5 kongres ZKS Zveze komunistov Slovenije

Citation preview

Peti kongres Zveze komunistov Slovenije

Peti kongres Zveze komunistov Slovenije je bil v veliki dvorani Gospodarskega razstavišča v Ljubljani od 17. do 20. marca 1965. Kongres je otvoril sekretar Centralnega komiteja ZKS Miha Marinko. Kongres je delal po naslednjem dnevnem redu: 1. Poročilo Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in revizijske komisije o delu med IV. in V. kongresom; 2. Osnovne naloge Zveze komunistov Slovenije pri nadaljnjem razvijanju socialističnih družbenih odnosov — referent Miha Marinko; 3. Razprava o poročilih in predlogu resolucije; 4. Volitve Centralnega komiteja ZKS, kontrolne in revizijske komisije; in 5. Razno. Petemu kongresu ZKS so poleg 814 delegatov, članov Centralnega komiteja in revizijske komisije ter gostov prisostvovali tudi Veljko Vlahovič, sekretar CK ZKJ, ki je pozdravil kongres v imenu Centralnega komiteja ZKJ, in predstavniki centralnih komitejev socialističnih republik. Na povabilo Centralnega komiteja ZK Slovenije so se petega kongresa udeležili še predstavniki deželnih komitejev komunistične partije Italije in Avstrije, socialističnih strank in gibanj ter predstavniki Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Italiji in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem. •

3

Peti kongres je delal v plenumu in treh komisijah: 1. za razvoj, notranje odnose, organiziranost in delovanje Zveze komunistov; 2. za delovanje komunistov na idejnokulturnem področju; in 3. za družbenoekonomski razvoj in odnose. V razpravi na plenarnih sejah in v komisijah je sodelovalo 138 delegatov, medtem ko je 76 delegatov spričo velikega števila prijavljenih diskutantov izročilo pismene razprave. Na kongresu so tudi sprejeli resolucijo V. kongresa Zveze komunistov Slovenije. V novi Centralni komite Zveze komunistov Slovenije je bilo izvoljenih 99 članov, v kontrolno komisijo 15 in v revizijsko komisijo 9 članov. Takoj po končanem delu petega kongresa je bil prvi plenum Centralnega komiteja. Plenum je znova izvolil Miha Marinka za političnega sekretarja Centralnega komiteja ZKS, nato pa še izvršni komite in sekretarje Centralnega komiteja.

V knjižici objavljamo poročilo Centralnega komiteja ZK Slovenije o delu med četrtim in petim kongresom, referat Miha Marinka, resolucijo petega kongresa Zveze komunistov Slovenije, pismo delegatov petega kongresa tovarišu Titu, sklepno besedo političnega sekretarja Centralnega komiteja ZKS, gradivo za peti kongres ZKS (Družbenoekonomski razvoj in sistem, Delavsko in družbeno samoupravljanje, Temeljna problematika na področju idejnokulturnega delovanja komunistov in Delovanje, notranji odnosi in organiziranost ZK), ki ga je pripravilo 17 posebnih komisij, in sestavo Centralnega komiteja, njegovega izvršnega komiteja, kontrolne in revizijske komisije.

4

Poročilo Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije o delu med IV. in V. kongresom

Obdobje med IV. in V. kongresom Zveze komunistov Slovenije je značilno po dinamičnem razvoju, ki se kaže v obsežnih spremembah v materialni bazi, družbenih odnosih in zavesti ljudi. Zveza komunistov Slovenije je tudi v tem obdobju posvetila največjo skrb položaju delovnega človeka v sistemu družbenega samoupravljanja. Program ZKJ in ustava sta bila močni spodbudi za aktiviranje subjektivnih sil. Izražala sta temeljne značilnosti družbenih procesov tega časa in usmerjala celotno delo Zveze komunistov Slovenije. Z osvobajanjem družbenopolitičnih odnosov etatističnih spon, s sproščanjem ekonomskih zakonitosti, z graditvijo novega družbenopolitičnega in gospodarskega sistema, temelječega na načelih delitve po delu, je dobila naša socialistična revolucija nove razsežnosti. Storjen je bil kakovosten premik v procesu osvobajanja dela in delovnega človeka. Osnovna zamisel programa ZKJ in nove ustave: izgraditi socialistično družbo, v kateri postaja človek subjekt družbenega dogajanja, gospodar svoje usode — je že postala last najširših množic delovnih ljudi. Programski cilji Zveze komunistov so postali sestavni del zavesti delovnih ljudi v njihovih družbenih prizadevanjih. Postali so najpomembnejši idejni činitelj in prevladujoča politična težnja v naši družbi. Komunisti so bili tista organizirana idejna in politična sila, ki si je najbolj odločno prizadevala za takšno smer družbenega razvoja in jo tudi zagotavljala. Idejni boj proti ostankom preživelih nazorov v zavesti ljudi in družbeni praksi kakor tudi boj za razreševanje protislovij ter premagovanje ne7

gativnih pojavov in napačnih pogledov, ki nastajajo v novih družbenih razmerah, je imel vidno mesto v dejavnosti Zveze komunistov Slovenije. Pri tem so se komunisti in njihove organizacije postopoma otresali starih načinov političnega vodenja in so prilagajali svoje delovanje položaju delovnega človeka v našem družbenem sistemu. Resnično vodilna politična sila so bili toliko, kolikor so omogočali, da je bilo odločanje delovnih ljudi o individualnem in družbenem interesu vsakdanja resničnost, in kolikor so bili sposobni, da so praktično družbeno izkustvo ljudi povezovali v družbeno spoznanje o smotrih in poteh socialističnega razvoja. Ta proces še ni končan, zato bo morala Zveza komunistov Slovenije še naprej razvijati vsebino in metode svojega dela v skladu z družbenimi procesi, da bi tako s še večjim uspehom vplivala na oblikovanje zavesti in na tok družbenih gibanj v novih razmerah. V poročilu o delu, ki ga za to obdobje podaja Centralni komite ZK Slovenije V. kongresu Zveze komunistov Slovenije, želimo: prvič, analizirati tiste bistvene družbenoekonomske spremembe, ki so vplivale na splošne razmere za delovanje Zveze komunistov Slovenije; drugič, zgoščeno prikazati idejna izhodišča, politične smotre in stališča Centralnega komiteja ZK Slovenije v zvezi z najpomembnejšimi nalogami družbenoekonomskega in političnega razvoja v Socialistični republiki Sloveniji; tretjič, postaviti temeljna vprašanja razvoja in delovanja Zveze komunistov Slovenije; četrtič, pregledati dejavnost Centralnega komiteja ZK Slovenije in njegovih organov.

I Družbenoekonomski razvoj Socialistične republike Slovenije V letih 1959—1964 se je bistveno spremenila družbenoekonomska struktura v SR Sloveniji. To je že dajalo in bo dajalo tudi v prihodnje nove dimenzije družbenopolitičnim in idejnim procesom. 8

Spremembe v družbenoekonomski strukturi/ Omenimo naj le nekaj poglavitnih sprememb. Delež družbenega sektorja v družbenem proizvodu SR Slovenije se je povečal od 80,7 odstotka v letu 1959 na 89,3 odstotka v letu 1964. Zasebni sektor je udeležen le še z 10,7 odstotka. Industrija je bila udeležena s 47,7 odstotka leta 1959 nasproti 49,3 odstotka v letu 1964 (ocena), a kmetijstvo z 18,5 odstotka v letu 1959 nasproti 13,8 odstotka. Družbeni sektor kmetijstva je bil udeležen (1959) v družbenem proizvodu SR Slovenije z 2,7 odstotka, medtem ko je sedaj s 4,3 odstotka ali s približno 14,5 odstotka nasproti 31,0 odstotka v skupnem družbenem proizvodu v kmetijstvu/ Močno se je spremenila tudi socialna struktura. Medtem ko je bilo leta 1959 od skupnega prebivalstva SR Slovenije okoli 37 odstotkov kmečkega prebivalstva, se je njegov delež v letu 1964 zmanjšal na 29,6 odstotka. Znatni premiki so nastali v ekonomski strukturi prebivalstva. Gibanje aktivnega prebivalstva je razvidno iz naslednje tabele: Leto

1959

1964

Primarne dejavnosti Sekundarne dejavnosti Terciarne dejavnosti

40,9 35,7 23,4

33,8 40,4 25,8

Podatki kažejo, da glede na stopnjo gospodarske razvitosti republike izredno počasi narašča aktivno prebivalstvo v terciarnih dejavnostih. Hkrati s kvantitativnimi spremembami so se zaradi novih družbenih odnosov — samoupravljanja in delitve dohodka po delu — v mnogočem spremenile družbenopolitične, moralne in kulturne značilnosti delavskega razreda in drugih družbenih slojev. Nenehoma raste in se utrjuje zavest o nepo1 Vsi podatki v prvem poglavju poročila, če ni posebej naveden drug vir, so vzeti iz gradiva republiškega zavoda SRS za gospodarsko planiranje. - Podatki so izračunani po stalnih cenah na bazi leta 1962, medtem ko so za leto 1964 izračunani na podlagi ocene.

sređni medsebojni odvisnosti in o skupni koristi delavcev na področjih ročnega in umskega dela; postopoma se tako blaži njuno staro zgodovinsko protislovje. To težnjo, ki je v bistvu prevladujoča, pa zavirajo občasne zaostritve protislovij med zaposlenimi na raznih področjih negospodarskih in gospodarskih dejavnosti pa tudi znotraj teh dejavnosti. Relativno majhna materialna osnova in nizka produktivnost dela pa tudi nerešena in prepočasi reševana vprašanja v zvezi z družbenimi pogoji gospodarjenja, delitvijo med delovnimi organizacijami in družbo ter z razlikami, ki nastajajo zaradi neenakomernega Uveljavljanja samoupravljanja z načelom delitve po delu, so poglavitni faktorji,« ki najbolj zavirajo proces integracije vseh družbenih sil. Dinamika gospodarske rasti. Sedanje strukturne spremembe so nastale spričo razmeroma visoke stopnje gospodarske rasti. Visoko stopnjo rasti proizvodnje sta pospeševala nadaljnji razvoj delavskega samoupravljanja in sistem delitve dohodka po delu. V gospodarski politiki tega obdobja so dobivala večji poudarek tista vprašanja in tisti cilji, ki naj bi omogočili in podpirali postopno prehajanje našega gospodarstva iz ekstenzivnih na intenzivne oblike gospodarjenja. Kljub številnim oviram, težavam in nekaterim nihanjem je v letih 1959—1964 proizvodnja hitro naraščala. Celotna proizvodnja je naraščala v letih 1959—1964 — merjeno z družbenim proizvodom po stalnih cenah — z letnim povprečjem okoli 10,6 odstotka. Leta 1963 je narasla za 14,2 odstotka, leta 1964 pa za 14,4 odstotka (ocena). Takšno zvečanje proizvodnje je vplivalo na to, da se je družbeni proizvod na prebivalca povečal od 227.900 din v letu 1956 (v stalnih cenah — baza 1962) na 344.900 din v letu 1960 in na 493.100 din v letu 1964. V SR Sloveniji je bil družbeni proizvod na enega prebivalca v letu 1963 skoraj enkrat večji (za okoli 90 odstotkov), kot je znašalo povprečje za SFRJ v tem letu. V tem obdobju so se močno povečala vlaganja v vseh dejavnostih, tako v gospodarstvo kot za družbeni standard. V gospodarstvu je predvsem naraščala potrošnja investicij10

skih sredstev za potrebe kmetijstva, gradbeništva, gostinstva in turizma ter obrti. V obdobju od leta 1959 do leta 1964 so se povečale naložbe v vseh panogah za 271 odstotkov (v tekočih cenah). Delež vlaganj za družbeni standard (»negospodarske investicije«) se je povečal v skupnih investicijah od 32,3 odstotka leta 1959 na 35,7 odstotka leta 1962. Leta 1964 so bila negospodarska področja v skupnih investicijah udeležena le s 33,7 odstotka. Usmerjanje investicijske potrošnje na kratkoročne naložbe z namenom, da bi se hitreje aktivirala vložena sredstva, je — ob povečanem vplivu in odgovornosti organov delavskega samoupravljanja — že dalo nekaj sadov. V tem obdobju se je sicer povečala učinkovitost investicij zlasti v nekaterih panogah, vendar je to povečanje v povprečju še zmeraj prenizko, ker še nismo odpravili vseh strukturnih nesorazmerij v gospodarstvu, npr. energetika, bazična industrija in kmetijstvo. Pri tem je treba še posebej omeniti vrsto negativnih posledic, ki so nastale zaradi državno-administrativnega urejanja razširjene reprodukcije in prevelikega poseganja vanjo. Ker se na tem področju niso dovolj uveljavili interesi, pobuda in odgovornost neposrednih proizvajalcev, so bili tudi gospodarski uspehi manjši. Gospodarska politika je bila v tem obdobju bolj usmerjena k temu, da bi se naše gospodarstvo vključevalo v mednarodno delitev dela. Za izvoz so bila prav tako značilna nihanja kot stalno naraščanje. Leta 1958 je znašala vrednost izvoza 19,1 milijarde deviznih dinarjev, leta 1964 pa smo izvozili v vrednosti 45,7 milijarde deviznih dinarjev. Obseg in struktura izvoza sta se zboljševala, vendar še ne ustrezata stopnji gospodarske razvitosti SR Slovenije. Premalo smo še proučili in izkoristili možnosti za vključevanje gospodarstva naše republike v mednarodno delitev dela. S to nalogo tudi niso še dovolj usklađeni dolgoročni načrti gospodarskega razvoja. Hitro naraščanje proizvodnje in produktivnosti dela, znatna migracija prebivalstva iz kmetijstva, vse večja zaposlenost žensk ter zavestna intervencija družbe, da bi v večji meri izkoristila zboljšanje življenjske ravni kot spodbudo za 11

razvoj gospodarstva, so močno vplivali na intenzivno naraščanje osebne potrošnje. Od leta 1959 do leta 1964 se je indeks realne osebne potrošnje na prebivalca povzpel za 78,2 odstotka. V letu 1964 naj bi se realni osebni dohodki v družbenem sektorju zvečali po uradni oceni za okoli 17 odstotkov. Medtem ko so se v gospodarskih organizacijah ta predvidevanja uresničevala, pa so se osebni dohodki v posameznih negospodarskih dejavnostih, kot kažejo ocene, precej manj povečevali. Gospodarskopolitična akcija, ki so jo v začetku leta 1964 začele Zveza komunistov, Zveza sindikatov in Socialistična zveza delovnih ljudi z namenom, da bi se izboljšal gmotni položaj zaposlenih z nizkimi osebnimi dohodki, je bila v glavnem uspešna. V novembru 1964 je bilo le še 1,9 odstotka3 zaposlenih, ki so imeli mesečne osebne dohodke iz delovnega razmerja nižje od 25.000 din. Hitro naraščanje življenjskih stroškov pa občutno slabi uspeh teh prizadevanj. Komunisti niso storili vsega, da bi se na vseh ravneh — od republike do delovne organizacije — dosledno uresničevala takšna politika, ki bi zagotovila pravilnejša razmerja med akumulacijo ter osebno in splošno potrošnjo. V praksi so se marsikdaj pojavljale tudi nasprotne tendence. Tako smo v Sloveniji leta 1956 porabili za potrebe standarda (za osebno in splošno potrošnjo) 77 odstotkov razpoložljivih sredstev. V letu 1963 so se ta sredstva relativno zmanjšala za 4 odstotke, oziroma so zajemala le 73 odstotkov vseh razpoložljivih sredstev. Sedanja, v praksi oblikovana razmerja v delitvi in pogoji gospodarjenja še ne ustrezajo docela tako glede na stopnjo našega materialnega kot tudi družbenega razvoja. Ne odpirajo dovolj perspektiv proizvajalcem in premalo spodbujajo njihova prizadevanja za boljše gospodarjenje. Takšna razmerja tudi še nenehno obnavljajo miselnost o prednosti ekstenzivnega gospodarjenja, široke in drage investicijske fronte. Z vsem tem škodijo gospodarskemu kakor tudi družbenemu razvoju. V minulem obdobju smo dosegli, da se je pomembno spremenila udeležba proizvajalcev pri delitvi družbenega pro3 Po podatkih republiškega zavoda za statistike

12

izvoda. Tako je npr. od družbenega proizvoda družbenega sektorja v primarni delitvi znašal leta 1963 delež delovnih organizacij 47 odstotkov, po oceni za leto 1964 pa naj bi se povečal na 55,1 odstotka. Za splošno družbeno gibanje je zelo pomembno, da smo v obdobju med obema kongresoma začeli razvijati samoupravne odnose in načelo delitve po delu tudi v družbenih službah. Pri teh spremembah so se napredne družbene sile zavzemale zlasti za to, da bi — ne glede na vse posebnosti teh služb — tudi tu uveljavili enaka načela kot v drugih sferah družbenega življenja. Razvijanje samoupravnih odnosov in sistema delitve po delu so med drugim zavirale konservativne težnje, da bi zadržali dotedanje odnose in stara merila, kakor tudi še vedno skromna sredstva in številna nerešena vprašanja v razmerjih med posameznimi družbenimi službami in družbo. Med družbenimi službami je glede razvitosti in zmogljivosti še razmeroma najugodnejši položaj v zdravstveni službi, čeprav so tudi tu nekateri odprti problemi, ki zahtevajo hitrejše reševanje. Materialna osnova drugih služb močneje zaostaja za vse večjimi potrebami. V šolstvu so se sicer povečala investicijska vlaganja, vendar se tu niso v celoti izpolnjevali predvideni načrti. Leta 1963 so bile posamezne družbene službe udeležene v delitvi narodnega dohodka z naslednjim odstotkom: zdravstveno varstvo (brez investicij) okoli 5 odstotkov, z investicijami pa okoli 6 odstotkov; izobraževalni sistem — 4,6 odstotka; kulturne dejavnosti4 (brez investicij) 1,15 odstotka; kulturne dejavnosti (z investicijami) 1,32 odstotka; kulturne dejavnosti (brez RTV in kinematografov, skupno z investicijami) 0,57 odstotka; znanstvenoraziskovalno delo blizu 1,0 odstotka; socialno varstvo 0,46 odstotka. Podatki kažejo, da potrošnja sredstev za posamezne družbene službe zaostaja za družbenimi potrebami in odstopa od smotrov, poudarjenih v programu ZKJ. Zlasti velja to za zna4 Podatki za kulturne dejavnosti so vzeti iz analize republiškega sekretariata za kulturo in prosveto o financiranju kulturnih dejavnosti na območju SR Slovenije v letu 1963, Ljubljana, november 1964.

