Med Italijo in Ilirkom: Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki 9789616777162

Citation preview

Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Slovenska akademija znanosti in umetnosti / Academia scientarum et artium Slovenica

zbirka

Zč

Zbirka zgodovinskega časopisa

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Rajko Bratož

Ljubljana 2014

zbirka 46_______________________________

ISSN 1408-3531

Zč ISSN 1408-3531 Rajko Bratož MED ITALIJO IN 1LIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki *** Dela I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti 39 Zbirka Zgodovinskega časopisa 46 ♦** Sprejeto na seji I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti dne 30.9.2014 in na seji predsedstva Slovenske akademije znanosti in umetnosti dne 11.11.2014. * * *

Odgovorni urednik Peter Stih Uredniški odbor: Tina Bahovec, Bojan Balkovec, Borut Batagelj, Rajko Bratož, Ernst Bruckmiiller, Liliana Ferrari, Ivo Goldstein, Žarko Lazarevič, Dušan Mlacovič, Božo Repe, Franc Rozman, Janez Stergar, Imre Szilagyi, Marta Verginella, Peter Vodopivec, Marija VVakounig.

** * Recenzenta: Alenka Cedilnik in Milan Lovenjak Oblikovanje: Vesna Vidmar Lektoriranje:T\m Praček Prevod povzetka: Saša Mlacovič ♦ *♦ Slikovno gradivo na ovitku: Portret moškega z začetka 4. st., najverjetneje enega od cesarjev iz tega časa (Fototeka Narodnega muzeja Slovenije).

♦** Založniki: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (zanjo: Branka Kalenic Ramšak, dekanja Filozofske fakultete), Zveza zgodovinskih društev Slovenije (zanjo: Branko Šuštar, predsednik ZZDS), Slovenska akademija znanosti in umetnosti (zanjo: Tadej Bajd, predsednik SAZU). Izid knjige je finančno podprla: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. *** Grafična priprava in tisk Littera Picta d.o.o., Ljubljana 2014 Naklada: 400 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(37)"02/04" 94(497.4)"02/06" BRATOŽ, Rajko Med Italijo in Ilirikom : slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki / Rajko Bratož; [prevod povzetka Sašo Mlacovič]. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete : Zveza zgodovinskih društev Slovenije : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2014. - (Zbirka Zgodovinskega časopisa, ISSN 1408 -3531 ; 46) (Dela / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede = Opera / Acadcmia scientarum et artium Slovenka, Classis I: Historia et sociologia; 39) ISBN 978-961-6777-16-2 (Zveza zgodovinskih društev Slovenije) 276299520

Zbirka Z Č / 46

Kazalo Uvod......................................................................................................................7

Prehod v obdobje pozne antike: slovenski prostor s sosedstvom v obdobju vojaških cesarjev................................................................................................11 1. Državljanske vojne in barbarski vpadi na stičnem območju med Italijo ter srednjim Podonavjem in Balkanom..................................................... 14 2. Krizni pojavi, spremembe in novosti v obdobju vojaških cesarjev............. 35 3. Religiozno življenje................................................................................... 42 Obdobje cesarjev Dioklecijana in Konstantina............................................... 53 1. 2. 3. 4.

Dioklecijanov nastop, nastanek dvovladja in četverovladja........................53 Nova upravna ureditev ter druge novosti Dioklecijanovih reform............ 58 Krizno obdobje druge, tretje in četrte tetrarhije........................................ 76 Licinijevo prizadevanje za pridobitev Italije in milanski dogovor s Konstantinom............................................................................................82 5. Poskus Licinijeve zarote proti Konstantinu in incident apud Emonam.............................................................................................88 6. Prva vojna med Konstantinom in Licinijem: vzroki, propaganda, kronologija.................................................................................................92 6.1. Začetek vojne in vprašanje nastanka zapor v Julijskih Alpah................. 96 6.2. Vojna v Panoniji in njen zaključek v Trakiji......................................... 99 7. Obdobje Konstantinove vlade v Iliriku in severovzhodni Italiji............. 104

Od Konstantinove smrti do konca Teodozijeve vlade...................................115 1. Državljanska vojna leta 340 in desetletna Konstansova vlada................ 115 2. Državljanska vojna 350-352 in desedetna vlada Konstancija II........................................................................................... 118 3. Ilirik, Claustra Alpiurn Iuliarum in Akvileja ob nastopu cesarja Julijana ..127 4. Obdobje cesarjev Valentinijana in Gracijana do bitke pri Adrianoplu ....134 5. Nastop Teodozija, ureditev razmer v Iliriku in državljanska vojna 387/388.....................................................................................................147 6. Državljanska vojna 394 in bitka pri Frigidu.............................................160 Od Teodozijeve smrti do konca Odoakrove vladavine.................................187 1. Doba cesarja Honorija: zaton Claustra Alpium Iuliarum, pohodi Gotov, begunstvo in državljanska vojna...................................................187

Kazalo

2. Zadnji uspehi Zahodnega cesarstva v Panoniji in Noriku, vloga noriških in panonskih aristokratov v rimsko-hunskih odnosih...............208 3. Zaton Zahodnega rimskega cesarstva in Odoakrova vlada do prihoda Vzhodnih G o to v .........................................................................................217 Začetki krščanstva in njegov razvoj do zgodnjega 5. st................................. 241 1. Viktorin in krščanska skupnost v Petovioni od Valerijanovega do Dioklecijanovega preganjanja kristjanov................................................... 241 2. Dioklecijanovo preganjanje kristjanov........................................................250 3. Nastop verske svobode in razvoj krščanstva v Konstantinovidobi........... 256 4. Škofijski sedež v Petovioni med pravovernostjo in arijanizmom........... 261 5. Krščanski skupnosti v Emoni in Celeji v poznem 4. in zgodnjem 5. st......................................................................................... 273 6. Začetki meništva in vloga Hieronima iz Stridona....................................284 7. Nastanek razvitih oblik krščanskega življenja v poznem 4. in zgodnjem 5. st. ter zaton poganstva .....................................................292 Navzočnost barbarskih skupin od poznega 4. do poznega 5. st................... 309 1. Trietnična skupina (Grevtungi, Huni, Alani) in vizigotski Tervingi...... 311 1.1. Sklenitevfederatskihpogodb v Teodozijevi dobi.....................................311 1.2. Uporfederatov inAlarikov prvi pohod v Italijo....................................318 1.3. Vdor Radagajsove skupine......................................................................322 1.4. Drugi Alarikov pohod v Italijo..............................................................325 2. Huni od 425 do propada Atilove države...................................................333 2.1. Vloga Hunov doAtilovegapohoda v Italijo........................................... 333 2.2. Atilov pohod v Italijo 452 in propad hunske države............................ 340 3. Germanska ljudstva v Zahodnem Iliriku od propada hunske države do pohoda Vzhodnih Gotov v Italijo........................................................ 352 Država Vzhodnih G otov...................................................................................371 1. Pohod Vzhodnih Gotov v Italijo in nastanek vzhodnogotske države..... 371 2. Vzhodnogotsko kraljestvo: ozemlje in upravna ureditev..........................375 3. Družba in gospodarstvo.............................................................................396 4. Versko življenje: pravoverni kristjani, arijanci, judje, pogani.................... 413 5. Zaton vzhodnogotske države in njen propad v bizantinsko-gotski vojni........................................................................................................... 425 Od prevlade Bizanca do prihoda Slovanov..................................................... 445 1. Nastop bizantinske oblasti: čas, prostor in glavne značilnosti............... 445

Zbirka Z Č / 46

3. Langobardska invazija v Italijo, nastanek čedajskega dukata in vloga Frankov v alpskem prostoru.................................................................... 460 4. Bizantinska Istra in obmorska Venetija v zadnji tretjini 6. st.................. 469 5. Politična pripadnost in ureditev slovenskega prostora in sosedstva v zadnji tretjini 6. st..................................................................477 6. Slovani in njihov prihod na območje severnega Jadrana in Vzhodnih Alp......................................................................................... 481 6.1. Etnogeneza Slovanov in njene različne razlage................................... 481 6.2. Družbena ureditev in Urjenje Slovanov v podonavsko-balkanskem prostoru............................................................................................. 488 6.3. Slovansko-avarskiprodorproti Vzhodnim Alpam in severnemu Jadranu............................................................................................. 492 Razvoj cerkvene organizacije od srede 5. dokonca 6. st.................................505 1. Nastanek akvilejske metropolitske cerkve in njen razvoj do razkola Treh poglavij............................................................................................505 2. ShizmaTreh poglavij in nastanek akvilejskega patriarhata......................516 3. Gradeška sinoda in vrh akvilejske shizme v času patriarha Elije............ 523 4. Nasilen poseg proti shizmatičnim škofom in maranska sinoda...............532 5. Shizmatični škofje na langobardskem ozemlju in zaton cerkvene organizacije na vzhodnoalpskem območju.............................................. 536 6. Razvoj cerkve v Istri: nastanek novih škofijskih sedežev in prvi slovanski vpadi.........................................................................................547 7. Delitev akvilejskega patriarhata in vprašanje preživetja ostankov cerkvene organizacije v 7. st.................................................................................... 562 Zaton organizacijskih oblik preostalega romanskega prebivalstva in konec antične dobe.....................................................................................569

Viri in literatura................................................................................................583 Okrajšave za izdaje virov, leksikalne priročnike in monografske serije....... 583 Literarni in listinski viri z okrajšavami.........................................................585 Literatura..................................................................................................... 593 Seznam historičnih kart in drugih ilustracij.................................................638 Summary.......................................................................................................... 639 Betvveen Italy and Illyricum. Slovene Territory and its Neighbourhood in Late Antiquity......................................................................................... 639 The structure of the monograph...................................................................639

Kazalo

Osebno kazalo ................................................................................................... ...

Krajevno kazalo.....................................................................................................

Zbirka ZC/46

Uvod

Zgodovinski pregled poznoantične dobe na ozemlju Slovenije in njenega sosedstva je nastal v okviru raziskovalnega in publicističnega projekta »Slovenska zgodovina«, ki je zajel v svoj okvir tudi antično obdobje. Kot avtor zgodovinskega pregleda poznoantične dobe sem želel v sinteznem prikazu predstaviti doseženo znanje, obenem pa podrobneje obdelati tiste teme, ki so bile v slovenskem zgo­ dovinopisju malo upoštevane ali celo odsotne. Pregled je postal potreben zaradi velikega razmaha poznoantičnih študij v mednarodnih raziskavah od srede 20. st. dalje, pa tudi zaradi vključevanja zgodovine tega obdobja v študijski program na univerzi. Kot vsak prvi poskus zgodovinske sinteze daljšega obdobja pomeni tudi ta izziv in obenem tveganje. Posamezna vprašanja so zapletena in ostajajo v znanosti še naprej nepojasnjena. Ob upoštevanju mednarodne znanstvene publi­ cistike, ki se je v zadnjih desetletjih izredno povečala, je postalo nujno soočenje z obsežno bibliografijo zgodovinskih in arheoloških objav. Analitično branje celotne ali vsaj večjega dela znanstvene produkcije je za posameznika na meji obvladljivega. Ker seje pisanje sinteze zaradi zahtevnosti in številnih obveznosti zavleklo, sem moral že zaključeno besedilo zaradi objav novih virov in novih analiz že poznanih virov ter v znanosti nerešenih vprašanj večkrat dopolniti. Pri tem se je prvotno načrtovani obseg besedila podvojil, tako daje postala najbolj primerna objava v obliki knjižne monografije. Sintezo zgodnjih obdobij antike in njene 'klasične' dobe ter tistih področij, ki temeljijo na arheoloških raziskavah, pripravljajo raziskovalci teh obdobij. Zgodovinski pregled pozne antike ob vključitvi prehodnega obdobja vojaških cesarjev (235-284) in izbranih tematskih sklopov iz zgodovine pozne

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

antike (predvsem cerkvene zgodovine), ki se razvojno nadaljujejo v zgodnje 7. st., zajema skoraj štiri stoletja dolgo dobo. Pri tem velja poudariti, da so nove sinteze antične in posebej poznoantične zgodovine nastale v historiografijah naših sosedov. Pred dvema desetletjema je začela izhajati nova »Avstrijska zgodovina«, v kateri je bil prvi zvezek posvečen pozni antiki in zgodnjemu srednjemu veku, kasneje pa je izšel še en zvezek za celotno obdobje antike.1 V letih 2009 in 2012 sta izšla dva zvezka »Zgodovine hrvaških dežel v antiki«, prvi za obdobje od oblikovanja prvih zgodovinskih ljudstev in grške kolonizacije na Jadranu do vključno obdobja vojaških cesarjev, drugi od nastopa Dioklecijana do slovanske osvojitve južne Panonije in Dalmacije okrog leta 600.2Pomembno sintezno delo za obdobje pozne antike in zgodnjega srednjega veka predstavlja obsežna ter vsebinsko izčrpna monografija o južni Panoniji v razdobju od 4. do 11. st.3V pripravi je tudi obsežen italijanski raziskovalni in publicistični projekt zgodovine severovzhodne Italije v več zvezkih.4 V zgodovinskih in arheoloških raziskavah na Slovenskem so v zadnjih de­ setletjih opazna prizadevanja, da bi prišli do znanstvene sinteze antične dobe. V razmerah antične zgodovine je ta mogoča le v prostorskem okviru, ki zajema ne le bližnje, temveč tudi bolj oddaljeno sosedstvo današnjega slovenskega prostora. Naj navedem v izboru glavne rezultate tega prizadevanja. Leta 1992 so izšle izbrane razprave Jaroslava Sašla, vodilnega raziskovalca prejšnje generacije, ki segajo tematsko od konca prazgodovinske dobe do karolinške dobe, z izrazitim poudarkom na obdobju rimskega cesarstva.5 V kronološkem zaporedju sledita zbornika dveh zgodovinsko in arheološko zasnovanih simpozijev v letih 1994 in 1998: prvi je bil posvečen zgodovini in arheologiji 4. in deloma 5. st. na območju Zahodnega Ilirika in severovzhodne Italije,6 drugi pa prehodni dobi 1 Hervvig W olfram je kot urednik celotne zbirke avstrijske zgodovine (Osterreichische Geschichte) in avtor enega zvezka izdal najprej poskusni zvezek za obdobje od bitke pri Adrianoplu (378) do bitke pri Bratislavi (907; W olfram , Geburt, 1987), osem let kasneje pa je izšla njegova sinteza v končni obliki (W olfram , Grenzen, 1995), ki zajema isto obdobje kot poskusni zvezek. Rezultate dodatnih raziskav v okviru tega projekta, s težiščem na pozni antiki ter na pokristjanjenju Bavarcev in Karantancev, je objavil v posebni monografiji (W olfram , Salzburg, 1995). V letu 2002 je izšel ‘antični’ zvezek avstrijske zgodovine za obdobje od 15 pr. Kr. (rimska aneksija noriškega kraljestva) do bitke pri Adrianoplu, ki pa dejansko sega do slovanske osvojitve velikega dela današnjega avstrijskega ozemlja okrog leta 600. Sintezno delo so napisale arheologinje Vercna G assner, Sonja J ilek in kot specialistka za obdobje pozne antike Sabine L adstatter (Gassner - J ilek - L adstatter , Am Runde, 2002). 2 M atijašič, Povijest 1, 2009; M atijašič, Povijesl 2, 2012. 3 G račanin , Južna Panonija, 2011. 4 V projektu, ki nosi delovni naslov Storia detle Venezie, bo prvi od načrtovanih štirih zvezkov obravnaval antično dobo. 5Ša Šel, Opera, 1992. Avtor, kije bil globok poznavalec vseh obdobij antične zgodovine, je objavil več krajših sintez antične dobe na Slovenskem: Šašel, K poselitveni zgodovini, 1975; Šašel, Rimske ceste, 1975; Šašel, Slovenski prostor, 1978. 6 Bratož, Westillyricum, 1996 (zgodovinski prispevki); Arheološki vestnik 48,1997,117-370

Zbirka ZČ/46

med pozno antiko in zgodnjim srednjim vekom (5.-9. st.) s težiščem na vprašanju kontinuitete.7 Simpozij o avtonomnih mestih na območju Norika in Panonije (1999) je bil posvečen vprašanjem nastanka, razvoja in zatona okrog 40 mestnih naselbin na območju Vzhodnih Alp in srednjega Podonavja.8 Pomembne teme iz zgodovine antike na današnjem slovenskem ozemlju in v sosedstvu so bile predstavljene v kontekstu celotne slovenske zgodovine na zborovanjih slovenskih zgodovinarjev, ki so obravnavala množične smrti (1998), temeljne zgodovinske prelomnice (2000) in migracije (2010).9 Predvsem zadnji tematiki, ob tem pa tudi prikazu razvoja uprave, vojske, družbe in cerkve od poznega 4. st. do okrog leta 600 na območju Vzhodnih Adp in srednjega Podonavja, je posvečena mo­ nografija o etnogenezi in premikih ljudstev v opisanem prostoru v časovnem razponu od prihoda Zahodnih Gotov v zadnji četrtini 4. st. do prihoda Avarov in Slovanov v drugi polovici 6. st.10 Zgodovina pozne antike je bila zgoščeno predstavljena v novejši sintezi slovenske zgodovine, ki je bila prevedena v nemščino.11 Pomemben korak k sintezni sliki antične dobe pomenijo pregledi v novejših arheoloških in zgodovinskih publikacijah, ki prinašajo preglede čez vsa arheološka oziroma zgodovinska obdobja današnjega slovenskega prostora. Med prvimi izstopata obsežni raziskovalni poročili za antično dobo v jubilejni petdeseti številki Arheološkega vestnika12 ter bogato ilustriran prikaz celotne antike v »Zakladih tisočletij«,13 med drugimi pa zgodovinski oris antične dobe v prvi sintezi slovenske zgodovine v angleškem jeziku.14 Rezultati zadnjih de­ setletij so na raziskovalnem in publicističnem področju tako za celotno antično dobo kot posebej za obdobje pozne antike spodbudni. Kot avtor dolgujem zahvalo kolegoma na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, doc. dr. Alenki Cedilnik in doc. dr. Milanu Lovenjaku, ki sta prebra­ la rokopis in mi priporočila vrsto vsebinskih in jezikovnih izboljšav. Uporabo slikovnega gradiva iz svojih objav so mi dovolili Alenka Cedilnik, Slavko (arheološki prispevki, ur. S. C iglenečki). 7 B ratož, Slovenija, 2 0 0 0 ,1—II. 8 Šašel K os - Scherrer , Noricum, 2002; Šašel Kos - Scherrer , Pannonia I, 2003; Šašel Kos - Scherrer , Pannonia II, 2004. 9 B ratož, Primeri množične smrti, 1999; B ratož , Prelomni trenutki, 2001; C edilnik , Migracije, 2010; za pozno 6. in zgodnje 7. st. tudi G uštin , Odtisi prvih slovanskih rodov, 2010. 10 L otter , Premiki, 2005 (prevod nemškega izvirnika L otter , Volkerverschiebungen,

2003). 11 Štih - Simoniti - Vodopivec, Sloivenische Geschichte, 2008,22-26; Štih - Sim oniti , Na stičišču svetov, 2009, 20-25 (avtor obeh pregledov P. Štih ). 12 H orvat, Provincial archaeology, 1999; C iglenečki, Results andproblems, 1999. 13 B ožič, Zakladi tisočletij, 1999, zlasti: H orvat - Šašel Kos - Kos, Rimska doba, 1999; C iglenečki - B ratož, Pozna antika, 1999. Za arheologijo pozne antike in zgodnjega srednjega veka je pomemben tudi prvi del razstavnega kataloga »Od Rimljanov do Slovanov’« (Bitenc - Knific , Predmeti, 2001), medtem ko drugi del s predstavitvijo najdišč in z izbranimi razpravami še ni izšel. 14 Šašel Kos, The Roman Empire, 2008; Kos, From the Marcomanic IVars, 2008.

