovinski sporazum. Druge sredozemske države imajo preferenčne sporazume oziroma so celo pridružene ali polnopravne članice. To pa ne bi smel biti razlog, da se omejujemo na bolj ali manj pasivno opazovanje dogajanj v sredozemskem prostoru. Pri zavzemanju stališča do teh pomembnih dogajanj moramo izhajati iz dejstva, da je Jugoslavija socialistična in neuvrščena država, ki je hkrati tudi evropska sredozemska država in država v razvoju. Jugoslavija uresničuje politiko najširšega vključevanja v mednarodno delitev dela in vsestranskega razvijanja ekonomskih stikov tako z EGS in njenimi članicami kakor tudi z vsemi državami sredozemskega prostora. Zato moramo vztrajno in pravočasno intervenirati, ko gre za zaščito naših pomembnih ekonomskih in političnih interesov. Upoštevati moramo, da koncept globalne strategije EGS do sredozemskih držav ne upošteva interesov socialističnih držav vzhodne Evrope v tem prostoru. Zdi se, da komisija EGS pri tem misli tudi Jugoslavijo in pozablja, da poleg že omenjenega britanskega in latinskega aspekta držav članic EGS v prostoru Sredozemlja obstaja tudi jadranski aspekt sredozemskega prostora. Pri tem ne bi smeli ponoviti napake, ko smo

554

se zanašali na podporo Italije v Bruslju; Rim nam je tudi takrat, to je bilo lansko leto, obljubil, da se bo bojeval za naše sredozemske interese. Končal bi s tem, da moramo pri zaščiti naših sredozemskih interesov izhajati iz tega, da nam naš izjemni mednarodni politični položaj zagotavlja spoštovanje in zaščito interesov tudi s strani takšne ekonomske sile, kot je EGS. Za sodelovanje nismo zainteresirani sami mi, ampak tudi skupnost kot celota in še prav posebno večji del njenih članic. Če sem vse to omenil, sem to storil zato, ker smo o tem ponovno govorili, a žal brez pravega odziva. Danes me preveja prepričanje, da naša ZK stopa v tisto obdobje, ko bo sposobna zagotoviti potrebno politično voljo, saj smo iz Slovenije dali več pobud za pravočasno ukrepanje o zaščiti naših interesov. Brez politične volje in doslednosti partije tega ne bomo mogli doseči.

IVO LEBAN (Koper) Rad bi spregovoril nekaj besed o vlogi Jugoslavije v mednarodni delitvi dela. K tem novim mednarodnim odnosom je Jugoslavija nedvomno veliko prispevala. To potrjuje tudi nenehna povezanost in kooperacija naših podjetij z družbami zahodnih držav. Velike uspehe na tem področju je dosegel prav koprski »CIMOS«. S svojimi izdelki si utira pot na nizozemsko tržišče koprski »TOMOS«. Prav tako tudi druga naša podjetja uspešno sodelujejo pri mednarodni delitvi dela. Kot primer lahko vzamemo kranjsko »ISKRO«, »GORENJE« iz Velenja ter druge OZD. To vsekakor dokazuje odprtost naših meja in pripravljenost Jugoslavije, da prispeva svoj delež pri mednarodni delitvi dela. Vendar ima takšna navezanost našega gospodarstva na zahodne države tudi svoj negativni vpliv na naš razvoj, kar se je pokazalo v zadnji energetski krizi. Proizvodnja in prodaja v avtomobilski industriji je močno upadla. Vemo pa, da je avtomobilska industrija temelj gospodarstva držav zahodne Evrope. To nam narekuje, da moramo navezati oz. poglobiti sedanje sodelovanje tudi z državami vzhodne Evrope in državami v razvoju. Prve korake so nekatere gospodarske organizacije že naredile. Zgleden primer je sodelovanje »GORENJA« iz Velenja s Poljsko, ki temelji na osnovah kooperacije in medsebojnega sodelovanja. Prav tako je izrednega pomena za našo lesno industrijo sodelovanje »Slovenijalesa« s tropskimi državami. Zavzemati se moramo, da se bodo ti odnosi še poglobili. Vendar poudarjam, da moramo doseči večjo racionalnost našega izvoza oz. uvoza. Zavzemati se moramo, da bomo dosegli večji družbeni nadzor nad izvozom in uvozom, saj je znano, da uvažamo tudi proizvode, ki bi jih lahko proizvedla domača industrija. Po drugi strani pa z administrativnimi ukrepi preprečujemo uvoz osnovnih sredstev, ki so neobhodna za nekatere OZD. Domača industrija jih pa ne more izdelati, oz. ne dosegajo ustreznih kvalitet, kot npr. težki tovornjaki itd. Omejiti moramo tudi izvoz surovin. Znano nam je, da manjka surovinska baza v razvitih državah zahodne Evrope in posebno Japonske. Zato se moramo zavzemati za čimvečj o surovinsko rezervo. Prav slovenska industrija ima veliko potrebo po surovinah, saj je velik odstotek predilne industrije, ki v Sloveniji nima surovinske baze, pač pa je odvisna od uvoza. Prav tako menim, da je prevelik izvoz lesa. Naša gozdna gospodarstva les izvažajo. Lesno-predelovalna industrija pa les uvaža iz sosednje Avstrije, seveda po višjih cenah. Prav to vpliva na cene končnih izdelkov.

555

Poudariti hočem leto, da moramo izbrati pravo pot v mednarodni delitvi dela, ki bo koristila vsem delovnim ljudem v naši samoupravni družbi, ne le ozkim, enkratnim interesom posameznih OZD.

STANE KOLMAN (Ljubljana) Govoril bom o nekaterih vidikih politike Vatikana in o njegovem prilagajanju mednarodni družbi. Čeprav so moje naloge in moje delo kot jugoslovanskega diplomata predvsem v mejah tako imenovanega področja meddržavnih odnosov med SFRJ in Vatikanom, menjave mnenj o aktualnih mednarodnih problemih in podobnega, se vendarle vsakodnevno srečujem tudi z delovanjem rimskokatoliške cerkve kot religije in nadnacionalne organizacije. Ob tem se mi kot komunistu postavlja vrsta vprašanj, vezanih na našo ideologijo, politiko in naša stališča do religije in njenega delovanja. Kako se katoliška cerkev in Vatikan v pokoncilskem obdobju prilagajata in obnašata do osnovnih problemov sveta? Odgovor je jasen in v praksi že potrjen: cerkev se vsestransko prilagaja današnjemu svetu in vsem modernim tokovom, in to zato, ker bi ji sicer pretila nevarnost, da naglo izgubi svoje pozicije, tudi zaradi njene politike med drugo svetovno vojno, zaradi povezanosti z vladajočimi strukturami, z militantnim antikomunizmom, itd. Vatikan in katoliška cerkev se v svojem delovanju prilagajata modernim tokovom. To je glavna karakteristika in osnovni trend. Vključujejo se v reševanje vseh osnovnih problemov mednarodnega življenja, vključno prisotnost v mednarodnih organizacijah. Posebno aktivni so pri reševanju vprašanj ohranitve miru, proti supremaciji velikih sil, kolonializma, rasne politike, za socialne pravice, poudarjeno je stališče proti terorizmu itd. Da bi bila čimbolj samostojna, želi cerkev revizijo in ukinitev tistih konkordatov, ki jo posebno kompromitirajo, kot je primer s Španijo. Do komunizma in socialističnih dežel so zavzeli pomirljivo stališče, poudarjena je potreba po dialogu. To se nanaša tudi na komunistične partije v nekaterih zahodnih državah. Najboljši primer je stališče KP Italije v odnosu do katoličanov v Italiji in obratno. Čeprav Vatikan načelno ne zavzema stališča o konkretnih vprašanjih med državami, temveč v prvi plan postavlja versko in moralno učenje cerkve, se vseeno nujno vse bolj politizira, kar dokazuje tudi njegovo sodelovanje na evropski konferenci za varnost in sodelovanje. Odnosu do nerazvitih dežel, do »tretjega sveta«, posveča cerkev pozornost predvsem zaradi ocene, da leži v teh deželah bodočnost cerkve. S tem v zvezi je tudi interes Vatikana za neuvrščeni svet in njegovo politiko, kar je prišlo do izraza tudi v pozitivni oceni alžirske konference. Tako stališče je najbolj vidno v aktivnosti cerkve v nekaterih latinsko-ameriških deželah. Prilagajanje cerkve problemom današnjega sveta je lepo vidno v njeni široki aktivnosti in prisotnosti med zdomci, zlasti v Evropi. Jasno, da tak proces prilagajanja ne gre brez pretresov in diferenciacije znotraj same cerkve. Še vedno imamo konservativne z ene strani in progresivne z druge. Zato lahko vidimo različne pristope in ocene posameznih dogodkov in družbenopolitičnih fenomenov. Čeprav se zavedamo, da strateški cilj cerkve ostaja enak in s tem povezana nepomirljivost z marksističnim gledanjem na svet, je naša država glede na položaj cerkve v svetu in dejstvo, da imamo v ključnih mednarodnih problemih, posebno o vprašanju miru, pozitiven pristop, v skladu s svojo politiko obnovila odnose z Vatikanom. Vsebina sedanjih odnosov potrjuje pravilnost naše odločitve.

556

O vatikanski široki aktivnosti in o vsebini jugoslovansko-vatikanskih odnosov bi lahko veliko govorili. Dotaknil se bom le nekaterih problemov, za katere smo v Sloveniji še posebej zainteresirani. Cerkev je v odnosu do narodnih manjšin nasploh zavzela ugodno stališče. Kolikor je znano, to že odseva tudi v podpori slovenski manjšini v Italiji in Avstriji. Tudi aktivnost Vatikana na evropski konferenci za varnost in sodelovanje je v podporo narodnim manjšinam nasploh. Med aktivnostmi cerkve, ki nas zanima, je tudi njena dejavnost in prisotnost med našimi zdomci in izseljenci. Moram reči, da se loteva tega problema organizirano, zelo organizirano in enotno, kot nadnacionalna organizacija z močno materialno in kadrovsko bazo. Najmočnejši adut cerkve je pomoč, ki jo nudi delavcem ob vsakodnevnih problemih okrog dela, stanovanja in podobnega. Vatikanske ocene govore o širjenju vpliva med mladino in emigranti iz socialističnih dežel. Pri vsem tem je zanimivo, da cerkev ne diferencira politične od ekonomske emigracije, temveč meni, da je njena dolžnost skrbeti za vse enako! Nedavni posvet v Vatikanu na to temo in sklepi iz tega jasno govore o odločnosti cerkve, da se še bolj angažira med zdomci in izseljenci, zato je pričakovati še močnejši nastop rimokatoliške cerkve med našimi ljudmi v tujini, iz česar bi tudi mi morali potegniti ustrezne naloge. Kar zadeva stališče Vatikana do problemov, vezanih za mejo med SFRJ in Italijo, za stališče italijanske vlade, izraženo v zadnji noti, je, kolikor lahko vidimo, korektno. Vatikan namreč izhaja iz stališča, da obstoječih meja na splošno ne gre spreminjati. So za potrditev statusa quo, za kar se zavzemajo tudi na evropski konferenci za varnost in sodelovanje. To najbrž pomeni, da imajo demarkacijsko linijo med bivšima conama »A« in »B« za sestavni in definitivni del celotne jugoslovansko-italijanske meje. Iz tega izhaja tudi stališče do problema dokončne ureditve škofijskih meja vzdolž jugoslovansko-italijanske meje, osnovanja škofije za Slovensko Primorje. Obveščeni smo, da Vatikan te možnosti proučuje, vendar nam podrobnosti niso znane. Želim poudariti naša stališča, ki se zavzemajo za kompleksne in ne za parcialne rešitve, kar je Vatikanu znano. Ce bi primerjali delovanje rimokatoliške cerkve in Vatikana po svetu z ravnanjem rimokatoliške cerkve v Jugoslaviji, ni težko ugotviti, da je rimokatoliška cerkev pri nas, v naši deželi še precej konservativna. To svojo konservativnost opravičujejo z nekakšnim »specialnim položajem« in podobnim. Spomnimo se samo lanske poslanice jugoslovanskega episkopata, obnašanja dela duhovščine do oblasti, ki prav gotovo ni vedno primerno in je daleč od dialoga, o katerem sicer toliko govore; to je, nasprotno, konfrontacija z državo. V odnosu na Vatikan imajo škofovske konference v posameznih državah v postkoncilski dobi večjo samostojnost pri določanju konkretne cerkvene politične linije in zato tudi večje možnosti vpliva na vodstvo Vatikana. Dober primer iza to je Poljska, kjer so pogovori z Vatikanom v precejšnji meri pogojeni z odnosi država — cerkev v sami Poljski. Tudi pri nas čutimo podobne težnje. Slovenski duhovniki v Vatikanu in Rimu so dokaj številni in večina so korektni v odnosu do nas. Seveda pa so tudi posamezniki, ki se obnašajo drugače in rezultat takega obnašanja nekaterih duhovnikov je tudi zaprtost zavoda »Slovenik«, ki je za vernike iz socialistične Slovenije le bolj malo odprt in nudi streho predvsem tistim, ki jim dialog duhovščine s socialistično oblastjo ni po volji. Spomnimo se početja nekaterih duhovnikov ob odprtju »Slovenika«, ko je samo naša energična akcija in razumevanje dela slovenske duhovščine preprečila, da ni postalo zatočišče izključno samo za tiste, ki jim je socialistična Jugoslavija na poti!

557

Mnenja sem, da lahko damo in tudi moramo dati cerkvam in vernikom določeno mesto v naši socialistični družbi, vendar ne smemo pozabiti, da tisti, ki z nami sodelujejo, delajo to iz nuje, da je to le izključno zaradi interesa evangelizacije, se pravi širjenja in krepitve vere v modemih razmerah — v socializmu. Katoliška cerkev meni, da mora biti organsko vgrajena v življenje in zato si moramo biti na čistem o tem, da se cerkev tudi pri nas noče odreči sodelovanju pri vzgoji otrok, v raznih socialnih dejavnostih, delu z mladino in starčki itd. Kot je dejal tovariš Popit, smo se in se bomo komunisti zavzemali za svobodo veroizpovedi, vendar bomo nasprotovali poseganju cerkve v politično življenje. To pa narekuje tudi našo večjo aktivnost in močnejšo idejno prisotnost tako pri otroški vzgoji, v socialni dejavnosti, kot v športu itd. Naši sociologi in drugi znanstveni delavci bi se najbrž morali ob fenomenu religije bolj zamisliti in jo globlje analizirati in preučiti; druge družbene službe, ki so za to zainteresirane in zadolžene, pa bi morale spremljati aktivnosti rimokatoliške cerkve pa tudi drugih veroizpovedi, zlasti na tistih področjih, za katera smo neposredno zainteresirani.

VIDA TOMŠIČ (Ljubljana) Sicer smo o neuvrščenosti danes in tudi v uvodnem referatu že dovolj govorili, vendar se mi zdi, da je današnje razpravljanje izredno pomembno prav zato, ker zaključujemo obdobje, v katerem je prišlo do določenih nihanj glede te politike prav v naši republiki. Zato se ne želim spuščati v nadrobno dokazovanje, kako zelo pomembna je neuvrščenost za Jugoslavijo, za njen obstoj. Mislim, da so naši delovni ljudje v teh zadnjih letih začutili, da je to življenjskega pomena tudi za obstoj slovenskega naroda. Nismo samo začutili, da ne gre niti za taktiko niti za posebno področje dela in da ne gre za to, da bi bila to samo naša politična usmeritev v mednarodnih diplomatskih odnosih, ampak smo tudi do kraja izdelali stališče, da je neuvrščenost glavni strateški pristop k vsem političnim, ekonomskim in narodnoobrambnim vprašanjem v sodobnem svetu tako za nas kakor za vse miroljubne in napredne sile sploh. Zato smo tudi napisali o tem posebno poglavje v naši ustavi in zato postaja ta usmeritev seveda dolžnost vsakega našega državljana, ne samo komunista. Vendar se mi zdi, da bi morali, ko govorimo in se še dogovarjamo o možnostih, ki smo jih doslej zanemarjali, določenim vprašanjem posvetiti še večjo pozornost. Tako se mi zdi prav, da so nekateri tovariši, posebno iz delovnih kolektivov, opozarjali na pomembnost vedenja vsakega našega človeka na tujem in v odnosu s tujimi partnerji, saj je v teh odnosih vsak nač človek ambasador svoje države in nosilec ideje neuvrščenosti. To pa obsega predvsem tudi likvidacijo vsakega ozkega nacionalizma, »kulturtregerstva«, rasizma in vseh podobnih odnosov, ki jih imajo nekateri razviti, kadar sodelujejo z manj razvitimi deželami. Ko govorimo o vseh dimenzijah neuvrščenosti, bi morali tudi pretresti, če je prav, da neuvrščenost tako zelo tesno povezujemo samo s pojmom dežel v razvoju in potem s prevzemanjem kategorije »tretji svet« kot oznake sveta, s katerim želimo posebej sodelovati, čeprav je res, da je za politiko neuvrščenosti, in to predvsem po zaslugi tovariša Tita, ki je skupno z drugimi naprednimi voditelji sveta arhitekt te politike, imel posluh predvsem tisti svet, ki se je takrat izkopal iz kolonialnega jarma. V nekaterih stikih, ki jih kot nediplomatka imam po svetu, opažam, da uporabljajo ponekod oznako tretji svet predvsem geografsko in potem pod tem razumejo Afriko, Azijo in Latinsko Ameriko, pri čemer je

558

Evropa in deloma tudi Jugoslavija izključena. Zdi se mi tudi, da se pri tem pojavljajo razlage, da gre za določeno delitev med tremi največjimi silami sveta. O tej zadevi bi torej veljalo razmišljati, kadar govorimo o neuvrščenosti kot o globalni politiki, kot o politiki, ki naj ne dovoli, da bi Evropa postala ekonomski privesek razvitega Zahoda. Prav zato, ker si želijo nekatere sile v svetu razlagati aktivno oziroma miroljubno koeksistenco kot koeksistenco med bloki in velesilami, medtem ko znotraj svojega bloka zaostrujejo disciplino, dajejo javne ukore in kaznujejo neposlušne z ekonomskimi sankcijami, ne bi smeli neuvrščenosti identificirati samo z nerazvitostjo, temveč bi se morali usmeriti v resnično odpiranje vsemu svetovnemu dogajanju. Posebno danes, ko si prizadevajo imperialistične in hegemonistične sile v svetu ohraniti dosedanje odnose in svojo prioriteto v zvezi z energetsko krizo, s tem da bi zabile klin v enotnost nerazvitih in neuvrščenih držav, ki so nekatere kot proizvajalke nafte postale bogate, druge — neproizvajalke pa zašle v še večjo stisko, je to zelo pomembno. Pomembno še zlasti zato, ker bi z enotnostjo in solidarnostjo lahko prisilili svet v nove ekonomske odnose in tako pospešili in uravnali razvoj posameznih dežel. Tudi v tem pogledu si je treba prizadevati za hitrejši razvoj najmanj razvitih in predvsem tistih držav, ki so z energetsko krizo in drugimi podobnimi krizami najbolj prizadete. Ob tem se mi zdi, da se nismo zavedli pomembnosti neuvrščenosti samo pri nas; marsikaj kaže na to, da se danes npr. vladajoči v Ameriki bojijo predvsem neuvrščenosti, ker je postala realna sila, materialni dejavnik v svetovnem merilu, dejavnik, ki mogočno deluje znotraj ZN. In zato je tako pomembno, da na našem kongresu dovolj zaostrimo obveznosti komunistov, ki naj izhajajo iz spoznanj pomembnosti neuvrščene politike, iz spoznanj, da je danes osnovna taktika za razbijanje neuvrščenosti: izkoriščanje notranjih težav, izkoriščanje tudi samo govoric o notranjih težavah posameznih držav — kakor to velja za Jugoslavijo — povzročanje kriz, kakor se je zgodilo v Čilu, in stalni pritiski, kakor na primer na Egipt in zdaj na Indijo in Sri Lanko, poskusi izkoriščanja notranjih težav s prehrano, energetske krize, kombinirane akcije levičarsko-desničarskih maksimalističnih zahtev, rušenje tistih vlad, ki so s svojo zunanjo politiko tako zelo pomembne za neuvrščene. Ni slučajno, da se te države potem obračajo k nam ne samo po moralno podporo, ampak tudi po polno razumevanje za njihove trenutne in dolgoročne ekonomske probleme, v katerih bi mi brez dvoma lahko pomenili več, če bi se na to dalj časa pripravljali. Gre torej za to, da z dejavnostjo resnično podpremo, kar smo zapisali v resolucije in dokumente, gre namreč za novo kvaliteto v razvoju neuvrščenosti; po mojem mnenju v tej novi kvaliteti ne obstajajo samo federalne ali republiške pristojnosti, temveč je to obveznost vsakega komunista in vsakega državljana naše države. Ob tej priložnosti bi rada povedala ob problemih, ki jih srečujem na področjih, s katerimi se posebej ukvarjam, kako močno je danes lahko prisotna politika neuvrščenosti v ZN, kako ogromno lahko pomenimo, in tudi, kako zelo je potrebno, da smo za tako delo vsi bolje usposobljeni, kakor smo bili doslej. V ZN so zdavnaj minili časi, ko so imele v njih ZDA svoj glasovalni stroj. Sedaj v resnici obstaja večina neuvrščenih držav, držav v razvoju, ki lahko izglasujejo marsikatero napredno stališče. A zato se je znotraj ZN začelo zaostrovati vprašanja realizma in ofenzivnosti v teh stališčih in za takšne ponujene rešitve, ki smo jih seveda tudi sami sposobni v svoji praksi zagovarjati. Mi npr. v zadnjih letih in desetletjih prisostvujemo svetovnim konferencam, ki se ukvarjajo z raznimi problemi, ki zadevajo ves svet. Imeli smo konferenco o okolju, pred nami je konferenca o surovinah in razvoju, pripravlja se svetovna konferenca o prebivalstvu, svetovna konferenca o prehrani. Mislim, da so to res problemi, o katerih mogoče pri nas premalo vemo in se v

559

njihovo reševanje premalo vključujemo, razen tistih, ki so za to posebej zadolženi. Naj se za primer pomudim pri svetovnem letu prebivalstva in pri konferenci, ki bo v zvezi s tem avgusta v Bukarešti. Seveda priznavamo vsako vprašanje v sklopu te problematike, vendar se mi zdi zelo pomembno, da ne dovolimo, da bi se rešitve, ki se za ta vprašanja ponujajo, ločile od generalnih tokov in naše generalne strategije, ki je slej ko prej spremeniti krizo mednarodnih ekonomskih odnosov, krizo kapitalističnih rešitev, krizo demokratičnega parlamentarizma zahodnega sveta v nastanek novih odnosov v svetu, ne pa se zadovoljiti le z nekimi delnimi rešitvami. Vprašanje demografije je npr. v zadnjih letih tudi pri nas postalo predmet marsikaterega javnega razpravljanja in marsikaterega posvetovanja. Lahko smo čutili, da se tega vprašanja pri nas lotevajo nacionalisti, klerikalci in vsi tisti, ki bi radi dokazali, da je socializem, predvsem kar zadeva Slovenijo, pripeljal do počasnega izumiranja Slovencev. Pri nas gre pa v resnici za spremembo socialne strukture, za nove odnose med spoloma, za nove odnose do otrok in za uresničevanje odgovornosti v teh stvareh. Naše zahteve, da je planiranje družine človekova osebna in osnovna pravica in hkrati tudi njegova družbena dolžnost, povezujemo z bojem za boljše življenjske razmere svojih in vseh otrok. Toda kadar bi hotele neke sile uporabiti ZN na to, da razglasijo načrtovanje družine za edino rešitev pred prenaseljenostjo v svetu, pred tako imenovano eksplozijo prebivalstva, češ da so za prenaseljenost, siromaštvo in nerazvitost krivi siromašni zaradi prevelikega števila otrok in da zato ni vredno takšnim državam pomagati, jih industrializirati, vnašati vanje moderno tehnologijo in jim dajati sredstva za razvoj, moramo takšno taktiko spregledati in naš napor za odgovorno roditeljstvo odločno ločiti od poskusa, da bi v svetovnem merilu ponudili načrtovanje družine namesto izvrševanja obveznosti, ki so jih Združeni narodi naložili predvsem razvitim v 1. 1970 sprejeti strategiji za drugo dekado razvoja. Zato so že doslej naši delegati na vseh pripravljalnih konferencah poudarjali, da je razglasiti samo eno od pravic človeka za njegovo edino pravico, ne pa mu hkrati priznati pravice do dela, šolanja, ukinitve rasne in vsake druge diskriminacije, ne samo hinavščina in zavajanje, ampak tudi poskus ohranjanja starih mednarodnih, ekonomskih in družbenih odnosov, da je to pravzaprav zagovarjanje starih socialnih in ekonomskih struktur v posameznih državah in med narodi. Zdelo se mi je potrebno govoriti o tem na našem kongresu, ker mislim, da je v resolucijah precej odsotna dimenzija boja za osnovne človekove pravice, povezanega v celoto našega mednarodnega boja.

MILAN KERKEZ (Maribor—KVŠ) Stališča in akcije Jugoslavije na evropski konferenci o varnosti in sodelovanju v Helsinkih in njena druga etapa v Ženevi ter četrta konferenca šefov držav ali vlad v Alžiru kažejo na to, da SFRJ ne sodi samo med najaktivnejše neuvrščene države, temveč s svojo dejavnostjo in udeležbo v akcijah neuvrščenih v Združenih narodih in zunaj njih, v reševanju mednarodnih problemov pomembno prispeva k miru in napredku v svetu. Politika Jugoslavije je globoko angažirana, zlasti kadar gre za pravične osvobodilne vojne in sploh za obrambo neodvisnosti in suverenosti držav in narodov, saj bi za njo samo bila največja nevarnost, če bi se poskušala zapreti v nekakšno nevtralistično stališče in če bi hotela svojo varnost ščititi z umikom v pasivnost na mednarodnem prizorišču, da bi najverjetneje postala objekt sil, zunanjih in notranjih, ki bi želele voditi drugačno, ne pa neuvrščeno politiko, ki jo vodi Jugoslavija z neomajno doslednostjo.

560

Zveza komunistov Slovenije mora tudi v prihodnje, tako kot doslej, posvečati veliko pozornost odnosom s sosednjimi državami ter kljub zaostritvam, ki nastajajo ob delovanju fašističnih in iredentističnih sil podpirati načela enakopravnosti, vzajemnega spoštovanja ozemeljske nedotakljivosti in nevmešavanja v notranje zadeve drugih. Položaj, v katerem je manjšina v Avstriji, pa nas skrbi, saj dobri sosedski odnosi nikakor ne smejo biti vzrok za zapostavljanje manjšinskega vprašanja, saj je prav reševanje tega vprašanja pogoj za mirno sožitje in sodelovanje. Avstrija je v vrsti meddržavnih pogodb sprejela obveznost, da bo varovala slovenske interese na ozemlju, kjer so bili Slovenci leta 1910 strnjeno naseljeni. Zgodovinsko dejstvo namreč je, da so koroški Slovenci ob plebiscitu samostojno odločali med Jugoslavijo in Avstrijo, ki jim je izrecno zagotovila nacionalno samobitnost, če bi skušali razčleniti 7. člen državne pogodbe, bi dobili naslednjo sliko: Drugi odstavek: »Upravičeni so do osnovnošolskega pouka v slovenskem in hrvaškem jeziku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol; v zvezi s tem morajo biti popravljeni učni načrti in ustanovljen oddelek za slovenske in hrvaške šole pri šolskem nadzornem oblastvu.« Tretji odstavek: »V upravnih in sodnih krajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske, kjer so Slovenci, Hrvatje ali mešano prebivalstvo, mora biti slovenščina ali hrvaščina uvedena kot uradni jezik dodatno k nemščini. V takih okrajih morajo biti topografske oznake in napisi tako v slovenščini ali hrvaščini kot v nemščini.« Dejstvo pa je, da je od dvojezičnega koncepta (šolska odredba z dne 3. oktobra 1945 je vpeljala na južnem Koroškem obvezni dvojezični pouk za vse šoloobvezne otroke) po zakonu iz leta 1959 ostalo le še zelo malo, kar je z vsemi vzporednimi posledicami (predvsem bistvena okrnitev dvojezičnega ozemlja) potisnilo slovensko prebivalstvo v neko posebno pat pozicijo. Četrti odstavek: »Avstrijski državljani slovenske in hrvaške narodnosti na Koroškem, Gradiščanskem in štajerskem morajo biti udeleženi v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah v teh pokrajinah sorazmerno z drugimi avstrijskimi državljani.« Peti odstavek: »Prepovedano mora biti delovanje organizacij, katerih namen je odvzeti hrvaškemu ali slovenskemu prebivalstvu njegov samosvoj značaj ali manjšinske pravice.« Aktivnost organizacije »Heimatdienst« proti Slovencem je v nasprotju s tekstom državne pogodbe, zato ne moremo sprejeti formalističnih pravnih ugovorov, češ da statut te organizacije ni protiustaven. Ustavnost ali neustavnost organizacij se meri po njihovem delovanju, ne pa po dokumentih, ki so jih predložile ob svoji registraciji. Zdaj, ko ni več nobenega dvojezičnega krajevnega napisa na Koroškem, sicer ni več posebnih izpadov proti Slovencem, vendar med drugim sedaj Heimatdienst kljub temu zbira podpise, da bi dosegel v povojnih letih že tolikokrat zahtevano ugotavljanje manjšine. Preštevanje pa bi bilo samo po sebi instrument raznarodovalnega pritiska; zaradi politične eksponiranosti pomeni vsako ugotavljanje tudi zmanjševanje po uradnih statistikah ugotovljenega številčnega stanja Slovencev, s tem pa še večjo diskriminacijo. Po zapostavljanju, zatiranju in ustrahovanju (čigar nosilec je organizacija Heimatdienst) ter neupoštevanju njenih naravnih, celo po mednarodni pogodbi določenih pravic pomeni vsako preštevanje nacionalne manjšine registracijo tistih posameznikov, ki so doslej še vzdržali kljub pritisku, grožnjam in zapostavljanju. Vse to ne bi dalo samo možnosti sleparjenju silam, ki niso naklonjene koroškim Slovencem in ne omogoča le izgovorov za neuresničevanje manjšinskih varstvenih določil, temveč daje vtis, kot da gre za nadaljevanje težnje, da bi po uradni statistični poti postopno likvidirali slovenski živelj na Koroškem. 36 Sedmi kongres ZKS

561

Naj se dotaknem tudi razrednega značaja nacionalnega vprašanja, ki je eden važnih dejavnikov, ki določa situacijo na južnem Koroškem: na eni strani se veliki deli kmečkega prebivalstva proletarizirajo, na drugi pa se del kmečkega prebivalstva in delavstva skuša s pomočjo domačega turizma povzpeti na socialni lestvici. S tem se pospešuje prevzemanje malomeščanske ideologije in germanizacija. Glavnina slovenskega nepotujčenega prebivalstva je torej podvržena korenitim razslojevalnim procesom. Kmetje, ki so si prej bolj ali manj sami rezali kruh in niso imeli dosti razloga, da bi se odpovedali svoji narodnosti, se pod silo razmer spreminjajo v mezdne delavce. Tako smo našteli dva dejavnika, ki določata situacijo na Koroškem: zavestni pritisk nacionalističnega nemškega malomeščanstva in oblasti ter ekonomski razvoj južne Koroške. Medtem ko je prvi dejavnik specifičen za južnokoroške razmere, drugi prav gotovo ni. Razslojevanje, emigracija, domači turizem, izseljevanje — vse to je prav tako razvito tudi v severnih predelih Koroške in v drugih avstrijskih zveznih deželah — podobno kot v preostalih kapitalističnih državah. To je splošna zakonitost v razvoju kapitalizma. Temu neenakemu razvoju center ■— periferija je podvrženo delovno ljudstvo, temu so podvržene tudi manjšine v drugih državah. Bistvo zares demokratične in humane, moderne manjšinske politike je tudi v tem, da je treba prizadeti manjšini v težnji za dejansko narodnostno enakopravnost priznati mesto in vlogo zares docela. enakovrednega subjekta, ki predvsem odloča, soodloča o ukrepih v njen prid. Od tod razlog, da se Zveza komunistov Slovenije zavzema za enoten nastop Slovencev na Koroškem, pa tudi drugje — ne glede na razlike v njihovi nazorski opredelitvi — ko gre za uveljavljanje temeljnih narodnostnih interesov. Jugoslavija gradi svojo varnost in neodvisnost na svoji notranji moči in pripravljenosti za obrambo ter v najširšem mednarodnem povezovanju na podlagi svoje politike neuvrščanja. Stalna krepitev vloge zveze komunistov na vseh področjih, pri reševanju življenjskih problemov, razvoja in napredka sodi med najvažnejše pogoje pri utrjevanju enotnosti Jugoslavije. To se najbolj kaže v primeru kakršnekoli mednarodne zaostritve. V Jugoslaviji je tudi globoko zakoreninjeno spoznanje o tem, da brez trdne, enotne ter z delavskim razredom in ljudskimi množicami povezane zveze komunistov država ne more prestajati preizkušenj. Naj sklenem z besedami: Ljudstvo, ki drugim krati pravico, tudi samo ne more biti svobodno.

VIKTOR ABRAM (Nova Gorica) Komunisti ki živimo ob meji, v celoti podpiramo besedilo predloga resolucije VII. kongresa ZKS v zvezi z mednarodnimi odnosi, ker v teh izhodiščih vidimo potrditev svoje dosedanje aktivnosti na področju obmejnega sodelovanja in prizadevanj za vplivanje na zunanjo politiko ter krepitev dobrih odnosov z zamejstvom in vsemi naprednimi silami v Italiji. Prav gotovo je temeljni pogoj za nadaljevanje in krepitev dobrih odnosov s sosednjo Italijo nedotakljivost obstoječe meje, ki je dokončna. Vsako obujanje grenkih spominov na preteklost močno revoltira naše ljudi, zlasti pa komuniste, zato se prav komunisti čutimo odgovorne, da ustvarimo na tem področju optimalne pogoje za nadaljevanje sodelovanja političnih, gospodarskih, kulturnih in drugih dejavnikov. Že dosedanje sodelovanje je bilo učinkovito in je postajalo čedalje bolj uspešno in zato ne moremo razumeti, da bi zaradi zadnjih političnih dogodkov morali začeti znova. Niso namreč malenkost 20-letni napori sodelovanja ob meji, ki so ustvarili ob stikih na področju kulture, šol-

562

stva, gospodarstva, maloobmejnega prometa in ne nazadnje na političnem in upravnem področju pravo sožitje med obema narodoma. To sožitje je odsevalo v medsebojnih srečanjih šolske in delavske mladine, v organizaciji skupnih letovanj, na telesnovzgojnih in kulturnih prireditvah, sindikalnih srečanjih, ob sodelovanju družbenih služb in gospodarstva. Krona tega sodelovanja je pobratenje med nekaterimi našimi in nekaterimi italijanskimi občinami. To je obenem dokaz, da je tudi italijansko ljudstvo zainteresirano za vsestransko sodelovanje in prijateljstvo z nami. Komunisti ob meji smo še posebno zainteresirani za normalno življenje in razvoj slovenskega življa v Italiji in čutimo za dolžnost, da mu pri tem konkretno pomagamo, čutimo, da ni dovolj samo sodelovanje na vseh področjih, ampak smo zainteresirani tudi za poglabljanje konkretne gospodarske in politične pomoči. To vse smo dolžni napraviti, da bi se slovenski živelj na tem območju obdržal. Izhajajoč iz teh dejstev se komunisti zavzemamo, da moramo nadaljevati s prizadevanji za utrjevanje primerne materialne osnove na tem območju, da bi lahko uresničili že zastavljene programe, po drugi strani pa preprečevali depopulacijo obmejnih krajev. Zadnji dogodki so nam pokazali, da moramo biti še posebej pozorni na družbeno samozaščito, splošni ljudski odpor, na delovanje ekstremne emigracije in desničarskih skrajnežev. Skratka, storiti moramo vse za boljšo varnost naše družbe, jo gledati kot celoto ter vsak dan zagotavljati pogoje za obrambo pridobitev revolucije. Da bi zagotovili na obmejnem območju optimalno obrambno sposobnsot, razvijali družbeno samozaščito in splošni ljudski odpor ter preprečili depopulacijo, moramo ustvariti primerno materialno osnovo. Ob meji smo si za to tudi doslej prizadevali, zlasti pri krepitvi gospodarstva in komunikacij in ne nazadnje tudi na področju družbenih služb. Vendar sodimo, da je za zadovoljevanje potreb ob meji odgovorna tudi širša družbena skupnost. Za uspešno zaščito obmejnega območja, ki je zelo odprto, je potrebno ustvariti močne ekonomske bariere. Naši delovni ljudje in občani vlagajo že sedaj vsestranske napore za poživitev kulture in drugih dejavnosti, vendar menimo, da je problem širši in presega zmogljivosti obmejnih občin. Mi ne apeliramo na določene gospodarske privilegije, ker menimo, da je naše obmejno gospodarstvo investicijsko zelo aktivno za svoj nadaljnji razvoj. Sedaj smo v fazi, ko bi zaostajanje razvoja infrastrukture pomenilo močno oviro za nadaljnji razvoj gospodarstva in realizacijo te ekonomske bariere. Gospodarska krepitev obmejnega območja je med drugim odvisna tudi od izgradnje obmejnega terminala z mednarodnim mejnim prehodom Vrtojba, kar je povezano z izgradnjo z zakonom določene magistralne ceste Šentilj—Razdrto—Nova Gorica. Ob normalnih pogojih je sedanje prometno stanje nevzdržno. Za krepitev obmejnega območja in obmejnega sodelovanja v večjih središčih kakor tudi v krajih ob meji so potrebni ustrezni materialni pogoji za razvoj kulturnih dejavnosti, v katere bi se lahko vključevala tudi slovenska manjšina. Iz narodnoobrambnega stališča je potrebno korigirati tudi dosedanjo kulturno politiko do obmejnega področja. Potrebno je podpirati razvoj kulturnih institucij ob meji, saj le na tak način lahko nudimo Slovencem onstran meje podporo za nacionalni obstoj. Predvideni policentrični razvoj tudi visokega šolstva odločno podpiramo, ker bomo s tem približali šolstvo našim zamejskim Slovencem in zaustavili sicer ne velik tok naše mladine, ki študira v italijanskih srednjih in višjih šolah v neposredni bližini meje. 36»

563

Zato bi morali resolucijo VII. kongresa ZKS dopolniti. Jasno bi morali opredeliti odnos komunistov do reševanja gospodarskih, kulturnih in političnih odnosov na obmejnih območjih, še posebno na tistih, ki še niso dovolj razvita, upoštevajoč komunikacije in gospodarsko moč, saj bi samo tako preprečili depopulacijo in zagotovili večjo varnost meje, h kateri pa lahko največ prispeva človek, ki tam živi. Organizirani in urejeni stiki na obmejnih območjih so lahko tudi barometer med državama. Da bi bil ta barometer realna podoba, je potrebno tudi učinkovito in realno seznanjati ljudi z mednarodnimi odnosi in dogodki in jih vključevati v telesa, ki oblikujejo zunanjo politiko nasploh in politiko med obmejnimi območji. Predlagam, da se resolucija VII. kongresa ZKS dopolni s stališčem do obmejnih območij kot posebne kategorije našega etničnega ozemlja. Reakcionarne sile v sosednjih državah vodijo do obmejnih območij posebno politiko, politiko dezinformacij, ekonomskih intervencij itd. Ob tako odprti meji prihaja do prenosa vpliva te politike tudi tostran meje. Temu moramo z naše strani postaviti učinkovite pregrade z boljšim ekonomskim razvojem, politično osveščenostjo prebivalstva, vojaško prisotnostjo, krepitvijo SLO, družbeno samozaščito in drugim. Našo aktivnost je treba ofenzivno prenesti prek državne meje na celotno etnično področje. Ta aktivnost bi morala odsevati v posredovanju kulture in izobraževanja našim rojakom. S policentričnim razvojem srednjega in visokega šolstva bi omogočili šolanje širšega kroga naših rojakov, s čimer bi jim v njihovem boju za nacionalni obstanek največ pomagali. Obmejna območja morajo odigrati pomembno vlogo tudi kot področja, od koder bomo svojo kulturo prenašali našim rojakom. To se dogaja že sedaj, vendar v zelo omejenem obsegu, ker taka aktivnost presega možnosti obmejnih občin.

IVAN SREBNIK (Radlje) Severna območja naše dežele in tudi nekatera druga, npr. Tolminsko, so gospodarsko precej slabše razvita kot drugi predeli Slovenije. Sodim, da je potrebno dati več poudarka tem krajem, da bi se hitreje gospodarsko razvijali. Z manj razvitih obmejnih območij aktivno prebivalstvo odhaja. Tudi s Koroške je veliko mladih na delu v tujini in drugje. Naraščajo pa nekateri socialni problemi, ki jih občani teh krajev le težko rešujejo; sicer se zelo trudijo, vendar sami ne morejo dovolj hitro razvijati gospodarske in družbene infrastrukture, da bi dohiteli poprečni gospodarski razvoj v Sloveniji, in sicer predvsem zaradi prepočasnega razvoja osnovnega gospodarstva v teh krajih. Problem obmejnih slabše razvitih občin je pereč tudi iz nacionalnih in obrambnih vidikov. Nam danes veliko pomagajo s financiranjem tekoče porabe v družbenih dejavnostih, vendar sodimo, da to ne more biti trajna rešitev in da mora slovensko gospodarstvo pomagati še hitreje razvijati gospodarstvo v naših manj razvitih krajih in v mejnih območjih. Ne želimo graditve političnih tovarn, ampak predlagamo, da se naj razvijajo tiste gospodarske panoge, za kar imamo osnovo; npr. v Radljah ob Dravi imamo osnovo za razvoj kmetijstva, lesne in kovinske predelovalne industrije ter konfekcije. Predvsem lesno predelovalno industrijo v Dravski dolini bi morali hitrej razvijati, ker imamo tukaj tudi glavno surovinsko bazo. Kadrovska vprašanja so prav gotovo pereča, in to še posebej v krajih, o katerih govorim. Osip v osnovnih šolah je velik tudi zato, ker še nismo sanirali osnovnega šolstva. Osipu v osnovnih šolah bi morali dati več poudarka in se ob tem bolj zamisliti. Nad 10.000 mladih ljudi v Sloveniji, ki so končali obvezno osemletno šolanje, še vedno pride iz

564

šole brez spričevala, da imajo osnovno šolo. Premalo se zavedamo, kakšen psihološki udarec je za te mlade ljudi, če pridejo iz osnovne šole zagrenjeni in z mislijo, da niso za nič sposobni. Kako se bodo v prihodnje zanimali za družbeni in kulturni razvoj, je seveda veliko vprašanje. Sodim, da ni edini vzrok osipa še do kraja nerešeno materialno vprašanje šol, ampak tudi šolski program, ki ga ne morejo dojeti vsi. Selekcija mora biti, samo je vprašanje kje. Šolski program mora biti tak, da ga bodo na določeni stopnji lahko obvladali vsi učenci. Torej naj bi vsak učitelj sam ocenjeval, kolikšen del predpisanega šolskega programa je posamezen učenec sposoben dojeti. Menim, da je taka politika na tem področju zgrešena. Pereče je tudi to, da je pri na cela vrsta poklicev, v katere se ne morejo vključiti mladi, če nimajo osemletke in se jih veliko vključuje v poklicno šolanje in zaposlovanje v zamejstvu brez osnovne šole. Tam se pa lahko učijo. Razmerje študentov na višjih in visokih šolah je sila neugodno med nerazvitimi in centri. Problem je tudi v tem, da je premalo študentskih domov v Ljubljani in Mariboru. Glede tega bi predlagal, da bi v Ljubljani in Maribou zgradili dovolj študentskih domov. Le-te pa naj bi vzdrževala celotna družbena skupnost, tako da bi študenti imeli ob izpolnjevanju določenih študijskih pogojev oskrbo zastonj. Ker pa bi v teh domovih bili študentje v glavnem iz oddaljenih krajev, bi slovenska družbena skupnost tudi tako pomagala nerazvitim krajem. To predlagam zato, ker sedaj študentje težko najdejo stanovanja v Ljubljani ali v Mariboru in potem dajejo večji del že tako minimalne štipendije za oderuške najemnine, pa še pogojev nimajo za študij. Z vsemi naštetimi in drugimi ukrepi bi naša družba zagotovila ekonomsko trdnost in varnost ljudi ob meji, ki tvorijo najzanesljivejši in najtrdnejši steber ekonomske, politične in socialne svobode naše samoupravne socialistične skupnosti. Končno mislim, da bi morali v naših gospodarskih in političnih krogih sprejeti že dolgo znano resnico, da le ekonomsko in socialno trdno stoječa kmet in delavec plemenitita in nacionalno utrjujeta naša obmejna območja. Ta misel pa se povsem ujema z načelom splošnega ljudskega odpora in našim obrambnim konceptom sploh, ker le visoka moralnopolitična zavest, ki pa je pogojena z ekonomsko in socialno varnostjo, zagotavlja trajno varnost naših nacionalnih meja, nudi učinkovit odpor zoper vsakogar, ki bi želel ovirati naš notranji razvoj. Razumljivo je, da vseh teh ciljev ni sposobna zagotovitev v celoti posamezna obmejna občina, ampak je to stvar celotne slovenske družbe in njenega obrambnega koncepta. Kajti skoraj brez izjeme so skoraj vse obmejne občine pod poprečjem gospodarske moči v Sloveniji. S tem bi bilo treba dopolniti resolucijo, da bi bila bolj konkretna. Že leta slišimo, da predstavniki našega gospodarstva sklepajo s tujimi poslovnimi partnerji neenakopravne pogodbe in tako včasih zelo škodijo našemu gospodarstvu. Predlagam, da se tu napravi red. Naj se določi, kdo je za to odgovoren. Verjetno bo to gospodarska zbornica in banke. Če ne bodo določeni konkretni nosilci poslovnih odnosov s tujino, se bodo take stvari dogajale še naprej, naši delavci pa so potem nemočni, breme takega neenakopravnega in škodljivega poslovanja s tujino pa nosimo vsi. Predlagam, da Slovenija in Jugoslavija vztrajata, da bo Avstrija izpolnila vse pogodbe do naše dežele, ki jih še ni. Tu mislim med drugim na neizpolnitev dogovora za vračilo vsega arhivskega in drugega gradiva, ki je bilo kadarkoli odnešeno z našega ozemlja in je v Avstriji. Nadalje mislim na neizpolnitev avstrijske mirovne pogodbe, to je člena 7, ki daje slovenski in hrvaški manjšini v Avstriji vse pravice enakopravnega vsestranskega življenja in razvoja. Zavlačevanje neizpolnjevanja teh pogodb ustvarja pri naših ljudeh misel, da se premalo

565

zanimamo za to, da bi se te stvari uredile. Pri tem vprašanju pa je še bolj važno to, da morata Slovenija in Jugoslavija s tem preprečiti, da bi v Avstriji ponovno oživele temne reakcionarne sile, ki bi prav gotovo škodovale interesom Slovenije in Jugoslavije ter miru v Evropi in svetu. Koroško vprašanje naj se internacionalizira. Naši slovenski manjšini v Avstriji pa je potrebno bolj konkretno in organizirano materialno pomagati v njenem vsestranskem družbenem in kulturnem razvoju. Glede italijanskih apetitov po našem ozemlju bi rekel samo to, da ne smemo ostati pri kakršnihkoli polovičarskih rešitvah. Vsem nam je dobro znano, da sta bili coni A in B plod tistih reakcionarnih sil v svetu, ki so nas hotele po osvoboditvi kar najbolj okrniti in zmanjšati naš narodnoosvobodilni boj. Zato se z Italijo nimamo prav ničesar pogovarjati o našem suverenem slovenskem in hrvaškem ozemlju. Mi smo tako ogromno žrtvovali, da smo del slovenskega ozemlja sporazumno pustili Italiji, in to za ceno miru v tem delu sveta. Z Italijo smo leta 1954 podpisali mirovni sporazum in določili meje med našima državama. Nas čisto nič ne briga notranja ureditev Italije v tem smislu, kakšen odbor, komisija ali parlament naj bi še tako pogodbo potrdil. To je notranja stvar Italije. Zahtevamo pa, da Italija javno razglasi zadnjo zahtevo po našem ozemlju kot nepravično in to zahtevo umakne. Mi pa se lahko z njo pogovarjamo samo o našem izgubljenem ozemlju, ki so ga osvobodile sile naše ljudske armade leta 1945 in je sedaj pod Italijo. Italijansko javnost in njene napredne sile pa pozivamo, da naj se doma uprejo taki reakcionarni in napredni politiki svoje vlade, ker bodo v nasprotnem primeru sami nosili breme in žrtve take Italijanske politike do naše države. S tega mesta dajem tudi podporo dosedanjemu delu in politiki CK ZK Slovenije in njenemu vodstvu. Iz poročil je razvidno, da je zveza komunistov v Sloveniji opravila svoje delo in ga zasnovala na osnovah koristi delavskega razreda, kar je našlo potrditev v novi ustavi Slovenije in v kongresnem gradivu. Edino taka politika, ki je začrtana v dokumentih, bo lahko slovensko družbo peljala k še hitrejšemu napredku. Na kraju bi rad povedal še to, da si naj vsi tisti v tujini, ki želijo slabo našim ljudem v Jugoslaviji in Sloveniji, enkrat za vselej zapomnijo, da je v naših ljudeh trdno in trajno zasidrana ideja našega tovariša Tita, da si zgradimo še boljše življenje, da zgradimo samoupravno družbo na popolni svobodni opredelitvi med narodi in enakopravnosti vseh ljudi v Jugoslaviji. Titovo delo, temelj katerega tvori Marxov in Leninov nauk, je usidrano v milijonih ljudi pri nas, Afriki, Aziji, Evropi in Latinski Ameriki. Titovo delo je trajno zasidrano v vseh Jugoslovanih, v vseh nas, zato ne bo nikoli odšel od nas. To sem povedal zato, ker je psihološki pritisk na vse naše občane prek tujih časopisov, radia in televizije, tudi sosednjih držav.

HERKUL JERMAN (Koper) V svojem prispevku o maloobmejnem blagovnem prometu bi rad prikazal predvsem probleme, ki so v zadnjem času zavirali hitrejši razvoj te oblike gospodarskega sodelovanja z Italijo. Sodobna ekonomska gibanja v svetu so pogojena s tesnejšim sodelovanjem in združevanjem nacionalmh ekonomij v procesu mednarodne delitve dela, kajti moderna industrijska proizvodnja zahteva odprtost tržišč, ki omogočajo svobodno menjavo blaga in kapitala. Take težnje omogočajo, da dobijo tudi manjše nacionalne ekonomije dovolj velike trge za razvoj lastne proizvodnje, in sicer zlasti v tistih gospodarskih panogah, kjer imajo za to objektivne pogoje in prednosti. Tako prihaja do racionalne razmestitve ekonomskih faktorjev in do odpravljanja etatistično administrativnih pregrad, ki omejujejo objektivno smer razvoja. Državne in naci-

5S6

onalne meje pa ostajajo le še kot rezultat mednarodnih političnih odnosov v preteklosti. Ta spoznanja so vseskozi usmerjala proces vključevanja našega gospodarstva v mednarodno delitev dela in hkrati narekovala sklepanje raznih trgovinskih sporazumov, med drugim tudi sporazum o maloobmejni blagovni menjavi ob italijansko-jugoslovanski meji. Z razdelitvijo enotnega gospodarskega prostora na nekdanji coni A in B je nastala potreba po sklenitvi meddržavnega sporazuma, s katerim bi se omogočil nadaljnji gospodarski razvoj do tedaj organsko povezanega območja. Območje bivše cone A in B je bilo oddaljeno od industrijskih centrov matičnega gospodarstva, zato so bile v okviru tržaškega sporazuma sprejete blagovne liste, ki so bile prilagojene gospodarskim značilnostim in potrebam območja. Blagovna lista je med drugim dovoljevala izvoz tradicionalnih proizvodov našega območja, kot na primer mleko, mlečni izdelki, sadje in zelenjava, ki jih Jugoslavija drugače ne bi mogla izvažati v Italijo zaradi prepovedi uvoza teh izdelkov po veljavnem italijanskem zunanjetrgovinskem režimu. Lista je nadalje vsebovala še dodatne kontigente v okviru rednih trgovinskih sporazumov za neliberalizirano blago pri izvozu v Italijo, kot na primer meso in mesni izdelki. Te bonifikacije so vseskozi pogojevale tudi strukturo našega izvoza na sosednje območje, deleži posameznih blagovnih skupin pa se bistveno ne spreminjajo. Še vedno se pojavljajo kot najmočnejši izvozni artikli živina, meso, mesni izdelki, les in nekateri drugi kmetijski proizvodi. Nov razmah vrednosti blagovne menjave sta omogočili blagovni listi C in D, ki uživata brezcarinski tretma. Vse te olajšave so povzročile, da se je močno povečalo število udeležencev v maloobmejnem prometu. Zunanjetrgovinske in druge organizacije so začele ustanavljati na maloobmejnem območju svoje poslovne enote in se tako začele vključevati v blagovno menjavo s sosednjim območjem. To je povzročilo počasno odmiranje osnovnega namena tržaškega trgovinskega sporazuma, saj so bonifikacije iz blagovnih list večkrat pomenile le vir lažjega in hitrega zaslužka raznim zunanjetrgovinskim organizacijam. Postopna liberalizacija našega zunanjetrgovinskega sistema je hkrati zmanjševala interes tako velikega števila zunanjetrgovinskih organizacij za povečevanje blagovnega prometa po maloobmejnem sporazumu, saj so lahko nekatere vrste blaga nemoteno izvažale ali uvažale v okviru rednih trgovinskih sporazumov. Če temu dodamo še izredno dolg postopek dopolnjevanja ali spreminjanja blagovnih list C in D, nam postane jasno, da so danes precej drugačni pogoji sodelovanja v realizaciji sporazuma o maloobmejnem blagovnem prometu. Tako je blagovna lista D neprimerna, ker vsebuje predvsem blagovne grupe, ki jih gospodarstvo na našem območju, torej na maloobmejnem območju, ne potrebuje. Del blagovnih grup v listi D spada v režime DK in RK, zaradi česar je onemogočen vsak uvoz. Naše gospodarstvo ne razpolaga z GDK sredstvi in zato ne more uvažati potrebnega blaga. Na brezcarinski listi so tudi taki izdelki, ki so že po veljavni carinski tarifi obremenjeni z manjšimi ali minimalnimi carinskimi dajatvami. Italijanska stran dosega boljše rezultate pri realizaciji liste C. Zato je vrednost izvoza večja. Če k temu dodamo še naraščanje cen blagu, ki je v listi prikazano v količinskih enotah, prihaja do presežka izvoza, ki se kaže v pozitivnem saldu na avtonomnem računu, ki pa ostaja neizkoriščen zaradi veljavnih zunanjetrgovinskih režimov. Ti omejujejo možnost uvoza po listi D, hkrati pa ne nudijo druge možnosti za izravnavo salda mimo tržaškega trgovinskega sporazuma. To je povzročilo zastoj v blagovni menjavi. Podatki, ki so izračunani na podlagi tekočih cen, nam povedo, da je bila vrednost menjave v letih 1963—1964—1965 le nekoliko manjša od dosežene blagovne menjave v zadnjih štirih letih. Z uporabo stalnih cen iz leta 1964 pa bi

567

ugotovili, da vrednost menjave po tem sporazumu pada tudi v absolutnem smislu. Tu imam več podatkov, vendar bi vam v ilustracijo navedel samo eno primerjavo, na podlagi katere je bil dosežen promet v obeh smereh, v izvozu in uvozu leta 1964 v znesku približno 11 milijard, lani pa smo v obeh smereh dosegli le 13 milijard prometa (podatki so v lirah). Vzroke za nazadovanje moramo iskati predvsem v dejstvih, ki sem jih že prikazal in pa še v naslednjem. V sedanjem času še ni uspelo vključiti v mehanizme maloobmejnega blagovnega prometa, torej v okviru liste C in D, sistema industrijsko-tehnlčnega sodelovanja. Mislim, da bi bilo to možno realizirati ravno v okviru tržaškega sporazuma, ker italijanska stran ne bi bila vezana na obveznosti, ki jih ima do evropske gospodarske skupnosti. Šele s takim sporazumom bi lahko prišlo do tesnejše in neposredne povezave med obema gospodarstvoma. S tem bi bil ponovno dosežen prvotni namen sporazuma o maloobmejnem blagovnem prometu. Novi zakon o urejanju maloobmejnega blagovnega prometa je potrebno čimprej sprejeti in v njem med drugim točno opredeliti udeležence v maloobmejnem prometu in kategorično določiti njihovo obveznost do gospodarstva na obmejnem območju. Torej bi se s tem izognili tistim mahinacijam, ko je ta sporazum služil velikokrat predvsem za velike zaslužke. V okviru liste D bi morali dovoliti dodatne uvozne olajšave, ki bodo omogočale njeno realizacijo in s tem kompenzacijo vrednosti izvoženega blaga po listi C. Spreminjanje in dopolnjevanje liste C in D bi moralo biti bolj ažurno, da bi lahko postali resnično odsev potreb gospodarstva obeh območij. Potrebe po nadaljnjem razvijanju blagovne menjave po tržaškem trgovinskem sporazumu narekujejo poleg dejstev, ki sem jih že prikazal, tudi njeni vplivi na izredno visoko menjavo med sosednima območjema, ki nastaja na podlagi individualnih prehodov prebivalcev z enega območja na drugo in obratno. Te vplive lahko ovrednotimo v vrednosti prometa trgovine na drobno, ki je predvsem hitro naraščal v letih po gospodarski reformi in dosegal v dosedanjem obdobju stopnjo rasti nad 25 odstotkov. Kupci s sosednega območja namreč predstavljajo pomemben delež v strukturi vseh potrošnikov. Predvsem kupujejo živila in naftne derivate, zlasti bencin. Delež porabe italijanskih kupcev bi lahko vrednotili tudi na podlagi podatka o menjavi lir. Prikazal bi dva podatka, ki sta najbolj sveža — leta 1972 je bilo zamenjane tuje valute, to je lir, na območju Kopra, Izole, Pirana v višini šest milijard lir, lani pa osem milijard. Gre za precejšnje zneske. Podatki pa ne zajemajo celotne porabe italijanskih kupcev na našem območju, ker ti kupci plačujejo blago v naših trgovinah tudi z dinarji, ki jih kupujejo v Trstu. Izredno liberaliziran promet na mejnih prehodih je tako omogočil, da je obmejni osebni promet že izgubil naravo vzdrževanja sorodstvenih in prijateljskih zvez med prebivalstvom na obmejnih območjih in je dobil izrazit ekonomsko-turistični značaj. Objektivne razmere omogočajo, da se turistični promet odvija celo leto, kar je zelo pomembno, ker so tako lahko naše turistične zmogljivosti enakomerneje izkoriščene. Celoten obmejni promet dobiva vse globljo vsebino tudi s tem, da je prišlo na obmejnih območjih do živih in neposrednih stikov ne le med posamezniki, ampak tudi med družbenopolitičnimi, športnimi, kulturnimi organizacijami ter organi oblasti z obeh strani meja. Tako razvito sodelovanje je omogočalo neposredno reševanje nekaterih skupnih problemov, ki bi jih v drugačnih razmerah morali reševati po diplomatskih poteh. Odprtost meje in razvit proces blagovne menjave dajeta prebivalcem obeh območij možnost neposrednega spoznavanja problematike družbenopolitičnega in gospodarskega razvoja območja in posamezne države. Napredne sile sosednega območja so se tako lahko v preteklosti prepričale, da želi Jugoslavija ustvariti predvsem take sosedske odnose, ki bodo temeljili na enakopravnem medsebojnem sodelovanju, na spo-

568

štovanju pravic narodnih manjših in na nedotakljivosti tujih ozemelj. Zato je zadnja nota italijanske vlade presenetila prebivalce sosednih obmejnih območij, ki so verjeli, da so dosedanji dobri odnosi in odprtost meje dokončno zanikali upravičenost zahtev fašističnih sil v Italiji po ozemlju bivše cone B.

MILICA OZBIČ (Kranj) Iz poročil in iz nekaterih referatov smo slišali dokaj kritike, usmerjene tako na delovanje nekaterih subjektivnih sil v razvoju naše družbene ureditve kot tudi na tokove v gospodarstvu. Predvsem menim, da smo ves čas vedeli, da naravnanost gospodarstva, ki temelji na tako visoki stopnji avtonomije v odločanju (predvsem avtonomije v odločanju o naložbah), trajno ne more dati dobrih rezultatov. Kratkoročnost, na kakršno je usmerjeno ob pogojih, ko samo z dobičkom merimo uspešnost gospodarstva, ni dobra in tudi pri nas ni bila. Mnogokrat smo se oglašali in zahtevali načrtne usmeritve, ki bi na daljši rok dajale odgovor na mnoge dileme in probleme. Seveda je logično, da idealizirano usmeritev terciarne dejavnosti zamegljuje pogled na bistvo stvari. Vizija o lahkem zaslužku, o hitrih in cenenih investicijah pa se je razmeroma hitro razblinila. V ospredje so nenadoma stopili problemi, s katerimi bi morali računati, pa nismo. Energetske surovinske, živilske in podobne krize trkajo na naša vrata od zunaj, mi pa nanje nismo niti teoretično niti praktično dovolj pripravljeni. Kljub jasnim željam je Slovenija le v industriji do te stopnje razvita, da danes pač lahko mirno trdimo, da socialna varnost našega občana ostaja prazna beseda brez planskega urejanja pogojev za uspešno delo industrije, ki predvsem napaja vse ostale dejavnosti. Ne da bi hoteli govoriti o kakršnikoli avtarkiji, še manj pa o republiškem etatizmu, moramo v naši samoupravni ureditvi le vedeti, kje tako posamezne celice kot tudi celota smo in v kaj se usmerjamo. Prevelika svoboda v lastnem odločanju, ki jo mnogi še branijo, je velika prevara. Sodobni svet tako na Zahodu kot na Vzhodu je že dolgo ne priznava več, pa tudi mi tako ne moremo nekaznovano naprej. Potreba po načrtu, ki naj upošteva tako dognanja znanosti kot zahteve in možnosti samoupravno organiziranega gospodarstva, je seveda kot ideja nesporno prodrla. Od ideje do realizacije pa je še dolga pot. Sicer smo v drugi polovici sedanjega petletnega obdobja, ki smo ga precej poljubno imenovali petletni načrt. Zakaj pravim poljubno. Zato, ker vsak načrt, ki nikogar dokončno ne obvezuje, katerega smo prepozno sprejeli in za katerega že sedaj govorimo, da tako ne bo uresničen, tak načrt ne more dati odgovora na vsa tista vprašanja, ki so vedno bolj pereča. Krize in pretresi na surovinskem in energetskem področju so nas torej našli dokaj nepripravljene, v Sloveniji pa v dobršni meri tudi nepravilno usmerjene. Industrijo kot temelj vsega smo razvijali bolj po načelu: kar se je Janezek naučil, to Janez zna, seveda iz generacije v generacijo na višji ravni, številni podatki govorijo o tem in to potrjujejo. Pri tem pa smo izhajali tudi iz določenih računov: sodobno tehnologijo uvažati z razvitega Zahoda skupaj z dobrim delom reprodukcijskega materiala in to v zaključnih fazah predelave finalizirati in prodajati. Tako smo se izognili dragim in dolgotrajnim investicijam v surovinsko bazo, naglo in poceni ustvarjali številna delovna mesta, pred problemom energetike pa kratkomalo zamižali. Taka kratkovidna politika je po logiki potegnila za seboj še drugo znano napako. Prehuda zaverovanost v razviti Zahod je prek tako potenciranega uvoza z Zahoda usmerila tja tudi pretežni del našega izvoza, saj je uvoz pač bilo treba plačati, torej je bilo treba usmerjati tako tudi izvoz. Pregled dolgoletnih uvoznih rezultatov slovenskega gospodarstva kot celote, posebej pa še industrije,

569

daje res tako sliko. Nenehno gre nad 70 odstotkov našega izvoza v to smer. Torej je potrebno tako veliko odvisnost analizirati z več vidikov. Prvič: s čisto ekonomskega vidika. Taka analiza bi nujno odsvetovala preveliko odvisnost od enega samega partnerja. Drugič: s čisto političnega vidika bi verjetno dobili enak rezultat. Tretjič: za analizo pogojev za naš industrijski razvoj. Taka analiza bi dopuščala usmeritev na razviti Zahod zaradi večjih in hitrejših napredovanj tehnologij, vendar omejeno; nujno bi zahtevala kritje v energetiki in surovinski bazi od drugod, kadar že nimamo pogojev za svojo lastno. Osveščanje je ob pretresih, ki so zajeli gospodarstvo in tudi politiko v svetu, sledilo razmeroma hitro. Predvsem letošnje resolucije o osnovah politike družbenogospodarskega razvoja že decidirano zahtevajo preusmeritve; pa ne samo resolucije, tudi pogoji na posameznih tržiščih narekujejo gospodarstvu isto. Pri tem pa ugotavljamo, da smo za povezovanje z državami v razvoju in z državami članicami SEV dokaj nepripravljeni. Dolgoletna enostranska orientacija nas je navadila na samostojne nastope v državah v razvoju, za povečanje naše udeležbe v blagovni menjavi z zahodno Evropo pa potrebujemo več, potrebujemo načrtno usmeritev in organizacijo. Za nami je nekaj mesecev večjih prizadevanj v tej smeri. Pokazale so na vse pomanjkljivosti, ki smo si jih privoščili v preteklem obdobju, in pokazale so, da brez temeljite spremembe v naših mislih in navadah ne bo šlo. Naj na kratko navedem izkušnje s tega dela samo na enem področju. Smo že sredi priprav za pogovore o blagovni menjavi v naslednjem petletnem obdobju od leta 1976 do 1980 z državami SEV, predvsem s Sovjetsko zvezo. Tudi mi bi morali obdelane predloge slovenskega gospodarstva počasi imeti pripravljene, pa smo ob vprašanju, kaj predlagati, obtičali. Predlogi z anketo vprašanega gospodarstva so skoraj astronomsko visoki tudi pod vtisom letošnjih slabih poslovnih upov drugod. Načrt, ki bi moral dati odgovor na take dileme, pa ni uporaben oziroma ga za to obdobje sploh še nimamo. Po drugi strani je naša tradicionalno slaba povezanost s temi tržišči tudi v organizacijskem smislu onemogočala tisto stopnjo informiranosti, ki je za tako preusmerjanje nujno potrebna. Na teh tržiščih ne moremo nastopati neusklajeno, nepovezano in občasno. Tu se srečujemo s sistemom centralnega načrtovanja, z državno monopolno organizacijo zunanje trgovine, s sistemom stalnih cen in egalizacijskih fondov, z zelo omejenim delovanjem tržnih zakonitosti, čeprav počasi slabi togost te. organizacije, jo vendar moramo upoštevati. Zato tudi v iskanju naših možnosti za povečano blagovno menjavo ne moremo kratkomalo čez tisto, kar je v okviru Jugoslavije na teh področjih že doseženo. Vključevanje slovenskih prizadevanj za povečanje blagovne menjave z državami SEV moramo uskladiti z vso Jugoslavijo, poleg tega pa iskati še tiste nove možnosti, ki se kažejo ob iskanju nekaterih naših komparativnih prednosti v tehnologiji, znanju ipd. Katere pa so te, je danes težko reči. Enako težko je reči, kakšen je tisti najprimernejši realno objektiven obseg menjave z vzhodnoevropskimi državami, da ohranimo zdrava razmerja v tokovih naše mednarodne menjave. Da bi na to lahko odgovorili, bi potrebovali celo vrsto analiziranih podatkov o tem, kaj bomo razvijali, v kakšnem obsegu in kam namenjali te proizvode. Pravim, analiziranih podatkov, zato da bi ob takem načrtu razvoja že vedeli, odkod surovine za to dejavnost, pa tudi odkod delovna sila zanjo ter v kakšnih razmerah dela. čeprav nova ustavna določila združenemu delu nalagajo dolžnosti tako glede usklajevanj ob novih naložbah kot dogovarjanja o nastopih, sodim, da je naša dolžnost, da opozorimo, da je treba pospešiti prizadevanja, ki bodo gospodarstvu dala boljšo orientacijo. Tako načrtovanje našega razvoja, katerega sestavni del bodo tudi načrtno usmerjeni

570

tokovi naše mednarodne blagovne menjave, bi odpravil mnogo dileme in vnaprej zavrl mnoga na neuspeh obsojena prizadevanja. Dal bi nam tudi možnost, da za tak načrt pripravimo dogovor v okviru vse države za potreben instrumentarij in se tako izognemo tolikokrat napadanim ad hoc reševanjem in nujnim separatnim intervencijam. Zato naj bi vstavili v resolucijo nekaj primernih besed ali stavkov, s katerimi bi nedvoumno poudarili, da je usmerjanje tokov v mednarodni blagovni menjavi prav tako predmet planiranja kot družbena proizvodnja in vse ostalo.

ALOJZ POGAČNIK (Radovljica) Zveza komunistov Slovenije in drugi organi so se v zadnjem obdobju, po 21. seji CK ZKJ in pismu predsednika Tita, veliko prizadevali, da bi se ekonomski odnosi s tujino zboljšali in sledili političnim in mednarodnim interesom Jugoslavije, zlasti neuvrščeni politiki. Kljub prizadevanjem so se poslovni stiki še nadalje odvijali mimo odločilnejšega vpliva organiziranih subjektivnih sil družbe in zveze komunistov, čeprav je večina tistih, ki opravljajo odgovorne družbene funkcije v zunanji trgovini, članov ZK. Tudi drugi komunisti ne reagirajo ustrezno in take dejavnosti ne obsojajo, prav gotovo iz ozkih osebnih, lokalnih in profitarskih interesov ožje skupine ljudi, ki se je povzpela nad samoupravni sistem in izognila družbeni kontroli. Pojavi, ki vladajo v naših zunanjetrgovinskih odnosih, terjajo od nas hitre in odločne politične in druge ukrepe, da bi obvladali naš ugled zunaj naših meja, med neuvrščenimi državami in državami v razvoju, ohranili naš mednarodni položaj in težko pridobljeno neodvisnost. Zaradi zaščite domače industrije, proizvajalca in potrošnika, ki so največkrat žrtve ovinkarskih kupčij, bi se morali s to vrsto zunanjetrgovinskih odnosov resneje spoprijeti in jo onemogočiti. Take kupčije nasprotujejo splošnim deviznim in izvozno-uvoznim predpisom večine držav. Tovrstno trgovanje negativno vpliva tudi na redne uvozne in izvozne posle pretežne večine držav, ker se zaradi kršitev zunanjetrgovinskih pogodb čutijo prizadete tudi pri razčiščevanju zunanjetrgovinske politike. Taka trgovina je bila pri nas leta 1970 prepovedana, vendar je kljub temu dobila množičen obseg. Iz ekonomskih razlogov pa je takšna trgovina nevarna, ker odpadejo vse možnosti poroštva in reklamacij in je naša država na ta račun že imela precej stroškov in škode. Nedovoljeni skladi v tujini so v zadnjem času razširjena oblika nedovoljenega poslovanja s tujino, ker verjetno nihče ne ve, kolikšen jugoslovanski kapital je v tujini. Ustanavljanje takih skladov v tujini je pri nekaterih gospodarstvenikih postalo popularno, kajti odprle so se nove možnosti manipulacij. Taki skladi so popolnoma odtujeni nadzorstvu naših organov, praviloma niso evidentirani niti v delovnih organizacijah ali pa je njih evidenca prikrita, zato nad tem nimajo pregleda samoupravni organi. Posebne oblike poslovnega manipuliranja v tujini pomeni tudi nezakonito poslovanje tujih firm, ki so jih ustanovile naše delovne organizacije. Namen ustanavljanja takih firm v tujini je pogosto poslovanje mimo predpisov naše države, nedvomno pa se s takim poslovanjem ustanavljajo črni skladi. V tujini je tako poslovanje običajno prepovedano, nesolidno, ker očitno prihaja do velikih izgub, če bi tako poslovanje dali na isti imenovalec, bi ugotovili, da v tujini močno krni ugled naše države, ker je običajno brez vsakršne poslovne morale glede na druge jugoslovanske firme in ne nazadnje je to skrajno malomarno ravnanje z družbenim premoženjem. Številčnost naših poslovnih delegacij v tujini je gospodarsko neopravičena, dostikrat pa tudi strokovno nepripravljena. Da v tujini ne poznajo odpuščanja dolgov ter ne trpijo kršitve pogodbenih obvez-

571

nosti, bi našim gospodarstvenikom moralo biti že zdavnaj jasno, ker smo za to plačali že preveč. Naša podjetja so pri gradnji olimpijske vasi v Miinchnu naredila dobršen del Nemcem zastonj. Vsi ti pojavi, ki sem jih navedel, so plod bistvenih pomanjkljivosti v naši zunanji trgovini, zlasti pa slaba izbira kadra, slabe strokovnosti in neupoštevanja moralne neoporečnosti. Zato bi morala zveza komunistov posvetiti temu problemu večjo skrb in organizirano nastopiti proti takim pojavom. Resolucija zvezne skupščine o družbeni samozaščiti in priporočilo republiške skupščine sta podali zelo jasno napotilo, kako naj se oblikujejo odnosi in kako naj organizacije združenega dela in druge institucije po samoupravni poti organizirajo notranjo kontrolo in zagotovijo učinkovit sistem zaščitnih ukrepov, zlasti na tistih delovnih mestih, ki so predmet zunanjih pritiskov in drugih negativnih pojavov. Kljub tem zahtevam in priporočilom ugotavljamo, da so na tem področju še odpori tehnokratskih in birokratskih sil, ki zavirajo proces učinkovitejše družbene kontrole in družbene zaščite. Družbena zaščita ni nova stvar, pa vendar je v vrsti organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacijah še vedno veliko pomanjkljivosti organizacijskega in regulativnega značaja, ki še vedno omogočajo posameznikom, da izpodkopavajo ekonomske odnose, in zlorabljajo družbeni in službeni položaj. Resolucija jasno opozarja, da je naloga za preprečevanje vseh negativnih pojavov na področju prevencije stalna skrb delovnih ljudi in njihovih samoupravnih združenj ter drugih državnih in družbenopolitičnih dejavnikov, posebno še takrat, ko gre za dejanja, ki imajo lahko večje posledice na družbenoekonomske in politične odnose. Drugi dejavnik družbene zaščite je prav gotovo tudi tajnost določenih poslov in poslovanja, vendar ni vedno tako. Pomanjkljivost na tem področju je v tem, ker ima večina organizacij združenega dela z normativnimi akti to področje pomanjkljivo urejeno, kar v največji meri vpliva na slabo družbeno disciplino v zvezi z varovanjem tajnosti. Pomanjkljivost se kaže tudi na področju komuniciranja s tujci. Tu gre predvsem za ukrepe, ki bi bolj podrobno opredeljevali odgovornost ter bolj sistematično uvajali potrebne ukrepe. Biti morajo takšni, da bodo onemogočili stalno pridobivanje podatkov v škodo nacionalnih interesov. Zato morajo biti s samoupravnimi akti določena pooblastila odgovornih oseb jasno določena in opredeljena. Naloge ZK nasploh na področju družbene zaščite so nam znane iz prehojene poti revolucionarnega boja naših narodov, zlasti pa iz preteklih izkušenj naše revolucije in našega narodnoosvobodilnega boja. Zato je aktiven odnos vseh komunistov do družbene samozaščite življenjskega interesa, saj s tem branimo dosežene pridobitve in družbeno ureditev pred različnimi napadi od zunaj in znotraj za lepšo prihodnost.

FRANCI STRLE (Ljubljana-Center) Za uvod nekaj besed o italijanskem nacionalizmu, če smo ugotovili negativnost slovenskega nacionalizma, ki je vseskozi obremenjen z občutkom manjvrednosti, je treba še toliko bolj ugotoviti negativnost italijanskega nacionalizma, ki je bil vseskozi usmerjen na vzhod, to se pravi na Balkan in si je lastil tista področja dominacij, ki jih je včasih zajemala Beneška republika, Mislim, da je treba ob tej priložnosti opozoriti na zločine, ki jih je naredila italijanska vojska na Notranjskem, v Gorskem Kotarju in Dalmaciji med zadnjo vojno. Na obrobjih Mokrca so bile nekatere vasi tudi po trikrat požgane. V okolici čabra so italijanski vojaki streljali na naše ljudi kakor na zajce, torej tudi ženske in otroke. V Loški dolini so postrelili 167 ljudi, požgali Lož, Vrhnilo pri Ložu, Gorenje in Dolenje Poljane, Babno Polico, Babno Polje, po drugih vaseh pa po več domačij. Ne samo cele domačije, ampak tudi

572

cele vasi po Notranjskem in Kočevskem je preraslo grmovje, ker so bili njihovi prebivalci iztrebljeni do zadnjega. Tega niso delali fašisti, temveč redna italijanska vojska (V. armadni korpus pod poveljstvom generala Fabbrla in enote obmejnih straž G. A. F.). Za te zločine ni bilo v povojni Italiji nobenega procesa, ni bil obsojen noben vojni zločinec. Nasprotno pa so bili obsojeni beneški partizani in mnogo je naših tovarišev, ki ne smejo prestopiti meje, ker so v nevarnosti, da jih bodo potegnili v zapor. Mislim, da se tukaj vidi neiskrenost vodilnih krogov Italije, ki je prišla do izraza tudi pri tej zadnji noti, pri pretenzijah na našo zemljo. Dobra stran te izkušnje je osveščenost, da smo se zavedli, na kako nevarnem področju živimo. Če je Jugoslavija kot taka strateško prehodno področje, potem smo Slovenci še dvakrat na prepihu. Mislim, da je to veliko spoznanje, ki nas je potegnilo iz naivnosti, da je pravzaprav vse že rešeno, da smo na varnem itd. Iz sosednih držav delujejo obveščevalni centri, obveščevalni centri italijanske vojske iz Severne Italije, s področja Koroške pa predvsem delovanje centrov naše sovražne migracije. Mislim, da morajo naši ljudje povečati budnost in da se moramo glede samozaščite tako organizirati, da bomo preprečevali te posege, ki v končnem cilju pomenijo poseg na našo svobodo. Mislim, da morajo imeti naši ljudje odprte oči, da ne smemo gledati samo na devize, koliko bomo za kaj iztržili, ampak je treba gledati tudi na nacionalno čast in nacionalno varnost. Ugotovljeno je bilo že, da smo nekritično sprejemali tehnologijo, nekritično pa smo sprejemali tudi tuje ideje. Iz tehnologije je znan kompleks odprtih hlevov, ki je naši živinoreji in kmetijstvu povzročil veliko škodo. Mislim, da so bili podobni pojavi tudi drugod. V založniški in časopisni dejavnosti tiskamo marsikaj takega, kar je nevredno prevoda ali pa je celo nesprejemljivo z idejnega stališča za naš socialistični razvoj. Popolnoma se strinjam z nedavno izraženim mnenjem Josipa Vidmarja v sobotni prilogi »Dela«, da se pri nas tiska marsikaj umetniško nevrednega, so pa celo taki pojavi, da so bila natisnjena dela, ki pomenijo direkten napad na socialistično revolucijo, na partizanstvo, na borce in na naš sistem. Mislim, da bo tu treba storiti odločne ukrepe v kadrovskem in organizacijskem smislu, da se razbijejo nekatera jedra tako imenovane »nove levice« v kulturi. Brez integracij tu ne bo šlo, saj so podjetja tudi po nekaj ljudi. Treba bi bilo poleg racionalnosti, ker smo majhen narod, ki si ne more privoščiti toliko založb in časopisnih podjetij, tudi z vidika nadzorstva, kaj se tiska, ukreniti kaj za povezovanje založniške in časopisne dejavnosti. Povedal bi še nekaj s svojega področja. Tudi novinarji smo bili nekritični. Nekateri kolegi povzemajo slabe navade iz tujine. Tukaj je treba izvzeti zunanjepolitična uredništva, za katera mislim, da delujejo na dokaj visoki ravni. Pač pa gre tu za nekatere kolege, ki občasno hodijo v tujino po turističnih aranžmajih in stvari zelo površno prenašajo, stanje olepšujejo, češ da je na Zahodu vse rešeno itd. Pred leti sem imel priložnost preživeti nekaj časa pri stricu v Franciji in sem prišel do ugotovitev, da je tam razvoj počasnejši kot pri nas, da se tam naredi mnogo manj za gmotne dobrine in da je tam predvsem za ženske življenje mnogo težavnejše kot pri nas. Na splošno bi lahko rekel, da je kultura oblačenja pri nas dosti na višji ravni, se pravi, da smo s te plati po standardu višje kakor tam. Vendar se ne zgodi, da bi naši ljudje, moji kolegi, z marksističnega stališča obravnavali ta socialna stanja v tujini in našim ljudem posredovali objektivno sliko iz tujine. Mislim, da smo premalo naredili, da bi naše tovariše idejno pripravili na to, da bi objektivno poročali iz tujine. S področja notranje politike se v novinarstvu pojavljajo predvsem tri napake. Prva napaka je senzacionalizem. Tako je ponekod značilno iskanje afer in napak za vsako ceno, pa se včasih zgodi kakor po reklu iz pratike: Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi. Kajpak je treba

573

tudi kritično obravnavati nesocialistične pojave, več prostora pa bi bilo treba posvetiti velikanskim gospodarskim, socialnim in kulturnim dosežkom, kar doslej v zadostni meri delata samo radio in televizija. Druga napaka ni toliko vpliv iz tujine, temveč bolj plod malomeščanske miselnosti. Ta napaka je nekakšen idejni nevtralizem. Nekateri novinarji neprizadeto obravnavajo razne spore in pojave, tako da dajejo besedo eni in drugi strani, sami pa ostajajo v ozadju, kakor da jih ni. Za tem tiči oportunizem, strah pred tiskovno tožbo, lagodnost in podobno. Mislim, da mora novinar vse stvari in pojave, o katerih piše, ocenjevati s socialističnih pozicij. Tretja napaka je premajhno beleženje mnenj iz razprav. Postala je že kar praksa, da novinarji po uvodnem referatu zapuščajo posvetovanja, seje itd. ali celo da napišejo poročilo na podlagi uvodnega gradiva, ne da bi šli na posvetovanje ali sejo. Tako prihaja celo do dezinformacij. Dogaja se, da je končni sklep posvetovanja ali seje drugačen, kot je bil prvotno predviden. Huje pri tem je to, da se tako podcenjujejo samoupravljavci. Marsikdaj pridejo v praksi do rešitev in ugotovitev preprosti ljudje, ki se niti ne zavedajo, kako daljnosežne so. Naloga novinarjev je, da odkrivajo in opozarjajo na take pozitivne primere iz samoupravne prakse.

BOGDAN OSOLNIK (Ljubljana) Proces podružbljanja mednarodnih odnosov in zunanje politike pri nas je pomemben dosežek v graditvi samoupravnih socialističnih odnosov. O tem piše tako v političnem poročilu centralnega komiteja ZKS kot v načrtu resolucije tega kongresa. S stališča Slovenije, ki ima živo razvite raznotere oblike mednarodnega sodelovanja, specifične izkušnje glede obmejnega sodelovanja, glede položaja slovenske narodnosti v zamejstvu, so ta vprašanja še posebej aktualna. Pri tem ne gre samo za odnose in oblike sodelovanja med republiko in federacijo, marveč predvsem za zagotavljanje, da tudi v naši zunanji politiki, v celokupnosti mednarodnega sodelovanja pridejo v čimvečji meri do izraza in zažive tisti procesi in načela, ki so rezultat razvoja našega samoupravnega družbenega sistema, poglabljanja delavskega samoupravljanja ter ukinitve raznih monopolov, premagovanja birokratsko etatističnih in tehnokratskih teženj, ki so bile in so verjetno še tudi na tem področju. Področje mednarodnih odnosov je danes zelo široko ter se ne omejuje samo na to, kar zaokroža pojem zunanja politika. V mednarodnih odnosih postajajo vse pomembnejše poleg politike in gospodarskega sodelovanja tudi mednarodno sodelovanje družbenopolitičnih organizacij, kot so pri nas ZK, SZDL, sindikati, ženske, mladina in druge organizacije kakor tudi mednarodno sodelovanje lokalnih organov oblasti, občin, mest ter sosednih pokrajin. Cesto se prav skozi te oblike sodelovanja bolj izostreno in v realni luči izkazujejo dimenzije in problemi današnjega sveta ter se takšne oblike sodelovanja lahko pomembno vsebinsko vključujejo v enotno zunanjo politiko Jugoslavije in zveze komunistov. O tem pričajo številne izkušnje organizacij in delovnih kolektivov po vsej Sloveniji. Na ta način lahko v oblikovanje mednarodnih odnosov in naše politike vključujemo izkoriščanje vsega tistega potenciala in bogata spoznanja informacij in ocene, ki jih imajo v vrsti delovnih organizacij, institucij in posamezniki, obenem pa na ta način zagotavljamo, da na področje mednarodnih odnosov ne prodro posamezne naše notranje slabosti in deformacije, proti katerim se bojuje ZK.

574

Želel bi predvsem poudariti, da so procesi zadnjih let pripeljali do tega, da se je vloga socialističnih republik, družbenopolitičnih interesnih skupnosti, vtkanih v enotnost jugoslovanske politike, bistveno povečala. V vrsti področij, kot so prosveta, kultura, znanost, socialno skrbstvo itd., je Jugoslavija podpisnica mednarodnih konvencij ter aktivna v Združenih narodih in drugih mednarodnih organizacijah. Jugoslovanski programi mednarodnega udejstvovanja se lahko razvijejo samo na podlagi oblikovanja programov v republikah in na podlagi medrepubliškega dogovarjanja in usklajevanja. Seveda vemo, da to usklajevanje včasih predstavlja dolgotrajne in težavne procese. Prav zaradi tega bi poudaril vlogo komunistov pri tem, potrebo, da gojimo tovariško zaupanje in strpnost ter sodelovanje na podlagi idejne in akcijske enotnosti s stališč programa ZK. Obenem pa se moramo za to tudi ustrezno organizirati in usposobiti. Želel bi ugotoviti, da danes ni samo zagotovljeno paritetno zastopstvo Slovenije v zunanjepolitičnem odločanju, to je vedno zagotavljalo vodstvo ZKJ, temveč predvsem, da je sedaj prišlo tudi do bistvenega zboljšanja delovnega sodelovanja republiških in zveznih organov v zunanji politiki in mednarodnih odnosih. To seveda prihaja še posebej do izraza z novo republiško in zvezno ustavo. Seveda je na tem področju še vedno vrsta vprašanj, ki se jih da bolje urediti tako pri nas kot npr. v zveznem sekretariatu za zunanje zadeve, ki pa ima seveda tudi svoje probleme. Uspeh te naše zastopanosti in soudeležbe v oblikovanju jugoslovanske politike bo v precejšnji meri odvisen od naše organiziranosti in usposobljenosti v republiki, kajti v teh vprašanjih često potrkamo na odprta vrata. Pri tem mislim predvsem na dejavnost ZK in njenih organizacij v vzgoji ustreznih političnih in strokovnih kadrov ter graditvi pri vseh družbenopolitičnih skupnostih in organizacijah družbenih organov, ki bodo v tem občutljivem področju znali uspešno usmerjati politiko in mednarodne dejavnosti v sedanjem pomembnem obdobju mednarodnih odnosov, ki so, kot veste, obremenjeni z vrsto nasprotujočih si procesov. Pri tem so tudi zelo pomembni poskusi zunanjih sil, tistih, ki ne žele dobro Jugoslaviji, da igrajo na nekakšne naše notranje razlike in nasprotja med posameznimi republikami ali med posamezno republiko in federacijo in zveznimi organi. O tem lahko preberemo včasih marsikaj v časopisju sosednih republik, pa tudi uradni politiki posameznih dežel ni daleč misel, da bi začenjala nekakšne igre, nekakšne razlike. Prav zaradi tega js zelo pomembno, da izdelamo vzajemen proces obveščanja, sodelovanja in graditve jugoslovanske politike v čimvečji meri in v čimvečjih podrobnostih. Ko že govorimo o družbenem usmerjanju mednarodnih odnosov, naj omenim podatek, da je Slovenija zastopana v več kot 20 jugoslovanskih mednarodnih komisijah s sosednimi državami za različna področja. Ko govorimo o republiški soudeležbi, bi bilo zelo zmotno, če bi povečano vlogo republike nekdo razumel, kot da gre za ustvarjanje nekakšnega republiškega centralizma ali monopolizma v mednarodnih odnosih. V bistvu gre za to, da politične odločitve o konkretnih programih mednarodnega sodelovanja v republiki gradimo in sprejemamo v samoupravnih interesnih skupnostih, v organizaciji združenega dela in v družbenopolitičnih organih, še vedno pa se dogaja, da nekateri mislijo, da je kakšen program lažje dobiti po uradniški poti kakor pa soglasno prek družbenih organov. Prav zaradi tega bi člani zveze komunistov morali dosledno vztrajati in si prizadevati za sprejemanje in prevzemanje odgovornosti v okviru institucij našega samoupravnega sistema. Obenem seveda to tudi vključuje globlje spoznavanje mednarodne problematike, poglobljeno vsestransko analizo mednarodnih dogajanj. Le tako se lahko na posameznih področjih izognemo privatizaciji mednarodnega sodelovanja, do česar je v posameznih primerih prihajalo.

DUŠAN DOLINAR (Ljubljana) Rad bi do neke mere in kolikor je to seveda mogoče, nadaljeval razmišljanje ob posameznih temah, ki jih je dopoldne načel zlasti dr. Vratuša, pred njim pa delno v uvodni besedi tovariš Jakomin, tovarišica Murkova in še nekateri drugi. Toda — naj začnem s čisto drugega konca. Pred približno 10 dnevi je bil ameriški državni sekretar Kissinger v Moskvi. Z razgovorov in srečanj ob tej priložnosti so svetovni časopisi zabeležili naslednjo anekdoto: Generalni sekretar sovjetske partije Leonid Brežnjev je imel tiskovno konference z ameriškimi novinarji in ko je bilo te neformalne tiskovne konference, ki je potekla v precej lagodnem vzdušju, konec, sta vstopila Henry Kissinger in ameriški veleposlanik v Moskvi. Generalni sekretar Brežnjev je tako rekoč v isti sapi nadaljeval pogovor, ki se je prej zapletel med njim in ameriškimi novinarji, in rekel: »Gospod Kissinger, pred nekaj dnevi sva z vašim ambasadorjem razpravljala o vas in moram vam povedati,da sva oba zabadala v vas puščice.« In Kissinger je odvrnil: »To, da je naš veleposlanik tega sposoben, to vem; ampak od vas, gospod generalni sekretar, tega zares ne bi pričakoval.« Te resnične anekdote, resnične, kolikor je bila natisnjena, ne omenjam zato, ker bi bila posebno duhovita diplomatska domislica niti zato, ker bi iz nje utegnila postati več ali manj posrečena govorniška poanta. Omenjam jo zato, ker vse kaže, da Kissinger zares ne pričakuje, da bi Brežnjev zabadal puščice vanj in narobe. Zdi se mi, da bi se to dalo dokazati ob vrsti zgledov iz zadnjega časa, zlasti iz zadnjih let. V vrsti teh zgledov se vleče nekaj kontinuitet, ki se mi zdi, da so danes nedvomne. Nedvomne v tem, da je sodelovanje med velesilami ali velesilama, njuno medsebojno dogovarjanje in medsebojno ranžiranje mednarodnih odnosov seglo v neverjetne razsežnosti, da pa se je hkrati ob tem izrazilo neko hotenje, nek nagon, skušnjava po tem, da bi, kot je že zjutraj rekla tovarišica Murkova, obravnaval svet v tako imenovanih čistih slikah — črnih in belih tonih, po pravilih bolj ali manj jasne, bolj ali manj obvladljive šahovske igre in ob težnji, da bi iz te šahovske igre skušali izločiti vse tisto, česar se ne da ali vsaj na videz ne da obvladati, vse tisto, kar to jasno predstavo o svetu s prizorišča oziroma zornega kota velikih na kakršenkoli način kvari ali ruši. Zanimivo pa je to, da pri tem ranžiranju odnosov, ko govorimo o njih podrobno ali bolj splošno, naj govorimo o njih resno ali malo bolj v dovtipih, prevladuje neka značilnost, ki je za sedanji trenutek naše zunanje politike, naše mednarodne pozicije in našega notranjega razvoja v precejšnji relevantna. Ta značilnost je naslednja. V vsem tem ranžiranju odnosov med velesilami ali med centri svetovne moči ali kakorkoli že te tvorbe ali grupacije imenujemo, je značilno to, da se v tem ranžiranju potiskajo v ospredje relacije, odnosi, urejanje medsebojnih razmerij. Enako značilno pa je hkrati to, da se potiskajo v ozadje družbene vsebine, potiskajo se v ozadje komponente družbenega razvoja, potiska se v ozadje notranja in mednarodna dinamika socialnega, političnega in ekonomskega napredka. To se pravi, da bi lahko malo v paraboli rekli, da to ustvarja videz, kakor da gre za ranžiranje oblik brez ranžiranja družbene vsebine. Toda pravim — tak je videz. Mi smo si seveda že pred dolgimi leti zgradili drugačno predstavo, drugačno teorijo in tudi drugačno prakso o notranjem in zunanjem oziroma mednarodnem razvoju. Postavili smo si teorijo in prakso socializma kot svetovnega procesa, teorijo in prakso družbenega napredka kot svetovnega procesa. Mednarodni odnosi in tisto, kar se v mednarodnih odnosih dogaja, to je v mednarodnih razmerjih, relacijah to je zares bistven, sestavni del tega procesa. Toda gotovo to ne edini. In tako smo zase, za svoj primer postavili zvezo, ki jo je tovariš Vratuša

576

zelo točno opredelil kot neločljivo zvezo med našo politiko neuvrščenosti v mednarodnih odnosih in pa notranjim razvojem v smeri samoupravnega socializma, kar je seveda oboje nujno med seboj dialektično povezano. Zdi pa se mi,, da je treba v tistem stališču in praksi, ki jo skušajo uveljavljati velesile (in vsaj samemu se mi zdi, da je to nesporno), v tistem stališču in praksi, v katerem se v ospredje potiskajo relacije in v katerem se odrivajo ob stran družbene vsebine, komponente družbenega razvoja, ali če hočete družbene revolucije, se je treba vendarle vprašati, ali se v tem ne skriva tudi vsebina. Včasih, ko človek razmišlja o teh rečeh, ko prebira razprave o tem, pride do vprašanja, ali ni to na nek način ponavljanje v mednarodnih relacijah tiste znamenite ideologije, ki se je pred približno desetimi leti začela v buržoaznem svetu uveljavljati kot konec ideologij. In ali ni to tisto, kar se je po svetu, deloma pa tudi pri nas, hotelo uveljavljati kot tehnokracija, ki ukinja ideologije. Da se ne spuščamo v pregloboka teoretična razpravljanja o tem, si poskusimo ogledati nekaj konkretnih primerov, ki so nam najbrž vsem pred očmi, zlasti iz zadnjega časa. V odnosih med velesilami, recimo, takšna afera, kot je ameriška afera Wattergate, vseskozi prav do zadnjega časa ni vzbudila nikakršnega širšega odmeva; pravim, v odnosih med velesilami. Odmev in resno razmišljanje o tej aferi, ki bi bila pred desetimi, morda še pred petimi leti ustvarila zlato priložnost za medsebojno polemiko in za spodbijanje nasprotnikove pozicije, je tokrat nekoliko bolj intenzivno izbruhnilo šele v tistem trenutku, ko so dimenzije afere Wattergate segle neposredno v relacije med samimi velesilami. To se pravi v tistem trenutku, ko se je zastavilo vprašanje približno takole: ali je eden obeh velikih partnerjev še notranjepolitično dovolj trden, ali je notranjepolitično še dovolj sposoben, da bo uresničil tiste medsebojne dogovore, tiste medsebojne aranžmaje, ki jih velesili dosežeta med seboj, šele takrat se je to začelo zastavljati resno in šele takrat se je to potem izrazilo v zatikanju v celi vrsti pogajanj, od Bližnjega vzhoda pa do pogajanj o omejitvi strateškega oboroževanja. Tako pravzaprav lahko pridemo do sklepa, da imamo opraviti z evidentno tehnokratskim načinom obravnavanja mednarodnih odnosov in tudi tistega, kar se skriva pod mednarodnimi odnosi ali pa kar je z mednarodnimi odnosi nujno povezano, to se pravi tudi družbenega napredka in razvoja po vsem svetu, da se za tem skrivajo čisto določene vsebine, čisto določene vsebine pri tem, da so nam zelo jasne zveze, ki obstajajo med kopičenjem orožja na eni strani in na drugi strani in narobe. Da se na te strukture vežejo zelo siloviti, zelo realni notranji družbeni interesi itd. In brž ko gremo raziskovat v to smer, vidimo, da so družbene vsebine tukaj popolnoma opredeljene, da so popolnoma jasne in v skrajni posledici tudi znane. Naj skušam to zdaj povezati s tako imenovanim jugoslovanskim vprašanjem, jugoslovanskim vprašanjem prosim v narekovajih. Jugoslovanskim vprašanjem tako kot ga postavljajo ali skušajo postavljati na različnih koncih in z različnimi motivi in z različnimi nameni. Običajno se je to jugoslovansko vprašanje oziroma vprašanje prihodnosti Jugoslavije, vprašanje njenega mesta z drugih strani postavljalo nekako v treh kontekstih. Prvi je bil geopolitičen, torej kje bo Jugoslavija v prihodnje. Drugi je bil predvsem ekonomski, torej kako obvladati jugoslovanski prostor na ekonomski način. In tretji je bil običajno družbenopolitičen, kam pravzaprav uvrstiti jugoslovanski samoupravni socializem z njegovo najglobljo vsebino in z vsemi njegovimi oblikami. Ob sedanjem stanju v Evropi in ob sedanjem stanju mednarodnih odnosov sploh bi bilo najbrž o resnem načenjanju prvih dveh komponent, to se pravi geopolitične in ekonomske, težko resneje razmišljati. 37 Sedmi kongres ZKS

577

Nekoliko resneje je mogoče, če gledamo seveda s stališča teh zunanjih partnerjev ali nasprotnikov, kakorkoli jih že imenujemo, razmišljati o družbenopolitičnem kontekstu. Zdi se mi, da postaja prav ta družbenopolitični kontekst, ta družbenopolitična komponenta in ta — da se vrnem k prejšnjemu izrazu — družbenopolitična vsebina našega obstoja in našega razvoja, v zadnjem času čedalje bolj pomembna tudi v mednarodnih odnosih. Težko si je misliti, da bi si kdo danes zares drznil sprožiti nasilne posege, recimo, po mejah, na tako občutljivem križišču sveta, kot je naš, na stiku med Evropo in Sredozemljem. To si je težko misliti. Težko zaradi tega, ker si je težko predstavljati nekoga, ki mora, ne ki hoče, ampak ki mora v mednarodnih odnosih vendarle prevzeti nase odgovornost za tako daljnosežen plaz dogodkov, ki bi se lahko sprožil, če bi tule zares nastalo neko novo žarišče mednarodne napetosti ali če bi tu, na tem našem križišču, zares nastala neka nova cona negotovosti. Toda, če je o čem takem, o resni želji te vrste težko razpravljati, če si jo je težko predstavljati, potem je treba najbrž vprašanje usmeriti nekam drugam, če je to težko, v čem pa se potem izraža pritisk, nasilnost, govorenje v veter, čemu je pravzaprav namenjeno. Ali je to namenjeno tistemu, o čemer se eksplicitno govori ali pa je to morda bolj namenjeno vplivu na notranji razvoj, na notranje dogajanje v naši državi in v naši družbi, na razvojno smer naše družbe, naše države. V zvezi s tistim, kar je tu poudarjal dr. Vratuša, v zvezi s to neločljivo povezavo med samoupravnim razvojem doma in neuvrščenostjo v mednarodnih odnosih, se mi zdi, da je jasno dvoje. S svojo zunanjo politiko in morda, če gledamo na dolgo progo, še bolj s svojim notranjim razvojem, smo mi implicitno v polemiki z njimi, implicitno smo celo, če hočete, v konfliktu z njimi. Kar poglejmo. Neuvrščenost dejavno razveljavlja blokovske in velesilske skušnjave. In dokler je naša dežela, naša družba neuvrščena, dokler s praktičnim zgledom, z vsakdanjim življenjem dokazuje, da je to možno, da ta politika uspeva, da se lahko razvija in da je ta ekspanzija nedvomno celo na tako občutljivih terenih, kot so recimo vprašanja surovin, vprašanja energetske krize, monetarne krize itd., tako dolgo pomeni, da obstaja življenja sposoben in uspeha sposoben praktičen zgled za takšno delovanje mednarodnih odnosov. In to je polemika, eksplicitna polemika s tehnokratskima zgledoma, ki smo jim priče bodisi na Vzhodu bodisi na Zahodu. In po drugi strani samoupravljanje z neposrednim prenosom oblasti na delavski razred in na delovne ljudi resnično s praktičnim zgledom razveljavlja načela in zglede tehnokratske organiziranosti in delovanja družbe. In spet, se pravi, da smo implicitno in eksplicitno v polemiki z njimi, v konfliktu z njimi. Celo več, smo, skoraj bi rekel, v razrednem konfliktu z njimi. In v tem se mi zdi, da je danes verjetno najgloblje jedro razredne komponente v naši zunanji in v naši notranji politiki, če o njima govorimo v tem kompleksu. Naivno bi bilo torej pričakovati, da bomo v mednarodni učilnici, kjer si hočejo vlogo učitelja lastiti velesile, naprej dobivali čebelice in da bomo v mednarodnem avditoriju, ki je tako aranžiran, kot si ga v svojih projektih predstavljajo velesile, pobirali vnaprejšnje aplavze. To si je težko predstavljati. Mislim, da bi bilo to tudi naivno pričakovati. Na njihovi strani ni razlogov za vnaprejšnjo naklonjenost. Vsi razlogi pa obstajajo za različne želje, skušnjave in račune. In če sploh smemo govoriti o kakršnihkoli apriornih mednarodnih odnosih, potem bi bilo prej verjetno mogoče govoriti o vnaprejšnji nenaklonjenosti temu, kar počnemo in kar hočemo. Enako kot na strani vseh tistih sil, ki se po svetu bojujejo za razvoj, za razklepanje togih vezi, za emancipacijo, nacionalno ali pa razredno, obstajajo vsi razlogi za podporo, zavezništvo in sodelovanje. Srečujemo se seveda z. obojimi, tako z ra-

578

čuni kot z zavezniki. Zdi se mi, da je ves naš interes v tem, da jim vsem, tako prvim kot drugim, tistim, ki so razpoloženi odbojno do nas, in tistim, ki so zaradi svojih interesov razpoloženi prijateljsko, naklonjeno, zavezniško do nas, da jim povemo čimbolj glasno in da jim povemo čimbolj razločno in čimbolj udarno, zakaj delamo to, kar delamo, s kakšnim namenom in iz kakšnih virov in iz kakšnih pobud. Mislim, da to ni potrebno zaradi tega, da se ne bi pustili zapeljati v račune in v aranžiranje mednarodnih odnosov tiste sorte, po katerih hrepenijo velesile, ampak zaradi tega, da svojim potencialnim zaveznikom in svojim potencialnim nasprotnikom predstavimo kar najbolj jasno sliko o tem, kar je in o tem, kar utegne biti posledica njihove reakcije na našo akcijo. Z druge strani pa mislim, da je to toliko bolj pomembno zaradi tega, ker računi obstajajo. Računi obstajajo vedno in bodo obstajali čedalje bolj tudi v prihodnje. To se pravi, da je ves naš interes v tem, da odvračamo že vnaprej, kolikor le moremo odvračati možnost napačnih računov, z vsemi sredstvi, ki so nam na voljo. Če pa že do napačnih računov pride, do napačnih računov prihaja ponavadi skoraj vsak dan, včasih z večjo, včasih pa z manjšo hitrostjo — takrat pa nikar ne bežimo od trenutkov, ko je nujno treba reči: do tu in nič dalje.

Pismeno oddane neprebrane razprave VIKTOR ŽIBERNA (Sežana) Začetki mednarodne blagovne menjave na našem področju segajo proti koncu leta 1952. Takrat je bila ustanovljena zunanjetrgovinska delovna organizacija. Namen ustanovitve je bil krepitev gospodarsko zaostalega področja, odrezanega od zaledja s krivično mejo, kasneje pa zaradi naraščanja in zboljševanja gospodarskih kakor tudi političnih odnosov z Italijo. Pomembnejši rezultati na tem področju se pričnejo v letu 1954 s podpisom londonskega memoranduma. S podpisom omenjenega memoranduma ima občina Sežana zunanjetrgovinsko delovno organizacijo, ki je specializirana za blagovno menjavo v okviru tržaškega in goriškega blagovnega obmejnega sporazuma. V tej zvrsti blagovne menjave je delovna organizacija iz našega področja vedno imela najpomembnejše mesto. To mesto ima delovna organizacija še danes, čeprav se s to vrsto blagovne menjave na obmejnem področju ukvarja okrog 60 delovnih organizacij in različnih filial, v začetku oziroma ob podpisu memoranduma pa so bile samo 3 delovne organizacije registrirane za tovrstno dejavnost. V ilustracijo naj navedeno dejstvo podkrepimo z nekaterimi kazalci za leti 1972 in 1973. V letih 1972 in 1973 je bilo blagovne menjave v okviru tržaškega sporazuma za 27,5 milijarde lir. V tem znesku je delovna organizacija iz našega področja udeležena s 25 % realizacije od skupnega prometa med 60 delovnimi organizacijami in filialami. V okviru goriškega sporazuma pa je bilo v letih 1972 in 1973 realizirano blagovne menjave (izvoz in uvoz) za 7,3 milijarde. Participacija delovne organizacije iz našega področja pri realizaciji skupnega prometa v goriškem maloobmejnem blagovnem prometu v letih 1972 in 1973 znaša 49 %. Omeniti moramo, da blagovna realizacija po maloobmejnem prometu ni niti najmanj enostavna in lahka. Pri analizah realizacije blagovne menjave v okviru maloobmejnega prometa po tržaškem in goriškem sporazumu opazimo ogromna nihanja, ki so posledica večkratne menjave predpisov in inštrumentov, ki ure37=

579

jujejo maloobmejno blagovno menjavo po omenjenih sporazumih in se ti predpisi večkrat ne ujemajo s cilji, ki so bili zastavljeni pri podpisu maloobmejnega blagovnega prometa z Italijo. Na različnih političnih in strokovnih posvetih je bila v zadnjih letih večkrat poudarjena pomembnost maloobmejnega blagovnega prometa z Italijo. Nesporno je, da le-ta omogoča razširitev gospodarskega sodelovanja med obema državama, omogoča premagovanje ovir, ki jih našemu izvozu postavlja evropska gospodarska skupnost, omogoča hitrejši gospodarski razvoj našega obmejnega območja in posredno ugodno vpliva na položaj naše manjšine v Italiji. Zaradi teh ciljev ter na podlagi in v skladu z resolucijo skupščine Socialistične republike Slovenije o ekonomskih stikih s tujino so bili tudi v tem letu za razvijanje obmejnega gospodarskega sodelovanja s sosednjimi državami dani Gospodarski zbornici Slovenije predlogi družbenopolitičnih in gospodarskih dejavnikov z našega področja o nadaljni rasti in utrditvi te vrste dejavnosti. Z družbenoekonomsko reformo v letu 1965 so se v družbenoekonomskem sistemu uveljavile določene spremembe, ki posredno vplivajo tudi na mednarodno blagovno menjavo, katera se je reflektirala tudi v zunanjetrgovinskem poslovanju na našem območju. Nekdaj specializirana delovna orgamzacija za opravljanje samo maloobmejnega blagovnega prometa se vključuje v mednarodno menjavo blaga tudi zunaj maloobmejnega sporazuma, s specializiranimi dejavnostmi v okviru izvoza, uvoza, zastopanja tujih firm, mednarodnega transporta, tuzemske ter mednarodne skladiščne dejavnosti in mednarodnega trgovinskega posredovanja. Z omenjenimi organizacijskimi spremembami in pravočasnim vključevanjem zunanjetrgovinskega poslovanja glede na rastoče potrebe beležimo v tej dejavnosti skokovit razvoj; od celokupne zunanjetrgovinske menjave, ki je bila do leta 1965 izključno samo maloobmejna, se je danes realizacija v višini 70 "/o razširila 'tudi na druge države. Pri nadaljnjem razvoju mednarodne blagovne menjave na našem področju je tudi v razvojnih programih predvidena širitev te dejavnosti. Program razvoja predvsem predvideva krepitev osnovnih dejavnosti, to je izvoza, uvoza, zastopanja tujih firm ter javnega in carinskega skladiščenja blaga. Posebnega poudarka bo pri tem deležna krepitev izvoza in kooperacija s proizvodnjo, že sedaj obstajajo dobro razviti kooperacijski odnosi. Za nadaljnjo krepitev izvoza pa bo nujna še tesnejša povezava s proizvodnjo, predvsem izvoznih industrijskih artiklov. Z realizacijo navedenih programov si je potrebno zagotoviti dolgoročno sodelovanje s proizvodnjo v obliki skupnih vlaganj. Med prednostne postavke zunanjetrgovinske blagovne menjave je poleg izvoza v razvojnih programih zajeta nadaljnja širitev tuzemskih in mednarodnih skladiščnih zmogljivosti ter realizacija zgraditve velikega suhozemnega prometnega in blagovnega terminala. Realizacija izgradnje omenjenega terminala stopa v prvo fazo že v letošnjem prvem polletju. Izgradnjo nam pogojuje in omogoča lega našega področja ob meji ter rastoče potrebe za razširitev te vrste dejavnosti na našem področju, kateremu je bila osnova dana že pred 10 leti.

ROBERT MEDVED (Maribor) Čeprav o neuvrščenih deželah in o vlogi Jugoslavije med državami v razvoju dosti pišemo in govorimo, mislim, da je prav če povem, kako sodeluje organizacija združenega dela TAM v Mariboru, v kateri delam, z deželami v razvoju. Po zadnji konferenci neuvrščenih, ki je bila septembra lani v Alžiru, in po skupni seji predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije in

580

predsedstva SFRJ, ki je bila julija 1972, je čutiti, da se vse več organizacij združenega dela odloča za tesno sodelovanje z deželami v razvoju na vseh področjih, od del, ki jih izvajajo v posameznih deželah, do strokovnjakov, ki jih pošiljajo v te gospodarsko nerazvite dežele. S tem nočem trditi, da pred alžirsko konferenco niso in nismo sodelovali z deželami v razvoju, vendar mislim, da premalo. Danes v neuvrščenih deželah živi 2/3 vsega človeštva, vendar vsaka zase nima take gospodarske moči, da bi lahko zmanjšala razliko med razvit’mi in nerazvitimi. Zato je prav, da se združujejo, da s skupnimi močmi zmanjšujejo gospodarski razkorak med razvitimi in nerazvitimi, da opozarjajo razvite, da je za napredek človeštva na zemlji edina alternativa hitrejši razvoj nerazvitega sveta, saj bi to koristilo njihovim lastnim interesom. Zahodne sile, predvsem pa ZDA, so hotele prikazati alžirsko konferenco kot debatni klub, ki ne more spreminjati sveta, ne oziraje se na to, o čemer so se poprej dogovorili »veliki«. Mislim, da je to tezo najbolj negirala enotnost neuvrščenih držav ob izraelsko-arabski vojni oktobra lani, ko so z resolucijami v varnostnem svetu in generalni skupščini ZN preprečili, da bi se vojna na Bližnjem vzhodu še bolj razplamtela, in dosegli, da se je na tem bojišču ustavil ogenj, ki je že resno ogrožal mir na svetu. Jugoslavija ima danes predvsem po zaslugi predsednika Tita, ki je tvorec neuvrščene politike in miroljubne koeksistence, v tretjem svetu posebno vlogo. Zato je prav, da še poglablja sodelovanje z deželami v razvoju. S tem krepimo svojo neodvisnost, ki je bila že večkrat trn v peti zahodnemu kot vzhodnemu bloku. Doživljali smo različne pritiske od zunaj, v zadnjem času še posebej iz Italije. Jugoslovani pa smo trdno odločeni, da se bojujemo za svojo neodvisnost, miroljubno koeksistenco in neuvrščenost. Gospodarsko sodelovanje krepi dobre odnose z deželami v razvoju; edino s skupnimi močmi bomo prebrodili gospodarske težave, ki tarejo nerazvite. Za tako politiko se je odločila tudi mariborska tovarna avtomobilov in motorjev, ki ima tesne gospodarske stike z Egiptom, Gano, Zambijo, Tanzanijo, Ugando, Nigerijo, Kolumbijo in Indonezijo. Interes TAM v razvijajočih se deželah je za tovarno tudi ekonomska nuja, saj bo čez dobri dve leti proizvajala že 13 tisoč vozil, ki pa jih ne bo mogla prodati samo na domačem tržišču, plasma naših vozil na zahodnem tržišču pa je zaradi zelo ostre konkurence ob razvoju industrije na Zahodu in njenih tradicij vprašljiv. Zato je izvoz TAM poleg kooperacije z našim licenčnim partnerjem KHD Izključno usmerjen v te dežele. Vendar so zanje zainteresirani tudi drugi zahodni proizvajalci avtomobilske industrije, saj so tržišča dežel v razvoju odprta in dostopna vsakomur, ki ima interese do blagovne izmenjave v teh deželah. Zato moramo biti tudi na takih tržiščih konkurenčni. Pri tem mislim predvsem na konkurenčnost kvalitete in primeren asortiment proizvodov. Prodaja kamionov je še zlasti zahtevna zaradi tega, ker mora proizvajalec organizirati tudi servisno mrežo in prodajo rezervnih delov. Poleg tega mora izobraziti zadosti kadrov v deželah, v katere izvaža, da lahko le-ti zadostijo vsem potrebam v zvezi z eksploatacijo vozil. Naše sodelovanje z Egiptom je širše, kot ga terjajo samo kupoprodajni odnosi. Razširilo se je še na tehnologijo, ki jo Tamovi strokovnjaki vnašajo v avtomobilsko industrijo v Egiptu. Srečna okoliščina je v tem, da je egiptovski proizvodni program podoben našemu, kar nam omogoča delitev dela. Pri tem nam pomaga še naš licenčni partner iz Zahodne Nemčije, ki je na vseh razgovorih poudarjal poseben položaj Jugoslavije v tretjem svetu.

581

V TAM se zavedamo, da se škarje med razvitimi in nerazvitimi nezadržno odpirajo ter da je ravno zato dolžnost Jugoslavije kot ene izmed najbolj razvitih dežel v razvoju, da po svojih zmožnostih in znanju pomaga ostalim državam v tretjem svetu. Mislim pa, da se naše sodelovanje ne bo omejilo samo na te težave, ampak da bomo težili k poglobljenim odnosom z vsemi državami v razvoju, ki bodo želele sodelovati z nami, in prizadevali si bomo, da bodo zadovoljne z našim sodelovanjem.

IVO LEBAN (Koper) Ni moj namen, da bi prikazoval pripravljenost našega naroda in vseh narodov ter narodnosti Jugoslavije, da bi brez omahovanja tudi z orožjem v rokah branili vsako ped našega jugoslovanskega ozemlja, kar so delovni ljudje in občani jasno pokazali na raznih manifestacijah in zborih po vsej domovini. ZK mora in daje vso moralno in politično podporo vsem, ki so nedvoumno pokazali prezir in odpor do note italijanske vlade. To potrjujejo tudi komunisti na svojem zgodovinskem 7. kongresu ZKS. Rad bi prikazal, kaj so ustvarili delovni ljudje na tako imenovani bivši coni B. Poglejmo samo, kaj so predstavljali Koper, Izola in Piran pred NOV. In kaj predstavljajo danes v skupnem slovenskem in jugoslovanskem gospodarstvu. Za ceno miru smo prepustili Trst Italiji. Z vsemi silami so se delovni ljudje vrgli na gradnjo nove luke v Kopru. Zgradili so tovarne. Prav v Kopru je največja tovarna motornih koles, Delamaris in Mehanotehnika v Izoli. Velikega pomena za slovensko gospodarstvo je tudi flota trgovske mornarice splošne plovbe Piran. Veliko je narejenega tudi na področju turističnega gospodarstva in stanovanjske gradnje. Pripravljamo gradnjo rafinerije, termoelektrarne, luka Koper ima odlične perspektive za zgradnjo modernega kontejnerskega terminala. Zavzemati se moramo, da nota italijanske vlade in s tem grožnja vsem narodom Jugoslavije ne bo ohromila gospodarskega razvoja slovenske obale, temveč da bomo vsak po svojih močeh čimveč prispevali k njenemu napredku in tako omogočili doseganje zastavljenih ciljev. Za tako odločitev nam je porok solidarnost in pripravljenost vseh jugoslovanskih narodov, da nam pomagajo ubraniti sadove naše socialistične revolucije in NOV. Globoko sem prepričan, da naši narodi ne bodo dovolili, da bi poražene fašistične sile pred očmi borcev rušile meje, ki so jih zarisali s krvjo. Borci NOV so še vedno pripravljeni pod vodstvom tovariša Tita in zveze komunistov braniti meje naše neodvisnosti in nedotakljivosti. Reakcija naših narodov ob nedavnem vdoru samoupravnih »osvoboditeljev«, v resnici pa ustaških teroristov, je pokazala pripravljenost naših narodov, da ne klonijo pod nobenim pritiskom. Nesebična akcija enot OJV, vojaške policije in teritorialnih enot splošnega ljudskega odpora in tudi ostalih prebivalcev je prispevala k hitremu likvidiranju omenjene skupine. Enako reakcijo bi izzvala agresija na naše ozemlje. Naš narod je v 25 letih okupacije preveč pretrpel, da bi klonil pod pritiski raznih fašističnih teženj. S tega mesta pozivam vse napredne in miroljubne sile sosednje Italije, naj storijo vse, da italijanska vlada prekliče noto o italijanski suverenosti nad bivšo cono B. Kajti le tako bo vzpostavljen trajen mir v tem delu Evrope.

582

Želel bi poudariti, da moramo povečati budnost in pripravljenost na vse. Obenem pa moramo biti pripravljeni, da podamo roko vsakomur, ki si želi mir in sodelovanje. Budnost mora biti v slehernem občanu, ne le v enotah JLA. Zavedamo se, da je dolžnost vsakega izmed nas braniti meje naše domovine in pridobitve socialistične revolucije.

LIVIJ JAKOMIN (Koper) Glede na to, da je bila razprava v tej komisiji usmerjena predvsem v dve vprašanji, in sicer v vprašanje Slovencev v zamejstvu in odnose med Jugoslavijo in Italijo, predlagam v smislu poprejšnje napovedi kongresu v sprejetje dve posebni izjavi o teh temah, ker vsi elementi ne morejo biti zajeti v kongresni resoluciji. (Prebral je predlog obeh izjav, ki ju je naslednji dan kongres tudi sprejel. V končni verziji ju kot kongresna dokumenta objavljamo pozneje.)

