Zgodovina Slovencev. Od naselitve do reformacije [1 ed.]

Citation preview

šUsHiS

mil ko

Slovencev

KOSMOS ZBIRKA POLJUDNO ZNANSTVENIH IN GOSPODARSKIH SPISOV, SPOMINOV, POTOPISOV ITD.

MILKO KOS

ZGODOVINA SLOVENCEV OD NASELITVE DO REFORMACIJE

v*-

1933 JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA LJUBLJANA

I ^ J

1 KO

JjOOQ

Vse pravice pridržane Tiskarna sv. Cirila / Maribor / A. Hrovatin

PRVI DEL

PRED PRIHODOM SLOVENCEV

PRED PRIHODOM SLOVENCEV

POZORIŠCE SLOVENSKE ZGODOVINE

V UVODNEM POGLAVJU K ZGODOVINI SLOVENCEV SE MI ZDI UMESTNO

spregovoriti o prirodi zemlje, na kateri so živeli naši predniki od preselitve iz Zakarpatja v novo domovino — nekdaj mnogo večjo kot danes. Kakor drugod je tudi pri nas ozemlje, na katerem so živeli in še žive Slovenci, njegova velikost in oblika, meje in prehodnost, fizična struktura, podnebje in rastlinstvo, z eno besedo to, kar se imenuje tudi geopolitičen položaj, vplivalo v veliki meri na njegovo politično, gospo¬ darsko, socialno in kulturno preteklost, jo v mnogočem odločalo, čeprav — to je treba naglasiti — ne vedno in pod vsakim pogojem. Ozemlje, ki je bilo in je pozorišče slovenske zgodovine, je kar se da mnogovrstno in v svoji prirodi mnogolično. Slovenska zemlja sega v visoko alpsko pogorje, obsega z gozdom pokrite obširne planote in go¬ rovja, sredogorski svet in gričevje, ravnine v alpskih kotlinah in ob večjih rekah, se razprostira preko velikega dela kraškega sveta — golega in obraščenega — se širi do skrajnega roba zgornjeitalijanske in je po drugi strani še del panonske nižine, sega od ozkega primorskega pasu do meja večnih ledenikov. Slovenska zemlja, nekdanja in sedanja, je del zemeljske površine, na kateri se stikajo in križajo morfološke in geološke, klimatske in vegetacijske meje, preko katere vodijo od prvih zaznavnih časov njene preteklosti pomembna pota vojaškega osvajanja in trgovskega pro¬ meta, dovajajoča vanjo v vseh dobah, za več ali manj časa, narode in ljudstva različnih ras in jezikov, ver in kulturnih stopenj. Mnogolična geografska struktura slovenske zemlje je povzročila, da so geografske komponente v njeni zgodovini vsega upoštevanja vredne, take, ki so njen historičen razvoj odločale in ga pospeševale, pa tudi take, ki so mu podlegale. Oglejmo si najprej strnjeno ozemlje slovenske na¬ selitve za časa njegovega največjega obsega, to je v 9. stol. Takrat gre meja Slovencev pred vrati Trsta, Krmina, Čedada in Humina, v po¬ virjih Drave, Mure, Aniže in Traune na zapadu, do Donave in še preko nje na severu ter do Bakonjskega gozda in Blatnega jezera na vzhodu.

[7]