10

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Ciglenečki, Jana Horvat, Zvezdana M odrijan in Harald Krahwinkler, Matjaž Rebolj je to gradivo pripravil za objavo in opravil vsa tehnična dela pri izde­ lavi indeksov. O b pomoči, za katero se naštetim zahvaljujem, prevzemam sam odgovornost za celotno knjigo. Čeprav so strokovne in znanstvene knjižnice na Slovenskem pri tematiki, ki jo zajema monografija, dosegle v zadnjih desetletjih velik napredek pri izpopolnjevanju knjižnega fonda, je bil potreben tudi obisk inozemskih knjižnic in raziskovalnih inštitutov. M ed študijskimi obiski na univerzah in drugih raziskovalnih ustanovah v Trstu, VVurzburgu, Frankfurtu in Miinchnu so mi z vabili za gostujoča predavanja, knjižnimi darili, gostoljubjem in prijaznostjo pomagali Giuseppe Cuscito, Karlheinz Dietz, H artm ut Leppin in Christof Schuler. Posebno zahvalo za spodbude, nasvete in pomoč dolgujem trem izvrstnim poznavalcem pozne antike, ki so v času nastajanja rokopisa sklenili življenjsko pot: Adolf Lippold (1926-2005), H artm ut W olff (1941-2012) in Friedrich Lotter (1924-2014). Objavo rokopisa so vključili v izdajateljski program in gmotno podprli Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvena založba Filo­ zofske fakultete Univerze v Ljubljani in Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Vsem velja moja iskrena zahvala. V Ljubljani, aprila 2014

I

Zbirka ZC/ 46

Prehod v obdobje pozne antike: slovenski prostor s sosedstvom v obdobju vojaških cesarjev

Zgodovini pozne antike naj služi kot uvod čas vojaških cesarjev, ki zaznamuje prehod med visokim cesarstvom in pozno antiko. Polstoletno obdobje vojaških cesarjevje zaključilo več kot dve stoletji dolgo in po rezultatih uspešno obdobje vsestranske romanizacije, če s tem označimo celostno vključitev tega ozemlja v družbeno, gospodarsko, versko in kulturno življenje rimskega cesarstva. V teh dveh stoletjih se je v višji kulturi in državni upravi uveljavil latinski jezik, razvila seje urbana kultura z institucijami, ki so pospeševale vsaj delno pisme­ nost prebivalstva, uveljavilo seje za rimske province tipično versko življenje, v katerem so poleg rimskih božanstev našla svoje mesto tako lokalna božanstva kot tudi kulti tujega, zlasti vzhodnega izvora. Od sredine 2. st. dalje so poznani vzponi posameznikov v rimsko družbeno elito, ki so bili mogoči predvsem prek vojaške službe. Prebivalstvo je sprejelo rimsko identiteto, s podelitvijo rimskega državljanstva leta 212 je postalo pravno izenačeno s prebivalci Italije. V dolgem obdobju uveljavljanja in širjenja rimske civilizacije je prihajalo do občasnih kriz in zastojev, ki sojih povzročili redki primeri državljanskih vojn (leta 69 in leta 193), vendar pa z izjemo markomanskih vojn in daljšega obdobja kuge ni prišlo do večjih pretresov. Kot znanilce prihajajočega kriznega obdobja lahko označimo gospodarsko in v njenem okviru denarno krizo, družbene napetosti, premalo učinkovito državno upravo in krizo cesarske oblasti. Številni negativni pojavi so se jasno kazali v dobi severske dinastije, zlasti v času zadnjih dveh cesarjev, v komaj obvladljivem obsegu pa so izbruhnili v času vojaških cesarjev.1 1 Kratek izbor pregledov in zbirk razprav domačih avtorjev za čas od 1. st. do dobe voja­

ških cesarjev: Šašel, Opera, 1992 (zbirka razprav temeljnega pomena); Sašel Kos, Zgodovinska

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Zaradi majhnega obsega ter šibke izpovedne vrednosti ali nezanesljivosti pisanih virov je obdobje vojaških cesarjev na stičnem območju Italije in Ilirika slabo poznana doba. Z izjemo Herodijanove zgodovine, ki prinaša podroben opis državljanske vojne leta 238 s pomembnimi dogodki v tem prostoru, so poročila v historiografskih virih skromna in se z redkimi izjemami nanašajo le na vojaško zgodovino. Zapisi omenjajo praviloma začetek nekega vojaškega dogajanja (npr. uzurpacijo v Podonavju ali vdor barbarov) in njegovo sklepno dejanje (odločitev v državljanski vojni, protiofenziva rimske vojske iz severne Italije proti donavski meji). Razvoja dogodkov v vmesnih fazah, ko odločitev v vojni še ni padla, ti viri skorajda ne omenjajo, zato nastopajo v njih kraji na stičišču Ilirika in Italije le v redkih primerih. Historično pomembni napisi osvetljujejo v večini primerov posamezne izseke iz vojaške in upravne zgodovine ali pa dokumentirajo spremembe v religioznem življenju. Število nagrobnih napisov, ki bi omogočali vpogled v družbeno strukturo, je v tem obdobju močno upadlo.2 Šibko literarno izročilo in zmanjšan obseg epigrafskih virov deloma nadomestijo analize novčnih najdb. Vojaški premiki so v številnih primerih sprožili panične reakcije med civilnim prebivalstvom. Kot kaže napis izTrakije iz leta 238, po vsebini predstavlja odgovor cesarja Gordijana III. na pritožbo prebivalcev vasi Skaptopara zaradi nasilnega obnašanja vojakov, je navzočnost vojaških enot že v mirnodobnem času lahko pomenila za civilno prebivalstvo neznosno breme. Državna zakonodaja je predvidevala nastanitev vojakov na domovih civilistov, kar seje pogosto izrodilo v različne oblike nasilja. Vojaki so plenili živež in nasilno ravnali z 'gostitelji', dogajalo seje tudi, da so civiliste z njihovih lastnih domov izgnali, pri čemer je država še naprej od njih zahtevala davke.3 Še dosti težje oblike nasilja so nastopile v vojnih razmerah: armadne skupine na pohodu so zasegale zaloge hrane, prevozna sredstva, konje in vprežno živino za svoje potrebe, s čimer so prizadele gospodarsko življenje tudi na območjih, kjer ni prišlo do vojaških spopadov. Odstranjevale so svoje politične nasprotnike v upravi in v vodilnih družbenih strukturah ter jih nadomeščale s svojimi privrženci. V posameznih primerih, kot na primer v času Galienovih pohodov proti uzurpatorjem v Panoniji in Meziji (260/261), je vojska iz podoba, 1986, 193-402; H orvat - Šašel Kos - Kos, Rimska doba, 1999 (bogato ilustrirana poljudnoznanstvena sinteza); Šašel Kos - Scherrer , Noricum, 2002; Šašel Kos - Scher RER, Pannonia 1, 2003; Šašel Kos —Scherrer , Pannonia II, 2004 (nastanek in razvoj mest); B ratož, Rimska zgodovina 1, 2007 (286-288; 336-340 in drugod: krajši regionalni prikazi v okviru obče zgodovine); Šašel Kos, The Roman Ernpire, 2008; Kos, Fram the Marcomanic Wars, 2008. 2 Novejši pregledi obdobja vojaških cesarjev: Šašel Kos, Zgodovitv.ka podoba, 1986, 404-433 (Maksimin Tračan); Šašel, Opera, 220-225; 360-378. Krajši sintezi: B ratož , Zgodovina 1, 2007, 336-340; Kos, Front the Marcomanic Wars, 2008, 68-71. Zgoščen prikaz virov za Ilirik prinaša G račanin, Illyricum, 2005. 3 CIL III 12336; FIRA I, 106 (okrajšano); F reis , Inschriften, 1994, 229-231 (nemški prevod); H ekster, Rome, 2008,18; 33-34; i i 8-121 (angleški prevod).

Zbirka 2C/ 46

maščevanja zaradi podpore samooklicanim cesarjem izvajala množične poboje civilnega prebivalstva. Izraz življenjskih okoliščin, ko so številni reševali svoja življenja z begom, je bilo zakopavanje denarja. To seje dogajalo v primerih, ko ob nenadnem približevanju sovražne sile (rimske vojske nasprotnega cesaija med državljanskimi vojnami ali barbarske vojske med vpadi na rimsko ozemlje) ni bilo dovolj časa za postopen organiziran umik in zavarovanje premičnin. Lastniki skritega denarja ali drugih dragocenosti se zaradi neznanih vzrokov, o katerih lahko le domnevamo (izguba življenja v vojaških spopadih ali ob usmrtitvah civilnega prebivalstva, padec v ujetništvo in drugi nesrečni primeri), niso vrnili po skrito imetje. Zakladne najdbe, zlasti tiste, ki so ohranjene v celoti, omogočajo pomembne zgodovinske zaključke. Od 37 zakladnih novčnih najdb iz 3. st. na Slovenskem lahko večino med njimi z dokajšnjo verjetnostjo postavimo v zvezo z vojaškimi in političnimi dogodki, ki jih omenjajo pisni viri. V ta kon­ tekst spadajo tudi zakladne najdbe drugih predmetov, kot na primer srebrnih prstanov s Ptuja, pri katerih pa zanesljivo datiranje ni mogoče.4 S smiselnim povezovanjem literarnih, epigrafskih, numizmatičnih in drugih materialnih virov sicer ni mogoče osvetliti vseh pomembnih vidikov zgodovinskega razvoja, lahko pa postavimo dokaj zanesljiv okvir, v katerem je ta potekal. Slovenski prostor je v kriznem obdobju vojaških cesarjev zaradi svoje prehodne lege med Italijo na zahodu in območjem srednjega Podonavja in severnega Balkana na vzhodu še bolj kot dotlej izstopal po svojem strateškem pomenu. Izjemno pomembno vlogo je imela povezava med Balkanom in Italijo, ki jo je na najbolj občutljivem mestu med Akvilejo in Emono omogočala le ena dobra državna cesta. Ta je vodila čez Sočo, nato prek Vipavske doline, čez Hrušico {Ad Pirum) do Navporta in nato do Emone. Od tam je poleg glavne ceste proti Celeji in Petovioni ter nato proti donavski meji vodila še alterna­ tivna cestna povezava skozi južno Panonijo (Nevioduniim-Siscia-Sirmutm).5 Pomen teh prometnih zvez je prišel do izraza ob vojaško-političnih dogajanjih. Državljanske vojne so potekale praviloma v obliki premikov velikih armadnih skupin iz Podonavja proti Italiji ali v obratni smeri, z odločitvami, ki so padle bodisi v severovzhodni Italiji (po dvakrat v Akvileji in Veroni) bodisi v Spodnji Panoniji in bližnji Zgornji Meziji (Mursa, Sirmij, Margus). Barbarskim vdorom, ki so z redkimi izjemami potekali s severovzhodne (panonske) strani proti Italiji, so sledili rimski protinapadi v nasprotni smeri. V vsakem primeru je bilo stično ozemlje Italije in Ilirika vključeno v vojaška dogajanja. V 3. st. seje postopoma 4 Kos, Monetary circulation, 1986, 92-132, zlasti 111-132; 244-245; Kos, Ig, 1991; o pomenu, metodologiji raziskovanja in interpretaciji novčnih (zlasti zakladnih) najdb tudi Kos, Leksikon, 1997,154-158; 374-377; Kos, Interpretacija, 1997, 107-112; Kos, Construction and abandonment, 2012,266-267; 291-292. O ptujski zakladni najdbi srebrnih prstanov H orvat - M ilič - T omanič-Jevremov, Hortfund, 2001, zlasti 323-325. 5 A NS1,76-78; nazadnje CIL X V II/4 ,109-132 (str. 55-70: cesta Emona ~ Celeia - Poetovio).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

izoblikovalo vojaško pomembno in izpostavljeno območje, ki je povezovalo vzhodni in zahodni del cesarstva. Raztezalo se je od severovzhodne Italije do jugovzhodne Panonije in severnega dela Zgornje Mezije. Na tem področju so med državljanskimi vojnami že v 3., še bolj izrazito pa v 4. st., potekali najtežji vojaški spopadi. Znotraj tega ozemlja je imelo posebej izpostavljeno vlogo območje prehodov čez Julijske Alpe, ki je v 4. st. postalo notranja strateška meja za varstvo Italije. Pomen stičnega območja med Italijo in Ilirikom je prišel do izraza tudi zaradi velikega vojaškega potenciala v podonavsko-balkanskih provincah. Zlasti panonske in mezijske legije so v obdobju vojaških cesarjev pogosto oklicale svoje pretendente za vladarje, saj so v polstoletnem obdobju od nastopa Maksimina Tračana do nastopa Dioklecijana postavile na prestol najmanj 11 cesarjev.6 Prav tako so vojaške enote iz Podonavja odigrale pomembno vlogo v velikih zunanjih vojnah, kot so bile vojne proti Gotom, zlasti pa proti Perziji v letih 260 (Valerijan)7 in 282/283 (Prob in Kar).8

1. Državljanske vojne in barbarski vpadi na stičnem območju med Italijo ter srednjim Podonavjem in Balkanom Maksimin Tračan, ki je prevzel oblast spomladi 235, je bil prvi vojaški cesar v ožjem pomenu besede: izhajal je z balkansko-podonavskega območja (iz Trakije ali sosednje Spodnje Mezije), verjetno iz vojaške ali veteranske družine, ki se je dvignila v viteški stan. Kotpraefectus tironibus in limite Rhenano, 6 Šašel, Opera, 1992,180-183; 188 (11 oklicanih cesarjev, v treh primerih je bila njihova vlada zelo kratka); KtENAST, Kaisertabelle, 2004,183-263. Poleg vladarjev, kijih navaja Šašel, bi glede na območje cesarskega oklica pogojno spadala v to skupino tudi Pacatianus (248: Panonija, Mezija) in Septimius (271 ali 272: Dalmacija). 7 V Valerijanovi armadi, ki jo je 260 porazil Šapur I., so se bojevale enote iz podonavskih provinc. Po napisu izNaqš-i-Ru$tema (t. i. Resgestae divi Saporis; gl. H onigmann - M aricq , Recherches, 1952,13-15), kije bil sestavljen na podlagi zaslišanja rimskih vojnih ujetnikov, so v pohodu sodelovale enote z renske meje (Germanija), iz provinc rimskega Podonavja (Rccija, Norik, Dacija, Panonija, Mezija in Trakija), z italskega območja pa enote iz Istre (!). V na­ daljevanju se omenjajo enote iz vzhodnih provinc, med zahodnimi pa nastopajo samo enote iz Mavretanije in Španije. Opis poražene rimske vojske ne omenja enot iz galskih provinc in Britanije, med provincami se ne omenjajo tudi Dalmacija, Makedonija in Ahaja (Resgestae divi Saporis, v. 20-23 grške verzije; B ratož, Zgodovina 1, 2007, 325). Angleški prevod perzijske­ ga napisa in 13. Sibilinske prerokbe o rimsko-perzijski vojni prinaša H ekster , Rome, 2008, 110-114, nemški prevod pa Sommer , Soldatenkaiser, 2010, 49-50). O vojaških enotah v Istri (vojna mornarica, vojaški oddelki?) je zelo malo znanega (gl. Šašel, Opera, 1992, 489-492; med 29 vojaškimi napisi sta samo dva iz 3. st.; prim. Pavan, DallAdriatico, 1991, 182-183; 193). * Eutropius 9,17, 3. Priprave na pohod proti Perziji 283 so potekale na območju Sirmija, kar kaže na ključen pomen obdonavske armade v tej vojni.

Zbirka ZČ/46

za urjenje novih vojaških enot iz Panonije in Ilirika zadolžen oficir na renski meji, je izvedel vojaški udar in zasedel cesarski prestol.9 Kot cesarje pokazal vojaško nadarjenost v dveh obmejnih vojnah: najprej je porazil Germane, nato seje premaknil v srednje Podonavje, kjer seje uspešno bojeval proti Sarmatom in Dačanom. Vladar se je posvečal predvsem krepitvi vojske; z množičnim rekrutiranjem (kar dvakrat v sami Italiji) je povečal njeno moč, z dvigom vojaških plač in nagradami pa je utrdil svojo priljubljenost. Krepitvi obrambne sposobnosti države je služila tudi njegova skrb za obnovo cest, kot kaže miljnik iz bližine Brestanice, več napisov z območja Norika, Panonije in Dalmacije, na bližnjem italskem ozemlju pa iz Akvileje.10 Podpiranje vojske je temeljilo na brezobzirnem fiskalizmu, s poseganjem v zasebno premoženje ter s hudim pritiskom na senatorski stan. Cesarjeva politika trde roke je izzvala upor, ki je izhajal iz senatskih krogov, najprej (v januarju 238) v Afriki, zatem v Rimu, kjer je senat razglasil cesarja za državnega sovražnika in ustanovil odbor 20 konzularov (vigintiviri rei publicae curandae) z nalogo, da organizira obrambo ob pričakovanem cesarjevem pohodu proti Italiji. Njegova voditelja, Pupiena (Pupienus, tudi Maximus) in Balbina (Balbinns),)& senat oklical za cesarja. Upor v Afriki je bil po treh tednih zadušen v krvi, podobna usoda je pretila upornikom v Italiji.11 V pričakovanju vojne, ki je bila neizogibna, je bil z vojaškega vidika položaj senatske strani skorajda brezupen. MaksiminTračan, ki seje tedaj zadrževal v Sirmiju, seje odločil za takojšen pohod proti Italiji: kot predhodnico je poslal najbolj zanesljive panonske od­ delke, da bi zasedli strateške točke, nato je odrinil sam z glavnino vojske, ki 9 Izbor novejših študij o Maksiminovi vladi in državljanski vojni 238: D ietz , Senatus, 1980, zlasti 314-347; L ippold , Kommentar, 1991; B randt , Kommentar, 1996, 68-104 (ovre­ dnotenje virov); B recht, Reichskrise, 1999, 109-130 (analiza bizantinskih virov); Kienast, Kaisertabelle, 2004, 183-194 (kronološko-prozopografski prikaz); D rinkvvater, Maximinus to Diocletian, 2005,28-33; H uttner , Maximinus-Aemilianus, 2008; H aegemans, Authority, 2010. O Maksiminovem pohodu proti Italiji in 'oglejski vojni' Šašel Kos, Zgodovinska podo­ ba, 1986, 412-433; Šašel, Opera, 1992, 648-660; Strobel, Aguileia, 2003, 252-263 (vsi s podrobno literaturo). 10 H aegemans, Autbority, 2010, 69-78. RINM S 180 (miljnik iz bližine Brestanice na južnem bregu Save izleta 236 z oznako razdalje 35 milj/52 km od Celeje, z omembo napisov iz Norika). Za območje Dalmacije gl. ILJug 1012; 1022; 2966; 2969; 2976; 2977; 2989; 2995; za območje jugozahodne Panonije A lj 602; 604. Cesar nastopa na štirih napisih iz Akvileje kot »obnovitelj in ustanovitelj (mesta) Akvilejcev« (Aguileiensium restitutor et conditor)\ obnoviti je dal odsek ceste od mesta proti zahodu (ViaAnnia\ Inscr. Aq 2892a.b ter 2894a.b) in cestni odsek proti vzhodu »od mestnih vrat do mostu« čez Sočo pri Maj niči ali (verjetneje) pri Ronkih (Via Gemina; Inscr.Aq 2893a.b; gl. tudi L ettich , Itinerari, 2003, 80-82; W itschel , Meilensteine, 2002,382-383, št. 6-7; 387-388, št. 5). Dela so opravili italski rekruti. O vprašanju poimenovanja in identifikacije cestnih odsekov Šašel, Opera, 1992,592-593. Med večje gradnje nevojaškega značaja spadajo obsežna obnovitvena dela v amfiteatru v Virunu, ki jih dokumentira napis v čast Maksimina Tračana in njegovega sina (z datumom 15. maj 237). P iccottini , Virunum, 2002, 127 (sl. 18); 128. 11 H aegemans, Authority, 2010,113-195.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

so jo spremljali zavezniški germanski oddelki. Zaradi velikega števila vozov, na katerih so prevažali poleg hrane tudi veliko količino vojaškega materiala vključno s težko oborožitvijo za obleganje mest, je bil pohod počasnejši.12 Po glavni cestni povezavi iz Sirmija na zahod, ki je vodila vzdolž Drave, nato pa prek Petovione in Celeje, je cesarska vojska na območju Trojan dosegla mejo Italije. C esar je v svetišču na meji z Italijo opravil žrtvovanje za srečen izid pohoda,13 nato je zavaroval območje pohoda ter razporedil vojaške enote v bojni red, tako d a je postavil pratež na sredino, zavezniško germansko konjenico pa na najbolj izpostavljeno čelo. V taki ureditvi (agmen quadraturn) je cesarska armada po spustu v ravnino prišla do Emone.14 Prihod cesarske vojske je sprožil paniko med prebivalstvom. Prebivalci ob zahodni meji Zgornje Panonije in v jugovzhodnem Noriku, ki so se opredelili za senatsko stran, so v takem razpoloženju zakopavali denar in se umikali pred prihajajočo vojsko, ki je od konca februaija do začetka aprila prekoračila skoraj 500 km dolgo pot od Sirmija do Emone.Tako ravnanje dokumentirajo tri zakladne najdbe na panonsko-noriškem območju (Sejanci, Spodnja Hajdina pri Ptuju ter Leskovec pri Pragerskem) in dve na italskem ozemlju (Postojna in Repentabor). Ker sta zlasti zadnji dve najdbi oddaljeni od glavne cestne povezave (Petoviona, Celeja, Emona, Hrušica, Akvileja), je upravičen sklep, da panično razpoloženje ni zajelo le krajev ob prometni vpadnici v Italijo (Spodnja Hajdina, Leskovec), temveč tudi v njenem širšem zaledju (Sejanci, Postojna, Repentabor).15 Takoj ob prihodu na italska tla je Maksiminova vojska naletela na težave. Italska mesta so sledila poveljem obeh senatskih cesarjev in senatskega odbora za obrambo, po katerih naj bi cesarsko armado zaustavili tako, da bi prebivalci tega območja (provinciales) utrdili obrambo mest in pripravili zaloge hrane za čas obleganja, ob tem pa popolnoma izpraznili podeželje, da se nasprotnik ne bi mogel oskrbovati. Poleg tega je bilo ustanovljeno poveljstvo za strateško zaščito severovzhodne meje Italije, istočasno so v severni Italiji mobilizirali sile in zbirali orožje.16 Meščani Emone, prvega mesta Italije, ki je bilo na udaru 12 Herodianos 7, 8, 10 (z omembo mechanatin polemika organa). 11 Herodianova omemba cesarjevega žrtvovanja na meji Italije (7, 12, 8) kaže na obstoj svetišča na strateško izpostavljenem mejnem sektorju, kakršna se omenjajo sporadično tudi drugod na višinskih prehodih. Šašel Kos, Divinities, 1999, 20-22; prim. D uval, Aureafulmina, 1996, 100-106. 14 Bojno razporeditev opisuje Herodianos 8, 1, 1-3 (Šašel Kos, Zgodovinska podoba, 1986, 414-417), le omenjajo tudi H A , Maximiniduo 2 1 ,1 (... tjuadrato agmine Emonam venit). L ippold , Kommentar, 1991, 544-546. H aegemans, Authoritp, 2010, 197-199 (z oceno, deje bil pohod hitro in slabo pripravljen). 15 FMRS11, 91/2 (Postojna); II, 408 (Slovenska Bistrica, Leskovec); II, 434/13 (Ptuj, Spodnja Hajdina); II, 454 (Kostanj, Sejanci). Kos, Monetary Circulaiton, 1986,112-113 (Re­ pentabor); 126-127; 245. 16 H A , Maximus et Balbinus 10,1-3 (Brandt , Kommentar, 1996,186 • 188); Šašel - P e­ tru , Clauslra, 1971,23 (št. 5 = Inscr.Aq 266); Šašel Kos, Zgodovinska podoba, 1986,428-429.

