Deseti kongres ZKJ Zveze komunistov Jugoslavije. Dokumenti

Citation preview

DESETI KONGRES ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

LJUBLJANA, 1974

Komisija za redakcijo in objavo kongresnih dokumentov: Emil Rojc (predsednik), Sreten Asanović, Slavojka Jankovič, Dragoljub Milivojevič, Svetozar Pepovski, Milan Rakas, Ljubiša-Zemba Stankov, Zarij a Šaletič in Redžep Žogaj

Uredniški odbor slovenske izdaje Komunista: Milan Potrč (predsednik), Franc Bukovinsky, Rupko Godec, Janko Popovič, Ivan Renko, Emil Rojc, Lojze Skok, Franc Šetinc, Ivana šulgaj in Tone Tribušon

Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije Dokumenti

ČZP KOMUNIST — TOZD LJUBLJANA

Sklepna beseda in referat Josipa Broza Tita na desetem kongresu

Sklepna beseda predsednika Zveze komunistov Jugoslavije Josipa Broza Tita na desetem kongresu »Tovarišice in tovariši, globoko sem ganjen spričo velikega, brezmejnega zaupanja, ki ste mi ga danes tukaj izkazali, ko ste me izvolili za predsednika ZKJ z neomejenim mandatom. Dovolite mi, da se v imenu novo izvoljenega centralnega komiteja ZKJ in v svojem osebnem imenu najgloblje zahvalim za zaupanje, ki nam je bilo na tem kongresu enodušno izkazano. To zaupanje je za nas tudi velika obveznost, da bomo uresničevali tisto, kar smo tukaj sklenili. Zato se bomo potrudili z vsemi močni in sposobnostmi, da bomo dosledno in z vso odgovornostjo uresničevali naloge, ki so bile določene tako na tem kongresu kot v naši ustavi. Mislim, da je X. kongres ZKJ končal delo tako, kakor so naši delovni ljudje tudi pričakovali. Čeprav smo ta kongres pripravljali dalj časa in ob udeležbi mnogo ljudi — komunistov in ne samo komunistov, je bilo v razpravi izraženih veliko novih misli in predlogov, ki so bili upoštevani in ki so prispevali k izboljšanju resolucije in drugih dokumentov. Pomen tega kongresa je v tem, da je enodušno podprl našo revolucionarno usmeritev v boju za odločilni položaj delavskega razreda in samoupravno združenega dela, za nadaljnjo krepitev enakopravnosti, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti, za še večjo uveljavitev naše neuvrščene zunanje politike, za okrepitev vodilne družbene vloge zveze komunistov. Z eno besedo, za enotnost, trdnost in za nadaljnji vsestranski razcvet SRFJ na temeljih samoupravljanja. Rad bi povedal še nekaj svojih vtisov. Na kongresu je prišla močno do izraza kritika, pa tudi samokritika. Mislim pa, da je bilo več kritike kot samokritike. Kaj hočete, to je v človeški naravi. Kljub vsemu pa bi priporočil, da bi bilo v delu komunistov odslej več samokritike. To deluje konstruktivno in zmanjšuje potrebo po kritiki 7

in kritiziranju. Kajti kadar kje preveč kritizirajo, ni nujno, da bi bilo to zmeraj konstruktivno. Po mojem mnenju so bili na tem kongresu premalo poudarjeni doseženi uspehi. Pravilno je, da so delegati tukaj temeljito in vsestransko omenjali razne stvari, da so omenjali več negativnega kot pozitivnega. Vendar mislim, da bi bilo na tem kongresu zares mogoče marsikaj povedati o ustvarjalnih uspehih naših delovnih ljudi. Tudi o tem je bilo slišati, vendar ne toliko, kolikor bi naši delovni ljudje zaslužili. Morda so o tem več govorili na sejah komisij. Moram se oprostiti, da nisem ves čas spremljal njihovega dela. Bral sem govore posameznih delegatov, vendar to ni dovolj. V nekaterih govorih, a tudi v mojem referatu, je nekaj teh reči naštetih s številkami, toda premalo in presuho, da bi prikazali vse tisto velikansko ustvarjalno delo, ki je bilo opravljeno in ki danes predstavlja Jugoslavijo kot novo, razvito državo z zavednimi državljani, razrušeno med vojno in rojeno tako rekoč iz pepela. Vse to, kar danes vidimo — to je delo naših delovnih ljudi. Deseti kongres bo imel velik pomen za še močnejšo uveljavitev vloge zveze komunistov v nadaljnjem vsestranskem razvoju države, v krepitvi njene monolitnosti in enotnosti, v uveljavljanju socialističnega samoupravljanja. Zveza komunistov Jugoslavije kot povezovalna sila mora budno varovati pridobitve paše revolucije, predvsem bratstvo in enotnost naših narodov, ki je porok tako naših dosedanjih kot prihodnjih zmag. Zveza komunistov se je na tem kongresu močno oborožila z jasnimi sklepi in obveznostmi in prepričan sem, da bo uspešno opravljala svojo vlogo idejnega in političnega dejavnika v nadaljnji graditvi socialistične Jugoslavije. Vseh teh številnih nalog zveza komunistov seveda ne bi mogla uspešno izpolnjevati, če bi se odpovedala svoji idejni in organizatorski vlogi v Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije. V njej mora delovati, saj je to mnogomilijonska organizacija, ki se drži programa zveze komunistov in ki lahko v polni meri pripomore k izpolnjevanju vseh sklepov, katere smo sprejeli. Socialistična zveza naj ima v prihodnje še večjo vlogo pri uresničevanju vsega tistega, kar vsebuje naša ustava in kar smo sprejeli na X. kongresu. V tem je velika odgovornost komunistov, ki so v tej organizaciji. Isto velja tudi za delo komunistov med mladino, delo za njeno idejno izpopolnjevanje, za krepitev socialističnega patriotizma pri

8

mladih itd. Izobraževanje mladine mora potemtakem imeti prednost in dolžnost zveze komunistov je, da skrbi za to. Na koncu bi se rad še enkrat zahvalil vsem tukaj navzočim delegacijam. Mislim, da je sila pomembno, da je na ta kongres prišlo toliko predstavnikov partij in gibanj z vsega sveta. Zelo ljubo nam je, da so tu med nami kot naši gostje in da lahko vidijo našo deželo in rezultate, ki jih je dosegel naš delavski razred. Tovarišice in tovariši delegati! Prenesite v svoje organizacije, med članstvo, ki vas je izvolilo, tega revolucionarnega duha, ki je preveval delo kongresa, duha enotnosti in trdne odločnosti, da še bolj stanovitno vztrajamo na naši revolucionarni poti. Hvala lepa!«

9

Boj za nadaljnji razvoj socialističnega samoupravljanja v naši državi in vloga Zveze komunistov Jugoslavije

Tovarišice in tovariši, delegati desetega kongresa ZKJ! Zelo težko je v tem referatu zajeti vse pojave in dogajanja v tako burnem in dinamičnem gibanju, kakor je bilo to med devetim in desetim kongresom ZKJ v naši državi. Vendar pa menim, da je potrebno temeljito analizirati to burno obdobje med kongresoma. Zlasti pomembno je, da dobro pregledamo vse te negativne pojave, ki so se dogajali v ZKJ in v naši družbi in ki so povzročili ne tako malo škode našemu hitrejšemu in skladnejšemu razvoju celotnih družbenih odnosov in doseganju še večjih uspehov. Za nas komuniste mora biti zelo pomembno, kakšne nauke bomo na tem kongresu iz pozitivnih in negativnih pojavov izluščili za naše prihodnje delo. Na deseti kongres prihajamo z ogromnimi rezultati. Zveza komunistov se je znatno okrepila, je idejno in politično enotna in mobilna, z vsemi obeležji partije revolucionarne akcije, ki je vse sposobnejša svoja stališča in politiko učinkovito spreminjati v dejanja. Deseti kongres ZKJ imamo po republiških kongresih in pokrajinskih konferencah zvez komunistov, na katerih se je močno potrdila idejna in politična enotnost glede vseh temeljnih vprašanj družbenega razvoja. Ugotovljeno je bilo, da ima zveza komunistov veliko zaupanje delovnih ljudi in podporo vsega ljudstva. V obdobju med devetim in desetim kongresom je zveza komunistov nadaljevala boj za nadaljnjo materialno, družbeno in kulturno preobrazbo, za krepitev socialističnega samoupravljanja, za razvijanje in utrjevanje enakopravnosti, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti, za odstranjevanje socialnih razlik, ki so posledica kršitve načela o delitvi po delu, a proti vsem nedoslednostim, odklonom in omahovanjem na poti naše revolucije, ki se je razvila in se razvija na teoretičnih osnovah marksizma in leninizma, prilagojenih našim posebnim razmeram. Delavski razred in vse napredne sile naše družbe so se pod vodstvom zveze komunistov uspešno postavili po robu vsem nasprotnikom socialističnega samoupravljanja. Utrli so pota za nadaljnje glo11

boke družbenogospodarske in politične spremembe v biti naše družbe. Odločilni koraki v tej smeri so bili narejeni z ustavnimi dopolnili, z. drugim kongresom samoupravljavcev ter še posebej z 21. sejo predsedstva ZKJ in pismom članstvu ZKJ. S sprejetjem nove ustave, katere poglavitni smisel je zagotovitev odločilne vloge delavskega razreda in združenega dela v vseh družbenih zadevah, stopamo v novo obdobje našega boja za socializem. Bistvo in poglavitni cilj tega boja je, da se oblast v imenu delavskega razreda spremeni v oblast samega razreda in vseh delovnih ljudi, da delavci v združenem delu neposredno odločajo o sredstvih, pogojih in sadovih svojega dela in družbenem življenju sploh. Socialistično samoupravljanje — ki je prve praktične korake začelo že pred sto leti, v prvi proletarski revoluciji, pariški komuni, in ki je svojo teoretično zasnovanost dobilo v delih Marxa, Engelsa in Lenina — postaja v naši državi celovit družbeni sistem. Stopamo h graditvi svobodne skupnosti proizvajalcev — brezrazredne komunistične družbe. Tudi v obdobju med kongresoma, v zapletenih mednarodnih razmerah, je socialistična Jugoslavija dosledno nadaljevala boj za enakopravno mednarodno sodelovanje in mir v svetu, za vsesplošno uresničevanje načel miroljubnega aktivnega sožitja v odnosih med državami, ne glede na njihovo velikost in družbeno ureditev. Seveda ne gre za sožitje, ki bi pristajalo na obstoječe stanje, marveč za aktivno angažiranost vseh naprednih, miroljubnih in demokratičnih sil pri reševanju akutnih mednarodnih problemov, pri odpravljanju vseh oblik politične in ekonomske podrejenosti in neenakopravnosti. Kakor že vselej doslej, smo dosledno v celoti podpirali narode, ki se bojujejo za svojo svobodo, neodvisnost in pravico do samostojnega notranjega razvoja. V razmerah, ko se poglablja prepad med ekonomsko razvitimi in med državami v razvoju, smo se odločno zavzemali za korenito spremembo sedanjih neenakopravnih mednarodnih ekonomskih odnosov. Jugoslavija veliko prispeva k skupnemu boju neuvrščenih držav za narodno in družbeno osamosvojitev, za ekonomsko in politično suverenost, za priznanje pravice slehernemu narodu, da sam razpolaga s svojimi naravnimi in z delom ustvarjenimi bogastvi ter za spremembo neenakopravnih mednarodnih odnosov. V naprednih družbenih gibanjih v svetu postaja politika neuvrščenosti vse pomembnejša sila. Politika neuvrščenosti je trajna osnova delovanja socialistične Jugoslavije v mednarodnih odnosih. Naša načelna zunanja politika je neločljiv del boja za mir, družbeni napredek in socializem v sodobnem svetu. Zaradi tega ima danes neodvisna in neuvrščena Jugosla12

vij a ugledno mesto v mednarodni skupnosti in veliko prijateljev v svetu. Na podlagi načel o socialističnem internacionalizmu Zveza komunistov Jugoslavije mnogostransko sodeluje s komunističnimi, delavskimi, socialističnimi in drugimi naprednimi partijami ter gibanji. Ker se zavedamo sedanjega mednarodnega položaja in veličine nalog v našem boju za socializem, za zgodovinske interese delavskega razreda, moramo storiti vse, da zagotovimo vsestranski in uspešen razvoj naše dežele. S kritično analizo prehojene poti in dosedanjih izkušenj moramo na tem kongresu jasno določiti smeri in perspektive celotnega materialnega in družbenega razvoja naše socialistične skupnosti. Za tako velike naloge, pred katerimi smo neposredno, moramo nujno še bolj utrjevati enotnost in akcijsko sposobnost Zveze komunistov Jugoslavije, kajti samo enotnost in revolucionarna aktivnost Zveze komunistov Jugoslavije lahko zagotovita uspešen razvoj socialističnih družbenih odnosov v naši državi.

I. SPREMEMBE V SODOBNEM SVETU IN ZUNANJA POLITIKA JUGOSLAVIJE Napredna gibanja v naši državi so tekla vzporedno z zapletenimi in burnimi dogajanji v mednarodnem življenju. Globina družbenih preobrazb z mnogimi zapletenimi protislovji, ki so značilna za sodobni svet, potrjuje, da je človeštvo zagotovo na eni izmed najpomembnejših prelomnic v svoji zgodovini. Ti procesi in spremembe tečejo zlasti zadnja leta na vseh področjih. Za sedanjimi korenitimi spremembami v svetu srečujemo na eni strani močno prebujanje politične zavesti in samozavesti številnih narodov in družbenih gibanj, ki ne želijo in ne morejo več živeti v starih političnih in ekonomskih odnosih, po drugi strani pa srečujemo nesluten razmah proizvajalnih sil v zvezi s sedanjo znanstveno-tehnološko revolucijo. Stare družbene strukture in preživeli družbeni odnosi ne ustrezajo več dinamičnemu razvoju proizvajalnih sil in družbene zavesti. Nezadržno prodirajo v različnih oblikah in na različne načine novi, v bistvu socialistični družbeni odnosi v mnogih državah sveta. Vse to potrjuje, in to smo pogosto poudarjali že prej, da se socializem prebija skozi razne pore sodobne človeške družbe, celo tudi v manj razvitih oblikah družbenega in državnega življenja. Zato bi sleherno dogmatiziranje posameznih oblik in poti socializma bilo v temeljih napačno. Bilo bi v škodo teh procesov. 13

Druga stran tega procesa je vedno večja objektivna medsebojna odvisnost in povezanost, toda tudi vedno večja neenakomernost v razvoju posameznih držav in delov sveta. To zaostruje obstoječa in poraja nova družbena nasprotja v svetovnih razsežnostih. Vse bolj se prepletajo težnje, ki vodijo k povezovanju in soodvisnosti posameznih delov sveta, s težnjami, ki ga razcepljajo in razdvajajo in ki vsiljujejo imperializem ter še vse druge oblike izkoriščanja in podrejanja narodov. Na svetovnem prizorišču se je zelo povečalo število mednarodnih subjektov — neodvisnih držav, političnih gibanj in drugih dejavnikov mednarodnega življenja. Poleg vedno večjega števila socialističnih naprednih držav in njihove vse bolj odločilne vloge v sodobnih gibanjih je največje obeležje sodobnih svetovnih procesov bilo in je hitro podiranje stoletja nastajajočega in na razne načine ohranjajočega se kolonialnega sistema. Nastalo je veliko novih samostojnih držav. Okrepilo se je delovanje protikolonialnih, narodnoosvobodilnih in drugih naprednih gibanj v mnogih delih sveta, posebno še na tleh Azije, Afrike in Latinske Amerike. Pripravljenost mnogih narodov sveta, da sami odločajo o družbenih oblikah in načinu svojega notranjega življenja in da delujejo kot enakopravni partnerji v mednarodni skupnosti, je odločilno dejstvo v sodobnem svetu in ima daljnosežne posledice za njegov prihodnji razvoj. Na tej podlagi sta nastala politika in svetovno gibanje neuvrščenosti, ki sta vse močnejša sila današnjega človeštva na njegovi poti k pravičnejšim mednarodnim odnosom, splošnemu družbenemu napredku in trajnemu miru. Sodobni narodnoosvobodilni, protikolonialni in revolucionarni boj teče različno hitro in na različne načine. V mislih imam predvsem zmago kitajske revolucije, pridobitev neodvisnosti narodov v jugovzhodni Aziji, zmago oborožene revolucije kubanskega in alžirskega naroda, boj arabskih narodov za samoodločbo in državno neodvisnost, boj afriških narodov, krepitev politične zavesti in boja narodov latinskoameriške celine za gospodarsko in politično osamosvojitev. Ne pozabimo, da je človeštvo plačalo te velike spremembe z več deset tako imenovanimi lokalnimi vojnami v minulih 25 letih in da so bile nekatere izmed teh vojn za posamezne narode zelo dolge, vseobsežne in da so jim prizadejale velike človeške žrtve in velikansko materialno škodo. Taka vojna je bila vojna v Vietnamu. Mednarodna skupnost je videti danes bistveno drugačna kakor tista po drugi svetovni vojni. Velikanske spremembe, ki so se dogodile v petindvajsetih letih v mednarodnih odnosih in na mnogih področjih družbenega življenja, so takšnega značaja, da lahko po

14

pravici rečemo, da je človeštvo stopilo v novo obdobje svoje zgodovine. Izvor teh velikih sprememb je druga svetovna vojna s svojim predvsem osvobodilnim obeležjem ter s svojimi pozitivnimi posledicami za nadaljnji razvoj odnosov v svetu. Za razliko od prve svetovne vojne, v kateri je prevladoval spopad med imperialističnimi silami zaradi nove delitve sveta, predvsem kolonij, pa je poglavitni, to je osvobodilni pečat drugi svetovni vojni vtisnil boj narodov za narodno osvoboditev in družbeni napredek. Prva svetovna vojna ni rešila niti enega izmed poglavitnih mednarodnih nasprotij in tudi ni zagotovila narodom miru, marveč je odprla žarišča za nove spopade. Prva svetovna vojna je nastala v razmerah splošne krize kapitalizma kot sistema in samo še bolj zaostrila to krizo, potem pa jo je še bolj poglobila oktobrska socialistična revolucija v Rusiji. Njena zmaga je bila prvi preboj v sistemu imperializma in začelo se je obdobje socializma. Ob imperialističnih nasprotjih kot neposredni posledici prve svetovne vojne se je pojavilo še novo nasprotje, izhajajoče iz odnosov med zmagovitimi in premaganimi silami. Svetovna ekonomska kriza v tridesetih letih je v temeljih pretresla kapitalizem in godila nastanku njegove najbolj reakcionarne različice — fašizma. Komaj kakih dvajset let po prvi svetovni vojni je človeštvo doživelo še večjo katastrofo. Drugo svetovno vojno so povzročile napadalne fašistične sile, ki so težile k svetovni vladavini. Toda tokrat sta se postavili po robu politiki vojne in načrtom za svetovno gospostvo socialistična revolucija v prvi državi socializma ter naraščajoča moč osvobodilnih in revolucionarnih gibanj v svetu. To je v temeljih spremenilo naravo druge svetovne vojne in odločilno vplivalo na ves njen tok. V boju proti fašizmu, ki je ogrozil obstoj človeštva sploh, se je združil ves svobodoljubni svet. Na tej podlagi se je izoblikovala tudi široka protihitlerjevska zveza. Vstop Sovjetske zveze v vojno je bil odločilnega pomena za to, da je druga svetovna vojna dobila osvobodilno obeležje. Zasužnjeni evropski narodi so videli v tem tudi jamstvo, da njihov boj proti fašizmu ne bo zaman. To je nadalje vzpodbudilo še narodnoosvobodilna in revolucionarna gibanja v kolonijah in odvisnih deželah, ki niso stopile v vojno zato, da bi branile svoje kolonialne gospodarje, marveč zato, da se same osvobodijo. S tem je njihova vojna proti fašizmu postala prežeta s protikolonialnim bojem. V močnih narodnoosvobodilnih gibanjih, ki so nastala v odporu proti fašizmu in imperialistični agresiji, so se med drugo svetovno

15

vojno razvile in zmagale številne narodne, v bistvu socialistične revolucije. Zato so tudi rezultati in posledice druge svetovne vojne za nadaljnji potek svetovne zgodovine bistveno drugačni. Poleg tega, da so nastale nove socialistične države, socializem pa se je razvil v svetovni proces, so se te posledice pokazale še v osvoboditvi številnih kolonialnih narodov in s tem tudi v razpadu svetovnega kolonialnega sistema. Poleg tega so z zmago protifašističnih sil v drugi svetovni vojni nastale razmere za najširši pohod narodov k socializmu, v skladu z zgodovinskimi, kulturnimi in sploh nacionalnimi posebnostmi posameznih držav. Vse to govori, da so sile imperializma bistveno oslabljene. Pozitivni cilji druge svetovne vojne so bili napovedani že v atlantski listini, še zlasti močno pa so prišli do izraza v listini Združenih narodov in v sami ustanovitvi svetovne organizacije, ki ima vse pomembnejšo vlogo v reševanju mednarodnih problemov in v boju za mednarodne odnose na demokratičnih načelih. Seveda, reakcionarne imperialistične sile se niso sprijaznile z izgubo svojih monopolov in privilegiranih položajev. Prizadevajo si zaustaviti družbeni napredek in napredovanje protikolonialne revolucije ter težijo vsiliti svetu politiko delitve interesnih območij med velikimi silami. To je pripeljalo do hladne vojne, ki je prehajala celo v prave lokalne vojne, kakor tudi do blokovske razcepljenosti in vojaško-političnih soočanj. V povojnem obdobju je bil svet ne le enkrat na robu splošne vojne, ki bi neizogibno bila jedrska. Toda skupna prizadevanja miroljubnih sil človeštva in zastrašujoča nevarnost splošnega uničenja so zavarovali doslej svet pred katastrofo, v kateri ne bi bilo niti zmagovalcev niti premagancev. Krepitev sil miru in napredka v vsem svetu je zmanjšala nevarnost jedrske vojne, velike sile pa so morale začeti urejati svoje odnose s pogovori in sporazumevanjem. Za popuščanje mednarodne napetosti in za premagovanje hladne vojne so se neuvrščene države zavzemale že od beograjske konference in pomembno prispevale k takšnemu procesu in k uveljavitvi aktivnega miroljubnega sožitja. Velike spremembe v mednarodnih odnosih in notranjem razvoju številnih držav spreminjajo razmerje sil v korist miru in napredka. Imperializem in neenakopravni mednarodni odnosi so zašli v globoko krizo, iz katere ni več vrnitve k nekdanji svetovni nadvladi. Naraščajoči spopad med proizvajalnimi silami in proizvodnimi odnosi v sodobnem kapitalizmu zaostruje njegova nasprotja kakor tudi nasprotja med samimi kapitalističnimi silami, ki si prizadevajo ohraniti svoja privilegirana mesta v mednarodnih merilih.

16

Potrebe gospodarskega in družbenega razvoja človeštva in akcije zavestnih družbenih sil pospešujejo splošna gibanja k socializmu. Tako postaja socializem vse bolj tudi proces najširših razsežnosti. Danes so vse bolj aktivne sile, ki se bojujejo za bistvene spremembe v mednarodnih odnosih, za novo razporeditev proizvajalnih sil in prerazdelitev svetovnega dohodka, za hitrejši gospodarski razvoj, za narodno in družbeno osamosvojitev. V nadaljnjih svetovnih gibanjih k naprednim spremembam v mednarodnih odnosih imajo izreden pomen socialistične države kakor tudi vse druge socialistične sile v svetu. Odgovornost socialističnih držav je toliko večja in toliko težja, ker je socializem kot družben proces nastajal doslej v glavnem v razmeroma nerazvitih državah, ki so bile zato prisiljene, da vzporedno z nalogami socialistične revolucije, to je z ustvarjanjem novih družbenih in gospodarskih odnosov, rešujejo tudi številne velike naloge, zapuščino prejšnjih obdobij. Splet teh zgodovinskih okoliščin je zapleten še zato, ker se neenakomernost v razvoju sodobnega sveta kaže tudi v razvoju socialističnih držav. Tudi razvoj socializma teče namreč neenakomerno. Poleg razlik v razvoju proizvajalnih sil vplivajo na to še mnogi drugi dejavniki, tako širina in homogenost družbenih sil, ki se bojujejo za socializem, bogastvo in velikost države, njen mednarodni položaj, koncepti vodilnih sil o bistvenih vprašanjih družbenih gibanj in podobno. Poleg tega so tudi socialistični proizvodni odnosi bolj ali manj prepleteni z različnimi elementi starega in novega. Zato se tudi v socialističnih državah pojavljajo nasprotja in lahko nastanejo različna navzkrižja, tako zaradi neenakomernosti v razvoju kakor tudi zaradi učinka teh različnih sil in interesov. Taisti razlogi lahko pripeljejo in doslej so žal tudi pripeljali do zaostrovanja odnosov in navzkrižij med posameznimi socialističnimi državami. To pa seveda vpliva na mednarodne odnose v celoti ter na vlogo in položaj teh držav v teh odnosih. Socialistične države, ki se ravnajo po Marxovem nauku, po katemorejo krepiti miru in socializma, če njihovi medsebojni odnosi ne temeljijo na načelih enakopravnosti, neodvisnosti, medsebojnega upoštevanja in nevmešavanja v notranje zadeve. Socialistične države, ki se ravnajo po Marxovem nauku, o katerem morajo taisti zakoni, ki naj vladajo med ljudmi, vladati tudi v odnosih med posameznimi državami in narodi, se morajo bojevati za to, da bodo do maksimuma odpravile medsebojne spore in tako zagotovile kar najučinkovitejše gibanje k skupnim socialističnim ciljem. V današnjem svetu, ko znanstveno-tehnična revolucija s svojimi velikanskimi dosežki odpira velikanske možnosti prav socializmu, so2 Deseti kongres ZKJ

17

cialistične države ne smejo absolutizirati ali glorificirati samo svojih poti in posebnosti svojega razvoja, niti ne smejo svojega sistema vsiljevati drugim. Razlike in posebnosti so neizogibne in jih je treba upoštevati. To kajpada ne izključuje potrebe po dvogovoru in vzajemni konstruktivni kritiki. To bo namreč samo bogatilo misel in prakso socializma ter boljšalo njihove medsebojne odnose. Tako bodo socialistične države postajale vse bolj pomemben dejavnik tudi v razvoju sodobnih mednarodnih odnosov. V široki fronti naprednih sil krepi delavski razred, ki se je tudi sam silovito povečal, zavezništvo z drugimi družbenimi sloji v boju za napredne preobrazbe. V mnogih državah se krepijo težnje po večjem in neposrednejšem vključevanju delavskega razreda v procese upravljanja s proizvodnjo in delitvijo. Tudi v državah v razvoju postaja delavski razred vse bolj dejavnik, ki se skupaj z drugimi naprednimi družbenimi silami bojuje za gospodarsko in politično osamosvojitev. Danes se v svetu povečujejo možnosti za večjo vlogo in vpliv mednarodnega delavskega gibanja. Krepi se prepričanje, da sta neodvisnost in nevmešavanje temelj za razvijanje enakopravnih odnosov in solidarnosti med socialističnimi državami, komunističnimi in delavskimi partijami ter drugimi naprednimi silami in gibanji. Internacionalistična solidarnost se kaže predvsem v resnični podpori družbenim silam, ki se bojujejo za svobodo in neodvisnost svojih narodov in držav, za nastajanje enakopravnih mednarodnih odnosov, za socialistično misel in prakso. Zveza komunistov Jugoslavije je stalno razvijala sodelovanje s komunističnimi in delavskimi partijami ter naprednimi gibanji prav na takih temeljih. Izhajala je iz načel popolne samostojnosti in odgovornosti sleherne partije in gibanja pred lastnim delavskim razredom in ljudstvom. Vselej smo zagovarjali stališče, da razlike v pogledih, ki so izraz različnih razmer, v katerih delujejo posamezne partije in napredna gibanja, ne smejo motiti sodelovanja. Nasprotno, resnično enotnost je mogoče izoblikovati samo ob upoštevanju interesov in stališč sleherne partije in gibanja. Narodnoosvobodilna gibanja so pomemben sestavni del naprednih sil. S svojim bojem za narodno osvoboditev veliko prispevajo k boju proti imperializmu in kolonializmu. Vsestransko podpiranje in vsestranska pomoč tem gibanjem je internacionalistična obveznost vseh socialističnih demokratičnih sil. Politika neuvrščenosti, ki je zrasla iz boja za osvoboditev ter nasprotovanja imperializmu in tuji nadvladi, iz najglobljih teženj narodov in držav po neodvisnosti, enakopravnosti in svobodnem razvoju, ima v mednarodnih odnosih vse večjo vlogo. Dosledno zastopa 18

načela miroljubnega aktivnega sožitja, zato se je uveljavila kot svetovna politika in vse vplivnejši mednarodni dejavnik. Politika neuvrščenosti je nenehno krepila in razširjala smeri svojega delovanja. Od beograjske konference prek konferenc v Kairu, Lusaki in Alžiru so neuvrščene države vse bolj odločno nastopale proti vsem oblikam tuje nadvlade in za demokratizacijo mednarodnih odnosov, neodvisen razvoj držav in za ohranitev svetovnega miru. Danes odpade na neuvrščene države v razvoju že več kakor dve tretjini članic Združenih narodov. S svojim enotnim delovanjem bistveno vplivajo na naravo in vsebino sklepov in smeri angažiranosti svetovne organizacije. Po svojem družbeno-zgodovinskem bistvu je politika neuvrščenosti protiimperialistična in protihegemonistična in zato ni in ne more biti nikogaršnje orodje, niti rezerva kogarkoli in katerekoli druge politike. To izhaja, kakor sem dejal, iz dejstva, da je nastala kot izraz boja za neodvisnost in enakopravnost narodov. Njen proitiimperialistični značaj je objektivno zasnovan in ni odvisen od tega, ali je to priznano ali ne. Odločitev neuvrščenih držav za takšno politiko ni proizvod začasnih taktičnih potreb, marveč njihov življenjski interes. Vselej smo poudarjali, da neuvrščenost nikakor ne pomeni nevtralnosti. Odnos politike neuvrščenosti do velikih sil in drugih držav je odvisen od njihovega obnašanja in delovanja v mednarodnem življenju. Boj za narodno in družbeno osamosvojitev poteka v stalnem spopadu s silami, ki želijo obdržati preživele odnose neenakopravnosti in izkoriščanja. Imperializem si prizadeva ohraniti in zavarovati svoje privilegirane položaje z vsemi sredstvi — z vmešavanjem, najrazličnejšimi pritiski in celo tudi z uporabo sile, z vojaškimi intervencijami in oboroženo agresijo. Sile imperializma se združujejo v nasprotovanju naraščajoči moči naprednih gibanj in poskušajo preprečiti neizogibne preobrazbe znotraj posameznih držav in v mednarodnih odnosih. Imperializem se zlasti opira na tako imenovani vojaško-industrijski kompleks in na tehno-birokratske strukture, ki vse bolj postajajo sila nad družbo in orodje za ohranjanje neenakopravnih odnosov v svetu. Kot izrazita oblika monopolitičnega kapitalizma in neokapitalizma se hočejo nadnacionalne družbe vsiliti kot prevladujoč dejavnik tudi v mnogih razvitih državah. Vse večje prodiranje teh družb zadeva na odpore v nekaterih izmed teh držav, ki si prizadevajo omejiti razširjanje njihovega vpliva. Posebno negativno delujejo te družbe v državah v razvoju — ekonomsko, ker vlečejo iz njih velike profite, in politično — ker se vmešavajo v njihove notranje zadeve. Ker nadzorujejo nadnacionalne družbe velikanska gospodarska in finančna sredstva, težijo k temu, da bi dosegle vse večjo družbeno in politično 2*

19

moč in si s tem še bolj zagotovile svoje profite in vpliv, predvsem v interesu svojih metropol. Zato je nujno onemogočiti njihovo škodljivo delovanje in jih podvreči suverenosti držav, v katerih poslujejo. Nasprotja v mednarodnih odnosih se vse bolj zaostrujejo na področju svetovnega gospodarstva. Očitno je, da poskusi za ohranitev obstoječega sistema mednarodnih ekonomskih odnosov ne morejo biti izhod iz sedanjega položaja. Skok v cenah nafte in drugih surovin je drastično razkril globino teh nasprotij in stopnjo, v kateri se je razviti del sveta desetletja bogatil na podlagi nizkih cen energije in surovin iz držav v razvoju. To je omogočilo veliko blaginjo v industrijsko razvitih državah, vtem ko so države v razvoju stalno zaostajale, to pa je samo še bolj poglabljalo prepad med razvitimi in nerazvitimi. Tudi danes razpolagajo razvite države z neprimerljivo največjim delom svetovnega dohodka, vtem ko veliko večino človeštva hudo pritiskajo problemi ekonomske nerazvitosti, revščina, v nekaterih delih Azije in Afrike pa celo množična lakota. Politične dekolonizacije torej ni spremljala tudi ekonomska dekolonizacija. Vendar se je naposled danes začel tudi že ta proces in ga ni več mogoče zaustaviti. Usmeritev neuvrščenih držav in držav v razvoju, vzpodbujena s sklepi četrte konference neuvrščenih na vrhu, da uveljavijo svojo suverenost nad naravnimi bogastvi in svojo pravico do nacionalizacije, je izredno pomembna. S tem ko se vse bolj opirajo na svoja bogastva v energiji in surovinah, bodo izbojevale enakopraven položaj v mednarodni menjavi in tako pospešile svoj lastni gospodarski in družbeni razvoj. Nedavno izredno zasedanje generalne skupščine Združenih narodov, posvečeno surovinam in razvoju, je glede tega velik korak naprej. K temu pa so s svojo združeno akcijo v največji meri prispevale prav neuvrščene države. Pomen izrednega zasedanja je predvsem v tem, da je bila na pobudo neuvrščenih držav, sporazumno, brez glasovanja, s sprejetimi sklepi postavljena podlaga za zgraditev novega, pravičnejšega sistema mednarodnih gospodarskih odnosov. Deklaracija o vzpostavljanju nove ekonomske ureditve in akcijski program izhajata iz načel enakopravnosti, suverene enakosti in upoštevanja interesov vseh držav. Na tej podlagi pa bo tudi potekalo sodelovanje med razvitimi in državami v razvoju zaradi premostitve prepada, ki jih ločuje, ter zaradi reševanja še drugih žgočih svetovnih ekonomskih problemov. Ta proces zagotovo ne bo lahek in ne brez odporov. Reakcionarne imperialistične sile si bodo prizadevale ustvarjati na tej poti mnoge težave. Zlasti poskušajo razcepiti neuvrščene države, s tem da segajo po najrazličnejših mahinacijah in pritiskih. Enotnost neuvrščenih in

20

sploh vseh držav v razvoju je jamstvo njihovih nadaljnjih uspehov. Zato so potrebni stalni napori za krepitev akcijske enotnosti in solidarnosti neuvrščenih držav. Velikega pomena je kar najhitrejše uresničevanje sklepa četrte konference o ustanovitvi sklada za ekonomski in socialni razvoj neuvrščenih držav. S tem nastaja prva samostojna finančna ustanova, ki naj rabi vsem neuvrščenim in državam v razvoju. Zato je potrebno zbrati kar največja finančna sredstva teh držav. V skladu s svojimi možnostmi bo Jugoslavija dala svoj prispevek v ta sklad. Popuščanje napetosti, pogovori in mirno reševanje mednarodnih problemov so zagotovo pozitivni procesi, toda še vedno zelo omejeni in nestabilni. Doseženo ravnotežje sil v globalnih okvirih in ob naslonitvi na vojaško silo ne more biti trajna in trdna podlaga svetovnega miru in varnosti. Jedrska pariteta je zmanjšala nevarnost svetovnega spopada. Toda še vedno se nadaljujejo lokalne in omejene vojne kot izraz boja za osvajanje položajev in vpliva. Niso izključeni niti takšni udarci imperializma in reakcionarnih sil proti svobodi in neodvisnemu razvoju držav, kakor je bil udar vojaške fašistične klike v Čilu, ki je uvedla strahovito nasilje nad ljudstvom in surovo poteptala temeljne človekove pravice. Oboroževalna tekma ni obrzdana, v zadnjem času se še krepi in razširja na nova območja. Za oborožitev gre na leto nad 200 milijard dolarjev. Proces popuščanja napetosti ne more napredovati, če ne zajame tudi reševanja mednarodnih ekonomskih problemov. Nista nedeljiva samo svetovni mir in varnost. Z njima sta najtesneje povezana tudi gospodarski razvoj in napredek vseh držav. Niti ena država, naj bo še tako razvita, ne more živeti sama zase. Že večkrat sem poudaril, da je mednarodni položaj poln nevarnosti. Krize in vojna žarišča v posameznih delih sveta resno obremenjujejo mednarodne odnose. Oktobrska vojna na Bližnjem vzhodu je v marsičem spremenila prejšnje stanje. Toda niti danes še ni jamstva, da se razvoj resnično premika k iskanju pravičnega in trajnega miru. Kaže, da Izrael še vedno ni dojel, da agresija in ekspanzija na račun sosednjih arabskih držav ne moreta biti podlaga njegove varnosti. Kajti miru in dobrih odnosov ni mogoče niti tam kakor tudi ne drugje graditi na sili in diktatu. Vsaka država ima zakonito pravico, da z vsemi sredstvi brani svoje pravice in neodvisen obstoj. Se nadalje menimo, da je mogoče pravično in trajno rešitev na Bližnjem vzhodu doseči samo, če se Izrael v celoti umakne z vseh od junija 1967 naprej zasedenih arabskih ozemelj, če bodo uresničene zakonite nacionalne pravice arabskega naroda Palestine in če bo vsem državam in narodom na Bližnjem vzhodu priznana pravica do suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti, do življenja v miru,

21

varnosti in svobodi. Ne sme se dovoliti Izraelu, da bi z zavlačevanjem in drugimi manevri, morda tudi z delnimi rešitvami, preračunanimi na podaljševanje zasedbe arabskih ozemelj, izigraval sklepe Združenih narodov. Vloga svetovne organizacije bo tudi v prihodnje nujno potrebna v prizadevanjih za rešitev te krize. Četudi je bila vojna v Vietnamu po pariških sporazumih formalno ustavljena, pa še vedno ni tudi končana. Junaško vietnamsko ljudstvo, ki je izbojevalo velike zmage, ne more niti danes uživati sadov svojega boja, kajti reakcionarni saigonski režim ob izdatni tuji podpori in pomoči onemogoča popolno uresničenje pariških sporazumov. V nasprotju z voljo in resničnimi interesi narodov Vietnama in Kambodže se hočeta za vsako ceno obdržati lutkovna režima v Saigonu in Phnom Penhu. Biti mora jasno, da sta prenehanje slehernega vmešavanja Združenih držav Amerike in priznanje zakonite pravice tema narodoma, da sama odločata o svoji usodi, bistvena pogoja za stabilen in trajen mir v Indokini. Tudi v prihodnje se bomo zavzemali za kar najširšo mednarodno uveljavitev začasne revolucionarne vlade republike Južnega Vietnama kakor tudi kraljevske vlade narodne enotnosti Kambodže. V Afriki kakor tudi na nekaterih drugih območjih sveta se še vedno držijo oporišča kolonializma in onemogočajo narodom teh držav, da bi dosegli svobodo in neodvisnost. To je v očitnem nasprotju s splošnimi sodobnimi gibanji v svetu. Rasistični režimi v Afriki, ki izzivajo svetovno javnost, se ne bi mogli obdržati, če ne bi bili deležni podpore mednarodnega kapitala in nekaterih reakcionarnih krogov na Zahodu. Upamo, da bodo spremembe na Portugalskem olajšale likvidacijo kolonializma in pospešile osvoboditev narodov Angole, Mozambika, Gvineje-Bissau izpod kolonialne nadvlade. Mednarodna skupnost se mora še odločneje zavzeti za takojšnjo odstranitev ostankov kolonializma in rasnega razlikovanja. Vse širša in odločnejša akcija držav Latinske Amerike za popolno politično in gospodarsko osamosvojitev je velikanskega pomena za napredni razvoj v svetu. Neuvrščene države tega območja povezujejo svojo aktivnost z neuvrščenimi državami na drugih celinah in tako dragoceno prispevajo k skupnemu boju za enakopravne mednarodne gospodarske in politične odnose. Četudi zadevajo ti procesi na velike težave in močne odpore imperializma in domačih reakcionarnih sil, jih ni mogoče zaustaviti, ker izražajo resnične interese in težnje narodov in držav tega območja. Ne bodo jih omajali niti morebitni začasni porazi, niti žrtve, ki jih morajo dajati. Odločnost čilskega ljudstva, da kljub nasilju junte nadaljuje boj za demokracijo in napredek, to najbolje potrjuje.

22

Kar zadeva Evropo, velja poudariti, da so znatno napredovali odnosi in sodelovanje med evropskimi državami na načelih miroljubnega in aktivnega sožitja. Postopoma izginja prejšnja zaprtost, krepi in razširja se sodelovanje, ki presega dosedanjo razcepljenost. Seveda prispeva vse to k boljšemu medsebojnemu spoznavanju evropskih narodov, njihovih kulturnih in drugih dosežkov, h krepitvi zaupanja in njihovemu nadaljnjemu zbliževanju. V dosedanjem delu konference o evropski varnosti in sodelovanju, ki je pred koncem, je zelo pomembno soglasje o načelu nedotakljivosti meja, pomembna pa je tudi določitev drugih načel, na katerih naj temeljijo odnosi med državami-udeleženkami te konference. Vse to je kajpak zelo pozitivno s stališča utrjevanja miru. Toda ti procesi se še vedno niso stabilizirali. Poleg tega pa v nekaterih vidikih še vedno izhajajo iz blokovskih struktur. Varnost Evrope mora biti celovita, zajeti mora vse države in vsa območja, vključno tudi Sredozemlje. Samo taka Evropa lahko prispeva k miru, varnosti in razvoju drugih območij sveta. Če kdo na primer misli, da je mogoče sprejeti načelo ozemeljske celovitosti in nedotakljivosti meja, hkrati pa nastopiti z ozemeljskimi zahtevami do svojega soseda, potem takšno ravnanje zanesljivo ne prispeva k urejanju razmer v Evropi. V nasprotju z duhom in prakso dobrih sosedskih odnosov in dolgoletnega sodelovanja, v katerem so bili doseženi veliki rezultati, je italijanska vlada nedavno izpričala odkrite ozemeljske zahteve nasproti Jugoslaviji. To pa je neposreden napad na suverenost in ozemeljsko nedotakljivost naše države. Vprašanje cone B ne prihaja več v poštev kot vprašanje. To je odločeno. Odločno zavračamo ozemeljske zahteve italijanske vlade, smo pa hkrati pripravljeni nadaljevati in zboljševati odnose ter sodelovanje z Italijo na' tistih načelih, na katerih so se že doslej zelo uspešno razvijali. Toda vsem mora biti jasno, da bodo naše meje, svobodo in neodvisnost Jugoslavije enotno branili vsi naši narodi in narodnosti. Jugoslavija je vselej pripisovala velik pomen prijateljskemu sodelovanju in dobrim odnosom z vsemi sosednjimi državami na načelih enakopravnosti, suverenosti, ozemeljske nedotakljivosti in nevmešavanja v notranje zadeve. Takšno sodelovanje je bilo obojestransko koristno. Prepričani smo, da je v skupnem interesu vseh držav in narodov tega območja, da na podlagi navedenih načel stalno prispevajo k takšnemu razvoju. Zelo pomembna vloga pri tem pripada tudi narodnim manjšinam. Seveda pod pogojem, da so spoštovane njihove pravice, da negujejo in razvijajo svojo narodno identiteto, jezik, kulturo in običaje. To, da jih je zgodovinski razvoj odtrgal od njihove celote, nikakor ne bi 23

smelo voditi k zanikanju njihove narodne in etnične pripadnosti, njihovega jezika in kulture, zlasti pa jih ne bi smel asimilirati narod, v čigar državni celoti so sedaj. Vselej smo izhajali s stališča, da so narodne manjšine mostovi, ki naj zbližujejo narode, prispevajo k prijateljstvu in sodelovanju med državami njihove narodne pripadnosti in tistimi, ki so zdaj njihova, domovina. Vselej smo izhajali iz priznanja pravice slehernemu narodu do njegove narodne identitete in do uveljavljanja njegove biti. S tem ko smo zagotavljali popolno enakopravnost in svoboden vsestranski razvoj slehernega našega naroda in narodnosti ter vzajemno bogatenje narodnih kultur, smo krepili enotnost naše države in bratstvo naših narodov in s tem prispevali tudi k našemu sodelovanju s sosednjimi državami. Zato ne gre drugače, kakor da se zanimamo za življenje in položaj tudi delov jugoslovanskih narodov, ki kot narodne manjšine živijo v sosednjih državah, da si prizadevamo, da jim bodo pripadale vse tiste pravice, ki jim gredo na podlagi ustanovne listine Združenih narodov in meddržavnih pogodb. Ves povojni razvoj kaže, da boj za pravičnejše mednarodne odnose vključuje tudi boj za osvoboditev delovnega človeka in narodov izpod vseh oblik izrabljanja in neenakopravnosti. Za človeštvo in njegov napredek ni druge izbire kakor dosledno uresničevanje aktivnega miroljubnega sožitja v odnosih med državami. To pomeni, da je nujno popolnoma izključiti ne samo vojne spopade, marveč tudi sleherno obliko nadvlade in pravico močnejšega. Ni trdnega svetovnega mira in varnosti, dokler popuščanje napetosti ne bo zajelo vseh območij sveta in dokler ne bodo v reševanju poglavitnih mednarodnih problemov enakopravno sodelovale vse države. Kajti vsaka država ima pravico in dolžnost, da v sodelovanju z drugimi državami prevzame svoj del odgovornosti za krepitev miru in napredek mednarodne skupnosti, ker je to v življenjskem interesu tudi njene lastne neodvisnosti. Kot aktivna udeleženka v mednarodnih dogajanjih je naša socialistična in neuvrščena država vztrajala pri načelih, za katera smo se odločili že med narodnoosvobodilnim bojem. Zunanja politika Jugoslavije je utemeljena na istih osnovah, na katerih sloni tudi naš socialistični samoupravni sistem. Je enotna, ker izraža interese vseh naših narodov in narodnosti, vseh naših delovnih ljudi. V njenem oblikovanju in uresničevanju sodelujejo vse naše republike in pokrajine ter vsi drugi subjekti naše družbe. Ne enkrat smo bili izpostavljeni pritiskom, naj se odpovemo politiki, ki jo vodimo, oziroma naj jo spremenimo. Takšnim prizadevanjem smo se vedno lahko uprli, ker smo bili enotni in pripravljeni braniti našo neodvisnost. Tako bo tudi v prihodnje. Naj nikogar

24

ne navdajajo prazni upi, da bi Jugoslavija utegnila postati drugačna, prav takšna, kakršna je, neodvisna, socialistična in neuvrščena Jugoslavija najbolje služi interesom miru in napredka v svetu. Jugoslavija bo tudi v prihodnje na načelih aktivnega miroljubnega sožitja razvijala odnose in sodelovanje z vsemi državami, posebno z neuvrščenimi in socialističnimi, kakor tudi z vsemi silami, ki se bojujejo za mir, enakopravnost in splošni napredek v svetu. Na taistih načelih bo Zveza komunistov Jugoslavije, dosledna svojim internacionalističnim obveznostim, razvijala sodelovanje s komunističnimi in delavskimi partijami ter vsemi drugimi naprednimi in osvobodilnimi gibanji.

II. MATERIALNI IN DRUŽBENI RAZVOJ NA TEMELJIH SAMOUPRAVLJANJA Dosedanji rezultati v materialnem razvoju in nadaljnje naloge Izteka se tretje desetletje od zmagovitega konca oboroženega obdobja naše socialistične revolucije. Celotno to obdobje je bilo izpolnjeno z vztrajnim bojem, velikimi napori in velikimi dosežki v graditvi socializma v Jugoslaviji, v ustvarjanju materialnih in družbenih razmer za boljše življenje našega človeka. V tem razmeroma kratkem zgodovinskem obdobju je socialistična Jugoslavija pospešeno razvijala proizvajalne sile in zvišala življenjsko raven delovnih ljudi. V vsem tem času je bila Jugoslavija v skupini držav, ki so imele najvišjo stopnjo gospodarske rasti v svetu. Zavoljo tega se je močno zmanjšala-razlika med nami in industrijsko razvitimi državami. Uspešno smo razvijali nove socialistične odnose. Od uvedbe prvih delavskih svetov leta 1950 se je samoupravljanje razširjalo tudi na vsa druga področja družbenega življenja. Organi samoupravljanja so postopoma, sicer ob raznih odporih, stalno dobivali vedno večje pravice in odgovornosti. Krepila sta se materialna podlaga samoupravljanja in vpliv delovnih ljudi na odločanje o družbenih zadevah. V vsaki etapi našega razvoja ter v skladu s spremembami v družbenogospodarskih odnosih smo razvijali in bogatili enakopravnost med narodi in narodnostmi. Naša nova ustava vse to samo še bolj zagotavlja. Po pravici poudarjamo, da so novi samoupravni odnosi med ljudmi in popolna enakopravnost narodov in narodnosti jamstvo enotnosti in trdnosti socialistične federativne Jugoslavije. V minulem obdobju so se temeljito spremenili lastninski odnosi. Družbena lastnina se je stalno razvijala in razširjala. S sredstvi za

25

proizvodnjo v družbeni lastnini ustvarjamo danes nad 82 odstotkov skupnega družbenega proizvoda, njihova stvarna vrednost pa je približno petkrat večja kakor enaka vrednost pred 25 leti. Hitra industrializacija države je bila v vsem tem obdobju poglavitni cilj politike gospodarskega razvoja. To ni bilo niti lahko niti preprosto doseči. Vendar je bila to edina pot, da se naša država iztrga iz gospodarske nerazvitosti. Seveda je vse to zahtevalo od naših delovnih ljudi veliko naporov in samoodpovedovanja. Vendar nam je to omogočilo tudi zelo hiter razvoj ne le industrije, marveč še vseh drugih področij gospodarstva — kmetijstva, prometa, trgovine, gostinstva in turizma, gradbeništva itd. Danes lahko ugotovimo, da je hitra industrializacija države pripomogla tudi k zelo pomembnim dosežkom na področju zaposlenosti in življenjskega standarda. V naši industriji je danes zaposlenih veliko več ljudi, kakor pa jih je bilo v predvojni Jugoslaviji v delovnem razmerju v celotnem gospodarstvu in vseh negospodarskih dejavnostih. Danes proizvede industrija v manj kakor mesecu dni več, kakor je proizvedla v vsem letu 1939. Vzporedno s povečanjem obsega industrijske proizvodnje smo stalno osvajali proizvodnjo novih izdelkov in povečevali delež višjih stopenj obdelave. Zdaj krijemo z lastno proizvodnjo dve tretjini potrebne opreme in z manjšo izjemo celotno oborožitev. Kmetijska proizvodnja se je podvojila, na kmetijskega prebivalca pa skoraj potrojila, če upoštevamo občutno zmanjšanje števila kmetijskega prebivalstva. Na razvoj našega kmetijstva so odločilno vplivala in vplivajo kmetijska posestva, družbeni sektor, ki daje danes na 15 odstotkih obdelovalnih površin blizu polovico tržnih presežkov kmetijskih pridelkov, skupaj s kooperacijo pa okoli dve tretjini. Številna naša kmetijska posestva so po organizaciji, tehnologiji in skupnih rezultatih visoko na svetovni lestvici. Zgradili in modernizirali smo okoli 30.000 kilometrov cest in železniških prog. Zmogljivosti trgovske mornarice so se v primerjavi z letom 1939 povečale za štirikrat. Skoraj vsa večja mesta so povezana z avtomatskimi telefonskimi zvezami. Obseg prometnih in poštno-telefonsko-telegrafskih storitev se je v zadnjih dveh desetletjih povečal nekako za šestkrat. Zabeležili smo tudi izredno hitro povečanje zaposlenosti, socialnogospodarska sestava prebivalstva pa je temeljito spremenjena. Nekmetijsko prebivalstvo se je povečalo za blizu osem milijonov, vtem ko se je kmetijsko prebivalstvo zmanjšalo za nekako tri milijone ljudi. Če prištejemo še prirastek, ki bi ga imelo kmetijsko prebivalstvo, se ta številka povzpne čez pet milijonov. Zelo hitro se je povečalo prebivalstvo v mestih, posebno še v velikih. V mestnih naseljih živi danes okoli pet milijonov ljudi več kakor pred petindvajsetimi

26

leti. Ta gibanja so spremljale tudi velike spremembe v življenju ljudi, njihovih navadah in zavesti. Vse to je gotovo brez primere v razvoju katerekoli države. Tako velik prehod ljudi v dejavnosti zunaj kmetijstva in v mesta ni ostajal samo v okviru ožjih območij ali republik. Danes že težko najdemo večji kraj in tudi podjetje v Jugoslaviji, v katerem ne bi delali ljudje iz vseh krajev naše domovine. To je napreden pojav, to še bolj povezuje delavski razred Jugoslavije, krepi njegovo enotnost, ki je poglavitni vezni dejavnik naše socialistične skupnosti. Eden izmed naših največjih uspehov je prav hitri porast delavskega razreda s krepitvijo njegove vloge na vseh področjih. V družbenem sektorju je zdaj zaposlenih nad 4,3 milijona ljudi oziroma okoli polovica aktivnega prebivalstva. Korenito se je spremenila tudi kvalifikacijska in izobrazbena sestava zaposlenih. Nad 60 odstotkov zaposlenih ima srednjo, višjo in visoko izobrazbo, ali pa so kvalificirani in visokokvalificirani delavci. Naši delavci in strokovnjaki z uspehom projektirajo in gradijo tudi najbolj zahtevne industrijske in druge objekte in so si pri tem že pridobili mednarodni ugled. O tem pričajo vse večja dela, ki jih naša podjetja prevzemajo v tujini, pa tudi vedno širša proizvodna kooperacija in razne druge oblike sodelovanja s tujimi partnerji. Jugoslavija ni več surovinski privesek razvitih evropskih držav, z omejenim in enostranskim izvozom in uvozom. Danes imamo trgovinske odnose z več kakor sto državami. Zunanjetrgovinska menjava se je povečala približno za petnajstkrat in sodeluje v družbenem proizvodu s približno 25 odstotki. Hkrati se je sestava te menjave tudi kakovostno spremenila. Izvoz industrijskih izdelkov je na primer dosegel leta 1972 že 85 odstotkov skupnega izvoza, a proizvodov visoke predelave in polizdelkov je bilo 88 odstotkov. Poleg tega se je uvrstila Jugoslavija med vodilne turistične države v Evropi. Dohodki na podlagi tujega turizma so že zelo pomembna postavka v naši devizni bilanci. Dinamičen in vsestranski razvoj je bil dosežen v vseh republikah in pokrajinah, četudi obstajajo še občutne razlike v ravni njihove gospodarske razvitosti. Vendar se tako stanje postopoma spreminja. V gospodarsko manj razvitih republikah in pokrajini Kosovo so že nastale močne zmogljivosti, ki jim omogočajo veliko hitrejši napredek. V njih je danes zaposlenih okoli 1,1 milijona ljudi, kvalifikacijska in izobrazbena sestava zaposlenih pa je že dosegla raven gospodarsko razvitejših krajev Jugoslavije. Velike uspehe in rezultate smo dosegli v ustvarjanju boljših materialnih in kulturnih življenjskih razmer delovnih ljudi. Kljub nihanjem v posameznih letih sta se stalno povečevala tako osebna poraba

27

kakor družbeni standard. Pomembno sta se zboljšali tudi kakovost in sestava prehrane. Zgradili smo več kakor dva milijona stanovanj, tako da stanuje danes vsaka tretja družina v stanovanju, sezidanem v zadnjih dveh desetletjih. V poprečju ima vsako peto gospodinjstvo avtomobil. Poraba električne energije na prebivalstva se je v primerjavi z letom 1939 povečala za več kakor petinsedemdesetkrat. Danes je več kakor 80 odstotkov kmečkih gospodinjstev elektrificiranih. Zelo veliki rezultati so bili doseženi na področju izobraževanja, znanosti in kulture, o čemer bom posebej govoril pozneje. Nič manjši uspehi niso bili zabeleženi na področju zdravstvenega in socialnega varstva. Zdravstveno zavarovanje je zajelo domala vse prebivalstvo. Številne bolezni, ki so prej razsajale, so praktično izkoreninjene, umrljivost novorojenčkov pa se je bistveno zmanjšala. V zadnjih dveh desetletjih se je število zdravnikov povečalo za približno štirikrat, tako da pride danes en zdravnik na 800 ljudi, še leta 1952 pa je prišel en zdravnik na 2565 prebivalcev. Napredek je bil dosežen tudi v socialnem varstvu. Razširjena je bila skrb družbe za tiste, ki so nesposobni za delo, onemogli ali ostareli. Posebno pozornost smo posvečali borcem osvobodilne vojne in vojnim invalidom. Vedno več ljudi si na podlagi dela pridobiva pravico do pokojnine, tako da se je v zadnjih dveh desetletjih povečalo število upokojencev za štirikrat. Zavoljo višjega življenjskega standarda in zboljšanja splošnih življenjskih in delovnih razmer se je poprečna življenjska doba podaljšala od 48 let pred vojno na 67 leta 1970. Dejstvo je, da smo v kratkem časovnem obdobju v zapletenih notranjih in mednarodnih okoliščinah učinkovito reševali probleme celega obdobja. Z velikim uspehom smo hkrati razvijali materialno, tehnično in kadrovsko osnovo, zboljševali življenjsko raven in gradili nove odnose med ljudmi in našimi narodi na podlagi samoupravljanja in enakopravnosti. Naši uspehi so toliko večji, ker smo jih dosegali brez resnejših notranjih pretresov. To priča o pravilnosti in življenjski moči našega sistema, naše poti, po kateri stopamo v socialistični graditvi. Tak naš notranji razvoj, skupaj z načelno zunanjo politiko kot izrazom naše socialistične samoupravne biti, je bil in ostaja temeljni dejavnik mednarodnega ugleda Jugoslavije, zanj se stalno zanimajo delavska in druga napredna gibanja, pa tudi mnogi znanstveniki in javni delavci se zanimajo za naše izkušnje in dosežke. Na tem kongresu moramo posvetiti vso pozornost tudi našemu prihodnjemu razvoju, še posebej pa prihodnji ekonomski politiki ter nekaterim aktualnim gospodarskim in družbenim problemom. Jasno in odgovorno moramo določiti prihodnje naloge, toda pregledati 28

tudi naše napake in zmote. Kajti tudi tega je bilo, in to ne malo. To moramo narediti, da bi lahko napredovali hitreje. Lenin je po pravici poudarjal, da je merilo revolucionarnosti neke partije ali gibanja tudi v tem, kako se obnaša do svojih napak in šibkosti, poudarjal je, da je že samo pripravljenost analizirati jih polovica uspeha. Problemi, ki jih moramo reševati, niso niti najmanj preprosti. Nekateri izmed njih imajo korenine tudi v zgodovinski dediščini. So problemi, ki so nastali v procesu našega burnega razvoja in ki so objektivne narave, toda tudi taki so, ki so posledica šibkosti in pomanjkljivosti. Naposled pa je veliko tega nastalo še zaradi gospodarskih in drugih mednarodnih okoliščin. Pri vsem tem moramo upoštevati, da stopamo v novo, višje obdobje industrijskega in skupnega družbenega razvoja, ki sam po sebi prinaša nove, zahtevne in zapletene naloge. Toda danes smo veliko močnejši in sposobnejši, da vse probleme in naloge, ki so pred nami, rešujemo hitreje in učinkoviteje. Naša materialna in tehnična podlaga je zelo močna. Razpolagamo s pomembnimi naravnimi bogastvi. Jugoslavija ima tudi po svojem zemljepisnem položaju pomembne prednosti in možnosti, ki se jih da izrabiti v gospodarskem razvoju. Naš delavski razred in vsi delovni ljudje, enotnost naših narodov in narodnosti, njihova zavest, da vse, kar ustvarijo, služi njim, in odločnost milijonov naših ljudi, da vztrajajo v boju za nadaljnji vsestranski napredek — to je naša največja moč, v tem je jamstvo tudi naših prihodnjih uspehov ter prihodnjega razvoja socializma v Jugoslaviji. Zaradi vsega tega lahko optimistično gledamo v prihodnost. Seveda pa materialni in družbeni razvoj, kakršnega želimo, ne teče sam od sebe. Prav v tem sta nezamenljivi vloga in odgovornost zavestnih socialističnih sil, predvsem zveze komunistov, da družbeni razvoj v sleherni etapi usmerjajo v pravilni, socialistični smeri, da zagotavljajo najhitrejši in najuspešnejši korak socializma. Ena izmed poglavitnih nalog v naslednjem obdobju je hitrejše povečevanje proizvodnje in storilnosti, toliko bolj, ker smo imeli zadnja leta nekoliko počasnejšo stopnjo gospodarske rasti. Kajti samo večja proizvodnja in storilnost zagotavljata višjo življenjsko raven, večje zaposlovanje, hitrejši razvoj gospodarsko manj razvitih krajev, širše in uspešnejše vključevanje našega gospodarstva v mednarodno delitev dela itd. To pa nam bo omogočilo tudi večje uspehe v boju za stabilizacijo gospodarskih tokov in za nadaljnji razvoj 29

socialističnih proizvodnih odnosov na temeljih samoupravljanja. Večja stabilnost skupnih gospodarskih tokov, posebno pa zajezitev visoke inflacije, hitrega in pogosto nenadzorovanega zviševanja cen in življenjskih stroškov je ena izmed naših najpomembnejših nalog. Seveda zahteva to mobilizacijo vseh delovnih ljudi in njihovih organizacij, zahteva večjo delovno disciplino in smotrnejšo porabo človekovega dela in sredstev. Prav tako je potrebna učinkovitejša organizacija na vseh področjih, potrebno je bolje usklajevati aktivnost vseh, ki sodelujejo v oblikovanju in uresničevanju ekonomske politike. Bolj moramo uporabljati znanost, ki naj vse bolj prežema vsakodnevno delo in proizvodnjo. Hitrejši gospodarski razvoj in večja stabilnost gospodarskih tokov bosta v veliki meri odvisna tudi od tega, s kolikšnim uspehom bomo odstranjevali precejšnja neskladja v gospodarski sestavi. Predvsem je potrebno hitreje povečevati proizvodnjo živil, surovin, zlasti temeljnih kovin, hitreje moramo razvijati energetiko in promet. Naša država razpolaga z ugodnimi naravnimi viri za razvoj teh panog. Naša napaka je, da v prejšnjem desetletju nismo vlagali potrebnih naporov v tej smeri in to se nam danes malo maščuje. Takšna usmeritev v naslednjem obdobju nikakor ne pomeni zapiranja našega gospodarstva, nekakšne avtarkije. Razširjanje zunanjetrgovinske menjave in sploh gospodarskega sodelovanja z vsemi državami, posebno s tistimi v razvoju, ostaja še naprej ena izmed poglavitnih gospodarskih nalog. Z eno besedo: zagotoviti moramo skladnejši in stabilnejši gospodarski razvoj in smotrneje izkoriščati tisto, kar imamo doma. Razpolagamo z znatnimi in še premalo izkoriščenimi energetskimi in surovinskimi viri ter pomembnimi možnostmi za večjo proizvodnjo živil. Imamo velike vodne vire in zaloge premoga za povečanje proizvodnje električne energije. Imamo tudi pogoje za hitrejši razvoj metalurgije, za proizvodnjo cementa in drugega gradbenega materiala in še raznih drugih surovin. Te možnosti moramo izrabiti. Kajti več kakor 60 odstotkov vrednosti našega uvoza odpade prav na surovine in reprodukcijski material, ne tako malo pa dajemo tudi za uvoz živil. Veliko pozornost moramo posvetiti razvoju kmetijstva in socialistični preobrazbi vasi. Kmetijstvo je zelo pomembno za gospodarski razvoj v celoti, za njegovo večjo stabilizacijo, še zlasti s stališča življenjske ravni delovnih ljudi. Še vedno sodeluje prehrana s približno 40 odstotki v družinskih proračunih, pri družinah z nižjimi prejemki pa še precej več. V kmetijstvu, tako v družbenem kakor zasebnem, predvsem pa v njuni kooperaciji ter še v drugih oblikah

30

sodelovanja obstajajo velike možnosti tako za večjo proizvodnjo kakor za večjo storilnost. Hitrejši in s stališča proizvodne sestave bolj uravnoteženi razvoj je v interesu vseh delov Jugoslavije, gospodarstva kot celote. Najnovejše izkušnje iz svetovne in naše prakse, pri čemer mislimo zlasti na sedanjo energetsko in surovinsko krizo v svetu, opozarjajo, da moramo hitreje premagovati nekatere razlike v pogledih pri nas in hitreje določiti skupno dolgoročno razvojno politiko. Sleherni partikularizem in poskusi zapiranja gospodarstva v občinske in republiške meje s težnjo, da vsakdo izdeluje vse, so v nasprotju z enotnim jugoslovanskim tržiščem in interesi delavskega razreda ter vseh delovnih ljudi v naši socialistični skupnosti. Takšna razvojna politika ustreza tudi našim skupnim prizadevanjem in interesom vseh, da se pospeši razvoj gospodarsko manj razvitih republik in posebej še pokrajine Kosovo. Njihov hitrejši razvoj je bistven pogoj za resnično enakopravnost narodov in narodnosti v naši socialistični skupnosti. Tako dolgo, dokler ne bomo zmanjšali razlik v stopnji gospodarske razvitosti posameznih republik in pokrajin, bo moral biti za nas ta problem izredno pomemben, pa bomo morali še naprej prek skladov in proračuna federacije ali na druge ustrezne načine zagotavljati sredstva za njihov pospešeni razvoj in za financiranje nujnih družbenih služb na teh območjih. Uresničevanje nalog našega gospodarskega razvoja bo zahtevalo tudi ustrezno spremembo v obsegu in sestavi investicij ter večjo stopnjo samoupravnega združevanja dela in sredstev. Zagotovo pa bo mogoče te probleme učinkoviteje reševati, če bodo neposredni proizvajalci, kakor je zapisano v naši novi ustavi, neposredno razpolagali tudi s presežnim delom. Seveda pomeni to obveznost vseh, da se dosledno ravnajo po dogovorjenih in sprejetih razvojnih načrtih. Jasno je, da je namen vseh prizadevanj za večjo proizvodnjo in storilnost, za reševanje vprašanj proizvodne sestave, za hitrejši razvoj nerazvitih območij itd., da se stalno zboljšujejo življenjske razmere ljudi v vsej državi. To načelo, ki ga neposredno in v vsakodnevni praksi uresničujemo prek boja združenih proizvajalcev za doseganje večjega dohodka, je bilo v praksi včasih celo odrinjeno. Niso vselej pazili, ali bo in koliko bo kaka investicija prispevala k boljšemu življenju našega človeka, in to že danes ali jutri, ne pa v neki oddaljeni perspektivi. To je tudi vzrok, da naši delovni ljudje še vedno ne uživajo vsega tistega, kar bi objektivno lahko glede na doseženo stopnjo našega materialnega in družbenega razvoja. Bilo je in še vedno tudi je ne tako malo razsipništva in nepotrebnega luksuza. To po pravici razburja delovne ljudi, zato moramo s tem odločno pretrgati. 31

V prihodnje moramo — naj to vnovič poudarim — vzporedno z uresničevanjem nalog gospodarskega razvoja hitreje in učinkoviteje reševati tudi temeljna vprašanja življenjskega standarda. Predvsem moramo ustvarjati boljše možnosti za nadaljnje povečevanje zaposlenosti, kajti kljub pomembnim rezultatom na tem področju še veliko ljudi ne more hitro dobiti dela, da niti ne govorim o velikem številu tistih, ki delajo v tujini. S približno triodstotno stopnjo naraščanja zaposlenosti, kakršno imamo zadnji dve leti, že uspevamo zaposliti ves prirastek aktivnega prebivalstva, vse mlade ljudi, ki končajo šole. V naslednjih letih bomo lahko to vprašanje reševali še uspešneje in zagotavljali postopno zaposlovanje doma tudi tistim delavcem, ki začasno delajo v tujini. Izredno pomembna naloga s stališča zviševanja življenjske ravni je tudi pospešena graditev stanovanj. Jugoslavija daje danes za stanovanjsko graditev pomemben del svojega narodnega dohodka, tako da smo po tem med prvimi državami v Evropi. Toda po številu sezidanih stanovanj glede na število prebivalcev smo veliko niže. To sicer lahko pomeni, da je naš narodni dohodek na prebivalca še sorazmerno nizek, zagotovo pa izpričuje, da je naša storilnost v zidanju stanovanj še nizka, da je ta zidava premalo organizirana in draga. V naslednjih letih moramo glede tega narediti odločilen korak, da bi ta žgoči problem življenjske ravni delavcev reševali kar najhitreje in kar najuspešneje. Naša politika zviševanja življenjske ravni mora vključiti tudi načelo solidarnosti, vendar ga ne smemo izenačevati z uravnilovko. Podružbljanje številnih elementov porabe in življenjske ravni na načelu solidarnosti in vzajemnosti postaja vse izrazitejše v vsem svetu, toliko prej mora biti tako v socialistični družbi. V nasprotnem primeru bi se povečale nesprejemljive socialne razlike, ki bi izpodkopavale enotnost delavskega razreda in stabilnost družbe. Nekatere temeljne naloge, o katerih sem govoril, smo že začeli uresničevati. Doseženo je bilo soglasje o nadaljnjem razvoju kmetijstva in energetike. Na poti smo, da dosežemo to še na drugih področjih, vključno tudi temelje skupne razvojne politike celotnega materialnega in družbenega razvoja Jugoslavije do leta 1985. V tem obdobju se bo podvojil narodni dohodek na prebivalca. To nam bo omogočilo učinkovitejše reševanje mnogih problemov življenjske ravni, zaposlenosti in drugega. Zmanjšale se bodo razlike, ki nas po gospodarski razvitosti delijo od industrijsko visoko razvitih držav. Uspešno smo končali tudi ustavne spremembe, ki ustvarjajo razmere za še hitrejši in uspešnejši družbenogospodarski razvoj.

32

Rezultati in naloge na področju znanosti, izobraževanja in kulture Dosežki v razvoju izobraževanja, znanosti, umetniškega ustvarjanja in kulturnih dejavnosti so zelo pomembni za naš skupni socialistični samoupravni razvoj. Tak razvoj na teh področjih človekovega dela je omogočila socialistična revolucija, ki je sprostila dotlej omejevano energijo in pobudo delovnega človeka, razvila v njem nove potrebe in interes za znanje, za kulturno udejstvovanje, za prisvajanje vsega, kar je vredno v znanosti, kulturi in načinu življenja sploh. Ta razvoj je močno spodbujal boj zveze komunistov za razvijanje socialističnega samoupravljanja, za enakopravnost narodov in narodnosti, za svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja ter za druga načela, vsebovana v programu ZKJ. V naših republikah in pokrajinah je zraslo razvejeno omrežje šolskih ustanov. Dosegli smo velike rezultate v razvijanju in ustanavljanju univerzitetnih središč, akademij znanosti in umetnosti, znanstvenih ustanov in razvojno-raziskovalnih enot, radijskih postaj in televizijskih studiov, časopisov in revij, gledališč, muzejev, galerij, filmskih podjetij in založb itd. V vseh republikah in pokrajinah imajo televizijske studie. Skoraj sleherno gospodinjstvo ima radijski sprejemnik in domala vsako drugo televizijski sprejemnik. Na leto izide okoli 10.000 knjig z naklado več kakor 54 milijonov izvodov. Korenito se je spremenila izobrazbena in kvalifikacijska sestava zaposlenih in vsega prebivalstva. Danes imamo v Jugoslaviji več kakor tri milijone oseb, ki so končale takšno ali drugačno šolo nad osemletno. V zadnjih dveh desetletjih se je to število več kakor potrojilo. Imamo devet visokošolskih središč v vseh republikah in pokrajinah, a samo na Kosovu je danes več študentov, kakor jih je bilo pred vojno v vsej Jugoslaviji. Pomemben odstotek diplomiranih študentov je iz delavskih in kmečkih družin, vendar smo še daleč od tega, da bi bili s tem zadovoljni. Še vztrajneje in še bolj organizirano moramo skrbeti za to, da se bo ta struktura nenehno zboljševala. Po stopnji razvitosti visokega šolstva in po številu študentov zaseda Jugoslavija visoko mesto v svetu, veliko višje od mesta, ki ga ima v splošni gospodarski razvitosti. Posebej želim poudariti pomembne dosežke v razvoju kultur narodnosti, kar se kaže v razvijanju šolstva v jezikih narodnosti, v razvoju umetniškega ustvarjanja, tiska, založniške dejavnosti, radijskih sporedov ter še drugih oblik kulturnega delovanja v jezikih narodnosti. Z razvojem izobraževalnih ustanov in materialnih proizvajalnih sil, z nastajanjem novih poklicev, s skupnim gospodarskim in druž3 Deseti kongres ZKJ

33

benim razvojem v obdobju socialistične graditve se je število intelektualnih delavcev povečalo za sedemkrat. Danes imamo okoli 15.000 znanstvenikov in raziskovalcev. Zrasla je nova tehnična, znanstvena in humanistična inteligenca. Dobili smo strokovnjake različnih profilov, ki so sposobni delati na vseh področjih družbenega življenja. V veliki večini so se kot del delavskega razreda pripravljeni bojevati za gospodarski in kulturni napredek ter za socialistično družbeno preobrazbo na temeljih samoupravljanja. Zavedajo se, da revolucija in boj za razvijanje njenega bistva odpirata neslutene možnosti in vidike za njihove napore. Zato so ga tudi sprejeli za svojega. Veliko so prispevali k družbenemu in kulturnemu razvoju ter k porastu materialnih proizvajalnih sil naše družbe. V bistvu je bil boj za socialistične samoupravne odnose hkrati tudi boj za to, da postaneta znanost in izobraževanje, skupaj s kulturo in umetniškim ustvarjanjem, eden izmed bistvenih dejavnikov osvobajanja delavskega razreda, vsestranskega razvijanja ustvarjalnih možnosti delovnega človeka in dinamičnega razvoja proizvajalnih sil. Naša prizadevanja so usmerjena v to, da te dejavnosti s svojo socialistično usmeritvijo in vrednostmi, ki jih ustvarjajo, usposabljajo delovnega človeka za zavestnega graditelja vsebinsko vse bogatejših oblik življenja in socialističnih odnosov. Za uresničevanje teh ciljev je bilo potrebno spremeniti položaj teh dejavnosti, jih potegniti iz etatistično-centralističnih in administrativno-proračunskih odnosov. Dolgoletni napori za deetatizacijo in samoupravno oblikovanje teh dejavnosti kakor tudi za premagovanje birokratsko-dogmatskih idejnih odporov so dali pomembne rezultate, ti pa so bili potem podlaga za rešitve, zapisane v novi ustavi. V minulih letih se je pokazalo, kako zapleten in dolgoročen je ta proces in kako žilava so idejna pojmovanja ter sile, ki nasprotujejo tem spremembam. Zveza komunistov se je soočila tudi z buržoaznimi ideološkimi pojmovanji, ki so izhajala iz naraščanja tehnokratskih teženj v naši družbi. Kot izraz sil, ki težijo k obnavljanju razrednih odnosov in spreminjanju delavcev v delovno silo, poraja tehnokratizem težnje po monopoliziranju znanja in strokovnosti, znanost, izobraževanje in kulturo pa omejuje izključno na sredstvo takšnega razvoja tehnologije in gospodarstva, ki utrjuje vladavino tehnokratsko-upravljavskih vrhov. Zato tehnokratizem širi nezaupanje v cilje in vrednote revolucije in socialističnega samoupravljanja, spodbuja meščanska in malomeščanska pojmovanja, komercializem in stihijo. Naši nasprotniki želijo izpodbiti razredno pogojenost, socialistično humanistično usmerjenost znanosti, izobraževanja in kulture. Razglašajo jih za idejno nevtralne v razrednem in ideološkem smislu. Pridi34

gajo, da zveza komunistov nima na teh področjih kaj iskati. Poudarjajo teze o spontanem razvoju tudi na tem področju. Vse to, skupaj s poskusi, da se samoupravljanje omeji na avtonomijo ustanov, zaprtih vase, pod oblastjo tehnokratsko-upravljavskih skupin, ob zavestnem odkrivanju marksizma, je moralo povzročiti idejno zmedo in prodiranje nam tujih pogledov. Zveza komunistov je opuščala metodo direktiv z nekakšnimi dogmatičnimi formulami ter administrativno-operativno vodenje. Toda počasi se je spuščala v javni idejnopolitični boj za razvijanje samoupravne prakse na tem področju in za odločno zavračanje nasprotnih teženj. Posebno so tu zatajili komunisti v nekaterih družbenih in samoupravnih organih. Zato zveza komunistov precej dolgo ni mogla svojih načelnih stališč spremeniti v konkretne programe idejnopolitičnega boja in v trajno družbeno akcijo. Problemi teh dejavnosti niso bili v središču pozornosti mnogih organizacij in vod-, štev zveze komunistov. Posledica tega so bili prodori tujih ideologij, ki se jim zveza komunistov ni dovolj odločno upirala. Povsod, kjer niso vztrajno in dosledno uresničevali ciljev revolucionarne kulturne preobrazbe naše družbe, se je krepil vpliv reakcionarnih sil. V sistemu izobraževanja so se takšne težnje precej razmahnile, zlasti na nekaterih univerzah. Podcenjevale so naš izvirni prispevek znanosti in vnašale tuje protimarksistične koncepte. Še več, tudi posamezni ključni položaji v kulturi, znanosti in izobraževanju so prišli v roke nasprotnikov marksizma in socialističnega'samoupravljanja. Odtod so etatistično-proračunski odnosi, tehnokratsko-upravljalske težnje in malomeščanska stihija sestavljali tisti sklop protisocialističnih in protisamoupravnih interesov in odnosov, ki je zavoljo pasivnosti komunistov omogočal okrepljeno nastopanje buržoaznih liberalističnih ideologij in nacionalizma v kulturi. Na tej podlagi so se pojavljali tudi demagoški ultraradikalizem in poskusi obnavljanja birokratsko-dogmatskih pojmovanj. Znova se je potrdilo, da pridigarji nevtralnosti in nekakšne svobode ustvarjanja niso niti najmanj nevtralni in da so ideološka predhodnica sil, ki prinašajo nesvobodo in zavirajo kulturno ustvarjanje. Ofenzivna idejnopolitična akcija zveze komunistov, ki teče in katere zelo pomembna sestavina je uresničevanje nove ustave, je prizadejala tem težnjam hude poraze. Njihovo nadaljnje odločno zavračanje zahteva vztrajno in dobro organizirano delo za uresničevanje stališč in nalog, kakor so definirane v delih izhodišč, posvečenih vprašanjem na področju izobraževanja, znanosti in kulture, ter v dokumentih, ki bodo sprejeti na tem kongresu. 3»

35

Za komuniste in vse socialistične sile morajo biti cilji naše revolucije in socialističnega samoupravljanja poglavitno merilo za ocenjevanje vsebine in usmerjenosti znanstvenega, vzgojnoizobraževalnega in kulturnega dela ter ustvarjanja. Zveza komunistov si ne prilašča pravice nekakšnega nepogrešljivega razsodnika, kadar gre za estetska, strokovno teoretična in druga podobna merila kakor tudi za oblike ustvarjanja in ustvarjalnega raziskovanja. Še manj ima zveza komunistov namen, da ustvarjalcem vsiljuje svoja napotila glede teh meril in oblik ali da duši humanistično in znanstveno kritiko, ki je temelj slehernega pravega ustvarjanja. Toda zveza komunistov se mora odločno upreti poskusom tistih družbenih sil, ki napadajo temeljne cilje naše revolucije in ki poskušajo geslo o svobodi ustvarjanja spremeniti v politično orožje proti revoluciji. To bi namreč-pomenilo ne le prepuščanje političnih položajev nasprotnikom ZKJ, marveč tudi podrejanje znanosti, izobraževanja in kulture političnim pritiskom in vplivom reakcionarnih sil, bodisi buržoazne, bodisi dogmah čno-konservativne ideologije. To poudarjamo po pravici, kajti cilji naše revolucije izražajo v naših družbenih razmerah hkrati tudi zahteve delavskega razreda današnje dobe in imajo globok humanistični smisel. Ko se intelektualni delavci v naši državi vključujejo v boj za uresničevanje teh ciljev, tudi sami bistveno vplivajo na ustvarjanje vedno ugodnejših razmer in vedno širših možnosti za ustvarjanje. V sedanjem obdobju delovanja zveze komunistov je najpomembnejši njen organiziran boj za razvijanje samoupravljanja delovnega človeka v celotnem družbenoekonomskem, znanstvenem, izobraževalnovzgojnem in kulturnem življenju. Z uresničevanjem nove ustave nastajajo vse potrebne družbenogospodarske in druge razmere, ki omogočajo, da že danes nastaja aktiven odnos delovnega človeka do vzgojnoizobraževalnega dela, do znanstvenega in kulturnega ustvarjanja kakor tudi aktiven odnos ustvarjalca do delovnega človeka. V enakopravnem sodelovanju in s skupnimi napori bodo razvijali socialistične samoupravne odnose, duhovne vrednote in kulturo socialistične družbe. V graditvi takih odnosov morajo imeti veliko vlogo samoupravne interesne skupnosti na tem področju. Naša velika obveznost je vsestransko razvijanje kulturnega življenja delavcev. V delavcu je bila namreč dolgo dušena človekova potreba po izpričevanju ustvarjalnih sposobnosti in dolžnost zveze komunistov je, da to razvija. V samoupravljanju stopa naš delovni človek skozi nezamenljivo življenjsko in politično šolo, v kateri veliko izve in se usposablja za družbeno delovanje. V njem se razvijajo nove potrebe in angažiran odnos do stvaritev kulture in znanosti. Delavec in delovni človek sploh ni samo porabnik kulturnih

36

vrednot, marveč tudi njihov ustvarjalec, in to vse bolj že danes, še bolj pa jutri. In prav v tem razvijanju njegovega lastnega kulturnega ustvarjanja morajo naše družbene in kulturne organizacije dajati našemu delovnemu človeku veliko več podpore in ga usmerjati. Programi kulturnih dejavnosti morajo upoštevati vse okoliščine dela in življenja delovnega človeka ter njegove najrazličnejše potrebe: od kulturne samoaktivnosti, vsebine izobraževanja, podobe in vzdušja delovnega okolja, izkoriščanja prostega časa, načina prebivanja pa vse do problemov, s katerimi se srečuje v svojem samoupravnem delovanju, v samem delovnem procesu itd. Ena izmed nalog marksistične teoretične misli je, da osvetljuje probleme in protislovja, ki nastajajo v povezovanju družbene in proizvodne prakse ter intelektualnega ustvarjanja ter da prispeva k iskanju poti za njihovo premagovanje. Marksistična misel in kritika morata tudi postati močno idejno orožje naše družbe in kulture na vseh področjih, od izumiteljstva in racionalizatorstva v materialni proizvodnji do reforme našega izobraževalnega sistema ter razvijanja znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Posebno skrb velja posvečati analizi bistva ter premagovanju stanja in teženj, ki ovirajo svoboden razmah pobude, socialistične samoupravne prakse in kulturnega ustvarjanja naših ljudi. To pa pomeni, da je potrebno vztrajno izkoreninjati vzroke in preprečevati pojave tehnokratskega monopola, privatizacije, etatističnih teženj ter protisocialistične stihije na tem in še drugih, področjih. Važen pogoj za napredek naše socialistične samoupravne družbe in naše kulture je še ofenzivnejši idejni boj proti raznim oblikam buržoazne ideologije, dogmatičnega mišljenja, konservativne idejne dediščine, primitivizma itd. Naša obveznost je, da v tem boju vztrajno skrbimo za široko zbiranje in združevanje vseh ustvarjalnih sil naše družbe, ki so se pripravljene pod vodstvom zveze komunistov bojevati za socialistično in humanistično usmeritev vzgojnoizobraževalnega dela ter znanstvenega in kulturnega ustvarjanja.

III. NADALINIA GRADITEV DRUŽBENOEKONOMSKEGA IN POLITIČNEGA SISTEMA NA TEMELIIH SAMOUPRAVLIANJA Tovarišice in tovariši, rezultati dosedanjega materialnega in družbenega razvoja, na katere smo lahko po pravici ponosni, so delo našega delavskega razreda, naših delovnih ljudi, ustvarjeni so bili z njihovim trudom in izrednim zavzemanjem. Ti rezultati so bili doseženi v sistemu

37

samoupravljanja, ki so ga delavci sprejeli kot svojo neodtujljivo revolucionarno pridobitev, zavedajoč se, da jim lahko samo to zagotovi, da si bodo kot svobodni in enakopravni proizvajalci in ustvarjalci s svojim delom sami ustvarjali boljše življenjske razmere. Zato so samo v takem sistemu tudi lahko dosegli tako velike rezultate. Materialni in družbeni razvoj ter uveljavitev samoupravljanja sta ustvarjala s svoje strani razmere za nadaljnji razvoj socialističnih samoupravnih odnosov. Zveza komunistov je dajala za to potrebne pobude in je bila pri tem deležna podpore delavskega razreda. Še več, v praksi so tudi spontano nastajali razvitejši samoupravni odnosi. Toda vse to ni šlo lahko. Pojavljale in krepile so se tudi protisamoupravne težnje in pojavi, posebno v obdobju med devetim in desetim kongresom. Zveza komunistov Jugoslavije je to pravočasno spoznala in začela bolj proti silam, ki so se bolj ali manj odkrito zoperstavljale razvoju socialističnih samoupravnih odnosov. Toda v tem precej dolgo ni bila enotna. Ti pojavi in sile so imeli oporo, ne tako redko pa tudi podporo v stališčih in obnašanju celo dela najvišjih vodstev ZKJ. To je pripeljalo do izrazitih pojavov frakcionaštva, slabilo je idejno in akcijsko sposobnost ZKJ ter godilo vse močnejšemu prodiranju protisamoupravnih teženj in pojavov. Te težnje in pojavi rastejo iz protislovij, ki jih prinaša s seboj graditev socializma, dokler še nima lastne materialne in družbene podlage. Niti naš sistem socialističnih samoupravnih odnosov še vedno nima takšne podlage, s katere bi odklon na stranska pota, pa tudi povratek nazaj, bili objektivno nemogoči. Še vedno smo v prehodnem obdobju, s protislovji, iz katerih lahko nastajajo težnje in pojavi, ki nasprotujejo socialistični vsebini družbenih odnosov, če jih ne zavračamo z zavestno in organizirano akcijo revolucionarnih sil. Izkušnje minulega obdobja so pokazale, da sta največja nevarnost za socializem in samoupravljanje tehnokratizem in birokratizem z nacionalizmom, liberalizmom in dogmatizmom kot svojimi ideološkimi kritji. Podlaga za vse te protisocialistične in protisamoupravne težnje in pojave je v odtujevanju sredstev in funkcij družbene reprodukcije od delavcev ter v osamosvajanju različnih centrov ekonomske in politične moči na tej podlagi. Seveda pa jih omogočajo še razne subjektivne slabosti v vrstah socialističnih sil, godijo pa jim tudi takšni pojavi, kakor so karierizem, voditeljstvo, grupaški boj za oblast in podobno. Niti najmanj ni čudno, da so se te sile upirale krepitvi samoupravljanja in da so celo prešle v odkrit napad nanj. Njihov napad je bil naperjen predvsem proti sistemu družbenogospodarskih odno-

38

sov, ki zagotavlja delavcem oblast nad pogoji in rezultati njihovega dela. Kajti tak položaj delavcev neposredno izpodkopuje položaje teh sil in njihovo moč. Zato so se upirale sleherni pobudi in akciji ZKJ, ki je težila za tem, da z ustreznimi spremembami v družbenogospodarskih odnosih okrepi položaj delavskega razreda. Poleg tega se niso odpovedale niti razvijanju teorij, da samoupravljanje baje ustreza samo zaostalemu gospodarstvu, to pa da je nezdružljivo s sodobno napredno tehnologijo, da vnaša v gospodarstvo in sploh v družbeno življenje anarhijo in dezorganizacijo. Negativne družbene pojave, ki so jih povzročili prav ostanki birokratskega centralizma, ter pojave tehnokratizma so pripisovale samoupravljanju. Po drugi strani je predmet napada postal tudi politični sistem. Napadi so bili usmerjeni predvsem v to, da se spremeni razredna vsebina tega sistema, to je, da oslabi položaj delavskega razreda in revolucionarnih socialističnih sil v sistemu državne oblasti, s tem pa tudi v družbi sploh. Včasih so taki napadi potekali pod lažno krinko boja za demokracijo. Spet drugič so navajali nacionalistične argumente. Napadi so potekali potem še pod krinko ultralevičarske, v resnici pa protidelavske in malomeščanske fraze o neizogibnosti vladavine nekakšne intelektualne elite v imenu delavskega razreda. Znano je, da ne more obstajati in tudi ne biti stabilen noben družbeni sistem, če oblast ni organizirana ustrezno političnemu sistemu. Seveda, sleherna družba gradi svoj politični sistem v skladu z naravo proizvodnih in razrednih odnosov, ki jih mora ohranjati in braniti. Politični sistem meščanske države je potreben za ohranitev in funkcioniranje zasebne lastnine nad kapitalom. Naš politični sistem pa je potreben za ohranjanje in funkcioniranje socialističnih proizvodnih odnosov, ki so zasnovani na družbeni lastnini, na vladavini delavskega razreda, na njegovem samoupravljanju. Vselej smo poudarjali, da je zavoljo tega potreben naši družbi tak politični sistem, ki je po svoji razredni vsebini specifična oblika diktature proletariata, zasnovane na samoupravni obliki socialističnih proizvodnih odnosov. To mora biti sistem samoupravne demokracije, ki je sposoben zagotavljati in razvijati socialistične samoupravne odnose. Zatorej sleherni napad na te bistvene sestavine našega političnega sistema, še zlasti pa njihovo izpodkopavanje v vsakodnevni praksi izpodkopava hkrati stabilnost našega socialističnega sistema. Zato so tudi nastajala žarišča političnih kriz, kakršne smo imeli v preteklem obdobju. Protislovja, ki so se izražala v političnih spopadih in ideoloških soočanjih, so opozarjala, da je naša družba na zgodovinski prelomnici. Vse to je nujno zahtevalo akcijo, ki naj zatre in odstrani te negativne pojave. Tega smo se zavedali, zato smo šli v akcijo in dali 39

pobudo tudi za spremembo ustave. Naš namen je bil predvsem v tem, da z ustavnimi spremembami utrdimo in še naprej razvijamo prav tiste bistvene odnose našega družbenogospodarskega in političnega sistema, o katerih sem govoril malo prej, in da delavskemu razredu zagotovimo, da bo resnično odločal o rezultatih svojega dela ter imel odločilno vlogo tudi v vseh družbenih zadevah ter da še naprej razvijamo mednacionalne odnose na temeljih enakopravnosti in solidarnosti. Hoteli smo, da ustavni sistem osvobodimo ostankov birokratskocentralističnih odnosov, ki so omogočali kršitve nacionalne enakopravnosti, oziroma tistih ustavnih določil, ki so se že preživela ali pokazala kot premalo učinkovita. Menili smo, da bomo s tem prizadejali najmočnejši idejni in politični udarec tistim silam, ki so se spravile nad delavsko razredno naravo našega sistema in nad vodilno idejnopolitično vlogo Zveze komunistov Jugoslavije. Z novo ustavo SFRJ ter z ustavami republik in pokrajin smo jasno začrtali pota nadaljnjega razvoja socialističnih samoupravnih odnosov in postavili močne pregrade prodorom teženj in pojavov, ki nasprotujejo koristim delavskega razreda in njegovemu zgodovinskemu poslanstvu. Delavski razred jih je zato sprejel kot veliko revolucionarno spremembo, ki označuje začetek novega obdobja naše revolucije, kot močno orožje v vseh bitkah, ki jih bo tudi v prihodnje bil za materialni in družbeni napredek, za boljše in srečnejše življenje našega človeka. Uresničevanje načel in določil nove ustave je naloga, ki se je moramo lotevati kar najbolj odgovorno. Za to pa se moramo tudi idejnopolitično in organizacijsko dobro usposobiti. Kot avantgarda delavskega razreda, kot njegova vodilna idejna in politična sila imajo komunisti v tem še posebno odgovornost. Samoupravno združeno delo — temelj družbenoekonomskih odnosov

Za družbenogospodarski položaj delavca v družbeni reprodukciji je odločilnega pomena dosledno uresničevanje načela, po katerem ima delavec neodtujljivo pravico, da dela s sredstvi v družbeni lastnini, da bi zadovoljil svoje osebne in družbene potrebe, kakor tudi da kot svoboden in enakopraven z drugimi delavci v združenem delu upravlja s svojim delom ter s pogoji in rezultati svojega dela. V tej smeri se kaže bistvo temeljnega socialističnega proizvodnega odnosa, bistvo družbene lastnine. Družbena lastnina nad proizvajalnimi sredstvi, kot podlaga za osvoboditev dela in delavskega razreda ter bistveno določilo socializma, zahteva neposredno upravo delavca nad temi sredstvi, ki jih sam ustvarja, vsak dan obnavlja in ki so v bistvu samo njegovo lastno minulo delo.

_S takšnim odnosom delavca do proizvajalnih sredstev je dana tudi podlaga za večjo učinkovitost sistema samoupravljanja v primerjavi s katerimkoli drugim sistemom. Kadar je namreč delavec, ki je temeljna proizvajalna sila družbe, sam gospodar nad pogoji in rezultati svojega dela, kadar dela zase in upravlja s svojim delom, ga to spodbuja k razvijanju lastnih delovnih sposobnosti, k ekonomiki dela in sredstev ter k racionalnemu razpolaganju z rezultati dela. Takega odnosa do dela ne more imeti delavec v nobenem drugem sistemu. Tak družbenogospodarski položaj delavca je temelj celotnega sistema socialističnih samoupravnih odnosov, ki smo jih zapisali v novi ustavi. Kakršenkoli odnos v družbenogospodarskem in političnem sistemu, ki bi omogočal monopol kogarkoli nad pogoji in rezultati dela in nasilno odvzemal delavcem pravico, da upravljajo s temi pogoji in rezultati, je nezdružljiv z našim sistemom. Zato se moramo brezkompromisno postavljati po robu vsem poskusom in težnjam, ki hočejo zanikati ta temeljni odnos našega socialističnega samoupravnega sistema. Razumljivo je, da delavec ne more kot posameznik uresničiti svoje neodtujljive pravice, da odloča o svojem delu in njegovih rezultatih, marveč samo skupaj z drugimi delavci v združenem delu. Temeljna oblika tega združevanja je temeljna organizacija združenega dela, v kateri sleherni delavec enakopravno z drugimi delavci neposredno upravlja s svojim delom in sredstvi družbene reprodukcije ter odloča o dohodku kot skupnem rezultatu združenega dela. Takšen položaj delavca v temeljni organizaciji je prav tisto, kar naj prepreči, da bi si kdorkoli prilastil njegove pravice. Temeljna organizacija združenega dela seveda ni zaprta, avtarkična in sama sebi zadostna. Nujnost stalnega povečevanja produktivnosti skupnega družbenega dela, ki je podlaga za vedno boljše življenjske razmere, zahteva tudi vedno bolj neposredno združevanje dela. Neposredno in vedno bolj popolno združevanje dela se tudi v socialistični družbi uresničuje postopoma, glede na razvoj proizvajalnih sil družbe, vendar je to neizogibno. Sicer pa je to kot objektivno nujen proces tudi temelj zgodovinske neizogibnosti nastajanja komunistične družbe, spreminjanja družbe v svobodno skupnost proizvajalcev. Prav tu pa se zlasti na sedanji stopnji materialnega in družbenega razvoja skrivajo nevarnosti, da bi nastal osamosvojen upravljavski sloj in monopoliziral funkcije upravljanja. Mislim predvsem na to, da lahko organi upravljanja in strokovni aparat, ki so sicer potrebni, da bi delavci uspešno upravljah družbeno reprodukcijo, izrabijo svoj položaj, svoj monopol znanja in informacij ter se spre-

41

menijo iz organa v službi delavcev v gospodarje nad njimi. Zato smo v novo ustavo vgradili ustrezni obrambni mehanizem proti takim težnjam. Ključno mesto v tem ima prav položaj delavcev v temeljni organizaciji. Na tej podlagi lahko delavci združujejo delo in sredstva tudi v različnih sestavljenih oblikah združevanja. Toda v vseh teh oblikah, če imajo ustrezen položaj v temeljnih organizacijah združenega dela, obdržijo odločanje o pogojih in rezultatih svojega dela. Zaradi vsega tega organiziranje temeljnih organizacij združenega dela ni nobeno formalno organizacijsko, marveč bistveno vprašanje vzpostavljanja temeljnega socialističnega proizvodnega odnosa, ena izmed naših temeljnih nalog v naslednjem obdobju. V tem smislu morajo predvsem družbena sredstva in dohodek biti v celoti v pristojnosti odločanja delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela. Ta sredstva bodo združevali v različnih oblikah organizacij združenega dela in v njih skupaj ustvarjali dohodek. Toda vselej se mora vedeti, da so to združena sredstva in skupno ustvarjeni dohodek, o katerih odločajo delavci v temeljnih organizacijah, ki so ta sredstva združile, oziroma skupaj ustvarile ta dohodek. Položaj, v katerem so delavci v sleherni temeljni organizaciji združenega dela — to je, da sami nosijo posledice svojega odločanja, da je dohodek, ki ga ustvarijo v temeljni organizaciji, materialna podlaga njihovih samoupravnih pravic, zato morajo stalno zviševati storilnost — je podlaga za gospodarno ravnanje delavcev v sleherni posamezni organizaciji, to je, da v lastnem interesu delajo tisto, kar je tudi splošni interes vseh delavcev. Vedeti pa velja, da odločanje delavcev v temeljnih organizacijah o sredstvih in dohodku ni stvar, ki se nikogar ne tiče. Saj gre za družbena sredstva in dohodek, ki je rezultat dela ne samo delavcev v organizaciji, ki je ta dohodek ustvarila, ampak tudi skupnega družbenega dela. Odločanje o njih je družbena funkcija delavcev. Vključuje tudi odgovornost delavcev v sleherni temeljni organizaciji do delavcev v drugih organizacijah in družbi kot celoti. V tej zvezi smo v ustavo vključili načelo, da delavci v različnih organizacijah določajo skupne osnove in merila za razporejanje in delitev dohodka. Tu so zdaj določene tudi pravice in dolžnosti sindikatov. Le-ti morajo spodbujati samoupravno sporazumevanje o teh skupnih osnovah in merilih ter odgovorno sodelovati v tem sporazumevanju. Sindikati morajo namreč kot najširša razredna organizacija delavcev imeti odločilno besedo v teh vprašanjih. To pomeni, da morajo sindikati izoblikovati o tem lastno politiko. Pri tem ne mislim samo na sindikalne forume, marveč predvsem na člane sindikatov. Kadar v sindikatih delavci skupaj demokratično določijo politiko, po-

42

tem so seveda tudi forumi sindikatov odgovorni za njeno uresničevanje. Komunisti v sindikatih se morajo bojevati za takšno politiko in takšna stališča, ki ustrezajo resničnim koristim združenega dela. Kadar gre za delitev dohodka, se morajo bojevati za to, da je delo resnično edina podlaga za osebno prisvajanje ustreznega dela skupnih rezultatov dela. Bojevati se morajo proti težnjam uravnilovke, ki zadržuje pobudo, ne spodbuja povečevanja delovnih sposobnosti, ne spodbuja k boljši organizaciji dela, k smotrnemu poslovanju in upravljanju z družbenimi sredstvi. Toda prav tako se morajo bojevati tudi proti stališčem, ki vse razlike v dohodku v posameznih organizacijah, pa čeprav izvirajo tudi iz različnih pogojev za delo in ustvarjanje dohodka, pripisujejo izključno delovnemu prispevku delavcev v teh organizacijah. Na tej podlagi nastajajo namreč neutemeljene socialne razlike, s katerimi se v socialistični skupnosti ne moremo sprijazniti. Poleg tega se s tem tudi v celoto družbene reprodukcije vnašajo odnosi, ki lahko pripeljejo do resnih motenj. Najmanj pa lahko to pripelje do nastajanja osebnih privilegijev na račun sredstev, ki naj bi sicer krepila materialno podlago združenega dela, do privatiziranja družbenih sredstev. Sindikati in še zlasti komunisti v njih se morajo bojevati za odnose enakopravnosti in solidarnosti delavcev, ki ustrezajo družbeni naravi dela in družbeni lastnini. Določene razlike v osebnih dohodkih delavcev, zasnovane na prispevku k skupnemu delu, morajo biti podlaga za uresničevanje skupnih interesov, ne pa za ustvarjanje osebnih privilegijev enih delavcev na račun drugih. V odločanju delavcev o dohodku je eno izmed temeljnih vprašanj odločanje o presežnem delu, to je o tistem delu dohodka, ki je namenjen krepitvi materialne podlage dela, zviševanju storilnosti, povečevanju standarda delavcev in bogastva skupnosti v celoti. V tej zvezi smo v temelje našega sistema vgradili pravico delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela, da odločajo o celotnem dohodku in da so na tej podlagi nosilci razširjene reprodukcije. Prav tako smo določili tudi načelo, da so delavci in njihove organizacije na enotnem jugoslovanskem tržišču enakopravni v poslovanju in ustvarjanju dohodka ter da zaradi ukrepov ekonomske politike ne morejo priti v neenakopraven položaj. Če pa ima kak ukrep, ki je potreben, vendarle tak učinek, potem je tisti, ki tak ukrep sprejme, dolžan dati tudi ustrezno nadomestilo. To so pomembna načela, saj zagotavljajo delavcem, da bodo resnično nosilci razširjene reprodukcije. To pa seveda predpostavlja tudi njihove medsebojne obveznosti in odgovornosti, brez katerih nihče izmed njih ne bi mogel biti resnično enakopraven.

43

Dosledno uresničevanje teh načel o ustvarjanju dohodka in razpolaganju z njim pomembno vpliva tako na odnose, ki naj bi nastali med posameznimi vrstami proizvodnje, kakor tudi na odnose med proizvodnjo in trgovino, med organizacijami združenega dela ter bankami in zavarovalnimi skupnostmi, med gospodarstvom v celoti in družbenimi dejavnostmi zunaj gospodarstva, pa tudi med združenim delom in organi družbenopolitičnih skupnosti. Vsi ti odnosi namreč še ne ustrezajo tem načelom, zato jih je treba spremeniti. Položaj posameznih dejavnosti v materialni proizvodnji je še vedno zelo neenak. Možnosti akumulacije družbenih sredstev za potrebe razširjene reprodukcije v posameznih dejavnostih ne ustrezajo niti potrebam skladnega razvoja niti zahtevi, da so delavci v organizacijah združenega dela nosilci razvoja. Nadalje, trgovina je v ugodnejšem položaju kakor proizvodnja. Zlasti velika zunanjetrgovinska in veletrgovinska podjetja imajo monopolni položaj nasproti proizvodnim podjetjem. Ko prodajajo na domačem ali tujem tržišču njihove izdelke oziroma ko kupujejo zanje, si prisvajajo nesorazmeren del presežnega dela, takšen del, kakršen ne ustreza dejanskemu prispevku trgovine v tem objektivno skupnem poslu. V bankah in zavarovalnih skupnostih so koncentrirana velikanska družbena sredstva, o katerih najmanj odločajo delavci, ki so ta sredstva ustvarili. Še več, zelo so odvisni od bank in zavarovalnih skupnosti, ki delujejo kot osamosvojeni centri ekonomske moči in so v resnici glavni dejavniki v odločanju o poslovanju organizacij združenega dela in njihovem razvoju. Tudi ni neposrednih zvez med materialno proizvodnjo in družbenimi dejavnostmi na področju izobraževanja, znanosti, kulture in zdravstva. Te dejavnosti so skupaj z materialno proizvodnjo deli enotnega procesa družbene reprodukcije. Vendar so še vedno odtrgane od proizvodnje. Kot posrednica med njimi se najpogosteje pojavlja država, ki ureja delo teh družbenih dejavnosti, določa obveznosti gospodarstva v zvezi z njihovim financiranjem, odloča o njihovem razvoju itd. Niti tam, kjer so že ustanovljene posebne interesne skupnosti, še vedno ne odločajo tisti, ki dajejo sredstva za financiranje teh dejavnosti, in tudi ne tisti, ki te dejavnosti opravljajo. Tudi v teh skupnostih ima monopol nad odločanjem najpogosteje zelo ozek in osamosvojen krog ljudi. Nazadnje pa niti vloga organov družbenopolitičnih skupnosti na področju razširjene reprodukcije še vedno ni takšna, kakršna bi morala biti v sedanjih razmerah. Res je, da smo na poti, da likvidiramo državni kapital in moč, ki jo ima država po zaslugi državnega kapitala. Vendar pa moč države ni zasnovana samo na razpolaganju

44

s tem kapitalom. Zavoljo vseh navedenih odnosov, ki očitno ne ustrezajo položaju, kakršnega naj bi v našem sistemu imelo združeno delo, se morajo državni organi veliko bolj vmešavati v zadeve družbene reprodukcije, kakor pa bi bilo nujno pri pravilno postavljenih odnosih. Državni organi namreč ne morejo reči, da niso odgovorni za razmere v gospodarstvu in družbi, morajo se vmešavati tam, kjer stvari ne gredo tako, kakor bi morale. Toda zdaj se vmešavajo tudi v stvari, o katerih bi že mogli in morali odločati sami delavci v združenem delu. Poleg tega intervencije teh organov niso vselej v skladu z jasnim razvojnim konceptom in so pogosto vzrok temu, da položaj posameznih dejavnosti ne ustreza tistemu, kar je z družbenimi načrti določeno kot skupna razvojna politika. Vse te slabosti smo že zdavnaj odkrili. Na devetem kongresu smo dali smernice za njihovo odpravljanje in določili naloge komunistov pri tem, vendar pa v praksi nismo veliko dosegli. Zdaj smo ustvarili vse potrebno, da te slabosti odpravimo in to moramo v naslednjem obdobju tudi storiti. Z eno besedo, kar zadeva razvoj družbenogospodarskih odnosov, pravzaprav to, da delavci v združenem delu postanejo nosilci razširjene reprodukcije, moramo doseči, da presežnega dela ne bodo več odtujevali od delavcev, da presežno delo ne bo več nekaj, kar bi rabilo za moč drugih nad delavci, ampak da bi postalo podlaga njihove moči. O presežnem delu morajo odločati delavci sami, v svojem interesu in v interesu svoje organizacije kakor tudi v skupnem interesu vseh delavcev v združenem delu. Moremo in moramo izbojevati tudi enakopravnejše odnose med posameznimi dejavnostmi. Delavci sleherne dejavnosti morajo imeti v delitvi skupnih rezultatov dela tisti delež, ki ustreza njihovemu delu in ki jim omogoča, da postanejo nosilci razvoja v skladu s skupnimi koristmi in cilji, ki jih bodo sami določali na samoupravni podlagi. V sedanjih razmerah moramo kajpada delno upoštevati tržišče in njegove zakonitosti, vključno tudi razmere na svetovnem tržišču, kot regulatorje razvoja. Toda vsega našega razvoja, zlasti pa ne ključnih razvojnih vprašanj, ne moremo prepustiti stihiji. Ob upoštevanju objektivnih možnosti, potreb in zakonitosti proizvodnje moramo z načrtovanjem na samoupravnih temeljih usmerjati razvoj in usklajevati temeljne odnose v družbeni reprodukciji. Z drugimi besedami: skupno moramo ugotoviti, kaj moremo in kaj hočemo doseči v razvoju ter kako bomo to lahko dosegli. Potem pa moramo seveda narediti tudi vse, kar je potrebno, da bomo to uresničili. Temeljni nosilci načrtovanja in akcij za uresničevanje sprejetih načrtov morajo biti delavci v združenem delu. V sleherni temeljni organizaciji združenega dela morajo delavci ugotoviti, o čem lahko

45

samostojno odločajo in ob kakšnih pogojih, o čem in s kom pa morajo odločati skupaj in voditi skupno akcijo. O skupnih odločitvah in akcijah morajo doseči samoupravni sporazum in v njem zapisati medsebojne obveznosti oziroma pravice in dolžnosti vseh, ki sklepajo ta sporazum. Seveda se morajo po teh sporazumih tudi ravnati. To so torej odnosi, o katerih morajo delavci v sleherni temeljni organizaciji združenega dela samostojno odločati. Vendar pa, kar zadeva to samostojno odločanje, še ne pomeni, da ga je treba prepustiti stihiji. Komunisti morajo doseči, da bodo v sleherni organizaciji združenega dela stalno proučevali resnične možnosti in potrebe razvoja, da bodo organizirali stalno spremljanje in seznanjanje delavcev z vsemi dejstvi, ki so pomembna za njihovo odločanje, da bodo nosilci pobud za usklajevanje sklepov in akcij delavcev v različnih organizacijah, da se bodo zavzemali za organizirano in odgovorno izpolnjevanje obveznosti iz samoupravnih sporazumov itd. S tem pa se seveda še ne končuje samoupravno načrtovanje oziroma usmerjanje razvoja ter usklajevanje temeljnih odnosov v družbeni reprodukciji na samoupravni podlagi. Na določen način morajo biti v njem zajeti tudi temeljni cilji in smeri našega celotnega materialnega družbenega razvoja ter temeljni odnosi v celotni družbeni reprodukciji. Torej tudi tisti odnosi, ki jih je treba določiti z družbenimi načrti družbenopolitičnih skupnosti, od občine do federacije. Cilji in naloge v družbenih načrtih kakor tudi način njihovega uresničevanja morajo biti določeni na podlagi dogovora med vsemi subjekti družbene reprodukcije. Toda tudi v tem morajo imeti delavci v združenem delu odločilno besedo, kar pa ne izključuje tudi določene samostojne odgovornosti organov družbenopolitičnih skupnosti. Ustava jim daje ustrezna pooblastila, med njimi tudi, da lahko v danih razmerah sežejo celo po sredstvih državne prisile. Vendar to ne more biti odločilno v samoupravnem načrtovanju. Le-to mora izražati voljo in interese delavcev v združenem delu in mora biti predvsem njihova stvar. Samo na tej podlagi lahko tudi od delavcev v sleherni organizaciji združenega dela zahtevamo odgovornost za uresničevanje splošnih ciljev in nalog iz družbenih načrtov. Samo tako smemo pričakovati, da bomo z načrtovanjem tudi zagotovili objektivno možen in skladen razvoj. Doslej tega nismo v ustrezni meri zagotovili. Zdaj pa to moremo in moramo doseči. Uresničevanje takšnega sistema samoupravnega načrtovanja, ki bo jamstvo našega nadaljnjega uspešnega razvoja, je ena izmed temeljnih nalog, ki jih moramo sprejeti na desetem kongresu. Seveda je bistvena stvar za uspešno samoupravno načrtovanje v tem, da delavcem v združenem

46

delu zagotovimo tak položaj, kakršnega smo postavili v ustavi za temelj vsega našega sistema. O vseh vprašanjih, o katerih sem govoril kot o bistvenih momentih nadaljnjega razvoja našega družbenogospodarskega sistema, so oblikovana jasna stališča v ustavi in jasne obrazložitve v izhodiščih za ta kongres. Zato ni potrebno, da bi se tu podrobneje spuščal v vse to. Naša naloga je zdaj, da začnemo na tej podlagi stvari spreminjati.

Ustavne spremembe v družbenopolitičnem sistemu

Z novo ustavo so nastale korenite spremembe v političnem sistemu. Smisel teh sprememb je, da zagotovimo vladajoči položaj delavskega razreda in delovnih ljudi sploh v uresničevanju funkcij oblasti in v upravljanju drugih družbenih zadev, kakor tudi, da se še naprej razvijajo odnosi med narodi in narodnostmi na temeljih enakopravnosti in solidarnosti ter odgovornosti sleherne republike in avtonomne pokrajine za lastni in skupni razvoj. Samoupravljanje postaja s tem celovit sistem družbenogospodarskih in družbenih odnosov. Socialistična samoupravna demokracija se uveljavlja kot posebna oblika diktature proletariata. V tem je izražena nepretrganost našega socialističnega revolucionarnega razvoja, ki se je začel že leta 1941 s prvimi narodnoosvobodilnimi odbori kot demokratičnimi samoupravnimi oblikami nove ljudske oblasti. Največja sprememba v političnem sistemu je vsekakor uvedba delegatskega načela na vseh področjih družbenega odločanja. To je nova oblika neposredne udeležbe delavskega razreda in delovnih ljudi v upravljanju družbenih zadev — nova oblika političnega sistema delavskega razreda. Skupščinski sistem oblasti dobiva najširšo samoupravno podlago. Odločno smo pretrgali z vsemi ostanki tako imenovane predstavniške demokracije, ki ustreza meščanskemu razredu, poleg drugega tudi zato, ker prikriva in zamegljuje razredno naravo svoje oblasti, svoje države. Temelj delegatskega sistema je delovni človek, proizvajalec in občan, samoupravno organiziran v organizacijah združenega dela in drugih oblikah samoupravnega organiziranja delovnih ljudi, v krajevnih in drugih samoupravnih skupnostih in družbenopolitičnih organizacijah. V njih delovni ljudje na samoupravni podlagi navezujejo medsebojne odnose v proizvodnji in delitvi, zadovoljujejo posamezne in skupne potrebe, oblikujejo skupna stališča o vprašanjih socialističnega razvoja na podlagi svojih neposrednih in dolgoročnih interesov. Oblikovanje delegacij v temeljnih samoupravnih skupnostih zagotavlja, da delegacije oziroma delegati v resnici izražajo živ47

ljenjske interese okolja, v katerem delajo in živijo. V tem je globoka demokratična narava tega sistema. Na zadnjih volitvah je bilo v delegacije izvoljenih okoli 700.000 delovnih ljudi in občanov. Približno sleherni dvanajsti volivec je član ene izmed delegacij ali drugih organov samoupravljanja. To kaže, kako širok je krog delovnih ljudi, proizvajalcev in občanov, ki neposredno sodelujejo v oblasti, v upravljanju z družbo. Takšen sistem daje delavskemu razredu, delovnim ljudem in občanom takšno svobodo in takšne možnosti za vplivanje na pogoje lastnega življenja in dela, kakršnih v dolgi zgodovini boja za svojo oblast še nikoli niso imeli. Delovni ljudje postajajo neposredni nosilci razvoja socialistične družbe, kovači svoje sedanjosti in prihodnosti. S tem stopa naša družba v obdobje, v katerem se »v resnici vse prebivalstvo uči upravljati in začenja upravljati«, kakor je govoril Lenin. Seveda pa ni še tako dobro zamišljenega sistema, ki bi že sam po sebi lahko uspešno deloval, če ga ljudje ne presajajo zavestno v življenje. Razvijanje velike ustvarjalne sile delovnih ljudi v razmerah delegatskega sistema bo predvsem odvisno od zavzetosti subjektivnih sil. Uresničevanje vsakodnevnih in dolgoročnih interesov delavskega razreda, vseh delovnih ljudi in občanov prek delegatskega sistema bo zahtevalo konkretne odgovore in sprejemanje stališč v smislu socialističnega razvoja. To ne bo vselej lahko. Potrebno bo premagovati razne težave. Stare navade, prakticizem, ozkosrčni interesi kot težnje, da bi zadržali dosedanje odnose ter ohranili pridobljene položaje in privilegije, bodo prve ovire v uresničevanju novega sistema. Verjetno pa se bodo pojavili še novi problemi in protislovja. V delegatskem sistemu, zlasti še dotlej, dokler je nerazvit, se lahko pojavijo tudi razne partikularistične, lokalistične in podobne egoistične težnje, ki so prav tako škodljive za socialistični razvoj kakor tudi birokratskoadministrativno vsiljevanje skupnega interesa. Se več, izključeni niso niti poskusi protisocialističnih, birokratsko-tehnokratskih in anarholiberalističnih sil, da zlorabijo delegatski sistem in demagošku izkoriščajo posamezne interese delovnih ljudi v posameznih samoupravnih organizacijah in skupnostih. Nobenega dvoma ni, da bo aktivno delovanje članov delegacij in delegatov v upravljanju in odločanju, ob njihovi stalni povezanosti s samoupravno bazo, vse bolj krepilo tudi zavest o vzajemni pogojenosti osebnih in skupnih koristi, o tem, da je potrebno posamezne interese usklajevati s perspektivo družbenega razvoja v celoti. To bo vplivalo na nadaljnje razvijanje solidarnosti, na socialistično moralo in sploh na zavest delovnih ljudi. V razvijanju novih samoupravnih institucionalnih oblik je prav tako potrebno stalno imeti pred očmi, da je človek smisel in smoter

48

revolucionarnega boja delavskega razreda. Boj za človeško med ljudmi, za vedno boljše in bolj humane odnose, za človeka kot svobodnega proizvajalca in ustvarjalca — to je končni cilj in smisel boja delavskega razreda. Institucionalne oblike organiziranja družbe niso same sebi namen. Tu so za to, da so na voljo človeku, uresničevanju njegovih neposrednih in dolgoročnih materialnih, kulturnih in drugih potreb. Tu so zaradi človeka. To je bistvo socialističnih samoupravnih odnosov, za katerih uresničenje se bojujeta delavski razred Jugoslavije in njegova zveza komunistov. Vse to opozarja na potrebo, da se organizirane socialistične sile kar najbolj aktivno in z vso odgovornostjo zavzemajo za dosledno uresničevanje nove ustave. To bo še zlasti pomembno za učinkovito delo delegacij in delegatov, tako v samoupravnih skupnostih, ki so jih izvolile, kakor tudi v skupščinah in organih samoupravljanja, v katerih delujejo. S to svojo dejavnostjo bodo organizirane socialistične sile spodbujale ustvarjalnost in razvijale odgovornost delovnih ljudi. Vloga družbenopolitičnih organizacij se ne končuje v temeljnih samoupravnih organizacijah oziroma njihovih delegacijah. Družbenopolitične organizacije bodo tudi neposredno, prek svojih delegatov v družbenopolitičnih zborih skupščin prispevale k celovitejšemu obravnavanju posameznih vprašanj ter k premagovanju teženj po enostranosti in stihijnosti v skupščinskem odločanju. S tem bodo vplivale, da bo skupščinski sistem oblasti, zasnovan na delegacijah, stabilnejši in učinkovitejši. Z delovanjem v skupščinskih zborih bodo prispevale k temu, da bodo skupščinski sklepi v skladu s perspektivami razvoja v brezrazredno družbo. Takšen položaj in vloga družbenopolitičnih organizacij v skupščinah pa pomenita tudi prevzemanje neposredne in javne odgovornosti za skupščinske odločitve. Uresničevanje ustavnih načel je v naslednjem obdobju ena izmed najpomembnejših nalog zveze komunistov. Ko bodo komunisti neposredno sodelovali v vseh organih samoupravljanja, bodo s svojimi pobudami, predlogi in kritiko kakor tudi z mobilizacijo delovnih ljudi in občanov za konkretne akcije idejno in politično delovali v smeri socialističnega samoupravnega razvoja kakor tudi za onemogočanje delovanja vseh nasprotnikov socializma in samoupravljanja. Tako bo zveza komunistov v središču politične aktivnosti in vsakodnevnega idejnega boja, tako bo zagotavljala svoj vpliv na celotno samoupravno prakso. To pa je hkrati tudi najboljši način, da zveza komunistov preverja svojo aktivnost in svojo politiko in da s tem, ko se bojuje za dosledno uresničevanje neposrednih in dolgoročnih interesov delavskega razreda, zagotavlja svojo avantgardno vlogo. Z novo ustavo postaja samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje ena izmed temeljnih oblik urejanja medsebojnih odno4 Deseti kongres ZKJ

49

sov delavcev v združenem delu in delovnih ljudi na drugih področjih družbenega življenja. S takimi sporazumi in dogovori se nenehno usklajujejo interesi delovnih ljudi, njihovih samoupravnih organizacij in družbenopolitičnih skupnosti. Tako bo rešenih zelo veliko vprašanj, ki jih je doslej reševala država. Seveda pa to ne pomeni, da postaja država odvečna. Nasprotno, država je v naši družbi še naprej potrebna, in to ne samo zaradi varovanja družbene ureditve ter zaradi obrambe neodvisnosti in ozemeljske nedotakljivosti naše socialistične skupnosti. Potrebna je tudi zaradi zaščite samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine, pa zaradi svoje še vedno pomembne vloge v usklajevanju in zagotavljanju načrtnega usmerjanja materialnih, ekonomskih in socialnih tokov v družbenem življenju. Dokler obstaja razred, bo obstajala tudi država kot orožje v rokah razreda za uresničevanje njegove zgodovinske naloge. Lahko se spremenijo oblike političnega organiziranja, toda država mora ostati orodje v rokah delavskega razreda, tako v boju proti poskusom, da bi kolo zgodovine obrnili nazaj, kakor tudi zato, da bi zagotovili nadaljnje uspešno razvijanje socialističnih družbenih odnosov. Takšno svojo vlogo lahko država še učinkoviteje uresničuje v razmerah delegatskega sistema. Novi skupščinski' sistem je namreč korak naprej v podružbljanju oblasti. Ta sistem spreminja tudi samo izvajanje oblasti v funkcijo samoupravljanja. V resnici je to pot odmiranja tistih funkcij države, ki jih na dani stopnji družbenega razvoja ni več potrebno opravljati. Za funkcijo države, kakršna je še potrebna naši družbi, daje nova ustava ustrezne instrumente. Na primer: skupščine družbenopolitičnih skupnosti bodo z načrtovanjem in gospodarsko politiko na temeljih samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja usmerjale gospodarski in družbeni razvoj. Kadar gre za večje motnje v gospodarstvu ali kadar zahtevajo tako še druge izredne potrebe države, bodo lahko državni organi po ustavi ustrezno ukrepali. Seveda pa morajo biti taki ukrepi v skladu z družbenogospodarskim položajem delovnega človeka, kakor določa ustava. V našem dosedanjem razvoju ni bilo tako redko, da je družba »nemočna« opazovala razne negativne pojave. Včasih je manjkalo »sredstev« za intervencijo. Toda najpogosteje je bila to posledica raznih liberalistično-tehnokratskih pojmovanj, ki so bila na določenih mestih in tudi v zvezi komunistov včasih odločilna in ki so ohromila sleherno družbeno akcijo v boju proti negativnim pojavom. V ustavi so zdaj jasno zapisane pravice in dolžnosti skupščin družbenopolitičnih skupnosti in drugih organov, da čuvajo in razvijajo samoupravne družbene odnose in varujejo družbeno lastnino. Skupščine namreč lahko na podlagi ustave uvajajo predvidene ukrepe v primerih, ko 50

gre za zlorabljanje samoupravljanja, za kršitev pravic delovnih ljudi ali za neizpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo nosilci samoupravnih pravic do drugih samoupravnih organizacij in skupnosti. Da bi nove skupščine lahko uresničevale svojo vlogo, je potrebno, da se tudi izvršni državni organi usposobijo in bolje organizirajo. Strokoven, dobro organiziran in politično jasno usmerjen aparat — njegovo delo bodo usmerjale in nadzorovale nove skupščine — bo sposoben učinkovito delovati. Posebno odgovornost v tem pogledu imajo komunisti v državnih organih. Zgodovinskega pomena je vzpostavljanje novih odnosov v federaciji, ki pomenijo nadaljnje razvijanje in obogatitev enakopravnosti med narodi in narodnostmi oziroma med republikami in pokrajinama. To je tudi podlaga za nadaljnjo krepitev bratstva in enotnosti, socialistične solidarnosti, za nadaljnje utrjevanje naše večnacionalne skupnosti. Novi značaj federacije, kakor je bil izražen najprej v ustavnih dopolnilih in nato še v novi ustavi, izpričuje doslednost zveze komunistov in vseh socialističnih sil, da tudi odnose med narodi in narodnostmi razvijajo na temeljih, na katerih gradimo ves družbeni sistem. S svojo aktivnostjo med kongresoma, predvsem pa z bojem za socialistično samoupravljanje, je zveza komunistov dala močan pečat nadaljnjemu uveljavljanju in utrjevanju razrednega samoupravnega koncepta v razvijanju mednacionalnih odnosov. S tem je potrdila svojo revolucionarno doslednost v uresničevanju nacionalne enakopravnosti ter krepitvi bratstva in enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije. Krepitev samoupravljanja so doživele nacionalistične sile kot izgubo svojih položajev. Zato so šle neposredno v zaostrovanje mednacionalnih odnosov z namenom, da tokove družbenega razvoja speljejo na pota buržoaznega nacionalizma in birokratskega centralizma. Tem težnjam in silam, ki so začele izpodkopavati enotnost in temelje naše skupnosti, je morala zveza komunistov napovedati brezkompromisen boj. Na 21. seji predsedstva ZKJ je bil tem silam zadan odločilen udarec. Vendar bi pogrešili, če bi menili, da je bitka proti nacionalizmu končana. Razredni sovražnik, čeprav se je pritajil, še vedno poskuša motiti naš socialistični in samoupravni razvoj. Toda nacionalizem je bil in ostal glavno oporišče protisocialističnega delovanja, zastava, pod katero se zbirajo vse protisamoupravne in reakcionarne sile. Zato se moramo stalno in odločno bojevati proti vsem družbenim in idejnim virom nacionalizma. Ti viri so v ideologiji in političnih ciljih ostankov razrednega sovražnika in drugih reakcionarnih in protisocialističnih sil. Nadalje 4»

51

Ill III

.

.

so v pojmovanjih dela malomeščanskega sloja naše družbe, ki v umikanju pred težavami socialističnega razvoja išče rešitve za svoje probleme v buržoaznem nacionalizmu. Naposled pa so viri nacionalizma tudi v nekaterih negativnih pojavih v razvoju družbenogospodarskih odnosov in oblikovanju birokratsko-tehnokratskih skupin, ki si prizadevajo zasnovati družbeno moč na razpolaganju z odtujenimi sredstvi družbene akumulacije. Zato z doslednim razvijanjem samoupravnih odnosov in z utrjevanjem družbenogospodarskega položaja delavcev, ki zagotavlja, da je delavec gospodar dohodka, ki ga je ustvaril, in da odloča o razširjeni reprodukciji, sekamo ne samo korenine raznim tehnobirokratskim težnjam, ampak tudi nacionalističnim pojavom, ki nastajajo na tej podlagi. Na teh idejnih izhodiščih smo najprej z ustavnimi dopolnili in nato še z novo ustavo izoblikovali federativni sistem, enkraten v svetu po svoji načelni doslednosti. Enakopravnost in solidarnost med narodi in narodnostmi temeljita na socialističriih samoupravnih proizvodnih odnosih. Dejstvo, da delavec v združenem delu razpolaga s sredstvi in rezultati svojega dela, omogoča slehernemu narodu in narodnosti, da svobodno razpolaga z ustvarjenim presežnim delom oziroma da odloča o pogojih svojega gospodarskega, kulturnega in sploh družbenega razvoja. Na tej podlagi je bilo dosledno izpeljano načelo, da imajo republike in pokrajini pravico ter odgovornost, da v skladu z enotnim družbenogospodarskim sistemom, enotnimi osnovami političnega sistema in skupnimi interesi, ki so jih zapisali v ustavo SFRJ, samostojno urejajo svoje notranje odnose kakor tudi, da enakopravno odločajo o skupnih zadevah v federaciji. S tem odpada tudi lažna dilema, ki so jo razširili nacionalisti o prednosti narodnega interesa nad razrednim in o njunem ločevanju. V socialističnih samoupravnih odnosih postajajo interesi delavskega razreda, ki si je izbojeval položaj vladajočega razreda v narodu, interesi naroda, interesi naroda pa interesi razreda. Prav zato se odnosi med narodi oblikujejo pri nas na načelih samoupravljanja, na katerih se oblikujejo tudi odnosi znotraj samega delavskega razreda. Prav takšni odnosi nujno zahtevajo razvijanje in krepitev solidarnosti med narodi in narodnostmi, medsebojno podporo in vzajemno pomoč. To je tudi realna podlaga za nadaljnje utrjevanje bratstva in enotnosti. Bratstvo in enotnost, skovana v narodnoosvobodilni vojni, nikoli nista bila samo trenutna politična zahteva. To je bil in je trajen življenjski interes naših narodov in narodnosti, pogoj njihove samobitnosti in jamstvo njihovega svobodnega in vsestranskega razvoja v jugoslovanski socialistični skupnosti.

52

Socialistično samoupravljanje je torej pogoj za uresničevanje enakopravnosti med narodi in narodnostmi. Po drugi strani pa se v večnarodni skupnosti niti samoupravljanje ne bi moglo v celoti uresničevati brez narodne enakopravnosti. Zato bo stopnja uresničevanja enakopravnih odnosov v federaciji na novih ustavnih temeljih hkrati tudi izraz stopnje razvoja samoupravljanja v republikah in pokrajinah. Od tod zahteva oblikovanje federacije, kakršno smo določili z ustavo, odločen boj za uresničevanje socialističnih samoupravnih odnosov v sleherni republiki in pokrajini.

Vseljudska obramba V minulem obdobju smo posvetili vso pozornost tudi oblikovanju sistema vseljudske obrambe, ki je neposredno vtkan v vse celice naše družbe. Obramba domovine je postala skrb, pravica in obveznost slehernega delovnega človeka, Jugoslavija pa neosvojljiva trdnjava za slehernega napadalca. Vseljudsko obrambo moramo še nadalje krepiti in izpopolnjevati, kajti vojna in uporaba sile sta v sodobnem svetu stvarnost, na katero moramo računati. Ni območja na svetu, za katero bi lahko zanesljivo rekli, da je zunaj nevarnosti vojnega spopada. Res je Evropa tako območje, v katerem je najbolj negotovo začeti vojno, pa čeprav tudi omejeno, vendar ne smemo izključiti niti te možnosti. Jugoslavija ima v vojaškem pogledu zemljepisno pomembno strateško lego. Prek naše države vodijo pomembne strateške smeri, iz Evrope na Bližnji vzhod, Sredozemlje in v Severno Afriko ter obratno. Naš pomorski položaj je zelo pomemben in vse, kar bi se lahko zgodilo na Sredozemlju, bi neposredno zadelo tudi nas. Zaradi vsega tega so v tem delu sveta stalno navzoči interesi imperialističnih in reakcionarnih sil, kar predstavlja tudi vir želja po našem ozemlju. Sicer pa je bila naša država v vsem času po vojni izpostavljena neposrednim pritiskom imperialističnih, hegemonističnih, iredentističnih in drugih reakcionarnih sil. Njihov namen je, da onemogočijo našo neodvisno zunanjo politiko in naš samoupravni socialistični razvoj. Toda rezultati našega socialističnega razvoja, neodvisni mednarodni položaj, politika neuvrščanja in izdelan sistem vseljudske obrambe onemogočajo, da bi manipulirali z Jugoslavijo, z njenim ozemljem in s svobodo naših narodov. Naša vseljudska obramba je zagotovilo, da bodo tudi v prihodnje preprečene razne politične kombinacije ter strateške in ozemeljske zahteve nasproti naši državi. Ko upoštevamo možnosti za izbruh vojnega spopada kot objektivno realnost našega časa, moramo vedeti, da se je v zadnjem

53

času težišče svetovnega soočanja pojavilo na Bližnjem vzhodu in Sredozemlju in da so po drugi svetovni vojni vse vojne tekle tam, kjer so napadalci pričakovali'najmanjši odpor in hiter uspeh. Praviloma ni bilo agresije na tiste države in narode, kjer so pričakovali močan odpor in kjer je bil izid vojne za napadalca negotov. Mislim, da ni danes treba nikogar več prepričevati o tem, da smo dosledni in vztrajni borci za mir v svetu. Zveza komunistov Jugoslavije je vselej zagovarjala stališče, da je mir nujen za razvoj socializma in napredek človeštva. Naši narodi ne želijo vojne, vendar tudi nismo malodušni pacifisti. Ne živimo zunaj prostora in časa, marveč v surovi stvarnosti današnjega sveta. Naša prizadevanja in sploh vsa mednarodna in notranja dejavnost so usmerjeni proti politiki sile in vojne. Pripravljeni moramo biti, da slehernega odvrnemo od agresije, da pripravljeni dočakamo vojno, če pride do nje. Zato ima naš sistem vseljudske obrambe tudi dvojno vlogo: odvračanje od agresije in vodenje splošne ljudske obrambne vojne, če bi nam bila vsiljena. Naša vseljudska obramba je torej orodje miru. Da bi bili vseljudska obramba in družbena samozaščita pripravljeni za funkcije, ki smo jih jima namenili, moramo še nadalje usposabljati vse naše človeške in materialne zmogljivosti, da se lahko v slehernem trenutku postavijo v službo obrambe in zlomijo sleherno agresijo, ne glede na to, kdo jo bo sprožil in s kakšno silo. Bistvena stvar za izpolnjevanje te obveznosti je nadaljnje razvijanje našega sistema obrambe in samozaščite v skladu z razvojem socialističnega samoupravnega sistema. Doslej doseženi rezultati so potrdili moč in realnost našega koncepta in učinkovitost obrambnega sistema. Danes lahko s ponosom ugotovimo, da so naše oborožene sile vrhunsko izurjene, moralnopolitično enotne, sodobno organizirane, oborožene z modernim orožjem in opremo, izdelano skoraj v celoti v naših tovarnah. Dosedanja graditev sistema vseljudske obrambe in družbene samozaščite sodi med največje dosežke našega družbenega razvoja. S sprejetjem ustave in zakonov, ki jo spremljajo, je bil v celoti izoblikovan ta naš zgodovinsko gledano novi obrambni sistem. Nastal je v obdobju vseljudske obrambne vojne, v oboroženem delu naše revolucije in se razvijal skupaj s samoupravnim socialističnim sistemom kot eden izmed njegovih bistvenih dejavnikov. Ko smo razvijali sistem vseljudske obrambe, smo zgradili dve zelo pomembni sestavini enotnih oboroženih sil — jugoslovansko ljudsko armado ter teritorialno obrambo — in ju usposobili za učinkovito vojskovanje ne glede na agresorjevo moč, na okoliščine, v katerih bi ta vojna potekala, in ne glede na to, kako dolgo bi trajala.

54

J,

Jugoslovanska ljudska armada je udarni del naših oboroženih sil. Njihov najbolj množični del pa je teritorialna obramba, s tem da so njene enote organizirane, oborožene, izurjene in pripravljene za delovanje na celotnem ozemlju države. Organizacijske oblike enot teritorialne obrambe so različne in omogočajo največjo prožnost in raznoliko delovanje tako na fronti kakor tudi v sovražnikovem in lastnem zaledju. To je najbolj množična oblika vključevanja širokih množic v boj in odpor. Točke organiziranega odpora morajo biti sleherna tovarna, sleherno naselje, sleherni košček našega ozemlja. Enote teritorialne obrambe so pripravljene na boj ne samo skupaj z jugoslovansko ljudsko armado, ampak tudi samostojno. Vsi občani naše dežele, kadar se z orožjem v roki ali kakorkoli drugače upirajo napadalcu, so pripadniki oboroženih sil. Tudi v naši ustavi je izrecno povedano, da nima nihče pravice podpisati kapitulacije, sprejeti ali priznati zasedbe Jugoslavije. To bi bilo izdajstvo domovine, ki bi bilo najodločneje in brez milosti kaznovano. Sistem vseljudske obrambe je sestavni del novih samoupravnih družbenih odnosov. Naši delovni ljudje in občani zagotavljajo s tem pridobitve revolucije, miren razvoj socialistične samoupravne družbe, svojo svobodo, neodvisnost, suverenost, ozemeljsko nedotakljivost. Odločilna vloga delavskega razreda in vseh delovnih ljudi v obrambnem sistemu dopolnjuje njihove pravice in samoupravni družbeni položaj, krepi njihovo zavest in odgovornost za nadaljnji razvoj socializma ter utrjuje spoznanje o usodni povezanosti vseh naših narodov in narodnosti na temeljih enakopravnosti, bratstva in enotnosti. Pomembno vlogo v nadaljnjem razvoju sistema vseljudske obrambe in družbene samozaščite imajo tudi družbenopolitične in družbene organizacije. Med njimi pripada posebno mesto organizacijam, ki zbirajo mladino. Le-ta je namreč največja obrambna moč. Vselej je znala ceniti svobodo in se žrtvovati zanjo. Če bo potrebno, bo to znala tudi v prihodnje. Prav tako imajo pomembno vlogo tudi organizacije borcev in rezervnih starešin. V njih so zbrani preizkušeni revolucionarji in mladi, strokovno usposobljeni kadri, ki si med seboj dopolnjujejo izkušnje in znanje. To pa pomembno prispeva k nadaljnji moralnopolitični krepitvi in k strokovnemu usposabljanju oboroženih sil. Potreba po nadaljnji modernizaciji obrambe zahteva, da v skladu z ekonomskim razvojem in našimi možnostmi dajemo za to tudi ustrezna materialna sredstva. Še naprej se moramo zavzemati za solidarnost delovnih ljudi in občanov pri zagotavljanju teh sredstev, prav tako pa za njihovo racionalno uporabo. Ni take cene, ki je naša družba ne bi bila pripravljena plačati, ko gre za ohranitev svobode in neodvisnosti. 55

S posebnim zadovoljstvom želim poudariti, da pojavi nacionalizma, unitarizma, oportunističnega liberalizma in tehnokratizma niso naleteli na plodna tla v JLA zaradi organiziranega, odločnega in učinkovitega delovanja organizacije zveze komunistov. V tem boju se je krepila enotnost misli in akcije celotne sestave jugoslovanske ljudske armade in se uresničevala vodilna idejnopolitična vloga Zveze komunistov Jugoslavije. Zveza komunistov kot celota ima trajno obveznost, da stalno zboljšuje sistem vseljudske obrambe in družbene samozaščite, da čuva nujno enotnost, se upira vsem težnjam, ki slabijo moralnopolitično moč in borbeno enotnost oboroženih sil in med vsemi občani razvija zavest, da obramba domovine ni le njihova ustavna obveznost in pravica, marveč tudi vprašanje časti in patriotizma slehernega posameznika.

. Družbenopolitične organizacije v novem političnem sistemu Stabilnost in učinkovitost našega političnega sistema sta v največji meri odvisni od uspešnega delovanja družbenopolitičnih organizacij ter od njihovega demokratičnega povezovanja in skupnega delovanja v ustvarjalnem osvetljevanju in uresničevanju tekočih nalog v našem družbenem razvoju. Pri tem sta bistveni dve stvari: prvič, idejnopolitična in akcijska enotnost vseh teh organizacij v okviru socialistične zveze kot fronte socialističnih sil pod vodstvom zveze komunistov in kot najširše politične organizacije samoupravljalcev, in drugič, akcijska samostojnost sleherne izmed teh organizacij na področju njihovega delovanja. Družbenopolitične organizacije niso transmisija družbene vloge zveze komunistov, vendar ne morejo biti niti vzporedne politične ogranizacije, ki se bojujejo za oblast ali za nekakšen poseben vpliv na zavest ljudi. Sleherna izmed njih ima svojo posebno vlogo, svoje naloge na določenem področju družbenega življenja in je za to odgovorna svojemu članstvu. Prav zato je potrebna združevalna idejna in politična vloga zveze komunistov. Na podlagi teh načel zahtevajo globoke spremembe, ki se jih na podlagi nove ustave lotevamo v družbenogospodarskem in političnem sistemu, nujno tudi spremembe v položaju, organizaciji in načinu delovanja družbenopolitičnih organizacij. Družbenopolitične organizacije, še zlasti pa socialistična zveza in zveza sindikatov, so dobile z novo ustavo zelo odgovorno vlogo v samoupravnem političnem sistemu. Z uvedbo delegatskega načela v konstituiranje in delo skupščin bodo odslej, kakor je bilo že rečeno, neposredno sodelovale v skupščinskem odločanju na vseh ravneh. Socialistična zveza in sindikati niso samo odgovorni za demokratični 56

kandidacijski postopek v volilnem procesu, ampak imajo tudi pravico in dolžnosti sodelovati v oblikovanju stališč samoupravnih delegacij in delegatov. Zato morajo zagotoviti stalno demokratično komuniciranje delegacij in delegatov z njihovo samoupravno bazo. Zvezi sindikatov pripada ugledno mesto v graditvi samoupravnih socialističnih odnosov in v uresničevanju odločilne vloge delavskega razreda v družbi. S tem ko sindikati sodelujejo tudi neposredno, prek delegatov v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti, v graditvi gospodarskega sistema, v določanju ekonomske politike in v zakonodajni dejavnosti, prevzemajo svoj del družbene odgovornosti tudi za uresničevanje takih sklepov v praksi. Sindikati se bodo sedaj še bolj zavzeli za krepitev materialne osnove samoupravljanja, za nastajanje stabilnejših pogojev gospodarjenja, za povečevanje storilnosti in za razvijanje samoupravnega načrtovanja. Še zlasti pomembni sta neposredna udeležba in odgovornost sindikatov v sprejemanju samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov. V mislih imam predvsem medsebojno usklajevanje interesov med posameznimi deli združenega dela kakor tudi njihovih skupnih interesov z interesi delavskega razreda v celoti. Kot njihova pomembna obveznost ostaja še naprej zaščita samoupravnih pravic delavcev. Sindikalne organizacije imajo svoj del odgovornosti tudi pri reševanju morebitnih sporov v organizacijah združenega dela. Prav tako je pomembna vloga sindikatov v izobraževanju in usposabljanju delavcev za samoupravljanje v razvijanju razredne solidarnosti in sploh v razvijanju socialistične razredne zavesti delavcev, kar zadeva odnose do dela in samoupravljanja. Nujno je, da se sindikati zavzamejo tudi za reševanje problemov na področju socialne politike, življenjskega standarda, zaposlovanja in šolanja delavcev, stanovanjske politike in otroškega varstva ter zagotavljanja oddiha delavcev. Zavzemajo se za razvijanje socialistične solidarnosti in za krepitev odgovornosti vseh družbenih dejavnikov pri učinkovitem reševanju teh vprašanj. Takšna vloga sindikatov nujno zahteva, da se tako organizacijsko kakor po načinu dela prilagodijo spremembam v samoupravnem organiziranju združenega dela in v novih družbenogospodarskih odnosih nasploh. V družbenem položaju žensk so nastale velike spremembe v skladu s spremembami v položaju delavskega razreda in delovnega človeka sploh, četudi moramo tu še veliko narediti. Zlasti se je zelo povečal delež žensk v proizvodnji in družbenih dejavnostih. S tem ko postaja ženska vedno bolj udeleženka v združenem delu, postaja tudi neposredna dejavnica v odločanju in upravljanju z družbenimi zadevami. S tem pa se krepi tudi njena udeležba v političnem življenju.

57

Vse to je del globokih družbenih sprememb, s katerimi se presega stara delitev dela in s tem tudi diskriminacija ženske. Za zvezo komunistov je bistveno, da ima tudi v teh problemih jasna razredna izhodišča in da se idejno in politično še bolj zavzame za uresničevanje svojih stališč o vlogi in položaju ženske v družbi. Zveza združenj borcev narodnoosvobodilne vojne Jugoslavije, katere članstvo je še zlasti povezano z našo revolucijo, je globoko zainteresirana za njeno nepretrganost. Že večkrat sem govoril, da je zveza borcev ustanovljena ne kot organizacija, ki združuje vojne veterane, marveč kot družbenopolitična organizacija, ki deluje v okviru enotne fronte socialističnih sil pod vodstvom zveze komunistov za uresničevanje njenega programa in ciljev revolucije. To je pokazala tudi s svojo dosledno revolucionarno dejavnostjo v boju proti nacionalističnim in drugim protisocialističnim silam kakor tudi proti raznim družbenim deformacijam. V okviru svoje dejavnosti mora zveza borcev prispevati k uresničevanju nove ustave, h krepitvi bratstva in enotnosti, enakopravnosti naših narodov in narodnosti ter razvoju socialistične družbe na temeljih samoupravljanja. Družbene organizacije in združenja, v katerih se združujejo delovni ljudje in občani, imajo prav tako pomembno vlogo v razvoju naše samoupravne družbe. V teh organizacijah zadovoljujejo delovni ljudje svoje raznovrstne potrebe in interese na področju kulture, znanosti, športa in drugih aktivnosti. Tako prispevajo, da je vsakodnevno življenje naših delovnih ljudi bolj vsestransko in bolj vsebinsko. Socialistična zveza delovnega ljudstva, kakor sem že dejal, je posebnega pomena za učinkovito delovanje našega političnega sistema. Nujno je, da se socialistična zveza stalno krepi kot enotna fronta vseh organiziranih socialističnih sil družbe, vseh delovnih ljudi in občanov. V tej fronti določajo skupni akcijski program, oblikujejo stališča ter dosegajo politično in akcijsko enotnost ter uresničujejo temeljno demokratično pravico delovnega človeka in občana, da enakopravno sodeluje v družbenem upravljanju. Sleherna družbenopolitična organizacija — kakor tudi druge družbene organizacije in združenja občanov — je samostojna v svojem organiziranju in delovanju. Toda svoj program in svoje posebne naloge uresničuje na podlagi enotnih izhodišč socialističnega razvoja in enotne akcijske fronte v socialistični zvezi. V socialistični zvezi občani ne glede na to, ali so kje samoupravno organizirani ali ne, tudi neposredno sodelujejo v pobudah in akcijah za uresničevanje skupnih ciljev socialističnega samoupravnega razvoja. V uresničevanju nove ustave, v prizadevanjih, da se novi družbenogospodarski in politični odnosi uresničijo v vsakodnevni praksi,

v uresničevanju interesov delavskega razreda in delovnih ljudi sploh, je nezamenljiva prav takšna vloga socialistične zveze. Le-ta je lahko najboljši mobilizator širokih množic z namenom, da jih aktivno vključuje v samoupravno odločanje. S širokim demokratičnim bojem mnenj krepi socialistična zveza neposreden vpliv delovnih ljudi na delo delegacij in delegatov, na ustvarjalni in kritični odnos do dela organov samoupravljanja in še zlasti do dela skupščin njihovih organov, na krepitev družbene odgovornosti nosilcev samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij in pooblastil. Socialistična zveza mora zavračati partikularistične in egoistične težnje v reševanju vprašanj splošnega pomena, zavzemati se mora za krepitev solidarnosti med delovnimi ljudmi, za odstranjevanje socialnih razlik, ki so nastale mimo rezultatov dela, za odstranjevanje raznih privilegijev, za izkoreninjanje podkupovanja in drugih nesocialističnih pojavov. Zato mora biti zveza komunistov vodilna gibalna sila razvoja in delovanja socialistične zveze. Odločno mora nasprotovati slehernemu sektaškemu pojmovanju vloge socialistične zveze. To bi namreč pomenilo podcenjevanje enakopravnosti in demokratičnih pravic naših delovnih ljudi in občanov. Tako sektaštvo pa bi neizogibno peljalo v oddaljevanje zveze komunistov od najširših ljudskih množic. Zveza komunistov lahko mobilizira najširše sloje ljudstva za akcijo edinole s svojo navzočnostjo in aktivnostjo v vseh samoupravnih in družbenopolitičnih organizacijah, v katerih delovni ljudje in občani uresničujejo svoje interese. Socialistična zveza pa je prav najširša politična organizacija takšne narave. Kot takšna je socialistična zveza eden izmed najmočnejših in nezamenljivih stebrov v sistemu naše samoupravne demokracije. Prav z razvijanjem socialistične politične aktivnosti delovnih ljudi in občanov v okviru socialistične zveze oziroma družbenopolitičnih organizacij v njej bo zveza komunistov preverjala sebe in pridobivala zaupanje delovnih ljudi in občanov. Sleherno sektaško zapiranje zveze komunistov v lastne organizacije bi samo trgalo njene vezi z delavskim razredom ter delovnimi ljudmi in občani ter slabilo njeno akcijsko sposobnost in možnost vplivati na zavest ljudi. Zelo pomembno je, da socialistična zveza delovnega ljudstva in vse druge družbenopolitične organizacije nadaljujejo svojo koristno mednarodno dejavnost ter še naprej širijo in zboljšujejo odnose in sodelovanje s socialističnimi, demokratičnimi in naprednimi strankami kakor tudi z narodnoosvobodilnimi gibanji. Zveza komunistov in mladina

Na tretji seji konference ZKJ smo obravnavali aktualna vprašanja družbenega položaja mladine, njenega idejnopolitičnega vzgajanja 59

in strokovnega izobraževanja ter vse širšega sodelovanja v graditvi socialističnih samoupravnih odnosov. V tej zvezi smo tedaj določili tudi naloge komunistov in te naloge je treba v prihodnje še odločneje uresničevati. Še vedno smo namreč daleč od tega, da bi lahko rekli, da smo že premagali resne slabosti v delovanju zveze komunistov med mladino in v delu mladinske organizacije. Velika večina mladine je za socialistično samoupravno pot družbenega razvoja. Ko izhaja iz dosežkov delovnih ljudi v graditvi socializma in iz programskih načel zveze komunistov, gradi sleherna nova generacija svoje življenjske perspektive na vedno višji stopnji materialnega in družbenega razvoja naše socialistične skupnosti. V današnji etapi naše revolucije, upoštevajoč zlasti družbeno gospodarske in politične odnose na temeljih nove ustave, je izrednega pomena ustvarjalna in vedno večja udeležba mladine v celotnem družbenem življenju. Njena odgovornost za družbeni napredek in s tem za napredek lastnega položaja se mora stalno povečevati. Samoupravljanje ji ponuja za to zgodovinsko priložnost, pa jo mora izrabiti. Seveda pa družbena protislovja vplivajo tudi na mladinske vrste. Četudi mladina raste in se vzgaja v socialistični družbi, bi bilo napačno, če bi njeno zavest idealizirali in menili, da je imuna za poglede in obnašanje, ki so tuji socializmu. Zato morajo biti vsa vprašanja družbenega položaja, vloge in aktivnosti mladine, še zlasti pa njene vzgoje, še bolj kakor doslej v središču pozornosti zveze komunistov. Tu ne bi širše govoril o izobraževanju mladine, o njeni ideološki in delovni vzgoji, o pomembnosti delovnih akcij, o počasnem reševanju nekaterih nakopičenih problemov v zvezi s pogoji za delo, šolanje in življenje mladine, o večji angažiranosti komunistov v športnih in drugih organizacijah, ki združujejo mladino, itd., ker smo o vsem tem govorili že na tretji seji konference ZKJ. Poudaril bi samo, da je potrebno še nadaljnje sistematično delo za povečevanje marksističnega znanja mladine, četudi je bilo v tem pogledu že nekaj narejenega. Mladina mora spoznavati in razvijati naše revolucionarne tradicije. S tem se mladi rodovi povezujejo z naj svetlejšimi pridobitvami socialistične revolucije, v kateri je imela mladina veliko vlogo. Negovanje revolucionarnih tradicij med mladimi ljudmi pa je tudi seznanjanje z delom njihovih vrstnikov. Trajne vrednote naše revolucije so neizčrpen vir socialistične vzgoje mladine — za krepitev bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti jugoslovanskega socialističnega patriotizma, internacionalizma, borbenosti in samozatajevanja. Dejstvo je, da se številne resne slabosti, ki že leta obstajajo v zvezi mladine in zvezi študentov, počasi premagujejo. V teh organizacijah še vedno prevladuje forumski način dela. Posebej bi opozoril na to,

da se interesi in problemi delavske mladine ne kažejo dovolj v akcijah zveze mladine. Poleg tega so še vedno navzoče želje po ločevanju intelektualne mladine od delavske mladine. Na ta pojav smo opozarjali že prej. Toda še vedno je navzoč, zato mora zveza komunistov o tem resno razmisliti. Posebno velike so obveznosti mladincev — komunistov v delu mladine in mladinske organizacije. Čimprej bi morali končati reorganizacijo mladinskih organizacij v Zvezo socialistične mladine Jugoslavije. Potrebujemo namreč idejnopolitično in organizacijsko enotno in množično organizacijo, socialistično jasno opredeljeno in učinkovito v vzgojnem in družbenopolitičnem delu. Samo takšna bo ustrezala potrebam in željam najširših slojev mladine in delovala samostojno v okviru enotne fronte organiziranih socialističnih sil pod vodstvom zveze komunistov. Takšna samostojnost je pogoj za njeno ustvarjalno dejavnost v boju za nadaljnjo socialistično graditev. Toda zveza socialistične mladine se ne sme razvijati kot nekakšen splošni politični predstavnik mladine, v nekakšno posebno mladinsko politično partijo. Posebna vloga te mladinske zveze je, da v svojih vrstah zbira kar najširše množice mladih ljudi kakor tudi njihove najrazličnejše organizacije, jih povezuje z drugimi organiziranimi socialističnimi silami, posebno v okviru socialistične zveze, vpliva na oblikovanje socialistične družbene zavesti mladih ljudi ter se bojuje za napredek socialistične družbe in za uresničevanje potreb in interesov mladine. Njena vloga je, da organizira socialistično družbeno akcijo mladine in neguje njene težnje, da je v prvih vrstah boja za naprednejše in boljše. To pa bo mogoče samo tedaj, če se bodo komunisti tako kakor na drugih področjih družbenega življenja vztrajno bojevali za vodilno idejnopolitično vlogo zveze komunistov v kar najširših mladinskih množicah in še zlasti v zvezi socialistične mladine. S tako svojo dejavnostjo morajo komunisti kar najbolj intenzivno povezovati akcije mladine z neposrednimi in dolgoročnimi interesi delavskega razreda in socalizma. Kajti v interesih delavskega razreda in njegovem boju za razvoj socialističnih samoupravnih odnosov so vsebovani življenjski interesi mladega rodu. IV. URESNIČEVANJE VODILNE VLOGE ZVEZE KOMUNISTOV V RAZVOJU SOCIALISTIČNEGA SAMOUPRAVLJANJA

Tovariši in tovarišice, naša socialistična revolucija je dosegala uspehe prav zato, ker je imela v KPJ oziroma ZKJ takšno vodilno revolucionarno organizacijo, ki je kljub občasnim omahovanjem, napakam in šibkostim znala

61

oblikovati idejne in politične cilje ter akcijske naloge, kakor jih je zahteval položaj. Zato moramo nenehno posvečati največjo skrb stalnemu razvijanju in uresničevanju avantgardne razredne vloge, idejni in politični usmerjenosti, akcijski sposobnosti in organizacijski graditvi kakor tudi metodam in oblikam delovanja zveze komunistov. Tudi zato moramo na našem kongresu postaviti to v središče naših razpravljanj kot eno izmed ključnih vprašanj našega nadaljnjega boja za socializem. Krepitev vodilne vloge zveze komunistov smo vselej navajali kot našo stalno nalogo v vseh obdobjih revolucije. Da pa bi v tem uspeli, ni dovolj samo hoteti in o tem govoriti, marveč je treba hkrati tudi dojeti, da bo Zveza komunistov Jugoslavije imela takšno vlogo samo tedaj, če bo vedno znova pridobivala zaupanje delavskega razreda in sploh delovnih ljudi. To zaupanje pa bo pridobivala samo tedaj, če bo na sleherni razvojni stopnji znala delovnim ljudem kazati pota in opozarjati na sredstva boja za vedno boljše in svobodnejše življenje v socialističnih proizvodnih odnosih, če bo znala metode in oblike svojega boja in akcij usklajevati z objektivnimi razmerami. Brez tega ne bi bili zmagali v narodnoosvobodilni vojni in tudi ne bi bili dosegli odločilnih uspehov v povojni obnovi in graditvi, v razvijanju socialističnih samoupravnih odnosov. Poudarjali smo, in to najbolje potrjujejo naše bogate revolucionarne izkušnje, da je zveza komunistov uresničevala svojo vlogo samo v boju za razvijanje revolucije, za poglabljanje socialističnega samoupravljanja oziroma za krepitev vpliva delavskega razreda in njegovega položaja kot vladajoče ekonomske in politične družbene sile. Taka politična usmeritev ZKJ je zadevala zlasti v prvem obdobju po devetem kongresu na odpore protisocialističnih in protisamoupravnih sil, ki so imele oporo tudi v vrstah same zveze, posebno v nekaterih njenih vodstvih. To nam je povzročilo veliko škodo in morali smo se odločno spoprijeti s takšnimi pojavi in jih odločno odstraniti. Spopad samoupravljanja z močnimi ostanki etatizma, z unitarističnocentralističnimi težnjami kakor tudi s krepitvijo etatizma na republiških in drugih ravneh, nadalje s tehnokratsko-upravljavskimi monopoli, katerih moč je naraščala, ter sploh s prakso odločanja mimo delavskega razreda je bil navzoč na vseh družbenih področjih. Kot proizvod teh teženj je naraščal nacionalizem, ki je imel korenine tudi v nekaterih vodilnih telesih v ZKJ in ki je varal množice, kar zadeva pravo družbeno vsebino teh procesov. Ta nacionalizem se je začel neposredno povezovati s protirevolucijo. Skupna značilnost teh teženj in sploh protisocialističnih sil je bila v njihovih prizadevanjih, da oslabijo in razvrednotijo vodilno vlogo delavskega razreda v družbi in da izpodbijejo avantgardno vlogo zveze komunistov v boju za

62

nadaljnji razvoj socialističnega samoupravljanja. Pri tem so se pojavljali tudi poskusi, da bi obnovili že presežena birokratskocentralistična stališča o vlogi zveze komunistov, oziroma da bi jo spremenili v orodje okrepljenih tehnobirokratskih vrhov v gospodarstvu in državi, vedno manj odgovornih delavskemu razredu in drugim delovnim ljudem. Podirali in zanikali so načela demokratičnega centralizma, kar je v bistvu izražalo težnjo po spreminjanju zveze komunistov v orodje teh tehnobirokratskih vrhov ali pa v organizacijo, ki se z obilico deklaracij in resolucij ukvarja v resnici samo z nekakšnim vzgajanjem, ne pa tudi z akcijo. Prav iste sile so si tudi prizadevale, da bi se Zveza komunistov Jugoslavije dezintegrirala, da bi iz nje nastala nekakšna »federalistična koalicija«, zasnovana ria pravici do ustanavljanja frakcij v ZKJ. Zato je bil tudi tolikšen odpor demokratičnemu centralizmu v ZKJ. Napadi na družbeno vlogo zveze komunistov, prodor meščanskih pojmovanj o partiji in njeni vlogi, težnje po federalizaciji ZKJ, frakcionaško delovanje, izrivanje zveze komunistov iz vsakodnevne družbene prakse — vse to je neizbežno slabilo enotnost in akcijsko sposobnost ter vodilo v široko pasivizacijo članstva in organizacij ZKJ. Na te pojave smo z vso resnostjo opozorili že na 17. seji predsedstva ZKJ konec aprila 1971, z 21. sejo decembra istega leta pa je zveza komunistov začela družbeno akcijo najširših razsežnosti proti takim težnjam in praksi, začela je odločen boj za dosledno razvijanje socialističnega samoupravljanja. Obračun s silami, ki so zanikale vodilno vlogo ZKJ, je bil važen pogoj za mobilizacijo delovnih ljudi v boju za nadaljnje razvijanje naše socialistične revolucije. Nadaljnji uspehi v izpolnjevanju nalog na sedanji stopnji našega razvoja so torej odvisni od sposobnosti zveze komunistov, da uresničuje svojo vodilno vlogo in krepi idejnopolitično in akcijsko enotnost, da razvija ustvarjalno delo svojih članov in organizacij, kjerkoli teče boj za uveljavljanje socialističnega samoupravljanja. Naše najvažnejše naloge v boju za socializem so danes jasno oblikovane v novi ustavi ter v izhodiščih in predlaganih dokumentih za ta kongres. Njihovo uresničevanje morajo komunisti razumeti tudi kot nadaljnje uveljavljanje družbene vloge delavskega razreda, s tem pa tudi kot nadaljnjo krepitev svoje revolucionarne razredne dejavnosti. Zveza komunistov in delavski razred

Revolucionarna usmeritev naše partije je bila vselej in predvsem odvisna od njenega odnosa do delavskega razreda, od vpliva delavcev na partijsko politiko, od tega, koliko je skrbela za družbeni položaj delavskega razreda in za uresničevanje njegovih interesov. Komuni63

stična partija oziroma zveza komunistov je toliko uspešneje uresničevala svoje naloge, kolikor je bila s svojo idejnopolitično dejavnostjo in s svojo sestavo delavska razredna organizacija. V vseh prelomnih trenutkih naše revolucije je bila enotnost partije in razreda odločilna. Izražala se je tudi v socialni sestavi partije. Izkušnje v boju za samoupravljanje nam povedo, da so delavci množičneje vstopali v zvezo komunistov takrat, kadar se je brezkompromisno zavzemala za uresničevanje socialističnega razvojnega programa. In narobe: delavci so jo zapuščali takrat, kadar je omahovala v uresničevanju revolucionarne usmeritve. V takih okoliščinah je nastajal v zvezi komunistov prostor tudi za poglede, ki so bili značilni za meščansko družbo, to pa je grozilo spremeniti naravo organizacije in ohromiti njeno delovanje. Naj tu še posebej poudarim, da delavci takrat, ko se srečujejo z odstopanji od revolucionarne razredne usmeritve, od razrednih interesov, ne smejo zapuščati vrst zveze komunistov. Nasprotno, to naj jih še bolj spodbudi, da se bojujejo proti takšnim negativnim težnjam v zvezi komunistov in v družbi. Organizacije in vodstva zveze komunistov morajo biti idejnopolitično veliko bolj občutljiva za vsa stališča in zahteve delavcev, zlasti še za njihove kritike, ker se je pokazalo, da so imeli delavci največkrat prav. Ko bi tako delali že doslej, bi delavci v manjšem številu zapuščali zvezo komunistov. Delavski razred je gibalna sila socialistične revolucije. Njegova revolucionarnost je vsebovana v njegovi družbeni biti. Pri tem velja poudariti, da tudi tehnična in druga ustvarjalna ter delovna inteligenca, ki je vključena v socialistične proizvodne odnose v okviru samoupravno združenega dela in na podlagi načela delitve po delu, sestavlja delavski razred. Uspeh revolucije je nadalje odvisen tudi od širine razredne zveze, to je od zveze in sodelovanja delavskega razreda s kmeti in vsemi ljudmi, ki žive od svojega dela, torej s tistimi socialnimi silami, ki svoj interes prav tako najdejo v premagovanju kapitalističnih odnosov. V vsem tem je bistvena kvaliteta avantgardne organizacije, bistveno je, koliko je usposobljena za svojo zgodovinsko nalogo. Revolucionarna organizacija pa bo toliko bolj učinkovita, kolikor bolj bo povezana z delavskim razredom in drugimi delovnimi ljudmi, kolikor bo s celotno svojo dejavnostjo izražala resnične razredne interese. Takšna vloga zveze komunistov je odvisna, kakor sem že dejal, tudi od socialne sestave njenega članstva. V vrste zveze komunistov vedno bolj vstopajo ljudje, ki so zrasli v boju za samoupravljanje, predvsem v temeljnih organizacijah združenega dela. Tu, v neposredni praksi, delavci najbolj občutijo, v kolikšni meri je zveza komunistov zares njihova politična organizacija. Tu lahko konkretno

64

primerjajo besede z dejanji. Seveda pa vplivajo na politiko sprejemanja še drugi momenti, zlasti odnosi v zvezi komunistov. Odvisna je od tega, ali so demokratični, ali prevladujejo odnosi tovariškega zaupanja, iskrenosti in enakopravnosti ne glede na funkcije, ali lahko komunist mirno pove tisto, kar misli, ali lahko brez strahu in posledic opozarja na resnične slabosti in njihove nosilce. Po 21. seji predsedstva ZKJ smo dosegli določene rezultate v spreminjanju socialne sestave zveze komunistov. V zvezo komunistov je bilo sprejetih več razredno zavednih delavcev kakor prejšnja leta. Toda vseeno še ne moremo biti zadovoljni s socialno sestavo članstva. Se vedno imamo industrijska središča, v katerih je manj kakor tretjina članov ZK iz delavskih vrst, zato so organizacije dolžne še bolj vztrajno in organizirano skrbeti za to, da bodo delavci, ki so se izkazali v samoupravni praksi in političnem življenju, še bolj množično sprejeti v članstvo. Tudi sprejemanje žensk — delavk v ZKJ mora bolj ustrezati njihovi udeležbi v proizvodnji in njihovemu prispevku k socialističnemu samoupravnemu razvoju. V zvezo komunistov je bilo v zadnjem času sprejetih precej mladih delavcev. Tako usmeritev je treba še nadaljevati, kajti tudi tu še nismo naredili odločilnega preobrata. Pred nami je še naprej tudi naloga, da spodbujamo in razvijamo krepitev razrednega vpliva delavstva v zvezi komunistov in družbi, ker je to najboljša pregrada za vse birokratske, tehnokratske in druge deformacije. Zaradi tega uresničevanje delavske večine ni za nas formalno vprašanje, kakor so to ponekod pojmovali in tudi uresničevali, marveč je to ena izmed oblik boja za večji vpliv delavskega razreda na politiko in prakso zveze komunistov. Seveda pa delavska večina v ZKJ sama od sebe še ne daje revolucionarnega obeležja politiki zveze komunistov. Vsi vemo, da obstajajo na svetu partije in sindikati z delavsko večino, ki pa ne vodijo razredne politike. Toda če obstajajo v ZKJ sile z revolucionarno socialistično zavestjo, zasnovano na znanstvenem socializmu, marksizmu, leninizmu in vseh dosedanjih pridobitvah socialistične misli in prakse, potem bo delavska večina zagotovila tem silam moč za akcijo. Nasprotno pa bo prevladujoči vpliv malomeščanskih in tehnobirokratskih slojev v ZKJ odrival in zaviral v akciji te sile, tako da bo revolucionarna avantgarda izgubila stik s svojo razredno podlago. Prav zadnja leta smo se spopadli s precej močnim prodorom takih teženj. Uresničevanje enotnosti ZKJ in boj proti frakcionaštvu Številni primeri iz zgodovine revolucionarnih bojev, zlasti še pri nas, opozarjajo na usodno pomembnost enotnosti revolucionarne organizacije. Partija je bila toliko močnejša, toliko učinkoviteje je ures5 Deseti kongres ZKJ

65

ničevala svojo vodilno vlogo, kolikor je bila idejno in politično enotna, oblikovana in grajena na temeljih demokratičnega centralizma. Izkušnje so tudi potrdile, da enotnost vselej nastaja v akciji, v boju, ko dejanja potrjujejo besede. Brez akcije ni enotnosti komunistov. Samo po zaslugi svoje trdne enotnosti in marksistične usposobljenosti je lahko maloštevilna KPJ popeljala jugoslovanske narode v zmagovit narodnoosvobodilni boj. Po zaslugi enotnosti narodov naše države, pri čemer je spet bila odločilna enotnost KPJ, smo se lahko z neomajnim zaupanjem delovnih ljudi po vojni postavili po robu vsem pritiskom in ohranili neodvisnost. Samo po zaslugi moči te enotnosti smo se lahko uprli tudi najnovejšim poskusom in nevarnostim, ki so grozile oslabiti Zvezo komunistov Jugoslavije in izpodkopati temelje naše družbene skupnosti. Družbene korenine najnovejših napadov na samoupravljanje in na enotnost zveze komunistov so bile, kakor sem že dejal, v krepitvi tehnokratizma in v njegovi povezanosti s političnim birokratizmom kakor tudi v okrepljenem nastopu razrednega sovražnika, katerega delovanje smo precej zanemarili. Temu so godila tudi kratkovidna in egoistična pojmovanja, ki pozabljajo na interes razreda in družbe kot celote. Zanemarjanje enotnosti interesov delavskega razreda je ogrožalo vodilno vlogo ZKJ in omogočalo širjenje nacionalističnih in tehnoliberalističnih stališč v zvezi komunistov. Na enotnost, demokratični centralizem in avantgardno vlogo ZKJ je najbolj rušilno delovalo frakcionaštvo. In tako, kakor je nekoč, v predvojnem obdobju, KPJ postala resnična avantgardna sila delavskega razreda, ko je premagala frakcionaštvo in grupaštvo, tako je tudi v najnovejšem času za Zvezo komunistov Jugoslavije eno izmed prvih vprašanj — zatrtje frakcionaštva in nenačelnega grupaškega obnašanja. Poudariti moram, da je po devetem kongresu zagrozila nevarnost, da se frakcije tudi organizacijsko konsolidirajo v vrstah zveze komunistov, v posameznih vodstvih, da vsilijo svoja izhodišča. Nacionalizem, unitarizem in liberalizem so postali njihovi idejni izrazi. Nato so frakcije poskušale vnesti v ZKJ politični boj za oblast in ga z demagoškimi gesli prenesti med široke ljudske množice, posebno med mladino. Frakcionaši so poskušali manipulirati z nekaterimi forumi in zlasti s sredstvi javnega obveščanja ter privatizirati kadrovsko politiko. Obrekovali so ugledne borce naše revolucije, segali po dezinformacijah in raznih intrigah. Jaz kakor tudi velika večina komunistov smo bili zaskrbljeni nad stanjem v zvezi komunistov in v nekaterih njenih vodstvih. Dezintegracijske idejne in politične težnje so razdvajale vodstva in slabile

66

Zvezo komunistov Jugoslavije. Kritična opozorila predsedstva ZKJ in izvršnega biroja kakor tudi moja so naletela na odpor frakcionaških skupin. Bili so poskusi vnesti v partijske vrste razdor. Zato je tudi moralo priti do ostrega posega. Kajti tega, kar so delali frakcionaši, ni bilo več mogoče dopuščati. V nasprotnem bi tvegali, da se razmerje med družbenimi silami nevarno premakne v škodo socializma in samoupravljanja kakor tudi bratstva, enotnosti in enakopravnosti jugoslovanskih narodov in da naša družba zaide v resno krizo. Tako je tudi prišlo do 21. seje predsedstva ZKJ in do vseh tistih ukrepov, ki so nujno sledili, vključno s pismom. Pokazalo se je, da ima ZKJ dovolj moči, da ob naslonitvi na delavski razred in druge socialistične sile naše družbe odstrani nevarnost protisocialističnih teženj in obnovi enotnost svojih vrst na razrednih temeljih. Reči pa moram, da se je frakcionaško delovanje nadaljevalo v nekaterih okoljih tudi po tej seji. Vzroki za frakcionaštvo so večstranski, toda glavni vzrok je boj za oblast. Idejna nestrinjanja so zelo pogost element frakcionaštva. Potem pa še nebudnost do razrednega sovražnika in slabo delo vodilnih forumov, nadalje razni kompromisi, liberalizem itd. Iz zgodovine naše partije, iz zgodovine delavskega gibanja sploh vemo, da je frakcionaštvo prodiralo na površje vselej takrat, kadar je avantgarda izgubila jasno idejno usmeritev ter organizacijsko in akcijsko sposobnost. Tedaj pa je vselej tudi začela izgubljati stik z delovnimi množicami. S kritičnimi analizami na raznih sejah vodilnih organov ZKJ, z oblikovanjem smotrov ustavnih sprememb, s pismom, izhodišči za deseti kongres, s krepitvijo razrednega bistva zveze komunistov v vsakodnevni politični praksi, z odločnim in vztrajnim bojem za utrjevanje enotnosti naših vrst ter za enotno delovanje organizacij in forumov zveze komunistov — pa smo vendarle razbili frakcionaštvo. Obnovili, razvili in dopolnili smo idejna in politična izhodišča boja ZKJ v skladu s spremenjenimi razmerami in tako dobili jasne odgovore na številna odprta vprašanja v naši družbi. S tem smo naredili konec omahovanjem glede politike in nalog komunistov ter jim nakazali jasno idejno in politično smer boja v naslednjem obdobju. Prav to pa nam je omogočilo, da smo razbili frakcionaštvo in ponovno utrdili enotnost ZKJ. Pri tem so imeli veliko vlogo tudi centralni komiteji ZK republik oziroma republiške in pokrajinski partijski organizaciji. Iz vrst ZKJ so bili izločeni številni frakcionaši, oportunisti in omahljivci. V nekaterih okoljih pa spet oživlja tako imenovana centralistična unitaristična frakcija. Toda vsem takim mora biti enkrat za vselej 67

jasno, da so unitaristična, centralistična, nacionalistična in liberalistična pojmovanja in težnje tisto, kar naša izhodišča odločno zavračajo. Če želimo, da bo naša zveza komunistov idejno in politično enotna in akcijsko močna, to pa hočemo in to zahteva tudi delavski razred, potem moramo biti še nadalje budni in odločni, tudi v prihodnje moramo preprečiti sleherno obliko frakcionaštva, bolezni, ki se je v naši ZKJ nekaj časa precej razmahnila. To lahko danes, ko je naša usmeritev jasna, naredimo učinkoviteje kakor včeraj. Z eno besedo: za frakcionaše ni in tudi ne sme biti prostora v zvezi komunistov. Jugoslavija je demokratična država in naša zveza komunistov je demokratična, revolucionarna, politična organizacija, toda za sovražnike naše revolucije in socialističnega samoupravljanja — ni demokracije. Zato bomo vztrajali v obrambi razredne narave naše socialistične demokracije kot izraza in orožja vodilne vloge delavskega razreda in vseh drugih naprednih družbenih sil. Povečana razredna revolucionarna enotnost ZKJ se je močno potrdila na nedavnih republiških kongresih in pokrajinskih konferencah. Na teh sestankih so se pokazala istovetna stališča o temeljnih vprašanjih politike in ideologije. To je pravi izraz resnične enotnosti, ki se je v zvezi komunistov v sedanji etapi naše revolucije utrjevala v smislu krepitve socialističnega samoupravljanja. Enotnost je bila dosežena v široki akciji in demokratično. Vnovič se je pokazalo, kako pomembno je uresničevanje demokratičnega centralizma na leninskem načelu — najširša demokracija v oblikovanju politike, najtrdnejša enotnost v njenem uresničevanju. Za našo partijo ostaja to tudi vnaprej temeljno načelo — kadar večina sprejme sklep na podlagi široke demokratične razprave, ga mora manjšina sprejeti. Člani zveze komunistov se lahko tudi ne strinjajo v nekaterih konkretnih stvareh, toda kadar je demokratično sprejet sklep, za katerim stoji večina, potem so vsi dolžni, da ga uresničujejo. Kadarkoli smo zanemarili vrline komunistov, se je zmanjšal njihov vpliv med ljudstvom. To se je dogajalo vselej takrat, kadar so izključno osebni interesi začeli delovati na zavest in obnašanje komunistov, kadar so pozabili, da so vojaki revolucije in kadar so začeli zanemarjati in odrivati ideale, ki smo jih izpisali na našo zastavo. V takih okoliščinah tudi vpliv komunističnega zgleda slabi in temni. Tudi danes moramo zastaviti vprašanje: kakšne vrline morajo imeti komunisti? Predvsem morajo prednjačiti v boju za socialistično samoupravljanje. Razumeti morajo okoliščine, bistvo in resnične tokove naših revolucionarnih gibanj. Hkrati pomeni to negovanje osebnih lastnosti, ki so vedno odlikovale komuniste, to pa so skrom68

post, požrtvovalnost, nesebičnost, zavzemanje za zmago vsega tistega, kar je napredno in humano. Komunisti morajo biti tudi samokritični in načelno sodelovati v boju mnenj. Svoje besede morajo potrjevati z dejanji. Zame ni komunist tisti, ki se v besedah strinja s sklepi, dela pa ravno nasprotno, česar je bilo pri nas nekaj časa precej. Sleherni pravi komunist mora delovati ustvarjalno in mobilizatorsko, kot revolucionar se mora bojevati za napredek naše socialistične družbe; kdor za to ni pripravljen, zanj ni prostora v zvezi komunistov. To velja zlasti za tiste na vodilnih položajih. Tudi tokrat poudarjam tisto, kar sem v zadnjih letih že večkrat povedal, namreč, da naš delavski razred, naši narodi in naša revolucija potrebujejo pred vsem drugim enotno in močno zvezo komunistov, partijo revolucionarne akcije. Imamo več kakor milijon članov ZKJ. Toda vedno sem menil, da za revolucionarno partijo ni odločilno število, marveč so odločilne njena trdnost, kakovost, jasna idejnopolitična usmeritev in sposobnost, da si zagotovi podporo razreda in ljudstva, da bi lahko to usmeritev uresničila.

Akcijsko in organizacijsko usposabljanje ZK

Pred nami so v naslednjem obdobju številne zelo velike naloge. Na tem kongresu jih bomo jasno in konkretno definirali. Tu so tudi naloge, ki so jih navajali na republiških kongresih in pokrajinskih konferencah zvez komunistov. Poleg tega so tudi naloge, ki izhajajo iz uresničevanja novih ustav federacije, republik in pokrajin kakor tudi novih statutov občin in krajevnih skupnosti. V središču vsega tega so naloge, ki jih nalaga graditev notranjih odnosov v samoupravno združenem delu. Ce gledamo v celoti, so vsi ti dokumenti in naloge razčlenjevanje in konkretizacija splošne usmeritve ZKJ v sedanjem obdobju. Vendar to ni dovolj. Izoblikovanje jasnih idejnih in političnih stališč o bistvenih vprašanjih družbenega razvoja in vsakodnevne prakse je samo del. Da bi ves naš družbeni sistem dobro deloval in da bi zveza komunistov učinkovito uresničevala svojo vodilno vlogo, mora biti s svojo organizacijo in metodo dela usposobljena tako, da učinkovito vpliva na zavest delovnih ljudi, jih organizira in vodi v boju za uresničevanje naše politike. Zato se mora tudi sama dobro organizirati od temeljev do vrha. Iz izkušenj našega revolucionarnega gibanja vemo, da je partija kot celota bila toliko bolj aktivna, kolikor aktivnejše so bile njene osnovne organizacije in celotno članstvo. Celična struktura kot oblika organiziranosti je že presežena. Toda ne smemo pozabiti na nekaj, kar je bilo bistveno za to obliko — na aktivnost in mobilnost organizacije in slehernega člana partije, s tem pa tudi na njegov večji in

69

neposrednejši vpliv v okolju, v katerem deluje. V partijskem življenju je veljalo pravilo po znanem Leninovem stališču, da ni samo partija odgovorna za delovanje vsakega svojega člana, ampak da mora biti tudi sleherni član odgovoren za svojo partijo, za njeno akcijo, za njen družbeni ugled in uspeh. Prav to pa je tisto, kar moramo doseči tudi danes. Eno izmed napačnih mnenj o vodilni vlogi ZKJ se je kazalo v zanikanju takšne vloge osnovne organizacije. Pri tem so posebej zanemarjali njeno razvijanje kot subjekta partijske politike in idejnopolitičnega delovanja. To pa je tudi danes aktualno. Ustanavljanje velikih osnovnih organizacij je slabilo njihovo aktivnost in jih odtegovalo iz vsakodnevnega boja delovnih ljudi. S tem se je še zlasti zmanjševala vloga članstva, da ni moglo priti do izraza. To pa je godilo težnjam po spreminjanju organizacije v nekakšen debatni klub, kar je v bistvu vodilo v idejno in politično pasivizacijo članstva in v forumsko delo. Naše izkušnje kažejo, da je bila povezanost zveze komunistov z razredom in ljudstvom mogoča prav zavoljo dejavnosti osnovnih organizacij, vseh članov in zaradi moči njihovega vpliva. In narobe: neposredni vpliv partije med množicami se je zmanjševal v enaki meri, kakor je upadala dejavnost osnovnih organizacij. Zato moramo odločno presegati prakso, ki je vodila v pasivnost osnovnih organizacij in največjega dela njihovega članstva. Mislim, da je najbolj ustrezno, da se oblikujejo v okviru temeljnih organizacij združenega dela. Tu se bo članstvo lahko najbolj uveljavilo, saj se njegova dejavnost usmerja na najvažnejša poprišča boja za socialistično samoupravljanje. Prav tako moramo razvijati demokratične in tovariške komunistične odnose med člani in krepiti odgovornost osnovne organizacije, da bo resnično postala družbenopolitični subjekt v okolju, v katerem deluje. Na nedavnih republiških kongresih in pokrajinskih konferencah so vsestransko in kritično obravnavali dosedanje delo vodstev ter določili njihovo vlogo in naloge. Tudi na tem kongresu moramo spregovoriti o delu vodilnih organov in teles ZKJ ter na podlagi dosedanjih izkušenj natančno določiti njihovo vlogo, naloge, odgovornost in organizacijo. Osnutek novega statuta vsebuje v tem smislu tudi konkretne predloge. Zveza komunistov Jugoslavije potrebuje močno, dinamično in vplivno vodstvo oziroma tak idejnopolitični center — centralni komite z izvršnimi organi — ki bo s svojo organizirano in pravočasno akcijo ter političnimi stališči in sklepi zagotavljal enotno vodenje in enotno delovanje celotne zveze komunistov, usmerjal njeno akcijo v reševanje bistvenih vprašanj socialističnega samoupravnega razvoja jugoslovanske skupnosti.

70

Poročilo o delu predsedstva ZKJ med kongresoma izčrpno prikazuje njegovo delovanje kakor tudi delovanje izvršnega biroja in komisij- Kritično smo govorili o tem delu tudi že na nekaterih prejšnjih sejah predsedstva in na drugi seji konference ZKJ. Pa tudi sam sem o tem večkrat govoril. Zato ne bi želel ponavljati že znanih ocen. Do preobrata v delu je prišlo z 21. sejo predsedstva ZKJ. Ker sem vedel, da velika večina komunistov in članov vodstev, naših delovnih ljudi in vseh tistih, ki sta jim pri srcu socializem in samoupravljanje, mislijo in čutijo kakor jaz, glede tega se nisem prevaral, sem moral na tej seji nastopiti ostro, se odločno upreti silam, ki so vedno bolj odkrito nastopale proti samoupravljanju in enotnosti zveze komunistov. Velika večina tovarišev me je podprla, tako da smo lahko odločno začeli premagovati slabosti v celotni ZKJ. Nastale so ugodna politična klima in razmere, da tudi delo vseh forumov ZK postane konkretnejše in plodnejše, da se začno oblikovati enotna stališča o najpomembnejših idejnih, političnih in ekonomskih vprašanjih in da se te naloge učinkovito uresničujejo. Prepričan sem, da smo vsi iz dosedanjega dela izluščili potrebne nauke in da bodo novi centralni komite in druga telesa ZKJ v prihodnje delovali še učinkoviteje in odgovorneje. Aktivnost komunistov pa se ne konča v njihovih partijskih organizacijah. Njihovi sestanki so samo dogovori za akcijo, medtem ko se njihova resnična vodilna vloga uresničuje na vseh popriščih boja za socializem, na vseh področjih družbenega življenja — v temeljnih organizacijah združenega dela, v krajevnih skupnostih in samoupravnih interesnih skupnostih, v samoupravnih organih, skupščinah, socialistični zvezi, sindikatih, mladinskih organizacijah, zvezi borcev, enotah JLA itd. Zato je kar najbolj aktivno delovanje komunistov v teh organih in organizacijah odločilnega pomena. Razvoj marksistične teorije

Naša partija je uresničevala svojo avantgardno vlogo toliko uspešneje, koliko je ustvarjalno razvijala in v praksi uporabljala marksistično teorijo, obenem pa se bojevala proti vsem oblikam meščanske in birokratske ideologije. Tudi danes je še vedno aktualna znana Leninova misel, da ni uspešnega komunističnega gibanja brez revolucionarne teorije in da lahko vlogo avantgarde v gibanju opravi samo tista partija, ki se ravna po napredni teoriji. Ustvarjalni odnos do marksizma je za zvezo komunistov merilo uresničevanja njene vodilne vloge. To je sporočilo, ki izhaja iz naših celotnih bogatih revolucionarnih izkušenj.

71

Zmaga v narodnoosvobodilnem boju je bila možna zato, ker je KPJ prednjačila v spoznavanju in analiziranju zapletenih razmer, tokov in ciljev revolucije. Partija je izhajala iz znanstvene, marksistične ocene razmer in možnosti za zmago revolucije in jasno spoznala razredno vsebino in naravo narodnoosvobodilnega boja ter ustvarjalno povezala boj za osvoboditev izpod okupatorja s socialistično revolucijo. S tem je KPJ omogočila zmagovit izid revolucije in zagotovila avantgardno vlogo v revolucionarnih preobrazbah naše družbe in tako prispevala svoj delež k marksistični teoriji. Odnos ZKJ do marksizma kot enotne teorije revolucionarne družbene preobrazbe je izražen tudi v ustvarjalnem ponovnem ovrednotenju Marxovih in Leninovih misli o delavskem samoupravljanju in v njihovem razvijanju v naših razmerah. V Marxovi ideji o združevanju svobodnih združenih proizvajalcev in o zakonitostih takega razvoja socialističnih proizvodnih odnosov je naša zveza komunistov dobila nove teoretične spodbude. Samostojno je razvijala marksistično teorijo, zlasti na področju razvijanja socialističnih proizvodnih odnosov na temeljih delavskega samoupravljanja, povečala svoj vpliv v družbenih gibanjih ter zagotovila nepretrganost revolucije. Še več, brez pretiravanja smemo reči, da je ZKJ pomembno samostojno prispevala k znanosti o sodobnem socializmu ter o poteh socialistične in protikolonialne revolucije v sodobnih razmerah. Z bojem za odločilni položaj delavskega razreda in samoupravno združenega dela je tudi pomembno prispevala k razvoju marksistične ideologije in utrla pota razvoju protidogmatične misli in prakse. Z marksistično analizo vloge države ter s kritiko etatizma in birokratizma je zveza komunistov odstranila tudi številne dvome in zablode v teoretičnem mišljenju in usmerila akcijo socialističnih sil, da se presekajo korenine etatizma in birokratizacije družbenih odnosov, kakor je to storila tudi s silami kapitalizma. Po zaslugi pravilne teoretične ocene svetovnih teženj in tokov po drugi svetovni vojni je zveza komunistov pravočasno spoznala tudi bistvene značilnosti sodobnega sveta, silno osvobodilno moč do včeraj kolonialnih narodov kakor tudi ves idejnopolitični in teoretični pomen neuvrščenosti in aktivnega miroljubnega sožitja. Toda vzporedno z dosežki v razvoju in uresničevanju marksistične teorije je bilo tudi precej šibkosti, vdorov teoretičnih tez z nejasno in neodločno razredno usmeritvijo, zastajanja in neorganiziranosti. Zlasti močno smo zastajali v razvijanju marksistično usmerjene kritike. Prihajalo je do ločevanja tekoče politike od teoretičnih spoznanj in meril oziroma do prakticističnega in pragmatističnega odnosa do nalog socialističnega razvoja. Vse to je bila voda na mlin protisocialističnim poskusom, da bi iz družbenih ved izločili revolucionarno

72

bistvo marksizma, da bi odstopili od programskih ciljev ZKJ na področju izobraževanja, znanosti in kulture, da bi zanikali socialistična idejna merila v ustvarjanju. Z eno besedo: da bi marksizem nadomestili s kakšno drugo, nam tujo ideologijo. Boj proti tujim ideologijam, teorijam in vplivom ne sme zmanjševati možnosti za stalne in plodne marksistične razprave in idejno aktivnost komunistov sploh. Ne samo, da se ne odpovedujemo ustvarjalnemu boju mnenj na marksističnih temeljih, marveč ustvarjamo tudi najširše možnosti za neovirano izkazovanje sposobnosti ljudi in za uveljavljanje ustvarjalne svobode. Zveza komunistov spodbuja sleherno ustvarjalno prizadevanje, sleherno iskanje novih spoznanj. Zavrača dogmatizem, pragmatizem in prakticizem in vse, kar nasprotuje kreativnemu in revolucionarnemu v teoriji in praksi na poti nadaljnjega razvoja socialističnega samoupravljanja. Nazadnje pa moramo veliko bolj kakor doslej proučevati izkušnje drugih delavskih, komunističnih in osvobodilnih gibanj ter tokove in rezultate sodobne marksistične misli v svetu, in to prav zaradi razvoja naše revolucionarne teorije in prakse.

Idejnopolitično izobraževanje komunistov Obvladovanje temeljnega znanja marksistične teorije in sodobnih dosežkov marksistične misli je potreba in obveznost komunistov in vseh borcev za socialistično samoupravljanje. Idejnopolitično usposabljanje članstva ZKJ je stalna naloga. To je tudi sestavni del boja za uresničevanje njene avantgardne vloge. V nedavni preteklosti so bile velike slabosti na področju ideološkega izobraževanja, veliko je bilo zaostajanja in enostranosti. Mnoge organizacije in vodstva zveze komunistov se niso sistematično in organizirano ukvarjala s temi vprašanji. Razlogi za takšno stanje so prav tisti, ki so vodili v odrivanje, zmanjševanje in tudi izpodbijanje vodilne vloge zveze komunistov v družbi, o čemer sem že govoril. Doseči moramo drugačen odnos in drugačno razumevanje potrebe po ideološkem in teoretičnem delu v zvezi komunistov in družbi sploh. Dokumenti, ki jih bomo sprejeli na tem kongresu, morajo vsem družbenim dejavnikom naložiti, da se še dosledneje zavzemajo za vzgojo in izobraževanje na marksističnih temeljih, da prispevajo k oblikovanju vsestranske osebnosti in da spodbujajo ustvarjalno delo. Za to so potrebni dolgoročni programi idejnega usposabljanja na vseh področjih družbenega življenja. K temu mora veliko bolj prispevati tudi naša založniška dejavnost, zlasti s sistematičnim izdajanjem marksistične literature in sploh publicistike, ki prispeva k znanstvenemu, marksističnemu osvetljevanju stvarnosti. 73

Idejnopolitično izobraževanje je osebna potreba in družbena obveznost slehernega člana ZKJ. To je bistvena postavka za revolucionarno akcijo. Organizacije in vodstva zveze komunistov se morajo stalno zavzemati za marksistično usposabljanje svojega članstva, zbirati morajo marksistične sile v boju za revolucionarna stališča, za znanstveno obravnavanje družbenih problemov. Zatorej je potrebno tako vsebino kakor sistem idejnopolitičnega dela obogatiti in prilagoditi najrazličnejšim potrebam članstva in kadrov raznih profilov ter izobrazbene ravni. V uresničevanju teh nalog smo že dosegli nekaj rezultatov. Organizirano je marksistično usposabljanje članstva na veliko širši podlagi kakor doslej. Sprejemamo ukrepe, da se spremenijo šolski programi, da se v učnih knjigah in učnovzgojnih procesih zagotovi drugačen odnos do marksizma. V republiških središčih in večjih mestih so začeli ustanavljati marksistične centre, politične šole za marksistično izobraževanje kadrov, zlasti delavcev itd. Toda glavne obveznosti so še pred nami. To delo in boj moramo razvijati sistematično in dosledno.

Kadrovska politika Zveza komunistov se zavzema za to, da postane v razmerah samoupravljanja kadrovska politika na vseh področjih predmet demokratičnega odločanja samih delovnih ljudi. Toda kakor tudi na drugih področjih samoupravnega odločanja, ne more biti kadrovska politika stvar stihije in prakticizma. Zveza komunistov se mora bojevati za tak sistem oblikovanja in izbire kadrov, ki bo zagotavljal, da bodo ključne pozicije v združenem delu in družbi v rokah najsposobnejših ljudi, predanih interesom delovnega človeka ter ideji in praksi socializma in socialističnega samoupravljanja. Tako kakor na drugih področjih, mora delavski razred tudi tu imeti odločilen vpliv. Zato je potrebno, da zveza komunistov na tem kongresu oblikuje stališča in določi merila kadrovske politike v samoupravni družbi in naloži organizacijam in komunistom, da so odgovorni za njeno uresničevanje. Kadrovska politika mora biti najbolj neposredna funkcija samoupravnih odnosov, delovni ljudje morajo biti njeni neposredni nosilci. Vplivati morajo na načrtovanje, izobraževanje ter vse oblike pripravljanja in izbiranja kadrov. Z eno besedo: delovni ljudje se morajo zavzemati za uresničevanje razredne kadrovske politike. Tu ima posebno mesto in vlogo socialistična zveza, ki more in mora z družbenim dogovarjanjem in samoupravnim sporazumevanjem zagotoviti družbeni vpliv na celotno kadrovsko politiko. V minulem obdobju je bilo veliko narejenega za demokratizacijo kadrovske politike. Forumi ZK in vodilni organi v družbi so bili

74

kadrovsko močno obnovljeni. To je potekalo v zahtevnem in zapletenem boju zveze komunistov proti silam, ki so jo hotele izriniti tudi s tega ključnega področja. Začasna oslabitev vpliva zveze komunistov je vodila tudi do tega, da niso v kadrovski politiki upoštevali razrednih meril, da so ob tem širše grupaško — klikaško delovali in jo privatizirali, oziroma da so si jo prilaščali posamezniki in ozke skupine. Na tem področju niso bile liberalistične in druge protisamoupravne sile niti najmanj liberalne, ampak so si prizadevale povsod spraviti na vodilne položaje svoje ljudi. Kdor ni bil član določene skupine ali klana, je hitro dobil najrazličnejše etikete, onemogočali so mu delo in ga celo odstranjevali s funkcij. Tako so na vodilna mesta v zvezi komunistov, v državni upravi, v gospodarstvu, tisku in drugod prihajali ljudje, ki pogosto niso imeli nič skupnega z ideologijo naše revolucije, s socialističnim samoupravljanjem in smerjo naše partije. Še več, ponekod so se začele takšne skupine razvijati v prave frakcije in si prizadevale tudi v zvezo komunistov vnesti politikantski boj za oblast. Najresnejša šibkost kadrovske politike je, kakor sem že dejal, pomanjkanje razrednega merila. Niso izbirali in dvigali večjega števila ljudi iz neposredne proizvodnje. Izbirali so v glavnem v ozkem krogu, in to na vseh ravneh. Praksa kadrovskega »vrtenja v krogu« ustvarja psihologijo »nenadomestljivih« ljudi in godi mnogim negativnim pojavom, vključno tudi boju za oblast. Poudariti velja, da niti družbeni, niti državni, niti partijski organi še nimajo izdelane dolgoročne politike kadrovske vzgoje. Program usposabljanja kadrov moramo kar najbolj neposredno povezati s programom gospodarskega razvoja. Ne moremo več dovoljevati neorganiziranosti in stihijnosti. Da bi bila kadrovska politika organizirana, je treba v zvezi komunistov, socialistični zvezi in drugih družbenopolitičnih organizacijah ustanoviti ustrezna telesa, v delovnih organizacijah in družbenopolitičnih skupnostih pa tudi ustrezne službe. Toda pri vsem tem je nezamenljivo tisto vsakodnevno delo komunistov pri izbiranju in dviganju ljudi, tako, kakor je partija delala pred vojno in med njo. Pri tem mislim zlasti na delavce, posebno na tiste, ki se izkažejo v boju za samoupravljanje. Posebno pozornost velja posvetiti mladini kakor tudi ženskam, kajti oboji še niso dovolj zastopani v vodilnih telesih in organih. Zveza komunistov je zlasti odgovorna za idejni in politični profil vodilnih ljudi v državnih organih, predstavniških telesih, družbenopolitičnih organizacijah, v gospodarstvu, šolstvu, pravosodju, tisku in podobno. Na vseh teh odgovornih mestih morajo biti resnični borci za socializem in samoupravljanje, za krepitev bratstva in enot-

75

nosti ter enakopravnosti naših narodov in narodnosti, borci, ki jih cenijo zaradi njihovih delovnih sposobnosti, idejnih in človeških vrlin, doslednosti in osebne odgovornosti. Naši ljudje in delavski razred po pravici štejejo komuniste za odgovorne za vse, za kar se dogaja v družbi. Naj povem ob tem še nekaj tudi o kadrih iz revolucije, iz predvojnega revolucionarnega dela in narodnoosvobodilnega boja. V odnosih do teh tovarišev je bilo veliko nepravilnosti in tudi krivic. Potrebo po kadrovskem pomlajevanju in uvajanju mladih ljudi v vodstva so pogosto razumeli enostransko, tako da so odstranjevali tudi mnoge sposobne starejše kadre. In kar je še težje, kadrom iz revolucije pogosto niso omogočali sodelovanja v političnem življenju. Te stvari je treba popraviti. Vsi, ki so sposobni, morajo še naprej biti vsestransko aktivni, kajti komunist mora do konca ostati aktiven, v službi revolucije. Naravno pa je, da mora biti v zvezi komunistov in na odgovornih mestih v družbi vedno več mladih ljudi, se pravi, da se odgovornost za graditev socializma prenaša na kadre iz mlajših rodov, kar je samo dokaz žive revolucionarne sile Zveze komunistov Jugoslavije. Naloge komunistov v sistemu javnega obveščanja Bistvena podlaga za uresničevanje naših prihodnjih nalog je vsestransko razvijanje sistema javnega obveščanja. Njegove tehnične možnosti so se v zadnji dobi nenavadno silno razvile. Zdaj imamo poleg obilice najrazličnejšega tiska zelo razvejeno radijsko in televizijsko omrežje, ki ima veliko vplivno moč na zavest ljudi. Od tod tudi posebna odgovornost zveze komunistov za celovit in skladen razvoj vseh sredstev obveščanja, za njihovo socialistično usmerjenost,, za razredno vsebino in družbeno odgovornost javne besede. Velika je odgovornost zveze komunistov tudi zato, ker so sredstva obveščanja zelo pomemben del našega družbenopolitičnega sistema. Obveščenost delovnih ljudi je bistvenega pomena za njihovo angažirano in kvalificirano sodelovanje v sprejemanju odločitev o vseh bistvenih vprašanjih dela in življenja v temeljnih samoupravnih organizacijah in v vseh drugih oblikah združenega dela. Delovnim ljudem in občanom je treba zagotoviti vsestransko, resnično in pravočasno informacijo o vsem, kar se dogaja v našem družbenogospodarskem in političnem življenju. Zveza komunistov se mora zavzemati za informacijo, ki bo objektivno in kritično prikazovala družbene pojave in procese, uveljavljala rezultate in spodbujala k akciji. In kar je še posebno pomembno: obveščanje mora vsebovati idejnopolitična in etična sporočila ter prispevati k utrjevanju prido-

76

bitev naše revolucije in k razvijanju vrednot naše socialistične samoupravne družbe. Zato moramo zagotoviti stalen vpliv zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil, predvsem socialistične zveze, na tisk in druga sredstva obveščanja. Tisk, radio in televizija morajo biti bolj kakor doslej orožje v rokah delavskega razreda in njegove avantgarde kakor tudi drugih organiziranih socialističnih sil v boju za uresničevanje interesov in ciljev naše samoupravne socialistične družbe. Toda v minulem obdobju je del sredstev obveščanja odstopal od stališč in politike ZKJ, vanje so začele vdirati nacionalistične, liberalistične, malomeščanske in tudi buržoazne ideje in pojmovanja. To pa je vplivalo, da so nekatera izmed teh sredstev začela izgubljati razredno usmeritev. Ni bilo vselej popolne družbene odgovornosti za javno besedo, za njeno idejnopolitično vsebino. V zadnji dobi od pisma sem so si komunisti in vsi delovni ljudje v časopisni dejavnosti, na radiu in televiziji po kritični analizi dotedanje prakse resno prizadevali odpravljati omenjene slabosti in vzroke zanje. Povečala se je tudi odgovornost partijskih organizacij v časopisnih hišah za idejnopolitično usmeritev javnih glasil. Vendar pa moramo to odgovornost še zaostriti, ker je delo novinarjev družbeno zelo pomembno. Novinarji, posebno komunisti, se morajo še odločneje upreti vsem oblikam manipuliranja s tiskom in poskusom vplivati na sredstva obveščanja mimo samoupravnih organov, socialistične zveze in zveze komunistov. Prav tako so dolžni onemogočiti poskuse monopolizacije tiska, njegovega privatiziranja in izkoriščanja za grupaške, partikularistične in druge protisamoupravne cilje in interese. Ko govorimo o naših nalogah na področju obveščanja, velja poudariti, da je treba tudi v sami zvezi komunistov razviti prakso rednega političnega obveščanja, od osnovnih organizacij do najvišjih organov in nazaj. Posebno pomembno je pravočasno in sistematično obveščanje članstva. Tu mora izpolniti svojo veliko vlogo tudi naša partijska publicistika, zlasti »Komunist« kot glasilo ZKJ. Kot socialistična, samoupravna in neuvrščena država, odprta v svet, je Jugoslavija zainteresirana, da je tudi javnost v drugih državah seznanjena z življenjem in dosežki v naši državi, z našim socialističnim samoupravnim sistemom ter z našo neodvisno in načelno zunanjo politiko. Toliko bolj, ker se v svetu zanimajo za socialistično Jugoslavijo in njene izkušnje. Sredstva obveščanja in vse naše politične propagandne institucije morajo kar največ prispevati k obveščanju tuje javnosti, jo resnično in objektivno seznanjati z vsem, kar se dogaja pri nas. Posebno velika je obveznost sredstev obveščanja, da bolj vsestransko seznanjajo naše občane, začasno zaposlene v 77

tujini, z dogajanji doma in v svetu. To smo doslej zanemarili, kar je bila naša resna napaka. Seveda so naš tisk, radio in televizija dolžni objektivno obveščati našo javnost o dogodkih in razmerah v svetu, o boju delavskega razreda, komunističnih in socialističnih partij ter drugih naprednih gibanj in organizacij, še zlasti pa o rezultatih, izgradnji in aktualnih vprašanjih družbenogospodarskega in kulturnega razvoja socialističnih in neuvrščenih držav. Pri tem je treba paziti, da ne bi nekritično prenašali in posnemali tujih zgledov in idej, ki so tuje naši družbi, kar se še vedno dogaja. Poudariti želim, da se moramo odločno zoperstaviti neresničnemu pisanju, dezinformacijam in zlonamernemu prikazovanju dogodkov v naši državi v delu tujega tiska. Odločno moramo zavrniti vse špekulacije o smereh jugoslovanskega razvoja v nekaterih zahodnih časnikih, ki izhajajo iz reakcionarnih izhodišč in prikazujejo izkrivljeno, lažno podobo o naši državi in njeni politiki. Reakcionarni krogi v tujini stalno »skrbijo« za nas, neverjetno so »zaskrbljeni« za usodo Jugoslavije. Vsi pa dobro vemo, da ne gre za prav nobeno skrb. To je pravzaprav poskus zunanjega vmešavanja v naše notranje razmere, poskus, s katerim bi hoteli okrniti naš ugled v svetu in razvrednotiti vse tisto, kar smo dosegli v socialistični graditvi. Seveda takšne ljudi še zlasti motijo prijateljstvo, sodelovanje in ugled Jugoslavije med neuvrščenimi državami, osvobodilnimi in drugimi naprednimi gibanji, med vsemi tistimi, ki so privrženi svobodi, neodvisnosti, miru in družbenemu napredku. Socialistična samoupravna Jugoslavija je močnejša in enotnejša kot kadarkoli. Vsem tistim v tujini, ki jim ne ugaja takšna Jugoslavija, kakršna je, pa velja povedati, da takšna njihova politika ne prispeva niti k dobrim odnosom z našo državo, niti k pomiritvi v svetu. Tovarišice in tovariši, prizadeval sem si, da v tem referatu razgrnem najpomembnejše rezultate, ki smo jih doslej dosegli, kakor tudi slabosti, s katerimi smo se srečevali, z namenom, da kar najbolj jasno spoznamo perspektive in naloge v naslednjem obdobju. Obdobje med kongresoma je bogato z velikimi uspehi, revolucionarnimi izkušnjami in zgodovinsko pomembnimi nauki. Zveza komunistov in naša družba sta stopali tudi skozi zelo zapletene krizne razmere. Le-te so bile posledica nakopičenih slabosti, negativnih pojavov in deformacij v daljšem časovnem obdobju. Okrepilo se je tudi delovanje protisamoupravnih in protisocialističnih sil, ki so izrabile te šibkosti in poskušale izpodkopati tudi same temelje naše samoupravne socialistične jugoslovanske skupnosti. Vse to je bilo

za zvezo komunistov, vse socialistične sile in naš samoupravni sistem zelo resna preizkušnja. Dejstvo, da smo se v razmeroma kratkem času iztrgali iz teh kriz in porazili vse nasprotnike, priča o revolucionarni sposobnosti zveze komunistov, o moči našega samoupravnega sistema, o trdnosti in enotnosti našega delavskega razreda ter o usodni povezanosti enakopravnih narodov in narodnosti Jugoslavije. Iz tega boja je izšla zveza komunistov idejnopolitično še bolj enotna, akcijsko in organizacijsko še sposobnejša, s trdno razredno usmeritvijo. Zato lahko z zanesljivostjo rečemo, da bomo prihodnje naloge uresničevali še uspešneje, da bomo sklepe, ki jih bo kongres sprejel, dosledno uresničevali. To moramo tudi doseči, kajti naši delovni ljudje in občani po pravici veliko pričakujejo od tega kongresa. Njihovih pričakovanj ne smemo izdati. Tega nam ne nalaga samo boj za socializem v naši državi, ampak tudi njeno mesto v mednarodni skupnosti. Ne smemo pozabtii, da z graditvijo novih socialističnih samoupravnih odnosov, v katerih postajajo delovni ljudje gospodarji sredstev, pogojev in sadov svojega dela, utiramo pota nadaljnji humanizaciji človeških odnosov. V tem imajo seveda posebno odgovornost naši mladi rodovi, ki nadaljujejo boj za socialistično preobrazbo in so njegovi nosilci. Da bi lahko te zgodovinske naloge kar najbolj uspešno uresničili, mora biti naša zveza komunistov partija revolucionarne akcije, avantgarda, kakršna je delavskemu razredu, delovnim ljudem, narodom in narodnostim naše države potrebna, tako danes, kakor jutri.

79

Kiro Gligorov

UVODNA BESEDA V KOMISIJI ZA RAZVOJ SOCIALISTIČNIH SAMOUPRAVNIH DRUŽBENOEKONOMSKIH ODNOSOV TER ZA VPRAŠANJA GOSPODARSKEGA IN DRUŽBENEGA RAZVOJA

Podlaga za pripravo predlaganih resolucij, ki jih bomo obravnavali v tej komisiji, so bila izhodišča za izdelavo stališč in sklepov za X. kongres ZKJ, ki so bila v javni razpravi splošno sprejeta, ter stališča in sklepi kongresov zvez komunistov socialističnih republik in pokrajin. Osnutki osnovne in akcijskih resolucij, ki so bili pripravljeni in so jih delegati pravočasno dobili, so omogočili vsestransko razpravo o njih. Izjema je resolucija o neposrednih nalogah ZKJ pri uresničevanju politike ekonomske stabilizacije, ki so jo delegati dobili na začetku kongresa, ker je šele na eni od zadnjih sej odbor za pripravo kongresa ocenil, da sedanji trenutek v razvoju gospodarstva zahteva izdelavo posebne resolucije, ki ima načelno osnovo v resoluciji o nadaljnji graditvi socialističnega samoupravljanja. Bila je tudi zamisel, naj bi kongresu predlagali še resolucijo o dolgoročni razvojni politiki. Glede na to, da je predlog »Temeljev skupne politike dolgoročnega razvoja« v javni razpravi in da se združeno delo, republike in pokrajini še niso dogovarjali o prihodnjem razvoju, so bila namesto posebne resolucije predlagana dopolnila k resoluciji o nadaljnji graditvi samoupravljanja. Če upoštevamo, da gre za kongres ZKJ in da se mu ni treba spuščati v kvantificiranje ali prejudiciranje dogovorov, ki potekajo med pristojnimi družbenopolitičnimi skupnostmi in organi, so v predlaganih dopolnilih osnovne opredelitve, ki bodo imele pomembno vlogo pri izdelavi dolgoročnega razvojnega načrta, saj bodo komunistom dale osnovno orientacijo za nadaljnjo aktivnost na tem izredno pomembnem področju. Poglavitni smoter predlaganih resolucij je, da z utiranjem nadaljnjih poti socialističnega samoupravljanja in dinamičnega razvoja proizvajalnih sil določimo smeri angažiranja ZKJ in delavskega razreda pri njegovih osnovnih, življenjskih vprašanjih. Izvajanje teh resolucij bo pomenilo nadaljnjo utrditev delavskega razreda in njegove avantgarde, utrditev socialističnega samoupravljanja, dela in dohodka. Prizadeval si bom, da v uvodnem govoru ne bom ponavljal ugotovitev iz izhodišč, iz poročila in stališč iz predlaganih resolucij. Ker 6*

83

upoštevam, da imate to gradivo, bi vas rad opozoril na nekaj osnovnih momentov, ki so pomembni za nadaljnji razvoj socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in za razvoj proizvajalnih sil pri nas ter na naloge ZKJ na tem področju. 1. V referatu tovariša Tita in v poročilu predsedstva ZKJ so podatki o impresivnih uspehih v razvoju proizvajalnih sil in samoupravnih proizvodnih odnosov. Kljub občasnim nihanjem in težnjam, da bi se zmanjševala intenzivnost stopnje gospodarske rasti, smo v skoraj treh desetletjih kontinuirano dosegali nadpoprečno rast glede na razvoj v svetu. Dosegali smo hitrejšo rast kot v razvitih kapitalističnih državah in približno enako rast kot v socialističnih evropskih državah. Če ne upoštevamo kratkoročnih in občasnih nihanj, ni bil dolgoročni' nepretrgan dinamični razvoj nikdar ogrožen, zlasti v času po uveljavitvi sistema socialističnega samoupravljanja. Prvi dve desetletji tega obdobja je bila stopnja rasti družbenega proizvoda 7,7 odstotka, v zadnjih petih letih (1968—1972) pa 6,7 odstotka. Če upoštevamo doseženo razvojno stopnjo, lahko štejemo določeno zaostajanje tudi za objektivno nujnost. S tem da je socialistično samoupravljanje postalo osnovni proizvodni odnos na vseh družbenih področjih, je doživelo ogromno evolucijo. Sprejetje ustave, sumiranje izkušenj samoupravne prakse in odpiranje nadaljnjih poti razvoja samoupravljanja je značilno za sedanjost. To je tudi začetek novega zgodovinskega obdobja v razvoju socialističnega samoupravljanja na idejno jasni podlagi, z definirano družbenoekonomsko zakonitostjo, v središču pa je družbena lastnina, odločanje delavcev o delovnih pogojih, o dohodku in presežnem delu, s tem pa tudi o vsem procesu družbene reprodukcije. Značilna za to etapo je prevladujoča vloga delavskega razreda v družbenoekonomskih in političnih odnosih, utrditev temeljne organizacije združenega dela kot odločilnega dejavnika neposrednega samoupravljanja in bistvenega dejavnika nove integracije jugoslovanske ekonomije in družbe. Če temu dodamo, da daje nova ustava vse nujne predpostavke za popolno enakopravnost narodov in narodnosti, republik in pokrajin, lahko rečemo, da imamo na čem graditi naprej, da moremo ZKJ zastavljati tudi drznejše naloge in večje zahteve, da bi v prihodnjem obdobju kar najbolj izkoristili ekonomske možnosti, prednosti našega sistema in v ZKJ dosežene enotnosti. Ne slepimo se s tem, da stopamo v obdobje brez velikanskih problemov in da bomo zlahka kos obstoječim protislovjem, da bomo zlahka dosegli smoter ekonomske enakosti in enakopravnosti in da bo samoupravljanje samo po sebi pomenilo konec nestabilnosti, nihanj v razvoju in pritiska družbenih odnosov in zavesti, kar smo podedovali od stare družbe. Dosežki delavskega razreda in ZKJ dajejo velike

84

možnosti za uspešen družbenoekonomski razvoj, če bodo organizirane subjektivne sile storile vse, kar je potrebno za uresničenje politike tovariša Tita in sklepov tega kongresa pri razvijanju samoupravljanja in ustvarjanju novih materialnih dobrin. To bo najboljši odgovor tako imenovanim kritikom »vsega, kar imamo«, vsem protisocialističnim in protisamoupravnim silam — od psevdoliberalističnih, nacionalističnih do birokratičnih in dogmatičnih. Hitrejši razvoj materialnih proizvajalnih sil, širši prostor in kvaliteta samoupravljanja in še večja enakopravnost narodov in narodnosti morajo biti naš odgovor na vse kritike sovražnikov in malodušnih dezorientiranih malomeščanov. 2. Naj vas opozorim na ugotovitev v izhodiščih, ki jo moramo upoštevati kot izhodišče za razumevanje našega družbenoekonomskega sistema, namreč da gradimo in razvijamo samoupravni socialistični proizvodni odnos kot obliko diktature proletariata v naših razmerah. To je naša opredelitev za socialistično samoupravljanje, pravzaprav za ekonomsko in politično dominacijo delavskega razreda. Drugo in povezano s tem je, da gre za prehodno obdobje socialistične graditve na dolgi poti do komunizma. To je obdobje, v katerem bo zelo veliko transformacij in je zato pomembno spoznati osnovno nit, smer gibanja, in pri tem neprenehoma krepiti tiste elemente v družbenih tokovih, ki pomenijo napredek, krepitev socialističnega elementa, obvladovanje ostankov starega sistema in zakonitosti prejšnje družbe. Ko pravimo, da gre za prehodno obdobje, mislimo predvsem na tole. Nedvomno so nekatere nove, kvalitativne spremembe uresničene, kot na primer družbena lastnina sredstev in dohodka, kar je ustvarilo možnosti za nastajanje novega proizvodnega odnosa. Tako gre tudi za nov položaj države, ki ni več oblast nad delavskim razredom, temveč orožje delavskega razreda in diktature proletariata. Na tej podlagi so bile spremenjene družbene institucije in uveden delegatski sistem. Toda upoštevati moramo sedanjo raven razvoja proizvajalnih sil, t. j. materialne možnosti družbe, pa tudi obstoj nekaterih podedovanih ekonomskih zakonitosti, ki niso avtomatično izginile z družbeno lastnino proizvajalnih sredstev in z uvedbo delavskega samoupravljanja. Zato tudi pravimo, da gre za prehodno obdobje, v katerem je dolžnost predvsem zveze komunistov kot tudi vseh socialističnih sil, da krepijo in razvijajo tiste elemente, ki bodo pomenili vse širše in močnejše poudarjanje zakonitosti samoupravne socialistične družbe. Gre za omejitev delovanja ekonomskih zakonitosti, podedovanih iz preteklosti, v meje tistega, kar je v danih razmerah neizogibno, česar danes ne moremo odpraviti, kar pa lahko z zavestno družbeno akcijo socialističnih sil, s položajem delavcev v proizvod-

85

nem procesu, s političnim in ekonomskim sistemom, z ekonomsko politiko in planiranjem postopoma premagamo. To je način za odvračanje stihije, ki izvira iz delovanja tržišča in njegovih zakonitosti. Na vse, kar objektivno izvira iz sedanje razvrstitve, ravni in strukture proizvajalnih sil v svetu in pri nas, moramo gledati realno in v teh razmerah kar najbolj razvijati in širiti samoupravni proizvodni odnos. Ko tako gledamo na sedanje in prihodnje tokove družbenega razvoja, smo na realnih tleh, ker imamo pred sabo na eni strani generalni, optimistični, akcijski pogled na prihodnost, moč in prednosti, ki jih ima samoupravni socialistični proizvodni odnos, in ker na drugi strani razumemo, zakaj se ta proizvodni odnos srečuje s številnimi problemi in zakaj so ekonomske in družbene ovire ter subjektivni odpori zoper širjenje tega odnosa. Za vsak nov proizvodni odnos je treba najprej spoznati, na čem temelji, na katerih ekonomskih kategorijah, kaj je njegova materialna podlaga. Če ne bi bilo tako, bi si lahko zamislili idealen družbeni koncept že na podlagi kake vizije zunaj okvira realnih družbenoekonomskih odnosov. Tu se ZKJ razločuje in spopada z gledanji nekaterih filozofov kot tudi posameznih sociologov, ekonomistov itd., ki ob kritiki današnje stvarnosti puščajo vnemar to, da je graditev družbe težaven zgodovinski proces, vsakdanji boj z ostanki starega in za nastajanje novega, kar pa bi bilo treba na vso moč podpirati, da bi prevladalo in zmagalo. Tu nam nič ne pomaga nekakšno levičarjenje in nestrpnost, da bi že danes bila resnica tisto, kar načrtujemo kot vizijo razvoja socializma. To nas lahko trenutno celo vrne nazaj, kajti kadar se družbeni odnosi spreminjajo tudi na revolucionaren način, kot je bilo v Jugoslaviji, je treba upoštevati vse tisto, kar v danem trenutku obstaja in na tej podlagi graditi strategijo in taktiko boja za novi družbenoekonomski odnos. V tem smislu temelji samoupravljanje na pravici delavskega razreda, da odloča o pogojih in razpolaga z rezultati svojega dela, t. j. z družbenimi redstvi, z dohodkom in presežnim delom. Temelj novega družbenoekonomskega odnosa zatorej ni dobiček, ni privatna lastnina, izkoriščanje tujega dela in prilaščanje presežne vrednosti delavcev, niti ni logika dobička. V dejstvu, da sta v dohodku potrebno delo in presežno delo, in s težnjo, da se ves dohodek postopoma spreminja v potrebno delo, je moč in sposobnost delavcev, da razpolagajo z vso nanovo ustvarjeno vrednostjo. Nihče, ki ni delavec, ne more razpolagati in upravljati nanovo ustvarjene vrednosti brez odločitve in soglasja delavcev. Ko to spoznamo, postane jasno, zakaj tako veliko govorimo o dohodku. Na tem družbenem proizvodnem odnosu temelji celotna 86

zgradba samoupravljanja. Če iz te zgradbe potegnemo osnovni odnos, ki temelji na dohodku in na tem, da s celotnim dohodkom razpolagajo delavci, ki ga ustvarjajo, samoupravljanja ne more več biti. Zato je v izhodiščih in v vsej razpravi o njih bilo težišče na problemu dohodka. Želimo, da se v samoupravni socialistični družbi razvijajo proizvajalne sile, da narašča proizvodnja, da narašča dohodek za zadovoljevanje potreb ljudi, ne pa zaradi dobička, niti ne zato, da bi posamezniki, grupacije in država kot taka bogateli in širili materialno bazo ter moč. To dejstvo je začetni, temeljni kamen, na katerem gradi samoupravljanje svoj celoten koncept — družbenopolitični in ekonomski. Brez tega si ne moremo pojasniti, zakaj smo se opredelili za delegatski sistem, za delavsko večino v ZKJ, vse do prevladujočega sodelovanja delavskega razreda v družbenopolitičnih organih in organizacijah. Del dohodka, dosežen v proizvajalni dejavnosti, se uporablja tudi na drugih področjih družbenega dela za zadovoljevanje določenih družbenih potreb na podlagi odvisnosti med materialno proizvodnjo in nadgradnjo. To ne le zato, ker v sodobnih razmerah oblike nadgradnje, kot so prosveta, zdravstvo, znanost itd., postajajo vse bolj del proizvodnega procesa, temveč tudi zato, ker ne moremo imeti dveh vrst delovnih ljudi v samoupravnem sistemu — ene, ki njihova pravica do samoupravljanja temelji na dohodku, in druge, ki bi bili v nekakšnem mezdnem razmerju, saj originarno ne dosegajo novega dohodka. Toda njihov delež pri delitvi na novo ustvarjene vrednosti temelji na lastnem delu, ki je v celotnem reprodukcijskem procesu element, brez katerega ni nove vrednosti. V tem je načelo enakopravnosti v samoupravnem sistemu, načelo enakega vrednotenja človeškega dela po prispevku, ki ga konkretno delo daje k skupnim rezultatom družbenega dela. Poudarek na položaju delavcev iz neposredne proizvodnje je element krepitve razredne orientacije naše družbe. To ni usmerjeno zoper dejavnosti zunaj materialne proizvodnje, v katere velik del delovnih ljudi vlaga svoje delo in mora dobiti nadomestilo, ustrezno vloženemu delu, po načelu enake pravice vseh samoupravljalcev, da sodelujejo v celotni družbeni reprodukciji in razdelitvi dohodka skladno z njihovim prispevkom. Naslednja pripomba, ki izvira iz prejšnje in je nujna za boljše razumevanje našega sistema, je, da moramo spoštovati načelo delitve po delu. Že iz dejstva, da moramo vrednotiti delo vseh in delovni prispevek vsakega posameznika ter vpliv tega dela na povečanje celotnega bogastva naše družbe, s tem pa spodbujamo interes in sposobnost posameznika, da ustvarja in prispeva več, tudi jasno sledi,

87

da tako ustvarjenega dohodka ne moremo deliti po potrebah, ampak ga moramo deliti po delu. Obstoj načela delitve po delu in potemtakem različno vrednotenje vsakega konkretnega prispevka posameznega delavca nas vodi k vzpostavljanju določenih kriterijev, meril za vrednotenje. Ti kriteriji ali merila morajo temeljiti tudi na delovanju trga. Brez tega danes ne moremo graditi samoupravljanja. V tem smislu je potrebno izkoriščanje obstoječih ekonomskih zakonitosti, toda ne kot slepe stihijske sile, temveč z nenehno težnjo, da jih čimbolj obvladamo in jih kar najbolj izkoristimo pri razvoju samoupravnega socialističnega odnosa. Stihijske elemente v ekonomskem in družbenem razvoju je možno obvladovati edino s krepitvijo sil združenega dela, njegove materialne moči, z njegovim povezovanjem, z izražanjem interesov združenega dela v vseh oblikah družbenega življenja, predvsem pa z vsestranskim razvojem sporazumevanja in dogovarjanja kot nove in odločilne oblike urejanja ekonomskih in drugih tokov. V tej luči bodo tudi ukrepi države in njenih organov pomenili varstvo in podporo samoupravnemu razvoju. Ko smo zavračali leva in desna pojmovanja, ki nam jih na tem področju želijo vsiliti nekatera nemarksistična naziranja, smo si v izhodiščih prizadevali točno določiti stališče ZKJ. Gre namreč za tiste, ki menijo, da je samoupravljanje iluzija vse dotlej, dokler bomo imeli blagovno proizvodnjo. Zagovorniki teh pojmovanj menijo, da moramo danes odpraviti trg in blagovno proizvodnjo ter začeti s tem, da si bodo delavci neposredno prilaščali potrebno delo in presežno delo. Torej ne na podlagi ekonomskega merjenja delovnih uspehov vsakega dela združenega dela, temveč na neki drugačni podlagi. Seveda se takoj zastavlja vprašanje: kateri pa so ti drugi kriteriji, ki bi jih lahko sprejeli danes, ko pravimo, da ne moremo mimo nagrajevanja po delu, ne zato, ker je to naš ideal, temveč zato, ker je to izraz materialne moči, do katere smo prišli. Te metode ne morejo biti nič drugega kot težnja, da država vzame v svoje roke celotno urejanje družbene reprodukcije. Seveda je treba spoznati, kakšne bi bile posledice tega, in pa to, ali ne bi zaradi tega izginilo tudi zanimanje za večjo in kvalitetnejšo proizvodnjo ter za večji dohodek. Poleg tega moramo upoštevati navzočnost zavesti, podedovane iz buržoazne družbe in danes spet uvožene v Jugoslavijo z različnimi nauki tistih, ki poskušajo reformirati buržoazno družbo, ji podaljšati življenje in pri tem iščejo izhod v tem, da poudarjajo predvsem pomen tehnologije, organizacije proizvodnje, tehnomanagerskega monopola, in ki si s pomočjo znanosti in tehnologije prizadevajo obvladati sicer neogibna protislovja kapitalistične družbe ter na tej podlagi podaljšati njen obstoj. V poveličevanju tehnokratizma in tehnomanagerskih metod upravljanja gospodarstva iščejo rešitve za slabo-

88

sti, ki se pojavljajo v tržnih razmerah, ali celo v teoriji laissez-faire, t. j. da bo sam trg vzpostavil pravilna merila in kriterije za naš optimalni, hitrejši razvoj. Mi se seveda ne moremo strinjati niti s prvim niti z drugim. V praksi je nedvomno potrjen velik pomen vsega tistega, kar je napredek znanosti, iznajditeljstva, v čemer je revolucionarna spodbuda za družbeni razvoj. Toda to v nobenem primeru ne more pomeniti podrejanja delavcev in delavskega razreda nekakšnemu slepemu delovanju in dominaciji tehnologije in znanosti same po sebi, bolje povedano, dominaciji tehnokratsko-birokratskih struktur v imenu znanosti. Znanost mora biti sredstvo nadaljnje osvoboditve dela, nadaljnje krepitve materialne in družbene moči dela, ne pa podrejanje delavcev v imenu napredka znanosti in tehnologije nekakšnim družbenim grupacijam, ne glede na to, ali je to državna birokracija ali tehnokracija ali kakšne podobne sile. Prav tako se ne moremo strinjati s poveličevanjem trga kot edinega regulatorja ekonomskega življenja, namreč trga kot stihije, ki narekuje določeno zakonitost, če preneha zavestna človeška aktivnost za obvladovanje ekonomskega življenja. Kot komunisti se ne moremo strinjati s tem, da bo naš družbeni in ekonomski razvoj neodvisen od naših smotrov, od naše ideologije in naših spoznanj o zakonitostih razvoja socialističnega samoupravljanja. Ne moremo biti objekt igre tržnih sil, ne zanikamo pa obstoja teh in takih elementov v našem razvoju ter si zato prizadevamo, da jih obvladamo, da vpeljemo načrt, zavestno, znanstveno spoznanje v proces prihodnjega razvoja. Mislim, da je tudi to zelo bistveno za razumevanje politike zveze komunistov in za odvračanje napadov tistih, ki nas želijo vplesti v lažno levo avanturo, v bistvu idealistično, ali pa se želijo povrniti h kapitalističnim metodam gospodarjenja in bi dohodek konec koncev postopoma omejili na dobiček. Ponekod imajo združeno delo še vedno za povezovanje dela brez sredstev, brez upoštevanja ustreznega mesta minulega dela. Minulega dela ne smemo enačiti s kapitalom, niti ne smemo zaradi tega v ničemer videti nevarnosti za vračanje h kapitalističnim odnosom. Nikdar nam ne sme biti vseeno, kako se samoupravno povezuje svobodno združeno delo. Združevati se mora skupaj s sredstvi, s tistim, kar pomeni družbeno bogastvo in družbeno lastnino. Pri tem se je seveda treba bojevati proti pojavom skupinskolastninske zavesti pri posameznih temeljnih organizacijah združenega dela, do konca in v celoti je treba ohraniti družbeno naravo vsega tistega, kar predstavlja družbeno bogastvo, proizvajalna sredstva, minulo delo, hkrati pa postaviti delavca v razmerje pravic in odgovornosti do družbene lastnine.