Danes je zapadna slovenska meja od Rokave (Dragonje) v Istri do Ka¬ nalske doline v glavnem ista kot pred 11 stoletji. Silno se je pa premaknila severna meja, ki poteka danes na približni črti Šmohor v Ziljski dolini, Dobrač, izliv Zilje v Dravo, med Osojskim in zapadnim delom Vrbskega jezera, tik južno od Celovca, na južnih pobočjih Svinjske planine, ob Dravi pri Labodu, preko grebenov Kozjaka, ob severnem podnožju Slo¬ venskih Goric do Radgone, na črti Radgona—Raba zapadno od Monoštra in na črti Monošter—Dolnja Lendava. Ako primerjamo površino »Sklavinije« frankovskih časov v 9. stol., ko je bila po obsegu največja, z zemeljsko ploskvijo, na kateri bivajo Slovenci še danes, vidimo, da so Slovenci izgubili v teku enajstih stoletij približno dve tretjini svojega ozemlja. Odgovor na vprašanje, ki se nam ob tej porazni številki vsiljuje, kako so mogli Slovenci izgubiti tako ogromen del svoje nekdanje zemlje, nam bo dalo proučevanje geograf¬ skega položaja slovenske zemlje, zgodovina le-te ter Slovencev samih. Če si ogledamo obliko zemeljske površine, na kateri so bivali Slovenci ob času svoje največje razširjenosti, se nam ta, pre¬ nesena na zemljevid, ne zdi ravno nevarna, kajti dovolj je zaokrožena, nje obseg od juga proti severu in od zapada proti vzhodu približno enako velik — neglede na to, da se v pasu, ki meri v zračni črti okoli 300 km, naslanja na istorodno narodno telo. Geografska ploskev v dobi največje slovenske razširjenosti kaže kvečjemu eno samo opasno mesto, to je klin, ki se zadira ob zgornji Dravi proti zapadu, kjer je onostran Lienza že v 7. stol. tekla najzapadnejša slovenska meja. Prav ob tej skrajni, v za¬ padno smer porinjeni tipalnici Slovencev, je prišlo do prvih zmag in porazov naših prednikov, o katerih nam zgodovina poroča. Dravska vrata v alpski meji so prva pripeljala Nemce do Slo¬ vencev in mednje. Ti so jih v 7. stol. še odbili in do srede 8. stol. obranili svojo osrednjo pokrajino, Karantanijo, pred tujci. Pregrada visokih Alp, ki je sto in petdeset let branila slovensko zemljo pred tujim vplivom, je padla takoj, ko se je s politično in versko priključitvijo karantanskih Slovencev na zapad v temeljih začel rušiti njihov stari red. Visoke Alpe, od furlanskih meja do Dachsteina navidez prirodni branik, ki bi si ga alpski Slovenci težje boljšega želeli, se izkažejo kot gorovje, ki ni branilo, marveč —- navzlic majhnemu številu visokogorskih prehodov — dovajalo med Slovence politično in kulturno močnejši tuji rod in red. Historična dejstva so se izkazala jačja od prirodne meje, kakršno predstavljajo visoke Alpe. Mnogo nevarnejša in prej nego alpska je bila propadu zapisana obdonavska meja Slovencev. V prastarem evropskem prehodnem ozemlju so postali tamkajšnji maloštevilni Slovenci žrtev narodov, ki jim

[8]

SOBESKI IZ GROBOV T(AIN PRSTANI ORBSLOEVNČSKNIH ) PrLjNaemuvruzsenodabhmilnzarjekagjntohi

