Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev. Izbrani spisi

Citation preview

srednjeveška zgodovina SLOVENCEV

MILKO KOS

SREDNJEVEŠKA KULTURNA, DRUŽBENA IN POLITIČNA ZGODOVINA SLOVENCEV IZBRANE RAZPRAVE

SLOVENSKA MATICA LJUBLJANA 1985

y& 55^

357554

Izbral, uredil in opombe napisal

BOGO GRAFENAUER

JO -12-1985

I O zgodovini Slovencev in znanosti o njej

Pregled slovenske historiografije

Vse do narodnega preporoda ne moremo znanstveno-literarno delo, ki se med Slovenci bavi z raziskavanjem in popisovanjem prošlosti, imenovati slovenska historiografija, marveč kvečjemu historiografija v pokrajinah, v katerih žive Slovenci. V zvezi je to s po¬ sebnim političnim in kulturnim razvojem Slovencev, ki ni pripuščal, da bi se pri njih že v srednjem veku začelo razvijati samoniklo lite¬ rarno in znanstveno delo. Vkljub temu ne gre historiografskega dela starejše dobe, že z ozirom na vpliv, ki ga je imelo na kasnejšo slo¬ vensko historiografijo, zanemariti ali celo prezreti. V primeri s sosednjimi pokrajinami je historiografsko delo na slovenskih tleh v srednjem veku borno in neznatno. Samostani, ki so v visokem srednjem veku v bližnji Avstriji, Bavarski in Italiji žarišča historiografskega dela, pojavljajo se na slovenskih tleh le z neznatno historiografsko produkcijo. Omeniti je pa obenem, da so samostani na Slovenskem po večini šele ustanove 12. stoletja. Vrhu tega so bili še oni redovniki, ki so se na Slovenskem v srednjem veku bavili in¬ tenzivneje s historiografijo, po večini tujci. V kartuzijanskem samo¬ stanu Jurklošter, »kjer ga je redila slovenska zemlja«, kot pravi sam avtor, je napisal kmalu po letu 1260 redovnik Sifrid, doma iz Švabskega, rimano ipesem o ustanovitelju Jurkloštra, vojvodu Leopoldu VI. iz rodu Babenberžanov. V koroški cisterci v Vetrinju je od leta 1310 do leta 1345 za opata Ivan, po rodu Francoz iz okolice Metza v Loreni, avtor zgodovinskega dela Liber ceriarum historiarum, ki ni le prvo¬ vrsten vir za„zgodovino slovenske zemlje v 13. in 14. stoletju, marveč tudi eden najodličnejših tekstov evropske historiografije v srednjem veku vobče. V kartuziji v Žičah je imel od leta 1398 do leta 1410 svoj sedež generalni prior kartuzijanskega reda, Stefan Maconi iz Siene,

7

ki je tekstu večje legende sv. Katarine iz Siene dodal lastnoročne opazke o življenju svetnice, katere prijatelj je bil. Vendar večjega vpliva na splošen razvoj historiografskega dela pri nas ta in še ne¬ katera manjša historična dela, nastala v slovenskih samostanih, ni¬ majo. Najpomembnejše od vseh, delo vetrinjskega opata, stoji daleč nad ostalimi sodobnimi in je s svojo kritiko in odličnim konceptom le malo vplivalo na kasnejšo historiografijo slovenske zemlje. Nov element in nekoliko močnejši interes za historijo so zanesli v 13. stol. v historiografsko delo laiki, pripadniki viteškega in me¬ ščanskega stanu. Od 13. stol. dalje imamo nekoliko del, ki so važna za poznavanje srednjeveške slovenske zgodovine in katerih avtorji ne pripadajo duhovskemu stanu, a po drugi strani tudi niso po rodu Slovenci. Štajerski vitez Ulrih iz Liechtensteina (umrl 1275 ali 1276) je podal v svojih poetičnih delili Frauendiesi in Frauenbuch ekscen¬ trično sliko svoje dobe, med drugim tudi dela slovenske zemlje. V viteških krogih je nastala tudi takozvana Štajerska rimana kronika (Steirische Reimchronik), ki je napisana v začetku 14. stol. in obsega med drugim prikaz dogodkov na slovenskih tleh v razdobju 1246 do 1309. Ulrich iz Liechtensteina in avtor Štajerske rimane kronike pišeta že na nemškem jeziku. O historiografskih delih na slovenskem jeziku ni v srednjem veku nobenega sledu. Slovenščina tedaj še ni bila jezik listin ali pismenega prometa, še manj seveda literarnega in historio¬ grafskega ustvarjanja. V srednjeveški historiografiji slovenske zemlje prevladuje latinščina, od konca 13. stol. je poleg nje v rabi tudi nemščina. Na nemškem jeziku je ob koncu srednjega veka napisanih še par del, ki navzlic času, ko so nastala, očitujejo še povsem srednje¬ veški karakter. Ko je bila bližnja Italija že vsa vdana humanizmu in preporodu antike, opisuje okoli leta 1460 anonimni celjski mi¬ norit — še ves globoko v srednjeveškem konceptu in izražanju — v svoji Celjski kroniki na priprostem jeziku zgodovino svojih nek¬ danjih gospodarjev, grofov celjskih, — ali pa podaja Korošec Jakob Lnrest, župnik pri Sv. Martinu nad Dholico (umrl 1. 1500), v kmetski nemščini v svojih kronikah verno sliko 15. stoletja. Ko je humanizem in z njim humanistična historiografija ven¬ darle prodrla tudi na slovenska tla, zgodilo se je to v obliki huma¬ nistične historiografije, kot se je razvila na Nemškem. Ta je v nemo¬ gočem ohranila srednjeveški kronikalni značaj, bila je malo kritična, si izmišljevala nove vire ter je na račun zgodovinske resnice podajala potvorjene prikaze historičnega dogajanja. Kar je bilo zdravih prin¬ cipov italijanske humanistične historiografije, ti skoraj niso našli odmeva v historiografiji slovenske zemlje na pragu nove dobe. Tak zastopnik nemške humanistične hitoriografije —• a še ta bolj epigonskega kot originalnega značaja — je Hieronim Megiser (1554/5—1619). Bil je vsestranski mož, šolnik, leksikograf, gramatik, geograf, torej 8

polihistor v pravem pomenu besede; v tesni zvezi je tudi s sloven¬ skim protestantskim gibanjem. V svojih Annales Caritithiae (1612) je podal Megiser v okviru koroške deželne zgodovine velik del zgo¬ dovine slovenske zemlje od najstarejših časov pa do začetka 17. sto¬ letja. Posebno starejša doba njegovega prikaza je prepletena s pri¬ povedkami in obdelana brez kritike. Po zgledu mnogih humanistov 16. stoletja si je tudi Megiser, radi pomanjkanja podatkov za starejšo dobo, svobodno izmišljeval nove »vire«, druge zopet navajal, ki jih nedvomno nikdar ni iimel pri rokah. Neki Ammonius Salassus, povsem izmišljena osebnost, mu je vir za zgodovino slovenskih knezov na Koroškem v ranem srednjem veku. Večjo vrednost imajo Megiserovi anali šele za dobo od 15. stol. dalje, lco so za prikaz uporabljeni tudi verodostojni arhivalni viri. Polihistorija, katere zastopnik je Megiser, je vobče značilna za znanstveno delo 17. stoletja na slovenskih tleh, Megiser je vplival na oba najodličnejša predstavnika polihistorije med Slovenci v 17. stol., na Schonlebena in Valvasorja. Ivan Ludvik Schonleben (1618—1681), čigar glavno historično delo je Carniola antiqua et nova (1681), ne kaže v svojem historičnem prikazu pravega načrta, posamezne periode ne veže v eno celoto, piše enostransko o stvareh, ki njega posebej zanimajo in nagnjen je k opisovanju čudovitih dogodkov. Njegovo analistično zasnovano delo začenja z Adamom, v poglavja je razdeljeno na shematičen način in ne z ozirom na zgodovinske dogodke, a prinaša tudi stvari, ki v zgodovino Kranjske pravzaprav ne sodijo. Le do leta 1000 je podal Schlonleben zgodovino Kranjske, ki jo moremo z eno besedo označiti kot kompilatorično kopičenje gradiva najrazličnejše vrednosti in vrste, podanega skoraj brez kritike in danes malo uporabnega. Bil je pa Schlonleben prvi, ki je začel pisati teritorialno zgodovino Kranjske. Do neke mere je Schonlebenovo delo nadaljeval najbolj znani polihistor, ki ga je dala slovenska zemlja, Ivan Vajkard Valvasor (1641—1693). Njegovo glavno delo je Die Ehre des Hertzogthums Crain (1689), velik opis Kranjske m nekaterih sosednjih pokrajin v topografskem, statističnem, historičnem, arheološkem, etnografskem in prirodoznanskein oziru. Za starejšo zgodovino Kranjske je Valva¬ sorju glavna predloga Schonleben; iz njega črpa znanje o predslovenski in starejši slovenski dobi dežele. Prav zato je pa tudi ta del historičnega prikaza pri Valvasorju le malo vreden; vse napake, ki jih najdemo pri Schonlebenu, se ponavljajo v še povečani meri pri Valvasorju. Ne gre pa Valvasorja podcenjevati, ko preide na 16. ali 17. stoletje. Tu dobiva njegovo delo celo značaj historičnega vira, kajti mestoma je sestavljeno na podlagi dobrega arhivalnega gradiva, ki ga je avtor sam poiskal in zbral. Zato je za to dobo Valvasorjev historični prikaz celo mnogo boljši kot marsikatero delo drugih 9

avtorjev — predhodnikov in sodobnikov — ki so se izven Kranjske in Slovenije posvetili popisovanju preteklosti teh pokrajin. Razume se pa, da ima Valvasorjevo podajanje historije, tudi tam kjer je za današnjega kritičnega čitatelja še uporabno, svoje napake, ki so pa bolj značilnosti dobe kot senčne strani Valvasorja samega. Glavne so: razblinjenost in raztrganost prikaza, tendenciozno moraliziranje ter nagnjenje k popisovanju čudovitih dogodkov. Valvasorjevo delo je v historiografiji slovenske zemlje zavzemalo vedno visoko mesto, mnogo večje in pomembnejše, nego mu gre po faktični vrednosti. Fam, kjer ni bilo drugega »vira«, moral je pomagati Valvasor. No¬ vejša raziskovanja so Valvasorju odredila mesto, ki mu gre v zgodo¬ vini historiografije in znanosti vobče. Za Kranjsko pomenja stoletje po Valvasorju propad domače historiografije. Kar je bilo. živi od Valvasorja in ga le v nekaterih manjših delih presega. Na Kranjsko se skoraj ni razširila nova smer historiografskega ustvarjanja, ki ima pokazati nekatere zastopnike v izvenkranjskih pokrajinah, v katerih prebivajo Slovenci. Nova smer stoji že pod vplivom učene in kritične historiografije, ki so jo započeli v drugi polovici 17. stol. na francoskih tleh člani reda sv. Be¬ nedikta, imenovani Mavrini. Objava virov, njihovo kritično pro¬ učevanje in pritegnitev ved, ki jih imenujemo historične pomožne vede, so značilne za delo mavrinske šole in vseh njenih posnemalcev ter epigonov. Tako tudi pri vrsti histerikov, ki opisujejo v 18. stol. preteklost Slovencev in slovenske zemlje. V to smer spada znanstveno delo Marka Hansiza (1683 do 1766), ki je bil po rodu koroški Slovenec in mu je za njegovo cerkveno zgodovino Germania sacra (1727—1754) bila vzor Gallia Christiana Mavrinov. Drugi del »Germania sacra« obravnava zgodovino salz¬ burške nadškofije in s tem zgodovino velikega dela slovenske zemlje. V isto vrsto s Hansizem je po času življenja ter konceptu in metodi proučevanja staviti na Štajerskem historična dela Erazma Frolicha (1700—1758, Genealogia Sounekiorum comitum Celejae 1755, Diplomataria sacra ducatus Siyriae 1756, Specimen archontologiae Carinthiae 1758), na Goriškem pa Rudolfa Coroninija (1731 — 1791, Tentamen genealogico-chronologicum . .. Goritiae, 1752, 2. izdaja 1759). Vsi, ki smo jih v tem pregledu slovenske historiografije doslej navedli, so pisali zgodovino dinastov, teritorialnih edinic ter kveč¬ jemu zemlje, v kateri bivajo ali pa so bivali Slovenci ter so po večini le slabo znali spojiti svoj prikaz s preteklostjo in razvojem naroda samega. Prvi, ki se je odvrnil od tega stališča ter z vidika narodnega preporoditelja začel pisati narodno zgodovino Slovencev in vobče Jugoslovanov, kolikor jih ni bilo pod turšbo oblastjo, je bil Anton Linhart (1756— 1795). Linhart je prvi zgodovinar Slovencev. Napisal je delo v dveh zvezkih z naslovom Versuch einer Geschichte von Krain und der iibrigen siidlichen Slaven Oesterreichs (1788, 1791), 10

ni pa prišel v svojem prikazu preko dobe Karla Velikega. Delo se odlikuje po svoji kritičnosti, širokem obzorju in zasnovi, treznem gledanju na zgodovinska dogajanja in njegove vire, originalni kon¬ cepciji, novi periodizaciji in samostalni sodbi. Linhartov Versueh ... je nastal v dobi prosvetljenstva in kaže vse ddbre in tudi slabe strani historiografije tega časa, ki so tudi pri Linhartu: stremljenje po sintezi, izogibanje podrobnemu proučevanju, ki sicer odlikuje delo Mavrinov, močno upoštevanje geografskega položaja, razvoja trgovine in obrti ter pritegnitev jezika kot historičnega vira, ozir na zgodo¬ vinsko dogajanje v soseščini ter odklanjanje vsega čudovitega in ne¬ naravnega. Viden je pri Linhartu neposreden in posreden vpliv fran¬ coskih enciklopedistov ter nekaterih sodobnih nemških zgodovinarjev (Schlozer, Adelung, Anton). Od Linharta dalje ni v slovenski historiografiji prenehalo »slo¬ vensko stališče«. Eden prvih, ki je šel za Linhartom, je bil Valentin Vodnik ( 1758— 1819). Vendar zaostaja njegovo delo Geschichte des Herzogtliums Krain, des Gebieths von Triest und der Grafschaft Gorz ( 1809 ), kar se originalnosti in znanstvenosti tiče, daleč za Linhartom. \Novo smer historiografiji med Slovenci je dalo duhovno gibanje, ki ga imenujemo romantika. Od vseh znanstvenih panog, ki jih je pospeševala romantika, je imela največ dobička nacionalna zgodo¬ vina. Za romantiko značilna gojitev nacionalne individualnosti in tra¬ dicije je tudi pri Slovencih vzbudila nove delavce na historiografskem polju. Vpliv romantike v slovenskem zgodovinopisju je bil velik; moremo ga zasledovati prav do novejše dobe. V duhu romantičnega pojmovanja narodne preteklosti, ki naj bo čim starejša in slavnejša, je razumeti avtohtonizem zgodovinopiscev-romantikov, to je njihovo tezo, da stanujejo Slovenci že od nekdaj v svoji sedanji domovini. Tak zastopnik romantične šole, ki se v svojem navdušenju za vse kar očituje narodovo preteklost in bistvo ne bavi le z njegovo zgo¬ dovino, marveč preiskuje tudi njegov jezik, šege in običaje, je obenem poet in narodni buditelj, je na Koroškem Urban Jarnik ( 1784— 1844), na Štajerskem pa avtor slovenski napisanih Dogodiošin Štajerske zemle ( 1845 ) Anton Krempl ( 1790— 1844). Povsem še iz romantično-rodoljuibne šole je glavni zastopnik slo¬ venskega avtohtonizma v 19. stoletju Davorin Trstenjak ( 1817— 1890). Trstenjak išče v svojih številnih delih s pomočjo arheologije, mito¬ logije in lingvistike sledove Slovanov po celem svetu. Njegove obširne razprave, preobložene z navidez učenim aparatom, nimajo danes ni¬ kakršne znanstvene veljave več. Komaj da so še uporabne nekatere iz srednjeveške zgodovine. Navzlic svojim naravnost igorostasnim hipotezam je imel Trstenjak velik vpliv na Slovence in njihovo mnenje o lastni preteklosti. Še danes ni v diletantski literaturi povsem iztrebljeno avtohtonistično stališče, kot ga je zastopal Trstenjak. 11

V dobi romantike je, navzlic njenemu navdušenju za narodni jezik, uporaba slovenščine v historiografiji še zelo redek pojav. Glavni jezik, v katerem pišejo na Slovenskem historične knjige in razprave, je v prvi polovici 19. stoletja še vedno nemški. Na nem¬ škem jeziku izhajajo številni časopisi, ki prinašajo v dobi romantike, ko je gojitev historije, arheologije in etnografije posebno cvetela, mnoge članke in doneske tudi za zgodovino slovenske zemlje. Na ljub¬ ljanskem liceju je bil od leta 1815 do leta 1825 za profesorja obče zgodovine Franc Richter (1783 do 1856), avtor mnogih člankov iz zgodovine slovenskih pokrajin, objavljenih po večini v tedanjih regio¬ nalnih časopisih. Od glavnih te vrste, v katerih sodelujejo v velikem številu tudi Slovenci, je omeniti v Celovcu Carinthijo (od 1. 1810 dalje) in Karnthnerische Zeitschrift (1818—1835), v Gradcu Steiermarkische Zeitschrift (1821—1848) in Mittheilungen des historischen Vereines fiir Steiermark (1850 do 1903), v Ljubljani Carniolia (1838 do 1844) in Mittheilungen des historischen Vereines fiir Krain (1846 do 1868), v Trstu L’Archeografo Triestino (1827—1837, 1869 dalje) in Kandlerjev časopis LIstria (1846—1852). Poleg časopisov je proučevanje zgodovine in narodne starine osredotočeno v regionalnih historičnih društvih, od katerih je ono za Kranjsko ustanovljeno 1. 1847, historično društvo za Notranjo Avstrijo 1. 1843, za Štajersko 1. 1850, za Koroško 1. 1846. Historičnim društvom in časopisom se pridružujejo pokrajinski muzeji, od katerih je ome¬ niti ljubljanskega, ustanovljenega leta 1831. Regionalna in lokalna zgodovina, manjše monografije, zbiranje gradiva, to so značilne poteze historiografskega dela na Slovenskem notri po zadnje četrtine 19. stoletja. V mnogih ozirih kaže to delo znake velikega diletantizma, proti kateremu se je le redko dvignil glas strožjih znanstvenih kritikov. Eden takih je bil kustos ljubljan¬ skega muzeja Karl Deschmann (1821 do 1889), ki je ostro nastopil proti publikacijam zgodovinskega društva za Kranjsko in zlasti proti spisom Davorina Trstenjaka, ki jim po pravici očita pomanjkanje pravih zgodovinskih dokazov in nepoznavanje historične metode. Prav do zadnje četrtine 19. stoletja so pisali Slovenci svoje knji¬ ge in razprave historične stroke skoraj izključno na nemškem jeziku. Izjeme so redke. Antona Krempla in njegove Dogodiošine Štajerske zemle (1845) sem že omenil, priključujeta se mu v Gorici Štefan Kociančič (1818—1883), avtor mnogih poljudnih historičnih razprav in vnet sotrudnik Kukuljevičevega Arkiva za povesnicu jugoslavensku, na Štajerskem pa Ignac Orožen (1819—1900) s svojo Celsko kro¬ niko (1854). Prve letnike Letopisa Matice Slovenske (od 1869 dalje) polnijo znanstveno nemogoči spisi Trstenjakovi, katere po svoji kri¬ tičnosti in uporabi arhivalnih virov znatno nadkriljujejo prav tam objavljene razprave Janeza Parapata (1838—1879), od katerih naj omenim le one o kmetskih vstajah in o turških bojih na Slovenskem. 12

V to dobo spada tudi slovenski pisana zgodovina Slovencev: nezrela in neuspela Zgodovina slovenskega naroda (1866) mladega Janeza Trdine (1830—1905). Neprimerno boljša je nemški pisana A. Dimitzova Geschichte Krains (1874—5), ki že močno upošteva pretek¬ lost in kulturno življenje Slovencev. Dimitzovo delo je posebno za novejšo dobo sestavljeno na podlagi arhivalnega gradiva, ki je pa avtorja večkrat zavedlo na drobna stranpota, škodljiva splošnemu prikazu. Na nemškem jeziku piše svoje ne vedno kritične razprave tudi še Franc Schumi, izdajatelj zgodovinskega zbornika Archiv fiir Heimatkunde (1881 —7) ter prvega diplomatarija za Kranjsko Urkun-

den und Regestenbuch des Herzogthums Krain (1882—4). O historiografiji, ki uporablja pretežno slovenski jezik, moremo govoriti šele v zadnji četrtini 19. stoletja. V sedemdesetili in v za¬ četku osemdesetih let se je vrnila v domovino skupina mladih sred¬ nješolskih profesorjev, ki so pri študiju zgodovinske stroke na uni¬ verzah na Dunaju in v Gradcu imeli priliko spoznati nemško filološko-kritično metodo ter jo začeli pri obravnavi vprašanj in pro¬ blemov iz slovenske zgodovine s pridom uporabljati. Predstavniki te skupine slovenskih p rofesorjev-historikov so Fran Šuklje (roj. 1849), Anton Kaspret (1850 do 1920), Simon Rutar (1851—1903), Josip Apih (1853— 1911), Franc Kos (1853— 1924) in Ivan Vrhovec (1853—1902). Šuklje, v svojih mladih letih avtor odličnih historičnih razprav in študij, je, posvetivši se politiki, opustil znanstveno-historično delo in se šele pred nekaterimi leti s svojimi Spomini zopet vrnil vanj. Kaspretovo zgodovinsko delo, ki po obsegu sicer ni veliko, se odli¬ kuje po znanstveni višini ter sega tudi na področje socialne, gospo¬ darske in pravne zgodovine ter historične geografije slovenske zemlje. Rutar je eden najboljših slovenskih prazgodovinarjev in arheologov; trajno vrednost imajo tudi nekatere njegove regionalne monografije (Zgodovina Tolminskega 1882, Beneška Slovenija 1899). Apih se je največ posvetil zgodovini 18. in 19. stoletja; njegovo glavno delo je Slovenci in 1848. leto (1888). Vrhovec je zgodovinar mest Ljubljane in Novega Mesta.

Svoje razprave in doneske objavlja ta generacija v novo usta¬ novljenih časopisih Ljubljanskem Zvonu (od 1881) in Kresu (1881 — 1886), v edicijah Slovenske Matice (Letopis 1869— 1898, Zbornik 1889—1912) ter v IzDestjih Muzejskega društva za Kranjsko, ki jih je kot protiutež nemškim Mitteilungen des Musealvereines fiir Krain (od 1889) ustanovil leta 1891 zaslužni zgodovinar in politik Anton Koblar (1854—1928). Izvestja so prvi na slovenskem jeziku pisani časopis, posvečen historični stroki in arheologiji. Nadaljevanje slo¬ venskih IzvCstij in nemških Mitteilungen je slovensko-nemška Carniola (4910—1918), njeno pa od 1. 1919 slovenski Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Leta 1903 v Mariboru ustanovljeno Zgodovin¬ sko društvo je začelo 1. 1904 izdajati Časopis za zgodovino in naro13

dopisje, ki je bil in je še danes prvo znanstveno glasilo in ognjišče Slovencev v nekdanji Štajerski. Gre mu odlična vloga v znanstvenem proučevanju in s tem obenem nacionalni probuji tega dela naše zemlje. Med svoje najboljše sotrudnike šteje mariborski Časopis zgo¬ dovinarje Antona Kaspreta, Avguština Stegenšeka (1875 do 1920), Frana Kovačiča (roj. 1867) in Frana Baša. — Značaj osrednjega .slo¬ venskega organa za historične vede niso .dosegla niti ljubljanska Izvestja, Carniola ali Glasnik, niti mariborski Časopis. Pokrajinska opredeljenost se tem glasilom še vedno pozna. Šele Časopis za slo¬ venski jezik, književnost in zgodovino (od 1. 1918) naj bi po nameri njegovih ustanoviteljev postal osrednje glasilo tudi za slovensko zgo¬ dovino (zadnji izišli letnik je iz 1. 1931). Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja je v slovenski historiografski literaturi večjih sintetičnih del in razprav širšega obzorja še vedno primeroma malo. Še .prevladujejo pokrajinski historični prikazi, .monografije in biografije, topografska in .genealoška raziskavanja, olbenem z več ali manj posrečenimi edicijami gradiva. Ni oporekati, tudi te in take publikacije so pomenile in pomenjajo v mnogem oziru napredek v raziskovanju slovenske .preteklosti, če¬ prav so nekatere njih še hudo diletantske, ne znajo na kritičen na¬ čin uporabljati in obdelati vire ter se celo Trstenjakovih in podobnih hipotez še niso mogle osvoboditi. V pokrajinski in lokalni zgodovini so napisali mnogo uporabnega duhovniki: Ignac Orožen (Das Bisthum und die Diozese Lavant, 1875—1893), vrsta avtorjev (med njimi v prvi vrsti A. Koblar in I. Vrhovnik) zgodovino kranjskih fara (v zbirki Zgodovina fara ljubljanske škofije od 1. 1883, v Zgodovinskem zborniku ljubljanske škofije 1888—1908 in v posebnih publikacijah), Matija Slekovec (1846—1903) številna biografska in genealoška dela, Josip Gruden (1869—1922), Ivan Vrhovnik (roj. 1854) in Fran Kova¬ čič (roj. 1867) vrsto Tazprav in doneskov iz slovenske cerkvene zgo¬ dovine. Pobijanje diletantizma in romantičnega pojmovanja slovenske zgodovine ni bilo na zadnjem mestu vzrok, da se je Franc Kos (1853—1924) lotil zbiranja, kritične obdelave in objave pisanih zgo¬ dovinskih virov ter na podlagi teh napisanih razprav in študij iz starejše slovenske zgodovine. Kosovo glavno in življenjsko delo je Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (pet knjig, 1903— 1928), ki predstavlja na kritičen način obdelano zbirko virov, ob¬ javljenih v obliki izvlečkov in regestov, za dobo od 1. 501 do 1. 1246. Kosovo Gradivo je neobhodno potrebno kot predhodno delo za bo¬ doči diplomatični zbornik Slovenije in vsako znanstveno zgodovino Slovencev. Take Slovenci pred osvobojenjem še niso dobili. Drago¬ tina Lončarja Socijalna zgodovina Slovencev (1911) je le kratek oris, Ljudevita Pivka Zgodovina Slovencev (1909—1911) le kratek popu¬ laren pregled. Obsežna je Josipa Grudna Zgodovina slovenskega na14

roda (1911—1916), ki je tudi pisana na poljuden način, v velikih delih kompilatorično zasnovana ter kaže na premnogih straneh kako potrebne so še za mnoga poglavja slovenske zgodovine kritične pre¬ iskave virov in podrobne razprave o raznih problemih, osebah in dobah slovenske preteklosti. Delo onih, ki so po osvobojenju delovali na polju slovenske historiografije in delujejo na njem še danes, po večini še ni zaključeno. Zato naj mi bo dovoljeno podati o njem le kratek pregled in navesti glavne knjige in razprave. Dvakrat v njihovem razvoju je pripadla Slovencem samostojna politična vloga: v 7.—9. stol., ko so si po naselitvi v novi domovini ustvarili začetke samostojnih političnih tvorb, ter v 19.—20. stol., ko sta jih narodni preporod in osvobojenje pripeljala v aktivno poli¬ tično udejstvovanje. Poglavitno tema dvema epohama je posvečena novejša politična historiografija Slovencev. Nove in široke vidike v politično zgodovino ter historično geografijo slovenske zemlje v 6.— 9. stol. je s svojimi razpravami odprl Ljudmil Hauptmann; še vedno je glavna na nemškem jeziku napisana Politische Ummiilzungen unter den Slomenen vom Ende des sechsten Jahrhunderts bis zur Mitte des neunten (Mitteilungen des Instituts fiir dsterreichische Geschichtsforschung, 36, 1915); pridružujejo se ji za zgodovino srednjega Podo¬ navja in obrobnih pokrajin v 9. stol.: Postanek in razvoj frankovskih mark ob srednji Donavi (Časopis za slovenski jezik, književnost in zgod., II, 1920), Mejna grofija Spodnjepanonska (Razprave Znan¬ stvenega društva v Ljubljani, I, 1923) in JJloga Velikomoravske drža¬ ve u slavensko-njemackoj borbi za Podunavlje (Rad. Jugoslav. aka¬ demije, 243, 1932). Časovno daleč preko staroslovenske in frankovske dobe je pa posegel Hauptmann s svojo temeljito razpravo o postanku in razvoju Kranjske, ki je izšla kot komentar k deželskosodni karti avstrijskih alpskih dežel v ediciji akademije znanosti na Dunaju in ki podaja teritorialno ter polit, zgodovino skoraj celotne slov. zem¬ lje v srednjem veku (Erlauterungen zum Historischen Atlas der osterr. Alpenliinder, I. Abt., IV, 1929). Ob njenem izidu je napisal M. Kos posebno študijo z naslovom Postanek in razvoj Kranjske (v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, X, 1929). — Starejši po¬ litični zgodovini in historični geografiji so posvečene tudi neka¬ tere razprave Milka Kosa (O bolgarskem knezu Alcioku in slovenkem knezu Valuku, Šišičev zbornik, 1929; K postanku slovenske zapadne meje, Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, V/VI, 1930; K poročilom Pavla Diakona o Slovencih, Časopis za zgodovino in narodopisje, 26, 1931). Ko začno-Slovenci z letom 1848 živeti drugič v svojem razvoju samostojno politično življenje, je to najožje povezano z njihovim splošno-kulturnim in literarnim udejstvovanjem; zato se ne smemo čuditi, da nam je najtehtnejše razprave iz slovenske, tudi politične 15

zgodovine te dobe, napisal literarni liistorik Ivan Prijatelj (Duševni profili naših preporoditeljev, Ljublj. Zvon, 41, 1921; Borba za indi¬ vidualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848— 1857, Časo¬ pis za slov. jezik, knjiž. in zgodovino, IV, 1924, V, 1925; Predzgodovi¬ na ustanovitve Slovenske Matice, Razprave Znanstv. društva, I, 1923; Levstikov politični list » Naprej «, prav tam, II, 1925; Slovensko, slo¬

vansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih na prelomu 60. let, prav tam, IV, 1928; Leto 1868 o slovenski literaturi, prav taim, V/VI, 1930; Med Levčevim »Ljubljanskim Zvonom« in Hribar-Tavčarjevim »Slovanom«, prav tam). Prijateljevim razpravam se pridru¬ žujejo one historika Dragotina Lončarja (npr. Dragotin Dežman in slovenstvo, Razprave Znanstv. društva, V/VI, 1930) ter njegov oris Politično življenje Slovencev (od 1. 1797 do 1. 1919, 2. izd., Ljubljana 1921), ki mu radi bogatih biblio- in biografskih podatkov gre posebna cena. Sicer skromna memoarska literatura Slovencev se je v zadnjih letih obogatila z deli Frana Šukljeta (Iz mojih spominov, I—III, 1926—9; Sodobniki mali in veliki, 1933), Josipa Serneca ( Spomini, 1927), Ivana Hribarja (Moji spomini, I—III, 1928—1932) in Andreja Gabrščeka (Goriški Slovenci, I—II, 1932—4). Levstiku posvečen Lev¬ stikov zbornik (1933) prinaša par razprav, ki morejo zanimati tudi historika v ožjem pomenu besede (npr. Logarjeva o Levstikovih bojih s prvaki ali pa F. Jesenovčeva o snovanju »Slovenskega juga (na¬ roda)« 1. 1867). Biografa Jan. Evang. Kreka in njegovega rodu sta Ivan Dolenec, ki izdaja z uvodom in komentarjem Krekove Izbrane spise (I dalje, 1923 dalje) ter Rudolf Andrejka, ki je napisal rodoslovno knjigo Selški predniki dr. Janeza Ev. Kreka (1932). Zgodovino političnih strank in borb v novejši dobi obravnavata — vsak s svo¬ jega političnega vidika — Fran Erjavec (Zgodovina katoliškega gi¬ banja na Slovenskem, 1928) in Anton Kristan (O delavskem in socia¬

lističnem gibanju na Slovenskem do ustanovitve jugoslovanske socijalno-demokratske stranke, 1927). V dobo nacionalnega gibanja v predvojnih in medvojnih letih sega knjiga J. J. Kolarja o nacio¬ nalistični »mladini te dobe, imenovani » Preporodovci« (1930), delo Bogumila Vošnjaka U borbi za ujedinjenu narodnu državu (1928), posvečeno predvsem medvojni emgrantski akciji za osvobojenje in zedinjenje, ter memoarski zapisi Ljudevita Pivka izza njegove akcije na italijanski fronti proti Avstriji (Proti Avstriji, 1923; Carzano, I—V, 1924). Omeniti je na tem mestu tudi zgodovini majniške deklaracije posvečeno številko ljubljanske revije »Čas« (1927, posebno prispevke Evgena Jarca in Frana Kovačiča), razprave v zborniku Slovenci v desetletju 1918—1928 (posebej ono Janka Brejca Od prevrata do ustave) ter spomine osvoboditelja Maribora, generala Rudolfa Mai¬ stra, v Mariborskem koledarju 1951—1933. Kot v dobi političnega preporoda v 19. stol. je bila tudi za časa reformacije, protireformacije in narodnega preporoda v 18. stol. zgo16

dovina Slovencev ozko spojena z njihovim literarnim udejstvova¬ njem. Prav zato so tudi za politično in kulturno zgodovino Sloven¬ cev v 16.—19. stol. osnovne važnosti številne razprave literarnega liistorika Franceta Kidriča. Omenim naj: Prispevki in opombe k zgo¬ dovini reformacije na Slovenskem, Časopis za slov. jezik, književnost in zgodovino, I, II, 1918 do 1920; Trobarji na Rašici, prav tam, II, 1920; Prešerni od konca 15. do srede 19. stoletja, prav tam. VI, 1927; Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja, Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, I, 1923; Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih, prav tam V/VI, 1930; Dobrovsky in slovenski pre¬ porod njegove dobe, prav tam, VII, 1930. V svoji — še izhajajoči —