89

Če uporabimo to stališče za dohodek, pomeni to, da niti en dinar akumulacije iz temeljne organizacije združenega dela ne more biti odtujen iz te organizacije. Mogoče ga je odstopiti za skupne proizvajalne in druge družbene potrebe, toda vedno je treba vedeti, da pripada tistemu kolektivu, ki ga je ustvaril. Hkrati je treba povedati, da je dohodek vsake temeljne organizacije združenega dela tudi družbeni dohodek, saj noben delavec ne more trditi, da je dohodek, ki ga je dosegel na svojem delovnem mestu, odvisen samo od njega. Predvsem v sami organizaciji združenega dela, potem pa tudi zunaj nje, ni odvisen le od njega, temveč na primer pri nekem končnem proizvajalcu od dela tistega, ki proizvaja električno energijo, ki proizvaja surovine, stroje itd. Medsebojna odvisnost združenega dela oziroma podružbljanje dela bo vsak dan večja. Torej bo tudi dohodek vse bolj družben. V bitki za samoupravne odnose se mora ekonomski položaj samoupravljavcev realno, materialno izraziti. Ta položaj se izraža s tem, da sredstva niso odtujena od delavca, da delavcu nihče ne more vzeti dohodka ali ga kontrolirati brez njegove privolitve. V tem se vidi tudi realni položaj delavcev, vidi se perspektiva popolne osvoboditve dela in podružbljanja dohodka. Združevanje dela pri nas mora biti zatorej zakonit proces, ki mora vsak dan dajati nove rezultate. Nujnost, da se ustanavljajo temeljne organizacije združenega dela, v katerih bodo delavci neposredno odločali o svojem dohodku, je le prvi pogoj za to, da se vzporedno razvija zavest in odnos, da je medsebojna odvisnost vsak dan večja in da si mora združeno delo, če naj doseže optimalne uspehe, zavestno prizadevati, da se bo čim širše združevalo v družbeni celoti. Brez tega pravzaprav tudi ni ne le ekonomske integracije, temveč tudi ne integracije družbe na novih temeljih. To so izhodišča našega družbenoekonomskega sistema, na katerih gradimo samoupravljanje. Zato tudi pravimo, da mora uresničenje nove ustave pripeljati do tega, da bomo še bolj neposredno in konkretno obdelali posamezne dele družbenoekonomskega sistema, kot je npr. sistem razširjene reprodukcije, cene, sistem ekonomskih stikov s tujino. Ekonomski stiki Jugoslavije s svetom so zelo občutljivo stikališče našega družbenoekonomskega sistema z drugimi sistemi, širše povezovanje s svetom ustreza naši generalni politični orientaciji, politiki miroljubnega mednarodnega sodelovanja. Pri tem je pomembno, kako ohraniti svoj proizvodni odnos, kako vzpostaviti obrambne mehanizme v stiku z drugim svetom. To je zelo občutljivo področje, o katerem se moramo ne le pogovarjati, temveč si tudi v praksi prizadevati, da bomo napravili na podlagi dosedanjih izkušenj korak naprej pri razvijanju samoupravljanja tudi na tem področju odnosov.

podobno je z oblikovanjem cen. Ali bomo preprosto prenesli svetovne cene k nam in kakšne bi bile posledice tega? Ali bomo, ker tega ne moremo sprejeti, samovoljno oblikovali domače cene, kar bi pripeljalo do resnih konfliktov znotraj samoupravljanja? V smislu izhodišč moramo torej začeti z dogovorom o skupni razvojni politiki, delitvi dela in povezanosti pri nas na podlagi boljšega poznavanja svetovnih ekonomskih gibanj in vsega, kar nam bo omogočilo, da se bomo laže, bolj produktivno vključili v mednarodno delitev dela, s tem, kar bo doma omejevalo določena protislovja, ki jih zdaj imamo, in sicer počasnejši razvoj kmetijstva, nezadostna proizvodnja surovin in energije. Ne smemo prezreti, da je potrebna nadaljnja industrializacija, tega pa ne bomo mogli uresničiti, če ne bomo sposobni sami izdelati še več delovnega orodja tam, kjer imamo izkušnje. To so elementi, glede katerih moramo doseči družbeni dogovor v vsej državi in temu prilagoditi politiko cen, upoštevajoč realne domače in svetovne ekonomske razmere. Podobno je tudi glede sistema družbene reprodukcije. Odpovedali smo se temu, da bi država koncentrirala akumulacijo in da bi jo razlastila delovnim kolektivom. Videli smo posledice bančne koncentracije, ko se pokaže v obliki določene moči zunaj združenega dela. Toda to ne pomeni, da koncentracija ni več potrebna. Koncentracija je očitno potrebna, je zakonita, vprašanje je le, kako bo potekala. Naše izhodišče danes, ko razpravljamo o sistemu razširjene reprodukcije, ni tako, da je idealno porabiti akumulacijo v temeljni organizaciji združenega dela. Pravimo le, da se od TOZD ne sme odtujiti, da pa se bo tudi širše uporabljala, upoštevajoč smotre, potrebe in interese drugih delov združenega dela in celotnega razvoja države. Temu mora biti podrejen ves mehanizem razširjene reprodukcije. Torej koncentracija je potrebna, želimo pa, da se ta koncentracija začne pri temeljni organizaciji združenega dela in znotraj združenega dela, da banke njim služijo, ne pa da bi banke zunaj združenega dela in njegovega nadzorstva izvajale koncentracijo, da bi zaradi tega, ker bi razpolagale s tako koncentriranimi sredstvi, imele premoč nad združenim delom. To velja tudi za trgovino. Nihče vnaprej niti ne obsoja trgovine niti je ne bi bilo treba povzdigovati kot panogo, ki ima posebno poslanstvo v razvoju proizvajalnih sil v državi, temveč jo je treba imeti za člen v celotnem krogu razširjene reprodukcije, ki je nujen, ki pa mora vse bolj postajati funkcija proizvodnje. Razmerja med proizvodnjo in trgovino morajo biti taka, da trgovina v celotnem dohodku sodeluje samo s svojim prispevkom, izraženim v vloženem delu in učinku tega dela. V trgovini torej ne sme biti elementa pridobivanja 91

dobička, prelivanja presežnega dela iz proizvodnje in na tej podlagi določene prevlade nad proizvodnjo. 3. Hitrejši razvoj proizvajalnih sil, širše povezovanje združenega dela, krepitev enotnega trga, preprečevanje stihijskega delovanja tržnih sil — zunanjih in notranjih — terja, da čimprej ko je mogoče sklenemo dogovor o razvojni politiki Jugoslavije. To sedaj lahko dosežemo, saj smo z novo ustavo jasno opredelili vlogo združenega dela v procesu sporazumevanja in dogovarjanja, mesto in odgovornost republik in pokrajin za svoj razvoj in za razvoj vse jugoslovanske skupnosti in navsezadnje je že v precejšnji meri opravljeno zelo obsežno delo znanstvenih ustanov ter državnih organov pri zasnavljanju smotrov in smernic prihodnjega razvoja. To nalogo je treba opraviti v zelo zapletenem trenutku. Čutiti je velikanske motnje v svetovnih ekonomskih tokovih. Kapitalistični sistem je v hudi krizi. Potekajo globoke strukturne spremembe in nova valorizacija vrednosti v svetovni ekonomski menjavi, nadaljnji tehnološki in znanstveni napredek pa je eden od bistvenih dejavnikov prihodnjega razvoja vsake nacionalne ekonomije. Neugodna okoliščina je tudi naraščajoča inflacija, ki je postala svetovni fenomen in ki ima velikanske reperkusije poleg domačih povzročiteljev na inflacijski tok v Jugoslaviji. Pri vsem tem, ali ravno zaradi takega stanja, je nujno treba sprejeti nove strateške odločitve o našem prihodnjem razvoju. Gotovo je to bistvena predpostavka za najširše povezovanje združenega dela, za neogibni napredek integracije pri nas, za združevanje akumulacije po ustavnih načelih. Nekatere osnovne orientacije se ponujajo same po sebi. Prehodnji razvoj mora opravičiti boljše in popolnejše zadovoljevanje materialnih in kulturnih potreb delovnega človeka v samoupravni socialistični družbi, ne pa potrebe potrošniške družbe. Tako obravnavanje narekuje določene obveznosti, ki so v zvezi s prihodnjim programom razvoja proizvodnje in njene strukture. Z odpravljanjem nekaterih podedovanih neskladij v dosedanjem razvoju je treba zagotoviti večjo stabilnost in zanesljivost, pa tudi večjo neodvisnost naše ekonomije. To zahteva predvsem utrjevanje prednosti, ki so povezane s proizvodnjo energije, hrane in surovin. Smernice nadaljnje industrializacije hkrati s tem terjajo določen koncept razvoja proizvodnje orodij za delo, ki bo ustrezal dolgoročnemu razvojnemu konceptu. V prihodnjem desetletju določajo zaposlovanje prirastka aktivnega prebivalstva in nadaljnje spremembe v socialni strukturi politiko zaposlovanja kot enega bistvenih kriterijev proizvodne usmeritve oziroma razvoja drugih dejavnosti. Nič manj pomembna ni tudi usmerjenost v širjenje menjave s svetom kot enega od bistvenih pogojev za stabilnejši razvoj in usposabljanje naše skupnosti, da potrebe

92

iz uvoza krije z lastnim izvozom. To je v daljšem obdobju eden odločilnih dejavnikov notranje ekonomske stabilnosti. Samo teh nekaj osnovnih orientacij kaže na velikanske napore, ki bodo potrebni v prihodnjem obdobju. Del investicijskih vlaganj bo zelo težko zagotoviti (npr. velika večletna vlaganja v energetiko ali proizvodnjo surovin, ki ne dajejo hitro efekta). To bo zahtevalo določeno koncentracijo akumulacije in angažiranje tujih sredstev, kar seveda ob nezadostni celotni masi akumulacije ni preprosta naloga. Vse to je nujno treba delati, da v procesu dogovarjanja o dolgoročnem razvoju konkretiziramo naš samoupravni sistem, ki ga določa ustava, da razvojni program in njegove prednosti ne bi bili povod za uvedbo metod koncentracije in razpolaganja z družbenimi sredstvi, ki vlečejo nazaj, k starim premaganim odnosom, ker bi to povzročilo zastoj v razvoju samoupravljanja in nove ekonomske ter politične težave. Očitno bomo lahko tako zapletene naloge uspešno uresničevali le, če bomo boj za storilnost dela in dohodek postavili v ospredje akcije vseh družbenih dejavnikov in če bomo ekonomsko podprli tiste akcije in prizadevanja, ki vodijo k večji posamični in celotni družbeni storilnosti dela. To izključuje megalomanske projekte, nepretehtane investicije, pomeni težnjo po delitvi dela, medsebojni kooperaciji, po sodelovanju v skupnih projektih, po združevanju sil pri projektiranju, po znanstvenih raziskovanjih in prenašanju izkušenj pri uporabi znanstvenih dosežkov. Če upoštevamo, da prihodnji razvoj in nujnost strukturalnih sprememb v gospodarstvu in zunaj gospodarstva ne moreta biti pretveza za to, da se povečani napori prevalijo na realni osebni dohodek in standard delavcev, da je povečanje storilnosti tesno povezano z upoštevanjem prispevka vsakega delavca in nagrajevanjem po rezultatih dela, so težnje po izenačevanju lahko zelo nevarne. Namesto tega bi moral biti stimulans ustvarjalnosti, storilnosti dela sploh odnos, ki se razume, ki spodbuja ljudi, da hitreje spreminjajo stanje, ki ga najdejo, da uporabljajo razpoložljive možnosti in rezerve ter da sistem nagrajevanja ustrezno upošteva vloženo sedanje in minulo delo. To niti najmanj ne nasprotuje temu, da je potrebno misliti na delavce z nižjimi osebnimi dohodki, zlasti pri odločitvah, ki vplivajo na povečanje življenjskih stroškov. Kajti dokler bodo izrazito nizki osebni dohodki, morajo biti predmet resne pozornosti družbe, zlasti ko taki dohodki ali gibanje cen in podobno ogrožajo eksistenčne potrebe delavcev. Pravilno vprašanje s tem v zvezi je, zakaj je v teh organizacijah tako nizek dohodek in s katerimi ukrepi ga moramo vztrajno povečevati.

93

4. Mednarodni odnosi se sedaj močno spreminjajo, to pa spremlja veliko socialno vrenje. Ravno sedanja mednarodna ekonomska in energetska kriza, kriza denarnega in trgovinskega sistema in mednarodnih institucij, ki temeljijo na prevladujočem interesu kapitalističnih držav in njihovih monopolov, nenehno večanje pomena in vpliva nacionalnih ekonomij nanovo osvobojenih držav, prejšnjih kolonij in dominionov, trdna odločenost teh držav, da bodo same gospodarji nad naravnimi viri in nacionalnimi bogastvi, povsem potrjujejo našo politiko, ki jo dosledno vodimo v mednarodnih političnih in ekonomskih odnosih. Alžirska konferenca neuvrščenih držav je dala izhodišče za boj na mednarodnem ekonomskem področju. Zaradi prizadevanj neuvrščenih držav je osnovna stališča teh izhodišč sprejela generalna skupščina Združenih narodov. Poudariti je treba, da se napredne ideje o preureditvi svetovnih ekonomskih odnosov skladajo s tem, kako mi razumemo prihodnjo transformacijo sveta v smeri vzpostavljanja enakopravnih odnosov med državami in narodi. Včasih poudarjajo, da je naša politika sodelovanja in pomoči državam v razvoju dobra in plemenita, da pa ni realna, posebno pa, da od nas terja samo žrtve. Mislim, da je to največja zmota. Neposredni razvoj dogodkov je jasno pokazal, da je prihodnost naše države, njen ekonomski vzpon in nadaljnja ekonomska afirmacija na mednarodnem področju močno odvisna od širine in intenzivnosti sodelovanja z državami v razvoju. Že prvi uspehi na tem področju, dvakrat večja menjava zadnje leto so pokazali vse ekonomske prednosti dosedanje usmeritve in vrednosti načelnih stališč naše države. Tak pristop nam nalaga več dolžnosti. Predvsem mora program o prihodnjem razvoju upoštevati usmeritev k državam v razvoju kot dolgoročno in strateško komponento naše politike. To tudi pomeni, da morajo naše delovne organizacije to politiko materializirati s tem, da jo vključijo v del svojih razvojnih načrtov in programov kolikor mogoče dolgoročno, premagati pa morajo dominacijo zgolj trgovinskih odnosov. Dalje to predpostavlja pripravljenost združevati sredstva in prizadevanja za skupna vlaganja v teh državah in ustrezno podporo skupnosti, da bi podprli njihov hitrejši razvoj in hkrati zagotovili trajnejše vire preskrbe našega gospodarstva z energijo in surovinami, vendar tudi s čedalje več končnimi izdelki in opremo, zlasti na podlagi kooperacije. Navsezadnje to pomeni tudi obveznost, da naš sistem in metode ekonomskih odnosov s temi državami vedno bolj razvijamo na novih temeljih, ne pa da posnemamo mehanizme kapitalističnih držav in s tem tudi nesprejemljive medsebojne odnose, kot se je doslej marsikdaj zgodilo. Kakor zahtevata sistem in organizacija novih mednarodnih ekonomskih odnosov nova načela, novo podlago za konkretne rešitve, tako moramo v naših odnosih z drža-

94

r

vami v razvoju iskati in uporabljati rešitve, ki se bodo vedno bolj ujemale z našo načelno politiko, ki nam je prinesla ugled in vpliv po svetu in ki doživlja sedaj ekonomsko valorizacijo. Kakor na drugih bistvenih področjih našega delovanja tudi tu ne sme biti neskladnosti med načelom in prakso, med besedami in dejanji. V druge vidike svetovnih ekonomskih gibanj se ne bi želel spuščati, ker bodo o njih več govorili v komisiji za mednarodne odnose in zunanjo politiko. 5. V razmerah svetovne ekonomske krize in inflacijskega naraščanja cen pri nas je najteže določiti pravilno izhodišče in program za boj proti inflaciji, ker to zahteva odkrivanje resničnih vzrokov teh pojavov, ločevanje notranjih dejavnikov od zunanjih, oceno stabilnosti, h kateri si prizadevamo, oziroma kakšna stabilnost je možna in osnovne smeri boja za večjo stabilnost. Splošno priznana je resnica, da velika nestabilnost ni ugodna za razvoj samoupravnih odnosov in za potrjevanje dejanske kvalitete ter prednosti samoupravnega socialističnega sistema, temveč vsemu temu škodi. Dalje je očitno, da so ekonomska merila pri izbiri investicij in proizvodnje deformirana, zato pa so tudi te odločitve lahko pomanjkljive in imajo hude ekonomske posledice. To moramo upoštevati in se bojevati z vsemi razpoložljivimi sredstvi ekonomske, pa ne le ekonomske narave, temveč tudi z angažiranjem vseh družbenih sil za postopno zmanjševanje inflacije. Ta opredelitev je jasna. Več pa je treba govoriti o tem, kakšno stabilnost je mogoče doseči in katere predpostavke so nujne za učinkovito akcijo. Mislim, da je treba povedati, da se bomo še dolgo srečevali s pojavi nestabilnosti, zlasti s tistimi, ki izvirajo iz neogibnosti neenakomernega razvoja, iz velikih sprememb v socialni strukturi prebivalstva, iz sprem emb v svetovni ekonomski strukturi in v mednarodnih ekonomskih odnosih. Toda, kar moramo pri tem upoštevati, ni to, ali pojavi nestabilnosti bodo, temveč obseg in intenzivnost teh pojavov. To bo pokazalo, ali smo prispevali k temu, da se nestabilnost razširja in legalizira stihijo kot regulatorja razvoja, ali pa je uvedeno tako družbeno nadzorstvo z ekonomskimi in družbenimi sredstvi, ki nestabilnost spravlja v meje neogibnega oziroma ekonomsko tolerantnega in ne načenja temeljev sistema samoupravljanja. Bistveno je tudi povezati kratkoročne napore za ublaževanje inflacijskega pritiska z dolgoročnejšimi ukrepi, ki morajo predvsem imeti za podlago dosledno razvijanje samoupravnih proizvodnih odnosov, odstranjevanje tujih teles iz našega sistema, iz katerih se rodi inflacija, ker se spopadajo z osnovnimi nosilci samoupravne akcije — z združenim delom — to pa so vse tiste odtujitve dohodka in presežnega dela, ki deformirajo proces reprodukcije, etatistične akcije, 95

ki zavirajo naravni proces združevanja dela in sredstev ipd. Seveda je vzporedno s tem potrebno tudi dolgoročno programirati razvoj, na tej podlagi pa odpravljati materialne in strukturalne vzroke nestabilnosti in inflacije. Ponekod se kažejo nekatera tehno-birokratska gledanja, da nestabilnost vsebuje sistem samoupravljanja in skupni sklep ne glede ali s tehnokratskega ali s ultraetatističnega stališča — je, da se inflacije ne da odpraviti ob takem položaju, pravicah in odgovornosti združenega dela, kot je to pri nas. Nič ni bolj napačno kot to, da iščemo vzroke nestabilnosti v samoupravnem sistemu. Ravno naš sistem z podružbljanjem sredstev, z bojem za odpravo odtujenosti sredstev od proizvajalcev, z ustvarjanjem možnosti za združevanje dela in sredstev na vseh področjih družbene dejavnosti, ob nenehni rasti spoznanja o objektivnih gibanjih in znanstvenih spoznanjih ter predvidevanjih o prihodnjem razvoju vedno bolj ustvarja možnosti za to, da odpravljamo obstoječe vzroke nestabilnosti oziroma da se upiramo novim pojavom nestabilnosti in inflacije. ZKJ si mora pri tem odločno prizadevati za dosledni boj za nadaljnji razvoj samoupravljanja na temeljih nove ustave, za krepitev zavesti samoupravljavcev in združenega dela, da morejo uspešno obvladati vzroke motenj in inflacije, ter zavesti o njihovi odgovornosti za načrtnejši in stabilnejši razvoj. Zato mora naša ekonomska politika postaviti v središče akcije iskanje nadaljnjih ukrepov za mobilizacijo in spodbujanje združenega dela, da bo uspešneje odstranjevalo vzroke inflacije in ekonomske nestabilnosti. 6. Kot smo že na začetku omenili, je smoter akcijskih resolucij sprožiti ali podpreti nadaljevanje družbenega angažiranja pri reševanju nekaj pomembnih vprašanj iz življenja in dela delavskega razreda in delovnih ljudi. Zaposlenost, stanovanjska graditev, razvoj kmetijstva, širjenje in krepitev socialističnih proizvodnih odnosov v kmetijstvu, naloge s področja socialne politike — vse to so nedvomno taka področja dela komunistov, v katerih zahteva vsaka akcija povezovanje načelnih stališč v resoluciji o nadaljnjem razvoju samoupravljanja s konkretnimi akcijami, s katerimi se rešujejo bistvena življenjska vprašanja delavskega razreda. V tej povezanosti načelnih osnov politike razvoja samoupravnih družbenih odnosov in konkretnih akcij na različnih področjih, na katerih se zaostrujejo in kršijo odnosi znotraj delavskega razreda in celotne družbe, je treba videti zelo pomembno komponento angažiranja ZKJ pri najbolj neposrednih, eksistencialnih problemih življenja in dela delavcev. Pripravljenost organizacij, vodstev in članov ZKJ, da s konkretnimi praktičnimi programi pri vsakem teh vprašanj dajo pobudo in sprožijo ustvarjalnost delovnih ljudi, bo najboljša preskušnja njiho-

96

vega odnosa do interesov delavskega razreda in odločnosti, da so prvi pri uresničevanju kongresnih resolucij. Nedvomno bo obdobje po X. kongresu ZKJ čas uresničevanja ustave, kongresnih resolucij in naše pripravljenosti, da uspehe, ki smo jih dosegli po 21. seji predsedstva ZKJ, obvarujemo in povečamo, da bo ZKJ v konkretni akciji potrdila svoje mesto v družbi, ki si ga je pridobila z dosedanjim revolucionarnim bojem in bo tako opravičila zaupanje delavskega razreda. jure Bilič:

UVODNA BESEDA V KOMISIJI ZA RAZVOJ POLITIČNEGA SISTEMA TER MEDREPUBLIŠKIH IN MEDNACIONALNIH ODNOSOV Ko smo sprejeli novo ustavo in na tej podlagi konstituirali družbo na samoupravnih temeljih, smo končali eno in začeli novo etapo razvoja socialistične revolucije. Nova ustava, ki pomeni kontinuiteto naše revolucije, vzpostavlja odnose, ki omogočajo, da bo samoupravljanje postalo prevladujoč družbeni odnos v jugoslovanski socialistični družbi. Če se ozremo na našo dosedanjo pot in razvoj, lahko jasno vidimo, da je osvobodilna vojna rešila dve osnovni stvari: prvič, ustvarila je novo socialistično oblast, oblast delovnega ljudstva, in drugič, rešila je osnovna vprašanja mednacionalnih odnosov. To je med sabo povezano, saj je nastajanje socialističnih družbenih odnosov oziroma oblasti delavskega razreda omogočilo tudi reševanje nacionalnega vprašanja in mednacionalnih odnosov. Po zaslugi Komunistične partije Jugoslavije in tovariša Tita smo rešili obe temeljni vprašanji naše revolucije. Naši narodi in narodnosti so se že med vojno z oboroženim bojem odločili za federativno in socialistično skupnost enakopravnih narodov in narodnosti. To je bilo potrjeno tudi na drugem zasedanju AVNOJ in na zasedanjih protifašističnih svetov naših narodov in narodnosti, ki so bili ustanovljeni med osvobodilno vojno. Od začetka vojne smo ustanavljali tudi organe ljudske oblasti, narodnoosvobodilne odbore, ki so bili demokratični izraz opredeljenosti za novo družbo. Stara družba in stara oblast, bodisi kraljeva, bodisi kvislinška, je bila zrušena in ustanovili smo novo revolucionarno oblast. Iz narave osvobodilnega in vseljudskega boja, v katerem so sodelovali delavci, kmetje, inteligenca in drugi družbeni sloji, 7 Deseti kongres ZKJ

97

so nastali organi ljudske oblasti, ki so bili globoko demokratični in povezani z vsemi našimi narodi in narodnostmi. Delavski razred s komunistično partijo je bil tudi pri organiziranju narodnoosvobodilnega boja glavna gibalna sila tega boja, čeprav so v revoluciji množično sodelovali tudi kmetje in drugi patriotično razpoloženi ljudje. To, da so delavci s komunisti bili osnovna gonilna sila revolucije, je bilo jamstvo, da bo ta revolucija socialistična. Narodnoosvobodilni odbori niso bili le organi oblasti; politično so pripravljali in mobilizirali naše narode tako na osvobojenem kot tudi na še okupiranem ozemlju za uresničenje vseh smotrov revolucije. Pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije in s političnimi organizacijami — Ljudsko fronto, SKOJ, USAOJ, AFŽ — so zagotavljali, da je naša revolucija bila osvobodilna tako v razrednem kot tudi v nacionalnem oziru, da bi zagotovila nacionalno svobodo in enakopravnost vsem našim narodom in narodnostim in da bi zagotovila socialno pravičnejšo družbo brez izkoriščanja in podrejenosti. Skratka, bojevali so se za resnično socialistično družbo in za rušenje stare buržoazne in fašistične oblasti. Iz takšne narave naše revolucije in ustvarjene oblasti na osvobojenem in polosvobojenem ozemlju, pa tudi na precejšnjem delu okupiranega ozemlja, smo razvijali gospodarstvo, da bi zagotovili materialna sredstva za revolucijo in začenjali druge dejavnosti, ki so služile revoluciji in ljudstvu, v teh pa so se na podlagi širokega sodelovanja ljudstva v bistvu porajali samoupravni demokratični odnosi in sedanji delegatski sistem. To se je zlasti pokazalo po osvoboditvi države. Od najnižjih do najvišjih organov oblasti so bili ljudski odbori družbena sila, ki je zbirala najširše ljudske množice — mladino, ženske, delavce, kmete —■ za obnovo dežele, za ohranitev pridobitev revolucije, in mobilizator vseh akcij, ki se jih je v tem času bilo treba lotiti. V ljudskih odborih so bili elementi tako oblasti kot tudi družbenopolitične enotnosti ljudstva. Ravno v tem se je kazal polni izraz revolucionarnodemokratične narave naše socialistične oblasti tudi v obdobju našega povojnega razvoja, ki ga imenujemo revolucionarni etatizem, ko je država številne funkcije oblasti in upravljanja vzela v svoje roke. To je bilo nujno in pogojeno z zgodovinskimi okoliščinami in globoki revolucionarni izraz varovanja razrednih in nacionalnih interesov v tem času. Revolucionarni zanos naših ljudi je bil ta čas velikanski. Opravljene so bile globoke socialne spremembe tako v mestu kot tudi na vasi. V teh hudih dneh je nova oblast s Komunistično partijo Jugoslavije na čelu izvedla novo delitev dohodka na socialističnih osno-

98

vah, razlastila je izkoriščevalce ter izboljšala socialni in materialni položaj delavcev in kmetov, zlasti pa plebejskih množic. To je bilo dejanje diktature proletariata, ki je zagotavljalo kontinuiteto revolucije. Čeprav je bil revolucionarni etatizem dominantno centralističen, ni nikdar dušil iniciative ljudstva in krajevnih organov. Partija je prek tega sistema sprožala velikansko energijo milijonov ljudi. Toda dolgoročno ta sistem ni mogel zagotavljati optimalnega družbenega in ekonomskega razvoja, učinkovitosti in racionalnosti. To smo kmalu spoznali. V petdesetih letih se je v nadaljnji preobrazbi družbe začelo obdobje spreminjanja administrativnega sistema v samoupravnega. Ustanavljali smo prve delavske svete. Ko smo uvajali tržna razmerja, smo spreminjali tudi gospodarski sistem. Uveljavili smo tudi novo vlogo države, novo vlogo Komunistične partije Jugoslavije ter družbenopolitičnih organizacij. Vemo, kako se je razvijalo samoupravljanje, na kakšne težave je naletelo na poti razvoja. Vemo, da so na tej poti bili odkloni pa tudi veliki uspehi, in o tem zdaj ne bi govoril. Mislim, da se je pri vseh teh spremembah v družbi, ki so bile nujne, dogajalo tudi to, da so se po ukinitvi ljudskih odborov pojavili elementi in težnje predstavniške demokracije in meščansko-parlamentarnega sistema oblasti. Čeprav je nova oblast imela socialistične razredne lastnosti in je varovala ter razvijala našo revolucijo, se je vendarle počasi odtujevala od ljudstva in delavskega razreda ter se birokratizirala. Nove oblike samoupravljanja — delavski sveti in kasneje gospodarski zbori v skupščinskem sistemu — niso mogle povsem nadomestiti in obdržati tistih lastnosti neposredne oblasti, katere zarodki so bili v narodnoosvobodilnih odborih oziroma v sklepih AVNOJ in protifašističnih svetov narodov in narodnosti. Pravzaprav se sedaj, z novo ustavo, v novih razmerah vračamo k izvirnim temeljem in avtentičnim oblikam in vsebinam socialističnih samoupravnih odnosov in oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi iz mesta in vasi. Z novo ustavo določeni delegatski sistem izvira torej iz prvih začetkov ustvarjanja ljudske oblasti, iz narodnoosvobodilnih odborov in višjih organov oblasti in zato omogoča nova in hitrejša revolucionarna gibanja. Kajti ko zdaj organiziramo temeljne organizacije združenega dela, ko volimo delegate in sestavljamo delegacije in na tej podlagi konstituiramo nov skupščinski sistem — od TOZD, krajevnih skupnosti, interesnih skupnosti, občine, republike, pokrajine do federacije — pravzaprav ustvarjamo novo socialistično T

99

državo, ki temelji na samoupravnem delegatskem sistemu in na neposredni oblasti delavskega razreda ter delovnih ljudi. Država je vse manj posrednica, ki bi v imenu razreda in delovnih ljudi vladala, upravljala in vodila. Delavski razred in delovni ljudje zdaj prek delegatskega sistema postopoma prevzemajo neposredno oblast in upravljajo družbene zadeve in vso družbeno reprodukcijo. Na tej podlagi še bolj razvijamo mednacionalne odnose, ki temeljijo na enakopravnosti in suverenosti narodov in narodnosti, vseh republik in pokrajin. Delavski razred je nosilec tako politične oblasti kot tudi reševanja nacionalnega vprašanja. Zato usklajuje interese in s sporazumevanjem ter dogovarjanjem rešuje vsa bistvena vprašanja mednacionalnih odnosov. To je bistvena razlika od konceptov, ki so jih nekateri v letih 1971 in 1972 poskušali ponujati našim narodom in narodnostim. Zdaj delavski razred, ki je organiziran v temeljnih organizacijah združenega dela in ki gospodari s svojim dohodkom in ustvarja nove družbene odnose, hkrati zagotavlja suverenost in enakopravnost vsakega naroda in narodnosti v vsaki republiki in pokrajini. Tako organizirani delovni ljudje bodo prek svojih delegacij in delegatov odločali o vseh družbenih zadevah od občine, republike in pokrajine do federacije. V Jugoslaviji je bilo na volitvah v delegacije in za delegate izvoljenih nad milijon ljudi, in to brez konstituiranja interesnih skupnosti. Ti morajo zdaj reševati vsa družbena vprašanja na različnih ravneh. Toda obenem ne bodo mogli mimo svojih interesov, pogledov in mnenj, navad — pozitivnih in negativnih — zato je naloga vseh komunistov, da se v tem revolucionarnem boju za graditev socializma, tj. pri reševanju vsakdanjih gospodarskih, kulturnih, zdravstvenih, socialnih in drugih problemov človeka in družbe v celoti, bojujejo za to, da bodo novi samoupravni instrumenti pravilno delovali in opravili dolžnost, ki jim je namenjena. Ravno zato je potrebno sistematično in organizirano delo pri usposabljanju vseh samoupravnih družbenih in političnih institucij, pri usposabljanju predvsem delavskega razreda — stotisočev novih ljudi, ki so zdaj izvoljeni, da bodo upravljali družbene zadeve, da bodo uspešneje, bolje in produktivneje reševali vse probleme. To je velika zgodovinska naloga in odgovornost delavskega razreda in zveze komunistov, vseh progresivnih ljudi v naši družbi, vseh naših narodov in narodnosti. Zdaj je treba poiskati najboljše rešitve ter usklajevati posamične in splošne interese razreda in delovnih ljudi. Tu bo mnogo sporov in nasprotij, in če zveza komunistov ne bo odigrala svoje sedanje zgo100

dovinske vloge, da uspešno usposablja te institucije za izvrševanje njihovih nalog, bodo lahko nastale težave. Ni treba, da bi bila Zveza komunistov Jugoslavije arbiter; naloga zveze komunistov je, da usposablja razred in delegacije, tj. samoupravni sistem, in vse druge družbene inštitucije, družbenopolitične organizacije itd. za izvrševanje nalog na sedanji etapi naše revolucije. Zmagovito socialistično revolucijo je začela in vodila s povojno graditvijo dežele naša partizanska generacija. Ta generacija je s tovarišem Titom in komunistično partijo na čelu zbrala in popeljala v boj za socializem velikansko večino ljudstva. Zdaj skupaj z njo nove mlade generacije, delavski razred in delovni ljudje nadaljujejo začeto delo pri graditvi socializma in pri razvoju samoupravljanja. Toda kakor v prejšnjih etapah naše revolucije grozi tudi v sedanji nevarnost pred birokratiziranjem, celo, da bi se birokratiziral sistem, ki temelji na novi ustavi, od temeljne organizacije združenega dela naprej. Subjektivne sile morajo tu delovati tako, da se to ne bo zgodilo in da bo ves sistem čimbolj učinkovit, produktiven in human. To sam po sebi ne more biti, marveč morajo to izbojevati zavestne organizirane socialistične družbene sile z Zvezo komunistov Jugoslavije. Kakšna je zdaj družbena vloga zveze komunistov in drugih družbenopolitičnih organizacij pri uresničevanju ustave in ustavnih načel? Komunistična partija Jugoslavije je bila glavna začetnica in organizatorka naše revolucije, ki jo je uspešno izbojevala, ker je bila dobro organizirana, ker je imela jasen nacionalni in socialni program, ki je ustrezal interesom razreda in vseh naših narodov in narodnosti, s tem pa je bila trdno' povezana z najširšimi ljudskimi množicami. Komunistična partija Jugoslavije je prva leta po vojni vodila državne in vse druge zadeve v imenu razreda in ljudstva in se je zavedala, da tudi naši revoluciji grozi nevarnost birokratizacije, ki bi peljala k ekonomskemu zaostajanju in zaostajanju v razvoju družbenih odnosov, kljub temu, da so bili doseženi veliki uspehi pri obnovi in industrializaciji države. Ko smo spreminjali ekonomsko politiko, ko smo prešli od administrativno-planskega in centralističnega gospodarstva na tržno ter začeli obdobje samoupravljanja, smo morali spremeniti tudi vlogo Komunistične partije oziroma Zveze komunistov Jugoslavije. Morali smo krepiti samoupravne organe in nove institucije, ki smo jih začeli ustvarjati, pa tudi druge organizirane sile v ljudski fronti oziroma v socialistični zvezi delovnega ljudstva, sindikatu, ljudski mla-

101

dini itd., spodbujati njihovo transformiranje in prilagajanje novim razmeram. Toda zgodilo se je, da je zveza komunistov mnoge stvari izpustila iz rok zaradi t. i. politike nevmešavanja, zaradi tega pa je prišlo do pojavov nacionalizma, anarholiberalizma, tehnokratizma ter nekaterih elementov kapitalističnih buržoaznih odnosov tako v gospodarstvu kot tudi na številnih drugih področjih družbenega življenja. Kljub temu, da je tovariš Tito večkrat javno govoril o tem, kljub več pismom izvršnega biroja, smernicam iz leta 1968 idr., se je to v različnih oblikah pojavljalo do leta 1971 in 1972, ko se je Zveza komunistov Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu odločno uprla takim pojavom z 21. sejo predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, zlasti pa s pismom tovariša Tita in izvršnega biroja. ZKJ je ob popolni angažiranosti vseh republiških in pokrajinskih zvez komunistov, predvsem pa delavskega razreda in delovnih ljudi, začela odločno obračunavati s takimi pojavi. Številna odprta družbena vprašanja so se začela uspešno reševati. Ljudska fronta, SKOJ, USAOJ, AFŽ in druge družbenopolitične organizacije so med vojno in po njej odigrale pomembno vlogo pri mobilizaciji množic za obnovo države: dvigale so politično zavest množic, organizirale so prostovoljne delovne akcije za obnovo in graditev države itd. Dejstvo je, da so te organizacije ne glede na izrečeno kritiko razmerja Komunistične partije Jugoslavije do teh organizacij odigrale pomembno vlogo pri izvršitvi nalog tega obdobja naše revolucije. Novi čas je zahteval, da se vloga teh družbenopolitičnih organizacij prilagodi, da se ustvarijo nova razmerja. Ljudska fronta je bila transformirana v socialistično zvezo delovnega ljudstva. Odpravili smo SKOJ, da ne bi postala sektaška organizacija, in razvili množično organizacijo — Ljudsko mladino Jugoslavije. AFŽ smo spremenili v zvezo ženskih društev, zatem pa v konferenco za družbeno aktivnost žensk. V vsem tem je bilo veliko pozitivnega, težnje so bile pravilne, toda s slabljenjem vloge zveze komunistov v naši družbi je slabela tudi vloga teh družbenopolitičnih organizacij. Opustili smo stare oblike dela in delovanja, kar je največkrat bilo nujno in potrebno, nismo pa tako hitro sprejemali novih oblik in vsebin. Socialistična zveza delovnega ljudstva na primer se je v svojem razvoju vse bolj reducirala na forume in na delo v njih in je ostajala brez vsebine dela, tako da so leta 1971 v nekaterih republikah celo sprejeli sklepe o ukinitvi osnovnih organizacij socialistične zveze. Ostali naj bi samo forumi. V drugih okoljih so bile težnje, naj bi iz socialistične zveze delovnega ljudstva naredili Zvezi komunistov Jugoslavije paralelno 102

stranko. Počasi je slabela vloga socialistične zveze kot mobilizatorke delavskega razreda in delovnih ljudi pri graditvi države in socializma, pri gospodarskih akcijah, pri vzgoji in izobraževanju najširših ljudskih množic. Vzporedno z razvojem samoupravljanja se ni krepila vloga organiziranih socialističnih sil pri graditvi zavesti delavskega razreda in delovnih ljudi. Prenehali smo s številnimi pozitivnimi akcijami, ki smo jih po osvoboditvi razvijali in gojili: ljudska fronta, sindikat, ljudska mladina, AFŽ itd. Pojavila so se mnenja, da se bo družba razvijala avtomatično, sama po sebi, in da se bo po ekonomskih zakonitostih, po logiki ekonomskih interesov reševalo vse, ne le v podjetjih in zavodih, marveč tudi v množičnih akcijah vseljudske narave, ki so bile tako pomembne v povojnem obdobju. Menili so, da se bo s samim obstojem socializma stihijsko in avtomatsko ustvarjala in razvijala socialistična zavest, zlasti pri mladi generaciji. Opustili smo številne oblike dela — od delovnih akcij, tekmovanj v učenju in delu do marksističnega izobraževanja itd. Pokazalo se je, da je tako liberalistično ravnanje in razvijanje malomeščanskega individualizma, ki je začelo pronicati v našo družbo, v našega človeka, slabilo vlogo zavestnih socialističnih družbenih sil. Zares je ta spontanost, zlasti v gospodarstvu, pognala nekatere stvari naprej, toda ohranila je tudi psihologijo zajedavstva, anarholiberalizma, brezdelja, potrošniške miselnosti in povzročala številne politične posledice. Tako je zamrlo delo številnih družbenopolitičnih organizacij. Ko smo na primer zaradi nevarnosti pred sektašenjem med mladino odpravili SKOJ in je ostala sama množična mladinska organizacija, v kateri je bila — kot v drugih družbenopolitičnih organizacijah — navzočnost komunistov premajhna, je prišlo do pasivnosti, deformacij in številnih slabosti. (Menim, da se najbrž ne bi nič bistveno spremenilo, če SKOJ ne bi bil odpravljen, morda bi se le kompromitiral. Tako je ostala legenda o SKOJ, legenda, ki tudi danes mobilizira mlado generacijo k akcijam.) Različni vetrovi in tokovi so oblivali mlado socialistično družbo, zlasti mlado generacijo, pa tudi zvezo komunistov. Prišlo je tudi do pasivnosti mnogih delov družbe, dela mladine, dela delavskega razreda, kmetov, žensk itd., in tudi do pojavov opozicijskega obnašanja. Ko je Zveza komunistov Jugoslavije dala pobudo za ustavne spremembe, se je postavila na stališče, naj bodo tudi organizirane socialistične sile prek socialistične zveze delovnega ljudstva in pod vodstvom partije konstitutivni element samoupravne družbe oziroma našega novega skupščinskega sistema. Namen je bil, da naj bo zveza komunistov oziroma komunisti prek socialistične zveze delovnega

103

ljudstva, sindikata in drugih družbenopolitičnih organizacij gonilna sila, da bi se mlada samoupravna družba usposabljala za izpolnitev nalog, ki jo čakajo, da bi bila socialistična zveza delovnega ljudstva enotna vseljudska fronta, ki bo mobilizirala množice za uresničitev vseh nalog sedanje etape revolucije, in eden od dejavnikov povezovanja, sporazumevanja in dogovarjanja med našimi narodi in narodnostimi, med organiziranim delavskim razredom na vseh ravneh. Tudi sindikat, zveza socialistične mladine in druge družbenopolitične organizacije morajo odigrati svojo vlogo pri preobražanju naše družbe in pri nadaljnjem razvoju revolucije. Zlasti zveza borcev oziroma borci osvobodilne vojne kot sila, ki je s partijo in tovarišem Titom na čelu izbojevala zmagovito revolucijo in je od začetka bila v prvih vrstah socialistične graditve, morajo biti aktivni v samoupravnih organih in družbenopolitičnih organizacijah, v socialistični zvezi, sindikatu in drugod, kjer bodo najbolje prišle do veljave njihove bogate revolucionarne izkušnje. Ni treba, da bi bile aktivne samo v svojih organizacijah, temveč naj bo njihova glavna aktivnost ravno v zvezi komunistov in v vseh drugih družbenopolitičnih organizacijah. Avtentičnost naše revolucije se kaže v tem, da je bila globoko ljudska, globoko socialna, obenem pa tudi odločna do vseh sovražnikov naše družbe. Tudi v prihodnje morajo biti organizirane družbene sile in nova država, ki temelji na samoupravljanju in oblasti delovnih ljudi mesta in vasi, tako mobilizator najširših ljudskih množic kot tudi družbena sila, ki bo preprečila vsak poskus ogrožanja svobode in neodvisnosti naših ljudi in naše skupnosti. Zato moramo predvsem krepiti Zvezo komunistov Jugoslavije in njeno socialno osnovo. Glede tega smo zadnji dve leti oziroma tri veliko storili. Vse več delavcev in drugih delovnih ljudi vstopa v zvezo komunistov, ki se je organizacijsko, idejno in politično okrepila. Toda ne smemo tudi pozabiti, da je v povojnem razvoju bilo iz zveze komunistov izključeno ali jo je zapustilo nad 750 000 članov. Vse ljudi, ki so predani socializmu in želijo razvoj socialističnega samoupravljanja, moramo zbrati v zvezi komunistov oziroma v socialistični zvezi delovnega ljudstva in drugih družbenopolitičnih organizacijah. V boju za socializem je potekala in poteka diferenciacija, ki ne pomeni odklanjanja, temveč predvsem zbiranje ljudi, zatem pa tudi odklanjanje tistih, ki so nasprotniki socializma in samoupravljanja. V tem uvodnem govoru nimam namena govoriti o vseh temah, ki naj bi jih v teh dveh dneh komisija obravnavala, temveč samo o nekaterih vprašanjih. 104

Kongresno gradivo, gradivo in osnutki dokumentov, o katerih naj bi razpravljala naša komisija, posebej poudarjam referat tovariša Tita, so dovolj inspirativni za vsestransko in vsebinsko razpravo, ki bo sledila. Rad bi poudaril samo nekatera vprašanja, ki jih predvsem moramo v tej komisiji obravnavati, napraviti ustrezne sklepe in o tem obvestiti kongres. Ugotoviti moram, da so volitve, izvedene na podlagi nove ustave, pokazale popolno enotnost delavskega razreda in vseh naših narodov ter narodnosti. Volitev se je udeležilo nad 90 odstotkov volivcev. Tudi kongresi republiških zvez komunistov in pokrajinski konferenci so pokazali popolno enotnost zveze komunistov in naših delovnih ljudi vseh narodov in narodnosti. Ustvarili smo politično osnovo, da lahko začnemo konkretno izvajati začrtane naloge. V tej zvezi naj opozorim na nekaj vprašanj. S tem, ko smo ustanavljali temeljne organizacije združenega dela, »smo ustvarili temeljne celice združenega dela in osnovne dejavnike samoupravne integracije družbe«. Temeljne organizacije združenega dela so ekonomske skupnosti delovnih ljudi, predvsem delavskega razreda; to so tudi socialne skupnosti, skupnosti, ki bodo v njih delovni ljudje reševali temeljna vprašanja proizvodnje, standarda ■— tako družbenega kot osebnega. Praksa kaže, da ne smemo ostati v vsakem primeru pri doslej ustanovljenih temeljnih organizacijah združenega dela, temveč moramo še naprej iskati konkretne rešitve, ki bodo poglabljale samoupravno vsebino proizvodnih odnosov. To omenjam, ker je pri dosedanjem ustanavljanju TOZD bilo precej formalizma. Temeljne organizacije združenega dela je treba ustanavljati na podlagi tehnološke celovitosti in medsebojnih tržnih razmerij. To naj bodo samoupravne skupnosti ljudi, ki bodo dosegale večjo proizvodnjo, večjo storilnost, pospeševale varčevanje, ustvarjale večji dohodek in sploh dajale boljše uspehe. To naj bodo merila, da je bilo pravilno in upravičeno ustanoviti temeljne organizacije združenega dela. Dohodek je spodbuda za ustvarjalnost, saj se iz dohodka zadovoljujejo vse potrebe družbe in proizvajalcev. Dohodek naj zagotovi akumulacijo — za enostavno in razširjeno reprodukcijo, za skupne potrebe in za osebni standard. Se pravi, dohodek ne more biti odtujen od delovnih ljudi, ki so organizirani v temeljnih organizacijah združenega dela. Ustvarja se na podlagi dela vsakega posameznika, ni pa ga mogoče privatizirati, na njem ne more biti skupinske lastnine, je družben in mora spodbujati povezovanje temeljnih organizacij združenega dela oziroma integracijo tako gospodarstva kot tudi družbe. Dohodek je torej gibalo medsebojnega povezovanja delavcev. 105

Delavci povezujejo in integrirajo delo, ki mora dati boljše uspehe, in s tem integrirajo in povezujejo tudi dohodek, ki bo spet spodbujal te boljše uspehe in večje delo. Zlasti pomembno je vzpostaviti pravilne odnose med temeljnimi organizacijami združenega dela v podjetjih, v sestavljenih organizacijah združenega dela. Bistveno je, da se pri združevanju dela proizvajalcev, pri medsebojnih ekonomskih razmerjih in solidarnosti pri razvijanju posameznih temeljnih organizacij združenega dela, ki se financirajo s sredstvi, ustvarjenimi v drugih temeljnih organizacijah združenega dela, to pa pomeni s skupnim vlaganjem v tiste proizvode, ki dajejo boljše uspehe in večji dohodek, ne dopusti monopol ene temeljne organizacije združenega dela. Rezultate morajo občutiti vsi delovni ljudje v temeljnih organizacijah združenega dela, ki so sodelovali pri ustvarjanju tega dohodka. To pomeni, da morajo delovni ljudje imeti korist od svojega sedanjega in minulega dela, ki so ga vložili v druge delovne enote. Medsebojna ekonomska razmerja med delavci, ki so organizirani v temeljne organizacije združenega dela, morajo biti čista in jasna. Posamezne temeljne organizacije združenega dela se ne smejo zapirati, postajati avtarkične in se tehnokratizirati. Izogniti se je treba grozeči nevarnosti, da bi se povečali aparat in službe v temeljnih organizacijah združenega dela, ki bi morale biti združene v podjetjih in sestavljenih organizacijah združenega dela, in da bi se birokratizirale ter vladale ljudem. Izogniti se je treba sestankom med delovnim časom, ker tudi sedaj po nekaterih ocenah delamo le 4—6 ur v vsem delovnem času. Prav tako se ne sme zgoditi, da bi bil dohodek v imenu »višjih smotrov« odtujen od delavcev, ki so organizirani v temeljnih organizacijah združenega dela. Geslo pariške komune: »Ni pravice brez dolžnosti, in ne dolžnosti brez pravice«, mora postati eno od temeljnih načel samoupravnega ravnanja. Vse to pomeni, da TOZD, če se konstituirajo in funkcionirajo v smislu ustavnih rešitev, zagotavljajo osvobajanje človeka, osvobajanje delavca. Zagotavljajo, da vsakdo živi na podlagi rezultatov svojega dela, ravno tako pa spodbujajo integracijo družbe in dela. Tako povezovanje in integracija na podlagi samoupravljanja poteka dokaj počasi in še vedno ne daje pričakovanih rezultatov. Prav tako je pomembno, da določimo ekonomska razmerja med temeljnimi organizacijami združenega dela v neposredni proizvodnji in organizacijami v bankah, trgovini in drugih službah, ki oskrbujejo delovni proces v proizvodnji. Ta ekonomska razmerja, ki so nadvse potrebna med temeljnimi organizacijami združenega dela v proizvodnji in temi službami, je treba spreminjati v tem smislu, da se v 106

bankah, trgovini in drugje ne bo ustvarjal kapital, ki bi bil odtujen od delavskega razreda in delovnih ljudi, temveč da še naprej ostane sredstvo delavcev, ki so ga ustvarili, seveda ob zadovoljitvi potreb tistih delovnih ljudi, ki delajo v teh službah. Tako bi bilo treba na primer v trgovini odpraviti marže in provizije, s sporazumevanjem in dogovarjanjem med temeljnimi organizacijami združenega dela v proizvodnem procesu in delovnimi ljudmi v bankah, trgovini itd. pa se dogovarjati o vzpostavitvi novih ekonomskih razmerij v teh dejavnostih. To bi obenem bila tudi osnova za razvijanje teh dejavnosti. To velja tudi za razmerja z negospodarskimi dejavnostmi v zdravstvu, kulturi, prosveti, infrastrukturi, stanovanjski graditvi in tudi v organizacijah delovnih ljudi, ki delajo pri sredstvih obveščanja — v tisku, na radiu, pri televiziji itd., kjer je treba ustanavljati interesne skupnosti, v teh pa se bodo delavski razred in delovni ljudje z dogovorom ali t. i. menjavo dela dogovarjali o potrebah gospodarstva in družbe v celoti. To je tudi osnova za samoupravno načrtovanje v naši družbi. V vseh teh razmerjih temeljnih organizacij združenega dela morajo prevladovati tržna razmerja, v nekaterih družbenih dejavnostih pa se je treba tržnim razmerjem izogibati. Tu naj prevladujejo razmerja sporazumevanja in dogovarjanja, kajti funkcija teh dejavnosti mora pospeševati napredek funkcij proizvodnje ali zadovoljevanja potreb delovnih ljudi in občanov. Tako je na primer v komunalnih službah, v službah otroškega varstva, v delu družbenega standarda itd. treba s sporazumevanjem in dogovarjanjem prek temeljnih organizacij združenega dela, interesnih skupnosti in skupščinskega sistema ustvarjati taka razmerja, ki bodo pospeševala napredek te dejavnosti in kjer ne smejo prevladovati tržna razmerja, zlasti ne stihijska, ki potem deformirajo te službe in jih stihijsko razvijajo. Dohodek, ki ga ustvarijo temeljne organizacije združenega dela, se mora deliti za potrebe razširjene reprodukcije in za skupne potrebe ne le v podjetju, temveč tudi v družbi, to pa pomeni alimentiranje potreb izobraževanja, zdravstva itd. Ko delavec daje sredstva, ki jih ustvarja, zagotavlja tudi zadovoljevanje potreb za svoje zdravje in za zdravje svoje družine, zagotavlja šolanje sebi in svojim otrokom, ustvarja možnosti za višji družbeni standard, za otroške vrtce, zavetišča itd., na primer pri šolanju otrok s tem, da dobijo učne knjige brezplačno itd. Seveda je vse to treba diferencirati po socialnem položaju posameznih kategorij delavcev in delovnih ljudi. Tako v občini, pokrajini in republiki začenjajo sklepati sporazume 107

in dogovore o razvijanju vseh teh družbenih dejavnosti, infrastrukture, stanovanjske graditve itd. Temeljne organizacije združenega dela, krajevne in interesne skupnosti in družbenopolitične organizacije volijo delegacije, iz teh pa prihajajo delegati za posamezne zbore občinskih, pokrajinskih in republiških skupščin. Tudi tu je treba analizirati, kaj smo pridobili z volitvami. Prvi podatki kažejo, da smo tu napravili velik korak naprej v socialni in starostni strukturi, v večjem sodelovanju žensk. V skupščinah je vse več delavcev — neposrednih proizvajalcev. Pogledati je treba nacionalno sestavo in kvaliteto ljudi, ki smo jih izvolili. Hitro se je treba prilagajati potrebam. Dogaja se, da je v posameznih zborih združenega dela, zlasti pa v družbenopolitičnih zborih in zborih komun premalo proizvajalcev, delavcev ali posameznih iz drugih družbenih slojev. Ponekod tudi kvaliteta ni najboljša. Zato ni treba čakati na nove volitve, temveč morajo temeljne organizacije združenega dela oziroma delegacije neposredno izvesti potrebne spremembe in tako izpopolniti ves sistem. Se pravi, treba je spreminjati po potrebah, saj je delegatski sistem živ organizem, ki ga je mogoče in ki ga je treba nenehno spopolnjevati. Hkrati mora biti delegatski sistem osnova za kadrovsko politiko. Zdaj je nad milijon ljudi vključeno v upravljanje družbenih zadev. Tu se bodo pokazali stotisoči novih kadrov, sposobnih mladih ljudi, ki bi jih naša družba, predvsem zveza komunistov, morala opaziti, jih podpreti in jih z izobraževanjem in šolanjem ter idejnopolitičnim delom usmerjati in usposabljati za upravljanje v družbi. To je osnova za novo kadrovsko politiko. Tu naj opozorim na to, da smo z uvajanjem družbenopolitičnih zborov želeli, da bi organizirane politične sile tudi na tem področju sodelovale z drugimi zbori, vsaktera v svoji pristojnosti, za povezanost naše družbe. Da vplivajo in se bojujejo proti partikularizmu, egoizmu in parcialnim interesom, da pa se obenem bojujejo proti poskusom birokracije, centralizacije in vsiljevanja interesov delavskemu razredu in delovnim ljudem. Družbenopolitični zbori morajo ravno tako vplivati na usklajevanje tudi regionalnih interesov, morajo se bojevati proti regionalizmu in drugim slabostim, ki so se pokazale v starem skupščinskem sistemu, ter tako skupaj z zbori združenega dela, zbori komun in interesnimi skupnostmi usposabljati našo družbo, da bo hitreje reševala vsa družbena vprašanja in probleme. S tem se bo zavzemala za enakopravnost in usklajevanje interesov delovnih ljudi in določenih politično-teritorialnih skupnosti. Na tej poti sta delavski razred in zveza komunistov zgradila dodatne instrumente diktature proletariata. Ustanovljeni so aktivi komu-

108

nistov delavcev, ki naj bi pomagali zvezi komunistov in njenim vodstvom, da bi hitreje reševali vse družbene probleme in odpravljali anomalije, ki so se pojavljale v preteklosti ali se bodo pojavljale v prihodnosti. Ravno tako je z ustavo delavski razred kot osnovni pobudnik revolucije uvedel in uvaja delavsko nadzorstvo. Tu so se pokazali tudi prvi rezultati. Ni nujno, da bi delavsko nadzorstvo nadomestilo samoupravna telesa in različne zbore družbenopolitičnih skupnosti, mora pa pomagati delavskemu razredu in delovnim ljudem pri reševanju številnih vprašanj pri organizaciji proizvodnje, pri večanju storilnosti, pri varčevanju, pri boju za hitrejšo graditev in pravičnejšo delitev stanovanj, pri dviganju splošnega družbenega standarda, pri skrbi za otroke, v boju proti korupciji in podkupovanju ter proti drugim slabostim, ki se pojavljajo v naši družbi. To pomeni, da so instrumenti delavskega nadzora instrumenti delavskega razreda in delovnih ljudi za reševanje teh in drugih vprašanj. To so dodatni instrumenti za varstvo družbene lastnine. Vsa ta samoupravna telesa morajo skupaj z državnimi organi zagotoviti miren potek socialistične graditve v državi, ravno tako pa varovati nedotakljivost naše države pred napadi od zunaj. Zato moramo krepiti državne organe, krepiti jugoslovansko ljudsko armado in splošni ljudski odpor, bojevati se moramo, da bodo vsi naši narodi in narodnosti, vsi naši ljudje, postali organizirano oboroženo ljudstvo, ki bo preprečilo vsak poskus poseganja po neodvisnosti in suverenosti naše socialistične Jugoslavije. Prav tako moramo krepiti tudi varnostne organe, službo za notranje zadeve, inšpekcije, davčne organe ipd. Tudi tu mora združeno delo materialno po svojih možnostih podpreti razvoj in usposabljanje teh služb. Zlasti je pomembno, da varujemo pridobitve naše revolucije, bratstvo in enotnost, da še naprej razvijamo pravilne mednacionalne odnose. Ustava je postavila temelje za še bolj enakopravne odnose med našimi narodi in narodnostmi, med našimi republikami in pokrajinama, s tem pa podlago za še trdnejšo skupnost in povezanost. Vsak narod in narodnost, delavski razred v njih, bodo živeli v svoji republiki oziroma pokrajini na podlagi svojega dela, razvijali svoje ekonomske, kulturne in druge dejavnosti po svojih možnostih, ker pa so se naši narodi in narodnosti med narodnoosvobodilno vojno odločili, da bodo živeli skupaj v mejah Socialistične federativne republike Jugoslavije, in ker imajo veliko skupnega, kar zagotavlja njihov razvoj, pa tudi skupne interese v okviru socialistične skupnosti, je treba sistem odnosov še bolj izpopolnjevati, še naprej med njimi razvijati sistem dogovarjanja in sporazumevanja, vzajemnosti, skupnosti in solidarnosti kot temelje za reševanje mednacionalnih odnosov. Ustva-

109

riti je treba celoten sistem boljšega medsebojnega obveščanja, spoznavanja in sodelovanja, postaviti se je treba po robu Vsem pojavom nacionalizma, separatizma ali unitarizma, zlasti v vrstah Zveze komunistov Jugoslavije. V tem smislu imamo tudi v zvezni skupščini dva zbora — zbor republik in pokrajin ter zvezni zbor. Zbor republik in pokrajin je osnovni center sporazumevanja o vseh bistvenih vprašanjih med našimi narodi in narodnostmi, zvezni zbor pa mora reševati tista vprašanja, ki so zanje pristojni organi federacije kot skupni organi vseh republik in pokrajin. Zdaj je zelo pomembno, zlasti na ekonomskem področju, ustvariti take odnose, ki bodo usklajevali razvoj posameznih republik in pokrajin, omogočali enoten program ekonomskega razvoja, ki bo zagotavljal enakopravnost in vzajemnost naših republik in pokrajin. Obenem bo to omogočilo tudi razvijanje solidarnosti na enotnem jugoslovanskem tržišču, kajti če se bo počasi razvijalo, bo to podlaga za vnovično rojevanje nacionalizma in separatizma, sporov in nasprotij med našimi narodi in narodnostmi. Če bodo na primer kako okolje in gospodarske organizacije z močno razvito trgovino na enotnem jugoslovanskem tržišču ravnali oderuško, monopolistično in avtarkično, bo to povzročalo spore na ekonomskem področju, hkrati pa tudi politične spore in ustvarjalo podlago za nacionalizem. Po drugi strani bo koncentracija kapitala, ponekod odtujenega od delavskega razreda — v bankah, trgovinah itd., in na tej podlagi ravno tako povzročala odpore in politične probleme, ki zopet lahko ustvarjajo nacionalizem, težnjo po separatizmu oziroma težnjo po hegemonizmu. To se lahko dogaja na številnih drugih področjih družbene podlage za pojave nacionalizma. Tega se moramo zavedati in v to moramo v prihodnje usmeriti našo akcijo. Nujno je, da se ravno komunisti brez pridržkov zavzamejo za to, da bo v naših družbenih, ekonomskih in drugih medsebojnih razmerjih čim manj idejnega tavanja, da bodo ravno komunisti glavni pobudniki za odkrivanje pravočasnih, učinkovitih in konkretnih socialističnih rešitev in opredelitev na teh področjih in da se bodo pravočasno, odločno in odkrito postavili po robu vsem nosilcem odpora in nasprotovanja urejevanju naših medsebojnih odnosov na podlagi enakopravnosti, dogovarjanja in sporazumevanja, kjer so ozki egoizem, hegemonistično vsiljevanje in zakon močnejšega absolutno nesprejemljivi. Zato morajo komunisti, predstavniki republik in pokrajin, predstavniki delavskega razreda in delovnih ljudi, v sistemu sporazumevanja in dogovarjanja na podlagi ustave vse to upoštevati in razvijati 110

take odnose, ki bodo prispevali k reševanju problemov naše družbe, ne pa odnosov, ki bi povzročali spore, krize in pretrese. Neenakomeren družbenoekonomski in politični razvoj ustvarja podlago za vsakovrstna protislovja, različne socialne in nacionalne pretrese in spore, zlasti pa povzroča nacionalizem. Zato mora biti Zveza komunistov Jugoslavije, vodstvo in vsi komunisti, tista družbena povezujoča sila, ki bo upoštevala položaj delavskega razreda, ki bo nosilka družbene reprodukcije, nadaljevalka kontinuitete naše revolucije ter bo vsak narod in narodnost oziroma delavski razred kot del tega naroda in narodnosti nosilec nacionalne enakopravnosti, bratstva in enotnosti med našimi narodi in narodnostmi. S takim programom vedno lahko delujemo mobilizacijsko na vse naše delovne ljudi in občane, katerih prizadevnost in konkretni delovni uspehi vsakterega izmed njih so sestavni del našega skupnega napredka. Na koncu naj še povem, da gradimo politični sistem na podlagi nove ustave v zapletenih mednarodnih odnosih, v katerih se prepletajo upi in strah, ko se socialistične in napredne sile bojujejo za mir in enakopravnost narodov, proti imperializmu in mednarodni reakciji, ko se spori in vojne menjavajo z navideznimi premirji in z reakcionarnimi udari in prevrati, ko je svet zajelo globoko pomanjkanje energije in grozi ekonomska kriza itd. V teh razmerah moramo hitro, premišljeno in organizirano delovati, da bomo hitreje reševali naše probleme v gospodarstvu in družbi sploh, da bomo čimprej uresničili konstituiranje naše družbe na ustavnih načelih in da bomo pripravljeni na vse težave, ki jih sedanji čas lahko prinese. Po drugi strani pa z našim sedanjim bojem za praktično uresničenje samoupravljanja, za razvoj proizvajalnih sil in za boljše življenje našega delavskega razreda ter vseh narodov in narodnosti nemalo prispevamo k mednarodnemu delavskemu gibanju in mednarodnemu boju za emancipacijo ter osvoboditev delavskega razreda, vseh zasužnjenih in zatiranih v svetu, za mir in napredek človeštva. Stevan Doronjski

UVODNA BESEDA V KOMISIJI ZA RAZVOJ ZK, NJENO IDEJNOPOLITIČNO, ORGANIZACIJSKO, KADROVSKO IN AKCIJSKO USPOSABLJANJE IN STATUTARNA VPRAŠANJA V obdobju med devetim in desetim kongresom ZKJ so nastale v socialistični Jugoslaviji velike spremembe v proizvodnih in družbenoekonomskih odnosih, v političnem sistemu in na vseh področjih 111

družbenega življenja. Po izkušnjah in spoznanjih je to obdobje nesporno izjemno bogato in pomembno. Do vsega tega je prišlo na pobudo in na podlagi odločnega boja ZKJ. Vse te spremembe so nadaljevanje naše socialistične revolucije v smislu spreminjanja oblasti v imenu delavskega razreda v oblast samega razreda zaradi zgraditve socialističnega samoupravljanja. Veliki rezultati, zlasti po 21. seji predsedstva ZKJ, so bili doseženi tudi pri delovanju same zveze komunistov. Okrepila in utrdila se je revolucionarna enotnost ZKJ. Povečali sta se akcijska sposobnost in učinkovitost organizacij in vodstev, kar so jasno potrdili tudi republiški kongresi in pokrajinski konferenci ZK. Premagali smo poglavitne slabosti pri notranjem delu in življenju ZK, naša zveza pa se vse bolj krepi kot avantgardna organizacija delavskega razreda, kot organizacija revolucionarne socialistične akcije. Uveljavila so se poglavitna znanstvena stališča marksizma in leninizma o komunistični partiji, stališča, ki jih je ZK ustvarjalno obdelala v vseh obdobjih naše socialistične revolucije. Zveza komunistov se v praksi potrjuje kot vodilna idejnopolitična sila vsega našega družbenega razvoja, kot povezovalni dejavnik naše socialistične skupnosti. Potrjena sta bila vrednost in pomen demokratičnega centralizma za delo in razvoj ZK, za uspeh pri graditvi socializma, proti raznim oportunističnim in frakcionaškim tendencam in silam. Vse več je delavcev in mladih ljudi v zvezi komunistov, v njenih vodstvih in na drugih vodilnih mestih. V nove centralne in pokrajinska komiteja so npr. izvolili precej več delavcev kot prej. Ti predstavljajo zdaj od 20 do 51 odstotkov članov v posameznih republiških oziroma pokrajinskih komitejih. Večji sprejem delavcev v ZKJ, njihova izvolitev v vodilna telesa zveze sta posledica krepitve delavsko razrednega značaja celotne politike ZKJ. To je tudi poroštvo, da se bo taka politika nadaljevala, k temu pa bodo dali svoj veliki prispevek tudi sklepi našega desetega kongresa. Posebej želim poudariti, da se je po 21. seji predsedstva ZKJ okrepila dejavnost osnovnih organizacij in celotnega članstva. To je bistveni pogoj za uspeh celotne dejavnosti ZKJ kot avantgarde delavskega razreda. O dosežkih, težavah in spoznanjih v preteklem obdobju izčrpno govore poročilo o delu ZKJ, referat predsednika ZKJ in predloženi dokumenti za ta kongres. Tu želim opozoriti samo na nekaj posebno pomembnih vprašanj. 112

I. zveza komunistov kot organizacija revolucionarne akcije

V preteklem obdobju je bila potrjena dialektična pogojenost in povezanost socialističnega samoupravnega razvoja naše družbe z revolucionarno dejavnostjo in avantgardno vlogo ZK. Zagotavljanje nepretrganega razvoja socialistične revolucije je odločilno odvisno od dejavnosti zveze komunistov in pripravljenosti delavskega razreda ter vseh delovnih ljudi, da se bojujejo na liniji programa in politike ZK. Vodilno vlogo lahko zveza komunistov zagotavlja samo, če je nenehno, organizirano in odločno v družbenih akcijah, če v njih z dejanji prednjači, če živi kot organizacija revolucionarne komunistične akcije. Tehnokratske, liberalistične, nacionalistične in druge antisocialistične težnje in sile so se pojavljale in napadale prav tam, kjer zveza komunistov ni delovala kot organizacija revolucionarne akcije. Družbeni položaj in celotna dejavnost in vloga zveze komunistov so bili jasen kazalec stvarnega stanja in položaja delavskega razreda in socialističnega samoupravljanja v celoti. Krepitev delavsko razrednih osnov in radikalizacija smotrov našega socialističnega samoupravljanja, še zlasti afirmirani z 21. sejo, novo ustavo, s pismom in drugimi Titovimi zgodovinskimi pobudami, sta morali priti prav iz zveze komunistov. Delavci in vsi delovni ljudje so se obrnili k zvezi komunistov z namenom, da se intenzivira razvoj samoupravljanja, da se zastavijo poti antisocialističnim silam. Delavci so pokazali, da se zavedajo dejstva, da ne morejo postati poglavitni subjekt socialističnega samoupravnega razvoja brez svoje borbene, akcijsko in idejno enotne, marksistično usposobljene politične organizacije, brez zveze komunistov. Zelo jasno se je pokazalo, da je naš samoupravni socialistični in družbeni razvoj prvenstveno odvisen od tega, ali zveza komunistov vsak dan in konkretno deluje kot organizacija revolucionarne akcije. In zato je naša poglavitna in trajna naloga, da zvezo komunistov oblikujemo in usmerjamo kot idejnopolitično organizacijo, ki je stalno in organizirano v akciji. Iz dejstva, da je zveza komunistov avantgardna organizacija delavskega razreda in njegov najzavednejši del, da je zgodovinsko in moralnopolitično odgovorna za socialistično vsebino in značaj družbenih odnosov, izhajajo tudi njena idejnopolitična funkcija in vsakdanje praktične naloge. ZK je odločno proti vsem oblikam monopolov in privilegijev pri organiziranju in vodenju našega družbenega razvoja in se mora zato odločno bojevati za samoupravne, socialistične, demokratične vsebine in oblike našega družbenega življenja. 8 Deseti kongres ZKJ

113

Uresničevati mora svojo družbeno vlogo samo z vsestransko sposobnostjo svojih članov, organizacij in vodstev, s tem da določa strateške smotre družbenega razvoja in da jih v živi družbeni praksi po demokratični poti uresničuje, da spodbuja in vodi v akcije celoten delavski razred in vse delovne ljudi. K uresničevanju duha in načel ustave SFRJ mora zveza komunistov pritegniti delavski razred in vse socialistične sile naše družbe. Vsebinsko bitko za zmago socialističnih samoupravnih odnosov je mogoče dobiti v temeljnih organizacijah združenega dela — v bazi naše celotne socialistične skupnosti. Odločno se moramo upreti poskusom golega normativnega prilagajanja delovnih organizacij in ustanov določbam ustave kakor tudi poskusom tehnokratskih in birokratskih sil, da se vsilijo proizvajalcem in da bi z njimi manipulirale. Nujni so izjemni napori z namenom, da bi vsestransko usposabljali osnovne organizacije ZK pri združenem delu in da bi vsi delovni ljudje postali kar najboljši samoupravljavci. To je, prepričan sem, ena izmed naših prioritetnih nalog v prihodnjem obdobju. Zveza komunistov mora nepretrgoma delovati kot revolucionarna, kritična in organizirana vest razreda, odpirati mora stvarne perspektive našega nadaljnjega socialističnega družbenega gibanja. To terja pravočasen, načelen in odkrit kritični odnos do najpomembnejših vprašanj družbe, kritiko vsega nesocialističnega in nehumanega, pa tudi zavzemanje jasnih stališč o vseh življenjsko pomembnih vprašanjih delavskega razreda. Revolucionarno kritični odnos do stanja in problemov v družbeni praksi terja tudi stalen kritični odnos ZK do lastne prakse, stalno in objektivno preverjanje njene politike in praktičnih rešitev. Kritična zavest o praksi in izkušnjah ZK in delavskega razreda je namenjena preverjanju življenjskosti stališč in politike ZK, njihovemu stalnemu posodobljanju in revolucioniranju. Dialektično prežemanje teorije in prakse pri akcijah samoupravno združenih delavcev in vseh delovnih ljudi, marksistični in kritični odnos do znanstvene, teorijske zavesti, s stališča socialistične samoupravne prakse in obratno, vse to pomeni naše bistveno metodološko opredeljevanje v idejnopolitičnem delu in boju ZK ter vseh socialističnih sil. Vsebinskih vprašanj značaja in nalog oblasti delavskega razreda, samoupravnih proizvodnih in družbenih odnosov, materialnega in socialnega položaja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi ni mogoče prepuščati samo toku, stihijskemu ali nerednemu reševanju. Odločno smo zavrnili liberalistične koncepte o tako imenovanem nevmešavanju, o nevtralnem — v bistvu oportunističnem vedenju ZK. Samo jasna, odločna in enotna opredeljenost ZK glede vseh bistvenih vprašanj našega družbenega razvoja, glede delovnih in živ-

114

ljenjskih problemov delovnih ljudi, delovnih kolektivov, vasi in krajevnih skupnosti ter drugih družbenopolitičnih skupnosti bo prispevala k njihovemu praktičnemu reševanju in bo onemogočila razne protisamoupravne, antikomunistične težnje in sile. Zato pripisuje ZK izjemno pomembno vlogo celotni fronti socialističnih organiziranih sil — socialistični zvezi, sindikatom, mladini, zvezi borcev in drugim družbenim organizacijam.

II. Boj za enotnost zveze komunistov Jugoslavije

V obdobju med devetim in desetim kongresom je bilo potrjeno, da lahko samo idejno, akcijsko in organizacijsko enotna zveza komunistov vodi delavski razred in najširše delovne množice v boju za graditev socialističnega samoupravljanja, za krepitev njegove materialne osnove, za utrditev bratstva, enotnosti in enakopravnosti narodov in narodnosti Jugoslavije in za krepitev neodvisnosti naše države. Nacionalizem v vseh oblikah, liberalizem in tehnokratizem so si vztrajno prizadevali, da bi razedinili zvezo komunistov, da bi razrušili duha in načela demokratičnega centralizma in da bi v zvezi komunistov ustvarili frakcije. Enotnost zveze komunistov je pogoj enotnosti delavskega razreda Jugoslavije, enotnosti in enakopravnosti narodov in narodnosti, enotnosti naše samoupravne socialistične skupnosti — kot osnove in pogojev za njen vsestranski razvoj in vidno vlogo v svetu. Graditev in razvijanje enotnosti zveze komunistov je toliko nujnejše in pomembnejše, kolikor so problemi in protislovja našega materialnega in družbenega socialističnega razvoja večji in zapletenejši. Delavskemu razredu, delovnim ljudem in narodom socialistične Jugoslavije je še naprej nujno potrebna idejnopolitično enotna, revolucionarna in v praksi učinkovita zveza komunistov. Odločno se zavzemamo za vsestransko idejnopolitično, marksistično usposobljenost komunistov, osnovnih organizacij in vseh vodstev ZK. Naše zavzemanje za krepitev delavsko razrednega bistva in družbene vloge ZK terja popolno demokracijo odnosov v zvezi komunistov. Demokratični odnosi v organizacijah in vodstvih zveze komunistov so bili in ostajajo bistveni pogoj revolucionarne enotnosti, pogoj akcijske sposobnosti in učinkovitosti zveze komunistov. Brez stalne in organizirane komunikacije novih pobud in spoznanj v celotni zvezi komunistov ne more biti revolucionarne enotnosti ZK niti uspešne družbene dejavnosti organizacij in vodstev. Demokratični odnosi pri delu in življenju zveze komunistov v duhu načel demokratskega centra-

8’

115

lizma, vsakdanja povezanost komunistov z delovnimi in življenjskimi situacijami delavcev in drugih delovnih ljudi so zanesljiva pregrada raznim silam, ki teže k uzurpaciji in odločanju v ozkem krogu, so ovira za lidersko vedenje in frakcijski boj za oblast, za ozke interese, za vrnitev v preživele odnose. Tudi tu moramo opozoriti na velikansko politično in moralno škodo, ki so jo povzročili oportunisti in karieristi oziroma frakcijske skupine v posameznih vodstvih ZK. Z enotno in odločno akcijo ZK, zlasti tovariša Tita, so bili onemogočeni in politično obsojeni. Naša nujna potreba je, da s svojo pozitivno in ustvarjalno zavzetostjo v celotnem družbenem gibanju pri koreninah onemogočamo vsako antisocialistično, protisamoupravno težnjo. Zanesljivo bodo tudi v prihodnje, podobno kot je bilo v vsej zgodovini naše partije, izjemnega pomena komunistična, politična in moralna načela delovanja in vedenja — načelnost in argumentiranost, kritičen odnos do stvarnosti, dobronamernost v vseh odnosih in ravnanjih komunistov. Raznotera in protislovna lastninska in socialna struktura naše družbe objektivno in nujno pogojuje obstanek in medsebojno soočanje različnih posameznih, skupinskih, regionalnih in podobnih interesov. Zveza komunistov jih mora s stališča skupnih, enotnih interesov in smotrov samoupravno združenega dela in delavskega razreda vsestransko in nenehno spoznavati in mora z neposredno idejnopolitično dejavnostjo prispevati k njihovemu urejanju. Gre za številne konkretne, vsakdanje pa tudi dolgoročne interese delavcev in vseh delovnih ljudi, ekonomske, kulturne, socialne, obrambne in podobne interese. Sklepe Zveze komunistov Jugoslavije moramo enotno in odločno uresničevati. Nujna samostojnost organizacij ZK ne more ogrožati doslednega izvajanja enotnih stališč in sklepov. Samostojnost organizacij in vodstev ZK mora priti do popolne veljave pri iskanju ustreznih oblik in metod uresničevanja sprejetih stališč in nalog. Brez samostojnega, ustvarjalnega dela v praksi ne more biti pravega uspeha, kot ga tudi ne more biti brez revolucionarne, idejne in akcijske enotnosti ZKJ, brez enotnosti delavskega razreda, vseh socialističnih sil in narodov in narodnosti naše socialistične samoupravne skupnosti. III. odnos med zvezo komunistov in delavskim razredom

Odnos delavcev in drugih delovnih ljudi do zveze komunistov je bistveno odvisen od tega, koliko se komunisti, organizacije in vodstva ZK praktično zavzemajo za razvoj samoupravnih, proizvodnih in

116

družbenih odnosov, za urejanje perečih problemov gospodarskega in družbenega razvoja, za premagovanje družbeno neupravičenih socialnih razlik in za odstranjevanje raznih družbenih deformacij — skratka za uresničevanje celotne politike ZK. Ko je začela zveza komunistov, zlasti po 21. seji predsedstva ZKJ, temeljiteje obračunavati s svojimi notranjimi slabostmi in negativnimi težnjami v družbi ■— se je okrepilo zaupanje in podpora najširših plasti delavcev za zvezo komunistov, zaustavljeno pa je bilo zmanjševanje števila delavcev v njenem članstvu. Boj za uresničevanje revolucionarne vodilne vloge ZK je hkrati tudi boj za kar največ delavcev v zvezi komunistov, za kar največji vpliv delavskega razreda na politiko in praktično dejavnost ZKJ. Vodilna vloga zveze komunistov je toliko bolj plodna, kolikor delavski razred bolj in neposredneje vpliva na stališča in politiko zveze komunistov in na celoten družbeni razvoj. Ena izmed naših najpomembnejših nalog pri razvoju zveze komunistov je nadaljnje zagotavljanje kar najbolj neposrednega in močnega vpliva delavcev v zvezi komunistov in na njeno politiko in dejavnost. S tem namenom moramo odločno urejati problem socialne sestave zveze komunistov, predvsem s pogumnejšim, večjim sprejemanjem delavcev, zlasti mladih. Naše izkušnje in spoznanja kažejo, da samo dosleden in odločen boj ZK za razvoj socialističnega samoupravljanja, za vodilno družbeno vlogo delavskega razreda, za enakopravnost in enotnost naših narodov in narodnosti lahko okrepi njeno politično in moralno avtoriteto. Na taki podlagi naravno in nujno prihaja tudi do večjega sprejema delavcev v ZK, to je tistih, ki so se iskreno, z lastno zavestjo odločeni in pripravljeni bojevati za utrjevanje in razvijanje pridobitev naše revolucije, za mir in napredek v vsem svetu. Na tej podlagi trajno rasteta število in vpliv delavcev — neposrednih proizvajalcev v zvezi komunistov, s tem pa se tudi zveza komunistov krepi kot revolucionarna organizacija delavskega razreda. Tako bomo v zvezi komunistov zagotavljali delavsko večino. To je jasno pokazalo tudi leto 1973. Zaustavljeno je bilo zmanjševanje števila delavcev in mladih ljudi v zvezi komunistov, vanjo pa je bilo sprejetih nad 109.000 novih članov, kar je polovico več kot leto prej. Zlasti pomemben je podatek, da je med novo sprejetimi nad 36 odstotkov delavcev, v nekaterih okoljih pa tudi nad 50. Toda poudariti moramo, da so stvarne možnosti pa tudi potrebe zveze komunistov po novih članih, predvsem iz vrst mladih proizvajalcev, daleč večje. Nedopustno majhno je število kmetov, samo 5,6 odstotka v zvezi komunistov, v nekaj tisoč vaseh pa še ni osnovnih organizacij ZK. Socialistična samoupravna preobrazba vasi in kmetijstva ni 117

mogoča brez odločilne vloge komunistov v njej, brez premagovanja obstoječih nasprotij med vasjo oziroma kmetijstvom in drugimi področji družbenega dela. Organizacije ZK ne smejo čakati, da bi novi člani prihajali naključno. Komunisti se rojevajo v revolucionarnih akcijah, v njih se ljudje kalijo, dobivajo izkušnje, se prepričujejo o pravilnosti idej in politike, se v njih potrjujejo. V boju za samoupravljanje, za boljše življenjske razmere ljudi je mogoče ljudi najbolje vrednotiti. Če so delavci in delovni ljudje spodbujeni za akcije, se bodo posamezniki med njimi odlikovali in izkazovali z doslednostjo in borbenostjo. Trajna obveznost vsakega komunista in organizacije ZK je, da tu iščejo in da se tu sistematično bojujejo za nove člane. Tu bi posebej poudaril, da mora imeti delavec komunist dovolj moči, da se v osnovni organizaciji ZK vztrajno bojuje za nove člane. Tu bi posebej poudaril, da mora imeti delavec komunist dovolj moči, da se v osnovni organizaciji ZK vztrajno bojuje za premagovanje možnih kriz in zastojev, bojuje proti birokratskim, oportunističnim in podobnim težnjam. Z odhajanjem delavcev komunistov iz organizacij ZK ne bomo reševali in ne moremo reševati stvarnih problemov organizacije in družbe: nasprotno, postali bodo še hujši. Preprečiti moramo tudi težnje ločevanja delavcev od inteligence, ki je, ker dela v socialističnih samoupravnih odnosih, sestavni del delavskega razreda. Intelektualni ustvarjalci so imeli v boju za napredek, za osvoboditev dela in človeka, vedno pomembno in ugledno mesto v zvezi komunistov, v socialistični zvezi in v drugih družbenopolitičnih organizacijah, v našem delavskem gibanju kot celoti. Vprašanje socialne sestave ZKJ je bilo in ostaja globoko razredno in politično vprašanje, kot so trajno pomembna vprašanja nacionalne strukture in strukture po starosti in spolu v ZK.

IV. Idejnopolitična dejavnost in marksistično izobraževanje komunistov Po naravi svoje družbene biti in svoje delavsko-razredne zasnovanosti mora biti ZK pobudnica in nosilka najnaprednejše družbene prakse in z njo v dialektični enotnosti revolucionarne humanistične družbene zavesti, nosilka novih moralnih vrednot, idej in smotrov. Samo kot organizirana revolucionarna sila delavskega razreda, ki znanstveno, marksistično povezuje in med seboj preveva socialistično družbeno prakso in revolucionarno misel, lahko zveza komunistov deluje na ravni svoje zgodovinske, vodilne vloge, svoje politične in moralne odgovornosti pred delavskim razredom in narodi naše države. Nadaljnja graditev socialističnih samoupravnih odnosov in razvoj kulture, izobraževanja in ustvarjalnosti na poti uresničevanja

118

komunistične skupnosti ljudi so možni edinole s pomočjo samoupravno in znanstveno usmerjenih ter združenih materialnih, družbenih in subjektivnih sil naše družbe. Tehnokratske, liberalistične in druge protisamoupravne težnje izrivanja zveze komunistov je spremljalo izrivanje marksizma iz znanosti in izobraževanja, iz družbene prakse in iz zveze komunistov. Prodirati je začela buržoazna in malomeščanska ideologija. Krepitev družbene vloge zveze komunistov pa je pomenila tudi večjo utrditev marksizma in marksističnega izobraževanja. Idejno in politično poznavanje celote družbenih gibanj, vseh zakonitosti in razvojnih teženj je pogoj za uspeh vseh praktičnih akcij ZK. Nujno je, da tudi konkretno spoznamo posebno pomembna vprašanja za nadaljnji razvoj socialističnega samoupravljanja in da poiščemo ustrezne rešitve. Na tej podlagi so možna in nujna realna predvidevanja prihodnjih tokov razvoja in iskanja ustreznih metod in sredstev boja ZK ter drugih socialističnih sil. Idejnopolitična dejavnost ZK v vseh bistvenih tokovih družbe in boj za urejanje najpomembnejših življenjskih problemov bosta omogočila zvezi komunistov, da zavzame taka politična stališča, ki bodo najpopolneje izražala interese delavskega razreda in ki jih bodo sprejeli in podprli drugi delovni ljudje. Koliko bodo delovni ljudje in občani podpirali politiko zveze komunistov, bo bistveno odvisno od vsebine in idejnopolitične usmerjenosti konkretnih političnih in drugih akcij, katerih poglavitni smoter mora biti reševanje bistvenih nasprotij našega družbenega razvoja in predvsem tistih problemov, ki se neposredno zrcalijo v materialnem in družbenem položaju in vlogi delavskega razreda ter celotnega samoupravno združenega dela. Občasno zastajanje v razvoju socialističnega samoupravljanja je prispevalo k prodiranju buržoazne ideologije, malomeščanske, tehnokratske in birokratsko-dogmatske zavesti. V določenih okoljih je bil marksizem zapostavljen in izrinjen. Vtihotapila so se stališča o dozdevni »zastarelosti« marksizma, o »koncu ideologije«, o »izginjanju« razrednega boja in podobno. Namen vsega tega je bil, da izrinejo marksizem in idejnopolitično razorožijo delavski razred ter njegovo avantgardo. Te antisocialistične teorije niso zadevale ob ustrezne odpore v nekaterih organizacijah zveze komunistov, v nekaterih pa so našle tudi določeno oporo. Revolucionarna samoupravna socialistična ideologija se uveljavlja v boju za trasiranje novih poti družbenega razvoja, novih svobodnejših družbenih odnosov, pa tudi v boju proti tehnokratskim, liberalističnim, zlaganim levičarskim in podobnim idejnim težnjam. Zveza komunistov se stalno spopada tudi z buržoaznimi in malomeščanskimi idejnimi usmeritvami, ki objektivno pripravljajo teren

119

za tehnobirokratske sile, za različne deformacije socializma in za buržoazno restavracijo. Vse izkušnje pri delovanju ZK po pismu govore, da je s krepitvijo njenega delavskega razrednega bistva in ideološkega boja hitro narasla potreba po sistematičnem marksističnem usposabljanju komunistov, vseh delovnih ljudi in zlasti mladine. Kot edino pravilno se je pokazalo, da mora biti marksistično usposabljanje stalna skrb in obveznost organizacij ZK, del redne dejavnosti organizacij in vodstev ZK. Seveda je treba specializiranim ustanovam še bolj pomagati v programskem, kadrovskem in materialnem pogledu. Zveza komunistov se je lotila ustanavljanja novih ustanov za marksistično izobraževanje, marksističnih centrov, političnih šol in podobno. Ena izmed najvažnejših nalog ZK je njihovo popolno usposabljanje in trajna in sistematična zavzetost za pripravo ustreznih delovnih programov. V zvezi komunistov so pomembne sile na področju teoretičnega in znanstvenega ustvarjanja, ki se morajo bolj usmeriti v raziskovanje in obdelavo poti in sredstev našega nadaljnjega socialističnega samoupravnega razvoja. Pomen marksistične znanstvene misli bo rasel v tistem obsegu, v kakršnem bomo uspešno in učinkovito gradili socialistične družbene odnose. Teoretična in znanstvena ustvarjalnost ter spoznavanje morata vse bolj postajati močni opori v našem celotnem družbenem razvoju. Za vsestransko marksistično usposabljanje kadrov za teoretično raziskovalno delo v ZKJ (marksistični časopisi, debatni klubi in podobno), kjer se združujeta znanstveno raziskovanje in izobraževanje, so potrebni posebni nazori. Pomembno vlogo in naloge imajo tu glasili zveze komunistov, časopis »Socializem« in list »Komunist«, sredstva množičnega komuniciranja (tisk, radio, TV, film), založniška dejavnost in naš celotni sistem vzgoje in izobraževanja. Poleg obveznega marksističnega izobraževanja vseh članov ZKJ moramo še naprej razvijati dopolnilne oblike izobraževanja članov ZK na podlagi njihovih posebnih potreb in zanimanja (novo sprejeti člani, prosvetni delavci, vodilni kadri in podobno), z jasnim namenom, da se le-ti vsestransko usposabljajo za idejnopolitično delo in uspešno opravljanje odgovornih dolžnosti. Sredstva množičnih komunikacij vse bolj vplivajo na oblikovanje družbene socialistične zavesti, pogledov in nazorov delovnih ljudi in zlasti mladine. Zato ima vprašanje njihove programske usmerjenosti in kadrovskega usposabljanja celo velik pomen za zvezo komunistov in družbo v celoti. V razmerah vse bolj zapletenih in zaostrenih družbenih procesov in odnosov v sodobnem svetu mora naš boj za socialistično samo-

120

upravljanje, za komunistične ideale temeljiti na marksističnih znanstvenih spoznanjih in revolucionarnih izkušnjah. Zgodovina delavskega gibanja in socialističnih revolucij, zgodovina boja za graditev socializma jasno opozarja, da je nujno stalno in vsestransko usposabljanje, pa tudi na ustvarjalni odnos do klasičnih in sodobnih dosežkov marksistične in druge znanstvene misli, kritični odnos do celotne prakse.

V. Nekatera vprašanja organizacije in načina dela ZK

Družbena vloga, metode in oblike boja ZK so bile vedno bistveno odvisne od strateških smotrov delavskega razreda v danem obdobju revolucije, od bistva in narave temeljnega proizvodnega odnosa in položaja delavca v njem. Pogojene so tudi z danimi odnosi osnovnih razrednih sil, s stanjem družbene zavesti razreda in najširših delovnih plasti. Ko zveza komunistov izhaja iz teh dejstev, mora hkrati oblikovati strategijo in taktiko svojega boja, svoj odnos z naravnimi zavezniki delavskega razreda, svojo praktično politiko na bistvenih področjih družbenega dela in življenja. Izkušnje preteklega obdobja so poudarile ves pomen organizacijskega vprašanja pri graditvi in idejnopolitičnem delovanju zveze komunistov. Poskusi organizacijske splahnitve ZK in dejanskega likvidiranja osnovne organizacije ZK kot subjekta partijske politike in prakse so bili ena izmed oblik delovanja sil, ki so hotele razvrednotiti družbeno vlogo zveze komunistov. Brez idejnopolitične moči osnovne organizacije bi bili komunisti brez moči v boju za uresničevanje svoje vloge, pri graditvi samoupravnih odnosov, pri delu v družbenopolitičnih organizacijah in pri graditvi skupne partijske politike in prakse. Brez komunistične dejavnosti osnovnih organizacij bi bila odprta pot frakcijskemu boju za oblast, pot oddaljevanja zveze komunistov od njenih zgodovinskih in neposrednih nalog, odgovornosti in smotrov. Po 21. seji in pismu tovariša Tita in izvršnega biroja je bilo intenzivno delo ZK na vseh linijah in v vseh okoljih, k temu pa je bistveno prispevala obnovljena dejavnost osnovnih organizacij prav kot subjektov politike in prakse zveze komunistov. Glede tega nas čaka zapleteno in odgovorno delo, o čemer bomo tudi pri delu komisije izmenjavali izkušnje in spoznanja. Za uspešno uresničevanje družbene vloge ZKJ je zlasti pomembno, da način in oblike dela ZK ustrezajo demokratični naravi ZK in bistvu njenih smotrov. Z močjo svoje politične in moralne

121

avtoritete, s socialistično progresivnostjo svojih stališč in smotrov, s sposobnostjo, da idejnopolitično prednjači in v praksi učinkovito usmerja naš družbeni razvoj, zveza komunistov more in mora potrjevati svojo avantgardno vlogo, uresničevati svoje programske smotre. Idejnopolitična zavzetost ZK v vseh bistvenih tokovih družbe in praktični boj za urejanje najpomembnejših življenjskih problemov bosta omogočila zvezi komunistov, da zavzema taka politična stališča, ki bodo najpopolneje izražala interese delavskega razreda in ki jih bodo sprejeli ter podprli drugi delovni ljudje. Aktivna podpora delovnih ljudi in občanov politiki zveze komunistov bo bistveno odvisna od vsebine in idejnopolitične usmerjenosti konkretnih političnih in drugih akcij. Osnovne organizacije in vodstva ZK morajo redno razpravljati in odločati o vprašanjih, ki neposredno zanimajo delovne ljudi, o vprašanjih materialnega in družbenega položaja delovnega človeka, delovne organizacije in družbenopolitične skupnosti. Jasna stališča, ki odsevajo objektivne možnosti in interese delavskega razreda, ki spoštujejo tudi stvarne materialne, kadrovske in druge možnosti družbe zaradi reševanja določenih problemov, bodo bistveno prispevala tudi k akcijskemu združevanju delovnih ljudi v skladu s stališči in politiko ZKJ pri boju za resnično spreminjanje in razvijanje obstoječih proizvodnih in družbenih odnosov. Poglavitni smisel naše usmeritve k ustanavljanju manjših osnovnih organizacij ZK, predvsem v temeljnih organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih, tudi je v tem, da bodo komunisti močneje idejnopolitično vplivali na reševanje konkretnih problemov delavcev, delovnih organizacij, delovnih ljudi in občanov. Zato imajo organizacijske spremembe v ZKJ predvsem idejnopolitični značaj. Pogojene so s funkcijo ZK v družbi, s potrebo globljega in širšega povezovanja z razredom in delovnimi ljudmi in z učinkovitejšim političnim in idejnim delovanjem znotraj samoupravne družbene strukture. Osnovne organizacije ZK v organizacijah združenega dela morajo postati ogrodje bitke za nadaljnjo krepitev ekonomske in politične pozicije in vloge delavskega razreda. To seveda zahteva tudi odločno akcijo proti nacionalističnim, etatistično-birokratskim, tehnokratskim, liberalističnim in podobnim težnjam, ki si vztrajno prizadevajo razjesti razredno tkivo samoupravnih odnosov, omrtvičiti njihovi nadaljnji razvoj na temeljih ustave in programa ZKJ. Osnovne organizacije in vodstva ZK bodo z vsestransko in konkretno zavzetostjo za reševanje življenjsko pomembnih problemov svojega okolja rasle v odgovorne subjekte družbenopolitičnega življenja s priznano nujno moralnopolitično avtoriteto, v subjekte gra-

122

ditve in uresničevanja politike v svojem delovnem in življenjskem okolju, v občini in v celotni družbi. ZK mora vključiti v to akcijo vse organizirane socialistične sile in ves delavski razred. Politična neaktivnost, slabokrvnost, splahnitev in nekonkretnost nost dela osnovnih organizacij, so nujno vodile k forumskemu načinu dela in k subjektivističnemu delovanju posameznikov in neformalnih frakcijskih skupin. Revolucionarna moč zveze komunistov mora temeljiti na idejnopolitičnem aktivizmu celotnega članstva ZKJ in njihovih osnovnih organizacij, na organiziranosti in demokratični povezanosti članstva in osnovnih organizacij z vodstvi, na komunistični enotnosti njihovih pogledov, stališč in akcij. Odločno moramo premagati prakso tako imenovanega neformalnega posvetovanja in posredovanja med članstvom in vodstvi ZK prek raznih aktivov in na druge načine — kar je ustvarjalo možnost manipuliranja s članstvom in ločevanja vodstev ZK od osnovnih organizacij. Stalno je treba vzpodbujati in negovati ustvarjalne akcije in progresivne misli, ki nastajajo v temeljnih organizacijah združenega dela, v proizvodnem odnosu in v vseh okoljih dela in ustvarjalnosti. Marksistična zasnovanost, jasnost in življenjskost naših stališč in sklepov so nujen pogoj za delo in akcijo ZK. Toda vse to ne zadošča za stvarno spreminjanje in pospeševanje stanja in odnosov. Potrebna je revolucionarna akcija, vztrajno in vsakdanje praktično politično delo za pridobivanje in mobilizacijo delavcev in drugih delovnih ljudi. Šele ko bodo naše ideje, naša stališča postala last večine delavcev in ko bodo le-ti delovali v skladu z njimi, bodo postale velika in gibalna sila družbenega razvoja, orodje v boju za socialistično samoupravljanje, za nadaljnje osvobajanje dela in človeka. Kar najbolj si moramo prizadevati za usposabljanje organizacij in vodstev ZK, da bodo vsestransko analizirale uresničevanje politike ZK. Zavestne komunistične odgovornosti in discipline, to moramo poudariti, za sedaj ni bilo dovolj niti pri delu nekaterih osnovnih organizacij niti pri delu posameznih vodstev ZK. Duha in načela demokratičnega centralizma so pogostokrat kršili, s tem pa je nastajal prostor za oportunistično, liberalistično in drugo nepartijsko vedenje in delovanje. Pač pa lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da je zveza komunistov več ali manj že obvladala navedene in nekatere druge negativne težnje, da se je znebila posameznikov, ki so grobo kršili idejna in organizacijska načela dela in življenja ZK — čeprav moramo s posledicami prejšnje prakse še naprej računati. Oblikovanje novih odnosov v zvezi komunistov, nove prakse pri idejnopolitičnem delu, ki naj pripeljejo do večje idejne in akcijske enotnosti ZKJ, seveda še

123

ni končano. To je dejansko naša stalna naloga, naša trajna in zelo pomembna obveznost in odgovornost. Pri določanju stališč in prihodnjih nalog zveze komunistov v kadrovski politiki smo izhajali iz nujnosti, da mora zveza komunistov tudi na tem področju okrepiti svoj idejni in politični vpliv. V preteklosti je bil ta vpliv oslabljen in so nastajale možnosti za nenačelno, grupaško in frakcionaško kombinatoriko in s tem so lahko tudi posamezniki in skupine uzurpirali in privatizirali kadrovsko politiko. Zato je nujno potrebna daleč večja skrb in organiziranost zveze komunistov, vseh organiziranih socialističnih sil in samoupravnih organov pri izvajanju kadrovske politike. Kajti vprašanje pripravljanja, izbire in ustreznosti pritegnitve kadrov je vse večjega pomena za hitrejši družbeni, znanstveni, tehnični, gospodarski in kulturni razvoj. Ob resničnem in rednem zavzemanju organizacij in vodstev ZK ter drugih organov morajo k temu prispevati tudi ustanovitev ustreznih družbenih organov za kadrovsko politiko, družbeni dogovori na tem področju, dosledno uresničevanje idejnopolitičnih, moralnih in strokovnih meril ter izdelava demokratičnega postopka za sprejemanje konkretnih kadrovskih odločitev. Kadrovska politika v zvezi komunistov in družbi mora biti po svojih načelih in konkretnih odločitvah v neposredni funkciji krepitve oblasti delavskega razreda, uresničevanja njegovih materialnih in družbenih interesov kot tudi v funkciji krepitve družbene vloge ZK in doslednega uresničevanja politike ZKJ. Kadrovska politika mora po svoji celoti biti delavsko razredna politika. Naš čas je zgodovinsko prelomen in globoko revolucionaren. Proizvodni in družbeni odnosi in način življenja, za katerega smo se opredelili in ki ga gradimo, so kakovostno novi, globoko humani in osvobajajoči. Na razvalinah stoletnih razrednih, konservativnih, nehumanih odnosov ustvarjamo družbo osvobojenega dela in človeka. V tem orjaškem boju imajo in bodo našli svoje mesto vsi iskreni in odločni borci za pravice delavskega razreda in naših narodov in narodnosti, za družbeni napredek in mir v svetu. S svojim junaškim bojem v vojni in miru, s svojo revolucionarno vztrajnostjo pri graditvi socializma kot družbe za človeka dela in ustvarjalnosti, s svojo politiko neuvrščenosti sta si zveza komunistov in socialistična samoupravna Jugoslavija pridobili naklonjenost, priznanje in podporo vseh socialističnih in drugih progresivnih sil v svetu. Za nas so zelo dragocene izkušnje in spoznanja komunistov in vseh naprednih ljudi sveta pri njihovem boju za osvoboditev delav-

124

skega razreda, v boju za narodno neodvisnost, za zgraditev socializma. Prepričani smo, da so izkušnje in spoznanja Zveze komunistov Jugoslavije, izkušnje našega delavskega razreda in države pomembne tudi za druge progresivne partije in gibanja. Kajti boj za svobodo ljudi in narodov, za socializem in komunizem ima ob vseh posebnostih v posameznih državah značaj svetovnega družbenega procesa in gibanja. Mi pa smo in bomo njegov ustvarjalni in enakopravni del. Gruj o Novakovič

UVODNA BESEDA O DOPOLNITVAH IN SPREMEMBAH STATUTA ZKJ V KOMISIJI ZA RAZVOJ ZK, NJENO IDEJNOPOLITIČNO, ORGANIZACIJSKO, KADROVSKO IN AKCIJSKO USPOSABLJANJE IN STATUTARNA VPRAŠANJA

Statutarna komisija ZKJ je predlog sprememb in dopolnitev statuta ZKJ izdelovala več kakor leto dni. Sodelovala je z organizacijami in organi ZK v pokrajinah, republikah in v JLA ter z vsemi delovnimi telesi in organi ZKJ, da bi uskladila mnenja in izoblikovala skupna stališča. Predlog smo dali pravočasno v javno razpravo za deseti kongres ZKJ in komisija si je prizadevala, da bi izkoristila mnenja in nasvete, izražene v javni razpravi, in da bi jih, kolikor je bilo to zaradi narave statutarne snovi mogoče, sprejela in vključila v predlog sprememb in dopolnitev statuta. Pomembnejša izhodišča pri izdelavi sprememb in dopolnitev statuta so bila: Vse, kar je praksa iz dosedanjega statuta priznala, je treba ohraniti, vse, kar je bilo ocenjeno kot nepopolna in neustrezna rešitev, pa je treba spremeniti in dopolniti. — Kritična ocena razdobja od devetega kongresa do 21. seje je ugotovila številne slabosti, katerih vzroke je treba odpravljati, kar pa je povezano tudi z nekaterimi drugačnimi statutarnimi rešitvami. — Spremembe v družbenopolitičnem sistemu na ustavnih temeljih so take narave in imajo take značilnosti, da vplivajo na delovanje ZK in terjajo nove organizacijske in druge rešitve ter spremembe v statutu. — Obdobje po 21. seji je prineslo v delu zveze komunistov nove dobre izkušnje, ki jih moramo ovrednotiti in zaradi trajnejšega učinkovanja vključiti v statutarne norme.

Predlog sprememb in dopolnitev statuta smo izdelovali istočasno z izhodišči in v skladu z njimi ter v skladu z resolucijami in drugimi dokumenti za deseti kongres. Nujno je bilo, da smo pazili na enotnost statutarne snovi in na posebne značilnosti ter specifičnosti, ki se morajo pokazati v drugih statutarnih dokumentih. Morali smo se prav tako upreti precej močni težnji, da bi notranje življenje, vse odnose in oblike dela nadrobneje in natančneje predpisali s statutom, kar bi pospeševalo delo po enem kopitu in siromašilo politično akcijo, ker organizacije in organi v neposrednem idejnopolitičnem delovanju ustvarjalno izvajajo politiko zveze komunistov in iščejo v skladu s konkretnimi možnostmi najboljše odločitve. Naj navedem bistvo in pomen najvažnejših dopolnitev in sprememb. V uvodnem delu statuta je ZKJ opredeljena kot enotna revolucionarna organizacija in vodilna idejnopolitična moč delavskega razreda in vseh delovnih ljudi v njihovem boju za zgraditev socializma na temeljih samoupravljanja. Zveza komunistov uresničuje svojo avantgardno vlogo v boju za razvoj socialističnega samoupravljanja kot oblike diktature proletariata v sedanjem obdobju razvoja naše družbe. Ne bojuje se le za izpolnitev zgodovinskih interesov delavskega razreda kot splošnega in dolgoročnejšega cilja, ampak tudi za neposredne življenjske interese razreda. Prav tako je poudarjena usmeritev k sprejemanju neposrednih proizvajalcev v zvezo komunistov, da bi tako hitreje in bolj kakovostno spremenili njeno razredno-socialno sestavo. Nova usmeritev zveze komunistov, sprejeta po 21. seji predsedstva ZKJ z vsem delovanjem, ki ji je sledilo, in s pobudami tovariša Tita v celoti teži k uresničenju prevladujoče vloge delavskega razreda v zvezi komunistov in v družbi. Razredna vsebina politike je v ospredju vsega delovanja, kar je vplivalo, da se obnovi in utrdi zaupanje delavskega razreda v zvezo komunistov, da se podnetijo nove pobude in da nastanejo večje možnosti za dejavnejšo in učinkovitejšo vlogo zveze komunistov. Naša praksa je potrdila znanstveno resnico, da razred brez vodilne in usmerjevalne vloge partije ne more s stihijsko močjo dosledno izvajati socialistične revolucije. V okviru programa zveze komunistov, splošnih idejnopolitičnih izhodišč in določene politike deluje delavski razred čedalje bolj dejavno tudi kot samostojni dejavnik, s čimer se dosledno uresničuje Marxova misel, da je osvoboditev razreda delo razreda samega. Uspešno opravljanje avantgardne vloge zveze komunistov je bistveni dejavnik in odločilno vprašanje pri uresničevanju socialistične 126

revolucije in graditvi socialistične družbe. To je bistveno vprašanje razmerja med partijo in razredom. Leto 1973 je pomembna prelomnica v navzočnosti, položaju in vlogi delavcev v zvezi komunistov. Pretrgana je bila neugodna razvojna težnja zmanjševanja števila delavcev, ki je bila značilna za prejšnja leta od devetega kongresa. Zveza komunistov usmerja svoje delovanje v vseh družbenih strukturah, zlasti pa v samoupravnem temelju tako, da je zagotovljen stalen vpliv delavskega razreda in delovnih ljudi na njeno politiko. Delavski razred naše dežele kot najnaprednejša moč družbe krepko vpliva na tokove družbenih gibanj, kar je bistvena značilnost sedanjega razvoja in eden izmed najbolj nedvomnih uspehov, s katerimi prihajamo na deseti kongres. Posebno pozornost smo posvetili tistim statutarnim rešitvam, s katerimi bolj jasno in popolno dograjujemo demokratični centralizem kot temelj vsega sistema razmerij v zvezi komunistov. Poudarjeno je, da moramo načela demokratičnega centralizma enotno izvajati od osnovne organizacije do vseh organov in forumov ZKJ. Ta zahteva, da dosledno uveljavljamo določeno politiko zveze komunistov, da upoštevamo in izvajamo sklepe, sprejete s kvalificirano večino na podlagi statuta, da morajo nižji organi odgovorno izvajati stališča in sklepe višjih organov, da pri sprejemanju odločitev uporabljamo demokratične metode, da zagotavljamo dejavno vlogo članstva pri oblikovanju politike in da dosledno izvajamo načelo akcijske enotnosti zveze komunistov. Z dopolnitvami določamo odgovornejše razmerje organizacij in organov do člana zveze komunistov, do njegovih predlogov in mnenj kakor tudi do pobud, ki izhajajo iz baze zveze komunistov. To bo prispevalo, da bomo hitreje odpravili forumsko delo, da bomo pospešili potek demokratiziranja zveze komunistov in dosegli dejavnejšo vlogo člana ne le pri uresničevanju, temveč tudi pri oblikovanju politike zveze komunistov. Bolj so obdelana razmerja organov do vodilnih teles in forumov zveze komunistov, izvršilnopolitičnih organov do organov, ki so jih izvolili, nižjih organov do višjih in vseh organov do osnovne organizacije zveze komunistov. Statut ZKJ smo dopolnili z novimi določbami, v katerih so bolj jasno določena razmerja med organi ZKJ in republiškimi ter pokrajinskima zvezama komunistov in natančneje obdelane njihove medsebojne obveznosti in odgovornosti. Kot enotna politična organizacija delavskega razreda in vseh delovnih ljudi je ZKJ dolžna, da na podlagi statuta uresničuje odlo127

čujočo vlogo pri oblikovanju temeljnih smeri samoupravnega socialističnega razvoja naše družbe. Organi ZKJ so dolžni, da demokratično in v duhu statuta določajo politiko, ki je v skupnem interesu vse ZKJ, da zagotavljajo njeno izvajanje in da po potrebi ukrepajo povsod, kjer te politike ne izvajajo dosledno. Na podlagi programa, določene politike in stališč forumov in organov ZKJ republiške in pokrajinski zvezi komunistov samostojno sprejemajo svoja stališča in sklepe, dejavno sodelujejo pri oblikovanju politike ZKJ in nosijo skupno ter neposredno odgovornost pred članstvom svoje republike in pokrajine ter pred ZKJ in njenimi forumi in organi. Zveza komunistov Jugoslavije usmerja družbene tokove na način, ki najbolj ustreza uresničenju njene vloge v razmerah, ki smo jih dosegli v graditvi socialistične družbe na temeljih samoupravljanja, kar opredeljujoče vpliva na razvoj razmerij med ZKJ in republiškimi in pokrajinskima zvezama komunistov. Zato so ta razmerja izraz pogojene povezanosti delov in celote ter njihove dialektične enotnosti, v kateri sta vsebovani tako enotnost ZKJ kakor tudi samostojnost republiških zvez komunistov v enotni ZKJ. Tako urejena in uveljavljena razmerja so bistvena prvina politike in pomemben dejavnik graditve enotnosti zveze komunistov. Dosežena raven samostojnosti republiških zvez komunistov v enotni ZKJ je rezultat zgodovinskega razvoja zveze komunistov, celotnega razvoja družbenopolitičnega sistema in izraz naših narodnih, družbenoekonomskih in drugih značilnosti in posebnosti. Z dopolnitvami statuta je bolj čvrsto in opredeljeno poudarjena obveznost zveze komunistov, da stalno krepi in poglablja idejnopolitično ter akcijsko enotnost. Da bi pospeševala napredek družbenega spoznanja, bogatila teoretično misel in krepila kritično zavest, je nujno, da zveza komunistov stalno izboljšuje metode za globlje in bolj vsestransko osvetljevanje stanja in pojavov na raznih področjih, da ugotavlja prave vzroke in dejstva, na podlagi katerih so lahko storjeni ukrepi in akcije znatno bolj ustvarjalni in učinkoviti. Zveza komunistov je dolžna, da obrazloženo ocenjuje razne sile, ki delujejo mimo politike zveze komunistov, da popolneje ugotavlja istovetnost njihovih nosilcev in da ugotavlja temeljne vzroke raznih odporov politiki zveze komunistov, da bi lahko bila idejni boj in.politična akcija kar najbolj uspešna. Ker je ideološko izobraževanje zelo pomembna naloga zveze komunistov, je bilo potrebno, da jo tudi s statutom določimo kot dolžnost in osebno obveznost vsakega člana. Marksistična in ideološka izoblikovanost članov, višja raven zavesti in družbene izobraženosti

128

so pomemben pogoj za uresničevanje dejavnejše vloge članstva pri oblikovanju in izvajanju politike zveze komunistov. S statutom so določene obveznosti organizacij in organov, da zagotavljajo potrebne možnosti in pomagajo članu pri njegovem ideološkem izgrajevanju in da organizirajo razne oblike dela ter oblikujejo potrebne ustanove. Uspešno ideološko izobraževanje članov zveze komunistov nedvomno prispeva k boju za krepitev idejne in politične enotnosti, za izoblikovanje jasnejših meril v idejnopolitični diferenciaciji, za odločnejše in odgovornejše delovanje zveze komunistov. Ta boj terja, da sistem vodenja in metodo delovanja izboljšamo z odkritim obravnavanjem vprašanj, s pospeševanjem boja mnenj, s soočanjem gledišč, z večjim vrednotenjem argumentov, z demokratičnim postopkom pri sprejemanju stališč, z odgovornim delovanjem članstva, organizacij in vodstev ter s sistematičnim spremljanjem in preverjanjem izvajanja sprejetih stališč in sklepov. Zveza komunistov je dolžna posvečati večjo pozornost oblikam svojega notranjega življenja, izboljševati demokratične oblike dela in brez oportunizma ter diskriminacije pospeševati človeške in tovariške stike. To ne sme biti čustveno malomeščansko razmerje do pomanjkljivosti in slabosti, temveč odkrit kritičen postopek, ki naj pomaga članu in spoštuje integriteto njegove osebnosti. Statutarni predpisi zavezujejo člana ZK, da ima dejavno razmerje do vseh pomembnejših družbenopolitičnih vprašanj, da se odločno bojuje proti oportunizmu in raznim drugim izkrivljanjem, zlasti pa proti grupaškemu in frakcionaškemu delovanju v zvezi komunistov. V statut smo vnesli nove odstavke z namenom, da bi posvetili znatno večjo pozornost tistim, ki bodo postali člani zveze komunistov. S tem želimo prispevati k bolj organizirani in stalnejši politiki sprejemanja v zvezo komunistov. Priprave za sprejem morajo biti bolj organizirane, usmerjene k boljšemu spoznavanju človeka in njegovih človeških kakovosti, k zanesljivejši presoji opredeljenosti za politiko zveze komunistov, za angažiranje v konkretnih političnih akcijah in drugem družbenem delovanju ter pomoči v ideološkem izgrajevanju. Te statutarne določbe bodo spodbudno vplivale na izboljšanje celotnega idejnopolitičnega delovanja za krepitev zveze komunistov z boljšim sprejemanjem, s spreminjanjem socialnorazredne sestave in z uspešnejšim pomlajevanjem in obnovo članstva. Statut določa ukrepe, ki naj prispevajo h krepitvi odgovornosti v zvezi komunistov. Razčlenjen je in povezan celotni mehanizem raznih aktivnosti in ukrepov, da bi se ne le z disciplinskimi postopki, temveč tudi z drugimi idejnopolitičnimi aktivnostmi večala in krepila odgovornost. Organi in organizacije so dolžni, da spremljajo in kri9 Deseti kongres ZKJ

129

tično ocenjujejo svoje delo in ravnanja svojih članov, da pospešujejo potrebno delovanje in ukrepajo v prid krepitve osebne in skupne odgovornosti. V demokratičnem postopku je v duhu statuta nujno nepristransko uporabljati kritiko in druge ukrepe ugotavljanja odgovornosti in tako prispevati k ustvarjalnemu idejnopolitičnemu življenju, k odločnejšemu boju za odpravo idejnih slabosti in krepitvi odgovornosti. Uvajamo tudi nove vzgojne in disciplinske ukrepe, s čimer odpravljamo dosedanje praznine in pomanjkljivosti v statutu. V statut smo vnesli nove odstavke o kadrovski politiki zveze komunistov in v njih poudarili njen pomen, temeljna merila in smeri nadaljnjega usmerjanja. Politika pravilnega dviganja, izbire in razporejanja partijskih kadrov je bila v nekem razdobju po devetem kongresu zanemarjena, včasih vodena enostransko brez popolnejših meril, v nekaterih primerih pa podrejena posameznikom in zlorabljena. Statut poudarja dolžnost organizacij in organov, da stalno in sistematično demokratično vodijo kadrovsko politiko ob kar najbolj dejavnem sodelovanju članov. Kadrovsko politiko opredeljujemo v smeri večje razredne usmerjenosti, pravilnejše narodne zastopanosti in enakopravnosti, zagotavljanja revolucionarne kontinuitete, pogum nejšega pomlajevanja in obnove ter krepitve idejne, splošne in strokovne ravni kadrov. Dosedanji statut ZKJ je poudarjal vlogo člana zveze komunistov in naglaševal pomen njegovega delovanja. V neki meri pa je bila zapostavljena vloga aktivnejšega in organiziranejšega delovanja osnovne organizacije zveze komunistov. V spremembah in dopolnitvah statuta je poudarjen pomen osnovne organizacije zveze komunistov ter obdelana njena vloga. Osnovna organizacija je dolžna pospeševati razne oblike dela, da bi usposabljala svoje člane za kar najbolj uspešno posamično in skupno delovanje. Delovne izkušnje v organiziranju številčno manjših organizacij so se izkazale za zelo dobre. Z dopolnitvami statuta je zlasti poudarjena funkcija osnovne organizacije zveze komunistov v temeljni organizaciji združenega dela, v kateri delavski razred na podlagi ustave uveljavlja svoje temeljne samoupravne pravice. Združuje delovanje komunistov v vseh bistvenih vprašanjih razvoja in uresničevanja socialističnih družbenoekonomskih in političnih razmerij, zasnovanih na družbeni lastnini sredstev za delo, na neposrednem odločanju delavcev, delitvi dohodka po rezultatih dela in vključevanju proizvajalcev v vse oblike združenega dela. Vprašanja so nastajala na področju organizacijske nadgradnje, od osnovnih organizacij kot temelja k razvijanju višjih oblik organiziranja in združevanja delovanja v sestavljenih organizacijah združenega dela. 130

Rešitev, predvidena v predlogu sprememb in dopolnitev statuta, omogoča uporabo raznovrstnih oblik organiziranja in delovanja zveze komunistov ob temeljnem pogoju, da stališča in sklepe v sestavljeni organizaciji združenega dela sprejemamo na podlagi usklađenih mnenj organizacij zveze komunistov v temeljnih organizacijah združenega dela. Take rešitve bodo prispevale k uveljavitvi vloge in funkcij temeljne organizacije združenega dela. S spremembami statuta je precejšnja pozornost posvečena delovanju osnovne organizacije zveze komunistov v krajevni skupnosti. S statutom je določeno, da so poleg opravljanja temeljne dejavnosti v svoji organizaciji vsi člani, ki živijo in delujejo na območju krajevne skupnosti, dolžni organizirati potrebne organe zveze komunistov in druge organizacijske oblike in reševati vprašanja, ki so v skupnem interesu za uresničenje družbene vloge in krepitev samoupravnih funkcij krajevne skupnosti. Pomembna novost v statutu je tudi poudarjanje vloge zveze komunistov na vasi. V krajevnih skupnostih, ki delujejo na kmečkih območjih, osnovne organizacije zveze komunistov organizirajo in usmerjajo delovanje svojih članov k bistvenim vprašanjem politike na vasi, k izgrajevanju samoupravnih razmerij, pospeševanju napredka kmetijske proizvodnje, pospeševanju raznih oblik organiziranja in združevanja dela ter druga podobna vprašanja. Taka postavitev osnovnih organizacij daje ugodne možnosti, da se znatno okrepi vloga zveze komunistov v družbeni bazi, da se pospeši delovanje članov, izboljša pobuda in poglobi njihova osebna in skupna odgovornost. Z dopolnitvami statuta so določeni novi odstavki, ki bolj jasno in natančneje določajo funkcijo in vlogo občinske konference. Občinske konference zasnavljajo določanje svojih stališč in sklepov predvsem na idejnopolitičnem delovanju, pobudah in mnenjih osnovnih organizacij in organov konference. Urejeno je tudi razmerje med konferenco in aktivom delavcev komunistov zaradi bolj razgibanega delovanja aktivov, pospeševanja pobud in uresničenja njihovih predlogov. Menim, da je znatna pomanjkljivost dosedanjega statuta v tem, ker v njem ni enotno za vse občinske organizacije zveze komunistov določena vloga in funkcija komiteja kot izvršilnopolitičnega organa v občini. Z dopolnitvami statuta je določeno oblikovanje komitejev, ki imajo politično, organizatorsko in operativno-akcijsko vlogo v pripravljanju in angažiranju članstva in organizacij zaradi demokratičnega in ustvarjalnega izgrajevanja političnih stališč in njihovega doslednega izvajanja v družbi. Med izdelavo teh statutarnih rešitev se je razvila zelo razgibana razprava, v kateri so se izrazile razlike, včasih pa so se uveljavili tudi

9’

131

različni nazori o položaju, vlogi in funkciji občinskih organov zveze komunistov. Kakor so se poprej pojavljali nazori, da pri organiziranem delu občinske konference ni potrebno večati in krepiti funkcije občinskega komiteja kot izvršilnopolitičnega organa, tako se je zdaj včasih pojavljala druga skrajnost, da lahko močan komite v znatni meri zmanjša ali izloči vlogo občinske konference. Praksa je pokazala, da sta obe izraženi skrajnosti nesprejemljivi. Logika pospeševanja razvoja enega organa na račun drugega je nevzdržna, ker so razmere zapletene, prostor zelo širok in potrebe po intenzivnem in sočasnem delovanju tako konferenc in komitejev kakor tudi drugih oganov, organizacij in delovnih teles v občinski organizaciji zveze komunistov velike. Funkcije vseh organov zveze komunistov je treba na podlagi statuta opravljati odgovorno, da bi kar najbolj uspešno prispevali k uresničevanju vodilne vloge zveze komunistov, kar je zelo zapletena naloga, ker so tudi v tem obdobju razvoja družbenopolitični tokovi precej zapleteni in včasih protislovni. Zato je potrebno stalno izgrajevati sodobnejši sistem delovanja in izboljševati delovno metodo, kar terja tudi uporabo raznovrstnih oblik akcijskega organiziranja in delovanja. Take oblike lahko prispevajo k boljšemu spoznavanju stanja na posameznih področjih, k vsestranskemu in zanesljivejšemu oblikovanju stališč, k ustvarjalni vlogi članstva in h krepitvi akcijske sposobnosti zveze komunistov. Zapletena etapa družbenopolitičnega razvoja, ki je pred nami, terja, da z oblikovanjem kvalitetnejšega sistema vodenja odpravljamo pretirani vpliv prakticizma in pragmatizma, ki pogosto daje pečat našemu delu. Zaradi uskladitve z drugimi pomembnimi spremembami v statutu in nadaljnje krepitve in izboljševanja delovanja zveze komunistov je bilo dopolnjeno tudi poglavje o organizaciji zveze komunistov v JLA. Prav tako so bile opravljene spremembe in dopolnitve, ki se nanašajo na vlogo in funkcijo nadzornih komisij in na politiko financiranja zveze komunistov. S statutom so ustrezneje obdelana tudi pomembnejša organizacijska vprašanja, da bi izboljšali delo organov zveze komunistov v republikah in pokrajinah. Stalna prizadevanja zveze komunistov, da razgiba in izboljša svoje idejnopolitično, organizacijsko in akcijsko delovanje, ki so se posebno uveljavila v prizadevanjih organizacij in organov, zlasti po 21. seji predsedstva ZKJ in pismu tovariša Tita in izvršnega biroja, so se uveljavila tudi v prizadevanjih organov ZKJ, da se boljše organizirajo in tako izboljšajo tudi svoje delo. 132

Predvidene spremembe v organih ZKJ so povezane z izkušnjami, pridobljenimi v petletnem razdobju delovanja in s potrebo, da se na istih načelih in enotnih temeljih uskladi organizacijsko reševanje v organizacijah in v vseh organih zveze komunistov zaradi uspešnejšega in enotnega delovanja in odgovornejšega opravljanja njihovih funkcij. Namesto konference ZKJ je določeno, da kongres izvoli centralni komite ZKJ, ki ima vse funkcije in pristojnosti najvišjega organa Zveze komunistov Jugoslavije med dvema kongresoma. Centralni komite izvoli iz svojih vrst predsedstvo CK ZKJ kot političnoizvršilni organ, v katerem bi bili kadri z najpomembnejšimi družbenopolitičnimi funkcijami v federaciji in v republikah, pokrajinah, JLA in drugih strukturah zveze komunistov. Taka organizacijska rešitev zagotavlja potrebne možnosti, da predsedstvo deluje znatno bolj organizirano in operativno kot organ ZKJ. Določene so prav tako nekatere spremembe v sestavi in številu članov izvršnega komtieja, v katerega so izvoljeni člani predsedstva in centralnega komiteja ZKJ, kar bo omogočilo, da bo izvršni komite v okviru določenih funkcij še bolj razgibal in izboljšal svoje delovanje. Kakor je razvidno iz predloga statuta, so bile izvršene v celoti pomembne organizacijske spremembe, s čimer nastajajo ugodnejše možnosti za krepitev delovanja in odgovorno opravljanje funkcij in obveznosti določenih s statutom vseh organov ZKJ kot najpomembnejših dejavnikov idejne in politične povezanosti v zvezi komunistov in v naši družbi. Zveza komunistov kot živ ustvarjalni organizem stalno izboljšuje svojo organizacijo, notranja ramerja in način delovanja na podlagi dinamičnih gibanj v družbi, razvoja samoupravljanja, oblikovanja družbenopolitičnega sistema in splošnih potreb, ki jih sproža sedanje obdobje našega razvoja. Spremenjeni in dopolnjeni statut ZKJ ni le oblikovna vsota pravil vedenja, ni običajen normativni akt, temveč ima večjo in trajnejšo vrednost kot pomemben idejnopolitični dokument, ki na podlagi programskih smotrov, sprejete splošne razvojne linije in neposredno določenih nalog razčlenja sistem odnosov v zvezi komunistov, opredeljuje naravo in funkcijo organov in forumov, določa pravice in obveznosti članov, organizacij in organov, določa organizacijo in temeljne oblike dela ter ureja številna druga vprašanja splošne vrednosti za krepitev avantgardne vloge zveze komunistov in ustvarjalno idejnopolitično delovanje. V spremembah in dopolnitvah statuta ZKJ je izražena nova usmeritev zveze komunistov in zato bo dosledno izvajanje določenih načel in norm prispevalo k boju za idejnopolitično in akcijsko

133

enotnost, za odgovorno opravljanje funkcij, pospeševanje demokratičnih razmerij, tvornejše uresničevanje politike in za uspešen nadaljnji razvoj zveze komunistov.

Budislav šoškič UVODNA BESEDA V KOMISIJI ZA VPRAŠANJA IZOBRAŽEVANJA IN VZGOJE, ZNANOSTI IN KULTURE

Februarja letos je odbor za pripravo desetega kongresa ZKJ dal v javno razpravo dokumenta »Idejna podlaga samoupravne socialistične preobrazbe vzgoje in izobraževanja« ter »Politika in naloge zveze komunistov na področju kulture in znanosti«. V njih vsebovana stališča kakor tudi razprave o njih so hkrati z razpravami in stališči republiških kongresov in pokrajinskih konferenc zveze komunistov bila podlaga za izdelavo treh posebnih osnutkov resolucij, ki obravnavajo problematiko izobraževanja, znanosti in kulture oziroma razlagajo zamisli, naloge in program akcij zveze komunistov na teh področjih. Bistvene ocene in stališča o teh vprašanjih je razložil tovariš Tito v svojem poročilu. Dve dejstvi govorita o tem, da so v pripravah desetega kongresa in tudi na samem kongresu dobila zelo pomembno mesto vprašanja razvoja, družbenogospodarskega položaja in idejne usmerjenosti izobraževanja, znanosti in kulture. Predvsem je to izraz spoznanja, da spadata temeljno reformiranje sistema izobraževanja in vzgoje ter hitrejši znanstvenotehnični in splošni kulturni napredek med glavna vprašanja razvoja naše socialistične samoupravne skupnosti. Kakšno mesto in vlogo bodo imeli izobraževanje, znanost in kultura v združenem delu, v pospeševanju razvoja socialističnega samoupravljanja, proizvajalnih sil družbenega dela in sposobnosti in ustvarjalnih možnosti delovnega človeka — od tega sta bistveno odvisna stopnja hitrosti in doseg revolucionarnega preobraževanja naše družbe. Vsako zaostajanje na teh področjih vodi k zaostajanju v gospodarskem in družbenem razvoju, načinu proizvodnje in načinu življenja. Izobraževanje, znanost in kultura so pomembna področja razrednega idejnopolitičnega boja zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil. I. V programu, ki je bil sprejet pred 16 leti, je Zveza komunistov Jugoslavije opredelila svoje temeljne marksistične opredelitve o smotrih, vlogi, idejni usmerjenosti in poteh razvoja kulture, znanosti 134

in sistema izobraževanja ter vzgoje. Te opredelitve so vzdržale preskušnjo prakse. Premagale so skušnjave raznih vrst. Potrdili so jih pomembni dosežki, zlasti pa nastajanje nove socialistične kulture, svoboden in dinamičen razvoj znanstvene in umetniške ustvarjalnosti, širjenje in demokratiziranje izobraževanja, pomnožitev proizvajalnih in ustvarjalnih sil naše družbe, pospeševanje razvoja plodonosne marksistične misli, samoupravne družbene prakse in socialistične zavesti delavskega razreda, obogatitev osebnosti in dvig kalturne ravni delovnega človeka, stalni razvoj njegovih potreb po izobraževanju in bolj vsebinskem kulturnem življenju, po prisvajanju znanstvenih in civilizacijskih vrednot, prost, bujni in vsestranski razvoj nacionalnih kultur na temeljih enakopravnosti in ustvarjalnega sodelovanja med njimi. Življenjska ustvarjalnost programskih smotrov, načel in opredelitev zveze komunistov tudi na teh področjih družbenega dela in ustvarjanja temelji na vsebini, gonilnih silah, trajnih vrednostih in nenehnem gibanju naše revolucije, ki pomeni tudi globoko kulturno revolucijo. Ustvarjalna moč in delovna ustvarjalnost teh opredelitev izvirata iz samega bitja in razvojnih smeri socialističnega samoupravljanja, ki prinaša s seboj tudi zelo vplivno civilizacijsko in kulturno funkcijo. Usmeritev zveze komunistov h krepitvi vodilne družbene vloge delavskega razreda, ki je temeljna osvobodilna moč sedanje dobe, in ustvarjalno razmerje do marksizma kot znanstvene in revolucionarne teorije je bil razlog, da so bile temeljne trditve programa ZKJ, ki se nanašajo na znanstveno, teoretično, umetniško in kulturno ustvarjalnost, vitalne, sodobne in trajno aktualne. Šele v poteku spreminjanja takratnega stanja, razmerij in prakse smo popolneje spoznavali vso obsežnost, zapletenost in težave boja za uresničenje s programom ugotovljenih opredelitev. Bogatili smo izkušnje in spoznanja o tem, kakšne ovire in žilave odpore je treba nenehno premagovati, da bi izkrčili pota za uveljavitev in uresničenje socialističnih smotrov, novih meril in zamisli o razvoju kulture, znanosti in izobraževanja. Stopnja gospodarskega in družbenega razvoja, razmerje med družbenimi in političnimi silami in stanje družbene zavesti so v veliki meri določali meje samoupravnega socialističnega preobraževanja teh družbenih dejavnosti v duhu programskih smotrov ZKJ. Velik del presežnega dela in sredstev družbene akumulacije je bil ločen in odtujen od delavskega razreda vključno s sredstvi, ki so bila pretežno upravno izločena in razporejena za izobraževanje, znanost in kulturo. Konstituiranje združenega dela je šele v povojih. Potrebno je bilo veliko časa in prizadevanj, da so se okrepili samoupravni družbeni subjekti v gospodarstvu, izobraževanju, znanosti, kulturi in dru-

135

gih družbenih dejavnostih, ki edini lahko združeni z zvezo komunistov na čelu izbojujejo temeljno reformiranje teh področij družbenega dela in ustvarjanja v skladu z dejanskimi in trajnimi interesi delavskega razreda in delovnega človeka. Zaradi vsega tega smo pogosto hitreje razdirali prejšnja upravno-hierarhična, kakor pa smo uvajali nova, na samoupravljanju zasnovana razmerja v kulturi, izobraževanju in znanosti. Na tem razpotju so se mnoge kulturne, a delno tudi znanstvene in izobraževalne dejavnosti, znašle v precepu med upravno-etatističnimi odnosi, tehnokratskimi manipulacijami in čedalje močnejšim učinkovanjem slepega komercializma. To je nekaj razlogov, zaradi katerih so na teh področjih družbenega dela programske opredelitve in praksa, ki v marsičem še ne dosega ravni načel, vsebovanih v programu, še precej daleč vsaksebi. To pa je le del resnice. Ob tem moramo ugotoviti, da vprašanja razvoja izobraževanja, znanosti in kulture ter idejni položaj vse do nedavno niso bila na glavnem tiru, pogosto pa niti sestavina rednega delovanja mnogih organizacij in vodstev zveze komunistov. Splošni smotri in načelna stališča o reformi sistema izobraževanja in o kulturnem ter znanstvenem razvoju se niso spreminjali v razčlenjeno politiko za daljšo dobo in s konkretnimi akcijskimi programi. Odločno premagovanje upravnega vodenja in agitpropskega usmerjanja teh področij družbene ustvarjalnosti so nekatere organizacije in vodilni organi zveze komunistov razumeli tako, kot da so rešeni odgovornosti za stanje stvari in razvojne tokove v teh dejavnostih. Zaradi pomanjkanja ali slabljenja idejnega boja zveze komunistov in političnega oportunizma v njenih vrstah se je ozkim interesnim skupinam in klanom posrečilo osvojiti vplivne položaje v posameznih kulturnih in izobraževalnih ustanovah, na nekaterih katedrah in v inštitutih, v upravnih odborih skladov, v raznih žirijah, v nekaterih delih založniške dejavnosti in publicistike, v kulturnih rubrikah in oddajah nekaterih sredstev javnega obveščanja idr. Pod firmo samoupravne avtonomije so si te skupine prizadevale, pogosto se jim je to tudi posrečilo, da so se nekatere kulturne, znanstvene in izobraževalne ustanove in organizacije ogradile pred organiziranim vplivom samoupravne družbe in zveze komunistov, da so jih spremenile v svoja pridržana območja in v njih utrdile monopolistično premoč. Idejni nevtralizem in politični oportunizem, ki sta pognala globoke korenine v mnogih strukturah zveze komunistov, sta vodila k prepuščanju kulture, znanosti in izobraževanja stihijskemu razvoju, mirni idejni koeksistenci z ideologijami, ki nasprotujejo marksizmu, socializmu in samoupravljanju ter »nevmešavanju« zveze komunistov. 136

V takih okoliščinah je prišlo tudi v kulturnih, znanstvenih in izobraževalnih dejavnostih do napadalnejšega nastopanja separatističnega in centralistično-unitarističnega nacionalizma, do prodiranja buržoaznega liberalizma, malomeščanskega anarhizma, tehnokratskega elitizma in lažnega levičarstva ter — kakor se običajno v takih položajih dogaja — do oživljanja birokratičnega konservatizma in dogmatizma.

Prehod zveze komunistov v idejnopolitično ofenzivo, ki je bil sprožen in usmerjen s sklepi 21. seje predsedstva in pismom, je spremenil »duha« tudi v kulturnem življenju in delovanju. Začeli smo zapuščati stanje idejne koeksistence in mrtvila. Zaorali smo globlje brazde v idejnopolitična razčiščevanja, ki so zganila komuniste in druge socialistično usmerjene ustvarjalce, da so začeli delovati. Tega ni bilo mogoče opraviti v enem naskoku in končati z enkratno kampanjo. To je le dober start v dolgoročnem idejnopolitičnem boju, ki terja jasne idejne usmerjevalce in razpoznavna znamenja, izostrena idejna merila, revolucionarno doslednost in boljšo organiziranost. Poudaril sem le nekatere točke in označil le nekatere izseke dinamične in protislovne slike gibanj, idejnega vrenja in spopadanja, ki so se dogajala na področju kulture, izobraževanja in znanosti. O tem so bile dane znatno popolnejše in širše obrazložene ocene v posebnih delih idejnopolitičnih izhodišč, o katerih je potekala predkongresna razprava. S tem sem želel poudariti pomen ustvarjalnega prizadevanja Zveze komunistov Jugoslavije, da v pripravah svojega desetega kongresa opravi temeljito in kritično analizo lastne prakse in izkušenj, pridobljenih v boju za uresničenje svojih programskih smotrov in opredelitev na teh področjih družbenega življenja in razvoja. V osnutkih treh resolucij, ki so predmet obravnavanja te komisije desetega kongresa, revaloriziramo in potrjujemo načelne trditve v programu ZKJ s tem, da podrobneje ugotavljamo njihov konkretni in aktualni pomen v tem razvojnem obdobju. V njih so povzeti nauki in sklepi iz potrdilnih in odklonilnih izkušenj, ki smo jih dobili v minulem obdobju. Prav tako smo težili k temu, da bi poiskali in opredelili odgovore na nova vprašanja, ki jih je sprožila družbena stvarnost v svojem gibanju. Dokumenti, pripravljeni za ta kongres, pomenijo korak naprej, ki ga je zveza komunistov napravila v bogatenju in poglavljanju lastnih spoznanj, v razvoju pogledov, v obdelavi in natančnejšem določanju stališč v programu ZKJ, ki se nanašajo na problematiko kulture, izobraževanja in znanosti. V tem smislu vsebujejo dokumenti nekatere programske prvine. Hkrati imajo izrazito akcijsko-mobilizacijsko naravo zato, ker določajo temeljne smeri in 137

program akcije z jasno formuliranimi obveznostmi in nalogami komunistov, njihovih organizacij in vodstev. V pripravljanju omenjenih dokumentov smo si prizadevali premagati skušnjavo, da bi se jih lotili sektorsko. V življenjski vsakdanjosti so zelo močni pritiski takega načina mišljenja in vedenja prav zato, ker so se izobraževanje, znanost in kultura desetletja razvijale in obravnavale kot »sektor splošne porabe«, kot posebna področja, zaprta v svoje okvire in v znatni meri ločena od matrialne proizvodnje in drugih področjih družbenega dela. V osnutkih resolucij, o katerih tukaj razpravljamo, obravnavamo boj za napredne opredelitve, v kulturi, znanosti in izobraževanju v nerazdružljivi povezanosti s celoto družbenopolitičnih in idejnih bojev za revolucionarno preobrazbo družbe. Vprašanja razvoja teh dejavnosti obravnavajo kot sestavine gospodarskega in družbenega razvoja. Idejni položaj na teh področjih obravnavamo kot del skupnih idejnih gibanj v družbi in zvezi komunistov. Izhodiščne točke samoupravnega konstituiranja omenjenih družbenih dejavnosti so razvidne v izgrajevanju enotnega sistema združenega dela. Vidnega območja ne zožujemo na »interno« samoupravljanje v okviru ustanov kulture, izobraževanja in znanosti, ampak iščemo rešitev bistvenega vprašanja v integriranju teh dejavnosti v celovit sistem socialističnega samoupravljanja kot prevladujočega družbenega razmerja. II.

V vsaki predloženi resoluciji, ki jih obravnavamo v tej komisiji, smo se trudili kar najbolj natanko in čvrsto opredeliti razredno vsebino politike zveze komunistov na področju izobraževanja, znanosti in kulture. To je bilo nujno potrebno zlasti iz naslednjih razlogov: Prvič. Delavski razred doslej ni mogel bolj bistveno vplivati na usmerjenost, prioritete in razvoj izobraževanja, znanosti in kulture. Doživljal je, in to v negativnem pomenu, vse posledice odrezanosti teh področij družbenega dela od materialne proizvodnje in interesov družbenih proizvajalnih sil. Izrazito so bili zanemarjeni tisti programi, vsebine in oblike, ki imajo bistven pomen za razvoj duhovnih zmožnosti proizvajalnega dela, za bogatenje delavčeve osebnosti in njegovega usposabljanja za s amoupravij anj e. Idejni odsevi in logika še nepremaganih oblik razrednih razmerij so se izražali med drugim v ohranjevanju delitve šol, zlasti srednje stopnje, na tiste, ki so del mladih ljudi držale daleč od proizvodnje in samoupravne družbene prakse ter jih pripravljale le na 138

nadaljnje izobraževanje, in na tiste, ki so dijake pripravljale pretežno za proizvajalno delo. Še močnejši pritisk meščanske zamisli kulture se je kazal v razdvojenosti tako imenovane vrhunske, avantgardne in reprezentativne kulture, ki je bila namenjena ozkemu krogu uporabnikov, in tako imenovane množične kulture, v kateri so navadno prevladovali konfekcijski proizvodi, zabavne vsebine nižje vrste in razne oblike neprave kulture in neprave znanosti. Drugič. Jasnejša opredelitev in izostritev razrednih meril zveze komunistov v kulturni politiki je potrebna tudi zaradi krepitve integritete naše revolucionarne ideologije in idejne odpornosti članov zveze komunistov in delovnih ljudi v razmerju do interesov, nazorov in delovanja, ki so nasprotni interesom delavskega razreda in biti naše samoupravne socialistične družbe. Ni odveč, če se spomnimo, da so do nedavna pod naslovom umetnosti in znanosti imele ne le »državljansko pravico«, temveč so tudi precej šla v prodajo dela, ki so širila nacionalistično ideologijo in opozicijsko razpoloženje različnih vrst vse tja do odkritih protirevolucionarnih sporočil in diverzij. Nekatera taka dela so dobila nagrade in družbena priznanja. Tretjič. Neredko se v obliki »razredne« frazeologije ob besednem sklicevanju na interese delavskega razreda dajejo take razlage kulturne politike zveze komunistov, ki pomenijo vulgariziranje in izkrivljanje njene vsebine. Pri tem mislim na teze, ki delavski razred omejujejo le na fizične delavce in zagovarjajo odmik od intelektualnih ustvarjalcev, in na poskuse oživljanja sektaštva ter dogmatične izključljivosti. Pri tem mislim tudi na znamenja obnavljanja nazorov in teženj proletkulta. Zahteve po ustvarjanju in pospeševanju posebne proletarske kulture nasprotujejo naravnim interesom delavskega razreda, ki teži za tem, da bi sprejel in osvojil vse, kar je najvrednejše v dosežkih kulture in znanosti, da bi to postala njegova lastna moč. Razredno bistvo politike ZKJ v istem smislu ne zožuje, temveč spodbuja in pospešuje splošnočloveško in osvobodilno vlogo ter pomen kulture. To izhaja iz dolgoročnih interesov, zgodovinske vloge in' smotrov delavskega razreda in njegovega revolucionarnega gibanja. Samoupravno združevanje izobraževanja, znanosti in kulture s področjem materialne proizvodnje in drugimi področji dela v enoten sistem združenega dela na temelju določb nove ustave, bolj natančno določanje smeri, vsebine in oblik idejnopolitičnega delovanja zveze komunistov, ki vodijo k uresničevanju take usmeritve, je temeljno izhodišče vseh treh predloženih dokumentov. V stališčih, ki jih vsebujejo, je vsebovan odgovor na vprašanje, kako naj samoupravno organizirano združeno delo postane temeljni nosilec politike na teh pod139

ročjih oziroma kako naj delavski razred obvlada možnosti razvoja kulture in znanosti ter pogoje, od katerih je odvisno nastajanje in obnavljanje kadrov z izobraževanjem. Izhajamo iz spoznanja, da so izobraževanje, znanost in nekatere oblike kulturnega delovanja postale neposredna proizvajalna sila in da stalno narašča njihov delež pri povečevanju proizvodnje, produktivnosti dela in dohodka, ki ga dosegajo v organizacijah združenega dela v materialni proizvodnji, zato je v dejanskem in dolgoročnem interesu neposrednih proizvjalcev, da ustrezni del dohodka dajejo za potrebe delovanja in razvoja znanosti, izobraževanja in kulture. V tem je medsebojna in nerazdružljiva povezanost interesov delovnih ljudi v omenjenih družbenih dejavnostih in proizvajalcev na področju materialne proizvodnje. Prosta in neposredna izmenjava njihovega dela postane temeljno načelo združevanja dela in sredstev zaradi uresničenja skupnih interesov. Samoupravne interesne skupnosti morajo postati najpomembnejše mesto, samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje pa prevladujoče skupno in enakopravno odločanje o programih in prednostnih vprašanjih razvoja izobraževanja, znanosti in kulture, o virih, obsegu in načinu razpolaganja s sredstvi, namenjenimi za izpolnitev tistega, kar je bilo dogovorjeno. V takih družbenogospodarskih razmerjih, ki jih moramo izbojevati, nastajanje in izboljševanje možnosti za delo in razvoj teh družbenih dejavnosti ter politika na teh področjih ne bo zadeva državnega proračuna in različnih skladov, katerih sredstva se zbirajo z davki. To postane skupna skrb vseh organizacij združenega dela v gospodarstvu, izobraževanju, znanosti, kulturi in drugih dejavnostih in njihovih samoupravnih interesnih skupnostih, ki so na svojem področju dela konstitutivna prvina skupščin družbenopolitičnih skupnosti. Tako izoblikovana razmerja in družbeno usmerjanje razvoja teh dejavnosti bodo čedalje bolj omejevala tudi stihijsko vplivanje trga na kulturne, znanstvene in izobraževalne ustanove. Ne gre za izbiro med neorganiziranim stihijskim učinkovanjem trga in tako imenovano brezplačno, od države dotirano kulturo. Eno in drugo je enako nesprejemljivo. Da usoda in selekcija proizvodov umetniške, kulturne in znanstvene ustvarjalnosti ne bi bila prepuščena svobodni igri ponudbe in povpraševanja, je nujno, da postanejo samoupravne interesne skupnosti mesta, kjer bodo izgrajevana merila za družbeno vrednotenje in ocenjevanje pomena vsake dejavnosti v izobraževanju, kulturnem in znanstvenem življenju. Osnutek resolucije o nalogah ZKJ na področju kulture se med drugim zavzema za »širšo uporabo načela solidarnosti in vzajemnosti pri zagotavljanju sredstev in oblikovanju skladov za tiste dejav140

nosti in programe, ki imajo bistven pomen za bogatenje kulturnega življenja delovnega človeka, za povečevanje njegovih ustvarjalnih zmožnosti in kulturnega samodelovanja«, kakor tudi za »uvedbo nujno potrebnih ukrepov družbenogospodarske politike, s katerimi bi spodbujali ustvarjalnost in širili prostor za zadovoljevanje družbenih in osebnih potreb po dejanskih umetniških in kulturnih vrednotah«. Tako organizirano družbeno delovanje in praktični ukrepi naj prispevajo k odločnemu zatiranju komercializma v kulturnem življenju, ki je škodljiv delovnim ljudem prav tako kakor resnični ustvarjalnosti.

III. V usmerjenosti in vsebini vseh treh predloženih dokumentov je izražena trdna odločenost zveze komunistov, da vztraja v prizadevanju za nadaljnje poglabljanje in razmik mej svobode znanstvene, teoretične, umetniške in splošne kulturne ustvarjalnosti. S tem ostaja zveza komunistov dosledna v usmeritvi k pospeševanju bistva revolucije in lastni revolucionarni, ustvarjalni biti. Taka opredelitev je že preizkušena in v naši družbeni stvarnosti potrjena. Dosegli smo visoko ustvarjalno svobodo. V takih možnostih se niso mogle globlje ukoreniniti in razmahniti sivina in uniformiranost v kulturnem življenju ter shematična, dogmatizirana misel v znanosti, teoriji in izobraževanju. Ustvarjalne svoboščine niso nobena posebna pravica in privilegij le ozkega področja tako imenovane vrhunske ustvarjalnosti. Niso le v interesu umetnikov, znanstvenih, teoretičnih in kulturnih delavcev, ampak so neizogibna potreba vseh področij družbenega dela in ustvarjanja. Ustrezajo najglobljim interesom delavskega razreda. Pomenijo bistveno prvino osvobajanja dela in človekove osebnosti. Lastne so sami naravi samoupravnih socialističnih razmerij, ki terjajo in spodbujajo pospeševanje ustvarjalnih razsežnosti dela in ustvarjalnost delovnega človeka. Zveza komunistov si bo še naprej vztrajno prizadevala za nastajanje takega družbenega ozračja, razmerij in prakse, ki spodbuja in opogumlja vsa tista smela in kritična raziskovanja v umetnosti, kulturnem življenju, znanosti in teoriji, ki se gibljejo v obzorju naše revolucije, samoupravnega socializma in socialističnega humanizma. Takim raziskovanjem in ustvarjalcem ni in ne more biti tesnobno v naši družbi in v zvezi komunistov. Poleg vsega drugega se bo zveza komunistov upirala težnjam po omejevanju umetniške in znanstvene ustvarjalnosti na ideologijo, na politično propagando in apologetiko, po razsojevanju političnih struktur v zadevah kulturne, teoretične, znanstvene in strokovne ustvar-

141

jalnosti in po razglašanju za uradno ali dajanju prednosti katerikoli šoli in obliki umetniškega izražanja. V razmerah razvite svobode ustvarjalnosti se povečujejo obveznosti zveze komunistov v sprožanju odkritega teoretičnega in idejnega boja s stališč marksizma, revolucije in socializma. Pri tem ima velik pomen marksistična kritika za afirmiranje vsega tistega, kar je dejanska vrednota v umetniški in znanstveni ustvarjalnosti, v kulturnem in družbenem življenju in v ugotavljanju pravega pomena tistega, kar je reakcionarno in konservativno, v razkrivanju lažnih vrednot in epigonstva, v zavračanju vseh tistih del, ki imajo za razčlovečenjem težečo vsebino in ki poskušajo načenjati in razbijati neokrnjenost revolucionarne ideologije naše samoupravne socialistične družbe. Zveza komunistov se ne zavzema za politični pragmatizem in sociologizem v umetniški in znanstveni kritiki, vendar pa prav tako nasprotuje umetnemu ločevanju razredne, ideološke sestavine od umetniško-estetskih oziroma znanstvenih in strokovnih kakovosti dela. Kot izraz idejnega nevtralizma je bilo to precej razširjeno v umetniški, znanstveni in strokovni kritiki, vključno tudi tisti, ki jo objavljajo kulturne rubrike listov in ustrezne oddaje radia in televizije. Resno zaostajanje v razvoju marksistično usmerjene znanstvene in umetniške kritike je mogoče premagati le z okrepljenimi prizadevanji, da zberemo ustvarjalne marksistične sile, jih širše zaposlimo v publicistiki in sredstvih množičnega komuniciranja, pospešimo taka razmerja in možnosti, ki bodo čedalje več marksistično opredeljenih in talentiranih mladih ljudi usmerile k resnemu delu v znanosti, teoriji, kulturnoumetniški ustvarjalnosti, v publicistiki in sredstvih javnega obveščanja. Vse to terja znatno večjo angažiranost zveze komunistov in krepitev njenega vpliva na tem področju delovanja. Izkušnje iz nedavne preteklosti govorijo o tem, da nacionalizem, tehnokratski monopolizem in buržoazni liberalizem, ne manj od birokratičnega dogmatizma, napadajo svobodo ustvarjalnosti in si, ne da bi izbirali sredstva, prizadevajo, da odrinjajo in onemogočajo delovanje napredno usmerjenih ustvarjalcev. Izkušnje so nas prepričale, da je odločni boj proti reakcionarnemu političnemu delovanju pod plaščem umetnosti in znanosti eden bistvenih idejnopolitičnih pogojev za pospeševanje razvoja ustvarjalnih svoboščin. V predloženih dokumentih se pripisuje velik pomen boju za zagotovitev družbenogospodarskih pogojev, od katerih je odvisno poglabljanje in popolnejše uresničevanje svobode ustvarjalnosti. Gre za odtegovanje kulturnih, znanstvenih in izobraževalnih dejavnosti iz etatističnega plašča, iz upravno-proračunskih in tehnokratskomanagerskih razmerij, za bistveno zmanjšanje njihove dosedanje prevelike odvisnosti od stihijskega učinkovanja trga, zlasti ko gre za selekcijo in 142

vrednotenje znanstvenih in umetniških stvaritev in za odločen boj za izkoreninjenje vzrokov, zatiranje pojavov in nosilcev različnih monopolov in privatiziranja, ki so se zasidrali v mnogih umetniških, kulturno-prosvetnih, znanstveno in učno-pedagoških ustanovah in organizacijah. Menim, da ne bom pretiraval, če rečem, da je to zdaj eno izmed najpomembnejših področij bitke za dosego višje stopnje svobode in nadaljnji razmah ustvarjalnosti. IV. Ker so imeli ustvarjalen odnos do marksizma, so jugoslovanski komunisti poiskali prave odgovore na temeljna vprašanja in dileme, ki so se jim zastavljale v vseh obdobjih njihovega revolucionarnega boja. Z uspehom so izgrajevali in uresničevali zamisel in strategijo naše socialistične revolucije in usmeritev k lastni poti graditve socializma na temeljih samoupravljanja. V razvoju marksistične teoretične misli in v naši družbeni praksi smo uresničevali živo kontinuiteto. Pred vsakim praktičnim korakom, ki je pomenil osvajanje novih položajev delavskega razreda v samoupravnih družbenih razmerjih, kakor tudi za njim, smo doživljali nov prodor znanstvenosocialistične misli. Vrednosti te splošne ugotovitve ne zmanjšuje ocena, da je v minulih letih vse do 21. seje predsedstva ZKJ in pisma prišlo do slabljenja položajev in zmanjševanja vpliva marksizma v posameznih delih družbe in tudi na področju znanosti in teorije, v sistemu izobraževanja in vzgoje in v kulturnem življenju. Začasno umikanje marksizma je bilo zlasti povezano z napredovanjem tehnokratizma in z njegovim čedalje močnejšim osamosvajanjem kot gospodarske in družbene moči. Po svoji naravi ima tehnokratizem odbojno in zanikovalno razmerje do marksizma. Ustreza mu liberalizem kot ideologija, način mišljenja in družbenega vedenja. Ko je pognal korenine tudi v vrstah zveze komunistov, je liberalizem pomenil zapuščanje razrednega stališča. Široko je odprl vrata vsem protimarksističnim ideologijam vključno s protirevolucionarnimi napadi na pridobitve naše revolucije. Opozarjam tudi na dejstvo, da se je ukoreninjanje pragmatizma v politiki in prakticizma v tekočem delovanju mnogih organizacij in vodilnih organov zveze komunistov izražalo tudi v podcenjevanju pomena in vloge marksistične teorije, dela za ideološko usposabljanje in boja za oblikovanje razredne socialistične zavesti članstva zveze komunistov in drugih delovnih ljudi. V družbenih vedah, publicistiki in učnoizobraževalnem toku so bili precej razširjeni nazori in njim ustrezna praksa, da se marksizem

143

parcelira in omejuje na enostransko razumljeno filozofskohumanistično ali ekonomistično oziroma sociološko in politološko sestavino. Pravi pomen takih prijemov je bil v tem, da se dejansko razdrobi marksizem, ki se lahko razvija le kot celotna in trdna znanstvena in revolucionarna teorija. S tem so navadno bila povezana prizadevanja, da bi se tako imenovana institucionalizirana znanost in teorija ločili od ustvarjalnih teoretičnih prizadevanj zveze komunistov in revolucionarne družbene prakse. Druga značilna oblika izpodbijanja marksizma se je kazala v relativiziranju njegove vsebine v najrazličnejših oblikah. Preprosto povedano, bilo je dovolj, da sta se kakšen posameznik ali skupina sklicevala na marksizem in se razglasila za marksista, pa sta pod okriljem marksizma vtihotapljala zamisli in gledišča, ki so bila tuja in nasprotna marksizmu — od anarhističnih in utopističnih pogledov do meščanskih, tehnokratskih in dogmatskih usmeritev. V neposredni zvezi s prejšnjim so se tudi pri nas porajale teze o zastarelosti in preživelosti marksizma, o konvergenci različnih družbenih sistemov in ideologij, kakor tudi nazori, da ideologija z industrijsko, zlasti pa s poindustrijsko revolucijo izgublja pomen. V obliki tako imenovane dezideologizacije se je težilo k odrinjanju marksizma kot znanstvene in revolucionarne teorije in k svobodnemu nastopu protimarksističnih ideologij. Na področju teorije in družbenih znanosti se je prav tako širilo avtomatsko in nekritično prevzemanje kategorijalnega sistema, pojmov, načina mišljenja, optike opazovanja in metodologije, ki so po svoji naravi nemarksistične in tudi protimarksistične. Pod vplivom liberalizma so se širile trditve, da mora biti šola nevtralna v razrednem in ideološkem smislu. Uporabljene v praksi so vodile k odrinjanju marksizma v sistemu izobraževanja in vzgoje. Zveza komunistov Jugoslavije je postavila na dnevni red bistvena vprašanja ustvarjalnega razvoja in ofenzivnejšega nastopanja marksistične teorije in ideologije naše samoupravne socialistične družbe tedaj, ko se je neposredno obrnila k lastnemu razredu, ko je v izostreni obliki in v ospredje postavila zahteve po poglabljanju razredne vsebine svoje politike in izostrovanju razrednih meril v idejnopolitični praksi svojih članov, organizacij in vodstev. Časovno se to povezuje z 21. sejo predsedstva, pismo in akcije, ki so bile s tem usmerjene, so le pospešile delovanje zveze komunistov tudi na tem področju. Nova ustava in idejnopolitična izhodišča oziroma dokumenti, ki so bili pripravljeni za deseti kongres, pomenijo nov prodor v teoretični, idejnopolitični in akcijski ustvarjalnosti Zveze komunistov Jugoslavije. S tem se nam je posrečilo dvigniti na višjo stopnjo naše za144

misli in poglede o smereh nadaljnjega razvoja naše družbe na temeljih socialističnega samoupravljanja. Ne smemo pa prezreti dejstva, da imamo o nekaterih zelo pomembnih vprašanjih le načelen odgovor. Zelo se moramo zavedati tega, da lahko le s povezovanjem uspehov novih znanstvenih raziskovanj, usmerjenih k perečim vprašanjem družbenega razvoja in ustvarjalnih teoretičnih prizadevanj zveze komunistov, uspešno poiščemo popolnejše in poglobljene odgovore na vprašanja, ki jih stalno odpira in postavlja na dnevni red družbena praksa. Naša revolucionarna ideologija se lahko razvija le z nenehnim, odkritim in popolnoma konkretnim bojem proti vsem ideologijam, ki so nasprotne marksizmu in interesom delavskega razreda. Od uspehov in izida tega boja je bistveno odvisno spreminjanje razmerja med razrednimi, družbenimi in političnimi silami v interesu delavskega razreda in socialističnega samoupravljanja. Za učinkovitost in uspešnost idejnega delovanja je za zvezo komunistov bistveno, da drži celoto ideološke fronte v razmerju do vseh ideologij, ki so nasprotne marksizmu, socializmu in samoupravljanju. Če se sile osredotočijo le na del fronte, izgubimo idejno ravnotežje in odpiramo boke za prodor drugih, prav tako protimarksističnih in protisocialističnih ideoloških usmeritev. Tako spoznanje so potrdile in utrdile izkušnje, ki smo jih pridobili v minulem razdobju. Če vodimo ideološki boj le ali pretežno z geslom protidogmatizma, zapostavljamo pa druge dele ideološke fronte, nujno pride do napadalnejšega nastopa buržoaznih, drobnoburžoaznih in tehnokratskih ideologij v raznih različicah, ki so pod geslom protidogmatizma napadale revolucionarno bistvo marksizma. Prav tako, kolikor je neizogibno, da nadaljujemo odločen boj proti vsem oblikam buržoaznega in drobnoburžoaznega liberalizma, toliko je neizbežno, da se sočasno upiramo vsakemu poskusu oživljanja dogmatizma, birokratskega centralizma in raznih oblik nove imformbirojevščine. Če zanemarimo to smer idejnega boja, tedaj birokratično-dogmatične sile dvignejo glavo in se poskušajo, čeprav jih ne kličemo, pridružiti akcijam zveze komunistov, da bi izkrivile njihovo vsebino in jih usmerile tako, kakor njim ustreza. V. Obravnavanje in ugotavljanje pomena, smeri in izhodiščnih točk reforme izobraževanja in vzgoje začenja osnutek resolucije ne le s stališča potreb po hitrejšem tehnično-tehnološkem, proizvodnem in gospodarskem napredku, temveč tudi s stališča krepitve družbenogospodarske, politične in idejno-duhovne moči delavskega razreda kot 10 Deseti kongres ZKJ

145

temeljnega nosilca revolucionarnega preobraževanja družbe. S tem se ta dokument neposredno spopada s tehnokratskobirokratskim načinom mišljenja in vedenja, ki s tem, ko omejuje delavca na delovno silo in razdvajajo tehnični napredek in razvoj ekonomike od samoupravljanja, postavljajo strokovno izobrazbo nasproti splošni kulturni in marksistični izobrazbi, pospeševanje delavčeve zmožnosti za proizvodnjo pa si prizadevajo ločiti od pospeševanja njegove zmožnosti, da odloča o možnostih, sredstvih in uspehih svojega tekočega in minulega dela. V osnutku resolucije vztrajamo pri zahtevi, da v zamislih in praksi premagamo doslej zelo poudarjeno razdvojenost izobraževanja in vzgoje. Izhajamo iz potrebe, da so v izobraževalnovzgojnem toku in skupnem družbenem življenju mladi ljudje in odrasli dolžni, da se pripravljajo ne le za neko vrsto dela in poklica, za življenjski poklic, temveč tudi za upravljanje družbenih dolžnosti, za opravljanje samoupravljalskih funkcij, pravic in obveznosti. Socialistično samoupravljanje terja ne le kvalificirane ljudi, dobre strokovnjake in specialiste, temveč tudi dejavne in odgovorne udeležence pri odločanju, prizadevne in ustvarjalne ljudi z razredno socialistično samoupravljalsko zavestjo, s poglobljenim ustvarjalnim in kritičnim mišljenjem. Socialistična samoupravljavska zavest pa ne nastaja niti ne dozoreva sama po sebi iz samotoka družbenega gibanja, po sami logiki in z učinkovanjem neposrednih interesov delovnih ljudi. S svojo programsko usmeritvijo, skupno vsebino vzgojnoizobraževalnega toka, z razmerji in prakso, ki jih oblikujejo, imajo ustanove in vse oblike izobraževanja in vzgajanja pomembno vlogo in obveznosti v tem, da marksizem, smotri in vrednote naše revolucije in sasamoupravna socialistična družbena praksa dosegajo odločilni vpliv na oblikovanje osebnosti, njihovega pogleda na svet in življenjskega nazora, njihove ideološkopolitične opredelitve in socialističnih norm družbenega vedenja. Teh obveznosti ni mogoče prepustiti le šoli in družini, čeprav jih v njihovih pomembnih vzgojnih funkcijah drugi ne morejo nadomestiti. Da bi se socialistično vzgajanje mladih ljudi uspešneje uresničevalo, je nujno potrebno vztrajno, dobro organizirati in sočasno angažirati v enotni smeri vse dejavnike idejnega in vzgojnega vpliva: organizacije združenega dela, otroške in mladinske organizacije, socialistične zveze in druge družbenopolitične organizacije, kulturnoumetniška, tehnična, športna in druga društva in ustanove, strokovna združenja, jugoslovansko ljudsko armado in druge obrambne organizacije, televizijo, radio, film, založniške dejavnosti idr. V vsem tem

146

imajo organizacije zveze komunistov posebno velike obveznosti in odgovornosti. Bojujemo se za taka socialistična samoupravna družbena razmerja, v katerih bo delo in dejanski delovni prispevek človeka določal njegov družbenogospodarski položaj in mesto v družbi. Izhajajoč iz tega se zveza komunistov v tem dokumentu zavzema za to, da sistem izobraževanja in vzgajanja usmerimo v usposabljanje za delo in z delom in da s tem odločno premagamo razdvojenost izobraževanja in dela, da se mladi ljudje čimprej vključujejo v tok proizvodnje, v družbenogospodarsko življenje in samoupravna razmerja v organizacijah združenega dela, da se ob delu naprej izobražujejo oziroma spet vračajo v izobraževanje, da stalno izobraževanje iz delovnega toka, in to vso delovno dobo, postane temeljna značilnost sistema izobraževanja. Odločna usmeritev v tej smeri terja temeljno strukturalno reformo sistema izobraževanja kakor tudi korenite spremembe v programski usmeritvi, vsebinah, organizaciji in metodah izobraževanja. Predšolsko izobraževanje mora postati pomembna sestavina vzgojnoizobraževalnega sistema. Po zamisli, vsebovani v listini, morata biti predšolsko izobraževanje in vzgajanje ter obvezno osemletno šolanje temeljno izobraževanje, ki daje vsem otrokom enake možnosti za nadaljnje izobraževanje, delovno in družbeno angažiranje in oblikovanje vsestransko razvite osebnosti. Po osemletnem se nadaljuje usmerjeno izobraževanje, ki je zamišljeno tako, da vse udeležence pripravlja za vključevanje v delovni tok in za nadaljevanje izobraževanja ob delu oziroma ob sklenjenem razmerju z združenim delom. Na skupnem vzgojnoizobraževalnem temelju, ki ga moramo zagotoviti na začetku usmerjenega izobraževanja, bi se nadgrajeval razvejan sistem programov, vsebin in organizacije izobraževanja različnih profilov in namena, ki bi usposabljal mlade ljudi za določene poklice. To terja globlje preoblikovanje sedanje srednje, višje in visoke stopnje izobraževanja, njihovo povezovanje, nastajanje močnih izobraževalnih središč in izločitev tako imenovanih »slepih ulic« v sistemu in poteku izobraževanja. Uporabljena v praksi odstranjuje taka usmeritev umetno delitev na redne šole in nešolske izobraževalne dejavnosti, terja povezovanje in kombiniranje šolskih in nešolskih oblik. Izobraževanja z delovnega mesta, povečevanja pridobljenih in pridobivanja novih kvalifikacij, strokovnega izpopolnjevanja ter večernega in dopisnega izobraževanja ni mogoče obravnavati le kot zasebno zadevo delovnega človeka. To mora postati obveznost in skrb temeljnih in drugih organizacij

10’

147

združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti za izobraževanje in družbenopolitičnih organizacij. V dokumentu se povzemajo praktične posledice iz načelnih stališč, da morata sistem in razvojna politika izobraževanja znatno več kakor doslej prispevati k zmanjševanju socialnih razlik v možnostih šolanja in pripravljanja za delo in življenjski poklic, ki so pogojene z različnim premoženjskim stanjem mladih oziroma njihovih družin in z različno stopnjo razvitosti posameznih območij. Tako zamišljen izobraževalni sistem more in mora postati vpliven dejavnik v premostitvi razlik in nasprotij med proizvodnim in neproizvodnim, med telesnim in umskim delom, med delom in upravljanjem in med drugimi še nepremaganimi oblikami razrednih razmerij. Pospeševanje razvoja stalnega izobraževanja kot prevladujočega načela sodobnega vzgojnoizobraževalnega sistema terja natančno določitev obveznosti udeležencev v izobraževalnem toku v razmerju do organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti ali drugih družbenih nosilcev, ki dajejo sredstva za njihovo izobraževanje. Na tako uveljavljenih razmerjih vzajemne odgovornosti temelji delovni in samoupravni status tistih, ki se izobražujejo. Skupaj z učitelji postanejo dejavni in enakopravni nosilci v učnoizobraževalnem toku, v reševanju vseh vprašanj notranjega življenja, dela in razvoja ustanov za izobraževanje. V takih razmerjih postane mogoče, da delavci v množičnem obsegu postanejo študenti in da imajo študenti obveznosti, pravice in odgovornosti delovnega človeka. S tem so povezane zahteve po odločnem odpravljanju ekstenzivnosti izobraževanja, po hitrejšem končanju študij, po moderniziranju in izboljševanju kakovosti pouka, po odpravljanju pojava velikega odpadanja dijakov in študentov in neupravičenega podaljševanja šolanja. Močan pečat našemu času daje skokovit vzpon znanosti in prava eksplozija znanja. Mogoče je sprejeti vsaj kot približne ocene, da se število novih znanstvenih odkritij po svetu podvoji vsakih 10 let, tehnologija pa se bistveno spremeni vsakih pet let. To s svoje strani zaostruje in neodložljivo zahteva pretrganje s pozitivistično-enciklopedijskim modelom šole, ki preobremenjuje mlade ljudi in jih obvezuje, da se učijo na pamet mnogo, pogosto nepotrebnega znanja, podatkov in opredelitev, ki jih dinamični razvoj znanosti prehiteva in so zato nepotrebni. Izobraževanje na vseh ravneh se mora usmeriti k bistvenemu in sodobnemu znanju, k obvladovanju znanstvenih strokovnih metod, k večanju sposobnosti udeležencev v izobraževalnem toku za ustvarjalno mišljenje, za samoizobraževanje, za spremljanje, osvajanje in uporabo sodobnih dosežkov znanosti in tehnologije. To terja temeljito revizijo učnih načrtov in programov, da bi jih razbremenili in 148

aktualizirali. Prav tako so neogibne globlje spremembe v organizaciji in metodah izobraževanja. To, kar je bilo doslej v tej smeri narejeno je le začetek. Da bi se položaj bistveno spremenil, je nujno potreben velik ustvarjalni napor vseh za to poklicanih in odgovornih dejavnikov. To dejanje je neodložljivo prav toliko, kolikor je zapleteno in odgovorno. Prvič v zgodovini ne bo tako korenita reforma izobraževalnega sistema, kakor jo zastopamo v tem dokumentu, uresničena le od države. Predvsem bo delo združenega dela oziroma delovnih ljudi — samoupravljalcev, ki delajo v gospodarstvu, v izobraževanju, znanosti in drugih družbenih dejavnosti ob ustrezni vlogi družbenopolitičnih skupnosti in njihovih skupščin. V tej široki in po pomenu daljnosežni družbeni akciji mora biti zveza komunistov predhodnik ne le z jasnimi zamislimi in stališči, temveč tudi z vztrajnim in odločnim idejnopolitičnim delovanjem. To bo ena izmed pomembnih preizkusnih točk njene revolucionarne ustvarjalnosti in doslednosti. Načrt dokumenta ne navaja »modela« reforme z razčlenjenimi oblikami, rešitvami, ki jih je treba sprejeti, in s praktičnimi ukrepi, ki jih je treba storiti. V njem je razložena le idejna podlaga, vsebina, izhodišča in temeljne smeri delovanja v reformiranju sistema izobraževanja in vzgoje. Razčlenitev in izvajanje stališč, vsebovanih v osnutku resolucije, in iskanje praktičnih rešitev, ki ustrezajo potrebam in možnostim vsakega določenega družbenega in delovnega okolja, bodo terjali nadaljevanje ustvarjalnih znanstvenih in strokovnih raziskovanj, zakonodajnopravno ureditev mnogih vprašanj in obsežno delo za nastanek vseh nujno potrebnih družbenogospodarskih, idejnopolitičnih, institucionalnih, materialnih in kadrovskih pogojev za uresničitev tega posega. V vseh teh dejavnostih morajo biti komunisti, njihove organizacije in vodilni organi na vseh ravneh popolnoma angažirani z občutkom velike odgovornosti za izid in dejanske uspehe te družbene akcije.

VI. V osnutku resolucije o nalogah zveze komunistov na področju kulture je poleg temeljnih opredelitev in načelnih stališč v precej obširni obliki izražen program najpomembnejših akcij in neposrednih nalog. Menim, da ni potrebno, da to razlagam in širše komentiram. Opozoril bi vas le na dve vprašanji. Prvič. Za uresničitev razredne vsebine kulturne politike zveze komunistov je velikega pomena njeno upiranje nazorom in praksi, ki kulturo omejujejo na vrhunsko ustvarjalnost in kulturne ustanove. Zveza komunistov se mora odločno opredeliti in vztrajno zavzemati 149

za celotno razumevanje in pospeševanje kulture kot vsebine in načina življenja delovnih ljudi. Le s takim prijemom je mogoče zasnavljati in uspešno uresničevati usmeritev, da postajajo delovne in življenjske možnosti delovnega človeka čedalje bolj kulturne, da postajajo vsa delovna in družbena okolja čedalje bolj kulturna okolja, da se razvijajo ustvarjalna obeležja vsakega družbenega dela, da se bogati in čim bolj vsestransko razvija kulturno življenje delavcev in njihova kulturna samodejavnost, da se neprenehno kultivira in humanizira njihovo delovno in življenjsko okolje. Z uresničenjem začrtane usmeritve moramo premagati stanje, v katerem je delavec večinoma le uporabnik in »potrošnik« kulturnih dobrin. Postajati mora čedalje bolj dejavni udeleženec v kulturnem življenju. S tega stališča moramo ocenjevati vlogo in dejanski prispevek vsake kulturne ustanove in organizacije, vsake oblike delovanja, ki je pomembno za zadovoljevanje potreb in interesov delavcev po kulturi. Drugič. Politika enakopravnosti narodov in narodnosti v naši večnacionalni skupnosti je dobila dosledno potrditev in uporabo v prostem, intenzivnem in vsestranskem razvoju nacionalnih kultur. V dokumentih, ki so bili podlaga za pripravo osnutka resolucij, so navedeni temeljni rezultati v razvoju nacionalnih kultur, ki sodijo med najpomembnejše dosežke našega socialističnega razvoja. Zveza komunistov se bo še naprej z nezmanjšano močjo zavzemala za krepitev kulturnih in znanstvenih potencialov in vseh dejavnikov, ki prispevajo k nadaljnjemu bogatenju, poglabljanju enakopravnosti in krepitvi socialistične usmeritve kulture vsakega naroda in narodnosti v naši deželi. Druga stran iste vsebine se kaže v obveznostih in potrebi po okrepljenem delovanju zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil v smeri medsebojnega povezovanja, enakopravnega sodelovanja in dejavnega ustvarjalnega vpliva nacionalnih kultur. To ima velik pomen za čedalje globlje zbliževanje naših narodov in narodnosti, za krepitev njihovega bratstva in enotnosti, skupnosti in socialistične solidarnosti. Povsod tam, kjer živijo in delujejo, so komunisti dolžni, kakor je poudarjeno v osnutku resolucije, »nadaljevati odločen, brezkompromisen in popolnoma konkreten boj proti vsem oblikam nacionalizma v kulturi, pa naj se kažejo v poskusih vsiljevanja kulturne prevlade in v drugih različicah hegemonističnih in paternalističnih zahtev v razmerju do kulture drugih narodov in narodnosti ali v obliki umetnega ograjevanja in zapiranja v lastne nacionalne okvire«.

150

Z istim namenom se morajo organizacije in vodstva zveze komunistov na temeljih enakopravnosti in v dogovarjanju vztrajno zavzemati za intenzivnejše pospeševanje medrepubliškega sodelovanja v obdelavi in uresničevanju enotnega idejnega temelja sistema izobraževanja in vzgoje, v pripravljanju in uresničevanju dolgoročnega programa znanstveno raziskovalnega dela, v bogatenju menjave umetniških in drugih kulturnih dobrin in sprožanju drugih pobud in akcij v skupnem interesu. V interesu vsake republike in pokrajine ter naše socialistične skupnosti kot celote je, da zagotovimo znatno višjo stopnjo organiziranosti v kulturnem, znanstvenem in tehničnem sodelovanju s tujino. To terja večjo povezanost, koordiniranje in usklajevanje interesov republik in pokrajin pri sestavljanju programov in sprožanju akcij na tem področju na temeljih skupno obdelane in enotne politike.

VII. Poleg tistega, kar je bilo o nalogah zveze komunistov pri razvoju znanstvenih dejavnosti že povedano, bi izločil in poudaril še nekaj aktualnih vprašanj, ki jih obravnava osnutek ustrezne resolucije. Prvič. V razmerju do temeljnih vprašanj v razvoju znanosti in njenega samoupravnega povezovanja z gospodarstvom in drugimi področji družbenega dela se mnoge organizacije in vodstva zveze komunistov držijo ob strani. Teh vprašanj se dotikajo od časa do časa in le delno, a še takrat omejujejo svojo pozornost večinoma na nekatera idejna stanja v družbenih znanostih. S tem je vsaj v velikem delu mogoče pojasniti, da imamo na področju znanosti precejšnje razhajanje med načelnimi opredelitvami zveze komunistov in dogajanji v praksi. Tako razmerje se mora korenito spremeniti. Vsa bistvena vprašanja položaja in vloge znanosti v družbi, strategije in programiranje njenega razvoja in idejni položaji v vseh oblikah znanstvene ustvarjalnosti morajo postati predmet razpravljanja, izpovedi stališč in idejnopolitične akcije zveze komunistov. Drugič. Le z združitvijo znanstvenega in tehničnega napredka z razvojem samoupravnih socialističnih družbenih razmerij lahko postane znanost in njeni dosežki lastna moč delavskega razreda in močno sredstvo za osvobajanje dela. Zato mora zveza komunistov odločneje nasprotovati tehnokratskim nazorom in praksi, ki imajo znanost za avtonomno družbeno moč, odtujeno od delavskega razreda in perečih vprašanj družbenega razvoja, ki si prizadevajo znanstveno znanje, strokovnost, veščino vodenja tehnoloških tokov in sodobne informacijske sisteme spremeniti v monopolistično premoč tehnokratsko-upravljalskih vrhov in njihovo vladavino nad delavskim razredom

151

in uspehi njegovega dela. Tehnokratske težnje so še zelo žive tudi v zamislih za znanstvena raziskovanja in v načinu uporabljanja njihovih rezultatov. Sočasno se mora zveza komunistov znatno bolj zavzemati, da bo odpravljeno še precej razširjeno, podcenjevalno razmerje do znanosti in njene vloge v gospodarskem in družbenem razvoju. Tako razmerje je lastno kratkovidnemu gospodarskemu, upravnemu in organizacijskemu prakticizmu, ki ga najdemo v nemajhnem številu gospodarskih organizacij, državnih organov in drugih organizacij ter ustanov. Tretjič. Za dosego dinamičnega gospodarskega razvoja, za posodabljanje tehnologije, večanje produktivnosti dela in povečanje dohodka ima bistven pomen vprašanje, kako naj se družba, gospodarstvo in sama znanost bolje organizirajo, da bi z učinkovitejšim izkoriščanjem razpoložljivih znanstvenih potencialov razgibali tok iskanja lastnih novosti, zagotovili ustvarjalno in smotrnejše uporabljanje znanstvenih in tehničnih dosežkov drugih okolij, skrajšali razdaljo od znanstvenih odkritij do uporabe tehnoloških rešitev ter zmanjševali zdaj zelo izrazito tehnično in tehnološko odvisnost naše dežele od tujine. To terja temeljne spremembe v organizaciji znanstvenega dela, določitev strategije in dolgoročnega programa znanstvenih raziskovanj, združevanje prizadevanj, sredstev in znanstvenih potencialov za raziskovanje najpomembnejših, odprtih vprašanj tehnično-tehnološkega in gospodarskega razvoja družbe in samoupravnih socialističnih proizvodnih razmerij. Zahteva znatno višjo stopnjo integriranosti znanosti in gospodarstva, večjo povezanost znanosti in izobraževanja, temeljnih in uporabnih raziskovanj in združevanje ustvarjalnih prizadevanj naravnih, tehnično-tehnoloških in družbenih znanosti v celotnejšem proučevanju prednostnih vprašanj razvoja naše družbe. VIII. V pripravljanju teh dokumentov so dejavno sodelovale zveze komunistov vseh republik in pokrajin s svojimi centralnimi in pokrajinskima komitejema in njihovimi delovnimi telesi. Med skupnim delom so bile osvetljene in razčiščene dileme, ki so obstajale, dosegli smo enotnost v pogledih in stališčih. To se je popolnoma izrazilo v javni razpravi kakor tudi na kongresih zvez komunistov v republikah in na pokrajinskih konferencah. Ker so jasna in natančna, dajejo vsebovana stališča v predloženih resolucijah, ki jih obravnavamo v tej komisiji, jasne razmejitvene črte v razmerju do nazorov, vedenj in prakse, ki nasprotujejo 152

razredni vsebini politike zveze komunistov na področju kulture, znanosti in izobraževanja. Zamisel, politika in stališča, vsebovana v teh dokumentih, bodo podlaga, na kateri se bodo z zvezo komunistov na čelu zbirali neposredni proizvajalci v materialni proizvodnji, umski ustvarjalci, mladina, vse sile dela in znanja, ki so pripravljene, da se bojujejo za samoupravno integriranje znanstvenih, kulturnih in izobraževalnih dejavnosti v enoten sistem združenega dela, za socialistično in humanistično usmeritev v ustvarjalstvu, za nove dosežke in vrednote naše socialistične samoupravne družbe. Da bi jih uspešno uresničevali, morajo ta stališča postati zavest in prepričanje vseh proizvajalnih in ustvarjalnih družbenih sil, preliti se morajo v konkretno politiko, programe praktičnih ukrepov in široko družbeno akcijo. Zato je ena izmed najpomembnejših nalog zveze komunistov idejnopolitično usposabljanje in organiziranje vseh samoupravnih družbenih subjektov, od katerih je odvisno uresničenje teh stališč. Prepričan sem, da bo deseti kongres ZKJ sprejel stališča, vsebovana v osnutkih resolucij, ki jih obravnava naša komisija. Dobrivoje Vidič UVODNA BESEDA V KOMISIJI ZA MEDNARODNE ODNOSE IN ZUNANJO POLITIKO JUGOSLAVIJE

Predsednik ZKJ tovariš Tito je poudaril v svojem referatu poglede in stališča, ki vodijo ZKJ v ocenjevanju razvoja mednarodnih odnosov, v boju za mir, demokracijo in socializem v svetu, z bistvenimi značilnostmi, ki jih ima danes ta boj. Pred nami je kakor vedno dozdaj jasno Titovo stališče o vsem, kar je življenjsko pomembno za našo državo, za nadaljnje delo ZKJ ter za nadaljnji boj in ravnanje vseh organiziranih socialističnih sil naše države na področju mednarodnih odnosov. Poročilo o delu zveze komunistov in predsedstva ZKJ med 9. in 10. kongresom je podalo podroben prikaz dejavnosti ZKJ in naše države na mednarodnem prizorišču v minulem obdobju. Članstvo ZKJ in naša javnost sta se seznanila v predkongresnih pripravah z izhodišči za pripravo stališč in sklepov 10. kongresa ZKJ. V njih so obdelani sedanji procesi v svetu, bistvene značilnosti boja za mir in za socializem ter politika ZKJ in socialistične Jugoslavije. Če vse to upoštevamo, je danes pred nami zelo bogata vsebina za razpravo v tej komisiji. 153

Razen prispevka, ki naj ga da ta razprava uveljavljanju politike ZKJ in nadaljnji obdelavi posameznih vidikov, nadvse pomembnih za mednarodni razvoj in za zadevno politiko ZKJ, se moramo v razpravah v plenumu in v komisijah odločiti tudi o osnutkih resolucij, ki so pred nami. Dovolite mi, da v zvezi s tem povem nekaj pojasnil in komentarjev. 1. Ker imamo pred seboj referat tovariša Tita, laže ocenjujemo osnutke resolucij, laže presodimo, preden jih dokončno sprejmemo na kongresu, ali so v njih pravilno zapisane in dovolj poudarjene vse pomembne prvine, stališča in naloge, ki so pred nami. Vedeti moramo, da se je izoblikovala naša mednarodna politika v naši revoluciji in v viharnem povojnem razvoju, da so dajali pečat njeni rasti in usmerjanju (glede na razvoj in potrebe) tovariš Tito in njegovi najbližji sodelavci v forumih ZKJ in organih SRFJ, ki imajo na skrbi vodenje mednarodnih zadev. Pripomogla je dejavnost ne le številnih kadrov, zavzetih s tem delom, ampak predvsem delo in praksa vse ZKJ, vseh organiziranih socialističnih sil pri nas, vseh narodov in narodnosti Jugoslavije v praktičnem boju za razvoj naše države, za njeno ustrezno mesto v svetu. Pravilnost te politike smo dnevno preverjali. Glede na vse to naj povem, da odbor za pripravo desetega kongresa in njegova telesa, ki so pripravljala resolucije o mednarodni politiki ZKJ, niso imeli načelnih dilem, s katerimi bi se moral kongres soočiti. To misel potrjujejo tudi stališča, ki so jih imeli o mednarodnih vprašanjih kongresi ZK v republikah in konferenci v avtonomnih pokrajinah, kjer se je docela izrazila enotnost ZKJ v izhodiščih za izdelavo stališč in sklepov desetega kongresa. Kakor vidite iz poročila predsednika ZKJ tovariša Tita in iz osnutkov resolucij, ki jih imate v rokah, imajo in bodo imele tudi v prihodnje največji pomen za naše ravnanje in delo splošno poznane temeljne značilnosti naše mednarodne politike, izoblikovane v procesu tega boja. V njih prevladujejo konstante naših stališč, do katerih smo se dokopali v desetletjih naših bojev. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da je vsestransko obdelal politiko neuvrščenosti predsednik SFRJ v svojem referatu, navzoča je bila v včerajšnji razpravi tovariša Kardelja in pa v temeljnem osnutku resolucije o boju Zveze komunistov Jugoslavije za mir, enakopravno mednarodno sodelovanje in socializem. Vse to je izraz temeljnih stališč ZKJ in SFRJ do mednarodnih političnih razmer v celoti. Zdaj, ko ugotavljamo, da postaja politika neuvrščanja okrepljena tarča imperialističnih in hegemonističnih sil, zlasti pa še Jugoslavija prav zavoljo take svoje politike, in ko hkrati opažamo, da je tako prav zato. 154

ker se politika neuvrščanja neustavljivo krepi, je potrebno, da naša resolucija poudari v vseh vidikih objektivno nujnost take politike za države, ki jo izvajajo. Poudariti moramo tudi njen kar najbolj izraženi smisel kot mednarodne pozicije v boju za mir in mednarodno sodelovanje, kot nacionalne politike, kot družbenega stališča, kot obrambnega orožja, kot načina za odpravljanje blokovskih razcepljenosti, kot stališča v prid pospešenemu gospodarskemu razvoju držav v razvoju in končni odpravi vsakršnega kolonializma in rasizma, kot aktivnega stališča v prid vsestranski pomoči osvobodilnim gibanjem. Razumljivo ne želim vnaprej vplivati na razpravo, vendar naj povem še tole: Četrta konferenca voditeljev držav in vlad neuvrščenih držav lani v Alžiru je, kakor jo je že v svojem referatu ocenil predsednik Tito, dogodek daljnosežnega zgodovinskega pomena. Možnosti neuvrščene politike, ki se je oblikovala od beograjske konference neuvrščenih držav leta 1961 prek Kaira in Lusake do Alžira, so se posebno izrazile na četrti konferenci neuvrščenih držav. S konferenco v Alžiru in s tako imenovano energetsko krizo, ki se je spričo zadnje arabskoizraelske vojske izkazala kot pojav izrednega svetovnega pomena, se je odločilno sprožila akcija za spreminjanje sedanjega sistema svetovnih gospodarskih odnosov in za odpravo kolonializma v gospodarskih odnosih med ljudstvi. V tem smislu je očitno, da je gibanje neuvrščenosti kot organizirana pot boja za uresničenje teh sprememb, ki so nadvse pomembne zlasti za države v razvoju, neizogibno orodje akcije v rokah držav, ki zastopajo večino človeštva v združenih narodih in v drugih forumih mednarodnega dogovarjanja. Ta akcijska plat je hkrati tudi področje za nadaljnje najtemeljitejše preučevanje, k čemer morajo nenehno prispevati vsi dejavniki v mednarodnem delovanju SFRJ. Kakor pogosto poudarja tovariš Tito, ne gre tu samo za morebitna soočanja z razvitimi državami, ampak predvsem za klic k sodelovanju in skupnemu iskanju rešitev, toda s stališča pravice do enakopravnosti in s stališča že izkazanih stvarnih dogovornih možnosti držav v razvoju in neuvrščenih držav. Dosedaj je bilo vloženo ogromno splošnega dela in intelektualnega ustvarjalnega prizadevanja v to, da se razvija zamisel neuvrščanja v svoji sedanji vsebini, še večje prizadevanje pa je potrebno zato, da se bo organizirana dejavnost neuvrščenih držav kar najbolj opirala na pravilno razumevanje vseh gibal svetovnih odnosov, na izdelavo poti in na pravilno določanje ciljev nadaljnjega gibanja. Delovanje neuvrščenih držav je izjemnega pomena za sedanji razvoj odnosov in za rast njihovega vpliva. To vzbuja dejavnejša in nova razmišljanja o možnostih krepitve vloge in vpliva ZN glede na to, 155

da imajo zdaj neuvrščene države v njej večino in da organizirano nastopajo. Kako naj se ta nova resničnost najprimerneje izrazi s stališča ZN v sklepih in v delovanju samih ZN, je prav tako snov za dejavno obravnavo v ZKJ, med znanstvenimi delavci in zlasti v pristojnih političnih, gospodarskih in drugih telesih, ki so neposredno udeležena v organiziranem sodelovanju z neuvrščenimi državami in v dejavnostih ZN. Menim, da naši osnutki resolucij opozarjajo vsaj na nekatere glavne poti tudi v tem pogledu. Priprave na prihodnji sestanek voditeljev držav in vlad neuvrščenih držav, ki naj bo v Sri Lanki, se že začenjajo. Zato moramo pri nas pospešiti proučevanja, ki naj vplivajo na nadaljnji razvoj naše politike v krogu neuvrščenih držav, zlasti kar zadeva krepitev akcijske enotnosti in solidarnosti neuvrščenih držav. 2. Zahteve neuvrščenih držav in njihovi predlogi so izjemnega pomena za smer razvoja svetovnih odnosov in za usodo miru v svetu. Predsednik Tito je v svojem referatu poudaril smisel angažiranosti in smer delovanja tudi drugih najpomembnejših nosilcev in dejavnikov mednarodnega prizorišča in mednarodnega razvoja nasploh. Gre ne le za gospodarsko močne in neverjetno oborožene države in njihove zveze. Enako gre tudi za skupni učinek stališč in akcij izredno okrepljenih družbenih in političnih sil, ki delujejo na svetovnem političnem prizorišču in ki se ne sprijaznijo z odnosi izkoriščanja in neenakopravnosti ne glede na to, ali živijo v državah, ki so vezane v vojaškopolitične bloke, ali pa delujejo zunaj njih. Povsod postajajo delavski razred, delovni ljudje in napredno izobraženstvo čedalje dejavnejši nosilci zgodovine in predstavniški dejavniki v vseh državah so, kakorkoli že vplivajo po svoji plati na družbeno osnovo, čedalje bolj pod vplivom njihovega opredeljevanja. Izkušnje ljudskih množic, pridobljene v obeh svetovnih vojnah in v velikih socialističnih in protikolonialnih revolucijah našega stoletja, čedalje bolj odločilno vplivajo na razvoj zgodovine. Te izkušnje se kažejo v praktični dejavnosti iskanja ustreznih, pogostoma novih in tudi korenitih rešitev za pereče mnogovrstne težave družbenega razvoja in v spreminjanju sedanjih mednarodnih odnosov v smeri tvornega sodelovanja, kar hkrati spodbuja tudi splošni družbeni razvoj, to je pa temeljna vsebina socializma kot svetovnega procesa. V novih državah, v tako imenovanih državah v razvoju, spodbuja gmotni napredek v svetovnem pomenu te besede boj za razvoj teh držav na sodobnih demokratičnih in socialističnih temeljih hkrati z bojem za odpravljanje zaostalih podedovanih ustrojev. Novi sadovi gmotnega razvoja so vsestransko načeli vprašanja odnosov med razvitimi in nerazvitimi državami, tako vprašanja gospodarskega življenja kakor tudi vprašanja, povezana z enakopravnostjo in varovanjem 156

ter krepitvijo neodvisnosti teh držav. Možnosti viharnega razvoja svetovnih proizvajalnih sil odpirajo v državah v razvoju nove vidike za pospešeno urejanje vprašanj prehrane, prirastka prebivalstva, bolezni itd. V kapitalističnih državah je viharna rast proizvajalnih sil na temelju znanstvenotehnološke revolucije hkrati tudi zaostrila odnose v proizvodnji, kar odseva v okrepljenem razrednem boju. Spričo tega se pospešeno odpirajo vprašanja v zvezi z načini, kako odpravljati probleme odtujenosti, vprašanja nasprotovanja delavskega razreda birokratizmu, tehnokratizmu in predstavniškemu buržoaznemu parlamentarizmu. Ugotovimo lahko, da se krepi opredeljevanje za demokratične socialistične rešitve in za novo, drugačno udeležbo delovnih ljudi v odločanju o javnih zadevah. Medtem ko se krepijo integracijski procesi na temelju koncentracije kapitala v sedanjih razmerah, pri čemer teži po prevladi kapital najmočnejših središč, kar se zlasti izraža v širjenju mreže mnogonacionalnih kompanij, se hkrati bije odločen boj za bodočnost teh združevalnih procesov, to je boj za njihovo vsebino. Delavski razred, ki se opira na rastočo silo socialistične demokratične spremembe sveta v celoti, si prizadeva zagotoviti za prihodnost napredni značaj objektivno neizogibnih in koristnih integracij navkljub vladajočim kapitalističnim krogom, ki spodbujajo integracijske procese s težnjo, da z njimi hkrati varujejo kapitalistični sistem. Socialistične države so v viharnem procesu nadaljnje gmotne rasti. Znanstvenotehnološka revolucija modernizira proizvodne procese v teh državah, pospešuje razvoj proizvajalnih sil na temelju nove tehnologije ob opori na lastne sile. Ta proces sedanje rasti pa veča potrebo po sodelovanju tako z državami kapitalističnega sveta kakor tudi z državami v razvoju, in neizogibnost izmenjave izkušenj ter uvoza in izvoza najnovejše tehnologije. Na tem temelju postaja možna hitrejša rast življenjske ravni. Hkrati pa postaja v socialističnih državah pereče vprašanje splošnega položaja delavskega razreda v upravljanju. Integracijski procesi, ki so zajeli nekatere izmed teh držav, so prav tako predmet pospešenega proučevanja zamisli takega razvoja, zlasti še spričo novih teženj odpiranja, kar posnamemo tudi iz stikov, ki sta jih na primer začela navezovati SEV in EGS. Čedalje večji pomen za razumevanje procesov razvoja socializma v svetu ima proučevanje splošnih odnosov med socialističnimi državami, »razlik in posebnosti, ki so neizogibne in ki jih je treba upoštevati« (Tito v referatu na X. kongresu), problemov, ki se v tem pojavljajo, sporov, ki jih je treba reševati na načelnih temeljih in jih »do maksimuma odpravljati« (Tito), pa tudi načel, na katerih se ti odnosi gradijo in razvijajo. Zveza komunistov Jugoslavije je po svoji 157

plati prispevala in prispeva pomemben delež, ki je izjemnega pomena za sodobno zgodovino odnosov med socialističnimi državami. Najnovejši napredek v razvoju proizvajalnih sil pospešuje potrebo po iskanju rešitev za številna vprašanja skupnega interesa za vso človeško skupnost ne glede na družbeni ustroj in stopnjo razvitosti ter bistveno olajšuje njihovo reševanje. Neuvrščene države so, kakor je poudaril tovariš Tito v svojem referatu, pravilno dojele to novo možnost in izjemno prispevajo s pravilnimi predlogi za urejanje odnosa sever—jug, vprašanja surovin in energije, hrane, rasti prebivalstva, človeškega okolja ipd. S tega stališča naj poudarimo, da so bili mednarodni gospodarski razvoj in mednarodno gospodarsko sodelovanje SFRJ zmeraj v središču naše pozornosti glede na nujnost nenehnih prizadevanj, da bi se kar najbolj razvili kot gospodarstvo in kot napredna družba. Ta vprašanja so energično zastavili referat tovariša Tita in osnutki resolucij. Omenjam jih zato, ker sodim za koristno, da se tudi udeleženci v delu te komisije ukvarjajo s to snovjo in z vprašanji našega nadaljnjega dela, pri čemer mislim zlasti na izvajanje sklepov četrte (alžirske) konference neuvrščenih držav. Kako razvijati to zamisel dalje? Kaj lahko k temu prispevamo mi? Kakor je tovariš Tito poudaril v svojem referatu, je tako imenovana energetska kriza drastično razkrila globoko krizo sedanjih svetovnih gospodarskih odnosov in protislovnost sedanje stopnje razvoja. Izhaja s stališča, da gospodarske dekolonizacije ni več moč zaustaviti. Poudarjeno so se odprla ne samo že navzoča vprašanja gospodarskega značaja, ampak tudi vrsta poglavitnih vprašanj izjemnega političnega pomena. Ali vstopamo v spopade nove vrste med razvitimi in nerazvitimi državami; kakšne gospodarske, politične in vojaške značilnosti utegnejo imeti taki spopadi v bodoče in kaj je mogoče storiti, da dobi razvoj teh odnosov tvorno, vsem koristno smer; kaj je tod možno in kaj so nemara utvare; kaj je moč reči o možnostih popuščanja v razmerah sedanjih odnosov med razvitimi in nerazvitimi državami in kaj kaže praktično storiti, da postane mednarodno pomirjevanje plodna faza tvornega spreminjanja mednarodnih odnosov, ki je zgodovinskega značaja za sedanji in za prihodnje rodove; ali je dovolj jasno, da utegne zavijanje na desno v razvitih državah ogroziti koristi delavskega razreda teh držav; kako okrepiti zavest o tem, da je potreben spričo demokratizacije svetovnih gospodarskih in političnih odnosov nenehen boj za krepitev demokratičnih procesov in odnosov v vseh državah, saj bo vzpostavljanje in zmaga takšnih odnosov v svetovnih razsežnostih neposredno odvisna od navzočnosti demokracije v nacionalnih in mednarodnih razmerah; kako načelno in v praksi reševati odnos miru in razvoja dežel 158

v razvoju? To so poglavitna vprašanja. Očitno nas usmerjajo referati in sklepi X. kongresa v nadaljnje izjemno obsežno in ustvarjalno delo, s katerim bomo kot revolucionarno gibanje in kot napredna socialistična država še naprej prispevali k reševanju teh in drugih ključnih vprašanj našega časa. Tehnološka revolucija je na temelju znanstvenega razvoja v sedanjih razmerah razcepljenosti sveta na vojaškopolitične bloke in v zvezi s tem v razmerah pospešene oboroževalne tekme pripeljala do sedanjega jedrskega ravnotežja supersil, hkrati pa je tudi razgalila nesmiselnost nadaljnjega razvijanja orožij za množično uničevanje ljudi. Z vso ostrino zastavlja, v svetovnozgodovinskem pomenu te besede, vprašanje neizogibnosti vsestranskih mednarodnih prizadevanj, akcij in dogovorov, ki naj pripeljejo do resničnega začetka procesa sporazumnega razoroževanja. Odpiranje neslutenih možnosti človeškega napredka še jasneje razkriva vzporedno nevarnost tega, da ista proizvajalna osnova človeške družbe, ki ta napredek omogoča, še naprej množi in ustvarja nova sredstva za vodenje lokalnih in omejenih vojn ob grožnji splošne vojne, kar ogroža sam obstanek človeštva. Zavoljo naše varnosti in zavoljo kar najglobljega razumevanja sedanjega položaja oboroževanja v svetu in tudi zaradi naše kar najbolj učinkovite udeležbe v boju za razorožitev moramo temeljito razpravljati o nadaljnjem pospeševanju študij in obveščanja javnosti o tej življenjsko pomembni problematiki. Ta je pogosto namreč skrita pred javnostjo in zaprta v maratonskih diplomatskih debatah, ki najraje ostajajo neznane. Arzenal vojnega uničevanja pa se nenehno veča in povezanost tega s splošnimi vprašanji varnosti narodov je več kakor očitna. Izvajanje tovariša Tita na desetem kongresu je postavilo tovrstna vprašanja v pravo luč in nam začrtalo nalogo, da jih še nadalje ustrezno spremljamo in dodelujemo, da se lotevamo novih lastnih pobud s prijateljskimi državami in v organizaciji združenih narodov ter da zboljšamo obveščanje. Tovariš Tito opozarja v svojem referatu, da bi bila nova splošna vojna neizogibno jedrska. Nedavno sta Nixon in vojaško vodstvo ZDA razkrila javnosti tako imenovano novo jedrsko strategijo, ki naj bi zamenjala dosedanjo povračilno strategijo. V tem je vrsta nadvse pomembnih vidikov ne le za odnose med jedrskimi silami, ki jih moramo analizirati z vojaške plati in opozoriti na socialne in nacionalne učinke nove strategije, razkriti njen pravi smisel in opozoriti na poti, ki naj jih ubirajo miroljubne sile na sedanji stopnji boja za jedrsko in splošno razorožitev. Poudariti pa moramo tudi povezanost te snovi s celotnim prizadevanjem vseh naših dejavnikov, vključenih v sistem vseljudske obrambe, in jo obravnavamo konkretno, se pravi neakademsko. 159

Dalj časa sem se ustavil ob nekaterih temeljnih težnjah sedanjega razvoja družbenih odnosov in zahtev po spremembi mednarodnih odnosov ustrezno z novimi potrebami sveta. To je namreč tista živa osnova, ki prežema ves pristop predsednika Tita in ZKJ do mednarodnega prizorišča in ki objektivno usmerja k sklepom o sedanjem položaju in o razvoju v prihodnje, ter k nalogam naše nadaljnje akcije, ki jih je začrtal tovariš Tito v svojem referatu. To je bil tudi temelj analitičnega pristopa k razvoju v času med obema kongresoma, kar je obdelano v poročilu o delu ZKJ in predsedstva ZKJ med devetim in desetim kongresom ter osnutkih resolucij, ki so pred vami. 3. V osnutku temeljne resolucije, ki izhaja iz referata tovariša Tita in iz izkušenj minulega obdobja, so določene naloge boja ZKJ in SFRJ za krepitev prakse tvornega miroljubnega sožitja kot najugodnejše politike, v kateri se bodo lahko uspešno razvijali plodni mednarodni odnosi in se bodo kar najbolj zmanjšala tveganja hujših sporov in nevarnih lokalnih spopadov. Naše izhodišče je, da daleč največje število ljudstev in držav v svetu ne sprejema za neizogibno trajno razcepljenost sveta na med seboj sprte vojaškopolitične in ideološke bloke, dalje naraščajoča zavest o katastrofalnih posledicah možnega spopada teh blokov v dobi atomskega orožja, globoko prepričanje o tem, da je viharni razvoj gmotnih možnosti in naprednih družbenih sil pripeljal človeštvo na novo stopnjo, ko je mogoče bistveno okrepiti možnosti za mir in za mednarodno sodelovanje. Zastopamo mnenje, da je potrebno spričo naštetega korenito spremeniti mednarodne odnose in mednarodne institucije. Poudarjamo, da je tako stališče pripeljalo na svetovno prizorišče in združilo v skupno mednarodno akcijo večino držav članic ZN, ki so razglasile v svetu, razcepljenem na bloke, v svetu, ki še močno uveljavlja prakso in težnje imperializma, hegemonije in nadvlade, neuvrščenost za temelj svoje mednarodne politike. Vodilni ljudje v Jugoslaviji in tudi v drugih neuvrščenih državah že dlje opozarjajo na omejenost popuščanja napetosti, če je ta izključno odsev potreb velikih sil. Zato si moramo še dalje vztrajno prizadevati, da se bodo vprašanja širšega pomena urejala predvsem v organizaciji združenih narodov in v sporazumno oblikovanih mednarodnih telesih. Popuščanje napetosti je počasno, zlasti kar zadeva njegovo uveljavljanje povsod v svetu. Opaziti je težnje po določeni togosti stališč in po zastajanju. Če presojamo mednarodno prizorišče s tega vidika, se odpre vrsta pomembnih vprašanj o smeri razvoja svetovnih odnosov, vprašanj, ki so neposredno povezana z usodo vojne in miru. Kot 160

pogosto poudarja tovariš Tito, je tod potrebna še večja budnost in dejavnost zlasti vseh neuvrščenih držav. Zato ponavljamo v osnutku resolucije naša stališča o tem, da temelji naša politika do partnerjev na načelih enakopravnosti, medsebojnega spoštovanja samostojnosti, ozemeljske nedotakljivosti in nevmešavanja v notranje zadeve drugih, naša varnost pa vzporedno s krepitvijo sistema vseljudske obrambe na dejavni politiki neuvrščanja in sodelovanja z vsemi, ki se bojujejo proti politiki sile, za izoblikovanje celovitega sistema varnosti v Evropi in v svetu nasploh, in za splošno uveljavitev načel dejavnega miroljubnega sožitja. Konferenca o evropski varnosti lahko postane izjemno pomemben dogodek v sodobni evropski in svetovni zgodovini, če bo zagotovila kar največ tvorne, napredne vsebine, to je, če bodo njena sprejeta načela dosledno spoštovali, zlasti še načelo o nedotakljivosti meja, in vsestransko spoznali, da mora zajeti varnost v Evropi tudi Sredozemlje, kakor poudarja v svojem referatu tovariš Tito. Njeni dokumenti v celoti in njihovo uresničevanje v praksi morajo bistveno olajšati procese nadaljnega popuščanja napetosti, razorožitve, sporazumevanja in sodelovanja med evropskimi narodi, tako da bosta sporazumevanje in sodelovanje tvorno krepila varnost vseh držav. Naše ravnanje moramo temeljiti na spoznanju, da je razen delovanja državnih organov, pristojnih za vodenje zunanje politike, tudi nenehno spremljanje razvoja v Evropi ter izmenjava mnenj o tem s partnerji ZKJ in drugih družbenopolitičnih organizacij neizogibna pot ne le za medsebojno obveščanje, ampak tudi za učinkovito skupno delovanje evropskih naprednih organizacij in sil v krepitvi temeljev miru, varnosti in mednarodnega sodelovanja v Evropi. Že tri desetletja si korenito prizadevamo za razvijanje evropskega sodelovanja in za odpravo blokovske razcepljenosti v Evropi. S tem namenom smo sodelovali v organizaciji združenih narodov in v številnih evropskih in drugih mednarodnih organizacijah. Za nami je tudi izjemno bogata praksa dvostranskega sodelovanja, v kateri smo izoblikovali temelje tega sodelovanja, podpisali pomembne deklaracije in številne gospodarske, kulturne in druge dokumente. Vse to je naš prispevek k odpravi hladne vojne in h krepitvi možnosti za evropsko varnost. Osnutki resolucij desetega kongresa obravnavajo vrsto najpomembnejših vidikov evropskega sodelovanja in varnosti na temelju pogledov in stališč, ki jih je na tem kongresu poudaril in že večkrat zagovarjal tovariš Tito ter drugi vodilni dejavniki naše mednarodne politike. Predsednik Tito poudarja v svojem referatu, da skušajo najbolj reakcionarni imperialistični krogi na vse kriplje onemogočiti odpravo najhujših kriznih žarišč in otežiti urejanje najtežjih svetovnih 11 Deseti kongres ZKJ

161

vprašanj. Zato poudarja osnutek resolucije potrebo po tem, da stori ustrezne protiukrepe mednarodno delavsko gibanje. Reakcionarne sile so dejavne v notranji politiki zlasti nekaterih zahodnih držav. Skušajo si pridobiti trdnejše položaje in kar največ vpliva na nacionalno politiko. Tako utegnejo zelo otežiti ozdravljenje mednarodnih odnosov. Njihova dejavnost se je razločneje izrazila tudi v obnovitvi neupravičenih zahtev italijanskih iredentistov po obmejnih ozemljih Jugoslavije, opaziti jo je tudi v Zahodni Nemčiji, kjer se zavzemajo za spremembo smeri, ki jo je dozdaj vodila vlada prejšnjega kanclerja Willija Brandta. V Ameriki skušajo te sile med drugim s svojim finančnim in drugačnim vplivom v mnogonacionalnih kompanijah izpodkopavati napredna gibanja in režime, kot je bilo na primer v Čilu itd. Nadvse pomembno je, da delavsko gibanje zahodne Evrope in obeh Amerik v interesu ohranitve in nadaljnje graditve pridobitev svojega boja ohranja budnost in vodi akcije, ki naj razgaljajo te reakcionarne sile in onemogočajo uresničenje njihovih naklepov. Tovariš Tito je dejal v svojem referatu: »Imperializem in neenakopravni mednarodni odnosi so zabredli v globoko krizo, iz katere ni več vrnitve v nekdanjo svetovno nadvlado«. Zato in pa iz številnih drugih razlogov boja proti reakcionarnim silam in težnjam je ZKJ vsestransko upravičena, da po svoji plati kar najtesneje sodeluje s komunističnimi, socialističnimi in drugimi naprednimi gibanji povsod v svetu, ker more s takim sodelovanjem učinkovito prispevati h krepitvi ugodnih teženj v mednarodnem življenju. Ni pa na mestu pretiran optimizem ob dosedanjih uspehih v boju naprednih sil za mir, napredek in socializem, saj bi utegnil uspavati budnost in dejavnost teh sil spričo okrepljenega organizma mednarodne reakcije v nacionalnih in mednarodnih razsežnostih. V ZKJ in zlasti med znanstvenimi delavci — komunisti naj še nadalje dejavno proučujejo vse vidike razrednega boja, potrebna so posvetovanja s pogostejšo izmenjavo mnenj s partnerji na temelju ustreznih spoznanj. 4. Na temelju glavnih značilnosti na svetovnem političnem prizorišču in aktualnih prizadevanj za krepitev miru, varnosti in mednarodnega sodelovanja poudarjajo osnutki resolucij načelni odnos ZKJ do teh vprašanj, zlasti glede na smeri urejanja sedanjih mednarodnih kriznih žarišč, o čemer je tovariš Tito v svojem referatu izčrpno govoril. Pri tem se sama po sebi izkazuje istovetnost politike ZKJ s tisto politiko, ki jo izvaja SFRJ kot država, tako glede na stališča do vprašanj urejanja kriznih žarišč kakor tudi glede na politiko do drugih držav, pa naj gre za kapitalistične, socialistične ali neuvrščene, ali za naše odnose s sosednimi državami ali pa, denimo, za 162

narodnostne manjšine, skratka povsod, kjer nastopa SFRJ v svoji celovitosti kot vsestranski dejavnik. Ocenjeni so vsi bistveni viri naše opredelitve za neuvrščenost (razredni značaj naše politike neuvrščenosti, mednarodni vzroki, vzroki ohranitve neodvisnosti in svobodnega notranjega razvoja, neuvrščenost kot povezovalni dejavnik, kot dejavnik enotnosti narodov SFRJ, kot dejavnik hitrega gospodarskega razvoja in kot varnostni vidik). Pomembno je poudariti, da je v osnutku temeljne resolucije ocenjena politika naše neuvrščenosti kot neodtujljivo merilo delovanja SFRJ v vseh smereh (do vzhoda, zahoda, sosedov itd.), kar pomeni, da je ta politika enotna in celovita v vseh odnosih, da politike miroljubnega dejavnega sožitja ne pojmujemo kot nekakšno posebno politiko, potrebno zgolj zavoljo odnosov s kapitalističnimi državami, ampak kot občeveljavno načelo. 5. Poročilo o delu zveze komunistov in predsedstva ZKJ med IX. in X. kongresom je razgrnilo vsestransko podobo razvejenosti mednarodnega sodelovanja ZKJ in njene vsebine. V osnutku temeljne resolucije so zato podana le načelna stališča o principih, na katerih ZKJ temelji in gradi svoje sodelovanje s partnerji, in pa stališče o tem, da pomenijo mednarodne dejavnosti ZKJ, SZDLJ, ZSJ, ZM, ZZBNOV itd. skupno in celovito dejavnost organiziranih socialističnih sil SFRJ z namenom, da skupno prispevajo k razumevanju in sodelovanju med narodi, boju za mir, neodvisnost, napredek in socializem. Pred nami se širi dovolj prostora za preučevanje izkušenj, ki smo si jih nabrali v sodelovanju s partnerji, pa tudi za razmišljanje o tem, kako jih kar najbolje uporabljati in kako še bolj bogatiti vsebino nadaljnjega razvijanja takih odnosov. Tovariš Tito poudarja v zvezi s tem, da moramo »še bolj kot dozdaj proučevati izkušnje drugih delavskih, komunističnih in osvobodilnih gibanj ter tokove in sadove sodobne marksistične misli v svetu, in sicer prav zavoljo razvoja naše revolucionarne teorije in prakse«. Spodbuja nas tudi, naj več in bolje obveščamo svet o samoupravljanju in zunanji politiki SFRJ. V zvezi s tem bi želel zlasti poudariti tole: Socialistično samoupravljanje je v svojih načelnih vidikih in kot praksa pri nas predmet razprav na srečanjih z našimi partnerji in pa obdelave v znanstvenih delih ter v poljudni publicistiki. Tuji pisci in politični delavci so mnogo prispevali k obveščanju svetovne javnosti in zlasti zainteresiranih družbenopolitičnih dejavnikov o tem. Stojimo na stališču, da naših pogledov in prakse nikomur ne vsiljujemo, hkrati pa se zavedamo obveznosti, da v duhu omenjene zah1P

163

teve tovariša Tita izpopolnjujemo vse načine informiranja naših prijateljev in javnosti v svetu o vprašanjih razvoja socialističnega samoupravljanja. V tej smeri je dal deseti kongres svoj poseben prispevek, ker oprt na dosedanje izkušnje in na novo ustavo SFRJ utira poti za novo, mnogo popolnejše angažiranje ZKJ in vse naše družbe v nadaljnjem razvoju in izpopolnjevanju socialističnega samoupravljanja. Dobro bi bilo, ko bi si o tem vidiku naše mednarodne dejavnosti v tej komisiji, zlasti pa po kongresu, kar najtemeljiteje porazgovorili. Moramo nenehno proučevati vse tisto, kar o našem socialističnem samoupravljanju pišejo in govore po svetu, in pa še bolj organizirano proučevati to snov v vseh oblikah, bodisi kot načelna stališča ali kot prakso v svetu nasploh. Glede na naše obveznosti v obveščanju ■— kljub temu, da imamo prijatelje povsod po svetu in da smo se zapisali v srca in spomin ljudi z našim narodnoosvobodilnim bojem, revolucijo, prakso socializma in tvorno mednarodno politiko neuvrščanja — moramo še naprej skrbeti za to, da seže v vse konce sveta kar največ vsestranskih sporočil o naši državi. To dejavnost moramo okrepiti in pa bolj usklajeno skrbeti za izbor teh sporočil. V svetu je namreč žal tudi precej zainteresiranih reakcionarnih krogov in sovražne kvislinške emigracije. Ti se trudijo, da namerno sejejo o nas napačne vesti. Priče takega ravnanja smo tudi zdaj. Blatijo našo državo, naše narode in osebnost predsednika Tita. Napadajo in klevetajo vse veliko, kar ustvarjamo, in sicer prav zato, ker je življenjskega pomena za naš razvoj. Ustavne razprave, ustava sama in priprave na deseti kongres ZKJ so dale snov kampanji lažnega obveščanja in napadov. Širili so najbolj nesmiselne špekulacije o naših razmerah, o odnosih v ZKJ in o prihodnosti Jugoslavije. Obveznosti, ki nam jih je naložil tovariš Tito v obveščanju, so izjemnega pomena. Po kongresu moramo bolj organizirano poskrbeti, da jih bomo uresničili. Pred nami je še ena velika naloga — zadeva naše ljudi, ki so začasno zaposleni v tujini. Spričo zapletene dejavnosti, potrebne za zavarovanje koristi naših delovnih ljudi na delu v tujini, pa tudi spričo ukrepov gospodarskega značaja, s katerimi jim bomo omogočili postopno vrnitev in vključevanje v domače gospodarstvo, bomo morali na temelju stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ razvijati vse sprejemljive oblike nenehne povezanosti naše družbe z ljudmi v tujini. Tu se ponuja mnogo izjemno pomembnega dela za naše sindikate in gospodarstvo, pa tudi za naše kulturne ustanove in diplomacijo. Pri tem moramo izhajati iz sklepov tega kongresa in obravnavati ta vprašanja kot nadvse pomembna v celovitosti naših mednarodnih stikov in dejavnosti. 164

6. Osnutek resolucije poziva vse nosilce zunanjepolitične dejavnosti pri nas, da razvijajo in izpopolnjujejo prakso konkretnega dogovarjanja in sodelovanja ter da tvorno sodelujejo v oblikovanju, izvajanju in razlaganju mednarodne politike ZKJ in SFRJ. Tudi v tem se odpira pred nami širok prostor za proučevanje izkušenj, ki so se nakopičile v dosedanjem takem sodelovanju, in pa o tem, kaj storiti dalje, da bomo uspešno izvajali novo ustavo v mednarodnih odnosih. 7. Posamezni osnutki resolucij, o Bližnjem vzhodu, o Vietnamu, Laosu in Kambodži, o Čilu, o osvobodilnih gibanjih, o napadu vlade Italije na samostojnost in ozemeljsko nedotakljivost SFRJ, so pred kongresom kot predlogi posebno aktualnih izjav o snovi, ki jo obravnavajo. Potreba, da jih sprejmemo, izhaja iz politike, ki jo je o teh vprašanjih začrtal predsednik ZKJ tovariš Tito v svojem referatu na tem kongresu.