13

nost, kulturo in socialno varstvo. Čeprav so številne občinske skupščine leta 1963 določile več sredstev za kulturo, je vendar v Sloveniji ena tretjina občin odmerila v ta namen manj kot pol odstotka proračunskih sredstev'. Razvoj družbenoekonomskega in političnega sistema. V obdobju od leta 1958 do leta 1964 so nastale bistvene spremembe tako v sistemu kot tudi v idejnih tokovih, ki so odsevali družbenopolitične in ekonomske odnose. Zveza komunistov Slovenije se je v procesih uveljavljanja novih elementov, odnosov in oblik v sistemu zavzemala predvsem za to, da bi se družbeni sistem razvijal čimbolj v skladu z razvojem produktivnih sil in družbene zavesti. V sistemu samoupravljanja so nastale naslednje najbolj pomembne spremembe: — samoupravljanje se je razširilo na nova področja v gospodarskih dejavnostih (železniški in poštni promet, podjetja za ceste) in na področje družbenih dejavnosti (šolstvo, zdravstvo, kulturne in prosvetne ustanove, socialno zavarovanje, bančni zavodi itd.). Pomembna so bila tudi prizadevanja, da bi našli ustrezne rešitve za uveljavljanje samoupravnih načel tudi na področju javne uprave. Na nekaterih izmed teh področij — zlasti v položaju delovnih organizacij jugoslovanskih železnic — pa so še vedno izredno močno prisotni elementi starih odnosov med njimi in državo; — postopna — pa čeprav neenakomerna — krepitev materialne osnove samoupravljanja in razvijanja sistema delitve dohodka po delu sta omogočala in spodbujala nadaljnjo rast samoupravljanja: tako so postajali organi delavskega samoupravljanja vse pomembnejši, realnejši faktor gospodarskega razvoja in nosilec politike, ki se je zavzemala za napredne, družbene in gospodarske rešitve problemov proizvodnje in odnosov v gospodarstvu; — izpopolnjeni odnosi v samoupravljanju (obratni delavski sveti, ekonomske enote) so pomenili kvaliteten premik pri uveljavljanju neposredne demokracije. Tako so se razširile možnosti za neposredno sodelovanje proizvajalcev v upravljanju. Samoupravni predpisi delovnih organizacij (statuti, pravilniki o delitvi dohodka) pa so povzeli izkušnje ter podrob-

14

neje opredelili dolžnosti in pravice: izoblikovali so številne organizme in uveljavljali postopke, ki naj omogočijo uresničitev pobud proizvajalcev in zagotavljajo spoštovanje njihovih samoupravnih pravic. Uspehi v prejšnjem obdobju, ko so bile zlasti poudarjene materialna osnova, delitev dohodka med družbo in podjetjem ter vloga organov samoupravljanja v proizvodnji, so omogočili, da so bile v letih 1958—1962 ustvarjene materialne možnosti za to, da se pozornost v tem obdobju usmeri na tako imenovano notranjo delitev dohodka. Po letu 1962 so začeli v prizadevanjih Zveze komunistov in drugih zavestnih sil prednjačiti odnosi v delovni organizaciji, vloga in položaj človeka v proizvodnji, delitvi in potrošnji. Tendence, ki so vplivale na poslabšanje razmerij v delitvi dohodka med gospodarskimi organizacijami in družbo, so bile z ukrepi v letu 1964, predvsem pa v boju za realizacijo predkongresnih smernic IK CK ZKJ, zaustavljene. Za upravljanje v družbenih službah je posebej značilno, da se je začelo v njih samoupravljanje šele v obdobju 1958— 1962. Z ustavo SFRJ je bil storjen bistven premik, ker so nosilci samoupravljanja postali kolektivi delovnih organizacij v družbenih službah, pri zadevah posebnega pomena pa je bilo zagotovljeno sodelovanje predstavnikov javnosti. Pri izpopolnjevanju družbenopolitičnega sistema si je Zveza komunistov prizadevala, da bi z idejnopolitično dejavnostjo zagotovila uveljavljanje številnih strukturnih in drugih sprememb, in se hkrati borila za dosledno uresničevanje družbenopolitičnih smotrov, ki smo si jih določali v posameznih obdobjih. Moramo poudariti, da je živahna družbenopolitična dejavnost komunistov spremljala vse važnejše spremembe v družbenopolitičnem sistemu. Omeniti je treba zlasti temeljito in široko politično dejavnost v razpravi o predlogu nove ustave in ob volitvah. Spremembe v družbenopolitičnem sistemu — zlasti s sprejetjem ustave SFRJ — so ustvarile številne nove možnosti za reševanje družbenopolitičnih protislovij v naši družbi. Ustvarile so mehanizem, ki naj na sedanji stopnji razvoja družbenih odnosov in zavesti omogoči kar najpopolnejšo afirmacijo

15

občana in njegov vpliv na upravljanje družbenih zadev. Sedanji skupščinski sistem je že v praksi dokazal svoje prednosti in svojo upravičenost. Zelo pomembno je dejstvo, da so se že uspešno razvili in močno uveljavili zbori delovnih skupnosti. Postopoma tako izgrajujemo učinkovit družbenopolitični mehanizem, ki naj na temelju razvitih samoupravnih odnosov v delovnih organizacijah omogoča in zagotavlja obvladovanje protislovij med individualnimi ter splošnimi interesi ožjih in širših družbenih skupnosti. Seveda pa ne smemo prezreti dejstva, da so bile v vsaki fazi razvijanja tega sistema bolj ali manj prisotne tudi težnje, da bi v bistvu ohranili stare odnose v novih oblikah (podcenjevanje volje občanov in širših predstavniških teles, lokalizem in partikularizem itd.). Za uspešno razvijanje novih odnosov pa je bilo še posebno škodljivo to, da stvarna delitev sredstev ni bila zmeraj v skladu z delitvijo nalog in družbenimi obveznostmi posameznih družbenopolitičnih skupnosti. Zveza komunistov Slovenije bo vsekakor morala v prihodnje tudi tem in podobnim problemom, ki nastajajo na tem področju družbenih odnosov, posvetiti več skrbi in z močjo svoje idejnopolitične akcije pospešiti razvijanje sistema in doslednejše uresničevanje temeljnih družbenih smotrov. Krepitev materialnih osnov našega gospodarstva, izpopolnjevanje gospodarskega sistema, družbena gibanja, ki so spremljala ta proces, in spremembe v mišljenju ljudi so pomenili poglavitno torišče idejnopolitične dejavnosti Zveze komunistov Slovenije in so zato na ustreznih mestih tega poročila tudi obširno obravnavani,

II

Idejnopolitična izhodišča, smotri in Centralnega komiteja ZK Slovenije

politika

Centralni komite ZK Slovenije si je v obdobju med IV. in V. kongresom v skladu s programom ZKJ in politiko CK ZKJ ter glede na družbena in idejna gibanja v SR Sloveniji prizadeval usmerjati Zvezo komunistov in vse zavestne sile predvsem k reševanju tistih problemov in k obvladovanju tile

stih protislovij v družbeni bazi in nadgradnji, ki so bila po njegovi oceni odločilnega pomena za socialistični razvoj naše družbe. Z razvijanjem socialističnih družbenih odnosov in uresničevanjem socialističnih družbenopolitičnih smotrov je Zveza komunistov razvijala in oblikovala tudi lastno družbeno vlogo. Komunisti, organizacije in vodstva so v glavnem našli takšno politično mesto in metode dela, ki so ustrezale vsakokratni stopnji razvoja samoupravnega družbenopolitičnega sistema, družbenopolitičnih organizacij in zavesti delovnih ljudi. Analiza minulega obdobja, v katerem so svobodneje delovale družbenoekonomske zakonitosti, kaže, da so se z razvijanjem samoupravljanja in komunalnega sistema, načel delitve po delu in z uveljavljanjem nove ustave v mnogočem kvalitativno spremenile razmere in s tem pogoji delovanja članov in organizacij Zveze komunistov Slovenije. Z vse bogatejšimi odnosi med ljudmi in razmerji človeka do skupnosti postaja vse bolj zahtevno in zapleteno tudi delo Zveze komunistov. Uresničevanje socialističnih odnosov, ko postaja materialni in kulturni interes proizvajalca in občana gibalna sila gospodarskega in družbenega razvoja, je povzročilo nekatere nujne protislovne procese. Z ene strani smo sprostili ogromne potencialne sile delovnih množic, ki so se vključile kot najmočnejša sila v boj za gospodarski in splošni družbeni napredek, z druge strani pa je družbena zavest teh množic še vedno pod vplivom družbenega izkustva, ki ni bilo pridobljeno le v socialistični demokraciji, temveč v razmerah boja proti razrednemu izkoriščanju, nacionalnem zatiranju in mezdnih odnosih, kar je v zgodovini oblikovalo njene poglede, navade ter civilizacijske in kulturne potrebe. Množice proizvajalcev in občanov stopajo v družbeno dogajanje takšne, kot so, z dano stopnjo družbene zavesti, izkušenj in znanja. Zato je njihovo družbeno angažiranje prepleteno s pozitivnimi, ustvarjalnimi in socialističnimi ter z različnimi konservativnimi, primitivističnimi in podobnimi težnjami. Njihove reakcije na družbene probleme so raznovrstne, in to od ustvarjalne kritike in iskrene pripravljenosti, da z lastnimi prizadevanji sodelujejo pri reše-

17

vanju družbenih problemov, od zaupanja, da lahko najbolje uredijo svoje probleme v okviru obstoječega mehanizma družbenih organov, pa tja do pasivnosti ali ostrih izpadov v obliki prekinitve dela. Blagovni odnosi še vedno povzročajo pri posameznikih, ki jim dosežena produktivnost dela ne omogoča višjih dohodkov, mnenje, da so ti odnosi protisocialistični, in jim je bližja državno-administrativna ekonomika kot sistem, ki naj zagotavlja »enakost« za vse, ne glede na družbeno priznano vrednost opravljenega dela. Za gesli o pravicah, ki izhajajo iz samoupravljanja, se včasih skrivajo tudi samoupravljanju nasprotne težnje, bodisi ko gre za poizkuse, da bi branile interese ožjih skupin in skupin na različnih področjih družbenega in gospodarskega življenja, bodisi ko se za njimi skrivajo »lokalizmi«, »lastninski kompleksi« ali »avtonomizmi« posameznih družbenih skupnosti. Potem ko smo z novim gospodarskim sistemom čedalje bolj povezovali materialni položaj proizvajalca z gospodarskimi uspehi in položajem njegove delovne organizacije, smo neogibno močno povečali njegovo občutljivost za še neurejena, neupravičena neskladja v položajih posameznih gospodarskih panog, družbenih služb, raznih poklicev in podobno. Vendar so te neskladnosti povzročile večje negativne posledice le takrat, ko zavestne sile niso ustrezno in pravočasno reševale konkretnih problemov in so pustile množice, da so bile premalo informirane in niso imele dovolj možnosti, da bi v demokratični obliki vplivale na važne odločitve. V tistih primerih, ko so posamezniki, organi in organizacije sprejemali nekatere konkretne odločitve celo v nasprotju s temeljnimi smotri naše družbenoekonomske politike v določenem času, so bile te posledice še hujše, saj so slabile pozicije socialističnih sil in še stopnjevale posamezne napetosti v družbi. Številne analize o dejanski delitvi dohodka, o investicijah itd. že v nekaj primerih dokazujejo, da stvarna gibanja niso bila zmeraj v skladu s sprejetimi načeli in smotri, ki so jih sprejeli odgovorni družbeni subjekti. Poizkusi, da bi tu ali tam uresničevali svoje posebne smotre mimo skupno sprejetih načel ali celo proti njim in izven ustavno določenega mehanizma in pristojnih družbenih organov ali pa z nerealnim, demagoškim prika-

zovanjem stanja in problemov, so izredno nevaren vir stihije, ki jo v veliki meri povzročajo vodilne osebnosti v posameznih delovnih organizacijah in družbenih skupnostih. Tudi člani ZK na vodilnih položajih niso delovali zmerom v duhu sprejetih načel in stališč. Izmed protislovij, ki so delovala v naši družbi, so se v obdobju med IV. in V. kongresom ZKS razmeroma najbolj močno pokazala tista, ki rastejo iz spremenjenega družbenega položaja delovnih množic. Samoupravljanje in delitev dohodka po delu ter številne strukturne spremembe so z ene strani vse močneje povezovale interese delovnih ljudi — na teh temeljih je rastla tudi zavest o medsebojni odvisnosti in povezanosti — z druge strani pa so težnje po hitrem zboljšanju individualnega in družbenega materialnega in kulturnega standarda tudi pospeševale nekatera protislovja. Njihova družbena prizadevanja so se v nekaterih primerih spopadala z zaostajanjem pri razvijanju družbenih odnosov ali pa tudi z objektivno stvarnostjo, in to tedaj, ko so njihova hotenja presegala okvir danih možnosti. Spremembe v temeljnih odnosih — občan, proizvajalec in družba — ter prenašanje pomembnih odločitev v pristojnost delovnih organizacij in občanov samih so zastavile vsem zavestnim silam, predvsem pa komunistom, izredno zahtevne naloge. Politični procesi so začeli dobivati v marsičem nove zakonitosti. Prav tako so se spreminjale tudi metode političnega vodenja in obvladovanja družbenih nasprotij. Vodstva in posamezni komunisti so se morali osvobajati pritiska družbene stihije, ožjih interesov in miselnosti okolice, v kateri živijo in delajo, na njihovo lastno zavest in prakso, če so hoteli uresničevati politiko ih smotre ZKJ. Hkrati so se morali poglabljati v bistvo družbenih pojavov, odkrivati njihov značaj, obseg in posledice v okolju, v katerem delajo. Najti je bilo treba odgovore na vprašanja, kako preprečiti negativne pojave in zlomiti odpor nosilcev samovolje in konservativizma na eni in stihije na drugi strani, kako organizirati zavestne sile in izpopolniti ter pospešiti delovanje demokratičnih družbenopolitičnih organizmov, kako v praksi zagotoviti idejnopolitično enotnost komunistov na novih temeljih.

19

Idejni boj je bil v omenjenem obdobju vse bolj zapleten. Hkrati s spremembami v družbeni in ekonomski strukturi ter z afirmacijo samoupravljanja so se v mnogočem spremenile tudi družbene osnove, socialni nosilci in narava idejnih spopadov. Pomembnejše mesto dobivajo tista gibanja, ki odsevajo nove družbene procese in nova družbena protislovja, čeprav ne smemo podcenjevati aktivizacije nekaterih sil, ki želijo izrabljati samoupravne pravice za uresničevanje svojih protisocialističnih smotrov, se vendar dandanes v bistvu lahko vodi idejni boj le s pozicij, kaj je progresivno in kaj konservativno. Različne družbene razmere, v katerih se oblikuje zavest delovnih ljudi in komunistov, nujno porajajo tudi različne poglede o tem, kako reševati družbena vprašanja, živahne razprave znotraj organiziranih zavestnih sil potemtakem opozarjajo predvsem na to, da se je težišče idejnega boja, ki vse bolj dobiva značaj boja mnenj — obenem z afirmacijo socializma — postopoma preneslo v socialistično gibanje samo. Centralni komite ZK Slovenije je predvsem po III. plenumu odločno usmerjal komuniste k temu, da bi doumeli, da je njihova poglavitna naloga: idejno usmerjati družbena dogajanja in se boriti proti še ne povsem preživelim in obvladanim etatističnim, birokratskim in drugim konservativnim in reakcionarnim težnjam. Njihova družbena dolžnost je, da odkrivajo nove oblike in gesla, s katerimi se skušata skozi zadnja vrata vtihotapiti idejno obsojena in poražena teorija in praksa etatizma, birokratizma in tehnokratizma. To vleče našo družbo nazaj in zavira uresničevanje deklaracij, načel in sklepov, ki smo jih razglasili s programom ZKJ, z ustavo in z drugimi dokumenti predstavniških in političnih organov. Učinkovitost delovanja komunistov na tem področju bi bila večja, če bi hitreje razvijali takšne oblike organiziranja komunistov, ki bi izražale nove odnose. Zveza komunistov še ni povsem izoblikovala sistema in prakse novega, čedalje bolj demokratičnega mehanizma za izmenjavo mnenj, ki bi omogočil, da bi odločitve vodstev Zveze in delovanje komunistov vse bolj temeljile na bogatih izkušnjah vsega članstva. Pri takem delovanju bi hitreje razvijali tudi kvalitativno nove vzvode za utrjevanje in poglabljanje idejnopolitične enotnosti 20