Zgodovini slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije (1929 dalje, prvi snopič v drugi predelani izdaji 1932) podaja Kidrič sintezo svojega dalekosežnega in nove vidike odpirajočega znanstve¬ nega dela. Katoliški protireformator škof Tomaž Hren ima svojega biografa v Josipu Turku (Tomaž Hren, Bogoslovni Vestnik, VIII, 1928). Od Vošnjakove knjige Ustava in uprava Ilirskih dežel (1910) sem so posvetili Slovenci večjo pozornost dobi Napoleonovih Ilirskih po¬ krajin (1809—1813) in desetletjem, ki jim slede. V tej zvezi je omeniti veliko delo Melite Pivec-Stele La vie economicpie des Provinces Illyriennes (Pariš 1930), knjigo Janka Polca o avstrijskem » Kraljestvu Iliriji « (I. del, 1925), ki je bilo neke vrste upravni naslednik fran¬ coskih Ilirskih pokrajin, ter razprave Frana Zmitterja, predvsem Les

origine de l'lllyrisme politique et le creation des Provinces Illyriennes, 1933 (poseben odtis iz Le Monde Slave, kjer je razprava izšla pod naslovom Illyrisme et sentiment yougoslave). Pomanjkanje politične aktivnosti v slovenski zgodovini je eden med vzroki, da posvečajo Slovenci — posebno v zadnjih desetletjih — svoja raziskavanja radi problemom gospodarske, socialne, pravne in kolonizacijske zgodovine. V teh iščejo po pravici mnogo več »slo¬ venskega« nego v velikem delu svoje politične preteklosti. Za gospo¬ darsko in socialno zgodovino prihajajo v poštev razprave Lj. llaupttnanna, ki so — kakor politično — osvetlile tudi marsikatero stran starejše socialne in gospodarske zgodovine Slovencev v novi luči (Staroslovenska družba in njeni stanovi, Časopis za slov. jezik, knjiž. in zgod., I, 1918; Staroslovanska in staroslovenska »svoboda«, Čas, 17, 1923; Karantanska Hrvatska, Zbornik kralja Tomislava, Zagreb 1925; Die Ilerkunft der Kiirntner Edlinge, Vierteljahrschrift flir Sozial- und Wirtschaftsgeschichte, 21, 1928; Ilufengrossen im bayrischen Stamm^s- und Kolonialgebiet, prav tam). Hauptmannova iz¬ vajanja niso naletela vseskozi na pritrditev; kot odgovor nanja na¬ pisala sta posebne razprave J. Mal (Nova pota slovenske historiografije, Čas, 17, 1923; Epilog k staroslovenski svobodi, prav tam) in 2 Srednjeveška zgodovina . . .

17

F. Kovačič (Problemi ob zori naše zgodovine, Časopis za zgod. in narodopisje, 18, 1923). Za pravno zgodovino je omeniti številne študije in prispevke Me¬ toda Dolenca, ki išče neumorno ono kar je bilo slovenskega v prav¬ nem življenju Slovencev starejših dob. Namesto številnih specialnih razprav naj omenim le dve, ki podajata sintezo večjega dela Dolen¬ čevih važnih rezultatov: Die niedere Volksgerichtsbarkeit unter den Slovenen vom Ende des 16. bis Anfang des 19. Jahrhunderls, Jahrbiicher fiir Kultur und Geschichte der Slaven, N. F., Breslau 1929, in Slovenska ljudska sodišča v dobi od 16. do 18. stoletja, Rad Jugoslavenske akademije, 239, 1930. V pravno zgodovino segajo še razprave J. Polca (Razpored sodnih instanc v slovenskih deželah od 16. do 18. stoletja, Zbornik znanstvenih razprav, izdaja jurid. fakulteta ljub¬ ljanske univerze, VI (1927/8) in O odpravi nevoljništva na Kranjskem, prav tam, IX (1932/3) ter dragoceni doneski Jakoba Kelemine za slovenski pravno-zgodovinski slovar (Pravne starine slovenske v filo¬ loški luči, Glasnik Muzej, društva za Slovenijo, 1933). Krepko je v zadnjih letih napredoval študij podeželske kolonizacije in gospodar¬ stva (prim. Fr. Kovačič, Doneski k starejši zgodovini Murskega po¬ lja, Časopis za zgod. in narodopisje, 1919; A. Melik, Kolonizacija ljubljanskega barja, 1927; Fr. Vatovec, K starejši upravni in gospo¬ darski zgodovini laškega okraja, 1927; P. Blaznik, Kolonizacija Sel¬ ške doline, 1928; M. Kos, Slovenska naselitev na Koroškem, Geograf¬ ski Vestnik, VIII (1932) in K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo, Časopis za zgod. in narodopisje, 28,1933). Z geografskega vidika napisane, toda za histerika prav tako važne so razprave o ruralnih naseljih: Ant. Melika, Kmetska naselja na Slovenskem, Geografski Vestnik, IX (1933) in Svetozara Ilešiča, Kmetska naselja na vzhodnem Gorenjskem, prav tam. O naselitvi Uskokov na slovensko ozemlje razpravlja j. Mal, Uskočke seobe i slovenske pokrajine, Srpski etno¬ grafski zbornik, 30, 1924. Za zgodovino mest na Slovenskem omenjam razprave: Fr. Zmitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, 1929 in Razvoj ljubljanskega teritorija, Geografski Vestnik, V/VI, 1929/30; Fr. Stele, Valvasorjeva Ljubljana, Glasnik Muzej, društva za Slo¬ venijo, IX (1928); J. Žontar, Banke in bankirji v mestih srednjeveške Slovenije, prav tam, 13 (1932) in Cerkev in ustavni razvoj naših mest, Kronika, 1 (1934); Fr. Baš, Maribor I, Historično-geografski razvoj, Geografski Vestnik 1926, in Historično-geografski razvoj Ptuja, Ča¬ sopis za zgod. in narodopisje, 28 (1933). Pokrajinska in lokalna cerkvena zgodovina, ki je bila pred osvobojenjem v slovenski historiografiji močno zastopana, se goji danes primeroma malo. Omenjam razprave Matije Ljubša o razvoju in zgodovini fara v sedanji mariborski škofiji (Časopis za zgod. in narodopisje, 19, 1924, 20, 1925) in novo delo Ivana Vrhovnika Trnov¬ ska župnija v Ljubljani (1933). Največje delo iz te panoge v zadnjem 18

desetletju je pa Kovačičeva Zgodovina Lavantinske škofije (1928). Od ostalih monografij ter prispevkov za regionalno in lokalno zgo¬ dovino navajam: Fr. Kos, K zgodovini Gorice v srednjem veku, Glas¬ nik Muzej, društva za Slovenijo, I—VIII, 1920—27; Goriška Brda v srednjem veku, Jadranski almanah za 1. 1923; Iz zgodovine devinskih gospodov, Razprave Znanstv. društva, I, 1923; Fr. Kovačič, Sloven¬ ska Štajerska in Prekmurje (1926); Ljutomer, zgodovina trga in sreza (1926); J. Orožen, Zgodovina Celja, I—III, 1927 do 1930; J. Mrav¬ ljak, Vuzenica v srednjem veku (1927) in Vuzenica II, 1929; Dra¬ vograd, I. del. 1932; M. Arko, Zgodovina Idrije (1931). H koncu naj omenim še dela zadnjih let, ki obravnavajo v sin¬ tetični obliki razdobja ali pa tudi v celoti zgodovino Slovencev in njihove zemlje. Zgodovino slovenskega naroda, zapoeeto od J. Grud¬ na, nadaljuje J. Mal, ki je v svojem prikazu obdelal doslej prvo po¬ lovico 19. stoletja (1928 dalje). Krajše preglede slovenske zgodovine so napisali v zadnjem času A. Melik (Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev, I—II, 1919—1920), Lj. Hauptmann (članka Slovenci in Slovenačke pokrajine v Stanojevičevi Narodni Enciklopediji) in M. Kos v zborniku Slovenačka (izd. Srpska književna zadruga, 1927). Tudi je podpisani leta 1933 objavil v posebni knjigi Zgodovino Slo¬

vencev od naselitve do reformacije. Izdajanje gradiva je v novejši slovenski historiografiji le slabo zastopano. Od že omenjenega Gradiva za zgodovino Slovencev v sred¬ njem veku je izšla 1. 1928 v redakciji podpisanega peta knjiga, ki obravnava in prinaša gradivo za razdobje 1201—1246. Za zgodovino reformacije in protireformacije imamo edicije nekaterih tekstov, ki so jih pripravili Fr. Kidrič (Doneski škofa Hrena za zgodovino re¬ formacije na Slovenskem, Časopis za zgod. in narodopisje, 1924, prim. J. Turkov dodatek prav tam, 1927), M. Premrou (v Časopisu za slov. jezik, književnost in zgod., V, VI, 1926, 1927) in J. Turk (v delu Breve Pavla V. Tomažu Hrenu z dne 27. novembra 1609, Dela Bo¬ goslovne akademije v Ljubljani, XI, 1930). Popis in opis srednjeveških rokopisov v Sloveniji je s sodelovanjem Fr. Steleta objavil M. Kos (Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, 1931). Kos je obdelal tudi s hi¬ storičnega in paleografskega vidika najstarejše slovenske tekste, takozvane freisinške spomenike (Paleografske in historične študije k freisinškim spomenikom, Časopis za slov. jezik, knjiž. in zgodovino, IV, 1924; Nove študije k freisinškim spomenikom, prav tam, VIII, 1931). Tudi za histerika važna pisma škofa A. M. Slomšeka je izdal Fr. Kovačič (v Arhivu za zgodovino in narodopisje, knjiga I in 1/1, 1930/2, 1934), Levstikova pa Avg. Pirjevec (Levstikova pisma, 1931). Za zgodovino ljubljanskega višjega šolstva in univerze v Ljub¬ ljani je osnovnega pomena temeljita razprava J. Polca Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo (v zbor¬ niku Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1928). Za zgo2*

19

dovino novčarstva in novca na Slovenskem v srednjem veku je ome¬ niti doneske E. Baumgartnerja v Časopisu za zgod. in narodopisje, 25 (1930) — 28 (1933). V zgodovino historiografije posega tehtna raz¬ prava Jožeta Rusa Schonleben in Valvasor (Glasnik Muzej, društva za Slovenijo, IX, 1928) ter monografija loana Vrhovnika Ivan Vrhovec (1933). Za zgodovino Narodnega muzeja v Ljubljani in poznavanje njegovih zbirk nam je danes na razpolago nov Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja o Ljubljani (Kulturno-zgodovinski del), 1931, za katerega so prispevali doneske J. Mal, R. Ložar, B. Saria in Fr. Stele. Neobhoden za liistorika je Slovenski biografski leksikon (od 1925 da¬ lje), ki prinaša tudi biografije slovenskih zgodovinarjev in oseb, pomembnih v domači zgodovini; obdelan je doslej do članka »Mrkun«.

20

Periodizacija slovenske zgodovine

Vsaka periodizacija zgodovine je do neke mere nasilje. Kajti živi tok historičnega dogajanja se ne da vkleniti v tesne spone, raz¬ deliti in omejiti z letnicami ter opremiti po posameznih oddelkih s točno odgovarjajočimi naslovi. Ali vendar, od začetkov znanstvene obdelave zgodovine poznamo njeno periodizacijo. Ni bila le potreba po pregledu in redu, ki je narekovala delitev zgodovinskega doga¬ janja v večja ali manjša obdobja. Pri vsakem globljem proučevanju preteklosti so se morale nujno pokazati smernice, ki so historično dogajanje sveta, države ali naroda razčlenile v večja ali manjša v sebi zaokrožena in v njih utemeljena obdobja. Ali je tudi zgodovinopisje, ki se je bavilo s preteklostjo Sloven¬ cev in slovenske zemlje poznalo take smernice in po njih delilo slo¬ vensko zgodovino? Kako jo je delilo, oziroma kako bi jo po našem mnenju moralo deliti? S temi vprašanji se bo bavila pričujoča raz¬ prava. O zgodovini Slovencev, to je take vrste obravnavi slovenske pre¬ teklosti, ki bi zavestno vzela v poštev preiskovanje zgodovine naroda in zemlje, ki ta na njej biva, pred izidom Linhartovega »Versuch einer Geschichte von Krain und der iibrigen siidlichen Slaven Oesterreichs« (dve knjigi, 1788, 1791) pri Slovencih ne moremo govoriti. Kar je bilo napisanega poprej je pokrajinska zgodovina, v katero je več ali manj spretno vključena zgodovina Slovencev. Že okvir pokrajinske zgodovine je vplival na periodizacijo, kajti v prvi vrsti so bili za delitev merodajni posebni momenti v preteklosti dotičnih provinc, ne pa mogoče Slovencev kot naroda, ki v njih biva. Take vrste pokrajinska zgodovina so Hieronima Megiserja »Annales Carinthiae« (1612). V dvanajstih knjigah tega dela so avtorju za

21

periodizacijo merodajni le momenti iz politične zgodovine, prav po¬ gostokrat celo taki, ki se ne dajo utemeljiti niti iz posebnega histo¬ ričnega življenja Koroške. Nikakega povoda ni na primer začeti z nastopom cesarja Konstatina Velikega ali pa cesarja Maksimilijana I. novo poglavje v zgodovini Koroške. Še mnogo bolj prisiljena in shematična je periodizacija v prvi obsežni zgodovini Kranjske, v Schonlebenovi »Carniolia antiqua et nova« (1681). S svojo analistično zasnovo in poseganjem nazaj do ustvarjanja sveta sledi Schonleben zgledom davne srednjeveške liistoriografije. Kristusovo rojstvo mu je dovolj utemeljen dogodek, da deli starejše »anale« Kranjske v dva dela, dočiin začenja mlajše z okroglo letnico 800. Schonlebenova periodizacija ne črpa iz zgodo¬ vine dežele, ki jo avtor obravnava. Schonlebenova delo sega po času le do 1. 1000. Nadaljevanje si je zamislil, ga sestavil in sprejel v svojo »Die Ehre des Herzogthums Crain« (16S9) J. V. Valvasor. V Valvasorjevemu delu se bijeta dva principa historiografske obravnave. Kjer Valvasor nadaljuje Schonlebena, ne uporablja le gradivo, ki ga je ta nabral, marveč se drži tudi okostenele zasnove svojega prednika. Nastop kralja Rudolfa Habsburškega se mu zdi dovolj pomemben fakt za razdelitev zgodo¬ vine Kranjske v pred- in pohabsburško dobo. Kjer pa se je Valvasor osvobodil vpliva svojega prednika, tam se pokaže kot domovinoznanec, ki zna v svojih, še danes nenadkriljenih prikazih združiti hi¬ storično podobo svoje domovine z novodobnim topografsko-statistienim opisom. Prvi zavestni zgodovinar Slovencev je Anton Linhart. Žal je ostal njegov »Versuch einer Geschichte von Krain« nedokončano delo, sega namreč po času le do Karla Velikega. Linhart se zavestno pri¬ zadeva dati s svojo zgodovino več kot so dale dotlej običajne kronorlogije. Kakor v vsem ne zatajuje Linhart tudi v periodizaciji svojega dela vernega učenca prosvetljene historiografije. Zavaruje se pred očitkom, da gre pTeko meja Kranjske. Njegova zgodovina naj ne bo le historično zrcalo te dežele, marveč vobče Slovanov, »ki žive od Sr¬ bije in Dalmacije na Jadranskem morju pa do Tirolske in Bavarske, od Istre do Mure na Štajerskem«. Zgodovina vsakega naroda in po¬ krajine mora jemati v poštev zgodovino sosedov in sosednjih zemelj. Izolirana historija je nemogoča, kajti »red in zveza vladata v celo¬ kupni prirodi«. Linhartovi predniki so o izvoru Slovanov, o nase¬ litvi Slovencev ali o prihodu Hrvatov razpravljali le mimogrede v poglavjih, vrinjenih v kronološke prikaze dinastične povestnice. Lin¬ hartu nasprotno so Slovani središče njegovega prikaza. Vsa poglavja njegovega dela imajo v prvi vrsti v vidiku slovansko preteklost. Drugo knjigo zaključujejo obsežna »opažanja o stanju starih Slova¬ nov. na Kranjskem«.

22

O periodizaciji svojega dela se izraža prosvetljcnec Linhart na sledeči način: »Epohe, po katerih določam razdelke, iščem v deželi sami, v narodih, ki jo obljudujejo. Torej ne v cesarski zgodovini, tudi ne v veri. Le slučajno se je zgodilo, da je padel eden najvažnej¬ ših preobratov na Kranjskem, zasužnjenje zadnjih svobodnih prebi¬ valcev od strani Rima, skoraj v isto dobo, ko je bila zasajena krščan¬ ska vera.« Periodizacija zgodovine Slovencev in slovenske zemlje se v 19. stol. nikdar ni povzpela do jasnih načel, ki jih je zanjo podal v predgovoru svojega dela Linhart. Dimitzu na primer, ki je napisal na nemškem jeziku obširno »Zgodovino Kranjske« (1874—5), je za periodizacijo merodajna predvsem dinastična zgodovina. Menjava dinastov tuje krvi, ki so imeli politično oblast nad Kranjsko, mu drobi snov v periode in poglavja. Ko pride na prestol nov vladar habsburškega rodu, začenja za Dimitza novo poglavje kranjske zgo¬ dovine. »Slovani« so mu le oddelek tretje, francoski režim 1809—1815 pa poglavje osme knjige. Na podoben način prevladuje princip, na¬ slonjen na vladarska obdobja raznih dinastov tudi v periodizaciji Fr. Orožna »Vojvodini Kranjski« (1902) in M. Potočnika »Vojvodini Koroški« (1910). Utesnitev na zgodovino posameznih pokrajin je av¬ torjem teh in drugih del jemala pogled na celotno zgodovino Sloven¬ cev in kvarno vplivala na njeno periodizacijo. Linhartova načela ni osvojil nihče od njih. Nekaj novega je hotel podati Janez Trdina v svojem mladeniš¬ kem delu »Zgodovina slovenskega naroda« (1866). V ospredju mu res stoje Slovenci in slovenska preteklost, za periodizacijo mu niso merodajni le tuji vladarji in njihove vladarske dobe, avtor obde¬ luje le to kar se mu zdi, da spada v nacionalno slovensko zgodo¬ vino. Ali, moči mladega avtorja niso bile dorasle take vrste na¬ rodni zgodovini, preddela zanjo še oddaleč niso bili opravljena. Trdinov prikaz slovenske zgodovine je le vrsta slik, pa še ta nepo¬ polna in prežeta romantičnega pojmovanja, ki išče v slovenski pre¬ teklosti v prvi vrsti junaška in slavna dela prednikov. Oblike zgodovinskih slik in povesti iz slovenske preteklosti se drži tudi J. Gruden v svoji »Zgodovini slovenskega naroda« (1911— 1916). »Razporedba v razne dobe, kakršna je navadna v šolskih učnih knjigah«, se zdi Grudnu »pri slovenski zgodovini tem manj mogoča, ker ji manjka prave enote, in so razne slovenske dežele imele tudi različen zgodovinski razvoj«. Navzlic temu je avtor v glavnem raz¬ delil snov na stari vek, zgodnji srednji vek, pozni srednji vek in novi vek. V novem veku, kjer je po času dosegel konec 18. stol., se najbolj oddaljuje od prikaza v obliki zgodovinskih slik. Nova je periodizacija, ki je vanjo razčlenil slovensko zgodovino Lj. Pivko v svoji poljudni »Zgodovini Slovencev« (1909—1911). Pivko računa vsega šest dob ali vekov slovenske zgodovine: 1) slovanski

23

vek do naselitve Slovencev po odhodu Langobardov v Italijo (568), 2) pogansko-slovenski vek, ki mu napravi konec uvedba krščanstva in politična pripadnost pod Nemce (do okoli 800), 3) vek ponemče¬ vanja in propadanja v tlačanstvo, ki se končuje z nastopom habs¬ burškega vladarskega rodu, tako pomembnim za Slovence v politič¬ nem oziru, 4) vek najhujših narodnih stisk, ki sega do srede 16. stol., 5) vek verskih bojev ali novi vek, ki ga Pivko računa do okoli I. 1800, ko »se je jela buditi duševna moč slovenskega naroda«, 6) od okoli 1. 1800 dalje sega »vek narodnega preporoda ali naš vek«. — Pouda¬ riti moramo, da predstavlja Pivkova periodizacija prvi poizkus do¬ biti osnovo za razdelitev zgodovine Slovencev v njej sami, razumeti njena obdobja iz slovenske preteklosti, ne pa iz one sosednjih naro¬ dov ali vladarjev, ki so imeli nad Slovenci politično oblast. Iz slovenske preteklosti črpa svojo periodizacijo tudi Fr. Kovačič v svoji »Slovenski Štajerski in Prekmurju«, ki je — čeprav regionalna zgodovina — razdeljena vendar pod vidikom celokupne slovenske preteklosti. Kakor Pivko deli tudi Kovačič slovensko zgodovino v šest obdobij. »Staroslovenska doba« mu je za stoletje daljša, kajti končuje jo z madžarskimi navali. Značilni zanjo so poizkusi lastne državotvornosti in počasna izguba politične neodvisnosti. Druga, »doba restavracije in nove kolonizacije«, se tudi po Kovačiču zaklju¬ čuje s habsburško zavlado na koncu 13. stoletja, ko je bila v glav¬ nem tudi dovršena kolonizacija. »Ustalitev oblasti Habsburžanov in celjskih grofov« imenuje Kovačič tretjo dobo, ki sega po njem do okoli 1. 1500. »Kmetske vstaje in verski boji« je naslovljeno četrto obdobje, ki obsega še dobo absolutizma in kmetskih olajšav v 18. stol. Od začetkov francoske revolucije, ki je »zasejala ideje, ki so rodile narodno probujanje ter izzvenele 1. 1848 v odpravi tisočletnega fev¬ dalizma« pa do 1. 1848 računa Kovačič novo dobo slovenske zgodo¬ vine. Zadnji, od 1. 1848 do 1. 1919, dajejo značilno podobo »ustavni in narodni boji«. Nove vidike v periodizacijo slovenske zgodovine je uvedel A. Melik (Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev, I—II, 1919—1920), ki je prvi poizkusil spraviti obdobja slovenske zgodovine v sklad s pe¬ riodizacijo jugoslovanske zgodovine vobče in je, ne da bi delal snovi silo, združil, kjer je bilo to mogoče, snov iz slovenske zgodovine z enako ali sorodno iz srbske in hrvatske. Glavno cezuro v slovenski zgodovini — ki je prav tako ostra v zgodovini Srbov in FIrvatov -— vidi Melik v dobi turških navalov, ki so uničili zadnje starosrbske državne tvorbe ter po času sovpadajo z začetkom politične oblasti Habsburžanov nad Hrvatsko, med Slovenci pa preneha tedaj »prva doba germanizacije, začenja pa prva doba narodne probuje, ki jo označujejo kmetski upori in začetek lastne književnosti«. Povsem nova periodizacija slovenske zgodovine je ona Lj. Haupt¬ manna (Slovenci, istorija, Stanojevičeva Narodna enciklopedija, IV, 24