POROČILO KOMISIJE ZA RAZVOJ SOCIALISTIČNIH SAMOUPRAVNIH DRUŽBENOEKONOMSKIH ODNOSOV IN VPRAŠANJA GOSPODARSKEGA IN DRUŽBENEGA RAZVOJA Poročevalec Vojo Srzentič

Komisija za razvoj socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in vprašanja gospodarskega in družbenega razvoja je zasedala 28. in 29. maja 1974 in je imela sedem sej. Za delo v tej komisiji se je odločilo 490 delegatov in gostov, na sejah pa je bilo navzočih okoli 700 delegatov in gostov. K razpravi se je prijavilo 183 delegatov. Izmed teh jih je govorilo 115. Zaradi skopo odmerjenega časa je 66 delegatov izročilo svojo razpravo v pismeni obliki, medtem ko sta dva delegata odstopila od udeležbe v razpravi. V komisiji so razpravljali o referatu predsednika Zveze komunistov Jugoslavije tovariša Tita, o poročilu o delu organov Zveze komunistov Jugoslavije in predsedstva ZKJ med devetim in desetim kongresom, o poročilu komisije za statutarna vprašanja Zveze komunistov Jugoslavije, o poročilu nadzornega odbora in o predlogu dopolnil in sprememb statuta ZKJ, in končno o uvodnem govoru, ki ga je imel na začetku dela komisije tovariš Kiro Gligorov. Prav tako so razpravljali o osnutkih naslednjih kongresnih resolucij: »Boja za nadaljnjo graditev socialističnega samoupravljanja in naloge Zveze komunistov Jugoslavije«, »Socialistično samoupravno 165

organiziranje in razvoj kmetijstva ter naloge ZKJ«, »Naloge zveze komunistov v socialni politiki«, »Naloge ZKJ na področju zaposlenosti in zaposlovanja«, Naloge ZKJ v razvoju družbenoekonomskih odnosov na področju stanovanj in stanovanjske politike« in »Neposredne naloge zveze komunistov v uresničevanju politike ekonomske stabilizacije«. V razpravi so poudarili tudi pomen resolucije o aktualnih idejnopolitičnih nalogah Zveze komunistov Jugoslavije v izvajanju ustave SFRJ. V komisiji so delegati predložili 86 amandmajev na kongresne dokumente, izmed teh 45 amandmajev na splošno resolucijo in 39 na posebne resolucije. Predlagali so dva amandmaja na predlog dopolnil in sprememb statuta Zveze komunistov Jugoslavije. Udeleženci v delu komisije so soglasno podprli referat predsednika Zveze komunistov Jugoslavije tovariša Tita. Podprli so tudi temeljno usmerjenost in stališča v osnutkih resolucij in predlogu dopolnil in sprememb statuta ZKJ. V celoti so sprejeli predloge poročil o delu organov Zveze komunistov Jugoslavije med devetim in desetim kongresom ZKJ. Splošna ocena komisije je, da pomenita enaindvajseta seja predsedstva ZKJ ter pismo predsednika Tita in izvršnega biroja prelomnico v poživitvi revolucionarne akcije zveze komunistov, delavskega razreda in drugih organiziranih socialističnih sil v nadaljnjem razvoju samoupravljanja. Udeleženci v delu komisije so izrazili pripravljenost, da se nadaljuje odločen boj za uresničevanje socialističnega samoupravljanja na temeljih nove ustave, izhodišč in dokumentov, ki jih bodo sprejeli na desetem kongresu. V razpravi so poudarili, da je okrepljena akcija Zveze komunistov Jugoslavije na teh temeljih že pripomogla k hitrejšemu urejanju gospodarskih vprašanj in močneje poudarila razredni pristop na tem področju. Na sejah komisije so razpravljali skoraj o vseh vprašanjih socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, politike razvoja in stabilizacije ter ekonomske in socialne politike. Ker to poročilo ne more zajeti vsega bogastva misli, napotkov, stališč in predlogov v tej razpravi, se omejuje samo na prikaz tistih, ki so prevladovali v razpravi večine udeležencev. 1. V središču pozornosti delegatov so bili dosedanji sadovi in dragocene izkušnje, pridobljene v obdobju uresničevanja ustavnih rešitev, ter nadaljnji razvoj socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na vseh področjih družbenega dela. V razpravi so ugotovili, da pomeni sprejem ustave začetek novega zgodovinskega obdobja

166

v razvoju naše družbe na idejno jasnih temeljih. Poudarili so, da moramo na tej stopnji našega razvoja praktično uresničiti odločilno vlogo delavskega razreda v družbenoekonomskih in političnih odnosih, tako da bo sam odločal o pogojih, sredstvih in sadovih svojega dela. Za to se moramo vztrajno zavzemati, saj je v tem bistvo naše opredelitve za socialistično samoupravljanje. V komisiji je prevladala zahteva, naj organiziranje celotnega združenega dela, začenši s temeljnimi organizacijami združenega dela, dosledno temelji in si oblikuje vsebino na postavkah nove ustave. Delegati so se zavzemali za potrebo kritične analize dosedanjih prizadevanj v oblikovanju temeljnih organizacij združenega dela glede na to, da v praksi izvajajo ustavna merila o ustanavljanju temeljnih organizacij združenega dela včasih formalistično in da se za tem pogosto skrivajo tehnokratska in druga nasprotovanja samoupravljanju. Poudarili so, da moramo oblikovati take temeljne organizacije združenega dela, v katerih bodo delavci neposredno odločali o celotnem dohodku, ki ga ustvarijo. Odločno so se zavzemali za to, da dosledno uresničimo politična stališča o odpravi vseh oblik odtujevanja dohodka od delavca. Zahtevali so, naj sistem dohodka zajema vsa področja združenega dela in ne zgolj proizvajalni del družbe. Brez tega ne more biti gospodarske integracije niti integracije družbe na novih temeljih. Združevanje dela in sredstev temeljnih organizacij združenega dela v enotnem jugoslovanskem trgu na temelju vzajemnih gospodarskih koristi naj bo pomemben dejavnik in osnova za odpravljanje avtarkizma, lokalizma in nacionalizma. Poudarjali so, da je združevanje dela in sredstev, o čemer neposredno odločajo delavci v združenem delu, prvi pogoj za samoupravno odvijanje procesa družbene reprodukcije. Vedno naj izhaja iz temeljne organizacije združenega dela in naj poteka znotraj združenega dela. Delegati so podprli stališča, da edino delavci v združenem delu odločajo o skupni akumulaciji, da je samo na teh temeljih mogoče opravljati združevanje dela in sredstev. V tem smislu so zahtevali ustrezno novim ustavnim rešitvam kar najhitrejšo in najkorenitejšo spremembo v družbenem in gospodarskem položaju finančnih institucij. Opozorili so tudi, da morajo biti odnosi med proizvodnjo in trgovino takšni, da bosta v skupnem dohodku trgovina in proizvodnja skupno udeleženi ustrezno z njunim prispevkom v reprodukcijskem procesu. Delegati so se odločno zavzeli za sistem delitve dohodka in delitve osebnih dohodkov glede na sadove dela po samoupravno družbeno dogovorjenih merilih. Razločno so opozorili, da je nedopustno pridobivati dohodek mimo dela in da se moramo vztrajno in učin167

kovito zavzemati za to, da bodo delovni ljudje svoj družbenoekonomski položaj v delitvi v družbi čedalje bolj temeljili na sadovih svojega in združenega dela. Prav tako so poudarili potrebo nadaljnjega razvoja in doslednejšega uveljavljanja socialistične solidarnosti kot povezovalnega dejavnika združenega dela v naši socialistični skupnosti. To usmerjenost in ta načela je delavski razred dozdaj že neštetokrat potrdil. 2. V komisiji so nadalje poudarili, da bolj vsestransko povezovanje s svetom, zlasti z državami v razvoju, ustreza naši splošni politični usmerjenosti in politiki miroljubnega mednarodnega sodelovanja. Hkrati pa moramo ohranjevati naš produkcijski odnos in skrbeti za obrambne mehanizme v stiku s svetom. Neposredni razvoj dogodkov je jasno pokazal, da je prihodnost naše države, njen gospodarski vzpon in nadaljnje uveljavljanje na mednarodnem področju močno odvisen od obsega in intenzivnosti sodelovanja z državami v razvoju. Program prihodnjega razvoja mora upoštevati usmerjenost k tem deželam kot dolgoročno strateško sestavino naše politike. 3. V razpravi so izrazili zahtevo, da moramo kar najhitreje in na ustavnih temeljih izoblikovati sistem samoupravnega družbenega planiranja in na tej osnovi določiti skupno politiko dolgoročnega razvoja Jugoslavije. Pri tem so poudarili, da to zdaj lahko dosežemo s samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem, ker sta nova ustava in akcija zveze komunistov in drugih subjektivnih socialističnih sil razločno opredelili mesto in odgovornost združenega dela ter republik in pokrajin za lastni razvoj in za razvoj jugoslovanske skupnosti v celoti. Prevladovala so stališča, da moramo v razvojni politiki dajati prednost taki spremembi gospodarskega ustroja in odpravljanju gmotnih nesorazmerij, da bo zagotovljen enakomernejši in dolgoročnejši razvoj, pri čemer velja poudarek razvoju energetike, surovin in hrane. Urejanje teh vprašanj moramo uresničevati s samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem. Delegati so izrazili prepričanje, da bo združeno delo uspešno rešilo te probleme in zagotovilo smotrno uporabo družbene akumulacije in delitev dela, ki ustreza sedanji ravni proizvajalnih sil. Zapletene naloge razvoja v prihodnjem obdobju bomo lahko uspešno opravljali samo, če bomo postavili boj za delovno storilnost in za dohodek v ospredje akcije vseh družbenih dejavnikov in če bomo gospodarsko podprli tiste ukrepe in prizadevanja, ki omogočajo rast posamične in skupne delovne storilnosti. Skupna razvojna politika, usklađenost ustroja in optimalni regionalni razvoj proizvajalnih sil so bistvene prvine optimalnega razvoja in pogoj za odpravo sedanjih deformacij na skupnem jugoslovan-

168

skem trgu. To bo hkrati tudi pogoj za najsmotrnejše izkoriščanje virov na vseh področjih, s tem pa tudi pogoj za večanje dohodka. Več delegatov je govorilo tudi o vprašanjih hitrejšega razvoja gospodarstva nezadostno razvitih republik in pokrajine Kosovo. Poudarili so, da moramo nujno zagotoviti dosledno izvajanje politike hitrejšega razvoja nerazvitih glede na poprečje države. Zlasti so poudarili, da bomo morali dosledno izvajati dogovorjeno politiko o tem, naj se Socialistična avtonomna pokrajina Kosovo razvija ne le hitreje od jugoslovanskega poprečja, temveč tudi hitreje od drugih gospodarsko nezadostno razvitih republik. 4. V razpravi so namenili poseben pomen politiki gospodarske stabilizacije. Poudarili so, da nestabilnost in inflatorna rast cen slabo vplivata na razvoj samoupravnih odnosov, da spodkopujeta prizadevanja velikega dela delavskega razreda in individualnih kmetijskih proizvajalcev ter da zelo slabo vplivata na njihov gmotni položaj in življenjsko raven. Te škodljive pojave morajo odpravljati vsi gospodarski in družbeni subjekti ter vse družbenopolitične sile, zlasti zveza komunistov. Povezati bomo morali vsa neposredna prizadevanja za zmanjševanje inflacijskega pritiska z dolgoročnejšimi ukrepi, ki morajo predvsem upoštevati in temeljiti na doslednem razvijanju samoupravnih proizvodnih odnosov. Hkrati so v razpravi poudarili, da so delavci pripravljeni, da kar največ store za gospodarsko stabilizacijo, da pa tudi upravičeno zahtevajo angažiranje vseh drugih za to nalogo. Poudarili so tudi, da je mogoče uresničevati politiko stabilizacije samo s hitrejšo gospodarsko rastjo, z nadaljnjo graditvijo gospodarskega sistema na samoupravnih temeljih in z ustreznimi ukrepi gospodarske politike. 5. Številni delegati so govorili o odprtih vprašanjih kmetijstva. Zahtevali so odločnejše in doslednejše uresničevanje politike zveze komunistov v nadaljnjem razvoju socialistične preobrazbe kmetijstva, njeni modernizaciji, kooperaciji na deželi in širšem vključevanju individualnih proizvajalcev v združeno delo. Hitrejši razvoj kmetijske proizvodnje in storilnosti so prikazali kot nujen pogoj za stabilizacijo vseh gospodarskih gibanj in poudarili potrebo, da se usklađeno razvijajo kmetijske in predelovalne dejavnosti. 6. Pozornost znatnega števila delegatov so pritegnila tudi nekatera vprašanja gospodarskega položaja in razvoja posameznih gospodarskih panog (črna in barvasta metalurgija, kovinarstvo, železnica, nafta, turizem, pomorstvo ipd.). Splošni sklep je bil, da je mogoče urejati ta vprašanja edinole na samoupravnih temeljih. 169

7. V razpravi so govorili o politiki in težavah zaposlovanja kot eni izmed prvenstvenih nalog združenega dela in naše družbe v prihodnjem obdobju. Poudarili so, da mora biti reševanje teh vprašanj eno izmed bistvenih pravil proizvodne usmeritve združenega dela in razvojnih načrtov vseh družbenopolitičnih skupnosti. V razpravi so podprli stališča iz resolucij, v katerih se zavzemajo za hitrejšo stanovanjsko graditev in za precej večjo udeležbo neposrednih proizvajalcev v delitvi stanovanj in sredstev, namenjenih stanovanjski graditvi. V razpravi so zahtevali, naj bi hitreje urejali socialno vprašanje v družbi in pri tem poudarili, da morajo reševati številne socialne težave delavcev v temeljni organizaciji združenega dela v krajevnih in v drugih družbenopolitičnih skupnostih. Samo tako lahko prispevajo kot ustvarjalci dohodka in kot samoupravljavci k razvoju teh ustanov in dejavnosti, ki so nujne za zadovoljevanje njihovih skupnih potreb in bolj vsestransko uveljavljanje samoupravne družbe. Prav tako so tudi poudarili, da moramo graditi v samoupravnih interesnih skupnostih na področju izobraževanja, kulture, znanosti, zdravstvenega in socialnega varstva in pa v tistih gospodarskih dejavnostih, katerih dela ni mogoče tržno vrednotiti, so pa posebnega pomena za razvoj jugoslovanskega gospodarstva, take družbenoekonomske odnose, ki bodo zagotavljali uresničevanje ustavnih določil o svobodni menjavi dela med delovnimi ljudmi in organizacijami združenega dela v gospodarstvu in v družbenih dejavnostih. Več udeležencev razprave je govorilo o urejanju perečih vprašanj v zdravstvu. Zavzeli so se za spremembe odnosov v tej panogi ustrezno z novo ustavo. 8. K besedilom osnutkov resolucij, o katerih smo razpravljali v komisiji, so bili predlagani amandmaji, predvsem zato, da se jasneje in učinkoviteje izrazijo predlagana orientacija in stališča. Komisija predloženih amandmajev ni obravnavala. Sprejela jih je, uredila in izročila komisiji za izdelavo resolucij desetega kongresa ZKJ. Razprava v komisiji je razkrila, da je maksimalno angažiranje in zvečana odgovornost komunistov in vseh socialističnih sil za hitrejše samoupravno organiziranje na temeljih nove ustave bistveni pogoj za nadaljnji napredek naše socialistične družbe. Vsi delegati so izrazili svojo pripravljenost in pripravljenost delavskega razreda ter delovnih ljudi, ki so jih zastopali na kongresu, da se zavzeto bojujejo za nadaljnji razvoj samoupravljanja z doslednim in vsebinskim uresničevanjem ustave, in za dosledno izvajanje usmerjenosti in politike, ki je izražena v referatu tovariša Tita in v drugih kongresnih dokumentih. Odločno so poudarili, da mora to postati osnovno težišče idejne in politične akcije zveze komunistov in drugih socialističnih sil v prihodnjem obdobju.

170

Delegati sodijo, da bo dosledno uresničevanje sklepov desetega kongresa neprehodna pregrada vsem protisamoupravnim in protisocialističnim silam, ki si bodo tudi nadalje prizadevale odriniti zvezo komunistov na obrobje družbenega dogajanja in zmanjševati njeno revolucionarno dejavnost v urejanju življenjskih vprašanj nadaljnjega razvoja samoupravne družbe. Splošno prepričanje delegatov, ki so sodelovali v delu te komisije, je, da bo mogoče uspešno uresničiti naloge, ki smo si jih zadali na tem kongresu, samo tedaj, če bodo komunisti v prvih vrstah borcev za nadaljnji razvoj socialističnega samoupravljanja, če bodo še naprej razvijali vse tiste moralne in politične lastnosti, s katerimi so se odlikovali v vseh obdobjih naše revoluconarne poti. Samo tako bo Zveza komunistov Jugoslavije izpolnila svojo zgodovinsko obveznost do delavskega razreda in do narodov ter narodnosti Jugoslavije. POROČILO KOMISIJE ZA RAZVOJ POLITIČNEGA SISTEMA TER MEDNACIONALNIH IN MEDREPUBLIŠKIH ODNOSOV

Poročevalec Ali Šukrija

Dela komisije za razvoj političnega sistema, mednacionalnih in medrepubliških odnosov se je udeležilo 360 delegatov in gostov. V razpravi je sodelovalo 43 delegatov in gostov, če štejemo tudi| tiste, ki so priložili svojo diskusijo. Delegati so podali 6 amandmajev, ki so bili obravnavani in posredovani komisiji za izdelavo resolucij desetega kongresa. Delegati so soglasno podprli ocene, ki jih je v svojem referatu podal predsednik Zveze komunistov Jugoslavije tovariš Tito, ocene, ki jih vsebuje poročilo predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, in osnutka kongresnih resolucij o aktualnih vprašanjih političnega sistema, mednacionalnih in medrepubliških odnosov ter splošne ljudske obrambe, varnosti in družbene samozaščite. Udeleženci v razpravi so bili enotni tudi v oceni, da imajo rešitve, dane v ustavi, zgodovinski pomen in da pomenijo nov revolucionaren korak pri osvobajanju dela in podružbljanju funkcije političnega odločanja. Izhodišče v razpravi je bilo, da so spremembe v družbeno političnem sistemu nujno pogojene z razvojem samoupravnih proizvodnih odnosov in da je obveznost zveze komunistov, da se vztrajno bojuje za to, da se odnosi v družbi gradijo izhajajoč iz interesov, smotrov in vodilne vloge delavskega razreda, kot tudi potreb po nenehnem razvijanju in krepitvi socialističnega samoupravljanja. V komisiji je bilo zlasti poudarjeno, da je dosledno uresničevanje ustave najpomembnejša naloga zveze komunistov in vseh organizi-

171

ranih socialističnih sil pri uveljavljanju razredne usmerjenosti, doslednosti in kontinuiteti naše revolucije. Delegati so poudarili, da je uspešno delovanje družbenopolitičnega sistema, temelječega na delegatskem načelu, odvisno od organizirane in odločne idejnopolitične akcije zveze komunistov in vseh socialističnih sil, katerih cilj je, da zagotovi, da postanejo delavski razred in delovni ljudje dejanski nosilci oblasti in upravljanja z družbenimi zadevami. Uresničevanje takšnega družbenega bistva delegatskega sistema je odvisno tako od nadaljnje krepitve materialne osnove samoupravljanja, uresničevanja neodtujljivih pravic delovnih ljudi v temeljnih organizacijah združenega dela, kot tudi od nenehnega razvijanja in krepitve procesa samoupravnega povezovanja in usklajevanja različnih interesov v družbi, predvsem v temeljnih samoupravnih organizacijah ter skupnostih in njihovih delegacijah. Ta proces pospešuje tudi krepitev zavesti o vzajemni pogojenosti posamičnih in skupnih interesov in o nujnosti njihovega usklajevanja z interesi delavskega razreda in smotri graditve naše socialistične samoupravne družbe. Zveza komunistov in družbenopolitične organizacije se morajo neprestano zavzemati za to, da delegati, delegacije in skupščine čim uspešneje in odgovorneje delujejo. Za uresničevanje takšnega cilja morajo zagotoviti med ostalim dobro in pravočasno obveščanje delovnih ljudi, njihovih delegacij in delegatov, da bi lahko kvalificirano odločali in opravljali svojo funkcijo. Uresničevanje političnega sistema, ki ga sedaj gradimo, lahko naleti na protislovja, težave in odpore tako tistih, ki se izražajo v pojavih prakticističnega obnašanja, vsiljevanju ozkosrčnih interesov, kot tudi v poskusih zlorabe delegatskega sistema pri antisocialističnih, birokratskih in anarholiberalističnih silah. To tem bolj poudarja pomen idejnopolitične vloge zveze komunistov v preprečevanju teh odporov in motenj. Tudi vse družbenopolitične organizacije, socialistična zveza, zveza sindikatov, zveza mladine, zveza borcev in druge, so nenadomestljive po svoji vlogi v boju za uspešno delovanje celote novega družbenopolitičnega sistema. Prek svojih delegatov v družbenopolitičnih zborih skupščin morajo prispevati k celovitemu spoznavanju posameznih družbenih problemov in nalog in pravočasno preprečevati tendence enostranskosti in stihije v skupščinskem delu in odločanju. V razpravi je bilo posvečene veliko pozornosti nadaljnjemu razvoju samoupravljanja delovnih ljudi in občanov v krajevnih skupnostih. Prenašali so izkušnje, dajali iniciative in predloge, kako naj se njihovo delo pospeši. Delegati so se zavzemali tudi za krepitev aktivnosti v krajevnih skupnostih in za samoupravno reševanje življenjskih problemov občanov.

172

Poudarjeno je, da si morajo komunisti skupaj z vsemi delovnimi ljudmi in občani prizadevati, da se krajevna skupnost dosledno razvija kot oblika samoupravnega organiziranja delovnih ljudi in občanov v političnem sistemu. Posebno je bila poudarjena potreba, da se še bolj intenzivno ukvarjajo z ustanavljanjem in graditvijo samoupravnih interesnih skupnosti, v katerih se bodo na načelu samoupravnega združevanja in svobodne menjave dela gradili novi odnosi. Naloga zveze komunistov je, da se v tej družbenopolitični akciji bojuje zoper vse pojave zapiranja samoupravnih interesnih skupnosti, neracionalno potrošnjo, pojave tehnokratskih odnosov in tendenc odtujevanja dohodka delovnih ljudi v združenem delu. V komisiji je bilo rečeno, da je naloga komunistov, da se zavzemajo za takšen razvoj občine v družbenopolitičnem sistemu, v katerem se bo vse bolj potrjevala kot samoupravna in temeljna družbenopolitična skupnost, v kateri uresničujejo delavski razred, delovni ljudje in občani, vzajemno in solidarno s samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem, svoje skupne interese. Komunisti in vse organizirane socialistične sile se morajo energično upreti vsem pojavom avtarkičnosti in partikularizma, bojevati se za ustvarjanje še ugodnejših pogojev za razvoj medobčinskega sodelovanja na vseh področjih družbenega dela in življenja. Delegati so dali vso podporo stališčem, ki jih vsebujejo kongresni dokumenti o nadaljnjem razvoju socialističnih republik in socialističnih avtonomnih pokrajin kot samoupravnih družbenopolitičnih skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti, zasnovanih na samoupravljanju in oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi. Poudarjeno je, da morajo republike in pokrajini še odgovorneje sodelovati pri uresničevanju skupnih funkcij in odgovornosti federacije. Pri tem se misli tudi na njihovo povečano odgovornost za učinkovito delovanje organov federacije. Posebej je poudarjena potreba po razvijanju najširšega sodelovanja, sporazumevanja in dogovarjanja med republikami in pokrajinama v Jugoslaviji kot celoti, na načelih enakopravnosti, solidarnosti in vzajemnosti. Aktualna idejnopolitična vprašanja dela državnih organov so bila prav tako predmet razprave v komisiji. Delegati so pri tem poudarili potrebo po večji učinkovitosti in odgovornosti pri delu teh organov, doslednosti pri uresničevanju nalog državnih organov, določenih z ustavo in zakoni, zaradi zaščite samoupravnih pravic delovnih ljudi in socialistične samoupravne družbe v celoti. Enotna je ocena delegatov v komisiji, da je v najožji zvezi s krepitvijo vloge delavskega razreda in samoupravnega združenega dela potekal proces popolnejšega in vsestranskega razvoja narodov in

173

narodnosti Jugoslavije oziroma republik in pokrajin. Uveljavljanje narodov in narodnosti, republik in pokrajin, njihovih ekonomskih in socialnih, kulturnih in drugih družbenih interesov je možno edino z doslednim razvijanjem socialističnega samoupravljanja, v katerem se perspektive vsakega naroda in narodnosti najožje povezujejo z uresničevanjem enotnih interesov delavskega razreda Jugoslavije in razvojem socialistične samoupravne skupnosti. Z uveljavljanjem enakopravnosti, bratstva in enotnosti narodov in narodnosti ter z enakopravnim in odgovornim sodelovanjem republik in pokrajin in federacije pri graditvi skupnih socialističnih odnosov v naši državi se krepi kohezija jugoslovanske skupnosti in utrjuje njen mednarodni položaj in ugled. Delegati so poudarili, da je neposredna naloga zveze komunistov, delavskega razreda in vseh socialističnih sil v družbenopolitičnih in drugih samoupravnih skupnostih ter organizacijah boj za uresničevanje ustavnih rešitev o enakopravnosti narodov in narodnosti, uresničevanje samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja republik in pokrajin, da bi zagotovili dinamičen in skladen razvoj proizvajalnih sil v celoti. Uresničevanje politike hitrejšega razvoja gospodarsko nezadostno razvitih republik in Socialistične avtonomne pokrajine Kosovo ima poseben pomen za pospeševanje mednacionalnih odnosov in utrjevanje enotnosti naše socialistične skupnosti. Delegati so enotno in odločno poudarili potrebo po nenehnem boju zveze komunistov in vseh organiziranih socialističnih sil naše družbe zoper vse nacionalizme, v unitaristični ali separatistični obliki, zoper ekonomski hegemonizem in partikularizem. Ponovno je poudarjeno odločno stališče zveze komunistov, da je v naših pogojih vsak nacionalizem antisamoupraven, reakcionaren in kontrarevolucionaren. Zato mora zveza komunistov ob vsaki priložnosti voditi odločen in brezkompromisen boj proti nosilcem vseh oblik nacionalizma in šovinizma. V razpravi o mestu in vlogi krajevnih samoupravnih interesnih skupnosti in o pomenu samoupravne graditve vseh odnosov v temeljnih organizacijah združenega dela so bile poudarjene njihove naloge pri krepitvi družbenopolitične afirmacije ženske in s tem hitrejšega ustvarjanja pogojev za reševanje številnih vprašanj socialno-ekonomskega položaja in delovnih in življenjskih pogojev ženske v naši družbi. Razprava je potrdila prepričanje, da s krepitvijo splošnega ljudskega odpora, varnosti in družbene samozaščite krepijo delovni ljudje in občani samoupravni sistem in varujejo pridobitve revolucije, svojo svobodo, neodvisnost, suverenost in ozemeljsko nedotakljivost Socialistične federativne republike Jugoslavije. Razprava je pokazala, da se mora zveza komunistov odločno zavzemati, da postanejo obramba, 174

varnost in družbena samozaščita stalna skrb organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih in krajevnih skupnosti, samoupravnih organov, družbenopolitičnih in družbenih organizacij, skupščin, družbenopolitičnih skupnosti in organov uprave, s čimer zagotavljajo nadaljnje podružbljanje poslov ljudske obrambe in zaščite. Poudarjena je pomembna vloga jugoslovanske ljudske armade kot sestavnega dela enotnih oboroženih sil in družbenega organizma pri krepitvi in graditvi splošne ljudske obrambe v družbenopolitičnem in ekonomskem življenju skupnosti. Delegati so se zavzemali za nujnost stalnega angažiranja zveze komunistov pri organiziranem in popolnejšem usmerjanju graditve sistema varnosti in družbene samozaščite v vseh družbenih dejavnostih, s krepitvijo odgovornosti pri varovanju osnovnih družbenih vrednot, čuvanju državnih in poslovnih tajnosti in varstvu družbene lastnine. Enotno so podprli stališča iz referata tovariša Tita, da ima zveza komunistov trajno obveznost, da še naprej pospešuje sistem splošne ljudske obrambe, varnosti in družbene samozaščite, da varuje njihovo enotnost, da se upre vsem tendencam, ki slabe moralnopolitično moč in bojno enotnost naših oboroženih sil, da pri vseh delovnih ljudeh in občanih razvija zavest o obrambi dežele kot ustavno obveznost in eno izmed osnovnih samoupravnih pravic in da na tej podlagi krepi prepričanje o zgodovinski življenjski povezanosti narodov in narodnosti Jugoslavije. V razpravi v komisiji so bila poudarjena tudi druga vprašanja, ki niso ozko vezana za ta področja delovanja zveze komunistov, so pa zelo pomembna za skupno aktivnost organizacij in vodstev Zveze komunistov Jugoslavije v naši družbi. Vsa vprašanja, ki so bila v obravnavi na sejah te komisije, naloge, o katerih smo razpravljali, sprejeta stališča in predloženi amandmaji k osnutkom resolucij, izražajo trdno odločnost udeležencev v razpravi in vseh delegatov, da sprejmejo in dosledno uresničujejo sklepe desetega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije in s tem prispevajo k vsestranskemu razvoju sistema socialističnega samoupravljanja, k nadaljnji uveljavitvi enakopravnosti, krepitvi bratstva in enotnosti v socialistični skupnosti narodov in narodnosti Jugoslavije ter krepitvi sistema splošne ljudske obrambe, varnosti in družbene samozaščite. Skupna razprava je potrdila enotno mnenje in stališče delegatov, da bodo deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije in njegovi sklepi življenjskega pomena za uresničevanje zgodovinske vloge delavskega razreda in njegove avantgarde Zveze komunistov Jugoslavije pri graditvi socialistične samoupravne družbe in enakopravne skupnosti narodov in narodnosti Jugoslavije. 175

POROČILO KOMISIJE ZA RAZVOJ ZK, NJENO IDEJNOPOLITIČNO, ORGANIZACIJSKO, KADROVSKO IN AKCIJSKO USPOSABLJANJE IN STATUTARNA VPRAŠANJA

Poročevalec Dragoljub Stavrev

Komisija desetega kongresa ZKJ za razvoj zveze komunistov, za njeno idejnopolitično, organizacijsko, kadrovsko in akcijsko usposabljanje in statutarna vprašanja je delala 28. in 29. maja letos in imela sedem sej. Dela komisije se je udeležilo okoli 400, v razpravi pa sodelovalo 54 delegatov in gostov. Pismene razprave je priložilo 27 delegatov. Podanih je 22 amandmajev k osnutkom resolucij, ki se nanašajo na nadaljnjo idejno, organizacijsko in kadrovsko graditev zveze komunistov ter naloge zveze komunistov pri nadaljnjem razvoju socialistčinega samoupravljanja. Vsi amandmaji si prizadevajo, da bi se uresničila kar najvišja stopnja jasnosti pri določanju nalog zveze komunistov. Posebna delovna skupina, formirana na prvi seji naše komisije, je predložila amandmaje komisiji za resolucije desetega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije. Uvodno besedo sta v komisiji imela član izvršnega biroja predsedstva Stevan Doronjski in predsednik statutarne komisije Zveze komunistov Jugoslavije Stevan Doronjski. Na sejah komisije smo razpravljali o referatu predsednika Zveze komunistov Jugoslavije tovariša Tita; o poročilih predsedstva, statutarne komisije in nadzornega odbora Zveze komunistov Jugoslavije; o predlogu sprememb in dopolnitev statuta Zveze komunistov Jugoslavije; osnutkih kongresnih resolucij in podanih uvodnih referatih. Delo komisije je po svojem bistvu pomenilo nadaljevanje zelo plodne javne razprave, ki je bila opravljena v osnovnih in občinskih organizacijah zveze komunistov po objavi izhodišč za izdelavo dokumentov desetega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije. Delegati, ki so izhajali iz javne razprave, izražali opredelitve in sporočila organizacij zveze komunistov in organizacij združenega dela, so popolnoma podprli referat tovariša Tita, poročila organov Zveze komunistov Jugoslavije in osnutke kongresnih dokumentov. Izražena je bila popolna enotnost stališč in pripravljenost, da odločno nadaljujemo z doslednim uresničevanjem revolucionarne smeri zveze komunistov. Sprejemajoč ocene, dane v predloženih dokumentih, je komisija ugotovila, da so v obdobju med devetim in desetim kongresom Zveze komunistov Jugoslavije v socialistični Jugoslaviji nastale globoke

176

spremembe v materialni proizvodnji in družbenoekonomskih odnosih, v političnem sistemu in v vseh področjih družbenega življenja. Do vsega tega je prišlo na spodbudo in z odločnim bojem Zveze komunistov Jugoslavije. Veliki rezultati, zlasti po 21. seji predsedstva Jugoslavije, so uresničeni tudi v delovanju same zveze komunistov. Zrasla je akcijska sposobnost in učinkovitost v delu organizacij in vodstev, kar so jasno potrdili tudi republiški kongresi in pokrajinski konferenci zveze komunistov. Ocenjeno je, da je bilo obdobje med devetim in desetim kongresom izredno pomembno glede izkušenj in spoznanj o nenadomestljivi vlogi zveze komunistov kot avantgarde delavskega razreda v njegovem boju za nadaljnji socialistični samoupravni razvoj naše družbe. V boju za uresničevanje samoupravne smeri, socialističnega razvoja, smo se odkrito spopadli z antisocialističnimi težnjami in antisamoupravnimi silami, ki so se tej smeri začele odkrito upirati. 21. seja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije je pomenila prelomni trenutek v boju za uresničevanje programa in politike Zveze komunistov Jugoslavije. Udeleženci v razpravi so soglašali v oceni, da je za zmago revolucionarne smeri zveze komunistov tudi tokrat neprecenljivega pomena osebno angažiranje in revolucionarna doslednost tovariša Tita. Komisija soglaša v oceni, da je po 21. seji in pismu tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije prišlo do pravega preporoda zveze komunistov v vseh okoljih in da je že do sedaj uresničeno takšno idejno, akcijsko in kadrovsko usposabljanje organizacij in organov zveze komunistov, ki jamči, da se bomo lahko uspešno angažirali pri izpolnjevanju nalog desetega kongresa. Povečana je in utrjena revolucionarna enotnost Zveze komunistov Jugoslavije, povečana je politična mobilnost naših organizacij. Oživela je dejavnost pri razrednem obnavljanju zveze komunistov, idejno političnem vzgajanju članstva in ponovnem uveljavljanju marksistične misli. Močno je zraslo zaupanje delavskega razreda in vseh delovnih ljudi v zvezo komunistov. Zveza komunistov se v praksi uveljavlja kot vodilna idejnopolitična sila našega celotnega razvoja, kot kohezijski dejavnik naše socialistične skupnosti. Potrjene so vrednosti in pomen demokratičnega centralizma kot oblike demokratičnega in učinkovitega organiziranja zveze komunistov v boju za graditev socializma in zoper različne oportunistične, grupaške in frakcionaške težnje in sile. Vse večje je število delavcev in mladih ljudi v zvezi komunistov, v njenih vodstvih in v drugih vodilnih dejavnostih v družbi. 12 Deseti kongres ZKJ

177

Na podlagi ocen, ki jih je dal v svojem referatu tovariš Tito, kot tudi v poročilih in osnutkih kongresnih dokumentov o preteklem obdobju, je komisija usmerila težišče svoje razprave k opredelitvi nalog zveze komunistov v njeni nadaljnji idejnopolitični, organizacijski in kadrovski krepitvi, izhajajoč iz smotrov in nalog, ki so pred nami v nadaljnjem razvoju socialističnega samoupravljanja. Poudarjeno je bilo, da lahko zveza komunistov svojo vodilno vlogo zagotavlja samo, če je neprestano organizirana in odločna v družbenih akcijah, če jih inicira in vodi, če se v njih potrjuje kot celota. To pa zahteva, da se komunisti organizirano in odločno bojujejo za samoupravne socialistične vsebine in odnose v celotnem družbenem življenju. Nujna so izredna prizadevanja, da se vsestransko usposobijo osnovne organizacije zveze komunistov. To je ena prvenstvenih nalog v naslednjem obdobju. V tem smislu pomeni to revolucionarno kritičen odnos do stanja in problemov v družbeni praksi, kritičen odnos zveze komunistov do lastne dejavnosti ter nenehno in objektivno preverjanje sprejete politike in praktičnih rešitev. Glede na zelo zahtevne in odgovorne naloge, ki so pred zvezo komunistov v naslednjem obdobju, so v komisiji poudarili, da je ena najpomembnejših nalog zveze komunistov v sedanjih razmerah boj za dosledno uresničevanje ustavnih sprememb. Brez stalne in odločne akcije zveze komunistov ne moremo oživiti revolucionarnega duha ustavnih sprememb, izkušnje iz preteklega obdobja pa so potrdile, da samo idejno, akcijsko in organizacijsko enotna zveza komunistov lahko uspešno vodi delavski razred in najširše delovne množice v boj za nadaljnji razvoj naše socialistične samoupravne družbe. Poudarili so, da samo jasna, odločna in enotna opredeljenost zveze komunistov do vseh bistvenih vprašanj našega družbenega razvoja, do delovnih in življenjskih problemov delovnih ljudi in njihovih organizacij združenega dela, do problemov vasi in krajevnih skupnosti, kot tudi problemov širših družbenopolitičnih skupnosti, lahko prispeva k njihovemu praktičnemu reševanju in onemogoči antisamoupravne, antikomunistične težnje in sile. Zveza komunistov v tem smislu daje izredno pomembno vlogo celotni fronti socialističnih organiziranih sil — socialistični zvezi, sindikatom, mladini, zvezi borcev in drugim družbenim organizacijam oziroma angažiranju komunistov, da znotraj njih delujejo organizirano kot usmerjevalna, spodbudna in kohezijska sila. Nujno je, da zveza komunistov deluje kot demokratična organizacija, v kateri se bo celotno članstvo neposredno angažiralo v političnih akcijah. Zato se nadaljnji razvoj živega demokratičnega komuniciranja med članstvom, osnovnimi organizacijami in organi zveze

178

komunistov postavlja kot zelo pomembna naloga v boju za akcijsko usposabljanje zveze komunistov. To je hkrati tudi nujna predpostavka za zagotovitev kar neposrednejšega in močnejšega vpliva delavcev na politiko zveze komunistov. Zaradi krepitve tega vpliva se je treba še naprej sistematično ukvarjati z obnavljanjem organizacije, z organizirano pripravo in smelejšim sprejemanjem predvsem mladih delavcev. Obveznost vseh organizacij zveze komunistov je, da si vztrajno in organizirano prizadevajo, da še množičneje sprejemajo v članstvo delavce, ki so se uveljavili v samoupravni praksi in političnem življenju. Komisija zlasti poudarja stališče, ki ga je izrekel v svojem referatu tovariš Tito, da uresničevanje delavske večine v zvezi komunistov ni formalno vprašanje, temveč ena oblik boja za večji vpliv delavskega razreda na politiko in prakso zveze komunistov. Komisija posebej poudarja pomen nepretrganega, sistematičnega in organiziranega idejnopolitičnega usposabljanja celotnega članstva zveze komunistov. Idejno in politično proučevanje celote družbenih gibanj, razumevanje njihovih zakonitosti in tendenc razvoja je pogoj za uspeh vseh akcij zveze komunistov. Zato je bilo v komisiji zlasti poudarjeno, da mora biti marksistično izobraževanje stalna skrb in obveznost organizacij in organov zveze komunistov, del redne dejavnosti organizacij in vodstev zveze komunistov. Zlasti je pomembno to, da si v zvezi komunistov vztrajno in sistematično prizadevajo pri idejnem in političnem vzgajanju delavcev, da bi bil delavski razred stalno sposoben za revolucionarno akcijo. Specializiranim inštitucijam, centrom za marksistično izobraževanje in ostalim je treba nuditi še večjo pomoč glede programskih, kadrovskih in materialnih vprašanj. Glede organizacijskega usposabljanja zveze komunistov mora biti težišče na krepitvi vloge in mobilnosti osnovnih organizacij. Osnovne organizacije zveze komunistov po organizacijah združenega dela morajo postati glavni nosilci bitke za nadaljnjo krepitev ekonomske in politične vloge delavskega razreda. Posebno pozornost je treba prav tako posvetiti krepitvi in ustanavljanju organizacij zveze komunistov na vaškem področju, kot pomembnem pogoju za uspešen boj za socialistično preobrazbo vasi. Odnosi v zvezi komunistov se morajo še naprej razvijati na osnovah demokratičnega centralizma. Nujno je hitreje opustiti prakso formalno-demokratičnega konsultiranja in posredovanja med članstvom in vodstvi zveze komunistov in si prizadevati, da se osnovna organizacija spremeni v vir iniciative in aktivni subjekt politične akcije zveze komunistov. 12=

179

Hkrati si moramo prizadevati, da odloke in stališča Zveze komunistov Jugoslavije enotno in odločno uresničujemo. Nujna samostojnost organizacij zveze komunistov ne more ogroziti doslednega izvajanja enotnih stališč in odlokov. Komisija poudarja potrebo, da zveza komunistov okrepi svoj vpliv na kadrovsko politiko. Kadrovska politika v zvezi komunistov in družbi mora biti v direktni funkciji krepitve oblasti delavskega razreda in mora biti razredna v celoti. Tovarišice in tovariši! Komisija v celoti sprejema referat predsednika Zveze komunistov Jugoslavije tovariša Tita, poročila predsedstva statutarne komisije in nadzornega odbora Zveze komunistov Jugoslavije, predlog sprememb in dopolnitev statuta Zveze komunistov Jugoslavije ter osnutke kongresnih resolucij. V imenu komisije za razvoj zveze komunistov, za njeno idejnopolitično, organizacijsko, kadrovsko in akcijsko usposabljanje in statutarna vprašanja prosim kongres, da sprejme to poročilo. POROČILO KOMISIJE ZA VPRAŠANJA IZOBRAŽEVANJA IN VZGOJE, ZNANOSTI IN KULTURE

Poročevalec Jurij Deželjin V komisiji za izobraževanje in vzgojo, znanost in kulturo so delegati iz vseh republik in pokrajin v celoti podprli stališča iz referata predsednika ZKJ tovariša Tita. Komisija je soglasno sprejela poročilo o delu zveze komunistov in predsedstva ZKJ med 9. in 10. kongresom, poročilo komisije za statutarna vprašanja, poročilo nadzornega odbora ter predlog sprememb in dopolnitev statuta ZKJ (kakor tudi uvodni referat tov. šoškiča v komisiji). V komisiji 10. kongresa ZKJ za izobraževanje in vzgojo, znanost in kulturo je sodelovalo 273 delegatov in več gostov. Komisija je imela 8 sej. V razpravi je sodelovalo 76 delegatov in gostov, nadaljnjih 22 pa jih je priložilo pismene razprave. V delovnih organih komisije je aktivno sodelovalo nad 30 delegatov. K besedilom osnutkov kongresnih dokumentov je bilo predloženih 43 amandmajev. Razprava v komisiji je bila v znamenju podpore in ustvarjalnega prispevka k izhodiščem o politiki in nalogah ZKJ pri razvoju znanosti in kulture. Razprava je bila združitev pomembnih odločitev in 180

akcij, ki jih je sprejela zveza komunistov, še posebej po 21. seji predsedstva, in jih vodila z namenom, da odločno uveljavi delavsko razredno usmeritev na teh zelo pomembnih področjih družbenega dela. To je bilo mogoče tudi zaradi stališč, ki so bila sprejeta na kongresih zvez komunistov v republikah in na konferencah v avtonomnih pokrajinah. Komisija za izobraževanje in vzgojo, znanost in kulturo je v celoti obdelala temeljna idejna in politična vprašanja nadaljnjega samoupravnega socialističnega razvoja teh dejavnosti ter družbenopolitično vlogo in delovanje zveze komunistov v njih. Uvodna razprava in vsa razprava v komisiji sta bili usmerjeni v oceno družbenoekonomskega razvoja, izobraževanja in vzgoje, znanosti, kulture in sredstev informiranja, pa tudi v nadaljnji razvoj teh dejavnosti na ustavnih izhodiščih in v naloge, ki iz tega izhajajo za zvezo komunistov. Komisija je ugotovila, da je pismo predsednika ZKJ in izvršnega biroja zelo spodbudilo prizadevanja komunistov in vseh delovnih ljudi v teh dejavnostih, da so odločno in kritično pregledali razmere v družbenoekonomskih odnosih in delovanje vseh subjektivnih sil, še posebej pa zveze komunistov. Javna razprava o dveh posebnih dokumentih predsedstva ZKJ, o »Idejnih temeljih samoupravne socialistične preobrazbe vzgoje in izobraževanja« in o »Politiki in nalogah ZKJ v kulturi in znanosti«, je potrdila pripravljenost članov in organizacij zveze komunistov, da se dosledno bojujejo za razredno bistvo in opredelitev politike ZKJ v teh dejavnostih. Predkongresna dejavnost je bila na podlagi omenjenih dokumentov zelo široka in intenzivna med prosvetnimi, znanstvenimi in kulturnimi delavci. V temeljnih organizacijah združenega dela, v šolah in na univerzah, v strokovnih in znanstvenih društvih, v organizacijah zveze koministov in v drugih družbenopolitičnih organizacijah je potrdila temeljna stališča, odločitve in smeri preobrazbe teh dejavnosti. Razprava v komisiji je podprla ustvarjalna prizadevanja za to, da bi začete pobude in akcije, ki zdaj tečejo, združili v dolgoročno in temeljno odločitev za dejavnost zveze komunistov na teh področjih družbenega dela. Nadaljnje samoupravno socialistično preoblikovanje izobraževanja in vzgoje, znanosti in kulture na ustavnih temeljih ter njihovo neposredno povezovanje in združevanje z združenim delom v materialni proizvodnji in v drugih dejavnostih, razredna vsebina in marksistična usmeritev vsebine dela teh dejavnosti ter konkretne naloge zveze komunistov pri vsem tem so bile ogrodje razprave v komisiji. Vsi udeleženci so poudarjali uspehe, ki smo jih v minulem obdobju dosegli v razvoju izobraževanja, kulture, znanosti in informativnih sredstev. Izhajali so iz tega, da je samoupravno združevanje

181

izobraževanja, znanosti in kulture z materialno proizvodnjo in z drugimi področji dela v enoten sistem samoupravno združenega dela bistvena naloga zveze komunistov in drugih organiziranih družbenih sil. Delegati so poudarjali, da mora delavski razred bolj kot do zdaj vplivati na usmeritev in razvoj izobraževanja, znanosti in kulture ter na določanje prednostnih nalog. To pa bomo dosegli v tolikšnem obsegu, je bilo posebej poudarjeno, v kolikšnem bo samoupravno združeni delavski razred postal temeljni subjekt vse družbene reprodukcije in presežnega dela ter političnega in družbenega odločanja nasploh. Če ne bomo uresničili z ustavo določenih družbenoekonomskih odnosov v združenem delu in njegovih samoupravnih oblik združevanja in povezovanja, potem delavski razred ne bo mogel postati temeljni dejavnik izobraževalne, znanstvene in kulturne politike. Brez tega bi prišlo do zastojev na omenjenih področjih, ki bi hkrati povzročali tudi zaostajanje v gospodarskem in družbenem razvoju, v proizvodnji in življenju. Da bi vse to uresničili, moramo začeti hitreje uresničevati bistvo načel o svobodni in neposredni menjavi dela med neposrednimi proizvajalci v temeljnih organizacijah združenega dela ter delovnimi ljudmi v združenem delu v znanosti, izobraževanju in kulturi. Samoupravne interesne skupnosti — so poudarili delegati — morajo postati najpomembnejši prostor, samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje pa prevladujoča oblika skupnega enakopravnega odločanja o programih in prednostnih nalogah v razvoju izobraževanja, znanosti in kulture, o virih, obsegu in načinu razpolaganja s sredstvi za uresničevanje tistega, za kar smo se dogovorili. S temi in drugimi samoupravnimi potmi demokratiziramo kulturo na podlagi samoupravljanja, razširjamo pravico do izobraževanja, kulture in uporabe dosežkov znanstvene ustvarjalnosti in ji dajemo pravo vsebino. Delegati so podprli stališča iz osnutka resolucije, ki zahtevajo več solidarnosti in vzajemnosti pri zagotavljanju, združevanju in izenačevanju sredstev v okviru samoupravnih interesnih skupnosti za tiste dejavnosti in programe izobraževalnega, kulturnega in znanstvenega dela, ki so bistvenega pomena za obogatitev kulturnega življenja vse večjega števila delovnih ljudi, za razvijanje njihovih ustvarjalnih sposobnosti. Delegati so se zavzeli za celovito zasnovo ustvarjalne svobode kot sestavnega dela osvobojenega dela ter za razvoj ustvarjalnosti v celoti enotnega družbenega dela. Podprli so zahteve, da je treba hitreje in učinkoviteje uveljaviti jasna stališča zveze komunistov o kulturnem in znanstvenem medrepubliškem in medobmočnem sodelovanju, in 182

to v ustvarjalnem srečanju duhovnih vrednot vseh naših narodov in narodnosti. Udeleženci razprave so govorili o negativnih idejnih gibanjih v kulturi, znanosti in izobraževanju ter odločno zahtevali, da moramo hitreje odpravljati vzroke in pojave nacionalistične ideologije, različnega opozicionarstva, liberalizma, tehnokratizma itd. Obsodili so monopole in klane v kulturi, pojave elitizma, meščansko liberalistične koncepte v kulturi, sektaštvo, dogmatsko izključnost in idejni nevtralizem. Komisija je poudarila, da je za ZKJ bistveno, da vedno obvlada vso idejno fronto v boju proti vsem protisocialističnim in protisamoupravnim ideologijam. V razpravi o izobraževanju in vzgoji so posebej poudarili naslednje zahteve: celovitost marksistične zasnove izobraževalnega in vzgojnega procesa, odpravo razdvojenosti med izobraževanjem in vzgojo, proces vzgoje in izobraževanja mora usposabljati ljudi tudi za vodenje družbenih zadev, ne samo za določeno obliko dela in poklica, sistem izobraževanja in vzgoje je treba usmeriti v izobraževanje za delo in z delom, stalno izobraževanje v delovnem procesu z delom in za delo mora postati temeljna značilnost vsega sistema izobraževanja, boljše sodelovanje med republikami in pokrajinama v zvezi z delovnimi programi na teh področjih, dosledno in načelno urejanje kadrovskih zadev v izobraževanju in vzgoji ter njihovega materialnega položaja, odločno zmanjševanje socialnih razlik, z ustvarjanjem enakih možnosti za šolanje, hitrejše samoupravno obikovanje in spreminjanje izobraževanja, povezovanje vseh stopenj in vrst izobraževanja ter njihovo vključevanje v enotno samoupravno združeno delo. Hkrati s podporo, ki jo je dala komisija temeljnim odločitvam te resolucije, je bilo prav na področju izobraževanja danih tudi največ amandmajev — 22. Precejšnji del razprave se je nanašal na razvoj kulture v samoupravni družbi. Podprla je programske cilje, načela in odločitve zveze komunistov na področju kulture. Razpravljala so se zavzeli za odločno odpravo administrativno proračunskega financiranja kulture. Hkrati pa so kritizirali tudi misel o spontanosti njenega razvoja ter poudarili, da je treba krepiti idejnopolitično vlogo zveze komunistov v kulturni politiki in praksi. V razpravi je prevladovalo stališče, ki je bilo zajeto že v izhodiščih za pripravo stališč in sklepov 10. kongresa ZKJ, da se mora kultura razvijati kot razredno osvobodilna dejavnost združenega dela. Ob svobodni ustvarjalnosti pa se povečujejo obveznosti zveze komunistov za razvijanje odkritega teoretičnega in idejnega boja s stališč marksizma, revolucije in socializma. Marksistična kritika je zelo pomembna za spodbujanje vsega tistega, kar pomeni resnično vrednost

183

v umetniški in znanstveni ustvarjalnosti, v kulturnem in družbenem življenju ter v določanju vsega tistega, kar je nazadnjaško in konservativno, kar ima lažno vrednost. Zahteve po ustvarjanju in razvijanju posebne proletarske kulture so v nasprotju s temeljnimi interesi delavskega razreda, ki si želi sprejeti in prisvojiti vse tisto, kar je najbolj vredno v kulturi in znanosti, da bi to postalo njegova lastna moč. Razprava je poudarila, da razredno bistvo politike zveze komunistov ne krči, temveč spodbuja ter razvija splošno človeško in osvobodilno vlogo in pomen kulture. To izhaja iz dolgoročnih interesov, zgodovinske vloge in ciljev delavskega razreda in njegovega revolucionarnega gibanja. Komisija je poudarila pomen telesne kulture in športa ter nujnost, da se zveza komunistov zavzame za izoblikovanje samoupravnih odnosov na tem področju. V razpravi o znanosti so delegati izhajali iz tega, da pospešen in skokovit razvoj znanosti in znanja daje močan pečat našemu času. V ospredju razprave je bila ocena vloge, ki jo ima znanost za razvijanje samoupravnih socialističnih odnosov in za dinamičen gospodarski razvoj, za posodobljenje tehnologije, za povečanje storilnosti in za boljšo organizacijo dela. Zahtevali so, da se morajo vsi samoupravni družbeni subjekti bolje organizirati, da bi z boljšim izkoriščanjem razpoložljivih znanstvenih zmogljivosti pospešili iskanje svojih lastnih novosti, zagotovili ustvarjalno in gospodarno uporabo znanstvenih in tehničnih dosežkov drugih ter razvijali svoje znanstvene in raziskovalne zmožnosti. To pa terja temeljite spremembe v organizaciji znanstvenega dela, izoblikovanje strategije in dolgoročnega programa znanstvenih raziskav, združevanje truda, sredstev in znanstvenih zmogljivosti za raziskovanje najpomembnejših vprašanj tehničnotehnološkega in ekonomskega razvoja samoupravnih socialističnih družbenih proizvodnih odnosov. Hkrati terja to večjo združitev znanosti in gospodarstva, večjo povezavo znanosti in izobraževanja, temeljnih in uporabnih raziskav ter združevanje ustvarjalnih prizadevanj gospodarskih, tehnično-tehnoloških in družbenih ved ob celovitejšem proučevanju prednostnih razvojnih družbenih problemov, hkrati tudi intenzivnejše mednarodno sodelovanje na področju znanosti, kulture in izobraževanja. Delegati so se v razpravi kritično ozrli na tista pojmovanja in prakso, ki z znanostjo ravnajo kot z avtonomno družbeno silo, ki je odtujena delavskemu razredu in odmaknjena od perečih problemov samoupravnega razvoja. Zavzeli so se za temeljito spremembo takšnega odnosa. Vsa bistvena vprašanja položaja in vloge znanosti v družbi, strategije in programiranja njenega razvoja morajo priti v 184

razpravo, v odločanje in v idejnopolitično akcijo zveze komunistov. Samo z združitvijo znanstvenega in tehničnega napredka in razvoja samoupravnih socialističnih družbenih odnosov bodo lahko znanost in njeni dosežki postali moč delavskega razreda in močno sredstvo za osvobajanje dela. V razpravi so udeleženci kritizirali zlorabe družbenih ved v ideološke in politikantske namene, predvsem pa skrivanje anarhističnih in liberalističnih zasnov in stalinističnega dogmatizma za avtoritete marksizma in družbenih ved. Poudarili so, da je treba razvijati marksističen znanstveni in idejni boj proti vsem ideologijam in usmeritvam, ki so v nasprotju s socialističnim samoupravljanjem. Poudarjena je bila odgovornost in naglašeno je bilo, da se mora zveza komunistov nenehno angažirati v teoretičnem in idejnem boju. Komisija je podprla stališča in ocene o sredstvih javnega obveščanja. Poudarjeno je bilo, da mora biti bistvo vsega v tem, da bo združeno delo v tolikšni meri obvladovalo informacije, kot obvladuje akumulacijo in družbeno reprodukcijo. Iz bogate in živahne razprave je izšlo 43 amandmajev k osnutkom resolucij, ki se nanašajo na izobraževanje in vzgojo, znanost in kulturo. Amandmaji so zahtevali, da resolucijska stališča bolje pojasnijo in konkretizirajo zadeve, da bi bila tako nadaljnja dejavnost zveze komunistov čim bolj konkretna in odgovornejša. Tako pomenijo poseben prispevek k dokumentom, ki jih bo sprejel kongres. Uresničevanje nalog na področju izobraževanja in vzgoje, znanosti in kulture, ki izhajajo iz vsega družbenega razvoja in razvoja teh dejavnosti, iz tega, da je treba načela nove ustave vgrajevati v temelje odnosov, ki jih delovni ljudje vzpostavljajo v delu, pa daje zvezi komunistov še posebne obveznosti. Za izoblikovanje novih odnosov med izobraževanjem in vzgojo, znanostjo in kulturo ter drugimi področji združenega dela bomo potrebovali še več znanja in pripravljenosti za iskanje novega in popolnejšega ter hrabrosti in načelnosti za odpravo starih odnosov in neodločnosti pri lomljenju nasprotovanj, ki se pojavljajo. Zato se mora zveza komunistov s stalno akcijo usposabljati, tako idejnopolitično kot organizacijsko, da bi lahko k reševanju vprašanj, ki jih bo sprožal nadaljnji razvoj naše samoupravne socialistične družbe, pritegnila vse napredne sile. Delegati so se zavzeli za to, da bi člani, organizacije in vodstva zveze komunistov dosledno uresničili sklepe, ki jih bo sprejel 10. kongres. To je tudi prvi in konkretni pogoj, da zveze komunistov še naprej ostane ustvarjalna avantgarda delavskega razreda. 185

Razprava je dala več konkretnih predlogov za razvoj znanosti, izobraževanja in kulture kakor tudi oblik priznanja za pomembnejše uspehe, ki jih bomo dosegali s prakso. Izhajajoč iz tega, da so podobne predloge izdelali tudi v drugih komisijah, komisija predlaga, da kongres pooblasti CK ZKJ, da te predloge prouči in sprejme ustrezne sklepe. To poročilo so soglasno sprejeli delegati, ki so delali v komisiji za izobraževanje in vzgojo, znanost in kulturo.

POROČILO KOMISIJE ZA MEDNARODNE ODNOSE IN ZUNANJO POLITIKO JUGOSLAVIJE Poročevalec Bogdan Osolnik

V celoti podpiram idejno politiko in akcijska stališča v referatu tovariša Tita in želim najprej poudariti pomen revolucionarno-razrednega izhodišča v ocenjevanju mednarodnih dogajanj in v določanju naše politike v mednarodnih stikih. To izhodišče, ki izvira iz našega družbenega bitja in celotnega pogleda na svet, je podlaga mednarodnega delovanja naše zveze, je pa tudi naj zanesljivejša opora za pravilno določanje zunanje politike Jugoslavije kot neuvrščene socialistične dežele. Ce bi v Jugoslaviji prevladali pragmatizem, rutinerstvo in brezidejno taktiziranje in če ne bi tudi na področju mednarodnih stikov dosledno delovali v boju za splošni napredek, mir in uresničevanje socialistične vizije sveta, bi jugoslovanska zunanja politika izgubila svojo oporo v naši družbi in svoj mednarodni vpliv ter postala objekt v igri mednarodnih sil. V današnjih razmerah ni zmerom lahko spoznati, kje natančno poteka bojna črta med silami napredka in reakcije. Razredno bistvo posameznih pojavov se ne izraža zmerom v čisti obliki niti na eni niti na drugi strani. Zato se kot marksisti moramo truditi, da v vseh pojavih odkrivamo pravo bistvo sodobnih dogajanj, da spoznavamo njihove družbene korenine in da skrbno spremljamo in proučujemo zapletene tokove, po katerih prehaja razvoj družbenogospodarskih stikov med posameznimi deželami in svetom v celoti. Od časa, ko je Lenin analiziral družbenogospodarske korenine imperializma, so se zgodile po svetu mnoge stvari, ki so potrdile njegove sklepe, čeprav se je v zadnjih desetletjih življenje v marsičem spremenilo. Danes se še bolj očitno potrjuje, da so nasprotja v proizvodnih in družbenogospodarskih stikih sodobne družbe dosegla tako stopnjo, da brez globokih družbenih sprememb ni mogoče rešiti vprašanj in kriz, ki pre186

tresajo sodobno človeštvo in življenje posameznih dežel. Boj za osvoboditev dela in za dosego tradicionalnih ciljev delavskega gibanja se bolj kakor kadarkoli prepleta z bojem proti vsaki obliki tlačenja, z bojem za osvoboditev narodov, za zagotovitev miru v svetu, za novo ureditev mednarodne skupnosti in celo tudi za sam obstoj človeštva. Sodobna družba, zgrajena na sistemu zasebno-lastniških razmerij in razmerij, zasnovanih na oblasti kapitala in logiki dobička, prihaja bolj ostro v nasprotje s težnjami po popolni osvoboditvi dela in človeške osebnosti. Vladajoči razredi, izkoriščajoč oblast kapitala in dosežke sodobne tehnologije in opirajoč se na sistem managerskotehnokratskega upravljanja, uresničujejo nov sistem podrejanja človeka in človeške nesvobode z mnogo globljimi posledicami za človeško življenje, kakor je to pogosto mogoče spoznati. Kapitalistični sistem je ohranil, kljub preoblikovanjem, ki jih je doživel v zadnji polovici stoletja pri svojem prilagajanju, svojo razredno bistvo, svojo oblast nad ljudmi pa teži uresničevati z uporabo vseh sodobnih sredstev, zlasti znanja in tehnologije. Njegova ekspanzija se ne kaže le v pehanju za dobičkom, v pridobivanju cenene delovne sile in surovinskih virov, temveč želi izkoristiti monopol kapitala in znanja za obvladanje vseh področij življenja ljudi, z njihovim mišljenjem in življenjskimi navadami, predvsem pa s potrošniškimi nagnjenji. Dosežki znanosti in tehnologije se uporabljajo tako za utrditev oblasti nad človekom in proti človeku. Le tako lahko razumemo mnoge krize v zavesti ljudi, kakor na primer tudi odpor proti sodobni civilizaciji in tehniki, ki se kaže zlasti med mladimi. Nov pojav sodobnega imperializma je poslovanje nadnacionalnih družb, ki so se v zadnjih nekaj desetletjih širile kakor še nikoli v preteklosti. Njihovo vlogo je pred Združenimi narodi zelo prepričljivo analiziral pokojni predsednik Allende, ki je kmalu zatem sam skupaj s svojo deželo postal žrtev njihovega neusmiljenega obračuna. Allende je poskušal alarmirati svetovno mnenje in opozoriti na nevarnost dejstva, da nadnacionalne družbe ogrožajo življenje celih dežel. Opozoril je na ogromno moč nadnacionalnih družb, ki temelji na njihovem močnejšem položaju in možnosti, da s kapitalom in tehnologijo obvladajo vse trge, ne glede na meje, da lahko brez kontrole parlamentov in vlad in ne glede na nacionalne interese posameznih dežel izkoriščajo njihovo naravno bogastvo ter povečujejo svoje dobičke s stopnjo, ki je znatno večja od stopnje rasti najbolj razvitih dežel na svetu. Allende je pokazal, da nadnacionalne družbe ne ogrožajo le gospodarskega in političnega razvoja dežel v razvoju, temveč da prinašajo krize in motnje tudi v industrijske dežele in v ves svetovni gospodarski denarni sistem. To je bilo potrjeno nedavno med tako imenovano energetsko krizo tudi v deželah Evrope in v sami

187

Ameriki. Potrjeno je bilo, da kapital nima domovine. Ne le delavski razred, temveč vse prebivalstvo posameznih dežel je občutilo posledice okrutnega poslovanja nadnacionalnih družb. Kar se je zgodilo z udarom v Čilu, je očiten primer metod, ki jih uporabljajo mednarodne družbe in reakcionarne sile za preprečevanje politične in gospodarske osvoboditve posameznih dežel. Tudi v razvitih deželah je moč njihovega vpliva veliko globlja in težja, kakor to navadno vidimo. Niso osamljeni primeri sprijanja državnega in političnega aparata. Sistem birokratičnega etatizma in tehnokratizma uveljavlja tudi svojo ideologijo in uporablja za otopitev razredne zavesti zlasti potrošniško miselnost ljudi in njihovo čedalje večjo odvisnost od materialnih dobrin in storitev. Zato je ljudem zmerom težavno spoznavati svoj resnični interes in se opredeliti pravilno v tekočih zapletenih dogajanjih oziroma obvladati lažne predstave o življenju, ki so pogosto posledice spretnega manipuliranja z ljudmi. Delavski razred je po svojem mestu v proizvodnji in v družbi tista moč, ki najbolj neposredno občuti in spoznava resnico o svojem položaju in objektivnem stanju družbenogospodarskih razmerij in je zato tudi poklican, da ima vlogo vodilne sile vseh delovnih ljudi v boju zoper zasebno kapitalistične in etatistične ter tehnokratske sile, v boju za osvoboditev dela. Tako se potrjuje marksistično pričakovanje, da bo delavski razred, ko bo osvobodil sebe, osvobodil tudi človeštvo. Preživelost kapitalističnega sistema, ki je postal vir vse večjih nasprotij in kriz v sodobnem svetu, spoznavajo danes mnogi ekonomisti, sociologi in politiki, ki sicer ne pripadajo marksizmu. Ni naključje, da se danes po svetu toliko govori in piše o krizi potrošniške družbe. Jasno pa je, da ni mogoče obsojati le potrošniško miselnost, ne da bi spoznali tudi njen vir in vzroke. Prav tako ni naključje, da so se v zadnjem času pojavile teorije o mejah rasti in o ekološki krizi, po katerih je razvoj proizvajalnih sil segel do skrajnih meja in grozi, da ob sedanji dinamiki razvoja kmalu izčrpa možnosti za nadaljnji napredek, ker bodo na zemlji izčrpani viri energije in hrane, prav tako pa bo ogroženo okolje, zlasti voda in zrak, in da bo to ogrozilo sam obstoj človeštva. Te teorije, ki jih je lahko izkoristiti tudi kot argument za opravičilo poseganja mednarodne tehnokracije po še večji oblasti in kontroli, seveda ne opozarjajo na prave vzroke krize, temveč le na mogoče posledice. Bistvo pa ni v brzdanju razvoja, temveč v tem, v kateri smeri se bodo razvijale proizvajalne sile človeštva in kako bodo z njimi usklađena družbenogospodarska razmerja. Pojav teh teorij pa

188

je vendarle zanimiv, ker odkriva dejstvo, da je sedanji sistem uporabe dosežkov človeškega uma, zlasti pa znanja, znanosti in tehnologije, na zasebno kapitalističnih temeljih prišel navzkriž s širšimi interesi družbe. Logika pridobivanja dobička, ki ne računa s splošnimi potrebami ljudi in z interesi celotne družbe, je prišla navzkriž ne le z interesi delavskega razreda, temveč tudi celih narodov. Sedanja družbenogospodarska nasprotja občutijo še posebno hudo dežele v razvoju. Poleg tega, da se spopadajo z vprašanji zaostalosti in vlagajo ogromno truda v pospešeno rast, so tudi objekt naj ostrejšega širjenja novokolonializma. Iz razvitih dežel se celo z oblikami tako imenovane pomoči nadaljuje do njih politika diskriminacije in podrejanja. Prodiranje tujega kapitala pogosto povzroča globoke socialne pretrese in druga vprašanja, zato je jasno, da gospodarski razvoj dežel v razvoju ne more biti uspešen, če ga ne spremlja globoka socialna preobrazba. Potrjuje se tako, da ima opredelitev za neuvrščenost, za enakopraven in suveren položaj v mednarodnih stikih tudi za te dežele svojo notranjo revolucionarno vsebino. S tem želim argumentirati dva sklepa. Prvič, da pomeni gibanje neuvrščenih čedalje pomembnejšo moč v boju za spreminjanje sodobnega sveta, in drugič to potrjuje, da se socializem uveljavlja kot svetovni proces. Tudi tovariš Tito je ponovno poudaril, da socializem prodira skozi mnoge pore sodobnega sveta. Mnoge ideje in zahteve, kot so načrtovanje, delitev narodnega dohodka, socialno varstvo itd., ki izvirajo iz delavskega gibanja, se sprejemajo danes kot vsesplošne pridobitve človeštva. Čedalje močnejše so tudi zahteve ljudi po sodelovanju pri upravljanju v raznih oblikah. Socializem je prerasel v svetovni proces ne le zaradi tega, ker se je v sodobnem svetu pomembno povečala vloga socialističnih dežel in naprednih delavskih in socialističnih gibanj in njihov vpliv na mednarodni tok dogajanj, temveč tudi zato, ker so revolucionarne spremembe družbenih razmerij postale neogibni pogoj za osvoboditev vseh narodov in za napredek vse mednarodne skupnosti. Jugoslovanski komunisti so se zmerom čutili za del naprednih sil in so svoja ravnanja na notranjem in mednarodnem področju vedno odmerjali z občutkom odgovornosti za razvoj socializma v svetu. Zveza komunistov Jugoslavije ima tudi danes za svojo internacionalistično dolžnost krepiti najširšo fronto boja zoper imperializem in podpirati vse, ki se bojujejo za osvoboditev, kar je v naši ustavi poudarjeno tudi kot ustavno načelo naše zunanje politike. V tem smislu ima neuvrščena politika svojo razredno in globoko revolucionarno vsebino. O tem je včeraj v razpravi na plenarni seji govoril tovariš Kardelj. Te presoje politike neuvrščanja v sodobnem 189

svetu imajo še poseben pomen glede na nerazumevanja, na katera še zmerom naletimo med našimi prijatelji, zlasti v Evropi. Dodal bi rad le še nekaj besed o političnih dogajanjih v Evropi. Napredek, ki smo ga v zadnjih letih dosegli na tej celini in ki je pripeljal do pogajanj in do popuščanja napetosti, je nekako zasenčil pomen družbenogospodarskih razmerij za prihodnost Evrope. Konferenca o sodelovanju in varnosti, ki ji je tudi naša dežela dajala in še daje vso podporo, je poleg upravičenih upanj zbudila tudi nekatere iluzije, da bomo na diplomatskem področju našli vse rešitve za prihodnost Evrope. Mnogi dogodki v zadnjem času pa kažejo, da usode naše celine ni mogoče rešiti le za zeleno mizo, temveč bodo za tok nadaljnjega dogajanja imela odločilno vlogo notranja dogajanja v posameznih evropskih deželah, v katerih prihaja do čedalje ostrejše polarizacije. Najnovejši razvoj kaže, da napredne sile močno naraščajo, kaže pa tudi na krčevit odpor reakcije, ki ne izbira metod in sredstev. Na tleh preživelih družbenih razmerij se porajajo nove zveze proti delavskemu gibanju, v katerih se evropska reakcija povezuje tako z mednarodnim imperializmom kakor s krogi skrajne desnice vključno z neofašističnimi in neonacističnimi elementi. Boj za enotnost delavskega gibanja in vseh naprednih sil Evrope je postal še posebno aktualen, posebno še, ker je delavsko gibanje Evrope še obremenjeno s hudo dediščino preteklosti ter še zmerom idejno in organizacijsko razcepljeno. Eden izmed imperativov v boju za enotnost v boju vsakega delavskega gibanja, da ima vodilno vlogo v družbenih dogajanjih svoje dežele, je njegova popolna avtonomnost. Avtonomnost ne pomeni izoliranost in ne izključuje raznih oblik sodelovanja z drugimi gibanji in deželami, pogojuje pa v teh stikih predvsem enakopravnost, popolno upoštevanje individualnosti vsakega gibanja, njegove prvenstvene odgovornosti za razvoj v lastni deželi in popolno svobodo v odločanju in ustvarjalnem določanju politike. V Evropi, kjer je razdelitev dežel med bloka še posebno ostra, ima delavsko gibanje posebno odgovorno vlogo v boju za resnično koeksistenco in premagovanje blokovske izključenosti. Žal pa imamo prav v tem pogledu še zmerom mnogo ostankov starega. Celo v gibanjih levice se kažejo v medsebojnem nezaupanju in sumničenju, v podrejanju idejnega in političnega opredeljevanja blokovskim interesom, včasih pa celo v oživljanju metod iz dobe hladne vojne. Z druge strani se popuščanje koeksistence pogosto razume kot idejni kompromis, kot razdelitev področij zaradi ohranitve idejnega monopola ter brzdanja neprijetnih novih idej in tokov, ki ne ustrezajo dogmatičnim težnjam na eni in drugi strani. Te težnje smo lahko čutili tudi na nekaterih evropskih sestankih, med drugim tudi v raz190

merju naših partnerjev do stališč zveze komunistov in neuvrščene politike naše dežele. Ni potrebno posebej poudarjati, da terja zapletenost družbenih razmer in vprašanj, ki se porajajo na tleh Evrope, ustvarjalno in pogumno raziskovanje novih družbenih poti in novo metodo sodelovanja naprednih sil, zlasti pa evropske levice, o čemer je nekoliko prej govoril tovariš Vidič. Nihče se ne more pohvaliti, da je našel odgovor že na vsa vprašanja, ki jih zastavlja življenje pred koncem 20. stoletja, nihče ne more predpisati obveznih modelov za vse, ker tudi nobena dežela ne more preprosto ponoviti prehojene poti drugih. Osvobajanje od dogmatizma in vsake oblike hegemonije v delavskem gibanju Evrope je zato pogoj za uspešno obvladovanje sedanjega položaja in zmage v boju z evropsko in mednarodno reakcijo. Tako razmerje je pogoj za nastanek široke fronte boja naprednih sil v vsaki posamezni deželi Evrope kakor tudi na mednarodni fronti. Jugoslovanski komunisti smo dali že pomemben prispevek k popuščanju v Evropi in k sodelovanju evropskih političnih sil, k njihovemu povezovanju z naprednimi silami v drugih delih sveta. Prepričan sem, da s sklepi našega kongresa polagamo idejne politične in akcijske temelje za nadaljnje angažiranje zveze komunistov in vseh družbenih političnih sil naše dežele ne le v evropskem sodelovanju, temveč tudi na celi široki svetovni fronti boja proti imperializmu za mir in človeški napredek.

POROČILO KOMISIJE ZA PRIPRAVO PREDLOGOV RESOLUCIJ X. KONGRESA Poročevalec Todo Kurtovič

Komisija za izdelavo predlogov kongresnih resolucij je na sejah 28. in 29. maja 1974 obravnavala osnutke resolucij, ki jih je kongresu predložil odbor predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije za pripravo 10. kongresa; predloge sprememb in dopolnitev osnutkov teh resolucij, ki so bili poslani pred kongresom, ter dopolnila, ki so bila predložena na kongresu. Komisija je delala po skupinah za pet osnovnih področij. Skupine so obravnavale vsa dopolnila, ki so bila poslana k osnutkom resolucij in upoštevala vsa stališča in mnenja, izražena v razpravi na plenarnih sejah in v kongresnih komisijah. Komisija je na podlagi predloga delovnih skupin zavzela stališče o predlogih sprememb in dopolnitev v besedilu resolucij ter obrazložitve delovnih skupin o tistih posamičnih dopolnilih, ki niso mogla biti sprejeta. 191

Komisija je soglasno oblikovala predloge resolucij, ki so vam bili danes razdeljeni. Niti o enem vprašanju ni bilo v komisiji različnih mnenj. Kongresni dokumenti so nastali iz načel izhodišč, kar je bilo osnova za izdelavo teh dokumentov, zlasti glede na to, da so bila izhodišča eno leto v javni razpravi v organizacijah zveze komunistov. Podlaga za dokončno določitev predloga resolucij sta bila: referat tovariša Tita — Boj za nadaljnji razvoj socialističnega samoupravljanja v naši državi in vloga Zveze komunistov Jugoslavije ter poročilo o delu zveze komunistov in predsedstva ZKJ med 9. in 10. kongresom, ki so bila na kongresu soglasno sprejeta. Komisija je izhajala iz mnenja in stališč delegatov kongresa, ki so, izražajoč voljo članstva ZKJ, v celoti podprli stališča iz referata, poročila in osnutkov resolucij ter s svojo dejavnostjo in predlaganimi dopolnili prispevali k bolj vsebinskemu, jasnejšemu in natančnejšemu oblikovanju predlaganih resolucij. Komisija je tudi upoštevala izkušnje in rezultate vsestranske in plodne dejavnosti v pripravah na 10. kongres ter enotnost stališč članstva, organizacij in vodstev ZK, izraženo v razpravah, v kongresnih dokumentih, zlasti pa delovne rezultate republiških kongresov in pokrajinskih konferenc ZK. Komisija je imela v mislih izraženo podporo, ki so jo osnutkom resolucij dali forumi in telesa zveze sindikatov, socialistična zveza, zveza mladine, zveze borcev, konferenca za družbeno aktivnost žensk in drugi samoupravni družbeni organi in organizacije kot tudi posamezni člani Zveze komunistov Jugoslavije. Vsi ti predlogi prispevajo k njihovi jasnosti in konkretizaciji. V dosedanji dejavnosti in v predlaganih resolucijah so prišla do izraza bistvena stališča in cilji programa ZKJ, ki so v izhodiščih in v ustavi in ki so jih široko in vsestransko podprli člani organizacij in vodstev ZKJ, delavski razred, vsi naši narodi in narodnosti. Komisija je sprejela sklep oziroma predlog odbora in predsedstva ZKJ, da politiko, osnovna stališča in naloge, ki jih določa 10. kongres, izrazijo v dveh splošnih resolucijah ter v 16 akcijskih resolucijah. Po mnenju komisije bo s tem zagotovljeno, da bodo s splošnimi političnimi resolucijami izražena politika, stališča in naloge ZK v nadaljnjem razvoju socialističnega samoupravljanja, nadaljnjem poglabljanju enakopravnosti ter krepitvi bratstva in enotnosti narodov in narodnosti socialistične Jugoslavije, ocenjeni procesi v sodobnem svetu, navedene bistvene značilnosti boja za mir in socializem oziroma potrjena politika ZKJ in socialistične Jugoslavije na mednarodnem območju. Z akcijskimi resolucijami se določajo naloge ZK v reševanju konkretnih problemov na posameznih področjih družbenega dela in življenja, ki so zdaj še posebej aktualni za neposredno družbeno akcijo

192

ZKJ. V predlogih resolucij so jasno izražena naša programska stališča, da je delavski razred temeljna sila našega družbenega razvoja in da lahko ZKJ uspešno uresničuje svojo avantgardno idejnopolitično vlogo samo kot organizacija revolucionarne akcije, kot idejnoorganizacijska in akcijsko enotna delavsko razredna organizacija. Zveza komunistov mora s svojim delom, celotno politiko in družbeno akcijo voditi delavski razred, vse organizirane socialistične sile in najširše plasti delovnih ljudi, vse naše narode in narodnosti. V tem boju se najuspešneje odpravljajo vse protisocialistične in protisamoupravne težnje in sile. V praksi in v predlaganih dokumentih je potrjen revolucionarni pomen in vrednost načela demokratičnega centralizma in revolucionarnega lika komunista, ki sta odločilnega pomena za krepitev razrednega bistva in družbene vloge zveze komunistov. Poudarjena je potreba širšega in bolj organiziranega marksističnega izobraževanja in vzgoje komunistov, delovnih ljudi, zlasti pa mladih rodov. ZK se zaveda potrebe vsestranskega razvoja marksistične ideologije na podlagi samoupravne prakse in enotnosti našega delavskega razreda oziroma uresničevanja marksizma in leninizma v naših okoliščinah, kot tudi odločnega boja proti vsem oblikam konzervativne, nehumane in protisocialistične družbene zavesti. Komunisti in vse druge organizirane socialistične sile se morajo neomajno bojevati za dosledno in ustvarjalno razvijanje socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov, da delavci v združenem delu odločajo o pogojih, srestvih in rezultatih svojega dela in obvladajo celoto družbene reprodukcije. Določena je obveznost komunistov, da se dosledno bojujejo za samoupravno organiziranje, združevanje in povezovanje dela, za razvijanje sistema dohodka, delitve po delovnih rezultatih, samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja, o uveljavljanju neodtujljive pravice delavskega razreda, da v okviru republik in pokrajin svobodno razpolaga s presežkom svojega dela ter na podlagi vzajemnih odgovornosti razvija solidarnost ter vzajemno pomoč kot tudi za učinkovito delovanje vsega samoupravnega sistema. Poudarjene so obveznosti komunistov za najodločnejše premoščanje ostankov kapital-odnosov, tehnokratskih, birokratskih in drugih oblik uzurpiranja pravic delavcev, da odločajo o pogojih in rezultatih svojega dela. Jasno so določena stališča zveze komunistov o naravi, vlogi in mestu blagovne proizvodnje in samoupravnega načrtovanja v našem sistemu socialističnega samoupravljanja kot tudi naloge glede rzvijanja enotnega jugoslovanskega tržišča. Določene so naloge komunistov in vseh organiziranih sil družbe 13 Deseti kongres ZKJ

193

v uresničevanju politike hitrejšega razvoja gospodarsko nezadostno razvitih republik in zlasti pokrajine Kosovo. Nadalje so natančno določene naloge na področju vključevanja v mednarodno delitev dela, v razvijanju vsestranskega sodelovanja z vsemi državami, zlasti z neuvrščenimi državami in deželami v razvoju. Določene so dolgoročne in neposredne naloge v uresničevanju hitrejšega in trdnejšega gospodarskega razvoja, zlasti pa politike gospodarske stabilizacije. Izhajali smo iz stališč v referatu tovariša Tita in razprave na kongresu, da je za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil ter uspeh naše države odločujočega pomena povečanje storilnosti in na tej podlagi povečanje dohodka —■ osebnega in družbenega standarda delovnih ljudi. To je bistvena podlaga za uresničevanje večje stopnje stabilnosti v gospodarstvu, za produktivnejše zaposlovanje, povečanje stanovanjske graditve ter uresničevanje drugih nalog gospodarske in socialne politike. Postavljena je naloga, da se čim prej določi dolgoročna skupna gospodarska politika Jugoslavije. O tem je potekala javna razprava. V središču te politike bo tudi razvoj samoupravnih odnosov, dinamičen in bolj stabilen gospodarski razvoj, zviševanje življenjske ravni, industrializacija, reševanje strukturnih problemov, zlasti pa proizvodnje energije, surovin in hrane. Poudarjene so tudi neposredne naloge ter dolgoročne praktične in družbenopolitične naloge ZKJ z uresničevanjem nove ustave, v nadaljnjem razvoju družbenopolitičnega sistema, za takšno konstituiranje vse naše družbe, ki bo zagotavljala, da bo socialistično samoupravljanje na vseh področjih postalo celovito produkcijsko razmerje in da bo temelj odločanja o vseh družbenih zadevah. Zlasti poudarjene in obdelane so naloge ZK v boju za dosledno uresničevanje delegatskega sistema, ki delavskemu razredu zagotavlja odločujoč vpliv na vseh področjih družbenega dela in življenja, v uresničevanju z ustavo določenih pravic in obveznosti delovnih ljudi ter v organiziranju temeljnih organizacij združenega dela, krajevnih in samoupravnih interesnih skupnosti, v samoupravnih skupnostih ter družbenopolitičnih organizacijah in skupščinskem sistemu, v boju za dosledno uresničevanje ustavnih določil o enakopravnosti narodov in narodnosti. Določene so tudi naloge za dosledno uresničevanje politike ZKJ o organiziranju obrambe, varnosti in zaščite naše socialistične samoupravne družbe, na načelih koncepta splošnega ljudskega odpora ter družbene samozaščite. Predlog resolucije še posebej vztraja pri še večji in tvornejši zavzetosti vseh organiziranih družbenih sil, zlasti ZK v organiziranju splošnega ljudskega odpora in družbene samo194

zaščite pri nadaljnjem utrjevanju enotnosti sistema splošne ljudske obrambe ter varnosti družbene samozaščite, da bi ta enotnost, zlasti pa enotnost oboroženih sil še močneje odsevala življenjsko korist enakopravnih narodov in narodnosti Jugoslavije, da živijo v skupnosti in da se enotno zavarujejo pred vsemi pritiski ter za svojo svobodo in neodvisnost. V predlogih resolucij, ki se nanašajo na probleme nadaljnjega razvoja znanosti, izobraževalno-vzgojnega dela in kulturnega ustvarjanja je opozorjeno na akcijske smeri in naloge, katerih uresničevanje mora peljati k še bolj doslednemu in neposrednemu povezovanju teh področij z drugimi področji družbenega dela. S tem v zvezi je še posebej poudarjen pomen boja za uresničevanje načel nove ustave. Podčrtana so stališča ZK, da se vztrajno bojuje za nadaljnji razvoj pobud in ustvarjalnosti na vseh področjih intelektualnega dela kot tudi obveznost, da odločno preprečujemo vse pritiske tujih ideologij in konzervativne zavesti, ki ovirajo ustvarjalno delo naših delovnih ljudi. V predlaganih resolucijah so stališča o mestu in vlogi sredstev javnega informiranja ter o nalogah komunistov na tem področju. Obdelava neuvrščene politike ter poudarjanje njenega posebnega pomena v zunanjepolitičnih resolucijah odseva bistveno pozicijo ZKJ ter naše države v mednarodnih odnosih in v celoti potrjuje njeno nujnost in opravičenost v boju za mir in mednarodno sodelovanje kot nacionalne politike SFRJ. To se je potrdilo tudi na četrti konferenci neuvrščenih držav v Alžiru. Posebna pozornost je posvečena globoki krizi sedanjih ekonomskih odnosov ter protislovjem v razvoju sodobnega sveta. Resolucije obravnavajo in ocenjujejo tudi tehnološko revolucijo v sedanjih razmerah razdeljenosti sveta na vojaško politične bloke in ob tem oboroževalno tekmo in preprečevanje lokalnih in podobnih za mir nevarnih vojn. Natančno so določene naloge ZKJ in SFRJ v mednarodnih odnosih v smeri vsestranskega sodelovanja s socialističnimi državami, neuvrščenimi in drugimi državami ne glede na njihov družbeni sistem. Poudarjena je naša trdna opredeljenost za politiko tvornega miroljubnega sožitja, za korenito spremembo mednarodnih odnosov in institucij, za večjo vlogo ZN v mednarodnih odnosih itd. Močno so poudarjena načela našega mednarodnega sodelovanja, ki temeljijo na enakopravnosti, medsebojnem spoštovanju suverenosti, ozemeljski celovitosti in nevmešavanju v notranje zadeve drugih, kot tudi naše zavzemanje za sodelovanje z vsemi, ki se bojujejo proti politiki sile ter za vzpostavitev celovitega sistema varnosti v Evropi in v svetu ter za univerzalno izvajanje načel tvornega miroljubnega sožitja. Osnovna resolucija vsebuje tudi naša načelna stališča o načelih, na katerih naša partija gradi in razvija svoje sodelovanje z drugimi

13»

195

partijami in gibanji, kot tudi potrditev, da mednarodna dejavnost ZKJ in drugih družbenopolitičnih organizacij pomeni celovito dejavnost organiziranih socialističnih sil SFRJ. Posebne resolucije so posvečene obsodbi prizadevanj reakcionarnih imperialističnih sil, da preprečijo narodom Vietnama, Kambodže, Laosa in Čila, Bližnjega vzhoda oziroma drugim narodom njihove težnje za neodvisnost in neoviran vsestranski razvoj. Aktivnost najbolj reakcionarnih imperialističnih krogov je izražena v obnovitvi iredentističnih teženj iz Italije po našem ozemlju. Naše stališče o takšnih težnjah vsebuje posebna resolucija. Predlogi teh resolucij poudarjajo naša načelna stališča tudi glede reševanja sedanjih mednarodnih kriznih žarišč, naših odnosov in politike do drugih držav, zlasti do sosednjih, dalje glede položaja naših narodnostnih manjšin itd. Komisija je skrbno in podrobno obravnavala vsa dopolnila k osnutkom kongresnih resolucij, ki so bila predložena pred kongresom ali pa na njem. Skupno je bilo pred kongresom in na njem predloženih 569 dopolnil. Komisija je sprejela 195 sprememb in dopolnitev v predlaganih resolucijah. Nekatera dopolnila, ki so bila predlagana za posamezne resolucije, so v bistvu vsebovana v drugih resolucijah in potemtakem ni bilo potrebe, da bi jih ponavljali v več resolucijah. Poleg teh 195 sprejetih dopolnil je komisija sprejela tudi več predlogov, ki izboljšujejo sedanje formulacije, tako da je število sprejetih dopolnil praktično večje. Komisija poudarja, da je na plenarnih sejah in v kongresnih komisijah prišla do izraza enotna podpora o ocenah in stališčih, izraženih v osnutkih resolucij, dan je bil pomemben prispevek k izboljšanju in jasnosti stališč resolucij. Pretežno število dopolnil je po mnenju komisije pomenilo potrditev in pojasnjevanje stališč, vsebovanih v osnutku resolucij in so bila kot taka sprejeta. Predlagana dopolnila so v glavnem težila, da se bolj jasno in konkretno izrazijo bistvena vprašanja, stališča in politika ki so prišla do močnega izraza v dejavnosti ZKJ po 21. seji predsedstva ZKJ ter pismu tovariša Tita in izvršnega biroja kot tudi med pripravami na 10. kongres. Pretežno število sprejetih dopolnil bogati vsebino predlaganih resolucij. Dopolnila se nanašajo na nadaljnje opredeljevanje stališč, usposabljanje ZKJ kot organizacije revolucionarne akcije delavskega razreda, organizacijsko in akcijsko usposabljanje ZK na načelih demokratičnega centralizma, krepitev vloge delavskega razreda in delovnega človeka v procesu družbene produkcije, natančno določitev vloge blagovne proizvodnje in načrtovanja, sistem dohodka in njegovo delitev, naravo in mesto minulega dela, sistem razširjene reprodukcije in sploh na obdelavo samoupravnih ekonomskih odnosov v združenem delu, prav tako tudi na bolj konsekventno izražanje stališč ZK o vlogi temeljne organizacije združenega dela. 196

Težili smo tudi h kompletizaciji najbolj aktualnih nalog ZK v uresničevanju ustave kot tudi v določanju jasnih in konkretnih nalog v samoupravni preobrazbi dejavnosti vzgoje in izobraževanja, zlasti pa pri socialistični vzgoji mladine. Pretežno število predlogov za dopolnitev in spremembo osnutkov resolucij se je nanašalo na neposredna življenjska vprašanja delavskega razreda in delovnih ljudi, zadevajo pa tudi socialno politiko, zaposlovanje, stanovanjska vprašanja, izobraževanje in vzgojo ter razvoj socialističnih odnosov v kmetijstvu in na vasi. Tudi glede teh vprašanj je prišla do popolnega izraza istovetnost stališč, ki so bila izražena v osnutkih resolucij, ter vsebine razprav v komisijah in na kongresu. Nekatere predlagane spremembe in dopolnitve besedila resolucij zunanjepolitične narave so pogojene s spremembami, ki so nastale v svetu od dneva, ko je bilo delo pri osnutkih končano. To se nanaša predvsem na spremembe na Portugalskem. Drugi del sprememb, ki so prav tako izhajale iz načel naše zunanje politike, ni bil sprejet, ker v bistvu ne izboljšujejo stališč in ocen iz osnutkov resolucij. Obenem lahko ugotovimo, da je bila tako v predkongresnih razpravah o teh osnutkih resolucij kot tudi v razpravi na kongresu izražena soglasna podpora ocenam in stališčem iz njih. Poudarjeno je, da jasno določajo in zagotavljajo nepretrgano nadaljevanje naše neodvisne in neuvrščene zunanje politike ter načela mednarodnega sodelovanja, ki jih spoštuje ZKJ in SFRJ. Mnogo dopolnil k vsem 18 osnutkom resolucij je imelo redakcijsko naravo in se je nanašalo na manjše popravke besedil. Komisija je zavzela stališče, da ni potrebno, da bi ta dopolnila kongres v tem trenutku sprejel, ampak predlaga, da jo pooblasti za redakcijo kongresnih dokumentov — naj skrbno prouči vse takšne predloge in jih uporabi v končni redakciji besedila resolucij. Več dopolnil ni moglo biti sprejetih zato, ker so terjala skrajšanje stališč osnutkov na takšen način, da več ne bi bila dovolj jasna in ne bi izražala bistva političnih in družbenih opredelitev, ki so v izhodiščih in ustavi oziroma bi v določeni meri spremenila njihov smisel. Komisija tudi ni mogla upoštevati nekaterih izoliranih stališč, ki so poenostavljeno obravnavala probleme razvoja naše družbe in boja ZKJ in ki niso bila sprejeta niti v razpravah v komisijah. Bile so tudi zahteve, da bi določili stališča zveze komunistov o posameznih vprašanjih, o katerih se zdaj dogovarjajo v samoupravnih, družbenih in državnih organih. Predlagana je bila rešitev tudi nekaterih konkretnih vprašanj, ki pa so predmet odločanja samoupravnih, družbenih in državnih organov ali pa je zanje treba v praksi najti določene rešitve. Takšne zahteve niso mogle biti sprejete. Komisija posebej poudarja, da so bila na kongresu sprožena šte197

vilna vprašanja in navedeni predlogi, ki so lahko koristni pri nadaljnjem delu vodstva ZK. V tem smislu bi morali sprejeti sklep o obveznosti CK, predsedstva ZKJ in njihovih teles, da takšne predloge in mnenja upoštevajo in jih vnesejo v svoje delovne programe. Navedeni so bili tudi predlogi, ki niso vključeni v besedila resolucij, vendar pa po svojem pomenu zaslužijo, da jih ustrezni samoupravni družbeni in državni organi upoštevajo pri nadaljnji obravnavi posameznih elementov družbenogospodarskega sistema in v reševanju družbenogospodarskih in drugih vprašanj našega razvoja. Komisija tudi sodi, da bi morali sprejeti predloge iz razprave na kongresu o tem, da je treba nadaljevati delo pri proučevanju nekaterih temeljnih vprašanj razvoja socialističnega samoupravljanja in boja za socializem v svetu, s čimer bi še naprej bogatili prakso in teoretično misel. Komisija je ugotovila, da je celotna dejavnost med pripravami in oblikovanju kongresnih dokumentov prispevala k poenotenju stališč, akcijskemu usposabljanju, boljšemu medsebojnemu razumevanju in jasnosti politike in smeri zveze komunistov. Vse to je objektiven prispevek krepitvi akcijske sposobnosti in idejne enotnosti, medsebojnemu zaupanju v dosledno izvajanje tistega, kar bo kongres sklenil. Komisija za resolucije izreka prepričanje, da bodo vse resolucije, ki so vam predložene v sprejetje, trden temelj in jasna usmeritev našim vodstvom in organizacijam, vsem komunistom in delovnim ljudem v boju za nadaljnji razvoj naše socialistične samoupravne družbe. Zaradi vsega tega komisija 10. kongresa ZKJ za izdelavo predlogov kongresnih resolucij predlaga kongresu, da predlagane resolucije v celoti sprejme.

198

BOJ ZA NADALJNO GRADITEV SOCIALISTIČNEGA SAMOUPRAVLJANJA IN NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE Zveza komunistov Jugoslavije je v obdobju med devetim in desetim kongresom nadaljevala boj za razvoj proizvajalnih sil družbe, za krepitev in nove prodore socialističnega samoupravljanja, za razvijanje enakopravnosti, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti ter za uresničevanje vodilne vloge zveze komunistov v naši socialistični samoupravni družbi. Pri nadaljnji krepitvi socialističnega samoupravljanja je zveza komunistov razvijala idejnopolitični koncept o bistvu, poteh in oblikah uresničevanja korenitih sprememb v odnosih v proizvodnji in delitvi, v družbenoekonomskih odnosih v celoti, v političnem sistemu in tudi v mednacionalnih oziroma medrepubliških odnosih. S tem je zveza komunistov z novo odločnostjo potrdila, pa tudi razvila idejnopolitične opredelitve programa ZKJ. Razredno in revolucionarno bistvo teh sprememb je izraženo v zahtevi, naj postane delavski razred vodilna sila v ekonomskem, političnem in družbenem življenju. Utirajo se pota korenitejšim spremembam v sistemu družbene reprodukcije, ustvarjajo se ekonomski, družbeni in politični pogoji za to, da bo delavski razred v celoti zagospodaril z rezultati svojega tekočega in minulega dela. V skladu s tem je zveza komunistov spodbujala tudi pomembne spremembe v političnem sistemu. V neposredni zvezi z razvojem proizvodnih odnosov in z reformo političnega sistema so bile izvedene takšne spremembe v značaju federacije in v odnosih v njej, ki razširjajo in poglabljajo osnove enakopravnosti narodov in narodnosti, republik in pokrajin ter krepijo njihovo neposredno odgovornost tako za lasten socialistični razvoj kot tudi za razvoj jugoslovanske skupnosti kot celote. Smer in vsebina vseh teh sprememb sta dobili svoj konkretni izraz v ustavnih dopolnilih iz leta 1971 in v ustavi SRFJ ter ustavah republik in pokrajin. Ustava SFRJ je sinteza družbenopolitičnih bojev in teoretičnih spoznanj ZKJ ter izraz odločnosti zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil graditi vse odnose v družbi z upoštevanjem interesov, ciljev in vodilne vloge delavskega razreda in potrebe po nenehnem razvijanju in krepitvi socialističnega samoupravljanja. S tem ko je Zveza komunistov Jugoslavije spodbujala te zgodovinske in daljnosežne spremembe in si jih prizadevala uresničiti, je izkazala svojo sposobnost kot avantgardna sila delavskega razreda

199

opredeljevati realne možnosti in nakazovati pota nadaljne socialistične in samoupravne preobrazbe družbe. Odločne idejnopolitične akcije Zveze komunistov Jugoslavije so premagale začasen zastoj pri razvoju socialističnega samoupravljanja in bistveno intenzivirale boj za njegov razvoj. Pri uresničevanju vodilnega vpliva delavskega razreda na sistem razširjene reprodukcije in na politično odločanje se je Zveza komunistov Jugoslavije srečevala s trdoživimi odpori sil, katerih položaj je postal s tem ogrožen. Te sile so črpale svojo moč iz državnolastniškega in tehnokratskoupravljavskega monopola, iz elementov odnosa kapitala, iz drobnolastniške stihije; te sile so svoj obstoj gradile na dezintegraciji in privatizaciji družbene lastnine, na privilegijih in na življenju na račun tujega dela. Idejnopolitični izraz njihovega nasprotovanja usmeritvi ZKJ so nacionalizem, liberalizem in druge oblike tehnokratske ideologije, malomeščanstvo, lažna levičarska demagogija ter poskusi obnavljanja birokratskodogmatskih teženj. Te sile so hkrati napadale tudi zvezo komunistov, njeno vlogo idejnopolitične voditeljice delavskega razreda in vseh delovnih ljudi. S tem ko se je opirala zveza komunistov pri razvijanju svojih revolucionarnih opredelitev na moč in na interese delavskega razreda ter vseh delovnih ljudi, ji je uspelo reševati konfliktne situacije in se odkrito spopadati z lastnimi slabostmi, jih v boju premagovati ter z demokratskimi političnimi sredstvi odločno poraziti protisocialistične in protisamoupravne idejnopolitične usmeritve, frakcije in skupine. Utrdila se je idejnopolitična in akcijska enotnost Zveze komunistov Jugoslavije in njena sposobnost, da svojo politiko učinkoviteje uresničuje v praksi. Še bolj se je okrepila politična povezanost v naši skupnosti. Okrepila sta se bratstvo in enotnost narodov in narodnosti. Z vsem tem je Zveza komunistov Jugoslavije v obdobju med devetim in desetim kongresom zagotovila revolucionarno kontinuiteto v boju delavskega razreda Jugoslavije za razvoj naše socialistične samoupravne skupnosti, za nastajanje svobodne asociacije proizvajalcev. 1. Delavski razred in delovni ljudje Jugoslavije so v obdobju socialistične graditve, zlasti pa z razvojem samoupravljanja dosegli pomembne rezultate v materialnem in družbenem razvoju naše skupnosti. Bistveno se je spremenila materialna in socialna struktura. Narodni dohodek se je od 1947. leta povečal za 5-krat. S tako dinamičnim razvojem se Jugoslavija uvršča med države, ki so se najhitreje razvijale. S tem se je zmanjšala relativna razlika, ki je obstajala glede ravni razvitosti med Jugoslavijo in razvitimi drža-

200

vami. Korenito se je spremenila socialna struktura prebivalstva. Udeležba kmetijskega prebivalstva se je v obdobju od leta 1953 do leta 1971 zmanjšala v celotnem številu prebivalcev s 67 na 38 odstotkov. V minulih 20 letih se je število zaposlenih povečalo za približno 2,5-krat. Zaposlilo se je blizu 3 milijone novih delavcev. Odločilno se je izboljšal življenjski standard celotnega prebivalstva. Zgrajenih je bilo več kot 2 milijona novih stanovanj. Doseženi so bili pomembni rezultati tudi na drugih področjih. V obdobju med obema kongresoma je bil kljub težavam, slabostim in odporom z napori delavskega razreda in vseh delovnih ljudi dosežen vzpon v materialnem razvoju. V letu 1972 se je družbeni proizvod v primerjavi z letom 1968 povečal za tretjino, količinski obseg industrijske proizvodnje za 44 odstotkov, osebna poraba za 34 odstotkov, investicije v osnovna sredstva pa za 41 odstotkov. Povečala se je družbena produktivnost dela, nadaljeval se je proces pomembnih transformacij socialne strukture prebivalstva, porast števila zaposlenih je bil večji od naravnega prirastka prebivalstva (zaposlenih je bilo 628 000 oseb), okrepil se je delavski razred, razširila se je kadrovska in znanstvenotehnična baza družbe. Prav tako je naraščal tudi standard delovnih ljudi, dosežen je bil napredek pri zadovoljevanju njihovih potreb na področju zdravstva, izobraževanja in kulture. V boju za temeljite spremembe pri odločanju o pogojih, sredstvih in rezultatih dela v prid samoupravno združenega dela, pri graditvi federacije na temeljih enakopravnosti in enake odgovornosti vseh narodov in narodnosti, republik in pokrajin ter pri uresničevanju drugih ciljev in nalog, ki jih je opredelil deveti kongres, se je Zveza komunistov Jugoslavije skupaj z drugimi socialističnimi silami naše družbe spopadala tudi s številnimi težavami in nasprotovanji. Težave so bile posledica objektivnih protislovij pri graditvi socialistične družbe, dosežene ravni razvoja proizvajalnih sil, pa tudi tistih problemov, ki se neizbežno porajajo, ko se trasiraj o nova pota socialističnega samoupravnega razvoja. Težave so nastajale tudi kot posledica zavestnega nasprotovanja politiki Zveze komunistov Jugoslavije. Te težave so bile pogojene še z notranjimi slabostmi zveze komunistov, ki so se nakopičile v poprejšnjem obdobju in ki jih je bilo treba v boju za uresničenje nalog sedanje etape odločno premagovati. Notranje slabosti zveze komunistov so se kazale v obstoju nasprotnih konceptov o njeni družbeni vlogi, predvsem pa v liberalističnih pojmovanjih njene organizacije, v težnjah, da bi s formaliziranjem vloge osnovne organizacije zveze komunistov v resnici izločili njen pomen in njene naloge v konkretnem boju za razvoj sociali201

stičnih samoupravnih odnosov v slehernem okolju, v omalovaževanju idejnopolitičnega, akcijskega, organizacijskega in kadrovskega usposabljanja, v slabitvi povezave zveze komunistov z njeno delavskorazredno osnovo. Nedoslednosti in omahovanja pri uveljavljanju politike ZKJ so omogočale agresivnejše delovanje protisocialističnih in protisamoupravnih sil. Zmanjševanje sposobnosti zveze komunistov, da se v prvih vrstah delavskega razreda stalno in organizirano bojuje za krepitev njegove družbene moči in za nadaljnji razvoj socialističnega samoupravljanja, je omogočilo močnejše pritiske birokratske in drobnolastniške stihije, nacionalizma v unitaristični in separatistični podobi ter tehnokratskih teženj, liberalistično razvodenitev razrednega bistva socialistične demokracije in vloge zavestnega dejavnika kot tudi očiten nastop demagoškega ultraradikalizma. Protisamoupravne in protisocialistične sile so imele oporo v ostankih starih razrednih odnosov, v odtujenosti velikega dela sredstev družbene reprodukcije od neposrednih proizvajalcev, v težnjah po krepitvi ekonomske in finančne moči odtujenih upravljavskih, tehnokratskih in birokratskih centrov, v pojavih karierizma, liderstva in grupaškega boja za oblast. Nasprotovanje birokratskih in tehnokratskih sil se je kazalo v prizadevanjih, da bi se v proizvodnih odnosih ohranili ali pa obnovili ostanki stare družbe v obliki reproduciranja in razširjanja odnosov kapitala, razvoja drobnolastniškega, skupinskolastniškega in tehnokratskega ravnanja, v težnjah po privatizaciji družbene lastnine in v prodoru buržoazne ideologije, v birokratskoetatističnem odtujevanju pogojev, sredstev in rezultatov dela od delavcev ter v prodoru birokratskoetatistične ideologije. Eden glavnih ciljev napada teh nasprotnih sil je bil oslabiti revolucionarno vlogo Zveze komunistov Jugoslavije. Tako kot se je zmanjševala borbena sposobnost zveze komunistov, tako je naraščala možnost vdora protisocialističnih in protisamoupravnih teženj v našo družbo, pa tudi v zvezo komunistov. Pritisk teh sil se je kazal v poskusih, da bi iz zveze komunistov naredili samo vzgojno in splošno usmerjajočo organizacijo, da bi jo kot organizirano silo izrinili iz tokov družbenega odločanja ter da bi se načela demokratičnega centralizma spremenila v formalno demokratsko razpravo in postopek, ki ne vodi k enotni idejnopolitični akciji. Hkrati so delovale tudi težnje, da bi demokratični centralizem spremenili v vsiljevanje stališč brez poprejšnje demokratične razprave, v vladavino ozkih skupin nad članstvom in forumi. Težave in začasen zastoj pri razvoju socialističnih samoupravnih odnosov je zaostril probleme v materialnem in družbenem razvoju. To je vplivalo na poglabljanje strukturnih neskladij v materialni

202

proizvodnji in v razvoju družbenih dejavnosti, na visoko stopnjo inflacije, na nestabilnosti tržišča, na zastoje in težave pri celotni družbeni reprodukciji. Vse to je imelo za posledico težje in tudi zapostavljeno uresničevanje ciljev in nalog gospodarske in družbene reforme, naraščanje ekstenzivnosti v gospodarjenju, premajhno izkoriščanje človeških in materialnih potencialov ter neracionalno ravnanje gospodarskih in drugih subjektov pri razpolaganju s sredstvi družbene reprodukcije. Hkrati je prihajalo tudi do zmanjševanja družbenoekonomske in socialne varnosti delovnega človeka, do družbeno neupravičenih socialnih razlik, do zaostrovanja protislovij med posameznimi deli družbenega dela in do naraščanja sporov v mednacionalnih in medrepubliških odnosih, ki so pretili zmanjšati povezanost in enotnost naše socialistične samoupravne skupnosti. 2. Ker se je zavedala svoje zgodovinske odgovornosti za usodo in razvoj socializma v Jugoslaviji, je Zveza komunistov Jugoslavije imela ob neposredni in popolni podpori delavskega razreda in vseh drugih organiziranih socialističnih sil naše družbe dovolj moči, da se v odločilnih trenutkih odločno upre vsem nasprotnikom socialističnega samoupravljanja. Pri tem je imel izjemno in neprecenljivo vlogo predsednik ZKJ tovariš Tito. S kritičnim in nenehnim opozarjanjem, s svojimi pobudami in vztrajnim delom je tovariš Tito neposredno pripomogel k odstranjevanju slabosti in nedoslednosti, k premagovanju grupaštva in frakcionaštva v zvezi komunistov in njenih vodstvih, zlasti pa k utrjevanju povezanosti naše socialistične samoupravne skupnosti. Sedemnajsta seja predsedstva ZKJ, ki je bila v aprilu leta 1971, je kritično ugotovila zastoj samoupravljanja, pojave neenotnosti v Zvezi komunistov Jugoslavije in oživljanje nacionalizma ter njegovo protidelavsko, kontrarevolucionarno bistvo. S tem je bila dana pomembna spodbuda boju za idejno in akcijsko enotnost Zveze komunistov Jugoslavije v družbi kot celoti. Drugi kongres samoupravljavcev Jugoslavije je izpričal nezlomljivo pripravljenost delavskega razreda, da odločno premaga odpore proti socialističnemu samoupravljanju ter da zagotovi pogoje za nadaljnje revolucionarne spremembe v naši družbi. Enotnost interesov in moč delavskega razreda, ki sta se pokazali na drugem kongresu samoupravljavcev, sta pozitivno vplivali na idejnopolitično enotnost v vodstvih in v organizacijah Zveze komunistov Jugoslavije. Prelomnico pri premagovanju idejne krize in v krepitvi akcijske in idejne enotnosti v Zvezi komunistov Jugoslavije je pomenila 21. seja predsedstva ZKJ. V ocenah, stališčih in sklepih 21. seje predsedstva ZKJ je izraženo spoznanje večine članstva in vodstev Zveze komunistov Jugo-

203

slavije, da je nujen odločen in brezkompromisen boj proti čedalje bolj odkritim nastopom nasprotnikov samoupravljanja in graditve Jugoslavije na temelju ustavnih dopolnil, proti naraščanju in čedalje bolj agresivnemu nastopu nacionalizma ter drugim oblikam delovanja nasprotnikov delavskega razreda, socializma in samoupravljanja. Zadan je bil hud poraz separatističnemu in unitarističnemu nacionalizmu. Boj proti nakopičenim slabostim v zvezi komunistov je napovedoval njeno vračanje k razrednim izhodiščem socialistične revolucije, krepitev njene idejnopolitične enotnosti in akcijske sposobnosti. Akcijski program druge seje konference ZKJ je podprl in razvil osnovne opredelitve 21. seje predsedstva ZKJ ter jih spremenil v konkretne naloge in smeri akcije. Vendar te nove pobude ZKJ kljub močni podpori članstva ZKJ, delavskega razreda in vseh delovnih ljudi vse do pisma predsednika ZKJ in izvršnega biroja predsedstva ZKJ niso mogle obroditi pomembnejših praktičnih rezultatov predvsem zavoljo še vedno nepremagane idejnopolitične razcepljenosti, liberalističnega in oportunističnega ravnanja v vrstah ZKJ ter njene, še vedno neustrezne organizacijske in akcijske usposobljenosti. Kljub rezultatom, ki so bili doseženi v delovanju po drugi seji konference ZKJ, se je pokazalo, da zapletenost in daljnosežnost družbenih sprememb, pri katerih se je v tej etapi angažirala zveza komunistov, kot tudi trdoživost odporov proti tem spremembam terjajo še veliko bolj močno, borbeno in idejnopolitično enotno zvezo komunistov. Bistvo akcije, ki je bila sprožena s pismom, pobudami in akcijami tovariša Tita, je v tem, da se je zveza komunistov soočila z lastno zgodovinsko odgovornostjo za usodo socializma v Jugoslaviji ter da je z mobilizacijo najširšega članstva, delavskega razreda in vseh drugih naprednih sil utrla pota za korenite spremembe v proizvodnih in družbenopolitičnih odnosih. S tem, ko je zveza komunistov začela tako široko družbeno in politično akcijo, pa se tudi sama vedno bolj razvija v organizacijo revolucionarne akcije, v organizacijo, ki je sposobna svoja stališča in svojo politiko učinkoviteje spreminjati v življenje. Pismo je okrepilo osnovno razrednosamoupravljavsko in politično usmeritev ZKJ, izraženo v sklepih IX. kongresa ZKJ, 21. seje predsedstva ZKJ in druge seje konference ZKJ. Pismo je spodbudilo boljšo organiziranost, doslednost in učinkovitost v boju za uspešnejše uresničevanje te usmeritve. Pismo je zahtevalo spremembo prakse, političnega ravnanja in načina delovanja, terjalo je brezkompromisen boj z lastnimi slabostmi in boj proti vsem sovražnikom te usmeritve.

204

Z okrepljeno aktivnostjo Zveze komunistov Jugoslavije so bile ustvarjene razmere, da se v izhodiščih za pripravo stališč in sklepov X. kongresa ZKJ dajo jasne ocene o prehojeni poti, o nadaljnjem razvoju in da se aktualizirajo osnovna programska stališča zveze komunistov ter opredelijo smeri njenega idejnopolitičnega boja in akcije. Javna razprava v ZKJ in v družbi je podprla in potrdila stališča izhodišč. Ta dokument pomeni sintezo spoznanj in izkušenj iz novejšega boja Zveze komunistov Jugoslavije za razvoj socialističnega samoupravljanja in za potrditev njene vodilne idejnopolitične vloge. Osnovna vsebina in stališča tega dokumenta so vgrajena v resolucije tega kongresa. Z revolucionarnim bojem zveze komunistov in vseh organiziranih socialističnih sil naše družbe, ob široki podpori in sodelovanju delavskega razreda in vseh delovnih ljudi so bile sprejete ustava SFRJ ter ustave republik in pokrajin. S tem so dobili delavski razred in vsi delovni ljudje ter narodi in narodnosti močno orožje za nadaljnji boj za revolucionarne spremembe v družbenih odnosih. Politična, družbena in idejna akcija zveze komunistov v zadnjih letih je izpričala, da je boj za nenehen razvoj socialističnih samoupravnih odnosov, za krepitev vodilne družbene vloge delavskega razreda, za utrjevanje enakopravnosti, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti, za uveljavitev neuvrščene politike socialistične Jugoslavije najtesneje povezan z bojem za nenehno potrjevanje Zveze komunistov Jugoslavije kot idejnopolitično in organizacijsko enotne sile delavskega razreda, sile, ki je sposobna idejno usmerjati razvoj naše družbene skupnosti, politično združevati vse napredne sile za uresničenje praktičnih nalog na tej poti, sile, ki je sposobna svoje besede spreminjati v dejanja.,, 3. Z okrepljeno aktivnostjo Zveze komunistov Jugoslavije, delavskega razreda in vseh organiziranih socialističnih sil pri uresničevanju pisma tovariša Tita in izvršnega biroja so bili doseženi pomembni, čeprav začetni rezultati pri uresničevanju politike ekonomske stabilizacije, pri zmanjševanju izgub, pri reševanju problemov nezaposlenosti, pri krepitvi družbene varnosti in stabilnosti položaja delovnega človeka, pri odpravljanju vzrokov in posledic družbeno nesprejemljivih socialnih razlik ob sočasnem boju proti težnjam po uveljavljanju uravnilovke. Razvija in krepi se politična in družbena akcija za močno ponovno uveljavitev socialističnih norm obnašanja, za uveljavitev dela in ustvarjalnosti, za delitev dohodka po delovnem prispevku, za kritičen odnos delovnega človeka do družbenih deformacij in birokratskega obnašanja, za vztrajnost in požrtvovalnost pri angažiranju za

205

uresničevanje dolgoročnih nalog razvoja naše države, za solidarnost in druge idejne in moralne vrednote socialistične samoupravne družbe. Začela se je široka in odločna aktivnost proti družbenim deformacijam, težnjam in praksi, ki ogrožajo socialistični samoupravni značaj naše skupnosti, proti kršitvam in izigravanju zakonov, prilaščanju pravic delovnih ljudi, proti kriminalu, podkupovanju, bogatenju na tuj račun ter drugim protisamoupravnim in protisocialističnim pojavom. Okrepila se je enotnost Zveze komunistov Jugoslavije ter povečala njena akcijska sposobnost, spreminja se njena socialna struktura v prid neposrednih proizvajalcev. Rezultati na ekonomskem, socialnem in političnem področju so okrepili pripravljenost delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, da ob povečanih naporih postopoma ter trajno odstranjujejo vzroke pomembnih strukturnih in drugih neskladij v gospodarstvu, da se zmanjša inflacija in zagotovijo možnosti za hitrejši in stabilnejši gospodarski in družbeni razvoj naše socialistične samoupravne skupnosti. 4. Boj Zveze komunistov Jugoslavije in drugih organiziranih socialističnih sil za socialistično samoupravljanje je potekal v zapletenih mednarodnih razmerah. Ta boj je potekal v času, ko razvoj proizvajalnih sil ter ekonomskih in političnih odnosov v svetu povzroča poglabljanje splošne krize kapitalizma. To je čas poglabljanja nasprotij in protislovij med imperializmom in neodvisnostjo narodov, med razvitimi in nerazvitimi državami, pa tudi med razvitimi državami samimi, med katerimi nekatere — še nedavno velike sile in dejavnik imperialističnega boja za delitev sveta —■ čedalje bolj prihajajo v položaj, ko morajo same braniti lastno ekonomsko in politično neodvisnost. Hkrati se krepijo napredne in socialistične sile v svetu. Čedalje pogostejše so zahteve, da se spremenijo obstoječi neenakopravni družbenoekonomski in politični odnosi. Do nedavna zatirani in odvisni narodi stopajo na svetovno prizorišče z neomajno odločnostjo bojevati se za svojo narodno osvoboditev, za hitrejši gospodarski in družbeni razvoj ter za enakopraven položaj v mednarodnih ekonomskih in političnih odnosih. Hkrati pa prihaja do lokalnih vojn in oživljanja fašističnih in drugih reakcionarnih ideologij ter do novih napadov na demokracijo, napredek in mir. Vsa ta dogajanja, ki se v zadnjih letih manifestirajo tudi kot problemi mednarodnega monetarnega sistema, energije, surovin itd., razkrivajo, da je dozorel čas za prerazdelitev vrednot svetovne proizvodnje med razvitimi in nerazvitimi državami, med proizvajalci končnih industrijskih izdelkov in proizvajalci primarnih surovin, da so nujno potrebne korenite spremembe ekonomskih in drugih odno206

sov. Vse to vnovič potrjuje, da je zašel v globoko krizo celoten sistem mednarodnih ekonomskih odnosov, ki temelji na kapitalistični delitvi, na ekonomskem kolonializmu oziroma na prilaščanju ekstraprofita. Čedalje pomembnejše so organizirane pobude neuvrščenih držav v boju proti ekonomskemu in političnemu kolonializmu. S krepitvijo naprednih sil v svetu se ustvarjajo razmere za hitrejši razvoj socializma kot svetovnega procesa. S svojo dosledno neuvrščeno politiko in aktivnostjo v boju za mir, za varnost, za enakopravno mednarodno sodelovanje, za ohranitev neodvisnosti in suverenosti vseh držav, za nadaljnje uveljavljanje aktivnega miroljubnega sožitja, za ekonomski razvoj, napredek in socializem so Zveza komunistov Jugoslavije, socialistična Jugoslavija, zlasti pa predsednik Tito pomembno prispevali k uveljavljanju neuvrščene politike v svetu, k popuščanju napetosti in boju za mir. Vse to je povečalo ugled Jugoslavije med neuvrščenimi državami, med vsemi revolucionarnimi in osvobodilnimi gibanji, socialističnimi in drugimi naprednimi silami. Ohranjanje pridobitev razvoja socialističnih samoupravnih družbenih odnosov, bratstva, enotnosti in enakopravnosti vseh narodov in narodnosti, republik in pokrajin na eni strani ter nevarnost agresije imperializma in drugih reakcionarnih sil v svetu po drugi strani odločilno vpliva na to, da se krepi enotnost in obrambna sposobnost države, da se dosledno uresničuje koncept splošne ljudske obrambe, varnosti in družbene samozaščite. 5. Izkušnje, pridobljene v ustvarjalnem delu in v revolucionarnem boju med obema kongresoma, so utrdile spoznanja o temeljnih zakonitostih, protislovjih in nasprotjih pri graditvi socialistične samoupravne družbe. Vnovič se je potrdilo, da je socialistično samoupravljanje revolucionarni boj za odstranjevanje stare družbe, v kateri je delavec družbeno odtujen od pogojev in rezultatov svojega dela. Potrdilo se je, da je sistem socialističnega samoupravljanja svojevrstna oblika diktature proletariata in zavestnih prizadevanj za razvoj socialističnih družbenih odnosov na poti graditve komunistične družbe, katere glavni nosilec in gonilna sila je samoupravno, politično in družbeno organiziran delavski razred skupaj z drugimi delovnimi ljudmi ter s svojo avantgardo Zvezo komunistov Jugoslavije na čelu. Pri ohranjevanju kontinuitete revolucionarnega boja Zveza komunistov Jugoslavije izhaja iz tega, da so osnovni cilji in naloge boja za socialistično samoupravljanje tudi na tej stopnji: razvoj enotnih samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov, uresničevanje odločilne vloge delavskega razreda v celotni družbeni reprodukciji, dinamičen gospodarski in družbeni razvoj ter učinkovitejše reševanje 207

nakopičenih strukturnih neskladij v materialnem in družbenem razvoju. Bije se odločilen boj za razvoj socialističnega samoupravljanja v Jugoslaviji. Storjen je bil velik revolucionaren korak pri razvoju samoupravnega družbenopolitičnega in družbenoekonomskega sistema. Ocenjene so bile izkušnje prehojene poti, pridobljena so bila idejnopolitična spoznanja, ki so potrebna zvezi komunistov in vsem organiziranim socialističnim silam v Jugoslaviji, da bi prišli do praktičnih odgovorov na vprašanje o sredstvih in poteh, kako izbojevati to zgodovinsko bitko. Splošni cilj te bitke je jasen: osvoboditev delavskega razreda in celotne družbe razrednih odnosov, vseh teženj razredne restavracije, vseh protidelavskih oblik razredne vladavine. Stopamo v etapo družbenega razvoja, ko je treba dati nov in korenitejši prispevek k uresničenju teh ciljev. Naše dosedanje revolucionarne izkušnje izpričujejo, da je možno uresničenje teh ciljev le z višjo stopnjo političnega in družbenoekonomskega organiziranja delavskega razreda, organiziranja, ki vodi k enotnosti našega delavskega gibanja in omogoča, da se neposredno uveljavljajo interesi tega gibanja kot celote. Brez povečane odgovornosti Zveze komunistov Jugoslavije za hitrejše reševanje problemov samoupravne organiziranosti naše družbe kot celote ni napredka. Takšno organiziranje je pomembno področje bodoče aktivnosti Zveze komunistov Jugoslavije, njena neposredna naloga. Na temelju poročila kongresu in široko sprejetih opredelitev izhodišč za pripravo stališč in sklepov X. kongresa ZKJ, na temelju ustave SFRJ, predkongresnih razprav, rezultatov dela republiških kongresov in pokrajinskih konferenc ter enotnih ocen in stališč kongresa samega, sprejema X. kongres Zveze komunistov Jugoslavije naslednjo

resolucijo: I. 1. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije zadolžuje vse člane, organizacije in vodstva ZKJ, da se na čelu delavskega razreda in skupaj z drugimi organiziranimi socialističnimi silami dosledno in odločno bojujejo za razvijanje socialističnih samoupravnih proizvodnih, političnih in drugih družbenih odnosov, ki bodo ukinjali razredno družbo ter vse oblike podrejanja in odtujevanja človeka in gradili družbo svobodne asociacije proizvajalcev, družbo osvobojenega dela. 208

Trajna naloga komunistov je, da se organizirano in vztrajno bojujejo za nadaljnji razvoj socialistične samoupravne Jugoslavije — skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti, v kateri bo delavski razred kot osnovni nosilec in gonilna sila razvoja socialističnega samoupravljanja čedalje bolj uresničeval svojo vodilno vlogo v družbeni reprodukciji in v družbi kot celoti. To je pomembna osnova nenehne krepitve in utrjevanja naše socialistične skupnosti, enotnosti delavskega razreda in pogoj za ekonomski in kulturni napredek vseh republik in pokrajin, za krepitev bratstva in enotnosti narodov in narodnosti ter za ohranitev ozemeljske nedotakljivosti in neodvisnosti naše države. V boju za utrjevanje enotnosti in za nadaljnjo graditev jugoslovanske socialistične skupnosti na samoupravni podlagi se morajo komunisti odločno bojevati proti vsem silam in težnjam, ki se upirajo temu razvoju — proti nosilcem etatizma in tehnobirokratskega konservativizma na vseh ravneh in v vseh oblikah, proti nacionalizmu v unitaristični, separatistični in kakršnikoli drugi podobi, proti liberalizmu in laži levičarstvu, proti politični in socialni demagogiji in proti vsem oblikam partikularizma in lokalizma. Ker se zaveda zgodovinske vloge delavskega razreda in lastne družbene odgovornosti, se bo zveza komunistov odločno uprla pojmovanjem in praksi, ki teži zanikati ali zmanjšati družbeno vlogo delavskega razreda in ki se zavzema za odnose, v katerih bi bili delavci odtujeni od odločanja o pogojih, sredstvih in rezultatih svojega dela, s tem pa tudi od odločanja o vseh pomembnih vprašanjih ekonomskega in družbenega razvoja. 2. Svoje delavskorazredno bistvo in svoj revolucionarni značaj zveza komunistov uveljavlja in izpričuje v idejnopolitičnem in praktičnem boju v razredu samem, v samoupravno združenem delu, v vseh družbenopolitičnih organizacijah in samoupravnih organih. V središču vsakodnevnega idejnega boja in političnega delovanja organizacij in vodstev zveze komunistov morajo biti bistvena — neposredna in dolgoročna — vprašanja dela in življenja delavcev ter drugih delovnih ljudi: zvišanje produktivnosti dela in dohodka ter ustvarjanje bogatejše materialne osnove družbe, ukinjanje elementov izkoriščanja in drugih ostankov mezdnih odnosov, odtujenosti delavcev od rezultatov dela, krepitev materialne in socialne varnosti delavcev, učinkovitejše reševanje problemov zaposlovanja in stanovanjskih problemov, razvoj izobraževanja in družbene skrbi o otrocih, dviganje splošne, tehnične, zdravstvene in telesne kulture, naraščanje socialne in materialne varnosti upokojencev, odločno in učinkovito odstranjevanje vseh družbenih deformacij — špekulacij, podkupovanj, korup14 Deseti kongres ZKJ

209

čije, privatizacije družbene lastnine in drugih — ki zmanjšujejo socialno stabilnost celotne skupnosti in zaostrujejo socialne probleme. Zveza komunistov se mora energično upreti vsem tehnokratskobirokratskim in liberalističnim silam v delovnih kolektivih, občinah in v širših družbenopolitičnih skupnostih, ki si prizadevajo njeno revolucionarno dejavnost potisniti na rob družbenih dogajanj, ki si prizadevajo pod geslom »nevmešavanja« spremeniti zvezo komunistov v debatni klub in v organizacijo brez pomembnejšega družbenega in idejnopolitičnega vpliva. Formalno se sicer izrekajo te sile za politiko zveze komunistov, toda v praksi delajo prav nasprotno. 3. Idejnopolitično in znanstveno osnovo svoje revolucionarne družbene vloge črpa zveza komunistov iz marksizma in leninizma, iz pridobitev naše socialistične revolucije, iz dosežkov socialistične graditve naše družbe in marksistične misli v Jugoslaviji, iz rezultatov ustvarjalne marksistične misli in boja delavskih gibanj v vsem svetu. Komunisti so avantgarda delavskega razreda, če odkrivajo, idejnopolitično organizirajo in usmerjajo objektivno obstoječo socialistično revolucionarnost razreda, če »teoretično prednjačijo ostali množici proletariata z razumevanjem pogojev, tokov in splošnih rezultatov proletarskega gibanja« (Komunistični manifest). To terja, da zveza komunistov izpričuje svoj delavskorazredni značaj in naprednost svoje družbene vloge z vsakim svojim idejnopolitičnim in praktičnim dejanjem, z odločnim idejnopolitičnim vplivom na celotno samoupravno in družbeno prakso. Zveza komunistov mora biti sposobna, da iz prakse naše socialistične graditve in iz razvoja družbene zavesti nenehno črpa nove izkušnje in spoznanja ter z njimi idejnopolitično bogati in revolucionira svoje članstvo, svoje notranje življenje in celotno družbo. 4. Zveza komunistov in posamezni komunisti morajo nenehno spodbujati ustvarjalnost in družbeno odgovornost delovnih ljudi in občanov, zlasti pa organiziranih socialističnih sil. Komunisti se morajo stalno bojevati za to, da bodo delavci kar najbolje gospodarili s pogoji in rezultati svojega dela; zavzemati se morajo za organiziranje in razvijanje socialističnega samoupravnega družbenega življenja na temelju ustave SFRJ. Zveza komunistov se mora odločno zavzemati za zagotavljanje čimboljših pogojev za vsestranski materialni in kulturni napredek države, za čimvečje vključevanje delovnih ljudi in občanov v samoupravno, neposredno demokratično odločanje, za nadaljno krepitev enotnosti fronte socialističnih sil v boju za uresničenje konkretnih in zgodovinskih interesov ter ciljev delavskega razreda, interesov vseh delovnih ljudi in ustvarjalcev naše socialistične samoupravne skupnosti.

210

5. Da bi uspešno opravila to svojo družbeno vlogo, mora zveza komunistov odločno premagati idejnopolitične deformacije in omahovanja, brezkompromisno razčistiti z oportunističnim obnašanjem in frakcionaškim delovanjem v svojih vrstah in zunaj njih, z vsemi konservativnimi in reakcionarnimi ideologijami -fer^ njihovimi nosilci. Treba se je odločno upreti tudi pojavom neskladnosti med besedami in dejanji, formalizmu in politični demagogiji ter onemogočiti karieristično in dvolično obnašanje, prav tako pa tudi težnje po ideološkem sožitju s protisocialističnimi pogledi. Se bolj vztrajno je treba nadaljevati začeto akcijo spreminjanja socialne sestave članstva in vodstev zveze komunistov in zagotoviti delavsko večino. Na ta način bo zveza komunistov bolj sposobna pravočasno ugotavljati in reševati najaktualnejše probleme družbe, kar bo hkrati prispevalo k hitrejši idejnopolitični diferenciaciji in osvobajanju zveze komunistov vseh tistih, ki preprečujejo njeno revolucionarno enotnost in učinkovitost njenega delovanja. To je tudi pogoj za čimbolj vsestransko povezovanje zveze komunistov z delavskim razredom in vsemi naprednimi silami naše družbe in za učinkovitejše uresničevanje politike, ki je v interesu delavskega razreda. 6. Uresničevanje vodilne idejnopolitične vloge zveze komunistov je odvisno od tega, kako uspešno se organizacije in vodstva zveze komunistov bojujejo za uresničenje politike in programskih ciljev zveze komunistov; od njene idejnopolitične in akcijske enotnosti; od marksističnega izobraževanja in idejnopolitične usposobljenosti članstva zveze komunistov; od organiziranosti in metod dela njenih organizacij in vodstev; od kadrovske politike v zvezi komunistov in v družbi. Komunisti so dolžni krepiti in s svojo dejavnostjo razvijati idejnopolitično enotnost, utemeljeno s socialistično revolucijo in z bojem delavskega razreda za socialistično samoupravljanje; dolžni so se organizirano in vztrajno bojevati za nadaljnjo krepitev enotnosti in solidarnosti delavskega razreda in vseh socialističnih sil, vseh naših narodov in narodnosti; krepiti socialistično patriotsko in socialistično internacionalistično zavest ter občutek pripadnosti našega človeka tako lastnemu narodu, republiki in pokrajini kot tudi jugoslovanski socialistični samoupravni skupnosti. 7. Ob tem, ko bo razkrivala objektivne vzroke razlik in protislovij v interesih delavskega razreda in v družbi, se bo zveza komunistov zavzemala za to, da bi se te razlike odstranjevale predvsem na samoupravni podlagi v združenem delu. Za to se morajo zavzemati tudi državni organi v skladu s svojo ustavno odgovornostjo. Osnova teh protislovij morajo biti enotni interesi delavskega razreda in skupni 14’

211

interesi združenega dela ter vseh narodov in narodnosti naše socialistične skupnosti in drugih organiziranih socialističnih sil. Komunisti so dolžni voditi brezkompromisen boj proti vsem protisocialističnim in protikomunističnim ideologijam, ki jih porajajo objektivna nasprotja, nepremagani elementi stare razredne družbe, protislovja našega družbenega razvoja in tudi reakcionarne, nazadnjaške oblike družbene zavesti, deformacije in omahovanja v vrstah zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil. 8. Člani, organizacije in vodstva zveze komunistov se morajo sistematično zavzemati za uresničevanje in razvijanje marksistične in leninistične misli, za teoretično obravnavanje graditve naše socialistične samoupravne družbe. Za uspeh vsakodnevnih akcij komunistov je nujno potrebno povezovati teorijo in družbeno prakso, potreben je razvoj marksističnega teoretičnega ustvarjanja, kritična analiza družbene prakse in pojavov v družbenopolitičnem življenju, nenehno razvijanje in bogatenje idejnega ustvarjanja ter idejnega usposabljanja komunistov, delovnih ljudi in občanov. Hkrati s tem, ko komunisti ustvarjalno razvijajo in bogatijo marksistično misel v skladu s posebnimi razmerami, potrebami in izkušnjami našega družbenega razvoja, morajo spremljati in kritično proučevati tudi sodobni družbeni razvoj v svetu ter sprejemati tiste dosežke, ki prispevajo k ustvarjalni marksistični misli. 9. Zveza komunistov Jugoslavije se mora kot enotna organizacija in revolucionarna sila delavskega razreda nenehno usposabljati za to, da bo v duhu in na načelih demokratičnega centralizma v praksi učinkovito uveljavljala svoja stališča in svojo politiko. Razvijanje oblik organiziranja in razvoj notranjega življenja ZKJ, krepitev in usposabljanje vodstev ter razvoj medsebojnih vplivov organizacij in organov zveze komunistov pomenijo izredno pomembna idejnopolitična vprašanja in so odločilen pogoj za uresničenje vloge in nalog ZKJ. Oblike organiziranja in metode delovanja komunistov morajo biti take, da bodo kar najbolj pripomogle k uresničitvi aktualnih in zgodovinskih interesov ter ciljev delavskega razreda v združenem delu in v družbi kot celoti. 10. Člani, organizacije in vodstva zveze komunistov so dolžni dosledno uresničevati demokratični centralizem kot temeljno načelo dela in življenja zveze komunistov in pogoj njenega delovanja kot enotne revolucionarne organizacije. Demokratični centralizem zavezuje organizacije in vodstva zveze komunistov, da v demokratičnem in konstruktivnem boju mnenj snujejo in opredeljujejo svoja stališča, sklepe in odločitve ter da stališča, ki so bila sprejeta z večino in tako postala sklep, dosledno in disciplinirano uresničujejo.

212

Demokratični centralizem omogoča in spodbuja boj mnenj, komunistično disciplino, pobudo pri delu in zavestno sprejemanje dolžnosti in odgovornosti pri uresničevanju politike, stališč in sklepov zveze komunistov. Samostojnost zvez komunistov republik in pokrajin pri vodenju politike v okviru njihovih nalog in na osnovah idejnopolitične in akcijske usmeritve Zveze komunistov Jugoslavije pomeni njihovo večjo odgovornost za socialistični samoupravni razvoj lastne republike in pokrajine ter enako odgovornost za razvoj jugoslovanske socialistične samoupravne skupnosti. Delavski razred potrebuje enotno revolucionarno avantgardo, ki se bojuje za celoto interesov delavskega razreda, s tem pa tudi za interese vseh delovnih ljudi, vseh narodov in narodnosti, vseh republik in pokrajin v socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Takšne vloge ne bi mogla imeti organizacija, ki bi predstavljala »federalno koalicijo« republiških in pokrajinskih organizacij ali pa centralistično »nadrepubliško« organizacijo. II.

1. Svoje programske cilje in naloge ter vodilno idejnopolitično vlogo pri graditvi socialističnega samoupravljanja lahko zveza komunistov uveljavi samo v tesni povezanosti in v vsakodnevnem sodelovanju z vsemi organiziranimi socialističnimi silami naše družbe. Komunisti se morajo neposredno angažirati v družbenopolitičnih organizacijah in s svojim vztrajnim delom prispevati k temu, da bodo članstvo teh organizacij in najširši sloji delovnih ljudi in občanov sprejeli programske cilje, politiko in revolucionarno usmeritev Zveze komunistov Jugoslavije. Stalno je potrebno krepiti delavsko in razredno vsebino, socialistično demokratično vlogo in funkcijo, družbenopolitično odgovornost in samostojnost teh organizacij kot oblik organizirane družbenopolitične aktivnosti delavskega razreda in drugih delovnih ljudi ter občanov pri nadaljnjem razvoju socialističnih samoupravnih družbenih odnosov ter materialnem in kulturnem razvoju naše države. Komunisti se morajo vsestransko angažirati v vsakodnevnem delu v družbenopolitičnih organizacijah, združenih v Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije kot enotni socialistični fronti boja za uresničenje ciljev delavskega razreda in vseh delovnih ljudi in narodov ter narodnosti za izgradnjo socialistične samoupravne družbe. S svojim idejnopolitičnim delovanjem se bodo komunisti odločno in dosledno bojevali za razvoj družbenopolitičnih organizacij, ki naj bodo:

213

— demokratično-politične oblike razredne zveze delavskega razreda, delovnih kmetov in vseh delovnih ljudi, ki so se odločili za socialistično samoupravljanje; — dejavniki konstituiranja političnih sklepov v razmerah oblikovanja delegatskega sistema od temeljne organizacije združenega dela in krajevnih skupnosti do skupščin družbenopolitičnih skupnosti pa tudi kot dejavnika demokratične družbene kontrole nad uveljavljanjem teh sklepov; — povezovalne sile socialističnega samoupravnega razvoja naše družbe na temelju družbene lastnine in delitve po delu; — dejavnik afirmacije marksističnega pogleda na svet, vzgoje mladine, delavcev, vseh delovnih ljudi in občanov na pridobitvah naše socialistične revolucije, na dosežkih in vrednotah naše socialistične samoupravne družbe. Zveza komunistov se bo zavzemala za takšen sistem družbenopolitičnega organiziranja in za takšne odnose med družbenopolitičnimi in drugimi organizacijami, v katerih bo vsaka med njimi opravljala posebne naloge. Njihova dejavnost izhaja iz interesa tistih, ki so jih ustanovili, in iz splošnih družbenih interesov. To terja tako akcijsko samostojnost, hitro reagiranje na pereče probleme in odgovornost za svojo akcijo kot tudi delitev dela in družbene odgovornosti, vsakodnevno in trajno koordinacijo, da bi zagotovili enotnost idejne in politične usmeritve kot tudi organizacijsko usklajevanje, ko je potrebna skupna akcija. Uresničevanje avantgardne vloge zveze komunistov v takšnem sistemu družbenopolitičnega organiziranja je odvisno predvsem od njene sposobnosti, da pravočasno oblikuje svoja idejnopolitična stališča o pomembnih vprašanjih, s katerimi se ukvarjajo družbenopolitične in druge družbene organizacije. Uspeh bo odvisen od tega, v kolikšni meri se bodo stališča in aktivnost zveze komunistov približala zavesti in interesom članstva teh organizacij. Komunisti se morajo odločno upreti poskusom, da bi v odgovorna telesa teh organizacij prišli posamezniki in skupine, ki hočejo spodkopati družbeno vlogo zveze komunistov, bojevati se morajo proti prizadevanjem, da bi družbenopolitične organizacije delovale kot politične partije, vase zaprte organizacije in ločene od zveze komunistov, prav tako pa tudi proti tistim, ki težijo za tem, da bi jih naredili za politično transmisijo vodstev zveze komunistov ali pa za opozicijo zvezi komunistov. 2. Kot vodilna idejnopolitična sila, gonilna sila in nosilec politične dejavnosti se mora zveza komunistov kot celota in komunisti kot člani in aktivisti SZDLJ odločno zavzemati:

p

— za socialistično zvezo kot najširšo politično obliko in politično sredstvo boja delavskega razreda, delovnih ljudi in drugih občanov za nadaljnje osvobajanje dela, za vsestranski in svoboden razvoj človekove osebnosti; za prostovoljno in demokratično zvezo vseh organiziranih družbenih sil, ki se zavzemajo za socialistično samoupravljanje; -— za opredeljevanje in učinkovito uresničevanje enotnih političnih stališč in konkretnih programov družbenopolitičnih in drugih akcij organiziranih socialističnih sil v okviru socialistične zveze, da bi tako zagotovili nadaljnji razvoj proizvodnih, družbenoekonomskih in političnih odnosov v naši socialistični samoupravni skupnosti, in za to, da bi zgradili takšno notranjo organizacijo in metode dela v socialistični zvezi, ki bodo pmogočale slehernemu občanu, ki spoštuje ustavno ureditev naše socialistične družbe, da v popolni meri uresničuje svoje ustavne pravice in dolžnosti; — za krepitev vloge SZDLJ pri uresničevanju življenjskih potreb delovnih ljudi, pri zagotavljanju njihovega kar najbolj neposrednega vpliva na delo krajevnih skupnosti, skupščin družbenopolitičnih skupnosti in njihovih organov; za krepitev odgovornosti nosilcev samoupravnih in drugih družbenih funkcij; za dosledno uresničevanje delegatskega sistema; za razredni pristop v kadrovski politiki; za zakonitost in čimbolj objektivno in popolno informiranje delovnih ljudi in občanov; — za dosledno uporabo ustavnih načel svobodnega uresničevanja in uveljavljanja socialističnih, naprednih, znanstvenih in političnih spoznanj in prepričanj kot tudi verske svobode v skladu z načelom o ločitvi cerkve od države in šole od cerkve ter za odločno akcijo proti sleherni zlorabi verskih občutkov v politične namene, proti težnjam klerikalističnega in šovinističnega delovanja cerkve. Izredno pomembna naloga komunistov je, da idejnopolitično in praktično delujejo v krajevnih in v občinskih organizacijah kot osnovi celotnega organiziranja socialistične zveze. Komunisti se morajo zavzemati za to, da se socialistična zveza organizira tako, da se lahko v krajevnih in drugih njenih organizacijah neposredno izražajo interesi delovnih ljudi in občanov ter da lahko delovni ljudje in občani prek teh organizacij kar najbolj neposredno vplivajo na reševanje svojih vsakodnevnih življenjskih problemov. Komunisti v vseh delovnih in družbenih strukturah so še posebej odgovorni za nadaljnje uveljavljanje ženske kot subjekta naše samoupravne socialistične družbe; za še večjo udeležbo žensk v članstvu in vodstvih zveze komunistov in družbenopolitičnih organizacij, v samoupravnih organih, v telesih in organih skupščin družbenopolitičnih skupnosti, skratka povsod, kjer se odloča o pomembnih vpra215

šanjih našega družbenega življenja in nadaljnjega razvoja. To pa pomeni okrepljeno idejnopolitično delovanje komunistov v doslednem uresničevanju stališč zveze komunistov o položaju in vlogi ženske v družbi, a proti vsem konservativnim, malomeščanskim in drugim protisocialističnim pogledom in pojmovanjem. Trajna naloga komunistov je, da se bojujejo za čimboljše materialne in družbene razmere, za socialistično vsebino dejavnosti družbenih organizacij, društev in združenj delovnih ljudi in občanov. 3. Zveza komunistov Jugoslavije se zavzema za nadaljnjo krepitev sindikatov kot najširše organizirane politične in akcijske sile delavskega razreda, pomembnega dejavnika socialnega, političnega in razrednega povezovanja delavcev, nosilca enotnosti delavskega razreda in odgovornosti za uresničevanje njegovih neposrednih interesov in pomembnega dejavnika družbene graditve na razrednih osnovah. Komunisti so dolžni, da se s svojo stalno aktivnostjo v sindikatu bojujejo za uresničenje takšne vloge sindikatov, ki bo prispevala: — k uveljavljanju odločilne vodilne vloge delavskega razreda kot celote v družbenoekonomskem in političnem življenju; —■ k samoupravnemu združevanju in povezovanju dela ter usklajevanju interesov delov delavskega razreda v združenem delu; — k neposrednemu in organiziranemu angažiranju sindikatov pri izdelavi in uresničevanju splošnih meril za delitev po delu; — k nadaljnjemu razvoju proizvajalnih sil in reševanju vprašanj ekonomske politike, razvoju samoupravnega sporazumevanja, družbenega dogovarjanja, načrtovanja gospodarskega in družbenega razvoja; — k povečevanju produktivnosti dela, ustvarjanju in delitvi dohodka na podlagi rezultatov dela, h krepitvi materialne osnove samoupravljanja, k deetatizaciji in socialistični demokratizaciji gospodarskega in družbenega življenja; — k uporabi in uveljavitvi delegatskega načela v našem družbenoekonomskem in političnem sistemu, k opredeljevanju meril in zagotavljanju demokratičnega postopka in razrednega pristopa v oblikovanju in delu samoupravnih delegacij na vseh ravneh; — k reševanju življenjskih vprašanj delavcev s področja socialne politike: standarda, zaposlovanja, stanovanj, oddiha, šolanja in varstva otrok; h krepitvi razredne zavesti, socialistične solidarnosti in odgovornosti; k razvijanju kulture in znanja; — k ustvarjanju popolnejše udeležbe ženske v delu in samoupravljanju, enakih možnosti pri izbiri poklica in zasedanju delovnih mest; k ustvarjanju razmer, da delovni ljudje samoupravno rešujejo pro-

216

bleme vzgoje otrok in druge probleme vsakodnevnega življenja družbe in potrebe gospodinjstva. Komunisti se bodo neposredno angažirali, da bi se sindikat tako organizacijsko kot v metodah svojega dela hitreje prilagajal svoji vlogi v samoupravno združenem delu in v razvoju družbenoekonomskih odnosov, ki jo je dobil z novo ustavo. Organizacijo sindikatov bo potrebno prilagoditi konkretnim interesom delavcev v posameznih panogah, grupacijah in področjih združenega dela, moral bo prevzeti odgovornost za reševanje vsakodnevnih delovnih in življenjskih problemov delavcev ter pri tem usklajevati posamezne interese s skupnimi interesi celotnega delavskega razreda ter krepiti razredno solidarnost. Komunisti se morajo zavzemati za to, da postane sindikat še aktivnejši dejavnik pri reševanju notranjih dilem in sporov v sistemu družbenoekonomskih odnosov združenega dela ter pri delovanju vseh ustavnih institucij. Komunisti se bodo bojevali za večje in neposrednejše angažiranje sindikata pri nadaljnjem razširjanju šol, tečajev in drugih institucij za vsestransko izobraževanje delavcev kot proizvajalcev in samoupravljavcev, za usposabljanje sindikata za vsestransko in kvalificirano informiranje delovnih ljudi o vseh vprašanjih iz dela in življenja v temeljnih organizacijah združenega dela ter v družbi kot celoti. Aktivnost organizacij, vodstev in slehernega člana zveze komunistov v boju za uresničenje interesov in ciljev delavskega razreda, za razvoj socialističnega samoupravljanja ter njihova neposredna aktivnost v sindikatih bo odločilno pripomogla h krepitvi vloge sindikata kot specifične in razredne organizacije ter samoupravno politične oblike organiziranja in delovanja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi pri reševanju protislovij, ki se porajajo v razvoju družbenoekonomskih odnosov v združenem delu in v socialnih odnosih med delovnimi ljudmi. 4. Zelo pomembne in zahtevne naloge ima zveza komunistov pri socialističnem usmerjanju in takšnem organiziranju mlade generacije, ki ji bo zagotavljalo aktivno sodelovanje v vseh tokovih družbenopolitičnega življenja in dela ter revolucionarno socialistično vzgojo. Izhajajoč iz sklepov tretje seje konference ZKJ so se v družbenopolitičnih in drugih organizacijah, ki združujejo mlade ljudi — delavce, dijake, študente in vaško mladino — komunisti dolžni zavzeti: — da postanejo marksistični svetovni nazor, programski cilji in idejnopolitična opredeljenost ter naloge ZKJ opredelitev in osnova za družbeno aktivnost mlade generacije; — da se zagotavljajo čimboljši materialni, družbeni in drugi pogoji za vsestranski razvoj in uveljavitev ustvarjalnih sposobnosti, hotenj, pobud in socialistične samoupravne akcije mladih v skladu 217

z revolucionarnimi, komunističnimi tradicijami in dosežki jugoslovanskega delavskega gibanja ter drugih naprednih sil, da se na tej podlagi izkoreninjajo različni vplivi konservativnih in reakcionarnih ideologij in sil; — za temeljite spremembe — v smislu krepitve delavskega razrednega bistva in marksistične utemeljenosti — v programih in celotnem vzgojnoizobraževalnem procesu, povsod tam, kjer se pridobiva znanje in oblikuje osebnost mladega človeka — graditelja socialistične samoupravne družbe; za takšno organizacijo in delo naše socialistične mladine — od mladih delavcev in kmetov do srednješolcev in študentov, Zveze pionirjev Jugoslavije in številnih drugih zvez, društev in organizacij mladih — ki bosta kar najbolj prispevala k njihovemu lepšemu in kulturno polnejšemu vsakodnevnemu življenju, njihovi socialistični, revolucionarni vzgoji n marksističnemu izobraževanju, vključevanju v delo in odločanje samoupravnih in drugih družbenih organov na vseh področjih družbenega življenja. Komunisti se bodo odločno zavzemali za enotnost mlajših in starejših generacij, za enotnost vseh borcev za socializem, ki temelji na idejnih in političnih ciljih naše revolucije in ZKJ. 5. Komunisti v Zvezi združenj borcev narodnoosvobodilne vojne Jugoslavije kot posebni družbenopolitični organizaciji aktivnih borcev za socialistično samoupravljanje v okvirih enotne fronte socialističnih sil pod vodstvom zveze komunistov se morajo odločno zavzemati: — za večje in intenzivnejše angažiranje vseh borcev iz narodnoosvobodilne vojne in njihovih organizacij skupaj z mladimi generacijami v neposrednem boju delavskega razreda, zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil za utrjevanje in nadaljnje bogatenje pridobitev socialistične revolucije in socialistične samoupravne graditve, kar je pravica, čast in dolžnost vsakega borca revolucije; — da se revolucionarne tradicije, komunistične idejnopolitične in moralne vrednote socialistične revolucije sistematično in vsestransko negujejo, razvijajo ter obogatene predajajo mlajšim generacijam kot sestavni del naših socialističnih samoupravnih družbenih odnosov; — da borci narodnoosvobodilnega boja aktivno sodelujejo z mladimi generacijami v boju za cilje programa ZKJ, za utrjevanje enotnosti socialističnih sil, bratstva in enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije, za razvoj vseh elementov splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite ter za revolucionarno vzgojo mladih generacij; — da se bodo čim hitreje in čimbolje reševala materialna in druga vprašanja borcev — zlasti žensk in mladih udeležencev NOV, vojaških vojnih invalidov, družin padlih borcev in drugih članov zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojne — da bi tako zago218

tovili čim boljše možnosti za njihovo vsakodnevno življenje ter za družbenopolitično aktivnost, kar je tudi zelo pomembna dolžnost vseh družbenih in državnih organov ter organizacij.

III. 1. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije poudarja potrebo, da se zveza komunistov mora odločno angažirati pri nadaljnjem razvoju celotnega sistema socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov nla temelju nove ustave. Pri tej nalogi morajo učinkovito in organizirano delovati vsi subjekti naše socialistične samoupravne skupnosti. Prav tako je treba s samoupravnim odločanjem delavcev v združenem delu, z združevanjem in povezovanjem dela in sredstev, s samoupravnim sporazumevanjem, družbenim dogovarjanjem in odločanjem v krajevnih skupnostih, v samoupravnih interesnih in družbenopolitičnih skupnostih odločno odstranjevati ostanke stare družbe ter etatističnega in tehnokratskega odločanja o družbeni reprodukciji. Razvoj socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov, samoupravno združevanje in povezovanje dela in sredstev poteka v razmerah delovanja zakonitosti blagovne proizvodnje kot objektivne osnove sedanje etape razvoja. Treba je izkoristiti in razvijati pozitivne učinke blagovne proizvodnje — njen vpliv na produktivnost dela, učinkovitost izkoriščanja sredstev, izbiro proizvodne in investicijske usmeritve, njene vplive na tokove družbene reprodukcije in na racionalno ravnanje organizacij združenega dela kot blagovnih proizvajalcev. Z izpopolnjevanjem samoupravnih odnosov, z združevanjem in povezovanjem dela in sredstev, s samoupravnim sporazumevanjem, družbenim dogovarjanjem in z načrtovanjem nastajajo osnove za obvladovanje zakonitosti blagovne proizvodnje v samoupravno združenem delu ter za ustrezno zavestno družbeno usmerjanje in korekcijo tržnih tokov, s tem pa se zmanjšujejo možnosti neugodnega vplivanja stihijnih elementov v družbenoekonomskem razvoju in odnosih. Zveza komunistov se mora upreti pojmovanjem in težnjam, da bi se odnosi na tržišču vzpostavljali izključno stihij no in da se z avtomatizmom njegovega delovanja rešujejo družbenoekonomski problemi. Zveza komunistov se bo prav tako uprla prizadevanjem, da bi se z zanikanjem socialistične blagovne proizvodnje in tržišča uveljavljalo načrtovanje, ki bi temeljilo na birokratsko-etatističnih odnosih, s čimer bi bil ogrožen razvoj socialističnega samoupravljanja. Z upoštevanjem norm ustave SFRJ se bo zveza komunistov bojevala za nadaljnje razvijanje in učinkovito delovanje enotnega jugoslovanskega tržišča. V razmerah naše večnarodne socialistične skup-

219

nosti je temeljni pogoj za obstoj tega tržišča skupna razvojna politika države. To je eden od odločilnih pogojev za intenzivnejše povezovanje in integriranje organizacij združenega dela, za razvijanje delitve dela v gospodarstvu in v drugih dejavnostih, za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil in za krepitev povezanosti naše socialistične samoupravne skupnosti. Zveza komunistov se bo hkrati odločno uprla vsem oblikam hegemonizma in vsem poskusom vsiljevanja centralističnega, unitarističnega koncepta razvoja jugoslovanske skupnosti pod krinko enotnosti jugoslovanskega gospodarstva, pa tudi vsem pojavom in težnjam gospodarske zaprtosti in partikularizma. 2. Zveza komunistov poudarja neodložljivo potrebo po doslednem uresničevanju socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov, v katerih bodo delavci v združenem delu sami osnovni subjekti in nosilci vseh družbenih funkcij, v katerih bodo upravljali celotno družbeno reprodukcijo, poudarja potrebo po odločnem odstranjevanju vseh oblik družbene odtujenosti delavcev od pogojev, sredstev in rezultatov njihovega dela. Te revolucionarne naloge lahko uresničijo samo delavci in delovni ljudje sami, ki jih vodi zveza komunistov, to je lahko rezultat njihove organizirane ustvarjalne akcije v samoupravno združenem delu, v samoupravnih interesnih skupnostih, družbenopolitičnih skupnostih in v družbenopolitičnih organizacijah. 3. Neposredna in stalna naloga delavcev, zveze komunistov in vseh organiziranih socialističnih sil je, da se temeljne organizacije združenega dela konstituirajo in dosledno razvijajo kot osnovne celice združenega dela in samoupravnih proizvodnih odnosov, da so osnova združevanja v delovne in sestavljene organizacije ter osnova delegatskega sistema. Komunisti se morajo nenehno zavzemati za uresničevanje načela o neodtujljivi pravici in dolžnosti slehernega delavca v temeljni organizaciji združenega dela, da upravlja z delom, sredstvi in zadevami organizacije, da ureja družbenoekonomske odnose v njej ter da odloča o uporabi ustvarjenega dohodka in o združevanju dela in sredstev, da upravlja in razpolaga s sredstvi razširjene reprodukcije, da pridobiva osebni dohodek v skladu z načelom delitve po rezultatih dela. Zveza komunistov se mora bojevati za čimbolj dosledno uresničevanje samoupravnih pravic in dolžnosti delavskega razreda, da neposredno kontrolira razpolaganje in upravljanje s celotnimi družbenimi sredstvi, da se v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela razvijajo samoupravni odnosi, ki zagotavljajo neposredno kontrolo delavcev nad celotnim delom in poslovanjem ter da to pravico uresničujejo delavci v organizirani samoupravni delavski kontroli. 220

Uvajanje in zagotavljanje učinkovitega dela organov samoupravne delavske kontrole v vseh temeljnih organizacijah združenega dela in v drugih oblikah združevanja dela je dolžnost vseh delovnih ljudi in stalna naloga komunistov. Z neposredno politično akcijo delavcev in zveze komunistov je treba hitreje odpravljati podjetniškolastniški koncept organiziranja, saj ohranja odnose, ki povzročajo mezdni položaj delavca. To terja okrepljen idejnopolitičen boj proti praksi in pojmovanju, da se temeljne organizacije združenega dela in delovne organizacije vnovič konstituirajo na skupinskolastninskih, tehnokratskobirokratskih konceptih, na monopolističnih odnosih, v katerih je osnovni nosilec funkcij v proizvodnji in upravljanju vodstvenoupravljalska struktura. Hkrati z bojem za razvoj temeljnih organizacij združenega dela in za združevanje dela kot celote je nujno potrebno kritično analizirati dosedanjo prakso konstituiranja temeljnih organizacij združenega dela, uveljavljanje družbenoekonomskih odnosov, kot jih določajo samoupravni sporazumi o združevanju v delovne organizacije in druge oblike združevanja in povezovanja dela ter družbeno akcijo usmeriti v dosledno uresničevanje bistva samoupravnih proizvodnih odnosov. 4. Zveza komunistov se bo bojevala za to, da bodo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela subjekti in nosilci združevanja in povezovanja dela in sredstev v delovne organizacije in v druge oblike združevanja. Temelj združevanja in povezovanja temeljnih organizacij in drugih oblik združenega dela so njihovi ekonomski in vsi drugi interesi, njihova medsebojna ekonomska odvisnost v reprodukcijskem procesu na enotnem jugoslovanskem tržišču. Pri vsem tem pa morajo nastajati in se razvijati socialistični samoupravni odnosi. Razvijanje samoupravnih odnosov je hkrati tudi naj učinkovitejši način za premagovanje prizadevanj, ki težijo k temu, da bi postalo povezovanje temeljnih in drugih organizacij združenega dela funkcija tehnokratskih struktur na podlagi skupinskolastniškega ravnanja in odnosov kapitala. 5. Zveza komunistov se zavzema za tak sistem samoupravnih odnosov, ki osvobaja in pospešuje ustvarjalno aktivnost delavskega razreda, višjo produktivnost dela, zagotavlja uresničevanje ciljev materialnega in družbenega razvoja ter na tej podlagi ustvarja dohodek. Nujno potrebno je, da se uveljavi dohodek kot eden izmed odločilnih motivov v gospodarjenju združenega dela in kot družbenoekonomsko bistvo socialističnih samoupravnih odnosov. S tem v zvezi je potrebno zasnovati sistem dohodka v temeljni in drugih organizacijah, pa tudi v združenem delu kot celoti. 221

Komunisti se bodo zavzemali za to, da bodo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela neposredno odločali o celotnem dohodku, ustvarjenem v različnih oblikah združevanja dela in sredstev, in sicer v skladu s svojimi pravicami in dolžnostmi do drugih delavcev v združenem delu in do družbene skupnosti kot celote, s čimer se ustvarja proces spreminjanja presežnega dela v potrebno delo združenih delavcev. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije poudarja dolžnost komunistov, da se v neposredni akciji v nadaljnjem razvoju sistema socialističnih samoupravnih odnosov stalno angažirajo in vztrajno bojujejo za povečevanje produktivnosti dela ter za intenzivnejše gospodarjenje. To je bistven pogoj za zviševanje dohodka temeljnih organizacij združenega dela in družbe kot celote, za stalno rast standarda ter za povečevanje osebnih dohodkov delovnih ljudi. Komunisti morajo s stalno akcijo mobilizirati delavce v boju za intenzivnejše gospodarjenje in za izboljšanje pogojev za pridobivanje dohodka z učinkovitejšim izkoriščanjem zmogljivosti, z bolj smotrno organizacijo proizvodnje, z bolj smotrno uporabo sredstev, z varčevanjem, s stalno skrbjo za izboljšanje kvalifikacijske sestave zaposlenih, z modernizacijo tehnoloških postopkov in s širšo ter hitrejšo uporabo znanstvenih dosežkov. Če upoštevamo, da je minulo delo sestavni del samoupravnega proizvodnega odnosa in pomembna osnova materialnega in socialnega položaja delavcev v združenem delu, je nujno potrebna večja in intenzivnejša akcija komunistov in delavcev v organizacijah združenega dela za nadaljnjo opredelitev pravic in dolžnosti delavcev iz minulega dela. To zadeva tako tiste pravice in dolžnosti, s pomočjo katerih bodo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela dobili popolno kontrolo nad celotnimi družbenimi sredstvi za proizvodnjo in razširjeno reprodukcijo, s katerimi upravljajo na podlagi svojih samoupravnih pravic, kot tudi tiste pravice in dolžnosti, ki zadevajo zainteresiranost delavcev za naložbe v materialno osnovo svojega dela, ustvarjanje dela sredstev za osebne dohodke, stabilnost delovnega razmerja, reševanje stanovanjskega vprašanja, pokojninskega zavarovanja ter drugih vprašanj socialne varnosti in stabilnosti položaja delavcev v združenem delu. 6. Zveza komunistov se zavzema za ustvarjalno opredelitev in dosledno uporabo načela delitve po količini in kakovosti dela, merjeni z rezultati dela. To terja stalno prilagajanje in razvijanje osnov in meril za vrednotenje dela po količini in kakovosti, pri čemer pa se načelo delitve po rezultatih dela korigira z načelom, naj se vse bolj zmanjšujejo razlike v osebnih dohodkih za enako delo v različnih organizacijah združenega dela. Na ta način bomo odpravljali in pre222

jnagovali socialne razlike, ki nastajajo zavoljo odstopanj od načela delitve po delu. To bo spodbujalo večjo ustvarjalnost, boljše rezultate pri delu in gospodarjenju, na tej podlagi pa bo nastajal večji dohodek. To je hkrati tudi najbolj učinkovit način boja proti uravnilovki pri delitvi osebnih dohodkov, ki ima izrazito neugodne posledice na celotno produktivnost dela in na razvoj kot celoto. Samoupravni sporazumi in družbeni dogovori o delitvi dohodka in osebnih dohodkov se morajo razviti in izpopolniti na temeljih ustave, da bi tako zagotovili vsakemu delavcu v temeljni organizaciji združenega dela osebni dohodek, ki ustreza rezultatom njegovega dela ter njegovemu osebnemu prispevku, ki ga je s tekočim in minulim delom prispeval za povečanje dohodka svoje temeljne organizacije. Nujno potrebno je zagotoviti zajamčene pravice delavcev v združenem delu, da prejemajo osebni dohodek in imajo druge pravice iz dela najmanj v višini oziroma v obsegu, ki zagotavlja njihovo materialno in socialno varnost. Delavci v združenem delu morajo s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori skupaj določati in usklajevati osnove in merila za delitev dohodka na akumulacijo, skupno porabo in na osebne dohodke ter izenačevati merila delitve tako, da bodo vse oblike porabe v funkcionalni odvisnosti od rezultatov dela in gibanja dohodka. Komunisti se morajo odločno zavzeti za izpopolnjevanje in usklajevanje osnov in meril delitve dohodka in osebnih dohodkov v družbenih dogovorih med republikami in pokrajinama. To je zelo pomembno za razvoj sistema dohodka, za delitev dohodka in za delovanje enotnega jugoslovanskega tržišča. 7. Zveza komunistov se bo bojevala za to, da bo uresničevanje skupnih programov razvoja na podlagi ekonomskih in drugih interesov podlaga povezovanja delavcev v združenem delu. Organizacije združenega dela, ki so v reprodukcijskem procesu odvisne druga od druge, morajo — upoštevaje lastne interese in družbene interese — skupaj določati programe svojega razvoja po poti samoupravnega sporazumevanja, z dogovarjanjem in s samoupravnim načrtovanjem; pri tem morajo izhajati iz skupne razvojne politike države ter upoštevati tržna merila. Naloga komunistov je, da se zavzamejo za to, da bi skupno določeni razvojni programi zagotovili usklajevanje in povečanje stopnje izkoriščanja zmogljivosti, izboljšanje kvalifikacijske strukture zaposlenih, pospeševanje organizacije proizvodnje, pogoje za kroženje akumulacije, pogoje menjave in druge odnose ter tako zagotovili reševanje nasprotij ter usklajevanje medsebojnih interesov. 223

Dolžnost komunistov v organizacijah združenega dela je, da kritično prouče in razvijejo prakso medsebojnega združevanja in povezovanja pri določanju in uresničevanju razvojnih programov, kar bo vse pripomoglo k uresničenju materialnih in drugih ciljev ter zagotovilo višji dohodek kot rezultat skupnega dela. 8. Dolžnost komunistov je, da se zavzamejo za hitrejše in odločnejše uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov med delavci v organizacijah združenega dela, ki se ukvarjajo s prodajo blaga in storitev, ter da bo delavcem v proizvodnji v celotnem spletu teh odnosov zagotovljeno, da odločajo o rezultatih lastnega tekočega in minulega dela. Ti odnosi morajo temeljiti na načelih enakopravnosti, sodelovanja in samoupravnega združevanja dela in sredstev ter služiti za uresničenje skupnih ciljev, pri čemer se mora uveljavljati medsebojni vpliv na poslovno in razvojno politiko, skupno prevzemanje rizika in zagotavljanje skupne odgovornosti za krepitev materialne osnove ter porast produktivnosti dela v proizvodnji in prometu, temeljiti morajo na ustrezni soudeležbi v dohodku, ki ga ustvarja takšno sodelovanje ter združevanje dela in sredstev. Komunisti se morajo vztrajno politično bojevati za to, da bo odstranjen monopolni položaj trgovine ter preprečeno njeno osamosvajanje od proizvodnje. Komunisti morajo uveljaviti takšno sporazumevanje in dogovarjanje na teh področjih družbenega dela, ki bo preprečevalo, da bi se v trgovinskih organizacijah koncentrirali dohodek in sredstva za razširjeno reprodukcijo, ki bi bili odtujeni delavcem v proizvodnji. 9. Začeti boj delavskega razreda in zveze komunistov za premagovanje odtujenih centrov finančne moči je treba v prihodnjem obdobju uspešno končati. Zveza komunistov se mora neomajno bojevati za to, da postanejo banke, zavarovalnice ter druge finančne institucije in celotni bančnokreditni sistem funkcija samoupravno združenega dela, da jim bo odvzeta oblast nad družbenimi sredstvi in združenim delom. Skladno s tem je treba izvesti konstituiranje bank, zavarovalnic in drugih finančnih institucij v takšne organizacije, v katerih združeno delo združuje svoja finančna sredstva in upravlja z njimi v svojem interesu ter v interesu celotne družbene skupnosti. Zveza komunistov se bo uprla sleherni obliki odtujevanja sredstev in formiranja anonimnega kapitala v bankah in v drugih denarnih zavodih. 10. Komunisti so se dolžni zavzemati za spremembo odnosov na stanovanjskem področju ter za razvoj samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na tem področju, za naraščanje obsega stanovanjske 224

radnje in za hitrejše zadovoljevanje stanovanjskih potreb delavcev, llasti pa neposrednih proizvajalcev. 11. Zveza komunistov se bo bojevala za doslednejši razvoj samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v družbenih dejavnostih (izobraževanju, kulturi, znanosti, zdravstvu in v socialni dejavnosti) ter za njihovo integriranje v enoten sistem samoupravno združenega dela. V skladu s tem je nujno potrebno spremeniti proračunske in podobne oblike finanoiranja teh dejavnosti ter omogočiti delavcem v njih, da pridobivajo dohodek v svobodni in neposredni menjavi dela z delovnimi ljudmi, katerih potrebe in interese zadovoljujejo, v odvisnosti od prispevka, ki ga dajejo razvoju proizvajalnih sil družbe, rasti narodnega dohodka, dvigu produktivnosti dela in zadovoljevanju skupnih potreb delovnih ljudi. Komunisti so se dolžni zavzemati za to, da bi se delovni ljudje v organizacijah združenega dela, v krajevnih in drugih skupnostih kot uporabniki določenih storitev in v organizacijah združenega dela kot tisti, ki storitve opravljajo, neposredno združevali in povezovali v samoupravne interesne skupnosti, da bi skupno usmerjali delo in razvoj družbenih dejavnosti, enakopravno urejali medsebojne pravice in dolžnosti, zagotavljali, da se dohodek v teh dejavnostih oblikuje iz dela dohodka, ki ga delavci v organizaciji združenega dela izločajo iz dohodka in svojih osebnih dohodkov, vse to pa na podlagi razvojnih programov in načrtov, samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov. S tem je treba zagotoviti, da bodo delovni ljudje v družbenih dejavnostih pridobivali dohodek na podlagi svojega dela kot enakopravni udeleženci v procesu družbene reprodukcije. Zveza komunistov se bo odločno bojevala za nadaljnji razvoj socialističnih samoupravnih odnosov na področju vzgoje in izobraževanja, za marksistično idejno usmeritev programa in vsebine izobraževanja ter za njihov prispevek k oblikovanju osebnosti socialistične družbe. Zveza komunistov mora vplivati, da se bosta celoten vzgojnoizobraževalni sistem ter politika na tem področju gradila in razvijala na podlagi interesov samoupravno združenega dela s pomočjo uresničevanja skupnih načrtov in programov razvoja ter samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov; da se hitreje uveljavljajo neposredni samoupravni družbenoekonomski odnosi med delovnimi ljudmi v organizacijah združenega dela na področju izobraževanja in delovnimi ljudmi v organizacijah združenega dela v družbenih dejavnostih, katerih potrebe in interese zadovoljujejo; da se tudi na tem področju konstituirajo samoupravne interesne skupnosti in da se poglabljajo samoupravni socialistični odnosi v teh skupnostih. 15 Deseti kongres ZKJ

225

Zveza komunistov se bo odločno zavzela za temeljito spremembo družbenega položaja znanosti in kulture, da bi se tako dosledneje uveljavljali socialistični samoupravni družbenoekonomski odnosi v teh dejavnostih, da bi se te dejavnosti integrirale v enoten sistem samoupravno združenega dela po načelu svobodne menjave dela ter na tej podlagi tudi ustvarjanja dohodka. Komunisti se bodo bojevali za razvoj samoupravnih interesnih skupnosti na teh področjih; za vsestransko razvijanje kulturnega življenja in ustvarjalnih sposobnosti delovnih ljudi; za ustvarjanje razmer, da postaneta kultura in znanost last naroda; za svoboden razvoj znanosti in kulture na idejnih osnovah socialističnega humanizma; za svoboden razvoj nacionalnih kultur na podlagi enakopravnosti in ustvarjalnega sodelovanja ter za večjo dostopnost kulturnih vrednot vseh nacionalnih kultur vsem našim narodom in narodnostim. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije opozarja na potrebo po znatno večji idejnopolitični in celotni aktivnosti zveze komunistov na področju telesne kulture. Naloga zveze komunistov je, da s svojim aktivnim odnosom do športa in telesne kulture vpliva na zagotavljanje družbenih pogojev za razvoj te dejavnosti ter da usmerja športne organizacije kot neločljiv del družbene reprodukcije k hitrejšemu samoupravnemu organiziranju na temelju nove ustave, k reševanju obstoječih problemov, širjenju množičnosti aktivnih udeležencev v telesnokulturnem gibanju, k nadaljnjemu razvoju kakovostnega športa in doseganju vrhunskih športnih rezultatov v skladu s potrebami in možnostmi naše socialistične samoupravne družbe. Komunisti v organizacijah telesne kulture morajo prevzemati vso odgovornost za idejnopolitične razmere, socialistično usmerjenost in družbeno vlogo teh organizacij. Zveza komunistov se bo zavzemala za temeljitejše reformiranje odnosov v zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju na temeljih nove ustave, za temeljito spremembo družbenoekonomskih odnosov na podlagi svobodne menjave dela, za integriranje zdravstva in zdravstvenega zavarovanja v enoten sistem samoupravno združenega dela, za razvijanje samoupravljanja in dohodkovnih odnosov znotraj teh dejavnosti, za večjo učinkovitost in racionalnost dela na tem področju družbenega dela. 12. Potrebno je zagotoviti, da se osebno delo s sredstvi, ki so v lasti občanov, dosledno razvija v skladu z ustavnimi določili. To pomeni, da mora razvoj takega osebnega dela ustrezati načinu, materialni osnovi in možnostim osebnega dela ter da ni v nasprotju z načelom pridobivanja dohodka po delu in drugimi načeli socialistične družbene ureditve. 226

Komunisti se bodo zavzemali za širše in intenzivnejše združevanje jela zasnovanega na sredstvih v osebni lasti občanov, z delom organizacij združenega dela in družbenih sredstvih, in sicer prek različnih oblik kooperacije in poslovnega sodelovanja. Komunisti v samoupravnih, družbenih in državnih organih se bodo energično bojevali proti nezakonitemu pridobivanju dohodka na tem področju, proti privatizaciji sredstev v družbeni lasti, proti špekulacijam, proti izkoriščanju, mezdnim odnosom in drugim protisocialističnim pojavom na tem področju.

IV. Cilj aktivnosti Zveze komunistov Jugoslavije, delavskega razreda in vseh delovnih ljudi pri uveljavljanju ustave SFRJ je, da se v družbenem in političnem življenju razvijajo socialistični samoupravni odnosi, ki zagotavljajo nadaljnji razvoj Jugoslavije kot enotne socialistične samoupravne skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti. Zveza komunistov se zavzema za to, da se z razvijanjem socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov in s samoupravnim organiziranjem in združevanjem dela oblikuje in razvija celovit in učinkovit sistem socialističnega samoupravljanja. Naloga komunistov je, da se bojujejo za nadaljnji razvoj našega političnega sistema, ki omogoča delavskemu razredu in vsem delovnim ljudem, da uveljavljajo svojo oblast in upravljajo z vsemi družbenimi zadevami s samoupravnim odločanjem v temeljnih organizacijah združenega dela, v krajevnih, interesnih in drugih samoupravnih skupnostih ter organizacijah, prek delegatov pa tudi v samoupravnih organih, samoupravnih in družbenopolitičnih skupnostih. 1. Skupaj z vsemi delovnimi ljudmi in občani si morajo komunisti stalno prizadevati, da se bo krajevna skupnost dosledno razvijala kot ena temeljnih oblik samoupravnega organiziranja delovnih ljudi in občanov, s tem pa tudi kot ena izmed osnov družbenopolitičnega sistema, zasnovanega na delegatskem načelu. Z angažiranjem v socialistični zvezi in v drugih družbenopolitičnih in družbenih organizacijah ter samoupravnih telesih morajo komunisti ustvarjati razmere za vsestranski razvoj samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov v krajevni skupnosti. Potrebni so okrepljeni napori, da bi v krajevni skupnosti ustvarili pogoje za reševanje materialnih, kulturnih, socialnih in drugih vprašanj, ki so neposredno pomembna za krepitev materialnega in družbenega položaja delovnega človeka in njegove družine. V krajevni skupnosti morajo delovni ljudje in občani neposredno odločati o za15*

227

dovoljevanju svojih skupnih potreb na različnih področjih življenja, ustvarjati solidarnost in vzajemnost, se povezovati z organizacijami združenega dela ter drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi, da bi se tako uveljavili skupni interesi in da bi prek delegacij in delegatov aktivno sodelovali pri odločanju v občini in v širših družbenopolitičnih skupnostih. Zveza komunistov se bo bojevala za to, da bo zagotovila konstituiranje in organiziranje krajevnih skupnosti kot naravnih celot, ki bodo v mestnih in vaških okoljih omogočale neposredno odločanje delovnih ljudi in občanov o vseh zadevah tako znotraj njih kot v širših družbenopolitičnih skupnostih. Skladno s tem je treba določiti na samoupravni podlagi tudi vire in načine zagotavljanja sredstev za delovanje krajevnih skupnosti. 2. Zveza komunistov se mora odločno bojevati za konstituiranje in razvijanje samoupravnih interesnih skupnosti kot oblik samoupravnega povezovanja različnih področij družbenega dela za zadovoljevanje osebnih, skupnih oziroma družbenih potreb in ekonomskih interesov, da bi tako preprečili neracionalno porabo na teh področjih ter odtujevanje dohodka delavskemu razredu in delovnim ljudem. Z odločno akcijo se morajo komunisti upreti vsem pojavom formalizma pri delu samoupravnih interesnih skupnosti in se morajo dosledno zavzemati, da bodo delovni ljudje po svojih delegatih v skupščinah odločali o vseh zadevah teh skupnosti in sodelovali v sprejemanju sklepov skupščin družbenopolitičnih skupnosti. 3. Graditev občine kot samoupravne družbenopolitične skupnosti, zasnovane na oblasti in samoupravljanju delavskega razreda ter vseh delovnih ljudi, mora biti ena glavnih smeri delovanja zveze komunistov. Komunisti morajo s svojim delovanjem doseči, da bodo delovni ljudje, organizirani v temeljne organizacije združenega dela, krajevne in interesne ter druge samoupravne skupnosti in organizacije, odločali o vseh vprašanjih dela in življenja, o vseh skupnih interesih, ki se usklajujejo in uresničujejo v občini. V prizadevanju, da bi se kar najbolj racionalno in uspešno zadovoljevale skupne potrebe delovnih ljudi in občanov, se morajo komunisti zavzeti za čimbolj vsestransko sodelovanje med občinami. Z medsebojnim sporazumevanjem in dogovarjanjem morajo občine snovati skupne programe razvoja, združevati sredstva za uresničenje teh načrtov, ustanavljati skupne organe, organizacije in službe. 4. V nadaljnjem razvoju političnega sistema postaja samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje eden izmed osnovnih instrumentov samoupravne ureditve družbenih odnosov v združenem delu in na drugih področjih družbenega življenja ter njihovega medsebojnega povezovanja. Po tej poti se neposredno rešujejo tudi proti-

228

slovni interesi posameznih delov združenega dela, samoupravnih in družbenopolitičnih skupnosti, in sicer brez posredniške vloge države in brez administrativnega urejanja družbenih odnosov. Komunisti se morajo bojevati za to, da bodo delovni ljudje v združenem delu neposredni nosilci samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja in da bodo odločilno vplivali na rešitve, ki se po tej poti sprejemajo, hkrati pa vplivali na njihovo dosledno uresničevanje. Člani, organizacije in vodstva zveze komunistov se morajo nenehno in energično upirati tistim težnjam in ravnanju subjektov družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja bodisi da gre za temeljne organizacije združenega dela bodisi druge samoupravne skupnosti, občine ali republike, ki ne spoštujejo enakopravnosti vseh udeležencev v sporazumevanju in si prizadevajo vsiliti izključno svoje interese, ki ne spoštujejo objektivnih zahtev in interesov drugih ter tako otežujejo sprejem pravilnih rešitev ter učinkovito odločanje o vprašanjih, ki so skupnega pomena. 5. Zveza komunistov mora zagotoviti, da se bodo socialistični samoupravni družbenoekonomski odnosi v združenem delu politično izražali v dosledno izvedenem delegatskem načelu kot novi osnovi političnega sistema, oblasti delavskega razreda in suverenih pravic narodov in narodnosti. Izpričujoč svojo avantgardno vlogo, akcijsko sposobnost in moč, mora zveza komunistov s svojim delovanjem v socialistični zvezi, zvezi sindikatov in v delegacijah ustvarjati družbene razmere in odnose za učinkovito delovanje celotnega političnega sistema. Zveza komunistov in druge družbenopolitične organizacije, organizirane v socialistični zvezi delovnega ljudstva, morajo prek svojih delegacij v družbenopolitičnih zborih kot konstitutivnih delih samoupravnega skupščinskega sistema vnašati v proces odločanja revolucionarno socialistično perspektivo, sposobnost za dajanje pobud, zavest o povezanosti posebnih in skupnih interesov delovnih ljudi ter odgovornost za razmere v družbi, da bi se tako lahko uveljavil odločilen vpliv delavskega razreda in samoupravno združenega dela na skupščinske sklepe. Samoupravni mehanizem naše skupnosti, zasnovan na delegatskem sistemu, družbenem dogovarjanju in samoupravnem sporazumevanju, se mora nenehno razvijati in usposabljati, da na nov način in učinkovito izpolnjuje naloge, ki so bile poprej v pristojnosti državnih organov. To terja stalno zavzemanje komunistov za usmerjanje in učinkovito delovanje socialističnega samoupravnega sistema, da bi tako že v kali zatrli težnje po birokratizaciji oziroma po izkoriščanju novega sistema za uveljavljanje birokratskih namesto samoupravnih odnosov. 229

6. Razvoj socialističnega samoupravljanja pomeni hkrati tudi boj za nadaljnje spreminjanje vloge in značaja države. Z uveljavljanjem socialističnih samoupravnih odnosov na temelju nove ustave, z uvajanjem delegatskega sistema ter na tej osnovi skupščinskega sistema in z nadaljnjim razvojem socialistične samoupravne demokracije kot posebne oblike diktature proletariata nastajajo razmere za popolnejše podružbljanje funkcij države. S tem pa postaja država instrument v rokah delavskega razreda za uresničenje njegovih zgodovinskih in neposrednih interesov, oblika organiziranja delavskega razreda in delovnih ljudi v socialistični samoupravni družbi za izvajanje oblasti in za upravljanje družbenih zadev. Stalna naloga zveze komunistov je, da se bojuje za dosledno razvijanje in krepitev samoupravnega značaja vseh družbenopolitičnih skupnosti, s tem pa tudi za neposreden in stalen vpliv delavskega razreda in vseh delovnih ljudi v okviru delegatskega sistema na celotno dejavnost organov družbenopolitičnih skupnosti. V tem smislu se zveza komunistov zavzema za to, da se tiste funkcije države, ki so nujno potrebne v sedanji etapi našega socialističnega razvoja, učinkovito uveljavijo. S tem bi se namreč hkrati zagotavljale še večje možnosti za samoupravno urejanje tokov družbene reprodukcije ter drugih vprašanj v družbi, ki se porajajo iz novih družbenoekonomskih in političnih odnosov, utemeljenih na socialističnem samoupravljanju. Komunisti se morajo bojevati za to, da se učinkovito uresničujejo ustavne funkcije in naloge države, ki zagotavljajo varstvo družbenega reda, celotnega sistema družbenih vrednot, socialistične samoupravne družbe ter z ustavo določenih pravic delovnih ljudi in občanov, bratstvo in enotnost, enakopravnost narodov in narodnosti, neodvisnost in integriteto socialistične Jugoslavije. 7. Zveza komunistov Jugoslavije se zavzema za učinkovito delovanje državnih organov pri zagotavljanju delavskih razrednih interesov v samoupravno združenem delu in v celotnem družbenem življenju. Dolžnost komunistov je, da s svojim obnašanjem in delovanjem zagotovijo, da bodo samoupravni, družbeni in državni organi dosledno in učinkovito uresničevali družbene norme, opredeljene z ustavo SFRJ, ustavami republik in pokrajin, zakoni, statuti, občinskimi odloki in normativnimi akti samoupravnih organizacij in skupnosti. Nujno je, da samoupravni in državni organi učinkovito nadzorujejo spoštovanje ustavnosti in zakonitosti. Sistem socialistične samoupravne demokracije, ki ga razvijamo na podlagi nove ustave, je temeljno poroštvo, da državni organi na vseh ravneh odločanja delujejo kot instrument delavskega razreda in združenega dela. Naloga komunistov je, da delujejo v vseh oblikah orga-

230

\

jiiziranja delavskega razreda in delovnih ljudi v združenem delu ter v družbi kot celoti in da se zavzemajo za izpopolnjevanje in za praktično uveljavljanje vseh institucionalnih oblik, ki zagotavljajo vpliv delavskega razreda in združenega dela ter družbeno kontrolo nad delom-državnih organov. Prav tako se je treba odločno zavzemati tudi za popolnejše in učinkovitejše delovanje sistema varovanja samoupravnih pravic in družbene lastnine. Komunisti se morajo brezkompromisno upreti poskusom, da bi socialistične samoupravne institucije izkoriščali za protisocialistično delovanje. 8. Zveza komunistov izhaja iz tega, da so delavskemu razredu in delovnim ljudem potrebni učinkoviti državni organi, ki bodo dosledno uresničevali naloge, določene z ustavo in zakoni, varovali samoupravljanje in družbeni red pred pritiski zunanjih in notranjih sovražnikov. Zveza komunistov mora redno obravnavati aktualna idejnopolitična vprašanja v zvezi z delom državnih organov in o njih sprejemati stališča ter usmerjati aktivnost komunistov v teh organih. Zveza komunistov se mora zavzemati za idejnopolitično usposabljanje in usmerjanje, za strokovno, kadrovsko, materialno in organizacijsko usposabljanje organov državne uprave, pravosodja, državne varnosti, službe družbenega knjigovodstva, davčnih, inšpekcijskih in drugih služb, za učinkovito uveljavljanje njihove vloge in nalog ter za spoštovanje zakonitosti na vseh področjih življenja. 9. Socialistični samoupravni sistem zahteva in omogoča, da združeni proizvajalci in občani organizirajo obrambne sile družbe v celovit sistem obrambe kot poroštvo za neodvisnost in ozemeljsko nedotakljivost naše socialistične skupnosti. Izhajajoč iz tega, da je enoten in močen sistem splošne ljudske obrambe z enotnimi oboroženimi silami, silami varnosti in družbene samozaščite eden izmed osnovnih pogojev za nemoten socialistični samoupravni družbeni razvoj naše države, morata splošna ljudska obramba in družbena samozaščita čedalje bolj postajati sestavni del celotnega spleta družbenih odnosov. Zavoljo tega postaja angažiranje pri uresničevanju splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite trajna in vsakodnevna naloga vseh družbenih dejavnikov, zlasti pa zveza komunistov, katere vodilna ideja in politična vloga ima odločilen pomen na tem področju družbenega življenja. V. Z dosledno idejnopolitično dejavnostjo zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil ter z razvojem samoupravnih proizvodnih odnosov v vsej naši skupnosti so nastali takšni družbenoeko-

231

nomski in politični odnosi, v katerih dobiva politika Zveze komunistov Jugoslavije o nacionalnem vprašanju nove razsežnosti, ki spodbujajo ustvarjalne sile, da stalno povečujejo nacionalno enakopravnost v večnacionalnih okoljih. 1. Dolgoročna in neposredna naloga vsakega člana, organizacije in vodstva ZKJ, delavskega razreda in vseh socialističnih samoupravnih sil naše družbe je, da se odločno in vztrajno bojujejo za krepitev bratstva in enotnosti, za enakopravnost narodov in narodnosti ter za njihov vsestranski razvoj, za uveljavitev neodtujljive pravice delavskega razreda, da v mejah republik in pokrajin svobodno razpolaga s svojim presežnim delom ter se na podlagi medsebojnih odgovornosti, ki jih terjata enoten sistem socialističnega samoupravljanja in enotno jugoslovansko tržišče, bojuje za razvoj solidarnosti in vzajemne pomoči narodov in narodnosti Jugoslavije. 2. Neposredna naloga zveze komunistov, delavskega razreda in vseh socialističnih samoupravnih sil je, da se v družbenopolitičnih in drugih samoupravnih skupnostih in organizacijah zavzamejo za uresničenje ustavnih rešitev o enakopravnosti narodov in narodnosti. Z uresničevanjem ustave je treba zagotoviti nadaljnjo in popolnejšo opredelitev ekonomskega sistema in razvojne politike. S tem bomo zagotovili ekonomsko enakopravnost narodov in narodnosti, republik in pokrajin, dinamičen in skladen razvoj proizvajalnih sil v celoti, hkrati pa tudi premagali podedovane razlike glede ravni materialnega, gospodarskega in kulturnega razvoja. Zveza komunistov se mora zavzeti za dosledno uresničevanje sprejetih načel o enakopravnosti jezikov, o svobodnem izražanju in prežemanju kultur narodov in narodnosti ter o enakopravnosti delovnih ljudi in občanov vseh narodov in narodnosti na področju izobraževanja, kadrovske politike, zaposlovanja, pa tudi na vseh drugih področjih družbenega življenja. 3. Zveza komunistov Jugoslavije poudarja, da ima uresničenje politike hitrejšega razvoja gospodarsko premalo razvitih republik in SAP Kosovo poseben pomen za razvoj mednacionalnih odnosov in za utrjevanje enotnosti delavskega razreda in naše socialistične skupnosti. Zavoljo tega je nujno potrebno ustvarjati materialne in družbene razmere za hitrejši razvoj gospodarsko premalo razvitih republik in SAP Kosovo, kar je pomemben pogoj za enakopravnost narodov in narodnosti, republik in pokrajin ter za hitrejši in skladnejši družbenoekonomski razvoj celotne jugoslovanske skupnosti. V skladu s takšno politiko je treba zagotoviti dosledno uveljavljanje ustavnih rešitev o skladu federacije za kreditiranje hitrejšega razvoja gospodarsko premalo razvitih republik in SAP Kosovo, o stalnih virih sredstev tega sklada, o posebnih pogojih kreditiranja 232

\

iz teh sredstev ter o načinu poslovanja sklada. Prav tako je potrebno zagotoviti gospodarsko premalo razvitim republikam in socialistični avtonomni pokrajini Kosovo dodatna sredstva iz proračuna federacije za financiranje družbenih in drugih služb. Hitrejši razvoj premalo razvitih republik in SAP Kosovo je treba spodbujati tudi z ustvarjanjem pogojev za samoupravno združevanje in integracijsko povezovanje proizvodnih, bančnih in drugih organizacij razvitih in nerazvitih območij, s pospeševanjem različnih oblik združevanja dela in sredstev na podlagi skupnih razvojnih programov in načrtov ter z usmerjanjem tujih sredstev, pri čemer je treba izhajati iz tega, da imajo pod določenimi pogoji gospodarsko premalo razvita območja prednost pri njihovem izkoriščanju itd. Treba je dosledno uresničiti politiko Zveze komunistov Jugoslavije o posebnem obravnavanju Socialistične avtonomne pokrajine Kosovo glede na višjo stopnjo nerazvitosti pokrajine v primerjavi z gospodarsko premalo razvitimi republikami ter pri tem zagotavljati družbene in materialne razmere za njen hitrejši razvoj. 4. Stalna naloga Zveze komunistov Jugoslavije je vsestranska krepitev vseh dejavnikov socialistične skupnosti kot demokratične samoupravne sinteze interesov narodov in narodnosti in jugoslovanskega socialističnega patriotizma in internacionalizma ter zagotavljanje socialistične vsebine v mednacionalnih in medrepubliških odnosih. S povezovanjem narodov in narodnosti, republik in pokrajin na temelju popolne enakopravnosti se krepi tudi njihova odgovornost za skupno življenje in razvoj jugoslovanske skupnosti ter pripravljenost, da se hitreje in učinkoviteje rešujejo spori in pereči problemi, da se premagujejo avtarkične, partikularistične in lokalistične težnje ter da se povečujeta interes in odgovornost za enotno jugoslovansko tržišče in za skupno politiko gospodarskega in družbenega razvoja. 5. Zveza komunistov mora odločno nadaljevati z bojem proti vsem oblikam nacionalizma — v podobi unitarizma, separatizma, ekonomske nadvlade in partikularizma — ter se brezkompromisno upirati vsem poskusom, da bi se v odnosih med narodi in narodnostmi, republikami in pokrajinama uveljavile metode političnih pritiskov in prisile ali drugi nesamoupravni postopki. Pri tem je treba izhajati iz dejstva, da so v družbi, v kateri se razvija socialistično samoupravljanje, vse oblike nacionalizma po svojem razrednem! bistvu in ideologiji protihumane, protikomunistične in kontrarevolucionarne. Zavoljo tega se mora zveza komunistov v slehernem okolju odločno bojevati proti nosilcem vseh oblik nacionalizma in šovinizma ter ostankom malomeščanske zavesti, proti poveličevanju lastnega naroda in narodnosti, njegovih tradicij in vloge v odnosih do drugih

233

narodov, saj bi to ustvarjalo plodna tla za nekritične odnose in nebudnost pred nacionalizmom. Da bi bila akcija zveze komunistov uspešna, se mora le-ta odločno bojevati proti vzrokom vseh teh pojavov, ki pa so predvsem v osamosvojenih centrih ekonomske in finančne moči, v tehnobirokratskih menežerskih težnjah, v dogmatizmu in liberalizmu, v drobnoburžoazni stihiji in ostankih buržoazne zavesti, v malomeščanski miselnosti in klerikalizmu.

VI. Zveza komunistov Jugoslavije opozarja na potrebo po vsestranskem angažiranju vseh samoupravnih, družbenih in državnih dejavnikov, da se na temelju nove ustave spreminjajo obstoječi odnosi pri razpolaganju s sredstvi družbene reprodukcije v prid samoupravno združenega dela oziroma proizvajalcev ter da se uveljavijo nove rešitve v družbenoekonomskem sistemu na področjih: ustvarjanja in delitve dohodka, samoupravnega planiranja, cen, razširjene reprodukcije, kreditnomonetarnega sistema, enotnega tržišča, davkov in prispevkov, deviznega režima, sistema ekonomskih odnosov s tujino in v drugih delih ekonomskega sistema. 1. Komunisti so se dolžni odločno zavzeti za spreminjanje vseh sredstev družbene reprodukcije, kjer to še ni storjeno, v sredstva samoupravno združenega dela ter za zagotavljanje pogojev za uveljavljanje in razvoj samoupravnega sistema razširjene reprodukcije. V tem smislu je treba dokončati začeto akcijo za odpravo tako imenovanega državnega kapitala na vseh ravneh, za preobrazbo skladov družbenopolitičnih skupnosti v institucije samoupravno združenega dela, za ukinjanje sredstev tako imenovanega anonimnega kapitala v bankah ter za to, da bi bila ta sredstva vrnjena samoupravno združenemu delu, pa tudi za prenos vseh drugih odtujenih sredstev v upravljanje proizvajalcem. Izhodišče celotnega sistema samoupravne razširjene reprodukcije je samoupravni položaj delovnih ljudi v temeljnih organizacijah združenega dela, ki jih dela za odločujoče subjekte upravljanja, združevanja in razpolaganja s sredstvi razširjene reprodukcije, kar zagotavlja, da se na podlagi interesov delavcev v združenem delu razvija celovit proces združevanja dela in sredstev, s tem pa tudi kroženja družbene akumulacije. Uspešnost v razpolaganju z dohodkom oziroma akumulacijo mora biti eno izmed družbeno priznanih meril za ustvarjanje in delitev dohodka po delu, nato pa tudi dejavnik, ki bo spodbujal združevanje dela in dohodka. Na tej podlagi je treba še naprej graditi sistem

234

\

družbenoekonomskih odnosov na področju združevanja dela in dohodka, delitve skupno ustvarjenega dohodka v delovnih in sestavljenih organizacijah združenega dela ter v drugih oblikah združevanja jn povezovanja dela v skladu z vloženim tekočim delom in sredstvi minulega dela. V soglasju s tem je treba razvijati kreditni sistem, politiko obresti in druge oblike ekonomskega spodbujanja. Naloga komunistov je, da se bojujejo za povezovanje in združevanje dela in sredstev organizacij združenega dela na podlagi delitve dela, medsebojno usklađenih programov razvoja v okviru širših proizvodno menjavnih celot, razvojne politike države in tržnih razmer. V skladu s tem naj se določa način združevanja sredstev, ki ne bodo odtujene od delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela in zagotovi samoupravni obtok akumulacije. To je tudi način, da se nujno potrebna koncentracija sredstev razširjene reprodukcije uveljavlja v skladu s potrebami združenega dela ter da se uveljavijo oblike samoupravnega združevanja in kroženja akumulacije. Komunisti morajo podpirati pobude in pospeševati nastajanje notranjih bank ter preoblikovanja obstoječih bank v tem smislu, da bodo postale instrument in oblika združevanja dela oziroma organizacij združenega dela v skladu z njihovo medsebojno odvisnostjo v reprodukcijskem procesu, da bi tako postalo gibanje celotne akumulacije izraz materialnih tokov družbene reprodukcije, uresničevanja samoupravno opredeljene razvojne politike in da ne bi bilo več ločeno od združenega in samoupravno povezanega dela. Komunisti se bodo zavzemali za to, da se čimprej izoblikujejo konkretni mehanizmi, oblike in metode za uveljavljanje samoupravnega sistema razširjene reprodukcije ter da se v skladu z interesi združenega dela podrobneje opredeli vloga družbenopolitičnih skupnosti na področju razširjene reprodukcije. 2. Komunisti so se dolžni bojevati za uveljavljanje in razvijanje takšnega sistema načrtovanja, ki bo na učinkovit in samoupraven način zagotavljal usklajevanje tokov družbene reprodukcije, materialnega in družbenega razvoja od temeljne organizacije združenega dela pa vse do federacije. To hkrati pomeni zahtevo po odstranjevanju etatističnih, liberalističnih in drugih podobnih pojmovanj in ravnanj, ki so načrt in načrtovanje degradirali v instrument administrativnega odločanja ali pa na napovedi, ki nikogar niso obvezovale, kar pa je povzročalo stihijska gibanja in neučinkovito usklajevanje družbenega in ekonomskega razvoja. Nujno je, da sistem samoupravnega in družbenega načrtovanja razvijamo in v praksi uresničimo kot zavestno in organizirano akcijo, kot pravico in dolžnost delavcev v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, delovnih ljudi v interesnih in drugih samoupravnih

235

organizacijah in skupnostih ter v družbenopolitičnih skupnostih. To pomeni, da je nujno potrebno hkrati razvijati načrtovanje v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela ter načrtovanje v občinah, pokrajinah, republikah in v federaciji ter zagotoviti medsebojno usklađenost razvojnih načrtov in programov, pri tem pa izhajati iz interesov vsake samoupravne skupnosti in skupnih interesov, ki se opredeljujejo in uresničujejo s skupno razvojno politiko Jugoslavije. Cilj samoupravnega in družbenega načrtovanja je izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev, ustvarjanje osnov za čim popolnejši razvoj proizvajalnih sil družbe, povečevanje produktivnosti družbenega dela in uveljavljanje skupnih interesov in ciljev, na tej podlagi pa razvijanje socialističnih samoupravnih odnosov in obvladovanje zakonitosti blagovne proizvodnje. Hkrati z opredeljevanjem novega sistema načrtovanja je treba zasnovati kot njegovo osnovo tudi sistem samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja. Skupna razvojna politika države mora temeljiti na načrtih in programih dela in razvoja ter skupno ocenjenih možnosti ter pogojih razvoja temeljnih organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, temeljiti mora na znanstvenih ugotovitvah, na razvojnih načrtih in možnostih republik in pokrajin ter razvoja celotne družbene skupnosti, na skupnih interesih celotne družbene skupnosti in na skupnih interesih republik in pokrajin. Hkrati z opredelitvijo skupne razvojne politike države je nujno potrebno opredeliti smernice in okvire za ukrepe ekonomske politike, ki jih sprejemajo organi federacije, republik in pokrajin, da bi se uresničili cilji te politike. Skupni interesi združenega dela, vseh narodov in narodnosti, republik in pokrajin terjajo pravočasno in učinkovito dogovarjanje ter dosledno uresničevanje ciljev in nalog, določenih s skupno razvojno politiko ter programi in načrti razvoja. Zveza komunistov in druge organizirane socialistične sile se morajo stalno in organizirano zavzemati za socialistično vsebino celotne prakse samoupravnega sporazumevanja, družbenega dogovarjanja in načrtovanja, pri tem pa se morajo upreti vsem poskusom, pojavom in težnjam tehnobirokratskega prilaščanja samoupravnih pravic, centralističnega, hegemonističnega ali skupinskolastniškega ravnanja. Z razvojem samoupravnih odnosov, povezovanjem in združevanjem dela, s samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem ter načrtovanjem se ustvarjajo nadaljnji pogoji za uveljavitev realnih interesov združenega dela, narodov in narodnosti oziroma republik in pokrajin, za njihov vsestranski družbeni in ekonomski razvoj, za krepitev njihove medsebojne povezanosti, za usklaje-

236

vanje delitve dela in za zagotavljanje povezanosti razvoja jugoslovanske socialistične samoupravne skupnosti. 3 Zveza komunistov se zavzema za razvoj enotnega jugoslovanskega tržišča, na katerem bo imelo odločilno vlogo samoupravno združeno delo, ki bo — na podlagi povezovanja, združevanja in samoupravnega načrtovanja — zagotavljalo njegovo stabilnost ter s svojim delovanjem odstranjevalo pojave in težnje, ki so v nasprotju s socialističnimi samoupravnimi družbenimi odnosi. Z akcijo združenega dela in delovanjem organov družbenopolitičnih skupnosti je treba ustvarjati take pogoje, ki bodo zagotavljali nemoteno gibanje in združevanje dela ter sredstev reprodukcije, svobodno menjavo blaga in storitev, znanstvenih dosežkov in strokovnih izkušenj, svobodno in enakopravno poslovanje organizacij združenega dela na celotnem območju Jugoslavije. Delovanje enotnega jugoslovanskega tržišča terja usklađeno delovanje in popolno odgovornost organov federacije, republik, pokrajin in občin. Z usklađeno akcijo komunistov v samoupravnih, družbenih in državnih organih je treba zagotoviti vse nujno potrebne pogoje ter sprejeti rešitve, ki bodo zagotavljale učinkovito delovanje enotnega tržišča. Potreben je odločen boj proti pojavom, ki rušijo enotnost jugoslovanskega tržišča. V tem smislu je nujno potrebno zasnovati in uveljaviti sistem, ki bo preprečeval monopolistično pridobivanje materialnih in drugih prednosti, ki ne temeljijo na delu, saj se s tem ustvarjajo neenakopravni odnosi v poslovanju ali pa se načenjajo družbenoekonomski odnosi. Nujno potrebno je odločno odstranjevati vzroke in pojave zapiranja v regionalne in lokalne meje, avtarkije, pojave monopolnega in delavcem odtujenega razpolaganja s sredstvi ter druge pojave, ki izvirajo iz tehnokratskih, birokratskih, nacionalističnih, liberalističnih in drugih protisamoupravnih in protisocialističnih teženj. 4. Da bi prilagodili sistem oblikovanja in družbene kontrole cen ustavnim spremembam, morajo delovni ljudje v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela dejansko postati nosilci sistema in politike cen. Politika cen in odnosi v cenah se morajo določati predvsem s samoupravnimi sporazumi delavcev v organizacijah združenega dela in z njihovim povezovanjem ter uveljavljanjem skupnih programov razvoja, pa tudi z družbenimi dogovori republik in pokrajin v skladu s skupno politiko gospodarskega in družbenega razvoja. Pri politiki cen in pri določanju pogojev za ustvarjanje dohodka organizacij združenega dela s pomočjo cen je treba izhajati iz tega,

237

da na enotnem jugoslovanskem tržišču predstavljajo njihovo osnovo objektivne zakonitosti socialistične blagovne proizvodnje, ki pa jih je potrebno z razvojem socialističnih samoupravnih odnosov obvladovati in usmerjati ter jih korigirati z zavestno akcijo družbe. Da bi zagotovili enakopravnost organizacij združenega dela pri opravljanju dejavnosti in pri ustvarjanju dohodka, da bi zagotovili stabilnost odnosov na enotnem jugoslovanskem tržišču, je nujno potrebno zagotoviti učinkovit sistem samoupravnega in družbenega urejanja odnosov na tržišču in v cenah pa tudi za zaščito našega gospodarstva glede na njegovo odprtost do sveta. Pri tem se morajo učinkovito uveljavljati funkcije družbenopolitičnih skupnosti, da bi preprečili nastajanje neenakopravnega položaja organizacij združenega dela ali delovnih ljudi z območja drugih republik in pokrajin, s tem pa tudi drugih republik in pokrajin na enotnem jugoslovanskem tržišču. Prav tako je nujno potrebna popolna odgovornost in usklađeno delovanje samoupravnih organizacij in organov vseh družbenopolitičnih skupnosti za usklađene odnose v cenah in na tržišču, za zagotovitev oskrbe tržišča ter za odločno odpravljanje pojavov monopola na tržišču, špekuliranja s posameznimi vrstami izdelkov, posredništva v trgovini, ki neupravičeno draži posamezne izdelke ter druge podobne pojave in ukrepanje. Upoštevaje ustavna določila je nujno potrebno podrobneje opredeliti in zasnovati sistem kompenzacij kot sestavni del ukrepov skupne ekonomske politike. 5. Monetarni in kreditni sistem je treba zasnovati in uskladiti s samoupravnimi proizvodnimi odnosi, da bo služil združenemu delu in razvojnim načrtom organizacij združenega dela ter drugim samoupravnim organizacijam in družbenopolitičnim skupnostim. S tem v zvezi je treba uskladiti vlogo in celoten mehanizem Narodne banke Jugoslavije in narodnih bank republik in pokrajin s položajem samoupravno združenega dela in s spremembami v proizvodnih odnosih. Preostala sredstva, ki so v obliki državnega kapitala v Narodni banki Jugoslavije, je treba spremeniti v sredstva samoupravno združenega gospodarstva — predvsem proizvajalcev — ter preprečiti, da bi se v narodni banki na podlagi kreditnega potenciala oblikovali in obnavljali državni kapital ter druge oblike odtujevanja dohodka in sredstev od temeljnih organizacij združenega dela. Nujno potrebno je določiti in uresničiti takšno skupno emisijsko politiko v federaciji, ki bo usklađena s potrebami združenega dela, z načelom enakopravnosti položaja organizacij združenega dela pri ustvarjanju dohodka na tržišču in z interesi republik in pokrajin. 238

\

-etarno-kreditna politika mora prispevati h kontinuiranemu poteki, procesa družbene reprodukcije in k uresničevanju ekonomske stabilizacije ter skupne politike družbenoekonomskega razvoja. б V skladu z novo ustavo je treba izvesti temeljite spremembe v veljavnem sistemu davkov in prispevkov. Da bi to dosegli, je treba nospešiti proces neposrednega povezovanja delovnih ljudi v organizacijah združenega dela proizvodnih dejavnosti in delovnih ljudi v organizacijah drugih družbenih dejavnosti, in sicer po načelu svobodne menjave dela in ustvarjanja dohodka na tej osnovi. Davčna politika se mora osvoboditi izključno fiskalnega značaja, postati mora sredstvo socialne in ekonomske politike, razvojne politike v republikah in pokrajinah, ustrezati mora interesom samoupravno združenega dela. Komunisti se morajo odločno zavzeti za pospešeno dogovarjanje republik in pokrajin o davčni politiki in davčnem sistemu, da bi tako zagotovili stabilnost in enotnost jugoslovanskega tržišča. Z dogovorom med republikami in pokrajinama je treba določati in stalno usklajevati okvire in merila možnega obremenjevanja osebnih dohodkov delovnih ljudi ter dohodkov temeljnih organizacij združenega dela v obliki davkov in drugih dajatev za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb v družbenopolitičnih skupnostih. Dosledno je treba uveljaviti ustavno načelo, da se določa obveznost plačevanja davkov in drugih dajatev družbenopolitičnim skupnostim v odvisnosti od sposobnosti gospodarstva in organizacij združenega dela, da zagotove zadovoljevanje osebnih in skupnih potreb delavcev ter potreb razširjene reprodukcije. Komunisti se bodo zavzemali za to, da se s sistemom davkov in prispevkov zagotovi uresničenje načela, da tisti, ki ustvari večji dohodek, tudi več prispeva k zadovoljevanju skupnih družbenih potreb. Davčni sistem ne sme destimulirati ustvarjalnega dela in boja za višjo produktivnost. Skupne osnove, merila in okvire za obdavčenje dohodka na podlagi dela s sredstvi v zasebni lasti občanov je treba določati z dogovorom družbenopolitičnih skupnosti. Treba je sprejeti zakon in predpise ter uveljaviti druge ukrepe, s katerimi bo urejeno obdavčevanje vseh oblik dohodkov iz rente ali od premoženja ter preprečiti bogatenje in neupravičeno pridobivanje dohodka od prodaje zemljišča, zgradb ali drugega. Nujno potrebno je usklađeno delovanje organov v federaciji, republikah in pokrajinah pri oblikovanju davčnega sistema in davčne politike ter pri preprečevanju in odstranjevanju napak na tem področju.