583

Komisija za organiziranost, razvoj in statut ZKS

VLADO JANŽIČ (CK ZKS) Začenjamo z delom komisije VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije za organiziranost, razvoj in statut. Delegati in vsi gostje, ki se udeležujete tega zasedanja, boste med zasedanjem dobili še gradivo, in sicer amandmaje k predlogu sprememb in dopolnitev statuta Zveze komunistov Slovenije ter vse ostale pripombe na osnutek sprememb in dopolnitev statuta Zveze komunistov Slovenije. Naloga naše komisije, to je komisije za organiziranost, razvoj in statut Zveze komunistov Slovenije je, da zavzame stališča do poročila centralnega komiteja o delovanju zveze komunistov med VI. in VII. kongresom, da opredeli odnos do predloga resolucij VII. kongresa, zlasti tistega dela, ki obravnava vlogo, funkcijo in razvoj zveze komunistov v nadaljnjem razvoju samoupravnih odnosov in socializma. Jasno pa moramo izoblikovati tudi stališča do dopolnitev in sprememb statuta Zveze komunistov Slovenije. Pretresti moramo tudi vse pripombe, ki jih je k statutu dala javna razprava in ki jih bomo med delom naše komisije dobili od delegatov, ki delajo v drugih komisijah. Tako bo omogočeno, da VII. kongres na jutrišnji plenarni seji sprejme dopolnitve in spremembe statuta Zveze komunistov Slovenije. Da bi to odgovorno delo v zvezi s statutom kar najbolje opravili, predlagam, da najprej načelno razpravljamo o najvažnejših vprašanjih sprememb in dopolnitev statuta, kot so jasnejša opredelitev principa demokratičnega centralizma, vloga, dolžnosti in pravice ter odgovornost članov Zveze komunistov Slovenije, organiziranost Zveze komunistov Slovenije na vseh ravneh, to je v temeljnih organizacijah združenega dela, Krajevnih skupnostih, občini in organiziranost v republiki. Potem ko bi o teh načelnih vprašanjih zavzeli stališče, pa predlagam, da bi posebna skupina naše komisije začela z delom za konkretno oblikovanje sprememb sedanjega besedila, oziroma s pripravo amandmajev, ki bi jih posredovali jutrišnji plenarni seji VII. kongresa. O vseh teh amandmajih bi ta skupina najprej poročala seveda naši komisiji, tako da bi skupno prevzeli odgovornost zanje. Kot osnova za razpravo v naši komisiji je gradivo, ki ste ga že prejeli, in to: poročilo centralnega komiteja Zveze komunistov med VI. in VII. kongresom, predlog resolucije in predlog sprememb ter dopolnitev statuta Zveze komunistov Slovenije in referat tovariša Franceta Popita, ki ga je podal na včerajšnji plenarni seji VII. kongresa. Komisija dela po poslovniku o delu VII. kongresa. Dovolite, da predlagam komisiji tudi skupino, ki bo pripravila poročilo o delu naše komisije, poročilo, ki ga moramo jutri posredovati na plenarni seji VII. kongresa, Predlagam, da bi bili v to skupino poleg delovnega predsedstva vključeni še Peter Hedžet, Živko Pregl in Slavko Soršak. Ali ima kdo morda še drugačen, dodaten predlog za to skupino, ki bo potem pripravljala poročilo? če ni pripomb, menim, da je to sprejeto. Skupina, ki bo pa pripravljala poročili o samem statutu, ker bi

584

to bilo dvoje ločenih poročil na plenarnem zasedanju, pa bo potem imenovana v grupi, ki bo delala za statut in ki jo vodi tovariš Franc Šali.

Dovolite, da dam uvod v razpravo! Za obdobje med obema kongresoma je značilen dosleden boj zveze komunistov, kot enotnega dela Zveze komunistov Jugoslavije, za njeno idejno in akcijsko krepitev, za krepitev njene vodilne vloge v uveljavljanju interesov delavskega razreda in v graditvi samoupravnih socialističnih odnosov. To je bilo hkrati obdobje intenzivnih idejnopolitičnih previranj v družbi in obdobje novih revolucionarnih iniciativ zveze komunistov za spreminjanje družbenoekonomskega položaja delavskega razreda. V tem obdobju se je Zveza komunistov Slovenije potrdila kot nenadomestljiva revolucionarna, idejnopolitična družbena sila s tem, da je gradila jasne idejne osnove in koncepte nadaljnjega socialističnega razvoja ter da je za uresničevanje teh konceptov in idej mobilizirala ustvarjalne in revolucionarne sile delavskega razreda in delovnih ljudi. To pozitivno vlogo je potrdila in okrepila predvsem zato, ker je ostala povezana in naslonjena na delavski razred, na najširše sloje delovnih ljudi, ker je izhajala iz njihovih problemov in dajala odgovore na vprašanja in protislovja, ki pritiskajo na delovne ljudi. Toda ob tej pozitivni oceni je treba kritično dodati, da takšna usmeritev ni bila povsod in vselej premočrtna. Notranje slabosti zveze komunistov, kakor tudi zoperstavljanje njeni družbeni vlogi, so predstavljale resno oviro v obdobju takoj po kongresu, občasno pa smo se z njimi srečevali tudi kasneje, ko je bilo treba konkretneje opredeliti idejne osnove nadaljnjih sprememb v družbenoekonomskih in političnih odnosih. Izhodiščne točke tako imenovanih buržoazno-liberalističnih konceptov so bile: devalvacija dosežkov socialistične revolucije in negiranja vodilne vloge delavskega razreda in vloge zavestnih socialističnih sil. Pod parolo, da se je delavski razred tako spremenil, da pravzaprav ni več delavski razred, in s fetišiziranjem znanstveno-tehnološke revolucije so nosilci takšnih konceptov zagovarjali avtomatizem v ekonomskih in družbenih gibanjih in potemtakem odrekali potrebo po njihovem zavestnem usmerjanju. K temu je težila tudi nova levica, ki je povsod in v vsem videla birokratizacijo političnega življenja, celo v vodstvih zveze komunistov takrat, ko so ta bila težke bitke s tehnokratskimi, nacionalističnimi in anarholiberalističnimi silami. Nekateri so se zavzemali za politični pluralizem, in sicer tako, da bi družbenopolitične organizacije prerasle v organizacije, ki bi delovale vzporedno z zvezo komunistov in se kosale z njo. Objektivno so se takšne težnje napajale tudi s premajhno odgovornostjo komunistov do dela v socialistični zvezi in drugih družbenopolitičnih organizacijah, kar je imelo za posledico, da večkrat v posameznih okoljih nismo dovolj razširili fronte socialistične akcije med najširše delovne množice. Soočali smo se tudi z zagovarjanjem partijskega federalizma in demokratizacije za ceno demokratičnega centralizma, kar bi nedvoumno vodilo, kolikor bi se te težnje razrasle, v razvodenitev Zveze komunistov Jugoslavije kot enotne revolucionarne organizacije delavskega razreda Jugoslavije. Socialna oporišča takšnih pojmovanj so bili nosilci tehnokratizma in tehnokratskih konceptov v razvoju naše družbe, ki so si na vse načine poskušali razširiti prostor za svojo uveljavitev. Zato so napadli zvezo komunistov, njene akcije in voditelje teh akcij ter jo tako poskušali zriniti iz revolucionarnega boja, iz družbenega dogajanja, jo potisniti v pozicijo, da bi se omejevala samo na sprejemanje stališč, zgolj na teoretično spoznavanje problemov, s čimer bi se odrekla vodilni in revolucionarni vlogi pri spreminjanju družbenih odnosov. To so bili po zmagoviti socialistični revoluciji najtežji napadi na razredno politiko zveze

585

komunistov ter na razredna izhodišča in cilje socialistične revolucije. Prava osnova takšnih teženj in napadov je bil seveda boj za ohranitev oziroma celo za razširitev privilegijev in raznih oblik dominacije in monopolov, za vzpostavitev oblasti tehnokratskih sil nad delavskim razredom. K slabitvi vpliva zveze komunistov so prispevali tudi organizacijski pogoji, v katerih so bile organizacije in člani nekaj časa. Velike organizacije zveze komunistov v delovnih organizacijah, _v mestnih okoljih in na vasi so takorekoč oteževale, oziroma onemogočale vpliv komunistov na reševanje konkretnih problemov svojih okolij. To je vleklo zvezo komunistov v deklarativnost, razpuščenost in površnost pri delu. V marsikaterem okolju je zveza komunistov ločeno od osrednjih življenjskih problemov delovnih ljudi in usmerjena v splošno razglabljanje o političnih in organizacijskih vprašanjih prepuščala pobudo raznim ozkim tehnokratskim, birokratskim in drugim skupinam. Posledica tega je bila tudi precej razširjeno opuščanje članstva v zvezi komunistov, tako da je celo število komunistov delavcev-neposrednih proizvajalcev v posameznim okoljih padalo. Zveza komunistov Slovenije se je odločno upirala takšnim tendencam in jih bistveno zajezila že z 8. sejo centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, na kateri je nedvoumno dokazala, da ima naša družba še vedno razredno naravo in v zvezi s tem znova poudarila zgodovinsko vlogo delavskega razreda in potrebo po vodilni vlogi njegove avantgarde. Osma seja centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije je opredelila jasne razpoznavne znake, na podlagi katerih je bilo mogoče razkriti kontrarevolucionarne tendence in tudi njihove nosilce. Bili so ustvarjeni tudi idejnopolitični pogoji za bolje organizirano zvezo komunistov znotraj delavskega razreda. Na osnovah teh principialnih stališč je zveza komunistov poslej odločneje, predvsem pa v neposredni akciji, omejevala prostor delovanju tehnokratskih in liberalističnih sil. Toda zaradi pritiska nacionalističnih, malomeščanskih in liberalističnih sil na samoupravni socialistični razvoj Jugoslavije so se še vedno uveljavljale tudi protisocialistične sile v Sloveniji. Zato si je Zveza komunistov Slovenije prizadevala, da se Zveza komunistov Jugoslavije poenoti v boju proti vsem kontrarevolucionarnim napadom na socializem, na samoupravno ter neuvrščeno Jugoslavijo. Sledila je 21. seja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, ki je pomenila zmago vseh naprednih sil in njihovo trdno odločitev za graditev samoupravnih socialističnih odnosov kot naj demokratičnej še oblike diktature proletariata. Zveza komunistov Jugoslavije je z 21. sejo predsedstva našla pravi odgovor na okrepljeno aktivnost protisocialističnih sil in utrdila ustvarjalno prizadevanje za svojo večjo idejno in politično enotnost ter organizacijsko trdnost. Poskusi protisocialističnih sil, da bi vlogo zveze komunistov zožile na splošno vzgojno in občo usmerjevalno vlogo in jo tako iztisnile iz vsakdanjega boja za napredek, pa so doživeli svoj polom v akcijah zveze komunistov, ki so sledile 21. seji predsedstva zveze komunistov, v akcijah, ki so sledile po pismu in po 29. seji centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. S celotnim delovanjem po 29. seji smo utrdili spoznanje, da so vse oblike razbijanja razrednih osnov politike in prakse zveze komunistov in njene slabitve kot enotne organizacije revolucionarne akcije delavskega razreda vodile k razoroževanju delavskega razreda v boju za osvoboditev. Seveda spopad s silami, ki so potiskale zvezo komunistov na rob družbenih dogajanj, še vedno traja, vendar so povsem presežene dileme o mestu in vlogi zveze komunistov in metodah njenega delovanja. Zmagalo je spoznanje, da je avantgardna vloga zveze komunistov bistven pogoj za delovanje in povezovanje samoupravnega socialističnega sistema, za njegovo nadaljnjo preobrazbo. Je osnovni pogoj za uresničitev vodilne družbene vloge delavskega razreda, kot tudi za to,

586

da prevladujejo njegovi interesi na vseh področjih družbenega življenja in za spreminjanje njegovega družbenoekonomskega in političnega položaja. Merilo za razredno politiko in revolucionarno prakso zveze komunistov mora tudi v prihodnje biti dosleden boj za samoupravne družbene odnose, v katerih bo delavski razred odločal o pogojih in rezultatih svojega dela, o razširjeni reprodukciji in vseh bistvenih družbenih vprašanjih. V tem boju mora zveza komunistov mobilizirati ves delavski razred, vse napredne delovne ljudi, biti mora odprta za njihove pobude, razvijati mora zavest o njihovem družbenozgodovinskem položaju in o njihovi dolgoročni in trenutni vlogi v nastajanju brezrazredne družbe. Zavoljo tega je pred zvezo komunistov zelo odgovorna in obsežna naloga, da intenzivneje razvija idejno-teoretično marksistično usposabljanje in izpopolnjevanje svojih članov, predvsem pa delavcev ter mladine. Vse to pa bo zahtevalo tudi poslej stalno zavračanje dilem in tendenc, ki se bodo gotovo porajale še naprej, o pravicah, vmešavanju ali nevmešavanju zveze komunistov v družbene procese na vseh ravneh in razčiščevanju v lastnih vrstah in celotni družbi z vsemi tistimi silami in posamezniki, ki bi nasprotovali vodilni družbeni vlogi zveze komunistov. Izkušnje namreč potrjujejo, da zveza komunistov ne more izdvojiti posameznih področij, niti omahovati v tem, katera družbena področja so predmet njenega delovanja, a katera niso. Kjerkoli bo tudi v prihodnje zveza komunistov odsotna, tam se bodo vrinjale socializmu nasprotne sile in ideologije. Vodilno Idejnopolitično in akcijsko vlogo mora zveza komunistov uresničevati znotraj delavskega razreda in vseh samoupravnih in političnih struktur s sredstvi in metodami, ki ustrezajo demokratični naravi socialističnega samoupravljanja. Iz tega izhaja, da so se komunisti dolžni organizirano bojevati, da bodo sklepi, ki jih samoupravni in drugi organi sprejemajo, v skladu s stališči in politiko zveze komunistov in da bodo v resnici pomenili prispevek k uveljavljanju novega položaja delovnih ljudi v samoupravni socialistični družbi. Na organizacijah, njihovih vodstvih in članstvu leži velika odgovornost, da se v vseh okoljih, kjer delajo in živijo, zavzemajo in bojujejo za uresničevanje politike zveze komunistov. K temu jih zavezuje zavestno pristajanje na uresničevanje sklepov, sprejetih po demokratični poti, to je princip demokratičnega centralizma. To načelo je pogoj obstoja in delovanja zveze komunistov kot enotne revolucionarne organizacije, pogoj za učinkovito organiziranost in s tem za krepitev družbene moči delavskega razreda. V prihodnje si bomo morali vse bolj prizadevati, da bo na politične odločitve v zvezi komunistov vplivalo celotno članstvo, da se bodo skozi politično delovanje pretakale ideje, vzpodbude in kritike članstva, kar mora prispevati k večji idejni in akcijski enotnosti ter družbeni učinkovitosti zveze komunistov. Treba pa bo stalno preverjati in kritično ocenjevati realizacijo sprejete politike, kar mora postati stalna politična praksa vseh organizacij in organov zveze komunistov. Vsebina akcije zveze komunistov mora sloneti na interesih delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, se z njimi oplajati, a hkrati mora svojo pobudo črpati in soočati z najširšo pobudo svojega članstva. Z demokratičnim pretakanjem vzpodbud od baze k vodstvom in nazaj morajo priti v politiki zveze komunistov še bolj do izraza resnični in neposredni interesi delavsega razreda in delovnih ljudi. Na liniji tega boja v vsakodnevni konkretni akciji mora zveza komunistov dalje izgrajevati in razvijati svojo idejnopolitično, organizacijsko in akcijsko enotnost, preverjati in potrjevati svojo odgovornst, kakor tudi odgovornost vsakega člana za uresničevanje nalog. Vsebino, metode in oblike delovanja morajo biti v funkciji strateških nalog, pred katerimi stoji zveza komunistov, to pa je, da delavski razred, organiziran v samoupravno združenem delu, prevzame upravljanje nad družbenim dohod-

587

kom v svoje roke in tako postane neposreden nosilec družbene reprodukcije in odločujoča sila v celotnem družbenopolitičnem sistemu prek delegatskih odnosov. V boju za te cilje mora zveza komunistov mobilizirati svojo socialno osnovo, to je delavski razred, kakor tudi vse intelektualne, delovne in organizacijske potenciale, mobilizirati in združiti vse ustvarjalne in progresivne sile družbe, ki so pripravljene, da se z zvezo komunistov na čelu vključijo v prizadevanja za nadaljnji socialistični družbeni razvoj. Zato je razumljivo, da se zveza komunistov ne bo ukvarjala samo z lastno organiziranostjo in delovanjem, ampak bo veliko pozornost posvečala tudi delovanju in organiziranosti drugih družbenopolitičnih organizacij, ki skupaj v samoupravno organiziram družbi predstavljajo pomembno sredstvo za neposredno uveljavljanje oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi, če naj bo osvoboditev delavskega razreda in prek njega vseh delovnih ljudi delo razreda samega, mora biti delavski razred ustrezno organiziran in usposobljen ter mora imeti svoj borbeni odred, ki na osnovi znanstvenih spoznanj in zakonitosti družbenega razvoja ter možnosti njihovega obvladovanja usmerja akcijo oziroma zagotavlja aktivnost delovnih ljudi in občanov. Za uresničevanje teh ciljev se delavski razred in delovni ljudje politično organizirajo v zvezi komunistov kot v svojem borbenem in vodilnem odredu, v sindikatih in drugih družbenopolitičnih organizacijah, društvih in združenjih, ki so povezana v socialistično zvezo. Zveza komunistov je že doslej poudarjala, da morajo te organizacije postati še močnejše, učinkovitejše in da se mora še okrepiti njihova revolucionarna in razredna vsebina. Hkrati se je zavzemala za njihovo samostojnost in družbenopolitično odgovornost, vendar na skupni osnovi realizacije programa in politike zveze komunistov. Pri tem smo vzpostavili predvsem socialistično zvezo kot bistveni in nezamenljivi dejavnik, ki povezuje vse socialistične sile, zajete v družbenopolitičnih organizacijah, in omogoča široko mobilizacijo in usposabljanje delovnih ljudi. To pa pomeni, da se bo zveza komunistov morala stalno bojevati za to, da bo socialistična zveza dejansko imela vlogo tiste organizacije, v kateri naj se na demokratičen način vključujejo in rešujejo družbena protislovja in v kateri naj se zveza komunistov potrjuje kot vodilna idejnopolitična sila delavskega razreda v neposrednem kontaktu z delovnimi ljudmi. Enotna politična akcija vseh subjektivnih sil lahko nastaja v socialistični zvezi kot najširši demokratični organizaciji vseh za socialistično samoupravljanje opredeljenih ljudi in obenem enotni fronti organiziranih socialističnih sil. Torej, ne le v zvezi posameznikov, temveč predvsem v zvezi organiziranih socialističnih sil, ki bodo v njej zastopane s svojimi delegacijami. V tem sistemu političnega sporazumevanja in dogovarjanja v socialistični zvezi ima delegacija zveze komunistov odgovorno nalogo, da skupaj s komunisti, aktivisti socialistične zveze in tistimi, ki delujejo v drugih družbenopolitičnih organizacijah, združenjih in društvih, v praksi uveljavlja razredno perspektivo družbenega razvoja. Zveza komunistov se v socialistični zvezi bojuje za uveljavljanje interesov delavskega razreda. V socialistični zvezi zveza komunistov osvešča delovne ljudi in občane, jih mobilizira, organizira in usmerja v akcijo za uresničevanje njihovih konkretnih ter tudi zgodovinskih interesov delavskega razreda, v akcije za družbeno osvoboditev človeka. Obenem s to vlogo, ki jo ima avantgarda delavskega razreda, pa si zveza komunistov v socialistični zvezi tudi prizadeva, da v njej organizirani delovni ljudje in občani kritično obravnavajo politiko zveze komunistov; tako omogoča njihov vpliv na oblikovanje politike zveze komunistov in oblikovanje politike v družbi sploh. Gre torej za to, da politiko zveze ko-

588

munistov v socialistični zvezi sprejemajo delovni ljudje in občani, obenem pa ustvarjalno sodelujejo pri njenem oblikovanju. Eden od osnovnih pogojev, da zveza komunistov postane center revolucionarnih pobud in akcije, je tudi obnavljanje in osvežitev njenega članstva — v prvi vrsti z delavci iz neposredne proizvodnje in neposrednimi proizvajalci ter mladino, ki je že vključena v delo in se v procesu izobraževanja usposablja za delo v proizvodnji, še več, v svojih vrstah moramo zagotoviti delavsko večino, kar je tudi bistven pogoj za krepitev razrednega bistva zveze komunistov in njene vodilne idejnopolitične vloge. Za ugled zveze komunistov, mobilizacijsko vlogo in seveda komunistični vpliv med delovnimi ljudmi je izredno pomemben moralno-političnl lik komunista. Komunisti morajo imeti aktiven in pozitiven odnos do delovno proizvodnih nalog in do stalnega izobraževanja, ki vključuje tudi permanentno marksistično usposabljanje, kar bi lahko označili tudi kot delovno sestavino lika komunista. Politično pa se lik komunistov kaže predvsem v uspešnosti in vztrajnosti v boju za socialistično samoupravljanje, z aktivno neuvrščeno zunanjo politiko, v boju z nesamoupravnimi silami in konservativnimi idejami. Lik komunistov pa se kaže tudi v boju za delitev po rezultatih dela, v boju za socialistično solidarnost in zaščito razrednih interesov delovnih ljudi, za bratstvo in enotnost med našimi narodi. Vse to je hkrati tudi izročilo naše revolucije, temelj našega sedanjega in tudi bistvo prihodnjega boja. Sami sebe in drug drugega bomo morali v prihodnje večkrat povprašati o odnosu do teh vprašanj. In to zavoljo tega, da pravočasno preprečimo kakršnakoli stranpota posameznih komunistov in razvrednotenje lika komunista. To naj bo hkrati tudi vsebinska sestavina kritike in samokritike, ki mora biti v prihodnje trdneje, predvsem pa stalno vtkana v naše delo. Vse to terja, da se zveza komunistov ustrezno organizira, da se organizira tako, da se bo lahko v vsakodnevni praksi uveljavila aktivna vloga članstva v kreiranju in razvijanju partijske politike, da se bo utrjevala idejnopolitična in akcijska enotnost zveze komunistov, da bomo vzpostavili takšno notranjepartijsko življenje, ki bo razvijalo in krepilo komunistični lik vsakega člana. Sedanje potrebe revolucionarne akcije narekujejo potemtakem realizacijo že začrtanih in deloma uresničenih organizacijskih rešitev, pa tudi nove spremembe, ki naj jih začrta sedanji kongres, pri čemer mislim predvsem na že predvidene spremembe v statutu. Organizacijo zveze komunistov je bilo treba prilagoditi za učinkovito uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov, ki so opredeljeni zlasti v ustavi. Z geslom »V vsaki temeljni organizaciji združenega dela in krajevni skupnosti se naj formira osnovna organizacija« se je tako pričelo vztrajno prizadevanje, da se komunisti organizirajo v družbeni bazi, tam, kjer se porajajo in pretežno rešujejo vsakodnevni problemi delovnih ljudi, problemi, ki izhajajo iz dela in položaja delovnega človeka v združenem delu. Zveza komunistov mora usmeriti svojo dejavnost na probleme, ki se pojavljajo pri uresničevanju trenutnih in dolgoročnih interesov delavskega razreda in delovnih ljudi. Nedvomno se naloge v zvezi z usposabljanjem komunistov vedno znova pojavljajo v organizacijah in vodstvih na vseh ravneh. Dejansko gre pri tem za vprašanja, ki vplivajo na uspešnost in učinkovitost kot tudi na rast in utrjevanje zveze komunistov, v samem bistvu pa predstavljajo pogoj za sleherno uspešno politično akcijo. Zato je potrebno uveljaviti v vsaki osnovni organizaciji stalno idejnopolitično izobraževanje in usposabljanje, pri katerem smo po nekajletnem delu prav v zadnjem obdobju dosegli že pomembne rezultate. Dalje, razvijati moramo tako imenovano funkcionalno izobraževanje in usposabljanje. To bi moralo postati sistem, ki je namenjen neposredni politični akciji, članom posameznih aktivov ali komunistom, da bodo znali reševati bistvene probleme v svojem okolju ter se upreti vsem, ki delujejo proti politiki zveze komunistov. Številne akcije so ob analizi pokazale, da komunistom

589

tudi ob splošnem poznavanju razmer in usmeritev ter ob dokaj visoki idejnopolitični ravni primanjkuje osnov za uspešno reševanje konkretnih nalog. In dalje, zveza komunistov se mora tudi zunaj svoje organizacije zavzemati za idejnopolitično izobraževanje, zlasti delavcev v proizvodnji. To je eden od pogojev za sprejemanje novih članov in s tem za usposabljanje zveze komunistov kakor seveda tudi delovnih ljudi za njihove samoupravljalske funkcije in vlogo. Brez tega si namreč ne moremo zamišljati večjega priliva zlasti iz vrst delavcev in kmetov. Zavedati se moramo, da večina ovir za njihov večji priliv v naše vrste ni posledica premajhnih družbenoekonomskih ter samoupravljalskih pravic, temveč predvsem nizke idejne ravni. Brez tega pa od njih ne moremo pričakovati niti moči niti zavesti, da bi se odtrgali tradicionalnim okoljem, zlasti v ne dovolj razvitih okoljih, in sami našli pot do zveze komunistov. Podobno velja v mnogih primerih tudi za mladino in ne nazadnje tudi za številne umske delavce, še posebej za tiste, ki jih označujemo z izrazom tehnična inteligenca. Dokaz dobrega sistema izobraževanja in usposabljanja bomo imeli šele takrat, ko bodo komunisti v idejnopolitičnem snovanju in akcijah osveščeni in podprti z marksistično teorijo in znanjem. Prav avantgardnost zveze komunistov zahteva, da se tako v svojih vrstah kot zunaj njih, torej sredi delavskega razreda, zavzemamo za enakopraven odnos med razvitim samoupravljanjem in visoko tehnologijo. Naj spregovorim še nekaj besed o kadrovski politiki. Ta seveda ne more biti nekaj ločenega od drugih dejavnosti zveze komunistov, pač pa mora biti vanjo vpeta oziroma se mora zveza komunistov z njo nenehno organizirano ukvarjati. Zveza komunistov mora omogočati, da bo kadrovska politika postala pravica in odgovornost delavskega razreda in delovnih ljudi, organiziranih v družbenopolitičnih organizacijah, zato mora zveza komunistov neprestano napadati tako zaprtost kadrovanja posameznih skupin in klanov kot neupoštevanje v družbi sprejetih načel za uveljavljanje kadrovske politike. Organizacije zveze komunistov morajo zagotoviti tudi organizacijski vpliv zveze komunistov na kadrovsko politiko prek ustreznih kadrovskih mehanizmov v samoupravnem in političnem življenju. Tu se morajo zavzemati zlasti za uveljavljanje moralno-političnih kriterijev. Ko gre za odgovorne družbene in politične funkcije, pa se mora zveza komunistov javno in demokratično ter neposredno vključevati v kadrovanje.

FRANC ŠALI (CK ZKS) Čeprav je bilo v predkongresnem obdobju Izrečenih že veliko besed o predlaganih spremembah in dopolnitvah statuta Zveze komunistov Slovenije, ne bo odveč, če na nekatere stvari ponovno opozorim. V sedanjem družbenem trenutku, ko je delavski razred pod vodstvom zveze komunistov v odločilnem boju za osvoboditev izpod državno-lastninskih, grupno-lastninskih in privatno-lastninskih odnosov in teženj, se zveza komunistov, zavedajoč se svoje zgodovinske odgovornosti za usodo razrednega spopada, naglo otresa vseh slabosti, ki so v preteklosti hromile njeno enotnost in družbeno učinkovitost, in v celoti prerašča v revolucionarno vodilno silo delavskega razreda, ki znotraj in na čelu njegovih vrst zagotavlja prevlado njegovih interesov v gospodarstvu, družbenem, političnem in kulturnem življenju. Kot center socialistične revolucije vedno bolj priteguje v boj delavske množice in vse napredne delovne ljudi, jim razvija ter krepi zavest o njihovem družbeno zgodovinskem položaju in vlogi v boju za samoupravni socializem in brezrazredno družbo, jih za ta boj navdušuje, organizira in tudi uspešno vodi k zmagi.

590

Spremembe, ki nastajajo v družbi in v zvezi komunistov, so našle svoje mesto tudi v predlogu dopolnitev in sprememb statuta Zveze komunistov Slovenije. Naj na kratko povzamem najpomembnejše. V statutu je jasneje opredeljena vodilna vloga zveze komunistov, ki je sad njenega dosedanjega revolucionarnega dela in sedanjega boja za samoupravno socialistično družbo, za nenehno humanizacijo odnosov med ljudmi ter za premagovanje etatističnih, birokratskih, nacionalističnih, šovinističnih in klerikalističnih ter liberalističnih teženj. V skladu s temi smotri morajo delovati vsi njeni člani, organizacije in vodstva, še posebej mora zveza komunistov uveljavljati svojo vodilno vlogo tam, kjer ljudje delajo in živijo ter upravljajo z rezultati združenega dela. Nepogrešljivo je njeno delovanje v socialistični zvezi kot organizirani fronti vseh socialističnih sil, sindikatih, zvezi mladine in drugih organizacijah ter v vseh oblikah društvenega življenja delovnih ljudi in občanov. Vodilne vloge si zveza komunistov ne zagotavlja z ukazovanjem, ampak s tem, da vzpodbuja in usmerja družbena gibanja, vodi organizirano družbeno akcijo ter ustvarja pogoje za socialistično družbeno aktivnost vseh delovnih ljudi. Zaradi spoznanja, da je podlaga vodilne vloge zveze komunistov aktivnost članstva, se od slehernega zahteva sodelovanje v ustvarjanju in utrjevanju samoupravnih socialističnih odnosov v akcijah organiziranih socialističnih sil, z močjo teorije in prakse marksizma in leninizma ter samoupravnega socializma. Dolžnost člana je, da neposredno, kritično in ustvarjalno sodeluje pri oblikovanju napredne in socialistične družbene prakse in da s svojimi analizami, stališči, predlogi in kritikami prispeva k idejnemu razčiščevanju v organizaciji zveze komunistov in vsakodnevnem političnem življenju. Spoznavati mora teorijo in prakso ter izkušnje socialistične graditve in politike zveze, se s tem usposabljati za čimbolj samostojno družbenopolitično delovanje v temeljnih organizacijah združenega dela, v samoupravnih delovnih skupnostih, v krajevnih skupnostih, v organih družbenega samoupravljanja, v družbenopolitičnih organizacijah in javnem življenju. Prav tako mora spoznavati prakso in izkušnje mednarodnega delavskega gibanja in razvoj teorije znanstvenega socializma, se stalno marksistično izobraževati ter usposabljati za učinkovit idejni boj ter revolucionarno socialistično družbeno akcijo. Zveza komunistov si mora nenehno prizadevati, da bo imela do vseh družbenih vprašanj jasna stališča in da bo povsod idejno, organizacijsko in akcijsko prisotna. O tem govorijo poglavja o idejni, moralni, organizacijski in kadrovski vlogi zveze komunistov ter njeni organiziranosti. Le dosledno uresničevanje vseh teh nalog in revolucionarna prisotnost v vseh družbenih okoljih lahko zagotovita zvezi komunistov vodilno mesto pri reševanju vseh družbenih vprašanj, ki so povezana z usodo naše samoupravne poti v socializem in komunizem. Pogoj vodilne vloge zveze komunistov je torej tudi njena enotnost v teoriji in akciji, katero želi doseči z doslednim uresničevanjem načela demokratičnega centralizma. To načelo temelji na doseganju enotnosti vsakdanjih in zgodovinskih interesov delavskega razreda, ki jih zveza komunistov znotraj in na čelu delavskega razreda v procesu javne idejne in politične diferenciacije razlogov in dokazov prakse nenehno usklajuje in uresničuje. Pri tem je član temeljni subjekt v oblikovanju, sprejemanju in uresničevanju ter preverjanju politike in stališč zveze. Od demokratično sprejete politike v procesu njenega uresničevanja, v katerem morajo sodelovati vsi člani, organi in forumi, ni odstopanja. V statutu je jasno rečeno, da morajo vsi člani, organizacije, forumi in organi, tudi tisti, ki se s sprejetimi stališči ali sklepi ne strinjajo, enotno, organizirano in odgovorno uresničevati sprejeta stališča in sklepe, obenem pa skrbno analizirati in spremljati njihovo uresničevanje ter zahtevati ponovno razpravo o njih, kadar ocenijo, da so razlogi za to. V statutu je torej precizneje obdelano načelo demokratičnega centralizma, dopolnjena pa so tudi določila o idejnopolitični, organizacij-

591

skopolitični in moralnopolitični vlogi zveze komunistov, katerim je dodana še kadrovska politična vloga in uvedeni so nekateri vzgojnopolitični ukrepi — vse to z namenom, da se še okrepi odgovornost komunistov za javno družbeno aktivnost, za sodelovanje pri reševanju vseh družbenih vprašanj, za enotno nastopanje ter delovanje v družbenih akcijah, za ohranjanje ter utrjevanje ugleda zveze komunistov med ljudmi. V skladu s ciljem, da zveza komunistov s svojo prisotnostjo zagotovi v slehernem družbenem okolju enotnost in učinkovitost boja vseh sil socialistične revolucije in v skladu s spreminjanjem sistema družbenih odnosov, upoštevajoč sedanja razmerja sil v boju za socializem, je zveza komunistov prilagodila tudi svojo organiziranost. Z njo želi zagotoviti svojo prisotnost v vseh strukturah samoupravno, oblastno in politično organiziranega delavskega razreda in delovnih ljudi. Temeljne oblike organiziranja zveze komunistov so osnovne organizacije zveze komunistov, ki morajo biti ustanovljene v vseh temeljnih organizacijah združenega dela, samoupravnih delovnih skupnostih in krajevnih skupnostih. Poleg osnovnih oblik organiziranja zveze komunistov so še številne druge možnosti akcijskega povezovanja in organiziranja komunistov, kot so aktivi, oddelki, posvetovanja, zbori, seminarji, konference, sveti, ki jih lahko razvijajo organizacije, vodstva in organi zveze komunistov za enotno in učinkovito nastopanje in delovanje komunistov na posameznih področjih družbenega, strokovnega, samoupravnega, političnega in ostalega življenja in delovanja delovnih ljudi. Organiziranost in delovanje zveze komunistov na ravni občine izhaja iz organiziranosti članstva v temeljnih organizacijah združenega dela, samoupravnih delovnih skupnostih in krajevnih skupnostih. Pomembna novost je v tem, da so občinske konference dolžne komuniste, delavce, neposredne proizvajalce povezovati v aktive, v katerih morajo obravnavati vsa tista vprašanja, ki zadevajo njihov družbenoekonomski, socialni in politični položaj in šele potem o njih razpravljati in sklepati; novost pa je tudi v tem, da medobčinski sveti postajajo oblika in metoda sodelovanja in povezovanja ne le občinskih organizacij zveze komunistov, ampak tudi centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Od ostalih dopolnitev in sprememb v organiziranosti, s katerimi želi zveza komunistov doseči večjo enotnost in družbeno učinkovitost, naj navedem tiste, ki se nanašajo na poglavje o organiziranosti v republiki. Ko je centralni komite Zveze komunistov Slovenije sprejemal osnutek predloga sprememb in dopolnitev statuta Zveze komunistov Slovenije, je bilo v uvodni obrazložitvi tudi tem vprašanjem posvečeno precej pozornosti. V obrazložitvi je rečeno, da se je zveza komunistov v obdobju med IX. in X. kongresom Zveze komunistov Jugoslavije ter VI. in VII. kongresom Zveze komunistov Slovenije srečala z raznimi družbenimi tendencami, katerih nosilci so nasprotovali vodilni idejnopolitični in akcijski vlogi zveze komunistov. Zveza komunistov je skupaj s samoupravnimi socialističnimi silami zlomila njihove odpore, obenem pa spoznala, da se bo morala drugače organizirati tudi na zvezni in republiški ravni. V skladu s skupnim dogovorom na predsedstvu Zveze komunistov Jugoslavije in predlogom novega statuta Zveze komunistov Jugoslavije se predlaga, da je med obema kongresoma Zveze komunistov Slovenije najvišji organ Zveze komunistov Slovenije centralni komite Zveze komunistov Slovenije. Le-ta bo številčnejši ter bolj povezan s članstvom v oblikovanju in uresničevanju politike Zveze komunistov Slovenije, širša in neposredna povezanost članstva s centralnim komitejem bo omogočala tudi hitrejšo in direktno sintezo v bazi nastajajoče politike, kar bo bistveno prispevalo k še večji demokratizaciji in obojestranski odgovornosti, enotnosti in družbeni učinkovitosti zveze komunistov. K temu naj bi prispevalo tudi predsedstvo kot politično izvršilni organ centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Po

592

svojem položaju in sestavu bo zagotavljalo, da bodo komunisti na odgovornih družbenih položajih v republiki neposredno sodelovali ne le pri oblikovanju politike centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, ampak tudi v dogovarjanju o načinu njene realizacije. Ustanavljanje predsedstva centralnega komiteja moramo razumeti kot izraz potreb, da se zveza komunistov tako organizira za uresničevanje politike centralnega komiteja oziroma Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije, kot to sedaj narekujejo družbene razmere, naloge in cilji, ki jih zasleduje socialistična revolucija na sedanji stopnji družbenega razvoja. V zvezi s konferenco, ki je prispevala k oblikovanju stališč Zveze komunistov Slovenije do vrste družbenih vprašanj, moramo razumeti, da ne gre za njeno kritiko, ampak za takšno reorganiziranje zveze komunistov v republiki, ko njene funkcije prevzema centralni komite, ali drugače povedano, spremembe v organiziranosti in delovanju zveze komunistov zagotavljajo take odnose med članstvom, organizacijami, forumi in organi zveze komunistov, da nam konferenca, kot najvišji organ med dvema kongresoma, ni več potrebna niti ni mogoča brez škode za enotnost in družbeno učinkovitost zveze komunistov. Razredna orientacija zveze komunistov je prav tako dobila svoj normativni odsev na več mestih statutarnega besedila, že v uvodu je povedano, da je Zveza komunistov Slovenije revolucionarna, vodilna idejnopolitična organizacija delavskega razreda in delovnih ljudi v Socialistični republiki Sloveniji, v njihovem boju za socializem na samoupravnih osnovah. Je avantgarda delavskega razreda, združena v Zvezi komunistov Jugoslavije na osnovi skupnega programa boja, in njena zgodovinska naloga in cilj je — ustvariti komunistično brezrazredno družbo, osvoboditi človeka in njegovo delo vseh oblik izkoriščanja, zlorab in pritiskov. Njena družbena osnova je delavski razred, zlasti delavci iz neposredne proizvodnje, v svoje vrste pa vključuje vse, ki sprejemajo program in statut Zveze komunistov Jugoslavije in so se pripravljeni bojevati za vodilno vlogo delavskega razreda in za socializem na osnovah samoupravljanja. Boj za spremembo socialne sestave zveze komunistov je sestavni del boja za njeno razredno naravnanost. Zato je v statutu zapisano, da krepitev razrednega bistva Zveze komunistov Slovenije, uveljavljanje socialističnih samoupravnih družbenih odnosov in vodilne vloge delavskega razreda ter dosledno uresničevanje njegovih sedanjih in zgodovinskih interesov zahteva v socialni sestavi Zveze komunistov Slovenije delavsko večino; torej mora biti večina članov zveze komunistov iz vrst delavcev — neposrednih proizvajalcev. Prav tako se zveza komunistov zavzema za revolucionarno delovanje članstva znotraj delavskega razreda, za neposreden vpliv delovnih ljudi na oblikovanje politike zveze komunistov, za to, da bo prežeta z njihovimi interesi, predvsem z interesi tistih delavcev, ki so po svojem položaju v družbi najbolj zainteresirani za uspešen socialistični razvoj samoupravljanja. Da bi zveza komunistov zagotovila večji vpliv delavcev na njeno politiko, se ne zavzema samo za delo komunistov med delavci, ampak tudi za širše vključevanje delavcev v zvezo komunistov in za njihovo večjo prisotnost v njenih organih in forumih ter za to, da bi se tudi sami ustrezno organizirali v aktivih delavcev neposrednih proizvajalcev, da bi tako prisotni več prispevali h krepitvi razredne naravnanosti in nadaljnji proletarizaciji zveze komunistov. Na koncu bi še dejal, da je javna razprava v osnutku in predlogu sprememb in dopolnitev statuta Zveze komunistov Slovenije, ki je bila zelo dobro organizirana, široko zasnovana in demokratično izpeljana, sprejela temeljno usmeritev razvoja zveze komunistov in dala vso podporo statutarni vsebini. Komunisti so se skorajda enotno izrekli za predlagane spremembe in dopolnitve statuta Zveze komunistov Slovenije, dali številne koristne pripombe, predloge in sugestije, da bi bil še 38 Sedmi kongres ZKS

593

boljši. Naša naloga je, da jih danes obravnavamo in v obliki amandmajev skupaj s predlogom statuta damo v razpravo in sprejem kongresu na jutrišnji plenarni seji. Resnejša nasprotovanja nekaterim spremembam v organiziranosti zveze komunistov so prišla le od univerzitetne konference Zveze komunistov Ljubljana in osnovne organizacije zveze komunistov na višji upravni šoli, ki je v sestavi te konference. Zavzemajo se za ohranitev konference ZKS in imajo pripombe na vlogo predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Tu ne gre samo za nerazumevanje, zato bi vztrajanje pri svojih stališčih do predlagane organiziranosti objektivno lahko pomenilo dajati podporo tistim silam, ki poskušajo zaustaviti ali zavirati proces krepitve in utrjevanja zveze komunistov kot vodilne, enotne in učinkovite revolucionarne organizacije delavskega razreda Jugoslavije.

BOJAN BUTOLEN (Slovenj Gradec) K razpravi me je spodbudilo dejstvo, da v predlogu resolucije VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije, ki smo ga na terenu podrobno obravnavali, in v katerem so upoštevana vsa bistvena spoznanja, do katerih smo prišli v idejnih in političnih bitkah ter procesih od VI. kongresa naprej, aktivi mladih komunistov niso niti omenjeni, kaj šele, da bi bila podrobno opredeljena njihova vloga v bodoče. Problem mladih je v predlogu resolucije dokaj podrobno obdelan. Mladini in njenemu delu daje velik poudarek in opozarja na pomen vključevanja mladih v aktivno družbenopolitično delo. Če želimo uspešneje uresničiti naše želje in dolžnosti v zvezi komunistov ter aktivirati in zagotoviti širšo udeležbo mladih v samoupravnem in družbenopolitičnem življenju, mora obstajati v organizacijah združenega dela, v šolah in zvezi mladine neka oblika dela in središča, kjer se bodo združevali najaktivnejši in napredno usmerjeni mladinci, kjer se bodo dogovarjali o svojih akcijah in se usposabljali zanje. To nalogo imajo in jo bodo imeli tudi v bodoče aktivi mladih komunistov. Ti aktivi niso nič novega in so se v marsikaterem okolju že zelo uveljavili. Uveljavili so se tako v zvezi komunistov kot v zvezi mladine v svojem okolju. Izkušnje v naši občini — to je v občini Slovenj Gradec kažejo pozitivne uspehe, čeprav tudi pri nas ne gre brez težav. Predvsem smo opazili odpor proti ustanavljanju aktivov mladih komunistov v nekaterih okoljih. Odpor se je pokazal tudi pri nekaterih starejših komunistih. Kje so vzroki za odpor, najbrž ne bi bilo potrebno preveč razglabljati. Med mlade, posebno med mlade komuniste vse bolj prodira spoznanje, da nihče ne bo namesto nas in za nas oblikoval podobe sveta, odnosov in vrednot, temveč mi sami. V javnosti lahko večkrat zasledimo trditev, da veliko mladih ne čuti potrebe, da bi se politično udejstvovali. Mladina sama po sebi najbrž ni preveč nagnjena k temu delovanju. Komunisti pa smo dolžni ustvarjati možnosti za najširše angažiranje mladih tudi v družbenopolitičnem življenju. Znano je, da se smiselni dejavnosti mlad človek vedno rad odzove. Mislim, da imajo ravno aktivi mladih komunistov največjo možnost in dolžnost pri aktivnem vključevanju mladine v družbenopolitično življenje na vseh področjih. —Osnovno izhodišče dela aktiva mladih komunistov mora biti izobraževanje in usposabljanje mladih, da se bodo brez bojazni, enakovredno in tvorno vključevali v politično delo ter pripomogli k napredku in uresničevanju ciljev naše samoupravne socialistične skupnosti. — Glavno torišče dela mladih komunistov mora biti vsekakor delo v zvezi mladine. Mladinska organizacija in delo v njej je prva preizkušnja za mladega, politično osveščenega človeka. V njej se prično mladi komunisti kaliti v izkušene borce za samoupravne pravice delavskega razreda

594

in delovnih ljudi. Zato morajo hiti aktivi mladih komunistov tesno povezani z mladinskimi aktivi v svojih okoljih. Mladi komunisti morajo s svojim organiziranim delom postati njihovo idejno jedro in si prizadevati, da pritegnejo v svoje vrste čimveč mladih. Mladi komunisti bodo tako postali avantgarda delovne mladine. Politično osveščanje mladih mora biti zato osnovna naloga aktivov mladih komunistov. K svojemu delu morajo pritegovati čim širši krog mladih. Zveza komunistov je dolžna pri mladini oblikovati predvsem tiste človekove vrednote, ki neposredno odpirajo poti za vključevanje v vsa naša družbena dogajanja. To so predvsem vrednote znanja, dela in samoupravne naravnanosti. Tu bi postavil še eno vprašanje. Zakaj se idejno močni, usposobljeni in prekaljeni komunisti večkrat branijo mentorstva in jemljejo pomoč mladim kot neprijetno dolžnost? Velikokrat se dogaja, da mlad človek, tudi mlad komunist zaide v stisko, v položaj, iz katerega ne najde izhoda. Ob tem pa tisti komunisti, ki so tako ponosni na svoje minulo delo, stoje ob strani in mlade, tudi svoje sotovariše komuniste enostavno samo kritizirajo. Vso krivdo zvračajo samo na mladega človeka. Niso pa bili pripravljeni opozoriti ga in mu pomagati, svetovati in podobno. Mentorstvo bi moralo v dokumentih zveze komunistov dobiti večjo vlogo in večji poudarek tudi v resoluciji, ki jo bomo sprejeli na tem kongresu. Prek aktivov mladih komunistov naj dobijo mladi ljudje občutek, da je zveza komunistov njihova organizacija, da bodo le z njo in v njej uveljavili svoje najpomembnejše težnje in dolgoročne interese. Zveza komunistov bo za mlade privlačna, če bo zanje odprta, če bo borbena, uspešna na vseh področjih družbenega in političnega življenja. Mladi pa bodo v dobro organiziranih in dobro vodenih aktivih mladih komunistov postali resnični usmerjevalci družbenih gibanj med mladimi; zveza komunistov bo ostala mlada, sodobna, revolucionarna po svojih idejah in nosilcih. V predlaganih spremembah in dopolnitvah statuta Zveze komunistov Slovenije vidimo garancijo za uveljavljanje takšne revolucionarne, vodilne idejnopolitične organizacije delavskega razreda in smo zato pri nas po široki in temeljiti razpravi dali predlaganim statutarnim spremembam tudi vso podporo. Nakazal sem le nekaj misli o vlogi in pomenu aktivov mladih komunistov, ker menim, da bomo v razpravi o tem problemu slišali še več. Predlagam pa, da v resoluciji podrobneje opredelimo tudi vlogo in naloge aktivov mladih komunistov in njihovo mesto v zvezi mladine ter v oblikah organiziranosti zveze komunistov sploh.

MAKS JABLOCNIK (Ptuj) Govoriti o ocenah delovanja osnovnih organizacij in članstva zveze komunistov po pismu tovariša Tita in 29. seji CK ZKS pomeni hkrati — govoriti o pripravah na ta naš »zbor delegatov« iz osnovnih organizacij, to je VII. kongres naše zveze, ki bo potrdil vso pravilnost boja delavskega razreda po pismu tovariša Tita za utrditev svojih razrednih pozicij in vloge, ki jo mora imeti v prehodnem obdobju. V naši osnovni organizaciji, v tovarni glinice in aluminija »Boris Kidrič« v Kidričevem, smo po VI. kongresu prišli — hote ali nehote — v neko stanje stagnacije v razvoju zveze komunistov in njenem delovanju, ki je po vseh ocenah bilo pogojeno z usmerjenostjo zveze komunistov na velike, močne organizacije, v katerih bi se dalo kvalitetnejše razpravljati, glede na to, da bo v taki organizaciji več razgledanih komunistov, da bo boljša struktura itd. Zdi se mi, da je nekdo želel tako partijo, ki bo samo debatirala, ne pa organizirala in vodila delavski razred! No, in temu primerno se 38»

595

je obnašala tudi naša osnovna organizacija. Rezultat je bil — dva do trije sestanki na leto, katerih se je udeležila mogoče le polovica članstva. Dobršen del članov se je pasiviziral; v tako veliki organizaciji jim je uspelo skriti svojo neaktivnost za množico. To je bil konec koncev tudi uvod v mlačnost delovanja zveze in popolne zliberaliziranosti, kar je tudi pokopalo politiko velikih in čvrstih osnovnih organizacij. Taka organiziranost zveze komunistov je našla izraz v vlogi ZK v vsem ostalem delu in dogajanjih v delovnem kolektivu. Zveza je sama sebe s takim delom potiskala na stranski tir, kolikor je niso že druge sile — zavestno ali pa tudi ne. 21. seja predsedstva ZKJ in pismo tovariša Tita sta še v pravem času osvestila Zvezo komunistov Jugoslavije s svojimi zgodovinskimi ugotovitvami in postavila razredno vlogo partije spet na tisto mesto, katero ji pripada. S tem so se tudi nam delavcem jasno odprle oči, da se zavedamo, da smo še vedno tisti razred, ki je poklican za odločilno vlogo v boju za socializem in to — samoupravni socializem v samoupravni družbi. čeprav v naši osnovni organizaciji nismo na najbolj revolucionaren način reagirali po pismu, vzrok za to je bil, ker smo bili že skoraj popolnoma razvodenela, mlačna in zliberalizirana organizacija zveze komunistov, smo se vendarle še pravočasno zdrznili ob spoznanju — kam drvimo in seveda tudi — kaj nas čaka, če bomo s takim delom nadaljevali. Trdim lahko, da smo navzlic relativno mirnem obravnavanju pisma vendarle s pomočjo občinskega komiteja in konference začeli ukrepati. Tako smo nemudoma učvrstili oddelke ZK po tedanjih delovnih enotah in jih začeli pripravljati na to, da prerastejo v osnovne organizacije ZKS, kot smo jih nekoč že imeli, s posebnim poudrakom, da bodo na njihovem območju ustanovljene temeljne organizacije združenega dela. Temu primerno smo tudi kadrovali vodstva v teh oddelkih — zavedajoč se, da bo lahko edino z dobrim vodstvom osnovne organizacije moč izboljšati delo zveze komunistov in postaviti organizacijo v tovarni v tisto sfero dogajanja in vodenja, ki ji pripada. Pokazali so se prvi pomembni uspehi, organizacija se je toliko učvrstila, da je lahko prek svojih članov v sindikalni organizaciji kakor tudi s svojimi stališči dokaj uspešno začela usmerjati delovanje samoupravnih organov in sodelovanje neposrednih proizvajalcev v odločanju in urejevanju medsebojnih razmerij in dela v delovni organizaciji — v duhu ustavnih dopolnil. V sami organizaciji se je razvil večji čut odgovornosti članstva do sprejetih sklepov in stališč, sprejetih na sestankih v osnovnih organizacijah, ki smo jih ustanovili iz prejšnjih oddelkov — prav s tem namenom, da na svojem področju začnejo s političnimi pripravami in z delom s proizvajalci za formiranje TOZD (temeljnih organizacij združenega dela). Sestanki so se začeli vsebinsko bistveno spreminjati; vse bolj je poudarek na konkretizaciji, postajajo akcijski in njih sklepi postanejo napotilo za delo članstva. Potrebna pa bo še dosledna kontrola izvajanja sklepov, sprejetih na sestankih, sprotno analiziranje njihovega izvrševanja; nujno bo uvajati kritiko in samokritiko v naših vrstah na taki ravni, kot smo to nekoč že imeli. Kritika in samokritika morata postati prisotni v naši organizaciji, morata postati lastni članom ZK, če hočemo ostati vzgledna organizacija delavskega razreda in njegova avantgarda. Po 29. seji CK ZKS in ponavljanju te seje v občinskem komiteju ter v osnovnih organizacijah se še bolj utrjuje naša organizacija v tovarni, čeprav moramo samokritično priznati, da mi v taki obliki, kot bi morala biti, 29. seje nismo imeli. Tega se tudi zavedamo in se trudimo, da to nadomestimo z nenehnim bojem za utrjevanje osnovnih organizacij po TOZD, za njihovo usposobitev in osamosvojitev, da skozi lastne pro-

596

grame dela nadaljujejo z 29. sejo, oziroma ta seja mora biti prisotna vsak dan v naši praksi. Razveseljivo je dejstvo, da smo v tem času sprejeli v našo zvezo večje število mladih članov kolektiva, v enem letu več kot prej v šestih letih. To obenem dokazuje, da zveza komunistov pridobiva ugled, čuti se pristnejši odnos vodilnih kadrov do stališč zveze in članov — tako v kadrovski politiki kot v vsem ostalem sodelovanju na področju samoupravljanja in vodenja organizacije združenega dela. Ob tem pa moram poudariti, da to sodelovanje tudi prej ni bilo slabo! Dokaz, da je zveza komunistov postala aktivnejša v svojem delovanju v preteklem letu, je dokaj uspešno izvedena akcija ustanavljanja TOZD in pa obsežne priprave na integracijo v barvasti metalurgiji, kjer sta se osnovna organizacija ZKS in sindikalna organizacija v tovarni pokazali kot dober mobilizator vseh naprednih sil in gospodarno mislečih proizvajalcev, tako vodilnih struktur kot vseh ostalih sodelavcev, da se je uspešno končala akcija združevanja, katero smo si leta in leta v preteklosti le zamišljali, a je nikoli ne realizirali, sedaj še — vsaj upamo — pravočasno. Tako sta se povezala dva glavna proizvajalca in predelovalca alumunija v Sloveniji. Zavedajoč se, da je edino v povezovanju in v načrtnem prostorskem gospodarjenju, v nacionalnem prostoru možna prosperiteta v bodoče. Naloga s tem še ni končana. Težiti moramo za tem, da bo to povezovanje zajelo še ostale predelovalce aluminija v interesno skupnost, in za čim večjim združevanjem dela in sredstev za delo — posebno med kolektivoma IMPOL iz Slovenske Bistrice in TGA Kidričevo, vse v želji —• doseči čim boljše rezultate v proizvodnji, s tem pa tudi lepšo in boljšo prihodnost obeh kolektivov in družbe kot celote, kar je obenem obveza in naloga naše zveze komunistov.

VERONIKA KASTELIC (Kranj) Zagotavljanje delavske večine v zvezi komunistov je ena od bistvenih razrednih postavk vodilne idejnopolitične vloge zveze komunistov v naši samoupravni socialistični družbi. Zato je to tudi ena od najpomembnejših nalog zveze komunistov v sedanji etapi našega družbenega razvoja. Gre predvsem za zagotavljanje ustrezne vsebine v politiki zveze komunistov in samoupravni družbi sploh, to je takšne politike, ki izraža interese delavskega razreda in hkrati zagotavlja njegov prevladujoč vpliv pri odločanju o vseh pomembnejših družbenoekonomskih vprašanjih družbe na osnovi samoupravljanja. Pri tem je tudi številčno povečanje delavcev neposrednih proizvajalcev v zvezi komunistov izredno pomembno vprašanje. Omenjene postavke in dejstva kakor tudi uspeh pri razvoju samoupravnih odnosov z ustanavljanjem temeljnih organizacij združenega dela, konstituiranjem delavske samoupravne kontrole, uresničevanjem načel zveze komunistov v kadrovski politiki, delegatskih razmerij itd. je utrdilo zavest delavcev in delovnih ljudi v občini Kranj o politiki zveze komunistov. Na tej podlagi smo v občini Kranj v letu 1973 dosegli dobre rezultate pri sprejemanju novih članov v zvezo komunistov, predvsem delavcev iz neposredne proizvodnje. Podatki nam kažejo: leta 1969 — 66, 1970 — 101, leta 1971 — 42, leta 1972 — 75 in leta 1973 — 283 na novo sprejetih članov. Povečano število na novo sprejetih članov v letu 1973 je posledica dejanskih uspehov v razvoju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v združenem delu, predvsem v organizacijah združenega dela v materialni proizvodnji. Med na novo sprejetimi je 2/3 delavcev — neposrednih proizvajalcev, več kot polovica mladih — do 27 let starosti in več kot 1/3 med njimi je žensk.

597

V prejšnjih letih, ko je bila občutno zmanjšana materialna osnova samoupravljanja, je bil sprejem novih članov v zvezo komunistov minimalen, z izjemo leta 1970. Večji sprejem v tem letu pa je bil prej rezultat kampanjskega sprejemanja kot pa posledica nekega realnega stanja v družbi. Občinska konferenca zveze komunistov je v tem letu sprejela obsežen akcijski program obnove zveze komunistov. Zato so nekatere organizacije zveze komunistov bolj vztrajale na uresničevanju nalog iz tega programa in sprejemale več novih članov, kot bi jih sicer lahko glede na dejanske možnosti. Nalogo sprejemanja novih članov moramo vzeti kot eno najpomembnejših v zvezi komunistov. Za uspešno uresničevanje pa moramo sprejeti tudi ustrezen akcijski program, nenehno iskati nove oblike in metode dela, to je zagotoviti nepretrganost, sprejemanje novih članov v zvezo komunistov. Ugodno družbeno klimo, ki je nastala po sklepnih dokumentih zveze komunistov, pismu predsednika Tita, po sprejetju nove ustave, moramo maksimalno izkoristiti tudi s tem, da v zvezo komunistov sprejmemo čim več mladih ljudi, predvsem delavcev iz neposredne proizvodnje, še naprej moramo razvijati oblike, kot so seminarji za kandidate in sploh idejnopolitično usposabljanje novo sprejetih članov. Izkušnje kažejo, da smo prav pri tem v Kranju dosegli pomembne rezultate. Izobraževanje kandidatov omogoča, da se mladi ljudje seznanijo s programom in statutom zveze komunistov, z njeno idejnopolitično vlogo v samoupravni družbi, osnovami marksistične ideologije in z drugimi aktualnimi vprašanji, kot je pomen nove ustave, temeljnih organizacij združenega dela in delegatski sistem. Zagotavljanju delavske večine v zvezi komunistov moramo posvečati vso pozornost, obravnavati ga kompleksno, izhajati iz vsebine dela organizacij in forumov zveze komunistov in dejanskega uresničevanja proklamiranih sklepov in nalog zveze komunistov in vsebine nove ustave. Na ta način ne bo bojazni, da ne bi v nekaj letih dejansko zagotovili tudi številčne delavske večine v zvezi komunistov. (V kranjski občini je sedaj le 1/3 delavcev v zvezi komunistov.) V naslednjem obdobju moramo sprejemati nove člane tudi iz nepartijskih okolij, zlasti iz tistih, kjer še prevladuje malomeščanska miselnost in drugi negativni pojavi, ki zavirajo samoupravni razvoj v teh okoljih.

MATEVŽ KRIVIC (Ljubljana) Tudi predlog novega statuta, podobno kot je bilo to določeno že v dosedanjem, vsebuje naslednjo določbo: »član, forum ali organ zveze komunistov, ki se s predlaganimi stališči ali sklepi ne strinja, ima pravico in dolžnost, da ob sprejemanju stališča oziroma sklepa opozarja organizacijo in druge organe zveze komunistov na posledice in prispeva utemeljitve za drugačna stališča ali sklepe.« Danes imamo pred seboj statut oziroma predlog za spremembe statuta. Konferenca, katere član sem, se s predlogom statuta v nekaterih točkah ni strinjala, dala je pripombe in ima torej po statutu pravico in celo dolžnost, da pove, če se z nečim ne strinja. Po razpravi se bo pa sprejelo z večino glasov ali soglasno stališče, ki ga bomo morali izvajati vsi. Glede na to se pa lahko zamislimo nad dejstvom, da danes, hkrati ko to pravico sprejemamo v statut, današnji referent, ki je to pravico malo prej razložil in potrdil, v nekem smislu zagrozi tistim, ki imajo drugačno stališče glede statuta v neki točki, naj ne vztrajajo pri njem, ker bi to objektivno lahko pomenilo to in to. In to se pove, preden so bili delegati sploh seznanjeni s tem stališčem in z argumenti zanj. V zvezi

598

s tem bi rad poudaril tole. Važno se mi zdi za moralni lik komunista predvsem to, da tisto, kar subjektivno misli, tudi odkrito in pošteno pove, če bomo tako delali, potem tudi ne bodo mogle v zvezi komunistov uspevati niti birokratske niti tehnokratske in liberalistične tendence, ker te težijo (ene in druge) ravno k temu, da bi odrinile članstvo od dejanskega odločanja. V demokratični atmosferi, kjer se tako dela, kot določa statut, se mi zdi, da je to najboljša garancija in proti birokratizmu in proti liberalizmu in tehnokratizmu in morda tudi še proti drugim nepravilnostim, ki se v zvezi komunistov pojavljajo. Glede na to seveda štejem za svojo dolžnost, da vas seznanim s pripombami, ki smo jih dali. Zato bi vam najprej prebral stališče, ki smo ga poslali: Prvič. Ne strinjamo se z ukinitvijo konference Zveze komunistov Slovenije, ki je v preteklem obdobju v marsičem prispevala k demokratizaciji odnosov v zvezi komunistov in h krepitvi vpliva članstva na oblikovanje politike zveze komunistov. Drugič. Predsedstvo centralnega komiteja, katerega ustanovitev je že sama po sebi vprašljiva, ima po osnutku statuta prevelike pristojnosti. (Namreč vprašljiva zaradi tega, ker ustanavljanje novih ožjih organov poleg izvršnega komiteja oziroma sekretariata pač že samo po sebi nujno, ne zaradi želje ljudi, ki so v teh ali drugih organih, ampak po objektivni logiki političnega sistema, premika težišče političnega vpliva od širših izvoljenih organov k ožjim izvršilnim organom in s tem nastaja nevarnost, da ti organi ne bodo samo izvršilni, ampak da bodo zopet po logiki političnega sistema dobili tudi določene funkcije v samem sprejemanju politike.) No, naj nadaljujem branje tega stališča. Torej, če se pa ustanavlja predsedstvo centralnega komiteja, in sicer, če se ustanavlja namesto dosedanjega republiškega aktiva (tudi take obrazložitve so bile dane), naj ima res samo koordinacijsko vlogo — čeprav se seveda postavlja vprašanje, zakaj je poleg nove vloge socialistične zveze delovnega ljudstva ter poleg novih organov v skupščinskem sistemu, (družbenopolitični zbor v skupščinah, predsedstvo republike v Sloveniji in tako dalje) potreben še en koordinacijski organ. Vsekakor pa ni sprejemljivo, da se predsedstvu centralnega komiteja daje tako močan in nasproti centralnemu komiteju tako samostojen položaj, spričo katerega utegne CK dejansko stopiti v ozadje oziroma bolj v vlogo naknadnega potrjevalca političnih odločitev predsedstva CK. Tak položaj in vloga predsedstva sta razvidna ne le iz določb 38. člena osnutka, ampak tudi iz drugih, zlasti iz določb o komisijah, nasproti katerim ima predsedstvo CK po osnutku statuta povsem enak položaj kot CK sam — v predlogu statuta pa so komisije CK celo črtane in so ostale samo komisije predsedstva. V predlogu statuta je v členu o predsedstvu sicer izpuščena določba osnutka, da predsedstvo sprejema konkretna stališča o problemih družbenega razvoja, vendar pa mu 7. člen novega predloga daje splošno pravico do sprejemanja sklepov in stališč o dejavnosti članov ZKS. Ta določba je sicer na videz omejena z določbo 2. točke 39. člena, namreč da lahko predsedstvo sprejema sklepe in stališča le v okviru svojih političnoizvršilnih funkcij — vendar pa je ta omejitev po našem mnenju zgolj globalna in brez vsebine, ker nista nikjer določena obseg in vsebina teh tako imenovanih političnoizvršilnih funkcij. Smatramo, da je taka vloga predsedstva v očitnem nasprotju s težnjo po tem, da so vse pomembnejše politične odločitve dejansko v pristojnosti najširših izvoljenih organov, to je v pristojnosti CK kot celote ■— če se konferenca že ukinja. No, in potem smo imeli še tretjo pripombo, ki je nekoliko bolj podrobna in se nanaša na načelo demokratičnega centralizma. O tem bom govoril v podkomisiji. Ker je prva točka, ki sem jo prebral (glede ukinitve konference), čisto na kratko formulirana, bi morda dodal še nekaj misli o tem, zakaj

599

po mojem mnenju ukinitev konference Zveze komunistov Slovenije ni primerna. Prvič, zaradi tega, ker je to gotovo organ, ki lahko v večji meri kot samo centralni komite prispeva k temu, da se razširi vpliv članov zveze komunistov na oblikovanje politike. V prvotni obrazložitvi osnutka statuta, v tisti, ki smo jo imeli v javni razpravi in ki jo je danes tudi referent citiral, je bilo rečeno, da se konferenca ukinja med drugim zato, da bi te slabosti, ki so bile omenjene (neustrezna organiziranost, zlasti v oblikovanju politike in doseganju sinteze političnih odločitev) odpravili; zato ukinjamo konferenco in predlagamo kot edini organ kongresa CK. To je v nekem smislu današnji referent sicer nekoliko korigiral, ko je rekel, da tega ne bi smeli razumeti kot kritiko dela konference, vendar pa je potem hkrati vseeno ponovno poudaril, če se spomnite, da pač bomo v zvezi komunistov zagotovili take demokratične odnose itd., da konferenca niti ni več potrebna in celo da niti ni več mogoča brez škode za enotnost zveze komunistov itd. S tem stališčem se jaz osebno ne morem strinjati, ker ne razumem, kako bi lahko neka konferenca, demokratične razprave na konferenci škodile enotnosti zveze komunistov, če pa ravno poudarjamo, da je treba enotnost dosegati na podlagi najširše obravnave; eden od instrumentov take najširše obravnave je pa tudi inštitucija konference, ki je to svojo vlogo tudi v preteklosti pokazala, če spomnim samo npr. na razprave o socialni diferenciaciji. Najbrž je pri tem konferenca izvršila v precejšnji meri to vlogo, da je zagotovila vpliv članstva na oblikovanje teh pomembnih stališč zveze komunistov. Saj je bila tudi pred tem javna razprava, ampak vendarle, če tega instrumenta ne bi bilo, članstvo ne bi imelo tako močne možnosti, da tista stališča, za katera meni, da so pravilna, tudi sprejme kot stališča zveze komunistov. Drugi važen moment, na katerega bi rad opozoril glede ukinitve konference, je pa delegatski sistem, oziroma delegatski odnosi tudi v zvezi komunistov. Rad bi vas torej na to opozoril, da pravzaprav s tem dejansko ukinjamo organ, ki je bil formiran izrazito po delegatskem principu in je omogočal pospeševanje delegatskih odnosov znotraj zveze komunistov. Glede na to, da na tem principu temelji naš politični sistem in da tudi druge politične organizacije (SZDL in tako naprej) v vse večji meri ta princip upoštevajo, se mi zdi nelogično, da ravno zveza komunistov kot pobudnica tega sistema sama pri sebi ta element odpravlja iz svoje organiziranosti. Končno bi rad samo v zvezi z obema obravnavanima vprašanjema (predsedstvo in ukinitev konference) načelno rekel še to. Seveda taki ali pa drugačni organi, ožji ali pa širši, sami po sebi še ničesar ne zagotavljajo s samim svojim obstojem, ne demokracije, ne razrednosti politike, ničesar; to je pač odvisno od njihovega dela in seveda tudi od splošne demokratične atmosfere v zvezi komunistov in v družbi sploh. Torej sami po sebi tega ne zagotavljajo; to je le neka možnost, ki jo potem tisti člani in organi izkoristijo ali pa ne izkoristijo. Rad pa bi opozoril na tole: vedno, kadar je v zvezi komunistov ali pa v družbi prišlo do raznih deformacij v vodstvenih organih ali pri delu vodilnih funkcionarjev, je zveza komunistov vedno posebej poudarjala, da ni dovolj odstraniti posamezne nosilce birokratizma, tehnokratizma, liberalizma in podobnih deformacij, ampak da je treba v samem političnem sistemu vgraditi obrambne mehanizme, ki bodo preprečevali tudi ža bodoče, da bi se take deformacije lahko pojavljale. Eden od teh obrambnih mehanizmov je pa ravno demokratizem znotraj zveze komunistov in s tem v zvezi tudi taki organi, kot je bila recimo konferenca, in druge take določbe, kajti, kot sem že rekel: birokratizem, tehnokratizem, liberalizem in podobne tendence se lahko razvijajo ravno v razmerah nedemokratičnosti, ravno one težijo k omejevanju vpliva članstva in so proti temu, da bi stališče celotnega članstva lahko prišlo do veljave.

600

KSENIJA KHALIL (Črnomelj) V svoji razpravi želim prispevati nekaj misli o kadrovsko-politični vlogi ZK, ki je opredeljena v 6. členu predloga statuta. Najprej bi spregovorila o sprejemanju v ZK, ker je to faza oz. dejanje, ki je odločilnega pomena za nadaljnje učinkovito delo ZK. Smatram, da se moramo komunisti zavzemati za to, da se bo članstvo ZK obnavljalo in razširjalo tako, da bodo ustrezno zastopani delavci vseh socialnih struktur, pri čemer pa moramo zagotoviti nenehen potek idejnopolitičnega izobraževanja vseh komunistov, da ne bomo sprejemali v ZK kampanjsko, kar smo zasledili tudi še v predkongresni aktivnosti, da bomo imeli komuniste v vsakem naselju in vasi, v vsakem delu delovnega procesa, v vsaki celici družbenopolitične in samoupravne aktivnosti, da bomo ob sprejemanju v ZK temeljito pretehtali moralnopolitične lastnosti kandidata, povezano z oceno dela na delovnem mestu ter z oceno izpolnjevanja zaupanih družbenopolitičnih, samoupravnih in drugih dolžnosti. Za uresničitev teh zahtev pa je nujno, da si vsaka OO ZK, vsak aktiv izdela ustrezen program sprejemanja, ki naj temelji na analizi sedanjega stanja. Pred nami so številne in zahtevne naloge, ki smo jih začrtali v novi ustavi in katere sprejemamo v kongresnih dokumentih. Te naloge nas obvezujejo za večje in odgovornejše delo. V takem položaju ne sme in ne more ostati noben komunist brez dela, brez določene zadolžitve. Da bi pritegnili k delu čim več komunistov, moramo uresničevati stališča o porazdelitvi funkcij, kar bo pomenilo bolj kvalitetno, celovito in sprotno reševanje problemov. Seveda pa je velikega pomena, komu bomo naložili kakšno nalogo. Npr. za OO ZK ugotavljamo, da je njihovo delo zelo odvisno od sekretarjev ali od ožjega vodstva, da so OO ZK premalo samostojne, da vse preveč čakajo le na naloge in navodila višjih organov, nismo še uspeli aktivirati celotnega članstva. Kljub pravilni izbiri pa bo še vedno potrebno dodatno idejnopolitično izobraževanje, ki mora biti tako, da bo komuniste usposobilo, da bodo sami spoznavali družbenoekonomske probleme ter da bodo znali samostojno najti ustrezne predloge in načine za njihovo učinkovito reševanje. Ob tem bi poudarila, da postopka evidentiranja možnih kandidatov ne smemo zaključiti s kongresom, z volitvami delegacij in samoupravnih organov, ampak mora biti to nenehen proces. Vsaka OO ZK, vsaka OO ZSS in druge organizacije morajo imeti stalen pregled nad aktivnostjo svojih članov na vseh področjih samoupravne in družbenopolitične aktivnosti, kar nam bo omogočalo lažjo izbiro kandidatov za ustrezne naloge, obenem pa bomo sproti preverjali, kako uresničujemo stališče o porazdelitvi funkcij oz. kakšna je obremenjenost posameznih ljudi. Tako evidentiranje ni nepomembna tehnična naloga, ampak odločilna faza dolgoročnejše kadrovske politike. Vsakemu komunistu moramo poveriti določeno nalogo (ni nujno, da je to stalna funkcija) ter spremljati in nadzorovati izpolnjevanje naloge. Tako bomo komunisti učinkovito delovali, razvijali odgovornost za izvrševanje nalog ter se vsestransko usposabljali za družbenopolitično delo. Tako delo kot tudi sicer uspešno delo na delovnem mestu pa naj postane merilo za; nadaljnje prevzemanje odgovornejših nalog, ne samo v ZK, ampak tudi na drugih področjih dela. Vse to pa se nadalje smiselno navezuje na zahtevo, da morajo imeti kandidati za vodilne položaje, funkcije v samoupravnih organih, družbenopolitičnih skupnostih in samoupravnih interesnih skupnostih itd. moralno-politične kvalitete. Sklenili smo, da se tozadevna določila morajo vnesti v samoupravne akte (samoupravni sporazum o združevanju, statuti, itd). Kako smo to uresničili? Vsaj za našo občino vemo,

601

da je npr. zelo malo sporazumov ali statutov, kjer bi bilo določeno, da so za opravljanje teh funkcij (razen morda za direktorja) potrebne moralno-politične kvalitete. Še veliko manj aktov pa je, kjer bi bile te kvalitete tudi opredeljene. Menim, da se moramo komunisti odločno zavzeti za to, da se to popravi oz. dopolni, OO ZK pa morajo prevzeti nase obveznost, da obravnavajo kandidate za te položaje in da sodelujejo s komisijami ali odbori, ki izbirajo, tako, da jim pomagajo pri oceni moralno-političnih kvalitet, nikakor pa se to ne sme izroditi v prakso, da bi npr. OO ZK dajala moralno-politično oceno ljudi, saj bi to pomenilo, da prevzema nase pravice in dolžnosti samoupravnih organov. Preverjanje oz. ocenjevanje moralno-političnih kvalitet pa tudi ne sme postati samo enkratna naloga, npr. ob izvolitvi, ampak mora potekati nenehno. Te in druge naloge pa bo ZK lahko uspešno opravljala le, če bo v samoupravnih organih, delegacijah itd. ustrezno število komunistov. To je dejstvo in upam, da s tem ne postavljam kakšne nazadnjaške trditve o privilegiranem položaju komunistov. Navsezadnje ugotavljamo, da je komunistov tudi številčno premalo, da bi bili lahko učinkoviti. Imamo delovne kolektive, kjer je na 100 zaposlenih 1 delavec v ZK. Povsem verjetno se v takih pogojih ne moremo zavzemati za stališče: ni pomembno število, pomembna je kvaliteta dela. Obe prvini sestavljata učinkovitost ZK. Če pa se zavzemamo za take kriterije ob sprejemu v ZK, kot smo se dogovorili, potem ni nobenega razloga več, da ne bi mogli ob izpolnjevanju enakih pogojev dati komunistu prednosti pri kandidaturi. Da bi lahko zagotovili ustrezno socialno strukturo samoupravnih organov, delegacij itd., zastopanost vseh delov delovnega procesa, uveljavili načelo izpolnjevanja moralno-političnih kvalitet, pa je nujno potreben tudi drugačen postopek pri kandidiranju. Ni sprejemljiva rešitev, da so predlagatelji razne grupe, ki želijo prek »svojih« ljudi uveljavljati svoje interese. Ni sprejemljiva rešitev, da je predlaganje kandidatov anarhično, stihijsko, prepuščeno spontanosti npr. na zboru delovnih ljudi z geslom, da je to edino pravi demokratični postopek. Tudi to še najdemo po samoupravnih aktih, ker najbrž povsod še niso dali sindikalni organizaciji tistega mesta, ki ji gre. Menim, da ni drugega postopka razen postopka, ki smo ga prvič uporabili za evidentiranje, kandidiranje in volitve delegacij v družbenopolitične skupnosti. Tak postopek moramo imeti za vse organe! Zlasti komunisti v sindikatih morajo poskrbeti, da se to izvede. Nazadnje želim poudariti tudi to, da moramo komunisti še veliko bolj aktivno in odgovorno delovati na področju kadrovske politike na manj razvitih območjih, kjer se srečujemo med vsemi gospodarskimi težavami tudi z občutnim kadrovskim primanjkljajem, ki je nastal ne samo zaradi slabših pogojev življenja in dela (nižji OD, stanovanjsko vprašanje, drugi dejavniki), ampak tudi zaradi nenačrtne kadrovske politike in sploh neupoštevanja kadrovske politike kot sestavnega dela poslovne politike. Po drugi strani pa imamo spet področja, kjer se kadri kopičijo ali pa se ne zaposlujejo ustrezno svoji izobrazbi. Poleg tega pa nam kadri tudi odhajajo na delo v tujino. Ni moj namen, da bi sedaj razpravljala o vzrokih za tako stanje in o ukrepih za izboljšanje, menim pa, da moramo na ustrezen način poskrbeti, da bomo zaposlili kadre tam, kjer jih rabimo, in da jih ne bomo šolali za tujino, če nam jih doma primanjkuje. Poudariti želim, da mora biti ena od najpomembnejših nalog komunistov v vseh okoljih, da poskrbijo za racionalno zaposlovanje kadrov. Ob pomanjkanju kadrov se nadalje srečujemo tudi s tem, da moramo odstopati od načela moralno-političnih kvalitet. Tako postaja ponovna izbira vodilnih delavcev gola formalnost, saj nimamo kandidatov, da bi lahko izbirali, ne obravnavamo kritično preteklega dela,

602

napak vodilnih ne obravnavamo javno, saj se bojimo, da bi izgubili še te, ki jih imamo. V takih razmerah pa se krepijo okosteneli odnosi podrejenosti in nadrejenosti, grupaštvo in onemogočanje ustvarjalnega dela vseh nosilcev delovnega procesa.

IVAN MAKUC (Kranj) Tovarišice in tovariši! Želim podati nekatere izkušnje organizacije zveze komunistov v enotah ljubljanskega armadnega območja pri načrtnem sprejemanju v zvezo komunistov, kot se nam kaže z aspekta krepitve razredne osnove temeljnega starešinskega kadra oboroženih sil, oziroma osvetliti 6. člen predloga sprememb in dopolnil statuta Zveze komunistov Slovenije, posebno še prve in pete alinee. V tej naši dejavnosti izhajamo iz dejstva, da hočemo imeti armado, v kateri so na ključnih položajih člani zveze komunistov, ker edino takšna sestava garantira, da bo vojska vedno instrument delavskega razreda. Omenim naj, da so proletarske brigade med narodnoosvobodilnim bojem v svojih vrstah imele 10 do 25 “A komunistov in 30 do 50 % skojevcev, oziroma 40 do 75 % prekaljenih političnih borcev. Sedaj imamo okrog 18 % članov zveze komunistov. Med novinci prihaja služit vojaški rok 1,5 do 8 “A članov zveze komunistov, odvisno od področja, s katerega prihajajo in vrste enote. V zvezi s tem je pomemben podatek iz ankete: ob prihodu v JLA želi 19 "A vojakov vstopiti v zvezo komunistov. Iz tega lahko povzamemo, da bi del teh mladeničev lahko sprejeli v zvezo komunistov že pred prihodom v jugoslovansko ljudsko armado. Lani je sprejela konferenca organizacije zveze komunistov program marksističnega izobraževanja mladih članov in kandidatov za članstvo zveze komunistov. Pristop k tečajem je prostovoljen, želimo pa, da udeležence tudi usmerjajo člani zveze komunistov, komisije za marksistično vzgojo, vodstva temeljnih organizacij in oddelkov zveze komunistov, da načrtno izbirajo in z neposrednim vzgojnim vplivom pripravljajo primerne kandidate, ki se lahko prostovoljno odločijo, če želijo obiskovati tečaje. Načelno ne sprejemamo v organizacijo zveze komunistov nikogar, ki v praksi v svojem delovnem kolektivu z delom, moralno — politično kvaliteto ni dokazal privrženosti zvezi komunistov in samoupravnemu socialističnemu razvoju in ki ni uspešno končal omenjenih tečajev, oziroma jih mora obiskovati pozneje. Lani je opravilo take tečaje več kot 2400 pripadnikov, med katerimi jih je bilo prek 1600 sprejetih v zvezo komunistov. Odveč je seveda poudariti, da ne morejo postati člani vsi, ki končajo tak tečaj. Kandidat mora predvsem izpolnjevati kriterije statuta zvez komunistov. Kot smo lahko brali v »Komunistu« 18. marca 1974, je socialna struktura novih članov ugodna, saj prevladujejo delavci iz neposredne proizvodnje. Teh je 52 "A, slede jim inženirji, tehniki in ekonomisti s 13 %, kmetje z 11, dijaki in študentje s 6 “A in tako dalje. Res je sicer, da v naše enote pogosto prihajajo novi ljudje, toda tolikšne uspehe pri krepitvi vrst zveze komunistov smo lahko dosegli le z neprestanimi prizadevanji, da bi krepili razredne osnove ključnih mest v armadi, in z bdenjem komitejev nad uresničevanjem načrtov sprejemanja novih članov. Poleg socialne strukture upoštevamo pri sprejemu tudi to, da vključimo v zvezo komunistov tudi čimveč pripadnikov, ki so najpomembnejši za krepitev borbene pripravljenosti. Zato skušamo sprejeti kar največ gojencev šol za rezervne starešine, desetarjev, merilcev pri posameznih orožjih, voznikov tankov in bojnih vozil.. . Poleg že povedanega moram pojasniti, zakaj posvečamo tolikšno pozornost prav

603

tem strukturam. Razumljivo je, da je prav od razredne zavesti in političnega prepričanja v veliki meri odvisno, kako bi ti vojaki in starešine ravnali v vojni, med dolgotrajnimi boji, v sovražnikovem zaledju, ob močni sovražnikovi propagandi in pod drugimi psihološkimi vplivi. Izkušnje iz narodnoosvobodilnega boja in naše revolucije, alžirskega in vietnamskega osvobodilnega boja so nas dovolj trdno prepričale, kako pomembna je moralno-politična moč borca, starešine, ki je v kritičnem trenutku na čelu skupine, enote, kolektivnega orožja velike ognjene moči... Kljub doseženim uspehom pa čakajo organizacije zveze komunistov še številne naloge pri krepitvi razredne zavesti in moralno-politične moči najmlajšega starešinskega kadra ter pri pripravah novih članov zveze komunistov. Neizrabljenih pa je tudi še veliko možnosti, ki jih bomo morali upoštevati pri akcijskem sodelovanju med komiteji zveze komunistov v enotah jugoslovanske ljudske armade in občinskimi komiteji. čas, v katerem živimo, nas močno obvezuje tudi v tem pogledu. Kandidate za desetarje in za šole rezervnih vojnih starešin izbirajo občinski organi za narodno obrambo. Struktura tega kadra nam kaže, da se pri izbiri ne posveča dovolj pozornosti političnemu in razrednemu poreklu kandidatov. Menim, da se mora v občinah temeljito proučiti, kako bi se zvezi komunistov zagotovil večji vpliv pri reševanju teh vprašanj. Nujno je, da na to bolj odločno vplivajo kadrovske komisije občinskih komitejev, komisije in koordinacijski odbori, ki spremljajo akcijo vključevanja mladih v jugoslovansko ljudsko armado. Moram povedati, da veliko desetarjev po odsluženem vojaškem roku napreduje v rezervne podoficirje, ki jim je največkrat poverjeno mesto komandirjev vodov. Še važnejše je to vprašanje pri izbiri kandidatov za gojence šol rezervnih vojaških starešin, ki po uspešno opravljenem vojaškem roku postanejo rezervni oficirji, to pa so komandirji vodov, čet in komandanti bataljonov. Zakaj posvečamo tej kategoriji starešin toliko skrbi? Poleg že nakazanega izhaja njihov pomen iz številčnosti, s katero so zastopani v rezervnem delu armade. Kakovost starešinskega kadra partizanskih in teritorialnih enot oziroma enot rezervnega dela armade je v veliki meri odvisna od pravilnega izbora omenjenih kandidatov. To postaja toliko pomembnejše, ker se ljudje, ki so se prekalili v narodnoosvobodilnem boju, vse bolj starajo in tako vse bolj pogosto zapuščajo naše vrste. Ko opozarjam na te probleme, ne mislim na nagnjenost in smisel za poklic starešine ter njihovo strokovno usposobljenost, brez tega pač ne gre. Na tem mestu nas zanima njihova razredna pripadnost, moralna in politična, koliko so ti mladinci pripravljeni braniti samoupravni socializem, politiko neuvrščenih, neodvisnost in celovitost jugoslovanske skupnosti. Zato moramo izbirati predvsem ustrezne kandidate iz vrst mladincev, ki so opredeljeni za interese delavskega razreda, ne glede na to, iz kakšnega okolja izhajajo. S tega vidika je s skupnimi močmi mogoče več storiti pri marksistični vzgoji mladine. Po naših izkušnjah se za vstop v zvezo komunistov dosti lažje odločajo mlajši kot starejši mladinci. Med drugimi smo izhajali tudi iz tega, ko je komisija za ideološka vprašanja in izobraževanje komunistov pri občinski konferenci zveze komunistov v Postojni organizirala dijaško marksistično šolo. Preden končam, mi dovolite, da vam in prek vas vsem delegatom prenesem pozdrave in najboljše želje za uspeh kongresa od vseh komunistov in celotne sestave ljubljanskega armadnega območja. Vojaki in starešine, ki so te dni v popolni bojni pripravljenosti na položajih, so mi naročili, da vam sporočim: »Glede varnosti zahodnih meja lahko popolnoma mirno in plodno delate za interese delovnih ljudi SR Slovenije in SFR Jugoslavije.«

604

ANGELCA VIDIC (Radovljica) V predlogu resolucij VII. kongresa se kadrovska načela in naloge zveze komunistov na področju izvajanja kadrovske politike povsod prepletajo. Izhajajoč iz načela, da je zveza komunistov opredelila kadrovsko politiko kot neodtujljivo pravico delovnih ljudi, odgovornost zanjo pa je razširila na vse družbenopolitične organizacije, moramo predvsem komunisti težiti za čimbolj doslednim izvajanjem osnovnih pravic na vseh področjih. Zveza komunistov se mora bojevati in zavzemati za takšno kadrovsko politiko, ki je v dolgoročnem interesu delovnih ljudi, v smeri družbenoekonomskega razvoja, zagotavljati mora hitrejše razvijanje samoupravnih družbenih odnosov, hitrejšo materialno rast družbe, ustvarjati možnosti za hitrejši socialni razvoj, oblikovati metode za kadrovsko načrtovanje, sistem vzgoje in izobraževanja. Načela in smotri kadrovske politike morajo izražati interese delavskega razreda; uveljavljamo jih lahko le, če jih bomo znali komunisti vplesti v tekočo in dolgoročno kadrovsko politiko. Vzporedno pa se moramo bojevati z ostanki preživele kadrovske prakse in miselnosti v tistih pogledih, ki so nezdružljivi z bistvom razvoja naše samoupravne socialistične družbe. Izostriti si moramo posluh za ugotavljanje in odpravljanje pojavov nenačrtne kadrovske politike, njenega zanemarjanja in prepuščanja stihiji, tako v organizacijah združenega dela kot na vseh področjih družbenega dela. Zlasti velja še za področje družbenega dela, kjer bi zanemarjanje kadrovske politike imelo daljnosežne negativne posledice, predvsem na področju vzgoje in izobraževanja v društvih in organizacijah, kjerkoli se vključuje mladino. Prizadevanje za demokratično in učinkovito kadrovsko politiko moramo uveljavljati komunisti z idejnim razčiščevanjem in politično aktivnostjo in obenem odpravljati vse, kar ovira njeno uveljavljanje, predvsem pa samovoljo, nedemokratičnost v odločanju o kadrovskih vprašanjih, izoliranje pred novimi kadri itd. V preteklem obdobju smo sprejeli vrsto dokumentov o kadrovski politiki, in to prek najvišjih organov zveze komunistov, le-tem pa je sledila republiška resolucija in drugo. V praksi pa ugotavljamo, da te in podobne dokumente prevečkrat sprejemamo deklarativno in da se premalo odločno in prepočasi zavzemamo za določene kadrovske rešitve. Potem so tem dokumentom sledili družbeni dogovori o štipendiranju, družbeni dogovori o izvajanju kadrovske politike, katerih podpisnice so bile vse družbene strukture in temeljne organizacije združenega dela. V praksi dostikrat pride do vprašanja o vsebini teh dogovorov, pokazale so se negativne posledice, ker vse temeljne organizacije združenega dela niso bile enotne in niso podpisale teh družbenih dogovorov. Ugotavljamo, da tudi v izvajanju družbenih dogovorov ni enotnosti, discipline in zadovoljive zavesti, kajti vsak si po svoje razlaga načela in jih izvaja. Vzporedno s sprejemanjem družbenih dogovorov pa nismo zagotovili ustrezne organiziranosti v družbenopolitičnih skupnostih, organizacijah združenega dela in ostalih družbenih strukturah, da bi samoupravno sprejeta načela tudi izvajali. Tu ne gre za inšpekcijske službe oziroma kontrole in podobno, temveč za usmerjeno, usklajeno povezovanje vseh nosilcev kadrovske politike. Posebno v organizacijah združenega dela so kadrovski problemi aktualnega značaja. Pravilna kadrovska politika je pogoj za uspešno poslovanje. To pa bi lahko zagotovili le, če bomo tem strokovnim službam dali pravo mesto v družbenoekonomskem procesu. To pa se v današnji praksi v precejšnji meri ne dogaja in te službe so v podrejenem položaju in premalo okrepljene. V praksi se komunisti pogosto srečujemo z enostranskostjo kadrovskih kriterijev, pri sprejemanju na delo prihaja do raznih skrajnosti, od

605

favoriziranja formalne izobrazbe do podcenjevanja diplom in precenjevanja delovnih izkušenj in poudarjanja zgolj strokovnosti profila kadrov. Čeprav ne moremo zanikati, da so v določenih obdobjih razvoja potrebni posameznim organizacijam kadri, katerih znanje in sposobnosti so izrazitejše v eni ali drugi smeri, se moramo komunisti, načelno in v praksi bolj zavzemati za celovitost strokovnih, družbenopolitičnih in moralnih kriterijev, posebno za vodilna delovna mesta. Ko smo pričeli uveljavljati pri vodilnih in vodstvenih delovnih mestih družbenopolitične in moralne kriterije, pa se v zvezi komunistov že srečujemo z nekaterimi težnjami posameznikov, s karierizmom. Pri odločitvah za sprejem med člane zveze komunistov moramo biti pri takih delavcih bolj kritični in upoštevati vsa kadrovska merila ter njihovo pripadnost socialistični družbi. Do sedaj sprejete družbene dogovore o štipendiranju je treba izpopolniti in nuditi mladim večje materialne možnosti za nadaljnji študij. Le z načrtno štipendijsko politiko bo mogoče doseči želeno socialno strukturo študentov. Politika štipendiranja je preveč prepuščena posameznim družbenim strukturam. Komunisti se moramo zavzemati, da se prilagodi potrebam socialističnega razvoja in naše družbe. Pri reševanju kadrovske politike na vseh področjih se moramo zavedati, da so le sposobni m idejno trdni kadri pogoj za napredek.

MARIJA KENDA (Nova Gorica) Dotaknila se bom dveh vprašanj — ohranjevanja tradicij in zgodovine narodnoosvobodilnega gibanja ter vprašanja razbremenitve, izobraževanja in aktivizacije delovne žene. Vsi, ki smo šli skozi narodnoosvobodilni boj, vemo, da je bila partija, ki je ustvarila našo enotnost in združevala vse napredne sile v programu osvobodilne fronte. Vloga osvobodilne fronte na terenu je bila zlasti v izvajanju političnih in oblastnih nalog ter v pripravi terena za civilne in vojaške akcije. Krojila je zavest ljudstva, ga vzpodbujala k uporu in širila osvobodilno misel v sosednje pokrajine. Na naši zahodni meji je politika internacionalizma, ki jo je izvajala KP, prišla globoko do izraza. Čeprav so bili tedanji forumi sestavljeni iz preprostih ljudi, so njihova predanost, poštenost, vztrajnost in tovarištvo omogočili velike uspehe. Menim, da ne smemo dopustiti, da bi velikansko delo, ki so ga opravili komunisti, aktivisti osvobodilne fronte, šlo v pozabo! če smo bili sposobni za delo, če smo se znašli v takratnih hudih časih, zakaj ne bi danes delali složno na tem, da bi bila veličina našega dela in dela padlih borcev, aktivistov ter njih, ki so umrli v zaporih in taboriščih, prikazana v taki luči, kot si zasluži. Spomniti se moramo na posebne politične razmere, ki so bile na okupirani Primorski že od leta 1915 in so trajale do leta 1947. Specifičnosti, ki jih poznamo samo mi, ne smemo pustiti pozabi, toliko manj pa dovoliti, da se dejstva potvarjajo. Zanamcem smo dolžni zapustiti čisto in resnično podobo boja za narodnostne, kulturne in socialne pravice. Veliko je bilo napisanega o enotah narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredih Jugoslavije, ostalo pa je dokaj zanemarjeno proučevanje razvoja narodnoosvobodilnega gibanja na terenu, če izvzamemo posamezna dela, ki pa zajemajo le posamezne organizacije ali kraje. Menim, da smo prav komunisti dolžni podpreti delo okrog zbiranja podatkov in pisanja zgodovine OF, saj so dela, ki tako nastajajo, važen pripomoček za pouk zgodovine in domoznanstva, za razvijanje tradicij

606

narodnoosvobodilnega boja in ne nazadnje za prenašanje izkušenj iz tega boja na naš splošni ljudski odpor. V predlogu sprememb in dopolnil statuta Zveze komunistov Slovenije je rečeno: »Družbena osnova zveze komunistov je delavski razred, zlasti delavci v neposredni proizvodnji, kot objektivno najbolj napredni družbeni sloj delavskega razreda in po svojem družbenem ter ekonomskem položaju najbolj zainteresirani za odpravo vsakega izkoriščanja človeka po človeku, za uspešen razvoj samoupravnega socializma ter uresničevanje brezrazredne komunistične družbe.« Besede naj postanejo dejanja! Konferenca za družbeno aktivnost žensk v Novi Gorici se trudi, da bi se pri razčiščevanju problemov vključila v boj proti razvrednotenju ženske, v boj za spoštovanja vreden odnos do soustvarjalke narodnega dohodka. Zato skušam na vseh ravneh predočiti vrednost dela žensk in še trajajoči boj za enakopravnost, ne le ko gre za pravico do dela, ampak tudi, ko gre za pravico do odločanja. Rešitev teh nasprotij zahteva organizirano idejnopolitično delovanje komunistov v vseh okoljih, ker izhaja iz ugotovitve, da je osvoboditev ženske nerazdružljivo povezana z osvoboditvijo delavskega razreda; to moramo imeti pred očmi še posebno danes, ko imamo med vsemi zaposlenimi nad 40 “/» žensk. Pismo tovariša Tita in izvršnega biroja ZKJ, ki je zajelo in razgibalo vsa samoupravna okolja, je zajelo tudi širok krog žensk in s tem ovrglo mnenje, da se ženske ne zanimajo za politična dogajanja. Tu imamo ponoven dokaz, da so ženske pripravljene sodelovati v družbenopolitičnem življenju, in to mnogo bolj, kot dokazujejo formalni podatki. Da bi prišli iz vsakdanjega, vse preveč simboličnega odnosa do ženske, je nujno, da z vso resnostjo preidemo k reševanju vsaj tistih ključnih vprašanj, ki zadevajo njen vsakdanji dan, to je k reševanju problemov družine. Naša žena, ki čuti svoje poslanstvo do družbe, domovine in sebe, je še vedno v nezavidljivi situaciji. V novogoriški občini smo tudi letos organizirali posvetovanje na 18 sektorjih in v 3 večjih podjetjih. Na teh posvetih so posebno izstopala vprašanja vzgoje in varstva otrok. V občini imamo 5440 predšolskih otrok, v vzgojnovarstvenih ustanovah pa je prostora samo za 1122, oziroma za 20,6 %, šolskih otrok pa imamo v varstvu manj kot 1 %. Posebno vprašanje pa je varstvo dojenčkov in otrok do 3 let starosti. Slabi so pogoji za osnovnošolsko poučevanje: dotrajane šole, pomanjkanje učiteljev, neprimerno urejene učilnice, prenapolnjeni dijaški domovi, šole brez telovadnic, vprašanje šolske prehrane itd. Izstopalo je vprašanje vrednotenja dela kmečke žene, ki nosi na ramenih veliko breme, nima pa nobene možnosti za strokovno izobraževanje, oziroma za svoj osebnostni razvoj. Med sklepi, ki smo jih na konferenci sprejele, je predvsem aktivizacija, usposabljanje in vključevanje žensk na vseh toriščih njihovega dela. Seveda je to v veliki meri odvisno od splošne kadrovske politike in družbenih programov razvoja. V času predvolilne dejavnosti je bilo v naši občini izmed vseh evidentiranih 28,5 % žensk. Volilni rezultati gotovo ne bodo šli na škodo tega, če primerjamo to številko s prejšnjim stanjem, ko smo imeli v občinski skupščini le 3 ženske, vidimo, da je to lep uspeh. Tudi v samoupravnih organih, v sindikalnih organizacijah in sami zvezi komunistov so v zadnjem času ženske dokaj dobro zastopane. Zelo malo pa jih imamo v krajevnih organizacijah kot tudi v občinski konferenci socialistične zveze. To stanje je narekovalo potrebo po organizaciji aktivov za družbeno aktivnost žensk pri krajevnih organizacijah socialistične zveze in v večjih podjetjih.

607

Menim, da bodo tovrstni aktivi in sekcije pri nas potrebni toliko časa, dokler se ženske v sklopu socialistične zveze ne bodo uveljavile kot njeni dejansko enakopravni člani. Naj še enkrat poudarim, da brez vzgoje, izobraževanja ter družbenopolitičnega osveščanja žensk, posebno mater, ne bomo imeli pozitivnih, dobrih otrok in ne dobrih samoupravljalcev. O tem bi morali vsi, posebno pa še komunisti, voditi posebno skrb.

SLAVKO SORŠAK (Maribor) Akcijski program II. seje konference Zveze komunistov Jugoslavije postavlja v tistem delu, ki govori o večji povezanosti zveze komunistov z delavskim razredom, tri pomembne naloge: spremembo socialne strukture v zvezi komunistov v korist delavcev, zagotavljanje delavske večine v forumih zveze komunistov in zagotavljanje takšnih metod dela, na podlagi katerih bo zveza komunistov prišla v neposrednejši kontakt z delavskim razredom. Podatki, ki jih imamo na razpolago, kažejo, da so bili vloženi veliki napori, da se ti sklepi uresničijo. Na mariborskem območju smo npr. od II. seje konference sprejeli v zvezo komunistov skoraj 2000 novih članov, od tega nekaj manj kot 1000 delavcev. Prav tako smo po sedanjih volitvah spremenili sestavo v občinskih konferencah in komitejih zveze komunistov. V njih imamo sedaj 30 do 40 % delavcev, kar predstavlja v primerjavi s prejšnjim stanjem, ko jih je bilo le 5 do 10 %, resnično kvaliteten premik. Svojo razpravo želim posvetiti tretjemu sklopu vprašanj, to je zahtevi, da vodilni organi zveze komunistov neprestano preverjajo svoja stališča med komunisti delavci. Mislim, da te naloge nismo v celoti opravili. Zadovoljili smo se le s formiranjem aktivov komunistov delavcev neposrednih proizvajalcev, ki pa tu in tam tudi niso povsem opravičili pričakovanega. Zveza komunistov mora namreč najti poti in mehanizme, da svoje delovne programe in konkretne akcije neposredno preverja med svojim članstvom, zlasti iz vrst delavcev, in med celotnim delavskim razredom. Če smo pri prvem kolikor toliko uspeli, pa smo odločno premalo preverjali svoja stališča v osnovni delavski bazi. Ni dovolj, če delavski razred sprejema sindikalni program, ki sicer izhaja iz programa zveze komunistov. Sprejemati mora izvirne partijske dokumente in se identificirati z njimi, z akcijami in nalogami. Povsem smo opustili oblike dela z delavskimi množicami, kot jih je poznala predvojna Komunistična partija Jugoslavije. Mislim, da bi ne bilo nemoderno, če bi člani zveze komunistov v nekem delovnem kolektivu z delavci obravnavali npr. program dela svoje organizacije zveze komunistov ali pa občinske organizacije. Nasprotno, prepričan sem, da bi z zanimanjem sledili temu programu in najbrž dodali marsikaj, kar bi zvezi komunistov dalo značaj še večje avantgardnosti in še učvrstilo vezi med zvezo komunistov in delavskim razredom. Aktivi delavcev komunistov, ki smo jih formirali pred dvema letoma, so v mogočem res spremenili stil dela zveze komunistov. Mnogim ostankom liberalizma in oportunizma pa gre pripisati težave pri njihovem ustanavljanju. Ob njihovem formiranju smo se morali upreti različnim nasprotovanjem, ki so se kazala v naslednjih pripombah: — da pomeni formiranje aktivov nezaupanje obstoječim vodstvom zveze komunistov, — da pomenijo aktivi formiranje leve frakcije v zvezi komunistov, — da pomenijo vzpostavljanje paralelnega organa v zvezi komunistov, torej neke vrste dvojnost organov v zvezi komunistov. V nekaterih okoljih je bilo zelo težko razložiti namen in pomen takega aktiva. Marsikje pa so povsem zavestno branili tudi določene pozicije. Zato ni bilo čudno, da smo imeli ob njihovem formiranju rnno

608

žico nesporazumov, takšnih iz neznanja, pa tudi zavestnih. Tako smo v nekaterih primerih v aktive vključili tudi delavce, npr. iz negospodarskih dejavnosti, ki so v nekaterih primerih predstavljali kar polovico sestave celotnega aktiva. Ker nismo točno opredelili, kateri delavci so lahko člani aktiva, so bili marsikje v aktive izvoljeni razni mojstri, preddelavci, vodje oddelkov, skladišč, kontrolorji in tako dalje, torej struktura, ki je vendarle dvignjena iz osnovnega delovnega mesta, ali še bolje struktura, ki je po mnogih anketah nosilec pomembnih pozicij odločanja. Mnogo težav smo v delu aktivov imeli tudi v občinskih vodstvih zveze komunistov, saj si marsikje aktiva niso predstavljali kot sokreatorja občinske politike, ampak kot transmisijo za prenašanje stališč občinskega vodstva na delovne kolektive. Navzlic težavam in kratkem času delovanja aktivov pa lahko rečemo, da so s svojim delom povsem ovrgli začetne dvome in potrdili smoter svojega obstoja in delovanja. V široki javnosti so se prek aktiva predstavili novi ljudje, delavci, ki so s preprostimi besedami, zdravo logiko človeka delavca spregovorili o pomembnih družbenih vprašanjih tako, kot jih dojemajo v neposredni proizvodnji. Kako aktualna so bila vprašanja, pričajo teme, ki so jih obravnavali: ustavni amandmaji, stanovanjska politika, uresničevanje pisma, socialna diferenciacija, problemi mladine, kadrovska politika in tako dalje. Občinska vodstva so skoraj vsa svoja gradiva in kadrovske predloge obravnavala v aktivih delavcev. Hkrati s tem smo poskušali vodstva aktivov sproti seznanjati z vsemi problemi v občinah in prek njihovega sekretarja tudi vplivati na občinsko politiko. Tako smo uveljavili prakso, da so vsi sekretarji aktivov člani občinskih komitejev. Vabljeni so na seje medobčinskega sveta zveze komunistov in praviloma vabljeni tudi na akcijske dogovore tako imenovanih političnih aktivov v občinah. Kljub ugotovitvam aktivov samih, da jim primanjkujejo široka družbena razgledanost in marksistične osnove, pa lahko trdimo, da je njihova naravanost povsem skladna z idejnimi smotri zveze komunistov. Njihov odnos do posameznih vprašanj se gradi iz njihovega čuta razrednosti, pravičnosti, demokratičnosti, razvojnosti in partijnosti. Ob teh prvih izkušnjah pa so se seveda pojavile hkrati tudi nekatere slabosti, ki jih bo treba v delu aktivov popraviti. Vodstva aktivov bodo morala biti bolj samoiniciativna in samostojna pri obravnavi posameznih vprašanj. Vse preveč se prepuščajo vodenju občinskega komiteja oziroma njegovi pobudi. Tako se dogaja, da v primeru, ko ni pobude občinskega vodstva, tudi ni razprav v aktivu ali pa celo sestanka aktiva. Obseg obravnavanih vprašanj v aktivih je sicer že izredno širok, vendar pa skorajda po pravilu niso obravnavali pomembnih vprašanj, zlasti tistih, ki zadevajo probleme gospodarjenja, produktivnosti dela, stabilizacije, torej vprašanj, ki pogojujejo reševanje mnogih, za delavce pomembnih vprašanj. Aktivi sami premalo spodbujajo zahteve po širšem konsultiranju posameznih vprašanj med delavsko bazo. Zato se že kažejo poskusi manipuliranja z delavskimi aktivi, tako da občinska vodstva enačijo pristanek aktiva delavcev s pristankom razreda v celoti. Mislim, da so bili aktivi tudi premalo kritični do dela vodstev, oziroma premalo konkretno kritični v posameznih primerih, kjer so bili razlogi za to. Tu in tam je tudi treba ugotoviti, da so bili člani aktiva tudi nedisciplinirani do dela v aktivu in se niso udeleževali sestankov aktiva. Vodstva aktivov pa niso ničesar ukrenila proti takim članom. Način dela aktiva in vabljenje sekretarja aktiva na vse mogoče sestanke pa je naslednja slabost, ker predstavlja za sekretarja že obremenitev, ki presega normalno, neprofesionalno politično delo; in zato niso redki primeri, da se takšen sekretar prestavlja na drugo delovno mesto, ki pa je običajno že administrativno. Poleg navedenih slabosti pa se pojavljajo še nekatera do sedaj nerešena vprašanja, na primer neopredeljen način informiranja o problemih, ki naj bi bili predmet obravnave 39 Sedmi kongres ZKS

609

ali pa nujnega informiranja članov aktiva. Ob tem je le jasno, da to ne morejo biti obsežni materiali, ker jih člani niti ne bi sprejemali, pa končno to tudi ni uspešna oblika informiranja. Neizpeljan je način posredovanja mnenj in stališč aktiva komunistov delavcem in vsem, ki jih obravnave v aktivu zadevajo. Neizdelan je način teoretičnega izobraževanja članov aktivov, kar zadeva splošna teoretična vprašanja, pa tudi kar zadeva probleme, ki so predmet obravnave aktiva v posamičnem primeru. Nobenega razloga ni, da ne bi slabosti odpravili. Pa tudi obstoječa praksa dela aktivov bo rešila dosedaj nerešena vprašanja. Aktivi delavcev komunistov niso poseben organ zveze komunistov, ki bi lahko sprejemal stališča, obvezujoča za vse komuniste, niti ne more sam neposredno reševati domala nobenega vprašanja. To je metoda dela, to je eden izmed aktivov, za katerega pa mora zveza komunistov imeti poseben posluh. To je glas delavcev, prek katerega delavci iz proizvodnje najbolj neposredno vplivajo na občinsko politiko ali pa postavljajo vprašanja, ki jih ocenjujejo za pomembna. To je eno od mest preverjanja naših stališč z avtentičnimi interesi razreda. Zato morajo biti aktivi delavcev v položaju popolne, vsestranske komunikacije. V praksi bodo aktivi tudi sami odkrivali oblike in metode dela, s katerimi bodo v svojem delu najuspešnejši in hkrati najmanj fizično obremenjeni. Da bi aktivi lahko uspešno delovali, je treba še bolj kot doslej organizirati menjavo izkušenj, tako v regijah kot v republiki. Izredno pomembno je, da delovanje aktivov ustrezno statutarno opredelimo in izdelamo poslovnike dela aktivov, da bi lahko opredelili tudi obveznosti forumov do dela aktivov. Aktivi komunistov so torej izpričali v kratkem času delovanja svojo vitalnost in smotrnost. Zato smo jih dolžni dalje razvijati in jim ustvarjati ustrezne pogoje delovanja, kajti v naši nadaljnji bitki za samoupravni socializem bodo pomemben revolucionarni dejavnik. če mi dovolite, bi na koncu podprl še oba uvodna referata, ki sta bila danes podana na začetku te seje; mislim, da je vprašanje organiziranosti zveze komunistov od osnovne celice do republike izraz našega današnjega časa, današnjih in jutrišnjih potreb zveze komunistov in nalog, ki jih ima zveza komunistov. Zato so komunisti v javni razpravi to tudi množično podprli. Zato mislim, da ni primarno vprašanje o tem, koliko in kakšni organi v republiki, čeprav je tudi to pomembno, mislim, da je vendarle primarno vprašanje, na kakšen način uveljaviti takšen način in stil dela, pri katerem bodo vsi komunisti imeli vpliv na formiranje politike zveze komunistov v občini in republiki.

ALOJZ CERAR (Dravograd) S svojo razpravo na tem kongresu bi rad povedal nekaj besed o tem, kako delavci ocenjujemo organiziranost komunistov, delavcev in kaj nam pomenijo aktivi delavcev komunistov v občini. Sam sem komunist, neposredni proizvajalec, ki dan za dnem z ostalimi delavci skupaj razmišlja o vprašanjih znotraj delovne organizacije, kamor delavci vedno prinesemo tudi informacije iz drugih delovnih okolij. Te informacije so seveda različnega izvora, so dobronamerne in take, ki človeka motijo, motijo mene in druge. V preteklosti so bile prav take različne informacije tudi povod za deljena mišljena, neobjektivna mišljenja. Predvsem pa so med nami komunisti ustvarjala pogoje, v katerih smo bili prepuščeni sami sebi, v našem okolju pa ustvarjala vtis naše nemoči. Pred dvema letoma smo ustanovili v občini Dravograd aktiv komunistov delavcev. Naši sestanki niso pogosti. Sestajamo se po potrebi. Toda teh sestankov se nas udeležuje vedno več. Od začetka so bili bolj informativni, danes pa že imajo svojo vsebino. V tem času smo uspeli dokazati vsem tistim, ki so v začetku videli v našem posebnem sestajanju samo to, kako bomo kritizirali vodilne v podjetjih, da temu ni tako.

610

Naši sestanki so izmenjava medsebojnih informacij o vseh vprašanjih, ki nas prizadevajo v našem življenju. Skupaj ocenjujemo, kaj kje velja in kaj moramo spremeniti. Dogovarjamo se o našem delu v sindikatu, mladini in SZDL. Doslej smo zelo uspešno obravnavali vprašanje, kako izpeljati v delovnih organizacijah delavsko kontrolo. Sposobni smo na sestankih osnovnih organizacij dati svoje usmeritve. Naše delo v tem aktivu je praktično izraženo tudi v podatku, da je bilo pred dvema letoma v naši občini samo 28 članov-delavcev. Sedaj pa smo s svojim delom v našo aktivnost vključili v zvezo komunistov 39 novih članov delavcev. V razpravah na naših sestankih prevladujejo praktična vprašanja in zelo so sproščene. Razprave in razmišljanja članov odgovorno dokazujejo potrebo, da smo tako organizirani. Usmerjenost, katero nam omogoča občinski komite s prisotnostjo svojih članov, pa se izraža v tem, da se lahko učimo, kam posamezna prizadevanja vodijo. Kakšne politične posledice za našo družbo lahko nastanejo? Tudi v svojih vrstah smo včasih različnega mnenja. Zapiranja za plotove posameznih podjetij so prisotna tudi v naših vrstah. Tak skupen razgovor pa nam odpre idejno usmerjenost, dokazi uspešnosti pa so prav v premagovanju teh pregrad. Zato bi rad, da postane oblika tako zastavljene organiziranosti stalna in obvezna za vse občine. V prihodnje pa naj bo naloženo občinski konferenci zveze komunistov, da mora še posebej zadolžiti svoje člane, ki naj bodo najbolj aktivni družbenopolitični delavci, idejno usposobljeni za delo v naših aktivih. Mi želimo, da smo v ospredju dogajanj, vedeti moramo, katerim vprašanjem se posvečajo občinski sindikalni sveti, kakšne naloge imajo mladi. Le tako bomo lahko v osnovnih organizacijah začeli praktično sodelovati. Ob tem pa bi rad poudaril še to: delavci se ne poglabljamo v dokumente skozi časopise, nam je potrebna živa beseda. Ne mislim, da moramo to podpirati, toda za veliko večino nas, ki delamo fizično, je to napor. Na razne članke nismo sposobni odgovarjati v pismenih oblikah, toda beseda je in bo ostala naše orožje in zato ji posvetimo vso pozornost.

OLGA KRSNIK (Ljubljana-UK) Načelno predlog statuta Zveze komunistov Slovenije opredeljuje status univerzitetne organizacije. Moj namen pa je opozoriti in poskušati konkretizirati še ostale oblike organiziranega sodelovanja komunistov z univerze s komunisti občinskih organizacij ter mestno organizacijo zveze komunistov v Ljubljani. Nekatere teh oblik so že vzpostavljene, čeprav še ne delujejo tako učinkovito, kot bi bilo potrebno, druge pa bo potrebno vzpostaviti povsem na novo. Šele prek pisane palete najrazličnejših oblik delovnega, akcijskega sodelovanja univerzitetne organizacije na raznih ravneh z ostalimi občinskimi organizacijami bo mogoče opravičiti in realizirati tisti del ustavnih določil, ki vzgojo, izobraževanje ter znanost opredeljujejo kot bistvene dejavnike razvoja socialistične družbe, večje produktivnosti dela, razvoja ustvarjalnih sil ljudi ter vsestranskega razvoja osebnosti, humaniziranja vsestranskih odnosov in splošnega napredka družbe in ki temu področju dejavnosti pripisujejo poseben družbeni pomen. Koraki v tej smeri, in to dokaj uspešni, so bili že narejeni. Tako na primer je večina občinskih organizacij razpravljala o idejnopolitičnih vprašanjih visokega šolstva in rezultati tega sodelovanja so sklepi zadnje seje centralnega komiteja ZKS. Toda omenjeno sodelovanje, v katerem se je jasno potrdil skupni interes vseh komunistov je le izhodišče za nadaljnje skupno delo, za uresničevanje sprejetega, če želimo resnično učinkovit univerzitetni študij, niso dovolj le prizadevanja

39=

611

univerze, ampak se morajo le-ta tvorno povezati s prizadevanji vse družbe, da ta sfera družbenih dejavnosti postane resnično to, kar želimo, da bi postala. Možnosti za skupno nastopanje komunistov pa je veliko. Tako je univerzitetna organizacija že dala pobudo za ustanovitev stalnih aktivov zveze komunistov v okviru občinskih organizacij zveze komunistov v Ljubljani, ki naj bi se ukvarjali s problemi razvoja raziskovalne dejavnosti in visokega šolstva. Te aktive naj bi sestavljali komunisti z univerze ter komunisti iz delovnih organizacij, občin Ljubljane in okolice. Za celotno področje mestne organizacije pa naj bi se formirali aktivi komunistov v posameznih strokovnih društvih, ki naj bi delovali v okviru univerzitetne konference zveze komunistov. Ti aktivi naj bi bili skupni za celotno mestno organizacijo in za organizacijo zveze komunistov iz Ljubljane in okolice. Z ustanavljanjem posebnih interesnih skupnosti bo najbrže potrebno tudi za področje visokega šolstva in znanosti v okviru le-teh ustanavljati aktive komunistov, kajti že danes, ko šele pristopamo k samoupravnim dogovorom, ki naj bi tesneje povezali visoko šolstvo in raziskovalno delo z zainteresiranimi s področja gospodarstva in družbenih dejavnosti, se srečujemo s problemi, le-ti pa bodo ob uresničevanju teh dogovorov še bolj izbili na dan. Zato zveza komunistov najbrž ne bo smela stati pri razčiščevanju in reševanju le-teh ob strani, ampak bo morala nanje opozarjati in pomagati pri samem reševanju. Za uspešno vključevanje študentov v različne dejavnosti občin, kamor se bodo po zaključenem študiju vračali, za dosledno uresničevanje dogovorov na področju kadrovske politike, štipendijske politike, ne nazadnje tudi za učinkovito uresničevanje stališč in sklepov III. seje konference Zveze komunistov Jugoslavije, bo potrebno bolj prizadevno ustanavljati aktive komunistov po študentskih pokrajinskih klubih. Ustanovitelji le-teh bi morali biti občinski oziroma medobčinski komiteji. V zadnjem času se je število že ustanovljenih aktivov povečalo, le-ti so se aktivno vključili in spremljajo delo posameznih občinskih organizacij zveze komunistov ter delujejo na osnovi akcijskih programov, ki ponekod že sedaj uspešno vključujejo študente v delo matičnih občin. Menim pa, da bodo obojestranski interesi in potrebe iz dneva v dan večji, tudi v tej vrsti skupnega nastopanja in skupnih prizadevanj komunistov z univerze z vsemi ostalimi slovenskimi komunisti. Prepričana sem, da nisem izčrpala vseh možnosti, ki se odpirajo za skupno delo komunistov. Vendar že te organizirane oblike dela zahtevajo, da jih opredelimo tudi v statutarnih sklepih občinskih in univerzitetne organizacije, hkrati pa menim, da so že te oblike dovolj močan argument, da bo, sklicujoč se tudi na ustavo, potrebno glede na slovenski značaj visokega šolstva najti temu primerno mesto tudi v samem centralnem komiteju. Zlasti bo potrebno, da se komunisti z univerze aktivneje vključijo v ustrezne komisije pri samem centralnem komiteju.