235 dalje, 1929). Osnova ji je vzeta iz politične zgodovine. Ker so pa Slovenci v politični zgodovini — po samih besedah avtorjevih — bili skoraj vedno le nakovalo in nikdar ne kladivo, so tudi periodizacijo njihove zgodovine, po Hauptmannovi delitvi, usmerjali prej zunanji faktorji nego taki, ki jih je ustvarjal njihov lasten historičen razvoj. Iz naslovov štirinajstih poglavij, v katera deli Hauptmann svoj pre¬ gled, je odvisnost zgodovine Slovencev od zunanjih faktorjev jasno razvidna. Obri, frankovski zapad in nemško gospodstvo usmerjajo politično zgodovino Slovencev do okoli 1. 1000. Dinastične državne tvorbe, druženje teh v personalni uniji in stanovska država razčle¬ njujejo politični razvoj Slovencev in slovenske zemlje v srednjem veku v tri velika obdobja. Tri velike krize: vojna, socialna in verska stoje na prehodu v novi vek. Dvorni in prosvetljeni absolutizem ter njegove reforme dajejo pečat slovenskemu razvoju od ok. 1620 do okoli 1780. Šele od konca 18. stol. so novi pokreti, v katerih so po¬ kazali Slovenci že aktivno sodelovanje, dali označbo za razčlenitev njihove preteklosti od okoli 1780 pa do zjedinjenja 1. 1918, tako na¬ rodni preporod, revolucija 1. 1848, ustavne in narodne borbe v Avstriji ter nacionalno gibanje v začetku 20. stol., ki ga konča osvobojenje in zjedinjenje. Hauptmann je bil prvi. ki je periodizacijo slovenske zgodovine trdno zasidral v širok okvir srednjeevropskega razvoja, na katerem so bili Slovenci kot majhen del soudeleženi. V svoji »Zgodovini Slovencev od naselitve do reformacije« (1933) sem skušal podati periodizacijo slovenske zgodovine, ki se povsem ne ujema z nobeno doslej postavljenih. Za srednjeveško, pa tudi za sledečo ji dobo od reformacije do najnovejših časov, hočem utemeljiti svojo razdelitev v sledečih odstavkih. Povedati hočem, zakaj smatram tako delitev slovenske zgodovine za upravičeno in pojasniti kje iščem temelje ter vzroke za svojo periodizacijo slovenske zgodovine. Z naselitvijo v novi domovini v 6. in 7. stol., stopa oni del Južnih Slovanov, ki mu je ostalo ime Sloveni oziroma Slovenci do danes, v razvoj, ki ga je odtrgal od dotedanje slovanske skupnosti. Od na¬ selitve do madžarskih navalov računam prvo veliko obdobje sloven¬ ske zgodovine. Trem stoletjem, od konca 6. pa do konca 9. stoletja, daje enotno obeležje vrsta pojavov in do neke mere skupnost raz¬ vojnih smernic, ki nas upravičuje gledati v tej dobi naše preteklosti epoho kolikor toliko zaključenega značaja. Slovenska ekspanzija je v tem obdobju dosegla obseg, ki ga v kasnejših stoletjih ni nikdar razširila. Slovence tedaj še ne loči ona kasneje po tuji politični in vojaški osvojitvi ustvarjena in ostro začrtana meja od rojakov istega rodu in krvi na jugu in jugovzhodu. Bolj kot kdaj kasneje so jim ti enaki po načipu življenja in jeziku. Od kake nacionalne skupnosti so Slovenci v tej dobi še daleč. Značilna zanje je razbitost, povzro¬ čena po načinu doseljevanja in terenu, ki so ga naselili. Prvi štadij plemenskega oblikovanja je ustvaril med njimi dvoje samostojnih 25

državnih tvorb. Slovenska Karantanija obstoja od časov kralja Sama pa do okoli 1. 740, ko pride pod bavarsko-frankovsko nadoblast, a izgubi domače kneze ter notranjo samoupravo šele okoli 1. 825. Kocljevi panonski kneževini se je pa posrečilo, da se je za nekoliko let (869—874) celo povsem oprostila nemškega političnega varuštva. Še so mod Slovenci žive težnje po politični neodvisnosti z naslonit¬ vijo na istorodne in sorodne sosede. Priključitev vsaj dela Slovencev panonskemu Ljudevitu in odpad kneza Koclja z naslonitvijo na Ve¬ liko Moravsko je temu dokaz. Končno je to doba prve nemške koloni¬ zacije, prvega političnega, kulturnega, gospodarskega in socialnega vplivanja evropskega zapada na Slovence ter prvega uvajanja krščanske vere in krščanske organizacije na slovenskih tleh. Konec tej periodi slovenske zgodovine napravijo madžarski navali. Uničijo na vzhodu velik del slovenskega kolonizacijskega območja, strejo večji del političnih tvorb frankovske dobe na slovenskih tleh, raz¬ dvojijo Slovence po prostoru od severnih Slovanov, deloma zaustavijo ali pa vsaj zadržijo prvo politično in kulturno evropeizacijo slovenske zemlje. Drugo veliko periodo v srednjeveški zgodovini Slovencev ime¬ nujem dobo velikega nemškega političnega in kolonizatoričnega osva¬ janja. Obsega dvesto let, od konca madžarskih navalov pa do srede 12. stol. V politični zgodovini je to doba naglega menjavanja uprav¬ nikov na čelu edinic, v katere so Nemci razdelili našo zemljo po končanih madžarskih navalih. Do oblasti v posameznih se povzpne manjše število plemiških rodbin, nedomačih po izvoru, ki si kot dedni dinasti začno polagati temelje deželnoknežje in politične oblasti v posesti lastnega rodu. Nekdanji krajišnik in vojvoda, prvotno urad¬ nik krone, se je do 12. stol. spremenil že povsem v mogočnega dinasta. Nemško vojaško osvajanje je v tej dobi zasekalo politične meje med Slovence in Hrvate, usmerjajoč s tem Slovence v političen razvoj, različen od onega onostran Sotle, Gorjancev in Kolpe. V zunanji kolo¬ nizaciji je do 12. stol. nemški kmet kolonist že 'dosegel bližino pasu, kjer se je v bodoče izoblikovala slovensko-nemška meja. V nacio¬ nalnem oziru pomenjajo stoletja od 10. do 12. za Slovence dobo naj¬ hujše kolonizatorične, gospodarske in socialne germanizacije ter največjih teritorialno-nacionalnih izgub. V notranji kolonizaciji je v teku podrobna naselitev plodne in za obdelavo z manjšim trudom pri¬ pravne zemlje. Do prve polovice 12. stol. je kronska zemlja že razdeljena, velike zemljiške darovnice vladarjev prenehajo. Naturalno gospodarstvo, pomanjkanje meščanskih naselbin ter propadanje svo¬ bodnega stanu so glavne oznake gospodarske in socialne zgodovine te dobe. Krščanstvo, organizacija cerkvenega življenja ter prodiranje zapadne kulture je še zelo ekstenzivno. Nasplošno pomenja otbdobje od 10. do 12. stol. za Slovence dobo največjih sprememb v zgodovini njihovega nacionalnega posestnega stanja in počasnega toda nepre-

26

trganega prehajanja v nove politične, gospodarske, socialne in kul¬ turne razmere, ki jih čimdalje bolj približujejo evropskemu zapadu. Z 12. stoletjem začenja obdobje slovenske preteklosti, ki ga mo¬ remo po pravici imenovati višek slovenskega srednjega veka. Borba za prevlado nad slovensko zemljo mu daje v politični zgodovini po¬ glavitno obeležje. Zato tudi imenujem periodo, ki sega od srede 12. do druge polovice 15. stol. » borba za politično prevlado nad slovensko zemljo«. Po dolgotrajnih naporih različnih tujih dinastov za politično oblast nad slovensko zemljo ter po težki preizkušnji, ki so jo habs¬ burški vladavini v 15. stoletju prizadejali napori celjskih grofov, stremečih za ustvaritvijo lastne državne tvorbe na habsburških ruše¬ vinah, je borba v drugi polovici tega stoletja odločena s prevlado habsburškega rodu nad ogromno večino slovenske zemlje. V gospodarstvu in kufturi pomenja razdobje od 12. do 15. stol. za Slovence — v očitnem nasprotstvu k prejšnjemu, ki stoji v zna¬ menju prehajanja — periodo umerjenosti in konsolidacije ter z njo duhovnega in materialnega napredka, ki so ga šele proti koncu tega obdobja začeli izpodkopavati težki gospodarski pretresljaji in dolgo¬ trajne vojne. Slovenska zemlja začenja dokončno živeti s politično, gospodarsko, socialno ter kulturno Evropo visokega srednjega veka, je več ali manj soudeležena na vseh velikih političnih, gospodarskih, socialnih, umetnostnih in duhovnih pokretih, ki se pojavljajo in pre¬ tresajo v tej dobi zapadno in srednjo Evropo. Vzporedno v razvoju z njo se dvigajo in spajajo ministeriali tudi pri nas v nov plemiški stan, začenja razvoj mest in meščanskega življenja ter z njim trgo¬ vine in obrti, se dvigne naš kmet na primeroma visoko stopnjo go¬ spodarskega blagostanja. Evropeizacija prepaja čimdalje bolj slo¬ vensko zemljo. Z njo pa gre vzporedno tudi germanizacija, ki je do konca te periode potisnila strnjeno severno mejo Slovencev v bližino črte, kjer še danes poteka slovensko-nemška jezikovna meja. Tudi Slovenec na strnjenem svojem ozemlju — v kolikor ni pripadal kmet¬ skemu stanu — podlega nemškemu jezikovnemu vplivu čimdalje bolj. Četrto veliko periodo v zgodovini Slovencev računam od konca 15. stoletja pa do začetkov narodnega preporoda sredi 18. stol. Z njo stopajo Slovenci v obdobje evropskih narodov, ki ga navadno novi vek imenujemo. Cela vrsta pojavov nas upravičuje začeti s koncem 15. stol. novo periodo slovenske zgodovine. Najpomembnejši je verski pokret, imenovan protestantska reformacija, ki je v drugi polovici 16. stol. zasegel tudi Slovence in jim udaril temelje lastne literature na narodnem jeziku. Reformacija je najpomembnejši pojav, ki kaže, da stopajo Slovenci — obenem z začetkom evropskega novega veka — v dolga stoletja prekinjeno dobo aktivnega narodnega življenja. Res je bila sicer protestantska reformacija med Slovenci v prvi polovici 17. stoletja dokončno zatrta, vendar se nit lastnega književnega udej¬ stvovanja tudi v dobi sledeče ji rekatolizacije ni pretrgala — vse 27

do narodnega preporoda, ki šele je doslej le na versko in cerkveno področje usmerjeno slovensko pismenost razširil tudi na druga.

So pa še drugi pojavi v onodobni zgodovini Slovencev, ki nas upravičujejo gledati v razdobju »konec 15. stol. — sreda 18. stol.« periodo zase. Najprej socialni boji slovenskega kmeta, vse od prve pomembne vstaje na Koroškem 1. 1478, preko velikih puntov 1. 1515. in onega iz 1. 1573, ki je družil v skupni borbi lirvatskega in sloven¬ skega kmeta, do zadnjega »vseslovenskega« kmetskega upora I. 1635, ki mu pa slede še manjši vse do 18. stol. Upori slovenskega kmeta, čeprav so se po vrsti ponesrečili, so nedvomna aktivna postavka v slovenskem narodnem izživljanju, vsaj gredo preko običajnega »puntanja« proti gospodi in takratnemu gospodarskemu redu, celo za političnimi cilji (kot koroški iz 1. 1478 ali vstaja iz 1. 1573). Zelo pomembna v historičnem razvoju Slovencev in slovenske zemlje v tej dobi je po dolgih stoletjih prekinitve zopetna oživitev stikov s hrvatskim in srbskim svetom. Vrsta okoliščin jih je ustvar¬ jala in pospeševala. Po 9. stol. se je 1. 1527 zgodilo prvič, da je prišel del Srbov in Hrvatov pod istega političnega gospodarja, pod kate¬ rim so že živeli Slovenci. Vojevanje in obramba proti Turkom je močno približala Slovence Srbom in Hrvatom. Hrvatska, v kolikor je ni bilo pod Turki, postane torišče skupnih protiturških vojnih akcij. Prebegi iz južnih krajev, na kratko »uskoki« imenovani, se v znatnem številu naseljujejo in spremešavajo s Slovenci. Poglavitno iz krogov slovenskih protestantov izhajajo akcije, ki streme za širjenje evan¬ geljske besede s sredstvom knjige, tiskane na narodnem jeziku, tudi med Hrvati in Srbi. V drugi polovici 17. stol. prenehuje vrsta pojavov, ki je dajala slovenski zgodovini od konca 15. stol. sem enotno obeležje. V turškem vprašanju je prinesla bitka pri Sisku 1593 leta preokret, ki je Turke čimdalje bolj odmikal od slovenskih meja. Dokončno je bila odstra¬ njena turška nevarnost po brezuspešnem obleganju Dunaja 1. 1683. Leta 1619 je konec od 1. 1554 obstoječe posebne notranjeavstrijske deželne skupine z Gradcem kot sedežem, pristojnim za večino slo¬ venske zemlje. Ukaz cesarja Ferdinanda iz 1. 1628, da morajo tudi plemiči ali opustiti protestantsko veroizpoved ali pa se izseliti, je zadnji velikih udarcev protestantizmu na Slovenskem. Obenem z ob¬ novo katolicizma je zmagal knežji absolutizem nad doslej stanovsko vladanimi deželami. Zadnji veliki slovenski kmetski upor jc iz leta 1635. Dobrih sto let za tem, do nastopa Marije Terezije in njenih re¬ form ter do začetkov narodnega preporoda, pomenja dobo političnega in narodno-književnega zastoja med Slovenci in na Slovenskem (ob močni oživitvi sodobne likovne in glasbene umetnosti). Absolutizem deželnega kneza je moril vsako samostojnejšo politično akcijo stanov, rekatolizacija pa, ki dela tesno v zvezi s političnimi smernicami

28

absolutnega vladarja, nikakor ni dajala slovenskemu literarnemu in kulturnemu izživljanju onega razmaha kot v prejšnji dobi prote¬ stantizem in reformacija. Stoletju »okoli 1640 — okoli 1740« manjka enotno obeležje; nazivi »katoliška«, »protireformacijska« ali »doba knežjega absolutizma« niso zanjo niti s stvarnega niti s stališča slo¬ venske zgodovine upravičeni. Je to za Slovence perioda političnega in književnega zastoja ter mrtvila. Stoletju »okoli 1640 — okoli 1740« manjkajo vsi znaki, ki bi nas upravičevali šteti ga kot posebno iz¬ razito periodo naše preteklosti. Ker pa pomenja doba med reforma¬ cijo in narodnim preporodom za duhovno življenje Slovencev kon¬ tinuiteto, ki je izza protestantskih časov ohranila slovensko tiskano besedo v okviru nabožne in cerkvene književnosti ter se po svojem verskem izživljanju bolj prilega prejšnji kot kasnejši dobi, jo pri¬ števam velikemu obdobju, ki sem ga začel s koncem 15. stol. Ime¬ novati bi mogli to periodo slovenske zgodovine tudi njeno versko obdobje. Peto in zadnjo periodo slovenske zgodovine računam od srede 18. stoletja pa do leta 1918. Je to doba narodnega preporoda, sprva kulturnega, od I. 1848 tudi političnega. Skozi vse, preko poldrugo stoletje trajajoče obdobje, so žive one struje slovenskega nacional¬ nega izživljanja, ki v svoji celoti predstavljajo proces, imenovan slo¬ venski preporod. Raba narodnega jezika v šoli in javnem življenju, v uradu in uradnem poslovanju, v korespondenci in občevanju in¬ teligence, pri pisavi imen, priimkov in krajevnih označb, v književ¬ nosti uvajanje posvetnih panog in ustvarjanje takozvane literature za višje potrebe, pri jeziku njegovo čiščenje in vračanje k oblikam žive narodne govorice — to so pojavi in zahteve, ki se plaho pojav¬ ljajo v drugi polovici 18. stol. in so tedaj podprte od onodobnih idejnih pokretov in nehote pospešene od političnih, gospodarskih, socialnih in cerkvenih reform avstrijskega prosvetljenstva. Doba fran¬ coske revolucije, francoske vladavine v Ilirskih pokrajinah (1809 do 1813) in ilirizma je splošno-kulturne, književne in jezikovne težnje slovenskega preporoda močno okrepila, tako, da jih tudi doba re¬ stavracije in predmarčne birokracije ni mogla več zatreti. Sloven¬ ščina postaja preko vseh regionalnih posebnosti enoten književni jezik z enotnim pravo- in črkopisom, začenja se uporabljati za lite¬ rarne proizvode takozvane »višje vrste« posvetnega značaja, postane predmet znanstvene obdelave v slovnicah, se s šolskimi knjigami začenja uvajati v šole in dobi končno tudi že svoje prve časopise. Revolucija 1. 1848 je slovenskim preporodnim težnjam dodala politično noto. Že v prvih slovenskih političnih programih so slo¬ venske jezikovne težnje prejšnjih dob potencirane v zahtevi po »ravnopravnosti slovenščine v šoli in uradu«. Za 70 let trajajočega političnega življenja Slovencev v Avstriji (1848— 1918) — prekinje¬ nega po absolutizmu 1849—1859 — je slovenski preporod čimdalje

29

bolj rasel po obsegu in globini. Obsegel je poleg kulturnili in jezi¬ kovnih panog tudi čisto politične. Slovenščina se v trdi borbi uve¬ ljavlja v šoli in uradu, v parlamentarnih in drugih zastopstvih, postaja čimdalje bolj enoten jezik znanstvene in leposlovne uporabe vsake vrste. Slovenci se bore za politične pravice v centralnih, po¬ krajinskih, občinskih in cerkvenih uradih. Po globini sega slovenski preporod čimdalje bolj v vse plasti naroda, zajame preko posameznih inteligentov prejšnjih dob — s polnočjo razvitega časopisja, društve¬ nega življenja in zadružnih organizacij — tudi meščanstvo in široke plasti kmetskega ter delavskega ljudstva ter tako pripravlja s probudo celokupnega naroda, s čimdalje globljim upoznavanjem ter približevanjem k Srbom in Hrvatom, predpogoje za vstop Slovencev v svobodno državo in jugoslovansko edinstvo.

30

Gradivo za starejšo zgodovino Slovencev v arhivih izven naših meja

FURLANSKI ARHIVI

HRANILIŠČA GRADIVA za starejšo zgodovino Slovencev — v mislih imam tisto, ki po času nastanka gre do 15. stoletja — so v mnogoterem oziru podoba zgodovine slovenske zemlje v tem časov¬ nem razdobju. V srednjem veku so veliki deli slovenske zemlje prišli ali bili pod oblastjo in upravo raznih fevdalnih gospodov, ki po svo¬ jem izvoru in stalnem bivališču niso bili iz naših krajev. Njihovi arhivi, kolikor so se ohranili, ki se seveda nanašajo tudi na njihovo posest, pravice, podložne ljudi, upravna območja itd. na naših tleh, so nastajali in se oblikovali v krajih izven naših meja in so tamkaj po večini tudi ostali. Tudi mnoga pomembna upravna središča, ki so jim bili naši kraji podrejeni, so bila zunaj naših meja in so zadevni arhivi tamkaj ostali. Pri tem bi bilo pripomniti, da je bila skrb za ohranitev arhivov pri gospodih cerkvene pripadnosti očitno večja kot pri tistih svetne pripadnosti, zato se je za starejšo dobo arhivov prvih sorazmerno več ohranilo. Začeti moremo z arhivi obeh glavnih cerkvenih gospodov na slovenskih tleh v srednjem veku, patriarhov iz Ogleja (Akvileje) in nadškofov iz Salzburga. Izza časa kralja in cesarja Karla imenova¬ nega Velikega pa do sredine 18. stoletja (1751) je bila ogromna ve¬ čina slovenske zemlje porazdeljena pod njuno metropolitansko oblast, tako da je bila reka Drava meja. Južno od toka te reke ije bil vrhovni cerkveni gospod patriarh iz Ogleja, severno od Drave pa nadškof iz Salzburga. Vrh tega je bil oglejski patriarh občasno tudi deželni gospod na Kranjskem, v Istri in Furlaniji, seveda kolikor mu drugi niso te oblasti jemali ali jo' rušili. Obe cerkvi, oglejska in salzburška, pa sta imeli na naših tleh tudi obsežno zemljiško posest. Iz dejav¬ nosti in oblasti tako Ogleja kot Salzburga na naših tleh so se nam ohranili arhivi tudi za starejša obdobja. 31

Arliiv oglejskega patriarhata se nam ni oliranil v celoti, pa tudi ne na enem samem mestu. Ogromno gradiva je izgubljenega. Leta 1376 je patriarhov kancler Odorik, sin Andrejev iz Vidma (Udine), po naročilu patriarhovem uredil in popisal listine patriarhatskega arhiva. Svojemu elaboratu je dal naslov Thesauri claritas. Od tu v izvlečkih registriranih listin je danes ohranjenih v originalu komaj okrog pet šestin (tako računa j. Zaim v Beitrage zur Kunde steiermiirkischer Geschichtsquellen 7, 1870, 57). Le sorazmerno malo je ohranjenih posameznih listin, ki se nanašajo na sicer šibko deželno¬ knežjo oblast oglejskega patriarha na Kranjskem; nekaj več jih je, ki se tičejo oblasti in pravic oglejskega patriarha kot mejnega grofa v Istri. Gradivo, ki je v zvezi z zemljiško posestjo oglejskega pa¬ triarha na slovenskih tleh se nanaša največ na Slovenj Gradec, Lož, Postojno, Tolminsko pa na posest v Istri. Velika večina oglej¬ skega arhivalnega gradiva za naše kraje pa izhaja iz funkcije, ki jo je imel patriarh iz Ogleja kot vrhovni cerkveni poglavar za velike dele slovenske zemlje južno od reke Drave. Zlasti velja to za gradivo od 15. stoletja dalje, to je potem ko je svetna oblast oglejskih pa¬ triarhov povsem prenehala. Vendar če to gradivo pregledamo v celoti lahko kmalu ugotovimo, da je veliko več tistega, ki si ga je kot svoj ekspedit zabeležila patriarhova pisarna, veliko več tistega in takega, ki je nastalo iz upravnega poslovanja oglejskega patriarhata (bodisi cerkvene prirode, bodisi zemljiško-gospostvene) — kot pa tistega, ki je od zunaj pritekalo v patriarhovo pisarno in urade in se tu ohranilo. Med starejšim gradivom, ki je nastajalo iz upravnega poslovanja oglejskega patriarhata gre, zlasti če upoštevamo ogromno izgubo ori¬ ginalnih listin, brez dvoma prvo mesto glede na vrednost in pomen knjigam, v katere so patriarhovi kanclerji vpisovali ali naročali vpi¬ sovati koncepte listin, namenjenih za odpravo, poleg teh pa tudi razne druge akte in spise, ki so se nanašali na zadeve svetnega in cerkvenega značaja patriarhatske uprave. Po imenih kanclerjev se ti protokoli navadno tudi označujejo in v literaturi navajajo. Od sta¬ rejših jih je največ ohranjenih za drugo polovico 13. in za 14. sto¬ letje. Za 15. stoletje so ohranjeni protokoli za 1. 1448 in 1449; njihova skoraj nepretrgana vrsta pa začenja z letom 1472 (odslej se imenujejo libri gestorum, registra in še drugače) in gre do konca patriarhata. Danes se ti protokoli ali registri — v originalih in prepisih — hranijo v arhivih in bibliotekah v Vidmu (Nadškofijska biblioteka, Kapi¬ teljski arhiv, Državni arhiv), Čedadu (arhiv v muzeju). San Danielu (Mestna biblioteka), Gemoni (Humin, Mestni arhiv), Joannizu (arhiv grofov Strassoldo) in Benetkah (biblioteka pri sv. Marku imenovana Marciana). Ilranilišča navajam po lastnem uvidu in delu na teh pro¬ tokolih v večini imenovanih arhivov in bibliotek, le deloma po na-

vedbah v literaturi. Vseli teh kanclerskih protokolov, ohranjenih bodisi v originalih bodisi v prepisih, je okoli 150. Mimo protokolov kanclerjev je pa v furlanskih arhivih še obilo drugih arhivalij (listin, aktov, arhivskih knjig itd.), ki imajo mnogo gradiva tudi za tisti del oglejskega patriarhata, ki so ga šteli v cesar¬ stvo (a parte imperii), torej za večji del slovenske zemlje. V Mestni biblioteki (Biblioteca Comunale) v Vidmu naj omenim pet zvezkov zbirke Miscellanea. V petem zvezku vsebujejo za naše kraje obilo gradiva tako imenovane ordinationes clericales za raz¬ dobje 1391—1405, to so podatki o duhovnikih, ki jim je oglejski pa¬ triarh ali pa njegov namestnik podeljeval razne cerkvene rede, na¬ meščal na razne fare, službe in podobno. Ostali štirje zvezki te zbirke pa vsebujejo v prepisu številne listine, akte in beležke, ki se na¬ našajo med drugim tudi na naše kraje, tako na primer sredi 14. sto¬ letja prepisane listine in akte o posesti oglejske cerkve — ki je bila tedaj v sporu z avstrijskimi Habsburžani — na Štajerskem (Slovenj Gradec) in Kranjskem (Lož, Postojna, Vipava itd.). Iz Mestne biblioteke naj še navedem prepise protokolov o fevdnih investiturah iz dobe patriarha Bertranda (1334—1350); cenitve župnij, samostanov itd. v oglejski diecezi (taxationes beneficiorum per diocesim Aquilegensem) iz leta 1350, s seznamom fara in računsko knjigo patriarha Ludvika (liber rationum) iz leta 1360—1361. Značilne za furlanske arhive so velike rokopisne zbirke, v katere so marljivi prepisovalci vpisovali tekste raznih listin, aktov in drugih arhivalij, včasih vanje vključevali tudi originalne listine in kronikalne tekste. Mnogo tega gradiva se nanaša na naše kraje. V videmski Biblioteca Comunale je te vrste 61 zvezkov obsegajoča zbirka, ki jo je sestavil zgodovinar in izdajatelj historičnega gradiva Giuseppe Bianchi (1789—1868), tako imenovana Colezione Bianchi. — Podob¬ nega značaja kot Bianchijeva zbirka sta v Mestni biblioteki še zbirki: a) Codex diplomaticus Forojuliensis, katere avtor je zgodovinar Antonio Lirutti, ki je živel ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja, in b) Codex diplomaticus Forojuliensis grofa Frangipaneja, iz leta 1837, v štirih zvezkih. Med rokopisi Mestne biblioteke bi bilo še omeniti pergamenten kodeks, po vsebini urbar za posest, ki jo je nekdanji samostan bene¬ diktinskega reda v Možacu (Moggio) imel v dolini reke Bele (Fella) in njenih stranskih dolinah, v ravni Furlaniji, Karniji, na Goriškem in Koroškem. Nastanek osnovnega teksta tega urbarja kaže na dobo okoli leta 1240. Notarski arhiv (Archivio Notarile) v Vidmu. Postal je 20. fe¬ bruarja 1945 žrtev bombnega napada, ob katerem so bili uničeni zlasti njegovi starejši deli. Bil je to zelo bogat arhiv, ki je poleg vrste oglejskih aktov (na primer kanclerskih protokolov) hranil veliko množino listin ter aktov javnih in privatnih notarjev, od katerih se 3 Srednjeveška zgodovina . . .

33

mnogi nanašajo tudi na naše kraje. Kar je od Notarskega arhiva preostalo, se nahaja danes v Državnem arhivu (Archivio 'di Stato) v Vidmu. Iz Nadškofijskega arhiva ('Archivio Arcivescovile) v Vidmu ome¬ njam 48 fasciklov obsegajočo serijo Chiese a parte imperij, od 15. sto¬ letja dalje. Vizitacijski protokoli (16 fasciklov) prav tam začenjajo z letom 1488 in segajo še v 18. stoletje. V vrsti protokolov o podelje¬ vanju cerkvenih beneficijev (collezioni dei beneficij, tudi v tem arhivu, obsega prvi razdobje 1470—1475, ostali pa so iz 16. do 18. stoletja. Kapiteljski arhiv v Vidmu (Archivio Capitolare) hrani zbirko imenovano po zbiratelju in prepisovalcu Jožefu Biniju (1689—1773) Collezione Bini, s prepisi najrazličnejšega arhivalnega gradiva (li¬ stine, izpisi iz protokolov kanclerjev, razna poročila, seznami cerkva in fara itd.). Tudi je v tem arhivu eden prepisov zgoraj omenjenega inventarja patriairhatskega arhiva, ki ga je leta 1376 sestavil patriar¬ hov kancler Odorik. Muzej o Čedadu. V arhivskem oddelku te ustanove sta hranjena arhiva čedadskega stolnega kapitlja in mesta Čedada (Archivio Capi¬ tolare, Archivio Municipale). Oba sta za nas pomembna zlasti v zvezi z gospostvom, ki ga je imel Čedad nad Tolminskim. Nekaj podobnega kar Collezione Bianchi v Mestnem arhivu v Vidmu in Collezione Bini v Kapiteljskem arhivu prav tam je v čedadskem muzeju Collezione Guerra, ki ima naslov Otium Forojuliense. Sestavil je to zbirko, ki obsega 62 zvezkov s teksti listin in drugega gradiva v prepisih in originalih, sredi 18. stoletja čedadski kanonik Johannes Dominicus Guerra. San Daniele. V biblioteki tega furlanskega mesta so pomembni rokopisi, ki jih je ta prejela kot zapuščino sandanielskega rojaka nadškofa Justa Fontaninija (1666—1736). Poleg treh kanclerskih pro¬ tokolov je tu dolga vrsta zvezkov z najbolj različno vsebino, z origi¬ nali in prepisi listin, aktov itd. Navajam za primer: listine za> razne fare na Slovenskem (zv. 73, 74), cenitev dohodkov cerkva v oglejskem patriarhatu iz leta 1247 (kar je objavil 1910 G. Marcuzzi, Sinodi Aquileiesi, 326—331, zv. 83), poročilo o vdoru Turkov na Pivko (zv. 10, 234). Omenim naj končno še na novo ustanovljeni in v novi za arhiv postavljeni zgradbi nameščeni Državni arhiv (Archivio di Stato) v Vidmu. Vanj so bile prenešene številne arhivalije najrazličnejše pro¬ venience. Iz Državnega arhiva (Archivio di Stato) v Trstu je videm¬ ski Državni arhiv prejel tri tudi za preteklost naših krajev pomembne rokopise: a) zgoraj omenjeni inventar patriarhatskega arhiva iz leta 1376, ki ga je pod naslovom Thesaurus ecclesiae Aquilejensis leta 1847 objavil J. Bianchi; b) urbar oglejske tolminske gastaldije iz leta 1377; c) Monumenta patriae Fori Julii, rokopis iz 16./17. stol., z regesti raz34

nih furlanskih pa tudi mnogih listin za naše kraje iz 13., 14. in 15. sto¬ letja, ki jih je delno objavil Bragato v Memorie storiche Forogiuliesi 5, 1909. Te tri rokopise je pred prvo svetovno vojno hranil Državni arhiv na Dunaju. Kaj je od bogatega gradiva, ki ga hranijo furlanski arhivi, v tisku objavljenega, zlasti gradiva, ki se nanaša na naše kraje? Starejše listine oglejskih patriarhov, ki se tičejo naše zemlje, kolikor so ohranjene, so priobčene v pokrajinskih diplomatičnih zbor¬ nikih za Kranjsko (Schumi), Štajersko (Zahn, Appelt), Koroško (Jaksch, kViessner) in Istro (Kandler), oziroma v izvlečkih in regestih v Gradivu za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 1—5. Še vedno pa je od velike koristi stara monumentalna edicija B. M. De Rubeisova, Monumenta ecclesiae Aquileiensis iz leta 1740. Da je v furlanskih in beneških arhivih najti obilo gradiva tudi za preteklost slovenskih dežela južno od Drave, moremo spoznati že iz starejših objav G. Bianchijevih in J. Valentinellijevih, čeprav so pri tem obema bili pred očmi predvsem dokumenti, ki se nanašajo na furlanski del patriarhata. Glavne objave Giuseppe Bianchija (1789—1868) so: Documenti per la storia del Friuli, 1 , 2, 1844—1845; Documenta historiae Forojuliensis, saec. XIII et XIV, Archio fiir Kunde osterreichischer Geschichts-Quellen 21, 22, 24, 26, 31, 36, 37, 41 (1S59—1869); Indice dei documenti per la storia del Friuli dal 1200 al 1400, Udine 1877 (indeks za zgoraj omenjeno Collezione Bianchi v Mestni biblioteki v Vidmu); Thesaurus ecclesiae Aquilejensis, opus saeculi XIV, ed. J. Bianchi, 1847. Bianchi objavlja gradivo iz najrazličnejših virov, po prepisih in originalih, največ iz arhivov in zbirk v Vidmu in Čedadu. V obliki kratkih regestov je sestavljen seznam listin, ki jih je v prepisih poslal G. Bianchi nekdanjemu notranje-avstrijskemu zgo¬ dovinskemu društvu v Gradcu in ga je priobčil G. Ankershofen v Notizenblattu dunajske akademije 8, 1858. Listine se po večini na¬ našajo na nekdanje notranje-avstrijske dežele. V celotnem besedilu je nekaj takih listin iz 13. in 14. stol. po Bianchijevih prepisih objavil J. Valeniinelli v istem Notizenblattu 8, 1858. Isti Valentinelli, nek¬ danji biblotekar Marciane v Benetkah, je v obliki regestov objavil vsebino listin, ki jih je zbral Just Fontanini in jih danes hrani Maroiana (Zur Geschichte der Patriarchen von Aquileja, Notizenblatt dunajske akademije, 4, 1854; 5, 1855; 7, 1857) med njim je mnogo takih za naše ikraje. Iz zelo različnih virov, tiskanih in rokopisnih, so sestavljeni iz¬ vlečki in regesti, ki jih je zbral in objavil Francesco di Manzano v sedmih zvezkih dela z naslovom Annali del Friuli (Udine 1858—1879). Največ je gradiva za srednjeveška stoletja, med tem tudi takega, ki se nanaša na naše kraje. 35

Prvi, ki je sistematično pregledoval in registriral gradivo, ki se za predele južno od reke Drave nahaja v furlanskih in beneških arhi¬ vih, je bil štajerski deželni arhivar Jos. Zahn. Njegove Archivalische Untersuchungen in Friaul und VenecLig, Beitriige zur Kunde steiermarkischer Gescbichtsquellen 7, 1870 in 9, 1872 (v devetem letniku Beitrage brez »und Venedig«) so še danes zelo uporaben kažipot po bogatih arhivih v Furlaniji. Zahn se ozira predvsem na gradivo, ki se nanaša na Štajersko, ne zamuja pa večkrat opozoriti tudi na razne listine, ki se tičejo Kranjske in Koroške. Zalmu je sledil Anton Koblar, čeprav z drugačnimi cilji in na¬ meni. V Drobtinicah iz furlanskih arhivov (lzvestja Muzejskega društva za Kranjsko 1—4, 1891—1894) je nabral bogato gradivo pred¬ vsem za zgodovino kranjskih fara, pa ne samo za starejša obdobja, marveč vse tja do 18. stoletja. Koblar je predvsem črpal iz Nadško¬ fijskega arhiva, Notarskega arhiva v Vidmu, manj iz Mestne biblio¬ teke in Kapiteljskega arhiva v tem mestu in iz arhivalij biblioteke v San Daniele. V Nadškofijskem arhivu je uporabljal 49 zvezkov zbirke Chiese a parte imperii, zvezke 3 do 10 registrov za dobo 1473 do 1481, serijo Collazioni dei benefici ter ordinacijske in vizitacijske zapiske. V notarskem arhivu je črpal iz tamkaj hranjenih kanclerskih protokolov.