239

7. Zveza komunistov Jugoslavije se zavzema za to, da bi se zunanjetrgovinski in devizni sistem oziroma celoten sistem ekonomskih odnosov s tujino uskladil s spremembami v družbenoekonomskem sistemu. Pri tem je pomembno, da postanejo organizacije združenega dela oziroma samoupravno združeno delo osnovni nosilec vključevanja našega gospodarstva v mednarodno delitev dela. Za učinkovitejše vključevanje našega gospodarstva v mednarodno delitev dela je nujno potrebno intenzivnejše samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje o uresničevanju skupnih načrtov in programov razvoja organizacij združenega dela oziroma skupnih ciljev razvojne politike države. To je tudi pogoj, da zagotovimo višjo stopnjo povezanosti in skupnega nastopa naših organizacij združenega dela na zunanjem tržišču in da dosežemo čim ugodnejše učinke v poslovanju s tujino. Zveza komunistov se bo zavzemala za take rešitve v sistemu ekonomskih odnosov s tujino, za takšne oblike in načine vključevanja v tokove svetovnega gospodarstva, s katerimi bomo naše socialistične samoupravne proizvodne odnose zavarovali pred vdorom in negativnimi vplivi nam tujih družbenih odnosov in ki bodo zagotavljali naš prispevek naprednim gibanjem v svetu. Naloga komunistov v samoupravnih, družbenih in državnih organih je, da — upoštevaje pomembne ekonomske in družbene spremembe v svetu ter njihov vpliv na naše gospodarstvo — še naprej snujejo aktivno strategijo našega vključevanja v mednarodno delitev dela ter širokega sodelovanja v mednarodni menjavi z vsemi državami, predvsem pa z neuvrščenimi državami in z državami v razvoju. To je tudi osnova skupne dolgoročne razvojne politike države in ustreznih rešitev v sistemu in politiki ekonomskih odnosov s tujino. S takšno politiko vključevanja našega gospodarstva v mednarodno delitev dela in upoštevaje načelo odprtosti naše družbe in gospodarstva do sveta bomo zagotovili nenehno širitev ekonomskega sodelovanja z državami v svetu v obojestranskem interesu in na enakopravni podlagi. Da bi zagotovili učinkovitejše vključevanje v mednarodno delitev dela, je treba zasnovati sistem in način delovanja naših organizacij združenega dela, ko poslujejo v tujini, se pravi v državah, ki imajo drugačne družbenoekonomske sisteme. Treba je zagotoviti učinkovito evidenco nad družbenimi sredstvi, s katerimi razpolagajo organizacije v tujini, ter preprečiti privatizacijo družbene lastnine ter druge nesocialistične pojave v tem poslovanju. 240

VII.

Nadaljnji razvoj sistema socialističnega samoupravljanja in uveГ vlianja njegovih prednosti, krepitev vloge delavcev v združenem Jelu ter razvoj združenega dela kot celote, dosežena raven ekonomske razvitosti, izkušnje delavskega razreda, razširitev kadrovske osnove v proizvodnji in v družbi, razpoložljiva naravna bogastva in znanstvenotehnična baza omogoča, da se razvijemo v bogatejšo socialistično družbo. Spremembe v družbenoekonomskem in družbenopolitičnem sistemu na temeljih ustave SFRJ in ustav socialističnih republik ter socialističnih avtonomnih pokrajin, dosežki v materialnem in družbenem razvoju ter okrepljena dejavnost zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil naše družbe omogočajo, da se v naslednjem obdobju: — še bolj uveljavi delovni človek v združenem delu in družbi kot temeljni subjekt združevanja in povezovanja dela in sredstev družbene reprodukcije ter upravljanja z družbenimi zadevami; — razvija sistem dohodka kot ekonomska podlaga samoupravljanja in glavni motiv gospodarjenja, kot bistveni dejavnik integracije in povezovanja združenega dela in enotnosti tekočega in minulega dela ter na tej podlagi krepijo proizvajalne sile družbe; — stalno zboljšujejo delovne in življenjske razmere ter materialni, kulturni in socialni položaj delavskega razreda in delovnih ljudi na podlagi večje storilnosti, učinkovitejšega izkoriščanja razpoložljivih zmogljivosti, večje proizvodnje in dohodka; — še bolj utrdijo bratstvo in enotnost ter enakopravnost narodov in narodnosti kakor tudi vsestranski razvoj vseh republik in obeh pokrajin ob hitrejšem razvoju gospodarsko premalo razvitih republik ter ob najhitrejšem razvoju SAP Kosovo; — še nadalje krepijo vseljudska obramba, varnost in družbena samozaščita. Uresničevanje teh ciljev družbenogospodarskega razvoja mora biti v središču dejavnosti zveze komunistov in vseh organiziranih socialističnih sil naše družbe. 1. Zveza komunistov, delavski razred in druge organizirane socialistične sile se morajo zavzemati za hitrejši in stabilnejši razvoj gospodarstva, predvsem na podlagi hitrejšega zviševanja storilnosti ter večje ekonomičnosti dela in sredstev. Uresničenje te naloge je podlaga za intenzivnejše spremembe v materialni in socialni bazi družbe, za učinkovitejše vključevanje v mednarodno delitev dela, za hitrejšo rast življenjskega standarda delovnih ljudi, za večjo zaposlenost prebivalstva, za zmanjševanje razlik 16 Deseti kongres ZK

241

v ravni ekonomske razvitosti med republikami in pokrajinama in za krepitev obrambne sposobnosti države. 2. Zagotovitev stalne in stabilne rasti življenjskega standarda delovnih ljudi je eden izmed najpomembnejših ciljev družbenega in materialnega razvoja. Komunisti v organizacijah združenega dela, v samoupravnih interesnih in v družbenopolitičnih skupnostih ter v drugih organizacijah in organih morajo s svojo dejavnostjo prispevati k ustvarjanju potrebnih pogojev za to, da bodo delovni ljudje v združenem delu kar najbolj neposredno prispevali k stalnemu naraščanju ravni in kakovosti osebnega in družbenega standarda. Uresničenje te naloge bo močno spodbudilo nadaljnji razvoj materialne osnove samoupravno združenega dela. Zveza komunistov se bo zavzemala za takšno politiko družbenoekonomskega razvoja, ki bo zagotavljala popolnejše zadovoljevanje materialnih, socialnih, zdravstvenih, izobrazbenih in kulturnih potreb najširših slojev prebivalstva. Komunisti so se dolžni dosledno zavzemati za večji obseg, tempo in učinkovitost stanovanjske graditve, da bi v prihodnjem obdobju hitreje in odločneje reševali stanovanjska vprašanja delavcev. 3. Širše uveljavljanje pravice do dela kot enega od odločilnih pogojev za zvišanje življenjskega standarda in stabilnosti materialnega in družbenega položaja delovnega človeka se uvršča med prioritetne dolgoročne cilje družbenoekonomskega razvoja države. Zveza komunistov se zavzema za takšno politiko zaposlovanja, ki naj zagotovi vključitev naravnega prirastka aktivnega prebivalstva, predvsem pa mladine, zmanjšanje tekoče nezaposlenosti, ustvarjanje razmer za postopno vrnitev delavcev z začasnega dela v tujini ter nadaljnje zaposlovanje kmečkega prebivalstva. 4. Hitrejši razvoj sleherne gospodarsko premalo razvite republike in še posebej SAP Kosovo, kakor je poprečni razvoj vse države, je eden izmed bistvenih ciljev družbenoekonomskega razvoja v naslednjem obdobju. Zveza komunistov se bo zavzemala, da se bo takšna politika dosledneje uresničevala z učinkovitim delovanjem sklada federacije za kreditiranje hitrejšega razvoja gospodarsko premalo razvitih republik in pokrajine, z zagotavljanjem potrebnih dodatnih sredstev iz proračuna federacije za financiranje družbenih in drugih služb, z vsestranskimi prizadevanji organizacij združenega dela, samoupravnih, družbenih in državnih organov v premalo razvitih republikah in pokrajini, s širšim povezovanjem in združevanjem organizacij združenega dela na razvitih in premalo razvitih območjih ter z razvijanjem neposrednega sodelovanja republik in pokrajin. 242

Zveza komunistov se bo posebno zavzemala za to, da se v naslednjem obdobju z ukrepi za hitrejši razvoj gospodarsko premalo razvitih republik in pokrajine kakor tudi s posebnimi dopolnilnimi ukrepi zagotovi hitrejši razvoj SAP Kosovo, to pa bo vplivalo na zmanjševanje relativnih razlik v stopnji razvitosti SAP Kosovo v primerjavi z državnim poprečjem. Uresničevanje take politike je interes združenega dela ter vseh narodov in narodnosti naše socialistične samoupravne skupnosti. 5. Zveza komunistov se zavzema za to, da se določijo in uresničijo kot cilji socialne politike: stalno izboljševanje življenjskih in delovnih razmer delovnih ljudi, zmanjševanje razlik, ki izhajajo iz materialnih in drugih neenakosti v razvoju, izenačevanje možnosti za izobraževanje, popolnejši in enakomernejši razvoj zdravstvenega varstva, krepitev materialne in socialne varnosti delovnih ljudi in odstranjevanje ter preprečevanje socialnih razlik, ki ne izvirajo iz rezultatov dela. 6. Zveza komunistov se bo zavzemala, da se bodo v gospodarskem razvoju nadaljevale v naslednjih letih intenzivne strukturne spremembe. Temelj teh sprememb morajo biti nadaljnja prizadevanja v industrializaciji. Nujno je, da premagamo prakso sedanjega neusklađenega razvoja industrije, graditve neracionalnih zmogljivosti in premajhnega izkoriščanja proizvodnih možnosti. Razvoj industrije in drugih dejavnosti mora biti zasnovan na vse širšem samoupravnem združevanju dela in sredstev ter na uresničevanju skupnih razvojnih programov. V središču proizvodne usmeritve in razvojne politike v naslednjem obdobju mora biti predvsem proizvodnja energije, surovin in živil. Ta proizvodnja je izrednega pomena za ekonomsko stabilnost, za premagovanje primanjkljaja v plačilni bilanci s tujino, za usklajevanje gospodarske sestave ter dinamičen in stabilnejši gospodarski razvoj. Skrb velja posvetiti tudi razvoju strojegradnje in proizvodnji potrošnih dobrin, razvoju turizma, prometa in drugih kompleksov, pomembnih za stabilen razvoj proizvajalnih sil države. Ekonomsko uspešen in učinkovit razvoj teh dejavnosti ustvarja neizogibne materialne osnove za razvoj skupnega gospodarstva. Naloga komunistov v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, samoupravnih interesnih skupnostih in drugih samoupravnih organizacijah ter skupnostih in v organih družbenopolitičnih skupnosti je, da se odločno in vztrajno zavzemajo za to, da se s samoupravnim sporazumevanjem, družbenim dogovarjanjem in družbenim načrtovanjem usklajuje razvoj proizvodnih in drugih družbenih dejavnosti, pravočasno sprejemajo načrti in programi razvoja ter da teče boj za njihovo dosledno uresničevanje. 16»

243

1. Uresničenje dinamičnega in stabilnega gospodarskega razvoja ter reševanje strukturnih problemov terja okrepljene napore celotne družbe ter spremembe v strukturi investicij, zlasti pa njihovo večjo učinkovitost. S samoupravnimi sporazumi, načrti in programi združenega dela, z družbenimi dogovori in načrti občin, pokrajin, republik ter federacije je treba zagotoviti takšno delitev dohodka na akumulacijo in porabo, ki bo ustrezala potrebam dinamičnega in stabilnega gospodarskega razvoja ter rasti osebnega in skupnega standarda. Rast osebnega in družbenega standarda je treba zagotoviti skladno z rastjo produktivnosti dela in narodnega dohodka. Da bi zagotovili hitrejše povečevanje družbene produktivnosti dela ter kontinuiteto v modernizaciji gospodarstva, se mora razvoj vseh dejavnosti veliko bolj usmeriti v večjo produktivnost in boljše izkoriščanje obstoječih kapacitet, v skrajševanje rokov izgradnje, v hitrejše aktiviranje investicij in zagotavljanje ugodnejšega razmerja med naložbami in proizvodnjo. 8. Povečevanje vpliva kakovostnih elementov pri gospodarjenju in pri doseganju višje produktivnosti dela je temeljna naloga materialnega razvoja. Pri tem je potrebna odločna akcija komunistov in delovnih ljudi v združenem delu za boljše izkoriščanje rezerv v proizvodnih zmogljivostih, za usklađenost delitve dela, za uresničitev integracijskih procesov na samoupravnih temeljih, za širše in učinkovitejše izkoriščanje tehničnih in znanstvenih dosežkov v proizvodnji, pa tudi za hitrejšo modernizacijo in višjo tehnično raven gospodarstva in organizacije dela. Da bi to dosegli, je nujno potrebno zagotoviti večjo materialno stimulacijo, spodbujati kreativno delo in ustvarjalnost, strokovno izpopolnjevanje delovnih ljudi, njihovo usposabljanje za delovne procese ter racionalnejše izkoriščanje strokovnih kadrov. 9. Znanstveno-tehnični napredek postaja čedalje pomembnejši dejavnik ekonomskega in družbenega napredka. Delavci v združenem delu morajo biti osnovni nosilci tega napredka, morajo se posluževati njegovih sadov pri ustvarjanju novih možnosti za lasten in za celoten družbeni razvoj. Naša socialistična samoupravna družba mora stalno širiti materialno in kadrovsko bazo raziskovalnega dela, spodbujati mora ustvarjalnost in zagotavljati hitrejšo uporabo sodobnih dosežkov. Znanstvenoraziskovalne napore je treba usmeriti v povečevanje lastnega sklada znanstvenih in tehničnih izboljšav ter v učinkovito uporabljanje dosežkov sodobnega znanstvenega in tehničnega napredka. To bo omogočilo hitrejše zvišanje tehnološke ravni v gospodarstvu, stalno se bo zboljševalo ekonomiziranje s sredstvi, bolje bo mogoče izkoriščati delovni čas ter zboljševala se bo organizacija dela v gospodarskih in drugih družbenih dejavnostih.

244

10. Učinkovito vključevanje v mednarodno delitev dela je pomemben pogoj za razvoj našega gospodarstva. Z ekonomsko politiko je treba spodbujati razvoj tistih sektorjev proizvodnje in storitev, ki bodo omogočali krepitev konkurenčne sposobnosti jugoslovanskega gospodarstva na tujem tržišču in zagotavljali možnosti za postopno zmanjševanje primanjkljaja v blagovni menjavi s tujino. Z vključevanjem naše države v mednarodno delitev dela se morajo poleg nadaljnjega razširjanja blagovne menjave čedalje bolj krepiti proizvodno in znanstveno-tehnično sodelovanje, skupna vlaganja in druge oblike ekonomskega sodelovanja s posameznimi državami in z mednarodnimi ekonomskimi grupacijami. Naš ekonomski in politični interes ter obveznost sta, da vsestransko razvijamo ekonomsko, znanstveno in tehnološko sodelovanje z državami v razvoju. To bo zagotovilo dolgoročnost in stabilnost ekonomskih odnosov s tujino, učinkovito izkoriščanje sodobnih tehničnotehnoloških dosežkov v svetu ter višjo raven tehnične opremljenosti in produktivnosti dela domače proizvodnje. Interes združenega dela je, da se doseže skupni dogovor o sistemu in merilih zadolževanja v tujini, s tem da je izhodišče lastna in medsebojna odgovornost organizacij združenega dela, republik in pokrajin. 11. Prostorska razporeditev proizvajalnih sil, prostorsko načrtovanje in politika urbanizacije kot sestavni del procesa družbene reprodukcije ima velik pomen za učinkovitost bodočega razvoja. Pri uresničevanju razvojne politike se je treba izogniti pretirani koncentraciji prebivalstva v velikih mestih, saj to povzroča nepotrebne družbene stroške. Večji stroški reprodukcije mestnih skladov in večji življenjski stroški v velikih mestih terjajo, da so v strukturi mestnega gospodarstva veliko bolj udeležene visoko proizvodne panoge ter da pospešujemo intenziven razvoj terciarnih dejavnosti. V programih in načrtih gospodarskega razvoja ter pri prostorskem načrtovanju je treba izoblikovati ustrezne ukrepe in zagotoviti sredstva za ohranitev in razvoj naravnih in z delom ustvarjenih vrednot človekovega okolja. V teh programih in načrtih je treba obdelati tudi ustrezna vprašanja, ki zadevajo splošno ljudsko obrambo. 12. Naloga Zveze komunistov Jugoslavije in vseh organiziranih socialističnih sil je, da se odločno angažirajo v boju za ekonomsko stabilizacijo kot pomembnem pogoju za bolj dinamičen razvoj gospodarstva, za stabilnejšo rast standarda delovnih ljudi in za uspešnejši razvoj samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. To neposredno 245

in dolgoročno nalogo je možno doseči s stalnim zavzemanjem vseh organiziranih subjektivnih sil za nadaljnje razvijanje samoupravnih odnosov ter za odstranjevanje odnosov in pojavov, ki vodijo v odtujevanje sredstev reprodukcije od delavcev v združenem delu, predvsem pa od proizvajalcev. Zapletenost in medsebojna povezanost ukrepov, ki jih je treba uveljaviti za uresničenje politike ekonomske stabilizacije, ter boj proti vzrokom inflacije terjata pripravo obrambnih mehanizmov na vseh ravneh, s katerimi bi nevtralizirali negativne zunanje in notranje vplive na stabilnost razvoja in na stroške družbene reprodukcije. 13. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije zadolžuje komuniste v vseh organizacijah in okoljih, da se, upoštevaje cilje in pogoje za skladnejši in bolj dinamičen materialni in družbeni razvoj, v prihodnjih letih odločno angažirajo: pri povečevanju proizvodnje, pri dviganju produktivnosti dela, pri učinkovitejšem izkoriščanju družbenih sredstev, pri zmanjševanju poslovnih stroškov, pri večjem izkoriščanju rezerv in pri spodbujanju integracijskih procesov na samoupravnih temeljih. Komunisti bodo pobudniki konkretnih programov za dvig produktivnosti dela in za učinkovitejše gospodarjenje, na podlagi katerih bo vsak delavec v temeljni organizaciji združenega dela imel interes za izboljšanje svojega materialnega, socialnega in družbenega položaja; pri neposrednem povezovanju rezultatov dela in uveljavljanju delitve po delu s pomočjo rasti realnih osebnih dohodkov in pri reševanju konkretnih življenjskih problemov delavcev, kot so stanovanja, pridobivanje višje kvalifikacije in strokovno izpopolnjevanje, razvoj otroškega varstva, rekreacija in oddih ter izboljšanje življenjskih in delovnih razmer nasploh; pri sprejemanju in doslednem uveljavljanju ukrepov za krepitev stabilizacijskih procesov v gospodarstvu. Komunisti morajo biti pobudniki in nosilci vsestranskega varčevanja, zmanjševanja obsega neproizvodnih stroškov ter tega, da pridejo vse oblike porabe pod neposredno samoupravno in družbeno kontrolo združenega dela. Komunisti se bodo zavzemali, da bi bili stabilizacijski napori razporejeni v sorazmerju z materialnim položajem posameznih kategorij prebivalstva ter da bi tako premagali dosedanje razmere, ko breme stabilizacije v pretežni meri nosi delavski razred; pri pripravi, oblikovanju in izvajanju razvojne politike se bodo komunisti še posebej zavzeli za hitrejše usklajevanje skupnih razvojnih programov na vseh ravneh, za hitrejše sklepanje družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov o smereh in možnostih razvoja posameznih sektorjev gospodarstva in za krepitev odgovornosti pri uresničevanju teh programov. Komunisti se bodo odločno zavzeli za 246

smotrno usmerjanje sredstev razširjene reprodukcije, za odpravo pojavov zaprtosti v gospodarskem razvoju oziroma zapiranja v lokalne in republiške okvire, za večje usklajevanje pri gradnji zmogljivosti v posameznih dejavnostih, za investiranje v mejah razpoložljivih sredstev ter v skladu s skupno določeno razvojno politiko in razvojnimi programi. Na tej podlagi je treba pravočasno sprejeti tudi načrt materialnega in družbenega razvoja Jugoslavije v obdobju od 1976. do 1980. leta. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije zadolžuje komuniste v samoupravnih, družbenih in državnih organih ter organizacijah, da v vseh programih in načrtih razvoja izhajajo iz potrebe po uresničitvi politike ekonomske stabilizacije ter da v teh programih opredelijo konkretne naloge, nosilce in roke za uresničenje teh nalog, da bi tako na trajnih osnovah premagali inflacijske težnje in zagotovili družbeno reprodukcijo v normalnih razmerah. To terja temeljite spremembe v gospodarskem sistemu, v njegovem delovanju in v ukrepih za uresničenje razvojne politike na temelju ustavnih sprememb ter usklađenih interesov združenega dela, republik in pokrajin. 14. Deseti kongres ZKJ nalaga organizacijam in vodstvom zveze komunistov, da s svojim organiziranim in okrepljenim zavzemanjem prispevajo k temu, da bodo doseženi dogovori delovnih ljudi, organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti ter dogovori republik in avtonomnih pokrajin o skupni dolgoročni ekonomski politiki, da bi na tej podlagi pravočasno sprejeli dolgoročni družbeni razvojni načrt Jugoslavije. Obveznost komunistov je, da v svoji aktivnosti v zvezi s sklepanjem dogovorov o skupni dolgoročni ekonomski politiki države izhajajo iz politike in stališč, vsebovanih v tej resoluciji in drugih kongresnih dokumentih. V tem smislu je potrebno, da se zlasti zavzamejo za to, da bodo dolgoročna ekonomska politika in ukrepi ter aktivnost, s katerimi nastajajo razmere za uresničevanje usklađenih skupnih interesov združenega dela ter republik in pokrajin, zagotovili popolnejše izkoriščanje naravnih in drugih možnosti naše države, premagovanje problemov v gospodarski strukturi, racionalnejšo delitev družbenega dela, večjo povezanost gospodarstva in družbenih dejavnosti, višjo ekonomsko stabilnost ter učinkovitejše vključevanje v mednarodno delitev dela. Na tej podlagi je treba zagotoviti hitro in stabilno gospodarsko rast ter povečevanje narodnega dohodka, vsestranski napredek vseh republik in obeh pokrajin ter stabilno naraščanje življenjske ravni vseh delovnih ljudi. 247

1 VIII. Zveza komunistov bo svojo vodilno idejnopolitično vlogo v sistemu informiranja tudi v prihodnje uresničevala s stalnim zavzemanjem za delavsko razredno opredeljenost in socialistično samoupravno usmerjenost ter angažiranost tiska, radia in televizije. Organizacije in organi zveze komunistov, posebno komunisti novinarji se bodo bojevali za vsestransko in resnično informiranje delovnih ljudi in občanov o celotnem spletu družbenih odnosov in o dogajanju v organizacijah združenega dela, občinah, pokrajinah, republikah in v federaciji pa tudi o gibanjih v svetu, ker je to pogoj za njihovo kvalificirano samoupravno odločanje. To terja angažiranje komunistov pri krepitvi in širjenju socialističnega samoupravnega vpliva, pri hitrejšem in doslednejšem razvijanju socialističnih samoupravnih odnosov na tem področju, pri nadaljnjem razvoju in izpopolnjevanju političnopropagandne in informativne dejavnosti kot celote ter pri oblikovanju enotnega, na politiki ZKJ in novi ustavi zasnovanega sistema obveščanja. 1. Odločilen vpliv zveze komunistov na uredniško in kadrovsko politiko v uredništvih in časopisnih hišah mora zagotoviti samostojnost, odgovornost in socialistično samoupravno usmerjenost časnikarstva v boju za uresničenje politike Zveze komunistov Jugoslavije. Uredništva in novinarji so dolžni, da v člankih, oddajah in v večjih delih kritično in realno prikazujejo družbena dogajanja, probleme in protislovja našega razvoja, da izražajo skupne interese delavskega razreda, narodov in narodnosti Jugoslavije, da stalno afirmirajo pridobitve socialistične revolucije, dosežke v razvoju socialistične samoupravne družbe, enakopravnost narodov in narodnosti, bratstvo in enotnost, krepitev neodvisnosti in obrambne sposobnosti naše države ter njene neuvrščene zunanje politike. Organizacije zveze komunistov in komunisti novinarji ne smejo dovoliti, da bi se vloga časnikarstva in novinarjev omejila na registriranje dogodkov ali na nevtralistično, enostransko, površno ali senzacionalistično pisanje, česar je bilo precej v minulem obdobju. Doseči morajo, da bodo tisk, radio in televizija stalno aktivno orožje v rokah delavskega razreda in njegove avantgarde kakor tudi drugih organiziranih socialističnih sil v boju za uresničevanje interesov in ciljev naše socialistične samoupravne družbe. Pri tem ima veliko vlogo in nalogo naša publicistika in še posebej Komunist kot glasilo ZKJ. 2. S svojo jasno opredeljenostjo za programsko usmeritev Zveze komunistov Jugoslavije se morajo novinarji, zlasti pa komunisti in organizacije zveze komunistov v uredništvih tiska, radia in televizije ter v časopisnih delovnih organizacijah pri svojem poklicnem in 248

družbenem delu stalno in vztrajno, s povečano odgovornostjo in izostrenimi idejnopolitičnimi merili angažirati pri odkrivanju in razgaljanju tehnokratskih, dogmatsko-birokratskih, nacionalističnih, liberalističnih pojavov in odporov ter vseh drugih idejnih teženj in prakse, ki so v nasprotju s politiko ZKJ in so tuji socialistični samoupravni usmeritvi družbenega razvoja jugoslovanske skupnosti. Proti takim težnjam in pojavom morajo komunisti voditi povsem konkreten boj na straneh časnikov in v oddajah radia in televizije. 3. Naloga zveze komunistov je, da po načelih nove ustave celovito razvija družbeno samoupravljanje v delovnih organizacijah obveščanja, da bi tako zagotovili nadaljnjo demokratizacijo in podružbljanje tega področja. V boju za razvoj samoupravljanja morajo organizacije in vodstva zveze komunistov onemogočiti težnje po privatizaciji, monopolu in opiranju na posameznike v sredstvih javnega informiranja, poskuse njihovega zapiranja ali medsebojnega ločevanja in spreminjanja v orožje frakcionaškega boja in politikantskih obračunov. 4. Zveza komunistov se mora zavzemati za uveljavljanje in krepitev izdajateljskih svetov in drugih samoupravnih organov, za večjo kritičnost in odgovornost komunistov v njih, za večje in neposrednejše sodelovanje ustanoviteljev in glasil ter za ustrezno pravno in normativno urejanje njihove družbene vloge in funkcije. Zveza komunistov se bo bojevala za širitev in krepitev vpliva združenega dela ter samoupravno organizirane družbe na sredstva informiranja, za uveljavljanje ustavnih pravic delovnih ljudi v informativni dejavnosti kot celoti. 5. V boju za samoupravni, družbeni in materialni položaj sredstev informiranja se bodo komunisti, upoštevaje tržna merila, uprli vsiljevanju komercialnih interesov in podrejanju funkcije in pomena posameznih glasil pridobivanju dohodka za vsako ceno. Komunisti se morajo odločno upreti vdoru buržoaznih in malomeščanskih pogledov na svet ter njihovih norm in načinu življenja, plaže, kiča kot izrazu podrejanja, primitivnemu okusu in senzacionalizmu. Zveza komunistov se bo hkrati zavzemala za to, da sredstva javnega informiranja, vse vrste tiska in publikacij ter drugih medijev množičnega komuniciranja uveljavijo svojo pomembno funkcijo v socialistični vzgoji in izobraževanju zlasti mlade generacije, pri oblikovanju naprednih pogledov, stališč in idejnopolitičnih meril, pri pospeševanju in zadovoljevanju kulturnih ter drugih potreb delovnega človeka in občana. 6. Zveza komunistov se bo bojevala za izboljšanje družbenih razmer, da bi se enotni sistem informiranja izpopolnjeval, razvijal in deloval na znanstvenotehničnih dosežkih in kot sestavni del sociali249

1 stičnega samoupravnega družbenopolitičnega sistema. V delovanju sistema obveščanja je treba izhajati od človeka kot svobodne, razvite in ustvarjalne osebnosti. Informativna dejavnost in sredstva javnega informiranja morajo služiti krepitvi vloge in vpliva združenega dela ter samoupravne baze na vse tokove družbenega življenja ter vse oblike in ravni samoupravnega političnega odločanja. Zveza komunistov se bo zavzemala za nemoteno posredovanje informacij, za medsebojno sodelovanje in integracijo sredstev informiranja po načelih samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja, za krepitev medrepubliškega in medredakcijskega sodelovanja ter za nastanek skupnosti na tem področju, zlasti pa za pobude in dogovore v asociacijah sredstev javnega informiranja o ustvarjanju skupnih in enotnih programov na televiziji, v radiu in tisku. 7. Za učinkovitejše uveljavljanje informativnopropagandne funkcije v državi in do tujine se bo zveza komunistov stalno in še odločneje zavzemala za hitrejše kadrovsko, organizacijsko in materialno usposobitev tiska, radia, televizije, filma in založniške dejavnosti na samoupravnih temeljih. Za uresničitev teh nalog so odgovorni komunisti, ki delajo v ustanovah in v delovnih organizacijah za obveščanje, pa tudi komunisti v družbenopolitičnih organizacijah, predvsem v socialistični zvezi delovnega ljudstva, katere vloga je tudi na tem področju nezamenljiva. Komunisti v socialistični zvezi, v drugih družbenopolitičnih organizacijah in v pristojnih organih v federaciji, republikah in pokrajinah so se dolžni stalno zavzemati, da bi v sistemu in z ukrepi ekonomske politike hitreje in uspešneje reševali pereča vprašanja ekonomskega in materialnega položaja informativne dejavnosti, zlasti pa političnoinformativnih glasil. Za reševanje teh vprašanj je posebno pomembno opredeliti in izenačiti pogoje gospodarjenja delovnih organizacij na tem področju, kar je možno doseči z dogovarjanjem republik in pokrajin, pa tudi z večjim sodelovanjem in solidarnostjo delovnih organizacij informativne dejavnosti. Zveza komunistov se bo zavzemala za to, da se pri socialistični zvezi ustanovijo organi, ki bodo odgovorno in učinkovito delovali ter v sodelovanju z zainteresiranimi dejavniki obravnavali in reševali vprašanja s tega področja. 8. Zveza komunistov se mora zavzeto in organizirano bojevati za objektivno in realno informiranje tujine o razvoju in dosežkih samoupravne socialistične Jugoslavije in njene neuvrščene politike. Komunisti v sredstvih informiranja in drugih informativnih ustanovah se bodo zavzemali za objektivno obveščanje naše javnosti o družbenoekonomskih gibanjih v svetu, o aktivnosti komunističnih, socialističnih in drugih delavskih, naprednih in osvobodilnih partij in gibanj,

250

zlasti pa o družbenoekonomskem, političnem in kulturnem razvoju neuvrščenih držav. S tem, ko se bodo bojevali proti nevtralizmu, nekritičnemu prenašanju in posnemanju tujih vzorov, hkrati pa za delavskorazredna merila, za vsestransko, objektivno in kakovostno informacijo, se bodo komunisti in delovni ljudje na tem področju na najbolj učinkovit način uprli neobjektivnemu informiranju o dogajanjih v socialistični Jugoslaviji, o njenem svobodnem razvoju, ugledu in težnjah, prav tako pa tudi gonji svetovne reakcije in sovražni propagandi proti naši državi. Vsestransko informiranje naših delavcev, začasno zaposlenih v tujini, o družbenoekonomskih gibanjih v Jugoslaviji je pomembna naloga in dolžnost ne samo sredstev obveščanja, temveč celotne družbene skupnosti.

IX.

Izhajajoč iz referata predsednika ZKJ tovariša Josipa Broza Tita, iz politike, stališč in nalog, ki so opredeljeni v dokumentih tega kongresa, iz prepričanja, da le-ti izražajo enotno in dosledno opredelitev Zveze komunistov Jugoslavije za nadaljnje revolucionarne spremembe pri graditvi socialistične samoupravne družbe, cilje in interese delavskega razreda in vseh narodov in narodnosti Jugoslavije, deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije: 1. zadolžuje vse člane, organizacije in vodstva ZKJ, da vložijo nove napore za svojo akcijsko usposobitev, za utrditev enotnosti svojih vrst in sposobnosti, da vztrajno uresničujejo politiko, stališče in naloge, ki so bile sprejete na tem kongresu. V tem smislu so dolžni sprejeti akcijske programe uresničevanja politike, stališč in nalog, ki so bili sprejeti na tem kongresu ter v njih opredeliti konkretne zadolžitve, njihove nosilce in roke za uresničitev ter zagotoviti kontrolo nad njihovim doslednim uresničevanjem; 2. zadolžuje centralni komite ZKJ, da v skladu z dokumenti tega kongresa sprejme program svojega delovanja ter da s svojo aktivnostjo skupaj s centralnimi in pokrajinskima komitejema zvez komunistov zagotovi akcijsko enotnost in učinkovitost v delovanju celotne Zveze komunistov Jugoslavije ter odgovornost vseh organizacij in vodstev zveze komunistov pri uresničevanju politike, stališč in nalog, sprejetih na tem kongresu; 3. zadolžuje vse člane, organizacije in vodstva ZKJ, da v svoji dejavnosti in pri uresničevanju stališč te in drugih resolucij ter dokumentov tega kongresa izhajajo tudi iz načel in določb ustave SFRJ ter široko sprejetih opredelitev izhodišč za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ; 251

4. zadolžuje centralni komite ZKJ, da na svojih sejah obravnava vsa tista družbena in idejnopolitična vprašanja, ki so odločilnega pomena za uresničenje politike ZKJ, o katerih deseti kongres ni zavzel posebnega stališča. Deseti kongres ZKJ pričakuje, da se bodo pri uresničevanju politike, stališč in nalog, ki jih je oblikoval, v polni meri angažirali tudi vsi samoupravni, družbeni in državni organi ter družbenopolitične organizacije, da bodo na tej podlagi sprejeli programe svoje aktivnosti in tako z organiziranim in učinkovitim delom bistveno pripomogli k doslednemu uresničevanju politike Zveze komunistov Jugoslavije. S sprejemom ustave SFRJ, ustav republik in pokrajin ter dokumentov tega kongresa so ustvarjeni temeljni pogoji, da se v akciji delavskega razreda, Zveze komunistov Jugoslavije in drugih organiziranih sil naše družbe v prihodnem obdobju veliko bolj uveljavijo prednosti in izkoristijo možnosti, ki jih zagotavlja naš socialistični samoupravni sistem; da pridejo do popolne veljave pobuda, delo in ustvarjalnost osvobojenega delovnega človeka v združenem delu in v družbi ter da se na tej osnovi bolje izkoristijo pomembne možnosti, ki jih ima naša država za hiter gospodarski in družbeni razvoj, za hitrejše in bolj vsestransko reševanje življenjskih vprašanj delavcev ter vseh delovnih ljudi, narodov in narodnosti ter opraviči ugled, ki ga ima v svetu socialistična samoupravna in neuvrščena Jugoslavija.

NALOGE V IDEJNI, ORGANIZACIJSKI IN KADROVSKI KREPITVI ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

V času med devetim in desetim kongresom ZKJ se je še enkrat izkazalo, da lahko le idejno in organizacijsko enotna, močna in akcijsko sposobna Zveza komunistov Jugoslavije uspešno vodi delavski razred in najširše delovne množice v njihovem boju za graditev socialističnega samoupravljanja in njegove materialne osnove, za utrjevanje bratstva in enotnosti ter enakopravnosti narodov in narodnosti Jugoslavije in za krepitev neodvisnosti naše socialistične skupnosti. Izkazalo se je, da so moč, idejna enotnost in razredno bistvo ZKJ odvisni od tega, kako je ta v vsej svoji dejavnosti povezana z najširšimi delovnimi množicami, predvsem z delavskim razredom.

252

Za krepitev idejne in akcijske enotnosti ZKJ imajo poseben pomen izkušnje, pridobljene med kongresoma, zlasti pa po 21. seji predsedstva ZKJ in pismu tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ, ko so zveza komunistov, delavski razred, delovni ljudje, narodi in narodnosti Jugoslavije enotno potrdili, da mora ZKJ še odločneje, bolj organizirano in učinkovito delovati v boju za socialistični samoupravni razvoj države, za krepitev njene povezanosti in za uresničevanje interesov delavskega razreda. Ko izhaja iz programa ZKJ, pridobljenih izkušenj, izhodišč za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ kakor tudi javne razprave o njih in iz razprave na kongresu, sprejema deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije resolucijo

o nalogah v idejni, organizacijski in kadrovski krepitvi Zveze komunistov Jugoslavije. I. 1. Boj za idejno in politično enotnost ZKJ je sestavni in nujni del nenehnega boja za uresničevanje smotrov družbenoekonomskega in političnega razvoja na temeljih socialističnega samoupravljanja, za takšno spremembo družbenih odnosov, da se okrepi materialni in družbeni razvoj družbenega razreda in njegov odločilnejši vpliv v družbi in v zvezi komunistov. Odločen in vztrajen boj zveze komunistov proti nacionalizmu bodisi v unitaristični bodisi v separatistični obliki, proti birokratizmu, tehnokratizmu, dogmatizmu in liberalizmu je prvi pogoj za krepitev idejne enotnosti in akcijske sposobnosti zveze komunistov. Neprizanesljiv boj proti takšnim ideologijam, njihovim nosilcem in politični praksi, zasnovani na njih, bo aktualen in nujen tudi v prihodnje. Zlasti pomembno je, da zveza komunistov pravočasno odgovori na vsa bistvena vprašanja našega nadaljnjega razvoja, da zavzema jasna in enotna stališča o problemih družbenoekonomskega in političnega razvoja in da se dosledno bojuje za njihovo uspešno reševanje v praksi. Komunisti morajo pravočasno odkriti prizadevanja in akcije, ki pomenijo napad na politiko in vlogo zveze komunistov, na socialistično samoupravljanje, na pridobitev naše socialistične revolucije ter učinkovito idejnopolitično in drugače ukrepati proti njihovim nosilcem, izhajajoč pri tem iz enotnih idejnopolitičnih meril Zveze komunistov Jugoslavije.

253

Idejna in akcijska enotnost ZKJ kot nujen pogoj za uspešen razvoj njene avantgardne vloge se nenehno oblikuje in utrjuje v akciji za izpolnjevanje nalog, ki so pred ZKJ in delavskim razredom v nadaljnji socialistični samoupravni graditvi. Ta boj se mora izraziti tudi v krepitvi idejne in politične sposobnosti in vpliva ZKJ ter v njenem notranjem demokratičnem razvoju in funkcioniranju na podlagi doslednega izvajanja demokratičnega centralizma. 2. Zveza komunistov Jugoslavije se mora organizirati na način, ki bo omogočil stalno in aktivno delovanje članstva, organizacij in vodstev povsod, kjer določajo in uresničujejo politiko o vseh vprašanjih družbenoekonomskega in političnega razvoja in kjer bijejo boj za krepitev oblasti delavskega razreda. Organiziranost zveze komunistov mora biti prilagojena potrebam učinkovitega boja komunistov in vseh organiziranih socialističnih sil proti stihiji v družbi in poskusom prodora v našo družbeno bit in v ZKJ, ideologijam in ravnanju, ki so tuji socialističnim samoupravnim odnosom in v nasprotju z njimi. Po načinu organiziranja, vsebini dela, idejni usmerjenosti in delovanju osnovnih organizacij zveze komunistov v temeljnih organizacijah združenega dela, krajevnih in samoupravnih interesnih skupiostih in v organih družbenopolitičnih skupnosti mora biti Zveza komunistov Jugoslavije trdno utemeljena v delavskem razredu, delovnih množicah in njihovih družbenopolitičnih organizacijah, da bi lahko v vsem delovala kot gibalna sila v njihovem boju za uresničevanje smotrov socialistične samoupravne graditve. 3. Udeležba članstva, osnovnih organizacij in vodstev ZKJ v oblikovanju politike zveze komunistov ter njihova odgovornost, doslednost in učinkovitost v njenem uresničevanju morajo postati merilo doslednega uresničevanja demokratičnega centralizma v ZKJ. Zveza komunistov Jugoslavije se mora odločno in enotno postaviti po robu vsem težnjam in poskusom, da bi odločitve sprejemali ali jih nalagali brez poprejšnjih demokratičnih razprav v organizacijah, organih in vodstvih zveze komunistov ter praksi, da se po demokratično sprejetih odločitvah spet začne razprava o njih. Kadar je mogoče in politično nujno, bi morali o vprašanjih širšega družbenega pomena, preden zavzamemo stališča o njih, organizirati razprave v zvezi komunistov. 4. Osnovne organizacije zveze komunistov morajo sistematično analizirati družbenopolitični položaj v svojih okoljih, začenjati razprave o vseh aktualnih vprašanjih, da bi izoblikovale enotna stališča o njih, določile konkretne sklepe in stališča ter se dogovorile o konkretnih akcijah za njihovo uresničevanje.

254

Sklepi, odločitve, navodila in druga stališča organizacij in organov zveze komunistov morajo jasno izražati vsebino vsega, na kar se nanašajo. Sklepom morajo slediti akcijski programi organizacij in vodstev, s tem da se ve, kdo je odgovoren za izpolnjevanje konkretnih nalog. Na vseh stopnjah je nujno stalno spremljati in nadzorovati izpolnjevanje sprejetih nalog in obveznosti. Člane zveze komunistov, ki ne izpolnjujejo nalog, moramo opozarjati na to, jim pomagati in ustrezno ukrepati, od kritike in opomina do odstranitve s položaja in izključitve iz zveze komunistov. Zveza komunistov Jugoslavije se mora bojevati za takšne odnose in prakso v svojih vrstah, za katere bodo značilni: načelnost, medsebojno upoštevanje mnenj, konstruktivnost, resničnost argumentov, dobronamernost, odkritost, kritičnost in samokritičnost, idejna usmerjenost na liniji ZKJ in učinkovitost v oblikovanju skupnih stališč. Zveza komunistov se mora odločno bojevati tako v svojih vrstah kakor v družbi proti malomeščanskim in birokratskim navadam v boju mnenj, ki se kažejo v nestrpnosti in izključnosti, v uporabi polresnic, v vsiljevanju stališč s pritiski, v demagogiji in v manipuliranju s članstvom in organizacijami. 5. Oblikovanje politike in sklepov v organizacijah zveze komunistov mora temeljiti na aktivnem in enakopravnem sodelovanju vseh članov. Član zveze komunistov mora delovati kot ustvarjalna osebnost, idejno in politično prednjačiti pred drugimi, biti mora pobudnik in graditelj političnega življenja organizacije in borec za uresničevanje politike ZKJ. V praksi se mora zavzemati za razmah ustvarjalne pobude delavcev in drugih delovnih ljudi in za njeno povezovanje z organiziranim revolucionarnim delovanjem zveze komunistov. Osebni zgled pri delu, odnos do družbene lastnine in socialističnega samoupravljanja, doslednost in požrtvovalnost v boju za interese delavskega razreda in v izpolnjevanju vsakdanjih nalog, demokratičnost v odnosu z ljudmi, kritični in samokritični odnos do pomanjkljivosti in doslednost v boju proti vsem oblikam prilaščanja mimo sadov dela — so pogoji za uspešno revolucionarno delovanje komunista in ustvarjanje zaupanja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi v komuniste, v zvezo komunistov. 6. Akcijska in idejna enotnost Zveze komunistov Jugoslavije narekuje redno in vsestransko komuniciranje forumov in organov zveze komunistov in osnovnih organizacij ter njihovo medsebojno seznanjanje z vsebino in problemi političnega življenja in dela ter z izkušnjami, ki jih pridobivajo v politični praksi. Pri tem imajo pomembno vlogo tisk in publicistika zveze komunistov, posvetovanja, seminarji 255

in druge oblike posvetovanj in dogovarjanja komunistov z različnih področij družbenopolitičnega in idejnega življenja. Mimo teh oblik medsebojnega komuniciranja imajo pri tem posebno in nenadomestljivo vlogo neposredni in stalni stiki članov vodstev z organizacijami in članstvom zveze komunistov. Nujen je veliko večji idejnopolitični vpliv vodstev in članstev zveze komunistov na javna glasila, da bi ta aktivno sodelovala v javnem posredovanju in obravnavanju političnih in idejnih vprašanj družbe in zveze komunistov. Organi zveze komunistov se morajo aktivno zavzeti za usmerjanje in oblikovanje celovitega sistema javnega obveščanja kakor tudi glasil in revij zveze komunistov in v spodbujanju članov, da bi v njih aktivno sodelovali. 7. Člani vodstev zveze komunistov odgovarjajo za svoje delo Zvezi komunistov Jugoslavije in organom, v katere so izvoljeni. Nenehno in učinkovito se morajo bojevati za usklajevanje osebnih in skupnih interesov v družbi in za dosledno uresničevanje na tej podlagi določene enotne politike v vseh delih Zveze komunistov Jugoslavije in družbe. Redno morajo sodelovati v delu organizacij zveze komunistov in se v njih pripravljati za svoj delež v delu vodstev. 8. V vseh organizacijah in vodstvih ZKJ moramo vnovič uveljaviti komunistično kritiko in samokritiko, ki sta bili precej zapostavljeni. Kritika in samokritika morata postati stalna metoda analiziranja lastnega dela in prakse organizacij in vodstev zveze komunistov. Izhajati mora iz sprejetih programskih smotrov in smeri družbenega razvoja, pomagati pri njihovem uresničevanju in zmagi politike ZKJ, razkrinkavati in zavračati reakcionarna gledišča, liberalistične in birokratske odnose in oportunizem. Kritika mora biti realna in usmerjena k bistvu stvari; načelna in neprizanesljiva v boju proti pomanjkljivostim, ustvarjalna v iskanju odgovorov na vprašanja, s katerimi se sooča družba; odkrita in tovariška, pravočasna in humana v boju za človeka. Zveza komunistov se mora odločno postaviti po robu »kritiki«, ki omalovažuje dosežke in uspehe socialističnega samoupravnega razvoja in ki je naperjena proti vlogi in politiki Zveze komunistov Jugoslavije in ki hoče s spletkami kompromitirati osebnosti. Organizacije in vodstva zveze komunistov morajo z marksističnih pozicij in na način, navdihnjen s pismom predsednika ZKJ in izvršnega biroja predsedstva ZKJ, redno analizirati družbena gibanja in dejavnost zveze komunistov. Pomanjkljivosti morajo kritizirati predvsem v lastnih vrstah, v osnovnih organizacijah, vodstvih in organih zveze komunistov in se pri tem bojevati za kulturo demokratičnega dialoga.

256

9. Organizacije in vodstva zveze komunistov se morajo nenehno, organizirano in sistematično ukvarjati s sprejemanjem v zvezo komunistov vseh, ki sprejemajo program ZKJ in ki so se pripravljeni bojevati za njegovo uresničitev. Sprejem novih članov v zvezo komunistov je sestavni del revolucionarne preobrazbe Zveze komunistov Jugoslavije in izraz krepitve njene vloge v sedanjem obdobju revolucije. Zveza komunistov bo s svojim doslednim bojem za interese delavskega razreda, za razvoj socialističnega samoupravljanja in za uresničenje socialističnih načel na vseh področjih družbenega življenja, kakor tudi z nenehnim bojem za sprejem večjega števila delavcev v svoje vrste postala še bolj organizacija delavskega razreda. Iz tega izhaja trajna dolžnost zveze komunistov, da se vztrajno in organizirano bojuje za delavsko večino v svojih vrstah, povsod, kjer obstajajo za to realne možnosti. Poglavitni vir revolucionarne moči zveze komunistov so delavci na področju materialne proizvodnje. Zato je naloga organizacij zveze komunistov, da sprejemajo v svoje vrste delavce, ki se v samoupravni in družbenopolitični praksi uveljavljajo kot borci za socialistično samoupravljanje, ki odgovorno in disciplinirano izpolnjujejo svoje delovne naloge in ki s svojim delom in obnašanjem pridobivajo ugled in zaupanje v okolju, v katerem delajo in živijo. Zveza komunistov se mora usmeriti tudi k večjemu sprejemanju novih članov iz vrst delavske, kmečke, študentovske in šolske mladine, ki se izkažejo v izpolnjevanju nalog, katere postavljata mladi generaciji družba in zveza komunistov. Prav tako se mora zveza komunistov bojevati za sprejem novih članov iz vrst marksistično opredeljene tehnične in humanistične inteligence, ki s svojim ustvarjalnim delom na področju materialne proizvodnje in duhovne ustvarjalnosti izkazuje svojo opredelitev za interese delavskega razreda in socialističnega samoupravljanja. Vedno večja družbena uveljavitev žensk in njihova vloga na področju dela in ustvarjanja narekujeta, da bi jih več sprejemali v zvezo komunistov in njena vodstva kakor tudi v vodstva družbenopolitičnih organizacij, v delegacije in samoupravne organe. Organizirano, sistematično in intenzivno bi morali pripravljati sprejemanje naprednih individualnih kmetijskih proizvajalcev v zvezo komunistov, zlasti še tistih, ki organizirajo svojo proizvodnjo v sodelovanju z družbenim sektorjem. Bojevati se moramo proti sprejetju vseh tistih, ki skušajo priti v zvezo komunistov iz karierističnih in podobnih pobud. 10. V boju za svojo idejno in akcijsko enotnost se mora Zveza komunistov Jugoslavije brez obotavljanja otresti nacionalistov, anar17 Deseti kongres ZKJ

257

holiberalcev, frakcionašev, oportunistov, omahljivcev, karieristov, egoistov in vseh tistih, ki bi radi kakorkoli živeli na račun tujega dela, kakor tudi vseh drugih nosilcev tujih idejnih nazorov in nekomunističnega obnašanja. 11. Sistematično proučevanje lastnih izkušenj v graditvi socialističnega samoupravljanja in njihovo teoretično posploševanje je eden izmed bistvenih pogojev za to, da bo Zveza komunistov Jugoslavije uspešno in pravočasno odgovarjala na vprašanja, ki jih postavlja naš družbeni razvoj. Prizadevati bi si morali, da se bodo družbene vede usposobile, da bodo s stališča marksistične teorije sistematično raziskovale in celostno pregledale družbena gibanja in družbene odnose in odgovarjale na to, kako se v družbeni praksi uresničujejo sprejeti smotri in politika zveze komunistov. Bojevati bi se morali za to, da se bosta vsakdanja družbena dejavnost in odpiranje možnosti za razvoj opirala na rezultate marksistične znanosti in na izkušnje socialistične samoupravne graditve ter proti težnjam prakticizma na vseh področjih družbenega dela, zlasti v delu organov in organizacij zveze komunistov. Veliko bolj bi se morali ukvarjati z usposabljanjem kadrov za teoretično delo v zvezi komunistov in z ustvarjanjem možnosti za to, da bi se več nadarjenih in marksistično usmerjenih mladih kadrov ukvarjalo z znanostjo, teorijo in publicistiko, marksistično kritično analizo naše družbene prakse in njenim nenehnim napredkom. Komunisti, ki se ukvarjajo s teoretičnim delom, morajo odločneje nastopati proti nekritičnemu sprejemanju teoretičnih modelov in metod meščanske znanosti in proti dogmatski ukalupljenosti, ker so nezdružljive z marksistično teorijo in metodo. 12. Vodstva in organizacije zveze komunistov morajo sistematično graditi celovit sistem marksističnega izobraževanja in idejnopolitičnega usposabljanja, s katerima naj bi — prek političnih šol, posvetovanj, seminarjev, tečajev, predavanj in drugih oblik — zajeli vse članstvo in vodilne kadre zveze komunistov. Sistem idejnopolitičnega usposabljanja in marksističnega izobraževanja kakor tudi individualno in idejno šolanje članov zveze komunistov bi morali usmeriti tako, da bo v funkciji takšnega usposabljanja članstva, da bo moglo uspešneje izpolnjevati naloge, ki čakajo zvezo komunistov in družbo. V tem smislu je izredno pomembno sestaviti ustrezne programe idejnopolitične vzgoje in marksističnega izobraževanja. Za sestavljanje in uresničevanje teh programov so odgovorna vodstva in osnovne organizacije zveze komunistov. V ta namen je nujno pritegniti idejnopolitično in strokovno najsposobnejše kadre, nenehno usposabljati nove in zagotoviti ustrezno marksistično in aktualno politično literaturo.

258

Marksistični centri se morajo usposobiti za usmerjanje in usklajevanje teoretičnega in raziskovalnega dela ter marksističnega izobraževanja v zvezi komunistov. Komunisti, ki delajo v družbenopolitičnih organizacijah, se morajo zavzemati za to, da bi s sistemom idejnopolitične vzgoje in marksističnega izobraževanja kar najbolj široko zajeli tudi članstvo teh organizacij, zlasti iz vrst mladine, predvsem delavske, člane organov samoupravljanja, člane delegacij in delegate v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti. II.

1. Osnovne organizacije zveze komunistov v temeljnih organizacijah združenega dela se morajo bojevati, da bodo temeljne organizacije združenega dela postale središče odločujočega vpliva delavskega razreda in združenega dela na vse odnose v družbi. Osnovne organizacije zveze komunistov morajo postati temeljni politični subjekti, pobudniki in organizatorji novih odnosov v temeljnih organizacijah združenega dela in gibalna sila akcij za uresničevanje ustavnih načel o neodtujljivi pravici delavcev, da samostojno odločajo o pogojih, sredstvih in sadovih svojega dela; o samoupravnem združevanju dela in sredstev; o stabilizaciji gospodarstva; o porastu produktivnosti dela; o krepitvi socialne varnosti delovnih ljudi. Osnovne organizacije zveze komunistov se morajo bojevati proti egoističnemu obnašanju nekaterih temeljnih organizacij združenega dela, proti privatizaciji dohodka in zanikanju njegove družbene narave, proti pojavom tehnobirokratskega prilaščanja samoupravnih pravic delovnih ljudi in organov samoupravljanja, proti težnjam po razbijanju enotnosti delovnih in sestavljenih organizacij združenega dela na podlagi skupinske privatizacije. Morajo biti pobudniki za vzpostavitev in učinkovito delovanje samoupravne delavske in družbene kontrole. 2. Komunisti v temeljnih, delovnih in drugih sestavljenih organizacijah združenega dela lahko razvijajo različne oblike akcijskega povezovanja zaradi izmenjave mnenj o zboljšanju samoupravnih odnosov in o drugih vprašanjih skupnega pomena. 3. Naloga organizacij zveze komunistov v krajevnih skupnostih mest in vasi je, da v različnih oblikah akcijskega organiziranja zbirajo vse komuniste in druge napredne ljudi, ki živijo na teh območjih in jih pritegnejo v vse družbenopolitične in samoupravne dejavnosti. Posebna naloga zveze komunistov je, da ustvarja možnost za ustanavljanje osnovnih organizacij zveze komunistov na vasi tam, kjer

17’

259

jih ni, in da njihove vrste širi s sprejemom naprednih individualnih kmetijskih proizvajalcev. V vaseh, kjer so možnosti za to, naj bi ustanavljali tudi aktive komunistov, ki bodo akcijsko povezovali vse člane zveze komunistov, ki živijo na vasi, ne glede na kraj zaposlitve. Dolžnost organizacij zveze komunistov v organih družbenopolitičnih skupnosti in v samoupravnih interesnih skupnostih je, da se povezujejo z združenim delom, da razvijajo samoupravne odnose in da si prizadevajo za učinkovitejše funkcioniranje organov, v katerih delajo, in za njihovo večjo odgovornost kakor tudi za to, da bi hitreje odpravili pojave tehnobirokratske prakse in ostankov uradniške miselnosti pri delu in odločanju. 4. Občinske konference zveze komunistov morajo združevati dejavnost vseh komunistov in organizacij v občini, kritično analizirati stanje in odnose v občini, skrbeti za nenehno sodelovanje z osnovnimi organizacijami in na podlagi tega določati politiko in sprejemati odločitve. Občinske konference in komiteji se morajo posvetovati z aktivi komunistov-delavcev, ki so se uveljavili kot zelo pomemben dejavnik, preden zavzamejo stališča o vseh pomembnih vprašanjih in pri odločanju upoštevati njihova mnenja in predloge, obravnavati vsa vprašanja in pobude, ki jih dajejo, razvijati prakso posvetovanj tudi z drugimi aktivi komunistov iz različnih družbenih dejavnosti. Občinske konference in komiteji morajo v skladu s sklepi tretje seje konference ZKJ sistematično obravnavati vprašanja idejnopolitičnega dela z mladino in jo bolj vključiti v družbenopolitično življenje. Pomanjkljivosti, ki se tu porajajo, bi morali odpraviti kar najprej. Politika občinskih organizacij zveze komunistov mora biti izraz enotnosti interesov delavskega razreda in pripravljenosti vseh komunistov, da se enotno zavzemajo za te interese. Naloga občinskih organizacij je, da se bojujejo proti pritiskom tistih sil, ki lokalistične parcialne interese vsiljujejo enotnim interesom zveze komunistov in delavskega razreda, kakor tudi proti tistim, ki v imenu tako imenovanih »višjih interesov« vsiljujejo metode birokratskega centralizma. Občinski komiteji zveze komunistov morajo delovati kot političnoizvršilni organi občinske konference, se organizirati in delovati kot politična vodstva občinske organizacije. 5. Vodstva zveze komunistov morajo biti začetniki pobud in akcij za reševanje aktualnih družbenopolitičnih vprašanj in oblikovalci politike samoupravnega razvoja. Usmerjati in usklajevati morajo politične dejavnosti v družbenopolitičnih skupnostih in se bojevati za to, da bi se organi samoupravljanja in druge samoupravne institucije 260

hitreje usposobile kot oporišča delavskega razreda in zveze komunistov v boju za uresničevanje diktature proletariata in avantgardne vloge zveze komunistov. Usmerjati morajo organizacije in članstvo zveze komunistov, da v svojih okoljih, v samoupravnih organih ter drugih samoupravnih in družbenih institucijah zagotavljajo upoštevanje samoupravnih pravic delavcev; da ne bodo- organizacije zveze komunistov odločale namesto samoupravljavcev, marveč da bodo samoupravne odločitve v skladu s temeljno idejno in politično smerjo Zveze komunistov Jugoslavije; da na izhodiščih Zveze komunistov Jugoslavije spodbujajo najširše delovne množice v boju za hitrejši materialni razvoj in napredek socialističnih samoupravnih odnosov. Vodstva morajo sprejemati koristne pobude osnovnih organizacij zveze komunistov in jih spodbujati k aktivnemu odnosu v vseh fazah oblikovanja in uresničevanja politike Zveze komunistov Jugoslavije, za katere socialistično vsebino so odgovorna. 6. Še naprej je potrebno graditi sistem odnosov v ZKJ, s katerim bomo zagotovili: pravočasno in popolno obveščanje o izkušnjah zvez komunistov republik in pokrajin, ki jih pridobivajo v boju za uresničevanje politike, in o političnih odnosih v zvezi komunistov; skupno obravnavanje vseh aktualnih političnih vprašanj v Zvezi komunistov Jugoslavije. Pogoj za idejno in akcijsko enotnost ZKJ je popolna odprtost za medsebojne vplive v Zvezi komunistov Jugo-slavij e. Deseti kongres ZKJ poudarja, da se morajo zveze komunistov republik in pokrajin še naprej uveljavljati kot subjekti oblikovanja in uresničevanja enotne politike Zveze komunistov Jugoslavije. Samostojnost zvez komunistov republik in pokrajin v okviru enotne Zveze komunistov Jugoslavije narekuje njihovo večjo odgovornost za socialistični in samoupravni razvoj republik in pokrajin in enako odgovornost vseh za enotno politiko ter socialistična in samoupravna gibanja v vsej jugoslovanski skupnosti. Komunisti in vodstva zveze komunistov se morajo odločno upreti vsakršni težnji po zapiranju republiških in pokrajinskih organizacij vase in proti temu, da bi se Zveza komunistov Jugoslavije spremenila v koalicijo republiških zvez ali v centralistično »nadrepubliško organizacijo«. Takšne težnje so v nasprotju z vlogo ZKJ v družbi, jo objektivno slabijo in pomenijo zanikanje demokratičnega centralizma ter integrativne in avantgardne vloge ZKJ. 7. Naloga centralnih organov Zveze komunistov Jugoslavije je, da zagotovijo enotnost vodenja in delovanja Zveze komunistov Jugoslavije. V sodelovanju in ob aktivni udeležbi vseh centralnih in pokrajinskih komitejev ter drugih vodstev in organizacij zveze komu-

261

nistov oblikuje vodstvo ZKJ enotno politiko in določa naloge ZKJ. Organi ZKJ morajo biti tako organizirani, da lahko učinkovito spremljajo politična gibanja, uresničevanje sprejetih nalog ter v skladu z načeli demokratičnega centralizma pravočasno reagirajo na vse idejne in politične probleme v ZKJ in družbi. 8. V Zvezi komunistov Jugoslavije je treba zagotoviti dosledno izvajanje in varovanje statutarnosti življenja in delovanja članov organizacij in vodstev zveze komunistov. Nujno je odločno preprečevati ravnanje posameznikov, organizacij in organov, ki kršijo pravice in dolžnosti članov in organizacij zveze komunistov in ki delajo v nasprotju s programom in statutom Zveze komunistov Jugoslavije.

III. 1. Pomemben instrument v uresničevanju vodilne idejnopolitične vloge zveze komunistov v družbi je tudi kadrovska politika. Zato se mora zveza komunistov organizirano vključevati v oblikovanje splošnih načel kadrovske politike. Deseti kongres ZKJ poudarja, da je nujno dosledno upoštevati merila za izvolitev ljudi na vodilne družbene in politične funkcije, kakor so to: v dejanjih potrjena idejnopolitična opredeljenost za revolucionarno smer zveze komunistov; prispevek k uresničevanju ustavnih načel in razvoju samoupravnih odnosov; prispevek k boju proti vsem ideologijam, ki so v nasprotju z ZKJ, njenim razrednim bistvom in socialistično samoupravno družbo; prispevek k razvijanju bratstva in enotnosti ter enakopravnosti narodov in narodnosti Jugoslavije; prispevek k idejni, akcijski in organizacijski krepitvi zveze komunistov; osebne — moralne delovne in strokovne — kvalitete in pripravljenost iti v boj za uresničevanje politike ZKJ ter na tej podlagi pridobljena ugled in zaupanje. Člani, organizacije in vodstva zveze komunistov se morajo dosledno bojevati za uporabo teh meril. Zlasti se morajo v samoupravnih organih zavzemati za to, da zaupajo odgovorne položaje in zadeve v dejavnostih posebnega družbenega pomena —v gospodarstvu, izobraževanju, javni upravi, varnosti, sodstvu in tožilstvu, kontrolnih organih, sredstvih obveščanja, zunanjih zadevah in državnih organih — ljudem z ustreznimi moralnopolitičnimi delovnimi in strokovnimi kvalitetami. Načelo, da članstvo v Zvezi komunistov Jugoslavije ne pomeni nikakršnih privilegijev, narekuje, da se vsak nosilec funkcije nenehno izkazuje v delu, ustvarjalnosti in vedenju. 262

2. Organizacije in vodstva zveze komunistov se morajo bojevati za to, da bo v vodstva zveze komunistov in družbenopolitičnih organizacij ter v skupščinske in samoupravne organe izvoljenih več delavcev in za krepitev njihovega vpliva v teh organih. To bo pomagalo razvijati in uveljavljati nove sposobne kadre iz delavskih vrst. Z ustreznimi samoupravnimi akti je treba urediti, da se kadri s poklicnih družbenopolitičnih funkcij po poteku vodilnega mandata vrnejo v svojo stroko. 3. V vsaki organizaciji združenega dela in družbenopolitični skupnosti je treba v samoupravnih normativnih aktih določiti postopek za izbiro ljudi na vodilne položaje in odgovornost pristojnih organov in posameznikov za njegovo uresničevanje. Družbeni dogovori o kadrovski politiki morajo biti sprejeti na ravni vseh družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnostih, gospodarskih panog in družbenih dejavnosti. S temi bi morali zagotoviti: enotno ravnanje vseh družbenopolitičnih organizacij, družbenopolitičnih skupnosti in organizacij združenega dela v uresničevanju načel sprejete kadrovske politike; nedeljivost moralnopolitičnih in strokovnih kvalitet pri volitvah ljudi na vodilna mesta; organizirano sodelovanje vseh zainteresiranih družbenih dejavnikov pri reševanju kadrovskih vprašanj; povezovanje programov gospodarskega in družbenega razvoja s programi vzgoje kadrov. Organizacije in vodstva zveze komunistov morajo v primerih kršitve družbenih dogovorov, sprejetih meril in demokratičnega volilnega postopka ter privatizacije, familiarnosti in subjektivizma v kadrovski politiki zavzemati politična stališča in dajati pobude za klicanje nosilcev teh pojavov na politično odgovornost. 4. V zvezi komunistov in drugih družbenopolitičnih organizacijah je treba ustanoviti organe, ki se bodo neposredno ukvarjali s kadrovsko politiko, v organizacijah združenega dela in v družbenopolitičnih skupnostih pa ustanavljati in razvijati ustrezne kadrovske službe. Njihove dolžnosti in pravice morajo urejati ustrezni normativni akti organov, ki jih ustanovijo. 5. Živahen družbenoekonomski razvoj, graditev socialističnih samoupravnih družbenih odnosov in izvolitev vedno večjega števila ljudi v samoupravne organe, delegacije in za delegate skupščin narekujejo, da se družbeni organi in zveza komunistov takoj začnejo ukvarjati in se nenehno ukvarjajo z dolgoročnim načrtovanjem kadrovskih potreb, prav tako pa tudi nenehno skrbijo za njihovo pripravljanje in usposabljanje ter za vzpostavitev sistema evidence in spremljanja razvoja kadrov v zvezi komunistov in v družbi.

263

AKTUALNE IDEJNOPOLITIČNE NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE V URESNIČEVANJU USTAVE SFRJ Na podlagi zgodovinskega značaja, narave in globine sprememb, ki jih določajo ustava SFRJ ter ustave republik in pokrajin, ter na podlagi odgovornosti Zveze komunistov Jugoslavije kot revolucionarne avantgarde delavskega razreda za smer in učinkovitost družbenih akcij v uresničevanju ustavnih sprememb v celoti sprejema deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije resolucijo

o aktualnih idejnopolitičnih nalogah Zveze komunistov Jugoslavije v uresničevanju ustave SFRJ. I. 1. Boj za razvoj temeljnih organizacij združenega dela kot temeljnih celic združenega dela in temeljnih dejavnikov samoupravne integracije družbe je v sedanji etapi neposredna razredna naloga delavcev in vseh organiziranih socialističnih sil pod vodstvom zveze komunistov. Naloga komunistov je, da začeto delo za oblikovanje in razvoj temeljnih organizacij združenega dela še naprej spodbujajo in usmerjajo k iskanju rešitev, ki bodo na podlagi ustave poglabljale samoupravno vsebino proizvodnih odnosov. Komunisti se morajo skupaj z vsemi delovnimi ljudmi stalno bojevati za to, da delavci, organizirani v temeljne organizacije združenega dela, tudi praktično delujejo kot družbenoekonomski subjekti in nosilci vseh družbenih funkcij. Treba se je vztrajno in stalno bojevati za dosledno uresničevanje ustavnih določil, da združeni delavci in vsi delovni ljudje samoupravno in odgovorno odločajo o pogojih in rezultatih svojega dela ter o vseh sredstvih in tokovih družbene reprodukcije. Komunisti se morajo odločno postaviti po robu vsem pojavom in težnjam, da bi se temeljne organizacije združenega dela le formalno prilagodile ustavnim določilom, še naprej pa bi ostal tehnokratskocentralistični monopol pri odločanju o dohodku in sredstvih razširjene reprodukcije kakor tudi še druge oblike odporov, zasnovanih na 264

družbenih odnosih v klasičnem podjetju, ki še niso v celoti premagani. V ta namen je nujno kritično oceniti prakso oblikovanja temeljnih organizacij združenega dela, temeljito analizirati samoupravne sporazume o njihovem združevanju v različne oblike združenega dela in zagotoviti usklajevanje teh sporazumov z novimi ustavami. Organizacije in organi zveze komunistov morajo pomagati delovnim ljudem v temeljnih organizacijah združenega dela pojasnjevati in bolj konkretno obdelati splošne ustavne in zakonske rešitve, da bi lahko učinkoviteje uresničevali ustavne pravice in dolžnosti v družbenoekonomskih odnosih. Zveza komunistov mora zato spodbujati in organizirati tudi posebne vrste dejavnosti — teoretično razlaganje odprtih vprašanj, idejnopolitične akcije, strokovno politično delo, inštrukcijska posvetovanja kakor tudi ustrezno usmerjanje sredstev obveščanja. 2. Komunisti se morajo bojevati za to, da bo združevanje temeljnih organizacij združenega dela v delovne in sestavljene organizacije potekalo dosledno po ustavnih načelih in da bodo ustanovljene kot družbenoekonomske skupnosti proizvajalcev, ki v interesu delavcev povečujejo proizvodnjo, družbeno storilnost in dohodek, s tem da združujejo delo in sredstva na temeljih samoupravljanja. Komunisti se morajo zavzemati za to, da bo na ustavnih načelih omogočeno svobodno in vsestransko povezovanje temeljnih organizacij združenega dela in delovnih organizacij v smislu neposrednega povezovanja proizvajalcev, odvisnih med seboj v proizvodnem procesu in menjavi, da bi tako dosegli večjo storilnost in omogočili združenemu delu, da obvlada razširjeno reprodukcijo in pogoje dela. Treba je hitreje premagovati zaprtost, neracionalno organizacijo in monopolistične težnje v sestavljenih organizacijah združenega dela in v odnosih med njimi. Hkrati z ugotovitvijo objektivnih potreb in položaja temeljnih organizacij združenega dela v delovnih in drugih sestavljenih organizacijah združenega dela ter v njihovih medsebojnih odnosih, ob kar največjem zavzemanju za enakopravne ekonomske odnose med njimi, je treba dosledno razvijati vzajemnost in solidarnost, da bi stalno zboljševali življenjske razmere delavcev, ekonomsko in še drugače pomagali organizacijam združenega dela, ki zabredejo v ekonomske težave, jim zagotovili sredstva za zaposlovanje, prekvalifikacijo in uresničenje pridobljenih pravic delavcev, če preneha potreba po njihovem delu in v drugih primerih, kadar je to v skupno korist organizacij združenega dela oziroma v družbeno korist. V tem morajo imeti pomembno vlogo tudi družbenopolitične skupnosti.

265

Na podlagi ustavnega načela o neodtujljivosti dohodka od delovnih ljudi moramo v samoupravne sporazume vgraditi rešitve, ki bodo preprečile neupravičeno prelivanje dohodka iz ene temeljne organizacije združenega dela v drugo. 3. V vsej družbi je treba še naprej voditi idejnopolitični boj: za to, da bodo združeni delavci in delovni ljudje na vseh družbenih ravneh obvladovali pogoje in rezultate svojega dela; za vrednotenje in materialno ter moralno spodbujanje slehernega posameznika in kolektiva po rezultatih dela in po prispevku k razvoju samoupravnih družbenih odnosov in socialistične zavesti; za vzajemno solidarnost v delu in življenju; za socialistično delitev po rezultatih dela, a proti vsem težnjam za prisvajanje rezultatov tujega dela, za privatizacijo družbenih sredstev, družbenih interesov in družbenega odločanja, skupinskega lastništva in vsiljevanja delnih interesov, namesto da bi se samoupravno povezovali vsi interesi na podlagi temeljnega interesa delavskega razreda in s tem tudi temeljnega interesa družbe. V ta namen mora zveza komunistov sprožiti konkretne akcije v družbi, ki bodo prispevale k praktični razčlenitvi in k uresničenju teh načel in stališč. Hkrati je potrebno na podlagi globljih teoretičnih marksističnih spoznanj jasneje odgovoriti na zapletena vprašanja odnosov v delitvi dohodka na akumulacijo, skupno porabo in osebne dohodke. 4. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije poudarja poseben pomen, ki ga ima akcija za vsebinsko spremembo in preoblikovanje bank, zunanje in notranje trgovine, zavarovalnic in drugih finančnih ustanov. Ni dovolj, da se samo sklicujemo na ustavna načela, ampak je potrebna še odločnejša akcija zveze komunistov, da s konkretnim političnim in strokovnim raziskovalnim delom najdemo rešitve, s katerimi bomo dosledno uresničili ustavna načela v bankah in drugih denarnih ustanovah, da se bodo te ustanove oblikovale ter delovale na samoupravnih temeljih in v funkciji proizvodnje. Podpreti moramo obstoječe pobude in prakso ustanavljanja notranjih bank, neposredno povezanih s tokovi in koristmi združevanja dela in samoupravnega odločanja. 5. Komunisti se morajo neposredno zavzeti za hitrejše dogovarjanje in sklepanje samoupravnih sporazumov o oblikovanju in delovanju samoupravnih interesnih skupnosti. Zveza komunistov se zavzema, da so samoupravne interesne skupnosti odprte za širše družbene vplive in da so odgovorne družbi za to, kako izpolnjujejo svoje funkcije. Kadar tega ne uresničujejo, je treba z ukrepi državne zakonodaje zavarovati in zagotoviti družbeno

266

korist. Odločno se je treba postaviti po robu vsem težnjam in pojavom, da bi se samoupravne interesne skupnosti zapirale vase, kajti to omogoča tehnokratske odnose in vodi v odtujevanje dohodka od delovnih ljudi v združenem delu, v nesmotrno porabo v posameznih dejavnostih in še v druga popačenja samoupravnih odnosov. Odločno se je potrebno postaviti po robu tudi pojavom formalizma v graditvi odnosov in delovanju vseh z ustavo predvidenih vrst samoupravnih interesnih skupnosti, tako na področju družbenih dejavnosti, invalidskega in pokojninskega zavarovanja ter stanovanjske dejavnosti kakor tudi na področju materialne proizvodnje (energetike, vodnega gospodarstva, menjave, komunalnih dejavnosti itd.). Zveza komunistov se mora bojevati za tak razvoj odnosov v samoupravnih interesnih skupnostih na področju znanosti, izobraževanja, kulture, zdravstvenega in socialnega varstva, ki bodo zagotovili dosledno uresničevanje ustavnega načela o svobodni menjavi dela med delovnimi ljudmi v organizacijah združenega dela v gospodarstvu in med delovnimi ljudmi v družbenih dejavnostih. Zato morajo biti v skupščine samoupravnih interesnih skupnosti izvoljeni takšni delegati, ki bodo s svojim delovanjem in s poznavanjem problemov na določenih področjih bistveno prispevali k usklajevanju interesov in potreb in k uresničevanju enakopravnosti delovnih ljudi v teh samoupravnih skupnostih.

II. 1. Boj za razvoj proizvajalnih sil in za stalno krepitev položaja združenega dela in njegovega vpliva na družbene tokove je najneposredneje povezan z bojem za zgraditev učinkovitega samoupravnega družbenopolitičnega sistema. Zveza komunistov posebej poudarja zgodovinski pomen uvajanja delegatskega sistema kot oblike in instrumenta samoupravljanja, političnega odločanja in oblasti delavskega razreda, ker je to podlaga za oblikovanje skupščinskega sistema in vseh samoupravnih ter političnih institucij za upravljanje družbenih zadev ter za stalen, konkreten boj za dosledno uresničevanje tega sistema. Družbeno bistvo funkcije delegatskega sistema lahko uresničimo samo tedaj, če se bodo v vsej družbi nenehno razvijali in krepili procesi samoupravnega povezovanja in usklajevanja različnih interesov, predvsem v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih ter v njihovih delegacijah. Zato se morajo komunisti odločno bojevati za stalno povezovanje delegatov in delegacij s samoupravno bazo, ker je to temelj za sodelovanje delovnih ljudi v procesu odločanja v vsej družbi.

267

Obveščenost članov delegacij in delegatov o koristih delovnih ljudi v okolju, v katerem so bili izvoljeni, njihovo usposabljanje za avtentično iznašanje teh koristi in stalna obveščenost o skupnih gibanjih v družbenopolitičnih skupnostih in družbi so bistveni pogoji za uspešno opravljanje te funkcije, za usklajevanje ožjih koristi s širšimi družbenimi potrebami. Odtod so vsi viri, dejavniki in sredstva obveščanja v družbenopolitičnih skupnostih, organizacijah združenega dela in še posebej komunisti v njih dolžni postreči delegacijam in delegatom z vsemi obvestili, ki so pomembna za uresničevanje njihove funkcije. Za delegatski sistem je posebej pomembno, da imata socialistična zveza in zveza sindikatov, v katerih so komunisti vodilni in povezovalni dejavniki, v njem združevalno politično vlogo, da ustvarjata dedegacijam in delegatom razmere, v katerih bodo lahko popolneje in celoviteje spoznavali in ugotavljali skupne in splošne družbene koristi ter s tem prispevali k pravilni splošni politični usmeritvi delovnih ljudi in občanov ter še posebej njihovih delegatov v družbenem razvoju in odločanju. 2. Oblikovanje skupščin družbenopolitičnih skupnosti na delegatskem načelu vnaša bistvene spremembe v vsebino in funkcijo skupščin, ki tako bistveno presegajo njihovo predstavniško obeležje. Na tej podlagi se morajo komunisti zavzemati za to, da bo skupščinski sistem kar najdosledneje rasel iz samoupravnih proizvodnih odnosov in da bo logično nadaljevanje samoupravnih odnosov v združenem delu. Zveza komunistov si mora prizadevati, da se v skupščinskem sistemu dosledno uresničuje in razvija funkcija delegacije kot izraz organiziranega sodelovanja delovnih ljudi v delu skupščin in njihovega vpliva na odločanje v skupščinah. Takšno funkcijo lahko delegatski sistem uresniči samo, če se vsi interesi delovnih ljudi, ki so po svoji naravi socialistični, svobodno izrazijo v samoupravni družbeni bazi. Temeljno in vodilno merilo za opredeljevanje in delovanje komunistov v skupščinah morajo biti zgodovinske in neposredne koristi delavskega razreda. Posebno pozornost velja posvetiti vlogi zborov združenega dela v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti, da bodo lahko učinkovito izpolnjevali svojo funkcijo: vsestransko izražati interes združenega dela in njegov vpliv na ves skupščinski sistem. Da bi bilo delo družbenopolitičnih zborov učinkovito, morajo zveza komunistov in druge družbenopolitične organizacije izdelati podroben sistem medsebojnih odnosov in določiti pravila obnašanja in oblike obveščanja v procesu oblikovanja enotnih stališč.

268

Delegati družbenopolitičnih organizacij v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti morajo delovati kot enoten združevalni dejavnik socialističnih sil in pri tem izhajati iz stališč, ki so se skupaj izoblikovala v okviru socialistične zveze. To bo zagotovilo stabilnost in učinkovitost skupščinskega sistema v celoti. Vse to zahteva nov način organiziranja dela strokovnih služb v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti in v organizacijah združenega dela, njihovo usposabljanje za pravočasne in kakovostne strokovne storitve, potrebne za učinkovito delo delegacij in delegatov. 3. Zveza komunistov se zavzema za to, da samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje postaneta vsakodnevna zavestna praksa delovnih ljudi, organiziranih v temeljne samoupravne organizacije in skupnosti, v katerih rešujejo probleme skupnega pomena v združenem delu in družbi, da bi tako lahko odločilno vplivali na rešitve, oblikovane po tej poti. Naloga komunistov je, da se stalno bojujejo za socialistično naravo in napredno vsebino rešitev, sprejetih s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori. V njih morajo biti vsebovani tudi ukrepi za njihovo uresničenje, vključno z materialno in družbeno odgovornostjo udeležencev sporazumevanja in dogovarjanja. Komunisti se morajo odločno zavzeti za to, da bodo samoupravni sporazumi in družbeni dogovori o vprašanjih, ki posegajo v neodtujljive pravice delavcev, sprejeti tako, da se bodo lahko delovni ljudje neposredno izrekli o njih. Organizirano in odločno se je treba upreti težnjam, da bi bili samoupravni sporazumi izkoriščeni za absolutiziranje ožjih, skupinskih in regionalnih interesov v škodo razrednih koristi delavcev in kot podlaga za ugodnejši položaj posameznih organizacij združenega dela in njihovih združenj ne glede na rezultate dela. Hkrati se je treba bojevati tudi proti vsem poskusom, da bi v imenu nekakšnih »višjih« ciljev in koristi vsiljevali delovnim ljudem s samoupravnimi sporazumi tehnobirokratske in centralistične rešitve. Posebno pomembna je aktivnost družbenopolitičnih organizacij, zlasti sindikatov in komunistov v njih, za dosledno uresničevanje ustavnih določil na področju samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja na vseh ravneh. Sindikati morajo biti konkretni nosilci ugotavljanja in usklajevanja posameznih in skupnih interesov ter eden izmed bistvenih dejavnikov samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja v naši družbi. Dolžnost komunistov je, da se bojujejo za javnost dela vseh organov, pooblaščenih za sklepanje samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov.

269

4. Komunisti morajo posvetiti posebno pozornost usmerjanju in razvoju krajevnih skupnosti v vseh okoljih — v velikih mestih in industrijskih središčih, primestnih naseljih in vaseh, s tem da izhajajo iz zapletenih in specifičnih potreb in koristi delovnih ljudi in občanov v njih. Glede na to, da so izkušnje in stopnja razvitosti krajevnih skupnosti različne, morajo komunisti še okrepiti svoje delo tam, kjer je razvoj samoupravljanja v krajevnih skupnostih doslej zaostajal. Za razvoj krajevne skupnosti in samoupravljanje v njej so odgovorni vsi člani zveze komunistov na njenem območju. V krajevni skupnosti se morajo zavzemati za socialistični značaj samoupravnih odločitev in za takšne rešitve, ki bodo v skladu z načeli, idejnimi stališči in politiko zveze komunistov, nasprotovati pa vsem poskusom delovanja »v imenu« delovnih ljudi in občanov ter nasilnemu prilaščanju njihovih ustavnih pravic. V zborih krajevnih skupnosti občinskih skupščin je potrebno zagotoviti navzočnost interesov delovnih ljudi in občanov, organiziranih v krajevne skupnosti ter njihov vpliv na odločitve in politiko občinskih skupščin. 5. Idejnopolitična akcija zveze komunistov mora biti usmerjena tako, da bo v vseh oblikah samoupravljanja v občini imel delavski razred odločilni vpliv in vlogo ter da bodo vse funkcije občine podrejene njegovim interesom, s tem pa tudi interesom vseh delovnih ljudi in občanov. Stalno se je treba zavzemati za to, da se bodo medsebojni odnosi subjektov družbene politike v občini usklajevali in reševali predvsem s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori. Zveza komunistov mora doseči, da bodo v primerih, kadar organi občinske skupščine odločajo o materialnih koristih občanov in gospodarskih organizacij, sklepe o tem javno sprejemala kolektivna telesa, kajti tudi to bo pomagalo preprečevati pojave subjektivizma, podkupovanja, korupcije itd. 6. Zveza komunistov Jugoslavije je odgovorna za nadaljnje izboljšanje odnosov in oblik sodelovanja, dogovarjanja in sporazumevanja v odločanju o skupnih interesih delovnih ljudi, narodov in narodnosti v federaciji, kakor je to zapisano v ustavi in urejeno z zakoni. Komunisti v organih pokrajin, republik in federacije so prav tako odgovorni tudi za učinkovitost sporazumevanja in dogovarjanja na ravni federacije ter za dosledno uresničevanje dogovorjene politike. Komunisti v organih in organizacijah federacije ter v medrepubliških telesih morajo pri sprejemanju in izvajanju odločitev stalno upoštevati tudi celoto interesov naše jugoslovanske socialistične skupnosti ter se stalno in dosledno bojevati proti vsem oblikam partikularizma, egoizma, ozkosrčnega razlaganja interesov »svoje« republike,

270

nokrajine ali gospodarske veje ali grupacije, obenem pa tudi proti pojavom birokratskega in unitarističnega centralizma in hegemonizrna Neposredno se morajo zavzemati za vsestransko krepitev socialistične skupnosti na načelih enakopravnosti narodov in narodnosti, republik in pokrajin. 7. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije posebej opozarja na potrebo, da se dosledno uresničujejo pravice narodnosti, kakor so jim zajamčene v ustavah. Nujno je, da statuti in drugi akti občin, krajevnih in drugih samoupravnih organizacij v občini konkretneje obdelajo te pravice in zagotavljajo njihovo uresničevanje. 8. Zveza komunistov se zavzema za to, da se v vseh družbenopolitičnih skupnostih in v vseh organih samoupravljanja poveča učinkovitost vseh oblik družbenega nadzora, da se s samoupravnimi in drugimi družbenimi akti določijo ustrezne institucije in postopki za uresničevanje družbene in samoupravne delavske kontrole ter da se to uveljavi v praksi. Prav tako je treba hitreje vzpostaviti in usposobiti za učinkovito delovanje na vseh ravneh institucijo družbenega pravobranilca samoupravljanja ter zagotoviti razvoj in delovanje sodišč združenega dela. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije posebej poudarja pomen zaščite družbene lastnine in nalaga komunistom, da se odločno bojujejo proti vsem oblikam njene privatizacije, proti skupinskolastninskim ali državnolastninskim monopolom in proti razrednim odporom, ki ogrožajo družbeno lastnino. Komunisti so dolžni, da se zavzemajo za dosledno uresničevanje vseh političnih instrumentov, ki jih ustava predvideva za zavarovanje socialistične družbene lastnine. Komunisti se morajo stalno zavzemati za uresničevanje družbene in politične odgovornosti vseh nosilcev izvršnih funkcij v družbi ter za spoštovanje ustavnosti in zakonitosti v vseh organih in organizacijah. 9. Potrebno je pospešeno usklajevati obstoječe in sprejeti nove zakone in odloke v skladu z ustavo SFRJ, z ustavami republik in pokrajin. Zveza komunistov zlasti opozarja na potrebo, da hitreje sprejmemo zakone za področje združenega dela in samoupravno zakonodajo, ki bodo zagotovili dosledno uresničevanje ustavnega koncepta o oblikovanju in delovanju temeljnih organizacij združenega dela ter njihovem širšem združevanju in povezovanju. Komunisti se morajo odločno zavzemati za večjo učinkovitost našega celotnega ustavnopravnega sistema, ki dobiva z razvijanjem sistema družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja vse bolj novo, samoupravno podobo.

271

III.

1. Nove ustavne rešitve v družbenoekonomskih in družbenopolitičnih odnosih je mogoče uresničiti samo z vztrajnim bojem vseh organiziranih socialističnih sil, predvsem pa z doslednim zavzemanjem komunistov za to, da imajo delavski razred in vsi delovni ljudje v procesu uresničevanja ustavnih sprememb vlogo ustvarjalnih subjektov v iskanju in oblikovanju rešitev za razvoj socialističnih odnosov in organizacije samoupravljanja. Potrebne so ustrezne idejnopolitične in družbene akcije, da bo vsem delovnim ljudem postalo jasno, kakšne možnosti se jim odpirjao z novimi ustavnimi rešitvami, kako se jih bodo posluževali in kaj pričakujemo od delovnih ljudi za nadaljnji razvoj naše socialistične samoupravne skupnosti, s tem pa tudi za uresničenje njihovih interesov. Poglavitno težišče celotne dejavnosti mora biti na uresničevanju ustavnih sprememb v celoti ter na pojasnjevanju in nadaljnjem razčlenjevanju ključnih vprašanj, predvsem pa: pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev v temeljni organizaciji združenega dela; mesta in vloge temeljne organizacije združenega dela v sistemu razširjene reprodukcije ter v vsej družbeni reprodukciji; možnosti, ki jih nove ustavne rešitve dajejo delavcem, da bi obvladovali ves dohodek, ki ga ustvarjajo in da bi trajno razpolagali tudi s tistimi deli svojega dohodka, ki se vključuje v tokove družbene reprodukcije; delegatskega načela oblikovanj novega skupščinskega sistema, ki zagotavlja delovnim ljudem, da neposredno obvladujejo funkcije oblasti in odločajo o splošnih družbenih vprašanjih; novih pridobitev, pomembnih za enakopravnost delovnih ljudi, za krepitev njihove vzajemne odgovornosti v sistemu samoupravnih odnosov ter za nadaljnji razvoj njihove družbene zavesti; enakopravnosti narodov in narodnosti, republik in pokrajin, njihovih skupnih pravic in dolžnosti ter vzajemne odgovornosti pri uresničevanju funkcij federacije. Ta vprašanja kakor tudi celota ustavnih sprememb morajo najti svoje mesto tudi v sistemu izobraževanja in vzgoje v naši družbi. Biti morajo bistvena vsebina marksističnega ideološkega izobraževanja tako v zvezi komunistov kakor v vsej družbi. V ta namen se morajo člani zveze komunistov intenzivno angažirati, zlasti v organizacijah sindikata in socialistične zveze, in to pri taki razčlenitvi programov ideološkega izobraževanja samoupravljavcev, ki bodo predvidevali tudi pripravljanje ustreznih kadrov za uresničevanje teh programov. 272

prav tako je potrebno izdelati programe izdajanja ustrezne literature 0 ustavnih spremembah. 2. Spremembe v družbenoekonomskem položaju delovnega človeka v združenem delu in spremembe v političnem sistemu še bolj zavezujejo zvezo komunistov, da združuje in krepi akcijo vseh organiziranih socialističnih sil v uresničevanju njihovih, z ustavo določenih nalog in odgovornosti. Zato je nujno, da se komunisti neposredno zavzamejo za kritično proučitev dosedanje prakse organiziranja vseh družbenopolitičnih organizacij z namenom, da se njihov značaj in funkcija kar najbolj prilagodita spremembam in smerem nadaljnjega razvoja samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov na temeljih ustave. 3. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije opozarja na potrebo, da se nadaljuje organiziran in odločen boj z vsemi nasprotniki naše smeri socialističnega samoupravnega razvoja, da je potrebno ugotoviti socialne razmere, v katerih se pojavljajo, in njihove nosilce. V procesu boja za uresničenje ustavnih sprememb se bodo pojavljale v novih oblikah protisamoupravne in protisocialistične ideje ter poskušale zavreti uresničevanje ustave ali pa akcijo socialističnih sil pod vodstvom zveze komunistov speljati z njihove poti. Zato se morajo organizacije in vodstva zveze komunistov stalno idejnopolitično, akcijsko in organizacijsko usposabljati za učinkovit boj proti vsem vrstam liberalističnih, tehnokratskih, birokratskih, unitaristično-centralističnih in separatistično-nacionalističnih ter vseh drugih opozicijskih sovražnih sil, ki nasprotujejo samoupravni usmeritvi našega socialističnega razvoja. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije nalaga članstvu, organizacijam in vodstvom zveze komunistov, da se na podlagi stališč in nalog iz te resolucije s svojo idejnopolitično dejavnostjo, pobudami, odgovornim in vsestranskim angažiranjem v socialistični zvezi, zvezi sindikatov, mladinskih in borčevskih organizacijah, v samoupravnih in državnih organih, bojujejo za ustvarjanje razmer, potrebnih za uresničenje ustavnih rešitev in da odločno zavračajo vsa pačenja, težnje in odpore sil, ki temu nasprotujejo. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije poziva hkrati vse delovne ljudi mest in vasi, samoupravne organizacije, družbenopolitične organizacije, družbenopolitične skupnosti, državne organe, strokovne, izobraževalne, znanstvene in druge družbene ustanove, da se neposredno in odgovorno zavzamejo za dosledno uresničevanje ustave na vseh področjih življenja in dela ter tako kar največ prispevajo k organiziranju družbe in razvoju socialističnih samoupravnih odnosov na novih ustavnih temeljih. 18 Deseti kongres ZKJ

273

NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE V SPLOŠNI LJUDSKI OBRAMBI, VARNOSTI IN DRUŽBENI SAMOZAŠČITI Ko izhaja iz uspehov v razvoju zasnove ljudske obrambe, podanih v poročilu o delu predsedstva ZKJ in njegovih organov med devetim in desetim kongresom, iz izhodišč za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ in iz javne razprave o njih ter iz razprave na kongresu, sprejema deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije resolucijo

o nalogah Zveze komunistov Jugoslavije v splošni ljudski obrambi, varnosti in družbeni samozaščiti.

I. Obramba Jugoslavije in varstvo z ustavo določene ureditve je enoten interes delavskega razreda, delovnih ljudi in občanov, naših narodov in narodnosti, republik in pokrajin. Napad na katerikoli del Socialistične federativne republike Jugoslavije pomeni napad na njeno ozemeljsko nedotakljivost, socialistični samoupravni sistem, svobodo in neodvisnost. Obrambna moč naše družbe je neposredno odvisna od dosežkov vsega njenega razvoja, stabilnosti ekonomskih, političnih in skupnih družbenih odnosov ter njene organiziranosti in usposobljenosti za obrambo, varnost in samozaščito. Socialistični samoupravni sistem terja in omogoča, da združeni proizvajalci in občani organizirajo obrambne moči družbe kot svoje., ki — z angažiranjem vseh človeških in materialnih možnosti, sil in sredstev — zagotavljajo neodvisnost in nedotakljivost naše socialistične skupnosti. Zakaj oboroženega ljudstva ni mogoče premagati. Ljudska obramba Jugoslavije, ki je nastala v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji in ki se je razvijala v socialističnih samoupravnih družbenih odnosih, je izraz njene socialistične samoupravne družbene biti, neodvisne in neuvrščene zunanje politike ter skupnosti naših narodov in narodnosti, zasnovane na popolni enakopravnosti ter bratstvu in enotnosti. Naši delovni ljudje in občani, ki gradijo ljudsko obrambo kot celovit in enoten sistem različnih oblik obrambe, se zavedajo, da je oborožen boj poglavitna oblika odpora proti vsakršni agresiji.

274

Kot pravica in dolžnost vseh subjektov naše družbe morata postati ljudska obramba in družbena samozaščita še bolj sestavni del samoupravnih družbenih odnosov ter vsakdanja funkcija družbenega jn političnega sistema. Aktivno sodelovanje delovnih ljudi in občanov v obrambi in samozaščiti dopolnjuje njihove pravice in samoupravni družbeni položaj, razvija zavest o življenjski povezanosti naših narodov in narodnosti ter utrjuje njihovo enakopravnost, podpira razvoj socialističnega samoupravnega družbenega sistema, veča obrambno moč in krepi enotnost Socialistične federativne republike Jugoslavije. Zato štejejo uspehi, ki jih dosegamo v uresničevanju ljudske obrambe, med največje dosežke vsega našega družbenega razvoja. II.

Ko uresničuje revolucionarno misel in delo tovariša Tita pri oblikovanju in graditvi ljudske obrambe, ima zveza komunistov zgodovinsko nalogo in dolžnost, da razvija sedanje in ustvarja nove možnosti za organizirano sodelovanje vseh subjektov v ljudski obrambi. Z jasno idejno opredelitvijo in akcijo zveza komunistov mobilizira in usmerja družbene sile in zagotavlja njihovo enotno delovanje v obrambi in zaščiti. Izhajajoč iz tega nalaga deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije članom, organizacijam in vodstvom zveze komunistov, da se nenehno in vestno zavzemajo za graditev in krepitev enotnega sistema ljudske obrambe, varnosti in družbene samozaščite, pred nje pa postavlja te naloge: 1. Nadaljnje podružbljanje obrambnih in varnostnih zadev je revolucionaren proces in trajen interes delavskega razreda, narodov in narodnosti Jugoslavije. Zato naj se organizacije in vodstva zveze komunistov nenehno zavzemajo za to, da postaneta obramba in varnost stalna skrb organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih in krajevnih skupnosti, samoupravnih organov, družbenopolitičnih in drugih družbenih organizacij in organov državne uprave. Naloga komunistov je, da se v vseh družbenih okoljih bojujejo, da postaneta obramba in varnost še bolj sestavni del vsakdanje dejavnosti delovnih ljudi in občanov, da bi se tako še bolj uveljavila ustvarjalnost in pobuda delovnega človeka kot poglavitnega nosilca in odločujočega dejavnika obrambe in samozaščite. 2. Graditev in obramba socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov in na tej podlagi uresničevanje enakopravnosti ter krepitev bratstva in enotnosti narodov in narodnosti so temeljni dejavniki varnosti in obrambe države. Komunisti v oboroženih silah in v vseh 18*

275

drugih strukturah ljudske obrambe in družbene samozaščite se morajo nenehno prizadevati, da bi dosledno uresničevali nacionalno enakopravnost, bratstvo in enotnost narodov in narodnosti na načelih, določenih v ustavi SFRJ in programu ZKJ. 3. Nadaljnja modernizacija vsega sistema ljudske obrambe in interesi učinkovite obrambe narekujejo, da se v skladu z ekonomskim razvojem in možnostmi države izločajo ustrezna materialna sredstva. Zveza komunistov se bo bojevala za večjo solidarnost med delovnimi ljudmi in občani pri zagotavljanju teh sredstev in za njihovo racionalno uporabo. V gmotni skrbi za ljudsko obrambo se bodo organizacije in vodstva zveze komunistov zavzemala zlasti, da bi hitreje in učinkoviteje izoblikovali ekonomično in racionalno materialno in zdravstveno oskrbo oboroženih sil in za njihovo popolnejše vključevanje v samoupravni družbenoekonomski sistem; za ekonomsko poživitev in racionalno vlaganje sredstev v razvoj hribovitih območij in otokov; za ustvarjanje in stalno obnavljanje materialnih rezerv za potrebe družbe in oboroženih sil in za bolj odgovoren odnos komunistov v državnih organih federacije, republik, pokrajin in občin ter v organizacijah združenega dela in družbenih službah do nalog dolgoročnega načrtovanja in usposabljanja gospodarstva in družbenih služb za delo v vojnih razmerah. Da bi se še bolj osamosvojili, še močneje oprli na lastne moči in uspešneje vojaško in ekonomsko sodelovali z neuvrščenimi in drugimi državami, se bo zveza komunistov zavzemala za boljše izkoriščanje in posodobljenje sedanjih in ustvarjanje novih zmogljivosti za proizvodnjo sodobnega orožja in opreme, v skladu s potrebami ljudske obrambe in v skladu z ekonomskimi možnostmi države. 4. Dolžnost komunistov je, da se nenehno zavzemajo za enotnost idejnih in političnih pogledov na temeljna vprašanja ljudske obrambe in družbene samozaščite, za razvoj zavesti o obrambi in varnosti države in socialističnega samoupravnega sistema. Glede na to, da samo narodi, ki so usposobljeni, da se zavestno bojujejo za socializem in socialistično samoupravljanje, enakopravnost, bratstvo in enotnost, za materialni napredek, za neuvrščeno zunanjo politiko, svojo svobodo in neodvisnost, ne morejo biti premagani, so komunisti dolžni, da se zavzamejo tudi za moralnopolitično, vojaško in drugo strokovno usposabljanje občanov za obrambo in zaščito ter za nadaljnje razvijanje in utrjevanje zavesti, da je oborožen boj glavna oblika nasprotovanja agresiji. 5. Vodstva, organi in organizacije Zveze komunistov Jugoslavije in komunisti v vseh družbenih okoljih, zlasti v oboroženih silah in varnostnih organih, se morajo odločno in pravočasno postaviti po 276

robu nosilcem centralistično-birokratskih, separatistično-nacionalističnih, liberalističnih in drugih protisocialističnih in protisamoupravnih nazorov in pojavov, da bi vplivali na oborožene sile ter na varnostne organe in službe. 6. Močne oborožene sile — njihova moralnopolitična trdnost, strokovna usposobljenost in materialnotehnična opremljenost — so prvi pogoj za uspešno obrambo pred agresijo. Jugoslovanska ljudska armada in teritorialna obramba sta obliki organiziranja enotnih oboroženih sil delavskega razreda, delovnih ljudi in občanov, naših narodov in narodnosti. Enotnost razrednih in političnih smotrov, doktrine in strategije ter enotni družbenopolitični temelji so podlaga enotnosti sistema ljudske obrambe in oboroženih sil. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije nalaga članom, organizacijam in vodstvom zveze komunistov, zlasti v oboroženih silah, naj se bojujejo za krepitev, večjo usposobljenost in bojno pripravljenost naših oboroženih sil. V zvezi s tem deseti kongres zlasti poudarja: dolžnost vzgoje pripadnikov oboroženih sil na marksistični ideologiji in idejnih opredelitvah Zveze komunistov Jugoslavije, na svobodoljubnih in revolucionarnih tradicijah vseh naših narodov in narodnosti, posebno na tradicijah naše narodnoosvobodilne vojne in socialistične revolucije, na enakopravnosti ter bratstvu in enotnosti naših narodov in narodnosti, v duhu načel politike neuvrščenosti, socialističnega internacionalizma in jugoslovanske socialistične domoljubnosti; nujnost, da se jugoslovanska ljudska armada kot oborožena sila delavskega razreda ter narodov in narodnosti Socialistične federativne republike Jugoslavije razvija v še sodobnejšo vojaško organizacijo, opremlja z bolj in bolj modernim orožjem in vojaško tehniko in nenehno usposablja za uspešno izpolnjevanje nalog, da bi se lahko postavila po robu vsakemu morebitnemu napadalcu; nalogo razvijanja in krepitve teritorialne obrambe tako, da se bo opremljala z modernim orožjem in se razvijala v skladu z enotnimi smotri, načrti in doktrino uporabe oboroženih sil in s svojo družbenopolitično vlogo v ljudski obrambi; potrebo, da se komunisti v oboroženih silah, zlasti v jugoslovanski ljudski armadi, še bolj angažirajo pri vseh opravilih ljudske obrambe v družbi, zlasti pa pri usposabljanju prebivalstva za oborožen boj. 7. Protislovja sodobnega sveta, odprtost naše države, dinamična notranja gibanja, ki jih spremljajo tudi negativni pojavi, narekujejo še večjo prizadevnost Zveze komunistov Jugoslavije in družbe v celoti za varstvo ustavne ureditve ter varnost občanov, družbenega in osebnega premoženja. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije na277

laga organizacijam in vodstvom zveze komunistov aktivnejši in skrbnejši odnos do krepitve varnosti in zaščite, pri tem pa posebej poudarja: potrebo po organiziranem in popolnejšem usmerjanju graditve sistema varnosti in družbene samozaščite v vseh družbenih dejavnostih ter po krepitvi odgovornosti in discipline v varstvu temeljnih družbenih vrednot, zlasti pri varovanju državnih in poslovnih skrivnosti in skrivnosti ljudske obrambe ter pri varstvu družbenega premoženja pred vsemi oblikami zlorab in prilaščanja, zlasti tistimi, ki izpodkopavajo ekonomske temelje naše socialistične samoupravne družbe; dolžnost zveze komunistov, da idejnopolitično presoja protisocialistična in protisamoupravna, reakcionarna in protirevolucionarna, kriminalna in druga družbeno škodljiva dejanja in da usmerja pristojne organe, da odločneje obračunajo s nosilci takšnega delovanja; dolžnost Zveze komunistov Jugoslavije, da v interesu varnosti Jugoslavije kot celote in vsake socialistične republike in avtonomne pokrajine idejnopolitično usmerja delo varnostnih organov in njihovo funkcioniranje na enotnih temeljih, določenih v ustavi in zakonih ter da se zavzema za učinkovito akcijsko povezovanje in sodelovanje teh organov na območju vse države. Vodstva in člani zveze komunistov v varnostnih organih in službah so odgovorni za to, da bi bili vsi v teh organih in službah popolnoma seznanjeni s pojavi in problemi, ki so pomembni za varnost vse države, ter da bi bili o tem obveščeni organi in vodstva v pokrajinah, republikah in federaciji; obveznost komunistov v organih varnosti je, da spodbujajo razvijanje družbene samozaščite in pri tem pomagajo pristojnim organom in ustanovam družbe. Krepitev učinkovitosti varnostnih organov je poglavitna naloga komunistov v teh organih. Vodstva in člani zveze komunistov v varnostnih organih in službah se morajo bojevati za zakonitost v svojem delu, preprečiti vsak poskus oviranja teh organov kakor tudi zlorabe pri izvrševanju njihove, v zakonih določene funkcije. Zveza komunistov se mora zavzemati za to, da bo družbeni položaj varnostnih organov in služb v skladu z njihovo vlogo in nalogami in bolj mora skrbeti za idejnopolitično kadrovsko, materialno in drugačno usposabljanje teh organov in služb v skladu s potrebami in interesi družbe. Organizacije in vodstva zveze komunistov se morajo še bolj potruditi v razvijanju zavesti in takšnega odnosa občanov do varstva naše socialistične samoupravne družbe, da bodo svoj prispevek v 278

boju proti zunanjemu in notranjemu sovražniku in drugim kriminalnim dejavnostim pojmovali in uresničevali kot svojo samoupravno in državljansko pravico in dolžnost. 8. Komunisti v samoupravnih, državnih in družbenih organih, zlasti v občinah, delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih, se morajo odločneje zavzemati za hitrejši razvoj, modernizacijo, organizacijsko in kadrovsko usposabljanje civilne zaščite. Pri tem je nujno poskrbeti za večje sodelovanje republik in pokrajin in se zavzemati za rešitve, ki ustrezajo našim materialnim možnostim in zasnovi ljudske obrambe. Bolj kakor doslej pa bi morali uporabljati izkušnje sodobnih osvobodilnih vojn. 9. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije nalaga organizacijam zveze komunistov in komunistom na znanstvenem in ustvarjalnem področju v družbi in oboroženih silah, da bodo z združenim prizadevanjem pripomogli k bolj racionalnemu in učinkovitemu sodelovanju znanstvenih zmogljivosti države v vseh vprašanjih, ki so pomembna za ljudsko obrambo, varnost in družbeno samozaščito. 10. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije opozarja, da se morajo socialistična zveza delovnega ljudstva, zveza sindikatov, zveza mladine, konferenca za družbeno aktivnost žensk, zveza združenj borcev narodnoosvobodilne vojne, zveza rezervnih vojaških starešin ter druge organizacije, društva in združenja vsestransko zavzeti za izpolnjevanje nalog ljudske obrambe, varnosti in družbene samozaščite. 11. Organizacije in vodstva zveze komunistov morajo enotno usmerjati idejno, moralnopolitično in strokovno usposabljanje mladih za aktivno vlogo v ljudski obrambi, varnosti in družbeni samozaščiti. Neprimerno bolj kakor doslej bi morali izkoriščati široke možnosti, ki jih nudijo športne, tehnične in druge specializirane in strokovne organizacije v usposabljanju mladih za obrambo in zaščito. 12. Zveza komunistov se mora odločno zavzemati za to, da bi bolj pritegnili ženske v ljudsko obrambo in da bi jih usposobili za vse oblike odpora proti agresiji, vključno tudi za oborožen boj. 13. Kadrovska politika v ljudski obrambi ter na področju varnosti in družbene samozaščite je ena izmed najpomembnejših nalog zveze komunistov in zanjo se mora v prihodnje zlasti zavzeti. Temeljna 'usmeritev velja dolgoročnemu programiranju in načrtovanju potreb ter idejnopolitičnemu in strokovnemu usposabljanju teh kadrov. Organizacije in vodstva zveze komunistov morajo posvetiti posebno pozornost temu:

279

da bodo poglavitno merilo pri izbiri aktivnega in rezervnega starešinskega kadra v oboroženih silah ter delavcev v varnostnih organih in službah njihova razredna idejnopolitična opredeljenost in visoke moralnopolitične kvalitete; da bodo kadri v jugoslovanski ljudski armadi, v štabih in organih teritorialne obrambe in v varnosti dopolnjevani sorazmerneje iz vrst vseh narodov in narodnosti, republik in pokrajin; da bi bil izbran in izšolan strokovno kvalificiran ter marksistično, socialistično in samoupravno opredeljen učni kader za predmete ljudske obrambe in varnosti na univerzah in drugih šolah; da bi idejnopolitično dvigali in marksistično izobraževali starešinski kader v oboroženih silah in med delavci v varnostnih organih in službah; da bi zagotovili kakovosten kader in ustrezni družbeni položaj organov ljudske obrambe v družbenopolitičnih skupnostih, posebno v občinah, v skladu z vlogo in nalogami, ki jih imajo. 14. Razvijanje sodelovanja tudi na področju ljudske obrambe z neuvrščenimi in drugimi prijateljskimi državami in vsemi protiimperialističnimi silami pomaga krepiti politiko neuvrščenosti in mednarodni položaj SFRJ. Mimo sodelovanja, ki ga razvijajo državni organi, se bolj in bolj odpirajo možnosti in potrebe za sodelovanje Zveze komunistov Jugoslavije z revolucionarnimi in naprednimi političnimi gibanji in partijami tudi na področju obrambnega organiziranja.

NEPOSREDNE NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE V URESNIČEVANJU POLITIKE EKONOMSKE STABILIZACIE

Glede na to, da je večja ekonomska stabilnost ena izmed bistvenih osnov za razvijanje samoupravnih socialističnih odnosov, za hitrejši in skladnejši družbenogospodarski razvoj in nadaljnje zviševanje življenjske ravni delovnih ljudi, na podlagi dosežkov v uresničevanju politike ekonomske stabilizacije in spoznanja, da je za omejevanje in premagovanje nestabilnosti potreben stalen in vztrajen boj v daljšem obdobju, kakor tudi ob upoštevanju ocen v izhodiščih za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ in drugih kongresnih dokumentih ter razprave na kongresu sprejema deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije

280

resolucijo o neposrednih nalogah Zveze komunistov Jugoslavije pri uresničevanju politike ekonomske stabilizacije. 1. Deseti kongres ZKJ poudarja, da nastajajo s spremembami v družbenogospodarskem in družbenopolitičnem sistemu v skladu z ustavo SFRJ in izhodišči za pripravo sklepov in stališč za deseti kongres ZKJ ter z okrepljenim delovanjem ZKJ in drugih organiziranih socialističnih sil naše družbe za to, da delavci v združenem delu odločajo o presežnem delu in razširjeni reprodukciji ter upravljajo z družbenimi zadevami kakor tudi z dosedanjimi dosežki v gospodarskem razvoju in uresničevanju drugih nalog ekonomske politike, razmere za to, da bomo v naslednjem obdobju dosegli večjo ekonomsko stabilizacijo na trajnejših temeljih. Zveza komunistov meni, da je za uresničevanje te neposredne in dolgoročne naloge potrebno, da se vztrajno in organizirano zavzemajo za to ter usklajeno delujejo vsi družbeni dejavniki, ki vplivajo na gospodarski razvoj — temeljne in druge organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti in organi družbenopolitičnih skupnosti, in to v skladu s svojo odgovornostjo in skupnimi interesi v boju za ekonomsko stabilizacijo. Bistveno za uresničevanje teh nalog je, da sprejmemo in uresničujemo tak družbeni načrt in takšno ekonomsko politiko, ki bo ustvarjala razmere za skladen in hiter razvoj proizvajalnih sil, za zviševanje storilnosti in na tej podlagi tudi dohodka in življenjske ravni delovnih ljudi, kar jih bo materialno in ustvarjalno spodbujalo k uresničevanju politike ekonomske stabilizacije. Obveznost komunistov je, da se odločno zavzemajo za to, da bodo delavci v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela zavestni nosilci boja za ekonomsko stabilizacijo, za skladnejše odnose v družbeni reprodukciji, v proizvodnji in na tržišču, v delitvi in porabi ter za učinkovito odstranjevanje vzrokov in pojavov inflacije. 2. Premagovanje ekonomske nestabilnosti zahteva prav tako, da spremembe v gospodarskem sistemu omogočijo vsem njegovim institucijam, da izražajo in razvijajo prevladujočo vlogo združenega dela v družbeni reprodukciji in cilje skupne razvojne politike. Komunisti v državnih in družbenih organih, samoupravnih in družbenih organizacijah, znanstvenih ter drugih ustanovah morajo pospešiti prilagajanje institucij gospodarskega sistema rešitvam, vsebovanim v ustavi SFRJ ter ustavah republik in avtonomnih pokrajin. Hkrati je potrebno, da se komunisti v temeljnih in drugih organizacijah zdru-

281

ženega dela, v krajevnih in interesnih skupnostih zavzemajo za razvijanje samoupravne zakonodaje na novih temeljih. V tem smislu je treba odločno odstranjevati vse ostanke odtujenosti sredstev in rezultatov dela od delavcev, pospešiti proces samoupravnega preoblikovanja finančnega in menjavnega področja ter njuno povezovanje s proizvodnjo, povezovanje negospodarskih dejavnosti z gospodarstvom na podlagi svobodne menjave dela ter z ustanavljanjem samoupravnih interesnih skupnosti. Bistvena naloga v graditvi sistema družbene reprodukcije na načelih ustave SFRJ in ustav socialističnih republik ter socialističnih avtonomnih pokrajin je ustvarjanje razmer, da združeno delo prevzame reševanje zapletenih in velikih ekonomskih problemov. To zahteva utrditev temeljnih organizacij združenega dela kot temeljnih celic samoupravnega reprodukcijskega odnosa ter njihovo povezovanje in združevanje, uveljavitev dohodka kot bistvenega motiva gospodarjenja, zagotavljanje socialne stabilnosti in varnosti materialnega položaja delavcev v združenem delu ter nastajanje enakopravnejših pogojev za ustvarjanje dohodka na enotnem jugoslovanskem tržišču. Potrebne so spremembe v sistemu cen, davkov in prispevkov, v sistemu dohodka, zunanjetrgovinskem in deviznem režimu v tem smislu, da bodo namesto sedanjih rešitev, ki so zasnovane na čezmernem arbitriranju državnih organov, nastajale takšne razmere in institucije, ki bodo razvijale ustvarjalno pobudo delavcev in odpirale prostor za to, da bo združeno delo prevzemalo funkcije v skladu s samoupravnim socialističnim sistemom. 3. Za nastajanje skladnejših odnosov v gospodarstvu, na tržišču in v vsej reprodukciji je še posebej pomembno, da na vseh ravneh z družbenimi dogovori in samoupravnimi sporazumi sprejemajo in uresničujejo načrte in programe dolgoročnega družbenogospodarskega razvoja. Na tej podlagi morajo organizacije združenega dela in drugi subjekti gospodarjenja prevzeti konkretne obveznosti za reševanje vseh tistih problemov, od katerih je odvisno nadaljnje uresničevanje ekonomske stabilizacije. Zveza komunistov se bo zavzemala, da temeljne in druge organizacije združenega dela, med seboj odvisne v reprodukcijskem procesu, s samoupravnim sporazumevanjem določajo skupne razvojne programe in sredstva za njihovo uresničevanje, s tem da izhajajo iz svojih in skupnih koristi, iz razvojne politike države in upoštevanja ekonomskih zakonitosti. Zveza komunistov Jugoslavije poudarja, da je potrebna intenzivna družbena in politična aktivnost pri določanju skupne politike dolgoročnega razvoja države, v tem smislu pa je treba doseči ustrezne 282

sporazume in dogovore v združenem delu med republikami in pokrajinama. „ . . Hkrati meni Zveza komunistov Jugoslavije, da morajo nacrti in rogrami razvoja za obdobje 1976—1980 vsebovati politiko ekonomske stabilizacije kot svojo bistveno osnovo, kakor tudi instrumente jn sredstva za učinkovito uresničevanje takšne politike, ker je to pogoj za razvoj samoupravnih odnosov in za uresničevanje ciljev ter nalog razvojne politike. 4. Nastajanje stabilnejših odnosov v gospodarstvu in na tržišču zahteva napore vseh subjektov gospodarjenja za povečanje proizvodnje in za premagovanje nesorazmerij v strukturi gospodarstva, proizvodnje, delitve in porabe. Tako je mogoče zadovoljevati stalno naraščajoče družbene potrebe in usklajevati odnose na tržišču. Naloga članov in organizacij zveze komunistov je, da so v prvih vrstah boja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi za doseganje večje in rentabilnejše proizvodnje, za boljše izkoriščanje zmogljivosti, delovnega časa in zviševanje storilnosti, za večji dohodek in akumulacijo, za večjo delovno disciplino ter za učinkovitejše gospodarjenje ter na tej podlagi za zviševanje življenjske ravni. Povečevanje proizvodnje in zaposlenosti zahteva intenzivnejša vlaganja v osnovne sklade gospodarstva in občutnejše povečanje deleža sredstev gospodarstva v skupnih investicijah. Sredstva za razvoj morajo nastajati predvsem na podlagi povečevanja proizvodnje in dohodka, ne pa na račun osebnih dohodkov ali na podlagi neupravičenega zviševanja cen. Stabilizacija ekonomskih tokov pomeni tudi doseganje zadovoljive sestave in učinkovitosti investicij, predvsem pa njihovo usmerjanje v objekte, ki naj bi pomagali premagovati strukturna neskladja v gospodarstvu. Pri tem velja posebej upoštevati spremembe v proizvodni sestavi in mednarodni menjavi, ki so nastale zaradi naraščajočega neskladja med povpraševanjem in ponudbo surovin, živil in goriv ter zaradi prizadevanj držav v razvoju, da dosežejo ustrezno valorizacijo energetskih in surovinskih virov ter pravičnejšo delitev svetovnega bogastva sploh. Vzporedno z graditvijo novih proizvodnih zmogljivosti sta potrebna tudi hitrejši razvoj obstoječih temeljnih in drugih organizacij združenega dela ter njihovo usposabljanje za učinkovitejše gospodarjenje. Za hitrejše napredovanje so potrebni višja stopnja samoupravne organiziranosti, vse boljša medsebojna povezanost in usklađeni napori vseh udeležencev v proizvodnem procesu. V tem smislu je treba povezovati samoupravne sile, združevati pobude, delo in sredstva, kadrovske zmogljivosti, znanost in izobraževanje zaradi podpiranja tistih gospodarskih dejavnosti, ki so v dosedanjih in novih programih

283

sposobne potegniti celotno gospodarstvo naprej in pospešiti splošno zviševanje storilnosti. Deseti kongres ZKJ nalaga komunistom, da se zavzamejo: — da v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, samoupravnih interesnih in družbenopolitičnih skupnostih proučijo razvojne programe in bilance razpoložljivih investicijskih sredstev ter na podlagi načela, da je združeno delo nosilec odločitev in sredstev razširjene reprodukcije, zagotovijo najučinkovitejšo porabo teh sredstev; — da se pospeši sklenitev in uresničevanje družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov o razvoju proizvodnje energije, poglavitnih surovin in živil; — da ne bo nesmotrnih vlaganj ter da bo graditev novih zmogljivosti povezana z zagotovitvijo potrebne energije in surovin ter z možnostmi prodaje; — da povsod tam, kjer je mogoče in utemeljeno, zavro neproizvodne investicije, da ne dovolijo investicij brez kritja; — da bodo uvajali vse potrebne ukrepe in akcije, ki odstranjujejo vzroke izgub v organizacijah združenega dela kakor tudi učinkovito reševali pojave izgub; — da bodo sprejeti učinkoviti in pravočasni ukrepi, ki bodo omogočali lažje premagovanje razmer, kadar temeljne in druge organizacije združenega dela zaidejo v ekonomske težave; — da se nadaljuje uvajanje ukrepov ekonomske politike, ki zagotavljajo normalen potek reprodukcije kakor tudi odločno odstranjujejo vzroke in pojave nelikvidnosti; — da se v gospodarjenju in poslovanju temeljnih in drugih organizacij združenega dela dosledno uresničujejo norme in načela tržnega obnašanja v razmerah socialistične blagovne proizvodnje; — da se s samoupravnimi sporazumi in dogovori zagotovijo sredstva za kreditiranje prodaje domače opreme doma in v tujini kakor tudi trajnih potrošnih dobrin na domačem tržišču; — da se okrepi konkurenčna sposobnost proizvodnih in drugih organizacij združenega dela na tujem tržišču in da nastajajo ugodne razmere za rentabilen izvoz in za povečanje neblagovnih deviznih dohodkov. 5. Komunisti morajo aktivno delovati in spodbujati boj delovnih ljudi v vseh temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, v delovnih, krajevnih in interesnih skupnostih za zmanjševanje poslovnih stroškov, za racionalnejšo porabo razpoložljivih sredstev in učinkovitejše poslovanje v celoti.

284

Delovni ljudje v organizacijah združenega dela morajo kar najbolj varčevati, zlasti z energijo in deficitnimi surovinami, ki omejujejo hitrejše povečevanje proizvodnje. potrebna je stalna akcija za varčevanje v neproizvodni porabi, kar je pomemben pogoj za zmanjševanje obveznosti gospodarstva ter za krepitev materialne podlage samoupravljanja. Komunisti se morajo bojevati za to, da proizvajalci odločajo o dohodku v celoti, da rešujejo vse bistvene probleme proizvodnje, delitve in porabe, s tem da prevzemajo tudi tveganje in odgovornost za svoje odločitve. To pomeni, da se morajo bojevati za nastanek razmer, v katerih bo delavec v temeljni organizaciji združenega dela imel vpogled v račune, posle in načrte in v katerih bo vedel, kakšen in kolikšen je rezultat njegovega dela in kam gre kateri del dohodka. To je bistven pogoj za učinkovitejše gospodarjenje. Deseti kongres nalaga komunistom odgovornost: — da varčevalna akcija, ki sta jo sprožili Zveza komunistov Jugoslavije in Zveza sindikatov Jugoslavije, postane vsesplošna in sestavni del vsakodnevne prakse v organizacijah združenega dela, -v delovnih in interesnih ter družbenopolitičnih skupnostih, v vseh okoljih; — da bodo sklenjeni in izpeljani samoupravni sporazumi in družbeni dogovori v občinah, pokrajinah, republikah in federaciji •o merilih in višini obremenjevanja dohodka organizacij združenega dela; — da se dosledno uresničuje načelo, po katerem zvišanje cen ne povzroči tudi povečanja dohodkov na podlagi prometnega davka; — da v vseh družbenopolitičnih skupnostih proučijo in kjer je le mogoče zmanjšajo obveznosti gospodarstva na račun prispevka na dohodke, obresti, prispevka za izkoriščanje mestnega zemljišča, vodnega prispevka, prispevka za skupne rezerve, članarin in prispevka poslovnim združenjem in gospodarskim zbornicam ter podobne dajatve; — da se dokončno ukine tako imenovani državni kapital v vseh oblikah, vključno tudi prenos dolgoročnih naložb Narodne banke Jugoslavije v sklade organizacij združenega dela ter preoblikovanje skladov negospodarstva v ustanove samoupravno združenega dela; — da se nadaljuje spreminjanje tistih kratkoročnih kreditov, ki imajo funkcijo trajnih obratnih sredstev, v dolgoročne kredite. 6. Potreben je boj za ekonomsko stabilizacijo neposredno povezati z bojem za stabilno zviševanje življenjske ravni delavskega razreda in vseh delovnih ljudi ter za materialno in socialno varnost delavcev v združenem delu. To mora biti izhodišče pri določanju 285

razvojnih programov, ciljev in ukrepov ekonomske in socialne politike ter dohodka, osebnih dohodkov in drugih osebnih prejemkov. V tem smislu mora politika dohodka in osebnih dohodkov v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela delovati kot aktivni spodbudni dejavnik za doseganje kar najboljših proizvodnih in poslovnih uspehov. Da bi se povečali ekonomska učinkovitost in gospodarska stabilizacija, se zveza komunistov zavzema za to, da je osebni dohodek delavca odvisen od njegovega skupnega prispevka k ustvarjanju dohodka s tekočim in minulim delom. Za razvoj in izpopolnjevanje načela delitve po delu se mora stalno povečevati število delovnih ljudi v združenem delu, katerih delo se vrednoti po tem načelu. Tako bo mogoče zavreti težnje uravnilovke in prakso, da se višina osebnih odhodkov izključno povezuje s formalnimi kvalifikacijami, hierarhičnostjo delovnih mest, delovno dobo in podobnim. Zveza komunistov se bo zavzemala za izpopolnjevanje in razčlenjevanje delitvenih meril v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela ter za neposredno odločanje delavcev o skupnem dohodku, vključno o tistem delu, ki je vezan na minulo delo, kakor tudi za nadaljnje zboljševanje samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov o politiki dohodka in osebnih dohodkov. 7. Komunisti morajo biti nosilci družbene akcije za zaščito življenjske ravni delovnih ljudi, predvsem delavcev z nizkimi osebnimi in družinskimi dohodki, ki so jim prejemki iz dela v družbenem sektorju edini vir obstoja. V ta namen se morajo zavzemati za: — povezovanje proizvodnih, trgovinskih in drugih organizacij združenega dela, krajevnih in interesnih skupnosti na podlagi samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov, da bi lahko pravočasno sklepali pogodbe o organizirani proizvodnji temeljnih življenjskih potrebščin in za ustvarjanje razmer, v katerih bo mogoče učinkovito uresničevati te programe; — učinkovito in usklađeno delovanje vseh družbenih dejavnikov, da bi zboljšali oskrbo prebivalstva, zlasti z glavnimi živili, bolje organizirali prodajo in zagotovili ustrezne živilske zaloge; — zagotovitev življenjske ravni delovnim ljudem z nizkimi osebnimi prejemki s pomočjo kompenzacij, regresov in drugih ukrepov ekonomske in socialne politike; — kar najugodneje organizirano prehrano delavcev med delom kakor tudi ustvarjanje ugodnosti za oddih in rekreacijo delavcev; — usklajevanje minimalnih osebnih dohodkov in otroškega dodatka z gibanjem življenjskih stroškov; — subvencioniranje stanarin tistim delovnim ljudem porabnikom družbenih stanovanj, katerih standard bi bil zavoljo zvišanja stanovanjskih najemnin ogrožen; 286

— razvijanje različnih oblik skupne porabe v organizacijah združenega dela, krajevnih in interesnih skupnostih, ki bodo na podlagi socialistične solidarnosti in vzajemnosti varovale standard delovnih ljudi z nižjimi osebnimi prejemki, premagovale socialne razlike in učinkoviteje reševale socialne probleme; — razvijanje družbenega dogovarjanja delovnih ljudi in občanov v krajevnih skupnostih, da bi izboljšali življenjsko raven in učinkoviteje reševali vsakodnevne probleme v trgovini, gostinstvu, obrti in drugih storitvenih dejavnostih. 8. Uresničevanje politike ekonomske stabilizacije zahteva dosledno razvijanje enotnega jugoslovanskega tržišča. Komunisti v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela se morajo zavzemati, da bo njihova tekoča in razvojna politika izhajala iz učinkovitega delovanja enotnega jugoslovanskega tržišča. Potrebna je odločna akcija komunistov za: — odločno uresničevanje protimonopolske zakonodaje in njeno nadaljnje dograjevanje; — onemogočanje pojavov zaprtosti tržišča znotraj občin in republik; — preprečevanje takšnega združevanja v gospodarstvu, katerega cilj je razdelitev tržišča in zviševanje cen; — preprečevanje vseh drugih pojavov, ki delujejo v nasprotju z enotnostjo jugoslovanskega tržišča. 9. Zveza komunistov Jugoslavije poudarja, da je s stališča uresničevanja ekonomske stabilizacije bistveno učinkovitejše vključevanje v mednarodno delitev dela, zagotavljanje enakopravnega položaja naših organizacij združenega dela in države v mednarodnih ekonomskih odnosih, močnejše in bolj vsestransko povezovanje našega gospodarstva s svetovnim, posebno pa z gospodarstvom držav v razvoju. Narava in stopnja odvisnosti domače proizvodnje od uvoza in velike spremembe, ki tečejo v svetovnem gospodarstvu, zahtevajo veliko večjo stopnjo organiziranosti in izoblikovanje ustreznega mehanizma za zavarovanje domačega gospodarstva pred neugodnimi pojavi na svetovnih blagovnih in denarnih tržiščih. Na podlagi bilanc proizvodnje in porabe izvoza in uvoza je treba zagotoviti večjo proizvodnjo energije, surovin in živil in — kjerkoli je to ekonomsko utemeljeno in racionalno — zamenjavo njihovega uvoza z domačimi izdelki. Hkrati velja z drugimi neuvrščenimi državami in državami v razvoju graditi skupno razvojno strategijo v skladu s spremembami v mednarodnih ekonomskih odnosih in dolgoročnimi skupnimi interesi. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije nalaga članstvu, organizacijam in vodstvom ZKJ, da se na podlagi nalog, zapisanih v 287

tej resoluciji in drugih kongresnih dokumentih, kakor tudi nalog, vsebovanih v programu protiinflacijske akcije v letu 1974, vsestransko zavzamejo za nastajanje razmer za uresničevanje ciljev politike ekonomske stabilizacije. Odnos komunistov do stabilizacije je pomemben del skupnega odnosa do politike in strategije Zveze komunistov Jugoslavije, izraža in potrjuje pa tudi njihovo opredelitev do delavskega razreda in njegovih skupnih in trajnih interesov. Naloga organizacij in vodstev zvez komunistov socialističnih republik in socialističnih avtonomnih pokrajin je, da prispevajo k učinkovitemu delu organov federacije tudi takrat, kadar gre za stabilizacijska prizadevanja. Komunisti, ki so njihovi delegati in predstavniki v teh organih, so še posebej zadolženi, da prispevajo k tej nalogi z odgovornim delom predvsem na podlagi trajnih in skupnih interesov delavskega razreda. Zlasti so odgovorni za medrepubliške dogovore in njihovo uresničevanje ter za učinkovito delovanje vseh zveznih forumov, organov in organizacij v skladu s pravicami in dolžnostmi federacije. Komunisti v organizacijah in organih socialistične zveze in zveze sindikatov se morajo še nadalje zavzemati za uresničevanje ciljev stabilizacijske politike in biti nosilci politične akcije, ki bo na temeljih intenzivnejšega gospodarjenja in racionalnejšega izkoriščanja družbenih sredstev in dohodka zagotovila uresničevanje nalog, določenih s to resolucijo. Deseti kongres ZKJ poziva vse organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti, družbenopolitične skupnosti in vse druge nosilce sredstev in odločitev v družbeni reprodukciji, da izhajajo v svojih programih in razvojnih načrtih iz potrebe po uresničevanju stabilizacijske politike in da določajo konkretne naloge in roke za njihovo uresničenje.

SOCIALISTIČNO SAMOUPRAVNO ORGANIZIRANJE IN RAZVOJ KMETIJSTVA TER NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

Na podlagi uspehov, doseženih v razvoju in socialistični preobrazbi kmetijstva in vasi, na podlagi sedanjega stanja in problemov ter ocen, podanih na kongresu, sprejema deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije 288

resolucijo

1

o socialističnem samoupravnem organiziranju in razvoju kmetijstva ter o nalogah Zveze komunistov Jugoslavije.

I.

1. Zveza komunistov Jugoslavije se bo odločno bojevala za uresničevanje idejnopolitičnega koncepta o razvoju in socialistični preobrazbi kmetijstva in vasi, za razvoj socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov in proizvajalnih sil v kmetijstvu, za njegovo samoupravno podružbljanje ter za krepitev zveze delavcev in kmetov prek združenega dela. Takšno zasnovo razvoja so potrdili doseženi uspehi; odpravljati pa moramo omahovanja in odklone v njenem uresničevanju. Zveza komunistov bo s svojo politično akcijo spodbujala družbena prizadevanja za ustvarjanje razmer, ki so potrebne za nadaljnje uvajanje najsodobnejših znanstvenih in tehničnih dosežkov, za dvig produktivnosti dela in intenzivnejši razvoj velike socialistične kmetijske proizvodnje, za boljše izkoriščanje in hitrejše širjenje obdelovalnih površin in drugih proizvodnih zmogljivosti v tej proizvodnji in socialistični samoupravni proizvodni kooperaciji. S hitrejšim razvojem velike socialistične kmetijske proizvodnje, z modernim industrijskim načinom proizvodnje in predelave proizvodov in s samoupravnim podružbljanjem vsega kmetijstva je nujno zagotoviti takšen napredek v socialistični preobrazbi kmetijstva in vasi, da bodo družbena gospodarstva in socialistična proizvodna kooperacija prek različnih oblik sodelovanja z individualnimi proizvajalci odločilno vplivala na blagovno proizvodnjo in na trg s kmetijskimi pridelki. Zveza komunistov Jugoslavije se zavzema za samoupravno podružbljanje kmetijstva. S tem nastajajo možnosti za pospeševanje njegove neizogibne industrializacije pa tudi pogoji za produktivnejše delo na zasebnih posestvih tako, da se trajno povezujejo z družbenim sektorjem in razvijajo različne oblike kooperacije, ali pa se združujejo v kmetijske zadruge in druge oblike samoupravne integracije dela in sredstev. Zveza komunistov pri tem poudarja, da ni bistvo samoupravnega podružbljanja kmetijske proizvodnje v likvidiranju lastnine individualnih kmetijskih proizvajalcev nad zemljo, marveč v skladnem in postopnem združevanju dela individualnih kmetovalcev in njihovem vključevanju v združeno delo družbenega gospodarstva prek raznih oblik socialistične kooperacije. 19 Deseti kongres ZKJ 289

Združevanje dela individualnega kmetijskega proizvajalca s samoupravno združenim delom v družbeni kmetijski proizvodnji, predelovalni industriji in menjavi prek najširših oblik kooperacije je tako v interesu individualnih proizvajalcev, organizacij združenega dela, ki so po naravi dela usmerjene v sodelovanje z individualnimi kmetijskimi proizvajalci, kot tudi v splošnem družbenem interesu. Drobni proizvajalec na majhnem posestvu brez dolgoročne kooperacije ali združevanja nima možnosti, da bi dosegal takšno produktivnost dela in proizvodnjo, ki bi mu prinašala večji dohodek in višjo življenjsko raven. Zveza komunistov se mora zavzeti za takšno ekonomsko politiko, s katero bi ustvarili ugodnejše možnosti za razvoj proizvodnje v kooperaciji. 2. Zveza komunistov Jugoslavije se bo zavzemala za takšen obseg proizvodnje, ki naj bi zadostil rastočim potrebam države, za potrebne zaloge in ekonomsko racionalen izvoz, kar pomeni, naj bi dosegli znatno hitrejši porast vse kmetijske proizvodnje v naslednjih desetih letih v primerjavi s porastom, doseženim v zadnjih desetih letih. Zveza komunistov se bo glede razvoja in spremembe strukture kmetijske proizvodnje zavzemala: za hitrejši dvig produktivnosti dela v poljedelstvu in živinoreji; za odločen preobrat v spreminjanju strukture vse kmetijske proizvodnje v korist hitrejšega razvoja živinoreje z industrijskim načinom proizvodnje mesa in drugih živinorejskih proizvodov na družbenih posestvih ob hkratnem širjenju kooperacije v živinoreji z individualnimi proizvajalci; za modernizacijo in skladen razvoj živilske industrije, da bi bila sposobna v potrebnem obsegu in na višji tehnološki ravni Analizirati primarno kmetijsko proizvodnjo. 3. Komunisti se bomo bojevali za dosledno uresničevanje agrarne politike, za takšen razvoj, v katerem bodo poglavitni nosilci napredka vsega agroindustrijskega kompleksa še naprej: delovni ljudje, združeni v temeljne organizacije združenega dela primarne kmetijske proizvodnje; kemične in strojne industrije, ki proizvajajo reprodukcijski material in opremo za kmetijstvo; potrošniški centri; vodnogospodarske organizacije; banke ter ustrezne znanstvene in strokovne institucije. Njihovo samoupravno združenje in funkcionalno povezovanje na podlagi skupnega interesa za doseganje večje proizvodnje in dohodka bo ustvarjalo samoupravne proizvodne in interesne skupnosti dela in sredstev, v katerih bodo delovni ljudje prek družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja reševali bistvena vprašanja svojega družbenega in ekonomskega položaja in uskladenega razvoja.

290

s takšnim organiziranjem in funkcionalnim povezovanjem združenega dela agroindustrijskega kompleksa bodo nastale možnosti za podružbljanje nekaterih funkcij države. To je tudi pogoj, da se ekonomska varnost, razvoj proizvodnje s sodobnimi pridobitvami znanstvenotehničnega napredka in stabilizacija trga uresničujejo v združenem delu na samoupravni podlagi. Hkrati s takšnim organiziranjem agroindustrijskega kompleksa bodo nastajale realne možnosti za vključevanje individualnih kmetijskih proizvajalcev v združeno delo po načelih samoupravljanja, delitve po delovnih uspehih in skupnega interesa za zboljšanje proizvodnje in povečanje dohodka. Odvisno od izvajanja tega procesa bodo postajali individualni proizvajalci enakopravni člani združenega dela, v katerem lahko uveljavljajo svoje družbene in ekonomske interese. 4. Komunisti si bodo prizadevali, da bi zagotovili stabilne pogoje gospodarjenja, ki bodo stimulirali kmetijske organizacije in individualne proizvajalce k večji proizvodnji in višji produktivnosti dela i s tem pripomogli k doslednemu uresničevanju sprejetih nalog razvojne politike, določene v družbenem dogovoru, ki je v naslednjem: a) S politiko in sistemom cen osnovnih kmetijskih pridelkov naj bi spodbujali razvoj proizvodnje in produktivnosti dela. Sistem zaščitnih cen osnovnih kmetijskih pridelkov bi morali še spopolniti, zlasti v živinoreji in ga zasnovati na poprečnih razmerah proizvodnje na družbenih posestvih. Cene za kmetijske pridelke se morajo v načelu oblikovati po tržnih razmerah. Če se z administrativnim odlokom o cenah zmanjša dohodek, se morajo v temeljnih organizacijah združenega dela avtomatično uporabljati kompenzacije. Kompenzacije za zmanjšani dohodek temeljnih organizacij združenega dela so sestavni element politike cen. b) Za izpolnitev sprejetih nalog v razvoju kmetijske proizvodnje so potrebna veliko večja vlaganja. S celoto družbenoekonomskih odnosov bi morali poskrbeti pri združenem delu za potrebno stopnjo samofinanciranja razširjenje reprodukcije. Obseg potrebnih sredstev nad tistim, ki ga bo temeljna organizacija združenega dela v kmetijstvu ustvarjala s primarno delitvijo, bo zagotovljen s kompenzacijami v obliki razvojnih premij in iz dodatnih virov. Sredstva razvojnih premij bi morali vlagati za povečanje proizvodnje določenih pridelkov v temeljnih organizacijah združenega dela in v socialistični kooperaciji. Sredstva za kompenzacije v obliki razvojnih premij bi morali zagotoviti z družbenim dogovorom, skladno z razvojno politiko v kmetijstvu, prispevki združenega dela v posameznih republikah in pokrajinah pa morajo biti sorazmerni z njihovim deležem v blagovni porabi kmetijskih pridelkov. 19»

291

Združevanje dela individualnega kmetijskega proizvajalca s samoupravno združenim delom v družbeni kmetijski proizvodnji, predelovalni industriji in menjavi prek najširših oblik kooperacije je tako v interesu individualnih proizvajalcev, organizacij združenega dela, ki so po naravi dela usmerjene v sodelovanje z individualnimi kmetijskimi proizvajalci, kot tudi v splošnem družbenem interesu. Drobni proizvajalec na majhnem posestvu brez dolgoročne kooperacije ali združevanja nima možnosti, da bi dosegal takšno produktivnost dela in proizvodnjo, ki bi mu prinašala večji dohodek in višjo življenjsko raven. Zveza komunistov se mora zavzeti za takšno ekonomsko politiko, s katero bi ustvarili ugodnejše možnosti za razvoj proizvodnje v kooperaciji. 2. Zveza komunistov Jugoslavije se bo zavzemala za takšen obseg proizvodnje, ki naj bi zadostil rastočim potrebam države, za potrebne zaloge in ekonomsko racionalen izvoz, kar pomeni, naj bi dosegli znatno hitrejši porast vse kmetijske proizvodnje v naslednjih desetih letih v primerjavi s porastom, doseženim v zadnjih desetih letih. Zveza komunistov se bo glede razvoja in spremembe strukture kmetijske proizvodnje zavzemala: za hitrejši dvig produktivnosti dela v poljedelstvu in živinoreji; za odločen preobrat v spreminjanju strukture vse kmetijske proizvodnje v korist hitrejšega razvoja živinoreje z industrijskim načinom proizvodnje mesa in drugih živinorejskih proizvodov na družbenih posestvih ob hkratnem širjenju kooperacije v živinoreji z individualnimi proizvajalci; za modernizacijo in skladen razvoj živilske industrije, da bi bila sposobna v potrebnem obsegu in na višji tehnološki ravni Analizirati primarno kmetijsko proizvodnjo. 3. Komunisti se bomo bojevali za dosledno uresničevanje agrarne politike, za takšen razvoj, v katerem bodo poglavitni nosilci napredka vsega agroindustrijskega kompleksa še naprej: delovni ljudje, združeni v temeljne organizacije združenega dela primarne kmetijske proizvodnje; kemične in strojne industrije, ki proizvajajo reprodukcijski material in opremo za kmetijstvo; potrošniški centri; vodnogospodarske organizacije; banke ter ustrezne znanstvene in strokovne institucije. Njihovo samoupravno združenje in funkcionalno povezovanje na podlagi skupnega interesa za doseganje večje proizvodnje in dohodka bo ustvarjalo samoupravne proizvodne in interesne skupnosti dela in sredstev, v katerih bodo delovni ljudje prek družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja reševali bistvena vprašanja svojega družbenega in ekonomskega položaja in uskladenega razvoja.

290

S takšnim organiziranjem in funkcionalnim povezovanjem združenega dela agroindustrijskega kompleksa bodo nastale možnosti za podružbljanje nekaterih funkcij države. To je tudi pogoj, da se ekonomska varnost, razvoj proizvodnje s sodobnimi pridobitvami znanstvenotehničnega napredka in stabilizacija trga uresničujejo v združenem delu na samoupravni podlagi. Hkrati s takšnim organiziranjem agroindustrijskega kompleksa bodo nastajale realne možnosti za vključevanje individualnih kmetijskih proizvajalcev v združeno delo po načelih samoupravljanja, delitve po delovnih uspehih in skupnega interesa za zboljšanje proizvodnje in povečanje dohodka. Odvisno od izvajanja tega procesa bodo postajali individualni proizvajalci enakopravni člani združenega dela, v katerem lahko uveljavljajo svoje družbene in ekonomske interese. 4. Komunisti si bodo prizadevali, da bi zagotovili stabilne pogoje gospodarjenja, ki bodo stimulirali kmetijske organizacije in individualne proizvajalce k večji proizvodnji in višji produktivnosti dela i s tem pripomogli k doslednemu uresničevanju sprejetih nalog razvojne politike, določene v družbenem dogovoru, ki je v naslednjem: a) S politiko in sistemom cen osnovnih kmetijskih pridelkov naj bi spodbujali razvoj proizvodnje in produktivnosti dela. Sistem zaščitnih cen osnovnih kmetijskih pridelkov bi morali še spopolniti, zlasti v živinoreji in ga zasnovati na poprečnih razmerah proizvodnje na družbenih posestvih. Cene za kmetijske pridelke se morajo v načelu oblikovati po tržnih razmerah. Če se z administrativnim odlokom o cenah zmanjša dohodek, se morajo v temeljnih organizacijah združenega dela avtomatično uporabljati kompenzacije. Kompenzacije za zmanjšani dohodek temeljnih organizacij združenega dela so sestavni element politike cen. b) Za izpolnitev sprejetih nalog v razvoju kmetijske proizvodnje so potrebna veliko večja vlaganja. S celoto družbenoekonomskih odnosov bi morali poskrbeti pri združenem delu za potrebno stopnjo samofinanciranja razširjenje reprodukcije. Obseg potrebnih sredstev nad tistim, ki ga bo temeljna organizacija združenega dela v kmetijstvu ustvarjala s primarno delitvijo, bo zagotovljen s kompenzacijami v obliki razvojnih premij in iz dodatnih virov. Sredstva razvojnih premij bi morali vlagati za povečanje proizvodnje določenih pridelkov v temeljnih organizacijah združenega dela in v socialistični kooperaciji. Sredstva za kompenzacije v obliki razvojnih premij bi morali zagotoviti z družbenim dogovorom, skladno z razvojno politiko v kmetijstvu, prispevki združenega dela v posameznih republikah in pokrajinah pa morajo biti sorazmerni z njihovim deležem v blagovni porabi kmetijskih pridelkov. 19*

291

Dodatni viri sredstev za razširjeno reprodukcijo agroindustrijskega kompleksa so prosta kreditna sredstva združenega dela, skupna vlaganja zainteresiranih organizacij združenega dela, tuja kreditna sredstva, privarčevana sredstva, sredstva sklada za razvoj gospodarsko premalo razvitih republik in SAP Kosovo, sredstva individualnih proizvajalcev itd. Da bi sredstva vlagali v kmetijstvo in da bi jih kmetijstvo lahko izkoriščalo, je potrebno, da združeno gospodarstvo v svojem in splošnem družbenem interesu zagotovi beneficirano kreditiranje in ugodne pogoje za združevanje sredstev za vlaganje v kmetijstvo. c) Nujno je ukrepati za samoupravno urejanje trgovine in za urejanje trga kmetijskih in živilskih proizvodov na podlagi funkcionalnega in samoupravnega povezovanja proizvodnje, predelave, trgovine in velikih potrošniških centrov. Zlasti pomembna je materialna krepitev osnove za poslovanje blagovnih rezerv z osnovno usmeritvijo, da se realna raven stalnih tržnih rezerv osnovnih živil postopno veča v skladu s potrebami. Za ta namen bi morali zagotavljati večja sredstva za zgraditev objektov za uskladiščenje in hranjenje živil in za modernizacijo trgovinskega procesa. Kreditnomonetarna in emisijska politika morata stimulativno vplivati na razvoj kmetijske proizvodnje in ustrezne strukture v skladu s povpraševanjem ter upoštevati sezonske in druge posebnosti kmetijske proizvodnje. Kreditiranje zalog in proizvodnje osnovnih kmetijskih pridelkov mora biti v dolgoročnem smislu naloga selektivne kreditne politike, določene enotno za vso državo. Sredstva za ta namen bi morali zagotavljati z družbenim dogovorom in skupno udeležbo v sorazmerju s tržno porabo osnovnih kmetijskih pridelkov. V sistemu kreditiranja kmetijstva bi morali izoblikovati poseben način kreditiranja proizvodnje osnovnih kmetijskih pridelkov v kooperaciji. d) Nujno je še naprej graditi politiko in sistem zunanjetrgovinske menjave v skladu z razvojem proizvodnje, povečanim povpraševanjem na domačem in tujem trgu in v skladu z menjalnimi pogoji. Ker poteka mednarodna menjava kmetijskih pridelkov v razmerah agrarnega protekcionizma, bi morali oblikovati kontinuirano izvozno politiko in v ta namen spodbujati ustrezno proizvodnjo. S carinskimi in drugimi olajšavami kakor tudi prek samoupravnih skladov bi morali spodbujati izvoz. Poleg tega naj bi z ustreznimi ukrepi še naprej, ob še večji vlogi združenega dela v kmetijstvu, razvijali politiko zaščite kmetijske proizvodnje, zlasti pred nepošteno tujo konkurenco. 5. Potrebne pogoje gospodarjenja bi morali zagotoviti v procesu samoupravnega načrtovanja. Poglavitni nosilci načrtovanja na samo292

upravni podlagi so delovni ljudje v temeljnih organizacijah združenega dela v vsem agroindustrijskem kompleksu. Združevanje in povezovanje ter sodelovanje temeljnih organizacij združenega dela v okviru skupnosti delovnih organizacij, poslovnih združenj, zbornic in drugih oblik združevanja na podlagi medsebojne odvisnosti v procesu družbene reprodukcije ter skupnih ekonomskih in družbenih interesov je nujen pogoj za učinkovito samoupravno načrtovanje. V procesu načrtovanja bi morali izhajati iz razvojnih načrtov temeljnih organizacij združenega dela, poslovnih združenj in interesnih skupnosti v dejavnostih agroindustrijskega kompleksa, nadalje iz usklajevanja teh načrtov v občini, pokrajini, republiki in federaciji. Spričo tega, da obstajajo zelo različni naravni proizvodnoekonomski in socialni interesi in možnosti za razvoj kmetijstva po posameznih območjih Jugoslavije, povečale pa so se tudi samostojnost, vloga in odgovornost republik in pokrajin za razvoj kmetijstva in vasi, morajo komunisti v procesu družbenega dogovarjanja zagotoviti večjo odgovornost in učinkovitost za usklajevanje stališč, izhajajoč pri tem iz skupnih interesov in smotrov. V okviru dolgoročnega gospodarskega in družbenega razvoja Jugoslavije bi morali doseči družbeni dogovor o glavnih ciljih in smereh razvoja agroindustrijskega kompleksa do leta 1985, na tej podlagi pa sprejeti dogovore in razvojne programe za najvažnejše proizvodne panoge s sistemskimi rešitvami do leta 1980. 6. Pripraviti bi morali razvojne programe in poiskati rešitve za izkoriščanje sedanjih posebnosti določenih območij za razvoj kmetijske proizvodnje, ki ustreza tem razmeram in zahtevam domačega ali tujega trga. Poleg hitrejšega razvoja živinoreje bi morali podpreti tudi drugo, že začeto, ekonomsko upravičeno kmetijsko proizvodnjo še na tistih območjih, ki nimajo tradicije v tej proizvodnji, kot je to pretežen del hribovitih območij, sedanji dosežki znanosti in tehnike ter sodobna praksa pa jim omogočajo visoko in rentabilno proizvodnjo. Takšen ekonomski razvoj bo ustvarjal materialne in druge družbene postavke za postopno omilitev ekonomskih in socialnih razlik med hribovitimi in drugimi območji. 7. Da bi bolj racionalno izkoriščali vode ter povečali obdelovalno zemljo in stopnjo njenega izkoriščanja in stabilizirali kmetijsko proizvodnjo, je potrebno na vseh ravneh, na samoupravni podlagi in s pomočjo ugodnih sistemskih rešitev storiti marsikaj za vodnogospodarsko ureditev zemljišč in za varovanje vode pred onesnaženjem. Komunisti v vodnogospodarskih, kmetijskih in drugih organizacijah združenega dela, samoupravnih interesnih skupnostih, krajevnih skupnostih, občinskih, pokrajinskih in republiških organih se 293

morajo aktivneje ukvarjati z vso problematiko izkoriščanja hidromelioracijskih sistemov, skrbeti, da bo zagotovljeno njihovo racionalno izkoriščanje, da bo materialna obremenitev uporabnikov melioriranih zemljišč pravičnejša ter da bi ustvarjali razmere za razvoj samoupravnih odnosov v vodnem gospodarstvu. 8. Bolj racionalno bi morali izkoriščati gozdno bogastvo, intenzivneje pogozdovati goličave in gojiti gozdove v družbeni in zasebni lasti ter razvijati lesnopredelovalno industrijo, kar bo pripomoglo k razvoju gozdarstva. 9. Razvoj kmetijstva in vsega agroindustrijskega kompleksa je posebnega pomena za obrambno sposobnost države, zlasti za uresničevanje zamisli o ljudski obrambi. Zato je nujno pri politiki razvoja tega kompleksa upoštevati tudi ta vidik. Zlasti pa je treba učinkovito uresničevati program ustvarjanja zalog živeža na hribovitih in drugih območjih države. 10. Komunistom v republikah, pokrajinah in občinah nalagamo, da se zavzemajo za pravno urejanje dedovanja, posesti in uporabe zemljišč, kar naj omogoči, da bi bila kar najbolj racionalno izkoriščena s stališča družbenega interesa. Pri tem bi morali izhajati iz skupno določenih temeljnih opredelitev, hkrati pa upoštevati posebnosti posameznih območij države. II. Ker upoštevamo izjemen pomen vključevanja individualnih proizvajalcev v združeno delo, deseti kongres ZKJ posebej poudarja naloge na tem področju: 1. S samoupravnim vključevanjem individualnih proizvajalcev v združeno delo agroindustrijskega kompleksa ali nekmetijske dejavnosti družbenega gospodarstva rešujemo ključna vprašanja socialistične preobrazbe kmetijstva, odpravljamo razdrobljenost in izoliranost majhnih posestev, stihijo in ekonomsko zaostalost. Proizvajalci, ki se odločajo za delo v kmetijstvu, vidijo lahko le v združenem delu perspektivo svojega ekonomskega in družbenega položaja. Zato je vključevanje individualnih proizvajalcev v združeno delo predvsem njihov lastni interes, pa tudi splošni družbeni interes ter stalna in odgovorna naloga komunistov in drugih organizacij socialističnih sil. 2. V ustavi določeno osebno delo kmeta se v bistvu izenačuje v dolžnostih, pravicah in obveznostih z delom zaposlenih v organizacijah združenega dela. Popolna uveljavitev tega načela v praksi pomeni nadaljnje utrjevanje zveze delavcev in kmetov in odpravljanje ekonomskih razlik med mestom in vasjo. 294

Dosledno uresničevanje temeljnih smotrov agrarne politike Zveze komunistov Jugoslavije in ustave SFRJ terja od komunistov, da se zavzemajo za vključevanje individualnih kmetijskih proizvajalcev v ves proces družbene reprodukcije kmetijstva in v sistem samoupravljanja na tem področju družbenega dela prek različnih oblik povezovanja z združenim delom. Za uresničitev teh načel bi morali izkoristiti široke možnosti in zanimanje za samoupravno vključevanje individualnih proizvajalcev v samoupravno združeno delo. Z doslednim izvajanjem ustavnih načel bi morali v združenem delu zagotoviti enake samoupravne pravice vseh proizvajalcev, dohodek po delovnih uspehih in delitev na podlagi samoupravnih odločitev. Dosledno upoštevanje in spoštovanje samoupravnih odločitev glede proizvodnih načrtov, strokovnih služb, kreditov, cen, odkupa in drugega je pogoj za uveljavitev ustavnih načel, stabilnih družbenoekonomskih odnosov in trdnega povezovanja individualnih proizvajalcev v sistem združenega dela samoupravne družbe. 3. Z vključevanjem individualnih proizvajalcev v samoupravno združeno delo nastajajo realne možnosti, da se ti širše vključijo v družbenoekonomsko in politično življenje v občini, republiki, pokrajini in federaciji v skladu s širokimi možnostmi, ki jih daje ustava. Pri tem velja upoštevati, da je skoraj vsak drugi gospodarsko aktivni občan v naši družbi individualni proizvajalec. Potrebna je učinkovita idejna in politična akcija komunistov, da se močneje uveljavi vloga ženske na vasi, da se še bolj zavzamemo za njeno večje vključevanje v združeno delo in družbenopolitično življenje. 4. Nekaj individualnih kmetijskih proizvajalcev se ne bo moglo vključiti v združeno delo. Zato se morajo komunisti in drugi družbenoekonomski dejavniki zavzeti za ustvarjanje razmer, da bodo tudi ti proizvajalci dosegali višji dohodek in življenjsko raven na podlagi zasebnega dela in proizvodnje v kmetijstvu, nekmetijskih in dopolnilnih dejavnostih. 5. Samoupravno organiziranje individualnih kmetijskih proizvajalcev za obrambo pred poplavami, varstvo zemljišč pred erozijo in hudourniki, izkoriščanje hidromelioracijskih storitev, kreditov za nakup opreme in mehanizacije ter graditev manjših vodnogospodarskih objektov kot tudi zaradi učinkovite obrambe pred drugimi elementarnimi nesrečami — mora biti nenehna in sistematična skrb družbe. 6. Veliko več pozornosti bi morali posvetiti gradnji družbenoekonomskih institucij na vasi •— prodajaln, zdravstvenih postaj, kulturnih institucij, otroških ustanov, športnih objektov, nadalje graditvi cest itd. K tej nalogi bi morali pritegniti vse družbenopolitične

295

organizacije v okviru krajevne skupnosti. To akcijo bi morale podpirati občinske skupščine in vsi tisti, ki so neposredno zainteresirani za razvoj kmetijske proizvodnje kot tudi posameznih kulturnih in športnih dejavnosti. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije nalaga vsem članom, organizacijam in vodstvom, od temeljnih organizacij združenega dela v agroindustrijskem kompleksu do tistih, ki delajo na drugih mestih na tem področju ali v ustreznih organih, da se dosledno in odgovorno bojujejo za uresničitev stališč desetega kongresa ZKJ o socialističnem samoupravnem organiziranju in razvoju kmetijstva.

NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE V SOCIALNI POLITIKI Ko izhaja iz razrednega bistva in smotrov razvoja naše socialistične samoupravne družbe, dolgoročnih in neposrednih interesov delavskega razreda, krepitve družbene in materialne varnosti delovnega človeka v združenem delu in družbi, iz potrebe po boljšem reševanju osnovnih življenjskih problemov delovnih ljudi in občanov ter ustvarjanja vedno bolj humanih razmer za njihovo življenje in delo, sprejema deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije

resolucijo

o nalogah Zveze komunistov Jugoslavije v socialni politiki. 1. Zveza komunistov Jugoslavije se zavzema za takšno oblikovanje in uresničevanje socialne politike, ki bo dosledno odsevala naravo naših socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov, ki bo v skladu s smotri razvoja socialistične samoupravne družbe in ki bo temeljila na odločujoči vlogi delavskega razreda in samoupravno združenega dela v družbeni reprodukciji in v družbi. Trajna naloga komunistov v temeljnih organizacijah združenega dela, samoupravnih in družbenopolitičnih skupnostih in organizacijah je, da se bojujejo za to, da bodo delovni ljudje večali produktivnost dela in dohodek ter uporabljali načelo delitve po delovnih uspehih in s tem zagotavljali svojo ekonomsko in socialno varnost 296

in ustvarjali vedno ugodnejše možnosti za splošni družbeni napredek in za vsestranski razvoj osebnosti. Komunisti se morajo zavzemati za izvajanje in razvijanje načel socialistične solidarnosti, vzajemnosti in socialističnega humanizma. Socialistična solidarnost in vzajemnost nista v nasprotju z načelom delitve po delu, marveč ga dopolnjujeta, razvijata, njegova uporaba pa postaja s tem učinkovitejša. Uveljaviti se morata zlasti v razvoju izobraževanja in vzgoje, otroškem varstvu, zdravstveni in socialni zaščiti, pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kulturi, zaposlovanju, stanovanjskem področju, komunalnih dejavnostih in na drugih delovnih in življenjskih področjih, na katerih se oblikujejo pogoji za materialno in družbeno varnost in za nenehno zboljševanje življenjskih in delovnih razmer delovnih ljudi in njihovih družin. Izvajanje načel socialistične solidarnosti in vzajemnosti mora temeljiti na materialnih možnostih in družbeni smotrnosti ter se razvijati na samoupravnih temeljih. Bolj in bolj močno uveljavljanje solidarnosti je bistven element za graditev samoupravne družbe kot svobodne asociacije proizvajalcev ter krepitev enotnosti in povezanosti samoupravne skupnosti in nenehne humanizacije socialističnih družbenih odnosov. Zveza komunistov mora razvijati zavest in prepričanje, da so delo, ustvarjalnost in produktivnost, vzajemnost, solidarnost in odgovornost temeljne norme družbenega obnašanja in merila za družbeno vrednotenje. Zavestno angažiranje delavskega razreda in vseh delovnih ljudi in institucij socialistične samoupravne družbe, usmerjeno k nenehnemu boljšanju življenjskih in delovnih razmer in k odpravljanju protislovij, ki se porajajo v razvoju, je poglavitni smoter naše socialne politike. Zveza komunistov se zavzema za to, da bi oblikovali in uresničevali takšno socialno politiko, ki bo temeljila na samoupravnem sporazumevanju in družbenem dogovarjanju o medsebojnih pravicah in obveznostih delavcev v organizacijah združenega dela, samoupravnih interesnih skupnostih in vseh drugih odgovornih in zainteresiranih dejavnikov v družbi. S tem bomo odpravili državno posredništvo na tem področju. Komunisti so dolžni in odgovorni, da se z zavestno in organizirano akcijo zavzemajo, da bodo delavci v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela dejanski nosilci socialne politike. Pomembno vlogo pri uresničevanju socialne politike imajo krajevne in samoupravne interesne skupnosti in odgovorni organi družbenopolitičnih skupnosti, družbenopolitične, humanitarne in druge družbene organizacije.

297

2. Тмегл komunistov se zavzema za to, da bi delavci v združenem delu in občani določali in izvajali socialno politiko v mejah, ki jih določajo stopnja materialne razvitosti ter medsebojna odvisnost in povezanost ekonomskega in socialnega razvoja. Zveza komunistov se bo zato v prihodnjem obdobju še odločneje bojevala za krepitev materialne osnove družbe, za povečanje produktivnosti dela in učinkovitejše gospodarjenje in na tej podlagi za doseganje večjega dohodka. To je bistven pogoj za krepitev materialnega položaja in dvig kulturne ravni delavskega razreda in delovnih ljudi ter za uresničevanje drugih smotrov socialnega razvoja in socialističnega samoupravljanja v celoti. 3. V dolgoročnem družbenoekonomskem razvoju bi morali izoblikovati takšno strukturo proizvodnje in porabe, ki bo zagotavljala predvsem kritje osnovnih potreb ljudi, kot so to sodobna in kakovostna prehrana, ustrezne stanovanjske razmere, možnosti za izobraževanje, ustrezne razmere zdravstvenega varstva in kulturnega življenja. Komunisti se morajo takrat, ko se sestavljajo in uresničujejo programi in načrti družbenega in materialnega razvoja, bojevati za uresničitev tega smotra. 4. Zveza komunistov Jugoslavije poudarja, da je delitev po delu in delitev osebnih dohodkov na tej podlagi kot eno izmed temeljnih načel socialističnega samoupravnega proizvodnega odnosa objektivno opredeljena s stopnjo razvitosti proizvajalnih sil. Nekatere socialne razlike so nujne v takšnem razvoju. Moramo pa jih zavestno premagovati z družbenoekonomskim razvojem in uresničevanjem solidarnostnega načela. Z izvajanjem načela delitve po delu se oblikujejo enakopravni odnosi med delovnimi ljudmi tako, da vsak razpolaga s sadovi svojega dela in s tem, da tisti, ki več dela, tudi več zasluži. Tako kakor tudi na podlagi izvajanja načela socialistične solidarnosti in vzajemnosti nastajajo ekonomske in družbene osnove za uresničevanje večje enakosti med ljudmi. Zveza komunistov se bo odločno bojevala proti kršitvam delitve dohodka po delovnih uspehih, proti uravnilovki, zajedalstvu ter pridobivanju dohodka in bogatenju na račun tujega dela. Tako bomo najučinkoviteje preprečevali in odpravljali družbeno neupravičene socialne razlike. Nujno je, da se v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela in v delovnih skupnostih zaostri boj proti neupravičenim izostankom z dela, proti ekstenzivnosti v delu in podobnim pojavom neracionalnega in neproduktivnega ravnanja ter za učinkovito izkoriščanje delovnega časa. 298

5. Dolžnost komunistov je, da se dosledno bojujejo za uresničevanje ustavnega načela, da delo in delovni uspehi na podlagi enakih pravic in odgovornosti določajo materialni in družbeni položaj človeka in da se nihče ne more niti neposredno niti posredno materialno okoriščati z izkoriščanjem tujega dela. Dolžnost zveze komunistov je, da z organizirano, nenehno, vztrajno in dosledno dejavnostjo zagotavlja kar najbolj popolno in enotno izvajanje tega ustavnega načela na vseh področjih gospodarstva in družbenih dejavnosti. V zvezi s tem je izredno pomembno, da se komunisti dosledno in zavzeto bojujejo za oblikovanje in boljšanje sistema samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja o delitvi dohodka in osebnih dohodkov v skladu z ustavo. 6. Zveza komunistov se zavzema za to, da se uresničevanje pravice delavca do minulega dela močneje uveljavi na področju socialne politike. 7. Delavci v združenem delu morajo s samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem določiti ustrezno najnižjo raven dohodka na delavca in najnižji osebni dohodek delavca, ker je to bistven dejavnik njegove reprodukcije in socialne varnosti, to pa bo hkrati spodbujalo k večji učinkovitosti in racionalnemu gospodarjenju. Zveza komunistov se zavzema za to, da ne bomo problema nizkega družinskega standarda delavcev reševali le z zviševanjem najnižjih osebnih dohodkov od dela in otroških dodatkov, marveč tudi z razvijanjem in boljšanjem družbenega standarda na podlagi solidarnosti in vzajemnosti ter v skladu s stopnjo družbene produktivnosti dela in materialnimi možnostmi organizacije združenega dela, občine, pokrajine in republike. 8. Zveza komunistov se zavzema za še večji napredek sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Raven pokojnin se mora nenehno usklajevati z gibanjem življenjskih stroškov, upoštevajoč tudi povečevanje družbene storilnosti. To je ustavna pravica, ki jo imajo upokojenci iz naslova svojega minulega dela. Vse večje so možnosti, ustvarjati pa je tudi treba nadaljnje pogoje, da bi izoblikovali takšen sistem pokojninskega zavarovanja, ki bo postopno zajel tudi kmečko prebivalstvo. 9. Še naprej velja vsestranska skrb zagotavljanju materialnih in drugih pogojev za uveljavljanje pravic udeležencev narodnoosvobodilne vojne, vojaških invalidov in družin padlih borcev v skladu z ekonomskim razvojem in porastom standarda delovnih ljudi in občanov Jugoslavije. 10. S konkretnimi ukrepi nosilcev socialne politike, pri čemer ima pomembno vlogo organiziran boj organizacij zveze komunistov

299

in zveze sindikatov zlasti v temeljnih organizacijah združenega dela, bi se morali nenehno zavzemati za to, da bi ustvarili pogoje in izvajali ukrepe za varstvo delavcev pri delu, za organizirano odstranjevanje vzrokov za onesposabljanje in invalidnost ter za ublaževanje njihovih posledic, za profesionalno rehabilitacijo delavcev, za organiziran počitek in rekreacijo delavcev, za družbeno prehrano in sploh izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev in za širše zadovoljevanje skupnih potreb. 11. Zveza komunistov se zavzema za to, da bi zagotovili varnost delovnemu človeku in občanu pri razpolaganju z dohodkom in s premoženjem, pridobljenim na podlagi dela, in v skladu z ustavo in zakonom. Komunisti se morajo hkrati odločno bojevati proti dohodkom brez dela oziroma dohodkom, ki niso v sorazmerju z vloženim delom in ki so v nasprotju z zakonom. Komunisti se morajo bojevati za učinkovito delo davčnih in drugih inšpekcijskih organov, za dosledno izvajanje zakonskih predpisov ter za odvzem dohodka in premoženja, pridobljenega na nezakonit način. Prav tako nujno je dosledno obdavčevati dohodke od prodaje zemljišč in nepremičnin ter od prisvajanja rente, ki je rezultat družbenih vlaganj. V boju za odpravljanje in preprečevanje družbeno nesprejemljivih socialnih razlik mora zveza komunistov odločno stopiti na prste težnjam socialno-demagoškega ultraradikalizma in uravnilovke ter drugim poskusom, s katerimi naj bi destimulirali delo in ustvarjalnost ter ogrozili funkcioniranje socialističnega samoupravnega sistema in osebno varnost občanov. 12. Komunisti se morajo zavzemati za to, da bi z oblikovanjem programov gospodarskega in družbenega razvoja na vseh stopnjah in z njihovim uresničevanjem ustvarjali možnosti za povečanje produktivne zaposlenosti, za porast števila zaposlenih v družbenem sektorju, za to, da bi zmanjšali odhajanje delavcev na delo v tujino in da bi se ti postopno vračali v domovino, za zboljšanje ekonomskega in socialnega položaja začasno brezposelnih, kakor tudi za boljše materialne in kulturne delovne in življenjske razmere. 13. V politiki solidarnega kritja skupnih potreb delovnih ljudi in občanov se zveza komunistov zavzema: za vsestranski razvoj izobraževanja in zboljšanje socialne strukture dijakov in študentov; za izenačevanje možnosti za izobraževanje otrok neodvisno od premoženjskih razmer in socialnega porekla; za povezovanje delovnega in izobraževalnega procesa; uresničevanje per-

300

manentnega izobraževanja med vso delovno dobo; prilagajanje izobraževanja potrebam sodobnega ekonomskega in socialnega razvoja; za razširitev in zboljšanje zdravstvenega varstva; boljšo razporeditev in organiziranost zdravstvenih zavodov; višjo stopnjo enakosti pri določanju in uveljavljanju temeljnih pravic do zdravstvenih storitev za vse prebivalstvo; popolnejše družbeno varstvo bolnih delavcev ter proti protekciji in dajanju prednosti pri zdravniških in bolniških storitvah; za boljšanje življenjskih razmer družine, pri čemer je zlasti pomembno, da delovni ljudje sami spreminjajo družbene odnose, ustvarjajo razmere za odgovorno roditeljstvo, za širšo in bolj vsestransko skrb za otroke, hitrejšo in cenejšo gradnjo predšolskih ustanov — otroških vrtcev, jasli, varstva, skrb za stalno boljšo prehrano otroka, nadalje graditev objektov za počitek, okrevanje in rekreacijo otrok in mladine, za večje zajetje otrok v otroške ustanove in zagotovitev višje stopnje enakosti razvojnih možnosti otrok v izobraževanju in vzgoji ter zdravstvenem varstvu; za gradnjo domov in zavodov za duševno zaostale otroke in mlajše ljudi; ustvarjanje možnosti in ukrepanje za razbremenitev družine gospodinjskih opravil; za zboljšanje položaja zaposlenih žensk-mater s stalno graditvijo ustreznih objektov družbenega standarda, zboljšanje družbene prehrane, širjenje omrežja samopostrežnih trgovin, servisov za zadovoljevanje vsakodnevnih materialnih in družbenih potreb družine; za nenehno boljšanje stanovanjskih razmer in učinkovitejše reševanje stanovanjskih problemov delavcev; spremembo odnosov v sistemu stanovanjske graditve, delitve in uporabe stanovanj; za graditev hotelov in domov za starejše ljudi, njihov počitek in razvedrilo in sploh za večjo družbeno skrb za življenje starih ljudi; za zboljšanje življenjskih razmer posameznikov in družin, ki ne morejo zagotoviti svojega obstoja z delom; vsestransko družbeno pomoč tudi tistim družinam kmetijskih proizvajalcev, ki si ne morejo več zagotoviti obstoja z delom na svojem posestvu; za učinkovitejše reševanje materialnih in drugih problemov, ki se pojavljajo pri vzgojno zapuščenih otrocih in mladih ljudeh; za razvoj različnih oblik solidarnosti in vzajemne pomoči na različnih področjih družbenega dela, kar narekuje dosledno izvajanje načela, da tisti, ki dobiva višji dohodek, tudi več prispeva k zadovoljevanju skupnih potreb. 14. Organizacije zveze komunistov v temeljnih organizacijah združenega dela v družbenih dejavnostih in komunisti v samoupravnih interesnih skupnostih se morajo nenehno bojevati za bolj racionalno organizacijo dela, učinkovitejše izkoriščanje sredstev in večjo kvaliteto storitev v teh dejavnostih.

301

Zveza komunistov se mora bojevati za uresničitev in funkcioniranje samoupravnih interesnih skupnosti na stanovanjskem področju in v družbenih dejavnostih v skladu z ustavnimi načeli. Interesne skupnosti morajo v svoje dejavnosti, razvojne programe in načrte vključiti vse nujne vidike izvajanja, proučevanja in izboljšanja socialne politike. 15. V okviru celotne in družbeno odgovorne razvojne politike je treba sistematično zagotavljati z ekonomskimi in drugimi ukrepi višjo stopnjo skladnosti med materialnim in družbenim razvojem ter zaščito in zboljševanjem človekovega okolja. Uresničevanje take politike zahteva, da se izoblikujejo in uresničujejo nova merila in družbene norme pri valorizaciji vrednosti naravnega in s človekovim delom ustvarjenega okolja, izhajajoč iz socialističnih samoupravnih odnosov in humanih ciljev naše družbe. 16. Delovni ljudje in občani morajo v krajevnih skupnostih odločati o vprašanjih, ki so pomembna za življenjske in delovne razmere — o urejanju naselij, o ohranjanju naravnega okolja, stanovanjih, organiziranju otroških in drugih ustanov za pomoč družini, izobraževanju, kulturi, telesni kulturi, varstvu potrošnikov, obrambi in družbeni samozaščiti, solidarnem zadovoljevanju potreb starih in onemoglih delavcev in občanov ter o drugih vprašanjih. Programe socialne politike, ki jih razčlenjujejo v krajevnih skupnostih, je treba sprejemati v sodelovanju in tesni povezavi s temeljnimi organizacijami združenega dela in s samoupravnimi interesnimi skupnostmi. Pri tem je treba izhajati iz stanja, konkretno ugotovljenih potreb in določitve zapovrstja. Ti programi se morajo na temeljih samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja povezovati v celovite programe zadovoljevanja skupnih potreb v občinah in bolj široko na načelih socialistične solidarnosti ter v skladu s skupno bilanco potreb in možnosti. Komunisti se morajo angažirati in zavzemati za popolno uveljavitev krajevne skupnosti tudi kot pomembne nosilke socialne politike. 17. Organizacije združenega dela, krajevne skupnosti, samoupravne interesne skupnosti in družbenopolitične skupnosti imajo odgovorne naloge pri ustvarjanju vsega sistema in mehanizma socialne politike. Z njihovo dejavnostjo nastajajo boljše življenjske in delovne razmere delavcev, zagotavlja se ustrezen minimum osebnih in skup nih potreb, dogovarjajo se o zapovrstju v njihovem zadovoljevanju itd. V tej dejavnosti se morajo opirati na interese združenega dela ter na interese krajevnih in samoupravnih interesnih skupnosti. Na ravni federacije bi morali skleniti dogovore o tistih vprašanjih socialne politike in socialnega razvoja, ki izhajajo iz politike Zveze

302

komunistov Jugoslavije, enotnega socialističnega samoupravnega sistema in skupne razvojne politike države. 18. Socialno delo mora napredovati kot specifična dejavnost v uresničevanju smotrov socialne politike in humanizacije življenjskih in delovnih razmer. Komunisti se morajo zavzemati za razvoj in napredek dela humanitarnih organizacij, kot so rdeči križ, zveza upokojencev, zveza invalidov in druge in za podporo vsem pobudam in akcijam, ki imajo humana obeležja. Dolžnost samoupravnih interesnih skupnosti v socialnem varstvu in drugih zainteresiranih dejavnikov je, da se enotni in izhajajoč iz načela socialistične solidarnosti in vzajemnosti bojujejo za kar najbolj popolno zadovoljevanje nujnih potreb otrok in starih ljudi. 19. Zveza komunistov Jugoslavije poudarja, da so nujne še bolj vztrajne in organizirane idejne in družbenopolitične akcije za uresničevanje nalog ekonomske stabilizacije kot bistvenega pogoja za hitrejše odpravljanje neugodnih teženj na nekaterih področjih socialne politike ter za zagotovitev varnosti in stabilnosti materialnega in družbenega položaja delovnih ljudi.

Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije poudarja, da se morajo člani, organizacije in organi zveze komunistov zavzemati za idejno in akcijsko enotnost v uresničevanju socialne politike kot integralnega dela družbenoekonomskih odnosov in razvoja družbe koti celote. S tem bodo pripomogli k uresničevanju ciljev socialne politike v naši samoupravni družbi in razvoju humanih odnosov med ljudmi.

NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE NA PODROČJU ZAPOSLENOSTI IN ZAPOSLOVANJA

Na podlagi uspehov, doseženih na področju zaposlenosti in zaposlovanja; tega, da je ustvarjanje razmer za hitrejši in stabilnejši porast zaposlenosti temelj za popolnejše uresničevanje pravice do dela in bistven pogoj za krepitev socialne in materialne varnosti delovnih ljudi; da povečanje števila zaposlenih krepi delavski razred in povečuje njegovo vlogo v družbi; da je popolnejše in bolj produktivno delovanje vseh človeških zmogljivosti pogoj za ekonomski in socialni razvoj naše družbe; potrebe po učinkovitejšem reševanju 303

zapletenih problemov na področju zaposlovanja kot pomembne podlage za razvoj združenega dela in socialističnih samoupravnih odnosov, sprejema deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije resolucijo o nalogah zveze komunistov Jugoslavije na področju zaposlenosti in zaposlovanja. 1. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije poudarja, da je zagotavljanje vse širših možnosti za uveljavljanje pravice do dela vseh občanov eden izmed poglavitnih smotrov našega družbenoekonomskega razvoja. Uresničevanje tega smotra je izredno pomembno za nadaljnjo krepitev položaja delavskega razreda in utrjevanje njegove družbene vloge ter za razvoj socialističnih samoupravnih odnosov. Zveza komunistov Jugoslavije se zavzema za to, da bi oblikovali in uresničevali takšno skupno razvojno politiko države, s katero bi zagotavljali pogoje za uresničevanje pravice do dela. Pri izpolnjevanju te naloge gre osrednja vloga samoupravno združenemu delu. Družbenopolitične skupnosti in vsi drugi dejavniki v družbi morajo prav tako v vsem sodelovati pri ustvarjanju razmer, ki pomagajo uresničevati ta smoter. Komunistom v organizacijah združenega dela, v vseh družbenih okoljih in na vseh stopnjah samoupravnega organiziranja nalagamo, da nenehno vplivajo na to, da bi se hitreje uveljavljala pravica do dela, proste izbire poklica in zaposlitve na vsem območju države. Komunisti se morajo hkrati odločno zavzemati za zboljšanje delovnih razmer in zaposlitve. Zlasti naj bi se zboljšal gmotni in družbeni položaj delovnih ljudi, zagotovljene naj bi bile možnosti za njihov razvoj, osebno in strokovno uveljavitev, za učinkovitejše reševanje njihovih življenjskih vprašanj, za zanesljivo zaposlitev, za socialno varnost med nezaposlenostjo in za popolnejše uresničevanje njihovih samoupravnih pravic iz dela in po delu. Komunisti se bodo zavzemali za hitrejše premagovanje odnosov in pojmovanj, ki postavljajo ženske v zaposlovanju, delovnem in strokovnem uveljavljanju v neugodnejši položaj v primerjavi z moškimi. 2. Zagotoviti moramo večje in produktivnejše angažiranje delovnih zmogljivosti ter v skladu z materialnimi možnostmi skrčiti število oseb, ki iščejo zaposlitev doma, in ustvarjati možnosti, da bi

304

manj občanov odhajalo na začasno delo v tujino in da bi se postopno vračali v domovino. Zveza komunistov se bo bojevala za to, da bi z oblikovanjem in uresničevanjem dolgoročne razvojne politike države zagotovili: da se v združenem delu zaposli ves prirastek aktivnega prebivalstva, predvsem mladi šolani kadri; da se zmanjša število začasno nezaposlenih; da se na podlagi porasta zaposlenosti in življenjske ravni ustvarjajo možnosti, da zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb ne bi bilo več motiv za odločitev občanov, da odidejo na začasno delo v tujino in da bi se postopno krčilo število naših delavcev na začasnem delu v tujini; da še naprej raste zaposlenost članov gospodinjstev v mestih in industrijskih središčih; da še naprej omogočamo prehajanje dela kmetijskega prebivalstva v nekmetijske dejavnosti. Komunisti morajo biti pobudniki in nosilci časovno in tudi sicer usklađene dejavnosti vseh družbenih dejavnikov za uresničevanje teh smotrov na področju zaposlenosti in zaposlovanja. Nujno se mora še naprej razvijati samoupravno sporazumevanje, družbeno dogovarjanje in načrtovanje na tem področju, da bi na samoupravnih temeljih zagotovili učinkovitejše reševanje problemov zaposlovanja. 3. V vseh programih družbenoekonomskega razvoja organizacij združenega dela, v programih krajevnih skupnosti in razvojnih načrtih družbenopolitičnih skupnosti morajo biti vsebovani in obdelani programi zaposlovanja, s katerimi naj bi zagotovili popolnejše in produktivnejše delovno angažiranje razpoložljivih človeških zmogljivosti, za hitrejše reševanje problemov in stabilnejše naraščanje zaposlenosti. V ta namen morajo komunisti v vseh organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih, samoupravnih interesnih skupnostih ter družbenopolitičnih skupnostih in organizacijah skrbeti za hitrejši, stabilnejši in skladnejši gospodarski in družbeni razvoj, za skladnejša razmerja v razvoju surovinskih, predelovalnih in drugih dejavnosti in za hitrejši razvoj storitvenih dejavnosti. Prav tako si je nujno prizadevati, da bi popolneje in bolj intenzivno izkoriščali proizvodne zmogljivosti, za višje osebne dohodke na podlagi višje produktivnosti dela, večjega dohodka in doslednejšega izvajanja načela delitve po delovnih uspehih ter za učinkovitejše vključevanje v mednarodno delitev dela. 4. Nujno je hkrati, ko ustvarjamo pogoje za novo zaposlovanje, dosledno uresničevati ustavne obveznosti organizacij združenega dela, da same ali sporazumno z drugimi organizacijami združenega dela in s skupnostmi za zaposlovanje ter skladno z načeli socialistične soli20 Deseti kongres ZKJ

305

darnosti in vzajemnosti zagotavljajo sredstva za zaposlovanje, prekvalifikacije in za uveljavitev pridobljenih pravic delavcev, če ni več potrebno njihovo delo v organizaciji združenega dela ali če organizacije v njeni sestavi nehajo delati. Zagotoviti bi morali tudi pravico delavca, da ne more izgubiti lastnosti delavca temeljne organizacije združenega dela, če zaradi tehnoloških in drugih izboljšav, zaradi katerih se povečujeta produktivnost dela in uspeh organizacije, ni več potrebno njegovo delo v tej organizaciji. 5. Zveza komunistov Jugoslavije ugotavlja, da obstajajo družbena potreba in možnosti za razvoj osebnega dela s sredstvi v lasti občanov in za ustrezno povečanje delovnega angažiranja prebivalstva na tej podlagi, pri čemer pa je treba seveda dosledno spoštovati ustavo. Obstajajo tudi možnosti in potrebe po večjem delovnem angažiranju kmetov na individualnih kmetijskih gospodarstvih. Da bi popolneje izkoristili te možnosti, se morajo komunisti zavzeti za doslednejše izvajanje politike Zveze komunistov Jugoslavije o razvoju socialističnih samoupravnih odnosov v kmetijstvu in na vasi. 6. Zveza komunistov se posebej zavzema za zaposlovanje vseh šolanih kadrov in za hitrejše usklajevanje izobraževalnega sistema, vrst in profilov strokovnih kadrov, ki jih dajejo izobraževalne ustanove, s potrebami gospodarstva in drugih družbenih dejavnosti. Komunisti bodo v vsem pomagali pri prizadevanjih, da bi ustvarili možnosti za zboljšanje kvalifikacijske strukture zaposlenih, da bi se spodbudneje samoupravno stimuliralo ustvarjalno delo, ustrezneje vrednotilo delo strokovnih kadrov in da bi bilo bolj racionalno izkoriščeno. Odločno se je treba upreti vsem oblikam odpora proti sprejemanju novih strokovnjakov in onemogočiti, da bi izigravali natečaje in predpise o sprejemanju pripravnikov. 7. Učinkovito delovanje enotnega jugoslovanskega trga in enotnega področja dela narekuje, da dosledno izvajamo načelo, da bo vsakemu občanu, ki išče delo, ob enakih pogojih dostopno vsako prosto delovno mesto na območju vse države. Dolžnost komunistov je, da se v vseh okoljih odločno zavzemajo za to, da odpravimo vse neenakosti in nepravilnosti v procesu uveljavljanja pravice do dela, ki se kažejo v protekciji, privatizaciji zaposlovanja, zapiranju v lokalne okvire ter zanemarjanju ekonomskih, strokovnih in socialnih meril pri zaposlovanju. Komunisti se morajo bojevati za večji in bolj konkreten vpliv združenega dela in samoupravnih organov pri reševanju vseh vprašanj

306

in problemov v zvezi z zaposlovanjem, za dosledno izvajanje tako sprejetih odločitev in za to, da upoštevamo samoupravno določena merila in zapovrstnost pri zaposlovanju. 8. Zveza komunistov se zavzema za to, da bi z medrepubliškimi in medobčinskimi družbenimi dogovori ustvarili možnosti za večjo poklicno in prostorsko gibljivost delavcev v skladu s potrebami gospodarskega in družbenega razvoja, in sicer tako, da bi zagotavljali ustrezne informacije in urejali obveznosti temeljnih organizacij združenega dela, organizacij za zaposlovanje in družbenopolitičnih skupjjosti tako, da bi dolgoročneje zagotavljale potrebne življenjske in delovne razmere delavcev, zlasti pa stanovanja, prehrano, ustrezne osebne dohodke, strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje. Zveza komunistov se zavzema, da se sezonskim delavcem zagotovijo samoupravne pravice iz dela in na podlagi dela, posebno pri reševanju nastanitvenega vprašanja in socialne varnosti. 9. Hitrejše in učinkovitejše reševanje problemov nezaposlenosti narekuje, da organizacije zveze komunistov in druge organizirane socialistične sile osredotočijo svoj trud k reševanju ključnih vprašanj dejanske nezaposlenosti, k prioritetnemu zaposlovanju tistih oseb, ki iščejo zaposlitev, nimajo pa drugih možnosti za delovno angažiranje in so v težavnem ekonomskem in socialnem položaju. S samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori je potrebno natančneje določiti in uskladiti stališča o dejanskem obsegu in naravi nezaposlenosti med ljudmi, ki iščejo zaposlitev, in natančno opisati družbene obveznosti in odgovornosti za reševanje tega problema, da se zagotovi ustreznejše zakonsko urejanje gmotnega položaja resnično brezposelnih oseb in dosledno izpolnjevanje zakonskih obveznosti do njih. 10. Izhajajoč iz politike ZKJ in naše družbe, da se postopno, v skladu z dolgoročno politiko razvoja skrči število jugoslovanskih državljanov na začasnem delu v tujini, se komunisti obvezujemo, da se bomo zavzeli za to: da bi hitreje in učinkoviteje odpravljali temeljne vzroke, zaradi katerih se jugoslovanski državljani zaposlujejo v tujini; da bi na vseh stopnjah od temeljne organizacije združenega dela do federacije konkretno ukrepali in organizirali akcije za ustvaritev možnosti za postopno vračanje jugoslovanskih državljanov z začasnega dela iz tujine in za njihovo zaposlitev v domovini; da bi zatirali vse odpore proti vključevanju v združeno delo delavcev, ki se vračajo z dela v tujini, in odpore proti usmeritvi teh delavcev, da se delovno angažirajo v gospodarjenju na podlagi osebnega dela oziroma v individualnem sektorju kmetijstva;

20’

307

da bi podpirali usmeritev organizacij združenega dela k temu, da se izvajajo investicijska in druga dela v tujini in da poslovno sodelujejo z državami v razvoju; da bi širili možnosti za večja vlaganja tujih finančnih sredstev in za večje izkoriščanje tehničnih dosežkov v razvoju naših organizacij združenega dela, s čimer naj se poveča zaposlovanje; da bi ustvarili možnosti za spodbujanje delavcev na začasnem delu v tujini, da bi svoje prihranke vlagali v razvoj organizacije združenega dela in s tem povečali možnosti za zaposlitev sploh in za svojo zaposlitev; da bi široko in vsestransko skrbeli za življenjske in delovne razmere delavcev na začasnem delu v tujini in njihovih družin ter za učinkovitejše varstvo njihovega položaja in pravic; da bi vzdrževali vsestranske stike in različne oblike povezovanja z našimi delavci na začasnem delu v tujini, prek katerih bi tudi oni vplivali na oblikovanje in uresničevanje politike naše države na tem področju in na drugih področjih družbenega življenja in dela; da bi vsestransko pomagali našim ljudem v tujini, da organizirajo družbeno življenje in razvijajo kulturnozabavno dejavnost, negujejo in razvijajo jugoslovanski socialistični patriotizem, bratstvo in enotnost narodov in narodnosti ter medsebojno solidarnost, a proti vsem sovražnim vplivom in delovanju; da bi razvili okrepljeno in učinkovito informativno in propagandno dejavnost po programu, ki bo zagotavljal nepretrgano obveščanje občanov na delu v tujini o dogodkih v domovini in svetu; da bi posebej poskrbeli za šolanje otrok naših delavcev v tujini v materinščini in da bi zagotovili potrebna sredstva in druge pogoje za ta namen s pomočjo popolnejše in učinkovitejše koordinacije med republikami in pokrajinama. Za ta namen je nujno kadrovsko okrepiti in usposobiti ustrezne službe v državi in tujini, natančneje določiti naloge in odgovornosti ter višjo stopnjo koordinacije v delu vseh faktorjev, ki se ukvarjajo s problematiko začasnega zaposlovanja naših občanov v tujini.

Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije nalaga članom, organizacijam in vodstvom zveze komunistov, da s svojim delovanjem zagotovijo v organizacijah združenega dela, v samoupravnih in družbenopolitičnih skupnostih ter družbenopolitičnih organizacijah, da bodo oblikovali in uresničevali konkretne programe, s katerimi bodo konkretizirali politiko in naloge, opisane v tej resoluciji.

308

NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE V RAZVOJU DRUŽBENOEKONOMSKIH ODNOSOV NA STANOVANJSKEM PODROČJU IN V STANOVANJSKI POLITIKI

V povojnem razvoju naše države smo dosegli pomembne uspehe v stanovanjski gradnji in zboljšali stanovanjske razmere delovnih ljudi. V tem času smo zgradili ali obnovili več kot tri milijone stanovanj, kar pomeni 60 odstotkov razpoložljivega stanovanjskega sklada. Velike spremembe v socialni strukturi prebivalstva zaradi naglega ekonomskega in družbenega razvoja, slaba kakovost podedovanega stanovanjskega sklada in omejene materialne možnosti objektivno povzročajo, da je pomanjkanje stanovanj še vedno eden izmed najhujših družbenoekonomskih in socialnih problemov. Na zaostritev problema na stanovanjskem področju so vplivali: pomanjkanje učinkovitega načrtovanja in neizpolnjevanje smotrov in nalog predvidene stanovanjske gradnje; premajhna organiziranost družbe pri izvajanju in uresničevanju stanovanjske politike; zaostajanje v razvoju samoupravljanja in pomanjkanje odločilnega vpliva združenega dela na stanovanjskem področju. Ker je stanovanje osnovna potreba reprodukcije, element socialne varnosti in vsega socialnega položaja človeka in eden izmed pogojev za stabilnost družine in družbe, pomemben dejavnik za povečanje produktivnosti dela in razvoj materialnega napredka človeka, ker ima stanovanjska gradnja velik pomen za ves gospodarski razvoj ter zaradi potrebe po učinkovitejšem reševanju zapletenih socialnih in ekonomskih problemov na stanovanjskem področju, sprejema deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije

resolucijo o nalogah Zveze komunistov Jugoslavije v razvoju družbenoekonomskih odnosov na stanovanjskem področju in v stanovanjski politiki. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije se odločno zavzema za to, da bi hitreje zadovoljevali stanovanjske potrebe delovnih ljudi, da bi spremenili sedanje družbene odnose in razvijali socialistične samoupravne odnose na stanovanjskem področju v skladu z ustavo ter za korenite spremembe v sistemu delitve in uporabe stanovanj' 1. Zveza komunistov se odločno zavzema za občutnejše povečanje obseg, tempa in učinkovitosti stanovanjske gradnje.: To se mora 309

uveljaviti v dolgoročnih, srednjeročnih in kratkoročnih načrtih in razvojnih programih, zlasti v programih stanovanjske gradnje v organizacijah združenega dela, samoupravnih interesnih skupnostih in občinah. Komunisti si morajo prizadevati, da postane stanovanjska gradnja sestavni del razvojne politike in bistveni element gospodarskega razvoja. Obseg sprotne stanovanjske gradnje se mora večati hitreje od realnega porasta narodnega dohodka družbenega gospodarstva. Na tej podlagi naj bi v prihodnjem desetletju rešili najbolj pereče stanovanjske probleme delavcev. Naloga komunistov je, da se v organizacijah združenega dela, samoupravnih interesnih skupnostih in občinah zavzemajo za to, da bi sprejeli in izpeljali konkretne in dolgoročne programe reševanja stanovanjskih problemov, v katerih se bodo delovnim ljudem v skladu z materialnimi možnostmi odprle perspektive za reševanje njihovih stanovanjskih problemov, ter določili pogoje in roke, v katerih naj bi jih izpolnili. Komunisti se morajo odločno bojevati za povečanje produktivnosti, ekonomičnosti in racionalnosti urejanja gradbenih zemljišč in gradnje stanovanj kot bistvenega pogoja za hitrejšo rast družbene stanovanjske gradnje. Nujno moramo zagotoviti ustrezen razvoj proizvodnje industrijskega gradbenega in drugega materiala in opreme. S kreditnomonetarno in davčno politiko bi morali spodbujati in olajševati to vrsto proizvodnje in stanovanjsko gradnjo, za katero je družba zainteresirana. 2. Naloga komunistov je, da se dosledno bojujejo za to, da bodo delovni ljudje odločali o vseh vprašanjih stanovanjske politike v temeljnih organizacijah združenega dela, v delovnih skupnostih, na zborih stanovalcev, v hišnih svetih, krajevnih, samoupravnih in interesnih skupnostih, občinah, pokrajinah in republikah. Zveza komunistov se zavzema za dosledno uresničevanje pravic delovnih ljudi v temeljnih organizacijah združenega dela, da razpolagajo z ustvarjenim dohodkom ter pri tem odločajo o namenskem izločanju dela dohodka za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb in za uresničevanje solidarnosti v okviru samoupravne interesne skupnosti. Komunisti se morajo dosledno zavzemati za namensko uporabljanje vseh družbenih sredstev za stanovanjsko graditev. S sredstvi združenega dela, združenimi sredstvi na občinski ravni, sredstvi skupnosti pokojninskoinvalidskega zavarovanja, osebnimi sredstvi delovnih ljudi in delno s sredstvi od stanarin bi morali zago310

toviti ekonomsko podlago za pospešeno reševanje stanovanjskih problemov v prihodnje. Zveza komunistov opozarja, da je nujno s samoupravnimi sporazumi, družbenimi dogovori in občinskimi odloki na podlagi zakonov določiti obveznosti in minimum izločanja dela dohodka za stanovanjsko gradnjo in zagotoviti ustrezne oblike solidarnosti v organizacijah združenega dela in v občini. 3. Komunisti se morajo bojevati za odločujoč vpliv delovnih ljudi, organiziranih v združenem delu, v samoupravnih interesnih in krajevnih skupnostih ter v občinah na vse stanovanjsko in komunalno področje. V tem smislu bi se morali potruditi, da bi razvili samoupravne stanovanjske interesne skupnosti, v katerih bodo delovni ljudje v organizacijah združenega dela in občani v hišnih svetih, krajevnih skupnostih in občini, družbenopolitične organizacije in drugi udeleženci v stanovanjski in komunalni graditvi določali politiko in program stanovanjske graditve, uresničevali svoje neposredne interese na tem področju in reševali vsa vprašanja s stanovanjskega področja. Delovni ljudje v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela morajo skupaj s stanovalci oziroma uporabniki stanovanj ter drugimi člani samoupravne stanovanjske interesne skupnosti prek samoupravne interesne skupnosti vplivati na urbanistične rešitve, projektiranje in gradnjo stanovanj, ceno njihove izgradnje ter upravljati stanovanjski sklad, zemljišča in poslovne prostore v družbeni lasti, ki jih oddajajo v najem, niso pa osnovno sredstvo organizacije združenega dela. V občini ali mestu naj bi odvisno od specifičnih razmer in potreb ustanovili eno ali več samoupravnih interesnih skupnosti na stanovanjskem in komunalnem področju. 4. Nujno je, da se komunisti zavzemajo za to, da bodo ljudje v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela neposredno odločali o združevanju sredstev za stanovanjsko gradnjo v okviru samoupravnih stanovanjskih interesnih skupnosti, izhajajoč pri tem iz svojih ekonomskih in socialnih interesov. V okviru samoupravnih interesnih skupnosti bi morali razvijati neposredno sporazumevanje delovnih ljudi v organizacijah združenega dela s proizvajalci stanovanj ter dolgoročno načrtovati in programirati stanovanjsko graditev. Tako bo zagotovljena kontinuiteta v proizvodnji, spodbujena uporaba sodobnih tehnoloških procesov v gradnji, zlasti industrijskih metod ter uresničeno družbeno organizirano naročilo in organizirana smotrna proizvodnja stanovanj. 5. Zveza komunistov poudarja, da morajo temeljne in druge organizacije združenega dela s samoupravnimi sporazumi določiti, ko311

kolikšen del sredstev, izločenih za stanovanjsko gradnjo, ki se združujejo v samoupravni interesni skupnosti, določijo za solidarnostno stanovanjsko gradnjo. Tudi sredstva iz anuitet bivših skladov za stanovanjsko gradnjo je treba v okvirih samoupravne stanovanjske interesne skupnosti uporabljati za solidarnostno gradnjo. Prav tako je nujno, da organizacije združenega dela v skladu s potrebami in politiko stanarin združujejo sredstva za nadomestilo dela stanarine delovnim ljudem z nizkimi osebnimi in družinskimi dohodki. Zveza komunistov se zavzema za to, naj bi z zakonom pooblastili občine, da smejo predpisati obvezen prispevek iz dohodka za solidarnostno stanovanjsko gradnjo. Zaradi različnega materialnega položaja organizacij združenega dela in različne stopnje zadovoljevanja stanovanjskih potreb bi morali predvideti možnost diferencirane udeležbe v oblikovanju sredstev za solidarnostno stanovanjsko gradnjo. S samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori organizacij združenega dela in občin o reševanju stanovanjskih problemov je nujno zagotoviti sredstva in druge pogoje za reševanje stanovanjskih problemov udeležencev narodnoosvobodilne vojne. 6. Zveza komunistov se zavzema za to, da bodo delavci v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela in stanovalci v samoupravnih interesnih skupnostih, poleg tega, da odločajo na zborih stanovalcev in v hišnih svetih, odločali tudi o upravljanju in vzdrževanju družbenih stanovanj v krajevnih skupnostih, občini oziroma mestu, izhajajoč pri tem iz načela solidarnosti in vzajemnosti. Komunisti se morajo zavzemati za neposredno odločanje stanovalcev, za razvoj njihovih samoupravnih organov, kot so zbori stanovalcev in hišni sveti in za krepitev materialne osnove njihovega odločanja v skladu z ustavo. 7. Usmerjanje družbene stanovanjske gradnje moramo uresničevati v sistemu samoupravnih sporazumov, družbenih dogovorov in načrtov ter programov prostorskega razvoja. To narekuje: določitev standardov in kategorij stanovanj; usmerjanje družbenih sredstev za tiste kategorije in vrste stanovanj, ki zagotavljajo hitrejše reševanje poglavitnih stanovanjskih problemov družbe; zboljšanje prebivanja v sedanjem stanovanjskem skladu; sistem sporazumnega oblikovanja cen za urejanje zemljišča in cen stanovanj ter njihovo razbremenitev neupravičenih davčnih in drugih obremenitev kakor tudi izvajanje družbene kontrole cen na tem področju; določitev minimuma opreme in ureditve zemljišča, zgraditev pomožnih objektov v stanovanjskih naseljih itd. 8. Družbena sredstva, ki se oblikujejo na območju mest in industrijskih središč, bi morali usmerjati predvsem k družbeni stano-

312

vanjski gradnji, da bi zadostili stanovanjskim potrebam delovnih ljudi, ki ta sredstva ustvarjajo. Osebna sredstva delovnih ljudi je mogoče angažirati tudi s pridobitvijo pravice do stanovanja v družbeni lasti. Ta sredstva naj bi vračali delovnim ljudem tako, da bi le-ti plačevali nižjo stanarino. Zavzemati se moramo tudi za razvoj individualne stanovanjske gradnje. Ta bo tudi v prihodnje pomembna oblika gradnje stanovanj. Interes urbanističnega razvoja, zlasti urbanizacija manjših naselij in smotrno izkoriščanje zemljišč terjata skupno akcijo organizacij združenega dela, občin in samoupravnih stanovanjskih interesnih skupnosti. To bi pripomoglo k temu, da bi družbeno bolje usmerjali in organizirali individualno stanovanjsko gradnjo. V mestih in industrijskih središčih bi morali z ustreznimi ukrepi spodbujati delovne ljudi, ki rešujejo svoj stanovanjski problem z osebnimi sredstvi, da bi to storili predvsem z nakupom stanovanj v etažni lastnini v družbeni stanovanjski gradnji. Družbena sredstva je mogoče uporabiti v okviru organiziranega reševanja stanovanjskih problemov z osebnimi sredstvi le v obliki kreditov, pri čemer morajo imeti prednost delovni ljudje, ki so brez stanovanja ali stanujejo v težavnih stanovanjskih razmerah. Te kredite je mogoče dovoljevati le do višine, ki omogoča gradnjo stanovanj po družbeno določenih merilih in standardih. Zveza komunistov se zavzema za to, da družbenih sredstev ne uporabljamo za kreditiranje gradnje počitniških hiš niti ne za kreditiranje gradnje stanovanj, ki so nad standardom stanovanj, določenim v samoupravnih interesnih skupnostih. Spodbujati bi morali dinarsko in devizno varčevanje delavcev, ki so začasno zaposleni v tujini, tako da bi jim dajali ugodne možnosti za različne oblike reševanja njihovih stanovanjskih problemov. V angažiranju osebnih sredstev delovnih ljudi za stanovanjsko gradnjo ima lahko pomembno vlogo stanovanjsko zadružništvo, organizirano na samoupravnih temeljih. 9. Komunisti naj se zavzemajo za to, da probleme prostorskega razvoja in urbanizacije rešujejo bolj učinkovito na samoupravnih temeljih. Naloga komunistov v organizacijah združenega dela, v samoupravnih interesnih skupnostih in v občinskih organih je, da se zavzemajo za ustrezne oblike medsebojnega sodelovanja udeležencev v gradnji stanovanjskih, komunalnih in drugih objektov v mestih in stanovanjskih naseljih in na tej podlagi za skladno gradnjo stanovanj in potrebnih spremljajočih objektov. 313

10. Zveza komunistov poudarja, da je treba sredstva za urejanje zemljišč zagotavljati iz prispevkov za uporabo zemljišča, ki jih plačujejo vsi uporabniki, iz dolgoročnih kreditov, s prodajno ceno stanovanj in drugih virov. Družbeni dogovor v občini natančneje določa vire financiranja za urejanje zemljišč. Pri tem bi si morali prizadevati, da stroške gradnje primarnih infrastrukturnih komunalnih objektov financirajo iz dolgoročnih sredstev za stanovanjsko gradnjo, bančnih sredstev in drugih virov. Za glavne infrastrukturne objekte bi morali omogočiti izkoriščanje drugih bančnih kreditov in vključiti tudi tuje kredite. Zveza komunistov se zavzema za to, da bi s smotrnim urejanjem zemljišč, ustrezno ureditvijo nadomestil za njihovo uporabo in kreditiranjem dela stroškov za urejanje preprečili nadaljnji porast stroškov urejanja zemljišč v ceni stanovanj oziroma da bi ustalili in postopno relativno znižali cene za urejanje zemljišč. Zveza komunistov poudarja, da je treba cene komunalnih storitev, če želimo zagotoviti gradnjo komunalnih objektov, oblikovati tako, da bodo zagotavljale poleg enostavne reprodukcije tudi sredstva za soudeležbo in odplačilo anuitet iz posojil za razvoj komunalnih dejavnosti. Komunisti se morajo odločno zavzeti za to, da bi rento, ki nastaja ob uporabi in v prometu nepremičnin, popolnoma zajeli z diferenciranim sistemom nadomestil za uporabo zemljišč, davkom od premoženja in od dohodkov od premoženja, z davkom od prodaje storitev in nepremičnin ter na drug način. S tem bi morali doseči popolno podružbljenje vseh oblik rente, ki se pojavljajo ob uporabi in prodaji nepremičnin. Sredstva, zbrana iz teh virov, je treba usmerjati za pripravo in urejanje zemljišč za stanovanjsko gradnjo in za gradnjo infrastrukture v mestih in naseljih. 11. Naloga zveze komunistov, sindikatov, organov samoupravljanja v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, v samoupravnih stanovanjskih interesnih skupnostih je, da poskrbijo za takšen sistem delitve stanovanj, ki bo izhajal iz tega, da je stanovanje osnovna življenjska potreba in pogoj za razvoj normalnih tokov družbene reprodukcije in da morajo priti v politiki delitve stanovanj do veljave neposredni interesi delavskega razreda in delovnih ljudi. Vse organizacije in vodstva zveze komunistov se morajo odločno zavzeti za takšne ukrepe in metode v pridobivanju, delitvi in uporabi stanovanj, ki bodo zagotavljali enakopravnost delovnih ljudi, pri čemer morajo imeti tisti, ki nimajo stanovanja ali stanujejo v slabših stanovanjskih razmerah, prednost pri dodelitvi stanovanj. Da bi izenačili splošne pogoje delitve stanovanj, bi morali skleniti družbene dogovore in samoupravne sporazume, v katerih bodo 314

določena splošna merila te delitve. Z določitvijo in uporabo socialnih, delovnih in ekonomskih meril bi morali zagotoviti, da bodo delavci iz neposredne proizvodnje dobili stanovanja najmanj v sorazmerju s svojim deležem v skupnem številu zaposlenih v družbenem sektorju. 12. Zveza komunistov opozarja, da je potrebno določiti takšno politiko stanarin, s katero naj bi zagotovili, da bi v celoti krili stroške enostavne reprodukcije stanovanjskega sklada in da bi v mejah možnosti zagotovili del sredstev za novo stanovanjsko gradnjo. Pri določanju višine stanarine je treba upoštevati, da so diferencirane glede na opremljenost stanovanja. Komunisti se morajo zavzeti za sistem subvencioniranja stanarin za tiste uporabnike družbenih stanovanj, katerih standard bi bil ogrožen zaradi višine stanarine. Stanarine, cene komunalnih storitev, nadomestila za uporabo zemljišč in izločanje iz dohodka za stanovanjsko gradnjo bi morali določati v določenem razmerju do narodnega dohodka, zlasti pa do ravni in politike osebnih dohodkov. 13. Da bi olajšali položaj podstanovalcev, se morajo komunisti v samoupravnih stanovanjskih interesnih skupnostih in v organizacijah združenega dela zavzemati za to, da bi z izvajanjem skupnih programov reševali stanovanjske probleme samcev ter mladih delavcev in njihovih družin. Komunisti v temeljnih organizacijah združenega dela morajo dati pobudo, da ugotovimo položaj tistih delavcev iz njihove organizacije, ki kot podnajemniki ali zakupniki stanovanj plačujejo prosto dogovorjene stanarine, in raziščejo možnosti za subvencioniranje dela najemnine na podlagi meril, določenih v samoupravnem sporazumu. 14. Komunisti morajo dosledno izvajati ta stališča in sprejeto stanovanjsko politiko, pri tem pa se morajo odločno zavzeti za to, da se bodo samoupravni, družbeni in državni organi učinkovito bojevali proti vsem špekulacijam, zlorabam in privilegijem, neupravičenim zaslužkom in bogatitvi z oddajanjem, zamenjavo in prodajo stanovanj ter proti drugim negativnim pojavom na tem področju. V ta namen bi morali dopolniti sedanje in izdati nove zakonske predpise. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavjie nalaga vsem organizacijam in vodstvom zveze komunistov, naj sprejmejo akcijske programe za uresničitev stališč, določenih v tej resoluciji. Komunistom v samoupravnih in družbenih organizacijah in skupnostih ter v državnih organih nalaga, da poskrbijo za učinkovito uresničevanje akcijskih programov in politike zveze komunistov na stanovanjskem področju. 315

NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE V SOCIALISTIČNI SAMOUPRAVNI PREOBRAZBI VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA

Glede na pomembne dosežke na področju vzgoje in izobraževanja in njunega prispevka k skupnem razvoju dežele, krepitvi družbenoekonomske in politične moči delavskega razreda in dvigovanju splošne kulturne ravni ter socialistične samoupravne zavesti delovnih ljudi in državljanov; ob spoznanju, da delavski razred kot temeljni nosilec družbenega napredka izpolnjuje svojo zgodovinsko nalogo — osvoboditev dela in ukinitev razredov — če vključi v strategijo svoje revolucionarne družbene akcije tudi vzgojo in izobraževanje; ob analizi aktualnega stanja in potrebe po korenitih spremembah v celotni vzgojnoizobraževalni dejavnosti; ob potrebi, da se razvojna politika vzgoje in izobraževanja kot dejavnikov skupne družbene reprodukcije zasnuje na samoupravnih socialističnih odnosih in da je v skladu s programi razvoja republik in pokrajin; po izhodiščih za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ ter po razpravi o njih in po razpravi na kongresu sprejema deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije resolucijo

o nalogah Zveze komunistov Jugoslavije v socialistični samoupravni preobrazbi vzgoje in izobraževanja. I. 1. Zveza komunistov Jugoslavije se odločno zavzema za temeljito spremembo družbenega položaja dejavnosti vzgoje in izobraževanja, ki se samoupravno združuje z drugimi dejavnostmi v enoten sistem združenega dela. Samoupravno konstituiranje vzgoje in izobraževanja, organska in funkcionalna povezanost vseh delov združenega dela in izobraževanja v okviru enotnega sistema združenega dela ter aktivna vloga vzgojnoizobraževalne dejavnosti v družbeni reprodukciji, v hitrejšem razvoju proizvajalnih sil in socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov predstavljajo danes temeljno usmeritev družbene akcije, katere namen je temeljito preoblikovati vzgojnoizobraževalno dejavnost. 2. Delavci v združenem delu morajo načrtno obvladovati tudi celotno reprodukcijo kadrov kot eno izmed najpomembnejših in dolgoročnih komponent lastnega razvoja. Ukiniti je treba odtuje-

316

vanje dela dohodka, namenjenega vzgoji in izobraževanju, od delavca v združenem delu. Hkrati pa morata vzgoja in izobraževanje preseči ločenost od drugih področij združenega dela in status »skupne porabe«. Vzgojnoizobraževalno delo je treba ovrednotiti v svobodni menjavi dela, to pa po njegovem prispevku k naraščanju družbene produktivnosti dela ter splošnemu družbenemu in kulturnemu na3. Združeno delo kot celota mora prevzeti neposredno odgovornost za politiko vzgoje in izobraževanja, za vključevanje v delo tistih, ki končajo šolanje na raznih ravneh usmerjenega izobraževanja, kakor tudi za nenehno izobraževanje delovnih ljudi za delo in samoupravljanje. Izobraževalnovzgojna dejavnost glede na to, da se opravlja z družbenimi sredstvi, zahteva tudi odgovornost vseh njenih dejavnikov v združenem delu. Sredstva, potrebna za predšolsko in osnovno vzgojo in izobraževanje, morajo solidarno zagotavljati vsi delovni ljudje. Ta sredstva se združujejo v samoupravnih interesnih skupnostih za predšolsko in osnovno vzgojo in izobraževanje. Sredstva, potrebna za razvoj vzgoje in izobraževanja po osnovnem, morajo zagotoviti delavci v temeljnih organizacijah združenega dela iz dohodka, drugi delovni ljudje pa iz ustvarjenega skupnega dohodka. Ta sredstva se morajo izločati kot posebna sredstva za vzgojo in izobraževanje praviloma pri vsaki temeljni organizaciji združenega dela oziroma pri drugih oblikah organiziranja delovnih ljudi. Hkrati je treba omogočiti delavcem v organizacijah združenega dela in v drugih oblikah organiziranja, da lahko ta sredstva v celoti ali delno združujejo v širših okvirih. Zveza komunistov se bo zavzemala, da delavci v temeljnih organizacijah združenega dela in drugi delovni ljudje izločajo za vzgojo in izobraževanje tisti del svojega dohodka, ki je določen s samoupravnim sporazumom oziroma družbenim dogovorom kakor tudi z zakonom. Razpolagali bodo s temi sredstvi in pokrivali konkretne stroške izobraževanja tako, da bodo kar najbolje zagotavljali uresničevanje svojih neposrednih, kratkoročnih in dolgoročnih potreb po kadrih in skupni razvoj naše samoupravne socialistične družbe. 4. Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela in drugi delovni ljudje sprejemajo svoje odločitve o izločanju in namenu dela dohodka za vzgojo in izobraževanje po sprejeti družbeni politiki in družbenih načrtih, določenih z družbenimi dogovori in samoupravnimi sporazumi. Samoupravni sporazumi in družbeni dogovori določajo: programe dolgoročnega razvoja vzgojnoizobraževalne dejavnosti, sredstva za njihovo uresničevanje, skupne družbene interese in socialistično vsebino vzgoje in izobraževanja, zasnovano na pridobit-

317

vah marksizma in socialistične samoupravne prakse, merila za vrednotenje vzgojnoizobraževalne dejavnosti in mehanizem medsebojnih odnosov v združenem delu in povezovanju v samoupravne interesne skupnosti. Komunisti si bodo prizadevali, da bo temelj za določanje meril za vrednotenje vzgojnoizobraževalnega dela njegov prispevek k naraščanju družbene produktivnosti dela in socialističnemu razvoju družbe. Pri tem je treba zagotoviti enak družbenoekonomski položaj delavca v izobraževanju z delavci v drugih področjih združenega dela. 5. Zveza komunistov se zavzema za takšno spremembo družbenoekonomskega položaja obiskovalcev usmerjenega izobraževanja, učencev in študentov, v katerem bodo njihove pravice in dolžnosti zasnovane na družbenih dogovorih med vzgojnoizobraževalnimi organizacijami in izobraževalnimi skupnostmi, oziroma organizacijami združenega dela. Pravica do izobraževanja zahteva družbeno in materialno odgovornost do tistih, ki dajejo sredstva za izobraževanje. S tem postajajo delo in rezultati, ki jih posamezniki dosegajo v procesu vzgoje in izobraževanja, realna osnova njihovega samoupravnega položaja. Tako se povezujejo s temi organizacijami še prej, preden stopijo na delo, za katero se pripravljajo, in se izenačujejo z delavci, ki se iz delovnega razmerja vračajo v izobraževanje. To omogoča tudi veliko učinkovitejše reševanje zaposlovanja mladih. Zveza komunistov si posebej prizadeva, da bi dosledno uveljavili načela socialistične solidarnosti v vzgoji in izobraževanju; tako bi ublažili vpliv razlik, ki izhajajo iz pogojev okolja, položaja v delitvi, neenakih izobraževalnih standardov in položaja družine v primerjavi z možnostmi za izobraževanje, zlasti delavcev in njihovih otrok. Načelo solidarnosti v vzgoji in izobraževanju mora postati bistvena sestavina družbenoekonomske in socialne politike združenega dela, temeljnih organizacij združenega dela, asociacij in družbe v celoti. 6. Ustanovitev in razvijanje temeljnih organizacij združenega dela na področju vzgoje in izobraževanja mora omogočiti izpopolnjevanje samoupravnih odnosov, samoupravnega povezovanja in svobodne menjave dela te dejavnosti z drugimi področji družbenega dela in samoupravno integracijo v širše asociacije združenega dela. Na področju vzgoje in izobraževanja predstavlja temeljna organizacija združenega dela funkcionalno celoto, ki je sposobna za uresničevanje celovitega vzgojnoizobraževalnega ali vzgojnoizobraževalnega in znanstvenega programa dela, ki ga je mogoče vrednotiti in je lahko podlaga za ustvarjanje dohodka in ki zagotavlja samoupravljanje združenih delavcev. Temeljna organizacija združenega dela je tudi osnova samoupravnega povezovanja dela v okviru izobraževalne dejavnosti v širše inte-

318

gracijske celote in asociacije, v okviru posameznih stopenj izobraževanja kakor tudi med njimi samimi. 7. Samoupravne interesne skupnosti nastopajo kot organiziran okvir za svobodno menjavo in vrednotenje dela in neposredno usklajevanje interesov delavcev s področja izobraževanja, materialne proizvodnje in drugih področij dela pri opravilih skupnega interesa. Dolgoročno ugotavljanje kadrovskih in izobraževalnih potreb se mora čedalje bolj zasnovati na potrebah razvoja gospodarstva in drugih družbenih dejavnosti, na znanstvenoraziskovalnem delu, na proučevanju vzgojnoizobraževalnih procesov in problemov zaposlovanja. 8. Samoupravne interesne skupnosti s svojimi temeljnimi skupnostmi se formirajo praviloma okoli določenega ali več sorodnih vzgojnoizobraževalnih programov oziroma dejavnosti. V njih morajo biti zastopani enakopravno s svojimi delegacijami delovni ljudje vzgojnoizobraževalne dejavnosti in delovni ljudje iz tistih dejavnosti in skupnosti, ki so neposredno zainteresirane za določene vzgojnoizobraževalne programe oziroma dejavnosti. Odločanje v interesni skupnosti temelji na razvojnih programih, na sredstvih, ki so jih za uresničenje teh programov izločili in v njih združili delovni ljudje, odvija pa se po načelih samoupravnega sporazumevanja. Samoupravne interesne skupnosti so za svoje delo odgovorne delavcem v temeljnih organizacijah združenega dela in drugim delovnim ljudem. Samoupravne interesne skupnosti s svojimi temeljnimi skupnostmi se ustanavljajo in združujejo v predšolskem in osnovnem izobraževanju po teritorialnem načelu, v usmerjenem izobraževanju pa po dejavnosti. 9. Zveza komunistov meni, da bodo v nadaljnjem razvoju vzgoje in izobraževanja na idejnih temeljih tega dokumenta imeli poleg združenega dela pomembno vlogo krajevne skupnosti in organi družbenopolitičnih skupnosti kot nujno orodje oblasti delavskega razreda. To se zlasti nanaša na ustvarjanje splošnih razmer za povezovanje in samoupravno sporazumevanje ter družbeno dogovarjanje vseh nosilcev družbene reprodukcije, da bi skupaj reševali probleme vzgoje in izobraževanja, na zagotavljanje socialistične vsebine in narave vzgoje in izobraževanja, na izvajanje družbeno dogovorjene kadrovske politike na tem področju ter zaščito ustavnosti in zakonitosti.