1

I

,

je šlo za gospodstvo nad velikimi vrati, vodečimi iz Nemčije v Panonijo. Slovenski element v Obdonavju med Bavarsko in panonsko nižino je strlo premikanje nomadskih osvojevalcev (Obrov, Madžarov) ter politična, kulturna in kolonizatorična ofenziva Nemcev, ki si prav v obdonavskem koridorju ustanove najmočnejšo dinastično tvorbo na vzhodu — jedro bodoče Avstrije. V geografskem oziru zelo neugodna je bila tudi severovzhodna slo¬ venska meja, ki jo moramo imenovati panonsko. Odprta ravnina ob Donavi in spodnji Rabi ter lahko valovit svet ob Zali, zgornji Rabi in Blatnem jezeru je bil ugodno torišče nomadskih narodov, ki so, sledeč velikemu azijsko-evropskemu stepnemu pasu, dospeli do Alp in se s svo¬ jimi lahkimi konjeniškimi krdeli rajši zadrževali v odprtem in ravnem terenu kot v gorah in hribih, za konjeniške trume težje dostopnih. Slo¬ venci na panonski meji so bili izpostavljeni močnemu pritisku, podložništvu in raznarodovanju od strani obeh nomadskih narodov, s katerima so v novi domovini prišli v dotik, Obrov in Madžarov. Trenje narodov v panonski nižini je Slovane v njej deloma strlo, deloma potisnilo ob njene robove. Najprej so se Slovenci pod obrskim pritiskom umaknili v pred¬ alpski in alpski svet. Po propadu obrske sile je prišlo do slovenskega protisunka in celo do neke vrste državotvornosti Slovencev v panonskem odseku; to dokazuje panonska kneževina Pribine in Koclja. Panonska nižina izkazuje za kratek čas celo privlačno silo za slovenski element. Toda istočasno s slovensko ekspanzijo se vrže v Panonijo germanizatorični val, ki je med Slovence na gosto nasejal nemške koloniste. Nemški pritisk v Panonijo sicer ni bil dolgotrajen, kajti že ob koncu 9. stol. ga je uničil naval drugega nomadskega naroda, Madžarov, ki so nekdanje panonsko-slovensko ozemlje v teku enega tisočletja zmanjšali od približno najmanj 10.000 km2 na okroglo 1000 km2 , mu torej pustili le eno desetino nekdanjega domnevnega obsega. Proti jugovzhodu, med Muro in Istro, je geografija sloven¬ ske zemlje, kot to najočitneje kažejo smeri vseh velikih naših rek in dinarskega gorskega sistema, najožje povezana z zgornjim jadranskim Primorjem, dinarskim Krasom, srednjim in spodnjim Posavjem ter Po¬ dravjem, tako da bi po nujnosti geografskih činiteljev morali ob Savi, Dravi in Kolpi pričakovati veliko in enotno državno tvorbo. Le enkrat v prvem obdobju naše preteklosti naletimo na tak poizkus za Ljudevita Posavskega, ki pa pod pezo močnejših političnih sil propade. Te so bile najsilnejše, ko je tuje vojaško in politično zavojevanje ob koncu prvega in v začetku drugega tisočletja našega letoštetja zasekalo v ozemlje, enotno po strukturi, rasi in govorici, prirodno kaj slabe državne meje, ki so v političnem oziru razbile enoto Slovenov ob Dravi in Savi ter od-

[9]

delile Slovence od Hrvatov. Jezikoslovci pravijo, da se prvobitni govor Slovenov, ki so naselili ozemlje med Dravo in Jadranom, ni bistveno raz¬ likoval od praslovanskega jezika; tem manj seveda so se razlikovali go¬ vori Slovenov to in onostran Sotle, Gorjancev, Kolpe in Snežnika. Tam, kjer bi po prirodi, krvi in jeziku najprej pričakovali skupno politično življenje, tega v srednjem veku naše zgodovine ni bilo. Slovensko-hrvatska meja bi ob drugačnem političnem razvoju mogla v srednjem veku prav tako potekati ali ob Savinji in globoko na Dolenjskem, ali okoli Bjelovara in Siska, kakor jo danes zaznamujemo ob Sotli, na Gorjancih in ob zgornji Kolpi, ali bi je pa sploh ne bilo. V prirodi dobro utemeljena je zapadna slovenska meja nasproti romanskemu svetu. Črta, ki loči med Timavo in zgornjim Tilmentom kraški in gorski svet od Furlanske nižine, je v glavnem že naj¬ manj 12 stoletij meja med slovanskim in romanskim življem. Historični momenti ob času slovenskega naseljevanja so jo od svoje strani še bolj utrdili. V političnem oziru je naše Posočje s Krasom vse do konca sred¬ njega veka sicer spadalo pod Furlanijo, oziroma Istro, in z njo pod Italijo, ali politična pripadnost italski strani je bila preslaba, da bi mogla povzročiti premaknitev narodnostne meje med Alpami in morjem nam v škodo. Nasprotno, močnejše od italskih so skozi ves srednji vek struje, ki dovajajo na Sočo in Kras kulturne in kolonizacijske tokove ter politični, socialni in gospodarski red severnih dežel. Zemlja med se¬ vernim Jadranom, alpskimi grebeni in kraškimi prehodi je v srednjem veku prednji prostor slovenskega in nemškega zaledja. Med Timavo in Rokavo (Dragonjo) se Slovenci dotikajo morja ali se mu vsaj približujejo. Zgodovina nam bo pokazala vrsto historičnih ovir, ki so branile Slovencem ožje stike z morjem in tako preprečevale, da bi Slovenci, vsaj v skromnem obsegu, mogli postati obmorski narod. Pa ne samo geografsko-politični razvoj slovenskih meja in obrobnih pokrajin, tudi priroda notranjih dežel nekdanje in sedanje slovenske zemlje je pri proučevanju njene zgodovine vsega upoštevanja vredna. Značilno podobo dajejo notranji Sloveniji kotline sredi gora in hribovitega sveta: koroška, zgornještajerske, graška, celjska, ljubljanska. Nanje navezuje in iz njih izhaja glavno politično življenje Slovencev od 7. stol. naprej. Najpomembnejša od vseh je v slovenski zgodovini srednjega veka koroška kotlina s središčem na Gosposvetsko-celovškem polju. Že v antiki jedro političnih organizacij ilirskih in keltskih plemen, nato rimskega Notranjega Norika, postane koroška kotlina v slovenski dobi zibelka samostojne slovenske državne tvorbe. Kot gorska pokrajina sredi Vzhodnih Alp, zavarovana od vseh strani od gora, skozi katere vodijo