Vladimir Levec (Iz furlanskih arhivov, lzvestja Muzejskega dru¬ štva za Kranjsko 13, 1903) objavlja iz Kapiteljskega arhiva v Čedadu vrsto listin iz serij pergamene Bojani in Codice diplomatico Bojani, ki so iz razdobja 1318—1460 in se nanašajo na Kranjsko, predvsem na faro Šmartin pri Kranju. Poroča tudi o dveh konceptnih knjigah patriarhovega kanclerja Odorika, ki se nahajata (ali sta se nahajali?) v arhivu grofa Strassolda v vasi Joanniz v Furlaniji (iz let 1363 do 1364 in 1370—1372) in objavlja iz teh listino iz leta 1370, ki se nanaša na Cerknico. Od novejših objav iz furlanskih arhivov pri nas naj omenim statut bratovščine sv. Hieronima degli Schiauoni v Vidmu iz leta 1452 (iz Mestne biblioteke v Vidmu), ki o njem razpravlja Anton Urbanc (Ljubljana 1940), — pa moje objave: urbar tolminske gastaldije iz leta 1377 (ki ga hrani danes Državni arhiv v Vidmu), urbar rodbine Longo za kraje na Tolminskem, v Beneški Slovenji in Goriških Brdih iz dobe okoli 1300 (po prepisu v Collezione Bianchi v Mestni biblio¬ teki v Vidmu) in zgoraj omenjeni možaški urbar iz dobe okoli 1240, (tudi v Mestni biblioteki v Vidmu). Ti urbarji so objavljeni v Virih za zgodovino Slovencev 11 , 111 , Srednjeveški urbarji za Slovenijo, 2, 3, 1948, 1954.

36

ARHIVI V AVSTRIJI IN NEMČIJI

V DRUGEM DELU TEGA DONESKA (prvi del v Jugoslouenskem istorijskem časopisu H63) želim podati pregled glavnega arliivalnega gradiva za starejšo zgodovino Slovencev in slovenske zemlje, ki se nahaja danes v Avstriji in Nemčiji. Časovno zarezo sem glede na značaj arliivalnega gradiva postavil na Lonec 15. stoletja. Takrat začenja v velikem obsegu aktni material, listine kot posamični doku¬ menti stopajo močno v ozadje, spreminja se značaj vrst arliivalnega materiala, začenjajo na primer serije obsežnih tako imenovanih re¬ formiranih urbarjev, ki jih ta pregled več ne upošteva. Pri gradivu, ki ga za starejšo zgodovino Slovencev hranijo danes avstrijski in nemški arhivi, prihajajo v prvi vrsti v poštev fevdalni gospodje in cerkve, ki so po svojem izvoru in sedežu bili iz alpskih in južnonemških predelov in so njihovi arhivi v teh vse do danes tudi ostali. Od arhivov cerkva oziroma gospodov cerkvene pripad¬ nosti je najprej omeniti arhiv nadškofije s sedežem v Salzburgu. Arhivalno gradivo, ki se nanaša na nadškofijo v Salzburgu je pomembno za poznavanje oblasti in uprave Salzburga kot cerkvenega središča in za njegovo posest v pokrajinah severno od Drave, pa tudi za tisto salzburško zemljiško posest na Slovenskem, ki se je razpro¬ stirala južno od te reke. Največ tega gradiva je v arhivu deželne vlade (Landesregierungsarchiv), v nadškofijskem arhivu in v arhivu samostana pri Sv. Petru v Salzburgu, mnogo ga pa je tudi v Držav¬ nem arhivu (Haus~, Hof- und Staatsarchm) na Dunaju in v Deželnem arhivu (Landesarchiv) v Gradcu. Starejše salzburško arhivalno gradivo, ki po času, nastanku in podatkih sega nazaj še v starokarantansko dobo, obsega vrsto tradi¬ cijskih knjig in listin, ki sta jih za razdobje do 1316 (listine) oziroma

37

do 1343 (regesti) objavila W. Hauthaler in F. Martin. Številne listine v njihovih ediicijah se nanašajo na kraje in osebe na slovenskih tleh že od konca 8. stoletja dalje. Za kasnejši srednji vek in za novi vek pa so pomembne fevdne knjige salzburških nadškofov, ki nam povedo kdaj in kje je kdo imel fevd od salzburške cerkve. Zelo veliko število jih je bilo prav na slovenskih tleh, največ in najbolj strnjeno med Dravo in Muro do ogrsko-hrvatske meje s Ptujem kot središčem, pa v Posavju od Sev¬ nice doli do Sotle. Omeniti je tudi seznani fevdov, ki jih je salzburški nadškof leta 1520 kupil od gospodov iz Podsrede (v Deželnem arhivu v Gradcu). Starejši urbarji za posest salzburške cerkve na Slovenskem se nahajajo v Državnem arhivu na Dunaju (urbar za Brežice in Sevnico iz leta 1309, urbar za urad s sedežem v Sevnici iz leta 1448) in v Deželnem arhivu v Gradcu (urbar za salzburško posest na Štajerskem iz leta 1322). Državni arhiv na Dunaju hrani obilo starejšega salz¬ burškega arhioalnega gradiva, ki prihaja za Slovenijo v poštev. Na¬ naša se predvsem na nekdanjo salzburško zemljiško posest, salzbur¬ ške ministeriale, predvsem na gospode, ki so se imenovali po Ptuju, in na razne Salzburgu podrejene župnije. Poleg Salzburga je imela na ozemlju današnje Slovenije zemljiško posest, svoje ministeriale in razne pravice še cela vrsta cerkva, ki so imele svoj sedež na ozemlju današnjih avstrijskih Alp in sosednje Bavarske. Škofijska cerkev iz bavarskega Freisinga je bila bogata posest¬ nica zemlje na Koroškem, Gorenjskem in Dolenjskem. Vrsta listin za naše kraje začenja že z 9. stoletjem, urbarialno in sorodno gradivo pa z 12. stoletjem. Mnogo gradiva, zlasti starejšega, je objavljenega. Arhivi v Miinchenu pa hranijo tudi še obilo neobjavljenega starejšega freisinškega gradiva za preteklost naše zemlje. V Državnem arhivu (Bayerisches Plauptstaatsarchiv) je poleg okoli 65 še neobjavljenih listin vrsta obračunskih knjig za freisinški gospostvi Loko na Go¬ renjskem in Klevevž na Dolenjskem (za leta 1395—1400, 1437, 1440— —41, 1448, 1494, 1496), pa popisi fevdov iz časov freisinških škofov Bertolda, Plermana in Nikodema (1381—1443). — Kreisarchiv v Miin¬ chenu hrani iz 15. stoletja knjige izdatkov in dohodkov za gospostvi Loiko in Klevevž hz let 1476, 1477, 1485—87, 1489—90, 1492, 1493, 1495 in 1497, pa še razne druge obračune in spise s področja gospodarske uprave iz zadnjih let 15. stoletja, na primer sezname dohodkov od carine in sodstva v Loki iz let 1486, 1492 in 1497. V tem arhivu je tudi, sicer v prepisu iz 16. stoletja, besedilo rudarskega reda za Jesenice iz leta 1381. — Metropolitanarchiv v Miinchenu hrani poleg nekaj listin iz 15. stoletja še knjige dohodkov in izdatkov za Loko iz let 1476, 1490 in 1491. 38

Škofijska cerkev v Brixenu (Bressanone) v južnotirolskem itali¬ janskem Poadižju je svojo glavno zemljiško posest na Slovenskem imela okoli Bleda in v Bohinju. Bogato gradivo iz tradicijskih knjig, za naše kraje predvsem za 11. stoletje, in listinsko gradivo do 1336 je objavljeno. Neobjavljena je pa še množina starejšega listinskega in urbarialnega gradiva, ki ga hrani Državni arhiv v Miinchenu (tu predvsem urbarji iz let 1253, 1306/9, 1324/7). Čeprav bi glede na na¬ slov tega članka sem ne spadal, naj omenim na tem mestu Diecezanski arhiv (Škofijski in Kapiteljski) v Brixenu z urbarji za posest, ki jo je imela cerkev na Otoku na Blejskem jezeru (1416, 1430, 1431), ob¬ računom dohodkov proštije na Otoku iz 1458/60 in nekaj neobjav¬ ljenimi listinami iz 14. in 15. stoletja. Obsežno posest na slovenskih tleh je imela škofija, s sedežem nekdaj na Krki (Gurk) na Koroškem, danes pa v Celovcu. Največ krške posesti je bilo, razen na Koroškem, na Štajerskem (Vitanje, Podčetrtek, Bizeljsko, Pilštanj) in Kranjskem (Mokronog). Arhiv krške škofije in kapitlja se nahaja v Škofijskem arhivu v Celovcu, nekaj ga pa je prav tam v Deželnem arhivu. Starejše listinsko gra¬ divo in obsežni urbar iz leta 1404 za omenjeno krško posest na Šta¬ jerskem in Kranjskem je objavljeno. Za isto posest so ohranjene v Škofijskem arhivu v Celovcu računske knjige, od katerih je najsta¬ rejša datirana z letom 1438, ima pa podatke do leta 1452; tri računske knjige pa so iz konca 15. in začetka 16. stoletja. V Škofijskem arhivu v Celovcu je tudi arhiv župnije Nova cerkev na Štajerskem, ki je nekdaj spadala pod kapitelj krške cerkve. Od škofijskih cerkva bi bilo omeniti še tisto, ki ima sedež v Bambergu. Bamberška škofija je imela bogato posest v Kanalski in Ziljski dolini, pa Beljak z okolico, v vzhodnem delu Koroške in okoli Dravograda ter v dolini Drave pod Dravogradom. Znane so mi iz Državnega arhiva v Bambergu fevdne knjige bamberških škofov iz razdobja 1421—1487, ki se nanašajo med drugim na navedeno bamberško posest. Nekaj bamberškega gradiva hranita tudi Državni arhiv in Deželni arhiv v Celovcu. Od samostanov, ki so imeli posest na Slovenskem in katerih starejše arhivsko gradivo se nahaja v arhivih v Avstriji in Nemčiji je omeniti: samostane benediktinskega reda v Admontu in Gornjem Gradu na Štajerskem ter pri št. Pavlu na Koroškem, samostan cister¬ cijanskega reda v Vetrinju na Koroškem, minoritski in dominikanski samostan v Ptuju ter komende Nemškega viteškega reda s sedeži v raznih krajih Slovenije. Zgornještajerski samostan v Admontu (ustanovljen 1074) je imel na Slovenskem obsežno posest na Radiu, v zapadnih Slovenskih Goricah in okoli Maribora. Največ na to posest nanašajočega se arhivalnega gradiva za razdobje od 12. do 15. stoletja (listine, urbarji, vinogradi in desetinski zapisniki ter podobno) se nahaja v arhivu tega

39

samostana. Mnogo pa ga je pri velikem požaru v samostanu leta 1865 zgorelo. Samostan pri Št. Pavlu (St. Paul) v Labotski dolini na Koroškem (ustanovljen leta 1090) je imel obsežno posest v raznih delili Koroške, na štajerskem pa v dolini Drave nad Mariborom, okoli Maribora in v zapadnih Slovenskih Goricah, nekaj je je bilo pa celo v okolici Ljubljane. Objavljene so listine do leta 1499 in pet fevdnih knjig, ki obsegajo razdobje od 1408 do 1483; neobjavljeni pa so nekateri urbarji za posest šentpavelskega samostan, tako predvsem obsežna urbarja iz 1. 1289 in 1. 1371/2, oba v arhivu samostana pri Št. Pavlu. Arhiv nekdanje opatije benediktinskega reda v Gornjem Gradu (ustanovljene 1140, odpravljene 1473) in iz dobe ko je imela Gornji Grad ljubljanska šofija, je danes deloma v Škofijskem arhivu v Ljub¬ ljani, deloma ga pa je ljubljanska škofija leta 1870 izročila Dežel¬ nemu arhivu (Landesarchiv) v Gradcu, kjer se nahaja še danes. Iz starega gornjegrajskega arhiva je v Gradcu blizu 400 listin iz raz¬ dobja 1140—1776, od teh jih je več kot polovica nastala od 12. do konca 15. stoletja. Od starejših urbarjev za gornjegrajsko posest je v Gradcu odlomek urbarja, ki je prejkone iz leta 1420, urbarji iz let 1421, 1426, 1474 in 1476 in tri računske knjige iz zadnjih let 15. stoletja (1493, 1498, 1499). Samostan v koroškem Vetrinju (Viktring, ustanovljen 1142, uki¬ njen 1783) je imel glavnino svoje posesti na Koroškem, nekaj je je bilo pa tudi na Kranjskem in Štajerskem. Na Kranjskem je bilo jedro vetrinjske posesti okoli Preddvora na Gorenjskem, v štajerskem Po¬ dravju pa okoli Maribora. Deželni arhiv v Celovcu hrani vrsto vetrinjskih kopialnih knjig in listin, pa tudi urbar za posest tega samostana iz leta 1488 s popisom njegove posesti na Gorenjskem in okoli Maribora (urada Maribor in Lloče). Od obeh samostanov v Ptuju, dominikanskega in minoritskega, so za njuno posest v Halozah ohranjeni urbarji, katerih glavnina je bila sestavljena okoli leta 1440 in pozneje dopolnjevana. Hranjeni so v Državnem arhivu na Dunaju in v Deželnem arhivu v Gradcu. Obsežno posest je imel na Slovenskem tudi Nemški viteški red. V upravnem oziru je bila razporejena po komendah. Glavnina arhivalnega gradiva za njegovo posest na Slovenskem se nahaja v cen¬ tralnem arhivu tega reda na Dunaju (Deutsch-Ordens Centralarchiv). Listinsko gradivo je dostopno v regestih. Neobjavljen je obsežen urbar iz leta 1490, ki se za Slovenijo nanaša na redovno posest raz¬ porejeno v komendah s sedeži v Ljubljani, Metliki, Črnomlju in pri Veliki Nedelji. Bogati so arhivi samostanov, ki so bili razpuščeni za časa cesarja Jožefa II., največ v letih 1782—1784. Arhive na Slovenskem odprav¬ ljenih samostanov je sprva povečini dobila tedanja Dvorna biblio¬ teka na Dunaju, potem pa so njihov večji del leta 1811 izročili 40

Državnemu arhivu na Dunaju. Listine štajerskih samostanov je du¬ najski arhiv v letih 1869 do 1871 izročil Deželnemu arhivu v Gradcu. V Državnem arhivu na Dunaju se nahajajo od nekdanjih po cesarju Jožefu II. ukinjenih samostanov arhivi kartuzijanskega samo¬ stana v Bistri pri Ljubljani, kartuzijanskega samostana v Pleterju na Dolenjskem, frančiškanskega samostana v Ljubljani, jezuitskega ko¬ legija v Ljubljani, samostana domini-kank v Velesovem na Gorenj¬ skem in samostana klarisinj v Mekinjah pri Kamniku. V Deželnem arhivu v Gradcu so hranjeni arhivi nekdanje kartu¬ zije v Žičah pri Konjicah, dominikanskih samostanov v Marenberku, Studenicah in Ptuju, minoritskih samostanov v Celju in Ptuju ter špitala v Slovenj Gradcu. Samo iz arhivov samostanov, ki jih je razpustil cesar Jožef II. in so bili na ozemlju današnje SR Slovenije, se nahaja v Državnem arhivu na Dunaju in v Deželnem arhivu v Gradcu okoli 1800 listin, od teh jih je okoli 1450 iz dobe od 12. do 15. stoletja. Hkrati s samo¬ stanskimi arhivi je bilo izročenih -tudi več manjših arhivov raznih cerkva na Slovenskem. Samo iz arhivov samostanov, ki jih je razpustil cesar Jožef II. in so bili na ozemlju današnje SR Slovenije se nahaja v Državnem arhivu na Dunaju in v Deželnem arhivu v Gradcu okoli 1800 listin, od teh jih je okoli 1450 iz dobe od 12. do 15. stoletja. Hkrati s samo¬ stanskimi arhivi je bilo izročenih tudi več manjših arhivov raznih cerkva na Slovenskem. Poleg listin, ki so -po svoji provenienci iz samostanov, ukinjenih za časa cesarja Jožefa II., pa hranita Državni arhiv na Dunaju in Deželni arhiv v Gradcu še veliko število listin iz srednjeveške dobe, ki po svoji provenienci niso samostanske. Te listine — kakor tudi samostanske — so v obeh arhivih inventarizirane v eno samo ob¬ sežno kronološko urejeno serijo, ne -glede na provenienco, tako da iz take ureditve ni razvidno, katerim arhivom in registraturain so po¬ samezne listine in listinske skupine nekoč pripadale. Število srednje¬ veških listin samo v Državnem arhivu na Dunaju, ki potekajo s slo¬ venskega ozemlja oziroma se nanj nanašajo, cenim na približno 6500. V Državnem arhivu na Dunaju se nahaja tudi obsežen arhiv grofov iz Gorice, ki so v -zadnji moški veji izumrli leta 1500. Imeli so bogato posest -tudi na slovenskih 'tleh (Posočje, Goriška Brda, Vi¬ pavska dolina, Kras, Istra). To in še drugo posest so v glavnem hkrati z arhivi nasledili Habsburžani. Mimo velikega števila listin (število takih, ki se nanašajo na slovensko ozemlje cenim na okoli 550) so prešle v posest Habsburžanov oziroma so sedaj v Državnem arhivu na Dunaju še nekatere arhivske knjige. Omenjam: urbarialni dohodki in obračuni goriških upraviteljev iz let 1398 in 1402, fevdna knjiga goriških grofov iz let 1398—1402, fevdna knjiga goriških gro¬ fov z listinami iz razdobja 1460—1473, -registraturna knjiga goriških 41

grofov (14./15. stol.), kartular goriško-tirolskih grofov (14. stol.), repertorij o arhivu goriških grofov iz začetka 16. stoletja. — Istega izvora je tudi diplomatar z listinami goriških grofov, v glavnem iz 14. sto¬ letja, ki ga hrani Državni arhiv (Archivio di Stato) v Trstu. S starim arhivom goriških grofov so prevzeli Habsburžani tudi listine in arhivske knjige, ki se nanašajo na razne njihove vazale in na od goriških grofov v fevd dano zemljo. Omenjam iz Državnega arhiva na Dunaju: fevdna knjiga za gospostvo Rihemberk iz dobe okoli leta 1370, nrbar za to gospostvo iz leta 1485, dva urbarja za gospostvo Švarcenek pri Divači (okoli 1400, 1412). Tudi veliki deli nekdanjega arhiva leta 1456 izumrlih celjskih grofov, ki so jih prav itako nasledili Habsburžani, se nahajajo v Državnem arhivu na Dunaju, nekaj ga pa je tudi v Deželnem arhivu v Gradcu. Na Dunaju je najmanj 900 listin iz 13., 14 .in 15. stoletja, ki so po provenienci iz starega arhiva grofov Celjskih. Poleg listin je pa omeniti iz nekdanjega arhiva Celjskih še ortenburško-celjske fevdne knjige, od katerih je ena v Državnem arhivu na Dunaju (ro¬ kopis B 313, z listinami iz razdobja 1436—1447), druga pa v Deželnem arhivu v Gradcu (rokopis 242, z listinami iz razdobja 1436—1441). Arhivska knjiga z naslovom kartular grofov celjskih v Državnem arhivu na Dunaju (rokopis B 360) vsebuje listine iz druge polovice 15. stoletja, ki so po večini v zvezi z nasledstvom Habsburžanov po gro¬ fih iz Celja. Pa tudi številni manjši arhivi srednjeveških fevdalnih rodbin, ki so imele n tkaj posesti in besedo na Slovenskem, se dajo izločiti iz velikih serij »listine« v Državnem arhivu na Dunaju in v Deželnem arhivu v Gradcu. V drugi polovici 13. stoletja začenja na Slovenskem oblast Habsburžanov, ki so postali nasledniki in dediči oblasti in posesti avstrijsko-štajerskih Babenberžanov, kasneje grofov Celjskih, Goriš¬ kih in še drugih fevdalnih rodbin. Veliko je v arhivih na Dunaju, Gradcu in Innsbrucku število listin in arhivskih knjig, ki so po pro¬ venienci ali vsebini habsburške in se poleg drugega nanašajo tudi na naše kraje. To so razne kopialne, registraturne in konceptne knjige, diplomatarji in podobno, z vpisi in prepisi listin, ki so delno ohranjene tudi v originalih. Te knjige potekajo iz pisarniškega poslovanja avstrijskih vojvod v 14. in 15. stoletju. Zlasti obilo gradiva za naše kraje vsebu¬ jejo fevdne knjige, od katerih navajam fevdni register vojvode Fride¬ rika z listinami od leta 1424 dalje (za Štajersko, Koroško, Kranjsko itd.) in dve notranjeavstrijski fevdni knjigi s fevdnimi listinami za Štajersko, Koroško in Kranjsko od leta 1443 dalje (rokopisi B 22, W 724, W 725 v Državnem arhivu na Dunaju). Državni arhiv na Dunaju pa hrani še vrsto raznih drugih arhiv¬ skih knjig iz dobe do konca 15. stoletja, ki se po vsebini nanašajo na

42

slovensko zemljo. Omenjam urbar za deželnoknežja posestva Svibno, Kamnik, Kranj in Postojno iz dobe okoli leta 1400, zapisnik davščin, davkov in gorskih dajatev v Svečini v zapadnih Slovenskih Goricah za razdobje 1460—67; urbar za posest, ki je spadala pod deželsko sodnijo v Kamniku, ki so; mu priključeni razni seznami posesti, desetinski zapisniki in podobno za nekatere kraje na Dolenjskem in v Beli Krajini (prejkone iz leta 1477, z dodatki in popravki iz leta 1494); urbar za gospostvo Senožeče na Krasu iz leta 1460. Dvorni komorni arhiv (Hofkammerarehiv) na Dunaju hrani tudi nekaj gradiva za zgodovino naših krajev. Poleg nekaterih listin iz 13., 14. in 15. stoletja je navesti register dohodkov in izdatkov, ki se nanaša na razne deželnoknežje urade v letih 1421—1423 (za Slovenijo Guštanj in Črna na Koroškem, računi vicedomskega urada za Kranj¬ sko, carinski uradi v Trstu in okolici). Arhiv deželne vlade za Spodnjo Avstrijo (Archiv fiir Niederosterreich) na Dunaju ima vrsto arhivskih knjig habsburške prove¬ nience, v katerih je mnogo gradiva tudi za naše kraje. Za 15. stoletje je omeniti pet fevdnih knjig za tako imenovane spodnjeavstrijske dežele, ki obsegajo listine za razdobje 1440—1510. V Avstrijski nacionalni biblioteki (Oesterreichische Nationalbibliothek) na Dunaju je ostalo nekaj historičnega gradiva iz arhivov samostanov, ukinjenih po cesarju Jožefu II. Za slovensko ozemlje naj navedem kopialno 'knjigo samostana Bistre iz 14./15. stoletja (rokopis 548), kartular samostana v Pleterju iz 15. stol. (rokopis 2703) in dva rokopisa o posesti in listinah samostana Žiče (rokopisa 432, 617). Pomembni so urbarji za posest in dohodke deželnih knezov (Babenberžanov) iz dobe okoli 1220—1246 za Štajersko (na sloven¬ skih tleh zlasti za urada Maribor in Laško), Kranjsko in Koroško in urbar za deželnoknežjo posest iz dobe kralja Pfemysla Otakarja II. (v slovenskem delu Štajerske za urade Radgona, Laško, Slovenska Bistrica in Maribor) iz dobe 1265—1267. Dodam naj še urbar o po¬ sesti rodu Szekely (Zekel) v ormoškem in središčanskem okraju iz leta 1486. Bogato gradivo tudi za starejšo zgodovino naših krajev hrani Deželni arhiv (Landesarchiv) v Gradcu. Ortenburško-celjsko fevdno knjigo, listine vobče in pa listine ukinjenih samostanov, dele arhiva iz Gornjega Gradu in salzburški urbar iz 1. 1322 sem že omenil. Nave¬ sti bi bilo še fevdno knjigo za spodnje-avstrijske dežele (Štajersko, Koroško, Kranjsko, Gorica) za dobo 1475—1518, urbar za posest de¬ želnega kneza na Štajerskem v dobi vojvode Albrehta Habsburžana, Okoli 1280—1295 (dodatki okoli 1297—1315), v katerem je med drugo opisana urbarialna posest v okrajih Maribor, Radgona in Laško. V arhivu so deponirani tudi arhivi nekaterih mest in trgov ter urbarji nekaterih zemljiških gospostev v slovenskem delu Štajerske in Kranj¬ ske, ki nekateri segajo nazaj še do 15. stoletja. Listin za razdobje od 43

12. do 15. stoletja, ki so jugoslovanske provenience, je v Deželnem arhivu v Gradcu okoli 600. Del nekdanjih arhivov goriško-tirolskih grofov in avstrijskih Habsburžanov je še danes v arhivu deželne vlade (Landesregierungsarchiv) v Innsbrucku. Za naše kraje vsebujejo starejše gradivo zlasti: kopialne in računske knjige iz pisarn in dobe koroškega vojvode Majnharda (u. 1295) in njegovega sina koroškega vojvode in kralja češkega Henrika (u. 1335). Nekaj listin in računskih knjig iz dobe kralja Henrika je tudi v Državnih arhivih na Dunaju in v Miinchenu. Dalje bi bilo omeniti iz arhiva v Innsbrucku nekaj listin iz 14. in 15. stol., dva obračuna prejemkov in izdatkov za nekatere urade na Kranjskem, sestavljena leta 1439 oziroma leta 1446 z naslovom Oberstein das urbar, urbar za deželnoknežjo posest v uradu Višnja Gora iz leta 1460 in urbarja za Naklo pri Kranju in za Križe pri Tržiču, oba iz leta 1498. S tem pregledom srednjeveškega arhivskega gradiva, ki ga za preteklost slovenske zemlje hranijo arhivi in biblioteke v Avstriji in Nemčiji pa ni rečeno, da ga ni in ga ne bi moglo biti posamič tudi še v drugih arhivih in bibliotekah v omenjenih obeh deželah. Navedem naj na primer arhiv cistercijanskega samostana v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt) v Avstriji, ki je imel v uživanje fari Št. Peter v Ljubljani in Mengeš na Gorenjskem in se zato v arhivu tega samostana nahaja nekaj listin od leta 1386 dalje, ki se nanašajo na naše kraje. Znamenita vojvodska biblioteka (Herzogliche Bibliothek) v mestu Wolfenbiittel pri Braunschweigu na Nemškem hrani rokopis stiske provenience iz druge polovice 12. stoletja, ki je bil nekaj časa last Matije Vlačiča Ilirskega. Ta rokopis ima vpisanih nekaj beležk histo¬ rične vsobine iz samostana Stične za 1. 1483. Ta bilioteka hrani tudi originalni rokopis statuta mesta Ptuja iz leta 1376.

Literatura Salzburg. — W. Hauthaler — F. Martin, Salzburger Urkundenbucli, 1—4, 1898—1931. — F. Martin, Die Regesten der Erzbischofe und des Domkapitels von Salzburg 1247— 1343, 1—3, 1928—1934. — A. Lang, Die Salzbur¬ ger Lehen in Steiermark bis 1320, 1, 1937; 2, 1939; 3, 1947; prva dva dela v Beitrage zur Erforscliung steirischer Geschichtsquellen, 43, 44; tretji del v Veroffentlichungen der Historischen Landeskommission fiir Steiermark, 32. — Inventar des Landesregierungsarchives in Salzburg, 1912 (Inventare osterreichischer staatlicher Archive, 3). Freising. — J. Zahn, Codex diplomaticus Austriaco — Frisingensis, Fontes rerum Austriacarum, II. Abt., 31, 35, 36, 1870, 1871. — Th. Bitterauf, Die Traditionen des Hochstiffts Freising, 1, 2, 1905—09. — P. Blaznik, Urbarji freisinške škofije (Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4, Viri za zgodovino Slovencev 4, 1963).