JOŽE KOROŠEC (Maribor) Dovolite mi, da v svoji razpravi spregovorim nekaj besed o delovanju zveze komunistov v temeljni organizaciji združenega dela. S tem, ko smo se organizirali kot temeljna organizacija združenega dela, še ni rečeno, da so nastale tudi vsebinske spremembe v položaju delovnega človeka, ki mora v temeljni organizaciji dejansko odločati o pogojih, sredstvih in rezultatih svojega dela. In ker je temeljna oblika organiziranja Zveze komunistov Slovenije osnovna organizacija v temeljni organizaciji združenega dela in seveda ker prav tukaj deluje neposredno najširši krog članstva, je prav, da poiščemo najprimernejšo obliko orga-

612

niziranosti in delovanja. V prvi vrsti je potrebno, da zveza komunistov okrepi svojo vodilno vlogo kot avantgarda delavskega razreda, ki bo sposobna obravnavati in reševati vsa vprašanja, posebno tista, ki so pomembna za položaj delovnega človeka. Osnovne organizacije zveze komunistov morajo prerasti v organizacijo revolucionarne akcije tako, da bo bila stalen brezkompromisen boj z vsemi protisocialističnimi in protisamoupravnimi silami. Organizacije zveze komunistov se morajo dosledno bojevati za uresničevanje politike in sklepov zveze komunistov, za idejnopolitično razčiščevanje v lastnih vrstah. Komunisti ne moremo dovoliti, da se še vedno velik del članstva izmika nalogam, pa tudi temu, da bi javno povedali svoje mnenje o političnih in družbenih vprašanjih, da smo kar naprej zadržani. V osnovni organizaciji zveze komunistov imamo še vedno veliko članov, ki leta in leta na sestankih molčijo, pri tem pa se poslužujejo osebnih pogovorov na štiri oči, kjer ponavadi zelo veliko kritizirajo in so nezadovoljni z vlogo in učinkovitostjo svoje osnovne organizacije, pri tem pa zelo malo storijo ali pa nič, da bi bila le-ta učinkovitejša. Osnovna organizacija zveze komunistov mora postati resnično revolucionarna organizacija le z delom vseh njenih članov. Mislim, da si ne moremo dovoliti dveh vrst članov, takih, ki aktivno delujejo in takih, ki samo nosijo knjižice. Delovanje članstva v osnovni organizaciji zveze komunistov mora biti organizirano tako, da zadolžitve oziroma naloge ne sprejemajo samo eni in isti tovariši ali tovarišice. Marsikje se v osnovnih organizacijah zveze komunistov dogaja prav to, da so posamezniki preobremenjeni; in potem je popolnoma jasno, da takšna osnovna organizacija zveze komunistov ni in ne more biti učinkovita. Zato oportunistično obnašanje v osnovni organizaciji zveze komunistov ne sme in ne more biti več prisotno. Vsak član zveze komunistov se tega mora zavedati, v nasprotnem primeru ne more biti član organizacije zveze komunistov kot avantgarde delavskega razreda. Da bi lahko osnovne organizacije zveze komunistov uspešneje delovale, je potrebno med drugim tudi izpopolniti še metode dela v zvezi komunistov oziroma v osnovnih organizacijah zveze komunistov, pri tem pa seveda dosledno reševati osnovne naloge v vsaki osnovni organizaciji zveze komunistov. V temeljni organizaciji združenega dela moramo komunisti delovati javno in konkretno. Tako bo dejavnost zveze komunistov resnično omogočila vsem zaposlenim v temeljni organizaciji združenega dela, da se seznanijo in tudi aktivno sodelujejo pri reševanju vprašanj, ki zadevajo interese delovnih ljudi. V bodoče mora delovanje komunistov v vseh okoljih izhajati iz temeljnih, idejnih in družbenopolitičnih izhodišč, ki bodo na tem kongresu izoblikovana. Načelo demokratičnega centralizma moramo dosledno spoštovati v vseh okoljih. Mnogo več moramo storiti v konkretni akciji, v doseganju idejne in akcijske enotnosti. Dogovori, stališča in sklepi osnovnih organizacij zveze komunistov so obvezujoči za vse njene člane. Stalno in sistematično se mora kontrolirati izvrševanje sprejetih sklepov, stališč in dogovorov, mnogo bolj, kot je bilo v praksi sedaj, moramo zaostriti odgovornost za realizacijo sprejetih sklepov, stališč in dogovorov. Da bomo učinkovitejši v svojih akcijah, pa se moramo tudi temu primerno organizirati. Dosedanja organiziranost v posameznih okoljih je zavirala učinkovitost akcije in s tem tudi zmanjševala okvir zveze komunistov na posamezne aktualne dogodke. To pomeni, da moramo vprašanje organiziranosti zveze komunistov še zlasti v temeljnih organizacijah združenega dela, skupnosti organizacij združenega dela in organizacijah združenega dela postaviti tako, da nam bo vselej zagotavljala neposreden in učinkovit vpliv na kreiranje in uresničevanje politike zveze komunistov na vseh naštetih ravneh. Da je to nujno potrebno, vidimo v praksi, še zlasti pri nas v tovarni avtomobilov Maribor. V osnovni organizaciji zveze komunistov mora biti prisotna nenehna skrb za družbenopolitično usposabljanje vsega članstva. Slehernemu čla-

613

nu zveze komunistov moramo končno enkrat omogočiti sistematično spoznavanje temeljne marksistične znanosti ter ga seznanjati z aktualnimi teoretičnimi in idejnopolitičnimi temelji. Skratka, razvijati moramo vse izobraževalne oblike, seminarje za novosprejete člane, partijske šole itd. Tu ne smemo pozabiti tudi na nenehno individualno usposabljanje slehernega člana zveze komunistov. V to vrsto usposabljanja bi morali vključevati tudi vodilne tovariše v temeljnih organizacijah združenega dela, v organizacijah združenega dela, v mislih imam direktorje, vodje TOZD itd., kajti prav tem tovarišem, ki imajo strokovno izobrazbo, je marksizem in delavsko samoupravljanje pomanjkljivo znano, ker si ga med šolanjem niso pridobili. Prav tako mora postati stalna naloga osnovne organizacije zveze komunistov sprejemanje v članstvo predvsem neposrednih delavcev, žensk in mladine. Mislim, da ni odveč, če poudarim, da je to ena zelo pomembnih nalog vsake osnovne organizacije in zveze komunistov. Komunisti v osnovnih organizacijah zveze komunistov se moramo odločno zavzemati, da bo slehernemu delavcu v temeljni organizaciji združenega dela zagotovljen enakopraven položaj in mu s tem omogočeno, da postane tudi v resnici upravljalec svojega družbenega proizvoda in s tem subjekt družbene lastnine. Da bo vsak dinar, ki ga prinaša proizvod združenega dela pod nenehno oblastjo in kontrolo delavcev v temeljni organizaciji združenega dela, člani zveze komunistov moramo tudi poskuse oživljanja skupinskolastninskih teženj v okviru temeljnih organizacij združenega dela že na začetku z vso odločnostjo onemogočiti. Poudarjam, da se moramo komunisti zavzemati, da se bo neposredno upravljanje v temeljni organizaciji združenega dela razvilo in utrdilo. Pri tem pa moramo računati, da bomo naleteli na raznorazne odpore, ki pa se ne kažejo v direktnem nasprotovanju, temveč so zelo prefinjeni in v nekaterih primerih celo dolgoročno usmerjeni. Le idejno, politično in akcijsko enotna ter močna osnovna organizacija zveze komunistov bo s svojim javnim delovanjem znotraj temeljne organizacije združenega dela lahko uspešno izvrševala naloge, ki jo čakajo. Celo več. Taka zveza komunistov bo tudi edino sposobna za nenehno konfrontacijo z nasprotniki ter jih bo tudi v celoti onemogočila.

VIKTOR KNEZ (Velenje) V svoji diskusiji želim obravnavati samo en problem, ki ga srečujem v našem kolektivu v Gorenju oziroma v osnovni organizaciji zveze komunistov. Če pogledamo nazaj do leta 1970, je iz podatkov razvidno, da smo takrat imeli v Gorenju okroglo 3.000 zaposlenih in 173 članov zveze komunistov. Torej je bilo le 5 % članov zveze komunistov. V naslednjem letu smo povečali število zaposlenih kar za 1350 delavcev. S tem je procent članov zveze komunistov seveda padel na slabe 4 %, ki jih zasledimo še tudi v letu 1972. To je razumljivo; tako veliko povečanje delovnega kolektiva smo lahko dosegli le z zaposlovanjem zaledja. Torej le s sprejemom delavcev, ki so prišli z dežele. Ti so v številnih primerih politično manj razgledani. Zato je jasno, da je bilo zanje potrebno vsaj eno do dve leti življenja v našem kolektivu, da so med njimi posamezni delavci dozoreli za sprejem v zvezo komunistov. Kot član kolektiva iz neposredne proizvodnje lahko povem, da je moral biti naš vpliv sistematičen in stalen. No, v znamenju takega prizadevanja in ob močni vzpodbudi, ki jo je za nas predstavljalo pismo tovariša Tita, smo v letu 1973 naredili velik korak naprej. Našo organizacijo zveze komunistov, ki je takrat še štela 202 člana, smo povečali na 486. To je za 121 % več. že v letošnjem letu pa je število poraslo na 508 članov, kar predstavlja 8,7 °/» zaposlenih.

614

Naš cilj za letošnje leto pa je, da dosežemo 10 "/». Tako bomo v Gorenju imeli na vsakih 10 zaposlenih enega komunista. Rekel sem na vsakih 10 zaposlenih enega komunista. S tem bi hotel reči: ne le enega člana naše organizacije samo na papriju. Prepričan sem, da ni dovolj, če je nekdo samo član zveze komunistov. Biti mora komunist, idejnopolitično razgledan in predan našim idejam. In prav temu problemu moramo posvetiti čim več pozornosti. Poglejte, nas v Gorenju je kar 76 %, to je 3/4 članstva iz vrst delavcev iz neposredne proizvodnje; to so ljudje, katerih splošna izobrazba je sorazmerno nizka. Kako te ljudi idejnopolitično dvigniti? V Gorenju prirejamo seminarje. Pred sprejemom sleherne skupine v zvezo komunistov priredimo za kandidate obvezen seminar. Razmišljamo o izpitih, o preverjanju znanja, razmišljamo o novih oblikah idejnopolitične vzgoje, vključujemo mlade v samoupravne organe in vzpodbujamo njihovo aktivnost. Pri vsem tem čutimo, da bi moralo biti naše delo v tej smeri še bolj intenzivno. In le tako je prav. Moj predlog je, da naj nam skušajo občinski komite in republiški forumi — naše glasilo pri naših prizadevanjih čimbolj pomagati, biti čimbolj neposredni. Ta pomoč pri vzgoji novega članstva naj bo tudi usmerjena na ljudi, katerih splošna izobrazba je nižja. Strokovnjaki naj problem proučijo. Naj na podlagi take proučitve sestavijo izobraževalno in informativno gradivo na tak način in v takem jeziku, da ga bodo naši ljudje z lahkoto dojemali in da bodo z veseljem segali po njem. Biti moramo bolj prepričljivi. Menim, da bi na ta način naša prizadevanja v organizacijah zveze komunistov izdatno podprli. Kajti ne pozabimo, da je med dobrimi delavci, ki so sposobni upravljati in ki so na delovnih mestih prizadevni, še vedno dosti takih, ki jim celo branje ne gre posebno hitro, kaj šele, da bi bili vajeni težjih formulacij. Ali bomo dopustili, da tak sposoben, a preprost delavec postane član zveze komunistov in ostane samo član. Mislim, da je naša naloga, da ga vzgajamo v komunista, v ustvarjalnega člana zveze komunistov. Pri uresničevanju te naloge bi nam intenzivna strokovna pomoč veliko pomagala. Na koncu bi hotel povedati še samo to, da komunisti iz Gorenja oziroma občine Velenje v celoti podpiramo statut Zveze komunistov Slovenije in dopolnila k statutu.

MATIJA MERKELJ (Radovljica) Spregovoriti želim o zvezi komunistov in njeni organiziranosti v kraju. Zveza komunistov je v preteklem obdobju posvečala dosti časa tudi vprašanju organiziranosti zveze komunistov, njenim oblikam dela, zato poročilom zamerim, ker tega niso širše prikazala. Namreč, za njeno idejno in akcijsko učinkovitost in enotnost delovanja je pomemben element njena organiziranost, kar je praksa potrdila v Ljubljani, predvsem pa formiranje organizacij v sleherni temeljni organizaciji združenega dela in aktiviranje organizacij v krajevnih skupnostih. Ocenjujem, da je za nami plodno leto delovanja in organiziranja zveze komunistov, saj smo se dobro prešteli in spoznali zlasti pomanjkljivosti, ki pa niso samo rezultat lastnega spoznanja, ampak so nas na to opozarjali delavci, katerih sestavni del smo tudi mi, zlasti zveza komunistov. Čeprav že v preteklem obdobju zveza komunistov v krajevni skupnosti ni povsem nastopala kot tekoči spremljevalec in organizirani usmerjevalec življenja in dela dokončnega krajevnega okolja, pa obstaja določena bojazen, da ne bi ostali tudi vnaprej pri stari praksi. Pri tem poudarjam, da mi je povsem znano in jasno, da je glavno področje dela komunistov v delovni organizaciji, kjer se bije neprestana bitka za izbolj-

615

sanje samoupravnih odnosov, seveda pa ta aktivnost ne sme škodovati oziroma opuščati ustvarjalnih prizadevanj za obvladovanje vseh nakopičenih problemov kraja. Zaradi takega odnosa do teh problemov se nam lahko zgodi, in se že dogaja, da se nam v prazni prostor vrinejo tuje ideje, hotenja in interesi. Pri tem konkretno mislim na področje varstva, vzgoje, izobraževanja, socialnega skrbstva, skrbi za starostnike, na delo z današnjo mladino in podobno. Seveda pa je povsem gotovo, da so te protisamoupravne sile v tem trenutku v fazi čakanja in mirovanja. Ocenjujem, da v delovnih organizacijah zaenkrat ni nevarnosti vračanja protisamoupravnih hotenj (od tehnokratizma, elitizma, menežerstva, favoriziranja finančnih funkcij ipd.), ker imamo zdrav osveščen delavski razred, ki bdi nad samoupravnim in družbenim ekonomskim položajem delovne organizacije. Zato bi morali vztrajati v nadaljnjem obdobju, da zveza komunistov še bolj uveljavi svojo vodilno, idejnopolitično vlogo v kraju, kjer smo premalo povezani in prisotni. Nadalje velja ocena o premajhni odgovornosti komunistov, organiziranih v organizacijah po delovnem principu, za probleme in aktivnosti krajevnih organizacij, od krajevne skupnosti pa do vseh družbenopolitičnih organizacij in društev. Občinske organizacije so zato dolžne v krajevni skupnosti organizirati takšne oblike delovanja zveze komunistov, da bodo lahko pri oblikovanju politike in pri idejnopolitičnem življenju krajevne skupnosti sodelovali ne samo tisti komunisti, ki so neposredno povezani v krajevni organizaciji, ampak vsi tisti, ki živijo in delajo na območju krajevne skupnosti. To naj ne bo samo hotenje odgovornih krajevnih faktorjev, ampak vsakodnevna praksa in še bolj poudarjena statutarna pravica in dolžnost. V skladu s takimi razmerami in ocenami podpiram in si bom prizadeval za prilagoditev in delovanje novih oblik organiziranja zveze komunistov, predvsem da v sleherni temeljni organizaciji združenega dela in krajevni skupnosti formiramo povsem osamosvojeno organizacijo zveze komunistov ali stalni aktiv, nadalje da formiramo politična jedra, predvsem pa svete zveze komunistov z namenom, da organizirajo, spodbujajo, usmerjajo in povezujejo aktivnosti komunistov v socialistični zvezi, v drugih družbenopolitičnih organizacijah oziroma v vseh oblikah družbenega, političnega življenja krajevne skupnosti. Skratka, naš cilj mora biti, da se sleherni komunist zaveda svoje vloge v slehernem okolju, ob vsakem času in kraju. Pri tem pa je treba bremena odgovornosti za idejnopolitično, enotno in učinkovito delovanje porazdeliti na vse komuniste in sproti preverjati izvrševanje nalog. Rad bi opozoril še na problem podcenjevanja občinskih organov kot tudi drugih odločujočih pozitivnih sil na ocene razmer in položaja določenega krajevnega okolja. Mislim, da bo temu napravil konec naš novi delegatski sistem. Pri tem se namreč nekatere strukture premalo zavedajo, da vsa materialna osnova, nadalje ves sistem vodenja in upravljanja izhaja od spodaj navzgor in da ni delitve na kategorije — na izvrševalce in odredbodajalce. Seveda pa je vprašanje sposobnosti realnega spoznavanja problemov določenega krajevnega okolja in aktivne zavzetosti določenih ljudi za razumevanje vsakodnevnih problemov občanov oziroma delovnega človeka. Zato je povsem na mestu, da smo v praksi in sedaj v statutu bolj odločno poudarili zahtevo o spoštovanju načela demokratičnega centralizma pri delovanju zveze komunistov. Seveda pa tega načela ne smemo poenostavljati in se sklicevati le na princip obveznega izvajanja sklepov višjih forumov, marveč kot element načela demokratičnega centralizma, kjer bo prevladoval tudi princip odgovornosti organov in komunistov za delo v posameznih okoljih, oziroma obveznega poročanja o svojem delu članstvu zveze komunistov. Pri tem ne mislim samo na oceno delovanja organizacij zveze komunistov, marveč širše, na obveznost spremljanja dela komunistov v vseh okoljih. Tako pojmovano in v praksi uveljavljeno načelo demokratičnega centralizma je tudi sred-

616

stvo, da se na demokratičen način zagotovi enotnost volje in akcije ter soodvisnost demokratizma in centralizma na vseh ravneh. In na koncu ugotovitev, ki jo povzemam iz študijskih sestankov organizacij zveze komunistov z našega področja — organiziranost še ne zagotavlja uspešnosti dela, marveč so važni jasni cilji in odločna akcijska usmeritev same zveze komunistov. Posebno zadovoljstvo pa občutiš, ko delovni ljudje zaznavajo rezultate in dejanja, ki so posledica našega organiziranega delovanja in usmerjanja.

STJEPAN PULJAK (Črnomelj) Verjetno v svoji razpravi ne bom povedal nekaj novega, vendar želim dati podporo stališčem in osnutku resolucije. Spregovoril bom nekaj o problemih neposrednih proizvajalcev. Prav je, da se za trenutek ustavimo, da vidimo, kje smo, kaj smo naredili za uresničevanje pisma in ustave in kako iti naprej. V preteklosti smo imeli veliko dobrih sklepov, veliko smo ploskali, toda to ni dovolj. Potrebno je sklepe spreminjati v življenje. Zveza komunistov je organizacija, ki je kritična do svojega dela, ki priznava tudi svoje napake. Res pa je tudi, da navadno, ko gre dobro podjetju, ne pravimo, da ima za to zasluge tudi zveza komunistov, če pa je kaj narobe, hitro zmečemo vso krivdo na zvezo komunistov. Mi, neposredni proizvajalci, velikokrat slišimo pripombe na račun zveze komunistov, ki pa so večkrat tudi utemeljene. Pravijo, ali ne vidite, kaj se dogaja, zakaj nič ne ukrepate itd. Toda mi napake mnogokrat tudi vidimo, a smo nemočni, da bi jih odpravili, ker je marsikdaj težko dokazati to ali ono, čeravno veš, da nekdo dela narobe. Je pa problem tudi v tem, ker nimamo v tovarnah na vseh vodilnih in vodstvenih mestih ljudi z ustreznimi moralnopolitičnimi kvalitetami. V tej smeri bi morali bolj odločno uresničevati načela kadrovske politike, ki jih je začrtala zveza komunistov, če partija odgovarja pred delavskim razredom, potem mora imeti možnost vpliva na odločitve v vseh okoljih in na vseh ravneh. Mislim, da bi bilo treba več političnega dela z vodilnimi in vodstvenimi po tovarnah, če pravimo, da je zveza komunistov vodilna sila, potem se moramo tako obnašati. Člani zveze komunistov moramo več in bolje delati med delavci, med bazo, kakor pravimo, saj sami komunisti postavljenih nalog ne bomo izpeljali. Vpliv neposrednih proizvajalcev na politiko zveze komunistov je premajhen, to pa zaradi premajhnega števila neposrednih proizvajalcev v zvezi komunistov in zaradi njihove slabe usposobljenosti. Naj povem primer: delež neposrednih proizvajalcev v naši občini je 30 %, ali pa v podjetju Belt 30 %. Tudi iz naših šol prihajajo kadri s slabo marksistično izobrazbo. Zato moramo povečati število neposrednih proizvajalcev v zvezi komunistov in jih tudi usposabljati za družbenopolitično delo, še vedno imamo v zvezi komunistov ljudi, ki samo mahajo z rdečo knjižico. Takih v zvezi komunistov ne potrebujemo, saj je glavno človekovo delo in njegova resnična privrženost našemu sistemu. Dalje mislim, da na mnogih naših sestankih preveč učeno govorijo in da delavci marsičesa ne razumejo in zato se tudi ne vključujejo v razprave. Delavcem bi bilo treba bolj preprosto povedati, da jih bomo lažje mobilizirali za akcije. Tudi zaradi tega so neposredni proizvajalci marsikje še predmet manipuliranja, saj večkrat dvignejo roko, ne da bi vedeli, zakaj so jo dvignili. Zato se še lahko držijo ozke skupine, ki odločajo v imenu delavskega razreda. Del naše družbe, ki si je v preteklosti pridobil kake privilegije, zdaj to ljubosumno čuva, odtujuje presežek dela kljub novi ustavi. Mi, neposredni proizvajalci, se zavzemamo

617

za socialno pravičnost v družbi — za nagrajevanje po delu. Edino delo je lahko kriterij za človekov materialni in družbeni položaj. Mislim, da sistem nagrajevanja po delu ne deluje še za vse, saj smo ga za neposredne proizvajalce že uvedli, za ostale pa še ne in zato danes lahko pri nas dobi marsikdo več kot zasluži. To je treba odpraviti. Imamo primere, da delavec z 8 urami težkega dela ne zasluži dovolj za svoj obstoj, dočim v drugem podjetju dobi delavec za enako delo veliko več. To ni prav in to delavcev ne stimulira za dobro delo. Ko se neposredni proizvajalci bojujemo za zadovoljiv osebni standard, ne prosimo miloščine, temveč zahtevamo le tisto, kar nam tudi pripada. Bojim se tudi, da bo akcija za gradnjo delavskih stanovanj splahnela, če ne bo zveza komunistov vztrajala, da se postavljeni cilji tudi dosežejo. Po naših tovarnah je še familiarnost, še so nepravilno zasedena delovna mesta, nepravilno nameščanje delovnih mest itd., še so primeri, ko se ne gleda, kaj in kako se dela, temveč kdo dela. Še se dogaja, da delavec dobi na vprašanje odgovor: to je neumno vprašanje. To nikakor ne vzpodbuja delavca k razpravljanju, k predlaganju itd. Še nekateri trdijo, da je naloga delavca, da dela, drugi pa so za to, da mislijo. Dogaja se še, da delavec, ko da kakšno pripombo, dobi odgovor, naj da odpoved, če mu kaj ne ugaja v podjetju. Ljudje, ki delavcem dajejo take odgovore, nikakor ne sodijo na vodilna delovna mesta in zveza komunistov bi morala z njimi odločno obračunati, saj so huda ovira za vključevanje najširšega sloja delavskega razreda — nas neposrednih proizvajalcev — v sistem samoupravljanja ter potiskajo našega delavca v položaj, kakršnega ima delavec v kapitalističnem družbenem sistemu. Ko neposredni proizvajalci zahtevamo svoje mesto v samoupravljanju, ne pomeni, da smo proti inteligenci, saj se zavedamo, da nam je potrebna še bolj kot kadarkoli poprej, da je tudi ona del delavskega razreda. Bojujemo se le proti odtujevanju svojega dela, za boljši jutri. Nakazal sem le nekaj problemov, ki mučijo nas neposredne proizvajalce. Mislim, da to niso samo naši, temveč problemi vsega delavskega razreda. Najboljšo pot za reševanje teh in drugih vprašanj vidim v doslednem uresničevanju nove ustave, ki je zares ustava delavcev. Ona je naše orožje. Zato strnimo vrste v zvezi komunistov, odprimo vrata za vstop v zvezo komunistov vsem dobrim in naprednim delavcem in se odločno znebimo vseh, ki nas v boju za samoupravne odnose ovirajo. Bodimo dosledni v boju za cilje, ki si jih bomo zastavili na tem kongresu in ki so nakazani že v osnutku resolucije, pa ne bomo imeli težav z zagotavljanjem delavske večine v zvezi komunistov. Taka zveza komunistov bo močnejša, bolj revolucionarna, bo taka, kakršno zahteva in potrebuje delavski razred, kakršno zahteva sedanji čas.

IVANKA ŠULGAJ (Tržič) Resolucija in statut Zveze komunistov Slovenije opredeljujeta socialno osnovo delovanja Zveze komunistov Slovenije, odgovornost zveze za razvijanje socialističnih družbenih odnosov, pravice in dolžnosti članov zveze, da se usposabljajo, da spoznavajo teorijo in prakso samoupravnega socializma, da v njem delujejo kot njegov najnaprednejši del. Ko sem ob proučevanju kongresnih dokumentov razmišljala, kako prenehati z dosedanjo prakso in ustvariti pogoje za tako delovanje zveze komunistov kot celote in vsakega njenega posameznega člana, sem se odločila opozoriti na problem teoretične kulture članstva in na njegovo usposobljenost za tiste dolžnosti, za katere se bomo na tem kongresu dogovorili. V prizadevanjih za preobrazbo zveze komunistov smo nedvomno že dosegli nekaj uspehov. Zveza komunistov je v zadnjih letih obnovila in dopolnila svoja idejna spoznanja ter oblikovala idejnopo-

618

litična izhodišča za usmerjanje našega nadaljnjega razvoja. Ugotavljamo pa še vedno, da so mnoge organizacije pri svojem delu premalo samostojne in da ne razvijajo dovolj pobud za akcije, da je širši krog komunistov premalo aktivno vključen v oblikovanje politike zveze komunistov in da nam kljub izdelavi dokaj konkretnih programov ne uspe v celoti ali pa dovolj učinkovito uresničiti dogovorjene politike. Tu bo treba še marsikaj storiti. Nedvomno pa je uspešnost našega dela v veliki meri odvisna od idejnopolitične usposobljenosti članstva, o čemer so nekateri delegati pred menoj že razpravljali. Nesporno je, da smo idejnopolitično delovanje in aktivnost članov zveze komunistov v samoupravnem procesu premalo povezovali z ideološkim delom. Če kdaj, potem člani zveze komunistov prav v tem trenutku rabimo jasne poglede na družbene pojave, probleme in protislovja, da doumemo družbene cilje in perspektivo, da se za njih zavestno zavzemamo. Ugotavljamo, da smo po pismu tovariša Tita napredovali tudi z idejnopolitičnim usposabljanjem komunistov. V občinah smo s pomočjo komisije za družbenopolitična in idejna vprašanja centralnega komiteja izdelali izobraževalne programe. Ti izhajajo iz razvoja družbe in politične prakse, povezane z znanstvenimi spoznanji. Začeli smo intenzivneje Izobraževati in usposabljati, vendar pa niso izpolnjeni vsi pogoji za popolno uresničitev začrtanih programov. Predvsem menim, da se moramo zavzeti za večjo množičnost izobraževanja tako članov zveze komunistov kot tudi drugih delovnih ljudi. Mi se v tem smislu prepočasi prilagajamo potrebam, ki jih narekuje stopnja družbenopolitičnega razvoja, zavzemamo se, da mora biti socialna baza delovanja zveze komunistov — delovni človek v proizvodnji. To je tudi najširša, najrealnejša baza za sprejem v zvezo komunistov, ki pa smo ji doslej posvečali najmanj pozornosti pri izobraževanju. Zaprepaščajo nas podatki, da nepismenost pri nas narašča in da je nadalje cela vrsta delavcev, konkretno v Tržiču okrog 50 %, brez dokončane osnovne šole, če hočemo delavca usposobiti za družbenopolitično delo in samoupravno udejstvovanje, mu moramo pomagati do solidnega splošnega in družbenopolitičnega znanja. Na tej osnovi je možno tudi širše družbenopolitično oblikovanje članov zveze komunistov in uresničevanje dogovorjenega programa. Nadalje je treba spremeniti vrednotenje družbenopolitičnega izobraževanja in usposabljanja nasploh, ki je v primerjavi s strokovnim še močno zanemarjeno in podcenjevano. Da bi na tem področju dosegli konkretne premike, bi bilo nujno v samoupravnih aktih zagotoviti vrednotenje družbenopolitičnega usposabljanja s tem, da se prav tako kot za strokovni konkretno zagotovijo sredstva in ostali pogoji tudi za ta študij. Taka izenačitev možnosti pa bi dosegla svoj dokončni cilj z motivacijo, da se družbeno izobraževanje enakovredno verificira kot strokovno. Ugotavljamo tudi, da nimamo ne dovolj usposobljenih predavateljev ne dovolj literature, prilagojene različnim izobrazbenim stopnjam. Dokler ne premostimo teh težav, bi morali za nekatere zahtevnejše teme organizirati seminarje na območju regije, delavske univerze pa bi morale tesneje sodelovati in si nuditi medsebojno pomoč. Začeti proces intenzivnega izobraževanja in usposabljanja članstva pa se nikakor ne sme prekiniti, postati mora stalna oblika družbenopolitičnega dela. Dejstvo je, da širši krog komunistov ne spremlja dovolj družbenega razvoja in s tem nujno zaostaja, tega pa komunisti ne smemo. Usposabljanje mora omogočiti novo kvaliteto političnega dela, demokratizacijo odnosov v zvezi komunistov in njeno večjo učinkovitost v vsem družbenopolitičnem življenju. To bo omogočilo odprt in kvaliteten dialog o vseh vprašanjih današnjega dne, boj mnenj znotraj zveze komunistov kot tudi navzven in zagotovilo sposobnost komunistov, da se odločneje zoperstavijo vsem nesocialističnim težnjam. Vlogo in delo komunistov sredi samoupravnega delegatskega sistema si težko zamišljam brez permanentnega izobraževanja, kot je v svojem uvodnem referatu že omenil tovariš Janžič. Samo poglobljeno idejno in ne zgolj akcijsko politično delo postaja

619

danes nujni sestavni del procesa delovanja zveze komunistov. V novih pogojih izstopajo moralne, idejnopolitične in organizacijske sposobnosti članstva zveze komunistov izrazito v ospredje. Zato se zavzemam za večjo skrb in odgovornost vseh, ki lahko vplivajo na pridobivanje teoretične kulture, posebno odgovornost za to pa imajo vodstva zveze komunistov. Menim, da bi moral kongres čimbolj konkretno zavezati organizacije zveze komunistov in vse člane za ustvarjanje pogojev za načrtno, množično, kvalitetno in učinkovito izobraževanje ter usposabljanje vseh, posebno pa še članov zveze komunistov, če hočemo, da bomo v naslednjem obdobju učinkovito uresničevali statutarne in ostale kongresne dokumente.

VUKAŠIN LUTOVAC (Ljubljana-Šiška) Preden začnem z razpravo, moram povedati, da se bo najbrže moja razprava dopolnjevala in prepletala z ostalimi razpravami, posebno z uvodno besedo tovariša Janžiča, mislim pa, da to niti ni tako slabo, če nas bo čim več enako mislečih na kongresu, po kongresu pa čim več enotno delujočih. Čeprav smo v zadnjem času dosegli velike uspehe proti raznim nesamoupravnim pojavom, želim predvsem poudariti, da ta boj traja in bo še dolgo trajal. Zveza komunistov in delavski razred nista toliko naivna, da bi se zadovoljila z doseženimi uspehi in da bi mislila, da je ta boj izbojevan enkrat za vselej, že med VI. in VII. kongresom Zveze komunistov Slovenije smo bili priče poizkusu odriniti zvezo komunistov od družbenega dogajanja, jo ločiti in izolirati od delavskega razreda, poizkusu spremeniti zvezo komunistov v nekakšen elitni debatni klub, ki naj bi čim manj vplival na družbenopolitična in družbenoekonomska dogajanja. Z odločno akcijo Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije, delavskega razreda in vseh subjektivnih sil smo onemogočili ta poizkus razrednega sovražnika, ki pa sigurno čaka na naše napake in ugoden trenutek za ponovno akcijo. Sovražnik se bo ponovno in znova pojavljal tam, kjer bomo komunisti nedosledni, nedorečeni, in bo izkoriščal naše pomanjkljivosti pri delu in akciji. Da je bilo tako, smo tudi sami krivi, nismo se otresli članov statistov, omahljivcev, demagogov, karieristov in tako naprej, zato je tudi naša akcija bila v začetku tako topa in slaba. Načelo demokratičnega centralizma, za katerega se ponovno zavzemamo in ga bolj določeno postavljamo v naš statut, v praksi ni bilo spoštovano. Jasno je, da bo spoštovanje tega načela in njegovo dosledno izvajanje v praksi okrepilo našo akcijsko sposobnost in enotnost. Ljubljanski komunisti smo po reorganizaciji oziroma ustanovitvi občinskih organizacij po mojem mišljenju veliko naredili. Prejšnja odtujena organizacija, ki ni imela vpliva na dogajanja v bazi, je z ustanovitvijo občinskih organizacij postala tisto, kar nenehno zahtevamo, bolj učinkovita. Občinske organizacije so se vrgle v neposredno akcijo in primeri, ki so jih uspešno rešili, zgovorno kažejo na večjo akcijsko sposobnost sedanje organiziranosti ljubljanske organizacije zveze komunistov. Vendar nismo povsem zadovoljni, saj je še okrog 200 delovnih organizacij, ki nimajo osnovnih organizacij zveze komunistov, nekaj krajevnih skupnosti in bomo morali to število skrčiti, če hočemo, da so komunisti prisotni povsod, v vseh porah družbenega dogajanja. Pri tem naj omenim, da je dovolj poštenih samoupravljavcev tudi v teh okoljih, da s svojim delom in obnašanjem izpolnjujejo pogoje za sprejem v zvezo

620

komunistov. Večkrat pa se nam zgodi, da sprejmemo tiste, ki znajo lepo govoriti, z delom pa so bolj skregani. Zato m'oramo ponovno reafirmirati delo, poštenje in moralni lik človeka- komunista. Ne sme se nam dogajati, kar se sedaj pogosto dogaja, da je bolj spoštovan tisti, ki si pridobiva ugled in dviga osebni standard na nepošten način, kot pa dober, vzoren delavec, ki živi od svojega dela. Zato tudi najbolj zaboli delavca in člana zveze komunistov takrat, kadar se razne deformacije, okoriščanje z družbenimi sredstvi, izkoriščanje položaja v sebične interese, grabež in tatvina družbenega imetja in druge materialne koristi, nemalokrat so taki tudi člani zveze komunistov, preblago kaznujejo. Ze sedaj se sliši, da akcija za ugotavljanje neupravičenega bogatenja posameznikov pojenja, da je to muha enodnevnica in da se v nekaterih občinah še niti zmenili niso za to. Rad bi opozoril še na nekatere pojave in natolcevanja tistih, ki jim sedanja odločna akcija zveze komunistov ni pri srcu, to se vse bolj sliši v bazi, v delovnih organizacijah, kjer so tehnobirokratske strukture še dovolj močne, in tistih, ki se bojijo polne uveljavitve dela in delavskega razreda, ponovne uveljavitve delavcev v vseh sferah družbenega upravljanja in odločanja. Nekje bolj po tiho, nekje malo bolj glasno, a vseeno da se sliši, govoričijo in razpredajo čudne teorije. Ena je, da delavec ni sposoben, da bi odločal, da tudi ni zainteresiran, da se njegovo zanimanje začne in konča pri osebnem dohodku. Najbrž ni potrebno razlagati, za kaj gre. Torej upravljanje in odločanje je treba prepustiti njim, »ker oni bodo mislili za narodov blagor in ne na svoje sebične interese ali bolj skupinsko-lastninske interese.« Samo napaka je v tem in so se všteli pri tem; zveza komunistov in delavci znamo ločiti zrno od plevela. Ravno v tem današnjem trenutku tehnokrati postavljajo vprašanja, kdo bo pa delal, če bodo delavci upravljali in odločali, čeprav so še včeraj govorili, da je treba delavcu omogočiti, da odloča, ampak samo z besedami. V resnici pa so ga onemogočali in postavljali v čisto mezdni položaj in ko niso mogli preprečiti uveljavitve delavca, ko postaja subjekt naše samoupravne družbe, postavljajo drugo teorijo, da se bo delavec sedaj zavzemal za uravnilovko, češ da je to njegov interes. Trdim nasprotno, zveza komunistov, neposredni proizvajalci, delavci, se nismo nikdar zavzemali za uravnilovko, niti se ne bomo, ker se zavedamo, da bi to pomenilo zaviranje napredka, razvrednotenje znanja in dela. To je njihova tehnokratsko birokratska teorija, to je po mojem njihov interes, ker v bistvu izkoriščajo delavca in živijo od njegovega dela in ne od svojega. Zato tudi delajo in delijo uravnilovsko ter uravnilovsko požirajo sadove delavčevih žuljev. Potem nekateri postavljajo umetno dilemo, ali pomeni sedanja odločna akcija zveze komunistov in subjektivnih sil manj demokracije in uveljavitev trde roke. Moj odgovor bi bil: demokracije ne bo manj, ker demokracije ni nikoli preveč, če pa pomeni odpravljanje neupravičenih socialnih razlik, odpravljanje deformacij in zlorab položajev posameznikov, preganjanje vseh negativnih pojavov v naši družbi trdo roko in vračanje nazaj, sem za tako trdo roko in vračanje nazaj, ki pa nas bo prav gotovo pripeljalo naprej v razvoju demokratične samoupravne družbe. Omenil bi še pojav, ki je še svež. V pripravah za naš kongres, po sprejetju ustave, se dogaja, da se na seji samoupravnega organa v enem podjetju, dovolite, da ga ne imenujem, ker zaupam v organizacijo zveze komunistov, ki bo najbrže odpravila te pomanjkljivosti, ne piše zapisnik, ampak ga potem napiše in frizira predsednik samoupravnega organa, isti organ sprejme sklepe, potem predsednik in nekaj šefov ali šefičev sklepe spremeni in napiše povsem nasprotne dejanskim sklepom samoupravnega organa. Ta primer omenjam zato, ker se bojim, da ni

621

osamljen in ilustriram, kako se v praksi delavec s pomočjo zveze komunistov mora bojevati za svoje ustavne pravice in proti samovolji posameznikov in tehnobirokratov. Slabosti posameznikov v delovnih organizacijah oziroma v samoupravnih organih ali zvezi komunistov ni kriva celotna zveza komunistov, niti samoupravljanje niti socializem. Takim posameznikom je treba omogočiti, da popravijo napake, pomagati jim, ker je naša družba globoko humanistična. Samo to ne sme dolgo trajati, ker so posledice večje; če ne želijo pomoči, potem jim moramo tako pomagati, da jih odstavimo in odstranimo, in to brez čakanja, ker enostavno zlorabljajo našo demokratično ureditev. Veliko smo naredili v zadnjih dveh letih, dosegli uspehe, mimo katerih se ne da. Da bi zaživele naše resolucije, da bi se bojevali za uveljavitev ustave in novih samoupravnih odnosov, moramo biti še bolj marksistično in idejnopolitično usposobljeni. Zato naj bo ena od glavnih bodočih skrbi izobraževanje članov zveze komunistov, neposrednih proizvajalcev in samoupravljavcev. Samo na ta način oboroženi bomo sposobni spreminjati te družbenoekonomske odnose, manj z besedami in več z akcijo in delom, Politični boj proti silam, ki so tuje zvezi komunistov in samoupravljanju, je po moje že dobljen, oziroma akterji so izločeni, vsaj tisti, ki so bili izpostavljeni. Težišče boja proti tehnokratizmu in boja za spremembo odnosov, družbenoekonomskih in samoupravnih, se bo preneslo v delovne organizacije, temeljne organizacije združenega dela in krajevne skupnosti. Ta boj bo zagrizen in težak in se bodo morali zveza komunistov in vse subjektivne sile spoprijeti z nosilci protisamoupravnih pojavov, z ljudmi, ki nočejo razumeti sprememb, ki ne razumejo jezika, v katerem je napisana ustava in naši kongresni dokumenti, krčevito bodo branili pozicije, ki so politično premagane, treba pa jih bo še praktično. Imam še predlog komisiji. Prav na tej komisiji smo na VI. kongresu Zveze komunistov Slovenije predlagali, da se prouči možnost dobivanja časnika Komunist brezplačno. In to je uresničeno; če bi kaj ugotavljali, moramo ugotoviti samo pozitivno stran takega sklepa. Danes bi predlagal, da se prouči možnost, da bi nekaj denarnih sredstev članarine, če se samofinanciramo, ostalo v osnovni organizaciji zveze komunistov. Koliko, to naj ugotovi kakšna komisija za materialno in finančno poslovanje pri CK. To predlagam iz zelo praktičnega in enostavnega razloga. Zakaj bi morali za vsako malenkost, ki pa je vseeno potrebna pri delu osnovne organizacije, hoditi na občinsko konferenco, občinski komite, ki najbrže ima nekaj sredstev tudi za potrebe osnovne organizacije zveze komunistov. Mar ne bi bilo prav, da bi osnovna organizacija imela toliko sredstev za praktična darila ali spomine ob sprejemanju novih članov, ob jubileju starejšega člana zveze komunistov, na tak jubilej se redko spomnimo, ker tako evidenco tudi najlažje vodijo osnovne organizacije zveze komunistov, mogoče ob drugih prilikah, ki jih ne bi našteval, lahko tudi za nakup marksistične literature za člane osnovne organizacije in bi na ta način vsaka osnovna organizcija imela sčasoma priročno knjižnico z marksistično ali zgodovinsko literaturo, ki naj bi jo člani uporabljali. Prosim, da razmislite o tem predlogu; osebno predlagam centralnemu komiteju oziroma njegovi komisiji, da razpravlja o tem in odgovori pozitivno ali negativno. Spremembe in pripombe na resolucijo in statut smo podali in tehtno razpravljali na naši občinski konferenci Zveze komunistov Ljubljana-šiška in dodatnih predlogov nimam.

MIRKO BIZJAK (Ljubljana-UK) Večina razpravljalcev je danes že poudarila, kakšna mora biti vloga komunistov v neposrednem življenju, na področju, kjer dela. Zato bi se

622

jaz bolj omejil na neko bistveno temo, na vključevanje in organiziranost študentov v zvezi komunistov. Visoko šolstvo je specifično področje dela, saj ima poleg posebne družbene vsebine še izredno pestro strukturo, tako regionalno, socialno, starostno itd. Študentov je v Ljubljani okoli 15.000, od tega 60 iz drugih območij Slovenije. V zadnje številke so zajeti tudi številni študentje iz drugih republik oziroma prijateljskih držav Azije in Afrike in še verjetno nekaterih drugih. Pri tem ugotavljamo, da je problematična povsem neustrezna socialna struktura. Obstaja namreč izredno nesorazmerje med strukturo prebivalstva v Sloveniji in strukturo študentov na univerzi, vključno tudi na drugih visokošolskih zavodih. Dejstvo, da študira odločno premajhen delež študentov iz delavskih in kmečkih družin, opozarja na naloge, ki jih moramo predvsem komunisti postavljati v ospredje in odločno ukrepati, da bi se odpravile vse razlike v možnostih za izobraževanje, od osnovne šole pa do univerze. To je nedvomno problem celotne družbe, študentje komunisti pa imamo in bomo imeli pri tem pomemben delež. To poglavje problematike je že zajeto v resolucijah in verjetno bodo sprejeta ta osnovna načela. Pri tem moram poudariti, da se strinjam z diskusijo tovarišice, ki je že govorila o pomembnosti štipendijske politike, zato se ne bi zdaj pri tem dlje zadrževal. Enotnost v stališčih in akcijah je možna le v številčno močnih ter idejno in akcijsko čvrstih osnovnih organizacijah zveze komunistov na fakultetah, višjih in visokih šolah ter akademijah. Vendar povsod organiziranost ni takšna, kot si zamišljamo. Postavlja se vprašanje, zakaj študentje niso bolj množično vključeni v delo zveze komunistov. Odgovorov je več, na primer pestra struktura, obremenjenost s študijem, deloma vpliv okolja, iz katerega prihajajo študentje, deloma pa tudi precejšnja apolitičnost in indiferentnost do družbenih dogajanj in reševanja problemov, ki se ne dotikajo vzgojnega in najožjega področja dela, to je študija. O strukturi študentov sem že nekaj besed povedal, in pri tem je verjetno tudi eden bistvenih vzrokov okolje, od kod prihajajo, razvita, nerazvita področja Slovenije itd. Ob tem nas vendarle navdaja z optimizmom sprejemanje novih članov iz vrst študentov in drugih delavcev univerze v zveze komunistov. Prav tako pa smo obenem prisiljeni ukrepati tudi v drugi smeri, odločno in kritično poklicati na odgovornost nedejavne in neresne člane zveze komunistov, kar privede večkrat tudi do črtanja oziroma do izključitve. Veliko število članstva — to samo po sebi še ni garancija za uspešno delo. Ponekod se uveljavlja pametna praksa, da dobivajo prav vsi komunisti konkretne zadolžitve, bodisi v letnikih, v pripravah skupnih akcij, kot so javne tribune, v izobraževanju, samoupravnih procesih itd.; menimo, da bi morali to uporabljati prav v vseh organizacijah zveze komunistov, tudi tistih zunaj univerze. Seveda pa je naloga študenta komunista predvsem v tem, da se bojuje za čimboljše odnose med kolegi, med sodelavci, za izboljševanje študijskih metod in programov, za učinkovitejši in racionalnejši študij, skratka za reformo univerze, o kateri je mnogo napisanega, nekateri konkretni koraki pa se sedaj že uresničujejo. Ob tem mora komunist inj icirati in vzpodbujati razmišljanja o izvenšolskih vprašanjih med tistimi, ki ne kažejo, iz kakršnega koli razloga, lastne zainteresiranosti in pripravljenosti stopiti v konkretno akcijo. Na ta način bomo dosegli tisto, kar si pravzaprav želimo in kar zahteva odnos študent—družbena praksa, namreč strokovnjaka in samoupravno socialistično usmerjenega človeka. Poleg tega bi se dotaknil še nekaj vprašanj v zvezi z reorganizacijo mladih. Komunisti v vseh organizacijah, ki vključujejo mlade, predvsem v Zvezi mladine Jugoslavije in Slovenije ter Zvezi študentov Jugoslavije oziroma Skupnosti študentov Slovenije, ker pri nas je nekoliko dru-

623

gačna organiziranost, kot v okviru države, torej komunisti so po 3. seji konference Zveze komunistov Jugoslavije dobili nalogo, da začnejo proces preobrazbe dejavnosti in reorganizacije mladine, študentov. Spremembe morajo biti bolj vsebinske narave kot formalne, izražati pa morajo potrebe po večji povezanosti posameznih delov mlade generacije, obenem pa zagotavljati reševanje specifičnih in skupnih potreb ter interesov, ki so v bistvu tudi problem celotne družbe, široko zasnovana angažiranost pa mora prav tako zajemati vsa najpomembnejša družbena vprašanja, ki se pojavljajo v naši samoupravni socialistični družbeni ureditvi. Vzpostaviti bo potrebno takšno organizacijo, ki bo enakopravno obravnavala in reševala težnje in potrebe mladih delavcev, srednješolcev, kmečke mladine, študentov, skratka vseh delov mlade generacije. Demokratičen in tovariški dialog, ob upoštevanju argumentov in eventualnem odstopanju od navzkrižnih stališč, ki se pojavljajo, to je eden od pogojev za uspešno realizacijo omenjenih nalog. V pripravah na kongrese mladih Slovenije in Jugoslavije že sodelujejo predstavniki najbolj množičnih sedaj obstoječih organizacij Zveze mladine Slovenije in Zveze skupnosti študentov Slovenije. Poleg kupa organizacijskih in vsebinskih sprememb je potrebno imeti neprestano pred očmi potrebo po odpravljanju tistih in takšnih oblik ter metod delovanja, ki so bile deležne številnih kritik. Preveč forumsko delo namreč še povečuje obstojnost vodstvenih struktur. To je razjedajoč črv, ki se pojavlja bolj ali manj izrazito v celotni organizaciji mladih v Jugoslaviji, pred njim pa ni varna niti zveza komunistov kot vodilna družbena sila in gibalo razvoja celotne družbe. Dosledno izveden delegatski princip je veliko tega odpravil, obenem pa bo tudi pripomogel k temu, da bo prišla do izraza neposredna problematika izredno heterogene strukture mladih. Na deželi, v delovnih organizacijah, ustanovah, šolah in tako naprej se pojavljajo interesi in potrebe, ki se dajo pogosto reševati v t. i. bazi, izraz, ki ga radi uporabljamo, je pa še vedno treba na tem področju več napraviti, tudi po mnenju današnjih razpravljalcev. Torej ta vprašanja se dajo reševati v bazi, v aktivih oziroma v ustreznih konferencah. Nemalokrat se znajdemo v situaciji, ki terja širšo politično podporo, ki pa jo lahko zagotovi le ustrezna oblika organiziranja, kot npr. mestna, republiška konferenca mladih. Skratka, te stvari je treba ustrezno kanalizirati in se izogibati kopičenju odtujenih forumskih struktur, ki se lahko preveč zapirajo same vase. Povezovanje v horizontali in vertikali je izrednega pomena. Menim, da je v skladu s strukturo in nekaterimi posebnimi področji delovanja študentov, o čemer sem že delno govoril v prvem delu prispevka, potrebno zagotoviti obravnavanje specifične visokošolske problematike, kot je: reforma univerze, standard študentov, samoupravne naloge in odnosi v visokem šolstvu in podobno v okviru konference študentov oziroma zveze socialistične mladine na univerzitetnem področju. To je stvar termina, ko bi se občinska konferenca Ljubljane povezovala z drugimi občinskimi konferencami. To bi bil neke vrste vzporeden način organiziranja, kot ga ima zveza komunistov. Kot veste, se univerzitetna konferenca zveze komunistov vključuje v mestno kot enakopravna občinskim konferencam. Tu bi seveda moral prevladovati delegatski princip, ki bi vodil do povezovanja tudi na višjih ravneh. Seveda pa podpiramo tudi bolj neposredno obliko povezovanja študentov z drugo mladino, ki bi se razvila poleg že omenjene. Prav gotovo je, da bo v nekaterih zadevah mogoče najuspešneje razpravljati in jih reševati v direktnem kontaktu med aktivi študentov na fakultetah in občinskimi konferencami ali celo še bolj neposredno z aktivi mladih delavcev, srednješolcev in tako naprej. V poštev pridejo dejavnosti, kot npr. rekreacija, šport, delovne akcije, razne oblike izobraževanja, idejnopolitične aktivnosti itn.

624

Komunisti se še posebej zavedamo, da takšni procesi reorganizacije, predvsem globlje vsebinske, ne stečejo čez noč, posebno če še upoštevamo nekatere zaviralne pojave, ki skušajo na različne načine delo onemogočiti. Med študenti, govorim za študente, ker se tu dovolj spoznam, obstajajo posamezniki oziroma skupinice, ki se izdajajo za leve, skrajno radikalne, kritične in kaj vem kaj še vse. Pri tem pa delujejo skrajno destruktivno. Na srečo je večina fakultetnih skupnosti študentov naravnana bolj realno in ustvarjalno, tako da osnovna misel resolucije 3. seje konference Zveze komunistov Jugoslavije ni vprašljiva. Kot sem že omenil, morajo reorganizacije in kvalitetna preosnova aktivnosti mladih steči med njimi samimi, vendar ob upoštevanju programskih načel zveze komunistov, skratka v smislu načel našega samoupravnega socializma in demokracije.

KONRAD BEZJAK (Ravne) Precej misli smo danes že slišali o kadrovanju in kadrovski politiki. Naš prispevek bi morda bil malo bolj specifičen za naš koroški kot, kjer se ukvarjamo z železarstvom. Če bomo pa katero stvar ponovili, pa menim, da nič za to. Celovitost problema bomo s tem samo malo podkrepili. Ko smo izvolili kadrovske komisije zveze komunistov v delovnih organizacijah, sta se kadrovanje in kadrovska politika začela drugače obravnavati. Kadrovska komisija zveze komunistov obravnava kadrovska vprašanja za funkcije v zvezi komunistov in sodeluje pri kadrovanju za vodilna delovna mesta v delovnih organizacijah. Da bo delovna organizacija ekonomsko uspešna, mora vedno skrbeti tudi za pravilno kadrovsko politiko. Osnovna naloga kadrovske komisije naj bi bila v tem, da organizirano in po vnaprej začrtanem programu dela na področju kadrovske politike, štipendiranja, pripravništva, izrednega študija zaposlenih in dodatnega permanentnega izobraževanja zaposlenih. Struktura po vodstveni liniji je sedaj dobro zasedena, zlasti kar se tiče strokovnosti. Nekateri izmed teh moralno in politično ne opravičujejo vodstvenega položaja, ker se bolj angažirajo za podjetniški interes, delavčevega interesa pa ne upoštevajo v zadostni meri. Bistvo pravilnih odnosov za dobro delo je v tesnem sodelovanju med bazo in vodstvom, sindikatom, partijo in vodstvom obrata TOZD oz. podjetja. Dosedanje takšno delo nam je dalo pozitivne rezultate. Ugotovljeno je, da so tam, kjer takšnega sodelovanja ni bilo, rezultati dela slabši in tudi politično vzdušje ni vedno v redu. Medsebojni odnosi vplivajo na fluktuacijo delovne sile vseh struktur. Opažamo, da je predvsem odhodov dosti manj zaradi medsebojnih človeških odnosov v delovni skupini sami, kot pa zaradi neprimernih odnosov med nadrejenimi in delavci. Pogost vzrok za odhode so tudi težki delovni pogoji, kar še posebej velja za črno metalurgijo. Vodilni kadri bi morali bolj skrbeti, da bi se ustavna načela uresničevala. Življenje v delovni organizaciji mora biti podrejeno samoupravnim načelom in zboljševanju medsebojnih odnosov. Zlasti je to važno v procesu dela — da bi bilo čimveč humanosti, poštenosti, medsebojnega zaupanja, ne pa bojazni zaradi nadrejenosti in podrejenosti. Opažamo, da se mladi strokovnjaki izredno težko vključujejo na pomembne položaje v procesu proizvodnje in vodenja. Vse preveč je prisotna miselnost, da zaradi pomanjkanja izkušenj dela ne bi zmogli. V zvezi s tem premalo ukrenemo v fazi uvajanja, da bi se dovolj spoznali s problematiko na delovnem mestu. Napake so tudi pri sestavljanju razpisov za zasedbo delovnih mest. To izhaja že iz statutov — za vodstveni ali vodilni kader je vedno potrebna izredno dolga praksa na vodilnih mestih. S tem se mladi strokovnjaki takoj onemogočeni že pri prijavljanju na razpisana delovna mesta. Tako ostanejo določena mesta še kar v rokah neke vodstvene strukture, tako da je samo njim 40 Sedmi kongres ZKS

625

odrejeno določeno vodenje. Iz tega sledi, kot da bi bili nekateri rojeni za vodenje, drugi pa za ostalo delo. Podobne odnose vidimo tudi pri štipendiranju in nudenju raznih ugodnosti. Da so teh deležni pogosto tisti, katerih starši že imajo nek status ali višjo veljavo v družbi, težje pa dobijo takšne ugodnosti otroci delavskih družin. To se tudi kaže v strukturi študentov na višjih in visokih šolah. Študij dosti bolj prizadene družine, ki so oddaljene od izobraževalnih in visokošolskih centrov. Tem mladim, toda najbolj vestnim in vztrajnim, ostane samo še izredni študij ali pa dodatno izobraževanje na delovnem mestu, kar se pa ne vrednoti dovolj. Mladina se vse manj odloča za težke poklice, zlasti za tiste, kjer je prisotno težko fizično delo. Najbolj pereči problemi nastajajo v metalurgiji, rudarstvu, gradbeništvu. Zanimanje mladih je danes usmerjeno v poklice z lažjimi delovnimi mesti, ki pa pogosto niso vezana na proizvodno delo. Komunisti, zaposleni v obratih s težjimi pogoji dela, smo prepričani, da se pri nas proizvodno delo še vedno ne vrednoti pravilno in da so podcenjevani poklici, ki so umsko in fizično naporni, zdravju škodljivi in nevarni ter poleg tega vezani na popoldansko, nočno, sobotno, nedeljsko in praznično delo. Vedno glasnejše so zahteve proti popoldanskemu delu. So pa poklici, kjer si ne moremo zamisliti niti opustitve tretje ali celo četrte izmene, to so metalurški obrati železarn. Premalo smo bogati, da bi si lahko privoščili izkoriščanje kapacitet samo v eni izmeni. Zato bo nujno potrebno tiste delavce, ki bodo morali delati takrat, ko je večina prosta, tudi primerno nagraditi. Vzpodbuda pri osebnih prejemkih in druge ugodnosti bi omogočile, da bi se mladina odločala za metalurške poklice in da bo s tem zagotovljena proizvodna reprodukcija materiala, jekla in drugih kovin tudi v prihodnosti. Predlagamo, da VII. kongres Zveze komunistov Slovenije v sklepnem dokumentu zahteva izboljšanje primarne delitve narodnega dohodka in tako vrednotenje živega dela, ki bo vzpodbujalo priliv mladine na vsa, v proizvodnem procesu potrebna dela. Posebno velja to za železarstvo.

JOŽE VINTAR (Vrhnika) Moj prispevek se nanaša na terno delovno vključevanje članov zveze komunistov v organizirano dejavnost sveta zveze komunistov v krajevni skupnosti. Družbenopolitična in samoupravna organiziranost ter dejavnost v naših krajevnih skupnostih postaja vse bolj pestra in bogata, s tem pa tudi naloge organizacij zveze komunistov v krajevnih skupnostih vedno težje in odgovornejše. Te organizacije pa so mnogokje po številu članov, kadrovski zasedbi in usposobljenosti dokaj skromne, poleg dejstva, da posebno na podeželju v mnogih krajevnih skupnostih organizacij zveze komunistov sploh ni, niti njenih posameznih članov; in še v obstoječih organizacijah so ponavadi povezani v glavnem le starejši člani zveze komunistov, upokojenci, matere, gospodinje in nekaj tistih zaposlenih članov, ki v svojih delovnih organizacijah nimajo lastne osnovne organizacije zveze komunistov. Ob tem nastajajo težave, da tako majhne, predvsem pa kadrovsko slabo zasedene osnovne organizacije enostavno niso sposobne pokrivati, kot pravimo, potreb organizirane dejavnosti zveze komunistov v krajevni skupnosti, hkrati pa imajo tudi relativno majhne možnosti lastnega pomlajevanja, širjenja in razvoja. V podeželskih krajevnih skupnostih, vsaj na vrhniškem občinskem področju je tako; med prebivalstvom so namreč še dokaj močni vplivi religije, pa tudi klerikalizma. V takih razmerah si osveščenost in preobrazba počasi utirata svoja pota in v krajših obdobjih ni večjih možnosti za številnejše nove sprejeme v zvezo komunistov.

626

Tu je pred nami gotovo še veliko naporov, čeprav pa se delovni ljudje tudi v takih krajevnih skupnostih že danes vse bolj aktivno vključujejo v družbenopolitično in samoupravno življenje in dejavnosti. Nekatere osnovne organizacije v posameznih krajevnih skupnostih so obremenjene še z nalogami, da svojo dejavnost razvijajo tudi na področju ene ali dveh krajevnih skupnosti v soseščini, kjer članov zveze komunistov sploh ni. To so problemi in vprašanja, ki jim tako majhne in oslabljene osnovne organizacije nekaterih krajevnih skupnosti niso kos brez učinkovite in organizirane pomoči oziroma dejavnosti vseh komunistov v občini, pa tudi tistih, ki so sicer osnovno povezani v združenem delu zunaj lastne občine prebivanja. Naloge zveze komunistov v krajevni skupnosti so v predlogu temeljne resolucije dovolj razčlenjene in poudarjene. Postavljene so obveznosti vsem komunistom, da se v reševanje družbene problematike in v politično dejavnost zveze komunistov v krajevni skupnosti organizirano vključujemo, in sicer vsi člani zveze komunistov, ki na območju posamezne krajevne skupnosti prebivamo, ne glede na to, kje smo sicer osnovno povezani. Tako delovno vključevanje pa mora zagotavljati svet zveze komunistov v krajevni skupnosti, ki usmerja in usklajuje dejavnost vseh članov in organizacij na območju določene krajevne skupnosti. Še več, sprejemamo in uveljaviti moramo načelo, da je vsak komunist tudi aktivist socialistične zveze delovnega ljudstva, da smo se komunisti dolžni vključevati v delovanje socialistične zveze v slehernem kraju in s tem v družbenopolitično, samoupravno, interesno in društveno aktivnost vseh delovnih ljudi v krajevni skupnosti. V tako postavljenih stališčih in obveznostih članstva zveze komunistov vidimo široke možnosti, da bo dejavnost zveze komunistov v krajevni skupnosti okrepljena in bodo s tem ustvarjeni pogoji za dejansko zagotovitev njene idejne in akcijske enotnosti ter vodilne idejnopolitične vloge v vseh naporih družbenopolitične in samoupravne graditve krajevne skupnosti, kot jo postavlja naša ustava. Seveda je tu pogoj, da ta stališča in obveznosti komunisti zavestno sprejemamo, da postanejo naš partijski vsakdan in da jih v svoji delovni praksi tudi uresničujemo. Tako organiziranost z vsemi oblikami in možnostmi dejavnosti zveze komunistov v krajevni skupnosti opredeljujejo tudi nekatere povsem nove določbe v predlogu sprememb in dopolnitev statuta ZK Slovenije, kar dejansko zagotavlja možnosti za organiziranje zveze komunistov v slehernem delovnem in življenjskem okolju v obliki organizacij ali v raznih drugih oblikah organiziranja in akcijskega povezovanja komunistov za uspešno idejno in politično delovnaje. Ustrezno osnovo na tem področju smo začeli ustvarjati že z ustanavljanjem svetov zveze komunistov v krajevni skupnosti, glede česar smo pa žal vsaj v naši občini še na skromnih začetkih. Tu je potrebno več zavzetosti in odločnejših akcij. Organiziranje krajevne skupnosti po načelih nove ustave je v teku, se razvija, zveza komunistov mora biti vključena organizirano v te napore in vsako zaostajanje lahko prinese le nove težave. Napačno in neodgovorno bi bilo, če bi živeli v iluzijah, da bodo v prihodnje vse stvari stekle same po sebi že zato, ker so zapisane v ustavi, v statutih občin in krajevnih skupnosti in ker bodo zapisane tudi v dokumentih našega kongresa in novem statutu, čakajo nas še trdi napori, pa tudi bitke za dosego tega cilja. V zvezi z uresničevanjem nalog in obveznosti komunistov v krajevni skupnosti bi poudaril nekatera vprašanja, s katerimi se že srečujemo in se bomo še srečevali. Dosedanja praksa nas opozarja, da delovno povezovanje in vključevanje komunistov v organizirano dejavnost zveze komunistov v krajevni skupnosti, posebno tistih, ki so osnovno povezani v združenem delu, ni na zadovoljivi višini. Zadevamo ob vrsto težav, slabosti, pa tudi na nerazumevanja. Tudi vključevanje komunistov v individualne zadolžitve je * 40

627

v naših osnovnih organizacijah, tako v krajevnih skupnostih kot v združenem delu, sorazmerno premajhno. Imamo člane, ki so s takimi zadolžitvami preobremenjeni, pa tudi take, ki nimajo nobenih zadolžitev, razen da se udeležujejo skupnih sestankov organizacije. Niso osamljeni primeri izmikanja delu, izgovarjanja na vse mogoče druge obveznosti, odklanjanja zadolžitev brez utemeljenih razlogov, primeri nerednega povezovanja članov pristojne organizacije, celo primeri samovoljnega izbiranja organizacije, v katero naj se posameznik osnovno poveže, nezainteresiranost ter odklanjanje dolžnosti, da so se komunisti, organizirani v združenem delu, dolžni delovno povezati in vključevati v organizirane dejavnosti zveze komunistov v krajevni skupnosti, kjer stalno prebivajo. Takim in podobnim tendencam se moramo vsi skupaj odločneje upreti in dosledneje uveljaviti statutarne norme o organiziranosti, o pravicah in dolžnostih članov zveze komunistov, posebno še določbe, da so člani, ki živijo na območju krajevne skupnosti, ne glede na to, kje so osnovno povezani, dolžni sodelovati v aktivnostih, ki jih organizira in izvaja svet zveze komunistov v krajevni skupnosti oziroma osnovna organizacija ZK v krajevni skupnosti. Izrednega pomena so naloge v zvezi z oblikovanjem ustreznih političnih jeder članov zveze komunistov v krajevni skupnosti, posebno tam, kjer danes osnovnih organizacij nimamo, oziroma ni ustrezne organizirane dejavnosti zveze komunistov. Le s skupnimi napori in zavzetostjo nas vseh bomo uspevali ter dosegali prepotrebne rezultate tudi na področju nadaljnjega razvijanja in širjenja organizacij zveze komunistov na področjih, kjer jih danes še nimamo. Pri tem nas naj vodi načelo, da moramo organizacijo zveze komunistov zagotoviti v vsaki organizaciji združenega dela in v vsaki krajevni skupnosti. Za člane zveze komunistov, ki so v isti občini osnovno povezani in tam tudi stalno prebivajo, glede povezovanja in vključevanja v dejavnost zveze komunistov krajevne skupnosti ne bi smelo biti problemov, saj so tudi osnovno povezani v enotni občinski organizaciji zveze komunistov. Težave običajno nastopijo v zvezi s tistimi člani, ki stalno prebivajo v krajevni skupnosti ene, osnovno organizacijsko pa so povezani v osnovni organizaciji delovne organizacije druge občine, kjer. so zaposleni. Evidenca članstva se vodi pri komitejih občinskih konferenc po stanju osnovne povezanosti članstva. Takega člana, ki v krajevni skupnosti ene občine stalno prebiva, v združenem delu ali samoupravnih organizacijah druge občine pa je osnovno partijsko povezan, pa taka organizacija zveze komunistov občine, kjer prebiva, še manj pa svet zveze komunistov krajevne skupnosti, nima v evidenci. Primeri, da član živi v eni občini, kot komunist pa je osnovno povezan v drugi, so številnejši prav v naši občini, iz katere se vsak dan vozi na delo v delovne organizacije ljubljanskih občin preko 1500 delovnih ljudi in med njimi je precej komunistov. Podobno je verjetno v vseh ljubljanskih občinah in mogoče tudi v drugih mestnih centrih ter sosednjih občinah Ljubljane. Za večino teh članov občinska organizacija kraja prebivanja nima zadovoljivega pregleda. Vključevanje oziroma povezovanje teh članov v dejavnosti ZK krajevne skupnosti, kjer stalno prebivajo, in s tem vključevanje v družbenopolitično in samoupravno dejavnost krajevne skupnosti sploh je največkrat odvisno predvsem od zavesti in dobre volje posameznega člana. Navadno so to sposobni člani zveze komunistov, ki bi organizaciji zveze komunistov v krajevni skupnosti lahko veliko pripomogli, pa se mnogi temu iz raznih razlogov izmikajo. Za mnoge take člane je na primer naša občinska organizacija zvedela šele ob posredovanju podatkov zadnjega popisa članstva. Za marsikoga smo se enostavno začudili, da je sploh član zveze komunistov, ker ga v družbenopolitični in samoupravni dejavnosti terena, kjer stanuje, sploh ni bilo čutiti. Lahko bi za marsikaterega dejali, da je v krajevni skupnosti prebivanja živel kot član zveze komunistov v ilegali. Podobno je glede novih članov, ki se v zvezo komunistov sprejemajo.

628

Pri teh sprejemih ni skoraj nobenega sodelovanja med organizacijami, kjer kandidat prebiva in organizacijami, kjer je zaposlen. To so pomanjkljivosti, ki jih moramo odločno in hitro odpraviti, za kar se bodo morale vsestransko zavzeti vse naše osnovne organizacije, še posebej pa komiteji. Potrebne so koordinacija in pobude na ravni medobčinskih svetov zveze komunsitov. To so torej nekatera odprta vprašanja, ki jih sami sveti zveze komunistov krajevnih skupnosti ne bomo mogli uspešno rešiti. Menimo, da je član zveze komunistov, če je res komunist, sam dolžan poiskati organizacijo zveze komunistov v krajevni skupnosti in se delovno povezati v tamkajšnjo dejavnost, žal temu ni tako in potrebno bi bilo zagotoviti, da je to res obveznost, ki se šteje med temeljne pravice in dolžnosti člana zveze komunistov. Najenostavneje in enkrat za vselej bi bilo urejeno, če bi bila postavljena obveznost članom zveze komunistov, da so se dolžni pri povezovanju v svoje osnovne organizacije priglašati v evidenco tako komiteju, kjer so osnovno povezani, kot komiteju v kraju bivanja. To je pomembno še posebno za člane, ki so v eni občini osnovno povezani, v drugi pa imajo stalno prebivališče. Tak sistem priglašanja bi tako občinskim organizacijam kot svetom zveze komunistov krajevne skupnosti omogočal boljše sodelovanje glede delovnega povezovanja komunistov v dejavnosti krajevne skupnosti, sodelovanja glede vseh vprašanj notranjega življenja in odnosov v zvezi komunistov, pa tudi glede kadrovanja in razporejanja ter ustreznejšega obremenjevanja komunistov za posamezne dolžnosti in podobno. Vsekakor pa je nujno potrebno več medsebojnega povezovanja in sodelovanja vodstev posameznih osnovnih organizacij v teh vprašanjih. V razpravah o predlogu sprememb in dopolnitev statuta Zveze komunistov Slovenije so bila pri nas podana celo mnenja, naj bi bila obveznost člana zveze komunistov, da se prijavlja v evidenco občinski organizaciji, kjer je osnovno povezan, in občinski organizaciji, kjer stalno prebiva, določena celo v statutu zveze komunistov. Najmanj, kar pa bi bilo v tej smeri obvezno urediti, je, da se te obveznosti članov zveze komunistov regulirajo vsaj v statutarnih sklepih občinskih organizacij zveze komunistov oziroma v ustreznih poslovnikih svetov zveze komunistov krajevne skupnosti oziroma osnovnih organizacij. Ažurne evidence vseh članov, ki so v določeni občini osnovno povezani, in tistih, ki v določeni občini le stalno prebivajo, so gotovo nujne. Dosedanji način zagotavljanja takih pregledov samo na osnovi obdelave evidence članstva v republiki je počasen in razmeroma drag. Če bi prišlo do organiziranega priglašanja članov pri pristojnih komitejih, bi bile te evidence tekoče in ažurne in pomemben pripomoček organizaciji pri organiziranju komunistov. Lažje bi bilo tudi vzpostavljanje takojšnjih osebnih stikov s posameznimi člani, ki v organizacijo prihajajo, in podobno. Ne nazadnje pa je to vprašanje tesno povezano z nalogami organiziranega vključevanja članov zveze komunistov v priprave na splošni ljudski odpor, tako v delovnih kot krajevnih skupnostih ter usklajevanje teh obveznosti z regularnimi vojaškimi obveznostmi posameznikov pri pristojnih organih vojaških oblasti oziroma občinskih organih za ljudsko obrambo, v teh okvirih pa seveda tudi z vprašanji usposabljanja in razporejanja komunistov za naloge in predvidene vojne oblike organiziranosti zveze komunistov.

IVO USAR (Maribor) Ena glavnih nalog komunistov v mariborski študentski organizaciji v preteklem obdobju je bila usmerjena predvsem v izoblikovanje programskih izhodišč in programa dela, v njeno reorganizacijo na osnovi sklepov in stališč 3. seje konference Zveze komunistov Jugoslavije o mla-

629

dini in vključevanje ter angažiranje širšega kroga študentov v njeno dejavnost. Zavedamo se, da so se v študentski organizaciji pojavljale negativne tendence, kot npr. teorije o spontanosti delovanja, ki so zanikale idejnopolitično vlogo zveze komunistov, to je tudi vlogo komunistov v študentski organizaciji in porajanje ekstremnih nacionalističnih tendenc v delu študentov, prav tako pa pojavi nove levice. Eden od vzrokov, da so se v študentski organizaciji lahko pojavljali takšni deviantni pojavi, je bila odsotnost marksistične misli v celotnem vzgojnoizobraževalnem procesu. Ta kriza v študentski organizaciji se je lahko premostila le s konkretno akcijo zveze komunistov, saj je študentska organizacija s sprejemom programskih izhodišč, temelječih na programu zveze komunistov, izpolnila vrzel v sedanjem delovanju. S tem so bili zavrnjeni razni liberalistični koncepti, ki so poudarjali potrebo o ohranitvi principa spontanosti študentskega gibanja. Ob teh razpravah in ob oblikovanju dopolnitev statuta, zlasti v obdobju priprav za 3. sejo konference Zveze komunistov Jugoslavije se je pokazalo, da jasna idejnopolitična orientacija dejavnosti študentske organizacije injicira organizacijsko in programsko povezavo z drugimi deli mladine, predvsem z mladimi delavci, to pa ne negira organizacije in povezovanja študentov na osnovi specifičnih interesov in v okviru visokošolskih zavodov in republik. V zvezi s političnim organiziranjem mladih in s tem tudi študentov je še vedno precej nejasnosti, ki pa niso odločilnega pomena. Ako smo sprejeli uvodne ugotovitve, se struktura organiziranja ponuja sama po sebi. Mladinska organizacija je glede na način dela, ki je bil pretežno forumski, glede na premajhno uveljavljanje interesov delavske mladine, na pojave karierizma, glede na uveljavljanje sistema dela, katerega osnovna značilnost je reprezentativni značaj predstavljanja mladih na sploh, prišla v občutno krizo. To je povzročilo, da se je organizacija na nekaterih mestih oblikovala kot posebna struktura, kot grupacija moči ali posrednik med samoupravljanjem in drugim organiziranjem. V njenem praktičnem delu so torej odmevale vse zablode v načelnem opredeljevanju vloge mladih. Študentje pa so bili kot posebna struktura zaprti za univerzitetnimi zidovi. Razlogov, da se lotimo definiranja nove vloge mladinske organizacije in da se komunisti odločneje angažirajo med mladino, je torej več kot dovolj. Gotovo ne pride v poštev ustvarjanje enotne. mladinske organizacije kot posebne družbenopolitične organizacije; organizacija, ki bi bila samo posredniška vez med mladimi in ostalimi organizacijami, med mladino in samoupravljanjem, ni potrebna. Gre za to, da organiziramo mlade tam, kjer delajo in živijo. Da organiziramo delavsko mladino v tovarnah, kmečko mladino na vasi, šolsko mladino na šolah, študente na fakultetah, zlasti na oddelkih in v letnikih. Iz teh osnovnih delovnih in organizacijskih enot, kjer se izraža temeljni interes, mora na osnovi ustreznega delegatskega principa rasti celotna organiziranost. Na teh temeljnih enotah se mora zagotoviti tesna povezava ter akcijska in programska enotnost sindikatov, delovnih organizacij, socialistične zveze delovnega ljudstva v krajevni skupnosti, ki se mora kazati tudi v organiziranosti na ravni občin in republik. Tako se bodo formirale organizacije in konference mladih vseh treh ali štirih struktur, se združevale na ravni občine in republike ter na tak način zagotovile enotnost v programskem in akcijskem smislu. Takšna ločitev na posamezne dele mladih ne pomeni dejanske ločitve. Njen namen je, da se neposredno izrazi interes posameznih struktur ter se hkrati zagotovi idejna in akcijska enotnost ter povezava posameznih delov mladih na vseh ravneh. Skupnost študentov pa ne more priti pod vprašaj, če se samo dotaknem naše definicije skupnosti študentov, ki se glasi, da skupnost študentov razvija pri študentih samoupravnost, socialistično zavest,

630

razvija in poglablja samoupravne demokratične humane odnose, uveljavlja študenta kot aktivnega, odgovornega dejavnika v študijskem procesu in samoupravnih odnosih na šoli in v družbi, uveljavlja in zagotavlja študentom samoupravne in druge pravice, se zavzema za zagotavljanje ustreznih materialnih pogojev študentov za študij in življenje, organizira in razvija politično, prosvetno-kulturno, športno in drugo dejavnost študentov. študentje se bodo na osnovi specifičnih interesov, ki jih seveda ne moremo negirati, organizirali na ravni oddelkov fakultet in univerz, od tod pa seveda tudi dalje. Svoje podajanje bi rad zaključil z idejo, z mislijo, ki jo vsi mladi ljudje sprejemamo: V izgradnji naše socialistične družbe, predvsem po pismu tovariša Tita, sej predsedstva centralnega komiteja in predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, po sprejetju ustav ne moremo ločevati kakršnihkoli posebnih interesov mladine zunaj ostalih delov družbe, temveč se moramo kot enotna fronta mladih v okviru naše družbe bojevati za razvoj in napredek samoupravne in socialistične ureditve. Rad bi sklenil z mislijo: le enotni smo močni!

SLAVKA PERGER (Maribor) Svoj prispevek želim navezati na tisti del političnega poročila, ki govori o spopadu zveze komunistov z raznimi deviantnimi pojavi, zlasti z gospodarskim kriminalom, kakor tudi na tisti del osnutka resolucije, ki določa, da smo komunisti dolžni s politično akcijo spodbujati potrebno družbeno klimo za nemoteno delo organov pregona in tako dalje. Zadnja leta so bila v varnostnem pogledu izredno pomembna in dinamična. Varnost naše družbe je bila večkrat predmet posameznih razprav v najvišjih državnih in partijskih organih, kot npr. v predsedstvu federacije, Zvezi komunistov Jugoslavije in v Zvezi komunistov Slovenije. že to dejstvo samo po sebi opozarja, da je bilo dovolj razlogov, ki so narekovali tolikšno zanimanje za sovražno delovanje in za ukrepe za njihovo obvladovanje. Zlasti po letu 1970, ko je zveza komunistov šla v odločen boj za uveljavitev ustavnih dopolnil in z njimi povezanih priprav za politični sistem, trdnejše sožitje enakopravnih narodov in narodnosti Jugoslavije. Tedaj je začelo prihajati tudi do najrazličnejših odporov in intenzivne sovražne dejavnosti. V to bitko za odločno in zgodovinsko pomembno preobrazbo jugoslovanske skupnosti so vrste zveze komunistov krenile dokaj oslabljene zaradi sil liberalizma in podobnih tendenc v lastnih vrstah. Na drugi strani pa je razredni sovražnik v izrednem obsegu, ne oziraje se na osnovne in idejnopolitične opredelitve in razlike, sprožil val nacionalizma in separatizma ter še druge oblike sovražnosti. Na različnih koncih in krajih so se pojavljale razne teorije, ki so, sklicujoč se celo na zvezo komunistov, objektivno odpirale vrata opozicijskim jedrom za prehod v obsežnejšo ofenzivo. Vedno bolj so se razraščale malomeščanska in antisocialistična miselnost ter razvade. Izredno zaskrbljujoč in nevaren je bil pojav širokega liberalizma do vsega v naši družbeni praksi. Vodenil je razredne in socialistične kriterije, kar je bilo še posebej nevarno. Nezakonitost je pričela postajati zakonitost v imenu in za potrebe raznih birokratskih in tehnokratskih struktur, ob čemer so se ustvarjali najširši pogoji za zlorabe, korupcijo, grabež in vse ostale oblike kriminala, kar so celo opravičevali s poslovnostjo. Razvila se je teza, da socialističnih moralnih norm ni mogoče vključevati v poslovno dejavnost. V tem boju so se znašli tudi komunisti v organih za notranje zadeve premalo organizirani, čeprav je oblika organiziranosti samo eden od pogojev za učinkovito delovanje, pa vendar ne smemo prezreti dejstva, da tudi šibka organiziranost komunistov otežkoča pravilno in učinkovito delovanje, zlasti pa slabi revolucionarno in razredno dejavnost. Organiziranost komunistov v aktivih ZK še zdaleč ni bila primerna

631

niti ni zadoščala, da bi dejavnost komunistov ustrezala danim potrebam in jih zadovoljivo usmerjala v vsa področja dejavnosti organov za notranje zadeve. Zato je ustanovitev osnovnih organizacij v vseh organih in organizacijskih enotah pomenila pomemben korak k izpopolnitvi organiziranosti komunistov v organih za notranje zadeve. Ob organiziranju komunistov, formiranju organizacij zveze komunistov v organih za notranje zadeve, so se bistveno spremenili pogoji za uveljavljanje v vseh službah in na vseh področjih idejne in razredne usmeritve. Z organiziranjem komunistov v organih za notranje zadeve smo začeli odpravljati tudi vrsto pomanjkljivosti, katerih posledice je že bilo čutiti, kot so uradniška mentaliteta, obnašanje po vzoru meščanskih policijskih sistemov, določena odmaknjenost od delovnih ljudi in tako dalje. Organizirano delovanje komunistov v organih za notranje zadeve je nedvomno omogočilo, da se je zagotovila idejna in akcijska enotnost ne le med komunisti, ampak tudi med delavci notranjih zadev nasploh. Določene idejne razlike, ki morda še tu in tam obstajajo med komunisti in ostalimi delavci, izginjajo ter postajajo vedno manj pomembne in občutne, zlasti ob dejstvu, da je nad 88 delavcev članov zveze komunistov. Podatki veljajo za delavce uprave javne varnosti v Mariboru. Zavedamo se, da je idejna in akcijska enotnost komunistov in drugih delavcev v organih za notranje zadeve prvi in osnovni pogoj, da bo služba v procesu, ko zagotavlja kontinuiteto samoupravne socialistične družbe ter varnost države in našega samoupravnega socialističnega sistema, ustvarila to, kar družba in zveza komunistov od nje pričakujeta in zahtevata. Zlasti moramo vztrajati na idejni in akcijski enotnosti, ko gre za temeljno usmeritev, vlogo in družbene funkcije organov za notranje zadeve v sedanjih okoliščinah. Pismo izvršnega biroja in predsednika Zveze komunistov Jugoslavije je zelo jasno izrazilo, da je naloga organov za notranje zadeve odkrivati in odstranjevati vse, kar predstavlja oviro za nadaljnje uveljavljanje samoupravne socialistične demokracije, od političnih kontrarevolucionarnih ekscesov do gospodarskega kriminala in drugih deformacij v naši družbi. Vse te naloge so dobile ustrezno mesto v delovni usmeritvi organov za notranje zadeve, katere so zlasti komunisti še posebej prizadevno uresničevali z enotnim akcijskim programom. Sredi lanskega leta je bilo v soglasju s sekretariatom centralnega komiteja ZKS posvetovanje sekretarjev osnovnih organizacij zveze komunistov v organih za notranje zadeve na območju SR Slovenije, ki je bilo organizirano kot dogovor o idejnopolitični, akcijski in delovni usmeritvi komunistov v organih za notranje zadeve v obdobju priprav na VII. kongres ZKS in X. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Ugotovljeni so bili pozitivni premiki, ki se kažejo predvsem v poglobljeni zavesti, v razredni naravnanosti družbe in večji politični in akcijski enotnosti zveze komunistov. Ti pozitivni premiki so prisotni tudi v delovanju zveze komunistov v organih za notranje zadeve, pa tudi pri sami realizaciji delovne usmeritve. Kljub taki oceni pa je bilo samokritično poudarjeno, da tudi v organih za notranje zadeve bitka za usposobljenost, za učinkovitejše reševanje nalog iz pisma in 29. seje CK ZKS še ni dobljena. Še vedno so prisotna omahovanja in zastoji v revolucionarni akciji. Prisotno je bilo tudi dejstvo, da revolucionarni zagon, ki je značilen za obdobje po pismu in 29. seji, na nekaterih področjih in v nekaterih strukturah pojenjuje, kakor da je situacija čista in da ni več potrebe po večji stopnji revolucionarnega odnosa do nalog, ki so pred nami. Tudi v dokumentih 36. seje CK ZKS je podana ocena, da se delovanje komunistov in delavcev v organih za notranje zadeve izboljšuje, da je učinkovitost odkrivanja povečana, da pa še ne moremo biti zadovoljni z intenzivnostjo odkrivanja in raziskovanja posameznih vrst in vidikov kaznivih dejanj in prekrškov, zlasti na nekaterih družbeno pomembnih področjih. Ta ocena pa nas obvezuje in pomeni zahtevo po še večji aktivnosti in še večji budnosti, predvsem pa pomeni, da moramo metode

632

svojega dela hitreje prilagajati spreminjajočim se razmeram v družbi. Globoko se zavedamo, da je uspeh boja za uveljavljanje politike zveze komunistov v veliki meri odvisen tudi od komunistov v organih za notranje zadeve, zato bomo v tem boju odločno vztrajali. Pri tem pa je prav, da smo sami do rezultatov svojega dela mnogo bolj kritični kot drugi, ki naše delo ocenjujejo. Pri reševanju strokovnih nalog, začrtanih v letnem in akcijskem programu, so organi za notranje zadeve izhajali iz temeljne usmerjenosti o aktivni družbenopolitični orientaciji, iz svoje razredne opredeljenosti, uveljavljanja koncepta družbene samozaščite, strokovnosti in organiziranosti ter enotnosti in hitrosti pri ukrepanju. Rezultati odkrivanja kaznivih dejanj gospodarskega kriminala, zlasti tistih kaznivih dejanj in raznih drugih škodljvih pojavov, ki so imeli za posledico prilaščanje družbenih sredstev na nezakonit način, privilegiran položaj posameznih organizacij združenega dela, dosežen z nezakonitimi osnovnimi operacijami, odkrivanje korupcijskih deliktov in tako dalje v zadnjih letih, zlasti pa v letu 1973, so potrdili dejansko akcijsko usmerjenost in razredni pristop organov za notranje zadeve, pri čemer so dosledno izvajali politiko zveze komunistov. V zadnjem letu je bilo v Socialistični republiki Sloveniji odkritih za 27 "/« več teh dejanj kot v letu 1972. Močno se je spremenila tudi struktura teh kaznivih dejanj, zlasti po teži in povzročeni škodi, izrazito pa tudi struktura obravnavanih storilcev teh dejanj (vrsta vodstvenih delavcev v organizacijah združenega dela), kar kaže na to, da se ne obravnavajo več le manjša, drobna tovrstna kazniva dejanja. Delavci organov za notranje zadeve so se z vso odločnostjo postavili proti temu kriminalnemu razvratu, ki ga spričo nekaterih drastičnih primerov upravičeno tako imenujem. Kot primer naj navedem trgovskega potnika iz Maribora, ki si je v nekaj letih pridobil na nezakonit način nad 1,174.000 dinarjev (to je novih) in si dobesedno nagrabil ogromno premoženje. Komunisti v organih za notranje zadeve bomo nadaljevali z odločnim bojem proti razrednemu sovražniku in zoper vse poizkuse rušenja ustavnega reda, ki v svojem bistvu pomenijo napad na delavski razred in politiko zveze komunistov. Zavedamo pa se, da bomo naloge opravljali v klimi, ki bo vsestransko krepila tudi samozaščitna prizadevanja v najširši družbeni bazi in da bomo, pa čeprav po korakih, krepili našo notranjo enotnost in stabilnost. Bitka za avantgardno vlogo ZK in za našo ekonomsko in politično stabilnost je tudi naša bitka, kajti samo stabilnejši bomo tudi varnejši.

IVO PERŠAK (Ljutomer) Dovolite, da vas na kratko seznanim z aktivnostjo zveze komunistov v Pomurju po pismu predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije ter 29. seji centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Pismo in 29. seja sta pomenila za organizacije in vodstva zveze komunistov v Pomurju ne le poziv, temveč napotilo za konkretno akcijo; na vseh ravneh smo pripravili ali dopolnili že obstoječe akcijske in dolgoročne programe dela. Aktivnost komunistov pri izvajanju teh programov se je na vseh področjih stopnjevala in je v akcijskem smislu dosegla vrh v mesecu marcu in aprilu lanskega leta, nato pa do začetka septembra nekoliko upadla. Ko smo ocenjevali vzroke tega popuščanja, smo ugotovili, da so delno vzrok letni dopusti, vendar pa le-ti niso bili edini. Očitno so bili vzroki tudi v tem, da v nekaterih okoljih nismo do kraja razčistili odnosov, utrdili enotnosti ter odstranili pomanjkljivosti. Ta nedoslednost posameznih organizacij je imela določene posle-

633

dice tudi na dejavnosti drugih organizacij. Opazili smo, da se v nekaterih primerih začrtana akcija ali dogovor zaustavi ali pa gre le počasi naprej, kakor hitro popusti organizirano prizadevanje zveze komunistov. Vodstva zveze komunistov so bila v tem obdobju obremenjena z množico . ne le idejnopolitičnih, ampak tudi operativnih nalog. Zato niso mogla pravočasno reagirati na vse pojave enako zavzeto. Ugotavljali smo, da se mnoge konkretne zamisli in akcije zveze komunistov še vedno zaustavijo, ko bi jih morali konkretizirati v vsakodnevnem delovanju upravni in samoupravni organi ali včasih tudi druge družbenopolitične organizacije. Tudi to ima svoje vzroke in opravičila, ki pa na zunaj dajejo vtis nemoči in premajhne učinkovitosti, obenem pa kažejo na to, da še vedno nismo uspeli doseči, da bi se otresli tiste operative, ki bi jo morali izvajati drugi, ne pa zveza komunistov sama in neposredno v svojih organiziranih oblikah delovanja. Zavedali smo se in zavedamo se, da moramo sedaj, pa tudi v bodoče v vseh okoljih vedno znova primerjati rezultate naše aktivnosti ali neaktivnosti, da bi lahko sproti ugotavljali pomanjkljivosti lastnega dela in idejnopolitične prakse, da bi spoznavali realne, subjektivne izvore in odpore proti politiki zveze komunistov in razvoju samoupravnih socialističnih odnosov. Nenehno preverjanje naše revolucionarne prakse mora biti hkrati kritika in samokritika, da bi na osnovi nje lahko vsak komunist odpravljal slabosti svojega delovanja in postajal hkrati kritičen do vedenja in ravnanja drugih. Po dobrem letu in pol po pismu moramo, in ta praksa mora toliko bolj biti stalna in prisotna tudi v bodoče, ponovno reči, koliko smo prišli naprej, kakšni so uspehi, ki smo jih v navedenem obdobju dosegli na področju krepitve idejne, akcijske, organizacijske in vodilne vloge zveze komunistov v regiji. Ugotavljati moramo, da sta bila naš vpliv in delo takšna, da smo prispevali in odločujoče vplivali na razvoj družbenih odnosov in samoupravne socialistične prakse v vseh okoljih. O vsem tem moramo tudi spregovoriti, argumentirano, dobro pohvaliti, slabo grajati in na osnovi tega sprejemati taka stališča in sklepe, ki nam bodo tudi v bodoče temeljni in najboljši napotki za uspešne akcije. Tovarišice in tovariši, dovolite, da naštejem nekaj pozitivnih akcij in dosežkov iz preteklega obdobja. Za utrditev zveze komunistov in za njeno akcijsko sposobnost je bilo zelo pomembno usklajeno delovanje in utrditev enotnosti, ob hkratni konfrontaciji mnenj v občinskih političnih aktivih. Z veliko mero kritičnosti smo dosegli enotnost, večjo aktivnost in odgovornost vodilnih kadrov, poleg tega pa to, kar ni nepomembno, da se nam ni potrebno ukvarjati le s samim seboj. Kritična ocena delovanja slehernega člana, vodstev in organov zveze komunistov, vodilnih delavcev v delovni skupnosti in v vseh samoupravnih okoljih je prispevala k že omenjeni enotnosti. Največ pozornosti smo v vseh pomurskih občinah posvetili idejnemu usposabljanju in družbenopolitičnemu izobraževanju članov zveze komunistov, delavcev, delovnih ljudi ter občanov v vseh samoupravnih strukturah. Posebno se lahko pohvalimo s to razsežnostjo v zadnji izobraževalni sezoni, ko bo skozi politične šole in druge izobraževalne oblike zajeta dobra tretjina članov zveze komunistov. Pretežno večino članstva pa je zajel tudi temeljni program idejnopolitičnega usposabljanja komunistov. Pomembne uspehe smo dosegli na področju sprejemanja novih članov v vrste zveze komunistov. Ni se povečalo le skupno število sprejetih članov, temveč se je spremenila tudi socialna in starostna struktura, zlasti v prid delavcev iz neposredne proizvodnje in mladih. Pomemben napredek je bil dosežen v aktivnosti komunistov v drugih družbenopolitičnih organizacijah. Zveni mogoče neskromno, toda dejstvo je, da se je zlasti uveljavilo delo in pomembna vloga socialistične zveze delovnih ljudi. Čeprav smo se tudi v tej organizaciji srečevali z nekaterimi

634

težavami, lahko trdimo, da smo v veliki meri uresničili dokument »Socialistična zveza delovnih ljudi danes«, da smo socialistično zvezo delovnih ljudi resnično uveljavili kot vseljudsko fronto in najširšo samoupravno skupščino delavcev, delovnih ljudi in občanov. Prav tako lahko trdimo, da se velika večina članov zveze komunistov aktivno vključuje v vse organizirane oblike delovanja socialistične zveze delovnih ljudi, kar obenem pomeni uresničevanje načela, da mora vsak komunist postati aktivist socialistične zveze delovnih ljudi. Viden napredek je bil dosežen v vsebini delovanja sindikatov. Prav tako pa se lahko pohvalimo z aktivnim delovanjem zveze mladine, saj nam to potrjuje tudi dejstvo, da organizacijo IX. kongresa Zveze mladine Slovenije pripravljajo prav na našem območju. Za konec želim izraziti podporo predloženemu političnemu poročilu centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije o delovanju Zveze komunistov Slovenije med VI. in VII. kongresom, referatu tovariša popita, kakor tudi predlogu ostalih dokumentov, ki jih bo sprejemal naš kongres.

ŽANE GAŠPER (Maribor) Znano je, da organi državne uprave do nedavna niso imeli organiziranih lastnih osnovnih organizacij zveze komunistov, temveč so bili vsi člani zveze komunistov, zaposleni v teh organih, vključeni v terenske organizacije. Ob splošno znanih orientacijah o odmiranju države, ob pospešenem procesu deetatizacije in uveljavljanju in razvijanju socialističnih samoupravnih odnosov je prišlo do pretiranega zmanjševanja vloge državnih organov ter do njihove postopne in skoraj popolne depolitizacije. V času, ko je prihajalo do odklonov in ekscesov na različnih področjih naše družbene stvarnosti, so se posledice takšnih odnosov kazale tudi v organih občinske uprave v Mariboru, in sicer v obliki neznatnega političnega delovanja upravnih organov, v obliki premajhnega vključevanja uprave v družbenopolitično in ekonomsko dogajanje v občini, v ne dovolj razrednih opredeljenostih in rešitvah teh organov, v raznih birokratskih in tehnokratskih stališčih pri urejanju nekaterih zadev na področju financiranja in investiranja ter podobno. Slabo družbeno vrednotenje upravnega dela, slaba materialna preskrbljenost teh organov, neprimerni in nizki osebni dohodki, povsem neustrezajoča kadrovska politika, mnoga nerešena organizacijska vprašanja ter ne povsem izpeljana oblika samoupravnega urejanja — so to stanje le še poslabševali. Prva prizadevanja, da bi zveza komunistov dobila določen vpliv na dogajanja v upravnem organu občine, so bila izražena z oblikovanjem stalnega aktiva zveze komunistov v upravi. Ob podpori mestnega komiteja ZKS Maribor pa je bila pred nekaj manj kot dvema letoma ustanovljena nova osnovna organizacija v upravnem organu, ki je povezala kakih 150 članov zveze komunistov. Organiziranje naše organizacije torej skoraj spada v čas, ko smo iz dokajšnjega političnega mrtvila prešli v novo idejno politično ofenzivo, v čas, ko se z ustavnimi dopolnili in spremembami ustave oblikujejo nove razvojne faze naših družbenoekonomskih odnosov in družbenopolitične ureditve. Prva vprašanja, ki jih je naša organizacija obravnavala, so bila s področja socialnega razlikovanja. Sprejet je bil program, v katerem so bile opredeljene naloge. Prav kmalu za tem je bilo objavljeno pismo tov. Tita in izvršnega biroja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije ter z njim čvrsto opredeljena dejavnost organizacij zveze komunistov. Vsi člani naše

635

organizacije so to politično ofenzivo z odobravanjem pozdravili, kar je bilo toliko bolj razumljivo, ker je v naši organizaciji nad polovico članov borcev NOV, pa tudi starih članov ZK, ki jim ni vseeno, kako in v kakšni obliki se uresničuje politika naše revolucije. Naša organizacija se je tako znašla ob kupu nerešenih problemov, čeprav smo analizirali in naredili vrsto načrtov in sklepov, kaj moramo storiti, smo kmalu spoznali, da sami ne bomo mogli urediti vseh stvari. Menili smo, da so družbeno vrednotenje uprave, njeno materialno stanje (vključno z osebnim dohodkom) in velik del kadrovske politike taka vprašanja, za katera bomo potrebovali pomoč drugih institucij v občini pa tudi v republiki. Nadalje smo ugotovili dve vrsti nalog, ki naj bi jih reševali komunisti v upravnih organih, in sicer naloge v zvezi z ureditvijo razmer in odnosov med samoupravnimi organi ter naloge, ki so povezane z delovanjem uprave nasploh, to je v relacijah z organizacijami združenega dela in drugimi organizacijami ter v relacijah do občana. Reševanje teh družbeno aktualnih vprašanj ter vključevanje naše organizacije zveze komunistov v izvajanje politike pisma Je terjalo ureditev najbolj perečih vprašanj in problemov. Z veliko kritičnostjo smo ocenili vprašanja, ki so povzročala največ razpoloženja in kritike delavcev v upravi. To so bila predvsem vprašanja materialnega stanja v upravi, vprašanja racionalne organizacije in sistematizacije služb ter racionalnosti dela, vprašanje neprimerne in nepolitične kadrovske politike, neizvrševanje sklepov samoupravnega organa, vprašanje o nagrajevanju in drugo. Poleg teh »notranjih« vprašanj so bila obravnavana še druga, ki jim je pismo posvetilo posebno pozornost in ki so v takšni ali drugačni pojavni obliki obstajala tudi v naši upravi. To so bila predvsem vprašanja nerazrednega ali premalo razrednega obnašanja uprave pri reševanju zadev, vprašanja o vlogi in vplivu organizacije zveze komunistov na področju kadrovske politike, vprašanja o izvajanju gospodarske reforme in stabilizacije, vprašanja o neučinkovitem delovanju uprave, predvsem pa premajhni učinkovitosti služb na področju kontrole, primerne organiziranosti in kadrovske usposobljenosti teh služb za akcije, vprašanje boja za premagovanje socialnih razlik ter boja zoper pojavne oblike birokratskih in tehnokratskih odnosov, še posebej pa vprašanje primerne politizacije uprave. Večino teh vprašanj so obravnavali tudi komunisti v tako imenovanem razširjenem predsedstvu. Lahko rečemo, da je naša organizacija zveze komunistov kritično obravnavala oceno situacije, razmerij in orientacij, ki jo je sprožilo pismo in gradivo 29. seje CK ZKS. čeprav nismo pripeljali do konca naše 29. seje oz. nismo uspeli urediti vseh številnih nalog, ki so bile pred nami in so se nakopičile v preteklosti, pa vendar lahko ugotovimo, da je bila organizacija zveze komunistov ustanovljena v pravem času, da je njen vstop v dogajanja v upravnih organih razgibal politične interese v že dokaj pasivnih vrstah komunistov. Uspelo nam je organizacijsko urediti osnovno organizacijo, okrepiti odgovornost, zaostriti disciplino, zainteresirati člane za dogajanja in doseči bolj zavestno sodelovanje v številnih akcijah, ki se v tem času odvijajo pri nas. Uspelo nam je deloma ali v celoti rešiti zadane naloge: V večji meri so bila rešena vprašanja materialnega stanja v upravi, dosegli smo primernejše načrtovanje sredstev in racionalnejšo potrošnjo. Vprašanja racionalne organizacije in sistemizacije ter racionalnosti dela niso bila dovolj obdelana in jih zato še proučujemo. Kadrovska politika v upravi je dobila svoj politični tok, tako da je zveza komunistov pričela uveljavljati svoj vpliv prek aktiva zveze komunistov v samoupravnem organu. Sklepi samoupravnega organa se sedaj hitreje

636

izvajajo, ob neizvršenih sklepih pa se je angažirala zveza komunistov v želji, da pomaga pospešiti ureditve. Tudi vprašanja nagrajevanja delavcev v občinski upravi so bila delno rešena s samoupravnimi sporazumi. Vprašanje nagrajevanja za uspešnost pri delu ni rešeno. Ne moremo trditi, da smo že dosegli razredno obnašanje naše uprave — toda upravni organi ne obravnavajo več zadev brez političnega posluha za razredne interese naše družbe. Prejšnjo brezbrižnost v tem pogledu je zamenjala pozornost, vsaj za velike odstope. Glede vloge in vpliva zveze komunistov na področju kadrovske politike se stanje postopoma izboljšuje na notranjih relacijah, manj ugodno pa se odvijajo ti vplivi pri kadrih na vodilnih dolžnostih, še vedno to ni interesantno in stimulativno področje za strokovne in politične kadre z drugih delovnih področij. Glede izvajanja gospodarske reforme in stabilizacije je bilo izpeljainh več akcij, ki so posredno vezane na to. Organi uprave ne podpirajo več nepokritih investicij, inšpekcije se aktivneje vključujejo v dogajanja in uspešneje nastopajo. Zavedamo se, da je to najtežja naloga, posebno še, ker so tudi naši organi bili udeleženi v protistabilizacijskem obnašanju. Vprašanje neučinkovitosti dela uprave ni izolirano vprašanje, temveč povezano z mnogimi drugimi. Najbolj opazna je sprememba na delovnih področjih, kjer je bila dana širša in močnejša družbena pomoč npr. pri davčni službi, pri službah inšpekcij in podobno. Te službe so še vedno premalo opremljene in ne dovolj usposobljene za vedno zahtevnejše specialne naloge, potrebno bo zato posebno dodatno usposabljanje za ožja specializirana področja, kot so mehanografija, kontrola kvalitete blaga, kontrola cen in podobno. V boju za premagovanje socialnih razlik nismo dosegli zadovoljivih uspehov. Ugotavljanje izvora premoženja je dolgotrajno in zahtevno. V boj zoper osamljene kontrolorje in inšpektorje se vključujejo verzirani strokovnjaki iz računskih in ekonomskih praks ter odvetniki, še vedno imamo primere, ko posamezniki onemogočajo inšpekcijske kontrole in jih moramo zagotoviti z asistenco milice. V boju zoper pojavne oblike birokratskih in tehnokratskih odnosov nismo dosegli večjih uspehov, ker so pojavne oblike teh vrst deformacij dokaj prikrite, manjše odklone pa sicer beležimo v vsakodnevnem odnosu do občanov in delovnih organizacij. Zveza komunistov je na nekatere takšne primere opozorila in zadeve v posameznih službah so se uredile ali pa so vsaj ugotovljene in jih bo potrebno rešiti. Politizacija uprave je vprašanje, ki se lahko rešuje in izvede le v procesu. Ta proces je tudi pri nas začet in bo toliko hitrejši, kolikor aktivnejši bodo komunisti v upravi in kolikor ugodnejša bo zato splošna družbena klima. Glavna sestavina pa je seveda primerna kadrovska politika in vpliv zveze komunistov na ta dogajanja. V gradivu za VII. kongres so dane nekatere važne opredelitve, ki dajejo orientacijo za delo komunistov, nekatere takšne orientacije pa so bile že poprej sprejete na sejah in konferencah Zveze komunistov Slovenije. Glede na to, da je delo komunistov v organih državne uprave kot organih diktature proletariata posebno pomembno pri izvajanju ustavnosti in zakonitosti ter pri uveljavljanju novega bolj samoupravnega družbenopolitičnega sistema z oblikovanjem delegacij, pa bi bilo potrebno naglasiti še nekatere naloge za delo komunistov in orientacijo na tem področju. Menimo, da bo potrebno uveljaviti enako vrednotenje dela v državnih organih, kot ga imajo druga področja in pridobiti za ta področja tudi ustrezno družbeno veljavo. Nekatere deformacije v obliki birokratizma, etatizma in tehnokratizma so se ponekod često pripisovale splošni upravi in ne tistim, največkrat vodilnim strukturam, ki so takšne pojave povzročile ali jih

637

podpirale. Uprava, zlasti napredno orientirana in vključena v družbena dogajanja, ne more biti sinonim za birokratizem in druge odklone. Komunisti v državni upravi so s posebno pozornostjo dolžni sproti odkrivati pojave birokratizma in tehnokratizma — obsoditi takšne pojave in jih odstranjevati. Komunisti v državni upravi so odgovorni za uveljavitev in oblikovanje takšne uprave, ki bo sposobna slediti vsem družbenim dogajanjem in spremembam v smeri poglabljanja družbenega samoupravljanja; sposobna slediti procesom deetatizacije na področjih, kjer se oblikujejo samoupravne interesne skupnosti in najti nove ustrezajoče relacije; sposobna aktivno sodelovati pri uveljavljanju delegatskega sistema in se sama ustrezajoče vključevati v kreiranje politike s svojim strokovnim in politično primernim delovanjem. Komunisti v teh organih so odgovorni, da bo uprava dobila primerno smer samoupravne politizacije, da bo s primerno iniciativo predlagala in pomagala oblikovati takšne predloge predpisov izvršnim svetom, zborom in skupščinam, ki bodo zagotavljali uresničevanje novih ustavnih določb. Komunisti v teh organih pa so še posebej odgovorni za to, da bo uprava postala eden glavnih dejavnikov pri uresničevanju zakonitosti in sprejete politike; pri tem mora dobiti široko podporo vseh organov, posebej pa še pri nadzorstvu izvrševanja predpisov. Čimprej naj se uredijo tista organizacijska in druga vprašanja, ki ovirajo delovanje uprave v teh smereh, to je predvsem ureditev organiziranosti nekaterih služb (organizacijski predpisi o upravi, o inšpekcijah, o izobrazbi in dr.). Organizacija zveze komunistov in komunisti v organih uprave se morajo zavzemati za takšno kadrovsko politiko, da bodo upravni organi sposobni strokovno in politično reševati probleme na posameznih področjih dela.

JANEZ KOROŠEC (Ljubljana-Center) Ce bi hoteli podrobneje analizirati vse vzroke, ki so pogojevali slabitev vloge zveze komunistov do 21. seje predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, prav gotovo ne moremo mimo vrste slabosti, ki jih je imel in jih seveda še vedno delno ima naš notranji partijski sistem obveščanja in informiranja. Na to opozarjam predvsem za to, ker je prav sistem neposrednega prenašanja informacij od vrha do baze in obratno bistven pogoj za demokratično, ustvarjalno in najustreznejše oblikovanje temeljitih analiz posameznih razmer ali posameznih problemov, s tem pa hkrati seveda tudi temelj, na katerem lahko gradimo stališča in sklepe za akcije, ki jih članstvo in organizacije prav zaradi lastnega sodelovanja in snovanja tudi sprejemajo na osnovi demokratičnega centralizma, kot izraz lastnih hotenj, teženj in zahtev. Brez tega pa si resnične, delovne in tudi idejne zagnanosti ter zavestne usmeritve najbrž sploh ne moremo zamišljati. Ce sem postavil trditev, da je nedodelanost sistema obveščanja in izmenjave mnenj ter njihove selekcije na tej osnovi vplivala na vlogo članov in številnih organizacij, moram seveda to tudi dokazati. Ob tem naj posebej opozorim, da vzrokov ne moremo iskati samo v nedodelanosti informativnega sistema, temveč hkrati tudi v spremembah družbene demokracije, v spremembah delovanja zveze komunistov, ki se jim nekako nismo znali prav prilagajati ali pa jih kot člani doumeti v tesni povezanosti z našimi novimi dolžnostmi in vlogo med delavskim, razredom.

638

Po mojem mnenju je bistvo namreč v tem, da se je izredna moč vodstev, ki je bila značilnost in hkrati nujnost povojnega obdobja, pod vplivom družbenih gibanj in gibanj znotraj zveze komunistov zmanjševala na račun večje vloge članstva in organizacij, pri čemer je nujno slabil tudi aparat teh vodstev. Hkrati pa so člani dobivali vse manj informacij, ki so bile marsikdaj namenjene samo vodstvom zaradi boljšega poznavanja razmer. Tako so te informacije ostajale predvsem na ravni vodstev in do članov le redko prihajale. O ostalih podrobnostih o družbi in zvezi komunistov pa so bili člani tako kot ostali občani informirani samo iz sredstev javnega obveščanja. Ker ni dovolj časa, da bi lahko do podrobnosti analizirali take ugotovitve, naj opozorim na nekatere bistvene pomanjkljivosti in ob tem tudi nakažem čisto na kratko nekatere subjektivne predloge za nadaljnja razmišljanja, ki seveda še zdaleč niso moja, saj je bilo o tem že nekajkrat govora. Nedvomno se moramo zavedati, da je stalna informiranost vodstev in članstva, o čemer govori tudi predlog temeljne resolucije, bistveni element za sleherno delovanje zveze komunistov. Brez tega si ne moremo predstavljati ugotavljanja resničnih interesov delovnih ludi in komunistov v slehernem okolju, ne moremo spoznavati razmer, ne moremo načrtovati akcij, funkcionalnega in idejnopolitičnega izobraževanja in usposabljanja, kot tudi ne moči in predstavnikov nasprotnih sil, odporov in ovir za uresničitev naše usmeritve. Ce bi že hoteli uresničiti vse to, je hkrati nujno, da razvijemo praktično na vseh ravneh stalno analiziranje razmer, ne le v vrstah zveze komunistov, temveč v družbi nasploh. Žal naše analize dostikrat niso poglobljene in so njihove ugotovitve zaradi nedodelanosti sedanjega sistema medsebojnega informiranja in komuniciranja največkrat podvržene subjektivnim ocenam, celo skrivanju dejstev, posploševanju in površnosti. Mislim namreč pri tem na mnoge informacije, ki prihajajo prek najrazličnejših centrov, da tako rečem, od baze do vrha, to se pravi do vodstev v republiki in federaciji. In če hočemo razviti sistem, v katerem bo ZK sproti in stalno seznanjala člane, organizacije, javnost tudi s stališči in sklepi mora biti ta sistem osnova tudi za spremljanje učinkovitosti lastne politike in za stalen posluh nad razmerami med delovnimi ljudmi, nad odmevi, ki jih sproža naša politika in naše delo, biti mora nekakšen nadzor nad našim delom in odgovornost za posamezne zadolžitve. Skratka gre resnično za nekatere bistvene dopolnitve tega sistema, ki naj bi vplivale na nas in na naše boljše delo. čeprav jih ne mislim do podrobnosti obravnavati, bi opozoril na naslednje konkretne stvari, ki so jih v nekaterih organizacijah, zlasti občinskih, že uveljavili. Prvič: mislim, da bi člani vodstev, zlasti članov občinskih konferenc obvezno morali biti zadolženi za posamezne osnovne organizacije in prenašati po načelih dvosmernega toka informiranosti vse informacije članstvu, prisluhniti članom in nato prenašati informacije na občinsko konferenco. Drugič, do članov in delovnih ljudi nasploh je treba peš, kot je dejal tovariš Popit pred dnevi in danes smo tudi v razpravi slišali, da delavci potrebujejo predvsem živo besedo, ne pa plejade člankov, razprav, gradiva in ne vem še kakšnih dolgih umotvorov. Zlasti je to pomembno za delavce; mislim, da je ena osnovnih naših napak, da vsa gradiva pišemo od A do Ž, vedno začenjamo pri A, končujemo pri ž. Ž je točka, do katere smo trenutno prišli. Tretja stvar, na katero moram opozoriti: Analize razmer, kot sem že preje dejal, bi morale biti resnično temeljite in objektivne, ne pa

639

subjektivne, posplošene, narejene za določeno rabo in za določen namen, ali samozadovoljne, brez kritike in samokritike. Naslednja naloga, ki nas čaka, bi bili posebni, da tako rečem informativni bilteni, ki so jih nekatere organizacije, občinske in v nekaterih primerih tudi več občinskih med seboj, že začele uveljavljati. To bi bila lahko nekakšna dopolnitev Komunista, kajti jasno je, da Komunist ne more prekriti vsega slovenskega področja s številkami, ki jih ima na razpolago, da ne more dejansko posegati in prenašati vseh razmer delovanja, slabosti, uspehov organizacij; organizacije na nekem določenem področju bi lahko izmenjavale te izkušnje in si medsebojno pomagale s takimi informativnimi bilteni. Naslednja naloga. Sestanki bi morali dajati nujen odmev in imeti kontinuiteto delovanja, to je hkrati temeljiti na zahtevi, da mora na kritiko in predloge sleherno vodstvo odgovarjati in ukrepati, če je treba. Kolikor pa vodstvo ne ukrepa, mora odgovoriti, zakaj ne ukrepa. Treba je na vsak način uveljaviti možnosti za neposredno ustvarjalno sodelovanje slehernega člana. Samo za primer bi povedal. V sedanji javni razpravi v kongresnih dokumentih so posamezni člani poslali vrsto predlogov za dopolnitve in spremembe, ki so resnično prišle na mizo kongresnega odbora in bile, kolikor so bile dovolj konkretne, dovolj jasno tudi upoštevane. Sam sem imel priložnost govoriti z nekaterimi tovariši, in moram reči, da je ravno to naredilo velik odmev, ker je bilo dostikrat tako in podobno gradivo stvar ožjih delovnih skupin, ne pa širšega članstva. Ob tem moram še posebej opozoriti, da lahko rečemo, da je zadnje gradivo, ki smo ga dobili v organizaciji Zveze komunistov Slovenije, imelo precejšen odmev prav zato, ker je bilo jedro tega gradiva narejeno v nekakšnih strokovnih skupinah, šlo med člane, ki so ga dopolnili in s predlogi in dopolnitvami vrnili tem skupinam, ki so jih tudi sprejele za svoje. To se pravi, da so zaključili tiste zadeve, tiste cilje, ki jih uresničujejo in ki jih morajo uresničevati na osnovi svojega osebnega interesa. Skratka, mislim, da bi morali o tem več razmišljati. Tipičen primer, kako angažirati člane s hitro direktno akcijo, je bilo pismo. In mislim, da o tem, kako je pismo šlo med člane in kakšen odmev je imelo, ni treba posebej govoriti. Za razpravo naj povem samo še to, da sem predlagal amandma k temeljni resoluciji, kjer pravi, da so vodstva dolžna sistematično in neposredno obveščati organizacije in članstvo o idejnopolitičnih in drugih problemih v vseh fazah oblikovanja in izvajanja politike sprejemanja stališč in sklepov ter njihovega uresničevanja. Menim namreč, da je to mnogo premalo. Morajo jih tudi vzpodbujati k ustvarjalnemu sodelovanju in zagotavljati vse oblike, ki jim bodo to omogočile. Morda samo še nekaj misli. Prvič, zavedati se moramo, da je treba sistem informiranja nujno prilagoditi sedanji stopnji razvoja zveze komunistov in družbe. Hkrati s tem pa se moramo zavedati, da informacijski sistem ni vse, kar bi bistveno vplivalo na našo aktivnost. Če pa govorimo o informacijskem sistemu, moramo pri tem poudariti, da mora zveza komunistov dejansko prodreti s svojo akcijo v vse dele organizacije in vse dele naše družbe, da mora potem potegniti iz vsega tega nekakšne zaključke in jih sežeti na vedno višjih ravneh. To poudarjam zato, ker mora zveza komunistov, če hoče uveljaviti sedanjo vlogo, dejansko delovati na načelu demokratičnega centralizma, ne pa kot si nekateri še vedno napačno predstavljajo — na načelih delegatskega sistema. Ker delegatski sistem v sistemu in v konceptu, kot si ga je zastavila zveza komunistov, ni nujen, če bomo resnično uveljavili pri našem delu in pri naših akcijah demokratični centralizem, tako kot ga pojmujemo in tako kot ga bomo sprejeli na sedanjem kongresu.