komunistov. Doseženi uspehi pa vsekakor potrjujejo, da je bila zares utemeljena takšna politika, za katero so se zavzemala vodstva ter članstvo Zveze komunistov Slovenije. V novih razmerah so dobile nekatere pomanjkljivosti v delu Zveze komunistov, njenih organizacij in članov povsem nove značilnosti, drugačen pomen. Njeno progresivno družbeno funkcijo so predvsem slabile take hibe — kjerkoli je pač do njih prišlo — kot so, na primer, razlike med deklaracijami in stvarnostjo, med besedami in dejanji, premajhna sposobnost obvladovanja nekaterih gibanj v gospodarstvu in na področju življenjske ravni, primeri samovolje, odklanjanja demokratičnega postopka in zlorabljanja ugleda Zveze komunistov za »prikrivanje« napak in lastne nesposobnosti. Navzlic zapletenosti nalog je Zveza komunistov Slovenije med dvema kongresoma dokaj uspešno opravljala naloge ter v skladu z družbenim razvojem izpopolnjevala vsebino in metode svojega dela. Za ta razvoj in postopno rast novih kvalitetnih značilnosti v njeni dejavnosti je posebno značilno: — da je v zavest in družbenopolitično prakso organizacij, vodstev in članov čedalje globlje prodiralo spoznanje o potrebi po novi vsebini in metodah dela v uresničevanju samoupravnih pravic državljanov in idejne vloge Zveze komunistov; številni komunisti so se čedalje bolj zavedali, da morajo predvsem razvijati lastne sposobnosti za globlje spoznavanje pogojev, vzrokov in smeri družbenih gibanj in idejnih tokov, če naj uspešno opravljajo družbene naloge; Centralni komite ZK Slovenije je svoje delo in delo organizacij usmeril v proučevanje idejnopolitičnih procesov, dogajanj in protislovij v ekonomskih in družbenih odnosih; prizadeval si je razkrivati globlje ozadje posameznih konkretnih družbenih protislovij in jih nato z idejnopolitično dejavnostjo razreševati; — da so zavestna osebna prizadevanja in elementi nove družbene prakse že zbudili številne nove lastnosti v osebnosti komunistov; ustvarjeni so pogoji, ki spodbujajo člane ZK, da vse močneje razvijajo v sebi lastnosti ustvarjalne, razmišljajoče in kritične osebnosti, ki zna doumeti današnje težnje delovnih ljudi in družbenega razvoja; lastnosti takšne osebnosti, ki je že prerasla vlogo izvrševalca sklepov, direktiv in politike 21

partijskih vodstev in se vse bolj aktivno vključuje v proces oblikovanja politike in stališč ZK; hkrati s tem pa je — sicer nekoliko počasneje — dozorevalo med komunisti tudi spoznanje, da je hitrejši razvoj socialističnih družbenih odnosov nerazdružljivo povezan z zavestnim razvijanjem in utrjevanjem socialističnih moralnih norm; komunisti so bili zlasti kritični do tistih kršitev moralnih norm, ki so v svojem družbenem bistvu pomenile eno izmed pojavnih oblik birokratizma (dvojna morala in podobno); — da je Zveza komunistov čedalje bolj spodbujala ustvarjalno iniciativo delovnih množic in družbenopolitičnih organizacij; dozorevalo je spoznanje, da je na sedanji stopnji razvoja že bolj nevarno podcenjevati to zavest, kot pa jo precenjevati; zato so se komunisti trudili, da bi bil delovni človek s svojo ekonomsko in družbeno dejavnostjo dejansko vse bolj v središču družbenega dogajanja. Te težnje so prevladovale v vzdušju in miselnem razvoju komunistov, a idejno so tudi že premagale konservativne poglede o vsebini in metodah pri uveljavljanju idejnopolitične vloge Zveze komunistov. Vendar ne smemo prezreti celote zapletenih procesov v idejnem in političnem razvoju ter v praktični dejavnosti Zveze komunistov Slovenije. V tem obdobju so se precej uveljavili tudi pojavi, ki so v nasprotju s splošno pozitivno težnjo razvoja. Centralni komite ZK Slovenije je večkrat analiziral položaj in nato ustrezno politično ukrepal, da bi komunisti uspešneje odpravljali pomanjkljivosti v svojem delovanju. V dejavnosti komunistov in v njihovi zavesti so bile najpogostnejše naslednje pomanjkljivosti oziroma negativne težnje: — ena izmed največjih pomanjkljivosti v tem obdobju je bila premajhna sposobnost enega dela komunistov in vodstev, da bi pravočasno in s političnim posluhom odkrivali posamezne probleme in da bi ustrezno reagirali, preden bi se negativni pojavi ali posamezna protislovja razbohotili in povzročili večjo moralnopolitično škodo; — v drugo skupino pomanjkljivosti sodijo: nekateri komunisti niso dovolj hitro sledili spremembam in novim kvali22

tetam; niso razumeli novih silnic, novih zahtev; takrat so bili namreč njihovi ukrepi nujno neustrezni, improvizirani in premalo učinkoviti; razvoj dogodkov jih je marsikdaj zmedel, imeli so občutek, kot da jih preraščata čas in družbena stihija; — močna je bila tudi težnja, da bi posamezniki v razprave, analize in ocene v Zvezi komunistov vnesli argumente, pojmovanja in omejenosti prakticizma, ki se pojavlja kot tendenca vselej znova v gospodarstvu, v predstavniških in drugih organih; — v posameznih primerih so nekateri komunisti tudi podlegli pritisku družbene stihije, tako da so postali plen komercializacije, tehnokratizma in birokratizma; to je marsikje povzročalo tudi neposredno gospodarsko in moralnopolitično škodo. Občasne zaostritve protislovij v gospodarstvu in v notranjem političnem položaju nasploh so močneje poudarile nekatere pomanjkljivosti v delu komunistov in razločneje opozorile na vire negativnih teženj. Mobilizacija subjektivnih sil, ki jo je Zveza komunistov Slovenije zmeraj uspešno opravila (po pismu IK CK ZKJ in v drugih primerih), je imela praviloma dvojne posledice za usposabljanje članov Zveze komunistov Slovenije. Komunisti so se močno zavzeli in so bistveno prispevali k odpravljanju motenj v gospodarstvu in ekscesov v družbenih odnosih. Močno se je povečala odgovornost komunistov za družbeno dogajanje v okolju, v katerem delajo; komunisti so globlje spoznali zapletenost problemov tudi v širši, ne samo v lokalni razsežnosti. Poleg progresivnih teženj, ki so jih te in podobne idejnopolitične akcije zvečine krepile, so hkrati — kolikor so imele kampanjski značaj — tudi deloma zavrle hitrejši razvoj Zveze komunistov. Prispevale so k temu, da so se dalj časa zadrževale in se ponekod še zadržujejo stare metode političnega vođenja, neposrednega vmešavanja organizacij in vodstev v delo samoupravnih in družbenih organov. Centralni komite ZK Slovenije je vse svoje delo usmerjal k reševanju osrednjih idejnopolitičnih problemov, ki so se porajali v procesu gospodarskega in družbenopolitičnega raz23

voja. Prav tako je spodbujal v tej smeri organizacije, vodstva in članstvo ter druge subjektivne sile. Zavzemal se je za tako politiko, ki naj tako glede razvoja družbene baze kakor njene nadstavbe omogoča in zagotavlja kar najhitrejši in najbolj skladen razvoj socialističnih odnosov, proces osvobajanja človeka. V vsem obdobju so bili v ospredju naslednji smotri: razvijanje produkcijskih sil, sočasno izboljševanje življenjske ravni delovnih ljudi in razvijanje socialističnih odnosov ter socialistične zavesti. Pri razvijanju produkcijskih sil se je Centralni komite ZK Slovenije zavzemal predvsem za politiko, kot je: — hitra in skladna rast gospodarstva ob najugodnejših pogojih; smotrno vlaganje sredstev; usmeritev k maksimalnemu izkoriščanju proizvodnih kapacitet za večjo produktivnost dela na bazi razvoja znanosti in njenih dognanj ter uporabe teh dosežkov v proizvodnji in na drugih področjih človekovega udejstvovanja; hiter dvig produktivnosti dela z uporabo moderne tehnologije, ki bi omogočila visoko stopnjo avtomatizacije in mehanizacije proizvodnje, in s čim večjo aktivizacijo in usposabljanjem proizvajalcev; stvarno vključevanje gospodarstva v mednarodno delitev dela, in sicer s povečanjem rentabilnosti proizvodnje in kakovosti proizvodov; povečanje izvoza in usklajevanje le-tega z uvozom — k temu naj bi prispevale tudi ustrezne oblike integracije in kooperacije; — zmanjševanje strukturne neskladnosti tako med posameznimi gospodarskimi panogami kot v razmerju med gospodarstvom in družbenimi službami; zaostajanje teh služb v Sloveniji je že pomenilo nemajhno oviro za hitrejši gospodarski razvoj, hkrati pa tudi povzročalo politične probleme; — maksimalno spodbujanje prizadevnosti proizvajalcev, da bodo bolje gospodarili in povečevali produktivnost dela; zato se je Centralni komite Zveze komunistov Slovenije tudi zavzemal, da bi povečali delež osebne potrošnje v delitvi narodnega dohodka, da bi tako vzpostavili boljše razmerje med njo in akumulacijo ter močneje uveljavili osebno potrošnjo kot enega izmed činiteljev proizvodnje; Zveza komunistov je zato v 24

vseh tistih obdobjih, ko so bili preseženi okviri investicijske potrošnje, z idejnopolitičnim pritiskom težila, da bi se ta potrošnja omejila v predvidene okvire; — tako izpopolnjevanje gospodarskega sistema, ki bo hkrati z gospodarskimi rezultati omogočal in razvijal samoupravljanje in komunalni sistem; zato se je CK ZK Slovenije zavzemal za takšno politiko delitve, ki naj okrepi materialno bazo samoupravljanja in komunalnih skupnosti, poveča vlogo gospodarskih organizacij v razširjeni reprodukciji, pospešeno odstranjuje administrativne elemente v gospodarskem sistemu in vse oblike subjektivizma, izigravanj in uveljavljanja moči družbenega položaja za forsiranje neutemeljenih odločitev; — prizadevanje, ki naj omogoči pospešeno rast, vzgojo in izobraževanje kadrov na vseh področjih družbenega življenja, kajti kadri pomenijo danes enega izmed bistvenih elementov proizvodnega procesa; zato naj se tudi investicije v kadre uvrščajo bliže h gospodarskim vlaganjem. Izredno skrb je Centralni komite ZK Slovenije posvetil tudi idejnopolitičnim procesom, ki so spremljali uveljavljanje in izpopolnjevanje družbenega in ekonomskega sistema. Ravno tem področjem je v zvezi z uveljavljanjem ustave SFRJ posvetil posebno skrb. Zveza komunistov je tu opravljala obsežno delo: pojasnjevala je pomen sprememb v sistemu; borila se je za dosledno uresničitev temeljnih smotrov: za afirmacijo delovnega človeka, za povečanje njegovega vpliva, proti izigravanju demokratičnih pravic in formalizmu, zoper vnašanje osebnih strasti ter birokratskih in tehnokratskih tendenc v samoupravne organe; Zveza komunistov si je prizadevala okrepiti samoupravljanje tudi izven gospodarstva; opozarjala je člane, odgovorne družbene delavce in forume, naj ne nastopajo do družbenih organov po nekakšnem hierarhičnem redu (nadrejeni, vzporedni), temveč kot prepričljivi javni delavci, ki z znanjem in argumenti, brez apriorizmov in pretenzij na nezmotljivost, s posluhom za napredne težnje, skupno z drugimi delovnimi ljudmi in v družbenem interesu rešujejo skupne probleme; dalje si je Zveza komunistov prizadevala, da bi se v samoupravljanju razvile take oblike in metode dela ter ustvarilo takšno vzdušje, v katerem bi bil čedalje širši krog ljudi v 25

položaju prizadetega subjekta in aktivnega faktorja družbenega napredka in socialističnega sistema. Takšno politiko so organizacije, vodstva in člani zvečine osvojili kot svojo temeljno idejnopolitično usmeritev. Toda njeno uresničevanje je proces, v katerem se še zmeraj močno uveljavljajo tudi negativni pojavi. Mnogokrat so komunisti sami njihovi nosilci. Organizacije še zdaj niso našle sredstev niti moči, da bi zlomile vsakršno samovoljo in kršenje samoupravnih pravic. Notranje sile so v posameznih delovnih organizacijah prešibke, zunanji družbeni činitelji pa niso mogli zmerom ustrezno, učinkovito in pravočasno ukrepati. Spopadi med interesi posameznih ljudi ali skupin v gospodarskih organizacijah, boj za presežek dela, neupravičena udeležba v dohodku, težnja po povečanju dohodka za vsako ceno, familiarnost, grupiranje in podobni ekscesi ustvarjajo močne zaviralne elemente v razvoju samoupravljanja. V notranjih spopadih se nekateri komunisti marsikdaj ne znajdejo, izgubljajo perspektivo in zaupanje v moč naprednih sil ter se zato napakam ne zoperstavljajo dovolj odločno. Nekateri se preveč zanašajo le na intervencijo od »zunaj« ali pa na stihijski pritisk množic, ki naj bi izsilile posamezne »rešitve« problemov. Kljub negativnim težnjam prevladujeta v samoupravnih organih takšno razpoloženje in razmerje sil, ki omogočata progresivno razreševanje obstoječih protislovij. Vendar je njihov vpliv odvisen tudi od tega, koliko bodo vsi odgovorni činitelji na vseh ravneh dosledno izvajali temeljne ekonomskopolitične smotre Zveze komunistov. Eno izmed osrednjih vprašanj v zvezi z odnosi v samoupravljanju in gospodarjenju so problemi delitve po delu. To načelo je po pravilu že splošno priznano in sprejeto, često pa slišimo številne kritike. Njihova narava je dvojna. V prvem primeru gre za maloštevilne napade na zamisel samo in na temeljna izhodišča delitve po delu, v drugem primeru pa gre le za kritiko nepravilnosti in nedoslednosti pri uresničevanju tega načela. Težave pri iskanju ustreznih meril delitve, slabo razviti samoupravni odnosi v nekaterih delovnih organizacijah in še nerešena vprašanja v delitvi med družbo in posameznimi

26

delovnimi kolektivi povzročajo poleg drugih činiteljev, da se izkrivljajo načela delitve po delu. Tako se v praksi uveljavljajo tudi povsem napačne idejne težnje (uravnilovke, »privilegirani dohodki« itd.). Zveza komunistov je zlasti razčlenjevala tiste pojave in se borila zoper nje, ki so bili v bistvu manifestacija birokratskih, monopolističnih in drugih konservativnih teženj, ki so pomenile odstopanje od uresničevanja dejanske delitve po delu Visoka šola za politične vede v Ljubljani je v letu 1964 v eni izmed svojih raziskav, ki je zajela okoli 66 odstotkov vseh zaposlenih v industriji SR Slovenije, odkrila, da je načelo delitve dohodka po delu uresničeno le za dve tretjini zaposlenih. Največji del višje usposobljenih delavcev in organizatorjev proizvodnje je še zmeraj plačan pretežno po času in je praktično premalo ekonomsko odgovoren za uspeh podjetja oziroma za učinkovitost svojega dela. Le približno dve tretjini kvalificiranih delavcev in manj kot polovica visoko kvalificiranih delavcev je nagrajenih po delu. Takšno stanje je — če izvzamemo druge razloge — tudi določena manifestacija birokratskih in tehnokratskih pogledov na neposredne proizvajalce oziroma na organizatorje proizvodnje in intelektualne poklice. Povsem upravičeni smo ugotoviti, da nizki osebni dohodki nikakor niso zmerom in povsod predvsem posledica omejenih ekonomskih možnosti in nizke produktivnosti dela, pač pa so tudi plod birokratskega odnosa do delovnih ljudi. Zato za komuniste ni in ne more biti sfera nagrajevanja le ekonomsko, temveč tudi idejno, politično in moralno vprašanje, skratka področje, na katerem se morajo najbolj dosledno varovati interesi delovnih ljudi. Napeti odnosi v delitvi, nihanje cen, poslabšanje realnega standarda nekaterih kategorij prebivalstva z nižjimi osebnimi dohodki so večkrat oživljali in spodbujali škodljive uravnilovske težnje. Zato je politika izboljševanja realne življenjske ravni tudi eden izmed činiteljev, ki omogoča oblikovati bolj pravilna in ustaljena merila za delitev po delu. Družbeni interes in skokovite strukturne spremembe (odliv kmečkih prebivalcev in aktivne delovne sile iz vasi) ter nizka produktivnost dela, ki jo povzroča neugodna struktura 27

kmečke posesti, so narekovali takšno politiko Zveze komunistov in drugih zavestnih sil, ki podpira razvoj velike in moderne družbene proizvodnje ter različne oblike sodelovanja z zasebnimi proizvajalci. Taka orientacija je omogočila relativno ugodno dinamiko rasti kmetijske proizvodnje. Kljub vsemu pa kmetijstvo zaostaja za razvojem ostalega gospodarstva ter potrebami vse večjega in zahtevnejšega trga. V preteklem obdobju je bilo opaziti kljub jasnim konceptom kmetijske politike nekatere skrajnosti, ki so posledica neupoštevanja naših realnih potreb in možnosti. Dosedanji razvoj družbenega sektorja in vse jasnejša tehnološka in družbena orientacija glede razvoja lastne proizvodnje dajeta pogoje za smotrnejše vključevanje kmetov v racionalnejšo in specializirano proizvodnjo. Intenzivnejše izkoriščanje celotnega kmetijskega prostora v Sloveniji za povečano proizvodnjo ni samo družbeni interes, ampak vse bolj pogoj za razvoj velikih socialističnih obratov. Na področju kulture (znanosti, umetnosti itd.) se je Zveza komunistov Slovenije zavzemala za to, da bi še nadalje razširila možnosti za svoboden razvoj tega področja na idejnih temeljih socialističnega humanizma. Trudila se je, da bi bil boj mnenj v socialistični družbeni organizaciji spodbuda za nenehen razvoj kulture in pot k razreševanju nastajajočih problemov. Podpirala je vsako pobudo, ki bi pripomogla k večji iniciativnosti in sproščenosti kulturnih ustvarjalcev, zato se je borila proti klikarstvu in monopolizmu ter za razširitev sistema samoupravljanja v kulturi. S tem je izpolnjevala osnovna stališča programa ZKJ. Razvijanje samoupravnih odnosov na področju kulture in kulturnih ustanov in nastajanje novih odnosov med družbo in kulturo so poleg pozitivnih dosežkov spremljali tudi različni negativni in prehodni pojavi. Centralni komite ZKS je večkrat razpravljal o stanju in tokovih v kulturnem življenju. Posebno si je prizadeval, da bi usmeril komuniste k temu, da bi zavzemali stališča na temelju idejnih in političnih načel programa ZKJ, zakaj tako bi laže poiskali najbolj ustrezno pot k hitrejšemu uveljavljanju 28

samoupravljanja v delovnih organizacijah na področju prosvete, znanosti in kulture. Z analizo konkretnih pojavov v kulturnem življenju je dokazoval, da ni treba iskati vzrokov za občasne težave v tem, da je osnovna smer naše politike preveč demokratična, preveč samoupravna, temveč v tem, da se prepočasi uresničuje samoupravljanje, da se kulturna dejavnost premalo integrira v celotno družbo in da je javna kritika še slabo razvita. Prav tako so analize ovrgle tezo o pretirani ekonomizaciji te dejavnosti. Osnovni smisel, osnovno načelo politike uveljavljanja ekonomskih zakonov in meril — v okviru zavestnega in od družbe določenega obsega — je praksa že upravičila in potrdila tudi na področju kulture. Kar pa zadeva konkretna kvantitativna merila in razmerja pri delitvi finančnih sredstev, je Centralni komite ZKS vseskozi sodil, da morajo komunisti v ustreznih organih stalno in vsestransko analizirati njihovo upravičenost in smotrnost. Centralni komite ZKS se je nadalje zavzemal za to, da ne bi upravičen odpor proti posameznim negativnim pojavom na tem področju vodil v dvom o socialistični usmeritvi ogromne večine kulturnih delavcev in o družbeni pomembnosti njihovega ustvarjanja. V našem kulturnem življenju je še čutiti miselnost, ki se je oblikovala v obdobju gospodarske nerazvitosti in politične odvisnosti, ko je bila kultura v ožjem smislu (umetnost, kultura besede) skoroda edina manifestacija nacionalne skupnosti. Gospodarski in politični razvoj omogočata in terjata napredek na vseh področjih človekove ustvarjalnosti, kar se kaže med drugim v spremenjeni strukturi slovenske inteligence. Kratkovidno zoperstavljanje interesov t. i. tehnične in humanistične inteligence je izhajalo večkrat iz nerazumevanja tega nad vse pomembnega premika v našem nacionalnem življenju. Poleg tega še živijo stari pogledi na družbeno funkcijo inteligenc?, ki izražajo njen položaj, ko je bila potisnjena na stopnjo mezdnega delavca, pa se je skušala vsaj idejno osvoboditi s tem, da je poudarjala vlogo t. i. humanistične inteligence kot družbene elite. Trdovratnost takšnih pogledov je tudi plod še vedoo premajhne materialne baze posameznih kulturnih usta-