44

Brixen. — O. Redlich, Die Traditionsbiicher des Hochstifts Brixen, Acta Tirolensia, 1, 1886. — L. Santifaller, Die Urkunden Brixner HochstiftsArchive 845 bis 1295 (1929). — L. Santifaller — H. Appelt, Die Urkunden der Brixner Ilochstiftsarchive 1295—1536, I, 1, 2, 1940, 1941. Krka. — J. Zahn v Beitriige zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen 3 (1866), 42—49. — A. Jaksch, Die Gurker Geschichtsquellen, Monuinenta historica ducatus Carinthiae 1, 2, 1896, 1898. — H. Wiessner, Die mittelalterlichen Stiftsurbare Karntens, 1, Gurker Urbare, 1951. Admont. — J. Wichner, Das Admonter Archiv in seinem gegenroartigen Zustande, Beitriige zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen 11, 1874, 71—94. Št. Pavel. — B. Schroll, Lehenverzeichnisse des Benedictinerstiftes St. Paul in Karnten aus dem XV. Jahrhundert, Archiv fiir Kunde osterr. Geschichtsc|iiellen 34 (1865). — B. Schroll, Urkundenbuch des Benedictiner¬ stiftes St. Paul in Karnten, Fontes rerum Austriacarum, II. Abt., 39, 1876. — A. Jaksch, Monumenta historica ducatus Carinthiae, 3, XXII—XXXIX; 4, XXI—XXIII; I. Ergiinzungsheft, VIII. Gornji Grad. — I. Orožen, Das Benediktiner-Stift Oberburg, 1876. (Das Bisthum und die Diozese Lavant, II/l). V e t r i n j. — A. Jaksch, Monumenta historica ducatus Carinthiae, 3, XL-L; 4, XXIII-XXVII. Ptuj. — Mitteilungen der dritten (Archiv) Sektion der CentralKommission 8 (1911), 158 d. — Oesterreichische Urbare, III. Abteilung, 4. Band, Die mittelalterlichen Stiftsurbare der Steiermark, 1. Teil, Seckau, Pettau, 1955 (urbar za ptujska samostana objavila H. Pirchegger in W. Sittig). Nemški viteški red. — E. G. Pettenegg, Die Urkunden des Deutsch-Ordens Central-Archioes, 1 (1887). Državni arhiv (Haus-, Hof- und Staatsarchiv), Dunaj. — C. Bdhm, Die Handschriften des kais. und konigl. Haus-, Hof- und StaatsArchios (1873); Supplement (1874). — Gesamtinventar des Wiener Ilaus-, Hof- und Staatsarchivs [Inventare osterreichischer staatlicher Archive, Teil V, 4 (1936), 5 (1937), 6 (1938), 7 (1938), 8 (1940)]. Arhiv dvorne komore (Hofkammerarcliiv), Dunaj. — Inven¬ tar des Wiener Ilofkammerarchivs (Inventare osterreichischer staatlicher Archive, Teil 7, 1951). Goriški grofje. — Arhivske knjige: M. Kos, Urbarji Slovenskega Primorja 2 (Srednjeveški urbarji za Slovenijo 3), 1954, str. 14. Deželni arhiv (Landesarchiv), Gradec. —• Gesamtinventar des Steiermarkisclien Landesarchives, 1959 (s starejšo literaturo o arhivih in arhivskih fondih, ki so sedaj združeni v tem arhivu). Deželni arhiv (Landesarchiv), Celovec. — M. Wutte, Das Archiv des Geschichtsvereines fiir Karnten, Carinthia 1/103, 1913, 52—81. — M. Wutte, 25 Jahre Karntner Landesarchivs, Carinthia 1/119, 1929, 112—134. Arhiv deželne vlade (Landesregierungarchiv), Innsbruck. — O. Stolz, Geschichte und Bestande des staatlichen Archives zu Innsbruck (Inventare osterreichischer staatlicher Archive, Teil 6, 1938). — K. Kovač, Beitrage zur Geschichte Krains, Carniola 1911, 51—58, 159—172, 340; 1913, 172—174. Arhiv cistercijanskega samostana, Dunajsko Novo mesto (Wiener Neustadt). — A. Koblar, Paberki iz arhiva cistercijan¬ skega samostana v Dunajskem Novem Mestu, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 10 (1900), 119—127. 45

Vojvodska biblioteka (Herzogliche Bibliotliek), W o 1 f e n b ii 11 e 1. — O. Heinemann, Die Handschriften der Herzoglichen Bibliotliek zu Wolfenbiittel, I. Abt., 1884, 186—187; II. Abt., 1903, 5, 71. Urbarji. — M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo \ (Viri za zgodovino Slovencev 1), 1939; (na str. VIII—XXIV pregled srednjeveških urbarjev za Slovenijo, z navedbo nahajališč in starejše literature). Fevdne knjige. — Fevdne knjige z literaturo so navedene pri Salzburgu, Freisingu, Bambergu, Št. Pavlu, Goriških grofih, Celjskih grofih, Habsburžanih, Arhivu za spodnjo Avstrijo in Deželnem arhivu v Gradcu. — Dodati je še: A. Starzer, Die landesfiirstlichen Lehen in Steiermark von 1421 — 1546 , 1902 (Veroffentlichungen der Historischen Landeskommission fiir Steiermark 17 = Beitrage zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen 32).

46

II Začetki slovenske pismenosti

*4

Carta sine litteris

V salzburški spomenici, znani pod imenom Conversio Bagoariorum el Carantanorum, ki naj 'bi služila, sestavljena leta 871 , obrambi pravic salzburške cerkve in latinske liturgije proti slovanski v Pa¬ noniji in Karantaniji, se nahaja v 7 . poglavju pripoved o knezu Ingu: Eden izmed knezov in grofov Karantanije in Spodnje Panonije za časa salzburškega nadškofa Arna ( 798 — 821 ), po imenu Ingo, je bil zaradi svoje modrosti zelo priljubljen pri ljudstvu. Ljudstvo mu je bilo tako pokorno, da se nihče ni drznil neupoštevati njegove ukaze, tudi tedaj ne, če je bila komu od njega poslana listina brez pisave (cui tam oboediens fuit omnis populus ut si cuique vel carta sine litteris ab illo directa fuit, nullus ausus est suum neglagere praeceptum). Sledi pripoved o gostiji kneza Inga, pri kateri sta bili postav¬ ljeni pred verne sužnje jed in pijača na mizo v pozlačenih posodah, medtem ko so nasprotno njihovi gospodje, ki so bili še neverni, mo¬ rali jesti in piti pred vrati kot psi iz črnih posod . 1 O knezu Ingu in njegovi gostiji obstoji obsežna literatura ,2 ka¬ tere tu ne želim podrobneje obravnavati. Razprava se suče predvsem o vprašanju, ali je Ingo legendarna ali zgodovinska osebnost in ali izraža pripoved o njem in njegovi gostiji kako zgodovinsko jedro ali ne; ako ne, bi imela vsa pripoved legendarni ali homiletični značaj in bi bila uvrščena v besedilo Konverzije le za povzdigovanje krščan¬ ske vere.

1 Mon. Germ. liist., Scriptores XI, 1—15, in moja izdaja Conversio Bagoariorum et Carantanorum, s komentarjem. Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani XI (1936), 60 ss., 132, 152 (povzetek v nemščini). 2 Rezultati raziskovanja v moji navedeni izdaji Conversio in sedaj povzeto pri Bogo Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država ka¬ rantanskih Slovencev (1952), posebej 492 ss. 4 Srednjeveška zgodovina . . .

49

Za naše vprašanje, kaj je pač mišljeno s »carta sine litteris« v pripovedi o knezu Ingu, vprašanje zgodovinskega oz. legendar¬ nega značaja pripovedi ne prihaja v poštev. Kajti če je bila uvrščena v Konverzijo, je njena realna vsebina vsekakor ustrezala dejanskim razmeram 9. stoletja. Če ne bi bilo tako, bi se zdela bralcu ali po¬ slušalcu onega časa neverjetna, bodisi da bi šlo za vzpodbudno le¬ gendo, za pridižni primer ali za poročilo o resnično izvršenem do¬ godku. Tudi »carta sine litteris« v pripovedi o Ingu, ki nas tu za¬ nima, je morala biti bralcu ali poslušalcu 9. stoletja takoj razum¬ ljiva; moral je vedeti, kaj pomeni ta izraz. Sorazmerno obsežna literatura o knezu Ingu in njegovi gostiji se tega vprašanja ni dotaknila. V kratkih besedah sem poskusil že v svoji izdaji Konverzije podati razlago te »carta sine litteris«. Vse¬ bino tega prispevka predstavlja podrobnejša utemeljitev moje razlage. »Carta sine litteris« v pripovedi o Ingu povezujem z bistvom zgodnjesrednjeveške listine (= carta). Germanska ljudstva in plemena so pač prevzela poznorimsko listino, s svojim pravnim pojmovanjem pa niso mogla nikdar prodreti globlje v njeno bistvo. Poznoriimska »carta« si prisvaja vrednost 'kot dokazilna listina »z močjo svoje last¬ nosti kot pisana beseda« (O. Redlich). Tega pa niso mogla razumeti zgodnjesrednjeveška ljudstva, pri katerih je bila sprejeta poznorimska carta; ni se skladalo z njihovim v primerjavi z rimskim mnogo nižjim kulturnim in gospodarskim stanjem. Niti niso razumela latin¬ skega jezika listin, niti niso mogla brati pisane besede, niti niso čutila potrebe, da bi se naučila branja in pisanja. Vzporedno s pre¬ vzemom poznorimske listine gre, kakor je točno rekel Oswald Red¬ lich, tudi že reakcija zoper njo. Na Bavarskem je začelo pismeno pravno občevanje propadati že v 8. stoletju. Langobardi in germanska plemena severno od Alp so izobliko¬ vala svojevrstno uporabo listine v nepopolni obliki. Pri Langobardih da izstavitelj v navzočnosti prejemnika, prič in pisarja izjavo o svoji volji in pri lem drži v rokah pergament, »ki naj bi postal listina«; nato ga izroči notarju za zapis. Nedokončana ali vsaj neizpolnjena listina se smatra kot pergament, ki bo šele postal prava listina, pisar naj bi listino šele napisal. Pri Frankih, Burgundih, Alamanih, Bavarcih in pač tudi pri alp¬ skih Romanih >se je izoblikovalo dejanje pred izstavitvijo listine ali vsaj pred njenim dokončanjem še bolj simbolično. CaTta ali bolje rečeno nepopisani pergament, na katerega naj bi se listina s svojim besedilom šele napisala, postane pri prenosu nepremičnine simbol, kot sta bila npr. palica ali žitni klas, se kot tadva položi na zemljo, potem ga izstavitelj z zemlje dvigne in izroči pisarju hkrati z izjavo o svoji volji, ustrezajoči pravnemu poslu. Včasih je bilo besedilo li¬ stine napisano že poprej, vendar brez znakov prič, podpisa pisarja 50

in cesto tudi brez datuma. V tem primeru je bila listina v nekem smislu nenapisana, ker ni bila pravno veljavno dokončana. Simboli' čen pomen listine je bil še okrepljen, kadar so k pergamentu, ki so ga položili na zemljo, postavili tudi črnilnik in pero in ju je izstavitelj dvignil s tal hkrati s pergamentom in morebitnimi drugimi simboli ob izjavi svoje valje o pravnem poslu.3 Zdelo se mi je potrebno, navesti to iz zgodovine zgodnjesrednjeveške listine, da bi lahko pravilno razložil »oarta sine litteris« pripo¬ vedi o Ingu. Na eni strani je bilo nagnjenje k simboličnemu, kar je nepopisani pergament, »ki naj bi postal listina«, napravilo za enega izmed simbolov, na drugi strani pa globoko nezaupanje, ki so ga ime¬ la nepismena germanska ljudstva zgodnjega srednjega veka do pi¬ save in do pisane listine. Toda tako nezaupanje proti vsemu napi¬ sanemu ni bilo samo pri Germanih, marveč tudi pri slovanskih ljud¬ stvih na vzhodu.4 Več je veljal simbol, več predmet, več nenapisan pergament kot formalno pravno napisana listina, ki jo je redkokdo mogel brati. To bi bila moja razlaga izraza »carta sine litteris« v pripovedi o Ingu. Že golemu predmetnemu simbolu tega, na kar so navadno napisali listine, je bil vsakdo pokoren, če je bil poslan od kneza Inga. To je bilo prav tako, kot pri dejanju prenosa lastništva dispo¬ zitivna moč ni ležala v izpisani listini, marveč v hkrati z ustno izjavo o volji zvezano simboliko nenapisanega, na zemljo položenega 'in z zemlje spet dvignjenega pergamenta. Avtor Konverzije je bil po vsem videzu pripadnik bavarskega plemena. Opisana nagnjenost k simboličnemu v obliki nenapisane listine in nezaupanje proti vsemu napisanemu sta mu bila pač prav tako lastna kot pripadnikom drugih germanskih plemen v 9. sto¬ letju in kot tudi slovanskim plemenom tega časa. Če je v tem sto¬ letju Bavarec ali Slovan v stari Karantaniji slišal o »listini brez pi¬ save« ali — če je znal jezik brati — bral pripoved, mu ni bilo to nič nenavadnega ali nerazumljivega; takšne stvari so popolnoma ustrezale njegovemu pojmovanju o vrednosti pisanega v listini in njeni simboliki. Nepopisan pergament, predmet, na katerega so imeli navado pisati listinska besedila, je v pripovedi o Ingu spoznalno in potrjevalno sredstvo, poslano od kneza kot polnovreden pravni inštrument,

3 H. Brunner, Zur Rechtsgeschichte der rdmischen und germanisclien Urkunde (1880), 86 ss., 149 ss., 264 ss. — O. Redlich, Geschaftsurkunde und Beweisurkunde, MIOG Erganzungsband 6 (1901), 1 ss. — O. Redlich. Die Privaturkunden des Mittelalters (Urkundenlehre von W. Erben, L. Schmitz Kallenberg und O. Redlich, III) (1911), 47 ss. — E. Goldman, Cartam levare, MIOG 35 (1914), 3 ss. — R. Heuberger, Allgemeine Urkundenlehre fur Deutschland und Italien (1921), 22, 33. — A. de Boiiard, Manuel de diplomatique fran

v drugi polovici 11. stoletja in koncem tega stoletja za njima sledeči latinski »sermo«. 13 Opozarjam, da so od imenovanih paleografov in filologov imeli rokopis v originalu pred seboj edino le Bernhart, Schmeller, Laubmann in Riezler. Ostali so izražali svojo sodbo le na podlagi faksi¬ milov. V sledečih odstavkih hočem od paleografske strani preiskati pi¬ save našega kodeksa, katerega sem par tednov študiral v monakovski državni biblioteki (julija 1922). Upoštevati hočem pri tem vse pisave, vendar podati v prvi vrsti analizo onih rok, ki so napisale slovenske tekste. Pisave našega kodeksa predstavljajo različno individualizirane vrste one minuskule, katera se je razvila na temelju karolinške minuskule, to je one vrste pisma, ki se je izoblikovalo za časa Karla Velikega v pisnih šolah zapadne Evrope in razširilo kmalu povsod, kjer so pisali z latinskimi pismenkami. Stoletja, ki slede dobi ka¬ rolinške pisne reforme kažejo glede pisave le počasen razvoj, izha¬ jajoč od karolinške minuskule. Izpremembe v pisavi so v 10. in 11. stoletju le majhne in malo očividne. Novi elementi prodirajo le po¬ lagoma. Ta navidezen zastoj v razvoju ima za posledico, da je v tej dobi možnost določiti od paleografske strani na precizen način spo¬ menike z ozirom na kraj in čas postanka precej otežkočena. Gotova pravila in razločke za posamezne dobe tega pokarolinškega pisnega razvoja je kaj težko podati. Ravno v tej dobi, to je v 10. ali 11. sto¬ letju, je pa naš kodeks nastal. Zato je natančnost pri določevanju njegovih paleografskih posebnosti posebno potrebna. Ozirati se je treba na deželo in če mogoče šolo, iz katere je naš kodeks izšel. Na¬ pačno bi bilo primerjati pisave našega, po vsem sodeč v območju freisinške cerkve, to je na Bavarskem, nastalega kodeksa mogoče s sočasnimi v Franciji nastalimi kodeksi. Pisave so bile ob istem času v eni deželi v vse drugačnem razvoju nego v drugi. Zato sem pri paleografski analizi našega kodeksa uporabljal kot primerjalen v prvi vrsti bavarski in 'bližnji salzburški material. Imel sem v rokah vrsto kodeksov monakovske državne biblioteke, ki so freisinške prove¬ nience in datirajo iz 10. in 11. stoletja. Po Chroustovih Monumenta Palaeographica sem študiral pisave pisnih šol v Regensburgu, Wurzburgu, Tegemseeju in Salzburgu. Proi slovenski odlomek je vpisan na ff. 78—78’ našega kodeksa in kaže isto pisavo kakor predidoči latinski liturgični tekst na ff. 73—77’. Paleografska analiza te pisave je dognala sledeče rezultate. Črke. a kaže zaprto unicialno obliko (a), katera je v teku 10. sto¬ letja povsem izpodrinila odprto grški črki w podobno obliko. Proti koncu tega stoletja so rabili odprto obliko le nadpisano v okrajšanih 13 Miihlbacherjeva izjava iz leta 1895. pri Vondraku, str. 47—48. 63

besedah, v našem tekstu jo najdemo v besedi sup = supra (f. 73’ vrsti 12 in 13).14 Črke b, d, h in Z imajo debela stoječa debla; d in Z se končujeta spodaj v kratkih zaključnih črticah, kar je znak pisav prve polovice 11. stoletja.15 Take v ostrem kotu zavite črtice imajo ob svojem za¬ četku in koncu tudi črke i, m, n in u, kar je znak latinske pisave iz konca 10 in početka 11. stoletja.16 Visoka oblika črke z (Z), ki jo najdemo tako pogostokrat v slo¬ venskih besedah našega rokopisa, je posebnost bavarskih pisnih šol iz konca 10. in začetka 11. stoletja.17 V nekem salzburškem rokopisu, napisanem med loti 991 in 1023, naletimo na tak z pogostokrat sredi besede, torej ravnotako kakor v slovenskih tekstih.18 Lahko lomljenje črk, ki ga opažamo v bavarskih rokopisih me¬ stoma že sredi 11. stoletja, v naših tekstih še nisem mogel zaslediti.19 Proces delitve besed se je v latinskih tekstih vršil polagoma tekom 10. in prve polovice 11. stoletja, le enozložne 'besede so npr. na Bavarskem že sredi tega stoletja družili s sledečimi (npr. abomnibus, cumomnibus, indie).20 Naš slovenski tekst je v tem oziru sledil popolnoma latinskim vzorcem. Tako najdemo v prvem slovenskem spomeniku skupaj pisano: ponaz, zenebeze. Okrogli s in špičasti v sta v našem tekstu še pogosta (f. 73, vrsta 17—24; f. 73’, v. 7, 23; f. 75, v. 3; f. 75’, v. 18; f. 76, v. 11; f. 78’, v. 14), prvi posebno v besedi deus na koncu. Ti dve črki sta karakte¬ ristični za 11. stoletje (Chroust VIII, 3 a), toda nanje naletimo že tudi v drugi polovici 10. stoletja. Špičasti v imamo npr. v nekem salzburškem kodeksu nastalem med 991. in 1023. tudi v sredi besede (Chroust VIII, 1). Isti pojav zasledimo v našem latinskem tekstu v besedi flagellantor (f. 78’, v. 14, pripisek k slovenskemu tekstu), a v slovenskem tekstu prav pogostokrat (npr. miloztiuvi, izpovuede). Ligatura n, (ni) je v bavarskih rokopisih iz 2. polovice 11. sto¬ letja že nekaj nenavadnega (Chroust III, 2, 8, 9), mi jo še najdemo v besedi nominis (f. 77, v. 19). Od drugih ligatur je omeniti st (jl , f. 73, 75), at (S?, f. 73, v. 13) in ct (df, f. 74, v. 7; f. 74’, v. 1; f. 75; f. 75’; f. 76; f. 76’). Posebno ct kaže prej na desetletja pred in po letu 1000 nego mogoče na dobo za kakih 50 do 70 let poznejšo (Chroust IV, 1 b ; III, 2). 14 Chroust, VII, 9. 15 Chroust, III, 5; III, 6. 10 Prim. pisavo nekega regensburškega kodeksa iz let 1024.—1027. v monakovski državni biblioteki (Chroust, III, 5). 17 Chroust, III, 2, 4, 6; IV, 1; VII, 9. 18 Chroust, VIII. 1. 19 Chroust, III, 7. 20 Chroust, III, 7; II, 6. 64

Črko n v obliki N rabi naš pisec le na koncu besede amen (f. 74). Raba le črke v sredi besede bi pomenjala že v drugi polovici 10. sto¬ letja arhaizem (Chroust III, 2). Raba črke e z repom: q (e caudata) in ae je proti koncu 10. sto¬ letja in začetkom 11. stoletja v bavarskih rokopisih v istem tekstu in v istih besedah eno poleg drugega nekaj prav navadnega (Chroust I, 6; III, 4). Isti pojav lahko zasledujemo tudi v našem tekstu po¬ gostokrat (ecclesia in aecclesia, anirnae in animq, gratiae in gratiq itd). Od kratic najdemo v latinskem tekstu: ^ za zlog rum na koncu besed (membrorum, f. 74, v. 4; peccatorum, f. 74, v. 7; f. 76, v. 7; f. 76, v. 19; suorum, f. 76, vi 7). e (est, f. 74; f. 75, v. 1). I (vel, f. 76, v. 20). Znamenje za zlog ur ^ (ff. 74’, 76, 76’, 77). Črtica nad besedo za označbo izpadka različnih delov besede (pat = pater, orna — omnia). ; znamenje za zlog us na koncu besed (npr. fratrih;). , pri krajšanju zloga que v besedah atque, neque, queque, sicque, eiusque. f J> in j? za krajšanje zlogov per, pro in pre. znamenje za končni us v huius, eius (f. 74, v. 16; £. 76’, 18). Vse te kratice ne nudijo nič posebnega in jih najdemo neštetokrat v sodobnih latinskih rokopisih. Od slovenskih imamo krajšano 'edino le besedo uze kot zadnjo v 6. vrsti na f. 78. Toda tudi tukaj je pisec, ki drugače ni uporabljal kratic v slovenskem tekstu, krajšal le zato, ker mu je na koncu vrste zmanjkalo prostora. Na isti način :so v predidočem latinskem tekstu krajšane besede cu, que (f. 73, v. 19), qud f. 73’, v. 4). Staro pravilo je, da je s tako črtico nad zadnjo črko besede v redu označen izpadek črke m ali pa n. Od ločil naletimo v latinskem kot slovenskem tekstu edinole na piko. Nad besedami prvega slovenskega odlomka je 70-krat postavljen akcent v obliki kratke poševne črtice. Po mojem mnenju je pisec tu ravnal tako, kakor so to delali skrbni pisci lat. tekstov tiste dobe, kateri so stavili akcentsko znamenje na razne zloge besed, posebno v tekstih, kateri so bili namenjeni za javno čitanje.21 Ravno naš tekst pa predstavlja splošno izpoved, napisano za glasno in javno branje pred ljudstvom. Pisci lat. tekstov so stavili radi razločevanja taka naglasna znamenja posebno na predloge in veznike, katere so v 10. stol. navad n o "še pisali skupaj s sledečo besedo (prim. v lat. tekstu napisanem od rake prvega slov. odlomka dvakrat ate, f. 75, v. 13; f. 76’ 21 W. Wattenbach, Anleitung zur lat. Palaeographie, izd. 1886, 96. 5

Srednjeveška zgodovina . . .

65

v. 21; v slov. tekstu pa': i zuetemu, t zueiei f. 78, v. 3; ioueruiu, f. 78, v. 8; iuezem, f. 78, v. 5, 6, akcent spada tu nad f, čeprav je pisan skoraj nad u, stavili so ga vedno nekoliko na desno od naglašenega zloga; i inoga, f. 78, v. 19; iproiiume, f. 78, v. 19; i odineh, f. 78, v. 22; i zuetei, i vzem, f. 78, v. 24; i mo, dvakrat, f. 78’, v. 5. 6; i me, f. 78’ v. 6; imoi, f. 78’ v. 7 ; i vuedni, f. 78’ v. 10; v uuek, f. 78’, v. 11). Tudi tuje zveneča krajevna in osebna imena z v lat. jeziku neobičajnimi skupinami glasov imajo pogosto akcente (v našem slov. tekstu je posebno pogostokrat akcent tam, kjer stoji o poleg u ali kakega drugega samoglasnika ali soglasnika, skoraj polovica akcentov stoji nad u ali v, npr.: miloztiuvi, f. 78, v. 2; vuuraken, f. 78. v. 13; vuolu, vuede, f. 78, v. 14; vuecera, f. 78, v. 18; vuez, f. 78, v. 20; vuenUh, f. 78, 23; Diiedne, f. 78’, v. 10). Da bi pa pomenjalo znamenje v našem odlomku mestoma piko nad črko i, kakor trdi to Vondrak (Friš. pamatky, -35—36), je izklju¬ čeno, kajti prva znamenja v oblik črtic nad i-jem se pojavijo še-le v 12. stoletju. (Steffens, Lateinische Paltiographie, 1903, XIX)^ Zanimivejša v paleografskem oziru je roka, ki je napisala na ff. 158’—161’ drugi in iretji slovenski odlomek in pred njima na ff. 151—153 latinski tekst. Na prvi pogled bi jo človek prisodil v starejšo dobo, izkazuje namreč starejši duktus in manjšo okretnost v pisanju nego roka prvega slovenskega odlomka. Natančnejša paleografska analiza nas bode poučila o dobi postanka teh tekstov. Odprto obliko črke a (ca), ki so jo rabili v drugi polovici 10. in v prvi polovici 11. stoletja le še v okrajšanih besedah, najdemo v našem tekstu enkrat v besedi supnominata (f. 153, v 10). Zgornji deli črk b, d, h in l imajo v latinskem in slovenskem tekstu obliko debelega kola; o kakih črticah, ki bi zaključevale te črke na zgoraj, kakor se pojavljajo v latinski pisavi še-le tekom 11. stoletja, ni v naših tekstih še nobenega sledu. Pri d, i, l, m, n in u najdemo take ostro zavite sklepne črtice na spodnjem robu črke. Take sklepne črtice pri teh črkah so značilne za pisavo latinskih tekstov okoli leta 1000 (ChrOust III, 6 a, 7). ¥ bavarskih rokopisih iz prvih desetletij 11. stoletja je uncialni j) še pogost (Chroust III, 5) in, glej, najdemo ga istotako večkrat v drugem in tretjem slovenskem odlomku (f. 159, v. 8, 10; f. 159’, v. 1, 2, 3, 13; f. 160, v. 3; f. 160’, v. 14; f. 161, v. 1, 6, 8, 13). Kakor v prvem je tudi v drugem in tretjem slovenskem spome¬ niku oblika črke z jako značilna in ravno taka, kakor v bavarskih rokopisih iz desetletij pred in po letu 1000 (Chroust, III, 6 a, 2, 4, 9; IV, 1 b; VIII, 1). Napisana je ta črka v dveh variantah (Z inX )• O lomljenju črk, ki se pojavlja še-le v drugi polovici 11. stoletja, tudi v teh naših tekstih ni še nobenega sledu.