II. 1. Celotna socialistična vzgoja in izobraževanje mladih ter odraslih, ki trajata neprekinjeno, morata biti organizirana tako, da pomembno vplivata na formiranje svobodne, vsestransko razvite sociali319

stične osebnosti in je nujno potreben dejavnik v razvoju socialističnih samoupravnih družbenih odnosov ter proizvajalnih sil družbe. Zveza komunistov se zavzema za idejno enotno usklađeno in intenzivno delovanje vseh družbenih dejavnikov, ki v najtesnejši povezanosti z združenim delom kot temeljnim virom socialističnih vzgojnoizobraževalnih vplivov delujejo v vzgoji in izobraževanju. Poleg šol in drugih vzgojnoizobraževalnih in kulturnih ustanov morajo tako delovati tudi drugi dejavniki socialistične vzgoje in izobraževanja, kakor so — družina, temeljne organizacije združenega dela, družbenopolitične organizacije, strokovna, kulturnoumetniška, tehnična, športna in druga društva ter ustanove, otroške in mladinske organizacije, društva in zveze za vzgojo in varstvo otrok, jugoslovanska ljudska armada in druge obrambne organizacije, nadalje tisk, založniška dejavnost, radio in televizija. Zveza komunistov opozarja na dolžnost vzgojnoizobraževalnih organizacij in drugih dejavnikov vzgojnoizobraževalnega vpliva, da sistematično prispevajo k formiranju marksistične idejne usmeritve mladih in odraslih, da razvijajo smisel, sposobnost in pripravljenost za uresničevanje socialističnih samoupravnih odnosov, da razvijajo ustvarjalnost in ustvarjalni odnos do dela in prispevajo k premagovanju protislovij med umskim in fizičnim delom, da razvijajo zavest in občutek o enakopravnosti in življenjski povezanosti naših narodov in narodnosti, bratstvu in enotnosti, jugoslovanski socialistični patriotizem, pripravljenost in sposobnost za aktivno obrambo naše dežele, da vzgajajo v duhu humanizma, internacionalizma in sodelovanja vseh naprednih sil v svetu, ki se bojujejo za zmago socializma in komunizma. Funkcija vzgoje in izobraževanja sta pomembni tako za bogatenje človeka s kulturnimi in drugimi humanističnimi vrednotami kakor za njegov telesni razvoj ter za pripravljanje humanih in odgovornih odnosov med spoloma in v družini. 2. Na temelju načel programa ZKJ, ustave SFRJ in družbenih ciljev vzgoje ter izobraževanja poudarja Zveza komunistov Jugoslavije nujnost, da morajo za uresničenje korenitih sprememb delovati vsi dejavniki vzgoje in izobraževanja enotno in sistematično v naslednjih smereh: — da zagotavljajo, da bo marksizem kot ideologija zveze komunistov in znanstvena osnova graditve socialistične samoupravne družbe idejna osnova celotne vzgojnoizobraževalne dejavnosti; — da usposabljajo mlade in odrasle za delo in da razvijajo ustvarjalni odnos do dela; — da celovito in učinkovito uresničujejo zasnovo permanentnega izobraževanja;

320

— da razvijajo sposobnost in pripravljenost za izgrajevanje socialističnih samoupravnih odnosov v skladu z zgodovinskimi cilji in vodilno družbeno vlogo delavskega razreda: — da vsebine, organizacijo in metode vzgojnoizobraževalne dejavnosti usklajujejo s potrebami človeka in dela, z razvojem socialističnih samoupravnih družbenih odnosov in sodobnimi dosežki kulture, znanosti in tehnologije; — da z reformo celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema ustvarjajo razmere za večjo učinkovitost šolanja, zboljšanje sestave izobraževalnih ustanov, hitrejše odpravljanje nepismenosti ter za osnovno izobraževanje aktivnega prebivalstva in za dvig njegove splošne izobrazbene ravni; — da prispevajo k pripravljenosti in usposobljenosti mladih ter odraslih za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito; — da prispevajo k zmanjševanju vpliva socialnih in drugih neenakosti na možnosti in rezultate izobraževanja človeka ter zmanjševanju neenakosti v družbi. 2.1. Marksizem, pojmovan kot celota, kot znanstvena teorija ter revolucionarna ideologija in praksa delavskega razreda, je idejni temelj celotne naše vzgoje in izobraževanja. V skladu s tem morajo delovati vsi dejavniki vzgojnoizobraževalne dejavnosti. Nujno je, da se mladi in odrasli seznanijo z deli klasikov marksizma, s sodobnim razvojem marksizma in s teorijo in prakso naše samoupravne socialistične družbe, da sprejmejo marksizem kot svoj pogled na svet in da ga ustvarjalno uporabljajo v praksi. To zavezuje vse dejavnike vzgoje in izobraževanja, da so v vzgojnoizobraževalnem delu bojeviti in kritični do vseh neznanstvenih protimarksističnih teorij in idej ter do ideologij, ki so tuje socialističnemu samoupravljanju, kakor tudi do njihovih nosilcev. 2. 2. Razvoj naše družbe zahteva, da se celotna vzgojnoizobraževalna dejavnost v temelju usmeri k izobraževanju in vzgoji za delo in z delom. Delo je nenadomestljiv del procesa izobraževanja in vzgoje. Delovna in politehnična vzgoja in izobraževanje, vzgoja za ustvarjalnost pri delu, povezovanje pouka in izobraževanja s proizvodnim in drugim družbeno koristnim delom, z življenjem, s samoupravno prakso in vsakdanjim bojem delavskega razreda morajo prežemati ves sistem in vsebino vzgoje ter izobraževanja kot glavno obeležje in eno izmed temeljnih načel socialistične samoupravne vzgoje ter izobraževanja in celotnega delovanja vseh dejavnikov vzgoje in izobraževanja. Zato je potrebno, da se cela mlada generacija bolj zgodaj vključi v delo in družbeno življenje in da se ob delu nadalje izobražuje ozi21 Deseti kongres ZKJ

321

roma znova vrača v izobraževanje, da bi tako bolj odločno premagali razdvojenost med izobraževanjem in delom. Delovna vzgoja v samoupravni socialistični družbi vključuje tudi učenje o sodobnih ekonomskih, socialnih, političnih in etičnih vidikih dela. Poleg tega mora vzgajati ljudi tudi za razumen odnos do narave, da ne bi nastajale zaradi dela škodljive posledice za naravo, ljudi in človekovo okolje. Da bi bile te zahteve uresničene, je nujno poiskati razne oblike konkretnega povezovanja med izobraževanjem in delom ter določiti obveznosti organizacij združenega dela v gospodarstvu in drugih družbenih dejavnostih ter združenega dela v celoti. 2. 3. Vzgojnoizobraževalna dejavnost se mora samoupravno organizirati kot sestavni del združenega dela in se razvijati v skladu s programom gospodarskega in splošnega družbenega razvoja. V vzgojnoizobraževalni dejavnosti je samoupravljanje hkrati družbeni odnos in pot do oblikovanja osebnosti. Socialistično samoupravljanje v vzgojnoizobraževalnih ustanovah mora postati pravica in dolžnost vseh udeležencev v tej dejavnosti, to pa pomeni predvsem aktivno vlogo učencev in študentov v izobraževalnem in samoupravnem procesu, kar vodi k premagovanju hierarhičnih in samovoljnih odnosov v vzgojnoizobraževalnih organizacijah. Nujno je treba okrepiti obveznost in odgovornost vseh dejavnikov vzgojnoizobraževalnega procesa za rezultate učenja in študija. V boju za socialistično samoupravno preobrazbo vzgoje in izobraževanja mora zveza komunistov okrepiti svoj vpliv na organiziranost, programsko usmerjenost, vsebine in pogoje dela skupnosti učencev, pionirske, mladinske in drugih organizacij ter oblik združevanja in aktivnosti mladih, da bi se povečali njihova vloga in odgovornost v socialistični samoupravni vzgoji. 2. 4. Vse oblike in ravni vzgoje in izobraževanja je treba razvijati kot dele celotnega koncepta permanentnega izobraževanja. Zategadelj je treba kritično proučiti in spremeniti obstoječe koncepte ter prakso vzgoje in izobraževanja ter izvesti potrebne spremembe v vsebinah, strukturi, organizaciji in metodah vzgoje ter izobraževanja Odločno premagovanje vsega zastarelega v vzgojnoizobraževalni praksi in razbremenitev učnih programov in knjig je ena izmed prvih nalog, ki jim je treba posvetiti veliko več pozornosti in ustvarjalnih naporov kakor doslej. Nujna je tudi splošna usmeritev v usposabljanje mladih in odraslih za samoizobraževanje. Vse stopnje izobraževanja je treba funkcionalno povezovati in presegati obstoječo ločenost med njimi. Izoblikovati je treba prožen, vodoravno in navpično povezan ter celovit sistem, v katerem bo obstajalo osnovno izobraževanje in vzgoja (s predšolskim) ter usmerjeno 322

izobraževanje in vzgoja (vse oblike in ravni po osnovnem) z vrsto izobraževalnih poti v funkciji dela ter številnimi ravnmi strokovnosti. 2. 5. Vzgojnoizobraževalna dejavnost mora omogočiti takšno izobraževanje, kakršno terjajo sedanje in prihodnje potrebe človeka ter združenega dela, razvoj socialističnih samoupravnih družbenih odnosov in kulturnega življenja, vendar v skladu z znanstvenotehnološkim razvojem. To zahteva nenehno izpopolnjevanje programov, aktualizacijo vsebine in uporabo ustrezne moderne izobraževalne tehnologije, pa tudi usposabljanje učiteljskega kadra in strokovnopedagoških, znanstvenoraziskovalnih in razvojnih organizacij za hitrejše ter učinkovitejše uresničevanje teh nalog. V uresničevanju te naloge moramo posebno skrb posvetiti uveljavljanju socialistične, samoupravne in humane vsebine vzgoje in izobraževanja ter se bojevati za dosledno izločanje idealističnih, pozitivističnih, nacionalističnih, dogmatskih in drugih nazadnjaških idejnih usmeritev iz učnih načrtov in programov, knjig in učnoizobraževalnega dela. 2. 6. Z vsemi oblikami in vsebinami vzgoje ter izobraževanja je treba permanentno usposabljati državljane, zlasti še mlado generacijo, za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Že od zgodnjih let je treba vzgajati in usposabljati mladino ter državljane kot zavestne in nepremagljive branilce naše samoupravne socialistične skupnosti in za aktivne subjekte graditve in krepitve splošne ljudske obrambe. Naše revolucionarne tradicije in izkušnje narodnoosvobodilne vojne imajo v kontinuiteti revolucionarnega razvoja poseben pomen v celotni vzgoji, zlasti še v pripravah na obrambo dežele. Zato mora biti prenašanje teh izkušenj in tradicij sestavni del vzgojnoizobraževalnih programov in drugih aktivnosti v vzgojnoizobraževalnem delu. 2. 7. Spremembe v sistemu in politiki razvoja vzgoje in izobraževanja morajo s svojo temeljno usmeritvijo prispevati k večjemu uresničevanju demokratičnih pravic do izobraževanja. Hitreje je treba uresničevati načelo iz programa ZKJ, da moramo vsakemu človeku, zlasti še delavcem in ženskam, v vsej delovni dobi omogočiti enake možnosti, da se opredeljuje in usposablja za življenjski poklic v skladu s svojimi sposobnostmi in interesi združenega dela. Družba lahko in mora znatno ublažiti in hitreje premagovati obstoječe socialne neenakosti, med drugim tudi s politiko vzgoje in izobraževanja. Ta politika mora biti usmerjena predvsem na odpravo nepismenosti, razvijanje predšolske vzgoje in izobraževanja, vključevanje vseh otrok v osemletno osnovno šolanje, premagovanje in odpravljanje dualizma v srednjem izobraževanju in odprtost usmerjenega izobraževanja, na izobraževanje z delom in med delom, izena21’

323

čevanje materialnih pogojev za izobraževanje in izboljševanje standarda učencev in študentov. Treba je storiti vse, da se otrokom, ki se s svojimi starši začasno mudijo v tujini, zagotovita dopolnilna predšolska osnovna vzgoja ter izobraževanje v materinščini. 3. Izhajajoč iz naštetih temeljnih opredelitev v razvoju vzgoje in izobraževanja poudarja deseti kongres ZKJ, da je treba v naslednjem obdobju odločno izvesti naslednje spremembe: 3. 1. Zaradi pomembnosti v celotnem razvoju otrok morata postati predšolska vzgoja in izobraževanje sestavni del vzgojnoizobraževalnega sistema, politike vzgoje in izobraževanja ter družbenoekonomske socialne politike. Otroke, zlasti iz delavskih družin, je treba hitreje in širše zajeti v predšolsko vzgojo in izobraževanje. Doseči je treba popolno uresničenje obveznega osnovnega izobraževanja in vzgoje ter zagotoviti njegovo uspešno končanje. Osnovna šola mora dati vzgojnoizobrazbeno osnovo, s katero bodo vsi otroci imeli enake možnosti za nadaljnje izobraževnje. Vzgojnoizobraževalno vsebino osnovne šole je treba močneje povezati s predšolsko vzgojo in s prvo fazo usmerjenega izobraževanja. Družina je nenadomestljiv dejavnik vzgoje in izobraževanja otrok in mladine. Zato morajo vse organizirane sile družbe, predvsem vgzojnoizobraževalne organizacije, posvetiti posebno pozornost sodelovanju s starši in usposabljanju staršev za vzgojo otrok v duhu ciljev naše socialistične samoupravne družbe. Da bi okrepili solidarnost na področju vzgoje in izobraževanja, so potrebni na vseh ravneh in v vseh vzgojnoizobraževalnih ustanovah najrazličnejši materialni, socialni, organizacijski in drugi ukrepi. K temu naj še zlasti pripomorejo: šolske kuhinje, podaljšano bivanje, domovi za učence, brezplačen prevoz in brezplačne knjige, povečano štipendiranje in kreditiranje učencev in študentov, ustanavljanje pred šolskih vzgojnih ustanov, predšolskih in pripravljalnih oddelkov v osnovnih šolah ter zlasti dopolnilno delo z učenci, ki zaostajajo za radi težjih življenjskih razmer ali pomanjkljivega poprejšnjega šolanja. 3. 2. Odprava nepismenosti je v naši družbi prvenstvena in neodložljiva naloga, saj je pismenost prvi pogoj za boljše delo, samoupravno in politično angažiranje vsakega človeka in njegovo sodelovanje v kulturnem življenju družbe. Da bi bila ta naloga učinkovito realizirana, je nujno, da se organizacije združenega dela, vzgojncizobraževalne ustanove, izobraževalne interesne skupnosti, krajevne skupnosti, občine in širše družbenopolitične skupnosti organizirajo, združijo in sestavijo konkretne akcijske programe za vključevanje v osnovno izobraževanje tistih odraslih, ki si tega niso mogli pridobiti prej. Pri tem je treba upoštevati življenjske in delovne izkušnje odra-

324

slih- V uresničevanju te naloge imajo pomembno vlogo tudi družbenopolitične organizacije. 3. 3. Celotno organizacijo, oblike in vsebino usmerjenega izobraževanja je treba zasnovati tako, da se lahko tisti, ki se učijo, po dokončanju ustreznih faz usmerjenega izobraževanja neposredno vključijo v delo v ustreznih poklicih, in da lahko — v prožno organiziranem sistemu izobraževanja — nadaljujejo izobraževanje ob delu ali v določenem odnosu do združenega dela. Vse ravni in oblike izobraževanja po osnovnem morajo izobraževati za vključevanje v delovni proces in za nadaljnje permanentno izobraževanje. Nobena šola jn nobena oblika izobraževanja ne more pripravljati mladih izključno za študij. Zato je treba v učnih načrtih in programih na začetku usmerjenega izobraževanja zagotoviti vsem skupno vzgojnoizobrazbeno osnovo, ki zajema splošne kulturne, družbenoekonomske, prirodoslovnomatematične in proizvodnotehnične vsebine s politehnično usmeritvijo. Na to skupno vzgojnoizobraževalno osnovo se navezuje usmerjen in prožno zasnovan sistem vsebine, trajanja in organizacije izobraževanja, ki upošteva zahteve in spremembe v strukturi dela tako v temeljnih poklicih kakor v osebnih in družbenih potrebah po permanentnem izobraževanju. Zato je treba v posameznih fazah usmerjenega izobraževanja izvesti bistvene spremembe, ki so: — v koreniti spremembi koncepta in strukture izobraževanja, predvsem v spremembi učnih načrtov in programov v tesnejši povezavi s potrebami združenega dela; — v diferenciranju učnih načrtov in programov ter spremembi organizacije in režima študija ob upoštevanju različne poprejšnje izobrazbe tistih, ki se učijo, ter dejstva, da prihajajo v izobraževanje čedalje boj pogosto iz dela in da se izobražujejo ob delu, zaradi česar se bodo obdobja učenja menjavala z obdobji dela v vzgojnoizobraževalnem procesu, zasnovanem na dosežkih sodobne znanosti in samoupravne socialistične družbene prakse, v katerem se mladina in odrasli izobražujejo in vzgajajo v skupnem delu z učitelji; — v učinkovitosti in skrajševanju študija; — v tako usmerjenem visokošolskem in podiplomskem študiju, ki bo zadovoljeval prednostne potrebe razvoja družbe, gospodarstva in znanosti ter bo omogočal najbolj sposobnim, da se ukvarjajo z razvojem in drugim znanstvenim raziskovanjem. V višjih fazah usmerjenega izobraževanja (v visokem izobraževanju) je treba hitreje razvijati znanstvenoraziskovalno delo kot temeljni pogoj in sestavni del sodobno zasnovanega in enotnega znanstvenoštudijskega procesa. To pa terja integracijo neracionalno razsutih

učnih in znanstvenih enot v močnejše in bolje opremljene zmogljivosti, ki bodo sposobne korakati vštric s svetovnim razvojem znanosti. Pri razvijanju usmerjenega izobraževanja je treba odkrivati in razvijati razne oblike povezovanja zdajšnjega srednjega, višjega in visokega izobraževanja ter ustanoviti skupne izobraževalne centre. Prav tako je treba šolske oblike izobraževanja kombinirati z nešolskimi (večerno in dopisno izobraževanje, delavske in ljudske univerze, uporaba radia, televizije in drugih sodobnih medijev) ter se zavzemati za enako vrednotenje pridobljenega znanja in strokovnosti. Zveza komunistov se zavzema, da postane izobraževanje pravica in obveznost delavcev v združenem delu. Organizacije združenega dela morajo zagotoviti razne materialne in organizacijske možnosti in ugodnosti za izobraževanje delavcev. Nujno je treba izboljševati kadrovsko sestavo in materialno opremljenost šol za kvalificirane delavce. 4. Zveza komunistov pripisuje izjemen pomen strokovnim in moralnopolitičnim lastnostim kadrov, ki delajo v vzgojnoizobraževalni dejavnosti. Če hočejo vzgajati in usmerjati mlado generacijo in biti aktivni v boju za socialistično samoupravljanje, morajo vzgojitelji zasnovati svoje delo na marksistični znanstveni podlagi. To zahteva oblikovanje potrebnih meril za izbiro kandidatov za učiteljski poklic in za stimuliranje mladih, da se bodo odločali za ta poklic, pa tudi korenite spremembe v sistemu, vsebini, organizaciji in metodah dela učiteljišč ter fakultet. V kadrovski politiki je treba preseči pojave naključnosti, monopolizacije in privatizacije. Izbira predavateljev postaja nujna zadeva splošnega interesa in zato je treba določiti družbena merila za izbiro predavateljev in vodilnega kadra, s čimer bomo vplivali na izboljševanje obstoječe kadrovske strukture. V vzgojnoizobraževalni dejavnosti ne morejo biti ljudje, ki delujejo proti sistemu socialističnega samoupravljanja, proti enakopravnosti, bratstvu in enotnosti naših narodov in narodnosti, niti ne tisti, ki ne spoštuje ustavnih določil v ločenosti cerkve od države in šole od cerkve ter vnašajo v vzgojnoizobraževalne procese neznanstvena pojmovanja in poglede. Zveza komunistov se bo zavzemala za to, da bodo delavci n; področju vzgoje in izobraževanja obravnavani v družbi, materialnem položaju in pogojih dela enako kot delavci v materialni proizvodnji in na drugih področjih združenega dela. V zvezi s celoto bližnjih nalog na področju vzgoje in izobraževanja je nujno potrebno izoblikovati kar najpopolnejši in učinkovit marksistično zasnovan sistem permanentnega strokovnega, pedagoškega in ideološkopolitičnega usposabljanja in izpopolnjevanja pre326

■ davateljskega in drugega kadra na tem področju, zlasti še marksističnega izobraževanja teh kadrov. Fakultete, učiteljišča in prosvetnopedagoški zavodi se morajo ob sodelovanju strokovnih organizacij pedagogov, družbenopolitičnih organizacij, marksističnih centrov in političnih šol ter sredstev javnega informiranja kar najbolj angažirati za uresničenje teh nalog. Takoj je treba začeti organizirano in sistematično usposabljati vzgojnoizobraževalne kadre za uresničevanje sprememb, predvidenih s to resolucijo, posebno pa povečati njihovo marksistično izobrazbo. 5. Bolje je treba organizirati, spodbujati in izpopolnjevati multidisciplinarno in interdisciplinarno znanstvenoraziskovalno, razvojno ter strokovno delo, pomembno za izpopolnjevanje vzgoje in izobraževanja. To delo je treba materialno, organizacijsko in kadrovsko krepiti ter programsko usmerjati. Prednost pri zagotavljanju materialnih in kadrovskih pogojev za to delo morajo imeti tiste naloge, ki omogočajo kar najbolj uspešno uresničevanje predvidenih sprememb v družbenoekonomskih odnosih, politiki in sistemu vzgoje ter izobraževanja. Hkrati je treba razviti in nenehno izpopolnjevati ustrezen sistem za spremljanje dosežkov na teh področjih. 6. Poklicno usmerjanje v socialistični samoupravni družbi mora biti v pomoč mlademu in odraslemu človeku, posebno ženski mladini, da uresničuje ustrezen in skladen poklicni razvoj v vsej svoji delovni dobi, zato je treba zagotoviti ekonomske in druge pogoje za opravljanje te pomembne družbene dejavnosti. 7. Izhajajoč iz interesov delavskega razreda Jugoslavije in enotnosti našega družbenopolitičnega sistema, se zveza komunistov zavzema za stalno sodelovanje republik in pokrajin v vseh bistvenih vprašanjih sistema in politike vzgoje in izobraževanja, ki so v skupnem interesu. Nujno je, da zgradimo sistem vzgoje in izobraževanja na enotnih idejnih temeljih, zapisanih v tej resoluciji. To vključuje tudi širše in intenzivnejše sodelovanje v usklajevanju zakonskih in drugih normativnih rešitev, pri izdelavi učnih načrtov in informacij, koordinirano medsebojno sodelovanje in dogovarjanje o drugih akcijah na tem delovnem področju, pomembnem za uspešno uresničevanje politike razvoja sistema vzgoje in izobraževanja v SFRJ.

III.

Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije poudarja, da je boj za socialistično samoupravno preobrazbo vzgoje in izobraževanja na enotnih idejnih temeljih sestavni in trajen del razrednorevolucionarne idejnopolitične akcije zveze komunistov in vseh organiziranih subjektivnih sil.

327

Socialistična samoupravna preobrazba vzgoje in izobraževanja je sestavni del celotne preobrazbe naše družbe. Uspehi pri uresničevanju družbenoekonomskih sprememb v združenem delu in v sistemu družbenopolitičnih odnosov ter v materialnem razvoju bodo v mnogem določali vsebino in intenzivnost preobrazb v vzgoji in izobraževanju. Uspeh akcije zveze komunistov pri uresničevanju temeljnih načel, stališč in nalog, zapisanih v tej resoluciji, bo v bistvu odvisen od tega, v kakšnem obsegu jih bodo sprejeli in prelili v svojo moč komunisti, delavci v temeljnih organizacijah združenega dela in njihovih asociacijah, v vzgoji in izobraževanju, samoupravnih interesnih skupnostih, državljani v krajevnih skupnostih, občini in drugih družbenopolitičnih skupnostih ter prosvetnih organih in strokovnih pedagoških službah. Posebno vlogo in odgovornost pri tem imajo socialistična zveza, sindikat in mladinske organizacije. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije nalaga, da v vseh okoljih in na vseh ravneh kritično analizirajo svojo prakso in izdelajo akcijske programe lastnih nalog pri uresničevanju preobrazbe vzgoje in izobraževanja. Ne gre za začetek, temveč za nadaljevanje in intenziviranje družbenih akcij, ki so jih sprožili zveza komunistov in drugi družbeni dejavniki ter jih že izvajamo. Za to preobrazbo je nujno potrebno ustvariti materialne pogoje ter sprejemati ustrezne organizacijske, kadrovske in druge ukrepe. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije zadolžuje organe Zveze komunistov Jugoslavije, centralne komiteje republik, pokrajinska komiteja in vsa druga vodstva zveze komunistov, da odločno uresničujejo stališča in naloge, zapisane v tej resoluciji, ter da v skladu s konkretnimi razmerami določajo prednostne in konkretne smeri akcij ter se bojujejo za njihovo kar najbolj dosledno uresničitev.

NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE NA PODROČJU KULTURE

V skladu s cilji in stališči, ki jih vsebujejo program in drugi dokumenti ZKJ, se Zveza komunistov Jugoslavije bojuje za dosledno razvijanje socialističnih samoupravnih odnosov na področju kulture, za vsestransko razvijanje kulturnega življenja in ustvarjalnih sposobnosti delovnih ljudi, za ustvarjanje razmer, v katerih postaja kultura last ljudstva, za svoboden razvoj kulture narodov in narodnosti na

temeljih enakopravnosti in ustvarjalnega sodelovanja med njimi, za; zmanjševanje razlik med fizičnim in umskim delom. Na podlagi izhodišč za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ ter po rezultatih javne razprave in razprave na kongresu sprejema deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije

resolucijo o nalogah Zveze komunistov Jugoslavije na področju kulture.

I. Zveza komunistov se je odločno opredelila za poglabljanje in krepitev razredne vsebine, usmeritve in praktične politike v razvoju kulture. To terja nenehen in učinkovit boj za to, da se kultura razvija kot sestavni del revolucionarne preobrazbe družbe na temeljih socialističnega samoupravljanja, kot lastna sila delavskega razreda in delovnega človeka na njuni poti vsakdanjega in zapletenega boja za osvoboditev dela in človekove osebnosti, za postopno premagovanje razrednega značaja družbene delitve dela in premoščanje nasprotij med fizičnim in umskim delom. Zveza komunistov se zavzema za takšno pojmovanje kulture, ki prispeva k razvijanju ustvarjalnih obeležij na vseh področjih družbenega dela, pomnoževanju človekovih ustvarjalnih možnosti, oblikovanju delovne kulture in kulture v medsebojnih odnosih ter družbenem vedenju, da bi se splošne kulturne in estetske razsežnosti razširile na vse človeško delo, na skupno vsebino in življenje vseh delovnih in družbenih okolij. Zveza komunistov mora zato odkrivati svoje naloge pri razvijanju kulture socialistične samoupravne družbe na vseh področjih družbenega življenja, v vseh okoliščinah dela in življenja delovnega človeka. Zveza komunistov se bojuje za to, da bi delavski razred obvladoval kulturni razvoj in postal odločilni subjekt kulturne politike. Prvi pogoj za to pa je, da delavski razred razpolaga s sadovi svojega živega in minulega dela in celotno družbeno reprodukcijo, da odločno vpliva v samoupravnih interesnih in družbenopolitičnih skupnostih in da organizirano deluje v zvezi komunistov ter drugih družbenopolitičnih organizacijah. Svojo vodilno vlogo potrjuje zveza komunistov tudi z vztrajnim razvijanjem razredne socialistične zavesti delavcev, z organiziranjem in usmerjanjem njihovih naporov in dejavnosti za dvig lastne kul329>

turne ravni, za razvijanje kulturnih potreb, za izostrovanje idejnih, etičnih in umetniških meril ter za negovanje okusa. Namesto in v nasprotju s konceptom o ustvarjanju posebne proletarske kulture se zveza komunistov zavzema za to, da postane vse, kar je vrednega v razvoju kulture, last delavskega razreda in vsega ljudstva. Nujno potrebno je odločno nasprotovanje vsem poskusom, da bi se z zagovarjanjem sektaških in dogmatskih pojmovanj ter prakse na področju kulturnega ustvarjanja izkrivila politika Zveze komunistov Jugoslavije. V revolucionarni preobrazbi družbe čedalje bolj narašča pomen okrepljenih naporov pri negovanju, uveljavljanju in razvijanju novih vrednot, ki izvirajo iz socialističnih samoupravnih odnosov — pripadnost pridobitvam in ciljem socialistične revolucije, vera v lastne moči delavskega razreda in delovnega človeka, zavzetost in vztrajnost v boju za dolgoročne cilje socialističnega razvoja, socialistična solidarnost med ljudmi in bratstvo med narodi, socialistični internacionalizem in solidarnost z vsemi narodi, ki se bojujejo za svojo svobodo, neodvisnost in samostojen razvoj.

II. S tem, ko je sprejela načelna stališča o svobodi umetniškega, kulturnega in znanstvenega ustvarjanja, je zveza komunistov ravnala dosledno v skladu s svojo temeljno usmeritvijo k neprekinjenemu razvijanju bistva revolucije. Pogumna in kritična raziskovanja resnice o naravi, človeku, družbi in njenih protislovjih ustrezajo najglobljemu, dolgoročnemu interesu delavskega razreda. Dosledna uveljavitev tega stališča omogoča neprekinjen ustvarjalen proces v materialni proizvodnji in drugih družbenih dejavnostih, razvijanje pobude in ustvarjalnosti delovnih ljudi na vseh področjih življenja, nemoten razvoj znanosti, kulturnoumetniškega ustvarjanja in znanstvene socialistične misli. To stališče je bistven prvi pogoj osvobajanja dela, saj bi brez njega ostala svoboda ustvarjanja privilegij elite. Zveza komunistov se bo dosledno in vztrajno zavzemala za nadaljnje uresničevanje družbenih in idejnopolitičnih osnov svobodne ustvarjalnosti ter bo nastopala proti težnjam tehnokratskega manipuliranja s kulturo, proti pojavom in težnjam nacionalizma, meščanskega in malomeščanskega liberalizma, ki so dušili svobodo ustvarjalnosti; proti pragmatističnemu izkoriščanju kulture za ideologijo in podrejanju ustvarjalnosti potrebam dnevne politike; proti admini-

330

strativnim metodam vodenja na tem področju ter proti vsem oblikam monopola in privatizacije. Razvoj marksistične kritike na področju kulture in umetnosti mora prispevati k negovanju in razvijanju socialističnih vrednot, spodbujati mora ustvarjalnost, ki z globino in celovitostjo spoznanj o družbenih problemih in problemih osebnosti duhovno bogati delovnega človeka v njegovem boju za novo družbo, in razvijati njegove kulturne potrebe in idejnoestetska merila. Naloga kritike je, da razsvetljuje bistvo in oblike ideološke konfrontacije v kulturi in da postane sestavni del ofenzivnega boja proti tehnokratskim, dogmatskobirokratskim, nacionalističnim, liberalističnim in drugim protikomunističnim silam ter težnjam. Nujno je treba premagati resno zaostajanje v razvoju marksistično usmerjene umetniške kritike in se upirati težnjam, da bi gojili spravljive odnose do stvaritev, ki vsebujejo protisocialistična sporočila, širijo idejno demoralizacijo med delovnimi ljudmi in razjedajo integriteto revolucionarne marksistične ideologije. V zvezi s tem imajo pomembno vlogo in odgovornost revije za družbena in kulturna vprašanja, kulturne rubrike časnikov in kulturne oddaje radia ter televizije. Zveza komunistov nasprotuje pojavom privatizacije in monopola na področju kritike ter razdvajanju razrednih, idejnih in estetskih meril. III. 1. Z uveljavljanjem nove ustave nastajajo nujne družbenoekonomske in druge potrebe za nov revolucionaren korak v uresničevanju neposrednega povezovanja delavskega razreda in njegovih interesov s kulturo, v uvajanju zgodovinsko novega položaja kulturnih dejavnosti v družbi, v razvijanju samoupravljanja delovnega človeka v celotnem družbenoekonomskem in kulturnem življenju. Bistvo odnosov, ki se je zanje treba bojevati na temelju ustavnih določil, se kaže zlasti v naslednjih zahtevah: — da komunisti izbojujejo takšno organizirano delovanje delovnih ljudi, ki jim bo zagotovilo odločilni vpliv pri določanju smotrov in samoupravno nadzorstvo nad uporabo sredstev za razvijanje kulturnih dejavnosti in ustvarjalnosti; — da se zagotovi enak družbenoekonomski položaj delavcev v kulturnih dejavnostih z delavci na drugih področjih družbenega dela; — da s podružbljanjem in demokratizacijo kulturnih dejavnosti, ki jih mora prežemati celota družbenega dela, uvajamo med intelektualne ustvarjalce in neposredne proizvajalce aktiven odnos intenzivnega in enakopravnega sodelovanja v skupnih prizadevanjih za razvijanje različnih oblik kulturnega življenja. 331

2. Da bi kultura postala organski del samoupravno združenega dela in da bi se nova vsebina odnosov ter prakse na tem področju razvijala v skladu z ustavnimi določili, mora zveza komunistov izbojevati zlasti uresničenje naslednjih stališč in nalog: — da bodo subjekti politike kulturnega razvoja delovni ljudje v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih, občinah, pokrajinah in republikah, v vseh organizacijah na področju kulture, a še predvsem v samoupravnih interesnih skupnostih. Pri tem imajo veliko odgovornost in dolžnost socialistična zveza, zveza sindikatov in druge družbenopolitične organizacije z zvezo komunistov na čelu; — da se ustvarja dohodek v kulturnih dejavnostih in zagotavljajo sredstva za njihov razvoj z neposrednim in svobodnim sporazumevanjem med zainteresiranimi subjekti, združenimi v samoupravnih interesnih skupnostih. To je bistven pogoj, da presežemo proračunsko financiranje teh dejavnosti; — da se organizacije zveze komunistov skupaj z organizacijami socialistične zveze, sindikalnimi in drugimi družbenopolitičnimi organizacijami zavzemajo s popolnim angažiranjem in idejnopolitičnim vplivom v delovnih kolektivih v gospodarstvu in v kulturnih ter drugih družbenih dejavnostih za takšno sestavo in način dela delegacij, ki sestavljajo skupščine samoupravnih interesnih skupnosti, da bi se v njih na temelju socialističnih meril in samoupravnih odnosov kar najbolj uspešno povezovali interesi delavskega razreda in kulturne ustvarjalnosti; — da postanejo samoupravne interesne skupnosti mesto razprav in odločanja o programski usmeritvi kulturnih organizacij in določanja meril za družbeno valorizacijo in ocenjevanje pomena ter vsebine vsake posamezne dejavnosti v kulturnem življenju; — da z razvijanjem samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v temeljnih organizacijah združenega dela, večjo angažiranostjo in dograjevanjem razrednih, idejnih meril neposrednih proizvajalcev zagotovi, da bodo neposredno odločali o ustvarjanju potrebnih razmer za razvijanje in zadovoljevanje svojih kulturnih potreb, o obsegu in namembnosti sredstev, ki jih izločajo in združujejo za razvoj kulture in da odločilno vplivajo na usmeritev in vsebino sklepov v samoupravnih interesnih skupnostih na področju kulture. 3. Samoupravno konstituiranje in razvoj kulturnih dejavnosti na temelju nove ustave zahteva socialistično družbeno usmerjanje razvoja teh dejavnosti: — z oblikovanjem in doslednjim uveljavljanjem družbenih socialističnih meril na področju kulture;

332

— z določanjem in uresničevanjem dolgoročnega koncepta razvoja kulture; — s širšo uporabo načel solidarnosti in vzajemnosti pri zagotavljanju sredstev in ustvarjanju skladov za tiste dejavnosti in programe, ki imajo bistven pomen za obogatitev kulturnega življenja delovnega človeka, za razvijanje njegovih ustvarjalnih sposobnosti in kulturne samodejavnosti; — s svobodno menjavo dela v samoupravnih interesnih skupnostih, z razvijanjem samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja ter planiranja razvoja kulture; — z neposrednimi zvezami, sodelovanjem in dogovori med organizacijami združenega dela v gospodarstvu in družbenih dejavnostih; — z ukrepi družbene politike, samoupravnimi sporazumi, družbenimi dogovori in s konkretnimi idejnopolitičnimi ter drugimi akcijami, s katerimi moramo premagovati pogoje in vzroke ter odločno preprečevati težnje po komercializaciji in rušenju socialističnega sistema vrednot v kulturnih organizacijah, tisku, radiu, televiziji, filmu, založniški dejavnosti in zabavnem življenju; ■— s sprejemanjem nujnih ukrepov družbenoekonomske politike, s katerimi bi stimulirali ustvarjalnost in širili prostor za zadovoljevanje družbenih in osebnih potreb po pravih umetniških in kulturnih vrednotah. IV.

Svoboden in enakopraven razvoj ter socialistična usmerjenost kultur narodov in narodnosti, njihovo povezovanje ter aktivno ustvarjalno vplivanje niso samo neizogibna pot vsestranskega bogatenja vsake izmed njih, temveč tudi čedalje globljega spoznavanja in čedalje tesnejšega zbliževanja naših narodov in narodnosti, krepitve njihove skupnosti, bratstva in enotnosti ter solidarnosti na temeljih popolne enakopravnosti in socialističnega internacionalizma. 1. V boju za nadaljnjo uveljavitev in razvoj narodnih kultur se mora zveza komunistov v večji meri angažirati za dosledno uresničevanje zlasti naslednjih stališč in nalog: — nujno je potrebno sprožati, aktivno podpirati in usmerjati vse tiste pobude in akcije, katerih cilj je krepiti ustvarjalne znanstvene in kulturne potenciale vseh naših narodov in narodnosti, razvijati materialne in institucionalne temelje njihove kulture, bogatiti njeno vsebino in oblike ter negovati avtentičen narodni izraz v umetniški in kulturni ustvarjalnosti. Hkrati je treba razvijati večjo idejno

ofenzivnost proti vsemu konservativnemu, dekadentnemu in reakcionarnemu v okviru vsake narodne kulture; — glede na vlogo, ki jo ima socialistično usmerjena kultura v zbliževanju naših narodov in narodnosti ter v krepitvi bratstva in enotnosti, mora zveza komunistov povečati prizadevanja za obogatitev medrepubliških vezi in sodelovanja na tem področju. Kakor so odgovorne za lasten kulturni razvoj, tako so vse republike in pokrajini odgovorne tudi za razvijanje medrepubliškega kulturnega sodelovanja in izmenjave, za uvajanje stalnih organiziranih, institucionalnih oblik, v katerih se bodo po dogovoru uresničevale skupne pobude, projekti in akcije. Zapiranje kultur v narodne okvire škodi vsaki izmed njih in zmanjšuje ustvarjalno moč vseh naših narodov in narodnosti. V vsakem delovnem in družbenem okolju je treba stalno uveljavljati kulturne dosežke in vrednote vseh naših narodov in narodnosti. 2. Svobodno izražanje, vsestranski razvoj in resnična enakopravnost na področju jezikov so sestavni del politike zveze komunistov in njene nenehne angažiranosti. Zveza komunistov se bo bojevala za dosledno uresničevanje načel enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti v vseh družbenopolitičnih skupnostih v vsakem delovnem in družbenem okolju. Ob spodbujanju znanstvenega raziskovanja in načelnega proučevanja vseh pomembnih in nerešenih vprašanj v razvoju jezikov naših narodov in narodnosti se bo zveza komunistov odločno in ostro uprla vsakemu poskusu, da bi izkoriščali ta vprašanja v nacionalistične ter druge reakcionarne namene. 3. Objektivna znanstvena raziskovanja, marksistična družbena misel in kritika imajo pomembno vlogo pri tem, da vnašajo vse, kar je bilo ustvarjeno v preteklosti naših narodov v njihovem stoletnem boju za svobodo in kulturno ter duhovno osamosvojitev, kar je zares vredno in obče človeško, v žive kulturne tokove. Nekritično vračanje v preteklost in poveličevanje tistega, kar je konservativna in reakcionarna dediščina, je bilo sredstvo v reakcionarnem delovanju nacionalističnih in drugih protisocialističnih sil. Zato se mora zveza komunistov odločno upreti nekritičnemu poveličevanju preteklosti, povampirjenju nacionalističnih mitov in vsaki zlorabi kulturne dediščine v reakcionarne politične namene. Nacionalistična interpretacija degradira in razvrednoti kulturno dediščino ter preprečuje človeškemu miselnemu naporu, da bi vsestransko osvetlil vrednote kulturnega nasledstva in pridobitve družbenih in političnih bojev naprednih gibanj v preteklosti.

334

4. Nujno je treba nadaljevati odločen, brezkompromisen in povsem konkreten boj proti vsem oblikam nacionalizma v kulturi, najsi se kažejo v poskusih vsiljevanja kulturne večvrednosti ali v drugih različicah hegemonistične in paternalistične težnje v odnosu do kultur drugih narodov in narodnosti, ali v obliki umetelno zgrajenih plotov, zidov in zapiranja v nacionalne okvire.

V. 1. V prizadevanjih, da se v vseh družbenopolitičnih skupnostih, v organizacijah združenega dela, v krajevnih skupnostih ter vseh delovnih in družbenih okoljih izdelajo konkretni programi kulturnih akcij, se bo zveza komunistov bojevala za:

— nenehno izboljševanje družbenih in materialnih razmer, ki so potrebne za kar najbolj ploden razvoj umetniškega in kulturnega ustvarjanja, za stimulacijo in ustrezno družbeno valorizacijo resničnih vrednot in za njihovo vse širšo dostopnost delovnim ljudem; za razvijanje kulturnih potreb delovnih slojev prebivalstva; za izkoreninjanje vzrokov in premagovanje pojavov lažne kulture, primitivizma, konservativizma, aristokratizma in meščanskega liberalizma; — uspešnejše in hitrejše premagovanje tradicionalne metropolizacije kulture z ustvarjanjem razmer za razvoj mnogih novih žarišč kulture in zagotavljanjem hitrejšega komuniciranja novih vrednot in ustvarjalnih dosežkov na čedalje širšem prostoru; — sprožanje družbene akcije za odstranjevanje in onemogočanje monopolov v kulturi, v kulturnih institucijah, v založniški dejavnosti in filmski proizvodnji, v kulturnih oddajah radia in televizije, v revijah, v raznih skladih in žirijah, kar je najpomembnejši pogoj socialistične demokratizacije kulturnega življenja;

■—■ nadaljnji razvoj kulturnih institucij in napredno družbeno usmeritev njihovih programov delovanja; za natančnejše določanje njihovih funkcij, oblik organiziranja in načina dela z vidika povečevanja njihove mobilnosti pri razširjanju kroga uporabnikov in aktivnih sodelavcev v kulturnem življenju med delavskim razredom in drugimi delovnimi sloji prebivalstva;

— izboljševanje razmer, razširjanje možnosti in ustvarjanje organiziranih oblik, ki so nujno potrebne za širše vključevanje mladine v kulturno življenje, v razne oblike kulturnega ljubiteljstva; za ustvarjanje razmer in dograjevanje prakse, ki omogočajo in olajšujejo uveljavljanje mladih talentov ter spodbujajo njihov razvoj;

335

1 — natančnejše določanje vloge umetniških združenj, kulturnih organizacij in njihovih asociacij zaradi usklajevanja vsebine in načina njihovega delovanja v spremenjenih družbenih razmerah; -—■ uresničevanje večjega vpliva zveze komunistov na kadrovsko politiko na področju kulture. 2. Kulturna politika in praksa morata biti usmerjeni k bogatenju in kolikor mogoče vsestranskemu razvoju kulturnega življenja delavcev. Potrebna so večja in bolj organizirana prizadevanja, da nenehno kultiviramo in humaniziramo delovno ter življenjsko okolje delavcev, da osvobajamo prostor za povezovanje materialne proizvodnje in kulture, da ustvarjamo nujne razmere, v katerih bi delovni ljudje bolj vsebinsko preživeli svoj prosti čas. Z aktivnim angažiranjem organizacij zveze komunistov, sindikalnih in mladinskih organizacij je potrebno sestaviti konkretne programe razvoja kulturnih dejavnosti in zadovoljevanja kulturnih potreb v vsaki temeljni in sestavljeni organizaciji združenega dela in posvetiti znatno več pozornosti razvijanju kulturnega ljubiteljstva delavcev. Večjo pomembnost je treba pripisati pobudam in akcijam, ki vodijo k ustvarjanju in povezovanju posebnih skupnosti delovnih kolektivov iz materialne proizvodnje z umetniškimi in drugimi institucijami v težnji,da postanejo vrhunske stvaritve last delavcev. 3. Zveza komunistov je dolžna, da nenehno sproža organizirano družbeno aktivnost za nadaljnjo kulturno preobrazbo vasi; za razvoj sodobnih oblik proizvodnje in načina življenja; za dviganje izobrazbene in kulturne ravni kmetijskih delavcev; za vključevanje vseh otrok v osemletno šolanje; za ustvarjanje ustreznih kulturnih centrov na vaških območjih — s širjenjem knjižnic, čitalnic, knjig, tiska, kinematografov, dviganjem kulturnoumetniškega amaterizma na višjo Taven in povečevanjem vloge radia ter televizije v razširjanju kulturnih vrednot na vasi. 4. Zveza komunistov bo v naslednjem obdobju posvetila večjo pozornost tudi kulturni funkciji izobraževanja, ki ima pomembno vlogo v skupnem kulturnem razvoju družbe. Seznanjanje mladine z vsemi pomembnimi pridobitvami kulturne dediščine in najpomembnejšimi sodobnimi dosežki kulturnega in umetniškega ustvarjanja, razvijanje kulturnih potreb in izostrevanje kritičnih meril mladih, negovanje in spodbujanje kulturnoustvarjalnih sposobnosti učencev — vse to ima velikanski pomen pri oblikovanju in pomnoževanju aktivnih udeležencev v kulturnem življenju in pri ustvarjanju pomembnega potenciala za vsa področja kulturne ustvarjalnosti. Takšna

336

usmeritev se mora v popolni meri uveljaviti v učnih programih in vsebini vzgojnoizobraževalnega procesa, v povezovanju in sodelovanju šol in kulturnih institucij, v razvoju kulturnih dejavnosti šolske mladine. 5. Televizija, radio in tisk imajo zelo pomembno vlogo pri bogatenju kulturnega življenja, pri razširjanju in ustvarjanju kulturnih vrednot, v zadovoljevanju in spodbujanju kulturnih potreb delovnih ljudi, v dograjevanju njihovih umetniških in idejnih meril ter negovanju okusa. Zato je treba krepiti vpliv družbe na celotno programsko usmeritev teh sredstev množičnega komuniciranja, pa tudi na usmeritev, strukturo in vsebine kulturnih ter zabavnih oddaj radia, televizije in kulturnih rubrik dnevnega in periodičnega tiska. Zveza komunistov si bo prizadevala, da se pri televiziji, radiu in tisku zbere in angažira kar največ nadarjenih in marksistično usmerjenih ustvarjalcev, da bi kar najbolj uspešno uresničevali kulturno funkcijo teh sredstev množičnega vpliva. Prav zategadelj je treba onemogočiti, da bi se te oddaje in rubrike privatizirale v rokah posameznikov in ozkih skupin ter se odločneje upreti protisocialističnim in protisamoupravnim težnjam, malomeščanski miselnosti, pojavom klanjanja neokusnosti, zaostali družbeni zavesti in primitivizmu. 6. Področje kinematografije, proizvodnje, prodaje in prikazovanja filmov je zelo pomembno za nadaljnji razvoj kulturnega življenja vseh delovnih ljudi, iz tega pa izhaja tudi obveznost komunistov, da na tem področju zagotovijo prevladujoč vpliv ideologije in politike ZKJ. Potrebno je izpeljati samoupravno konstituiranje kinematografije in pri tem izhajati iz samoupravno združenega dela ter dajati prednost umetniškim merilom in temeljnim kulturnim interesom delovnega človeka.

VI.

Vodstva Zveze komunistov Jugoslavije in zvez komunistov republik ter pokrajin morajo bolj organizirano in aktivno sodelovati v oblikovanju idejnopolitičnih temeljev mednarodnega kulturnega sodelovanja ter z jasnimi političnimi stališči in kriteriji usmerjati delovanje komunistov na tem področju. Po vsestransko kritični analizi izkušenj, ki smo jih pridobili z razvijanjem znanstvenotehničnega in kulturnega sodelovanja s tujino, je treba izluščiti vse praktične konsekvence tako iz dejstva, da so republike in pokrajini temeljni subjekti mednarodnega sodelovanja na tem področju, kakor tudi iz odgovornosti, ki jo ima federacija pri razvijanju celotne mednarodne dejavnosti. V interesu vsake republike in pokrajine ter naše socialistične skupnosti kot celote je, 22 Deseti kongres ZKJ

337

da zagotovi dosti višjo raven organiziranosti, usklađenosti in koordiniranja akcij na temeljih enotne in skupno izoblikovane politike. Krepitev vloge republik in pokrajin zahteva nadaljnje preoblikovanje organizacije, funkcij in metod dela organov in organizacij federacije, pristojnih za to področje. Delovati in razvijati se morajo kot oblika nujnega povezovanja, koordinacije in skupnega usmerjanja dejavnosti v republikah, pokrajinah, občinah, znanstvenih in kulturnih organizacijah ter drugih subjektih mednarodnega sodelovanja na teh področjih. Zategadelj je treba izoblikovati operativni sistem medsebojnega obveščanja, stalne izmenjave mnenj in učinkovitega dogovarjanja. Zveza komunistov izreka prepričanje, da so stališča v tej resoluciji temelj, na katerem se bodo združevali delavski razred in vsi napredni kulturni dejavniki ter njihova ustvarjalna prizadevanja pri razvijanju dosežkov in vrednot socialistične samoupravne družbe. Deseti kongres ZKJ zadolžuje organe Zveze komunistov Jugoslavije, centralne komiteje republik, pokrajinska komiteja in vsa druga vodstva in članstvo zveze komunistov, da odločno uresničujejo stališča in naloge, določene v tej resoluciji.

NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE V RAZVOJU ZNANOSTI Na temelju stališč iz programa ZKJ o svobodi ustvarjanja; iz spoznanja, da je razvoj znanosti eno izmed strateških vprašanj vsega razvoja naše družbe in nadaljnjega razvoja socialističnega samoupravvljanja; iz obveznosti, da ZKJ kot avantgarda delavskega razreda nenehno povezuje konkretne in zgodovinske interese ter cilje delavskega razreda in izkušnje, ki si jih pridobiva v boju za socializem, z dosežki znanosti in marksistične misli; iz odgovornosti zveze komunistov za socialistično usmeritev razvoja te dejavnosti in iz potrebe po odločnejšem preseganju pojmovanj in prakse, ki se upirajo socialistični in samoupravni smeri družbenega razvoja ter uresničevanju vodilne vloge delavskega razreda na tem področju; iz konkretnih dolžnosti zveze komunistov pri izvajanju revolucionarnih sprememb v proizvodnih odnosih v skladu z novo ustavo; po izhodiščih za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ in po razpravi na kongresu sprejema deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije

338

resolucijo

o nalogah Zveze komunistov Jugoslavije v razvoju znanosti. I.

1. Dolžnost komunistov je, da se na temelju nove ustave bojujejo za to: — da postane znanstvena dejavnost sestavni del samoupravnega dela tako, da se neposredno povezuje in integrira z gospodarstvom in drugimi družbenimi dejavnostmi; — da bo samoupravno združeno delo temeljni dejavnik pri določanju ciljev in programov razvoja znanstvenoraziskovalnega dela ter pri zagotavljanju materialne osnove in sredstev za njegov razvoj; — da se aktivnost posebno usmeri v razvoj samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v organizacijah združenega dela znanstvenih dejavnosti ter zagotovi dosledno uresničevanje načel o svobodni menjavi dela, dohodka, delitvi po delu in socialistični solidarnosti; — da postanejo samoupravne interesne skupnosti za znanstveno delo najpomembnejše mesto dogovarjanja o smereh in zapovrstnostih znanstvenega raziskovanja ter za zagotavljanje in združevanje sredstev za uresničevanje programov, določenih z dogovori; — da republike in pokrajini z aktivnostjo svojih skupščin, v katerih bodo imele ustrezno mesto interesne skupnosti za znanstveno delo, določajo dolgoročne cilje in zasnove razvoja znanosti kot pomembne komponente skupnega razvoja družbenopolitične skupnosti in tako povezujejo interese, potrebe ter pobude gospodarskih, znanstvenih in drugih družbenih subjektov ob popolni angažiranosti organiziranih socialističnih sil z zvezo komunistov na čelu. 2. S svojimi pobudami in idejnopolitičnimi akcijami si zveza komunistov prizadeva za to, da se v skladu s sodobnimi potrebami družbe in znanosti loti bolj kakovostnega izpopolnjevanja organizacije znanstvenega dela, kar pomeni: — da se ustvarjalni potenciali in sredstva skoncentrirajo za raziskovanje neodložljivih in nerešenih vprašanj razvoja tehnike in tehnologije, družbenoekonomskega razvoja in za oblikovanje socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov; — da se raziskave usmerijo in organizirajo tako, da bi mogli zagotoviti čim hitrejšo in uspešnejšo uporabo njihovih rezultatov v proizvodnji, družbenih dejavnostih in družbeni praksi; — da dosežemo tesnejšo povezavo med temeljnimi in uporabnimi raziskavami, da uresničimo združevanje ustvarjalnih prizade22*

339

vanj naravoslovnih, tehničnotehnoloških in družbenih ved pri kompleksnejšem proučevanju prioritetnih problemov razvoja naše družbe; — da se z ustrezno usmerjenim in organiziranim angažiranjem ustvarjalnih potencialov, s katerimi razpolagamo, razvije sposobnost znanosti in družbe pri odkrivanju lastnih znanstvenotehnoloških rešitev ter pri ustvarjalni in racionalnejši uporabi znanstvenih, tehnoloških in tehničnih dosežkov v svetu, kar zahteva izoblikovanje politike in meril v zvezi z uvozom in uporabo tujih licenc; — da se programiranje, organizacija in delovanje informativnih sistemov usmerijo tako, da bodo vse bistvene informacije dostopne proizvajalcem, njihovim samoupravnim organizacijam in organom, kar terja odločno nasprotovanje tehnokratskemu manipuliranju s sistemom informacij; da zagotovimo hitrejši pretok informacij med znanostjo, gospodarstvom in drugimi družbenimi dejavnostmi; •— da se okrepi intenzivnejše razvijanje znanstvenorazvojnih centrov v gospodarskih organizacijah, s čimer bi zagotovili hitrejši razvoj in koncentracijo znanstvenih kadrov v gospodarstvu; — da se bolje in učinkoviteje stimulirajo racionalizatorstvo, novatorstvo in izumiteljstvo; — da s stimuliranjem ustvarjalnega dela in z odpravljanjem monopolov v znanstvenih institucijah in organizacijah dosežemo hitrejše in neprekinjeno obnavljanje ter pomlajevanje znanstvenega kadra; — da se za dolgoročne programe raziskovanja zagotovijo stabilni viri financiranja. 3. Pri oblikovanju skupne dolgoročne razvojne politike Jugoslavije je nujno potrebno formulirati strategijo in dolgoročen program znanstvenega raziskovanja. Začeto delo na tem področju je treba intenzivirati in ga dokončati v pokrajinah, republikah in federaciji. Potrebe hitrejšega ekonomskega in družbenega razvoja vsake republike in pokrajine ter naše socialistične skupnosti kot celote in potrebe za izboljševanje kakovosti ter racionalnejšo organizacijo znanstvenega dela zahtevajo tesnejše sodelovanje in koordinacijo pri programiranju in razvoju znanstvenih dejavnosti na celotnem območju dežele. Z dogovorom je treba določiti tista vprašanja, ki jih je treba dolgoročno in skupno raziskovati ter reševati. To zahteva združevanje prizadevanj, sredstev in znanstvenih potencialov pri raziskovanju problemov, ki so v skupnem interesu. Zveza komunistov mora sprožati, aktivno podpirati in usmerjati takšne pobude in akcije ter se zavzemati za to, da bo temeljilo sodelovanje med republikami in pokrajinama, ki mora imeti stalne institucionalne oblike, tudi na tem področju na popolni enakopravnosti, demokratičnem usklajevanju interesov in dogovarjanju ter na načelih solidarnosti in podpiranja novih znanstvenih in razvojnih centrov. 340

4. Nujno je, da dobijo v programih temeljnih in uporabnih raziskav posebej poudarjeno mesto zlasti: — raziskave, ki bodo razvijale teorijo in prakso socialističnega samoupravljanja; — raziskave, ki zagotavljajo nenehno posodobljanje tehnologije, povečevanje produktivnosti in izpopolnjevanje organizacije dela, ki bo krepila samoupravne odnose; — raziskave, ki prispevajo k znanstvenim zasnovam dolgoročnih programov ekonomskega, kadrovskega in družbenega razvoja ter odkrivanju in izkoriščanju naravnih in ekonomskih bogastev dežele; — raziskave, ki so usmerjene v odkrivanje pomembnih rešitev za izboljšanje zdravstvenega in socialnega varstva delovnih ljudi, pogojev njihovega dela, življenja, bivanja, načina prehrane in za varstvo naravnega okolja, v katerem človek živi; — raziskave problemov, od katerih rešitve je odvisno posodobljanje sistema izobraževanja in vzgoje v smislu usklajevanja njegovega razvoja s sodobnimi potrebami gospodarstva, drugih družbenih dejavnosti in družbe kot celote ter hitrejšega uvajanja novih znanstvenih dosežkov v vsebino vzgojnoizobraževalnega procesa; — raziskave, ki so pomembne za krepitev obrambne sposobnosti in varnosti dežele, za razvoj koncepta in prakse splošnega ljudskega odpora. 5. Dolžnost zveze komunistov je, da dosti bolj organizirano in neposredno vpliva na programsko usmeritev in idejno opredelitev družbenih ved ter teoretičnih raziskav. Komunisti se morajo nenehno bojevati za to, da bo marksistična teorija, kot enotna teorija revolucionarne preobrazbe družbe, teoretično in metodološko izhodišče raziskav v okviru sleherne družbene vede. Spoznanja, do katerih prihajamo na temelju teh raziskav, postajajo pomemben dejavnik tudi za nadaljnji razvoj marksistične teorije. Z idejnim bojem in marksistično analizo je treba premagovati manipuliranje z znanostjo, ki se kaže v neznanstvenem in popačenem razlaganju socialističnega družbenega razvoja, kar je posledica — poleg drugega — napačne in nekritično prevzete metodologije ter delnega pristopa v pojasnjevanju celote družbenih gibanj. Potrebe dinamičnega razvoja naše družbe na temeljih socialističnega samoupravljanja zahtevajo takšno organiziranje in usmeritev institucij ter ustvarjalnih sil v družbenih znanostih, ki bo zagotavljala nenehno raziskovanje temeljnih problemov, zakonitosti in nasprotij našega družbenega razvoja ter prispevala k reševanju aktualnih vprašanj družbenoekonomskega razvoja. Takšna usmeritev raziskovanja bo prispevala čedalje več v povezovanju znanosti z resničnimi druž-

341

benimi gibanji in življenjskimi človeškimi problemi, k medsebojnemu aktivnemu vplivu teorije in socialistične samoupravne prakse ter razvoju marksistične družbene misli. Temeljno merilo za vrednotenje družbene naprednosti raziskovalnega dela so njegovi rezultati, ki prispevajo k splošnemu družbenemu napredku in k uresničevanju zgodovinskih ciljev delavskega razreda. Z neposrednim angažiranjem zveze komunistov je treba v družbenih vedah skoncentrirati ustvarjalne sile pri raziskovanju sprememb v družbenih odnosih, katerih smer je določena v novi ustavi; v proučevanje izkušenj in nerešenih ter spornih vprašanj v razvoju socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih, političnih in mednacionalnih odnosov, v odkrivanje in obdelavo rešitev za vprašanja, ki jih poraja družbena praksa. Zapletenost družbenih procesov zahteva kompleksne raziskave, povezavo in prežetost politekonomskih, demografskih, socioloških, politikoloških, filozofskoteoretičnih in drugih raziskav, boljšo organiziranost in razvitejše sodelovanje znanstvenih institucij ter razvijanje prakse večdisciplinarnega, interdisciplinarnega in timskega dela. To se mora izraziti v programih in znanstvenoraziskovalnih projektih, ki ne morejo biti le zbir del v okviru vsake znanstvene discipline, niti ne samo skupek posameznih pobud. Z osredotočenjem vseh marksističnih sil v družbenih vedah mora zveza komunistov z razvijanjem javnega in argumentiranega teoretičnega ter idejnega boja vztrajno in odločno nasprotovati nekritičnemu sprejemanju teoretičnometodoloških vzorcev in prevzemanju teoretičnih konceptov meščanske in dogmatične usmeritve. Nedopustno bi bilo, če bi dobila domovinsko pravico pojmovanja o socialnorazredni in ideološki nevtralnosti družbenih ved ali težnje za umetno ločevanje znanstvene in ideološke razsežnosti. Z boljšo organiziranostjo lastnih sil in z razvijanjem kritike morajo marksistično usmerjeni ustvarjalci v družbenih vedah razkrivati marksizmu tuje in nazadnjaško bistvo pozitivizma, funkcionalizma ter abstraktnohumanistične, lažne levičarske in skrajne radikalistične kritike temeljev in smeri našega socialističnega samoupravnega družbenega razvoja. Zveza komunistov se mora odločno upreti raznim oblikam zanikanja marksizma, ki so se v nedavnem obdobju bolj očitno predstavile v razširjanju gesel o »koncu ideologij« in o »zastarelosti« marksizma; v propagiranju »teorij« o industrijski in postindustrijski civilizaciji, v kateri »izginejo« razredi in razredni boj oziroma tez o 342

skladnosti družbenih sistemov; v poskusih, da se Marxova misel »osvobodi« stališč o zgodovinski vlogi delavskega razreda kot subjekta revolucije in o vlogi komunistične organizacije. Hkrati z nasprotovanjem takim protimarksističnim tezam in idejni zmedi se mora zveza komunistov prav tako odločno upreti tudi dogmatizmu in idejnemu konservatizmu na raznih področjih družbenega življenja. II. 1. Socialistična usmeritev in uveljavljanje vloge znanosti kot pomembnega dejavnika v razvoju proizvajalnih sil in družbenih odnosov sta bistveno odvisna od povečane angažiranosti komunistov, njihovih organizacij in forumov pri oblikovanju in uresničevanju politike znanstvenega razvoja ter od njihovega vpliva v vseh organizacijah in organih, kjer se odloča o teh vprašanjih. Z bojem za socialistično samoupravljanje in z razvijanjem lastnega teoretičnega ter idejnega ustvarjanja daje zveza komunistov močne pobude znanstveni ustvarjalnosti. Spajanje in medsebojno prežemanje teoretičnega dela zveze komunistov z dosežki napredno usmerjene znanstvene in kulturne ustvarjalnosti je pomemben pogoj za razčiščevanje žgočih in nerešenih vprašanj družbenega razvoja, za nadaljnje razvijanje revolucionarnega koncepta in prakse socialističnega samoupravljanja, za teoretično osvetljevanje in idejno krepitev socialistične zavesti delovnih ljudi in marksistične usposobljenosti članov zveze komunistov ter za usmerjanje njihovega idejnopolitičnega delovanja. Zveza komunistov, ki se zavzema za spajanje znanstvenega in tehničnega napredka z razvojem socialističnih samoupravnih družbenih odnosov, se bo odločno upirala tehnokratskim težnjam tako v koncipiranju znanstvenih raziskav kakor v uporabi njihovih rezultatov v proizvodnji in družbeni praksi. Nesprejemljivo je malikovanje znanosti kot avtonomne družbene sile, odtujene od delavskega razreda in potreb družbenega razvoja. Zveza komunistov si mora bolj prizadevati, da v lastnih vrstah premaga pragmatistične težnje in pragmatističen odnos do problemov družbenega in znanstvenega razvoja. Zato je nujno potrebno, da se nenehno soočajo marksistična teorija in praksa, načela in resnično življenje ljudi, znanstvena in teoretična spoznanja in izkušnje, ki si jih pridobivamo v samoupravni družbeni praksi. 2. S celotno vsebino in načinom delovanja mora zveza komunistov zagotavljati in razvijati družbene in idejnopolitične razmere za svobodo znanstvene ustvarjalnosti, spodbujati pogumna iskanja, ki izhajajo iz marksizma in socialističnih samoupravnih opredelitev,

343

navdihovati poglobljene in kritične znanstvene raziskave in obravnave bistvenih problemov družbenega razvoja brez predsodkov in apologetike, sprožati in opogumljati načelne razprave o spornih vprašanjih zaradi razčiščevanja in poenotenja pogledov, uveljavljanja idejne sinteze in odkrivanja kar najboljših rešitev. Ena izmed pomembnih nalog zveze komunistov je, da v interesu razvoja znanosti in socialistične samoupravne prakse zbira marksistične sile na celotni idejni in teoretični fronti v boju za marksistična pojmovanja v družbenih vedah in za marksistično obravnavanje problemov naše družbe in sodobnega sveta. 3. Nujno je treba premagati resno zaostajanje v razvoju marksistično usmerjene družbene misli in znanstvene kritike. S krepitvijo vpliva zveze komunistov in s širšim angažiranjem marksističnih sil mora postati kritika ena izmed močnih orožij delavskega razreda v njegovem boju za osvoboditev dela, za svobodno ustvarjalnost, za razmikanje meja človeškim možnostim, za širjenje vidikov in prostora človekovi praksi in ustvarjalnim miselnim prizadevanjem. Ustvariti je treba takšne razmere, v katerih se bo marksistična kritika krepila z javnim in argumentiranim razpravljanjem o vseh bistvenih problemih družbenega in idejnega življenja, z razvijanjem odgovornosti pred organiziranim gibanjem delavskega razreda, nenehnim preverjanjem in bogatenjem lastnih postavk. To terja njeno neposredno soočanje z glavnimi tokovi tujih ideologij, z njihovimi teoretičnimi premisami, metodologijo, sistemom vrednot, razlagami in sklepi. Marksistična kritika mora nenehno raziskovati in odkrivati povezanost idejnega življenja s celoto družbenih gibanj in z razrednim bojem. Zveza komunistov mora spodbuditi bolj organizirano dejavnost v razvijanju marksistično usmerjene publicistike, da kadrovsko okrepi obstoječe in ustanovi nove revije, ki se bodo ukvarjale z družbenopolitičnimi, teoretičnimi in idejnimi vprašanji. Le tedaj, če ima trdno razredno in marksistično pozicijo in na njej zasnovano idejno usmeritev, če je v odnosu do vsakega vprašanja, ki ga obravnava, jasno opredeljena in angažirana, lahko ima marksistična publicistika zelo pomembno vlogo pri vrednotenju znanstvenih in teoretičnih stvaritev, v izostrevanju meril in spodbujanju napredne ustvarjalnosti na tem področju. 4. Da bi bolj učinkovito zavračali protimarksistične in protisocialistične koncepte ter akcije v znanstvenih dejavnostih, se mora v vrstah zveze komunistov še vnaprej razvijati nepopustljiv odnos do vseh oblik idejnega nevtralizma in političnega oportunizma, proti vsem poskusom strpnosti marksizma do nasprotnih ideologij, proti sleherni razvodenitvi in otopitvi razrednih meril.

344

V nadaljevanju odločnega boja proti meščanskemu in malomeščanskemu liberalizmu in tehnokratski ideologiji ter praksi se mora zveza komunistov prav tako odločno spopasti tudi s poskusi oživljanja birokratičnega dogmatizma in pojavi sektaštva v znanstvenem družbenem življenju. 5. Predsedstvo ZKJ in vodstva zvez komunistov republik ter pokrajin morajo tudi v prihodnje izpopolnjevati oblike in metode ge bolj organiziranega povezovanja z marksistično usmerjenimi ustvarjalci na področju družbenih ved in teorije. Z razvijanjem takšne prakse je treba zagotoviti, da bodo vodstva zveze komunistov sproti seznanjena z vsemi najpomembnejšimi problemi znanstvene in teoretične ustvarjalnosti, da bodo uporabljala rezultate znanosti in teorije v svojih razpravah in odločitvah; da bodo s svojim neposrednim vplivom usmerjala raziskovanja v znanstveno in teoretično razsvetljevanje, idejno razčiščevanje in reševanje prednostnih problemov družbenega razvoja. Pri tem morajo imeti znatno večjo vlogo center za družbene raziskave pri predsedstvu ZKJ ter marksistični centri v republikah in pokrajinah. K temu morajo prispevati tudi komisije vodstev zveze komunistov, ki se ukvarjajo z vprašanji razvoja teoretičnega dela in z idejno problematiko v znanosti; aktivi pri centralnih in pokrajinskih komitejih, ki zbirajo komuniste z določenih področij družbenih ved; prirejanje teoretičnih in znanstvenih posvetov o aktualnih vprašanjih družbenega in znanstvenega razvoja itd. 6. Sredstva za obveščanje si morajo prizadevati, da na širših temeljih redno in poglobljeno spremljajo razvoj znanosti in znanstvenega sodelovanja ter da pri tem uveljavljajo pozitivna prizadevanja. Dosti več bo treba storiti za popularizacijo rezultatov znanstvenoraziskovalnega dela med najširšimi množicami, zlasti med proizvajalci; popularizirati je treba ustvarjalnost, novatorstvo in racionalizatorstvo v gospodarstvu ter prizadevanja kolektivov in posameznikov na tem področju. 7. Zveza komunistov mora okrepiti svoj vpliv na oblikovanje in uresničevanje kadrovske politike na področju znanstvene dejavnosti. Z odločnim odpravljanjem monopolov in privatizacije se mora zveza komunistov bojevati za to, da se upošteva poleg strokovnih tudi popoln pomen družbenopolitičnih, idejnih in moralnih meril pri izbiranju ljudi za odgovorne položaje v znanstvenih ustanovah, pri volitvah delegacij za samoupravne interesne skupnosti za znanstveno delo, pri volitvah družbenih organov v znanstvenih ustanovah, raznih žirij itd. Komunisti so dolžni, da se zavzemajo za razvijanje takih odnosov in prakse, ki bodo spodbujali kroženje kadrov od temeljnih k uporab345

nim raziskavam, od znanosti k izobraževanju ter od proizvodnje in družbenopolitične prakse k znanosti in izobraževanju. Posebna in trajna dolžnost organiziranih socialističnih sil z zvezo komunistov na čelu je, da s svojo politiko in akcijami razvijajo takšne odnose in pogoje za delo, ki bodo usmerjali čedalje več marksistično opredeljenih in nadarjenih mladih ljudi v znanstveno delo, teorijo in publicistiko. S sistemom nagrajevanja in vrednotenja, z različnimi oblikami družbenih priznanj in drugimi ukrepi je treba znatno bolj kot doslej stimulirati znanstveno ustvarjalnost ter prav tako tudi novatorstvo in iznajditeljstvo v materialni proizvodnji. Deseti kongres ZKJ nalaga komunistom, ki delajo v znanstvenih ustanovah in razvojnih centrih, v gospodarstvu in na univerzah, v akademijah, znanstvenih društvih in strokovnih združenjih, v delegacijah in predstavniških telesih družbenopolitičnih skupnosti, da se odločno zavzemajo za ustvarjalno razčlenitev in uresničevanje stališč ter nalog, ki so zapisane v tej resoluciji.

ZVEZA KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE V BOJU ZA MIR, ENAKOPRAVNO MEDNARODNO SODELOVANJE IN SOCIALIZEM Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije sprejema na temelju referata predsednika ZKJ Josipa Broza Tita, poročila o delu predsedstva in njegovih organov med devetim in desetim kongresom, izhodišč za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ter razprave na kongresu naslednjo

resolucijo: I. 1. Boj Zveze komunistov Jugoslavije za socializem, enakopravno mednarodno sodelovanje in mir v svetu se je razvijal tudi v obdobju med devetim in desetim kongresom v zapletenih mednarodnih razmerah. Za to zapletenost so v daljšem obdobju značilne velike spremembe v strukturi in sistemu mednarodnih političnih in ekonomskih odnosov.

346

S socialističnimi revolucijami in nastankom socialističnih dežel, s protikolonialnimi revolucijami in nastankom številnih na novo osvobojenih dežel, s pojavom in krepitvijo vpliva politike neuvrščenosti se • bistveno spremenil politični zemljevid sveta. Spreminjata se razmerje in porazdelitev moči v svetu. Razmah znanstvenotehnološke revolucije in na njej zasnovan nadvse nagel razvoj proizvajalnih sil je prispeval k nadaljnjemu pospešenemu podružbljanju in internacionalizaciji proizvodnje, znanosti in tehnologije ter s tem k čedalje tesnejšemu povezovanju dežel in območij ter medsebojni odvisnosti sveta. Hkrati pa se — zaradi obstoječe strukture in sistema mednarodnih ekonomskih odnosov — čedalje bolj poglabljajo razlike v stopnji razvitosti med industrijsko razvitimi deželami in deželami v razvoju, pa tudi nasprotja med samimi industrijsko razvitimi deželami. V svojem družbenoekonomskem in političnem razvoju je človeštvo v obdobju globokih revolucionarnih sprememb. Vsebino tega procesa sestavlja nadaljnji razkroj enotnega svetovnega kapitalističnega sistema in na njem zasnovane strukture in sistema mednarodnih političnih in ekonomskih odnosov. Čedalje bolj očitno postaja, da so obstoječi odnosi v čedalje večjem neskladju s potrebami dosežene stopnje razvoja materialnih proizvajalnih sil kakor tudi z naprednimi političnimi, ekonomskimi in socialnimi zahtevami. Splošna nestabilnost svetovnega gospodarstva, zastajanje gospodarske rasti, potreba po spremembi monetarnega in trgovinskega sistema, energetska, surovinska in živilska kriza so izraz velikih nasprotij v sistemu in mehanizmu delovanja svetovnega gospodarstva in so posledica globoke ekonomske neenakopravnosti v mednarodnih odnosih. Zato je pospeševanje procesa ekonomske dekolonizacije neposredna zgodovinska naloga našega časa. Temeljni družbeni pomen tega razvoja je prehod iz kapitalizma v socializem. Socializem prerašča čedalje bolj v svetovni proces. To je bistvena značilnost sedanjega obdobja v razvoju sveta in posameznih držav v njem. 2. V temeljih vseh teh procesov, ki se odvijajo v narodnih in mednarodnih okvirih, leži spopad med družbenimi in političnimi silami, ki se bojujejo za napreden družbeni in samostojen narodni razvoj, in med tistimi, ki si prizadevajo, da bi ohranile — v starih ali novih oblikah — preživele družbenoekonomske in politične odnose. Na svetovnem političnem prizorišču delujejo čedalje bolj odločno družbene in politične sile, ki se ne morejo sprijazniti z odnosi izkoriščanja in neenakopravnosti. Bojujejo se za bistvene napredne spremembe v mednarodnih političnih in ekonomskih odnosih in — v zvezi s tem — za prerazdelitev svetovnega dohodka, za novo razvrstitev materialnih proizvajalnih sil, za hitrejši gospodarski razvoj, za na347

rodno in socialno osamosvojitev. Značilnost sodobnega sveta je, da se procesi socialne in narodne osamosvojitve bolj kot kadarkoli doslej medsebojno prepletajo, s čimer se razširja družbeni temelj socializma kot svetovnega procesa. V boju za svojo razredno osvoboditev je delavski razred hkrati nosilec razrednega in nacionalnega interesa. Zato postaja čedalje bolj odločilen politični dejavnik razvoja v posameznih deželah in si pridobiva objektivno širše možnosti razrednega zavezništva z drugimi družbenimi sloji v boju za spremembo družbenih odnosov in premagovanje vseh oblik odtujenosti. Narodno neodvisnost in samostojno razvojno pot v sodobnih razmerah je mogoče zagotoviti samo z doslednim bojem proti imperialistični in neokolonialistični nadvladi in pritiskom, proti hegemonizmu in vsem oblikam podrejenosti, s politiko miru in aktivnega miroljubnega sožitja. Narodna osamosvojitev narodov in oblikovanje mednarodnih odnosov na temeljih suverenosti, enakopravnosti, nevmešavanja, upoštevanja skupnih interesov po načelih aktivnega miroljubnega sožitja postaja čedalje bolj sestavni del boja: za demokratične socialistične odnose, kjer je delavski razred odgovoren za družbeni razvoj: za čedalje večji politični vpliv delavskega razreda in za spremembo njegovega družbenega in ne le ekonomskega položaja v kapitalističnih deželah; za pospešen razvoj in družbene spremembe v deželah v razvoju. Zategadelj predstavlja delavski razred skupaj z vsemi delovnimi sloji prebivalstva temeljno moč neodvisnosti, miru in družbenega napredka. S svojim delovanjem vpliva čedalje bolj na odpravo preseženih in na oblikovanje novih, enakopravnih in pravičnejših mednarodnih političnih in ekonomskih odnosov. Vsebina socializma kot svetovnega procesa je konkretno opredeljena z bojem delavskega razreda in drugih naprednih sil. Zato je reakcionarno vsakršno podcenjevanje vloge delavskega razreda v sodobnih razmerah boja za socializem. Velikanske spremembe v strukturi delavskega razreda in izboljšanje njegovega materialnega položaja v industrijsko razvitih kapitalističnih državah ne spremenijo bistva njegovega družbenega in političnega položaja v razmerah mezdnih odnosov in izkoriščanja. 3. Socialistične dežele dajejo čedalje večji prispevek razvoju socializma s svojimi izjemno velikimi dosežki in rezultati. Socialistične dežele, ki obsegajo okoli tretjino prebivalstva sveta in svetovne industrijske proizvodnje, postajajo čedalje vplivnejši dejavnik v zoževanju učinkovitosti kapitalističnega sistema in v naprednem preobliko vanju obstoječih mednarodnih političnih in ekonomskih odnosov. 348

Občasno obnavljanje starih nasprotij v novih oblikah kot posledica neenakomernega razvoja socializma v svetu, mnoge težave, s katerimi se v svojem razvoju danes spopadajo socialistične dežele, problemi in dileme, ki se pojavljajo iz nasprotij v razvoju socializma in odnosov med socialističnimi deželami, kakor tudi etatistične in tehnobirokratske težnje — so objektivna ovira za poglabljanje bistva socialistične vsebine družbenoekonomskih odnosov. Pomen občasnih sprememb in reform v socialističnih deželah je prav v tem, da bi zaradi večjih potreb našli z njim nove rešitve za hitrejše reševanje notranjih nasprotij socializma in uspešnejši razvoj. Neenakomernost ekonomskega, političnega in splošnega družbenega razvoja, mnoga podedovana ali z razvojem nastala nasprotja interesov med posameznimi deželami in narodi ter različnost razmer, v katerih se gradi socializem, terjajo tudi različnost poti pri graditvi socializma kot zgodovinske nujnosti. Zategadelj se v mednarodnem delavskem gibanju čedalje bolj krepi zavest, da neodvisnost, samostojnost in nevmešavanje v notranji razvoj ter politiko drugih, odgovornost slehernega revolucionarnega gibanja pred svojim delavskim razredom predstavljajo nujen prvi pogoj za razvijanje enakopravnih odnosov, uspešnega sodelovanja in pristne solidarnosti med socialističnimi deželami kakor tudi med komunističnimi in delavskimi strankami, osvobodilnimi in vsemi drugimi naprednimi gibanji. 4. Razvoj materialnih proizvajalnih sil je povzročil velike strukturne ekonomskosocialne spremembe tudi v sodobnem kapitalizmu. Toda razredno bistvo kapitalističnih odnosov se ni spremenilo. Družbena nasprotja se nenehno poglabljajo, silovitejši so spopadi med proizvajalnimi silami in proizvodnimi odnosi, kar povzroča čedalje globlje strukturne (družbene, razredne, ekonomske in druge) krize kapitalistične družbe. Da bi ohranil mezdne odnose, išče kapitalistični razred izhod v popuščanju delavskemu razredu, kar mu je mogoče zaradi visoke stopnje produktivnosti dela in izkoriščanja nezadostno razvitih dežel ter v strukturnih spremembah kapitalističnega sistema. Kot sestavni del teh sprememb se v deželah razvitega kapitalizma pojavljata etatizem in tehnokratizem kot sredstvo za ohranitev obstoječega reda, često pa se kažeta tudi v oblikah razredne nadvlade, razvijata hkrati nove oblike imperialistične nadoblasti v mednarodnih odnosih (neokolonializem, lokalne vojne, razne oblike »specialnih vojn« itd.). V zdajšnji krizi svetovnega kapitalističnega sistema narašča nevarnost združevanja najbolj reakcionarnih sil sodobnega imperializma, še bolj se krepi vloga vojaškega dejavnika, »vojaško-industrijski kompleks« pa ne predstavlja samo materialnega temelja tehnomenežerskih struktur, temveč je tudi dejavnik, ki teži, da postane samo-

349

stojna družbena in politična sila na narodnem in mednarodnem področju. Nadnarodne družbe — kot nova pojavna oblika imperialistične in neokolonialistične narave sodobnega kapitalizma, krepijo nadvlado gospodarsko najmočnejših dežel, se vmešujejo v družbeni in gospodarski razvoj drugih dežel ter se pojavljajo kot dejavnik, ki spodbuja poglabljanje prepada med razvitim in nerazvitim svetom. Nadnarodne družbe poglabljajo in ustvarjajo tudi nova nasprotja v deželah, kjer delujejo, pa tudi med samimi kapitalističnimi deželami. 5. Mnoge nove narodne in državne skupnosti so rezultat protikolonialne revolucije. Njihova prvenstvena potreba je, da si izoblikujejo svoj samostojen narodni, politični, ekonomski in kulturni razvoj pa tudi državne, gospodarske, kulturne in druge družbenopolitične institucije, hkrati pa si prizadevajo, da se v mednarodni skupnosti razvijajo na temeljih enakopravnosti in neodvisnosti. V notranji politiki se srečujejo s potrebami in zahtevami za izvedbo družbenih in ekonomskih reform. Zato so za ta del sveta značilni procesi družbenoekonomske preobrazbe. S krepitvijo vloge države na področju ekonomike in z drugimi sredstvi si te dežele prizadevajo, da bi si zagotovile potrebno akumulacijo in mobilizirale razpoložljiva finančna sredstva za pospešen razvoj. Večina teh dežel, ki se je odločila za politiko neuvrščenosti, se na mednarodnem področju povezuje z vsemi silami miru, družbenega napredka in socializma. Hkrati pa se srečujejo z mnogimi ovirami, težavami in krizami, ki izhajajo iz gospodarske nerazvitosti, odpora sil, ki so nosilke preseženih družbenih odnosov ali predstavnice tujega vpliva, imperialističnih, neokolonialističnih in drugih pritiskov ter vmešavanja od zunaj. Zveza komunistov Jugoslavije in Socialistična federativna republika Jugoslavija uresničujeta svojo mednarodno politiko in opredelitev v skladu z naštetimi družbenoekonomskimi težnjami v razvoju sodobnega sveta kot temeljnimi obeležji zgodovinskega pomena.

II. 6. Politika neuvrščenosti in skupna akcija dežel, ki to politiko uresničujejo, sta postali dejavnik zgodovinskega pomena v boju za bistveno spremenitev obstoječih političnih, ekonomskih in drugih mednarodnih odnosov. Neuvrščenost se je porodila iz boja narodov za osvoboditev in samoodločitev, iz nasprotovanja imperializmu in vsem oblikam izkoriščanja ter nadvlade, blokovski razdelitvi sveta in politiki sile nasploh. Neuvrščenost je postala aktivna opredelitev narodov in držav, ki so odločene, da ohranijo zakonito pravico do samostojnosti in na-

350

rodne identitete ter da same, brez vmešavanja od zunaj, odločajo o svojem notranjem razvoju in o svoji mednarodni politiki. Moč in življenjskost politike neuvrščenosti izhajata iz mednarodne stvarnosti ter izražata skupne interese, težnje in cilje narodov ter dežel, ki se bojujejo za politično in ekonomsko osamosvojitev. Temeljna vsebina politike neuvrščenosti je boj za neodvisnost in enakopravnost dežel, za mir in aktivno miroljubno sožitje, za gospodarski, politični in družbeni napredek in demokratične odnose med državami. Neuvrščenost je protiimperialistična in protihegemonistična politika; zato ne more biti orodje ali rezerva nobenih drugih interesov. Od beograjske konference do danes se je politika neuvrščenosti uveljavila kot trajen in nenadomestljiv dejavnik mednarodnega razvoja ter se izkazala kot stvarna moč, ki je sposobna, da vpliva neposredno na celoten razvoj mednarodnih odnosov. Alžirska konferenca šefov držav ali vlad je dokazala povečano moč in širino politike neuvrščenosti ter njeno sposobnost, da učinkovito deluje v mednarodnih odnosov. Potrdila je odločnost neuvrščenih dežel, da še izboljšajo medsebojno solidarnost in sodelovanje ter okrepijo skupno akcijo za ureditev nerešenih problemov našega časa. 7. Kljub povečanim naporom v boju za mir, mednarodno sodelovanje in varnost v svetu ima politika sile še vedno močan vpliv na mednarodne odnose. Mnogi veliki svetovni problemi ostajajo nerešeni. V raznih delih sveta so odprta vojna žarišča. Imperializem, ki si prizadeva, da bi obvaroval svoje položaje, se čedalje bolj napadalno upira nadaljnjemu boju za popolno ekonomsko in politično neodvisnost držav in narodov ter za enakopravno mednarodno sodelovanje. Vojaška sila razpolaga danes z množico raznovrstnih sredstev za pritisk in uničenje, ki dosezajo neslutene širine. Zaradi objektivno zmanjšane nevarnosti za nastanek svetovne jedrske vojne uporabljajo lokalne in omejene vojne, a še bolj pogosto razne pritiske in grožnje za vsiljevanje svoje volje drugim. Takšna politika prizadeva vse dežele, zlasti še majhne in neuvrščene, vsebuje pa nenehno nevarnost stopnjevanja in širših svetovnih spopadov. Globoka notranja kriza kapitalizma, ki je kot zgodovinski družbeni sistem v zatonu, in imperializma, ki se zaradi svoje nemoči lahko vsiljuje narodom le s skrajno surovim zatiranjem in odporom, je vzrok za združevanje najbolj reakcionarnih sil imperializma v njihovih namerah, da preprečijo napredni razvoj posameznih dežel in sveta v celoti in da ohranjajo ali celo razširjajo svoje izkoriščevalske položaje. To združevanje poraja toliko resnejšo potrebo po največji budnosti in organizirani aktivnosti mednarodnih protiimperialističnih sil, mednarodnega delavskega gibanja, neuvrščenih in vseh drugih naprednih sil sveta, da bi obvarovali dosedanje pridobitve v boju člo-

351

veštva za mir, demokracijo in družbeni napredek ter dosegli nove uspehe in zmage v tem boju. V mnogih predelih sveta so narodi in dežele izpostavljeni surovemu vmešavanju in agresiji. V Kambodži še vedno ■— ob podpori od zunaj — traja vojna proti zakoniti vladi in suverenim pravicam ljudstva te dežele. V Vietnamu počne sajgonski režim vse, da bi preprečil uresničenje pariškega sporazuma. Podpora, ki jo temu režimu dajejo ZDA, ga še bolj podžiga v njegovi agresivni bratomorni politiki. Kolonialistični in rasistični režimi, ki jih podpirajo reakcionarni krogi nekaterih članic pakta NATO in mednarodnega kapitala, si prizadevajo z najbolj surovimi sredstvi preprečiti uresničenje osnovnih narodnih in človeških pravic narodov, katerim vladajo. Neodvisne in neuvrščene dežele Afrike južno od Sahare so izpostavljene povečanim pritiskom in intervencijam. V Čilu so domače reakcionarne sile s pomočjo mednarodnega imperializma vrgle ustavno vlado pred sednika Allendeja, nad vsemi domoljubnimi in demokratičnimi silami v deželi pa izvajajo nebrzdano nasilje. Razdelitev Koreje, ki traja že trideset let, preprečuje naravne težnje korejskega ljudstva za združitev in predstavlja trajno grožnjo miru in varnosti v Aziji ter na svetu. Zveza komunistov Jugoslavije in Socialistična federativna republika Jugoslavija dosledno podpirata politiko Delavske stranke Koreje in vlade Ljudske demokratične republike Koreje, da preneha tuje vmešavanje v Koreji, da se iz Južne Koreje umaknejo vse tuje vojaške sile in da se korejskemu ljudstvu zagotovi pravica do samoodločitve in združitve dežele po miroljubni poti. Kriza na Bližnjem vzhodu pretresa celotne mednarodne politične in ekonomske odnose. Ta kriza je neposreden rezultat nadaljevanja izraelske agresije in zasedbe tujih ozemelj ter prizadevanj, da se arabskim narodom vsili diktat. Socialistična Jugoslavija, kakor tudi druge neuvrščene in miroljubne dežele ter napredna demokratična javnost, podpira pravičen osvobodilni boj arabskih dežel in narodov ter se zavzema za celovito in trajno rešitev zdajšnje krize. Prepričana je, da se lahko mir in stabilnost na Bližnjem vzhodu zagotovita samo s takojšnjim umikom Izraela z vseh zasedenih arabskih ozemelj in z uresničenjem zakoni tih narodnih pravic arabskega naroda Palestine, s čimer se razume pravica do samoodločbe vključno s pravico do lastne države. Samo tako je mogoče ustvariti razmere za spoštovanje suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti ter zagotoviti neodvisnost vseh dežel in narodov tega območja. 352

Opredelitev za pomoč osvobodilnemu boju narodov za neodvisnost je trajna mednarodna dolžnost ZKJ in socialistične Jugoslavije, ■pa dolžnost izhaja iz značaja in ciljev naše socialistične revolucije, iz pripadnosti politiki neuvrščenosti, iz mednarodne povezanosti boja za neodvisnost v svetu in predstavlja mednarodno solidarnost v praksi. Hkrati izkazuje življenjske interese in skrb naše skupnosti za lastno neodvisnost in varnost. 8. Razvoj mednarodnih odnosov potrjuje, da je aktivna miroljubna koeksistenca, kot antiteza politiki sile in blokovske izključnosti, edina stvarna alternativa vojni. Zato se za takšno politiko zavzemajo vse miroljubne sile. Miroljubna koeksistenca vključuje tudi pravico vsakega naroda, da bojuje revolucionarno, pravično vojno za svojo osvoboditev in neodvisnost. Zveza komunistov Jugoslavije in socialistična Jugoslavija se zavzemata za univerzalno uporabnost načel aktivne miroljubne koeksistence v odnosih med vsemi državami, ne glede na velikost in družbeno ureditev. V doseženih spremembah po svetu, ki so rezultat in nujnost objektivnega razvoja in čedalje večjih zahtev za nadaljnje spreminjanje obstoječih mednarodnih odnosov, so močno poudarjena prizadevanja v smeri popuščanja napetosti in pomirjevanja. Popuščanje in sporazumevanje terja enakopravno udeležbo vseh dežel pri reševanju najpomembnejših mednarodnih problemov. Sporazumevanje se mora razširiti na vse dele sveta in prispevati k odpravljanju kriznih žarišč ter reševanju problemov, ki izhajajo iz obstoječih neenakopravnih mednarodnih ekonomskih odnosov, to pa omogoča univerzalno uporabo načel aktivne miroljubne koeksistence. Izboljševanje odnosov in sporazumevanje med velikimi silami, čeprav koristno za proces popuščanja, ne more predstavljati jamstva za mir in varnost v svetu, niti ni dovolj čvrst temelj za uspešno reševanje neurejenih svetovnih problemov, če ostaja samo funkcija neposrednih interesov in globalnih ciljev velikih sil. Ob spoznanju, da je mir v svetu nedeljiv, sta Zveza komunistov in socialistična Jugoslavija odločeni, da se skupaj z vsemi neuvrščenimi in drugimi miroljubnimi silami bojujeta za enakopravno udeležbo vseh dežel pri reševanju problemov, za katere je zainteresirana vsa mednarodna skupnost. 9. Združeni narodi so nezamenljiv instrument združevanja naporov za mednarodno sporazumevanje in demokratično reševanje svetovnih problemov. Socialistična Jugoslavija nasprotuje težnjam, da bi to organizacijo obšli na škodo skupnih interesov narodov. Glede na spremenjeno strukturo članstva v Združenih narodih in dejstvo, da predstavljajo neuvrščene dežele večino, bo treba nujno poiskati ustrez23 Deseti kongres ZKJ

353

nejši politični in organizacijski izraz za spremenjeno razmerje sil, da bi dosegli učinkovitejše delovanje svetovne organizacije in nadaljnjo krepitev njene vloge. Ohranjanje ravnotežja sil na temelju nadaljnje krepitve vojaške moči in tekme v oboroževanju vnaša nenehno nevarnost za mir na svetu. Dosedanje dogovarjanje in sporazumi velikih sil o omejitvi strateške jedrske oborožitve so sicer pozitiven dejavnik za odpravljanje nevarnosti pred jedrsko vojno, toda pogajanja za splošno in nadzorovano razorožitev niso dala pričakovanih in objektivno možnih rezultatov. Popolna in nadzorovana razorožitev mora postati predmet akcije in sporazumevanja vseh članic Združenih narodov in vse mednarodne skupnosti. V boju za krepitev svoje neodvisnosti se največ dežel zavzema za tak sistem mednarodne varnosti, v katerem bodo odpravljene vse oblike sile in pritiskov ter bodo spoštovane neodvisnost, suverenost in nedotakljivost vseh držav. Preseganje blokovske razdelitve sveta in boj proti sleherni obliki nadvlade sta bistvena in sestavna dela boja za mir in enakopravne mednarodne odnose. V obstoječih mednarodnih razmerah morajo neuvrščene dežele vlagati velike napore za krepitev svoje oborožene moči in v razvoj svoje obrambne sposobnosti. Odločnost neuvrščenih dežel, da razširjajo medsebojno sodelovanje, pomoč in solidarnost tudi na področju zaščite neodvisnosti, je nov in pomemben element v razvoju mednarodnih odnosov. 10. Zaostajanje gospodarskega razvoja dežel v razvoju postaja čedalje bolj resna ovira pri osamosvajanju narodov in držav in otežuje napore za samostojen narodni razvoj. Brez ekonomske neodvisnosti in varnosti ne more biti stabilna in trajna niti politična stabilnost. Socialistična Jugoslavija si prizadeva za bistveno spremembo obstoječih mednarodnih ekonomskih odnosov in za reševanje množice problemov, ki nastajajo zaradi obstoječe mednarodne delitve dela, sistema delitve dohodka svetovnega gospodarstva, razmerij med cenami surovin in gotovih izdelkov, diskriminacije v svetovnem sistemu trgovine in kreditnega ter monetarnega sistema. Socialistična Jugoslavija se s tem zavzema za nastanek nove mednarodne ekonomske ureditve na načelih suverene enakosti, soodvisnosti in enakopravnega sodelovanja med državami. Energetska kriza v svetu je posledica globokih nasprotij v sistemu svetovnega gospodarstva in mednarodnih ekonomskih odnosov, ki temeljijo na izkoriščanju. Zveza komunistov Jugoslavije meni, da je svetovni problem energije, surovin in hrane rešljiv le tedaj, če se spoštujejo nesporne pravice vsake dežele, da suvereno razpolaga z narodnimi naravnimi in drugimi bogastvi ter neodvisnost in enakoprav-

354

nost v mednarodnih gospodarskih odnosih. Rešitev nastale političnoekonomske situacije v svetu ni v soočanju razvitih dežel z deželami v razvoju, temveč v skupnem iskanju rešitev na temelju popolne enakopravnosti in enakih koristi za vse dežele, kar je v interesu vse mednarodne skupnosti. Usklađena prizadevanja neuvrščenih dežel bodo omogočila učinkovitejše mednarodne ukrepe za popolno ekonomsko dekolonizacijo, vendar v njihovem skupnem interesu.

III. 11. Zveza komunistov lugoslavije se dosledno bojuje za razredno revolucionarno vsebino zunanje politike Jugoslavije. Člani in organizacije zveze komunistov se v mednarodni dejavnosti neuvrščene Jugoslavije ravnajo po marksističnem nauku, mislih in dejanjih tovariša Tita v boju za neodvisnost in mir, za enakopravne in demokratične mednarodne odnose, za družbeni napredek, za premagovanje prepada med razvitimi in nerazvitimi, za osvoboditev dela in človeške osebnosti — za socializem. Deseti kongres ZKJ izreka posebno priznanje predsedniku Titu za njegovo ustvarjalno in jasnovidno vlogo v oblikovanju in uresničevanju zunanje politike in uveljavljanju neodvisne in neuvrščene Jugoslavije v svetu, za neutruden delež pri ustvarjanju in krepitvi politike neuvrščenosti, izboljševanje razumevanja in sodelovanja med narodi, v boju za mir, neodvisnost in socializem v svetu. Opredelitev Jugoslavije za politiko neuvrščenosti izhaja iz značaja in ciljev naše narodnoosvobodilne vojne in socialistične revolucije, iz socialistične, samoupravne in federativne ureditve dežele in njenega mesta v mednarodni skupnosti. Ta opredelitev je izraz demokratične narave družbenih odnosov v naši socialistični skupnosti, samoupravnih in mednacionalnih odnosov, ki temeljijo na enakopravnosti. Neodvisna in neuvrščena politika Jugoslavije je po funkciji obramba zakonitih pravic do samostojnega odločanja o poteh notranjega razvoja ter zaščita socialistične Jugoslavije in vsakega njenega naroda in narodnosti pred nevarnostmi, ki izhajajo iz imperialističnih, hegemonističnih in drugih teženj izkoriščanja, podrejanja in nadvlade. Opredelitev jugoslovanske skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti za socialistični samoupravni sistem in njena opredelitev za politiko neuvrščenosti sta medsebojno pogojeni in povezani. Neuvrščena politika Jugoslavije kot izraz zavesti in poznavanja objektivnih potreb ter zgodovinskega interesa delavskega razreda in vsakega naroda ter narodnosti v Jugoslaviji se potrjuje tudi kot dejavnik naše notranje enotnosti in stabilnosti. To krepi zanesljivost 23'

355

v boju za nadaljnji razvoj in graditev našega sistema socialističnega samoupravlj anj a. Takšna zunanja politika se je preverjala in bogatila v zapletenih mednarodnih razmerah, v intenzivni in vsestranski aktivnosti v mednarodnih odnosih, krepila je mednarodni položaj in varnost Jugoslavije in njeno pravico, da sama določa svojo socialistično pot, njeno vlogo in ugled v vseh deželah in naprednih silah na svetu. Politika neuvrščenosti je nezamenljiv kriterij za delovanje Jugo slavij e v mednarodnih odnosih in izhodiščna pozicija za enakopravno sodelovanje z vsemi deželami, ki so pripravljene za takšno sodelovanje. Neuvrščena politika Jugoslavije se potrjuje kot naša enotna in celovita politika na vseh področjih — v odnosih s sosedi, v Evropi, v sodelovanju s socialističnimi deželami, v skupnem delovanju z neuvrščenimi deželami Afrike, Azije in Latinske Amerike, v odnosih z velikimi silami in vsemi drugimi deželami sveta na načelih aktivnega miroljubnega sožitja. Jugoslavija določa svoja stališča na načelih neuvrščenosti, posreduje predloge in sodeluje pri reševanju aktualnih mednarodnih problemov prvenstveno iz vidika, koliko posa mezne rešitve in akcije prispevajo miru in napredku v svetu. 12. Zveza komunistov Jugoslavije dosledno zastopa in uresničuje takšno politiko. Enaindvajseta seja predsedstva ZKJ, skupna seja predsedstva ZKJ in predsedstva SFRJ, posvečena mednarodnemu položaju socialistične Jugoslavije in aktualnim zunanjepolitičnim nalogam, ter aktivnost zveze komunistov pri uresničevanju nalog iz pisma izvršnega biroja in predsednika Tita so odločno prispevale k premagovanju določenih slabosti in nedoslednosti pri uresničevanju teh ciljev in reševanju nalog jugoslovanske politike v mednarodnih odnosih. Zveza komunistov Jugoslavije se bo tudi v prihodnje vztrajno ir nenehno bojevala proti težnjam, ki so nasprotne jugoslovanskim opredelitvam in angažiranosti v akcijah neuvrščenih dežel, proti po javom omalovaževanja političnega in ekonomskega sodelovanja z neuvrščenimi deželami in z deželami v razvoju nasploh ter proti pojavom podcenjevanja napredne in socialistične usmeritve gibanj v teh deželah. Zveza komunistov Jugoslavije se bo bojevala tudi proti drugim idejnim odporom, ki se kažejo v zvezi z našim mednarodnim delovanjem, to pa so tako imenovani radikalizem in ultralevičarstvo, dogmatizem, pragmatizem, neoinformbirojščina itd. 13. Varnost SFRJ temelji na graditvi samoupravnih socialističnih odnosov, na popolni enakopravnosti, bratstvu in enotnosti naše večnarodne socialistične samoupravne skupnosti, na krepitvi sistema

356

splošne ljudske obrambe in na naši aktivni politiki neuvrščenosti ter sodelovanju z vsemi, ki se bojujejo proti politiki sile, vendar za nastanek univerzalnega sistema varnosti v Evropi in v svetu nasploh. Potencialne nevarnosti za mir v svetu, obstoječa žarišča in krepitev vojaških sil v Južni Evropi ter v Sredozemlju ogrožajo tudi vojaškopolitični položaj in varnost Jugoslavije. Protijugoslovanska dejavnost, ki jo organizirajo in podpirajo reakcionarni krogi v tujini, je prav tako naperjena proti varnosti naše dežele. Vse to terja nenehno skrb, pripravljenost in nadaljnje napore vseh subjektov naše družbe in države, da krepimo obrambne sposobnosti dežele. Odločnost delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, narodov in narodnosti Jugoslavije, da se uprejo vsakršni morebitni agresiji in sovražni dejavnosti, ki bi bila usmerjena proti naši deželi, in nenehna krepitev obrambne moči ter samozaščite naše družbe in skupnosti sta glavno jamstvo za odvračanje vseh zunanjih pritiskov in vmešavanja v naše notranje zadeve, to pa je pomen doktrine splošne ljudske obrambe. 14. Zveza komunistov si prizadeva še za bolj intenzivno razvijanje gospodarskih odnosov in sodelovanja naše dežele s tujino s ciljem, da še bolj pospeši razvoj materialnih proizvajalnih sil naše družbe, na temelju teh pa razvoj samoupravnih družbenih odnosov, kar bo prispevalo k nadaljnji krepitvi neodvisnosti in mednarodnega položaja Jugoslavije. Zveza komunistov Jugoslavije pripisuje poseben pomen izboljševanju in razširjanju gospodarskega sodelovanja z neuvrščenimi deželami in z deželami v razvoju, vključevanju večjega števila dežel v to sodelovanje, ki temelji na vzajemnih gospodarskih interesih, na lastnih in skupnih naporih za premagovanje ekonomske nerazvitosti, na preferencialnih ukrepih, ki se uporabljajo v skladu s stopnjo razvitosti posameznih dežel v razvoju. Nujna je obogatitev oblik tega sodelovanja, da se ne bi omejevalo le na blagovno menjavo, industrijsko, znanstveno in tehnično sodelovanje, temveč bi zajelo tudi industrijsko kooperacijo na temelju skupnih ali usklađenih vlaganj, kadrovsko pomoč, sodelovanje na področju investicij nasploh ter skupnih finančnih institucij, izboljšanje prometnih zvez, dolgoročne sporazume o neposrednem nakupu surovin, kmetijskih pridelkov ter drugih proizvodov iz dežel v razvoju, skupno nastopanje na svetovnem trgu. V tem sodelovanju zaslužijo največjo pozornost dežele, ki so najmanj razvite, in tiste, ki so žrtve agresije in vojne. Pomen in značaj tega sodelovanja zahteva, da sprejeto politiko do dežel v razvoju konkretiziramo in čvrsto vgradimo v srednjeročne in dolgoročne načrte našega razvoja ter v načrte razvoja organizacij združenega dela, ki so nosilke in uresničevalke te politike. Za spodbujanje in večje zanimanje gospodarstva za tovrstno sodelovanje je 357

treba določiti in nenehno prilagajati stimulativne instrumente ekonomske politike. Po načelih svoje neuvrščene politike se bo SFRJ tudi v prihodnje zavzemala za izboljšanje vsestranskega in vzajemno koristnega gospodarskega sodelovanja z vsemi deželami sveta, pa tudi z obstoječimi ekonomskimi skupinami. 15. Aktivnost Jugoslavije v Evropi je usmerjena v krepitev procesov, ki vodijo k premagovanju obstoječe blokovske razdelitve in razvijanju novih demokratičnih odnosov. Jugoslavija se bo v sedanjih mednarodnih pogajanjih še nadalje zavzemala za enakopravno sodelovanje in za takšen sistem varnosti, ki bo jamčil politično in ekonomsko neodvisnost, suverenost in ozemeljsko nedotakljivost vseh držav, ne glede na njjhovo velikost, družbeno ureditev in zemljepisni položaj. Nedavni dogodki na Bližnjem vzhodu potrjujejo, da ni mogoče zagotoviti miru, sodelovanja in varnosti v Evropi, če ne dosežemo popuščanja napetosti in pomiritve na območju Sredozemlja in pravične politične rešitve krize na Bližnjem vzhodu. Zategadelj imajo evropske dežele veliko odgovornost v odpravljanju kriznih žarišč v svetu, zlasti še v prizadevanjih za politično rešitev krize na Bližnjem vzhodu. Kot neuvrščena dežela se Jugoslavija zavzema za uveljavitev načel politike neuvrščanja tudi v evropskih odnosih, za večji delež Evrope v reševanju prioritetnih problemov dežel v razvoju ter še posebej za odpravo ostankov kolonializma. 16. Zveza komunistov Jugoslavije meni, da so razvijanje vsestranskega sodelovanja in prijateljski odnosi s sosednimi deželami življenjsko pomembni za našo državo in da predstavljajo eno izmed temeljnih komponent naše zunanje politike. Interes in potreba vseh dežel na tem območju je, da nenehno prispevajo k izboljševanju dvostranskih odnosov in večstranskega sodelovanja. Politika Jugoslavije do sosedov temelji na načelih enakopravnosti, medsebojnega spoštovanja, ozemeljske nedotakljivosti in nevmešavanja v notranje zadeve drugih. Dosežki takšnega sodelovanja so nadvse koristni za Jugoslavijo in sosedne dežele ter vplivajo pozitivno tudi na širše mednarodne odnose. Zveza komunistov Jugoslavije si prizadeva za razvoj sodelovanja s sosedi na vseh področjih, kjer so za to obojestranski interesi in realne možnosti, za odprtost meja, za razvoj obmejnega in drugih področij sodelovanja, ne da bi se ogibala odprtih vprašanj, ki obstajajo v odnosih s posameznimi sosednimi deželami. Stabilne dobre sosedske odnose sodelovanja in prijateljstva je mogoče uspešno razvijati, če se rešujejo tudi neurejena vprašanja. 358

V skladu s takšno politiko pripisuje Jugoslavija poseben pomen položaju narodnih manjšin, najsi gre za narodnosti v naši deželi ali za naše narodne manjšine v drugih deželah. Socialistična Jugoslavija meni, da vprašanja narodnih manjšin ne rešujemo z ozemeljskimi zahtevami, temveč z uveljavljanjem njihovih pravic do narodne individualnosti in svobodnega ter vsestranskega razvoja. Razvoj sodelovanja in prijateljstva med sosednimi deželami olajšuje takšno uveljavitev narodnih manjšin in prispeva, da postajajo manjšine čedalje močnejši dejavnik povezovanja med narodi, a ne da jih razdvajajo, politika asimilacije, neenakopravnega položaja narodnih manjšin, do zanikanja njihovega obstoja, izziva konflikte in objektivno predstavlja oviro za razvijanje dvostranskih odnosov. Glede na dosledno politiko enakopravnosti in zagotavljanja svobodnega, vsestranskega in enakopravnega položaja vseh narodnosti v naši deželi štejeta ZKJ in SFRJ za svojo dolžnost in pravico, da opozorita na svoj interes, da bi tudi deli narodov Jugoslavije, ki živijo kot narodna manjšina v sosednih deželah, uživali pravice, ki jim pripadajo tudi na temelju listine ZN. Položaj naših narodnih manjšin v sosednih deželah je interes in skrb vse jugoslovanske skupnosti. IV. 17. V razvijanju odnosov in sodelovanja z drugimi strankami in gibanji se ravna Zveza komunistov Jugoslavije po načelih neodvisnosti, enakopravnosti, vzajemnega spoštovanja interesov, nevmešavanja, odgovornosti revolucionarnih partij in gibanj pred svojim delavskim razredom in ljudstvom. Na teh temeljih bo Zveza komunistov Jugoslavije še vnaprej gradila svojo mednarodno solidarnost in razvijala vsestransko in vzajemno koristno sodelovanje s komunističnimi, socialističnimi in drugimi delavskimi ter naprednimi strankami in osvobodilnimi gibanji. Na tem področju se bo še posebej zavzemala za razvijanje kar najširšega in vsestranskega sodelovanja s političnimi strankami in gibanji v neuvrščenih deželah. Zveza komunistov Jugoslavije bo tudi v nadalje podpirala vse akcije, ki so pomembne za mir, družbeni napredek, svobodo, neodvisnost in socializem v svetu, pa tudi vse tiste, ki obsojajo vse oblike imperialistične agresije, neokolonialističnega in drugačnega podrejanja. Mednarodna aktivnost Zveze komunistov Jugoslavije, socialistične zveze, zveze sindikatov, zveze mladine, zveze združenj borcev NOV in drugih subjektov mednarodnega sodelovanja predstavlja skupno in celovito dejavnost s ciljem, da Jugoslavija kar največ prispeva k razumevanju in sodelovanju med narodi, boju za mir, neodvisnost, napredek in socializem. 359

Zveza komunistov in druge družbenopolitične organizacije ter vsi drugi subjekti zunanjepolitične aktivnosti so dolžni, da tudi v pri hodnje razvijajo in vsestransko izpopolnjujejo prakso učinkovitega in konkretnega sporazumevanja o vprašanjih s področja mednarodnega sodelovanja ter delujejo odgovorno v skladu s sprejetimi načeli in interesi enotne politike v mednarodnih odnosih. 18. Zunanja politika SFRJ odseva v polni meri neposredne in dolgoročne interese naše socialistične samoupravne družbe, interese narodov in narodnosti Jugoslavije. Zveza komunistov Jugoslavije se bo tudi v prihodnje zavzemala, da se na področju mednarodnega sodelovanja dosledno uresničujejo pravice in odgovornosti republik ter pokrajin pri oblikovanju in uresničevanju skupne enotne zunanje politike naše dežele. Enotna zunanja politika Jugoslavije, skupno izoblikovana, predstavlja tudi skupno odgovornost delovnih ljudi, narodov in narodnosti ter zahteva nenehno usklajevanje interesov na podlagi sporazumevanja. To zahteva odločen boj proti težnjam in pojavom nacionalizma, separatizma in partikularizma, monopolizma, centralizma in unitarizma, pa tudi liberalizma na področju zunanje politike. Enotna zunanja politika Jugoslavije temelji na pravicah in dolžnostih delovnega človeka-samoupravljavca in njegovih organizacij, da so seznanjeni z vsemi pomembnejšimi vprašanji te politike in da sodelujejo v njenem oblikovanju ter uresničevanju. Zato sta potrebna njihova najbolj neposredna vpliv in sodelovanje v mednarodni aktivnosti v skladu z njihovimi interesi, pravicami in dolžnostmi. To je pot za kar najpopolnejšo demokratizacijo naše zunanje politike. 19-. Dolžnost vseh članov Zveze komunistov Jugoslavije je, da se vsak dan zavzeto vključujejo v pojasnjevanje zgodovinske in družbenopolitične pogojenosti naše mednarodne opredelitve, interesov in ciljev neuvrščene politike SFRJ in da v političnem boju tolmačijo stališča ZKJ na področju mednarodnega sodelovanja. Politično angažiranje članov ZKJ pri uresničevanju nalog naše mednarodne politike mora postati bolj kot doslej vsakdanji sestavni del njihove idejnopolitične aktivnosti v sami Zvezi komunistov ter v vseh družbenopolitičnih organizacijah. Zveza komunistov pripisuje poseben pomen objektivnemu in celotnemu obveščanju delovnih ljudi in občanov o mednarodnih odnosih naše dežele, pa tudi njihovemu usposabljanju, da aktivno delujejo pri oblikovanju in uresničevanju zunanje politike. S tem ciljem je potrebno razvijati najširše ideološkopolitično delo na tem področju in izpolnjevati vlogo sredstev javnega obveščanja.

360

r

v. 20. Zveza komunistov Jugoslavije meni, da so nadaljnja krepitev neodvisnosti, krepitev mednarodnega položaja in varnosti Jugoslavije ter boj za mir in napredek v svetu temeljni cilji mednarodne politične aktivnosti tudi v prihodnjem obdobju. Ta politika določa tudi glavne smeri delovanja v obdobju, ki je pred nami: .— razvijanje vsestranskega sodelovanja in krepitev medsebojne solidarnosti z neuvrščenimi deželami, zlasti pri uresničevanju vseh sklepov četrte konference neuvrščenih dežel; — vsestransko sodelovanje z vsemi deželami, ne glede na njihove družbene sisteme, na načelih aktivne miroljubne koeksistence; — nadaljnji razvoj vsestranskega sodelovanja s socialističnimi deželami v interesu miru, družbenega napredka in socializma, na temeljih nevmešavanja, enakopravnosti in spoštovanja pravic vsake socialistične dežele, da samostojno odloča o poteh svojega notranjega razvoja in delovanja, o svoji mednarodni usmeritvi in akciji; — razvijanje sodelovanja s sosednimi deželami v interesu krepitve miru v tem delu sveta in svobodnega razvoja narodov in narodnosti, ki žive na tem skupnem prostoru; — sodelovanje s komunističnimi, socialističnimi in drugimi delavskimi, osvobodilnimi in naprednimi gibanji, zlasti v neuvrščenih državah, z vsemi silami, ki se bojujejo za mir, družbeni napredek in socializem; — nadaljnja konkretna in učinkovita pomoč osvobodilnim gibanjem in podpora njihovi mednarodni uveljavitvi. — podpora sleherni deželi, katere neodvisnost in napreden družbeni razvoj sta ogrožena; — prizadevanje za takšno smer in značaj zdajšnjega popuščanja v mednarodnih odnosih, ki bo zagotavljal mir na temelju pravic vseh narodov do neodvisnosti in samostojnega družbenega razvoja ter zajel vse dele sveta; — prizadevanje za izločitev vojnih in kriznih žarišč, za odstranjevanje njihovih vzrokov in posledic na temelju pravice narodov in dežel do neodvisnosti in samostojnega notranjega razvoja; — prizadevanja za hitrejši ekonomski in družbeni razvoj dežel v razvoju na temelju pravic, da svobodno razpolagajo s proizvodi svojega dela in lastnimi naravnimi izvori ter njihove enakopravnosti v mednarodni delitvi dela; — prizadevanje za učinkovitejše delovanje Združenih narodov in še bolj ustrezen vpliv neuvrščenih dežel in dežel v razvoju pri reševanju najpomembnejših problemov mednarodnih odnosov. 361

Deseti kongres ZKJ poziva vse člane in organizacije zveze komunistov ter jim nalaga, da se pri svojem delovanju na tem področju ravnajo po stališčih in nalogah, ki izhajajo iz referata predsednika ZKJ tovariša Tita in te resolucije.

RESOLUCIJA O BLIŽNJEM VZHODU Razvoj dogodkov na Bližnjem vzhodu je kot posledica vztrajnega nadaljevanja izraelske zasedbe arabskih ozemelj in tega, da niso našli pravične in trajne politične rešitve zanj, potrdil popolno upravičenost pogostnih opozoril, ki so jih dajale neuvrščene države, da je taka politika Izraela grožnja miru in varnosti na svetu in da je mednarodna skupnost v celoti, predvsem pa svetovna organizacija, dolžna učinkovito ukrepati, da bi prisilila Izrael k temu, da bi uresničil resolucije varnostnega sveta in generalne skupščine ZN. Izraelska politika agresije, okupacije, aneksij in zatiranja prebivalstva na ozemlju arabskih držav je izzivanje mednarodne skupnosti in nenehna nevarnost za mir na svetu. S tem se je Izrael pokazal kot oporišče imperializma na vsem tem območju. Zadnja izraelsko-arabska vojna je pokazala, da so arabski narodi kljub nenehnemu prizadevanju mednarodnega imperializma, da bi jih sprl med sabo in si jih podredil, odločni in sposobni bojevati se za popolno uresničenje svojih zakonitih pravic, to pa je tem prizadevanjem zadalo najhujši udarec in razbilo mit o nepremagljivem Izraelu. S skupno odločno akcijo arabskih držav ter s politično, materialno in vojaško podporo, ki so jim jo dajale neuvrščene, socialistične in druge države ter napredne in miroljubne sile vsega sveta, je bila dosežena doslej najširša politična osamitev Izraela. Nujnost trajne rešitve krize na Bližnjem vzhodu je prišla v ospredje prizadevanj mednarodne skupnosti. Na podlagi pravice slehernega naroda, da se z vsemi sredstvi bojuje za narodno osvoboditev in samoodločbo ter v skladu z interesi varnosti socialistične neuvrščene Jugoslavije Zveza komunistov Jugoslavije in Socialistična federativna republika Jugoslavija v celoti podpirata pravični boj arabskih narodov za osvoboditev njihovih zasedenih ozemelj in boj arabskega naroda Palestine pod vodstvom palestinskega osvobodilnega gibanja kot njegovim zakonitim predstavnikom ter da se bosta zavzemali za pravično, celovito in trajno miroljubno rešitev in še naprej zastopali in podpirali: 1. popoln umik Izraela z vseh zasedenih arabskih ozemelj; 2. priznanje in uresničenje zakonitih narodnih pravic arabskega naroda Palestine do samoodločbe, vključno s pravico do suverene države in neodvisnosti.

362

Samo tako bodo na podlagi spoštovanja neodvisnosti in ozemeljske celovitosti vseh držav in narodov tega območja ustvarjene možnosti za celovito in trajno rešitev ter pravičen mir na Bližnjem vZhodu. Trajno politično rešitev te krize je mogoče doseči samo z nadaljnjim najaktivnejšim zavzemanjem in sodelovanjem vse mednarodne skupnosti in Združenih narodov. Zveza komunistov Jugoslavije in druge družbenopolitične organizacije bodo sodelovale z vsemi političnimi organizacijami in gibanji v arabskih, neuvrščenih in drugih državah v skupni akciji, ki je nujna, bi končali pravični osvobodilni boj arabskih narodov.

RESOLUCIJA O VIETNAMU, KAMBODŽI IN LAOSU

Dolgoletni junaški boj vietnamskega ljudstva za svobodo in neodvisnost, za pravico do samoodločbe je navdušil svet in si pridobil najširšo podporo socialističnih, neuvrščenih, naprednih in vseh drugih miroljubnih sil v svetu. Prepričljivo je potrdil, da se je vsak narod, ki je pripravljen odločno braniti svojo pravico do svobode in neodvisnosti, sposoben uspešno upreti tudi najmočnejši vojaški sili in ji onemogočiti, da bi dosegla cilje, ki si jih je zastavila z agresijo in okupacijo. Vietnamski narod daje zgodovinski prispevek k protiimperialističnemu boju ter boju narodov za narodno osvoboditev in družbeni napredek. Narodi Vietnama, Kambodže in Laosa se že dolgo let junaško bojujejo za svojo narodno neodvisnost, za pravico do samoodločbe in za mir. Imperialistične sile si s pomočjo domačih, skrajno reakcionarnih marionetnih režimov še vedno prizadevajo, da bi narodom na tem območju vsilili kolonialno nadoblast. Zveza komunistov Jugoslavije in Socialistična federativna republika Jugaslavija ocenjujeta podpis pariškega sporazuma o prenehanju vojne in obnovitvi miru v Vietnamu kot zmago vietnamskega ljudstva kakor tudi vseh drugih narodov, ki se bojujejo proti imperializmu, kolonializmu in neokolonializmu, za mir, narodno neodvisnost, demokracijo in socializem. Toda zaradi stalnih in surovih kršitev pariškega sporazuma, ki jih povzroča sajgonski režim ob vojaški in politični podpori ameriškega imperializma in z namenom, da si prisvoji nova ozemlja in razširi svojo diktaturo, še vedno ni dosežen mir niti v Vietnamu niti v tem delu sveta, pa tudi ne narodna svoboda in neodvisnost ljudstva v Južnem Vietnamu. Neodvisni in neuvrščeni Kambodži je bila z vojaškim udarom vsiljena vojna, prevrat pa so navdihnile in podprle reakcionarne sile ZDA. Domovinske sile Kambodže so z junaštvom in vztrajnostjo

363

pod vodstvom fronte narodne združitve in vlade narodne enotnosti Norodoma Sihanuka dosegle velike uspehe v osvobajanju dežele in še naprej zadajajo hude udarce marionetnemu režimu v Phnom Penhu in imperialističnim silam. Osvobodilni boj kamboškega ljudstva si je pridobil široko podporo neuvrščenih ter drugih naprednih in miroljubnih sil v svetu. Neuvrščene države so na četrti konferenci v Alžiru priznale vlado narodne enotnosti Kambodže za edino zakonito in polnopravno vlado Kambodže in ji dale vso politično podporo. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije: 1. pošilja svoje borbene tovariške pozdrave in potrjuje svojo popolno podporo boju junaškega ljudstva Vietnama, začasni revolucionarni vladi republike Južni Vietnam in fronti narodne osvoboditve, da bi dokončno uresničili cilje narodnoosvobodilnega boja, da bi dosegli svobodo, narodno neodvisnost in pravico do samoodločbe, zakonito pravico, da samostojno odločajo o svoji usodi in svojem notranjem razvoju; 2. se zavzema za najširše mednarodno priznanje začasne revolucionarne vlade republike Južni Vietnam, podpira njeno pravico, da bi bila zastopana v Združenih narodih in opozarja neuvrščene države, da morajo delovati tako, da bo zagotovljena takšna rešitev; 3. v celoti podpira osvobodilni boj prijateljskega ljudstva Kambodže in fronte narodne združitve za neodvisnost, suverenost in ozemeljsko celovitost Kambodže ter zahteva, da je treba zakoniti vladi narodne enotnosti Kambodže vrniti njene pravice v Združenih narodih; 4. podpira sporazum o miru in narodni slogi v Laosu ter zahteva popolno spoštovanje suverenosti in neodvisnosti Laosa; 5. obsoja sleherno tuje vmešavanje v notranje zadeve narodov Indokitajske ter zahteva popoln umik vsega vojaškega osebja in orožja ZDA iz Indokitajske. Zveza komunistov Jugoslavije bo z vsemi socialističnimi ter drugimi naprednimi in svobodoljubnimi silami še naprej podpirala pravični boj narodov Indokitajske za njihovo narodno neodvisnost, svobodo in pravičen mir. RESOLUCIJA O ČILU Z udarom vojaške hunte, ki so ga skupaj izpeljale sile domače reakcije in mednarodnega imperializma, je bila zrušena ustavna narodna vlada narodne enotnosti neuvrščenega Čila in ubit zakonito izvoljeni predsednik Salvador Allende.

364

Zadan je bil hud udarec suverenim nacionalnim in državnim interesom, delavskemu razredu, kmetom in napredni inteligenci Čila. Vojaško fašistična diktatura se je s surovo likvidacijo vseh dosežkov jz obdobja demokratičnega razvoja Čila z nasiljem in terorjem lotila stotisočev domoljubov, zakrivila je množične zločine in poboje, odpravila temeljne človekove pravice in državljanske svoboščine ter s tem brezobzirno poteptala ustanovno listino Združenih narodov. Nasilni prevrat v Čilu je udarec demokratičnim pridobitvam, suverenim narodnim in družbenim interesom čilskega naroda in poskus združenih sil imperializma in reakcije, da zaustavijo neizogibni proces nacionalnega in gospodarskega osamosvajanja narodov Latinske Amerike. Nasilna prekinitev procesa družbene preobrazbe v Čilu kakor tudi okruten obračun vojaške hunte z vsemi tistimi silami, ki so se zavzemale in bojevale za napredni in demokratični razvoj svoje države, sta naletela na naj ostrejše obsodbe demokratične in napredne javnosti v svetu. Ta prevrat je hkrati preračunana akcija proti politiki neuvrščanja, ki ji je Čile pod vlado narodne enotnosti aktivno in trdno sledil. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije: 1. odločno obsoja fašistično nasilje, ki ga izvaja vojaška hunta v Čilu in zahteva, da se brezpogojno konča; zahteva izpustitev čilskih domoljubov iz zaporov in takojšnjo izpustitev na prostost vseh političnih jetnikov — pripadnikov fronte narodne enotnosti; 2. v celoti podpira domoljubne, demokratične sile Čila in njihov boj za obnovo demokratičnih svoboščin in ustanov v državi, za ponovno vzpostavitev demokratične ustavne ureditve in za nadaljevanje začetega procesa narodnega in socialnega osvobajanja; 3. izraža trdno prepričanje, da se bo kljub prevratu v Čilu nadaljeval boj narodov Latinske Amerike za politično in ekonomsko neodvisnost in da bodo zmagale domoljubne, napredne in demokratične sile, ki se upirajo vsem poskusom oživljanja domačih izdajalskih, reakcionarnih sil, vsem intervencijam in pritiskom.

RESOLUCIJA O SVOBODNIH GIBANJIH

Hkrati z globokimi spremembami v mednarodnih odnosih ter bojem narodov za mir, neodvisnost in enakopravnost sile imperializma, kolonializma in rasizma nadaljujejo politiko agresije, kolo-

365

nialnega gospodovanja in apartheida. Položaj narodov v državah pod kolonialno vladavino in z rasno diskriminacijo je vse hujši in vse bolj neznosen, kajti predvsem narode pod kolonialno oblastjo Portugalske ter južnoafriških in južnorodezijskih rasistov neusmiljeno trpinčijo in surovo izkoriščajo; ti narodi žive v razmerah rasne diskriminacije. Politika kolonialističnih in rasističnih režimov, ki jim pomagajo reakcionarni krogi nekaterih zahodnih držav in mednarodni kapital, je neposredna grožnja miru in svobodnemu razvoju mnogih držav Afrike in tako grožnja miru v vsem svetu. Gre za povezavo kolonialnih in rasističnih režimov z najbolj reakcionarnimi imperialističnimi silami, s težnjo, da bi zaustavili proces osamosvajanja, si ohranili sedanje položaje in osvojili nove, zagospodarili nad velikimi naravnimi bogastvi v teh krajih, zavrli razvoj in ogrozili varnost neodvisnih držav ter si zagotovili nadzor nad temi območji. Enakemu namenu rabijo kolonialne enklave in njihovo spreminjanje v vojaška oporišča. Ti afriški narodi pa dosegajo vse pomembnejše uspehe v svojem osvobodilnem boju, s katerim se upirajo takšnim prizadevanjem kolonialističnih in neokolonialističnih sil. Uveljavljena in široko priznana je zakonita pravica zasužnjenih narodov, da za svojo narodno osvoboditev uporabijo vsa sredstva, tudi oborožen boj. V svetovnih razmerah se je povečala podpora oboroženemu boju, ki ga vodijo ti narodi za svojo narodno osvoboditev. Osvobodilna gibanja kot resnični predstavniki zasužnjenih narodov uživajo vse večjo podporo in pomoč afriških in vseh drugih neuvrščenih, socialističnih in drugih držav, naprednih gibanj, partij in miroljubnih sil po svetu. Ko se neuvrščene države bojujejo za ohranitev svoje neodvisnosti in narodne suverenosti, so solidarne z bojem zasužnjenih narodov za osvoboditev. To je bilo močno poudarjeno tudi v sklepih četrte konference šefov držav ali vlad neuvrščenih dežel. Socialistična Jugoslavija daje vsem osvobodilnim gibanjem moralnopolitično podporo in materialno pomoč. Državljani SFRJ s svojimi prispevki izražajo solidarnost z osvobodilnim bojem narodov. Deseti kongres ZKJ, zvest revolucionarni zgodovini ZKJ in tradicijam narodnoosvobodilnega boja vseh narodov in narodnosti Jugoslavije, pošilja svoje borbene pozdrave in izraze popolne podpore vsem narodom, ki se bojujejo proti kolonialni dominaciji, rasizmu in neokolonializmu ter vsem drugim oblikam zatiranja, izkoriščanja in podrejanja. Deseti kongres ZKJ podpira junaški boj narodov Angole, Mozambika, Gvineje-Bissao in Kapverskih otokov, Južne Afrike, Zimbabve, Namibije, narodov tako imenovane španske Sahare in franco-

366

s|,e Somalije (Djibouti), komorskih in sejšelskih otokov, Sao Tome in Principe, palestinskega in vseh drugih narodov v Aziji in Latinski Ameriki, ki so vstali proti kolonializmu, rasni diskriminaciji in apartheidu, neokolonializmu, imperializmu, za narodno neodvisnost in družbeni napredek. Deseti kongres zveze komunistov pozdravlja razglasitev neodvisne države Gvineje-Bissao kot novo veliko zmago nad silami kolonializma. Zveza komunistov pozdravlja spremembe na Portugalskem, ki so naznanile zlom fašističnega režima in poraz kolonialne politike kot rezultat boja osvobodilnih gibanj narodov v državah pod kolonialno upravo in boja portugalskega naroda. Na podlagi neodtujljive pravice slehernega naroda do neodvisnosti in v prepričanju, da je to tudi v korist portugalskega naroda, meni Zveza komunistov Jugoslavije, da je nujno končati kolonialno vojno in kolonialno politiko ter doseči popolno neodvisnost narodov Gvineje-Bissao in Kapverdskih otokov, Angole in Mozambika. Zveza komunistov Jugoslavije in Socialistična federativna republika Jugoslavija se zavzemata, da bi vsa mednarodna skupnost, predvsem pa Združeni narodi, storila učinkovite akcije, da bi čimprej in dokončno odpravili ostanke kolonialne in rasne diskriminacije ter vse druge oblike zatiranja narodov ter podpirata sklicanje svetovne protikolonialistične konference. Zveza komunistov Jugoslavije, SFRJ in vse druge organizirane sile jugoslovanske socialistične skupnosti bodo še naprej dajale narodom, ki se bojujejo za svojo narodno osvoboditev in se bodo moralnopolitično in materialno pomoč osvobodilnim gibanjem in aktivno zavzemale za uresničenje ustreznih sklepov četrte konference šefov držav ali vlad neuvrščenih dežel.

RESOLUCIJA OB OZEMELJSKIH ZAHTEVAH NASPROTI SFRJ, IZRAŽENIH V NOTAH ITALIJANSKE VLADE

Odločnost delavskega razreda, delovnih ljudi ter vseh narodov in narodnosti Jugoslavije, jasna in enotna stališča državnih organov, političnih, družbenih in delovnih organizacij, vse skupnosti, da nikomur ne bodo dopustili, da poseže po našem ozemlju, se je v celoti pokazala tudi v enotnem reagiranju, obsodbi in zavračanju ozemeljskih zahtev, izraženih v notah italijanske vlade. 367

Z grobim poskusom kršitve veljavnih sporazumov, mirovne pogodbe in spomenice o soglasju, s katerimi je bila določena meja med Jugoslavijo in Italijo, je italijanska vlada odkrito segla po neodvisnosti in ozemeljski celovitosti Socialistične federativne repub like Jugoslavije. Ozemeljske zahteve italijanske vlade so toliko bolj obsodbe vredne, ker pravzaprav izpodkopujejo celotno evropsko ure ditev po drugi svetovni vojni, katere sestavni del je rešitev tržaškega vprašanja. Ogrožanje ene izmed obstoječih evropskih meja je v na sprotju tudi z napori evropskih narodov in držav v graditvi sistema miru, varnosti in enakopravnega sodelovanja. Narodi in narodnosti Jugoslavije so vlagali velike napore za razvoj dobrih sosednih odnosov z Italijo. Pri tem izhajajo iz objektivnih interesov obeh držav, zemljepisne bližine, sodelovanja obeh gospodarstev, medsebojne povezanosti in interesov obmejnih in obrežnih območij, obojestranske koristnosti zaradi odprte meje ter iz obstoja slovenske manjšine v Italiji in italijanske v Jugoslaviji. Prepričani so, da to ustreza neposrednim in širšim interesom narodov obeh držav. Razvoj jugoslovansko-italijanskih odnosov je bil zgled sodelovanja držav z različnimi družbenimi sistemi. Jugoslovanski komunisti so prepričani, da bodo italijanske demokratične sile s svojim delovanjem kakor tudi z bojem proti fašistični iredenti prispevale, da se bo spet obnovilo medsebojno zaupanje, da se bo nadaljevalo in razširilo sodelovanje med državama. Za Jugoslavijo ni nobenega odprtega obmejnega vprašanja z Italijo. To je odločeno z mirovno pogodbo in spomenico o soglasju. Sleherni poskus izpodbijanja te rešitve bodo narodi in narodnosti Jugoslavije šteli in štejejo kot napad na suverenost in ozemeljsko nedotakljivost Socialistične federativne republike Jugoslavije. Deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije: 1. obsoja in zavrača ozemeljske zahteve italijanske vlade na dele SFRJ; 2. prepričan je, da take zahteve škodujejo ne samo dobrim sosednim odnosom v celoti, ampak tudi neposrednim in trajnim interesom narodov obeh držav; 3. izraža odločnost in pripravljenost enotne jugoslovanske socialistične skupnosti, da prepreči sleherni poskus kršitve njene suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti; 4. potrjuje interes in pripravljenost SFRJ za nadaljnji vsestranski in uspešni razvoj dobrih sosednih odnosov in sodelovanja med državama na podlagi medsebojnega spoštovanja suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti.

368

Statut Zveze komunistov Jugoslavije

POROČILO KOMISIJE ZA PRIPRAVO PREDLOGA DOPOLNITEV IN SPREMEMB STATUTA ZKJ

poročevalec Mirko Popovič

Komisija 10. kongresa ZKJ za razvoj zveze komunistov, za njeno idejnopolitično, organizacijsko, kadrovsko in akcijsko usposabljanje ter za statutarna vprašanja je imela 28. in 29. maja letos sedem sej. V komisiji je sodelovalo okrog 400 delegatov, v razpravo pa je poseglo 94 delegatov in gostov. Pismene razprave je priložilo 27 delegatov. K osnutkoma resolucij, ki se nanašata na nadaljnji idejni organizacijski in kadrovski razvoj zveze komunistov in na naloge zveze komunistov v nadaljnjem razvoju socialističnega samoupravljanja, je bilo vloženih 22 amandmajev. Namen vseh amandmajev je bil doseči kar največjo jasnost v opredelitvi nalog zveze komunistov. Posebna delovna skupina, sestavljena na prvi seji naše komisije, je predložene amandmaje poslala komisiji 10. kongresa ZKJ za resolucije. Uvodoma sta v komisiji govorila član izvršnega biroja predsedstva Stevan Doronjski in predsednik statutarne komisije ZKJ Grujo Novakovič. Komisija je razpravljala o referatu predsednika ZKJ tovariša Tita, o poročilih predsedstva, statutarne komisije in nadzornega odbora ZKJ, o predlogu sprememb in dopolnitev statuta ZKJ, o osnutkih kongresnih resolucij in o uvodnih razpravah. Delo komisije je bilo v bistvu nadaljevanje zelo plodne javne razprave v osnovnih in občinskih organizacijah ZKJ, ki so jo te organizacije opravile potem, ko so bila objavljena izhodišča za pripravo dokumentov 10. kongresa ZKJ. Delegati so se oprli na javno razpravo, sporočili opredelitve in predloge organizacij zveze komunistov in organizacij združenega dela ter v celoti podprli referat tovariša Tita, poročila organov ZKJ in osnutke kongresnih dokumentov. Pokazala se je popolna enotnost stališč in pripravljenost odločno nadaljevati dosledno uveljavljanje revolucionarne smeri zveze komunistov. Komisija je sprejela ocene o predlaganih dokumentih in ugotovila, da so v obdobju med 9. in 10. kongresom ZKJ nastale v socialistični Jugoslaviji globoke spremembe v materialni proizvodnji in v družbeno ekonomskih odnosih, v političnem sistemu in na vseh področjih družbenega življenja. To se je zgodilo na pobudo in z odloč24’

371

nim bojem ZKJ. Pomembni uspehi so bili, še posebej po 21. seji predsedstva ZKJ, doseženi tudi v delovanju same zveze komunistov. Povečali sta se akcijska sposobnost in delovna učinkovitost organi, zacij in vodstev, kar so jasno potrdili tudi republiški kongresi in po. krajinski konferenci zveze komunistov. Naša zveza se tako vse bolj krepi kot avantgardna organizacija delavskega razreda, kot organizacija revolucionarne socialistične akcije. Ocenjeno je bilo, da je bilo obdobje med 9. in 10. kongresom izredno pomembno glede na dobljene izkušnje in spoznanja o nenadomestljivi vlogi zveze komunistov kot avantgarde delavskega razreda v njegovem boju za nadaljnji socialistični samoupravni razvoj naše družbe. V prizadevanjih za uveljavitev samoupravne smeri socialističnega razvoja smo v tem obdobju prišli v odkrit spopad s protisocialističnimi težnjami in protisamoupravnimi silami, ki so se začele organizirano upirati tej usmeritvi. 21. seja predsedstva ZKJ je bila prelomnica v boju za uveljavljanje programa in politike Zveze komunistov Jugoslavije. Razpravljalci so si bili enotni v oceni, da je bila za zmago revolucionarne smeri zveze komunistov tudi tokrat neprecenljivega pomena osebna zavzetost in revolucionarna doslednost tovariša Tita, Komisija je bila prav tako soglasna v oceni, da je po 21. seji in po pismu tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ nastal pravi preporod zveze komunistov v vseh okoljih ter da je bilo že doslej opravljeno takšno idejno, akcijsko in kadrovsko usposabljanje organizacij in organov zveze komunistov, ki nam je porok, da se borno lahko uspešno zavzeli za izpolnjevanje nalog 10. kongresa. Okrepila in utrdila se je revolucionarna enotnost ZKJ, okrepila se je politična mobilnost naših organizacij, oživela so prizadevanja za razredno obnovo zveze komunistov, za idejnopolitično vzgojo članov in ponovno uveljavitev marksistične misli, zelo se je povečalo zaupanje delavskega razreda in vseh delovnih ljudi v zvezo komunistov. Zveza komunistov se v praksi potrjuje kot vodilna idejnopolitična sila vsega našega družbenega razvoja, kot povezovalec naše socialistične skupnosti. Potrjena sta bila vrednost in pomen demokratičnega centralizma kot demokratične in učinkovite oblike organizacije boja za razvoj socializma in proti različnim oportunističnim, grupaškim in frakcionaškim težnjam in silam. V zvezi komunistov, v njenih vodstvih in na drugih vodilnih mestih je vse več delavcev in mladih ljudi. Komisija je potrdila ocene, ki so bile o minulem obdobju dane v referatu tovariša Tita in v poročilih in osnutkih kongresnih dokumentov. Težišče svoje razprave pa je usmerila v določanje nalog zveze komunistov za njeno nadaljnjo idejnopolitično, organizacijsko in kadrovsko utrjevanje, pri čemer je izhajala iz ciljev in nalog, ki se

372

postavljajo pred nas v nadaljnjem razvoju socialističnega samoupravljanjapoudarjeno je bilo, da lahko zveza komunistov zagotovi svojo vodilno vlogo samo, če je nenehno organizirano in odločno pričujoča v vseh družbenih akcijah, če jih spodbuja in vodi in če se v njih potrjuje z dejanji. To pomeni, da se morajo komunisti organizirano in odločno bojevati za samoupravno socialistično vsebino in odnose v vsem družbenem življenju. Nujna so izjemna prizadevanja za vsestransko usposabljanje osnovnih organizacij zveze komunistov. To je ena izmed prednostnih nalog prihodnjega obdobja. Pod revolucionarnim kritičnim odnosom jo razmer in problemov v družbeni praksi je treba razumeti tudi kritični odnos zveze komunistov do svojega dela ter stalno in objektivno preverjanje njene politike in praktičnih rešitev. Komisija je ocenila zapletene in odgovorne naloge, ki so pred nami v prihodnjem obdobju in poudarila, da je ena izmed najpomembnejših nalog zveze komunistov v sedanjih razmerah boj za dosledno uresničenje ustavnih sprememb. Brez nenehne in odločne akcije zveze komunistov ni mogoče oživiti revolucionarnega duha ustavnih sprememb. Izkušnje iz preteklega obdobja pa so potrdile, da lahko samo idejno, akcijsko in organizacijsko enotna zveza komunistov dobro vodi delavski razred in najširše delovne množice v boju za nadaljnji razvoj naše socialistične samoupravne družbe. Poudarjeno je bilo, da lahko samo jasna, odločna in enotna usmeritev zveze komunistov do vseh bistvenih vprašanj našega družbenega razvoja, do življenjskih in delovnih problemov delovnih ljudi in njihovih organizacij združenega dela, do problemov vasi in krajevnih skupnosti kot tudi do problemov širših družbenopolitičnih skupnosti pomaga le-te tudi praktično urejati in onemogočati različne nesamoupravne, protikomunistične težnje in sile. Zato pripisuje zveza komunistov izjemno pomembno vlogo vsej fronti socialističnih organiziranih sil — socialistični zvezi, sindikatom, mladini, zvezi borcev in drugim družbenim organizacijam oziroma angažiranju komunistov, da v njih organizirano delujejo kot usmerjajoča, gibalna in povezovalna sila. Nujno je, da zveza komunistov deluje kot demokratična organizacija, v kateri se bodo vsi člani neposredno angažirali v političnih akcijah. Zato je nadaljnji razvoj živega demokratičnega komuniciranja med člani, osnovnimi organizacijami in organi zveze komunistov zelo pomembna naloga v boju za akcijsko usposabljanje zveze komunistov. To je hkrati tudi nujno, če hočemo zagotoviti kar najbolj neposreden in močan vpliv delavcev na politiko zveze komunistov.

Da bi okrepili ta vpliv, moramo še naprej sistematično skrbeti za obnavljanje organizacije, in to z organizirano pripravo in z bolj smelim sprejemanjem predvsem mladih delavcev. Dolžnost vseh organizacij zveze komunistov je, da si vztrajno in organizirano prizadevajo kar najbolj množično vključiti med svoje člane delavce, ki so se izkazali v samoupravni praksi in političnem življenju. Komisija posebej poudarja stališče iz referata tovariša Tita, da uveljavljanje delavske večine v zvezi komunistov ni formalnost, temveč ena izmed oblik boja za večji vpliv delavskega razreda na politiko in prakso zveze komunistov. Komisija posebej poudarja pomen nenehnega, sistematičnega in organiziranega idejnopolitičnega usposabljanja vseh članov zveze komunistov. Idejno in politično spoznavanje vseh družbenih dogajanj, razumevanje njihovih zakonitosti in razvojnih teženj sta pogoj za uspeh vseh akcij zveze komunistov. Zato je bilo v komisiji posebej poudarjeno, da mora biti marksistično izobraževanje stalna skrb in dolžnost organizacij in organov zveze komunistov, del redne dejavnosti organizacij in vodstev zveze komunistov. Posebej pomembno je, da zveza komunistov in zveza sindikatov vztrajno in sistematično skrbita za idejni in politični razvoj delavcev, da bi se delavski razred tako nenehno usposabljal za revolucionarno akcijo. Seveda je treba specializiranim institucijam, centrom za marksistično izobraževanje in drugim programsko, kadrovsko in materialno še bolj pomagati. Pri organizacijskem usposabljanju zveze komunistov pa mora biti težišče v krepitvi vloge in mobilnosti osnovnih organizacij. Osnovne organizacije zveze komunistov v organizacijah združenega dela morajo postati glavne nosilke boja za nadaljnjo krepitev ekonomskega in političnega položaja in vloge delavskega razreda. Posebno pozornost pa je treba posvetiti krepitvi in ustvarjanju organizacij zveze komunistov na vaških območjih, kar je pomemben pogoj za uspešen boj za socialistično preobrazbo vasi. Odnosi v zvezi komunistov se morajo še naprej razvijati na podlagi demokratičnega centralizma. Nujno je hitreje odpravljati prakso formalnega demokratičnega posvetovanja in posredovanja med člani in vodstvi zveze komunistov, tako da si bomo prizadevali, da bi osnovna organizacija postala vir, iz katerega bi prihajale pobude za politično akcijo zveze komunistov in aktivni subjekt v njej. Hkrati pa si moramo prizadevati, da bomo odločitve in stališča ZKJ enotno in odločno uresničevali. Nujna samostojnost organizacij zveze komunistov ne sme biti tisto, zaradi česar ne bi dosledno uresničevali enotnih stališč in sklepov. Komisija poudarja, da mora zveza komunistov okrepiti svoj vpliv na kadrovsko politiko. Kadrovska politika v zvezi komunistov 374

r

I

jn v družbi mora biti takšna, da bo neposredno utrjevala oblast delavskega razreda. V celoti mora biti razredna. Komisija v celoti sprejema referat predsednika ZKJ, poročila predsedstva, statutarne komisije in nadzornega odbora ZKJ, predlog sprememb in dopolnitev statuta ZKJ in osnutke kongresnih resolucijV imenu komisije za razvoj zveze komunistov, za njeno idejno politično, organizacijsko, kadrovsko in akcijsko usposabljanje ter statutarna vprašanja predlagam kongresu, da sprejme to poročilo.

375

Statut Zveze komunistov Jugoslavije

L Splošna načela 1. Zveza komunistov Jugoslavije je revolucionarna in enotna organizacija ter vodilna idejnopolitična sila delavskega razreda in vseh delovnih ljudi v njihovem boju za socializem na temeljih samoupravljanja. Komunisti Jugoslavije in njihove zveze v socialističnih republikah in pokrajinah so združeni v Zvezo komunistov Jugoslavije na podlagi skupnega programa boja za uresničevanje zgodovinskih in neposrednih interesov ter vodilne družbene vloge delavskega razreda in svobodoljubnih, socialističnih teženj narodov in narodnosti Jugoslavije. Zgodovinska naloga in končni cilj Zveze komunistov Jugoslavije je ustvariti brezrazredno komunistično družbo. Socialno-razredna in idejna podlaga enotnosti Zveze komunistov Jugoslavije je v socialistični revoluciji in nenehnem razvijanju ter obrambi njenih pridobitev; v dolgoročnih interesih in ciljih delavskega razreda vseh naših narodov in narodnosti, uresničujejo pa se z bojem za razvoj socialističnega samoupravljanja; v interesih in opredelitvah vseh naših narodov in narodnosti, da si v jugoslovanski večnarodni skupnosti zagotovijo svoboden socialistični razvoj, enakopravnost, bratstvo in enotnost; v njihovem skupnem interesu za krepitev neodvisnosti, suverenosti, samostojnega samoupravnega socialističnega razvoja, mednarodnega položaja in neuvrščene politike socialistične Jugoslavije ter za mir v svetu. Program Zveze komunistov Jugoslavije določa cilje in temeljne smeri idejnopolitičnega delovanja vseh članov Zveze komunistov Jugoslavije. Svojo avantgardno vlogo uresničuje Zveza komunistov Jugoslavije v boju za razvijanje socialističnega samoupravljanja kot oblike diktature proletariata v sedanjem obdobju razvoja naše družbe. 2. Zveza komunistov deluje prek družbene akcije delavskega razreda in drugih delovnih ljudi skupaj z vsemi socialističnimi ustvarjalnimi družbenimi silami, zbranimi v socialistični zvezi delovnega ljud377

stva, sindikalnih, mladinskih, borčevskih in družbenih organizacijah, v celotnem sistemu družbenega samoupravljanja in državne oblasti. Članstvo v zvezi komunistov ne daje nikakršnih privilegijev niti posebnega družbenega položaja. Komunisti se bojujejo za ideje, politiko in stališča zveze komunistov z močjo prepričevanja in argumentov, s prizadevnostjo, doslednostjo in osebnim zgledom, z ustvarjalnim javnim in neposrednim delovanjem v organizacijah združenega dela, drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih, v družbenopolitičnih organizacijah, v organih družbenopolitičnih skupnosti, v sistemu splošne ljudske obrambe in v drugih demokratičnih oblikah družbenega in političnega življenja. S takšnim delovanjem zveza komunistov nenehno preizkuša svojo politiko in prakso, svoja stališča in svojo akcijo. Komunisti prevzemajo in nosijo za svoje družbeno delovanje odgovornost pred delavskim razredom, svojim narodom in jugoslovansko socialistično skupnostjo, pred delovnim kolektivom, v katerem delajo, pred občani družbenopolitične skupnosti, v kateri živijo, pred družbenopolitično organizacijo, katere člani so. Delo zveze komunistov in njenih članov je javno in nenehno izpostavljeno oceni in kritiki delavskega razreda, delovnih ljudi ter njihovih samoupravnih in družbenopolitičnih organizacij. 3. Teoretični in idejni temelj delovanja zveze komunistov je znanstveni socializem oziroma marksizem in leninizem. Jugoslovanski komunisti obravnavajo marksistično teorijo aktivno in ustvarjalno, kot znanost, ki se nenehno razvija in bogati s sodobno družbeno prakso in novimi spoznanji človekove misli. Ko izraža živo zvezo zgodovinskih in neposrednih interesov delavskega razreda, marksističnih znanstvenih spoznanj in revolucionarne prakse, se zveza komunistov zavzema za to, da bi postali dosežki znanstvene in revolucionarne družbene misli, idejnega in kulturnega ustvarjanja temelj in sestavni del socialistične akcije neposrednih proizvajalcev ter drugih delovnih ljudi v samoupravno združenem delu in celotnih družbenih odnosih. 4. Pripadnost Zvezi komunistov Jugoslavije je izraz lastne idejne in politične opredelitve ljudi, ki s prostovoljnim vključevanjem vanjo zavestno sprejemajo program, statut in politiko Zveze komunistov Jugoslavije ter obveznost, da se bojujejo za njihovo uresničevanje. Demokratični centralizem je temeljno načelo notranjega življenja, organiziranja in delovanja Zveze komunistov Jugoslavije, vseh njenih članov, organizacij, forumov in organov. Demokratična vsebina tega načela se uresničuje in potrjuje v razvijanju takšnega sistema odnosov in organiziranega delovanja v Zvezi komunistov Jugoslavije, v katerih je član temeljni subjekt v oblikovanju politike in stališč zveze,

378

s tem pa zavestno prevzema odgovornost za njihovo dosledno uresničevanje. 5. Oblike organizacijskega, akcijskega in idejnopolitičnega povezovanja članstva zveze izhajajo iz enakih pravic in dolžnosti vsakega člana, da organizirano in aktivno sodeluje v oblikovanju in uresničevanju ciljev ter politike Zveze komunistov Jugoslavije: v temeljni in drugi organizaciji združenega dela, v samoupravni delovni skupnosti, v kateri dela, v krajevni skupnosti in občini, v kateri živi, v enoti jn ustanovi jugoslovanske ljudske armade ter teritorialne obrambe, ]jj ji pripada, v interesnih skupnostih, drugih oblikah samoupravnega, družbenega in političnega organiziranja delovnih ljudi in občanov, v katerih deluje, ter v obravnavanju in reševanju vprašanj širšega družbenega pomena, o katerih se oblikujejo pogledi in stališča v zvezi komunistov socialistične avtonomne pokrajine, socialistične republike in v Zvezi komunistov Jugoslavije. 6. Komunisti Jugoslavije in njihove zveze v socialističnih republikah in pokrajinah sestavljajo Zvezo komunistov Jugoslavije. Zveza komunistov Jugoslavije se razvija in deluje kot enotna organizacija vseh članov in njihovih organizacij na območju Socialistične federativne republike Jugoslavije na podlagi njihove enotne ideološke usmeritve in politične opredeljenosti v boju za zgodovinske interese delavskega razreda in skupne interese, nacionalno enakopravnost, bratstvo in enotnost narodov in narodnosti Jugoslavije ter na podlagi enakopravnega položaja, samostojnosti in odgovornosti zvez komunistov socialističnih republik in pokrajin. Zveza komunistov Bosne in Hercegovine, Zveza komunistov Črne gore, Zveza komunistov Hrvatske, Zveza komunistov Makedonije, Zveza komunistov Slovenije in Zveza komunistov Srbije z Zvezo komunistov Kosova in Zvezo komunistov Vojvodine so samostojne organizacije v enotni Zvezi komunistov Jugoslavije. Zveze komunistov socialističnih republik in pokrajin morajo aktivno sodelovati v oblikovanju politike Zveze komunistov Jugoslavije ter so skupno in enako odgovorne za dosledno in učinkovito uresničevanje demokratično sprejetih odločitev in sklepov v forumih in organih Zveze komunistov Jugoslavije. Stališča Zveze komunistov Jugoslavije se oblikujejo v skupnih demokratičnih razpravah, z usklajevanjem stališč in sprejemanjem odločitev in sklepov v forumih in organih Zveze komunistov Jugoslavije. Forumi in organi Zveze komunistov Jugoslavije so odgovorni za oblikovanje politike Zveze komunistov Jugoslavije ter za njeno enotno in dosledno uresničevanje v vsej zvezi komunistov in družbi. 379

Na podlagi programa, sprejete politike in stališč v forumih in organih Zveze komunistov Jugoslavije sprejemajo zveze komunistov republik in pokrajin samostojno svoja stališča in odločitve ter so zanje neposredno v celoti odgovorne pred članstvom zveze komunistov svoje republike in pokrajine ter pred Zvezo komunistov Jugoslavije, njenimi forumi in organi. Na podlagi statuta Zveze komunistov Jugoslavije in skladno z njim sprejmejo zveze komunistov socialističnih republik svoje statute. Zvezi komunistov avtonomnih pokrajin sprejmeta svoj statut na podlagi statuta Zveze komunistov Jugoslavije in statuta Zveze komunistov Socialistične republike Srbije. Mestne in občinske organizacije zveze komunistov uredijo s statutarnim sklepom svojo organizacijo in notranje odnose v skladu s statutom Zveze komunistov Jugoslavije in statutom zveze komunistov socialistične republike oziroma statutom zveze komunistov socialistične avtonomne pokrajine. Organizaoija zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi sprejme v skladu s statutom Zveze komunistov Jugoslavije statutarni sklep, ki ga potrdi predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Vsi ti statuti in statutarni sklepi sestavljajo enotno statutarno snov. 7. Zveza komunistov Jugoslavije pomaga kot samostojen in aktiven subjekt, ki za svojo dejavnost odgovarja svojemu delavskemu razredu in svojim narodom, krepiti socializem v svetu in dosledno uresničuje načela socialističnega internacionalizma: z resničnimi uspehi, ki jih dosega v boju za socializem v svoji državi, ob nenehnem kritičnem odnosu do lastne socialistične prakse; z vztrajnim bojem za mir, neuvrščeno politiko in družbeni napredek v svetu ter z bojem proti imperializmu, politiki sile in nadvladi vsake vrste; z nenehnim in aktivnim podpiranjem vseh socialističnih, protiimperialističnih in drugih demokratičnih sil ter gibanj, ki se bojujejo za osvoboditev človeka in osvoboditev narodov vsakršnega izkoriščanja, zatiranja in tujega gospostva; z doslednim bojem za vzpostavitev in razvijanje vsestranskega in demokratičnega sodelovanja med narodi in državami ter za njihovo povezovanje na temeljih popolne enakopravnosti; z razvijanjem aktivnega in raznovrstnega sodelovanja in solidarnosti s komunističnimi, delavskimi in drugimi protiimperialističnimi ter naprednimi gibanji in partijami na načelih enakopravnosti, samostojnosti in popolnega medsebojnega spoštovanja lastnih poti in oblik

380

socialističnega razvoja vsake države kakor tudi različnih stališč in izkušenj, kamor štejeta tudi odkrit boj mnenj in medsebojna kritika, pljučen pa je kakršenkoli ideološki monopol.

II. Član Zveze komunistov Jugoslavije in odnosi v ZKJ 8. V Zvezo komunistov Jugoslavije prostovoljno, po lastni želji, vstopajo tisti, ki so s svojo družbeno dejavnostjo pokazali, da sprejemajo program, statut in politiko zveze, ki so se pripravljeni organizirano in odgovorno bojevati za njihovo dosledno uresničevanje in ki so s svojo družbeno aktivnostjo in moralnopolitičnimi vrlinami pridobili zaupanje okolja, v katerem živijo in delajo. O sprejemu v zvezo komunistov odloča osnovna organizacija, potem ko preuči osebno zahtevo posameznika oziroma predlog članov in organizacij zveze, aktiva komunistov, politične ali družbene organizacije, delovne skupnosti ali organa družbenega samoupravljanja. Pred sprejemom novih članov v zvezo komunistov ugotavljajo organizacije zveze komunistov njihovo politično opredeljenost, moralne in človeške vrline ter ideološko izobraženost ter jih seznanjajo s pravicami in dolžnostmi člana zveze komunistov. Organizacije zveze komunistov vodijo o njih evidenco in razvijajo razne oblike njihovega idejnopolitičnega angažiranja in ideološkega izobraževanja. Organizacije zveze komunistov so posebej dolžne, da s stalnim sprejemanjem delavcev in mladih zagotavljajo svojo razredno socialno osnovo. O sprejemu lahko odloči tudi organ zveze, če v kakšnem družbenem okolju ni organizacije, ali če je ta razpuščena, oziroma če ustrezna organizacija iz kakršnihkoli razlogov ne more sprejeti v zvezo posameznikov, ki izpolnjujejo pogoje, določene s tem statutom. Sprejem v članstvo je javen in posamičen. Sleherni član zveze pripada neki osnovni organizaciji, redno in organizirano sodeluje v njenem delu in družbenopolitičnih akcijah, ki jih organizira in mora redno plačevati članarino. S svobodnim vstopom v zvezo, z aktivnim in ustvarjalnim sodelovanjem v oblikovanju njene politike, s stalnim ideološkim in političnim usposabljanjem se komunisti zavestno odločajo, da bodo s polnim čutom odgovornosti izpolnjevali dolžnosti, ki izhajajo iz vloge in ciljev zveze komunistov, ter da bodo dosledno in disciplinirano uresničevali sklepe organizacije forumov in organov zveze. Član zveze komunistov je dolžan, da se stalno marksistično izobražuje in idejnopolitično usposablja, da se aktivno bojuje za politiko 381

zveze komunistov, za socialistično vsebino sklepov organov samo, upravljanja, skupščin družbenopolitičnih skupnosti, izvršilnopolitičnih in upravnih organov oblasti, da se bojuje proti slabostim in pomanjkljivostim v obnašanju in delovanju članov, organizacij in organov zveze komunistov ter se odločno angažira v boju proti vsem nosilcem protisocialističnega in protisamoupravnega delovanja. Komunist mora s svojimi moralnimi vrlinami, družbenim ravnanjem in osebnim zgledom, z besedo in dejanji pomagati pri uveljavljanju moralnih družbenih norm in socialistične solidarnosti med delovnimi ljudmi, skladno s cilji in načeli naše socialistične družbe. V zvezi komunistov ni prostora za ljudi, ki s svojim delovanjem nasprotujejo razvijanju socialističnih družbenih odnosov na temeljih, samoupravljanja; ki kršijo samoupravne pravice delovnih ljudi in ki so nosilci birokratske samovolje, tehnokratizma, anarholiberalizma in frakcionaštva; ki izražajo nacionalno nestrpnost in šovinizem; ki se zavzemajo za politične oblike buržoazne družbe in za buržoazno ideologijo; ki postavljajo svoje egoistične in grupaške interese pred interese delavskega razreda in samoupravne socialistične skupnosti, ki s svojim obnašanjem izpodkopavajo ugled zveze komunistov, razbijajo njeno enotnost in slabijo njeno akcijsko sposobnost. 9. Demokratični centralizem izraža bistvo in sistem odnosov v zvezi komunistov. Člani, osnovne organizacije, forumi in organi zveze komunistov morajo upoštevati in dosledno uresničevati načela demokratičnega centralizma v praksi. Ta načela temeljijo na: — vlogi, naravi in odgovornosti Zveze komunistov Jugoslavije kot avantgarde delavskega razreda ter kot revolucionarne in enotne organizacije; — takšnem položaju člana Zveze komunistov Jugoslavije, kakršen mu omogoča nenehno in aktivno sodelovanje pri pripravljanju in sprejemanju sklepov in stališč na vseh stopnjah in na vseh področjih delovanja zveze; •—- demokratični metodi v pripravljanju in sprejemanju stališč, upoštevanju znanstvenih spoznanj, svobodnem izražanju, soočanju in boju mnenj v enakopravni, demokratični in načelni razpravi, kar onemogoča, da bi ožje skupine ali manjšina vsiljevale svojo voljo drugim; — obveznosti sklepov osnovnih organizacij, organov in forumov zveze komunistov, ki jih sprejme večina, za vse člane, in na organiziranem, enotnem delovanju komunistov, da se uresničijo tako sprejeti sklepi; — dolžnosti organizacij, forumov in organov, da se ravnajo po sklepih in stališčih višjih forumov in organov ter na dolžnosti vseh organizacij, da se ravnajo po programskih ciljih, statutarnih normah, politiki in sklepih organov in forumov Zveze komunistov Jugoslavije;

382

_ politični odgovornosti komunistov, da bodo stališča, ki so bila sprejeta, uresničena tam, kjer delajo in živijo, kjer se odloča o družbenopolitičnih vprašanjih — v samoupravnih organih, v skupščinah družbenopolitičnih skupnostih in njihovih izvršilnopolitičnih ter upravnih organih oblasti ter v družbenopolitičnh organizacijah; _ enotnih načelih organiziranja komunistov; —- samostojnosti, pobudi, ustvarjalnosti člana, vsake organizacije, foruma in organa zveze v njihovi družbenopolitični in idejni akciji na podlagi programa, statuta in politike zveze; .— odločilni vlogi članstva — neposredno ali prek delegatov, ki jih voli — pri predlaganju, volitvah in rednem obnavljanju sestave vseh forumov, organov in delovnih teles zveze; — nenehnem vplivu članstva na program dela, delovanje in vsebino sklepov voljenih organov; — neposredni odgovornosti voljenih organov, ki v mejah svojih funkcij delajo samostojno in kolektivno, njihovi člani pa so za svoje delo kolektivno in posamič odgovorni pred volilnim telesom; — nenehnem idejnopolitičnem, akcijskem in organizacijskem povezovanju, medsebojnem obveščanju in vzajemni odgovornosti za rezultate dela članstva, organizacij, forumov in organov, ožjih in širših delov organizacije in vse Zveze komunistov Jugoslavije; — oblikovanju in razvijanju sistema medsebojnega političnega obveščanja, ki omogoča članstvu, organizacijam, forumom in organom, da so stalno seznanjeni družbenopolitičnimi dogajanji in idejnopolitičnim delovanjem zveze komunistov; — varnosti dela in odkriti idejnopolitični akciji članov vseh organizacij, forumov in organov zveze. 10. V zvezi komunistov sprejemajo politične sklepe in stališča: — člani zveze neposredno na konferencah oziroma na sestankih svojih organizacij v temeljnih organizacijah združenega dela, v samoupravnih delovnih skupnostih, v krajevnih skupnostih in enotah (ustanovah) jugoslovanske ljudske armade; — konferenca občinske (mestne) in tej ustrezne organizacije ter njihovi komiteji; — konference in komiteji organizacij zveze v jugoslovanski ljudski armadi; — konferenca zveze komunistov socialistične avtonomne pokrajine, pokrajinski komite in predsedstvo pokrajinskega komiteja zveze komunistov pokrajine in njegov izvršilnopolitični organ; — kongres zveze komunistov socialistične republike, centralni komite zveze komunistov republike, predsedstvo centralnega komiteja zveze komunistov republike in njegov izvršilnopolitični organ;

— kongres in centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije, predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in njegov izvršilnopolitični organ. Izvršilnopolitični organi odločajo in ukrepajo samo v mejah svoje izvršilne funkcije na podlagi sprejete politike zveze in stališč organov, ki so jih izvolili. Izvršilnopolitični organi zveze komunistov imajo politično-organizatorsko in operativnoakcijsko vlogo, da sprožijo, mobilizirajo in aktivirajo članstvo in organizacije zveze komunistov za ustvarjalno in demokratično oblikovanje političnih stališč ter za njihovo dosledno uresničevanje v družbi. Izvršilnopolitični organi zveze komunistov so odgovorni za dosledno uresničevanje sprejete politike in sklepov organov, ki so jih izvolili. Statutarni in nadzorni organi odločajo in sklepajo le v mejah svojega dela in odgovornosti, skladno s svojo posebno funkcijo. Statutarni organi zveze komunistov se bojujejo za dosledno uresničevanje statuta v zvezi komunistov, zato spremljajo, kako se določila statuta uresničujejo v praksi, opozarjajo na odstopanja od statutarnih načel in norm ter predlagajo organizacijam, forumom in organom zveze komunistov, kaj naj store, da jih bodo odpravili. Kadar gre za kršitev statutarnih načel in norm, pri reševanju pritožb in ocenjevanju statutarnosti posameznih sklepov in postopkov v zvezi komunistov statutarni organi na zahtevo članov, organizacij in organov zveze komunistov samostojno odločajo, in to v mejah svojih pravic in obveznosti ter po postopku, ki ga določa statut. Njihovi sklepi so obvezni za člane, osnovne organizacije, forume in organe zveze komunistov. Nadzorne komisije zveze komunistov nadzorujejo uresničevanje politike financiranja, plačevanje članarine, delitev in porabo sredstev zveze, sprejemajo sklepe in predlagajo ukrepe za dosledno uresničevanje sprejete politike financiranja zvezine dejavnosti. Sklepe in predlagane ukrepe nadzornih komisij morajo obravnavati osnovne organizacije, forumi in organi zveze komunistov in sprejeti o tem sklepe. Predlogi in sklepi komisij, posvetovanj in drugih oblik zbiranja in idejnopolitičnega povezovanja komunistov postanejo obvezni, ko jih sprejme ustrezna organizacija oziroma pooblaščeni organ zveze. 11. Za odločanje v osnovnih organizacijah zveze komunistov je potrebna navzočnost več kakor polovice članov. Sklep je veljaven, če glasuje zanj večina navzočih članov. Za odločanje na vseh konferencah, začenši z občinsko, na kongresih in v organih zveze komunistov je potrebna navzočnost najmanj dveh tretjin delegatov oziroma članov, sklep pa je veljaven, če se zanj izreče večina navzočih. 384

12. Vsi voljeni organi zveze komunistov sprejmejo poslovnik o sVojem delu; v njem določijo postopek za sklicanje, pripravo in vodenje sej, način obravnavanja vprašanj in predlogov, ki so na dnevnem redu, in način sprejemanja sklepov. 13. Člani, organizacije in organi zveze komunistov imajo pravico, da sprožijo in predlagajo vprašanja, ki bi jih obravnavali v organih’ jn forumih zveze komunistov. Organizacija je dolžna obravnavati pobude in predloge članov in če jih sprejme, postane njihov nosilec in sprejema ukrepe za njihovo uresničevanje. Kadar da predlog in pobudo osnovna organizacija, sta občinska konferenca ali njen izvršilnopolitični organ dolžna sprejeti o tem stališče; če predlog ali pobudo sprejmeta, postaneta nosilca in ukrepata za njuno uresničenje. Enak odnos do pobud in predlogov imajo tudi vsi drugi organi in forumi zveze komunistov. Nesprejete pobude in predlogi se morajo argumentirano obrazložiti tistim, ki so jih dali. Organizacije, forumi in organi zveze komunistov ravnajo enako s predlogi vseh družbenopolitičnih in samoupravnih organizacij delovnih ljudi. Poslovnik foruma oziroma organa določa postopek, ki je potreben za obravnavanje predlogov organizacij zveze komunistov ter predlogov družbenopolitičnih in samoupravnih organizacij delovnih ljudi. 14. Preden se kongres oziroma centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije izrečeta o dokumentih, ki imajo programski ali statutarni značaj, ali o tistih, ki predlagajo bistvene spremembe politike zveze komunistov na posameznih področjih družbenega življenja, morajo organi zveze komunistov dati takšne predloge s potrebno argumentacijo v razpravo zvezi komunistov in javnosti. Proučiti morajo vsak predlog in kritično pripombo, dano v razpravi, izreči o tem svoje mnenje in pojasniti, zakaj kakšnih mnenj ne sprejemajo. 15. Kritika in samokritika sta pravica in dolžnost slehernega člana, organizacije, foruma in organa zveze komunistov. Član ima pravico, da v svoji organizaciji in na drugih organiziranih zborih komunistov pove svoje mnenje o stališčih in političnem obnašanju drugih komunistov, vsakega voljenega organa in njegovih članov ter jih kritizira. Svoje trditve mora komunist obrazložiti. Za mnenja in kritike, ki jih je izrekel v zvezi komunistov, član ne more politično odgovarjati. Politično odgovarja tisti član, ki uporablja neresnice in dezinformacije, da bi politično in moralno diskvalificiral druge ljudi. Napad na načela, programske cilje in idejnopolitična izhodišča zveze komunistov ima za posledico izključitev iz zveze komunistov. 25 Deseti kongres ZKJ

385

16. Če član organizacije, organa in foruma obdrži ob razpravljanju in odločanju svoje mnenje, ga mora obrazložiti. Sprejeto stališče je obvezno za vse člane. 17. Če se član, organizacija ali organ na podlagi pridobljenih izkušenj in novih spoznanj prepričajo, da sprejeto stališče ne ustreza in zahtevajo o tem novo razpravo — organizacija oziroma organ presodi, ali obstajajo resnični razlogi za obnovo razprave in ponovno preverjanje stališča, za katero gre. O svoji odločitvi mora obvestiti predlagatelja. 18. Grupaško in frakcionaško delovanje ni združljivo s članstvom v zvezi komunistov. Člani, organizacije, forumi in organi zveze komunistov morajo nenehno razkrivati bistvo frakcionaštva in grupaštva ter se odločno bojevati proti njima, ideološko in politično identificirati tuje in za Zvezo komunistov Jugoslavije nesprejemljive pojave in pojmovanja ter njihove nosilce. 19. Organizacije, forumi in organi zveze komunistov vodijo stalno in sistematično kadrovsko politiko, ki temelji na enotnih idejnopolitičnih merilih in razrednih temeljih, omogočajo aktivno sodelovanje članstva v kadrovski politiki in organizirano delajo za idejnopolitično usposabljanje kadrov. Za volitve v zvezi komunistov morajo organi in forumi izdelati merila kadrovske politike na temeljih razredne vsebine in politike nacionalne enakopravnosti. Članstvo in organizacije zveze komunistov se bojujejo za dosledno uresničevanje meril kadrovske politike Zveze komunistov Jugoslavije, za to, da bodo bolj zastopani neposredni proizvajalci v organih družbenopolitičnih organizacij, skupščinskih in samoupravnih organih. Osnovne organizacije in organi zveze komunistov razvijajo razne oblike ideološkega usposabljanja — tečaje, seminarje, politične šole in druge vrste marksističnega izobraževanja članstva. 20. Volitve v zvezi komunistov temeljijo na teh načelih: — Vsi forumi in organi zveze komunistov so voljeni. —■ S tajnim glasovanjem se volijo: člani konference občinske (mestne) ter njim ustrezne organizacije in njihovi izvršilni organi, statutarni in nadzorni organi; delegati za konferenco zveze komunistov avtonomne pokrajine, pokrajinski komite, statutarni in nadzorni organi; delegati kongresa, člani centralnega komiteja in drugih organov zveze komunistov socialistične republike; delegati kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, člani centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, komisije za statutarna vprašanja Zveze komunistov Jugoslavije in nadzorne komisije Zveze komunistov Jugoslavije. Način volitev drugih organov in teles določajo statuti in statutarni 386

sklepi zvez komunistov socialističnih republik, pokrajinskih, mestnih, občinskih in drugih organizacij. __Člane izvršilnopolitičnih organov volijo organi zveze komunistov iz sestave organov zveze komunistov. Članstvo zveze kandidira in neposredno voli organe svoje organizacije in člane konference občinske organizacije. Na podlagi predlogov članstva voli konferenca občinske organizacije svoje organe, delegate za pokrajinsko konferenco, za kongres zveze komunistov socialistične republike in Zveze komunistov Jugoslavije ter predlaga kandidate za člane organov zveze komunistov pokrajine, zveze komunistov socialistične republike in Zveze komunistov Jugoslavije. Na podlagi tako izpeljanega postopka sestavijo republiški in pokrajinski organi kandidatno listo in jo predložijo kongresom zvez komunistov republik in pokrajinskima konferencama, ki volijo. S statutom zveze komunistov republike ali s sklepom centralnega komiteja zveze komunistov republike se lahko določi, da organizacije zveze komunistov v delovnih organizacijah združenega dela lahko neposredno predlagajo kandidate v omenjene forume in organe, kandidate pa verificira občinska konferenca. — Predlaganje kandidatov za člane forumov in organov zveze se opravi po razpravi o nalogah forumov oziroma organov, ki se volijo, in po sprejetju meril, na podlagi katerih se izvede kandidiranje. O kandidatih se odloča z glasovanjem. — Član je lahko izvoljen v vsak forum, organ in telo zveze, če mu članstvo izkaže zaupanje. Za vsako izvolitev je potreben poprejšen osebni pristanek kandidata. — Član ne more hkrati opravljati izvršilne funkcije v izvršilnopolitičnih organih zveze komunistov pokrajine, republike in Zveze komunistov Jugoslavije ter v organih oblasti. — Redne volitve forumov in organov se izvedejo v rokih, ki jih določajo statut Zveze komunistov Jugoslavije, statuti zvez komunistov republik in pokrajin ter statutarni sklepi mestnih in občinskih organizacij. Ob rednih volitvah se sestava organov obvezno obnavlja najmanj za tretjino. — Član ne more biti izvoljen v občinski komite, izvršni komite zveze komunistov pokrajine in republike ter v izvršni komite predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije več kakor dvakrat zapored. — Poleg rednih volitev so lahko še delne ali popolne volitve posameznih organov, če volilno telo ugotovi, da je to potrebno. — Število članov voljenih organov določi volilno telo, razen v primerih, ko statut določa drugače.

— Če je na kandidatni listi več kandidatov od števila, ki se voli so izvoljeni tisti kandidati, ki so dobili največ glasov, pri tem pa morajo imeti več kakor polovico glasov navzočih članov volilnega telesa. Če kandidatna lista nima več kandidatov od števila, ki se voli, so izvoljeni tisti kandidati, ki so dobili dvetretjinsko večino glasov. — Če ob glasovanju ni izvoljeno potrebno število članov organa, se naknadno voli toliko kandidatov, kolikor jih je potrebno za dopolnitev določenega števila, in sicer tako, kakor določa poslovnik oziroma sklep volilnega telesa. 21. Organi zveze komunistov lahko zaupajo posameznim članom Zveze komunistov Jugoslavije zadeve in naloge zunaj organizacije, kateri pripadajo. V takšnem primeru lahko konferenca občinske organizacije oziroma organ zveze zahteva od ustrezne organizacije, da take člane za določeno obdobje oprosti nekaterih sprotnih obveznosti v tej organizaciji. Osnovna organizacija lahko oprosti obveznosti sodelovanja na sestankih in v drugih oblikah dejavnosti tiste svoje člane, ki ne morejo izpolnjevati določenih obveznosti zaradi bolezni, starosti ali drugih opravičenih osebnih in družinskih razlogov. 22. Člani, organizacije, forumi in organi zveze komunistov so posamič in kolektivno odgovorni za svojo idejnopolitično aktivnost in rezultate v uresničevanju sprejete politike Zveze komunistov Jugoslavije. Organizacije in organi zveze komunistov končujejo svoje sestanke s sklepi, ki vsebujejo jasna stališča, naloge in način njihovega uresničevanja. Redno kritično spremljajo uresničevanje teh sklepov in ocenjujejo aktivnost komunistov pri njihovem uresničevanju v samoupravnih organih, izvršilnopolitičnih in upravnih organih in v družbenopolitičnih organizacijah. Uresničevanje sprejetih sklepov je merilo odgovornosti vsakega komunista, organizacije, foruma in organa zveze komunistov. Organizacije in organi dosledno uresničujejo idejnopolitične ukrepe, ki pomagajo krepiti: — osebno in kolektivno odgovornost članov organov pred članstvom oziroma organizacijami, ki so jih volile, za politiko, ki jo vodijo; — odgovornost članov organov za njihovo delo ter obnašanje pred organi, katerih člani so; —• osebno in kolektivno odgovornost izvršilnopolitičnih organov zveze komunistov pred organi, ki so jih volili. Z doslednim uporabljanjem idejnopolitičnih ukrepov izključujejo organizacije in organi zveze komunistov iz vrst zveze komunistov vse

388

tiste člane, ki prihajajo v navzkrižje z idejnopolitičnimi izhodišči in statutom Zveze komunistov Jugoslavije. 23. Član organa zveze komunistov lahko odstopi. Člani organa zveze odstopijo, če ne morejo prevzeti odgovornosti za izpolnjevanje nalog, ki so jim zaupane, če ne sprejmejo ocen in stališč organa, katerega člani so. Odstop mora biti obrazložen, volilni organ pa ga mora oceniti. 24. Organizacije in forumi razrešijo dolžnosti oziroma zamenjajo organe, ki jih volijo, ali posamezne njihove člane, če ocenijo, da niso pripravljeni uspešno izpolnjevati svoje funkcije, če ne delujejo skladno s sprejeto politiko ali če s svojim ravnanjem rušijo akcijsko enotnost in ugled zveze komunistov. Vsak organ in forum zveze ima pravico ugotoviti osebno odgovornost svojega člana za delo in politično ravnanje v celoti in ga razrešiti dolžnosti, kadar presodita, da je to potrebno. Organizacije zveze komunistov lahko odpokličejo tiste člane konference občinske organizacije, ki so jih izvolile, če ugotove, da ne delujejo skladno s politiko zveze komunistov, da ne upoštevajo mnenj, predlogov in kritike članov, ali da so neaktivni kot člani konference. Politično odgovornost člana organa zveze komunistov, ki zahteva ukrepe iz 27. člena, ugotovi organ, katerega član je. Onovna organizacija, ki ji ta član pripada, lahko v zvezi s tem pove svoje mnenje in da predlog. 25. Odstop, razrešitev in odpoklic zahtevajo ponovne volitve. Takšne volitve se izvedejo na podlagi istih načel in po enakem postopku, kakršen velja za redne volitve. 26. Vsak organ zveze redno poroča o svojem delu organizaciji, organu oziroma forumu, ki ga voli. Končna ocena o poročilu se sprejme z glasovanjem. Če večina članov organizacije, organa oziroma foruma ob proučevanju poročila ne odobri dela organa, se začne razprava, nato pa se glasuje o zaupnici organu. Če je izglasovana nezaupnica, se izvoli ta organ na novo. 27. Organizacije in organi zveze komunistov so dolžni, da člane pravočasno opozarjajo na pomanjkljivosti v političnem obnašanju in ravnanju, ki ni v skladu z obveznostmi in dolžnostmi člana zveze komunistov. Če ravnanje in politično obnašanje člana zveze komunistov ni v skladu s programskimi cilji, statutarnimi normami, politiko in sprejetimi sklepi zveze, potem organizacija: — kritizira člana in ga opozori na posledice takšnega ravnanja; — se javno omeji od nazorov in ravnanja svojega člana, če presodi, da je to potrebno; — izreče članu zaradi napak in napačnega ravnanja opomin. 389

Če član zveze komunistov s svojim obnašanjem odstopa od polj, tičnih stališč in statutarnih norm Zveze komunistov Jugoslavije, mu osnovna organizacija izreče zadnji opomin. Če član s svojim delovanjem in nazori pride v nasprotje z idejnopolitičnimi izhodišči in statutarnimi načeli zveze, ga osnovna organi, zacija izključi iz zveze komunistov. V izjemnih primerih, kadar je to nujno, lahko sprejme sklep 0 uporabi teh ukrepov organ zveze komunistov. Izključeni član se lahko pritoži na vse forume oziroma organe zveze komunistov socialistične republike in pokrajine, ki rešujejo pritožbe, pri tem pa se mora ravnati po zaporedju in postopku, ki јц določa statut zveze komunistov socialistične republike. Pritožbeni postopek na opomin in zadnji opomin urejajo statuti zvez komunistov socialističnih republik in pokrajin ter statutarni sklep organizacije zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi. Organizacije in organi zveze komunistov odločajo o črtanju ukrepov, izrečenih članu zveze komunistov, ocenijo, da so dosegli idejnopolitični in vzgojni namen. 28. Če se sproži vprašanje moralne in politične odgovornosti člana zveze komunistov za določeno ravnanje, organizacija ustanovi tovariško razsodišče, ki osvetli okoliščine in ugotavlja dejansko stanje, zahteva in sooči vsa potrebna mnenja o vprašanjih, za katera gre, in na podlagi tega presodi, ali obstaja in kakšna je moralna in politična odgovornost člana, za katerega gre. Tovariško razsodišče predlaga organizaciji zveze komunistov sklepe in potrebne ukrepe. Član zveze komunistov, ki ga obravnavajo zaradi njegovega ravnanja, ima pravico predlagati člane tovariškega razsodišča, njegovo končno sestavo pa določi osnovna organizacija. 29. Osnovna organizacija lahko črta iz evidence člana, ki dalj časa brez opravičljivih razlogov ne sodeluje v življenju in delu zveze in neredno plačuje članarino. O takšnem sklepu obvesti organizacija člana. Če član temu ugovarja, organizacija ob njegovi navzočnosti znova prouči svoj sklep. Organ zveze komunistov lahko črta iz evidence člana, ki dalj časa ni povezan v nobeni osnovni organizaciji zveze komunistov. Pred sprejetjem sklepa o črtanju člana iz evidence se razpravlja o vzrokih za njegovo pasiviziranje. Član zveze komunistov, ki je črtan iz evidence, se lahko pritoži na komisijo za statutarna vprašanja občinske organizacije. 30. Član ima pravico, da osebno sodeluje, kadar razpravljajo in odločajo o njegovem delu in ravnanju in kadar sprejemajo druge sklepe, ki ga neposredno zadevajo.

390

31. Član lahko po svoji volji izstopi iz zveze komunistov. 32. Če celotna osnovna organizacija ne živi in ne deluje skladne s programom in statutom Zveze komunistov Jugoslavije ali če ne jnore zagotoviti temeljnih pogojev za družbenopolitično in idejno akcijo, se razpusti. O razpustu sklepa konferenca občinske ali ustrezne organizacije. Zoper ta sklep se lahko organizacija pritoži na centralni pomite zveze komunistov republike oziroma na pokrajinski komite, njegov sklep pa je dokončen. po razpustu osnovne organizacije se ugotavlja odgovornost vsakega posameznega člana in na temelju rednega postopka, kakršnega določa ta statut, odloča o njegovem članstvu v zvezi komunistov. 33. S statuti zvez komunistov socialističnih republik in pokrajin se določi, kateri organ, v kakšnem primeru in po kakšnem postopku lahko razpusti konferenco občinske ali podobne organizacije. III. Organiziranost članstva

34. Komunisti se organizirajo in uresničujejo svoje temeljne statutarne pravice in obveznosti v osnovnih organizacijah zveze komunistov, ki se ustanovijo: a) v temeljni organizaciji združenega dela, b) v samoupravni delovni skupnosti, c) v krajevni skupnosti in d) v enoti (ustanovi) jugoslovanske ljudske armade. Osnovna organizacija zveze komunistov je temeljna oblika organiziranja komunistov. V osnovni organizaciji zveze komunistov kot stalni obliki organiziranja se uresničujejo pravice in obveznosti, ki so skupne za vse člane Zveze komunistov Jugoslavije, zagotavljajo se stabilnost in enotnost organizacijske sestave Zveze komunistov Jugoslavije ter stalen vpliv članstva na odnose in politiko organizacije ter utrjuje sistem vzajemne odgovornosti članstva in voljenih teles za idejnopolitično dejavnost in rezultate politike zveze komunistov. Osnovna organizacija zveze komunistov sprejema sklepe in stališča na sestanku ali konferenci, na katerih sodeluje članstvo ali njegovi neposredno izvoljeni delegati. Osnovna organizacija zveze komunistov voli na volilni konferenci sekretarja in sekretariat. Sekretar oziroma sekretariat organizira pripravo sestankov in konferenc ter uresničevanje njihovih sklepov. Mandat sekretarju in sekretariata traja dve leti.

391

Poleg stalnih oblik organiziranja se komunisti idejno, politično ;n akcijsko povezujejo tam, kjer družbenopolitično in idejno delujejo ter razvijajo razne oblike organiziranja in delovanja. 35. Osnovna organizacija zveze komunistov v temeljni organizaciji združenega dela združuje in usmerja dejavnost komunistov v zvezi z vsemi bistvenimi vprašanji razvoja temeljne organizacije združenega dela, uresničevanjem socialističnih družbenoekonomskih in političnih odnosov, ki temeljijo na družbeni lastnini sredstev za delo, neposrednem samoupravnem odločanju delavcev in delitvi dohodka po delu ter s krepitvijo odločilnega vpliva proizvajalcev v združenem delu, družbenopolitičnih organizacijah, v krajevnih in interesnih skupnostih, na vseh področjih družbene dejavnosti v občini in širših družbenopolitičnih skupnostih. Osnovna organizacija zveze komunistov v samoupravni delovni skupnosti združuje in usmerja dejavnost komunistov k izboljševanju dela in pospeševanju razvoja samoupravne delovne skupnosti, krepitvi socialističnih samoupravnih odnosov in sistema delitve po delu, usklajevanju razvoja in delovanja teh delovnih skupnosti s potrebami in možnostmi družbene skupnosti, delovanju v družbenopolitičnih organizacijah in samoupravnih organih, v krajevnih in interesnih skupnostih, občini in širših družbenopolitičnih skupnostih. Osnovna organizacija zveze komunistov v krajevni skupnosti združuje, spodbuja in usmerja dejavnost svojih članov k razvijanju socialističnih samoupravnih odnosov v krajevni skupnosti, v delovanju socialistične zveze in drugih družbenopolitičnih in družbenih organizacij ter samoupravnih organov krajevne skupnosti, v vsem družbenem in političnem življenju svojega okolja, občine in širših družbenopolitičnih skupnosti. Osnovne organizacije zveze komunistov v krajevni skupnosti na vasi oblikujejo stališča, sprejemajo sklepe in usmerjajo aktivnost svojih članov k reševanju bistvenih vprašanj razvoja kmetijstva in samoupravnih socialističnih odnosov na vasi. Osnovna organizacija zveze komunistov v enoti (ustanovi) jugoslovanske ljudske armade razvija dejavnost svojih članov za uresničevanje politike Zveze komunistov Jugoslavije in nalog komunistov, ki izhajajo iz funkcije, značaja in nalog jugoslovanske ljudske armade. S statutarnimi dokumenti zveze komunistov v republikah, pokrajinah in občinah je mogoče glede na specifične razmere predvideti v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih ustanovitev več osnovnih organizacij zveze komunistov ali oddelkov, ki združujejo svojo dejavnost v konferencah in drugih oblikah. 392

36. Komunisti iz organizacij združenega dela, samoupravnih delovnih skupnosti in jugoslovanske ljudske armade morajo aktivno in organizirano sodelovati v družbenopolitičnem in samoupravnem življenju krajevne skupnosti in občine, v kateri živijo. V ta namen določa občinska organizacija zveze komunistov s svojim statutarnim sklepom razne oblike akcijskega organiziranja, da bodo enotno idejpopolitično delovali vsi komunisti, ki živijo na območju krajevne skupnosti, reševali skupna vprašanja ter uresničevali družbeno vlogo jn samoupravne funkcije krajevne skupnosti. 37. Vsi člani zveze komunistov, ki delajo in žive na območju občine, in vse njihove organizacije sestavljajo občinsko organizacijo zveze komunistov, ki deluje organizacijako, idejnopolitično in akcijsko kot enotna celota. Občinska konferenca je najvišji organ občinske organizacije zveze komunistov. Oblikuje idejnopolitična stališča, sprejema sklepe o idejnopolitični dejavnosti članov in organizacij, povezuje in združuje delo vseh organizacij in oblik dejavnosti zveze komunistov ter s svojimi sklepi in stališči usmerja delovanje komunistov k bistvenim idejnopolitičnim vprašanjem razvoja družbenoekonomskih in političnih odnosov v občini in širših družbenopolitičnih skupnostih. Oblikovanje stališč in sklepov občinske konference temelji predvsem na idejnopolitični aktivnosti, pobudah in mnenjih osnovnih organizacij in organov konference. Pri tem imajo posebno odgovorno vlogo člani občinske konference, ki so dolžni seznaniti konferenco s stališči, pobudami in predlogi svojih organizacij ter organizaciji pojasnjevati stališča in sklepe konference ter se zavzemati za njihovo uresničevanje. Občinska organizacija sprejema sklepe na občinski konferenci, ki se voli vsako četrto leto in v tem obdobju deluje v stalni sestavi. Konferenca voli občinski komite kot svoj izvršilnopolitični organ, statutarno in nadzorno komisijo, ki deluje v skladu s 10. členom statuta. Konferenca ustanavlja komisije in druga delovna telesa, imenuje njihovo sestavo in s svojim statutarnim sklepom določa njihovo vlogo in naloge. Konferenca redno spremlja in najmanj enkrat na leto kritično analizira dejavnost osnovnih organizacij zveze komunistov v občini, lastno dejavnost in delo svojih organov, komisij in delovnih teles ter o tem obvešča članstvo zveze komunistov. Občinske konference zveze komunistov ali njihovi izvršilnopolitični organi ustanavljajo aktive komunistov — delavcev neposrednih proizvajalcev, ki jih sestavljajo delegati iz delovnih organizacij. Aktivi sprejemajo na svojih sestankih stališča o važnejših vprašanjih 393

politike zveze komunistov, na podlagi teh stališč pa potem predla, gajo ukrepe občinski konferenci in njenim organom. Občinska kon. ferenca in njeni organi morajo med pripravami važnejših sklepov zagotoviti poprejšnje razprave in dobiti mnenje v aktivih komuni, stov — neposrednih proizvajalcev in aktivno delati za uresničevanje predlogov in pobud aktivov. Če občinska konferenca ne sprejme predloga aktiva proizvajalcev, ga mora o tem obvestiti in pojasniti zakaj ni bil predlog sprejet. Občinske organizacije zveze komunistov razvijajo stalne in občasne oblike medobčinskega sodelovanja in dejavnosti zveze komunistov z namenom, da se izmenjujejo mnenja, usklajujejo stališča, sprožijo skupne akcije in zagotovijo enotno idejnopolitično delovanje v zvezi z vprašanji skupnega interesa. Način in oblike medobčinskega sodelovanja in organiziranja lahko urejajo zveze komunistov republik in pokrajin s svojimi statuti. Zveze komunistov socialističnih republik in pokrajin lahko s svojimi statuti urejajo način in oblike organiziranja komunistov v velikih mestih, regijah in na univerzah. 38. V delovnih organizacijah, drugih organizacijah združenega dela in velikih integracijskih sistemih se oblikujejo različni načini idejnopolitičnega povezovanja in akcijskega organiziranja, kakor so: konference, zbori, posvetovanja in podobno1 z namenom, da se oblikujejo enotna stališča in združujejo dejavnosti. Sklepi in odločitve, ki jih sprejemajo v teh oblikah, morajo izražati skupna in usklađena stališča vseh osnovnih organizacij zveze komunistov, kadar jih le-te sprejmejo, postanejo obvezna za vse osnovne organizacije, ki sestavljajo delovno organizacijo združenega dela oziroma integracijski sistem. 39. Organizacije in organi zveze komunistov ustanavljajo aktive za dogovarjanje in usmerjanje idejnopolitične akcije komunistov na posameznih področjih družbenega življenja — v družbenopolitičnih in družbenih organizacijah, v raznih oblikah organiziranja življenja in dela mladine, v telesih skupščin družbenopolitičnih skupnosti, v samoupravnih organih interesnih skupnosti, v enotah teritorialne obrambe ter v tistih temeljnih organizacijah združenega dela in samoupravnih ter drugih delovnih skupnostih, v katerih ni pogojev za ustanovitev organizacij zveze komunistov. V skladu s sprejeto politiko Zveze komunistov Jugoslavije in sklepi njenih forumov sprejemajo aktivi stališča, ki so obvezna za vse komuniste, ki pripadajo aktivu. 40. Osnovne organizacije in organi zveze komunistov razvijajo tudi druge oblike delovanja: zbore, posvetovanja, seminarje, tematske konference, komisije, delovne skupine, posvetovalne in informativne

394

estanke in podobno z namenom, da se komunisti akcijsko usposabljajo, povezujejo in združujejo. Organi zveze komunistov v občini, pokrajini in republiki lahko organizirajo še druge oblike dela, v katerih angažirajo izkušene člane zveze komunistov — družbenopolitične delavce za uresničevanje sprejetih stališč in pomembnih političnih akcij. 41. Na temelju statuta Zveze komunistov Jugoslavije in statuta zveze komunistov socialistične republike in pokrajine sprejme občinska organizacija statutarni sklep, v katerem določi naloge in način dela, število članov in način volitev ter konstituiranja občinske konference, oblike organiziranja, zbiranja in akcijskega povezovanja komunistov ter odnose med občinsko konferenco, njenimi organi in delovnimi telesi in organizacijo zveze komunistov v občini v procesu pripravljanja in uresničevanja sklepov. Statutarni sklep občinske organizacije zveze komunistov sprejme občinska konferenca. IV. Zveza komunistov socialistične avtonomne pokrajine

42. Člani zveze komunistov oziroma občinske organizacije zveze komunistov na območju socialistične avtonomne pokrajine sestavljajo Zvezo komunistov Socialistične avtonomne pokrajine Vojvodine oziroma Zvezo komunistov Socialistične avtonomne pokrajine Kosovo. 43. Na temelju programa, politike in statuta Zveze komunistov Jugoslavije ter politike in statuta Zveze komunistov Srbije in skladno z družbenopolitičnimi, ekonomskimi, kulturnimi in nacionalnimi razmerami in potrebami razvoja avtonomne pokrajine kot širše samoupravne družbenopolitične skupnosti pokrajinska organizacija zveze komunistov samostojno določa in izpolnjuje svoje naloge. 44. Zveza komunistov avtonomne pokrajine je sestavni del Zveze komunistov Srbije in Zveze komunistov Jugoslavije. V skladu s tem pokrajinska organizacija zveze komunistov aktivno sodeluje v oblikovanju celotne politike Zveze komunistov Srbije in Zveze komunistov Jugoslavije in je odgovorna za njeno uresničevanje. 45. Na temelju statuta Zveze komunistov Jugoslavije in Zveze komunistov Srbije sprejema zveza komunistov socialistične avtonomne pokrajine svoj statut. 46. Najvišji forum zveze komunistov socialistične avtonomne pokrajine je pokrajinska konferenca, ki voli pokrajinski komite, statutarno in ndzorno komisijo, člane centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, komisije za statutarna vprašanja in nadzorne komisije Zveze komunistov Jugoslavije, ustanavlja druge komisije in delovna telesa ter imenuje njihovo sestavo. 395

Pokrajinski komite voli izmed sebe predsednika in predsedstvo pokrajinskega komiteja zveze komunistov kot svoj političnoizvršilnj organ. Način konstituiranja in dela pokrajinske konference, naloge po. krajinskih organov in njihove medsebojne odnose določi statut zveze komunistov socialistične avtonomne pokrajine. V. Zveza komunistov socialistične republike

47. Zvezo komunistov socialistične republike sestavljajo vsi člani zveze komunistov, ki živijo v tej republiki. Člani zveze komunistov socialistične republike so hkrati člani Zveze komunistov Jugoslavije. 48. Zveza komunistov republike samostojno oblikuje politiko v skladu s programskimi cilji ter s skupno in demokratično sprejeto politiko v forumih in organih Zveze komunistov Jugoslavije; pri tem izhaja iz interesov delavskega razreda, narodov, narodnosti in vseh, delovnih ljudi, ki živijo na območju republike. Zveze komunistov republik dajejo pobude in predloge za nadaljnje razvijanje politike, ter izpopolnjevanje prakse Zveze komunistov Jugoslavije v celoti. 49. Zveze so enakopravno zastopane v centralnem komiteju Zveze komunistov Jugoslavije, predsedstvu centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, komisiji za statutarna vprašanja in nadzorni komisiji Zveze komunistov Jugoslavije ter volijo člane teh organov. 50. Najvišji forum zveze komunistov socialistične republike je kongres. Kongres mora biti vsaka štiri leta. Kongres voli centralni komite kot najvišji organ zveze komunistov republike med dvema kongresoma, statutarno in nadzorno komisijo zveze komunistov. Centralni komite zveze komunistov republike izvoli izmed sebe predsednika centralnega komiteja zveze komunistov republike in predsedstvo centralnega komiteja zveze komunistov republike kot svoj političnoizvršilni organ. Predsedstvo centralnega komiteja zveze komunistov republike izvoli izvršni komite centralnega komiteja republike kot svoj izvršilnopolitični organ. 51. Statut zveze komunistov socialistične republike določa sestavo organizacij, forumov in organov zveze; določa njihove medsebojne odnose, način konstituiranja in dela kongresa, funkcije, način volitev in naloge organov, ki jih voli kongres ter druge zadeve, pomembneža delo in razvoj zveze komunistov socialistične republike. Statuti zvez komunistov republik se usklajujejo s statutom Zveze komunistov Jugoslavije. 396

VI. Organizacija zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi 52. Komunisti — pripadniki jugoslovanske ljudske armade se posebej organizirajo znotraj jugoslovanske ljudske armade, da bi uresničevali naloge, ki izhajajo iz funkcije in značaja jugoslovanske ljudje armade. Organizacija zveze v jugosloslovanski ljudski armadi je sestavni del Zveze komunistov Jugoslavije. Skupaj z drugimi organizacijami Zveza komunistov Jugoslavije je odgovorna za oblikovanje in uresničenje stališč in politike Zveze komunistov Jugoslavije. Ima nalogo, da razvija in krepi jugoslovansko ljudsko armado, kot skupnih oboroženih silah delavskega razreda, vseh narodov in narodnosti Jugoslavije. Organizacije, organi in forumi zveze komunistov v armadi usmerjajo svojo temeljno dejavnost h krepitvi ideološkopolitične zavesti in moralnopolitične enotnosti, k poglabljanju in razvijanju revolucionarnega in ljudskega značaja jugoslovanske ljudske armade in so odgovorni za njeno bojno pripravljenost. Člani zveze komunistov iz jugoslovanske ljudske armade sodelujejo tudi v graditvi drugih delov obrambnega sistema naše države in se zavzemajo za krepitev sodelovanja, povezanosti in enotnosti oboroženih sil Socialistične federativne republike Jugoslavije na temeljih koncepta splošne ljudske obrambe in politike Zveze komunistov Jugoslavije. 53. S statutarnim sklepom, ki ga sprejme konferenca organizacije zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi, se določajo način konstituiranja in dela konference, naloge njenih organov in teles, njihovi medsebojni odnosi, struktura, organizacijska ureditev ter naloge organizacije zveze v jugoslovanski ljudski armadi in oblike njenega idejnopolitičnega in akcijskega povezovanja z drugimi organizacijami Zveze komunistov Jugoslavije. Položaj člana, notranje življenje, organiziranje in dejavnost organizacij v jugoslovanski ljudski armadi temeljijo na programu, statutu in politiki Zveze komunistov Jugoslavije. 54. Konferenca organizacije zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi izvoli komite kot politično-izvršilni organ, nadzorni in statutarni organ, ustanavlja komisije in druga delovna telesa ter imenuje njihovo sestavo. Ti organi in telesa delujejo za uresničevanje sklepov konference in nalog, ki izhajajo iz politike Zveze komunistov Jugoslavije. Konferenca organizacije zveze v jugoslovanski ljudski armadi izvoli ustrezno število članov centralnega komiteja komisije za statutarna vprašanja in nadzorne komisije Zveze komunistov Jugoslavije.

Sekretar komiteja konference organizacije zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi je po funkciji član centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije. 55. Predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije obravnava in usmerja dejavnost organizacij zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi in poroča o tem kongresu in centralnem komiteju Zveze komunistov Jugoslavije. Predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije imenuje določeno število članov konference organizacije zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi iz sestave drugih organov Zveze komunistov Jugoslavije. 56. Organizacije in organi zvez komunistov socialističnih republik, pokrajin, občin in enot v jugoslovanski ljudski armadi se med seboj idejnopolitično in akcijsko povezujejo, skupno delujejo, se med seboj obveščajo ter sodelujejo pri uresničevanju skupnih nalog in politike Zveze komunistov Jugoslavije. Oblike te dejavnosti in sodelovanja določajo s skupnimi dogovori.

VII. Forumi in organi Zveze komunistov Jugoslavije a) Kongres Zveze komunistov Jugoslavije

57. Kongres Zveze komunistov Jugoslavije je najvišji forum Zveze komunistov Jugoslavije, ki javno obravnava in ocenjuje aktivnost ter razvoj zveze med kongresoma; določa programsko usmeritev in politiko Zveze komunistov Jugoslavije glede bistvenih vprašanj socialističnega razvoja države in temeljne smeri njenega delovanja na mednarodnem področju; sprejema, spreminja in dopolnjuje program in statut Zveze komunistov Jugoslavije; verificira sestavo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, komisije za statutarna vprašanja in nadzorne komisije, voli predsednika Zveze komunistov Jugoslavije ter ocenjuje njihovo delo. 58. Redni kongres Zveze komunistov Jugoslavije mora biti vsaka štiri leta. Sklep o sklicanju kongresa sprejme centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije najmanj tri mesece pred začetkom dela kongresa. Sklep vsebuje predlog dnevnega reda in način priprav na kongres. Delegati za kongres se volijo proporcionalno glede na število članov zveze na način, ki ga določa statut Zveza komunistov Jugoslavije. Poleg teh delegatov se voli tudi določeno enako število delegatov iz zvez komunistov republik in določeno število iz zvez komunistov pokrajin ter organizacije zveze komunistov v jugoslovanski ljudski

398

armadi. Merila o volitvah in številu delegatov določi centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije s posebnim sklepom. Člani centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, komisije za statutarna vprašanja in nadzorne komisije Zveze komunistov Jugoslavije imajo vse pravice delegatov na kongresu, razen glasovanja 0 poročilu in razrešnici svojega organa. 59. Izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije skliče centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije na svojo pobudo ali na zahtevo kongresa zveze komunistov socialistične republike. Dnevni red in način priprave izrednega kongresa predlaga pobudnik za sklicanje kongresa. Sklep o sklicanju izrednega kongresa mora sprejeti centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije najpozneje v treh mesecih po tem, ko je bilo to zahtevano.

b) Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije

60. Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije je najvišji organ Zveze komunistov Jugoslavije med kongresoma. Centralni komite obravnava delo zveze komunistov in uresničevanje političnih smernic in nalog, ki jih je postavil kongres; v tem okviru sprejema politična stališča in oblikuje politična izhodišča ter naloge Zveze komunistov Jugoslavije o najvažnejših aktualnih vprašanjih družbenoekonomskega razvoja in mednarodnih odnosov, obravnava in določa politične naloge Zveze komunistov Jugoslavije o bistvenih vprašanjih na določenih področjih družbenopolitičnega življenja in razvoja samoupravnih odnosov. Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije izvoli iz svoje sestave predsedstvo centralnega komiteja kot svoj političnoizvršilni organ, obravnava poročila in ocenjuje delo predsedstva; verificira spremembe v svoji sestavi in sestavi drugih organov Zveze komunistov Jugoslavije na podlagi volitev, opravljenih v centralnih komitejih zvez komunistov socialističnih republik, v pokrajinskih komitejih zvez komunistov socialističnih avtonomnih pokrajin in komiteju konference organizacije zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi. Te spremembe med kongresoma ne morejo preseči tretjine skupne sestave teh organov. 61. V delu centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije sodelujejo tudi člani komisije za statutarna vprašanja in nadzorne komisije Zveze komunistov Jugoslavije. 62. Na podlagi enotnega merila in demokratičnega postopka v skladu s statutarnimi določili predlagajo občinske konference in druge ustrezne konference kandidate za člane centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Kongresi zvez komunistov socialističnih re-

399

publik, pokrajinski konferenci in konferenca zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi izvolijo člane centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije s svojega območja, kongres Zveze komunistov Jugoslavije pa verificira volitve in spremembe v sestavi članov centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Kongres Zveze komunistov Jugoslavije določi postopek za verifikacijo volitev. V centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije se voli enako število članov zveze komunistov z območja vsake socialistične republike in ustrezno število članov z območja zvez komunistov socialističnih avtonomnih pokrajin ter iz organizacije zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi. 63. Predsednik Zveze komunistov Jugoslavije sklicuje centralni komite na svojo pobudo ali na predlog predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije ali centralnega komiteja zveze komunistov socialistične republike oziroma pokrajinskega komiteja zveze komunistov socialistične avtonomne pokrajine. 64. Za proučevanje določenih problemov, pripravljanje predlogov in uresničevanje zaupnih nalog lahko centralni komite ustanovi komisije in druga delovna telesa. c) Predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije

65. Kot političnoizvršilni organ centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije deluje predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije na podlagi političnih smernic in nalog kongresa, stališč, političnih izhodišč in nalog centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije; odgovarja za njihovo uresničevanje in sprejema potrebne politične sklepe; obravnava aktualna vprašanja politike in prakse Zveze komunistov Jugoslavije, razčlenjuje in določa tekočo politiko in usmerja celotno dejavnost zveze, usklajuje politična stališča, pravočasno reagira na politična dogajanja in določa politična stališča o vseh ključnih problemih družbenega razvoja, s tem da morajo pri njihovem enotnem reševanju učinkovito delovati vse zveze komunistov republik in pokrajin, vse organizacije in vse članstvo; sproža in usmerja akcije za uresničevanje sprejete politike in stališč; ocenjuje idejnopolitični položaj in uresničevanje sprejetih sklepov. Predsedstvo spremlja uresničevanje sprejete politike, stališč in sklepov; razčlenjuje politiko, sproža in usmerja akcije zveze na mednarodnem področju; obravnava pobude in predloge organizacij in organov zveze komunistov. Predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije predstavlja Zvezo komunistov Jugoslavije doma in v odnosih s tujimi partijami in gibanji.

400

Za svoje delo in aktivnost odgovarja predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije centralnemu komiteju Zveze komunistov Jugoslavije. Predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije oblikuje politična stališča ter sprejema sklepe na sejah. 66. Na predlog predsednika Zveze komunistov Jugoslavije izvoli centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije iz svoje sestave predsestvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. V predsedstvo se voli enako število članov z območja vsake socialistične republike in ustrezno število z območja socialističnih avtonomnih pokrajin ter iz organizacije zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi. Predsedniki centralnih komitejev zvez komunistov socialističnih republik ter predsednika pokrajinskih komitejev so po funkciji člani centralnega komiteja in predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. 67. Seje predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije se sklicujejo na pobudo predsednika Zveze komunistov Jugoslavije, izvršnega komiteja predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, predsedstva centralnega komiteja zveze komunistov socialistične republike oziroma predsedstva pokrajinskega komiteja zveze komunistov socialistične avtonomne pokrajine. 68. Predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije voli izvršilnopolitični organ — izvršni komite iz svoje sestave in sestave centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Predsedstvo lahko ustanovi komisije in druga delovna telesa. 69. Izvršni komite uresničuje v okviru svoje izvršilnopolitične funkcije naloge, ki izhajajo iz sklepov in stališč predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in jima odgovarja za svoje delo. Izvršni komite organizira delo za uresničevanje sprejete politike in stališč Zveze komunistov Jugoslavije; spremlja in zagotavlja uresničevanje sprejetih sklepov; sproža in obravnava aktualna idejnopolitična in družbena vprašanja; daje pobude in pripravlja predloge za seje predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije; usklajuje tekočo idejnopolitično dejavnost s centralnimi in pokrajinskima komitejema zveze komunistov. Izvršni komite ustanavlja komisije in druga delovna telesa in imenuje njihovo sestavo. 70. Predsedstvo natančneje določi notranjo organizacijo in metodo svojega dela s poslovnikom. 26 Deseti kongres ZKJ

401

d) Predsednik Zveze komunistov Jugoslavije

71. Predsednik Zveze komunistov Jugoslavije vodi delo centralnega komiteja in predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije; sklicuje njune seje in jim predseduje; sproža vprašanja, ki jih je treba obravnavati v predsedstvu, centralnem komiteju in na kongresu Zveze komunistov Jugoslavije; izpoveduje in zastopa ocene in stališča Zveze komunistov Jugoslavije o vseh pomembnejših vprašanjih njene politike in prakse; skrbi za stalno povezanost z dejavnostmi zvez komunistov socialističnih republik; predstavlja Zvezo komunistov Jugoslavije v odnosih z drugimi komunističnimi, delavskimi in naprednimi partijami in osvobodilnimi gibanji; odpre kongres in mu predseduje do izvolitve delovnega predsedstva. 72. Za svoje delo odgovarja predsednik Zveze komunistov Jugoslavije kongresu, centralnemu komiteju in predsedstvu centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. e) Komisija za statutarna vprašanja Zveze komunistov Jugoslavije

73. Komisija za statutarna vprašanja razlaga določila statuta Zveze komunistov Jugoslavije; opozarja na morebitno neusklađenost posameznih določil statutov zvez komunistov socialističnih republik z normami in določili statuta Zveze komunistov Jugoslavije in daje v zvezi s tem predloge; sistematično spremlja in analizira uporabo statuta Zveze komunistov Jugoslavije v življenju in dejavnosti zveze komunistov in predlaga potrebne ukrepe predsedstvu, centralnemu komiteju in kongresu Zveze komunistov Jugoslavije za dosledno uporabo statutarnih norm in za odstranjevanje kršitev statutarnih določil; na podlagi lastnih spoznanj in pobud članstva in organizacij zveze komunistov pripravlja za kongres Zveze komunistov Jugoslavije predloge za spremembe in dopolnitve statuta. Člani, organizacije, forumi in organi se lahko obračajo na komisijo z zahtevo za oceno statutarnosti posameznih sklepov in postopkov v Zvezi komunistov Jugoslavije. 74. Komisija odgovarja za svoje delo kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, ta pa obravnava poročilo o njeni dejavnosti. 75. Kandidiranje in volitve članov komisije potekajo na način, kakršen je pri kandidiranju in volitvah članov centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Predsedniki komisij za statutarna vprašanja zvez komunistov socialističnih republik in pokrajin ter predsednik komisije za statutarna vprašanja konference zveze komunistov v jugoslovanski ljudski ar-

madi so po funkciji člani komisije za statutarna vprašanja Zveze komunistov Jugoslavije. 76. Komisija izvoli izmed sebe predsednika in sekretarja komisije. Seje komisije sklicuje predsednik po svoji pobudi, na predlog članov komisije, centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, centralnega komiteja ali komisije za statutarna vprašanja zveze komunistov socialistične republike. 77. Centralni komite in predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije morata obravnavati na svojih sejah vprašanja, ki jih sproža in predloge, ki jih daje komisija za statutarna vprašanja Zveze komunistov Jugoslavije.

f) Nadzorna komisija Zveze komunistov Jugoslavije 78. Nadzorna komisija Zveze komunistov Jugoslavije nadzoruje uresničevanje politike financiranja Zveze komunistov Jugoslavije, delitev in porabo finančnih sredstev, s katerimi razpolagajo centralni organi Zveze komunistov Jugoslavije. Nadzorna komisija sprejema sklepe in predlaga centralnim organom Zveze komunistov Jugoslavije ukrepe, ki so potrebni, da bi lahko dosledno uresničevali sprejeto politiko financiranja zveze. 79. Nadzorna komisija poroča o svojem delu kongresu Zveze komunistov Jugoslavije. 80. Kandidiranje in volitve članov nadzorne komisije potekajo na način, kakršen je pri kandidiranju in volitvah članov centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in članov komisije za statutarna vprašanja Zveze komunistov Jugoslavije. Predsedniki nadzornih komisij zvez komunistov republik in pokrajin ter organizacije zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi so po položaju člani nadzorne komisije Zveze komunistov Jugoslavije. 81. Nadzorna komisija izvoli izmed sebe predsednika in sekretarja komisije. Sestanke komisije sklicuje predsednik po svoji pobudi, na predlog članov komisije, centralnega komiteja, predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, na zahtevo centralnega komiteja ali nadzorne komisije zveze komunistov socialistične republike.

g) Tisk Zveze komunistov Jugoslavije 82. V skladu s svojo idejnopolitično vlogo, programskimi cilji in politiko ustanavlja Zveza komunistov Jugoslavije časopisno-založniška podjetja in ustanove, izdaje časnike, revije in druge publikacije. 26’

403

83. Časniki in revije Zveze komunistov Jugoslavije so sredstva obveščanja, javnega delovanja, demokratičnega soočanja mnenj izkušenj v procesu oblikovanja in uresničevanja stališč in politike zveze komunistov. 84. Zveza komunistov Jugoslavije izdaja kot svoji glasili časnik Komunist in revijo Socializem. Predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije določa značaj in naloge teh glasil ter imenuje njuna uredniška odbora ter glavna in odgovorna urednika. Predsedstvo odloča o izdajanju novih časnikov, revij in izdaj Zveze komunistov Jugoslavije. 85. Predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije redno obvešča centralni komite in kongres o vlogi, dejavnosti in problemih tiska in publicistike Zveze komunistov Jugoslavije. VIII. Financiranje Zveze komunistov Jugoslavije

86. Zveza se financira iz lastnih dohodkov in drugih virov. 87. Temeljni vir dohodkov je članarina, ki jo plačujejo člani zveze. 88. Članarina je skupni dohodek zveze. S temi sredstvi se financira temeljna dejavnost zveze komunistov, ki jo določajo centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije ali predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije oziroma centralni komiteji zvez komunistov socialističnih republik. 89. Osnove in merila za določitev članarine določa predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, višino članarine pa centralni komite socialistične republike. 90. Na podlagi poprejšnjih mnenj centralnih komitejev socialističnih republik določi predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunitov Jugoslavije način financiranja centralnega foruma in organov Zveze komunistov Jugoslavije oziroma merila, na podlagi katerih se izločijo sredstva članarine za ta namen. 91. Sklep o delitvi in porabi sredstev za redno dejavnost centralnih organov Zveze komunistov Jugoslavije sprejme predsedstvo in o tem redno poroča centralnemu komiteju Zveze komunistov Jugoslavije. 92. Predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in drugi organi zveze lahko sprejmejo sklep o ustanovitvi skladov za financiranje posebnih dejavnosti zveze. S sklepom se določi tudi način upravljanja takih skladov in načela, po katerih delujejo. 404

93. Organizacije, organi in forumi zveze komunistov so dolžni, da najmanj enkrat na leto seznanijo članstvo zveze komunistov s plačevanjem članarine, delitvijo in porabo sredstev, s katerimi se financira zveza. IX. Emblem in zastava Zveze komunistov Jugoslavije

94. Emblem Zveze komunistov Jugoslavije je rdeča peterokraka zvezda s srpom in kladivom v sredini. Srp in kladivo ter robovi zvezde so zlate barve. Pod zvezdo so med krakoma začetne črke Zveze komunistov Jugoslavije, napisane v nacionalnih jezikih. 95. Zastava Zveze komunistov Jugoslavije je rdeča. Razmerje med dolžino in širino zastave je 2 : 1. V zgornjem levem kotu je emblem Zveze komunistov Jugoslavije z napisom nad zvezdo: »Proletarci vseh dežel, združite se!« To geslo je napisano v nacionalnih jezikih. X. Posebne določbe

96. Predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije sprejme navodilo o funkciji, delovanju in oblikah organiziranja Zveze komunistov Jugoslavije v razmerah oboroženega napada na našo državo in vseljudske obrambe. Navodilo temelji na načelih in normah statuta, prilagaja posamezna statutarna določila razmeram vseljudske obrambne vojne in ima moč statutarnega sklepa. Skladno s tem navodilom sprejmejo centralni komiteji zvez komunistov socialističnih republik svoja navodila in sklepe. Predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije posebej ureja način organiziranja komunistov, ki delajo v organih in organizacijah federacije. Predsedstvo določa s posebnim sklepom enoten sistem evidence članstva in kadrov, kakor tudi izdajanja članskih izkaznic. XI. Prehodne določbe

97. Po desetem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije bodo centralni komiteji republik in pokrajinska komiteja na predlog statutarnih komisij uskladili statute zvez komunistov socialističnih republik in pokrajin s tem statutom.