Zbirka Z č / 46

sovražne armade, so poskrili ali uničili vire za preživljanje ter se umaknili iz mesta, ki so ga pred tem poškodovali do take mere, da ni omogočalo nasprotni strani nobene koristi. Vojska MaksiminaTračana je naletela na »... mesto brez ljudi... vsi prebivalci so zbežali, potem ko so zažgali vrata svetile in hiš. Vse, karje bilo v mestu in na poljih, so deloma odnesli, deloma zažgali, da ni ostalo hrane niti za vprežno živino niti za ljudi.« Emona je bila tako razdejana, daje omogočala le prenočevanje na odprtem. Medtem ko naj bi množičen pobeg prebivalstva sovražnega mesta navdal cesarja z optimizmom, je v vojski zaradi lakote zavla­ dalo nezadovoljstvo, ki pa gaje cesarju uspelo pomiriti.17Najverjetneje takoj po prihodu v Emono je cesar poslal proti Akvileji predhodnico iz panonskih legij, da bi hitro zavzela mesto. Da ta prvi poskus ni uspel, je bil cesar obveščen med pohodom osrednje armadne skupine proti Akvileji. Zatem je prek poslanstva zahteval predajo mesta, v primeru zavrnitve pa zagrozil z njegovim popolnim uničenjem. Po odločnem nastopu vodstva obrambe in po ugodni napovedi haruspikov, da bo obramba zaradi podpore lokalnega božanstva Belena (Belenus) premagala cesarsko vojsko, je Akvileja zavrnila cesarjevo zahtevo. Ko je poslanstvo prineslo cesarju negativen odgovor na njegovo zahtevo, se je ta z vojsko že bližal Soči.18 Po razočaranju, ki gaje vojska doživela v Emoni, je Maksimin nadaljeval pohod čez hribovito ozemlje Julijskih Alp. Tudi ta del po ti je proti pričakovanju potekal brez zapletov, saj je bilo tudi to območje prav tako izpraznjeno. Edino oviro je predstavljala cesta po hriboviti pokrajini od Logatca prek Hrušice do Ajdovščine, ki jo je avtor opisal deloma točno (prostrani gozdovi), deloma pa s pretiravanji, ki bi bolj ustrezala opisu gorske pokrajine (prepadna območja, štrleče skalovje). Čeprav se v virih usoda naselbin na poti, med katerimi je bila najbolj pomembna cestninska postaja Fluvio Frigido (kasnejša Castra), ne omenja, lahko domnevamo, da se je tamkajšnje prebivalstvo poskrilo v gozdove ali se 17 Herodianos 8,1, 4 (Šašel Kos, Zgodovinska podoba, 1986, 417). Vsebinsko identično H A, Maximini duo 21, 5 (plerigue sane dicunt ipsam Emonam vacuam et desertam inventam esse a Maximino... [Mnogi poročajo, daje Maksimin našel Emono prazno in zapuščeno...]. Kasneje (31, 3) navaja med znamenji Maksiminove bližnje smrti množični prihod volkov v mesto, ki je bilo ob Maksiminovem prihodu prazno: Lupi quingenti simul ingressi sunt in eam urbem in quam se Maximinus contulerat;plerique dicunt Emonam, aliiArchimeam, certe quae deserta a civibus venienti Maximino patuit. [Petsto volkov je naenkrat vdrlo v mesto, v katerem se je zadržal Maksimin, po govoricah enih v Emono, po govoricah drugih v Arhimeo, gotovo pa v mesto, ki gaje prebivalstvo zapustilo ob Maksiminovem približevanju]. M estiArcbimea in pred tem (28, 8) omenjena Arcia, ki bi jih po teh domišljijskih zapisih mogli iskati v prostoru med Emono in Akvilejo, iz drugih virov nista poznani in veljata za izmišljeni (A lfoldy, Krise, 1989, 449; izčrpno L ippold , Kommentar, 1991, 623). K dogodkom v Emoni Šašel Kos, Zgodovinska podo­ ba, 1986, 428-429; L ippold , Kommentar, 1991,544-547; o njihovih posledicah za urbanizem mesta Vičič , Emona, 2003, 37. 18 Herodianos 8, 3, 1-9; 4, 1. Prehod »čez Alpe« omenja tudi Ioannes Antiochenus, Frg. 169, 7 (CFHB 47, 316-318); prim. H A , Maximini duo 22,1. L ippold , Kommentar, 1991,

552-554.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

pravočasno um aknilo v Akvilejo. Pred prihodom do Akvileje je sledila še ena težka ovira, prehod čez (sicer v viru neimenovano) »precej veliko reko« Sočo 16 milj (pravilneje le 14 milj ali 21 km) pred Akvilejo, ki je v mesecu aprilu zaradi taljenja snega v Alpah ter spomladanskega deževja tako narasla, da je imela hudourni tek. Skladno z načrtom uničevanja vsega, kar bi lahko pripomoglo k cesarjevemu uspehu, so branilci mesta pred prihodom sovražne vojske demon­ tirali in porušili m ost (pri Majnici), ki ga Herodijan opisuje kot pravo gradbeno mojstrovino. Cesar je po nekajdnevnem iskanju rešitve dal zgraditi iz skupaj zvezanih sodov provizoričen most dovolj velike nosilnosti, da je bil mogoč ne le prehod pehote in konjenice, temveč tudi transport vojaške opreme skupaj s težkimi oblegovalnimi stroji.19 Pot od prehoda čez Sočo (Ponte Sontii, dan. M ajnica) do Akvileje je potekala skozi opustela naselja. Cesarska vojska je na pohodu povsem uničila vinograde in sadovnjake, nato pa začela oblegati mesto. Potem ko je Akvileja uspešno odbila napad Maksiminove predhodnice in zavrnila njegovo ponovno zahtevo po predaji, je ostal mestu le še boj na življenje in smrt s številčno močnejšo in v vojnah izkušeno cesarsko armado. Po Herodijanovem poročanju seje mesto na to dobro pripravilo. Akvileja je kot gospodarsko pomembno središče (trgovina, vodni in kopenski promet, od kme­ tijstva zlasti vinogradništvo v bližnji okolici) imela tedaj številčno prebivalstvo, ki so ga sestavljali poleg domačinov tudi tujci (predvsem trgovci), v tedanjem vojnem času pa tudi številni begunci z območja vzhodno od mesta, skozi katero je prodirala cesarska vojska. V pričakovanju vojne so staro in dokaj načeto obzidje iz republikanske dobe, ki je bilo nekoliko ojačano v času germanskega vdora (pred ali okrog 170), obnovili in okrepili. V mestu so nakopičili veliko zalogo živil, poleg tega so si zagotovili zanesljive vodne vire, ki jih je bilo mogoče ob­ noviti iz Nadiže. Senat je za poveljnika obrambe mesta imenoval dva člana sveta 20 konzularov (viginti viri), Krispina (Rutilius Pudens Crispinus) in Menofila (Tullius Menophilus), od katerih je imel prvi za seboj pomembno kariero v vojski in upravi, medtem ko se drugi pred temi dogodki v virih ne omenja. Obrambne sile, ki sta jih imela na razpolago, so sestavljali predvsem zelo motivirani meščani, vendar pa so pri obrambi sodelovali tudi oddelki regularne vojske.20 19 Herodianos 8, 4 ,1 -4 ; H A , M aximini duo 22, 4 -5 (z omembo machinamenta). Sašel Kos, Zgodovinska podoba, 1986,420-423; B ratož , Soča, 2000, 33-35. 20 Herodianos 8, 2, 3 -6 ; na njegovi podlagi loannes Antiochenus, Frg. 169, 8 (CFHB 47, 318). H A , Maximus etBalbinus 12, 2 -3 (... Ipse autem Maximus Aquiltiam idcirco accesserat ut omnia tuta et integra usque adAlpes relinqueret...[... Maksim pa je prišel v Akvilejo, da bi za­ varoval celotno območje do (Julijskih?) Alp ...]). O obeh poveljnikih gl. D ie t z , Senatus, 1980, 210-226 (Rutilius Pudens Crispinus)-, 233-245 {Tuliiut Menophilus)-, Šaše). Kos, Zgodovinska podoba, 1986, 429 (Krispinovo možno sorodstvo z akvilejsko rodbino Caesernii); L ippold , Kommentar, 1991,550-552. Udeležbo regularnih enot potrjuje Ii.srr.Aq 266 (■=AF. 1934,230), na katerem se omenjajo milites agentes inprotensione Aquileia (!) pod poveljstvom dveh oficirjev viteškega ranga. Šašel, Viri/Sources, 1971, št. 5 (z datiranjem n a p e n a pi. bod iz pomladi v poletje; besedno zvezo in protensione moremo razumeti kot varstvo vo,.- A* ga območja s kontrolo

Zbirka ZČ/46

Maksiminovo obleganje Akvileje, ki se na rimskem napisu o Krispinovem imenovanju za poveljnika obrambe označuje kot 'akvilejska vojna' (bellum Aguileiense),21 je bilo kljub izraziti premoči njegove armade neuspešno. Vsa­ kodnevni napadi na obzidje z uporabo oblegovalnih strojev niso omogočili preboja. Obramba, v katero seje vključilo celotno prebivalstvo,je bila izjemno motivirana, poleg tega so uspešno uporabili metalce ognja. Težko oviro za Maksiminovo vojsko je predstavljala tudi reka Nadiža. Senat je medtem odredil blokado vseh cest v severni Italiji in vseh pristanišč, zaradi katere je bila Maksiminova vojska odrezana od kakršnegakoli morebitnega vira pomoči, obenem je bila odrezana od vseh informacij.Tedaj, če ne že prej, so prestopile na senatsko stran tudi ilirske province, tako da pomoč iz Podonavja niti teoretično ni bila mogoča. Zaradi neuspešnega obleganja je cesarski armadi začelo primanjkovati hrane, vojaki so morali ves čas prebivati na prostem, končno je zaradi množice trupel v Nadiži in okužbe zmanjkalo pitne vode. Po najmanj enomesečnem obleganju (maj, junij) sta vojsko tako zelo načela nizka morala in nezadovoljstvo, daje grozil upor, ki gaje cesar preprečil z usmrtitvijo nekaj oficirjev. Senatski cesar Pupien, ki je bil z vojsko v Raveni, od koder je uspešno izvajal blokado Maksiminovih sil, je celo pridobil na svojo stran posamezne enote Maksiminove vojske. Agonijo izčrpane in demoralizirane armade je zaključil upor, v katerem so vojaki pokončali cesarja in njegovega sina, nato njegove najbližje sodelavce, nakar je celotna vojska prisegla zvestobo senatskima cesarjema.22 Zmaga Akvileje v vojni proti Maksiminu je postala podlaga za upodobitev mesta kot zgleda zvestobe rimskemu cesarstvu. Kot tako jo prikazuje relief na oltarju v čast kapitolinske trojice in Marsa, ki je bil postavljen za zdravje in zmago senatskih cesarjev.23 Maksiminov poraz pred Akvilejo in njegov padec že ob prvi preizkušnji v državljanski vojni sta obvarovala Italijo pred državljansko vojno velikih razsežnosti, kakršni sta divjali v letih 69 in 193. nad dostopi); Strobel, Aquileia, 2003, 261; H aegemans, Autbority, 2010, 206. K vprašanju obrambe Akvileje nazadnje R icci, Protendereper protegere, 2014, 240-243. 21 CIL VI, 41229 oziroma A E 1929, 158. 22 Herodianos 8, 4, 5 -8 , 5, 9 (podroben opis; na njegovi podlagi Ioannes Antiochenus, Frg. 169, 8-12: CFHB 47, 318-322); kratek opis z navedbo glavnih epizod prinaša H A , Maximini duo 22, 4-24, 3; H A , Maximus et Balbinus 11, 1-3 (L ippold , Kommentar, 1991, 556-568; B randt , Kommentar, 1996, 193-199). Gl. tudi Strobel, Aguileia, 2003, 261-263; H uttner , Maximinus-Aemilianus, 2008,175-177; H aegemans, Autbority, 2010,203-205 (vsi s izčrpno literaturo). Kronologija dogodkov ni zanesljiva; po predlogih različnih raziskovalcev naj bi potekal Maksiminov pohod od Sirmija do Akvileje okvirno od druge polovice marca do druge polovice aprila ali začetka maja, »akvilejska vojna« pa nato v maju in juniju, najkasneje do začetka julija (prim. D ietz , Senatus, 1980,345-347; L ippold , Kommentar, 1991,186-192; 544-545). 23 Inscr. Aq 266. Relief prikazuje Akvilejo kot klečečo žensko Figuro, nad katero leti orel (aguila) kot mestni simbol. Akvileja steguje roke proti podobi Italije, ki kot okronana ženska Figura sedi na prestolu in drži v rokah žezlo. Z accaria, Dioc/eziano - Dioklecijan, 2005, 97 (s podrobno literaturo).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN IURIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

O bdobje Gordijana III. (238-244) ni pustilo na stičnem ozemlju Italije in Ilirika pom em bnejših sledi,24 prav tako ne vlada Filipa Arabca (244 do jeseni 249), ki je s svojimi silami prešel to ozemlje v času pohodov proti Karpom in G erm anom v srednjem in spodnjem Podonavju (245-247);25 brez razpoznavnih sledi je ostala tudi kratkotrajna uzurpacija vojaškega poveljnika v panonskih in mezijskih provincah Pakatijana spomladi 248.2627Prvi primer, ko bi lahko prišlo do večjih pretresov, je bila državljanska vojna med Decijem in Filipom Arabcem poleti 249. Decij je po vojaškem oklicu v Panoniji z armado iz podonavskih provinc odšel na pohod proti legalnemu cesarju Filipu Arabcu in ga po očitno neoviranem prehodu iz Panonije v Italijo premagal. Po izročilu zahodnih latinskih virov naj bi potekala odločilna bitka pri Veroni, kar je zelo verjetno, po manj zanesljivem poročanju vzhodnih virov pa naj bi prišlo do odločilnega spopada na Balkanu, pri traški ali celo makedonski Beroji. Po tej razlagi naj bi bil Filip z vojsko na poti proti kriznemu žarišču ob spodnji Donavi, ko naj bi ga na čelu armade iz Panonije dohitel Decij in ga premagal v Makedoniji ali Trakiji.2' Ne glede na kraj dogajanja - Verona je bila več kot tisoč kilometrov oddaljena od prve ali druge Beroje - ne moremo s to vojno povezati nobenega pomembnejšega sporočila ali materialne najdbe. Posledica političnega preobrata je bil izbris ali vsaj poškodba zapisa imen cesarja Filipa, njegovega sina in žene na napisih v Pretoriju Latobikov, Akvileji, v istrskih mestih Parenciju in Nezakciju ter v severni

24 Omeniti velja posvetilni napis Jupitru za zdravje Gordijana III., ki gaje dala leta 238 postaviti ugledna viteška družina iz Siscije (A lj 500) in dva napisa iz Varaždinskih Toplic (.Aquae lasae), ki ju je dala v čast tega cesarja in njegove žene postaviti mestna skupnost (Res puhlica Iasorum\ A lj 586; 587). Med istrskimi mesti je posvetilni napis Gordianu III. postavil Nezakcij (Respuhlica Nesactiensium\ Inscr. It. X / l , 672; W itschel , Epigraphic habit, 2006, 383, št. 1). 25 H uttner , Maximinus-Aemilianus, 2008,193-198. Iz Akvileje izhaja zelo poškodovan napis, ki ga je mestna skupnost (Aquileienses) postavila v čast (istoimenskega) sina in presto­ lonaslednika Filipa Arabca (Inscr. Aq 445). Temu cesarju je bil posvečen napis na cesarjevem kipu v Nezakciju (VVitschel , Epigraphic habit, 2006, 383, št. 2). Gl. op. 28. Nekaj napisov iz Akvileje kaže, daje mesto služilo Filipu kot vojaška baza za vojne v Podonavju (prim. R icci, Protendereper protegere, 2014, 243). 26 Zosimus 1, 20, 2 (Paschoud , Zosime 1, 2003, 147); Zonaras 12, 19 (Pinder, 584). G erh a rd t - H artmann , Fasti, 2008,1161. 27 Spopad med Decijem in Filipom postavljajo v Verono naslednji latinski viri: Chronographus anni 354 (Chronica minora I, 147); Aurelius Victor 28, 10; Epitome de Caesaribus 2 8 ,2 ; Eutropius 9 ,3 (komentar v Miiller, 267); Hieronynms, Chronicon a. 251 (GCS 47,218). Drugačno izročilo prinašajo grški viri: medtem ko Zusimos 1, 22, in Zonaras 12, 20 (584) ne omenjata kraja spopada, poroča loannes Antiochenus, Fig. 172 (CFH B 47, 328), daje bitka potekala pri kraju Beroe. Ime bi se lahko nanašalo na tr^čansko ali makedonsko Berojo, morda pa gre za napačen grški zapis imena Verona. Gl. podrobno B recht , Reichskrise, 1999, 160; 169; pregledno H uttner , Maximinm-Aemilianm, 20 0 8 ,2 0 2 203; G erh a rd t - H artmann , Fasti, 2008,1162.

Zbirka ZČ/46

Dalmaciji.28 Pomembnejših sledi tudi ni pustila vlada cesarjev Decija (od jeseni 249 do junija 251) inTrebonijana Gala (251-253), ki sta ta prostor prešla med pohodom na vojno proti Gotom ob spodnji Donavi oziroma med pohodom s tamkajšnjega bojišča v Rim.29 Na bližnjem območju Zgornje Panonije se na vlado teh dveh cesarjev nanašata posvetilni napis iz Andavtonije v čast cesarja Decija in njegove žene ter miljnik iz dobe Trebonijana Gala in njegovega sina Voluzijana z upravnega območja Siscije.30 Naslednja državljanska vojna je štiri leta kasneje potekala na podoben način in v podobnem prostorskem okviru. Emilijan (Aemilianus), vojaški poveljnik v panonskih in mezijskih provincah z nalogo, da varuje mejo pred Goti, ki ga je vojska v Meziji poleti 253 oklicala za cesarja, je z armado iz podonavskih provinc prodiral proti Trebonijanu Galu v Italijo in ga porazil pri Interamni severno od Rima.31 Emilijanov pohod v Italijo je verjetno zgodovinsko ozadje zakladne najdbe na Gračiču pri Slovenski Bistrici ob cestni povezavi Petoviona-Celeja, prav tako zakladne najdbe v kraju Tentschach-Stenice južno od Celovca.32 Kot v primeru Maksiminovega pohoda 15 let pred tem je tudi Emilijanov pohod vplival na ravnanje prebivalstva ne le v neposredni bližini ceste proti Italiji, temveč tudi v širšem sosedstvu, če sodimo po zakladni najdbi iz Koroške. Med redkimi viri, ki osvedjujejo Emilijanovo kratkotrajno vlado (približno od avgusta do oktobra 253), velja omeniti posvetilni napis cesarju in njegovi ženi, ki gaje dal postaviti mestni svet Tergesta.33 Tedanji vojaški poveljnik v Reciji in Noriku Valerijan, ki ga je vojska ob Renu in zgornji Donavi oklicala za cesaija, se je približeval z vojaškimi enotami iz Galije in Germanije, da bi podprl Trebonijana Gala. Prej kot je prišlo do spopada, so Emilijanovi vojaki po komaj trimesečni vladi pokončali cesaija, prešli na Valerijanovo stran in s tem preprečili izbruh nove državljanske vojne. Kot vsi vojaški cesarji pred njim je tudi Valerijan svojega sina Galiena razglasil za sovladarja, pri čemer mu je prepustil vladanje na Zahodu.34 28 Brisanje napisov v čast Filipa po Decijevi zmagi: ILS1 1, 126 in 133 (Praetorium Latobicorum)\ Inscr.Aq 445 (= L ettich , Itinerari, 2003, 77); Inscr. It. X /2, 216 (Parentiuni)\ Inscr. It. X /l, 673 (Nesactium)-, ILJug 161 (napis iz leta 247/248, ki gaje dal postaviti upravnik rudnikov pri dan. Ljubiji v severozahodni Bosni). 29 Germani I, 40-62 (viri za vojne proti Germanom v času Decija in Trebonijana Gala). 30 A lj 477-478 (posvetilna napisa mestnega sveta Andavtonije v čast Deciju in njegovi ženi iz leta 250; Šašel, Opera, 1992, 580; 582); A lj 605 (miljnik iz dobe cesarja Trebonijana Gala na upravnem območju Siscije). 31 Eutropius 9,5 (komentar v Miiller, 268-269); Aurelius Victor 31,2; Epitome de Caesaribus 31,1; Hieronymus, Chronicon a. 254 (GCS 47,219); Zosimos 1,28 (Paschoud, Zosime I, 2003,26-27; 152, op. 56); Zonaras 12,21 (Pinder, 589-591); izčrpno predstavitev bizantinskih virov prinaša B recht , Reichkrise, 1999, 223-230. H uttner , Maxitninus-Aemilianus, 2008, 216-217; G erhardt - H artmann , Fasti, 2008,1162. 32 FMRS1II, 381; Kos, Monetary circulation, 1986,114; 129. 33 Inscr. It. X/4, 26 (posvetitev je odredil ordo Tergestinorum); W itschel , Epigraphic habit, 2006, 383, št. 7. 34 G oltz - H artmann , Valerianus und Ga/lienus, 2008, 223—231; G eiger , Gallienus,

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Z a razdobje od 253 do nastopa samostojne Galienove vlade 260 je slika, ki jo posredujejo literarni viri, izredno fragmentarna, pa tudi interpretacija zakladnih najdb ni zanesljiva. Za leto 254 navajajo viri vpad Markomanov v Panonijo, okvirno v istem času so barbarska ljudstva z območja Podonavja vdrla čez mejo in oplenila del Italije in Ilirika, ne da bi naletela na kakršnokoli oviro. Galienu je uspelo, da je z večkratnimi vojaškimi zmagami v letih 254-256 zau­ stavil prodor barbarskih skupin.35 S premaganim ljudstvom je sklenil pogodbo {foedus iniguum) in mu —ob izročitvi markomanske princese, ki naj bi kot talka postala cesarjeva konkubina —dovolil naselitev na ozemlju Zgornje Panonije. Zatem je usmeril vojaške pohode proti Jazigom, Karpom in Roksolanom na območju Dacije.36 Pri tem ostaja zaradi nejasnega izročila v literarnih virih nerešeno vprašanje markomanskega vdora prek Panonije v Italijo vse do Ravene: del raziskovalcev ga sprejema, drugi ga enačijo z alamanskim vdorom do Ra­ vene v letih 259/260.37 S tem vpadom bi lahko povezali zakladni najdbi v kraju Adriach (severno od Flavije Solve) in v Dolnjih Ponikvah v bližini Trebnjega. Najdbi nista mogli biti zakopani dosti po letu 254, iz katerega izhajajo najmlajši novci.38 V zadnjem obdobju skupne vlade Valerijana in Galiena (259-260) so vpadli Sarmati in Roksolani v Panonijo. Če sodimo po zakladnih najdbah v Prekmurju (Krog,Trnje in Beltinci, poleg ene, ki ni locirana), je ta vdor močno prizadel ozemlje današnje severovzhodne Slovenije. Najdba novcev iz tega časa na Brinjevi gori nad Zrečami kaže, daje ta vpad povzročil umik prebivalstva iz nižine v utrjena hribovska naselja.39 2013, 82-84. 35 Zosimos 1, 29, 2 -3 (vdor Markomanov in Gotov; slednji so prodrli v Makedonijo in Grčijo, oblegali Solun in ogrozili Atene, kjer so hitro obnovili mestno obzidje; vdor na Pelo­ ponez so poskušali zaustaviti z izgradnjo zidu čez korintsko ožino); 1, 30, 2; 1, 31,1. 34 Aurelius Victor 33, 6; Epitome de Caesaribus 33, 1 (z napačno oznako pogodbe kot odstopa rimskega ozemlja Markomanom); H A , Gallieni duo 21, 3; Tyranni triginta 3, 4. Med grškimi pisci omenja markomanski vpad v času Valerijana Zosimos 1, 29, 2 (brez jasne pro­ storske oznake; gl. tudi 1, 30, 2; 1, 31, 1); istočasni (?) vpad Kvadov in Sarmatov v Panonijo omenjata Eutropius 9, 8, 2 in Orosius 7, 22, 7. Germani 1, 62—80; 118-114 (viri o Galienovih vojnah z Germani). G oltz - H artmann , Valerianus und Ga/lienus, 2008, 228-239; G oltz , Volker, 2008,449-450; G eiger , Gallienus, 2013, 86-87. 37 Eutropius 9, 7 je s poročilom o germanskem prodoru do Ravene (Germani Ravennam mque venerani) edini pisec, ki jasno ločuje ta vdor od kasnejšega alamanskega vdora v Italijo (Eutropius 9, 8, 2; Miiller, 269-270). Historičnost tega vdora zagovarja D e B lois, Gallienus, 1976,4 in 34 (markomanska vpada 254 in 258; po drugem vpadu Galicnova pogodba z Markomani); podobno L otter , Premiki, 2 0 0 5 ,3 9 -4 0 ; 187, op. 159. Prim. B leckmann , Reichskrise, 1992,186-188. 38 Kos, Monetary circulation, 1986,115-116; 129-130; za najdbo v Ponikvah gl. FMRS1 I, 223/2. 39 Kos, Monetary circulation, 1986, 116-119; 130; 208-209. FM RS1II, 459 (Beltinci), 462 ( Trnje); 466 (Krog pri Murski Soboti; velika najdba, 2290 novcev); 467/2 (manjša najdba, ki ni locirana). O naselbini na Brinjevi gori nad Zrečami C ic i .fnečki, Hbhenbefestigungen, 1987, 67-68. O Galienovih vojnah s Sarmati in Roksolani ter o sočasnih uzurpacijah Ingenua