66

Okrogli s naletimo le v tretjem slovenskem odlomku, a še tu le v začetku besed set f. 160’, v. 14; f. 161, v 9) in ščo (f. 161, v. 9). Ta način uporabe okroglega s je v bavarskih rokopisih iz zadnjih de¬ setletij 10. stoletja kaj običajen (prim. Chroust III, 2). Od ligatur je v rabi prevrženi et (&) kot veznik in tudi v sredi besede (&as = etas, f. 151, v. 15; iac& — iacet, f. 152’, v. 2; pertin& — pertinet, f. 152’, v. 17; f. 153, v. 17), dalje ct (f. 151, v. 16; f. 151, v. 17; f. 151’, v. 1; f. 151’, v. 3; f. 152, v. 9; f. 152, v. 10) in st (f. 151). Po analogiji teh ligatur v latinskih besedah uporabljal je pisec iste tudi V slovenskih tekstih {st: f. 158’, v. 1, 3, 8, 12; f. 159, v, 3, 7, 12, 13, 16; f. 159’, v. 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 12, 13; f. 160, v. 6, 9; f. 160’, v. 5; f. 161, v. 16; — ct: f. 159’, v. 15). & za et je rabil pisec tretjega slovenskega odlomka na prav isti način kakor preje v latinskih besedah sedaj v slovenskih: zu&ih (zuetih, f. 160’, v. 1) in zuu& (f. 161, v. 1). Ligaturo n,, v drugi polovici 11. stoletja npr. že redko (Chroust III, 9), je rabil pisec tretjega odlomka dvakrat ob koncu vrste zato, ker mu je šlo tesno za prostor in je hotel spraviti besedo še v dotično začrtano vrsto (pomisleka, f. 160’, v. 12; vlichogede^, f. 161, v. 1). Drugače te ligature že pisci 9. in 10. stoletja niso radi rabili. Poleg teh ligatur, navadnih v pisavi latinskih tekstov, ustvaril si je pisec slovenskih odlomkov še nove, neobičajne v latinski grafiki, a posebej prilagojene značilnim parom črk v slovenskem jeziku. Te so: tz (f. 158’, v. 12; f. 159, v. 10), rz (f. 158’, v. 1, 9; f. 159, v. 16; f. 160, v. 8), sz (f. 158’, v. 5; f. 159, v. 12), ez (f. 158’, v. 6, 8, 11, 14, 15; f. 159, v. 2, 5, 6, 15; f. 159’, v. 5, 9, 12, 16, 17; f. 161, v. 1, 2, 17). Liga¬ turo ez šem našel enkrat tudi v nekem salzburškem kodeksu, na¬ stalem med 1. 1025. in 1. 1041. (Chroust VIII, 3 a). Ločila manjkajo v drugem slovenskem tekstu popolnoma, v tret¬ jem pa najdemo edino-le piko. Na naglas v obliki strešice naletimo po enkrat v drugem (Tige, f. 159, v. 7) in v tretjem odlomim (bde, f. 160’, v. 15), na naglas v obliki črtice pa petkrat v drugem odlomku (neprigem/lioki, f. 158’, v. 3A; nuuoue/ki, f. 158’ v. 6/7, ker se ima citati u zase: ugotouleno, f. 159, v. 13; nicacoie, f. 159’, v. 2; tim, f. 160, v. 10). Že pri prvem slovenskem odlomku sem omenil, da sta uporab¬ ljena v latinskih spomenikih 10. in 11. stoletja ae poleg £ (e caudata) eno poleg drugega. Isto lahko trdimo za naš latinski kakor tudi slovenski tekst na tem mestu kodeksa. V latinskem tekstu najdemo haec (f. 152, v. 1) poleg hqc (f. 152, v. 3), Brentae (f. 152’, v. 7) poleg Brentq (f. 152’, v. 13), qdificationem (f. 151, v. 13) poleg aeteri\q (f. 152’, v. 6) itd. Prav tako je uporabljal pisec v svojem slovenskem tekstu, in sicer v drugem odlomku eccq (f. 158’, v. 1; f. 159, v. 8), vuqki (f. 158’, v. 6/7), bosigq (f. 158’, v. 10), a poleg tega tudi priuuae (f. 158’, v. 13); v tretjem odlomku pa poleg mariae (f. 160, v. 13) tudi znicistvq (f. 160’, v. 13). 67 5 *

Delitev besed je v drugem slovenskem odlomku neenotna in brez sistema; tretji odlomek pa piše kakor prvi predloge in veznike skupaj s sledečo besedo (npr. otboga, vtatbiuach, odtogo, predtuima). V term oziru ravna pisec ravnotako kakor so to delali v sočasnih latinskih tekstih. Ogledati si moramo še kratice. Latinski tekst ne nudi v tem oziru nič takega, kar bi ne bili že neštetokrat našli v drugih sodobnih latinskih tekstih. Tu imamo črtico nad besedo, ki označuje na splošno izpad različnih črk (npr. ho — liomo, gla = gloria, dr — dicitur itd.) v redu pa izpadek črk m ali n, oziroma zlogov, v katerih se nahaja ena ali druga od teli dveh črk ( tepore, f. 152’, v. 3). S tako črtico imamo okrajšano tudi e = est_ in š— sunt ter stara nomina sacra kot sps (spiritus), ses (sanctus), ds (deus) itd. Zlogi, v katerih se nahaja črka p so okrajšani na navadni način p (pro), p (pre) in p (per). Končni -—ur je označen z znakom ■»-, končni -—us pa z znakom (requiratur f. 152, v. 1; inuenitur f. 152, v. 12; — omnibus f. 151’, v. 6; f. 152, v. 16; carminibus f. 151’, v. 10; cupientibus f. 151’, v. 7). V slovenskem tekstu imamo okrajšane sledeče besede: nikise (f. 159’, v. 1). Ker znači črtica, kakor sem že omenil, redno izpadek črk m in n, citati je tu nikimse, kar je tudi s filološkega stališča edino-le mogoče,22 ne pa nikierse, kakor čita Vondrak (str. 44). šče (f. 160’, v. 10, 12, 13, 14; f. 161, v. 9) in ščo (f. 161, v. 9) je raz¬ rešiti popolnoma po latinsko; sanete oziroma saneto. Je to ena naj¬ starejših krajšanih latinskih besed, v rabi že izza 5. stoletja. Zelo drzna je kratica S za bosih (f. 160’, v. 2, 17), uporabljena pa zato, ker je čitatelj tu itak lahko vedel, da mora citati bosih, ker se ta beseda v dotičnem delu teksta večkrat ponavlja. p v ptiuuo (f. 161, v. 4) je razrešiti kot pro popolnoma po si¬ stemu latinskih abrevijatur. Zanimivo je okrajšana beseda xpen za krščen (f. 161, v. 6) . Tu je pisec uporabil prastaro grško »brevijaturo za %piorog = XPS, ka¬ tero so že zgodaj v tej obliki prevzeli latinski teksti, označujoč z njo tudi latinskega Christus. Posamezne sklone te besede so latinski teksti že v 7. in 8. stoletju označevali kot %po, xpi in po tej analogiji je pisec slovenskih tekstov napisal %peh, kar bi se pravilno čitalo christen. Ako premotrimo duktus, oblike posameznih črk, ligature in kra¬ tice pisav latinskih in slovenskih tekstov našega kodeksa v celoti, pridemo do zaključka, da je mogel ta nastati na vsak način v 10. ali 11. stoletju. Natančnejša paleografska analiza tekstov nam pa do¬ pušča strniti časovno obdobje nastanka kodeksa še v ožje meje in 22 Fr. Ramovš, Drohaosti iz slovenske gramatike, Slavla, 1, 1922, 34—36. 68

to navzlic težkočam, ki jih, kakor sem že zgoraj omenil, nudi datiranje kodeksov v imenovanih dveh stoletjih. Primerjaje naše tekste v celoti in posameznostih s sočasnimi bavarskimi kodeksi sem prišel do zaključka, da je tudi naš kodeks moral nastati nekje v območju bavarskih pisnih šol in to v desetletjih neposredno pred in po 1. 1000. Ako mi je dovoljeno strniti dobo postanka v okvir gotovih letnic, hotel bi kot take navesti nekako 975 in 1025. Paleografski rezultat naših študij se torej glasi: glavne latinske

in slovenske tekste nekdaj freisinškega, a danes monakovskega ko¬ deksa 6426 so napisale v območju bavarskih pisnih šol različne roke v četrtletju neposredno pred in po letu 1000. Glede slovenskih tekstov pa moram še posebej omeniti, da se o paleografskem oziru glede duktusa, oblik črk, ligatur, kratic in drugih znakov ravnajo po minuskuli, kakor je bila d omenjeni dobi v prvi vrsti v rabi za tekste napisane v latinskem jeziku. 3. Drugo važno oporo za datiranjc monakovskega kodeksa 6426 kot celote in v njem nahajajočih se slovenskih tekstov posebej nam nudijo notice historične vsebine, katere so v njem na raznih mestih vpisane. Teh notic je vseh skupaj osem. Obširno se je z njimi pečal že Nahtigal (stran 28 sl.). Radi važnosti, ki jo imajo za datiranje kodeksovih tekstov smatram na mestu osvetliti jih še enkrat od histo¬ rične strani ter pri tein ponoviti marsikatere važne izsledke, do ka¬ terih je prišel že Nahtigal, nekatera njegova izvajanja pa podvreči reviziji. 1. notica o freisinških posestvih v in okoli kraja Godego na Trevisanskem (f. T); 2. notica o dajatvah freisinških podložnikov v Regensburgu in Ergoldingu na Bavarskem (f. 1’); 3. imenik 51 oseb »qui eensum dcderunt« in 74 drugih brez vsakega nadaljnega pripiska (ff. 78’—79); 4. seznam podložnikov v Aniški dolini na Štajerskem »sub potestate Liutulfi« (f. 126’); 5. isezna.m prič pri neki zamenjavi med freisinškim škofom Abrahamom in nekim Adalpcronom (f. 146); 7. takozvana ransbofenska »constitutio« bavarskega vojvode Hen¬ rika II. (ff. 147’—148); 8. dve notici o že imenovanem kraju Godego (f. 152’ kol. 2 — f. 153 kol. 1). Vzemimo najprej v pretres beležke, ki govore o kraju Godego. Godego je vas v distriktu Castelfranco in v provinciji Treviso na Benečanskem. Ta kraj se v zvezi s freisinško cerkvijo omenja prvič v neki listini cekarja Otona I. Dne 28. maja 972. je daroval namreč ta vladar cerkvi sv. Kandida v Innichenu (v Pusterški dolini) po¬ sestva v trevisanski grofiji blizu reke Vallatus, dalje v kraju Chunio ob Brenti, katerega je neki Wicbertus dal Židu Izaku in v kraju

69

Piscatorus, potem v vicentinski grofiji dvor Godego s pravico mes¬ nega trga v okviru naštetih meja in v okrožju treh milj ter ob obeh straneh reke Brente s pritiklinami, to pa tako, da naj ima od vsega tega dosmrtni užitek freisinški škof Abraham, v čigar roke se je daritev izvršila (>in manus tnobis satis čari episcopi Abraham appellati ob remedium animq nostrq tradidimus eo scilicet tenore, ut isdem iam dictus opiscopus usque ad obitum sui absque contradictione omnium totum atque integrum teneat atque possideat, postea vero seruitio sancti Candidi redintegratum perpetim inibi permansuram and Inticam redeat a'tque respiciat «). 23 Ta listina je ponarejena. Časovni podatki v eshatokolu ne sogla¬ šajo med seboj, v njem omenjena kancler Liudolf in višji kancler Hatto sta mogla komaj istočasno opravljati svojo službo. Od hronoloških podatkov kažeta annus incarnationis in indikcija na leto 972, leto kraljevanja na 965, leto cesarjevanja na 969 in v nobenem teh let ne soglašata navedena dan in kraj. Navzlic tako potvorjenemu eshatokolu nimamo vsebini konteksta samega kaj ugovarjati, akoravno kaže tudi ta veliko površnosti, ki jih v drugih listinah Otona I. ni.24 Kraj Godego sam je v poznejših stoletjih dokazan kot freisinška posest in skoraj dobesedno je ponovil kontekst listine Otona I. njegov vnuk kralj Oton III. dne 5. novembra 992. Mogoče je listina Otona III. služila za predlogo pri poznejši fabrikaciji listine Otona I. Na vsak način je pa takrat, ko je dne 5. novembra 992. kralj Oton 111. v Dornburgu (pri Magdeburgu) izstavil freisinški škofiji drugo listino o imenovanih krajih na Trevisanskem in Vicentinskem prva še obsto¬ jala. Kralj namreč pravi, da je freisinški škof Abraham »obtutibus nostris presentari fecit preceptum beate memorie domni aui nostri Ottonis uidelicet imperatoris augvsti, in quo continebatur ...«. Sledi skoraj dobesedno posneta vsebina listine iz leta 972. Nato je pa ome¬ njena prošnja škofa Abrahama, naj mu kralj vse imenovano potrdi, nakar je ta na prošnjo svoje stare matere cesarice Adelhajde in z ozi¬ rom na »frequens seruitium quod ipse (namreč škof Abraham) deuoto animo sepius nobis exhibuit« potrdil dvor Godego (curtem Gudago) z vsemi pritiklinami cerkvi sv. Kandida v Innichenu z dosmrtnim užitkom škofa Abrahama.25 Skoraj dobesedno isti kontekst kot v teh dveh listinah se nahaja v noticah na f. T in ff. 152’—153 našega kodeksa. Radi lažjega pri¬ merjanja hočem semkaj uvrstiti oba teksta z variantami vred.

23 Najboljši tisk v Monumenta Germaniae hist., Diplomata, 1 , 612—614, št. 452; regest pri Bohmer-Ottenthal, Regesta imperii, 11. 1 , št. 541. 24 Ficker, Beitraege zur Urkundenlehre, 2, 184; Mon. Germ., Dipl., 1, str. 612, opazka; Bohmer-Ottenthal, 1. c. 25 Najboljši tisk v izdaji Monum. Germaniae historica. Dipl., 2, 520 do 521, št. 109. 70

1

Listina Otona I. (972 maj 28). Iz¬ daja: Mon. Germ., Dipl. 1, 612 do 613, št. 452. [cesar Oton I, daruje] »quasdam res nostri 1 iuris sitas in comitatu Tarvisiano haut longe a fluvio Uallatus2 et in loco qui dicitur Chunio, qui situs est prope litus Brente, qui fuit Ysaac Judeo tradi¬ tus3 a Wicberto et in loco qui dicitur Piscatorus et Vicentino4 comitatu in circuitu Gudage ultria tria miliaria et in utraque ripa Brente5 ius macelli

et in eius finibus quq inter istos designatos fines iacent, quq appellantur8 Aunario, deinde terminante in aqua quq dicitur Musone ,9 deinde terminante in flumine Diso et deinde terminante in Litrano unde Silus resurgit, et de ipsa supranominata curte 10 Gudago terminante in Aurillia et deinde terminante in Rescio inter istos designatos fines cum pratis pascuis viis et inviis exitibus et reditibus fontibus aquis aquarumque decursibus piscationibus molendinis siluis et paludibus omnibusque rebus iuste legitimeque ad eandem curtem respicientibus quesitis et inquirentibus, ad servitium sancti Candidi ad Inticam in manus nobis” satis čari episcopi 12 Abraham appellati ob remedium animq nostre tradidimus.. .« 13

God. monac. ff. 152‘—153. (prvič izdal Zahn v Fontes rerum Austriacarum, II, 36, 7; nato Hundt v Abli. d. k. bay. Akad. d. Wiss. III. Cl., 14, 2. Abt., 77). (f. 152’) »Gudago qui iacet in comitatu Taruisiano non longe a fluuio Uallat et in loco qui dicitur Chunio qui situs est prope litus Brente qui fuit Isahac Judeo traditus a Uvigberto et in loco qui dicitur Piscator et Uincentino comitatv in circuitu Gudagae ultra tria miliaria et in utraque Brentq ius macelli.6 Breue recordacionis de curte nostra Godigo uel quicquid ad eam pertinet.7 (f. 153) et in eius finibus quas inter istas designatas fines que apellantur Aunario deinde firmante in aqua qui dicitur Musone deinde firmante in flumine Diso et deinde firmante in Litrano unde Silus re¬ surgit et de ipsa curte supranomi¬ nata firmante in Aurillia et deinde firmante in Rescio. Inter istas de¬ signatas fines pratis pascuis siluis paludibus omnia et in quantvm mihi14 pertinet.«

omnibus

Iz primerjanja tekstov je očividno, da je treba iskati predlogo za zapis v kodeksu v listinah bodisi Otona 1. ali pa Otona III. Vpra¬ šanje, katera izmed teh dveh je služila za predlogo tekstu v kodeksu je težavno, ker nam kontekst prve izmed obeh ni ohranjen v originalu. Gotove sličnosti med tekstom listine iz leta 972. in tekstom v našem kodeksu bi govorile za to, da se opira naš zapis na tekst te listine. 1 v listini iz I. 992: imperialis. — 2 prepis v monakovskem kod. 189 f. 20: Uallat. — 3 v listini iz 1. 992: Isaac traditus ludeo. — 4 poznejši pre¬ pisi listine imajo: Uincentino. — 5 v listini iz 1. 992: Brente. — 6 tekst od »Gudago qui iacet« do »ius macelli« stoji tudi na f. 1’ kod. 6426 s sledečimi variantami: Godago, Vvigberto, Godagae in Brente, namesto Gudago, Uvig¬ berto, Gudage in Brente. — 7 tekst od »breue« do »pertinet« je napisan v spodnjem delu kol. 2 na f. 152’ in tvori očividno naslov za celo notico na ff. 152’—153. — 8 v listini iz leta 992: apellantur. — 9 v listini iz leta 992: Musone. — 10 nekateri prepisi listine iz 1. 992 imajo curte supranominata. — 11 v listini iz 1. 992: šibi. — 12 v listini iz leta 992 za »episcopi« še »iam superius«. — 13 v listini iz 1. 992: anime sue tradidit. -— 14 ta »mihi« je na¬ pisan na razuri, zdi se, da je bilo preje tudi mihi napisano.

71

Obe imate besedni red »Ysaac (Isaliac) Judeo traditus a AVicberto (Uvigberto)« v nasprotju s »Isaac traditus Judeo a Wicberto« listine iz leta 992. Tekst listine iz leta 972., kakor se nam je ohranil v prepisu v kodeksu 189 državnega arhiva v Monakovem (f. 20), ima »Uallat« in »curte supranominata« istotako kakor zapis v kodeksu, ne pa »UaHatus« in »supranominata curte« kakor listina iz leta 992. To bi bile sličnosti, ki govore za odvisnost kodeksovega teksta od teksta listine iz leta 972. Gotove razlike pa, ki obstojajo med tekstom kode¬ ksovega zapisa in tekstom listine iz leta 972. si pa lahko razlagamo tako, da so se dotična mesta v originalni listini iz leta 972. glasila kakor stoji v kodeksovem zapisu (»non longe«, »Piscator«, »Uincentino«, »firmante« [petkrat], »istas designatas«) ne pa »haut longe«, »Piscatorus«, »Uicentino«, »terminante« in »istos designatos«, kakor se glase v obeh listinah. Za ta slučaj bi lahko trdili, da je imel pisec kodeksovih notic pred seboj originalno listino iz leta 972., katera je bila, kakor smo videli, leta 972. pri potrditvi prve listine še ohranjena. Sličnosti med obema listinama pa govore za Fickerjevo domnevo, da se je ponarejevalec listine iz leta 972. opiral na tekst listine iz 1. 992. 2fi Jasnost v to vprašanje bi nam prinesla najdba originalne listine iz leta 972. Na vsak način pa stoji eno: zapis o posetvu Godego na ff. 152’ do 153 je mogel nastati še-le po 28. maju leta 972., datumu v poštev prihajajoče listine . 27 Ker je pa roka zapisa o posestvu Godego, kakor smo pri paleografski analizi videli, ista kot roka drugega in tretjega slovenskega teksta je s tem podan važen rezultat: drugi in tretji slovenski odlomek nista mogla nastati pred 28. majem 972. leta, pač pa, ker sta vpisana za tekstom o posestvu Godego, še-le po tem da¬ tumu. Nemogoče ni, da je kodeksov zapis o posestvu Godego nastal ravno ob onem času, ko je leta 992. škof Abraham zaprosil za po¬ trditev svojih posestev na Trevisanskem in Vicentinskem pri kralju Otonu III. Originalno listino je moral takrat vzeti iz svojega arhiva, da jo predloži kralju, a da si ohrani za vsak slučaj najvažnejši del njenega konteksta, pustil ga je zapisati radi lažjega zapamtenja (breve recordationisl), v knjigo, katere vsebina ima, kakor je dokazal Nah¬ tigal (stran 19—27) toliko skupnega s škofovskim poslovanjem. Mo¬ goče je, da se je ravno ob priliki potrditve listine iz leta 972. leta 992. izgubil njen originalni izvod, ko ga je bilo treba predložiti kralju daleč od Freisinga v Dornburgu pri Magdeburgu. Domnevo o približno sočasnem postanku zapisa o kodeksu in listine iz leta 992. potrjuje tudi dejstvo, kako se imenuje celoten freisinški posestni kompleks v Italiji. V listini iz leta 972. se našte2,1 Beitraege zur Urkundenlelire, 2, 184. 27 Zapis na f. 1’ smatram za poznejši krajši izpis iz zapisa na ff. 152’ do 153. Kdaj je nastal o tem spodaj. 72

vajo posamezni kraji, eni »in comitau Taruisiano«, drugi v »Vicentino comitatv« in med temi tudi mimogrede »curtis« (dvor) Godego. Li¬ stina iz leta 992. sicer ponavlja najpreje tekst iž leta 972., ima pa v potrdilnem pasusu skupno ime za freisinška posestva na Trevisanskcm in Vicentinskem, namreč »curtis Gudago«. Isto zaznamovanje za vsa tamošnja freisinška posestva pa najdemo tudi v zapisu na¬ šega kodeksa »breue recordacionis de curte nostra Godigo uel quicquid ad eam pertinet«. Godego s svojim dvorom (curtis) je postal prejkone upravni in gospodarski centrum vseh tamkajšnjih freisinških posestev, katera so začeli od takrat naprej po glavnem kraju naprosto imenovati »curtis« Godego. To ravno tako, kakor je prišlo v navado imenovati obširen kompleks freisinških posestev na Go¬ renjskem po upravnem in gospodarskem središču (Škofji) Loki s »curtis Lonka«.28 Nahtigal polaga v svojih študijah veliko važnost na konec kodeksovega zapisa, o posestvu Godego, kateri navezuje na pertinenčno formulo listine in se glasi »oinnia et in omnibus quantvm mihi per¬ tinet«, sklepajoč, da se nanaša ta »nuihi« na freisinškega škofa Abra¬ hama, kajti le njemu je bilo do smrti podeljeno posestvo Godego, katero naj bi po njegovi smrti pripadlo innichenski cerkvi. Ker se predstavlja ta »inihi« tako osebno, domneva Nahtigal, je nemara celo dotično notico napisal škof Abraham sam. Tega mnenja je bil že Kopitar (Glagolita Clozianus), prevzel ga je Merkel (Mon. Germ., Leges. 3, 254) in registrira ga tudi Hundt: »als Aufzeichung von der Bischofs eigener Hand gilt der Eintrag liber Godego auf der Riickseite des f. 152 und Vorseite des f. 153.« 29 Meni se zdi neverjetno, da bi se visoki cerkveni dostojanstvenik kot je bil škof Abraham pečal osebno s takimi zapisi. Ako ni cela notica prepis iz kake danes neohranjene predloge, se ta »mihi« da razložiti tudi na ta način, da je ta tekst škof diktiral piscu v pero. Takih slučajev, da nastopa kaka oseba v kontekstu kot govoreča v prvi osebi imamo ravno iz časa škofa Abrahama več. Neki zamenjalni akt med nekim Aronom in škofom Abrahamom je kakor ponavadi zasnovan najprej v objektivni obliki. Po zamenjavi je pa eden izmed kontrahentov, Aron, prosil naj vpišejo tudi njegove pravne zadeve, katere je imel z nekim Sigihardom in Uualdcozom in ko so mu to dovolili, diktiral je piscu »Sigihardus ... tradidit iugera V. mihi adiacentia. Econtra ego Aaron tradidi eidem Sigihardo .. .« 30 V drugih slučajih zopet je vpeljan eden kontrahent v subjektivni obliki kot »ego... tradidi« v tekst, ki je drugače zasnovan povsem

28 Zahn v Fon,tes rerum Austriacarum II, 31, str. 89 (1074). 29 Friedrich Hector Graf Hundt, Bayrische Urkunden aus dem XI und XII Jahrhundert. Abhandlungen der k. hayer. Akademie der Wiss. III. Cl. XIV. Bd. II. Abth., Miinchen 1878, posebni odtis, str. 49, op. 5. 30 Bitterauf, 2, Lil—Lili in št. 1248 (ad 972—976). 73

objektivno.31 Tako si razlagam tudi zapis v našem kodeksu z nje¬ govim >mibi« vred kot nastalega potom diktata. Omeniti vredno je pa tudi, da je roka, ki je zapisala ta zapis, ista kot roka drugega slovenskega odlomka, ki je po splošnem mnenju jezikoslovcev istotako nastal potom diktata. Vendar ni potreba, da bi se ta »milii« nanašal ravno na škofa Abrahama, kakor to misli Nahtigal. Posestvo Godego po smrti škofa Abrahama (f 26. maja 994) ni pripadlo Innichenski cerkvi temveč ostalo še nadalje pod oblastjo freisinškega škofa. Ker je pa bilo preoddaljeno, zamenjal ga je drugi naslednik škofa Abrahama škof Egilbert s trentinskim škofom Udalrihoin I. proti pogoju, da dobi zato od tega drugo posestvo, ki mu bo bolj pri rokah. Ker sta na¬ stopila tako freisinški kot trentinski škof vlado leta 1006., trentinski Udalrih I. pa umrl okoli 24. avgusta leta 1022.,32 pade ta zamenjava med leta 1006. in 1022. Radi pri izvršitvi zamenjave nastalih težkoč je pa razveljavil freisinški škof Egilbert črez nekaj let — že po smrti trentinskega škofa Udalriha L — v soglasju z njegovim naslednikom škofom Udalrihoin IL (vladal: 1022—1055) sklenjeno zamenjavo.33 Prejkone se je to zgodilo kmalu po nastopu vlade škofa Udalriha II., to je kmalu po letu 1022. Godego je ostal torej last freisinškega škofa. Tamošnja posestva se omenjajo še pod škofom Egilbertom kot freisinška zemlja (med 1031 in 1039) 34 in tudi v 12. in 13. stoletju lahko zasledujemo posestno kontinuiteto freisinške cerkve nad ozemljem in dvorom Godego.35 Tako vidimo, da so notice o posestvu Godego v našem kodeksu mogle nastati še-le po 28. maju 972., ko je prišlo to posestvo v last freisinške cerkve. Zunanji povod za vpis notice na ff. 151’—153 je bil dan mogoče o priliki, ko je škof Abraham leta 992. zaprosil za potrditev posestev na Trevisanskem in Vicentinskem. Zunanji povod za vpis druge notice o Godegu na f. 1’ so pa mogoče dala pogajanja škofa Egilberta s trentinskima škofoma Udalrihom I. in Udalrihoin II. Verjetnost te druge hipoteze hočem utrditi s sledečimi izvajanji o freisinških posestvih v Regensburgu in Ergoldingu. Neposredno za notico o kraju Godego na f. 1’ sledi še na isti strani notica o freisinških podložnikih in njihovih dajatvah v in pri Regensburgu in v Ergoldingu (okraj Landshut na Bavarskem) gla¬ seča se tako-le: »Decem solidos a uiris qui sedent in Radespona persolui qui debentur et qui pertinent ad curiam Engoltinga. Et de curtilibus quae iacent in Radespona • IIII • solidos argenti persolui de31 Bitterauf, 2, št. 1239 (972—976), 1259, 1260 (977—994). 32 Gams, Series episcoporum ecclesiae catholicae, 317. 33 Zahn v Fontes rerum Austriacarum, II. 31. 60—61, št. 60 (k »c. 1020«). 34 Bitterauf, 2, 291, št. 1437. 35 Zahn, 1. c., 106, št. 108 (1159); 108, št. 110 (1159); 211, št. 206 (1261); 318, št. 294 (1272).

74

bentur. A uiris qui exterius sunt -II - talenta dari debentur et XL nuimmi. Et illorum hominum numerus • L • IIII *. Item in Radespona decem et octo feminae dare debent VII ' solidos et VI • nnmmos. Item exterius sunt due de nonaginta feminae quae soluere debent ■ III ■ talenta et V • solidos.« Pod vlado freis. škofa Egilberta opazimo stremljenje pridobiti si v mestu Regensburgu lasten dvor. Enega je podaril škofu cesar Henrik II. (umrl 13. julija 1024) in ga 11. septembra 1024. potrdil njegov naslednik kralj Konrad II.36 Dva druga je škof Egilbert pri¬ dobil potom zamenjave od regensburškega škofa Gebliarda I. (umrle¬ ga 27. marca 1023), in sicer enega v mestu samem, drugega pa izven mestnega obzidja (duo curtilia ... imam scilicet iacens in Radenspona quod Gezo clericus possidet, alterum curtile foras muruin eisdem urbis positum equiperantia I iugum).37 S tema dvema freisinškima dvoroma je po mojem mnenju v zvezi notica na f. 1’ našega kodeksa. Omenja davščine od dvora (curtile) ter podložnike obeli spolov v Regensburgu samem (in Radespona) in podložnike »qui exterius sunt«, ravnotako pa pozna tudi zaunenjalni alkt en dvor »in Radenspona« in drugega zunaj mesta (foras mu mm eiusdem urbis). Ker pa moremo ta zamenjalni akt približno datirati — Bitterauf ga datira z ozirom na v njem omenjenega freisinškega odvetnika Odalschalka, ki se prvič pojavi leta 1022. in smrt regensburškega škofa Gebliarda (f 27. marca leta 1023) z letnicama »1022—1023« — dana nam je tudi opora za datiranje notice v našem kodeksu. Nastati ni mogla pred letom 1022., pač pa je verjetnost velika, da je nastala kmalu potem ko je prišla freisinška cerkev v posest tistih dveh dvorov v Regensburgu. Z ozi¬ rom na paleografske posebnosti njene pisave ne bi potegnil spodnjo mejo postanka zapisa preko letnice smrti takrat vladajočega freisinškega škofa Egilberta, to je 1. 1039. Z zapisom v našem kodeksu je hotel freisinški pisec zabeležiti, kaj gre njegovi cerkvi od posestev, ki jih je ta nanovo pridobila in koliko oseb moškega in ženskega spola je prišlo pod oblast freisin¬ škega škofa. Take notice gospodarskega značaja se v 11. stoletju začnejo pogosteje pojavljati in so predhodnice poznejših urbarjev. Da podkrepimo datiranje naše notice nekako v dobo okoli ali kmalu po letih 1022—1023 imamo še eno oporo. Neposredno pred no¬ tico o Regensburgu in Ergoldingu stoji vpisana notica o posestvu Godego tako, da začenja tekst druge še v isti vrsti kot se končuje tekst prve. Sicer ste roki obeli notic različni, a duktus in paleografska ana¬ liza kažeta na približno sočasnost. Gori smo izrekli verjetnost, da je nastal vpis o posestvu Godego na f. T ob priliki pogajanj med trentinskim škofom Udalrihom II. in freisinškim škofom Egilbertom kma38 Listina izdana v Mon. Germ., Dipl., 4, 4, št. 3. 37 Bitterauf, 2, 255—256, št. 1394.