29

nov in neustreznega položaja — zlasti materialnega — delavcev v nekaterih poklicih (predvsem pri prosvetnih delavcih), kar skupaj s premalo dognanimi merili v odnosih delitve med družho in kulturnimi ustanovami objektivno ovira večje uveljavljanje družbenega samoupravljanja na tem področju. Položaj na kulturnem področju, doraščanje novih generacij intelektualcev ter nekatere pomanjkljivosti v zavestni akciji komunistov so privedli v zadnjem obdobju do posameznih zaostritev v kulturnopolitičnem življenju. V takem položaju se je Zveza komunistov Slovenije bolj angažirala predvsem na področju publicistike, upravljanja in visokega šolstva. V prihodnje bodo morali komunisti poiskati nove in širše možnosti, da bi nenehno odkrivali nova družbena in idejna vprašanja, organizirali javna razpravljanja o njih ter tako zagotovili enotnejši nastop naprednih sil. Centralni komite ZK Slovenije se je močno zavzemal zato, da bi bili komunisti resnični nosilci bratstva in enotnosti narodov Jugoslavije. Pri tem ni želel zapirati oči pred dejstvi, da navzlic pridobitvam revolucije tudi na sedanji stopnji razvoja družbenih odnosov neogibno in objektivno nastajajo nekateri problemi, ki jih je treba spoznati in reševati. Praksa je namreč pokazala, da se je takrat, ko so se komunisti izmikali tem problemom, s tem tudi odprl manevrski prostor za nacionalistične elemente, ki so želeli posamezne pojave razpihovati in napraviti zmedo. Problemi, ki so se javljali v minulem obdobju, imajo drugačen značaj kot tisti, ki smo jih reševali v narodnoosvobodilni vojni. S socialističnim razvojem so se narodi močno afirmirali kot politično in kulturno svobodne skupnosti. Kljub včasih zelo burnim razpravam nekateri zgodovinski in kulturni problemi nimajo več osrednjega pomena v mednacionalnih odnosih, pa čeprav je z njimi treba računati. V ospredje so stopili zlasti problemi razdelitve presežnega dela, ekonomskega razvoja, produktivnosti in odnosa do dela. Zato včasih nekateri poizkušajo prav v sporna vprašanja na gospodarskem področju vnašati nacionalne vidike, ki naj bi jih uporabili kot plašč za različne monopolistične in državno

30

birokratske težnje. Zato se je Centralni komite ZK Slovenije zavzemal za to, naj bi se komunisti ne izogibali tem problemom ali celo postajali sami nosilci takšnih pojmovanj. Rešitev je možna le v prizadevanjih, katerih namen je odkrivati v spornih zadevah le objektivno resnične argumente. Ne da bi napihovali probleme, jih moramo vseeno odkrito in stalno reševati. Pri reševanju vprašanj, ki jih je prinesel čas, pa se morajo komunisti zavzemati za tako enotno orientacijo, kot so jo začrtali program ZKJ, nova ustava in ponovno poudarila VIII- kongres ZKJ in tovariš Tito v svojem referatu. Razvijanje samoupravnega in komunalnega sistema je že samo po sebi razširjalo pravice tudi pripadnikom drugih narodnosti v Sloveniji. Centralni komite ZKS, glavni odbor SZDL Slovenije in naša celotna družbena skupnost so se še posebej zavzemali za krepitev njihove dejanske in vsestranske enakopravnosti. Pomagali smo razvijati vsestransko dejavnost pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti, njihove kulturnoprosvetne institucije, vsestransko svobodno uporabljanje njihovega materinega jezika, tiska in drugih manjšinskih pravic. Pri tem niso bili kvantitativni odnosi med posameznimi nacionalnostmi nikakršen pogoj za stopnjo in obseg pravic, ki so jih pripadniki narodnostnih manjšin uživali kot posamezniki ali celota. V obdobju med dvema kongresoma smo zlasti po letu 1959 v skladu s sklepi IK CK ZKJ s številnimi ukrepi izboljšali položaj pripadnikov drugih narodnosti v Sloveniji. Na narodnostno mešanih območjih smo uveljavili načelo dvojezičnosti v šolstvu, upravi, sodstvu in drugem. Pravice in dolžnosti, ki iz tega načela izhajajo, zadevajo tako večinski narod kot narodnostne manjšine. V takih razmerah se utrjuje nenehna dejanska enakopravnost dveh narodnosti na določenem območju v naši skupnosti. Taka ureditev pomeni odločno prepreko kakršnimkoli asimilacijskim procesom in krepi nacionalno samobitnost in enakopravnost narodnostnih manjšin, pripadnikom druge narodnosti pa z dodatnimi obveznostmi omogoča spoznavati jezik in kulturo sosednjega naroda. V takih razmerah vsestranske resnične enakopravnosti so lahko postale narodnostne

31

manjšine resničen most med narodi, saj prepletajo v svoji tvornosti odlike naroda, ki mu etično pripadajo, z odlikami okolja, v katerem živijo; postale so trajni faktor prijateljstva in zbliževanja med sosednjimi narodi in državami. Centralni komite ZKS je spodbujal komuniste, organizacije in vodstva, da bi pozorneje spremljali dogajanje v sodobnem svetu in težnje v mednarodnih odnosih ter mednarodnem delavskem gibanju. Geografski položaj republike, usmeritev v aktivnejše vključevanje našega gospodarstva v mednarodno delitev dela, izredno pomembna dogajanja, ki so potekala v tem času v mednarodnem delavskem in socialističnem gibanju, so le nekateri faktorji, ki so prispevali k velikemu zanimanju komunistov za procese v sodobnem svetu. Tako je postajalo spremljanje in analiziranje mednarodnega dogajanja sestavni del politične dejavnosti mnogih organizacij in vodstev. V skladu z načeli ZKJ o mednarodnem sodelovanju med socialističnimi in naprednimi gibanji je Centralni komite ZKS tudi v praksi razvijal mednarodno sodelovanje in stike z mnogimi gibanji. Centralni komite ZKS je spodbujal komuniste, naj bodo najbolj aktivni člani družbenopolitičnih organizacij, ki vse bolj postajajo resnični in samostojni faktorji v našem sistemu neposredne demokracije ter politični instrument širokih množic delovnih ljudi. Podobno kot v organih samoupravljanja naj bi si tudi tu komunisti pridobivali ugled s svojo aktivnostjo, utemeljenostjo in samostojnostjo svojih stališč in vplivali naj bi na dejavnost in usmerjenost družbenopolitičnih organizacij. Ugotoviti pa moramo, da mnogi komunisti še zmeraj podcenjujejo zlasti pomen aktivne udeležbe v dejavnostih, ki jih organizirajo osnovne enote družbenopolitičnih organizacij. Premalo si tudi prizadevajo, da bi te organizacije razvijale sodobnejše in ustreznejše oblike, ki naj bi omogočile ustvarjalno in aktivno udeležbo vse širšega kroga občanov v njihovem delovanju. Velik napredek smo dosegli pri krepitvi samostojnosti v delovanju družbenopolitičnih organizacij. Vedno manj je primerov, da bi nastajali kakšni nesporazumi glede njihovega mesta v družbi, čeprav še zasledimo, da nekateri komunisti

32

včasih neupravičeno zožujejo vsebino in področje delovanja SZDL, Zveze sindikatov in Zveze mladine. Sestavni del politične aktivnosti Centralnega komiteja ZKS so bila tudi njegova prizadevanja, da bi z različnimi ukrepi spodbujala k večjemu angažiranju žensk in mladine v organih samoupravljanja, družbenopolitičnih organizacijah ipd. Ženske tvorijo 54 odstotkov vseh volivcev in 37,7 odstotka vseh zaposlenih (v letu 1964) prebivalcev. To dejstvo in specifični problemi družbenega položaja žensk so seveda narekovali zavestnim silam posebno skrb za reševanje problemov, ki ovirajo proces družbenega osvobajanja ženske. Izhodišče za idejnopolitično usmeritev komunistov je bil smoter, da bi omogočili in uskladili njene pravice in obveznosti kot matere, proizvajalke in upravljavke. Centralni komite ZKS je opozarjal na razkorak med takšnimi načelnimi pogledi in smotri, ki so začrtani v programu ZKJ in ustavi, ter prakso, ki ne daje dovolj materialnih možnosti za njihovo popolnejšo uresničitev. Zaostajanje družbenega standarda, družbenih služb, zlasti pa še premalo razvito omrežje ustanov za varstvo in vzgojo otrok ovira hitrejše osvobajanje žensk spon preteklosti. V Sloveniji ima 44,8 odstotka zaposlenih žensk otroke. V organiziranem otroškem varstvu je le 2,7 odstotka vseh otrok do 14 let starosti. Poleg teh in podobnih preprek moramo tudi ugotoviti, da so se zavestne sile premalo resno zavzemale za to, da bi dosledneje odstranjevale ovire, ki so plod raznih nepravilnih idejnih koncepcij o vlogi in položaju ženske v socialistični družbi. Zaradi tega mnogokrat tudi nismo izrabili vseh možnosti, ki jih že odpira sedanja zmogljivost našega gospodarstva. V zadnjih letih je čedalje več žensk izvoljenih v samoupravne organe, nasprotno pa število žensk v vodstvih političnih in družbenih organizacij rahlo pada. Najbolj so ženske zastopane v krajevnih političnih vodstvih — a slabše v drugih organih in predstavniških telesih — z izjemo zvezne in republiške skupščine. Delavci tvorijo 35,9 odstotka vseh članov ZK. Ena izmed permanentnih pomanjkljivosti v sestavi vodstev Zveze komu-

33

nistov je tudi premajhna udeležba delavcev — proizvajalcev oz. upravljavcev v vodstvih Zveze komunistov Slovenije, Kljub odločnim političnim naporom, da bi bila njihova udeležba večja, le stežka spreminjamo sestavo tako komitejev ZK kot sestavo vodstev ostalih družbenopolitičnih organizacij, skupščin in drugih institucij. Nedvomno je problem delavcev in njihove enakovredne vključitve in angažiranja v vodstvih ZK in drugih organih globlje idejnopolitično vprašanje. Takšno stanje in počasno odstranjevanje ovir za širše vključevanje delavcev in žensk v družbeno življenje zahtevata, naj v prihodnje zavestne sile bolj odločno kot do sedaj uresničujejo programska načela ZKJ in nove ustave. Angažiranju mladih v družbenem življenju in skrbi za njihovo socialistično vzgojo je Centralni komite ZK Slovenije pripisoval velik pomen. Izhajal je iz spoznanja, da takrat, kadar mlada generacija stopa v družbeno življenje z občutkom zgodovinske odgovornosti, bogati revolucionarne ideale in cilje predhodnih generacij ter vnaša nova progresivna prizadevanja, ko se vključuje v skupni boj vseh naprednih sil. Sedanja mlada generacija sprejema socializem kot svoj cilj in sistem samoupravljanja kot najprimernejši način za uveljavljanje lastnih in družbenih interesov. V letih med -kongresoma se je število mladine — ne glede na nihanje — v samoupravnih, političnih in predstavniških telesih povečalo. Tudi številne odgovorne dolžnosti v Zvezi komunistov Slovenije so sprejeli mlajši tovariši. Vendar pa družbeno angažiranje mladih še ni zadovoljivo. V Zvezi mladine so nekateri prehodni procesi, ki kažejo, da se delo organizacije — kljub prizadevanjem mladinskih vodstev — še ni povsem prilagodilo sedanjim družbenim razmeram in sedanji generaciji. Za to so odgovorni tudi tisti komunisti, ki so premalo pomagali mladinski organizaciji in včasih tudi podcenjevali njeno družbeno vlogo ter enostransko pojmovali njen namen (zabavo, razvedrilo, tehnično delo pri političnih akcijah itd.). Komunisti bodo morali v prihodnje bolj prisluhniti prizadevanju mladine in njeni družbeni kritiki. Vsi pristojni družbeni činitelji pa bi morali bolj skrbeti za materialne osnove delovanja raznih mladinskih organizacij. 34

V času, ki ga obravnava to poročilo, so idejna gibanja med mladino postala bolj zapletena. Od revolucije je preteklo Že toliko let, da njen vpliv na oblikovanje mladega rodu ni tako neposreden, kot je bil na prejšnje rodove. Na njeno družbeno osveščanje vpliva predvsem današnja socialistična družba, taka, kot se v vsakdanji stvarnosti uresničuje v različnih, stvarnih in ne idiličnih procesih. Prav zato morajo zavestne sile najti več razumevanja za posebnosti njenega idejnopolitičnega formiranja in hitreje usposabljati vse družbene ustanove, zlasti šolstvo, da bi vzgoja ustrezala zahtevam družbe in mladine. Mladim ljudem moramo omogočiti kar najbolj tvorno vključitev v družbeno življenje in jim pomagati, da bodo svoj mladostni nemir in mladostno energijo usmerili v iskanje novih poti ter v graditev resnično novih in bolj humanih odnosov. S tem bomo tudi najbolj učinkovito preprečili poizkuse konservativnih ali reakcionarnih tendenc, ki skušajo v času, ko mladi iščejo in oblikujejo svojo osebnost, izkoristiti sodobna protislovja v socializmu, da bi pridobili nanje močnejši vpliv. Upoštevajoč logiko političnih procesov, moramo prvič sami ločiti in nato tudi pomagati, da bo spoznala to tudi mladina, katere težnje v njeni družbeni kritiki pomenijo krepitev naprednih družbenih sil in resnično gibanje naprej, katere pa objektivno — najsi bo zavestno ali ne — ta napredek zavirajo in peljejo njihove nosilce na slepo pot, na idejno in politično premagane pozicije birokratizma in dogmatizma oziroma buržoaznega liberalizma ali klerikalizma.

Ill Razvoj in dejavnost Zveze komunistov Slovenije Družbeni, ekonomski in politični razvoj je v obdobju med obema kongresoma neogibno terjal tudi ustrezne spremembe družbenega delovanja Zveze komunistov Slovenije in njenih notranjih odnosov. Načelna stališča o tej novi vlogi so bila izoblikovana na VI. in VII. kongresu ZKJ.

Po VII. kongresu ZKJ so organizacije ZKS z razmeroma širokim ideološkopolitičnim delom dvigale idejno raven članstva in na temelju programa ZKJ utrdile njihovo idejnopoli-

3S

tično enotnost v sodobnih družbenih razmerah in glede na nove naloge. Komunisti in organizacije ZK so bolj konkretno in neposredno dojemali svojo politično odgovornost za družbeno dogajanje. Inercija stare miselnosti in prakse, težave pri iskanju ustreznih praktičnih rešitev in drugi razlogi so povzročili, da so organizacije le postopoma prehajale od deklarativnih i^jav k stvarnemu opuščanju stare in k ustvarjalnemu razvijanju nove vsebine, metod in oblik dela. Da bi pospešil te procese, je Centralni komite ZK Slovenije posvetil posebno skrb občinskim komitejem. Ze v začetku leta 1961 so bili organizirani seminarji za občinska vodstva, na katerih so udeleženci podrobneje obravnavali in konkretizirali nove koncepcije mesta, vloge in metod dela občinskih komitejev ZKS.' Takšna politična intervencija Centralnega komiteja je v mnogočem olajšala uresničevanje sklepov III. plenuma CK ZKJ (november 1961), ki je razpravljal o aktualnih problemih idejnopolitične in organizacijske izgradnje ZKJ. Kljub jasni idejnopolitični usmeritvi pa so v naslednjem obdobju, ko so se hkrati z uvajanjem novega gospodarskega sistema zaostrila nekatera družbenogospodarska nasprotja, prišle močneje do izraza tudi slabosti v delovanju Zveze komunistov Slovenije. Pismo IK CK ZKJ in IV. plenum CK ZKJ sta mobilizirala članstvo in vodstva k odpravljanju napak. Povečala se je odgovornost komunistov za idejnopolitična dogajanja, nastalo je vzdušje, ki je olajšalo odpravljanje nepravilnosti, samovolje, komercializma, nespoštovanja sprejetih sklepov itd. Množice delovnih ljudi so bile pritegnjene k politični akciji za poglabljanje samoupravljanja in dosledno spoštovanje socialističnih norm. Kritično obravnavanje dela posameznikov, ki so bili neposredno krivi za določene slabosti, pa je poglabljalo prakso svobodnega izmenjavanja mnenj v organizacijah Zveze komunistov Slovenije. 5 Seminarjev na temo »ZK v komuni« se je udeležilo 2700 članov ZK, predvsem članov občinskih komitejev in njihovih organov. V istem času oziroma takoj za tem je CK ZKS organiziral seminarje za vodstva ZK v proizvodnji, ki se jih je udeležilo 3400 članov Zveze komunistov.