[

10

]

pota le v ozkih soteskah ali preko visokih prelazov, je bila Koroška od prirode določena za osrednjo slovensko pokrajino, okoli katere bi se mogle nanizati ostale. Zgodilo se je sicer drugače, vendar je Koroška še dolgo obdržala obvladujoč položaj med pokrajinami v Vzhodnih Alpah. Okoli stare Karantanije — Koroške je ustvarila frankovska, nato doba velike nemške ekspanzije v zaščito nemške države na slovenski zemlji, na severu in vzhodu, venec obrambnih k r a j i n , ki so našle svoja prirodna središča v gorskih kotlinah naše zemlje: Karantanska krajina v graški, Savinjska krajina v celjski, Kranjska v ljubljanski kotlini. Podravska krajina, ki je bila v široko proti vzhodu odprtem Podravju premalo za¬ sidrana, je zgodaj izgubila svojo samostojnost in se pridružila Karantan¬ ski krajini, oziroma nastajajoči Štajerski. Moč kotlin in gora okoli njih se je v slovenski zgodovini izkazala kot zelo velika. Razbila je slovensko zemljo v političnem oziru na dežele, nastale iz krajin, in pospeševala že itak močno rodovno razcepljenost Slovencev. Kotline-krajine-dežele so slabile nacionalno odpornost Sloven¬ cev in preprečevale, oziroma ovirale njihovo politično zedinjevanje. Ob regionalno razbitih Slovencih je bila germanizacija njihovih severnih krajin mnogo lažja, kot bi bila ob geografsko enotnem in vse Slovence obsegajočem političnem ozemlju. Popolnoma so se ponemčile zgornještajerske in graška kotlina, deloma pa celovška. Slovensko življenje se umika vedno bolj v kotline-krajine-dežele, ki leže v območju ve¬ likega prehoda iz Panonije v Italijo: v Podravje, Posavinje in Posavje ter tem bližnje in nanje prislonjene predele. Prekmurje in del Pomurja na severovzhodu, Kras in Posočje na jugozapadu so braniki slovenskega koridorja med panonsko in furlansko nižino. Geografska raznolikost in razkosanost slovenske zemlje v krajinedežele in nemoč teh, da bi iz samih sebe ter na lastnih tleh ustvarile eno samo politično enoto, obsegajočo vse Slovence, je olajšala delo sosedom. Slovenska zemlja v srednjem veku ni bila nikdar politična edinica zase. Od večje ali manjše moči sosednjih držav in tujih dinastov je bilo odvisno, koliki del Slovenije bo komu pripadal. Borba dinastov za slovensko zemljo tvori obširno poglavje srednjeveške zgodovine Slovencev. Proti koncu dobe, ki jo obravnava ta knjiga, se odloči v korist habsburške Avstrije, ki združi iz svojih in ne slovenskih interesov skoraj vse Slo¬ vence, razbite na historično-politične edinice-dežele, v svojem okviru. Tako prevladujejo v srednjeveški zgodovini Slovencev nad enot¬ nostjo in zedinjevanjem momenti razkosavanja in razdruževanja. Priroda slovenske zemlje s svojo raznolikostjo in prehodnostjo jih je močno pospeševala.