640

MARJAN LENARČIČ (Častno razsodišče) V svoji razpravi želim seznaniti delegate VII. kongresa ZK Slovenije z nekaterimi vprašanji o delu častnega razsodišča ZK Slovenije v medkongresnem obdobju. častna razsodišča smo ustanovili na VI. kongresu ZK Slovenije kot novo institucijo v organizacijski strukturi ZK Slovenije z namenom: — da bi obravnavala dejanja in vedenje posameznih članov, organizacij in organov ZK z vidika programa ZKJ, statutarnih odiiosov znotraj organizacije, ugleda ZK v javnosti, moralnih in etičnih načel, za katera se ZK bojuje; — da bi reševala pritožbe zoper sklepe o izključitvi iz ZK; — da bi reševala vprašanja v zvezi s stažem v ZK. Novi, dopolnjeni statut ZKS, ki naj bi ga sprejeli na VII. kongresu ZK Slovenije, pa nalaga častnim razsodiščem še naslednje naloge: — reševanje pritožb o izrečenih vzgojno-političnih ukrepih; — reševanje pritožb proti črtanju iz članstva ZK; — ugotavljanje osebne odgovornosti članov razpuščene osnovne organizacije ZK, če tako predlaga občinska konferenca ZK, in predlaganje ustreznih vzgojno-političnih ukrepov; — poročanje CK ZKS, če le-ta zahteva, o konkretnih vprašanjih, ki jih obravnava častno razsodišče. Izkušnje kažejo, da je bila ustanovitev institucije častnih razsodišč v ZK Slovenije utemeljena in potrebna, saj je prispevala k večji demokratizaciji in humanizaciji odnosov, k spoštovanju programskih in statutarnih načel, h krepitvi demokratičnega centralizma, k bolj poglobljenemu, skrbnemu in doslednemu uresničevanju sprejetih stališč in sklepov organizacij in organov ZK in s tem h krepitvi osebne in skupne odgovornosti, k doslednemu uresničevanju moralnih in etičnih načel ZK ter oblikovanju lika komunista in končno tudi h krepitvi in uveljavljanju idejne ter akcijske enotnosti ZK v družbenem življenju. Razlog za potrebo po nadaljnjem obstoju častnih razsodišč je tudi čedalje bolj pogosto obračanje članstva, organizacij in organov ZK na te organe, zlasti po pismu tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ ter po 29. seji CK ZKS. To kaže, da so se častna razsodišča s svojo dejavnostjo uveljavila in upravičila svoj obstoj. Obdobje med kongresoma je bilo izpolnjeno z ostrimi idejnopolitičnimi spopadi med revolucionarnimi in protisamoupravnimi silami, z odpori tehnokratskih, liberalnih, dogmatskih in drugih protisocialističnih sil. ki so hotele razširiti in okrepiti svoj vpliv tudi znotraj ZK. da bi skrhale njeno idejno in akcijsko enotnost. Toda ZK je izšla iz teh bojev idejnopolitično enotna, kot organizacijsko in akcijsko učinkovita organizacija delavskega razreda in delovnih ljudi. Tudi primeri, ki so jih obravnavala častna razsodišča, so potrdili, da je ZK kot celota v procesu uresničevanja programskih, idejnih, političnih in družbenoekonomskih ciljev in oprta na delavski razred in delovne ljudi uspešno zaključila boj ter obračunala z nosilci protisocialističnih teženj. S temi procesi se je močno okrepila idejnopolitična in moralnopolitična vloga ter akcijska enotnost ZK in drugih organiziranih zavestnih socialističnih sil. častno razsodišče ZKS in častna razsodišča občinskih konferenc ZK so kot mlada institucija ZK začela delovati po VI. kongresu brez izkušenj, toda v medkongresnem obdobju so si izoblikovala metode in oblike dela, ki so izhajale iz programa ZKJ, statutov ZKS in ZKJ, resolucije VI. kongresa ZKS, stališč in sklepov organov ZKJ in ZKS. V veliko oporo so jim bila zlasti stališča 21. seje predsedstva ZKJ, pismo tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ, 29. in 31. seja CK ZKS. Pomembno vlogo za delo častnih razsodišč so imeli tudi poslovniki častnih razsodišč, ki so jih potrdile konferenca ZK Slovenije in občinske konference ZK, s katerimi je bil opredeljen postopek pred 41 Sedmi kongres ZKS

641

častnimi razsodišči za reševanje posameznih vlog, zahtevkov in pritožb proti nekaterim sklepom organizacij in organov ZK. Posamezni člani, organizacije ali organi ZK so se obračali na častna razsodišča predvsem zaradi: — dejanj in obnašanja posameznih članov ZK, ki ni bilo v skladu s statutarnimi določili ZK, —■ preostro ocenjenih ali pomanjkljivo in premalo objektivno razjasnjenih odnosov med posameznimi komunisti, članom in organizacijo ali organom ZK, nepopolno ugotovljeno težo posamezne kršitve, stopnje osebne odgovornosti in okoliščin, v katerih je prišlo do kršitve, — nezadostnega upoštevanja prejšnjega celotnega idejnega, družbenopolitičnega in strokovnega dela ter vedenja prizadetega člana, — neustreznega ali enostransko ocenjenega pomena dejanja, zaradi katerega je bil sprejet vzgojno-politični ukrep, — nenavzočnosti prizadetega člana pri obravnavi njegove kršitve na seji osnovne organizacije ali organa ZK, — občutka o prizadejani krivici, zaradi katere so posamezni člani izgubili ugled, bodisi v ZK ali v družbi, — večjega zaupanja v republiške organe ZK in njihovo večjo objektivnost ter nepristranskost. Med pritožitelji so bili tudi posamezniki, ki po redni poti niso uspeli pred pristojnimi rednimi družbenimi organi, pa so hoteli izkoristiti ZK za uveljavljanje svojih osebnih interesov, ki so jih postavljali pred interese ZK in družbe. V nekem primeru, ki ga navajam le v ilustracijo, je bivši član šel tako daleč, da je v neposredni ali posredni zvezi s svojim delovnim sporom tožil okoli 20 oseb in zgolj s formalistično pravnimi argumenti gnal pravdo do najvišjih pravosodnih organov v SFRJ ter nazadnje tožil celo samo Vrhovno sodišče SR Slovenije, tako da pravdanje tudi po šestih letih ni zaključeno. Podobnih pravdarsko naravnanih pritožnikov je bilo še nekaj, toda častna razsodišča so se v takšnih primerih omejila zgolj na idejnopolitični in moralno etični vidik problemov ter na tej osnovi sprejela ustrezna stališča in sklepe. Z reševanjem konkretnih problemov na temelju naštetih načel in prakse so častna razsodišča ZKS ob reševanju konkretnih zadev odkrivala vzroke in s svojimi predlogi pripomogla k odstranjevanju žarišč negativnih pojavov in vsega tistega, kar je bilo tuje ZK, interesom delavskega razreda in delovnih ljudi ter socialističnemu samoupravnemu sistemu. Večkrat so se morala častna razsodišča bojevati za utemeljene pravice posameznega »osamljenega« člana ZK, četudi proti odločitvi posameznih osnovnih organizacij ali organov ZK. Ta boj so bojevala z argumenti, s skrbno in vestno raziskavo konkretnih problemov, osebnih odnosov in okoliščin, v katerih so nastajali posamezni spori ali sporna stanja. Ni nam bilo žal truda niti časa, da bi se dokopali do t. i. materialne resnice ter do čimbolj objektivne razsodbe. Z doslednim zavzemanjem za takšen postopek in za dosledno uveljavljanje statutarnih načel v življenju ZK smo prispevali tudi k preobrazbi ZK v smeri, ki jo je začrtal VI. kongres in ki so jo začrtali dokumenti sej konferenc in drugih organov ZKJ in ZKS ter še zlasti CK ZKS in njegov sekretariat. Častno razsodišče ZK Slovenije je potrdilo približno 70 % prvotnih sklepov organizacij in organov ZK o izključitvi iz ZK, 30 % pa jih je razveljavilo. Pri obravnavanju vprašanj o stažu je častno razsodišče 74"/» zahtevkov posameznih članov rešilo pozitivno, 22 % negativno, 4 % zahtevkov pa so člani sami umaknili. O kršitvah programa ZKJ, statutarnih odnosov znotraj organizacije, ugleda ZK v javnosti, moralnih in etičnih načel, za katera se v ZK bojujemo, častno razsodišče ni sprejemalo dokončnih odločitev, pač pa je na temelju statuta predlagalo organizacijam in organom ZK konkretne predloge. Le-ti so predloge sprejeli in jih uresničili.

642

Podrobnosti smo navedli v poročilu, ki so ga delegati prejeli z vabilom na VII. kongres ZK Slovenije. Častna razsodišča so pri svojem delu nekajkrat prišla v težave zastran uporabe statutarnih določil pri reševanju konkretnih vlog in pritožb. Na vse to smo opozorili tudi komisijo CK ZKS za razvoj in staturna vprašanja ZK Slovenije ter komisijo za statutarna vprašanja ZK Jugoslavije. Večina pripomb je upoštevana in vnešena v predlog sprememb in dopolnitev statuta ZKS in ZKJ. častna razsodišča v celoti podpirajo predlagane spremembe in dopolnitve v statutu ZKS in predlagajo, da jih VII. kongres ZKS sprejme, še posebej želim opozoriti na novost, da je treba pritožbe zoper izrečene vzgojno-politične ukrepe vložiti v roku treh mesecev. Izkušnje iz dela častnih razsodišč so tudi pokazale, da je zelo težko objektivno razjasnjevati posamezna nasprotja ali spore med komunisti, ki trajajo po več let. Vprašljiv je tudi smisel in cilj obravnavanja takšnih zadev danes, če član ZK že takoj ob nastanku spora ali spornega stanja ni izkoristil vseh svojih statutarnih pravic, da bi se zadeva tedaj razčistila. Nekateri primeri bi nas zavedli na stranpot, da bi zadostili ambicijam posameznikov ali osebnemu obračunavanju pod plaščem ZK. Takšne metode ne bi bile v skladu s humanimi, demokratičnimi in moralnopolitičnimi ter etičnimi načeli, za katere se v ZK bojujemo. Delo ZK je javno. ZK je odprta, humana in demokratična organizacija delavskega razreda in delovnih ljudi, ki se bojujejo na načelih socialističnega samoupravljanja za uveljavitev takšne vloge člana ZK, ki svobodno, enakopravno sodeluje, idejno prežet s teoretičnimi osnovami marksizma in leninizma, za nadaljnjo krepitev in razvoj socialističnih družbenih odnosov, za oblikovanje v samoupravni družbi združenih socialističnih proizvajalcev, za nenehno humanizacijo in demokratizacijo odnosov med ljudmi ter za premagovanje tehnokratskih, nacionalističnih, šovinističnih, birokratskih, liberalističnih, klerikalnih in drugih protisocialističnih teženj v sedanjem trenutku socialistične revolucije. ZK oblikuje svojo politiko, stališča, sklepe in dogovore za idejnopolitično akcijo javno, v boju mnenj in v neposrednem stiku s članstvom ter s samoupravno in družbenopolitično organiziranimi delovnimi ljudmi. Zato ni nobene ovire statutarne narave, da član ne bi mogel sproti uveljavljati svojih pravic, če meni, da so mu bile kratene, tedaj, ko je do takšne situacije prišlo in ne šele po preteku več let. Častno razsodišče tudi meni, da bodo nekoliko razširjene možnosti izrekanja vzgojno-političnih ukrepov v dopolnjenem statutu prispevale k bolj objektivni politiki izrekanja teh ukrepov, saj je bilo v praksi čutiti veliko praznino med kritiko oz. opominjanjem in izključitvijo iz ZK. Dopolnitev v statutu bo prispevala tudi h krepitvi osebne in skupne odgovornosti k še bolj doslednemu uveljavljanju načel o demokratičnem centralizmu, k uresničevanju sprejetih stališč in sklepov organizacij in organov ZK ter k bolj doslednemu spoštovanju statutarnih določil. Dosedanje analize in praksa častnih razsodišč kažejo, da nekateri člani ne ravnajo in se ne vedejo v skladu s pravicami in obveznostmi, izvirajočimi iz statuta ZK. Posamezni komunisti so imeli, ali pa še imajo drugačno mnenje, katerega pa ne izražajo v organizaciji ali organu ZK, kjer naj bi ga verificirali, ampak se vedejo po svoje. Izživljajo se v diskusijah in kritiki, ne sodelujejo pa pri aktivnem in organiziranem uresničevanju sprejete politike ZK. Nekateri člani so delovali celo proti politiki ZK in svoje delovanje prikrivali s frazami ter demagoškim! gesli o demokraciji in samoupravljanju. Del članstva se je pasiviziral in se neodgovorno obnaša do idejnopolitičnih nalog in do aktivnega dela v samoupravnih organih, predstavniških telesih in v družbenopolitičnih organizacijah ter v krajevnih skupnostih. V nekaterih osnovnih organizacijah ZK so morali odlagati sestanke, ker niso bili sklepčni. Nekateri člani neredno plačujejo članarino, odklanjajo funkcije, nekateri ne sodelujejo v raznih oblikah idejnopolitičnega in akcijskega delovanja ZK. 41'

643

Del članov nima pravilnega odnosa do kritike in samokritike. V nekaterih okoljih ni prave atmosfere za konstruktivno kritiko in samokritiko, zlasti kadar gre za komuniste ali nekomuniste na vodilnih delovnih mestih. V takšnih okoljih se nekateri delavci-komunisti ne upajo kritizirati, da bi se tako izognili morebitnim pritiskom in represalijam. Zato je bila ponekod kritika zgolj splošna, površinska in anonimna. Rezultati takšne kritike so majhni, zato se tudi negativni pojavi prepočasi odstranjujejo, posameznih povzročiteljev pa ne kličejo na odgovornost. V takšnih okoljih kritizirajo tuje slabosti, o svojih pa molčijo. Ponekod se je udomačilo kritizerstvo, bodisi da gre za malomeščansko kritiko ali za kritiko, ki je deloma točna, vendar predimenzionirana in nedemokratična po tonu in metodi ter izrečena na nepravem mestu. Zato kritika, ki ne kaže poti k reševanju problemov, v bistvu odpira vrata kritikastrstvu in destruktivnemu delovanju. Nekateri pa se izogibajo kritiki, da sami ne bi bili kritizirani. Takšni komunisti se niso pripravljeni odkrito spoprijemati s pojavi sedanjega trenutka. Nekateri pa iz golega oportunizma niso pripravljeni kritizirati napak drugih. Proti takšnim pojavom se morajo komunisti odločno bojevati. Dopolnjena statuta ZKS in ZKJ posvečata prav tem vprašanjem veliko pozornost. Oba statuta bosta z dopolnitvami spodbudila krepitev in razvoj boja mnenj, kritiko in samokritiko ter osebno in skupno odgovornost. Zato se zavzemamo za uveljavitev predlaganih sprememb in dopolnitev v statutu ZKJ in ZKS. VII. kongres ZK Slovenije bo sklenil pomembno obdobje v razvoju ZK in odprl novo, še pomembnejšo etapo razvoja ZK, ki bo od vseh nas terjala odgovorno in zahtevno delo. Resolucije VII. kongresa pa bodo skupaj z dopolnjenim statutom nova vzpodbuda in močan stimulans za vsebinsko bogatejšo, uspešnejšo in odgovornejše delo vseh članov, organizacij, forumov in organov ZK. Pri tem bodo tudi častna razsodišča mogla in morala prispevati svoj pomemben delež.

ALBERT PREDOVNIK (Žalec) Spregovoril bom o vseh mladih komunistih, mladih delavcih in mladincih ter naših problemih. Mladi komunisti delujejo v ZK kot komunisti in mladinci obenem. Komunisti imamo že vseskozi za nujnost družbeno in politično organiziranost mladih ter njihovih organizacij. Naša naloga je, da usmerimo mlade v mladinskih organizacijah, da bodo delovale v temeljih revolucije in socializma kot sestavni del organiziranih socialističnih moči. Izhajati moramo iz tega, da se mladina deli na dva dela, ki se ločita glede na kraj in področje dela ter življenja. Tako lahko ločimo mladino, ki je včlanjena v zvezo mladine, in mladino, ki je včlanjena v razne specializirane organizacije, v katerih mladi na poseben način uresničujejo in razvijajo svoje progresivne družbene interese. Težiti pa moramo za tem, da bi se obe obliki organiziranosti izražali v enotnih programskih načelih in v skupnih akcijskih programih. Mladi žalske občine podpiramo zahtevo, ki je bila izražena na 3. seji konference Zveze komunistov Jugoslavije o organiziranosti mladine, da družbene organizacije, ki zbirajo mladino — športne, kulturne, tehnične, počitniške ter druge — postanejo kolektivni člani zveze mladine. Pri tem se izhaja iz stališča, da morajo biti vse organizirane oblike družbene aktivnosti mladih sestavni deli enotne socialistične fronte mladih. Vse družbene organizacije mladine še vnaprej samostojno uresničujejo svoje poslanstvo in obdrže vertikalno povezovanje in organiziranost. Pri tem se mora na najširši osnovi zagotoviti akcijska povezanost vseh organizacijskih oblik družbene aktivnosti mladine glede tistih vprašanj, ki zanimajo mladino in so pomembna za njeno socialistično izobraževanje in vključevanje v

644

družbeno življenje. Vsi komunisti, posebno mladi, se moramo zavedati, da je delo med mladino nepogrešljiv del celotnega revolucionarnega delovanja, zato bomo le s pritegovanjem vedno večjega števila mladih v naše vrste, in to dobrih, s tem mislim moralno in politično odgovornih, obvarovali pridobitve revolucije, jih vedno bolj širili in utrjevali. Potrebno je nenehno organizirano in idejnopolitično izobraževati in akcijsko usposabljati mlade člane ZK, da bodo lahko kar najuspešneje delovali. V ta namen je treba izkoristiti različne oblike marksističnega izobraževanja in ideološkopolitičnega ter akcijskega usposabljanja mladih članov ZK. Mnogokrat se sprašujemo, zakaj mladi s takšno težavo stopajo v zvezo komunistov, zakaj se jim je tako težko odločiti. Mnogo je kriva tudi premajhna idejnopolitična dejavnost komunistov. Svojo krivdo pa nosijo tudi šola in razna sredstva obveščanja. V TOZD in OZD govorimo bolj o mladih delavcih kot o mladini. Pri njih se mnogokrat sprašujemo, zakaj na vprašanje in probleme samoupravljanja reagirajo tako zadržano. Ta zadržanost se opaža pri vseh mladih, tudi mladih komunistih. Od tod pride v samoupravljanju do delitve delavcev na stare in mlade. Res je, da so starejši izkušeni, reagirajo bolj umirjeno, mladi pa nekam divje in hitro. Zapostavljenost mladih izvira tudi iz njihove neizkušenosti in neizobraženosti. Za mnoge, ki so končali 8-letko, so naloge, ki jih pred nas postavlja samoupravljanje, pretežke. To se lahko odpravi samo s planskim izobraževanjem. Res za to obstajajo razne partijske šole, mladinske politične šole, šole za samoupravljalce in razne oblike seminarjev. Toda vprašanje, kje dobiti sredstva, če ne pomaga delovna organizacija ali sindikalna organizacija, se vedno in povsod ponavlja. Brez potrebnih sredstev se niti mladi komunisti ne morejo izobraziti tako, kot bi bilo potrebno. Njihovo delovanje med mladino ni primerno in jo zato mnogokrat odbija. Predvsem mladi komunisti ne znamo najti stične točke med panogami, ki zanimajo mlade, in ideološkopolitičnim delom, s katerim bi mlade pritegnili k zvezi komunistov. Po mnenju mnogih komunistov bi se vsaj v večjih industrijskih centrih morali ustanoviti akcijski odbori, ki bi delali z mladino; to bi veliko pripomoglo, da bi se vse osnovne organizacije mladih začele združevati pri delu in s skupnim delom pritegnile širši krog članstva, ker vemo, da je večji del mladine pasiven. Ti odbori bi morali s svojimi akcijami pritegniti predvsem delavsko mladino. Vse moje misli so usmerjene k izobraževanju. Govorimo o njem vedno in povsod, toda z mrtve točke se malokdaj premaknemo. Govorimo: Marxa smo vrgli iz šol. Toda ali smo ga res vrgli samo iz šol? Koliko mladih komunistov, predvsem mladih delavcev in mladih s podeželja, pozna njegova dela, kolikim so sploh njegova dela dosegljiva, ker so večinoma drage knjige, broširanih izdaj pa ni. V žalski občini imamo določene pozitivne izkušnje na področju političnih šol. Poprečno si pridobi 150 mladih občanov določeno družbenopolitično znanje, pa tudi strokovna in samoupravna znanja zajemamo s takšno obliko izobraževanja. V politični šoli prve stopnje vključujemo tudi mlade, ki niso člani zveze komunistov. Drugo stopnjo politične šole pa smo namenili izključno komunistom in kandidatom za sprejem v ZK. To pomeni, da za zahtevnejša družboslovna znanja še nismo znali oblikovati primernega izobraževalnega procesa predvsem za tiste mlade občane, ki jih še nismo pridobili v naše vrste. Premalo je storjenega za razvijanje, utrjevanje in poglabljanje že pridobljenih znanj. Že prej sem omenil ustanovitev akcijskega odbora, ki naj bi delal z mladino. Ta odbor naj bi med drugimi nalogami zajel tudi nadaljnje izobraževanje in potrjevanje pridobljenega znanja med mladimi komunisti in ostalimi mladimi, skupaj s šolo pa bi lahko pričel in pripravil razna predavanja o Marxu in njegovih delih ter drugih delih socialistov, praktikov. Tudi na področju družbenopolitične zavesti smo storili še zelo malo. Tu ima veliko vlogo šola, ki je dosedaj na tem področju tudi malo storila. To

645

pa je njeno področje, saj vemo, da se pri mladini lahko z organiziranim psihološkim delom na tem področju mnogo stori. Zavest o tem pa je pri marsikaterem od nas slaha. Zavest, da bomo komunisti v tem uspeli, to se pravi zavest odgovornosti do potrebe družbenopolitičnega dela v smislu samouprave in socializma — s tem bomo svoj cilj v veliki meri dosegli.

NIKO JESENOVEC (Maribor) Častno razsodišče mestne konference Maribor je v zadnjih dveh letih obravnavalo 60 primerov, zato si predstavljam, da si je pridobilo določene izkušnje. Dovolite, da nekaj povem o teh izkušnjah. Najprej sem si postavil vprašanje, zakaj toliko primerov prevzema nase nek občinski organ, ko pa vemo, da imamo tudi druge možnosti, namreč možnosti reševanja marsikaterega spornega vprašanja tudi v tovariških razsodiščih samih organizacij ZK. Ko sem analiziral ta problem, sem prišel do zaključka, da je mestna organizacija Maribor velika organizacija, ki zajema več kot 7000 članov ZK, da je zelo razvejena in da se je v tej organizaciji precej dosledno izvajalo sklepe 21. seje predsedstva ZKJ, duh pisma predsednika Zveze komunistov Jugoslavije in izvršnega biroja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije. Ob takšnem delu pa je razumljivo, da je moralo izbiti na dan mnogo več problemov, kot bi jih, če bi sklepe, citirane v dokumentih, jemali bolj površno. Drugo, kar sem pri tem spoznal, pa je to, da inštitucije tovariških razsodišč v organizacijah še ne znajo dovolj izkoristiti tam, kjer bi to inštitucijo lahko izkoristili, pa nimajo dovolj zaupanja vanjo. Namreč, ko se posamezniki, organi ali pa organizacije ZK obračajo na častno razsodišče, izražajo temu organu zaupanje s tem, da vidijo v tem organu za rešitev njihovega problema bolj kvalificirano skupino članov ZK, ki naj bi bila tudi bolj objektivna in manj pristranska od članov eventualno formiranega tovariškega razsodišča. Seveda pa leži vzrok v preslabi uporabi tovariških razsodišč v samih organizacijah, tudi v rahlem oportunizmu, ki se kaže v tem, da posameznik, organi in organizacije tovrstne probleme raje prenašajo na nekoga drugega, kot da bi se same spopadle z njimi. Nekaj tovrstnega oportunizma se včasih lahko razume in je do neke mere tudi človeški. Vendar mislim, da se bomo v bodoče morali bojevati tudi proti oportunizmu te vrste, če želimo, da bodo člani, organi in organizacije delali bolj javno, kritično, objektivno, preudarno in nefamiliarno. Nekateri, ki so uporabili inštitucijo častnega razsodišča, vloge te inštitucije še niso dobro razumeli. Menili so namreč, da je to organ, ki o nečem dokončno odloča. Zato večkrat z mnenji in stališči častnega razsodišča niso bili zadovoljni, ker so menili, da stališča niso dovolj jasna in niso dovolj odločna. Mi smo se v naši praksi namreč dosledno držali funkcije častnega razsodišča, ki jo častnemu razsodišču nalaga statut ZKS. Ta pa je, da nek problem, na katerega je na kakršenkoli način opozorjeno, natančno prouči, ga politično oziroma moralno etično oceni ter do problema s takšnega zornega kota tudi zavzame svoje stališče. Mnenja in stališča sporoči posamezniku, organom ali organizacijam, ki nato naprej ukrepajo. Če se namreč ne bi držali tega principa, bi pasivizirali posameznike, organe in organizacije, kar pa mislim, da ne bi imelo perspektivnih pozitivnih učinkov, seveda tudi ne bi bilo v skladu s statutom ZKS. Ko je naše častno razsodišče dajalo poročila o posameznih primerih, je to delalo tako, da je neposredno angažiranim stranem pojasnilo problem podrobno. Ko pa je o teh istih primerih častno razsodišče poro-

646

čalo recimo mestni konferenci, bodisi samoiniciativno ali pa na zahtevo mestne konference, se je častno razsodišče izogibalo raznim podrobnostim; opisalo je le politični problem in ga tudi politično ocenilo. Mnenja smo namreč, da nekatere podrobnosti ne spadajo vedno na rešeto takšnega organa, kot je mestna konferenca, zakaj dostojanstvo člana, organa ali organizacije ZK mora častno razsodišče tudi čuvati. Poleg tega še tako nadrobno naštevanje raznih drobnarij, ki so večkrat zelo osebnega značaja, niti ne prispeva k splošni oceni. Zavedati se moramo seveda tudi, da do te stopnje informirati nek tak organ, kot je npr. mestna konferenca, da bi spoznal nek problem enako globoko, kot ga je častno razsodišče ali njegov senat, skoraj ni mogoče. Iz teh razlogov potem padejo tudi razna vprašanja, na katera se včasih lahko takoj odgovori. Drugič se takšne tovariše povabi, da tudi še sami prouče gradivo, včasih pa je to stvar zaupanja v delo senata oziroma častnega razsodišča. Ko je naše častno razsodišče obravnavalo konkretne primere, ko je analiziralo prakso in delovanje članstva organizacij in vodstev, je imelo vedno pred očmi dejstvo, da je potrebno članom, organizacijam in organom pokazati negativne pojave obnašanja. Naš temeljni namen ni bil samo, da ugotovimo krivdo posameznika, organizacije ali organa, temveč da se prek konkretnega primera preventivno na to deluje tako, da se opozarja na slične primere in pojave, da se v bodoče ne bi ponavljali. Zato mnenja in stališča častnega razsodišča kot tudi njegove ocene dobivajo splošen pomen. Trdno sem namreč prepričan, da analiziramo napake preteklosti, naša stališča pa morajo biti usmerjena v bodočnost. S takšnim načinom dela tudi niso vedno vsi zadovoljni. Nekateri bi namreč radi z vso ostrino ocenjevali le krivdo posameznika, ki je obravnavan in nič več. Takšnemu tehnicističnemu načinu dela pa se moramo upirati. Ko smo na tak način obravnavali neke primere v častnem razsodišču, smo v večini primerov ugotovili, da so posamezniki odgovorni do programa in statuta; toda da so to posamezniki lahko delali, je bilo po večini krivo tudi okolje, v katerem so delovali, posebej pa še njihova organizacija ZK. Redki so bili namreč primeri, ko je organizacija ZK posameznika sproti opozarjala in usmerjala njegovo delovanje. Največkrat je pravočasna tovariška kritika izostala. Organizacije namreč pustijo svojim tovarišem delati napake tako dolgo, da le-ti pri tem zabredejo v vse večje napake in ga nato morajo partijsko obravnavati. Stalna, sprotna, tovariška in objektivna kritika je posebna zadeva, ki je v naših organizacijah in med članstvom preslabo razvita. Namesto da bi bila stalna dolžnost vseh komunistov, posebej pa članov v vodstvih in organih ZK, da na napake drugih pravočasno in tovariško opozarjajo, pa se tudi dogaja, da svoje osebno nerazpoloženj e in druge razloge izkoristijo za to, da za dolgo dobo nazaj zberejo vse konkretne primere in sedaj z vsem tem prvič in v zelo ostri obliki pridejo na dan. S tem pa prihajam do novega problema, s katerim se je naše častno razsodišče večkrat soočilo, namreč z institutom kritike in njegovo praktično uporabo. Večkrat smo ugotovili, kot sem že naglasil, da kritika nasploh ni dovolj razvita. Zato smo odločno podpirali vsako utemeljeno in tovariško kritiko in smo napravili vse, kar je bilo v naši moči, da komuniste zaščitimo pred posledicami, ki bi jih lahko doletele, če bi bili izpostavljeni povračilnim ukrepom. Pri tem pa smo tudi ugotovili, da je premalo razvita tudi samokritičnost. Namreč, da komunisti če so in ko so kritizirani, ne poizkušajo pravočasno in dovolj poglobljeno analizirati svojega ravnanja, krivde priznati ter se tvorno in komunistično vključiti v nadaljnjo aktivnost. Pomanjkanje obojega, pravočasne kritike in samokritike, je resen problem delovanja organizacij in članstva. Potrebno je, da se temu problemu v bodoče posveča večja pozornost in da se to zavestno spodbuja.

647

Ob proučevanjih institucije kritike in samokritike pa je naše častno razsodišče v nekaj primerih naletelo tudi na kritiko, ki je na meji med kritiko in kritizerstvom. Namreč kritika, katere osnova so nepreverjeni podatki, zato pa ni nič manj ostra, bi se morala postaviti v obliki vprašanj, ne pa da se že na podlagi nepreverjenih podatkov najostreje oceni in sklepa. Večkrat se to pokaže kot neresnično, v najboljšem primeru seveda kot polresnica. Pogosto se kritika zato, da bi bila bolj zapažena, močno pretirava. Navede se pet, šest ali še več dejstev, od katerih je le eno ali dvoje resničnih, vse ostalo je izmišljotina, ali pa kdo sicer navede nekaj dejstev, vendar iz njih napravi povsem samosvoje in skonstruirane sklepe, ki so običajno zelo obtožujoči in težki za tistega, na katerega letijo. V takih primerih ima častno razsodišče mnogo težav. Namreč, takšna zadeva je skoraj vedno tako napihnjena, da dobi dimenzijo javnosti in afere ter močno prizadene tistega, ki je napaden. Zaradi takšnega neobjektivnega napada tudi prizadeti običajno ne reagira objektivno. Brani se in včasih tudi ne želi objektivno sodelovati. Za častno razsodišče nastopi v takih primerih težaven problem. Namreč, s stališči častnega razsodišča se vsi ne strinjajo. Niti tisti, ki je problem sprožil z neobjektivno kritiko, niti neobjektivno kritizirani, ki želi zadoščenje. Če problem pride v javnost, tudi javnost mnogokrat ni povsem zadovoljna, ker namreč javnosti tudi ni mogoče informirati o vseh podrobnostih in zato včasih nastane občutek, kot da zadeva ni bila povsem pošteno in objektivno ugotovljena. Ob teh primerih kritike za vsako ceno, ki tudi meji na kritizerstvo, smo se soočili tudi z nekaterimi postopki posameznikov, ki bi, če se tem postopkom in tem uporabljenim metodam ne bomo odločno uprli, lahko imeli zelo negativne posledice za metode dela v zvezi komunistov. Namreč, nekateri posamezniki naslovijo na člana ZK, organizacijo ali organ ZK določeno kritiko. Ko se problem začne reševati po normalni statutarni poti, ti tovariši nimajo volje sodelovati na tak ustaljen in normalen način. Namesto tega obletavajo razne funkcionarje zveze komunistov in jih enostransko informirajo, kasneje pa s temi avtoritetami operirajo ter na člane ZK, organizacije pa tudi določene organe zveze komunistov in njihove predstavnike naredijo določen pritisk. Tak pritisk poizkušajo izvajati tudi z napol preverjenimi podatki v svojih objavah v dnevnem časopisju. Takšne metode dela moramo v zvezi komunistov najostreje obsojati in preprečevati, povsod in na vseh ravenh. Zakaj, če bi prišle v normalno prakso, bi s tem postavili temelje za malodušje in oportunistične pristope k novim problemom in k novim primerom. In ne samo to. Takšne metode dela bi lahko imele za posledico pasivizacijo tistih organov zveze komunistov, ki so najprej poklicani, da se s problemi spoprimejo. In ne nazadnje — takšne metode bi lahko imele za posledico krojenje normalnega ugleda in avtoritete organizacij ter vodstev. V naši praksi smo se srečali tudi z neprincipielno kritiko vodstvenih kadrov zveze komunistov. Popolnoma jasno je, da smo vsi člani ZK podvrženi stalni objektivni analizi. Razumljivo je tudi, da so tisti člani ZK. ki so na bolj izpostavljenih funkcijah, tega objektivnega preverjanja deležni še več. Toda ne smemo dopustiti kritike funkcionarjev vsevprek. Pa tudi ne kritike posameznega konkretnega funkcionarja, če razlogi za kritiko niso utemeljeni in dokumentirani. Zavedati se moramo namreč, da sami individualno predstavljamo Zvezo komunistov Slovenije in Zvezo komunistov Jugoslavije in da negativna ter neobjektivna kritika predstavlja škodo ne samo za posameznika, temveč škoduje tudi celotni ZK, kar marsikdo lahko izkoristi v negativne namene. Naše častno razsodišče je pri svojem delu dvakrat naletelo na problema, ki sta sicer spadala v delokrog častnega razsodišča, vendar so

648

bila sprejeta stališča takšna, da so presegala samo funkcijo častnega razsodišča. Namreč, ko častno razsodišče prouči nek problem, sestavi stališča, ki hočeš ali nočeš predstavljajo tudi bodočo usmeritev oziroma bodočo politiko ZK. Ti problemi so velikokrat lahko lokalnega pomena, torej pomena, ki zadeva samo neko osnovno organizacijo, neko občinsko oziroma mestno organizacijo. Včasih pa so to problemi, ki so širši, ki lahko zadevajo celotno ZKS, pa tudi celotno ZKJ. V takšnih primerih smo v častnem razsodišču opravili analizo problema, zavzeli smo do problema tudi svoje stališče, katero smo pa prenesli na skupno sejo častnega razsodišča in mestnega komiteja. S tem smo dosegli, da so bila stališča še bolj kritično in poglobljeno obdelana, pridobila so pa še na svoji politični teži, posebno še, ko smo takšna skupna stališča nato dali v pretres ter osvojitev mestni konferenci. Verjamem, da se bomo v bodoče lahko srečali tudi še s širšimi problemi, za oceno katerih bo potrebno angažirati še kak drug organ. Na kraju želim opozoriti še na nek problem. Namreč, člani takšne institucije, kot je častno razsodišče, se moramo večkrat odločiti in odločati o moralno-etičnih normah člana zveze komunistov. Pri tem se srečujemo po zahtevi nekaterih z zelo ostrimi normami, ki so sigurno pretirane, zahtevami, ki so umirjene in sprejemljive, pa do takih, ki so zelo popustljive, lahko bi rekli tudi oportunistične. Najti pravo mero, to pa je prepuščeno odločitvam častnega razsodišča. Ker pa častno razsodišče sestavljajo ljudje, je razumljivo, da kriteriji ne bodo nikoli popolnoma izenačeni. Še najmanj napak se v tej sferi po mojem mnenju napravi takrat, kadar se te kvalitete tudi ocenjuje po čim bolj objektivnih kriterijih in ne na podlagi občutka. Da bi stališča častnega razsodišča lahko bila čim bolj objektivna, pa je včasih prav, če se stališča ne sprejemajo preveč naglo in ne ravno takrat, ko je še vse prevroče, čeprav tudi preveliko odlašanje ni koristno. če na kratko povzamem. Naše izkušnje pri delu častnega razsodišča so takšne, da opravičujejo obstoj takšnega organa v ZKS in občinskih organizacijah, če sem spregovoril o nekaj negativnih pojavih iz dela častnega razsodišča, sem napravil to zato, da bi častna razsodišča še lažje, odgovorneje in še bolj kvalificirano opravljala svoje s statutom zadane naloge.

JANEZ ZAHRASTNIK (Laško) Upoštevajoč medsebojno povezanost delovnih področij, s katerimi se ukvarjajo posamezne kongresne komisije, bi želel na kratko omeniti nekatera, po moji presoji, za zvezo komunistov v tem času pomembna vprašanja. Sedanje zapletene gospodarske razmere, stopnja inflacije, nedograjen ekonomski sistem in nezadovoljiva rast akumulacije povzročajo kljub številnim pozitivnim kazalcem ekonomskih gibanj v preteklem in v prvih mesecih tega leta resno zaskrbljenost. Konkretne razmere in še posebej protiinflacijska prizadevanja terjajo takojšnjo mobilizacijo komunistov v vseh okoljih. Slej ko prej bo potrebno v tem pogledu usmeriti delo komunistov tako, da bodo pobudniki akcije, da bodo v vsaki organizaciji združenega dela, v sleherni temeljni organizaciji združenega dela, da bodo delovni kolektivi v smislu najširših dogovorov sprejeli konkretne protiinflacijske in stabilizacijske programe, v odnosu do katerih pa se morajo ustrezno organizirati tudi vsi ostali subjekti v svobodni menjavi dela. Na te naše sedanje in prihodnje gospodarske razmere pa se navezuje še drug, za nas komuniste izredno pomemben problem. Družbeno in idejnopolitični značaj ter vsebina, pa tudi teža tega problema je takšna, da je stalna idejna in akcijska kon-

649

frontacija zveze komunistov z nosilci teh pogledov nujna. Zakaj gre? Gre za mnenja in pričakovanja, da bodo ekonomske in z njimi povezane socialne ter politične razmere, ki jim gremo nasproti, zavrle uresničevanje nove ustave in politike zveze komunistov po pismu in po 29. seji CK ZKS. Na tem se sedaj gradi fronta, sicer tiha in polna pričakovanj, fronta proti politiki zveze komunistov nasploh in proti politiki zveze komunistov do uveljavljanja ustave in do stabilizacije gospodarstva še posebej. Ta razmišljanja so, poleg svoje globalne protisamoupravne orientacije, zasnovana na prepričanju, da bodo obstoječe gospodarske razmere in naši ukrepi za stabilizacijo gospodarstva privedli do diferenciacije znotraj delavskega razreda in delovnih ljudi. Špekulativna razmišljanja gredo v smeri, da se bo delavski razred zaradi svoje socialne ogroženosti, ki naj bo posledica zaostrenih razmer gospodarjenja, obrnil proti politiki zveze komunistov in da bo v njej iskal krivca za nastali položaj. V tako pričakovani ekonomski in politični nestabilnosti v naši družbi in v delavskem razredu vidijo nekateri možnosti, da ponovno pridobe izgubljen oblastniški položaj nad delovnimi ljudmi in nad dohodkom združenega dela. Še več. Nosilci takšnih idejnih tokov pričakujejo celo spremembe v pravkar sprejeti ustavni usmeritvi naše družbe. Namesto naše samoupravne socialistične poti nam ponujajo elitizem ali pa klasične inštumente državne prisile. Ali z drugimi besedami povedano: pričakujejo takšne družbenoekonomske, socialne in politične razmere, v katerih bi lahko vzpostavili red, tehnokratski in birokratski red. V bistvu pa tej usmeritvi ne gre ne za stabilizacijo gospodarstva in ne za socialistični razvoj naše družbe, čeprav to najpogosteje zatrjujejo. Obratno, gre jim za nestabilnost v družbi, ker jim je le v takšnih razmerah dana možnost za spopad s samoupravljanjem, z ustavo in zvezo komunistov. To je »zaseda«, v kateri so se kljub različnim idejnim pogledom zbrali vsi nasprotniki samoupravnega socializma. Družbena klima jim seveda ne omogoča in ne dopušča javnih nastopov. Nikakor pa ne bi smela zveza komunistov, kot je bilo to tudi včeraj poudarjeno v uvodnem referatu tovariša Popita, prezreti ali podcenjevati teh tendenc, še posebej zato, ker jih pogojujejo korenine starih odnosov v našem ekonomskem sistemu. Za nas komuniste, ki smo se odločili za samoupravni razvoj, nikdar ni bilo dilem okrog tega, kako naj politično organiziramo našo družbo. Za osnovo so nam vedno služili avtentični razredni interesi v danem družbenem trenutku. Vsi ekonomski in družbeni problemi tudi v tem času odločno negirajo teorijo in prakso, da jih je mogoče reševati na podlagi odtujevanja družbenih sredstev, funkcij in dohodka delovnemu človeku, delavcu. Vsa dosedanja praksa je dokazala, da nobena odtujena oblika upravljanja ni sposobna učinkovito reševati družbenih protislovij m zagotoviti hitrega gospodarskega razvoja in socialne stabilnosti. Dobro so nam znane posledice takšne teorije in prakse. Z njimi smo se srečevali in spopadali še pred nedavnim. Najbolj očitne so bile v moralni zavesti, kamor je vse močneje prodirala morala, ki je imela za svojo osnovo postavko, da je vse, kar ustvarja denar, dovoljeno. Ce se zveza komunistov ne bi, ob podpori širokih množic, zavzela za moralo dela in življenje od dela, bi prišlo do resnih pretresov v našem samoupravnem sistemu, do njegovega izmaličenja, kakršnega nam tudi sedaj ponujajo tisti, katere sem omenil. To so vprašanja, ki po moji presoji morajo v konkretiziranih oblikah najti svoje mesto v vseh akcijskih in delovnih programih naših organizacij zveze komunistov. Dovolite mi še nekaj besed o predlogu sprememb in dopolnitev statuta Zveze komunistov Slovenije. Prepričan sem, da doslej ob statutarnih razpravah še nismo imeli opraviti s tako dobro organizirano in zavzeto javno razpravo med članstvom, kot je bil to primer sedaj.

650

Samo v osmih občinah na širšem celjskem območju, je bilo v javni razpravi na posamezne osnutke sprememb podanih skupno 112 pripomb, od katerih je večina našla svoje mesto v predlogu, o katerem razpravljamo danes. Vse občinske konference zveze komunistov na našem območju soglašajo in podpirajo ta predlog sprememb in dopolnil v statutu. Ta podpora izhaja v prvi vrsti iz splošnega prepričanja med članstvom, da bo novi statut zagotavljal uspešnejšo učinkovitost zveze komunistov. Nikjer se nismo srečali z mnenji, da ta predlog zavira proces demokratizacije znotraj zveze komunistov, člani in organizacije zveze komunistov v organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih pa nasproti takšnemu mnenju postavljajo argumentirane trditve, da smo imeli pred 29. sejo CK ZKS določeno obdobje, ko je bila zveza komunistov v neredkih primerih potisnjena na rob družbenih dogajanj, ko so bile mnoge organizacije zveze komunistov onemogočene predvsem v svoji akcijski dejavnosti. Bili so primeri, ko so se člani zveze komunistov bali ali pa niso želeli javno nastopati kot komunisti, zavedajoč se posledic, ki so jih v našo družbo vnašali tisti, ki so samoupravno socialistično demokracijo zamenjali za takšno demokracijo, ki jim je omogočila spodkopavanje temeljev socialistične družbe in negiranje vodilne idejnopolitične vloge zveze komunistov. Komunisti se bomo poizkusom ponovitve takšnih tendenc odločno upirali. Ko razpravljamo o tem statutu moramo z vso odgovornostjo upoštevati stališča velike večine članstva, ki meni, da ne smemo dovoliti, da bi se zveza komunistov ugonabljala sama s seboj ali z brezplodnimi razpravami o formalnih in za življenje delovnih ljudi nepomembnih vprašanjih. Komunisti si želijo jasnih stališč, dogovorov in sklepov, hočejo delovati konkretno, želijo in morajo biti prisotni povsod tam, kjer se bije neposredni boj za samoupravni socializem. Terjajo idejno in akcijsko enotnost osrednjega vodstva, ki mora biti organizirano tako, da bo zagotavljalo učinkovito uresničevanje vodilne idejnopolitične vloge zveze komunistov v času in v razmerah, v katerih živimo. Menim in izražam prepričanje komunistov na našem območju, da predlagane spremembe v statutu to v polni meri zagotavljajo.

FRANC STANJKO (Maribor) Dovolite mi, da spregovorim nekaj o aktivu mladih komunistov. O tem sta tovariša iz Žalca in Slovenj Gradca že spregovorila, zato mi dovolite, da rečem samo nekaj besed o vlogi in pomenu, ki naj ga tak aktiv ima. Aktiv mladih komunistov je ena od organiziranih oblik dogovarjanja in tudi usposabljanja mladih komunistov in ne le prehodna oblika dela, ki omogoča mladim komunistom pridobivanje sposobnosti, samostojnega mišljenja, nastopanja in pa razpravljanja. Poleg tega so aktivi mladih komunistov mesto oblikovanja stališč 'in izhodišč zveze komunistov, v konkretnem okolju, kjer ti aktivi delujejo. Aktiv mladih komunistov kot posebna metoda dela za svoje delo neposredno odgovarja in poroča osnovni organizaciji zveze komunistov in zato tudi ne more sprejemati sklepov, ki bodo obvezni za ostalo članstvo, temveč lahko le predlaga drugim organizacijskim oblikam delovanja v zvezi komunistov, da se določena spoznanja aktiva oblikujejo kot obvezna idejnopolitična aktivnost vseh komunistov. Vsebina dela aktiva mora biti tako sestavljena, da mlad član zveze komunistov postane aktivna in ustvarjalna in celovita družbena osebnost, tako da bo lahko posegal v oblikovanje družbenih odnosov, o kakršnih govori zveza komunistov v svojih dokumentih. Pri tem pa igra najpomembnejšo vlogo izobraževanje in pa usposabljanje, s čimer želimo usposobiti mladega člana zveze komu-

651

nistov za vse boij odgovorno družbeno aktivnost in za spremljanje aktualnih političnih dogodkov na eni strani, na drugi strani pa za presojo o tem, kako se sprejeta stališča uveljavljajo v praksi. Usposabljanje mladega komunista mora biti akcijsko tako usmerjeno, da bodo vsa njegova znanja pripomogla k večji razgledanosti in izpopolnjevanju na tistih področjih, na katerih neposredno deluje, ter tako skozi to razvija pogled na tista področja, na katera tudi mlad komunist lahko vpliva. Aktivi mladih komunistov morajo biti nosilci v konkretni akciji in pri nalogah v zvezi mladine, zato se morajo vključiti v delo zveze mladine, kjerkoli deluje. Mislim, da sta tovariša pred menoj to tudi poudarila, ker mora biti njihovo osnovno torišče dela zveza mladine, kot baza za delovanje aktiva mladih komunistov naj bo organizacija mladih. To je edina in najuspešnejša pot, da bo zveza komunistov čim uspešneje uresničevala svojo vodilno idejnopolitično vlogo med mladino ter krepila njeno socialistično, samoupravno orientacijo. Mislim, da so aktivi mladih komunistov tista oblika organiziranja v zvezi komunistov, ki lahko čimbolj spodbuja ustvarjalnost mladih, njihovo navduševanje in pripravljenost za naprednost udejstvovanja. Hkrati pa ta oblika omogoča, da bodo prišle iniciative same mladine po najkrajši poti v zvezo komunistov, ki bo preverjala in spreminjala svojo akcijo ter akcije drugih naprednih sil. Vsi komunisti se moramo namreč zelo dobro zavedati, posebno v tem političnem trenutku, da je naše delo z mladino in med mladimi del našega celotnega delovanja in eden od najvažnejših pogojev za varovanje pridobitev, ki smo si jih z revolucijo tudi priborili. Zato menim, da smo dolžni v prihodnosti tudi mi posvečati večjo pozornost delu aktiva mladih komunistov in ne zanemarjati te oblike dela z mladimi. Nič manjše pri tem niso tudi obveznosti mladih komunistov, ki morajo delovati predvsem med svojimi vrstniki in biti idejno jedro ter nosilci dela te mladinske organizacije. Aktiv mora okoli sebe zbrati tiste mlade ljudi, ki se želijo aktivirati ter delati v delovni in družbenopolitični skupnosti, kjer zveza mladine ne deluje, so pa pogoji za to in so se mladi pripravljeni vključiti v delo skupaj z ostalimi družbenopolitičnimi dejavniki. Čeprav je bilo večkrat poudarjeno, naj bodo aktivi mladih komunistov idejno jedro in gibalna sila v organizaciji mladih, to je v zvezi mladine, pa se v praksi največkrat zgodi, da so aktivi delovali zunaj zveze mladine, to se pravi, da so člani aktivov večkrat menili, da je delovanje v aktivu mladih komunistov njihovo edino področje dela in da v organizaciji zveze mladine niso dolžni delovati, da z njo niso vsebinsko povezani in tako dalje. To je pogosto pripeljalo do dvotirnosti delovanja aktiva mladih komunistov in organizacije zveze mladine. Mislim, da je na to dala jasen odgovor III. seja konference Zveze komunistov Jugoslavije, vendar se stališča III. seje konference v praksi v marsikaterem okolju tudi niso uresničila, če naj bo ena izmed primarnih nalog aktivov mladih komunistov usposabljanje, je potrebno v njihovo delo v večji meri kot doslej vključiti tudi seznanjanje z razvojem naše družbe, Komunistične partije Jugoslavije in Zveze komunistov Jugoslavije in tako gojiti med mladimi komunisti marksistično miselnost in utrjevati marksistični svetovni nazor. Obravnave naj v aktivih zajemajo aktualne probleme, pogoje, v katerih aktiv deluje — od samoupravnega položaja delavca, uveljavljanja mladih, prakse, probleme gospodarstva, posebno pa še perspektivo mladih, vprašanja socialne diferenciacije, pa vse do vloge in vsebine družbenopolitične organizacije. Vsa ta spoznanja in ugotovitve mora aktiv prenašati na sekretariat in na organizacije zveze komunistov. Osnovni viri informacij, na temelju katerih naj se pripravi razprava o določenem vprašanju, če se orientira samo na temeljno organizacijo združenega dela kot samoupravne organe, to so gradiva za seje, vprašanja, o katerih bodo samoupravni organi razpravljali, nadalje razne konfe-

652

renče, sestanki, organizacije, seje sekretariata, komisij sindikata, aktiva zveze mladine in pa razgovori z delovnimi ljudmi. To je le nekaj misli o vsebini dela in nalogah aktiva, pri katerih sem se osredotočil na aktiv mladih komunistov predvsem v organizacijah združenega dela, kajti na našem mariborskem področju ti aktivi v krajevni skupnosti in pa v šolah še niso našli svojega pravega mesta. Pri tem pa moram poudariti vlogo vsakega posameznega mladega komunista, ki jo mora le-ta odigrati predvsem v aktivih zveze mladine, v sindikatu in socialistični zvezi delovnega ljudstva ter v samoupravnih organih; tu mislim predvsem na to, da se mora v vseh teh okoljih, kjer deluje, obnašati kot komunist in odgovorno sprejemati stališča in sklepe. Poleg tega mora biti ena od najpomembnejših nalog aktivov usposabljanje, predlaganje in sprejemanje v zvezo komunistov, pri čemer igra vidno vlogo tudi osebni pristop mladega komunista do vsakega posameznika. Mislim, da je posebno pomembno, da se usmerimo k najaktivnejšim naprednim mladim delavcem, kmetom; sprejem pa mora temeljiti predvsem na idejni opredeljenosti in družbenopolitični aktivnosti na liniji zveze komunistov in v nobenem primeru ne sme biti kampanjski. Da bo delo v aktivu zaživelo z vsemi temi nalogami, moramo v prihodnje le-tem posvetiti več sil, več pozornosti, ne samo v aktivu mladih komunistov, ampak predvsem v osnovni organizaciji zveze komunistov. Menim, da je bilo doslej v marsikaterem okolju premalo pomoči in pa tudi premalo usmerjanja dela teh aktivov.

IVAN GABER (Velenje) Nova ustava daje KS ob vse večji povezanosti s TOZD drugačen značaj, kot ga je imela v preteklosti. Jasno je, da potrebe po družbenem standardu z rastjo življenjskega standarda stalno naraščajo. Vedno nove zahteve po družbenih, komunalnih, športnih, kulturnih objektih postavljajo pred KS dosti velike probleme. Zveza komunistov je pri nas organizirana tako, da je lahko in mora biti v KS tista idejna in po potrebi tudi organizacijska sila, ki spremlja in usmerja skupaj s socialistično zvezo delovnih ljudi snovanje in delovanje krajanov. In kako se organizirajo in kako naj delujejo KS v naši velenjski občini? Dober, resnično samoupravni družbeni plan občine, ki sicer daje prednost razvoju materialne baze (industriji, rudarstvu, kmetijstvu, terciarnim dejavnostim), ji točno nakazuje organiziran razvoj, seveda ob lastni angažiranosti in lastnih dohodkih. Vse deklaracije in resolucije so sicer nakazane, vendar mora biti KS jasno, da si jih morajo izbojevati same. Pri uresničevanju nalog, ki so postavljene v družbenem planu pri razvoju občine in s tem tudi razvoju KS, je potrebno in bo v bodoče še bolj potrebno, da bo prišla do izraza volja vseh ljudi v KS, njihova lastna angažiranost, samolniciativa, ambicioznost, večja storilnost in podobno. Vse večja odvisnost KS od TOZD pripelje do dveh pojavov: 1. Delavec kot član TOZD se obnaša drugače kot član krajevne skupnosti. Medtem ko često kot član TOZD ugotavlja, da ni sredstev za reševanje družbenega standarda, ima kot član krajevne skupnosti vedno večje potrebe in tudi zahteve. S tem v zvezi je naloga komunistov, da težijo za tem, da se potrebe krajevne skupnosti oblikujejo skladno s sposobnostmi TOZD, oziroma če so potrebe večje, da usmerjajo svoje člane, ki so zaposleni v TOZD na tako produktivno delo, da bo dalo takšne rezultate, ki potrebam odgovarjajo.

653

2. Sedanje krajevne skupnosti se zaradi neurejenega sistema financiranja ne bodo mogle pravilno razvijati. Ali bodo: a) nerealno veliko zahtevale in dobivale, kolikor bo katera sposobna »nažicati«, b) zamrle, ker bodo brez vira sredstev. Iz nakazanih virov financiranja je razvidno, da bodo razpoložljiva sredstva za pokrivanje potreb in nadaljnji razvoj posamezne krajevne skupnosti odvisna od družbenogospodarskega in regionalnega položaja krajevne skupnosti ter možnosti vzpostavljanja razmerij do drugih samoupravnih dejavnikov na območju krajevne skupnosti. Pri tem je treba upoštevati tudi dosedanji razvoj in doseženo stopnjo razvoja na posameznih področjih (gospodarsko, socialno, komunalno) in organizacijo dela krajevne skupnosti. Različnost gospodarskega in regionalnega položaja in dosežena stopnja splošne razvitosti je razvidna v naši občini Velenje iz posebnih grafikonov in tabel glede na ustvarjene dohodke. Za ugotovitev kriterija razvitosti oziroma nerazvitosti so bili upoštevani podatki o dohodkih, ki jih prebivalci oziroma zaposleni v posamezni krajevni skupnosti ustvarjajo za pokritje splošnih in skupnih potreb, ki pa jih na tem mestu zaradi omejenega časa ne moremo navajati. Ti dohodki vsebujejo sredstva, ki se stekajo v občinski proračun in proračune temeljnih interesnih skupnosti za namene krajevnih skupnosti, sredstva zbranega prispevka za uporabo mestnih zemljišč in lastna sredstva krajevnih skupnosti. Ta izračun izhaja iz osnove, da mora vsaka krajevna skupnost pokrivati vse svoje potrebe, to je neposredne potrebe v krajevni skupnosti ter splošne in skupne potrebe na področju vzgoje in izobraževanja, kulture in telesne kulture ter drugih skupnih družbenih služb. Razvrstitev krajevnih skupnosti na tej osnovi kaže, da je v občini (od skupno 25) 14 krajevnih skupnosti, ki ustvarjajo več dohodka, kot ga potrebujejo za pokrivanje vseh svojih potreb, in 11 krajevnih skupnosti, ki za pokrivanje vseh svojih potreb ne ustvarjajo dovolj sredstev. Povsem razumljivo je, da se bodo problemi financiranja nerazvitih krajevnih skupnosti reševali po načelih solidarnosti in samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja z razvitimi krajevnimi skupnostmi. Pri tem pa bodo morale nerazvite krajevne skupnosti storiti vse, da se bodo v finančnem pogledu čimprej osamosvojile. Prelivanje sredstev iz razvitih v nerazvite krajevne skupnosti bo moralo biti vezano na izpolnjevanje določenih pogojev, ki naj bi pospešili proces preraščanja nerazvitih v razvite. Eden izmed pogojev, ki bo vezan na izkoriščanje sredstev solidarnosti, bo vsekakor zagotovitev ustreznega deleža lastnih sredstev krajevne skupnosti, ki bo moral v začetnem obdobju izvajanja tega družbenega plana znašati vsaj 30 "/», pozneje pa se bo postopoma večal. Iz tega izhaja, da bodo morale nerazvite krajevne skupnosti usmerjati izredno velike napore v hitrejši gospodarski razvoj svojih območij, pri čemer bodo morale upoštevati tiste gospodarske dejavnosti, ki imajo glede na dane pogoje največ možnosti za hitrejši razvoj oziroma napredek. Ker so danes med nerazvitimi krajevnimi skupnostmi predvsem take, kjer so pogoji za hitrejši razvoj kmetijstva, bo treba iskati rešitve predvsem v povečevanju kmetijske proizvodnje. To bo mogoče doseči z nadaljnjo modernizacijo in preusmerjanjem kmetij v blagovne proizvajalke govejega mesa in perutnine, mleka, sadja ter hmelja. Višje dohodke v kmetijskih predelih pa bo treba zagotavljati tudi z raznimi dopolnilnimi dejavnostmi, kot so kmečki turizem, obrtne storitve v kmetijstvu in smotrnejše izkoriščanje gozdov. Nepobrani davki za posekan les so v škodo celotni KS, ker se namreč v celoti vračajo v KS. Pri vsej tej problematiki pa mora imeti jasne cilje tudi narodna obramba

654

(SLO), ki ima med drugimi tudi to nalogo, da se resnično angažira pri razvoju nerazvitih kmetijskih KS.. Plan razvoja občine, ki nakazuje smer razvoja KS je na primer v kmetijskih KS že prispeval k hitrejšemu razvoju prav teh nerazvitih KS. Samo proizvodnja mleka se je v zadnjih dveh letih povečala za 6-krat. Takšna proizvodnja pa je osnova za razvoj mlekarstva, tako da že razmišljamo o izgradnji sirarne. Dohodke iz omenjenih dejavnosti, ki danes še niso v celoti ovrednoteni in upoštevani pri kriterijih za razvitost oziroma nerazvitost posamezne krajevne skupnosti, bo treba v prihodnje na ustrezen način ovrednotiti in prikazati kot elemente razvitosti oziroma nerazvitosti. Zaradi tega bodo morale krajevne skupnosti poskrbeti tudi za ustrezno evidenco nad celotnim gospodarjenjem na svojem območju. Kriterije razvitosti pa bo treba še dopolniti z raznimi drugimi elementi, kot so gospodarsko-socialna struktura gospodarstva in prebivalstva, oddaljenost posameznih krajevnih skupnosti od večjih gospodarskih središč in podobno. Vsekakor pa bo potrebno delo v krajevnih skupnostih še bolj približati ljudem, ga razbiti po potrebi tudi na prav majhne interesne skupine. Prepričani smo, da bo samoupravljanje v KS najuspešnejše takrat, ko bomo delo v KS zastavili tako, da bomo združevali ljudi ob njihovih dejanskih interesih. Prav tako je potrebno in bo potrebno posvetiti več idejne in materialne pozornosti tistim subjektivnim silam, ki so dejansko gibalna sila razvoja KS. Te sile mora zveza komunistov stalno spodbujati in obenem nadzorovati, tako da lahko zavladajo med ljudmi resnično socialistični odnosi in da ljudem postane jsano, kaj je osebni in kaj družbeni interes. Nujno bo postalo, da se bodo tudi upravni organi in druge strokovne službe prilagodile novemu načinu dela KS, in sicer tako, da bodo na eni strani resničen servis KS, na drugi strani pa bodo ščitile družbeni interes, da bo tako prišla do veljave resnična volja vsakega delovnega človeka in pripravljenost lastnega angažiranja pri graditvi družbenega standarda, ki daje pečat vsaki družbi. Tudi v krajevni skupnosti mora postati kristalno čisto, kaj so skupne potrebe, kaj je solidarnost, vzajemnost, pomoč in koliko to stane. Le na osnovi takih razglabljanj bo možno voditi zdravo bitko, da se še bolj uveljavi naš samoupravljavski sistem in posebno še naš novi delegatski sistem.

LUDVIK TURIN (Ptuj) V to leto smo stopili z vrsto novih spoznanj o razvojnih smereh samoupravne socialistične družbe. Ustavna razprava, široka politična aktivnost po pismu tovariša Tita ter 29. seja centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije so obračunale z mnogimi zastarelimi pojmovanji in socializmu tujimi interesi. Zveza komunistov postaja trdnejša, razgibala se je družbena odgovornost članstva, zaostren je osebni odnos do dela, zveza komunistov doživlja ponovno reafirmacijo zaupanja delovnih ljudi. Kot dokaz temu zaupanju in večji odgovornosti je prav gotovo predvčerajšnji javni sprejem novih članov v zvezo komunistov pri nas v Ptuju, v Merkatorjevi temeljni organizaciji združenega dela Panonija; v čast VII. kongresu smo v naše vrste sprejeli 30 novih članov, med katerimi je prek 20 delavcev — neposrednih proizvajalcev, kar jasno prikazuje izredno naravnan in odgovoren pristop, ki ga krasi resnično zaupanje v zvezo komunistov. V imenu novo sprejetih članov prinašam VII. kongresu Zveze komunistov Slovenije kar najboljše želje za uspešno delo. Zveza komunistov je danes prav gotovo akcijsko mobilna in se prilagaja novim zahtevam, ki pomenijo vedno večji vpliv raz-

655

redne naravnanosti. V zvezo komunistov moramo pritegniti več delavcev in mladine. Danes je bilo to že velikokrat poudarjeno. Razredna struktura je dokaj neugodna, saj vemo, da je danes v zvezi komunistov vsak deseti delavec, vsak četrti uradnik. Zato je zelo aktualno vprašanje razredne usmerjenosti zveze komunistov. Tudi temu vprašanju smo dali danes že velik poudarek. Nekako smo preživeli obdobje, ko so ob pričetku decentralizacije naše družbe dobile velik vpliv različne protidelavske tehnokratsko birokratsko obarvane sile. Te sile so pogojevale akcijsko nestabilnost zveze komunistov, ki se je začela vse preveč ukvarjati sama s seboj, postali smo manj kritični, pasivni, ukvarjali smo se z notranjimi problemi svojega dela, kar je vodilo k oportunizmu. Takšna zveza komunistov za delavca ni in ne more biti zanimiva. Mnogi delavci — stari komunisti, ki so se kalili v najbolj vročem obdobju naše revolucije, so nas zapuščali. Naša poglavitna naloga je torej krepiti delavskorazredni vpliv, ki ga bomo zagotovili samo ob doslednem vraščanju nove ustave v prav vse kotičke družbenih odnosov. Prav z uveljavitvijo nove ustave pa je potrebno krepiti tudi zvezo komunistov kot revolucionarno organizacijo, ki vodi revolucijo, v kateri mora delavec neposredno občutiti, da se prav zveza komunistov bojuje za koristi delavca. Odprtost organizacij zveze komunistov, socialni instinkt za pereče probleme mora omogočiti, da bomo komunisti zaživeli med ljudmi, kjer moramo ljudi bodriti, jih izobraževati, jim neprestano poudarjati, da je marksizem revolucionarna teorija delavskega razreda, da je to prijateljstvo, solidarnost, poštenost, pravičnost, humanost, enakost, da vse to temelji na znanstveni osnovi, da so to doktrine, ki plemenitijo našo socialistično samoupravno revolucijo, da pa so to hkrati tudi osnovne naloge, ki jih postavlja zveza komunistov. Z ljudmi se moramo pogovarjati preprosto, odkrito, nedvoumno, komunisti ne smemo popuščati, odpraviti morajmo počasnost in neodgovornost. Obračunati moramo s tistimi, ki trdijo, da delovni ljudje niso dorasli sedanjim nalogam v razvoju samoupravnih odnosov, bojevati se moramo za ljudi in nikoli proti ljudem, pri tem pa se moramo brezkompromisno in odločneje opreti na proizvajalca, na delovne ljudi v vsakem okolju. Vsa ta prizadevanja in njih uresničitev krepijo akcijsko opredelitev komunista, ki mora biti aktiven tvorec spreminjanja odnosov in pri tem sotvorec vpliva in dela zveze komunistov. Večja razgibanost in zaostren odnos zveze komunistov do družbenih dogajanj, ki jih jasno postavlja Titovo pismo, ne pomeni, da je ta spremenjen odnos prodrl prav v vse organizacije avtomatično. Svoj vpliv in ugled si morajo vse organizacije in vsak posamezni komunist priboriti z lastnim, aktivnim, revolucionarnim in kritičnim delom v svojem okolju. Premagati moramo formalno obravnavanje problemov, demagogijo, ki se marsikje skriva v novih oblikah, osvoboditi se moramo forumskega načina dela, postaviti vsakega komunista v akcijski položaj, kjer mora zavestno opravljati svojo zadolžitev, ki mora temeljiti na delitvi dela kot metodi organiziranja, preprečiti pa mora še vedno tako zelo razširjeno bolezen kopičenja funkcij, kar nedvomno zelo hromi uspešno delo zveze komunistov. Ne smemo se sprijazniti s tezo, da je lahko nekdo tvoren in ustvarjalen v petih, pa tudi desetih izvoljenih funkcijah; nobenega dvoma ni, da jih kar polovico zanemarja. S tem družbi zelo škoduje, saj prihaja do posploševanja problemov, prakticizma in formalizma, na drugi strani pa se osvetljuje neracionalen odnos do dela posameznika, ki toliko funkcij sprejme, in ne nazadnje se s tem onemogoča druge sposobne komuniste, da bi uveljavili svoje skrite sposobnosti. Tak odnos je prav gotovo tudi netovariški. Spoznati moramo skrite težnje tistih delavcev, ki so manj glasni, zadržani, a pravilno mislijo. Povabiti jih je treba k sodelovanju, jim prijateljsko in pravilno razložiti boj zveze komunistov. Verjemite, mnogo je med njimi ta-

656

kih, ki se bodo odločili za vstop le, če bodo začutili naš prijateljski socialni odnos. Mnogi med njimi so že komunisti po mišljenju in delu, a sprejem odklanjajo. Zdi se mi, da je zelo močan motiv za to ponekod še vedno ne dovolj akcijska organiziranost zveze komunistov, ponekod pa tudi članarina, ki za določene socialne strukture, kljub progresivni lestvici, še vedno pomeni velik izdatek. Mnogokrat se tudi premalo zavedamo, kako zelo pomembno je prenašati sklepe in pomembnejše odločitve na delovne ljudi. Informiranje zanemarjamo, potrebno ga je nenehno razvijati, zagotoviti javnost dela, obveščanje navzven in navznoter. Komunisti morajo biti na tekočem z vsemi dogajanji, še važnejše pa je, da podatkov ne držijo le zase, kar je nesprejemljivo, ker v naši družbi ne poznamo skrivnosti. Komunisti moramo delati vedno v skladu z javnim načinom delovanja. Neaktivnost nekaterih komunistov je zelo pereča. Danes smo to velikokrat poudarili, skriva pa se največkrat v anonimnosti. Marsikateri komunist se drži ob strani, se ne oglaša v razpravi, molči in čaka, kaj se bo zgodilo. Molčečnost preide v navado, komunist postane pasiven, tak odnos pa slabo vpliva na okolje, ki zahteva kritičnega in opredeljenega človeka-komunista. Moralni lik komunista je prav gotovo odločujoč. Njegova doslednost, odkritosrčnost, razsodnost, odnos do dela in prepričanje v to, kar dela, kritičnost, samokritičnost, tovarištvo, posluh in pomoč v težkih trenutkih so lastnosti, ki jih moramo komunisti izražati v vsakem trenutku, ob vsaki akciji. Takšna zavzetost krepi in plemeniti ustvarjalno moč zveze komunistov. Mnoge organizacije zveze komunistov pri nas v Ptuju se še premalo zavedajo pomembnosti kontinuitete socialistične preobrazbe naše družbe, ki mora biti jasno opredeljena in mora imeti jasno izdelana stališča do problema organiziranosti mladih ljudi. Večkrat slišimo teze, da smo mladi neaktivni, da premalo prispevamo, da se nas premalo sliši. Največkrat so tisti, ki tako govorijo, tudi krivci za takšna stanja, kajti moramo si biti na jasnem, da je aktivnost mladih ljudi in mladinske organizacije povsod odvisna od vseh komunistov in je tudi najboljše ogledalo aktivnosti njih samih. Kajti pustiti mlade ob strani, da se sami izgrajujejo, je prav gotovo nesprejemljivo. Res je tudi, da med mladimi poznamo vrsto deviacij in omahovanj, ki onemogočajo, da bi bili mladi med prvimi borci za nove družbenoekonomske odnose. Včasih mladi stokamo, da ni pravih možnosti, da bi se lahko izkazali, vendar pa današnje obdobje prav gotovo daje velike možnosti v boju za samoupravo in osvoboditev človekovega dela. Mladinska vodstva se velikokrat izgubljajo v nekonkretnih akcijskih programih, ki so jih pozabili ali pa jih niso znali prilagoditi konkretnim razmeram. Mladi komunisti smo prav gotovo tu še posebej odgovorni. Danes smo že poudarjali, da so aktivi mladih komunistov izredno pomembni v našem razvoju. Vendar v mnogih organizacijah teh aktivov še nismo ustanovili, zato menim, da je aktive mladih komunistov treba ustanoviti v vseh temeljnih organizacijah združenega dela in morajo resnično postati idejno in delovno jedro mladinskih organizacij. Komunisti moramo čutiti veliko odgovornost do mladih ljudi, kajti bodočnost socializma je v bodoči generaciji, v mladini. Ta večkrat izrečena parola prav gotovo ni iluzija. Zato je potrebno več patriotizma, več samoupravne in marksistične idejne vzgoje, ki je prav v vseh plasteh, še posebej pa v kadrovskih šolah primanjkuje. Mladim se velikokrat tudi premalo zaupa, upoštevanost je podrejena najrazličnejšim merilom, ki mladim ne nudijo možnosti odločanja. Zato je družbenopolitična aktivnost mladega človeka odvisna predvsem od sodelovanja pri reševanju problemov v zvezi komunistov, socialistični zvezi, zvezi sindikatov in v sami zvezi mladine. 42 Sedmi kongres ZKS

657

Prav ta vključenost mladih v družbenopolitične organizacije bo izoblikovala večjo akcijsko opredeljenost mladih, s tem pa večji interes za vstop v zvezo komunistov. Mladi pa bodo pri tej dejavnosti sami spoznavali in predlagali kandidate za sprejem v zvezo komunistov. Mlrđ'm komunistom, pa tudi vsem ostalim, primanjkuje komunističnega ponosa. Veliko premalokrat se znamo postaviti v najrazličnejših okoljih; ko smo v središču različmh konfrontacij, se mnogokrat premalo avtoritativno opredeljujemo. Biti član zveze komunistov mora biti predvsem velik ponos vsakega človeka. Zveza komunistov je torej pred odločilno nalogo, da postavi potrebne pogoje za dosledno uresničitev zahtev nove ustave, da mobilizira vse svoje moči za prilagajanje in akcijo. Osnovne organizacije zveze komunistov je treba popolnoma odpreti navzven, bojno polje pa mora postati organiziranost v socialistični zvezi, sindikatih, zvezi mladine in v zvezi komunistov sami. Povsod je treba zagotoviti delavsko razredni značaj, tako da bodo Interesi delavcev — neposrednih proizvajalcev prišli do izraza v političnih akcijah. Nenehno permanentno izobraževanje je osnovna naloga v zvezi komunistov. Idejnopolitični odnos mora težiti k spoznanjem marksistične znanstvene misli, ki se mora povezovati z najaktualnejšimi problemi v naši družbi. Le težko je v osnovnih organizacijah zveze komunistov zaslediti organizirano idejnopolitično delo. Največkrat je ostalo le pri dveh treh predavanjih, torej so dogovori ostali le na papirju, v akcijskih programih. Mnogi se izgovarjajo, češ da so imeli v tem zelo razgibanem obdobju že preveč drugih nalog in za izobraževanje ni ostalo časa. Komunistom mora biti jasno, da je osnova za naše uspešno delovanje neprestano skupno in individualno izobraževanje. Za skupne oblike, kot so seminarji, politične šole, posveti itd., je treba povedati, da so zaživele. Veliko slabše pa je z individualnim izobraževanjem, ki ga nekoliko zavira tudi slaba založenost z ustrezno, delovnemu človeku prilagojeno marksistično literaturo. Izobraževanje ostaja torej osnovna in temeljna naloga vseh članov zveze komunistov, za kar pa bo treba kar najhitreje zagotoviti ustrezne pogoje. Socialni položaj in življenjske razmere delovnega človeka so med tistimi pogoji, ki motivirajo delovnega človeka, da se družbeno in politično vključuje. Socialna raznolikost je pot odtujevanja rezultatov dela in premalega vpliva na odločanje. Velika proizvodna ekspanzija in hiter življenjski tempo zahtevata od delovnega človeka velike napore. Človek, njegovo delo in odnosi so najvažnejši deli v tej produkciji. Mnogi še danes trdijo, da je za delavca pomemben samo osebni dohodek, danes smo to že velikokrat povedali, ampak še vedno so med nami v določenih tehnokratskih strukturah taki ljudje, ki se večkrat poslužujejo te parole. Mislim, da je potrebno kar najostreje obsoditi takšne malomeščanske tehnokratske tendence, saj vemo, da so za delovnega človeka prav tako važni in še važnejši delovni odnosi, v katerih pravzaprav tičijo ves naš boj in prizadevanja za samoupravne socialistične, pravične in humane odnose, ki našo družbo plemenitijo. Prav v teh odnosih moramo komunisti biti trden, oprijemljiv kamen, ki ne bo dovoljeval deformacij niti na levo niti na desno, temveč samo korak naprej, po poti osvobajanja dela, po poti socializma, samoupravljanja, po poti zveze komunistov pod vodstvom tovariša Tita.

RUDI MAKRA (Jesenice) S svojim prispevkom bi v prvi vrsti rad predstavil svojo delovno organizacijo, predvsem da bi razumeli nekatere organizacijske probleme, ki smo jih imeli v SŽ in se jih bom kasneje tudi dotaknil.

658

Železarna Jesenice je kolektiv s 5.680 delavci, od tega je 780 članov ZK. Člani ZK smo organizirani v 27 oddelkih, le-ti so vključeni v 6 OOZK — 5 OOZK je v železarni in ena v železarsko-izobraževalnem centru. Za koordinacijo dela kakor tudi za reševanje določenih skupnih nalog so OOZK povezane v svet ZK železarne Jesenice. Z namenom, da ZK čimbolj aktivno sodeluje pri vseh pomembnih vprašanjih, bodisi znotraj železarne ali na širšem področju, smo naloge razdelili na 4 grupe in za te formirali posebne delovne teame, in to: a) Organizacijsko-kadrovska komisija sproti spremlja vse probleme organiziranosti na vseh področjih, daje navodila in napotke za boljše delo ZK. Ta komisija je tudi formirala aktiv predavateljev, ki imajo nalogo, da predelujejo vse aktualne materiale in jih v poljudnih oblikah pismeno ali na seminarjih posredujejo članom ZK v celotni železarni. Komisija dela tudi pri realizaciji programa ZK na ravni podjetja in programih OOZK ter skrbi za ideološko izobraževanje članov ZK, za sprejemanje novih perspektivnih mladincev v članstvo ZK in pripravljanje kadra za vse pomembnejše funkcije v družbenopolitičnih organizacijah. b) Grupa za samoupravljanje je skrbela za formiranje TOZD in za njihov nadaljnji razvoj. Nadalje je skrbela za registracijo TOZD in pripravljala materiale in predloge za čim boljše oblike samoupravljanja. Uspeli smo v tem, da je v samoupravnih organih 43 % članov ZK in se njihov vpliv v delovanju samoupravljanja v železarni tudi čuti. Ta grupa pa predvsem skrbi na izpolnjevanje ustavnih določil. c) Grupa za gospodarska vprašanja pa ima nalogo, da spremlja gospodarski razvoj železarne in razvija ter vzpodbuja odgovorne na tem področju, da so poslovni in ekonomski rezultati čim boljši. Tako je grupa obdelala program investicij za hladno valjarno, pomagala pri težkih in kriznih situacijah v samem podjetju, analizirala učinkovitost in izkoriščanje delovnega časa, itd. d) Grupa za socialna vprašanja pa se ukvarja s stanovanjsko izgradnjo, ureditvijo fizično težkih delovnih mest, vprašanjem dopustov, rekreacijo delavcev, kulturno dejavnostjo in sploh z vsemi dejavnostmi, ki naj delavcu omogočijo, da bo svoje naloge na delovnem mestu lažje in učinkoviteje opravljal. Pri tem pa ta grupa skrbi tudi za varnost na delovnih mestih in za pogoje, ki delavca ne obremenjujejo s poklicnimi boleznimi. Poleg teh oblik organiziranosti ZK pa se sekretariat sveta ZK železarne poslužuje še drugih oblik aktivnega delovanja vseh članov ZK. Organiziranost podjetja ni bila nikoli problematična in organizacijske spremembe so se izvedle normalno z razvojem samoupravljanja in se spreminjale v vedno kvalitetnejše oblike, ki so zagotavljale dobro delo ZK in s tem vedno večje zaupanje neposrednih proizvajalcev v organizacijo ZK. Če pa danes združujemo podjetja v integracijskih procesih, pa se nam kažejo že v samem začetku slabosti, ki pa po vsebini niso niti približno enostavne. Zelo težko se organiziramo na ravni združenega podjetja, predvsem zato, ker se nam pojavljajo lokalistične in regionalne težnje posameznih podjetij ali TOZD. Tako si že v samem začetku združevanja pridejo navzkriž v organiziranosti družbenopolitičnih organizacij, predvsem pa organiziranosti ZK. Glede tega menim, da v slovenskem in jugoslovanskem prostoru nismo naredili vsega, da teh problemov ne bi bilo. Predvsem je tu CK ZKS, ki bi moral bolj skrbeti za to, da. nakaže organizacijske oblike delovanja ZK, ki bi v integracijskih procesih bile najbolj učinkovite. Ker teh oblik organiziranosti do sedaj nismo imeli, so se pojavili primeri, da se ZK iz teh ali onih razlogov ni mogla organizirati v združenih podjetjih in da smo za iskanje nekakih kvalitetnih in učinkovitejših oblik organiziranosti porabili tudi po štiri leta, kar je primer ZPSŽ, da smo se kolikor toliko organizirali 42»

659

in dosegli tudi enotnost stališč, ki pa so v združenih podjetjih še kako važen faktor za dobro delovanje in poslovne uspehe združenja. Tem oblikam organiziranosti bomo v bodoče morali posvetiti veliko več naše pozornosti, predvsem v smeri partijske in politične enotnosti organizacij ZK. Pri tem pa bomo morali paziti in odklanjati negativne pojave lokalističnih in regionalnih teženj kot tudi pojave zbirokratiziranja v posameznih podjetjih združenja. Člani ZK bomo morali doseči co, da se bo v združenih podjetjih spremenila miselnost v tem smislu — če smo se integrirali, ne moremo iskati koristi samo v svojih lastnih podjetjih in da nas zanima samo uspeh nas samih, skrbeti bomo morali za to, da bodo rezultati združenih podjetij naš prvi cilj in s tem tudi osebni in narodni dohodek na taki ravni, da bomo na koncu lahko rekli: ne naše lastno podjetje, temveč združeno podjetje z združenimi močmi je doseglo pozitivne rezultate. Ta cilj ni daleč, vendar pa moramo organizirati vse družbenopolitične organizacije tako, da se bo njihov vpliv aktivnega delovanja tudi čutil. Zato menim, da je v bodoče ena od naših nalog — najti predvsem v združenih podjetjih oblike organiziranosti, katere bodo lahko delovale in imele določen vpliv na uspehe celotnega združenja, ne glede na pojave, ki bi nam lahko ovirali naše težnje za dosego ciljev, ki so v našem delavskem interesu. Na koncu naj dodam še to, da nam osnutek statuta ZKS nakazuje nekatere rešitve v organizacijskih oblikah ZK, da pa bo potrebna angažiranost vseh članov ZK, da bomo lahko čim boljše organizirani, da bo ZK svoje programe tudi realizirala. Sveti ZK so oblika organiziranosti, ki nam že kažejo določene rezultate. Pri vsem tem pa nikakor ne smemo pozabiti, da so sveti le koordinacijska telesa in ti forumi ne sprejemajo sklepov. To je naloga OOZK, katerim svet ZK daje predloge v potrditev in šele nato, ko predloge sklepov potrdi OOZK, so le-ti veljavni za vse člane ZK v kolektivu. Pri teh stvareh moramo biti člani ZK dosledni in izvajati tako politiko, ki nam bo omogočala sodelovanje čim večje množice in vseh članov ZK, ker nam le tako lahko uspejo organizacijske cblike, ki bodo tudi učinkovite.

FRANC STOŠICKI (Trbovlje) Na predkongresnih razpravah o osnutku resolucije in statuta za VII. kongres Zveze komunistov Slovenije smo zasavski komunisti dali popolno podporo ciljem in nalogam, nakazanim v teh dokumentih. Vemo, da podpora sama po sebi ni dovolj, da zahteva tudi uresničevanje in akcijo. Tega se dobro zavedamo tudi delavci komunisti v vseh treh zasavskih občinah Hrastnik, Zagorje, Trbovlje. Pri dejavnosti zveze komunistov smo že dosedaj bili v prvih vrstah. Posebno odločno, veliko bolj osveščeni, zavzeto in zavestno pa smo nastopali po pismu tovariša Tita in 29. seji centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Našo aktivnost smo načrtno usmerjali tudi na to, da bi bilo v zvezi komunistov čim več delavcev iz neposredne proizvodnje in z drugih področij. Pri tem dosegamo spodbudne rezultate. Po pismu tovariša Tita smo v Hrastniku, Trbovljah in Zagorju sprejeli v zvezo komunistov 369 novih članov, od tega kar 226 delavcev. Tako v revirjih že dosegamo delavsko večino. In delavci smo v precejšnji meri prisotni povsod. V družbenopolitičnih organizacijah in njihovih vodstvih, v samoupravnih organih in pri skupščinskem delu tako lahko prispevamo svoje k oblikovanju politike v občini in k sprejemanju odločitev. Pri tem se izpolnjujemo in izobražujemo. V mnogih sekretariatih naših osnovnih organizacij je večina delavcev. Pa ne mislite, da zato delo in aktivnost kaj slabše teče. Aktivi delavcev-komunistov čedalje bolj pridobivajo na svojem pomenu. O tem so današnji razpravljalci že precej govorili. Ne bom ponavljal, rad bi samo poudaril, da so aktivi opravičili svoj namen,

660

da pa bo od nas delavcev samih še precej odvisno, kakšno vsebino jim bomo dali, dajali. Strinjam se z razpravljalcem, ki je poudarjal, da morajo delavci še bolj postati samooblikovalci politike, ne pa zgolj prenašalci informacij med delavce. Ob tem bi omenil še nekaj. Sem med delavci in dobro poznam njihova razmišljanja. Želijo takšne organizacijske oblike v zvezi komunistov, ki bodo dajale možnosti za učinkovito delo in naš vpliv, ki bodo zajela vsa mišljenja komunistov v bazi. Ugotavljam, da je do tega v zadnjem času prihajalo bolj kot kadarkoli poprej. Povezanost med članstvom v občini in organi Zveze komunistov Slovenije je bila tesna, vsebinska in usmerjajoča. Začutili smo, da se naša beseda ne izgubi in niti ne presliši. Zato ne bomo veliko razmišljali o tem, ali je na primer republiška konferenca zveze komunistov potrebna ali ne. V javni razpravi smo se strinjali s takšnimi organizacijskimi oblikami, kot jih predlaga predlog statuta Zveze komunistov Slovenije. Glavno nam je, da ohranimo takšno sodelovanje, kot smo ga omenili prej. Vsi kongresni dokumenti, vsi predlogi resolucije težijo k skupnemu cilju in tudi sedanji predlog statuta je zastavljen tako, da bo postal orožje za doseganje skupnih rezultatov. Zato se z njim strinjamo in mislim, da nam ne bo kdo očital, da ga preveč preprosto razumemo in da gledamo na primer samo na organizacijska vprašanja ali da jim sploh nismo kos. Marsikdaj je potrebno tudi zaupati. V revirjih zaupamo rezultatom javne razprave, dolgotrajnemu trudu pri oblikovanju statuta, ki prav gotovo ni šel v to smer, da bi akcijsko sposobno zvezo komunistov osramotili. Samo še nekaj bi poudaril. Ni dovolj, da se načrtno trudimo za sposobnost in aktivnost delavcev — članov zveze komunistov samo v organizaciji združenega dela. Vse bolj bomo morali delovati tudi v krajevnih skupnostih in samoupravnih interesnih skupnostih. Da pa bomo v tem uspevali, moramo še naprej sistematično spreminjati socialno strukturo v zvezi komunistov ter se idejnopolitično usposabljati, da bomo znali ločiti resnične razredne interese, družbene interese od obljub ožjih skupin ali posameznikov, ki z interesi delavcev samo mahajo ter si gradijo svoje pozicije. Zveza komunistov bo svoje vrste še bolj okrepila ter se z vsemi, ki so se pripravljeni aktivno vključevati v razredni boj, še bolj strnila za dosledno uresničevanje samoupravnih socialističnih odnosov.

JOŽICA ŠAVLI (Nova Gorica) Z novimi ekonomskimi odnosi, z ustanovitvijo temeljnih organizacij združenega dela, oblikovanjem delegacij in delegatov, uresničujemo nova ekonomska in politična razmerja. S tem je prevzela ZK nalogo, da odpravi vse stare odnose, ki se skušajo skriti v novih. To pomeni, da se mora sleherni komunist in osnovna organizacija ZK bojevati za spoštovanje človeka-delavca in mu omogočiti delovanje na vseh področjih. Politična moč ZK se v sedanjih razmerah ne izraža le z avtoriteto organizacije, ki je izbojevala socialistično revolucijo, marveč v sposobnosti, da se v vsakdanjih iskanjih in reševanju protislovij izkaže kot integracijsko jedro socialističnih sil. Da bi samoupravljalci sprejeli in uresničevali njene poglede in težnje, mora ZK zastopati močno argumentirana stališča in mora imeti jasno socialistično perspektivo ter krepiti organiziran boj proti različnim interesom, ki zavirajo graditev samoupravnih socialističnih odnosov. Prav ta različnost interesov terja poudarjeno idejno, organizacijsko in akcijsko enotnost ZK, prav tako, kot je to od KP terjalo obdobje ilegalnega boja, revolucije in obdobje graditve socializma. ZK mora čedalje bolj postajati nepogrešljiv del celotnega sistema socialističnega samoupravljanja in zavzemati se mora, da bo v združe-

661

nem delu s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori določala tudi politiko razvoja, vzgoje in izobraževanja ter obseg in dinamiko materialnih osnov v skladu s potrebami in možnostmi skupnega družbenega in gospodarskega razvoja. Zato je nujno potrebno idejnopolitično usposabljanje komunistov in izobraževanje delavcev na vseh ravneh. Naloga komunistov je, da se v vseh oblikah združevanja dela bojujemo za take odnose, ki bodo zagotavljali enoten in dejanski vpliv delavcev v procesu proizvodnje in delitve na vseh ravneh, in to v sorazmerju z doprinosom živega in minulega dela ter na osnovi skupno postavljenih meril. Upreti se moramo tako etatističnim kot tehnokratskim tendencam. Poudariti je treba tudi, da je potrebno razvijati sistem medsebojne soodvisnosti kot povezovalne sile vseh temeljnih organizacij v prizadevanjih za vsestranski razvoj OZD. V tem smislu pričakujemo anhovski delavci in komunisti od tega kongresa novih spodbud, ki nam bodo vodilo za realizacijo zastavljenih nalog. Področje industrije cementa in azbestcementa je zlasti pomembno za naš celotni gospodarski in družbeni razvoj. Po eni strani ugotavljamo veliko pomanjkanje delavskih stanovanj, po drugi strani pa je razvitost te industrije še na nizki stopnji in še nepovezana. Investicije v to bazično industrijo so izredno drage in terjajo od delavcev izredno odrekanje, tako pri OD kot tudi pri pogojih dela, ki so zlasti v tej industriji izredno težki. Ker je od razvoja te industrije odvisen razvoj cele vrste drugih dejavnosti, menimo, da bi se morali prav na tem področju bolj aktivno pogovarjati in povezovati. V tem smislu smo že napravili prve korake, in sicer pri naši enomilijardni investiciji v novo cementarno, kjer smo uspeli deloma združiti sredstva tako gradbene operative kakor tudi trgovine. Področja delovanje in usmeritve prizadevanj komunistov v OZD morajo biti naslednja: — poglabljanje resničnih samoupravnih socialističnih odnosov v v procesu proizvodnje, ki so pogoj za uresničevanje ustavnih pravic delavca; — razvijati v duhu ustave razmerja in odnose od posameznega delavca, delovne skupine prek TOZD in podjetja kot celote ter — načela, prežeta s smernicami in nalogami, ki jih pred nas komuniste postavlja kongres in uresničevanje ustave v praksi, to je zagotovilo, da bodo zapisana načela uresničena. Taka usmeritev prizadevanj komunistov nedvomno krepi položaj delavca v samoupravnih odnosih in teži h koncentraciji sredstev v samoupravnih osnovah tako, da bodo organizacije združenega dela izoblikovane v močne nosilce razvoja gospodarskega življenja in samoupravnih socialističnih odnosov. Konkretneje je treba v vseh organizacijah in organih obravnavati probleme delaccev na posameznih področjih in se ne omejevati le na splošne družbene ali samo splošne ekonomske procese, kar pomeni, da je potrebno spoznavati in obravnavati življenjske pogoje delovnega človeka, nasprotja, ki se pojavljajo v posameznih temeljnih organizacijah in pri uveljavljanju delavca kot samoupravljavca. Ponovno naj poudarim, da OZK v prizadevanjih za uresničevanje ciljev novih socialističnih družbenoekonomskih odnosov ne smejo zanemariti konkretnega interesa delavca, od zboljšanja delovnih pogojev, organizacije dela, socialne varnosti, izgradnje delavskih stanovanj pa do sistema nagrajevanja po delu. Zato moramo komunisti, neposredni proizvajalci, aktivno delovati tudi v sindikatih in se zavzemati za reševanje konkretnih življenjskih problemov delavcev in za krepitev njihove vloge v samoupravljanju. V sedanjih razmerah je to ena izmed poti, ki vodi do večje neposredne povezanosti ZK s samoupravljalci, do povečanega zaupanja de-

662

lavcev v ZK kot organizirano silo proizvajalcev in s tem številčne okrepitve neposrednih delavcev v strukturi ZK. Socialna sestava članstva namreč močno vpliva tako na vsebinsko usmerjenost ZK, zlasti v podjetju, kakor tudi na stališča do aktualnih vprašanj delovne skupnosti. Zato si je treba v nadaljnjem razvoju ZK intenzivno in dolgoročno prizadevati za stalno vključevanje delavcev — neposrednih proizvajalcev v ZK. Težiti moramo k spremembi socialne sestave ZK in stopiti v korak s socialnimi spremembami v družbi, ki so izredno pomembne za nadaljnji socialistični družbeni razvoj in politiko ZK. Če k temu dodamo dejstvo, da je v ZK še vedno premalo proizvajalcev, za katere je karakterističen smisel za organiziranost in s tem za medsebojno pomoč in tovarištvo, potem smo navedli bistveni razlog, zakaj opažamo tudi v naših vrstah premalo skrbi za posameznika. Pri tem nam ne gre predvsem za solidarnost kot pomoč socialno prizadetim, gre nam za to, da opozorimo na tovarištvo kot politično kvaliteto, ki je vodilo naše komunistične organizacije. Krivice, ki se godijo samoupravljalcu, ki se s prepričanjem bojuje za boljše odnose med ljudmi, za socialistična načela na kateremkoli področju, pa čeprav se je pri tem lahko motil, niso samo njegov osebni problem, marveč politični problem za celotno organizacijo ZK. Zato mora ZK odločno zaščititi tako člana ZK kot vsakega človeka revolucionarja, ki z najboljšim namenom v katerikoli družbenopolitični organizaciji ali samoupravnem organu da pobudo za rešitev določenega vprašanja, ki povzroča negativne politične, samoupravne in druge posledice v okolju, v katerem deluje. Zelo pomembno je poudariti organizacijske oblike povezovanja komunistov in njihovih organizacij, ki se morajo ustrezno prilagoditi stopnjam samoupravne povezanosti in razsežnosti v OZD. Komunisti moramo na osnovi izkušenj izbrati tisto obliko organiziranja komunistov na ravni OZD, ki bo najustreznejša za delovanje in ki bo omogočala demokratično pripravljanje predlogov, izmenjavo mnenj in zagotavljala enotne idejnopolitične akcije komunistov. Ta najvišji zbor slovenskih komunistov mora v svojih sklepih sprejeti smotre, ki bodo še bolj podkrepili vodilno vlogo ZK v naši družbi in hitreje uresničevali načela družbenoekonomskega in političnega sistema, kar je glavni smoter ustavnih sprememb.

DANICA BRESJANAC (Celje) Politični trenutek, v katerem imamo svoj kongres, je izredno zahteven in občutljiv. Zato si prav gotovo vsak izmed nas želi, da razprave na kongresu pokažejo svetovni javnosti predvsem naše uspehe in pozitivne rezultate. Toda naša praksa nikoli ni bila polepšavanje dejanskega stanja ali zapiranje oči pred lastnimi napakami in slabostmi. Kritičnost, konstruktivno izpostavljanje težav, ki je prisotno v skoraj vseh razpravah, gotovo izzivajo začudenje pri zunanjih opazovalcih, ki spremljajo delo našega kongresa. Mislim pa, da ravno razprave, ki se kritično obnašajo do sedanjih pomanjkljivosti, do sedanjih problemov, za katere ugotavljamo, da so prisotni pri našem delu, da ravno le-te potrjujejo moč zveze komunistov. Dejstvo je, da se danes tu, v tej zunanjepolitični situaciji vsi skupaj držimo pravila, da delamo tako, kot da bomo živeli še 100 let v miru, in da smo pripravljeni za boj tako, kot da bi bila že jutri vojna. Zato mislim, da nimamo nobenega vzroka, da bi se zadrževali pri razpravljanju o teh problemih, ki so resnično prisotni in ki nas vse skupaj pestijo, bodisi v delovnih kolektivih bodisi v zvezi komunistov. Boj celotne naše družbe za materialne dobrine, za povečanje življenjskega standarda, je v preteklem obdobju po vojni pripeljal do tega,

653

da smo velikokrat potiskali v ozadje področje morale, področje etike in področje humanizma, o čemer je že včeraj na plenarni seji govoril profesor Majer. Mislim, da je to ena od izredno pomembnih ugotovitev in tudi izredno velika pomanjkljivost v delovanju celotne naše družbe, na področju medčloveških, medsebojnih odnosov. Tudi tovarišica, ki je pred menoj razpravljala, je omenila tovariške odnose — ne samo v primeru izjemno socialno ogroženih posameznikov, ko pride do izraza naš humanizem in naša solidarnost. Gre za pojmovanje humanizma, gre za pojmovanje etike in morale, ki se nanaša resnično na naše vsakdanje tovariške in medčloveške odnose in ki še posebej pride do izraza na področju kadrovske problematike, kadrovskih vprašanj in kadrovske politike. Na kaj mislim? Verjetno se bo moja razprava dotaknila dokaj občutljivega, dokaj delikatnega področja, ki pa je gotovo tudi pri marsikaterem izmed vas zbudila veliko slabe volje in razmišljanja, tudi v teh dneh priprav na kongres. Gre za to, da smo mi že zdavnaj v družbi opravili s problemom pritiska oziroma z doseganjem rezultatov ali zmag z metodo pritiska, z izvajanjem pritiska na posameznih področjih, pri reševanju posameznih vprašanj. Vendar teh metod dokončno nismo uspeli odpraviti v našem vsakdanjem delu, in to ravno na kadrovskem področju. Mislim, da ima vsakdo v mislih nek konkreten primer, zato tukaj ne bom navajala nobenega, ko bom govorila o tem, da smo bili v delovnih organizacijah, ob reševanju tistih kadrovskih vprašanj — prihajanja na nova, višja delovna mesta, vodilna delovna mesta, pa tudi ob posameznih rešitvah v naših vrstah priče tistim nevidnim, subjektivnim metodam pritiska, s katerimi so posamezniki na tak ali drugačen način poskušali uveljaviti svoje ambicije, uveljaviti svoj osebni interes. Zato sem prepričana, da spričo vseh sprememb, vseh dopolnitev, ki smo jih opravili v metodah kadrovanja, od tega sistema stalnega evidentiranja možnih kandidatov za posamezne funkcije v zvezi komunistov pa do vseh javnih razpisov v družbi, v gospodarskih organizacijah, v delovnih kolektivih pri iskanju novih ljudi za delovna mesta, danes moramo spregovoriti o vsebini teh situacij. To se s formalnimi metodami ne da odpraviti in tega se moramo zavedati. Gotovo so situacije v delovnih kolektivih, da se na razpise, objavljene v časopisju, v tisku, ljudje ne javljajo iz preprostega razloga, ker marsikdo domneva, da so že vnaprej izbrani posamezniki za razpisana delovna mesta. Prisotno je to tudi takrat, ko so kljub široko zastavljenemu evidentiranju, zelo demokratičnemu procesu kandidiranja za posamezne funkcije v organih zveze komunistov od osnovne organizacije, občinskih organizacij itd., vendarle v marsikaterem okolju, v marsikateri situaciji, zaradi nezadostnega poznavanja širše baze našega članstva, bili prisiljeni sprejeti tudi takšne metode, kot so prijateljske zveze, poznanstva itd., ki pa vendarle postavljajo vprašanje, ali so vse tiste kadrovske rešitve, ki so bile prisotne v določenih situacijah (vsekakor v minimalnem številu), vendarle tiste prave in najboljše, ki bi jih sicer lahko dosegli. Mislim, da se takim metodam in takšnim situacijam, ki so tudi pri širšem članstvu, ne samo pri tistih, ki so delali pri kadrovskih pripravah, zbujale slabo voljo, lahko upremo z naslednjim načinom. Moramo se dogovoriti in začeti z uveljavljanjem takega načina dela, da iz dneva v dan spremljamo naše ljudi. Bila sem zelo vesela določila novega statuta oziroma spremembe statuta, kljub temu, da je bilo veliko pripomb ravno na tisti člen, s katerim se za metodo vstopa v članstvo ZK opredeljujejo predlogi, ki jih dajejo različni forumi, delovna okolja, organi ZK in tudi samoupravni organi. Mislim, da je to tisto, kar nam dejansko v praksi primanjkuje. Manjka nam to, da ne spremljamo ljudi, s katerimi delamo in živimo, da se ne ukvarjamo z njihovimi lastnostmi, vlogo in načinom obnašanja, z metodami, ki jih uporabljajo pri vsakdanjem delu, in tudi z rezultati, ki jih dosegajo. Ob tem bi naš aktivni vpliv na selekcioniranje dejanj in obnašanj sotovarišev in sodelavcev prispeval

664

k afirmaciji zastavljenih načel morale in etike, k afirmaciji naše ideologije ZK in humanizma, ki je njena dominanta. Hkrati bi se v neslutenem obsegu povečal prepotreben kadrovski potencial predvsem za vstop v ZK ter onemogočile privatne manipulacije z ljudmi. Tako bi kadrovska politika postala skrb in pravica vseh, zagotovo pa komunistov. Poglejte, če bi vsakdo izmed nas, kolikor nas je že članov Zveze komunistov Slovenije, vsaj enega tovariša ali tovarišico iz svojega delovnega okolja poskušal spremljati, poskušal z njimi delati, sodelovati eno leto, sem prepričana, da bi v naslednjem letu lahko računali vsaj na 50 % povečanje števila članov zveze komunistov, če ne še večje število novih članov. Mi smo pri sprejemanju novih članov velikokrat kampanjski in se nam zaradi tega ponujajo takšni posamični primeri, pri katerih novo sprejeti člani vendarle ne izpolnjujejo postavljenih kriterijev. Pomanjkanje skrbi za človeka čutimo pri delu naših kadrovskih služb v delovnih kolektivih, ko imajo kadri občutek, da so popolnoma izgubljeni, predvsem mladi delavci, mladi strokovnjaki, pripravniki, ki pridejo in ne vedo, kam naj se obrnejo ter čakajo toliko časa, da ali kdo gre iz delovnega kolektiva ali da se zgodi kakšna sprememba, da bi lahko prišli naprej, ker nihče ne skrbi za njihovo dejansko dnevno rast, za njihov nadaljnji razvoj. Tukaj naj spregovirim samo še o eni stvari. Prepričana sem, da izmed vseh kriterijev, ki smo jih kot vsebinske izpostavili pri kadrovanju, nismo še zadosti poudarili in upoštevali kriterija, za katerega sem prepričana, da nam ravno v tem trenutku lahko veliko pomaga — in sicer kriterij pripravljenosti posameznika, da podreja svoj lastni interes širšemu skupnemu interesu. To pa je ravno tisti kriterij, ki onemogoča karierizem, ki onemogoča častihlepje, ki onemogoča vse tiste slabosti, o katerih smo danes toliko slišali od skoraj vseh tovarišev, ki so razpravljali. In to je ravno tisto, kar nas vsak dan v praksi velikokrat razžalosti in tudi vznejevolji. Mislim, da je ta element pripravljenosti in zavestnega odklanjanja določenih možnosti, ki so posamezniku na razpolago za lastna napredovanja in uveljavljanje njegove osebnosti v interesu drugih, ki so po splošnem družbeno objektivnem kriteriju sposobni več dati, več ponuditi in več narediti, lastnost, ki jo včasih imenujemo skromnost, in je dejansko prisotna le pri pravih komunistih in najbolj vrednih, dragocenih ljudeh. Dovolite mi, da zaključim to svojo razpravo s konkretno ilustracijo nekaterih novih metod v delu kadrovskih komisij pri občinskih komitejih, za katere imamo izkušnje na celjskem področju. V interesu nadaljnje demokratizacije dela na kadrovskem področju smo prišli do tega, da smo oblikovali plenum kadrovske komisije pri občinskem komiteju in smo vanj vključili po enega člana sekretariata iz vsake osnovne organizacije ali predsednika kadrovske komisije pri osnovni organizaciji. Tako smo dobili novo armado naših članov, ki so v osnovnih organizacijah delali predvsem na kadrovskem področju, nam pa v tej veliki bitki za kadrovske priprave predvolilnih konferenc in kongresov pomagali. S tem smo hkrati razbremenili same sekretarje velikega števila konkretnih nalog v osnovnih organizacijah. Pri nas se je ta metoda izkazala kot izredno koristna in vam jo dajem v premislek.

665

Poročila komisij

Komisija za družbenoekonomski razvoj in politični sistem Miran POTRČ: Tovarišice in tovariši, delegati in gostje, komisija za družbenoekonomski razvoj in politični sistem je obširno in zavzeto razpravljala o aktualnih vprašanjih družbenoekonomskega razvoja Slovenije in Jugoslavije, v celoti podprla politično poročilo centralnega komiteja ZK Slovenije o delovanju Zveze komunistov Slovenije med VI. in VII. kongresom, referat predsednika centralnega komiteja tovariša Franceta Popita, idejna izhodišča in vsebino temeljne resolucije o boju za uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov ter vlogi in nalogah komunistov kakor tudi akcijske resolucije. Delegati so poudarili živahno aktivnost v osnovnih organizacijah v predkongresnem obdobju, ko je prihajala do posebnega izraza težnja, da bi z doslednim izvajanjem resolucij VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije zagotovili tak položaj delovnih ljudi, da bodo lahko vedno in povsod vplivali na pogoje svojega dela, odločali o dohodku, ki so ga ustvarili z združenim delom v svoji temeljni organizaciji ter po načelih solidarnosti in vzajemnosti sodelovali pri uresničevanju skupnih družbenih potreb. Delegati so s svojimi razpravami ustvarjalno prispevali k določanju in opredeljevanju kratkoročnih in dolgoročnih nalog na področju uveljavljanja kvalitetno novih družbenoekonomskih in družbenopolitičnih odnosov na samoupravni osnovi, obenem pa so izražali enotno voljo vseh slovenskih komunistov, da še naprej dosledno vztrajajo pri uresničevanju razredne politike zveze komunistov. V vsebinsko bogati razpravi so poudarili pripravljenost komunistov in vseh delovnih ljudi za uveljavljanje kvalitetno novih odnosov v temeljnih organizacijah združenega dela, krajevnih samoupravnih interesnih in družbenopolitičnih skupnostih. Jasno so izražali misel, da lahko le dosledno uveljavljanje delegatskih odnosov zagotovi odločanje delovnih ljudi na vseh ravneh njihovega samoupravnega in političnega organiziranja. V razpravah je bila izražena visoka stopnja idejne enotnosti o vseh bistvenih vprašanjih družbenoekonomskega razvoja Slovenije na idejnih konceptih, sprejetih na 29. seji centralnega komiteja ZK Slovenije. Poudarjena je bila odgovornost komunistov in vseh zavestnih socialističnih sil za uveljavljanje revolucionarnih sprememb, ki izražajo interese delavskega razreda. Zavzeta razprava je še posebej poudarila, da smo že dosegli izreden napredek pri uresničevanju ideje samoupravljanja, ki se izraža v spremenjenih družbenih odnosih in položaju delovnega človeka pri odločanju. K temu pa mora v naslednjem obdobju veliko prispevati nadaljnja

669

graditev ekonomskega sistema, posebej pa samoupravnega sistema razširjene reprodukcije, dogovarjanja in planiranja. Ves čas je bilo prisotno spoznanje o zgodovinski in življenjski povezanosti položaja in razvoja Slovenije z enotnostjo Zveze komunistov Jugoslavije ter z bratstvom in enotnostjo jugoslovanskih narodov. Močno je bila poudarjena tudi nujnost vključevanja v mednarodno delitev dela in svetovno povezavo, vendar tako, da bodo zavarovani interesi delavskega razreda in delovnih ljudi, vrednost rezultatov njihovega dela in pospešeno razvijanje proizvajalnih sil v naši družbi. Prisotna je bila zavest o zgodovinsko nujni povezanosti z neuvrščenimi deželami in tretjim svetom. K razpravi v komisiji za družbenoekonomski razvoj in politični sistem, v kateri je sodelovalo do 400 delegatov in gostov, vedno pa najmanj 250, se je prijavilo 92 delegatov in gostov. Od tega jih je na seji komisije razpravljalo 54, 37 prijavljencev pa je oddalo razprave v pismeni obliki. Komisija je sprejela skupno 41 amandmajev, ki jih je posredovala komisiji za resolucijo kongresa. V vseh primerih, razen v enem samem, je besedilo amandmajev oblikovala v dogovoru in soglasju s predlagatelji. Tudi v tem pogledu je bila torej dosežena popolna enotnost. V razpravi so bile podane tudi številne ideje, predlogi in pobude, ki sicer ne sodijo v resolucije, zaslužijo pa vso pozornost, zato predlagamo, da centralni komite ZK Slovenije pripravi izčrpno analizo vseh razprav in njihovo vsebino vključi v program svojega bodočega delovanja. Delegati so posvetili precej pozornosti samoupravnemu sistemu razširjene reprodukcije, katerega nosilci morajo postati združeni delavci. V skladu z novimi ustavnimi načeli je treba opraviti take spremembe v sistemu razširjene reprodukcije, da postaneta samofinanciranje in sovlaganje zares temeljni obliki tega sistema. Še bolj se mora uveljaviti združevanje sredstev prek samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja, zgraditi moramo samoupravno organizirano finančno tržišče, v celoti razviti ustavno funkcijo poslovnih bank ter jasneje opredeliti vlogo družbenopolitičnih skupnosti. Vse bolj pomembni morajo postati odnosi, ki se bodo oblikovali na dolgoročni osnovi, čistih računih in skupnih interesih, opredeljenih v samoupravnih sporazumih, družbenih dogovorih in pogodbah. Vzdušje med razpravo je vseskozi izražala zavzetost in prizadevnost delegatov, da odkrito vnesejo vanjo svoj delovni prispevek. V živahni razpravi o organiziranju delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih je bila izražena misel, da morajo samoupravni organi v temeljnih organizacijah in krajevnih skupnostih živo sodelovati v planiranju s soočanjem mnenj na zborih delovnih ljudi in občanov, pri tem pa se je treba upreti vsem tendencam o »delitvi dela« na samoupravno tehnološko in poslovno, obenem pa se je treba spopasti tudi s tezo, da je družbeno koristno, opravičljivo in moralno neoporečno vse, kar prinaša višji dohodek. Osnovno izhodišče v vseh razmišljanjih o samoupravnih interesnih skupnostih je bilo spoznanje, da v svobodni menjavi dela odločajo o zadovoljevanju skupnih potreb delavci v temeljnih organizacijah združenega dela enakopravno z delavci v organizacijah združenega dela na področju, družbenih dejavnosti. Pri tem je bilo poudarjeno, da ne smemo komunsti pristati samo na navidezno menjanje dosedanjih odnosov, temveč jih je treba spremeniti dosledno in v celoti. Družbenoekonomski in samoupravni odnosi med temeljnimi organizacijami združenega dela in krajevnimi skupnostmi pa morajo biti vzpostavljeni na tak način, da se plani dela in razvoja krajevnih skupnosti sprejemajo po široki javni razpravi, v katero so vključeni tudi delavci in njihove organizacije združenega dela.

670

V razpravah o organiziranju delavcev v temeljnih organizacijah, samoupravnih, interesnih in krajevnih skupnostih kot osnovnih celicah našega družbenoekonomskega življenja so razpravljavci poudarjali izreden pomen ustrezno razvitega družbenega sistema informiranja, ki mora delavcem zagotavljati sprotne in čimbolj objektivne podatke o pogojih, poteku in rezultatih svojega in združenega dela kot tudi o vseh drugih bistvenih vprašanjih našega družbenoekonomskega razvoja. To je nujni pogoj za zavestno, odgovorno in učinkovito samoupravljanje. Obenem je treba doseči, da se odpravi večtirnost zbiranja enakih ali podobnih podatkov po različnih metodologijah ali definicijah, s tem pa doseže integralni informacijski sistem, ki bo usklajen, odprt in racionalen. Razpravljavci so podprli resolucijo o razvoju proizvajalnih sil in uresničevanju samoupravnih odnosov. V razpravi je bilo večkrat poudarjeno, da so kadri in znanje temeljni dejavniki bodočega razvoja. Delegati in gostje so poudarili, da je potrebno tesnejše sodelovanje znanosti, raziskovalne dejavnosti in proizvodnje. Temelj nadaljnjega razvoja je le tehnično in tehnološko visoko razvita industrijska proizvodnja, zato je treba zagotoviti tudi več vlaganj v lastne raziskave, predvsem tudi za izkoriščanje domačih surovin. Izobraževanje mladih v proizvodnji, hitrejše uvajanje sodobne tehnologije, krepitev kolektivne in osebne odgovornosti, to je le nekaj elementov, ki so bili omenjeni v zavzeti razpravi o razvoju proizvajalnih sil in družbenoekonomskih odnosov. Nosilec bodočega razvoja je lahko le dobro organizirano in samoupravno povezano združeno delo. Ob tem spoznanju so razpravljavci izrazili več praktičnih izkušenj pri dosedanjem povezovanju dela in sredstev ter zahtevo po premagovanju vseh podjetniških, lokalističnih, regionalnih in drugih kolektivno lastninskih pojmovanj. V večji meri in v skupnem interesu se morata povezovati tudi proizvodnja in trgovina. Sploh je treba zagotoviti, da o ustvarjenem dohodku v proizvodnih temeljnih organizacijah združenega dela ne bodo odločali trgovski, bančni, zavarovalniški ali drugi centri odtujene ekonomske moči, temveč delavci v združenem delu sami. Delegati z manj razvitih območij so se zavzeli za krepitev policentričnega razvoja in hitrejše odpravljanje razlik v razvitosti, čeprav so poudarili, da je bil v zadnjih letih dosežen že viden napredek. Po njihovem mnenju je v bodoče potrebna diferencirana pomoč celotne družbene skupnosti mcnj razvitim območjem in nadaljnja solidarnost, predvsem pri socialnem in zdravstvenem varstvu, izobraževanju, gradnji infrastrukturnih objektov in komunali. Hitrejša urbanizacija podeželja in manjših industrijskih središč vzporedno z odpiranjem novih delovnih mest je ena izmed poti za odpravo razlik med posameznimi območji. Delegati so podprli akcijsko usmeritev za hitrejše reševanje strukturnih problemov, uresničevanje prioritetnih nalog v gospodarstvu, vlaganja v energetiko, prometno infrastrukturo in kmetijstvo, v zagotavljanje surovin na dolgoročni osnovi in s skupnimi vlaganji; pri tem so se izrekli tudi za hitrejše integracijske vertikalne povezave v energetske in surovinske kombinate. Številni razpravljavci so podprli novo stanovanjsko politiko, s katero je podana osnova za gradnjo delavskih stanovanj, obenem pa so opozorili, da moramo čimprej preiti na stroškovne stanarine, da bi tako omogočili še hitrejše reševanje stanovanjskih problemov in odpravili socialne razlike, ki jih nizke stanarine povzročajo. V snovanju stanovanjske politike ne smemo zanemariti tudi obstoječega stanovanjskega sklada, kajti premalo pozornosti posvečamo modernizaciji starejših stanovanj. Delegati in gostje so se zavzeli za odločilen vpliv delovnih ljudi v samoupravnih stanovanjskih skupnostih ter opozorili na nevarnost odtujevanja sredstev v njih. Zato bi morali komunisti in delovni ljudje v začetku delovanja samoupravnih stanovanjskih skupnosti

671

spremljati njihovo delo in vplivati, da se bodo ustavna določila dosledno uresničevala. Ko so delegati razpravljali o zdravstvu, so posebej obravnavali problematiko zdravstva na manj razvitih območjih in opozorili na primanjkljaj zdravnikov splošne prakse in medicinskih sester, pomanjkanje stanovanj in ustreznih delovnih prostorov, obenem pa so se tudi zavzeli za racionalno porabo sredstev v zdravstvu. Razvoj kmetijstva in podeželja je bila pomembna tema. Razpravljavci so odločno podprli razvoj samoupravnih socialističnih odnosov na vasi in podeželju ter povečanje kmetijske proizvodnje. Za uresničitev takšne usmeritve so predlagali vzpodbujanje povezovanja kmetijske proizvodnje s predelavo in trgovino, zagotavljanje dolgoročnejših pogojev pri najemanju kreditov za povečanje kmetijske proizvodnje in sredstev za nakup kmetijskih zemljišč ter stabilnost cen kmetijskih proizvodov. Ugotovili so, da so bili kmetje aktivno vključeni v javno razpravo o zvezni in republiški ustavi v pripravi za volitve. Zato so se zavzeli, da se ugodno politično razpoloženje na vasi izkoristi za vključevanje kmetov v nove družbene odnose. V vseh razpravah pa je izzvenela zahteva po doslednejših prizadevanjih vseh delovnih ljudi ter subjektov gospodarjenja in odločanja za stabilizacijo, za hitrejši razvoj materialne podlage dela in standarda, za večjo produktivnost, dogovarjanje delovnih ljudi in dolgoročno programiranje. Razpravljavci so poudarili pomen nadaljnjih priprav na splošni ljudski odpor, nujnost poglabljanja družbene samozaščite in potrebo po ustrezni vlogi državnih organov, inšpekcij, pravosodja, službe družbenega knjigovodstva in drugih, ki morajo svoje naloge opravljati v interesu delavskega razreda, zaščite socialističnega samoupravljanja in pridobitev naše revolucije. Komisija za družbenoekonomski razvoj in politični sistem sicer ni posebej razpravljala o statutu Zveze komunistov Slovenije. Ob zaključku razprave pa je soglasno podprla vsebinsko usmeritev predlaganih sprememb in dopolnitev statuta, ki temeljijo na razrednih interesih in zagotavljajo učinkovito delovanje zveze komunistov v bodoče. Ob zaključku poročila mi dovolite, da sporočim plenarnemu zasedanju sklepno ugotovitev naše komisije. Komisija je ugotovila, da je njeno delo odlikovala izredna množičnost, zavzetost, velika idejnopolitična enotnost v pogledih vseh razpravljavcev, ki niso izražali samo svojega mnenja, temveč mnenje svojih organizacij in članstva. V razpravah je bilo prisotno poglobljeno poznavanje problemov in nalog, s katerimi se bomo komunisti srečevali v obdobju po kongresu. V razpravi na komisiji je bila izražena velika pripravljenost komunistov, da s konkretno aktivnostjo po kongresu korektno uresničujejo stališča in sklepe, ki jih bodo vsebovale resolucije VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije.

Komisija za vprašanja izobraževanja, kulture in znanosti Emil ROJC: Tovarišice in tovariši, delegati in gostje! Razprava v komisiji je potekala na osnovi uvodnega referata, poročila o delovanju Zveze komunistov Slovenije med VI. in VII. kongresom, predloga temeljne resolucije VII. kongresa, predloženih tekstov resolu-

672

čije o vzgoji, izobraževanju in raziskovalni dejavnosti in resolucije o kulturi socialistične samoupravne družbe. Upoštevala je kontinuiteto uresničevanja idejnopolitične vloge Zveze komunistov Slovenije na obravnavanih področjih združenega dela in kritično ocenila dosežke medkongresnega obdobja in še neuresničene pretekle dogovore. Za ustvarjalno kritično razpravo, v kateri je sodelovalo 43 delegatov in gostov, sta bila značilna veliko prizadevanje ter ustvarjalen napor udeležencev, da prispevajo po svojih najboljših močeh k uspešnemu delovnemu dogovoru VII. kongresa ZKS, dogovoru za idejno in akcijsko učinkovitost komunistov v nadaljnji samoupravni socialistični preosnovi vzgoje in izobraževanja, raziskovalne dejavnosti in kulture. S tem namenom je bilo v komisiji predloženih in sprejetih 23 amandmajev na predloge obravnavanih kongresnih resolucij. Na predlog sprememb in dopolnitev statuta ni bilo amandmajev, kar lahko ocenimo kot izraz soglasnosti in podpore tem spremembam. Večina dopolnil na predloge resolucij je takšne narave, da pomembno prispevajo k teoretično jasnejšemu, bolj sistematičnemu in akcijsko zasnovanemu tekstu kongresnih dokumentov. Delegati in gostje so v svojih konkretnih dopolnilih k tekstom resolucij prispevali tudi nekaj dodatnih razsežnosti obravnavane problematike, med njimi zlasti z amandmaji v zvezi z reševanjem kadrovskih problemov v prosveti, na socialističnih vrednotah zastavljeno vzgojno funkcijo družine, s skrbjo za kompleksno urejanje človekovega zdravega okolja, z reševanjem aktualnih vprašanj in problemov naših delavcev na tujem, z vidiki širše kulturnoumetniške in estetske vzgoje vse mladine, povečevanjem učinkovitosti naših vzgojnoizobraževalnih institucij ter tesnejšim medrepubliškim in ustvarjalnejšim mednarodnim sodelovanjem na področju raziskovalnega dela in visokega šolstva. Pomembna je tudi dopolnitev, ki terja razvitejše možnosti za podiplomski študij, posebno na področju marksizma in samoupravljanja. Poleg omenjenih in drugih amandmajev pa je prispevala svoj pomemben delež tudi preostala razprava, katere nosilci so želeli podpreti temeljna idejnopolitična stališča, kot so opredeljena v predlogih resolucije. Ta del razprave je dal zlasti poudarek marksističnim idejnim osnovam in izhodiščem v vzgoji in izobraževanju, znanosti ter kulturi, v tem okviru še posebno vlogi marksistične kritike v kulturi in marksistične kritike teze o »koncu ideologij«, nadalje hitrejšemu in doslednejšemu samoupravnemu vraščanju omenjenih področij v združeno delo, zlasti prek samoupravnih interesnih skupnosti in njihove notranje samoupravne preosnove, osnovnim smerem celovite reforme obstoječega šolskega sistema in v njem še posebej usmerjenega izobraževanja, vlogi delavskih univerz kot nosilcu družbenega izobraževanja delavcev, potrebi po intenzivnejših vlaganjih v tisti del materialne osnove šolstva, ki odločilno vpliva na povečanje in izenačevanje možnosti mladine za poklicno usposabljanje. Zelo poudarjeni so bili kadrovski primanjkljaji na vseh vrstah in stopnjah šol in s tem v zvezi izražena zahteva po takojšnjem začetku reševanja kadrovske krize in reformi sistema kadrovskega šolstva. Opozorjeno je bilo tudi na nujnost skupnih naporov družbenih dejavnikov, jugoslovanske ljudske armade ter organov splošnega ljudskega odpora za povečano usmerjanje in vzgojo kadrov za aktivno vojaško službo. Poudarjena je bila tudi potreba intenzivnejšega vzpodbujanja vseh oblik sodelovanja med proizvajalci, drugimi uporabniki ter raziskovalci in njihovimi organizacijami, da bi se rezultati raziskovalnega dela nenehno preizkušali in oplajali v revolucionarni praksi delavskih množic. Razpravo o omenjenih in drugih aktualnih problemih vzgoje in izobraževanja, kulture in znanosti sta prevevala spoznanje in zavest o njihovi neizbežni tesnejši vpetosti v združeno delo. Tudi v razpravah je bila potrjena širina pojmovanja kulture samoupravne družbe, katere 43 Sedmi kongres ZKS

673

osnovni subjekt je samoupravno organiziran delovni človek. Bolj kot smo morda pričakovali, je bilo med delegati prisotno, ob zavesti o velikih materialnih in drugih potrebah na omenjenih področjih, tudi upoštevanje omejenih možnosti. Te namreč ne dopuščajo, da bi na vsej širini fronte potreb hkrati in povsod enako krenili naprej. Večkrat izražena bojazen, da v novih pogojih zbiranja in združevanja sredstev za kulturo, znanost in prosveto ne bomo mogli pokriti obstoječih, kaj šele dodatnih potreb, nas ne bi smela pasivizirati. S še močnejšim angažiranjem subjektivnih s’l bo nedvomno mogoče doseči boljša in ustreznejša razmerja med nadaljnjim dogovarjanjem in sporazumevanjem v združenem delu za krepitev materialne osnove teh dejavnosti. Razprava v komisiji je v celoti podprla uvodni referat tovariša Popita kot jasno in odločno, razredno prežeto besedo o našem včeraj in razsežnostih našega samoupravnega bivanja in revolucionarnega boja jutri. Izražena in globoko občutena je bila pripravljenost, da se kljub vsem težavam in oviram ter potrebnim velikim naporom dosledno realizirajo sklepi in obveznosti VII. kongresa ZK Slovenije in skorajšnjega X. kongresa ZK Jugoslavije. Vera v moč in sposobnost delavskega razreda, ki postaja vse bolj podkrepljena z znanjem, ustvarjalnim marksizmom, z rezultati znanstvenih iskanj in oplajana s kulturo ter vrednotami samoupravne družbe, ostaja tudi vnaprej trden porok, da bomo naš današnji dogovor spremenili v revolucionarno preosnovo naslednje etape graditve naše samoupravne in neodvisne Titove Jugoslavije.