36

Razprava o novi ustavi je pomenila korak naprej k pospešenemu opredeljevanju družbene vloge in notranjih odnosov v Zvezi komunistov Slovenije. V razpravi o smernicah za VIII. kongres je vsa Zveza komunistov znova in z vso pozornostjo obravnavala številna odprta vprašanja o delovanju in notranjih odnosih, ki so bila znova in znova na dnevnem redu v vsem obdobju med obema kongresoma. Toda to pot so bile — tako v predkongresni razpravi kot na VIII. kongresu ZKJ — mnoge dileme jasnejše in mnoge rešitve bolj dognane in konkretizirane.

Na notranje odnose, miselnost komunistov in metode njihovega delovanja so poleg družbenega razvoja samega, demokratizacije družbenih odnosov, krepitve socialističnih sil nasploh, programskih smotrov in opredelitve družbene vloge ZKJ, o katerih smo govorili v prvem in drugem delu poročila, vplivali še številni drugi faktorji. Zlasti moramo upoštevati najvažnejše pokazovalce o strukturi Zveze komunistov Slovenije. V Zvezi komunistov Slovenije, ki je imela 1964. leta 71.104 člane, tvorijo relativno najmočnejšo skupino članov delavci, zaposleni v družbenem sektorju (25.503). Od vseh zaposlenih v posameznih panogah je največ članov ZKS (poleg družbenopolitičnih organizacij in zbornic) v prosveti, kulturi in znanosti (24,7 odstotka), a najmanj v obrti (6,3 odstotka), v gradbeništvu (5,7 odstotka). V industriji in rudarstvu je od vseh zaposlenih 8,9 odstotka komunistov. Po izobrazbi in kvalifikaciji pa so najmočneje zastopane skupine članov s srednjo izobrazbo (15.131 članov) in delavci s priznano kvalifikacijo (13.760 članov). Žensk je v ZKS vsako leto več; število narašča v sorazmerju s porastom članstva in se giblje okoli 26—27 odstotkov vsega članstva. Včlanjevanje se je v glavnem umirilo in ni več kampanjskih sprejemanj. Od leta 1958 se je članstvo povečalo za 32,1 odstotka. Negativno pa je, da ni včlanjenih več delavcev in kmetov in da je delavcev, ki izstopajo ali drugače odhajajo iz ZKS, v odstotkih več kot drugih socialnih skupin. Vzroki za takšen položaj so različni. Kljub večkratnim opozorilom Centralnega komiteja ZK Slovenije skrb mnogih organizacij, da bi pritegnile več delavcev v vrste Zveze komunistov, ni bila ne stalna in ne

37

dovolj sistematična. Formalistična merila, s katerimi v mnogih organizacijah ocenjujejo družbenopolitično dejavnost, so prav tako ovirala vključevanje večjega števila delavcev v Zvezo komunistov. Mnogokrat pa smo lahko odkrili najvažnejše vzroke v slabostih delovanja osnovnih organizacij. Kadar osnovne organizacije niso našle ustrezne vsebine dela v sistemu samoupravljanja, če niso bile dovolj dosledne v boju za uveljavljanje samoupravljanja in interesov proizvajalcev, so tudi težje pridobivale nove člane. Ob razčlenjevanju tega problema pa moramo upoštevati tudi posledice, ki izvirajo iz protislovij v razvoju socialistične družbe. Disciplinske ukrepe so mnoge osnovne organizacije Zveze komunistov Slovenije uporabljale dokaj formalistično in praviloma le za krepitev organizacijske discipline v ožjem pomenu besede (npr. neplačevanje članarine). Iz teh razlogov so izključili dvakrat več članov Zveze komunistov kot pa zaradi kršenja temeljnih načel programa in politike Zveze komunistov. Spreminjanje notranjih odnosov v Zvezi komunistov Slovenije lahko pravilno ocenimo le, če ga gledamo kot proces, ki ni potekal enakomerno in brez težav in zaostajanj. Napredek se je prepletal z raznimi oblikami vračanja na stare pozicije in podobno. Ne glede na vse razlike med komunisti je vendar nesporno, da se je v dosedanjih procesih njihova politična in idejna podoba močno spremenila. Ustvarjalna zavzetost komunistov pa ne narašča enakomerno. Lahko rečemo, da se je samostojnost komunistov povečala zlasti v sferi samoupravljanja. Prizadevanja ZK Slovenije, da bi razvila samostojnost članov, organizacij in vodstev, pa so včasih nekateri posamezniki hoteli izrabljati in so v imenu »samostojnosti« opravičevali tudi ravnanja in dejanja, ki niso bila v skladu s temeljnimi smotri ZK Slovenije. Še nikdar doslej ni bil tako močno razvit kritičen in polemičen duh kakor v zadnjih letih. Vendar je pozitivni učinek teh premikov oslabljen, prvič, zato, ker ni bila družbena kritika vedno dovolj stvarna in odgovorna, in drugič, zato, ker je bilo še premalo javne kritike na sestankih in konferencah ZK Slovenije in potemtakem ni vplivala dovolj hitro in neposred-

38

no na oblikovanje idejnopolitične linije organizacij in vodstev ZK Slovenije. Razvijanje ustvarjalne vloge ZK Slovenije so ogrožale na eni strani težnje, ki slabijo idejnopolitično enotnost in organiziranost ZK Slovenije, na drugi strani pa težnje, ki izkoriščajo delovanje dezintegracijskih prizadevanj za opravičevanje starih oblik vodenja in delovanja ZK Slovenije. če nekoliko poenostavimo značilna pojmovanja iz časa med obema kongresoma, potem lahko govorimo zlasti o naslednjih: vse bolj si pridobivajo veljavo tista pojmovanja, ki izhajajo iz spoznanja, da moramo ustvarjalno prilagajati notranje odnose v ZK Slovenije njeni družbeni vlogi. Uspešno izpolnjevanje odgovornih družbenih nalog ZK Slovenije je vse bolj odvisno od njene sposobnosti, da razvije v vseh svojih organizacijah takšno demokratično ozračje, takšne delovne metode, notranje komunikacije, oblike združevanja in organiziranosti članov, ki bodo omogočale in spodbujale maksimalno udeležbo komunistov pri oblikovanju in izvajanju politike, zlasti glede vseh tistih vprašanj, za katera so komunisti najbolj zainteresirani. Tako bodo ocene in odločitve ZK Slovenije vse bolj v skladu z resničnimi družbenimi gibanji, saj bodo temeljile na neposrednih izkušnjah širokega kroga družbenih delavcev. Na takšnih temeljih bo idejnopolitična enotnost komunistov vse manj stvar discipline in vse bolj posledica zavestnih odločitev na skupnih idejnih temeljih. Predvsem v manj razvitih organizacijah ZK Slovenije imajo oporišče pojmovanja, ki idealizirajo odnose in metode delovanja iz revolucionarnega in prvega porevolucionarnega obdobja. Pri tem razvijajo iluzije, da je edina pot za hitrejše reševanje sedanjih problemov vračanje k ' starim partijskim normam in načinom dela, ki so bili primerni v prejšnjih obdobjih našega družbenega razvoja. Za takšnimi tezami pa se ne skrivata le miselna togost in nesposobnost dojeti posebnosti novih razmer, temveč gre predvsem za pritisk konservativnih in birokratskih sil. V bolj razvitih okoljih se pritisk konservativnih sil uveljavlja z drugačnimi gesli. Birokratske, tehnokratske in psevdoliberalne težnje nastopajo tu — ne glede na vse razlike med njimi — z gesli zoper »stare norme in metode, ki so se že preživele in nikakor niso več v skladu z načeli samoupravljanja«. Način kritike, smer napada in vsebina »novih

39

vrednot«, ki naj bi zamenjale »stare«, pa odkrivajo v bistvu konservativno družbeno izhodišče takšnih pojmovanj in zavestno ali podzavestno težnjo, slabiti družbeno vlogo in organski razvoj Zveze komunistov Slovenije in Jugoslavije in s tem socialistične družbene odnose. Svojevrstna so tudi pojmovanja, po katerih naj bi bilo v glavnem dovolj storjeno že s tem, da »govorimo« o novih odnosih, da odpravljamo le najbolj vidne zunanje manifestacije starega, v praksi pa zadržujemo nekoliko spremenjene, a v bistvu stare odnose. Vsa ta izhodišča so se izražala v razpravah o načelnih in konkretnih zadevah, ki so prednjačile v času med obema kongresoma. Šlo je predvsem za demokratični centralizem, za večjo aktivno vlogo člana pri oblikovanju politike ZK Slovenije in za spoštovanje njegove osebnosti; za večjo odgovornost vodstev in posameznikov pred članstvom; za razvijanje boja mnenj, družbene kritike in idejnopolitične enotnosti komunistov, postavljene na tej osnovi; za merila družbene aktivnosti komunistov; za moralne vrednote in politično odgovornost komunistov; za nove oblike združevanja in organiziranja komunistov na vseh ravneh; za notranje komunikacije v Zvezi komunistov Slovenije; za vlogo občinske organizacije Zveze komunistov; za obnavljanje vodstev in demokratizacijo kadrovske politike; za javnost delovanja Zveze komunistov; za financiranje Zveze komunistov Slovenije ipd. Zavzemanje stališč do omenjenih vprašanj v skladu z družbeno vlogo in družbeno odgovornostjo komunistov ter postopno uresničevanje teh stališč v praksi družbenega delovanja in notranjih odnosov ZK Slovenije je v mnogočem že spremenilo notranje življenje, vrednote in merila organizacije ter se pokazalo za uspešno. Prizadevanja, da bi uresničevali družbeno vlogo Zveze komunistov Slovenije v novih razmerah na nov način, so močno vplivala na vsebino in metode delovanja osnovnih organizacij. Uveljavljalo se je načelo, naj bo osnovna organizacija mesto, na katerem si bodo komunisti razjasnili najvažnejša vprašanja, ki zadevajo njihovo enotno idejnopolitično akcijo v družbi. Aktivnost komunistov v osnovni organizaciji ne more biti več osnovno merilo za oceno njihovega delovanja. Osnovna orga-

40

nizacija naj bi ne bila zaprta v svoje ozke notranje, formalistično-organizacijske probleme, temveč mora biti obrnjena navzven k osrednjim vprašanjem samoupravljanja in neposredne socialistične demokracije, odnosov med ljudmi itd. V njej naj bi komunisti analizirali družbeno dogajanje v njihovem okolju, odkrivali bistvo teh pojavov, dosegali enotnost svojih stališč in se dogovarjali o idejnopolitičnih sredstvih za usmerjanje družbenega dogajanja. Tako opredeljena funkcija osnovne organizacije še ni povsod in dosledno uresničena. V nekaterih organizacijah komunisti težko najdejo pravo vsebino dela; čakajo na direktive višjih vodstev; nihajo med deklarativnostjo in operativnim poseganjem v delo samoupravnih .organov; dopuščajo, da gredo »stvari svojo pot«, izgubljajo samostojnost pri ocenjevanju dogajanj v okolici in včasih postanejo sredstvo pritiska posameznikov za obrambo njihovih odločitev; v organizaciji je aktiven le manjši del članov, drugi so pasivni; idejna raven članov je marsikje prenizka, da bi lahko uspešno izpolnjevali razmeroma zapletene naloge Zveze komunistov v sedanjih razmerah; njihove organizacijske oblike ne dopuščajo, da bi bilo ustrezno zadoščeno interesom vsega članstva, saj je skupni periodični sestanek začetek in konec njihovega delovanja; odgovornost članov praviloma omejujejo le na ožje statutarne obveznosti (članarina, sestanki), v primeru, da kršijo temeljna programska načela, pa jih le redko kličejo na odgovornost itd. Nekatere od teh pozitivnih značilnosti ali slabosti se bolj pogosto javljajo v eni vrsti, druge zopet v drugi vrsti osnovnih organizacij Zveze komunistov Slovenije. V osnovnih organizacijah Zveze komunistov Slovenije po gospodarskih organizacijah so komunisti v večini primerov hitreje našli pravo vsebino dela (samoupravljanje, odnosi v kolektivu, gospodarjenje, delitev po delu, delovna produktivnost), čeprav so kaj pogosto zanemarili probleme komune, krajevnih skupnosti in podobno. V organizacijah, ki je zanje značilna nižja idejna raven, in v podjetjih, v katerih je samoupravljanje nerazvito, v. katerih niso sorazmerno zastopane vse skupine zaposlenih in kjer je premalo delavcev, je mnogokrat vpliv uprave odločilen in se spreminjajo organizacije v njeno »podaljšano roko«. Na nevarnost takih teženj tudi v večjih gospodarskih

41

organizacijah opozarja dejstvo, da je v vodstvih Zveze komunistov na ravni podjetij (tovarniški komiteji in podobno} v podjetjih z nad 500 zaposlenimi delavci kar 53,8 odstotka vodij proizvodnje. Ker je tudi v organih samoupravljanja zelo veliko vodij proizvodnje (v upravnih odborih kar 52,2 odstotka), ljudi z višjo izobrazbo in višjimi osebnimi dohodki, moramo seveda poleg pozitivnih posledic tega dejstva (povezanost vseh linij, večja sposobnost itd.) vsekakor upoštevati tudi to, da so takšne razmere ugodne za afirmacijo birokratskih in tehnokratskih pogledov ter za zanemarjanje interesov neposrednih proizvajalcev in njihovega vpliva. To velja še toliko bolj za tista podjetja, v katerih se skuša uveljaviti dokaj zaprta skupina ljudi, ki dalj časa zadržuje v svojih rokah ključne položaje v samoupravnih in upravnih organih ter v političnih organizacijah. V veliki večini primerov lahko z idejnim vplivom in z manjšimi strukturnimi spremembami v vodstvih toliko zajezimo negativne posledice, da ne morejo znatneje krniti samoupravnih odnosov in idejnopolitične samostojnosti osnovnih organizacij ZK Slovenije. Osnovne organizacije v večjih kolektivih so že razvile mnoge oblike < aktivi, posveti, ekipno delo, pritegnitev širokega kroga komunistov k delu tovarniških komitejev itd.) povezovanja komunistov glede na njihove interese in sposobnost. Vendar pa je v nekaterih večjih delovnih organizacijah še vedno prisotna težnja, da vodstva Zveze komunistov nastopajo v imenu članstva dajejo direktive, ne prisluhnejo mnenju kolektiva ter zanemarjajo vse tisto, kar same zahtevajo od višjih vodstev Zveze komunistov. Prav tako moramo opozoriti na nekaj značilnih lastnosti osnovnih organizacij ZKS na univerzi. Na idejna in politična gibanja med študenti vplivajo po eni strani sodobna protislovja v socializmu, po drugi strani pa posebni problemi univerze kot pomembne družbene ustanove in končno še posebnosti družbenega osveščanja intelektualne mladine. Čeprav smo tudi na področju visokega in višjega šolstva dosegli znatne uspehe (nekateri uspehi univerzitetne reforme; sorazmerno izboljšanje materialnega položaja univerze in znanstvenih ustanov; povečanje štipendij; interes družbe za univerzo se je povečal; oblikovali in uveljavili so se novi mladi marksistično

usmerjeni znanstveni delavci itd.), je vendarle res, da so se v zadnjem času nakopičila mnoga vprašanja, ki so že dalj časa dozorevala. V takšnih razmerah in ko so se močneje aktivirale nekatere sile, ki so hotele demagoško izkoriščati tak položaj, komunisti na univerzi niso vedno znali pravilno ocenjevati naravo posameznih pojavov in političnih gesel. V zaostrenih idejnopolitičnih nasprotovanjih, do katerih je v zadnjem času prišlo, so se pokazale tudi posledice napak, ki so nastale v prejšnjih letih pri delovanju organizacij Zveze komunistov Slovenije na univerzi. Nerazvitost idejnega delovanja in nekaj napak, ki so bile storjene v prizadevanjih, da se položaj hitro popravi, so po svoje prispevale k temu, da se niso vsa protislovja reševala z normalno intenzivnostjo in ob nenehni krepitvi pozicij naprednih sil na univerzi. Izboljšanje položaja je odvisno tako od hitrejšega reševanja širših družbenih problemov in problemov visokega šolstva ter notranjih odnosov v organizacijah Zveze komunistov Slovenije na univerzi, kakor tudi od tega, kako hitro bo dozorevala idejna in politična zrelost komunistov in njihovih vodstev na univerzi. Komunisti in vodstva izven univerze nosijo del odgovornosti za sedanje stanje in tudi od njihove politike in ustreznih ukrepov je odvisno, kako hitro se bodo v prihodnje krepile pozicije naprednih sil na univerzi. Vzroke za relativno počasno uresničevanje spremenjene funkcije osnovnih organizacij moramo iskati tako v vplivu družbenih nasprotij kot v strukturnih značilnostih članstva (socialna in starostna sestava, čas vstopa v Zvezo komunistov, socialni položaj), stari miselnosti, nizki idejni ravni, v ostankih starih odnosov med vodstvi in organizacijami itd. Ne smemo pa prezreti tudi vloge, ki jo ima nasprotje, ki nastaja med širše opredeljenimi nalogami članstva in relativno omejenimi možnostmi, ki jih nudi že sam okvir združevanja komunistov v osnovnih organizacijah. Zato je naravno, da dozoreva spoznanje, ki se je zlasti uveljavilo v razpravah o predlogu statuta ZKJ, da so klasične meje osnovnih organizacij že preozke za organiziranje in združevanje komunistov, in to zaradi sedanje narave, širine in zapletenosti družbene odgovornosti komunistov v delovnih organizacijah, komuni in na drugih področjih družbene dejavnosti.