Zbirka ZC/46

Obdobje samostojne vlade Galiena (260-268) in Klavdija Gotskega (268270) na stičnem ozemlju Italije in Ilirika osvedjujejo redka in nejasna poročila antičnih avtorjev, ki jih je težko povezati v kronološko in vsebinsko jasno podobo dogodkov.40Na samem začetku Galienove samostojne vlade, neposredno po padcu Valerijana v ujetništvo (poleti 260), se je v Sirmiju oklical za cesarja Ingenuus, upravnik obeh panonskih in obeh mezijskih provinc in s tem - tako kot njegovi predhodniki Pakatijan, Decij in Emilijan - poveljnik vojaških sil srednjega in spodnjega Podonavja. Galien je z renske meje pohitel proti uzurpatorju z oddelki germanskih, italskih, afriških in britanskih legij ter z elitnimi konjeniškimi eno­ tami pod poveljstvom njegovega najbolj sposobnega generala Avreola (Aureolus). Glede na vojaške napise iz tega časa so bila pred odločilnim spopadom verjetna Galienova strateška izhodišča panonski mesti Poetovio in Sirmium ter Lychnidns (dan. Ohrid) v Makedoniji.41 Galienovi zmagi v bitki pri Mursi ali v njeni bližini je sledilo maščevanje cesarjeve vojske, ki sojo sestavljale večinoma legije z renske meje, nad poraženimi panonskimi in mezijskimi enotami, pa tudi nad civilnim prebivalstvom. Po poročanju medsebojno neodvisnih (zahodnih in vzhodnih) virov naj bi represalije dobile obliko genocida, ki ga cesar ni mogel preprečiti.42 Del vojske padlega uzurpatoija,ki seje po porazu rešil, seje zatekel k Regalijanu, upravniku Zgornje Panonije. Ta se je namreč v času vojne med Galienom in Ingenuom po uspešni vojni proti Sarmatom in Roksolanom oklical za vladarja s središčem v Karnuntu. Galien je brez težav v nedoločljivem kraju (verjetno v bližini Karnunta) premagal vojaško šibkega uzurpatorja in pred koncem leta 260 vzpostavil svojo oblast na območju podonavskih provinc.43 in Regaliana v Panoniji D emo, Munzfunde aus der Zeit Gallienus, 1983, 318-319 (na podlagi analize vrste zakladnih najdb iz Slavonije); B leckmann, Reichskrise, 1992, 237-241; G oltz - H artmann , Valerianus und Gallienus, 2008, 262-265 (z izčrpno bibliografijo); G eiger, Gallienus, 2013, 87-88. 40 Gl. Kuhoff, Herrschertum, 1979,23-26; 34-35; H alfmann , Itinera, 1986,237-239; Šašel, Opera, 360-378; Paschoud, Zosime 1,2003,156, op. 6 4 -1 6 6 , op. 75; G oltz - H art­ mann , Valerianus und Gallienus, 2008, 262-295; G eiger , Gallienus, 2013, 96-120. 41 A lj 313-315 (napisi iz Petovione); ILS 546 (posvetilni napis Galienu iz Sirmija z omembo veksilacij germanskih in britanskih legij); ILJug 1234 (napis podobne vsebine iz Lihnida, v globokem zaledju kriznega žarišča v Panoniji; tamkajšnje enote so verjetno skrbele tudi za zaščito pred barbarskimi vdori v Grčijo). 42 Aurelius Victor 33,1-2; Eutropius 9,8,1; H A , Tyranni triginta 9 ,1 -6 (uzurpatorja naj bi oklicale najprej mezijske legije); Polemius Silvius, Laterculus 1, 45 (Chronica minora I, 521); Orosius 7, 22, 10 (z napačno obliko imena Genuus)', Petrus Patricius, Frg. 162-163 (Excerpta de sententiis, 265); Zonaras 12, 24 (Pinder, 597; Ingenua naj bi oklicale mezijske legije). Izbor novejše literature: Šašel, Opera, 1992, 371-374; B leckmann, Reichskrise, 1992, 237—241; B recht, Reichskrise, 1999,264-267; 284; Paschoud, Commentaire, 2011,88-91; G erhardt - H artmann , Rasti, 2008,1162-1163 (s podrobnim navajanjem različnih mnenj o provincah pod njegovo upravo); G eiger, Gallienus, 2013,103-105. 43 Aurelius Victor 33, 2; Eutropius 9, 8, 1; Epitome de Caesaribus 32, 3; H A , Tyranni triginta 10,1; Polemius Silvius, Laterculus 45 (Chronica minora 1,521; kot kraj uzurpacije navaja Sirmij). V vzhodnih virih se ne omenja. G erhardt - H artmann , Rasti, 2008,1163; G eiger,

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Vojna proti obema uzurpatorjema v Iliriku je oslabila obmejno obram­ bo. V Podonavju so take razmere izrabili Kvadi in Sarmati za ponoven vdor v Panonijo.4445Galienovo zadrževanje v Podonavju v drugi polovici leta 260 je izrabila skupina Alamanov, ki je plenila po Galiji in nato vdrla v Italijo.43 Samo Orožij in Hieronim omenjata pohod neimenovane germanske skupine {Germani, verjetno Alamanni in njim sorodni luthungi), ki je prek Recije in N orika vdrla do srednje Italije, ena skupina Alamanov pa je vdrla v severno Italijo s severozahodne strani. Po prihodu na italska da so se napadalci razde­ lili v plenilne skupine. V Rimu je senat ob cesarjevi odsotnosti v strahu pred obleganjem v paničnem razpoloženju odredil obrambne priprave.46 Ker skopi viri ne prinašajo kronoloških podatkov, poleg tega ne prinašajo objektivne slike dogodkov, je njihova časovna in prostorska rekonstrukcija nezanesljiva.47 Med kasnejšimi viri omenja Gregor Tourski vdor Alamanov v južno Galijo, ki sojih Rimljani pri Arlesu {Arelate) porazili.48 Galien, ki je zaključil medtem vojno v Podonavju, je prihitel z armado v severno Italijo, da bi zavrnil napadalce. V času njegovega prihajanja so se Jutungi in z njimi povezani Semnoni z velikim plenom v zimskem času premaknili čez Alpe v Recijo, kjer jih je aprila 261 pri Avgusti Vindelikov (dan. Augsburgu) premagala lokalna vojska, sestavljena iz oddelkov matične province {militesprovinciae Raetiae) in oddelkov iz sosednjih germanskih provinc (Germaniciani) pod poveljstvom provincialnega namestnika. Napis o rimski zmagi omenja, da je bilo ob tem osvobojenih iz barbarskega ujetništva »več tisoč italskih vojnih ujetnikov«.49*Veliko skupino Alamanov, ki je ostala v Italiji, je Galien medtem porazil v bitki pri Mediolanu.so Ko je v letu 261 vzhodni uzurpator Makrijan poskušal razširiti svojo oblast na Balkan in v srednje Podonavje, ga je Galienov vojskovodja Avreol na čelu oddelkov iz britanskih, germanskih in afriških provinc po pohodu iz severne

Gailienus, 2013, 105-107. 44 Eutropius 9, 8 , 2 (Pannonia a Sarmatis Quadisquepopulata)-, Hicronymus, Chronicon a. 263 (GCS 47, 220-2211); Orosius 7, 22, 7; prim. Iordanes, Romana 287. Paschoud, Commentaire, 2011, 84-86. 45 Aurelius Victor 33,3 (B ird , Commentary, 1994,134); Eutropius 9, 8,2; Hieronymus, Chronicon a. 263 (GCS 47, 220 k). 44 Orosius 7, 22, 7; Hieronymus, Chronicon a. 262 (GCS 47, 220 i); Zosimus 1, 37, 2 (priprave na obrambo v Rimu). 47 Prim. v tem oziru poročilo o »izgubi Recije« in opustošenju Norika in Panonije v Panegyrici Latini 8 (5), 10,2 (... amina Raetia, Noricum Pannoniaegue uastalae; N ixon - R odgers, Patiegyrici, 1994, 123-124). Govornik je šel v prikazu katastrofe treh obdonavskih provinc predaleč, saj numizmatične raziskave ne potrjujejo predstave o pustošenju Recije v tem času (Kos, Suh principe Gallieno, 1995; G eiger, Gailienus, 2013, 32 33). 48 Gregorius Turonensis, Historiae 1, 32. 49 AE 1993,1231. G eiger, Gailienus, 2013,114-120. 80 Zonaras 12, 24 (Pinder, 596: v duhu velikega pretiravanja naj bi . c.-ur v, manjšo vojsko premagal 300.000 (!) Alamanov). G eiger, Gailienus, 111-114.

Zbirka ZČ /46

Italije na vzhodni Balkan porazil v bitki pri Serdiki (bellum Serdicense).S152V kontekst teh dogodkov moramo postaviti fragmentaren napis iz Petovione, na katerem se omenjajo veksilacije štirih panonskih legij pod poveljstvom oficirja viteškega ranga (dux).Si O vzrokih za njihovo zadrževanje v jugozahodni Panoniji lahko le ugibamo (zavarovanje poti v Italijo, boj proti samooklicanim cesarjem), prav tako ni jasna njihova opredelitev v kar treh vojnah proti uzurpatorjem, ki so pretresle Panonijo. Ce sodimo po literarnih virih, ki omenjajo Galienovo izredno krvavo maščevanje nad vojaki in civilnim prebivalstvom v Panoniji in Meziji po zmagi nad Ingenuom ter o prestopu panonskih enot na Makrijanovo stran, bi mogli soditi, da so se panonski oddelki morda že v prvi, zanesljivo pa v tretji vojni bojevali na strani samozvanca.53 Galien, ki se je v naslednjih letih večinoma zadrževal v Italiji in na Zahodu, je zanesljivo vojaško posegel na Balkan v zadnjem letu svoje vlade, leta 268. V zmagoviti bitki pri Naisu (ali pri reki Nestos?) je zaustavil plenitve Gotov in Herulov na območju vzhodnega in srednjega Balkana,54vendar seje moral zaradi Avreolove uzurpacije v Mediolanu hitro vrniti v severno Italijo, kjer je pri obleganju upornega poveljnika padel kot žrtev oficirske zarote. Novčne najdbe iz tega vojaško zelo razgibanega časa, ki bi jih mogli postaviti v zvezo z vojnimi pohodi čez današnje slovensko ozemlje v letih 260, 261 in 268, niso poznane. Iz obdobja skupne vlade Valerijana in Galiena sta se ohranila posvetilni napis v čast Valerijana v Emoni z začetka njegove vlade ter miljnik iz Ormoža iz leta 257, na katerem se omenja obnova ceste od Petovione proti Ormožu. Iz časa Galienove samostojne vlade sta se ohranila dva posvetilna napisa v Akvileji, eden v čast cesarja, drugi v čast njegove žene Salonine.55 Verjetno spada v Galienovo dobo nekaj nagrobnikov vojakov legije X III Gemina, ki je imela sicer svoj stalni tabor v Daciji. Posamezne enote te legije so bile razporejene 51 H A, Galieni duo 2, 1; 2, 5; Tyranni triginta 11, 2; 12, 13; Zonaras 12, 24 (Pinder, 599); ILJug 272 (nagrobnik dveh oficirjev iz Sirmija z enkratno omembo bellum Serdicense). Temeljnega pomena Sašel, Opera, 373-378; gl. tudi D emo, Munzfunde aus der Zeit Gailienus, 1983,319-320; B leckmann, Reichskrise, 1992,254; novejša literatura v G oltz - H artmann , Valerianus undGailienus, 2008,261 (op. 199); Paschoud, Commentaire, 2011,98-114; G eiger, Gailienus, 2013,120-124. 52 A lj 362. Gre za oddelke štirih legij, po dveh iz Zgornje in Spodnje Panonije: XGem i­ na (Vindobona), X IV Gemina (Carnuntum), IAdiutrix (Brigetio) in IIAdiutrix (Aquincum) pod poveljstvom Ajlija Paterniana (?). Gl. P L R E 1 ,670 (Aelius Paternianus 2); o legijah P ollard - Berry, Legionen, 2013,186-197. 53 H A, Tyranni triginta 9 ,3 -9 (Ingenuus); Zonaras 12,24 (Pinder, 599; panonski oddelki v Makrianovih vrstah). Paschoud, Commentaire, 2011, 86-88. 54 H A, Gallieni duo 13, 6-9; Zosimos 1, 40, 1; Zonaras 12, 24 (Pinder, 596). G oltz H artmann , Valerianus und Gailienus, 2008, 286-287; G eiger, Gailienus, 2013, 145-151. 55 ILJug 1083 (fragment posvetilnega napisa iz Emone z začetka Valerijanove vlade); ILJug 361 (miljnik iz Ormoža izleta 257); Inscr.Aq 446-447 (akvilejska napisa, ki ju je posvetil Licinius Diocletianus; PLRE 1, 253); VVitschel , Epigraphic habit, 2006,383, št. 10 (posvetilni napis Galienu iz let 255/256 v Čedadu/For«/« Iulii); št. 12-13 (napisa iz Akvileje).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

v podonavskih provincah (zlasti v Panoniji), pa tudi v Emoni in na strateško pom em bnem območju prom etnih povezav, ki so vodile iz Ilirika v Italijo. Po­ m en tega območja v kriznem obdobju, ko je stoletje po markomanskih vojnah prišlo do ponovnih vdorov barbarskih skupin proti severni Italiji, obenem pa so divjale tudi državljanske vojne, je primerljiv z vlogo tega ozemlja v času Marka Avrelija.56 Večji oddelek te legije seje - obenem z veksilacijo Pete makedonske legije (prav tako z matičnim taborom v Daciji) - zadrževal v Petovioni. Njegova naloga je bila zaščita vpadnih poti proti Italiji in domnevno gradnja utrdb. Iz poznega obdobja samostojne Galienove vlade izhajajo posvetilni napisi Mitri, na katerih se v treh primerih pojavlja kot posvetitelj legijski poveljnik viteškega ranga Flavius Aper, kasnejši provincialni namestnik Spodnje Panonije, v enem prim eru pa gre za kolektivno posvetitev oficirjev.57 Razvoj dogodkov na stičišču Ilirika in Italije v dobi dveletne vlade Klavdija Gotskega je slabo poznan. Cesarje po veliki zmagi nad Alamani pri Gardskem jezeru usmeril svoje aktivnosti na območje centralnega in vzhodnega Balkana, kamor so ponovno vdrli Goti. Poleti 269 je izbojeval odločilno zmago nad njimi v bitki pri Naisu in jih v naslednjem letu pregnal z območja balkanskopodonavskih provinc. Z uspešnima pohodoma v severno Italijo in zatem na Balkan je Klavdij II. zavaroval državo pred zunanjo nevarnostjo.58 Poleti 270 je balkansko-podonavsko območje zajela kuga, ki je močno prizadela vojaško premagane Gote, prav tako pa tudi rimsko vojsko, naposled je tudi sam cesar po zaključku pohodov v Sirmiju po kratkotrajni bolezni umrl.59 Klavdijev čas 56 Verjetno izhaja iz Galienove dobe emonski nagrobnik vojaka legije X III Gemina (RINMS, 41), medtem ko sta nagrobnika še enega vojaka in enega veterana iste legije zgodnejša (RINM S, 42-43). Prim. Saria , Doneski, 1939,141-142; Šašel, Opera, 1992,573. Okvirno v ta čas spada tudi nagrobnik enega od poveljnikov iste legije (princeps legionisj iz Ajdovščine (Inscr.lt. X / 4, 339; ILJug 451; Inscr.Aq 2785; ANS1, 95, s.v. Scelerata-, H orvat - Šašel Kos - Kos, Rimska doba, 1999,198 (z mnenjem, da gre za napis iz dobe markomanskih vojn ali iz poznejšega časa). O vprašanju navzočnosti oddelkov legije X III Gemina v Akvileji Pavan , DallAdriatico, 1991, 188-189; R icci, Protendere^rprotegere, 2014,243-246 (oba z datiranjem napisa iz Ajdovščine v Galienov čas). 57 A lj 313 (posvetitev Flavija Apra za zdravje cesarja Galiena); 316-317 (kot posvetitelj nastopa Aper v vlogi poveljnika veksilacij dveh dačanskih legij (VMacedonica in X III Gemina Gallienarum). V primeru napisa A lj 315 nastopa kot posvetitelj kolektiv nižjih oficirjev. Prim. A lj 362 (fragmentano ohranjen napis vojakov štirih panonskih legij; Saria , Doneski, 1939,141 in 146; Saria , Poetovio, 1951, 1174). O Flaviju Apru gl. P L R E I, 81 (Aper 3); G erhardt H artmann , Fasti, 2008, 1159-1160 (Pann. Inf. 9); A ltmayer, Herrschaft des Carus, 2014, 332-333 (št. 2: Lucius Flavius Aper). 51 O zmagi nad Alamani pri Gardskem jezeru (haudprocul a lacu Benaco) poroča Epitome de Caesaribus 34, 2, o zmagah nad Goti Eutropius 9, 11, 2; H A , Claudtus 6, 1-4; 8, 1-3; Zosimos 1, 42-43; 45-46; Zonaras 12, 26 (P inder , 604-605); gl. Germani i, 8 0 -9 4 (viri o Klavdijevih vojnah z Germani). O Klavdiju Gotskem Šašel, Opera, 1992, 181; H artmann , Claudius-Aurelianus, 2008, 297-308. 59 Smrt zaradi bolezni omenjata Eutropius 9,11,2 (komentar v Muller. 273); H A , Claudius 12,2; Orosius 7,23,1, zaradi kuge izrecno Zosimos 1 ,4 6 ,2 . H artmann , Cliudius-Aurelianus,

Zbirka ZČ/46

osvetljujeta miljnik iz Celeje iz leta 268 in miljnik iz bližine Tarsatike. Dve majhni zakladni najdbi z območja alpskih zapor (Vrhnika, Hrušica) ter po ena iz Koroške (Teurnija, z najmlajšim novcem Klavdija II.) in iz Ilirske Bistrice (z najmlajšim novcem Klavdijevega brata in kratkotrajnega cesarja Kvintila) so bile morda zakopane v času velikega alamanskega vdora ob nastopu Avrelijana.60 Po Klavdijevi smrti je senat oklical za cesarja njegovega brata Kvintila, ki je bil v času cesarjeve smrti poveljnik vojaških sil za obrambo Italije (inpraesidio Italico), zelo verjetno prav na območju severovzhodne Italije s središčem v Akvileji. V tem mestu je tudi nastopil oblast.61 Čeprav je bil ob nastopu priznan na celotnem (osrednjem) območju cesarstva, tudi na območju Zahodnega Ilirika (kot kažejo novci kovnice v Sisciji), pa je vojska v Sirmiju oklicala za cesarja Klavdijevega konjeniškega poveljnika Avrelijana. Ta je po nastopu oblasti kot »vojaški cesar« začel pohod proti Italiji, da bi odstranil »senatskega cesaija« Kvintila, ki je zbral svoje sile v Akvileji. Zaradi strateškega razmerja moči, ki nekoliko spominja na Maksiminov pohod iz Sirmija proti Akvileji dobra tri desetletja pred tem in je dajalo prednost Avrelijanu, pa ni prišlo do vojaškega spopada. Kvintila naj bi njegovi vojaki zaradi nasprotnikove premoči pokončali, po drugih virih naj bi cesar napravil samomor ali celo umrl naravne smrti. Po enem izročilu naj bi njegova vlada trajala le nekaj tednov (17 ali 20 dni), po drugem, verjetnejšem izročilu pa nekaj mesecev. Njegova smrt jeseni 270 je preprečila vojaški spopad, ki bi bil sicer neizogiben.62 Avrelijan je po prihodu v Italijo in prevzemu Kvintilove vojske utrdil oblast v osrednjem delu države. Priprave na državljansko vojno so oslabile obrambo do­ navske meje, kar so izkoristili Vandali za vdor na rimsko ozemlje. Cesarje odšel na pohod v Panonijo in zavrnil napadalce, vendar pa ni dosegel odločilne zmage. Njegovo zadrževanje na območju Panonije so izrabili Alamani in Jutungi za silovit vdor v Italijo, zaradi česar je moral cesar zaključiti nedokončano vojno v Panoniji in pohiteti z vojsko v severno Italijo. Na stičnem območju Ilirika in Italije ni 2008, 306, op. 33. 60 ILJug 1196 (miljnik iz Celja = CIL X V II/4 ,109); ILJug 266 (miljnik iz bližine Reke na cestni povezavi Tarsatica - Senici). O novčnih najdbah Kos, Monetary Circulation, 1986, 120-121; 131; 245. 41 HA,Aurelianus37, 5-6; Šašel —P etru, Claustra, 1971, 32-33. Šašel, Opera, 1992, 181-182 (Kvintil; Avrelijan); 387; W atson, Aurelian, 1999, 46-48; 234; H artmann , Claudius-Aurelianus, 2008, 307-308. 62 Nekajtedensko vlado omenjajo Eutropius 9, 12 (Miiller, 273-274); Hieronvmus, Cbronicon a. 271 (GCS 47, 222); Epitome de Caesaribus 34, 5; H A , Aurelianus 37, 6; Orosius 7, 23, 2. Nekajmesečno vlado omenjajo Chronographus anni 354 (Chronica minora I, 148, 7), ki navaja 77 dni; Zosimos 1, 47 (nekaj mesecev). Nekajmesečno vlado je na podlagi precejšnje količine novcev tega cesarja zagovarjal Šašel, Opera, 1992,182; podobno na podlagi analize grških virov B leckmann, Reichskrise, 1992,294-300. O različnih predlogih gl. H artmann , Claudius-Aurelianus, 2008, 308, op. 38.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

poznana nobena zakladna najdba, ki bi jo mogli postaviti v zvezo z Avrelijanovim pohodom prek južne Panonije v Italijo proti Kvintilu in z njegovim kasnejšim vojskovanjem z Vandali v Panoniji. Zgodnje obdobje Avrelijanove vlade je zaradi nejasnih poročil, ki dopuščajo različne razlage, kot celota slabo poznan čas.63 Vpad Alamanov in Jutungov čez Alpe v severno Italijo ob nastopu cesarja Avrelijana je močno prizadel celotno območje jugovzhodnih Alp, na kar kaže več zakladnih najdb iz tega časa: na ozemlju severovzhodne Italije Vrhnika, H rušica in Ilirska Bistrica (majhne najdbe z najmlajšimi novci iz časa Klavdija II.), na območju južnega Norika paTeurnia, Strettvveg in morda Braslovče (z naj mlaj širni novci z začetka Avrelijanove vlade).64 Smer alamanskega vdora iz literarnih virov ni poznana. Sodeč po zakladnih najdbah naj bi sovražnik prodrl po dolini Drave od njenega zgornjega toka (Aguntum) proti vzhodu, dosegel Flavijo Solvo, od tam pa naj bi prodrl proti jugu do Petovione, nato pa po običajni vpadni poti prek Emone proti jugozahodu.65 Drugi vdor Alamanov in Jutungov spomladi 271 je potekal prek Recije na območje Mediolana in od tam proti jadranski obali, kjer so bili napadalci pri Metavru zavrnjeni in nato priTicinu poraženi.Ta pohod zanesljivo ni ogrozil severovzhodne Italije.Tako za dokaj veliko zakladno najdbo na Igu iz leta 273 (skoraj 3500 novcev), pa tudi za najdbi v Baldersdorfii in Aguntu ni mogoče ugotoviti vzroka za zakop, saj ozemlje na stičišču med Italijo in Ilirikom v tem času ni bilo ogroženo. Ozemeljsko najbližja vojna je v tem letu potekala proti Karpom na območju vzhodnega Balkana.66 Epigrafski viri, ki se nanašajo na dobo Avrelijana, pa tudi na kratkotrajni vladi njegovih naslednikov Tacita (od konca 275 do julija 276) in Florijana (od julija do septembra 276), so na obravnavanem ozemlju in v širšem sosedstvu zelo skromni.67 Tudi v času cesarja Proba (276-282) obmejno ozemlje med Ilirikom in Italijo ni izstopalo po svojem pomenu.68 Zanesljivo gaje cesar z armado večkrat 63 O Avrclijanovih uspešnih pohodih proti Germanom v Podonavju poročajo Dexippus, FGrHist 100 F 6 (Germani!, 130-135); Zosimos 1 ,4 8 ,1 -2 :1 ,4 9 ,1 (Paschoud, Zosimel, 2003, 41; 166-168, op. 76-77); H A , Aurelianus 18, 2 -3 (z oznako vojne proti Svebom, Sarmatom in Markomanom; Paschoud, Commentaire, 2002a, 114-118). Vojno proti Vandalom in sporazum z njimi opisuje Dexippus, FGrHist 100 F 7 (Germani I, 94-97; prim. C astritius , Vandalen, 2007, 31-32). H artmann , Claudius-Aurelianus, 2008, 312-313 (s podrobnim prikazom raz­ ličnih razlag nejasnih virov). 64 Kos, Monetary Circulation, 1986,120-124; 131-132; 245. Gl. FMRS11,17/2 (Hrušica); 77/1 (Ilirska Bistrica); 206/3 (Vrhnika); FM RS1II, 337 (Braslovče). 65 Kos, Monetary Circulation, 1986,131-132. 66 Kos, Ig, 1991, 32-33; 54-55. O vojni proti Karpom VVatson , Aurelian, 1999, 80. 67 ILJug 2073 (fragment počastilnega napisa Avrelijanvi iz Salone); Inscr. It. X / l , 43 (posvetilni napis Avrelijanovi ženi Ulpiji Severini, ki g a je postavila Res puhlica Polensium); ILJug 2973 (Tacitov miljnik z bližine Konjiča v Hercegovini); 1LJug 2980 (Probov in Florijanov miljnik z območja Narone); ILJug 267 (Florijanov miljnik iz Tarsatike). 68 O Probu Šašel, Opera, 1992,182—183; K reucher , Probus, 2003* K rf.ucher , Probus und Carus, 2008, 396-415.