Komisija za mednarodna politična in ekonomska vprašanja Livij JAKOMIN: Tovarišice in tovariši, delegati in gostje! Delo komisije za mednarodna politična in ekonomska vprašanja je potekalo na osnovi kongresnega gradiva, predvsem pa je izhajalo iz poročila o dejavnosti Zveze komunistov Slovenije med VI. in VII. kongresom, predloga resolucije za VII. kongres, referata predsednika centralnega komiteja, iz pripomb h kongresnemu gradivu iz javne razprave in iz razprav delegatov v komisiji za mednarodna vprašanja. V razpravi je sodelovalo 23 delegatov in gostov, 3 pa so predložili pismene pripombe. Komisija je sprejela 3 amandmaje k predlogu resolucije VII. kongresa ZK Slovenije in jih posredovala komisiji za resolucije kot svoje predloge, 5 pa jih je dala v presojo komisiji za družbenoekonomske odnose, ker je menila, da sodijo v del splošne resolucije o družbenoekonomskih odnosih. Komisija je v celoti podprla vsebino predloženega gradiva, razprava je zajela najbolj bistvena vprašanja aktualnih mednarodnih, družbenopolitičnih in ekonomskih odnosov ter zunanje politike Socialistične federativne republike Jugoslavije s posebnim poudarkom na položaju Socialistične republike Slovenije in vlogi Zveze komunistov Slovenije. Naša zunanja politika je po mnenju komisije neločljivo povezana z notranjim razvojem samoupravne socialistične družbe v Jugoslaviji. S krepitvijo samoupravnega socialističnega razvoja znotraj Jugoslavije utrjujemo svojo mednarodno neuvrščeno politiko in položaj, s krepitvijo neuvrščene politike v mednarodnem prostoru pa utrjujemo zunanje pogoje za samoupravni socialistični notranji razvoj. Politika neuvrščenosti s svojimi cilji in praktičnim delovanjem zanika tehnokratsko

674

teorijo in prakso mednarodnih odnosov, ki sta značilni za uravnavanje razmerij med velesilami in zasnovami na ravnotežju sil. Komisija ugotavlja, da so se v boju za hitrejši razvoj manj razvitega dela sveta in hkrati v vsej politiki neuvrščenosti v zadnjem času odprle pomembne nove možnosti. Svetovno razmerje gospodarskih moči se je spremenilo v prid deželam, ki vstopajo v mednarodno gospodarstvo predvsem z energetskimi viri in s surovinami. S tem pa se širi prostor za dejavnost neuvrščenih. Razprava je tudi s praktičnimi dokazi potrdila pravilnost politične usmeritve Jugoslavije, ki z drugimi neuvrščenimi deželami nastopa proti političnim in ekonomskim pritiskom ter dominaciji. Komisija je obravnavala probleme vključevanja Jugoslavije in Slovenije v mednarodno politično in ekonomsko sodelovanje z neuvrščenimi, socialističnimi in drugimi deželami v Evropi in v svetu. V tem okviru pa je še posebej opredelila vlogo SR Slovenije in ZK Slovenije v prizadevanjih za dobre sosedske odnose na vseh področjih pri meddržavnem gospodarskem sodelovanju, pri sodelovanju družbenopolitičnih organizacij ter pri stikih delovnih ljudi sosednih dežel. številni razpravljavci so obravnavali položaj slovenske narodnostne skupnosti v zamejstvu ter italijanske in madžarske narodnosti, ki živita pri nas. Posebno pozornost je komisija posvetila odnosom z Italijo. Na zahtevo razpravljavcev, ki so menili, da vseh problemov ne bi mogli ustrezno oceniti samo v resoluciji in poročilu o delu, je komisija pripravila posebni izjavi, ki ju predlaga kongresu: izjavo o odnosih z Italijo in izjavo o položaju slovenskih narodnostnih skupnosti v sosednjih državah. Glavni vsebinski poudarki so bili v razpravah posvečeni naslednjim širšim tematskim skupinam: spremembe v mednarodnih odnosih; položaj Jugoslavije in politika neuvrščenosti; mednarodni ekonomski odnosi; gospodarsko sodelovanje Jugoslavije s tujino, še posebej z deželami v razvoju; odnosi s sosedi in položaj manjšin. O statutu Zveze komunistov Slovenije komisija ni posebej razpravljala. Podprla pa je vsebino sprememb in dopolnitev statuta, predloženega kongresu. Delegati in gostje te komisije so v razpravi podprli naloge, ki jih obravnava osnutek resolucije, posebej pa so v svojih razpravah podčrtali nekatera vprašanja, katerim bi morala ZK Slovenije v naslednjem obdobju posvetiti posebno pozornost. Zveza komunistov Slovenije naj utrjuje in naprej razvija vsebino in oblike samoupravnega socialističnega razvoja Jugoslavije, ki pomeni osnovo za njeno delovanje na mednarodnem področju in v nadaljnjem utrjevanju njenega mednarodnega položaja. V okviru ZK Jugoslavije naj ZK Slovenije mobilizira vse družbene sile za uveljavljanje sprejetih načel naše zunanjepolitične usmeritve, še posebej so bile poudarjene naše naloge na področju mednarodnega delavskega gibanja in razrednega boja za osvoboditev človeka. Komisija meni, da je treba v sedanjih mednarodnih razmerah usmeriti težišče nadaljnjega delovanja ZK v zvezi z mednarodnimi odnosi predvsem v krepitev, širjenje in poglabljanje politike neuvrščenosti. V mednarodnem prostoru se je treba še nadalje povezovati z vsemi družbenimi silami, ki se bojujejo za svoboden razvoj, za razredno in nacionalno emancipacijo. — Povečati je treba pobude za gospodarsko sodelovanje z deželami v razvoju. — Več pozoronsti je treba posvetiti delovanju Združenih narodov in v vseh družbenih okoljih večati zanimanje in obveščenost o njihovi dejavnosti. — S sosednimi državami bi morali še naprej razvijati obmejno sodelovanje in vzpodbujati take odnose, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju in nevmešavanju v notranje zadeve. Zaradi pomembne vloge, ki jo imajo pri tem obmejne občine, bi bilo potrebno močneje skrbeti za njihov hitrejši razvoj. — Slovencem v zamejstvu je 43’

675

je treba še bolj organizirano pomagati pri uresničevanju njihovih razvojnih teženj na vseh področjih družbenega življenja. V okviru jugoslovanske zunanje politike se moramo zavzemati za dosledno uresničevanje tistih pravic, ki narodnostnim skupnostim pripadajo po meddržavnih pogodbah, deklaraciji Združenih narodov o človeških pravicah in drugih mednarodnih listinah. — še naprej naj bi Zveza komunistov Slovenije utrjevala stike s silami, ki se v okviru boja za demokratični razvoj zavzemajo za pravice slovenskih narodnostnih skupnosti. Pri tem je bilo poudarjeno, da skrb za narodnostne skupnosti v zamejstvu ni samo dolžnost matičnega naroda, ampak celotne jugoslovanske skupnosti. — Zveza komunistov naj uveljavlja sprejeta ustavna načela in si v federaciji prizadeva za čimvečjo prisotnost zunanjepolitičnih interesov Slovenije in usklajevanje le-teh z interesi drugih republik in pokrajin. — Komisija meni, da je potrebno še bolj poglobiti in razširiti podružbljanje zunanje politike, tako da bo v soglasju z našim občim razvojem zajelo slehernega delovnega človeka.

Komisija za organiziranost, razvoj in statut ZKS Vlado JANŽlC: Tovarišice in tovariši! V komisiji VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije za organiziranost, razvoj in statut, je razpravljalo 36 delegatov. Razprava se je osredotočila na razvoj in uveljavljanje vloge zveze komunistov v družbi; bila je izrazito razredna in izjemno enotna in ubrana. Delegati in drugi, ki so razpravljali, so s svojimi prispevki obravnavali, ocenjevali in analizirali vsa najbolj pomembna in aktualna vprašanja dela, razvoja in utrjevanja zveze komunistov. Na osnovi teh ocen in analiz razmer v zvezi komunistov in naši samoupravni družbi so sodelujoči prispevali zelo pomemben delež k usmeritvi bodočega razvoja zveze komunistov, njeni krepitvi in učinkovitosti ter pokazali na mnoga vprašanja, ki čakajo zvezo komunistov v vodenju revolucionarnih akcij delavskega razreda in delovnih ljudi za njihovo osvoboditev. Z zadovoljstvom lahko poročam, da so udeleženci v razpravi tudi temeljito, slikovito, toda realno prikazali velike uspehe, ki jih je zveza komunistov skupaj z delovnimi ljudmi dosegla na vseh področjih družbenega življenja. Ti uspehi so bili doseženi prav zaradi vztrajnega in doslednega dela članstva in organizacij zveze komunistov med delovnimi ljudmi. Seveda pa je razprava pokazala tudi na mnoge pomanjkljivosti, ki spremljajo delo zveze komunistov in večkrat hromijo njeno še večjo učinkovitost. Tisto, kar se je v sicer kritični razpravi pokazalo kot posebej vredno, je, da so udeleženci dajali tudi odgovore na odprta aktualna vprašanja. V analizah in ocenah ni bilo visoko donečih besed, so pa zato ugotovitve temeljile na praksi in konkretnem delu. Odgovori, ki so jih dajali delegati, pa so pokazali izredno visoko stopnjo zavesti in zavzetosti. V delu komisije se je pokazalo, da so delegati prinesli na kongres težnje in zahteve članstva ter delovnih ljudi, da se zveza komunistov še bolje organizira, usposobi in vsestransko uveljavi kot avantgarda v razvoju socialistične družbe. Mnogi razpravljavci so poudarili, da tako komunisti kot nekomunisti v svojih okoljih zavestno sprejemajo sedanjo razredno usmeritev, vanjo zaupajo ter jo uveljavljajo in razvijajo. Poudarjajo, da je v preteklem obdobju, ko je naša družba prešla v resnejše krize, zveza komunistov našla moč in bila sposobna, da okrog svojih vrst strne vse, kar

676

je naprednega in progresivnega. To je omogočilo, da je našla izhod iz zapletenih in protislovnih razmer časa. Še več. Zaupanje v zvezo komunistov se je po mnenju delegatov povečalo prav zato, ker so progresivne socialistične sile pod vodstvom zveze komunistov zagotovile, da se odprta ekonomska, socialna, kulturna in druga vprašanja urejajo tako, da hkrati delovni ljudje začenjajo živeti še svobodnejše življenje brez slehernega pritiska in varuštva. Ni pretirano, če rečem, da so prispevki, ki smo jih slišali, pomemben delež bodočemu razvoju in krepitvi takšne zveze komunistov, ki jo potrebujejo delavski razred in delovni ljudje v času, ko dejansko prevzemajo oblast na vseh področjih družbenega dela in v družbi kot celoti. Dovolite, da v nadaljevanju poročam o nekaterih konkretnejših vprašanjih, ki so najbolj izstopala v razpravi naše komisije. 1. Delavska večina je pogoj za resnično avantgardno vlogo zveze komunistov in porok za dejansko uveljavljanje novih družbenih odnosov. Razpravljavci so ugotovili, da so storjene pomembne spremembe v strukturi zveze komunistov, ki se zrcalijo tudi v sestavi občinskih vodstev ZK, kjer je samo v konferencah po njihovih ocenah okrog 30—40 % neposrednih proizvajalcev, ki že odločajo in odločno posegajo v oblikovanje politike, in drugih dejavnikov v občinah. Komisija je posebej poudarila, da delavska večina ni zgolj oblika in odstotek delavcev v zvezi komunistov in njenih organih, temveč predvsem vsebina dela. Svoja stališča, programe in akcijske naloge mora zveza komunistov neposredno preverjati ne le med delavci komunisti, temveč med vsemi delavci. Pri uveljavljanju delavske večine v ZK imajo posebno vlogo aktivi zveze komunistov. Komisija je ugotovila, da so aktivi delavcev komunistov neposrednih proizvajalcev v večini zaživeli in s svojim delom ovrgli vse začetne dvome. Ugotovila je, da so se prek aktivov predstavili novi ljudje, delavci, s preprostimi besedami in zdravo logiko, da so spregovorili o pomembnih vprašanjih tako, kot jih dojemajo v neposredni proizvodnji. Spregovorili so: o amandmajih, delavskih stanovanjih, delavski kontroli, o socialnih razlikah, kadrovski politiki itd. Svoj odnos do posameznih vprašanj so oblikovali na osnovi razrednosti, pravičnosti in partijnosti. Ob prvih izkušnjah pa se javljajo tudi slabosti, ki jih bo treba odpraviti. Svoje delo bodo morali osamosvojiti tako, da bodo obravnavali posamezna vprašanja na lastno pobudo. Obseg vprašanj bodo morali razširiti na vsa za delavce pomembna področja. Odločneje se bodo morali tudi upreti vsem poizkusom manipuliranja v aktivih in tendencam, da bi se aktivi uporabljali kot transmisija občinskih političnih vodstev ali vrha. Dosedanje delo aktivov pa je porok, da bodo slabosti v delu in v neposredni praksi premagane. Vodstva zveze komunistov so dolžna, da razvijajo delo aktivov in ustvarjajo ustrezne pogoje za njihovo delovanje. 2. ZK je že doslej poudarjala, da morajo družbenopolitične organizacije postati še močnejše in še bolj učinkovite, da se mora še krepiti njihova revolucionarna in razredna vsebina. Hkrati se je zavzemala za njihovo samostojnost in družbenopolitično odgovornost, vendar na skupni osnovi realizacije programa in politike ZK. Pri tem smo vzpostavili predvsem socialistično zvezo kot bistvenega in nezamenljivega dejavnika, ki povezuje vse socialistične sile, zajete v družbenopolitičnih organizacijah in ki je temelj za široko mobilizacijo in usposabljanje delovnih ljudi. To pa pomeni, da se bo morala ZK stalno bojevati za to, da bo socialistična zveza dejansko imela vlogo tiste organizacije, v kateri naj se na demokratični način rešujejo družbena protislovja in v kateri naj se ZK potrjuje kot vodilna idejnopolitična sila delavskega razreda v neposrednem kontaktu z delovnimi ljudmi. Enotna politična akcija vseh subjektivnih sil lahko nastaja v socialistični zvezi kot najširši demokratični organizaciji vseh za socialistično samoupravljanje

677

opredeljenih ljudi in obenem enotni fronti organiziranih socialističnih sil. Torej ne le v zvezi posameznikov, temveč predvsem v zvezi organiziranih socialističnih sil, ki bodo v njej zastopane s svojimi delegacijami. Razpravljavci so menili, da ima v sistemu političnega sporazumevanja in dogovarjanja v socialistični zvezi delegacija zveze komunistov odgovorno nalogo, da skupaj s komunisti, aktivisti socialistične zveze, ki delajo v njej, in tistimi, ki delajo v drugih družbenopolitičnih organizacijah, združenjih in društvih, v praksi uveljavlja razredno perspektivo družbenega razvoja. ZK se v socialistični, zvezi bojuje za uveljavljanje interesov delavskega razreda, obenem pa si socialistična zveza prizadeva, da v njej organizirani delovni ljudje in občani kritično obravnavajo politiko ZK in tako omogočajo njihov vpliv na oblikovanje politike ZK. Komisija je v razpravi tudi soglasno podprla reorganizacijo mladinskih organizacij in njihovo organizacijsko prilagojevanje zahtevam sedanjega časa. Pri tem je opozorila na njeno povezanost, na nujno povezanost vseh delov mladega rodu, kar je nedvomno bistveno za prihodnost naše družbe in za njen razvoj, kot ju začrtujeta zveza komunistov in nova ustava. S tem se namreč ustvarja enotna socialistična fronta, ki povezuje družbene interese vseh generacij. Nedvomno je pri tem nujna avantgardna vloga ZK, zato je še posebej treba opozoriti na pomoč starejših komunistov ter na prenašanje tradicij delovanja in revolucionarne zavesti na mladi rod. Posebno pozornost moramo posvetiti organiziranju delavske in kmečke mladine, njihovemu vključevanju v samoupravne procese in v ZK. Zato je treba mnogo bolj okrepiti pomen aktivov mladih komunistov. Aktivi morajo postati ne le sistem dela ZK, temveč pomemben člen v delovanju organizacije pri usposabljanju mladih ter vpliva mladih komunistov na svoje sovrstnike. Razpravljavci so poudarili, da je za ZK posebnega pomena socialistična vzgoja mladih in socialistična naravnanost mladinskih organizacij. Temu mora biti podrejena organiziranost mladih, zlasti v povezovanju delavske, kmečke in študirajoče mladine, kot je poudarila 3. seja konference ZK, katere sklepi pa se po mnenju razpravljavcev še prepočasi uresničujejo. Komisija je ugotovila izredno velik interes mladih za vstop v ZK, saj je v kratkem času sprejela ZK več mladih delavcev kot prej v nekaj letih. To pa obvezuje organizacije in starejše člane, da oblikujejo pri novosprejetih mladih delavcih vrednote dela, znanja in samoupravne naravnanosti. Mentorska oblika takšnega delovanja bomorala postati tudi v bodoče bolj pogosta praksa. 3. Mnogo razpravljavcev je obravnavalo vprašanje moralnih vrednot, ki morajo biti last slehernega komunista. Poudarili so, da je to za ugled ZK, njeno mobilizacijsko vlogo in seveda za komunistični vpliv med delovnimi ljudmi izredno pomembno. Komunisti morajo imeti aktiven in pozitiven odnos do delovno proizvodnih obveznosti in do stalnega izobraževanja, ki vključuje tudi permanentno marksistično usposabljanje, kar bi lahko označili tudi kot delovno sestavino lika komunista. Politično pa se lik komunista izraža predvsem v uspešnosti in vztrajnosti v boju za socialistično samoupravljanje, za aktivno neuvrščeno zunanjo politiko, v boju z nesamoupravnimi silami in konservativnimi idejami. Izraža ga tudi boj za delitev po rezultatih dela, boj za socialistično solidarnost in za zaščito razrednih interesov delovnih ljudi, za bratstvo in enotnost med našimi narodi. Vse to je hkrati tudi izročilo naše revolucije, temelj našega sedanjega in bistvo prihodnjega boja. 4. Sedanje potrebe revolucionarne akcije narekujejo realizacijo že začrtanih in delno uresničenih organizacijskih rešitev pa tudi nove spremembe, ki naj jih začrta sedanji kongres. Organizacijo zveze komunistov je bilo treba prilagoditi za učinkovito uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov, ki so opredeljeni v ustavi. Z geslom »v vsaki

678

temeljni organizaciji združenega dela in v vsaki krajevni skupnosti naj se formira osnovna organizacija« se je pričelo vztrajno prizadevanje, da se komunisti organizirajo v družbeni bazi, tam kjer se porajajo in pretežno rešujejo vsakodnevni problemi delovnih ljudi. 5. V komisiji je bilo rečeno, da se naloge v zvezi z usposabljanjem komunistov vedno znova pojavljajo v organizacijah in vodstvih. Dejansko gre pri tem za vprašanja, ki vplivajo na uspešnost in učinkovitost, na rast in utrjevanje zveze komunistov, v samem bistvu pa predstavljajo pogoj za sleherno uspešno politično akcijo. Zato je potrebno uveljaviti v vsaki osnovni organizaciji stalno idejnopolitično izobraževanje in usposabljanje, pri katerem smo po ocenah razpravljavcev prav v zadnjem obdobju dosegli že pomembne rezultate. Razvijati moramo tako imenovano funkcionalno izobraževanje, so dejali, in tovrstno usposabljanje. To bi moralo postati praksa, ki je namenjena neposredni politični akciji, članom posameznih aktivov ali komunistom, da bodo znali reševati bistvene probleme v svojem okolju ter se upreti vsem, ki delujejo proti politiki zveze komunistov. Analize številnih akcij so pokazale, da komunistom tudi ob splošnem poznavanju razmer in usmeritev ter ob dokaj visoki idejnopolitični ravni primanjkuje osnov za uspešno reševanje konkretnih nalog. Zveza komunistov se mora zavzemati tudi za idejnopolitično izobraževanje zunaj zveze komunistov, zlasti delavcev v proizvodnji. Poudarjeno je bilo, da je to eden od pogojev za sprejemanje novih članov in s tem za usposabljanje zveze komunistov kakor seveda tudi za usposabljanje delovnih ljudi za njihove samoupravljavske funkcije. Brez tega se namreč ne moremo nadejati večjega priliva v ZK, zlasti iz vrst delavcev in kmetov. Zavedati se moramo, da večina ovir za njihov večji priliv v naše vrste ni posledica premajhnih družbenoekonomskih ter samoupravljavskih pravic, temveč predvsem nizke idejne ravni. 6. V komisiji so razpravljavci posebej poudarili tudi pozitivne premike, ki so jih dosegli komunisti v organih državne uprave, zlasti po 29. seji centralnega komiteja. Menili so, da je treba še bolj krepiti razredno naravnanost delovnih ljudi v teh organih in jih tako tvorno vključevati v graditev novih družbenoekonomskih in političnih odnosov. 7. Posebne naloge nas čakajo na področju delovanja komunistov v krajevnih skupnostih, in to zaradi tega, ker smo tu družbenopolitično delo v preteklih letih preveč podcenjevali. Vse premalo smo se zavedali, da lahko prihaja v teh okoljih do prodora protisocialističnih in protisamoupravnih sil. To pa zahteva, da se v teh okoljih mnogo bolj kot doslej angažirajo socialistične sile, še posebej socialistična zveza delovnega ljudstva, pa tudi druge politične organizacije in temeljne organizacije združenega dela. Zagotoviti moramo enotno in skladno delo družbenopolitičmh organizacij v krajevni skupnosti, kar je pogoj za uspešen razvoj delegatskega sistema. V zadnjem obdobju, ko se je ZK spet začela uveljavljati v krajevnih skupnostih, smo nemalokrat občutili nekakšno izmikanje nekaterih komunistov delu v krajevnih skupnostih. Toda zagotoviti moramo, so dejali razpravljavci, da bo sleherni komunist ne le vključen v aktivnost organizacije zveze komunistov, kjer je zaposlen, temveč tudi v okolju, v katerem živi. Pomembno je, da v krajevnih skupnostih, ki še nimajo organizacij zveze komunistov, ustanavljamo politična jedra, iz katerih se bodo organizacije kasneje tudi razvile. To velja tudi za temeljne organizacije združenega dela, saj novi statistični podatki kažejo, da zahteve o organiziranju organizacij zveze komunistov v vseh temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih še nismo uresničili. 8. Kar zadeva kadrovsko politiko v zvezi komunistov in v družbi, so delegati v komisiji menili, da moramo imeti natančne programe sprejemanja novih članov. Vsak komunist mora imeti določeno družbenopolitično dolžnost, kar je osnova idejnopolitične enotnosti in odgovor-

679

nosti zveze komunistov. Samo delo, znanje in visoka zavest lahko uveljavijo komunista med delovnimi ljudmi. Zato je potrebno delo komunistov aktivno spremljati, ga preverjati in skrbeti, da bodo funkcije enakomerno porazdeljene po možnostih in sposobnostih. Upreti se moramo metodam nevidnih, toda prisotnih pritiskov za uveljavitev interesov preambicioznih posameznikov ali skupin, ki mimo sprejetih načel kadrovanja poskušajo dosegati svoje ozke cilje. Takšne primere moramo idejnopolitično ocenjevati in zavračati. Treba je dosledno razvijati vsebinske elemente kadrovanja, katerega temelje smo postavili že zdavnaj in jih v praksi v zadnjem času ponovno potrdili. Eden izmed osnovnih vsebinskih kriterijev pri kadrovanju mora postati kandidiranje in izbor tistih ljudi, ki so sposobni in pripravljeni podrejati osebne interese širšim skupnim interesom, kar je eden od elementov, ki smo ga doslej vse preveč zanemarjali. V delovnih kolektivih je treba doseči še večjo odprtost in javnost pri izboru kandidatov za vodilna mesta, ker so predpisani kriteriji drugače samo formalnost. Ob tem gre opozoriti na vlogo žensk. O tem smo v ZK že večkrat razpravljali. Enakopravna vloga žensk v družbi je del prizadevanja za osvoboditev delavskega razreda, čeprav je to v marsikaterem okolju samo simbolično. 9. Komisija tudi sodi, da bi morali popestriti in vzpostaviti še tesnejše stike med organizacijami zveze komunistov v JLA in občinskimi organizacijami zveze komunistov. V armadi posvečajo veliko pozornost idejnopolitičnemu izobraževanju in usposabljanju vojakov, kar je osnova za njihovo kasnejšo družbenopolitično aktivnost in za odnos do zveze komunistov. Hkrati pa tudi v obdobju vojaškega roka preverjajo odnos mladih vojakov do vseh tistih vrednot, ki morajo biti značilnost slehernega komunista. Razpravljavci so se zavzeli za to, da morajo biti na ključnih položajih v JLA člani zveze komunistov, ker bo samo tako lahko naša armada resničen instrument delavskega razreda. Zato moramo skupno posvetiti posebno pozornost kadrovanju za redne vojaške šole, za rezervno starešinsko sestavo in za ostale vojaške dejavnosti ter stalno ocenjevati politično in razredno poreklo kandidatov. Hkrati s tem komisija sodi, da moramo posvetiti pozornost prenašanju tradicij NOB in za to izkoristiti vse možne oblike. Tovarišice in tovariši, seveda je komisija obravnavala še vrsto drugih, morda glede organiziranosti in razvoja Zveze komunistov Slovenije nič manj pomembnih vprašanj. Govorili smo o moralnopolitičnih merilih, ki vplivajo na ugled ne le posameznega komunista, temveč celotne organizacije, o delovanju organizacij, oddelkov, aktivov ter njihovi povezanosti, o sistemu informiranja in komuniciranja v organizacijah, o nujnosti, da zveza komunistov dosledno podpre in zaščiti vse člane, ki zaradi svoje revolucionarne vloge na osnovi usmeritve zveze komunistov občutijo posledice. Še posebej pa smo opozorili na pomembno vlogo častnih ali tovariških razsodišč, ki so nemalo prispevala k reševanju nekaterih pomembnih vprašanj in za urejanje medčloveških odnosov, discipline, odgovornosti in zavestne usmeritve v naših vrstah kot tudi k organiziranju in vlogi zveze komunistov v organizacijah posebnega družbenega pomena in sestavljenih organizacijah. Vsa ta vprašanja, ki jih ne moremo podrobneje obrazložiti v poročilu, bodo nedvomno našla pot do komunistov in organizacij, ki bodo na osnovi kongresnih dokumentov razpravljale o svojih nalogah. Obravnavanje teh in drugih vprašanj, na katera smo opozorili v razpravi v okviru komisije za organiziranost in razvoj ter statut Zveze komunistov Slovenije, je nedvomno dolžnost vseh organizacij in članov ter vodstev, saj sodijo v sklop dokumentov, ki jih sprejema VII. kongres ZK Slovenije.

680

Komisija je na osnovi razprave potrdila in sprejela poročilo centralnega komiteja ZK Slovenije za VII. kongres ter uvodni referat predsednika centralnega komiteja ZKS tovariša Franceta Popita s prve plenarne seje. Prav tako je sprejela tekst osnovne resolucije, predlagala pa je nekaj amandmajev. Sprejela pa je tudi dopolnitve statuta, o čemer bo dano posebno poročilo.

Franc ŠALI: Tovarišice in tovariši, delegati in gostje! Dovolite mi, da v imenu skupine za statut v komisiji VII. kongresa ZK za organiziranost, razvoj in statut spregovorim o vzrokih in razlogih, zaradi katerih predlagamo spremembe statuta ZKS, in o poteku ter vsebini javne razprave o osnutku in predlogu sprememb in dopolnil statuta ZKS ter da povzamem bistvene značilnosti in razloge sprememb in dopolnitev statuta ZKS. I. Zgodovinski boj delavskega razreda in njegove avantgarde ZK za oblast dela ter izkušnje, ki si jih ZK pridobiva v tem boju, terjajo, da se dejavno prilagodi novim razmeram in pogojem, ki jih je ustvarila z dosedanjo revolucionarno akcijo. Obdobje med kongresoma, bolj kot katerokoli drugo, potrjuje spoznanje, da delavski razred ne more uspešno izbojevati zmage za svojo osvoboditev brez sposobne, idejno in akcijsko enotne ter z marksizmom — leninizmom in s samoupravno teorijo in prakso oborožene in ustrezno organizirane avantgarde. Komisija ugotavlja, da so družbene spremembe in cilji ter naloge, ki so pred ZK, zahtevale tudi spremembe in dopolnitve v statutu ZKS. Centralni komite ZK Slovenije je s tem namenom ustanovil posebno komisijo z nalogo, da pripravi osnutek sprememb in dopolnitev statuta ZKS in ga da v javno razpravo. Pri oblikovanju predloga sprememb in dopolnitev statuta ZKS je komisija izhajala iz stališč in sklepov sej konferenc ZKJ in ZKS, 21. seje predsedstva ZKJ, pisma tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ, 29. in 31. seje CK ZKS in iz konkretnih predlogov članstva, organizacij in organov ZKS. Iz teh dokumentov in predlogov izhaja, da je treba s spremenjenim statutom ZKS zagotoviti nenehno krepitev vodilne vloge ZK, stalno potrjevanje razrednega značaja ZK, njeno idejno in akcijsko enotnost ter okrepiti stik ZK z njeno socialno osnovo. Tako oblikovana izhodišča so obravnavali člani ZK na regionalnih posvetih in soglašali v tem, da predstavljajo dobro osnovo za pripravo predloga osnutka sprememb in dopolnitev statuta ZKS. Pripombe, ki so bile zbrane na posvetih, so upoštevale delovne skupine v komisiji pri oblikovanju sprememb in dopolnitev posameznih poglavij statuta ZKS. Komisija za razvoj, organiziranost in statut VII. kongresa je obravnavala predlog sprememb in dopolnitev statuta ZKS, ki ste ga delegati prejeli skupaj z gradivom za kongres, in dodatne predloge sprememb in dopolnitev, ki jih je komisiji predložila komisija CK za spremembe in dopolnitve statuta ZKS na osnovi javne razprave in pripomb. Komisija VII. kongresa ZKS ugotavlja, da je bil osnutek sprememb in dopolnitev statuta ZKS skoraj dva meseca v javni razpravi. V oblikovanju predloga so sodelovali: osnovne organizacije, občinske konference ZK in njihovi organi, komisija za organiziranost in razvoj ZK ter častna razsodišča. Poleg tega pa so bile organizirane še druge razprave v zvezi s pripravami na kongres. Oblikovanje sprememb in do-

681

polnitev statuta ZKS je potekalo usklajeno ter povezano z nastajanjem sprememb in dopolnitev statuta ZKJ ter razpravami, ki so o tem dokumentu tekle med članstvom, v organizacijah in vodstvih ZKS. Ocenjujemo, da je bila v organizirano javno razpravo o predlaganih spremembah in dopolnitvah statuta ZKS vključena večina članov, organizacij in vodstev ZKS. Osnutek je bil v osnovi povsod dobro sprejet. V številnih organizacijah ZK so razprave o osnutku sprememb in dopolnitev statuta povezovali s preverjanjem in ocenjevanjem lastne organiziranosti in delovanja. Javna razprava je potrdila temeljna izhodišča in vsebino predlaganih sprememb in dopolnitev statuta ZKS. V javni razpravi so člani ZK poudarjali: — dosledno razredno idejnopolitično naravnanost ZK; — hitrejše spreminjanje razredno socialne in starostne strukture ZK; — konkretno opredelitev in dosledno uresničevanje demokratičnega centralizma; — idejnopolitično dejavnost ZK v družbi in družbenopolitičnem ter samoupravnem sistemu. Nadalje so se člani ZK v javni razpravi zavzemali za: — krepitev idejnopolitične vloge in odgovornosti osnovnih organizacij ZK; — doslednejše uresničevanje odgovornosti članov, forumov in organov ZK; — organiziranost in odnose, ki bodo zagotovili bolj enotno in učinkovito delovanje članstva, organizacij, organov in forumov; — bolj raznovrstne vzgojno-politične ukrepe in — izostritev meril za sprejem v članstvo ZK. V javni razpravi so bile izrečene tudi druge tehtne pripombe in predlogi, na osnovi katerih je komisija oblikovala konkretne amandmaje k predlogu, ki ste jih prejeli. Ker ste, tovarišice in tovariši, prejeli predlog sprememb in dopolnitev statuta ZKS in amandmaje, mi dovolite, da jih obrazložim. Predlog bistveno spreminja preambulo statuta ZKS. V njej je ZKS opredeljena kot revolucionarna, vodilna idejnopolitična organizacija delavskega razreda in vseh delovnih ljudi v boju za socializem na osnovah samoupravljanja. Preambula nadalje opredeljuje povezanost ZKS in ZKJ, družbeno razredno bistvo ZK, njeno socialno osnovo ter zgodovinske in sedanje cilje. Zgodovinski del je bistveno izpolnjen v tem smislu, da so vsa obdobja iz zgodovine ZKS in delavskega gibanja, vključno z narodnoosvobodilnim bojem in socialistično revolucijo, proces, v katerem se uveljavlja vodilna družbena vloga delavskega razreda na poti k njegovi osvoboditvi. Preambula opredeljuje tudi teoretično osnovo delovanja ZK, njene neposredne naloge v sedanjem obdobju socialistične revolucije in pogoje, pod katerimi si zagotavlja vodilno idejnopolitično vlogo v delavskem razredu in med delovnimi ljudmi ter s tem vodilno družbeno vlogo delavskega razreda v družbi. Preambula obravnava metode in oblike organiziranosti ZK, s katerimi postavljene cilje uspešno dosega. Zaključni odstavki preambule opredeljujejo pogoje, ki zagotavljajo uspešnost njenega delovanja, krepitev razrednega bistva, odgovornost pred delavskim razredom ter forumi in organi ZKS in ZKJ, odgovornost za oblikovanje ter dosledno uresničevanje demokratično sprejetih odločitev v forumih in organih ZKJ in mednarodno povezovanje ZKS prek ZKJ ali neposredno, vendar v skladu s politiko ZKJ. Zveza komunistov lahko svojo revolucionarnost in avantgardnost uspešno zagotavlja in uresničuje samo, če so njeni člani razredno osveščeni, marksistično izobraženi in usposobljeni, idejno in politično dejavni, če se odlikujejo z moralnimi vrednotami in če organizirano so-

682

oblikujejo in uresničujejo politiko ZK. Zato smo v poglavju o članu ZK bolj natančno opredelili kriterije za sprejem v ZK, bolj skrbno obdelali politiko sprejemanja in obvezali organizacije in vodstva ZK, da sprejemanje novih članov načrtno uresničujejo. V predlogu je poudarjena pravica in dolžnost članov ZK, da se nenehno idejno in politično usposabljajo. Poudarjen je tudi pomen kritike in samokritike, ki morata biti sestavini odnosov v ZK. Zaradi izjemne pomembnosti je načelo demokratičnega centralizma opredeljeno v samostojnem poglavju. Izrecno je poudarjeno, da je dosledno spoštovanje in uresničevanje demokratičnega centralizma temeljni pogoj krepitve, idejne, moralne, organizacijske in kadrovske vloge ZK. V izpopolnjenem statutu so posebej opredeljena načela demokratičnega centralizma, ki zagotavljajo predvsem: 1. demokratično oblikovanje in sprejemanje politike ZK; 2. dosledno spoštovanje in izvrševanje sprejete politike, kar velja tudi za tiste člane, organizacije in organe, ki se s sprejetimi stališči in sklepi ne strinjajo; 3. spremljanje in stalno preverjanje uresničevanja stališč in sklepov; 4. da je član temelj in subjekt v oblikovanju, sprejemanju in uresničevanju ter preverjanju sprejete politike. 5. dosledno uresničevanje tega načela je zagotovilo za idejno in akcijsko enotnost ter uspešnost ZK. Zato opredeljujemo tudi nepomirljiv boj zoper frakcijska delovanja v lastnih vrstah. V statutu so dopolnjena tudi določila o idejnopolitični, moralnopolitični, organizacijskopolitični in kadrovskopolitični vlogi, ki je na novo opredeljena. Z njimi zveza komunistov zagotavlja v slehernem družbenem okolju enotnost in uspešnost boja vseh sil socialistične revolucije in v skladu s spremenjenim sistemom družbenih odnosov ter upoštevajoč sedanja razmerja sil v boju za socializem usklaja svojo organiziranost. Temeljne oblike organiziranja ZK so osnovne organizacije ZK, ki morajo biti ustanovljene v vseh temeljnih organizacijah združenega dela, samoupravnih delovnih skupnostih in krajevnih skupnostih. Poleg osnovnih oblik organiziranja ZK so še razne druge možnosti akcijskega povezovanja in organiziranja, kot so aktivi, oddelki, posvetovanja, zbori, seminarji, konference in sveti, ki jih lahko razvijajo organizacije, vodstva in organi ZK za bolj enotno in uspešno delovanje komunistov na posameznih področjih družbenega, strokovnega, samoupravnega, političnega in ostalega življenja ter delovanja delovnih ljudi. Organiziranost in delovanje ZK v občini in regiji izhaja iz temeljne organiziranosti članov ZK v organizacijah združenega dela, samoupravnih delovnih skupnostih in krajevnih skupnostih. Pomembna novost je v tem, da so občinske konference dolžne komuniste-delavce neposredne proizvajalce povezati v aktive, s katerimi morajo obravnavati vsa tista vprašanja, ki zadevajo njihov družbenoekonomski, socialni in politični položaj, preden bodo o njih razpravljale in sklepale, kakor tudi v tem, da medobčinski sveti postajajo oblike in metode sodelovanja in povezovanja ne le občinskih organizacij, ampak tudi centralnega komiteja ZKS. V skladu s skupnim dogovorom na predsedstvu ZKJ in predlogom novega statuta ZKJ predlog statuta ZKS določa, da je med obema kongresoma centralni komite najvišji organ ZKS. širša in neposrednejša povezanost članstva s CK ZKS bo omogočala tudi hitrejšo povezavo in sintezo politike, nastajajoče v družbeni osnovi, kar bo bistveno prispevalo k večji odgovornosti, enotnosti ter družbeni uspešnosti ZK. K temu naj bi prispevalo tudi predsedstvo kot političnoizvršilni organ CK ZKS. Po svojem položaju in sestavu bo predsedstvo zagotavljalo, da bodo komunisti na najpomembnejših družbenih položajih v republiki

683

neposredno in odgovorno sodelovali ne le pri oblikovanju politike CK ZKS, ampak tudi v dogovarjanju o načinu njene realizacije. Ustanavljanje predsedstva centralnega komiteja moramo razumeti kot izraz potreb, da se ZK organizira pri uresničevanju politike centralnega komiteja ZKS in ZKJ, kot narekujejo sedanje družbene razmere, naloge in cilji, h katerim teži socialistična revolucija na sedanji stopnji družbenega razvoja. V zvezi s konferenco naj povem, da njene funkcije prevzema centralni komite ali — drugače povedano: spremembe v organiziranosti in delovanju zveze komunistov zagotavljajo take odnose med članstvom, organizacijami, organi in forumi zveze komunistov, da nam konferenca kot najvišji organ med dvema kongresoma ni več potrebna. S statutom na novo uvajamo statutarne komisije, kot so opredeljene v statutu ZKJ. Naloge častnih razsodišč pa ostanejo skorajda neizpremenjene. Tovarišice in tovariši, komisija VII. kongresa ZKS za razvoj, organiziranost in statut ZKS predlaga k predlogu sprememb in dopolnil statuta ZKS, še naslednje amandmaje, ki jih je sprejela na seji dne 4. 4. 1974. (Ker so delegati dobili predloženo besedilo dopolnil vnaprej, se je kongres na predlog predsedujočega odločil, da jih poročevalec ne prebere.) Komisija je med zasedanjem prejela od delegatov le en pismeni amandma, ki ga je upoštevala. Ostale amandmaje je komisija oblikovala na podlagi javne razprave o predlogu statuta ZKS, oziroma iz razprave na sami seji komisije. Naj povem, da komisija vseh predlogov, pripomb, stališč iz razprave ni sprejela. Tako je zavrnila tiste, ki niso v skladu s temeljnimi izhodišči predloga in sprememb statuta ZKS, tiste, ki ne bi prispevali k še večji jasnosti statuta ZKS in njegovi uporabnosti v praksi, ali pa niso statutarne narave. O razlogih zavrnitve posameznega predloga, pripombe ali stališča iz javne razprave in seje komisije obstaja vsa dokumentacija, s katero lahko komisija delegate in goste VII. kongresa v celoti seznani, če bi to želeli. Na koncu mi dovolite, da predlagam VII. kongresu ZKS v razpravo in sprejem poročilo komisije in predlog statuta ZKS, dopolnjen z amandmaji.

684

Statut ZK Slovenije

I. Zveza komunistov Slovenije je revolucionarna vodilna idejnopolitična organizacija delavskega razreda in delovnih ljudi v Socialistični republiki Sloveniji v njihovem boju za socializem na temeljih samoupravljanja. Zveza komunistov Slovenije in njeni člani so združeni v ZKJ na podlagi skupnega programa boja za uresničevanje zgodovinskih in neposrednih interesov ter vodilne družbene vloge delavskega razreda v socialistični revoluciji, obrambi njenih pridobitev in svobodoljubnih, socialističnih teženj narodov in narodnosti Jugoslavije. Zgodovinska naloga in cilj ZKS kot avantgarde delavskega razreda sta ustvariti komunistično brezrazredno družbo, osvoboditi človeka in njegovo delo vseh oblik izkoriščanja, zlorab in pritiskov, v osvobajanju od vseh političnih, ekonomskih, kulturnih in nacionalnih monopolov. Za dosego tega cilja in za uresničevanje takšne vloge se Zveza komunistov Slovenije bojuje za življenjske in zgodovinske interese delavskega razreda ter za razvoj socialističnega samoupravljanja. Družbena osnova zveze komunistov je delavski razred, zlasti delavci v neposredni proizvodnji kot objektivno najbolj napredni družbeni sloj delavskega razreda in po svojem družbenem ter ekonomskem položaju najbolj zavzet za odpravo vsakega izkoriščanja človeka po človeku, za uspešen razvoj socialističnega samoupravljanja ter uresničevanje brezrazredne komunistične družbe. Zveza komunistov Slovenije vključuje tudi druge delovne ljudi, ki sprejemajo vodilno družbeno vlogo delavskega razreda in se zavestno bojujejo za krepitev samoupravnih socialističnih odnosov. Iz takšne družbene osnove in njenih interesov črpa zveza komunistov trajno spodbudo za svojo revolucionarno dejavnost, moralno moč, prevzema razredno politično odgovornost ter krepi in obnavlja svoje vrste.

685

Zveza komunistov Slovenije se je razvila pod vplivom oktobrske revolucije iz levih kril socialnodemokratskih organizacij, ki so se leta 1920 združila v slovensko delavsko stranko in se neposredno zatem na II. kongresu Socialistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov) v Vukovaru vključila v enotno KPJ.1 Po IV. državni partijski konferenci (1934), na kateri je bil sprejet sklep o ustanovitvi nacionalnih komunističnih partij, je bila leta 1937 ustanovljena Komunistična partija Slovenije. Manifest ustanovnega kongresa je zgodovinsko izjemno pomemben dokument. V njem postavljeni revolucionarni program s ciljem nacionalnega in socialističnega razvoja slovenskega naroda je Komunistični partiji Slovenije omogočil, da je v najtežjih trenutkih, v razmerah vse večjega narodnega in socialnega zatiranja in ob naraščajočem zunanjem pritisku imperialističnih sil kot revolucionarno jedro delavskega, ljudsko-frontovskega in protiimperialističnega gibanja gradila enotnost slovenskega naroda in postala njegova vodilna sila. Odprla je nove perspektive razvoja naroda in leta 1941 združila vse napredne sile na Slovenskem na podlagi programa Osvobodilne fronte. Z zmago socialistične revolucije in narodnoosvobodilnega boja in uveljavitvijo delavskega razreda kot vodilne družbene sile je KPS kot njegova avantgarda prevzela odgovornost za nadaljnji socialistični razvoj slovenskega naroda in narodnosti v SRS na duhovnem in materialnem področju ter za nenehno krepitev socialistične usmerjenosti delovnih ljudi. Idejna in teoretična osnova delovanja zveze komunistov je znanstveni socializem oziroma marksizem-leninizem, kot so ga utemeljili klasiki marksistične misli, obogatila in poglobila pa socialistična revolucionarna praksa in teorija samoupravnega socializma. Boj za samoupravne socialistične odnose, za oblikovanje samoupravne družbe združenih socialističnih proizvajalcev za nenehno humanizacijo odnosov med ljudmi ter za premagovanje etatističnih, birokratskih, nacionalističnih, šovinističnih in klerikalističnih ter liberalističnih teženj tvori enotnost nasprotij in s tem vsebino razrednega boja v sedanjem obdobju socialistične revolucije. Premagovanje in obvladovanje teh temeljnih nasprotnih teženj uveljavlja in zagotavlja njeno re1 Na II. kongresu Socialistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov) v Vukovaru se je stranka preimenovala v duhu III. internacionale v Komunistično partijo Jugoslavije.

686

volucionarno idejnopolitično vlogo ter krepi samoupravljanje kot najbolj demokratično obliko diktature proletariata. V reševanju teh nasprotij uveljavlja Zveza komunistov Slovenije svojo idejnopolitično vlogo v celotnem organiziranem družbenopolitičnem življenju in samoupravnem ter političnem sistemu. Zveza komunistov Slovenije se zavzema za učinkovito, samostojno in odgovorno družbeno vlogo vseh organiziranih socialističnih sil. Zveza komunistov Slovenije uveljavlja svojo vodilno idejnopolitično vlogo zlasti v SZDL kot skupni organizirani fronti socialističnih sil SR Slovenije. Reševanje teh nasprotij zahteva organizirano idejnopolitično delovanje ZKS v vseh oblikah družbenega življenja. Od člana ZKS pa zahteva, da se za reševanje teh nasprotij zavestno, odgovorno in organizirano bojuje med delavskim razredom in delovnimi ljudmi v okolju, kjer živi in dela. Zveza komunistov Slovenije se organizira tako, da spodbuja in usmerja družbena gibanja, vodi organizirano družbeno akcijo ter ustvarja razmere za socialistično družbeno aktivnost vseh delovnih ljudi. Svoja stališča, sklepe in dogovore za akcije oblikuje na temelju programa ZKJ in samoupravne socialistične prakse. Oblikuje jih demokratično, javno, v boju mnenj in neposrednem stiku s članstvom ter samoupravno in z družbenopolitično organiziranimi delovnimi ljudmi. Tako sprejeti sklepi in njihovo dosledno uresničevanje zagotavljajo idejno in akcijsko enotnost ZKS. Načela demokratičnega centralizma, kritičnost in samokritičnost ter javnost delovanja usposabljajo ZKS, da stalno revolucionira svoje notranje odnose ter tako tudi demokratizira in socializira celotne družbene odnose. Krepitev razrednega bistva ZKS, uveljavljanje socialističnih samoupravnih družbenih odnosov in vodilne vloge delavskega razreda ter dosledno uresničevanje njegovih sedanjih in zgodovinskih interesov zahteva v socialni sestavi ZKS delavsko večino, torej večino članov ZK delavcev — neposrednih proizvajalcev. Zveza komunistov Slovenije na podlagi programa ZKJ, ocen, stališč in sklepov forumov in organov ZKJ samostojno sprejema in uresničuje svoja stališča in sklepe. Za njihovo uresničevanje je ZKS neposredno in v celoti odgovorna delavskemu razredu in delovnim ljudem Slovenije in Jugoslavije, članstvu ZKS, forumom in organom ZKS in ZKJ. 687

Zveza komunistov Slovenije aktivno sodeluje v oblikovanju politike ZKJ in je skupno ter enako z zvezami komunistov drugih socialističnih republik in pokrajin odgovorna za dosledno in učinkovito uresničevanje demokratično sprejetih odločitev in sklepov forumov in organov ZKJ. Zveze komunistov Slovenije se po načelih enakopravnosti in socialističnega internacionalizma prek ZKJ ali samostojno, toda v skladu s politiko ZKJ, povezuje z najnaprednejšimi gibanji v svetu. Solidarnost in sodelovanje vseh naprednih sil sveta kot bistvena temelja uspešnega boja za mir, socializem in trajen družbeni napredek sta osnovi tega povezovanja.

II.

Član Zveze komunistov Slovenije 1. člen 1. Član ZK Slovenije lahko postane, kdor je s svojo družbeno dejavnostjo dokazal, da sprejema program, statut in politiko zveze, ki je pripravljen, da se organizirano in odgovorno bojuje za njihovo dosledno uresničevanje in ki si je s svojo družbeno aktivnostjo in moralnopolitičnimi vrlinami pridobil zaupanje okolja, v katerem živi in dela. 2. V Zvezo komunistov Slovenije se vstopa prostovoljno, na lastno željo, na predlog osnovne organizacije ZK, člana ali skupine članov ZK ali organa ZK, družbenopolitične organizacije, društva ali samoupravnega organa. V zvezo komunistov sprejema osnovna organizacija. Pri sprejemanju novih članov osnovna organizacija upošteva njihovo idejnopolitično opredelitev, moralne in človeške vrline, poznavanje in sprejemanje programa ZKJ in statuta ZK ter. njihovo udejstvovanje v drugih družbenopolitičnih, družbenih organizacijah, v društvih in v samoupravnih organih. Če v kakšnem družbenem okolju ni osnovne organizacije, če je osnovna organizacija razpuščena ali če osnovna organizacija ne sprejme v ZK predlaganih posameznikov, ki izpolnjujejo pogoje, določene s statutoma ZKJ in ZKS, lahko o sprejemu odloči organ ZK. 688

Osnovna organizacija zagotovi, da novi člani pred sprejemom spoznajo program, statut in politiko ZK. 3. Vsak član ZKS je organizacijsko povezan v eni izmed njenih osnovnih organizacij in mora redno plačevati članarino. 4. Članstvo v ZK preneha z izstopom, s črtanjem iz članstva ali z izključitvijo. 5. Člana, ki dalj časa brez opravičljivih razlogov ne sodeluje v aktivnostih zveze, lahko osnovna organizacija po predhodnem opozorilu črta iz članstva. Organ ZK lahko črta iz članstva tudi člana, ki dalj časa ni povezan v nobeni organizaciji ZK. Pred odločitvijo o črtanju iz članstva mora organizacija ali organ ZK razpravljati o vzrokih nedejavnosti člana. O črtanju iz članstva je treba člana takoj obvestiti. Če član sklepu o črtanju iz članstva ugovarja, mora osnovna organizacija oziroma organ v njegovi navzočnosti sklep obravnavati. Član se zoper sklep o črtanju iz članstva lahko pritoži v roku treh mesecev na častno razsodišče pristojne občinske konference ZK. 6. Član lahko izstopi iz ZK. Izstop mora osnovna organizacija oceniti. PRAVICE IN DOLŽNOSTI ČLANA ZKS

2. člen 1. Osnovna pravica in dolžnost člana ZKS je, da stalno idejnopolitično deluje znotraj delavskega razreda in med delovnimi ljudmi v samoupravnih organih in družbenopolitičnih organizacijah ter da se bojuje za uresničevanje samoupravnih socialističnih načel, za politiko in stališča ZK. 2. Član ZKS ima pravico in dolžnost: — sodelovati v ustvarjanju in utrjevanju samoupravnih socialističnih odnosov; — sodelovati v akcijah organiziranih socialističnih sil in podpirati predloge ter spoznanja, ki prispevajo k razvoju proizvajalnih sil in rasti gmotne in duhovne blaginje delovnih ljudi; — zavzemati se za demokratičnost odnosov in delovanja ter krepiti vlogo in učinkovitost socialistične zveze in drugih družbenopolitičnih organizacij; 44 Sedmi kongres ZKS

689

— javno, demokratično in odgovorno delovati v vseh oblikah dela zveze komunistov in drugih političnih aktivnostih; — neposredno, kritično in ustvarjalno sodelovati pri oblikovanju napredne in socialistične družbene prakse, s svojimi analizami, stališči, predlogi in kritikami prispevati k idejnemu razčiščevanju v organizaciji ZK in v vsakodnevnem političnem življenju; — spoznavati teorijo in prakso ter izkušnje socialistične graditve in politike zveze, se s tem usposabljati za kar najbolj samostojno družbenopolitično delovanje v temeljni in drugi organizaciji združenega dela, v samoupravni delovni skupnosti, v krajevni skupnosti, v organih družbenega samoupravljanja, v družbenopolitičnih organizacijah in v javnem življenju; — spoznavati prakso in izkušnje mednarodnega delavskega gibanja in razvoj teorije znanstvenega socializma in se stalno marksistično izobraževati ter se usposabljati za učinkovit idejni boj; — dosledno spoštovati načela demokratičnega centralizma: aktivno sodelovati pri oblikovanju stališč in sprejemanju sklepov organizacij in organov zveze komunistov, nato pa se zavzemati za dosledno in aktivno uresničevanje sprejetih stališč in sklepov, obenem pa tudi za njihovo kritično preverjanje in dopolnjevanje; — delovati in bojevati se za razvijanje učinkovite družbene samozaščite, obrambne sposobnosti, za krepitev vseh priprav splošnega ljudskega odpora, neodvisnosti in za suverenost socialistične družbene skupnosti jugoslovanskih narodov; — z osebnim zgledom in odgovornostjo uresničevati moralne vrednote, za katere se zavzema ZK; — dajati svoja mnenja, stališča, predloge in pritožbe, zahtevati obravnavanje le-teh v organizaciji ali organih zveze komunistov in zahtevati odgovor od kateregakoli organa zveze komunistov; — aktivno sodelovati v organizirani aktivnosti zveze komunistov; — v ZK kritično obravnavati delo posameznega člana, osnovne organizacije, oddelka oziroma aktiva ali organa ZK kot tudi sprejemati kritiko lastnega dela ter tako ustvarjati razmere za razvoj ustvarjalnega idejnopolitičnega življenja in delovanja ter za boj proti tujim ideologijam, proti oportunizmu ter za razvoj demokratičnih in humanih odnosov in za krepitev odgovornosti v ZK; 690

— vplivati na javno mnenje z argumentiranimi stališči prek sestankov, posvetovanj, zborov, javnih komunikacijskih sredstev, posebno pa sredstev ZK ter s tem uveljaviti politiko in ugled zveze komunistov; — voliti in biti voljen v vse organe zveze komunistov; sodelovati pri določanju načel in meril za njihovo sestavo; — sodelovati pri obravnavanju in odločanju o svojem delu in dejanjih ter pri sprejemanju drugih sklepov in biti o vsem, kar ga neposredno zadeva, pravočasno obveščen. 3. Član ZK mora v svoji osnovni organizaciji opozoriti na vprašanja, ki vplivajo na uveljavitev družbene vloge osnovne organizacije ZK v njenem okolju. Če se osnovna organizacija zveze komunistov noče ali ne more o teh vprašanjih opredeliti in sprejeti sklepa ali stališča, lahko član zveze komunistov zahteva sodelovanje občinske konference ZK in njenih organov. 4. Član ZKS je politično odgovoren Zvezi komunistov Jugoslavije za uresničevanje sprejetih stališč in sklepov tam, kjer dela in živi, kjer soodloča o družbenopolitičnih vprašanjih v samoupravnih organih, v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti in političnoizvršilnih, upravnih in drugih organih oblasti, v družbenopolitičnih in družbenih organizacijah. 5. Organizacija lahko oprosti obveznosti sodelovanja na sestankih in drugih oblikah dejavnosti tiste svoje člane, ki takih obveznosti zaradi bolezni, starosti ali drugih opravičenih razlogov ne morejo izpolnjevati. Z njimi mora organizacija vzdrževati redne stike.

III.

Načela organiziranja, odnosi in organizacijska sestava ZKS DEMOKRATIČNI CENTRALIZEM Demokratični centralizem je temeljno načelo odnosov, organiziranja in delovanja Zveze komunistov Slovenije, vseh njenih članov, organizacij in organov. Načelo demokratičnega centralizma temelji na doseganju enotnosti sedanjih in zgodo44’

691

vinskih interesov delavskega razreda, ki jih v procesu javne idejne in politične diferenciacije, razlogov in dokazov prakse zveza komunistov znotraj in na čelu delavskega razreda nenehno usklajuje in uresničuje. Demokratična vsebina tega načela se uresničuje in potrjuje v razvijanju takšnih odnosov v Zvezi komunistov Slovenije, v katerih je član temeljni subjekt v oblikovanju, sprejemanju in uresničevanju in preverjanju politike in stališč zveze. Politika in stališča v zvezi komunistov se oblikujejo in sprejemajo na temelju samostojne aktivnosti in opredeljevanja članstva, na demokratičnih metodah delovanja članstva, organizacij in organov, ki omogočajo javno in odkrito ter vsestransko obravnavanje in odločanje o vseh problemih. Sklepi višjih organov so obvezni za nižje organe, vodstva, organizacije in člane ZK. Vsi člani, organizacije in organi, tudi tisti, ki s sprejetimi stališči ali sklepi ne soglašajo, morajo enotno, organizirano in odgovorno uresničevati sprejeta stališča in sklepe. Član ali organ zveze komunistov, ki s predlaganimi stališči ali sklepi ne soglaša, ima pravico in dolžnost, da ob sprejemanju stališča oziroma sklepa opozarja organizacijo in druge organe zveze komunistov na posledice in prispeva utemeljitve za drugačna stališča ali sklepe. Organizacije in organi zveze komunistov morajo skrbno analizirati in spremljati uresničevanje stališč in sklepov. Dolžni pa so na lastno pobudo ali na pobudo članov ponovno razpravljati o sprejetih stališčih, kadar ocenijo, da so za to dani razlogi. Zveza komunistov Slovenije se zavzema za zavestno doseganje odgovorne in samostojne aktivnosti vsega članstva, ugleda in zaupanja v organizacijo in njene organe; s tem zagotavlja učinkovitost in enotnost akcije ZK Slovenije, preprečuje dogovarjanje in vsiljevanje volje zaprtih skupin in manjšine, razkriva razlike in nasprotja med interesi in s tem preprečuje frakcionaško delovanje. Načela demokratičnega centralizma člani organizacije in organi ZK Slovenije dosledno uveljavljajo v praksi kot bistven pogoj, da ZK Slovenije uresničuje svojo idejnopolitično, moralnopolitično, organizacijskopolitično in kadrovskopolitično vlogo, da deluje kot povezovalni dejavnik delavskega razreda in samoupravne socialistične družbe.

692

IDEJNOPOLITIČNA VLOGA ZVEZE KOMUNISTOV 3. člen

Idejnopolitično vlogo zagotavlja Zveza komunistov Slovenije tako, da: — sprejema svoja stališča o družbenih vprašanjih, začrtuje smeri družbenega razvoja ter se zavzema, da jih delavski razred in delovni ljudje sprejmejo in skupaj z njo v praksi uresničujejo; — omogoča in zahteva aktivno in ustvarjalno vlogo slehernega člana in posebej organizacij ZK, organov in vodstev ZKS na vseh ravneh, da v procesu javne in enakopravne izmenjave in boja mnenj pravočasno izražajo nasprotna stališča in razčiščujejo vse družbene probleme ter sodelujejo pri ustvarjanju vseh spoznanj, idej, stališč, sklepov, programa in drugih dokumentov zveze; — omogoča in zahteva, da komunisti s svojim delovanjem uveljavijo v vseh samoupravnih organih, družbenopolitičnih organizacijah in v javnem življenju takšne odnose, ki zagotavljajo delovnim ljudem samoupravno odločanje in vpliv na celotno politiko; — marksistično izobražuje in usposablja člana zveze in druge delovne ljudi, da samostojno rešujejo družbene probleme in samostojno nastopajo v družbenopolitični in samoupravni aktivnosti; — vpliva na vsa sredstva oblikovanja družbene zavesti (vzgoja, izobraževanje, znanost, kultura, tisk, radio, televizija itd.), da širijo in omogočajo poglabljanje marksistične misli in akcije ter vseh naprednih socialističnih idej, vodi idejni boj s socializmu in samoupravljanju tujimi idejami ter se tako upira ideološkemu izkrivljanju stvarnosti. MORALNOPOLITIČNA VLOGA ZVEZE KOMUNISTOV

4. člen

1. Moralnopolitično vlogo zagotavlja zveza komunistov tako, da: — član, organizacija, posebej pa še organi zveze z zgledom svoje aktivnosti mobilizirajo in prepričujejo delovne ljudi o 693

smotrnosti in resničnosti idej, sklepov in programa zveze, samoupravnih odločitev in akcij; — organizacija, organ in vsak član zveze je kolektivno in osebno odgovoren pred članstvom zveze, delavskim razredom in s tem pred slovenskim narodom za uresničevanje sprejetih stališč, sklepov in nalog, zato vsaka organizacija in vsak organ ZKS sproti, vendar najmanj enkrat na leto, kritično oceni svojo aktivnost in aktivnost komunistov pri uresničevanju sprejete politike. 2. Član ZK je osebno odgovoren za aktivnost in za svoja stališča organizaciji, ki ji pripada, in organom zveze komunistov. Organizacija in organ morata ugotoviti osebno ali skupno odgovornost in ustrezno ukrepati, če član ZK krši program ZKJ, statutarna določila, politiko in sklepe ZK, ne glede na to, kje je kršitev nastala. Pravico in dolžnost ugotavljati osebno odgovornost člana ZK imajo organizacije ali organi, katerih član je. Organi ugotavljajo odgovornost članov v okviru svojih pristojnosti, ki so določene s statutom. Vsak član lahko zahteva ugotavljanje odgovornosti drugih članov, bodisi prek svoje organizacije ali neposredno od organizacije ali organa, kateremu je prizadeti odgovoren. Organizacije in organi morajo sprejeti sklepe in ukrepe, ki so potrebni, da se odgovornost člana ZK oziroma člana in organa ZK uresniči. 3. Organizacije ali organi ZK morajo omogočati, da je vsak komunist ne glede na funkcijo ali položaj navzoč, kadar v organizaciji ali skupini komunistov kritično obravnavajo njegovo delo, delovanje ali njegove lastnosti in ideje; če pa to ni bilo takoj mogoče, potem mora komunist biti o tem takoj po takšni obravnavi obveščen in mora imeti vse možnosti, da se udeleži takšne obravnave, preden se o njem karkoli predlaga ali sklepa in da na takšne predloge ali sklepe enako vpliva kakor katerikoli drug komunist. Če se član ZK kljub vabilu ne udeleži sestanka iz neopravičenih razlogov, osnovna organizacija o njem razpravlja in sklepa v njegovi odsotnosti. 4. Organi ZK so odgovorni članstvu, ki jih je izvolilo. Vsak organ zveze mora redno poročati o svojem delu organizaciji oziroma forumu, ki ga je izvolil. Ocena dela v poročilu se sprejema z glasovanjem. Če večina ne odobri poročila, se razpravlja in glasuje o zaupnici organu. Če se izglasuje nezaupnica, je

694

organ razrešen. Če se ne izvoli takoj nov organ, se lahko zadolži razrešeni organ, da opravlja svoje naloge do izvolitve novega. 5. Organizacije in organi razrešujejo dolžnosti oziroma odpokličejo organe, ki so jih izvolili, ali njihove posamezne člane, kadar ocenijo, da le-ti niso pripravljeni uspešno izvrševati svoje funkcije, da ne delujejo v skladu s sprejeto politiko ali da s svojim ravnanjem slabijo enotnost akcije in ugled ZK. Vsak organ ZK ima pravico ugotavljati osebno odgovornost svojega člana za delo in politično delovanje v celoti. Organizacije ZK lahko kadarkoli zamenjajo člane, ki so jih izvolile v organe ZK. Osnovne organizacije ZK morajo odpoklicati tiste člane konference občinske organizacije, ki so jih volile, če ugotovijo, da ne delujejo v skladu s politiko ZK in ne upoštevajo mnenj, predlogov in kritike članov ali če so neaktivni člani konference. Kadar se pojavi vprašanje idejnopolitične odgovornosti člana in organov ZK, se morajo organizacije in organi posvetovati o delu in ravnanju člana, za čigar odgovornost gre, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper člana ali zoper organ. 6. Člani ZK in člani organov ZK so osebno odgovorni, če dopustijo kršitev programa, statutarnih norm in politike ZK, neizvrševanje sprejetih sklepov in stališč in če ne storijo, kar je potrebno, da bi se odgovornost za kršitve in neizvrševanje uresničila. ORGANIZACIJSKOPOLITIČNA VLOGA ZVEZE KOMUNISTOV

5. člen Z organizacijskopolitično vlogo zveza komunistov zagotavlja: — enotnost in učinkovitost akcije, ustrezno strukturo in organiziranost svojih organizacij in organov, da lahko uresničujejo svojo vlogo z javnim delovanjem v družbenopolitičnih organizacijah in v samoupravnih organih; — da člani in organizacije zveze komunistov dosegajo enotnost zavesti in učinkovitost akcije na načelu demokratičnega centralizma. Ta enotnost temelji na samostojni aktivnosti in samostojnem odločanju članstva, na možnosti za javno in odkrito obravnavanje vseh problemov ter na dosledno demokratičnem postopku sprejemanja vseh stališč in sklepov;

695

— da je za odločanje v osnovnih organizacijah ZK potrebna navzočnost več kot polovice članov. Vsi sklepi se sprejemajo z ugotavljanjem večine glasov navzočih članov oziroma delegatov. Glasovanje o sklepih je javno; — da organizacija ali organ ZK lahko sklene, da se morajo člani pred glasovanjem opredeliti o vprašanju, o katerem se glasuje. Član ZK se lahko vzdrži glasovanja, vendar mora svoje mnenje obrazložiti. Organizacije in organi ZK se lahko izrečejo o utemeljenosti vzdržan j a pri glasovanju; — da imajo člani, organizacije in organi ZK pravico sprožiti in predlagati vprašanja, ki bi jih obravnavali v organih in forumih zveze komunistov; — da mora organizacija obravnavati pobude in predloge članov in če jih sprejme, postane njihov nosilec in uvaja ukrepe za njihovo uresničevanje. Kadar da predlog ali sproži pobudo osnovna organizacija, sta občinska konferenca ali njen izvršilnopolitični organ dolžan sprejeti o tem stališče; če pred-, log ali pobudo sprejmeta, postaneta nosilca in ukrepata za njuno uresničevanje. Enak odnos do pobud in predlogov imajo tudi vsi drugi organi ZK; — nesprejetje pobud in predlogov je potrebno argumentirano razložiti tistim, ki so jih dali; — o vseh predlogih, pobudah in vprašanjih, ki so pomembni za oblikovanje politike ZK, mora osnovna organizacija ZK obveščati forume in organe ZK; — da morajo organi, preden se sprejemajo spremembe v programu in statutu zveze ali v dokumentih, ki imajo programski ali statutarni pomen oziroma pomenijo bistvene spremembe v politiki zveze na določenih področjih družbenega življenja, le-te z vso potrebno dokumentacijo izročiti v razpravo članstvu in organizaciji zveze. Vse vsebinske predloge in stališča članov, osnovnih organizacij in organov v zvezi s sklicanim kongresom ali sejo CK ZKS morajo organi obravnavati in o tem na ustrezen način seznaniti delegate in člane ZK; — da organizacije in organ ZK pravočasno javno in kolektivno pripravljajo stališča in sklepe, tako da lahko vsak prizadeti član sodeluje v odločilnih političnih aktivnostih: pri sprejemanju, zahtevanju in dajanju informacij o ključnih problemih, pri izbiri problemov in določanju dnevnega reda za politično obravnavo v izmenjavi in boju mnenj, v mobiliziranju vseh prizadetih in zainteresiranih na vseh ravneh za kvalificirano javno obravnavo, v javnem diferenciranju in ob696

likovanju temeljnih in nasprotnih stališe ter njihovem dokazovanju, v predlaganju rešitev, v kontroli in kritičnem dopolnjevanju rešitev ter pri končni pripravi sklepov; — da organizacije in organi ZKS samostojno delujejo na svojem območju, v okviru svojih obveznosti in pravic, morajo pa o pripravah in ukrepih pravočasno obveščati tisto članstvo, organizacije ali organe, na katere se aktivnost nanaša, in jim omogočiti sodelovanje.

KADROVSKOPOLITIČNA VLOGA ZK 6. člen

Kadrovskopolitično vlogo zagotavlja ZKS tako, da: — zagotavlja aktiven in odgovoren odnos komunistov, organizacij in organov ZK do kadrovske politike v vseh družbenih okoljih. Kadrovska politika je pomembna prvina idejnopolitične aktivnosti zveze komunistov; — se nenehno bojuje za uveljavitev interesov delavskega razreda in delovnih ljudi v kadrovski politiki. Zato se bojuje proti sleherni privatizaciji in monopolom pri konkretnih kadrovskih rešitvah, s tem pa omogoča, da postaja kadrovska politika sestavni del dejavnosti delovnih ljudi v vseh organiziranih oblikah samoupravnega in političnega odločanja; — oblikuje idejnopolitična načela, po katerih naj se uresničuje načrtna, dolgoročna in samoupravna socialistična kadrovska politika; — se zavzema za dosledno in nenehno preverjanje moralnopolitičnih kvalitet vseh, ki sprejemajo ali opravljajo odgovorne funkcije; — se zavzema za uresničevanje načela zamenjave kadrov ob ohranjanju potrebne kontinuitete v strukturi vodilnih organov in načela deprofesionalizacije političnih funkcij z vračanjem političnih delavcev s profesionalnih političnih funkcij po poteku mandata na ustrezna delovna mesta; — skrbi za načrtno obnovo članstva, organizacije in organa zveze komunistov, stalno vključuje najnaprednejši, najzavestnejši del delavskega razreda in delovnih ljudi v zvezo komunistov; — krepi vpliv članstva in organizacij zveze komunistov na oblikovanje organov ZK na vseh ravneh. Kadrovska politika v ZK temelji na načelih in metodah demokratičnega centralizma. 697

ODNOSI MED ORGANI, ORGANIZACIJAMI IN ČLANI ZK SLOVENIJE 7. člen

1. Sklepe in stališča o dejavnosti članov ZKS sprejemajo kongres, CK in predsedstvo CK ZKS, konference, osnovne organizacije ZK, komiteji ter drugi organi ZKS v okviru svoje pristojnosti. 2. Sklepi višjih organov so obvezni za nižje organe, organizacije in člane ZKS. O sklepih morajo zato na svojih sestankih razpravljati, jih konkretizirati, sprejeti svoje akcijske programe ter jih dosledno uresničevati. 3. Pred odločanjem o sklepih in stališčih morajo imeti vsi člani ali delegati organizacij zveze možnost vplivati na dnevni red, pravočasno morajo biti seznanjeni z gradivom, imeti morajo možnost izmenjati in soočati predloge in stališča. 4. Organizacije in organi ZKS morajo objektivno seznanjati višje organe s problemi, kritiko, z ugotovitvami in predlogi. Vsak višji organ mora kritiko, ugotovitve in predloge obravnavati in o svojem stališču in sklepu obvestiti ustrezne organe in organizacije ZKS. Predstavniki organizacij, organov ali posamezni člani ZK imajo pravico biti pri obravnavi svojih predlogov, če to zahtevajo. 5. Vsak član organizacije ali organa je pred celotno organizacijo odgovoren za izvajanje sprejetih stališč, sklepov in nalog. 6. Član vsakega organa ZK ima pravico do odstopa. Odstop je treba utemeljiti. Volilno telo oziroma organ ZK mora odstop oceniti. 8. člen 1. Člani, organizacije in organi ZK so osebno in skupno odgovorni za svojo idejnopolitično aktivnost ter za uresničevanje sprejete politike. 2. Osnovne organizacije in organi ZK so odgovorni za sistematično in organizirano idejnopolitično usposabljanje članov, zlasti pa za nove člane iz vrst delavcev in mladine. 3. Organizacije in organi ZK sklenejo sestanke s sklepi in odločitvami, ki vsebujejo jasna stališča, naloge, nosilce in način njihovega uresničevanja. Redno morajo spremljati ure698

sničevanje svojih sklepov in ocenjevati aktivnost pri njihovem uresničevanju v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, v krajevnih skupnostih, v samoupravnih interesnih skupnostih in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih, v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti, izvršilnopolitičnih in upravnih organih, v političnih in družbenih organizacijah. Uresničevanje sprejetih stališč in sklepov predstavlja merilo odgovornosti vsakega komunista, organizacije in organa ZK. 4. Organizacije in organi ZK morajo dosledno uporabljati idejnopolitične ukrepe, ki zagotavljajo: — osebno in skupno odgovornost članov in organov ZK za sprejeto politiko pred članstvom, organizacijami in organi, ki so jih izvolili; — odgovornost članov in organov za njihovo delo in ravnanje pred organi, katerih člani so; — osebno in skupno odgovornost političnoizvršilnih organov pred organi, ki so jih izvolili.

9. člen

1. Člani, osnovne organizacije in organi ZK imajo pravico povedati svoje mnenje o stališčih in ravnanju drugih članov, organizacij in organov v ZK ter jih kritizirati. Za mnenja in kritiko, izrečeno v zvezi komunistov, član ne more politično odgovarjati, razen če je zavestno uporabil neresnico, da bi politično in moralno diskvalificiral posameznike, organizacije, organe in forume ZK. 2. Člani, organizacije in organi ZKS morajo sproti opozarjati člane ZKS, njihove organizacije in organe na ravnanje, ki ni v skladu z ugledom in dolžnostmi člana zveze komunistov. 3. Če član ne ravna v skladu s programom ZKJ, statutom ZKJ oziroma ZKS ali s sprejeto politiko in sklepi, mora organizacija ali organ obravnavati odgovornost člana in sprejeti ustrezne ukrepe; če tako sklene, lahko organizacija ali organ svoja stališča in ukrepe tudi objavi. Vsako kršitev programa ZKJ, statuta ZKJ oziroma ZKS ter sprejete politike in sklepov je treba skrbno oceniti. 4. Glede na težo kršitve, stopnjo odgovornosti člana in primernost ukrepa organizacija: — kritizira člana ter ga opozori na posledice nepravilnega ravnanja; — se javno omeji od ravnanja ali stališč svojega člana, kadar oceni, da je to potrebno; 699

— izreče opomin kot vzgojnopolitični ukrep; — izreče zadnji opomin kot vzgojnopolitični ukrep; — izključi iz ZK člana, če s svojim delovanjem in stališči pride v nasprotje s programom ZK, sklepi in statutarnimi normami ZK. 5. Organizacija in organ odločata o črtanju izrečenih vzgojnopolitičnih ukrepov članom ZK, ko ocenita, da so sprejeti ukrepi dosegli idejnopolitični in vzgojni učinek. Organizacije in organi morajo s tem v zvezi enkrat na leto ugotoviti, ali se članu črta izrečeni vzgojnopolitični ukrep. 6. Organizacija ZK ustanovi tovariško razsodišče, kadar je potrebno ugotoviti moralno in politično odgovornost člana ZK. Tovariško razsodišče sooči vsa potrebna mnenja o vprašanjih, za katera gre, in na podlagi tega presodi, ali obstaja in kakšna je moralna in politična odgovornost člana, za katerega gre. Tovariško razsodišče sprejme o tem stališče, s katerim seznani člana in organizacijo ZK in ji predlaga ustrezne ukrepe in sklepe. Sklepi in ukrepi so veljavni, ko jih sprejme organizacija ZK v navzočnosti prizadetega člana ZK. Organizacija in član ZK, za katerega ravnanje gre, določita sestavo tovariškega razsodišča iz vrst članov organizacije ZK. Kadar organizacija ZK ne oceni odgovornosti člana in ne uporabi ustreznih statutarnih ukrepov proti članu, ki je kršil program ZKJ, statutarna določila, sprejeto politiko in sklepe, lahko to stori organ ZK. Organ ZK je hkrati dolžan pomagati organizaciji pri odstranjevanju ugotovljenih nepravilnosti v delu organizacije ZK. 7. Zoper vzgojnopolitični ukrep, ki ga je sprejela organizacija ali organ ZK, ima član pravico do pritožbe na častno razsodišče občinske konference ZK najkasneje v treh mesecih po vročitvi sklepa, v izjemnih primerih pa lahko častno razsodišče odloči, da bo obravnavalo tudi pritožbe, ki so vložene po preteku treh mesecev. 8. Proti sklepu častnega razsodišča občinske konference ZK se član lahko pritoži na častno razsodišče ZKS v roku, ki je določen v 7. točki tega člena. Častnemu razsodišču ZKS se lahko pritožijo tudi organizacije ali organi ZK, katerih sklep je bil predrugačen. 9. Zoper sklep častnega razsodišča ZKS je možna pritožba na kongres ZKS. 10. Če je bil sklep o vzgojnopolitičnem ukrepu sprejet na predlog občinske konference, njenega komiteja ali častnega 700

razsodišča občinske konference ZK, ali če sta ga občinska konferenca ZK ali njen komite sama sprejela, se pritožba predloži častnemu razsodišču ZKS. Zoper vzgojnopolitični ukrep, ki ga je sprejel centralni komite ZKS, se pritožba predloži kongresu ZKS. 11. Častno razsodišče občinske konference ZK in častno razsodišče ZKS morata razen v izjemnih primerih odločiti o pritožbi najkasneje v treh mesecih, o reševanju pritožb pa občasno poročati občinski konferenci ZK oziroma centralnemu komiteju ZKS. 12. Če organizacija ZK ali stalni aktiv ne deluje v skladu s programom ZKJ in sklepi ter stališči, sprejetimi v ZKJ in ZKS, statutom ZKJ ali ZKS ali če ne zagotavlja temeljnih pogojev za družbenopolitično in idejno akcijo, jo lahko občinska konferenca razpusti. Za tak sklep je potrebna večina glasov vseh članov občinske konference. Proti tej odločitvi se lahko razpuščena organizacija najkasneje v enem mesecu pritoži na centralni komite ZKS in določi predstavnike, ki naj pred centralnim komitejem zastopajo njena stališča. Centralni komite, katerega sklep je dokončen, mora odločiti o pritožbi najkasneje v treh mesecih. Po razpustitvi organizacije ZK ugotovi komite občinske konference ZK na podlagi predloga častnega razsodišča občinske konference ali organa, ki ga pooblasti občinska konferenca, odgovornost vsakega posameznega člana in odloča o njegovem članstvu. 13. Ce občinska konferenca ali njeni organi ne delujejo v skladu s programom ZKJ in statutom ZKJ ali ZKS ter sprejeto politiko, lahko CK ZKS razpusti občinsko konferenco. Za tak sklep je potrebna dvotretjinska večina glasov. Hkrati s sklepom o razpustitvi razpiše CK ZKS volitve v občinsko konferenco ZK. Zoper tak sklep je možna pritožba na kongres ZKS. Občinska konferenca določi predstavnike, ki naj pred kongresom zastopajo njena stališča.

VOLITVE V ZKS 10. člen

1. Organizacije, aktivi in organi ZK stalno evidentirajo člane, ki izpolnjujejo merila kadrovske politike v ZK. Organizacije in organi občinske konference vodijo evidenco možnih kandidatov ter jo najmanj enkrat na leto dopolnijo.

701

2. Kandidate za člane občinske konference predlaga in voli organizacija ZK v sodelovanju z ustreznim organom občinske konference. 3. Kandidate za člane organov občinske konference ZK in kandidate za delegate za kongres ZKS in kongres ZKJ določa občinska konferenca v sodelovanju z osnovnimi organizacijami ZK, lahko pa jih predlagajo tudi osnovne organizacije ZK neposredno, če tako odloči občinska konferenca ZKS s svojim sklepom. Člane organov občinske konference, delegate za kongres ZKS in kongres ZKJ voli občinska konferenca ZK. 4. Predlog kandidatne liste za člane organov ZKS in ZKJ, ki jih voli kongres ZKS, pripravi centralni komite ZKS na podlagi predlogov organizacij in občinskih konferenc ZK in ga pošlje občinskim konferencam v potrditev. Na kandidatno listo, na podlagi katere kongres ZKS voli ustrezne organe, pridejo tisti izmed predlaganih kandidatov, ki jih podpre najmanj tretjina občinskih konferenc. Na kandidatno listo pridejo tudi kandidati, ki niso bili zajeti v predlogu CK ZKS, če jih predlaga pet občinskih konferenc ali vse občinske konference z območja medobčinskega sveta ali konference občinskih organizacij, ki same ali skupno štejejo nad 10 odstotkov vsega članstva ZKS. Kongres lahko tako sestavljeno kandidatno listo razširi še z dodatnimi kandidati. 5. Število članov organov ZKS in merila za njihovo izvolitev določi kongres ZKS na predlog CK ZKS, ki temelji na mnenjih, izraženih v organizacijah ZK med pripravami za kongres. 6. Volitve v ZK Slovenije se izvedejo posamično za vsakega kandidata, glasovanje pa je tajno. V osnovnih organizacijah ZK ter v aktivih ZK je lahko glasovanje tudi javno razen za delegate občinske konference in delegate aktivov komunistov delavcev neposrednih proizvajalcev. 7. Če je v predlogu več kandidatov od števila, ki se voli, so izvoljeni tisti kandidati, ki so dobili največ glasov, morajo pa pri tem dobiti več kakor polovico glasov navzočih delegatov. 8. Če predlog ne obsega več kandidatov od števila, ki se voli, so izvoljeni tisti kandidati, ki so dobili dve tretjini števila glasov. Če kandidat ni dobil dveh tretjin glasov, se volilni postopek ponovi. 702

9. Član ZK ne more biti kandidiran za člana organa ZK v času, ko zanj veljata vzgojnopolitična ukrepa: opomin in zadnji opomin. 10. Ob volitvah se obvezno obnavlja najmanj tretjina članov organov ZK. 11. Kdor ima v organizaciji združenega dela poslovodstveno funkcijo, praviloma ne more biti sekretar organizacije oziroma sveta ZK. 12. Član ne more hkrati opravljati izvršilne funkcije v izvršilnopolitičnih organih ZK in v organih oblasti. Nihče ne more biti več kot dvakrat zapored član komiteja občinske konference ZKS in izvršilnega komiteja CK ZKS. 14. Za vsako kandidiranje je potrebna privolitev kandidata. Če kdo neupravičeno odkloni kandidaturo, o tem razpravlja in sklepa osnovna organizacija.

OBLIKE ORGANIZIRANJA IN DELOVANJA ČLANSTVA ZK SLOVENIJE 11. člen

1. Temeljna oblika organiziranja komunistov je osnovna organizacija ZK. Osnovne organizacije ZK se ustanovijo v temeljni organizaciji združenega dela, v samoupravni delovni skupnosti in v krajevni skupnosti. 2. Člani ZKS so vključeni v eno izmed osnovnih organizacij ZK, vse osnovne organizacije ZK na območju občine pa sestavljajo občinsko organizacijo ZK. 3. Najvišji organ občinske organizacije ZK, organizacije ZK v mestu in v visokem šolstvu je konferenca ZKS. Konferenca voli komite kot svoj izvršilnopolitični organ. 4. Najvišji forum ZKS je kongres ZKS. 12. člen

1. Organi in organizacije ZKS ustanavljajo in uporabljajo pri svojem delu tudi druge oblike organiziranja in delovanja, da zagotovijo organiziran vpliv, akcijsko usposabljanje, povezovanje in poenotenje delovanja ZK in omogočijo vsestransko pobudo in dejavnost članov. Takšne oblike so zbori, sveti, 703

stalne in občasne komisije, tematske konference, delovne in študijske skupine, aktivi, posvetovanja, seminarji idr. 2. Svet ZK ustanovijo organizacije ZK za skupno oblikovanje politike, učinkovitejše in dosledno uresničevanje sprejete politike ZK ter za usklađeno reševanje skupnih družbenopolitičnih in družbenoekonomskih vprašanj. Svet ZK v organizaciji združenega dela ustanovijo osnovne organizacije in stalni aktivi ZK temeljnih organizacij združenega dela in samoupravnih delovnih skupnosti. Svet ZK na območju krajevne skupnosti ustanovijo osnovne organizacije in stalni aktivi ZK iz temeljnih ter drugih organizacij združenega dela v krajevni skupnosti. Svet ZK na medobčinski ravni ustanovijo občinske organizacije ZK in CK ZKS. Svet ZK izvoli izmed svojih članov sekretarja, ki organizira delo, sklicuje in vodi seje sveta. Svet lahko izvoli tudi sekretariat kot izvršilni organ sveta. 3. Komisije obravnavajo idejnopolitična vprašanja s posameznih družbenih področij v skladu s sklepi, stališči in delovnimi programi organizacij in organov ZK. Komisije delujejo samoiniciativno, pripravljajo stališča in gradivo za sklepe organov in organizacij ZK, sodelujejo z izvršilnopolitičnimi organi ZK in spremljajo izvrševanje nalog, sklepov in stališč s svojega delovnega področja, opozarjajo organizacije in organe na probleme in predlagajo sklepe, s katerimi organizacije in organi zagotovijo uresničevanje sprejete politike ZK. Komisije lahko ustanavljajo vse organizacije in organi ZKS. Komisija ima predsednika, ki organizira njeno delo, sklicuje in vodi seje. Predsednika izvoli oziroma imenuje organ, ki imenuje komisijo. Poleg članov komisije sodelujejo na njenih sejah tudi drugi člani ZK, če prispevajo k bolj kakovostnemu obravnavanju in sklepanju. 4. Organizacije in organi ZKS lahko organizirajo aktive, ki omogočajo na posameznih področjih družbenega življenja odgovorno, usmerjeno in enotno idejnopolitično akcijo komunistov. Aktivi delujejo javno, omogočajo pobudo vsakemu članu in imajo pravico zahtevati od organov in organizacij ZK, da njihova stališča obravnavajo. Sklepi in stališča aktiva so obvezni za člane ZK, ki jih aktivi vključujejo.

704

Aktivi izvolijo sekretarja, lahko pa tudi sekretariat. Sekretar organizira delo aktiva, sklicuje in vodi njegove seje. 5. Aktivi ZK se ustanovijo zlasti kot oblika organiziranja in delovanja članov ZK na področju kulture, vzgoje in izobraževanja, zdravstva, v družbenopolitičnih organizacijah in njihovih organih, v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti, v samoupravnih organih in interesnih skupnostih, v društvih, v enotah splošnega ljudskega odpora pa tudi drugod, kjer je potrebna organizirana idejnopolitična akcija ZK. 6. Stalni aktiv ZK se ustanovi povsod tam, kjer ni možnosti za ustanovitev osnovne organizacije ZK, pa so vsaj trije člani ZK. 13. člen Organizacije in organi ZK sprejmejo poslovnike o svojem delu skladno s statutom ZKJ in ZKS in statutarnimi sklepi občinskih organizacij. Poslovniki podrobno določijo metode delovanja organizacij in forumov ZK tako, da je članom, organizacijam in organom ZK omogočeno neposredno učinkovito in odgovorno sprejemanje in izvajanje politike ZK v vseh njenih stopnjah. 14. člen

Način organiziranja in delovanja ZKS v vojnih razmerah določi centralni komite ZKS s svojim sklepom, v skladu z navodilom predsedstva CK ZKJ o funkciji, delovanju in oblikah organiziranja ZKJ v primeru oboroženega napada na našo državo in v vseljudski obrambi. S tem sklepom, ki ima statutarno moč, se določbe tega statuta prilagodijo razmeram vseljudske obrambne vojne. Skladno s tem sklepom CK ZKS sprejmejo občinski komiteji ZKS sklep o načinu organiziranja in delovanja ZK v občini v vojnih razmerah. 15. člen V osnovni organizaciji ZK kot temeljni obliki organiziranja člani ZK uresničujejo pravice in obveznosti, ki so jim skupne. V osnovni organizaciji se zagotavlja trdnost in enotnost organizacijske sestave ZK, nenehen vpliv članstva na odnose in politiko organizacije ter utrjuje sistem vzajemne odgovornosti članstva in voljenih teles za idejnopolitično dejavnost in rezultate politike ZK. 45 Sedmi kongres ZKS

705

16. člen

V vsaki temeljni organizaciji združenega dela in samoupravni delovni skupnosti se ustanovi osnovna organizacija ZK. Kjer ni organizacijskih možnosti za ustanovitev osnovne organizacije, se ustanovi stalni aktiv ZK. 1. Za več temeljnih organizacij združenega dela in samoupravnih delovnih skupnosti v delovnih organizacijah se ustanovi ena osnovna organizacija ZK, če je število članov ZK premajhno za ustanovitev osnovne organizacije ZK v vsaki temeljni organizaciji združenega dela in samoupravni delovni skupnosti in če so vse temeljne organizacije združenega dela ter samoupravna delovna skupnost na območju iste občine. 2. Kadar je v temeljni organizaciji združenega dela na območju ene občine osnovna organizacija ZK z velikim številom članov ali ima več delovnih enot v isti občini, lahko osnovna organizacija ZK ustanovi oddelke ZK. 3. Kadar je v temeljni organizaciji združenega dela, ki ima svoje enote v več občinah, več osnovnih organizacij ZK ali stalnih aktivov ZK, le-te oblikujejo konferenco s sekretariatom. Osnovne organizacije ali stalni aktivi v enotah zunaj občine, kjer ima taka temeljna organizacija združenega dela svoj sedež, so v organizacijskem in idejnopolitičnem pogledu sestavni del občinske organizacije ZK, na območju katere so. 4. Osnovne organizacije in stalni aktivi iz več temeljnih organizacij združenega dela, če so vse na območju iste občine, oblikujejo svet ZK v organizaciji združenega dela. Osnovne organizacije in stalni aktivi ZK pa lahko v soglasju z občinsko konferenco ZK oblikujejo tudi skupno konferenco s komitejem ali sekretariatom. Konferenca sprejema obvezna stališča in sklepe za vse komuniste o vprašanjih, ki so skupnega pomena za organizacijo združenega dela. 5. Stališča in sklepi, ki jih sprejemajo konference po 3. in 4. točki tega člena, morajo izražati skupna in usklađena stališča vseh osnovnih organizacij in stalnih aktivov ter postanejo obvezni, ko jih sprejmejo osnovne organizacije in stalni aktivi. 6. Svete ZK oblikujejo osnovne organizacije in stalni aktivi ZK v skupnostih temeljnih organizacij združenega dela, v delovnih organizacijah in v sestavljenih organizacijah združenega dela, če so te na območju več občin. 706

Sveti ZK sprejemajo stališča, ki postanejo obvezna za vse osnovne organizacije ZK in stalne aktive ZK takrat, kadar jih le-te sprejmejo na svojih sestankih. Svet ZK se povezuje z ustreznimi medobčinskimi sveti ZK, v tesnem delovnem stiku pa je tudi z vsemi občinskimi konferencami (komiteji), na območju katerih delujejo osnovne organizacije ali stalni aktivi ZK, ki so vključeni v svet ZK. Sveti ZK, ki vključujejo osnovne organizacije in stalne aktive ZK v več regijah, republiki ali celo v več republikah, se povezujejo z ustreznimi organi CK ZKS.

17. člen

V vsaki krajevni skupnosti se praviloma ustanovi osnovna organizacija ZK. 1. V isti krajevni skupnosti se ustanovi dvoje ali več osnovnih organizacij, če je večje število članov ZK, če krajevno skupnost sestavlja več medsebojno oddaljenih naselij ali če to omogoča uspešnejše delovanje ZK. 2. Za več krajevnih skupnosti se ustanovi ena osnovna organizacija, če zaradi premajhnega števila članov ni možnosti za ustanovitev osnovne organizacije v vsaki krajevni skupnosti. 3. Svet ZK krajevne skupnosti se ustanovi, kadar je na območju krajevne skupnosti organiziranih v temeljnih organizacijah združenega dela, v samoupravnih delovnih skupnostih in v sami krajevni skupnosti več osnovnih organizacij in stalnih aktivov ZK. Svet ZK krajevne skupnosti organizira, spodbuja, usmerja in povezuje aktivnost komunistov v SZDL, v drugih družbenopolitičnih organizacijah, v vseh oblikah družbenega in političnega življenja krajevne skupnosti, v občini in širših družbenopolitičnih skupnostih. Organizira in usmerja aktivnost članov ZK, ki živijo v krajevni skupnosti, ne glede na to, kje so povezani v osnovnih organizacijah. Ce je na območju krajevne skupnosti samo ena osnovna organizacija ZK, opravlja vlogo sveta ZK krajevne skupnosti sekretariat te osnovne organizacije ZK. Člani ZK, ki žive na območju krajevne skupnosti, morajo ne glede na to, kje so vključeni v osnovno organizacijo, sodelovati v aktivnostih, ki jih organizira in izvaja svet ZK krajevne skupnosti. * 45

707

4. V krajevnih skupnostih, kjer ni osnovne organizacije ZK ali pa je potrebno osnovno organizacijo okrepiti, lahko občinska konferenca izjemoma poveže člane ZK, ki bi sicer bili povezani drugod. 18. člen Svet ZK ustanovijo osnovne organizacije in stalni aktivi ZK ter izvolijo člane sveta. Svet izvoli izmed članov sveta sekretarja. Sekretar organizira delo sveta ter sklicuje in vodi njegove seje. Svet ZK na pobudo organov ZKS, katere izmed osnovnih organizacij ali stalnega aktiva, na svojo pobudo, pobudo članov sveta obravnava pereče probleme in naloge, o njih sprejema sklepe, stališča in priporočila ter nalaga organom in organizacijam obvezno obravnavanje in odločanje o le-teh. Za vse člane osnovnih organizacij, stalnih aktivov in njihovih organov postanejo obvezna, ko jih izglasujejo. Svet ZK ima poslovnik, ki ga sprejmejo vse osnovne organizacije in aktivi ZK. Poslovnik sveta je sestavni del poslovnika osnovne organizacije ali stalnega aktiva ZK. Občinska konferenca ZK v svojem statutarnem sklepu podrobneje uredi ustanavljanje, organiziranost in delovanje svetov ZK. 19. člen Osnovne organizacije in stalni aktivi ZK izvolijo na volilnih konferencah sekretarja in sekretariat, ki organizirata delo organizacije in aktiva pri uresničevanju sprejetih sklepov in stališč. Mandat sekretarja in sekretariata traja dve leti.

20. člen Osnovne organizacije in stalne aktive ZK ustanavlja s svojim sklepom občinska konferenca ZKS na predlog komiteja občinske konference. 21. člen Osnovne organizacije ZK lahko oblikujejo oddelke ZK. Oddelki izvolijo za organiziranje in vodenje dela sekretarja in sekretariat. Delo oddelkov usklajuje in usmerja sekretariat osnovne organizacije ZK. 708

IV

Organizacija zveze komunistov v občini 22. člen 1. Občinska organizacija ZK je v idejnopolitičnem in akcijskem pogledu enotna organizacija komunistov v občini. S svojo dejavnostjo povezuje komuniste v osnovnih organizacijah ZKS v temeljnih organizacijah združenega dela, v samoupravnih delovnih skupnostih, v krajevnih skupnostih ter angažira komuniste v drugih oblikah aktivnosti ZK. Občinska organizacija ZK najtesneje sodeluje z organizacijo ZK v enotah JLA na svojem območju.

23. člen 1. Naj višji organ občinske organizacije je občinska konferenca zveze komunistov. Sestavljajo jo člani, neposredno izvoljeni v organizacijah ZK v temeljnih organizacijah združenega dela, v samoupravnih delovnih skupnostih, v krajevnih skupnostih, po ključu in merilih, ki jih določi komite občinske konference ali občinska konferenca. Člani občinske konference morajo s svojo aktivnostjo v organizacijah, kjer so izvoljeni, zagotoviti široko obravnavo pripravljenih predlogov za seje konference in njenih organov, se bojevati za uresničevanje sprejetih sklepov ter prenašati v konferenco predloge in stališča članov ZK. 2. Občinska konferenca deluje v stalni sestavi. Njen mandat traja štiri leta. Organizacije ZK v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih lahko pred iztekom mandata zamenjajo ali odpokličejo posamezne člane konference in namesto njih izvolijo nove. 3. Občinska konferenca ZK voli delegate v občinsko konferenco SZDL in njene organe. Način dela in odgovornost delegatov določi občinska konferenca ZKS v svojem statutarnem sklepu in poslovniku o delovanju. 4. Konferenca se sestaja, kadar je potrebno, vendar najmanj dvakrat na leto. Sklicuje jo komite občinske konference. Mora jo sklicati na zahtevo: statutarne komisije, nadzorne komisije in častnega razsodišča ZK, četrtine članov konference, tretjine organizacij ZK v občini ali na predlog centralnega ko709

miteja ZK. Konferenca mora biti sklicana najkasneje 30 dni po tem, ko je bila dana zahteva, in mora obravnavati probleme, ki jih zahteva predlagatelj sklica. Občinska konferenca veljavno sklepa, če sta navzoči najmanj dve tretjini članov.

24. člen 1. Občinska konferenca zveze komunistov obravnava aktualne družbenopolitične in ekonomske probleme in vprašanja razvoja zveze komunistov v občini, republiki in federaciji. Na podlagi tega oblikuje svoja stališča in sklepe ter sprejema programe njihovega uresničevanja. Na podlagi dela občinske organizacije in svojih izkušenj daje občinska konferenca predloge vsem višjim organom ZKS in ZKJ. 2. Občinska konferenca voli delegate za kongres ZKS in ZKJ.

25. člen 1. Občinska konferenca voli svoj izvršilnopolitični organ: komite občinske konference. Njegov mandat traja štiri leta. Komite občinske konference skrbi za uresničevanje sklepov konference, organizira in usmerja med sejami konference delo članstva in organizacij ZK v občini. Na podlagi delovnih izkušenj in predlogov članstva in organizacij daje predloge višjim organom ZK. Komite pripravlja skupaj s komisijami seje občinske konference. 2. Občinska konferenca voli sekretarja komiteja, ki sklicuje in vodi seje komiteja ter predlaga dnevni red zanje. 3. Občinska konferenca voli statutarno komisijo, častno razsodišče in nadzorno komisijo.

26. člen 1. Občinska konferenca ali komite občinske konference ZK ustanavljata in volita stalne in občasne komisije. Sestavljajo jih člani občinske konference in drugi člani ZK, ki lahko prispevajo k uspešnemu delu komisije. 2. Komisije v okviru programa dela občinske konference ali komiteja občinske konference ZK ter nalog, ki iz tega izhajajo, spremljajo, ugotavljajo in proučujejo družbene probleme in naloge ZK na svojem delovnem področju na lastno pobudo, na pobudo občinske konference, komiteja občinske konference, organov ZKS ter osnovnih organizacij in aktivov ZK. 710

3. Komisija mora obveščati komite ali občinsko konferenco o alternativah, stališčih in predlogih, ki so se pokazali pri delu komisije. O njihovih predlogih in ugotovitvah sklepa in odloča komite ali občinska konferenca ZK. Komisije dajejo pobude za seje komiteja ali občinske konference ZK in za dnevni red sej.

27. člen Aktiv komunistov delavcev neposrednih proizvajalcev se ustanovi pri občinski konferenci ZK z namenom, da se zagotovi vpliv neposrednih proizvajalcev v oblikovanju in uresničevanju politike ZK. Aktiv voli sekretarja in sekretariat aktiva za dve leti. Občinska konferenca in komite občinske konference ZK sta dolžna v aktivu zagotoviti razpravo in oblikovanje predlogov in stališč o pomembnejših odločitvah občinske konference, zlasti kadar odločitve vplivajo na družbenoekonomski položaj neposrednih proizvajalcev. Če občinska konferenca ali komite ne sprejmeta predloga aktiva, morata o tem obvestiti aktiv in osnovne organizacije ZK ter razložiti, zakaj ga ne sprejmeta.

28. člen 1. Medobčinski svet ZK ustanovijo občinske organizacije in centralni komite ZKS. Medobčinske svete sestavljajo člani, ki jih izvolijo občinske konference v enakem številu, ter sekretarji komitejev občinskih konferenc, pri delu sveta pa sodelujejo tudi člani CK ZKS z območja sveta. Sekretarja medobčinskega sveta ZKS izvoli medobčinski svet v soglasju z občinskimi konferencami ZK in CK ZKS. 2. Medobčinski svet na lastno pobudo ali pobudo članov medobčinskega sveta ter na zahtevo organov ZKS, organov katere izmed občinskih organizacij obravnava pereče probleme in naloge, o njih sprejema stališča ter nalaga organom občinske organizacije obvezno obravnavanje in odločanje o le-teh. 3. Medobčinski svet za opravljanje svoje vloge ustanavlja delovne komisije, organizira posvetovanja in uporablja druge oblike dela. 4. Medobčinski svet deluje po poslovniku, ki ga sprejme v soglasju z občinskimi konferencami ZKS na svojem območju. Mandat medobčinskega sveta traja štiri leta.

711

29. člen

Organiziranost in delovanje ZK v občini podrobneje uredi občinska konferenca ZK s statutarnim sklepom o organiziranosti in delovanju občinske organizacije ZK v skladu s statutom ZKS in ZKJ. 30. člen Za visokošolsko organizacijo ZK se smiselno uporabijo statutarna določila o občinski organizaciji ZK. Visokošolska organizacija ZK v mestu z več občinami se enakopravno povezuje z drugimi občinskimi organizacijami ZK v mestno organizacijo ZK. Visokošolska organizacija v mestu z eno občino voli delegate v občinsko konferenco ZK.

31. člen Občinske organizacije ZK na območju mesta, ki je razdeljeno na več občin, se združujejo v mestno organizacijo ZK. Njeno organiziranost, način delovanja in medsebojne odnose določijo s statutarnim sklepom, pri tem pa smiselno upoštevajo določila tega statuta o občinski organizaciji ZK. Enako se lahko občinske organizacije na območjih skupnosti občin kot posebnih družbenopolitičnih skupnosti povezujejo v organizacijo ZK tega območja.

V.

Organizacija zveze komunistov v republiki 32. člen 1. Člani, povezani v organizacijah ZK v SR Sloveniji, sestavljajo Zvezo komunistov Slovenije. Član ZKS je obenem član ZKJ.

KONGRES ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE 33. člen

1. Najvišji forum ZK Slovenije je kongres. Kongres je vsako četrto leto, sklicuje pa ga CK ZKS, ki določa ključ in 712

merila za volitve delegatov. Vse pravice delegata, razen glasovanja o poročilu in razrešnici, imajo člani centralnega komiteja, statutarne komisije, častnega razsodišča in nadzorne komisije ZKS. Kongres ZK Slovenije je pred kongresom ZK Jugoslavije. 2. Izredni kongres lahko skliče centralni komite ZKS na lastno pobudo ali na pobudo tretjine občinskih organizacij. Izredni kongres mora biti sklican najkasneje v enem mesecu po tem, ko je bila dana zahteva in predložen dnevni red. 3. Sklep o sklicanju kongresa, predlog dnevnega reda in tez o vprašanjih, ki jih bo obravnaval, morajo biti objavljeni najmanj dva meseca pred kongresom — razen o sklicu izrednega kongresa. 4. Kongres sklepa veljavno, če se ga udeležujejo najmanj tri četrtine izvoljenih delegatov.

34. člen Kongres Zveze komunistov Slovenije: — sprejema statut Zveze komunistov Slovenije: -—■ določa politiko, stališča in naloge Zveze komunistov Slovenije v skladu z razmerami v SR Sloveniji in v skladu s programom Zveze komunistov Jugoslavije; — obravnava idejnopolitična, ekonomska in druga družbena vprašanja Slovenije in Jugoslavije; — obravnava razvoj organizacije zveze komunistov v Sloveniji; — razpravlja o poročilih centralnega komiteja ZKS, statutarne komisije ZKS, častnega razsodišča ZKS in nadzorne komisije ZKS ter o njih sklepa; •— daje pobudo in predloge kongresu Zveze komunistov Jugoslavije in njegovim organom; — določi število in merila za volitve članov organov ZKS; — voli centralni komite, statutarno komisijo, častno razsodišče in nadzorno komisijo ZKS; — voli člane centralnega komiteja ZKJ, komisije za statutarna vprašanja ZKJ in nadzorne komisije ZKJ; — rešuje pritožbe in prošnje članov in organizacij ZK Slovenije, naslovljene na kongres.

713

CENTRALNI KOMITE ZKS

35. člen 1. Centralni komite ZKS je naj višji organ ZKS med kongresoma ZKS. V skladu s programskimi stališči kongresov ZKS in ZKJ obravnava aktualna politična, ekonomska in druga družbena vprašanja, zavzema o njih stališča in oblikuje politiko ZKS do določenih vprašanj. 2. Centralni komite obravnava delo Zveze komunistov Slovenije in uresničevanje političnih smernic in nalog kongresa in v tem okviru sprejema ter oblikuje politična izhodišča in stališča ZKS o določenih najpomembnejših vprašanjih delovanja ZK in družbenega razvoja v republiki; o svojem delu poroča kongresu. 3. Centralni komite: — obravnava vprašanja organiziranosti ZKS in odloča o njih; — med kongresoma obravnava predloge in pobude statutarne komisije, častnega razsodišča in nadzorne komisije ZK Slovenije; — voli predsednika CK, določi število in izvoli člane predsedstva CK ZKS izmed svojih članov; — med kongresoma nadomesti v skladu z določili tega statuta največ tretjino članov CK in drugih organov ZKS; — med kongresoma nadomesti člane centralnega komiteja ZKJ in drugih organov ZKJ; — obravnava in oceni delo predsedstva CK ZKS; — centralni komite lahko predsednika CK ZKS in člane predsedstva CK iz utemeljenih razlogov razreši dolžnosti, če to narekujejo delovne potrebe in naloge, ki zahtevajo razrešitev, ali če meni, da ne delujejo po njegovih sklepih; — po potrebi imenuje stalne ali občasne komisije in njihove predsednike; — odloča o ustanovitvi časnikov in revij ter o izdaji drugih publikacij ZK Slovenije; — obravnava in določa koncept in usmeritev časnika »Komunist«, zlasti njegove slovenske izdaje; — imenuje uredniški odbor slovenske izdaje ter sprejema poročilo o delu uredniškega odbora pri izvajanju sprejetega koncepta in usmeritve; 714

— imenuje glavnega in odgovornega urednika slovenske izdaje ter člane uredniškega odbora vseh izdaj časnika »Komunist« iz Slovenije; — sprejema finančni načrt in zaključni račun ZKS ter določa višino članarine in način njene delitve; — voli delegate v republiško konferenco SZDL in njene organe. Način dela in odgovornost delegacij določi CK ZKS s poslovnikom o svojem delovanju. 4. Člani centralnega komiteja in predsedstva ZKJ iz Slovenije imajo vse pravice in dolžnosti članov CK ZKS. 5. Centralni komite sklepa veljavno, če sta navzoči najmanj dve tretjini članov. 6. V vojnih razmerah deluje v skladu s posebnim sklepom, ki ga sprejme. 36. člen Na sejah CK ZKS sodelujejo tudi predsedniki statutarne komisije, častnega razsodišča in nadzorne komisije ZKS.

37. člen Centralni komite obvezno obravnava in oceni vsako leto delo predsedstva CK ZKS.

38. člen Predsednik centralnega komiteja: — predstavlja CK ZKS; — skrbi, da CK sproti daje na dnevni red in obravnava idejnopolitična vprašanja, aktualna za Slovenijo in Jugoslavijo. Zato po svoji presoji lahko sodeluje pri delu organizacij, forumov ter organov ZKS; — sklicuje in vodi seje centralnega komiteja ZKS; sklicuje jih na lastno pobudo, na predlog ali zahtevo predsedstva in CK ZKS ali statutarne komisije, nadzorne komisije ter častnega razsodišča ZKS; — daje pobude in usklajuje delo organov CK ZKS; — sam in skupaj z drugimi organi CK ZKS skrbi za sodelovanje z organi ZK v drugih socialističnih republikah in pokrajinah; — sklicuje sekretarje medobčinskih svetov ZKS ali komitejev občinskih konferenc, aktivov, predsednike komisij in

715

druge komuniste z namenom, da izmenjajo mnenja, ocene, stališča itd.; — je po svojem položaju član predsedstva SRS in za svoje delo v predsedstvu odgovarja CK ZKS; — sklicuje in vodi seje predsedstva CK ZKS; — odpre kongres ZKS in mu predseduje do izvolitve delovnega predsedstva. PREDSEDSTVO CENTRALNEGA KOMITEJA ZKS

39. člen 1. Predsedstvo je političnoizvršilni organ centralnega komiteja, ki deluje na podlagi smernic in stališč kongresa, CK ZKS in ZKJ. Za njihovo uresničevanje sprejema potrebne politične odločitve ter odgovarja CK. 2. Predsedstvo centralnega komiteja: — obravnava aktualna vprašanja uresničevanja politike centralnega komiteja ZKS in organov ZKJ ter o njih sprejema konkretne sklepe in stališča v okviru svojih političnoizvršilnih funkcij; — obravnava in ocenjuje delo izvršnega komiteja predsedstva CK ZKS; — skrbi za sodelovanje ZKS z ZK drugih republik in pokrajin, s komunističnimi in delavskimi partijami ter z drugimi naprednimi gibanji; — voli izmed svojih članov izvršni komite kot svoj izvršilnopolitični organ, sekretarja in namestnika sekretarja izvršnega komiteja, lahko pa tudi sekretarje v izvršnem komiteju za posamezna področja, — določi svojega člana, ki nadomešča predsednika CK ZKS v njegovi odsotnosti; — ustanavlja stalne in občasne komisije, imenuje predsednike in jedra komisij.

IZVRŠNI KOMITE PREDSEDSTVA CK ZKS 40. člen 1. Izvršni komite je izvršilnopolitični organ predsedstva CK ZKS. 716

2. Izvršni komite: — organizira in spremlja uresničevanje sklepov in stališč ter politike CK in predsedstva ter sprejema sklepe in stališča v okviru svoje izvršilnopolitične funkcije; — analizira, spodbuja, usklajuje in usmerja delo organizacij in drugih organizacijskih oblik članstva ZKS; — proučuje predloge, ki mu jih naslavljajo organizacije ZK, članstvo in organi ZK, komisije občinske konference in komiteja in ukrepa v okviru svojega delovnega področja in pristojnosti ter o tem poroča predsedstvu; — usklajuje in usmerja delo komisij; — organizira in spremlja izpolnjevanje sklepov in stališč centralnega komiteja; — redno obvešča predsedstvo o bistvenih problemih in rezultatih dela organizacij in vodstev ZKS; — ustanavlja komisije; — odloča o organizaciji dela ustreznih služb CK in izvaja proračun. 3. Delo izvršnega komiteja vodi sekretar. Sekretar izvršnega komiteja sklicuje, vodi seje in organizira delo izvršnega komiteja.

KOMISIJE CENTRALNEGA KOMITEJA IN NJEGOVIH ORGANOV 41. člen 1. Komisije sestavljajo člani CK ZKS in drugi člani ZK, ki lahko s svojim znanjem in strokovno sposobnostjo prispevajo k uspešnejšemu delu komisije. 2. Komisije v okviru delovnih programov organov CK ZKS ugotavljajo in proučujejo na pobudo centralnega komiteja, predsedstva, izvršnega komiteja predsedstva ali na lastno pobudo, na pobudo članov centralnega komiteja in njegovih organov ter članov in organizacij ZKS najbolj pereče probleme in naloge, ki zadevajo družbeno vlogo ZKS, ter organizirajo potrebno proučevanje in idejno razčiščevanje problemov s svojega področja. 3. Komisije morajo obveščati centralni komite oziroma predsedstvo o ugotovitvah, alternativah, stališčih in predlogih, ki so se pokazali pri delu komisij. O njihovih predlogih in ugotovitvah sklepa in odloča centralni komite oziroma predsedstvo na svojih sejah.

717

4. Komisije ne morejo dajati obveznih navodil organizacijam, konferencam in komitejem ZK. Komisije sodelujejo pri izvrševanju sklepov in stališč centralnega komiteja, predsedstva CK in izvršnega komiteja ter spremljajo njihovo uresničevanje.

VI.

Statutarne komisije 42. člen 1. Statutarno komisijo občinske konference ZK voli občinska konferenca. Za njeno delo se smiselno uporabljajo določila poslovnika o delu statutarne komisije ZK Slovenije. 2. Statutarna komisija občinske konference skrbi za skladnost statutarnega sklepa o organiziranosti in delovanju občinske organizacije ZK z določbami statuta ZKJ in statuta ZKS, razlaga določila statutarnega sklepa, sistematično spremlja in analizira uporabo statutarnih določb in določb statutarnega sklepa o organiziranosti in delovanju občinske organizacije ZKS; v zvezi s tem predlaga potrebne ukrepe občinski konferenci in njenemu komiteju ter še zlasti opozarja na kršitev statutarnih določb ali njihovo nepravilno uporabo in pripravlja za konferenco predloge sprememb in dopolnitev statutarnega sklepa. 3. Statutarna komisija ocenjuje na lastno pobudo ter na zahtevo članov, organizacij in organov ZK v občini statutarnost posameznih odločitev in postopkov v občinski organizaciji ZK. Kadar statutarna komisija občinske konference ugotovi neskladnost posamezne odločitve ali postopka s statutarnim sklepom, s statutom ZKS ali ZKJ, obvesti o tem kršitelja in mu predlaga spremembo njegove odločitve. Če kršitelj predloga statutarne komisije občinske konference ne upošteva, obvesti komisija o tem statutarno komisijo ZKS.

43. člen 1. Statutarno komisijo ZK Slovenije voli kongres. Med kongresoma lahko CK ZKS nadomesti največ tretjino članov statutarne komisije. 718

2. Statutarna komisija razlaga določila statuta ZKS, opozarja na neusklađenost posameznih določil statuta ZKS s statutom ZKJ in daje o tem predloge CK ZKS in kongresu. Sistematično spremlja in analizira izvajanje statuta ZKS v življenju in delu organizacij ZKS in predlaga CK ali kongresu ZKS ukrepe za dosledno uporabo statutarnih načel. Na lastno pobudo ali pobudo članstva, organizacij in organov ZK pripravlja za kongres ZK Slovenije predloge sprememb in dopolnitev statuta ZKS. 3. Statutarna komisija ZKS na lastno pobudo ali na zahtevo članov, organizacij in organov ZK ocenjuje in odloča o statutarnosti posameznih odločitev in postopkov v ZKS. 4. Člani, organizacije in organi ZK lahko zahtevajo od statutarne komisije oceno statutarnosti posameznih odločitev in postopkov v ZK Slovenije. 5. Komisija odgovarja za svoje delo kongresu ZKS, ta pa obravnava poročilo o njeni dejavnosti. 6. Statutarna komisija ZKS sprejme poslovnik o svojem delu. 7. Komisija voli izmed sebe predsednika in sekretarja komisije. Seje komisije sklicuje predsednik na lastno pobudo, na predlog članov komisije, CK ZKS, predsedstva CK ZKS in predsednika CK ZKS. 8. CK ZKS je dolžan na svoji seji obravnavati vprašanja in predloge, ki jih predloži statutarna komisija. 9. Na zahtevo centralnega komiteja ZKS mora komisija poročati o konkretnih vprašanjih.

VII. Častna razsodišča 44. člen 1. Častno razsodišče občinske konference ZK voli občinska konferenca za dobo štirih let. Za njegovo delo se smiselno uporabljajo določbe statuta ZKS o delu častnega razsodišča ZKS. 2. Častno razsodišče ZKS voli kongres. Med kongresoma lahko CK ZKS nadomesti največ tretjino članov razsodišča v skladu z določili tega statuta.

719

45. člen 1. Častna razsodišča na lastno pobudo, na zahtevo članov ZKS, organizacij ali organov ZKS, družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih organov in občanov obravnavajo dejanja in obnašanje posameznih članov ZK, organizacij in organov ZK z vidika programa ZKJ, statutarnih odnosov znotraj organizacije, ugleda zveze komunistov v javnosti, moralnih in etičnih načel, za katera se zveza komunistov bojuje. 2. Častna razsodišča v skladu z določili tega statuta odločajo o pritožbah zoper sklepe o izključitvi iz zveze komunistov, pritožbah o izrečenih vzgojnopolitičnih ukrepih in pritožbah o črtanju iz članstva ZK. 3. Častno razsodišče ZKS rešuje tudi vprašanje v zvezi s stažem in pritožbe na dosedanje odločbe o teh vprašanjih. Zoper njegov sklep o teh vprašanjih je možna pritožba na kongres ZKS. 4. Častno razsodišče občinske konference ZK lahko na predlog občinske konference ugotavlja osebno odgovornost članov razpuščene osnovne organizacije in nato predlaga vzgojnopolitične ukrepe.

46. člen 1. Častno razsodišče občinske konference ZK obravnava primere z območja občinske organizacije ZK. 2. Kadar gre za člane ZK, organizacije ali organe ZK iz različnih občinskih organizacij ZK, obravnava njihova dejanja in ravnanja tisto častno razsodišče, ki ga določi častno razsodišče ZKS. Lahko jih obravnava tudi častno razsodišče ZKS, če gre za širše interese ZK ali za težje primere kršitev. 3. Častno razsodišče ZKS obravnava primere s področja republiških organov ZKS, lahko pa obravnava tudi posamezne primere iz pristojnosti častnih razsodišč občinskih konferenc ZK, če sodi, da gre za širše interese ZKS. 4. Vsak član, organizacija ali organ ZKS, družbenopolitična organizacija, samoupravni organ ali občan imajo pravico zahtevati, da njihove predloge obravnavajo častna razsodišča ZK.

47. člen 1. Častno razsodišče ZKS obravnava zadeve v petčlanskih senatih. O težjih primerih in kadar rešuje pritožbe organi720

zacij ZK, drugih družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih organov, odloča in razpravlja v plenarni sestavi. 2. Delo častnih razsodišč je praviloma javno. Prizadeti člani ZK, predstavniki organizacij in organov ZK imajo pravico biti pri razpravi. Odločitve z obrazložitvami svojih stališč sporočajo častna razsodišča pristojnim organizacijam in organom ZKS, ki morajo na podlagi njihovih sklepov v roku treh mesecev o njih razpravljati in sprejeti ustrezne ukrepe. Častna razsodišča morajo zainteresirane obvestiti o svojih stališčih.