[

11

]

PREDZGODOVINSKA DOBA

NAJSTAREJŠI SLEDOVI O BIVANJU ČLOVEŠKEGA RODU NA ZEMELJSKI

površini se izgubljajo v dobi, ki jo imenujemo predzgodovinsko ali prehistorično dobo. Nikakršni pisani spomeniki nam niso iz nje ohranjeni. Zastopana je ta doba tudi v zgodovini zemlje, ki so jo kesneje naselili Slovenci, vendar v zgodovino Slovencev v ožjem pomenu besede ne spada, kakor tudi ne sledeča ji rimska doba ter doba tako zvanih selitev narodov. Predzgodovinske, rimske in dobe velikih selitev pa radi tega nikakor ne smemo preskočiti. Mnogoterih pojavov v kesnejši zgodovini Slovencev ni mogoče razumeti brez poznavanja davne preteklosti ozem¬ lja in narodov, ki so na kesneje slovenskih tleh bivali pred prihodom naših prednikov. Predzgodovinsko dobo delijo navadno na tri manjša obdobja: na dobo kamena, dobo brona in dobo železa, in sicer po materialu, iz ka¬ terega je človek v eni ali drugi teh treh dob v glavnem izdeloval svoje orodje in orožje. Te tri dobe pa razpadajo zopet v poddobe, tako kamena v starejšo ali paleolitik, in v mlajšo ali neolitik. Prehod k dobi brona tvori doba bakra, ki je pa sorodnejša neolitiku kot dobi brona. Železno dobo zopet ločijo arheologi navadno v starejšo ali hallstattsko, in v mlajšo ali latensko dobo, prvo imenovano po najdišču Hallstatt v Zgornji Avstriji, drugo po najdišču La-Tene ob Neuchatelskem jezeru v Švici. Vse te dobe in njihove poddobe so zastopane v zgodovini zemlje, ki so jo kesneje naselili Slovenci. Časovno opredeliti jih je težko, kajti ne javljajo in končavajo se povsod ob istem času. Za slovensko zemljo velja nekako, da je segala kamena doba do okoli 1. 1900 pred Kr., doba brona od okoli 1. 1900 do okoli 1. 1000 pred Kr. in železna doba od okoli I. 1000 do začetka našega letoštetja. Nedvomno je bila že v paleolitiku slovenska zemlja oblju¬ dena. Telesnih ostankov paleolitskega človeka v Sloveniji sicer še niso našli, vendar nam je iz največje bližine slovenske zemlje znano eno naj¬ pomembnejših najdišč telesnih ostankov paleolitskega človeka v Evropi, odkrito 1. 1899 pri Krapini na Hrvatskem. Pač pa so naleteli na da¬ našnjih in nekdanjih slovenskih tleh ponekod na orodje, obdelano od človeške roke iz kamna, živalskih kosti in rogovja, ki sega še v paleo¬ litsko dobo. Najstarejša sem spadajoča najdba v današnji Sloveniji je iz jame, imenovane Potočka zijalka na gori Olševi v Karavankah. Potočka zijalka je bila neke vrste lovska postaja ljudstva, ki je bivalo v mlajšem paleolitiku na naših tleh. Vse torej kaže, da je bila Slovenija že v paleo¬ litiku naseljena, četudi ne preveč na gosto. Narod je po načinu nomad-

[ 12 ]