405

Poročila desetemu kongresu

POROČILO O DELU ZVEZE KOMUNISTOV IN PREDSEDSTVA ZKI MED DEVETIM IN DESETIM KONGRESOM ZKJ

Bolj popolno razumevanje narave in bistva boja, ki ga je ZKJ ђДа v času med devetim in desetim kongresom, pobud in akcij, ki jih je sprožila, zahteva, da upoštevamo nekatere bistvene momente skupnih družbenoekonomskih in idejnopolitičnih gibanj v vsem obdobju boja za socialistično samoupravljanje. Izkušnje iz boja za socialistično samoupravljanje, ki traja skorajda četrt stoletja, pričajo in kažejo, da je premagovanje podedovane materialne in kulturne zaostalosti ter ustvarjanje ekonomske in družbene baze razvite samoupravne socialistične družbe dolgotrajna in močno zapletena naloga. Če to upoštevamo, imajo uspehi, ki smo jih doslej dosegli v socialistični preobrazbi naše družbe na temeljih samoupravljanja, velik in daljnosežen pomen. Boj, ki ga je zveza komunistov bila med dvema kongresoma, se je opiral na dosežke vsega prejšnjega obdobja, mnogi problemi in težave, s katerimi se je ZK srečevala v zadnjih letih, pa imajo korenine v prejšnjem razvoju. Jugoslavija je v povojnem obdobju doživela korenito ekonomsko in socialno preobrazbo. V času od leta 1947 do 1971 se je skupni narodni dohodek povečal za štirikratinpol, na prebivalca pa za trikratinpol. S poprečno letno stopnjo rasti narodnega dohodka v višini sedem odstotkov je bila Jugoslavija v tem času na četrtem mestu v Evropi. Jugoslavija šteje v vrsto majhnega števila držav, ki se jim je posrečilo zmanjšati relativno razliko v stopnji razvitosti v primerjavi z razvitimi državami. Več kot štiri milijone zaposlenih v družbenem sektorju ustvarja danes nad 80 odstotkov skupnega družbenega proizvoda. V vsem povojnem obdobju smo dosegali dinamičen tempo industrializacije. Industrijska proizvodnja v letu 1972 je po obsegu 15-krat večja, kakor je bila v letu 1946. V času od leta 1952 do 1972 so se proizvodne zmogljivosti industrije povečale za več kot petkrat, število zaposlenih v industriji za 2,8-krat, storilnost dela pa za 2,6-krat. Razvili smo obstoječe in zgradili nove industrijske panoge, kakor so kemična industrija, avtomobilska industrija in elektroindustrija, ladjedelništvo, strojna industrija in druge. Samo v času po letu 1966 je skoraj vsak peti industrijski proizvod nov. 409

Zgradili smo tudi močno vojaško industrijo, ki lahko proizvaja, opirajoč se na drugo industrijo, skoraj vsa sodobna sredstva vojaške tehnike. Skupni dosežki v materialnem razvoju Jugoslavije omogočajo, da opremljamo oborožene sile z modernimi sredstvi za boj in z vso opremo. Podvojili smo obseg kmetijske proizvodnje. Z agrarno reformo in z razširitvijo družbenega sektorja kmetijstva se je spremenila struktura lastnine, razvil se je močan agroindustrijski kompleks v obliki kmetijsko-industrijskih kombinatov, razširila se je uporaba sodobne tehnike in tehnologije v proizvodnji. Danes dela v kmetijstvu okoli 38 000 inženirjev in tehnikov, pred vojno pa jih je bilo le neznatno število. Ker družbena gospodarstva z okoli 15 odstotki skupnih obdelovalnih površin bolj uporabljajo pri obdelavi zemljišč sodobne dosežke, zagotavljajo okoli polovico tržnega presežka poljedelskih pridelkov. Močno se je spremenil način življenja na vasi, življenjski standard vaškega prebivalstva pa se je bistveno izboljšal: vasi so v glavnem elektrificirane in dobile so šole; v mnogih vaseh so odprli zdravstvene postaje in ambulante, napeljali vodovod in zgradili moderne ceste; televizija, radio in »bela tehnika« čedalje bolj prodirajo na podeželje. Zgradili smo ali modernizirali okoli 20 000 km sodobnih cest. Bistveno smo razširili in modernizirali železniški in ptt promet; zgradili smo omrežje sodobnih letališč, razvili in modernizirali kapacitete v letalskem prometu. Zgradili smo novo pomorsko trgovsko ladjevje, katerega nosilnost se je v povojnem obdobju povečala za 10-krat, rečno trgovsko ladjevje pa je podvojilo zmogljivosti. Cestni promet se je izjemno naglo razvijal; za večkrat se je povečal obseg prevoza blaga in potnikov v domačem in mednarodnem prometu. Precej je napredovalo turistično gospodarstvo, razširile so se zmogljivosti trgovine in gostinstva, zlasti v turističnih in mestnih središčih. Dinamičen gospodarski razvoj je omogočil, da se je naglo povečala zaposlenost in da je prebivalstvo množično prehajalo iz vasi v mesta. Od leta 1953 do 1971 se je število kmetijskega prebivalstva skrčilo za okoli 2,5 milijona. Nekmetijsko prebivalstvo sestavlja zdaj več kot 60 odstotkov skupnega prebivalstva. Od leta 1953 do 1972 se je število zaposlenih v družbenem sektorju povečalo za okoli 2,5-krat, število zaposlenih žensk pa za več kot trikrat. V skupnem številu prebivalstva se je povečalo število zaposlenih od 5,6 odstotka v letu 1939 na 20 odstotkov v letu 1971. Bistveno se je spremenila poklicna in kvalifikacijska struktura zaposlenih. V času od leta 1947 do 1971 se je družbeni proizvod na prebivalca povečal takole: v Bosni in Hercegovini za 2,8-krat, v Črni

410

gori za 3,1-krat, v Hrvatski za 4,2-krat, v Makedoniji za 3,6-krat, v Sloveniji za 4,2-krat, v Srbiji za 3,4-krat, na Kosovu za 2,4-krat jjj v Vojvodini za 3,7-krat. V istem obdobju je narodni dohodek na prebivalca naraščal približno v enakem tempu. Uspehi skupnih prizadevanj v razvoju gospodarsko nerazvitih republik in Kosova so zelo pomembni. Od leta 1954 do 1971 se je proizvodnja na teh območjih v celoti povečala za 3,3-krat, družbeni proizvod na prebivalca za 2,6-krat, temeljni skladi pa za okoli 5 5-krat. V celoti vzeto je dosežena stopnja družbenega proizvoda na enega prebivalca v letu 1971 v gospodarsko nerazvitih republikah in na Kosovu večja od poprečno dosežene ravni za vso državo leta i960, nekaj manjša pa od stopnje, ki so jo to leto dosegle gospodarsko bolj razvite republike. Realna raven življenjskega standarda se je povečala za okoli 3.5-krat, pomembno pa se je spremenila tudi kvaliteta. Napredek smo dosegli v vseh temeljnih elementih standarda: pri prehrani, oblačenju, stanovanju, izobraževanju, zadovoljevanju kulturnih, zdravstvenih, higienskih in rekreacijskih potreb. Od leta 1947 do 1972 smo zgradili dva milijona stanovanj. Od današnjega skupnega stanovanjskega fonda (5,1 milijona stanovanj) smo v povojnem obdobju zgradili okoli 40 odstotkov, če pa upoštevamo tudi veliko rekonstrukcijo stanovanj, uničenih in razdejanih med vojno in ob potresih, zajemajo nova stanovanja 60 odstotkov stanovanjskega sklada. Poprečna stanovanjska površina na eno osebo se je povečala od 8,7 m2 v letu 1951 na 12,2 m2 v letu 1973. Poraba električne energije na prebivalca se je od leta 1949 do 1972 povečala za več kot 4-krat; elektrificirano je okoli 88 odstotkov vseh stanovanj. Precej se je razvilo in je napredovalo zdravstveno in socialno varstvo ljudi. Temeljno zdravstveno varstvo zajema celotno prebivalstvo. Številne nalezljive bolezni so bile zatrte, občutno se je zmanjšala splošna stopnja umrljivosti, zlasti novorojencev in otrok. V zadnjih 20 letih se je povečalo število zdravnikov za več kot 20 000, število postelj v bolnišnicah pa za okoli 67 000. Danes je poprečna življenjska doba pri moških 65 let (pred vojno 45), pri ženskah pa 69 (pred vojno 46). Osemletno šolanje je zajelo 90 odstotkov otrok ustrezne starostne dobe. Okoli tri milijone ljudi ima srednjo, višjo in visoko izobrazbo. Danes se na 254 fakultetah, visokih in višjih šolah v vseh republikah in pokrajinah šola več kot 294 000 rednih in izrednih študentov ali 18-krat več kakor pred vojno. Z ustvarjanjem družbenih in idejnopolitičnih temeljev za visoko stopnjo resnične svobode kulturne ustvarjalnosti smo dosegli pre-

411

cejšnjo razvitost kulturnega življenja, bogastvo vsebin in raznovrstnost izraznih možnosti v umetnosti, številne stvaritve visoke vrednosti v skoraj vseh umetniških zvrsteh. Politika enakopravnosti, bratstva in enotnosti narodov in narodnosti v naši mnogonacionalni samo, upravni socialistični skupnosti se je izrazila v močnem razvoju kulturne, umetniške in znanstvene ustvarjalnosti slehernega naroda in narodnosti. Veliko smo dosegli pri ustanavljanju in krepitvi kulturnih, šolskih in znanstvenih ustanov v vsaki republiki in pokrajini — univerzitetnih središč, akademij znanosti in umetnosti, znanstvenih inštitutov in razvojno-raziskovalnih enot, radijskih postaj, televizijskih studiov, časopisov in revij, gledališč, muzejev in galerij, delovnih organizacij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo filmov, založniško dejavnostjo idr. Eden izmed zelo pomembnih uspehov je, da sta si sleherni narod in narodnost vzgojila tehnično in humanistično inteligenco, ki je v svoji pretežni večini pripravljena, da se skupaj z delavskim razredom bojuje za ekonomski in kulturni razvoj ter za socialistično preobrazbo družbe na temeljih samoupravljanja. Za znanstvenoraziskovalno delo dajemo okoli 1,3 odstotka narodnega dohodka. Ustvarili smo pomembno materialno in kadrovsko osnovo za znanstvenoraziskovalno delo. V že precej razvejenem omrežju znanstvenih organizacij dela več kot 15 000 raziskovalcev (neposredno po vojni je bilo zelo malo raziskovalskih kadrov). Iz leta v leto stalno narašča število končanih in objavljenih znanstvenih del. Povečuje se število inštitutov in raziskovalno-razvojnih enot v okrilju gospodarskih organizacij, v katerih dela zdaj okoli tretjina raziskovalcev. Družbene vede so močno napredovale glede predmetno-vsebinskega razvejevanja in razvoja zavodov in znanstvenoraziskovalskih kadrov. Po številu izdanih del s tega področja je Jugoslavija med prvimi državami na svetu. Boj za socialistično samoupravljanje je začela zveza komunistov v razmerah nerazvite materialne baze, razmeroma maloštevilnega delavskega razreda, ko je bilo precej več kmečkega prebivalstva, ki se je med bojem za samoupravljanje zelo hitro spremenilo in transformiralo. Zato je tudi socialistično samoupravljanje prav od začetka moralo urejati različna zapletena notranja protislovja in materialne težave. Zaradi objektivnih materialnih in drugih okoliščin, ravni družbene zavesti in spoznanj je bilo socialistično samoupravljanje leta in leta omejeno predvsem na odločanje delavcev o enostavni reprodukciji. Največji del družbene akumulacije je bil osredotočen v skladih družbenopolitičnih skupnosti, predvsem federacije, materialna brza samoupravljanja v delovnih organizacijah pa je bila omejena.

412

z revolucionarno-dernokratično in razredno vsebino je socialistično samoupravljanje bistveno vplivalo, da se je krepil boj za vodilno vlogo delavskega razreda v naši družbi, in je postavilo na dnevni red vsa družbena, ekonomska, politična in idejna vprašanja nadaljnjega razvoja socializma. Samoupravljanje se je nujno moralo spopasti z etatističnimi odnosi oziroma s prakso močne administrativne centralizacije in prerazdelitve sredstev družbene reprodukcije na ravni federacije, prav tako pa se je spopadlo z enakimi karakteristikami administrativnoetatističnega odločanja na ravni republik, pokrajin in občin. Z ustavo SFRJ iz leta 1963, zlasti pa z gospodarsko in družbeno reformo iz leta 1965, se je težišče boja preneslo na deetatiziranje razširjene reprodukcije. Z deetatizacijo, ki se je začela z decentralizacijo državnih, zlasti pa investicijskih skladov, naj bi se okrepila materialna osnova socialističnega samoupravljanja in močneje spodbudil razvoj samoupravljanja. To, da se spremenijo nosilci razvojnih odločitev, zlasti akumulacije, je pomenilo temeljni pogoj za prehod gospodarstva iz nižje, ekstenzivne v višjo, intenzivno fazo razvoja proizvajalnih sil. Med uresničevanjem reforme so se širše uveljavile nove kvalitete v gospodarjenju, kar je vplivalo na to, da se je preusmerila proizvodnja in da se je gospodarstvo na trgu racionalneje obnašalo; močno je bil spodbujen proces integracije v državi in bolj se je gospodarstvo začelo vključevati v mednarodno delitev dela; stopnjevalo se je uvajanje nove tehnike in tehnologije; pozitivno se je spremenila kvalifikacijska sestava zaposlenih; znatno se je razširil asortiment in izboljšala kakovost proizvodov. Od leta 1965 do 1970 je storilnost dela družbenega gospodarstva naraščala po poprečni letni stopnji okoli 6 odstotkov. Povečala se je tehnična opremljenost dela, pospešil se je proces modernizacije osnovnih sredstev v gospodarstvu in delna mehanizacija je začela hitreje prehajati na kompleksnejšo mehanizacijo proizvodnje in na avtomatizirane procese. Jugoslovanska industrija danes v vrsti panog po tehnični stopnji in času nakupa opreme ne zaostaja veliko za industrijo v drugih državah. Pri izvajanju reforme je bilo v praksi neprestano čutiti tudi težnjo, da se reforma omeji zgolj na doseganje večje učinkovitosti gospodarjenja in na ekonomsko-finančne aspekte, njeno družbeno bistvo pa naj bi se zanemarilo; omalovaževali so tudi nekatere negativne posledice tako enostranskega gledanja in ravnanja, do katerih je prihajalo v socialnih odnosih (zaostrovanje problema zaposlovanja, pomanjkanje skrbi za prekvalifikacijo in ponovno zaposlovanje nekaterih kategorij delavcev itd.).

413

Del svojih družbenih nalog je reforma opravila: bistveno je bila omejena vloga državnega aparata v investicijah in v neposrednem razpolaganju s sredstvi družbene akumulacije. Drugi del teh družbenih nalog — da se okrepi materialna osnova samoupravljanja m vpliv delovnih kolektivov ter delavskega razreda kot celote na poli, tiko razširjene reprodukcije — pa ni bil uresničen. Prav pri teh vprašanjih je reformska orientacija naletela na močan odpor, ki se je izražal v prizadevanjih, da bi zameglili in opustili te smotre in naloge reforme. Namesto zvezne države, ki je postopoma nehala biti poglaviten dejavnik pri odločanju o akumulaciji, so se krepili drugi nosilci odtujevanja sredstev družbene akumulacije (banke, velika zunanja in notranja trgovina, zavarovanje, različni skladi družbenopolitičnih skupnosti, stanovanjska podjetja itd.). Ti odtujeni centri finančne in ekonomske moči so se povezovali z zbirokratiziranimi deli državnih in drugih političnih struktur. To je bil temelj za krepitev tehnokratizma in njegovega osamosvajanja kot ekonomske in družbene sile. Tehnokratske sile so nosilci skupinskolastninskih teženj, pojavov dezintegracije družbene lastnine, zavezništva z malomeščansko stihijo ter drugimi protisamoupravnimi silami v skupnih poskusih spremeniti naravo družbene lastnine in bistvo socialističnega samoupravljanja. Zveza komunistov se je zavzemala za to, da bi se stalno krepile objektivne predpostavke in sile, od katerih je bil odvisen razvoj socialističnega samoupravljanja. Zmeraj si je prizadevala, da bi se razvijale materialne proizvajalne sile, to pa je vplivalo, da se je nadalje spreminjala socialna in ekonomska struktura, v kateri je delavski razred postajal temeljni ekonomski in družbeni dejavnik. V boju zveze komunistov za krepitev neposredne odgovornosti kolektivov in razreda v celoti, da bi obvladali sredstva družbene akumulacije, in zoper protisamoupravne težnje, ki so se temu upirale, se je razvijala socialistična samoupravljavska zavest delavcev in njihovo zaupanje v lastne moči. V tem boju se je razvijala in dozorevala tudi zveza komunistov, ko je vztrajno oblikovala take družbene rešitve, s katerimi delavski razred osvaja nove pomembne pozicije pri uresničevanju svoje vodilne družbene vloge. Rezultat teh družbenoekonomskih gibanj ter družbenopolitične in idejne akcije zveze komunistov je, da so postale tudi objektivno možne in neizbežne tiste globoke preobrazbe, ki so se izrazile v ustavnih dopolnilih leta 1971 ter v novi ustavi SFRJ, sprejeti v začetku leta 1974. Navzlic vsem omahovanjem, težavam in odporom postaja samoupravljanje družbena stvarnost. Ko premaguje ostanke stare druž-

414

ђ6) razvija lastne objektivne zakonitosti in sile za urejanje družbenih j(o’nfliktov in protislovij. Dosedanja praksa in rezultati razvoja samoupravljanja vsak dan potrjujejo opredelitev za samoupravni socializem kot smer demokratičnega, humanističnega in ekonomskega razvoja naše družbe, v katerem se na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev uresničuje povezovanje delovnega človeka v združenem delu s pogoji, sredstvi in sadovi njegovega dela. Sistem socialističnega samoupravljanja kaže sposobnost uresničiti nagel ekonomski in družbeni razvoj. Močno je spodbudil ustvarjalnost in iniciativnost delovnih ljudi na vseh področjih dela. Njegova vitalnost se posebej razodeva v sposobnosti urejati po demokratični poti tudi največja družbena protislovja in konflikte. Socialistično samoupravljanje je družbenoekonomska in politična osnova za neprestano krepitev enakopravnosti, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti. Kakor je birokratski centralizem zaviral socialistično samoupravljanje, je tudi omejeval vlogo in odgovornost socialističnih republik in avtonomnih pokrajin. Hkrati z razvijanjem socialističnega samoupravljanja, s procesom globljega utrjevanja vloge delavskega razreda in samoupravno združenega dela je tekel tudi proces bolj vsestranskega uveljavljanja narodov in narodnosti, vloge in odgovornosti republik in avtonomnih pokrajin. Obenem se je začel proces povezovanja narodov in narodnosti na novih temeljih. Prvi pogoj za nadaljnje razvijanje enakopravnosti, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti je bilo premagovanje etatističnocentralističnih teženj in sil, nosilcev unitaristične oblike nacionalizma kakor tudi zatiranje partikularistično-birokratskih in tehnokratskih teženj, ki so v zavezništvu z malomeščansko stihijo bile poglavitne nosilke separatističnega nacionalizma. Razbijanje nosilcev etatističnocentralističnih in tehnokratskobirokratskih tendenc ter s tem povezanega nacionalizma in liberalizma je bilo pomemben korak v razvoju socialističnega samoupravljanja in v utrjevanju vodilne družbene vloge delavskega razreda, prav tako pa tudi v krepitvi enakopravnosti, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti, v vzpostavljanju nove samoupravne narave naše socialistične federacije, republike, pokrajin in občin. Povezovanje narodov in narodnosti na temeljih socialističnega samoupravljanja neprestano krepi odgovornost vseh za skupno življenje. Ustavna reforma je ustvarila možnosti, da se uresničujejo skupni interesi ter da se politika v federaciji določa in izvaja na podlagi popolne enakopravnosti, soglasja in enake odgovornosti republik in avtonomnih pokrajin. Socialistično samoupravljanje kar

naprej spodbuja neposredno sodelovanje in dogovarjanje republic avtonomnih pokrajin, občin in drugih družbenopolitičnih skupnosti, samoupravno sporazumevanje, družbeno dogovarjanje in združevanje organizacij združenega dela ter drugih organizacij in samoupravnih skupnosti. Boj za uresničevanje vodilne idejnopolitične vloge Zveze komunistov Jugoslavije je bil eno izmed najpomembnejših področij boja za socialistično samoupravljanje, za osvajanje odločilnih pozicij delavskega razreda kot vodilne družbene sile. V obdobju revoluconarnega etatizma je Komunistična partija Jugoslavije uresničevala svojo razredno, avantgardno in vodilno idejnopolitično vlogo v družbi predvsem kot upravljavska sila na ključnih pozicijah države in gospodarstva, da bi uresničila tiste elementarne revolucionarne preobrazbe proizvodnih odnosov in državne oblasti, ki so bili potrebni kot izhodišče za razvoj socialistične družbe. Zveza komunistov se je z razvojem samoupravljanja vedno bolj preobražala v organizacijo, ki uresničuje svojo družbeno vlogo čedalje bolj znotraj delavskega razreda, v vseh oblikah njegovega samoupravnega, političnega in družbenega organiziranja s sredstvi in metodami, ki ustrezajo demokratični naravi socialističnega samoupravljanja. Pri koncipiranju in uresničevanju vodilne vloge je zveza komunistov morala v vsem tem obdobju biti boj tako zoper birokratskodogmatične kakor tudi zoper liberalistične in anarhističnomalomeščanske težnje in sile. Birokratskodogmatične sile so si prizadevale obdržati oziroma obnoviti zraščanje zveze komunistov z državnim aparatom in jo spremeniti v instrument državnolastniškega monopola. Zavzemale so se za to, da bi zveza komunistov uresničevala svojo vlogo z močjo poveljevanja, z avtoriteto oblasti in z metodami administrativnega vodenja. Zveza komunistov je morala premagati take težnje, ker bi to neizogibno peljalo k ločevanju avantgarde od delavskega razreda. Z usmeritvijo v razvoj socialističnega samoupravljanja in s prilagajanjem metode dela Zveze komunistov Jugoslavije spremembam v družbenih odnosih se je Zveza komunistov Jugoslavije vztrajno bojevala proti birokratskodogmatičnim pojmovanjem vloge avantgarde delavskega razreda v samoupravni socialistični družbi. Zlasti četrti brionski plenum CK ZKJ in akcije, ki jih je vse to sprožilo, so zadale močan udarec takim pojmovanjem in praksi. Toda družbeni viri za obnavljanje in delovanje te težnje niso bili odpravljeni in jih tudi ni bilo mogoče v tem času povsem odpraviti, zato je boj proti njim še nadalje aktualen in mora biti stalen.

416

Nosilci liberalističnih ali malomeščanskoanarhističnih konceptov o vlogi ZKJ in tehnokratizma, ki so mu ustrezale taki koncepti in praksa, so si prizadevali, da bi s tihotapljenjem »teorije« spontanosti in avtomatizma v družbena gibanja razvrednotili vlogo zavestnih organiziranih socialističnih sil — da bi zvezo komunistov omejili na vzgojno in splošno usmerjevalno organizacijo, da bi jo pod geslom »nevmešavanja« izrinili z glavnih tirnic vsakdanjega revolucionarnega političnega boja in družbenega odločanja; da bi odpravili osnovne organizacije zveze komunistov v podjetjih ali paralizirali njihovo vlogo; da bi izločili demokratični centralizem kot temeljno načelo, na katerem naj temeljijo notranje življenje, organiziranje in delovanje ZKJ. To je pomagalo spodkopavati vodilno vlogo zveze komunistov v družbi, to je bilo naperjeno proti uresničevanju in utrjevanju vladavine delavskega razreda v sistemu socialističnega samoupravljanja in je tako ogrožalo bistvo diktature proletariata. Liberalistični koncepti o vlogi zveze komunistov in ravnanje, ki je takim konceptom ustrezalo, so se razodevali v vsem obdobju boja za socialistično samoupravljanje. Izrazili so se že v začetku petdesetih let. V zadnjih letih so te težnje spet oživele in se močneje razmahnile, kar je bilo povezano s krepitvijo tehnokratizma. Tak potek je zaustavila in izrinila ofenzivna akcija ZKJ po 21. seji predsedstva ZKJ, po drugi seji konference ZKJ, zlasti pa po pismu predsednika ZKJ in izvršnega biroja.

I, Razmere in splošne značilnosti delovanja ZKJ ter uresničevanje njene vodilne vloge med devetim in desetim kongresom Obdobje, ki ga zajema to poročilo, označuje odločen boj Zveze komunistov in delavskega razreda Jugoslavije za poglabljanje in razvijanje bistva in pridobitev naše socialistične revolucije. V obdobju med devetim in desetim kongresom ZKJ se je nadaljeval boj za razvoj proizvajalnih sil družbenega dela, za krepitev in za nove prodore socialističnega samoupravljanja, za razvijanje enakopravnosti, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti ter za uresničevanje vodilne vloge zveze komunistov v samoupravni socialistični družbi. To je bilo obdobje intenzivnih idejnih in političnih vrenj v družbi, novih revolucionarnih pobud ZKJ in njenega bolj neposrednega spopadanja z vsemi odpori proti njeni politični smeri. To vrenje, problemi in odpori, s katerimi se je zveza komunistov soočala v minulih petih letih, so bili deloma pogojeni s tem, da se na doseženi stopnji 27 Deseti kongres ZKJ

417

razvoja naše države dokaj močno prepletajo elementi socialistične samoupravne družbe z ostanki etatizma in povečanim vplivom teh n o, kratizma, elementi bolj razvitega gospodarstva in še nepremagane tradicionalne ekonomske in socialne strukture (še visok del kmetijskega prebivalstva v skupnem prebivalstvu; poudarjene regionalne razlike v gospodarski razvitosti; problemi prehoda z ekstenzivnega na intenzivnejši način gospodarjenja; zaostrena vprašanja zaposlovanja itd.). Na drugi strani so se problemi in konflikti v minulem obdobju osredotočali tudi okrog graditve take vodilne družbene vloge in načina delovanja zveze komunistov, ki bi ustrezali interesom in potrebam delavskega razreda v tej razvojni fazi. Vodilna vloga zveze komunistov se je potrjevala v boju za graditev jasnih idejnih temeljev in konceptov nadaljnjega družbenega razvoja, za organiziranje in angažiranje socialističnih sil pri temeljnih nalogah sedanje etape, za odločno premagovanje vseh odporov protisocialističnih in protisamoupravnih sil proti politični smeri Zveze komunistov Jugoslavije. Zveza komunistov Jugoslavije je svojo vodilno vlogo potrjevala tudi s tem, da se je pogumno spopadla s hudimi pomanjkljivostmi v lastnih vrstah in jih začela odločno premagovati, ker je imela moč najti prave poti, izhodišča in sredstva za premagovanje kriznih položajev v družbi. Nove revolucionarne pobude in najpomembnejši dosežki ZKJ med kongresoma

Dosežena stopnja v razvoju materialnih proizvajalnih sil ter socialne in ekonomske strukture in dozorevanje možnosti, da postane delavski razred dominantna sila v celotnem sistemu družbene reprodukcije in pri političnem odločanju, sta zahtevala globlje spremembe, s katerimi se socialistično samoupravljanje utrjuje kot temelj našega celotnega družbenoekonomskega in političnega sistema. Čedalje bolj se je razvijala zavest, da so take spremembe potrebne. Smernice, določene na devetem kongresu, ki so konkretneje obdelale in razvijale dolgoročno orientacijo programa ZKJ, so izražale te zahteve in so zato bile deležne aktivne podpore največjega dela članstva in vodilnih kadrov ZKJ, delavskega razreda in drugega delovnega prebivalstva. Vse to je zvezi komunistov omogočilo, da je v smeri nadaljnje krepitve socialističnega samoupravljanja razvila idejnopolitični koncept o bistvu, poteh in oblikah pomembnih sprememb v odnosih proizvodnje in delitve, v družbenoekonomskih odnosih v celoti, v političnem sistemu in mednacionalnih oziroma medrepubliških odnosih. 418

Razredno in revolucionarno bistvo teh preobrazb se izraža v zajjtevi, da delavski razred osvoji in utrdi odločilno mesto v ekonomskeffl, družbenem in političnem življenju. S korenitimi spremembami v sistemu družbene reprodukcije se utirajo poti, ustvarjajo ekonomsRe, družbene in politične možnosti za to, da začne delavski razred gospodariti s skupnimi rezultati svojega tekočega in minulega dela. V skladu s tem je zveza komunistov sprožila take spremembe v političnem sistemu, da se bo z njimi, če se bodo uresničile, moral ta sistem neposredno izpeljati iz proizvajalno-samoupravljavske baze družbe. V neposredni zvezi z razvojem proizvodnih odnosov in kot sestavni del reformiranja socialističnega samoupravnega političnega sistema so bili narava federacije in odnosi v njej tako spremenjeni, da zagotavljajo širjenje temeljev in doseganje nove kvalitete enakopravnosti republik in pokrajin ter krepitev njihove neposredne odgovornosti tako za lasten socialistični razvoj kakor tudi za razvoj jugoslovanske skupnosti kot celote. Poglobljena in obogatena je bila vsebina avtonomnosti ter povečani vloga in odgovornost pokrajin. Smeri in vsebina vseh teh sprememb so se konkretno izrazile v ustavnih dopolnilih leta 1971 ter v novi ustavi SFRJ, ki je bila nedavno sprejeta. Nova ustava je sinteza družbenopolitičnih bojev in teoretičnih spoznanj ZKJ ter izraz odločnosti zveze komunistov in socialističnih sil, da snujejo vse odnose v družbi na vodilni vlogi delavskega razreda in na čedalje bolj razvitem socialističnem samoupravljanju. S temi spremembami daljnosežnega pomena je Zveza komunistov Jugoslavije potrdila sposobnost, da kot avantgardna sila ugotavlja realne možnosti in odpira poti nadaljnji socialistični in samoupravni preobrazbi družbe. V širokih idejnopolitičnih akcijah, ki jih je zveza komunistov začela in izvajala za uresničevanje teh preobrazb, je bilo premagano prej začasno zaostajanje v razvoju socialističnega samoupravljanja in se je močno okrepil boj, ki bi dosegal višjo stopnjo in osvajal nove pozicije. Napredovali smo pri zoževanju družbenoekonomskih virov etatističnega birokratizma — z deetatizacijo prej pomembnih koncentracij družbene akumulacije na ravni družbenopolitičnih skupnosti, zlasti federacije, z opuščanjem neposrednih posegov državnih organov pri investiranju, s sprejemanjem sklepov o odpravljanju tako imenovanega državnega kapitala in z odpravljanjem virov reproduciranja tega kapitala itd. Zveza komunistov se je pri razvijanju svojih revolucionarnih opredelitev opirala na moč delavskega razreda in drugih delovnih 27*

419

ljudi ter ji je uspevalo, da je iz konfliktnih položajev našla prave iz. hode, da se odkrito sooči z lastnimi slabostmi in jih v boju premaguje ter da z demokratičnimi političnimi sredstvi odločilno premaga protisocialistične in protisamoupravne idejnopolitične Orientacije, frakcije in skupine. Utrjena je bila idejnopolitična in akcijska enotnost ZKJ in njena sposobnost, da svojo politiko učinkoviteje uveljavlja. Še bolj se je okrepila politična kohezija naše skupnosti. Okrepil se je duh bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti. Vse to je pomagalo krepiti obrambno sposobnost in neodvisnost naše skupnosti, širše in čedalje uspešneje uresničevati koncept vseljudske obrambe, krepiti varnost in samozaščito naše družbe. Razvijanje in utrjevanje sistema vseljudske obrambe je postala zadeva vseh subjektov družbenega odločanja in socialistične akcije, interes najširših družbenih sil. Še močneje sta se uveljavila mednarodni položaj in ugled socialistične Jugoslavije. V vsem tem obdobju je bila socialistična Jugoslavija v zelo zapletenih in protislovnih mednarodnih odnosih aktivna dejavnica v boju za mir, za enakopravnost in demokratične odnose med narodi in državami, za uveljavitev neuvrščene politike ter za krepitev socialističnih sil v svetu. Zaradi takšne dosledne politike kakor tudi zaradi dejstva, da leži naša država na pomembnem geostrateškem območju, je izpostavljena pritiskom, sovražni propagandi, psihološki in še drugim dejavnostim reakcionarnih in imperialističnih sil v svetu, ki jim je socialistična, neodvisna in neuvrščena Jugoslavija napoti. Splošne okoliščine, v katerih je zveza komunistov idejno snovala nove prodore v razvoju socializma in samoupravljanja, so bile močno zapletene. Treba je bilo vztrajno ustvarjati pogoje za premagovanje še dokajšnjih protislovij in nesorazmerij različne narave v ekonomski in socialni strukturi. Hkrati s tem je razvoj, ki je izhajal iz vzpona sil delavskega razreda, zahteval, da se ustrezno samoupravno organizira, prav tako pa tudi tako akcijsko usposobljenost zveze komunistov, ki je neizogibna predpostavka za uspeh v vsakdanjem in žilavem boju za nove odnose. Ko je ZKJ tako utirala pot, da je delavski razred odločneje vplival na sistem razširjene reprodukcije in na politično odločanje, je njena politična smer naletela na trdovraten odpor sil, katerih pozicije je ta pot ZKJ ogrozila. Te sile so črpale svojo moč iz državnolastniškega in tehnokratskoupravljavskega monopola, iz elementov kapital-odnosa, iz malolastniške stihije; svoj obstoj so bazirale na dezintegraciji in privatizaciji družbene lastnine, na privilegijih in na živ-

420

ljenju na račun dela drugih. Idejnopolitični izrazi njihovega odpora zoper smer ZKJ so nacionalizem, liberalizem in druge oblike tehnokratke ideologije, malomeščanstvo, psevdoleva demagogija in poskusi obnavljanja birokratskodogmatskih teženj. Hkrati so napadle tudi samo zvezo komunistov, njeno vlogo idejnopolitične vodnice delavskega razreda in delovnih ljudi. Motranje slabosti zveze komunistov smo počasi premagovali. Pojave idejne neenotnosti in oportunizma, vpliv spodbijanja njene družbene vloge, ki ga je bilo čutiti tudi v njenih vrstah, oslabljena akcijska sposobnost itd. — vse to je bila velika ovira že v fazi, ko je zveza komunistov po devetem kongresu konkretneje določala idejne temelje za nadaljnje spremembe v družbenoekonomskih in političnih odnosih. Številne od teh slabosti je bilo opaziti že pred devetim kongresom in na samem kongresu. Predsednik ZKJ Josip Broz Tito je v uvodnem govoru na devetem kongresu ZKJ rekel, da se je treba »energično postaviti po robu vsem, ki ob sklicevanju na socialistično demokracijo skušajo zmanjšati vodilno idejnopolitično vlogo ZKJ, kakor tudi vsem, ki razume o reorganizacijo tako kot da bi ZKJ morala postati nekakšen diskusijski klub. V vrstah ZKJ moramo zaostriti čut odgovornosti tako članov kakor forumov. Zlasti glede tega so bile slabosti, neodgovornosti, samovolja in nedisciplina pri nemajhnem številu komunistov in forumov«. Predsednik ZKJ je ob tej priložnosti prav tako poudaril, da je »v obdobju po osmem kongresu do danes bilo tudi preveč nebudnosti, liberalizma in podcenjevanja potrebe po ostrejšem boju proti različnim reakcionarnim elementom kakor tudi proti dogmatskim in konservativnim silam, ki uživajo podporo določenih sil zunaj«. Tovariš Tito je posebej poudaril, da je čas, da se vsi komunisti zbudijo iz otrplosti in začnejo brezkompromisni boj proti vsem sovražnikom naše resničnosti. Tovariš Tito je poudaril, da socialistična demokracija ne pomeni, da se zveza komunistov odreka idejnopolitičnemu boju, ter je izrekel tudi tole zahtevo: »Zveza komunistov se mora bojevati proti liberalističnim pojmovanjem, proti lažnemu razumevanju demokracije kot absolutne svobode v vsem in za vsakogar kakor tudi proti levemu sektašenju in radikalizmu . . .« V svojem govoru je predsednik ZKJ prav tako opozoril, da je nujno potreben energičen boj »proti vsem negativnim pojavom in raznim tujim pojmovanjem kakor tudi proti prakticizmu in tehnokratizmu«. Po IX. kongresu so še naprej delovale težnje, da bi se poglobile idejne razlike in omahovanja, to pa je slabilo enotnost, ustvarjalno in akcijsko sposobnost zveze komunistov in oteževalo uresničevanje njene vodilne vloge. Počasna reforma ZK, obstoj nasprotnih kon-

421

ceptov o njeni družbeni vlogi in liberalističnih pogledov na njeno reorganizacijo, težnje, da se s formaliziranjem vloge osnovne organizacije ZK izločijo njen pomen in njene naloge v boju za razvoj socialističnih samoupravnih odnosov v slehernem okolju, zanemarjanje organizacijskega, idejnopolitičnega, akcijskega in kadrovskega usposabljanja zveze komunistov — vse to je slabilo povezanost zveze komunistov z njeno socialno razredno bazo, zlasti pa s temeljnimi sloji delavskega razreda. Spričo nezadostne usposobljenosti zveze komunistov, da bi se v prvih vrstah delavskega razreda učinkovito in neprestano bojevala za organiziranje socialističnih sil in za uveljavitev samoupravljanja, je lahko v ekonomsko, socialno, politično in idejno življenje močneje prodirala stihija, kar je bilo zlasti značilno do 21. seje predsedstva ZKJ. V gospodarskem življenju je prišlo do inflacije velikih razsežnosti in do nestabilnosti gospodarskih gibanj. Na področju socialnih odnosov se je stihijsko poglabljala neenakost, kar je začelo dobivati obliko socialnega razslojevanja družbe. V družbenoekonomskih in političnih odnosih ter v idejnopolitični praksi ZK se je to izražalo tako, da smo omahovali pri izbiri poti in oblik nadaljnjega razvoja naše družbe, da se je pojavljal partikularizem ter idejnopolitična in akcijska dezintegracija v ZK, da je slabela fronta in revolucionarna občutljivost do buržoazne ideologije ter njenih političnih in filozofskih »teorij«, da so se krhala delavskorazredna merila. Čedalje več partikularizma, idejnopolitične in akcijske dezintegracije v zvezi komunistov in resno rušenje demokratičnega centralizma so nekaj časa oteževali delovanje vodilnih organov ZKJ v tem smislu, da bi pravočasno sprejemali sklepe in jih učinkovito izvajali. Na to je opozoril tovariš Tito na 39. razširjeni seji izvršnega biroja, ki je bila marca 1970 na Brionih. Tovariš Tito je med drugim dejal: »Ko govorim o odnosih federacije in republik, mislim predvsem na čedalje močneje izražene težnje po dezintegraciji zveze komunistov ... Republiška vodstva (ZK) čedalje bolj težijo k nekakšni osamosvojitvi, in sicer k nekakšni idejnopolitični osamosvojitvi, enoten partijski center pa se jim sploh ne zdi pomemben. Enotna ZKJ pa je danes čez vse pomembna. Če v Jugoslaviji mora biti kaj enotno, tedaj je to zveza komunistov. Sicer mi socializma po drugi poti ne moremo uresničiti...« Boj zoper protisocialistične in protisamoupravne sile in težnje

To so bile splošne družbene in politične razmere, v katerih so začele bolj napadalno nastopati protisocialistične in protisamoupravne sile, ki so imele svoja oporišča tudi v vrstah zveze komunistov. 422

V takih razmerah so nasprotniki preurejali sile, kar se zlasti izraba v krepitvi moči in vpliva tehnokratizma. Temu v prid so bili zlasti tile razlogi: ločitev in odtujenost velikega dela sredstev družbene akumulacije od neposrednih proizvajalcev; dejstvo, da so posegi pri deetatizaciji razširjene reprodukcije in decentralizaciji sredstev, pooblastil in odločanja pripeljali ne do izrazitejše krepitve materialne osnove samoupravljanja, marveč do krepitve ekonomske in finančne moči centrov upravljanja v bančništvu in v območu menjave, v integracijah, ki niso temeljile na samoupravljanju, v skladih družbenopolitičnih skupnostih, zavarovalstvu, stanovanjskih podjetjih idr.; nerazvito samoupravljanje v delovnih organizacijah v obstoječih razmerah s težnjami po privatizaciji sredstev v družbeni lastnini, dokaj razširjen monopol ozkih skupin pri odločanju in zapiranje delovnih organizacij v svoje okvire •—■ vse to je povzročalo resno stagniranje družbenih odnosov ter ustvarjalo možnosti za utrjevanje in osamosvajanje tehnokratskoupravljavskih centrov moči; še precejšnja razdrobljenost samoupravljanja, ki je šele na poti, da postane celosten in vladajoč družbeni odnos v razsežnostih celotne družbe; premalo aktiven odnos zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil pri izrivanju in omejevanju virov, ki dajejo tehnokratizmu moč. Čedalje bolj je prihajalo do tega, da so se tehnokratsko upravljavski centri osamosvajali ne samo kot finančne in ekonomske, temveč tudi kot družbene sile. Naraščanje tehnokratizma je grozilo izkriviti in ogroziti bistvo samoupravnih socialističnih proizvodnih odnosov. Spodkopavanje sistema socialističnega samoupravljanja in družbene lastnine proizvajalnih sredstev, vladavina nad delavskim razredom in sadovi njegovega dela — to je razredno, protidelavsko bistvo tehnokratskega monopolizma. Tehnokratizem je povsod, kjer se je razširil, zaviral iniciativo neposrednih proizvajalcev, vodil k dezintegraciji družbene lastnine, si prizadeval formalizirati samoupravljanje in njegove organe spremeniti v zaslon, za katerim se skriva premoč ozkih monopolističnih skupin. Tehnokratske sile so pri prizadevanju, da bi razdirale socialistične samoupravne pridobitve delavskega razreda in njegovo marksistično ideologijo, uporabljale in podpirale oživljanje malomeščanske stihije in buržoaznih pojmovanj. Tehnokratizem si je prizadeval, in v nekaterih okoljih se mu je to posrečilo, da bi organizacije in posamezna vodstva zveze komunistov podredil in spremenil v instrument tehnokratskoupravljavskih centrov. V neposredni povezanosti z naraščanjem tehnokratizma je začel resneje prodirati tudi liberalizem kot način mišljenja, ideologije in političnega ravnanja, ki ustreza tehnokratizmu. V naših razmerah pomenita tehnokratizem in malolastniška stihija poglavitno socialno pod423

Iago liberalizma. Razvrednotenje dosežkov socialistične revolucije in vloge zavestnega socialističnega dejavnika, zveze komunistov predvsem — to so izhodišča pri delovanju liberalizma. V odkriti ali prj. kriti obliki zagovarja liberalizem avtomatizem in stihijnost v ekonomskem življenju in družbenem gibanju in se pri tem postavlja po robu zavestnemu usmerjanju; golo odmerjanje in tekmovanje interesov na podlagi »pravice« močnejšega; razblinjanje in eliminiranje delavskorazredne vsebine naše demokracije; izrivanje zveze komunistov z glavnih tirnic političnega in samoupravnega odločanja; spreminjanje zveze komunistov v diskusijski klub, hkrati pa eliminiranje načela demokratičnega centralizma v njej, da bi zveza komunistov oslabila lastnosti organizirane in revolucionarne politične sile. Bili so poskusi, da bi v metode in stil delovanja zveze komunistov zanesli verbalizem, forumsko delo, oportunizem in kompromisarstvo, da bi dajali prostor stihijskemu boju različnih interesov in sil. Vse to je imelo namen razorožiti delavski razred, omejevati in spodkopavati njegovo vlogo v ekonomskem, političnem in družbenem življenju. Liberalizem kot izraz in oblika nastopanja tehnokratskega monopolizma in malolastniške stihijnosti izriva resnično delavskosamoupravljavsko demokracijo in vnaša dezorganizacijo, neodgovornost in anarhičnost v družbenem ravnanju. S svojimi pojmovanji, akcijami in ravnanjem so se nosilci liberalizma postavljali po robu uresničevanju ustavnih dopolnil, zlasti delavskih, da bi tako ohranili interese in monopolistične pozicije tehnobirokratskih sil v tako imenovanih velikih sistemih, bankah, menjavi in drugih odtujenih centrih ekonomske moči. Pod pritiskom liberalizma in tehnokratizma so se obnavljali poskusi, da bi zvezo komunistov reducirali v vzgojno in splošno usmerjevalno organizacijo, da bi jo kot organizirano silo izrinili iz tokov družbenega odločanja ter iz vsakdanjega političnega boja za socialistično naravo sprejetih stališč in sklepov. Obveznost zveze komunistov, da bi na čelu delavskega razreda in drugih organiziranih socialističnih sil vodila v vseh delovnih in družbenih okoljih neposredno in konkretno idejnopolitično akcijo na osnovah svojih temeljnih socialističnih samoupravnih opredelitev, so razglašali za »vmešavanje« v pristojnost drugih organizacij in organov. Taka liberalistična pojmovanja in obnašanje so se kazala v krhanju razrednih meril v praksi nemajhnega števila organizacij in vodilnih organov zveze komunistov in v slabitvi njene socialnorazredne osnove. To se je kazalo tudi v omahovanjih v boju za razvoj socialističnega samoupravljanja. Pod pritiskom liberalističnih pojmovanj so začela slabeti organizirana prizadevanja pri razvijanju in razširjanju marksistične misli, pri krepitvi socialistične zavesti delovnih ljudi, pri 424

marksističnem izobraževanju mladega rodu, pri razvijanju dela za ideološko usposabljanje članstva ZKJ. Liberalistične teze o samoupravljanju brez partije in o spontanosti družbenega gibanja leta in leta niso naletele na dovolj odločne odgovore. Agresivnejši nastop nacionalizma — v njegovi separatistični in unitaristični obliki — je bil izraz čedalje hujšega, čedalje globljega konflikta med socialističnim samoupravljanjem in silami tehnokratskega in etatističnega birokratizma, birokratsko-stalinistične in buržoazne restavracije in z malomeščansko stihijo. Oživljanje separatizma in unitarizma je najbolj očiten primer kontrarevolucionarne usmeritve teh sil, da bi se, ne da bi izbirale sredstva, uprle novim pobudam zveze komunistov, da bi dosledno razvijala socialistični samoupravni proizvodni odnos in nacionalno enakopravnost, ki ju je sprožila prva faza ustavne reforme. V upiranju proti nadaljnji krepitvi socializma in samoupravljanja sta se obe obliki nacionalizma medsebojno podpirali. Z zanikanjem nacionalne enakopravnosti in z napadi na razredne temelje našega socialističnega samoupravnega sistema se je nacionalizem razkril kot orodje razrednega sovražnika vseh vrst. Zato je nacionalizem postal skupno idejno in politično izhodišče vseh nasprotnikov socialističnega samoupravljanja, štab zbiranja vsega, kar je v naši družbi reakcionarno, protisocialistično in protidemokratično, birokratsko in stalinistično. Ko so se protisocialistične in protisamoupravne sile zbirale na nacionalističnih temeljih, so skušale organizirati tudi odkrite kontrarevolucionarne akcije. Vse to je omogočalo tudi dejstvo, da smo v nekem časovnem obdobju podcenjevali delovanje razrednega sovražnika, kakor tudi oportunizem do virov, akcije in nosilcev nacionalizma. Nacionalizem je prodrl tudi v vrste zveze komunistov in našel svoje oporišče zlasti v tistih strukturah ZK, ki so zrasle z monopolističnimi skupinami v politiki, gospodarstvu in kulturi. S tem so bili povezani tudi pojavi nenačelnega boja za pozicije oblasti, liderstvo, samozvani avantgardizem in razne vrste grupaštva in frakcionaštva. V tem obdobju se je pokazala odpornost etatistično-centralističnih teženj, ki so poskušale obnoviti svojo oslabljeno moč ter izkoriščati težave v našem razvoju, neurejene probleme v materialnih in družbenih odnosih, prodiranje stihije v ekonomsko in družbeno življenje, premalo razvito samoupravljanje in nezadostno učinkovito urejanje ekonomskih in socialnih problemov. Realna tla, iz katerih so črpale moč etatističnocentralistične težnje, so bile zlasti te-le okoliščine: izrazita ekonomska nestabilnost in naraščajoča inflacija, kar je v nekaterih plasteh delovnega prebival-

425

stva porajalo občutek socialne negotovosti; še pomembna stopnja ločenosti območij družbenega dela, pri čemer akcije za premagovanje te ločenosti pogosto niso bile kos zahtevam po nadaljnjem samoupravnem združevanju dela; počasna preobrazba etatistične narave skladov in interesnih skupnosti kakor tudi fiskalna narava virov njihovega financiranja; nezadostna in neustrezna organiziranost delavskega razreda, njegovih sindikalnih in drugih organizacij z zvezo komunistov na čelu v boju za premagovanje teh in drugih negativnih pojavov v ekonomiki, v družbenem in idejnem življenju itd. Taki in podobni momenti vplivajo na to, da živijo v delih družbe še elementi etatističnobirokratske zavesti, zmedena pojmovanja, da je potrebna še izrazitejša arbitražna vloga državnega aparata, in zastarela gledanja na vlogo zveze komunistov. Centralistično-etatistične sile so ponavadi glasneje delovale takrat, kadar se je zveza komunistov srečevala z resnimi težavami pri uresničevanju svoje politike, na pomembnejših križpotjih v družbenem razvoju in v kriznih položajih. V določenih ožjih družbenih grupacijah, predvsem v tistih, katerih pripadniki se iz različnih razlogov še niso bolj neposredno vključili v boj za krepitev socialistične samoupravne prakse, se občasno kaže nagnjenost, da na težave, protislovja in zapletenost tega boja reagirajo poenostavljeno in destruktivno. Spričo bolj zaostrenih družbenih konfliktov in političnih napetosti je bil tak odnos do družbenih problemov deležen odmeva v delih malomeščanščine, protisamoupravljavske sile pa so si prizadevale to vrsto idejne zmedenosti in nezadovoljstva izkoristiti s poskusi kompromitirati socialistično samoupravljanje in zvezo komunistov. Nosilci lažnega levičarstva in demagoškega ultraradikalizma, ki ideologizirajo to nezadovoljstvo, spodbijajo vlogo delavskega razreda kot poglavitnega revolucionarnega subjekta ter vodilno idejnopolitično vlogo zveze komunistov, poslanstvo rešitelja pa pripisujejo intelektualnim elitam. Zagovorniki teh pojmovanj družbe ponujajo nihilizem, destruktivno kritiko in anarhijo. Lažno levičarstvo podpira s tem idejno dezorientacijo in pripravlja teren za delovanje raznih reakcionarnih in protisamoupravnih sil. Oživljanje teh in drugih protisocialističnih in protisamoupravnih teženj je čedalje ostreje opozarjalo, da se revolucionarne pobude in akcije zveze komunistov pri preobrazbi in razvoju družbenih odnosov srečujejo s takimi ovirami, s katerimi se morajo komunisti spoprijeti z vso odgovornostjo, pogumno in samokritično. Napadi na revolucionarno vlogo zveze komunistov kakor tudi slabosti v njenih vrstah so začeli ogrožati priborjene idejne koncepte o nadaljnjem

426

razvoju socializma in samoupravljanja in razjedati sposobnost zveze komunistov, da bi te koncepte uspešno oživljala. Zapletenost nalog na tej stopnji našega razvoja in odpor, s katerim se srečujemo, sta postavila vprašanje skupne usposobljenosti zveze komunistov, da je kos vlogi idejnopolitične voditeljice delavskega razreda in zahtevam zgodovinskega položaja. Imperativno se je vsilila potreba, naj se zveza komunistov osredotoči predvsem na to da z vsestransko politično in idejno akcijo na vseh področjih družbenega življenja naredi korak naprej pri povezovanju svojih idejnih koncepcij z revolucionarno prakso v prvih vrstah delavskega razreda. Za upiranje protisocialističnim pojavom in dezintegracijskim težnjam je imela pomembno vlogo 17. seja predsedstva ZKJ konec aprila 1971. Ta seja predsedstva ZKJ je bila mnenja, da so se zaradi začasnega zastoja v razvoju samoupravljanja in zaradi neenotnosti in slabosti v ZKJ začele širiti protisocialistične aktivnosti in v tej zvezi nacionalizem. Definirala je razredno, protidelavsko bistvo nacionalizma kot temelja za zbiranje vseh protikomunističnih in protisamoupravnih sil. Bolj temeljito je razsvetlila nekatere izmed nakopičenih problemov v zvezi komunistov in pripomogla, da so se mobilizirale sile, ki so se bile pripravljene bojevati za sprejemanje in uveljavljanje ustavnih dopolnil in proti vsem nasprotnikom nadaljnjega revolucionarnega gibanja naše družbe. Zato je 17. seja pomenila spodbudo k idejni diferenciaciji v ZKJ kot pomembni predpostavki za krepitev njene enotnosti. 17. seja je vplivala, da je drugi kongres samoupravljavcev potekal v znamenju močno poudarjene pripravljenosti delavskega razreda in komunistov, da se odločno spoprimejo s čedalje bolj agresivnimi odpori proti socialističnemu samoupravljanju. Akcija zveze komunistov pri uresničevanju sklepov 21. seje predsedstva, druge seje konference ZKJ in pisma V zvezi komunistov Jugoslavije je kar naprej tekel boj zoper protisocialistične težnje in protisamoupravne pritiske in njihove nosilce, ki so deloma našli oporišča tudi v zvezi komunistov. 21. seja predsedstva ZKJ, bila je v začetku decembra 1971, je rezultat in izraz tega boja, ki so ga komunisti bili v republikah in pokrajinah. Sklepi te seje in akcije, ki jih je seja sprožila, so močneje utrli pot krepitvi razredne revolucionarne usmerjenosti in prakse ZKJ ter uspešnejšemu razvoju socialističnega samoupravljanja. Na 21. seji so se odločno postavili po robu tokovom in silam, ki so nameravale spodkopati same temelje politike zveze komunistov in

427

njeno idejnopolitično enotnost. V ocenah in stališčih 21. seje se iz. raža zavest največjega dela članstva in vodstev zveze komunistov, da se je treba odločno bojevati proti čedalje bolj odkritemu nastopanju nasprotnikov samoupravljanja in graditve Jugoslavije na temeljih ustavnih dopolnil, proti naraščanju in bolj napadalnemu nastopanju nacionalizma in drugih oblik delovanja nasprotnikov delavskega razreda, socializma in samoupravljanja. 21. seja predsedstva ZKJ je pomenila konec takemu stanju. Zadala je močne politične udarce trajnejšega pomena nacionalizmu oziroma silam, ki so ga nosile. Predsedstvo ZKJ je ocenilo, da je bila to zveza tehnokratskih in etatistično birokratskih sil z oporo na malomeščanski stihiji in drugih protisocialističnih elementih. Te sile so bile nosilke teženj, ki so peljale k idejni in politični dezintegraciji zveze komunistov in k ločevanju delavskega razreda po republiški oziroma nacionalni pripadnosti kakor tudi težnje rehabilitirati birokratskodogmatično pojmovanje vloge ZKJ in etatistično-centralistični koncept naše socialistične mnogonacionalne skupnosti. Izražale so odpor proti realizaciji ustavnih sprememb. Svoboden razvoj narodov in narodnosti ter odnosi enakopravnosti med njimi se lahko krepijo le na podlagi doslednejšega razvijanja samoupravljanja in uveljavitve delavskega razreda kot vodilne sile vsakega naroda in vse naše skupnosti. 21. seja je uveljavila vlogo delavskega razreda kot sile, ki s samoupravljanjem povezuje vse naše narode in narodnosti ter vse samoupravne in družbenopolitične skupnosti. Separatistični in unitaristični nacionalizem je doživel hud poraz. S sprejetjem in uresničenjem revolucionarnega bistva ustavne reforme so bile zatrte težnje, da bi samostojnost republik postavili nasproti njihovi skupni odgovornosti za razvoj vse socialistične skupnosti, da bi samostojnost republiških zvez komunistov postavili nasproti enotnosti Zveze komunistov Jugoslavije. Razgaljeno je bilo tudi protisamoupravno bistvo centralističnobirokratskih interpretacij enotnosti socialistične skupnosti in enotnosti ZKJ. Začela se je še odločnejša bitka zveze komunistov s sovražnimi! silami vseh vrst, z vsemi političnimi in idejnimi orientacijami in pritiski protisocialističnih in protisamoupravnih sil, združenih v boju proti interesom delavskega razreda. Odločno smo začeli odpravljati slabosti v sami zvezi komunistov. To se je pokazalo tudi v aktivnejšem odnosu do političnega oportunizma in gnilega liberalizma v zvezi komunistov kakor tudi v prizadevanju take pojave jasneje identificirati in jih zatirati. Boj proti nakopičenim slabostim v zvezi komunistov je pomenil, da se zveza komunistov vrača k razrednim izhodiščem socialistične revolucije, da se krepi njena idejnopolitična enotnost in akcijska spo-

428

gobiiost. Močneje se je utrdilo samoupravno sporazumevanje in družbenо dogovarjanje kot pot, kako naj se nadalje gradijo enakopravni odnosi v federaciji in kako naj republike in pokrajini prevzemajo odgovornost za njen razvoj. Z 21. sejo in akcijami, ki jih je sprožila in usmerila, smo začeli kritično povzemati izkušnje in nauke, ki so pokazali, da je boj za neprestano spopolnjevanje socialističnih samoupravnih odnosov, za krepitev vodilne družbene vloge delavskega razreda, za utrditev enakopravnosti, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti, za uveljavitev neuvrščene politike socialistične Jugoslavije najtesneje povezan z bojem, da se zveza komunistov neprestano potrjuje kot idejnopolitično enotna organizirana sila delavskega razreda, kot sila, ki je sposobna idejno usmerjati razvoj naše družbene skupnosti, da politično povezuje vse progresivne sile pri uresničevanju praktičnih nalog na tej poti, da svoje besede spreminja v dejanja. Temeljne opredelitve 21. seje predsedstva ZKJ z akcijami, ki so sledile, so bile podlaga za razprave in dokumente druge seje konference ZKJ, ki je podprla in obdelala osnovno usmeritev te seje. Pomenila je popolno uveljavitev stališč devetega kongresa ZKJ. Na tej konferenci je bila jasno določena smer h krepitvi zveze komunistov kot enotne razredne organizacije jugoslovanskih komunistov s poudarkom na razvijanju njenega socialnorazrednega temelja in na krepitvi vpliva članstva in delavskega razreda na njeno politiko in prakso. Moč so izgubile teze, ki so imele namen izriniti zvezo komunistov kot organizirano vodilno silo družbe in jo reducirati na labilno zvezo republiških in pokrajinskih partij. Zavrnjeni so bili poskusi, da bi spremenili pomen in izrinili bistvo načel demokratičnega centralizma v vseh njegovih razsežnostih. Akcijski program, sprejet na drugi seji konference, je šel korak naprej pri preciziranju in razvijanju stališč devetega kongresa. Ta konferenca je podrobneje kritično ocenila idejno stanje v zvezi komunistov ter protisocialistične in protisamoupravne težnje v družbi. Globlje je razjasnila njihove družbene vire, jasno je opozorila na reakcionarno vlogo tehnokratskih sil in usmeritev. Čedalje bolj se organizira in širi fronta ideološkega boja zoper sile, ki so v napoto uresničevanju ustavne reforme, ki nasprotujejo krepitvi pozicij delavskega razreda, razvijanju neposredne socialistične demokracije. V tem sklopu so bile postavljene tudi naloge, da se dosledneje uresničuje ekonomska stabilizacija in utrjuje program dolgoročnega razvoja republik in pokrajin in jugoslovanske skupnosti. Popolneje je bilo določeno, kako se razredno lotiti socialne problematike in 429

smeri akcije pri preprečevanju socialnih razlik, ki ne temeljijo na delu. Na podlagi sklepov druge seje konference smo začeli kritično raziskovati prakso in utrjevati najpomembnejše naloge v zvezi komunistov, čeprav ne povsod enako dosledno. V svojih programih so organizacije in vodstva zveze komunistov konkretneje obdelovale naloge, postavljene na drugi seji konference. Okrepila so se organizirana prizadevanja obnoviti idejno življenje in ideološko delo v ZKJ, temeljiteje obravnavati probleme idejnega delovanja ter razvijati pobude in akcije na tem področju. Na podlagi kritične analize dela predsedstva ZKJ je druga seja konference postavila predsedstvu nalogo, da v svojem prihodnjem delu bolj enotno in učinkovito uresničuje svojo politično funkcijo, da bolje organizira svoje delo, da bi lahko močneje in bolj dinamično delovalo kot idejnopolitični center ZKJ. Sklepi 21. seje predsedstva ZKJ in akcijski program so pomenili, da se krepi delo predsedstva ZKJ in njegovih organov kakor tudi celotna ZKJ. Ustvarjeno je bilo ugodnejše politično razpoloženje v katerem se krepi zaupanje in sodelovanje republiških in pokrajinskih zvez komunistov v skladu z načeli demokratičnega centralizma. S tem so bile ustvarjene možnosti, da bo njihovo delo bolj plodno in konkretnejše pri graditvi in zavzemanju enotnih stališč o največjih idejnopolitičnih in družbenoekonomskih vprašanjih ter pri določanju nalog za njihovo reševanje. Predsedstvo je v tem obdobju večkrat razpravljalo o pomembnih in aktualnih družbenoekonomskih in političnih vprašanjih ter začenjalo akcijo za njih urejanje. Reorganiziran in kadrovsko spremenjen je bil izvršni biro predsedstva ZKJ. V mejah svojih pooblastil je biro deloval bolj operativno in bolj dinamično, načenjal je pomembna vprašanja v družbi in zvezi komunistov ter vztrajal pri njih urejanju. Stališča in akcije zveze komunistov so dobile široko in aktivno podporo delavskega razreda in delovnih ljudi. Ustvarjeno je bilo splošno politično razpoloženje, da se uresničijo v življenju. Toda zaradi še neobvladane idejnopolitične razbitosti v svojih vrstah se zvezi komunistov ni v potrebni meri posrečilo, da bi to razpoloženje spremenila v organizirano politično akcijo. Še vedno je bilo čutiti močan odpor zoper orientacijo 21. seje predsedstva ZKJ in druge seje konference. Ker zvezi komunistov ni uspelo spraviti najširšega članstva in delavskega razreda v konkreten idejnopolitični boj, je bilo opaziti pešanje revolucionarne akcije in različno stopnjo angažiranja v njej. Kazala so se tudi pojmovanja, nasprotna interesom delavskega razreda in socialističnega samoupravljanja, ki so se razodevala v libera430

lizrnu, pojavih oportunizma, deklarativnem izrekanju za sprejeta stališča in v obotavljanju, da bi šli v konkretno akcijo, v prizadevanjih, da bi se izognili bistvenim vprašanjem v aktivnosti zveze komunistov pri vzpostavljanju družbenoekonomskih in političnih odnosih na amandmajskih temeljih, v stabilizaciji gospodarstva, socialni politiki itd. Največja ovira so bile težnje skrhati ostrino sprejetih stališč in odlagati ter nevtralizirati uresničevanje praktičnih dejanj. Začele so se pregrupirati sile, ki so se upirale usmeritvi zveze komunistov in si prizadevale blokirati njeno akcijo. Kljub uspehom, doseženim v dejavnostih po drugi seji konference, se je pokazalo, da zahtevajo zapletenost in daljnosežnost družbenih sprememb, s katerimi se je v tem obdobju ukvarjala zveza komunistov, kakor tudi zakoreninjenost odpora zoper te spremembe še močnejšo, bolj borbeno in idejnopolitično bolj enotno zvezo komunistov. To so bili tudi poglavitni razlogi, da sta se septembra 1972 predsednik ZKJ in izvršni biro predsedstva ZKJ s pismom obrnila do članstva, organizacij in vodstev ZKJ in jih pozvala v brezkompromisni boj za odpravljanje takih pojavov, za usposabljanje zveze komunistov, da bo dosledno uresničevala orientacijo devetega kongresa in naloge akcijskega programa. Bistvo akcije, ki so jo sprožile pismo, iniciative in akcije tovariša Tita, je v tem, da bi se zveza komunistov soočila z lastno zgodovinsko odgovornostjo za usodo socializma v Jugoslaviji in da bi z mobilizacijo najširšega članstva, delavskega razreda in drugih naprednih sil utrla pot korenitim spremembam v proizvodnih in družbenopolitičnih odnosih. Prav s tem, da se je zveza komunistov spustila v tako široko družbeno in politično akcijo, je še močneje in dosledneje zakorakala v smeri, da se preobrazi v tako organizacijo revolucionarnega delovanja, ki bo lahko svoja stališča in politiko učinkoviteje uresničevala. Pismo je okrepilo temeljno razredno-samoupravljavsko orientacijo in politično smer ZKJ, izraženo v sklepih devetega kongresa, 21. seje in druge seje konference ZKJ. Spodbudilo je večjo organiziranost, doslednost in učinkovitost v boju za uspešnejše uresničevanje te smeri. Pismo je zahtevalo, da se spremenijo praksa, politično ravnanje in način delovanja, zahtevalo je brezkompromisni boj z lastnimi slabostmi in boj proti sovražnikom vseh vrst, ki se upirajo tej smeri. Akcija po pismu je bila postavljena na mnogo širše temelje, je dokaj bolj organizirana, odločnejša in bolj energična. Vsi deli in ravni zveze komunistov so pokazali močnejšo aktivnost, pri tem pa je zlasti opaziti gibanja v bazi zveze komunistov. Smotri in bistveni

431

elementi politike zveze komunistov postajajo stvar okrepljenega delovanja največjega dela delavskega razreda in drugih delovnih ljudi. To je odprlo možnost, da se bolj utrdi neposredna socialistična demokracija, da bodo delovni ljudje bolj neposredno sodelovali pri kritičnem razpravljanju o družbenih problemih in pri njih reševanju. V tem sklopu so tudi konkretna prizadevanja, da se bolj korenito spremeni socialna sestava zveze komunistov, tako da bi se odločneje odprla k delavcem — neposrednim proizvajalcem, ki prednjačijo v boju za socialistično samoupravljanje in sprejemajo marksistično ideologijo ZKJ. Bolj odkrita in bolj konkretna kritika in samokritika postajata sestavni del rednega življenja organizacij in vodstev zveze komunistov. Temu so sledile precejšnje kadrovske spremembe v posameznih vodstvih, kar je posledica utrjevanja odgovornosti za stanje v delih zveze komunistov in v ZKJ kot celoti oziroma upiranja politični smeri ZKJ. Pismo spodbuja v odločnejši in bistven boj za konstituiranje jugoslovanske skupnosti na temeljih ustavnih dopolnil, za uresničevanje ekonomske stabilizacije, za odpravljanje socialnih neenakosti. Dosežena je bila tudi nova kvaliteta pri učinkovitosti urejanja teh vprašanj. Z bolj življenjskim, trdnejšim povezovanjem zveze komunistov z družbeno bazo so se močneje aktivirale tudi druge družbenopolitične in družbene organizacije, interesne skupnosti, samoupravni in državni organi. Na pobudo pisma so zveza komunistov, delavski razred in drugi delovni ljudje začeli obsežen in odločen boj proti čedalje večjim družbenim deformacijam, proti težnjam in praksi, ki ogrožajo socialistično in samoupravno naravo družbenoekonomskih odnosov, proti kršenju in izigravanju zakonskih predpisov, proti uzurpiranju pravic delovnih ljudi in ustvarjanju privilegijev na tem temelju, proti kriminalu, podkupovanju, korupciji, bogatenju na račun dela drugih itd. Vzporedno s tem se razvija in krepi politična in družbena akcija za močno reafirmacijo moralnih norm ravnanja v socialistični samoupravni družbi, za uveljavljanje dela in ustvarjalnosti, za delitev dohodka po delovnem prispevku, za kritični odnos delovnega človeka do družbenih deformacij in birokratskega ravnanja, za vztrajnost pri angažiranju ob dolgoročnih nalogah socialistične skupnosti, za solidarnost ter druge idejne in moralne vrednote samoupravne družbe. Krepi se enotnost v ZKJ, republiške in pokrajinski zvezi komunistov se bolj povezujejo s centrom ZKJ, bolj intenzivno obravnavajo vprašanja, ki smo se jim prej izogibali, prihaja do dogovarjanja in skupnega usmerjanja akcij pri ekonomskih in drugih problemih. Vse

432

to je pomagalo, da je aktivnost predsedstva ZKJ dokaj učinkovitejša jn da se cela vrsta vprašanj, ki smo jih dolgo odlagali, obravnava mnogo temeljiteje in uspešneje ureja.

Idejnopolitična razčiščevanja v zvezah komunistov republik in pokrajin po 21. seji predsedstva ZKJ in pismu Takoj po 21. seji predsedstva ZKJ so bila precej razširjena mnenja, da se ocene in sklepi te seje nanašajo le ali pretežno na Zvezo komunistov Hrvatske. Nadaljnji potek družbenih dogajanj in političnega boja pa je pokazal, da se orientacija in stališča, sprejeta na tej seji, nanašajo na zveze komunistov vseh republik in pokrajin, ki so — zlasti po pismu — naravnale svojo aktivnost v enotno smer, jo osredotočile na ista, bistvena vprašanja razvoja socialističnih samoupravnih družbenih odnosov in proti istim nasprotnikom. Čeprav so se nacionalizem, tehnokratizem, etatizem, liberalizem in birokratski konservativizem v posameznih časovnih obdobjih izražali v določenih republikah in pokrajinah različno močno, ima vsaktera izmed teh ideološkopolitičnih orientacij isto protidelavsko in protisamoupravljavsko bistvo v razsežnosti vse države: nasprotna je interesom slehernega naroda in narodnosti ter odpira prostor za kontrarevolucionarno delovanje. Nobena izmed teh teženj ne pozna republiške meje in ni posebnost ene republike ali naroda. V idejnem in političnem življenju so se te raznorodne protisamoupravljavske in protisocialistične težnje in njihovi nosilci medsebojno pogosto povezovali in podpirali. Predsedstvo ZKJ je na 21. seji zlasti poudarilo vso odgovornost vseh komunistov Jugoslavije, predvsem republiških centralnih komitejev in pokrajinskih komitejev, da začne vsakteri v svojem okolju odločno idejnopolitično akcijo zoper protisocialistične pojave ter za razvoj samoupravljanja, za krepitev vloge delavskega razreda, za krepitev bratstva in enotnosti narodov in narodnosti in enotnosti v zvezi komunistov Jugoslavije. Eden izmed pomembnih rezultatov sklepov 21. seje predsedstva ZKJ, zlasti pa pisma predsednika ZKJ in izvršnega biroja, je, da so idejnopolitične diferenciacije z oportunizmom, liberalizmom, frakcionaštvom in drugimi vrstami nasprotovanja smeri ZKJ v republiških in pokrajinskih zvezah komunistov postale še razločnejše in ostrejše in da so v vseh okoljih začeli odločno obračunavati s protisocialističnimi in protisamoupravnimi težnjami in njihovimi nosilci. Sestanek tovariša Tita z izvršnim komitejem in političnim vodstvom Hrvatske in 21. seja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije sta pomenila potrdilo in popolno afirmacijo boja Zveze komunistov 28 Deseti kongres ZKJ

433

Hrvatske za zmago samoupravne Titove smeri. Na 23. seji centralnega komiteja ZK Hrvatske, ki je bila sklicana takoj po 21. seji predsedstva, so ob podpori članstva ZK Hrvatske odstranili iz vodstva tiste najbolj odgovorne politične funkcionarje, ki so s frakcionaškim delovanjem omogočali eskalacijo hrvatskega nacionalizma. Z odločno in ostro akcijo Zveze komunistov Hrvatske so v razmeroma kratkem času odstranili iz ZK in iz vodstev drugih družbenopolitičnih organizacij vse tiste, ki so se povezovali z nacionalistično frakcionaško politiko. To je bil tudi odločilen obračun s pojavi liberalizma, malomeščanstva in oportunizma. Na 28. seji centralnega komiteja Zveze komunistov Hrvatske in v poročilu, ki je bilo sprejeto na tej seji, so vsestransko analizirali družbenoekonomske ter idejnopolitične vzroke za prodor nacionalizma v vrste Zveze komunistov Hrvatske kakor tudi pojave frakcionaštva. Tako so bile ustvarjene možnosti, da je Zveza komunistov Hrvatske uspešno nadaljevala boj za svojo konsolidacijo in obnovo, za premagovanje političnih posledic in vzrokov nacionalizma. Poglavitna strateška smer delovanja ZKH je bila nadalje se bojevati za razvijanje in uresničevanje samoupravne smeri in na tej razredni osnovi krepiti zaupanje, bratstvo in enotnost vseh narodov in narodnosti. Odnosi, ki so jih uvedla ustavna dopolnila, so bili temeljna pot k urejanju zapletenih ekonomskih, političnih in drugih problemov v republiki. Pismo tovariša Tita in izvršnega biroja je bilo nova spodbuda za Zvezo komunistov Hrvatske, da ne bi popustili v že začeti akciji, da ne bi oslabela visoka stopnja mobilizacije članstva. Pismo je spodbudilo članstvo ZK v še močnejšo akcijo in je okrepilo zaupanje delovnih ljudi, da bodo komunisti Jugoslavije dosledno vztrajali v odločni akciji, ki jo je začela 21. seja predsedstva ZKJ. Samoupravna usmeritev v skupnem delovanju Zveze komunistov Hrvatske po 21. seji predsedstva ZKJ je ena izmed najpomembnejših smeri njene konsolidacije in idejnopolitičnega usposabljanja. Poleg notranjega idejnopolitičnega, organizacijskega in kadrovskega usposabljanja, ki se je pokazalo v obračunu z liberalističnimi, malomeščanskimi, birokratskimi, tehnokratskimi in drugimi slabostmi, ter obnove norm demokratičnega centralizma, discipline in revolucionarne komunistične etike se je zveza komunistov v svojem vsakdanjem družbenem delovanju močneje obrnila k razrednim interesom delavstva, kakor so bili izraženi v dopolnilih. To je bil temeljni pogoj in predpostavka, vendar tudi poroštvo, da je bitka proti vsem nasprotnikom samoupravljanja uspešna in da bo boj ZK zoper nacionalizem in druge sovražne ideologije in sile smiseln in utemeljen

z realnim in uspešnim gibanjem v bazi družbe — v proizvodnih odnosih. Zveza komunistov Hrvatske se je hkrati bojevala tudi zoper konservativnobirokratske sile, ki so ponujale zavezništvo v boju proti nacionalizmu, vendar ne s pozicij 21. seje predsedstva ZKJ in ustavnih dopolnil, marveč s pozicij neostalinizma in drugih ideologij, ki jih je zveza komunistov zavrgla. Te sile so kar naprej skušale in še skušajo spremeniti zmago zveze komunistov proti hrvatskemu nacionalizmu v zmago svoje konservativnobirokratske, centralistične koncepcije. V nekaterih okoljih je bilo treba energično obračunavati z opozicijskim in lažnim radikalnim ravnanjem posameznikov in skupin ter s poskusi ustvarjati vzdušje nezaupanja v Zvezo komunistov Hrvatske in njeno akcijo. Zveza komunistov Hrvatske je dosegla pomembne uspehe pri krepitvi svojih vrst s sodelovanjem komunistov, delavskega razreda in drugih socialističnih sil v dnevnih bitkah za urejanje ekonomskih in drugih problemov in v graditvi socialističnih samoupravnih odnosov. Procesi konsolidacije so bili usmerjeni v kar najpopolnejše idejnopolitično mobiliziranje in usposabljanje osnovnih organizacij ZK, zlasti tistih, ki delujejo v temeljnih organizacijah združenega dela. Po pismu in pogovoru tovariša Tita političnemu aktivu ZK Srbije so v Zvezi komunistov Srbije začeli odločen boj proti pojavom in težnjam liberalizma in tehnokratizma. Vodstvo Zveze komunistov Srbije je odločno zavrglo prakso spodbijanja politične linije ZKJ in rušenja načel demokratičnega centralizma, ki so jo izvajali najbolj odgovorni posamezniki iz ožjega vodstva Zveze komunistov Srbije, ZK Vojvodine in ZK Beograda. Energično so preprečili težnje, ki so peljale k ustvarjanju druge politične linije in na tej podlagi omogočale frakcionaško in grupaško delovanje. Bolj celostne ocene teh teženj in prakse sta dali 45. in 48. seja centralnega komiteja ter peta seja konference ZK Srbije. Ocenili so, da je bil za ZK Srbije liberalizem napad na vodilno revolucionarno vlogo zveze komunistov in njeno razredno pozicijo. V povezavi s tehnokratizmom je načel bistvene interese boja ZK za socialistične samoupravne odnose ter temelje materialnega in družbenega položaja delavskega razreda. Liberalistično ravnanje je ustvarjalo dezorientacijo, paraliziralo je akcije, razbijalo enotnost ZK in boj za uresničevanje vodilne družbene vloge delavskega razreda. V takih razmerah ustavnih dopolnil, zlasti tako imenovanih delavskih dopolnil, praktično niso izvajali. Odpora tehnobirokratskih sil, zlasti v tako imenovanih velikih sistemih, v bankah, v menjavi niso energično in pravočasno odpravljali. Birokratizem in tehnokra-

tizem sta se povezovala z nacionalizmom, ki se je razodeval kot velikosrbski hegemonizem in šovinizem. CK ZK Srbije je ocenil, da so se prejšnji nosilci najbolj odgovornih funkcij v CK ZK Srbije upirali kritiki in ocenam 21. seje predsedstva ZKJ, pisma in govora tovariša Tita političnemu aktivu ZK Srbije. Zvezi komunistov Srbije so vsiljevali posebno politiko, s čimer je bilo porušeno načelo demokratičnega centralizma in je enotnost ZKJ postala vprašanje. V času po 45. seji CK ZK Srbije so bile v CK, v vodstvih družbenopolitičnih organizacij ZK Srbije, v mestni organizaciji ZK Beograda številne kadrovske spremembe. Izvedena je bila široka idejnopolitična akcija, da bi premagali slabosti prejšnjega obdobja in uresničili naloge 21. seje predsedstva ZKJ, pisma in govora tovariša Tita. Na 52. in 56. sestanku PK ZK Vojvodine je prišel konflikt z anarholiberalizmom in oportunizmom ter frakcionaštvom in grupaštvom v Zvezi komunistov Vojvodine v fazo odločnega spopada komunistov s temi težnjami in njihovimi nosilci. Pokrajinski komite ZK Vojvodine je ocenil, da so se negativne težnje in pojavi izrazili: v opredelitvi za tehnokratski koncept družbenega razvoja; v zapostavljanju boja za razredno bistvo samoupravljanja, v prodoru liberalizma kot ideologije, ravnanja ter razumevanja in v nezadostni akciji pri uveljavljanju ustavnih dopolnil; v odstopanju od načela demokratičnega centralizma, v postavljanju liberalistično-frakcionaškega vrha ZK Vojvodine nasproti stališčem višjega vodstva, v obrambi pred kritiko slabosti kakor tudi v obračunavanju s kritiko iz baze; v grupaštvu in frakcionaštvu v zvezi komunistov, v boju klik za pozicije in v ustvarjanju grupaško-frakcionaškega bloka liberalističnega vrha v pokrajini z odstavljenimi vodilnimi ljudmi v republiki; v upiranju revolucionarni kontinuiteti in v vztrajanju pri konfliktu generacij; v koketiranju z nacionalizmom, zlasti velikosrbskim, in v verbalističnem »zaostrovanju« boja proti temu; v zapostavljanju razrednega merila v kadrovski politiki ter v privatizaciji in monopolizaciji te politike; v forumskem delu, v oportunizmu do revolucionarne akcije ZKJ, v nekritičnosti do lastne prakse, v liderstvu, manipuliranju s članstvom in vodstvom, v omalovaževanju elementov in načel, ki krepijo delavskorazredno naravo ZK in družbenih preobrazb. Odgovorne funkcije so izgubili vsi tisti, ki so prišli v konflikt z revolucijo, smerjo in revolucionarno prakso ZKJ ter izgubili zaupanje delavskega razreda in delovnih ljudi. Z odločno kritiko in bojem za odpravljanje teh teženj in slabosti sta pokrajinski komite in ZK Vojvodine v celoti ustvarila možnosti 436

za uspešnejši in doslednejši boj, da se uresničujejo idejnopolitične smernice 21. seje predsedstva ZKJ, pismo in govor tovariša Tita, in sta v tem pogledu dosegla pomembne uspehe in izkušnje. Z bojem za nadaljnje razvijanje in poglabljanje bratstva in enotnosti med narodnostmi na Kosovu in v vsej državi je Zveza komunistov Kosova zoževala prostor in možnosti za delovanje raznih nacionalizmov. Pri izvajanju sklepov 21. seje predsedstva ZKJ so sprožili vrsto konkretnih idejnopolitičnih dejavnosti na vseh stopnjah in povsod v pokrajini. To je pomagalo uspešneje izrivati in odpravljati nacionalizem na Kosovu v vseh njegovih oblikah. Boj zoper nacionalizem je tekel vzporedno z bojem za idejnopolitično krepitev zveze komunistov, za razvoj socialističnega samoupravljanja in enakopravnih mednacionalnih odnosov, za stabilizacijo in razvoj gospodarstva itd. Pri razvijanju konkretne idejnopolitične aktivnosti je potekala nadaljnja diferenciacija v ZK in zunaj nje: določeno število članov ZK je bilo izključenih; prišlo je do nekaj kadrovskih sprememb; ostreje so administrativno ukrepali proti določenemu številu nacionalističnih elementov iz sredstev informiranja ter nekaterih kulturnih, izobraževalnih in pravosodnih ustanov, športnih in drugih organizacij. Lotili so se vsestranskega boja in dela, da bi premagali nacionalno ozkost, romantiko in nacionalistično konfrontacijo z drugimi pri tolmačenju narodne zgodovine, podcenjevanje proučevanja kulture in zgodovine drugih narodov in narodnosti, primesi nacionalizma in buržoaznega zgodovinopisja v posameznih učbenikih in priročnikih, slabosti v nekaterih predmetnikih in učnih načrtih idr. Zveza komunistov Slovenije se je več let bojevala proti nacionalističnim, tehnokratskim, birokratskim in etatističnim silam ter liberalističnim težnjam. Te sile so si v različnih obdobjih boja za razvijanje samoupravnega socializma prizadevale vsiliti tezo, da je nacionalni interes v nasprotju z interesom delavskega razreda kakor tudi pojmovanje o spontanem razvoju samoupravnega socializma. Zagovarjale so opuščanje demokratičnega centralizma in težnje po političnem pluralizmu, zavzemale so se za zmanjšanje vloge zveze komunistov v združenem delu, zanikale so obstoj delavskega razreda ali pa nasprotovale njegovi vodilni družbeni vlogi. Gre za sile, ki so hotele omejevati socialistične samoupravne odnose, motile so njihov razvoj, izpodkopavale enotnost narodov in narodnosti ter neuvrščeno zunanjo politiko, zlasti na področju gospodarskih odnosov z državami v razvoju, nastopale pa so tudi proti avantgardni in aktivni vlogi zveze komunistov. S svojo dejavnostjo in nacionalistično opredeljenostjo so te sile poskušale oslabiti povezanost slo437

venskega gospodarstva z jugoslovanskim in s tem objektivno ustvarjale položaj, v katerem bi se lahko zgodilo, da bi SR Slovenija postala ekonomski privesek razvitih zahodnih držav. Pomembno zmago v boju proti tem silam in težnjam je Zveza komunistov Slovenije zabeležila že ob obravnavanju družbenih dogajanj in politične odgovornosti v tako imenovani »cestni aferi«, nadalje pri obravnavanju stanja in reorganizacije ljubljanske organizacije ZK kakor tudi na tretji seji konference ZK Slovenije, ko je obravnavala problematiko socialne diferenciacije in poročilo o delu centralnega komiteja. Boj Zveze komunistov Slovenije s protisamoupravnimi in protisocialističnimi silami se je dokončno razpletel na 29. seji CK ZK, na kateri so celoviteje ocenili idejnopolitična dogajanja ter obračunali z nosilci negativnih sil in teženj. V teh idejnopolitičnih bojih je Zveza komunistov Slovenije zabeležila pomembne uspehe tudi, kar zadeva krepitev njene idejnopolitične enotnosti in akcijske sposobnosti. Pri izvajanju sklepov 21. seje predsedstva ZKJ in pisma je aktivnost organizacij in organov Zveze komunistov Bosne in Hercegovine v boju proti vsem oblikam nacionalizma in hegemonizma, tehnokratske ideologije in prakse, neostalinistov, delovanja tako imenovanih novih levičarjev ter drugih protisocialističnih in protisamoupravnih sil in teženj postala še bolj organizirana, energičnejša in učinkovitejša. Okrepila se je aktivnost pri idejnopolitičnem in akcijskem usposabljanju Zveze komunistov Bosne in Hercegovine za še učinkovitejše delovanje v razmerah čedalje bolj razvitega samoupravljanja. Tako se je pospešil odločen obračun z liberalističnimi in oportunističnimi težnjami, ki so zvezo komunistov skušale ločiti od konkretnega boja za samoupravni socializem, kakor tudi z dogmatskobirokratskimi silami in njihovimi prizadevanji, da bi zveza komunistov neposredno odločala o vseh vprašanjih mimo in zunaj samoupravnih in političnih struktur. Forumi in organi oziroma Zveza komunistov Bosne in Hercegovine v celoti so se odločno postavljali po robu poskusom negirati samoupravni temelj razvoja in emancipacije vsakega naroda in narodnosti v Bosni in Hercegovini ter Bosne in Hercegovine kot samoupravne skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti v jugoslovanski samoupravni socialistični skupnosti. Zavzemali so jasna stališča in so se načelno bojevali proti negativnim težnjam na področju kulture, najsi so se pojavljale v SR Bosni in Hercegovini ali pa so prihajale iz drugih okolij. Tu gre predvsem za jezikovno podvajanje; za pogrevanje nacionalističnih mitov; za paternalizem do kulture Muslimanov, Srbov in Hrvatov v Bosni in Hercegovini; za neznanstveno razlaganje zgodovinskih dejstev ipd. Glede na mnogonacionalno 438

strukturo Bosne in Hercegovine bodo tudi ta vprašanja v prihodnje ostala v središču pozornosti ZK BiH, ker so bile nacionalistične in unitaristične težnje zatrte, niso pa bile dokončno poražene. V aktivnosti pri izvajanju ustavnih dopolnil, zlasti po pismu, je CK ZK Bosne in Hercegovine posebno poudarjal, da je potreben organiziran in brezkompromisen idejnopolitični boj proti različnim osamosvojenim centrom ekonomske in politične moči, konservativnim in destruktivnim težnjam — proti tehnokratskobirokratskemu monopolu, proti primitivističnemu odnosu do uvajanja sodobne tehnologije in organizacije dela, avtarkije in lokalizma, regionalne parcializacije in parcializacije po panogah, do političnega liderstva, patronaže nad posameznimi okolji in delovnimi organizacijami itd. V vrsti občin in delovnih organizacij se je Zveza komunistov Bosne in Hercegovine odločila za brezkompromisen obračun s temi pojavi in njihovimi nosilci. Stališča 36. in 37. seje centralnega komiteja Zveze komunistov Makedonije — v katerih so vgrajeni neposreden prispevek, kritične pripombe in opozorila tovariša Tita ob obisku SR Makedonije — izražajo konkretno spoznavanje položaja v luči nalog iz pisma in so se v idejnopolitični praksi in družbenopolitičnem življenju potrdila kot prelomnica v skupni idejni in politični orientaciji in angažiranosti za dosledno uresničitev smeri 21. seje predsedstva ZKJ in obenem kot temelj odločnega obračunavanja z vsemi odpori in silami na poti krepitve enotnosti in učinkovitosti idejnopolitične akcije ZK. Z uresničevanjem stališč 36. in 37. seje CK ZK Makedonije je bil zadan odločen udarec poskusom, da bi razvrednotili bistvo in pomen enotne Zveze komunistov Jugoslavije kot avantgarde delavskega razreda in kohezijske sile jugoslovanske skupnosti, poskusom, da bi degradirali demokratični centralizem, protirazrednim interpretacijam revolucionarne vloge zveze komunistov in izrivanju zveze komunistov iz neposredne politične akcije. Okrepljena je bila bitka zoper vse samoupravne in protisocialistične sile in težnje, zoper tuja idejna pojmovanja in opredelitve nasprotnih ideologij zveze komunistov in za odločno odpravljanje frakcionaštva, grupašenja in elitizma v vrstah ZK in v skupnem družbenopolitičnem življenju. S tem se je začel proces idejne diferenciacije. Ustvarjeni so bili pogoji za bitko tako proti dogmatičnim, birokratskotehnokratskim, unitarističnim in konservativnim kakor tudi proti liberalističnim težnjam in silam dosledneje z jasno poudarjenih postojank in interesov delavskega razreda, politike in ideologije zveze komunistov. Razkrinkane so bile nesprejemljive teorije o partiji tako imenovane družbene elite, ki se opira edino na inteligenco in visoko strokovni del delavskega razreda, 439

»teorije« o tako imenovani elitni vlogi inteligence in poskusi ustvariti umetno konfrontacijo med delavskim razredom in inteligenco kakor tudi »teorijo« o ustvarjanju »novega socialnega bloka« v družbi. Začel se je tudi odločen obračun s težnjami, ki so vodile k policentrizmu kakor tudi k partnerstvu z zvezo komunistov. Začela se je bitka proti temu, da ne bi podcenjevali nevarnosti nacionalizma, da bi zanemarjali njegovo reakcionarno razredno bistvo, da bi se idejno sprijaznili z nacionalističnimi silami in težnjami in imeli do njih oportunističen odnos, ter bitka za nadaljnjo krepitev enakopravnosti makedonskega naroda in narodnosti, ki živijo v SR Makedoniji, za krepitev jugoslovanske socialistične skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti. Odločna akcija ZK Makedonije in njenega vodstva je skupaj z določenimi personalnimi spremembami v njenih organih pomagala usposabljati zvezo komunistov za učinkovitejše zatiranje negativnih pojavov in za ustvarjalno delo pri reševanju nalog, na katere opozarja pismo in ki so povezane z uresničevanjem ustavnih sprememb. Zveza komunistov Črne gore je po svojem petem kongresu vodila idejnopolitični boj s pojmovanji in težnjami, ki so nastopale proti doslednemu uresničevanju vodilne idejnopolitične vloge in enotnosti Zveze komunistov Jugoslavije v razmerah socialističnega samoupravljanja in proti vsem poskusom oslabiti demokratični centralizem v Zvezi komunistov Jugoslavije. Tako se je leta 1969 spopadla s težnjami političnega pluralizma, ki so se pojavile v vrhu republiške konference socialistične zveze. Tedaj se je pod krinko politične samostojnosti SZDL in baje demokratičnih odnosov začelo politično grupaško frakcionaško delovanje. Vendar pa so bile na načelni in demokratični osnovi vse te težnje odločno zatrte že na samem začetku. Po 21. seji predsedstva ZKJ je nastala razmejitev s silami in tokovi, ki so postali nosilci ideologije nacionalizma in liberalizma ter poskušali degradirati avantgardno vlogo zveze komunistov in vodilno vlogo delavskega razreda v samoupravni socialistični družbi. Konkretna akcija proti pojavom in nosilcem nacionalističnega delovanja, zlasti v nekaterih kulturnih ustanovah, je imela veliko vlogo v razbijanju nacionalističnih oporišč. Zveza komunistov Črne gore je s tem, ko je jasno oblikovala koncept razvoja nacionalne kulture, zožila nacionalizmu polje delovanja. Vzporedno z bojem proti nacionalizmu se je Zveza komunistov Črne gore v vsem tem obdobju bojevala tudi s težnjami in pojavi tehnokratizma, liberalizma in birokratskega dogmatizma. Ta boj se je zlasti okrepil ob uresničevanju nalog iz pisma tovariša Tita in izvršnega biroja. 440

Med akcijo za uresničevanje nalog iz pisma se je Zveza komunistov Crne gore spopadla s pojmovanji in težnjami, ki so si prizadevale prikazovati revolucionarno vlogo ZK, njeno politično učinkovitost in organiziranost kot radikalizem, kot vračanje k stari metodi in praksi delovanja zveze komunistov, k njeni monopolski vlogi v družbenem in političnem življenju. Med to akcijo se je zveza komunistov spopadla tako s političnim oportunizmom kakor tudi z dogmatičnimi silami, ki so si prizadevale, da odločen boj in trajno usmeritev zveze komunistov v razvijanje socialističnega samoupravljanja, v poglabljanje enakopravnosti narodov in narodnosti ter v krepitev vodilne vloge delavskega razreda v teh procesih zamenjajo z bojem, ki je zasnovan na dogmatičnih izhodiščih in ultraradikalni socialni demagogiji. Te negativne težnje so bile odločno poražene na četrti seji konference Zveze komunistov Črne gore. Centralni komite zveze komunistov in občinska vodstva ZK so ob teh vprašanjih vodili konkretno idejnopolitično akcijo, kar je pomembno prispevalo k temu, da je potekalo uresničevanje pisma vse bolj dosledno. Izhodišča za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ Izhodišča za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ so izhajala iz smernic in stališč 21. seje predsedstva ZKJ, akcijskega programa druge seje konference ZKJ, pisma in govora tovariša Tita. Z objavo izhodišč junija 1973 smo dobili novo spodbudo za uspešnejše uresničevanje sprejete politične smeri in priprav desetega kongresa ZKJ. V njej so izražena spoznanja in ocene, do katerih smo prišli v času po devetem kongresu, ko so se izoblikovale idejnopolitične osnove nadaljnjih revolucionarnih preobrazb v naši družbi, ko so bile določene in sprejete ustavne spremembe v duhu te idejnopolitične usmeritve in so bili narejeni odločni koraki, da bi se ZK vsestransko krepila in usposabljala za revolucionarno akcijo načelu delavskega razreda. Celotnost smernic in stališč izhodišč je bila podlaga za idejnopolitično akcijo zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil pri urejanju aktualnih problemov družbenoekonomskega, političnega in idejnega življenja v naši družbi, prav tako pa tudi osnova, da se konkretneje določajo smeri akcije in idejnopolitičnih nalog zveze komunistov v prihodnji fazi našega razvoja, ki jih bo obravnaval in sprejel deseti kongres ZKJ. V obsežni razpravi o izhodiščih, ki je tekla v zvezi komunistov, so enotno sprejeli in podprli idejnopolitična stališča in ocene, ki jih izhodišča vsebujejo. Poleg pogovora o osnutku nove ustave je razprava o izhodiščih prispevala h globlji, popolnejši osvetlitvi pomena

441

sprememb, ki potekajo v socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosih, v mednacionalnih oziroma medrepubliških odnosih in v našem političnem sistemu. Kongresi zvez komunistov v socialističnih republikah in konferenci zvez komunistov v socialističnih avtonomnih pokrajinah v marcu in aprilu 1974 so bili velika potrditev dosedanjih rezultatov v krepitvi zveze komunistov in v razvijanju socialističnega samoupravljanja. Vsi referati, razprave in dokumenti, sprejeti na teh kongresih in konferencah, so v celoti potrdili skladnost in enotnost pogledov jugoslovanskih komunistov glede temeljnih smeri in vseh bistvenih vprašanj nadaljnjega razvoja Zveze komunistov Jugoslavije in naše socialistične samoupravne družbe. Republiški kongresi in pokrajinski konferenci so tako velik prispevek v pripravah na X. kongres ZKJ. Pred kratkim smo sprejeli novo ustavo SFRJ. Tako je bila zaključena pomembna faza v našem družbenem razvoju. Dosegli smo uspeh daljnosežnega pomena, ki bo trajno deloval kot ena izmed najpomembnejših pridobitev delavskega razreda in Zveze komunistov Jugoslavije. Boj za revolucionarno bistvo in bistvene rešitve, kakor jih vsebuje ustava, je vodila zveza komunistov v vseh teh letih po devetem kongresu ZKJ, na katerem so bili določeni idejnopolitični temelji ustavne reforme. Vsi konflikti s protisocialističnimi silami in ves odpori socialističnemu samoupravljanju so bili utemeljeni v revolucionarni orientaciji, vsebovani v ustavnih dopolnilih, ki so bila jedro sedanje ustave. Ta odpor je bil zlomljen prav v boju za zmago te orientacije. Nova ustava je izraz kontinuitete marksističnih idejnoteoretičnih prizadevanj in družbenopolitičnih bojev vseh naprednih sil naše družbe z zvezo komunistov na čelu v stalnem spopolnjevanju ustavnopravnih temeljev naše socialistične samoupravne družbe in naše socialistične države kot odločne zaščitnice čedalje doslednejšega razvoja socialističnega samoupravljanja. Razvijanje enakopravnosti narodov in narodnosti ter utrjevanje medrepubliških odnosov na temelju novih ustavnih rešitev sta pomembna dejavnika za nadaljnjo krepitev enotnosti v zvezi komunistov in v naši večnacionalni socialistični skupnosti. Načela, rešitve in socialistične humanistične perspektive nove ustave morajo postati močno orožje delavskega razreda, komunistov in vseh naprednih ljudi v boju, da bodo vztrajno omejevali in odpravljali ostanke razrednih odnosov, da bodo dosegali nove uspehe socializma in samoupravljanja na vseh področjih življenja.

442

II. Materialni in družbeni razvoj Aktivnost in rezultati pri uresničevanju gospodarske in družbene reforme ter politike ekonomske stabilizacije

V času med devetim in desetim kongresom ZKJ je naša država dosegla zelo pomembne uspehe v materialnem in družbenem razvoju. Dosegli smo jih z obsežno aktivnostjo in izjemnimi napori vseh delovnih ljudi, zlasti delavskega razreda, z Zvezo komunistov Jugoslavije na čelu. Pomembno vlogo pri tem so imele organizacije in forumi zveze komunistov v vseh okoljih in na vseh stopnjah. K temu sta prispevala iniciativa in aktivnost predsedstva ZKJ, izvršnega biroja in komisij predsedstva. Še naprej smo krepili proizvajalne sile družbe, nadaljevale pa so se tudi spremembne v ekonomski in socialni sestavi prebivalstva. V boju za gospodarsko in družbeno reformo in politiko ekonomske stabilizacije smo dosegli, da so nadalje naraščali proizvodnja, storitve in izvoz, zaposlenost prebivalstva in storilnost dela, hkrati pa se je zvišal tudi življenjski standard delovnih ljudi. V tem obdobju se je gospodarstvo hitreje razvijalo kakor med osmim in devetim kongresom ZKJ. Če računamo po stalnih cenah iz leta 1966, je bil leta 1972 družbeni proizvod v primerjavi z letom 1968 za 33 odstotkov večji; količinski obseg industrijske proizvodnje za 44, osebna poraba za 34, splošna poraba za 30 in investicije v osnovne sklade za 41 odstotkov. Povečanje zaposlenosti je presegalo naravni prirastek prebivalstva: število prebivalcev se je povečalo za okoli 520.000, število zaposlenih pa za 628.000 oziroma zaposlenost je bila za 20 odstotkov večja od prirastka. Zgradili smo 500.000 novih stanovanj. Precej se je povečala poraba trajnih potrošnih dobrin. Samo leta 1971 je bilo prodano okoli 300.000 televizorjev, 415.000 električnih štedilnikov, 265.000 pralnih strojev in 374.000 hladilnikov. V primerjavi z letom 1968 se je leta 1972 število osebnih avtomobilov na enega prebivalca podvojilo itd. 1. Na devetem kongresu je Zveza komunistov Jugoslavije ocenila dotedanje obdobje uresničevanja gospodarske in družbene reforme, začete leta 1965, in ugotovila, da njeni temeljni cilji in naloge ostajajo tudi za naslednje obdobje. Reforma je imela namen odpraviti pomanjkljivosti v gospodarjenju in pri delovanju družbenoekonomskega sistema. Te pomanjkljivosti so se poleg drugega kazale v ekstenzivnem poslovanju gospodarstva, v nesorazmerjih med cenami, v visoki stopnji nestabilnosti in v neuravnovešenosti v ekonomskih gibanjih, v pomanjkljivostih v razvojni politiki in sistemu planiranja kakor tudi pri drugih elementih ekonomskega sistema. Z izvajanjem 443

bistvenih sprememb v družbenoekonomskem sistemu in razvojni politiki je bilo treba ustvariti možnosti za hiter in stabilen razvoj gospodarstva. V uresničevanju smotrov in ukrepov reforme je delavski razred prvikrat videl pot k hitrejšemu razvoju samoupravljanja in h korenitemu izboljševanju lastnega družbenega in materialnega položaja. Izvajanje reforme je odprlo pot, da smo dosegali pomembne uspehe. Poleg okrepljenega angažiranja in vpliva zveze komunistov so delovni ljudje in kolektivi začeli uresničevati nove kvalitete v gospodarjenju. Vse bolj se usmerjajo k lastnim silam, k povečanju storilnosti dela, k modernizaciji in intenzificiranju proizvodnje in k usposabljanju proizvodnje za širše in ekonomsko bolj smotrno vključevanje v mednarodno delitev dela. Pozitivne spremembe je opaziti v kvalifikacijski sestavi zaposlenih. Precej se je razširil asortiment in izboljšala se je kakovost proizvodov. Od leta 1965 do 1970 je storilnost dela družbenega gospodarstva naraščala po poprečni letni stopnji okoli 6 odstotkov. Prav tako se je začela akcija pri integraciji gospodarstva in povezovanju gospodarstva z drugimi dejavnostmi. V minulih šestih letih smo uvozili opreme v vrednosti okoli tri milijarde dolarjev. To je hkrati z domačo proizvodnjo pripomoglo, da se je povečala tehnična opremljenost dela, in je spodbudilo hitrejši prehod od delne na kompleksnejšo mehanizacijo proizvodnje in na avtomatizirane procese. Vrsto let že naša industrija po tehnični stopnji in času nakupa opreme ne zaostaja veliko za industrijsko razvitimi državami. Eden izmed bistvenih smotrov reforme je bila krepitev materialne osnove samoupravljanja. V tem smislu smo začeli opuščati državnolastninske monopole in zmanjševati posredniško vlogo države pri razpolaganju s presežkom dela. Naredili smo pomembne korake pri deetatizaciji družbene akumulacije tako v federaciji kakor tudi v republikah in pokrajinah. Tu so pripravili vse za likvidacijo državnega kapitala: sprejeli so ustrezne programe in zakonske predpise, hkrati s tem pa so sprejeli tudi parcialne ukrepe za prenašanje teh sredstev v gospodarstvo. Sprejeto je bilo stališče (na 5. in 8. seji predsedstva ZKJ), da se razen sredstev za razvoj gospodarsko manj razvitih republik in pokrajine Kosovo določa vsako drugo združevanje sredstev na ravni federacije z dogovori med vsemi republikami ali samega gospodarstva in da se odpravi administrativno zbiranje sredstev za razširjeno reprodukcijo v družbenopolitičnih skupnostih. Deetatizirana sredstva pa niso prišla pod vpliv proizvodnega dela in mu niso na razpolago. V nasprotju s tem pa se osredotočajo čedalje večja sredstva v novih in prej ustanovljenih skladih družbeno444

političnih skupnosti, namenjenih za razširjeno reprodukcijo. Vloga in moč bank in velikih trgovskih hiš se je čedalje bolj krepila, sredstva proizvodnih organizacij pa so se vse bolj manjšala, njihov delež v delitvi družbenega proizvoda se je zmanjševal. To kaže po eni strani, da je bil odpor proti družbeni vsebini reforme, na drugi strani pa, da boj za razvoj samoupravljanja ni bil zmeraj in v potrebni meri v središču idejnopolitičnega angažiranja komunistov. To so izkoristile tehnobirokratske in druge protisamoupravne sile, da so si krepile položaj in vpliv. Taka gibanja so povzročila idejna omahovanja v zvezi komunistov, zlasti glede na izvajanje stališč devetega kongresa ZKJ. Odsevala so na materialnem razvoju ter oteževala družbeno smotrno delitev in specializacijo dela ter peljala k odlaganju rešitev nerešenih vprašanj v ključnih sektorjih gospodarstva, ki so imeli sicer na voljo pičla sredstva za izpolnjevanje smotrov reforme. Hkrati so tehnobirokratski centri ekonomske in politične moči vztrajno izvajali svoje načrte v nasprotju s politiko, kakor jo je sprejela refoma. Poleg drugega je to onemogočalo izvajanje samoupravne integracije tako v gospodarstvu kakor tudi med gospodarstvom in drugimi področji družbene reprodukcije. Vse negospodarsko območje se je financiralo pretežno z državnoetatističnimi metodami zajemanja sredstev gospodarstva. Tako je precejšen del delavčevega minulega dela ostal zunaj njegovega vpliva. Visoka negospodarska poraba, avtonomno gibanje porabe in neracionalna poraba sredstev — vse to je peljalo k zoževanju materialnih okvirov za razširjeno reprodukcijo v gospodarstvu. Za določen čas je bilo zavrto reševanje bistvenih vprašanj nadaljnje graditve samoupravnega družbenoekonomskega sistema, kakor so: sistem razširjene reprodukcije in načrtovanje; sistem in politika cen; devizni in zunanjetrgovinski režim; fiskalni in kreditno-monetarni sistem; financiranje družbenih dejavnosti in vsi drugi bistveni elementi, brez katerih v enotnem samoupravnem družbenoekonomskem sistemu ne morejo skladno delovati komponente: družbeno planiranje, tržni mehanizem ter mehanizem ekonomskih instrumentov in ukrepov ekonomske politike. Z opuščanjem prejšnjega sistema načrtovanja pa nismo dovolj vztrajno odpravljali tudi dilem in oblikovali novega sistema načrtovanja v samoupravni družbi. Zato so v novih razmerah delovale težnje neusklađenega razvoja, podedovane iz obdobja centralizacije in distribucije investicijskih sredstev. Te neusklađene težnje v materialnem razvoju so se precej dolgo poglabljale in zaostrovale. Ideja o funkcionalni integraciji v gospodarstvu ni bila uresničena, četudi so to zahtevale potrebe skladnega razvoja. Vpliv delavcev v proiz445

vodnih organizacijah na tokove razširjene reprodukcije je bil zelo majhen, to pa je vodilo do tega, da smo gradili neracionalne in neusklađene zmogljivosti, učinkovitost investicij se je zmanjševala, neracionalno smo rabili materialna sredstva in neustrezno izkoriščali kadre. Problem neoptimalnih zmogljivosti se je zlasti pokazal v predelovalni industriji. Zanemarjena je bila skladna rast posameznih gospodarskih sektorjev in med seboj odvisnih vrst proizvodnje. Zato ni bila uresničena niti ideja o skladnem in kontinuiranem načrtovanju. Iz načrtov so izostali dolgoročnejša politika cen in ustrezna zaščita domače proizvodnje kakor tudi ukrepi za boljše izkoriščanje obstoječih zmogljivosti in domačih komparativnih prednosti v politiki razvoja in nastopanja na tujem tržišču. Ker ni bilo ustreznega sistema razširjene reprodukcije in drugih sistemskih rešitev, načrt ni bil dovolj učinkovit instrument za usmerjanje gospodarstva in njegove rasti. Gospodarski razvoj je začel teči avtarkično in je izkazoval močne strukturne debalanse in nestabilnost. Med načrtovanjem in sistemom razširjene reprodukcije ni bilo organske povezanosti. Načrt je nakazoval ene vrste nalog, sistem razširjene reprodukcije pa je ubiral druge smeri. Davčni sistem je dolgo obdržal fiskalni značaj, zato ni bil tisti dejavnik, ki bi vplival na gospodarski razvoj. Prerazdelitev narodnega dohodka je tekla v korist porabe in v škodo akumulacije. Vse bolj se je zaostroval problem investicij, zlasti njihove sestave, ker so se hitreje povečevale negospodarske kakor pa gospodarske investicije, ker so se hitreje povečevale investicije v predelovalnih kakor pa v energetskih in surovinskih vejah. Takšna gibanja so v precejšnji meri povzročala določeno stanje v proizvajalnem odnosu, omogočalo pa jih je veliko odtujevanje akumulacije od njihovih ustvarjalcev. Nosilci teh, delavcem odtujenih sredstev v bančništvu, velikih trgovinskih in drugih podobnih organizacijah so usmerjali akumulacijo tako, da to ni bilo v skladu s potrebami razvoja samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in tudi nesmotrno s stališča povečevanja družbene produktivnosti dela. V tem obdobju ni bilo mogoče zadovoljivo uresničiti tudi koncepta enotnega jugoslovanskega tržišča. Integracija jugoslovanskega gospodarstva ni bila dovolj zasidrana v uporabljanju ekonomskih prednosti skupnega življenja. Navzoča so bila tudi pojmovanja, da predpostavlja koncept enotnega jugoslovanskega tržišča samo svobodno menjavo blaga. Puščali smo vnemar to, da zahteva tak koncept tudi popolnoma svobodno gibanje denarja, izmenjavo tehnologije in informacij, skupno razvojno politiko in razvijanje takih družbenoekonomskih odnosov, v katerih se bo čedalje bolj utrjevalo združeno delo kot dejavnik hitrejše, učinkovitejše in skladnejše

446

gospodarske rasti in enotnosti jugoslovanskega gospodarskega področja v širšem smislu. V nasprotju s tem so bile navzoče težnje k regionalnemu zapiranju in oblikovanju avtarkičnih gospodarskih struktur. Uveljavljala se je profitarska in špekulantska miselnost. To je objektivno peljalo k dezintegraciji gospodarstva, delavskega razreda in celotne družbe in je zaviralo razvoj samoupravljanja kot poglavitne gibalne sile razvoja proizvajalnih sil. Bile so iluzije, da bo tržišče samo po sebi, avtomatično zagotovilo materialni razvoj, odpravilo strukturna nesorazmerja, opravilo ustrezno alokacijo akumulacije in zagotovilo dinamično in stabilno gospodarsko rast. Zaradi nerazvitosti tržišča na samoupravnih družbenoekonomskih temeljih so se čedalje bolj izražale njegove negativne lastnosti, to pa je zaviralo uresničevanje načela delitve po delu in iniciativnost proizvajalcev. Na tržišču je bilo prostora tudi za nekvalitetno in zelo drago proizvodnjo. To pomeni, da tržišče ni funkcionirano, kakor bi moralo, kot racionalno družbeno merilo gospodarjenja, valorizacije vrednosti, kakovosti in rizika pa tudi kot faktor, ki spodbuja delovne kolektive k večji učinkovitosti, ekonomičnosti in storilnosti dela. V posameznih obdobjih je zaostajala stopnja rasti, poglabljala so se strukturna nesorazmerja v gospodarstvu, neskladnost med blagovnimi in kupnimi skladi, podirala so se razmerja med osebno, splošno in investicijsko porabo in trošenjem čez realne možnosti, povečeval pa se je tudi primanjkljaj v trgovinski in plačilni bilanci. Poleg drugega je bilo posledica tega, da so bile premalo izkoriščene zmogljivosti in da so se z inflacijo in nelikvidnostjo povečali proizvodni stroški. V takih razmerah se je precejšen del gospodarstva vnovič obrnil k državi. To je zmanjševalo prizadevanja delovnih organizacij v gospodarstvu, da bi s povečanjem storilosti dela in z zniževanjem proizvodnih stroškov dosegle večji dohodek. Objektivno je to peljalo k zadrževanju in obnavljanju elementov etatizma in h krepitvi tehnokratizma, zaviralo je razvoj samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, s tem pa tudi razvoj proizvajalnih sil. Izrazita nesorazmerja med bazičnimi in predelovalnimi kapacitetami so omejevalno delovala na ekspanzijo proizvodnje, povečevala so odvisnost domače proizvodnje od uvoza, to pa je hkrati z omejenimi plačilno-bilančnimi možnostmi negativno vplivalo na dinamiko in stabilnost rasti proizvodnje. Velike rezerve v proizvodnih zmogljivostih gospodarstva pomenijo precejšen del neizkoriščenega narodnega gospodarstva. Če ne upoštevamo druge in tretje izmene, so bile leta 1970 industrijske zmogljivosti izkoriščene komaj s 73 odstotki. Celotna industrija dela povprečno v 1,47 izmene (v drugi 447

in tretji izmeni dela komaj 32 odstotkov od skupnega števila zap0. slenih delavcev). V industriji, ki proizvaja končne izdelke, je stopnja izkoriščanja zmogljivosti dokaj nižja kakor v panogah, ki proizvajajo surovine in reprodukcijski material. Vzporedno s povečanjem izvoza blaga in storitev v družbenem proizvodu skupnega gospodarstva se je povečala tudi količina uvoza. Uvozni reprodukcijski material, vgrajen v proizvodnjo skupnega gospodarstva, je leta 1971 angažiral okoli 71 odstotkov sredstev, realiziranih z izvozom. Zaradi tega so stroški poslovanja čedalje bolj odvisni od stroškov uvoza (tečaji, carine, takse, uvozne cene itd.). Taka odvisnost našega gospodarstva od uvoza v času pogostnejših monetarnih kriz in zviševanja tečajev vpliva tudi na nestabilnost gospodarstva. Vse to ob nespremenjenem obsegu in strukturi naložb počasi znižuje možno stopnjo gospodarske rasti ter grozi, da jo bo približalo spodnji dovoljeni meji. 2. Omenjena gibanja, pojave in težnje v materialnem in družbenem razvoju je obravnavala prva seja konference ZKJ (od 29. do 30. oktobra 1970) in na podlagi danih ocen sprejela idejnopolitično izhodišče za nadaljnji razvoj družbenoekonomskega sistema in za uresničevanje politike ekonomske stabilizacije. Sklepe te seje konference je sprejelo vse članstvo in vodstva zveze komunistov pa tudi širša javnost zaradi odločenosti, da odločno stopimo na pot gospotična in družbena akcija, zlasti v delovnih organizacijah, pri ugotavljanju ekonomskega položaja, vzrokov neugodnih ekonomskih gibanj in pri določanju akcijskih programov stabilizacije. Nerešena ekonomska vprašanja so jeli urejati bolj premišljeno in bolj konkretno. Toda pri uresničevanju stališč in sklepov te seje konference ni bilo pričakovanih uspehov. Pokazalo se je, da so nekatera bistvena idejnopolitična vprašanja v zvezi z materialnim in družbenim razvojem ostala še naprej nerešena. V praksi so se zelo različno lotevali njihovega uresničevanja, kar je precej resno oteževalo uspešen potek akcije. Prav tako ni bil določen celosten program ukrepov in aktivnosti, s katerim bi zagotovili, da bi na trajnih temeljih premagali vzroke gospodarskih motenj in postopoma zagotovili stabilne pogoje gospodarjenja itd. Sedemnajsta seja predsedstva ZKJ (od 28. do 30. aprila 1971) je pregledala politični in ekonomski položaj in ocenila, da je resen in da zbuja pri delovnih ljudeh in najširši javnosti zaskrbljenost. Na tej seji so začeli razčiščevati nakopičene slabosti in posebej opozarjati na škodljive posledice oživljanja nacionalizma ne samo v družbenopolitičnem življenju, temveč tudi na področju ekonomskega razvoja. 448

Hkrati je poudarila, da je samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje edino možna metoda, da se urejajo nerešeni problemi razvoja naše samoupravne mnogonacionalne skupnosti o skupnih, zlasti velikih vprašanjih materialnega in družbenega razvoja, jn sicer na liniji programa, politične linije devetega kongresa ZKJ in ustavnih dopolnil. Drugi kongres samoupravljalcev Jugoslavije je s sprejetjem ustavnih dopolnil in s svojimi skupnimi rezultati ustvaril ugodno politično razpoloženje in druge pogoje za še doslednejše uresničevanje smeri zveze komunistov v razvoju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in odprl perspektive za razvoj samoupravnega združevanja dela. Stališča in sklepi tega kongresa so pozitivno vplivali in pripomogli, da so se na podlagi obstoječih programov in načrtov širše družbene sile vključile v reševanje odprtih vprašanj materialnega in družbenega razvoja. Hkrati je kongres v celoti podprl vsa prizadevanja za nastanek večje stabilnosti na tržišču in za ustavitev inflacije. Vztrajal je, da se morajo vse družbene sile zavzeti za uresničenje stabilizacijskega programa. Kongres je pozval vse organizacije združenega dela, interesne in družbenopolitične skupnosti, da svoje delo, poslovno politiko in razvojni koncept uskladijo s stabilizacijsko politiko. Enaindvajseta seja predsedstva ZKJ (1. in 2. decembra 1971) je nadaljevanje take smeri in je poleg vsega drugega pomenila podlago in močno spodbudo za mobilizacijo vseh organiziranih socialističnih sil pri odločnem boju za politično stabilizacijo, za gospodarsko reformo ter za premagovanje težav v materialnem in družbenem razvoju. Prispevala je, da so se članstvo, organizacije in forumi zveze komunistov odločno postavili po robu vsem tokovom in silam, ki so nameravale spodkopati politiko gospodarske in družbene reforme. Zavračali so nacionalistične in druge protisamoupravne težnje, da bi spremenili smer družbenoekonomskega razvoja. Zveza komunistov Jugoslavije se je razmejila in odkrito konfrontirala s politično škodljivimi pojmovanji, ki so skušala dokazovati, da sta planiranje in razvojna politika izključno funkcija države oziroma da samoupravno organizirano združeno delo ne more zagotoviti funkcionalne integracije in družbene delitve dela ter na tej podlagi skladnega, hitrega in učinkovitega materialnega in družbenega razvoja. Po tej seji se je v federaciji, zlasti v medrepubliških komitejih začelo bolj normalno in bolj učinkovito delo pri urejanju nerešenih vprašanj. Sprejeli so petletni plan razvoja. Uskladili so stališča in poglede na nekatera bistvena vprašanja ekonomskega in političnega sistema ter razvojne politike, ki so bila vzrok za nesoglasja in spore pred nekaj leti. 29 Deseti kongres ZKJ

449

Temeljne opredelitve 21. seje predsedstva in akcije, ki so sledile na tem področju, so bile podlaga za dokumente druge seje konference ZKJ (25. do 27. januarja 1972). Akcijski program druge seje konference ZKJ je preciziral neposredne naloge zveze komunistov v boju za ekonomsko stabilizacijo, za urejanje problemov nelikvidnosti, za omejitev porabe v družbeno nujno potrebne in racionalne okvire ter naraščanja cen in stroškov v okviru stabilizacijske politike, za zmanjševanje primanjkljaja v plačilni bilanci idr. To je terjalo okrepljeno akcijo zveze komunistov, organizirana prizadevanja vseh državnih, družbenih in samoupravnih organov pri neposrednem izvajanju stabilizacijskih ukrepov, pri uvajanju ustreznih sprememb v gospodarskem sistemu na podlagi dopolnil in pri določanju skupne dolgoročne politike za prihodnje obdobje. V skladu s takimi zahtevami akcijskega programa so predsedstvo ZKJ in njegovi organi, centralni in pokrajinska komiteja ZK, občinske in osnovne organizacije ZK izdelali programe aktivnosti. Na teh temeljih so določile svoje naloge tudi samoupravne, družbenopolitične ter druge organizacije in družbenopolitične skupnosti. Posebna aktivnost pri realizaciji stabilizacijskega programa se je razvijala v zveznem izvršnem svetu in v izvršnih svetih republik in pokrajin. Aktivnost pri ekonomski stabilizaciji je postopoma šla v širino, vendar je bila njena intenzivnost premajhna, v različnih okoljih in na različnih stopnjah pa je precej variirala. Lepe rezultate so praviloma dosegale tiste organizacije, ki so si hkrati s sprejemanjem stabilizacijskih ukrepov tudi bolj prizadevale uresničevati ustavna dopolnila in stališča te konference o razvoju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Imamo vrsto ukrepov in akcij za urejanje problemov nelikvidnosti in cen, za izboljševanje položaja posameznih gospodarskih panog in grupacij, za uvajanje mehanizma družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja tudi na področju ekonomskih odnosov s tujino. Prve uspehe smo dosegli tudi pri sporazumevanju med republikami in pokrajinama o vrsti vprašanj gospodarskega sistema in ekonomske politike. Za uresničevanje stabilizacijske politike je bilo značilno tudi sprejemanje zelo obsežnih administrativnih ukrepov, ki naj bi zlasti omejevali zviševanje cen in vse vrste porabe. Ti ukrepi so bili nujni spričo visoke stopnje neusklađenosti, spričo razmerij na tržišču in pri porabi kakor tudi spričo nezadostne izdelanosti samoupravnega mehanizma za uresničevanje te politike. Kljub ugodnim ekonomskih rezultatom v proizvodnji, izvozu in zaposlovanju so se tudi leta 1972 izrazile neugodne težnje, predvsem 450

r

v tem, da se je nadaljevala inflacija, nelikvidnost, da se je povečala poraba vseh vrst nad realnimi možnostmi in planskimi predvidevanji, da so naraščale izgube in da družbenopolitične skupnosti niso dovolj izpolnjevale obveznosti do gospodarstva. Neugodna gibanja so se zlasti izražala v tem, da so se močno zvišale cene in življenjski stroški. Take težnje so pomenile stalno nevarnost, da postanejo vprašanje tudi pozitivni rezultati gospodarjenja, če se ne bi bolj korenito in hitreje spremenilo ravnanje vseh nosilcev gospodarske aktivnosti in organov, odgovornih za gospodarska dogajanja pri nas. Še naprej se je kazala počasnost in nedoslednost pri uresničevanju sprejete politike stabilizacije. Ni bilo korenitega preobrata v dotedanjem ravnanju gospodarskih in drugih subjektov. 3. Pismo predsednika ZKJ in izvršnega biroja PZKJ je dalo močno spodbudo ter je na široko mobiliziralo člane in organizacije zveze komunistov in ustvarilo ugodno ozračje za akcijo, da se odločneje uresničuje politika ZKJ o ekonomski stabilizaciji. Delavski razred se je v naj večjem številu delovnih kolektivov po vsej državi — bolj in odločneje kakor prej — spoprijel z obstoječim stanjem in nadaljeval že začeti boj za premagovanje ekonomske nestabilnosti. Rezultati idejnega in političnega boja, ki si je bil v zvezi komunistov, so najkonkretneje odsevali na stanje in odnose v tekočih ekonomskih gibanjih in razvoju. V razmeroma kratkem obdobju po pismu je bilo veliko narejeno pri angažiranju proizvajalcev, delovnih kolektivov in družbenopolitičnih skupnosti pri urejanju finančnih neskladnosti. Delavci so v mnogih delovnih organizacijah dobili popoln vpogled v stanje in poslovanje. To jim je omogočilo, da so kritično ocenili poslovanje in povedali o njem svoje mnenje. Pri tem se je pokazala njihova pripravljenost, da z lastnimi napori pomagajo urejati probleme. Pokazala se je visoka stopnja ekonomskosocialne in humane samoupravne socialistične solidarnosti delovnih ljudi pri številnih vprašanjih stabilizacije. Z akcijo zveze komunistov se je okrepila tudi njihova aktivnost, da bi se povečal obseg in kvaliteta proizvodov in storitev, da bi se povečala storilnost dela, rentabilnost in racionalnost v gospodarjenju. Okrepila se je usmeritev v boljše uporabljanje zmogljivosti, v večje prihranke pri poslovnih stroških in v bolj odgovornem odnosu do dela. Ustvarjene so bile ugodnejše možnosti za delovanje zveznega izvršnega sveta in za dokaj višjo stopnjo sodelovanja in soglasja med republiškimi in pokrajinskima izvršnima svetoma. V spremenjenih 29»

451

razmerah je zvezni izvršni svet veliko uspešneje sprejemal politična stališča ZKJ v svoje programe in akcije. Pri prizadevanjih, da bi premagali težave ekonomske nestabilnosti, so zveznemu izvršnemu svetu neprestano dajale družbenopolitično podporo zveza komunistov in druge družbenopolitične organizacije. Politiko ekonomske stabilizacije smo v letu 1973 uresničevali nekoliko uspešneje kakor prejšnja leta, čeprav je bil ekonomski položaj še naprej močno zapleten. Največje uspehe smo dosegli pri odpravljanju finančnih neusklađenosti. Likvidnost v gospodarstvu se je precej popravila. Izgube iz prejšnjih let so bile večidel pokrite. Odpravljen je bil pojav, da bi stopali v investicije brez kritja. V glavnem so bile pokrite obveznosti družbenopolitičnih skupnosti in negospodarstva do gospodarstva. Povedati pa moramo, da je bilo uravnovešenje finančnih tokov v dobršni meri doseženo z restriktivnimi ukrepi ekonomske politike, z zmanjševanjem investicijske in osebne porabe in z omejitvijo splošne porabe, po drugi strani pa tudi z velikim povečanjem denarne mase. Predsedstvo ZKJ je na svoji 36. seji (30. oktobra 1972) ocenilo, da smo naredili nekaj pomembnih korakov pri izvajanju politike ekonomske stabilizacije, da se ta politika učinkoviteje uresničuje. Še vedno pa je čutiti visoko stopnjo inflacije, ki devalvira dosežene uspehe. To je eden izmed naj večjih problemov v gospodarstvu in družbi. Prav tako še naprej močno rastejo cene, in sicer precej nad planskimi predvidevanji. V nekaterih organizacijah združenega dela je čutiti tudi težnjo, da kar naprej iščejo izhod iz težav v zviševanju cen, ne pa v večanju učinkovitosti gospodarjenja. Da bi dosegli normalnejša razmerja na tržišču, je predsedstvo ZKJ na svoji 39. seji (5. marca 1973) vztrajalo, da se kar najhitreje doseže dogovor med republikami in pokrajinama o politiki cen in o načinu uresničevanja te politike. Pri tem je stopnjevalo odgovornost vseh družbenopolitičnih skupnosti in samoupravnih organizacij glede gibanja cen in preskrbljenosti tržišča. S precejšnjo zamudo smo lani dosegli ta dogovor. Vsemu temu je sledila dokaj obsežna aktivnost, da bi gibanje cen obdržali v mejah tega dogovora. Dane okvire pa smo precej presegli iz mnogih objektivnih in subjektivnih razlogov, kakor so: veliko zvišanje cen in inflacije na svetu; dalje strukturne neskladnosti v našem gospodarstvu in na tržišču, velik pritisk in zahteve, da bi z nadaljnjim dviganjem cen urejali probleme nizke storilnosti, premalo racionalnega uporabljanja materialnih in človeških zmogljivosti idr. Z novim družbenim dogovorom republik in

452

pokrajin o uresničevanju politike cen v letu 1974 so bila storjena nova prizadevanja, da te pojave ublažimo in premagamo. Zadnji čas čedalje bolj dozoreva zavest, da bomo v naših razmerah lahko zavrli inflacijo in zviševanje cen edino, če bomo dosledno uresničevali politiko zveze komunistov v smeri, da se temeljiteje spremenijo sedanji proizvodni odnosi v proizvodnji in drugih dejavnostih na podlagi nove ustave, če bomo odpravljali strukturne neskladnosti ter določali in uresničevali dolgoročnejše programe in razvojne plane na samoupravnih temeljih. S stabilizacijskimi ukrepi smo omejevali obseg osebne porabe v razpoložljive materialne okvire. K temu so v dobršni meri pripomogli sprejeti družbeni dogovori in samoupravni sporazumi o merilih za delitev dohodka in osebnih dohodkov. Konec leta 1972 in v začetku 1973 pa je prišlo do tega, da se z raznimi dodatnimi obremenitvami osebnih dohodkov zagotavljajo sredstva predvsem za pokrivanje obveznosti družbenopolitičnih skupnosti. V republikah in pokrajinah so imeli različne rešitve zastran vrste davkov, prispevkov in posojil, s katerimi so neenako obremenjevali delovne ljudi. To je zmanjševalo skupno moč in se je negativno pokazalo na življenjskem standardu. V nekaterih okoljih so bile te obremenitve zelo velike, tako da so začele groziti s hujšimi motnjami pri ravni življenjskega standarda. Čeprav so bili stališča zveze komunistov in ukrepi družbenopolitičnih skupnosti taki, da bi se enakomerno obremenjevale vse kategorije prebivalstva, so največje breme ekonomske stabilizacije vendarle nosili delavci v materialni proizvodnji. Na 39. seji PZKJ so sklenili, da se v čim krajšem roku doseže dogovor med republikami in pokrajinama o merilih in okvirih možnega obremenjevanja delovnih ljudi in temeljnih organizacij združenega dela z dodatnimi davki, posojili, varčevanjem in drugimi oblikami prispevka k stabilizaciji, vendar tako, da se v teh dogovorih spoštuje sprejeta politika standarda. Zaradi energičnega posredovanja zveze komunistov je prišlo do tega dogovora. To je pomemben prispevek k prizadevanjem za izboljšanje življenjskega standarda. Pri izvajanju sklepov in odlokov devetega kongresa pri razvijanju ekonomskih odnosov s tujino smo, v celoti vzeto, dosegli ugodne rezultate. Spričo izjemno dobrih rezultatov neblagovnega poslovanja krijemo primanjkljaj v blagovni menjavi in imamo presežek v tekoči plačilni bilanci. Devizne rezerve so se občutno povečale. Gospodarstvo je bolj založeno z reprodukcijskim materialom iz uvoza. Nastale so pozitivne spremembe v delitvi družbenega proizvoda in okrepil se je materialni položaj gospodarstva. Del dohodka 453

za delitev v organizacijah združenega dela je bil v letu 1973 za 23 odstotkov večji kakor v letu 1972. Ker nismo imeli dolgoročnejše razvojne politike države, je to poleg drugega pomagalo zaostrovati strukturne probleme v gospodarstvu in drugih družbenih dejavnostih ter oteževalo uresničevanje politike ekonomske stabilizacije. Čeprav so republike, pokrajini in gospodarstvo dosegli sporazume o urejanju vprašanj skupnega pomena v kmetijstvu, graditvi naftovodov in na nekaterih drugih področjih, je še naprej odprta vrsta zelo velikih neskladnosti v razvoju elektrogospodarstva, proizvodnje proizvajalnih sredstev (kovinskega kompleksa), bazične kemije, metalurgije, prometa in drugih gospodarskih kompleksov. Hudi neurejeni problemi se kažejo tudi v tem, da imamo in da gradimo dvojne kapacitete v posameznih panogah, posledica tega pa je, da so zmogljivosti močno neizkoriščene in da je proizvodnja neracionalna. Še naprej je neugodna struktura virov investicij. Delež gospodarstva v skupnih sredstvih za investicije upada, delež drugih dejavnosti pa narašča. Počasi gradimo nov sistem razširjene reprodukcije, v katerem bi bile temeljne organizacije združenega dela nosilke sredstev razširjene reprodukcije in njihovega združevanja na samoupravni podlagi. Sklepi 36., zlasti pa 39. seje predsedstva ZKJ, da se do konca leta 1973 določi skupna dolgoročna politika Jugoslavije, niso bili uresničeni. Ko je predsedstvo ZKJ na svoji 44. seji (2. novembra 1973) bilo mnenja, da te naloge ni mogoče pravočasno izpolniti, je vodstvom ZK, zlasti pa komunistom, ki delajo v samoupravnih, družbenih in državnih organih, naložilo, da s svojo aktivnostjo prispevajo, da se v času do desetega kongresa določijo poglavitni smotri in temeljne smeri bolj dolgoročnega gospodarskega in družbenega razvoja Jugoslavije do leta 1985, hkrati pa tudi skupni razvojni programi organizacij združenega dela. V uresničevanju teh sklepov je že bilo doseženo soglasje o predlogu družbenega dogovora o razvoju elektrogospodarstva do leta 180. Zdaj teče postopek za uskladitev stališč o predlogih družbenih dogovorov glede razvoja črne in barvaste metalurgije, proizvodnje premoga, bazične, kemične industrije in turizma. Na podlagi soglasja republik in pokrajin je bila sprejeta kreditnomonetarna politika za leto 1974, to pa je pomemben korak v uresničevanju novih ustavnih rešitev na tem področju. Sprejet je bil protiinflacijski program, ki je spodbudil široko družbeno dejavnost, zlasti za povečanje proizvodnje in produktivnosti ter za zmanjšanje poslovnih stroškov, saj so od tega bistveno odvisni rezultati boja za gospodarsko stabilizacijo.

454

Aktivnost zveze komunistov pri razvoju kmetijstva in pri socialistični preobrazbi vasi

1. V obdobju po devetem kongresu ZKJ se je nadaljevala težnja, da se razvija in krepi družbeni sektor kmetijstva z velikimi in modernimi kmetijsko-industrijskimi kombinati. Okrepila se je skupna proizvodna moč dela v kmetijstvu in na vasi. Število strokovnih kadrov se je povečalo za okoli 15 odstotkov. Razširila se je uporaba sodobne tehnike in tehnologije v proizvodnji. Število traktorjev se je podvojilo. Poraba aktivne materije umetnih gnojil na en hektar se je povečala za okoli 25 odstotkov. Obseg kooperacije v živinoreji, izražen s številom oddanih glav razne živine, se je povečal za okoli 30 odstotkov. Nekoliko se je okrepila tudi materialna baza samoupravljanja v krajevnih skupnostih na vasi. Pomembno se je izboljšal življenjski in družbeni standard kmečkega prebivalstva, predvsem s povečanjem stanovanjske gradnje in z graditvijo različnih infrastrukturnih objektov: šol, zdravstvenih zavodov, vodovodov, cest, transformatorskih postaj itd. Elektrificiranost kmečkih gospodinjstev se je povečala za več kot 10 odstotkov, tako da ima danes več kot 85 odstotkov kmečkih gospodinjstev električni tok. 2. Pri uresničevanju sklepov in stališč devetega kongresa ZKJ o napredovanju kmetijske proizvodnje in socialističnih družbenoekonomskih odnosov na vasi je predsedstvo ZKJ ob aktivnem angažiranju komisije za agrarno politiko pripravilo prvo sejo konference ZKJ. Na tej konferenci so vsestransko analizirali razvoj socialističnih družbenoekonomskih odnosov v kmetijstvu in na vasi ter ugotovili in določili poti in naloge pri njihovem nadaljnjem spreminjanju na samoupravnih socialističnih temeljih. Na podlagi sklepov te seje konference je tekla v osnovnih organizacijah, občinskih konferencah ter posameznih centralnih in pokrajinskih komitejih zvez komunistov močna aktivnost. Do praktičnih rezultatov pa so le težko prišli. Na drugi seji konference ter na 31., 36. in 39. seji predsedstva ZKJ so opozorili, da resno zaostajamo pri uresničevanju stališč iz resolucije prve seje konference ZKJ. Opozorili so, da se morajo republike in pokrajini nujno intenzivneje dogovarjati o temeljnih smotrih skupne razvojne politike kmetijsko-industrijskega kompleksa in da je treba hitreje urejati temeljna sistemska vprašanja o kmetijstvu. Pri uresničevanju teh stališč zveze komunistov je bil sredi leta 1973 dosežen dogovor med republikami in pokrajinama o temeljih politike dolgoročnega razvoja kmetijstva in o sistemskih možnostih za njeno uresničitev; dalje o sistemskih rešitvah, za uresničitev po455

I litike razvoja kmetijstva in o skupnih temeljih za razširjeno reprodukcijo v kmetijstvu od leta 1973 do konca 1975 kakor tudi o politiki za spodbujanje proizvodnje na individualnih kmetijskih posestvih. Komunisti so bili idejno enotni, kadar je šlo za temeljni koncept socialističnega razvoja kmetijstva in za temeljne smeri pa tudi za metode tega razvoja. Nastajale pa so dileme in tudi razhajanja, kadar je šlo za konkretne rešitve in ukrepe v politiki razvoja, zlasti pa pri reguliranju možnosti gospodarjenja in oblikovanja sistemskih rešitev. Do tega je prihajalo iz več razlogov. Zaradi liberalističnih »teorij« o spontanem razvoju kmetijstva in preobrazbi vasi se je zmanjševala vloga subjektivnega dejavnika, zlasti pa ni bilo stalne akcije zveze komunistov pri reševanju ekonomskih in socialnih vprašanj o razvoju kmetijstva in vasi. V nasprotju s tem pa so bila tudi pojmovanja, da je probleme mogoče učinkovito urejati edino z regulativno-interventnimi ukrepi države, to pa je zmanjševalo pomen in prizadevanja pri družbenem dogovarjanju in samoupravnem sporazumevanju o tem. Premajhna organiziranost in povezanost kmetijstva z območjem predelave, trgovine, turističnega gospodarstva kakor tudi z industrijo, ki izdeluje proizvajalna sredstva za kmetijstvo, je bila ugodna podlaga za kršenje načela dohodka z neupravičenim prelivanjem dohodka na podlagi monopolnega položaja, skupinske lastnine in privatizacije ter je ustvarjala možnosti za tehnomanagerstvo, birokratizem in podobne pojave. Pri uresničevanju koncepcije agrarne politike in pri razvoju proizvodnje so bile velike težave tudi zato, ker organizacije združenega dela pogosto niso pospeševale sodelovanja z individualnimi proizvajalci na načelih samoupravljanja in dohodka. Mnoge so si obnašale birokratsko in so jih vodili kratkoročni interesi. To je prav tako negativno vplivalo na rezultate dela individualnih proizvajalcev in je pripeljalo do tega, da so jih izrinili iz samoupravnih teles zadrug in enot za kooperacijo. 3. Instrumentarij tekoče ekonomske politike v kmetijstvu ni bil dovolj trden in učinkovit, da bi zagotovil potrebno stopnjo stabilnosti pri pogojih gospodarjenja in dolgoročnejšo proizvodno usmeritev proizvajalcev. Pogosto in nanagloma so nastajale motnje pri določenih vrstah proizvodnje (meso, sladkor idr.). Upadale so investicije in plahnelo je zanimanje, da bi vlagali v proizvodnjo, temu nasprotno pa je kar naprej naraščalo povpraševanje po kmetijskih pridelkih v osebni in reprodukcijski porabi. Delež kmetijskih investicij v skupnih gospodarskih investicijah je padel od 20 odstotkov leta 1957 na komaj šest odstotkov v letu 1972. Rast skupne kmetijske

456

proizvodnje v obdobju 1964—1972 v višini štirih odstotkov se je znižala na 2,4 odstotka v obdobju 1968—1972. Zaradi tega je nastal primanjkljaj, tržišče je bilo slabo založeno in smo precej uvažali osnovne kmetijske pridelke. Leta 1972 je bil indeks izvoza nasproti letu 1969 142,4, uvoza pa 151. V istem obdobju je v družbenem sektorju kmetijstva poljedelska proizvodnja stagnirala, v živinoreji pa je bilo malenkostno povečanje. Obdelovalne površine v družbenem sektorju se niso kaj prida razširile, čeprav so za to realne možnosti. 4. Da bi se tako stanje in odnosi spremenili, so bili ob okrepljenem angažiranju zveze komunistov pri izvajanju ustavnih dopolnil in doseženih dogovorov med republikami in pokrajinama zabeleženi prvi začetni uspehi. Začel se je proces organiziranja temeljnih organizacij združenega dela in pred nami so prve izkušnje iz združevanja individualnih kmetijskih proizvajalcev. Hitreje teče tudi proces samoupravnega povezovanja in odpirajo se nove raznovrstnejše oblike združevanja znotraj obstoječih družbenih gospodarstev in med sestavljenimi organizacijami združenega dela. Pri individualnih kmetovalcih se je povečalo zanimanje za proizvodnjo. Na pobudo izvršnega biroja in ob okrepljenem angažiranju komisije predsedstva ZKJ za ekonomsko in socialno politiko in razvoj družbenoekonomskega sistema ter zveznega izvršnega sveta je bila 5. in 6. marca 1974 razširjena seja gospodarskega sveta zveznega izvršnega sveta, na kateri so obravnavali aktualno problematiko razvoja kmetijstva in nadaljnje socialistične preobrazbe vasi. Na podlagi obširnega analitičnega gradiva so sklenili, da bodo do konca letošnjega leta sklenili nov dogovor med republikami in pokrajinama, ki bi na širšem temelju določil temeljne sistemske in druge rešitve razvoja kmetijstva in socialistične preobrazbe vasi. V ta namen so zahtevali, naj delovne skupine nadaljujejo delo, dokler ne bodo popolnoma konkretizirale ukrepov in rešitev tako za tekočo kakor tudi za dolgoročno politiko v kmetijstvu. Aktivnost zveze komunistov pri uresničevanju politike hitrejšega razvoja gospodarsko nerazvitih območij

V času med devetim in desetim kongresom je bilo sprejeto več ukrepov in aktivnosti, da bi se gospodarsko nezadostno razvite republike in SAP Kosovo hitreje ekonomsko in družbeno razvijale. Pri uresničevanju stališč in sklepov devetega kongresa ZKJ so bili doseženi določeni uspehi. Predsedstvo ZKJ je na 8. seji (22. aprila 1970) sprejelo sklepe o aktualnih družbenoekonomskih in političnih vprašanjih razvoja SAP Kosovo, na svoji 9. seji (2. julija 1970) pa

457

tudi sklepe o nekaterih ekonomskopolitičnih vprašanjih razvoja gospodarsko manj razvitih republik in pokrajin. Pri uresničevanju teh sklepov so dosegli tudi sporazum med republikami in pokrajinama o sredstvih za financiranje teh potreb. Na tej podlagi je bil izdan zakon o skladu federacije za kreditiranje gospodarskega razvoja gospodarsko nezadostno razvitih republik in pokrajine Kosovo. Ta zakon določa, da se sredstva sklada oblikujejo na kreditni osnovi in da se ta sredstva plasirajo tako glede obresti kakor tudi glede rokov vrnitve pod ugodnejšimi ekonomskimi pogoji, kakor se plasirajo sredstva poslovnih bank. Določili so enotno mero in osnovo za izločanje sredstev za sklad z obveznimi posojili delovnih organizacij za vse naslednje petletno obdobje. Sklenili so medrepubliški dogovor o merilih za razvrščanje sredstev sklada v obdobju 1971 do 1975. Zagotovili so pravočasen in enakomeren dotok sredstev za kreditiranje, s tem pa je bila odpravljena ena izmed pomembnih pomanjkljivosti, ki se je kazala v tem obdobju. Izdan je bil zakon o merilih za določanje dopolnilnih sredstev iz zveznega proračuna federacije za financiranje družbenih služb. Prav tako so sprejeli tudi posebne ukrepe in olajšave za hitrejši razvoj gospodarstva in negospodarskih dejavnosti v pokrajini Kosovo. Povečan je bil delež pokrajine v sredstvih sklada, pri izkoriščanju kreditov iz sredstev sklada v pogojih, ki so za 25 odstotkov ugodnejši od pogojev, ki jih dajejo drugim manj razvitim območjem idr. Pri praktičnem uporabljanju kreditov mednarodne banke za obnovo in razvoj imajo v obdobju 1971—1975 prednost gospodarsko manj razvite republike in SAP Kosovo. Posamezne družbenopolitične skupnosti so določale nekatere ukrepe, olajšave in odvzemale različna bremena tistim svojim organizacijam in bankam, ki so najemale sredstva in jih vlagale v ta območja. Glede tega smo dosegli nekaj uspehov, čeprav so le delni in nezadostni. Še zmeraj pa so organizacije združenega dela iz razvitih in manj razvitih regij integracijsko premalo povezane in nimajo skupnih naložb. Družbeni plan Jugoslavije za leta 1971—1975 določa, da se ta področja razvijajo po stopnji, ki je za 25 odstotkov višja od jugoslovanskega poprečja. Najhitrejše povečanje mora pri tem doseči SAP Kosovo. Vse to je pripomoglo, da so v zadnjih letih prek sklada federacije in dopolnilnih sredstev izločali precejšnja sredstva za hitrejši razvoj gospodarsko manj razvitih republik in SAP Kosovo. V teh republikah, zlasti pa v SAP Kosovo, še niso dosegli take stopnje rasti, da bi zagotavljala postopno zmanjševanje razlik v stopnji razvitosti glede na poprečje države in na gospodarsko razvite

458

republike. Šele leta 1971 in 1972 so vsa manj razvita območja razen Črne gore dosegla hitrejšo stopnjo rasti od državnega poprečja, in sicer: Bosna in Hercegovina za 22 odstotkov, Makedonija za 25 odstotkov, SAP Kosovo za 23 odstotkov; povečanje proizvodnje v gospodarstvu Črne gore zaostaja za splošnim poprečjem za 20 odstotkov. Uresničevanje politike hitrejšega razvoja manj razvitih območij v tem obdobju, če gledamo nanj po tekočih cenah, kaže takale razmerja: Bosna in Hercegovina je dosegla za štiri odstotke hitrejši razvoj od državnega poprečja, Makedonija pa za 18 odstotkov; stopnja rasti Črne gore je za 10 odstotkov nižja od poprečja, Kosova pa za štiri odstotke (razlike v tempu razvoja, če sodimo po tekočih in stalnih cenah, so rezultat razlik v strukturi gospodarstva kakor tudi načina preračunavanja tekočih cen na stalne cene). Na tem pomembnem področju ekonomskega in družbenega razvoja je čutiti posledice tega, da ni bilo celostne in izdelane državne politike in programa razvoja teh območij; da ni bilo instrumentov gospodarskega sistema in ekonomske politike; da so se pokazale težnje po avtarkičnem razvoju in zapiranju gospodarstva v okvire vseh republik; da se je teritorializiral »kapital« in nesamoupravno koncentriral v republikah, da so nesmotrno gradili posamezne objekte in da je bila neugodna struktura investicij sploh, inflacije in nestabilnosti v gospodarstvu, ki je glede na strukturo in stopnjo razvitosti gospodarstva zlasti negativno delovala na gospodarstvo nerazvitih področij. Vse to je glede na strukturo gospodarstva nerazvitih republik in Kosova zmanjševalo učinke skupnih prizadevanj, da bi se hitreje razvijale. Aktivnost zveze komunistov in problemi na področju zaposlovanja in migracije delavcev

1. V minulem obdobju smo sprejeli določene ukrepe in akcije, da bi se hitreje urejali problemi zaposlovanja. Za uresničevanje idejnopolitičnih stališč in sklepov so bili izdani predpisi in samoupravni akti o obveznem sprejemanju pripravnikov; spremenjen je bil sistem organizacije in financiranja zaposlovanja; konstituirana je bila obveznost organizacij združenega dela, da hkrati z načrtom rekonstrukcije in modernizacije urejajo zaposlovanje in druga vprašanja presežkov delavcev; izdani so ukrepi za zmanjšanje nadurnega in dopolnilnega dela idr. V skladu z materialnimi možnostmi so nove delavce zaposlovali z različnim uspehom v posameznih letih, na posameznih regijah in v organizacijah združenega dela. Spričo potreb po modernizaciji in

459

spročo drugih tehnično-tehnoloških izboljšav so izločali sredstva za dopolnilno kvalifikacijo ali za prekvalifikacijo ali za odpiranje novih delovnih mest. V zadnjih treh letih se je precej povečalo število zaposlenih v terciarnih in drugih delovno intenzivnih dejavnostih. V velikem številu družbenopolitičnih skupnosti in v posameznih organizacijah združenega dela so sprejeli družbene dogovore ter samoupravne sporazume in druge akte, ki določajo merila in prednosti pri zaposlovanju kadrov, odpirajo širše možnosti za ustanavljanje in krepitev skladov solidarnosti za prekvalifikacijo in usposabljanje delavcev tudi za nova delovna mesta. Čedalje bolj odpravljajo monopolizem in privatizacijo, protekcijo in korupcijo na tem področju. Z večjo pobudo zveze komunistov in z zavzemanjem drugih družbenih dejavnikov se je nezaposlenost v letih 1971—1973 nekoliko omilila. Dosežena je bila poprečna stopnja rasti zaposlenosti v družbenem sektorju gospodarstva za okoli tri odstotke v teh treh letih. V strukturi zaposlenih so bili premiki v korist šolanih kadrov. Zmanjšala se je dinamika povečanja nezaposlenosti, vendar je še zmeraj veliko občanov, ki iščejo zaposlitev. To je predvsem posledica tega, ker se ekonomskosocialna struktura prebivalstva še nadalje hitro spreminja, ker ljudje zapuščajo vas, ker se pomembno spreminja struktura proizvodnje, ker je regionalni razvoj neizenačen idr. Problem nezaposlenosti je zlasti izrazit v gospodarsko manj razvitih območjih in SAP Kosovo, čeprav se je v zadnjem času stanje nekoliko popravilo. Še zmeraj ne začenjajo širših družbenih akcij za večjo zaposlenost s popolnejšim izkoriščanjem zmogljivosti, z delom v več izmenah, z nalaganjem večjih investicijskih sredstev iz domačih in tujih virov v naše gospodarstvo. Prav tako družba še ni sprejela ustreznih ukrepov in akcij, da bi ustvarjala možnosti za večjo gibljivost delovne sile v mejah vse države, zlasti pa z nezadostno razvitih območij. Teh problemov niso v tej smeri do kraja spoznali in obdelali v skladu z dolgoročnim družbenoekonomskim razvojem države. Zaposlovanje prebivalstva z osebnimi sredstvi v lasti občanov je skormno. Plan za obdobje 1971 do 1975 je določal, da se število zaposlenih na tej podlagi poveča za okoli 130.000 oseb oziroma po stopnji 7,3 odstotka na leto. Toda v letih 1971 do 1973 tega nismo dosegli. Nismo dovolj naredili za uskladitev davčne politike na tem področju, in tudi ne, da bi se izboljšali predpisi, s katerimi bi ustvarjali možnosti za približno enak gmotni in socialni položaj delavcev v privatnem in družbenem sektorju idr. Za urejanje teh vprašanj na podlagi ustave je potreben dogovor med republikami in pokrajinama. 460

2. Ker se je število kmečkega prebivalstva še nadalje zelo naglo zmanjševalo, ker je gospodarstvo po letu 1965 nestabilno in premalo hitro rastlo, je to stopnjevalo tudi problem odhajanja naših delavcev na začasno delo v tujino. Naše gospodarske zmogljivosti niso mogle absorbirati celotnega demografskega priliva in presežka za delo sposobnega prebivalstva iz kmetijstva. To, da se naše gospodarstvo čedalje bolj vklaplja v mednarodno delitev dela in da je naša družba odprta, je širilo poti tudi za odhajanje velikega števila delavcev na začasno delo v tujino in za njihovo vključevanje v tokove migracijskih gibanj po svetu. Leta in leta je ta proces potekal stihijsko. Družba ni bila dovolj organizirana, da bi ga uspešneje obvladala. To problematiko smo v daljših presledkih zapostavljali in zanemarjali. Takoj po začetku gospodarske reforme leta 1965 so v tujino odhajali predvsem delavci, ki so ostali brez dela, in presežna delovna sila z vasi. V naslednje migracijske tokove so se začeli vključevati tudi tisti, ki jim poglavitni motiv ni bila zaposlitev. V skupnem številu zaposlenih v tujini je okoli 45 odstotkov kmetov, od teh jih je precej iz razvitih kmetijskih regij. Po popisu prebivalstva iz leta 1971 je na delu v tujini od 260.000 do 300.000 kvalificiranih in strokovnih delavcev. Poleg naštetih vzrokov so prevladujoči motivi za odhajanje v tujino možnosti doseči večji zaslužek, določena strokovna afirmacija, večja strokovna kvalifikacija, reševanje nekaterih vprašanj višjega standarda, stanovanjski problemi in podobno. To je zlasti razvidno iz dejstva, da so odšli v Zahodno Evropo iskat delo ne samo nezaposleni in kmetje iz pasivnih krajev, temveč tudi veliko ljudi iz rodovitnih območij in tudi taki, ki so že bili v delovnem razmerju. Na delo v tujino gredo v glavnem ljudje mlajše in srednje generacije (83 odstotkov jih ima manj kot 40 let), med njimi je precej kvalificiranih in šolanih kadrov. To je sprožilo nove probleme tako v industriji kakor na vasi. Zvečine so vojaški obvezniki. Med njimi je precej rezervnih vojaških starešin in oseb, izšolanih v armadi. Njihovo bivanje v tujini objektivno otežuje uresničevanje njihovih temeljnih pravic in obveznosti v zvezi z vseljudsko obrambo, družbeno samozaščito in varnostjo. Z naglim večanjem števila naših delavcev v tujini (140.000 leta 1964, 400.000 leta 1968 in 672.000 po popisu prebivalstva marca 1971) se je problem čedalje bolj zaostroval in je presegel prejšnja predvidevanja. Poleg vrste negativnih posledic socialne narave, ki izvirajo iz samega bistva migracije, so nekateri naši državljani v tujini tudi izpostavljeni organiziranemu pritisku protijugoslovanskih in protikomu461

rustičnih sil, obveščevalnih centrov, sovražnim dejavnostim skrajnega dela politične emigracije in duhovščine. K temu moramo dodati, da si nekatere države premišljeno prizadevajo, da bi asimilirale naše državljane. Vsemu temu pritisku se velikanska večina naših delavcev z uspehom postavlja po robu. Njihove zveze z državo se niso pre. trgale, njihova razredna zavest in patriotična čustva so ostala neomajna. Z ustvaritvijo pogojev za stabilizacijo gospodarstva in z določanjem smeri v razvoju kmetijstva so se odprle širše možnosti, da se uredijo ti problemi. Predsedstvo ZKJ je leta 1971 ustanovilo tudi posebno telo — pooblaščenstvo za dejavnost ZK v zvezi z odhajanjem in začasnim delom naših delavcev v tujino in to telo je bilo dejavno predvsem pri usmerjanju dela in krepitvi odgovornosti komunistov, zaposlenih v ustanovah, ki se ukvarjajo z urejanjem vprašanj s tega področja in vplivajo nanj. V akcijskem programu je druga seja konference poudarila stališče, da je v okviru družbenih planov za srednjeročno in dolgoročno obdobje nujno treba vgraditi program in ukrepe, ki naj bi zagotovili, da bi se postopno zaustavilo odhajanje delavcev na delo v tujino in ustvarile možnosti za vrnitev v domovino, predvsem strokovnjakom in kvalificiranim delavcem. Na skupni seji predsedstva ZKJ in predsedstva SFRJ februarja 1973 so na podlagi temeljnega gradiva in analize tega problema sprejeli sklepe o problematiki zaposlovanja naših državljanov v tujini. Na seji obeh predsedstev so določili naloge zvezi komunistov, državnim organom in drugim družbenim faktorjem, da bi se ta vprašanja učinkoviteje urejala. Tako je bila okrepljena in bolje usmerjena družbena aktivnost pri urejanju vprašanj, ki zadevajo odhajanje naših delavcev v tujino in njihov položaj, dokler so tam na delu. Družbenopolitične organizacije, organi družbenopolitičnih skupnosti in samoupravni organi v delovnih organizacijah so sprožili vrsto akcij in ukrepov, da bi ta proces in varstvo pravic naših državljanov, zaposlenih v tujini, bolj organizirano usmerjali. Vse to je vplivalo, da se je predvsem zmanjšalo število tistih, ki so odhajali na delo v tujino mimo služb za zaposlovanje, in je v celoti pripomoglo, da je naša skupnost začela obvladovati migracijska gibanja. S skoraj vsemi državami, v katerih se zaposlujejo naši delavci, so bili sklenjeni ali obnovljeni ustrezni sporazumi in konvencije, to pa je pripomoglo, da imajo naši delavci boljšo delovnopravno in socialno varstvo; diplomatsko-konzularna služba se je organizacijsko,

462

kadrovsko in materialno prilagajala potrebam velikega števila naših delavcev; vpeljali so delovna mesta socialnih, sindikalnih in prosvetnih delavcev; okrepila se je informativno-propagandna dejavnost in drugo. Junija 1973 so to snov zakonsko regulirali. Aktualizirana in neodložna je potreba, da se socialistične republike in pokrajini družbeno dogovarjajo in akcije usklajajo. Vse to pa še ni dovolj za učinkovitejše urejanje teh problemov, tem bolj, ker to ni zmeraj in edino odvisno od subjektivnih sil, marveč tudi od naših omejenih materialnih možnosti. V sklepih 44. seje predsedstva ZKJ novembra 1973 je bila ponovno aktualizirana problematika v zvezi z zaposlovanjem naših delavcev v tujini. Poleg drugega je bilo poudarjeno, da je treba kadrovsko okrepiti in usposabljati ustrezne službe pri nas in v tujini ter izdelati sistem učinkovitejše koordinacije dela na tem področju. Poseben poudarek je dobila potreba, da se ustvarijo določene možnosti za postopno vračanje delavcev, in zahteva, da državni organi neposredno in konkretno sprejmejo ukrepe, s katerimi bi strokovnjakom in rezervnim vojaškim starešinam preprečevali, da bi odhajali. Izrečena stališča in govori tovariša Tita so opozorili, da je zaposlovanje za delo sposobnega prebivalstva in zaustavljanje odliva delavcev v tujino eno izmed bistvenih vprašanj uresničevanja smotrov naše socialne politike; da pelje edino izkoriščanje vseh ekonomskih zmogljivosti po racionalni in ekonomsko upravičeni poti k ekonomski stabilizaciji ter odpira nove možnosti za zaposlovanje; da je treba posebno pozornost posvetiti zaposlovanju strokovne delovne sile pri nas; da je treba okrepiti skrb za položaj naših državljanov in delavcev, zaposlenih v tujini, in ustvarjati možnosti za njihovo vrnitev v domovino.

Rezultati in problemi pri uresničevanju socialne politike in socialnega razvoja 1. Socialna politika, zlasti družbenoekonomska varnost in trdnost delovnih ljudi, je tudi stalni predmet pozornosti in angažiranja vodilnih organov in teles ZKJ in organizacij ZK republik in pokrajin. O tem so razpravljali na sejah konferenc ZKJ, številnih sejah predsedstva ZKJ, izvršnega biroja in komisij. Poglobljene ocene, stališča in sklepi so bili dani z akcijskim programom druge seje konference ZKJ ter pismom tovariša Tita in izvršnega biroja ZKJ. Na temeljih sprejetih dokumentov je potekala okrepljena idejnopolitična in družbena akcija, za katero je značilna vse večja odločnost in vztrajanje pri trajnosti in resničnem uresničevanju stališč in nalog ZKJ. 463

V obdobju od devetega kongresa do 21. seje predsedstva ZKJ je nastal znaten rezcep med objavljeno socialno politiko in družbeno prakso. Razredni kriteriji so otopeli. V skupnem standardu je bila zoževana vloga družbenega standarda. V mnogih okoljih so zanemarjali kriterije delitve dohodka po delovnih rezultatih. Slabelo je izvajanje solidarnosti in vzajemnosti ter drugih socialističnih načel. Na področju socialnih odnosov so bile zapostavljene resnične socialistične vrednosti. Prihajalo je do prodora stihije in neodgovornosti v gospodarjenju in v družbenem vedenju. Prebijala se je profitarskošpekulantska psihologija. Državljanske pravice je začel dobivati pohlep po denarju brez dela ali z malo dela, bogatenje na račun tujega dela oziroma v nesorazmerju z delovnimi rezultati. Nastajali so pojavi posamične ali skupinske privatizacije družbenih sredstev. To je peljalo k razslojevanju družbe na bogate in siromašne. Že na prvi seji konference ZKJ so opozorili na težo posledic in realne nevarnosti, ki jih prinaša s seboj ta pojav in njegove težnje. V uresničevanju postavljenih nalog pa smo precej omahovali oziroma neučinkovito ravnali. To je omogočilo, da so se krepile sile in da se je še bolj širilo vedenje, ki je bilo v nasprotju s socialno politiko zveze komunistov. Na 21. seji predsedstva ZKJ je bila izražena tudi popolna odločnost, da napravimo konec takšnim težnjam. Usmerjenost in stališča te seje so dala osnovni pečat tudi vsebini dela akcijskega programa druge seje konference ZKJ o socialni politiki in socialnih razlikah. Na podlagi akcijskega programa je predsedstvo ZKJ na 32. seji (11. in 12. maja leta 1972) natančno določilo obveznosti in naloge na tem področju. Na 36. seji (30. oktobra 1972) je predsedstvo ZKJ dalo nalogo centralnim in pokrajinskima komitejema ZKJ, »da se lotijo pobude, da se takoj začne pripravljati program socialne politike samoupravne družbe in da je treba pospešiti delo pri določanju kriterijev za premostitev družbeno nesprejemljivih socialnih razlik v vseh republikah in pokrajinah in, ko je to nujno, pri sklepanju skupnih dogovorov v Jugoslaviji o tem, kaj so merila družbene upravičenosti socialnih razlik na sedanji razvojni stopnji«. V isti smeri je predsedstvo ZKJ na 44. seji (6. novembra 1973) zahtevalo, da se zagotovi, da se čimprej določijo enotni kriteriji v okviru Jugoslavije in posebni kriteriji v republikah in pokrajinah za ocenjevanje upravičenosti oziroma neupravičenosti socialnih razlik. Na teh temeljih so v republikah in pokrajinah sprejeli ustrezna partijska in družbena stališča in akcijske programe za premostitev takratnega stanja in za nadaljnjo izpopolnitev socialne politike in prakse. Kljub temu pa je angažiranje pri tem potekalo omejeno in 464

2 različno intenzivnostjo. V praksi so se nezadostno uresničevali sprejeti sklepi in stališča zveze komunistov. Začetni rezultati niso izpolnili pričakovanj, zlasti delavcev iz neposredne proizvodnje. Prihajalo je do različne stopnje angažiranja, pa tudi popuščanja v akciji. Bili so poskusi, da bi otopili ost sprejetih stališč in nalog in da bi preložili ali nevtralizirali praktične posege za njihovo uresničevanje. Glede na takšno stanje, pojave in težnje je bil storjen pomemben preobrat s pismom tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ 28. septembra 1972). Začela se je široko organizirana in učnikovita akcija, ki je dala pomembne rezultate. Krepilo se je ustvarjalno angažiranje vse številnejših organizacij, organov in forumov ZK. Z njihovo akcijo je nastalo politično razpoloženje za hitrejše in učinkovitejše uresničevanje dogovorjenih in doseganje večjih rezultatov. Na razredni usmeritvi in podlagi so bili postavljeni izhodiščni elementi, iskane in najdene rešitve in uvedeni številni ukrepi v gospodarski in socialni politiki, v gospodarskem in pravnem sistemu, s katerimi smo delovali za krepitev socialne varnosti in stabilnosti delovnega človeka. Na področju davčnega sistema in politike je bilo pospešeno skupno delo republik in pokrajin in doseženo sodelovanje v organih federacije pri nadaljnjem izpopolnjevanju tistih instrumentov in ukrepov, s katerimi je treba odpraviti različne oblike prisvajanja tujega dohodka in ostreje obdavčiti dohodke od raznih rent, premoženja in drugega. V nekaterih republikah so sprejeli posebne predpise o ugotavljanju izvora premoženja in javnosti podatkov o delu organov in sredstvih občanov, zlasti tistih, ki imajo funkcije, ali pa so na drugih vodilnih delovnih in drugih vplivnih mestih. Ustanovljene so tudi posebne stalne družbene službe, ki vodijo evidenco in kontrolo dohodka občanov. Sprejeti so ali pa so v postopku za sprejetje tudi drugi predpisi, družbeni dogovori in samoupravni sporazumi in akti, s katerimi je treba onemogočiti pridobivanje dohodka, privilegije in druge ugodnosti, ki so v nasprotju z zakonom ter samoupravnimi socialističnimi normami. Storjeni so bili številni ukrepi, ki so pripeljali do organizacijskega utrjevanja, materialne krepitve in kadrovskega usposabljanja samoupravnih, družbenih in državnih organov, skupnosti in institucij, odgovornih za neposredno izvajanje rešitev in ukrepov socialne politike, predpisov in samoupravnih aktov. Bolj kot preje so se učinkoviteje angažirali organi notranje in družbene kontrole, davčne in inšpekcijske službe, SDK, organi javne varnosti, tožilstva, sodišča. Vse močnejša je vloga in vse bolj očitni so rezultati samoupravne delavske kontrole. Precej viden je njihov delež v razkrivanju raznih deviacij in odpravljanju teženj, da bi se sklepi o 30 Deseti kongres ZKJ

465

materialnih vprašanjih površno sprejemali in da bi bili samo formalno pokrivanje za nepravilno in nezakonito razpolaganje z družbenim dohodkom, sredstvi in premoženjem. Skoraj v vseh občinah poteka, v nekaterih so pospešili ali že končali ugotavljanje vira nezakonito in neupravičeno pridobljenih dohodkov in premoženje posameznikov in skupin občanov. Vse širša je praksa, da se proti takšnim in drugim nosilcem protisocialističnih pojavov, ne glede na to, katere funkcije ali delovna mesta imajo, uvajajo kazenski, administrativni in drugi postopki ter izrekajo politični in družbeni ukrepi in sankcije. Ustvarjeno je ozračje, v katerem se posameznik ali skupine vse težje upajo obnašati protizakonito, nesocialistično in nesamoupravno. Narašča razpoloženje in pripravljenost, da je treba biti proti takšnim radikalno oster in odločen. Vse bolj se vrača zaupanje v zvezo komunistov, da bo vztrajala v prizadevanju, da se stališča in naloge iz akcijskega programa in pisma uresničijo brez izjem, v vsakem okolju in na vseh ravneh družbe. 2. V preteklem obdobju so se zboljšale vse oblike in področja socialne politike. Številne socialne probleme in odprta vprašanja smo reševali z družbenim dogovarjanjem, samoupravnim sporazumevanjem in urejanjem socialnih razmerij. Prišlo je do pomembne decentralizacije in deetatizacije v urejanju zelo pomembnih elementov in vprašanj socialne politike in sistema. To se je zlasti nanašalo na nekatere družbene dejavnosti, ki pokrivajo potrebe standarda in prispevajo h krepitvi ekonomskosocialne varnosti in stabilnosti delovnih ljudi in občanov. Reševali smo mnoga vprašanja in elemente življenjskega standarda. Do leta 1972 se je glede na leto 1968 — računano po cenah iz leta 1966, življenjska raven povečala za več kot 20 odstotkov. V istem obdobju so se osebni dohodki povečali za 94 odstotkov, življenjski stroški za 61, osebna poraba za 34 in splošna poraba za 30. V primerjavi z letom 1968 je bila v letu 1972 poraba mesa na prebivalca večja za 10 odstotkov, maščob za en odstotek, povrtnin za osem odstotkov itd. — Ustvarjena je višja rast minimalnih in relativno nizkih osebnih dohodkov in drugih osebnih prejemkov (pokojnine, socialna pomoč, razna nadomestila in drugo) ter uvedeni drugi ukrepi za zaščito standarda delovnih ljudi z nizkimi dohodki. V vseh republikah in pokrajinah so bili sklenjeni in se dokaj uspešno uresničujejo in izpolnjujejo družbeni dogovori in samoupravni sporazumi o usklajevanju delitve dohodka in osebnih dohodkov. Organizirano se spremlja in pospešuje ta sistem dogovarjanja in sporazumevanja. Sprejeti

466

so bili medrepubliško-pokrajinski družbeni dogovori o obremenitvah osebnih dohodkov z davki in posojili. Zmanjšani so neupravičeni razponi v osebnih dohodkih v organizacijah združenega dela in zožene razlike v osebnih dohodkih med panogami, čeprav niti do danes niso izkoreninjeni vsi vzroki, ki to povzročajo. — V stanovanjski politiki, gradnji in delitvi stanovanj so bili doseženi določeni rezultati. Materialna podlaga stanovanjske gradnje je razširjena. Standard stanovanj se je izboljšal. Povečana je poprečna stanovanjska površina na prebivalca. Znatno je razširjena akcija in dosežen velik rezultat v solidarni gradnji in delitvi stanovanj za nekatere kategorije delovnih ljudi iz organizacij, ki nimajo dovolj sredstev za stanovanjsko gradnjo. Reševanje stanovanjskih vprašanj je postalo prednostno razredno vprašanje in naloga zveze komunistov in zveze sindikatov. Zveza komunistov in zveza sindikatov sta s posebnim programom izvršnega biroja predsedstva ZKJ in predsedstva sveta ZSJ sprožila in vodita pomembno idejnopolitično in družbeno akcijo za gradnjo stanovanj za delavce. Ta akcija je bila dobro sprejeta in podprta zlasti med delavci. Lotili smo se izdelave stanovanjske politike in sistema stanovanjske gradnje ob doslednem izvajanju razrednih meril. Na tej podlagi so v številnih temeljnih in drugih organizacijah združenega dela natančno določili kriterije in delijo stanovanja in uporabljajo sedanji stanovanjski fond. Sprejti so ali pa so v postopku za sprejetje predpisi, družbeni dogovori in drugi akti, ki opredeljujejo norme in kriterije ter vzpostavljajo prakso o standardu stanovanj, počitniških hiš in podobno, o zajemanju stanovanjskih in gradbenih rent, o subvencioniranju stanarine za delovne ljudi z nižjimi prejemki itd. — V razvijanju zdravstvenega varstva in zavarovanja je bil dosežen določen napredek. Okrepljena je materialna in kadrovska baza. Razširjena je mreža in modernizirano več zdravstvenih ustanov. Število zdravnikov in drugega medicinskega osebja je povečano, razširjen je obseg in zboljšana kakovost zdravstvenih storitev, okrepljena je solidarnost delovnih ljudi in občanov na tem področju, kar se je izrazilo tudi v širjenju materialne osnove in zboljšanju ravni osnovnega zdravstvenega varstva prebivalstva. Vendar pa kakovost zdravstvenega varstva še ni zadovoljiva. Dokaj neusklađena je regionalna in strukturna razvitost zdravstva. Neenake so možnosti za uresničevanje zdravstvenega varstva ali uporabo zdravstvenega zavarovanja. Zavarovanci še zmeraj nimajo zadostnega vpliva na izločanje in uporabo sredstev niti ne odločajo dovolj o pravicah, ravni in obsegu zdravstvenega zavarovanja in zaščite zdravja. 30’

467

— Ugodna gibanja in spremembe so bile dosežene tudi v p0_ kojninsko-invalidskem zavarovanju. Storjen je bil korak naprej v izpopolnjevanju invalidsko-pokojninskega sistema na podlagi samo. upravljanja. Z njim se zboljšuje socialna varnost in stabilnost upo, kojencev ter utrjuje varnost zavarovancev. Določen je način, po katerem poteka usklajevanje pokojnin iz različnih časovnih obdobij in v določenem sorazmerju s povečanjem življenjske ravni aktivnih zavarovancev. Narašča zanimanje aktivnih zavarovancev za čim daljšo delovno dobo. Obenem se je povečala tudi zainteresiranost temeljnih organizacij združenega dela za uvedbo preventivnih ukrepov, da bi zmanjšali invalidnost, dalje za rehabilitacijo invalidov in njihovo čim hitrejšo vrnitev v delovni proces. To je prispevalo k izboljšanju gmotnega položaja upokojencev in povečanju pokojnin; zmanjšanju števila predčasnih upokojitev, odpravljanju neugodnih pojavov in teženj (nizke pokojnine, razlike v pokojninah zaradi različnega časa upokojitve itd.). Družbena skrb za otroke je bila predmet posebnega zanimanja družbe. Vzpostavljen je novi sistem neposrednega otroškega varstva, s katerim se postopoma uresničuje načelo o enakem startu otrok v življenje. Na tej podlagi smo se lotevali ukrepov in akcij, ki so povečali število otroških ustanov in drugih oblik skrbi družbe za otroke v njihovi predšolski in šolski dobi (dnevni obroki in podaljšano bivanje v šoli, večja dostopnost pri uporabljanju otroških ustanov — prioritete, diferencirana participacija v stroških in podobno). Razširjen je krog uporabnikov takšnih ustanov. Znatno so povečani tudi otroški dodatki. Kljub vsem doslej storjenim ukrepom pa neposredno otroško varstvo še vedno ni dovolj dostopno otrokom proizvodnih delavcev in drugih zaposlenih z nizkimi osebnimi prejemki. Njihov dohodek ne more prenesti cene storitev ali pa jim ne ustreza prostorska oddaljenost. — V socialnem varstvu so bila dosežena ugodna gibanja in rezultati. Nastala je določena, čeprav neznatna, krepitev materialne osnove tega varstva. Še zmeraj pa delovni ljudje in občani niso postali resnični nosilci materialnih sredstev in odločanja. Niso izkoriščene razpoložljive organizacijske, materialne in kadrovske možnosti; ni dolgoročnih načrtov in programov za tovrstno varstvo. Pomembni rezultati so bili doseženi v zagotovitvi borčevskoinvalidskega varstva. Pri tem so bila določena in se dokaj uspešno izvajajo stališča in norme o temeljnih pravicah borcev, vojnih invalidov in družin padlih borcev, zlasti pravice udeležencev NOB. Zagotovljeno je povečano materialno izločanje za razširitev vrste in povečanje obsega pravic v tem varstvu. 468

Razvoj izobraževanja, znanosti in kulture Boj ZKJ za krepitev materialne osnove družbe in samoupravnih socialističnih družbenoekonomskih odnosov je dal pomembne rezultate tudi na področju izobraževanja, znanosti in kulture. Dinamičen razvoj gospodarstva, naglo naraščanje družbenega proizvoda in narodnega dohodka, spremenjena ekonomska in socialna struktura in vse širša udeležba delovnih ljudi v upravljanju z družbenimi zadevami so nujno pripeljali do spremenjenega odnosa do znanja, kulture in znanosti. Kot rezultat tega je bistveno izboljšana izobraževalno-kvalifikacijska struktura prebivalstva, posebno zaposleoih in mladine; množično je postalo najraznovrstnejše kulturno življenje; nastal je intenziven razvoj znanosti. Izobraževanje, znanost in kultura so pomemben dejavnik v boju za razvoj vsestranske osebnosti, krepitev družbene zavesti, odpravo zaostalosti, sprejemanje marksističnega pogleda na svet, za razvoj samoupravnih odnosov in krepitev družbene vloge delavskega razreda. V obdobju med dvema kongresoma so bili storjeni mnogi koraki naprej v razvijanju sistema obveznega osemletnega šolanja kot skupne osnove vzgoje in izobraževanja za vso mlado generacijo od sedmega do petnajstega leta. Število učiteljev stalno narašča. Razširjena je mreža srednjih, višjih in visokih šol. Zdaj deluje devet univerzitetnih središč, ki zajemajo vse večje število rednih in izrednih študentov. V izobraževalni sistem je vključenih približno 4,2 milijona mladih. Znatni rezultati so bili doseženi tudi pri zboljšanju splošne izobraževalne in kulturne ravni najširših plasti delovnih ljudi. Razširjena je tudi materialna in institucionalna baza kulturnega življenja. Poteka proces demetropolizacije kulture. V mnogih centrih so se razvile izobraževalne, znanstvene in umetniške institucije; razvile so se radijske postaje in televizijski studiji. Zdaj ima skoraj vsako gospodinjstvo radijski sprejemnik. Leta 1972 je število televizijskih sprejemnikov doseglo 2,354.000. Ta številka pa stalno narašča. Leta 1972 je v Jugoslaviji izhajalo 1518 časnikov. Doseženi so tudi pomembni rezultati v razvoju kulture narodnosti, v izražanju in uveljavljanju njihove samobitnosti, kar se zlasti kaže v razvoju tiska, založniške dejavnosti, radijskih programov in drugih oblik kulturnega delovanja v jezikih narodnosti. V albanskem jeziku izhaja 15 časnikov, v madžarskem 8, romunskem 7, rusinskem 5, češkem in slovaškem 5, turškem 3, italijanskem 2, v drugih jezikih narodnosti pa še 37 časnikov. Število časnikov v jezikih narodnosti se je leta 1972 povečalo na 57 in na naklado 3,6 milijona izvodov.

Viden uspeh je bil dosežen tudi v razvoju pouka v jezikih narodov in narodnosti, kar prispeva k popolnejši uveljavitvi nacionalnih kultUr ter krepitvi skupnosti, bratstva in enotnosti naših narodov. Z razvijanjem družbenih in idejnopolitičnih osnov za visok0 stopnjo resnične svobode kulturne, umetniške in znanstvene ustvar jalnosti so bile spodbudene tudi smele in plodne raziskave resnice o človeku, družbi, protislovjih v njenem razvoju. To je nastalo z večjo razvejenostjo v kulturnem življenju, z bogastvom vsebine in raznovrstnostjo izraznih možnosti v umetnosti, s številnimi stvarit. vami visoke ravni na skoraj vseh umetniških področjih. V takšnih razmerah so ustvarjalne sile v znanosti dosegle pomembne uspehe v razvoju temeljnih in uporabnih raziskav. Prišlo je do nadaljnjega razvoja družbenih ved. Izpopolnjevanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v teh dejavnostih se je začelo kasneje kot na področju materialne proizvodnje, vendar z jasno usmeritvijo k popolnejši in doslednejši združitvi teh dejavnosti s področjem materialne proizvodnje. Z uresničevanjem nove ustave nastajajo nujne družbenoekonomske, institucionalnopravne in druge osnove za novi revolucionarni korak v uresničevanju neposrednega povezovanja delavskega razreda in njegovih koristi z izobraževanjem, znanostjo in kulturo, vzpostavljanje zgodovinsko novega položaja te dejavnosti v družbi, razvijanje samoupravljanja delovnega človeka v celotnem družbenoekonomskem, kulturnem in znanstvenem življenju. Spremembe, predvidene z novimi ustavnimi rešitvami, morajo zagotoviti temeljno spremembo družbenega položaja izobraževanja, znanosti in kulture kot dela združenega dela, in omogočiti, da bo delavski razred popolneje obvladal pogoje in rezultate dela tudi v teh dejavnostih. Zveza komunistov Jugoslavije je zlasti po pismu in med javno razpravo o ustavi in izhodiščih dosegla pomembne rezultate v idejnopolitičnem diferenciranju in osmišljanju razrednega bistva novih sprememb. Izraženo je razpoloženje in opredeljenost pretežnega dela delavcev v tej dejavnosti za duha in smisel ustavnih sprememb. Vendar pa idejnopolitični boj za uresničevanje teh načel v praksi ostaja trajna obveznost kot tudi diferenciranje s silami, ki sejejo nezaupanje ter ponujajo drugačne koncepte in rešitve. Lotevamo se konkretnih ukrepov za odstranjevanje socialne neenakosti v izobraževalni dejavnosti in kulturi v korist delavskega razreda. Lotili smo se priprave celovitejšega sistema socialne solidarnosti na tem področju; ustvarjanja ugodnejših življenjskih in delovnih razmer, razvijanja in zadovoljevanja kulturnih in izobraževalnih potreb.

470

V okviru priprav za deseti kongres Zveze komunistov Jugoslavije je izdelano idejnopolitično izhodišče: »Politika in naloge zveze kounistov na Področju kulture in znanosti«, ki je sestavni del izhodišč za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije. Ta dokument izraža prizadevanje zveze komunistov, ja natančneje določi svoje poglede in obveznosti v zvezi z nadaljnjim razvojem kulture in znanosti v samoupravni socialistični družbi. Tretja seja konference Zveze komunistov Jugoslavije je določila naloge in obveznosti zveze komunistov glede idejne socialistične usmerjenosti mlade generacije. V družbi se je v tem pogledu začela bolj organizirana družbena dejavnost pri marksističnem izobraževanju in socialističnem usmerjanju mladine. V okviru priprav za deseti kongres je poseben odbor predsedstva ZKJ izdelal »osnove idejnih izhodišč reforme sistema izobraževanja in vzgoje in program njenega uresničevanja«. Lotevamo se vrste dejavnosti, da bi okrepili razredno bistvo ter marksistično idejno usmeritev sistema izobraževanja in vzgoje (spremembe v učnih načrtih in programih; izdelava učbenikov; širše zasnovano delo v marksističnem izobraževanju učencev in študentov). Aktualizirana so vprašanja moralnega in idejnopolitičnega lika prosvetnega delavca. V tem smislu se je začela idejnopolitična diferenciacija, dejavnost v krepitvi odgovornosti učiteljev in vzgojiteljev za vsebino in rezultate vzgoje mladih generacij pa je dobila popolnejšo in konkretnejšo vsebino. III. Razvoj socialističih samoupravnih družbenih odnosov

Deveti kongres Zveze komunistov Jugoslavije je dal jasno usmeritev za idejnopolitično akcijo zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil v razvijanju socialističnih samoupravnih odnosov. V preteklem obdobju je bila konkretna obdelava stališč in sklepov devetega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije usmerjena k ustvarjanju ustreznih možnosti, v katerih bo delavski razred zagospodaril s celoto družbene reprodukcije in si zagotovil odločilno vlogo v političnem in družbenem odločanju. Takšna usmeritev je dobila konkreten izraz v ustavnih dopolnilih iz leta 1971, v novi ustavi SFRJ ter novih ustavah republik in pokrajin. Na sejah predsedstva ZKJ in izvršnega biroja ter vodilnih organov zvez komunistov republik in pokrajin so bile obravnavane in sprejete idejnopolitične osnove, smeri in naloge v zvezi z ustavno reformo. Na 16. seji predsedstva ZKJ (2. marca 1971) je bila sprejeta 471

idejnopolitična vsebina ustavnih dopolnil. Predsedstvo je ugotovilo, da ustavne spremembe temeljijo na političnih stališčih in sklepih devetega kongresa in prve seje konference ZKJ in da pomenijo poglabljanje samoupravnih socialističnih odnosov. Predlog ustavnih dopolnil je bil enotno sprejet. Ocenjeno je bilo, da je v njih jasno izražena želja, da se zagotovi prevladujoči položaj združenega dela v družbi. Opozorjeno je bilo na potrebo, da se vzporedno z uresničevanjem ustavnih dopolnil pripravi tudi druga faza ustavnih sprememb. Drugi kongres samoupravljavcev Jugoslavije (3.—5. maj 1971) je prav tako popolnoma podprl ustavne spremembe in opozoril na nujno potrebo, da se z angažiranjem vseh družbenih sil čim hitreje in dosledneje uresničijo v praksi. V tem obdobju so ustavna dopolnila, ki so bila sprejeta 30. junija leta 1971 ter nova ustava SFRJ, sprejeta 21. februarja leta 1974, najpomembnejši rezultat boja ZKJ za razvoj socialističnih samoupravnih, družbenoekonomskih in političnih odnosov v naši družbi. Z njimi so ustvarjene temeljne idejnopolitične in družbene osnove in možnosti za uresničevanje odločujoče vloge delavskega razreda v celotnem razvoju družbe in za doslednejši razvoj samoupravljanja. Za praktično akcijo zveze komunistov in zveze sindikatov je bilo posebnega pomena jugoslovansko partijsko posvetovanje o idejnopolitičnih vprašanjih izvajanja 21., 22. in 23. ustavnega dopolni'a (6. in 7. februarja 1973), ki so ga organizirale komisije predsedstva ZKJ in sveta ZSJ. Posvetovanje je dalo nove vzpodbude izvajanju ustavnih dopolnil, opozorilo na rešitve in dosežke v organizacijah združenega dela, na vzroke konfliktov v praksi ter na potrebo po intenzivnejši in bolj organizirani akciji zveze komunistov, delavskega razreda in drugih organiziranih socialističnih sil v uresničevanju ustavnih dopolnil. Po letu dni so bili na skupni 46. seji predsedstva ZKJ in predsredstva sveta ZSJ (14. februarja 1974) prav tako obravnavani rezultati izvajanja ustavnih dopolnil in določene neposredne naloge zveze komunistov in zveze sindikatov v nadaljnjem uresničevanju samoupravljanja na temeljih nove ustave. Dejavnost v uresničevanju ustavnih dopolnil, predvsem 21., 22. in 23.

1. Po sprejetju ustavnih dopolnil se je v zvezi komunistov in družbi začela akcija, da bi razjasnili njihovo družbenopolitično in idejno bistvo in da bi začeli z neposrednim praktičnim uresničevanjem. Pri tem so bili doseženi vidni rezultati, bili pa so tudi neka eri problemi in pomanjkljivosti, ki so znatno vplivali na tempo in ka-

472

kovost akcije v izvajanju dopolnil. Najprej je zveza komunistov počasi vstopala v izvajanje akcije. Tam, kjer se je akcija pravočasno začela, pa ni bila dovolj široka, niti ni zajela vseh organiziranih socialističnih sil. V mnogih organizacijah združenega dela je bila dejavnost na začetku najpogosteje v rokah strokovnih in vodilnih ekip. Na začetku so bili odločni odpori, ki so se kazali na razne načine. Močne so bile težnje, da bi se njihovo izvajanje onemogočilo. V samostojnih centrih gospodarske in finančne moči in drugih podobnih institucijah in organizacijah so menili, da jih ni treba izvajati. Dokaj široki so bili pojavi formalno-pravnega uresničevanja. Ne redko pa so izvajanje dopolnil razumeli in uresničevali pretežno kot tehnično in organizacijsko operacijo. V javnosti, zlasti v posameznih delovnih kolektivih so širili gesla, da je izvajanje ustavnih dopolnil predvsem strokovno delo ter zadeva vodilnih ekip, direkcij in strokovnih služb; da delavci za to nimajo potrebnega znanja in sposobnosti; da je treba počakati s tem, dokler se gospodarstvo ne stabilizira, dokler se ne sprejmejo spremljajoči predpisi in dokler drugi ne bodo ponudili konkretnih rešitev. Takšna pojmovanja so bila dokaj razširjena in so povzročala omahovanje in čakanje ter so demobilizatorsko delovala v vrstah delavskega razreda in delovnih ljudi. Zaradi takšnega stanja je zveza komunistov morala poklicati delavski razred in delovne ljudi, da so se v svojih delovnih okoljih odločneje postavili po robu takšnim pojmovanjem in njihovim nosilcem. Odpori proti izvajanju dopolnil so zlasti prihajali iz tistih centrov, kjer so bila osredotočena velika družbena sredstva, odtujena od proizvajalcev in delovnih ljudi v združenem delu. Pri tem so prišle do izraza najbolj različne protisocialistične in protisamoupravne sile, ki so bile nosilke tehno-managerskega koncepta razvoja ter profitarske in skupinskolastninske logike, separatističnega in unitarističnega nacionalizma, liberalizma in centralističnega birokratizma. Ker so imele v rokah ekonomsko moč in dejansko oblast, so te sile ponekod uspele blokirati akcijo delavcev, zveze komunistov in sindikatov, potisnile so delavce na rob in jih odstranile iz akcije za izvajanje ustavnih dopolnil. Med uresničevanjem ustavnih dopolnil, zlasti na začetku, so težave nastajale tudi zaradi idejnopolitičnih razlik o posameznih vprašanjih znotraj zveze komunistov. Ni bilo dovolj dojeto bistvo ustavnih dopolnil. Bilo je nerazumevanja in tavanja, zlasti tam, kjer ni bilo dovolj političnih in strokovnih kadrov; dalje tam, kjer delavci niso bili dovolj informirani. Včasih ni bilo lahko najti praktičnih rešitev za nove družbenoekonomske odnose. Uresničevanje ustavnih dopolnil je bilo zelo odvisno od stopnje razvitosti samoupravnih od-

473

nosov, urejenosti organizacije združenega dela, organiziranosti in odločnosti zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil. Težave v uresničevanju dopolnil so nastale tudi z zasnovanostjo celotnega gospodarskega sistema na kategorijah in instrumentariju starega sistema, ki se je počasi spreminjal in usklajeval s konceptom samoupravno združenega dela. Zvezna, republiške in pokrajinski zakonodaji so se z veliko zamudo prilagajale ustavnim dopolnilom. Nekateri zakoni so bili samo formalno usklajevani. V posameznih državnih organih je bilo nemalo odpora zoper uresničevanje ustavnih dopolnil. V obdobju po 21. seji predsedstva ZKJ, zlasti po pismu, pa so delavski razred, zveza komunistov in druge socialistične sile začele in še vodijo odločno bitko za uresničevanje ustavnih dopolnil in nove ustave. Z akcijskim programom druge seje konference ZKJ so bili vsi člani zveze komunistov v samoupravnih in predstavniških organih obvezani, da se odločno in brez omahovanja angažirajo v uresničevanju 21., 22. in 23. ustavnega dopolnila. Tovariš Tito je v svojih javnih nastopih večkrat opozarjal, da se delavska dopolnila počasi uresničujejo. Od zveze komunistov in delavskega razreda je zahteval, da se začne konkretna akcija in da se stanje spremeni. Na to so opozarjali tudi predsedstvo ZKJ in izvršni biro ter vodstva zvez komunistov v republikah in pokrajinah. Po pismu predsednika ZKJ in izvršnega biroja sta zveza komunistov in delavski razred prešla v idejnopolitično ofenzivo zoper tehnokratski in birokratski monopol, liberalizem in druge protisocialistične sile, ki so zavirale uresničevanje dopolnil in nadaljnji razvoj samoupravljanja. Ustvarjena je široka mobilizacija, povečana je odgovornost in akcija v spreminjanju stvari, vzpostavljanju novih odnosov v organizacijah združenega dela. V veliki meri so bili zlomljeni odpori in odpravljene razne ideologije in težnje, ki so v nasprotju s smerjo samoupravnega socialističnega razvoja. Vse to je omogočilo, da se na podlagi ustavnih dopolnil dosežejo v izpopolnjevanju samoupravnih socialističnih odnosov pomembni rezultati. Situacija pa je različna po organizacijah združenega dela, grupacijah in posameznih dejavnostih združenega dela in občinah. Dejavnost delavskega razreda, zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil ni povsod enako intenzivna, močna in odločna, kar je v neposredni zvezi z razvojem proizvajalnih sil, ravnijo zavesti in razmerjem sil v družbi. 2. Pri vzpostavljanju socialističnih samoupravnih odnosov na podlagi ustavnih dopolnil so najdlje prišli v proizvodnih organizacijah združenega dela. V znatnem delu teh organizacij so zlomljeni tehnobirokratski in managerski odpori; poteka kritična analiza sedanjih 474

odnosov, uresničujejo se ekonomski odnosi (razmejitve glede razpolaganja s sredstvi, odnosi med TOZD, cene, združevanje sredstev, načrtovanje in programiranje, skupne službe itd.). V njih se oblikujejo temeljne organizacije združenega dela in sprejemajo samoupravni sporazumi o združevanju OZD v skupnosti OZD. Iščejo številne nove rešitve za probleme skupnega pomena (stanovanja, zaposlovanje, izobraževanje itd). Iščejo nove rešitve glede načina načrtovanja in izdelave sistema dohodka, zlasti v delu, ki se nanaša na minulo delo. Še vedno so organizacije v proizvodnji, pa tudi v drugih gospodarskih dejavnostih, kjer so doslej premalo storili glede uresničevanja ustavnih sprememb. Premalo je lastne kreativnosti. Ponekod so zaostajali in še zaostajajo v akciji iz strahu pred dezintegracijo, upadom proizvodnje, slabitvijo poslovnih zvez, neenotnosti v kolektivu in temu podobno. Povsod še ni idejno in politično zmagalo pojmovanje, da med TOZD in klasičnim podjetjem obstaja principielna vsebinska razlika, zato se to skuša postaviti v kalupe podjetja, ki ne temelji na združevanju dela, marveč na združevanju »kapitala« oziroma odtujenih sredstev od proizvajalcev. V dosedanji praksi ustanavljanja temeljnih organizacij združenega dela ponekod preveč naglašajo organizacijska in tehnološka načela. Pojavljajo se težnje, da bi sleherno organizacijsko enoto razglasili za temeljno organizacijo združenega dela, pa tudi, da bi se sestavljena podjetja oblikovala v eno samo temeljno organizacijo. Niso redki pojavi, da se iz celote popolnoma izločijo posamezni deli in oblikujejo kot TOZD, zlasti tisti deli organizacije, ki so v ugodnejšem položaju in si tako prilaščajo rezultate tujega dela. Ti in še drugi podobni pojavi izpričujejo resne probleme v urejanju družbenoekonomskih odnosov pri ustanavljanju temeljnih organizacij združenega dela, zlasti zaradi neenakomerne razporeditve in kroženja prej nakopičenega minulega dela. Na to precej vpliva pojmovanje, po katerem je dohodek »last« posameznih temeljnih organizacij združenega dela, pozabljajo pa, da je dohodek združenega dela družbena last in da ga morajo upravljati ter z njim razpolagati vsi tisti, ki ga ustvarjajo. Še zmeraj, in to znatno, poteka združevanje na klasični način pripojitve, katerega poglavitna značilnost je koncentriranje in podaljševanje prakse odtujevanja sredstev od proizvajalcev. Nastajanje takšnih integracij so podpirali v birokratskih krogih na lokalnih, občinskih ali republiških ravneh. Obstajala so tudi pojmovanja, da si v zvezi z integracijo nimamo kaj izmišljati, ampak moramo enostavno uporabiti prakso razvitejših držav na svetu. 475

Ko je videla počasnost v oblikovanju temeljnih organizacij jQ pomanjkljivosti v njihovem združevanju, se je zveza komunistov v sodelovanju s sindikatom ter organi družbenopolitičnih skupnosti lotila konec 1973 odločne in koordinirane akcije za pospešitev procesa oblikovanja temeljnih organizacij združenega dela in njihovega vpisa v sodni register. Pri tem je bila pomembna pobuda in dejavnost izvršnega biroja predsedstva ZKJ ter drugih vodstev zveze komunistov in družbenopolitičnih organizacij v republikah, pokrajinah in občinah. 3. V večjih delovnih organizacijah in tehničnih sistemih na začetku izvajanja dopolnil ni bilo povsod dovolj pripravljenosti, niti pobude strokovnega vodstva in samoupravnih organov, da bi se stanje in odnosi spremenili. Nekatere izmed teh organizacij so bile s predpisi državnih organov od prej postavljene v monopolni položaj glede na druge dele gospodarstva, za nekatere pa niso bile najdene ustrezne rešitve glede pogojev gospodarjenja. V nekaterih izmed teh organizacij je prišlo do trdnega pajdašenja z državnimi organi in bankami, eksistirala je tehnokratskomanagerska ideologija in profitarska logika v poslovanju. V njih se je širilo pojmovanje, da bi z izvajanjem dopolnil prišli v neugoden materialni položaj tako organizacije kot delavci. Potrebno je bilo precej časa, da je zveza komunistov kritično analizirala pravo vsebino družbenoekonomskih odnosov v teh organizacijah in da je med delavci zmagalo prepričanje o potrebi po temeljiti spremembi odnosov na podlagi ustavnih dopolnil. Z odločnejšo akcijo zveze komunistov in delovnih ljudi pri uresničevanju dopolnil je bil prekinjen trend stagniranja samoupravljanja. V teh organizacijah so bile oblikovane temeljne organizacije združenega dela in sprejeti samoupravni sporazumi o njihovem združevanju v integracijske celote in velike sisteme. Določene so nekatere rešitve za ekonomske odnose med TOZD, za izvajanje načela minulega dela, načela solidarnosti in podobno, vendar pa so pri tem tudi formalizirane rešitve, prekrivanje starih odnosov z dozdevnim uresničevanjem dopolnil, napačno interpretiranje ustavnih dopolnil in podobno. Za velike sisteme pa še niso najdeni konkretni mehanizmi za uveljavitev socialističnih, samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, ki bi čim bolj popolno izražali bistvo dopolnil. Ti sistemi presegajo področja posameznih družbenopolitičnih skupnosti (občin, pokrajin, republik), vendar še zmeraj ni dovolj mobilnosti vseh dejavnikov za dogovarjanje in iskanje ustreznih rešitev v širšem gospodarskem prostoru.

476

4. Najpočasneje se je spreminjal položaj tistih institucij, kjer je koncentrirana velika ekonomska in družbena moč —■ v bankah, veliki notranji in zunanji trgovini, zavarovalnicah, stanovanjskih podjetjih in skladih družbenopolitičnih skupnosti. V njih so tehnobirokratske sile težile, da ohranijo monopol nad velikanskimi sredstvi akumulacije in presežkom dela. Imele so podporo v nekaterih političnih in državnih strukturah. Na začetku so bile tudi nejasnosti, kako spremeniti odnose v teh institucijah. Zveza komunistov in delavski razred sta morala izvesti močan pritisk, da bi najprej nastal prelom v pojmovanju v teh organizacijah, da uresničevanje dopolnil pomeni korenito spremembo odnosov in stanja v njih, zlasti pa spremembo njihovega odnosa do proizvodnih organizacij. Dejavnost zveze komunistov in delovnih ljudi v teh organizacijah se je intenzivneje začela po pismu predsednika ZKJ in izvršnega biroja predsedstva ZKJ. a) V izvajanju ustavnih dopolnil so bili doslej v bankah in drugih denarnih ustanovah doseženi začetni rezultati. Opravljeno je formalno-pravno usklajevanje organizacije bank. Sprejeti so samoupravni sporazumi TOZD in drugih dejavnikov o oblikovanju bank. Začel se je proces urejanja odnosov TOZD v bankah. Povečana je udeležba ustanoviteljev v organih upravljanja in v odločanju v bankah. Sprejeti so sklepi o prenosu državnega kapitala v gospodarstvo, o likvidaciji t. i. anonimnega dela kreditnih skladov bank in njihovi razporeditvi na ustanovitelje, predvsem na proizvajalce. Dosedanje spremembe še niso pripeljale do bistvene spremembe odnosov, ki bi zagotovili, da bi bile banke institucije združenega dela. Prepogosto se vztraja pri pravno-formalnih vprašanjih, ponekod pa še naprej formirajo centralistični koncept bančnih organizacij, namesto da bi razčiščevali in urejevali odnose bank do gospodarstva in odnose znotraj bank. Združevanje in uporaba sredstev v bankah še zmeraj temelji na klasičnih oblikah in metodah. Še zmeraj imamo težnje dodeljevanja posojil z visokimi obrestmi, oderuške in druge neugodne pogoje ter postavljanje TOZD v neposredno odvisnost od bank. V poslovanju se nekatere banke še naprej najpogosteje vedejo po starem, ločeno od združenega dela oziroma proizvajalcev. Vpliv državnih in političnih dejavnikov na poslovanje, koncentracijo in usmerjanje sredstev v bankah je še zmeraj velik. Še ni izvedena jasnejša razmejitev države od bank in denarnih institucij in niso natančno določene državne regulativne funkcije v bančnokreditnem sistemu. Izhajajoč iz ustavnih dopolnil so bile ustanovljene narodne banke republik in pokrajin ter uvedene nekatere spremembe v vlogi Narodne banke Jugoslavije. Del sredstev Narodne banke je bil trans-

477

formiran v sredstva samoupravno združenega gospodarstva oziroma proizvajalcev. Vendar pa celoten denarni sistem, vštevši vlogo Narodne banke Jugoslavije in narodnih bank republik in pokrajin, še цј obdelan in usklađen s potrebami združenega dela. Ni niti rešeno vprašanje vloge emisije, niti vloge združenega dela (zlasti TOZD) v denarno-kreditni sferi. b) V pretežnem številu zavarovalskih organizacij je bilo izvedeno formalno-pravno in organizacijsko konstituiranje na podlagi dopolnil. Sprejeti so samoupravni sporazumi in drugi normativni akti. Zdaj si prizadevamo, da bi bilo vzpostavljeno neposrednejše upravljanje in vpliv ustanoviteljev in zavarovancev na poslovno politiko in da se izdelajo ekonomski odnosi med zavarovanci v zvezi z oblikovanjem zavodov. Povsod niso dovolj storili za razčiščevanje vprašanj v zvezi z nosilci in uporabniki do zdaj oblikovanih sredstev v zavodih, anonimnega kapitala in njegovega prenosa na zavarovance, predvsem na gospodarstvo, kot tudi odgovornosti teh organizacij do tistih, ki so vložili sredstva. V posameznih samoupravnih sporazumih so težnje, da se ohrani centralistični sistem koncentracije in uporabljanja sredstev, določanja premij, zavarovanja in podobno. Niso dovolj odstranjeni pojavi prelivanja znatnega dela sredstev z enega zavarovalnega področja v drugo. To je povzročalo tudi prelivanje družbenih sredstev v korist zasebnih zavarovancev oziroma njihovo privatizacijo. c) Dejavnost v izvajanju dopolnil v veliki notranji in zunanji trgovini je bila najprej usmerjena k idejnopolitičnemu odpravljanju tehnobirokratskega pojmovanja in razvijanju zavesti o tem, da uresničevanje dopolnil pomeni temeljno spremembo sedanjega stanja. Vzporedno s tem je zveza komunistov razvila akcijo za konkretno uresničevanje dopolnil in spremenitev odnosov. V to akcijo so se vključili delovni ljudje in sindikalne organizacije. Akcija je dala nekatere rezultate. Opravljene so bile kritične analize stanja in odnosov. Ustanovljene so bile temeljne organizacije združenega dela in sprejeti samoupravni sporazumi o združevanju in povezovanju TOZD v organizacije združenega dela, vendar pa je pri tem precej zamude in formalnega uresničevanja dopolnil. Manjše število organizacij zunanje in notranje trgovine je vzpostavilo samoupravne sporazume in dogovore s proizvodnimi organizacijami o trajnejšem gospodarskem sodelovanju, skupnem poravnavanju rizika, o ustrezni udeležbi v skupaj ustvarjenem dohodku. To so prvi rezultati, do katerih so prišli dokaj počasi in z omahovanjem. Pri tem je še zmeraj premalo storjenega tako, da se področje trgovine še naprej razvija ločeno in precej stran od proizvajalcev. Ne

478

sam° da številne trgovinske organizacije ne gredo v poslovni rizik s proizvodnimi organizacijami, ampak jim tudi po sprejetju dopolnil in pismu vsiljujejo različne obveznosti in izvajajo pritiske, da bi dobile dohodek iz proizvodnje. Monopolsko vedenje trgovine je še izrazito, obveznosti proizvajalcev do trgovine pa so večje, kot so bile. Premalo je storjenega v razčiščevanju anonimnega »kapitala« in prenosu teh sredstev na razpolago in v upravljanje trgovinskim in proizvodnim organizacijam, ki se trajno povezujejo na temelju dopolnil. Res je, da so v posameznih zunanjetrgovinskih podjetjih dali pobude in predloge v tej smeri. Vendar pa so v večini sporazumov organizacij združenega dela v trgovini v bistvu še naprej ohranili centralistično obliko koncentriranja sredstev in odločanja. Akcije za odstranjevanje škodljivih pojavov in deviacije v organizacijah, ki poslujejo s tujino (nepoštena konkurenca, privatizacija družbenih sredstev, ustanavljanje zasebnih družb z družbenimi sredstvi in podobno) je dala dobre začetne rezultate. Začela se je akcija, da matične organizacije vzpostavijo samoupravno kontrolo nad delom in uporabo sredstev takšnih organizacij v tujini. Uvajajo ukrepe, da prekinemo prakso privatizacije družbenih sredstev. Sprejeti so določeni samoupravni sporazumi in družbeni dogovori o kadrovskih vprašanjih v zunanji trgovini. Gledano v celoti je dejavnost na tem področju še zmeraj nezadostna. d) Uresničevanje dopolnil na stanovanjskem področju je naletelo na velike ovire in odpore pri birokratskih in tehnokratskih silah. Zavlačevale so akcijo in zagovarjale, da dopolnila ne dajejo osnove za spremembe na tem področju in da je treba počakati na sprejetje ustreznih predpisov. Poleg tega je zamuda v sprejemanju predpisov ustvarila tudi objektivne težave za neposredne nosilce obveznosti pri hitrejšem uresničevanju ustavnih dopolnil na tem področju. Zveza komunistov je razvila koncept samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na tem področju in ga postopoma spremenila v prakso, zlomila idejnopolitične odpore in odprla prostor za uresničevanje dopolnil na tem področju. V tej smeri je bila dana vzpodbuda s sklepi 36. seje predsedstva ZKJ, s katerimi so bile izrecno postavljene naloge članom ZK, da se brez omahovanja zavzemajo za spremembe odnosov v stanovanjski sferi in zagotovi odločujoč vpliv delovnih ljudi iz proizvodnih organizacij združenega dela in drugih organizacij ter zainteresiranih dejavnikov na vsem stanovanjskem področju. Na tej osnovi se je začel proces praktičnega dela z uresničevanjem ustavnih dopolnil na stanovanjskem področju. V posameznih republikah se ustanavljajo stanovanjske samoupravne interesne skupnosti v občinah na podlagi samoupravnih sporazumov in družbenih

479

dogovorov proizvodnih in drugih delovnih organizacij in preostalih zainteresiranih dejavnikov. S temi sporazumi in dogovori se urejajo združevanje sredstev, medsebojne pravice in obveznosti ter druga vprašanja, ki so v skupno korist, v smeri vzpostavljanja novih odnosov, učinkovitejše gradnje novih stanovanj in reševanja drugih nakopičenih problemov v stanovanjskem gospodarstvu. V posameznih bankah so identificirana sredstva anonimnega dela sredstev posebnega kreditnega sklada za stanovanjsko gradnjo, sprejeti sklepi ter izvedena njihova delitev na ustanovitelje. Odločneje se odpravljajo škodljivi pojavi glede razpolaganja s stanovanjskim skladom, zlasti težnjami njegove privatizacije. V stanovanjskem področju še ni likvidiran državni kapital. Ni določen način upravljanja s sredstvi stanovanjskega sklada v stanovanjskih podjetjih, ki se je oblikoval s poslovanjem teh podjetij s sredstvi družbenega stanovanjskega sklada. Prav tako ni konstituirana nova pozicija stanovanjskih podjetij kot poslovnih organizacij za račun stanovanjskih interesnih skupnosti. 5. Dejavnost za uresničevanje ustavnih dopolnil v družbenih dejavnostih zunaj gospodarstva —■ v izobraževanju, znanosti, kulturi, socialnem zavarovanju in socialnem varstvu se je v glavnem začela po pismu. Ta dejavnost je pretežno potekala počasi, ob številnih odporih in omahovanjih, z različno močjo v posameznih družbenih dejavnostih in okoljih. Mnoge organizacije zveze komunistov se niso dovolj vljučile v to dejavnost, kar je še danes ponekod značilno. Razjasnjevanje bistva dopolnil in njihovega uresničevanja v teh dejavnostih ni speljano do konca. Pogosto se pojavljajo vprašanja, kaj za te dejavnosti pomeni izvajanje načel svobodne menjave dela, s katerimi metodami iz sedanjih preiti v nove odnose in podobno. Ni malo niti idejnega nasprotovanja uresničevanju dopolnil, so pa tudi primeri nerazumevanja njihovega bistva. V posameznih republikah, pokrajinah in občinah so kritično proučili stanje in odnose ter pospešili akcijo v iskanju rešitev za konstituiranje interesnih skupnosti. V teku je prizadevanje, da se v interesnih skupnostiih demokratizira upravljanje, da se bolj vključijo predstavniki samoupravnih organov delovnih organizacij iz gospodarstva, ki izločajo sredstva za financiranje družbenih dejavnosti. V nekaterih okoljih so sklenili družbene dogovore in samoupravne sporazume (v zdravstvu, kulturi in izobraževanju), v katere so poleg drugih dejavnikov vključene temeljne organizacije združenega dela iz gospodarstva. S tem se urejujejo medsebojni odnosi, pravice in obveznosti glede razvoja posameznih dejavnosti. Nekatere organizacije družbenih dejavnosti se neposredno povezujejo z organizacijami združenega dela iz gospodarstva, vzpostavljajo samoupravne pogodbene obveznosti, rešujejo probleme pridobivanja dohodka in financiranja na

480

trajnejši osnovi. So primeri, da se kritično ocenjujejo sedanji odnosi in terjajo rešitve za nove odnose znotraj posameznih institucij, med ustanovami in interesnimi in družbenopolitičnimi skupnostmi. V nekaterih institucijah in organizacijah družbenih dejavnosti zunaj gospodarstva (na področju kulture, znanosti in podobno) so oblikovane temeljne organizacije združenega dela, v pripravi pa so samoupravni sporazumi. Vzeto v celoti pa se proračunsko — fondovski odnosi še niso bistveno spremenili, čeprav se je proces že začel. Znatno težavo v teh dejavnostih je povzročalo to, da so zaostajali v sprejemanju zakonov in predpisih v republikah in pokrajinah na podlagi dopolnil. Poleg tega so bila močna tudi pojmovanja, da se ta vprašanja lahko rešujejo samo na podlagi državne regulative. Sprejeti so bili sklepi o odpravi ali transformiranju skladov družbenopolitičnih skupnosti za razširitev negospodarskih dejavnosti (šolstva, zdravstva in podobno) v institucije samoupravnega združenega dela. Delo glede tega poteka, v zadnjem času pa je znatno; pospešeno. Spremembe v družbenoekonomskem sistemu v skladu s stališči devetega kongresa ZKJ in ustavnimi dopolnili

1. V tem obdobju so bili doseženi nekateri rezultati glede pomembnejših sprememb v družbenoekonomskem sistemu na temelju stališč in sklepov devetega kongresa in ustavnih dopolnil. V središču dejavnosti so bila odprta vprašanja in problemi dohodka, cen, delitve po rezultatih dela, davčni sistem itn. a) V družbenopolitični praksi je obstajalo pojmovanje, po katerem se je dohodek karakteriziral kot kategorija etatizma in državnega kapitala, kot splošna kategorija vsakega blagovnega gospodarstva in tako naprej. To je oteževalo njegovo afirmacijo, vnašalo omahovanja v vrste zveze komunistov in v družbo. Vodstva zveze komunistov so se premalo ukvarjala z razvojem sistema dohodka, zlasti z razjasnjevanjem posameznih vsebinskih vprašanj njegovega pridobivanja in delitve. Od tod je izhajalo nemalo problemov, tako na idejnem področju kot tudi v praksi uresničevanja načela dohodka. Šele z uresničevanjem dopolnil, zlasti z oblikovanjem TOZD, se je znatneje uveljavil sistem dohodka, širše in dosledneje se je začelo uresničevati načelo, da se dohodek pridobiva in razporeja v TOZD in da je neodtujljiv od delavcev v TOZD. V našem gospodarstvu so že dolga leta navzoče strukturne neusklađenosti, zato se med vejami in skupinami stalno obnavljajo razlike v pogojih za ustvarjanje dohodka. Očitne so velike razlike 31 Deseti kongres ZKJ

481

v gospodarskem položaju med posameznimi dejavnostmi. Razlike v pogojih, v katerih posamezne veje in skupine ustvarjajo dohodek јц oblikujejo svoj ekonomski položaj, so izhajale tako iz neenakomernosti in drugih objektivnih razvojnih razmer kakor tudi iz učinka ukrepov ekonomske politike in gospodarskega sistema. Ta vprašanja so bila stalno v središču političnih in družbenih dogajanj. Družbeni in državni organi so uvajali določene akcije, da se velike razlike v ustvarjanju dohodka na tržišču zmanjšajo in ublažijo. To so predvsem urejali z ukrepi ekonomske politike, ki so vplivali na spremembe v odnosih med cenami, ublaževali neskladja med njimi, omogočali neposredne popravke in kontrolo nad cenami posameznih izdelkov. Nadalje so bili sprejeti ukrepi za zamrznjenje cen, za spremembe v zunanjetrgovinskem in deviznem sistemu ter sistemu sekundarne delitve ter davčnem sistemu. To je pozitivno vplivalo na reševanje tekočih problemov v ustvarjanju dohodka med organizacijami združenega dela in posameznimi vejami. Toda ti ukrepi so bili ponavadi samo delni, zato je bil tudi njihov učinek pogosto omejen. Praksa je pokazala, da z državnimi intervencijami, čeprav bodo še vedno potrebne, ni mogoče trajneje reševati bistvenih problemov, zaradi katerih nastajajo velike razlike v ustvarjanju dohodka in v ekonomskem položaju med posameznimi dejavnostmi, skupinami in vejami. Še vedno ni razvita praksa, da bi te probleme reševali s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori, ki med drugim upoštevajo objektivne razvojne pogoje in na tej podlagi ustvarjanje dohodka. b) V strukturi cen kriteriji razvojne politike (določeni s stališči devetega kongresa) še zmeraj ne prihajajo dovolj do izraza. Sedanji kriteriji, po katerih se dejansko oblikujejo cene, vsebujejo poleg ekonomskih elementov tudi precej arbitražnosti (cene se pogosto oblikujejo pod pritiskom, da bi se zagotovila sredstva za razne prevzete investicije in podobno). To kaže, da sistem cen, čeprav je bil kritično ocenjevan, dopolnjevan in popravljan, ni bil temeljiteje obdelan na podlagi načel, določenih na devetem kongresu. V praksi niso bili kompleksneje in v medsebojni povezanosti uporabljeni vsi potrebni kriteriji. Čeprav so bile kompenzacije uvedene v posameznih primerih, ko so bile z ukrepi federacije posamezne dejavnosti postavljene v neugoden gospodarski položaj, pa sistem kompenzacij še ni obdelan, niti dosledneje uresničen, kot je bilo to sklenjeno na devetem kongresu. Pozornost zasluži dejstvo, da se postopoma uvaja tudi sistem samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja o cenah. c) V uresničevanju načela delitve po rezultatih dela so bili v mnogih delovnih organizacijah storjeni pomembni napori. Gledano

482

v celoti pa se to načelo ni dovolj dopolnjevalo in odločneje uresničevalo. Imamo pojave odstopanja od načel delitve po delu, razvrednotenja bolj produktivnega in ustvarjalnega dela, pojave uravnilovke in prisvajanja materialnih in drugih družbenih vrednosti mimo delovnih rezultatov. Etatistično-birokratski in tehnokratski koncepti in sile, ki so jih zagovarjale, so porajale težnje mezdne mentalitete in razmerja, privatnega podjetništva, pridobivanja dohodka na lahek način, profitarstva in podobno. Odločnejša akcija, da se odpravijo škodljivi pojavi v delitvi dohodka, se je začela po pismu. V zadnjih letih se je razvijala široka dejavnost za vzpostavljanje sistema in odnosov samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja na področju dohodka in njegove delitve. V vseh republikah in pokrajinah so bile s sprejetimi družbenimi dogovori o delitvi dohodka in osebnih dohodkov, določene osnove in merila za urejanje delitve dohodka na akumulacijo, skupno in osebno porabo; dalje za delitev sredstev za osebne dohodke, razponi v osebnih dohodkih in drugo. Na podlagi teh dogovorov so bili v posameznih dejavnostih sprejeti samoupravni sporazumi. Organizacije združenega dela svoje odnose v delitvi vse bolj usklajujejo in se naslanjajo na te dogovore in sporazume. Postopoma se vzpostavlja samoupravni red in vedenje ter odpravlja stihija. S temi sporazumi in dogovori se uresničuje načelo, da tisti, ki ustvari večji dohodek, izloča razmeroma več za poravnavanje skupnih potreb. Imamo pa pojave, da se zaobidejo ti samoupravni sporazumi in dogovori, zato da bi se ohranili stari odnosi. V posameznih sporazumih in dogovorih se destimulirata ustvarjalnost in delo, ker temeljijo na takšnih osnovah in kriterijih, ki odsevajo poprečje in na razne načine omejujejo izvajanje načela delitve po delu. V družbenih dogovorih republik in pokrajin o politiki delitve dohodka so prav tako navzoče nekatere razlike v izhodiščni osnovi in drugih vprašanjih urejanja odnosov, posamezni problemi pa niso dovolj obdelani (npr. minulo delo). To je ustvarjalo razlike v položaju med delavci v TOZD. Prav zato so v zvezi komunistov zavzeli stališče, da se ti dogovori in sporazumi stalno kritično ocenjujejo, izboljšujejo, dopolnjujejo in popravljajo. Takšna dejavnost v nekaterih okoljih poteka in dobiva širši obseg. d) V organizacijah združenega dela so našli ali pa iščejo nove praktične rešitve o minulem delu na različnih osnovah, kriterijih in obsegih pravic delavcev in delovnih ljudi, ne samo glede na osebne dohodke, ampak tudi glede na stalnost delovnega razmerja, reševanja stanovanjskih vprašanj in drugo. Kategorija minulega dela se vse bolj vgrajuje v samoupravne sporazume in družbene dogovore. 31’

483

Pri uresničevanju načela o minulem delu pa obstajajo enostranosti in odkloni ter tudi odpori in idejna nesoglasja. Aktivnost je usmerjena predvsem v določanje dela osebnih dohodkov na podlagi minulega dela, in to zlasti na podlagi dolžine dela, medtem ko se druge pravice iz tega naslova premalo povezujejo z delavčevim resničnim prispevkom k razvoju in uspehu organizacije, premalo se povezujejo s produktivno funkcijo sredstev, s katerimi organizacija razpolaga in dela, še posebej pa z uporabljanjem minulega dela za povečanje dohodka, ki zagotavlja povečanje osebnih dohodkov in skupno reprodukcijo pogojev dela in življenja. e) Resno kasnimo v dopolnjevanju novega davčnega sistama v v skladu s stališči devetega kongresa, drugega kongresa samoupravIjalcev in ustavnimi dopolnili. Sklepi 36. in 39. seje predsedstva ZKJ so bili spodbuda za intenzivnejše delo v tem pogledu. Z dogovorom republik in pokrajin so določene osnove davčne politike in davčnega sistema. Na tej podlagi tečejo h kraju priprave za prehod na nov davčni sistem v vseh republikah in pokrajinah. Še zmeraj m rešen problem neenakomerne delitve davčnega bremena med delovno-intenzivnimi in kapitalno-intenzivnimi dejavnostmi in usklađenost teh bremen z ekonomsko močjo posameznih organizacij združenega dela. 2. V uresničevanju stališč devetega kongresa ZKJ o razširjeni reprodukciji so bili storjeni pomembni napori in doseženi vidni rezultati. Odpravljene so obresti na poslovni sklad gospodarstva. Izvedena je likvidacija državnega kapitala na ravni federacije in njegov prenos na republike in pokrajini. V njih poteka proces transformacije tega kapitala v sredstva samoupravno združenega dela. Zdaj poteka odprava državnega kapitala na ravni občine, čeprav je ta akcija različna. Prizadevamo si premostiti odtujenost sredstev družbene reprodukcije od proizvajalcev v bankah in drugih denarnih ustanovah, na menjavnem področju, v zavarovalnih zavodih (odprava državnega kapitala, anonimnih sredstev in podobno). Sklade pri družbenopolitičnih skupnostih spreminjajo oziroma odpravljajo ali pa uvajajo pod vpliv združenega dela. V praksi organizacij združenega dela se postopoma razvijajo oblike združevanja dela in sredstev za uresničevanje skupnih investicijskih posegov, gradnjo novih zmogljivosti, zagotovitev surovin, oblike skupnega vlaganja dela in sredstev ob skupnem riziku in udeležbi v tako ustvarjenem dohodku. Nekoliko bolj se uporabljajo tudi obveznice, katerih izdajatelji so pretežno organizacije združenega dela kot tudi družbenopolitične skupnosti z namenom, da se zagotovijo sredstva za financiranje razvojnih programov. Družbenopolitične skupnosti so uvajale parcialne ukrepe, da se zmanjšajo obremenitve go-

484

spodarstva na raznih osnovah. Vendar pa vse to še ni pripeljalo do krepitve sam ©financiranj a organizacij združenega dela. Čeprav so storjeni znatni napori za odpravo elementov starega sistema, pa sistem razširjene reprodukcije še ni zasnovan na temeljih ustavnih dopolnil oziroma nove ustave. Nujna je odločnejša in bolj organizirana akcija, da bi intenzivneje razvili proces usklajevanja sistema razširjene reprodukcije s potrebami samoupravnega razvoja in združenega dela. 3. Po devetem kongresu so se tržni odnosi nedosledno razvijali. Bile so težnje, ki so peljale v smeri malikovanja tržišča. Zagovarjalo se je tako imenovano svobodno tržišče, ločeno od samoupravnega in družbenega usmerjanja, kontrole in vpliva. Bile so tudi zahteve po uvedbi tržišča delovne sile v razmerah samoupravnega razvoja. Takšne zahteve so peljale k ohranjevanju oziroma obnavljanju mezdnih odnosov. To je izražal koncept, da moramo naš družbenoekonomski razvoj in sistem konstituirati in valorizirati na podlagi delovanja svobodnega tržišča kapitala in delovne sile, od koder je prišla tudi usmeritev za koncept profita in ne dohodka. To je bil vzrok velikih idejnopolitičnih deviacij in problemov v naši družbi. S sprejetjem ustavnih dopolnil in izhodišč za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa bo na idejnopolitičnem področju prišlo do odločnejšega zavračanja takšnih stališč in prakse in strnitve vrst v ZK na podlagi smernic devetega kongresa. V razvoju blagovne proizvodnje in tržišča so bile dokaj močne tudi težnje zapiranja v lokalne in regionalne meje ob navzočnosti monopola na določenem ozemlju in v določeni vrsti proizvodov. Takšne težnje so ponekod še danes in niso odpravljene. Obenem pa na tržišču z določenimi proizvodi monopolistično gospodarijo velike organizacije in sistemi. Enotno jugoslovansko tržišče se počasi ustvarja in razvija. To tržišče še ne deluje učinkovito. To nastaja tudi zaradi materialnih nesorazmerij, teženj in pojavov tehnobirokratskih odnosov in sil in pojavov avtarkije. To se potencira z neizenačenimi pogoji gospodarjenja, težnjami, da se integracije zapirajo v teritorialne meje, visoko stopnjo državne intervencije na področju cen in v drugih delih sistema, pomanjkanjem enotne davčne politike, nerešenimi vprašanji razširjene reprodukcije in podobno. 4. Po 21. seji predsedstva in drugi seji konference ZKJ je bil v nekoliko ugodnejšem političnem ozračju sprejet družbeni načrt za razdobje od leta 1971 do 1975. V glavnem je bil sprejet na stari način. Niso ga spremljali predvideni bistveni samoupravni sporazumi in družbeni dogovori o politiki in pogojih razvoja posameznih dejavnosti. Podobne narave so načrti republik, pokrajin in občin za to 485

obdobje. Tudi ti niso v glavnem določeni na samoupravnih sporazumih in družbenih dogovorih organizacij združenega dela. Tudi načrti v velikih organizacijah združenega dela in tehničnih sistemih v bistvu odsevajo centralistični način določanja in uresničevanja načrtov. Zbornice prav tako niso našle ustreznega mesta v sistemu načrtovanja — v določanju, koordiniranju in usmerjanju planskega razvoja. Po petletnem so bili sprejeti tudi letni načrti, vendar v bistvu nismo imeli učinkovitega planskega usklajevanja gospodarskega razvoja. Sprejeti načrti niso preprečevali stihijske rasti. Nesorazmerja so naraščala kot tudi ekscesna stanja in gibanja, čeprav to po pismu skušamo odločneje odpraviti in premostiti. V takšnih okoliščinah je prihajalo do zadrževanja, pogosto pa tudi do krepitve administrativnih intervencij. Še ni uresničeno stališče devetega kongresa o določanju dolgoročnega načrta družbenega in materialnega razvoja države. Neugodne posledice stanja v načrtovanju odsevajo tudi na odnose v družbi. Bili so pojavi, da so se regionalni razvoj, razvojni programi posameznih velikih podjetij, panog ali grupacij istili z republiškim in splošnim družbenim interesom in da se na tej podlagi takšen interes ali razvojni program zagotovi z družbeno prisilo in administrativnimi ukrepi. Še zmeraj so navzoče dileme idejnopolitične narave okrog vloge načrta. Niso povsem premagana pojmovanja, da razvijanje planskih komponent pomeni krepitev administrativnih odnosov in centralističnih teženj. So tudi teze, da morajo biti načrti samo usmeritev in napoved. Ustavna dopolnila in nova ustava so dali institucionalne okvire in podlago za uvedbo novega sistema načrtovanja v skladu s samoupravnim sistemom in združevanjem dela. Na tej podlagi je bila izdelana tudi prva delovna verzija dokumenta o osnovah politike dolgoročnega razvoja SFR Jugoslavije za obdobje do leta 1985. 5. Po devetem kongresu ZKJ so se na področju razvoja deviznega in zunanjetrgovinskega sistema koncentrirali mnogi idejni, politični in ekonomski problemi. Kljub temu, da se je pomemben del našega gospodarstva uspešno bojeval na svetovnih tržiščih, je primanjkljaj v plačilni bilanci naraščal, naraščale so neposredne in posredne intervencije za stimuliranje izvoza, slabila je zainteresiranost domačih proizvajalcev za izvoz in konkurenčnost jugoslovanskega gospodarstva na tujih tržiščih. Zadolžitev Jugoslavije v tujini je naraščala, ni se zadovoljivo uresničeval program oblikovanja deviznih zalog, proces deetatizacije gospodarskih odnosov s tujino je bil počasen kot tudi uresničevanje konvertibilnosti dinarja.