48. člen 1. Častno razsodišče voli izmed sebe predsednika in sekretarja. O svojem delu sprejme poslovnik. 2. Častno razsodišče odgovarja za svoje delo občinski konferenci oziroma kongresu, ta pa obravnava poročilo o njegovi dejavnosti. 3. Na zahtevo centralnega komiteja ZKS mora častno razsodišče poročati o konkretnih vprašanjih.

VIII.

Nadzorne komisije 49. člen 1. Nadzorno komisijo občinske konference ZK voli občinska konferenca za dobo štirih let. Nadzorno komisijo ZK Slovenije voli kongres. Med kongresoma lahko CK ZKS nadomesti tretjino članov nadzorne komisije. 2. Nadzorna komisija nadzoruje finančno in materialno poslovanje vodstev ZK. Poslovanje pregleduje najmanj enkrat na leto. 3. O svojih ugotovitvah obvešča nadzorna komisija komite občinske konference in CK ZKS. 4. Komiteji in CK ZKS morajo obravnavati predloge, pripombe in sugestije nadzornih komisij. Kadar o teh vprašanjih razpravlja, vabi komite na svoje seje predstavnike nadzorne komisije. Komiteji morajo omogočiti nadzornim komisijam vpogled v celotno finančno in materialno poslovanje. 46 Sedmi kongres ZKS

721

5. Nadzorna komisija voli predsednika in sekretarja. 6. Nadzorna komisija odgovarja za svoje delo občinski konferenci oziroma kongresu, ta pa obravnava poročilo o njeni dejavnosti. 7. Nadzorna komisija sprejme poslovnik o svojem delu. 8. Na zahtevo CK ZKS mora nadzorna komisija poročati CK o konkretnih vprašanjih.

IX.

Materialna sredstva ZKS 50. člen 1. Zveza komunistov Slovenije omogoča svojo dejavnost z lastnimi sredstvi, ki se oblikujejo iz članarine in drugih dohodkov. 2. Osnovna navodila o načinu uporabe sredstev, o ustanavljanju skladov, sprejemanju in izvajanju finančnega načrta, o potrjevanju zaključnega računa in o drugih vprašanjih, ki so v zvezi s sredstvi in načinom finančnega poslovanja organizacij ZKS, sprejme centralni komite ZKS po predhodnem posvetovanju z občinskimi konferencami ZK ali njihovimi komiteji.

X.

Predhodne določbe 51. člen Uskladitev statuta ZKS s statutom ZKJ opravi CK ZKS na predlog statutarne komisije ZKS. Občinske konference ZK morajo svoje statutarne sklepe o organiziranosti in delovanju uskladiti s spremembami in dopolnitvami statuta ZKS, sprejetimi na VII. kongresu ZKS 5. aprila 1974, najkasneje do 31. oktobra 1974.

Na VII. kongresu ZKS sprejeti statut je bil na seji CK ZKS 26. junija 1974 usklađen s statutom ZKJ.

722

Poročilo komisije za prošnje in pritožbe

Aleksander KUTOŠ: Tovarišice in tovariši! VII. kongresu Zveze komunistov Slovenije je bilo naslovljenih 9 pritožb, 5 prošenj in en zahtevek po odškodnini. Komisija je sklenila predlagati kongresu tele sklepe in predloge: 1. ALBIN BAZNIK, stanujoč v Ljubljani, Gorazdova 17, je naslovil na X. kongres ZKJ vlogo, ki jo je predsedstvo ZKJ odstopilo v reševanje VII. kongresu ZK Slovenije. Tovariš Baznik v svoji pritožbi kongresu navaja, da je bil zaradi protiustavnih, protizakonitih in protistatutarnih postopkov moralno in materialno prizadet, ker so ga leta 1958 izključili iz ZK. Zato zahteva popolno moralnopolitično rehabilitacijo in povrnitev materialne škode, ki jo je utrpel, ker po letu 1958 ni bil več na delovnem mestu direktorja. Komisija ugotavlja, da so pristojni organi ZK nepristransko in z velikim razumevanjem vodili ter pravilno končali postopek proti tovarišu Albinu Bazniku. Komisija ni mogla ugotoviti, da bi mu pristojni organi oblasti prizadejali krivico. Zato meni, da ni mogoče ugoditi Baznikovemu materialnemu zahtevku, ker je sam odgovoren za nastalo stanje, ki ni nič drugega kot posledica njegovega lastnega ravnanja. O tem bomo tovariša Albina Baznika obvestili. 2. MAKS ČEBULEC, stanujoč v Sežani, Bazoviška 4, je naslovil na VII. kongres prošnjo, da posreduje pri pristojnih organih v občini glede njegove zaposlitve. Iz dokumentacije komisije sekretariata centralnega komiteja ZKS za prošnje in pritožbe, informacije komiteja občinske konference ZKS Sežana in poročila o delu komisije za prošnje in pritožbe skupščine občine Sežana je razvidno, da so tovarišu čebulcu celo pred potekom štirimesečnega odpovednega roka ponudili več ustreznih delovnih mest, a je vse odklonil, pri nekaterih konkurzih pa ni uspel. Komisija predlaga kongresu, da se prošnja tovariša Čebulca odstopi komisiji za prošnje in pritožbe skupščine občine Sežana, pristojni organi pa naj mu pomagajo pri zaposlitvi. O sklepu bomo tovariša Maksa čebulca obvestili. 3. BRONISLAV KOSI, stanujoč v Ljubljani, Runkova 20, je VII. kongresu ZKS poslal prošnjo, da na pritožbo zoper izključitev iz zveze komunistov, ki jo je leta 1959 naslovil na IV. kongres ZK Slovenije, še vedno ni prejel nobenega odgovora. Komisija je raziskala njegov primer in ugotovila, da je mesec dni po četrtem kongresu občinski komite ZKS Ljubljana-Center imenoval posebno komisijo, ki je ugotovila okoliščine, v katerih je bil tovariš Kosi izključen iz ZK. Na predlog te komisije in sekretariata občinskega komiteja Ljubljana-Center je osnovna organizacija ZK ŽTP v Ljubljani spremenila vzgojnopolitični ukrep izključitve v ukor, ki pa je prenehal veljati s statutom ZKJ in statutom ZKS sprejetim na IX. kongresu ZKJ oz. na VI. kongresu ZKS. O tem bomo obvestili tovariša Bronislava Kosija. 46'1

723

4. MIRO FRATINA, stanujoč v Kobaridu, Ladra 11, je naslovil na X. kongres ZKJ pritožbo, s katero izpodbija veljavnost sklepa častnega razsodišča ZK Slovenije, ki je potrdilo njegovo izključitev iz ZK. Predsedstvo ZKJ je njegovo pritožbo odstopilo v reševanje VII. kongresu ZK Slovenije. Pred tem je tovariš Fratina vložil na VII. kongres ZKS tri pritožbe, vse v isti zadevi. Komisija je proučila razloge in postopke za izključitev tovariša Fratine iz ZK ter ugotovila, da sta častno razsodišče ZKS in posebna komisija sekretariata centralnega komiteja ZKS temeljito raziskala vse okoliščine v njegovi zadevi in statutarnost postopka. Ker tovariš Fratina ne navaja nobenih novih okoliščin, ki utegnejo vplivati na izrek ukrepa, pritožuje pa se na sklep častnega razsodišča ZKS z dne 17.4.1973, ki je potrdilo sklep osnovne organizacije ZKS tovarne kemičnih izdelkov in proizvodnje krede Srpenica o njegovi izključitvi iz ZK, komisija meni, da ni razlogov za kakršnokoli spremembo sklepa častnega razsodišča ZKS. O tem bomo pritožitelja obvestili. 5. IVO JAMNIK, stanujoč v Velenju, Efenkova 34 se pritožuje VII. kongresu ZKS na sklep častnega razsodišča ZK Slovenije z dne 10.12 1971, s katerim je potrdilo odločitev kontrolne komisije občinske konference ZKS Velenja, ki je soglašala z njegovo izključitvijo iz ZK. Sklep o njegovi izključitvi je potrdila tudi občinska konferenca ZKS Velenje. Tovariš Jamnik je bil dne 26. 9.1968 izključen iz ZK, ker je avgusta 1968 ob znanih dogodkih na Češkoslovaškem odkrito in javno članom ZK in drugim občanom izjavljal sodbe, ki so bile v popolnem nasprotju z oceno te intervencije in s politiko ZKJ. Komisija meni, da ni razlogov za kakršnokoli spreminjanje sklepa častnega razsodišča ZK Slovenije, ker je prepričana, da je izrečeni vzgojnopolitični ukrep v soglasju s težo prestopka v dani situaciji in ker je bil tudi postopek ugotavljanja odgovornosti tovariša Iva Jamnika izpeljan v smislu veljavnega statuta. O tem bomo pritožitelja obvestili.

6. PAVEL JURGLIČ, stanujoč v Trebnjem, je naslovil na VII. kongres ZKS pritožbo proti sklepu častnega razsodišča ZK Slovenije, ki je potrdilo sklep komiteja občinske konference ZKS Trebnje o njegovi izključitvi iz ZK, ker je kršil elementarna načela socialističnega samoupravnega sistema in programska ter statutarna določila ZKJ. Tovariš Jurglič v bistvu sicer priznava svoje napake in meni, da bi bilo mogoče sklep častnega razsodišča ZKS razveljaviti., če bi kongres ponovno proučil njegovo krivdo. Komisija je pregledala postopek proti tovarišu Pavlu Jurgliču in se prepričala, da izrečeni vzgojnopolitični ukrep, ker gre za velik idejnopolitični odklon, ustreza storjenemu prekršku. Zato meni, da ni razlogov niti pogojev, da bi sklep častnega razsodišča ZKS kakorkoli spreminjali. O tem bomo pritožitelja obvestili. 7. STANE MAJERIČ, stanujoč v Murski Soboti, Ulica 17. oktobra št. 11, se pritožuje VII. kongresu ZKS na sklep častnega razsodišča ZKS z dne 12.10.1973, ki je potrdilo sklep častnega razsodišča občinske konference ZK Murska Sobota o njegovi izključitvi iz ZK, ker je kršil moralno-politična načela ZK. Častno razsodišče ZKS je raziskalo vse okoliščine in odnose v trgovskem podjetju Potrošnik in ugotovilo, da so tudi nekateri drugi komunisti tega podjetja kršili moralno-politična in druga načela ZK. Zato je zahtevalo, da organizacija ZK prav tako dosledno, kot je to storila v primeru tovariša Majeriča, ugotovi tudi njihovo odgovornost. Komisija sicer meni, da ni razlogov, ki bi narekovali spreminjanje sklepa častnega razsodišča ZKS, hkrati pa predlaga kongresu, da terja od komiteja občinske konference ZKS Murska Sobota, naj skupno z organizacijo ZK v trgovskem podjetju Potrošnik razišče in ugotovi od-

724

govornost še ostalih komunistov, ki so tudi kršili programska in statutarna načela ZK. O tem bomo obvestili komite občinske konference ZKS Murska Sobota in pritožitelja. 8. Organizacije ZK krajevne skupnosti komandanta Staneta I., II. in III. občine Ljubljana-šiška so se pritožile VII. kongresu ZKS proti sklepu častnega razsodišča ZKS, ki je dne 1.2.1973 razsodilo, naj osnovna organizacija Zgornja šiška VI sklep o črtanju Nikole Rokviča iz ZK odpravi in mu izreče ostro kritiko. Tovariš Rokvič je bil črtan iz članstva ZK zaradi neaktivnosti v krajevni organizaciji ZK in nepravilnega plačevanja članarine. Komisija je proučila celoten postopek v zadevi Nikole Rokviča in ugotovila, da dejansko ni bil aktiven v krajevni organizaciji ZK in da je tudi nepravilno plačeval članarino, da pa je bil hkrati družbenopolitično zelo dejaven v podjetju, kjer je bil zaposlen. Organizacija ZK Zgornja šiška VI je sicer pravilno ravnala, ko se je odločila za disciplinski ukrep proti Rokviču. Očitno pa je prezrla in ni upoštevala njegovega družbenopolitičnega dela v podjetju Tehnocommerce. Vendar bi slednje bilo neizogibno, da se sprejme pravilen sklep. Komisija je tudi mnenja, da bi organizacija Zgornja šiška VI morala uvesti običajen postopek za ugotavljanje odgovornosti tovariša Rokviča, ker gre za očitno kršitev statutarnih norm, kjer brisanje iz članstva ne pride v poštev. Zato komisija predlaga kongresu, da sklep častnega razsodišča ZK Slovenije ostane veljaven. O tem bomo obvestili prizadete osnovne organizacije in tovariša Nikolo Rokviča. 9. CIRIL VIDMAR, stanujoč v Kamniku, je naslovil na VII. kongres ZK Slovenije pritožbo proti sklepu častnega razsodišča ZK Slovenije, ker je dne 25.8.1972 potrdilo sklep komisije občinske konference ZKS Kamnik o njegovi izključitvi iz zveze komunistov. Pritožitelj meni, da je izrečena kazen preostra in da ni v sorazmerju s storjenim prekrškom. Tovariša Vidmarja je iz zveze komunistov izključil komite občinske konference ZKS Kamnik, ker je maja 1972 skupno s 40-članskim mladinskim pevskim zborom iz Kamnika, ki ga je vodil, na Nizozemskem aktivno sodeloval pri verskem obredu. Komisija meni, da je častno razsodišče ZK Slovenije ravnalo pravilno, ko je potrdilo sklep komiteja občinske konference ZKS Kamnik o Izključitvi tovariša Cirila Vidmarja iz zveze komunistov. O tem bomo pritožitelja obvestili. 10. ANTE ŽALAC, stanujoč v Dobrovi 11 pri Ljubljani, se pritožuje VII. kongresu ZKS proti sklepu častnega razsodišča ZK Slovenije, ki je potrdilo odločitev častnega razsodišča občinske konference ZKS Ljubljana-Center o njegovi izključitvi iz zveze komunistov. Tovariša Žalca je 28. 3. 1973 izključila iz zveze komunistov organizacija ZK Pošte Ljubljana 1, ker je izražal nezaupanje in nesprejemljiva stališča do koncepta splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite. Njegove izjave so nasprotovale politiki zveze komunistov do naše narodnostne skupnosti na Koroškem; zanemarjal je tudi delovne dolžnosti in se nesamokritično obnašal pri reševanju spornih vprašanj v delovnem kolektivu. Sklep o njegovi izključitvi je potrdilo častno razsodišče občinske konference ZKS Ljubljana-Center in nato še častno razsodišče ZK Slovenije. Komisija je ugotovila, da je častno razsodišče ZK Slovenije zelo temeljito in skrbno raziskalo idejnopolitične odklone in druge prestopke tovariša Anteja Žalca ter meni, da je ravnalo pravilno, ko je potrdilo sklep o njegovi izključitvi iz ZK. O tem bomo obvestili pritožitelja. 11. RUDOLF KRIŽANIČ, črtan iz članstva Zveze komunistov Jugoslavije leta 1973, stanujoč v Ljubljani, Celovška 147, se obrača na VII. kongres ZKS s prošnjo za posredovanje pri urejanju odnosov v Transportnem podjetju Ljubljana. Vprašuje tudi, če je še mogoče posredo-

725

vati, da se spet zaposli v Transportnem podjetju Ljubljana na istem ali podobnem delovnem mestu, kot ga je imel prej, in če je možno kaj ukreniti, da bi rešil svoje stanovanjsko vprašanje. Komisija ni mogla raziskati problemov, na katere opozarja tovariš Križanič, zato predlaga kongresu, naj vprašanje odnosov v Transportnem podjetju Ljubljana raziščejo organi mestne konference ZKS Ljubljana in o_ tem poročajo centralnemu komiteju ZK Slovenije. Kar pa zadeva možnost zaposlitve tovariša Križaniča na prejšnjem delovnem mestu in ureditev njegovega stanovanjskega vprašanja, zveza komunistov v svoji pristojnosti ne more odločati. Zato bomo njegovo vlogo odstopili komisiji za prošenje in pritožbe pri skupščini mesta Ljubljana. O tem bomo obvestili tovariša Rudolfa Križaniča in komite mestne konference ZKS Ljubljana. 12. MARTIN ŠTEFANIČ, stanujoč v Metliki, CBE n. h., se pritožuje VII. kongresu ZKS proti sklepu častnega razsodišča ZK Slovenije, ki je dne 23.1.1973 potrdilo sklep občinske konference ZKS Metlika o njegovi izključitvi iz ZK. Martina štefaniča je občinska konferenca ZKS izključila iz ZK zaradi idejnih in moralno-političnih odklonov, oportunizma, konformizma, neborbenosti in nezakonitega izplačila 5000 din iz sredstev zveze komunistov. Komisija je v okviru svojih možnosti proučila ves postopek in ocenila stopnjo odgovornosti tovariša Martina štefaniča ter ugotovila, da so njegove, celo obrekljive obtožbe organov in funkcionarjev ZK Slovenije neutemeljene. Zato komisija meni, da ni razlogov za razveljavitev sklepa častnega razsodišča ZK Slovenije. O tem bomo obvestili tovariša Martina štefaniča. 13. VASJA MAJHEN, stanujoč v Ljubljani, Celovška 263, je na VII. kongres ZKS naslovil vlogo, s katero obtožuje pedagoško-znanstveni svet pravne fakultete univerze v Ljubljani, ker mu oktobra 1972 ni dovolil pogojnega vpisa v IV. letnik in ker ga o tem niso posebej obvestili. Ker komisija ni mogla raziskati tega primera, predlaga kongresu, da se vloga tovariša Vasje Majhna odstopi v reševanje organom univerzitetne konference ZKS Ljubljana. O tem bomo obvestili Vasjo Majhna. 14. ALOJZIJA ZUPANC, stanujoča v Radovljici, Ljubljanska 9, je naslovila na VII. kongres ZKS prošnjo za posredovanje pri pristojnem organu za ureditev njenega stanovanjskega vprašanja in priznanje statusa člana zveze združenj borcev NOV. Ker je vloga prispela šele včeraj opoldne, komisiji ni uspelo raziskati njenega problema, zato predlaga kongresu, da odstopi vlogo tovarišice Alojzije Zupanc republiškemu odboru ZZB NOV Slovenije s priporočilom, da njen primer prouči in ji pomaga rešiti stanovanjsko vprašanje. O tem bomo tovarišico Alojzijo Zupanc obvestili. 15. DRAGO KOSER, stanujoč v Staršah 17 pri Mariboru, je naslovil na VII. kongres ZK Slovenije prošnjo za posredovanje pri republiškem senatu za prekrške, da končno razsodi o njegovi pritožbi. Komisija bo njegovo vlogo odstopila republiškemu senatu za prekrške, ker zadeva ne sodi v pristojnost reševanja zveze komunistov. O tem bomo Draga Koserja obvestili.

726

Poročilo komisije za resolucije

Franc ŠETINC: Tovarišice in tovariši, predlogi resolucije za VII. kongres ZK Slovenije so nastajali v ustvarjalni in množični javni razpravi, v kateri je sodelovalo, kot smo slišali predvčerajšnjim, 80 odstotkov vseh osnovnih organizacij zveze komunistov. Lahko rečemo, da so dokumenti pognali korenine med članstvom, zakaj tam, kjer so razredna zavest, ustvarjalnost in delovna zavzetost članstva, je tudi jamstvo za dosledno uspešno uresničevanje v demokratični razpravi nastalih stališč in sklepov. Komisija za resolucijo meni, da dokumentov ni treba politično razlagati in utemeljevati. Takšno utemeljitev so dali referat predsednika CK ZKS in poročila o delu kongresnih komisij. Naša naloga je, da ponovimo ugotovitev, da so osnutki resolucij dobili v široki, razgibani, ustvarjalni razpravi članstva vso, lahko bi rekli: soglasno podporo. Pripombe in predlogi temeljne idejnopolitične usmeritve resolucij niso spreminjali. Odločno podporo je dobila razredna usmeritev; z jasnostjo in odločnostjo, ki se je pri tem izkazala, bomo preprečevali različne idejne in politične razlage, prikrite odpore in omahovanja. Zato mislimo, da so predlogi resolucij dobra osnova za dejavnost Zveze komunistov Slovenije v obdobju do naslednjega kongresa. Ob razpravi o osnutku resolucije za naš kongres je potekala tudi razprava o izhodiščih za X. kongres ZK Jugoslavije. Delo, ki smo ga opravili v pripravah na naš kongres, je pomemben prispevek tudi pri snovanju dokumentov za X. kongres ZK Jugoslavije. Zato lahko rečemo, da je to delo skupno in kot takšno nerazdružljiva celota. Marsikateri odgovor na vprašanje, ki se poraja tako med komunisti v naši republiki kot tudi drugod v Jugoslaviji, bodo dale temeljne in posebne akcijske resolucije X. kongresa ZK Jugoslavije. In narobe: marsikatero spoznanje, do katerega smo prišli pri snovanju naših dokumentov, bo dobilo svoje mesto v dokumentih X. kongresa ZK Jugoslavije. Po poslovniku so delegati in gostje predlagali amandmaje v pismeni obliki. O njih so razpravljale kongresne komisije. Nekaj jih je predlagala komisija za resolucije sama, nekaj pa so jih prispevali posamezniki. Po skrbni proučitvi dopolnitev in celotne razprave plenuma, posebej pa še v kongresnih komisijah, smo ugotovili, da je temeljna idejnopolitična usmeritev v predlogu splošne in posebnih resolucij dobila popolno podporo. V razpravi v plenumu in na zasedanjih kongresnih komisij je sodelovalo 209 delegatov in gostov, od tega jih je 43 oddalo napisane razprave, ki so bile v delu komisije za resolucije enakopravno obravnavane in upoštevane. Tako množična udeležba v razpravi izpričuje visoko stopnjo idejnopolitične enotnosti in pripravljenosti članstva za nove akcije v skladu z razredno usmeritvijo, ki smo jo utrjevali vseskozi po VI. kongresu ZIF.S, zlasti pa še v zadnjih letih. Prispevek kongresa je mnogo bogatejši in širši od dopolnil, ki so bila dana. Zato lahko v imenu komisije za resolucije rečem, da je kongres kot celota vpet v ustvarjalno in

727

revolucionarno razpoloženje članstva in delovnih ljudi, ki ga je spremljalo, velika spodbuda za nov zagon prizadevanj za nadaljnje razvijanje in poglabljanje naše socialistične samoupravne demokracije. To je kongres akcije in mobilizacije ustvarjalnih sil članstva ZKS in delovnih ljudi naše republike. Ob takem razpoloženju, povezanem z razredno zavestjo in pripravljenostjo za delo, boj in iskanje, ni realne naloge, ki je ne bi mogli izpolniti, in ne ovire, ki je ne bi mogli premostiti. Komisija za resolucije je sprejela tiste amandmaje, ki zboljšujejo besedila predlogov resolucij, prispevajo k njihovi večji teoretični in siceršnji jasnosti in razumljivosti ter vnašajo v posamezna poglavja nove prvine znotraj plebiscitarno sprejete strateške idejnopolitične usmeritve. Tudi komisija sama se je — kot je bilo že rečeno — potrudila, da bi vnesla v besedila spremembe in dopolnitve, s katerimi je napravila nekatere misli bolj jasne, razumljive in nedvoumne. Ker je bilo v posameznih vprašanjih več dopolnitev, jih je komisija smiselno združevala, povezala in vnašala v besedila predlogov resolucije. Komisija je zavrnila tiste dopolnitve, za katere je menila, da so smiselno, vsebinsko že zajete v besedilo, in one, ki bi terjale preveliko konkretizacijo in zato bolj sodijo v akcijske programe novega centralnega komiteja in drugih vodstev in organizacij zveze komunistov v raznih delovnih in življenjskih okoljih. Napor delegatov in gostov, ki so predlagali take amandmaje, ni bil zaman, ker nam bodo njihovi predlogi in pripombe koristili pri akcijskem razčlenjevanju nalog vodstev, organizacij in članstva v prihodnjem obdobju. Med dopolnili ni bilo takih, ki bi odstopala od temeljne idejnopolitične usmeritve dokumentov. Resolucije — splošno in posebne — bo treba še jezikovno in stilistično opiliti. Komisija za resolucije je zbrala za to nič kaj hvaležno, a vendar pomembno nalogo naslednje: Franca Šetinca, Alojza Briškega, Vlada Janžiča, Danico Jurkovič, Milana Kučana, Borisa Majerja, Mirana Potrča, Emila Rojca in Petra Toša. Seveda brez pomoči slavistov ne bo šlo. Ne gre pa samo za jezik in stil, temveč tudi za nekatere manjše metodološke nejasnosti in neenotnosti. Redakcijska skupina v takšni sestavi bo — če boste s tem soglašali — opravila svoje delo pred javno objavo dokumentov. In še nekaj. Komisija za resolucije je določila za predloge splošne in posebnih resolucij naslednje poročevalce: Franca Šetinca za splošno resolucijo, Zvoneta Dragana za prvo posebno resolucijo, Romana Albrehta za drugo, spet Zvoneta Dragana za tretjo, Emila Rojca za četrto in Borisa Majerja za peto. V razpravo bodo posegli, če boste terjali pojasnila in posebne utemeljitve sprejetih in zavrnjenih dopolnil. Kongresna komisija za mednarodna ekonomska in politična vprašanja je pripravila posebni izjavi, o katerih bo razpravljal in sklepal kongres: izjavo o razvoju odnosov med Jugoslavijo in Italijo in izjavo o položaju slovenskih narodnostnih skupnosti v sosednjih državah. O obeh predlogih izjav naj bi kongres razpravljal in sklepal potem, ko bo sprejel predloge splošne in posebnih resolucij. Mislim, da mi amandmajev k splošni in posebnim resolucijam ni treba brati, ker smo jih razmnožili in jih vam razdelili. Popravljamo nejasnosti predlogov amandmajev k resolucijam VII. kongresa. Na drugi strani besedila, ki ste ga prejeli, bi moralo biti pod točko 5 pravilno zapisano »stran 14, 2. odstavek« in ne »str. 15.«, kot se nam je pomotoma zapisalo. Na 10. strani predloženega besedila je prav tako pomotoma izpadla označitev prvega amandmaja k resoluciji o razvoju proizvajalnih sil in uresničevanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Prvemu

728

stavku, ki se končuje z besedami »po načelih policentričnega razvoja«, sledi na str. 54., točka 6. Amandmaja pod točko 21 in 22 na str. 7 je predlagala komisija za razvoj in statut, in ne komisija za področje izobraževanja, kot je napisano. Amandma tovarišice Tomšičeve na str. 32. toč. 24, ki se glasi »enakopravnost in humanost, odnosi med spoloma in odgovornost v roditeljskih pravicah ter dolžnostih« je bil sprejet. Pri prepisovanju je to pomotoma izpadlo. V imenu komisije se opravičujem. Predlagam kongresu, da sprejme predlog splošne in posebnih resolucij z dopolnili, ki ste jih medtem gotovo že prebrali in proučili.

729

Resolucije VII. kongresa ZK Slovenije

Boj za uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov ter vloga in naloge ZK I. 1. Zveza komunistov Slovenije načrtuje in sprejema svojo temeljno usmeritev ter neposredne idejne in politične naloge za njeno uresničenje v prihodnjem obdobju graditve samoupravne socialistične družbe na podlagi izkušenj samoupravne socialistične graditve, marksističnih spoznanj o zakonitostih, poteh in nosilcih družbenega razvoja, več kot stoletnih izkušenj in tradicije mednarodnega delavskega gibanja in delavskega gibanja v Sloveniji in Jugoslaviji ter na podlagi spoznanj, ki so si jih delavski razred in jugoslovanski komunisti pridobili v bojih za zmago revolucije v narodnoosvobodilni vojni in za njeno obvarovanje ter razvoj. Zveza komunistov se pri tem opira na spoznanja, izkušnje in uspehe, ki so bili doseženi v boju za cilje socialistične revolucije v razdobju med kongresoma. Zveza komunistov Slovenije načrtuje svojo usmeritev in se organizira za njeno uspešno uresničevanje, ker se zaveda svojega revolucionarnega poslanstva v boju za družbeno osvoboditev dela, delavskega razreda in delovnih ljudi ter neposredne zgodovinske odgovornosti pred svojim delavskim razredom in slovenskim narodom za nadaljnji revolucionarni razvoj in uveljavitev socialističnega samoupravljanja. Graditev socializma je razredni boj. Vodi ga lahko le organiziran delavski razred, ki v tem boju povezuje vse napredne družbene sile. V tem boju se zveza komunistov uveljavlja in potrjuje kot vodilna idejnopolitična sila delavskega razreda, ki daje smisel njegovi dejavnosti, jo organizira in usmerja k zgodovinskim ciljem proletarske revolucije. 730

Osvobajanje dela in človeka uresničujemo slovenski komunisti v času, ko se socializem uveljavlja v mnogih deželah sveta, tudi med narodi, ki se bojujejo za nacionalno osvoboditev in enakopravnost v svetu. Tak razvoj ogroža nazadnjaške in imperialistične sile, zato si prizadevajo zaustaviti pohod socializma tudi za ceno miru. Naš delavski razred in zveza komunistov kot njegova avantgarda sta v tem procesu neločljivo povezana s proletariatom vsega sveta, mednarodnim delavskim gibanjem in tistimi demokratičnimi silami, ki z aktivnim bojem ob vedno večji politični, kulturni, tehnološki in gospodarski povezanosti sveta nezadržno vodijo človeštvo po poti miru, osvobajanja narodov, napredka in sodelovanja. 2. V prizadevanjih za izpolnjevanje stališč in sklepov VI. kongresa ZK Slovenije in IX. kongresa ZK Jugoslavije se je okrepila zavest delovnih ljudi vseh narodov in narodnosti Jugoslavije, da so usodno povezani v boju za razvoj in uveljavitev samoupravnih socialističnih odnosov, za varovanje samobitnosti in državne neodvisnosti vsakega in vseh jugoslovanskih narodov ter Jugoslavije kot državne skupnosti svobodno združenih narodov ter njihovih socialističnih republik in avtonomnih pokrajin ter v boju za vsestranski materialni, socialni in duhovni napredek. Okrepila se je pripravljenost braniti socialistično ureditev in ozemeljsko nedotakljivost z vsemi sredstvi, povečala se je obrambna sposobnost enot JLA, sistema splošnega ljudskega odpora ter družbene samozaščite. V času med VI. in VII. kongresom ZKS je delavski razred izbojeval materialne in družbenopolitične možnosti za korenito premagovanje družbene odtujenosti delavcev. Ustvarjene so razmere, ki omogočajo, da bodo delavci lahko resnično razpolagali s pogoji, sredstvi in sadovi svojega dela, upravljali procese družbene reprodukcije in odločali o skupnih družbenih zadevah. Delovanje zveze komunistov in drugih naprednih sil je dalo idejno in akcijsko hrbtenico naporom delavcev in drugih delovnih ljudi pri uresničevanju in uveljavljanju ustavnih načel o neodtujljivosti družbenega odločanja od delovnih ljudi in popolni enakopravnosti ter enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije. Čas med VI. in VII. kongresom je bil hkrati čas ostrih idejnopolitičnih spopadov in hudih preizkušenj za Zvezo komunistov Slovenije in Zvezo komunistov Jugoslavije, za delavski razred in napredne delovne ljudi. Naraščala je dejavnost tistih

731

sil, ki so se čutile ogrožene zaradi trdne odločenosti organiziranih samoupravnih socialističnih sil, da dosledno vztrajajo v uveljavljanju in razvoju socialističnega samoupravljanja. Njihova dejavnost je začela dobivati znamenja razdiralnega odpora in opozicijske frakcionaške dejavnosti. Vztrajno so si prizadevale, da bi zmanjšale pomen ter omejile vpliv zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil in da bi socialistično samoupravljanje podredile svojim osamosvojenim birokratskim oziroma tehnokratskim koristim. Ker so nasprotovale razvoju samoupravnih socialističnih odnosov, so se objektivno znašle na pozicijah razrednega nasprotnika in nosilcev nazadnjaškega nacionalizma in liberalizma ter se povezovale z notranjimi ter zunanjimi nasprotniki naše družbene ureditve in neodvisnosti. Zveza komunistov in druge socialistične sile so v boju za samoupravljanje in družbeno osvoboditev človeka v tem času naletele ne le na odpore tehnokratskih in birokratskih sil, ampak tudi na odpore klerikalnih krogov, v cerkvi in ob njej, ki se niso sprijaznili z dejstvom, da družbeni položaj in vloga človeka v naši družbi temeljita na njegovem delu. Težnje po razdvajanju in politizaciji delovnih ljudi na verski podlagi in poskusi, da bi se cerkvena hierarhija v družbenopolitičnem življenju uveljavila kot nosilka moralne, socialne in politične doktrine, grobo posegajo v temelje našega samoupravnega sistema, razbijajo enotnost delovnih ljudi, razpihujejo versko nestrpnost, krepijo klerikalne sile v cerkvi ter izražajo njen odklonilni odnos do samoupravne socialistične demokracije in da je vsebina delovanja cerkve religija, ki je stvar človekove svobodne opredelitve, ne pa družbeno in politično življenje. Zato se bomo skupaj z drugimi organiziranimi socialističnimi silami bojevali zoper sleherni družbeni privilegij ali poskus razdvajanja ljudi na verski podlagi. Ta boj je v skladu s spoznanjem, da je mogoče razvijati socialistično samoupravno demokracijo le s svobodnim, enakopravnim in enotnim družbenim delovanjem vseh delovnih ljudi in občanov. Z oviranjem razvoja samoupravnih socialističnih odnosov so vse te sile oteževale reševanje objektivnih gospodarskih in družbenih protislovij in nesorazmerij, razdirale enotnost delavskega razreda, spodkopavale idejnopolitično in akcijsko enotnost zveze komunistov in ogrožale bratstvo, enotnost in enakopravnost narodov in narodnosti v Jugoslaviji. Protisamoupravni in protisocialistični pritiski so oslabili učinkovitost 732

samoupravnih socialističnih sil, zamegljevali perspektivo družbenega razvoja in s tem vse bolj širili akcijski prostor za prodore delavcem odtujenih in osamosvojenih centrov družbene moči. Ti so postajali izvori oživljanja birokratizma in tehnokratizma ter obnavljanja kapitalističnih, državnolastninskih ali skupinskolastninskih odnosov. Tehnokratski in birokratsko etatistični monopol, ki si je pri razpolaganju s presežnim delom lastil družbeno vlogo samoupravno združenega dela, je ponovno razkril vse negativne ekonomske, družbene in idejnopolitične plati odtujenega upravljanja družbene in še posebej razširjene reprodukcije. V razmerah, ko so bila sredstva družbeno ločena od delavcev, se je podiralo ravnovesje med blagovnimi in potrošnimi skladi. Te razmere so skupaj z enostransko usmeritvijo družbenega in ekonomskega razvoja, z zapostavljanjem proizvodnega dela in s preveliko odvisnostjo od nekaterih evropskih kapitalističnih držav povzročale družbeno in ekonomsko nestabilnost, strukturna neskladja in inflacijo, kar vse je negativno vplivalo na rast materialne podlage združenega dela. Centri osamosvojene ekonomske in politične moči so svoj družbeno monopolni položaj uveljavljali ne samo z odločanjem o presežni vrednosti, marveč tudi z vplivanjem na idejne in miselne tokove v družbi. Zamegljevanje razredne narave družbenih nasprotij je med ljudmi vzbujalo občutek, da obstoječih odnosov ni mogoče spreminjati z revolucionarno akcijo, rastočo iz kritičnih spoznanj, in zato povzročalo malomeščansko samozadovoljstvo, profiterstvo, poveličevanje trga, sebičnost in oportunizem ter zatekanje v vseodrešujočo moč države oziroma posameznih tehnokratskih ali intelektualnih elit. 3. Družbeni nosilci tehnokratske, nacionalistične in liberalistične miselnosti in ravnanja so si močno prizadevali razširiti in okrepiti svoj vpliv tudi znotraj zveze komunistov, s tem pa so začeli krhati njeno idejno in akcijsko enotnost. Pri članih in organizacijah sta se pojavila neaktivnost in oportunistično izmikanje odgovornosti. K temu je prispevala tudi zmanjšana učinkovitost družbenoekonomskega in političnega sistema, ki so ga hromili birokratski in tehnokratski vplivi, katerih nosilci so vsak po svoje odrivali delavce in delovne ljudi od upravljanja. Hkrati pa so se pokazali povsem nesposobni aktivirati materialne in družbene sile za premagovanje objek-

733

tivnih razvojnih težav in nasprotij — samo še poglabljali in zaostrovali so jih. Del članov zveze komunistov je začel nasedati razbijaškim geslom, da je obdobje revolucionarnega delovanja in družbene preobrazbe končano, da se je začelo obdobje spontanega družbenega razvoja, v katerem ni več potrebno delovanje revolucionarnih družbenih institucij ter s tem tudi organizirano delovanje zveze komunistov znotraj samoupravljanja v združenem delu in v družbi kot celoti. Pod temi pritiski so začeli slabeti razredna podlaga in vsebina samoupravne socialistične demokracije ter revolucionarni boj delavskega razreda in drugih delovnih ljudi za premagovanje družbene odtujenosti delavcev, za prevladujoč družbeni vpliv samoupravnih socialističnih sil in za njihovo zmago nad silami in odnosi starega sveta. Zveza komunistov kot celota je v uresničevanju svojih programskih političnih in družbenoekonomskih ciljev ves čas vodila bitko z nasprotnimi težnjami v družbi kot v lastnih vrstah. V tem procesu se je krepila idejnopolitična, akcijska in moralna vloga zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil. V svojih prizadevanjih je doživljala uspehe zato, ker večina članov in zveza komunistov kot celota, oprta na zahteve delavskega razreda in večino delovnih ljudi, ni nikdar opustila boja za kontinuiteto revolucije, za koristi delavskega razreda in za pravice delovnega človeka. Taka aktivnost zveze komunistov in drugih socialističnih subjektivnih sil, njena idejnopolitična ofenzivnost, zlasti pri uresničevanju interesov delavskega razreda, se je sproti preizkušala in potrjevala v delavskem razredu in med delovnimi ljudmi, hkrati pa je nenehno izzivala samoupravnemu socializmu nasprotne sile. 4. Zveza komunistov je svojo idejnopolitično in akcijsko enotnost gradila in utrjevala na vsebini nadaljnjega razvoja socialističnega samoupravljanja. Razkrila je družbenopolitično naravo in interese tistih, ki so želeli razbiti enotnost zveze komunistov in spodkopati razredne temelje njenega delovanja ter opredelila posledice, ki bi jih nadaljevanje teh procesov imelo za usodo in razvoj socialističnega samoupravljanja in s tem za nadaljevanje socialistične revolucije. Politično je razbila nosilce neenotnosti in jim preprečila, da bi s svojimi frakcionaškimi namerami zaustavili in preusmerili razvoj naše socialistične revolucije v birokratsko stagnacijo ali tehnokratsko restavracijo kapitalističnih odnosov.

734

Doslednost in odločnost, ki ju je zveza komunistov pokazala v teh bojih, je idejno in politično iztreznila tudi tiste člane, ki so začeli podlegati birokratskim in tehnokratskim vplivom ter sprožila proces utrjevanja idejne in akcijske enotnosti v boju za socialistično samoupravljanje. To je sprostilo široko politično dejavnost samoupravnih in socialističnih družbenih sil tudi tam, kjer so jo poprej dušili birokratsko-tehnokratska samovolja, oportunistično popuščanje in omahovanje. Taka dejavnost zveze komunistov je dobila široko podporo pri delavcih in delovnih ljudeh, kar je omogočilo odločilno zmago naprednih družbenih sil v revolucioniranju sistema naših družbenoekonomskih in političnih odnosov, ki jih izpovedujeta nova jugoslovanska in slovenska ustava. Z uresničevanjem ustavne vsebine in odnosov ter v stalnem spopadu z nasprotniki socialističnega samoupravljanja delavski razred in vsi delovni ljudje uveljavljajo in utrjujejo svojo neposredno oblast in odločilno posegajo v odpravljanje razrednih nasprotij v naši družbi. 5. Razraščanje tehnokratskih in drugih monopolnih ter zasebniških teženj in miselnosti je prinašalo omalovaževanje spoštovanja in vrednotenja dela, enakopravnih odnosov med ljudmi, socialistične solidarnosti, poštenja, tovarištva in drugih družbenih vrednot, ki so lastne samoupravnim socialističnim odnosom, uveljavile pa so se med NOB in se razvijajo v obdobju revolucionarne graditve naše družbe. Namesto teh vrednot so tehnokratske in liberalistične sile pričele ponujati svoje. V boju zoper te težnje se je zveza komunistov zavzemala za oživitev revolucionarnih vrednot in za njihovo uveljavitev ter razvoj v skladu s socialističnim samoupravnim značajem naših družbenih odnosov. Zavzemala se je za to, da bi se izostril posluh za pereča življenjska vprašanja delavcev in drugih delovnih ljudi; le-ti naj bi jih začeli reševati v temeljnih organizacijah združenega dela, samostojnih delovnih skupnostih, soseskah in krajevnih skupnostih, družbenopolitičnih organizacijah ter v vseh drugih oblikah in ravneh povezovanja in organiziranja delavcev in delovnih ljudi. 6. Aktivnost zveze komunistov za uresničevanje in poglabljanje samoupravnih socialističnih odnosov je potekala v mednarodnih razmerah, v katerih se krepijo sile socializma in miru ter prizadevanja za enakopravne odnose med državami 735

in narodi. Imperialistične in druge reakcionarne ter celo fašistične sile so poskušale zaustaviti te procese, ki so v najglobljem interesu vsega naprednega človeštva, z zaostritvami, oboroženim vmešavanjem, vojaškimi spopadi ter ekonomskimi in drugimi oblikami pritiskov in nasilja. Takim pritiskom je posredno ali neposredno izpostavljena tudi Jugoslavija. Uspešno se jim upira prav zaradi dosledne samoupravne socialistične usmeritve, zaradi doslednega zavzemanja za uveljavljanje politike neuvrščenosti v mednarodnih odnosih in dosledne podpore naprednim delavskim in osvobodilnim gibanjem v svetu. Takšna usmeritev je okrepila položaj Jugoslavije v svetu in njen vpliv na mednarodna dogajanja. 7. Idejnopolitični prelom z nasprotniki vodilne vloge delavskega razreda, avantgardne vloge zveze komunistov ter enakopravnosti in enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije, aktivnost komunistov v družbenopolitičnih organizacijah pri mobilizaciji delovnih ljudi v vsakdanjih naporih za graditev socializma in oblikovanje politike do odprtih razvojnih in socialnih vprašanj ter še posebej uresničevanje ustavnih določil — že dajejo otipljive rezultate. Kongres Zveze komunistov Slovenije ugotavlja, da je odločna podpora delavskega razreda in delovnih ljudi naporom in usmeritvi zveze komunistov v graditvi socializma omogočala komunistom in vsem socialističnim silam, da so se trdneje povezali in z nadaljevanjem ofenzive širili in utrjevali človekove samoupravne pravice ter enakopravnost in enotnost narodov, narodnosti in republik socialistične Jugoslavije. Revolucionarne izkušnje so v naših razmerah ponovno potrdile marksistično resnico o nenadomestljivi vlogi subjektivnega dejavnika v boju za socializem. Revolucionarno socialistično preobrazbo, katere smoter je družbena osvoboditev dela, lahko izbojuje delavski razred le organizirano, pod vodstvom svoje avantgarde, zveze komunistov, ki v tem boju povezuje vse napredne družbene sile. Potrebna je zavestna sila, ki izraža celoto interesov ter daje smisel in vodi boj delavskih množic za uresničevanje samoupravljanja in neposredne socialistične demokracije, ki na marksističnih teoretičnih spoznanjih odkriva možnosti za družbeni napredek in se za uresničitev teh spoznanj in idej tudi organizira. Zveza komunistov kot vodilna idejnopolitična sila v družbi globlje spoznava naravo družbenih protislovij ter zako-

736

nitosti in pota za njihovo premagovanje. Na teh spoznanjih idejnopolitično usmerja, mobilizira in spodbuja delovne ljudi v družbeno akcijo, v kateri se uresničujejo revolucionarna hotenja in povezujejo zgodovinske dolgoročne težnje delavskega razreda z neposrednimi življenjskimi interesi delovnih ljudi. 8. V sistemu neposredne socialistične demokracije, za kakršnega se bojuje zveza komunistov, dobivajo družbenopolitične organizacije, posebno še SZDL kot najširša demokratična zveza vseh, za socialistično samoupravljanje opredeljenih delovnih ljudi in njihovih organizacij, vse večjo vlogo in pomen. Demokratično usmerjanje družbenega razvoja je mogoče le, če obstaja široka politična zveza vseh organiziranih družbenih sil, ki sprejemajo socialistične samoupravne odnose in se bojujejo za njihovo uresničitev. V njej se različni interesi in različni pogledi svobodno izražajo in demokratično rešujejo v neposredni družbenopolitični dejavnosti delovnih ljudi. Zveza komunistov se zato zavzema za preosnovo in nadaljnjo krepitev SZDL kot skupne fronte vseh organiziranih socialističnih sil ter najširše osnove samoupravljanja. Bojuje se proti podcenjevanju vloge SZDL v razvoju samoupravne socialistične demokracije, nasprotuje težnjam po njeni idejnopolitični brezbarvnosti in družbeni neopredeljenosti ter se zavzema za njeno jasno samoupravno socialistično naravnanost ter opredeljenost pri urejanju perečih družbenih vprašanj, pri osveščanju in povezovanju delovnih ljudi in pri uresničevanju skupnih nalog v razvoju samoupravne socialistične družbe in slovenskega naroda. Z delovanjem v družbenopolitičnih organizacijah, neposredno med delovnimi ljudmi, komunisti mobilizirajo in usmerjajo množice v skupen proces samoupravnega odločanja v družbi, se neposredno opirajo na svojo organizirano socialno bazo in se z njo povezujejo, preverjajo svojo idejnopolitično usmeritev ter spreminjajo množično pobudo delavskega razreda in vseh delovnih ljudi v materialno silo samoupravnega socialističnega razvoja. 9. Kongres ugotavlja, da se spoznanja, pridobljena v obdobju med kongresoma, in uspehi, ki so jih Zveza komunistov Slovenije in delovni ljudje v tem obdobju dosegli v boju za razvoj samoupravnih socialističnih odnosov, nenadomestljiva 47 Sedmi kongres ZKS

737

podlaga za naš razvoj in premagovanje njegovih protislovij. Izkušnje političnega boja, spoznanja o temeljnih protislovjih socialistične samoupravne družbe na današnji stopnji razvoja proizvajalnih sil, zgodovinski interesi delavskega razreda, zahteve delovnih ljudi in splošen napredek naše skupnosti opredeljujejo takšno idejno in politično aktivnost in organiziranost, da bomo uspešni v spopadanju s silami, ki nastopajo iz nesamoupravnih izhodišč in z nesocialističnimi smotri. Hkrati uresničevanje družbenih smotrov, ki jih izraža vsebina ustave, zagotavlja, da bodo delavci resnično odločali o svojem družbenem položaju in sadovih svojega dela. Nenehno moramo vedeti, da lahko ohranja in razvija revolucionarne pridobitve in splošen napredek le zavestno organiziran delavski razred in da je objektivna podlaga za usmerjanje socialističnih odnosov v komunizem razvijanje materialnega in duhovnega bogastva družbe, gospodarstva, tehnike, znanosti, izobraževanja in kulture. Na tej podlagi sprejema kongres sklepe o nalogah pri razvoju našega družbenoekonomskega in političnega sistema ter uresničevanju interesov delavcev v združenem delu in o vlogi, razvoju ter organiziranosti zveze komunistov.

II 1. Osvoboditev dela in človeka je osnovni smoter in trajna naloga delavskega razreda, zveze komunistov in vseh drugih naprednih sil. Uresničevanje tega smotra je neločljivo povezano s premagovanjem vseh oblik družbene odtujenosti delavca in delovnega človeka ter z ustvarjanjem ekonomskih in družbenih razmer, v katerih se bo delavec uveljavljal kot nosilec združenega dela, družbene reprodukcije in politične oblasti. Le na tej podlagi sta mogoča stalen družbeni napredek in razvoj proizvajalnih sil. Oboje je pogoj za socialno varnost, družbeni standard in osebno blaginjo delovnih ljudi. 2. Zveza komunistov Slovenije se bo v svoji dejavnosti zavzemala, da bo vsak delavec, vsak delovni človek postal aktivni borec za družbenoekonomsko in institucionalno preobrazbo odnosov v naši družbi. Skupaj z drugimi organiziranimi samoupravnimi socialističnimi silami se bo trajno in nepopustljivo bojevala za dosledno in celostno izpeljavo načela, 738

da je delavec, združen in povezan z drugimi delovnimi ljudmi v temeljnih samoupravnih skupnostih, edini družbeni subjekt in nosilec vseh odnosov in institucionalnih oblik sistema samoupravne socialistične demokracije. S tem bo sproščala ustvarjalno pobudo in zavest o odvisnosti družbenega in materialnega napredka ter socialne varnosti od zavestnega, uskladenega in aktivnega delovanja vseh delovnih ljudi. Hkrati z bojem za družbeno osvoboditev dela se zveza komunistov bojuje tudi za enakopraven družbenoekonomski položaj žensk, za ustrezne delovne pogoje, enake možnosti pri izbiri poklica in enake pogoje pri zasedbi delovnih mest, za izobraževanje in strokovno usposabljanje, za enakopravnost v delitvi po delu, učinkovitejšo družbeno pomoč materi in družini ter za vključevanje žensk v družbenopolitično in samoupravno življenje. Z uveljavljanjem take usmeritve spreminjamo stanje, ko je tako pomemben del delavskega razreda, kot so zaposlene ženske, močno izrinjen iz družbenopolitičnega in samoupravnega delovanja in odločanja. Uveljavljanje enakopravnega družbenoekonomskega položaja žensk mora postati sestavni del boja komunistov za uveljavljanje nove ustave in eden bistvenih ciljev naše razredne usmeritve. Organizirane samoupravne socialistične družbene sile se bodo zavzemale za odpravo preostalih družbenoekonomskih in institucionalnih osnov, na katerih temeljita in iz katerih se porajata osamosvojeno upravljanje v imenu delavcev in njihova družbena odtujenost. Hkrati pa bodo razvijale in izpopolnjevale tiste družbenoekonomske in institucionalne temelje, na katerih nastajajo in se razvijajo samoupravni socialistični odnosi in neposredno upravljanje delavcev. Nepopustljivo se bodo bojevale proti vsem tistim, ki so že in bodo še poskušali z raznimi izgovori in formalnopravnimi zadostitvami ustavnim in zakonskim določilom zavlačevati in odlagati uveljavitev kakovostnih sprememb delavčevega položaja v združenem delu in v družbi. Organizirane zavestne in ustvarjalne samoupravne socialistične sile bodo spodbujale in usmerjale vsakdanjo dejavnost delovnih ljudi v temeljnih organizacijah združenega dela, krajevnih in interesnih skupnostih ter še v drugih oblikah njihovega samoupravnega povezovanja in združevanja dela in sredstev kakor tudi v družbenopolitičnih skupnostih. Bojevale se bodo za to, da bodo delovni ljudje v teh odnosih uveljavljali ustavna načela in na tej podlagi razčiščevali nesporazume in 47»

739

nejasnosti ter premagovali odpore, ki bodo nastajali pri uveljavljanju nove vsebine v samoupravnih socialističnih odnosih in pri uresničevanju dogovorjene politike družbenoekonom skega razvoja. Komunisti poudarjamo, da uveljavljanje ustavnih načel in smotrov, ki naj zagotove nove vsebinske razsežnosti, v razvoju samoupravnih socialističnih odnosov, ni enkratno dejanje, temveč nadaljevanje revolucionarnih procesov in njihov novi zagon. To pa zahteva organizirano in usklađeno tvorno delovanje vseh družbenih dejavnikov, visoko stopnjo družbene zavesti in razumevanja razrednega bistva družbenih sprememb, bogato in poglobljeno družbeno znanje, velik miselni napor vseh delovnih ljudi in revolucionarno akcijo za njihovo uveljavljanje. Le s konkretno in neposredno aktivnostjo vseh delovnih ljudi, v kateri morajo organizirano, v prvih bojnih vrstah delovati komunisti, bo mogoče zagotoviti uveljavljanje pravice delovnih ljudi, da odločajo o procesih celotne družbene reprodukcije ter se sproti spopadati s poskusi posameznikov ali skupin, ki zavirajo revolucionarni razvoj naše družbe, da bi ohranili dosedanje družbene monopole in pravico odločanja o sadovih tujega dela. 3. Dohodek kot ekonomski izraz temeljnega družbenoeko nomskega odnosa in plod združenega dela delavcev mora postati spodbuda dela in gospodarjenja ter družbenoekonomska podlaga samoupravljanja v vseh delih materialne proizvodnje in družbenih dejavnosti. Zavzemamo se, da pridobivanje in delitev dohodka temeljita dosledno na delu in njegovih rezultatih. S celotnim dohodkom morajo razpolagati in o njegovi delitvi in uporabi odločati le združeni delavci v temeljnih organizacijah združenega dela in na podlagi teh odločitev o njem odločati v drugih oblikah njihovega samoupravnega in družbenega povezovanja. Samo na taki podlagi bo v delavcih dozorelo spoznanje, da sta njihov dohodek in z njim povezana socialna varnost odvisna ne le od njihovega dela v temeljni organizaciji združenega dela, temveč tudi od celote družbenih odnosov, v katere stopajo ljudje v družbeni reprodukciji in ki so podlaga povezovanja in združevanja živega in minulega dela. Dozorelo bo spoznanje, da je delavčev družbeni in ekonomski položaj odvisen neposredno tudi od razvoja materialne podlage dela v družbi kot celoti. 740

Dohodek delavcev v združenem delu je skupen rezultat dela in delovnega prispevka vseh združenih delavcev. S tako ustvarjenim dohodkom gospodarijo in upravljajo delavci enakopravno in na podlagi medsebojne odgovornosti in solidarnosti. Vsak delavec je odgovoren drugemu, vsi delavci v organizaciji združenega dela pa družbeni skupnosti. Zato se bomo morali dosledno spopadati z vsemi oblikami zasebniškega ali skupinskolastninskega razpolaganja z dohodkom v posamezni temeljni ali združeni organizaciji združenega dela, občini, območju ali republiki, ker tako razpolaganje zamegljuje družbeno naravo dohodka in odvzema delavcu pravico, da odloča o pogojih svojega dela in delitvi dohodka ter da pridobiva svoj osebni dohodek.

4. Uveljavljanje samoupravnih odnosov v temeljni organizaciji združenega dela je poglavitni pogoj za osvobajanje dela in človeka in za uveljavljanje njegove pravice, da odloča o družbeni reprodukciji. Kongres zato zavezuje vse člane, organizacije in vodstva, naj se še bolj zavzemajo za samoupravno oblikovanje temeljnih organizacij združenega dela ter njihovo povezovanje in združevanje. Delo pri ustanavljanju temeljnih organizacij združenega dela in uveljavljanje samoupravnih odnosov v njih sta neločljivo povezana s premagovanjem podjetniškega pojmovanja organizacije združenega dela, z odpravo družbenoekonomskih in pravnih institutov te organiziranosti ter s prenosom njihovih opravil na delavce in na njihove samoupravne organe. Le na tej podlagi lahko delavci — združeni proizvajalci v temeljni organizaciji združenega dela kot osnovni celici neposrednega združenega dela delavcev s sredstvi za proizvodnjo v družbeni lastnini — neposredno upravljajo in odločajo o pogojih in rezultatih svojega dela. Le tako bodo o družbeni akumulaciji in razširjeni reprodukciji, o zadovoljevanju posamičnih in skupnih kratkoročnih in dolgoročnih potreb in interesov zavestno in odgovorno odločali sami. 5. Komunisti si bomo prizadevali za dosledno uveljavitev družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja o zadovoljevanju družbenih in skupnih interesov delavcev. Zavzeli se bomo, da bodo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela usklajevali svoje interese z interesi delavcev v drugih temeljnih organizacijah združenega dela, skupaj

741

odločali o ustvarjanju dohodka, združevanju živega in minulega dela ter o delitvi rezultatov dela in porabi ustvarjenega dohodka. Z dogovori o zadovoljevanju skupnih družbenih potreb moramo zagotavljati družbenoekonomski napredek združenega dela in njegovih delov, pospeševati obvladovanje razlik v pogojih dela, ki so podlaga za nastajanje različnih interesov posameznikov ali kolektivov, spodbujati večjo produktivnost dela, ekonomičnost, racionalnost in solidarnost pri premagovanju tekočih in razvojnih težav. Delovni ljudje v temeljnih organizacijah združenega dela morajo odločati o oblikovanju in delitvi dohodka; sporazumno z delavci v drugih organizacijah združenega dela pa morajo določati skupne osnove in merila za delitev dohodka in osebnih dohodkov. Z družbenimi dogovori morajo zagotavljati, da bo delitev dohodka na družbeno akumulacijo in sredstva za zadovoljevanje osebnih in skupnih potreb delavcev ter splošne porabe omogočala skladen razvoj vseh delov združenega dela ter standarda delovnih ljudi. Sporazumno določena merila za delitev osebnih dohodkov morajo zagotoviti, da bosta oblikovanje in delitev osebnih dohodkov v skladu z rezultati vloženega živega in minulega dela delavcev ter onemogočiti vsako prisvajanje sadov tujega dela. Z družbenim dogovarjanjem in samoupravnim sporazumevanjem moramo poglobiti in razširiti tudi socialistično solidarnost delovnih ljudi. S solidarnostjo moramo uveljavljati pravico do dela, pravico do pridobivanja osebnega dohodka in na tej podlagi socialno varnost ter enakost pri uveljavljanju skupnih potreb. 6. Zagotoviti moramo, da bodo temeljne organizacije združenega dela, ki so povezane s procesi proizvodnje in menjave, urejale odnose medsebojne odvisnosti in povezanosti na podlagi samoupravnega združevanja dela in sredstev ter se samoupravno povezovale v različnih organizacijah združenega dela. Odločno se bomo zavzeli za združevanje organizacij združenega dela, neposredno interesno povezanih v procesu dela in v procesu družbene reprodukcije, ter lomili odpore, ki so zasnovani na podjetniških, lokalističnih, regionalnih ali drugih skupinskolastninskih interesih. To je pogoj za nujno in s proizvodnjo na sodobnih proizvodnih sredstvih pogojeno združevanje sredstev za razširjeno reprodukcijo in za uveljavljanje 742

pravice delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela, da v celoti razpolagajo in odločajo o ustvarjenem dohodku, ne glede na to, kje se združuje in za kaj se uporablja. Bistvenega pomena za samoupravni družbenoekonomski položaj delovnega človeka je uveljavljanje pravic iz minulega dela, tako da bomo zagotovili: najširšo družbeno gibljivost presežnega dela znotraj družbene reprodukcije; ekonomične in produktivne naložbe ter njihovo učinkovito aktiviranje ob vzajemni odgovornosti in tveganju za njihovo uspešnost; ter neodtujljivost teh sredstev od delavcev, ki so jih ustvarili. Pri tem pravice iz vlaganj minulega dela ne smejo omejevati samoupravnih pravic, ki gredo delavcem na podlagi njihovega dela z družbenimi sredstvi. Za celovito delovanje sistema družbene reprodukcije na samoupravnih temeljih je nujna odločnejša zavzetost komunistov in vseh subjektivnih sil za uveljavitev samoupravnih odnosov med organizacijami združenega dela s področja proizvodnje in blagovnega prometa, ki bodo zagotavljali delavcem v proizvodnji, da odločajo o rezultatih svojega tekočega in minulega dela in o dohodku, ustvarjenem s skupnim delom, ter skupno prevzemanje odgovornosti in tveganja za uspeh skupnega dela. Z uveljavljanjem trajnega sodelovanja na podlagi načela delitve dohodka po vloženem delu in tveganja, ki ga prinaša skupno delo, bomo zagotovili tudi skladnejši razvoj posameznih delov združenega dela in odpravili enega izmed še vedno močnih virov prisvajanja tujega dela. Prav tako moramo z nadaljnjo samoupravno preosnovo procesov družbene reprodukcije zagotoviti, da se bodo akumulirana sredstva oblikovala kot sredstva združenega dela, s katerimi v skladu s skupnimi dolgoročnimi interesi upravljajo delovni ljudje v temeljnih organizacijah združenega dela, ki so ta sredstva ustvarili. Naloga komunistov je, da onemogočajo delovanje in preprečujejo nastajanje centrov odtujene družbene moči v bankah, trgovini, zavarovalnicah, organizacijah združenega dela, družbenopolitičnih ter interesnih skupnostih in drugod. V njihovem upravljanju moramo dosledno uveljavljati delegatske odnose in prek njih neposreden vpliv delavcev temeljnih organizacij združenega dela na upravljanje in razpolaganje s sredstvi v teh organizacijah. 7. Samoupravni družbenoekonomski položaj delovnega človeka v družbeni reprodukciji hkrati s spreminjanjem socialne

sestave prebivalstva, razslojevanjem vasi, vse večjo urbanizacijo naselij, spreminjanjem položaja in vloge družine, občutnim porastom osebnega in družbenega standarda ter s tem povezanimi potrebami po skupnem zadovoljevanju človekovih osebnih in skupnih interesov nujno terja tesnejše povezovanje in organiziranje delovnih ljudi in občanov posameznih naselij v krajevne skupnosti kot samoupravne skupnosti. V njih se podružblja in ureja na podlagi vzajemnosti in solidarnosti čedalje več njihovih interesov in potreb. Komunisti se zavzemamo za to, da bi bilo v krajevni skupnosti dosledneje zagotovljeno podružbljanje in neposredno opredeljevanje ter zadovoljevanje skupnih človekovih potreb ter njihovo dolgoročno programiranje. Pri tem si moramo prizadevati, da se na samoupravni podlagi povežejo napori ter sredstva vseh neposredno zainteresiranih dejavnikov v krajevni skupnosti — od delovnih ljudi in občanov do organizacij združenega dela, ki delujejo na njenem območju ali zadovoljujejo posamezne skupne potrebe v njej, pa tudi tistih organizacij združenega dela, katerih delavci prebivajo v krajevni skupnosti ter v njej zadovoljujejo pomemben del svojih življenjskih potreb. Moramo se zavzeti, da bodo pri urejanju skupnih potreb in zadovoljevanju skupnih interesov delovni ljudje in občani v krajevni skupnosti lahko neposredno vplivali na delo in razvoj komunalnih in njim podobnih organizacij združenega dela, od katerih je odvisno zadovoljevanje njihovih nujnih vsakdanjih življenjskih potreb. Pri urejanju vseh širših družbenih vprašanj pa se morajo delovni ljudje in občani v krajevni skupnosti povezovati z drugimi krajevnimi ter interesnimi skupnostmi, ne glede na občinske in regionalne meje.

8. Položaj delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela ni odvisen le od njihovega dela v organizaciji, temveč od skladnega razvoja in skladnih odnosov v vsej družbeni reprodukciji. Na nekaterih področjih reprodukcije imajo pri tem zlasti pomembno vlogo samoupravne interesne skupnosti kot organizirane oblike razvijanja svobodne menjave dela ter zagotavljanja nekaterih potreb delovnih ljudi na podlagi vzajemnosti in solidarnosti. Z zavestno akcijo moramo zagotoviti, da bodo samoupravne interesne skupnosti nastajale in se razvijale pod odločilnim vplivom interesov združenega dela in se na tej podlagi organ744

sko povezovale v ustrezne celote na ravni republike in v skupščinski sistem. V samoupravnih interesnih skupnostih moramo zagotavljati enakopravna in vzajemna razmerja pri programiranju dejavnosti in njihovega razvoja ter pri usklajevanju interesov in potreb med delavci, ki združujejo sredstva, in tistimi, ki opravljajo storitve na področju posamezne družbene dejavnosti. Svoje neodtujljive pravice morajo delavci, ki se povezujejo v interesnih skupnostih, uresničevati prek izvoljenih in zamenljivih delegacij in delegatov. Ti omogočajo skupno odločanje delovnih ljudi o vseh skupnih vprašanjih, za katerih uresničevanje so posamezno interesno skupnost ustanovili.

9. Organizirane samoupravne socialistične družbene sile si morajo prizadevati za uveljavljanje osnov delegatskega sistema in vsebine delegatskih razmerij ter s tvornim sodelovanjem zagotoviti, da bodo z delegatskim sistemom samoupravno organizirani delavski razred in delovni ljudje dobili možnost, da neposredno izvršujejo oblast in upravljajo vse skupne zadeve ne le svojega ožjega okolja, marveč vse družbe. Da bomo z uveljavljanjem delegatskih odnosov premagovali odtujitev politične oblasti od delovnih ljudi in uresničevali njihove interese v družbi, se moramo odločno bojevati za to: — da bodo delegacije dosledno in odgovorno izražale izvirne interese delovnih ljudi in odločale o urejanju skupnih družbenih zadev v okviru dobljenih pooblastil; — da se bodo delegati v skupščinah sporazumevali z delegati drugih samoupravnih skupnosti in v okviru sprejetih delovnih usmeritev upoštevali njihove interese in usmeritve; — da bo delo skupščin organizirano tako, da bo omogočalo vsem delegatom pravočasno seznaniti se s problematiko in vsebino bodočih sej; se ustrezno pripraviti in posvetovati z delavci svoje temeljne samoupravne skupnosti; — da se bodo v sistem samoupravnega in političnega odločanja čimbolj neposredno vključevale delegacije temeljnih samoupravnih skupnosti; — da bodo sklepi, ki jih bodo sprejemale delegacije v skupščinah in ki bodo vplivali na delitev dohodka organizacij združenega dela, sprejeti na podlagi poprejšnjega usklajevanja in sporazuma o skupnih interesih; — da bo v odločanju in samoupravnem dogovarjanju med vsemi udeleženci dovolj razvita zavest o nujnosti stalnega

745

usklajevanja posamičnih in skupinskih interesov s skupnimi in širšimi družbenimi interesi. 10. Zveza komunistov se zavzema za dosledno uveljavitev in izpeljavo ustavne zasnove občine, v kateri se delovni ljudje in občani združujejo in organizirajo kot samoupravljavci pri delu in pri zadovoljevanju svojih skupnih potreb in interesov ter kot nosilci politične oblasti. Pogoj za to, da se bo občina razvijala predvsem kot samoupravna skupnost, v kateri bodo pri sprejemanju odločitev prevladali interesi delavskega razreda in vseh delovnih ljudi in v kateri se bodo medsebojna razmerja vse bolj usklajevala s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori, je samoupravno organiziranje in neposredno odločanje delovnih ljudi v temeljnih samoupravnih skupnostih, to je v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih oziroma dosledno vzpostavljanje in razvijanje delegatskih razmerij. Da bi odnose v občini bolj razvijali tudi na podlagi vzajemnosti in solidarnosti, se moramo zavzeti, da ne bo okrnjena pravica delavcev temeljne organizacije združenega dela, da odločajo o celotnem dohodku in ga upravljajo, vključno s tistim delom, ki je namenjen za zadovoljevanje skupne in splošne porabe. Onemogočiti moramo težnje posameznikov v skupščinah in upravnih organih, ki želijo odločati v nasprotju z uveljavljenim samoupravnim položajem človeka, v nasprotju z njegovimi interesi ali brez njegovih pooblastil, ter težnje, da se povežejo s posameznimi osamosvojenimi strukturami v organizacijah združenega dela ter tako obvladajo samoupravne pobude in akcije delovnih ljudi ter občanov. To je hkrati pot, da premagamo lokalistično zapiranje in pritiske ter pospešimo povezovanje interesov delovnih ljudi ter združevanje dela in sredstev na samoupravni podlagi. Izpolnjevanje posameznih nalog širšega družbenega pomena zahteva usklajevanje različnih interesov, potreb in stališč posameznih občinskih skupnosti ter neposredno povezovanje njihovih družbenih sil in sredstev. V prihodnje bomo morali vzpodbujati, razvijati in pospeševati različne oblike medobčinskega sodelovanja glede posameznih vprašanj ali družbenih področij ter zagotoviti, da bo to sodelovanje temeljilo na potrebah delovnih ljudi, njihovih samoupravnih skupnosti in organizacij ne glede na regionalne okvire.

746

11. V težnji, da se republika uveljavi kot samoupravna in državna skupnost, moramo doseči, da se kot nosilci oblasti in upravljanja drugih družbenih zadev dosledno uveljavijo delavski razred in vsi delovni ljudje, ki razvijajo socialistično samoupravno demokracijo kot posebno obliko diktature proletariata. Na samoupravni podlagi je potrebno v republiki doseči čimvečjo integracijo družbe, samoupravnih in družbenopolitičnih skupnosti in združenega dela. K temu smotru mora težiti oblikovanje dolgoročnih razvojnih usmeritev družbe, opredeljevanje njenih ciljev, najvažnejših nalog in nosilcev skladnega družbenoekonomskega razvoja. V prihodnje bo zelo pomembno delovanje delegatske skupščine. V njej bomo morali na samoupravni podlagi ugotavljati, soočati, usklajevati in reševati temeljna skupna vprašanja družbenoekonomskih odnosov oziroma družbenoekonomskega položaja in pravic delovnih ljudi v združenem delu ter političnem sistemu. Naša neposredna naloga je, da pospešimo uskladitev zakonodaje z ustavo ter uveljavimo urejanje družbenih zadev s samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem. Komunisti se bomo zavzemali, da bodo v republiki zagotovljeni družbenopolitični, materialni in drugi pogoji za vsestranski razvoj italijanske in madžarske narodnostne skupnosti ter še dosledneje zagotovljen enakopraven družbeni položaj njunih pripadnikov. 12. Zveza komunistov Slovenije in druge organizirane samoupravne socialistične sile bodo dosledne pobudnice tvornega sodelovanja delovnih ljudi in občanov Socialistične republike Slovenije pri načrtovanju in urejanju zadev, ki se v skupnem interesu uresničujejo v federaciji, ter pobudnice sodelovanja in povezovanja z drugimi republikami in avtonomnima pokrajinama. Dosledno se bodo zavzemale za odgovorno sodelovanje pri sprejemanju skupnih odločitev ter za izpolnjevanje sprejetih dogovorov in obveznosti. Delovni ljudje Slovenije so posebej zainteresirani za povezovanje in sodelovanje z drugimi republikami in pokrajinama tudi na področju gospodarstva, raziskovalne dejavnosti in uporabe tehnologije, kulture, znanosti in na drugih področjih družbenega dela. Zveza komunistov Slovenije bo spodbujala povezovanje ter združevanje dela in sredstev organizacij združenega dela in občin iz Slovenije z organizacijami združenega dela in obči-

747

nami iz drugih republik in pokrajin, posebej še iz manj razvitih republik in SAP Kosova. Ob spoštovanju interesov slehernega naroda in narodnosti se bo zavzemala za usklajevanje, sodelovanje in oblikovanje skupnih interesov, razvojnih programov in načrtov v okviru Jugoslavije ter se bojevala proti zapiranju v republiške ali pokrajinske meje. Taka usmeritev je najtrdnejša opora za nadaljnjo krepitev jugoslovanske federativne skupnosti in največje jamstvo, da bodo samoupravne socialistične sile v vsaki narodni skupnosti posebej in vse skupaj v federaciji zmožne v kali zatreti poizkuse, da bi z oživljanjem državnega centralizma ali nacionalističnega egoizma ter separatizma spodkopavali temelje samoupravne enakopravnosti med narodi in vsiljevali svojo ekonomsko ali politično voljo drugim narodom. To je naj učinkovitejši način boja samoupravnih socialističnih družbenih sil proti nosilcem teženj, da bi z nacionalističnimi in liberalističnimi frazami vnašali v odnose med narodnimi skupnostmi metode pritiska in izsiljevanja ter s pozicij boja za lasten monopol, privilegij in ozke nacionalistične interese v medsebojnih odnosih spodkopavali temelje samoupravne enakopravnosti narodnih skupnosti in republik. Hkrati omogoča takšna usmeritev samoupravno demokratično perspektivo razvoja jugoslovanske družbe kot celote in vsakega naroda posebej, krepi bratstvo in enotnost delavcev in delovnih ljudi, narodov in narodnosti Jugoslavije, ki sta bila skovana v narodnoosvo bodilni vojni in ki se krepita in utrjujeta v skupnem boju za socializem in samoupravne socialistične družbene odnose. 13. V središču naše družbene pozornosti sta človek v vseh svojih mnogoterih družbenih razmerjih ter njegov položaj pri delu in v upravljanju družbene reprodukcije. Naša aktivnost mora zato krepiti vpliv delovnih ljudi na odločanje v družbi in ustvarjati razmere za njihov kulturni, družbeni, socialni in materialni razvoj. Zagotoviti moramo, da bodo delo in rezultati dela temelj uresničevanja samoupravnih pravic in uveljavljanja interesov delovnih ljudi. Dosledno se moramo zavzemati za to, da bo vsak za delo sposoben občan aktivno vključen v procese družbenega dela in da bo vsakomur glede na njegovo sposobnost, interese in znanje omogočeno, da opravlja tisto delo, s katerim bo najbolje zadovoljeval svoje osebne interese in ob stalnem

748

usposabljanju največ prispeval k razvoju in napredku družbene skupnosti. Komunisti moramo spodbujati delovne ljudi, da se zavzemajo za nenehno zboljševanje izobrazbene ravni in delovne usposobljenosti, da se vključujejo v vse oblike pridobivanja znanja, kvalifikacij in izobrazbe ter da posvetijo posebno skrb tudi idejnopolitičnemu in družbenoekonomskemu usposabljanju. Zveza komunistov mora okrepiti svojo vlogo v kadrovski politiki in vpliv nanjo. Organizacije in organi zveze komunistov morajo uveljavljati stališča o kadrovski politiki v samoupravni družbi, še posebej o idejnih in družbenih merilih za kadrovanje v samoupravne in družbene organe v organizacijah združenega dela, interesnih in drugih samoupravnih ter družbenopolitičnih skupnostih in družbenopolitičnih organizacijah. Potrebno je uresničevati družbene dogovore o kadrovski politiki in jih prilagajati družbeni praksi. Komunisti se zavzemamo za dosledno uveljavitev delitve po delu. Zagotoviti moramo, da se bo, upoštevaje splošno raven družbene produktivnosti dela, stalno zviševala raven osebnih dohodkov, ki so podlaga materialne in socialne varnosti delovnih ljudi in da bodo hkrati stimulirani strokovnost, izumiteljstvo, novatorstvo, tehnične izboljšave in odgovornost, priznane pa vestnost, posebna zahtevnost, težavnost in kakovost dela. S takšno usmeritvijo bodo odpravljene uravnilovske težnje in uveljavljeno načelo — za enako delo enako plačilo. Z uveljavljanjem načela solidarnosti pri zadovoljevanju skupnih potreb, kot so varstvo in vzgoja otrok, izobraževanje, zdravstvo, kultura in telesna kultura, s posebno družbeno skrbjo za zagotavljanje stanovanj in drugih družbenih dobrin, ki si jih delavci zaradi svojega materialnega položaja sami ne morejo oskrbeti, bomo zmanjševali razlike, ki nastajajo z uveljavljanjem načela delitve po delu. Na tem področju se bomo komunisti zavzeli za še učinkovitejše uresničevanje sklepov tretje seje konference ZKS o socialnem razlikovanju.

14. Tehnično in tehnološko visoko razvita industrijska proizvodnja je materialni temelj razvoja, samostojnosti in ekonomske enakopravnosti človeka, pogoj za njegovo družbeno osvoboditev ter za postopno premagovanje razlik med umskim in fizičnim delom. Da bi pospešili tak razvoj, moramo hitreje odpravljati obstoječa neskladja v materialni proizvodnji in družbeni 749

reprodukciji, zagotoviti energetske in surovinske vire ter živila in bistveno povečati število strokovnih delavcev. Razvoj teh področij mora biti deležen največje organizirane družbene skrbi. Med temeljnimi pogoji skladnega materialnega razvoja je tudi zmanjševanje razlik v razvitosti posameznih občin in območij v Sloveniji.

15. Posebno skrb moramo posvetiti celovitemu urejevanju človekovega okolja. Racionalno moramo izkoriščati življenjski prostor ter delovno in rekreacijsko okolje za vse ljudi določenega območja, ki ga sestavljajo naravni pojavi in pogoji, raznovrstno naravno bogastvo z nenadomestljivimi viri za življenje in proizvodnjo, rodovitna tla in družbeno bogastvo v celoti. Da bi uspešno premagovali tako naravno stihijo kakor neprimerne posege v družbeno okolje, posebno pa njegovo onesnaževanje in uničevanje, je treba upoštevati najširše družbene interese za varstvo in preobražanje okolja. Naloga družbenih dejavnikov je osveščati ljudi, razvijati dejavnosti za izboljšanje okolja in prispevati k oblikovanju družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov za reševanje problemov, ki se postopoma kopičijo in lahko povzročijo širšo ekološko krizo. 16. Stabilizacija gospodarskih gibanj in boj proti inflaciji ostajata temeljna naloga vseh subjektivnih sil, organizacij združenega dela, zbornice, državnih organov in drugih družbenih dejavnikov. Uresničitev tega smotra je eden izmed pomembnih pogojev za krepitev položaja Jugoslavije v mednarodni delitvi dela, za dolgoročnejše programiranje družbenega in materialnega razvoja in za socialno varnost delovnih ljudi. Pogoj za dosego tega cilja je samoupravno oblikovanje in dosledno spoštovanje razvojnih programov organizacij združenega dela in družbe kot celote, organizirano in dolgoročno usmerjeno vključevanje naših organizacij združenega dela v mednarodno delitev dela, prizadevanje delovnih ljudi za povečevanje družbene produktivnosti dela in splošno varčevanje, boljšo izrabo delovnega časa in proizvodnih zmogljivosti ter za hitrejšo rast družbenega proizvoda. Ena temeljnih nalog v naslednjem obdobju je doseči počasnejše naraščanje in uskladitev cen ter oblikovati ekonomski sistem, ki bo usklađen z ustavnim načelom, da imajo delavci neodtujljivo pravico odločati o pogojih in rezultatih svojega dela. Notranje vzroke

750

zviševanja cen moramo obvladovati z uspešnejšim gospodarjenjem, doslednim uveljavljanjem delitve po rezultatih dela, z odpravljanjem obstoječih nesorazmerij v strukturi materialne proizvodnje in družbene reprodukcije, zagotavljanjem zadostnih blagovnih rezerv, uskladitvijo blagovnih in kupnih skladov, uskladitvijo splošne in skupne porabe, uravnoteženimi proračuni družbenopolitičnih skupnosti, povečanjem obsega kreditov v poslovnih bankah le v okvirih, ki ne presegajo ponudbe blaga in storitev, ter s preprečevanjem kritja vseh vrst čezmerne porabe z emisijo. Komunisti se zavzemamo za odgovorno, aktivno in učinkovito delovanje vseh nosilcev odločanja pri oblikovanju sistema in politike cen. Politika cen z ustrezno politiko kompenzacij mora zagotavljati enakopraven položaj organizacij združenega dela v družbeni reprodukciji ter pospeševati odpravljanje obstoječih in preprečevanje novih strukturalnih neskladij, ki pritiskajo na neusklađeno in nesorazmerno zviševanje cen. Komunisti se zavzemamo za odločilni vpliv združenega dela na oblikovanje kreditno-monetarnega sistema ter za vpliv in nadzor delavcev nad ukrepi ekonomske politike na tem področju. Emisija denarja ne sme biti izvor nenehnega prerazdeljevanja družbenih sredstev mimo družbeno priznanega delovnega prispevka. Z ustrezno oblikovanim in dosledno izpeljanim kreditno-monetarnim sistemom in politiko ter delavsko kontrolo nad njunim uresničevanjem moramo zagotoviti ustreznejše pogoje za enakopravno vključevanje organizacij združenega dela v mednarodno delitev dela in ekonomske odnose s tujino, zavarovati samoupravni družbenoekonomski položaj delavcev v združenem delu in zagotoviti njihovo samostojnost pri odločanju o pogojih dela in delitvi rezultatov dela v gospodarskem sodelovanju s tujino.

17. Zavzemamo se za pospešeno in čimbolj organizirano, povezano in učinkovito vključevanje v mednarodno delitev dela; pri tem si bomo prizadevali za kar najbolj enakopraven položaj naših organizacij združenega dela in države kot celote v teh odnosih in za skupno delovanje naših organizacij v drugih državah ter v odnosih s posameznimi regionalnimi ekonomskimi skupnostmi. Zagotoviti moramo, da bodo delavci v združenem delu postali nosilci oblikovanja, izvajanja in nadzora ekonomskih odnosov s tujino.

751

Komunisti v organizacijah združenega dela morajo v skladu z našo zunanjepolitično usmeritvijo odločneje in z vso odgovornostjo vplivati na to, da se bo razširilo sodelovanje z dežalami v razvoju in s socialističnimi državami. To nam narekujeta tudi skromna surovinska in energetska osnova, širjenje bodočih tržišč in političnih ter gospodarskih odnosov. Hkrati se moramo zavzeti za to, da se bodo tudi naši ekonomski odnosi z razvitimi zahodnimi državami utrdili in razvijali na podlagi trajnejših in dolgoročnejših interesov. Usposobiti se moramo za marksistično analizo stanja in razvoja proizvajalnih sil v svetu, proizvodnih odnosov v posameznih državah in družbenih sistemih, oblikovanja teh odnosov v zavesti in obnašanju ljudi, v znanosti in kulturi kakor tudi načinov, oblik in sredstev uveljavljanja ekonomske nadvlade nad manj razvitimi in prisvajanja rezultatov tujega dela. Izoblikovati in uveljaviti moramo — zlasti kar zadeva dežele v razvoju — nove osnove in merila za vrednotenje razvitosti in ekonomske moči. Rezultati tovrstnih raziskav morajo biti dostopni vsem nosilcem ekonomskih stikov s tujino, predvsem delavcem v združenem delu.

18. Komunisti se odločno zavzemamo za uveljavitev družbenega načrtovanja in usmerjanja tokov reprodukcije ter gospodarskega in družbenega razvoja na podlagi ustavnih načel. Nosilci razvojnih načrtov in celotnega sistema načrtovanja morajo biti delavci v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, pri čemer upoštevajo dognanja znanosti in raziskovalnega dela. Z družbenim načrtovanjem moramo uveljavljati interese delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, usklajevati pobude nosilcev načrtovanja ter njihove posamične in skupne interese ter spodbujati njihovo samostojnost in odgovornost. Nujna podlaga za učinkovito družbeno načrtovanje je združevanje in povezovanje organizacij združenega dela v gospodarstvu in drugih družbenih dejavnostih. Delavci v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela ter delovni ljudje v samoupravnih in družbenopolitičnih skupnostih morajo z načrtovanjem usklajevati odnose v družbeni reprodukciji in usmerjevati razvoj proizvodnje in drugih družbenih dejavnosti v skladu s svojimi in na samoupravni podlagi določenimi skupnimi interesi in cilji. Razvojni načrti temeljnih samoupravnih skupnosti so podlaga za družbene 752

dogovore, s katerimi usklajujejo delovni ljudje skupne interese in cilje gospodarskega in družbenega razvoja v občini, republiki ter federaciji. Vsebina družbenih dogovorov je sestavni del družbenega načrta družbenopolitične skupnosti. Komunisti moramo spodbujati delavce v združenem delu in druge družbene dejavnike k hitrejšemu uresničevanju ustavnih načel pri oblikovanju sistema družbenega načrtovanja in pri načrtovanju v organizacijah združenega dela. Zagotoviti moramo, da bodo na tej podlagi nosilci načrtovanja kar najhitreje sprejeli srednjeročne programe razvoja v organizacijah združenega dela in družbenopolitičnih skupnostih, od krajevnih skupnosti do federacije. Le na ta način bomo korenito spreminjali pogoje dela in obvladovali strukturna neskladja v proizvodnji in družbeni reprodukciji ter zagotovili skladnejši razvoj vseh območij. 19. Zveza komunistov pripisuje poseben pomen družbeni in idejni usmerjenosti šole ter rezultatom vzgojnoizobraževalnega dela. Zavzema se za takšno vsebino ter sistem vzgoje in izobraževanja, ki bosta v celoti podrejena ciljem družbene osvoboditve človeka in dela in vključena v napredne tokove znanstvenotehnološke revolucije. Sistem vzgoje in izobraževanja mora usposabljati delovne ljudi za ustvarjalno kritično in dialektično obravnavanje, analiziranje ter reševanje družbenih problemov, nasprotij in konfliktov. Komunisti se zavzemamo za razredno zasnovo in celovito preobrazbo vzgojnoizobraževalnega sistema, ki mora prispevati k oblikovanju vsestransko razvitega svobodnega in odgovornega človeka samoupravljavca kot osrednjega dejavnika razvoja proizvajalnih sil in samoupravnih socialističnih odnosov ter hkrati za uveljavitev vzgoje in izobraževanja kot nepogrešljivega sestavnega dela združenega dela. Zavzemati se moramo, da bodo vsa mladina in vsi delovni ljudje imeli kar najbolj enake možnosti za vzgojo in izobraževanje, da se bo sleherni človek v skladu s svojimi zmožnostmi in zanimanjem lahko vključil v delo in študij na vseh stopnjah izobraževalnega procesa.

20. Komunisti se bomo zavzemali za polno uveljavitev samoupravnih odnosov na področju otroškega varstva, da bi s tem omogočili delovnim ljudem v organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih in samoupravnih interesnih skup48 Sedmi kongres ZKS

753

nostih neposredno dogovarjanje o delovanju in razvoju otroškega varstva ter solidarno združevanje sredstev. Pospešeno moramo odpravljati neskladja med zaposlenostjo staršev in možnostjo za vključevanje otrok v organizirano otroško varstvo. Sedanje stanje ovira hitrejši razvoj otrok in negativno vpliva na produktivnost dela staršev, pa tudi na strokovno rast in družbeno delovanje mladih ljudi. Različni delovni pogoji, stanovanjske in družbene razmere terjajo tudi ustrezno ureditev porodniškega dopusta in bolj prožno organizirano otroško varstvo. Otroški dodatek mora prispevati k izenačevanju življenjskih razmer otrok. 21. V družbeni kulturni politiki si bo zveza komunistov skupno z drugimi organiziranimi socialističnimi silami prizadevala za kvaliteto in svobodo umetniškega ustvarjanja, za povezanost kulturnega delovanja in ustvarjanja z bojem za kulturo delovnih ljudi, za njihovo kulturno in estetsko vzgojo, za vzbujanje, razvijanje in zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb, za pospešen razvoj in prodor marksistične misli, kritike in teoretične ustvarjalnosti na področju kulturnoumetniškega ustvarjanja in delovanja in za odločno teoretično in estetsko marksistično kritiko ter zavračanje nesocialističnih idejnih tokov in teženj. Sestavni del teh nalog je razvijanje idejnopolitične kulture v zvezi komunistov, večja skrb za idejno teoretično in kulturno izpopolnjevanje članov zveze komunistov, za razvoj organizacij in vodstev zveze komunistov v idejna središča, sposobna idejnopolitično delovati in vplivati v svojem okolju. Z idejnopolitično dejavnostjo zveze komunistov je treba v organizacijah združenega dela spodbuditi zanimanje za ustvarjalne možnosti in zagotavljanje pogojev za uveljavljanje kulturnih pobud delovnih ljudi, in sicer z organiziranjem kulturnega življenja in kulturnih aktivnosti in z razvijanjem poklicnih in ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, kar je izredno pomembno za kulturno osveščanje in socialno osvobajanje delavskega razreda. Ustavno določene in deloma že uresničene možnosti za osvobajanje človeka in dela so pomembne tudi za razvoj umetniške ustvarjalnosti in za razvoj kulturnih dejavnosti, povezane z bojem za kulturo delovnega človeka in za njegov vpliv na kulturno politiko. Ustava omogoča ustvarjanje enakega družbenoekonomskega položaja za vse delovne ljudi, združe754

vanje interesov delavskega razreda z delavci v kulturi in s tem tudi obvladovanje ločenosti ali celo odtujenosti med njimi. Takšna usmeritev omogoča in zahteva, da napredne subjektivne sile in delovni ljudje na podlagi svojega dela in znanja težijo k višji stopnji ustvarjalnih možnosti in svobode — kot predvsem svojih možnosti in svoje svobode.

22. Boj za osvoboditev dela je povezan s hitrejšim znanstvenim in tehnološkim napredkom, svobodo znanstvene ustvarjalnosti in uporabo dosežkov raziskovalnega dela v družbeni in proizvodni praksi. Zavzeti se moramo za pravilno družbeno vrednotenje strokovnega in znanstvenega dela in za široko uporabo dosežkov znanstvenih in razvojnih raziskav. Oskrbeti se moramo s sodobno tehniko, tehnologijo in opremo, ki bodo omogočile povečanje proizvodne moči združenega dela, graditev optimalnih proizvodnih zmogljivosti, večjo produktivnost, uvajanje sodobne organizacije dela ter upravljanje delovnih procesov v skladu s samoupravnimi socialističnimi osnovami naših proizvodnih odnosov. Pri vsem tem bo potrebno še več naporov in organiziranega dela za razvijanje lastnih znanstvenih raziskav, spodbujanje novatorstva in racionalizatorstva, kar je pogoj za to, da naša družba ne bi zašla v tehnološko odvisnost od svetovnih monopolnih družb in si s tem otežila integracijo in delitev dela doma. 23. Naloga komunistov je, da organizirajo in povežejo prizadevanja pri oblikovanju celovitega in uskladenega družbenega informacijskega sistema, s katerim si bodo delavci in drugi delovni ljudje v vseh oblikah samoupravnega organiziranja v družbi zagotavljali in izmenjavali resnične, sprotne in celovite informacije, ki so pogoj za njihovo odločanje v združenem delu in v družbi nasploh, na vseh ravneh njene samoupravne organiziranosti. Da bi uresničili interese in potrebe delavcev po informiranju, moramo celoten družbeni informacijski sistem podrediti družbeni kontroli ter preprečevati monopolistične, zasebniške in druge podobne težnje v dostopnosti in uporabi informacij. Delo vseh delavcev v specializiranih organizacijah združenega dela, ki delajo na področju informativne dejavnosti v raznih informacijskih sistemih in delo vseh dejavnikov, ki razpolagajo z viri informacij, mora biti podrejeno družbe48’

755

nemu interesu delavcev in zato usklađeno in povezano v enoten družbeni sistem informiranja. Le takšen sistem, ki bo temeljna vez in podlaga delovanja delavcev in delovnih ljudi, samoupravno organiziranih v raznih oblikah sporazumevanja, dogovarjanja in odločanja, je realna podlaga za to, da postane delavec subjekt družbe. Sredstva javnega obveščanja so del celovitega, na razrednem interesu zasnovanega družbenega sistema informiranja. Zato je potrebno nadaljnje prizadevanje za samoupravno socialistično naravnanost tiska, radia in televizije, zagotoviti moramo, da bodo sredstva javnega obveščanja odprta delovnim ljudem za izpovedovanje njihovih mnenj, predlogov, interesov, stališč in zahtev. Komunisti, predvsem v sredstvih javnega obveščanja, so dolžni razkrinkavati in onemogočati privatizacijo sredstev obveščanja, kritizerstvo in neobjektivno informiranje, kakor tudi ljudi, ki žele omejevati vlogo teh sredstev samo na objektivistično registriranje dogodkov. Tisk, radio in televizija morajo izhajati iz interesov delavskega razreda in družbenih odnosov. V izhodišče svojega družbenega interesa morajo postavljati delovnega človeka, delo in ustvarjalnost. Sproti in objektivno morajo obveščati o dogajanjih doma in v svetu in pri tem upoštevati interese delavskega razreda za graditev socialističnega samoupravljanja, svobodo, mir in neodvisnost, interese za razvoj naprednih sil v svetu, odpravljanje vseh oblik izkoriščanja in nadvlade ter utrjevanje enakopravnega sodelovanja med državami in narodi pri reševanju spornih vprašanj. Omogočati morajo, da bodo delovni ljudje obveščeni o dogajanjih v vsej Jugoslaviji, o uresničevanju enotne politike Zveze komunistov Jugoslavije in drugih socialističnih sil. Delovni ljudje in vsi organizirani socialistični družbeni dejavniki z zvezo komunistov na čelu zagotavljajo in uresničujejo svoj vpliv in odgovornost do družbenega sistema informiranja v okviru SZDL tako, da zagotavljajo kadrovske, materialne in druge pogoje za družbeno informiranost, da vplivajo na oblikovanje vsebinskih zasnov in programskih usmeritev sredstev javnega obveščanja in da z neposrednim vključevanjem v procese informiranja ter prek delegatov v družbenih organih upravljanja in z drugimi načini družbenega vplivanja oblikujejo samoupravni socialistični družbi ustrezno politiko družbenega informiranja.

756

24. Zavzemamo se za uveljavljanje samoupravnih odnosov v telesni kulturi in za družbene razmere, ki bodo vsakemu človeku in občanu zagotavljale možnosti za redno sodelovanje v raznih oblikah telesne vzgoje, športa in športne rekreacije. V skladu s tako naravnanostjo se zavzemamo za celovito telesno kulturo, ki naj kot eden izmed odločilnih dejavnikov spremlja človeka na vsej njegovi življenjski poti, za telesno kulturo, ki ji tudi šport in vrhunski dosežki niso tuji, ampak so vrh množične in kakovostne dejavnosti. Pri tem pa si bomo člani zveze komunistov posebej prizadevali, da bi izkoreninili nesocialistične in nesamoupravne pojave in odnose v naši telesni kulturi in športu ter zagotovili možnosti za doseganje tudi najvišjih dosežkov v športu. 25. Zavzemamo se za dosledno spoštovanje in uveljavljanje medsebojnih obveznosti in družbenih norm, za popolno družbeno, pravno in človeško celovitost delovnega človeka, za spoštovanje in uveljavljanje pravic, ki izvirajo iz dela, človekovega ustavnopravnega položaja, iz samoupravnih in družbenih sporazumov in dogovorov, iz zakonov in drugih samoupravnih aktov. Utrjevali in razvijali bomo vse institucije pravosodnega sistema in se posebej zavzemali za snovanje in ustanavljanje družbenega samoupravnega pravobranilstva, sodišč združenega dela in samoupravne delavske kontrole ter njihovo vgrajevanje v sistem samoupravnih socialističnih družbenih odnosov. Zavzemamo se za širjenje kroga vprašanj, ki naj jih v skladu s samoupravnim urejanjem odnosov med organizacijami združenega dela rešujejo samoupravni sodni organi. V sistemu samoupravnega urejanja skupnih družbenih vprašanj se spreminjata narava in vsebina dela upravnih organov. Zato se zavzemamo, da bodo v upravne službe prihajali družbenopolitično ter strokovno usposobljeni ljudje, ki bodo v poglabljanju samoupravljanja in v procesu deetatizacije ob sodobni organizaciji in opremljenosti uprave zagotavljali strokovni prispevek k samoupravnemu reševanju družbenih vprašanj in spoštovanje zakonitosti v delovanju državnih organov; zavzemamo se za javnost, samostojnost in odgovornost njihovega dela. Komunisti bomo s politično akcijo spodbujali potrebno družbeno vzdušje za nemoteno delo upravnih organov, organov odkrivanja, pregona in sodstva ter družbenega nadzorstva idr. in se odločno bojevali zoper vsak poskus pri-

757

tiska na te organe pri uveljavljanju varstva samoupravnih pravic ter drugih pridobitev delavskega razreda, pri varovanju samoupravnih sporazumov in dogovorov, zakonitosti in ustavnosti. Vsi ti organi so organi diktature proletariata; njihova temeljna naloga je varstvo socialistične samoupravne demokracije in vseh z ustavo določenih svoboščin in pravic.

26. Komunisti se zavzemamo za uveljavljanje in razvijanje socialističnih vrednot med ljudmi. Z njihovim doslednim uveljavljanjem vse bolj uresničujemo zgodovinske interese delavskega razreda. Oživiti in razvijati moramo vrednote, ki so se uveljavile med NOB in med graditvijo naše dežele po vojni ter uveljavljati vrednote, ki nastajajo z razvitejšimi samoupravnimi socialističnimi odnosi in materialnim razvojem družbe. Komunisti moramo s svojim delom in zgledom zagotavljati, da bodo v vseh družbenih odnosih in odločitvah delovnih ljudi uveljavljene predvsem naslednje vrednote: — spoštovanje vsakega koristnega dela v skladu z načelom, da je delo častno in temelj družbenega in osebnega položaja človeka; — dolžnost vsakega posameznika, da v skladu s svojimi sposobnostmi največ prispeva k skupnim družbenim uspehom; — zagotavljanje družbenoekonomskega položaja posameznika in njegove udeležbe pri delitvi rezultatov združenega dela le na podlagi lastnega dela, znanja in sposobnosti; — tovariški odnosi pri delu, medsebojno zaupanje in sodelovanje, prenašanje znanja in delovnih izkušenj, medsebojna pomoč, spodbujanje in kritika pri delu; — humani in odgovorni odnosi med spoloma, odgovorno odločanje o rojstvih ter odgovorno ravnanje v družini in vsestranski razvoj otrok; — varovanje družbene lastnine kot materialnega temelja oblasti delavskega razreda in samoupravljanja; — vestno in odgovorno izpolnjevanje samoupravnih pravic in dolžnosti; — sprejemanje ter opravljanje zaupanih jim družbenih in samoupravnih dolžnosti in funkcij ter aktivno sodelovanje, kritika, podpora in pomoč pri njihovem izvajanju; — javno in družbenomoralno priznanje za delo, ustvarjalnost in družbeno delovanje na različnih področjih;

758

— spoštovanje in upoštevanje družbenih norm, sprejetih v samoupravnih sporazumih in družbenih dogovorih, ustavi, zakonih in samoupravnih aktih; —• solidarnost med delovnimi ljudmi in pripravljenost za sodelovanje in pomoč pri urejanju skupnih družbenih vprašanj; — spoštovanje in ohranjanje zgodovinskih in kulturnih tradicij svojega naroda in drugih narodov in narodnosti Jugoslavije ter razvijanje nacionalnih kultur in poglabljanje stikov med narodi in narodnostmi; — spoštovanje boja delavskega razreda in drugih naprednih ljudi za spremembo družbenoekonomskih odnosov pred vojno ter med narodnoosvobodilnim bojem in pri graditvi socializma, obramba pridobitev revolucije in nadaljnje spreminjanje družbenoekonomskih in političnih odnosov za uresničevanje zgodovinskih interesov delavskega razreda; — spoštovanje boja delavskega razreda v drugih državah, sodelovanje z delavskimi organizacijami ter solidarnost z delavci v svetu kakor tudi z vsemi osvobodilnimi gibanji in nosilci boja za mir in neuvrščenost ter proti vojaški, politični ali ekonomski nadvladi, in sicer v obliki konkretne dejavnosti in akcij v Jugoslaviji in v mednarodnih odnosih.

27. Za obrambo nacionalne suverenosti, revolucije in samoupravne socialistične družbene ureditve bo Zveza komunistov Slovenije skupaj z drugimi organiziranimi samoupravnimi socialističnimi silami utrjevala in uveljavljala koncept vseljudske obrambe in družbene samozaščite kot naj učinkovitejših oblik odpora proti morebitnemu napadalcu, kontrarevolucionarnim poskusom razrednega sovražnika in vsem drugim oblikam sovražnega ali razdiralnega delovanja. Organizirane samoupravne socialistične družbene sile bodo skrbele za nadaljnje podružbljanje splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite ter njuno popolno zraščenost z družbenopolitičnim in družbenoekonomskim sistemom ter za vsestransko vključevanje delovnih ljudi in občanov ter njihovih samoupravnih skupnosti v priprave za splošni ljudski odpor. Za nadaljnje razvijanje koncepta splošnega ljudskega odpora je odločilnega pomena usposabljanje vseh samoupravnih dejavnikov. Ob podružbljanju in usposabljanju je nujno tudi v prihodnje krepiti kadrovsko in materialno podlago sploš759

nega ljudskega odpora, posebej tudi njegovega oboroženega dela, JLA in teritorialnih enot. Nujno je, da vsak komunist in vsak občan najde svoje mesto v sistemu družbene samozaščite in vseljudske obrambe, pripravljen in usposobljen, da vsak trenutek uveljavi svojo pravico in izpolni dolžnost, da brani in varuje svobodo, humano poslanstvo socialističnega samoupravljanja in narodno ter državno neodvisnost.

III. 1. Zveza komunistov Jugoslavije se je po IX. kongresu ZKJ in VI. kongresu ZKS potrjevala kot vodilna družbena sila v usmerjanju in razvoju samoupravnih socialističnih proizvodnih odnosov in vsej socialistični preobrazbi naše družbe ter kljub posameznim omahovanjem in odklonom uspešno uveljavljala svojo revolucionarno usmeritev. V tem obdobju je zveza komunistov sprožala bistvena vprašanja razvoja socializma in socialističnega samoupravljanja in znova dokazala, da je krepitev vodilne idejnopolitične vloge zveze komunistov bistven pogoj za uresničevanje vodilne vloge delavskega razreda v družbi, za prevlado njegovih interesov v gospodarskem, družbenem, političnem in kulturnem življenju. Krepitev vloge zveze komunistov kot dejavnika idejne integracije in politične povezanosti naše družbene skupnosti je nezamenljiva podlaga za njen razvoj na temeljih socialističnega samoupravljanja, enakopravnosti, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti, za utrditev njene neodvisnosti in aktivne vloge v svetu. Vodilna idejnopolitična vloga zveze komunistov se v današnjih razmerah uveljavlja in potrjuje z revolucionarnim delovanjem znotraj delavskega razreda. Zavzema se za to, da si delavski razred utrdi oblast in zagotovi odločilen vpliv na vse procese in odnose v družbi — od temeljnih samoupravnih skupnosti do organov federacije. Vloga zveze komunistov se potrjuje v boju za napredno spreminjanje družbenoekonom skega in političnega položaja ter za humanizacijo delovnih in življenjskih razmer delavskega razreda in vseh delovnih ljudi. V ta boj mora zveza komunistov pritegniti ves delavski razred, vse napredne delovne ljudi, odprta mora biti za njihove pobude, da bi v konkretnih političnih bitkah združila njihove interese. Zveza komunistov kot avantgarda delav760

skega razreda mora dajati smisel celoti njegovih interesov, povezovati mora sedanje in delne interese posameznih delov delavskega razreda z njegovimi dolgoročnimi, zgodovinskimi in skupnimi interesi. Razvijati mora zavest o družbenozgodovinskem položaju delavskega razreda in njegovi vlogi v nastajanju brezrazredne družbe kot skupnosti svobodno združenih proizvajalcev. 2. Politiko in prakso zveze komunistov morajo prežemati interesi delavskega razreda, predvsem delavcev v neposredni proizvodnji, ki so po svojem položaju v družbi najbolj zainteresirani za uspešen razvoj socialističnega samoupravljanja. Zveza komunistov se v svoji družbenopolitični akciji opira tudi na druge delovne ljudi v mestih in vaseh, na tiste pripadnike drugih družbenih slojev, ki sprejemajo vodilno družbeno vlogo delavskega razreda in zveze komunistov ter se zavestno zavzemajo za krepitev samoupravnih socialističnih odnosov. Iz takšne socialne osnove črpa zveza komunistov svojo moralno in idejnopolitično moč ter obnavlja in krepi svoje vrste. Zato si moramo komunisti pri oblikovanju sklepov in stališč prizadevati, da jih bodo sprejele delavske in ljudske množice, da bodo povzele našo družbenopolitično akcijo, kar nam bo uspelo toliko bolj, kolikor bolj bo naša dejavnost usmerjena v reševanje njihovih življenjskih in najbolj perečih družbenih vprašanj. Zveza komunistov mora v svojih vrstah ustvariti delavsko večino ter izvoliti v vodstva čimveč delavcev iz neposredne proizvodnje. Naloga članov, organizacij in vodstev zveze komunistov je, da si prizadevajo, da bi bilo v zvezi komunistov čimveč delavcev — neposrednih proizvajalcev, kar je eden izmed bistvenih pogojev za krepitev njenega razrednega bistva in njene vodilne idejnopolitične vloge v družbi. V svoje vrste morajo vključevati tudi druge socialistično in samoupravno usmerjene in družbeno aktivne delovne ljudi, še posebej iz tistih delovnih okolij, v katerih je zdaj le malo komunistov. Posebno pozornost morajo posvetiti pomlajevanju zveze komunistov in sprejemanju mladih delavcev, kmetov in izobražencev. V prizadevanjih za zagotovitev večjega vpliva delavcev — neposrednih proizvajalcev na politično usmeritev in aktivnost zveze komunistov imajo pomembno mesto aktivi neposrednih

761

proizvajalcev. Prispevati morajo k temu, da se bodo v politiki in praksi zveze komunistov izražali in uveljavljali delavčevi neposredni interesi in potrebe ter bo hkrati zagotovljena demokratična kontrola nad uresničevanjem političnih odločitev. Občinske konference in njihovi organi so v postopkih demokratičnega oblikovanja pomembnejših sklepov dolžni zagotoviti razprave komunistov, vključenih v aktivih neposrednih proizvajalcev. Pobude, predloge in mnenja aktivov delavcev morajo vodstva in organi zveze komunistov obravnavati, se do njih opredeliti in s svojimi stališči argumentirano seznaniti člane aktiva. To je še zlasti pomembno, kadar gre za odločitve o vprašanjih socialne politike, družbenoekonomskega razvoja, delitve dohodka in stanovanjske ter kadrovske politike.

3. Komunisti se moramo odgovorno in organizirano zavzemati za to, da bodo delavci poznali in sprejemali usmeritev in stališča zveze komunistov, pri samoupravnih odločitvah izhajali iz teh stališč in jih s svojimi samoupravnimi odločitvami in ravnanji tudi uresničevali. Pri tem komunisti uporabljamo sredstva in metode, ki ustrezajo demokratični naravi socialističnega samoupravljanja. Zveza komunistov Slovenije, člani, organizacije in vodstva se morajo nenehno bojevati za enotnost v akciji in jo utrjevati z visoko stopnjo zavestne discipline ter popolno odgovornostjo slehernega in vseh v oblikovanju in uresničevanju političnih odločitev. Z notranjimi odnosi in demokratičnimi metodami dela mora Zveza komunistov Slovenije zagotavljati, da bo na vsebino njenih političnih odločitev vplivalo vse članstvo in da bo omogočen vse širši pretok idej, spodbud in, ustvarjalne kritike članstva. Tako delovanje mora zagotoviti večjo idejno in akcijsko enotnost ter družbeno učinkovitost zveze komunistov. K takšnemu enotnemu delovanju zavezuje komuniste načelo demokratičnega centralizma, ki je temeljno načelo notranjih odnosov in delovanja zveze komunistov. To načelo je eden izmed bistvenih pogojev za obstoj in delovanje zveze komunistov kot enotne in učinkovite revolucionarne organizacije, zato se je potrebno odločno spopadati z vsemi, ki bi poskušali v praksi to načelo omalovaževati ali izkrivljati. Za doseganje in utrjevanje idejnopolitične in akcijske enotnosti zveze komunistov so odgovorni tako člani kot vodstva,

762

še posebej pa CK ZKS in občinske konference, ki so dolžni zagotavljati trajno povezanost članstva in vodstev zveze komunistov ter uveljavljati odgovornost nosilcev funkcij, organizacij in vodstev zveze komunistov za uresničevanje sprejetih sklepov in stališč. Stalno kritično ocenjevanje sprejete politike in preverjanje njenega uresničevanja, ki omogoča uveljavljati osebno, kolektivno in družbeno odgovornost komunistov, mora postati politična praksa vseh organizacij in organov zveze komunistov. Dosledno je potrebno uveljavljati tudi odgovornost članov zveze komunistov, ki so nosilci družbenopolitičnih in drugih družbenih funkcij in ki morajo — poleg svojim volilnim telesom — kot komunisti odgovarjati tudi zvezi komunistov. V praksi vsakdanjega idejnopolitičnega življenja v zvezi komunistov je potrebno dosledno uveljaviti tudi kritiko in samokritiko kot moralni in kulturni vrednoti, ki z oceno dela članov, organizacij in vodstev, z oceno uresničevanja sprejetih stališč pomagata dosegati idejnopolitično in akcijsko enotnost komunistov. Za uspešno akcijo zveze komunistov in za uresničevanje sprejetih sklepov in stališč je potrebno pravočasno, dosledno in načelno razčiščevanje idejnih in političnih vprašanj. Idejna diferenciacija razkriva razlike v interesih in pogledih, razbija navidezno enotnost in razkriva samo verbalno, oportunistično privolitev v sprejeta stališča in politično usmeritev. V zvezi komunistov moramo ustvariti razmere, v katerih se bo razčiščevanje idejnih in političnih vprašanj uveljavilo kot stalna sestavina idejnopolitičnega delovanja zveze komunistov in kot sredstvo za doseganje resnične enotnosti. Organizacije in vodstva zveze komunistov morajo sproti analizirati družbenoekonomske, idejne in politične razmere, v katerih delujejo, in sprejemati sklepe za udejstvovanje komunistov v svojem delovnem in življenjskem okolju. Pravočasno morajo opredeliti osebne in kolektivne obveznosti ter odgovornost za izpolnjevanje sklepov ter zagotoviti sprotno kritično preverjanje, ali so ti sklepi izpolnjeni. Pogumneje morajo presojati ravnanje, učinkovitost in odgovornost vsakega svojega člana, celotne organizacije in organa ter vodstva. Po takšni vsestranski oceni organizacije izključujejo člane, ki izgubljajo zavest razredne pripadnosti, ne izpolnjujejo sprejetih nalog in obveznosti ter izpodkopujejo idejnopolitični ugled zveze komunistov. 763

Občinske konference in komiteji morajo usmerjati in povezovati delo članov in osnovnih organizacij, jim neposredno pomagati pri sprejemanju sklepov in stališč ter pri uresničevanju politike zveze komunistov, pripravljati morajo razprave o posameznih vprašanjih, sprejemati akcijske sklepe in usmeritve ter ocenjevati izpolnjevanje nalog zveze komunistov v občini. Medobčinski sveti morajo povezovati, usklajevati in zagotavljati akcijsko enotnost občinskih organizacij zveze komunistov za hitrejši družbeni razvoj posameznih območij. Centralni komite mora usmerjati in zagotoviti oblikovanje in uresničevanje politike zveze komunistov v republiki, hkrati pa Zvezo komunistov Slovenije učinkovito in odgovorno vključevati v oblikovanje in uresničevanje politike Zveze komunistov Jugoslavije ter jo povezovati z organizacijami zveze komunistov v drugih republikah in avtonomnih pokrajinah.

4. Zveza komunistov Slovenije je sestavni del Zveze komunistov Jugoslavije, ki se razvija in deluje kot enotna organizacija vseh članov in organizacij zveze komunistov v Jugoslaviji na podlagi enotne idejnopolitične in akcijske usmerjenosti. Ta temelji na zgodovinskih interesih delavskega razreda Jugoslavije in skupnih interesih ter boju vseh narodov in narodnosti Jugoslavije v narodnoosvobodilnem boju in socialistični revoluciji. Nujno je izpopolnjevati in utrjevati prakso, da se enotna politična in akcijska usmeritev Zveze komunistov Jugoslavije oblikuje ob popolni odgovornosti in z enakopravnim sodelovanjem vseh zvez komunistov republik in pokrajin in z aktivnim sodelovanjem članov, vodstev in organizacij Zveze komunistov Jugoslavije. Sprejeta skupna stališča in sklepi so obvezni za vsa vodstva in člane v Zvezi komunistov Jugoslavije in hkrati pogoj za njeno enotnost ter akcijsko in politično učinkovitost.