43

Posebno pozornost je Zveza komunistov posvetila številnim vprašanjem kadrovske politike. Pri tem je izhajala iz programskih načel, iz splošne politike ZKJ in iz ustave. Takšna usmeritev je neogibno vodila k večji demokratizaciji v kadrovski politiki, prav tako pa je tudi krepila samostojnost in odgovornost vodstev družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih organov pri reševanju kadrovskih problemov. Ta prizadevanja komunistov so veliko prispevala k temu, da se je tudi na kadrovskem področju zmeraj bolj uveljavljala nova družbena vloga Zveze komunistov. Skrb za kadre, za njihovo pravilno izbiro in vzgojo, seveda v skladu z družbenimi interesi in družbeno funkcijo posameznih samoupravnih organizmov in organizacij, postaja čedalje bolj stvar širšega kroga delovnih ljudi, upravljavcev samih. Ker pa nastajajo pri tem še številni pojavi subjektivizma in prakticizma, večkrat pa se tudi srečujemo z interesi posameznikov, ki se ne ujemajo zmeraj z družbenimi interesi, se bodo morali komunisti v prihodnje še močno prizadevati, da bi ta proces, čeprav je precej v zapleten in občutljiv, hitreje napredoval. Sedanja usmeritev v kadrovski politiki je omogočila normalni razvoj kadrovskih služb in organov v skupščinah, upravnih organih in delovnih organizacijah. Organizirana prizadevanja komunistov pri izdelavi statutov delovnih organizacij in družbenopolitičnih skupnosti so nemalo prispevala k temu, da so ta vprašanja dobila ustrezno mesto na vseh družbenih področjih. Načelo obnavljanja vodstev, ki ga omogočata rotacija in omejena možnost ponovne izvolitve; merila za izbor kadrov, pri katerih zmeraj bolj stopajo v ospredje strokovnost, družbena angažiranost in ugled; neposrednost pri izbiranju ljudi in volitvah v razne samoupravne organe ter na odgovorne politične in gospodarske položaje — so postali sestavni del samoupravljanja, prizadevanj vseh subjektivnih sil. Rotacija kot bistvena sestavina demokratizacije v kadrovski politiki povzroča še zmeraj precej težav. Te izvirajo deloma iz nerazumevanja tega načela in iz osebne prizadetosti posameznikov, deloma pa tudi zaradi birokratskega ravnanja samoupravnih in političnih organov ter posameznikov do prizadetih ljudi. 44

pri delu starejših kadrov sta se pojavila vznemirjenost in nezaupanje v načelo rotacije. K temu so v marsičem pripomogla nekatera odstopanja od načelnih stališč in često neživljenjsko uveljavljanje zakonskih in ustavnih določil. To je imelo nemalokrat za posledico brezdušen in birokratski odnos do človeka in pa to, da so se hoteli ponekod z upokojitvijo »znebiti« posameznikov na vodilnih mestih. Pri tem so bili marsikdaj prizadeti tudi nekateri revolucionarji in borci NOB. Vodstva Zveze komunistov so te pojave pravočasno ugotavljala in jih urejala, s čimer so pripomogla, da se je rotacija uveljavila kot nujen in normalen proces v našem družbenem sistemu, pri tem so nenehno opozarjala, naj bodo ravnanja s prizadetimi ljudmi demokratična in humana. Skladno z razvojem demokratizma v družbi si je Zveza komunistov v Sloveniji pravočasno in uspešno prizadevala za to, da se ne bi družbene funkcije, posebno politične, preveč kopičile pri posameznikih. Številne analize o obremenjenosti posameznih članov Zveze komunistov s funkcijami kažejo, da tega problema še nismo rešili in da bo treba v prihodnje še dosledneje razbremenjevati s funkcijami preobložene ljudi. Prav tako je pomembna postopna deprofesionalizacija političnih funkcij v družbenopolitičnih organizacijah. Javna volilna funkcija naj v perspektivi postane čedalje bolj naravno podaljšanje udeležbe v delovnem procesu. Napačno bi bilo, da bi mlade ljudi spreminjali v poklicne politične delavce, opravljanje življenjskega poklica naj jim bo poglavitna družbena obveznost. V tej smeri je v praksi že sprožen proces, ki onemogoča, da bi se kadri predolgo zadrževali na profesionalnih političnih dolžnostih. Na politične funkcije prihajajo praviloma že kadri z ustrezno strokovno usposobljenostjo, kar nedvomno bistveno olajšuje, da se pozneje vračajo v svoj poklic. Ljudem, ki so preživeli daljše obdobje na političnih dolžnostih, moramo tudi v prihodnje omogočiti dopolnilno izobraževanje. Načelna stališča ZKJ o kadrovski politiki so se uspešno realizirala tudi v konkretni praksi znotraj Zveze komunistov. Organizacije in vodstva Zveze komunistov so posvetile večjo skrb usposabljanju kadrovskih komisij pri komitejih za samostojno delo. V zadnjih letih so potekale volitve v vodstva neprimerno bolj demokratično, na temelju široke in vsestranske

45

razprave med članstvom o kandidatih. Bistveno se je tudi spremenila socialna in kvalifikacijska struktura vodstev Zveze komunistov. S tem je bila zagotovljena večja kvaliteta vodstev, ki je nujno potrebna za izvajanje čedalje bolj zahtevnih nalog, hkrati pa je takšna socialna struktura tudi znatno bolj odsevala strukturo članstva г Vsa ta prizadevanja, predvsem pa velika skrb Zveze komunistov za družbenopolitično izobraževanje komunistov, so veliko prispevela k boljši organiziranosti komunistov v Sloveniji, pospeševala so ustreznejše metode političnega delovanja, s tem pa tudi vplivala"na večjo idejnopolitično učinkovitost in večala ugled Zveze komunistov. Vodstva Zveze komunistov Slovenije

Vodstva ZK Slovenije, občinski in okrajni komiteji ZK — delo Centralnega komiteja obravnava poročilo v drugih poglavjih — so svoje naloge v času med obema kongresoma opravili odgovorno in z uspehom. Mnogo so prispevala k oblikovanju pravilne politike Zveze komunistov in k stalni krepitvi progresivne usmeritve vsega članstva. Bila so politični nosilec in praktični organizator uveljavljanja nove družbene vloge Zveze komunistov. V tem času so se tudi postopoma spreminjali medsebojni odnosi med vodstvi in članstvom, nastajale so nove kvalitete in oblikovala se je nova funkcija posameznih vodstev v delovanju Zveze komunistov. Občinski komiteji so postajali vse bolj samostojni oblikovalci politike Zveze komunistov na svojem področju v okviru splošnih načel in smernic Zveze komunistov Jugoslavije. Spremenil se je njihov odnos do drugih političnih organizacij in predstavniških teles. Tako navzven kot navznoter organizacije se je vse bolj afirmirala funkcija občinskih vodstev kot središče za idejnopolitično analiziranje družbenih gibanj v občini, usmerjanje, spodbujanje, koordiniranje široke demokratične izmenjave mnenj in stališč komunistov, ki naj pripelje do skupnih in obveznih sklepov. Tako so občinski komiteji Zveze komunistov Slovenije že pričeli izgubljati enostransko funkcijo nadrejenega organa. Kolikor so uspeli razvijati nove oblike delovanja in 46

novezovanja s članstvom ter nove odnose, so že postajali organ vseh komunistov in instrument njihovih progresivnih teženj. Zdaj so si občinska vodstva ZK Slovenije zastavila za svoj neposredni cilj to, da dosežejo čim popolnejše kolektivno delo komiteja, njegovih organov in vseh komunistov. Stališča, ki jih sprejemajo komiteji ZK Slovenije, so že čedalje bolj plod vsestranskih razprav komunistov v osnovnih organizacijah, v aktivih in na sejah komiteja. Toda nekateri občinski komiteji še sprejemajo važne odločitve v ožjem krogu in njihovi stiki s komunisti so še preveč posredni. Pri njih se nova vloga občinskih komitejev uveljavlja bolj kot tendenca, kot pa že povsem prevladujoča in vsakdanja delovna praksa. Nove procese zavira pritisk neposrednih operativnih nalog. Pod pritiskom nujnosti pri reševanju problemov nekatera občinska vodstva, posebno sekretarji, odstopajo tudi od lastnih načel in v skladu z »zakoreninjeno prakso« še zmeraj tu in tam operativno in osebno rešujejo tudi takšne konkretne probleme, ki bi jih morali reševati drugi pristojni organi. Mnogo časa izgubljajo za dogovore z »vodilnimi« iz občinske skupščine ali iz gospodarskih organizacij. Poleg preobremenjenosti pa vpliva nanje tudi nezadostna samostojnost organizacij in komunistov. Stare mentalitete in starih relacij ni namreč mogoče odpraviti kar čez noč. Toliko bolj, ker se v vseh tistih primerih, ko občinski komiteji že deklarirajo nove odnose, v praksi pa delajo po starem, to staro ozračje med komunisti obnavlja in krepi prav zaradi tega nasprotja med besedami in dejanskimi odnosi. V ta razkorak med težnjami in besedami o potrebnosti delati po novem ter med dejansko prakso pa jih prisiljuje tudi okolica, ki od komitejev in sekretarjev zahteva ukrepanje in rešitev problemov, ki so v pristojnosti drugih oblastnih, upravnih ali pa samoupravnih organov. V slabše razvitih občinah je močan pritisk osnovnih organizacij samih in komunistov na občinska vodstva, da bi odločala »hitro, konkretno in avtoritativno«, kar se seveda lahko ujema s težnjami tistih sil, ki bi rade izrabljale ugled Zveze komunistov kot sredstvo političnega pritiska za podporo njihovim bolj ali manj pravilnim načrtom, akcijam, investicijam ipd. Ne smemo pa prezreti tudi teženj, da bi nekatere skupi-

47

ne ali posamezniki iz gospodarstva ali uprave želeli zavarovati svoje monopolistične in subjektivistične interese z ugledom in avtoriteto občinskega.vodstva Zveze komunistov. Takšni in podobni pritiski so imeli znaten delež pri tem, da v posameznih obdobjih in v posameznih primerih niso imela vsa občinska vodstva dovolj političnega posluha za razpoloženje med ljudmi. Tako so se včasih znašla na repu dogodkov in v presenečenju in naglici improvizirano reagirala na nepredvidene izbruhe teh ali onih nasprotij (konflikti v gospodarskih organizacijah, stanje v šolstvu itd.). Prakticizem in dnevna stihija sta jim meglila pogled na bistvene, ključne probleme. Vse to pa je onemogočalo učinkovito in pravočasno reševanje nastalih problemov in nenehno obnavljalo staro prakso, stare odnose v novih razmerah. Na vsebino dela in vrsto problemov, o katerih razpravljajo na občinskih komitejih, že vpliva širši krog komunistov. Toda še zmerom so komunikacije med komunisti, organizacijami in vodstvi ZK Slovenije preslabe in ne dovolj učinkovite. Znatno so napredovali občinski komiteji ZK Slovenije glede širine in raznovrstnosti obravnavanih problemov. Zbrani podatki v raziskavi za obdobje prvih sedmih mesecev v letu 1964 nam to ugotovitev prav lepo ilustrirajo: Področje dela

Samouprava v delovnih organizacijah Gospodarstvo Ideološko delo Organizacijski problemi v ZK Samouprava v občini Kadrovska politika Družbene službe Družbenopolitične organizacije in društva Mednarodni odnosi in mednarodno delavsko gibanje Zunanja trgovina 48

Relativna pogostnost

14,68 13,64 13,61 11,91 10,71 10,22 9,35 8,41 4,13 3,34

če pa hočemo vrednotiti vidike, s katerih so obravnavali posamezna vprašanja, pa moramo ugotoviti, da je bil zapostavljen specifičen partijski, idejnopolitični vidik. Posebno v razpravah s področja gospodarstva je kaj rad prevladoval zgolj ekonomistični in tehnokratski vidik. Neproučena pa so bila v takih primerih ravno tista vprašanja, zaradi katerih so v praksi nastajale največje idejne nejasnosti. pri iskanju novih oblik povezovanja članstva Zveze komunistov smo mnogo dosegli z aktivi komunistov, čeprav še zmeraj niso dovolj razvite oblike njihovega delovanja. Praksa kaže, da še nismo našli zanje najustreznejšega mesta v dejavnosti komunistov. Gotovo je vzrok za to tudi v njihovi sestavi. V stalnih aktivih (leta 1964 jih je bilo 234, ki so vključevali 11 odstotkov vsega članstva ZK Slovenije) je največ prosvetnih delavcev in odbornikov občinskih skupščin. V občasnih aktivih (leta 1964 jih je bilo 267 s 14 odstotki vsega članstva ZKS) pa deluje največ komunistov iz organov samoupravljanja, delavcev iz kmetijstva, iz ustanov, dalje kulturnoprosvetnih delavcev itd. To pomeni, da so v bistvu ti aktivi, zlasti to velja za stalne, organizirani na dokaj sorodnih načelih kot osnovne organizacije, le da združujejo komuniste iz več sorodnih delovnih organizacij. Potemtakem so še vedno pretežno nadomestilo za osnovno organizacijo. Izkušnje nam kažejo, da bo za aktive ugodneje, ko bomo — zlasti v občasne aktive — združevali komuniste, ki se zanimajo za določeno skupino problemov (šolstvo, zdravstvo, samoupravljanje, delo občinskih skupščin itd.), ne glede na mesto zaposlitve, temveč glede na njihovo mesto v določenih družbenih odnosih, glede na njihov družbeni interes in družbeno odgovornost. Ne glede na kritične pripombe o delu komitejev in aktivov moramo ugotoviti znaten napredek v oblikah in metodah dela komitejev. Iz leta v leto se izboljšuje sestava občinskih komitejev in različnih pomožnih teles: komisij, študijskih skupin itd. Po ukinitvi sekretariatov se je povečala kolektivnost v delu komitejev. Občinske konference so bile po IV. kongresu ZKS leta 1959, 1961, 1962, 1963 in 1965. število občinskih komitejev se je od

49

leta 1959 do danes zmanjšalo od 89 na 62 v letu 1965. Število članov komitejev se je zmanjšalo od 2.261 v letu 1959 na 1.348 v letu 1965. Komiteji štejejo od 15 do 31 članov.

Ostali podatki (v odstotkih) Novo Izvoljeni člani Iz proizvodnje Ženske Člani do 25 let starosti

Nepopolna in končana osnovna šola Srednja šola Višja in visoka izobrazba Absolventi političnih šol Sprejeti v ZK do 1940 Sprejeti v ZK od 1941-45 Sprejeti v ZK po 1945

1959

1961

1962

1963

1965

38,7 51,8 14,4 10,0

43,1 50,7 13,8 8,7

58,8 45,0 14,1 10,9

59,9 52,3 12,8 8,3

65,9 55,3 17,4 9.9

1959

1961

1962

1963

1965

44,1 41,6 14,3 29,1 0,5 30,4 69,1

32,8 45,5 21,7 33,5 0,2 17,0 82,8

31,5 43,8 24,7 36,4 0,2 17,8 82,0

29,2 40,4 30,4 39,9 0,1 11,6 88.3

70,6 23,2 6,2 20,5 1,6 36,3 62,1

’

Ti podatki izpričujejo, da je sestava občinskih komitejev ugodna, dokazujejo prizadevanje komitejev, da bi imeli kvalificirane družbenopolitične delavce, da bi pomladili sestavo in vključili vse več proizvajalcev oziroma upravljavcev. Premalo pa je še zmeraj v teh forumih delavcev in žensk. Kljub odločnim političnim naporom, da bi bilo v komitejih več delavcev in žensk, njihovo sestavo le stežka spreminjamo. Tako kot za okrajne velja tudi za občinske komiteje ugotovitev, da se še močno prepletajo funkcije posameznih članov komitejev z dolžnostmi na drugih družbenih področjih. Povprečno imajo člani občinskih komitejev 4,3 funkcije, precej posameznikov — okrog 43 odstotkov — pa jih ima še zmerom več kot 5. V drugem delu obdobja med TV. in V. kongresom ZK Slovenije se je spreminjala funkcija okrajnih komitejev. Postajali so iniciativno in politično analitična središča Zveze komunistov. V skladu s krepitvijo odgovornosti in samostojnosti organov oblasti in družbenopolitičnih organizacij so se vse manj

50

angažirali pri reševanju konkretnih vprašanj in se vse bolj lotevali analize idejnopolitičnih procesov. Niso bili več koordinacijska središča okrajnih organov; to vlogo so prevzeli izvršni odbori okrajnih odborov SZDL. Tako je postala njihova poglavitna naloga, da so pomagali občinskim komitejem Zveze Komunistov Slovenije in jih usmerjali. Postopoma nastajajo pogoji, da njihova funkcija v strukturi ZK Slovenije ne bo več neogibna. število okrajnih komitejev se je od leta 1958 zmanjšalo od g na 4 in število članov od 381 na komaj 133 članov. Posamezni okrajni komiteji štejejo 31 do 35 članov.