75

lu po letu 1022. Kaj bi bilo torej čudnega, ako bi bile na isti strani skupaj vpisane notice, ki so glede na pisavo sočasne in ki se nana¬ šajo na pravna dejanja izvršena v nevelikcm časovnem razdobju, mo¬ goče obe v letih 1022 ali 1023. Toda ako bi imelo ostati to le domneva, eno je gotovo: ista roka, katera je napisala na f. T notico o Regensburgu in Ergoldingu napi¬ sala je na ff. 78’—79 seznam osebnih imen in pristavila pri eni sku¬ pini teh: »isti sunt qui censum dederunt«. S Schindlerjem38 sem mne¬ nja, da je ta imenik le nadaljevanje notice na f. T ter predstavlja imena onih oseb moškega in ženskega spola, ki so bile od leta 1022. ali 1023. dalje primorane plačevati davščino (census) freis. škofu. Število podložnikov na f. T se razlikuje od števila onih na ff. 78’—79 samo za 11, kar se da razlagati tako, da pisec ni doznal za imena vseh. Nahtigal je našel nekatera enako glaseča se imena v našem ime¬ niku in v seznamu podložnikov, katere je med leti 977 in 981 dal freisinški škof Abraham na zgornjem Koroškem v naštetih krajih kleriku Ruodhariju kot zameno za druge v Gorenji Beli (Obervellach) in Stallu istotam.39 Radi teh sličnosti je prišel do sklepa, da je v na¬ šem kodeksu imenovane osebe »skoro brez dvoma istovetiti in pripi¬ sovati« istim krajem na Koroškem (str. 36—58). Po mojem mnenju je osebe, katere so se zvale Uuipo (Uvipa), Engiza (Engiza), Enzila, Liuppa (Liupa), Lanza (Lanzo), Azo, Minigo, Azza (Aza), Azala, Razo (Raza), Isanhart, Peza, Gisalrat (Kisalhart), Imizi, Adalsuint, Geza (Keza), Liuzzo, Liuza (Liuza) radi same slič¬ nosti v imenih kaj težko identificirati. Ta imena so v tisti dobi v ju¬ govzhodnem območju nemškega jezika kaj navadna. Pogled v ime¬ nik Bitteraufove izdaje freisinških tradicij ali pa v kako drugo zbirko dokumentaričnega gradiva iz tiste dobe nam kaže, da se samo v druigi polovici 10. in v prvi polovici 11. stoletja omenjajo taka imena prav pogostokrat. V seznamu oseb iz zgornje Koroške najdemo slo¬ venska osebna imena (Tihmar, Goztibil, Goztizai, Radagozt, Vitina, Siuina, Lunota, Tichodrah, Lazdimir, Uuolconga, Zidebit, Godemir), v kodeksovem zapisku taka manjkajo, kar kaže prej na kak popol¬ noma nemški kralj kot njihovo domovino. Zaporednost imen Azo in Minigo, skupna koroški listini in zapisu v našem kodeksu, se mi zdi preveč slučajna, da bi kaj dokazovala. Imenski seznam na ff. 78’—79 sledi neposredno za prvim sloven¬ skim odlomkom in je moral torej biti vpisan časovno za njim na prazne folije kodeksa. S tem je podan dokaz, da je mogel nastati zapis prvega slovenskega spomenika najmanje še pred leti 1022—1039, 38 Miinchener Gelehrte Anzeigen, 1837, 107—110; citat po Nahtigalu str. 7. 39 Akt je najbolje izdal Bitterauf, 2, 167—168, št. 1273 (h 1. »977—981«),

76

ko je z oziroma na njegove paleografslce posebnosti mogel nastati ta seznam osebnih imen. Iz istih vzrokov je mogla neposredno pred regenburško notico vpisana notica o posestvu Godego nastati najmanje še pred leti 1022—1039. Ta notica o posestvu Godego je pa, kakor kaže besedilo, skoraj dobeseden a z ozirom na paleografske posebno¬ sti mlajši izpis iz obširnejšega »hrene recordacionis de curte nostra Godigo« na ff. 152’—153, torej je ta »breue recordacionis« v sredini kodeksa gotovo nastal pred kratkim zapisom na ovojnem listu, Ker je pa roka, katera je napisala na ff. 152’ do 153 zapis o posestvu Godego ista kot roka drugega in tretjega slovenskega odlomka, dana nam je glede zapisa tudi ostalih dveh slovenskih odlomkov nekaka spodnja časovna meja, to sta letnici 1022 in 1023, kajti pred tem terminom na podlagi naših zgorajšnjili izvajanj ni mogla nastati regensburško-ergoldinška notica. Ker sem pa zgoraj tudi dokazal, da drugi in tretji slovenski odlomek nista napisana pred letom 9?2., dana natri je s tem doba njiju zapisa: 972—1022/1023. Ker pa paleografska analiza ne dopušča, da bi stavili i prvi slov. odlomek pred leto 972. in ne nekako po letu 1039., a historični izsledki to datiranje v vsem potrjujejo in kažejo preje na dobo okoli 1022/1023 kot spodnjo časovno mejo, lahko rečemo glede vseh treh tekstov: zapis slovenskih odlomkov v kodeksu 6426 monakovske državne biblioteke je nastal po letu 972., a med njimi oni drugega in tretjega pred leti 1022/1023, prvega tudi verjetno pred to dobo, na vsak način pa nekako pred letom 1039.

Paleografski izsledki, na podlagi katerih sem stavil naše tekste v zadnje četrtletje desetega in prvo četrtletje enajstega stoletja pod¬ pirajo torej v vsakem oziru moje historične rezultate. Ostali historični teksti vpisani v naš kodeks se dajo istotako spraviti v sklad z dobo, v katero stavim postanek celega kodeksa in zapisa slovenskih tekstov še posebej. Na f. 126’ stoji notica: »In E nisi ta la suh potestae Liutulfi liaec mancipia sunt: Gotta cum suis filiis VI, Geza cum filiis V, Diotrat cum filis II.« Roka, ki jo je napisala, kaže povsem iste poteze kot roka, ki je napisala na ff. 1’, 78’ in 79 notice o freisinških podložnikih v Regensburgu in Ergoldingu, o katerih sem rekel, da so nastale nekako med leti 1022—1039. »Enisitala« je posebno ime za oni del doline reke Aniže (Enns), kateri se razteza na Štajerskem od salz¬ burške meje do Admonta.40 Nahtigal (str. 39) domneva, da bi mogel biti ta Liutulf, kateri je imel posestvo v zgornji aniški dolini isti kot oni Liutulfus ozir. Liutolfus, kateri je rekognosciral eno listino Otona I. za freisinško cerkev in škofa Abrahama. (Druga pri Nahti¬ galu citirana listina s kanclerjem Liutolfom ne prihaja tu v poštev, 40 Zahn, Ortnamenbueh der Steiermark, 168.

ker je. v dotičnem delu potvorjena. Gl. zgoraj str. 19) O tem Liutulfu vemo za marsikatere podatke. Od 29. aprila 952. dalje je bil notar in od 11. avgusta 953. do 15. oktobra 967. kancler Otona I., koncem leta 967. ali početkom 968. je postal škof v Osnabriicku in rmrl 31. marca 978.41 Je-li imel in kako bi bil prišel osnabriiški škof do posestev v aniški dolini, o tem nam ni ničesar znanega in je tudi dokaj neverjetno. Na f. 146 je napisana od roke, na katero naletimo le enkrat v celem kodeksu, notica s sledečim besedilom: »Isti sunt testes concambij, Abralie episcopi et Adalperonis: Perabtold, Ruodprehv., Ludolf, Oto, Hestolf, Joduncb, Joduncb, Pero, Engilmar. Isti sunt serui: Humpreht, Sintpreht, Diotprebt, Reginhalm«.42 Z Nahtigalom sem mnenja, da je omenjeni Adalpero član bavarske rodbine grofov iz Ebersberga in Sempta, in sicer Adalbero I., kateri je umrl 11. sept. okoli leta 972.43 Za pridelitev našega Adalberona k tej rodbini govori dejstvo, da so nam znani ozki stiki, ki so vezali člane te rodbine s freisinško cerkvijo. Prednik škofa Abrahama, škof Lantbert, je za¬ menjaval zemljišča z grofom Adalberonom.44 O kaki listini, ki bi odgovarjala naši notici, mi pa ni ničesar znanega. Pač pa najdemo ista imena prič, kakor v našem zapisu tudi v tradicijskih aktih izza dobe Adalberona I. iz Ebersberga in Sempta, to pa ne samo po eno ime temveč dve do štiri imena skupaj v enem aktu enako glaseča se kakor v našem zapisu.45 Naš zapis po Bitteraufu (2, str. LIH) ni originalen, to je, ni vpi¬ san takrat, ko se je zamenjava res izvršila, temveč poznejši prepis. V dobi, ko je nastal naš zapis so v pravnem življenju imele glavno dokazilno moč pri različnih pravnih aktih edino-le priče. Na imena teh so polagali pri zamenjavah, darovanjih itd. glaven pomen, z njimi vred je stala in padla pravnokrepnost dejanja. Včasih niso na perga¬ ment niti napisali, za kaj je šlo pri pravnem dejanju, temveč zabeležili v glavnem le pri tem navzoče priče. Zapisovali so take se¬ zname prič v kodekse, katerih vsebina nima s pravnim aktom prav nobenih zvez, tako npr. v Regensburgu v rokopis s homilijami, torej ravnotako kakor v našem slučaju.46 Ena taka »notitia testium« se nam je, kakor vidimo, ohranila v našem kodeksu v poznejšem pre41 Bresslau, Handbuch der Urkundenlehre, 1, 2. izd., 439—440. 42 Prvič izdal že Hundt, Abhandlungen d. k. bayer. Akad. d. Wiss, III.. CL, 14, 2. Abth., drugič Bitteraut, 2, Lili. 43 Prim. Meiehelbeck, Historiae Frisingensis t. 1, 176. 44 Bitterauf, 2, 78—79, št. 1152 (h 1. 956—957). « N. pr. Bitterauf, 2, št. 1157, 1164, 1166, 1168, 1175, 1176, 1182, 1192, 1203, 1204, 1205, 1217, 1220, 1225 itd. 48 Redlieh v Mittheilungen des Instituts fiir osterr. Geschichtsforschung, 5, 36 in Die Privafurkunden des Mittelalters, 73 (Handbuch d. mittelalt. und neueren Gesch., IV, 3). 78

pišu. Zanimivo je pri tem, da nam je obstoj takih aktov znan ravno iz Ebersberga, domnevne domovine našega Adalberona.47 Za postave bavarskega vojvode Henrika II., izdane v Ranshofenu ob Innu in imenovane »consiiiutiones Ranshofenses « nudi naš kodeks na ff. 147’—148 edini znan celoten tekst.48 Te postave so nastale ne¬ kako v dobi 985—995 in se torej kaj vjemajo z dobo postanka naših tekstov.49 Vendar kaže paleografska analiza, da je vpisan tekst v naš kodeks nekoliko pozneje, nekako tekom prve polovice 11. stoletja. Kakor vidimo tudi ranshofenske postave, notica o pričah pri za¬ menjavi med škofom Abrahamom in Adalberonom in seznam pod¬ ložnikov nekega Liutulfa ne nasprotujejo našim izvajanjem, ki smo jih izrekli gori glede historičnih beležk o posestvu Godego in freisinških podložnikih in davščinah v Regensburgu in Ergoldingu. Pač pa te notice izpopolnjujejo prejšnje in potrjujejo moje zgoraj izre¬ čeno mnenje o dobi zapisa slovenskih tekstov našega kodeksa. 4. Slovenski teksti monakovskega kodeksa, kateri obsegajo, kakor znano, splošno izpoved starejše oblike, pridigo o grehu in mlajšo splošno izpoved, so nastali zato, ker se je izkazala dejanska potreba, imeti tako besedilo pri rokah. Ker kaže kodeks, v katerem so vpisani, v vsem znake freisinške provenience, se nam takoj vsiljuje misel, da so služili slovenski teksti članu freisinške cerkve pri izvrševanju njegovih duhovsko-pastirskih dolžnosti med Slovenci. Izrazil je to mnenje že Dobrovsky 50 in K(opitar) imenuje leta 1822. naše tekste »■d a s nordkarantanische Vademecum eines Freysinger Missionars«.51 Leta 1836. je Kopitar svojo trditev o freisinških odlomkih še razširil. V svojem »Glagolita Clozianus« trdi, da je avtor slovenskih odlomkov Helsinški škof Abraham (953—994), Karantanec po rodu, sklepajoč tako-le: Quae nempe in codice notantur de terminis donationis »mihi« pertinentis in Gudago comitatus Tarvisini, manu sint scripta ipsius Abrahami necesse est, utpote cui soli (ca. 972) ad vitae tempus obtigit haec Traditio, post obit um cessura ecclesiae Aguntinae (Inticensi). Characterem vero hujus notae de Gudago oculatus et peritus testis J. B. Bernhart eundem statuit cum charactere primae confessionis formulae, tantum paulo crassiorem. Et nota, J. B. Bernhartuim universim in codice distinguere (idque non se sequentes sed mixtim invicem discurrentes) tres characteres, omnes tamen it a similes inter se, ut si 47 Redlich v Mittheilungen etc., 5, 52. 48 Izdal Merkel, Monumenta Germaniae hist., Leges, 3, 484—485. 49 Riezler, Geschichte Bayerns, 1, 374—375. 50 Slovanka, 1, 1814, 249—251 (citat po Vondraku, 67). 51 Jahrbiicher der Literatur, 17, (1822) 102.

79

minus eiclem scriptori diversae aetatis aut pennae, saltim eidem saeculo X. sint attribuendi, (Verbo fuit codex ipsius Abrahami Ep. »vademecum«). Dalje izvaja Kopitar s filološkega vidika, da je mogoče napisal Abraham sam slovenske spomenike vsaj deloma in pravi, da je ista roka kot notico o posestvu Godego ter 2. in 3. slov. odlomek napisala tudi ranshofenške konstitucije vojvode Henrika, kajti v teh in v obeh slov. odlomkih je zamenjavanje črk b in p pogosto.52 A. Schmeller ni v oceni Kopitarjevega »Glagolita Clozianus« tako trdno prepričan o avtorstvu Abrahamovem, temveč sklepa le »dass diese slavischen Fonmeln dem Zeitalter Abrahams, oder gar ihm selbst nicht ganz ohne allen Zweifel zugeschrieben werden diirfen«. Odpušča pa odprto vprašanje, je-li pripisovati slov. tekste Batonu, kaplanu freis. škofa Elenharda (1033—1078).S3 Pač pa so se Kopitarjevega mnenja glede Abrahama kot avtorja slov. odlomkov poprijeli brez drugega Merkel,54 Marn,*5 Janežič,50 Kleinmayr,57 a deloma Glaser58 in Šket.59 Vondrak se ne strinja s Kopitarjevim mnenjem.60 Gruden meni deloma po Schmellerju, da »prvi spomenik, ki po najnovejših preiskavah datira iz konca de¬ setega stoletja, je morda služil škofu Abrahamu ... pri drugih dveh odlomkih, ki se pripisujejo koncu 11. stoletja, pa je misliti na freisinškega škofa Ellenharta in njegovega kaplana Wathona«.61 Moja zgorajšna izvajanja so, kakor menim, precej omajala Kopi¬ tarjeve zaključke. Prvič je ostalo posestvo Godego tudi po Abraha¬ movi smrti pod oblastjo freisinških škofov in se tisti »mihi«, ki ga po mojem mnenju ni napisala škofovska roka, nanaša lahko tudi na kakega Abrahamovega naslednika; drugič ste roki, ki ste pisali notico o tem posestvu in ranshofenske konstitucije povsem drugi kot ona prvega slov. odlomka; tretjič ne kaže kodeks ne s paleografskega stališča in ne glede celotnega sestava take enotnosti, kot jo domneva Kopitar. V nov tok je spravil vprašanje o avtorstvu slovenskih odlomkov Nahigul v svoji, na široko zasnovani razpravi. Mnenja je, da je naš kodeks po svojem značaju in namenu zasnovan kot knjiga, katera je služila za privatno rabo nekega freisinškega škofa v njegovem

52 Glagolita Clozianus (Vindobonae 1836), str. XXXIV, XLI in XL1I. 53 Miinchener Gelehrte Anzeigen, 1837, št. 142, 107—110 (citat po Nah¬ tigalu str. 8). Da Bato ne pride v poštev je poudaril že Nahtigal (str. 6, op. 16). 54 Monumenta Germaniae liistor., Leges, 3, 254. 55 Jezienik, 5, 48 sl.; 26, 63 sl. 56 Slovenska slovnica, izd. 1854, str. 120 (prim. Nahtigal, 8— 10). 57 Zgodovina slovenskega slovstva, 20 sl. 58 Zgodovina slovenskega slovstva, 1, 45. 59 Slovenska slovstvena čitanka, 3. izd., 1914, 23. 60 Frisinske pamatky, 5. 61 Zgodovina slovenskega naroda, 503. 80

pastirskem poklicu, zlasti med Slovenci, med katerimi je imela tedaj freisinška škofija zelo mnogobrojna in obsežna posestva. Posestnozgodovinski pripiski v kodeksu se tičejo vse freisinške škofije, predpolagajo, oziroma se naslanjajo in so približno sočasno vpisani kot razne listine iz sredine škofovanja freisinškega škofa Abrahama (to je okoli leta 975.), zato je iskati tudi prvi postanek rokopisa v tej dobi in v škofu Abrahamu iniciatorja našega kodeksa. V tem potrjujejo Nahtigala vesti, ki jih imamo o goriško-koroškem pokolenju škofa Abrahama ter pregnanstvu, ki ga je prebil sredi svojega škofovanja najbrže v glavni freisinško-koroški cerkvi na Otoku ob Vrbskem jezeru, katero je opremil s knjigami; njegova ljubezen do knjig sploh; dalje njegovi stiki s koroškimi posestvi in stremljenje pridobiti freisinški cerkvi posest na slovenskih tleh, posebno pa na srednjem in severno-zapadnem Koroškem, kamor kažejo tudi posestno-zgodovinski pripiski in dijalektološki značaj slovenskih odlomkov. Da podkrepi verjetnost svojih preiskavanj smatra Nahtigal za potrebno proučiti kodeks sam v originalu ter vse ohranjeno in dostopno freisinško roko¬ pisno gradivo 10. in 11. stoletja.82 Nahtigalovemu mnenju se je pridružil Grafenauer, ki poleg tega, sledeč Kopitarju, še piše, da je bil Abraham po rodu Karantanec, najbrže Slovenec in da so nastali slovenski odlomki bržkone celo z njegovim sodelovanjem, in sicer prvi okrog leta 975., ko je bival Abraham več let stalno na Koroškem, drugi in tretji pa nekoliko pozneje, a bržkone še za življenja Abrahamovega. 83 Zgoraj sem dokazoval, da ne kaže glede celotnega sestava naš kodeks one enotnosti v sestavi kakor jo predvideva Nahtigal; dalje podal paleografsko analizo in kritično osvetlil posestno-zgodovinske zapise, kar sicer ne izključuje glede postanka kodeksovih tekstov dobe škofa Abrahama, a se lahko nanaša tudi na njegova naslednika. Preiskati moram še domnevno koroško-goriško pokolenje škofa Abra¬ hama in njegovo bivanje ?ia koroških tleh. Kar se tiče pokolenja škofa Abrahama in njegovih zvez s cerk¬ vijo sv. Primoža in Felicijana na Otoku ob Vrbskem jezeru, zasledil sem prve vesti o tem pri koroškem zgodovinopiscu Jakobu Unrestu (umrlem 1. 1500.). V svojem »Chronicon Carinthiacum« piše Unrest dobesedno: »Hye find vermerckt Graffen im Lannd Karnndtn gelelfen, und der Chlofter-Stiffter. — Phalztgraf in Karanndtn, nun die von Gortz genant, und find docli geporn Plertzog von Karnndtn, wy dy (str. 524) Gelchrifft lagt, untter den ainer genant Graf Abra¬ ham ward Bischoff zu Freyling, der h at geftifft dy Probstey zw Wertfee, und funff Phrunt dafelbs und ainen Techant. — Der annder 82 Nahtigal, 27, 41, 43. 83 Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 1. izd., 304; 2. izd., 30—31. 6 Srednjeveška zgodovina . . .

81

Stiffter zw Wertfee ilt gewefen ein Edelman, genant Gorg Vnekhenftainer, der cham zu aineim Bischoff von Freifing genant Pifchof Waldan, der dy Zeyt zu Wert was, wan die Lehnfchaft zu Wert von Redit und Alter gen Freysing gehort, wan Graf Abraham von Gortz und Bifchoff zu Freifing das alfo giftifft und geordnet hat«.84 Nato podaja Unrest izvleček iz sicer znane darovnice, s katero je neki plemenitaš Jurij, ko je prišel k freisinškemu škofu Waldonu (vla¬ dal 883—906) na Otok, kjer počivajo ostanki svetih mučenikov Pri¬ moža in Felicijana, podaril tamošnji cerkvi, škofu Waldonu in nje¬ govemu odvetniku Vadalhohu vse to, kar je Heimo, sin Vitogojev, dal nad Vrbskim jezerom v last svoji ženi Tunci, Jurijevi soprogi, z željo, da se on in njegova žena po smrti pokopljeta v cerkvi na Otoku in da se ju ondotni duhovniki spominjajo v svojih molitvah.65 Unrestovo kroniko, posebno pa oni del, ki govori o starem ko¬ roškem plemstvu, so v 16. stoletju mnogo prepisovali in ekscerpirali. Premonstratenški samostan v Strahovu v Pragi hrani rokopis iz leta 1596., v katerem je iz Unresta posnet med drugim tudi oni del kro¬ nike, kateri govori o starih koroških rodbinah, škofu Abrahamu in proštiji na Otoku . 66 Podobne rokopisne izvlečke iz Unrestove kronike, ki jih citira kot »Elenchus veterani familiarum Carinthiae« je moral imeti pred seboj bavarski historiograf Wiguleus Hund (1514—1588), ko je napisal v svojem leta 1582. v prvi izdaji izišlem delu »Metropolis Salisbvrgensis« sledeče mesto: »Abraham ... Hune quidam putant fuiffe Palatinum Carinthiae, qui poftea Comites de Gortz vocati funt, fundator Praepofiturae in Werd, ad Lacum Werdfee quinq; praebendarum vna cum Decano, ficuti legi in Elencho quodam feripto veterum familiarum Carinthiae .« 67 Koroški historiograf Hieronymus Megiser (c. 1553—1618) je črpal svoje podatke glede proštije na Otoku in škofa Abrahama iz dveh virov, ki jih kot taka razlikuje. Prvi, ki ga imenuje »Kharndterische Verzeichniisse« je moral biti podoben ekscerpt kot ga je uporabljal Hund, v njem pove isto kar ta, a pristavlja le, da je škof Abraham umrl leta 1005.68 Drugi vir, zaznamujoč ga z »Die gemeine Kharndte¬ rische VerzeichniiB« je posnetek iz Unrestove kronike. Ustanovitev 64 Izdal Simon Frid. Hahn, Collectio monumentorum veterum et recentium, Brunsvigae 1724, 1, 523—524. 65 Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinthiae, 3, 18—19, št. 48 k 1. (883 do 906); Fr. Kos, Gradivo za zgod. Slovencev, 2, št. 327. 66 P. Jacob Wichner, Ein altes Chronikenbuch, Beitrage zur Kunde steiermark. Geschichtsquellen, 19, 1883, 75—76. 67 Metropolis Salisbvrgensis, izd. 1582 (Ingolstadii), 40—41; izd. 1620 (Monachii), str. 105. 66 Po mojem mnenju zamenjuje Megiser tu leto smrti Abrahamove z letom, ko je umrl njegov naslednik na freisinški škof. stolici, Goteskalk (umrl 6. maja 1005). 82

te iproštije po Abrahamu datira Megiser okoli 1. 1000. 89 Megiserju sledi v tem Valvasor. 70 Prvi, kateri je, kolikor vem, spravil ustanovitev proštije ob Vrb¬ skem jezeru v zvezo s prognanstvom škofa Abrahama na Koroškem, je bil goriški historiograf jezuit Martin Bauzer (Bavčar, 1595—1668). V svojem kmalu po 1. 1654. nastalem a v rokopisu ostalem delu »Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium« 71 govori o uporu bavar¬ skega vojvode Henrika in škofa Abrahama proti cesarju Otonu II. ter piše, da je bil vojvoda poslan v prognanstvo v Ingelheim, Abra¬ ham pa v Corvey, oba pa da sta skrivaj ušla domov (uterque vero exilium eludens clandestina fulga ad proprios lares rediit). Nato začenja Bauzer nov odstavek »Abrahamus interea in Carinthia ad patriam solum delatus ex avitis suis censibus ad lacum Wertsee nuncupatum fundavit colegiatam ecclesiam cum decano et quinis canonicis sacram aedem patrocinio S. S. Primi et Feliciani martyrum erectam ipse cultui divino initiavit illatis in illam dictorum sanctorum lypsanis.« Kakor vidimo nam predstavlja Bauzer vso stvar tako, kakor da je bil iz prognanstva ubegli škof poslan drugič v pro¬ gnanstvo, sedaj na Koroško, svojo domovino. Kajti tudi Bauzer trdi, da je škof Abraham iz rodu goriško-palatinskih grofov.72 To in pa podatke o ustanovitvi proštije je mogel posneti iz Flunda in Megiserja, podatke glede sredstev za ustanovo in relikvij pa dodati sam. Hunda in Bauzerja v rokopisu (citira ga kot »auth. hist. Noric. M. S.«) uporablja kranjski zgodovinopisec Ivan Ludvik Schonleben (1618—1681) v svojem 1. 1680. izišlem delu o Kranjski. Podal je ne¬ koliko okrajšano poročilo po Bauzerju, a govori v nasprotju s tem že naravnost o begu škofa Abrahama na Koroško (»in exilium pulsus ab Ottone Imperatore... in Carinthiam fugit, vbi ad lacum Wert~ see« itd.).73 Schonlebnovo poročilo je posnel Valvasor in ga datira z »okoli 974«,74 registrira ga pa na kratko Viktor Steska.75 Poročilo o begu in koroškem prognanstvu škofa Abrahama pri¬ naša tudi O. Adam Widl, pišoč v svoji leta 1688. izišli knjigi »Div. Sebastianus Eberspergae Boiorum propitius« (Monachii 1688), da sta zbežala »ad Carinthios« že celo oba, škof Abraham in bavarski vojvoda Flenrik.76 09 Chronica des loblichen Ertzhertzogtliumbs Kharndten, Leipzig 1612, 685—686. 70 Das Erz-Herzogthum Karndten, 2. izdaja, 55. 71 Uporabljam prepis iz 1. 1777. v državni licejski knjižnici v Ljubljani (rokopis 56, f. 100'). 72 Citir. rokopis, ff. 97’, 100, 101’. 73 Carniolia anticma et nova, I, 2, Labaci 1680, 517. 74 Die Ehre dess Hertzogthums Crain, 2, 558. 75 Cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, Carniola, 7, 1916, 8. 78 Citat po Meichelbecku, Historiae Frisingensis tomus I, 183. 6*

83

Prvi, kateremu se ni izdelo Unrest-Hundovo sporočilo o pokolenju škofa Abrahama povsem zanesljivo, je bil historik freisinške cerkve Karl Meichelbeck (1669—1734). V svoji freisinški zgodovini piše do¬ besedno: »Sunt, qui apud Hundium in Metropoli existiment, Abrahamum nostrum fuisse ortum ex Palatinis Carinthiae postea factis Comitibus Goritiae. His Scriptoribus e coaevis membranis suffragari videtur, quod Abrahamus in vicinis Carinthiae partibus, & quidem in hodierna Carniolia bona quaedam propria habuerit, iisque res Ecclesiae suae Frisingensis plurimum auxerit, ut ex dicendis abunde constabit. Nos in re incerta nthil certi statuere solemus.« Glede Schonlebnovega in Widlovega poročila, katere citira, Meichelbeck sicer nima pomislekov, vendar navaja tudi vire, ki poznajo druge kraje kot kraje Abrahamovega pregnanstva. Le Schonlebnova letnica pre¬ gnanstva >974« se mu zdi nemogoča.77 Tradicijo o koroškem pokolenju škofa Abrahama je pišoč o na novo najdenih slovenskih tekstih uporabil in kot nedvomno označil Kopitar, kateri imenuje škofa Abrahama enkrat »Carantanus«, dru¬ gič »Carniolus «. 78 Za njim imenuje Janežič tega vladiko »Abrahama Karantanskega «; 79 Miklosich »einen geborenen Karantanen «. 80 Fr. FI. Hundt piše o njem: »aus seiner Kenntnis der Slavischen Sprache hat man auf elterlichen Besitz in Krain geschlossen und sofort ihn dem spateren Grafenhanse von Gorz zugewiesen «. 81 Wattenbach pravi o njem >er soli ein Slave gewesen sein «; 82 Glaser piše, »da je bil Slo¬ venec «; 83 Šket pa, da je bil »po rodu Karantanec «. 84 Kakor mnoga druga vprašanja, ki so v zvezi s freisinškimi slo¬ venskimi teksti, načel je Nahtigal znova tudi vprašanje o Abraha¬ movem pokolenju in pregnanstvu na Koroškem. Navaja njegovo v vrsti freisinških škofov nenavadno svetopisemsko ime Abraham, kar bi moglo govoriti za njegovo nenemško pokolenje ,85 vendar pušča vprašanje o njegovem rodu odprto. Glede prognanstva pa smatra z ozirom na poročilo pri Schonlebnu in zamene posestev na Koro¬ škem za verjetno, da je bival Abraham za časa svojega prognanstva tudi na Koroškem na Otoku ob Vrbskem jezeru, za kar zelo govori

77 Historiae Frisingensis tomus I, Augustae Vindel. et Graecii 1724, 173, 183. 78 Glagolita Clozianus, XXXIV, XLI. 70 Slovenska slovnica, izd. 1854, 120. 80 Die christl. Terminologie der slav. Sprachen, Denkscliriften d. k. Akad. d. Wiss., phil.-hist. Cl., 24, 1875, 3. 81 Abhandlung d. k. bayer Akad. d. Wissenschaften, III. Cl., XIV, 2 , Abth., 49. 82 Deutschlands Geschichtsquellen, 1, 2. izd., 374, op. 2. 83 Zgodovina slov. slovstva, 1, 45. 84 Slovenska slovstvena čitanka, izd. 1914, 23. 85 Proti temu govore imena Abel, Absalon, Adam, Aaron itd., ki so bila v 9. in 10. stol. na Bavarskem kaj navadna (Bitterauf, 2, register). 84

tudi zapisnik v tamošnjo cerkev za vlade škofa Abrahama došlih darov. Pregnanstvo bi bilo trajalo nekako od 1. 974. do 1. 983. (Nahti¬ gal, str. 43, 44, 47, 53—54). Več nego Nahtigal trdi Grafenauer, ko pravi, da je bil Abraham Karantanec in najbrže Slovenec ter da je prvi slovenski spomenik nastal bržkone z njegovim sodelovanjem okrog 1. 975., ko je živel Abraham več let stalno na Koroškem. 86 Na Unrestovem poročilu iz druge polovice 15. stoletja sloni torej tradicija o Abrahamovem koroško-goriško-slovenskem pokolenju, ki smo jo zasledovali v literaturi do današnjih dni. Vprašanje je, je-li gre dotičnemu poročilu verodostojnost in je-li mogoče vzdržati to po¬ ročilo pred historično kritiko. Jakob Unrest je bil župnik v slovenski župniji pri Sv. Martinu nad Dholico (St. Martin am Techelsberg) nad Vrbskim jezerom. Med drugim je napisal »Koroško kroniko«, ki predstavlja po Kronesovi sodbi »eine ganz eigcnthiimliche Mischung von geschichtlicher Wahrheit, Sage und Erfindung«.87 V to kroniko je Unrest sprejel citirano poročilo o škofu Abrahamu, ki ga stavlja v rod goriških grofov, kateri so bili obenem palatinski grofje koroški. Mogoče nam lahko študij posestnih razmer na Koroškem v 10.—12. stoletju prinese luč v to zagonetno Unrestovo poročilo. Kakor smo videli, pridobila je frcisinška cerkev že v druigi po¬ lovici 9. stoletja posestva v Malniških Turah na zgornjem Koroškem, (gl. str. 76), a temelj freisinškemu posestnemu stanju v teh krajih — ki se že 1. 974. imenujejo pod skupnim imenom lurnske grofije88 — je položil škof Abraham s pridobitvijo posestev v Zgornji Beli in Stallu v dolini reke Moll, na lurnskem polju, ob Lieseri in v dolini reke Malte.80 V istih krajih so pridobili posestva še za življenja škofa Abrahama trije bratje: Engelbert, grof v Pustertalu, Meginhard in Hartwich, poznejši brixenški škof (1022—1039). 90 Potomci teh treh se pozneje imenujejo palatinski grofje koroški in grofje goriški. Grof Engelbert, ki je bil med leti 1030. in 1039. že med mrtvimi, je imel za ženo neko Liutkardo, katera se je po smrti svojega prvega moža drugič omožila z bavarskim palatinskim grofom Aribonom. Ta Aribo, član imenitne bavarske plemiške rodbine, je pridobil ob¬ širna posestva na Koroškem in postal tudi soustanovitelj samostana v Millstattu. Umrl je brez direktnih potomcev v visoki starosti leta 1102. in podedoval svojima »sinovoma« Engelbertu in Majnhardu na¬ slov palatinskega grofa (Engelbert se prvič tako imenuje leta 1107) 91

88 Kratka zgodovina slov. slovstva, 1. izd., str. 304; 2. izd., str. 30—3t. 87 Die osterreichische Chronik Jakob Unresfs, Archiv f. dsterr. Geschichte, 48, 423 sl. 88 Mon. Germ,, Dipl., 2, 96; Gradivo, 2, št. 450. 89 Jakscli, o. c., 3, št. 121, 122; Gradivo, 2, št. 425, 453. 90 Jakscli, o. c., 3, št. 174. Erlauterungen zum histor. Atlas der dsterr. Alpenliinder, 1, 4, 57, 176—177. 91 Jaksch, o. c., 3, št. 540.