5. Obveščenost v zvezi komunistov ter javnost dela in javno delovanje njenih članov, organizacij in vodstev v družbi so nujen pogoj, da bi v organizaciji uveljavljali demokratične odnose in okrepili njeno ustvarjalnost ter družbeno učinkovitost. Zato moramo v zvezi komunistov oblikovati celovit, funkcionalno povezan sistem medsebojnega informiranja organizacij, vodstev in članstva. Vodstva so dolžna sistematično in neposredno obveščati organizacije in članstvo o idejnopolitičnih in drugih problemih v vseh fazah oblikovanja in izva764

janja politike, sprejemanja stališč in sklepov ter njihovega uresničevanja. Hkrati s tem jih morajo spodbujati k ustvarjalnemu sodelovanju in za to tudi zagotavljati ustrezne oblike dela ter informiranja. Pri obveščanju in osveščanju članov, da bi se ustvarjalno vključili v oblikovanje in uresničevanje politike zveze komunistov, kakor tudi pri uveljavljanju njihovih predlogov, mnenj in interesov ima pomembno vlogo glasilo zveze komunistov »Komunist«. Časnik mora nadaljevati dosedanjo usmeritev v spodbujanju idejnopolitične diferenciacije in pri doseganju enotnosti. Postati mora še bolj odprt in kritičen do družbenih pojavov, procesov in problemov ter s tem povečati svoj vpliv v družbenih dogajanjih. Omogočiti mora tudi kar najpopolnejšo obveščenost o dogajanjih v drugih republikah, njihovih organizacijah zveze komunistov in v Zvezi komunistov Jugoslavije kot celoti. 6. Uresničevanje vodilne idejnopolitične in akcijske vloge zveze komunistov je mogoče le na podlagi ustvarjalne uporabe marksizma; le-ta je teoretični in idejni temelj delovanja zveze komunistov, ki se nenehno razvija in bogati s sodobno družbeno prakso in novimi spoznanji človeške misli. Komunistom je v sedanjih družbenih procesih potrebna visoka raven teoretične usposobljenosti in vsestranska strokovna in družbena razgledanost. V čedalje zapletenejših družbenih odnosih in problemih sodobne družbe ne more biti zasnovana zgolj na spontanem, občasnem in pragmatičnem znanju. Komunist se mora stalno učiti, se seznanjati s klasičnimi in sodobnimi dosežki marksistične misli in se tako usposabljati za spoznavanje, razumevanje in razlaganje družbenih pojavov, za odkrivanje perspektiv delavskega gibanja. Številni dosežki, pojavi, protislovja in problemi v razvoju samoupravne prakse in procesi v svetu zahtevajo sistematično znanstveno raziskovanje, ki mora dajati marksistične teoretične posplošitve in napotila za družbeno akcijo. Zveza komunistov Slovenije mora zato načrtno in organizirano graditi idejne, politične in materialne temelje za hitrejši razvoj marksistične teorije, zlasti naše izvirne marksistične teoretične misli, ter skrbeti, da bi se pomnožilo izdajanje strokovne in poljudne marksistične literature. Razvijanje marksizma in povezovanje marksistične teorije z revolucionarno akcijo zveze komunistov je pogoj za razvoj socialističnih samo-

765

upravnih odnosov in zato ena izmed bistvenih nalog zveze komunistov. Zveza komunistov mora organizirano vključevati inteligenco v boj za uresničevanje razrednih ciljev delavskega razreda in hkrati preprečevati vsak poskus protisocialističnih sil, da bi svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja izrabile za napad na teorijo in prakso samoupravljanja, vrednote revolucionarnega boja za socialistično samoupravljanje ter politiko zveze komunistov. Zveza komunistov mora posvetiti več skrbi razvoju idejnopolitičnega izobraževanja in usposabljanja svojega članstva, zlasti delavcev — neposrednih proizvajalcev in mladine. Posebno pomembno je, da komunisti obvladajo temeljno znanje o marksizmu in da ga znajo ustvarjalno povezovati z najbolj aktualnimi problemi naše družbe ter s konkretnimi nalogami idejnopolitičnega boja zveze komunistov. Zato je sistematično osebno idejnopolitično izobraževanje in usposabljanje dolžnost slehernega člana zveze komunistov. Nosilci organiziranega izobraževanja morajo biti osnovne organizacije, občinski komiteji in drugi organi zveze komunistov. Vsaka organizacija zveze komunistov mora imeti program idejnopolitičnega usposabljanja za svoje člane; komiteji občinskih konferenc ZKS in drugi organi ZKS pa so dolžni pomagati pri oblikovanju in uresničevanju teh programov. 7. S tem ko zveza komunistov v družbenopolitičnih organizacijah spreminja skupno pobudo delavskega razreda in vseh delovnih ljudi v materialno moč socialističnega samoupravljanja, potrjuje svojo idejnopolitično vodilno družbeno vlogo. Socialistično samoupravno usmeritev, za katero se bojuje zveza komunistov, sprejemajo najširši sloji delovnih ljudi, povezani v razrednih in drugih družbenopolitičnih organizacijah in po drugi strani — napredne pobude in zahteve članov teh organizacij mora povzemati in podpreti tudi zveza komunistov. Komunisti morajo biti njihovi najbolj aktivni člani, pridobivati in povezovati jih morajo za splošno družbeno prizadevanje za uresničevanje smotrov socialistične revolucije, prevzemati odgovornost za uresničevanje enotne idejnopolitične usmeritve Zveze komunistov Slovenije v idejni in akcijski usmeritvi teh organizacij. Ko zveza komunistov s svojo idejnopolitično akcijo usmerja tokove samoupravnega združevanja dela, hkrati vztraja pri tem, da je vsaka družbenopolitična organizacija sa766

mostojno odgovorna in da samostojno uresničuje svojo posebno družbeno vlogo. Tako zveza komunistov postaja nosilka idejnega, političnega in akcijskega usklajevanja in delovanja vseh organiziranih socialističnih sil. V socialistično zvezo delovnega ljudstva kot najširšo družbenopolitično osnovo samoupravljanja in fronto vseh organiziranih socialističnih sil se vključuje tudi zveza komunistov kot avantgardna organizacija delavskega razreda. V SZDL morajo komunisti zagotoviti, da se bo politika zveze komunistov spreminjala v množično pobudo in akcijo delavskega razreda za uresničevanje njegovih interesov. Načelo in zahteva, da mora biti vsak komunist aktivist SZDL, mora postati sestavni del aktivnosti komunistov in eden izmed najpomembnejših elementov za presojanje, kaj in kako komunist deluje in kakšen je njegov družbeni vpliv. Merilo za uspešnost dela zveze komunistov mora biti tudi njena aktivna povezanost in vpliv na dejavnost SZDL in drugih družbenopolitičnih organizacij ter njihova uspešnost v boju za razvijanje samoupravnih socialističnih odnosov. Komunisti in osnovne organizacije zveze komunistov v krajevni skupnosti so se dolžni vključiti v delovanje krajevnih organizacij SZDL v slehernem kraju, mestni soseski in ulici in s tem v družbenopolitično, samoupravno, interesno in društveno aktivnost delovnih ljudi v krajevni skupnosti. Osnovne organizacije zveze komunistov na terenu so dolžne razviti oblike in metode povezovanja in dela vseh komunistov na terenu. S svojimi pobudami in aktivnostjo ter idejnopolitičnim delom med ljudmi morajo biti nosilke najnaprednejših teženj ter organizatorke enotne akcije delovnih ljudi. V sindikatih — množični družbenopolitični organizaciji delavskega razreda, ki je poglavitni politični dejavnik integracije in demokratičnega opredeljevanja, soočanja, usklajevanja, povezovanja in uresničevanja njegovih interesov — komunisti s svojo revolucionarno aktivnostjo zagotavljajo vlogo idejnopolitične avantgarde delavskega razreda. Komunisti si moramo prizadevati, da preide težišče sindikalnega delovanja v osnovne sindikalne organizacije ter da se sindikat v organizacijskem smislu prilagodi organiziranosti združenega dela. Zveza komunistov mora okrepiti svojo neposredno akcijo in vpliv tudi na mladino, da bi zagotovila njeno socialistično usmerjenost, da bi se mladi hitreje vključevali v tokove socia-

767

listične družbene preobrazbe in da bi še hitreje afirmirali in vključevali v samoupravno in politično življenje zlasti delavsko in kmečko mladino. Socialistična usmerjenost mladega rodu po izročilih in smotrih revolucije in samoupravljanja je za nadaljevanje revolucije in za stalno razvijanje socialistične družbene prakse daljnosežnega pomena. Komunisti se moramo bojevati za to, da postanejo temeljna vprašanja družbenega razvoja vsebina samoupravne in politične dejavnosti mladine. Mladina mora in more zavestno prevzeti in nositi del neposredne odgovornosti za reševanje družbenih problemov samo kot sestavni del organiziranih socialističnih sil družbe. Njena udeleženost v družbenopolitičnem življenju je odvisna od njene udeleženosti in ustvarjalnega prispevka v akcijah, ki so jih v splošnem družbenem interesu načrtovale in usmerile te organizacije. To je hkrati pot, da se utemeljene in realne zahteve mladih za reševanje vprašanj njihovega družbenoeko nomskega položaja spremenijo v programe, sklepe in akcije vseh organiziranih družbenih sil, pri čemer imajo posebno odgovorno vlogo tudi mladinske organizacije. Večja družbena aktivnost in množična udeležba mladine v samoupravnem dogajanju in družbenopolitičnem življenju, izzvana in pogojena z odločnostjo in doslednostjo zveze komunistov pri uresničevanju njenih programskih ciljev in politike, je temeljni pogoj za sistematično obnavljanje oziroma pomlajevanje članstva zveze komunistov. Organizacija in vodstva zveze komunistov morajo stalno usmerjati, analizirati in ocenjevati aktivnost komunistov, ki delujejo med mladino, in pospeševati akcije, ki so bistvenega pomena za socialistično usmerjenost, vzgojo in družbenopolitično angažiranost mladine. Treba se je organizirati in razvijati tako delovanje zveze komunistov, ki bo zagotavljalo dogovarjanje in usmerjanje akcij komunistov in njihov učinkoviti vpliv med mladino. Pri zagotavljanju kontinuitete revolucionarne akcije zveze komunistov in prenašanju tradicij narodnoosvobodilnega boja ima izredno velik pomen zveza borcev. Zato je nujno v idejnopolitično dejavnost in akcije zveze komunistov intenzivno vključevati udeležence narodnoosvobodilnega boja in njihovo organizacijo oziroma mora zveza komunistov z dejavnostjo v zvezi borcev bolj uveljaviti njen družbeni vpliv in doseči, da se aktivno vključuje v celotno družbenopolitično dejavnost. 768

Množične družbene organizacije, združenja, društva in druge oblike interesnega povezovanja in združevanja ljudi imajo pomembno vlogo v družbenem aktiviranju, socialistični vzgoji, razvijanju bratstva in enotnosti, negovanju pridobitev narodnoosvobodilnega boja, patriotizma in pripadnosti samoupravni socialistični skupnosti. Komunisti se moramo organizirati in akcijsko usposobiti, da bomo močneje vplivali na zasnove, programsko usmerjenost, vsebino dela in notranje odnose, še posebej pa na kadrovsko politiko v teh organizacijah. Bojevati se moramo za demokratizacijo odnosov v teh organizacijah, za krepitev vloge in vpliva članstva na njihove programe, vsebino dela in notranje življenje ter za večje vključevanje mladine in žensk v te organizacije. Vsebina dela v družbenih organizacijah bo toliko bogatejša, kolikor plodnejše bodo pobude in kolikor požrtvovalneje se bodo zanje zavzemali strokovni in drugi delavci — aktivisti. Taki delavci zaslužijo večjo družbeno podporo in priznanje. 8. Med pomembnimi nalogami zveze komunistov je uresničevanje načel kadrovske politike, ki mora zagotavljati krepitev oblasti delavskega razreda in uveljavljanje vodilne vloge zveze komunistov. Zveza komunistov se bo zavzemala, da bodo prišli na odgovorna mesta politično preizkušeni ljudje, delavci iz neposredne proizvodnje in mladi, ki so v samoupravni praksi izpričali revolucionarnost, načelnost ter se izkazali kot dosledni borci za uresničevanje politike Zveze komunistov Slovenije ter si s tem pridobili zaupanje pri delovnih ljudeh. 9. Zveza komunistov mora s svojo organiziranostjo doseči, da bodo komunisti in organizacije zveze komunistov odločilneje vplivali na ves razvoj samoupravnih družbenih odnosov v združenem delu, krajevnih in interesnih skupnostih, občinah in republiki, da bodo okrepili vpliv delavcev na družbene odločitve in na politiko zveze komunistov ter kritično preverjali uresničevanje sklepov. Organizacijska struktura mora biti taka, da bo komunistom omogočila delovanje in vpliv v združenem delu, samoupravnih interesnih skupnostih in krajevnih skupnostih, da se bomo komunisti organizirali v družbeni bazi, torej tam, kjer se porajajo in vse bolj tudi rešujejo življenjski problemi delovnih ljudi. V vsaki temeljni organizaciji združenega dela moramo ustanoviti osnovne organizacije zveze komunistov. Komunisti 49 Sedmi kongres ZKS

769

v temeljnih organizacijah združenega dela morajo s svojo idejnopolitično aktivnostjo v sindikatih, mladinskih organizacijah, v samoupravnih organih, skratka z delovanjem znotraj združenega dela, ustvariti razmere za odločujoč vpliv in vlogo delavskega razreda v organizacijah združenega dela in v celotni družbeni reprodukciji. Osnovne organizacije zveze komunistov morajo postati organizatorke, pobudnice in usmerjevalke uresničevanja ustavnih načel, na podlagi katerih bodo delavci odločali o pogojih, sredstvih in sadovih svojega dela. Usmerjati morajo akcije delavcev za samoupravno združevanje dela in sredstev, za gospodarsko stabilizacijo, za večjo produktivnost in krepitev socialne varnosti delovnih ljudi. Komunisti in njihove organizacije v temeljnih organizacijah združenega dela se morajo bojevati proti zlorabljanju samoupravnih pravic delovnih ljudi in samoupravnih organov, proti egoističnemu obnašanju posameznih temeljnih organizacij združenega dela, proti privatizaciji dohodka in zanikanju njegovega družbenega značaja. Komunisti se morajo organizirati in akcijsko povezovati v vseh enovitih in sestavljenih organizacijah združenega dela. Z različnimi oblikami organizacijskega in akcijskega povezovanja (sveti, konference) komunisti v organizacijah združenega dela oblikujejo in usklajujejo stališča, organizirajo akcije in preverjajo uresničevanje sprejetih sklepov o najpomembnejših skupnih vprašanjih v temeljnih organizacijah združenega dela, v organizacijah združenega dela ali v sestavljenih organizacijah združenega dela. Organizacije zveze komunistov v krajevnih skupnostih naj povezujejo in usmerjajo dejavnost svojih članov v razvijanju socialističnih samoupravnih odnosov v krajevnih skupnostih, v delovanju socialistične zveze in drugih družbenopolitičnih in družbenih organizacijah ter v samoupravnih organih in interesnih skupnostih, občini in širši družbenopolitični skupnosti. Za reševanje družbene problematike v krajevnih skupnostih, za učinkovito politično udejstvovanje komunistov in za zagotovitev idejne in akcijske enotnosti so odgovorne vse organizacije zveze komunistov, ki delujejo na njihovem območju, in vsi komunisti, tako tisti, ki so organizacijsko povezani v krajevnih skupnostih, kot oni, ki so povezani v združenem delu. Takšno delovno vključevanje mora zagotoviti svet zveze komunistov v krajevni skupnosti, ki usmerja in usklajuje dejavnost vseh članov in organizacij zveze komunistov na ob-

770

močju svoje krajevne skupnosti. Posebej se mora svet zavzeti za uveljavljanje in uresničevanje politike zveze komunistov v SZDL in organih krajevne skupnosti. V samoupravnih interesnih skupnostih, društvih, v družbenopolitičnih organizacijah in njihovih organih, v predstavniških organih, v enotah splošnega ljudskega odpora in drugod pa se naj komunisti povežejo v aktivih, ki skupaj z raznimi drugimi delovnimi oblikami povezovanja članov zveze komunistov, kot so posvetovanja, zbori komunistov, komisije in delovne skupine, postajajo vse bolj pomembni in vplivni. S temi oblikami povezovanja se razširjajo možnosti, da vsak član zveze komunistov deluje kot subjekt idejnopolitične akcije in nenehno sodeluje v ustvarjanju in uresničevanju politike svoje organizacije in zveze komunistov kot celote.

IV.

1. Neodvisna in neuvrščena zunanja politika Jugoslavije, za katero se Zveza komunistov Slovenije aktivno bojuje, izhaja iz naše revolucije, iz naše socialistične samoupravne ureditve, iz pravice do samostojnosti, neodvisnosti narodov in narodnosti, iz našega položaja v mednarodni skupnosti. Naša država pripada naprednim silam, ki se bojujejo za mir in neodvisnost, za enakopravne in demokratične mednarodne odnose, za družbeni napredek, za premostitev prepada med razvitimi in nerazvitimi, za družbeno osvoboditev človeka — za socializem. S tem ko utrjujemo položaj in vlogo neuvrščene in socialistične Jugoslavije, se vključujemo v boj delavskega razreda in socialističnih ter naprednih sil v Evropi in svetu za revolucionarno preobrazbo sodobnega sveta. Ta boj teče v zaostrenih svetovnih gospodarskih in političnih nasprotjih, ki so izraz dozorelega konflikta med proizvajalnimi silami in obstoječimi družbenimi odnosi v svetu ter rastočimi razlikami med razvitimi in nerazvitimi deželami. Značilni pojavi sodobnega razvoja v svetu, kot so ogromna koncentracija ekonomske moči ter organizacija kapitalističnega gospodarstva v nadnacionalnih družbah, kriza mednarodnega monetarnega sistema, energetska in surovinska kriza, povečani pritiski imperialističnih in agresivnih sil, občasne zaostritve blokovskih nasprotij, povečana agresivnost fašističnih sil v nekaterih deželah, so ob49»

771

like, v katerih se izraža sedanja kriza mednarodnih političnih in gospodarskih odnosov. Uveljavljanje socialističnega samoupravljanja v Jugoslaviji pomeni v mednarodnem delavskem gibanju in v družbeni praksi novo afirmacijo marksizma in njegovo ustvarjalno uporabo v specifičnih pogojih razvoja sleherne družbe. Delovnim ljudem in naprednim silam v svetu predstavlja možnost realnega izhoda v boju zoper brezperspektivnost njihovega položaja, zoper njihovo odvisnost od centrov moči in jih opozarja na nujnost razrednega značaja njihovega boja za družbeno osvoboditev človeka. Z razvijanjem in utrjevanjem enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti na temeljih samoupravne socialistične demokracije utrjujemo svoj mednarodni položaj in krepimo vpliv svoje neodvisne politike neuvrščenosti in miroljubnega sožitja. Tak svojevrstni družbeni in gospodarski razvoj ter posebnost geografsko in zgodovinsko pogojenega položaja Slovenije narekujeta našo aktivno in vsestransko navzočnost v mednarodni dejavnosti Jugoslavije in v njenem okviru izvirno pobudo, kadar gre za naše specifične zadeve. Skupni politični in gospodarski interesi nas čedalje bolj povezujejo z deželami v razvoju in neuvrščenimi državami ter narekujejo skupno delovanje in nastopanje v mednarodnih gospodarskih in drugih odnosih, kar potrjujejo skupni sklepi in dokumenti neuvrščenih držav. Vsebina, oblika, smeri in struktura našega ekonomskega sodelovanja s tujino morajo odsevati našo neuvrščeno usmeritev v mednarodnih odnosih, ki temelji na trajnih in neposrednih interesih našega gospodarstva in družbe kot celote v skladu s potrebami po hitrem gospodarskem in družbenem razvoju neuvrščenih držav in dežel v razvoju ter pospeševanju mednarodnega sodelovanja v celoti. Iz teh načel mora izhajati usmeritev naših ekonomskih odnosov s tujino, regionalno usmerjanje gospodarskih stikov ter tekoče poslovanje organizacij združenega dela, bank, državnih organov in drugih družbenih dejavnikov. Jugoslavija in Slovenija sta življenjsko zainteresirani za takšno miroljubno sporazumevanje in vsestransko mednarodno sodelovanje v Evropi, ki že prerašča ozke blokovske okvire in diskriminacijske omejitve nekaterih integracijskih skupnosti. Zavzemamo se za to, da bi konferenca o evropski varnosti in sodelovanju izrazila težnje evropskih narodov po

772

enakopravnih, demokratičnih odnosih in odpravljanju delitve interesnih področij na temeljih blokovske politike. Popuščanje in vzpostavitev zaupanja ter varnosti v Evropi je moč uresničiti samo z doslednim spoštovanjem pravice slehernega naroda do neodvisnega razvoja, ob spoštovanju ozemeljske nedotakljivosti vsake države in z doslednim uresničevanjem mednarodnih obveznosti, zlasti glede manjšin in meja. 2. Sodelovanje Jugoslavije s sosednimi deželami, uresničevanje politike odprtih meja in razvijanje vsestranskega obmejnega sodelovanja je izrednega pomena in je z marsikaterimi dosežki postalo zgled dobrega sožitja med državami z različno družbeno ureditvijo. Poglabljanje in razvijanje teh odnosov je odvisno od pripravljenosti naših sosedov, da sodelujejo z Jugoslavijo ob spoštovanju ozemeljske nedotakljivosti, celovitosti, enakopravnosti, nevmešavanja v notranje zadeve ter vzajemnih koristi. Kongres z zaskrbljenostjo ugotavlja, da naše odnose s sosedi še vedno ovirajo ostanki in celo ponovno oživljanje iredentizma, revanšizma, neofašizma ter šovinizma, toleriranje sovražne dejavnosti proti SFRJ kakor tudi pritiski in poskusi asimilacije naših manjšin. Zveza komunistov se zato zavzema za povezovanje s tistimi naprednimi in demokratičnimi dejavniki v teh državah, katerih interes je dobro sosedstvo ter enakopravno in vzajemno sodelovanje.

3. Slovenske narodnostne skupnosti v zamejstvu so del slovenskega naroda, so subjekt, ki se samostojno opredeljuje v boju za svoj obstoj in napredek. Zveza komunistov Slovenije v skladu z načelom o enotnosti slovenskega kulturnega prostora spodbuja in se zavzema za vsestransko sodelovanje matičnega naroda pri uresničevanju razvojnih teženj in interesov slovenskih narodnostnih skupnosti v zamejstvu na kulturnem, znanstvenem, gospodarskem in drugih področjih. Kot del Zveze komunistov Jugoslavije in s sodelovanjem organov federacije se Zveza komunistov Slovenije zavzema za tak razvoj odnosov s sosednimi deželami, ki bo omogočil izboljšanje položaja slovenskih narodnostnih skupnosti v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Našim narodnostnim skupnostim v teh deželah je treba zagotoviti vsestranski nacionalni, kulturni in gospodarsko-socialni razvoj.

773

Pri tem je posebej pomembno dosledno uresničevanje še zlasti tistih obveznosti, ki izhajajo iz meddržavnih pogodb kot tudi iz načel deklaracije OZN o človekovih pravicah. To pa je v veliki meri odvisno od pripravljenosti naprednih demokratičnih sil za dejansko uresničevanje pravic pripadnikov slovenske narodnostne skupnosti in od enotnosti Slovencev v zamejstvu, ko gre za uveljavljanje narodnostnih interesov. Za ustvarjanje kar najboljših možnosti za ohranitev in dejansko enakopravnost slovenskih narodnostnih skupnosti v zamejstvu, za njihov vsestranski napredek bo Zveza komunistov Slovenije še naprej krepila stike s tistimi naprednimi silami, ki se zavzemajo za resnično izboljševanje položaja pripadnikov slovenske narodnostne skupnosti. 4. Zveza komunistov Slovenije se zavzema za poglabljanje stikov in sodelovanja s komunističnimi in delavskimi partijami ter drugimi naprednimi gibanji v svetu; pri tem ima posebno pomembno vlogo sodelovanje s komunističnimi in drugimi naprednimi strankami in gibanji v sosednih deželah. Zveza komunistov Slovenije bo krepila solidarnost z naprednimi silami in delavskimi gibanji v Evropi in v svetu, spodbujala medsebojno spoznavanje, se v teh stikih zavzemala za afirmacijo našega samoupravnega socialističnega sistema in ustvarjala ozračje medsebojnega zaupanja in spoštovanja. Posebej si bo Zveza komunistov Slovenije prizadevala krepiti solidarnost s pravičnim bojem vseh narodov in gibanj, ki se bojujejo proti imperialistični agresiji in vsem oblikam neokolonialističnega zatiranja, proti rasni diskriminaciji, za napredek, svobodo in za pravico do samoodločbe ter neodvisnosti. Pri tem poudarjamo velik pomen solidarnostnih akcij v vseh družbenih okoljih, zlasti med mladino ter učinkovite materialne pomoči tem narodom in njihovim osvobodilnim gibanjem. 5. Razvoj samoupravnih odnosov zagotavlja delovnim ljudem možnosti za sodelovanje pri oblikovanju in uresničevanju zunanje politike in mednarodnega sodelovanja, to pa pospešuje in poglablja podružbljanje zunanje politike. Dosledno uresničevanje ustavnih načel zahteva uveljavljanje političnih dogovorov na vseh področjih družbenega življenja ter tak način delovanja organov federacije, da bo tudi jugoslovanska zu774

nanj a politika izražala skupne in usklađene interese vseh republik in pokrajin. V mednarodnih odnosih in zunanjepolitičnih nastopih je nujno potrebno zagotoviti uspešnejše družbeno usmerjanje in bolj usklađeno delovanje vseh nosilcev te dejavnosti — republike, občin, samoupravnih skupnosti, organizacij združenega dela in družbenih organizacij ter drugih družbenih dejavnikov. Zveza komunistov Slovenije se zavzema, da bi hitreje uveljavili dogovarjanje o vseh vprašanjih mednarodnega sodelovanja, razvijali strokovne službe v republiki in sistematično pripravljali kadre za to, kar vse je pogoj, da bo Slovenija odgovorno prispevala svoj delež k nastajanju in uresničevanju zunanjepolitične usmeritve socialistične Jugoslavije. Na podlagi temeljnih nalog v boju za uveljavljanje samoupravnih in družbenoekonomskih in političnih odnosov sprejema VII. kongres Zveze komunistov Slovenije resolucije o nalogah komunistov: — v razvoju proizvajalnih sil in uresničevanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov — v organiziranju delavcev in delovnih ljudi v temeljnih organizacijah združenega dela, v krajevnih in samoupravnih skupnostih — v razvoju kmetijstva in podeželja — na področju vzgoje, izobraževanja in raziskovalnega dela — na področju kulture

Razvoj proizvajalnih sil in uresničevanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov Sedmi kongres Zveze komunistov Slovenije poudarja, da so nujna nadaljnja prizadevanja komunistov in vseh organiziranih subjektivnih sil za to, da bi se pospešeno izboljševale delovne in življenjske razmere delavcev in drugih delovnih ljudi.

Komunisti si bomo vztrajno in dosledno prizadevali za uveljavljanje družbenoekonomskega položaja delavcev v združenem delu, kakor ga na vseh področjih opredeljujejo sprejeti dokumenti zveze komunistov in zlasti nova ustava, in na podlagi tega oblikovali upravljanje družbene reprodukcije ter 775

ekonomski sistem in politiko. Hkrati s tem bomo pospeševali razvoj proizvajalnih sil, tako da bomo v celoti uveljavljali interese delavcev v združenem delu in človeka z njegovim delom, ustvarjalnostjo, izkušnjami, znanjem in kulturo kot izhodiščno prvino proizvajalnih sil ter stalno povečevali družbeno produktivnost dela. I.

Komunisti se zavzemamo za nadaljnji hitrejši razvoj proizvajalnih sil. To nam omogočajo prvine samoupravne socialistične družbe, že dosežena stopnja razvoja, razvoj znanosti in tehnologije v svetu in doma ter vse večje vključevanje v mednarodno delitev dela in povezovanje na vseh področjih družbenega dela. Vsi družbeni dejavniki morajo zagotoviti, da bosta položaj in vloga delavcev v združenem delu kot upravljavcev družbene reprodukcije izhodiščna prednost samoupravne socialistične družbe pri razvoju proizvajalnih sil. 1. Komunisti si bomo prizadevali, da bodo delavci v združenem delu zagotavljali vključevanje vseh ža delo sposobnih ljudi v združeno delo ter skrbeli za razvoj njihovih umskih in telesnih delovnih zmogljivosti. Posebno pozornost morajo posvetiti mladim delavcem, ki šele začenjajo delati. Delovne in upravljavske procese morajo delavci organizirati tako, da bodo njihove delovne zmogljivosti kar najbolj produktivno in ekonomično uporabljene in da bodo dosegali najvišjo možno produktivnost dela. V ta namen morajo načrtno razvijati tiste prvine proizvajalnih sil, ki v pogojih dela in tehnologije posamezne organizacije združenega dela omogočajo največje in dolgoročne rezultate dela. Vsi družbeni dejavniki morajo načrtovati in ustvarjati možnosti za vrnitev naših delavcev iz tujine in za njihovo vključevanje v delo pri nas. Prizadevati si morajo tudi za to, da naši delavci ne bodo odhajali stalno ali začasno delat v tujino. Delavci v združenem delu morajo stalno skrbeti za pridobivanje znanja in ustrezne strokovne izobrazbe ter se usposabljati za zahtevnejše delo in za upravljanje temeljnih organizacij združenega dela ter drugih oblik povezovanja dela. Posebej pa morajo poskrbeti za usposabljanje delavcev povsod, 776

kjer se spremenijo proizvodni programi, proizvodna sredstva in tehnologija ter organizacija dela. Delavci morajo biti vključeni v prizadevanja za izboljšave in razvoj proizvodnih in tehnoloških procesov, upravljanja in organizacije dela ter delovnih postopkov in v ustrezne oblike ter načine usmerjanja in vzpodbujanja te dejavnosti.

2. Komunisti se bomo zavzemali za to, da bodo delavci v združenem delu delali z vse bolj sodobnimi, visoko zmogljivimi proizvajalnimi sredstvi in uvajali novo tehnologijo ter sodobne načine upravljanja proizvodnje. Skrbeti morajo za stalno modernizacijo proizvajalnih sredstev, ki zagotavlja višjo produktivnost dela in ga olajšuje. Proizvodnjo blaga in storitev morajo organizirati tako, da bodo racionalno izkoriščali razpoložljive proizvodne zmogljivosti, surovine ter reprodukcijski material. Delavci v združenem delu morajo z dolgoročnim povezovanjem skrbeti za redno in pravočasno oskrbo z zadostnimi energetskimi viri ter s tistimi surovinami, reprodukcijskim materialom in proizvodi, ki jih v naši državi in v svetu najbolj primanj kuje. Komunisti se zavzemamo, da se pri nakupu opreme, surovin in polproizvodov delavci v temeljnih organizacijah združenega dela pod enakimi pogoji usmerjajo predvsem na domače proizvajalce in na domače vire. Prav tako moramo vključiti v izboljševanje proizvodnje in njen razvoj v vseh temeljnih organizacijah združenega dela in drugih oblikah povezovanja predvsem svoje strokovnjake in raziskovalce ter ustrezne raziskovalne in strokovne organizacije. 3. Delavci v združenem delu so dolžni uporabljati dosežke raziskovalnega in razvojnega dela ter jih čimhitreje uvajati v proizvodne, tehnološke, upravljavske in delovne procese. Pri tem morajo uporabljati vse dosegljive domače vire znanja in informacij kot tudi vire iz drugih dežel ter vsa sodobna tehnična sredstva. Da bi čimbolj učinkovito uporabljali dosežke raziskovalnega dela, razvite tehnologije in informacije, naj delavci v organizacijah združenega dela ustanavljajo sami ali skupaj z drugimi raziskovalne in razvojne centre, prek njih pa naj se povezujejo tudi z ustanovami in organizacijami, ki se ukvarjajo z novimi raziskavami, prenosom in uvajanjem znanja in izkušenj ter zbiranjem informacij.

777

4. Komunisti se zavzemamo za nadaljnje razvijanje družbene delitve dela in za učinkovito povezovanje dela in sredstev. Zato morajo delavci v organizacijah združenega dela specializirati proizvodnjo in proizvodne programe ter se povezovati v vseh fazah proizvodnje in družbene reprodukcije, predvsem pa proizvodnje in trgovine in na tej podlagi načrtovati razvoj. Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela v proizvodnji si morajo zagotoviti odločilen vpliv na oblikovanje in uresničevanje odnosov med organizacijami s področja proizvodnje in trgovine ter doseči, da bodo prevladovali njihovi interesi pri ustvarjanju dohodka in odločanju o delitvi dohodka na posamezne udeležence zaokroženega procesa proizvodnje, ponudbe in menjave proizvodov in storitev. Takšnemu povezovanju morajo delavci v združenem delu posvečati potrebno pozornost tudi zato, da bi premagovali stihijsko delovanje ekonomskih zakonitosti blagovne proizvodnje in ozkih, zaprtih trgov v današnjih nestabilnih pogojih gospodarjenja pa tudi zaradi zaščite pred njihovimi posledicami tako v proizvodnji kot pri menjavi proizvodov in storitev. 5. Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela in v vseh oblikah povezovanja na vseh ravneh, v interesnih in družbenopolitičnih skupnostih ter njihovih strokovnih organih in raziskovalci morajo posebej skrbeti za racionalno upravljanje delovnih procesov in skupnih družbenih zadev. Komunisti se zavzemamo za to, da bo delo v organizacijah združenega dela vseh dejavnosti organizirano tako, da bo na podlagi visoke produktivnosti dela čim več delavcev vključeno v proizvodnjo in z njo neposredno povezane procese raziskovanja, načrtovanja, usmerjanja, nakupa in prodaje ter analiz. Delovanje strokovnih, upravnih in drugih služb v organizacijah združenega dela vseh dejavnosti ter v organih interesnih in družbenopolitičnih skupnosti moramo zasnovati in izvajati kar najbolj racionalno in ekonomično ob upoštevanju vseh načinov povečevanja družbene produktivnosti dela.

6. Komunisti se zavzemamo za skladen razvoj vseh področij družbenega dela in vseh območij v Sloveniji na podlagi policentričnega razvoja. Pri tem moramo smotrno izrabljati naravne in prostorske možnosti ter proizvodne in delovne zmogljivosti, ki jih imajo posamezna območja. Skladno s tem 778

je treba razvijati materialno podlago družbenih dejavnosti in njihovo delovanje. Pri tem si moramo prizadevati za stalno naraščanje produktivnosti dela in v vseh dejavnostih vse bolj premagovati miselnost, da za višjo produktivnost dela skrbijo samo delavci v proizvodnji. 7. Pospešen razvoj proizvajalnih sil ovirajo nakopičena strukturna nesorazmerja v družbeni reprodukciji, posebno še v proizvodnji. Komunisti se zavzemamo, da vsi družbeni dejavniki osredotočijo svoja prizadevanja na pospešeno proizvodnjo energije in kmetijskih pridelkov za prehrano in proizvodnjo ter ključnih surovin in reprodukcijskega materiala. Prav tako moramo zagotoviti zadostne blagovne rezerve na vseh ravneh. Zavzemamo se tudi za pospešen razvoj prometa ter za odpravljanje neskladij znotraj tega področja z določitvijo vrstnega reda vlaganj družbenih sredstev v posamezne dejavnosti.

8. Komunisti si bomo še nadalje prizadevali za pospešen razvoj manj razvitih območij Slovenije v okviru družbenih razvojnih programov. Prav tako bomo spodbujali naseljenost, ustrezno proizvodnjo in razvoj na obmejnih območjih. Nosilci razvoja manj razvitih območij morajo biti predvsem delavci, občani in družbeni dejavniki s teh območij; pri tem sodelujejo delavci in občani iz vseh območij in družbena skupnost kot celota po načelu vzajemnosti in solidarnosti. V snovanje in uresničevanje konkretnih programov se morajo vključiti družbeni dejavniki iz vse Slovenije, predvsem pa organizacije združenega dela ter njihova združenja, interesne skupnosti, gospodarska zbornica, poslovne banke in drugi, na podlagi ustrezno oblikovanega ekonomskega sistema in učinkovitih ukrepov ekonomske politike. Pri tem izhajamo iz tega, da nova proizvodnja in druge dejavnosti na teh območjih prispevajo k zmanjševanju strukturnih neskladij v proizvodnji in družbeni reprodukciji. Delavci v združenem delu morajo zagotavljati pogoje za ustanavljanje novih proizvodnih celic in razširjanje obstoječih delovnih organizacij na manj razvitih območjih, da bomo omogočili zaposlitev novim delavcem, predvsem mladim in ženskam. Poleg tega morajo zagotoviti intenzivnejše izkoriščanje obstoječih kmetijskih površin in obdelavo novih ali opuščenih.

779

Na manj razvitih območjih moramo zagotoviti hitrejši razvoj gospodarske in družbene infrastrukture, predvsem pa: prometnih povezav, električnega omrežja, temeljnega zdravstvenega varstva in šolanja ter varstva otrok.

9. Pospešen razvoj proizvajalnih sil v naši družbi ovira visoka inflacija, predvsem pa njen zaviralni vpliv na gospodarsko in družbeno stabilnost ter na prizadevanja za zmanjševanje socialnih razlik. Nekritično prilagajanje gospodarjenja in življenja inflaciji omogoča uveljavljanje meril in metod gospodarjenja in upravljanja družbene reprodukcije ter smeri razvoja, ki se ne skladajo z interesi delavskega razreda in drugih delovnih ljudi. Komunisti se bomo odločno zavzemali za to, da bodo delavci v združenem delu stalno povečevali proizvodnjo in produktivnost dela ter ekonomično gospodarili. V vseh oblikah povezovanja morajo vplivati na sprejemanje takih odločitev, ki bodo odpravljale ali vsaj zmanjševale vire inflacije, ki nastajajo pri nas, in ščitile našo družbo pred posledicami mednarodnih ekonomskih gibanj, ki povzročajo inflacijo. Komunisti bomo pobudniki akcij za obvladovanje inflacije in nestabilnosti ter za odpravljanje njenih negativnih posledic v vseh okoljih, hkrati pa si bomo prizadevali za dosledno izvajanje sprejetih kratkoročnih in dolgoročnih programov. 10. Pri nadaljnjem razvoju proizvajalnih sil moramo upoštevati nova velika nesorazmerja in nasprotja v svetu, ki izvirajo iz vse večjega pomanjkanja temeljnih pogojev za življenje in obstoj ter iz proizvodnje in organizacije družbe ne glede na bistvene potrebe ljudi. Obvladovanje negativnih vplivov teh nesorazmerij in neskladij je naloga, ki terja prizadevanje vseh delavcev v združenem delu in družbenih dejavnikov.

II.

Komunisti se bomo odločno zavzemali za to, da bodo delavci v združenem delu nosilci upravljanja družbene reprodukcije in opredeljevanja, izpopolnjevanja in izvajanja ekonomskega sistema in politike. Le tako bodo lahko usklajevali in uveljavljali svoje interese ter upravljali družbeno reprodukcijo v celoti in na posameznih področjih. 780

Komunisti poudarjamo, da moramo v naši družbi razvijati take zasnove ekonomskega sistema in upravljanja družbene reprodukcije, ki bodo neposredno koristile delavskemu razredu in drugim delovnim ljudem v boju za osvobajanje dela in človeka v konkretnih okoliščinah razvoja naše samoupravne socialistične družbe ter ekonomskih, družbenih in političnih odnosov v svetu. Da bodo delavci v združenem delu uveljavljali svoje samoupravne pravice in dolžnosti, predvsem pa imeli prevladujoč vpliv na upravljanje družbene reprodukcije, se bomo komunisti zavzemali za upoštevanje naslednjih usmeritev in stališč pri oblikovanju ekonomskega sistema in družbenih razvojnih programov:

1. Upravljanje družbene reprodukcije moramo zasnovati tako, da se bodo neprekinjeno obnavljali in razvijali samoupravni socialistični družbenoekonomski odnosi. « Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela morajo z neposrednimi odločitvami ter sporazumi in dogovori v različnih oblikah povezovanja dela in sredstev oblikovati, usmerjati in nadzirati pogoje, sredstva in načine proizvodnje, delitve ter menjave proizvodov in storitev. Komunisti poudarjamo, da je osrednji cilj prizadevanj delavcev na tem področju preprečevati odtujevanje ustvarjenega dohodka, prelivanje dohodka mimo njihovih samoupravnih odločitev ter monopolni položaj v posameznih procesih ali na trgih kakor tudi omejevati vse oblike posredništva in neracionalno poseganje v proces družbene reprodukcije. Vsi dejavniki na področju blagovnih in denarnih tokov se morajo vključevati v te procese samo v okviru ustavno opredeljenih odnosov in morajo podrediti svoje delo interesom in odločitvam delavcev v združenem delu. Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela si morajo v okviru združenj interesnih skupnosti in gospodarske zbornice zagotoviti odločilen vpliv predvsem na proces menjave proizvodov in storitev, s tem pa ustvariti pogoje za: — enakopraven nastop proizvajalcev v kateremkoli delu enotnega jugoslovanskega trga, to je trgovinskim in drugim organizacijam ali lokalnim dejavnikom preprečiti zapiranje trga posameznih proizvodov; — sodelovanje pri določanju prodajnih cen in politiki prodaje posameznih proizvodov ter zagotavljanje objektivnih in-

781

formacij kupcem, s tem pa preprečevati zaviranje možnosti prodaje (bodisi da jo zavirajo trgovinske in druge organizacije ali neusklađeni pogoji kreditiranja); — enakopraven položaj temeljnih organizacij združenega dela pri vključevanju v mednarodno delitev dela, predvsem tako, da bodo imeli dostop do kupcev in prodajalcev brez posrednikov in obvladovali monopolne interese posameznih organizacij združenega dela, posebno trgovinskih, ter njihov pretežni vpliv na zunanjetrgovinsko poslovanje, skupno organizirano nastopanje v tujini, skupno stalno analiziranje pogojev in možnosti menjave proizvodov in storitev ter medsebojno izmenjavo informacij o vseh ekonomskih in poslovnih stikih s tujino; — ugotavljanje delovnega prispevka, na podlagi tega pa objektivnejšo delitev skupno ustvarjenega dohodka in poslovnega tveganja na vse temeljne organizacije združenega dela, ki so udeležene v zaokroženem procesu proizvodnje, ponudbe in menjave proizvodov in storitev.

2. Delavci v združenem delu se morajo uveljaviti kot nosilci oblikovanja, usmerjanja in nadzorovanja vseh denarnih tokov in s tem zagotoviti svoj prevladujoči vpliv na upravljanje družbenih sredstev in rezultatov dela v finančni obliki ter na snovanje in izvajanje kreditnega in denarnega sistema ter politike. V ta okvir sodi tudi uveljavljanje vpliva delavcev v združenem delu na ekonomske odnose s tujino, zadolževanje v tujini in plačilno bilanco države. Komunisti si bomo prizadevali, da bodo družbeni dejavniki zasnovali dejavnost na denarnem in kreditnem področju tako, da bodo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela: — odločali o vseh virih denarnih sredstev in namenih ter pogojih njihove porabe, o združevanju sredstev in usmerjanju denarnih tokov ter načinih plačilnega prometa; edino tako bodo delavci lahko prevzemali odgovornost in tveganje za svoje odločitve pri poslovanju organizacij in za denarne tokove v državi s tujino; — določali pogoje in okvire denarne emisije in nadzorovali oblikovanje novih finančnih sredstev, predvsem pa vplivali na prerazdelitev razpoložljivih družbenih sredstev, tako da se bodo skladala z družbeno priznanim delovnim prispevkom delavcev v posamezni temeljni organizaciji združenega dela; 782

— določali načine in oblike medsebojnih finančnih odnosov ter zagotavljali spoštovanje medsebojnih finančnih obveznosti; — odločali o finančnih odnosih s tujino in prevzeli večino nalog pri usmerjanju ekonomskih odnosov s tujino v zvezi z denarnimi tokovi, kot so: zaščita vrednosti dinarja; obsežnejše uveljavljanje dinarja v mednarodnih ekonomskih odnosih; pospeševanje neposrednih stikov z deželami v razvoju na podlagi vzajemnega priznavanja nacionalnih valut in razvijanja možnosti medsebojnega kreditiranja za menjavo blaga in storitev v nacionalnih valutah; usmerjanje obsega in pogojev vseh vrst zadolževanja v tujini; uravnovešenje plačilne bilance in kritje deviznih rezerv. 3. Komunisti se zavzemamo za nadaljnje pospešeno vključevanje v mednarodno delitev dela; pri tem moramo v vseh teh odnosih težiti k čimbolj enakopravnemu položaju naših organizacij združenega dela in države kot celote. Delavci v združenem delu morajo razširjati ekonomske odnose s tujino tako, da bodo uveljavljali enakopravnejše odnose v teh stikih in na podlagi višje produktivnosti svojega in družbenega dela usmerjali tokove ekonomskih odnosov, predvsem pa razširjali in poglabljali povezave z organizacijami iz neuvrščenih držav in dežel v razvoju ter zagotavljali s svojimi odločitvami pospešeno zmanjševanje primanjkljaja plačilne bilance, ki izvira iz velike razlike med uvozom in izvozom blaga in storitev. Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela in v okviru združenj in interesnih skupnosti v gospodarski zbornici morajo postati nosilci oblikovanja, izvajanja in nadzora ekonomskih odnosov s tujino. Dolžni so zagotoviti čimbolj organizirano, povezano in učinkovito vključevanje v mednarodno delitev dela, predvsem pa snovati in izvajati skupne akcije vseh organizacij v državi na tujih trgih in v odnosu do posameznih regionalnih ekonomskih skupnosti, predvsem do dežel v razvoju. Za pospešitev vključevanja v mednarodno delitev dela moramo poleg klasičnih oblik blagovne menjave hitreje uveljavljati tudi oblike, s katerimi si bomo zagotovili možnosti za večjo proizvodnjo, od oskrbe s surovinami, sodobno opremo in napravami, uvajanja nove tehnologije ter dosežkov raziskovalnega dela do prodaje najrazličnejših proizvodov in storitev

783

ter prenosa znanja in izkušenj naših strokovnjakov in raziskovalcev. V tem okviru moramo razširjati skupna vlaganja s tujimi poslovnimi partnerji in ustreznimi organizacijami tako pri nas kot v drugih državah. Skupna vlaganja morajo biti predvsem sredstvo za razvijanje proizvodnje na podlagi sodobnih proizvajalnih sredstev in tehnologije ter novih proizvodov kakor tudi za zmanjševanje strukturnih neskladij v družbeni reprodukciji. Komunisti si bomo še zlasti prizadevali za razširitev skupnih vlaganj z organizacijami iz neuvrščenih držav na podlagi novih oblik medsebojnega sodelovanja in neposrednega povezovanja proizvodnje in menjave blaga in storitev. Komunisti se zavzemamo, da bodo delavci v združenem delu v okviru skupnih vlaganj dosledno uveljavljali svoj ustavno opredeljeni družbenoekonomski položaj, se svobodno povezovali z drugimi organizacijami in državami ter upoštevali veljavne zakone. Sproti in učinkovito moramo preprečevati vsak poskus uveljavljanja neenakopravnega položaja naših organizacij združenega dela v okviru skupnih vlaganj ali podrejanja delavcev v združenem delu tujim interesom. Pri pospeševanju vključevanja v mednarodno delitev in povezovanju dela naših organizacij združenega dela moramo zagotoviti ustrezno zaščito proizvodnje predvsem z usklađenim delovanjem proizvodnih organizacij in organizacij, ki se ukvarjajo z zunanjetrgovinskim poslovanjem in z ukrepi ekonomske politike, ki bodo omogočali uveljavljanje dolgoročnih interesov delavcev v združenem delu. Takšna usmeritev je pogoj za razširitev naših odnosov s tujino, od obmejnega ekonomskega sodelovanja in stikov z državami, s katerimi sodelujemo že dolgo, do tistih, s katerimi šele vzpostavljamo stike. Delavci v organizacijah združenega dela naj zagotovijo, da bodo delavci, ki sodelujejo s tujimi poslovnimi partnerji, imeli ustrezne moralnopolitične vrline, in skrbijo za ustrezno strokovno, družbenoekonomsko in idejnopolitično usposabljanje teh delavcev.

4. Komunisti se bomo zavzemali, da bodo delavci v združenem delu nosilci oblikovanja, izvajanja in nadzora sistema in politike cen, s tem pa usklajevali svoje interese za enakopravne pogoje, v katerih oblikujejo dohodek v menjavi proizvodov in storitev. 784

Pri oblikovanju sistema in politike cen morajo družbeni dejavniki upoštevati ekonomske pogoje in merila na enotnem jugoslovanskem trgu. Z ustreznim organiziranjem celotne dejavnosti ter usklajevanjem interesov delavcev v združenem delu moramo zagotoviti hitrejši in racionalnejši razvoj proizvajalnih sil in samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela in drugih oblikah povezovanja na vseh ravneh si morajo prizadevati, da bodo sporazumi in dogovori o oblikovanju in določanju cen vsebovali vse elemente in faktorje, ki vplivajo na raven cen. Podpisnice morajo spoštovati družbene načrte in dogovorjene okvire ekonomske politike, jasno določiti dolžnosti in pravice podpisnikov ter način, kako se uveljavljajo sprejete obveznosti, spoštovati interese delavcev v združenem delu tistih dejavnosti, ki so proizvodno in poslovno povezane z njimi ter upoštevati možnosti in koristi končnih kupcev — porabnikov. Za nekatere proizvode in storitve bodo morali delavci v združenem delu tudi v prihodnje zagotoviti uveljavljanje določene ravni cen v okviru dogovorjenega sistema in politike cen ter na podlagi priznavanja nadomestil proizvajalcem ali porabnikom z upoštevanjem socialnih meril.

5. Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela si morajo prizadevati, da bodo s svojim delom in proizvodnjo dobrin dosegli tolikšen dohodek, predvsem pa njegovo stalnost in neprekinjeno naraščanje, da bodo: — dobivali osebne dohodke v višini dejanskega delovnega prispevka k rezultatom skupnega dela, pri ugotavljanju prispevka posameznega delavca pa upoštevali njegovo živo delo in njegov delež pri rezultatih vlaganja minulega dela v lastni temeljni organizaciji združenega dela ali v drugih organizacijah; — zadovoljevali svoje potrebe in potrebe svojih družin na področju družbenih dejavnosti, predvsem otroškega varstva, vzgoje in izobraževanja, zdravstvenega varstva, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, socialnega varstva, kulture in telesne kulture in na drugih področjih družbenega standarda po dogovorjenih osnovah in načinih; — zagotavljali nemoten tok reprodukcije in rezerve za vse dogovorjene namene in na vseh ravneh; 50 Sedmi kongres ZKS

785

— oblikovali zadostna sredstva za razširjeno reprodukcijo, tako lastno kot na vseh področjih in na vseh ravneh povezovanja in združevanja sredstev za vlaganja na podlagi sporazumov, dogovorov, družbenih načrtov in programov v dejavnostih, občinah, republiki in državi. Komunisti se zavzemamo za to, da bodo delavci v združenem delu razporejali ustvarjeni dohodek v skladu z načeli, osnovami in merili delitve dohodka, ki jih sprejemajo z medsebojnimi sporazumi in dogovori v okviru organizacij združenega dela, dejavnosti, občin in republike. Sporazumevanje in dogovarjanje o načelih, osnovah in merilih razporejanja in delitve dohodka moramo pospešeno razvijati, predvsem pa ju po vsebini, obliki in načinu uskladiti z ustavo. Z mnogo bolj razvejenim sistemom sporazumevanja in dogovarjanja moramo kar najbolj uveljaviti vpliv in odločanje delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela o namenih in porabi dohodka v organizacijah združenega dela in interesnih ter družbenopolitičnih skupnostih na vseh ravneh. Vsi družbeni dejavniki morajo zagotoviti dosledno uresničevanje ustavno opredeljenega načina sodelovanja in povezovanja med delavci iz različnih dejavnosti na podlagi svobodne menjave dela ter načela solidarnosti in vzajemnosti pri oblikovanju materialnih sredstev za zagotavljanje socialne varnosti ljudi. Komunisti si moramo prizadevati, da bodo delavci podrobno seznanjeni z zasnovami in predlogi načel, osnov in meril za določanje delovnega prispevka iz živega in minulega dela, posebnih delovnih dosežkov in osebnih prejemkov iz materialnih stroškov, za pokrivanje skupnih in splošnih potreb v temeljnih interesnih in krajevnih skupnostih, občinah in republiki ter federaciji in tudi za zagotavljanje socialne varnosti. Še posebej pa moramo uveljaviti pravico in dolžnost ter odgovornost delavcev v združenem delu za oblikovanje in sprejemanje ustreznih določitev za vse namene ter za njihovo dosledno uresničevanje. 6. Komunisti se zavzemamo za to, da bomo kar najhitreje prilagodili financiranje razširjene reprodukcije z ustavo opredeljenim družbenoekonomskim odnosom in uskladili združevanje sredstev družbene akumulacije z interesi, potrebami in medsebojnimi obveznostmi delavcev v združenem delu. Skla786

dno s tem se zavzemamo, da takoj dokončno ukinemo državni kapital v tistih oblikah in na tistih ravneh, kjer tega doslej še nismo razčistili in da se vrnejo ta sredstva organizacijam združenega dela v skladu z ustavnimi načeli in sprejeto razvojno politiko. Pri tem posebej poudarjamo, da poteka to prepočasi v občinah, v nekaterih organizacijah, kot so reeksporterji, nekatere velike trgovinske organizacije, banke, zavarovalnice in nekateri družbeni skladi ter Narodna banka na področju emisije. Kroženje in združevanje sredstev za razširjeno reprodukcijo ter porabo teh sredstev morajo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela zasnovati in usmerjati na podlagi medsebojnih sporazumov in dogovorov ter v okviru družbenih razvojnih programov in načrtov. Financiranje razširjene reprodukcije naj temelji predvsem na sofinanciranju, skupnih vlaganjih in združevanju sredstev temeljnih organizacij združenega dela. V te namene moramo pritegovati tudi sredstva občanov in spodbujati denarno varčevanje. Glede na potrebe in v skladu z našim družbenoekonomskim sistemom bomo pritegovali za vlaganja tudi tuja sredstva. Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela morajo odločati o uporabi sredstev, ki so združena v bankah, in uveljaviti v poslovni politiki bank spoštovanje in upoštevanje interesov združenega dela, izoblikovanih v sporazumih in dogovorih, družbenih razvojnih programih in načrtih. 7. Komunisti se zavzemamo, da bodo delavci v združenem delu obvladovali vse procese družbene reprodukcije in v ta namen razvili družbeno načrtovanje v celovit sistem usklajevanja, sporazumevanja in dogovarjanja, ki bo na podlagi demokratičnega oblikovanja družbenih programov in načrtov ustrezno zavezoval nosilce odločanja za uresničevanje sprejetih programov in načrtov. Komunisti si moramo prizadevati, da bodo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela in v vseh oblikah povezovanja na vseh ravneh v programih in načrtih uveljavljali z ustavo opredeljene samoupravne družbenoekonomske odnose, razredne prvine in socialistične vrednote, določali temeljne naloge za hitrejši razvoj proizvajalnih sil in zagotavljali uporabo dosežkov raziskovalnega dela pri snovanju, izvajanju, izpopolnjevanju programov in načrtov. * 50

787

To so hkrati merila, po katerih morajo na pobudo komunistov delavci v temeljnih organizacijah združenega dela, delovni ljudje v krajevnih skupnostih in delegati v interesnih skupnostih ter skupščinah ocenjevati zasnove programov in načrtov ter sistema načrtovanja, ki so jih predložili delavci v strokovnih službah, upravnih in strokovnih ustanovah ter raziskovalnih organizacijah. Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela in interesnih skupnostih kot tudi delovni ljudje v krajevnih skupnostih morajo v svojih načrtih in programih zajeti vse prvine v zvezi s svojim delom in življenjem. Sodelovati morajo pri opredeljevanju ciljev, načinov, sredstev, nalog in nosilcev ter neposredno odločati o načrtih in programih, skladno s svojim družbenoekonomskim položajem in samoupravnimi pravicami, dolžnostmi in odgovornostjo. S tem se zavezujejo, da bodo uresničevali sprejete načrte in programe, tako svoje kot vse tiste, ki nastajajo z usklajevanjem posamičnih interesov in njihovim povezovanjem v skupne družbene interese. Z družbenim načrtovanjem bomo učinkovito obvladovali tiste negativne zakonitosti blagovne proizvodnje, ki se objektivno porajajo ob slabše razvitih proizvajalnih silah, poskusih skupinskolastninskega razpolaganja z družbenimi proizvodnimi sredstvi ter ustvarjenim dohodkom in zasebni lastnini, samo če bomo bolje poznali zakonitosti socialistične blagovne proizvodnje in posebnosti delovanja zakona vrednosti v naših družbenoekonomskih odnosih in če bodo temeljne celice združenega dela in družbenega življenja enakopravno sodelovale in neposredno vplivale na oblikovanje programov in načrtov v vseh dejavnostih in na vseh ravneh. Na teh temeljih moramo oblikovati tudi naslednji srednjeročni načrt, dopolniti že sprejeti koncept dolgoročnega razvoja Slovenije in ob tem izdelati program prostorskega razvoja. Skupno z drugimi republikami in pokrajinama moramo izoblikovati dolgoročni razvoj in program za zagotovitev enotnosti v strateških smereh razvoja, premagovanju strukturnih neskladij in v opredeljevanju konkretnih razvojnih nalog. S tem se uresničujejo neposredni in trajni interesi delavskega razreda kot celote in hitreje odpravljajo nasprotja v interesih med posameznimi deli delavskega razreda, področji družbenega dela, republikami in pokrajinama. 788

III.

ZAPOSLENOST

Komunisti si bomo prizadevali za polno zaposlenost aktivnega prebivalstva in povezovanje v združeno delo tistih, ki delajo z družbenimi proizvajalnimi sredstvi in onih, ki delajo s sredstvi v zasebni lasti. Vključevanje v delo in uporaba vseh razpoložljivih delovnih zmogljivosti sta pogoj za najhitrejši družbeni in ekonomski razvoj. Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela in drugi delovni ljudje v krajevnih skupnostih morajo s svojimi odločitvami in vplivom na odločanje organov v združenih organizacijah, raznih skupnostih, občinah in republiki zagotavljati reševanje zaposlenosti vseh za delo sposobnih občanov. Pri iskanju možnosti zaposlovanja vseh aktivnih prebivalcev moramo z razrednega vidika sproti vrednotiti razne predloge in rešitve ter spodbujati iskanje rešitev, kakršne ustrezajo našemu samoupravnemu socialističnemu sistemu. Predvsem moramo zaostriti odnos do tistih, ki bodo poskušali zadržati delavce v mezdnem odnosu, možnost zaposlovanja pa uporabiti kot sredstvo za podrejanje delavcev interesom nosilcev tehnokratskih, etatističnih in birokratskih teženj. Vztrajanje na dosedanjih spoznanjih in rešitvah pri nas ali v drugih državah, ne glede na bistveno drugačne družbene možnosti zaposlovanja v samoupravni socialistični družbi, moramo premagovati z uveljavljanjem nove miselnosti, pogledov in načinov reševanja zaposlenosti pa tudi novih strokovnih spoznanj in meril, ki bodo ustrezala osrednjemu mestu človeka in dela v družbi. Komunisti si bomo prizadevali, da se bodo delavci kar najbolj enakopravno vključevali v združeno delo, tako tisti, ki šele začenjajo delati, kakor oni, ki prehajajo na drugo delo, z delavci vred, ki so začasno delali v tujini. Predvsem pa moramo doseči, da bodo delavci v združenem delu zaradi spremenjenih proizvodnih programov ali izboljšane tehnične opremljenosti dela priskrbeli nova delovna mesta tistim delavcem, ki bi ostali brez dela. Med začasno nezaposlenostjo mora delavec dobivati dogovorjeno družbeno pomoč. Delavci v združenem delu si organizirajo delo tako, da je varno in da poteka v zdravem okolju. Proizvodni in delovni procesi morajo temeljiti na varnih delovnih sredstvih in teh789

noloških postopkih, zahtevnim delovnim napravam prilagojeni organizaciji dela, ustreznem usposabljanju delavcev, zadostnih navodilih za delo in doslednem nadzoru. Za varno delo si morajo delavci stalno prizadevati, pomagajo pa naj jim strokovnjaki, ki skrbijo za varnost pri delu. Delavci v združenem delu si zagotavljajo ustrezen odmor med delom, normalen delovni teden, urejeno družbeno prehrano, zadosten dopust in redno obnavljanje telesnih in umskih moči s telesnovzgojnim, športnim in rekreacijskim udejstvovanjem. Komunisti si moramo prizadevati, da bodo delavci v združenem delu zagotovili ustrezna sredstva za takšne možnosti in da jih bodo izkoriščali vsi delavci, posebej še delavci iz neposredne proizvodnje. ZDRAVSTVENO VARSTVO Komunisti si moramo prizadevati, da bodo imeli vsi prebivalci enake možnosti za zadovoljitev potreb po zdravstvenem varstvu v okviru dogovorjenega obsega ne glede na dohodek posameznika in organizacije združenega dela ter ne glede na razvitost kraja, kjer živijo. To nalogo moramo postopoma, a dosledno uresničevati na podlagi mnogo bolj razvite solidarnosti delovnih ljudi v okviru regij in republike. Neposredna udeležba zavarovancev pri plačevanju zdravstvenih storitev ne sme občutneje okrniti načela solidarnosti in socialno šibkejšim slojem otežiti uporabe zdravstvenih storitev. V okviru zdravstvenega varstva moramo pospešeno razvijati temeljno zdravstveno varstvo, ki je v zadnjih letih občutno zaostalo, okrepiti njegovo materialno podlago in zagotoviti dovolj zdravstvenih delavcev. Takšni usmeritvi je potrebno prilagoditi tudi vzgojo in izobraževanje zdravstvenih delavcev, še zlasti na visokošolski ravni. Upravljalci združenih sredstev v interesnih skupnostih in delavci v zdravstvenih delovnih organizacijah morajo zagotoviti kar najboljšo izrabo materialnih zmogljivosti in delovnih sposobnosti zdravstvenih delavcev z ustrezno delitvijo dela, izboljšanjem organizacije dela in z racionalno uporabo razpoložljivih sredstev za dejavnost in razširjanje zdravstvenega varstva. Pri oblikovanju ustavno opredeljenih samoupravnih odnosov moramo zagotoviti enakopraven družbenoekonomski polo-

790

žaj zdravstvenih delavcev v združenem delu. Samo tako se bomo lahko učinkoviteje bojevali proti negativnim pojavom v tej dejavnosti, zlasti pa proti privilegiranemu obravnavanju posameznikov in skupin ter proti drugim oblikam zasebništva in naši družbi tujim vrednotam, nazorom in vplivom. Komunisti v zdravstvu si morajo prizadevati za uveljavljanje socialističnih odnosov med ljudmi ter za spoštovanje etičnih in moralnih vrednot vseh zdravstvenih delavcev. Komunisti se bomo zavzemali za povečanje števila članov zveze komunistov med zdravstvenimi delavci. INVALIDSKO IN POKOJNINSKO ZAVAROVANJE TER VARSTVO STAROSTNIKOV Komunisti si bomo prizadevali za takšno izpopolnitev varnosti pri delu ter za takšen sistem invalidskega zavarovanja in rehabilitacije invalidov, ki bo že s temelja spodbujal organizacije združenega dela in posameznike k odpravljanju vzrokov invalidnosti in k vračanju invalidov v delovni proces. Invalidom moramo med rehabilitacijo ali nezmožnostjo za delo zagotoviti tako nadomestilo, ki bo omogočilo življenjski standard, enak standardu pri neokrnjeni delovni zmožnosti. Komunisti se bomo zavzemali, da se bo v pokojninskem zavarovanju uresničevalo načelo delitve po delu in da bo pokojnina odvisna od delovnega prispevka delavca v vsej njegovi delovni dobi. Zato moramo v osnovo za določitev pokojnine zajeti osebne dohodke in rezultate vlaganj minulega dela delavcev v združenem delu. Z družbeno dogovorjenimi popravki odmere pokojnine moramo ublažiti razlike med pokojninami. Komunisti si bomo prizadevali, da bodo občani, ki si zaradi onemoglosti, ostarelosti ali trajne bolezni niso zmožni sami zagotavljati obstoja, prejemali ustrezno družbeno pomoč. Socialna služba in vzajemna pomoč naj bo organizirana tako, da bo čimbližja ljudem, ki pomoč potrebujejo.

STANOVANJA 1. Komunisti se zavzemamo za odločilen vpliv delavcev v združenem delu in občanov v krajevnih skupnostih na oblikovanje in uresničevanje programov in nalog za učinkovito reševanje stanovanjskega vprašanja.

791

Zagotoviti moramo dolgoročno načrtovanje stanovanjske gradnje ter odgovorno vključevanje urbanističnih, projektantskih in gradbenih organizacij. Organizirano in usmerjeno gradnjo moramo uveljaviti kot prevladujočo obliko v gradnji družbenih stanovanj. S tem bomo omogočili gradnjo cenejših, kakovostnejših stanovanj ter smotrno izrabo prostora in zmanjšali primanjkljaj stanovanj v naslednjih letih. Nadaljevati moramo družbeno akcijo za gradnjo stanovanj za delavce ter v tej akciji hitreje in učinkoviteje premagovati težave, ovire in odpore. 2. Zbiranje sredstev za stanovanjsko gradnjo, pogoje in načine gradnje ter vse potrebne družbene standarde morajo določati in zagotavljati njihovo upoštevanje delavci v združenem delu in delovni ljudje v krajevnih skupnostih in občinah z medsebojnimi sporazumi in dogovori v okviru samoupravnih stanovanjskih skupnosti ter stanovanjskih enot poslovnih bank po enotnih merilih.

3. Komunisti moramo vzpodbuditi delavce v temeljnih organizacijah združenega dela, da bodo izoblikovali in sprejeli merila za dodeljevanje najemnih stanovanj in obseg ter pogoje najemanja kreditov za lastniška stanovanja v blokovni ali zasebni gradnji. Pri tem moramo uveljavljati merila za socialno varnost in zaščito delavcev, posebno tistih z nižjimi dohodki. Delavci v združenem delu naj ta merila usklajujejo v krajevnih skupnostih in občinah. 4. Komunisti se zavzemamo za to, da bodo delavci v združenem delu zagotavljali v organizacijah združenega dela, občinah in republiki ter stanovanjskih organizacijah in poslovnih bankah temeljito reševanje vprašanj, ki so še vedno vir velikih socialnih razlik, in sicer: — spremembo določb v pogodbah za stanovanjske kredite, — povišanje stanarin, — različne olajšave glede na višino družinskega dohodka na člana in — preprečitev zlorab stanovanjske stiske. 5. Komunisti se zavzemamo za to, da bi bila gradnja sosesk, naselij in mest podrejena interesom, potrebam in mož792

nostim ljudi, in sicer vseh starosti ter različnih fizičnih in psihičnih sposobnosti. Predvsem gre za zdravo in varno delo, bivanje in gibanje ter za razvoj človekovih življenjskih in kulturnih potreb. Projektiranje in gradnja stanovanj, sklopov stanovanjskih enot, blokov in sosesk morata biti prilagojena predvsem potrebam družin, kjer sta zaposlena žena in mož, zlasti pa varstvu otrok od otroških jasli naprej, družbeni prehrani, dostopnosti trgovin in raznih servisov itd. kakor tudi rekreacijskim, izobraževalnim in kulturnim potrebam prebivalcev ter njihovi družbeni in politični dejavnosti. Komunisti si bomo prizadevali, da se bodo delavci in drugi delovni ljudje v organizacijah združenega dela in krajevnih ter interesnih skupnostih, v hišnih skupnostih in drugih samoupravnih oblikah upravljanja skupnih zadev zavzemali za dosledno uresničevanje svojih interesov na področju stanovanj in za zagotavljanje temeljnih življenjskih potreb v soseskah.

Organiziranje delavcev in delovnih ljudi v temeljnih organizacijah združenega dela, v krajevnih in samoupravnih skupnostih Uresničevanje osrednjih nalog pri graditvi samoupravne socialistične družbe je pogojeno z organiziranjem delavcev in delovnih ljudi v temeljni organizaciji združenega dela, krajevni skupnosti in samoupravni interesni skupnosti, kar je osnova celotnega družbenopolitičnega sistema. Zato VII. kongres naroča vsem članom, organizacijam in organom ZKS, da osredotočijo svojo aktivnost na naslednje neposredne naloge:

I. 1. Organiziranje delavcev v temeljne organizacije združenega dela, v katerih si zagotavljajo neodtujljivost svojih samoupravnih pravic in enakopraven položaj v upravljanju družbene reprodukcije in drugih družbenih zadev, je temeljna in stalna revolucionarna naloga vseh organiziranih socialističnih sil v boju za razvoj samoupravljanja. S tem bomo uresničili pravico delavca, da upravlja s pogoji, sredstvi in rezultati svojega dela.

793

Komunisti se obvezujemo, da bomo s svojim delovanjem v družbenopolitičnih organizacijah in med delavci zagotovili, da bodo pri nadaljnjem razvijanju odnosov in oblikovanju temeljnih organizacij združenega dela delavci izhajali zlasti iz naslednjih opredelitev: •— da delavci dosledno organizirajo temeljno organizacijo združenega dela na najožjih področjih delovnega procesa, ki je zaključena faza in enota z zadostno reprodukcijsko podlago v okviru skupnega združenega dela; — da bodo vsa sredstva dosledno razmejena na temeljne organizacije združenega dela; pri tem je treba uveljaviti načelo, da z družbenimi sredstvi upravljajo in razpolagajo tisti delavci, ki z njimi neposredno delajo in da je minulo delo, ki je opredmeteno v družbenih sredstvih, družbeno neodtujljivo od delavcev, ki so ga ustvarili, in da je na tej podlagi treba urediti medsebojne obveznosti in pravice oziroma se sporazumeti o ustreznih merilih; — da bo vsak dinar, ki ga prinaša proizvod združenega dela, pod neprekinjeno oblastjo in kontrolo delavcev v temeljni organizaciji združenega dela; •— da bo slehernemu delavcu v temeljni organizaciji združenega dela zagotovljen enakopraven položaj in s tem omogočeno, da postane tudi v resnici upravljavec svojega družbenega proizvoda in s tem subjekt družbene lastnine; — da bo organiziranje delavcev v temeljni organizaciji združenega dela zasnovano tako, da bodo delavci sposobni premagovati poskuse oživljanja skupinskolastninskih teženj in prakse v okviru temeljnih organizacij združenega dela in drugod; — da bodo družbeno razgaljene težnje ter praksa vzpostavljanja odnosov nadrejenosti in podrejenosti med delavci v temeljni organizaciji združenega dela in med temeljnimi organizacijami združenega dela v delovni organizaciji.

2. Komunisti se bomo dosledno in neprenehoma .zavzemali, da bodo v samoupravnih sporazumih uveljavljeni enakopravni odnosi med delavci v proizvodnih temeljnih organizacijah združenega dela in med delavci, ki organizacijsko povezani v delovni skupnosti delovnih in drugih organizacij opravljajo administrativno-strokovna in tem podobna dela skupnega pomena za več organizacij. Pri tem se bomo zavzemali: 794

— da bo organiziranje delavcev skupnih služb v delovno skupnost temeljilo na samoupravnem sporazumu o združevanju dela in sredstev temeljnih organizacij združenega dela in da bodo s posebnim samoupravnim sporazumom urejene medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev take delovne skupnosti ter organizacij, za katere opravljajo delo, s tem pa tudi zagotovljen enakopraven položaj vseh delavcev v združenem delu; — da bo temeljni smoter organiziranja teh delovnih skupnosti najbolj racionalna oblika delitve dela. Zavzeli se bomo, da bodo delavci v temeljnih organizacijah omejevali širjenje in povečevanje administrativnega dela; zato se bomo postavili po robu težnjam v temeljnih organizacijah po podvojenem organiziranju skupnih služb ter težnjam po nastanku direkcij s povečevanjem uredništva v vseh oblikah združevanja in povezovanja temeljnih organizacij; — da bo družbena delitev dela s sporazumom obvladovana in razvita kot odnos soodvisnosti in medsebojne odgovornosti vsakega in vseh delavcev v združenem delu ne glede na delo, ki ga opravljajo; — da bo takšna samoupravna organiziranost delavcev krepila vzajemnost in solidarnost, razlike med delavci pa dopuščala le na podlagi delovnih rezultatov; — da bodo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela z natančno opredeljenimi pooblastili za delo delavcev skupnih služb preprečevali odtujevanje upravljanja v vseh temeljnih organizacijah združenega dela; — da bodo delavci temeljnih organizacij združenega dela s svojimi razvojnimi programi ustvarjali pogoje za organiziranje delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela v vseh delih delovnega procesa; — da bodo delavci odpravili vse privilegije na tem področju dela, zlasti pa: da se informiranje razvija in uveljavi kot družbena osnova in sredstvo enakopravnih upravljavcev, da se dosledno uveljavi načelo delitve po delu in da se zagotovi razvoj družbenega standarda enakopravno za vse delavce. 3. Komunisti se bomo skupaj z drugimi organiziranimi socialističnimi silami prizadevali, da bodo delavci uveljavili zbor delavcev temeljne organizacije združenega dela kot svojo družbeno podlago in obliko samoupravnega delovanja, v kateri bodo delegatsko organizirani v samoupravne organe, delavske kon-

795

trole in delegacije sprejemali odločitve, se dogovarjali in sporazumevali ter kontrolirali uveljavljanje dogovorov v vseh oblikah organiziranosti v delu in družbi. Zato se bomo zavzemali: — da bo odločanje delavcev o njihovih neodtujljivih pravicah organizirano tako, da bo omogočena vsem in vsakemu delavcu neposredna in svobodna izmenjava mnenj, stališč in pogledov kot edini način oblikovanja njihove enotne volje. Glasovanje mora postati predvsem sredstvo ugotavljanja stopnje soglasnosti v procesu sporazumevanja; — da bodo delavci na svojem zboru v temeljni organizaciji združenega dela neposredno odločali o letnih in razvojnih programih, o urejanju medsebojnih razmerij v združenem delu, o vseh samoupravnih sporazumih o združevanju dela in sredstev, o delitvi dohodka in osebnih dohodkov in o vseh spremembah, ki zadevajo njihov družbenoekonomski položaj; — da bo onemogočen vsak poskus posamičnega in skupinskega pritiska na sprejemanje odločitev na zboru, ki je v nasprotju z razrednimi interesi delavcev; — da se delavski svet, drugi organi upravljanja in organ delavske kontrole uveljavijo tudi kot način uresničevanja na zboru sprejetih odločitev ter delavske kontrole in da zbor delavcev stalno preverja delo vseh organov; — da so razmerja delegatov do zbora delavcev jasno opredeljena; za vsakega delegata bomo zahtevali jasno opredelitev odgovornosti, pravic in obveznosti, ki jih prevzema oziroma pridobiva v neposrednih razmerjih do vseh delavcev v posamični ali več temeljnih organizacijah združenega dela; — da so člani delegacij družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnosti za uveljavljanje na zboru delavcev in na delavskem svetu zavzetih stališč in dobljenih pooblastil odgovorni delavskemu svetu in vsem delavcem; da nesoglasja med delegacijo in delavskim svetom pri uveljavljanju neodtujljivih pravic delavcev rešujejo na zboru delavcev; — da se zbor delavcev v vseh temeljnih organizacijah združenega dela organizira tako, da bosta zagotovljena izmenjava pogledov in stališč ter skupno sklepanje vseh delavcev, ki so v neposrednih medsebojnih razmerjih v združenem delu; to mora biti zagotovljeno tudi tedaj, ko je zbor delavcev sklican po organizacijskih delih temeljne organizacije združenega dela; 796

— da se onemogočijo vsa maličenja zbora delavcev v neracionalno razpravljanje brez odgovorne priprave vsebine zadev, utemeljitev, sporazumov in sklepov; — da bo družbenoekonomsko in družbenopolitično izobraževanje, zlasti še članov samoupravnih organov, delegacij in organov delavske kontrole, postalo stalna praksa in sestavni del izobraževalnih programov. 4. Vloga delavskega sveta je v revolucionarni tvorni dejavnosti delavcev za razvoj socialističnega samoupravljanja izjemno pomembna. Komunisti se bomo skupaj z drugimi samoupravnimi socialističnimi silami prizadevali, da bodo delavci oblikovali delavske svete in usmerjali svojo dejavnost v njih na naslednjih izhodiščih: — da bodo prek delegatskih razmerij vztrajali na družbeni neodtujljivosti samoupravnih pravic od delavcev; da bodo stalno skrbeli za neposredno povezanost delegatov z zborom delavcev; — da bodo za delegate v delavskem svetu kandidirali in volili delavce, ki se zavzemajo za samoupravni razvoj naše družbe in ki bodo sposobni v skupnem interesu dojeti tudi interes delavcev, katerih delegati so; — da bodo razvijali usklajevanje različnih stališč in odločitev, samoupravno posredovanje in druge postopke, brez katerih delavski svet ne more učinkovito delovati; — da bo odločanje kot osrednja funkcija delavskega sveta temeljilo na usklađenih stališčih in soglasju delegatov, ne pa na preglasovanju; -— da bodo delavci dosledno razmejevali upravljavsko delo od poslovodnega in da bodo za izvršilno delo ustanovili ustrezne izvršilne organe in natančno opredelili njihovo odgovornost do delavskega sveta in delavcev.

5. Samoupravne naloge morajo biti v vsaki organizaciji združenega dela jasno ločene od poslovodnih. Komunisti se bomo z drugimi organiziranimi samoupravnimi socialističnimi silami zavzeli, da bodo delavci pri ustanavljanju in opredeljevanju dela poslovodnih organov uveljavili naslednja izhodišča; -— da so poslovodni organi pri organiziranju in usklajevanju delovnih procesov ter pri vodenju poslovanja samostojni; — da bo njihova odgovornost delavcem in delavskemu svetu normativno opredeljena in da bo delovanje teh organov

797

stalno povezano z delovanjem samoupravnih organov ter pod neposredno kontrolo delavcev; — da se bodo uprli vsakemu poskusu krepitve vpliva in moči poslovodnih organov v upravljavskem procesu in preseganju njihove ustavne vloge, ki mora biti opredeljena v samoupravnih aktih organizacij združenega dela; — da bodo med pogoji za opravljanje tega dela poleg ustrezne izobrazbe in izkušenj tudi moralnopolitična merila. Komunisti se morajo odločno bojevati za to, da bodo delavci v razpisnih komisijah onemogočili vsak poskus zanemarjanja moralnopolitičnih meril. 6. Komunisti si bomo nepopustljivo prizadevali za to, da bodo delavci s svojimi samoupravnimi odločitvami in prakso uresničevali delavsko kontrolo v vseh organizacijah združenega dela. Pri izpolnjevanju te naloge moramo doseči: — trajen nadzor nad uresničevanjem dogovorov, sporazumov in odločitev, nad uporabo družbenih sredstev, uresničevanjem samoupravnih pravic in dolžnosti delavcev; — da bo povsod uveljavljena temeljna naloga organov delavske kontrole, to je sistematično in dolgoročno spremljanje uresničevanja interesov delavskega razreda; — da bo delovanje organov delavske kontrole uveljavljeno kot pomembna aktivnost samoupravljanja v vseh organizacijah združenega dela, združenjih, posebnih organizacijah in samoupravnih interesnih skupnostih; — da bodo organi delavske kontrole neposredno v rokah delavcev; — da bo vsak organ delavske kontrole sestavljen iz neposredno voljenih delegatov — neposrednih proizvajalcev, ki se bodo za opravljanje te funkcije ustrezno usposabljali; — da bodo organi delavske kontrole spremljali sodelovanje organizacij združenega dela z občani, ki delajo z zasebnimi delovnimi sredstvi; — da bo onemogočena vsaka oblika zaviranja dela organov delavske kontrole; pri tem se moramo zavzemati za povezovanje teh organov z organi družbenega nadzora. 7. Organiziranje delavcev v temeljne organizacije združenega dela je stalen proces urejanja odnosov v združenem delu in organiziranja delavcev za uveljavljanje zgodovinskih interesov delavskega razreda v celotni družbi. Dosedanja spozna798

nja, izkušnje in že oblikovana stališča pri uresničevanju ustavnih izhodišč moramo skupaj s sindikati in zvezo mladine dosledno vgraditi v prakso vsake organizacije združenega dela. V vseh temeljnih organizacijah združenega dela se bomo zavzeli, da delavci na podlagi izoblikovanih stališč ponovno pregledajo in ocenijo določbe v svojih samoupravnih sporazumih in statutih. V organizacijah združenega dela, v katerih bomo ugotovili, da so temeljne organizacije združenega dela uveljavljene zgolj formalistično in brez sprememb v dejanskih družbenoekonomskih odnosih, se bomo nepopustljivo zavzeli, da ponovno izdelajo analizo o izpolnjevanju pogojev za organiziranje delavcev v temeljno organizacijo združenega dela in da na tej podlagi opravijo organiziranje delavcev. Komunisti se zavzemamo za organizirano, stalno spremljanje in analiziranje samoupravnih sporazumov in drugih samoupravnih aktov ter za usklađeno delovanje organov družbenopolitičnih skupnosti, organov za zaščito zakonitosti in ustavnosti, gospodarske zbornice, družbenopolitičnih organizacij, raziskovalnih zavodov in strokovnih organizacij ter društev. Zagotoviti moramo, da bodo v samoupravnih sporazumih, statutih in drugih samoupravnih splošnih aktih opredeljeni odnosi ob naših stalnih prizadevanjih dosledno uresničevani v dnevni praksi.

II. Komunisti bomo skupaj z drugimi organiziranimi samoupravnimi silami delovali, da bodo delovni ljudje in občani organizirali krajevno skupnost kot obliko in način uresničevanja skupnih interesov in potreb ter za skupno opravljanje določenih nalog in s tem ustvarili trajno podlago za neposredno samoupravno odločanje o skupnih zadevah. V prizadevanjih za uveljavitev takšne krajevne skupnosti se bomo zavzemali: — da bodo krajevno skupnost sestavljali delovni ljudje in občani, samoupravno organizirani v hišnih skupnostih, v soseskah, temeljnih organizacijah in interesnih skupnostih, kar je podlaga za njihovo neposredno odločanje o skupnih zadevah, s tem pa tudi prostorski okvir za organiziranje krajevne skupnosti; ■— da bo organiziranje krajevne skupnosti izhajalo iz potreb delovnih ljudi in občanov, živečih na določenem območju;

799

opredeliti moramo kvalitetno ustrezna izhodišča za organiziranje vaških ali mestnih sosesk (skupnosti) ter za organiziranje ali povezovanje le-teh v krajevno skupnost; — da bodo odnosi v krajevni skupnosti temeljili na soodvisnosti delavcev in delovnih ljudi pri zadovoljevanju skupnih potreb. Zato mora odločanje v temeljni organizaciji združenega dela vključevati problematiko in potrebe krajevnih skupnosti, v katerih prebivajo njeni delavci. S tem bo zagotovljen celovitejši razvoj produktivnosti dela v temeljni organizaciji združenega dela in celotnega družbenega dela; — da bodo načrti temeljnih organizacij združenega dela postali del programiranja razvoja krajevnih skupnosti in da bodo načrti temeljnih organizacij združenega dela vsebovali tudi pravice in obveznosti do krajevnih skupnosti; — da se bodo delavci, ki živijo na območju krajevne skupnosti, enakopravno organizirali v krajevni skupnosti ne glede na sedež njihove organizacije združenega dela; pri tem se bomo odločno uprli vsakemu razlikovanju v odnosih med delavci različnih temeljnih organizacij združenega dela v krajevni skupnosti; — da bodo delovni ljudje in občani na svojih zborih ali prek delegatov in delegacij oblikovali svoje neposredne skupne interese ter se dogovarjali o načinu njihovega uresničevanja in da bodo za izpolnjevanje tako sprejetih odločitev izvolili svet krajevne skupnosti, ki bo odgovoren zboru delegatov; — da bodo delovni ljudje in občani izvolili delegacijo, prek katere se bodo dogovarjali in sporazumevali za zadovoljevanje skupnih potreb v samoupravnih interesnih skupnostih, družbenopolitičnih skupnostih in v drugih oblikah samoupravne organiziranosti. Da bo zagotovljena ustrezna samostojnost delegacij na podlagi pooblastil, hkrati pa resnično uveljavljanje skupnih potreb in interesov vseh delovnih ljudi in občanov v krajevni skupnosti pri dogovarjanju in sporazumevanju z drugimi delegacijami, moramo v statutu krajevne skupnosti jasno opredeliti odgovornost, pristojnost, pravice in dolžnosti delegacije in delegata do volilnega telesa; — zahtevali bomo dosledno vključevanje krajevne skupnosti v občinski in širši družbeni prostor in vseh delovnih skupnosti in organizacij v krajevno skupnost, katerih dejavnost je zadovoljevanje skupnih potreb delovnih ljudi in občanov, živečih v tej skupnosti. 800

III.

Pomembna naloga komunistov in drugih organiziranih samoupravnih socialističnih sil je, da spodbujajo in organizirajo delovne ljudi za neposredno samoupravno urejanje odnosov v družbeni reprodukciji. Zavzeli se bomo, da bo neposredno samoupravljanje delavcev oziroma njihovih delegatov v samoupravnih interesnih skupnostih nadomestilo državno urejanje pravic delavcev na področju družbenih dejavnosti in gospodarskih dejavnosti posebnega družbenega pomena. Pri tem si zastavljamo naslednje neposredne naloge: — zavzeli se bomo, da bodo nastajale ustrezne razmere za ustanovitev in razvoj neposrednih samoupravnih odnosov v vseh že doslej delujočih samoupravnih interesnih skupnostih; pri tem bomo težili: da se dopolnijo merila za izbor delegatov in s tem zagotovi uresničevanje interesov delavcev v vseh organizacijah, ki se povezujejo v skupnosti; da se vzpostavijo na podlagi živega in minulega dela enakopravni odnosi med uporabniki in ustvarjalci dobrin; da se v samoupravnih interesnih skupnostih celoviteje uveljavijo temeljne interesne skupnosti kot oblika neposrednega samoupravnega odločanja pri usklajevanju interesov in zadovoljevanju potreb; — na področju cestnega, železniškega in ptt prometa, na področju elektrogospodarstva in na drugih gospodarskih področjih je potrebno opredeliti zadeve posebnega družbenega pomena in s povečano aktivnostjo komunistov zlasti v sindikatih zagotoviti samoupravno sporazumevanje in dogovarjanje med proizvajalci in uporabniki dobrin ter tako onemogočiti potrebo po dosedanjem administrativnem poseganju države; — v procesu ustanavljanja novih samoupravnih interesnih skupnosti moramo zagotoviti, da bodo le-te rastle iz družbenih temeljev združenega dela; zato bomo na vseh področjih družbenega dela oziroma v vseh samoupravnih interesnih skupnostih dosledno uveljavljali soodvisnost, vzajemnost in solidarnost med delavci in vsemi delovnimi ljudmi pri zadovoljevanju njihovih skupnih družbenih potreb; •—■ težili bomo k uveljavljanju neposrednih samoupravnih odnosov v vseh samoupravnih interesnih skupnostih; povsod tam, kjer so možnosti za organiziranje temeljnih interesnih skupnosti ali enot (za območje občine ali celo krajevne skupnosti), bomo vztrajali pri teh oblikah organiziranja; 51 Sedmi kongres ZKS

801

— zagotoviti moramo soočanje, usklajevanje in povezovanje interesov proizvajalcev in uporabnikov dobrin znotraj samoupravnih interesnih skupnosti in tako preseči elemente cehovstva v posameznih skupnostih; — v ustanavljanju novih in v dograjevanju že obstoječih samoupravnih interesnih skupnosti bomo vztrajali pri dosledni uresničitvi načel dvodomnosti in enakopravnosti zbora ustvarjalcev oziroma proizvajalcev dobrin in zbora uporabnikov dobrin; — zavzeli se bomo, da bodo odločitve, ki zadevajo materialni položaj delavcev, sprejete s soglasjem delegatov v zborih skupščine samoupravne interesne skupnosti; — najodločneje se bomo zavzeli za krepitev odgovornosti delavcev strokovnih služb in se postavili po robu težnjam po osamosvajanju strokovnih služb interesne skupnosti na podlagi prilaščanja odločanja samoupravnih organov skupnosti.

Razvoj kmetijstva in podeželja Hitrejši razvoj proizvajalnih sil in družbenoekonomskih odnosov v kmetijstvu in na podeželju, zasnovan na vse širšem podružbljanju kmetijske proizvodnje, bomo dosegli: — z uresničitvijo načela, da so delavci in kmetje enakopravni nosilci družbenih odnosov v kmetijstvu; — z nadaljnjo krepitvijo in modernizacijo proizvodnje ter z visoko produktivnostjo dela v družbenem sektorju; — z razširitvijo kooperacije med organizacijami združenega dela in kmeti kot pogojem za večanje produktivnosti dela kmetov in z njihovim vključevanjem v proces družbene reprodukcije na temelju socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Le tako bomo dosegli večje proizvodne rezultate, ki nam jih narekuje vse večja poraba živil doma in možnost trajnejšega vključevanja v mednarodno menjavo dela. Z večjo kmetijsko proizvodnjo moramo prispevati k uravnovešenju plačilne bilance in krepitvi položaja Jugoslavije v ekonomskih nasprotjih med razvitim in nerazvitim svetom. Večja kmetijska proizvodnja in večja produktivnost dela pa sta tudi podlaga za nadaljnje intenzivno in bolj usklađeno zmanjševanje razlik med urbanimi in podeželskimi območji in hkrati podlaga večje družbene produktivnosti dela. 802

Hitrejši razvoj kmetijstva ohranja poseljenost, obrambno sposobnost in urejenost kmetijskega prostora, saj omogoča produktivno rabo kmetijskih zemljišč tudi v gorskih in obrobnih območjih Slovenije. Takšno usmeritev v kmetijski politiki smo sprejeli že na drugi seji konference ZKS in prvi seji konference ZKJ z nedeljeno podporo in zavzetostjo velike večine kmetijskih proizvajalcev. Njihova pripravljenost za uresničevanje sklepov, doslej doseženi rezultati in potrebe po hitrejšem razvoju družbenih odnosov, ki jih opredeljuje ustava, zavezujejo, da v prihodnjem obdobju sprejete naloge dosledno uresničujemo. 1. Osebno delo kmetov na zemlji je v naših razmerah objektivno potrebno. Z osebnim delom kmetje v svojem interesu in v interesu socialistične skupnosti izkoriščajo zemljišče in pospešujejo kmetijsko proizvodnjo ter prispevajo k celotni rasti družbenega proizvoda in razvoju kmetijske proizvodnje na socialističnih samoupravnih osnovah. Komunisti se zavzemamo za dosledno uveljavljanje z ustavo opredeljenih pravic in dolžnosti kmetov v naši družbi. V socialistični samoupravni družbi predstavlja kooperacija kmeta z organizacijami združenega dela zgodovinsko edino možen proces preraščanja nizko produktivne kmetove proizvodnje v postopno industrializirano kmetijsko proizvodnjo na socialističnih samoupravnih temeljih. Zato je treba podpirati težnjo kmetov po svobodnem združevanju dela in sredstev med seboj v raznih oblikah proizvodnih skupnosti in njihovo sodelovanje z organizacijami združenega dela. Temeljni interes kmetov po združevanju v kmetijske zadruge in obrate za kooperacijo je v tem, da dosežejo takšno proizvodno in samoupravno organiziranost, ki bo omogočala široko uporabo sodobne tehnologije in organizacije dela, s tem pa trajno rast produktivnosti dela in dohodka. Le na tej podlagi si bodo kmetje zagotovili ekonomsko stabilnost in socialno varnost, sorazmerno drugim delovnim ljudem v združenem delu. V procesu takšnega združevanja se bo vse bolj uveljavljal položaj kmeta in njegove družine na podlagi dela, zmanjševal pa se bo pomen zemljiške lastnine v kmetijstvu. Delo kmeta, posebej tudi kmečke žene in drugih družinskih članov je potrebno vrednotiti, kakor določa ustava. Iz tega izhajajo njihove pravice do samoupravljanja in odločanja o pogojih in rezultatih dela v obratih za kooperacijo in drugih 51»

803

oblikah povezovanja osebnega dela z združenim delom v kmetijstvu. To jim zagotavlja tudi enak položaj in aktivno vlogo pri oblikovanju politike na področju kmetijstva in na drugih področjih ter enakopravno sodelovanje v različnih oblikah samoupravljanja v krajevnih ter družbenopolitičnih in interesnih skupnostih. V zvezi s tem moramo zagotavljati strokovno in družbenopolitično izobraževanje kmetijskih proizvajalcev, predvsem mladih. Komunisti se bomo v vseh okoljih zavzemali, da bodo delovni ljudje in občani uveljavljali takšne družbenoekonomske odnose v kmetijstvu, ki bodo izhajali iz interesov delavcev in kmetov, združenih v kmetijskih zadrugah in obratih za kooperacijo, kakor tudi za uresničevanje vseh tistih družbenih interesov na področju kmetijstva in vasi, ki jih uveljavljajo delovni ljudje v krajevnih in samoupravnih interesnih skupnostih. Odločno bomo obračunali z odpori tehnokratskih in drugih protisocialističnih sil, ki s svojim delom v zadrugah, drugih družbenih kmetijskih in gozdnih organizacijah, krajevnih skupnostih in drugod ovirajo uveljavljanje takšnega popoložaja kmetov v naši družbi.

2. Pomembno vlogo v razvoju kmetijstva ima družbeni sektor kmetijske proizvodnje, organiziran v kombinatih in kmetijskih zadrugah. Povezan s predelavo in trgovino je kmetijski družbeni sektor pomemben proizvajalec živilskih izdelkov, kmetijskih pridelkov in kmetijskega reprodukcijskega materiala. Povezan z raziskovalnimi in izobraževalnimi organizacijami pa zagotavlja hitrejše uvajanje vedno novih tehnoloških dosežkov in strokovnih rešitev ter usposobljenih delavcev v družbeno organizirano proizvodnjo. Komunisti si bomo prizadevali širiti in modernizirati proizvodna sredstva visoko produktivne proizvodnje v socialističnem kmetijstvu. Hkrati se bomo bojevali proti ozkemu podjetniškemu zapiranju in za uresničevanje načela, da postane z razširitvijo kooperacije združeno delo delavcev in kmetov gibalna sila v preobrazbi celotnega kmetijstva. 3. Zveza komunistov in vse napredne socialistične sile se bodo zavzemale za dolgoročno združevanje dela in sredstev med kmeti, med njimi in kmetijskimi organizacijami kakor tudi med organizacijami kmetijstva, živilske industrije in trgovine. Tudi raziskovalne in izobraževalne organizacije morajo 804

postati sestavni del združene kmetijske živilske dejavnosti. Takšne samoupravno organizirane kmetijske in živilske celote bodo lahko najučinkoviteje zagotavljale skladnejše načrtovanje proizvodnje in razvoja, ekonomsko stabilnost na podlagi delitve dohodka po delu v celotnem procesu proizvodnje, predelave in prometa med temeljnimi organizacijami združenega dela. Laže bodo tudi obvladovale tržna nihanja in poslovna tveganja. Zato se bomo komunisti bojevali za hitrejši potek združevalnih procesov in premagovali odpore, ki iz egoističnih in lokalističnih interesov zavirajo združevanja.

4. Kmetijski proizvajalci — delavci in kmetje opredeljujejo svoje razvojne interese v programih zadrug in temeljnih organizacij ter jih usklajujejo z interesi občanov v krajevnih skupnostih in z družbenimi načrti občin in širših družbenopolitičnih skupnosti. Pomembno je sodelovanje kmetijskih zadrug in obratov za kooperacijo z drugimi temeljnimi organizacijami združenega dela in delovnimi ljudmi v krajevni skupnosti pri gradnji infrastrukturnih objektov na vasi, pri gradnji skupnih objektov in nasadov, pri sanaciji agrarno posestne strukture in varstvu kmetijskih zemljišč. To je podlaga za izenačevanje pogojev dela in življenja delavcev in kmetov s pogoji v razvitejših urbanih okoljih. Iz tega povezovanja izhaja tudi temeljni interes kmetijskih proizvajalcev, da prek delegatskega sistema odločajo o pogojih in rezultatih svojega dela ne le v temeljnih organizacijah, temveč tudi v družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnostih. Zato morajo vse organizirane družbene sile podpirati povečanje članstva v zadrugah in obratih za kooperacijo ter uveljaviti takšne samoupravne odnose v organizacijah združenih kmetov in delavcev, ki bodo krepili združevanje dela in sredstev kmetov med seboj, onemogočali slabosti pri načrtovanju in razvijanju kooperacije, zlasti pri sovlaganjih družbenih in zasebnih sredstev ter delitvi dohodka in skupnega tveganja, ter odpravljali zavore za hitrejši prodor tehnologije in strokovnih delavcev v neposredno prakso. 5. Zavzemamo se za smotrno rabo kmetijskih zemljišč v kmetijski proizvodnji, za učinkovito varstvo najboljših kmetijskih zemljišč, za smotrno rabo zemljišč v nekmetijske namene, za ustrezno materialno nadomestilo porabnikov kmetijske zemlje za nekmetijske namene ter za usposabljanje manj kva-

805

litetnih kmetijskih zemljišč za organizirano kmetijsko proizvodnjo. Z dogovarjanjem v kmetijskih zemljiških skupnostih se obdelovalcem kmetijskih zemljišč odpira perspektiva dejanskega podružbljanja kmetijske zemljiške politike. To je tudi eden izmed načinov za preseganje lastniških odnosov in za to, da bo udeležba na podlagi minulega in živega dela, ne pa lastnina, odločilni dejavnik v opredeljevanju družbenega položaja kmetijskih proizvajalcev. Delovanje kmetijskih zemljiških skupnosti bo zagotovilo proizvodno osnovo za večjo produktivnost in večji dohodek kmetijskih proizvajalcev. Tako bo zagotovljena bolj smotrna raba kmetijskih zemljišč. S sproščanjem zemlje v procesu deagrarizacije se bodo oblikovale takšne proizvodne enote v družbenem kmetijstvu in v kooperaciji, ki bodo na podlagi združevanja dela in sredstev kmetov med seboj in s kmetijskimi organizacijami omogočale racionalnejšo proizvodnjo in pospeševale nove proizvodne odnose. Da bi dosegli ustrezni dohodek in zagotovili obstoj hribovitih in gorskih kmetij, se bomo zavzemali za razvijanje kmetijske proizvodnje in turizma v teh predelih ter za vključevanje prebivalcev s teh predelov v delo v gozdarstvu in drugih dejavnostih.

6. Boj komunistov za uresničevanje novih družbenoeko nomskih odnosov v kmetijstvu je sestavni del boja ZK, da odločanje o celotni družbeni reprodukciji prevzamejo delavci in delovni ljudje, ki ustvarjajo dohodek in družbeno bogastvo. Zato morajo komunisti vzpodbujati vključevanje kmetov v delegacije, da bodo le-ti lahko uveljavljali svoje interese v krajevnih, družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnostih. Na ta način bodo kmetje enakopravno odločali o vseh bistvenih vprašanjih razvoja kmetijstva kakor tudi o vseh drugih pogojih svojega dela in življenja. Zato bosta vse večja tudi potreba in interes kmetov samih, da se kot nosilci odločanja širše vključujejo v družbenopolitične organizacije, zvezo mladine, sindikate, zvezo komunistov, posebej pa še v socialistično zvezo. Naloga komunistov je, da na podlagi jasnega programa razvoja kmetijstva in podeželja, ki je opredeljen v dokumentih druge seje konference ZK Slovenije in prve seje konference ZK Jugoslavije ter v ustavi, usmerjajo politično dejavnost in rešujejo družbenoekonomska protislovja na vasi. Komunisti v 806

organizacijah združenega dela v kmetijstvu si morajo prizadevati za večje vključevanje kmetov v obrate za kooperacijo in zadruge ter se bojevati proti vsem, ki zavirajo razvoj materialne osnove družbe in samoupravnih odnosov. Komunisti v družbenopolitičnih skupnostih pa morajo s sistemskimi rešitvami spodbujati hitrejši razvoj kmetijstva in s tem pospešiti uresničevanje začrtane kmetijske politike.

Vzgoja, izobraževanje in raziskovalno delo DRUŽBENA VLOGA, MARKSISTIČNA ZASNOVANOST IN SOCIALISTIČNA ANGAŽIRANOST VZGOJE, IZOBRAŽEVANJA IN RAZISKOVALNE DEJAVNOSTI 1. V revolucionarnih težnjah samoupravne socialistične družbe za graditev svobodne skupnosti proizvajalcev imajo vzgoja, izobraževanje in raziskovalna dejavnost vse pomembnejšo vlogo. Zveza komunistov se bo zavzela za takšen razvoj raziskovalnega dela in preobrazbo celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema, ki bo razredno utemeljena, ki bo prispevala k oblikovanju vsestransko razvitega, ustvarjalnega in svobodnega človeka in ki bo uveljavljala vzgojo, izobraževanje in raziskovalno delo kot odlične dejavnike razvoja proizvajalnih sil in samoupravnih socialističnih odnosov. Tako usmerjeni bodo vzgoja, izobraževanje in raziskovalno delo vse bolj odločilno soustvarjali pogoje za odpravljanje elementov razredne družbe, še posebej delitve na fizično in umsko delo ter hkrati postajali eden bistvenih vzvodov družbenega napredka in humanizacije družbenih odnosov.

2. V bitko za socialistično vzgojo in marksistično izobraževanje se mora vključiti celotna družba. Bistveno je, da v prihodnje poleg šolskega sistema vsi družbeni dejavniki enotno in skladno uresničujejo socialistične družbene vzgojnoizobraževalne smotre. To je edina pot, ki bo zagotovila boljše, predvsem pa kvalitetnejše vzgojnoizobraževalne rezultate. Napredne socialistične sile se morajo pod idejnim vodstvom zveze komunistov še bolj odločno spopadati z vsemi težnjami, ki iz nesprejemljivih idejnih izhodišč nasprotujejo boju za socialistično in marksistično opredeljenost mlade generacije in vseh delovnih ljudi.

807

3. Komunisti se bojujemo za to, da bo ustvarjalno delo postalo vrednota vse družbe in dostopno vsakemu posamezniku ter da ne bo več stvar in privilegij posebnega sloja ali intelektualne elite. Kongres Zveze komunistov Slovenije zato nalaga komunistom, da v razvoju novih proizvajalnih sil skupaj z vsemi delovnimi ljudmi, posebej še z napredno inteligenco, širijo prostor ustvarjalnemu delu. Uvajanje moderne tehnologije mora potekati sočasno s poglabljanjem samoupravnih socialističnih odnosov, saj se lahko le v moderni proizvodnji in demokratičnih proizvodnih odnosih docela izrazijo delavčeva ustvarjalnost in odločujoč položaj ter vloga delavskega razreda v celotni družbeni reprodukciji. Takšna usmeritev se mora uveljaviti kot revolucionarno merilo za delovno in ustvarjalno prizadevanje vseh delovnih ljudi.

4. Raziskovalno delo toliko bolj ustreza interesom in težnjam delavskega razreda, kolikor bolj pogumno znanost išče in odkriva resnico o naravi, človeku in družbi, o možnostih njenega razvoja in kolikor bolj je vpeta v boj za osvoboditev dela in človeka. Zveza komunistov se bo tudi v prihodnje odločno bojevala za svobodo znanstvene ustvarjalnosti, hkrati pa se bo ostro uprla vsem, ki bi hoteli to svobodo izkoristiti v protisocialistične namene bodisi v obliki reakcionarnih političnih teženj bodisi v obliki novega zasužnjevanja in odtujevanja človeka. Zveza komunistov zavrača abstraktno pojmovanje svobode, ker ukinja resnično svobodo znanstvenega ustvarjanja, pa tudi pedagoškega delovanja. Temeljno merilo vrednotenja družbene naprednosti raziskovalnega dela so njegovi rezultati, ki prispevajo k splošnemu družbenemu napredku in k uresničevanju zgodovinskih ciljev delavskega razreda. Znanost bo sama sebi uspešen sodnik le tako, da se bo nenehno soočala, preizkušala in oplajala v revolucionarni praksi delavskih množic za graditev komunistične družbe. 5. Zavest o socialistični samoupravni družbi kot neprestanem revolucionarnem gibanju bomo komunisti z vključevanjem delovnih množic razvijali s pogumnim teoretičnim ustvarjanjem, zasnovanem na marksizmu, na trajnih vrednotah naše revolucije, z dosledno kritično analizo svoje prakse in nenehnim preseganjem vsega, kar je nesvobodno in nehumano. Z nenehnim razvijanjem teorije socialističnega samoupravljanja, z ustvarjalno uporabo znanstvenih spoznanj bomo 808

učinkovito uresničevali svojo idejnopolitično vlogo v družbi in snovali revolucionarno akcijo delavskega razreda na znanstvenem socializmu. 6. Marksistična znanost mora v boju za uveljavljanje socialistične prakse sproti in z vso idejno in teoretično močjo nastopati proti uveljavljanju protisocialističnih in protisamoupravnih sil, ki si prizadevajo zagotoviti svoj vpliv v znanosti ter v vzgoji in izobraževanju. Naloga komunistov je, da brezkompromisno razkrinkavajo vse protimarksistične in protihumanistične teorije in da obračunavajo z oportunizmom in idejnim nevtralizmom, ki sta se v nekaterih znanstvenih in prosvetnih okoljih tudi med komunisti že močno zakoreninila.

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE TER RAZISKOVALNO DELO V SAMOUPRAVNIH DRUŽBENOEKONOMSKIH ODNOSIH

7. Z doslednim uresničevanjem ustavnega koncepta združenega dela in svobodne menjave dela moramo preseči medsebojno odtujenost posameznih področij združenega dela in odpraviti etatistično posredništvo, proračunsko vlogo interesnih skupnosti, pojave elitističnega akademskega zapiranja, monopolizma in druge privatne ter skupinskolastninske težnje. 8. Za razvoj vzgoje, izobraževanja in raziskovalnega dela je bistvenega pomena, da postanejo sestavni del samoupravno organiziranega in povezanega združenega dela in da se v svobodni menjavi vrednotijo v skladu s svojim prispevkom k rasti družbene produktivnosti dela in splošnemu družbenemu napredku. Bistvo novega družbenoekonomskega odnosa se mora izražati v tem, da se delovni prispevek vseh dejavnikov v procesu družbene reprodukcije, torej tudi vzgoje, izobraževanja in raziskovalnega dela, vrednoti v temeljnih organizacijah združenega dela v materialni proizvodnji, in sicer prek ustvarjenega dohodka kot skupnega rezultata prizadevanj vseh delovnih ljudi, ki so neposredno ali posredno sodelovali v njegovem ustvarjanju. To zagotavlja tudi postopno spreminjanje odnosa drugih področij družbenega dela do vzgoje, izobraževanja in raziskovalnega dela, raziskovalce, učitelje, vzgojitelje

809

in študente pa zavezuje, da so za družbena sredstva, vložena v ta področja, pred združenim delom v celoti odgovorni. Pomembna naloga komunistov je, da bodo v svobodni menjavi dela spodbujali in omogočali predvsem uresničevanje naslednjih nalog in procesov: — hitrejši in skladnejši materialni in duhovni družbeni napredek; — ugotavljanje družbeno potrebnega dela na področju vzgoje in izobraževanja ter raziskovalnega dela in združevanje sredstev za uresničevanje skupno sprejetih programov; — dolgoročno programiranje družbenih potreb na teh področjih družbenega dela v skladu z družbenoekonomskim razvojem; — enak družbenoekonomski položaj vseh delavcev v združenem delu; — odgovornost vseh delovnih ljudi, da bodo v proizvodnem in intelektualnem delu uporabljali rezultate znanosti; •—■ uveljavitev takega družbenoekonomskega in samoupravnega statusa študentov v usmerjenem izobraževanju, ki bo odvisen predvsem od študijskih uspehov.

9. Zveza komunistov mora doseči, da se bodo z razvojem vzgojnoizobraževalne in raziskovalne politike ustrezno ukvarjali vsi delovni ljudje, temeljne organizacije združenega dela na vseh področjih družbene dejavnosti, njihova združenja, interesne skupnosti, družbenopolitične skupnosti, družbenopolitične organizacije in drugi organizirani družbeni subjekti. Samoupravno, kadrovsko in tehnološko najbolj razvite organizacije združenega dela, zlasti močne integracije in tiste, ki imajo dobro razvito planiranje, so še posebno odgovorne za oblikovanje in uveljavljanje raziskovalne politike in usmerjenega izobraževanja. Dolgoročno ugotavljanje kadrovskih, izobraževalnih in raziskovalnih potreb mora biti stalna skrb in rezultat sistematičnega proučevanja. 10. Temeljne izobraževalne skupnosti morajo poleg tega, da bodo še naprej skrbele predvsem za stanje in razvoj predšolske vzgoje in varstva ter osnovnih šol za mladino in odrasle, z enako odgovornostjo uveljavljati celovit interes družbenopolitičnih skupnosti tudi za usmerjeno izobraževanje. Ne

810

glede na to, da bodo za materialno podlago usmerjenega izobraževanja neposredno skrbele posebne skupnosti in republiška, je bistveno, da temeljne izobraževalne skupnosti nenehno dajejo pobude za razvoj in spremembe v celotnem procesu vzgoje in izobraževanja, in sicer na podlagi samoupravno dogovorjene kadrovske politike v občini.

11. Komunisti moramo biti pobudniki hitrejšega razvoja samoupravnih interesnih skupnosti za usmerjeno izobraževanje in za raziskovalno delo. Medtem ko naj bi se raziskovalno področje samoupravno interesno združevalo prek posebnih raziskovalnih skupnosti po panogah in se združevalo v enotni republiški raziskovalni skupnosti, je treba za področje usmerjenega izobraževanja uveljaviti ustrezne samoupravne interesne skupnosti, seveda v skladu z interesi in potrebami različnih gospodarskih panog, družbenih dejavnosti in družbenopolitičnih skupnosti oziroma regij. Bistveno je, da zagotovimo tak razvoj samoupravnega interesnega združevanja za ti dve področji, da se bodo lahko kar najbolj izrazili interes in potrebe združenega dela. Naloga komunistov je tudi prizadevanje, da se izobraževalne in raziskovalne skupnosti na vseh ravneh uveljavijo kot pomembne in nepogrešljive sestavine našega novega skupščinskega sistema.

12. Zveza komunistov se bo zavzela tudi za spremembo družbenoekonomskega položaja učencev in študentov v usmerjenem izobraževanju. Njihove pravice in dolžnosti morajo biti opredeljene v samoupravnih sporazumih med vzgojnoizobraževalnimi organizacijami in izobraževalnimi skupnostmi oziroma organizacijami združenega dela. Odslej naj uveljavljanje pravice do izobraževanja dosledno spremlja tudi ustrezna družbena in materialna odgovornost učencev in študentov do tistih, ki zagotavljajo sredstva za njihovo izobraževanje. Šele v tako opredeljenih odnosih bodo lahko postali delo in rezultati, ki jih posameznik doseže v vzgojnoizobraževalnem procesu, podlaga njegovega samoupravnega položaja. S tem ko se bo mladina povezovala s tistimi organizacijami združenega dela oziroma samoupravnimi interesnimi skupnostmi, v okviru katerih se bo po študiju zaposlila, bo narejen tudi pomemben korak v izenačevanju z delavci, ki se iz delovnega razmerja vračajo v izobraževalni ciklus.

811

NAČELA PREOBRAZBE VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA NA SAMOUPRAVNI SOCIALISTIČNI OSNOVI 13. Zveza komunistov se bo zavzela za preobrazbo celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema, katere revolucionarno vsebino sestavljajo naslednja tesno povezana načela in naloge: — marksizem, pojmovan celovito kot filozofija, znanstvena teorija, ideologija in praksa delavskega razreda, mora postati osnova celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema; — vzgojnoizobraževalni sistem bomo preosnovali tako, da bo delovnemu človeku v vsej delovni dobi omogočeno stalno izobraževanje. Ker sedanji koncept sistema vzgoje in izobraževanja onemogoča učinkovito uveljavitev načela stalnosti izobraževanja, je treba čimprej odpraviti tradicionalno delitev šolstva na osnovno, srednjo in visoko stopnjo in uveljaviti sistem, ki bo imel svojo osnovo že v zgodnji otroški dobi, po osnovnem oziroma temeljnem izobraževanju in vzgoji pa razvejene, vendar funkcionalno povezane oblike usmerjenega izobraževanja vse do akademskih znanj; — vsa vzgojnoizobraževalna dejavnost se mora odločno usmeriti k izobraževanju za delo in ob delu. Zagotoviti moramo povezanost vzgojnoizobraževalnega procesa s proizvodnim in drugim družbeno koristnim delom, z življenjem, s samoupravijavsko prakso, skratka z vsakodnevnim delom in bojem delavskega razreda. Zveza komunistov bo odločno težila k temu, da se bo vsa mlada generacija čimbolj zgodaj vključevala v delo in družbeno življenje ter se nato ob delu izobraževala ali pa se iz dela vračala k izobraževanju. Pomemben cilj, ki ga želimo doseči z načrtovano preosnovo vzgoje in izobraževanja, je torej ukinitev sedanje odtujenosti izobraževanja od dela in nasprotno; — področje vzgoje in izobraževanja se mora na novih temeljih učinkovito samoupravno organizirati prvič zato, da se bo čimbolj ustvarjalno in enakopravno vključevalo v proces združevanja dela, drugič, da bo celovito samoupravljanje tudi v njem postalo prevladujoč družbenoekonomski odnos in tretjič zato, ker je samoupravljanje hkrati pomembno pedagoško načelo. Bistveno je, da samoupravljanje v vzgojnoizobraževalnih institucijah postane pravica in dolžnost vseh udeležencev vzgojnoizobraževalnega procesa, torej tudi študirajoče mladi-

812

ne, staršev in drugih izvoljenih delegatov širše družbene skupnosti; —• še nadalje bomo razvijali in izpopolnjevali vsebino, metode, sredstva in organizacijo vzgoje in izobraževanja, smotrno na vseh stopnjah vključevali dosežke sodobne izobraževalne tehnologije, dosežke znanosti, tehnike in kulturnoumetniškega ustvarjanja ter razvijali samoupravne socialistične družbene odnose. Še posebej odločno bomo vztrajali pri odpravljanju prenatrpanosti učnih načrtov in učbenikov in radikalno obračunali z zakoreninjenim pozitivistično-enciklopedičnim modelom šole. Zveza komunistov se bo odločno spopadla z nasprotniki socialistično angažiranega vzgojnoizobraževalnega procesa, ki si prizadevajo z različnimi sredstvi ohraniti pozitivizem in z njim idejni nevtralizem šolskega sistema; — vsej mladini in delovnim ljudem, ki se bodo ob delu izobraževali, je treba zagotoviti čimbolj enake možnosti za vzgojo in izobraževanje. Zveza komunistov si bo še naprej odločno prizadevala za razvoj vzgoje in izobraževanja na manj razvitih območjih in za štipendijsko politiko, ki naj v skladu z dolgoročno kadrovsko politiko omogoči slehernemu sposobnemu in prizadevnemu človeku uresničitev pravice do izobraževanja. TEMELJNE IN NEPOSREDNE NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV NA PODROČJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA TER RAZISKOVALNE DEJAVNOSTI 14. Zveza komunistov si bo prizadevala, da bodo v bitki za preosnovo vzgoje in izobraževanja delovali odgovorno in skladno vsi družbeni dejavniki socialistične vzgoje — od vzgojnoizobraževalnih ustanov, družine, samoupravnih interesnih skupnosti, temeljnih organizacij združenega dela, delavskih univerz, kulturnih ustanov in družbenopolitičnih organizacij pa do najrazličnejših strokovnih, kulturnoumetniških, tehničnih, telesnokulturnih in drugih društev, otroških, pionirskih in mladinskih specializiranih organizacij, tiska, založniške dejavnosti ter radia in televizije. Zveza komunistov se bo zavzemala, da bodo subjektivne socialistične sile posvetile posebno pozornost družini, ki je izredno pomemben dejavnik oblikovanja otrokove osebnosti in sprejemanja družbenih vrednot. Zato si morajo prizadevati

813

za uveljavitev takšnih odnosov v družini, ki bodo temeljili na vrednotah socialističnega humanizma in samoupravne socialistične družbe, in za tako vzgojo mladih, da bodo postale socialistične družbene vrednote tudi sestavni del humanističnih odnosov med spoloma ter da bodo mladi v skladu z njimi prevzemali svoje samoupravne pravice in dolžnosti. Mlade ljudi je treba usposabljati, da bodo odgovorni starši in za to, da bodo nosilci družbenih akcij, s katerimi bomo izboljševali in bogatili življenje otrok. S hitrejšim razvojem vzgojno varstvenih zavodov pa je treba pomagati predvsem mladim družinam in družinam, kjer sta zaposlena mati in oče.

15. Zveza komunistov mora doseči v štiriletnem obdobju do naslednjega kongresa, da bo čimveč otrok vključenih v različne oblike predšolske vzgoje. Še hitreje je treba povečevati zmogljivosti vzgojnovarstvenih ustanov. Tam, kjer gradnja leteh ni smotrna, pa je treba razširiti dejavnost osnovnih šol na vzgojo otrok in hkrati razviti podaljšano bivanje v šoli. V enoletno malo šolo je treba do naslednjega kongresa Zveze komunistov Slovenije vključiti večino otrok v Sloveniji. Da bodo osnovne šole in njihove podružnice kot tudi vzgojnovarstveni zavodi lahko uresničevali vzgojnoizobraževalne in socialne naloge ter se bolj odzivali potrebam otrok in družine, jim moramo omogočiti, da se bodo materialno in kadrovsko usposobile in se odprle svojemu okolju. 16. Posebne družbene skrbi mora biti deležno osnovno šolstvo na vasi, na manj razvitih območjih in še posebej v obmejnih predelih Slovenije, da bi se njegova raven čimbolj izravnala z razvitimi okolji v mestnih središčih in da bi v celoti zagotovili, da bo vsa mlada generacija z ustreznim znanjem končala osnovno šolo. 17. Komunisti se moramo zavzeti za čim hitrejšo preosnovo srednjega šolstva, v katerem obstoječi dualizem poglablja socialno razlikovanje v tem smislu, da je velikemu delu mladine, zlasti delavske in kmečke, ki se izobražuje v poklicnih šolah, zaprta pot k nadaljnjemu izobraževanju. Vsaka stopnja oziroma oblika izobraževanja po osnovni šoli mora biti zaokrožena v tem smislu, da bo pripravila mladino za delo in nadaljnje izobraževanje. Sleherni mladi človek, ki bo končal katerokoli obliko usmerjenega izobraževanja, mora torej imeti 814

glede na svoje sposobnosti in interes možnost, da se vključi ali v delo ali v študij na naslednji stopnji.

18. Zveza komunistov si bo prizadevala, da bo načelo permanentnosti v izobraževanju postalo vodilo celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema in da bo izobraževanje odraslih oziroma ob delu postalo pravica in dolžnost slehernega delovnega človeka. Pri tem se zveza komunistov opira na spoznanje, da to nujnost narekujejo revolucionarni procesi v družbenih odnosih, v znanosti in tehnologiji, v naših razmerah pa še posebej zaostajanje izobrazbene strukture že za sedanjimi, toliko bolj pa prihodnjimi potrebami. Zveza komunistov se zavzema za vzgojnoizobraževalni sistem, v katerem bodo vsa pota do izobrazbe enako vrednotena. Glede na razvejene in spreminjajoče se izobrazbene potrebe potrebujemo prožen in odprt sistem, ki bo odraslim, zlasti zaposlenim, dajal široke možnosti za funkcionalno dopolnilno usposabljanje in za povratno izobraževanje oziroma pridobivanje novih strokovnih kvalifikacij ob delu. Posebno pozornost moramo posvetiti zaposlenim ženam, ki jim je treba z razvijanjem predšolske vzgoje, z varstvom otrok, podaljšanim bivanjem otrok v šoli ter z drugimi oblikami pomoči omogočiti, da se bodo laže izobraževale ob delu. Velikim in raznolikim proizvodnim potrebam bo mogoče zadostiti le, če bomo k temu delu pritegnili tako šolske zmogljivosti kot tudi druge izobraževalne organizacije, kot so izobraževalni centri in delavske univerze, družbenopolitične organizacije, društva itd. Sedanji neustrezni položaj izobraževanja ob delu, neustrezno vrednotene in obravnavane različne poti do potrebnega znanja bo mogoče preseči, če bo celotno področje vzgoje in izobraževanja enakovredno vključeno v samoupravne interesne skupnosti. Dualizem, togost in druge ostanke zastarelega sistema bomo lahko premagali, če se bodo posamični interesi in potrebe po samoupravni poti dogovarjanja povezovali in usklajevali ter da bo na tej podlagi zagotovljena solidarnost. Tako bomo mogli tudi obvladovati nezadostno kakovost, nestrokovnost, komercializem in druge pomanjkljivosti, ki pogosto spremljajo še razmeroma mlado področje izobraževanja ob delu oziroma odraslih, ki se uveljavlja z marsikdaj velikimi problemi, težavnimi delovnimi pogoji, slabo opremljenostjo itd. Zato se zveza komunistov zavzema za boljše raz-

815

mere za organizirano izobraževanje odraslih tako v šolah vseh vrst, delavskih univerzah kot tudi v izobraževalnih organizacijah, ki so namenjene izobraževanju odraslih. 19. Komunisti — prosvetni delavci so se dolžni še posebej zavzeti za individualizacijo pouka; s tem bodo med drugim omogočali in spodbujali tudi maksimalni razvoj učencev, posebej še prizadevnih in nadarjenih.

20. Sanacija domov za učence in študentovskih domov ter skrb za hitrejšo razširitev teh zmogljivosti v skladu s policentričnim razvojem usmerjenega izobraževanja bo ob hkratni povečani skrbi za vzgojno funkcijo teh domov izredno pomembno področje prizadevanj komunistov v odpravljanju posledic socialnega razlikovanja. Pomembno vlogo pri tem bo imela v skladu z družbenim dogovorom tudi na novo opredeljena štipendijska politika, ki mora dosledno izhajati iz kratkoročnih in dolgoročnih kadrovskih potreb in politike združenega dela.

21. Zveza komunistov opozarja, da je nujna večja skrb za vzgojo in izobraževanje otrok, katerih starši začasno delajo v tujini. Ker je ta problem nevarno žarišče socialnega razlikovanja, pa tudi odtujevanja številnih pripadnikov mlade generacije od naroda, si bomo v deželah, kjer imamo zdomce, prizadevali zagotoviti kvaliteten dopolnilni pouk. 22. Načrtna kadrovska politika za prosvetni poklic postaja v boju za socialistično angažirano šolo vse bolj pomembna. Zboljšanje kakovosti učiteljskega kadra na vseh stopnjah, zlasti njihove idejne oboroženosti in vključenosti v revolucionarne procese samoupravne preobrazbe, predstavlja eno najvažnejših nalog. Zato bo Zveza komunistov Slovenije posvetila posebno pozornost reformi izobraževanja učiteljskega kadra, graditvi sistema stalnega strokovnega usposabljanja in družbenega izobraževanja vzgojiteljev in učiteljev za vse vrste šol, posebej še za usmerjeno izobraževanje, pa tudi usposabljanje novih profilov strokovnjakov, ki jih bo zahteval reformirani vzgojnoizobraževalni proces. Težili bomo tudi k temu, da pridobijo višjo šolsko izobrazbo vsi mlajši osnovnošolski učitelji s srednješolsko izobrazbo, postopno pa tudi visoko izobrazbo. 816

Na podlagi že oblikovanih meril o liku učitelja v socialistično angažirani šoli bomo nadaljevali z idejnopolitično diferenciacijo znotraj prosvetnih vrst. Naš neposredni cilj je tudi, da se v prihodnjem obdobju bistveno okrepijo komunistične vrste med prosvetnim kadrom, kar še posebej velja za mlajše učitelje. V zvezi z reševanjem problematike učiteljskega kadra se bo zveza komunistov zavzela za ustreznejše in boljše družbeno vrednotenje učiteljevega dela kot v preteklosti in za hitrejše ter načrtnejše urejanje stanovanjskih problemov delavcev v vzgoji, izobraževanju in raziskovalni dejavnosti.

23. Reformiranje vzgoje in izobraževanja, vključno s skrbjo za ukinjanje žarišč socialnega razlikovanja v vzgojnoizobraževalnem sistemu, zahteva nadaljnjo krepitev materialne baze vzgoje in izobraževanja. Z dobro pripravljeno in argumentirano idejnopolitično akcijo bomo komunisti med delovnimi ljudmi prebujali zavest o nujnosti utrjevanja materialne podlage vzgoje in izobraževanja, kulture in raziskovalne dejavnosti, v samoupravnih organih pa bomo pobudniki odločitev, ki bodo potrjevale to našo usmerjenost.

24. V okviru celotnega družbenega načrtovanja se mora na podlagi načrtovanja kadrovskih potreb razvijati tudi programiranje raziskovalnega dela in usmerjenega izobraževanja. Programi raziskovalnega dela in usmerjenega izobraževanja morajo postati sestavni del družbenih razvojnih načrtov. Raziskovalne organizacije in usmerjeno izobraževanje morajo biti obvezno vključeni v družbeno načrtovanje in uresničevanje družbenih razvojnih načrtov ter v odločanje o bistvenih investicijah in sistemskih rešitvah. 25. Cilj prizadevanj zveze komunistov je, da bosta raziskovanje in usmerjeno izobraževanje zagotavljala hitro in učinkovito uporabo svojih rezultatov v družbeni praksi. Doseči je treba kar najtesnejšo povezanost temeljnih razvojnih ali aplikativnih raziskovanj, ustvarjalno sodelovanje prirodoslovnih, tehnično-tehnoloških in družbenih znanosti v celovitem proučevanju prednostnih vprašanj našega razvoja in uveljavljanja samoupravnih socialističnih odnosov. 26. Zveza komunistov mora biti pobudnica povezovanja in združevanja raziskovalnih in vzgojnoizobraževalnih organizacij združenega dela in med njimi. Aktivizirati je treba rezerve, 52 Sedmi kongres ZKS

817

doseči optimalno izkoriščenost kadrov, prostorov, opreme itd. Z združevanjem v gospodarstvu in družbenih dejavnostih je treba doseči večjo delitev dela, učinkovitejšo povezanost s prakso in bolj racionalno izkoriščenost raziskovalnih zmogljivosti, strokovnih kadrov in usmerjenega izobraževanja. 27. V prihodnje bo nujno večje vključevanje znanstvenoraziskovalnih in strokovnih kadrov v gospodarstvo, predvsem v proizvodnjo. Izrednega pomena za uveljavitev raziskovalnega dela je intenzivnejše razvijanje raziskovalno-razvojnih centrov v organizacijah združenega dela v gospodarstvu in družbenih dejavnostih. Komunisti morajo odločno podpreti razvoj raziskovalnega dela v svojih organizacijah združenega dela in raznih skupnih raziskovalnih organizacijah. 28. Komunisti se moramo zavzeti tudi za povečanje števila visoko usposobljenih diplomantov, mladih raziskovalnih kadrov ter učiteljev v vseh oblikah usmerjenega izobraževanja, dalje za kroženje kadrov tako od temeljnih do aplikativnih raziskovanj kot iz usmerjenega izobraževanja v proizvodnjo in družbeno prakso in obratno. Povečati je treba vpis na tiste usmeritve, ki usposabljajo kadre za potrebe proizvodnje in za pedagoške poklice, in omogočiti, da se bo bolj razvil podiplomski študij, posebno na področju marksizma in samoupravljanja.