Zbirka Z č / 46

prešel med prehodi iz enega na drugo bojišče: po uspešnem zaključku vojne proti Burgundom in Vandalom v Reciji (278) je prek severne Italije (Ticinum) odšel v Ilirik (pri tem je verjetno obiskal Siscijo), od koder je šel na pohod proti obmejnim ljudstvom (279). Pri tem naj bi »Sarmate in druga ljudstva tako potolkel, da so mu brez vojne takoj vrnila vse, kar so naropala«. Nato je odšel v Trakijo, kjer so tamkajšnje skupine Gotov, ki so bile »prestrašene zaradi njegovih dosežkov in pod pritiskom njegove stare vojaške slave« bodisi ponudile predajo (deditio) bodisi prosile za »prijateljstvo« (amicitia) v podrejenem položaju, kar je cesar sprejel. Z zmago nad ljudstvi v Panoniji in predajo Gotov vTrakiji je Prob zaključil vojskovanje na Balkanu. Kovnica v Sisciji je cesaijeve uspehe proslavila z emisijami novcev, na katerih nastopa cesar kot novi Herkules in osvoboditelj Ilirika {restitutor Illyrici).69 Uspešne vojne na Vzhodu in odstranitev uzurpacij na Zahodu je sklenil s proslavo velikega triumfa v Rimu proti koncu leta 281. V naslednjem letu seje cesar ponovno podal v Panonijo. Verjeten razlog za to je bila ponovna ogroženost donavske meje, možen razlog naj bi bila priprava na bodočo vojno proti Perziji. Z naslednjimi potezami je cesar zapravil svojo priljubljenost v vojski. Vojake je zaposlil z velikimi zemeljskimi deli, pri čemer je nezadostno poskrbel za njihovo oskrbo, še več, po besedah gotovo pristranskega pisca cesaijevega življenjepisa v zbirki Historia Augusta naj bi celo nastopil s »pacifističnimi« idejami o nepotrebnosti vojske, saj naj bi po velikih rimskih zmagah nastopilo trajno obdobje miru. V slabo poznanih okoliščinah je cesar jeseni 282 v Sirmiju izgubil življenje ob vojaškem uporu ali oficirski zaroti.70 V kontekstu teh dogodkov ni mogoče pojasniti okoliščin za zakop manjše zakladne najdbe iz Emone iz dobe tega cesarja (po letu 280).71 V ozadju Probovega padca je bil njegov pretorijanski prefekt Kar (Marcus Aurelius Carus), ki se je v času priprav na cesarjevo odstranitev poleti 282 kot poveljnik vojske v Reciji in Noriku bojeval proti Alamanom ter se nato oklical za cesarja. Ob izbruhu vojaškega upora v Sirmiju se je Kar z območja Recije in Norika premaknil proti Sirmiju, kjer je prevzel oblast. Na čas njegovega pohoda iz Norika proti panonski metropoli se nanaša posvetilni napis iz Celeje v nje­ govo čast, verjetno na podstavku njegovega kipa, ki ga je dal postaviti mestni 69 H A , Probus 16, 1-3; Paschoud , Commentaire, 2002b, 121-123 (z opozorilom na nezanesljivo kronologijo); K reucher, Probus und Carus, 2008, 405-406. 70 Eutropius 9 , 17, 3 (Miiller, 278); H A , Probus 21, 2-4; Aurelius Victor 37, 3 -4 (Bird , Commentary, 1994,155); Epitome de Caesaribus 37, 3-4; Hieronymus, Cbronicon a. 283 (GCS 47,224); Cassiodorus, Cbronica 1005 (Chronica minora II, 149); Iordanes, Romana 293; Zosimos 1, 71, 4 -5 (= Ioannes Antiochenus, frg. 187, CFHB 47, 342; Paschoud, Zosime I, 2003, 61; 187-188, op. 101); Iohannes Malalas 12,33; Zonaras 12,30 (Pinder, 610). Podrobno Pascho­ ud, Commentaire, 2002b, 145-161; pregledno K reucher , Probus und Carus, 2008, 414-415; nazadnje izčrpno A ltmayer, Herrschaft des Carus, 2014, 57-66. K cesarjevemu 'pacifizmu' prim. Schlumberger, Friedensideal, 1993. 71 Kos, Monetary Circulation, 1986,124; 132. FMRS1I, 155/11 (29 antoninijanov).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

svet (ordo Celeiensium) kot znak priznanja in podpore novemu vladarju.72 D a bi utrdil svojo oblast in postavil temelje za bodočo dinastijo, je jeseni 282 oklical najprej starejšega sina Karina, kasneje pa še mlajšega Numerijana za cezarja. Iz tega časa izhaja drugi, fragmentarno ohranjeni napis iz Celeje, na katerem nastopata oba sinova z naslovom prestolonaslednika (nobilissimus Caesar). Iz istega obdobja (od jeseni 282 do pomladi 283) izhajata dva miljnika iz bližine A gunta (Carus, ob njem Carinus kot nobilissimus Caesar),73 ter trije miljniki iz D alm acije, na katerih nastopata oba sinova z enakim naslovom.74 Z aradi vpadov Sarmatov, ki so močno prizadeli Panonijo, je Kar pred perzijskim pohodom v pozni jeseni (med koncem oktobra in sredino decem­ bra) 282 premagal Sarmate, ki naj bi po —po pretiranem poročilu v Karovem življenjepisu v Historiji Avgusti - ogrožali Trakijo, Ilirik in celo Italijo.75 Ob zelo skromnih literarnih virih prinašajo podatke o vojni proti Sarmatom emisije novcev kovnice v Sisciji jeseni leta 282. Posebno pozornost zaslužita dve novosti: (1) kovnica je proslavila prihod cesarja Kara v Siscijo v novembru s priložnostno emisijo novcev, na katerih nastopa cesar kot »Bog in Gospod« (Deus etDominus Carus Invictus Augustus), zaradi cesarjeve navzočnosti v mestu gotovo z njego­ vim soglasjem; gre za prve primere, ko nastopa živeči cesar kot božanstvo, kar se je odtlej splošno uveljavilo v obliki nagovora in vladarskega naslova dominus noster.; (2) hitra zmaga nad Sarmati v pozni jeseni je postala podlaga za dvig Numerijana v rang cezarja. Kot Nobilissumus Caesar prvič nastopa na novcih, ki jih je ob slavnostnem prihodu vladarjev v Siscijo po zaključku vojne s Sarmati emitirala tamkajšnja kovnica.76 Cesar se je spomladi 283 skupaj z mlajšim sinom odpravil na vojno proti Perziji. Spočetka zelo uspešen pohod, med katerim je rimska vojska zavzela 72 C IL III5205. W edenig , Epigraphische Quellen, 1997,122-123; Šašel Kos, Inscriptions ofCeleia, 2001, 399-400; A E 2001, 1592c; A ltmayer, Herrscbaft des Carus, 2014, 364-365 (št. 157). 73 A ltmayer, Herrscbaft des Carus, 2014, 365, št. 158 in 159. 74 L ovenjak, Napisi iz Celja, 2003,336. ILJug 1033; Šašel, Opera, 1992,221-225 (miljnik iz antičnega Nedina v bližini Zadra, kjer nastopa cesar z obema sinovoma, ki se označujeta kot nobilissimi Caesares, poleg njiju pa nastopa še en mlajši pripadnik cesarske družine [Numerianus Caesar], ki se omenja samo na tem mestu; ker se ta ne omenja v nobenem drugem viru, domneva A ltmayer, Herrscbaft des Carus, 2014, 78-79, da gre verjetno za napako, ki naj bi jo zagrešil kamnosek v času neposredno po oklicu Numerijana za cezarja, ko njegovo točno ime ni bilo poznano); ILJug 1034 (napis na miljniku v čast Karina, ki je bil nobilissimus Caesar)-, 2975 (napis iz bližine Narone v čast Numerijana, ki je nosil identičen naslov). Gl. nazadnje A ltmayer, Herrscbaft des Carus, 2014, 66-80; 349-350. 75 H A , Carus et Carinus etNumerianus 9,4 (Paschoud , Commentaire, 2002b, 362-363); med literarnimi viri omenja sarmatsko vojno Eutropius 9,18, 1; lordanes, Romana 294 (z na­ pačno uvrstitvijo po perzijski vojni); Malalas, Chronographia 12,34; Zonaras 12,30. A lfoldy, Krise, 1989, 390-405; nazadnje podrobno A ltmayer, Herrscbaft des Carus, 80-87; 240-241. 76 A ltmayer, Herrscbaft des Carus, 81-86 (s podrobno bibliografijo numizmatičnih virov in razprav).

Zbirka ZČ/ 46

perzijske prestolnice v južni Mezopotamiji, se je po Karovi smrti v nejasnih okoliščinah poleti 283 spreobrnil v poraz.77 Numerijan, kije nasledil očeta, je moral zaključiti vojno s Perzijo. Njegov umik z zasedenega perzijskega ozemlja proti zahodu je bil postopen, saj je šele spomladi 284 prišel na ozemlje province Sirije, od koder je do srede novembra dosegel zahodno Malo Azijo, kjer gaje v nejasnih okoliščinah dohitela smrt. Skrivnostni smrti mladega priljubljenega cesarja je sledil vojaški zbor 20. nov. 284 v Nikomediji. Vojaški vrh seje odpo­ vedal Karovi dinastiji in se odločil za uzurpacijo. Vojska je oklicala za cesarja gardnega oficirja Dioklecijana (verjetno protector domesticorum), ki je s prisego potrdil svojo nedolžnost ob Numerijanovi smrti, ob tem pa obdolžil kot krivca in pred zbrano vojsko lastnoročno pokončal pretorijanskega prefekta in tasta pokojnega cesarja Flavija Apra, ki je imel šibkejše zaledje v vojaškem vrhu.78 Ta očitno najbolj nevaren Dioklecijanov tekmec je zelo verjetno identičen z upravnikom {agens vicepraesidis, nato praeses) Spodnje Panonije v času Avrelijana, pred tem pa se omenja na treh petovionskih napisih iz pozne Galienove dobe kot poveljnik (praepositus) veksilacij dveh dačanskih legij in posvetitelj Mitrovega oltarja.79 Karin, ki je po odhodu Kara in Numerijana na Vzhod vladal v »Iliriku, Galiji in Italiji ... v Britaniji in Afriki« oziroma se zadrževal »v Dalmaciji«, je posvečal Iliriku precej pozornosti. Sodeč po zapisu v njegovi biografiji, naj bi se obnašal vzvišeno in brezobzirno, sicer mu ne bi tamkajšnji prebivalci (Illyrid) dali slabšalnega vzdevka »kralj« {rex)\ literarni viri iz kasnejšega časa prikazujejo Karina, deloma tudi pod vplivom Dioklecijanove propagande, kot nasilnega tirana.80 V času Karovega in Numerijanovega pohoda proti Perziji je spomladi 77 Aurelius Victor 38,1-2 (Bird , Gommentary, 1994,158-159); Epitomede Caesaribus 38, 1 (Schlumberger, Epitome, 1974,169-170); Eutropius 9,18,1 (Miiller, 278-279); H A , Carus et Carinus etNumerianus 5, 4 -6 ,1 ; 9, 4 (Paschoud, Commentaire, 2002b, 343-344; 362-363); Iordancs, Ro?na?ia 294; Ioannes Antiochenus, Frg. 187 (CFHB 47, 342); Zonaras 12, 29-30 (Pinder, 610-611). K reucher, Probus und Carus, 2008, 415-418; A ltmayer, Herrscbaft des Carus, 2014, 87-132 (temeljna analiza). 78 Aurelius Victor 39, 1; Eutropius 9, 19, 2; Hieronymus, Chronica a. 286 (!)(GCS 47, 225c); H A , Carus, Carinus, Numerianus 12, 2; 13, 1-3 (Paschoud , Commentaire, 2002b, 368-375); Orosius 7,25,1; Iordanes, Romana 296; Zonaras 12,31. A ltmayer, Herrscbaft des Carus, 2014,134-135 (z mnenjem, daje prvi, odločilni vojaški zbor z usmrtitvijo Flavija Apra kot domnevnega krivca potekal v Halkedonu, temu pa je sledil Dioklecijanov prevzem oblasti na drugem vojaškem zboru v Nikomediji). 79 Kuhoff, Diokletian, 2001,22-23; G erhardt - H artmann , Fasti, 2008,1159-1160 (Pann. Inf. 9); PLRE I, 81 (Aper 3); A ltmayer, Herrscbaft des Carus, 2014, 134; 3S6, št. 272-273 (Aper, virperfectissimus, provincialni namestnik Spodnje Panonije pod Avrelijanom); 275-277 (Aper, vir egregius, poveljnik oddelkov dveh dačanskih legij v Petovioni); 332-333 (Lucius Flavius Aper). A ltmayer, Herrscbaft des Carus, 2014, 157; 162). 80 Eutropius 9, 19, 1 (Miiller, 279); H A , Carus et Carinus et Numerianus 16, 2; 17, 1 (Paschoud, Commentaire, 2002b, 378-381). Njegovo zadrževanje v Dalmaciji omenja samo Orosius 7, 25, 1 (L ippold , Orosio, 2001, 493, z mnenjem, da gre za napako). O Karinovi vladi izčrpno A ltmayer, Herrscbaft des Carus, 2014,142-166.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

283 porazil G erm ane v Galiji; v začetku leta 284 je zatrl nemire v Britaniji, nato pa se je prem aknil v Srednje Podonavje, kjer je premagal Kvade;81 poleti 284 em itirani novci kovnice v Sisciji kažejo na načrtovani prihod Karina in N um erijana v Podonavje (Adventus Augustorum), do katerega ni prišlo zaradi Num erijanove sm rti in Dioklecijanovega nastopa v mesecu novembru. Ko je K arin izvedel za razvoj dogodkov v Mali Aziji, se je odpravil v Galijo, zlasti na rensko mejo, da bi zbral armado za bodoči spopad z Dioklecijanom. Pred tem je zavaroval Panonijo in sosednje province tako, daje imenoval Sabina Julijana za pretorijanskega prefekta, ki naj bi z vojaškimi silami srednjega Podonavja preprečil Dioklecijanu pohod proti Zahodu, dokler ne bi cesar prišel z armado iz Galije. Karinova vojaško uspešna, vendar pa notranjepolitično sporna vlada, je izzvala opozicijo v vojski. Zadnje pomembno dogajanje vojaškega značaja v dobi vojaških cesarjev, ki je zaznamovalo današnje slovensko ozemlje s širšim sosedstvom, je bila ponovna velika državljanska vojna. Novo imenovani pretorijanski prefekt je izkoristil priložnost in se dal oklicati za cesarja.82Marcus Aurelius Sabinus Iulianus, kot seje imenoval novi cesar, je ob oklicu obvladoval ozemlje Panonije s kovnico v Sisciji, od koder je poskušal razširiti območje oblasti proti severovzhodni Italiji in proti Zgornji Meziji. Na te vojaške aktivnosti kažejo štiri zakladne najdbe na stičnem območju med Italijo in Ilirikom, v katerih se pojavljajo kot najmlajši novci cesarja Karina iz obdobja 283-284: zakladna najdba iz Vipave, velika zakladna najdba iz Mokronoga, majhna najdba iz Zgornjih Gorč (pri Braslovčah v Savinjski dolini) in večja najdba iz Globasnice v Podjuni.83Te najdbe moremo z dokajšnjo 81 Kvadskega pohoda ne omenjajo literarni viri, pač pa ga dokumentira legenda (Triunfus Quadorum) na novcih kovnice v Sisciji. 82 Literarni viri o njem so skromni: Aurelius Victor 39,9-10 (Julijan kot corrector Venetiae\ to ni verjetno, saj bi v tej vlogi razpolagal s tako majhnimi vojaškimi silami, da ne bi imel nika­ kršnih izgledovza uspeh; napačno je tudi datiranje Julijanove uzurpacije v čas po Karovi smrti poleti 283, saj je kovnica v Sisciji od Karove smrti do konca leta 284 emitirala novce v imenu obeh legalnih vladarjev); Epitome de Caesaribus 38, 6 (s pravilnim datiranjcm uzurpacije v čas po Numerijanovi smrti; gl. tudi Schlumberger , Epitome, 1974, 170-171); Polemius Silvius, Laterculus I, 57 (... Iuliantts tyrantius: Chronica minora I, 522); Zosimos 1, 73, 1-3 (uzurpacija po Numerijanovi smrti; Paschoud , Zosimel, 2003, 62 in 189-191), enako tudi Ioanncs Antiochenus, Frg. 189 (CFHB 47, 344). Skromni so tudi ostali viri: ohranili so se novci kovnice v Sisciji, kije edina emitirala novce v njegovem imenu (RIC V, 2, 593-594). Epigrafski viri so več kot skromni: z morebitno izjemo napisa iz Briksije (Brescia), ki ga je posvetil tamkajšnji mestni svet (ordo Brixianorum) pretorijanskemu prefektu (!) z imenom /lurelius Iulianus, se ni ohranil nobeden napis. Posamezni raziskovalci povezujejo napis s Sabinom Julijanom, drugi pa ga datirajo v seversko dobo. Izbor literature: Šašel, Opera, 1992,183 (z datiranjem uzurpacije v leto 283 po smrti Kara); C ecconi, Istituzioni, 2 0 0 0 ,4 5 -4 8 ; Kuhoff , Diokletian, 2001,23-24; G erhardt - H artmann , Fasti, 2008, 1074 (št. 19); podrobno A ltmayf. r , Herrschaft des Carus, 2014,166-171; 336, št. 18; 389 (domnevno Julijanov napis iz Briksije: II,S 1333). FMRS11, 37/2 (Vipava, 106 antoninijanov); FMRS! 1, 223/2 (Mokronog; prvotno 4000 do 4500 antoninijanov; ker se najdba ni ohranila skupaj, saj sojo po delih raznesli, vsebuje katalog le 223 novcev); FMRS1II, 338 (Zgornje Gorče: 11 antoninijanov); za Globasnico (339