Drugi podatki (v odstotkih) Novo izvoljeni člani okrajnih komitejev Ženske Iz proizvodnje Sprejeti v ZK do 1940 Sprejeti v ZK od 1941-45 Sprejeti v ZK po 1945

Nepopolna in končana osnovna šola Srednja šola Višja in visoka izobrazba Politična izobrazba

1958

1960

1963

44,0 14,7 40,4 7,3 47,5 45,1

53,3 14,4 38,7 4,6 43,7 51,7

69,2 21,8 45,0 0,7 25,6 73,7

1958

1960

1963

60,0 30,3 9,7 36,3

44,4 35,0 20,6 45,4

24,9 30,0 45,1 33,1

Analiza kaže, da je bila v okrajnih komitejih dosežena kvalitetnejša sestava, saj se je povečalo število članov iz neposredne proizvodnje, število žensk in mlajših kadrov. Povprečna starost članov okrajnih komitejev je prvotno znašala 36,7 let, sedaj pa znaša 33 let. To so vsekakor pozitivni premiki pri uresničevanju osnovnih principov kadrovske politike Zveze komunistov. Za obdobje do leta 1963 je značilno še močno prepletanje funkcij članov okrajnih komitejev z dolžnostmi v vodstvih družbenopolitičnih organizacij in skupščinskih telesih, medtem ko se je po letu 1963 število tako obremenjenih članov že bistveno zmanjšalo — od 522 članov na 116 članov, ki so v skup-

51

nem številu še ohranili navzkrižne funkcije. V povprečju j$ imel posamezni član okrajnega komiteja leta 1960 po 6 funkcij, leta 1963 pa po 4 funkcije. Načelo rotacije, ki pomeni važen korak v demokratizaciji kadrovske politike, smo v Zvezi komunistov že močno uve. ljavili. Ob volitvah novih občinskih komitejev je bilo izvoljenih leta 1958 — 38,7 odstotka, leta 1961 — 43,1 odstotka, leta 1962 — 58,8 odstotka in leta 1963 — 59,9 odstotka, v nove okrajne komiteje pa leta 1958 — 44,0 odstotka, 1960. leta 53.3 odstotka in 1963. leta 69,2 odstotka novo izvoljenih članov. Idejnopolitično izobraževanje

Spremenjen položaj proizvajalca v sistemu družbenega samoupravljanja, ko neposredneje vpliva in oblikuje družbene odnose, pomeni močno spodbudo za širšo družbeno in ideološkopolitično vzgojo in izobraževanje vseh proizvajalcev, ne le komunistov, širše spoznavanje družbenih in ekonomskih odnosov ter idejnih vplivov pa je obenem tudi pogoj za zavestno in kvalificirano urejevanje teh odnosov, za premagovanje protislovij, ki na dani stopnji razvoja obstajajo in vsakodnevno nastajajo. Upoštevajoč nove razmere in dimenzije idejnega boja, je Zveza komunistov Slovenije že več let skrbno izpopolnjevala sistem idejnopolitičnega izobraževanja svojih članov in delovnih ljudi sploh. V tem obdobju se je zlasti močno razmahnilo politično šolstvo. Tako je bilo v tem obdobju (1959/60 do 1963/64) organiziranih 460 političnih šol z 11.211 slušatelji (podatki so le za šole, ki so bile v okviru delavskih univerz; vštete niso mladinske in sindikalne šole, ki so jih organizirale te organizacije za svoja vodstva — teh je bilo 284 s 7276 slušatelji). Za vodstva političnih in družbenih organizacij so komiteji Zveze komunistov organizirali 300 seminarjev z 8783 slušatelji. Močno se je v tem času razvilo tudi splošno družbeno izobraževanje občanov, zlasti v okviru delavskih univerz. Tako so samo delavske univerze v obdobju med kongresoma organizirale preko 2.800 tečajev in seminarjev za samoupravne organe in člane delovnih kolektivov, ki se jih je udeležilo nad 92.000 slušateljev.

52

Ti uspehi so glede na število oblik in slušateljev nedvomno veliki, zlasti še, ker so jih te ustanove mnogokje dosegale brez večje družbene pomoči. Toda kvaliteta družbenega izobraževanja ni povsem zadovoljiva. Mnogo je še historicizma, formalizjna, verbalizma in starega prosvetljevanja v izobraževanju, ki še vse premalo aktivira in usposablja upravljavce za širše razumevanje konkretnih družbenih problemov in samostojno presojanje in opredeljevanje v konkretni situaciji. Z ustanovitvijo visoke šole za politične vede je politično šolstvo dobilo tudi svoje mesto v sistemu visokošolskega študija in znanstvenoraziskovalnih ustanov. Z novo revijo »Teorija in praksa« (naklada 6.000 izvodov), Id jo izdaja visoka šola za politične vede, so dobili slovenski komunisti in drugi družbeni delavci spodbudo in novo možnost za spoznavanje, analiziranje ter usmerjanje idejnopolitičnih tokov v naši družbi. širšemu krogu bralcev je bil namenjen -list »Komunist«, ki izhaja kot slovenska izdaja glasila ZKJ. V petih letih se je povečalo število naročnikov od 12.000 na sedanjih 18.500. List je prispeval k temu, da so bralci bolje spoznavali izkušnje in dejavnost Zveze komunistov Jugoslavije. Uredništvo slovenske izdaje lista je v zadnjih letih razvilo tudi obsežno založniško dejavnost, ki dopolnjuje izdaje drugih založb (npr. Cankarjeve založbe). V treh letih je izdalo 37 brošur v nakladi 460.000 izvodov. V letu 1964 pa je pričelo izdajati tudi novo knjižnico »Sodobni svet«.

IV

Delo Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in njegovih organov Potem ko smo ocenili medkongresno obdobje zadnjih let kot novo etapo v graditvi socialistične družbe pri nas, je treba spoznati še nekatere glavne značilnosti dela Centralnega komiteja samega kakor tudi njegovih organov. Povsem jasno je, da smer družbenih in ekonomskih gibanj pa dviganje zavesti in spreminjanje vloge Zveze komunistov v drugačnih razmerah niso bila plod spontanega, stihijskega

razvoja, temveč so jih vodstveni organi Zveze komunistov Slovenije zasnovali, spodbujali, organizirali in usmerjali ob pobudi in razmeroma širokem sodelovanju članov Zveze komunistov. Temeljna usmeritev Centralnega komiteja ZK Slovenije, ki se je v omenjenem obdobju kazala tako v njegovem delu kakor tudi v delu njegovih organov (izvršni komite, organizacij sko-politični sekretariat, komisije) kaže naslednje poglavitne značilnosti: — Centralni komite in njegovi organi so oblikovali politiko na temelju programa ter smernic VII. kongresa ZKJ in IV. kongresa Zveze komunistov Slovenije. Iz teh izhodišč je Centralni komite razvijal svojo idejno, politično, organizacijsko in kadrovsko dejavnost ter usmerjal delovanje komitejev in organizacij Zveze komunistov Slovenije; — pozornost Zveze komunistov in dejavnost komunistov sta vodili h ključnim problemom in protislovjem družbenega razvoja, k ocenjevanju problemov v medsebojni odvisnosti, izhajajoč od vzrokov, ki jih povzročajo; — prva idejnopolitična funkcija Zveze komunistov je bila ta, da je razvijala in utrjevala samoupravni družbeni organizem ter ga pomagala osvobajati vseh pritiskov in spon, ki bi ožili ali krnili njegovo samostojnost; — Zveza komunistov se je vse bolj razvijala kot idejnopolitični faktor v tem smislu, da si ni lastila posebnih pravic kot organizacija, ki odmerja naloge drugim organizacijam in družbenim organom, da pa tudi ni postajala izvrševalec nalog in sklepov drugih organov in posameznikov, niti ne samo »kvalificiran družbeni kritik«; — utrjevala je samostojnost in razvijala politično in organizacijsko moč množičnih političnih organizacij, kot so SZDL, sindikati in Zveza mladine — kot množični nosilci družbenopolitične tvornosti ljudi; — vloga Zveze komunistov kot idejnopolitičnega in usmerjevalnega faktorja se je uresničevala ob aktualnih družbenih problemih, ne pa zgolj s tem, da bi iskala nove metode in oblike dela komunistov, ali z deklaracijami o vodilni vlogi, kot da je ta sama sebi namen;

54

_ politika in metoda dela Centralnega komiteja in njegovih organov sta vodili k politični samostojnosti in odgovornosti organizacij Zveze komunistov in predvsem občinskih komitejev, ki ne smejo postati samo izvrševalci nalog in direktiv višjih organov Zveze komunistov, temveč naj v — okviru splošne politike CK ZKJ ter CK ZKS in ob sodelovanju čim širšega kroga komunistov — na svojem območju določajo politiko in stališča za delo komunistov; — in končno so komunisti kot politični in družbeni delavci delovali predvsem v samoupravnih organih in v družbenopolitičnih organizacijah in tako premagovali zaprtost organizacij in poglede, po katerih se vloga in dolžnosti člana ZK uresničujejo le tako, da formalno izpolnjujejo organizacijske obveznosti v okviru organizacije Zveze komunistov. Iz teh nekaj osnovnih izhodišč se je razvijala celotna usmerjevalna dejavnost Centralnega komiteja, ki si je prizadeval, da bi iz teh izhodišč povezoval vsa vsebinska, organizacijska, metodološka pa tudi kadrovska vprašanja v delu Zveze komunistov Slovenije. Seveda ni mogoče trditi, da je Centralni komite ZK Slovenije ta načela in izhodišča v celoti uresničil in da ni bilo slabosti v njegovem delu. Vendar je res, da je takšna usmeritev v njegovem delu že prevladala. Dejavnost Centralnega komiteja je potekala zvečine na plenarnih sejah, sejah izvršnega komiteja in v delu komisij. Prav tako je bilo njegovo delo v tem, da so člani Centralnega komiteja neposredno obiskovali teren, se udeleževali konferenc, posvetov in aktivov v občinah in delovnih organizacijah. Centralni komite je tudi organiziral seminarje za tovarniške in občinske komiteje, posvetovanja sekretarjev okrajnih in občinskih komitejev Zveze komunistov, posredoval razne informacije o posameznih problemih itd. Ne glede na tako široko aktivnost Centralnega komiteja ZK Slovenije je treba poudariti, da bi moralo biti njegovo delovanje še bolj kolektivno in neposredno. (Konkretnejša usmerjenost Centralnega komiteja in njegovih organov se kaže v prejšnjih poglavjih, pa tudi v tistem delu poročila, ki obravnava delo komisij Centralnega komi55

tej a, posredno pa tudi v zvezi z obravnavanjem dela občinskih in okrajnih komitejev.) Centralni komite je imel v obdobju po IV. kongresu do zdaj 9 plenarnih sej. šesta plenarna seja je bila razširjena in je na njej sodelovalo tudi 30 sekretarjev občinskih komitejev. Plenarne seje so dajale podlago za delo drugih organov Centralnega komiteja ter komitejev in organizacij ZK in so usmerjale dejavnost vsega članstva Zveze komunistov Slovenije. Še bolj učinkovito pa bi vplivale na delo organizacij in komitejev, če bi na njih razpravljali o posameznih vprašanjih in smernicah ter stališčih pravočasneje in konkretneje. Na delo Centralnega komiteja je deloma vplivala njegova kadrovska sestava. Tako so bili številni člani CK preobloženi z drugimi družbenopolitičnimi dolžnostmi pa tudi sorazmerno preveč jih je bilo iz republiškega središča. Na IV. kongresu je bilo izvoljeno 99 članov Centralnega komiteja, med katerimi je po sedanjem delovnem mestu zaposlenih: v zveznih oblastnih organih 11 članov, v republiških oblastnih organih 16 članov, v družbenopolitičnih organizacijah 29 članov (17 v ZK, 3 v SZDL, 7 v sindikatu, 2 v ZZB NOV), v gospodarstvu 8, v javni upravi 11, v družbenih službah 4, študent 1, svobodni poklic 1, JLA 1, ostali 14, umrli 3. Glede na teritorialno območje so člani CK zaposleni: v federaciji 20, v republiki 44, v okraju 7, v občini 3, v delovnih organizacijah 5, v JLA 1, upokojenih in drugih članov pa je 19. Med člani CK je 15 žensk. Iz strukture Centralnega komiteja je razvidno, da v njem prevladujejo člani, ki imajo odgovorne družbenopolitične funkcije v republiki — 77 odstotkov, medtem ko je članov CK iz neposredne materialne proizvodnje 5 odstotkov, iz družbenih služb pa 4 odstotki. Med člani Centralnega komiteja je bilo do VIII. kongresa ZKJ 13 članov CK ZKJ, 13 članov zveznega odbora SZDL Jugoslavije, 33 članov GO SZDL Slovenije, 3 člani CS ZS Jugoslavije, 7 članov RS ZS Sloveniije, 4 člani ZO ZZB NOV Jugoslavije, 4 člani predsedstva ZZB NOV Slovenije, 14 poslancev zvezne skupščine, 29 poslancev republiške skupščine, 29 profesionalnih političnih delavcev (med njimi 17 v komitejih ZK). Takšna družbenopolitična obremenitev je članom CK onemo56

gočala, da bi se aktivneje in neposredneje angažirali v delu Centralnega komiteja; organi Centralnega komiteja pa so si tudi premalo prizadevali, da bi jih bolj smotrno vključili v svoje delo. Izvršni komite CK ZK Slovenije

Glede na prej navedeno delovanje Centralnega komiteja je delo izvršnega komiteja imelo še važnejšo vlogo. Izvršni pomite ni samo skliceval plenarne seje CK, predlagal dnevne rede sej plenuma in stališča o problemih, ki so jih obravnavali na plenumih CK, temveč je na svojih sejah tudi tekoče obravnaval pomembna vprašanja gospodarskega, političnega, idejnega, družbenega in kulturnega dogajanja v Sloveniji. Izvršni komite, izvoljen na prvi seji CK, je štel 17 članov; na IV. plenumu junija 1982 so bili razrešeni 4 člani zaradi odhoda na nove dolžnosti, zaradi bolezni in starosti; po odhodu še enega člana na novo službeno mesto šteje danes izvršni komite 12 članov. V obdobju od IV. kongresa do 11. januarja 1965 je imel izvršni komite 45 sej, ki so bile v zadnjem času večkrat razširjene, ko so se jih udeleževali predsedniki komisij CK ZKS in sekretarji okrajnih komitejev ali posamezni člani CK. Temeljna stališča izvršnega komiteja do bistvenih vprašanj tekočega političnega in gospodarskega dogajanja so se pokazala v referatih na plenarnih sejah in v javnem nastopanju članov IK. Za mobilizacijo širšega članstva in javnosti bi bilo ob nekaterih vprašanjih — zaradi manj pogostnih sej Centralnega komiteja — umestneje in koristneje publicirati stališča izvršnega komiteja, zakaj neposrednejše seznanjanje vsega članstva Zveze komunistov bi olajšalo delovanje organizacij in komitejev, pomagalo bi, da bi bilo njihovo delo bolj kvalitetno, in prispevalo bi k uspešnejšemu idejnemu usmerjanju komunistov in realizaciji stališč. Dinamika političnega življenja pa kaže, da bo treba v prihodnje pogosteje sklicevati plenum CK Zveze komunistov Slovenije, kakor tudi obširneje obravnavati nekatere probleme iz dela komunistov ter procese na posameznih področjih družbenega, idejnega in moralnega življenja, ki so bili v zadnjih letih zapostavljeni ali le površno obravnavani.

Organlzacijsko-politični sekretariat CK ZKS

Organizacijsko-politični sekretariat je koordiniral, povezoval in usmerjal delo komisij Centralnega komiteja ter na podlagi sklepov plenarnih sej CK ZKS in sklepov izvršnega komiteja usmerjal in združeval tekoče delo v Centralnem komiteju, vodil funkcioniranje njegove politične operative in ukrepal za organizirano delovanje vodstev in organizacij ZK. Z delovanjem v vertikalni in horizontalni smeri v smislu povezovanja dela komisij ter z organiziranjem posvetov z vodstvi okrajnih in občinskih komitejev, z organizacijo seminarjev za občinske in tovarniške komiteje ter bazenskih posvetovanj, dalje z obiski na sejah komitejev, z organizacijo seminarjev za občinske in tovarniške komiteje, z individualnim delom članov organizacij sko-političnega sekretariata je nudil pomoč vodstvom in organizacijam ZK pri izvajanju politične linije in pri koordinaciji stališč, sprejetih na sejah plenuma in izvršnega komiteja, in hkrati odpiral in proučeval probleme ter jih (kot gradivo za seje) posredoval izvršnemu oziroma Centralnemu komiteju. Organizacijsko-politični sekretariat je dajal tudi okvirna navodila za notranjo organizacijo ter za tehnično in finančno poslovanje komitejev. Kot vodstveni organ ustanove je urejal zadeve s področja delovnih razmerij zaposlenih političnih delavcev in uslužbencev in delavcev v Centralnem komiteju ter usmerjal urejanje teh zadev pri nižjih vodstvih Zveze komunistov Slovenije. Komisije Centralnega komiteja

Kot pomožni organi Centralnega oziroma izvršnega komiteja so v medkongresnem obdobju delovale naslednje komisije: 1. ideološka komisija 2. organizacijska komisija 3. komisija za kadre 4. kontrolna komisija 53