85

dedno odvetništvo v Millstattu in po svoji ženi Liutkardi posestva v grofiji Lurn na Koroškem. Engelbertov brat Majnhard se je začel imenovati goriški grof in je praoče te rodbine.92 Tako je postala rodbina, koje člani od leta 1122. dalje nosijo naslov koroškega palaiinskega grofa, posestnica v istih krajih kot freisinška cerkev. Toda še več, edem izmed članov rodbine Aribonov, Henrik, brat¬ ranec omenjenega Aribona, je bil od 1098. do 1137. škof v Freisingu in je, prejkone proti zameni za druga, odstopil freisinška posestva na zgornjem Koroškem svojim sorodnikom, sinovom svojega brat¬ ranca, Engelbertu in Majnliardu, to tem raje, ker so bili ti ravno v istih krajih že lastniki zemlje in tako lahko zaokrožili svoje tam¬ kajšnje imetje. 93 Unrest je moral torej poznati tradicijo ali pa kaj vedeti, da so ostali koroški palatinski grofje, ki so se imenovali tudi goriški grofje, lastniki iste zemlje, ki je prej pripadala freisinški cerkvi in postali tako na zgornjem Koroškem njeni nasledniki, moral je pa tudi ve¬ deti, da je položil temelj freisinškim posestvom na zgornjem Koro¬ škem škof Abraham, kojega eden naslednik je predal ta-ista koroškopalatinsko-goriškim grofom. Mogoče je ipa tudi, kar je pa zgolj domneva, da je bil Abraham sam v sorodu z imenitno bavarsko rod¬ bino Aribonov, ki je dala freisinški cerkvi itak škofa Henrika I.94 Poleg tega se je pa prejkone ohranila na Otoku samem, v čigar naj¬ večji bližini in v fari, kjer je bila freisinška cerkev lastnica zemlje, je Unrest župnikoval, kaka lokalna tradioija o škofu Abrahamu, o katerem vemo, da je cerkev na Otoku bogato obdaroval s cerkvenim orodjem in knjigami,95 češ, da je ustanovnih tamošnje proštije s pete¬ rimi prebendami in dekanom. Posestna kontinuiteta od freisinške cerkve pa do koroško-palatinHaih in goriških grofov, tradicija o usta¬ novitelju freisinško-koroškega posestnega stanja, rodbinske zveze 92 Eisler, Die Legende vom heiligen Karantanerlierzog Domitianus, Mitteilungen d. Instituts f. osterr. Geschichtsforschung, 28, 78—84; Heinr. Witte-Hagenau, Genealogische Untersuchungen zur Reichsgeschichte unter den salischen Kaisern, istotam, Erganzungsband 5, 429—433. 03 Erlauterungen zum histor. Atlas d. osterr. Alpenlander, 1, 4, 176—177. 94 Mnenja, da je bil Abraham član kake odlične bavarske rodbine je tudi Hundt (Abhandlung der k. baver. Akad. der Wiss., III. Cl., 14, 2. Abth., 50). 95 Jaksch, Monumenta hist. duc. Carinthiae, 3, 48; Gradivo, 2, št. 504. — Znano nam je, da je škof Abraham skrbel tudi pri drugih cerkvah za knjige in cerkveno opravo. Za freisinško cerkev je preskrbel po svojem nadkaplanu Goteskalku prepise knjig v Metzu in Toulu in jo bogato opremil s cerkvenim orodjem in obleko (Catalogus cod. latinorum Bibl. regiae Monacensis, 1 , 3, 80, 82, 84, 91, 100, 105; Mon. Germ., SS., 24, 320; Wattenbach, Deutschlands Geschichtsquellen, 1 , 2. izd., 374). Ko je postal Gotes- t kalk sam škof, pisal je zanj knjige neki Antrich s svojimi učenci in sam je zamenjeval knjige s svojim nadkaplanom Caharijom (Wattenbach, o. c., 374; Bitterauf 2, št. 1322).

86

med koroško-goriškimi grofi in starimi 'bavarskimi rodbinami, prehod naslova palatinskega grofa od 'teh na one ter lokalna tradicija z Otoka o škofu Abrahamu — to je po mojem mnenju moglo dati Unrestu podlago za njegovo poročilo o koroško-goriškem pokolenju freisinškega škofa Abrahama, ki se ne da dokazati, a se vedno, celo brez vsake podlage pretvorjeno v slovensko pokolenje, ponavlja v znanstveni literaturi od Unrestovih časov pa do današnjih dni. Prav tako malo dokazati se da prognanstvo škofa Abrahama na koroških tleh. Tradicija o tem, pojavljajoča se še-le v drugi polovici 17. stoletja, je tako kasna, da ji je že radi tega težko verjeti. Od verodostojnih virov imenujejo edino anali iz Altaicha kraj Abra¬ hamovega prognanstva, a to je Corvey na Westfalskem. 96 Corvey pozna tudi Bauzer, a dodaja poleg tega še beg iz prvega prognanstva in nekako drugo prognanstvo na Koroškem ter kombinira to z usta¬ novo proštije na Otoku ter koroško-go riškim pokolenjem škofa Abrahama. Kako sta Schonleben in Widl vso stvar naprej pletla, sem pa že povedal. Sočasni in verodostojni viri ne vedo o vsem tem nič. Ali je Bauzer koroško prognanstvo freisinškega škofa sam skombiniral, ali je imel v tem še kakega predhodnika, ne morem reči. Mo¬ goče ga je »priredil« po bavarskem kronistu Joh. Aventinu (1477 do 1534), ki tudi govori o dvojnem prognanstvu, prvem v Corvey, nato begu na Češko in drugem v Trier. 97 Toda Aventinovo poročilo je ravno tako malo utemeljeno in verjetno kakor Bauzerjevo. Schonlebnovo po Bauzerju posneto poročilo smatra Nahtigal za verodo¬ stojno in pravi, da bi prognanstvo na Koroškem trajalo nekako od 1. 974. do smrti Otona II. leta 983. To ne velja, kajti znano nam je, da se je škof Abraham v tej dobi mudil januarja 979 v Brumptu,98 4. junija 981. v Schaftlarnu (južno od Monakovega) in 9. septembra okoli leta 981. v Freisingu."

Na vsak način nimamo nobenega pravega dokaza glede bivanja škofa Abrahama na Otoku ob Vrbskem jezeru ali pa za domnevo o njegovem pokolenju iz rodu koroško-palatinskih ali goriških grofov ali pa celo za njegov slovenski rod. 98 Mon. Germ., SS., 20, 787. 97 J. Aventini Annalivm Boiorvm libri VII (Basileae 1580), str. 396, Johannis Auentini... Chronica, Franckfurt am Mavn 1566, f. CCCLXXV1II. 98 Notae Tegernseenses, Mon. Germ., SS., 15, 1067. 99 Bitterauf, 2, št. 1286, 1287, 1288.

67

Nove študije k freisinškim spomenikom

i.

V »Paleografskih in historičnih študijah k freisinškim spome¬ nikom«, objavljenih v četrtem letniku (1924, str. 1 dalje) tega Časo¬ pisa, sem slovenske tekste v cod. lat. 6426 Bavarske Državne biblio¬ teke v Miinchenu, znane pod imenom freisinški spomeniki, proučeval med drugim tudi od paleografske strani. V tem sem prišel do slede¬ čega rezultata: »Glavne latinske in slovenske tekste nekdaj freisinškega, a danes miinchenskega kodeksa 6426 so napisale v območju bavarskih pisnih šol različne roke v četrtletju neposredno pred in po letu 1000. Glede slovenskih tekstov pa moram še posebej omeniti, da se v paleografskem oziru glede duktusa, oblik črk, ligatur, kratic in drugih znakov ravnajo po minuskuli, kakor je bila v omenjeni dobi v prvi vrsti v rabi za tekste napisane v latinskem jeziku« (str. 69). Že 1. 1922., ko sem prvič proučeval od paleografske in histo¬ rične strani najstarejše zapisane slovenske tekste, sem iskal v miinchenskih kodeksih freisinške provenience iz 10. in 11. stoletja roke, ki bi odgovarjale eni ali drugi obeli rok, s katerima so napisani slo¬ venski teksti. Ta trud pa, ki bi mogel osvetliti naše tekste od novih strani, je bil takrat brezuspešen. Jeseni 1929 pa, ko sem v druge svrhe proučeval freisinško gradivo v Bavarskem Državnem arhivu (Bairisches Hauptstaatsarchiv) v Miinchenu, sem prišel na sled — tako mislim in hočem v sledečem pokazati — roki, ki je napisala v miinchenskem cod. lat. 6426, na fol. 158’—161’ tako zvani drugi in tretji slovenski spomenik. Poleti 1930, ob ponovnem študiju v Državni biblioteki in Državnem arhivu v Miinchenu, sem tozadevna preiskavanja, katerih rezultati so podani v tem donesku, nadaljeval in do¬ končal.

88

Državni arhiv v Miinchenu hrani vrsto freisinških tradicijskih knjig. Opisal in vzorno jih je izdal Tli. Bitterauf . 1 Med njimi nas zanima posebno kodeks, ki je označen s staro freisinško signaturo 188, oziroma z danes veljavno 3 b. Na fol. 181—182 je zapisan tekst listine, glasom katere zamenjuje freisinški škof Abraham s plemenitim kle¬ rikom Ruodharijem zemljiško posest s cerkvami in nesvobodniki v krajih »Vualaha«, »Lurna« in »Lisara« proti klerikovi v krajih »Velah« in »Stalla«. Vsi ti kraji, ki jih bom kasneje točneje lokaliziral, leže na današnjem Zgornjem Koroškem. Tekst listine je bil že večkrat objavljen . 2 Bitterauf, ki ga je izdal ponovno (II, 167—168, n. 1275), datira listino »977—981«. Roka, ki je v freisinškem tradicijskem ko¬ deksu zapisala tekst te listine, je po mojem mnenju ista kot roka drugega in tretjega freisinškega slovenskega spomenika. To naj po¬ kažeta priložena faksimila fol. 158’ cod. lat. 6426 Državne biblioteke v Miinchenu (slovenski tekst) in fol. 181 kodeksa 3 b Državnega arhiva prav tam (listinski tekst), v podrobnostih pa dokaže primerjalna paleografska analiza obeh tekstov. Posamezne črke. Zgornji deli črk b, d, h in l imajo v slovenskih tekstih prav take odebeline v obliki kola kot odgovarjajoče črke v tekstu listine. Ostro navzgor zavite sklepne črtice ob spodnjem robu črk najdemo v slovenskih tekstih pri črkah d, i, l, m, n in u prav take kot v listinskem tekstu. Roka slovenskih tekstov rabi poleg poluncialne oblike črke d večkrat tudi uncialno obliko d, ki je v ba¬ varskih rokopisih, nastalih še v prvih desetletjih 11. stoletja, prav pogosta (Chroust, Moinumenta paleographica, III, 5; drugi slov. spo¬ menik: f. 159, v. 8; f. 159’, v. 1, 2, 3, 13; f. 160, v. 3); f. 160’, v. 14; f. 161, v. 1, 6, 8, 13). Prav enako je razmerje med uporabo obeh oblik črke d v listinskem tekstu, kjer sem našel prav tako uncialno obliko kot v listini uporabljeno na šestih mestih (f. 181, decimatam, decursibus, inquirendis; f. 181’ Godemir; f. 182, reditibus, de familia). V obeh tekstih vidimo pri črki e, ako stoji na koncu besede ali vrste, izhodno črtico, ki prehaja pogostokrat v piki podobno odebelino. Spodnji lok črke g pisan je v obeli tekstih v dveh peresnih potezah. Prav enaka je tvorba malega o. Lok pri črki h je rahlo proti levi na znotraj zavit in priostren. Enako tudi srednje deblo pri črki m. Spodnji del črke q ima na koncu navzgor zavihan repek. Visoki f je zgoraj večkrat lepo na desno in na znotraj zavit. Mala črka u se v obeh tekstih rabi v 1 Die Traditionen des Hochstifts Freising, I (744—926), II (926—1283), Miinchen 1905, 1909 (Quellen und Erdrterungen zur bayerischen und deuschen Geschichte, Neue Folge, IV, V). 2 Zahn v Archiv fiir Kunde osterr. Geschichtsquellen, 27, 259 (ad »c. 976«) in v Fohtes rer. Austriacarum, II, 31, 39 (ad »c. 975«); Jaksch, Monum. hist. duc. Carinthiae, III, 48 (ad »957—993«); Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, II, 347, št. 452 (ad »okoli 975«). — Tekst listine na koncu razprave. 89

obeh oblikah, okrogli (u) in špičasti (v). Velika črka U ima v obeh tekstih enake 'karakteristične poteze. Črka k ima v slovenskih tekstih obe poševni črti tako oblikovani, da je zgornja nekakemu srpu ali preokrenjenemu arabskemu številu 5 podobna (/f). Enkrat opazimo prav tako obliko črke k tudi v tekstu listine (fol. 181. v. 10, beseda »kazne«). Zelo značilna v slovenskih tekstih je črka Z, ki sega visoko preko zgornje osnovne linije minuskulnega pisnega sistema. Najdemo jo napisano v dveh oblikah (Z, 5). V citirani razpravi (Časopis, IV, 15) sem omenil, da se taki obliki črke Z najdeta v bavarskih rokopisih, ki jih datirajo v desetletja pred in po letu 1000 (Chroust, Mon. pal., III, 6 a, 2, 4, 9; IV, 1 b; VIII, 1). Na las enaki Z najdemo v našem listinskem tekstu; tudi tukaj sega preko zgornje osnovne pisne linije in ga pisec piše v obeh oblikah (oblika j v Zidebit, fol. 181’, oblika Z posebno pogosta v osebnih imenih na fol. 181’). V slovenskih tekstih lahko štejemo med tako zvane velike za¬ četne črke A, B, C, D, E, 1 , O, S, T, U, V. V tekstu listine je duktus teh črk prav tak kot v slovenskih tekstih. Od ligatur uporablja roka koroške zamenjalne listine preobrnjeni et (&) v enaki meri kot roka, ki je pisala slovenski tekst (fol. 181’, v. 8, fol. 182, v. 6, listine). Tvorba in uporaba ligatur st in ct je v tekstu listine prav enaka in prav tako pogosta kot v slovenskih tek¬ stih. Od ligatur, ki so poleg teh treh, v latinskem pismu one dobe sicer zelo običajnih (et, ct, st), v slovenskih tekstih še v rabi, sem omenil 1. 1924. v svoji zgoraj citirani razpravi (str. 16) še ligaturc ez, rz, sz in tz, ki si jih je pisec slovenskega besedila ustvaril kot nove, sicer v latinski grafiki nenavadne, ki pa so posebej prilagojene značilnim parom črk v slovenskih besedah. Prav take značilne ligature najdemo tudi v tekstu zamenjalne listine, toda ne v latinskih besedah, marveč v slovanskih in germanskih osebnih imenih (ez, fol. 181: Keza, Poza; fol. 181’: Pezaman; tz, fol. 181: Luitza). Ae piše roka slovenskih tekstov v treh oblikah (ae, a ligiran z e, q = e caudata, q v eccq f. 158’, v. 1, f. 159, v. 8; vuqki f. 158’, v. 6/7; bosigeq f. 158’, v. 10; znicistoq, f. 160’, v. 13; a prislonjen na e, priuuae, f. 158’, v. 13; ae, mariae, f. 160, v. 13). Prav enaka je raba obeh črk v tekstu naše listine. Tudi tu najdemo vse tri grafike (ae, a ligiran z e. q. — q: quqsitis, f. 181, 182; qcclesiam f. 182, v. 8; a—e, sanctae, f. 181’, v. 3, uitae, f. 182, v. 7). Od ločil pozna slovenski tekst (tretji odlomek) piko. Pisec listin¬ skega teksta jo tudi uporablja, in sicer kot ločilni znak pred in za rimskimi številkami (. II., . V., . X.). Delitev beseed je v drugem slovenskem tekstu neenotna in ne¬ dosledna, kar je za jezik, ki je bil piscu tuj, razumljivo. Tretji slo¬ venski tekst piše predloge in veznike skupaj s sledečo besedo (npr. otboga, vtatbinach, odtogo). V tem oziru ravna pisec slovenskih tek90

stov prav tako, kot so pisali v sodobnih latinskih tekstih. Roka listin¬ skega teksta veže prav tako rada predloge s sledečimi besedami (npr. inmanus, adecclesiam, intribus). V slovenskih tekstih najdemo dvakrat naglas v obliki strešice (Tige, f. 159, v. 7; bde, f. 160’, v. 15). Enakega uporablja parkrat roka listinskega teksta (una, f. 181, v. 7, f. 181’, v. 1 in 5; Zidebit, f. 181’, v. 12). Abreviaturna črtica je v obeh tekstih enaka (prim. črtico v nikise = nikimse, fol. 159’, v. 1, slovenskega teksta, z abreviaturno črtico kjerkoli v latinskem tekstu listine). Kakih posebnosti sicer abreviature listinskega teksta ne nudijo. Kakor se s črtico označuje, v slovenskem »nikimse« izpad črke m, prav -tako tudi pogostokrat v tekstu listine. Kakor je v slovenskem tekstu krajšano »šče« za »sancte« (fol. 160’, v. 10, 12, 15, 14; fol. 161, v. 9) in »šco« za »sancto« (fol. 161, v. 9), tako tudi v tekstu listine: »scae« za »sanctae« in »sci« za^sancti«. Omeniti mi je končno še nekatere posebnosti, ki so skupne slo¬ venskemu in listinskemu tekstu in ki še posebej potrjujejo identič¬ nost rok v obeh. Drugi slovenski tekst piše začetek »Eccq bi detd nas nezegresil...« s primeroma malimi črkami, preide pa kmalu v večje in se takih drži do konca. Prav nekaj enakega opažamo pri tekstu naše listine. Začetek »In nomine sanctae et idividuae trinitatis...« je pisan s črkami, ki so v primeri s kmalu nato sledečimi manjše in drobnejše. Še eno posebnost omenjam. Slovenski tekst piše črki c in Z včasih tako skupaj, da je Oblika podobna skoraj črki d (prim. fol. 158, v. 4, oclevuetam). Na prav isti način pisanja naletimo mestoma v tradicijskem tekstu (prim. fol. 181’, v. 5 : clericorum). Mislim, da je primerjalna paleografska analiza slovenskih tek¬ stov na f. 158’—161’ v cod. lat. 6426 Državne biblioteke v Miinchenu in listinskega teksta na f. 181—182 v kodeksu 3b Državnega arhiva prav tam dovolj jasno pokazala, da je oba napisala ena in ista roka. Toda poizkusimo prodreti še globlje v postanek koroške zamenjalne listine v freisinškem kodeksu in dognati, ali se mogoče radi identičnosti roke, ki je napisala tekst listine in obenem drugi in tretji slovenski odlomek ne dajo slovenski freisinaki spomeniki osvetliti še od kake nove strani? Oglejmo si najprej, kako mesto zavzema vpis koroške listine v freisinškem kodeksu. Kodeks 3 b Državnega arhiva v Miinchenu obsega po večini tekste zamenjalnih in darovnih listin freisinških škofov, nekoliko tudi listin freisinškega stolnega kapitlja in nekaj drugih.3 Vseh štetih folijev je 505. Ta,' ki je knjigo uvezal v obliko, v kateri se nam kodeks danes predstavlja, se ni kar nič oziral na kronološki red, marveč je, 3 Bittcrauf, uvod, I. XXV d., II, XXIII d. 91

kakor bi jih nametal, uvezal izprcmcšano listinske tekste raznih freisinških škofov. Tako najdemo po času najstarejše sodobne zapise listin sredi kodeksa na fol. 190— 197 . Razume se, da se tudi oblike pergamentnih listov (višina, širina), njihova kvaliteta, način črtanja, število vrst na listih, roke, ki so jih popisale, sestav kodeksa po polah in še drugo zelo med seboj razlikuje in menjava. Zapisi tekstov so ali neposredno sodobni ali pa prepisi starejših predlog, vsi povezani v eno knjigo. Število listov, ki tvorijo posamezne pole, je kaj raz¬ lično. Od 11. pole (to je od današnjega fol. 102 dalje) sledimo roki redaktorja, ki je živel za časa freisinškega škofa Egilberta ( 1006— 1039 ) in uredil listinsko gradivo od konca 9. stoletja dalje (codex Egilberti). Ni pa redaktor iz dobe škofa Egilberta celotno gradivo, ki mu je bilo na razpolago za omenjeno periodo, ponovno prepisal, marveč je, da bi si prihranil trud, starejše zapise listin, kakor jih je našel v freisinškem arhivu, ne prepisavši jih, kratkomalo uvrstil v svoj ko¬ deks. Tako obsegajo današnje pole 16—25 freisinškega kodeksa, ki so del zbirke sestavljene po redaktorju iz dobe škofa Egilberta, na fol. 140—189 zapise listin freisinških škofov Lantberta ( 938—957 ) in Abrahama (957—994). Med njimi se nahaja na fol. 181—182 tekst koroške zamenjalne listine, ki smo ®i ga že ogledali od paleografske strani. Zapisi listin iz dobe škofa Abrahama začenjajo s 16 . polo (fol. 140 dalje). Neprestano menjavanje rok in črnila, mnoge korekture in razure kažejo, da si je redaktor olajšal posel na ta način, da je zbral in skupaj povezal mnoige starejše predloge, ki so po svojem diplomatskem značaju ali mlajši prepisi starejših tekstov ali pa tudi prvotni originalni in sodobni teksti, kratkomalo uvrščeni v kodeks. Med listinsko gradivo iz dobe škofa Abrahama spada še 21. pola, ki obsega na fol. 177 do 180’ zapise listin od različnih rok, vse z na¬ slovom »Concambium Abraham episcopi et...« (sledi ime škofovega protizamenjalca, na primer »Hadarici«). Novo polo tvorijo listi 181 do 184, ki pa v knjižnotehničnem smislu prav za prav niso nikakršna pola, kajti sestavljeni in uvezani so tako, da je najprej eden perga¬ menten list preganjen po sredini na dvoje in uvezan, nato pa na enak način še drugi preganjen in zopet uvezan. Iz obeh tako pre¬ lomljenih pergamentnih listov so nastali štirje, danes šteti kot fol. 181 , 182 , 183 in 184, od redaktorja iz časa škofa Egilberta pa, ki jih je tako uvezal, označeni skupaj kot pola »XXII«. Po skupaj spadata fol. 181—182 in 183— 184. Knjigoveška nit je potegnjena sredi med fol. 181—182 in 183 — 184, ne pa, kakor bi pri pravilni vezavi in poli pričakovali med fol. 182 — 183 . List, ki šteje danes, po sredi preganjen in uvezan, kot folija 181 in 182 , je na straneh 181 , 181 ’ in 182 črtan s črtami, vtisnjenimi v pergament in stoječimi vsaksebi 12 do 15 mm. Prvi tekst na fol. 181 , 181 ’ in 182 je naša nam že znana koroška zamenjalna listina. Roka, ki jo je napisala, se popolnoma razlikuje 92

od vseli mnogoštevilnih in različnih rok na predidočih in sledečih polah in folijah tradicionalnega kodeksa. Imenujemo jo »prva roka pole XXII«. Dejal sem, da imajo listine, ki se vrste pred našo za¬ men jalno na fol. 181—182, stalno nadpise »Concambium Abraham episeopi et N. N.«. Naša listina pa takega naslova nima, marveč za¬ čenja naravnost s tekstom »In nomine sanctae et individuae trinitatis. Placuit atque convenit...« Talko torej zavzema naša listina že po roki, ki jo je pisala in z ozirom na pomanjkanje sicer stalnega nadpisa v kodeksu izjemen položaj. Ta izjemen položaj glede zapisa koroške listine na fol. 181, 181’ in 182 potrjuje proučevanje nadaljnjih strani, štetih k poli »XXII«, namreč fol. 182’, 183, 183’, 184 in 184’. Fol. 182’ ni več črtan, kakor prejšnji, in tudi pergament ni več tako lepo izglajen (kalciniran) kot na fol. 181, 181’ in 182, kjer je zapisan tekst koroške zamenjalne li¬ stine. Znak, da fol. 182’ prvotno za zapis kakega teksta ni biil na¬ menjen. Naglašam prvotno, kajti vseeno imamo danes na fol. 182’ zapisan tekst z naslovom »Commutatio Abraham et Orindilonis« in začetkom »Omnibus aeccl^siae ...« Ta listina je napisana na neizglajenem in nečrtanem pergamentu folija 182’.4 Na sledečem foliju 183 — torej drugem od obeli na dvoje preganjenih pergamentnih listov — sledita od roke, ki je napisala na fol. 182’ Orendilovo komutacijo in jo lahko imenujemo »druga roka pole XXII«, še dva nadaljnja listin¬ ska teksta: »Aliud concampium Orendilonis. Tradidit uero...« in »Concampium inter Abraham episcopum et Frovuimundvm«.5 Na fol. 183’—184 je nova roka (»tretja roka pole XXII«) napisala naj¬ prej na fol. 183’ kratko zamen jalno listino med škofom Abrahamom in nekim plemenitim Ernustom, še na istem foliju 183’ in na fol. 184 »Commutatio Abraham episeopi et Pobbanis comitis«, na fol. 184’ pa zopet nova roka (»četrta roka pole XXII«) »Commutatio Abrahq episcopi et cuiusdam sui servi nomine Adalhaldi«. 6 S tem so našteti zapisi na pergamentnih listih, ki jih je redaktor iz časa škofa Egilberta označil kot pola »XXII«. Skušajmo si predočiti postanek tekstov, napisanih na fol. 181— 184’. Pisec koroške listine si je za svoj tekst izbral pergamenten list,

ga preganil na dvoje in dobil tako dva lista ali štiri folije, torej štiri pisne strani (danes fol. 181, 181’, 182, 182’). Prve tri strani (fol. 181, 181,’ 182) je lepo izgladil in liniral ter jih tako pripravil za zapis, ki ga je s tekstom koroške listine tudi izvršil. Četrte strani pa s kal¬ cinacijo in črtanjem ni pripravil za zapis, ker je pač ni potreboval, kajti za tekst koroške listine so zadostovale tri strani. Pač pa je ta s tekstom koroške listine izpolnjeni pergamenten list, obsegajoč sedaj 4 Ed. Bitterauf, II, 169, št. 1277. 5 Ed. Bitterauf, II, 147, št. 1240; 169, št. 1278. 8 Ed. Bitterauf, II, 170, št. 1279; 171, št. 1280; 168, št. 1276.

93

JE*T b W n*f nCZc gfr/il -trvodkijfrmuU-

fm fkro?k nrpri^m boki m kbk^efč pc* 0 nctmujt rt iflPrtA

TtlrfciBiok nmivtr Utjprmtfbč/rzj

bone-

$*nan #,ch tmrfcth

4ei F/rfum deU niru* Hvcpdm Ttioptm bpxtrx Oclevuenun ‘T5tn, -V

urnSC:ntSr

dcfflHUtim !»