Zbirka ZČ/46

verjetnostjo postaviti v zvezo z Julijanovim širjenjem oblasti proti zahodu. Ko je samooklicani cesar na začetku leta 285 prodiral iz Panonije proti Italiji, so zaklade najverjetneje skrili Karinovi privrženci, ki so pred upornim cesarjem bežali proti zahodu.84Julijanov politični program odražajo legende na novcih, na katerih se pojavljata kot izstopajoči vrednoti 'svoboda' (Libertas Puhlica), s pomenom 'osvoboditve' izpod Karinove 'tiranije' ter Pannoniae, pozdigovanje pomena obeh panonskih provinc, ki sta predstavljali podlago njegove oblasti. O njegovih morebitnih stikih z drugim 'uzurpatoijem' Dioklecijanom, ki je razširil oblast na Vzhodni Balkan, ni nič znanega. Uzurpacija je bila kratkotrajna (od konca leta 284 do aprila 285): ko je Julijan spomladi 285 prodrl iz Panonije na ozemlje Venetije in Histrije, je Karin, ki je z velikimi silami prodiral iz Galije prek območja zgornjega Porenja proti Podonavju, da bi zaustavil Dioklecijana, naredil 'zavoj' proti Italiji in porazil vojaško šibkejšega Julijana v bitki pri Veroni.8SPo zmagi je Karin prevzel oblast nad ozemljem padlega uzurpatoija, koval v svojem imenu novce v Sisciji, nato pa usmeril svoj pohod proti vzhodu, da bi zaustavil Dioklecijana. Ta seje od oklica jeseni 284 premaknil z armado iz Male Azije na območje Zgornje Mezije. Pred odločilnim spopadom med dvema približno enako velikima armadama je prišlo do vrste manjših bitk —ena od njih je potekala pri Kornaku (Cornacum, danes Sotin pri Vukovarju) - , v katerih je zmagovala Karinova vojska.8687Odločilen spopad velikih razsežnosti {ingens proelium) med Karinovo zahodno armado (cesarjev comitatus, legije z renske meje, vojska poraženega uzurpatorja Julijana) in Dioklecijanovo vzhodno vojsko (armada, ki seje vrnila s perzijskega pohoda, okrepljena z legijami iz spodnjega Podonavja) je potekala v bližini izliva M o­ rave v Donavo (apudMargum) v poznem poletju 285.87 Karin je sicer premagal Dioklecijana, vendar je slednjemu kljub porazu uspelo pridobiti na svojo stran antoninijanov) gl. FM R O II/2 (Kiirnten), 7a/2(3). Kos, Monetary Circulation, 1986,124-125. 84 Kos, Monetary Circulation, 1986,132. 85 Epitome de Caesaribus 38, 6 (bitka je potekala in campis Veronensibus). A ltmayer, Herrschaft des Carus, 2014,171. Aurelius Victor 39,10; H A Caruset Carinus et Numerianus 16, 4 in Zosimus 1, 73, 3, ne omenjajo kraja spopada, pač pa le njegov izid. Na bitko pri Veroni kot nesrečen dogodek predhodne državljanske vojne meri neznani avtor panegirika v čast Konstantina iz leta 313 pred opisom Konstantinove bitke pri Veroni 312. Panegyrici Latini 12 (9), 8 ,1 :... et iampridem media aetate nostra ciuili sanguine maculata V e r o n a že pred tem, pred nastopom naših zrelih let, je bila Verona omadeževana s krvjo državljanske vojne ...]. 86 Bitko pri Sotinu omenjata armenska in sirska verzija Evzebijeve kronike (Hieronymus, Cbronicon a. 285 (GCS 47,225; 440, v. 5), v drugi polovici 5. st. pa Moses iz Horene, Zgodo­ vina Armenije 2, 79 (Thomson, 227; izročilo orientalskih virov je analiziral K ovacs, Battle oj Margum, 2008-2009), 247-250, s sklepom, da je cesarja Kara na begu proti zahodu doletela smrt v utrdbi Cornacunv, A ltmaver, Herrschaft des Carus, 2014, 173). Večje število spopadov {multa proelia) omenja tudi H A , Caruset Carinus et Numerianus, 18, 2. 87 Kot najstarejši vir omenja bitko Itinerarium Burdigalense 564, 7-9 (Cuntz, 89); kratek opis bitke prinašata Eutropius 9, 2 0 ,2 (Miiller, 280—281) in Aurelius Victor 39,11-12 (B iro , Commentary, 1994,163).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

oficirje v vojski vse manj priljubljenega Karina. Ko so ti v nejasnih okoliščinah (osebno maščevanje?) pokončali osovraženega cesarja in z vojsko prestopili na nasprotno stran, je kljub predhodnemu porazu na bojnem polju prevzel oblast v celotnem cesarstvu Dioklecijan.88 Po polstoletnem obdobju številnih državljanskih vojn in občasnih barbarskih vdorov, ki so ogrozili ozemlje na stičišču severovzhodne Italije in Ilirika, je z Dioklecijanovo zmago nastopilo več kot tri desetletja dolgo obdobje notranjega m iru in skoraj eno stoletje dolgo obdobje miru pred zunanjim sovražnikom. Naslednja državljanska vojna, ki je prizadela to ozemlje, je potekala v letu 316 m ed K onstantinom in Licinijem. D o prvega barbarskega vdora, ki je prek Panonije segel do Julijskih Alp, je prišlo šele ob gotskih plenitvah po bitki pri Adrianoplu 378, prvi barbarski vdor prek območja Ilirika pa je dosegel Italijo šele na začetku 5. st.

1. Ureditev ozemlja današnje Slovenije pred Dioklecijanovimi reformami z izbranimi najdišči iz rimske dobe. Vir: H orvat, Provincial archaeology, 1999, 217. 88 Aurelius Victor 39, 11-12 (B ird , Commentary, 1994, 162-164, op. 5-8); Eutropius 9 ,2 0 ,2 (bitka je potekala apudM argum ... inter Viminacium atqueAureurn montenr, gl. Miiller, 280-281); Chronographus a. 354 (Chronica minora 1 ,229); Hieronymus, Chronica a. 285 (GCS 47,225b); H A , Caruset CarinusetNumerianus 18,2; Zosimos 1, 73,3; Consularia Constantinopolitana a. 285 {Chronica minora 1 ,229); Cassiodorus, Chronica 1009 (Chronica minora II, 149); Iordanes, Romana 295; Petrus Patricius, frg. 181 (Boissevain, 269); Zonaras 12, 30. K uhoff , Diokletian, 2001, 25; K reucher , Probus und Carus, 2008, 422-423; A ltmayer , Herrschaft des Carus, 2014,174-176 (vsi z izčrpno bibliografijo); nazadnje z objavo in analizo vseh virov (latinskih, grško-bizantinskih in vzhodnih) KovAcs, Battle ofMargnm, 2008-2009.

Zbirka Z č / 46

2. Krizni pojavi, spremembe in novosti v obdobju vojaških cesarjev Obdobje 'krize 3. stoletja' je dobilo v luči novejših raziskav večplastno podobo, saj je prineslo raziskovanje tega časa v zadnjih desetletjih dokaj dife­ rencirano podobo razvoja rimskega cesarstva. Medtem ko so posamezni deli države doživljali vojna pustošenja, hudo gospodarsko krizo, demografski upad, družbene spopade, propad pravnega reda in druge negativne pojave, drugod teh razvojnih gibanj niso občutili ali pa so nastopila le v majhni meri. Posamezni krizni pojavi so bili kmalu preseženi, predhodne izgube pa nadomeščene. V splošnem velja, daje cesarstvo od okrog leta 270 dalje obvladalo najhujše oblike krize: cesarjem je uspelo streti sredobežne sile in obnoviti državo v celotnem obsegu, reformirana rimska vojska je ponovno zmagovala nad barbarskimi nasprotniki in postala enakovredna perzijski vojski, okrepili so se gospodarski potenciali države, zmanjšalo se je število težjih oblik družbenih spopadov. Po kriznem obdobju Decijevega in Valerij anovega preganjanja kristjanov je tudi v zapletenem razmerju med državo in krščanskimi skupnostmi nastopilo obdobje dejanske tolerance, čeprav se pravni položaj krščanstva v bistvu ni spremenil.89 Med razvojnimi pojavi celotnega rimskega sveta, ki so zanesljivo vplivali na razvoj prostora med Ilirikom in Italijo, je močno izstopala kriza cesarske oblasti z nezmožnostjo oblikovanja dinastije in s tem kontinuitete v državnem vrhu. V polstoletnem obdobju je na tem ozemlju vladalo najmanj 18 cesarjev (17 splošno priznanih, ob 'uzurpatorju' Sabinu Julijami, ne da bi upoštevali morebitno, pravi­ loma kratkotrajno širjenje oblasti drugih samooklicanih cesarjev nad posameznimi deli tega ozemlja), tako da je znašala dolžina vlade v povprečju komaj dve leti in osem mesecev. Za primerjavo naj navedemo, daje v 2. st. znašala povprečna dolžina vlade posameznega cesarja kar 17 let. Med državljanskimi vojnami je to ozemlje služilo prehodom cesarskih armad v najmanj desetih primerih, kar je povzročalo občutek ogroženosti ter sprožalo paniko in beg prebivalstva, kot je najbolj razvidno iz poteka pohoda Maksimina Tračana iz Panonije proti Italiji leta 238. V posameznih primerih so vojne povzročile številne smrtne žrtve med civilnim prebivalstvom. Kot tak primer izstopa Galienov pohod proti Ingenuu v Panoniji leta 260. Spremljali so ga množični poboji civilnega prebivalstva, ki so 89 Iz obsežne in deloma kontroverzne novejše literature o obdobju krize (ali ‘krize’) rimskega cesarstva navajamo le ožji izbor pomembnih del: A lfoldy, Krise, 1989 (zbirka raz­ prav); Strobel, Imperium Romanam, 1993 (s težiščem na analizi dojemanja kriznih pojavov v književnosti, verskem in intelektualnem življenju tiste dobe); W itschel , Krise, 1999 (analiza razvoja na Zahodu, ki izpostavlja podobnosti in razlike v razvoju med posameznimi regijami; balkansko-podonavske province v raziskavo niso vključene); D rink \vater, Maximinus to Diocletian, 2005 (sintezna slika); J ohne , Soldatenkaiser I—II, 2008 (priročnik temeljnega po­ mena, za razumevanje celote zlasti sintezno sklepno poglavje: J ohne - H artmann , Krise und Transformation, 2008).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN 1LIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

še posebej močno prizadeli območje Sirmija.90 Ker je bilo obravnavano ozemlje okrog 400 km oddaljeno od donavske meje, ni bilo prizadeto ob običajnih obm ejnih spopadih, pač pa le v primerih velikih barbarskih vdorov z območja Panonije proti Italiji. D o takih vdorov je prišlo trikrat v dobi cesarja Galiena (254,259/260 in 260), enkrat pa na začetku Avrelijanove vlade. V procesu postopne decentralizacije rimskega cesarstva ter oblikovanja novih središč vojaške moči in političnega vpliva seje povečala vloga dveh 'nadomestnih' prestolnic, v katerih so se pogosto zadrževali cesarji: na zahodu Mediolana in na vzhodu Sirmija kot metropole Spodnje Panonije. V skromnejšem obsegu sta to vlogo prevzeli v severovzhodni Italiji Akvileja zaradi svoje izjemne strateške vloge pri obrambi Italije ter zaradi družbenega, upravnega in gospodarskega pomena, v južnem delu Zgornje Panonije pa Siscija zaradi pomembne kovnice (od 262 dalje).91 Vsaj z zadnjim mestom je primerljiva kot mesto regionalnega pomena Petoviona, središče ilirske carinske uprave z izjemno prometno lego, obenem središče verskega življenja regionalnega pomena (mitraizem in krščanstvo). Kako so sodobniki dojemali čas politične, vojaške, družbene, gospodarske in moralne krize ter spremembe v kulturnem in verskem življenju tega časa, lahko le v glavnih potezah povzamemo iz spisov petovionskega škofa Viktorina.Tako kot njegov starejši afriški sodobnik Ciprijan je videl v razmerah svojega časa približevanje konca sveta, ki si ga je kot prepričan milenarist in nasprotnik rimske države tudi želel. Vendar pa gre za pričevanje intelektualca iz vrst verske manjšine, ki je sestavljala približno eno dvajsetino prebivalstva, zato njegovi nazori ne morejo biti reprezentativni za celotno družbo. Ob upoštevanju razvojnih razlik med posameznimi deli rimskega sveta, na katere so opozorile novejše raziskave, ne smemo zanemariti razlik v lokalnih okvirih, ki so bile posledica individualnih, le deloma poznanih vzrokov. Take razlike kaže primerjava med denarnim obtokom štirih mestnih naselbin in obenem upravnih središč na ozemlju današnje Slovenije. V Emoni in Celeji je opazna stagnacija, ki kaže na manjši gospodarski in politični pomen obeh mest. Po drugi strani je opazen vzpon denarnega obtoka v Neviodunu, ki pa je zaradi majhnega obsega te mestne naselbine ostal še zmeraj v skromnih okvirih. Istočasno je bil izredno živahen denarni obtok v Petovioni; presegal je 90 H A , Tyranni triginta 9, 3 -9 (v duhu protigalienske propagande poroča vir o poboju vsega moškega prebivalstva zavzetih mest); Petrus Patricius, Frg. 163 (Excerpla de sententiis, 265: poboji med sorodniki). B leckmann , Reicbskrise, 1992, 240-241; Brecht , Reichskrise, 1999,266-267; Paschoud , Commentaire, 2011, 86-88. 91 Za Akvilejo, ki sije po dramatičnih dogodkih leta 238 hitro opomogla in je proti koncu 3. st. prevzela vlogo pomembnega mesta (od 295 dalje s pomembno kovnico), gl. W itschel , Krise, 1999,245-246; 255-256, op. 65; Sotinei,, Identite, 2005,10 -15.0 Sisciji in tamkajšnjem kovniškem obratu D emo, Munzfundeausder Zeit Gallienus, 1983,331 332; Šašel, Opera, 1992, 609-610; Kos, Leksikon, 1997, 315-316; Buzov, Siscijska kovnica, 2009, 621-6 2 4 (za čas od ustanovitve do nastopa Dioklecijana).

Zbirka Z Č / 46

celo posamezne mestne naselbine ob donavskem limesu in se je lahko meril z metropolo Zgornje Panonije Karnuntom.92 Posledica slabših varnostnih razmer je bila gradnja obzidij. Najbolje ra­ ziskan primer je strateško in prometno pomembna naselbina Fluvio Frigido (od Konstantinove dobe dalje Castra), antični predhodnik današnje Ajdovščine, kjer je bilo obzidje zgrajeno v sedemdesetih in osemdesetih letih 3. st. Naselbina, ki je ležala ob glavni cestni povezavi med severno Italijo in Ilirikom, je bila v času prehodov različnih armadnih skupin med državljanskimi vojnami in ob barbarskih vdorih proti Italiji izjemno izpostavljena.93 Med zgodnje primere mest, v katerih so utrdili obzidje, lahko prištejemo tudi Petoviono. Gospodarsko, politično in vojaško pomembno mesto z mostom čez Dravo je nadzorovalo glavno cestno povezavo med Italijo in Podonavjem.9495Strateško pomembni kraji, kot so bili AdPirum (Hrušica, tedaj še brez obzidja), Tarsatica (Reka) in Velike Malence, so dobili stalne vojaške posadke.93 Okvirno v Galienov čas moremo datirati zgodnje primere preselitve prebivalstva iz ogroženih nižinskih območij v višinske naselbine, ki so izraz velikih sprememb na podeželju v času krize. Več primerov je poznanih na hribovitem ozemlju jugovzhodnega Norika med južnim obrobjem Pohorja in Kozjanskim, posamezni primeri pa tudi v osrednji Sloveniji in v zgornji dolini Soče. Nastanek teh naselij potrjujejo novčne najdbe iz Galienove dobe in dobe Klavdija II. Po letu 270, ko sta Avrelijan in Prob obnovila vojaško moč cesarstva in zavarovala meje, je prišlo do upada teh nasel­ bin, do njihovega ponovnega vzpona pa od zadnje tretjine 4. st. dalje. Čeprav je število višinskih naselbin v tem času v celoti majhno, dokumentirajo ti primeri prvo obdobje globokih sprememb v poselitvi današnjega slovenskega prostora, ki so postale tipične za poznoantično dobo.96

92 Kos, Monetary circulation, 1986, 92—111; 244. 93 O smuk, Obzidje, 1990; O smuk, Ajdovščina, 1997; H orvat, Provincial archaeology, 1999,225. Prim. FM RS11,13 (novčne najdbe iz časa Galiena in Klavdija). K datiranju gradnje obzidja Kos, Construction and abandonment, 2012, 272-276; 294; 297—298; Kos, A d Pirum, 2014, 35. 94 Saria , Doneski, 1939,141 in 146; Saria , Poetovio, 1951,1174. Že v času Galiena, torej pred izgradnjo mogočnega obzidja okrog Rima v času Avrelijana, sta bili zgrajeni obzidji v Mcdiolanu in Veroni, prav tako so bila zaradi gotskih in herulskih vdorov utrjena številna mesta v Grčiji in Mali Aziji (G oltz - H artmann , Valerianus und Gallienus, 2008,279; H artmann , Claudius-Aurelianus, 2008, 304). 95 Kos, Construction and abandonment, 2012, 268-276; 293—294. 96 Kos, Monetary Circulation, 208-209; FMRS11, 179 (Polhograjska gora); II, 380 (Brinjeva gora). C iglenečki, Hohenbefestigungen, 1987,123-124; 158; 161-162; C iglenečki, K problemu datacije, 1990, 147-156 (Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi na Kozjanskem, z omembo naslednjih primerljivih najdišč: Brinjeva gora, Polhograjska gora, Libna, Trbinc, Kuzelin na severovzhodnem podaljšku Medvednice, Dolnji Zemon, Doberdob, starejše plasti najdišč Vranje, Rifnik, Korinj in Limberk in kot posebnost Predjama [jamsko prebivališče!]); C iglenečki, Castra, 2008, 486-487 (Ančnikovo gradišče, Tonovcov grad).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Slabe varnostne razmere v tem času ilustrirajo nagrobni napisi z omembami nasilnih smrti. Več napisov poroča o vojakih s tega območja, ki so padli na vojnih pohodih proti raznim barbarskim ljudstvom ali v državljanskih vojnah, ter o civilistih, ki so izgubili življenje med barbarskimi vdori.97 V času slabih varno­ stnih razmer, družbenih napetosti in uporov različnih skupin prebivalstva seje razm ahnilo razbojništvo. Čeprav ta pojav na ozemlju med Ilirikom in Italijo ni dobil takih razsežnosti kot v Galiji, Mali Aziji ali Egiptu, pa je pustil opazne sledi zlasti v epigrafskem gradivu. Na napisih se omenjajo s strani razbojnikov {latrones) pokončani posamezniki, vojaki ali civilisti. Oznaka latrones seje uporabljala za pripadnike različnih družbenih skupin, ki so se preživljale z ropom: kriminalce, uporne kmete, pobegle sužnje, pobegle vojake, od ropa živeče barbare. Posamič naletimo v virih na sinonimne ali vsebinsko sorodne oznake, kot so na primer »odpadniki in uporniki« (defectores et rebelles) ali »dezerterji« (desertores), proti katerim je država nastopala z regularno vojsko. Na napisih, ki jih je mogoče le okvirno datirati (pozno 2. ali 3. st.), se omenjajo njihove posamične žrtve. Ker se na enem napisu omenja kot kraj dogodka območje Hrušice {Alpes Iuliae), ob tem pa tudi posebej nevaren kraj slabega slovesa {Scelerata, t. j. 'Zločinsko' ali 'Prekleto'), je upravičena domneva, da je na tem težko prehodnem, skoraj nenaseljenem in z gozdovi pokritem območju obstajalo cestno razbojništvo.98 Žrtve razbojniških napadov ali neopredeljenih kriminalnih dejanj so omenje­ ne na napisih iz poznega 2. in 3. st. v Emoni, Akvileji, Saloni, Lavriaku in 97 Na nagrobniku iz Dobrne iz druge polovice 3. st. je pod upodobitvijo vojaka v polni bojni opremi napis, ki sporoča, daje pokojni preminil na pohodu proti Gotom (A lj 10, naza­ dnje Visočnik , Vojaški napisi, 2008, 334; 342-343: ... bello desideratus boste Gutica ...), morda v času vojn Klavdija II. Še en vojak iz Celeje je v 3. st. umrl na dačanskem pohodu (A lj 45 oz. Visočnik , Vojaški napisi, 2008,329). Podobne vsebine sta dva napisa iz Viruna (C IL III4835 in 4857). Na napisu iz Celeje (A lj 49) se omenja civilist, ki so ga v neznanih okoliščinah pokončali M attzari (... interfectus a M a ttza ris...), morda pripadniki sarmatske skupine. Napis z območja Nevioduna (ILS11, 80) s konca 2. ali iz 3. st. sporoča, da so pokojnega pokončali neimenovani barbari (... occisus a barbaris...); podobne vsebine je napis z Iga, na katerem se omenja oseba, ki sojo pokončali neimenovani sovražniki (R IN M S, 85:... quem ostes hocidit [namesto hostes oceidit]). R euter , GefallenfiirRom, 2005, prinaša naslednjo sliko: med 39 napisi iz celotnega cesarstva, z nekaj izjemami vseh iz 3. st., ki prinašajo podatke o izvoru padlih vojakov in kraju njihove smrti, jih kar 13 izhaja iz Norika in obeh panonskih provinc; med področji vojskova­ nja padlih vojakov nastopa največkrat Dacija (4 primeri), nato vojne z G oti (2 primera) ter po enkrat germanska vojna, partska vojna ter bellum Serdicense, državljanska vojna med Galienom in Makrijanom. Med provincami, od koder so izhajali padli vojaki, izrazito prevladuje Spodnja Panonija (9 primerov). 98 Nagrobni napis (Inscr.lt. X , 4, 339; ANS1, 95) centuriona {princeps legionis X III Gerninae), ki so ga najkasneje okrog sredine 3. st. (?) umorili razbojniki (... interfeeto a latronibus in Alpes lulias loco quodappellatur Scelerata', oznaka 'Julijskih Alp' se verjetno nanaša na cestno postajo AdPirum sumrnas Alpes\ ANS1, 78; prim. tudi D egrassi, Confine, 1954, 147-148 [in lav. VII], z mnenjem, da bi se napis lahko nanašal na zgodnje 3. st. ali na čas markomanske vojne); H orvat - Šašel Kos - Kos, Rimska doba, 1999, 198; L aft.r, I afronti, 2003, 82-83; gl. op. 56.