29. Zveza komunistov ugotavlja, da medrepubliško sodelovanje na področju znanstvenoraziskovalnega dela in visokega šolstva ni zadovoljivo razvito. Zato naroča vsem članom Zveze komunistov Slovenije in organizacijam zveze komunistov, ki delujejo na tem področju, da si prizadevajo za razširitev, poglobitev in vsebinsko popestritev tega sodelovanja. Ko se zavzema za mnogostransko sodelovanje naših znanstvenih in visokošolskih ustanov z ustreznimi organizacijami v tujini, zveza komunistov poudarja potrebo, da napore na tem področju bolje organiziramo in jih neposredno povežemo z nadaljnjim razvojem naše samoupravne socialistične družbe in njene zunanjepolitične usmeritve. 30. Usmerjeno izobraževanje in raziskovalno delo morata biti dostopna vsem ob enakih pogojih ter ob upoštevanju družbenih potreb ter možnosti. Zato moramo razvijati štipendiranje, poklicno usmerjanje, razne oblike priprave kandidatov za študij itd. 818

Kultura socialistične samoupravne družbe Delavski razred in vsi delovni ljudje Slovenije so si v dosedanjih prizadevanjih za graditev socialističnega samoupravljanja ustvarili tolikšne možnosti v družbenoekonomskih in političnih odnosih, v kulturi, izobraževanju in znanosti kakor tudi gmotne in druge možnosti, da so si odprli nadaljnja pota k osvobajanju človeka in njegovega dela in s tem k višji stopnji ustvarjalnosti v proizvodnem delu, v družbenih in človeških razmerjih. Zveza komunistov razume svoje poslanstvo na področju kulture kot bitko za osvobajanje človeka in dela za vedno višjo stopnjo družbenoekonomskih odnosov in na njih utemeljeno najširšo družbeno kulturno politiko. Posebno pozornost posveča razvoju tistih pretežno poklicnih kulturnih dejavnosti, ki so se v zgodovinskem razvoju sorazmerno osamosvojile ali celo oddaljile od družbenih temeljev, ki pa združene z naprednimi družbenimi silami lahko pomenijo izredno osvobodilno silo v celovitih osvobodilnih prizadevanjih delavskega razreda. Z osvobajanjem človeka in njegovega dela naš delavski razred osvobaja sebe in vso družbo in ko povečuje svoje možnosti za bogatejše gmotno in duhovno življenje, pomaga ustvarjati najširše možnosti za vsestranski razvoj družbenih dejavnosti, za ustvarjalne možnosti delovnih ljudi v vzgojnih, izobraževalnih, kulturnih, umetniških, znanstvenih in drugih dejavnostih ali ustanovah. Zveza komunistov pomaga ustvarjati stanje, v kakršnem se lahko objektivni dolgoročni interes delavskega razreda in kulturnih delavcev združita, presežejo pa pojavi ločenosti, oddaljenosti ali celo odtujenosti. Uresničevanje ustavno usmerjenih družbenoekonomskih odnosov in nove vloge državnih organov, kakor jo opredeljuje nova ustava, omogoča vsem, ki živijo od svojega dela in znanja, da si skupaj prizadevajo za najvišjo možno stopnjo ustvarjalnih možnosti in svobode — kot predvsem svojih možnosti in svoje svobode. 1. Ustavno določene in deloma že uresničevane možnosti za vsestranski družbeni in kulturni napredek nalagajo zvezi komunistov in vsem socialističnim subjektivnim silam nove odgovornosti. Kulturna politika zveze komunistov izhaja iz proizvodnih in socialnih temeljev družbe in iz samoupravno organiziranih delovnih ljudi v združenem delu kot subjektov kulture. V tem 52’

819

novem družbenem odnosu delavski razred kot temeljna družbena sila skupaj z drugimi delovnimi ljudmi uresničuje svojo zgodovinsko nalogo osvoboditi človeka. Zato je nujno, da se kulturna politika zveze komunistov, ki izhaja iz marksistične revolucionarne teorije in prakse socialističnega samoupravlja nja, poglobi in se vsestransko odločneje obrne k temeljnim problemom duhovnega in kulturnega življenja delovnih ljudi in vse družbe. Na to nas opozarjajo družbena dogajanja in spoznanja, pridobljena po VI. kongresu, saj so postala vsebina vsega, za kar smo se dogovorili z novo ustavo. Za idejnopolitično dejavnost zveze komunistov takšna usmeritev pomeni nalogo, da se bosta sleherna organizacija združenega dela in krajevna skupnost kot temeljni družbeni skupnosti ukvarjali tudi s problemi ustvarjalnih možnosti in kulturnega življenja delovnih ljudi, da bo kulturno delovanje sestavina njunih razvojnih programov, in s tega stališča vplivali in usmerjali razvoj poklicnih ali ljubiteljskih kulturnih dejavnosti kot izredno pomembnih dejavnikov kulturnega osveščanja in socialnega osvobajanja delovnih ljudi. Samo taka usmerjenost v delovanju osnovnih organizacij zveze komunistov, sindikalnih organizacij, organizacij socialistične zveze in drugih družbenopolitičnih in družDeniti organizacij ali dejavnikov bo omogočila hitrejše prebu janje kulturnih potreb in interesov delovnih ljudi. Taka idejnopolitična usmerjenost osnovnih organizacij se bo marsikje naslonila na bogate dosežke v dosedanjih socialnih in kulturnih prizadevanjih temeljnih družbenih skupnosti, posebno še interesnih, pa tudi kulturnih dejavnosti in ustanov, marsikje pa bo treba orati ledino in se spopadati z nedelavnostjo, zanikrnostjo ali prepuščanjem duhovnega življenja tehnokratskim, nacionalističnim, klerikalnim, liberalističnim in drugim silam ali težnjam. Samo tako bo mogoče uresničiti celovito podobo organizacije združenega dela, krajevnih in interesnih skupnosti kot temeljnih skupnosti, v katerih naj delovni človek uresničuje svoje osnovne gmotne in duhovne interese, svoje bogatejše proizvodne in druge ustvarjalne možnosti. Pri tem se zveza komunistov posebej zavzema za hitrejše in načrtnejše razvijanje kulturnih potreb delovnih ljudi; to je hkrati z zagotovitvijo gmotnih in drugih možnosti za razvoj kulture eden izmed temeljnih pogojev za samoupravno sodelovanje delovnih ljudi v kulturnem življenju in za vsestranski osebnostni razvoj slehernega. 820

2. Kongres sodi, da je za taka prizadevanja v zvezi komunistov kot v celotni družbi danes več objektivnih in subjektivnih možnosti, kot jih je bilo ob času VI. kongresa. Nova družbena spoznanja so potrdila opravljene socialne premike v splošni družbeni politiki in težnjo, da se tudi celotna kulturna stavba družbe celoviteje učvrsti v svojih razrednih temeljih. Družbena izkušnja nas je zlasti po VI. kongresu opozorila na idejne in politične posledice, ki nastajajo v razmerah še ohranjenih oblik državnolastninskega, skupinskolastninskega ali kakršnegakoli drugačnega odtujevanja presežnega dela, na posledice razdvajanja delovnih ljudi v proizvodnih odnosih, razdvajanja njihovih pravic, možnosti itd. Pred časom začeta in na podlagi nove ustave jasno določena prizadevanja zveze komunistov so usmerjena v premagovanje te ločenosti, da se s sporazumevanjem in dogovarjanjem uveljavi svobodna in neposredna menjava dela med delavci v organizacijah in skupnostih, ki opravljajo kulturno dejavnost, in delovnimi ljudmi na drugih področjih družbenega življenja. Na podlagi take menjave naj bi se vedno bolj izločalo posredništvo v proizvodnji in delitvi gmotnih in duhovnih dobrin ter oblikovala skupna družbena fronta zoper tiste sile, težnje ali pojmovanja, ki bi skušale na kakršnemkoli temelju odtujeno presežno delo izkoriščati za privilegije in družbeno moč. 3. Najpomembnejši družbeni organizem, v katerem si prizadevamo za integracijo kulturnih in drugih družbenih dejavnosti v enoten proces združenega dela na samoupravnih temeljih, so interesne skupnosti. Kulturne skupnosti so za zvezo komunistov in socialistične sile odprt družbeni prostor neposrednega boja: — za uveljavljanje samoupravnega položaja delavcev — neposrednih proizvajalcev v kulturni politiki, ki s pomočjo svojih delegacij oziroma delegatov skupaj z delavci iz kulturnih dejavnosti odločajo o presežnem delu, namenjenem kulturnim dejavnostim, s tem pa tudi o usmerjenosti in vsebini celotne dejavnosti; — za vraščanje kulturnih skupnosti v procese družbenega odločanja v skupščinskem sistemu, od občine navzgor, z ustavnimi pristojnostmi skupščinskega zbora, kadar bodo skupščine odločale o kulturnih potrebah kot skupnih družbenih potrebah; komunisti se bomo zavzemali zlasti za spodbujanje in usmerjanje s splošnim družbenim razvojem uskladenega raz-

821

voj a kulture, ki bo izražala pomen in vrednost kulture za razvoj samoupravnih socialističnih odnosov; — za uveljavljanje socialističnih in humanih vrednot v kulturnem ustvarjanju in posredovanju; — za uveljavitev celovitosti kulture pri družbenem in osebnostnem oblikovanju delovnega človeka, posebno doraščajočih generacij, za uveljavitev prakse in pojmovanja, da je kultura ena sama, le da mora s svojimi številnimi dejavnostmi in oblikami segati do vseh in si prizadevati za splošen dvig kulturnih potreb; — za kontinuirano in sistematično kulturno in estetsko vzgojo, ki mora potekati v vseh obdobjih človekovega življenja, zlasti v vzgojnoizobraževalnem procesu na vseh stopnjah in oblikah; — za enakopravno uveljavljanje ljubiteljske in poklicne kulture, z jasno določeno vlogo kulturnih zavodov in društev, organsko povezanih z ustvarjalnostjo delovnih ljudi v temeljnih družbenih skupnostih, s kulturno vzgojno funkcijo šol pa vse do izobraževanja organizatorjev kulturnega življenja in poklicnih kadrov v kulturi; — za družbeni vpliv na vsebino in programsko usmerjanje komunikacijskih sredstev, zlasti RTV, dnevnega in revijalnega tiska, da bi okrepili prizadevanja za njihovo umetniško kvaliteto, jih okrepili kot sredstvo izobraževanja in povečali njihovo razširjenost na vsem slovenskem narodnem prostoru. Komunikacijska sredstva naj bi v večji meri spodbujala zanimanje delovnih ljudi za kulturo, prispevala k oblikovanju njihovega kulturno estetskega znanja ter jih seznanjala z najvišjimi kulturnimi dosežki; — za oblikovanje enotnega kulturnega prostora v republiki, ki naj bi deloval vedno bolj kot razčlenjena in dobro povezana celota z ustreznim razvojem več kulturnih središč in hitrejšim premagovanjem zaostalosti na kulturno manj razvitih področjih; — za oblikovanje enotnega narodnega kulturnega prostora na podlagi humane in napredne vsebine kulture, sposobne nenehno prispevati k razvoju in ne samo k ohranjanju kulturne tvornosti Slovencev v zamejstvu, slovenskih izseljencev in slovenskih delavcev v tujini, pa tudi Slovencev v drugih republikah; zlasti je treba skrbeti za izbor in raven posredovanih kulturnih dosežkov; na tej podlagi naj bi bolj sistematično prispevali k uveljavitvi slovenske kulture v mednacionalnem in 822

mednarodnem kulturnem sodelovanju in v vseh drugih oblikah sodelovanja; — za širše in bolj poglobljeno povezovanje in za tvorno sodelovanje ter izmenjavo kulturnih dosežkov v medrepubliškem merilu; — za oblikovanje programa dolgoročnega kulturnega razvoja Slovenije, ki naj izhaja iz marksistične teorije, iz načel socialistične kulturne politike, potrjenega pomena kulture za razvoj in uveljavitev slovenskega naroda ter njene vloge pri razvoju socialističnih družbenih odnosov; to je celovita naloga, katere del je dolgoročni program razvoja kulturnih dejavnosti. Da bi si delavski razred in zveza komunistov z naprednimi kulturnimi delavci vred odločneje utrla pota v vse razsežnosti kulturnih možnosti naše družbe, moramo vztrajno premagovati različne oblike etatističnega posredovanja med materialno in duhovno proizvodnjo, delovanje tržišča kot stihij nega posredovalca rezultatov kulturnega dela, tehnokratsko podrejanje kulture proizvodnji materialnih dobrin in onemogočanje prizadevanj delovnih ljudi za neposredno združevanje njihovega gmotnega in duhovnega napredka; prav tako moramo vztrajno premagovati tradicionalno hierarhično delitev kulture in zoževanje kulturne ustvarjalnosti v okvire poklicne dejavnosti. Člani zveze komunistov se moramo organizirano upreti enostranostim in skrajnostim v družbeni praksi in v pojmovanju o tem, kakšna bodi kulturna politika zveze komunistov in kje naj se oblikuje; kaj je kulturna politika družbe in kdo vse je za njeno izvajanje odgovoren; zoper skrajnosti, ki lahko vodijo ali v vulgarizacijo socialistične kulture ali v različna elitništva; zoper podcenjevanje socialnega in kulturnega pomena bitke, ki teče v temeljih družbe in po svoje določa osebnostno in širše družbeno duhovno življenje; zoper podcenjevanje, zapostavljanje ali celo idejno in estetsko razvrednotenje vsega, kar sodi pod pojme socialistične zavesti, morale, kulture, duha ipd.

4. V skladu s temeljnim družbenim ciljem, za katerega se bojuje, z osvoboditvijo človeka in njegovega dela, se zveza komunistov zavzema za svobodo umetniškega in kulturnega ustvarjanja, za bogastvo in raznolikost umetniških smeri in stilov, za kritično in ustvarjalno poslanstvo umetnosti. Zveza komunistov se opredeljuje za svobodo umetniškega ustvarjanja še 823

posebej zato, da bi spodbudila vse ustvarjalne sposobnosti kulturnih ustvarjalcev, zlasti še tiste, ki so zaradi razrednega značaja delitve dela ostajale neizkoriščene in nerazvite. Zato pomeni svoboda kulturne ustvarjalnosti tudi in predvsem svobodo ustvarjanja socialnih možnosti za vsestranski duhovni razvoj vsakega delovnega človeka in nikakor ne privilegij kakršnekoli družbene elite. Hkrati z bojem za svobodo kulturnega ustvarjanja pa se zveza komunistov enako odločno bojuje tudi proti zlorabi te svobode za reakcionarne, protisocialistične in protihumanistične politične cilje. Zveza komunistov ne more biti brezbrižna ali nevtralna do idejne vsebine in sporočila umetniškega ustvarjanja, umetniške in kulturne ustvarjalnosti. Komunisti smo zlasti dolžni krepiti vlogo socialistične zveze kot najširše družbene tribune, nosilke stalnih razprav o uveljavljanju socialističnih in humanih vrednot v kulturnoumetniškem ustvarjanju ter njihovem pristnem posredovanju, njeno odgovornost za oblikovanje kulturne politike in za bogatejše kulturno življenje in ustvarjalnost delovnih ljudi. V današnjem slovenskem kulturnem prostoru obstajata dve poglavitni smeri idejnega in estetskega razvrednotenja sporočila in vsebine umetniškega ustvarjanja. Prva je vrednostni relativizem in nihilizem, ki tako ali drugače zanikuje vse dosežke in pridobitve naše revolucije, samoupravljanja in socializma sploh, proglaša humanizem za nekaj preživelega in sodobnemu umetniškemu izrazu neustreznega, sebe pa za edino napredno in sodobno umetniško avantgardo. Idejno ozadje takšnega lažnega avantgardizma so različne smeri sodobne meščanske filozofije, iz katerih jemljejo pripadniki te usmeritve nekritično posamezne teze ter jih eklektično povezujejo. To je izrazito epigonska, idejno in estetsko konservativna usmeritev, ki vrača del slovenske literarnoumetnostne teorije in kritike na raven predvojne meščanske ideologije, sodobno umetniško ustvarjalnost, posebej še mladih generacij, pa usmerja od resničnih problemov in vrednot našega današnjega življenja na slepi tir umetniško jalovega igračkanja z besedami in drugimi umetniškimi izraznimi sredstvi vse do odkritega razglašanja nesmisla kot bistva sodobne umetnosti in sodobnega življenja sploh. Druga poglavitna smer tega razvrednotenja je produkcija in podpiranje vsakovrstne plaže in kiča, ki propagira surovost, nasilje, malomeščanski način življenja in njegove »vrednote«,

824

ustvarja v zavesti ljudi utvare o sodobni meščanski »družbi izobilja« ter jih tako odvrača od boja za socialistične in humanistične družbenopolitične cilje. Te težnje so prišle zlasti do izraza v množičnih občilih in v kulturnih dejavnostih z množičnim vplivom, kot so film, dnevni, revijalni in knjižni tisk, gledališče in RTV. Obe navedeni smeri idejnega in estetskega razvrednotenja umetniške ustvarjalnosti, ki se večkrat prepletata, sta v bistvu izraz meščansko-liberalističnih in tehnokratskih teženj, ki se na področju kulture skušajo uveljaviti pod plaščem lažne umetniške avantgardnosti ali pa komercializirane »množične« kulture, ki je v bistvu antikultura. Spopadanje s preostanki sil in teženj, ki so bile politično poražene na 29. seji, v kulturi še ni končano, čeprav njihovi nosilci nimajo več politične podpore, kakršno so imeli v preteklosti. Kongres nalaga komunistom, posebej še komunistom kulturnim delavcem, da se odločno spopadajo s temi težnjami in njihovimi nosilci tudi na področju kulture, posebej še z zlorabljanjem svobode in možnosti umetniškega ustvarjanja za uveljavljanje politike, ki je v bistvu usmerjena proti politiki zveze komunistov in samoupravno-socialistični usmeritvi naše družbe sploh, da se z njimi polemično in kritično soočajo, razkrivajo njihove razredne in ideološke korenine ter jim postavijo nasproti socialistično in humanistično idejno sporočilo umetniškega ustvarjanja. Izkušnje vsega povojnega obdobja kažejo, da so bile nosilke takih pojavov največkrat različne kulturniške klike, ki so se opirale na različne osamosvojene centre družbene moči in ki neskrupulozno izkoriščajo družbene možnosti umetniškega ustvarjanja, pridobljene položaje in privilegije za širjenje svojega vpliva in svoje moči. Zveza komunistov se bojuje proti klikarstvu zato, ker ovira razvoj kulturne ustvarjalnosti, ker daje potuho nekvaliteti, ker duši in onemogoča ustvarjalno rast drugih umetniških in estetsko stilnih usmeritev in ker je po svoji naravi največkrat tudi nosilec različnih protisocialističnih in protisamoupravnih teženj in pogledov. Kongres naroča komunistom, da se odločno spopadajo s pojavi klikarstva v kulturi, tudi če gre za komuniste, opozarjajoč, da je klikarsko delovanje nezdružljivo s članstvom v zvezi komunistov. Pri tem je treba razločevati' med umetniškimi skupinami, ki so normalen pojav v umetniškem življenju, in med klikami, ki so posledice birokratsko825

tehnokratskih teženj v družbenih odnosih in v kulturi. Skupina se izrodi v kliko, če začne uporabljati za svojo uveljavitev nepoštena, kulturno in politično nesprejemljiva sredstva. Ko zveza komunistov zavrača kakršenkoli monopolizem v kulturi, hkrati zavrača tudi sektaški odnos do kulture, odnos nezaupanja in sumničenja, pavšalno etiketiranje in kakršnokoli moralnopolitično diskvalificiranje. Namesto tega postavlja zahtevo po poglobljeni idejno-teoretični analizi in umetniškoestetski kritiki, po kritični idejni in estetski konfrontaciji. Kongres naroča komunistom, posebej še komunistom kulturnim delavcem, da z marksističnih izhodišč odločneje in hitreje razvijajo, pa tudi posredujejo spoznanja iz občih ved o umetnosti in kulturi, marksistično estetsko teorijo in kritiko ter da različnim tujim idejnim vplivom in kulturnim konceptom postavijo nasproti izdelano vizijo socialističnega samoupravnega koncepta kulture in znotraj tega koncepta izbojujejo jasna idejna in umetniška merila, napredno in humanistično idejno vsebino umetniškega ustvarjanja. 5. Sestavni del vseh teh prizadevanj je razvoj raziskovalnega dela na področju kulture — od proučevanja različnih idejnih in estetskih tokov na področju ožje kulturne ustvarjalnosti do proučevanja kulturnih možnosti in potreb najširših slojev delovnih ljudi in kulturnoectetske vzgoje. Sem sodi tudi proučevanje naše kulturne politike, politike zveze Komunistov, pa tudi drugih družbenopolitičnih dejavnikov in subjektov, tudi tistih, ki izhajajo iz drugačnih idejnih in svetovnonazorskih izhodišč, kot npr. cerkev pa tudi različne kulturniške skupine, ki zastopajo razne nemarksistične filozofske in estetske nazore, a so prav tako nosilci, včasih in ponekod celo odločilnejši od zveze komunistov, take ali drugačne kulturne politike v svojem okolju. Vse to mora postati predmet stalnega raziskovalnega dela, za katero morajo dati pobudo zveza komunistov, njena vodstva in organi, posebej še marksistični centri, pa tudi instituti in fakultete. Prav pomanjkanje takega dela je bilo v preteklem obdobju eden glavnih deficitov tako za uspešnejše soočanje z različnimi nesocialističnimi in nemarksističnimi idejnimi vplivi in tokovi kakor tudi za samo kulturno politiko zveze komunistov.

6. Učinkovito delovanje zveze komunistov v kulturi je najtesneje povezano s povečanjem števila članov in z utrjevanjem 826

organiziranih oblik delovanja komunistov, delavcev v kulturi, v kulturnih skupnostih, v aktivih pri konferencah ZKS, v uredništvih, kulturnih zavodih in društvih.

7. Naše preobražanje in socialno pomlajevanje, naša tesnejša povezanost z delavskim razredom, naša usmerjenost k uresničevanju njegovih nadaljnjih zgodovinskih smotrov, odločilnih za vso družbo in naše kulturno življenje, nalagajo organizaciji kot celoti in vsakemu njenemu članu odločnejše zavzemanje za tako kulturno politiko vseh družbenih dejavnikov, ki bo zares uresničevala najvišjo mogočo mero svobode za vsakršno ustvarjalnost — od proizvodne do umetniške in znanstvene, obenem pa visoko stopnjo odgovornosti slehernega družbenega dejavnika za to, da bo dosežena svoboda zmeraj pomenila, dopuščala in spodbujala nadaljnje osvobajanje tako človeških ustvarjalnih možnosti kot celotne družbe. Ta spoznanja so bila po svoje zmeraj znova potrjena z najsvetlejšimi dejanji slovenskih razumnikov, umetnikov in kulturnih delavcev v zgodovinskem boju slovenskega ljudstva za svobodo in pravico — ne nazadnje v osvobodilnem boju kot izrednem kulturnem dejanju vsestranskega osvobajanja.

827

Izjava o položaju slovenskih narodnostnih skupnosti v sosednjih državah Zveza komunistov Slovenije se je kot del Zveze komunistov Jugoslavije vselej zavzemala za socialistične in demokratične družbene odnose in v tem okviru tudi za enakopravnost narodov in narodnosti. Na podlagi teh političnih stališč Zveza komunistov Slovenije odločno in dosledno podpira slovenske narodnostne skupnosti v zamejstvu v njihovem boju za narodni obstoj, pravice in vsestranski razvoj. Slovenske narodnostne skupnosti v Avstriji, Italiji in Madžarski se ob podpori tamkajšnjih naprednih sil in matičnega naroda vedno bolj uveljavljajo kot samostojni narodnostni in politični subjekti. Vendar pa njihov položaj ni zadovoljiv. Pri tem obstaja razlika v položaju slovenske narodnostne skupnosti na Madžarskem, ki se postopoma izboljšuje; Slovenci v Italiji in Avstriji pa nimajo niti vseh tistih pravic, ki jim gredo po meddržavnih pogodbah in mednarodnih načelih o človekovih pravicah. Še vedno niso odstranjene krivice, ki so jih pretrpeli kot žrtve fašizma in nacizma. Slovenci v Italiji še zdaj nimajo nekaterih temeljnih narodnostnih pravic. Za današnji čas je zlasti nesprejemljivo dejstvo, da v Italiji zanikujejo obstoj beneških Slovencev v Videmski pokrajini. V Avstriji tudi po dvajsetih letih še niso uresničene jasne določbe državne pogodbe o pravicah Slovencev na Koroškem in Štajerskem ter Hrvatov na Gradiščanskem. Uveljavitev teh pravic poskušajo pogojevati predvsem z zahtevo po številčnem ugotavljanju manjšine. Takšne zahteve so bile vedno sestavni del raznarodovalne politike in sredstvo pritiska na manjšine. Slovenci na Koroškem in Štajerskem živijo v vzdušju narodne nestrpnosti, ki ga neovirano razpihujejo velikonemške šovinistične sile. Tako v Italiji kot v Avstriji je slovenska narodnostna skupnost pod stalnim pritiskom neofašističnih in neonacističnih krogov, ki s svojo dejavnostjo ne ogrožajo samo njenega narodnostnega obstoja, ampak tudi demokratične

828

pridobitve teh dežel ter stabilnost mednarodnih odnosov v tem delu sveta. Vse to vzbuja upravičeno zaskrbljenost jugoslovanskih narodov in tistih naprednih sil v svetu, ki se zavzemajo za mir in varnost. Zveza komunistov Slovenije se zavzema, da bi se Jugoslavija tudi v prihodnje v odnosih s sosedi zavzemala za dosledno spoštovanje in izpolnjevanje mednarodnih obveznosti glede narodnostnih manjšin in da bi pri tem izrabila vse možne poti. Prizadevala si bo, da bi se z razvijanjem stikov in sodelovanja s sosednjimi državami zboljševal tudi položaj naših narodnostnih skupnosti v zamejstvu. Pri tem menimo, da je uresničevanje pravic narodnostnih skupnosti v sosednjih državah sestavni del boja tamkajšnjih naprednih sil za demokratičen družbeni razvoj. Zato pričakujemo od njih podporo za ureditev položaja naših narodnostnih skupnosti, kar je tudi v prid razvijanju dobrih sosedskih odnosov. Zveza komunistov Slovenije, vodilna sila delavskega razreda, ki se je vedno zavedala svoje odgovornosti pri reševanju slovenskega nacionalnega vprašanja, se bo tudi v prihodnje zavzemala za razvijanje vsestranskih stikov matičnega naroda s slovenskimi narodnostnimi skupnostmi v zamejstvu in za podporo njihovemu boju za narodnostni obstoj, pravice in nemoten razvoj. Sedmi kongres hkrati zavezuje komuniste, da v duhu internacionalistične politike Zveze komunistov Jugoslavije dosledno uveljavljajo ustavna določila o enakopravnem položaju italijanske in madžarske narodnostne skupnosti v Sloveniji, s katerimi so jima zajamčeni svobodna uporaba njunega jezika, razvoj nacionalne kulture ter druge z ustavo določene pravice.

829

Izjava o odnosih z Italijo

Sedmi kongres Zveze komunistov Slovenije obsoja in odločno zavrača zahteve italijanske vlade po delu ozemlja SFR Jugoslavije in ugotavlja, da italijanska vlada s tem grobo krši splošno sprejeta načela o spoštovanju suverenosti in ozemeljske celovitosti v mednarodnih odnosih. Ravnanje italijanske vlade je poizkus revizije sporazumov, sklenjenih po drugi svetovni vojni, ki so sestavni del sedanje ureditve Evrope. Jugoslovansko-italijanska državna meja, določena na podlagi londonske spomenice o soglasju in mirovne pogodbe, je nedotakljiva, zato so nesprejemljivi kakršnikoli pogovori o ozemlju, ki je integralni del SFR Jugoslavije. S svojim ravnanjem načenja Italija temelje, na katerih so se široko razvijali medsebojni odnosi in s tem ogroža tudi obojestransko koristne dosežke, ki so plod dvajsetletnih prizadevanj. Določila londonske spomenice o soglasju so popolnoma jasna. Jugoslavija nima nikakršnih teritorialnih zahtev in spoštuje načelo o nedotakljivosti meja, ki ga zagovarja tudi na konferenci o evropski varnosti in sodelovanju. Ko italijanska vlada postavlja zahteve po delu slovenske in hrvaške Istre, to je po ozemlju SFR Jugoslavije, pa sama odpira tako imenovano tržaško vprašanje v vsej njegovi celovitosti. Z razpihovanjem tega žarišča napetosti prevzema italijanska vlada veliko odgovornost. Dejstvo, da je hkrati prišlo do demonstrativnih premikov in izzivalnih manevrov oboroženih sil Italije in ZDA v severnem Jadranu, dokazuje, da se akcija italijanske vlade vključuje v širši pritisk na neuvrščeno, socialistično Jugoslavijo, ki je aktivna članica skupnosti neuvrščenih držav. To pa je naperjeno tudi proti politiki neuvrščenosti nasploh v trenutku, ko postaja le-ta čedalje pomembnejši dejavnik mednarodnih odnosov. S takšnimi akcijami se razširja navzočnost blokovskih vojaških sil iz širšega območja Sredozemlja v Jadranskomorje, ki je bilo doslej morje miru in sožitja med narodi. 830

Jugoslavija se je med prvimi v Evropi zavzela za miroljubno sodelovanje med državami z različno družbeno ureditvijo in je na teh temeljih gradila tudi svoje odnose z Italijo. Takšno sodelovanje med Jugoslavijo in Italijo je omogočilo, da je jugoslovansko-italijanska meja postala ena izmed najbolj odprtih v Evropi že mnogo prej, preden se je začel širši proces popuščanja. To je predvsem omogočila dosledna miroljubna zunanja politika neuvrščene Jugoslavije. Dosežki dolgoletnega prizadevanja za dobre sosedske odnose, kot so razvito obmejno sodelovanje, obsežen osebni in blagovni promet čez odprto mejo, ustvarjanje ugodnejših razmer za razvoj narodnostnih manjšin na obeh straneh meje imajo za obe deželi takšen pomen, da jih ni dopustno razvrednotiti z enostranskimi, samovoljnimi in protipravnimi akcijami. Prizadevanja za dobre sosedske odnose in vzajemno koristno sodelovanje med Jugoslavijo in Italijo na podlagi enakopravnosti, spoštovanja ozemeljske celovitosti in suverenosti so bistveni element politike Zveze komunistov in SFR Jugoslavije. Med delovnimi ljudmi in narodi Jugoslavije in Italije ni sporov, pa tudi ne nasprotujočih si temeljnih interesov, kar je potrdilo uspešno dolgoletno sodelovanje, ki izvira še iz tradicij skupnega boja proti fašizmu. Zaradi tega je politika pritiska na Jugoslavijo hkrati naperjena proti osnovnim interesom italijanskih demokratičnih in naprednih sil. Z obujanjem ekspanzionističnih zahtev se odpirajo vrata iredenti in neofašizmu, sedanja politika italijanske vlade pa se vključuje v nevarno igro tistih sil, ki ne želijo enakopravnega sodelovanja in miroljubnega sožitja med evropskimi narodi. Sedmi kongres Zveze komunistov Slovenije se pridružuje globoki ogorčenosti delovnih ljudi Slovenije in vse Jugoslavije zaradi izzivanja na naši meji. Odločen odgovor naših ljudi dokazuje, da so narodi in narodnosti Jugoslavije pripravljeni z vsemi močmi braniti svojo socialistično in neuvrščeno domovino in da so jalove špekulacije na račun njene prihodnosti. Kongres hkrati izraža prepričanje, da bodo tudi italijanski delavci in demokratične sile v Italiji znali pravilno oceniti svoj interes do sodelovanja z Jugoslavijo in se postaviti po robu tistim reakcionarnim silam, ki s svojim delovanjem in ustvarjanjem napetosti ogrožajo sodelovanje, medsebojno zaupanje, mir in varnost v tem delu sveta.

831

Poročilo volilne komisije o izvedbi in rezultatih volitev za člane organov ZK Slovenije, ki jih je izvolil VII. kongres ZK Slovenije

Sedmi kongres ZKS je sklenil, da se za centralni komite ZKS izvoli 70, za statutarno komisijo ZKS 15, za častno razsodišče ZKS 25 in za nadzorno komisijo ZKS 7 članov. Volilna komisija, ki jo je izvolil VII. kongres ZKS, je ugotovila, da je bil kandidacijski postopek za volitve članov organov ZKS v skladu z določbami statuta ZKS ter s sklepi in stališči 35. oziroma 37. seje CK ZKS. V skladu z omenjenimi določbami, sklepi in stališči je bila sprejeta kandidatna lista na plenarni seji VII. kongresa 3. aprila 1974. Volitve so bile opravljene 5. aprila 1974 na podlagi poslovnika o volitvah članov organov ZKS. Za volitve članov organov ZKS je bilo razdeljeno 607 glasovnic. Glasovalo je 607 izvoljenih delegatov oziroma delegatov s statusom delegata. Predlog kandidatnih list je obsegal enako število članov, kot se voli članov organov ZKS. Zato je volilna komisija pri ugotavljanju volilnih rezultatov upoštevala določbe poslovnika in so bili izvoljeni kandidati, ki so dobili 2/3 števila oddanih glasov.

Volilna komisija objavlja, da so bili za člane centralnega komiteja ZKS izvoljeni z naslednjim številom glasov: 1. Viktor AVBELJ, 600 25. Ludvik JERČIČ, 604 2. Janez BARBORIČ, 602 26. Marija JERMAN, 604 3. Marijan BRECELJ, 604 27. Slavko KORBAR, 599 4. Marija BREZOVEC, 602 28. Štefan KOROŠEC, 603 5. Alojz BRIŠKI, 601 29. Martin KOŠIR, 597 6. Peter CESAR, 604 30. Sergej KRAIGHER, 599 31. Anton KRAŠEVEC, 603 7. Jože DERNOVŠEK, 601 8. Rudolf DIMIC, 602 32. Vlajko KRIVOKAPIČ, 596 9. Stane DOBČNIK, 604 33. Milan KUČAN, 598 10. Stanko DOLENC, 604 34. Igor LIČEN, 603 35. Boris MAJER, 602 11. Jože DUŠEJ, 604 12. Janez ELIKAN, 604 36. Andrej MARINC, 597 13. Vinko FINK, 604 37. Stane MARKIČ, 596 14. Lovro GAJGAR, 602 38. Valter MASTEN, 600 15. Majda GASPARI, 596 39. Stane MIHALIČ, 601 16. Ludvik GOLOB, 603 40. Janez MIKLAVČIČ, 602 17. Mitja GORJUP, 593 41. Marjan OROŽEN, 598 18. Aleksandra GORUP, 605 42. Andrej PELC, 602 19. Vinko HAFNER, 600 43. Edo POGOREVC, 599 20. Rudolf HRIBERNIK, 604 44. France POPIT, 592 21. Franc HUMAR, 604 45. Ivan POTRČ, 603 22. Štefan JAKOPEC, 603 46. Miran POTRČ, 601 23. Ljubo JASNIČ, 604 47. Milan REMS, 600 24. Vlado JANŽIČ, 593 48. Mitja RIBIČIČ, 596

832

60. Milena ŠTIFTER, 599 France ROGELJ, 602 61. Albina TOŠESKA, 600 Emil ROJC, 596 62. Igor URŠIČ, 601 Janko RUDOLF, 603 63. Venceslav VERBEC, 601 Bogo ŠKERGET, 601 64. Andrej VERBIČ, 594 Slavko SORŠAK, 599 65. Janez VIPOTNIK, 592 Jadranka SREŠ, 596 66. Franc VRBNJAK, 598 Franc ŠALI, 596 67. Janez ZAHRASTNIK, 600 Halib ŠEĆIČ, 598 68. Janez ZEMLJARIČ, 600 Lidija ŠENTJURC, 592 69. Ciril ZLOBEC, 595 Franc ŠETINC, 595 70. Marija ZUPANČIČ-VIČAR, 601 Terezija ŠTEFANČIČ, 600 Za člane centralnega komiteja ZKS je glasovalo 606, izvoljeni kandidati pa so morali dobiti 2/3 glasov, ki znaša 405 glasov. Neveljavna je bila 1 glasovnica.

49. 50. 51. 52. 53. 54. 55. 56. 57. 58. 59.

Volilna komisija objavlja, da so bili za člane statutarne komisije ZKS izvoljeni z naslednjim številom glasov: 9. Olga KRSNIK, 603 1. Alojz CUZNAR, 604 2. Milan FABJANČIČ, 602 10. Stanka LENAR, 605 3. Ludvik GOLOB, 603 11. Matija MARKELJ, 603 4. Kristian HRASTELJ, 605 12. Vojko OZIM, 606 5. Niko JESENOVEC, 602 13. Franc SKINDER, 602 6. Jože KLEMEN, 605 14. Ivanka ŠULGAJ, 603 7. Stojan KOKOŠAR, 604 15. Vladimir ZUPANČIČ, 605 8. Stane KRANJC, 603 Za člane statutarne komisije ZKS je glasovalo 607, izvoljeni kandidati pa so morali dobiti 2/3 glasov, ki znaša 405 glasov. Neveljavnih glasovnic ni bilo. Volilna komisija objavlja, da so bili za elane častnega razsodišča ZKS izvoljeni z naslednjim številom glasov: 14. Marjan LENARČIČ, 602 1. Jože ALJAŽ, 604 15. Bariča MARENTIČ-POŽARNIK, 2. Julij BELTRAM, 603 16. Niko MEDVED, 603 3. Anton ČEBIN, 605 17. Bojan PETRIČ, 604 4. Demeter HORVAT, 604 18. Milena REBEC, 602 5. Štefan HORVAT, 604 19. Franc REJC, 602 6. Štefan HORVAT, 603 20. Rezika SVETEK, 601 7. Ivo JANŽEKOVIČ, 603 21. Miran TOPOLOVEC, 603 8. Tihomil JAVORŠEK, 603 22. Lojze VIDIC, 602 9. Milka JOVAN, 604 23. Franc ZADRAVEC, 603 10. Ivan JUSTINEK, 604 24. Milan ZAFOŠNIK, 595 11. Zmaga KAVČIČ, 604 25. Angelca ŽIBERNA, 603 12. Franc KOŠIR, 605 13. Brigita KUHAR, 605 Za člane častnega razsodišča ZKS je glasovalo 607, izvoljeni kandidati pa so morali dobiti 2/3 glasov, ki znaša 405 glasov. Neveljavna je bila 1 glasovnica.

Volilna komisija objavlja, da so bili za člane nadzorne komisije ZKS izvoljeni z naslednjim številom glasov 1. Ivan BOŠNIK, 607 5. Lojzka STROPNIK, 605 2. Silva DROBNIČ, 607 6. Tone TURNHER, 607 3. Stanko JAKI, 607 7. Marija ZUPANČIČ, 605 4. Majda KUNEJ, 607 Za člane nadzorne komisije ZKS je glasovalo 607, izvoljeni kandidati pa so morali dobiti 2/3 glasov, ki znaša 405 glasov. Neveljavnih glasovnic ni bilo. 53 Sedmi kongres ZKS

833

Poročilo o izvedbi in rezultatih volitev za člane organov Zveze komunistov Jugoslavije, ki jih voli VII. kongres ZK Slovenije, in o izvolitvi gostov, ki imajo statut delegata za X. kongres ZKJ. Za volitve članov organov ZK Jugoslavije in gostov, ki imajo status delegata za X. kongres ZKJ, je bilo razdeljenih 607 glasovnic. Glasovalo je 607 izvoljenih delegatov oz. delegatov s statusom delegata. Volilna komisija objavlja, da so bili za člane konference ZK Jugoslavije izvoljeni z naslednjim številom glasov: 1. Roman ALBREHT, 567 11. Vladimir LOGAR, 600 2. Marko BULC, 603 12. Miha RAVNIK, 599 3. Stane DOLANC, 604 13. Jože SMOLE, 601 4. Zvone DRAGAN, 602 14. Janez STERNIŠA, 600 5. Livij JAKOMIN, 605 15. Vera ŠKOFIČ, 597 6. Silva JEREB, 601 16. Vida TOMŠIČ, 585 7. Danica JURKOVIČ, 595 17. Ivanka VRHOVČAK, 595 8. Edvard KARDELJ, 604 18. Iztok WINKLER, 595 9. Ludvik KEJŽAR, 602 10. Stanko LEPEJ, 602 19. Boris ZIHERL, 599 Za člane konference Zveze komunistov Jugoslavije je glasovalo 607 izvoljenih delegatov; neveljavnih glasovnic ni bilo. Iz tega lahko sklepamo, da so vsi predlagani kandidati tudi izvoljeni v zvezno konferenco ZKJ.

Volilna komisija nadalje objavlja, da sta bila za člana komisije za statutarna vprašanja ZK Jugoslavije izvoljena: 1. Angelca VIDIC, 606 2. Jože VIDIČ, 605 Za člana komisije za statutarna vprašanja ZKJ je glasovalo 607 delegatov; neveljavnih glasovnic ni bilo. Oba predlagana kandidata sta tudi izvoljena. Za člana nadzorne komisije ZKJ je bil izvoljen: 1. Franc BUKOVINSKY, 606 Za goste s statutom delegata za X. kongres ZKJ so bili izvoljeni: 1. Viktor AVBELJ, 604 25. Ludvik KEJŽAR, 604 2. Vinko BAMBIČ, 605 26. Slavko KLEINDIENST, 604 3. Janez BARBORIČ, 605 27. Franc KRESE, 601 4. Majda BENEDIK, 605 28. Zlatko KUNST, 605 5. Adolf BIBIČ, 606 29. Stanko LEPEJ, 604 30. Stanka LENAR, 603 6. Edo BRAJNIK, 603 7. Maks BREČKO, 605 31. Vladimir LOGAR, 606 8. Alojz BRIŠKI, 604 32. Zdenko MALI, 602 9. Ivan BOŠNIK, 606 33. Andrej MARINC, 603 10. Franc BUKOVINSKY, 604 34. Marjan MARKOVIČ, 606 11. Zvone CAJNKO, 602 35. Branko MRAVLJAK, 604 12. Franc ČEFERIN, 604 36. Metka ODLAZEK, 605 13. Jožica CIGIČ, 604 37. Bogdan OSOLNIK, 605 14. Zvone DRAGAN, 604 38. Rade PEHAČEK, 606 15. Vida FLORJANČIČ, 603 39. Ivan POTRČ, 607 16. Nada FRANCE, 604 40. Miran POTRČ, 603 41. Emil PUGELJ, 603 17. Jože FRANKO, 604 18. Ivan GODEC, 605 42. Franc RAZDEVŠEK, 599 19. Vlado GORIŠEK, 603 43. Emil ROJC, 603 20. Valerij JAKOMIN, 603 44. Bogo ŠKERGET, 605 45. Janez STERNIŠA, 604 21. Boris JANC, 605 22. Martin JANŽEKOVIČ, 604 46. Francka STRMOLE, 596 23. Vlado JANŽIČ, 597 47. Vlado ŠESTAN, 604 24. Danica JURKOVIČ, 599 48. Franc ŠETINC, 600

834

Lidija ŠENTJURC, 597 55. Igor URŠIČ, 603 Vera ŠKOFIČ, 604 56. Angelca VIDIC, 604 Alojz ŠPINDLER, 604 57. Janez VIPOTNIK, 593 Milan TEKAVEC, 604 58. Ivanka VRHOVČAK, 602 Vida TOMŠIČ, 594 59. Iztok WINKLER, 604 Peter TOŠ, 591 60. Boris ZIHERL, 601 Iz navedenih podatkov je razvidno, da so dobili vsi predlagani delegati zahtevano dvotretjinsko večino glasov.

49. 50. 51. 52. 53. 54.

835

Pismo tovarišu Titu

Dragi tovariš Tito,

žal nam je, a vemo, da ne moreš biti med nami, zato prejmi naše najprisrčnejše pozdrave. Radi bi, da bi v njih občutil vso tisto iskrenost in preprosto ljubezen, ki ju v odnosih med komunisti od nekdaj tako ceniš. Pošiljamo ti jih, delegati in gostje, s sedmega kongresa ZK Slovenije, ki ga tvoja misel in zgled, tako živa med nami in v nas, dvigata v manifestacijo dela in enotnosti, ki sta tvoja in naša velika skrb in največja vrednota. Malokdaj smo se zbrali na kakem delovnem zboru, ki bi bil, kot pričujoči kongres, tako enoten v hotenjih in tako jasen v svojih ciljih. Zavedamo se, da si nismo, skupaj s tabo in pod tvojim vodstvom, izbrali najlažje poti: veliki in plemeniti smotri človeka, družbe in človeštva se ne ponujajo sami, pot, ki pelje do njih, je pot organizirane misli, dela in zvestobe cilju. Pa tudi pot boja proti vsemu, kar skuša ta cilj premakniti, zastreti ali kakorkoli zmaličiti. To pa ni samo boj proti vsemu sovražnemu zunaj nas, temveč tudi boj proti lagodnosti in oportunizmu v nas samih. Nasproti temu postavljamo ustvarjalnost pri graditvi socialistične samoupravne demokracije v vsej njeni širini in v skladu z realnostjo življenja. Nasproti postavljamo ustvarjalno uporabo marksizma in leninizma kot ideje in prakse epohe, v katere zakladnico smo prispevali jugoslovanski komunisti neprecenljiv delež. Toda — in to je, prepričani smo, najdražje sporočilo, ki ti ga pošiljamo skupaj s pozdravi — naš sedmi kongres ni samo spoznanje, da je taka pot za nas, komuniste, edina možna, temveč razprava na kongresu potrjuje, da smo na tej poti zmerom bolj aktivni in uspešni. Vse bolj živo posegamo v razvoj in se s preobrazbo družbe tudi sami preobražamo. Kalimo se tako v boju kot v graditvi. V boju proti vsemu, kar hote ali nehote pači našo samoupravno socialistično družbo, pa naj gre

836

za birokratizem ali tehnokratizem, za etatistične ali nacionalistične deformacije ali za liberalistični kaos; v graditvi, ko poglabljamo naše samoupravljanje, utrjujemo navzočnost delavskega razreda v naši družbi in v njegovem okviru in interesu dajemo smisel tudi dejavnosti svoje zveze komunistov, kar pomeni tudi temeljni premik od deklariranih k spremenjenim ali vsaj spreminjajočim se medčloveškim odnosom. Z delovno samozavestjo ti sporočamo, tovariš Tito, da je aktivnost ZK Slovenije, o kateri razpravljamo na tem kongresu, prepričljivo osvetlila temeljne cilje naše družbe v najširših krogih ljudi, samo ZK Slovenije pa usposobila za delo, ki nas še čaka. In v to obdobje stopamo pod tvojim vodstvom, tovariš Tito, resnično pripravljeni, trdni v svojih vrstah in enotni z drugimi jugoslovanskimi narodi in narodnostmi, dosledni v naši politiki neuvrščenosti in neomajni v boju za mir tako v svetu kot v odnosih med sosedi. Prav dogodki teh dni, nedvoumen odgovor ne samo Slovencev, temveč vse Jugoslavije na zdaj že zloglasno noto italijanske vlade, potrjujejo po eni strani odločnost naših narodov, da se postavijo kot en mož po robu vsakomur, ki bi našo mejo, tako iskreno odprto prijateljem, skušal prestopiti kot sovražnik, po drugi strani pa odseva ob teh dogodkih iz volje in čustev množic popolna skladnost med narodno zavestjo in revolucionarno, socialistično naravnanostjo naše družbe. Še več: tudi naši domači skeptiki in omahljivci, ki so že zdavnaj prerokovali smrt naše narodne zavesti in narodnih čustev, se morajo tokrat ponovno prepričati o nasprotnem: o živi zavesti množic, v kateri se ne izraža samo nacionalno čustvo, temveč tudi visoka politična zrelost in privrženost revolucionarnim socialističnim ciljem, ki so tudi najboljši porok naše neodvisnosti. To je enotnost brez razpok, enotnost navznoter in navzven. In še v nečem, dragi tovariš Tito, smo si enotni, istih misli, želja in občutij z vsemi jugoslovanskimi narodi in narodnostmi: da tudi v prihodnje ostaneš na čelu ZK Jugoslavije, katere živi del je tudi ZK Slovenije, zvesta tvoji misli, delu in zgledu. DELEGATI IN GOSTI VII. KONGRESA ZKS

837

Sklepna beseda Franceta Popita

Tovarišice in tovariši, VII. kongres ZK Slovenije gre h kraju. Težko je z nekaj besedami opisati razpoloženje in vzdušje, v katerem je potekal. Gotovo pa se boste strinjali z menoj v naši skupni oceni, da je kongres v celoti uspel in izpolnil pričakovanja, ki jih pred nas komuniste postavlja čas in razmere, v katerih živimo in se bojujemo. Strinjali se boste, da je uspel v organizacijskem in vsebinskem smislu. Strinjali se boste, da je redkokateri kongres bil spremljan s takim zanimanjem in pričakovanjem kot sedanji. Moramo biti zadovoljni z demokratičnostjo, v kateri je 209 razpravi j alcev izrazilo svoje mnenje in mnenje komunistov, v imenu katerih so prišli na kongres. Petstoenainsedemdeset pozdravnih pisem in brzojavk priča o naši povezanosti z delovnimi ljudmi naše dežele, s podporo, ki nam je bila izražena. Opazovalce naravnost presenečajo samozavest, mirnost, enotnost in jasna družbenopolitična smer akcije, ki veje iz kongresa. Seveda sta v taki priložnosti možni dve vrsti enotnosti. No, mi smo ustvarili tisto enotnost, ki izvira iz revolucionarne ofenzive, iz boja za osvoboditev dela, za takšen družbenopolitičen položaj delovnega človeka v vsakdanjem življenju, kakršnega predvideva naša ustava, in taka ZK, ki ustreza njeni avantgardni vlogi v tem boju. Mirno lahko rečemo, da se priprave na kongres niso začele šele s sklicevanjem kongresa, ampak mnogo prej, rekel bi od takoimenovane cestne afere dalje. Od tega časa se je ZK kalila v neprestanih bojih, se organizacijsko utrjevala, akcijsko usposabljala in idejno poenotila. Zato je politika ZK segla globoko v zavest velikega dela članstva ZK, da ne govorim o veliki idejnopolitični enotnosti republiškega vrha, posebno še po 29. seji CK ZKS. Enotnost volje in pripravljenost za akcijo večjega dela komunistov zagotavljata, da bo ZK v tej etapi naše revolucije sposobna izpolniti naloge, ki jih pred nas komuniste, pred našo družbo, postavlja zgodovinski trenutek. Vsa

838

razprava in dokumenti pričajo, da smo uglašeni na isto valovno dolžino. Ni fraza, če rečem, da smo s tako zvezo komunistov, kakršna se je pokazala na kongresu, sposobni iti v vsak še tako trdoživ boj za ideale socializma in komunizma, za našo svobodo in neodvisnost. Ne delamo pa si iluzij, da bo šlo vse gladko. Nasprotnike smo razbili, nismo pa še uničili njihovih ostankov. Poizkušali se bodo znova zbrati in nas napasti na najbolj občutljivih mestih. Mislim, da lahko v svojem in vašem imenu rečem: pridite, pokažite se, mi smo pripravljeni. Seveda nas pa kongres in njegovi sklepi tudi zavezujejo, da usmeritev in duh kongresa takoj prenesemo v osnovne organizacije, aktive, med delovne ljudi, da jih spremenimo v dejanja. Ob tej priliki se zahvaljujem članom centralnega komiteja, častnega razsodišča, revizijske komisije, članom predsedstva in članom drugih organov ZKJ iz Slovenije. Posebna zahvala sekretariatu in komisijam centralnega komiteja; med kongresoma so vsi opravili pomembno delo. Posebna zahvala vsem, ki so sodelovali v pripravah na VII. kongres ZKS, delegatom in gostom, članom odbora in komisij za pripravo VII. kongresa ZKS, strokovnopolitičnim delavcem in drugim sodelavcem, komitejem občinskih konferenc, medobčinskim svetom ZKS itd. Zahvala mestu Ljubljana, njenemu političnemu vodstvu in njenim prebivalcem za vse, kar so storili za to, da bi se v tem mestu heroju počutili kar najbolj domače in prijetno. Zahvala kolektivu gospodarskega razstavišča, predstavnikom radiotelevizije in tiska, naši tehnični in administrativni službi, vsem, ki so omogočili uspešno delo kongresa. Posebna zahvala kolektivu slovenske izdaje »Komunista« za njegovo uspešno urejanje našega kongresnega gradiva in delavcem v tiskarni Dela, ki so tiskali naše kongresne brošure. Na koncu mi dovolite, da se zahvalim v imenu novoizvoljenih članov organov Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije. Storili bomo vse, da bi naša partija še uspešneje uresničevala interese delavskega razreda in delovnih ljudi, na poti graditve nove pravičnejše komunistične družbe. S tem objavljam, da je VII. kongres Zveze komunistov Slovenije končan.

839

Konstituiranje CK ZK Slovenije Na prvi seji CK ZKS, ki jo je vodila Lidija Šentjurc, so za predsednika ponovno izvolili Franceta Popita, v predsedstvu CK ZKS pa so: Janez Barborič, Marijan Brecelj, Alojz Briški, Majda Gaspari, Ludvik Golob, Vinko Hafner, Vlado Janžič, Ljubo Jasnič, Sergej Kraigher, Milan Kučan, Boris Majer, Andrej Marinc, Miran Potrč, Mitja Ribičič, Janko Rudolf, Slavko Soršak, Franc Šali, Franc Šetinc, Igor Uršič, Andrej Verbič, Janez Vipotnik. Predsednik CK ZKS je po svoji funkciji član predsedstva. Za sekretarja izvršnega komiteja predsedstva ZKS je bil izvoljen Franc Šetinc, njegov namestnik je Vlado Janžič, člani pa so: Alojz Briški, Majda Gaspari, Ludvik Golob, Miran Potrč, Franc Šali in Igor Uršič.

Statutarna komisija ZKS je izvolila za svojega predsednika Vladimira Zupančiča in za sekretarja Ludvika Goloba. Častnemu razsodišču ZKS predseduje Marjan Lenarčič, sekretar je Ivan Justinek. Nadzorna komisija ZKS pa je izvolila za svojo predsednico Lojzko Stropnik.

840

Dodatek

GOSTJE NA KONGRESU

Kot gostje so delo VII. kongresa zveze komunistov spremljali: predstavniki predsedstva ZKJ Todo Kurtovih, Dimce Belovski in Pavle Gazi, predstavniki centralnih komitejev bratskih republik in pokrajin Draško Popovič in Franjo Kužul (Bosna in Hercegovina), Nenad Bučin, Djordje Grujičič in Momčilo Vlahovič (Crna gora), Dušan Rakovac in Zvone Jurišič (Hrvatska), Matea Matevski in Sadiku Sadik (Makedonija), Miloš Sindjič in Dragan Gligorič (Srbija), Ištvan Berdal in Radovan Vlajkovič (Vojvodina) ter Bajram Salimi in Slobodan Dimič (Kosovo), nadalje predstavniki slovenske kulturne gospodarske zveze iz Trsta Boris Race, Dino del Medico in Gorazd Vesel ter zveze slovenskih organizacij iz Koroške dr. Franci Zwitter in Karel Prušnik kakor tudi predstavniki deželnega vodstva KP Avstrije za Koroško Arnold Raimund, Viktor Raikowitsch in Jože Mesner ter za Štajersko Edmund Mossheim in Franz Hausl in predstavniki deželnega komiteja KP Italije za Furlanijo in Julijsko krajino inž. Antonio Cuffaro, Arnaldo Baracetti in Jelka Gerbec ter za Veneto Sandro de Tofol. Med gosti so bili tudi narodni heroji, člani sveta federacije, predstavniki družbenopolitičnih organizacij, skupščine SRS, izvršnega sveta, člani zveznih organov iz Slovenije, predstavniki akademije znanosti in umetnosti, univerze, visokih in višjih šol, ustavnega sodišča, pravosodnih institucij, kulturni in javni delavci, izvoljeni gostje iz JLA, generali in višji oficirji oboroženih sil SFRJ, sekretarji komitejev občinskih konferenc ZKS in sekretarji medobčinskih svetov ZKS, gostje iz temeljnih organizacij združenega dela, iz delovnih ter samoupravnih in interesnih skupnosti in drugi. ORGANI KONGRESA Delovno predsedstvo: Alojz Briški, Franc Bukovec, Jože Elikan, Mitja Gorjup, Vinko Hafner, Rudolf Hribernik, Maks Jabločnik, Rado Jelerčič, Olga Krsnik, Milan Kučan, Stanka Lenar, Jože Lončarič, Kristina Lovrenčič, Boris Majer, Anica Miholič, Božena Ostrovršnik, France Popit, čedomir Ravnik, Franc Šetinc in Ivanka Šlibar. Plenarne seje so vodili: Maks Jabločnik, Kristina Lovrenčič, Milan Kučan, Vinko Hafner in Mitja Gorjup.

Verifikacijska komisija: Slavko Korbar (predsednik), Olga Bandelj, Zvone Nastran, Janez Prašnikar, Franc Tetičkovič, Alojz Vilčnik in Angelca Žiberna.

841

Kandidacijska komisija: Silva Jereb (predsednica), Danica Bresjanac, Franc Cvetaš, Branko Gorjup, Vinko Jagodič, Vlado Janžič, Ljubo Jasnič, Gojmira Jelenc-Golob, Milka Jovan, Srečko Kavčič, Martin Košir, Leopold Krebelj, Drago Mastinšek, Zdenko Picelj, Živko Pregl, Stane Rev, Cvetka Simčič, Anton Skobir, Slavko Soršak, Slavko Staroverski, Andrej Ujčič, Marija Vovk in Franc Zupančič.

Komisija za resolucije: Franc Šetinc (predsednik), Roman Albreht, Adolf Bibič, Alojz Briški, Marija Čaval, Stane Dolanc, Zvone Dragan, Rado Dvoršak, Majda Gaspari, Vinko Hafner, Rado Humar, Livij Jakomin, Vlado Janžič, Danica Jurkovič, Jože Koncilja, Štefan Korošec, Dragana Kraigher, Sergej Kraigher, Milan Kučan, Stanko Lepej, Boris Majer, Andrej Marinc, Ljudmila Ozbič, Vojko Ozim, France Popit, Miran Potrč, Teofil Prinčič, Mitja Ribičič, Emil Rojc, Karel Sukič, Franc šali, Halib Šečič, Peter Toš, Albina Tošeska, Igor Uršič, Venčeslav Verbec, Iztok Winkler, Janez Vipotnik, Ciril Zlobec in Marija ZupančičVičar. Volilna komisija: Slavko Kržan (predsednik), Marta Dolanič, Ivan Kovačič, Anica Kristan, Peter Meglič, Dalibor Salobir in Jože Zorčič. Komisija za prošnje in pritožbe: Aleksander Kutoš (predsednik), Jože Bučar, Jože Drnovšek, Stane Kovačec in Alojzija Planinšek. Sekretariat kongresa: Ludvik Zajc (sekretar), Milan Biber, Mojca Brank, Boris Muževič in Jože šteh.

Predsedstvo komisije za družbenoekonomski razvoj in politični sistem,- Miran Potrč (predsednik), Zvone Dragan, Vinko Fink, Lovro Gajgar, Branko Gorjup, Štefan Korošec, Vera Škofič, Cilka Šoštarič, Terezija Štefančič in Peter Toš. Predsedstvo komisije za vprašanja izobraževanja, kulture in znanosti: Emil Rojc (predsednik), Boris Majer, Roman Ogrin, Vojko Ozim in Sonja Sardoč. Predsedstvo komisije za mednarodna politična in ekonomska vprašanja: Livij Jakomin (predsednik), Štefan Cigoj, Dušan Dolinar, Edo Pogorevc, Albina Tomin in Vlado Šestan. Predsedstvo komisije za organiziranost, razvoj in statut ZKS: Vlado Janžič (predsednik), Danica Bresjanac, Stanko Dolenc, Stojan Kokošar, Vili Končan, Janez Korošec, Karel Sukič in Franc šali.

BRZOJAVKE IN PISMA VII. KONGRESU SO POSLALI: Veletrgovina Koloniale, Maribor organizacija ZK in kolektiv Izolirka Ljubljana; delavci organizacije združenega dela »Color« Medvode; delavci carinarnice Koper; rezervni vojaški starešine; skupnost TOZD preskrbovalnega območja Elektro Maribor; delavci TOZD Agroservis Murska Sobota; železničarji TOZD celjskega območja; komunisti in delovni ljudje Elektrotehničnega podjetja BLISK iz Murske Sobote;

842

osnovna organizacija ZK prosvetnih delavcev Slovenj Gradec; osnovna organizacija ZK skupščine občine Maribor; univerzitetni svet in pedagoško-znanstveni inštitut univerze v Ljubljani; mladi komunisti konference in predsedstva MK ZKS Ljubljana; zveza komunistov, delovna skupnost in učenci osnovne šole Dobrepolje; kolektiv delovne organizacije SAVA Kranj; člani zveze komunistov in družbenopolitične organizacije ŽITO Ljubljana; osnovna organizacija ZKS šolskega centra TAM Maribor delovni ljudje TOZD zavoda za turizem Portorož; delovni ljudje in osnovna organizacija ZK TOZD Karoserist — TAM Maribor; komunisti podjetja »2. Oktober« Portorož; učitelji in vzgojitelji osnovne šole, posebne osnovne šole, glasbene šole in vzgojnovarstvene ustanove Trbovlje; komunisti in delovni ljudje Tovarne avtomobilov Maribor; komunisti in delovni ljudje Mariborske tekstilne tovarne; člani zveze komunistov in delovni kolektiv ISKRE —• Elektromehanike Kranj; komunisti in delovni ljudje Titovih zavodov Litostroj; delovni kolektiv Rudarsko energetskega kombinata Velenje; udeleženci svečane seje komiteja občinske konference ZKS Kočevje in 26 novosprejetih članov; komunisti osnovne organizacije Krško, Levi breg; slušatelji politične šole pri CK ZKS v Ljubljani; delovni kolektiv službe družbenega knjigovodstva podružnice Koper; delavci osnovne šole Piran; zveza komunistov — osnovna organizacija zavarovalnice Kranj; delavci in komunisti tovarne Gorenje; člani osnovne organizacije ZK krajevne skupnosti Aljažev hrib Celje; komunisti podjetja Zlatorog Maribor; komunisti delovne organizacije Svila Maribor; osnovna organizacija ZK zdravstveni dom Kočevje; komunisti osnovne organizacije ZK Sijaj Hrastnik; pionirji osnovne šole Stična; konferenca zveze mladine osnovne šole Luis Adamič in pionirski odred Stojan Šuligoj iz Grosuplja; delovna skupnost, družbenopolitične organizacije in komunisti PIK Maribor; delavci in komunisti LEKA iz Ljubljane; člani osnovne organizacije ZKS splošne bolnišnice Maribor; delovna skupnost in komunisti Dekorativne iz Ljubljane; sekretariat in člani osnovne organizacije ZKS Bovec; člani zveze komunistov železarne Štore; delovna skupnost veterinarskega zavoda Slovenije; Mihailo Popivoda, pjesnik iz Cetinja; člani osnovne organizacije ZK podjetja KEMIJA IMPEX; delavci tovarne pletenin ANGORA; delovni ljudje in komunisti železarne Ravne; delavci podjetja GOSTOL Nova Gorica; komunisti delovne organizacije Avtoprevoz Tolmin; učenci in delovni ljudje steklarske šole v Rogaški Slatini; delovni kolektiv zdravilišča Laško; komunisti delovne organizacije Metalne Maribor;

843

profesorski zbor in dijaki gimnazije Miloša Zidanška Maribor; mladina in učitelji gimnazije pedagoške smeri Maribor; občinski odbor zveze rezervnih vojaških starešin Trebnje; kolektiv in osnovna organizacija ZK splošnega gradbenega podjetja Grosuplje; osnovna organizacija ZK Almira — in vsi člani, Radovljica; 760 učencev srednje vzgojiteljske šole v Mariboru; delavci in kmetje kmetijske zadruge Stična; predstavništvo JUGOTEKSTIL IMPEX iz Skopja; člani zveze komunistov in kolektiv tovarne ivernih plošč v Otiškem vrhu pri Dravogradu; komunisti tovarne usnja Slovenj Gradec; občani krajevne skupnosti Makole; delavski svet TOZD »Izbira« NANOS Postojna; delovni kolektiv in učenci osnovne šole Šentvid pri Stični; družbenopolitične organizacije, samoupravni organi in delavci vseh temeljnih organizacij združenega dela v podjetju za PTT promet Kranj; predsedstvo občinske konference ZMS in mladina Maribora; člani organizacije ZK gozdarstva in lesne industrije Slovenj Gradec; borci in rezervni oficirji občine Lendava; člani osnovne organizacije ZK uprave skupščine občine in delovne skupnosti družbenopolitičnih organizacij občine Radlje ob Dravi; delovni ljudje in občani občine Ribnica; člani delovne skupnosti skupščine občine in družbenopolitičnih organizacij Lendava; delavci ISKRE — Avtoelektrika Nova Gorica; delovni ljudje in komunisti delovne organizacije kovinske opreme Primat Maribor; kolektiv stanovanjsko komunalnega podjetja Grosuplje; učenci in delavci rudarskega šolskega centra Velenje; komunisti in delavci Sladkogorske Sladki vrh; kolektiv Mebla Nova Gorica; vodstva občinskih konferenc ZKS Posavja; osnovna organizacija ZK in delovni kolektiv kovinarskega šolskega centra v Lendavi; družbenopolitične organizacije in skupščina občine Črnomelj; delavci delovne organizacije Mariborske livarne Maribor; sindikalna organizacija Kompas Jugoslavija; železničarji vozlišča Maribor s svojimi družbenopolitičnimi organizacijami; delavci in politične organizacije DONIT TOZD tovarna žičnih in plastičnih mrež Sodražica; delavci »INLESA« Ribnica; delovni kolektiv in družbenopolitične organizacije METKA iz Celja; delavci rudnikov svinca in topilnica Mežica; komunisti podjetja Slovenijavino; družbenopolitične organizacije Steklarne Hrastnik; Bosansko Grahovo; celjski sindikati; učenci in učitelji šolskega centra Krško; komunisti in delovni ljudje OZD ŠPEDTRANS Maribor; osnovna organizacija ZK in družbenopolitične organizacije prometne sekcije Ljubljana-Moste; družbenopolitične organizacije Poljčane; kolektiv PUTNIK Ljubljana;

844

4

1

4

osnovna organizacija ZK in kolektiv trgovskega podjetja ZARJA Maribor; člani ZK tovarne usnja Kamnik; delavci in učenci šolskega centra za blagovni promet Nova Gorica; komunisti in ves delovni kolektiv zasavskih premogovnikov Trbovlje; mladi komunisti — slušatelji politične šole iz Hrastnika; učenci in učitelji osnovne šole Milojka Štrukelj Nova Gorica; dijaki in delovna skupnost goriške gimnazije — Nova Gorica; delavci Avtoradgone, Gornja Radgona; kolektiv tovarne CIMOS Koper; delovni ljudje OZD Jeklotehne Maribor; 170 študentov pravnih fakultet iz Jugoslavije, zbranih na 8. pravniškem maršu — po poteh XIV. divizije; komunisti in delovni ljudje OZD Avto Celje; krajevna organizacija ZK Zalog; zbor delovne skupnosti otroškega vrtca Murska Sobota; 1000 učencev v gospodarstvu z učitelji na elektrogospodarskem šolskem centru Branko Brelih Nova Gorica; delavke in delavci OZD cestno podjetje Koper; osnovna organizacija ZK PTT podjetja Koper; dijaki in učitelji v Kopru; učenci in učitelji osnovne šole Dušan Kveder-Tomaž v Litiji; delovni kolektiv in komunisti trgovskega podjetja UNIVERZAL Lendava; komunisti in delovni kolektiv KOVINOTEHNE Celje; učenci in delovni kolektiv osnovne šole France Osojnika Ptuj; komunisti in delovni ljudje tovarne stikalnih naprav Maribor; učenci, delovna skupnost in komunisti gradbenega šolskega centra Borisa Kraigherja v Mariboru; sindikalna konferenca visokega in višjega šolstva ter znanosti Ljubljana; Salonit Anhovo — komunisti, zbrani na slavnostni seji; družbenopolitične organizacije in kolektiv goriških opekarn; delovni ljudje in osnovna organizacija ZK gospodarskega razstavišča; kolektiv in osnovna organizacija ZK Dana — Mirna; osnovna organizacija ZK Veliki Gaber; borci NOV občine Trebnje; pionirji in mladinci osnovne šole Kočevje; delavci temeljnih organizacij gradbeno-industrijskega podjetja Beton Zagorje; delovni ljudje termoelektrarne Trbovlje; delavci hidroelektrarne Zlatoličje; člani osnovne organizacije ZK in vsi delavci železničarskega gospodarstva — TOZD za vzdrževanje voz Ptuj; delavci delovne organizacije gozdarstva in lesne industrije — tovarna stavbnega pohištva v Radljah ob Dravi; rezervni vojaški starešine občine Maribor; delovni ljudje industrije gradbenega materiala Zagorje; komunisti in mladinci, zbrani na jubilejnem srečanju ob proslavi 30-letnice članstva v zvezi komunistov iz Brežic; člani prve osnovne organizacije ZK Brežice; člani osnovne organizacije ZK IPLAS Koper; komunisti dveh osnovnih organizacij OZD tovarne kemičnih izdelkov in delovni kolektiv tovarne kemičnih izdelkov Hrastnik; delavci lesno industrijskega kombinata Savinja Celje; komunisti TOZD Avtomotorja Celje;

845

per;

politični aktiv železničarjev Slovenije in Istre ter luke Ko-

mladinci in mladinke osnovne šole bratov Ribarjev Brežice; delovni ljudje in občani krajevne skupnosti Kisovec Loke pri Zagorju; politični aktiv TOZD Grand hotela Metropol Portorož; komunisti in delovni ljudje Alples Železniki; mladinski aktiv in profesorski zbor I. gimnazije LjubljanaBežigrad; delavci Termike in delegati zbora delovnih organizacij občine Bežigrad; delovni ljudje kmetijstva, živilske in tobačne industrije ljubljanske regije —■ mestni odbor sindikata; delavci Emone, TOZD mesna industrija Zalog na čelu z ZK; komunisti papirnice Količevo; učiteljski kolektiv bratov Ribarjev Brežice; družbenopolitične organizacije tovarne klobukov šešir Škofja Loka; kolektiv kemične tovarne Podnart; slušatelji srednje politične šole Celje; komunisti in vsi delovni ljudje kovaške industrije zreče; delavci in komunisti tovarne izolacijskega materiala Laško; komunisti in delavci Iskrine tovarne elektronskih naprav Ljubljana; osnovna organizacija ZK ranžirne postaje Zalog; delavci živilskega kombinata INTES Maribor; člani osnovne organizacije ZK Plamen Kropa; komunisti delovne organizacije Zlatarna Celje; delovni ljudje trgovske organizacije ITC Celje; komunisti in delavci industrije pohištva BREST Cerknica; delavci in komunisti temeljnih organizacij združenega dela KOLINSKE Ljubljana; delavci in delavke delovne organizacije KOMET Metlika; mestni odbor sindikata delavcev storitvenih dejavnosti Ljubljana; komunisti tekstilne industrije TEKSTILINDUS Kranj; komunisti podjetja VIATOR Ljubljana; komunisti organizacije ZK EMO Celje; komunisti in vsi delovni ljudje kemične, grafične in papirne industrije AERO Celje; člani ZK in vsi delovni ljudje organizacije VIATOR, TOZD Lendava; delovni ljudje OZD kombinata KONUS Slovenske Konjice; delovna skupnost IMP Ljubljana, TOZD livarna Ivančna Gorica; komunisti osnovne organizacije ZK EMONA, TOZD maloprodaja Ljubljana; člani kolektiva Mineral Ljubljana; delavski svet in družbenopolitične organizacije toplarne Ljubljana; delovni kolektiv in organizacija ZK osnovne šole Prule; člani zveze komunistov in člani delovne skupnosti ELMA Lendava; člani družbenopolitičnega aktiva krajevne skupnosti Podnart; delavci in uslužbenci, zbrani na rednem zboru delovnih ljudi trgovskega podjetja NANOS Postojna v Kopru; komunisti OZD ISKRA — tovarna električnih merilnih instrumentov Otoče; delovni ljudje lesne industrije Bohor, Šentjur pri Celju;

846

delavci, združeni v 14 temeljnih organizacijah združenega dela VIATOR Ljubljana; komunisti in delegati samoupravnih organov v založniško grafičnem podjetju Pomurski tisk v Murski soboti; komunisti iz delovnih organizacij in krajevnih skupnosti Sevnica; delavci predšolskih vzgojnovarstvenih zavodov Maribor; komunisti, delovna skupnost in mladina na pomorski, strojni in elektrotehniški šoli Piran; delavci tovarne verig Lesce; komunisti lesnoindustrijskega kombinata Vrhnika skupno z delavci; delovni ljudje osnovne šole Jože Moškrič Ljubljana; delavski svet tobačne tovarne v imenu celotnega kolektiva, Ljubljana; komunisti v občini Novo mesto; člani vseh družbenopolitičnih organizacij PTP Mariborska mlekarna; republiški odbor zveze civilnih invalidov vojne SRS; člani kolektiva kovinske opreme Mojstrana, LIP Bled, — obrat Mojstrana, naravnega zdravilišča Mojstrana, osnovne šole Mojstrana z vsemi učenci, trgovsko proizvodnega podjetja ZARJA — TOZD delikatesa Mojstrana in vsi občani krajevne skupnosti Mojstrana, zbrani na zborovanju; osnovna organizacija zveze komunistov in celotni kolektiv tovarne celuloze in papirja »Djuro Salaj« Krško; delavci tovarne papirja Radeče: aktiv ZK in izvršni odbor sindikalne podružnice NANOS — TOZD industrijsko blago Koper; mladina in učiteljski zbor šolskega centra Jože Srebrnič iz Nove Gorice; komunisti in delavci Luke Koper; člani osnovne organizacije ZK združenih papirnic Ljubljana; delovni ljudje TOZD Monter Dravograd; delegati delavci TOZD naravno zdravilišče Radenci; člani delovne skupnosti podjetja Kamnik v Kamniku; komunisti osnovnih org. lesno-ind. podjetja, gozdnega gospodarstva in kmetijske zadruge Slovenske Konjice; komunisti osnovne organizacije ZK in svet ZK krajevne skupnosti Zelena jama v Ljubljani; komunisti zdraviliškega kraja Dobrna; komunisti gorenjske predilnice in Škofje Loke; člani organizacije ZKS industrije termičnih aparatov, žičnih tkanin in plastike Ribnica; osnovna organizacija ZK križevskih opekarn pri Ljutomeru; samoupravni organi in družbenopolitične organizacije tovarne čipk, vezenin in konfekcije Bled; komunisti organizacij Elektrokovine Maribor; osnovna organizacija ZK Perromoto Maribor v imenu celotnega delovnega kolektiva; delavci gradbeno ind. podjetja Ingrad Celje; Marko Kosin, veleposlanik SFRJ v Tanzaniji; delavci, člani družbenopolitičnih organizacij in komunisti Avtoprometa Gorjanci iz Straže pri Novem mestu; člani ZK tovarne modne konfekcije Toper iz Celja; člani ZK cestnega podjetja v Kranju; delovni kolektiv Hidromontaže Maribor z gradbišč doma in v tujini; aktiv ZK neposrednih proizvajalcev iz Ljutomera;

847

udeleženci sestanka razširjenega aktiva podjetja za PTT promet v Mariboru; delavci železarne Jesenice, zbrani na posvetovanju; delovni ljudje organizacije združenega dela Svilanit Kamnik; komunisti konference ZKS Svit Kamnik; zbor delovnih ljudi delovne organizacije ELRAD Gornja Radgona; učenci in učitelji osnovne šole Anton Aškerc in vzgojiteljice vzgojnovarstvenega zavoda Velenje; komunisti in delavci temeljnih organizacij združenega dela Gorenje; komunisti, člani političnega aktiva in organov delavskega upravljanja, zbrani na izredni seji v časopisnem podjetju Gorenjski tisk Kranj; osnovna organizacija ZK gimnazije Poljane Ljubljana; delavci modne konfekcije KRIM, zbrani na zboru delovnih ljudi, Ljubljana; delegacija podjetja Projekt — nizke gradnje Ljubljana; delovni ljudje podjetja za avtomatizacijo prometa Ljubljana; komunisti in delavci lesne industrije Bor Laško; delavci, združeni v temeljnih organizacijah združenega dela stanovanjsko komunalnega in gradbenega podjetja Laško; osnovna organizacija ZK in delovni ljudje TOZD Kolinska Slovenj Gradec; osnovna organizacija ZK tovarne strojev Strojna Maribor; osnovna organizacija sindikata, zveze mladine in zveze borcev kombinata Lesne industrije Logatec; delavce TOZD tovarne mlečnih izdelkov Planika Kobarid; občinski komite ZKS Dravograd; člani ZK TOZD Valkarton Logatec; osnovne organizacije ZKS Moste in Selo, Zveza borcev, SZDL, Krajevna skupnost, mladinska organizacija, ZVVI in ZVRS krajevne skupnosti Moste-Ljubljana; člani aktiva ZK v upravi inšpekcijskih služb skupščine mesta Lljubljane; osnovna organizacija ZK postaje milice Tolmin; člani osnovne organizacije ZK TOZD Preskrba Tržič; člani ZK podjetja za PTT promet Celje; delovni ljudje Energoinvesta-Varnosti iz Zagorja; delovni ljudje in družbenopolitične organizacije Agrokombinata Lenart; delegati osnovnih organizacij sindikata industrije iz občine Sežana; delavci tisoččlanskega kolektiva tovarne nogavic Polzela; komunisti Dela — temeljna organizacija združenega dela Časopisi; komunisti II. in III. osnovne organizacije ZK Izola; udeleženci svečane seje predsedstva OK ZMS Murska sobota v imenu vseh mladih; člani osnovne organizacije ZK IV. terena Izola; komunisti aktiva ZK hotel Triglav Koper; komunisti druge mestne četrti Koper; kolektiv SGP Pionir Novo mesto z vsemi kooperanti; mladinci ptujske gimnazije; člani osnovne organizacije ZK postaje mejne milice Jesenice; člani osnovne organizacije ZKS in člani delovne skupnosti Avtoprevoz Ivančna gorica; člani osnovne organizacije ZK skupno s celotnim kolektivom delovne organizacije Elektro Celje; komunisti in delavci konfekcije Kora Radeče;

848

novosprejeti člani ZK skupaj s sekretarji osnovnih organizacij in člani, ki so sprejeli zlato značko ZKJ v občini Radlje ob Dravi; komunisti mestne organizacije ZKS Vipava; delovni ljudje in občani Ajdovščine; mladinci in pionirji osnovne šole Katje Rupena Novo mesto; delovni ljudje OZD Elektrotehna Ljubljana; komunisti 6. gimnazije Ljubljana Moste; mladi delavci Ljubljane, zbrani na ustanovni konferenci pri MK ZMS Ljubljana; komunisti in delavci zavoda za strokovno izobraževanje pri ZK Ljubljana; komunisti industrije Vrhnika; delavci upravnega organa Skupščine občine Radovljica; mladinci, pionirji in kolektiv osnovne šole Marjana Nemca iz Radeč; vsi delovni ljudje iz prometne sekcije Zidani most, še posebej pa vsi komunisti v delovni organizaciji; komunisti osnovne organizacije ZK osnovne šole Janka Premrla v Kopru; komunisti osnovnih šol Bršljin, Grm, Katja Rupena, Milka Šobar-Nataša iz Novega mesta ter Janeza Trdine iz Stopič; člani osnovne organizacije ZK Iskre — tovarne polprevodnikov Trbovlje; komunisti in delovni ljudje OZD Industrije bombažnih izdelkov Kranj; osnovna organizacija ZKS Ivančna gorica; komunisti osnovnih organizacij ZK prosvetnih delavcev Grosuplje; delovni ljudje, zaposleni v skupščini občine Ljubljana-Center; osnovna organizacija ZK in delovna skupnost trgovskega podjetja Volan iz Ljubljane; občinski komite zveza mladine Radovljica; komunisti INE — Nafte Lendava; člani osnovne organizacije in vsi navzoči družbenopolitični delavci Lesnega podjetja Oprema Izola; delavci založniško grafičnega podjetja Mladinska knjiga iz Ljubljane; komunisti trgovskega podjetja Tehnomercator Celje; komunisti in družbenopolitične organizacije Gozdnega gospodarstva Kranj; komunisti Cinkarne Celje; člani ZK in vsi delovni ljudje tovarne Mehanotehnika iz Izole; kolektiv Iskra — tovarna radijskih sprejemnikov Sežana; komunisti osnovne organizacije Stročje pri Ljutomeru; osnovna organizacija ZK delovne organizacije Imgrad Ljutomer; zbor delovne skupnosti AZA — atelje za arhitekturo Ljubljana; člani osnovne organizacije ZK VZK Ljutomer; člani delovne skupnosti Vzgojno varstvenega zavoda Jarše; komunisti Steklarne Boris Kidrič Rogaška Slatina; odborniki občinskega zbora in zbora delovne skupnosti občine Maribor; člani ZKS — osnovna organizacija TOZD Mlekopromet Ljutomer; delovna skupnost republiškega sekretariata za gospodarstvo s samoupravnimi organi, ZK in družbenopolitičnimi organizacijami; komunisti tovarne motornih vozil Tomos Koper; komunisti delovnega kolektiva Astre Ljubljana;

849

komunisti in delovni ljudje Aerodrom Ljubljana-Pula; komunisti in delavci občinske uprave Velenje; komunisti Elektro-Ljubljana TOZD Kočevje; člani kolektiva hotelskega podjetja Gorenjka Jesenice; delavci javne varnosti Koper; komunisti obalnih pravosodnih organov Koper; komunisti in politični aktivisti občine Domžale, zbrani na političnem zboru; delavci tovarne perila Labod Novo mesto; učiteljski zbor osnovne šole Jurij Dalmatin Krško; vsi komunisti in delovni ljudje organizacije združenega dela Alpos Šentjur pri Celju; osnovna organizacija ZK TIK — tovarne igel Kobarid; predsedstvo občinske konference ZMS Tolmin; pripadniki istrskega partizanskega odreda; delavci — komunisti milice iz koroške regije; občani Tolmina, zbrani na svojem zboru; delovni ljudje organizacije združenega dela Tehnacommerce Ljubljana; prebivalci obmejnega kraja Žage v tolminski občini, zbrani na zboru občanov; komunisti osnovne organizacije ZK postaje milice Ilirska Bistrica; občani, delavci, delovni ljudje občine Ilirska Bistrica, zbrani na protestnem zborovanju; komunisti krajevne skupnosti Vuzenica; delavci uprave javne varnosti Maribor; komunisti in delavci V. p. 8413 — graničarji iz Maribora; skupnost za varstvo okolja Slovenije; člani delovne skupnosti osnovne šole Drago Bajc Vipava; 1000-članski kolektiv SGP Stavbenik iz Kopra (delovni ljudje iz vseh socialističnih republik); zbor delovne skupnosti in učenci osnovne šole Dušana Bordona iz Kopra; člani osnovne organizacije ZK železniškega vozlišča postaje Jesenice; komunisti transportno gradbenega podjetja Metlika; delavci podjetja EMMI Slovenska Bistrica; delavci in osnovna organizacija ZK tovarne Unitas Ljubljana; delovni kolektiv Beti Metlika; člani ZK tovarne celuloze in papirja Krško; člani osnovne organizacije ZK v kmetijski zadrugi Trebnje; svet zveze komunistov industrije metalnih polizdelkov Slovenska Bistrica; delovni ljudje in komunisti trgovskega podjetja Povrtnina Maribor; osnovna organizacija ZK in kolektiv upravnih organov skupščine Ljutomer; komunisti delovne organizacije SAP Ljubljana; pionirji osnovne šole Ketteja in Murna iz Ljubljane ter člani delovnega kolektiva; člani osnovne organizacije ZK gostinskega podjetja Hotel Rudar iz Trbovelj; komunisti tovarne plina-betona v ustanavljanju Kisovec Zagorje; pionirji in učitelji šole Toneta Okrogarja, zbrani na tovariškem zborovanju s predvojnimi komunisti iz Zagorja; komunisti tovarne elektroporcelana Izlake; družbenopolitične organizacije Metalne — TOZD Krmelj;

850

člani osnovne organizacije ZK in člani sindikalne organizacije Rudis Trbovlje; komunisti, kolektiv in učenci osnovne šole bratov žvan Gorje; komunisti družbenopolitičnih organizacij in društev, socialistična zveza, združenje borcev NOV, zveza vojaških rezervnih starešin, zveza sindikatov, zveza mladine, konferenca za družbeno aktivnost žensk, pripadniki partizanskih teritorialnih enot, društvo upokojencev in društvo borcev za severno mejo iz občine Radovljica; delavci industrije dežnikov in pletenin Lendava; komunisti in delovni ljudje obrtnega podjetja Moste; komunisti tovarne Peko Tržič; delovni kolektiv industrijskega kombinata Planika Kranj; slovensko zdravništvo, zbrano po svojih delegatih na občnem zboru v Radencih 111 delegatov; delavci organizacije združenega dela kmetijski kombinat Radgona — predstavniki kmetov kooperantov; delavci OZD kmetijskega kombinata Radgona; pionirji, mladina in učiteljski zbor osnovne šole Renče; komunisti in člani kolektiva Dravinjski dom; osnovna organizacija ZK Jugotekstil Ljubljana; komunisti osnovne organizacije ZK in delavci carinarnice Ljubljana; člani ZK iz krajevne skupnosti Lesce in člani družbenopolitičnih organizacij iz Lesc; delavci rudnika živega srebra Idrija, organizirani v družbenopolitičnih organizacijah z vodstvom ZK na čelu; organizacija ZK in celotni delovni kolektiv organizacije združenega dela »Kovinarska« Vrhnika; pionirji in mladinci šole Gornja Radgona; člani kolektiva predilnice Litija; delavci OZD »Agrostroj« Ljubljana; delegacija delovnih ljudi OZD Lesnine iz Ljubljane; komunisti sveta ZK industrije otroške konfekcije Jutranjka iz Sevnice; člani osnovne organizacije ZK »Elma« Ljubljana; konferenca zveze komunistov cestnega podjetja Novo mesto; delavci in člani ZK delovne organizacije Kras, Sežana; predstavniki samoupravne interesne skupnosti otroškega varstva, izobraževalne skupnosti, kulturne skupnosti in telesne kulturne skupnosti Slovenske Konjice; predstavniki delovnih skupnosti in ravnatelji šol občine Slovenska Bistrica v svojem imenu in v imenu vseh sodelavcev; učenci in učitelji osnovne šole Ormož ob sprejemu kurirčkove pošte; delovni kolektiv »Droga« Portorož; delavci tovarne pletenin Beltinka — Beltinci; člani ZK skupaj z vsemi člani sindikalnih in samoupravnih organov v imenu vsega kolektiva gradbenega podjetja Sava Jesenice; komunisti steklarne Rogaška Slatina; občinski komite ZK Makedonije iz Berova; člani društva bibliotekarjev iz Pomurja, zbrani na občnem zboru v Lendavi; delavci in dijaki izobraževalne in proizvajalne delovne organizacije tekstilnega centra iz Kranja; mladinski aktiv Pletenine iz Ljubljane; člani osnovne organizacije ZK Mercator — TOZD Polje; komunisti Interevrope iz Kopra; mladinci in vzgojitelji osnovne šole Maks Durjava, Maribor; 54»

851

delavci temeljnih organizacij krojilnica in šivalnica in delovne skupnosti skupnih služb konfekcije Lisca iz Sevnice; občinski odbor ZZB NOV iz Maribora v imenu vseh borcev občine Maribor; osnovna organizacija ZKS gradbenega podjetja Dravograd; osnovna organizacija ZKS Elan Begunje; komunisti osnovne organizacije ZKS tekstilne industrije Otiški vrh pri Dravogradu; delavci in družbenopolitične organizacije Agrarie Koper; komunisti Strojne tovarne Trbovlje; komunisti in člani delovnega kolektiva tovarne pletenin Sežana; komunisti in delavci Metalke iz Ljubljane; člani ZK postaje milice Sežana in postaje mejne milice ter delavci uprave javne varnosti na zahodni meji —■ Sežana; družbenopolitične organizacije in samoupravni organi vseh temeljnih organizacij združenega dela SLAVNIK Koper; člani osnovne organizacije ZK Križevci pri Ljutomeru; učenci in učitelji dvojezične šole Drago Lugarič iz Lendave; kolektiv trgovskega podjetja Murka iz Lesc; osnovna organizacija ZK pri Avto-moto društvu Moste; delavci organizacije združenega dela JAVOR Pivka; komunisti in delavci pri gradnji nuklearne elektrarne Krško; komunisti in delovni ljudje uprave skupščine občine Postojna; komunisti — zdravstveni delavci iz koroške regije; delovni ljudje, občani in mladina občine Trbovlje, zbrani na javnem zborovanju; komunisti, delavci in mladinci iz mejnega območja Ljubelj, zbrani na zboru; občani krajevne skupnosti Koritnica — Grahovo ob Bači, zbrani na zboru občanov; komunisti, pripadniki vojne pošte 8413 iz Murske Sobote v imenu vojakov in starešin, mladincev in komunistov; komunisti organov za notranje zadeve SR Slovenije; osnovna organizacija ZK uprave delavcev skupščine občine Gornja Radgona; osnovna organizacija TOZD Postojnska jama; delovna skupnost TOZD Postojnska jama; predsedniki krajevnih konferenc SZDL in predsedniki krajevnih skupnosti Maribor; predstavniki družbenopolitičnih organizacij Sežana; delavci industrijskega kombinata SVIT Kamnik; člani vodstev družbenopolitičnih organizacij uprave skupščine občine Koper; osnovna organizacija ZK RIKO Ribnica na Dolenjskem; delavci Kartonažne tovarne Ljubljana; delavci Slovenija-avto, TOZD Bežigrad; kolektiv Motela Turist iz Grosuplja; predstavniki gospodarstva in družbenopolitičnih organizacij iz raznih krajev Slovenije (Brest Cerknica); prosvetni delavci-komunisti občine Dravograd; odborniki skupščine občine Piran; zastopniki jeseniških mladincev na čelu z mladimi komunisti (zbrani na seji občinske konference ZMS); komunisti cementarne Trbovlje; osnovna organizacija ZK Komunalna energetika Ljubljana; osrednji delavski svet tovarne plastičnih izdelkov Kostroj — Slovenske Konjice; predsedstvo občinskega komiteja zveze mladine Ljubljana Center;

852

komunisti osnovne organizacije Tehnostroj Ljutomer; delavci storitvenih dejavnosti občine Sežana; delavci ljubljanskega investicijskega zavoda; komunisti osnovnih organizacij Tabor I, II, III, IV, V Ljubljana; osnovna organizacija ZK hotel Palace Portorož; mladinci centra strokovnih šol iz Ljubljane; pionirji in učitelji osnovne šole Prestranek; delavci industrije pohištva Stol Duplica, TOZD tovarna ploskovnega pohištva Duplica, TOZD tovarna masivnih polizdelkov Motnik, TOZD dopolnilni program Sloga Moste; komunisti druge organizacije KS »Komandanta Staneta«; člani osnovne organizacije ZK carinarnice Jesenice; komunisti osnovne organizacije ZK Melje — Maribor; sekretarji 45 osnovnih organizacij ZK krajevne skupnosti Ajdovščina — Ljubljana Center; komunisti osnovnih organizacij službe družbenega knjigovodstva iz Kočevja; mladi steklarji iz Kozjega ob ustanovitvi osnovne organizacije ZK; komunisti steklarne Kozje; delovni ljudje in komunisti KIK Pomurka iz Murske Sobote; kolektiv elektro-metalne šole »V. Čopič« iz Senja; zbrani pripadniki 31. slovenske partizanske divizije — na položaju; predsedniki krajevnih skupnosti občine Litija, predsedniki krajevnih organizacija SZDL, aktivisti v krajevnih skupnostih v imenu vseh delovnih ljudi Litije; osnovna organizacija ZKS Avtobusnega podjetja iz Ptuja; delavci milice iz Ljubelja in Tržiča, Carine, Kompasa in mejnih enot JLA; Kriškovič Djuro, defektolog iz Slavonskega Broda; dijaki in učitelji gimnazije Kranj; komunisti in delovni ljudje veletrgovine Mercator; svet osnovnih organizacij ZK združenega podjetja GP Tehnika; člani sindikata in kolektiva železarne Štore; delovni kolektiv TOZD Krpan iz Logatca (organiziran v OZD SAP Ljubljana); člani medobčinskega odbora občinskih svetov zveze sindikatov občin Čakovec, Koprivnica, Krapina, Ormož, Ptuj, Slovenska Bistrica in Varaždin; člani osnovnih organizacij ZK Zgornja in Spodnja Bistrica pri Tržiču; komunisti in člani delovnega kolektiva Sigma Ptuj; člani osnovne organizacije ZKS Velenje teren; delovni ljudje na območju krajevne skupnosti Šentjanž na Dolenjskem; delavci TOZD Lisca — obrat Zagorje; učenci in delovni kolektiv osnovne šole Borisa Kidriča iz Ljubljane; zveza vojaških rezervnih starešin Trbovlje; člani osnovne organizacije ZK postaje milice Idrija in OM Cerkno; komunisti — amaterski in kulturni delavci Radovljica; aktiv komunistov prosvetnih delavcev občine Radovljica; udeleženke NOB iz šalara pri Kopru (v imenu 14 bork); osnovna organizacija ZK Hrvatini pri Kopru; komunisti osnovne organizacije Črni kal;

853

Knavs Jože, Radeče; delovna skupnost 2. oktober Koper; kolektiv in osnovna organizacija — delovna enota SAP Zagorje; člani osnovne organizacije ZK in delovne skupnosti Iskra ■— obrat Višnja gora; svet ZK v krajevni skupnosti Podvelka; osnovna organizacija ZK v trgovskem podjetju Jestvina Koper; člani osnovne organizacije ZK ■— Škocjan, — šalara, Koper; pionirji ter kolektiv osnovne šole Oskar Kovačič, Škofije; člani ZK in vsi delavci trgovskega podjetja Ilirija, Ilirska Bistrica; delavci »Vatrostalne Zenica« TOZD Jesenice; komunisti in delovni ljudje ETA Cerkno; organizacija zveze rezervnih vojaških starešin Sežana; komite občinske konference ZKS Metlika in predstavniki družbenopolitičnih organizacij ter sekretarji osnovnih organizacij (zbrani na pozdravnem zboru VII. kongresu); pionirji in mladinci osnovne šole 15. SNUB — belokranjska iz Metlike; mladinci in mladinke iz Ptuja, zbrani ob televizijskem sprejemniku v mladinskem klubu; osnovna organizacija ZK Ljutomer; delavci in člani kmetijske zadruge ter kooperanti KZ Metlika; osnovna organizacija ZK ter vodstva družbenopolitičnih organizacij v delovni organizaciji Slovenija les — tovarna pohištva Brežice; osnovna organizacija ZK tovarne Avtoopreme Ptuj; komunisti kombinata »Perutnina« Ptuj; novosprejeti mladi komunisti občine Ptuj; komunisti KK Ptuj — TOZD kletarstvo Slovenske gorice, Ptuj; komunisti in vsi delavci OZD »Jadran-export-import« Sežana; delavci službe družbenega knjigovodstva iz podružnice Ljubljana; združenje borcev NOV — krajevna organizacija 24. talcev Poljane, Ljubljana (zbrani na letni skupščini); mladinci aktiva doma Dušana Remiha Kočevje; delovni kolektiv — komunisti in vsi delovni ljudje osnovne šole Pinko Tomažič iz Kopra; odborniki skupščine občine Celje (zbrani na 60. seji); dijaki komunisti iz vseh celjskih srednjih šol, zbrani na skupnem sestanku; TOZD in njen aktiv mladih delavcev Industrije volnenih izdelkov Zapuže; člani ZK in kolektiv investicijskih birojev Trbovlje; delovni ljudje pivovarne Laško; člani aktiva ZK Lip, lesna industrija Bled (zbrani na sestanku); člani sveta delegatov združenega zdravstvenega doma Jesenice in člani sveta TOZD zdravstvene enote Jesenice, zbrani na seji; člani kolektiva občinske uprave Metlika (zbrani na pozdravnem zboru v čast sedmega kongresa); delovni ljudje industrije delovnih zaščitnih sredstev Prevent Slovenj Gradec; delovni ljudje TOZD predilnica Novoteks Metlika (zbrani na zboru delovnih ljudi);

854

člani ZK, člani odbora osnovne sindikalne organizacije in člani delavskega sveta TOZD Izolirka Jesenice (zbrani na skupnem sestanku); komunisti i radni ljudi Elektrokosova, Priština; pionirji osnovne šole Gradac v Beli krajini; člani osnovne organizacije ZK Spodnja Idrija; člani osnovne organizacije ZK Idrija; delovni ljudje in člani ZK tovarne pletenin Rašica; TOZD za geotehnična in rudarska dela — geološki zavod Ljubljana; delovni kolektiv tovarne dvokoles »Rog« Ljubljana; delavci splošno gradbenega podjetja Hrastnik; člani osnovnih organizacij sindikata tovarne »Gorenje«, zbrani na volilni konferenci; občinska konferenca zveze mladine Slovenske Konjice; skupni delavski svet BPT Tržič; občinski sindikalni svet Brežice; družbene organizacije v imenu združenega dela tiskarne Jože Moškrič; cicibani, pionirji, mladinci in učitelji iz Raven na Koroškem ob sprejemu Kurirčkove pošte; družbenopolitične organizacije in vsi zaposleni v lesno kemični industriji Lesonit Ilirska Bistrica; občani Kočevja (s protestnega zbora delovnih ljudi in občanov); delovni kolektivi podjetja za PTT promet Ljubljana; učitelji in učenci osnovne šole Ljubljana-Polje; komunisti in delavci trgovskega podjetja Merkur Ptuj; člani društva računovodskih in finančnih delavcev Koper, zbrani na občnem zboru v Lipici; pionirji, mladinci in učitelji osnovne šole Franja Goloba — Prevalje; osnovna organizacija ZKS Lenart; osnovna organizacija »Kors« konfekcija oblačil Rogaška Slatina; učenci podjetja »Viator« TOZD delavnice; osnovna organizacija ZKS Tržič —• desni breg; študentje fizike in matematike univerze v Ljubljani; občinska konferenca SZDL Ptuj; osnovna organizacija sindikata, ZMS in ZK gradbene tehnične šole v Ljubljani; OO ZK upravnih organov SOB Dravograd; učenci in delovna skupnost šole Franca Rozmana Staneta Ljubljana; delovna skupnost trgovskega podjetja NA-MA Ljubljana; delovna skupnost in člani ZK »GRAMEX« Ljubljana; mladinci delovnega kolektiva »ETA« Cerkno; konferenca delegacij vzgoje in izobraževanja Dravograd; šolski center za vzgojo pisarniških kadrov Ljubljana; pionirji in mentorji občine Radlje; komunisti železniškega vozlišča Postojna; občani krajevne skupnosti Konovo; OO ZKS »šole« Izola; komunisti »Tegrada« Ljubljana; občinski svet zveze sindikatov Ljubljana-center; komunisti in delovni ljudje »SLOVENIJALES« in »STILLES« Sevnica; člani ZK in predstavniki drugih družbenopolitičnih organizacij Šolskega centra tiska in papirja v Ljubljani; aktiv ZK delavcev neposrednih proizvajalcev občine Radovljica;

855

delavci milic Ljubelj in Tržič, izpostava carine, gostinski objekti »Kompas« in mejne enote JLA; občani KS Koritnica-Grahovo ob Bači; komunisti »Steklarne« obrat Kozje; vojaki in starešine, mladinci in komunisti V. p. 8413 Murska Sobota; komunisti OO ZK Službe družbenega knjigovodstva Kočevje; člani ZK KS Vuzenica; graničarji-komunisti in mladinci V. p. 8413 Maribor; občinska konferenca ZMS Ilirska Bistrica; delavci UJV Maribor; komunisti OOZK PM Ilirska Bistrica; komunisti OOZK PM Koper in postaje prometne milice Koper; občani Tolmina; občani obmejnega kraja Žage v tolminski občini; tovarna glinice in aluminija, Boris Kidrič, Kidričevo in plenum republiškega sveta zveze sindikatov Slovenije.

856

I

KONSTITUIRANJE

NOVI ORGANI ZK SLOVENIJE

Predsednik ZK Slovenije France Popit, sekretar izvršnega komiteja predsedstva ZKS Franc Šetinc Centralni komite

Viktor Avbelj, Janez Barborič, Marijan Brecelj, Marija Brezovec, Alojz Briški, Peter Cesar, Jože Dernovšek, Rudolf Dimic, Stane Dobčnik, Stanko Dolenc, Jože Dušej, Janez Elikan, Vinko Fink, Lovro Gajgar, Majda Gaspari, Ludvik Golob, Mitja Gorjup, Aleksandra Gorup, Vinko Hafner, Rudolf Hribernik, Franc Humar, Štefan Jakopec, Ljubo Jasnič, Vlado Janžič, Ludvik Jerčič, Marija Jerman, Slavko Korbar, Štefan Korošec, Martin Košir, Sergej Kraigher, Anton Kraševec, Vlaj ko Krivokapič, Milan Kučan, Igor Ličen, Boris Majer, Andrej Marinc, Stane Markič, Valter Masten, Stane Mihalič, Janez Miklavčič, Marjan Orožen, Andrej Pelc, Edo Pogorevc, France Popit, Ivan Potrč, Miran Potrč, Milan Rems, Mitja Ribičič, Franc Rogelj, Emil Rojc, Janko Rudolf, Bogo Škerget, Slavko Soršak, Jadranka Sreš, Franc Šali, Halib Šečič, Lidija Šentjurc, Franc Šetinc, Terezija Štefančič, Milena Stiffer, Albina Tošeska, Igor Uršič, Venceslav Verbec, Andrej Verbič, Janez Vipotnik, Franc Vrbnjak, Janez Zahrastnik, Janez Zemljarič, Ciril Zlobec, Marija Zupančič-Vičar. STATUTARNA KOMISIJA Alojz Cuznar, Milan Fabjančič, Ludvik Golob, Kristian Hrastelj, Niko Jenovec, Jože Klemen, Stojan Kokošar, Stane Kranjc, Olga Krsnik, Stanka Lenar, Matija Markelj, Vojko Ozim, Franc Skinder, Ivanka Šulgaj, Vladimir Zupančič. ČASTNO RAZSODIŠČE

Jože Aljaž, Julij Beltram, Anton Čebin, Demeter Horvat, Štefan Horvat (1939), Štefan Horvat (1930), Ivo Janžekovič, Tihomil Javoršek, Milka Jovan, Ivan Justinek, Zmaga Kavčič, 857

Franc Košir, Brigita Kuhar, Marjan Lenarčič, Bariča Marentič-Požarnik, Niko Medved, Bojan Petrič, Milena Rebec, Franc Rejc, Rezika Svetek, Miran Topolovec, Lojze Vidic, Franc Zadravec, Milan Zafošnik, Angelca Žiberna. NADZORNA KOMISIJA

Ivan Bošnik, Silva Drobnič, Stanko Jaki, Majda Kunej, Lojzka Stropnik, Tone Turnher, Marija Zupančič. NOVI ČLANI ORGANOV ZKJ IZ SLOVENIJE ČLANI KONFERENCE ZKJ Roman Albreht, Marko Bulc, Stane Dolanc, Zvone Dragan, Livij Jakomin, Silva Jereb, Danica Jurkovič, Edvard Kardelj, Ludvik Kejžar, Stanko Lepej, Vladimir Logar, Miha Ravnik, Jože Smole, Janez Sterniša, Vera Škofič, Vida Tomšič, Ivanka Vrhovčak, Iztok Winkler, Boris Ziherl.

KOMISIJA ZA STATUTARNA VPRAŠANJA Angelca Vidic, Jože Vidic. NADZORNA KOMISIJA ZKJ

Franc Bukovinsky. Gosti iz Slovenije z delegatskim statusom na X. kongresu ZKJ: Viktor Avbelj, Vinko Bambič, Janez Barborič, Majda Benedik, Adolf Bibič, Edo Brajnik, Maks Brečko, Alojz Briški, Ivan Bošnik, Franc Bukovinsky, Zvone Cajnko, Franc Ceferin, Jožica Cigič, Zvone Dragan, Vida Florjančič, Nada France, Jože Franko, Ivan Godec, Vlado Gorišek, Valerij Jakomin, Boris Janc, Martin Janžekovič, Vlado Janžič, Danica Jurkovič, Ludvik Kejžar, Slavko Kleindienst, Franc Krese, Zlatko Kunst, Stanko Lepej, Stanka Lenar, Vladimir Logar, Zdenko Mali, Andrej Marinc, Marjan Markovič, Branko Mravljak, Metka Odlazek, Bogdan Osolnik, Rade Pehaček, Ivan Potrč, Miran Potrč, Emil Pugelj, Franc Razdevšek, Emil Rojc, Bogo Škerget, Janez Sterniša, Francka Strmole, Vlado Šestan, Franc Šetinc, Lidija Šentjurc, Vera Škofič, Alojz Špindler, Milan Tekavec, Vida Tomšič, Peter Toš, Igor Uršič, Angelca Vidic, Janez Vipotnik, Ivanka Vrhovčak, Iztok Winkler, Boris Ziherl. 858

KAZALO POLITIČNO DELO CK ZKS O DELOVANJU ZKS MED VI. IN VII. KONGRESOM......................................................................... 11 Razčlenitev političnega poročila ................................................46 I. Utrjevanje in razvoj samoupravnih odnosov................................... 46 a) Organiziranje delavcev v TOZD.................................................... 48 b) Uveljavljanje samoupravljanja v dislociranih enotah združenega dela............................................................................. 51 c) Samoupravna delavska kontrola................................................55 d) Razvoj političnega sistema........................................................ 56 II. Materialni in družbeni napredek................................................... 68 a) Razvoj proizvajalnih sil in graditev družbenoekonomskega sistema.......................................................................................... 68 b) Zmanjševanje socialnih razlik in družbena varnost delovnih ljudi............................................................................. 91 c) Vzgoja in izobraževanje, kultura in sredstva obveščanja.................................................................................... 101 d) Marksistična teoretična misel in raziskovalno delo .... 133 III. Uresničevanje vodilne idejne in akcijske vloge ZKS..................... 139 a) Krepitev razrednega bistva ter organizacijske in akcijske vloge ZKS.................................................................................... 139 b) Delovanje komunistov v drugih družbenopolitičnih organizacijah................................................................................ 152 c) Informiranje v zvezikomunistov................................................ 156 d) Statutarna vprašanja................................................................... 158 e) Idejnopolitično usposabljanjekomunistov................................... 159 f) Kadrovska politika........................................................................163 IV. Zveza komunistov in proučevanje revolucionarnega delavskega gibanja na Slovenskem.................................................. 167 V. Krepitev obrambne sposobnosti in priprave na splošni ljudski odpor.................................................................................... 173 VI. Mednarodni odnosi in dejavnost ZKS............................................. 178 Priloga: Seje konference in CK ZKS po VI. kongresu z dokumentacijo................................................................................ 185

859

POROČILO O DELU ČASTNEGA RAZSODIŠČA ZKS MED VI. IN VII. KONGRESOM ZK SLOVENIJE................................................. 207 POROČILO O DELU REVIZIJSKE KOMISIJE ZKS MED VI. IN VII. KONGRESOM ZKS.......................................................................... 226 REFERAT PREDSEDNIKA CK ZKS SLOVENIJE FRANCETA POPITA NA VII. KONGRESU ZK SLOVENIJE: »NALOGE KOMUNISTOV V RAZVOJU SOCIALISTIČNIH SAMOUPRAVNIH ODNOSOV«................................................................................................. 233 Poročilo verifikacijske komisije VII. kongresa ZKS............................. 262 Poročilo kandidacijske komisije............................................................... 264 Razprava: — plenarno zasedanje................................................................................ 273 Edo Pogorevc..................... 273 Andrej Marinc.......................... 289 Franc Šetinc.......................... 275 Štefan Mlinarič.......................... 292 Ludvik Kejžar..................... 277 Anton Repas.............................. 294 Boris Majer......................... 279 Tone Šebart.............................. 296 Gorazd Mazej.......................... 283 Peter Kovač.............................. 298 Janez Barborič..................... 285 Alojz Briški.............................. 300 Jože Slokar............................. 288 — Komisija za družbenoekonomski Miran Potrč . . . . . . .303 Venčeslav Verbec................. 308 Alojz Vilčnik.......................... 309 Rado Jelerčič................. .... . 311 Zvone Dragan......................... 313 Martin Puhan............................. 316 Danica Jurkovič......................... 318 Tatjana Bratina...................... 320 Majda Strobl.......................... 322 Branko Gorjup...................... 323 Albina Tošeska...................... 325 Štefan Korošec...................... 326 Živko Pregl.......................... 329 Edo Zorko.............................. 332 Jože Marsel.......................... 334 Ivan Kristan.......................... 336 Emil Slamnjak...................... 339 Metod černoša..........................341 Majda škerbic...................... 342 Andrej Levičnik...................... 345 Cvetka Simčič...................... 347 Jože Pernuš.......................... 349 Anton Skobir.......................... 350 Alfonz Debeljak...................... 353 Valentin Dvojmoč.................. 354 Tone Florjančič...................... 356 Vladka Jan............................... 358 Elica Dolenc.......................... 360 Franc Tetičkovič.................. 362 Ludvik Jerčič...................... 364

860

razvoj in politični sistem . . . 303 Janez Čemažar.......................... 365 Cilka Šoštarič.......................... 366 Just Grgič................................... 368 Zdenko Kuštrin......................... 370 Rudi Dimic................................... 371 Marija Brezovec...........................372 Slavko Janežič.......................... 373 Zvone Nastran.......................... 374 Rudolf Hribernik...................... 377 Marija Zupančič-Vičar . . . 379 Jože Brenčič...............................381 Alojzija Planinšek...................... 382 Ivan Hrovatič...........................383 Darko Cerjak.............................. 385 Danilo Gerk.............................. 387 Tanja Štoka...............................389 Olga Vrabič............................... 390 Marija-Jana Potočnik .... 391 Karel Volavšek.......................... 392 Anton Kremzer.......................... 393 Dalibor Salobir.......................... 394 Damjan Dinevski...................... 396 Ivan Zorman.............................. 399 Rafael Razpet.......................... 400 Danijel Perčič.......................... 401 Alojz Kranjc.............................. 402 Drago Mastinšek...................... 403 Stanko Slavec.......................... 404 Franc Žunko.............................. 406 Jože Cerjak.............................. 407

Franc čad.............................. 409 Jože Varga................................. 410 Anton Kristl............................. 411 Edi Sedej................................. 413 Marija Vovk............................. 414 Zvonko Fišer ....... 415 Maks Unetič ....... 417 Ivan Glušič................................. 419 Doroteja Rakun ...... 421 Jožica Kodelič 421 Stanko Lepej.......................... 424 Jože Konečnik ...... 426 Slavko Kržan . ...................... 427 Franc Korošec ’................. 429 Marko Podkoritnik .... 431 Adolf Haberl......................... ’.432

Vinko Jagodic ...... 433 Joža Kaluža ....... 435 Ciril Lenardič.............................. 437 Danijel Perčič ...... 438 Valter Masten ....... 440 Majda Markič.......................... 442 Anton Belec.............................. 443 Stane Kovačec.......................... 444 Ladislav šimon.......................... 445 Andrej Vitrih.............................. 446 Zvone Černe.............................. 449 Matjaž Mulej.............................. 449 Ivan Farkaš.............................. 451 Francka Vidovič......................453 Ljudmila Kafol.......................... 454 Teofil Prinčič.......................... 455

— Komisija za vprašanja izobraževanja, kulture in znanosti. . . . 459 Emil Rojc.............................. 459 Karl Seme.................................. 497 Vojka Muršec..................... 463 Jadranka Sreš.......................... 498 Avguštin Lah.......................... 465 Jederta Vevar.............................. 500 Vojko Ozim.......................... 467 Adolf žunič.............................. 502 Marko Kocijan..................... 469 Čedomir Ravnik.......................... 503 Adolf Bibič.............................. 470 Breda Moschl.......................... 504 Miha Petrič.......................... 472 Cvetka Klančnik-Belin . . . 506 Marija Šprogar..................... 474 Alida Raffone.......................... 508 Fanika Vauda..................... 475 Vera Poniž.................................. 510 Jože Stvarnik.......................... 477 Brigita Kuhar.......................... 512 Rafael Podobnik..................... 478 Marica Robič.............................. 513 Ciril Cvetko.......................... 479 Irena Mrvič.............................. 514 Ivan Potrč.............................. 482 Francka Vidovič..................... 515 Anton štampohar................. 484 Marija Volf.............................. 516 Viktorija Matjan................. 486 Gordana Korban..................... 518 Viktor Čop.......................... 487 Anica Miholič.............................. 520 Marija Hudej.......................... 489 Roman Ogrin.............................. 521 Viktor Podobnik................. 490 Jože Bogovič.............................. 522 Miloš Poljanšek..................... 492 Ivica Bozovičar.......................... 524 Justina Veble.......................... 493 Angelca Žiberna...................... 525 Stojan Plesničar..................... 495 Boris Muževič.............................. 526 Jože Rajh.............................. 496 Jože Skok.................................. 528 — Komisija za mednarodna politična in ekonomska vprašanja . 530 Livij Jakomin.......................... 530 Stane Pavlič.............................. 551 Miran Kršmanc..................... 533 Ivo Leban.................................. 555 Mojca Murko.......................... 535 Stane Kolman.......................... 556 Rezi Svetek.......................... 537 Vida Tomšič.............................. 558 Rudi Kyovsky.......................... 539 Milan Kerkez.............................. 560 Andrej Škerlavaj.................... 541 Viktor Abram.......................... 562 Anton Vratuša..................... 543 Ivan Srebnik.............................. 564 Jože Hartman..................... 546 Herkul Jerman.......................... 566 Giovanni Kavalich................. 549 Milica Ozbič.............................. 569 Milena Rebec.......................... 550 Alojz Pogačnik.......................... 571 Drago . Vitrih............................. 551 Franci Strle.............................. 572

861

Bogdan Osolnik..................... 574 Robert Medved..........................580 Dušan Dolinar..................... 576 Ivo Leban.................................. 582 Viktor Žiberna......................... 579 — Komisija za organiziranost, razvoj in statut ZKS 585 Vlado Janžič............................. 584 Mirko Bizjak............................. 622 Franc šali................................. 590 Konrad Bezjak......................... 625 Bojan Butolen......................... 594 Jože Vintar............................. 626 Maks Jabločnik ......................... 595 Ivo Usar................................. 629 Veronika Kastelic.................... 597 Slavka Perger............................. 631 Matevž Krivic......................... 598 Ivo Peršak................................. 633 Ksenija Khalil......................... 601 Žane Gašper............................. 635 Ivan Makuc............................. 603 Janez Korošec......................... 638 Angelca Vidic............................. 605 Marjan Lenarčič......................... 641 Marija Kenda......................... 606 Albert Predovnik.....................644 Slavko Soršak......................... 608 Niko Jesenovec......................... 646 Alojz Cerar............................. 610 Janez Zahrastnik.....................649 Olga Krsnik............................. 611 Franc Stanjko......................... 651 Jože Korošec............................. 612 Ivan Gaber................................. 653 Viktor Knez............................. 614 Ludvik Turin............................. 655 Matija Markelj......................... 615 Rudi Makra............................. 658 Stjepan Puljak......................... 617 Franc Stošicki......................... 660 Ivanka Šulgaj............................. 618 Jožica Šavli............................. 661 Vukašin Lutovac......................... 620 Danica Bresjanac.....................663 — Poročila komisij: Komisija za družbenoekonomski razvoj in politični sistem ... 669 Komisija za vprašanja izobraževanja, kulture in znanosti . . . 672 Komisija za mednarodna politična in ekonomska vprašanja . . 674 Komisija za organiziranost, razvoj in statut ZKS......................... 676 Komisija za organiziranost, razvoj in statut ZKS (skupina za statut..................................................................................................... 681 STATUT ZK SLOVENIJE........................................................................685 I. Preambula........................................................................................ 685

II. Član Zveze komunistov Slovenije.................................................. 688

III. Načela organiziranja, odnosi in organizacijska sestava ZKS................................................................................................. 691 IV. Organizacija ZK v občini......................................................... 709 V. Organizacija ZK v republiki....................................................... 712 VI. Statutarne komisije......................................................................... 718

VII. častna razsodišča

719

VIII. Nadzorne komisije...................................................................... 721

IX. Materialna sredstva ZKS................................................................ 722 X. Prehodne določbe............................................................................ 722 Poročilo komisije za prošnje in pritožbe.............................................. 723 Poročilo komisije za resolucije............................................................... 727

862

Resolucije: BOJ ZA UVELJAVLJANJE SAMOUPRAVNIH DRUŽBENOEKONOMSKIH IN POLITIČNIH ODNOSOV TER VLOGA IN NALOGE ZK............................................................................................. 730 RAZVOJ PROIZVAJALNIH SIL IN URESNIČEVANJE SAMOUPRAVNIH DRUŽBENIH ODNOSOV.......................................... 775 RAZVOJ KMETIJSTVA IN PODEŽELJA.............................................. 802 VZGOJA, IZOBRAŽEVANJE IN RAZISKOVALNO DELO.................... 807 KULTURA SOCIALISTIČNE SAMOUPRAVNE DRUŽBE.................... 819 IZJAVA O POLOŽAJU SLOVENSKIH NARODNOSTNIH SKUPNOSTI V SOSEDNJIH DRŽAVAH.............................................. 828 IZJAVA O ODNOSIH Z ITALIJO........................................................... 830 Poročilo volilne komisije........................................................................832 PISMO TOVARIŠU TITU....................................................................... 836 SKLEPNA BESEDA FRANCETA POPITA.............................................. 838 Konstituiranje CK ZKS............................................................................ 840 Dodatek: — gostje na kongresu................................................................................ 841 — organi kongresa...................................... 841 — brzojavke in pisma VII. kongresu ZKS.......................................... 842