486

Nerešena vprašanja s tega področja so bila dokaj dolgo vzrok ekonomskih in političnih problemov in sporov v gospodarstvu, med posameznimi deli delavskega razreda, rajoni in republikami. Močna državna centralizacija in distribucija deviz je omogočila privilegiran položaj enim na škodo drugih. Instrumenti in ukrepi zunanjetrgovinskega in deviznega sistema so neenako prizadeli posamezne panoge gospodarstva in dele Jugoslavije, omogočali so velike zaslužke za tiste, ki so uvažali, v škodo tistih, ki so izvažali, destimulirali so širši nastop naših proizvajalcev na svetovnem tržišču, deformirali ekonomske kriterije, pa tudi družbene odnose. Šele leta 1972 je bil dosežen načelen dogovor republik in pokrajin o nekaterih temeljnih vprašanjih nadaljnjega razvoja zunanjetrgovinskega in deviznega sistema. Na tej podlagi je bilo sprejetih več zakonov in ukrepov z namenom, da se ustvarijo možnosti, da bi bili nosilci zunanjeekonomskega sodelovanja proizvodne organizacije združenega dela. Uveden je bil gibljiv devizni tečaj ob določenih odstopanjih od paritete in uporabi ukrepov Narodne banke in splošne ekonomske politike za njegovo ohranjevanje. Lotevali smo se mnogih ukrepov ekonomske politike, da bi ustvarili možnosti za široko liberalizacijo ekonomskih odnosov s tujino v skladu z razvojno politiko in plačilno-bilančnimi možnostmi države. Obenem so bile zmanjšane nekatere administrativne omejitve na področju deviznega in blagovnega režima, zaščitne politike, kooperacije in poslovnega sodelovanja s tujino. Vse to je omogočilo, da je bil tečaj dinarja v tujini razmeroma trden. S tem se je začel proces uresničevanja njegove konvertibilnosti. Izvoz blaga in storitev smo podpirali z instrumenti ekonomskega sistema in številnimi ukrepi ekonomske politike. Dosežena je bila znatna rast izvoza, kar je ob razmeroma počasnejšem naraščanju uvoza omogočilo, da smo dosegli presežek v plačilni bilanci in precej povečali devizne rezerve. Spremenjeni in dopolnjeni so predpisi, s katerimi se pospešuje proces skupnih vlaganj med domačimi podjetji in tujimi poslovnimi partnerji. V skladu s tem se razvija praksa takšnih skupnih vlaganj, vendar je to sodelovanje po številu sklenjenih pogodb in obsegu angažiranih sredstev še zmeraj skromno in pod pričakovanji. Po drugi strani pa je bil izvoz sredstev naših organizacij v tujino prek raznih poslovnih in finančnih dogovorov nekajkrat večji od dotoka tujih sredstev prek skupnega vlaganja. Lotili smo se ukrepov, da bi številna vprašanja deviznega in zunanjetrgovinskega sistema rešili na teh temeljih. Gledano v celoti pa ta sistem še ni dovolj usklađen s konceptom združenega dela, katerega bistvo je izraženo v ustavnih dopolnilih in novi ustavi. 487

Nerešeni so tudi družbenoekonomski in idejni problemi. Z njihovim reševanjem je treba najti takšne oblike vključevanja v tokove svetov, nega gospodarstva, s katerimi bodo naši samoupravni odnosi zavarovani pred prodori in škodljivim delovanjem nam tujih družbeni^ odnosov in omogočen večji prispevek Jugoslavije naprednim gibanjem v svetu. V okviru gospodarskega sodelovanja s posameznimi deli sveta pogosto neorganizirano nastopamo pri uvozu licenc, patentov, opreme in tehnologije. To pelje k preveliki tehnološki odvisnosti našega gospodarstva od tujih podjetij in svetovnih cen in tako otežuje integracijo in delitev dela v Jugoslaviji. Potemtakem se zapostavljajo in premalo spodbujajo lastne znanstvene raziskave, patenti in licence, noyatorstvo in racionalizatorstvo. Imamo tudi nekatere probleme, ko naše organizacije poslujejo v drugih državah, ustanavljajo svoje proizvodne in druge enote zunaj države. Pogosto prihaja do nenadzorovanega izvoza družbenih sredstev, pa tudi privatizacije, so pa tudi primeri glede obravnave delavcev (kot »delovne sile«) in v poslovanju, ki krnijo ugled naše države, zlasti v državah v razvoju. Ni obdelan mehanizem in način delovanja naših organizacij, ki poslujejo v tujini. V zadnjih nekaj letih se niso v nujni in možni meri razvijah ekonomski odnosi z državami v razvoju. Pri tem so bile pogosto zapostavljene dolgoročne gospodarske koristi razvoja naše države ter naše družbenoekonomske in politične koristi kot samoupravne socialistične in neuvrščene države. S sklepi 39. seje predsedstva ZKJ je bila določena naloga vsem družbenim dejavnikom, zlasti državnim organom v federaciji in republikah, da se lotijo vseh nujnih ukrepov za zagotovitev večjega povečanja menjave in krepitve gospodarskega sodelovanja z državami v razvoju. Zdaj iščemo ustrezne rešitve in se lotevamo nujnih ukrepov. V zadnjem času se nekoliko hitreje in uspešneje razvija gospodarsko sodelovanje naše države z državami v razvoju, čeprav tu obstajajo še velike neizkoriščene možnosti. Ustavne spremembe na področju družbenopolitičnega sistema

Idejnopolitične osnove novih ustavnih rešitev v političnem sistemu so bile dane na devetem kongresu ZKJ. Že takrat je bilo ocenjeno, da spremembe v družbenoekonomskih in političnih odnosih, začete z gospodarsko in družbeno reformo, ter po četrtem plenumu CK ZKJ terjajo prilagoditev in izpopolnjenje političnega sistema ter samoupravnih mehanizmov znotraj njega, da bi delovni človek z nadaljnjim razvojem samoupravljanja ter krepitvijo svojega položaja in 488

vpliva v združenem delu zares postal odločujoč dejavnik na vseh področjih gospodarskega in družbenopolitičnega življenja v državi. Družbena praksa je vse močneje postavljala zahtevo organiziranim socialističnim silam, zlasti zvezi komunistov, da sprožijo širše akcije, da bi se politični sistem v celoti dosledneje izpopolnjeval in bil bolj zvest svojim izhodiščnim osnovam, to je, da bi popolneje zrastel iz samoupravnih odnosov v združenem delu in da bi bil čim bolj v funkciji uresničevanja koristi delavskega razreda in delovnih ljudi. Vzporedno s spreminjanjem odnosov v združenem delu so postale nujne tudi spremembe v političnem sistemu, zlasti znotraj in med družbenopolitičnimi skupnostmi ter v skupščinskem sistemu v celoti. Treba je bilo dati več prostora samoupravnemu sporazumevanju, družbenem dogovarjanju in združevanju delovnih ljudi in njihovih asociacij ter njihovemu svobodnemu sodelovanju kot tudi dogovarjanju in sporazumevanju v okvirih in med družbenopolitičnimi skupnostmi od občine do federacije. Na osmi seji predsedstva ZKJ aprila leta 1970 je bilo ocenjeno, da zaostajanje v razvoju političnega sistema škodljivo vpliva na medsebojne odnose republik in pokrajin. Izražena je bila zahteva za samoupravno preobrazbo vseh družbenopolitičnih skupnosti, zlasti narave naše socialistične federacije. Določene so bile osnovne smeri sprememb v političnem sistemu. Izhajajoč iz sklepov te seje o spremembah glede pristojnosti in narave federacije je bila na 12. seji predsedstva ZKJ oktobra 1970 podprta pobuda tovariša Tita o potrebi po konstituiranju predsedstva SFRJ kot tudi osnovni koncept, mesta in narava tega novega organa federacije. Poudarjena je bila potreba, da se funkcije predsedstva SFRJ precizirajo v skladu z določanjem odnosov med republikami in federacijo ter izdelavo koncepta in rešitev, ki zadevajo nadaljnji razvoj družbenoekonomskega, političnega in skupščinskega sistema. Pri delu z ustavnimi spremembami je bilo več članov predsedstva ZKJ vključenih v delo koordinacijske komisije ustavne komisije, ki jo je vodil Edvard Kardelj. V predsedstvu ZKJ in njegovih organih so določali osnovna idejnopolitična stališča in jih usklajevali s stališči republiških in pokrajinskih organizacij ZK in nato vgradili v novo ustavo SFRJ. Nova ustava SFRJ je rezultat večletnega kontinuiranega boja, izkušenj in spoznanj socialističnih sil naše družbe pod vodstvom ZKJ. Določila v ustavi so izraz dosežene stopnje in dozorelih možnosti razvoja naše družbe na temeljih samoupravljanja in ustrezajo

489

najglobljim koristim in hotenjem delavskega razreda in delovnih ljudi vseh naših narodov in narodnosti. Široko organizirana, demokratična in javna razprava, v kateri so komunisti skupaj z vsemi socialističnimi silami naše družbe vložili mnogo ustvarjalnega napora, je v celoti potrdila, da je smer razvoja naše družbe, ki je določena v ustavi, sprejela velikanska večina delovnih ljudi. Idejnopolitična osnova, smeri in vsebina teh sprememb v ustavi so bile v razpravi potrjene, aktivno podpirane in še naprej razvite. Na 45. seji predsedstva ZKJ januarja leta 1974 so ocenili, da je predlog ustave SFRJ izjemno pomemben in revolucionaren korak v uresničevanju programskih ciljev in politike ZKJ. Predlog izboljšuje socialistične samoupravne odnose in socialistično demokracijo sploh. Predsedstvo ZKJ je pozvalo članstvo, organizacije in forume zveze komunistov, da okrepijo svojo idejnopolitično dejavnost, da s svojimi pobudami, odgovornim in vsestranskim angažiranjem v SZDL, sindikatih, mladinskih in borčevskih organizacijah, v samoupravnih in državnih organih prispevajo k ustvarjanju vseh potrebnih pogojev za dosledno uresničevanje ustavnih določil v praksi. Preobrazba narave federacije in spremembe v položaju republik in pokrajin

Razvijanje in nadaljnja krepitev razrednega bistva samoupravnih socialističnih proizvodnih odnosov je bilo neločljiv del izpopolnjevanja federacije kot skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti in kot funkcije državnosti in suverenosti vseh republik in avtonomnih pokrajin. To je bistvena podlaga za nadaljnjo krepitev politične kohezije in trdnosti naše večnacionalne skupnosti, za poglobitev bratstva in enotnosti in enakopravnosti narodov in narodnosti Jugoslavije. Potreba, da se bolje in učinkoviteje rešijo številni problemi v naši družbi in da se zagotovi nujno usklajevanje koristi in stališč med republikami in federacijo v dopolnjevanju in izvajanju skupne politike, je terjala nujnost sprememb predvsem v naravi federacije in strukturi njenih organov. To je bil nujen pogoj in pomemben korak k reševanju drugih odprtih problemov v sistemu naših družbenoekonomskih in političnih odnosov. Zaostrovanje problemov na področju proizvodnih odnosov in v odnosih med republikami in pokrajinama je bilo pogojeno z obstojem številnih protislovij, ki jih prej nismo dovolj uspešno reševali zaradi zaostajanja v razvoju političnega sistema, zlasti v spremembah vloge in narave federacije. 490

Kljub procesu prenosa težišča političnega odločanja na druge družbenopolitične skupnosti, predvsem na republike in pokrajini, je na ravni federacije še naprej ostala velika koncentracija pooblastil, pomembnih ekonomskih funkcij in zakonodajno-regulativnih pristojnosti. To je peljalo k vse večjemu razkoraku med pristojnostmi, ki jih je imela federacija na podlagi ustavnih določil, in njeno dejansko možnostjo, da ta pooblastila uresniči. To je zaostrovalo družbene konflikte in porajalo določeno nazaupanje med samoupravnimi subjekti, republikami in pokrajinama. Njihovo normalno družbeno dogovarjanje in samoupravno sporazumevanje je bilo oteženo obenem pa je bila izrazita neučinkovitost v odločanju na ravni federacije. Izhod iz takšnega stanja je bil v zoževanju pristojnosti federacije in njihovem natančnem določanju na področjih, kjer so nujne in sporazumno določene ob neprestani krepitvi samoupravnega položaja združenega dela kot tudi neposredne odgovornosti republik in pokrajin za politiko in rezultate njihovega samoupravnega socialističnega razvoja in razvoja jugoslovanske skupnosti v celoti. Prva seja konference Zveze komunistov Jugoslavije oktobra leta 1970 je dala novo močno vzpodbudo dejavnosti zveze komunistov in drugih naprednih sil pri razvoju političnega sistema in pripravljanju ustavnih sprememb. Sprejela je pobudo o oblikovanju predsedstva SFRJ in v celoti podprla predloge o spremembah v naravi in odnosih v federaciji. Prva seja konference je ocenila dotakratne rezultate in dejavnosti v pripravljanju ustavnih dopolnil; ugotovila je, da je nujno storiti nadaljnje korake v razvijanju našega socialističnega samoupravnega federalizma na podlagi krepitve vpliva združenega dela in nacionalne enakopravnosti. Pred zvezo komunistov je kot neposreden cilj in nalogo postavila dosledno razvijanje naše socialistične samoupravne federacije na podlagi vse popolnejše enakopravnosti narodov in narodnosti, enake odgovornosti republik in pokrajin, za politiko skupnosti, večje solidarnosti ter medsebojne idejne, politične in akcijske povezanosti komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil v razmerah celotne jugoslovanske socialistične republike. Konferenca je posebej poudarila potrebo, da z ustavnimi spremembami natančno določimo ekonomske funkcije federacije, vse instrumente, ki jih uporablja v družbeni reprodukciji in dopolnimo sistem družbenega dogovarjanja in sporazumevanja kot tudi obveznost republik, pokrajin in samoupravnih interesnih skupnosti v zagotavljanju in uresničevanju skupno določenih razvojnih ciljev. Novi organi federacije, vzpostavljeni z ustavnimi dopolnili, in spremembe v obliki dela zveznih organov so prispevali k učinkovitej491

šemu reševanju številnih vprašanj in povečanju odgovornosti vseh subjektov odločanja v federaciji. Spremembe na tem področju označujejo vsebinsko novo in zelo pomembno etapo v procesu nadaljnjega prilaganja strukture organov federacije in demokratizacije političnega sistema. Predsedstvo SFRJ kot nov kolegijalni organ je omogočilo s svojim delom rešitev številnih vprašanj s področja družbenoekonomskih in političnih odnosov na zadovoljiv in za vse republike in pokrajini sprejemljiv način. Njegovo oblikovanje je vplivalo tudi na položaj in delo drugih organov, njihovo prilagajanje novim odnosom in na učinkovitejše izvajanje nalog. Postalo je nujen člen politične koordinacije in uresničevanja skupaj določene politike. Dejavnost Josipa Broza Tita kot predsednika republike in predsednika predsedstva SFRJ je znatno prispevala k uveljavitvi predsedstva v uresničevanju njegovih ustavnih in političnih funkcij. Novi odnosi v federaciji in z ustavnimi dopolnili določena oblika odločanja v njej so znatno prispevali, da se z medrepubliškim sodelovanjem in dogovarjanjem uspešno rešujejo mnogi žgoči in odprti problemi, ki so bili v prejšnjem obdobju vzrok nesoglasij in vir nestabilnosti v odnosih. Medrepubliški odbori kot nova oblika reševanja skupnih vprašanj so prispevali k večji učinkovitosti političnega odločanja v federaciji. Nekatere pomanjkljivosti, ki so se pokazale v njihovem delu, so delno izhajale iz nedoslednosti komunistov v uresničevanju skupaj dogovorjene politike oziroma iz obnašanja v medrepubliškem dogovarjanju in sporazumevanju, ki je bilo včasih nasprotno s sprejetimi stališči in prakso ZKJ. Spremembam odnosov v federaciji in med republikami ter pokrajinama so nasprotovale sile, ki jim nova razvojna smer ni ustrezala. Razvoju našega političnega sistema so nasprotovale tako sile, ki so delovale s stališč unitarizma, birokratičnega etatizma in hegemonizma, kakor tudi sile, ki so hotele krepitev samostojnosti in odgovornosti republik izkoristiti za izpodkopavanje temeljev skupnega življenja narodov in narodnosti v Jugoslaviji. Nacionalistične sile, ki so delovale tudi v posameznih delih zveze komunistov in nekaterih družbenih strukturah ter izkoriščale težave in družbena protislovja kakor tudi idejna omahovanja in oportunizem v ZK, so si prizadevale, da bi boj za krepitev samostojnosti republik in pokrajin izkoristile za propagiranje in uveljavitev buržoaznega čaščenja nacionalne države. Nacionalizem je — tako v svoji unitaristično-hegemonistični kakor tudi v svoji separatistični obliki — deloval proti socialističnemu samoupravljanju, proti enakopravnosti, bratstvu in enotnosti narodov in narodnosti v Jugoslaviji.

Z odločnim obračunavanjem zveze komunistov z nacionalizmom, liberalizmom in oportunizmom, predvsem v lastnih vrstah, in z intenzivnim bojem zoper birokratično-tehnokratske in centralistične odnose, zlasti po 21. seji in pismu, se je poglabljalo in izoštravalo razredno bistvo politike ZKJ na področju medrepubliških in mednacionalnih stikov. Razredni politični temelj ustavnih sprememb je bil vodilna ideja naprednih socialističnih sil pri iskanju rešitev za razvoj samoupravljanja v praksi. Ob ocenjevanju pozitivnih sprememb v odnosih med republikami in pokrajinama ter v federaciji in začetnih uspehov medrepubliškega sporazumevanja in dogovarjanja na četrti seji konference ZKJ maja 1973 kakor tudi na več sejah izvršnega biroja in predsedstva ZKJ je bilo poudarjeno, da moramo ta razmerja še naprej poglabljati in izboljševati, dogovarjanje in sporazumevanje med republikami in pokrajinama pa napraviti učinkovito v vseh ustanovah na ravni federacije.

Razvoj komunalnega sistema

Pri pripravljanju ustavnih sprememb je zveza komunistov izhajala iz ocen in stališč, da sta razvoj celotnega političnega sistema in trdnost demokratičnih odnosov v vsej družbi bistveno odvisna od večjega pospeševanja razvoja samoupravnih družbenih odnosov v občini kot samoupravni družbenopolitični skupnosti. Zato je svojo idejnopolitično akcijo usmerila predvsem v odpravljanje vzrokov, ki so pripeljali do zaostajanja razvoja samoupravljanja v občini, do počasnega in nedoslednega uresničevanja ustavne zamisli občine v praksi. Tako zaostajanje samoupravnih družbenih odnosov v občini je bilo posledica tudi zelo zožene materialne in politične podlage za samoupravno odločanje delovnih ljudi v občini. Zmanjšala se je možnost za njihovo večje in neposredno sodelovanje pri odločanju o virih, namenu in načinu uporabe sredstev za zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb kakor tudi za njihov vpliv na družbene tokove in odnose, ki so zanje najbolj neposredno zainteresirani. Decentraliziranje, ki se je začelo že pred devetim kongresom in ki so ga spodbudile njegove smernice, ni zmerom pomenilo premika središč, v katerih odločajo, k delovnemu človeku in njegovemu vplivu. Spremljale so ga tudi težnje, da se omeji na prerazdelitev izključnih pravic državne oblasti. To je negativno vplivalo na povezanost družbenogospodarskega in političnega življenja v občini in na delo občinske skupščine, ki pogosto ni potrebno in mogoče izražala dejanske stopnje razvoja samoupravnih odnosov v temelju družbe. 493

Gmotna in normativna odvisnost delovnih organizacij in občin od širših družbenopolitičnih skupnosti kakor tudi odvisnost od bank in posredniških organizacij sta omogočali posameznikom in skupinam, ki so nastopale kot zastopniki interesov občine ali v njej živečih delovnih ljudi, monopoliziranje in privatiziranje funkcij odločanja. To je pripeljalo do velikega osredotočenja oblasti v ozkem krogu ljudi v občini, zelo je vplivalo na zastajanje samoupravnega razvoja v njej in povzročalo resna gospodarska in politična vprašanja. Imeli smo tudi poskuse slabiti vlogo in vpliv zveze komunistov kakor tudi drugih družbenopolitičnih organizacij na celotno družbenopolitično življenje v občini. Prizadevanje subjektivnih sil, da se v samoupravnem in političnem mehanizmu v njej uveljavi in poglablja praksa samoupravnega in družbenega dogovarjanja ter odločanja, je bil nezadosten. S tem so se zmanjšale možnosti delovnih ljudi in občanov, da bi postali — prek temeljnih enot združenega dela, krajevnih in interesnih skupnosti in prek skupščine organizirane v okvirih socialistične zveze — aktivnejši dejavniki v družbenopolitičnem življenju občine in družbe v celoti. V sklepih prve, zlasti pa v akcijskem programu druge seje konference ZKJ, je bilo poudarjeno, da je neposredna naloga zveze komunistov izoblikovanje takega političnega sistema, predvsem v občini, ki bo omogočal, olajševal in spodbujal neposredno in prosto povezovanje delovnih ljudi in njihovih samoupravnih skupnosti ter reševanje družbenih vprašanj z neposrednim sporazumevanjem in dogovarjanjem. Uveljavljanje določb nove ustave terja, da se zveza komunistov skupaj z vsemi organiziranimi silami socialistične akcije bojuje za dosledno uresničevanje ustavne zamisli občine kot samoupravne in temeljne družbenopolitične skupnosti, na kateri je zasnovano izoblikovanje celotnega družbenopolitičnega sistema. Razvoj krajevnih skupnosti izhaja iz tega, da je podlaga samoupravljanja v občini samoupravljanje delovnih ljudi v temeljnih organizacijah združenega dela, krajevnih in interesnih skupnostih. Zveza komunistov si je v minulem razdobju prizadevala za samoupravni razvoj krajevne skupnosti kot temeljne celice, v kateri delovni ljudje odločajo o uresničevanju svojih skupnih interesov in solidarno zadovoljujejo skupne potrebe na različnih področjih družbenega življenja. Toda zaostajanje v razvoju samoupravnih družbenih razmerij v občini kakor tudi nezadostna gmotna podlaga temeljnih celic proizvodnje in samoupravljanja sta negativno vplivala tudi na razvoj krajevnih skupnosti. 494

Kljub nekaterim prizadevanjem se krajevne skupnosti niso razvile v svojevrstne samoupravne skupnosti, v številnih okoljih pa niso bile ali pa so bile le formalno organizirane. Šibka povezanost in sodelovanje krajevnih skupnosti z delovnimi in drugimi samoupravnimi skupnostmi, zlasti glede zagotavljanja gmotnih sredstev za zadovoljevanje skupnih potreb, kakor tudi prešibko delovanje socialistične zveze in komunistov v njej so omejevali vpliv delovnih ljudi in občanov na sprejemanje odločitev v krajevnih skupnostih in v občini kakor tudi v širših družbenopolitičnih skupnostih. V interesnih skupnostih in v njihovih odnosih kljub nekaterim uspehom v minulem razdobju nismo dosegli odločilnega vpliva združenega dela. Zveza komunistov in druge organizirane socialistične sile so se v svojem delovanju za spremembo teh odnosov spopadale s konservativnimi težnjami, ki so silile nazaj — k proračunski delitvi in etatističnemu urejevanju odnosov med interesnimi skupnostmi in združenim delom. Poudarjene cehovske težnje so s svoje strani dajale interesnim skupnostim delno stanovsko naravo. Odnosi na tem področju niso temeljili na neposrednem odločanju delovnih ljudi o razvojni politiki in sredstvih za njeno uresničevanje, temveč na presežnem delu, odtujenem od proizvajalcev. Na tem so bile zasnovane posredniška vloga države in prvine upravno-proračunskih odnosov v izobraževanju, znanosti in kulturi, zdravstvu, socialnem varstvu itd.

Po ustavnih dopolnilih smo se lotili organiziranja več samoupravnih interesnih skupnosti. Zvezo komunistov, delovne ljudi in delavski razred v celoti čaka aktiven boj za krepitev vpliva združenega dela in na tej podlagi za korenito spremembo narave interesnih skupnosti. Nove ustavne rešitve dajejo možnosti za njihovo preraščanje v samoupravne skupnosti, v katerih — na podlagi proste menjave dela, samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja — zagotavljamo odločilni vpliv neposrednih proizvajalcev na program in usmeritev določenih družbenih dejavnosti kakor tudi na uporabo sredstev za njihov razvoj. Tako nastajajo možnosti za enak položaj delovnih ljudi v družbenih dejavnostih, kakor ga imajo delavci v materialni proizvodnji, in zagotavljamo ustrezni vpliv družbene skupnosti ali uporabnikov storitev in drugih interesentov na vsebino dela in razvojne smeri teh dejavnosti. Na podlagi potreb družbene prakse in samoupravnega razvoja se je zveza komunistov zavzemala tudi za intenziviranje in bogatenje sodelovanja in samoupravnega povezovanja med občinami, spodbujajoč vse oblike prostovoljnega medobčinskega sodelovanja.

Skupščinski sistem Pri uveljavljanju ustavnih načel o skupščinskem sistemu smo v minulem razdobju dosegli pomembne uspehe. To je ugodno vplivalo na nadaljnje demokratiziranje političnega sistema, na razmerja v federaciji in na razmerja med republikami in pokrajinama. V vsem razdobju boja za socialistično samoupravljanje smo si prizadevali, da bi skupščinski sistem čimbolj demokratizirali in da bi vanj vgradili prvine delegatskih odnosov. Ne da bi podcenjevali uspehe, ki smo jih v tej smeri dosegli, je ta sistem v bistvu ostal vse do sprejetja nove ustave pretežno na tleh predstavniškega sistema. V takem sistemu se ni zadosti uveljavljal neposredni vpliv delavskega razreda in delovnih ljudi na potek in vsebino odločanja v skupščinah. Spremembe, ki z novo ustavo potekajo v proizvodnih odnosih in v sistemu razširjene reprodukcije, so terjale tudi spremembe v skupščinskem sistemu. Smoter je v bistvu bil, da se ta sistem uskladi s potrebami razvoja socialističnih samoupravnih odnosov v družbenem temelju. V tem smislu ima zlasti velik vpliv uporaba delegatskega načela in odnosa. Delegatski zbori bodo določali politiko in odločali o vseh najvažnejših vprašanjih, ki so pomembna za politični, gospodarski, socialni, kulturni in družbeni razvoj. Postajajo instrumenti delavskega razreda in delovnih ljudi, organiziranih v temeljnih organizacijah združenega dela, v krajevnih skupnostih in družbenopolitičnih organizacijah. Delovni ljudje v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih in v družbenopolitičnih organizacijah po svojih delegacijah neposredno uveljavljajo svoje pravice, dolžnosti in odgovornosti ter organizirano sodelujejo pri opravljanju funkcij skupščin družbenopolitičnih skupnosti na vseh ravneh. Na podlagi tega, da je konstituiranje in delo skupščin na delegatskem načelu, v katerih sestavo je izvoljenih ogromno število delovnih ljudi — delegatov, zapleteno ustvarjalno dejanje, je nujno stalno delovanje zveze komunistov. Na več sejah predsedstva ZKJ in izvršnega biroja, zlasti pa na četrti seji konference ZKJ je bila poudarjena kot neposredna naloga zveze komunistov, da skupaj z vsemi organiziranimi subjektivnimi silami bistveno vpliva na sestavo in delo delegacij, ki morajo zagotavljati stalno usklajevanje interesov delovnih ljudi s stališča dejanskih in dolgoročnih interesov delavskega razreda kot celote. Povezovanje in usklajevanje posameznih in posebnih interesov z interesi razreda kot celoto je zelo zapleten postopek. Čeprav je delegatski sistem najbolj demokratična oblika izražanja gospodarskih,

496

družbenih in političnih interesov delovnih ljudi, družbe ne varuje popolnoma pred možnimi naključnostmi in neustreznim izražanjem interesov delavskega razreda in delovnih ljudi. Zato so pred zvezo komunistov in vsemi organiziranimi socialističnimi silami velike in odgovorne obveznosti pri pospeševanju razvoja delegatskega sistema. Z novo ustavo se konstituirajo tudi družbenopolitični zbori, sestavljeni iz delegatov delovnih ljudi, organiziranih v družbenopolitičnih organizacijah v okviru socialistične zveze. S tem postanejo družbenopolitične organizacije na čelu z zvezo komunistov sestavina skupščinskega sistema in s svojimi delegacijami odločajo predvsem o tistih vprašanjih, od katerih je odvisno uresničevanje temeljnih smotrov našega družbenega razvoja in krepitev položaja in vloge delovnega človeka v samoupravni socialistični družbi. To odpira delavskemu razredu in delovnim ljudem nove možnosti pri odločanju tako po liniji samoupravne organiziranosti kakor tudi po družbenopolitičnih organizacijah. Zveza komunistov, socialistična zveza, sindikati, zveza mladine, zveza borcev in vse druge organizirane sile so se še pred sprejetjem ustave vključile v priprave za izvolitev delegacij in delegatov. Sprejet je bil zvezni volilni zakon, v vseh republikah in obeh pokrajinah pa so sprejeli tudi posebne volilne zakone in pravila socialistične zveze za volitve delegacij in delegatov za vse skupščinske zbore. V vseh republikah in obeh pokrajinah so centralni in pokrajinska komiteja ZK oblikovali stališča o idejnopolitičnem delovanju zveze komunistov v volilni dejavnosti. V vseh republikah in obeh pokrajinah je glasovalo okoli 90 odstotkov vpisanih volivcev. Množičen prihod delovnih ljudi in občanov na volišča oziroma volilni rezultati v celoti so potrdili močno podporo delovnih ljudi in občanov politiki zveze komunistov in razvoju socialističnega samoupravljanja na temeljih nove ustave SFRJ ter ustav republik in pokrajin. Razvoj mednacionalnih odnosov na temeljih enakopravnosti, bratstva in enotnosti med narodi in narodnostmi v Jugoslaviji

V najtesnejši zvezi s krepitvijo vloge delavskega razreda in samoupravnega združenega dela je potekal tudi popolnejši, učinkovitejši in bolj vsestranski razvoj narodov in narodnosti v Jugoslaviji oziroma republik in pokrajin. Na temeljih enakopravnosti so se okrepili tokovi njihovega medsebojnega povezovanja, socialistične solidarnosti, bratstva in enotnosti. Izkazalo se je, da je uveljavljanje narodov in narodnosti, republik in pokrajin ali njihovih gospodarskih, socialnih, kulturnih in 32 Deseti kongres ZKJ

497

drugih družbenih interesov mogoče le z doslednim razvojem socialističnega samoupravljanja, v katerem se upi za prihodnost vsakega naroda in narodnosti najtesneje povezujejo z razvojem socialistične skupnosti v celoti in uresničevanjem enotnih interesov delavskega razreda Jugoslavije. Z napori zveze komunistov in vseh socialističnih sil, da bi dosegli s programom določene smotre in načela ZKJ o razvoju mednacionalnih odnosov, so narodi in narodnosti naše dežele, posamezno in vsi skupaj, v razdobju socialistične graditve dosegli pospešen materialni razvoj in zelo velike uspehe na gospodarskem, kulturnem, izobraževalnem in vseh drugih področjih družbenega življenja. S tem je potrjena revolucionarna kontinuiteta politike Zveze komunistov Jugoslavije, ki se je neprestano zavzemala za to, da bi razvoj mednacionalnih odnosov temeljil na socialističnih, samoupravnih proizvodnih odnosih in načelih enakopravnosti med narodi in narodnostmi, republikami in pokrajinama. V družbi se je precej poglobila zavest, da je popolnejša nacionalna enakopravnost odvisna predvsem od krepitve vloge delavskega razreda in njegovega odločujočega vpliva v temeljnih, delovnih in drugih sestavljenih organizacijah združenega dela, krajevnih in interesnih skupnostih, občinah, pokrajinah, republikah in v federaciji — povsod, kjer delovni ljudje uveljavljajo svoje interese. Delovanje zveze komunistov po devetem kongresu prav karakterizirajo okrepljeni napori, da bi iz take usmeritve dosledno povzeli vse politične in družbene posledice, ki bodo globlje in popolneje izrazile samoupravno socialistično naravo večnarodne skupnosti. Na podlagi političnih smernic devetega kongresa in sprememb v političnem sistemu so postale republike —• ne glede na velikost, število prebivalstva in stopnjo razvitosti — enakopravni subjekti v odločanju o skupnih interesih in zadevah v federaciji. Z ustavnimi dopolnili iz leta 1971 smo določili gospodarske in druge funkcije federacije, okrepili vlogo republik in pokrajin in njihovo odgovornost tako za lasten gospodarski in družbeni razvoj kakor tudi za razvoj jugoslovanske socialistične samoupravne skupnosti. Spremenile in vsebinsko obogatile so se funkcije pokrajin in njihov položaj v SR Srbiji in v federaciji. Pomembno se je povečala vloga zvez komunistov v republikah in pokrajinah v enotni Zvezi komunistov Jugoslavije. Zveza komunistov Jugoslavije se je dejavno zavzemala za uresničevanje politike o hitrejšem razvoju gospodarsko manj razvitih republik in SAP Kosova. V njih smo dosegli dinamičen gospodarski, kulturni in družbeni razvoj ter pomembno spremenili gospodarsko in socialno strukturo. Zveza komunistov ima veliko odgovornost in zapletene naloge v boju za gospodarsko enakopravnost republik in

498

pokrajin, a proti vsem oblikam gospodarskega hegemonizma, ki je stalna nevarnost za nacionalno enakopravnost. Z uresničevanjem novih ustavnih določil, z učinkovitejšim reševanjem sistemskih vprašanj jn razvojne politike ter z odločnejšim bojem zoper nacionalizem, tehnokracijo, birokracijo in liberalizem nastajajo možnosti za zatiranje in odstranjevanje pojavov in teženj k hegemonizmu v mednacionalnih in družbenogospodarskih odnosih. Obširneje so bila obdelana in dosledneje se uporabljajo tudi načela kadrovske politike ob popolnem izvajanju paritetne zastopanosti republik in pokrajin pri konstituiranju organov federacije. Določeni so bili institucionalni okviri, oblike in metode ter obveznosti in odgovornost, ki zagotavljajo enakopravnost vseh subjektov pri odločanju. Z novo ustavo SFRJ, z ustavami republik in pokrajin smo razčlenili vprašanja razvoja političnega sistema, posebno skupščinskega in komunalnega, s čimer hočemo zagotoviti nadaljnjo krepitev vpliva združenega dela, pokrajin in republik na odločitve v federaciji in neposrednejši vpliv delavskega razreda na samoupravno socialistično naravo razvoja mednacionalnih odnosov v vsakem okolju. Uspehi, doseženi pri uresničevanju zamisli o splošni ljudski obrambi, so pomembna prvina enakopravnosti vseh narodov in narodnosti, republik in pokrajin, ki bistveno vpliva na krepitev enotnosti in obrambne zmožnosti dežele v celoti. Uspešneje se uresničuje usmeritev k bolj enakomerni nacionalni in republiški zastopanosti v starešinski sestavi JLA. Znatno so bile razširjene gmotne in druge možnosti za uveljavitev nacionalno-zgodovinske in kulturne enakosti in za svoboden razvoj nacionalnih kultur, njihovo povezovanje in medsebojno vplivanje, za enakopravnost jezikov itd. Družbena zavest o pomenu in neogibnosti uresničevanja vseh oblik enakopravnosti narodov in narodnosti v naši deželi je že postala pomembna materialna sila, ki giblje družbene akcije v smeri čedalje popolnejšega uresničevanja načel o enakopravnosti, vsebovanih v programu in v skupni politiki ZKJ o nacionalnem vprašanju. Z bojem za nacionalno enakopravnost delovnih ljudi v temeljnih organizacijah družbe, v združenem delu, v krajevnih in komunalnih skupnostih in v celem sistemu samoupravne družbene organizacije bistveno izboljšujemo enakopravnost narodnosti. Ne govorimo več o skrbi družbene skupnosti za t. i. manjšinsko varstvo, ki se pretežno omejuje na vprašanja jezika, šolanja ali kulturnega izražanja, temveč uresničujemo novo zamisel, v kateri se vprašanja narodnosti postavljajo in rešujejo kot neločljivi del družbenogospodarskih in družbenopolitičnih odnosov v naši večnarodni skupnosti. Ko je obravnavala nekatera aktualna vprašanja o uresničevanju enakopravnosti narod-

32»

499

nosti v Jugoslaviji, je komisija predsedstva ZKJ za notranjepolitična vprašanja, razvoj političnega sistema in mednacionalne odnose ocenila, da smo dosegli velike uspehe pri nastajanju možnosti za enakopraven razvoj in uveljavitev vseh narodnosti na mnogih področjih družbenega življenja in dela. Pomembne uspehe smo dosegli predvsem v krepitvi gmotne podlage enakopravnosti. To je bistveno omogočilo reševanje mnogih vprašanj življenja in dela pripadnikov narodnosti v naši skupnosti. Toda kljub doseženim uspehom pri uresničevanju enakopravnosti narodnosti v naši družbi so pred zvezo komunistov in družbo v celoti še naprej mnoge naloge, ki jih moramo učinkoviteje reševati. Sestavina naporov zveze komunistov in drugih socialističnih sil za popolnejše oblikovanje samoupravne skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti je bil okrepljen boj zoper vse protisocialistične in protisamoupravne sile, ki so delovale kot nasprotnik nacionalne enakopravnosti, resnične svobode in socialističnega napredka narodov in narodnosti in kot dejanska ovira za družbeno osvoboditev delovnega človeka. Izkušnje iz razdobja, ki je za nami, potrjujejo spoznanje, da je mogoče enakopravnost, bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti uspešno dosegati z nenehnim, odločnim in določnim bojem zoper nacionalizem v vsakem nacionalnem in družbenem okolju. Centralistično-hegemonistični in unitaristični socializem enako kakor tudi separatistični napadajo temelje skupnega življenja naših narodov in narodnosti, težijo k temu, da bi okrnili njihovo enakopravnost, da bi umetno povzročili nasprotja med njimi in spodkopali njihovo enotnost. V razdobju velikih reform v družbenogospodarskem in političnem sistemu v smeri globljega uveljavljanja vodilne vloge delavskega razreda in politike nacionalne enakopravnosti so protisocialistične in protisamoupravne sile videle v nacionalizmu podlago za svoje zbiranje in sredstvo za delovanje. Spremembe in akcije, ki so vodile k doseganju nove kakovosti nacionalne enakopravnosti in krepitvi vloge in odgovornosti socialističnih republik in pokrajin, so separatističnonacionalistične in birokratsko-centralistične sile doživljale kot izgubo svojih položajev. S tem je mogoče pojasniti njihove poskuse, da bi z zaostrovanjem mednacionalnih odnosov obrnile tok družbenega razvoja na pot restavriranja buržoaznega sistema ali birokratskega centralizma. Tehnokracija po naravi svoje družbene biti teži k monopoliziranju pravice do zastopanja gospodarskih, socialnih, kulturnih in drugih interesov vsakega naroda. Z izkoriščanjem svojih monopolnih položajev in vpliva na družbene tokove teži k zapiranju in zaokrože500

vanju gospodarskih tokov in interesov v okviru posameznih republik in ožjih regij, hoče onemogočiti krepitev odločujoče vloge delavskega razreda in zavirati samoupravno združevanje delovnih ljudi v Jugoslaviji. Tehnokracija je pomembna gospodarska in socialna podlaga vseh vrst nacionalizma. Veliko škodo našemu družbenemu razvoju so povzročale tako trditve, da je interes delavskega razreda anacionalen, kakor tudi težnje, ki so zanikale povezanost in enotnost interesov delavskega razreda enega naroda z interesi delavskega razreda drugih narodov v jugoslovanski socialistični skupnosti. Separatistični in hegemonistično-unitaristični nacionalizmi so izražali želje po prevladi nad delavskim razredom in drugimi delovnimi sloji vsakega naroda, nasprotovali so samoupravljanju in narodni enakopravnosti. Krepitev vodilne družbene vloge delavskega razreda v vsaki nacionalni ali republiški in pokrajinski skupnosti ter v okviru SFRJ je odločilen pogoj in jamstvo za uresničenje popolne narodne enakopravnosti, bratstva in enotnosti ter socialistične solidarnosti vseh naših narodov in narodnosti. Ko je proučevala tedanji položaj v deželi in slabosti v zvezi komunistov, je 21. seja predsedstva ZKJ ocenila, da je povečano napadalnost teh sil večinoma omogočilo dejstvo, da so organizacije in vodstva zveze komunistov v mnogih okoljih podcenjevale razrednega sovražnika, da se niso pravočasno in dovolj odločno spoprijele z nasprotniki socialističnega samoupravljanja in da je bilo v vrstah ZKJ veliko omahovanja in oportunizma v odnosu do virov, akcije in nosilcev nacionalizma. Z vso resnostjo je 21. seja predsedstva ZKJ poudarila popolno odgovornost vseh komunistov Jugoslavije, predvsem pa centralnih in pokrajinskih komitejev, da vsak v svojem okolju sproži odločno idejnopolitično akcijo proti nacionalizmu in drugim protisocialističnim pojavom in za razvoj samoupravljanja, za krepitev vodilne vloge delavskega razreda, za poglabljanje bratstva in enotnosti, enakopravnosti narodov in narodnosti, za utrjevanje idejnopolitične, organizacijske in akcijske enotnosti Zveze komunistov Jugoslavije. Stališča in presoje 21. seje so dobile popolno podporo, konkretizirane so bile na drugi seji konference ZKJ. To se je pokazalo v njenem akcijskem programu. Zlasti je bila poudarjena potreba, da zveza komunistov povezuje boj za nadaljnjo narodno enakopravnost in krepitev bratstva ter enotnosti trdneje z bojem za nadaljnjo uveljavljanje socialističnih samoupravnih družbenih odnosov. Na podlagi tega, da je nacionalizem središče zbiranja vseh razrednih nasprotnikov, je bila na 34. seji predsedstva ZKJ julija 1972 posvečena posebna pozornost vsebini in raznim oblikam razbijaškega

501

nastopanja nacionalizma kot temeljni oviri za uresničevanje politike o nacionalni enakopravnosti. Ker je predsedstvo ZKJ ugotovilo, da je zveza komunistov v vseh republikah in pokrajinah sprožila intenzivno delovanje za uresničenje stališč 21. seje in akcijskega programa ter da so bili v sorazmerno kratkem razdobju v boju zveze komunistov proti nacionalizmu doseženi uspehi trajne narave, je v svojih sklepih opozorilo na poglavitne slabosti in določilo dolgoročne in neposredne naloge zveze komunistov v razvoju mednacionalnih odnosov in v boju proti vsem oblikam nacionalizma. Ugotovljeno je bilo, da so kljub velikim uspehom, ki so bili doseženi, v nekaterih okoljih in delih zveze komunistov vodili boj proti nacionalizmu pretežno besedno in da so bili tudi poskusi razvodeniti ga. Potrjena je bila ocena, da so bili pojavi nacionalizma ne le v eni republiki, temveč tudi v drugih delih dežele. Poudarjeno je bilo, da je bila usmeritev zveze komunistov k odpravljanju vzrokov teh pojavov edino pravilna ter je zagotovila, da smo protisocialistične, protisamoupravne in protirevolucionarne težnje nacionalizma uspešno onemogočili. Odločno in vztrajno uresničevanje take usmeritve je pomembno tudi zaradi tega, ker so se nosilci nacionalizma povezovali z liberalnimi, tehnokratskimi in birokratsko-centralističnimi silami. Na 34. seji predsedstva ZKJ in na več sejah izvršnega biroja je bilo poudarjeno, da mora biti boj proti nacionalizmu brezpogojen v vsakem okolju in narodu in da pojavov nacionalizma ne smemo v nobenem trenutku podcenjevati, naj se uveljavlja v katerikoli obliki. Posebno je bila poudarjena potreba, da zveza komunistov neprestano in odločno odpravlja vse vzroke deformacij v mednacionalnih odnosih in da stalno razkrinkava socialne nosilce pojavov nacionalističnega partikularizma, separatizma in unitarizma, ki težijo k monopolu nad presežnim delom in neposredno nasprotujejo samoupravljanju, politiki narodne enakopravnosti in drugim pridobitvam socialistične revolucije. Na podlagi teh stališč, zlasti pa nalog iz pisma, so organizacije in vodstva zveze komunistov v minulem razdobju analizirali vire in bistvo nacionalizma na mnogih področjih družbenogospodarskega, političnega in kulturnega življenja. Na četrti seji konference in na več sejah izvršnega biroja ter predsedstva ZKJ je bila poudarjena potreba po nadaljevanju odločnega in doslednega boja proti nacionalizmu. Poudarjeno je bilo, da so v vrstah zveze komunistov tudi pojavi nerazumevanja bistva politike zveze komunistov o nacionalnem vprašanju v Jugoslaviji. Zato je nujno še bolj okrepiti idejno delova502

nje komunistov in njihovih organizacij v zvezi z osvetljevanjem bistva in z odpravljanjem vzrokov, pojavov in nosilcev nacionalizma v družbi in v vrstah zveze komunistov.

Splošna ljudska obramba, družbena samozaščita in varnost

Deveti kongres ZKJ, ki je izhajal iz pripravljenosti in odločnosti delavskega razreda, delovnih ljudi in občanov, da odločno branijo in varujejo pridobitve naše socialistične revolucije ter samoupravni družbeni sistem pred napadi in pritiski sovražnikov, je uspešno usmeril in zaposlil zvezo komunistov s krepitvijo splošne ljudske obrambe. V zvezi z delovanjem za uresničenje zamisli splošne ljudske obrambe sta se uveljavila in nadalje krepila bratstvo in enotnost narodov in narodnosti ter njihovo prepričanje in pripravljenost, da z odločno obrambo samoupravnega sistema, suverenosti in ozemeljske celovitosti sočasno branijo sebe in svojo svobodoV minulem razdobju smo splošno ljudsko obrambo čedalje bolj krepili na temeljih socialističnih samoupravnih družbenih odnosov, dosegli smo idejnopolitično enotnost in v veliki meri okrepili pripravljenost oboroženih sil in skupno zmožnost družbe, da se uspešno upre vsakemu napadu. To je toliko pomembneje, če upoštevamo, da se v mednarodnem položaju skrivajo mnoge nevarnosti za svetovni mir in da resno grozi, da bo ogrozil svobodo in neokrnjenost mnogih narodov in držav. 2. Zvezi komunistov Jugoslavije se je posrečilo, da v zvezi z nalogami obrambnega organiziranja družbe aktivira delavski razred, občane in njihova združenja, družbenopolitične organizacije, samoupravna in predstavniška telesa in njihove izvršilne organe, upravne organe na vseh ravneh od občine do federacije ter vse druge dejavnike samoupravne družbe. S tem se je nadaljevalo podružbljevanje splošne ljudske obrambe na kakovostno novih temeljih združenega dela in socialističnega samoupravljanja. V vseljudskem delovanju so se uveljavili mnogi komunisti, delovni ljudje, občani, pripadniki oboroženih sil in veliko družbenih ustanov. Ko je ocenjevalo uresničevanje zamisli splošne ljudske obrambe v minulem razdobju, je predsedstvo ZKJ na svoji 18. seji junija 1971 ugotovilo, da je mogoče dosedanje uspehe delovanja družbe za graditev splošne ljudske obrambe uvrstiti med največje dosežke vsega družbenega razvoja v zadnjih letih. Pomemben napredek je bil dosežen v pravno normativnem urejanju obrambe in v jasnejši opredelitvi mesta in vloge družbenopolitičnih in družbenih organizacij v splošni ljudski obrambi. Sprejeti so bili republiški zakoni o splošni ljudski obrambi, predsedstvo SFRJ 503

pa je s »smernicami za obrambo SFRJ pred agresijo« določilo funkcije in obveznosti vseh družbenih dejavnikov v obrambnih dejavnostih. Predsedstvo ZKJ, centralni komiteji republik in pokrajin ter vodstva drugih družbenopolitičnih organizacij so sprejeli sklepe o organiziranju in navodila za delo svojih organizacij v vojni. 3. Za minulo razdobje je značilno zelo intenzivno delo oboroženih sil na vseh področjih splošne ljudske obrambe: pri nadaljnji teoretično znanstveni obdelavi doktrine in strategije oboroženega boja pri preverjanju uresničevanja zamisli in pripravljenosti oboroženih sil za vojno, pri materialno-tehničnem, moralno-političnem, organizacij, skem in mobilizacijskem usposabljanju oboroženih sil in drugih struktur za oboroženi odpor napadu. To je prispevalo, da je obramba v skladu s stališči in sklepi 18. seje predsedstva ZKJ znatno bolj postala splošna ljudska obveznost vseh državnih, družbenopolitičnih in samoupravnih struktur in organizacij. Številne vaje in manevri so vidno prispevali k preverjanju in krepitvi obrambne pripravljenosti družbe in oboroženih sil. Na njih se je pokazala visoka stopnja bojne morale prebivalstva, bojna pripravljenost oboroženih sil in uspehi naporov za njihovo stalno izpopolnjevanje in moderniziranje. Močno se je uveljavila vloga JLA kot nenadomestljivega dejavnika obrambe in kot jedro naših oboroženih sil. Doseženi uspehi v krepitvi oboroženih sil med devetim in desetim kongresom temeljijo na stvarnih temeljih naše samoupravne socialistične družbe, naravi in značilnostih sodobne vojne, obrambnih interesih in dejanskih možnostih našega gospodarstva. Dosedanji uspehi v pripravi oboroženih sil in vse družbe so taki, da izbruhi raznih kriz po svetu ali ogrožanje dežele ne morejo presenetiti obrambnih sil družbe. 4. Posebno dobre uspehe smo dosegli v moderniziranju, v krepitvi moralnopolitične enotnosti in borbene pripravljenosti jugoslovanske ljudske armade in teritorialne obrambe. Vse oborožene sile so usposobljene za opravljanje nalog obrambe dežele. Jugoslovanska ljudska armada in teritorialna obramba so enotne oborožene sile dežele in enoten sistem celotne obrambe, kar izvira iz narave naše družbenopolitične ureditve. Ta enotnost je bila v minulem razdobju krepko potrjena. Utrjena je bila zavest, da je obramba dežele enako povezana z vsemi delovnimi ljudmi in občani, z vsemi narodi in narodnostmi v Jugoslaviji. 5. K uspešnemu angažiranju zveze komunistov in vseh družbenih dejavnikov za uresničenje zamisli o splošni ljudski obrambi so prispevali mnogi dejavniki, zlasti pa samoupravni odnosi, ki odpirajo

504

možnosti, da postajajo delavski razred, kmetje, inteligenca in vsi delovni ljudje nosilci obrambnega delovanja. V ta kakovostno novi občutek odgovornosti do obrambe svobode in neodvisnosti je bila stalno vgrajevana svobodnjaška tradicija naših narodov in narodnosti. Na zavestno sprejemanje zamisli o splošni ljudski obrambi sta vplivala tudi naša neuvrščena zunanja politika in boj za aktivno miroljubno koeksistenco. To je v veliki meri prispevalo k nastajanju prepričanja, da krepitev splošne ljudske obrambe prispeva k boju za mir in neovirani razvoj naprednih sil v svetu. Vsi ti dejavniki so ustvarili in okrepili vero v možnost uspešne obrambe z lastnimi silami na temeljih zamisli o splošni ljudski obrambi. 6. Pri uresničevanju stališč in sklepov devetega kongresa, sklepov 18. seje predsedstva ter druge in tretje seje konference ZKJ so se poleg naštetih uspehov izredne vrednosti pojavila tudi nekatera aktualna idejnopolitična vprašanja, za katerih rešitev se mora zveza komunistov še bolj zavzemati. Eno izmed teh je nadaljnje podružbljanje splošne ljudske obrambe. Čeprav se je ZKJ posrečilo aktivirati veliko delovnih ljudi in občanov v zvezi z obrambnimi zadevami in omogočiti njihov vpliv na določanje politike obrambnega organiziranja, so v nekaterih okoljih neposredni proizvajalci in občani, ki imajo ustavno pravico, da določajo politiko obrambne graditve, še zmerom pretežno izvrševalci, manj pa aktivni nosilci. To je značilno v okoljih, kjer samoupravni odnosi niso razviti, z obrambnimi zadevami pa se večinoma ukvarjajo strokovne službe. Idejni vir takih pojavov so nerazumevanja družbenega bistva splošne ljudske obrambe, njihovi nosilci pa so birokratsko-tehnokratske sile. 7. Organiziranje družbene samozaščite in varnosti za uspešen boj proti vsem sovražnikom je bilo pomembno področje delovanja zveze komunistov. Temeljni smoter tega delovanja je usmerjen k usposabljanju vseh družbenih struktur in ustanov, samoupravnih in državnih organov ter političnih organizacij za učinkovitejši in doslednejši boj z raznimi oblikami sovražnega delovanja proti samoupravni družbi, kriminalnim in drugim družbeno škodljivim dejavnostim. Na pobudo izvršnega biroja sta bili organizirani posvetovanji o aktualnih vprašanjih varnosti z zastopniki izvršilnih organov, centralnih in pokrajinskih komitejev ZK, komiteja ZK v JLA, z zastopniki republiških in pokrajinskih izvršnih svetov ter z zastopniki zveznih pravosodnih organov, varnostnih organov in sekretariatov notranjih zadev republik in pokrajin. Izvršni biro je prav tako poslal vsem izvršilnim organom ZK republik in pokrajin gradivo komisije ZKJ za splošno ljudsko obrambo »O idejnopolitičnih vidikih varnosti v splošni ljudski obrambi«, da bi sprožil delovanje vseh organi505

zacij ZK za idejnopolitično osvetljevanje družbenega bistva varnosti in samozaščite. Na podlagi idejno jasnih in načelnih stališč si je zveza komunistov zavzemala, da bi varnost in samozaščita do kraja postali vsakdani a skrb delovnega človeka in proizvajalca, predstavniških teles, organizacij združenega dela in krajevnih skupnosti. Zaposlitev organizacij in komunistov s krepitvijo varnosti in samozaščite in spreminjanje te naloge v trajno obveznost vseh družbenih dejavnikov in subjektivnih sil v veliki meri prispeva k moči celotnega sistema splošne ljudske obrambe, zagotavlja neovirani družbenogospodarski in politični razvoj ter krepi mednarodni položaj socialistične Jugoslavije po svetu. Idejnopolitična akcija ZK na področju varnosti in samozaščite je prispevala in prispeva k uresničevanju resnične socialistične demokracije v družbi. To področje se čedalje bolj podružblja na podlagi neogibne povezanosti dela in odgovornosti vseh predstavniških teles, državnih organov, organov samoupravljanja in njihovih služb z družbenopolitičnimi organizacijami, posebno z zvezo komunistov. Tako nastajajo možnosti, da vsi ti nosilci organizirano, povezano in enotno delujejo proti notranjim in zunanjim sovražnikom ter pri odpravljanju vzrokov kriminalnih in drugih izmaličenih vedenj. 8. Delovanje organizacij ZK in komunistov v minulem razdobju je bilo usmerjeno v idejnopolitično osvetljevanje in neposredno organiziranje dela pri iskanju optimalnih rešitev v pripravi vojaške proizvodnje v proizvajalnih delovnih organizacijah. Proizvajalnim delovnim organizacijam in nekaterim organizacijam storitvenih dejavnosti in transporta se je posrečilo rešiti mnoga vprašanja vojaške proizvodnje in preskrbe v okviru svojih možnosti in pristojnosti. Komunisti v družbenopolitičnih skupnostih in nekaterih strukturah v federaciji, v njihovih telesih in organih se morajo začeti bolj odločno ukvarjati s pripravljanjem in določanjem načrtov, določenih s sklepi najvišjih državnih organov glede hitrejšega usposabljanja gospodarstva za proizvodnjo in preskrbo v morebitni vojni. 9. Na 18. seji predsedstva ZKJ je bilo sproženo vprašanje financiranja splošne ljudske obrambe. Zveza komunistov se zavzema, da se pri tem uveljavi načelo solidarnosti vseh delovnih ljudi in občanov. Doslej so nosile poglavitno breme tega v več občinah proizvajalne in nekatere storitvene delovne organizacije. Manjkajo nam trajne rešitve, po katerih bo financiranje splošne ljudske obrambe usklađeno z družbenopolitičnim sistemom, gospodarskimi možnostmi in potrebami obrambe kot splošne družbene funkcije. 10. Izpolnitev nalog devetega kongresa ZKJ v obrambnem organiziranju družbe je odprla številna pomembna vprašanja na področju

506

delovanja krajevne skupnosti, organiziranja in usposabljanja organizacij združenega dela kakor tudi priprav in oživljanja družbenogospodarskega delovanja na hribovito-gorskem območju. Praksa je zastavila tudi vprašanja razvoja teritorialnih enot, kadrov in kadrovske politike v splošni ljudski obrambi.

V nadaljnjem podružbljanju splošne ljudske obrambe ima krajevna skupnost nedvomno posebno mesto in pomen v vsestranskem samoupravnem organiziranju delovnih ljudi in občanov. V njej se morajo popolnoma uveljaviti pravice in obveznosti vsakega posameznika pri pripravljanju na obrambo. Zveza komunistov se je v minulem obdobju veliko ukvarjala z obrambnim konstituiranjem krajevnih skupnosti in pri tem zbrala ter aktivirala veliko komunistov. Ta postopek še poteka. Na sedanji razvojni stopnji obrambe v krajevni skupnosti je resna ovira to, da ni gmotno usposobljena in da jo najpogosteje obravnavajo kot izpolnjevalko sklepov občin in njihovih upravnih organov, ne pa kot samoupravnega dejavnika in enega izmed temeljnih nosilcev obrambnega organiziranja. Organizacija združenega dela je postala eden izmed zelo pomembnih dejavnikov splošne ljudske obrambe in nosi poglavitno bremte gmotnega zagotavljanja in financiranja obrambnih priprav, zlasti v družbenopolitičnih skupnostih. Organizacijam zveze komunistov se je posrečilo, da so s popolnim sodelovanjem komunistov in drugih delovnih ljudi v sorazmerno kratkem času opravile številne zadeve pri oblikovanju enot, njihovi gmotni zagotovitvi in sprejetju normativnih aktov po samoupravnih organih. Zveza komunistov se mora bolj zaposliti s tem, da bomo obrambne zadeve uskladili z organiziranjem delovnih ljudi v organizacijah združenega dela na podlagi novih ustavnih rešitev, da bi se lahko ta neodtujljiva samoupravna pravica vsakega delovnega človeka popolnoma uveljavila.

IV. Razvoj ZKJ — njeno organizacijsko, idejnopolitično, akcijsko in kadrovsko usposabljanje

Izvajanje demokratičnega centralizma, organizacijska krepitev in akcijsko usposabljanje zveze komunistov Sedanje obdobje socialističnega samoupravnega razvoja družbe je terjalo ustrezno idejnopolitično, organizacijsko in akcijsko usposabljanje zveze komunistov za dosego vodilne vloge v novih razmerah, zveza komunistov je morala čedalje bolj delovati kot notranja sila 507

delavskega razreda, ki se z idejnopolitičnim mobiliziranjem najširših delovnih slojev družbe bojuje za njen socialistični razvoj. Z brionsko sejo CK ZKJ leta 1966 se je začelo hitrejše usposabljanje zveze komunistov za delovanje v možnostih samoupravnega družbenega razvoja. To je bil tudi poglavitni namen organizacijskih sprememb, ki so bile opravljene leta 1967. Deveti kongres je v bistvu potrdil začeto usmeritev k reformiranju zveze komunistov in jo popolneje obdelal. Kljub nekaterim kompromisom in nedoslednostim je bila v kongresnih dokumentih določena temeljna usmeritev revolucionarne preobrazbe zveze komunistov. Razdobje med obema kongresoma je minilo v znamenju boja za praktično uresničevanje te usmeritve. Sile, ki so nasprotovale samoupravni usmeritvi družbenega razvoja, so si prizadevale, da bi zvezo komunistov onesposobile v idejnopolitičnem, organizacijskem in akcijskem pogledu, da bi se za tako usmeritev bojevala. Boj proti tem silam je bil toliko bolj zapleten, ker so svojo oporo našle tudi v vrstah zveze komunistov in v okviru nekaterih njenih vodilnih organov. V takih okoliščinah — z bojem proti zamislim in praksi, tujim ZKJ — smo dosegli, zlasti po 21. seji predsedstva in pismu, pomemben napredek pri usposabljanju zveze komunistov za uresničevanje vodilne vloge v sedanjih razmerah. Začelo se je njeno vsestransko in korenito preobraževanje v duhu zahtev, ki jih postavlja razvoj neposredne socialistične demokracije. Gledano v celoti se povečuje idejna in politična pripravljenost članstva, organizacije ZK se čedalje bolj samoiniciativno zaposlujejo z bojem za družbeni razvoj in uresničevanje programskih smotrov ZKJ, pomembno se je povečala vloga republiških in pokrajinskih organizacij ZK in njihovih vodstev, napredovali smo v krepitvi neposrednega občevanja med organizacijami in organi ZK, povečuje se sodelovanje članov pri oblikovanju in uresničevanju politike ZK, krepi odgovornost in samostojnost članov, organizacij in organov ZK v idejnopolitičnem delovanju, intenzivira se idejnopolitično diferenciranje in pospešuje izključevanje iz organizacij članov, za katere ni mesta v zvezi komunistov, hitreje se gradi idejnopolitična enotnost na črti doslednega pospeševanja razvoja in uresničevanja samoupravne socialistične usmeritve, zveza komunistov se čedalje bolj akcijsko usposablja za uresničevanje svojih programskih smotrov. Odločilni dejavnik takega revolucionarnega preobraževanja zveze komunistov je bil njen boj za razvoj socialističnega samoupravljanja v prevladujoč družbeni odnos. Kolikor bolj odločno se je zveza komunistov bojevala za ustavne spremembe in njihovo uresničevanje, toliko bolj uspešno je doživljala tudi globljo lastno preobrazbo. Ta

boj je bil tudi najbolj zanesljivo merilo za utemeljenost opravljenih organizacijskih sprememb. Spremembe v načinu organiziranja občinskih organizacij so olajšale njihovo idejnopolitično in akcijsko usposabljanje. S statutarno opredelitvijo občinske organizacije kot enotne celote v idejnem, akcijskem in organizacijskem pomenu je bila dana podlaga za neposredno organizacijsko in funkcionalno povezovanje osnovnih organizacij v občinsko organizacijo, kar je eden izmed bistvenih pogojev za neposredno sodelovanje članstva pri izoblikovanju in uresničevanju stališč zveze komunistov. S konstituiranjem občinske konference v telo stalne sestave, ki ga sestavljajo delegati osnovnih organizacij, se je znatno razširil krog neposrednih udeležencev v sprejemanju stališč občinske organizacije in povečale so se možnosti za neposreden vpliv osnovnih organizacij na delo občinskih organov ZK. Uveljavlja se praksa, da članstvo o stališčih, ki jih sprejme občinska konferenca, poprej pove svoje mnenje. Z novim načinom konstituiranja organov ZKJ in s statutarnim določanjem položaja in vloge zveze komunistov republik in pokrajin so nastale možnosti za njihovo večjo samostojnost in odgovornost. Znatno sta se povečala njihovo aktivno sodelovanje in vloga pri izoblikovanju in uresničevanju politike ZKJ. Zveza komunistov se razvija kot enotna revolucionarno-demokratična organizacija, v kateri vse republiške in pokrajinski organizaciji nosijo enako odgovornost za izoblikovanje in uresničevanje enotne politike. Protisocialistične in protisamoupravne težnje pa so oteževale vsebinsko reformo in revolucionarno obnovo zveze komunistov. Skupno obeležje tehnokratizma, nacionalizma, liberalizma in birokratičnega dogmatizma je bilo, da so zametavali demokratični centralizem kot načelo, na katerem mora biti zasnovano organiziranje in delovanje Zveze komunistov Jugoslavije. Demokratični centralizem so v nekaterih strukturah ZK izločali in zametavali, bili pa so tudi poskusi, da bi njegovo bistvo izkrivili v birokratični centralizem. Zavračanje in zanikovanje načela demokratičnega centralizma v ZKJ je bila oblika boja protisocialističnih in protisamoupravnih sil, da bi zatrli razredno in revolucionarno bistvo zveze komunistov, da bi jo onesposobili za opravljanje vodilne vloge in da bi s tem razorožili delavski razred v organizacijskem, idejnopolitičnem in akcijskem pogledu. Zametavanje in kršenje demokratičnega centralizma je vodilo k prodiranju nesocialistične stihije v zvezo komunistov, k slabljenju njenih lastnosti, ki jih mora imeti kot organizacija revolucionarne akcije, in k zoževanju vloge članstva pri oblikovanju in uresničevanju politike in stališč ZK. To se je poleg drugega izražalo: v pritiskih za zagotavljanje monopola ozkih skupin v političnem odločanju v vod509

stvih in organizacijah ZK, v omejevanju notranje partijske demokracije na formalno-demokratični postopek, v pojavih manipuliranja s članstvom, demagogije, politikantstva in voditeljstva, v oviranju kritike in samokritike, v dajanju prednosti »svobodi« v individualnem delovanju pred organizirano akcijo, v samovolji in neodgovornosti glede uspehov politike, v pomanjkanju nadzorstva in kritičnega presojanja, kako se izpolnjujejo sprejeta stališča itd. Taki pojavi so ovirali živahno in nenehno zvezo med članstvom, organizacijami in organi ZK ter oteževali kroženje političnih obvestil, tako da niti članstvo niti organi ZK pogosto niso imeli na voljo vseh prvin, potrebnih za kvalificirano politično odločanje. Delo konferenc na vseh ravneh je bilo obremenjeno z nekaterimi manifestacij skimi obeležji, monologi, posplošenimi debatami in nepopolnim poročanjem o doseženih uspehih. Počasi se je premagovalo brezbrižno in birokratično razmerje do pobud in predlogov članstva in organizacij. Izvršilni organi so pogosto zapostavljali svojo organizatorsko vlogo v sprožanju in vodenju množičnih političnih akcij. Politično delovanje se je v veliki meri izčrpavalo v debatiranju in odločanju, ni pa bilo organiziranih akcij za izpolnitev sprejetih sklepov. Pojavi rušenja demokratičnega centralizma so vplivali tudi na odnose med republiškimi oziroma pokrajinskima organizacijama in ZKJ. To je poleg drugega bilo videti: v poskusih zmanjševanja politične vloge vodilnih organov ZKJ in omejevanja njihove funkcije na medsebojno informiranje in koordiniranje, v težnjah posnemati način odločanja v državnih organih federacije, v zanemarjanju sprejetih sklepov in stališč, odrekanju pravice članom ZKJ, da dobijo vpogled in vplivajo na delo republiških in pokrajinskih organizacij idr. To je dejansko vodilo k federalizaciji in dezintegraciji ZKJ. Kolikor so se taki pojavi uveljavljali, toliko so postajale šibkejše medsebojne zveze, počasi in težavno so se oblikovala skupna stališča, odgovori na aktualna vprašanja družbenega razvoja so bili v zamudi. Vse to je slabilo enotnost ZKJ, zmanjševalo njeno akcijsko sposobnost in oteževalo uresničevanje njene vodilne vloge v družbi. Težnje k odmiku od demokratičnega centralizma so se uveljavljale v zapostavljanju vloge članstva. To je bilo poleg drugega videti v tem, da pri ustanavljanju osnovnih organizacij niso izhajali iz konkretnih potreb po političnem delovanju. Organizacije so pogosto umetno povečevali, ne glede na družbene razmere, v katerih so delovale. Tako so v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih nastale po številu članov okorne organizacije ZK, ki niso omogočale dejavnega sodelovanja članstva pri oblikovanju političnih stališč. Prav tako niso bile izbrane zadosti učinkovite oblike povezovanja osnovnih organizacij za enotno politično vplivanje na najvažnejše tokove poli

510

tičnega življenja, gospodarskega in družbenega razvoja. V mnogih negospodarskih delovnih organizacijah, organih in organizacijah družbenopolitičnih skupnosti so bile odpravljene osnovne organizacije ZK in tako delovanje teh organizacij in organov kakor tudi razvoj samoupravnih odnosov v njih niso bili pod organiziranim vplivom ZK. Niti obstoječe oblike povezovanja komunistov v sestavljenih organizacijah združenega dela se niso izkazale za zadosti učinkovite. To zlasti velja za organiziranje komunistov v delovnih organizacijah na območju več občin in republik. Posvetovalne oblike dogovarjanja in kasnejšega sporazumevanja, namesto da bi osnovne organizacije o stališčih, ki se predlagajo in ki jih moramo uskladiti, poprej povedale svoje mnenje, so upočasnjevale in pogosto onemogočale politične akcije. To je prijalo krepitvi tehnokratskih, centralističnih in avtarkičnih teženj v sestavljenih organizacijah združenega dela. Zato so v takih organizacijah čedalje bolj čutili potrebo po stalnih oblikah idejnopolitičnega in akcijskega povezovanja komunistov ob upoštevanju samostojnosti osnovnih organizacij ZK in neodtujljivih pravic proizvajalcev v TOZD. V posameznih okoljih so v akcijskem povezovanju komunistov v sestavljenih organizacijah združenega dela dosegli dobre rezultate in pridobili pomembne izkušnje. S porazom nazorov in prakse o t.i. partijskem federalizmu na 21. seji predsedstva ZKJ je bil zadan močan udarec težnjam k idejni in politični dezintegraciji ZKJ. V nadaljevanju usmeritve 21. seje sta se druga seja konference ZKJ in pismo predsednika ter izvršnega biroja odločno uprla vsem težnjam po odmiku od demokratičnega centralizma in stopnjevala potrebo po takojšnji organizacijski krepitvi in akcijskem usposabljanju zveze komunistov. Akcijski program, ki ga je sprejela druga seja konference, je jasno označil smeri delovanja v tem pogledu, pismo pa je v izostreni obliki obdelalo naloge in navodila za neposredno akcijo. Izvršni biro, komisija predsedstva za razvoj ZK, republiški in pokrajinski organi ZK, občinske organizacije in organizacije ZK so posvečali vso pozornost organiziranju komunistov, zlasti po drugi konferenci seje ZKJ. Organizirali so posvetovanja in obravnavali izkušnje organiziranja in delovanja komunistov v organizacijah združenega dela. Izmenjava in razčiščevanje mnenj in dogovori na sejah komisije za razvoj ZKJ so prispevali k izoblikovanju enotnega stališča, da v TOZD ustanovijo osnovne organizacije ZK, da poiščejo učinkovitejše organizacijske oblike za njihovo medsebojno povezovanje v okvirih delovnih organizacij, da se zbližajo gledišča o načinu organiziranja in delovanja komunistov v sestavljenih delovnih organizacijah.

Obračunavanje s protisocialističnimi težnjami v lastnih vrstah je omogočilo, da se je zveza komunistov odločneje zaposlila z izvajajanjem ustavnih sprememb in reševanjem aktualnih vprašanj družbenega razvoja. S tem se je okrepila pripravljenost članstva, organizacij in vodstev, zlasti njihovih izvršilnih organov. Pismo je dalo močno spodbudo za krepitev množične pobude članstva in organizacij, za oživljanje kritike in samokritike ter zaostrovanje osebne in kolektivne odgovornosti. Zaradi tega je postalo delovanje organizacij in organov ZK bolj vsebinsko in bolj neposredno usmerjeno k reševanju vprašanj, ki so v življenjskem interesu delavskega razreda. Pri tem se je hitreje povečevalo neposredno sodelovanje članstva pri oblikovanju in uresničevanju političnih stališč. Kritika s stališč delavskega razreda je postajala bolj odkrita, neposrednejša in bolj konstruktivna. Politična stališča so dosledneje izražala razredni interes. Razvijala se je tudi demokratična kontrola njihovega uresničevanja. Enotnost ZKJ se čedalje bolj utrjuje na podlagi enakopravnega sodelovanja in enake odgovornosti republiških in pokrajinskih organizacij pri oblikovanju in uresničevanju enotne politike ZKJ. Zaradi tega se je znatno okrepila vodilna vloga in povečala učinkovitost dela organov ZKJ, kar je vplivalo na krepitev akcijske sposobnosti vse zveze komunistov. Na podlagi sklepov druge seje konference ZKJ smo se lotili tudi ustreznejšega organiziranja komunistov v skladu z doslednim izvajanjem demokratičnega centralizma. Hkrati z izvajanjem ustavnih dopolnil so bile v temeljnih organizacijah združenega dela ustanovljene tudi organizacije ZK. Ustanovljene so bile tudi manjše oziroma bolj funkcionalne organizacije ZK v krajevnih skupnostih. Iščemo primernejše oblike za akcijsko povezovanje vseh komunistov, ki živijo na območju krajevne skupnosti. Ustanovljene so bile tudi organizacije ZK v organih državne uprave in drugih negospodarskih delovnih organizacijah. Novi način organiziranja že kaže svoje prednosti. Omogoča osnovnim organizacijam, da posvečajo več pozornosti konkretnim vprašanjem TOZD, delovnih organizacij in krajevnih skupnosti, da se laže uresničuje dejavna vloga članstva, da le-to spremlja izpolnjevanje sprejetih stališč in poglablja odgovornost vsakega člana. Po sklepu predsedstva ZKJ je bila oblikovana organizacija ZK v organih in organizacijah federacije. To je prispevalo, da je mogoče komuniste, ki delajo v njih, boljše in neposrednejše mobilizirati za uresničevanje stališč in politike ZKJ, da se bolj usmerijo k vprašanjem, od katerih je odvisno učinkovito delo organov in ustanov federacije.

Po sklepu druge seje konference ZKJ so bili v občinah oblikovani aktivi delavcev-komunistov. Komisija za razvoj ZKJ je v sodelovanju s komisijami centralnih in pokrajinskih komitejev prispevala k pojasnitvi vloge teh aktivov in k premaganju dilem, ki so v zvezi s tem nastajale. Čeprav so bili pri oblikovanju aktivov delavcev zaradi odpora ali nerazumevanja v posameznih občinah bolj ali manj v zamudi, se aktivi že uveljavljajo kot pomembna oblika neposrednega vpliva delavskega razreda na delo in sklepe občinskih organizacij in vso politiko ZK. Svojo aktivnost zlasti kažejo v tem, da začenjajo akcije za reševanje življenjskih vprašanj delavskega razreda, kakršna so izvajanje ustavnih dopolnil, ustvarjanje in delitev dohodka, šolanje, stanovanjsko vprašanje itd. V izhodiščih za pripravo stališč in sklepov X. kongresa in v predlogih sprememb in dopolnitev v statutu ZKJ je bila namenjena posebna pozornost organizacijskemu in akcijskemu usposabljanju zveze komunistov. Velike spremembe v družbenoekonomskem in političnem sistemu so zahtevale, da se ustrezno oblikuje organiziranje in delovanje komunistov, da bi zagotovili kar največjo učinkovitost revolucionarne politične akcije. Tudi sama praksa v delovanju organizacij in organov ZK po IX. kongresu je opozarjala na potrebo, da se spremeni organiziranje in delovanje komunistov, da se posamezna določila statuta ZKJ bolj konkretizirajo in jasneje oblikujejo. V širši splošni partijski razpravi, na republiških kongresih in pokrajinskih konferencah so bila izražena stališča, da se bolj poudari razredno bistvo politike in prakse zveze komunistov ter značaj njene razrednosocialne sestave, popolneje definira organizirano idejnopolitično delovanje komunistov, demokratično oblikujejo in učinkovito uresničujejo stališča ZK, kar je tudi bilo narejeno s predlaganimi spremembami in dopolnitvami v statutu ZKJ. Ideološko izobraževanje in teoretično delo

1. Marksistična usmeritev in revolucionarna praksa zveze komunistov sta imeli odločilni vpliv na poglabljanje socialistične zavesti delovnih ljudi, na oblikovanje njihovega življenjskega nazora in pogledov, načina mišljenja, sistema vrednot in pravil družbenega vedenja, ki ustrezajo bistvu in bistvenim smotrom socialističnega samoupravljanja. Občasno in sorazmerno zastajanje pri pospeševanju razvoja socialističnega samoupravljanja, deformacije v socialističnih odnosih in v praksi, pojavi idejnega nevtralizma, oportunizma in neenotnosti v vrstah zveze komunistov, njeno umikanje pred protisocialističnimi 33 Deseti kongres ZKJ

513

silami je spremljalo tudi zaostajanje v razvoju marksizma v naši družbi. V takem položaju se je oživljala in širše prodirala buržoazna ideologija, malomeščanska, tehnokratska in birokratskodogmatska zavest. Take ideološke usmeritve so širile prostor za svoje delovanje v družbenih znanostih, v filozofiji, sistemu izobraževanja, kulturi. V minulem razdobju so se bolj odprto manifestirale tudi različne oblike oporekanja marksizmu: s širjenjem krilatice o »koncu ideologij« in o »zastarelosti« marksizma, s propagiranjem »teorij« o industrijski in poindustrijski civilizaciji, v kateri »izginejo« razredi in razredni boj oziroma trditve o zbliževanju družbenih sistemov, s poskusi, da se iz Marxovih misli izločijo stališča o zgodovinski vlogi delavskega razreda kot nosilca revolucije in o vlogi komunistične organizacije s prizadevanjem, da bi z ugrajevanjem prvin protimarksističnih ideologij razvodeneli in dušili revolucionarno bistvo marksizma ipd. Zveza komunistov več let ni pripisovala zadostnega pomena razvoju teoretičnega dela, marksistične družbene kritike, publicistike kakor tudi razvoju ustanov, ki se ukvarjajo z družbenimi raziskovanji in usposabljanjem kadrov. Teoretično delo na univerzi ni bilo zadostno povezano s poukom kakor tudi ne z odprtimi vprašanji razvoja socialistične samoupravne družbe. Liberalna in tehnokratska gledišča o avtomatičnem delovanju trga, o spontanosti družbenega razvoja ob zavračanju zavestnih socialističnih sil so prispevala k prodoru naključnosti v družbenogospodarske tokove, k zanemarjanju ideološkega dela in marksistične misli. Pomembne spremembe v družbenogospodarskih in političnih odnosih terjajo intenzivno, dobro organizirano delo za ideološko usposabljanje članstva, delavskega razreda, mladine — vseh proizvajalnih, ustvarjalnih družbenih sil. V minulem razdobju je prišlo do zaostajanja v organiziranju, širini in programiranju ideološkega dela. Leta se organizacije zveze komunistov niso zadosti organizirano in sistematično ukvarjale z vprašanji ideološkega usposabljanja članstva. Ta problematika je prenehala biti redna dejavnost organizacije zveze komunistov in je bila prepuščena obstoječim ustanovam (delavskim in ljudskim univerzam, večernim političnim šolam idr.) Vodstva zveze komunistov se niso zadosti zavzemala, da bi neposredneje vplivala na programe ideološkega dela in na nastajanje kadrovskih, organizacijskih in gmotnih možnosti, da bi te ustanove mogle opravljati svoj del posla. Organizirano ideološko delo se je v mnogih organizacijah ZK razvijalo kot poseben sektor, ločen od najpomembnejših aktualnih vprašanj v razvoju socialističnega samoupravljanja in idejnopolitičnih akcij zveze komunistov. V programih za ideološko usposabljanje je 514

bilo nemalo splošnih in tudi neživljenjskih vsebin, ločenih od perečih družbenih vprašanj. V vsebini in delovanju mnogih organizacij in vodstev zveze komunistov se je z druge strani začel razmahovati goli prakticizem. 2. Enaindvajseta seja predsedstva ZKJ in pismo predsednika ZKJ in izvršnega biroja sta dala močno spodbudo in jasno smer idejnemu boju zveze komunistov. Izpolnjujoč obveznosti in naloge, ki izhajajo iz 21. seje predsedstva ZKJ in akcijskega programa druge seje konference ZKJ, je izvršni biro junija 1972 v sodelovanju z izvršilnimi organi centralnih in pokrajinskih komitejev in komisijo predsedstva ZKJ za ideološka vprašanja in teoretično delo organiziral posvetovanje o ideološkem delu v zvezi komunistov. Smoter tega posvetovanja je bil, da prispeva k usklađeni oceni stanja idejnega življenja, k bolj organiziranemu idejnemu boju, da opozori na nekatere izmed poglavitnih vzrokov za neenotnost v Zvezi komunistov Jugoslavije ter da spodbudi ideološko usposabljanje zveze komunistov. Izvajanje stališč in sporočil v pismu predsednika ZKJ in izvršnega biroja je široko mobiliziralo članstvo, organizacije in organe ZK na ideološkem področju. To aktiviranje je bilo prav tako povezano z daljnosežnimi spremembami, ki se izvajajo v našem družbenogospodarskem in političnem sistemu, za trasiranje poti razvoja naše družbe. To je intenziviralo vse idejno in teoretično delo ZK. Še bolj sta se uveljavili neogibnost in naloga zveze komunistov, da spodbuja in usmerja marksistično, teoretično ustvarjalno misel, da se spušča v odprta soočenja z ideološkimi usmeritvami, ki nasprotujejo socializmu in samoupravljanju, da opozarja na poglavitne smeri in naloge v razvoju teoretičnega dela. Na pobudo izvršnega biroja je komisija predsedstva ZKJ za ideološka vprašanja in teoretično delo organizirala junija 1973 širše posvetovanje o teoretičnem delu, ki je obravnavalo družbene možnosti za razvoj teorije, načelna vprašanja razvoja ZKJ v samoupravni socialistični družbi in vprašanja v zvezi z gmotno, institucionalno in kadrovsko podlago teoretičnega dela. To posvetovanje je pripravljalo poprejšnje večmesečno pripravljalno delovanje, sklicanje tematskih posvetovanj in razprav v republikah, pokrajinah in JLA, na katerih so obravnavali najpomembnejša vprašanja teoretičnega dela in idejnega boja. Prav tako je bilo v organizaciji komisije predsedstva ZKJ za ideološka vprašanja in teoretično delo organizirano tudi posvetovanje o stanju in vprašanju naše publicistike, ki je zbralo zastopnike vodilnih časopisov za družbena in teoretična vprašanja. 33»

515

Ta in druga posvetovanja so prispevala k zbiranju in večjemu angažiranju marksističnih sil, dala so nove spodbude za teoretično ustvarjalnost, za razvoj publicistike in marksistične kritike ter poudarila potrebo po bogatenju idejnega življenja v zvezi komunistov. Po pismu predsednika ZKJ in izvršnega biroja je bil storjen pomemben korak naprej glede boljše organiziranosti ideološkega dela, širšega pritegovanja članstva v to delo kakor tudi natančnejše opredelitve programskih usmeritev, izhajajoč iz najvažnejših, aktualnih vprašanj boja, ki ga zdaj bojuje ZKJ. Kritično preverjanje prakse v ZKJ in idejnopolitično razščiščevanje v njenih vrstah sta spodbudila idejno razvejenost velikega dela članstva, okrepila zanimanje za temeljna vprašanja socialističnega samoupravnega družbenega razvoja in stimulirala prizadevanja za bolj organizirano ideološko delo. V intenziviranju ideološkega dela so bili doseženi pomembni uspehi v vseh republikah, pokrajinah in v JLA. Pri centralnih komitejih ZK republik so bili ustanovljeni marksistični centri, katerih naloga je, da sistematično spremljajo dogajanja na področju teorije in družbenih znanosti ter uresničujejo organiziran vpliv zveze komunistov na smeri družbenih raziskovanj z uporabljanjem njihovih rezultatov v praksi ZK, programiranje ideološkega dela, njegovo organiziranje in usmerjanje. V organizaciji centralnih in pokrajinskih komitejev smo začeli ustanavljati politične šole in druge oblike za usposabljanje kadrov. Programi za ideološko delo so bili aktualizirani ob povečanem sodelovanju teles centralnih komitejev in občinskih vodstev zveze komunistov. Veliko je bilo napravljeno tudi za množičnost ideološkega dela, ki je zajelo večino članstva: omrežje večernih političnih šol, tečajev in seminarjev se je znatno razširilo. Uveljavlja se večji vpliv zveze komunistov na programiranje dela delavskih in ljudskih univerz, kulturnih domov in drugih ustanov, ki se ukvarjajo z družbenogospodarskim in ideološkopolitičnim izobraževanjem in usposabljanjem delovnih ljudi. Vodstva zveze komunistov dejavno podpirajo šole, klube in tribune samoupravljavcev in druge oblike za usposabljanje delavskega razreda in mladine. Marksistično literaturo za potrebe ideološkega dela izdajamo na znatno širši podlagi. V JLA se je ideološko delovanje razvijalo načrtno in organizirano. Določeni so bili posebni programi, s katerih obdelavo se pojasnjujejo najpomembnejša vprašanja, sprožena v izhodiščih za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ. V zvezi s pismom, izhodišči in ustavnimi spremembami so se lotili dopolnjevanja in prenavljanja programov vojaških šol iz predmeta družbenopolitičnega izobraževanja.

516

V minulem razdobju so posvetili znatno pozornost izboljševanju dela centra za družbena raziskovanja pri predsedstvu ZKJ. Izhajalo se je s stališča, da se je v minulih letih potrdila nujnost organiziranega povezovanja vodilnega organa ZKJ kakor tudi centralnih in pokrajinskih komitejev ZK z marksističnimi silami na področju družbenih znanosti in teorije zaradi uresničevanja usmerjajoče vloge ZK na tem torišču kakor tudi zaradi njenega neposrednega vpliva, da se nekatera raziskovanja osredotočijo na znanstveno-teoretično pojasnjevanje in obdelavo tistih vprašanj, ki so pomembna za nadaljnji razvoj temeljne idejne usmeritve in praktične politike ZKJ. Izvršni biro je kritično analiziral delo centra, pri čemer se je pokazalo, da je nujno natančneje določiti njegovo programsko usmeritev in razčleniti organizacijo, kar terja reorganizacijo centra. 3. Boj ZKJ za uresničevanje socialistične samoupravne usmeritve na področju izobraževanja, kulture in znanosti je potekal v zapletenih in protislovnih družbenih razmerah. Do 21. seje predsedstva ZKJ in pisma tovariša Tita in izvršnega biroja se je delovanje ZK najpogosteje omejevalo na splošno analizo ali kritiko posameznih izgredov in njihovih nosilcev brez globljih analiz dejanskih tokov in vztrajne družbenopolitične akcije. V minulem razdobju smo imeli različne in tudi nesprejemljive razlage programskih smotrov ZKJ, odmike in nedoslednosti pri doseganju teh smotrov, kakor tudi zavestne poskuse ogroziti razredno in humanistično bistvo politike zveze komunistov v kulturi in znanosti. To je bilo omogočeno, a delno tudi povezano z dejstvom, da temeljna vprašanja razvoja, politike in idejnega stanja v izobraževanju, znanosti in kulturi več let niso bila na glavnem tiru delovanja mnogih organizacij in vodilnih organov zveze komunistov. V umetniškem, kulturnem in znanstvenem življenju, v sistemu izobraževanja in sredstvih množičnega obveščanja so protisocialistične sile in protisamoupravne sile ZK, zlasti do 21. seje predsedstva ZKJ, bolj odprto delovale na liniji nacionalizma, buržoaznega liberalizma in malomeščanskega anarhizma, tehnokratskih ideologij, birokratskega dogmatizma in socialno-demagoškega, lažnega levičarstva, imeli pa smo tudi odprte protirevolucionarne akcije. Napadalnemu nastopanju protisocialističnih in protisamoupravnih ideologij so pomagale liberalne trditve o nevmešavanju zveze komunistov v kulturno-umetniško, znanstveno in izobraževalno dejavnost in njihovem prepuščanju naključnemu razvoju. V minulem razdobju se zveza komunistov ni zadosti organizirano, napadalno in odločno bojevala zoper protimarksistične in protisocialistične nazore, vedenje in prakso v teh dejavnostih. Izkušnje iz nedavne preteklosti kažejo, da se za vsako umikanje, liberalnost ali 517

neorganiziranost na tem področju boja plača draga cena. Sile tehnokratizma se v zavezništvu s političnim birokratizmom in malomeščansko stihijo obračajo k nacionalizmu, ki močneje prodira tudi na področje kulture, znanosti in izobraževanja. Zaradi premalo odločnega boja zveze komunistov zavzemajo nacionalistične skupine položaje v nekaterih kulturnih, znanstvenih in izobraževalnih ustanovah. Nacionalistična oporišča in njihovo delovanje so postala izrazito reakcionarni dejavnik v družbenih, političnih in idejnih dogajanjih. Liberalizem si je tudi na področju znanosti, kulture in izobraževanja prizadeval zmanjšati vlogo zveze komunistov in drugih organiziranih socialističnih sil ter zanikati pomen marksističnih in socialističnih idejnih meril pri vrednotenju ustvarjalnosti. Liberalizem je odprl vrata prodiranju raznih različic buržoazne in drobno buržoazne ideologije ter izražal spravljivo ter pokroviteljsko razmerje do protirevolucionarnih vsebin. To je spremljala komercializacija kulturnega življenja, širjenje neprave kulture, tihotapljenje buržoazne ideologije, ničvrednosti in plaže. Vsaka izmed teh protisocialističnih teženj je po svoje izkazovala enako željo, da intelektualno delo in ustvarjalno dejavnost spremeni v sredstvo interesov in smotrov, ki so globoko tuji ustvarjalnosti. Nerazvitost znanstvene in umetniške kritike z marksističnih stališč, slabljenje idejnopolitičnega boja in boja mnenj je prijalo prodoru buržoazne ideologije in vedenja, premajhni selekciji kulturnih vrednot, zapostavljanju razrednega merila, monopolističnim težnjam v kritiki, pojavom oportunizma, kompromisarstva. Ni bilo organizirane in sistematične priprave kadrov za to pomembno družbeno delo. V pedagoški teoriji in praksi so nastajale težnje in nazori o idejno nevtralni in neangažirani šoli, razne oblike pozitivizma, pojavi ločenosti šole od družbene prakse in rušenja enotnosti sistema vzgoje in izobraževanja. Zapostavljali smo idejnovzgojno funkcijo izobraževalnih vsebin. Izgubljala se je kontinuiteta in zapostavljalo marksistično izobraževanje mladine. Mladina in študenti se niso sistematično seznanjali z deli klasikov marksizma niti z zamislimi in prakso našega socialističnega samoupravnega razvoja. Nerazvita samoupravna razmerja na področju izobraževanja in omejene možnosti za družbeno angažiranje mladih na univerzi in v šolah so še bolj zaostrovali to vprašanje. Resna pomanjkljivost je bila odsotnost dolgoročne kadrovske politike pri marksističnem oblikovanju kadrov na tem področju, neizoblikovana načela in merila kadrovske politike, ozke monopolistične skupine so prevzemale kadrovsko politiko, zlasti na nekaterih fakultetah in v kulturnih ustanovah. 518

Izpolnjujoč sklepe 21. seje predsedstva, akcijskega programa druge seje konference ZKJ in stališč, izraženih v pismu tovariša Tita in izvršnega biroja, so v ofenzivni in boljše organizirani akciji zveze komunistov prišla v ospredje vprašanja o podrobnejši opredelitvi in doslednejšem uresničevanju razredne usmeritve politike zveze komunistov na področju izobraževanja, kulture in znanosti, krepitve odgovornosti zveze komunistov za socialistično usmerjenost razvoja teh dejavnosti in odločnejšega boja zoper nazore in prakso v izobraževalnem, znanstvenem in kulturnem življenju, ki se upirajo socialistični in samoupravljalski usmeritvi družbenega razvoja in vodilni vlogi delavskega razreda kakor tudi proti nosilcem protimarksističnih zamisli vsake vrste. Na tej podlagi se čedalje širše zbirajo in združujejo vse ustvarjalne sile družbe, ki so pripravljene, da se na čelu z zvezo komunistov bojujejo za socialistično in humanistično usmeritev izobraževalne dejavnosti, znanstvene in kulturne ustvarjalnosti.

Spremembe v socialni sestavi ZKJ Uresničevanje revolucionarne vloge zveze komunistov kot delavske avantgarde je bilo v veliki meri odvisno od izboljšanja njene socialne sestave. Zastopanost delavcev v ZKJ pa se ni spreminjala v skladu s krepitvijo vloge delavskega razreda v gospodarskem in družbenopolitičnem življenju, z njegovim številčnim povečevanjem, izboljševanjem kvalifikacijske sestave, z razvojem socialistične zavesti. V zadnjem desetletju se je zmanjševal sorazmerni delež delavcev v ZKJ, tak trend pa se je nadaljeval tudi po devetem kongresu. Medtem ko je bilo leta 1968 v skupni sestavi ZKJ 31,1 odstotka delavcev, se je do leta 1971 njihov delež zmanjšal na 28,8 odstotka. Vzroki tega so bili predvsem v sami zvezi komunistov, v premajhni angažiranosti organizacij ZK za pospeševanje razvoja samoupravnih odnosov, reševanje aktualnih vprašanj gospodarskega in družbenega razvoja, za premagovanje družbeno neutemeljenih socialnih razlik, za odpravljanje družbenih deformacij, za reševanje življenjskih problemov delavcev, v omejenih možnostih vpliva članstva in osnovnih organizacij na politiko in stališče ZK, v nezadostni učinkovitosti pri uresničevanju politike ZK, v pojavih liberalnosti do obveznosti in odgovornosti za izvajanje stališč ZK, v demagoškem in dvoličnem vedenju posameznih članov ZK idr. Velik vpliv na zmanjševanje zastopanosti delavcev v zvezi komunistov so imele tehnobirokratske, liberalistične in nacionalistične težnje v posameznih organizacijah in organih ZK. Enaindvajseta seja predsedstva ZKJ je zelo okrepila zaupanje delavcev v zvezo komunistov. Označila je začetek preobrata v spre519

minjanju socialne sestave ZKJ, ker je z odločnim nasprotovanjem protisocialističnim težnjam znatno prispevala, da se je povečal interes delavcev za vstop in ostajanje v zvezi komunistov. Druga seja konference ZKJ je krepitev socialno razredne podlage zveze komunistov postavila kot strateško vprašanje uresničevanja njene revolucionarne vloge. Poudarila je kategorično zahtevo, da moramo »bolj korenito spremeniti socialno sestavo zveze komunistov z odločnim odpiranjem k delavcem — neposrednim proizvajalcem, ki prednjačijo v boju za socialistično samoupravljanje in sprejemajo ideologijo ZKJ«. Konferenca je nedvomno izrazila prepričanje, da se bo »s krepitvijo delavskega jedra, z vse večjo zastopanostjo neposrednih proizvajalcev v zvezi komunistov, krepil tudi neposredni vpliv interesov delavskega razreda na stališča, ki jih sprejemajo, in akcije, ki jih vodijo vse organizacije in forumi ZK«. Komisija za razvoj ZKJ je v sodelovanju z ustreznimi komisijami v republikah in pokrajinah intenzivno delovala za uveljavitev in obdelavo teh stališč. Stališča druge seje konference in pisma kakor tudi javno vztrajanje predsednika ZKJ so prispevala, da se je hkrati s povečanjem interesa delavcev za zvezo komunistov povečalo tudi delovanje organizacij ZK v zvezi z njihovim sprejemanjem. To delovanje je bilo tesno povezano s splošnim političnim mobiliziranjem organizacij ZK, tako da so tiste organizacije, ki so se bolj trudile za uresničenje politike ZK, sprejele tudi več novih članov. Posamezne organizacije v industrijskih okoljih so že dosegle v svojih vrstah delavsko večino. Več organizacij pa se še ni resneje lotilo te naloge. Zaradi povečanega zanimanja delavcev za zvezo komunistov in povečane aktivnosti organizacij in vodstev za njihovo sprejemanje je bil leta 1972 zaustavljen neugoden tok v spreminjanju socialne sestave ZKJ. Leta 1970 je delež delavcev med novo sprejetimi člani znašal 33,9 odstotka, leta 1973 pa 39,3 odstotka. Hkrati se je zmanjšal osip delavcev iz ZKJ. Vtem ko je še leta 1971 znašal njihov delež med člani, ki so samovoljno zapustili ZK, 50,2 %, se je leta 1973 znižal na 44,7 odstotka. Med izključenimi se je ta odstotek znižal hkrati od 51 na 38,4, med tistimi, ki so bili črtani iz evidence, pa od 43,4 na 34 odstotkov. Rezultat takih sprememb je bil, da se je leta 1973 v primerjavi z letom 1971 povečal odstotek delavcev v celotnem članstvu ZKJ od 28,8 na 29,1 odstotka. Največ delavcev je bilo sprejetih v zvezo komunistov iz vrst mladine. Leta 1972 je bil zaustavljen osip delavskega podmladka iz zveze komunistov. Velika večina novo sprejetih članov ZK je iz vrst mladine. Skupen odstotek mladine v sestavi članstva ZKJ se je spreminjal podobno kakor odstotek delavcev. Od leta 1968 do leta 1971

se je zmanjšal od 24,5 na 20,9 odstotka, potem pa se je leta 1973 povečal spet na 24 odstotkov. Odstotek kmetov v skupni sestavi članstva ZKJ se je stalno zmanjševal, pa je od leta 1968 do leta 1973 padel od 7,4 na 5,6 odstotka. Četudi je večja odločnost zveze komunistov v boju za samoupravno usmeritev socialističnega družbenega razvoja vplivala na to, da se poveča zanimanje naprednih kmetijskih proizvajalcev za vključevanje v ta boj, pa se organizacije ZK niso dovolj zavzemale za to, da bi socialistično usmerjene kmete pripravile za sprejem v zvezo komunistov. Delež žensk v sestavi ZKJ je večinoma v zastoju in se giblje med 19 in 20 odstotki, kar niti približno ne ustreza dejanskemu položaju in vlogi ženske v naši družbi. Zveza komunistov tega vprašanja ni posebej obravnavala in tako tudi organizacije ZK niso posvečale potrebne pozornosti večjemu sprejemanju žensk. Posamezne organizacije ZK pogosto ne kažejo razumevanja za vlogo ženske v boju delavskega razreda za osvoboditev dela. Zaostrovanje razredne doslednosti in okrepitev idejnopolitične diferenciacije na podlagi razvijanja samoupravne usmeritve sta vplivala na to, da se je med devetim in desetim kongresom zmanjšalo število članov ZK. Od decembra 1968 do decembra 1973 se je število članov ZK zmanjšalo od 1,146.084 na 1,076.711. Zlasti po pismu so v organizacijah zaostrili merila za sprejem in obstanek v zvezi komunistov. Na 44. seji je predsedstvo vnovič zahtevalo, da se ZK še nadalje otresa tistih posameznikov, ki so idejno in politično na pozicijah, nasprotnih politiki ZK, ki zavirajo in onemogočajo njeno revolucionarno akcijo. Od decembra 1968 do decembra 1973 je bilo iz ZKJ izključenih 51.370 članov, iz evidence pa je bilo črtanih 92.386 članov. Po pismu se je povečal interes tistih članov za vrnitev v zvezo komunistov, ki so jo prej svojevoljno zapustili ali pa so bili izključeni. Organizacije ZK temu vprašanju niso posvečale potrebne pozornosti, niti niso imele do tega vedno zadosti izdiferenciranega stališča. Posamezne organizacije so vnaprej zavračale vsak razgovor o ponovnem sprejemu bivših članov ali pa so jih nasprotno sprejemale ne glede na vzroke, zaradi katerih so prenehali biti člani Zveze komunistov. Malo je organizacij, ki so pregledale politično delovanje takih članov in si prizadevale, da bi se jim pomagalo vrniti v zvezo komunistov. Izvršni biro je ustrezno ukrepal, da se v ZKJ uvede enoten sistem evidence članstva, ki bo omogočil učinkovitejše spremljanje, globljo in bolj vsestransko analizo gibanja članstva in njegove socialne sestave.

521

Uresničevanje kadrovske politike v ZK in družbi V razdobju, ki ga zajema poročilo, so nastale pomembne spremembe v kadrovski krepitvi družbe in zveze komunistov. Od približno 4,5 milijona zaposlenih jih ima danes več kakor 10 odstotkov višjo- in visokošolsko izobrazbo, 1,5 milijona delavcev je končalo šole za delavske poklice, VK in KV delavcev je 32 odstotkov v skup, nem številu zaposlenih. S tem se je znatno okrepil kadrovski temelj kot pomemben pogoj za uspešno uresničevanje ustavnih sprememb in nadaljnjo revolucionarno preobrazbo zveze komunistov. Nastanek takega temelja je omogočil, da smo tudi v kadrovski politiki dosegli znaten napredek. Opravili smo veliko kadrovsko obnovo vodilnih partijskih organov v družbi in zvezi komunistov. Pri tem smo dosegli določen napredek tudi v demokratiziranju kadrovske politike. Povečalo se je število dejavnikov, ki odločajo o kadrih, razvija pa se tudi neposrednejše sodelovanje članstva ZK in družbenopolitičnih organizacij pri predlaganju in izbiri kandidatov za politična telesa. Dosegli smo tudi enakomernejšo republiško in nacionalno zastopanost v organih federacije. Dosežene rezultate smo uresničevali s precej zapletenim bojem za reševanje resnih vprašanj, ki so nastajajala v kadrovski politiki. Po devetem kongresu sta oslabila vodilna vloga in vpliv zveze komunistov na kadrovsko politiko. Že pred kongresom so nastale težnje po odrivanju organizacij in organov ZK s tega področja, s čimer je bil napravljen prost prostor za privatiziranje in krepitev monopola posameznikov in neformalnih skupin. To je vodilo k zapostavljanju idejnopolitičnih, moralnih in delovnih meril in k širjenju familiarnosti, oportunizma, leaderstva in demagogije v kadrovski politiki. Tako stanje je oteževalo vpliv delavskega razreda in rast političnega kadra iz njegovih vrst, olajševalo pa prodor tehnokratskih, liberalnih in nacionalističnih elementov tudi na nekatere odgovorne položaje v družbi in zvezi komunistov. Bilo je precej pojavov izigravanja načela rotacije in vnovične izvolitve, ustanova natečaja je postajala formalnost ali pa so jo opuščali, idejnopolitično in strokovno vzgajanje kadrov so zapostavljali, zanemarjali so vodenje kadrovske evidence in načrtovanje kadrovskih potreb. Enaindvajseta seja predsedstva ZKJ je jasno opozorila, da je odrivanje zveze komunistov iz kadrovske politike odpiralo pot njenemu odrivanju z vodilnega položaja v družbi. Druga seja konference je z vso ostrino postavila »zahtevo po taki kadrovski politiki, ki bo zagotovila, da bo v vseh forumih in organih zveze komunistov, v vodstvih družbenopolitičnih organizacij, v predstavniških in drugih

522

družbenih organih, in to na vseh ravneh, izvoljenih čimveč politično aktivnih neposrednih proizvajalcev«. Pismo predsednika in izvršnega biroja je poudarilo neodložljivo potrebo, da zveza komunistov »z natančnejšo opredelitvijo idejnih meril, z jasnimi političnimi stališči in akcijo svojih članov v samoupravnih in družbenih organih in družbenopolitičnih organizacijah okrepi svojo vlogo in vpliv na področju kadrovske politike«, da se »vodilni organi in organizacije ZK neposredno in konkretno zavzemajo za to, da bo odgovornost za vodenje družbenih državnih zadev zaupana ljudem, ki bodo te dolžnosti opravljali v interesu delavskega razreda in razvoja socialističnega samoupravljanja«. Izvršni biro in komisija za razvoj ZKJ sta stalno vztrajala pri praktičnem izvajanju teh stališč. Stališča druge seje konference in pisma so imela velik pomen za praktično delovanje zveze komunistov. Premagane so bile prejšnje dileme o »nevmešavanju«, ki so dejansko rabile kot zaslon za odrinjanje zveze komunistov s področja kadrovske politike. Organizacije in organi ZK so se začeli določneje ukvarjati z vprašanji kadrovske politike in se neposredneje lotevati njihovega reševanja. Pomemben korak v tej smeri je bila določitev jasnih meril za izbiro pri prevzemanju odgovornih funkcij v družbi in zvezi komunistov. Taka merila so sprejeli vsi centralni in pokrajinska komiteja kakor tudi mnoge občinske organizacije ZK. Predsedstvo ZKJ je na 44. seji sprejelo splošna merila za izbiro delegatov za deseti kongres ZKJ in opredelilo merila, ki se bodo komunisti zanje zavzemali pri izbiri delegatov za skupščine. V sprejetih dokumentih je bilo določeno, da je pri zaupanju odgovornih dolžnosti treba upoštevati idejnopolitične in moralne kvalitete, jasno opredeljenost in konkretni boj za uresničenje usmeritve in politike ZK, socialistični odnos do dela, dejanski prispevek k razvoju samoupravljanja, družbeni ugled in druge človeške vrline. Sočasno je bila izključena možnost, da bi odgovorne funkcije zaupali ljudem, ki imajo neodgovorni odnos do družbenega premoženja, ki nasprotujejo samoupravljanju, ki zanikajo pridobitve revolucije ali so nosilci reakcionarnih ideologij, kakor tudi tistim, ki so zlorabili svoj položaj, ki so bili obsojeni zaradi kriminala ali pa so med vojno bili v sovražnikovih vrstah. Na podlagi nalog v pismu so izvršni biro predsedstva ZKJ, centalni in pokrajinska komiteja sprejeli stališča in določili merila kadrovske politike v dejavnostih, ki imajo poseben in širši družbeni pomen, kakor so sredstva obveščanja, izobraževalni sistem, pravosodje in tožilstvo, javna uprava, zveze s tujino idr. Akcija je bila usmerjena k temu, da se doseže neposrednejši vpliv ZK in družbe na kadrovsko politiko v teh dejavnostih. 523

Da bi kontinuirano uresničevali kadrovsko politiko, so bile organizirane kadrovske komisije pri organih ZK. Organizirali bodo tudi družbene organe, ki se bodo sistematično ukvarjali z vprašanji kadrovske politike. Za učinkovitejše uresničevanje kadrovske politike sprejemamo družbene dogovore, s katerimi zagotavljamo skupno in usklađeno delo zainteresiranih organizacij in ustanov pri načrtovanju kadrov, njihovem usposabljanju in uresničevanju določenih načel. Zaradi odločnejšega in neposrednejšega angažiranja zveze komunistov so bili v kadrovski politiki v kratkem času doseženi pomembni praktični rezultati. Že na prvih volitvah po 21. seji predsedstva ZKJ se je število delavcev v občinskih konferencah povečalo od 18,9 na 22,4, v občinskih komitejih oziroma sekretariatih pa od 14,9 na 22,1 odstotka. Na zadnjih volitvah konec prejšnjega in v začetku tega leta se je še bolj povečalo število delavcev v vodstvih ZK. V mnogih občinskih konferencah in komitejih je bila dosežena delavska večina. Na pobudo in na zahtevo organizacij in vodilnih organov ZK je bilo z vodilnih funkcij v družbi odstranjenih veliko posameznikov, ki so delovali proti usmeritvi zveze komunistov ali kako drugače oteževali uresničevanje njene politike. Tudi v zvezi komunistov so bili opravljeni pomembni kadrovski premiki v smislu akcijskega programa druge seje konference in pisma. Tretja seja konference ZKJ je zavzela stališča o strokovnem usposabljanju in idejnopolitičnem izobraževanju mladih kadrov, zlasti iz. vrst delavskega razreda. Postavljena je bila tudi zahteva po večji zastopanosti pripadnikov mladega rodu v organih samoupravljanja, skupščinskih telesih, organih družbenopolitičnih organizacij in na odgovornih dolžnostih v sistemu splošne ljudske obrambe. V tem pogledu smo dosegli začetne uspehe, čeprav je bilo v posameznih okoljih malo storjenega za izpolnitev sklepov tretje seje konference. Zveza komunistov in državni organi

Odločna usmeritev Zveze komunistov Jugoslavije k uresničevanju smernic devetega kongresa za premagovanje državno-lastninskega monopola in vseh oblik odtujevanja politične oblasti od delavskega razreda in delovnih ljudi je pomenila hkrati boj za razvoj in uresničenje kakovostno nove vloge države v našem socialističnem sistemu. Pri tem je ZKJ izhajala iz vloge in nalog, ki jih imajo državni organi pri varstvu in uveljavljanju ustavnega reda, demokratičnih in samoupravnih pravic in svoboščin delovnih ljudi in občanov ter pri zagotavljanju možnosti za neovirani samoupravni socialistični razvoj naše dežele. Stalno se je zavzemala, da bi se vse oblike politične

.oblasti in državne ustanove razvijale kot sredstvo razredne vladavine delavskega razreda. Z natančnejšo ustavno opredelitvijo in določitvijo funkcij države ter z določitvijo pravic, obveznosti in odgovornosti državnih organov za izpolnjevanje nalog, ki jim jih naš socialistični samoupravni razvoj postavlja, so bolj jasno opredeljene obveznosti in določene odgovornosti vseh, predvsem komunistov, ki delajo v državnih organih — uprave, sodstva, tožilstva, inšpekcij idr. To je toliko bolj pomembno, ker stanje v političnih odnosih v deželi, značilno do 21. seje, ni vplivalo le na samo vsebino nekaterih razprav o funkcijah državne oblasti v našem sistemu, temveč tudi na delo in delovanje državnih organov in dejavnost komunistov in delovnih ljudi v njih. Liberalni pritiski v smeri devalviranja tistih funkcij države, ki jih delavski razred in socialistično samoupravljanje nujno potrebujeta, so se uveljavili tudi v slabljenju odgovornosti nekaterih državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. V boju za socialistično zakonitost in zatiranje protiustavnega delovanja je bilo premalo organiziranosti in učinkovitosti državnih in družbenih organov. Nujno se je bilo upreti tako težnjam po distanciranju zveze komunistov od državne oblasti kakor tudi tistim, ki so težile k njeni istovetnosti z državnim aparatom in spreminjanju v upravno-upravljavsko silo v sistemu oblasti. V bistvu sta obe težnji zanikali delavsko razredno naravo državne oblasti, v kateri je vodilna in usmerjajoča vloga zveze komunistov nenadomestljiv dejavnik pri uresničevanju njenega socialističnega in revolucionarnega bistva. Na delo in učinkovitost državnih organov pri varstvu ustavnosti in zakonitosti kakor tudi pri izvajanju gospodarske in družbene reforme in ukrepov za gospodarsko ustalitev so negativno vplivale zlasti naslednje okoliščine: dolgo ohranjanje dileme v zvezi z naravo federacije in odnosov v njej, oslabljena idejna enotnost v zvezi komunistov, premajhna odločnost v boju zoper razne protisamoupravne in protisocialistične sile, ki so se začele v tem razdobju napadalno uveljavljati v obliki nacionalizma, liberalizma, tehnokracije in birokratskega centralizma, neustrezna organiziranost komunistov v državnih organih. Okrepljeno delovanje razrednega sovražnika v deželi in iz tujine pred 21. sejo predsedstva ZKJ je opozorilo tudi na dejstvo, da državni organi premalo uporabljajo razpoložljive ukrepe za varstvo našega samoupravnega socialističnega razvoja, da je najti v njihovem delu oportunizem, nedoslednosti in neizenačena merila pri izvajanju poli525

tike pregona kakor tudi številne druge slabosti v izpolnjevanju z zakonom določenih funkcij. Na posvetovanjih julija 1972 in januarja 1973 v organizaciji izvršnega biroja z zastopniki izvršilnih organov centralnih in pokrajinskih komitejev ZK in komunistov, ki delajo v predstavniških in državnih organih v republikah, pokrajinah in v federaciji so bile obdelane naloge članov ZK v državnih organih in drugih političnih strukturah. Storjeni so bili določeni ukrepi za boljše organiziranje komunistov v državnih organih zaradi hitrejšega reševanja vprašanj, s katerimi so se srečevali, odgovornejšega dela in delovanja v uresničevanju politike ZKJ in uspešnejšega opravljanja funkcij državnih organov v celoti. Okrepljeno je bilo delovanje ZK za kadrovsko, materialno in organizacijsko usposabljanje organov državne uprave, pravosodja in varnosti, službe družbenega knjigovodstva, davčnih, inšpekcijskih in drugih služb zaradi učinkovitejšega uveljavljanja in varstva ustavnosti in zakonitosti na vseh področjih družbenega življenja, zaradi doslednega izvajanja ustavnih načel v praksi, a zoper vse oblike izigravanja zakonskih predpisov, zlorab, birokratske samovolje in prilaščanja pravic delovnih ljudi, zoper korupcijo, gospodarski in družbeni kriminal in zoper vsak napad na družbeno premoženje. Zaostrovanje osebne in družbene odgovornosti vseh nosilcev javnih funkcij in uresničevanje nadzorstva nad njihovim delom je eden izmed bistvenih pogojev za uspešno delovanje državnih organov. Smisel celotne akcije je usmerjen k usposabljanju vseh organiziranih socialističnih dejavnikov naše družbe, v tem sklopu pa tudi države, da bi se uspešno uresničevala z novo ustavo določena usmeritev, da bodo vse oblike politične oblasti v funkciji interesov delavskega razreda.

Delovanje komunistov v družbenopolitičnih organizacijah Z gospodarsko in družbeno reformo, zlasti z ustavnimi spremembami, so se zelo povečale potrebe, da se okrepi vloga družbenopotičnih organizacij. Toliko, kolikor se je povečevala idejnopolitična zavzetost komunistov, njihovih organizacij in vodilnih organov pri reševanju bistvenih vprašanj družbenega razvoja, se je povečevala in bogatila tudi aktivnost družbenopolitičnih organizacij, tako da so nastale pomembne osnove za neposredno in organizirano politično delovanje delavskega razreda in delovnih ljudi sploh. Preobraževanje družbenopolitičnih organizacij zaradi bolj vsestranskega in popolnejšega uresničevanja njihovih funkcij pa se ni razvijalo s stopnjo hitrosti, ki bi ustrezala potrebam organiziranega

in neposrednega angažiranja delavskega razreda in vseh socialističnih sil v boju za samoupravno združevanje dela. Na to je nedvomno vplivala tudi precej počasna preobrazba zveze komunistov kot nosilke idejnega in političnega usmerjanja in akcijskega usklajevanja delovanja vseh organiziranih sil socialistične družbene zavesti. Slabosti, ki so se pojavljale v delovanju zveze komunistov, so vplivale tudi na delo družbenopolitičnih organizacij. Tako stanje je olajševalo delovanje posameznikov in skupin, ki so si prizadevale, da po družbenopolitičnih organizacijah uresničujejo svoje interese, ki niso bili v skladu z interesi delavskega razreda. Nastajale so tudi težnje k političnemu partnerstvu in tudi k političnopartijskemu pluralizmu. Forumsko delo v mnogih vodilnih organih zveze komunistov je vodilo poleg drugega tudi do njihove zaprtosti nasproti družbenopolitičnim organizacijam. Čeprav je delovanje teh organizacij večinoma slonelo na komunistih, je pogosto primanjkovalo njihovega organiziranega in enotnega delovanja za uveljavitev stališč zveze komunistov in za razgibanje vseh socialističnih sil v politično akcijo. Družbenopolitične organizacije so se počasi prilagajale spremembam v družbenogospodarskem in političnem sistemu. Počasi se je spreminjala njihova družbena vloga, način delovanja in notranja razmerja, poleg drugega tudi zato, ker se komunisti niso z akcijami družbenopolitičnih organizacij bojevali za stališča zveze komunistov. Z ustavnimi spremembami se znatno razširjajo možnosti, da družbenopolitične organizacije delujejo kot pomembni nosilci in neločljivi del samoupravnega sistema. S tem se vsiljuje potreba po njihovem reformiranju tako, da bi se okrepila dejavna vloga članstva, kar naj omogoči, da postanejo instrumenti neposrednega političnega delovanja delavskega razreda in delovnih ljudi. Zveza komunistov ni vsestransko obravnavala vprašanja vloge in razvoja družbenopolitičnih organizacij. Predsedstvo ZKJ in njegovi organi so se šele v zadnjem času začeli dejavneje ukvarjati z vprašanji delovanja komunistov v družbenopolitičnih organizacijah. Izvršni biro in komisija za razvoj ZKJ sta obravnavala vprašanja o usposabljanju socialistične zveze in sindikatov za izpolnjevanje nalog pri izvajanju ustavnih sprememb oziroma za pospeševanje samoupravnih proizvajalnih odnosov in neposredne socialistične demokracije. Poudarjena je bila nujnost, da se socialistična zveza razvija kot enotna fronta organiziranih socialističnih sil na čelu z ZKJ, zveza sindikatov pa kot oblika neposrednega in organiziranega družbenopolitičnega delovanja delavskega razreda. Zveza komunistov je skupaj z vodstvi družbenopolitičnih organizacij začela razprave o spremembah v teh organizacijah, da bi lahko 527

uspešneje uresničevale svojo družbeno vlogo, samostojnost in družbenopolitično odgovornost. To je pospešilo delo za izdelavo ustreznih izhodišč za te organizacije in povečalo njihovo celotno delovanje. Povečana odgovornost komunistov za delo v socialistični zvezi, sindikatih, mladinskih, borčevskih in drugih družbenih organizacijah zlasti po pismu, je pripeljala do oživljanja dejavnosti teh organizacij v izvajanju številnih akcij. Družbenopolitične organizacije so sodelovale pri pojasnjevanju in izpolnjevanju stališč 21. seje predsedstva ZKJ, pisma in izhodišč za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ in kritično presodile stanje v svojem okolju. Družbenopolitične organizacije so se zaposlile z razlago in uveljavljanjem ustavnih sprememb, z izvajanjem delegatskega sistema in z določanjem meril za izbiro kadrov za javne funkcije. Z več odgovornosti so se družbenopolitične organizacije obnavljale in kadrovsko krepile. V organizacijah združenega dela so delavci predvsem s sindikalnimi organizacijami vodili organiziran boj za izvajanje ustavnih dopolnil. Te organizacije so uveljavile živahno delovanje v politiki gradnje stanovanj za delavce, družbenega dogovarjanja in varčevanja kakor tudi varstva standarda delavcev z majhnimi prejemki. Na tretji seji konference ZKJ decembra 1972 so obravnavali bistvena vprašanja boja zveze komunistov za socialistično usmerjenost in dejavno sodelovanje mladega rodu v razvoju samoupravne socialistične družbe. Poudarjena je bila zahteva po večanju mobilizacijske in usmerjevalne vloge ZK v boju mladine za socialistično preobrazbo družbe. Določene so bile naloge glede hitrejšega spreminjanja družbenega položaja in vloge mladine, glede reševanja življenjskih problemov mladine, glede strokovnega usposabljanja in idejnopolitičnega izobraževanja, glede nastajanja enakih možnosti za šolanje in izobraževanje mladih itd. Zlasti je bila poudarjena neogibnost organizacijskega in akcijskega usposabljanja mladinskih organizacij, da bi omogočili večjo družbeno in politično delovanje mladih. Izvršni biro predsedstva je večkrat obravnaval delovanje mladinskih organizacij in komunistov med mladino zaradi uresničenja stališč tretje seje konference. Posebno pozornost je posvečal marksističnemu in idejnopolitičnemu usposabljanju mladih in vprašanjem, od katerih rešitve je odvisno izboljšanje njihove socialistične vzgoje. Predsedstvo ZKJ je na svoji 47. seji uresničilo sklep tretje seje konference ZKJ in zavzelo stališča o temeljnih smereh in oblikah reorganiziranja mladinskih organizacij, izhajajoč iz potrebe, da se družbenopolitična organiziranost mladine prilagodi opravljenim spre-

membam in smerem nadaljnjega razvoja samoupravnih družbenogospodarskih in političnih odnosov in sedanjim potrebam mladine same. V skladu s sklepi tretje seje konference smo se lotili oblikovanja aktivov komunistov v vseh oblikah organiziranja, življenja in dela mladine, povsod, kjer ni osnovnih organizacij ZK. V mnogih občinskih organizacijah ZK so bila ustanovljena posebna telesa za delo med mladino. Organizacije in organi ZK zdaj pogosteje obravnavajo vprašanja, od katerih je odvisen družbenogospodarski položaj mladine, njena idejna usmerjenost in aktivnost v družbenopolitičnem življenju. Marksističnemu izobraževanju mladih posvečamo znatno večjo pozornost. Organizacije ZK v JLA

Delovanje organizacij ZK v JLA je bilo od devetega kongresa ZKJ intenzivno. Vedla se je kot neločljivi del ZKJ in je s svojim delovanjem prispevala k boju ZKJ za družbeni napredek, posebej za dosledno uresničevanje zamisli splošne ljudske obrambe in za večjo bojno graditev JLA. Idejnopolitično delovanje organizacij in komunistov v armadi je bilo zlasti intenzivno v zvezi z uresničevanjem stališč 21. seje predsedstva ZKJ, akcijskega programa druge seje konference in pisma. V središču angažiranja organizacije ZK v JLA so bili: razvoj in izvajanje zamisli o splošni ljudski obrambi, bojna graditev in moderniziranje armade ter krepitev idejne enotnosti in akcijske sposobnosti organizacije ZKJ. Uresničevanje zamisli splošne ljudske obrambe v borbeni graditvi armade in njeno nadaljnje združevanje v sistem splošne ljudske obrambe družbe je bilo najpomembnejše vprašanje v delovanju organizacij ZK v JLA. Težišče je bilo na graditvi moralnopolitične enotnosti armade, na izpopolnjevanju organizacije dela in sistema vodenja, na izboljševanju šolskega sistema in povečevanju strokovnosti kadrov, na razvoju znanstvenega dela in večjem izkoriščanju znanstvenih dosežkov v izgradnji JLA, na izboljševanju življenjskega standarda njenih pripadnikov in nadaljnjem organizacijskem izgrajevanju organizacij ZK in na njihovi akciji za idejno usposabljanje. Določeni so bili in se uresničujejo številni programi in akcije za nadaljnjo obdelavo zamisli splošne ljudske obrambe in izgradnje armade, med katerimi imajo poseben pomen: načrt razvoja oboroženih sil SFRJ za obdobje 1971—1975, smernice za obrambo SFRJ, osnutek zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o ljudski obrambi in zakon o službi oboroženih sil SFRJ. V teku je reševanje številnih vprašanj s področja opremljanja armade z nekaterimi sodobnejšimi bojnimi sredstvi in tehniko in pripravljanje večjih rezerv, 34 Deseti kongres ZKJ

529

potrebnih za vodenje vojne. Storjeni so bili pomembni napori tudi za boljše reševanje mnogih vprašanj pravnega položaja in gmotnega položaja pripadnikov armade. V vsakdanjem pouku enot so bili doseženi pomembni uspehi, kar se je zlasti pokazalo na manevrih leta 1971 in na številnih drugih vajah. Komande in organizacije ZK so storile številne ukrepe in akcije na področju upiranja sovražni dejavnosti, kar je prispevalo k ohranitvi moralnopolitične enotnosti armade, k večji čuječnosti in borbenejšemu odnosu pripradnikov JLA v celoti do sovražnega delovanja in nazorov, nasprotnih politiki ZKJ. Aktivnost organizacije ZK v JLA je bila stalno usmerjena tudi v pospeševanje razvoja medčloveških odnosov v armadi, ki so v skladu z bistvenimi vrednotami naše samoupravne socialistične družbe, z revolucionarnimi tradicijami, naravo in vlogo JLA. Komunisti, organizacije in vodstva so se stalno angažirali za dejavni položaj človekove osebnosti pri pouku, sprejemanju in izvajanju odločitev, pomembnih za življenje lastnega okolja, kakor tudi za krepitev tistih posebnosti vojaške organizacije (komandiranje, disciplina, načelo starešinstva), ki so razlog, da je naša armada visoko organizirana, pripravljena in učinkovita. S tem v zvezi so se bojevali proti pojavom malomeščansko-liberalističnih, tehnokratsko-birokratskih in drugih nazorov ter ravnanj, ki rušijo načelo enostarešinstva, slabijo komandiranje in odgovornost. Povečala se je odgovornost in angažiranost organizacij ZK in vseh dejavnikov v JLA pri delu za marksistično izobraževanje komunistov in drugih pripadnikov armade. V armadi se je poglobilo prepričanje, da brez organiziranega in intenzivnega marksističnega izobraževanja ni mogoče doseči zadovoljivih uspehov v graditvi enot in ustanov ter v delovanju pripadnikov JLA v družbenopolitičnih organizacijah in skupnostih. Na spoznanjih marksistične znanosti in na marksistični ideologiji v armadi temeljijo vzgojnoizobraževalni sistem, idejno delo in politično delovanje. To je prispevalo, da se pri pripadnikih JLA razvija marksistični pogled na družbo, vojno in armado oziroma na zamisel o splošni ljudski obrambi, na sodobno družbeno stvarnost, vprašanja in vidike samoupravnega družbenega razvoja in na zunanjo politiko SFRJ. V delovanju organizacij ZK na področju ideološkega dela in marksističnega izobraževanja so bile tudi slabosti. V nekaterih organizacijah ZK in v posameznih armadnih strukturah ni bilo razumevanja za te dejavnosti. To se je izražalo tudi v mnenjih, da je mark530

sistično izobraževanje in idejno delo obveznost le specializiranih organov, da se ta dejavnost omejuje na knjižno učenje kakor tudi v podcenjevanju pomena individualnega dela komunistov za lastno marksistično izobraževanje. V zvezi z idejnimi gibanji, političnimi spremembami in gospodarskimi in socialnimi odnosi v družbi je organizacija ZK v armadi delovala za poglabljanje zavesti in prepričanja pripadnikov JLA o vsebinskih vrednotah samoupravnega socializma in nujnosti odločujočega vpliva delavskega razreda na vseh področjih družbenega življenja. Delovala je tudi za okrepitev prepričanja armadne sestave o nujnosti enotnosti SFRJ kot enakopravne skupnosti naših narodov in narodnosti, za zagotovitev vseh tistih prvin, ki se JLA z njimi krepi in politično vede kot oborožena sila, ki varuje interese delavskega razreda in skupne interese vseh naših narodov in narodnosti kakor tudi za enotno razumevanje bistva in doslednega uresničevanja zamisli o splošni ljudski obrambi v vseh družbenih okoljih. Vse to je prispevalo, da so se pripadniki JLA v zapletenih političnih položajih dvignili nad delne interese okolij, da so se uprli poskusom raznih nacionalističnih, liberalističnih in birokratično-tehnokratskih sil, da bi oslabile enotnost JLA in da v svojem političnem vedenju izražajo in zastopajo tista stališča in interese, ki so opredeljeni in izraženi v stališčih in politiki ZKJ. V zavesti pripadnikov armade prevladuje prepričanje, da je nadaljnji socialistični razvoj naše družbe mogoč le na temeljih neposrednega upravljanja delavskega razreda in da njegov odločujoči položaj v družbi zagotavlja trajno in demokratično ustalitev družbenogospodarskih in političnih odnosov v naši skupnosti in je vir moči ljudske obrambe SFRJ. Organizacije in forumi ZK v armadi so uspešno sodelovali z organizacijami in vodstvi ZK in drugimi družbenopolitičnimi organizacijami in organi v družbenopolitičnih skupnostih pri reševanju aktualnih vprašanj s področja splošne ljudske obrambe in z drugih področij družbenega življenja. Potrebe po popolnejši uveljavitvi vloge organizacije ZK v JLA so terjale, da je organiziranje komunistov v neposredni funkciji njihove politične in idejne akcije. Izvršene so bile nekatere spremembe v osnovnem organiziranju komunistov v JLA. Število osnovnih organizacij se je povečalo od 523 na 1067, partijskih oddelkov pa od 319 na 586. Zmanjšalo se je tudi število konferenc ZK, konstituiranih na garnizijskem in medgarnizijskem načelu. Doslednejša uporaba organizacijsko-formacijskega načela pri organiziranju komunistov v armadi je dala mnoge pozitivne uspehe. 34*

531

Težišče delovanja se čedalje bolj prenaša v osnovne organizacije. Komunisti in organizacije se neposredneje ukvarjajo z vprašanji okolja, v katerem so. Neposrednejša je tudi kritika in samokritika in določneje se razpravlja o vprašanjih političnega in moralnega lika komunista. Čedalje pogumnejše je tudi idejno razmejevanje in doslednejše politično razčiščevanje s posameznimi člani ZK, ki so izražali idejne nazore in politično vedenje, nasprotno temeljnim idejnim opredelitvam in sprejeti politiki ZKJ. Prav tako se je povečal vpliv član stva pri oblikovanju stališč in skupne politike ZK v armadi. Komunisti iz osnovnih organizacij pogosteje, iskreneje in pogumneje sprožajo mnoga vprašanja, ki imajo ne le trenutni, temveč tudi trajnejši politični pomen. V znatni meri so bile premagane tudi prejšnje dileme o tem, s katerimi vprašanji se lahko ukvarjajo organizacije zveze komunistov. Prevladalo je mnenje, da ni vprašanja v razvoju armade, ki ni pomembno za idejno akcijo komunistov. V nekaj osnovnih organizacijah in forumih ZK in njihovih organov ni bila zadosti razvita praksa trajnega vpliva na tok akcije pri uresničevanju demokratično sprejetih stališč in sklepov, kar je povzročilo nedoslednost in nepopolnost pri njihovem izvrševanju. Na podlagi skupnega delovanja organizacije ZK v armadi je mogoče skleniti, da je bila v vsem razdobju od devetega kongresa odločujoči idejnopolitični dejavnik v krepitvi bojne sposobnosti in utrditvi moralno-politične enotnosti, središče idejnopolitičnega življenja in najpomembnejši dejavnik v pospeševanju razvoja socialistične družbene zavesti in delovanja pripadnikov JLA.

Doseganje vodilne vloge ZK v sistemu javnega obveščanja V razdobju med devetim in desetim kongresom ZKJ, zlasti po 21. seji predsedstva in pismu predsednika ZKJ in izvršnega biroja so bili stanje, vprašanja in razvoj dejavnosti obveščanja predmet večje pozornosti in bolj intenzivnega delovanja zveze komunistov in njenih organov, zlasti izvršnega biroja. Temeljne opredelitve devetega kongresa in smeri delovanja komunistov na tem področju so bile obdelane in konkretizirane v idejnopolitičnih izhodiščih na 6. seji predsedstva ZKJ novembra 1969 in v stališčih in sklepih 21. seje predsedstva ZKJ, druge seje konference ZKJ, s pismom in drugimi dokumenti predsedstva ter centralnih in pokrajinskih komitejev zvez komunistov. Razvijajoč se kot sestavina sistema socialističnih samoupravnih odnosov so tisk, radio in televizija v minulih petih letih postali samostojnejši, po oblikah, tematiki in vsebini pa raznovrstnejši in sodob-

532

neje urejevani. V njih se je, v celoti vzeto, popolneje uveljavljala objektivnost v obravnavanju družbenih vprašanj, interesov in protislovij različnih delov družbe, potreb, skrbi in prizadevanj delovnih ljudi in njihovih samoupravnih združenj na vseh področjih družbenega dela in ustvarjanja. Znatno se je okrepila tudi materialna podlaga obveščanja, zlasti v občinah, pokrajinah in republikah, povečalo se je število lokalnih in tovarniških glasil, pomnožile so se regionalne radijske postaje, povečalo se je število delavcev v dejavnosti obveščanja. Kljub temu pa naklada tiska in število RTV sprejemnikov še ne zadovoljujeta povečanih potreb in zahtev po popolnejšem in pravočasnem obveščanju. Potek podružbljenja sredstev obveščanja, ki se je začel pred devetim kongresom, in tesnejše povezovanje in vključevanje tiska, radija in televizije v samoupravne družbene tokove je ena izmed bistvenih značilnosti razvoja te dejavnosti v minulem razdobju. To pa so spremljale nekatere negativne težnje in praksa, kar se je bolj ali manj uveljavljalo v vseh okoljih in v vseh glasilih. Protisamoupravnim silam v sredstvih obveščanja in družbi ni ustrezalo angažirano, objektivno, razredno in idejno jasno oprededeljeno novinarstvo. Z vsiljevanjem umetnih dilem in preseženih nazorov o odnosih tiska in političnih struktur so nastajali položaji za vodenje bitke za skupinske in druge nesprejemljive interese in težnje. Smoter je bil, da se omrtvi vpliv in angažiranje zveze komunistov v tej dejavnosti. Odpori politiki in vplivom zveze komunistov so se uveljavljali tudi z zapiranjem sredstev javnega obveščanja v regionalne okvire, z zoževanjem obtoka obvestil med republikami in pokrajinama in z uvajanjem neenakopravnih odnosov na trgu informacij. To je onemogočalo delom tiska, radia in televizije, da objektivno, izvirno in z argumentacijo informirajo tudi o temeljnih družbenih gibanjih, zlasti v drugih republikah in pokrajinah, kar je sredstvom informiranja oteževalo, da bi se razvijala kot še pomembnejši dejavnik idejne in politične integracije jugoslovanske socialistične skupnosti. Delovanje s stališč nacionalizma, birokratskega centralizma, tehnokratizma, liberalizma in frakcionaštva v nekaterih obdobjih je našlo oporišča tudi v sredstvih obveščanja, zlasti v nekaterih glasilih in okoljih. Ocene, ki so jih o tem izrekli organi ZKJ in vodstva ZK v republikah in pokrajinah, zlasti po 21. seji predsedstva ZKJ ter na kongresih ZK republik in konferencah ZK pokrajin, kažejo, da se je vsiljevanje protisamoupravnih vplivov, monopolističnih pritiskov, manipuliranj v sredstvih obveščanja močneje uveljavljalo tedaj, ko je primanjkovalo organiziranega, kontinuiranega in praktičnega boja zveze komunistov za uresničenje politike in stališč ZKJ na tem 533

področju. Tedaj so se v nekaterih glasilih vsilile sorazmerno majhne protisamoupravne sile in posamezniki, ki so težili, včasih pa se jim je to tudi posrečilo podrediti jih svojim interesom in smotrom. V takih razmerah in ozračju je večina sredstev obveščanja precej enostransko in s poudarjenim negativističnim prijemom obravnavala našo družbeno problematiko, razvoj in dosežke samoupravnega socializma. To se je zlasti kazalo v lovu za senzacijami, v dramatiziranju in vznemirljivem opisovanju spopadov, v objavljanju neobjektivnih in nepreverjenih obvestil in namerno napačnih podatkov, vse tja do pojava protisocialističnih in protikomunističnih vsebin, pristranskega poudarjanja raznih delnih, egoističnih in monopolističnih interesov, neargumentirane in razbij aške kritike, meščanskih in malomeščanskih nazorov, prostaško-poslovnega podleganja neokusu s kičem, plažo itd. V spoznavanju in ocenjevanju globalne politike so govorili o razrednih interesih, o samoupravni skupnosti dežele, o odločnejši vlogi delavskega razreda, vendar pa je to v konkretnem vedenju in praksi navadno izostajalo. Vzroki teh in drugih vprašanj so bili tudi v nerazvitih samoupravnih odnosih v časopisnih delovnih organizacijah, v neangažiranosti in formalističnem delu svetov. Premajhna enotnost posameznih uredništev je omogočala pojave skupin in povezovanja s političnimi frakcijami, odobravanje leaderstva in podrejanje uredniške politike pritiskom take vrste. Ugotavljajoč resne idejnopolitične napake in pojave odstopov od politike ZKJ, ki so se pokazali v posameznih sredstvih obveščanja, je predsedstvo ZKJ na 17. seji zavezalo vodstva ZK v republikah in pokrajinah, da z ostrimi ukrepi zagotovijo učinkovitejše in odločnejše nasprotovanje komunistov vsemu temu. Kljub posredovanju centralnih in pokrajinskih komitejev pa se stanje na tem področju dolgo ni popravilo, vztrajno so zavračali kritične pripombe, probleme in slabosti pa so videli večinoma na drugi strani. Po 21. seji predsedstva ZKJ in drugi seji konference ZKJ so bile sprožene bolj odprte in konstruktivne razprave o stvarnih in vsebinskih vprašanjih in se je začelo idejnopolitično razšiščevanje v dejavnosti obveščanja. Okrepljeno idejnopolitično delovanje komunistov je spodbudilo kritično analiziranje dela, vsebine in idejne usmerjenosti posameznih glasil in izdaj, izrečena pa je bila tudi ocena o prodoru nacionalizma v sredstva javnega obveščanja. Nekateri listi in časopisi, ki so delovali z nacionalističnih in drugih socialističnemu samoupravljanju in politiki ZKJ nasprotnih stališč, so prenehali izhajati. To se je zgodilo z nekaj listi in časopisi na Hrvatskem, nastalimi v razdobju med obema kongesoma, ki so pod vplivom protirevolucio-

534

narnih teženj, frakcionaškega in nacionalističnega delovanja bili spremenjeni v tribune t. i. množičnega gibanja in njegovih voditeljev. Prodor nacionalizma se je uveljavil tudi v drugih okoljih v nekaterih sredstvih obveščanja in tudi v največjih in najbolj vplivnih. Idejnopolitični boj za uresničevanje politike ZKJ in večji družbeni vpliv v tisku, v radiju in televiziji se ni povsod, zlasti v okoljih, kjer so se uveljavljali najmočnejši odpori samoupravnemu razvoju, bil od začetka enako intenzivno. V nekaj uredništvih, npr. v Beogradu, so zavračali in počasi sprejemali kritiko, ki jim je bila izrečena zaradi prodora liberalizma, malomeščanske miselnosti, pristranskega pisanja o drugih okoljih idr. Podobno so reagirali tudi v nekaterih drugih okoljih in časnikih. Predsedstvo ZKJ, izvršni biro in organi ZK v republikah in pokrajinah so opozarjali na te pojave in terjali, da se hitreje obvladajo slabosti in negativna dediščina preteklosti ter spodbujali usklajevanje pogledov in oblikovanje enotnih idejnopolitičnih stališč o vprašanjih, ki so jih v praktični idejnopolitični akciji različno razumeli in obravnavali. Smoter je bil, da bi to dejavnost izboljšali, uskladili z ustavnimi spremembami in da bi postala instrument funkcioniranja in nadaljnjega razvoja socialistične samoupravne družbe. Ta in druga pomembna vprašanja ter aktualni problemi so bili obravnavani v 1. 1972 na širšem partijskem posvetovanju, ki ga je organiziral izvršni biro, in na skupni seji predsedstva ZKJ ter zvezne konference SZDLJ. Sklepi teh sestankov so opozorili na obveznost in odgovornost vodstev ZK in socialistične zveze, zlasti v republikah in pokrajinah, kakor tudi komunistov v uredništvih, za izboljševanje te dejavnosti in objektivno in odgovorno obveščanje o vseh družbenih gibanjih v Jugoslaviji ter v vseh republikah in pokrajinah. Posebej je bila poudarjena potreba po hitrejšem izoblikovanju sistema obveščanja na enotnih načelih, izdelavi skupnih programov na televiziji in v drugih sredstvih javnega obveščanja idr. Toda dogovorjenih in določenih političnih in idejnih ukrepov niso dosledno izvajali in tam, kjer je bil sprožen, boj komunistov ni bil zadosti vztrajen in odločen, hitro je postal slabokrven in oportunističen. Prav v tem času je v nekaterih beograjskih uredništvih političnega obveščanja prišlo do odmikov od stališč 21. seje in tudi poskusov, da bi jih degradirali. V uredniški politiki, pisanju o posameznih pojavih in načinu izbire dejstev je bilo čutiti močan vpliv frakcionaške povezanosti ljudi na najodgovornejših mestih v posameznih javnih glasilih in tedanjih nosilcev najodgovornejših funkcij v ožjem vodstvu ZK Srbije. Šele s pojavom pisma je nastopila konsolidacija organizacije ZK in idejna diferenciacija v mnogih glasilih in okoljih. Opravljene so 535

bile tudi spremembe v zamisli in urejevalni politiki posameznih, listov in oddaj. Čedalje bolj kritično spoznavamo idejnopolitična vprašanja, usmeritev in vsebino zabavno-revialnega tiska. Z vodilnih položajev so bili odstranjeni ljudje, ki so bili na zvezi komunistov nasprotni liniji. Čedalje bolj posvečamo pozornost izbiri in moralnopolitičnim kvalitetam novinarjev, njihovemu marksističnemu in poklicnemu izobraževanju in izpopolnjevanju. Zveza komunistov je zlasti opozarjala na potrebo, da se na načelih ustavnih dopolnil okrepi vpliv združenega dela na sredstva in skupen sistem obveščanja, kar je podlaga njihovega trajnega povezovanja z družbo. Delovanje za izpolnitev nalog iz pisma, čeprav v vseh okoljih in v vseh uredništvih ni bilo enako intenzivno in odločno, je spodbudilo prizadevanja za popolnejše in bolj objektivno obveščanje, da je v stolpcih listov in v oddajah bolj navzoč delovni človek, njegov interes, uspehi njegovega dela, njegove življenjske in delovne možnosti. S takim angažiranjem so sredstva obveščanja in večina novinarjev dali pomemben prispevek k izpolnjevanju nalog iz pisma in izhodišč za pripravo desetega kongresa ZKJ, uresničevanju politične stabilizacije, ustavnih dopolnil in skupnih interesov delavskega razreda, narodov in narodnosti Jugoslavije. Močno spodbudo temu je dalo tudi širše posvetovanje komunistov v sredstvih obveščanja, ki ga je konec leta 1972 organiziral izvršni biro. V zadnjem času organizacije zveze komunistov v uredništvih bolj zagotavljajo svoj vpliv na uredniško in kadrovsko politiko. Na najodgovornejša mesta so prišli idejnopolitično jasno opredeljeni, usmeritvi ZKJ privrženi in sposobni ljudje. Delovanju komunistov, ki delajo v novinarstvu, čedalje bolj pomagajo tudi politična vodstva v republikah, pokrajinah in federaciji. Po drugi seji konference ZKJ se je v izvršnem biroju občasno sestajalo telo, ki ga sestavljajo člani izvršilnih organov centralnih in pokrajinskih komitejev in komiteja konference ZK v JLA. Njegovo področje dela je politično-propagandno delovanje in obveščanje. Na sestankih tega telesa so obravnavali aktualna vprašanja, usklajevali in določali stališča skupnega pomena za delovanje, položaj in vlogo sredstev obveščanja in dejavnosti obveščanja v celoti. Tisk, radio in televizija so kazali veliko zanimanje za seje predsedstva ZKJ, republiških in pokrajinskih komitejev in njihovih teles kakor tudi za druge sestanke in srečanja v zvezi komunistov. V daljšem razdobju, zlasti pa po pismu, so na straneh tiska, v oddajah radija in televizije posvečali veliko večjo pozornost razpravam, odločitvam in sklepom partijskih forumov, aktivnosti in življenju zveze komunistov v celoti. To je bil tudi uspeh prizadevanj predsedstva 536

ZKJ, izvršnega biroja, centralnih in pokrajinskih komitejev in njihovih organov, da svoje delovanje okrepijo tudi po sredstvih javnega obveščanja. Pomemben napredek je bil dosežen tudi v obveščanju javnosti o sejah izvršnega biroja. Sporočila s sej biroja so bila veliko bolj določna in vsebinska. V celoti vzeto se v organih zveze komunistov bolj negujejo in uveljavljajo neposrednejše sodelovanje, redni stiki in dogovarjanje z zastopniki tiska, radia in televizije. Storjen je bil pomemben korak naprej v pravočasnem seznanjanju akreditiranih novinarjev pri predsedstvu ZKJ in vodilnih ljudi v uredništvih z dogajanji v ZKJ in v družbi, z akcijami in ukrepi, ki se pripravljajo v organih zveze komunistov. Ustalile so se redne konference za tisk z domačimi in tujimi novinarji ipd. Predsedstvo ZKJ in izvršni biro sta obravnavala tudi vprašanja uresničevanja politike ZKJ na področju informativno-propagandne dejavnosti do tujine in določila nekatere dolgoročne naloge ZKJ in družbe v celoti. Prizadevanja za nastajanje resnične predstave v svetovni javnosti o Jugoslaviji so vodili ne le naši interesi, temveč tudi obveznosti do socialističnih, neuvrščenih in naprednih sil po svetu. Politika in delovanje na tem področju je zadeva vse skupnosti, vseh organiziranih socialističnih sil. Informativno-propagandna dejavnost do tujine mora biti predmet stalnega preučevanja in sestavina tekoče politike delovnih organizacij, občin, pokrajin, republik in federacije. V tem je ZKJ našla svoje mesto in odgovornost, zlasti v razdobju izvajanja stališč v pismu predsednika ZKJ in izvršnega biroja. V skladu s storjenimi ukrepi na tem področju se je začela tudi dejavnost za izdelavo celotnega sistema propagandnega delovanja in sistematičnih akcij, katerih smoter je uveljaviti uspehe in izkušnje samoupravnega socialističnega razvoja naše dežele, da zavrača učinke sovražne propagande in da se upira prodiranju nam tujih ideologij. S tem v zvezi je bila poudarjena potreba po napadalnejšem in hitrejšem reagiranju na napade iz tujine. Pri zvezni konferenci SZDLJ je bilo organizirano telo, ki mora izdelovati politiko celotnega informativno-propagandnega delovanja do tujine in spremljati njeno izvajanje. Izhajajoč iz svojih obveznosti in odgovornosti za idejnopolitično usmerjenost in uresničevanje politike ZKJ v glasilih, katerih ustanovitelji so organi in organizacije v federaciji, je izvršni biro opozoril na potrebo po hitrejši graditvi in določanju njihove zasnove in reševanju nekaterih vprašanj njihovega gmotnega položaja. Izvršni biro je večkrat obravnaval zasnovo glasila »Komunist« in drugih izdaj tega informativnopolitičnega središča ZKJ, ki jo je predsedstvo sprejelo na 32. seji. Uredništvo časnika v Beogradu in ured537

ništva v republikah in pokrajinah, ki v zadnjem času čedalje bolj dejavno delujejo, so storila določene napore, da bi izpolnila naloge, ki izvirajo iz nove zasnove časnika. V tem razdobju je bilo storjenih več ukrepov za izboljšanje materialnega položaja sredstev obveščanja, zlasti informativno-političnih glasil. Mnoga vprašanja pa so še naprej odprta in jih šele moramo reševati. Izkušnje kažejo, da morajo vodstva ZK zagotoviti boljšo in stalno organiziranost in odgovorno angažiranje pri uresničevanju in delovanju sistema obveščanja. To terja, da se povečajo in okrepijo službe, ki se v ZK ukvarjajo s temi vprašanji. Te službe še niso tako razvite, da bi uspešneje prispevale k funkcioniranju sistema informiranja, uvajanju nujnih medsebojnih zvez, sodelovanju in koordinaciji v programiranju in izpolnitvi skupnih akcij.

V. Mednarodna aktivnost Zveze komunistov Jugoslavije in socialistične federativne republike Jugoslavije med devetim in desetim kongresom ZKJ 1. Zveza komunistov Jugoslavije je v razdobju med devetim in desetim kongresom ZKJ posvečala velik pomen zunanji politiki in mednarodnemu delovanju, krepitvi varnosti in mednarodnega položaja neodvisne, socialistične in neuvrščene Jugoslavije. Predsedstvo ZKJ, izvršni biro in druga delovna telesa predsedstva ZKJ so redno obravnavali spremembe in gibanja v mednarodnih stikih in delavskem gibanju ter določali stališča o aktualnih vprašanjih. Dajali so pobude in ustvarjalno prispevali k nadaljnjemu obdelovanju zamisli in prakse naše neuvrščene zunanje politike. V razdobju med kongresoma ZKJ je bil storjen pomemben korak naprej v podružbljanju in demokratiziranju zunanje politike ter celotnega delovanja naše dežele po svetu. V naši deželi se je znatno povečalo število nosilcev in aktivnih udeležencev pri oblikovanju in uresničevanju zunanje politike, mednarodnih stikov in sodelovanja. Povečalo se je število družbenopolitičnih skupnosti, organizacij, ustanov in delovnih kolektivov, ki dejavno sodelujejo v mednarodnem delovanju. V ustavnih dopolnilih in novi ustavi SFRJ so natančno določene pravice, obveznosti in odgovornosti federacije kot zvezne države in družbenopolitične skupnosti na področju zunanje politike Jugoslavije in poudarjena je skupna odgovornost socialističnih republik in pokrajin pri oblikovanju in uresničevanju enotne zunanje politike SFRJ.

538

Izkušnje dosedanjega razvoja so potrdile organsko povezanost uspehov notranjega razvoja na temeljih samoupravljanja z neuvrščeno zunanjo politiko, z vlogo naše dežele po svetu in s krepitvijo njenega mednarodnega položaja. Vsi praktični koraki za krepitev vloge ZKJ na vseh področjih socialističnega razvoja, stabilnosti naše dežele, v utrjevanju enotnosti in povezanosti naše samoupravne večnacionalne socialistične skupnosti so bistveno prispevali k ohranitvi neodvisnosti, varnosti in krepitvi mednarodnega položaja Jugoslavije. Odločujoči dejavnik v zagotavljanju neodvisnega mednarodnega položaja in varnosti Jugoslavije je obrambna sposobnost, zasnovana na odločnosti vseh delovnih ljudi, narodov in narodnosti naše dežele, da se postavijo po robu vsakemu napadu. To je hkrati bistveno poroštvo zoper vse pritiske od zunaj in vmešavanja v naše notranje zadeve. V tem je tudi smisel zamisli in prakse splošne ljudske obrambe. Sile, ki so nasprotovale in se upirale razvoju samoupravne socialistične družbe, so nujno prišle v spopad z neuvrščeno zunanjo politiko naše dežele, z interesi in težnjami delavskega razreda, narodov in narodnosti Jugoslavije in z interesi varnosti in neodvisnosti dežele. Zato je ZKJ vodila dosleden boj in zadala odločilen udarec nosilcem nazorov, ki so nasprotovali revolucionarni usmeritvi politike neuvrščanja in poskušali, da načelnost naše neuvrščene politike nadomestijo z nenačelnostjo, pragmatizmom in balanciranjem. Pri nadaljnji krepitvi revolucionarne neuvrščene zunanje politike naše dežele imajo poseben pomen sklepi skupnih sej predsedstva ZKJ in predsedstva SFRJ o mednarodnem položaju in zunanji politiki Jugoslavije iz julija 1.1972 in delovanje ZKJ za uresničenje pisma tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ. Omenjeni sklepi skupnih sej predsedstva ZKJ in predsedstva SFRJ so tudi obračun s tezami, nasprotnimi našim razrednim, marksističnim stališčem, s čimer sta bila spodbujena idejna diferenciacija in boj za onemogočenje ponovitve birokratične zaprtosti in frakcionaške dejavnosti na področju zunanje politike. 2. V razdobju med devetim in desetim kongresom ZKJ se je potrdila pravilnost, aktualnost in daljnosežnost neuvrščene politike Jugoslavije, ki je še bolj okrepila mednarodni položaj naše dežele. Taka politika je pomemben dejavnik v boju za mir in varnost, za demokratiziranje mednarodnih stikov, za enakopravno sodelovanje, ohranitev neodvisnosti in suverenosti vseh dežel, za nadaljnjo uveljavitev miroljubne koeksistence, gospodarski razvoj, družbeni napredek in socializem. V mednarodnih stikih, ki so v zadnjih letih doživljali pomembne spremembe in izražali vso zapletenost, protislovnost, povezanost in medsebojno odvisnost sodobnega sveta, je bila Jugoslavija nosilec

539

mnogih akcij in pobud. ZKJ in SFRJ sta nadaljevali s podpiranjem revolucionarnih tokov in naprednih sil. Sodelovanje ZKJ s komunističnimi in delavskimi partijami, narodnoosvobodilnimi in drugimi naprednimi gibanji in silami je prispevalo k revolucionarnim, socialističnim in naprednim gibanjem. Vse to je prispevalo k nadaljnjemu utrjevanju neodvisnosti in varnosti Jugoslavije in okrepilo njeno vlogo in ugled v mednarodnih stikih in med demokratičnimi, naprednimi in socialističnimi silami po svetu. Zveza komunistov Jugoslavije in druge družbenopolitične organizacije, delavski razred in vsi delovni ljudje naše dežele so odločno podpirali in bodo podpirali in gmotno pomagali osvobodilnim bojem, narodnoosvobodilnim gibanjem v boju za obrambo neodvisnosti in suverenosti dežel in narodov, za uveljavitev zakonitosti narodnoosvobodilnih gibanj in protikolonialnega boja, za pravico vsakega naroda in dežele, da se z vsemi sredstvi bojuje za svobodo in neodvisnost. Tako jugoslovansko stališče izvira iz bistva politike neuvrščanja, načelnih opredelitev ZKJ, njenega internacionalizma in razrednega značaja. Delavski razred in delovni ljudje Jugoslavije so pomagali, podpirali in se solidarizirali z bojem ljudstev Vietnama, Laosa in Kambodže, z arabskimi narodi v njihovem boju proti agresiji Izraela, z naprednimi silami in ljudstvom Čila proti vojaško-fašističnemu režimu, z narodi, ki vodijo oboroženi narodnoosvobodilni boj zoper kolonializem Portugalske ter rasističnih režimov Južnoafriške unije in Rodezije. Neuvrščena zunanja politika socialistične Jugoslavije je kot trajna politična usmeritev izraz naše revolucije, samostojnega razvoja na temeljih socialističnega samoupravljanja, federativne ureditve, popolne enakopravnosti in bratstva ter enotnosti naših narodov in narodnosti in neodvisnega mednarodnega položaja SFRJ. Sočasno je tudi dejavnik notranje enotnosti vseh naših narodov in narodnosti. Kontinuiteta načela o neuvrščeni zunanjepolitični usmeritvi Zveze komunistov Jugoslavije je izraz razrednega bistva in doslednosti naše socialistične revolucije. Neuvrščena politika je izraz naprednih in socialističnih teženj in naporov delovnih ljudi vseh narodov in narodnosti Jugoslavije, da zagotovijo kar najbolj ugodne mednarodne možnosti sodelovanja in varnosti, za čimhitrejši, čimbolj vsestranski in čimbolj uspešni socialistični razvoj naše dežele v miru in svobodi. V sodobnih možnostih razvoja mednarodnih stikov se neuvrščena politika potrjuje za Jugoslavijo in ZKJ kot najnaprednejša in najstvarnejša politika. V njej se interesi delovnih ljudi, narodov in narodnosti Jugoslavije globoko prežemajo, združujejo in istovetijo z zgodovinskimi interesi in prizadevanji delavskega razreda, narodov in vseh naprednih sil

540

sveta. S svojo protiimperialistično vsebino in z bojem proti podrejanju in izkoriščanju neuvrščena zunanja politika naše dežele prispeva k zoževanju prostora za gospodovanje in politiko s položajev sile. Neuvrščena politika Jugoslavije ni omejena niti zemljepisno niti na ožja področja družbene prakse in državne dejavnosti. Potrjuje se na vseh relacijah — v skupnem delovanju z neuvrščenimi deželami Azije, Afrike in Latinske Amerike, v stikih s sosednimi deželami, v sodelovanju s socialističnimi deželami, v Evropi, v sodelovanju z vsemi deželami sveta na načelih miroljubne koeksistence. Nerazdeljiva je po vsebini in velja za gospodarske, politične, znanstvenotehnične, kulturne in druge mednarodne stike, pri čemer se zavzema za napredne družbene spremembe. Po svetu čedalje bolj spoznavajo, da brez sprejetja in doslednega boja za uveljavitev načel, ki so temelj politike neuvrščanja, ni mogoč protiimperialistični boj, niti ni mogoče neuvrščenih, ki so postali materialna, realna sila in dejavnik svetovne politike, obiti pri reševanju vprašanj, s katerimi se sooča sodobni svet. Imperialistične in druge sile, ki nasprotujejo svobodnemu in neodvisnemu razvoju dežel in narodov, spoznavajo nevarnost, ki jim »preti« od politike neuvrščanja. Zato se krepijo odpori tej politiki in prizadevanja, da bi razbili enotnost neuvrščenih dežel z raznimi pritiski, grožnjami in z uporabo sile, z vmešavanjem v notranje zadeve, z gospodarskimi blokadami itd. To terja še bolj organizirano delovanje in enotne dolgoročne nastope neuvrščenih dežel v mednarodnih stikih. 3. Ko analizira spremembe in gibanja v sodobnem svetu, ZKJ v izhodiščih za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ocenjuje, da sile miru, napredka in socializma čedalje bolj odločilno vplivajo na tokove družbenih gibanj in mednarodnih stikov v skladu s svojo naraščajočo materialno, družbeno in politično močjo. Družbenogospodarski in politični tokovi v sodobnem svetu kažejo nadaljnjo krepitev socializma kot svetovnega procesa in odpirajo nove možnosti in vidike za krepitev socialističnih, protiimperialističnih in drugih naprednih ter miroljubnih sil. Poglablja se kriza sistema kapitalizma in imperializma, še bolj se zaostrujejo družbenogospodarska protislovja, zožuje se prostor za delovanje sil imperializma, gospodovanja in izkoriščanja. Socialistične dežele dajejo s svojimi razvojnimi uspehi čedalje bolj pomemben prispevek k razvoju socializma po svetu. S svojim obstojem in delovanjem socialistične dežele čedalje bolj omejujejo območje vladavine in učinkovanja kapitalističnega sistema in postajajo čedalje pomembnejši dejavnik v popuščanju mednarodne nape541

tosti in v pospeševanju razvoja mednarodnega sodelovanja na načelih miroljubne koeksistence. Znanstveno-tehnološka revolucija pospešuje razvoj proizvajalnih sil, povzroča globoke posledice v družbenih odnosih in krepi medsebojno odvisnost sveta. Čeprav sama po sebi ne spreminja družbenih odnosov, znanstveno-tehnična revolucija pospešuje nastajanje dejanskih možnosti, v katerih se krepijo zahteve po njihovi spremembi. Protislovje med visoko stopnjo razvoja proizvajalnih sil in preživelih družbenih odnosov je stalni vir družbenih nasprotij in spopadov v mednarodnih stikih. Posebna značilnost gibanja v sodobnem svetu je nastajanje monopolističnih nadnacionalnih družb, velikih središč industrijske in finančne moči. Te uporabljajo svojo gmotno moč za osvajanje političnih in družbenih položajev in moči v posameznih deželah in pokrajinah, dosegajo monopolistične položaje in pobirajo ekstra profite. Tako posebno prizadevajo interese nerazvitih in manj razvitih dežel. Nasprotje med delom in kapitalom postaja čedalje bolj izrazito in zapleteno. Bujna rast proizvajalnih sil se čedalje bolj razhaja z obstoječim monopolistično-kapitalističnim in birokratično-etatističnim načinom prilaščanja in delitve presežnega dela. Zato se bolj kakor kadarkoli prej postavlja neogibna potreba po socialistični preobrazbi družbe. Hkrati z razvojem materialnih sil, z naraščanjem delavskega razreda v skoraj vseh deželah in z zmerom večjo potrebo po spremembi družbenih odnosov se odpirajo tudi nove možnosti za prodor socialističnih idej in prakse, za solidarnost, povezovanje in uresničevanje interesov delavskega razreda in delovnih ljudi sploh. V teh tokovih so boj za popolno gospodarsko in politično neodvisnost narodov in dežel, za pravico vsakega naroda do lastne poti razvoja, enakopravno in demokratično sodelovanje dežel, ne glede na njihovo velikost in število prebivalcev, sestavina boja za mir, družbeni napredek in socializem po svetu. To je tudi vsebina politike neuvrščenosti, ki ima zmerom bolj pomembno vlogo po svetu in postaja nenadomestljivi dejavnik pri reševanju vprašanj, s katerimi se sooča sodobni svet. Sodobni razvoj po svetu je pokazal, da je aktivna miroljubna koeksistenca edina alternativa vojni in nevarnosti izbruha novega svetovnega spopada. Miroljubna koeksistenca ni le zahteva po priznanju sodobne stvarnosti, temveč tudi izraz nujnosti, da v miru in sodelovanju zagotovimo možnosti za nadaljnje napredne spremembe in revolucionarna gibanja, kar obsega tudi pravico vsakega naroda, da se bojuje za svojo osvoboditev in neodvisnost. Za miroljubno

542

koeksistenco se bojujejo neuvrščene, socialistične in druge miroljubne dežele ter demokratične in napredne sile po svetu. Stalne grožnje in nadaljnja uporaba sile v mednarodnih stikih so ena izmed značilnosti sodobnega sveta. Uporaba vojaške sile v sodobnih razmerah se čedalje bolj omejuje na lokalna območja, omejene vojne in posebno vojno v boju proti nacionalnoosvobodilnim in revolucionarnim gibanjem ter kot zatiralna sila v preprečevanju naprednih gibanj v mnogih deželah v svetu. V razdobju med kongresoma ZKJ se je okrepila odločenost narodov in dežel v boju proti kolonializmu, neokolonializmu in rasizmu. Intenzivnejši so postali tokovi politične in gospodarske emancipacije narodov in dežel v boju proti imperialistični agresiji in vsem oblikam podrejanja in omejevanja neodvisnosti in prostega razvoja. Svet pa je še zmerom soočen z imperialističnimi napadi, z grožnjami in uporabo sile, z raznimi pritiski in podrejanji. Zaostrila so se vprašanja neenakomernega razvoja. Še bolj se je poglobil prepad med razvitimi in deželami v razvoju. Vse to resno ogroža svetovni mir in varnost. Prizadevanja in delovanje neuvrščenih, socialističnih in drugih miroljubnih dežel, naprednih in demokratičnih sil po svetu so pripeljala do popuščanja mednarodne napetosti v posameznih regijah. Pogajanja in sodelovanje med ZSSR in ZDA in sploh Vzhoda ter Zahoda so ugodno vplivala na mednarodni položaj, predvsem s stališča izogibanja jedrskemu spopadu in katastrofi. Za stike, pogovore in sporazumevanje velikih sil so se zavzemale neuvrščene dežele že od beograjske konference leta 1961. Jugoslavija se je skupaj z drugimi neuvrščenimi deželami in naprednimi silami in gibanji dosledno zavzemala, da bi pri reševanju mednarodnih vprašanj, predvsem pa vprašanj miru in varnosti po svetu, enakopravno sodelovali vsi narodi in dežele, ne glede na velikost in število prebivalcev. Prav tako je opozarjala na to, da popuščanja ni mogoče omejiti na posamezna ožja območja, temveč mora zajeti vse regije na svetu, da je nujna uporaba načela aktivne miroljubne koeksistence v stikih med vsemi deželami in narodi. To je poroštvo za nastajanje zaupanja in za hitrejše ter uspešnejše reševanje mednarodnih vprašanj. Zveza komunistov Jugoslavije sodi, da je le na teh temeljih mogoče zagotavljati trajen mir, varnost, neodvisnost, prost družbeni in gospodarski razvoj in enakopravno mednarodno sodelovanje vseh dežel in narodov. V sklopu sprememb po svetu je pomembno, da je LR Kitajska zasedla mesto v ZN, ki ji po pravici pripada, kakor tudi njeno širše angažiranje v mednarodnih stikih. To je odprlo možnosti, da LR Kitajska kot velika dežela sodeluje pri reševanju aktualnih mednarodnih vprašanj. Pomembno mesto ima normaliziranje stikov LR Kitajske z ZDA in drugimi deželami. 543

Sovjetsko-kitajski spor, ki še traja, povzroča, da je mednarodni položaj bolj zapleten in ni brez posledic za širša mednarodna gibanja. 4. Socialistična zavest čedalje bolj prežema sodobno družbo. Socialistične in druge napredne sile uresničujejo velike dosežke v spreminjanju družbenih odnosov in delujejo v skoraj vseh deželah. V takih razmerah narašča odgovornost strank in gibanj, ki predstavljajo delavski razred, kakor tudi naprednih in narodnoosvobodilnih gibanj v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Bogastvo izkušenj, pridobitev in zamisli in različna pota graditve socializma postajajo zmerom bolj temeljno obeležje socialističnih sil po svetu. Ena izmed temeljnih izkušenj iz dosedanjega boja za socializem kaže, da je uspeh razrednega boja socialističnih sil bil toliko večji, kolikor se jim je posrečilo, da so se v svoji politični praksi in teoretični misli popolneje prilagodile možnostim, v katerih delujejo. Sodobna gibanja po svetu spodbujajo spoznanje o nujnosti, da se opustijo tiste zamisli o odnosih v delavskem gibanju, ki so bile izraz ideološke izkjučnosti in teženj, da se monopolizira pravica do izražanja interesov socializma, prav tako pa tudi nevzdržnost teorije in prakse o mednarodnem vodilnem središču v delavskem gibanju. Tokovi sodelovanja in medsebojnega povezovanja delavskih strank tako znotraj posameznih dežel kakor tudi v širših mednarodnih okvirih postajajo čedalje bolj intenzivni. Odpravljanje sporov med posameznimi strankami in strujami v delavskem gibanju odpira nove možnosti in prostor za uvajanje demokratičnega in enakopravnega sodelovanja. Različnost možnosti in bogastvo oblik boja, ki ga delavski razred in druge napredne sile bojujejo v sedanjem svetu, dajeta nove vsebine in terjata nove oblike sodelovanja, povezovanja, vzajemnega podpiranja, pomaganja in dejanske solidarnosti socialističnih in naprednih sil po svetu. Mednarodno delavsko gibanje lahko svoj internacionalizem in sodelovanje za dosego skupnih zgodovinskih smotrov uspešno izgrajuje s povezovanjem pravih, razrednih in nacionalnih interesov delavskega razreda ob popolnejšem spoznavanju možnosti za nove prodore socializma. Tako sodelovanje in razmerja so lahko zasnovana in se razvijajo le na temeljih spoštovanja neodvisnosti, samostojnosti, enakopravnosti, nevmešavanja v notranji razvoj in politiko drugih pravic vsakega naroda, na prosto izbiro poti svojega razvoja, kakor tudi odgovornosti vsakega revolucionarnega gibanja pred svojim delavskim razredom in narodom. 5. Energetska kriza, vprašanja kreditnega in trgovinskega sistema, denarna kriza, naraščanje cen nafte, drugih surovin in hrane ter uporaba nafte kot gospodarskega in političnega orožja so odkrile globoka protislovja in slabosti sedanjega sistema neenakopravnih gospodarskih in političnih stikov in pokazale veliko medsebojno odvisnost

544

interesov vseh dežel. Podaljševanje neenakopravnih mednarodnih stikov lahko postane vir globokih mednarodnih kriz in spopadov. Stikov in gospodarskega sodelovanja med deželami ni mogoče več snovati na sedanjem sistemu mednarodnih gospodarskih stikov, ki temeljijo na privilegijih, diskriminaciji in izkoriščanju. Ta neenakopravni sistem, ki je nastal že za kolonialne vladavine, ki pa se je v bistvu obdržal tudi po razpadu kolonialnih imperijev, je omogočil razvitejšim deželam, da dosegajo na podlagi nizkih, negospodarskih cen surovin in številnih drugih privilegijev ekstra profite in zelo hiter gospodarski razvoj, bogatenje in blaginjo. Sočasno so dežele v razvoju gospodarsko zaostajale. Sedanji dogodki v mednarodnih stikih označujejo začetek poteka gospodarskega dekoloniziranja dežel v razvoju, prevzemanja in uresničevanja popolne suverenosti nad nacionalnimi bogastvi ter viri in uveljavljanje pravičnejše razdelitve svetovnega bogastva sploh. Gre za gospodarska in politična gibanja daljnosežnega pomena, ki peljejo k revolucionarnim spremembam glede gospodarskega in političnega položaja dežel v razvoju in kakovostnega spreminjanja njihove vloge v mednarodnih stikih. Kriza mednarodnega gospodarskega sistema, zlasti energetska kriza, kaže nevzdržnost reševanja mednarodnih gospodarskih vprašanj z dogovori ožjih skupin dežel, izhajajočih iz neenakopravnih stikov in privilegijev. Ta vprašanja je mogoče reševati le s skupnimi prizadevanji in z enakopravnim sodelovanjem dežel v razvoju in razvitih dežel v interesu vseh dežel in narodov po svetu in z zagotavljanjem hitrejšega in bolj vsestranskega razvoja dežel v razvoju. Gospodarski stiki in sodelovanje s tujino so bistvena sestavina mednarodnega položaja in zunanje politike Jugoslavije. V mednarodni menjavi naša dežela naleti na podobne težave, s katerimi se soočajo tudi druge dežele v razvoju. Sedanje spremembe in dogodki v mednarodnih gospodarskih stikih niso šli niti mimo naše dežele, ki je dejavno vključena v mednarodno delitev dela in široko sodeluje v mednarodni gospodarski menjavi. Vse to neodložljivo terja korenite odločitve glede našega prilagajanja spremenjenim možnostim. To postavlja nove naloge v zagotavljanju virov za oskrbovanje, v načrtovanju našega gospodarskega razvoja in v politiki gospodarskih stikov s tujino zaradi zagotovitve hitrejšega razvoja našega gospodarstva in njegove stabilnosti. Potrebno je, da si sistematično prizadevamo in storimo določene ukrepe kakor tudi poiščemo rešitve v gospodarskem sistemu, ki bodo omogočale intenziviranje in večjo razširitev gospodarskega sodelovanja in dolgoročnega povezovanja z deželami v razvoju. Usmeritev 35 Deseti kongres ZKJ

545

k širokemu sodelovanju z deželami v razvoju mora biti v novem načrtu za gospodarski razvoj postavljena kot dolgoročna naloga strateške narave. Hkrati je treba še naprej krepiti in izboljševati gospodarsko sodelovanje z razvitimi deželami, in to tako s socialističnimi kakor tudi z deželami na zahodu. 6. V minulem razdobju sta kljub nekaterim nihanjem v delovanju neuvrščenih v posameznih časovnih razdobjih njihovo delovanje in pomen po svetu nenehno naraščala. To najbolj potrjujeta konferenci neuvrščenih v Lusaki 1.1969 in v Alžiru 1.1973. Na konferenci v Lusaki so bili obsojeni imperialistični napadi in politika s pozicij sile in izrečena popolna podpora narodnoosvobodilnim gibanjem. Posebno pomembni za nadaljnje delovanje neuvrščenih sta bili deklaracija o miru, neodvisnosti, razvoju, sodelovanju in demokratiziranju mednarodnih stikov in deklaracija o gospodarskem razvoju. Na konferenci v Lusaki so prav tako še bolj obdelali načela o sodelovanju neuvrščenih dežel in poudarili potrebo po večjem opiranju neuvrščenih na lastne sile. Daljnosežnost, aktualnost in zgodovinski pomen ocen in sklepov četrte konference neuvrščenih v Alžiru o stanju stikov po svetu in o temeljih, na katerih naj bi iskali rešitve za najpomembnejša mednarodna vprašanja, je popolnoma potrdil razvoj dogodkov po svetu. Malokdaj se je v novejšem času v tako kratkem roku potrdilo, da je konferenca uspešno našla prave odgovore in določila temeljne smeri za reševanje življenjskih vprašanj sodobnega sveta. Konferenca v Alžiru je pomenila novo kakovost v smislu enotnega in uskladenega nastopanja neuvrščenih, njihove pripravljenosti, akcijske sposobnosti in jasne določitve programa ukrepov in akcij v prihodnosti. Razvoj dogodkov je pokazal, da lahko le enotnost in skupne akcije neuvrščenih vodijo k reševanju mednarodnih vprašanj v skladu s sklepi konference v Alžiru. Politika neuvrščenosti se je uveljavila kot dejavnik svetovne politike in nenadomestljiv dejavnik mednarodnih stikov, stvarna sila, ki pomembno vpliva na pozitivne tokove in spremembe v svetu. O tem je tovariš Tito na konferenci v Alžiru med drugim dejal: »Neuvrščene dežele ne zahtevajo od nikogar, da jim prizna pravico do enakopravnega sodelovanja pri reševanju svetovnih vprašanj. To pravico so si izvojevale, to pravico imajo in trdno so odločene, da jo uveljavljajo s svojo enotnostjo, organiziranostjo in akcijo. To pomeni, da prevzemajo nase svoj del odgovornosti in obveznosti kot eden izmed najvplivnejših dejavnikov za razvoj mednarodnih stikov, utrditev miru, varnosti, neodvisnosti in enakopravnosti, za gospodarski in družbeni napredek po svetu.«

Alžirska konferenca je izrazila trdno prepričanje, da sta gospodarska in politična neodvisnost neuvrščenih dežel in njihova aktivna vloga v mednarodnih stikih tesno povezani in pogojeni z njihovim gospodarskim razvojem, gospodarsko emancipacijo in samostojnostjo. Neuvrščene dežele so pokazale odločnost, da z lastnimi napori, z individualnim in tesnim medsebojnim sodelovanjem na področju gospodarstva, znanosti in tehnologije, obvestil in kulture pospešijo svoj gospodarski, družbeni in kulturni razvoj. S tem namenom je bil sprejet sklep o organiziranju sklada solidarnosti za financiranje gospodarskega in socialnega razvoja neuvrščenih dežel. Določena so bila stališča neuvrščenih dežel v njihovih stikih in sodelovanju z razvitimi deželami, zlasti pa uresničevanju razvojne politike in pri reševanju mednarodnih ekonomskih kriz in problemov. Konferenca je pokazala prave vzroke sedanjih dogajanj v svetovnem gospodarstvu in v mednarodnih gospodarskih stikih in nujnost sprememb neenakopravnih temeljev, na katerih ti stiki temeljijo. Sklepi, ki so jih neuvrščene dežele ob tej priložnosti izoblikovale, izhajajo iz nedotakljive pravice vsake dežele do uresničenja suverenosti nad nacionalnimi naravnimi in drugimi bogastvi, iz neodvisnosti in enakopravnosti v mednarodnem sodelovanju. Uporaba nafte in drugih surovin kot gospodarskopolitičnega sredstva za dosego upravičenih smotrov politične in gospodarske neodvisnosti in razvoja neuvrščenih dežel izvira iz akcijskih izhodišč neuvrščenih dežel in bo našla vso svojo vrednost v popolnem uresničenju sklepov konference v Alžiru. To v praksi kaže, da neuvrščene dežele imajo na voljo ne le ogromno moralnopolitično moč, temveč tudi velike materialne možnosti v boju za izpolnitev sprejetih sklepov in smotrov ter za zagotovitev svoje neodvisnosti in razvoja, kar je v interesu vse mednarodne skupnosti. Sprememba v mednarodnih gospodarskih stikih in nastajanje enakopravnega gospodarskega sodelovanja vseh dežel terjata organizirana prizadevanja, solidarnost in nadaljnjo krepitev enotnosti neuvrščenih dežel in njihovo popolno angažiranje za izpolnitev sklepov alžirske konference. Neuvrščeni in dežele v razvoju so soočeni s potrebo, da na liniji sklepov konference nadalje obdelajo svoja določna stališča o cenah, možnosti trgovine, kreditiranja novih investicij, prenosa tehnologije, dobavah surovin in primarnih proizvodov. Konferenca v Alžiru je sprejela pomembne sklepe tudi v pogledu skupnega političnega delovanja neuvrščenih dežel in poudarila nujnost njihovega delovanja tako v ZN kakor tudi v drugih mednarodnih organizacijah in v medsebojnem sodelovanju. Konferenca je najodločneje obsodila pritiske, vmešavanja v notranje zadeve suve35*

547

renih dežel, napad in tujo zasedbo, kolonialistično nasilje, neokolonialistične, imperialistične zarote proti politiki in gospodarski varnosti in neodvisnosti neuvrščenih in drugih dežel. Te dežele so izrazile pripravljenost, da krepijo svojo varnost in obrambo pred vsemi nevarnostmi od zunaj, da krepijo solidarnost in vzajemno pomoč v primeru nevarnosti za njihovo neodvisnost in ozemeljsko celovitost. Pozitivno so bila ocenjena pogajanja in popuščanje napetosti med velikimi silami. Izraženo je bilo trdno prepričanje, da sta svetovni mir in varnost nedeljiva in da popuščanje napetosti lahko da pozitivne in trajne uspehe le, če bo zajelo vse dele sveta ob spoštovanju enakopravnosti in interesov vseh narodov in dežel. Zaradi izpolnitve sklepov četrte konference neuvrščenih dežel je predsedstvo SFRJ sklenilo, da se na ravni federacije, republik, pokrajin in v delovnih organizacijah storijo odločni ukrepi za njihovo uresničenje in da se zagotovi stalno in učinkovito usklajevanje vseh vrst naših zunanjepolitičnih in gospodarskih aktivnosti. Številni ukrepi in akcije so bili že storjeni, delovanje na tem področju pa se še nadaljuje. 7. Jugoslavija je vedno dosledno podpirala boj narodov in dežel za svobodo in neodvisnost. Zveza komunistov Jugoslavije in Socialistična federativna republika Jugoslavija sta popolnoma podpirali in pomagali pravičnemu osvobodilnemu boju arabskih narodov in dežel zoper napad Izraela, ki pomeni resno grožnjo miru in varnosti ne le na Bližnjem vzhodu, temveč tudi v svetovnem obsegu. Ta kriza je pripeljala svet na rob svetovnega spopada, razgalila prava vprašanja, s katerimi se svet sooča, in zaostrila mnoga nasprotja, ki izvirajo iz neenakopravnosti, napada, uporabe sile, gospostva in izkoriščanja. Jugoslavija se je obsojajoč ta napad dosledno zavzemala za trajno rešitev te krize na temeljih izvajanja resolucij ZN, umika Izraela z vseh zasedenih ozemelj in izpolnitve zakonitih nacionalnih pravic arabskega ljudstva v Palestini, kar vključuje pravico do samoodločbe in organiziranja države. Le na teh temeljih je mogoče zgraditi pravičen in trajen mir, ki bo porok za neodvisnost in ozemeljsko celovitost vseh držav tega območja. Dosedanji razvoj dogodkov še bolj poudarja nujnost, da je ZN najbolj neposredno vključena v iskanje rešitev bližnjevzhodne krize v interesu splošnega miru in varnosti po svetu in zaradi uresničenja zakonitih pravic vseh dežel in narodov tega območja. Jugoslavija je pri iskanju miroljubne rešitve krize na Bližnjem vzhodu skupaj z neuvrščenimi deželami intenzivno mednarodno delovala v ZN, na konferencah neuvrščenih v Lusaki in Alžiru, v dvo548

stranskih stikih z drugimi državami. Posebno pomembni so bili v tem pogledu delovanje, stiki, pogovori in sporočila, ki jih je tovariš Tito izmenjaval z vodilnimi državniki po svetu. Za osvobodilni boj arabskih narodov zoper napad Izraela je zelo pomembna podpora in pomoč ZSSR, drugih socialističnih in neuvrščenih dežel, demokratičnih in miroljubnih sil po svetu. V trenutku, ko je najnovejši spopad na Bližnjem vzhodu dosegel vrhunec in ko je grozila nevarnost širših spopadov in svetovnemu miru, so zelo pomembno vlogo imele neuvrščene dežele. Akcija neuvrščenih dežel je odločilno vplivala, da so se ZN dejavno vključili in prevzeli pomembno vlogo pri reševanju bližnjevzhodne krize. Zmaga vietnamskega ljudstva je velik prispevek k revolucionarnemu protiimperialističnemu in osvobodilnemu boju narodov v sodobnih razmerah. Ta boj hkrati kaže, da je narod nepremagljiv, če se bojuje za svobodo in neodvisnost. Zveza komunistov, delavski razred in delovni ljudje Jugoslavije so popolnoma politično, moralno in materialno podpirali in pomagali junaškemu ljudstvu Vietnama v njegovem pravičnem boju za svobodo, neodvisnost in pravico, da sam odloča o svoji usodi brez vmešavanja od zunaj. Socialistična federativna republika Jugoslavija je med prvimi priznala začasno revolucionarno vlado Južnega Vietnama in se dejavno zavzemala za njeno mednarodno diplomatsko priznanje kot edinega in pravega zastopnika Južnega Vietnama. Jugoslavija in druge neuvrščene dežele se zavzemajo za čimprejšnje in dosledno uveljavljenje pariških sporazumov, ker sajgonski režim ob pomoči imperializma krši in sabotira izvajanje teh sporazumov, kar grozi, da bodo spopadi obnovljeni in razširjeni. Jugoslavija je nepretrgoma sodelovala z vlado princa Sihanuka in mednarodno delovala za priznanje vlade narodne enotnosti kot edinega zakonitega predstavnika kmerskega ljudstva, za zagotovitev njenih pravic v ZN in za sodelovanje na četrti konferenci neuvrščenih. Jugoslavija odločno podpira ljudstva v Indokini v njihovem boju za popolno neodvisnost in samostojnost in pravico, da prosto in brez vmešavanja od zunaj odločajo o svoji usodi in razvojnih poteh. Fašistični vojaški prevrat v Čilu, umor predsednika Allendeja in množični pokol ter nasilje v tej deželi so delo sil imperializma in reakcije. To kaže, da prihaja tudi v razmerah, ko popušča napetost v mednarodnih stikih, do vmešavanja v notranje zadeve suverenih dežel, do političnega in gospodarskega pritiska in ustvarjanja novih žarišč spopadov. Delavski razred in delovni ljudje Jugoslavije ostro obsojajo vojaški prevrat in se solidarizirajo z bojem demokratičnih in naprednih sil Čila za ponovno uvedbo demokracije in 549

ustavnega reda v tej deželi. Zveza komunistov Jugoslavije je prepričana, da surovi obračun z zakonito vlado Čila ne more zlomiti demokratičnih in naprednih prizadevanj čilskega ljudstva niti zaustaviti teženj in boja narodov in dežel Latinske Amerike za gospodarsko in politično emancipacijo. Na jugu Afrike se ohranjajo ostanki kolonializma in se hudo pritiska na neodvisne in neuvrščene dežele — Zambijo, Tanzanijo, Zaire, LR Kongo, Senegal, Gvinejo. Prav tako se skuša z oboroženo silo zatreti boj ljudstev za svobodo in neodvisnost v Namibiji, Zimbabveju, Angoli, Mozambiku, na otoku Zelenega rta. Mednarodni kapital, mednarodna reakcija in nekatere članice NATO dejavno pomagajo Portugalski in Južnoafriški uniji pri njihovem tlačenju afriških ljudstev. Nov pomemben uspeh v boju proti kolonializmu v Afriki je razglasitev neodvisnosti Gvineje Bissao, kar so neuvrščene in druge dežele najširše podprle. Skupaj z neuvrščenimi deželami se Jugoslavija zavzema, da se ustavi tuje vmešavanje na Koreji in da se korejskemu ljudstvu zagotovi pravica do samoodločbi in do združenja dežele po miroljubni poti. Nadaljevanje razdeljenosti Koreje in tuje vmešavanje sta trajni grožnji miru in varnosti v Aziji. 8. Kot evropska, neuvrščena in socialistična dežela je Jugoslavija življenjsko zainteresirana za popuščanje mednarodne napetosti v Evropi in enakopravno ter vsestransko sodelovanje evropskih dežel. Zato dejavno sodeluje pri vseh akcijah, ki bi lahko prispevale k tem smotrom. Dejavno je sodelovala pri pripravah in v dosedanjih obdobjih konference o evropski varnosti in sodelovanju, prepričana, da lahko ta konferenca prispeva k odpravljanju posledic hladne vojne v Evropi, premagovanju blokovske razdeljenosti, uveljavljanju zaupanja in utrjevanja varnosti kakor tudi k razširjenju gospodarskih in drugih zvez ter sodelovanja evropskih dežel. Pri tem izhaja Jugoslavija iz tega, da popuščanje ne more biti omejeno le na nekatere dele Evrope ali na bloka, temveč mora zajeti vse njene pokrajine in vse dežele. Jugoslavija je dosledno zastopala mnenje in opozarjala na povezanost evropske varnosti s svetovno varnostjo, posebno pa z varnostjo v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu. Pravilnost takega stališča so potrdili tudi dogodki na Bližnjem vzhodu. Jugoslavija se zavzema za tak sistem evropske varnosti, ki bi ga enakopravno oblikovale vse dežele te celine in ki bi bil zasnovan na načelih ustanovne listine in drugih dokumentov ZN, na načelih miroljubne koeksistence, enakopravnosti in enakosti, na spoštovanju suverenosti in ozemeljske celovitosti, nedotakljivosti meja, prepovedi uporabe sile in grožnje s silo, miroljubnem reševanju sporov, nevmeša550

vanju v notranje zadeve, spoštovanju človeških pravic in temeljnih svoboščin, na samoodločbi narodov itd. Jugoslavija zastopa stališče, da je zagotovitev in spoštovanje pravic nacionalnih manjšin pomembna sestavina evropske varnosti in sodelovanja. Jugoslavija se dosledno zavzema za to, da so nacionalne manjšine dejavnik zbliževanja narodov in njihovega sodelovanja na načelih neodvisnosti in enakopravnosti. Potrebno je doseči sodelovanje držav zaradi spoštovanja in varstva pravic nacionalnih manjšin in ohranitve njihove identitete ter popolnega družbenega, gospodarskega in kulturnega razvoja. Izhajajoč iz dosledne politike zagotavljanja popolne enakopravnosti vseh narodov in narodnosti v naši deželi, kar je popolnoma izraženo tudi v ustavi SFRJ, se Zveza komunistov Jugoslavije zavzema za izboljšanje položaja in prost, enakopraven razvoj jugoslovanskih nacionalnih manjšin v drugih deželah. Jugoslavija je prav tako opozarjala na povezanost vojaških in političnih vidikov evropske varnosti, upoštevajoč zlasti osredotočenja vojaških sil in oborožitve v Evropi. Zato smo zahtevali, da konferenca o varnosti in sodelovanju obravnava tudi vojaške vidike varnosti in da se omeji vojaško delovanje, ki ni združljivo s popuščanjem napetosti v Evropi in ki posega v varnost vseh evropskih držav. Pomembno je dozorevanje spoznanja širokega kroga demokratičnih in miroljubnih sil in javnega mnenja v Evropi o nujni potrebi po pospeševanju razvoja enakopravnega in vsestranskega sodelovanja vseh evropskih dežel in njihovo dejavno zavzemanje v tej smeri. To bo prispevalo k nastajanju demokratičnih temeljev, na katerih morata temeljiti mir in varnost v Evropi. V interesu gospodarskega, znanstvenega, tehničnega in kulturnega razvoja in izhajajoč iz svoje neuvrščene politike Jugoslavije sodeluje z evropskimi regionalnimi gospodarskimi skupnostmi in organizacijami ter se zavzema za odpravo vseh pregrad, zoper diskriminacije in privilegije. 9. ZN morajo biti še pomembnejši dejavnik pri reševanju mednarodnih vprašanj. Krepitev njihove vloge in učinkovitosti, zlasti v vprašanjih miru, varnosti in razvoja, je v interesu vseh narodov in dežel. Jugoslavija je skupaj z drugimi neuvrščenimi deželami nadaljevala široko delovanje in dajala pobude v Združenih narodih. Sodelovala je pri predlaganju akcij, ki so prispevale h krepitvi svetovnega miru, reševanju razvojnih vprašanj, k univerzalnosti svetovne organizacije in povečanju njene avtoritete kot nenadomestljivega dejavnika pri reševanju mednarodnih vprašanj, ohranitvi svetovnega miru in varnosti. S stališča univerzalnosti ZN, za kar se je Jugoslavija zme551

rom in dosledno zavzemala, je pomembno, da je bilo v minulem razdobju sprejetih v članstvo več dežel, med katerimi sta tudi ZR Nemčija in DR Nemčija, posebej pa, da so bile LR Kitajski vrnjene pravice v ZN. Jugoslavija je popolnoma podprla prizadevanja, ki potekajo v okviru ZN in zunaj njih v smeri splošne in popolne razorožitve kakor tudi akcijam za uničenje vseh vrst orožja množičnega uničevanja, zlasti jedrskega in kemičnega in za prepoved nadaljnjega izpopolnjevanja in proizvodnje tega orožja. S tem namenom smo s skupino neuvrščenih sprožili sklic svetovne konference o razorožitvi. 10. V minulem razdobju je Jugoslavija posvečala veliko pozornost dvostranskemu sodelovanju, ki se uspešno razvija z velikim številom dežel po svetu. Izboljšali so se stiki in sodelovanje s socialističnimi deželami in partijami v njih. Stiki in sodelovanje se razvijajo v duhu krepitve prijateljstva, vzajemnega razumevanja, ob upoštevanju posebnosti notranjega razvoja in mednarodnega položaja vsake dežele. Dosežena raven sodelovanja in prijateljsko ozračje v stikih omogočajo, da se s partijami teh dežel konstruktivno in odprto pogovarjamo o vseh vprašanjih in tudi o tistih, o katerih so stališča različna, pa te razlike ne vplivajo na uspešen razvoj teh stikov. Z ZSSR je sodelovanje na političnem, gospodarskem, znanstvenotehničnem področju, v dejavnosti obveščanja, v izobraževanju, med znanstvenimi ustanovami, gospodarskimi organizacijami itd. doseglo pomemben vzpon. Zelo uspešno se razvija sodelovanje med ZKJ in KPSZ kakor tudi med družbenopolitičnimi organizacijami. Za tak razvoj stikov in sodelovanja so bili posebno pomembni pogovori tovariša Tita in generalnega sekretarja CK KPS Leonida I. Brežnjeva. Jugoslovansko-sovjetsko sodelovanje se je razvijalo v obojestranskem interesu, ob spoštovanju načel neodvisnosti, enakopravnosti in nevmešavanja, v skladu z beograjsko deklaracijo leta 1955, z moskovsko izjavo leta 1956 in s skupnimi sporočili leta 1971, 1972 in 1973. V minulem razdobju so se izboljšali stiki in sodelovanje z Ljudsko republiko Madžarsko, Socialistično republiko Romunijo. Ljudsko republiko Poljsko, z Nemško demokratično republiko in Češkoslovaško socialistično republiko. Novo spodbudo za razvoj naših stikov in prijateljskega sodelovanja s temi deželami in partijami so dala srečanja in pogovori tovariša Tita s prvim sekretarjem MSDP Janosem Radarjem, z generalnim sekretarjem romunske KP Nikolajem Ceau$escom, prvim sekretarjem PZDP Edvardom Gierekom in prvim sekretarjem CK KP Češkoslovaške Gustavom Husakom.

552

Zaznamovali smo napredek v sodelovanju z Ljudsko republiko Bolgarijo, prav tako pa je bilo obnovljeno in izboljšano sodelovanje med ZKJ in bolgarsko KP. Kljub stalnim našim prizadevanjem in pogovorom, ki so potekali večkrat na visoki partijski in državni ravni, je ostalo odprto temeljno vprašanje v naših stikih — priznanje makedonske manjšine v LR Bolgariji in zagotovitev njenih narodnostnih pravic. Z Ljudsko republiko Kubo je bilo razširjeno in izboljšano sodelovanje naše dežele na gospodarskem, političnem in kulturnem področju. Obnovljene so bile zveze in sodelovanje med ZKJ in KP Kube in ustvarjeno ugodno ozračje za nadaljnji razvoj skupnih stikov. Izboljšani so bili stiki med SFRJ in Ljudsko republiko Mongolijo in tudi sodelovanje se je poglabljalo. Koristno sodelovanje se razvija med ZKJ in mongolsko narodno-revolucionarno partijo. Z Demokratično republiko Vietnam so se izboljšali državni stiki, ki so bili dvignjeni na višjo diplomatsko raven, prišlo pa je tudi do stikov ZKJ z vietnamsko stranko dela. Z Ljudsko demokratično republiko Korejo so bili prav tako izboljšani državni stiki, ki smo jih dvignili na višjo diplomatsko raven. Obnovljeno je bilo tudi sodelovanje ZKJ z Delavsko stranko Koreje in dosežene ugodne možnosti za nadaljnje izboljševanje sodelovanja med obema partijama. S sosedno Ljudsko republiko Albanijo smo izboljšali državne stike, zlasti gospodarsko sodelovanje. Prav tako so bili doseženi prvi uspehi tudi v sodelovanju na drugih področjih, kakršni sta izobraževanje in kultura. Nastalo je ugodnejše ozračje v stikih, kar daje možnosti za nadaljnji razvoj sodelovanja. Med ZKJ in albansko stranko dela pa ni stikov. Z LR Kitajsko se ugodno razvijajo državni stiki, gospodarsko, kulturno in drugačno sodelovanje. Vse možnosti za razvoj mednarodnega sodelovanja pa še niso bile izkoriščene. ZKJ in KP Kitajska v minulem razdobju nista imeli stikov. Z deželami zahodne Evrope so se naši stiki in sodelovanje razvijali naprej na gospodarskem področju, na področju gospodarske kooperacije, na političnem, kulturnem, znanstveno-tehničnem področju, v turizmu itd. Z večino teh dežel imamo na političnem področju redno izmenjavo mnenj o vprašanjih, ki so v obojestranskem interesu. V stikih z nekaterimi deželami Zahodne Evrope so nerešena vprašanja. Z Avstrijo so problemi v tem, ker avstrijske oblasti še zmerom niso izpolnile državne pogodbe o položaju in pravicah slovenske in hrvatske narodne manjšine. 553

Z Italijo imamo razvito sodelovanje, posebno na področju gospodarstva. Toda postopek italijanske vlade, s katerim izpričuje svoje pretenzije po jugoslovanskem ozemlju in poskuša spremeniti sporazumno in dokončno določeno jugoslovansko-italijansko mejo, pomeni sprejemanje stališč iredentističnih in fašističnih sil, poraženih v drugi svetovni vojni. To se vključuje tudi v širše pritiske na našo državo in ogroža mir ter je poskus ovirati prizadevanja za zagotovitev stabilnosti in varnosti v Evropi. S sosednjo Grčijo so stiki in sodelovanje normalni. Uspešno se razvija gospodarsko sodelovaje. Nekatera odprta in nerešena vpraššanja vplivajo omejujoče na dinamiko sodelovanja. Jugoslavija je imela pogajanja za dogovorno ureditev položaja, zagotovitev pravic in varstvo interesov jugoslovanskih državljanov na začasnem delu v ZR Nemčiji, v Franciji, Avstriji, na Švedskem, v Danski, deželah Beneluksa, v Švici. Pri tem so bili doseženi nekateri uspehi. V jugoslovansko-ameriških stikih ima najpomembnejše mesto obisk predsednika Nixona v Jugoslaviji 1. 1970 in obisk predsednika Tita v ZDA 1. 1971. Skupni dokument, ki je bil sprejet med obiskom predsednika Tita v ZDA, je izhodišče za razvoj jugoslovansko-ameriških stikov in vključuje vzajemno spoštovanje, enakopravnost in nevmešavanje v notranje zadeve. Mi smo zmerom menili in tudi vodilo nas je stališče, da načelne razlike v zunanjepolitičnih vprašanjih ne bi smele negativno vplivati na medsebojne stike in sodelovanje. Z neuvrščenimi deželami Azije in Afrike je Jugoslavija sodelovala ne le v okviru širšega delovanja in akcij neuvrščenih, temveč tudi v dvostranskih stikih. Sklepi konference neuvrščenih v Alžiru odpirajo nove možnosti za nadaljnji vsestranski razvoj dvostranskega in večstranskega sodelovanja Jugoslavije z deželami v razvoju na raznih področjih. Prizadevali smo si, da bi še bolj razširili in izboljšali stike in sodelovanje z deželami Latinske Amerike. Jugoslavija ima prijateljske stike z neuvrščenimi deželami te celine. Z večino latinskoameriških držav smo sodelovali v ZN v skupnem boju proti kolonializmu in neokolonializmu, v vprašanjih gospodarske in politične emancipacije ter gospodarskega razvoja. Srečanja in pogovori jugoslovanskih voditeljev ob več priložnostih z državniki in političnimi osebnostmi večine latinskoameriških dežel so bili koristni za izboljšanje sodelovanja. Poseben pomen za razvoj sodelovanja med SFRJ in Združenimi državami Mehike je imel obisk predsednika Mehike Luisa Echeverrie Alvareza leta 1974 v naši deželi.

554

11. Zveza komunistov Jugoslavije je v razdobju med obema kongresoma organizirala bogato in vsestransko mednarodno delovanje in sodelovanje, izhajajoč pri tem iz načelnih stališč o potrebi po najširšem sodelovanju s komunističnimi in delavskimi partijami in narodnoosvobodilnimi in naprednimi gibanji. Predsedstvo ZKJ, izvršni biro in komisija predsedstva ZKJ za mednarodne stike so posvečali posebno pozornost mednarodnim stikom in tokovom v delavskem gibanju in na podlagi tega določali smeri in naloge za mednarodno delovanje in sodelovanje ZKJ z drugimi strankami in gibanji. Mednarodno delovanje ZKJ je zelo pomemben del skupne zunanjepolitične dejavnosti naše dežele in našega nastopa po svetu. Nikoli prej ZKJ ni imela plodnejšega sodelovanja s tako velikim številom strank in gibanj po svetu, kakor je to bilo v tem razdobju. ZKJ sodeluje in vzdržuje stike z več kakor sto komunističnimi in delavskimi partijami, narodnoosvobodilnimi in naprednimi gibanji. Izboljšali so se stiki in sodelovanje z večino KP socialističnih dežel, komunističnih in delavskih strank zahoda in z več narodnoosvobodilnimi in naprednimi gibanji v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Zveza komunistov Jugoslavije je dosledno snovala in poglabljala stike in sodelovanje s temi partijami in gibanji na načelih neodvisnosti, enakopravnosti in samostojnosti, vzajemnega spoštovanja, nevmešavanja, odgovornosti vsake revolucionarne partije in gibanja svojemu delavskemu razredu in narodu ter dejanske mednarodne solidarnosti in podpore. Mednarodno delovanje ZKJ prav tako izhaja iz tega, da različna stališča o posameznih vprašanjih ne smejo biti ovira za uspešno sodelovanje in stike. Zveza komunistov Jugoslavije se je dosledno zavzemala, da je mogoče z odprtimi in konstruktivnimi pogovori in izmenjavo mnenj pobliže spoznati stališča raznih partij in gibanj in dosegati možnosti za boljše medsebojno razumevanje. razdobju med obema kongresoma ZKJ se je v mednarodnih stikih in sodelovanju pomembno povečala vloga in delovanje CK ZK republik in pokrajinskih komitejev, medobčinskih konferenc, mestnih in občinskih komitejev ZK. To je prispevalo k širini in bogastvu skupnega mednarodnega delovanja ZKJ. Zelo bogato je tudi mdnarodno delovanje in sodelovanje drugih družbenopolitičnih organizacij. Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije vzdržuje stike in sodeluje z več kakor 100 strankami, narodnoosvobodilnimi in naprednimi gibanji, Zveza sindikatov Jugoslavije (svet ZSJ, posamezni strokovni sindikati in sindikati v republikah in pokrajinah) s približno 200 sindikalnimi organizacijami in centralami na svetu, Zveza mladine Jugoslavije z okrog 400 mladinskimi organizacijami posameznih dežel in mednarodnimi mladin-

V

555

skimi organizacijami, ZZB NOV vzdržuje prijateljske stike in sodeluje s skoraj 90 nacionalnimi borčevkimi organizacijami in združenji ter dejavno sodeluje pri delu več mednarodnih borčevskih organizacij. Mednarodno delovanje in sodelovanje ZKJ kakor tudi mednarodno sodelovanje SZDLJ, Zveze sindikatov Jugoslavije in drugih družbenopolitičnih organizacij so rezultat tudi čedalje večjega zanimanja za Jugoslavijo, za njen notranji razvoj, zlasti za razvoj samoupravljanja kakor tudi za neodvisen mednarodni položaj in neuvrščeno zunanjo politiko Jugoslavije. V preteklem razdobju se je razvijalo, poglabljalo in obogatilo sodelovanje s komunističnimi in delavskimi partijami na Zahodu. Našo deželo so obiskali najvišji voditelji več KP s tega območja: sedanji generalni sekretar KP Italije Enrico Berlinguer, generalni sekretar KP Francije Georges Marchais, generalni sekretar KP Španije Santiago Carillo, predsednik KP Finske Arne Saarinen, predsednik KP Nizozemske Louis van Geit, predsednik KP Norveške Reidar Larsen, generalni sekretar KP Velike Britanije John Golan, predsednik KP Kanade William Cashtan. S KP Zahodne Evrope smo se pogosto vzajemno obveščali in izmenjavali mnenja o delu in dejavnostih partij, imeli smo konstruktivne pogovore o politiki partij, o posameznih vprašanjih in problemih, s katerimi se soočajo. Pomembno mesto v tem so imela aktualna vprašanja delavskega gibanja, stikov in sodelovanja komunističnih in delavskih partij in vprašanja boja za socializem. S KP Italije je imela ZKJ dalj časa dobre in prijateljske stike in sodelovanje. Pomembno je, da se je s KP Francije izboljšalo sodelovanje v tem razdobju in da so nastale možnosti za širše sodelovanje in boljše razumevanje. Stiki ZKJ s KP Španije se razvijajo v duhu prijateljstva in vzajemnega zaupanja. Imamo dobre in prijateljske stike s KP Avstrije, KP Belgije, KP Danske, KP Finske, KP Nemčije, KP Norveške, leve KP Švedske, KP Velike Britanije, KP Grčije (v deželi), s švicarsko stranko dela, s AKEL (Ciper), s KP Portugalske in z drugimi partijami. Posebno pomembno je, da so bili navezani stiki in sodelovanje s številnimi KP po svetu, s katerimi ZKJ prej ni imela stika, kakor so Delavska partija Koreje, KP Kube, KP Japonske, KP Avstralije, KP Kanade. KP Japonske na zadnjem kongresu in KP Avstralije na seji CK sta preklicali kritike, ki sta jih prej izrekli na račun ZKJ, in te kritike ocenili kot neutemeljene. V minulem obdobju je ZKJ nadaljevala sodelovanje s KP Indije. Predsednik KP Indije Š. A. Dange je obiskal našo državo. Zveza 556

komunistov Jugoslavije je navezala sodelovanje tudi s KP Bangladeša. Poglobljeno je bilo sodelovanje ZKJ z najpomembnejšimi socialističnimi in socialdemokratskimi strankami v deželah zahodne Evrope, posebno s Socialdemokratsko stranko ZR Nemčije, s Socialistično stranko Francije, s Socialistično stranko Italije, s Socialdemokratsko stranko Italije, s Socialistično stranko Belgije, s Socialistično ljudsko stranko Danske kakor tudi s socialdemokratskimi strankami v deželah Skandinavije. Zveza komunistov Jugoslavije vzdržuje stike tudi s Socialistično stranko Japonske. Zelo pomembno je, da smo v minulem obdobju razvili sodelovanje z nekaterimi strankami v Afriki, zlasti z ASU Egipta, s FNO Alžirije, s sudansko socialistično unijo, z Združeno nacionalno stranko neodvisnosti Zambije ter s Stranko osvoboditve in socializma Maroka (njen generalni sekretar Ali Jata je obiskal našo državo) kakor tudi z BAAS Sirije, BAAS Iraka, KP Iraka itd. Zveza komunistov Jugoslavije, SZDLJ in druge družbenopolitične organizacije sodelujejo tudi z osvobodilnimi gibanji v Afriki in Aziji: PAIGC Gvineja Bissao, FRELIMO Mozambik, MPLA Angola, ZAPU in ŽANU Zimbabve, SWAPO Namibija, ANC Južna Afrika, palestinsko osvobodilno gibanje itd. Zveza komunistov Jugoslavije in SZDLJ sodelujejo z naprednimi partijami in gibanji v Latinski Ameriki in Aziji. SZDLJ pa je navezala stike z ligo Avami (Bangladeš). Zastopniki ZKJ in drugih družbenopolitičnih organizacij so dejavno sodelovali na nekaterih mednarodnih zborih: na konferenci KP Evrope za solidarnost z bojem ljudstev Vietnama, Laosa in Kambodže, ki je bila v Parizu, na sestanku zastopnikov javnega mnenja Evrope v Bruslju, na posvetovanju evropskih KP v Moskvi, posvečenem vprašanjem mladine, na sestanku v Moskvi, posvečenem varnosti v Evropi, na kongresu miroljubnih sil v Moskvi itd. Zveza komunistov Jugoslavije se je opredeljevala posebej do vsake pobude za večstranske sestanke, upoštevajoč vsebino in smotre sestankov, a v skladu z načeli, za katere se ZKJ zavzema v stikih med partijami in gibanji. Dosežena raven sodelovanja ZKJ s strankami in gibanji po svetu terja, da se v prihodnjem razdobju posveti posebna pozornost njegovemu nadaljnjemu bogatenju in poglabljanju, intenziviranju vsestranske izmenjave mnenj o politiki strank v boju za socializem in napredek, o mednarodnih stikih, o razvoju socializma itd. Poleg stopnjevanja sodelovanja s strankami socialističnih dežel in s komunitičnimi ter delavskimi partijami Zahodne Evrope se mora ZKJ posebno prizadevati za povečanje sodelovanja s strankami in 557

gibanji v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. V preteklem razdobju je sodelovanje ZKJ in drugih družbenopolitičnih organizacij s političnimi gibanji neuvrščenih dežel znatno zaostajalo za našimi potrebami in interesi, z mnogimi izmed teh strank in gibanj pa nismo imeli rednega sodelovanja. V zadnjem času je ZKJ z več temi strankami in gibanji dosegla stike in oživela sodelovanje. Na tem področju je mogoče napraviti preobrat in zagotoviti znatno intenzivnejše delovanje ZKJ, SZDLJ, Zveze mladine Jugoslavije, Zveze sindikatov Jugoslavije in drugih družbenopolitičnih organizacij v federaciji, republikah in pokrajinah z usmeritvijo k najširšemu angažiranju pri doseganju stikov in pospeševanju kar najbolj vsebinskega sodelovanja s strankami in gibanji neuvrščenih dežel, v skladu z načelnimi opredelitvami ZKJ in s sklepi konference neuvrščenih v Alžiru. Glede na to, da se je povečalo število družbenopolitičnih skupnosti, organizacij in ustanov družbe na raznih ravneh, ki so nosilke in dejavno sodelujejo v zunanji politiki in v mednarodnem sodelovanju, je aktualno vprašanje usklajevanja tega delovanja in našega celotnega nastopa v tujini. Ko pospešujemo nadaljnje samostojno mednarodno sodelovanje in stike vseh teh nosilcev, je nujno potrebno zagotoviti njihovo organizirano in enotno delovanje. To terja znatno večjo stopnjo dogovarjanja, usklajevanja in koordiniranja mednarodnega delovanja ZKJ, drugih družbenopolitičnih organizacij, državnih organov in vseh drugih nosilcev mednarodnih stikov in sodelovanja.

VI. Delo centralnih forumov in organov ZKJ Na devetem kongresu ZKJ so bile opravljene spremembe v organizaciji centralnih organov. Ustanovljena je bila konferenca Zveze komunistov Jugoslavije kot forum ZKJ med obema kongresoma. V njeno pristojnost so bile prenešene nekatere funkcije centralnega komiteja ZKJ — obdelava in opredelitev tekoče politike ZKJ na posameznih področjih političnega in družbenega življenja, ocenjevanje prakse ZKJ in dela centralnih organov ZKJ ter verificiranje sprememb v njih. Z določbami statuta ZKJ je določeno, da se konferenca sklicuje najmanj enkrat na leto. Izvolitev njenega stalnega dela, ki pomeni četrtino delegatov (70), izvoljenih v ZK republik in pokrajin in v JLA, je bila verificirana na devetem kongresu z mandatom do naslednjega kongresa. Za vsako zasedanje konference so bile izvoljene preostale tri četrtine delegatov na občinskih in ustreznih konferencah zveze komunistov. Do devetega kongresa smo imeli centralni komite ZKJ, predsedstvo CK ZKJ in njegov izvršni komite. Na devetem kongresu so

558

nastale tudi v tem pomembne spremembe: namesto centralnega komiteja ZKJ s 154 člani, predsedstva CK ZKJ s 35 člani in izvršnega komiteja s 17 člani je bila verificirana izvolitev predsedstva z 52 člani na čelu s predsednikom ZKJ in izvoljen izvršni biro predsedstva ZKJ s 15 člani. Predsedniki centralnih komitejev ZK republik so bili po funkciji člani predsedstva. Drugače kakor v prejšnji praksi je bila opravljena izvolitev predsedstva ZKJ v zvezah komunistov republik in pokrajin v JLA, tako da je bila v tem organu zagotovljena enaka zastopanost ZK republik in ustrezna zastopanost ZK pokrajin. Spremembe v predsedstvu in stalnem delu konference ZKJ

Od 52 članov predsedstva, katerih izvolitev je bila verificirana na devetem kongresu ZKJ, jih je 21 iz različnih razlogov prenehalo biti član predsedstva. Umrla sta člana predsedstva Milentije Popovič in Jožef Nagy. Centralni in pokrajinska komiteja, razen CK ZK Slovenije, so odločili, da tovariši, izvoljeni v predsedstvo SFRJ, ne morejo biti hkrati tudi člani predsedstva ZKJ. Na tej podlagi so bili razrešeni članstva v predsedstvu ZKJ Jakov Blaževič, Krste Crvenkovski, Dobroslav čulafič, Rato Dugonjič, Lazar Koliševski, Hamdija Pozderac in Vidoje Žarkovič. Zaradi odhoda na veleposlaniško dolžnost so bili razrešeni članstva v predsedstvu ZKJ Nijaz Dizdarevič, Jovan Pečenovič in Azem Zulfičari. Konferenca ZK v JLA pa je namesto Branka Borojeviča izvolila za člana predsedstva ZKJ novega sekretarja svojega komiteja. Zaradi navzkrižja z usmeritvijo ZKJ so na zahtevo centralnih in pokrajinskih komitejev odstopili kot člani predsedstva ZKJ Miko Tripalo, Savka Dabčevič-Kučar, Srečko Bijelič, Marko Nikezič, Latinka Perovič, Stane Kavčič in Slavko Milosavlevski. Odstopil je tudi Mirko Tepavac. Izvolitev Bore Pavloviča na izpraznjeno mesto člana predsedstva ZKJ iz ZK Srbije ni bila verificirana, ker je s svojim delovanjem prišel navzkriž z ZKJ. Dve mesti članov predsedstva ZKJ iz ZK Vojvodine sta bili dvakrat zasedeni. Namesto Mirka Tepavca in Jožefa Nagyja sta bila izvoljena Mirko Canadanovič, ki je moral kasneje odstopiti — ker je prišel navzkriž z ZKJ — in Mathias Kelemen, ki je kasneje postal član predsedstva SFRJ. Namesto njiju sta bila izvoljena druga. V razdobju med obema kongresoma so postali novi člani predsestva, katerih izvolitev je bila verificirana na konferencah ZKJ: Jure Bilič, Todo Kurtovič, Vinko Hafner, Milka Planinc, Milutin 559

Baltić, Josip Deželjin, Niko Mihaljević, Munir Masihović, Tomislav Knežević, Jovan Vujadinović, Slavka Georgieva, Risto Petrovski, Hišen Ramadani, Krste Markovski, Tihomir Vlaškalić, Dušan Alimpić, Mihaly Šefer, Dušan Ristič in Džemil Šarac. Spremembe v sestavi predsedstva so bile nekaj večje, kakor določa 18. člen statuta ZKJ, ki forumom in organom ZKJ daje pravico obnavljanja do ene tretjine članov. To je večinoma bilo povezano z nujnostjo idejnopolitičnega razščiščevanja in zagotovitve enotnosti v političnem vrhu ZKJ, njegovem usposabljanju za opravljanje zapletenih odgovornih nalog in s potrebo, da se zagotovi enaka zastopanost vseh ZK republik v tem organu ZKJ. Tudi v sestavi stalnega dela konference ZKJ so nastale spremembe. Nikola Miljanič in Norbert Veber sta umrla. Na podlagi ocen in zahtev iz ZK republik so bili odpoklicani Miloš Zanko, Avdo Humo, Osman Karabegović, Tahir Ćamuran in Neda Krmpotić, kasneje pa tudi Ivo Petrinovič, ki je bil delegiran namesto Miloša Zanka. Odstopil je Koča Popovič. Na knferencah ZKJ je bila verificirana izvolitev Meha Midžiča, Seada Kresa in Mirjane Poček-Matič za člane stalnega dela konference ZKJ.