skih lovcev stanoval v jamah; kateremu človeškemu rodu je pa pripadal, o tem se da samo domnevati. Mnogo bolj živo sliko si moremo ustvariti o naši zemlji v drugem obdobju kamene dobe, to je v neolitiku. Takrat človek tudi pri nas ni več samo nomadski lovec, marveč tudi že stalno naseljen živino¬ rejec in poljedelec, posebno v mlajšem neolitiku. Svoja stalna domovja in selišča si gradi najrajši ob vodah in močvirjih, ali pa uporablja zanje še vedno prirodne jame in votline. Neolitski človek je enakomerno, četudi ne preveč na gosto naseljen po vsej deželi. V kesnejšo neolitsko dobo se¬ gajo stavbe na koleh ali kolišča na Ljubljanskem barju (od okoli 1. 2500 pred Kr. dalje). Značilno za neolitsko kulturo pri nas in drugod je gli¬ nasto posodje s primitivno dekoracijo. Orožje in orodje, ki rabi takrat¬ nemu človeku, je še vedno iz kamena, živalskih kosti in rogov, toda že lepo obdelano in brušeno. Neolitska kultura je že diferencirana, pripada različnim skupinam, nanjo vplivajo mnogotera preseljevanja in promet, celo o trgovini, katere sledovi gredo iz naših krajev do Donave in glo¬ boko v Panonijo, smemo govoriti. Mrtve pokopava neolitski človek v posamezne grobove in kaže se, da ima že neke verske predstave. Tudi živi neolitski človek že v neki primitivni družabni ali vsaj rodbinski or¬ ganizaciji. Neolitska doba na Slovenskem je trajala do okoli 1. 1900 pred Kr. Proti koncu neolitske dobe je človek začel uporabljati baker za svoje orožje in orodje. Doba bakra predstavlja pododdelek zadnje neolitske dobe, kar se posebno lepo vidi iz najdb na naših tleh. Na današnjih slovenskih tleh so našli večje najdbe in sledove člo¬ veških naselbin iz dobe neolitika in bakra ob robeh Dravskega polja okoli Maribora in Ptuja, pri Žusmu pri Celju, pri Št. Rupertu pri Laškem, in celo obronki Pohorja so bili že obljudeni. Na ostanke stavb na koleh, ki so stale nedaleč od brega v plitvi vodi, so naleteli na Ljub¬ ljanskem barju (troje večjih selišč: Notranje gorice, Ig, južni rob Ljubljane). Najstarejše vobče znane človeške naselbine na kesnejših kranj¬ skih tleh so kolišča z Ljubljanskega barja, ki segajo še v dobo bakra in v začetek dobe brona. Dobi kamena in bakra sledi doba brona, ki traja v naših krajih nekako od okoli 1.1900 do okoli 1. 1000 pr. Kr. Najdb iz te dobe je pri nas primeroma malo. Večja najdišča na današnjih slovenskih tleh so Črmošnjice in Jurka vas pri Novem mestu ter Zagorje ob Savi. Bron je dobivala dežela sprva od zunaj, posebno iz današnje Ogrske, kesneje ga je izdelovala sama. Od zunaj so prevzete tudi mnoge oblike orodja, orožja in posodja. Slovenija leži v dobi brona ob trgovskih potih, ki so vodila iz Italije [13]

proti severu in vzhodu; bron in kultura brona sta se razširila ob njih na Balkan in evropski sever. V severne kraje je vabila trgovce predvsem kupčija z jantarjem, v dežele Vzhodnih Alp so pa italski trgovci priha¬ jali v prvi vrsti po zlato in sol. Ljudje se v dobi brona oblačijo že v lanena in volnena oblačila. Glavno orožje jim je kratko bodalo in dolg meč, po večini uvozni predmet iz Italije in Ogrske. Od orodja so našli največ sekir. Mrliče pokopavajo, v mlajši dobi brona pa tudi že sežigajo. Okoli 1. 1000 pr. Kr. začno tudi v naših krajih uporabljati železo, sprva samo za okrasje, potem pa za vsako orožje in orodje. Kakor bron so tudi železo vpeljali trgovci z juga (iz Italije in Grčije). V starejši dobi železa, ki jo imenujejo hallstattskoin sega v naših krajih do okoli 1. 400 pr. Kr., so orožje, orodje in nakit že zelo mnogovrstni. Mnogo predmetov je uvoženih iz Italije, posebno keramičnih izdelkov, situl iz brona in opasačev, ki spadajo v krog venetske Este-kulture in po svojem sijajnem okrasju kažejo močan vpliv etruščanskega umetnostnega stila (okoli 800—400 pr. Kr.). Tudi doma skušajo v hallstattski dobi po¬ snemati tuje vzorce keramičnih in drugih predmetov. Plug je hallstattski dobi že znan. Hiše so deloma že zidane. Obsežna gradišča se vrste ob važnih prometnih črtah. Znane so nam tudi že nekatere plemenske državne tvorbe z vladarji na čelu. Slovenija je v hallstattski dobi gosto naseljena dežela, posebno Kras, Dolenjska, Ljubljanska kotlina, Savska dolina med Sevnico in Bre¬ žicami in Dravska dolina. Močne naselbine hallstattske dobe so se na¬ hajale v okolici krajev: Sv. Lucija pri Tolminu, Šmihel pri Postojni, Cerknica, Vače, Magdalenska gora pri Šmarju, Šmarjeta pri Novem mestu, Rovišče in Libenska gora pri Krškem, Mokronog in okolica, Podzemelj v Beli Krajini, Hajdina pri Ptuju, Poštela na Pohorju, Mari¬ bor, Ruše, Slovenjgradec in okolica, Breg pri Rožeku in okolica Beljaka. Nosilci hallstattske kulture na Slovenskem so mnogovrstna ilir¬ ska plemena, pripadajoča indoevropski narodni skupini. Ozemlje od južne Koroške in furlanske nižine do vzhodnih meja Bosne in Her¬ cegovine pripada enotni skupini hallstattske kulture, ki se po svojih ti¬ pičnih značilnostih deli v več manjših skupin. Glavna ilirska plemena pri nas so Japodi, ki jih rimski pisci cesarske dobe dele v primorske in gorske; stanujejo med Julijskimi Alpami, Snežnikom, Kapelo, Golo Plješevico in Velebitom. Colapiani bivajo ob Savi in spodnji Kolpi, Noričani v osrednjem delu Vzhodnih Alp. Razvoj starejše železne dobe so prekinili indoevropski Kelti, ki so nosilci tako zvanega latenskega obdobja železne kulture (nekako od 1. 400 do začetka naše ere). Okoli 1. 400 so začeli prodirati od zapadnih strani in so v 3. stol. zagospodovali med drugim tudi v Vzhodnih Al-