Zbirka ZČ/46

drugod. Ti napisi osvetljujejo zgodovino kriminala ter vsakdanje življenje tem času." Krizne razmere je zaostrila kuga, ki seje razširila iz Etiopije in je okvirno med leti 250 in 270 prizadela znaten del cesarstva: najprej severno Afriko, pozneje pa tudi evropske dele cesarstva. Po poročanju virov je nastopila v več valovih, največji razmah pa je dosegla v treh obdobjih: izbruhnila je v času Decija,Trebonijana Gala in Emilijana (251-253), nato nekoliko popustila, se ponovno okrepila v letih 259/260 ter dosegla drugi vrh v času Klavdija Gotskega (269-270). Antični viri jo v duhu pretiravanja označujejo kot katastrofalno. Po Oroziju naj bi kuga prizadela vse province, pa tudi vsa mesta in celo vse domove. Dejansko gre za časovno in prostorsko omejeno epidemijo. Viri ne prinašajo stvarnih ocen o obsegu, pomenu in dolgoročnih posledicah bolezni. Dva kasnejša vzhodna vira (Janez iz Antiohije in Zonaras) omenjata, daje trajala 15 let, kar je verjetno avtentično izročilo. Za njeno širjenje je bistvenega pomena, da seje najkasneje 259/260 (v času Valerijanovega vojskovanja s Perzijci) razširila tudi v rimski vojski na Vzhodu. Okvirno se na ta čas nanaša Zosimova oznaka razmer v Podonavju: »Ko so tudiv Iliriku zaradi vdora Skitov (= Gotov) nastopile zelo težke razmere in je bilo celotno cesarstvo pretreseno do temeljev, je v dotlej nepoznanem obsegu kuga opustosila mesta. Zaradi tega seje trpljenje, ki so ga povzročili barbari, zdelo manjše: tisti, kijih je prizadela bolezen, so se počutili srečne, mesta, ki sojih barbari zavzeli, pa so izgubila celotno prebivalstvo.«99100Balkansko-podonavske province in Italijo je kuga najbolj prizadela v zadnjem valu, v letih 269-270. Tedaj seje razširila tako v rimski vojski kot tudi med Goti, pa tudi med civilnim prebivalstvom, zaradi nje je umrl tudi cesar Klavdij Gotski.101 Drugače kot za 99 Na nagrobniku iz Akvileje (Inscr. Aq 861) je omenjen meščan iz panonijske Skarbantije, ki so ga pokončali razbojniki (interfecto a latronibus inrtusis (namesto intrusis)). Sporočila podobne vsebine prinašajo iz širše regije trije napisi iz Salone (ILS 8506; 8508; 8514) in napis iz Zgornje Mezije (ILJug 1343). Emonski nagrobnik iz 2. st. (RINM S, 101) omenja uboj, ne da bi pojasnjeval okoliščine dogodka: postavljen je bil mladeniču, kije bil umorjen v prenočišču ali v hlevu (in stabulo). L afer , Latrones, 2003, 83-86; prim. L afer , Securitas hominibus, 2001, zlasti 130-131. O pohodih regularnih enot proti »odpadnikom in upornikom« in dezerterjem v poznem 2. in zgodnjem 3. st. gl. ILS 1153 (Aquincum); A lfoldv, Krise, 1989, 69-80. 100 Zgodnje obdobje kuge (251-253): Cyprianus, De mortalitate 14-16; AdDemetrianum 10; Pontius, Vita Gypriani 9; Eusebius, Historia ecclesiastica 7,21,9; 7,22,1-10; Chronographus anni 354 (Chronica minora I, 148); Hieronymus, Ghronicon a. 253 (GCS 47, 219a); Aurelius Victor 30, 2 (Bird , Commentary, 1994, 131-132); Epitome de Caesaribus 30, 2; Eutropius 9, 5 (Miiller, 269); H A , Gallieni duo 5, 5-6; Orosius 7, 21, 5; Oracula Sibyllina 13, 106 in 148 (H ekster, Rome, 2008,111); Zosimus 1 ,2 6 ,2 (kuga v času Trebonijana Gala); 1 ,3 6 ,1 (kuga v Valerijanovi vojski med vojno proti Perziji); 1, 37,3 (izbruh kuge leta 260 v Galienovem delu cesarstva; Paschoud, Zosime 1,2003,25 in 33-34; 150, op. 52; 156-158, op. 64-65); lordanes, Getica 106; Zonaras 12, 21 (Pinder, 590). Kuga v času cesarja Galiena: Aurelius Victor 33, 5; H A , Gallieni duo 5, 5; Orosius 7, 22, 2-3; Zosimos 1, 37, 3. Strobel, Imperium Romanum, 1993,167-170; 196-200; B recht , Reichskrise, 1999, 218-219. 101 H A , Claudius 11, 3; 12, 2; Eutropius 9, 11, 2; Orosius 7, 23, 1 (Klavdijeva smrt); Zosimos 1 ,4 6 ,1 (kuga med Goti na Balkanu); 1,46, 2 (kuga v rimski vojski, Klavdijeva smrt); Zonaras 12, 26 (Pinder, 605: Klavdijeva smrt).

39

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

kugo v dobi M arka Avrelija se za kugo 3. st. na prostoru med Ilirikom in Italijo niso ohranila epigrafska pričevanja o bolezni in umiranju. D a je zajela tudi ta območja, lahko sklepamo na podlagi zapisov več avtorjev (Hieronima, zlasti pa Orozija in Z osim a).T i poročajo, daje kuga zajela tako rekoč vso državo in da je bila hujša od predhodnih; razširila seje tudi v rimski vojski, ki se je v vojaško izredno razgibani dobi pogosto premikala čez ozemlje na stiku Italije in Ilirika, največkrat prav leta 260. M ed literarnimi viri velja opozoriti na omembo kuge pri Viktorinu Ptujskemu. Njena omemba nastopa v komentaiju k biblijskemu besedilu, tako da prinaša v najboljšem primeru le posredno aluzijo na tedanjo bolezen in množično umiranje: »... Gospodje napovedal: to so prihodnje kužne bolezni in umiranje«.102 Literarni viri ne omogočajo vpogleda v razvoj mestnih naselbin in podeželja. Spremembe v posameznih krajih potrjujejo arheološke raziskave. Med mestnimi naselbinami sta doživeli elementarno nesrečo dve, Celeja in Petoviona. Celejo je prizadela po letu 268 katastrofalna poplava Savinje, ko je reka prestavila strugo proti jugu, uničila tamkajšnji del mesta in s tem trajno zmanjšala njegov mestni areal za približno eno tretjino, verjetno je ista poplava Savinje uničila naselbino v Šempetru. Izražena je bila celo domneva, da je mesto prizadel potres. Kljub zmanjšanju mestnega obsega je bila poznoantična Celeja večja od kasnejšega srednjeveškega Celja. Okvirno v istem obdobju, kot je mesto zaradi poplave doživelo velike spremembe v urbani ureditvi, je bilo zgrajeno mestno obzidje. Njegova izgradnja časovno sovpada z gradnjami mestnih obzidij v samem Rimu in v številnih delih rimskega cesarstva.103 Podobno naravno nesrečo je v drugi polovici 3. st. doživela tudi Petoviona, ko je Drava spremenila svojo strugo.104 Vojaški pomen tega mesta se je v Galienovi dobi povečal. V njem so bili mo­ bilni oddelki dveh dačanskih legij {VMacedonica in XIIIGemina Gallienarum) pod skupnim poveljstvom Flavija Apra. Njihovo zadrževanje v Petovioni lahko povežemo z gradnjo utrdb na strateško pomembnih krajih. Ker so bile te enote razporejene v mestu ob cesti, ki je vodila proti Italiji, lahko vidimo v tej vojaški ureditvi najzgodnejšo fazo oblikovanja notranje vojaške meje za varstvo Italije. Znano je, da je Galien na podoben način utijeval strateško pomembne kraje 102 Victorinus, InApocypsin 6 ,1 (pestilentia); 6, 3 (venturaspestes et mortalitates) (Spelič, 78-81). 103 Šašel, Opera, 585; M ikl C urk, Nekaj drobcev, 1997, 468; L azar , Celeia, 2001, 17; L azar, Celeia, 2002, 77; 90-91. V zvezi z domnevo o potresu velja opozoriti na to, da neza­ nesljiva Historia Augusta poroča o seriji potresov (pa tudi drugih naravnih nesreč), ki naj bi leta 260 in v naslednjih letih prizadele različne dele rimskega sveta (H A , Gallieni duo 5, 2 -6 ; R atti, Commentaire, 2002,12-24,113-115; D e B i.ois , Gallienus, 1976,10). Historičnost teh dogodkov je dvomljiva. 104 M ikl-C urk, Poetovio, 1979; M ikl-C urk, Novejša arheološka odkritja, 1989,30-31 (s skicami, ki kažejo na odmik od severozahodno-jugovzhodne smeri za okrog 40 stopinj, tako daje nova struga potekala skorajda v zahodno-vzhodni smeri); M ikl C urk, Nekaj drobcev, 1997, 468; kratko H orvat, Poetovio, 2003,183.

Zbirka Z Č / 46

tudi drugod, na primer na mejnem področju med Mezijo in Trakijo.105 V Galienovem času seje povečal vojaški pomen mest v severni Italiji (Mediolanum, Verona, Aquileia), zlasti pa v srednjem Podonavju. Med mesti, ki so ležala v bolj oddaljenem ali bližnjem zaledju meje, vendar pa so zaradi prometne povezave ali drugih razlogov prevzela pomembno vlogo v vojaški organizaciji, velja omeniti poleg Petovione tudi Siscijo (kovnica), Sirmij (oddelki germanskih in britanskih legij), v globokem zaledju zaradi zavarovanja cestne povezave in prehodov v osrednjo Makedonijo in Grčijo tudi Lychinodos (vexillationes ene afriške legije in pretorijanske legije iz Albana pri Rimu). Močne vojaške posadke sta imeli tudi obdonavski mesti Vindobona in Aquincum.106 S posadkami, sestavljenimi iz oddelkov (vexillation.es) različnih legij, ki so bile na strateško pomembnih mestih, je Galienu uspelo odstraniti uzurpatorje in zavrniti barbarske napadalce. Razvoj Emone, ki so jo prebivalci pred prihodom Maksimina Tračana spomladi 238 izpraznili in tako poškodovali, da ne bi mogla služiti sovražni vojski,je slabo poznan. Lahko domnevamo, daje mesto po zaključku državljanske vojne in vrnitvi prebivalstva le počasi oživelo. V naselbini, ki je že od severske dobe dalje demografsko in gospodarsko zaostajala, je bil po letu 238 denarni obtok izjemno nizek, nekoliko seje povečal šele okrog leta 260.107Podobno kot v Petovioni so se v Galienovi dobi (morda pa že malo pred tem) tudi v Emoni zadrževali mobilni oddelki legije X III Gemina iz Dacije (matični tabor Apuluni). Na to kažejo štirje nagrobniki njenih pripadnikov, na katerih se omenjajo dva vojaka, en veteran in dva nižja oficirja.108 Drugače kot Emona in Celeja je Neviodunum, zlasti v pozni dobi vojaških cesarjev (okrog 260-280), doživel drugo obdobje vzpona. Na to kaže tudi znatno povečan denarni obtok.109Medtem ko se v Neviodunu ni ohranil noben napis, ki bi osvetljeval čas vojaških cesarjev, pa so se ohranili kar štirje taki napisi na beneficiarni postaji Praetorium Latobicorum (Trebnje) na mestnem upravnem ozemlju Nevioduna. Gre za posvetilne napise beneficiarijev v čast Jupitra ali katerega drugega božanstva, na katerih nastopajo na koncu napisnega besedila v dataciji po konzulih imena tedanjih 105 A lj 313-317 (vcksilacije obeh legij pod poveljstvom Flavija Apra). Saria , Doneski, 1939,141; 146, je te enote povezoval z začetki vojaške obrambe Italije (kasnejša claustra), saj je Galien utrjeval strateško pomembne kraje znotraj rimske države tudi v Meziji. Prim. Saria , Poetovio, 1951, 1174; o obeh legijah (domicilni tabor prve je bila Potaissa, druge pa Apulum v Daciji) pregledno P ollard - B erry, Legionen, 2013, 200-203. 106 Prim. G eiger, Gallienus, 2013, 328-331; A lfoldy, Altarinscbrift, 2011. 107 Kos, Monetary Circulation, 1986, 102-104. i°8 RJNM S17 (signi/er legionis)\ 41 (optio legije je postavil nagrobnik pokojnemu legijskemu vojaku); 42 (nagrobnik legijskega vojaka); 43 (nagrobnik, ki gaje veteran legije in nosilec dveh odlikovanj, doma iz Zgornje Mezije, postavil svoji pokojni ženi). Nagrobniki vojakov legije X III Gemina so bili odkriti tudi v Akvileji in v več mestih severne Italije (Ricci, Protendere ^rprotegere, 2014, 243-246). 109 p ETRlj _ P etru, Neviodunum, 1978; Kos, Monetary Circulation, 1986, 94; L ovenjak, Neviodunum, 2003, 96.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

cesarjev kot konzulov: Filipa Arabca in njegovega sina (z zelo poškodovanim zapisom imen), Decija ter Valerijana in Galiena.110 Primerjava med razvojem rimskih mest na ozemlju Slovenije v obdobju vojaških cesarjev kaže dvojno podobo: medtem ko sta bili Celeja in zlasti Emona v gospodarski, verjetno pa tudi demografski recesiji, pa so bila gospodarska in demografska gibanja razmeroma ugodna v Neviodunu in v Petovioni. V prime­ ru teh dveh mest ne bi mogli govoriti o krizi. Petoviona je bila ne le največje, temveč tudi gospodarsko najpomembnejše mesto, središče carinske uprave podonavskih provinc in v dobi pogostih vojn tudi vojaško pomembno mesto, v katerem so se zadrževali oddelki različnih legij z mejnega območja srednjega Podonavja. Pomen mesta seje odražal tudi na verskem in kulturnem področju: Petoviona je postala v 3. st. eno glavnih središč Mitrovega kulta, z nastopom škofa Viktorina pa je prevzela vlogo vodilnega središča krščanstva na območju srednjega Podonavja ter prvega središča literarnega ustvarjanja na celotnem ozemlju balkansko-podonavskih provinc.

3. Religiozno življenje

f j

Med novostmi v obdobju vojaških cesarjev, ki jih dokaj dobro dokumenti­ rajo literarni, epigrafski in materialni viri, zaslužijo vso pozornost spremembe na področju religioznega življenja. Če sodimo po številu ohranjenih posvetilnih napisov bogovom in oltarjev v njihovo čast, je na območju Norika in Panonije tudi v 3. st. izrazito prevladovala tradicionalna rimska religija. Zanjo so se opredeljevali v veliki večini pripadniki državnega aparata, očitno pa je bila močno razširjena tudi med preostalim prebivalstvom. Napisi z imeni tradicionalnih rimsko-grških božanstev so bili številčno v izraziti prevladi, saj je bilo tem božanstvom na ozemlju Norika posvečenih okrog 65 odstotkov napisov religiozne vsebine, na ozemlju Panonije 80 in na ozemlju Dalmacije celo 86 odstotkov. Pri tem predstavljajo Jupitru posvečeni napisi okvirno dobro četrtino vseh napisov, ki so bili posvečeni različnim božanstvom (v Noriku okrog 22, v Panoniji 27, v Dalmaciji pa 30 odstotkov). Očitno je Jupitrov kult v 3. st. obdržal svoje osrednje mesto med poganskimi božanstvi. Delež napisov v čast t. i. orientalskih božanstev je bistveno manjši, saj je znašal v Noriku okrog 14 odstotkov, v obeh Panonijah pa 16 odstotkov. Ta delež je bil v teh treh provincah precej večji kot na evropskem Zahodu, kjer je znašal okvirno od 5 do 10 odstotkov posvetilnih napisov.111 110ILS11,126 in 133 (posvetilna napisajupitru oziroma Jupitru Dolihenskemu, na katerih nastopata v konzularni dataciji Filip Arabec in njegov sin, v obeh primerih z datumom 1. nov. 247 ali 248); 128 (posvetilni napis Jupitru z omembo cesarja Decija v dataciji po konzulih iz leta 250); 129 (posvetilni napis Jupitru in lokalnemu Geniju z omembo Valerijana in Galiena kot konzula iz leta 257). A lfoldv , Krise,

349-387, zlasti 365,372-373.

Zbirka ZČ/46

Od te podobe izrazito odstopa Petoviona. Tamkajšnji delež posvetitev tradicionalnim rimskim božanstvom je bistveno manjši in je znašal le okrog 45 odstotkov.112 Med posvetitvami avtohtonim božanstvom, ki so zajemale okrog petino napisov religiozne vsebine, je izrazito prevladovalo kolektivno božanstvo Nutrices Augustae, ki mu je bilo posvečenih nekaj svetišč. Od okrog 40 posvetilnih napisov jih velika večina izhaja iz 2. st., najmanj šest pa okvirno iz obdobja od poznega 2. do prve polovice 3. st.113 Kar 35 odstotkov posvetilnih napisov je bilo posvečenih t. i. vzhodnim božanstvom, pri čemer je število napisov, posvečenih Mitri (29,3 odstotka vseh napisov religiozne vsebine) celo večje od števila napisov v čast Jupitra (malo manj kot 25,7 odstotka). Gre za primer, ki ni bil izjemen le v lokalnem okviru, temveč tudi v okviru vseh evropskih pro­ vinc rimskega cesarstva. Petoviona, kjer je bilo odkritih kar pet mitrejev, spada med pomembna regionalna središča Mitrovega kulta. Fragmentarno ohranjeni relief Mitrove daritve z napisi posvetiteljev z Vičave kaže na to, daje obstajal Mitrov kult v Petovioni še na eni (šesti) lokaciji.114 Prvi in drugi mitrej izhajata iz starejšega obdobja (sreda 2. oziroma začetek 3. st.), četrti, z napisom vojaškega poveljnika Obrežnega Norika in Prve Panonije o obnovi svetišča, pa je z začetka 4. st., zato jih na tem mestu ne upoštevamo.115 Na obdobje vojaških cesarjev se nanašata tretji in peti mitrej. Od teh v letu 1987 odkriti peti mitrej s posvetilnim napisom iz leta 235, s fragmentarno ohranjenim reliefom Mitrove daritve, z ostanki keramike in najdbami novcev iz časa Karakala, Galiena, Konstantina I. in Teodozija I., ne omogoča novih zaključkov za obdobje vojaških cesarjev.116V nasprotju s posvetilnimi napisi v čast Nutrices Augustae, ki so bili —z eno samo izjemo - najdeni samo v Petovioni,je bil Mitrov kult razširjen tudi na podeželju.117 Eden od najbolj izpovednih virov za poznavanje družbenih razmer, verskega življenja in vsakdana v Petovioni v obdobju vojaških cesarjev je tretji mitrej (na Zgornjem Bregu, v bližini templja Velike Matere), čigar začetki padejo v zgodnje

1.2 B elak, M ed Nutricami, 1993, 233—234. Prim. Saiua , Poetovio, 1951, 1179—1180 (seznam tradicionalnih rimskih božanstev). 1.3 Šašel Kos, Divinities, 1999,153-192 (temeljna študija s podrobno bibliografijo; napisi iz poznega 2. ali prve polovice 3. st. na str. 167—168; 173—175; 177). 1.4 ILJug 1143. 115 Med novejšimi objavami o ptujskih mitrejih gl. vrsto preglednih prispevkov v zborniku Vomer GojKOvrč - Kolar, Ptuj, 2001, zlasti 105-134 (M. Vomer GojKOVtč); 167-178 (C. E rtel); 371-377 (J. Korošec). O četrtem ptujskem mitreju MtKL, Četrti mitrej, 1962; WtNkler, Reichsbeamten, 1969,106-107 (posvetilni napis z začetka 4. st.). K sakralni topografiji Petovione H orvat - Šašel Kos - Kos, Rimska doba, 1999, 216-220; k vlogi Petovione kot središča mitraizma v širšem prostorskem in časovnem kontekstu C lauss, Cultores Mitbrae, 1992,162-176. 1.6 T ušek, Peti mitrej, 1990; T ušek, V. mitrej, 2001. 1.7 Korošec, Dediščina mitraizma, 2001.

43

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

3. st., temeljita prenova s povečanjem svetišča pa v Galienov čas.118Arhitekturna in liturgična ureditev svetišča ter pet ohranjenih oltarjev z reliefnimi upodobitva­ mi nekaterih ključnih prizorov iz Mitrovega kulta omogočajo vpogled v versko življenje M itrovih privržencev. Posvetilni napisi (med 12 napisi so trije ohranjeni v vsebinsko nerazpoznavnih fragmentih) dajejo vpogled v lokalno versko skupnost v pozni dobi cesarja Galiena. Pečat tej skupnosti so dajati pripadniki vojske, na katere se nanaša kar pet napisov. Visok oficir viteškega ranga {Flavius Aper vir egregms), poveljnik (praepositus) vojaških enot in njihovih sestavnih delov, ki so bile tedaj v Petovioni (oddelki legij VMacedonica in X III Gemina Gallienarurn),)z največji in najlepši oltar posvetil božanstvu za zdravje cesarja Galiena.119120Oltar z upodobitvijo Mitrovega rojstva iz skale je poveljnik posvetil božanstvu za blagor svojega štabnega osebja {officialesApripraepositi).120Dva oltarja z napisi so posvetili M itri celotni kolegiji nižjih oficirjev dveh legij, katerih enote so se zadrževale v Petovioni: na prvem se omenja v hierarhičnem zaporedju osebje poveljnikove štabne pisarne s specializiranimi zadolžitvami (canalic[u\larii, act\u\arii, codicarii, librarii legionum), na drugem pa podoficirji obeh legij, ki so biti nosilci pravih vojaških zadolžitev (tesserarii, custodes armorum).121Napisi odražajo hierarhijo in obliko družbenega povezovanja v vojski: vojaški poveljnik je posvetil oltar Mitri za zdravje cesarja, na drugem oltarju z napisom je (zelo verjetno tudi on) prosil za blagor svojih nižjih štabnih oficirjev s pisarniškimi zadolžitvami, na tretjem za zdravje nižjih oficirjev z operativnimi zadolžitvami. Napisi kažejo, da je bil Mitrov kult v vojski močno zastopan. Za to božanstvo se je opredelil vojaški poveljnik viteškega ranga, prav tako mu je bilo predano društvo (collegia) nižjih oficirjev (officiales). Navadni vojaki ne nastopajo kot posvetitelji napisa, prav tako poveljnikova posvetitev ne omenja dobrih želja za zdravje običajnih vojakov.122

118 A lj 311-322; ILJug 1144-1149; C lauss, CultoresMythrae, 1992,167-169 (s podrobno bibliografijo). Gl. tudi FM RS1II, 434/4 (274 novčnih najdb iz tretjega mitreja, v časovnem razponu od Tiberija do Teodozija, z znatno zgostitvijo v obdobju 259-270). Novejše arheološke raziskave tretjega mitreja so bile posvečene analizi materialnih najdb (Ž ižek , Tretji ptujski mitrej, 2001), posebej pa najdbam amfor in napisom (Vidrih P erko - L ovenjak, Amfore, 2001). 119 A lj 313. Na oltarju so naslednje upodobitve: prisega prijateljstva med Mitro in Soncem s sklenitvijo rok nad gorečim oltarjem (gl. reprodukcijo v H orvat - Šašel Kos - Kos, Rimska doba, 1999, 218); Mitrovo orožje; Mitrov strel z lokom v skalo, iz katere je pritekla voda. Na napisnem fragmentu A lj 317 nastopa Aper kot praepositus). C lauss, Mitbras, 1990, 43-44; 67-68; 80. 120 A lj 314-315. 121 Naslov canaliclarius (tudi canalicularius) naj bi označeval poveljnikovega adjutanta ali predstojnika štabne pisarne, actarius, codicarius (tudi codicillarius) in librarius legionis pa so bili po padajočem hierarhičnem zaporedju nosilci različnih tajniških in pisarniških zadolžitev v štabu. Tesserarius je bil podoficir, k ije posredoval komandantova povelja v obliki kodiranih sporočil (tessera), medtem ko seje zadnji naslov nanašal na varovanje orožja in vojaške opreme. Prim. A lj 314-315 (komentar); C lauss, Canalicularius, 1975; L e B ohec , Armee, 2 0 0 9 ,5 8 -6 3 . Edini primer legijskega vojaka kot posvetitelja napisa v Petovioni je napis iz drugega mitreja z začetka 3. st. (A lj 301).