Vloga in delo predsednika ZKJ Vse to razdobje označuje zelo pomembno idejnopolitično, teoretično in revolucionarno delovanje tovariša Tita. Njegovo delovanje je bilo osredotočeno na krepitev in poglabljanje pridobitev revolucije in socialistične graditve v naši deželi, na usposabljanje ZKJ in usmerjanje skupnih družbenih tokov samoupravnega razvoja Jugoslavije, na dosego smotrov naše neuvrščene mednarodne politike in aktivnega miroljubnega sodelovanja, na krepitev sil socializma v svetu. Z daljnovidnostjo marksista in z doslednostjo pravega revolucionarja je trasiral pot za integriranje družbe na razrednih samoupravnih temeljih, v kateri delavski razred na čelu z ZKJ spreminja oblast nad ljudmi v oblast svobodnih ljudi. Tovariš Tito je sprožil revolucionarne pobude, izražene v pripravljanju in sprejetju ustavnih dopolnil v letu 1971 in nove ustave SFRJ. Javna kritična opozorila tovariša Tita na slabosti v zvezi komunistov in na deformacije v družbi, njegove pobude in akcije za odpravo takega stanja pomenijo nenadomestljiv prispevek h krepitvi idejnopolitične enotnosti ZKJ, osredotočenju sil na poglavitna vprašanja in naloge pri utrjevanju akcijske sposobnosti zveze komunistov. 560

To se je uveljavilo na sejah konference ZKJ, na sejah predsedstva ZKJ, na razširjenih sejah izvršnega biroja in v mnogih njegovih javnih nastopih. Predsednik ZKJ tovariš Tito je neposredno vodil delo predsedstva ZKJ, do druge seje konference ZKJ pa tudi delo izvršnega biroja. Na njegovo pobudo in ob njegovi dejavni udeležbi so bile številne seje predsedstva ZKJ in izvršnega biroja in drugi sestanki ter širša srečanja na katerih so bila sprožena in obravnavana najpomembnejša vprašanja razvoja družbe in ZKJ, kakršna so spremembe v političnem sistemu, krepitev vloge delavskega razreda v proizvodnih odnosih, reševanje aktualnih vprašanj gospodarske politike in ustalitve gospodarstva, razčiščevanje konfliktnih položajev v družbi, krepitev obrambne sposobnosti in nedotakljivosti dežele, organizacijsko in idejnopolitično usposabljanje in krepitev ZKJ. Med številnimi obiski po državi, v pogovorih z delavci in pripadniki drugih slojev delovnega ljudstva, v javnih nastopih in govorih, v pogovorih s političnimi aktivi republik, pokrajin in občin, z vodstvi in predstavniki forumov, s svojimi nastopi na sejah konference ZKJ, sejah predsedstva in izvršnega biroja, je tovariš Tito neprestano vztrajal pri vsestranskem in kritičnem ocenjevanju stanja v ZKJ ter pri odkriti kritiki in samokritiki, pri zaostrovanju discipline in odgovornosti organov, forumov in članov ZKJ. Opozarjal je na pomanjkljivosti, slabosti in razne pojave odklonov. Zavzemajoč se in navajajoč smer za njihovo odpravljanje, predvsem v ZKJ in njenih vodstvih, je zahteval odločno bitko za poglabljanje razredne vsebine politike in prakse ZKJ, za krepitev in uveljavljanje enakopravnosti, bratstva in enotnosti narodov in narodnosti ter utrjevanje pridobitev jugoslovanske revolucije, za nespravljivi boj proti silam, ki nasprotujejo usmeritvi samoupravnega socialističnega razvoja naše družbe. V vseh stikih in okoljih je pomagal pri iskanju rešitev in urejevanju stanja. Stalno je skrbel za kar najbolj uspešen razvoj republik in pokrajin, zlasti za premalo razvite regije v Jugoslaviji, za usposabljanje organov in organizacij federacije, za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito, za delovanje organov notranjih in zunanjih zadev, za borbeno pripravljenost in krepitev jugoslovanske ljudske armade. Predsednik ZKJ je posvečal posebno skrb oblikovanju kadrovske politike v ZK in družbi. Vplival je, da se zaostrijo in oblikujejo merila ter odpre prostor za večje vključevanje v vodilne organe in druge odgovorne zadeve predvsem delavcev in mladincev, preverjenih pri delu in v političnem boju za samoupravno socialistično usmeritev. 36 Deseti kongres ZKJ

561

Njegovo obračanje k članstvu ZKJ je budilo in krepilo odgovornost in čut pripadnosti enotni revolucionarni komunistični organizaciji, razbistrilo in odpravljalo dvome in močno vplivalo na idejno in akcijsko pripravljenost članstva, da se nepretrgoma in dosledno bojuje za uresničevanje programskih smotrov in politike ZKJ. Posebno pomembne za razčiščenje stanja v zvezi komunistov in za krepitev njenega revolucionarnega razrednega bistva so intervencije in nastopi tovariša Tita na 17. seji predsedstva ZKJ, na izvršnem komiteju CK ZK Hrvatske julija 1971, na 21. seji predsedstva ZKJ in v pogovoru s političnim aktivom ZK Srbije oktobra 1972 in njegova pobuda, da se vodstvo ZKJ neposredno obrne s pismom na članstvo in organizacije zveze komunistov. Ustvarjalno, intenzivno in bogato delovanje tovariša Tita je posebnega pomena za dosledno in načelno opredeljevanje in vodenje jugoslovanske zunanje politike, njeno nadaljnje teoretično in praktično poglabljanje in izboljševanje stikov in skupnega mednarodnega sodelovanja. Imel je odločilno vlogo v formuliranju in uresničevanju naše zunanje politike, v sprožanju in usmerjanju vseh pomembnejših zunanjepolitičnih akcij Jugoslavije in ZKJ. V številnih stikih in pogovorih z državniki in vodilnimi osebnostmi mnogih dežel, političnih strank in osvobodilnih gibanj po svetu se je tovariš Tito zavzemal za izboljšanje enakopravnih odnosov med dežalami in narodi, za odpravo raznih žarišč in kriz po svetu in pomembno prispeval k nastajanju ugodnejše klime in k zagotavljanju svetovnega miru. Zato je stalno naraščal ugled in se krepil vpliv socialistične Jugoslavije po svetu, zlasti v vrstah neuvrščenih dežel, katerih delovanje je kar najbolj spodbujal in zato dobil splošna priznanja tudi na konferencah neuvrščenih v Lusaki in v Alžiru. Vsemu delovanju tovariša Tita v naši deželi je bilo dano priznanje s spontanim plebiscitom in vsesplošnimi zahtevami vsega članstva ZKJ in delovnih ljudi vseh naših narodov in narodnosti, da naj bo' izvoljen za predsednika ZKJ in predsednika SFRJ z neomejenim mandatom.

Konferenca ZKJ Kot forum med kongresoma ZKJ je konferenca ocenjevala delovanje ZKJ in njenih vodilnih organov, razčlenjevala politične smernice devetega kongresa in opredelila tekočo politiko ZKJ na nekaterih pomembnih področjih našega družbenogospodarskega razvoja in političnega življenja. S svojimi stališči in sklepi je usmerjala poglavitno delovanje Zveze komunistov Jugoslavije na teh področjih562

V razdobju, o katerem poročamo, so bile štiri seje konference Zveze komunistov Jugoslavije. Na drugi in četrti so obravnavali in sprejeli poročila o delu predsedstva ZKJ in njegovih organov. Prva seja konference ZKJ je bila oktobra 1970 in je obravnavala politični položaj v deželi in — izvajajoč sklep devetega kongresa ZKJ — razvoj socialističnih odnosov v kmetijstvu in na vasi. Na njej so bila poudarjena aktualna vprašanja v družbenogospodarskem in političnem življenju in opozorjeno na delovanje raznih protisocialističnih in protisamoupravnih sil. Naglasili so neodložljivo potrebo po pospeševanju nadaljnjega razvoja družbenogospodarskega in družbenopolitičnega sistema. Odločno je bila izražena zahteva po obdelavi programa za gospodarsko ustalitev. Poudarjen je bil pomen hitrejšega razvoja kmetijstva in socialističnih družbenih odnosov v njem in na vasi. V resoluciji konference so bila konkretizirana stališča in obdelane naloge ZKJ glede pospeševanja napredka kmetijstva in socialistične preobrazbe vasi, zagotavljanja stalnejših možnosti za razvoj kmetijske proizvodnje in za nadaljnje deetatiziranje odnosov na tem področju, samoupravnega povezovanja družbenega in individualnega sektorja, večje usmeritve vsega kmetijstva k blagovni proizvodnji in k začenjanju širšega vključevanja individualnih kmetovalcev v razvojne tokove kmetijske proizvodnje in samoupravnih socialističnih odnosov na vasi, na temelju kooperantskih in drugih oblik njihovega povezovanja s socialističnimi organizacijami v kmetijstvu, industriji in vseh stičnih panogah in ustanovah. Druga seja konference ZKJ, bila je januarja 1972, je vsestransko ocenila in kritično analizirala stanje v ZKJ. Potrdila je stališča in ocene 21. seje predsedstva ZKJ in s svojim akcijskim programom razčlenila naloge ZKJ: v oblikovanju samoupravnih socialističnih družbenogospodarskih odnosov na temeljih ustavnih dopolnil, sprejetih leta 1971, v preobraževanju političnega sistema, v krepitvi enakopravnosti, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti, v uresničevanju politike o gospodarski stabilizaciji, v učinkovitejšem odpravljanju posledic družbeno neutemeljenih socialnih razlik, v odločnejšem boju zoper vse protisocialistične in protisamoupravne sile in težnje, v poglabljanju razrednega bistva politike zveze komunistov in njenega idejnopolitičnega, organizacijskega, kadrovskega in akcijskega usposabljanja. Temeljni smisel sklepov akcijskega programa je bil izražen v zahtevi po krepitvi odločujoče vloge delavskega razreda v sistemu razširjene reprodukcije, v družbenogospodarskih odnosih v celoti in pri političnem odločanju. 563

Izpolnjevanje nalog druge seje konference ZKJ je terjalo kritično preverjanje stanja v družbi in zvezi komunistov, ukrepanje za bistveno spremembo položaja delavskega razreda, čedalje širši in določnejši boj zoper pojave nacionalizma, liberalizma, tehnokratizma in drugih protisocialističnih in protisamoupravnih teženj in prakse v družbi in zvezi komunistov. Tretja seja konference ZKJ, bila je decembra 1972, je obravnavala aktualna vprašanja boja ZKJ za socialistično usmerjenost in dejavno sodelovanje mladega rodu pri razvoju samoupravne socialistične družbe. V resoluciji konference so bile povzete praktične posledice stališča, da mladina »lahko uveljavi svoje interese in socialistična prizadevanja le kot sestavni del organiziranih socialističnih družbenih sil v boju, ki ga bojujeta delavski razred in Zveza komunistov Jugoslavije«. Konferenca je posebno poudarila, da je potrebna temeljna reforma vsega vzgojnoizobraževalnega sistema in zavezala predsedstvo ZKJ, da pripravi do desetega kongresa idejna izhodišča in program te reforme. Na idejnopolitičnem izhodišču, ki ga je sprejela konferenca, so se zbrale, razgibale in širše angažirale sile v zvezi komunistov, mladinskih in drugih družbenopolitičnih organizacijah. To se je poleg drugega pokazalo: v širšem sprejemu mladih ljudi v ZKJ, v intenzivnejšem delu za spremembo in dopolnitev učnih načrtov, programov in učbenikov na marksističnih načelih in merilih, v izboljševanju vzgojnoizobraževalnega procesa in izboljševanju gmotnega in družbenega položaja šol, v krepitvi vpliva zveze komunistov na kadrovsko politiko na univerzah in šolah, v reorganiziranju mladinskih organizacij v smislu poudarjanja in poglabljanja socialistične narave in njihovega zedinjevanja v programskem in akcijskem pogledu itd. Četrta seja konference ZKJ maja 1973 je sprejela politični referat in poročilo predsedstva o delu ZKJ od druge do četrte seje konference. Ocenila je, da se je z okrepljenim delovanjem ZKJ za izvedbo akcijskega programa druge seje konference in nalog iz pisma povečala odgovornost ZKJ za naš skupni razvoj na temelju socialističnega samoupravljanja, da je čedalje bolj poudarjena razredna vsebina politike ZKJ in da postaja to zadeva neposredne prakse delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, da se je povečalo njihovo zaupanje v zvezo komunistov ter da se je okrepila enotnost naših narodov in narodnosti ter mednarodni ugled Jugoslavije. Konferenca je ocenila, da je zveza komunistov v tem razdobju delovala veliko bolj učinkovito kakor prej ter da je soočena z mnogimi težavami lomila razno564

vrstne odpore in uspešneje uveljavljala vodilno vlogo revolucionarne organizacije delavskega razreda. Konferenca je sklenila, da je naslednja temeljna naloga komunistov dosledno uveljavljanje ustavnih amandmajev, politika stabilizacije in delo pri določanju in obdelavi dolgoročne razvojne politike, da je pomemben pogoj za to nadaljnje idejnopolitično, organizacijsko-kadrovsko in akcijsko usposabljanje zveze komunistov. V sklepih konference je bilo poudarjeno, da je odnos do teh nalog temeljno merilo revolucionarne doslednosti vsakega komunista, organizacije in vodstva Zveze komunistov Jugoslavije.

Delo predsedstva ZKJ

Predsedstvo ZKJ je kot kolektivni organ delovalo na temeljih statuta ZKJ in svojega poslovnika o delu, ki ima prav tako moč statutarnega akta, pa v okvirih programa ZKJ in nalog, določenih na devetem kongresu in na sejah konference ZKJ. Med kongresoma je obravnavalo vsa pomembnejša vprašanja razvoja naše samoupravne socialistične družbe, aktualno politiko in prakso ZKJ ter usmerjalo delovanje zveze komunistov. Usklajevalo je gledišča in določalo stališča, na podlagi katerih je organizacije in članstvo usmerjalo za delovanje v enotni smeri. Začenjalo je in vodilo akcije ZKJ na mednarodnem področju in predstavljalo Zvezo komunistov Jugoslavije v deželi in v stikih s tujimi partijami in gibanji. Eden izmed najpomembnejših uspehov v delovanju predsedstva med obema kongresoma je sprožitev, usmerjanje in končanje dela za ustavno reformo. V delu predsedstva so zaradi notranjih nesoglasij in pritiskov posameznikov in skupin nastale nekatere zamude in zaostanki. Vendar pa je predsedstvo po zaslugi pobud in neposredne zavzetosti tovariša Tita in ob podpori večine članov predsedstva uspešno odgovorilo na posamezna vprašanja in našlo pot iz konfliktnih situacij, ki so bile značilne zlasti za obdobje do 21. seje predsedstva in do pisma. Predsedstvo ZKJ je imelo 48 sej in v okviru posameznih točk dnevnega reda obravnavalo 121 vprašanj in še 61 drugih tekočih zadev. Nekatera vprašanja je aktualiziralo ali jih večkrat obravnavalo. Na svojih sejah je predsedstvo petnajstkrat obravnavalo problematiko s področja notranjepolitičnega položaja in razvoja družbenopolitičnega sistema ter odnosov v družbi; 16-krat ekonomsko politiko in družbenoekonomske odnose; 15-krat mednarodno sodelovanje ZKJ in zunanjepolitično problematiko; 19-krat organiziranje, razvoj in idejna vprašanja ZK; 6-krat informativno publici565

stično in založniško dejavnost; 38-krat priprave sej konference in X. kongresa ZKJ, delo in organiziranje svojih organov; štirikrat dejavnost ZK v JLA; petkrat stanje v kmetijstvu; trikrat organiziranje in delo svoje politično-strokovne službe. V tako intenzivnem delovanju je predsedstvo sprožilo in obravnavalo številna vprašanja velikega družbenega, gospodarskega, idejnega in političnega pomena, kakršna so: aktualnosti s področja gospodarske politike, idejnopolitične osnove nove ustave in spremljanje priprav in usmerjanje delovanja za njen sprejem ter izpolnitev, socialna politika, razvoj, delovanje in idejno delo v ZKJ, mednarodni stiki in zunanja politika naše dežele, splošna ljudska obramba in družbena samozaščita, informativno-propagandna dejavnost, selitvena gibanja delavcev itd. Obravnavajoč ta in druga vprašanja je ocenjevalo politične in idejne razmere v zvezi komunistov in družbi, pojasnjevalo posamezna stanja in o njih zavzemalo stališča. Odločitve in sklepi predsedstva ZKJ so razčlenjevali politične smernice devetega kongresa in sklepe sej konference ZKJ ter dajali odgovore na številna vprašanja, ki jih je zastavljala družbenopolitična praksa. Dokumenti in stališča predsedstva o temeljnih smereh delovanja ZK so ne le pomembno prispevali k iskanju določenih rešitev, temveč so na njihovi podlagi tudi drugi organi ZK sprejemali lastne dokumente in akcijske programe, ki so pomenili razčlenitev politike ZKJ. Oblikovala in ustalila se je praksa, da v pripravi sej predsedstva ZKJ dejavno sodelujejo centralni in pokrajinska komiteja zveze komunistov. Bile so tudi skupne seje predsedstva ZKJ s predsedstvom SFRJ, predsedstvom zvezne konference SZDLJ in predsedstvom sveta Zveze sindikatov Jugoslavije. Na seje predsedstva ZKJ so bili redno vabljeni nosilci najodgovornejših funkcij v zveznih vodstvih družbenopolitičnih organizacij in državnih organov. Po sredstvih javnega obveščanja in po drugih poteh je predsedstvo svoje delo in stališča sporočalo članstvu ZK in širši javnosti. Člani predsedstva so stike z organizacijami in članstvom ZK navezovali tudi z neposrednimi, posameznimi in skupinskimi obiski vodstev in osnovnih organizacij ZK in tako krepili medsebojne vezi in vplive. Članstvo ZKJ je ob takih priložnostih in tudi drugače dajalo predloge ter terjalo odgovore na številna vprašanja, opozarjalo je na nekatera zaostajanja in nerešena vprašanja. To je vplivalo na vsebino in način dela predsedstva. Kakor je razvidno iz prejšnjih delov poročila, so morala biti posamezna zapletena vprašanja večkrat obravnavana na sejah pred566

sedstva in izvršnega biroja, ker nanje ni bilo mogoče pravočasno odgovoriti celotneje. Na nekatera vprašanja, ki jih je zastavljala praksa, odgovora še ni dala niti sodobna marksistična teoretična misel. Posamezna vprašanja pa niso bila zadosti temeljito preučena, zlasti s stališča upoštevanja različnih možnosti in posebnosti posameznih okolij, kar je vplivalo na upočasnjenje in zoževanje akcij za izpolnitev tistega, kar je bilo mogoče storiti. Na delo predsedstva in izvršnega biroja so vplivali precej razširjeni nazori, ki so težili za tem, da bi potisnili v ozadje in zanikali načelo in funkcioniranje demokratičnega centralizma v okvirih celotne ZKJ. Za take nazore je bilo značilno, da so samostojnost republiških in pokrajinskih organizacij ZK postavljali nasproti idejni, politični in akcijski enotnosti ZKJ. V praktični uporabi je tak način mišljenja in političnega vedenja vodil k temu, da bi se ZKJ omejila na koalicijo republiških in pokrajinskih organizacij, predsedstvo ZKJ pa na kraj za medsebojno obveščanje in posvetovanje brez obveznosti in odgovornosti za uresničenje skupno določene, enotne politike. Nosilci takih nazorov so pravico in obveznost vodstva ZKJ, da obravnava in ocenjuje stanje stvari v zvezah komunistov republik in pokrajin in delo njihovih vodstev, razglašali za neutemeljeno »vmešavanje« ali »dezavuiranje« sklepov in ukrepov teh vodstev, za omejevanje njihove samostojnosti. Te težnje so vodile k federaliziranju partije in zmerom večjemu zapiranju republiških in pokrajinskih organizacij. V stikih med njimi je slabilo sodelovanje oziroma njeno omejevanje na mero, ki ni zagotavljala idejnopolitične integracije v oblikovanju politike in izvajanju enotnih akcij. Nekaj časa vodstvo ZKJ ni imelo popolnejšega vpogleda nad tistim, kar se je dogajalo v posameznih ZK republik in pokrajin in v njihovih organih. Medsebojno politično informiranje je bilo zoženo, občasno in pogosto formalizirano. Nekateri člani predsedstva ZKJ so se vedli večinoma kot zastopniki svojih okolij in so na sejah le sporočali stališča, vnaprej sprejeta v republiških in pokrajinskih vodstvih ZK. V takih razmerah so bili okrnjeni stiki med vodstvi posameznih zvez komunistov republik in tudi v samem predsedstvu ZKJ. Tedaj so se razprave o posameznih vprašanjih neredko spreminjale v monologe, stališč pogosto ni bilo mogoče uskladiti in tako so bila na sejah predsedstva in njegovih organov večkrat obravnavana ista vprašanja, ali pa so jih odložili in puščali ob strani. Začetniki in poglavitni nosilci takega vedenja so bili zamenjani funkcionarji v republiških in pokrajinskih vodstvih in predsedstvu ZKJ. Njihovo nasprotovalno vedenje, premišljeno izogibanje vsebinskim razpravam in odgovornosti za uspehe politike ZKJ, navi-

567

dežno sprejemanje sprejetih sklepov, toda dejansko odmikanje od njih v praksi, so slabili akcijsko sposobnost in enotnost partijskega vrha, v posameznih primerih pa blokirali delo predsedstva in njegovih organov. Nasprotovali so pobudam in ukrepom, ki so vodili k boljši organiziranosti, h krepitvi vloge in odgovornosti vodstev ZKJ. Z iskanjem zaveznikov v nacionalističnih, liberalističnih, tehnokratskih in drugih, zvezi komunistov nasprotnih silah in ideologijah, so se zagovorniki takih odnosov in prakse čedalje bolj oddaljevali od politične usmeritve ZKJ vse dotlej, dokler niso prišli v neposredni spopad z njo. V javnih nastopih so poskušali odgovornost za težave in nerešena vprašanja zvreči na zveze komunistov drugih republik in na vodstvo ZKJ. S tem ko so zlorabljali svoje funkcije v ZK republik in v predsedstvu ZKJ, so na javnih nastopih razlagali svoja mnenja in stališča, ki so bila pogosto nasprotna stališčem, katera je sprejelo predsedstvo. To je povzročalo dvome, zdrahe in polemike med članstvom in v javnosti, povzročalo motnje v stikih in spodbujalo nacionalistične strasti. Njihovi javni nastopi in monopol nad tiskom, radijem in TV so bili preračunani na nastajanje »nacionalnih leaderjev«. Boj proti protisocialističnim in protisamoupravnim težnjam in njihovim nosilcem se je v vsem tem razdobju bil v ZKJ in predsedstvu ZKJ. V tem so bili v vseh okoljih doseženi pomembni uspehi kljub občasnim zaostajanjem in oklevanjem. Šele s političnim obračunom z nosilci zvezi komunistov tujih pojavov, ki se je začel na 17. seji v samem predsedstvu ZKJ, in z idejnopolitičnim razčiščevanjem na 21. seji in pismom pa so nastale možnosti za učinkovitejše delo vodstev ZKJ. K temu je prispevalo predvsem razkrinkanje in izločitev iz vodstev ZK republik in predsedstva ZKJ nosilcev nacionalističnih, liberalističnih, tehnokratskih in drugih, zvezi komunistov tujih ideologij in teženj. Niti po 21. seji, drugi seji konference in pismu se ne bi bili mogli tako hitro začeti tako številni tokovi v ZK in družbi, ki posegajo v življenjske interese delavskega razreda in drugih delovnih ljudi, če ne bi bili v prejšnjem razdobju verificirani, trasirani in mnogi izmed njih v predsedstvu ZKJ praktično sproženi. S tem je mogoče razložiti, da je 21. seja predsedstva ZKJ lahko označila novo poglavje v delovanju Zveze komunistov Jugoslavije in njenega središča. To se je pokazalo: v idejnopolitičnem osvetljevanju in reševanju pojavov odklonov in razčiščevanju konfliktnih položajev, v začenjanju in usmerjanju širših akcij, v zagotavljanju večje enotnosti in krepitvi politične in integracijske vloge ZKJ v družbi, v sprejemanju jasnejših, poglobljenih in določnejših stališč in sklepov o mnogih po-

membnejših vprašanjih družbenogospodarskega in političnega življenja. Pripravljeni so bili in hitro sprejeti srednjeročni razvojni načrt in novi ukrepi stabilizacijske politike, začele so se odprte razprave in spodbujen je bil tok dogovarjanja in iskanja samoupravnih rešitev na mnogih področjih družbenega in političnega življenja, pospešene so bile idejnopolitične priprave za sprejem nove ustave, začela so se reševati vsebinska vprašanja socialne politike, v razvoju, usposabljanju in v praktični politiki se je zveza komunistov začela čedalje bolj obračati k svojemu razrednemu bistvu, krepili so se demokratični centralizem, kritika in samokritika, pospešen je bil tok idejnih diferenciacij v zvezi komunistov in v družbi.

Delo izvršnega biroja V vsem razdobju med obema kongresoma je imel izvršni biro pomembno vlogo v pripravljanju in izvajanju sklepov predsedstva ZKJ in v začenjanju razprav in akcij o vseh aktualnih političnih in družbenogospodarskih vprašanjih, o katerih je predsedstvo ZKJ razpravljalo in sprejemalo sklepe. Izvršni biro je imel 182 sej; na njih je kot posamezne točke dnevnega reda obravnaval 447 vprašanj, poleg tega pa še 437 tekočih. Problematika iz notranje politike je bila obravnavana šestnajstkrat, razvoj družbenopolitičnega sistema in odnosov v družbi 14-krat, ekonomska politika in družbenoekonomski odnosi 49-krat, mednarodno sodelovanje ZKJ in zunanjepolitična problematika 69-krat, organiziranje, razvoj, idejna, kadrovska in finančna vprašanja ZK 41-krat, politično-informativna, publicistična in založniška dejavnost, položaj in vloga sredstev javnega obveščanja in tuja propaganda 37-krat, priprave, delo in uresničevanje stališč sej konference ZK 46-krat, delo in organiziranje predsedstva ZKJ in njegovih organov 78-krat, vseljudska obramba, varnost in samozaščita 14-krat, problematika zveznih organov in organizacij 17-krat, priprave za X. kongres 20-krat in druga vprašanja 46-krat. Izvršni biro je začenjal in ob dejavni vlogi republiških in pokrajinskih vodstev ZK pripravljal gradivo in predloge sklepov in odločitev za razprave na sejah predsedstva. Obdeloval je sprejete sklepe, organiziral in spodbujal njihovo uresničevanje v organizacijah ZK. Izvršni biro je ustalil prakso razširjenih sej s predsedniki centralnih in pokrajinskih komitejev ZK, s sekretarji izvršnih organov CK in PK ter komiteja konference ZK v JLA kakor tudi s predstavniki organov in družbenopolitičnih organizacij v federaciji, na katerih se je razpravljalo o vseh vprašanjih širšega političnega in družbenega pomena. Na teh sestankih so analizirali uresničevanje sklepov in 569

odločitev, pregledovali so učinkovitost akcij in kritično obravnavali njihove slabe strani, usklajevali so gledišča in stališča, ocenjevali stanja v ZK in družbi, sprožali in usmerjali skupne akcije. Izvršni biro je skupaj z ustreznimi komisijami predsedstva organiziral številna posvetovanja o pomembnih vprašanjih z raznih področij družbenega in političnega življenja ob sodelovanju širokega kroga ljudi, ki se z enako problematiko ukvarjajo v federaciji, republikah, pokrajinah in v delovnih organizacijah. Do druge seje konference ZKJ so se pri organiziranju in koordiniranju zadev v izvršnem biroju zamenjavali vsaka dva meseca predsedujoči člani izvršnega biroja. Neposredno po drugi seji konference ZKJ na 26. seji predsedstva je bila opravljena reorganizacija in spremembe v sestavi izvršnega biroja. Namesto 15 je bilo izvoljenih 8 članov izvršnega biroja. Sekretar je postal Stane Dolanc. V skladu z zahtevo predsedstva ZKJ, da njegov političnoizvršilni organ v okviru svojih pooblastil deluje in odloča učinkoviteje, da za svoje delo nosi kolektivno in individualno odgovornost, so člani izvršnega biroja prevzeli zadolžitve in odgovornost za ustrezna področja dela. To je pokazalo prednosti predvsem v večji podjetnosti in boljši organiziranosti dela izvršnega biroja tako pri obravnavanju aktualnih vprašanj in njihovem reševanju kakor tudi v izvajanju sprejetih stališč in sklepov. Da bi zagotovili učinkovitejše uresničevanje politične linije ZKJ, zlasti pa sklepov 21. seje predsedstva in akcijskega programa druge seje konference ZKJ, so bila v pismu predsednika ZKJ tovariša Tita in izvršnega biroja navedena temeljna vprašanja in smeri delovanja ZK in delavskega razreda. Poziv članstvu in organizacijam ZK se je spremenil v neodložljivo in brezkompromisno akcijo v vsej družbi. Izvršni biro je začenjal in obravnaval številna aktualna in pomembna vprašanja. V središču delovanja izvršnega biroja so bila vprašanja, povezana z uveljavljanjem ustavnih dopolnil, z učinkovitejšim uveljavljanjem politike gospodarske stabilizacije, z začenjanjem in usmerjanjem akcije v reševanju vprašanj s področja socialnih odnosov, s krepitvijo idejnopolitične enotnosti Zveze komunistov Jugoslavije in z njenim delovanjem kot organizacije revolucionarne akcije. Izvršni biro se je zlasti zavzemal za dosledno izvajanje načela demokratičnega centralizma na vseh ravneh, kar je bistveno vplivalo na krepitev akcijske sposobnosti zveze komunistov in uspehe njenega delovanja. Mnoga vprašanja je konkretneje obravnaval in o njih zavzel enotna stališča, ki so se spreminjala v akcijo širšega obsega. Hitreje je reagiral na vprašanja, ki so terjala, da se zavzamejo jasna politična stališča.

570

Pomembni so uspehi v sprožanju določenih akcij za reševanje mnogih vprašanj, ki so najneposredneje povezana z življenjem in delom delavskega razreda in drugih delovnih ljudi: v graditvi stanovanj za delavce, varčevanju, premagovanju neutemeljenih socialnih razlik, v konkretnem ukrepanju za razvoj in idejnopolitično usposabljanje zveze komunistov, v vztrajanju pri hitrejših spremembah socialne sestave ZK v korist delavcev itd. Vse to je imelo velik pomen za politično mobiliziranje zveze komunistov in drugih naprednih sil v družbi. Izvršni biro je ustanovil komisijo za predloge, mnenja in pritožbe, ki je v sodelovanju s centralnimi in pokrajinskima komitejema zveze komunistov, z vodstvi drugih družbenopolitičnih organizacij in pristojnimi oblastnimi organi spodbujala reševanje in odpravljanje nepravilnosti, na katere so v svojih vlogah opozarjali člani ZK in drugi občani. Od devetega do desetega kongresa je bilo forumom in organom ZKJ poslanih okoli 10.000 posameznih in skupinskih vlog, prošenj in pritožb članov ZK in drugih občanov. Izvršni biro je obnovil prakso, da na podlagi statutarnih obveznosti in ocen o utemeljenosti zahtevkov v dogovoru s centralnimi in pokrajinskima komitejema prek skupnih komisij neposredno pomaga ugotavljati stanje in urejati odnose v teh organizacijah.

Delo komisij predsedstva ZKJ

Pomembno mesto v vsem delovanju predsedstva ZKJ so imele tudi komisije kot njegova stalna delovna telesa, katerih naloga je bila, da spremljajo in preučujejo določena vprašanja in izkušnje iz prakse ZKJ, aktualne pojave in vprašanja na posameznih področjih družbenega življenja in predsedstvu ZKJ predlagajo ukrepe za njihovo rešitev. Na tretji seji predsedstva ZKJ maja 1969 je bilo ustanovljenih 14 stalnih in dve začasni komisiji predsedstva ZKJ in imenovana njihova sestava. Obravnavale so številna pomembna vprašanja s svojega področja. Glede na zapletenost in obseg zadev so oblikovale stalne in občasne delovne skupine, katerih naloga je bila, da analitično obdelujejo gradivo, pripravljajo in predlagajo rešitve. Od devetega do desetega kongresa so imele komisije nad 150 sej in so razpravljale o številnih vprašanjih in problemih. Organizirale so številne širše posvetovalne sestanke z zastopniki osnovnih organizacij in organov ZKJ, drugih družbenopolitičnih organizacij in predstavniških organov ter bile pobudnice in nosilke priprav za 22 posvetovanj. Posvetovanja so obravnavala številne snovi s področja družbenogospodarskih odnosov, informativno-propagandnega

delovanja, splošne ljudske obrambe in družbene zaščite, izobraževanja, znanosti in kulture, razvoja ZK, idejnopolitičnega in teoretičnega dela v ZK, razvoja političnega sistema itd. Na teh so izmenjali izkušnje in mnenja, preverjali in usklajevali so stališča, dogovarjali se za skupne akcije in spodbujali boj za odpravo zaostajanja in idejno diferenciacijo na vseh teh področjih. Pri delu vseh komisij in njihovih delovnih skupin je stalno ali občasno sodelovalo precej članov predsedstva, stalnega dela konference ZKJ, centralnih in pokrajinskih komitejev, konference organizacije ZK v JLA in več komunistov iz raznih družbenih struktur — iz samoupravne družbene prakse, političnih in znanstvenih delavcev, iz številnih organizacij in ustanov iz vseh republik, pokrajin in organizacije ZK v JLA. Ni bilo le večjega prizadevanja, da bi v sestavo komisij vključili člane ZK iz neposredne proizvodnje. Bolj ali manj uspešno so bile komisije obrnjene k praksi, iz nje so črpale in nanjo prenašale izkušnje. Večina jih je največ svojega delovanja osredotočila na analiziranje in obravnavanje celotnih vprašanj s svojega področja. Imele so pomembno vlogo pri pripravljanju sej predsedstva in izvršnega biroja, konference ZKJ in samega kongresa ter v mnogih drugih dejavnostih centralnih organov ZKJ. Komisije so navezale tudi precej neposrednih stikov z občinskimi komiteji in konferencami, nekatere izmed njih pa tudi z organizacijami ZK v krajevnih skupnostih in organizacijah združenega dela, ki so bile sicer nekaj časa zapostavljene. S tem so prispevale k ponovnemu oživljanju in izvajanju prakse, da se pri oblikovanju stališč o pomembnih vprašanjih družbenogospodarskega razvoja in razvoja ZK vidneje uveljavijo mnenja, stališča in razpoloženje članstva. Precej so pomagale k izboljševanju dela ZK, izmenjavi izkušenj in spoznanj, pridobljenih v praksi in prispevale k razčiščevanju nekaterih pogledov in stališč. Te ocene pa ne veljajo popolnoma za vse komisije, zlasti ne za tiste, katerih delo se je omejevalo le na splošna proučevanja globalnih vprašanj, gibanj in pojavov v praksi. Tak način in vsebina dela nista pomembneje vplivala na oblikovanje politike ZKJ in v potrebni meri pomagala pri pripravljanju sej in dokumentov centralnih organov ZKJ. Iz takega gradiva je bilo težavno napraviti sklepe za akcijo. V delu komisij so bile, zlasti nekaj časa, še druge slabosti. Nekaterih vprašanj niso celotno proučevale, temveč pogosto le v odlomkih in sektorsko, tako da niso njihove zapletenosti spoznavale v celoti. V nekaterih primerih do 21. seje predsedstva ZKJ komisije niso do kraja razčiščevale stališča in razčlenjevale predlogov o nekaterih vprašanjih in zato je bilo obravnavanje teh pogosto odloženo. Bili pa so tudi primeri, da so komisije sprožile številna vprašanja, 572

ki bi jih izvršni biro in predsedstvo morala nemudoma obravnavati, pa je zaradi omejene prepustnosti teh organov pripravljeno gradivo včasih več mesecev čakalo, da je prišlo na dnevni red. Predsedstvo ZKJ med obema kongresoma ni temeljiteje ocenjevalo vsega delovanja in metode delovanja komisij, razen tu pa tam, v zvezi s pripravljenim gradivom, ki so ga na sejah obravnavah. Na drugi seji konference ZKJ je bila ugotovljena potreba, da komisije celotneje spremljajo, preučujejo in izboljšujejo posamezna področja angažiranja zveze komunistov. Zato je predsedstvo — na 28. seji februarja 1972 — reorganiziralo komisije in spremenilo njihovo sestavo. Tedaj je bilo organiziranih 8 stalnih komisij. Nespremenjena so ostala področja delovanja treh komisij: za mednarodne stike, za splošno ljudsko obrambo in za upravna ter finančno-materialna vprašanja ZK. Izvršni biro je prevzel naloge komisije za politično propagando in informativno dejavnost. Organizirana je bila nova komisija za ideološka vprašanja in teoretično delo. Komisija za gospodarsko in socialno politiko in razvoj družbenogospodarskega sistema je prevzela obveznosti treh prejšnjih ■— za gospodarsko, socialno in agrarno politiko. Komisija za razvoj ZK je prevzela tudi delovanje komunistov v družbenih organizacijah. Komisija za idejnopolitična vprašanja v izobraževanju, znanosti in kulturi je zamenjala tri prejšnje — za kulturo, znanstveno delo in izobraževanje, komisija za notranja politična vprašanja, razvoj političnega sistema in mednacionalne odnose pa dve prejšnji — za notranja politična vprašanja in razvoj družbenopolitičnih skupnosti in za mednacionalne odnose. Na 36. seji predsedstva ZKJ je bila organizirana tudi komisija za razvoj socialističnih samoupravnih družbenogospodarskih razmerij in gospodarskega sistema. Kot občasna delovna telesa so bile sestavljene komisije, katerih delo je prenehalo takoj po opravljeni nalogi. Nekatere izmed komisij niti do danes niso premagale nekaterih prejšnjih slabosti. Posebno ni še njihovo medsebojno sodelovanje tako, kakor bi moralo biti. Ob večjem sodelovanju z izvršnim birojen tudi to postopoma in čedalje bolj dosegamo. Vzeto v celoti je bilo delo komisij po opravljeni reorganizaciji intenzivnejše in bolj vsebinsko. Na to so vplivale spremenjene razmere v zvezi komunistov in družbi. Komisije so boljše organizirale in programirale svoje delo, pri čemer so prednost — pač po pomenu — dajale nerešenim vprašanjem. Nove komisije so še bolj uvajale prakso povezovanja in izboljševanja sodelovanja z ustreznimi komisijami centralnih in pokrajinskih komitejev ZK in konference ZK v JLA in drugimi podobnimi telesi v družbenopolitičnih organizacijah v federaciji, republikah

573

in pokrajinah, z znanstvenimi in drugimi ustanovami ter se usmerile in navezovale stike z organizacijami in organi v občinah, delovnih kolektivih in krajevnih skupnostih. Izkušnje iz dela komisij so zelo bogate. Dobile so številna spoznanja in izkušnje, ki bi jih bilo treba izkoristiti in naprej poglabljati ter vgrajevati v idejnopolitično življenje in prakso ZKJ. Samo življenje je zahtevalo, da komisije nenehno spremljajo in ocenjujejo izpolnjevanje sprejetih odločitev in sklepov predsedstva ZKJ, da obveščajo vodstvo, koliko in kako se politika in opredelitve ZKJ izvajajo v praksi, da kot oblika delovanja vodstva izpopolnjujejo ves sistem spremljanja in pospeševanja izvajanja politike in v tem pogledu sinhronizirano delujejo. To izkušnjo bi morali preučiti in posvetiti izbiri ljudi za komisije večjo pozornost. Zaradi vsestranskega spremljanja in analiziranja idejnopolitičnih vprašanj, ki izvirajo iz dejstva, da je veliko naših občanov na začasnem delu v tujini, in zagotovitve vpogleda v delo komunistov za izvajanje stališč in ukrepov na tem področju, je predsedstvo ZKJ na 18. seji junija leta 1971 organiziralo svoje posebno politično operativno telo — poverjeništvo. Kmalu so tudi vsi centralni in pokrajinski komiteji in občinske konference ZK, ki jih potrebujejo, organizirali podobna telesa. Poverjeništvo predsedstva je imelo 21 rednih sej in več posvetovanj. Opravilo je več obiskov in predlagalo številne ukrepe. Pripravljalo je gradivo za seje predsedstva ZKJ in izvršnega biroja ter za skupno sejo predsedstva ZKJ in SFRJ. Čeprav se je zveza komunistov začela s temi vprašanji ukvarjati z zamudo, so dosedanje izkušnje iz dela poverjeništva in omenjenih teles pozitivne. Reorganizirano je bilo delo in dosežena večja pripravljenost ne le članov ZK, zaposlenih v naših predstavništvih in obratih v tujini, temveč tudi v ustanovah in družbenih organizacijah v deželi, ki se neposredno ukvarjajo s temi vprašanji.

$$$

V skladu z odprtostjo in načelnostjo, ostrino, argumentiranostjo in konstruktivnim duhom kritike in samokritike, ki sta jih v zvezi komunistov in v našem družbenem življenju močneje uveljavili 21. seja predsedstva ZKJ in pismo, je to poročilo težilo za tem, da bi bilo izraz kritičnega presojanja prakse ZKJ v tem razdobju in delovanja samega predsedstva ZKJ in njegovih organov. Prizadevali smo si, da bi vse slabosti subjektivne narave kar najbolj popolno in zvesto orisali brez kakršnegakoli skrivanja in opravičevanja, da bi iz njih povzeli nauke za prihodnost.

574

Poročilo si je sočasno prizadevalo, da prikaže zaplenost boja za socialistične samoupravne družbene odnose, v katerem iščemo in krčimo doslej neraziskana pota. V tem iskanju se ni bilo mogoče izogniti nekaterim enostranostim, omahovanju in začasnim zaostajanjem. Dejanski dosežki pri pospeševanju razvoja socialističnega samoupravljanja imajo določene objektivne meje, povezane s stopnjo razvoja materialnih proizvajalnih sil in stanjem družbene zavesti. Izkušnje iz preteklega razdobja so potrdile usmeritev ZKJ, da je boj za krepitev družbene vloge delavskega razreda, za socialistično samoupravljanje, razredni boj. Zato so bili uspehi v tem boju odvisni in so odvisni od odnosa med družbenimi in političnimi silami. Poročilo je zato posvetilo večjo pozornost opisovanju družbenopolitičnih in idejnih gibanj po 21. seji predsedstva ZKJ in pismu, ker so okrepila in utrdila temeljno smer boja ZKJ in pripeljala do hitrejših sprememb v razmerju sil v interesu delavskega razreda in socialističnega samoupravljanja in do novih kakovosti v delovanju ZKJ.

575

POROČILO O DELU KOMISIJE ZA STATUTARNA VPRAŠANJA ZKJ OD DEVETEGA DO DESETEGA KONGRESA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

Deveti kongres ZKJ je s statutom določil temeljne naloge komisije za statutarna vprašanja ZKJ: da spremlja in analizira uveljavljanje statutarnih določil v življenju ter delovanju ZK, predlaga potrebne ukrepe organom in forumom ZK, pojasnjuje določila statuta, predlaga potrebne ukrepe organom in forumom ZK, posreduje razlago določil statuta, opozarja na primere kršitve statuta v organizacijah in organih ZK, ocenjuje statutarnost posameznih sklepov in postopkov v ZK ter pripravlja za kongres predlog sprememb in dopolnitev statuta. Te naloge in drugi sklepi devetega kongresa ZKJ so tako določili programsko usmeritev ter neposredno delo komisije. Komisija je pri svojem delu izhajala iz tega, da je dosledno spoštovanje statuta dolžnost vseh članov, organizacij in organov ZK. Izkušnje so pokazale, da pravilna uporaba statuta pozitivno vpliva na krepitev idejne in akcijske enotnosti ZK, odgovornosti, discipline in učinkovitosti pri delu, da prispeva k demokratizaciji ZK in zagotavlja spoštovanje statutarnih pravic, hkrati pa tudi dosledno izpolnjevanje vseh dolžnosti in obveznosti v ZK. Ko je komisija izhajala iz tega, je: — spodbujala in usklajevala delo pri usklajevanju statutov ZK socialističnih republik s statutom ZKJ in skupaj z republiškimi in pokrajinskima komisijama pomagala pri izdelavi statutarnih sklepov občinskih organizacij ZK; — pojasnjevala in razlagala statut, da bi tako načela in norme statuta čimbolje razumeli in jih dosledno uveljavili v praksi ZK; — spremljala uporabo statuta, zlasti pa uporabo njegovih načel in norm o demokratičnem centralizmu, idejnopolitični in akcijski enotnosti, odgovornosti in organiziranju komunistov; —■ spremljala gibanja v ZK, analizirala njeno socialno strukturo, sprejem v ZK, vzroke izključitev, samovoljnih izstopov ali črtanje iz evidence; ugotavljala je pozitivna in negativna gibanja v zvezi z uporabo statuta ter opozarja na probleme, pomanjkljivosti in slabosti pri delu in predlagala ukrepe za njihovo preprečevanje; 37 Deseti kongres ZKJ

577

— proučevala zahteve za oceno statutarnosti ter s svojimi ocenami in stališči prispevala k dosledni uporabi statuta. Pomemben del aktivnosti — zlasti v obdobju po 21. seji predsedstva ZKJ — je komisija posvetila kritični analizi statuta ZKJ ter njegovi uporabi v praksi. Na ta način se je komisija vključila v celotno idejnopolitično aktivnost v zvezi z novo usmeritvijo ZKJ ter v priprave na deseti kongres ZKJ, saj je obravnavala pomembna vprašanja razvoja in preobrazbe ZKJ, pri čemer je posvečala posebno pozornost izdelavi predloga dopolnitev in sprememb statuta ZKJ. V skladu s poslovnikom si je komisija pri uresničevanju teh nalog prizadevala zasnovati takšno metodo dela in sodelovanja vseh statutarnih organov, ki zagotavlja ob upoštevanju različnih razmer in posebnosti delovanja ZK enotno obravnavo osnovnih določil statuta. Komisija si je prizadevala zagotoviti enotna stališča o vseh načelnih in temeljnih vprašanjih razlage statuta. Komisija je svoje delo zasnovala na proučevanju izkušenj iz prakse, hkrati pa preverjala svoje poglede v bazi ZK. Ustvarjala je pogoje za to, da so njeni člani spremljali pojave, težnje in gibanja v ZK, da so vzpostavljali neposrednejši in stalnejši stik s članstvom, organizacijami in organi ZK. Komisija je glede na področje svojega delovanja zagotavljala kolektivno in odgovorno delo, aktivnost in enakopravnost v sodelovanju vseh svojih članov. Stališča, odločitve in sklepe je komisija sprejemala na sejah. V času med devetim in desetim kongresom je imela komisija 27 sej. Komisija je organizirala različne oblike dejavnosti članov komisije — najrazličnejše stike z organizacijami, organi in drugimi statutarnimi komisijami ZK, skupinske obiske organizacij, da bi tako proučevali posamezna vprašanja in pojave, pripravo gradiva, predlogov in sklepov ter odlokov sej komisije, ustanovljene pa so bile tudi posebne delovne skupine za proučevanje posameznih vprašanj in problemov. Vse to je pripomoglo k temu, da je bilo možno probleme in pojave hitreje opredeljevati, da so bile analize studioznejše in bolj argumentirane, vse to pa je vplivalo tudi na pobude za reševanje problemov v praksi. Svoje sklepe, stališča in predloge je komisija pošiljala predsedstvu in drugim organom ZK, o širši statutarni problematiki in o svojem delovanju pa je poročala konferenci ZKJ. Svoje analize, informacije, sklepe in stališča, pojasnila in razlage statuta je komisija objavljala v biltenu predsedstva, ki ga prejemajo republiške, pokrajinski in občinske organizacije. Komisija si je prizadevala, da bi bila tudi sredstva javnega obveščanja seznanjena s to aktivnostjo, da bi tako z najpomembnejšimi vprašanji seznanili tudi širšo javnost. 578

Zveza komunistov Jugoslavije je z 21. sejo predsedstva, z drugo sejo konference ZKJ, s pismom predsednika Tita in izvršnega biroja ter z akcijami, ki so temu sledile, odločno stopila v boj za dosledno spoštovanje revolucionarnega duha ZK, za krepitev razrednega značaja ZKJ ter za spreminjanje njene socialne strukture, za krepitev idejnopolitične in akcijske enotnosti ZKJ, se bojevala proti vsem protisocialističnim in protisamoupravnim silam ter se zavzemala za idejnopolitično razčiščevanje z oportunizmom sleherne vrste: z liberalizmom, nacionalizmom in vsemi oblikami grupaškega in frakcionaškega delovanja v vrstah ZK. Ta nova usmeritev v ZKJ je pozitivno vplivala tudi na delo komisije. Komisija je povečala svojo aktivnost ter okrepila odgovornost pri izpolnjevanju nalog. Zavzemala se je za dosledno uporabo statutarnih določil, ki prispevajo k idejnopolitični in akcijski enotnosti ter k večji učinkovitosti ZK in odstranjevanju iz vrst ZK tistih članov, ki delujejo v nasprotju s politiko ZK, otežujejo ali zavirajo idejnopolitično akcijo, si prilaščajo pravice delovnih ljudi ter kršijo norme socialističnega ravnanja. Komisija se je zavzemala za dosledno uresničevanje statutarnih načel o demokratičnem centralizmu, za večji vpliv članov ZK, zlasti pa delavcev na politiko ZK ter za odgovornejši odnos vseh članov, organizacij in organov ZK pri uresničevanju sprejetih sklepov in stališč. Nove akcije v ZK so ustvarile tudi ugodnejše pogoje za krepitev akcijske enotnosti in odgovornosti, in sicer kot spoznanje, da je dosledna uporaba statuta osnova za uspešno delovanje in razvoj zveze komunistov. Ko je kritično obravnavala svoje napake in slabosti, je komisija ocenila, da so negativna politična gibanja v zvezi komunistov pred 21. sejo in pred pismom vplivala tudi na njeno delo. Komisija je s svojimi stališči in sklepi opozarjala na probleme in slabosti v ZK, zavzela je kritično stališče do nekaterih teženj, ki so se pokazale v delu ZK, ter o tem obveščala predsedstvo in konferenco ZK. Vendar pa njene akcije niso bile dovolj učinkovite in odločne, zlasti ne tedaj, ko posamezni člani ZK, posamezne organizacije ter nekateri člani organov in forumov ZK pri svojem delovanju niso upoštevali duha statuta ZKJ in sprejete politike ZKJ. Ob takšni priložnosti bi morale priti do večje veljave pobude komisije, komisija sama pa bi se morala bolj aktivno in vztrajno bojevati za svoja stališča pri preprečevanju kršitev statutarnih določil in deformacij. Bili so primeri, ko posamezne organizacije in organi ZK niso dovolj razumeli ali pa niso pravilno doumeli položaja komisije kot organa kongresa niti bistva njene vloge ter funkcije v zvezi komunistov, zaradi česar včasih ni bilo potrebnega sodelovanja in usklajevanja pri delu, kar pa je zmanjševalo prizadevanja komisije, da bi 579

z dosledno uporabo statuta krepili idejnopolitično in akcijsko enotnost, bolj odgovorno, organizirano in učinkovito delovanje komunistov. Idejnopolitična aktivnost in gibanja v ZK po 21. seji, drugi seji konference in po pismu so pripomogla k temu, da se je še bolj uveljavila vloga komisije ter da se je povečala aktivnost vseh statutarnih organov.

I. Oblikovanje enotne statutarne snovi Usklajevanje republiških statutov s statutom ZKJ Po devetem kongresu ZKJ je aktivnost komisije pri usklajevanju republiških statutov s statutom ZKJ temeljila na analizi rezultatov in izkušenj pri uveljavljanju reorganizacije in družbenopolitične vloge zveze komunistov. Pri tem je posebna pozornost veljala temu, da z usklajevanjem statutov ne bi prišlo do popolne izenačenosti statutarne snovi in da ne bi bilo predpisano to, v čemer bi se morala kazati samostojnost občinskih in osnovnih organizacij ZK ter da bi se uveljavilo bogastvo oblik povezovanja in delovanja komunistov v samoupravni družbi. Usklajevanje statutov je pripomoglo k temu, da so se nekatere rešitve s področja odnosov med organi in organizacijami ZK uskladile z načeli statuta ZKJ, da so bile poudarjene norme o uveljavljanju načela demokratičnega centralizma, da so se uskladila stališča, ki zagotavljajo večjo demokratičnost v volilnem sistemu, večjo odgovornost v delu zveze komunistov ter da so se uskladili idejnopolitični ukrepi za odgovornost. Poleg teh vprašanj je bilo s pomočjo usklajevanja rešenih tudi več drugih pomembnih vprašanj, ki po oceni konferenc ZK v republikah dopolnjujejo in izboljšujejo republiške statute. Delo komisije pri izdelavi občinskih statutarnih sklepov

Pri pregledu nekaterih osnutkov občinskih statutarnih sklepov je komisija ugotovila, da so ti osnutki v večini primerov dobri, da so v njih zajeta določila iz statuta ZK ter da odsevajo konkretne razmere ter opredeljujejo delovanje organov in teles ZK, njihove medsebojne odnose ter odnos do organizacij ZK. Tam, kjer je bilo potrebno, pa je komisija opozarjala na ugotovljene pomanjkljivosti.

580

Sklepi, ki jih je komisija sprejela na podlagi omenjene analize, so še posebej opozorili na nekatera vprašanja, ki jih je treba podrobneje obdelati: — konstituiranje občinske konference in medsebojni odnosi njenih organov in delovnih teles ter organizacij ZK v procesu pripravljanja, sprejemanja in uresničevanja odlokov in sklepov; — položaj, vloga in odgovornost članov zveze komunistov v procesu konstituiranja in uresničevanja politike zveze komunistov; — oblike idejnopolitičnega povezovanja in organiziranja — posvetovanja, zbori komunistov, seminarji, komisije, delovne skupine, aktivi itd. — izpolnjevanje obveznosti članov ZK iz armade in delovnih organizacij, da aktivno delujejo v družbenopolitičnem življenju krajevne skupnosti in občine. Komisija je opozorila, naj statutarni sklepi urejajo samo temeljne odnose med občinsko konferenco in njenimi organi ter osnovnimi organizacijami, medtem ko naj praktična vprašanja delovanja opredeljujejo poslovniki organov in organizacij. Posredovane ugotovitve, pripombe in pobude niso imele namena šablonizirati ali unificirati statutarnih sklepov, temveč naj bi služile predvsem kot spodbuda, da omenjena vprašanja preverjajo v praksi in, če so sprejemljiva, tudi sprejmejo na način, ki najbolj ustreza konkretnim razmeram v občini. Komisija je kritično ocenila nestatutarne rešitve v osnutkih statutarnih sklepov ter predlagala, naj bi vse te pomanjkljivosti tudi odstranili. Pojasnjevanje nekaterih določil statuta ZKJ Na lastno pobudo, na zahtevo članov, organizacij in organov ZK je komisija razlagala in pojasnjevala posamezna načela in norme statuta ZKJ, s čimer je vplivala na odstranjevanje razlik v pojmovanju in pri uporabi statutarnih določil. Navajamo samo nekatera vprašanja, o katerih je komisija posredovala mnenje: — kako obravnavati izrečene disciplinske ukrepe: opomin, ukor in zadnji opomin; — na kakšen način naj republiške organizacije ZK opravljajo verifikacijo kooptiranih članov centralnega komiteja — s tajnim ali javnim glasovanjem; — od kdaj je treba računati, da je član ZK imel dve volilni dobi v izvršilnem organu ZK;

581

— ali naj se sekretariat osnovne organizacije ZK obnavlja za tretjino, kot velja to pri volitvah v organe ZK; — ali mora biti član ZK na sestanku komisije za statutarna vprašanja, ko le-ta razpravlja in odloča o njegovi pritožbi; — ali so lahko člani občinskega komiteja izvoljeni mimo sestave občinske konference; — ali lahko krajevna organizacija voli delegate za konferenco občinske organizacije ZK iz sestave članstva druge organizacije ZK; — kdaj preneha članstvo izključenemu članu ZK — ali ob sprejemu sklepa organizacije ZK ali pa ob koncu pritožbenega postopka; — kakšne ukrepe uveljavljati proti članom ZK, ki so s svojim delovanjem povzročili razpust osnovne organizacije ZK; — ali je opomin disciplinski ukrep, o katerem se sprejme pismen sklep in ali lahko o njem teče pritožbeni postopek; — ali je možnost izrekati politično obsodbo članu ZK v njegovi odsotnosti ali brez poprejšnjega postopka; — kako pri ugotavljanju sklepčnosti na sestanku osnovne organizacije ZK računati opravičeno odsotne člane ZK; — na kakšen način naj se organizirajo člani ZK na univerzi in kakšen je status te organizacije. Komisija je ugotovila, da zaradi nerazumevanja pogosto napak razlagajo in uporabljajo določila statuta, ki urejajo: izpolnjevanje dolžnosti članov ZK iz delovnih organizacij in JLA, da delujejo v krajevni organizaciji; uresničevanje pravice članov ZK, da ostanejo pri svojem mišljenju; postopek pri črtanju iz evidence; uresničevanje pravice do dajanja pobude; pomen in delo tovariških svetov ter način njihovega ustanavljanja; vzdrževanje pri glasovanju ter druga podobna vprašanja. Zato je komisija posredovala razlage in širša pojasnila o teh določbah ter navodila za njihovo uporabo. O teh in drugih vprašanjih je komisija posredovala razlago, s katero obširneje pojasnjuje posamezne določbe statuta ZKJ, gradivo pa objavila v posebni brošuri in v biltenu predsedstva ZKJ. Nekatera od teh vprašanj so opozorila na pomanjkljivosti statuta ter na nujno potrebne dopolnitve; zato so posredovane razlage deloma služile tudi pri pripravi predlaganih sprememb in dopolnitev statuta. II. Uporaba statuta Pretežni del svojega dela je komisija posvetila uporabi statuta ZKJ. V tem smislu je spremljala in analizirala naslednja vprašanja: uporaba statutarnih načel in norm o odgovornosti v ZK; uporaba statutarnih načel o demokratičnem centralizmu v ZK; aktualna vpra-

582

sanja uporabe statuta ZKJ pri organiziranju komunistov; gibanje članstva ZK (sprejem v ZK, izključitve, izstopi in črtanje iz evidence) pa tudi spremembe socialne strukture zveze komunistov ter uporabo statuta ZKJ pri volitvah v ZK. Uporaba statutarnih načel in norm o odgovornosti v zvezi komunistov

Komisija je na seji 3. februarja 1971 analizirala odgovornost v zvezi komunistov s stališča doslednega spoštovanja statuta ZKJ. Analiza je bila izdelana v sodelovanju z republiškimi in pokrajinskima komisijama za statutarna vprašanja ZK, v sodelovanju s častnim razsodiščem ZK Slovenije ter komisijo za statutarna vprašanja v JLA. Osnovno gradivo za izdelavo analize o odgovornosti v zvezi komunistov je bilo pripravljeno v drugi polovici leta 1970 v 64 občinskih organizacijah. Pri izdelavi te analize je komisija izhajala iz tega, da terja idejnopolitično delovanje ter uveljavljanje politike zveze komunistov v razmerah samoupravljanja in demokratizacije odnosov v ZK zelo razvito odgovornost v zvezi komunistov: odgovornost Zveze komunistov Jugoslavije pred delavskim razredom in pred narodi in narodnostmi Jugoslavije za uspešno graditev socialistične samoupravne skupnosti, enakopravnosti narodov in narodnosti, za reševanje problemov našega gospodarskega, političnega in družbenega razvoja; odgovornost forumov, organov, organizacij in članov ZK za demokratično konstituiranje in učinkovito uresničevanje sprejete politike; odgovornost organizacij za uresničevanje sklepov višjih organov in forumov; individualno odgovornost slehernega člana ZK za njegovo ravnanje in za idejnopolitično aktivnost; za uresničevanje sklepov organizacije v samoupravnih organih, družbenih in političnih organizacijah povsod tam, kjer se opredeljuje in uresničuje politika zveze komunistov. 1. Ob tej priložnosti je komisija ocenila, da so sklepi IX. kongresa in dosledno spoštovanje statuta vplivali na krepitev odgovornosti članstva, organizacij in organov ter forumov ZK v vsakodnevnem idejnopolitičnem boju za razvoj samoupravnih socialističnih odnosov. Povečala se je odgovornost članov ZK pri zastopanju stališč in v boju za njihovo uveljavljanje v organih samoupravljanja, v predstavniških organih in v družbenopolitičnih organizacijah. Čeprav sorazmerno počasi, ob nasprotovanju, ob občasnih neuspehih se je vendarle povečala odgovornost organizacij in komunistov v boju proti političnim pritiskom ter različnim nedemokratičnim in nesamoupravnim metodam reševanja družbenopolitičnih nalog. Nekatere organi-

583

zacije in organi ZK pa so se posluževali tudi s statutom določenih ukrepov za krepitev odgovornosti članstva ZK. K aktivnejšemu in odgovornejšemu odnosu članstva ZK do svojih statutarnih pravic in dolžnosti je znatno pripomoglo konstituiranje občinske konference ter njenih organov, ki so s pomočjo dialoga in boja mnenj v osnovnih organizacijah ZK čedalje bolj uspešno oblikovali politiko o temeljnih vprašanjih gospodarskega in družbenopolitičnega razvoja v občini, organizirali vsestransko aktivnost, da bi bila ta politika tudi uresničena. Vendar pa je komisija ugotovila tudi več resnih primerov neodgovornosti določenega dela članstva ZK, posameznih članov organov in forumov, včasih pa tudi celotnih organizacij ZK, kar je povzročalo hude konfliktne situacije. Dokaj pogosto je bilo pojmovanje, da demokratizacija odnosov v ZK pomeni pravico do samovoljnega nastopa in neodgovornega ravnanja, kar pa je vse slabilo idejno in akcijsko enotnost ZK. Analiza je opozorila tudi na negativne pojave, ki so preprečevali, da bi občinske konference uspešno uresničevale svoje statutarne dolžnosti in naloge. Še posebej velja opozoriti na prakticizem, neredno in slabo informiranje članstva, površno in formalno konsultiranje članstva, tako da ni bilo večjega angažiranja komunistov pri oblikovanju politike. Konference in komiteji so bili preobremenjeni s sestanki, zato niso dovolj razvijali drugih oblik dela v neposredni idejnopolitični aktivnosti in pri komuniciranju z organizacijami in članstvom ZK. Razvoj in krepitev odgovornosti v ZK je preprečeval tudi star način dela. Forumi in organi ZK so pogosto sprejemali pomembne sklepe, ne da bi se poprej širše posvetovali z bazo. Včasih so bili sprejeti tudi posplošeni in kompromisni sklepi, ki jim niso sledili konkretni programi, ni bilo enotnosti akcije, temveč samovoljna pojasnjevanja, včasih pa tudi povsem nasprotno nastopanje članov forumov in organov. Vse to je povzročalo zmedo med članstvom ter negativno vplivalo na disciplino in odgovornost v ZK. Neenotna stališča o nekaterih pomembnejših vprašanjih družbenega razvoja med posameznimi vodilnimi organi ZK so negativno vplivala na organizacije in članstvo ter slabila politično odgovornost v ZK. Članstvo je zato zahtevalo, naj se nasprotni pogledi uskladijo, okrepi odgovornost za javno nastopanje funkcionarjev, da bi tako zagotovili večjo enotnost, odgovornost in učinkovitost vodilnih organov ZK, naj organi ZK bolj sistematično proučujejo razmere v organizacijah ter na tej osnovi gradijo politiko ZK. 2. Uveljavljanje načela o demokratičnem centralizmu, ki je določeno s statutom ZKJ, je pripomoglo k temu, da se je aktiviral pre-

584

težni del članstva, da se je v zvezi komunistov razvilo veliko bolj dinamično notranje življenje. Kljub temu pa so bili ugotovljeni različni primeri odstopanj in nespoštovanja s statutom določenih pravic in dolžnosti članov ZK. Posamezni komunisti so delali in ravnali tako, kot so sami hoteli, niso upoštevali stališč in sklepov organizacije ZK. Del članstva se je izčrpaval v razpravah in kritikah na sestankih, ni pa aktivno sodeloval pri uveljavljanju politike ZK. Del članstva ZK je celo deloval z nasprotnih stališč ZK, svoja prizadevanja pa prikrival s frazami o demokraciji in samoupravljanju, medtem ko je bil spet del komunistov neodgovoren in imel pasiven odnos do nalog in idejnopolitičnega delovanja v samoupravnih organih, predstavniških telesih in v družbenopolitičnih organizacijah. V dokajšnjem številu organizacij so prelagali sestanke, ker ni bilo sklepčnosti, veliko število članov po več mesecev ni plačalo članarine, članstvo je zavračalo funkcije sekretarja in članov sekretariata, funkcije v konferenci in komiteju. Analize so opozorile na naslednje vzroke teh pojavov: -— nesposobnost, pogosto pa tudi nepripravljenost nekaterih komunistov, organizacij in forumov ter organov, da premagajo spore, ki so nastali zaradi zagovarjanja parcialnih, ozkih egoističnih interesov ter zaradi vztrajanja nekaterih, da bi se ti interesi tudi uresničili; -— sklepi zveze komunistov niso bili povsod in vselej rezultat široke in poprejšnje razprave komunistov, ki naj bi jih uresničevali, čeprav je bilo pogosto poudarjeno, da se sklepi veliko bolj odgovorno in uspešno uresničujejo, če so sprejeti na podlagi širokega posvetovanja članstva; -— uresničevanje sklepov je bilo problematično tudi tedaj, ko so bili sklepi abstraktni, kompromisni in nerealni, če so bili izraz želja, ne pa tudi dejanskih možnosti. V velikem številu organizacij niso razvijali različnih oblik idejnopolitičnega in akcijskega povezovanja komunistov. Akcija je bila v glavnem omejena na komiteje in na organizacije, pa tudi sistem preverjanja, kako se sklepi uresničujejo, ni bil izoblikovan. 3. Komisija je posvetila posebno pozornost kritiki in samokritiki. Ocenila je, da znaten del organizacij in veliko število članov zveze komunistov nima marksističnega in komunističnega odnosa do kritike in samokritike. V mnogih organizacijah in okoljih ni bilo potrebnega vzdušja za svobodno kritiko. Delovni ljudje pa tudi člani ZK so se bali jasno in konkretno kritizirati zlasti tedaj, če je šlo za napake in samovoljo vodilnih, saj so se bali povračil. 585

Najpogosteje je bila kritika anonimna in posplošena. Ostro so bili obsojeni pojavi korupcije, podkupovanja, karierizma, protekcionizma in druge anomalije, vendar pa ti primeri niso bili konkretizirani. Rezultati takšne kritike so bili skromni, pojavi so se le počasi odstranjevali, saj njihovih nosilcev nihče ni klical na odgovornost. K temu so pogosto pripomogli tudi tisti komunisti, ki bi bili že po svoji funkciji in delovni dolžnosti dolžni, da se temu upro ter da uveljavljajo ukrepe proti tistim, ki so take pojave povzročali. Kritizirane so bile predvsem tuje napake, lastne pa so se največkrat zamolčale, in sicer predvsem zaradi vzdušja, v katerem je kritika -— celo tista najbolj objektivna, le stežka ostajala brez določenih posledic za tiste, ki so kritizirali. Dokaj se je razvilo tudi kritizerstvo, in to ne le tisto klasično, malomeščansko. Kritika, ki je le deloma točna ali pa je predimenzionirana in ni demokratična, kritika, ki ni izrečena na pravem mestu niti ni naslovljena na pravi naslov, kritika, ki ne opozarja na pot reševanja problemov, odpira vrata kritizerstvu in destruktivnemu delovanju. Del članstva ZK tudi ni doumel kritike kot sredstva idejnopolitičnega boja zaradi nizke idejne ravni in zelo slabe informiranosti o razmerah v delovni organizaciji, občini, republiki in v federaciji. Nekateri tudi niso kritizirali zaradi tega, da sami ne bi bili kritizirani, da jim kdo ne bi vrnil kritike. Ti komunisti niso bili pripravljeni, da bi se spopadli z lastnimi napakami, zato tudi niso hoteli opozarjati na napake drugih. Bili so tudi primeri, ko so se komunisti odrekali kritike zavoljo oportunizma in osebne komoditete, ker se niso želeli zameriti, »kvariti« tovarištva in prijateljstva, saj so tisti, na katere je kritika letela, pogosto reagirali z užaljenostjo. 4. Organizacije in organi ZK so po statutu dolžni spremljati aktivnost svojih članov ter zaradi jasnejše usmeritve članstva in odstranjevanja oportunizma iz svojih vrst opozarjati svoje člane, naj se ogradijo, če je to nujno, od postopkov, ki niso v sklladu s politiko zveze komunistov. Javno ograjevanje od postopkov članov ZK je bilo zelo redek pojav, čeprav so obstajale objektivne potrebe za to. Opozorjeno je bilo na škodljive posledice slabega ravnanja komunistov na odgovornih družbenopolitičnih funkcijah ter na pomembnejših mestih v samoupravnih institucijah, na katere pa ni nihče javno opozoril in se ni nihče od njih ogradil. Po ocenah organizacij pa je dal ta ukrep pozitivne rezultate tam, kjer so se ga posluževali. 5. Komisija je ocenila, da so odstopi, odpoklici in zamenjava s funkcije (tam, kjer je do tega prišlo) krepili odgovornost v zvezi 586

komunistov. Te ukrepe so uveljavljali v organizacijah, kjer je bil idejnopolitičen boj intenzivnejši, zlasti pa v tistih okoljih, kjer so dlje vladali konfliktni odnosi in kjer so bili ti ukrepi sestavni del razčiščevanja nastalih razmer. Ugotovljeno je bilo, da se zamenjava in odpoklic zavoljo oportunizma le redko uporabljata v praksi delovanja zveze komunistov. Namesto zamenjave s funkcije in odpoklica so bili pogosto sprejeti odstopi ali pa so komunisti čakali na naslednje volitve v ZK. 6. V procesu idejnopolitičnega boja so organizacije ZK izključile tiste člane, ki svojega ravnanja niso uskladili s politiko zveze komunistov. Ocenjeno je, da bi bil odstotek izključenih iz ZK veliko večji, če bi se organizacije ZK bolj odločno bojevale proti različnim idejnim deformacijam in tujim pojmovanjem, kot so denimo nacionalna nestrpnost, liberalizem, tehnokratizem in drugi podobni pojavi, ki so tako po pojmovanjih kot po političnem delovanju v nasprotju s politiko ZKJ in graditvijo samoupravnega socializma. Pasivizacija dela članstva ZK je bila dokaj pogost pojav. V takšnih razmerah so lahko posamezniki nemoteno delovali in razširjali pojmovanja, ki so v nasprotju s politiko ZK in našim samoupravnim sistemom. Organizacije so poleg izključitev iz ZK čedalje bolj pogosto črtale iz evidence tiste člane, ki niso pokazali interesa za delo niti niso politično delovali v svojem okolju. Kot kriterij pri ocenjevanju neaktivnosti teh članov so v organizacijah jemali predvsem izostanke s sestankov ter neplačano članarino. Komisija je zato opozorila na potrebo, da organizacije temeljiteje preučijo razloge za pasivizacijo določenega dela članstva. Administrativno-formalistični način reševanja teh pojavov pa je povzročil še večji osip članstva, ki pogosto ni bilo edini krivec, da je temu tako. Zaradi tega je temeljil proces diferenciacije v ZK namesto na idejnopolitičnih, na administrativnodisciplinskih metodah. Diferenciacija v ZK je v glavnem temeljila na izpolnjevanju statutarnih dolžnosti — plačevanju članarine in prihajanju na sestanke, pri tem pa pogosto ni bilo pravega idejnopolitičnega boja za samoupravljanje in za reševanje drugih pomembnih družbenopolitičnih vprašanj. Proces osipanja članstva v ZK je bil zaskrbljujoč ne le zavoljo števila tistih, ki so odšli iz ZK, temveč predvsem zaradi motivov za njihovo odhajanje ter zavoljo socialne strukture tistih, ki so zapustili zvezo komunistov. 7. Samovoljno izstopanje iz zveze komunistov je bilo dokaj pogost pojav pred 21. sejo predsedstva in pismom. Problem je bil tem večji in resnejši, ker je veliko število delavcev zapuščalo zvezo komu587

nistov. Prav zaradi tega je komisija posvetila temu vprašanju posebno pozornost. Večina članov, zlasti pa delavcev je zapustila ZK zaradi slabega dela organizacije, pomanjkanja jasne usmeritve in akcijskih programov dela, jasnih in konkretnih sklepov. Proces demokratizacije ni bil pravilno razumljen, pogosto so ga posamezniki izkoriščali za samovoljne postopke, v mnogih primerih je šlo za malomaren odnos organizacij in organov ZK do predlogov članstva ter za preprečevanje vpliva delavcev na politiko zveze komunistov. Zavoljo slabih medsebojnih odnosov so se v določenem številu organizacij sestanki spreminjali v stalne prepire. Socialne razlike, ki niso temeljile na rezultatih dela, materialne malverzacije, delitev dohodka mimo rezultatov dela, slabosti v gospodarski politiki in poslovanju posameznih delovnih organizacij, neaktivnost in nemoč organizacije, da bi se bojevala proti vsem tem slabostim — vse to je povzročalo nezadovoljstvo pri posameznih članih, zaradi česar so zapuščali ZK. V tem času so prišli v zvezo komunistov tudi ljudje, ki so bili obremenjeni z malomeščanskimi pojmovanji in s karierističnimi ambicijami. Želeli so, da bi z vstopom v ZK dosegli nekatere svoje osebne interese ter napredovanje v družbi. Tako tisti, ki so na ta način uspeli doseči določene privilegije in uveljaviti osebne interese, kot tudi tisti, ki tega niso uspeli, so izgubili interes za ZK in so jo tudi zapustili. Zvezo komunistov so zapustili tudi tisti, ki so bili navajeni tega, da partija deluje s stališča oblasti, z metodo ukazovanja, pa tudi tisti, ki jim je bila blizu administrativno-disciplinska metoda dela. Vsi ti so se le stežka sprijaznili s takim načinom uresničevanja vloge ZK, s tako njeno usmeritvijo in razvojem, zato so reagirali užaljeno in zapustili zvezo komunistov. Razumljivo je — pa tudi v skladu z demokratičnim bistvom organizacije — da iz ZK odhajajo birokrati, konformisti, malomeščani, oportunisti in karieristi. Vendar pa je zaskrbljujoče to, da je med tistimi, ki so zapuščali ZK, velik odstotek delavcev, pa tudi to, da so nekateri od članov zveze komunistov reagirali na različne napake v družbi ter nepravilnosti pri delu organizacij in zveze komunistov s tem, da so zapuščali organizacijo, namesto da bi se bojevali proti tem slabostim. Ocene, stališča in sklepi o uporabi norm statuta o odgovornosti so se izoblikovali na podlagi analize razmer in gibanj v ZK pred 21. sejo predsedstva in drugo sejo konference ter pred pismom. Znano je, da so v pretežnem delu organizacij, organov in forumov ZK to vprašanje zapostavljali, ga izrinili iz idejnopolitične aktivnosti in praktičnega delovanja ZK. Ocene, stališča in sklepi komisije v tem času, čeprav so opozarjali na številne aktualne probleme in sla588

bosti v ZK ter na naloge pri njihovem preprečevanju in reševanju, niso imeli tiste kritične jasnosti in odločnosti, s katero so bili ti problemi ugotovljeni in ocenjeni na 21. seji predsedstva ZKJ, na drugi seji konference ZKJ in v pismu tovariša Tita ter izvršnega biroja ZKJ. Vendar pa je analiza pripomogla k aktivnosti ZK v tem času, zlasti pa v pripravah na drugo sejo konference ZK. Nove pobude in revolucionarne akcije v ZKJ, ki so se začele z 21. sejo in pismom, so okrepile odgovornost članstva, organizacij, organov in forumov ZK. V zvezi komunistov se bije neutruden boj proti oportunizmu, nacionalizmu, liberalizmu, tehnokratizmu in drugim tujim pojmovanjem ter elementom. Bije se odločnejši boj proti kršitvam pravic, hkrati pa tudi proti neizpolnjevanju dolžnosti članov organizacij, organov in forumov, vodi se boj za večjo idejnopolitično in akcijsko enotnost in učinkovitost ZK.

Uporaba statutarnih načel demokratičnega centralizma v ZKJ

Komisija za statutarna vprašanja ZKJ je na seji 6. januarja 1972 obravnavala analizo o uporabi statutarnih načel o demokratičnem centralizmu v ZKJ. Tako kot prejšnja, je bila tudi ta analiza pripravljena na podlagi gradiva, ki so ga v letu 1971 pripravile in posredovale nekatere občinske, pokrajinski in republiške statutarne komisije, častno razsodišče ZK Slovenije in komisija za statutarna vprašanja organizacije ZK v JLA. Analize so pokazale: 1. V organizacijah in organih ZK, kjer so dosledno uveljavljali načelo demokratičnega centralizma, so se krepili tudi demokratični odnosi, enotnost in akcijska sposobnost zveze komunistov. Vendar pa so se v zvezi komunistov porajala različna pojmovanja in mnenja o demokratičnem centralizmu, zatorej tudi odpori uveljavljanju teh načel. Statutarno načelo o aktivnem sodelovanju članstva pri pripravi in sprejemanju sklepov na vseh ravneh in na vseh področjih delovanja zveze komunistov ni bilo dosledno upoštevano v praksi organizacij in forumov. Članstvo, forumi in organi zveze komunistov so vztrajali pri svojih pravicah, zanemarjali pa so dolžnosti, naloge in odgovornosti, kar je omogočilo, da se začno v zvezi komunistov uveljavljati liberalizem, oportunizem ter sožitje različnih idejnih struj. Porajale so se težnje, da bi odnosi v Zvezi komunistov Jugoslavije temeljili na osnovah federalizma namesto na načelih demokratičnega centralizma, pa tudi pogledi, naj demokratični centra589

ližem velja samo znotraj zvez komunistov republik, ne pa tudi v Zvezi komunistov Jugoslavije. 2. S statutom ZKJ so normirane tudi osnove enotnosti ZKJ in samostojnosti ZK socialističnih republik in pokrajin. Komisija je ugotovila, da so spremljale uresničevanje statutarnih načel o enotnosti ZKJ in o samostojnosti republik številne slabosti. Odnosi vodilnih organov ZK v republikah in pokrajinah do predsedstva ZKJ se niso vselej razvijali v duhu doslednega upoštevanja statutarnih načel o demokratičnem centralizmu. Stališča o pomembnih vprašanjih, ki so v interesu celotne Zveze komunistov Jugoslavije in ki so jih izoblikovali v organih ZK republik, so bila včasih vsiljena brez poprejšnje verifikacije organov ZKJ kot stališča Zveze komunistov Jugoslavije. Uveljavljale so se težnje o zapiranju komunistov v republiške organizacije ZK, kar ni prispevalo h konstruktivnemu odnosu do stališč iz drugih republik, organom ZKJ pa oteževalo oblikovanje skupnih rešitev. Pogosto so se porajala mnenja o takšni samostojnosti ZK, ki so pretirano poudarjala pomen vloge organov ZK v republikah, hkrati pa zmanjševala vlogo predsedstva ZKJ, kar pa ni v skladu s statutom ZKJ. Pomembna vprašanja za krepitev akcijske enotnosti ZKJ na načelih demokratičnega centralizma niso bila doslej podrobneje analizirana niti niso bili pravočasno sprejeti potrebni ukrepi za rešitev posameznih problemov. Enaindvajseta seja je opozorila, da se mora Zveza komunistov Jugoslavije energično upreti različnim deformacijam, zlasti pa težnjam po razbijanju enotnosti ZK. Izoblikoval se je kritičen odnos do napak vodilnih organov, samokritično so bile ugotovljene lastne slabosti. Ugotovljena je bila potreba, da mora predsedstvo kot najvišji organ zveze komunistov dosledno in bolj odgovorno opravljati svojo funkcijo v skladu s statutarnimi normami ter na podlagi pooblastil in priporočil devetega kongresa ter sklepov konference ZKJ. 3. Komisija je na osnovi analize organizacij, občinskih konferenc in njihovih organov opozorila na tiste metode dela in delovanja ZK, ki ne morejo več krepiti idejne enotnosti v zvezi komunistov. Gre predvsem za odločen boj proti oportunizmu, idejnim kompromisom in taktizerstvu; gre za konstruktivno marksistično kritiko in samokritiko, ki ne podira, temveč gradi, ki razvija tudi odgovornost ter pospešuje komunistične odnose. Analiza je potrdila, da doslednejše uveljavljanje ukrepov za odgovornost (opomin, ograditev, odstop, odpoklic, zamenjava s funkcije in izključitev iz ZK), kot jih predvideva statut, ter jasna identifikacija določenih pojavov in idejnopolitična diferenciacija v zvezi komunistov na podlagi jasnih kriterijev prav tako prispeva h

590

krepitvi akcijske enotnosti ZK. Poudarjena je bila tudi potreba razvijanja različnih oblik dela, ki prispevajo k idejnemu usposabljanju komunistov, k ideološkemu izobraževanju, razvijanju ustvarjalnih sposobnosti članstva in k afirmiranju marksistične ideologije v naši družbi. 4. Čeprav demokratični odnosi v zvezi komunistov čedalje bolj temeljijo na neposrednejšem sodelovanju članstva, pa pri snovanju politike zveze komunistov z njimi še vedno ne moremo biti zadovoljni. V organizacijah ZK so bila ugotovljena nasprotovanja in različna pojmovanja o sodelovanju članstva pri snovanju politike ZK, saj je bilo to sodelovanje pogosto omejeno na formalno zadovoljevanje socialne, nacionalne in kvalifikacijske strukture forumov in organov ZK ter na formalno konzultiranje članstva, ki ga opravljajo forumi in organi o posameznih pomembnih vprašanjih politike, ki jo uveljavljajo. Demokratični centralizem je bil pogosto pojmovan kot dolžnost članov in organizacij, da uresničujejo sklepe, ne pa tudi kot dolžnost organov ZK ter na formalno konsultiranje članstva, ki ga opravljajo renče ZK so posredovale članstvu dokumente v razpravo samo zato, da bi zadovoljile obliki, niso pa sprejemale njihovih konstruktivnih predlogov. Takšna praksa je zavirala proces demokratizacije in preprečevala pobudo članstva. Nedosledno uresničevanje bistva demokratičnih odnosov je povečevalo slabosti v zvezi komunistov, zlasti povzročalo pojave grupiranja in liderstva, zaprtost forumov, sožitje različnih idejnih pojmovanj, posplošenost sklepov in stališč ter pasivizacijo določenega dela organizacij in članstva zveze komunistov. 5. Statut ZKJ zadolžuje vse organizacije ZK, da upoštevajo sklepe višjih forumov in organov ZK. Večina organizacij si je tudi prizadevala v svojem okolju uveljaviti sklepe in stališča višjih forumov in organizacij ZK. Vendar pa so bile in še vedno so organizacije, za katere je značilen neodgovoren odnos do stališč višjih organov ZK. Te organizacije ne živijo s problemi svojega okolja in niso v centru političnega dogajanja, zanje je značilen neodgovoren odnos tudi do lastnih sklepov, saj se ne zavzemajo za to, da bi bili ti sklepi uresničeni. V ZK se je pogosto uveljavljal tudi pragmatističen odnos do stališč višjih organov. Če ta stališča niso ustrezala osebnim interesom posameznikov ali parcialnim interesom skupin, je prihajalo do odporov pri uresničevanju teh stališč. 6. Javnost dela ZK in informiranost članstva, organizacij in organov sta pomembni statutarni načeli. Nujno je, da se zveza komu-

nistov kar najbolj odpre delavskemu razredu in družbi. Zato je tudi treba dosledneje uveljavljati statutarno načelo o javnosti dela vseh organov ZK. Če je izjemoma ocenjeno, da posamezno vprašanje iz dela in odnosov v ZK ni primerno za objavo v najširši javnosti, to ne pomeni, da taka informacija ne sme biti dostopna tudi članstvu ZK. Zato je potrebno, da se članstvo na kar najbolj primeren način seznani z najpomembnejšimi vprašanji in problemi zveze komunistov ter da nenehno izpopolnjujemo sistem informiranja v ZK. Splošno mnenje je, da se je informiranost članstva ZK dokaj izboljšala. Stalna praksa je že, da se članstvo informira o sklepih v zvezi komunistov in o drugih problemih v naši družbi prek sredstev javnega informiranja, o nekaterih pomembnejših vprašanjih pa se organizirajo tudi predavanja političnih aktivistov. Informiranje v ZK pa je kljub vsemu premalo razvito in preveč enostransko, saj temelji predvsem na obveščanju in posredovanju najnujnejših podatkov. To informiranje mora postati veliko bolj obsežno, morajo se poglabljati spoznanja, osvetljevati idejnopolitična stališča ter pomembnejši družbenopolitični vidiki, ki so pomembni za konkretno prakso organizacij. Informiranje je bilo v minulem obdobju v glavnem usmerjeno z vrha proti bazi, dokaj slabo pa je bilo razvito v nasprotni smeri. Rednejši stiki med organizacijami in organi ZK ter boljša informiranost o pomembnejših problemih in pojavih pa lahko samo pozitivno vplivajo na celotno politično aktivnost.

Aktualna vprašanja uveljavljanja statuta pri organiziranju komunistov Komisija je stalno spremljala uveljavljanje statutarnih norm o organiziranju komunistov. Upoštevaje dejstvo, da so bila statutarna določila o organiziranju komunistov sprejeta neposredno po izvedeni reorganizaciji ZKJ, ki je vnesla bistvene spremembe v organiziranje in način delovanja komunistov, si je komisija prizadevala, da bi bilo organiziranje in delovanje komunistov usklađeno s statutarnimi določili ter da se vse oblike organiziranja in delovanja razvijajo v skladu s konkretnimi razmerami in potrebami. Prav tako je bilo nujno, potrebno uskladiti oblike organiziranja in delovanja komunistov z družbenoekonomskimi, političnimi in organizacijskimi spremembami v gospodarstvu ter v družbenopolitičnih skupnostih, do katerih je prišlo na podlagi ustavnih dopolnil. Politične akcije po 21. seji predsedstva ZKJ so prav tako terjale, da z ustvarjalno uporabo statuta zagotovimo boljše organiziranje komunistov za uspešnejše vodenje akcije v ZK in v družbi. 592

Komisija je na svojih sejah dvakrat — najprej v letu 1971, nato pa v letu 1972 — analizirala aktualne probleme organiziranja komunistov. Pri tem je komisija opozorila na nekatera aktualna vprašanja organizacijske graditve ZK: na potrebo, da se na podlagi statutarnih norm reši problem prevelikih osnovnih organizacij ter da se formirajo osnovne organizacije ZK v manjših delovnih organizacijah in v samoupravnih delovnih skupnostih; na možnost ustanovitve ene osnovne organizacije ZK za več manjših delovnih organizacij oziroma samoupravnih delovnih skupnosti, prav tako pa tudi na možnost formiranja več osnovnih organizacij v eni delovni organizaciji in krajevni skupnosti; na potrebo po formiranju osnovnih organizacij ZK v državni upravi, sodstvu in v organih varnosti; na način organiziranja komunistov v sestavljenih organizacijah in v velikih gospodarskih sistemih itd. Ugotovimo pa lahko, da je prišlo do nerazumevanja in zato tudi do počasnega uveljavljanja različnih oblik idejnopolitičnega povezovanja in akcijskega organiziranja komunistov: komisij, aktivov, posvetovanj, zborov komunistov, delovnih in študijskih skupin — in to ne le v osnovnih organizacijah, temveč pogosto tudi v forumih in organih ZK v občinah, republikah, pa tudi v organih ZKJ. Komisija je na svoji seji v aprilu 1972 analizirala aktualna vprašanja organiziranja ZK s stališča uveljavljanja statuta ZKJ. Komisija je ob tej priložnosti ocenila, da so statutarne norme o organiziranju komunistov dovolj prožne in da je možno z njihovo dosledno in ustvarjalno uporabo zagotoviti večji vpliv neposrednih proizvajalcev na politiko in program akcij vseh organizacij in forumov ZK ter učinkoviteje in odgovorneje uresničevati politiko ZKJ in naloge, ki jih je zastavil akcijski program druge seje konference ZKJ. Poudarjena je bila potreba, da v boju za ustvarjalno uporabo statuta upoštevamo pozitivne izkušnje in prizadevanja v organiziranju in delovanju komunistov, pa tudi konkretne razmere v republikah, pokrajinah in občinah, vse to pa mora vplivati na način in oblike organiziranja ZK. Komisija je obravnavala problematiko statutarnosti, ustanavljanja osnovnih organizacij ZK v temeljnih organizacijah združenega dela ter statutarna načela, na podlagi katerih se uresničuje idejnopolitična in akcijska enotnost komunistov v sestavljenih organizacijah združenega dela. Komisija je ocenila, da je ustanavljanje osnovnih organizacij v temeljnih organizacijah združenega dela v skladu s statutom ZKJ ter da temeljna organizacija združenega dela predstavlja bazo, v kateri se uveljavljajo in razvijajo osnovni samoupravni in proizvodni odnosi, kar po statutu ZKJ predstavlja pomembno področje idejno38 Deseti kongres ZKJ

593

političnega delovanja organizacij ZK. Komunisti in organizacije ZK v sestavljenih organizacijah združenega dela usklajujejo in združujejo svojo idejnopolitično aktivnost po statutarnih načelih o idejnopolitičnem povezovanju in akcijskem organiziranju komunistov. Kar zadeva oblike, so lahko zelo različne — konference, zbori, posvetovanja, koordinacijska telesa in podobno, vendar je pri tem osnovno, da sklep kateregakoli od teh teles postane obvezen šele tedaj, ko ga verificirajo osnovne organizacije ZK, ki delujejo v sestavljeni organizaciji združenega dela. Komisija je ocenila, da je ustanavljanje osnovnih organizacij ZK v ustanovah, državni upravi, v sodstvu in v organih varnosti utemeljeno s statutom ZKJ, o upravičenosti njihovega formiranja pa presodijo ustrezni organi ZK. Komisija je ugotovila, da se na ta način zmanjšuje število velikih osnovnih organizacij ZK in da je treba v organizacijah, ki kljub temu ostajajo velike, problem reševati z ustanavljanjem oddelkov. Komisija je obravnavala mesto in vlogo aktiva delavcev-komunistov v občinskih organizacijah ZK in poudarila, da morajo občinske konference ustanavljati takšne aktive in da morajo še posebno pozorno spremljati njihove predloge in stališča.

Uporaba statuta ZKJ ob volitvah v ZK

V mejah svoje dejavnosti je komisija spremljala tudi izvedbo volitev v zvezi komunistov s stališča dosledne uveljavitve statuta ZKJ. Tako so bile analizirane volitve, ki so bile izvedene v občinskih organizacijah ZK v letih 1970, 1972 in 1973. Komisija je ugotovila, da je bil statut dosledno spoštovan in da je bilo veliko manj kot prejšnja leta primerov nestatutarnega ravnanja, zaradi katerih je bilo treba ponoviti volitve. Vsi primeri nestatutarnega ravnanja so bili ugotovljeni in v glavnem tudi odstranjeni že v osnovnih organizacijah in v občinskih konferencah. Tako skorajda ni bilo intervencije centralnih organov ZK republik. Veliko manj kot prej je bilo primerov, da so člani zahtevali pojasnilo o posameznih statutarnih določilih, ki urejajo kandidacijski in volilni postopek, saj so bila že ob prejšnjih volitvah izoblikovana pojasnila in razlage najpomembnejših vprašanj. Bilo je tudi manj primerov zavračanja funkcij sekretarja ali člana sekretariata v osnovnih organizacijah in članov občinskih konferenc, medtem ko je bilo na prejšnjih volitvah teh primerov znatno več. Vzrok za to je vsekakor okrepljena idejnopolitična dejavnost v ZK po 21. seji predsedstva. K temu pa je pripomoglo tudi stališče

594

dobršnega dela organizacij, da je treba neupravičeno zavračanje kandidature javno kritizirati in politično oceniti. V določenem številu organizacij so morali volitve ponoviti zaradi tega, ker niso spoštovali kriterijev o tem, da je treba izvoliti več delavcev. Tudi to je pripomoglo k temu, da je bilo v občinske konference izvoljeno več delavcev. Zastavljalo se je vprašanje o statutarnosti intervencij občinskih komitejev, naj se ponove volitve v vseh organizacijah, ki niso spoštovale dogovorjenih kriterijev o kandidaturi delavcev. Takšne intervencije občinskih komitejev pa so — čeprav to v statutu ni neposredno določeno — v duhu statuta, saj so občinski komiteji kot izvršilni organi konferenc intervenirali zato, da bi se uresničila skupno sprejeta stališča, ki jih je sprejela konferenca po prejšnji razpravi v organizacijah. Ugotovljeno je bilo, da so se pri volitvah pojavili tudi nekateri problemi, ki jih je bilo treba vsestransko preučiti in rešiti: 1. Neposrednejše in konkretnejše opredeljevanje ter statutarno oblikovanje sistema posvetovanja kot oblike sodelovanja in vpliva članstva ZK na kadrovsko politiko v zvezi komunistov, na kadrovsko sestavo občinskih konferenc, komitejev in sekretarjev komitejev pa tudi na druge forume in organe zveze komunistov. To je bilo nujno potrebno zaradi tega, ker lahko postanejo konsultacije pomembno demokratično sredstvo v boju za krepitev vpliva članstva na kadrovsko politiko ZK, lahko pa so tudi instrument vpliva posameznih skupin, seveda v odvisnosti od tega, kako so te konsultacije izvedene in kakšen je odnos ZK do njih. Na volilno telo, na njegovo opredelitev do kandidature ter na volilni rezultat je odločilno vplivala tudi informacija o tem, ali je predlog rezultat široke konsultacije s članstvom. Vse to opozarja na potrebo, da posvetovanja kot eno izmed sredstev demokratizacije kadrovske politike čimbolj podrobno opredelimo v statutu, statutarnih in drugih sklepih, na podlagi katerih naj bi se izvajale. 2. V določenem delu organizacij niso posvečali potrebne pozornosti sestavi konferenc in njihovih teles, bili pa so tudi primeri, da je prišlo pri volitvah sekretarjev komitejev do rivalstva in grupaških spopadov. 3. V nekaterih organizacijah je prevladovalo mnenje pa tudi praksa, da je enotnost forumov, organov in organizacij zagotovljena z izvolitvijo takšnih somišljenikov, ki se bodo med seboj poslušali, namesto da bi to enotnost zagotovili z izvolitvijo kadrov, ki so izrasli iz idejnopolitičnega boja v svojem okolju in ki so tesno povezani z bazo ZK.

595

Zadnje volitve v ZK so bile izvedene v duhu načel in norm, ki so zapisane v statutu, tako da komisija za statutarna vprašanja v ZKJ ni imela ugovorov in pripomb. Volitve so pomenile močno spodbudo in pripravljenost članstva, organizacij in organov ZK, da se odkrito in pogumno spoprimejo s problemi in slabostmi, da kritično ugotovijo in ocenijo svoje pomanjkljivosti ter rezultate dela v minulem obdobju. Skorajda ni bilo primera zavračanja kandidature za organe in forume zveze komunistov. Pri najnovejšem kandidiranju in izbiri kadrov v organizacijah in organih ZK se čedalje bolj uveljavlja delavska večina, veliko bolj dosledno in jasneje se opredeljujejo kriteriji kadrovske politike ob popolnem upoštevanju in uveljavljanju načela o demokratičnem centralizmu. Vloga članov zveze komunistov je na zadnjih volitvah prišla do polne veljave tako v procesu opredeljevanja kriterijev kadrovske politike kot tudi pri predlaganju kandidatov. Do veljave sta prišla vloga in pomen aktivov delavcev komunistov — neposrednih proizvajalcev, saj so le-ti neposredno sodelovali v procesu kandidiranja in pri volitvah delegatov in članov organov in forumov ZK.

Gibanje članstva ZK in socialna struktura zveze komunistov

N februarju 1971 je komisija analizirala gibanje članstva zveze komunistov v obdobju med leti 1960 in 1970, kasneje pa je to redno storila vsako leto. V analizi o desetletnem gibanju ZK je komisija še posebej opozorila na neustrezno socialno strukturo zveze komunistov ter na zmanjševanje članstva zaradi številnih izključitev iz zveze komunistov, črtanja iz evidence, samovoljnega izstopanja iz ZK ter premajhne skrbi organizacij za sprejem novih članov. Socialna struktura Zveze komunistov Jugoslavije se je v tem obdobju bistveno poslabšala na škodo delavcev in kmetijskih proizvajalcev. Ob koncu leta 1960 je bilo v zvezi komunistov 363.420 delavcev ali 36,1 odstotka, ob koncu leta 1970 pa 313.652 ali 29,9 odstotka. V letu 1960 je bilo v ZK 131.206 članov iz vrst kmetijskih proizvajalcev (13 odstotkov), v letu 1970 pa 68.425 (6,5 odstotka). V ZK je bilo sprejetih neupravičeno malo delavcev in kmetijskih delavcev, več jih je bilo izključenih, črtanih iz evidence, več pa jih je tudi samovoljno zapustilo ZK. V letih 1971 in 1972 se je še naprej zmanjševalo število delavcev v članstvu ZK. Ob koncu leta 1970 je bilo v ZK 313.652 delavcev ali 29,9 odstotka od celotnega članstva, ob koncu leta 1972 pa 289.926 članov ali 28,7 odstotka. 596

V letu 1972 so se pokazale nekatere pozitivne težnje v gibanju članstva ZK, vendar niso mogle občutneje vplivati na celotno strukturo ZK. Tako je bilo v tem letu sprejetih 58.262 novih članov, od tega 33,8 odstotka delavcev. Največ jih je bilo sprejetih do 27 let starosti — 46.636 ali 80 odstotkov. Procesi, ki so se v zvezi komunistov začeli intenzivno razvijati po pismu tovariša Tita in izvršnega biroja, so sicer pozitivno vplivali, vendar niso mogli odločilneje izboljšati socialne strukture ZK še v letu 1972. Do pozitivnih rezultatov v socialni strukturi in v celotnem porastu članstva v ZK pa je prišlo v letu 1973. V tem letu je bilo sprejetih v ZK 109.150 novih članov, od tega 42.969 ali 39,3 odstotka delavcev ter 5.579 ali 5,1 odstotka kmetijskih proizvajalcev. Od skupnega števila na novo sprejetih v ZK je bilo mladih do 27 let starosti 81.207 ali 74,3 odstotka. Po statističnih podatkih iz leta 1973 je poraslo skupno število članstva, povečalo pa se je tudi število delavcev, kar predstavlja pomembno izboljšanje v primerjavi z letom 1972, zlasti pa v primerjavi z leti po devetem kongresu ZKJ. Bistveno se je povečal sprejem v ZK, kar je vplivalo na porast celotnega števila članov, čeprav še vedno ni doseženo stanje iz leta 1968, ko je bilo 1,146.834 članov, saj je znašalo število članov v ZK ob koncu 1973. leta 1,076.711. Ob koncu 1968. leta je bilo v zvezi komunistov 356.834 ali 31,1 odstotka delavcev, v 1973. letu pa 313.466 ali 29,1 odstotka, kmetijskih proizvajalcev je bilo 1968. leta 84.329 ali 7,4 odstotka, 1973. leta pa 60.570 ali 5,6 odstotka. V primerjavi s prejšnjimi leti se je v letu 1973 bistveno zmanjšalo število tistih, ki so samovoljno zapustili ZK. Prejšnja leta je samovoljno zapustilo ZK od 10.000 do 15.000 članov ZK, v letu 1973 pa le 5.694 članov. V letu 1971 in 1972 je bilo črtanih iz evidence od 20.000 do 25.000 članov, v letu 1973 pa 15.530. V letu 1973 je bilo izključenih iz ZK 9.443 članov, v letu 1972 pa 12.941. Analiza vzrokov izključitev priča, da je bil v prejšnjih letih odstotek izključenih zaradi pasivnosti članstva — izostankov s sestankov, neplačane članarine in neizpolnjevanja drugih statutarnih dolžnosti — znatno večji, medtem ko se je v letu 1973 zmanjšal; nekoliko pa se je povečal odstotek izključenih zaradi idejnopolitičnih odklonov, kar opozarja na to, da se je intenziviral proces diferenciacije. Delavcev, ki so bili izključeni iz ZK, črtani iz evidence ter tistih, ki so samovoljno zapustili ZK, je bilo leta 1969 — 51,3 odstotka, v letih 1970 in 1971 — 47 odstotkov, v letu 1972 — 40 odstotkov, v letu 1973 pa 37,3 odstotka.

597

Dosledno uresničevanje pisma in stalno razvijanje politične aktivnosti v organizacijah in organih zveze komunistov za učinkovitejše uresničevanje politike ZK je pripomoglo k hitrejšemu spreminjanju socialne strukture in k naraščanju števila delavcev v ZK. Neustrezna socialna struktura, pa tudi vpliv tistih, ki so delovali mimo pozicij ZK, je privedel do tega, da se je v nekaterih okoljih in organizacijah izgubil politični smisel za razredno usmeritev in bistvo politike ZK, zaradi česar niso bili zagotovljeni ugodni pogoji in vzdušje za intenzivnejše sprejemanje delavcev in neposrednih kmetijskih proizvajalcev v zvezo komunistov. Komisija je opozorila, da je zveza komunistov dolžna zagotoviti v svojih vrstah čimbolj ustrezno zastopanost delavskega razreda in njegovo čimvečje sodelovanje pri oblikovanju politike ZK ter da usmeritev v intenzivnejše sprejemanje delavcev in drugih delovnih ljudi v ZK ne pomeni trenutne kampanje, temveč je stalen in dolgoročen proces. Jasno je, da te odgovorne naloge ni mogoče uspešno izvesti, ne da bi poprej rešili druga temeljna vprašanja razvoja družbe. Zato bodo nadaljnji napori ZK za razvoj samoupravljanja, nadaljnjo graditev družbenopolitičnega sistema na temelju ustave, za uspešen razvoj gospodarstva, za zagotavljanje ekonomske stabilizacije in za reševanje pomembnih vprašanj socialne politike na razredni osnovi pomenili tudi najboljšo spodbudo za povečanje sprejema delavcev v zvezo komunistov. Komisija si je prizadevala, da bi vse organizacije, organi in forumi resno doumeli nalogo o povečanem sprejemu delavcev v ZK ter problem socialne strukture, da bi uveljavili bolj energične in trajnejše ukrepe za njegovo rešitev. Takšno stališče komisije nekatere organizacije in organi ZK sprva niso sprejeli s potrebno pozornostjo, srečevali pa smo se tudi z močnim odporom liberalističnih, nacionalističnih, tehnobirokratskih in podobnih sil. Razvoj zveze komunistov je čedalje bolj poudarjal pomen teh vprašanj ter potrebo za njihovo reševanje, tako da so dobila vsa ta vprašanja po 21. seji, zlasti pa po drugi seji konference ZK pomen prioritetnih nalog, ki jih je treba intenzivneje in enotneje reševati v celotni zvezi komunistov. V letu 1973 je prišlo do preloma pri reševanju teh vprašanj, saj so nastale kvalitetne spremembe v delu zveze komunistov, v njeni širši in učinkovitejši aktivnosti pri razvoju samoupravljanja in uveljavljanju razrednega bistva v politiki ZK. To je zelo pozitivno vplivalo na razvoj ZK in na razmere v njenem notranjem življenju, na krepitev idejnopolitične enotnosti ter na povečanje skupnega članstva ZK. 598

Podatki kažejo, da se je število delavcev v organizacijah ZK in v občinskih organih bistveno povečalo, da se je intenziviral proces idejnopolitične diferenciacije in da se bistveno zmanjšuje število tistih, ki samovoljno zapuščajo ZK. III. Delo komisije pri ocenjevanju statutarnosti

Komisija je od devetega kongresa ZKJ dalje ocenjevala statutarnost posameznih sklepov in postopkov v ZKJ, pri čemer si je stalno prizadevala, da je bila odprta do vseh članov in organizacij ZK in je s popolnim razumevanjem upoštevala njihove zahteve. Komisija je do 26. aprila 1974 sprejela 390 pritožb in drugih vlog. Od tega je bilo 300 zahtev za oceno statutarnosti sklepov o izključitvi iz ZK (283 izključenih iz ZK, 13 osnovnih organizacij, dva občinska komiteja in dve občinski statutarni komisiji). Različnih drugih zahtev je bilo 90. Pritožbe, ki so opozarjale na kršitve statuta ZKJ ob sklepanju o izključitvi iz ZK, so bile preverjene prek statutarnih organov, nekateri primeri pa so bili preverjeni tudi v osnovnih organizacijah in v občinskih komitejih ZK. Pritožbe so bile obravnavane in ocenjevane na sejah komisije, ki je sklepala o vsaki posebej. Komisija je opozarjala organizacije in organe ter statutarne komisije ZK na tiste njihove sklepe, s katerimi so v postopkih do članov ZK kršile statut, s čimer je prispevala k oblikovanju enotnih kriterijev in vplivala na doslednejšo uporabo statuta. Ocenjeno je bilo, da 179 sklepov o izključitvi iz ZK temelji na statutu ZKJ, medtem ko je bilo 24 pritožb upravičenih, saj sklepi o izključitvi iz ZK niso bili statutarni, 92 pritožb niso pred tem reševali nižji statutarni organi, zato je bilo treba uveljaviti postopek, kot ga določa statut ZKJ, pet pritožb pa je bilo odstopljenih v ponovno obravnavo republiškim statutarnim komisijam ZK. Pri ocenjevanju statutarnosti sklepov o izključitvi iz ZK je komisija ugotavljala, da organi in organizacije ZK pogosto sklepajo o izključitvi iz ZK v odsotnosti člana ZK, ki ga tak sklep zadeva, s čimer pa so kršene njegove statutarne pravice. Posamezne osnovne organizacije so se upirale razvrednotenju njihovih nestatutarnih sklepov. Takšne organizacije — tudi tedaj, ko na priporočilo komisije usklajajo svoj sklep s statutom ZKJ, to delajo rutinersko in si ne prizadevajo samokritično oceniti svojih napak. Komisija je v postopku ocenjevanja statutarnosti sodelovala z vsemi republiškimi, pokrajinskima in občinskimi statutarnimi komisi-

599

jami. V vseh primerih je bilo doseženo soglasje, tako da so bili sklepi komisije deležni popolne podpore teh statutarnih organov. Komisija je poleg zahtev za oceno statutarnosti sprejela tudi 90 različnih drugih zahtev, ki pa so zadevale nekatera druga vprašanja. Teh zahtev komisija ni obravnavala, saj ne sodijo v njeno pristojnost, temveč jih je vračala tistim, ki so prosili za pojasnilo, hkrati pa jih je opozarjala na redni postopek. IV. Nekatere izkušnje iz dela statutarnih organov pri oblikovanju enotne statutarne snovi Upoštevaje, da terja enotnost statutarne snovi, da vsi statutarni organi uspešno opravljajo svojo funkcijo in da zagotove kar največjo medsebojno povezanost in usklađenost, je komisija za statutarna vprašanja ZKJ skupaj z republiškimi in pokrajinskima statutarnima komisijama ter komisijo za statutarna vprašanja v JLA analizirala aktivnost vseh statutarnih organov, še posebej pa dejavnost občinskih statutarnih komisij. V komisiji se je izoblikovala naslednja ocena dela republiških, pokrajinskih in občinskih statutarnih komisij: 1. Dejavnost republiških in pokrajinskih komisij za statutarna vprašanja, častnega razsodišča ZK Slovenije in komisije za statutarna vprašanja ZK v JLA je bila prežeta s prizadevanji, da bi se uspešno uresničile naloge, ki jih nalagajo statuti. Nekatera od teh vprašanj, ki so bila v središču pozornosti komisije za statutarna vprašanja ZKJ, so bila predmet skupne programske usmeritve in prizadevanj, da bi tako opredelili in analizirali aktualne probleme iz prakse dela ZK ter zasnovali enotna stališča in sklepe. To se je še posebej pokazalo pri opredeljevanju problemov v zvezi z dosledno uporabo statutarnih norm o odgovornosti v ZK, o demokratičnem centralizmu, organiziranju komunistov, o volitvah v ZK, pri izdelavi predloga o spremembah in dopolnitvah statuta ZKJ, pri spremljanju gibanja članstva ZK in ugotavljanju vzrokov za izključitve, samovoljne izstope in črtanje iz evidence. Te komisije so opravile zelo obsežne in odgovorne naloge pri: usklajevanju republiških in pokrajinskih statutov, pri izdelavi statutarnih sklepov občinskih organizacij ZK ter usklajevanju le-teh s statutom ZKJ, pri pojasnjevanju in razlaganju statuta ter konkretizaciji statutarnih načel in norm v praksi, pri organiziranju komunistov, pri dosledni uporabi statuta, pri volitvah v ZK ter pri nekaterih drugih vprašanjih. Komisije so poleg sodelovanja pri izdelavi predloga sprememb in dopolnitev statuta ZKJ posvetile znaten del svoje de-

600

javnosti tudi izdelavi predlogov sprememb in dopolnitev republiških in pokrajinskih statutov. Velik del dejavnosti republiških in pokrajinskih statutarnih komisij je bil posvečen reševanju pritožb članov ZK. Ta dejavnost komisij je zelo pomembna, saj neposredno vpliva na politiko uveljavljanja idejnopolitičnih ukrepov proti članom in na krepitev odgovornosti v zvezi komunistov. Pravilna uporaba teh ukrepov je namreč pomemben dejavnik v boju proti idejnim deformacijam v zvezi komunistov. Gradivo republiških statutarnih komisij opozarja, da so posamezne osnovne organizacije ZK neupravičeno nasprotovale sklepom občinskih in republiških komisij. Zasledili smo lahko resne probleme nerazumevanja in zavračanja posameznih sklepov statutarnih komisij, ki so drugače ocenjevale razmere ter v pritožbenem postopku sprejele drugačne odločitve od tistih, kot so jih sprejele organizacije ali organi ZK. Pogosto so takšni sklepi komisij naleteli na ugovore, včasih je prišlo celo do nenačelnih pritiskov, naj teh sklepov ne bi spreminjali. V nekaterih primerih je bila reakcija celo ostra in groba, prihajalo je do odporov, da bi se sklepi uresničili, ali pa so si nekateri prizadevali razvrednotiti stališča in delo posameznih statutarnih komisij. Zato je nujno potrebno, da se takšnim pojavom odločno upro ne samo statutarne komisije, temveč tudi organizacije in drugi organi ZK. Treba je podpreti tista stališča in sklepe komisij, ki so rezultat objektivnega in zavestnega opravljanja njihovih funkcij, ter pospešiti delovanje statutarnih komisij, da bi tako lahko učinkoviteje opravljale svojo funkcijo in z dosledno uporabo statuta in politike ZK prispevale k nadaljnjemu razvoju ZK. Glede na to, da se je intenzivnost diferenciacije v zvezi komunistov po pismu tovariša Tita bistveno povečala, čedalje bolj narašča obseg nalog komisije pa tudi odgovornost republiških in pokrajinskih komisij pri reševanju pritožb. Pogosto gre za zelo občutljiva in zapletena vprašanja pri oblikovanju stališč in sprejemanju sklepov o pritožbah članov, organizacij in organov ZK, kar terja temeljito in vsestransko proučevanje razmer in vzrokov, objektivno ocenjevanje problemov in odnosov in čimbolj pravilno ter samostojno sprejemanje sklepov. Vsa ta problematika zelo zaposluje republiške in pokrajinski komisiji in pomeni znaten del njihove dejavnosti. Še posebej je pomembna dejavnost republiških in pokrajinskih komisij pri koordinaciji dela in pomoči občinskim statutarnim komisijam s pomočjo posvetovanj, seminarjev in z neposrednimi stiki. Tudi to dejavnost bo treba v prihodnje pospeševati.

601

2. Skupne značilnosti delovanja občinskih statutarnih komisij: Statutarne komisije občinskih konferenc ZK, kot novi organi ZK, so upravičile ustanavljanje takšnih organov v ZK, čeprav je bilo treba premagati precej nerazumevanja in odporov. Del občinskih statutarnih komisij se je zelo razvil in se usposobil za uspešno opravljanje nalog, ki jih določajo statuti in statutarni sklepi; so pa seveda tudi takšne komisije, ki so bile le malo aktivne, čeprav so gibanja in razmere v občinski organizaciji zahtevali, da bi ti organi aktivno opravljali svojo funkcijo. Občinske statutarne komisije so se različno lotevale reševanja pritožb. Nekatere med njimi so to pomembno nalogo dobro opravljale, vestno so proučevale pritožbe in objektivno odločale o njih, medtem ko je za delo drugih značilna površnost in nesamostojnost. V delu občinskih konferenc ZK so vlogo statutarnih komisij pogosto izenačevali z vlogo drugih komisij, tako da so bile v senci komitejev, namesto da bi jih obravnavali kot organe konferenc ter se tako tudi ravnali do njih. Pogosto tem komisijam niso bili zagotovljeni niti najbolj osnovni pogoji za delo, konference od njih niso terjale programov dejavnosti in niso zahtevale, da bi komisije poročale o svojem delu. Nekatere statutarne komisije niso ravnale kot organi konferenc, niso poročale o svojem delu niti niso pošiljale konferencam svojih predlogov glede uporabe statuta in statutarnih sklepov. Statutarne komisije, ki so s svojo dejavnostjo prispevale k organizacijski, idejnopolitični in akcijski enotnosti ter usposabljanju komunistov, so hkrati s tem dosegale tudi aktivno podporo občinskih konferenc. To je bilo v glavnem doseženo v tistih občinah, kjer so bile organizacije ZK v akciji in je bila tudi aktivnost statutarnih komisij sestavni del te akcije. Za nekatera okolja je značilno, da članstvo, organizacije pa tudi nekateri člani forumov in organi ne poznajo statuta in statutarnih sklepov. Porajala so se mnenja, da je zahteva o dosledni uporabi statutarnih norm toga in sektaška. Vse to je zaviralo organizirano in enotno usmerjen razvoj ZK, odpiralo je vrata delovanju različnih sil, ki ne izhajajo iz stališč ZK. Statut ZKJ obvezuje vse organe ZK in ne samo statutarne, vse organizacije in slehernega člana, da se bojujejo za dosledno uporabo statutarnih načel in norm. Če teh sklepov niso spoštovali v vseh organih, je to imelo za posledico, da so bile včasih tudi občinske statutarne komisije inertne in da niso reagirale na statutarne kršitve in nedoslednosti celo tedaj, ko je šlo za očitno kršitev osnovnih norm statuta. Posamezne pobude, predlogi in akcije komisij niso dobili podpore občinskih organov, pa tudi same niso znale poiskati načina, da bi jih 602

uresničile z angažiranjem svojih članov in s samostojnim opravljanjem funkcij na področju svojega delovanja. S pospeševanjem sodelovanja, z vsebino svoje dejavnosti in z izpopolnjevanjem metod dela so republiški in pokrajinski statutarni komisiji ter komisija za statutarna vprašanja ZKJ prispevale k večji aktivnosti in uveljavljanju občinskih statutarnih komisij. K temu so še posebej pripomogla: posvetovanja s predstavniki in sekretarji komisij, razlage statuta, program dela, gradivo, ki so ga te komisije pripravljale, skupna proučevanja posameznih vprašanj na podlagi enotno opredeljenih tez in metodologije dela, obiski —• skupinski ali posamični — posameznih komisij, stiki med predsedniki republiških in pokrajinskih komisij ter predsedniki občinskih komisij itd. Pridobljene izkušnje so zavezovale pokrajinski in republiške komisije, da nadaljujejo s takšnim delom ter da še naprej uveljavljajo nove oblike dela. Takšne oblike dela mora razvijati in pospeševati tudi komisija za statutarna vprašanja ZKJ. V. Delo komisije pri dopolnitvah in spremembah statuta ZKJ Priprava predloga dopolnitev in sprememb statuta ZKJ za deseti kongres ZKJ je pomenila za statutarno komisijo ZKJ zelo pomembno, hkrati pa tudi zahtevno in niti malo lahko nalogo. Res je, da je komisija imela pregled nad uporabo statuta v praksi ZK v obdobju po IX. kongresu, kar ji je omogočilo, da je začela pravočasno s pripravami, da je razvijala polno sodelovanje z vsemi statutarnimi organi, organi predsedstva ZKJ, s centralnimi, republiškimi in pokrajinskima komitejema in organi ZK v JLA. Pri spremljanju uporabe statuta, s tem, ko ga je razlagala in pojasnjevala, pa je komisija ugotovila, katera določila statuta bi bilo treba spremeniti in dopolniti, ter o vsem tem pripravila analizo z obsežno dokumentacijo. Ob vsestranski konsultaciji in usklajevanju mnenj in stališč je komisija vsa vprašanja razčistila, sprejela stališča o njih ter na tej podlagi zasnovala osnutek dopolnitev in sprememb statuta ZKJ. Komisija si je prav tako zagotovila mnenja in pripombe in predloge republiških centralnih komitejev, izvršnega biroja in komisij predsedstva ZKJ ter jih vnesla v osnutek dopolnitev in sprememb statuta, ki ga je nato dala v javno razpravo. To zelo obsežno in odgovorno delo je terjalo veliko konsultativnih sestankov, o tem vprašanju je komisija razpravljala na mnogih svojih sejah. Predlog dopolnitev in sprememb statuta ZKJ je bil pravočasno posredovan članstvu, organizacijam in organom ZK, o njem je tekla 603

javna razprava. Aktivno sodelovanje vseh statutarnih in drugih organov ter organizacij ZK je dalo razpravi organiziran značaj, razpravo pa je usmerilo v vprašanja, ki so odločilnega pomena za razvoj ZK ter za uresničevanje njene avantgardne vloge v sedanjih razmerah razvoja naše družbe. Razprava je dala mnogo predlogov za dopolnitev statuta ZKJ. Osnovna značilnost vseh teh predlogov so zahteve po: večji idejnopolitični in akcijski enotnosti ZK; odločnejšem usmerjanju razredne politike; doslednejšem razvijanju sistema medsebojnih odnosov po načelu demokratičnega centralizma; učinkovitejšem uresničevanju stališč in sklepov ZK ter večji odgovornosti vseh članov in organizacij, zlasti pa vodilnih organov ZK. Jasno je izražena tudi želja, da se v ZK okrepi vloga članstva, da bi tako članstvo postalo pomembnejša in aktivnejša sila pri snovanju in uresničevanju politike ZK. Komisija si je prizadevala, da bi aktivno obravnavala predloge, ki jih je možno glede na značaj statutarne snovi vnesti v predlog statuta ZKJ. Takšen odnos komisije je pripomogel, da so bile opravljene pomembne spremembe predlaganega teksta, da so bile sprejete tiste statutarne rešitve, ki po oceni komisije ustrezajo sedanji vlogi in potrebam razvoja Zveze komunistov Jugoslavije. Pri oblikovanju predloga dopolnitev in sprememb statuta ZKJ je komisija izhajala iz tega, da se intenzivna aktivnost in nova usmeritev zveze komunistov po 21. seji predsedstva ZKJ dokaj uspešno uresničuje tudi na podlagi veljavnega statuta, kar pomeni, da je tudi sedanji statut zagotavljal široke možnosti za razvijanje dejavnosti ZK ter za učinkovitejše uresničevanje politike zveze komunistov. Po drugi strani pa je hiter tempo našega družbenopolitičnega razvoja, ki ga spremljajo pomembne spremembe v družbi in v političnem sistemu, neizbežno vplival na položaj, funkcijo in celoten sistem dela zveze komunistov, kar je bilo treba ustrezno izraziti tudi v spremembah statuta. Gre za spremembe, do katerih je prišlo zaradi uveljavljanja ustavnih dopolnil in sprejetja nove ustave, s skupnimi napori zveze komunistov, delavskega razreda in drugih organiziranih socialističnih sil pri razvijanju samoupravljanja, uresničevanju vloge organizacij združenega dela, uvajanju delegatskega sistema ter uresničevanju drugih nalog, ki izvirajo iz ustave. Dokončno je bila sprejeta in natančno opredeljena usmeritev, da mora imeti delavski razred odločilno vlogo v družbi in v zvezi komunistov, kar je odločilno vplivalo tudi na to, da se v statut vnesejo zelo pomembne spremembe in dopolnitve. V statut so vnesena nova stališča, ki popolneje in ustrezneje izražajo razredno bistvo zveze komunistov. Pomemben razlog za spremembe statuta je bila tudi potreba po učinkovitejšem delovanju ZK in izboljšanju metod dela, vzrok za to se skriva tudi 604

v ustreznejšem razvoju celotnega sistema odnosov ter v doslednejšem upoštevanju odgovornosti pri delu, kar vse je bilo treba urediti s statutom. Pretežen del teh vprašanj je bil poudarjen tudi v izhodiščih za deseti kongres. Poudarjeno je, da avantgardna vloga ZK ne temelji samo na splošnih programskih osnovah in dolgoročnih ciljih uresničitve zgodovinskih interesov delavskega razreda, temveč tudi na konkretnem boju za njegove neposredne in družbene interese v okviru splošnih pogojev in realnih možnosti družbene skupnosti. Prav tako je poudarjen pomen hitrejšega spreminjanja razredno-socialne strukture ZK ter zagotavljanja vodilnega vpliva delavcev na politiko ZK. Statut ZKJ izhaja iz osnovnega načela, da je Zveza komunistov Jugoslavije enotna in revolucionarna organizacija. Predlog statuta poudarja pomen idejnopolitične in akcijske enotnosti zveze komunistov, poudarja pa tudi smeri in metode, kako to enotnost zagotoviti. Dopolnitve statuta opredeljujejo dolžnost slehernega člana ZK, da se bojuje za socialistično in samoupravno vsebino sklepov, da aktivno sodeluje v družbenopolitičnem življenju, da dosledno uveljavlja politiko zveze komunistov in da se bojuje proti nasprotovanjem usmeritvi ZK ter proti vsem drugim deformacijam. Vsak član ZK se mora marksistično izobraževati, organizacije in organi ZK pa morajo razvijati različne oblike dela, ki prispevajo k idejnopolitični rasti članstva. Komisija si je še posebej prizadevala izoblikovati načela demokratičnega centralizma, da bi le-ta kar najbolje izražala sedanje potrebe in jasno opredeljevala notranje odnose in smeri akcije zveze komunistov. V dopolnitvah so še posebej poudarjene najpomembnejše komponente demokratičnega centralizma — tako dolžnost vseh članov, organizacij in organov, da enotno in dosledno uresničujejo sprejeto politiko zveze komunistov, kot tudi zagotavljanje demokratičnega načina oblikovanja stališč ob kar najbolj aktivni vlogi članstva ZK. Prav tako so veliko bolj ustrezno in podrobno opredeljeni odnosi med organi ZKJ in organi ZK v republikah in pokrajinah. Komisija je opredelila norme, ki zadevajo politiko sprejemanja v ZK. Iz teh norm sledi, da so organizacije dolžne veliko bolj ocenjevati človeške, moralne in politične kvalitete tistih, ki jih sprejemajo v ZK, morajo pa tudi bolj preverjati njihovo privrženost politiki ZK. Predvideni so novi ukrepi vzgojnopolitičnega in disciplinskega značaja, ki naj okrepijo odgovornost članstva, organizacij in organov ZK. Zlasti je poudarjena vloga kritike in samokritike v zvezi komunistov kot sredstva v boju proti različnim deformacijam in sredstva za hitrejše odstranjevanje oportunizma, za uspešnejše idej605

QRSROLWLþQRXVPHUMDQMHUD]YRMD]DQDGDOMQMHUD]YLMDQMHGHPRNUDWLþ QLKRGQRVRYWHU]DNUHSLWHYRGJRYRUQRVWLSULGHOX 9VWDWXWVRYQHVHQHQRUPHNL]DJRWDYOMDMRUD]UHGQLRGQRVYND GURYVNLSROLWLNLNLNUHSLMRYSOLYþODQVWYDLQGHPRNUDWL]LUDMRQDþLQLQ SRVWRSHNL]ELUHNDGURY]ODVWL]DSRPHPEQHMãHSROLWLþQHLQGUXåEHQH IXQNFLMH âHSRVHEHMMHREGHODQDYORJDRVQRYQHRUJDQL]DFLMH]YH]HNRPX QLVWRYNRWHQHQDMSRPHPEQHMãLKREOLNRUJDQL]LUDQMDþODQVWYD=.Y GUXåEHQLED]L 8VWUH]QHMHVRRSUHGHOMHQHQRUPHNLSRGUREQHMHXUHMDMRYORJRLQ IXQNFLMRYRGVWYHQLKSROLWLþQLKRUJDQRYY=.RGREþLQVNHNRQIH UHQFHRUJDQRYYUHSXEOLNDKLQSRNUDMLQDKSDYVHGRRUJDQRY=.- 3RXGDUMHQDMHYORJDNRPLWHMHYNRWL]YUãLOQRSROLWLþQLKRUJDQRYYRE þLQDK5D]YLODVHMHSRPHPEQDGHMDYQRVWNLQDMSULSRPRUHNEROM ãHPXRUJDQL]LUDQMXGHODYVHKRUJDQRY]ODVWLSDY=.-LQY]YH]L NRPXQLVWRYYUHSXEOLNDKLQSRNUDMLQDKWHUY-/$.RPLVLMDMHVSUH MHODWHUVWDWXWDUQRQDQRYQDþLQXUHGLODRUJDQL]DFLMHLQIXQNFLMRRU JDQRY=.QDWHPHOMXSUHGORJRYWHKRUJDQRYVDPLK .RPLVLMDVRGLGDVRGRSROQLWYHLQVSUHPHPEHYVWDWXWX=.-]HOR SRPHPEQHGDQLVRVDPRSRVOHGLFDQRYHXVPHULWYH]YH]HNRPXQL VWRYYþDVXSRVHMLSUHGVHGVWYD=.-WHPYHþGDSRPHQLMRSR PHPEQRVSRGEXGRGDWRXVPHULWHYXVSHãQRUD]YLMDPRLQGRVOHGQR XUHVQLþXMHPR   .RPLVLMDVLMHYVYRMHPSRURþLOXSUL]DGHYDODSRVUHGRYDWLþLPEROM SRSROQRSRGRERVYRMHJDGHODGDELWDNRODKNRNRQJUHVþLPEROMHVSR ]QDOQMHQRGHMDYQRVW*OHGHQDWRGDMHVWDWXW=.-SUHGVWDYOMDO RVQRYRQDNDWHULMHWHPHOMLODDNWLYQRVWNRPLVLMHVPRSRVUHGRYDOL WXGLVYRMRRFHQRRXSRUDELVWDWXWDY=.YSHWOHWQHPREGREMXPHG NRQJUHVRPDýHSUDYMHVWDWXWNOMXEQHNDWHULPSRPDQMNOMLYRVWLPY ELVWYXRPRJRþDOSR]LWLYQDJLEDQMDSDSRJRVWRQLELOVSRãWRYDQLQQL ELOGRVOHGQRXSRUDEOMHQNDUYHOMD]ODVWL]DQHNDWHUDRNROMDýHMHSUL ãORGRUHVQHMãLKNUãLWHYVWDWXWDVRVHSRUDMDOHWXGLWHåMHGHIRUPDFLMH LQHNVFHVL,]NXãQMHSULþDMRGDVLFHUQHVPHPRGRYROLWLGDELVWDWXW SRVWDOGRJPDGDELWRJRLQGUREQMDNDUVNRJOHGDOLQDYVDNRQMHJRYR UHãLWHYYHQGDUSDSRGUXJLVWUDQLSUDYWDNRQHVPHPRLJQRULUDWL GXKDLQYVHELQHVWDWXWDWHUUD]YUHGQRWLWLQDþHOQDNDWHULKWHPHOMLVL VWHPRGQRVRYY]YH]LNRPXQLVWRY1LGYRPDGDVRELOHUD]PHUHY =.SUHGVHMRYSULGVLODPNLVRVLSUL]DGHYDOHRQHPRJRþLWLGR VOHGQRXYHOMDYLWHYGHPRNUDWLþQHJDFHQWUDOL]PDGHJUDGLUDWLIXQNFLMH VWDWXWDVWHPSDWXGLXþLQNRYLWRYORJR=.5D]PHUHSRVHMLWHU YVHDNFLMHNLVRVOHGLOHSDVRSR]LWLYQRYSOLYDOHQDXSRUDERVWDWXWD 

v praksi ZK. Temu je znatno pripomogla tudi vloga statutarnih organov v zvezi komunistov, pri čemer je bila pomembna vloga komisije ZKJ, in sicer kot dejavnika za obrambo statuta, za njegovo dosledno uveljavljanje ter za ustvarjalen odnos do statuta. V obdobju med obema kongresoma, ki ga označujejo pomembne idejnopolitične spremembe v zvezi komunistov, spopadi z vsemi nasprotovanji samoupravnemu socialističnemu razvoju in novim pobudam ZK, je bil statut pomemben dejavnik v boju proti konceptom in vplivom tujih idejnih struj v ZK. Z dosledno uporabo statuta je bil dosežen pomemben napredek pri uveljavljanju vodilne vloge zveze komunistov v razvoju socialističnega samoupravljanja. Zaradi tega bo boj za dosledno uporabo statuta tudi v bodoče sestavni del boja proti tujim idejnim silam in za nadaljnji revolucionarni razvoj ZK. To je naloga ne samo statutarnih organov, temveč tudi dolžnost vseh članov ZK, organizacij in organov v zvezi komunistov. Čeprav so prizadevanja komisije v obdobju po IX. kongresu veljala temu, da bi v mejah svojih pooblastil čimbolj odgovorno in samostojno opravljala svojo funkcijo ter da ne bi podlegla vplivu različnih teženj, ki so negativno vplivale na razvoj ZK, je vendarle celoten splet gibanj moral vplivati tudi na njeno dejavnost. V obdobju med obema kongresoma je zveza komunistov uspela odstraniti pomembne ovire, premagati odpore in uspešno prebroditi trenutke krize, v katerih so se razkrivale resne slabosti. Obdobje neposredno po IX. kongresu je treba kritično oceniti, da bi tako lahko prišli do potrebnih sklepov in napotkov, saj je zveza komunistov začasno podlegla različnim pritiskom in različnim idejnim deformacijam. Politiki zveze komunistov so nasprotovala pojmovanja, ki so se izražala v močnem vdoru nacionalističnih sil, v delovanju tehnobirokratskih skupin, ki so zavirale samoupravno smer razvoja, pa tudi v resnem uveljavljanju ideologije meščanske družbe, ki se je v obliki liberalističnih pogledov in ravnanja pojavljala v ZK, kar je še posebej prišlo do veljave na posameznih področjih in v posameznih okoljih. Vse te odpore so spremljale tudi druge oblike dejavnosti in idejnih deformacij, ki so si prizadevale zvezo komunistov odvrniti od njenih pozicij. Vse te sile so se med seboj povezovale, kar je dajalo procesu diferenciacije v zvezi komunistov poseben pomen in ga naredilo zelo zapletenega. Vendar zveza komunistov ni le vztrajala v boju proti takim pojmovanjem, temveč je dosegla pomembne politične zmage, zagotovila je kontinuiteto revolucije in ostala dosledna svoji usmeritvi razvoja. Iz tega boja je zveza komunistov izšla okrepljena ter organizacijsko, idejnopolitično in akcijsko usposobljena za nove bitke za uresničenje nalog v razvoju naše socialistične revolucije. Zaradi tega obdobje po

21. seji — z vsemi dejavnostmi, ki so se zatem razvile, z napori, ki jih je vložil zlasti tovariš Tito — ne pomeni samo pomembnega dogodka pri odstranjevanju nakopičenih slabosti, temveč tudi prelomnico v delu ZK, pri uresničevanju njene avantgardne vloge, v razvoju samoupravne družbe, pri uveljavljanju združenega dela, v zagotavljanju vodilne vloge delavskega razreda ter v razvoju družbenopolitičnega sistema na temeljih nove ustave. Uspehi pri socialistični graditvi naše družbe ter rezultati, ki jih je dosegla ZK, so ustvarili možnost, da deseti kongres ZKJ konča pomembno etapo v razvoju ZK, opredeli nadaljnje osnovne smeri delovanja in razvoja, nakaže nove perspektive, poudari neposredne naloge in zadolži vse komuniste, da jih uresničijo z vso odgovornostjo. Komisija si je prizadevala, da bi z razvijanjem različnih oblik aktivnosti ter z reševanjem vprašanj, ki so v njeni pristojnosti, prispevala h graditvi ZK, pri čemer je bila prepričana, da bodo sklepi kongresa pomenili novo spobudo za vsebinsko bolj polno, uspešnejše in odgovornejše delo vseh članov, organizacij in organov ZK. Sprejete so bile potrebne organizacijske rešitve, zagotovljena jasna idejnopolitična usmeritev ter doslednejše uveljavljanje kadrovske politike, kar vse naj pripomore h kvalitetnejšemu delu novih organov ZK. To bo vse statutarne organe, še posebej pa novo komisijo za statutarna vprašanja ZKJ zadolžilo, da bodo reševali nove naloge v zvezi z delovanjem, sodelovanjem in popolnejšim uresničevanjem njihove statutarne vloge in funkcije. Delegate kongresa prosimo, da kritično obravnavajo poročilo komisije ter tako pripomorejo k popolnejši oceni vprašanj in problemov, ki jih to poročilo posreduje, prosimo jih, da sprejmejo to poročilo ter dajo komisiji razrešnico.

608

POROČILO NADZORNEGA ODBORA ZKJ O DELU IN URESNIČEVANJU POLITIKE FINANCIRANJA ZVEZE KOMUNISTOV MED DEVETIM IN DESETIM KONGRESOM ZKJ

Med devetim in desetim kongresom ZKJ je nadzorni odbor ZKJ poročal o svojem delu, o uresničevanju politike financiranja zveze komunistov ter o finančnem in materialnem poslovanju predsedstva ZKJ in to: — prvi seji konference ZKJ za čas od devetega kongresa ZKJ do te konference oktobra 1970, — drugi seji konference ZKJ za čas od prve do druge seje konference januarja 1972 ter — četrti seji konference ZKJ za čas od druge do četrte seje konference avgusta 1973. Poročilo za deseti kongres prikazuje delo nadzornega odbora od devetega do desetega kongresa, uresničevanje politike financiranja dejavnosti zveze komunistov ter finančno in materialno poslovanje predsedstva ZKJ za čas od leta 1969 do leta 1973.

I. Delo nadzornega odbora ZKJ Pri uresničevanju svoje vloge in nalog, ki jih določa statut Zveze komunistov Jugoslavije, je nadzorni odbor obravnaval med devetim in desetim kongresom aktualna vprašanja financiranja dejavnosti zveze komunistov, uresničevanje politike financiranja ter finančno in materialno poslovanje predsedstva ZKJ. Nadzorni odbor je spremljal uresničevanje politike financiranja na podlagi analiz, informacij, obiskov organizacij in v sodelovanju z nadzornimi odbori zvez komunistov v republikah in pokrajinah. V sodelovanju z drugimi organi ZKJ je razčlenjeval politiko financiranja organizacij, forumov in organov zveze ter skrbel za uresničevanje sklepov devetega kongresa kakor tudi sklepov konference in organov ZKJ, ki so se nanašali na naloge komunistov na tem področju. Med devetim in desetim kongresom je imel nadzorni odbor osemnajst sej, na njih pa je obravnaval: 39 Deseti kongres ZKJ

609

— uresničevanje stališč devetega kongresa in sej konference ZKJ o financiranju dejavnosti zveze ter o finančnem in materialnem poslovanju predsedstva ZKJ; — merila za določanje višine in delitve članarine v ZKJ in zvezah komunistov socialističnih republik; višino članarine članov ZK na delu v tujini in v JLA; merila za odvod članarine, s katero je bila financirana dejavnost centralnih forumov in organov ZKJ; — analize in informacije o financiranju dejavnosti zveze; šestmesečno in letno ustvarjanje in uporabljanje sredstev zveze komunistov ter njenih centralnih forumov in organov; ocenjeval je plačevanje in razdeljevanje članarine, uresničevanje dohodkov in izdatkov, porabo sredstev, strukturo dohodkov in porabe; — predloge, na podlagi katerih so centralni forumi in organi ZKJ s svojimi sklepi določali politiko in prioritetno porabo članarine; nadalje, določali aktivnosti, ki jih ne bi bilo mogoče financirati izključno iz članarine zveze komunistov; višino, pobiranje in razdeljevanje članarine; porabo v zvezi komunistov; udeležbo članstva v oblikovanju politike in pri nadzorovanju delitve in porabe sredstev; —■ seznanjal se je pred začetkom vsakega leta s predlogi sklepov o delitvi sredstev za financiranje dejavnosti centralnih forumov in organov ZKJ ter s predračuni porabe sredstev za dejavnost predsedstva ZKJ, njegovih skladov in finančnih načrtov za porabo sredstev za delo strokovne službe; pri tem je dajal predloge v zvezi z delitvijo in porabo teh sredstev; — normativno urejanje finančnega in materialnega poslovanja predsedstva ZKJ in določanje temeljnih elementov enotne evidence za spremljanje financiranja zveze komunistov in za kontrolo ter vpogled v poslovanje njenih organov; — splošne akte, ki urejajo delitev in natančneje določajo politiko porabe sredstev, namenjenih za delo centralnih organov ZKJ in za delovanje njihovih skladov; — zaključne račune o sredstvih, razporejenih za dejavnost predsedstva ZKJ in o njegovih posebnih skladih, kakor tudi račune o sredstvih za delo in sklade strokovne službe za leta 1969, 1970, 1971 in 1972; — sprejemal je programe za svoje delo za vsako leto. Na temelju analiz, ocen in spoznavanja stanja je nadzorni odbor predlagal sejam konference in predsedstva ZKJ ukrepe za dosledno uresničevanje politike financiranja dejavnosti zveze komunistov, za varčevanje pri porabi sredstev ter za pravilno vodenje finančnega in materialnega poslovanja. Nadzorni odbor je spremljal uresničevanje sklepov o višini, plačevanju in razdeljevanju članarine. Predlagal je zmanjšanje in real-

610

nejše določanje višine članarine. Poleg tega je predlagal določitev objektivnejših meril za njeno delitev med organizacije in organe zveze komunistov. Na podlagi seznanjanja s predlogi za delitev sredstev, z načrti za porabo teh sredstev, z analizo zaključnih računov in s pregledovanjem poslovanja je nadzorni odbor nadziral in spremljal delitev in porabo sredstev, ocenjeval točnost in pravilnost finančnega in materialnega poslovanja ter ekonomično poslovanje s sredstvi, s katerimi so razpolagali centralni organi ZKJ. Pri tem je predlagal sprejemanje sklepov in ukrepov za odpravo ugotovljenih slabosti pri porabi sredstev in v poslovanju. Nadzorni odbor je analiziral določila statuta ZKJ, ki se nanašajo na vlogo in naloge nadzornih organov ter načela politike financiranja zveznih dejavnosti. V pripravah sprememb in dopolnitev statuta ZKJ in drugih sklepov za deseti kongres je izdelal ustrezne predloge in sodeloval v oblikovanju te politike. Ob upoštevanju materialnih razmer za delo zveze komunistov in za smotrno porabo sredstev, ki so bila na voljo, si je nadzorni odbor prizadeval, da potekajo financiranje, delitev sredstev in materialnofinančno poslovanje v skladu z možnostmi, vlogo in nalogami zveze komunistov. V tem smislu je nadzorni odbor sodeloval s centralnimi organi ZKJ in njihovimi telesi pri oblikovanju in uresničevanju politike ter pri odstranjevanju pomanjkljivosti v poslovanju. Odbor je sodeloval tudi z nadzornimi odbori zvez komunistov socialističnih republik in pokrajin.

II. Uresničevanje politike financiranja dejavnosti ZKJ Na devetem kongresu ZKJ je bila sprejeta politika financiranja dejavnosti organizacij, forumov in organov zveze komunistov. Nadzorni odbor je deloval v minulem obdobju na podlagi sprejetih sklepov ter opozarjal na bistvene prvine te politike.

Višina članarine Predsedstvo ZKJ in centralni komiteji zvez komunistov socialističnih republik so ocenjevali realnost in utemeljenost obstoječe višine članarine. Predsedstvo je dvakrat obravnavalo in sprejelo sklep o temeljnih merilih za določanje višine in delitev članarine zveze komunistov, poleg tega pa je sprejemalo tudi spremembe in dopolnitve tega sklepa. 611

Tudi centralni komiteji ZK republik so večkrat analizirali jn odločali o višini oziroma o zmanjšanju in načinu plačevanja članarine. Poleg tega so pristojni organi in delovna telesa ZK socialističnih republik in pokrajin analizirali višino članarine zveze komunistov. Sklepi o višini članarine so zasnovani na sprejeti politiki financiranja in analizah o višini ter strukturi dohodkov in izdatkov. Pri tem so bile upoštevane ne le potrebe po sredstvih za delo organizacij, forumov in organov zveze komunistov ter za ideološkopolitično usposabljanje članstva, za uresničevanje vloge zveze komunistov, ampak tudi ekonomske možnosti članstva zveze, utemeljene zahteve za zmanjšanje članarine ter predlogi, ki so bili dani v tem smislu. Poglavitna težnja je bila, da se zmanjša članarina za komuniste z manjšimi prejemki, da se zagotovijo sredstva za financiranje dejavnosti zveze komunistov po načelu samofinanciranja ter da člani zveze komunistov plačujejo članarino po pogojih in možnostih za ustvarjanje osebnega dohodka. Glede na sprejete sklepe ni bistvenih razlik v osnovah za plačevanje članarine med ZK po republikah. Razlike obstajajo v višini članarine na enak osebni dohodek. To je posledica različnih lestvic, po katerih se plačuje članarina. Izkušnje govorijo, da je potrebno bolj izmenjavati informacije in se bolj dogovarjati med centralnimi komiteji ZK republik o temeljnih merilih za določanje članarine zveze komunistov. Pri slehernem sprejetju sklepa so centralni komiteji zvez komunistov občutno zmanjševali višino članarine, ne da bi pri tem spreminjali načela politike financiranja, sprejeta na zadnjih kongresih. Članarina je bila občutno zmanjšana zlasti za člane, katerih osebni dohodek je manjši od najnižjega dogovorjenega v republikah. Glede na stanje, potrebe in dinamiko naraščanja vseh vrst izdatkov, ki izhajajo iz organizacijskega oblikovanja, sestave in idejnopolitične angažiranosti zveze komunistov, nadalje iz stalnega naraščanja cen za potrošni material in storitve ter osebnih dohodkov, ni bilo mogoče občutneje zmanjšati članarine, ker bi to omejilo materialno podlago za delo organizacij in organov zveze komunistov. To pa bi pomenilo odstopanje od politike financiranja iz lastnih sredstev, se pravi, da bi se zveza komunistov morala opreti na financiranje iz proračunov družbenopolitičnih skupnosti in iz sredstev delovnih organizacij. Na tej podlagi je nadzorni odbor ocenil, da določena višina članarine v glavnem ustreza potrebam in politiki, sprejeti na devetem kongresu ter merilom predsedstva ZKJ. V minulih petih letih je bilo v organizacijah in organih zveze komunistov veliko razprav o višini članarine. Pojavljala so se zelo 612

različna mnenja. Bile so osnovne organizacije, ki so, zlasti pred 21. sejo predsedstva in pred pismom, samovoljno določale merila za plačevanje članarine. Bila so mnenja, da jo je potrebno zmanjšati za člane zveze komunistov z nižjimi osebnimi prejemki. Obstajajo tudi razlike o tem, katere dejavnosti zveze komunistov je treba financirati s sredstvi iz članarine. Izražena so bila različna mnenja še o tem, ali naj obstaja različna ali enotna lestvica za plačevanje članarine. Mnenja članstva so različna. V nadzornih organih zveze komunistov pa je prevladalo mnenje, da bi morala biti v ZKJ enotna višina članarine.

Plačevanje članarine Na temelju dokumentacije zvez komunistov socialističnih republik o plačevanju članarine za čas od leta 1969 do leta 1973 ter na podlagi neposrednega vpogleda se je pokazalo, da del članov neredno plačuje članarino, nekaj jih ni plačalo članarine več mesecev, nekaj se jih pri preselitvi iz kraja v kraj ne prijavi pri blagajnikih organizacij, plačevanje članarine še ni urejeno tako, da bi bilo ugodno za članstvo in da se članarina neredno pošilja komitejem. Na to opozarja tudi odstotek neporavnane članarine od skupnega števila članov zveze komunistov za december v naslednjih letih: Zveza komunistov

1969

1970

1971

1972

1973

1. ZKJ skupno

30

26

23

19

18

2. Bosna in Hercegovina 3. Črna gora

28

29

29

21

24

9

16

13

7

5

4. Hrvatska

34

31

29

25

22

5. Makedonija

74

45

39

40

24

6. Slovenija

24

22

22

18

15

7. Srbija

28

26

20

15

15

8. ožja Srbija

37

36

29

24

21

9. Vojvodina

20

15

15

13

9

10. Kosovo

24

22

22

13

22

11. Organizacije ZKJ v JLA, tujini in fed.

10

10

10

8

8

Vzroki nerednega plačevanja članarine so številni in različni. Do 21. seje predsedstva ZKJ ter do pisma tovariša Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ je na to še zlasti neugodno in škodljivo vplival liberalistični odnos do te obveznosti. Članarino pobirajo na približno 29.700 mestih od več kakor 1,050.000 članov Zveze komunistov Jugoslavije. To delo še ni povsod organizirano tako, da bi člani zveze komunistov zlahka in pravočasno 613

plačali članarino, to pa je eden izmed razlogov, da del članstva neredno izpolnjuje to statutarno obveznost. Nekatere organizacije počasi pošiljajo članarino komitejem, pa je tudi to povzročalo težave v financiranju dejavnosti in rednem finančnem poslovanju organizacij. Del članstva ni dojel, da je članarina poglavitni vir za financiranje aktivnosti organizacij in vodstev zveze komunistov in eden izmed elementov, v katerem se kaže odnos do zveze komunistov; naposled pa je to tudi pogoj, da lahko pripadaš zvezi komunistov. V zvezi s temi pojavi velja povedati, da v vodstvih in organizacijah niso naredili vsega, kar je potrebno, da se članstvo bolje seznani z načeli financiranja in z vlogo članarine pri uresničevanju ciljev in nalog zveze komunistov v družbi. Dohodki zveze komunistov

Skupni dohodki zveze komunistov se oblikujejo iz članarine zveze komunistov, pa še iz drugih dohodkov in dopolnilnih sredstev iz proračunov družbenopolitičnih skupnosti. Organizacije združenega dela in interesne skupnosti so prispevale k financiranju nekaterih skupnih dejavnosti zveze komunistov, organov samoupravljanja in drugih organizacij v delovnih kolektivih. Skupni dohodki Zveze komunistov Jugoslavije so se od leta 1965 do leta 1973 (glej priložene tabele) povečali za 3,4-krat, in to vsako leto po stopnji 16,4 odstotka. Za obdobje 1965—1968 se pokaže, da so se ti dohodki povečali za 1,3-krat, v obdobju 1969—1973 pa za 2,25-krat. Dinamika naraščanja dohodkov je bila po devetem kongresu ZKJ intenzivnejša (v poprečju 21 odstotkov na leto) kakor pa naraščanje dohodkov v minulih osmih letih. Od leta 1965 do leta 1973 je poprečno letno povečanje dohodka od članarine znašalo 17,2 odstotka, kar pomeni, da se je povečal za 3,56-krat. Naraščanje dohodkov od članarine je bilo v minulih petih letih od devetega kongresa hitrejše (poprečno 20,3 odstotka na leto) kakor pa naraščanje članarine v minulem osemletnem obdobju in v obdobju med osmim in devetim kongresom ZKJ (poprečno 12,2 odstotka na leto). Dinamični razvoj dohodkov od članarine in boljše gospodarjenje s temi sredstvi v komitejih zveze komunistov je sprožilo tudi občutnejše povečanje raznih dohodkov. V strukturi virov dohodkov Zveze komunistov Jugoslavije ni bilo bistvenih sprememb v minulih devetih letih. To je razvidno iz primerjave ustvarjenih dohodkov po obdobjih: 614

1964—1968

Vrsta dohodka

znesek

1. Sredstva članarine 2. Razni dohodki

»/o

1969—1973 znesek

%

1964—1973 znesek

«/o

611.866

91,6

1,332.007

91,9

1,943.873

91,8

13.085

2,0

42.418

2,9

55.503

2,6

42.594

6,4

75.400

5,2

117.994

5,6

3. Dotacije družbenopolitičnih

in interesnih

skupnosti ter delovnih

organizacij Skupni dohodki ZKJ

667.545 100 %

1,449.825 100 7»

2,117.370 100 %

Značilno je, da so sredstva članarine in raznih dohodkov udeležena v obdobju 1969—1973 v skupnih dohodkih s 94,8 odstotka, na dotacije družbenopolitičnih skupnosti, sredstva interesnih skupnosti in delovnih organizacij pa odpade samo 5,2 odstotka. Podatki kažejo na to, da je temeljni vir dohodkov v tem obdobju bila članarina. Primerjava teh podatkov s podatki za druga leta v navedenem obdobju kaže, da v strukturi dohodkov ni bilo bistvenih sprememb. Iz članarine je bila financirana redna dejavnost organizacij, forumov in organov zveze komunistov. Dopolnilna sredstva iz proračunov družbenopolitičnih skupnosti in drugih organizacij pa so šla za financiranje posebnih in skupnih dejavnosti kakor tudi onih, ki so širšega družbenega pomena in v širšo družbeno korist. Nadzorni odbor meni, da so bila v politiki ustvarjanja dohodkov v glavnem uresničena stališča devetega kongresa ZKJ, druge seje konference ZKJ in sklepov predsedstva ZKJ. Toda razlike v strukturi dohodkov navajajo na sklep, da v zvezah komunistov socialističnih republik različno izvajajo sklepe druge seje konference ZKJ o tem, katere dejavnosti zveze komunistov se financirajo iz članarine, katere pa se v glavnem financirajo iz proračunov družbenopolitičnih skupnosti in drugih virov in pri članarini samo participiraj o. Delitev sredstev članarine Na podlagi sklepa predsedstva ZKJ je šel za dejavnost centralnih forumov in organov ZKJ, njihove sklade in za center za družbene raziskave do 31. decembra 1971 en odstotek, od 1. januarja 1972 naprej pa sta šla v te namene dva odstotka članarine ZK socialističnih republik, nadalje 80 do 90 odstotkov članarine organizacije ZKJ v JLA in skoraj ves znesek članarine tistih članov zveze komunistov, ki delajo v jugoslovanskih diplomatskih in konzularnih predstavništvih 615

ter v podjetjih, ki delajo v tujini. Omeniti velja, da je bilo s temi sredstvi tudi dopolnilno financirano delo ZK tistih republik, ki niso mogle zagotoviti sredstev iz lastnih dohodkov. Zvezam komunistov socialističnih republik ostaja več kakor 99 oziroma 98 odstotkov članarine. Delitev teh sredstev med organizacijami zveze komunistov v posameznih republikah in odvod članarine za financiranje dela republiških forumov in organov zveze komunistov urejajo odloki centralnih komitejev republik. Po sklepih centralnih in drugih komitejev ZK socialističnih republik teče pomembna okvirna delitev članarine med organizacijami zveze komunistov občin. To delitev pogujejo v glavnem razlike med razvitimi in nerazvitimi občinami in kraji, zato je kot neizogibna odločilno vplivala na izenačitev materialnih razmer za delo organizacij in vodstev zveze. Letni predračun porabe članarine, s katero razpolagajo občinske organizacije zveze komunistov, je zagotovil nujna sredstva za delo krajevnih organizacij v mestih, na vasi in v delovnih organizacijah. Iz proračuna sredstev komitejev se financirajo: marksistično izobraževanje in ideološkopolitično usposabljanje članstva, predplačilo za tisk in publikacije, najemnina za prostore, nakup pisarniškega materiala idr. Pri tem so vedno pazili na to, da so skupne potrebe organizacij financirane na način, ki zagotavlja smotrno porabo sredstev. Toda na podlagi podatkov centralnih komitejev ZK republik ni mogoče ugotoviti zneska sredstev, ki so jih organizacije ZK občin porabile za financiranje dela osnovnih organizacij. Zveze komunistov republik niso vodile posebne evidence o teh stroških, pa je analiza o materialnem položaju osnovnih organizacij težja. To lahko pomeni, da temu pomembnemu vprašanju delitve sredstev ni posvečena potrebna skrb. Organizacije, forumi in organi zveze komunistov so samostojno določali politiko in odločali o porabi sredstev, s katerimi razpolagajo na podlagi določenega razmerja v delitvi članarine. Nadzorni odbor je večkrat poudaril, da organizacije v posameznih občinah niso redno in v celoti poravnavale svojih obveznosti na podlagi plačane članarine. Nekatere so dalj časa obračale sredstva, ki jim niso pripadala, spet druge pa niso mogle financirati svojih temeljnih potreb. Z izjemo CK ZK Slovenije in CK ZK Srbije niso niti centralni komiteji republik redno nakazovali sredstev, ki so na podlagi plačane članarine pripadala predsedstvu ZKJ. Vse to je tudi oteževalo financiranje enotne dejavnosti organizacij in komitejev zveze komunistov ter kršilo demokratično sprejete odločitve na tem področju. 616

Izdatki zveze komunistov

Skupna poraba (izdatki) Zveze komunistov Jugoslavije se je od leta 1966 do leta 1973 povečevala vsako leto po stopnji 16,5 odstotka (glej priloženo tabelo). Povečevanje porabe je bilo precej enakomerno tako v celotnem osemletnem obdobju kakor med devetim in desetim kongresom, čeprav je hitrejše povečevanje dohodkov v posameznih letih vplivalo tudi na povečevanje izdatkov nad poprečjem. Izdatki Zveze komunistov Jugoslavije so znašali leta 1965 — 109,080.000 dinarjev, leta 1973 pa so dosegli vsoto 368,936.000 dinarjev, kar pomeni, da so se povečali 3,4-krat. To ustreza tempu naraščanja dohodkov v taistem obdobju. Ta splošna težnja ni značilna za vse organizacije zveze komunistov. V posameznih organizacijah zvez komunistov občin so porabili več, kakor je dovoljevalo povečanje dohodkov, ali pa so bile obveznosti večje kakor razpoložljiva sredstva. To je oteževalo financiranje njihove dejavnosti v posameznih obdobjih. Osnovna sestava porabe sredstev v financiranju dejavnosti Zveze komunistov Jugoslavije je bila v posameznih obdobjih taka-le: v 000 dinarjev

1969—1973

1964—1973

znesek

znesek

Vrsta porabe

1964—1968

(izdatkov)

znesek

»/o

1. Osebni izdatki

326.692

51,5

655.230

49,5

981.922

50,1

261.624

41,2

575.543

43,4

837.217

42,7

46.664

7,3

93.955

7,1

140.619

7,2

«/o

»/o

2. Materialni

in funkcionalni 3. Investicijske naložbe

Skupaj:

634.980 100% 1,324.728 100 ’/«1,959.758 1007»

Po teh podatkih je šlo v obdobju 1969—1973 za osebne izdatke 49,5 odstotka sredstev, 43,4 odstotka za materialne in funkcionalnooperativne stroške ter 7,1 odstotka za investicijske naložbe. Če primerjamo te podatke s podatki iz drugih obdobij, lahko ugotovimo, da se v petih letih po devetem kongresu ZKJ sestava izdatkov ni bistveneje spremenila. Podatki tudi kažejo, da so se v tem obdobju v zvezah komunistov posameznih republik relativno zmanjšali materialni stroški in osebni izdatki, povečali pa funkcionalni stroški in izdatki za marksistično izobraževanje ter idejnopolitično usposabljanje članstva. Po republikah so te spremembe različne. Tudi med posameznimi organizacijami ZK občin obstajajo občutne razlike v poglavitnih vrstah porabe sredstev. Poudariti moramo, da sestavo izdatkov določajo različni dejavniki v posameznih organizacijah, še zlasti pa neizenačena merila za temeljno razvrščanje stroškov v evidencah.

617

Osebni izdatki so se v obdobju 1966—1973 povečevali vsako leto poprečno za 16 odstotkov, v obdobju 1969—1973 pa znaša to poprečje 17,7 odstotka. Višina in dinamika osebnih izdatkov sta opredeljeni s številom funkcionarjev in drugih delavcev, ki stalno delajo v komitejih zveze komunistov, kakor tudi z gibanjem osebnih dohodkov delavcev, zaposlenih v družbenem sektorju. V Zvezi komunistov Jugoslavije je bilo leta 1965 3.483 zaposlenih funkcionarjev in drugih delavcev, leta 1973 pa 3.620. V obdobju 1969—1973 se je število funkcionarjev in delavcev, ki stalno delajo v komitejih, povečevalo vsako leto po poprečni stopnji 3,5 odstotka. Osebni dohodki funkcionarjev, drugih družbenopolitičnih delavcev in delavcev delovnih skupnosti v organih zveze komunistov so se povečevali skladno s tempom naraščanja osebnih dohodkov zaposlenih v družbenopolitičnih skupnostih, ali pa so bili določeni in so se povečevali v skladu z družbenimi dogovori in samoupravnimi sporazumi. Od leta 1966 do leta 1973 so se materialni in funkcionalni stroški povečali vsako leto za 16,6 odstotka, od leta 1969 do leta 1973 pa za 15,3 odstotka na leto. V materialnih izdatkih in za uresničevanje funkcionalne dejavnosti so prikazani tudi stroški jubilejev, za idejnopolitično izobraževanje ter za znanstvenoraziskovalno, založniško in publicistično dejavnost. Za marksistično in ideološkopolitično izobraževanje članov zveze komunistov so šla pomembna sredstva, posebno v razvitih središčih. Poleg zveze komunistov so pri financiranju izobraževanja članov sodelovale tudi delovne organizacije in interesne skupnosti. Najpogosteje je bilo financirano izobraževanje članov zveze komunistov, in to z združevanjem njihovih sredstev s sredstvi delovnih organizacij, interesnih skupnosti in drugih družbenih organizacij. Uresničevanje vloge in nalog zveze komunistov zahteva, da izločimo za te potrebe kar se da največ sredstev. Nekatere organizacije zveze komunistov v občinah niso mogle nameniti dovolj sredstev za marksistično, idejno in politično izobraževanje članstva ter za kritje precej povečanih funkcionalnih stroškov. To je oteževalo ne samo njihovo delo, ampak tudi delo njihovih konferenc in komitejev. Investicije v ZKJ so v zadnjih devetih letih znašale 133,731.000 dinarjev; leta 1965 so dosegle vsoto 7,963.000 dinarjev, leta 1973 pa 31,559.000 dinarjev ali štirikrat več. Vlaganja so bila namenjena za zidanje, obnavljanje in opremljanje poslovnih stavb, za zgraditev in nakup stanovanj, osebnih avtomobilov, knjig, inventarja in druge opreme. Po sklepih druge seje konference in predsedstva ZKJ so s sredstvi iz članarine financirane predvsem dejavnosti organizacij, forumov in 618

organov zveze komunistov, ki so najtesneje povezane z usposabljanjem članstva za uresničevanje programskih ciljev in sklepov organizacij in vodstev zveze komunistov. S temi sklepi so bile določene tudi aktivnosti zveze komunistov, ki so širšega družbenega pomena in interesa, pa jih je treba financirati s sredstvi iz proračunov družbenopolitičnih skupnosti ali iz drugih virov in ne s članarino. Večina organizacij in komitejev namensko rabi članarino. Toda še vedno je zelo razširjena praksa, ki ni v skladu s sklepi o obvezni prioritetni porabi članarine. Za dosledno uresničevanje sprejete politike financiranja Zveze komunistov Jugoslavije je bistvenega pomena, da so s sredstvi članarine financirane tiste dejavnosti, ki sodijo po vsebini v ožje, čisto partijsko področje delovanja organizacij, forumov in organov zveze komunistov, vtem ko družbeni organi in organizacije skupaj ali samostojno financirajo zadeve, ki so širšega družbenega pomena in ki niso neposredno povezane z dejavnostjo zveze komunistov, četudi se v teh zadevah angažirajo njene organizacije, konference in komiteji. Financiranje dejavnosti centralnih forumov in organov ZKJ

Dejavnost centralnih forumov in organov ZKJ je financirana s sredstvi, ki se oblikujejo na podlagi udeležbe predsedstva ZKJ v delitvi članarine zveze ter z raznimi dohodki in dotacijami iz proračuna federacije. Razen sredstev iz zveznega proračuna so po sklepu predsedstva ZKJ tako oblikovana in ustvarjena sredstva razdeljena tako-le: v 000 dinarjev

Razporeditev sredstev

1969

1. Predsedstvo ZKJ

9.032

8.280

13.380

12.384

10.295

2. Strokovna služba PZKJ

9.993

12.573

13.860

16.154

23.691

—

—

—

3.750

3.750

4.311

4.750

5.200

2.000

2.400

5.512

8.430

4.540

4.000

3.500

—

700

800

900

950

28.848

34.733

37.780

39.188

44.586

3. Dotacija Komunistu in Socijal.

1970

1971

1972

1973

4. Sklad za publ, dejavnost

in znanstveno razisk. delo 5. Dotacije ZK republik in JLA 6. Center za družb, raziskave

Skupaj

Na podlagi angažiranja v delitvi in nadzora nad porabo teh sredstev ugotavlja nadzorni odbor ZKJ, da njihova delitev in poraba ustrezata uresničevanju vloge in nalog centralnih organov ZKJ. Predsedstvo ZKJ je dobivalo dopolnilna sredstva iz proračuna federacije za financiranje dejavnosti, ki so širšega družbenega po619

mena in interesa. Spodbujali, organizirali in vodili so jih centralni forumi in organi ZKJ. Višina in poraba teh sredstev sta znašali: — v 000 dinarjev — Namen prejetih in porabljenih

sredstev*

1971

1972

1973

1. Dodatno financiranje mednarodnega

sodelovanja in aktivnosti ZKJ

2.600

5.350

5.100

400

800

800

500

600

—

2.500

5.000

700

8.375

2. Dodatno financiranje dela arhiva za

delavsko

gibanje

3. Dodatno financiranje priprav za delo

organov družbenopolitičnih organizacij

federacije v vojni 4. Dodatno financiranje Komunista 5. Dodatno financiranje znanstveno-

raziskovalnega dela, založniške,

publicistične in informativne dejavnosti 6. Za priprave X. kongresa ZKJ

—

—

2.000

7. Za razne druge dejavnosti

—

—

4.040

3.000’

9.850

25.915

Skupno (prejem in poraba)

* V letih 1969 in 1970 niso bila iz zveznega proračuna dodeljena sredstva.

Vpliv članstva na politiko financiranja Organizacije in organi zveze komunistov samostojno odločajo o porabi sredstev, s katerimi razpolagajo na podlagi delitvenih razmerij. Pred sprejetjem odlokov o financiranju v zvezi komunistov so centralni komiteji ZK republik in pokrajin zbrali mnenja organov in organizacij zvez komunistov občin. V njihovih informativnih glasilih so bili objavljeni odloki, proračuni, zaključni računi, informacije, analize in podatki. To je, skupaj s posebnimi analizami in informacijami, ki so bile poslane organizacijam, pripomoglo, da se je članstvo seznanilo z zelo pomembnimi vprašanji s tega področja. Toda v tem je tudi precej občutnih pomanjkljivosti, kajti nekatera vodstva zveze komunistov, posebno vodstva organizacij ZK občin, premalo obveščajo in se premalo posvetujejo s članstvom o delitvi, porabi in oblikovanju politike financiranja. Ta vodstva ne pripisujejo temu pravega pomena. V tem pogledu se niso vsi komiteji dosledno ravnali po sklepih centralnih forumov in organov ZKJ. Zato članstvo ni dovolj vplivalo na politiko delitve in porabe sredstev. To pa po svoje vpliva tudi na obnašanje članstva in na uresničevanje politike financiranja dejavnosti zveze komunistov. 620

III. Finančno in materialno poslovanje predsedstva ZKJ

Nadzorni odbor Zveze komunistov Jugoslavije je pregledal materialno in finančno poslovanje predsedstva ZKJ in imel vpogled v porabo sredstev v letih 1969, 1970, 1971 in 1972. Ko je pregledoval sklepe o delitvi in porabi sredstev po proračunih in finančnih načrtih, zaključne račune, normativno urejanje poslovanja in poročilo angažiranih strokovnjakov službe družbenega knjigovodstva o opravljenem pregledu in neposrednem vpogledu, je ugotovil: — da je predsedstvo ZKJ na začetku vsakega leta sprejelo odloke o delitvi sredstev iz članarine, ki so bila izločena za financiranje centralnih forumov in organov ZKJ; — da so bila sredstva, s katerimi je razpolagalo predsedstvo, razporejena in uporabljena v skladu s poprej sprejetimi predračuni, finančnimi načrti in zaključnimi računi, in da so se centralni organi zveze komunistov in njihova telesa ravnali po teh instrumentih v financiranju programov dela, razen sklada za publicistično dejavnost in raziskovalno delo, ki ni naredil predračunov za porabo razpoložljivih sredstev; — da zveze komunistov republik niso pravočasno in v celoti nakazovale sredstev od zbrane članarine, ki pripadajo centralnim forumom in organom ZKJ, to pa je oteževalo financiranje njihove dejavnosti in kršilo tudi demokratično sprejete sklepe na tem področju; — da obstaja za vsako leto zaključni račun sredstev za dejavnost predsedstva, njegove strokovne službe in posebnih skladov, ki ga je sprejel pristojni organ; — da so bili izdelani periodični obračuni dohodkov in izdatkov ter poslani v obravnavo pristojnim organom; — da so bila sredstva angažirana in porabljena v skladu z namenom članarine, pa z osnovno in natančnejšo razporeditvijo, predvideno s predračuni in načrti; njihova poraba je tekla v skladu s prilivom in po sklepih in da ni bilo sprejetih obveznosti, za katere ni bilo kritja; — da je s splošnimi akti pristojnih organov urejeno finančno in materialno poslovanje predsedstva in da so bili sprejeti vsi potrebni ukrepi za dosledno uresničevanje teh predpisov; — da je finančno in materialno poslovanje predsedstva organizirano, pravilno, redno in tekoče; da obstaja evidenca o plačevanju 621

članarine, delitvi, izdatkih in porabi; da obstajajo predpisani elementi za vodenje te evidence, da so urejeni in pravilno likvidirani potrebni dokazilni dokumenti; da se dokumenti in evidenca čuvajo v skladu s predpisi; — da je urejena evidenca o premoženju, inventarju in opremi; — da so pravilno uporabljeni predpisi in poravnane vse obveznosti do družbene skupnosti. Nadzorni odbor ZKJ je imel pripombe in dajal predloge za pravilno vodenje poslovanja in varčevanje pri porabi sredstev. Njegove pripombe in predloge so obravnavali pristojni organi in delovna telesa predsedstva, pa so bili na tej podlagi sprejeti ukrepi za odstranitev ugotovljenih nepravilnosti, za boljše poslovanje in za smotrnejše izkoriščanje sredstev.

RAZPREDELNICE Razpredelnica 1

VIŠINA ČLANARINE V ZVEZI KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

Osebni dohodek

Znesek

članarine

Osebni dohodek

Znesek

članarine

Višina članarine ZK v JLA in tujini

Višina članarine v ZK Srbije do

500,00

0,50

do

600,00

1,00

500,01 do

600,00

1,00

601,00 do

700,00

2,00

600,01 do 700,01 do

700,00

2,00

701,00 do

800,00

3,00

800,00

4,00

5,00

800,01 do

900,00

7,00

900,00 801,00 do 901,00 do 1.000,00

900,01 do 1.000,00

10,00

1.001,00 do 1.100,00

9,00

1.000,01 do 1.100,00

13,00

11,00

1.100,01 do 1.200,00

16,00

1.101,00 do 1.200,00 1.201,00 do 1.300,00

13,00

1.200,01 do 1.300,00

19,00

1.301,00 do 1.400,00

16,00

1.300,01 do 1.400,00

22,00

1.400,01 do 1.500,00

25,00

1.401,00 do 1.500,00 1.501,00 do 1.600,00

21,00

1.500,01 do 1.600,00

27,00

1.601,00 do 1,700,00

23,00

1.600,01 do 1.700,00 1.700,01 do 1.800,00

30,00

25,00

33,00

1.701,00 do 1.800,00 1.801,00 do 1.900,00

36,00

1.901,00 do 2.000,00

38,00 2 °/o

2.001,00 navzgor

30,00 2 »/o

1.800,01 do 1.900,00 1.900,01 do 2.000,00 nad 2.000,00

622

7,00

19,00

28,00

Osebni dohodek

^IIC!>eK članarine

Višina članarine v ZK Makedonije

Osebni dohodek

Znesek

članarine

Višina članarine v ZK Črne gore

do

700,00

1,00

do

500,00

701,00 do 801,00 do

800,00

3,00

500,00 do

600,00

900,00

1,00

4,00

600,00 do

700,00

2,00

0,50

901,00 do 1.000,00

5,00

700,00 do

800,00

3,00

1.001,00 do 1.100,00 1.101,00 do 1.200,00

6,00

800,00 do

900,00

7,00

4,00 5,00

1.201,00 do 1.300,00 1.301,00 do 1.400,00

8,00

900,00 do 1.000,00 1.000,00 do 1.100,00

9,00

1.100,00 do 1.200,00

11,00

1.401,00 do 1.500,00 1.501,00 do 1.600,00

10,00

17,00

23,00

8,00

1.601,00 do 1.700,00

16,00

1.200,00 do 1.300,00 1.300,00 do 1.400,00 1.400,00 do 1.500,00

1.701,00 do 1.800,00 1.801,00 do 1.900,00

18,00

1.500,00 do 1.600,00

19,00

1.600,00 do 1.700,00

26,00

1.901,00 do 2.000,00 2.001,00 do 2.100,00

20,00

1.700,00 do 1,800,00

29,00

22,00

1.800,00 do 1.900,00 1.900,00 do 2.000,00

32,00

2.101,00 do 2.200,00 2.201,00 do 2.300,00

14,00

25,00 28,00

2.301,00 do 2.400,00

31,00

2.401,00 do 2.500,00

35,00 2 »/o

2.501,00 navzgor

Višina članarine v ZK Hrvatske

2.000,00 do 3.500,00 3.500,00 do 5.000,00

nad 5.000,00

14,00

20,00

35,00 2,0 % 2,5 °/o

3,0 %

Višina članarine v ZK Bosne in Hercegovine

do

800,00

1,00

601,00 do

700,00

801,00 do

900,00

3,00

2,00

701,00 do

901,00 do 1.000,00 1.001,00 do 1.100,00 1.101,00 do 1.200,00

800,00

7,00

5,00

801,00 do 900,00 901,00 do 1.000,00 1.001,00 do 1.100,00

13,00

17,00

1.101,00 do 1.200,00 1.201,00 do 1.300,00

21,00

1.201,00 do 1.300,00 1.301,00 do 1.400,00

3,00 7,00 9,00

11,00

1.401,00 do 1.500,00 1.501,00 do 1.600,00 1.601,00 do 1.700,00

13,00

1.701,00 do 1.800,00 1.801,00 do 1.900,00

19,00

1.901,00 do 2.000,00 2.001,00 do 2.100,00

10,00

19,00

1.301,00 do 1.400,00 1.401,00 do 1.500,00

23,00

15,00 17,00

nad 1.500,00

2%

25,00

21,00 23,00 25,00

2.101,00 do 2.200,00 2.201,00 do 2.300,00

28,00

2.301,00 do 2.400,00 2.401,00 do 2.500,00

34,00

2.501,00 do 4.000,00 4.001,00 in več

2,0 °/o

31,00 37,00 2,5 »/o

623

! Osebni dohodek

Znesek

Ni plačalo

članarine

T

Leto

Višina članarine v ZK Slovenije do

700,00

0,50

700,00 do

900,00

1,00

900,00 do 1.100,00

4,00

1.100,00 do 1.300,00

6,00

1.300,00 do 1.500,00

10,00

1.500,00 do 1.700,00

15,00

1.700,00 do 1.900,00

20,00

1.900,00 do 2.100,00

25,00

2.100,00 do 2.300,00

30,00

2.300,00 do 2.500,00

35,00

2.500,00 do 4.000,00

2,0 »/o

4.000,00 do 5.000,00

2,5 °/o

nad 5.000,00

3,0 »/o

Hrvatska ILA Črna gora Bosna in Hercegovina

od 1. avgusta 1973

od 1. aprila 1972

od 1. aprila 1971

od 1. aprila 1973

PLAČEVANJE ČLANARINE V ZKJ IN PO ZK SOCIALISTIČNIH REPUBLIK v

decembru navedenih

Let0

in več mes.

članov zveze

članov zveze

Zveza komunistov Bosne in Hercegovine

Zveza komunistov Črne gore

%

1965

131.662

25.018

19

1965

35.102

237

1

1966

133.894

26.787

20

1966

36.168

1.230

3

1967

132.414

38.583

29

1967

35.818

2.463

7

1968

149.736

45.673

31

1968

39.849

2.483

6

1969

152.233

43.325

28

1969

40.876

3.700

1970

142.313

41.670

29

1970

38.016

1971 1972

142.323 143.036

41.670

29

1971

30.606

21

1972

1973

145.870

35.420

24

1973

624

SkuPno član, članarine za 1

zveze

in več mes.

članov zveze

%

Skupno zveze komunistov republik

»/o

1965

219.595

45.423

21

1965

956.563

231.494

24

1966

221.445

51.320

23

1966

976.564

240.800

25

1967

218.635

53.787

25

1967

961.906

271.998

28

1968

232.208

56.985

25

1968

1.015.082

319.559

31

1969

203.771

69.696

34

1969

1.013.522

323.871

32

1970

213.988

67.023

31

1970

989.654

274.349

28

1971

186.925

53.869

29

1971

932.020

225.599

24

1972

186.900

46.700

25

1972

932.948

185.250

20

1973

209.105

45.575

22

1973

982.444

179.323

18

»/o

Centralni forumi in organi ZKJ*

%

1965

68.178

30.305

44

1965

80.993

1.893

2

1966

69.305

33.025

48

1966

77.219

1.899

2

1967

68.555

34.990

51

1967

79.325

3.800

1968

75.643

37.314

49

1968

80.123

4.520

5 6

1969

76.476

56.429

74

1969

87.350

8.500

10

1970

68.256

30.468

45

1970

78.628

7.856

10

1971

65.400

25.530

39

1971

71.539

7.500

10

1972

66.694

27.165

40

1972

70.030

5.500

8

1973

68.207

16.381

24

1973

75.585

6.061

8

%

Skupno ZKJ

Zveza komunistov Srbije

Razpredelnica 2

Skupno član, članarine za 1 zveze

in več mes.

Leto

let)

Ni plačalo

v Ni plačalo Skupno član, članarine za 1

Ni plačalo

Leto

in vec mes.

Zveza komunistov Makedonije

od 1. julija 1972 od 1. aprila 1974

(plačano

7veze

Zveza komunistov Hrvatske

od 1. maja 1973

Slovenija

Skupno član, članarine za 1

članov zveze

Odloki o višini članarine veljajo: Srbija Makedonija

t

»/»

1965

430.950

111.956

26

1965

1966

446.275

110.072

25

1966

1.053.783

242.699

23

1967

439.262

123.565

1967

1.041.231

275.798

26

1968

448.801

162.018

28 36

1968

1.095.205

324.079

30

1969

471.259

134.127

28

1969

1.100.872

332.371

30

1.037.556

233.387

22

1970

460.398

114.720

26

1970

1.068.282

286.205

26

1971

437.308

85.630

20

1971

1.003.559

233.099

23

1972

433.060

66.030

15

1972

1.002.978

190.750

19

1973

450.678

69.626

15

1973

1.058.029

185.384

18

Zveza komunistov Slovenije 1965

71.076

18.555

26

1970

66.683

14.463

22

1966

69.477

18.366

26

1971

65.896

14.579

22

6.005

9

16

1967

67.222

18.610

28

1972

65.191

12.189

18

34.168

4.321

13

1968

68.845

15.086

22

1973

67.101

10.334

15

38.067

2.560

7

1969

68.907

16.594

24

41.483

1.987

5

* V tej in vseh nadaljnjih tabelah zajema izraz »Centralni forumi in organi ZKJ« tudi člane ZK v JLA in na delu v tujini.

625

STRUKTURA DOHODKOV ZVEZE Skup. 1964—1968

1970

1969

Vrsta dohodkov

Znesek

%

Znesek

%

Znesek

»/o

ZK Bosna in Hercegovina 72.160

87,6

21.185

94,3

24.820

94,2

Razni dohodki

2.974

3,6

534

2,4

726

2,8

Dotacije DPS, IS in DO

7.211

8,8

750

3,3

800

3,0

82.345

100,0

22.469

100,0

26.346

100,0

133.557 3.695

92,4 2,6

39.778 2.695

91,5 6,2

47.458 4.173

91,9

7.301

5,0

1.000

2,3

—

144.553

100,0

43.473

100,0

51.631

100,0

23.801 140

75,5

5.750

69,7

5.456

63,9

0,4

0,2

62

7.591

24,1

13 2.479

30,1

3.019

0,7 35,4

31.532

100,0

8.242

100,0

8.537

100,0

220.932

92,5

65.935

91,3

74.041

93,4

5.087

1.345

2,3

4.903

1,9 6,8

1.823

12.985

2,1 5,4

3.382

4,3

239.004

100,0

72.183

100,0

79.246

100,0

55.842 425

93,1

14.136

99,3

99

0,7

17.723 256

98,6

0,7

3.735

6,2

—

—

—

—

60.002

100,0

14.235

100,0

17.979

100,0

Članarina

Skupaj:

ZK Hrvatske Članarina Razni dohodki Dotacije DPS, IS in DO

Skupaj:

8,1

ZK Makedonije Članarina Razni dohodki Dotacije DPS, IS in DO

Skupaj:

ZK Srbije Članarina Razni dohodki Dotacije DPS, IS in DO

Skupaj:

ZK Slovenije Članarina

Razni dohodki Dotacije DPS, IS in DO

Skupaj:

626

1,4

KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE 1972

1971

Razpredelnica 3

v 000 dinarjev

1973

Skupno

Skupno

1969—1973

1964—1973

Znesek

°/o

86,4

48.841

80,0

160.802

85,7

232.962

86,3

5.263 6.948

8,6

11,4

8.768 17.961

4,8

5.027

1,9 11,7

9,5

11.742 25.172

4,4 9,3

100,0

42.763

100,0

61.052

100,0

187.531

100,0

269.876

100,0

57.395 3.831

93,7

77.371

95,2

90.670

94,0

446.229

93,5

4,8

4.281

95,4 4,5

312.672

3.862

18.842

5,7

4,7

—

—

—

—

88

0,1

1.088

0,3

22.537 8.389

61.226

100,0

81.233

100,0

95.039

100,0

332.602

100,0

477.155

100,0

5.225

48,9

7.955

55,2

11.757

62,8

36.143

59,7

59.944

65,1

78 5.379

0,8

0,4

219

0,3

359

0,4

44,4

23 6.946

0,1

50,3

43 6.398

37,1

24.221

40,0

31.812

34,5

10.682

100,0

14.396

100,0

18.726

100,0

60.583

100,0

92.115

100,0

88.402

93,1

113.307

93,4

484.207

93,0

705.139

92,8

2,7

2.693

1,7

15.518

2,1

4,2

5,1

7.439

4,9

10.431 25.813

2,0

3.959

1.944 6.130

93,3 1,6

142.522

2.626

5,0

38.798

5,1

94.987

100,0

121.381

100,0

152.654

100,0

520.451

100,0

759.455

100,0

21.338

98,9

27.439

96,1

170.594

95,1

1.562

1,3

—

—

421 1.645

94,4 1,5

114.752

1,1

93,0 1,4

34.116

217

4,1

3.110

2,6

1.987 6.845

3,8

21.555

100,0

29.505

100,0

119.424

100,0

179.426

100,0

Znesek

%

Znesek

28.973

83,0

36.983

1.492

753

4.436

4,3 12,7

34.901

6,3

%

5,6

569 1.465

100,0

36.150

Znesek

»/o

Znesek

627

%

1,8

1,1

Skup. 1964—1968

1971

1970

1969

Vrsta dohodkov

°/o Znesek

Znesek

»/o

Znesek

%

1972

Znesek

%

185

94,0 3,4 2,6

7.038

Znesek

1973

Skupno

Skupno

1969—1973

1964—1973

«/o

Znesek

%

7.394

83,7

10.346

75 1.365

84,3

0,9 15,4

32.911

89,1

46.455

267 1.657

2,2

85,0

13,5

831 3.207

2,2 8,7

1.201 6.978

12,8

100,0

8.834

100,0

12.270

100,0

36.949

100,0

54.634

100,0

90,2

270.449

90,7

338.252

7.098

2,4

90,8 1,661.323

13.096

90,7

13.959

3,7 6,1

20.565

6,9

24.543

230.389

100,0

298.112

100,0

375.891

37.612

99,5 0,5

43.364 286

99,5

169

52.768

98,8

190.520

99,1

282.550

0,5

602

1,2

99,2

1.765

0,9

2.159

0,8

37.781

100,0

43.650

100,0

53.370

100,0

192.285

100,0

284.709

100,0

91,9 1,943.873

91,8

Znesek

%

Znesek

•/o

ZK Črne gore Članarina Razni dohodki Dotacije DPS, IS in DO

Skupaj:

13.544

76,6

3.934

98,0

4.623

96,5

6.614

370

2,1

81

2,0

169

3,5

239

3.771

21,3

—

17.685

100,0

4.015

100,0

4.792

100,0

519.836

150.718

91,6

174.121

92.3

12.691

90,4 2,2

4.767

2,9

7.209

3,9

42.594

7,4

9.132

5,5

7.201

3,8

575.121

100,0

164.617

100,0

188.531

100,0

92.030 394

99,6

25.471

98,8

31.305

98,7

0,4

301

1,2

407

1,3

—

—

92.424

100,0

25.772

100,0

31.712

100,0

611.866

91,6

176.189

92,5

205.426

13.085

2,0

5.068

2,7

7.616

93,3 3,4

42.594

6,4

9.132

4,8

7.201

667.545

100,0

190.389

100,0

220.243

2,2

Skupaj zveze komunistov republik

Dotacije DPS, IS in DO

Skupaj:

207.947 8.483

90,0 1,141.487 3,5 6,5

40.653

3,2

53.344

75.400

6,0

117.994

2,9 6,4

100,0 1,832.661

100,0

100,0 1,257.540

Centralni forumi in organi ZKJ

Razni dohodki Dotacije DPS, IS in DO

Skupaj:

SKUPNO ZKJ članarina Razni dohodki Dotacije DPS, IS in DO

Skupaj:

628

245.559

91,5

313.813

91,8

391.020

8.652

3,3

3,3

13.959

5,2

7.384 20.565

2,2 6,0

13.698 24.543

109,0

268.170

100,0

341.762

100,0

429.261

91,1 1,332.007 3,2 5,7

42.418

2,9

55.503

75.400

2,6

5,2

117.994

5,6

100,0 2,117.370

100,0

100,0 1,449.825

629

4

STRUKTURA IZDATKOV ZVEZ®

Vrsta izdatkov

Skup.1964—1968

(porabe) Znesek

°/o

1970

1969

Znesek

%

Znesek

KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE 1971

1972

Znesek

Mater, in funkcionalni Investicijske naložbe

Skupaj:

50.373 25.641

61,7

5.678

6,9

81.692

31,4

100,0

11.937 10.254 1.376

23.567

50,7 43,5

14.160 13.092

50,7 46,9

5,8

678

2,4

100,0

27.930

»/o

1973

Znesek

«/o

63.366

51,3

Mater, in funkcionalni

48.322

Investicijske naložbe

11.767

39,2 9,5

Skupaj:

123.455

100,0

15.487 17.909 4.356

37.752

22.736

48,1

47,5 11,5

19.406 5.096

41,1

47.238

Mater, in funkcionalni Investicijske naložbe

10,8

Skupaj:

71,2 24,5

64,4 27,3

7.258

69,7

2.378

2.928

28,1

1.400

4,3

719

8,3

225

2,2

32.496

100,0

8.711

100,0

10.411

100,0

ZK Srbije 40.869

52,9 40,6

10,2

31.332 5.000

100,0

77.201

100,0

Osebni izdatki Mater, in funkcionalni Investicijske naložbe

124.344

55,4

32.787

79.791

35,6

33.733

44,3 45,5

20.112

9,0

7.559

Skupaj:

224.247

100,0

74.079

°/o

Znesek

57,9

24.487

56,9

29.927

55,6

100.360

17.209

55,0

150.733

57,0

8.231

40,5 4,5

99.682

3.565

37,8 6,6

74.041

1.300

40,0 3,1

20.371

1.312

38,3 3,8

13.909

37,7 5,3

34.276

100,0

42.996

100,0

53.863

100,0

182.632

100,0

264.324

100,0

29.922

53,1

27.945

23.160

52,8

135.437

50,0

21.754

50,5 39,3

39.347

41,1

198.803

50,4

3.288

27.918

37,5

110.147

5,8

40,6

158.469

5.612

40,2

10,2

7.229

9,7

25.581

9,4

37.348

9,4

56.370

100,0

55.311

100,0

74.494

6,5

100,0

271.165

100,0

394.620

33.380

60,2

7.603

53,6

10.104

58,0

33,2 6,6

4.930 1.661

34,7 11,7

5.692 1.626

32,7

Investicijske naložbe

18.411 3.654

Skupaj:

55.445

100,0

14.194

100,0

17.422

100,0

630

9,3

100,0

7.587

68,3

9.071

74,2

10.896

3.070

68,3

27,6

40.426

69,2

2.952

24,1

63.567

69,9

455

4,1

27,0

1,7

27,8 3,9

15.756

205

4.428 622

26,1

2.226

3,8

23.711 3.626

11.112

100,0

12.228

100,0

15.946

100,0

58.408

100,0

90.904

100,0

46.841

51,8

54.398

51,1

63.879

37.024 6.595

50,8

40,9

238.774

43.883

41,2

52,0

7,3

8.177

7,7

199.728 35.537

279.519

40,0

8.206

42,7 6,5

50,4 42,1

363.118

53.756

7,5

55.649

8,0

90.460

100,0

106.458

100,0

125.841

100,0

474.039

100,0

698.286

100,0

11.459 6.035

58,9

13.795 6.789

63,3

17.304 9.417

59,3

60.265

59,0

93.645

32.863

32,2

2.472

32,3 8,4

59,5 32,5

8.938

8,8

51.274 12.592

29.193

100,0

102.066

100,0

157.511

ZK Slovenije Osebni izdatki Mater, in funkcionalni

«/o

100,0

23.141 7.955

5.614

Znesek

13.115

ZK Makedonije Osebni izdatki

%

Skupno 1964—1973

100,0

41,0

100,0

Znesek

Skupno 1969—1973

19.849

ZK Hrvatske Osebni izdatki

v 000 dinarjev

o/o

ZK Bosne in Hercegovine Osebni izdatki

Razpredelnica 4

1.948

31,0 10,1

19.442

100,0

1.231

31,1 5,6

21.815

100,0

631

4,0

8,0

100,0

1971 Vrsta izdatkov

Skup. 1964—1968 Znesek

%

1970

1969

(porabe)

Znesek

»/o

56,5

Znesek

Znesek

1973

1972 %

Znesek

»/o

Znesek

»/o

Skupno

Skupno

1969—1973

1964—1973

Znesek

»/o

Znesek

«/o

%

ZK Črne gore 55,1 42,9

135.240

54,5

167.845

53,5

599.007

52,8

905.276

3.526

3.550

37,2

4.965

34,0

16.539

36,2

22.976

54,2 35,1

163

2,0

444

4,7

3.133

21,5

5.335

11,7

6.998

10,7

8.218

100,0

9.538

100,0

14.590

100,0

45.619

100,0

65.389

100,0

4.529

32,3

3.900 2.621

52,2 35,1

11,2

949

12,7

5.803

100,0

7.470

100,0

57,0

76.708

46,8

186.557

34,7

71.081

43,3

99.027 75.021

52,8 40,0

44.274

8,3

16.317

9,9

13.574

7,2

537.100

100,0

164.106

100,0

187.672

100,0

Osebni izdatki Mater, in funkcionalni Investicijske naložbe

20.423 75.067

20,9 76,7

8.245 18.357

30,7 68,4

10.950 21.859

33,3 66,4

2.390

2,4

230

0,9

110

0,3

Skupaj:

97.880

100,0

26.832

100,0

32.919

100,0

326.692

51,5

84.953

41,2

49.9 43,9

7,3

89.438 16.547

109.977 96.880

Investicijske naložbe

261.624 46.664

44,5 46,8 8,7

13.684

6,2

Skupaj:

634.380

100,0

190.938

220.541

100,0

Osebni izdatki

Mater, in funkcionalni Investicijske naložbe

Skupaj:

11.670 6.437

59,0 32,6

3.280 1.877

1.663

8,4

646

19.770

100,0

306.269

Skupaj zveze komunistov republik Osebni izdatki Mater, in funkcionalni

Investicijske naložbe

Skupaj:

120.187

54,7

135.240

54,5

167.845

53,5

599.007

52,8

905.276

54,2

85.930

96.137

38,7

120.855

38,5

449.024

39,6

635.581

38,0

13.761

39,1 6,2

16.969

6,8

25.227

8,0

85.848

7,6

130.122

7,8

219.878

100,0

248.346

100,0

313.927

100,0 1,671.979

100,0

11.125

33,1

28,3 69,1

76.646

26,6

34.814

25,2 63,3

29,5

65,9

12.040 29.389

56.223

22.150

126.569

66,3

201.636

69,8

345

1,0

1.090

2,6

6.332

11,5

8.107

4,2

10.497

3,6

33.620

100,0

42.519

100.0

55.009

100,0

190.899

100,0

288.779

100,0

100,0 1,133.879

Centralni forumi in organi ZKJ 13.863

SKUPNO ZKJ Osebni izdatki Mater, in funkcionalni

131.312

51,8

147.280

50,6

181.708

49,2

655.230

49,5

981.922

50,1

108.080

42,6

125.526

43,2

155.669

42,2

575.543

43,4

837.217

42,7

14.106

5,6

18.059

6,2

31.559

8,6

93.955

7,1

140.619

7,2

100,0

290.865

100,0

368.936

100,0 1,959.758

100,0

253.498

632

100,0

100,0 1,324.728

633

Razpredelnica 5

DINAMIKA DOHODKOV IN IZDATKOV ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

I. DINAMIKA DOHODKOV Skupni dohodki indeksi

Leto in stopnja rasti

Sredstva članarine

znesek

1965 =

verižni

100

1965 = 100

verižni

Dotacije DPS, IS in DO

Razni dohodki

indeksi znesek

v 000 dinarjev

indeksi znesek

1965 = 100

verižni

indeksi znesek

1965 = 100

verižni

1965

127.492

100,0

109.983

100,0

1.589

100,0

15.920

100,0

1966

134.675

105,6

105,6

127.355

115,7

115,7

2.203

138,6

138,6

5.117

32,1

1967

149.324

117,1

110,9

147.065

133,7

115,4

2.259

142,1

102,5

—

—

—

1968

165.820

130,0

111,0

155.191

141,1

105,5

5.063

318,6

224,1

5.566

35,0

—

1969

190.389

149,3

114,8

176.189

160,1

113,5

5.068

318,9

100,0

9.132

57,4

164,1

1970

220.839

173,2

116,0

205.426

186,8

116,6

8.212

516,8

162,0

7.201

45,2

78,8

1971

269.170

211,1

121,9

245.559

223,3

119,5

8.652

544,5

105,3

13.959

87,7

193,8

1972

341.752

268,1

127,0

313.813

285,3

127,8

7.384

464,7

85,3

20.565

129,2

147,3

1973

429.261

336,7

125,6

391.020

355,5

124,6

13.698

862,1

185,5

24.543

154,2

119,3

32,1

Poprečna stopnja

1966—1973

16,4

17,2

30,9

5,2

1966—1969

9,2

12,2

47,2

(-)29,5

1969—1973

21,0

20,3

22,0

34,5

II. DINAMIKA IZDATKOV Skupni izdatki

Leto in stopnja rasti

Osebni izdatki

indeksi

znesek

1965 = 100

verižni

Mat. in funk, stroški

indeksi

znesek

1965 = 100

verižni

v 000 dinarjev

Invest, naložbe

indeksi znesek

1965 = 100

verižni

indeksi

znesek

1965 = 100

verižni

1965

109.080

100,0

55.502

100,0

45.615

100,0

1966

130.731

119,9

119,9

70.769

127,5

127,5

48.332

106,0

106,0

1967

150.348

11.680

146,6

146,5

137,8

115,0

78.470

141,4

110,9

61.303

134,4

126,8

1968

166.525

152,7

10.575

132,8

90,5

110,8

80.572

145,2

102,7

76.395

167,5

124,6

9.558

120,0

153,1

105,4

89.438

196,1

117,1

16.547

207,7

90,3 173,1

7.963

100,0

1969

190.938

175,0

114,7

84.953

1970

220.541

202,2

115,5

109.977

198,1

129,4

96.880

1971

212,4

108,3

13.684

253.498

171,8

82,7

232,4

114,9

131.312

1972

236,6

119,4

108.080

235,9

111,6

290.855

14.106

266,6

177,1

103,1

265,4

112,2

125.526

275,2

116,1

368.936

18.059

226,8

338,2

114,7 126,8

147.280

1973

128,0

181.708

327,4

123,4

155.669

341,3

124,0

31.559

396,3

174,7

Poprečna stopnja

1966—1973

16,5

16,0

1966—1969

15,2

13,2

18,8

1969—1973

6,3

17,2

17,7

15,3

27,0

16,6

18,8

Razpredelnica 6

ZAPOSLENO OSEBJE V ZVEZI KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE Stanje 31. decembra v navedenih letih Funkcionarjev in

Delavcev strokovnih služb

drugih družbenoT eto

političnih delavcev

1965=100 verižni

število

1965=100 verižni

Zveza komunistov Bosne in Hercegovine 1965

231

1966

187

1967

155

345

100,0

—

100,0 81,0

— 81,0

Leto

330

95,6

95,6

82,9 93,5

331

95,9

100,3

1965 = 100 verižni

517

100,0 89.7

— 89,7

486

84.4

94,0 101,0

1968

145

67.1 62,8

346

100,3

104,5

491

85,2

1969

124

53,7

85,5

358

103,8

103,5

482

83.7

98,2

1970

140

60.6

112,9

387

112,2

108,1

527

91.5

109,3

1971

146

63.2

104,3

395

114,5

102,1

541

93,9

102,6

1972

161

69.7

110,3

423

122,6

107,1

584

101,4

107,9

1973

158

68,4

98,1

448

129,8

105,9

606

105,2

103,8

Zveza komunistov Hrvatske

599

100,0

112,5

595

99,3

34,3

502

83,8

84,4

113,0

293,2

529

88,3

105,4

463

134,2

118,7

586

97,8

110,8

146,3

499

144,6

107,8

679

113,4

115,9

87,8

432

125,2

86,6

590

98,5

86,9

63,8

102,5

476

138,0

110,2

638

106,5

108,1

83,5

130,9

484

140,1

101,7

696

116,2

109,1

345

100,0

81,5

— 81,5

388

112,5

145,3

178,3

133

38,6

139

54,7

37,7

390

1969

123

48,4

88,5

1970

180

70,9

1971

158

62,2

1972

162

1973

212

1965

254

1966

207

1967

369

1968

100,0

Zveza komunistov Srbije 1965

510

100,0

—

977

1966

419

82,2

82,2

923

100,0 94,5

1967

368

72,2

87,8

998

102.1

1968

286

56,1

77,7

1.025

1969

267

52,3

93,3

1970

277

54,3

1971

270

1972 1973

636

— 94,5

108,1

99,3

1.487 1.342

100,0 90,2

— 90,2

1.366

91,9

101,8

104,9

102,7

1.311

88,2

96,0

1.017

104.1

99,2

1.284

86,3

97,9

103,7

1.006

103,0

98,9

1.283

86,3

99,9

52,9

97,1

1.036

106,0

103,0

1.306

87,8

101,8

291

57,1

107,8

1.034

105.8

99,8

1.325

89,1

101,5

345

67,6

118,6

1.064

108.9

102,9

1.409

94,7

106,3

Skupno

strokovnih služb

političnih delavcev

število

v. indeks število-------------------------------

576

Delavcev

drugih družbeno-

Skupno

indeks

v.

indeks

Funkcionarjev in

indeks

število

1965=1C 0 verižni

indeks

1965=100 verižni

število

indeks

1965 = 100 verižni

Zveza komunistov Slovenije 1965

143

100,0

—

137

100,0

—

280

100,0

—

1966

119

83,2

83,2

130

94,9

94,9

249

88,9

88,9

1967

75

52,4

63,0

122

89,1

93,8

197

70,4

79,1

1968

74

51,7

98,7

124

90,5

101,6

198

70,7

100,5

1969

85

59,4

114,9

121

88,3

97,6

206

73,6

104,0

1970

85

59,4

100,0

157

114,6

129,8

242

86,4

117,5

1971

99

69,2

116,5

151

110,2

96,2

250

89,3

103,3

1972

102

71,3

103,0

159

116,1

105,3

261

93,2

104,4

1973

119

83,2

116,7

186

135,8

117,0

305

108,9

116,8

Zveza komunistov Makedonije 1965

52

100,0

73

100,0

125

100,0

1966

110

211,5

211,5

145

198,6

198,6

255

204,0

204,0

1967

98

188,5

89,1

147

201,4

101,4

245

196,0

96,1

1968

101

194,2

103,1

140

191,8

95,2

241

192,8

1969

98,4

41

78,8

40,6

198

271,2

141,4

239

191,2

99,2

1970

43

82,7

104,9

203

278,1

102,5

246

196,8

102,9

1971

44

84,6

102,3

196

268,5

96,6

1972

46

88,5

240

192,0

97,6

104,5

186

254,8

94,9

1973

60

232

185,6

96,7

115,4

130,4

189

258,9

101,6

249

199,2

107,3

Zveza komunistov Črne gore 1965

121

100,0

—

161

100,0

—

1966

282

100,0

48

39,7

39,7

74

46,0

1967

46,0

122

47

43,3

43,3

38,8

97,9

91

56,5

1968

123,0

138

46

48,9

113,1

38,0

97,9

81

50,3

89,0

1969

127

45,0

31

25,6

92,0

67,4

87

54,0

107,4

1970

118

33

41,8

27,3

106,5

92,9

94

58,4

1971

108,0

31

127

25,6

45,0

107,6

93,9

74

46,0

1972

78,7

34

28,1

105

109,7

86

37,2

82,7

53,4

1973

116,2

44

120

36,4

129,4

42,5

114,3

97

60,2

112,8

141

50,0

117,5

__

Skupaj zveze komunistov republik 1965

1.311

100,0

—

2.026

100,0

___

1966

1.090

3.337

83,1

83,1

1.990

100.0

1967

98,2

1.112

98,2

84,8

3.080

102,0

1.822

92,3

89,9

1968

91,6

791

60,3

71,1

2.934

87,9

2.099

95,2

103,6

115,2

2.890

86,6

98,5

92,3

1969

671

51,2

84,8

2.244

110,8

1970

106,9

758

57,8

2.915

112,9

87,4

2.346

100,7

1971

115,8

748

57,0

104,5

3.104

98,6

2.284

93,0

106,4

1972

112,7

796

60,7

97,3

3.032

106,4

90,8

2.364

97,6

1973

938

116,6

103,5

71,5

3.160

117,8

94,7

2.468

121,8

104,4

104,2

3.406

102,0

107,7

637

Funkcionarjev in

Delavcev

drugih družbenoLeto

političnih delavcev

število

indeks

1965=10 0 verižni

Skupno

strokovnih služb

število

indeks

1965=100 verižni

število

indeks

1965=100 verižni

Centralni forumi in organi ZKJ 88

100,0

146

100,0

32,8

131

148,9

148,9

150

102,7

19,0

57,9

137

155,7

104,6

148

101,4

98,7

22,4

118,2

148

168,2

108,0

161

110,3

108,8

1965

58

100,0

1966

19

32,8

1967

11

1968

13

___

—

— 102,7

1969

14

24,1

107,7

189

214,8

127,7

203

139,0

126,1

1970

13

22,4

92,8

213

242,0

112,7

226

154,8

111,3

1971

14

24,1

107,7

205

232,9

96,2

219

150,0

96,9

1972

15

25,9

107,1

198

225,0

96,6

213

145,9

97,3

1973

15

25,9

100,0

199

226,1

100,5

214

146,6

100,5

Skupno Zveza komunistov Jugoslavije 1965

1.369

100,0

—

2.114

100,0

—

3.483

100,0

1966

1.109

81,0

81,0

2.121

100,3

100,3

3.230

92,7

— 92,7

1967

1.123

82,0

101,3

1.959

92,7

92,4

3.082

88,5

95,4

1968

804

58,7

71,8

2.247

106,3

114,7

3.051

87,6

99,0

1969

685

48,6

85,2

2.433

115,1

108,3

3.118

89,5

102,2

1970

771

56,3

112,5

2.559

121,1

105,2

3.330

95,6

106,8

1971

762

55,7

98,8

2.489

117,7

97,3

3.251

93,3

97,6

1972

811

106,4

2.562

121,2

102,9

3.373

96,8

103,7

1973

953

59,2 69,6

117,5

2.667

126,2

104,1

3.620

103,9

107,3

Poprečna stopnja: 1966—1973

-- 4,4

3,0

0,5

1966—1968

--16,3 3,5

2,1

—4,3 3,5

1969— 1973

638

3,5

Novoizvoljeni organi ZKJ

Predsednik Zveze komunistov Jugoslavije Josip Broz Tito a) Centralni komite Zveze komunstov Jugoslavije

Ačič Milan Albreht Roman Alimpič Dušan Amito Mustafa Babič Ljubo Badovinac Tomislav Bajrami Rabije Bakali Mahmut Bakarič Vladimir Balint Imre Baltic Milutin Begovac Hamid Belovski Dimce Bijedič Džemal Bilič Jure Bilič Karlo Bogičevič Miodrag Boškovič Nedeljko Božovič Vojislav Bulc Marko čangalovič Miroslav Čemerski Angel Čordašič Franjo Ćulafič Dobrosav Deva Veli Dimeski Stevan Dimitrij evič Slavka Dolanc Stane

Doronjski Stevan Dragan Zvone Dragošan Dragoljub Duganova Vaška Dugonjič Rato Djuranovič Veselin Dj urovič Radonja Fetahovič Hamdija Gligorov Kiro Glomazič-Lekovič Stanka Grličkov Aleksandar Gregorič Josip Gruda Zejnulah Hadži-Vasilev Kiro Herljevič Franjo Hodža Fadil Horozič Esad Ivanovič Živorad Jakomin Livij Jakonovski Predrag Jakovievski Trpe Jakovljevič Dragiša Jereb Silva Jošanica Daut Jovanič Djoko Jovanovič Božin Jovanovič Mirko Jozič Marko 639

Jurjevič Ante-Baja Jurkovič Danica Kalezič Slobodan Karabeg Hatidža Karačič Kemal Kardelj Edvard Kasumi Medžit Kejžar Ludvik Kočovska-Cvetkovič Fana Kolak Rudi Koliševski Lazar Kontič Radoje Korač Miladin Kostič Hristivoje Krekič Nenad Krešo Sead Kriškovič Ljubomir KukočIvan Kurtovič Todo Lepej Stanko Let Evica Logar Vladimir Lukič Vujo Ljubičič Nikola Maljiči Ismail Markovič Dragutin Markovič Moma Markovski Krste Martinovski Pance Mesihovič Munir Mihailovič Filip Mijatovič Cvijetin Mikulič Branko Milevski Slobodan Miličevič Nikola Miloševič Milutin Minič Miloš Mohan Todor Mojsov Lazar Mrvaljevič Vukašin Nagy Košta Oreb Milivoj Pavičevič Branko

640

Peho Karoly Perišić Ilija Petkovič Kalman Petkovški Dane Petrovič Dušan-Šane Planinc Milka Poček-Matič Mirjana Ponoćko Stanko Popijač Mavro Popit France Popivoda Krsto Popovič Dušan Popovič Mirko Potočar Stane Pozderac Hakija Prlja-Kecojevič Biserka Purišič Ivo Radosavljevič Djordje Raičevič Voj o Rakas Milan Ramadani Hišen Ravnik Miha Ristič Dušan Sadiku Sadik Sahiti Sinan Savatič Sava Siljanovski Ivan Singer Melita Smole Jože Srzentič Vojislav Stambolič Petar Stanič Milenko Stankovič Milanka Stavrev Dragoljub Stemiša Janez Šajber Slavko Šarac Džemil Ščekič Radovoje Siljegovič Boško Škofič Vera Špiljak Mika Šukrija Ali Tavčar Franc

Tomič Stanko Tomšič Vida Turan Jan Varga Franjo Veselinov Jovan Vidakovič Mirko Vidič Dobrivoje Vlahovič Veljko Vlaškalič Tihomir Vojvodič Radovan Vrhovčak Ivanka Vrhovec Josip

Vučinič Bogič Vujadinovič Jovan Vujoševič Ljubomir Vukotič Dušan Winkler Iztok Zejnilagič Šemsudin Ziherl Boris Zivgarevič Borivoje Žogaj Redžep Zvekič-Miškolci Marija Žarkovič Vidoje

b) Komisija za statutarna vprašanja ZKJ Andjelič Uroš Avramovski Cvetan Bajsič Stanko Baleći Musa Djombalič Ramadan Feješ Silvester Gligorič Predrag-Dragan Ignjatovič Ljubomir Kovačevič Arsa Kovačevič Milija Krdžalić Čazim Lahtova Kata

Marin Mladen Milonjič Veljko Milosavljevič Danica Pečijareski Djore Popovič Konstantin Radojčevič Jelica Škrbič Gojko Vidic Angelca Vidic Jože Zorič Milorad-Mičo Zrinjanin Rade Zupančič Vladimir

c) Nadzorna komisija ZKJ

B ožinovski Angele Bukovinsky Franc Djordjević Desa Jovanovski Živka Jureković Stjepan Katič Radojka Keča Milan Matič Djordje

Nedeljkovič Srečko Nurkanovič Mehmed Popovski Nikola Sekulič Vladimir Stropnik Lojzka Šečkovič Damjan Vojvodič Maniša

d) Predsedstvo CK ZKJ Albreht Roman Alimpič Dušan Bakarič Vladimir

Bakali Mahmut Balint Imre Bijedič Džemal

641

Bilić Jure Čemerski Angel Dolanc Stane Doronjski Stevan Dugonjič Rato Djuranovič Veselin Gligorov Kiro Grličkov Aleksandar Hodža Fadil Kardelj Edvard Koliševski Lazar Kurtovič Todo Ljubičič Nikola Markovski Krste Mijatovic Cvijetin Mikulič Branko

Minic Miloš Petrovič Dušan-šane Planinc Milka Popit France Popovič Mirko Ristič Dušan Smole Jože Srzentič Vojislav Stambolič Petar Šarac Džemil Špiljak Mika Vlahovič Veljko Vlaškalič Tihomir Vrhovec Josip Vujadinovič Jovan Žarkovič Vidoje

e) Izvršni komite predsedstva CK ZKJ

Sekretar izvršnega komiteja

Člani izvršnega komiteja

Dolanc Stane

KukočIvan Mesihovič Munir Popovič Dušan Stavrev Dragoljub Šukrija Ali Vidič Dobrivoje

Sekretarji v izvršnem komiteju Bilič Jure Grličkov Aleksandar Kurtovič Todo Popovič Mirko Srzentič Vojislav

642

VSEBINA

Sklepna beseda predsednika Zveze komunistov Jugoslavije Josipa Broza Tita na desetem kongresu....................................

7

Referat predsednika Zveze komunistov Jugoslavije Josipa Broza Tita na desetem kongresu »BOJ ZA NADALJNJI RAZVOJ SOCIALISTIČNEGA SAMOUPRAVLJANJA V NAŠI DRŽAVI IN VLOGA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE« .............................................................................

11

I. Spremembe v sodobnem svetu in zunanja politika Jugoslavije.............................................................................. 13 II. Materialni in družbeni razvoj na temeljih samoupravljanja ................................................................................... 25 III. Nadaljnja graditev družbenoekonomskega in političnega sistema na temeljili samoupravljanja .... 37 IV. Uresničevanje vodilne vloge zveze komunistov v razvoju socialističnega samoupravljanja................................ 61 Uvodne besede v kongresnih komisijah: Komisija za razvoj socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov ter za vprašanja gospodarskega in družbenega razvoja (Kiro Gligorov) . ......................................... 83 Komisija za razvoj političnega sistema ter medrepubliških in mednacionalnih odnosov (Jure Bilič)............................................... 97 Komisija za razvoj ZK, njeno idejnopolitično, organizacijsko, kadrovsko in akcijsko usposabljanje in statutarna vprašanja (Stevan Doronjski)............................................................................ 111 Komisija za razvoj ZK, njeno idejnopolitično, organizacijsko, kadrovsko in akcijsko usposabljanje in statutarna vprašanja — dopolnitve in spremembe statuta ZKJ (Grujo Novakovič) 125 Komisija za vprašanja izobraževanja in vzgoje, znanosti in kulture (Budislav šoškič).................................................................. 134

643

Komisija za mednarodne odnose in zunanjo politiko Jugoslavije (Dobrivoje Vidič)..................................................................

153

Poročila o delu kongresnih komisij:

Komisija za razvoj socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov ter za vprašanja gospodarskega in družbenega razvoja (poročevalec Vojo Srzentič)............................................. 165 Komisija za razvoj političnega sistema ter medrepubliških in mednacionalnih odnosov (poročevalec Ali Šukrija) . . . . 171 Komisija za razvoj ZK, njeno idejnopolitično, organizacijsko, kadrovsko in akcijsko usposabljanje in statutarna vprašanja (poročevalec Dragoljub Stavrev)...................................................176 Komisija za vprašanja izobraževanja in vzgoje, znanosti in kulture (poročevalec Josip Deželjin)..............................................180 Komisija za mednarodne odnose in zunanjo politiko Jugoslavije (poročevalec Bogdan Osolnik)........................................................ 186 Komisija za pripravo predlogov resolucij desetega kongresa ZKJ (poročevalec Todo Kurtovič).................................................. 191 Resolucije desetega kongresa: .

Boj za nadaljnjo graditev socialističnega samoupravljanja in naloge Zveze komunistov Jugoslavije .............................. 199 Naloge v idejni, organizacijski in kadrovski krepitvi Zveze komunistov Jugoslavije .................................................................. 252 Aktualne idejnopolitične naloge Zveze komunistov Jugoslavije v uresničevanju ustave SFRJ............................................................. 264 Naloge Zveze komunistov Jugoslavije v splošni ljudski obrambi, varnosti in družbeni samozaščiti....................................................... 274 Neposredne naloge Zveze komunistov Jugoslavije v uresničevanju politike ekonomske stabilizacije.................................................. 280 Socialistično samoupravno organiziranje in razvoj kmetijstva ter naloge Zveze komunistov Jugoslavije................................... 288 Naloge Zveze komunistov Jugoslavije v socialni politiki . . . 296 Naloge Zveze komunistov Jugoslavije na področju zaposlenosti in zaposlovanja................................................................................. 303 Naloge Zveze komunistov Jugoslavije v razvoju družbenoekonomskih odnosov na stanovanjskem področju in v stanovanjski politiki................................................................................. 309 Naloge Zveze komunistov Jugoslavije v socialistični samoupravni preobrazbi vzgoje in izobraževanja................................... 316 644

Naloge Zveze komunistov Jugoslavije na področju kulture . . 328 Naloge Zveze komunistov Jugoslavije v razvoju znanosti . . 338 Zveza komunistov Jugoslavije v boju za mir, enakopravno mednarodno sodelovanje in socializem.........................................346 Resolucija o Bližnjem vzhodu........................................................ 362 Resolucija o Vietnamu, Kambodžiin Laosu................................. 363 Resolucija o Čilu............................................................................. 364 Resolucija o osvobodilnih gibanjih.................................................. 365 Resolucija ob ozemeljskih zahtevah nasproti SFRJ, izraženih v notah italijanske vlade....................................................................... 367 Statut Zveze komunistov Jugoslavije............................................. 369 Poročilo komisije za pripravo predloga dopolnitev in sprememb statuta ZKJ (poročevalec Mirko Popovič).................... . . 371

I. Splošna načela................................................................. 377 II. Član Zveze komunistov Jugoslavije in odnosi v ZKJ . . 381 III. Organiziranost članstva.................................................. 391 IV. Zveza komunistov socialistične avtonomne pokrajine . . 395 V. Zveza komunistov socialistične republike................... 396 VI. Organizacija Zveze komunistov v jugoslovanski ljudski armadi ....................................................................................... 397 VII. Forumi in organi Zveze komunistov Jugoslavije . . . 398 VIII. Financiranje Zveze komunistov Jugoslavije.................. 404 IX. Emblem in zastava Zveze komunistov Jugoslavije . . . 405 X. Posebne določbe................................................................. 405 XI. Prehodne določbe.............................................................. 405 Poročila desetemu kongresu: Poročilo o delu zveze komunistov in predsedstva ZKJ med devetim in desetim kongresom ZKJ............................................. 409 I. Razmere in splošne značilnosti delovanja ZKJ ter uresničevanje njene vodilne vloge med devetim in desetim kongresom................................................................................. 417 II. Materialni in družbeni razvoj............................................ 443 III. Razvoj socialističnih samoupravnihdružbenih odnosov . 471 IV. Razvoj ZKJ — njeno organizacijsko, idejnopolitično, akcijsko in kadrovsko usposabljanje.................................... 507 V. Mednarodna aktivnost Zveze komunistov Jugoslavije in Socialistične federativne republike Jugoslavije med devetim in desetim kongresom ZKJ............................................. 538 VI. Delo centralnih forumov in organov ZKJ.......................... 558

645

Poročilo o delu komisije za statutarna vprašanja ZKJ od devetega do desetega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije . . 577 I. Oblikovanje enotne statutarne snovi.............................. 580 II. Uporaba statuta....................................................................... 582 III. Delo komisije za ocenjevanje statutamosti........................ 599 IV. Nekatere izkušnje iz dela statutarnih organov pri oblikovanju enotne statutarne snovi............................................. 600 V. Delo komisije pri dopolnitvah in spremembah statuta ZKJ 603

Poročilo nadzornega odbora ZKJ o delu in uresničevanju politike financiranja Zveze komunistov med devetim in desetim kongresom ZKJ................................................................................. 609 I. Delo nadzornega odbora ZKJ.............................................609 II. Uresničevanje politike financiranja dejavnosti ZKJ . . 611 III. Finančno in materialno poslovanje predsedstva ZKJ . . 621

Novoizvoljeni organi ZKJ............................................................. 639

Deseti kongres ZKJ — Dokumenti Založilo ČZP Komunist — TOZD Ljubljana

Urednik: Franček Brglez Prevod: ekipa »Komunista«

Lektura: ekipa »Komunista« Korektura: Vera Kuhar Tehnični urednik: Ciril Barborič

Ovitek: Laszlo Kapitany Za založbo: Vlajko Krivokapič

Tisk ČGP Delo Ljubljana, avgust 1974

Uredniški odbor:

Miran Potrč (predsednik), Franc Bukovinsky, Rupko Godec,

Vlajko Krivokapič, Janko Popovič, Ivan Renko, Emil Rojc, Lojze Skok, Ivana Šulgaj in Tone Tribušon