[ 14 ]

pah ter delih ogrske nižine in Balkanskega polotoka. Delili so se v več plemen, od katerih prihajajo za našo zemljo v poštev Tauriski, ki so se v Vzhodnih Alpah pomešali z ilirskimi Noričani, ter segali proti jugu še na današnja gorenjska tla. Ob Jadranu in na Krasu so trčili Kelti na ilirske Japode in se z njimi tudi pomešali. Ob robu Furlanske nižine, v sosed¬ njih gorah in delu Gorenjske so živeli keltski Kami, v vzhodnih delih Kranjske Latobiki s središčem v Neviodunumu, pa tudi v vzhodnem delu panonske nižine so prebivala nekatera keltska plemena. Kelti so bili predvsem poljedelci in živinorejci, bavili so se pa tudi s kopanjem rud (sol, zlato, železo), s trgovino in izdelovanjem železnih predmetov. Noriško železo, iz njega izdelano orožje ter iz rečnega peska Drave, Labodnice in drugih voda pa iz Visokih Tur pridobljeno zlato so glavni izvozni predmeti Vzhodnih Alp v Italijo. Promet je bil že pri¬ meroma obsežen, kajti grško-macedonski ter spodnjeitalijansko-sicilski novec 4. in 3. stoletja pr. Kr. so našli na mnogih krajih. Kesneje so začela keltsko-ilirslta plemena kovati tudi lasten novec, ki je prvotno podoben srebrnemu denarju kralja Filipa II Macedonskega in ima kot napis od 1. stol. pr. Kr. dalje imena poglavarjev noriških plemen. Ta so organizirana že v neke vrste državnih tvorbah. Zaprte gorske doline in kotline so, kot še mnogokrat kesneje na naših tleh, pospeševale postanek manjših državnih in plemenskih edinic. Do večje države v Vzhodnih Al¬ pah ni prišlo, razen v primeru zunanje nevarnosti, ko so se mala plemena strnila k skupnemu odporu. Tako nam je razumeti noriško kraljestvo, o katerem govore rimski viri. Latenska kultura na naših tleh ni bila zasidrana posebno globoko. Značilna je za keltske zavojevalce, ki pa tvorijo le redko in zgornjo plast prebivalstva. Le malo, in še to iz kesnejšega časa, je samolatenskih selišč in najdb. Skoraj povsod je latenska kultura pomešana s hallstattsko ali pa je sploh ni, tako da sledi hallstattski neposredno rimska doba. Najpomembnejše najdbe latenske dobe na Slovenskem so iz Šmihela pri Hrenovicah, z Magdalenske gore pri Šmarju, iz Mokronoga, Šmarjete pri Novem mestu, Drešinje vasi pri Celju, Starega trga pri Slovenjgradcu in Poštele pri Mariboru. Zelo značilna so mogočna okopna gradišča ilirskokeltskih plemen, ki se vrste ob strategično važnih poteh in prehodih, od predmetov pa posebne vrste fibule in dolgi meči iz jekla.