(

5. komisija za mednarodne stike 6. zgodovinska komisija

Ideološka komisija je delovala predvsem na področju proučevanja in analiziranja idejnih vprašanj naše družbene prakse ter političnega izobraževanja. Povezovala se je s številnimi ustanovami in komunisti, ki so se aktivneje ukvarjali z idejnimi vprašanji. Še posebej je skrbela za razvoj političnega šolstva in sodelovala pri ustanovitvi in razvoju visoke šole za politične vede, ki postaja vse pomembnejši faktor idejnopolitičneaga izobraževanja kadrov Zveze komunistov in močno oporišče za globlje znanstveno-teoretično proučevanje aktualnih problemov doma in v svetu. Prav tako je podpirala razvoj drugih znanstvenih ustanov s področja družbenih ved. Precejšen del svoje aktivnosti je tudi posvetila organizaciji in dejavnosti večernih političnih šol in drugim oblikam političnega izobraževanja. V letih 1959—1963 je bila še posebno pomembna dejavnost centra za marksistično izobraževanje kadrov, ki je deloval v okviru ideološke komisije. Njegov delovni program, ki ga je zelo uspešno uresničeval, je med drugim zajemal politično šolstvo in družbenoekonomsko izobraževanje kot tudi družbenopolitično izobraževanje mladine v okviru rednega šolskega sistema. Organizacijska komisija je obravnavala probleme notranje graditve in razvoja ZK. Komisija je analizirala metode dela organizacij in komitejev, proučevala odnose med komunisti in organizacijami ter organizacijske probleme ob vsebinskih vprašanjih, ki so nastajali na družbenopolitičnem področju. Posebno pozornost je komisija posvečala strukturi Zveze komunistov Slovenije, pojavom v gibanju članstva, analizirala je negativne tendence v strukturi ter nanje opozarjala komiteje in organizacije. V njenem sestavu je bila tudi informativna, dokumentacijska in statistična služba. Ob tem velja pripomniti, da sedanje potrebe pri delu CK in drugih vodstev Zveze komunistov kažejo, da prav te službe še niso primerno razvite in strokovno usposobljene, da bi lahko ob sodelovanju z

drugimi tovrstnimi službami posredovale ustrezno gradivo za Temeljitejše in solidnejše obravnavanje problemov, s katerimi se Zveza komunistov srečuje v praksi. V sestavu organizacijske komisije so se reševale tudi pritožbe in prošnje, ki jih je prejel CK. V obdobju med dvema kongresoma, v letih 1960—1964, je CK prejel 739 pritožb (od tega 108 anonimnih) oziroma prošenj. Med prosilci je samo 40 odstotkov članov ZK. Te vloge je organizacijska komisija reševala bodisi neposredno bodisi preko komitejev Zveze komunistov ali drugih pristojnih organov. Komisija za kadre je vso svojo aktivnost usmerila v uveljavljanje kadrovske politike, začrtane v številnih dokumentih ZKJ V tej aktivnosti je prispevala k razvoju kadrovskih služb na sploh (v podjetjih, upravi, skupščinah), še posebej pa kadrovskih služb v vodstvih Zveze komunistov. Pri postavljanju kriterijev za kadrovanje je izhajala iz načela samostojnosti samoupravnih organov glede kadrovanja. V Zvezi komunistov je na osnovi analiz sestava vodstev postavljala kriterije za izbor članov vodstev, upoštevajoč pri tem vso zahtevnost nalog vodstev in metod delovanja Zveze komunistov v sodobnih razmerah. Prav zaradi tega je bila posebna pozornost posvečena demokratizmu v kadrovanju, ki se je uspešno uveljavljalo in omogočilo izbor še kvalitetnejših vodstev Zveze komunistov (tako glede socialne strukture kakor glede izobrazbe, starosti itd.). Komisija je veliko pozornosti posvečala tudi izobrazbi kadrov, ki delajo v vodstvih Zveze komunistov, tako splošni, še posebej pa politični. V sodelovanju z ideološko komisijo je bilo organizirano redno politično izobraževanje, ki je zajelo — v času med kongresoma — 768 članov (99 v polletnih seminarjih, 137 v enoletnem oddelku VŠPV, 301 na I. in 261 na II. stopnji VŠPV v Ljubljani). Razen tega je komisija pri organiziranju dela kadrovskih komisij v Zvezi komunistov in v sodelovanju s kadrovskimi komisijami drugih družbenopolitičnih organizacij težila za dekumulacijo političnih funkcij, za stalno smotrno obnavljanje kadrov na vodilnih političnih dolžnostih, za nenehen dotok

60

mlajših sposobnih ljudi v politična vodstva ter za strukturo vodstev, ki mora biti skladna s socialno strukturo, tako delovnih kolektivov kot članstva Zveze komunistov. Pri takem svojem delovanju je bila komisija kljub mnogim težavam, ki izhajajo iz družbenih odnosov na sploh, posebno pa iz mnogih subjektivnih teženj pri kadrovanju, v svojem delu uspešna. Kontrolna komisija je v medkongresnem obdobju izpolnjevala naloge, ki jih je določal statut, tj. obravnavala je posamezne primere kršitve programa ZKJ ter reševala prošnje in pritožbe v tej zvezi. Poleg tega je komisija reševala prošnje in predloge za ponovni sprejem v ZK, urejala posameznim članom staž ter spremljala problematiko politične aktivnosti bivših pristašev IB. Do leta 1961 je sodelovala pri reševanju prošenj za podelitev partizanske »spomenice 1941«. V zadnjih letih pa se je njeno delo bolj usmerjalo v notranjo partijsko problematiko, zlasti na področju disciplinskih ukrepov. Komisija za mednarodne stike je bila ustanovljena šele novembra 1963. Njeno delo je bilo predvsem spremljati delo okrajnih in občinskih komitejev na področju mednarodnih stikov ter študirati najpomembnejšo partijsko publicistiko KP Italije in Avstrije. Komisija pa je sodelovala tudi pri vsebinski in organizacijski pripravi obiskov vseh delegacij in študijskih skupin komunističnih partij, ki so bile v Sloveniji kot gostje CK ZKJ oziroma CK ZKS. Zgodovinska komisija je obravnavala gradivo v zvezi s pisanjem zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije, proučevala problematiko dela inštituta za zgodovino delavskega gibanja ter pretresala posamezne idejnopolitične probleme v obravnavanju razvoja socialističnega in komunističnega gibanja v publicistiki in zgodovinskih vedah, še posebej pa se je konkretno in neposredno ukvarjala z izdelavo alfabetarija za gesla iz zgodovine socialističnega in komunističnega gibanja za jugoslovansko enciklopedijo. Dosedanje izkušnje so pokazale, da je bilo delo komisij od časa do časa medsebojno premalo povezano in koordinirano, kar je v določeni meri zmanjševalo učinkovitost pri izpolnje-

vanju nalog, pa tudi problemi niso bili vsakokrat proučeni v zadostni celovitosti. Tako so občasno tudi posamezni važni problemi, s kate, rimi so se ukvarjale komisije, ostali v popolni domeni posa. mezne komisije, zaradi česar je bila interpretacija bodisi pre. več enostranska ali pa so bili premočno poudarjeni organize cijski vidiki. Nedvomno je, da bo treba za odpravo slabosti v delu bodočega Centralnega komiteja najti ustrezne organizacijske in kadrovske rešitve.

priloga

Strukturne spremembe v ZK Slovenije д. članstvo

Obstoječa kategorizacija socialnih skupin v statistiki Zveze komunistov Slovenije sicer ne omogoča popolnejše analize, vendar vseeno dopušča nekatere načelne sklepe. V strukturi Zveze komunistov so bili v letu 1964 delavci (s 35,9 odstotka) najštevilnejša homogena socialna skupina. Inženirjev in tehnikov je bilo 8 odstotkov; zdravstvenih delavcev 1,3 odstotka; prosvetnih delavcev 6,2 odstotka; pravnikov in ekonomistov 2,2 odstotka; kmetov 1,3 odstotka; drugih poklicev z visoko in višjo izobrazbo 3,4 odstotka; s srednjo izobrazbo 10,5 odstotka; z nižjo izobrazbo 15,8 odstotka; dijakov in študentov 3,6 odstotka in ostalih 11,7 odstotka, čeprav so delavci absolutno najštevilnejša socialna skupina v SR Sloveniji, je vendar njihov delež v ZKS prav tolikšen kot v SFRJ, ki ima manj ugodno socialno strukturo. Centralni komite je pogosto analiziral politiko sprejemanja novih članov in je vsakokrat opozarjal, da je treba včlanjevati v ZKS več delavcev. V letu 1959 je bilo od vseh sprejetih 63 odstotkov delavcev, z leti pa se to število zmanjšuje, tako da v letu 1963 pade na 44 odstotkov. Negativna je težnja po upadanju relativnega deleža komunistov, ki so zaposleni v gospodarskih dejavnostih (leta 1960 — 59,4 odstotka, leta 1964 — 58,0 odstotka. Po posameznih 63

so zastopani člani ZKS z naslednjim odstotkom dejavnostih glede na vse zaposlene:

Panoga dejavnosti

1961

Dejavnosti družbenih in državnih ganov ter služb (npr. skupščine, zbornice, javna tožilstva in sodišča, politične organizacije, socialno zavarovanje itd.) 52,6 Prosveta, kultura in znanost 22,5 Trgovina, gostinstvo in turizem 18,6 Finance in zavarovanja 14,7 Promet in zveze 14,4 12,4 Kmetijstvo Industrija in rudarstvo 11,2 — Gozdarstvo Stanovanjska in komunalna — dejavnost Obrt 7,0 Gradbeništvo 6,6 Zdravstvo 9,6 Socialno varstvo 4,5

1962

1963

1964

72,0 23,4

75,8 22,9

71,8 24,7

17,4 14,1 13,2 12,4 10,2 9,1

9,1 13,7 11,2 10,2 9,4 10,8

9.8 12,7 10,4 9,4 8,9 15,0

10,5 6,4 5,0 9,0 5,0

8,8 5,7 5,0 9,8 1 4,3 J

13,7 6,3 5,7

8,2

Ta nesorazmerja, ki jih razberemo iz gornje tabele, so rezultat tako normalnih razlik (večji družbenoidejni pomen posamezne dejavnosti, stalnejši kadri, ugodnejša izobrazbena struktura) kot tudi nekaterih negativnih teženj (članstvo v ZK lahko olajša napredovanje v službi, milejši kriteriji za sprejem v ZK za ljudi z višjo izobrazbo in na vodilnih strokovnih položajih itd.). Do podobnih sklepov pridemo, če analiziramo strukturo članstva po kvalifikaciji in izobrazbi. V letu 1964 je bilo v ZKS 10,4 odstotka uslužbencev z visoko ali višjo izobrazbo, 21,3 odstotka s srednjo in 15,8 odstotka z nižjo izobrazbo, medtem ko je bilo v ZKS 7,6 odstotka visoko kvalificiranih, 19,3 odstotka kvalificiranih, 4,8 odstotka polkvalificiranih in 4,0 odstotka nekvalificiranih delavcev. Dinamika v obeh skupinah je podobna, upada le delež članov ZK z manjšo, raste pa delež članov z višjo izobrazbo ali kvalifikacijo. V letih med 1958—1964 ni bilo nobenih bistvenih razlik v razmerju med številom žensk in moških v ZK. Delež žensk v

skupnem številu članstva ZK se v tem razdobju giblje od 26 j0 27 odstotkov. Nekoliko izstopa le leto 1959, ko je bilo sprejetih več žensk v ZK. V tem letu je znašal njihov delež v primerjavi s celotnim številom 26,7 odstotka. Vsa leta narašča število žensk — članic ZK v sorazmerju s številčno rastjo članov ZK. Leta 1958 je bilo v ZK 14.496 žensk, leta 1964 pa 19.133 žensk. V zadnjih letih se vidno povečuje število novih članov v ZK, ki so stari do 25 let, vendar je še precej konstanten delež novih članov, starih od 26 do 35 let in več, kar je razvidno iz naslednjih podatkov: SKUPAJ do 25 let od 26 do 35 let od 36 in več

1961

1962

1963

1964

2.092 924 832 336

1.834 995 595 244

2.547 1.355 949 243

2.346 1.217 900 229

Pri analizi starostne strukture članstva lahko zasledimo, da je bil v omenjenem obdobju močnejši poudarek na sprejemanju mlajših članov v Zvezo komunistov, zlasti do 25 let starosti. Toda spričo naraščanja drugih starostnih kategorij članstva se celotna starostna struktura ni bistveno spremenila v primerjavi z letom 1958. Tega leta je bilo namreč mlajših od 25 let v primerjavi s celotnim članstvom 13,8 odstotka, v letu 1964 pa 11,6 odstotka, članstvo v starostni kategoriji 41— 50 let je v teh letih očitno naraščalo, in sicer od 16,6 odstotka v letu 1958 na 28,1 odstotka v letu 1964. Za razumevanje miselnosti, idejnih tokov, načina mišljenja in ovir, ki jih je treba premagovati, kadar celotna Zveza komunistov sprejema nove elemente v svoji usmeritvi in delovnih metodah, je zelo pomemben podatek o strukturi članstva glede na leto sprejema. Predstava o družbeni vlogi organizacije in njenih temeljnih vrednotah, ki jih dobijo člani v času, ko stopajo v organizacije, je tisti faktor, ki že dolgo in relativno močno vpliva na zavest in prakso komunistov. To velja tako za pozitivne kot negativne posledice. Upoštevati pa moramo tudi razlike v kriterijih za sprejem v članstvo Zveze komunistov, ki se deloma spreminjajo v posameznih obdobjih. 65

Leto sprejema v ZK

do od od od od od od

1940 1941—1944 1945—1948 1949—1952 1953—1957 1958—1962 1963 dalje

SKUPAJ

1958 število

1964

%

število

%

376 7.937 18.083 15.032 7.882 4.476 —

0,7 14,7 33,6 27,9 14,4 8,7 —

369 7.564 16.184 12.734 7.203 22.838 4.212

0,5 10,6 22,8 18,0 10,1 32,1 5,9

53.786

100,0

71.104

100,0

Podatki kažejo, da je več kot polovica (51,9 odstotka) članov ZKS stopilo v organizacijo do leta 1952, ko smo začeli uveljavljati samoupravljanje. To nas opozarja, da moramo nujno računati na nekatere težave, ki jih po Zakonu inercije povzroča miselnost članov, ki so izoblikovali svoje poglede o ZKS v precej drugačnih razmerah, kot pa so sedanje. Seveda tega dejstva ne smemo absolutizirati, ker nam le nakaže verjetnost in obstoj raznih teženj med člani. Dejstvo, da je bilo 38,0 odstotka članov ZKS sprejemih v organizacijo po VII. kongresu ZKJ, pa opozarja na delno polarizacijo in seveda tudi na dokaj močno udeležbo članov, ki so si izkušnje pri delu v ZKS pridobili že v obdobju, ko so se razvijali samoupravni odnosi. Ta. podatek je toliko pomembnejši, če računamo, da je med novo sprejetimi v letih 1958—1964 več kot polovico delavcev in mladih v starostni skupini do 25 let. Analiza sprejemanja novih članov je važna tudi za ocenjevanje družbenega ugleda in politične moči organizacije. Glede na posebne značilnosti gibanja članstva lahko ločimo dve obdobji, in sicer prvo — od leta 1958 do leta 1961, se pravi, do III. plenuma CK ZKJ, katerega značilnost je relativno močno sprejemanje novih članov v Zvezo komunistov; in drugo — po letu 1961, v katerem se kriteriji za sprejem v ZKJ zaostrujejo in katerega značilnosti sta relativno bolj pogostno izključevanje in kaznovanje članov. Po podatkih iz leta 1964 je bilo v Sloveniji 71.104 članov ZK, kar pomeni, da se je članstvo v primerjavi z letom 1958 66

povečalo za 17.318 ali za 32,1 odstotka. V obdobju 1958—1960 zasledimo bistveno povečanje članstva, in sicer za 4.699 članov, medtem ko je bilo povečanje v ostalih letih mnogo manjše, in sicer od 1.000 do 2.000 članov letno. Samo v letih 1961 in 1962 se je skupno število članstva zmanjšalo za 1.639, kar je očitno posledica ostrejših meril za sprejemanje v članstvo, po posameznih letih je bilo gibanje števila članov naslednje: 1958

1959

1960

1961

1962

1963

1964

53.786

64.943

69.642

71.408

69.769

70.084

71.104

Gibanje članstva glede na socialno sestavo je bilo v navedenem obdobju naslednje: 1958

1959

1960

1961

1962

Delavci 20.065 27.619 29.573 27.878 26.141 Kmetje 1.717 1.784 1.713 1.343 1.099 Uslužbenci 23.937 25.555 27.383 31.352 32.006 Študentje in dijaki 2.179 3.432 4.130 3.768 2.982 5.888 6.553 6.843 7.067 7.541 Drugi

1963

1964

25.115 25.503 970 935 33.295 33.789 2.685 2.547 8.019 8.330

Iz gornjih podatkov se vidi, da se tendence prejšnjih let v gibanju socialne strukture članstva ZKJ nadaljujejo, in sicer se zmanjšuje število članov — kmetov in narobe — stalno se povečuje število uslužbencev. V primerjavi z letom 1958 zaznamujemo tudi povečanje števila članov — delavcev, vendar je treba poudariti, da se število le-teh zmanjšuje po letu I960. Število študentov in dijakov narašča do leta 1960, od tega leta naprej pa pada in je število članov — študentov in dijakov v letu 1964 približno enako kot v letu 1958. V primerjavi z leti 1958, 1959 in 1960, ko se je število članstva ZK skokovito zviševalo, v letih 1962 in 1963 ter v letu 1964 sprejemanje v ZK nima več toliko obeležje kampanjske akcije. Po III. in IV. plenumu in pismu IK CK ZKJ so bili sprejeti različni ukrepi, da bi sprejemanje novih članov ZK 67

postalo stalno m bolj kontinuirano ter povezano z dogajanji, v katerih je delovala ZK Občinski komiteji ZK so bolj vpij, vali na osnovne organizacije pri določanju politike za sprejem v ZK. Rezultat tega je bilo normalnejše in kontinuirano delo v tej smeri. Kljub vsemu temu pa organizacije, komiteji in člani ZK še zmeraj premalo spremljajo dejavnost posameznikov in se premalo posvečajo pripravam kandidatov za sprejem v ZK. Zasledimo še tudi dosti formalizma in nesistematičnosti pri obravnavanju gibanja članstva ZK. V zadnjem obdobju so komiteji kakor tudi osnovne organizacije zaostrili pogoje in odgovornost pri sprejemanju v ZK. Ta prizadevanja oziroma njihove rezultate bomo lahko ocenili šele v bližnji prihodnosti. Organizirana dejavnost komitejev je v zvezi s tem toliko bolj potrebna, kajti v nekaterih osnovnih organizacijah se še ponavljajo številne slabosti, ki preprečujejo bolj dinamično rast organizacije. Nekaj podatkov, kako se je gibalo število novosprejetih članov v posameznih letih:

Sprejetih v ZK Indeks 1958 = 100

1958

1959

1960

1961

1962

1963

1964

4.764 100

13.014 373.1

6.389 134,1

3.999 83,9

1.834 38,4

2.547 53,4