[ 15 ]

DOBA RIMLJANOV IN VELIKIH SELITEV NARODOV

V ZADNJIH DVEH STOLETJIH PRED ZAČETKOM NAŠEGA LETOŠTETJA SO

bila keltska in ilirska plemena na naših tleh izpostavljena dvojnemu zelo močnemu pritisku, germanskemu od severa in rimskemu od juga. Sever¬ ni pritisk se najmočneje pojavi ob navalu Cimbrov 1. 113 pr. Kr., ki trčijo na svojem pohodu v Alpah na Noričane in njihove zaveznike Rim¬ ljane ter jih pri Noreji (pri Neumarktu na zgornjem Štajerskem), glav¬ nem mestu Noričanov, premagajo. Vpad Cimbrov zaključuje starejšo do¬ bo Keltov v Vzhodnih Alpah. Rimljani so, da bi preprečili ekspanzijo barbarov v Italijo, usta¬ novili že I. 181 kolonijo Akvilejo in odtod -— potem ko so si že poprej podvrgli Dalmacijo — začeli preko Krasa tipati in prodirati v Alpe in kraško zaledje. Alpska plemena so postajala Rimljanom prisiljeno ali prostovoljno zaveznik in pomočnik. V prvem stoletju pred našim letoštetjem je bila odporna sila alpskih prebivalcev že strta, tako da so imeli cesar Avgust in njegovi sinovi, ki so se lotili okupacije alpskih in podo¬ navskih dežel, primeroma lahek posel. Prvi pogoj rimskega uspeha v Po¬ donavju in v Alpah je bila zmaga nad Dalmati in kraškimi Japodi 1. 35 pr. Kr., od katerih so posebno zadnji v do danes še ne povsem zadovolji¬ vo lokaliziranem Metulu trdovratno branili svojo svobodo. Vojne odpra¬ ve so se končale tako, da so 1. 15 pr. Kr. prišle pod oblast Rima alpske in predalpske dežele vse do zgornje Donave, v letih 11—8 pr. Kr. pa po zaslugi Avgustovega pastorka Tiberija Panonija do Donave. Veliki upor v Panoniji in Uiriku 1. 6 po Kr., ki bi mogel uničiti uspehe Rimljanov v Noriku in Panoniji, so rimske legije zadušile, tako da je 1. 8 postala Panonija zopet rimska, 1. 9 pa tudi Dalmacija. Meja Italije se je razširila do Raše, meje rimskih provinc pa do Donave. Ogromno, na novo pridobljeno ozemlje, so Rimljani uvrstili v uprav¬ ni sistem svoje države, ga razdelili na province in mestne okraje, ga na¬ stanili z vojaškimi posadkami in ga preželi s svojo kulturo in civilizacijo. Zemlja, ki so jo kesneje naselili Slovenci, je obsegala: italski pokra¬ jini Venetia in Histria, ki sta segali do grebenov Julijskih Alp, kraških prehodov, Snežnika, Učke in Raše ter spadali k Italiji; cesarska provinca Noricum, ki je obsegala Zgornjo in Spodnjo Avstrijo do Donave in zapadno od Dunajskega gozda, okraj Lienz, Koroško in zapadni del Šta¬ jerske, tako da sta spadali Celeia (Celje) in Flavia Solva (pri Lipnici) še k Noriku; Panonija, ki je obsegala vzhodni rob Štajerske s PoetovioPtujem, Podonavje vzhodno od Dunajskega gozda z Donavo kot mejo na severu in vzhodu, slovensko in hrvatsko Posavje, Srem, severni rob Bos-

[ 16 ]

CjJ V ’ '

Iv

I I ^ v' • / v

j

!

mOVNOODTNO eqo rASSiLo c\uyc y