Zbirka Z Č / 46

Iz napisov je razvidno, daje Mitrov kult v Petovioni v enem od najtežjih obdobij v času vojaških cesarjev povezoval vojaško elito (poveljnik, kolegiji oficirjev) in posamezne civiliste, od katerih sta dva izhajala iz državne finančne uprave, eden pa je spadal med premožne meščane. Poklicna in družbena struktu­ ra Mitrovih častilcev v Petovioni sredi 3. st. se precej razlikuje od one v drugi polovici 2. st. in v zgodnjem 3. st., ko so med verniki prevladovali nameščenci iz centralnega urada ilirske carinske uprave in njihovi sužnji. Ta družbena in poklicna struktura Mitrovih častilcev je prevladovala v času nastanka 3. mitreja v zgodnjem 3. st., saj se med posvetitelji omenjajo tri 'civilne' osebe: suženj (domnevno v finančni upravi kot tabularius hereditatum), premožen meščan (pripadnik petovionskega svečeniškega kolegija, kije posvetil božanstvu srebrn kip ali relief) in 'namestnik' (vicarius), morda predstojnik petovionske carinske uprave.123V Mitrovo čaščenje se niso vključevali pripadniki mestne elite (dekurioni), ki so - tako tudi v primeru treh posvetilnih napisov iz 3. st. - postavili posvetilne napise v čast Jupitra.124Med božanstvi, ki se s pridržki uvrščajo med 'orientalska', sta imeli v Petovioni posebna svetišča še dve: egipčanska boginja Izida (venem primeru skupaj s Serapisom) in frigijsko božanstvo MagnaMater. Svetišči slednje sta bili v bližini prvega in tretjega mitreja na Spodnji Hajdini, nedaleč stran je bilo tudi več drugih svetišč.125 Med rimskimi mesti s pripadajočimi teritoriji na območju današnje Slo­ venije se kaže podobna slika za Neviodunum: med približno 70 posvetilnimi napisi iz 2. ali 3. st. zavzemajo približno dvotretjinski delež tradicionalna rimska božanstva, med katerimi je izrazito prevladoval Jupitrov kult, medtem ko je med domačimi božanstvi izrazito prevladoval zaščitnik domačega kraja (Genius loči, Genius municipii, okrog 15 napisov).126Med posvetitvami vzhodnim božanstvom izrazito prevladuje bog Mitra (okrog 10 napisov), ki mu je bilo posvečenih nekaj svetišč: v Zgornji Pohanci pri Brežicah (3 napisi, domnevno iz Galienove dobe) ter v obliki mitreja na prostem v Judovju pri Rožancu v bližini Črnomlja (skalni relief Mitrove daritve, domnevno iz 2. st., ki so ga posvetili trije bratje). Verjeten, vendar brez arheološke potrditvene mitrej vTrebnjem (Praetorium Latobicorum) s štirimi napisi iz 2. st. Kot posamični najdbi sta ohranjena posvetilni oltar Mitri z napisom, morda iz Nevioduna (2. ali 3. st.), ter oltar v čast Mitrovega 123 A lj 311; 312; 318. Prim. C lauss, Mithras, 1990,43-44; Vomer G ojkovič, Leben in Poetovio, 2005, 465-469. 124 A lj 449; Šašel Kos, Petovionska aristokracija, 1993 (med 17 napisi pripadnikov mestne elite iz 2. in 3. st. je kar 10 posvetilnih napisov božanstvom, pri čemer v 7 primerih nastopa Jupiter). 125 A lj 269 (napis Izidi in Serapisu); 270 (Izidi posvečen napis); 336 (Serapisu posvečen napis). D iez , Magna Mater, 1993; C iglenečki, Magna mater, 2001, 349-350. O legi petovionskih svetišč gl. Šašel Kos, Divinities, 1999,155-156; H orvat, Poetovio, 2003, 173-180. 126 Za Neviodunum ILS11, 1-20; 50-59; (str.) 395-397 (register s približno 70 posve­ tilnimi napisi); L ovenjak, Neviodunum, 2003,102-103.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN IURIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

božanskega pomočnika Kavtopata iz Loga pri Sevnici.127128M ed posvetitelji napisov v čast M itre se v enem primeru omenja suženj mestne skupnosti Nevioduna, ki je vodil mestno blagajno, v drugih primerih pa nastopajo osebe brez oznake poklica. M ed posvetitelji napisov v čast Jupitra in lokalnih božanstev, v enem prim eru pa semitskemu ženskemu božanstvu Tanit, se pojavljajo v Neviodunu in na njegovem upravnem območju benejiciarii consularis.m Med manj pogostimi božanstvi nastopa v Neviodunu s tremi ali štirimi posvetitvami Jupiter Dolichenus, m ed bolj redko zastopanimi božanstvi vzhodnega izvora je bil v mestu odkrit kultni simbol tračansko-frigijskega božanstva Sabazios (bronasta roka), med semitskimi božanstvi pa je bila čaščena kartažanska »nebeška« boginja Tanit (Dea Coryphea sive Caelestis).129 Tudi v Celeji in na njenem upravnem območju so v 3. st. razpoznavne spremembe v verskem življenju. Z mestnega območja izhaja več kot sto posvetilnih napisov v čast več kot 30 različnih božanstev: med temi je okrog 15 tradicionalnih rimskih božanstev in približno enako število avtohtonih keltskih božanstev.130 Napisi iz 3. st. kažejo na porast posvetilnih napisov v čast boga Mitre. Najdbe iz Celeje so sicer skromne: en napis in fragment reliefa, medtem ko naj bi domnevni Mitrov oltar pripadal kultu Velike Matere. Predmeti, ki dokazujejo obstoj Mitrovega kulta (reliefi s podobo Mitrovega žrtvovanja, oltaiji, napisi), so bili odkriti v naslednjih krajih: Atrans (Trojane, v drugi polovici 2. st.), Poljčane (napis iz prve polovice 3. st.), Hoče na vzhodnem obrobju Pohorja (napis), Šmartno na Pohorju (Mitrov relief z napisom štirih častilcev), St. Janž v zgornji Savinjski dolini (napis) in Sv. Krištof (Malič) pri Rečici (napis).131 Mitrovi svetišči z reliefi in napisi sta bili odkriti v Modriču na južnem pobočju Pohorja (več reliefov s podobo Mitrovega darovanja in devet napisov iz 3. st.) ter v Rušah (več reliefov s podobo Mitrovega darovanja in posvetilni napis iz obdobja 235-240).132 Primerjava območja Celeje z območji sosednjih mest 127ILS11,4 (oltar, domnevno iz Nevioduna); 50 (Log pri Sevnici); 55-58 (mitrej v Zgornji Pohanci); 136-139 (Trebnje; tudi RINM S 172-173); 148 (Judovje pri Rožancu). 128ILS11, 5-12; 27; 116-133. RINM S 152-169. 129ILS11,1 {Dea Coryphea)-, 16 (Jupiter Dolichenus ali Depulsor); 133 [= RINM S 159]; 134 [gl. tudi Šašel, Opera, 1992, 345-351]; 135 [= RIN M S 171]; Jupiter Dolichenus); L ovenjak, Neviodunum, 2003, 103. Medtem ko imata Jupiter Dolichenus in Sabazios paralele vTergestu (Inscr. It. X/4, 7-8; 387; Jupiter Dolichenus tudi v Akvileji, Inscr.Aq 261), pa gre v primeru kulta kartažanske »nebeške boginje« na obravnavanem ozemlju za enkratno potrditev. 130 Šašel Kos, Divinities, 1999; pregledno L azar , Celeia, 2002,94-96; primerjava Celeje z Emono v Šašel Kos, Divinities, 2008, 702. 131 CIL III 5195 (ager Celeianus)-, RINM S 105 {Atrans-, gl. tudi A lj 299); ILJug 409 (Poljčane); A lj 103 (Hoče); Pahič , Rimski napisi, 1977, 85-86, slika 10 (Šmartno na Pohorju; gl. tudi AE 1978, 609); CIL III 5110 (Št. Janž, ANS1, 270); CIL III 11687 (Sv. Krištof pri Maliču; ANSI, 287). Pregledno C lauss, CultoresMithrae, 1992,128-130, 132; 134; 136-137. 132 A lj 90-99 (Modrič); 114-118 (Ruše). Pregledno C lauss, Cultores Mithrae, 1992, 134-135 (prim. W inkler, Reichsbeamten, 1969,139—140, zdatiranjem napisa v drugo polovico 3. st.); Korošec, Dedišiina mitraizma, 2001.

Zbirka ZČ / 46

( Virunum v Noriku ter Poetovio in Neviodunum v Zgornji Panoniji) kaže na nekatere podobnosti in razlike. Nameščenci in sužnji v službi carinske uprave, ki zavzemajo v Petovioni in v Virunu osrednje mesto med Mitrovimi častilci od srede 2. do začetka 3. st., se na celejskem območju omenjajo samo na Trojanah. Tam nastopajo kot Mitrovi privrženci sužnji, ki so jih po potrebi premeščali, tako da se kažejo povezave z Bojodurom (Boiodurum- Innstadt kot del Passava južno do sotočja Inna in Donave) in Petoviono. Med posvetitelji le redko nale­ timo na pripadnike rimske družbene elite: prvi tak primer je viteški prokurator {procurator Augusti) v Rušah pred sredino 3. st., drugi pa viteški poveljnik od­ delkov dveh legij ali bolje legijskih veksilacij (praepositus legionum) v Petovioni FlaviusApervL Galienove dobe. Le izjemoma nastopajo med Mitrovimi častilci vplivne družine (kot na primer Annii v Poljčanah). Posamični pripadniki vojske se pojavijo med nosilci Mitrovega kulta šele na začetku 3. st. (en vojak in en nižji oficir v drugem ptujskem mitreju), kot vodilni element nastopi vojska šele v primeru tretjega ptujskega mitreja v Galienovi dobi. Medtem ko je bila v večjem delu najdišč Mitrovega kulta odkrita le po ena reliefna upodobitev Mitrove daritve, pa je bilo odkritih v Rušah in Modriču večje število upodobitev (v prvem primeru pet, v drugem štiri). Številčnost najdb kaže na to, da gre za pomembnejši kultni središči. Pomembno središče Mitrovega kulta v Noriku je bila tudi provincialna metropola Virunum z dvema mitrejema (prvi iz leta 183, drugi iz prvega desetletja 3. st.), ki sta bila opuščena šele na začetku 5. st.133 Podoba verskega življenja v zahodnem delu današnjega slovenskega pro­ stora, ki je spadalo v okvir Italije - celotno območje Emone, upravno območje Akvileje, ki je segalo čez Julijske Alpe in je vključevalo tudi Navport, upravno območje Tergesta, ki je zajemalo del Krasa, severno Istro in južno Notranjsko, Forum Iuli z območjem zgornjega Posočja - , se je od one na območju Norika in Zgornje Panonije razlikovala. V Emoni in na njenem upravnem območju se je ohranilo okrog 50 posvetilnih napisov v čast 19 božanstev.134 Med tistimi božanstvi, ki so bila značilna za pozno 2. in 3. st., je bil Mitras le šibko navzoč,135 pač pa sta bolj izstopali božanstvi Velika M ati (Cybele) ter lokalno keltsko najvišje božanstvo, ki je v rimski interpretaciji nastopalo z imenom Jupiter Depulsor.136V primerjavi s Celejo in Petoviono so emonski posvetilni napisi ne 133 P iccottini, V irunum , 2.002, 112-114. 134 Šašel, Opera, 1992, 574; RINM S, 4-33. Šašel Kos, Divinities, 2008, 690-696. 135 A lj 167 (fragmentaren napis, pripadnost Mitrovemu kultu ni zanesljiva); ILJug 302 (posvetilni napis Mitri in Silvanu, ki ga je dala postaviti ženska(!), kar je vsekakor redkost); ILS11, 51 (posvetilo ‘večnemu studencu’ [fonsperennis] iz Višnje Gore na jugovzhodni meji emonskega upravnega območja; o njegovi vlogi v Mitrovem kultu C lauss, Mithras, 1990, 80-82). 136 RINM S 20-22 (posvetitve Veliki Materi, zadnja iz 2. ali 3. st.); RINM S 17 (Jupiter Depulsor, napis iz 2. polovice 2. st.); Šašel Kos, Divinities, 2008, 692-693. O Kibelinem kultu gl. tudi C iglenečki, Nenavaden spomenik, 1998; C iglenečki, Cybele andAttis, 1999; C iglenečki, Magna mater, 2001.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

le manj številni, temveč tudi bolj skromnega videza. Em ona je ohranila močne poganske strukture vse do poznega 4. st., saj so po poročanju galskega pisca panegirika leta 388 Teodozija pričakali v Emoniflamines in sacerdotes. Medtem ko je prvi izraz označeval svečenike, ki so praviloma izhajali iz višjih družbenih slojev, pa se je drugi nanašal na svečenike v splošnem pomenu besede, tako da je vključeval tudi predstavnike vzhodnih kultov.137138 V Akvileji, kjer je ohranjenih okrog 500 posvetilnih napisov v čast okrog stotine tradicionalnih rimskih, avtohtonih in vzhodnih božanstev, je bil v 3. st. med lokalnimi božanstvi najbolj priljubljen Belenus, ld se pojavlja na napisih tudi kot Belinus,v enem primeru pa kot Belenus defensor. Ohranilo seje najmanj 56 posvetilnih napisov v njegovo čast, večinoma iz 2. in 3. st. Po izvoru keltsko božanstvo, ki so ga povezovali z Apolonom (na več napisih Apollo Belenus), je odigralo izjemno pomembno vlogo pri obrambi mesta leta 238; morda je tedaj dobil tudi le enkrat dokumentiran pridevek branilca ali zaščitnika (defensor).m Skoraj vsi napisi v njegovo čast - njihovo število presega celo posvetitve Jupitru - so bili najdeni na območju same Akvileje, zlasti njenega južnega obmestja, ki nosi še danes ledinsko ime po tem božanstvu (Beligna). Edini napis na slo­ venskem ozemlju v čast tega božanstva je bil najden v Celeji. Zadnji napis v čast božanstva Apollo Belenus, ki sta ga posvetila Dioklecijan in Maksimijan, kaže na velik ugled in politični pomen Belenovega svetišča v Akvileji ob koncu 3. st.139 Čeprav večina napisov v čast t. i. vzhodnih božanstev izhaja iz 2. st., je njihov kult zanesljivo obstajal tudi v 3. st. Med temi je bila pomembna Izida (boginja se pojavlja v nekaj primerih skupaj s Serapisom), katere častilci so bili zlasti osvobojenci in trgovci s povezavami z Vzhodom.14014V luči novejših raziskav je dobro dokumentiran tudi kult Velike Matere (Cybele).w Mitrov kult je bil navzoč od prve polovice 2. st., ko so - podobno kot v Petovioni - predstavljali njegovo družbeno podlago sužnji in nameščenci v carinski upravi in v drugih državnih službah. V 3. st. pa je v novem kultnem središču na severovzhodnem 137 Panegyrici Latini 2 (12), 37,1-4 (N ixon, Saylor R odgers, Panegyrici, 1994,503-504;

667-668). 138 Herodianos 8,3, 8; H A , Maximiniduo 22,1-2. Inscr.Aq 3; 5-6; 105-155 (kot Belenus defensorAugustus št. 151). O Belenovem kultu v Akvileji izčrpno Šašel K os, Divinities, 1999, 153-192; za 3. in 4. st. Steuernagel, Kulte, 2011, 80-86. 139 Inscr.Aq 127. Z accaria , Diocleziano - Dioklecijan, 2005, 102-115. Belenov napis iz Celeje je objavil L ovenjak, Napisi iz Celja, 2003, 335-336 (z domnevo, daje bil posvetitelj priseljenec iz Akvileje). Razširjenost izročila o Belinu na Tolminskem (Šašel Kos, Belin, 2001) govori v prid kontinuitete izročila o antičnem božanstvu v srednji vek, pri čemer je verjetno prišlo do mešanja tega izročila s slovanskimi verskimi predstavami. Belenov kult je bil razširjen v Juliju Karniku, na območju južnega Norika pa v Virunu. 140 Inscr.Aq 221-234 (zadnji napis iz dobe Marka Avrelija); 329 -330 (Serapis). Boffo , Orientali, 2003, 538; Steuernagel , Kulte, 2011, 8 7 -8 9 .0 razširjenosti egipčanskih kultov v Podonavju tudi H člbl, Isis undSerapis, 1986. 141 Inscr.Aq 284-291; Z accaria , Iscrizioni inedite, 2008 (objava in analiza 14 fragmen­ tarno ohranjenih napisov).

Zbirka ZČ / 46

obrobju mesta (Monastero) izrazito prevladal vojaški element. Med častilci nastopajo vojaki (štirje z oznako signifer legionis) in oficirji (trije z oznako primipilus) dveh legij (IIIIFlavta iz Singiduna in X III Gemina iz Apula v Daciji), ki sta se zadrževali v mestu po vrnitvi s perzijskega pohoda Filipa Arabca (244), kasneje pa sta se vrnili v matične garnizone.142 Družbena podlaga Mitrovega kulta je podobna oni v tretjem ptujskem mitreju iz dve desedetji kasnejše dobe. Prav tako izhaja iz Akvileje kip t. i. leontokefala, mladeniča z levovo glavo in od nog do glave ovitega s kačo, ki je po poročanju več avtorjev 3. in 4. st. spa­ dal med simbole Mitrovega kulta. Mitrej v Stivanu na meji med akvilejskim in tergestinskim upravnim območjem je bil v naravni kraški jami. Ohranjeni napisi prinašajo imena šestih častilcev brez kakršnihkoli drugih oznak. Med dvema reliefoma Mitrove daritve predstavlja eden ikonografsko posebnost. Najdbe več kot 500 novcev iz razdobja od srede 3. st. do konca 4. st. ter okrog 160 oljenk kažejo na uporabo svetišča še v poznem obdobju poganstva.143 V severnem sosedstvu akvilejskega upravnega območja je obstoj Mitrovega kulta potrjen za Iulium Carnicum, prav tako za območje Kanalske doline (Zabnica) na meji med Italijo in Norikom (Statio Bilachiniensis, na noriški strani meje), kjer je obstajal mitrej od srede 2. st. do 4. st.144 Podoba vzhodnih kultov v Istri je primerljiva z ono v Akvileji in deloma v Emoni. V vseh urbanih središčih, deloma tudi na podeželju, je bil razširjen Izidin kult, ki ga zasledimo vTergestu, Kopru (Aegida, kasnejša Insula Capritana oziroma Capris), Novigradu (kasneje Neapolis), Parentiju (kot IsisAnglista) ter v Poli.145Prav tako je bil razširjen kult Velike Matere. Sledovi njegove navzočnosti se kažejo v Tergestu (tamkajšnja verska skupnost s hierarhijo svečenikov je dokumentirana tudi na enem napisu z območja Kopra), na območju Labina (.Albona) in v Poli, pa tudi drugod v srednji in južni Istri.146 S tema dvema ženskima božanstvoma je primerljiva razširjenost Mitrovega kulta. Ta je bil sorazmerno malo izstopajoč in v luči novejših analiz nezanesljiv v Tergestu. Historično najpomembnejša posvetitev izhaja iz Parentija, ki jo je postavil osvobojenec vzhodnega izvora v čast Mitre »za zdravje in zmago« Filipa Arabca in njegovega sina ter cesarjeve 142 Inscr.Aq 306-319. C lauss, Cultores Mitbrae, 1992, 62-64. 143 C uscito , Lacus Timavi, 1990, 93-99. Ikonografska posebnost na drugem reliefu: prikazan je trenutek bikovega predsmrtnega boja, ko se žival poskuša rešiti: bik se vzpenja na zadnjih nogah, obrnjen proti levi strani, da bi zbežal; pri tem ga Mitra zabode v stoječem položaju, medtem ko vran, ki stoji na bližnji skali, zgrabi s kljunom bika za rep, da bi mu preprečil pobeg. C lauss, Cultores Mitbrae, 1992, 68; P iussi, Cromazio, 2008, 196-199 (M. Vidulli T orlo, Leontokefal). 144 M ainardis, Iulium Carnicum, 2008, 2; Z accaria, Mithra, 2001. 145 Inscr. It. X/4, 9 (Tergeste); Inscr. It. X /3, 1 (Koper); Inscr. It. X /l, 601 (Pola). Budischovsky, Cultes orientaux, 1977,108-110. 146 Inscr. It. X /4 ,10; 12; 384; Inscr. It. X /3 ,8 (napis iz Kopra z omembo dveh svečeniških stopenj, syntropus in arcbigallus)‘,X / 3 , 198 (območje Labina); Inscr. It. X /l, 155 (Pola).JuRKič, Magna Mater, 1975; B udischovskv, Cultes orientaux, 1977,109-110.

R a jk o B ra to ž:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

1

žene Otacilije Severe. V južni Istri so bili spomeniki Mitrovega kulta odkriti v dolini Tara, na področju Nezakcija ter v Poli in njeni okolici.147 Kljub majhnemu obsegu je bil današnji slovenski prostor z bližjim sosedst­ vom v antični dobi glede na versko življenje zelo razčlenjen. Posvetilni napisi različnim božanstvom v mestnih središčih in na upravnih območjih Petovione, Nevioduna, Celeje in Emone ter na upravnih območjih bližnjih italskih mest (Akvileja,Tergeste in Forum Iulii), ki so vključevala ozemlje zahodne Slovenije, dokazujejo čaščenje več kot 80 božanstev različnega porekla: rimskih tradicio­ nalnih božanstev, avtohtonih božanstev in t. i. orientalskih kultov z izvorom na območju vzhodnega Sredozemlja. Ker so bili ti že več stoletij vključeni v religiozni svet rimskega cesarstva, njihova navzočnost v 3. st. ne pomeni novosti, pač pa predstavlja njihova večja številčnost opazen premik v verskem življenju. Vsi antični kulti so živeli v medsebojnem sožitju, saj je prihajalo do večkratnega medsebojnega prevzemanja različnih sestavin in oblik verovanja. Zbliževanje med kulti različnega izvora se kaže v dvojnih poimenovanjih, ki odražajo njihovo vsebinsko podobnost in prilagoditev rimskim predstavam (na primer IsisAugusta ali Apollo Belenus). V neredkih primerih nastopajo posamezniki kot častilci več različnih kultov. Topografija svetišč, ki so večkrat obstajala v neposrednem so­ sedstvu, kaže na to, da so privrženci različnih kultov brez težav obstajali in živeli svoje versko življenje drug poleg drugega.148Pripadniki teh kultov so se kot člani svečeniških kolegijev (seviri,Jiamines), kot pripadniki mestne aristokracije ali kot nosilci pomembnih zadolžitev v državni upravi in vojski, vključevali v družbeno elito v okviru mest, v okviru matične province ter na državni ravni. Ce sodimo po posvetilnih napisih iz 3. st., seje na območju, ki je pripadalo Zgornji Panoniji in Noriku, v tem času okrepila vloga Mitrovega in Kibelinega kulta, manj pa Izidinega kulta in kulta Jupitra Dolihenskega. Na italskem ozemlju, v Emoni, zlasti pa v Akvileji in v obalnih istrskih mestih, sta med božanstvi vzhodnega porekla prevladovali Izida in Velika Mati, Mitrov kult pa je bil šibkejši, prav tako tudi Dolihenov. Družbena podlaga za širjenje t. i. vzhodnih kultov ni bila enotna. V ozadju širjenja mitraizma je bil v 3. st. vojaški element pomembnejši od državnih finančno-upravnih in nadzornih institucij, kakršni sta bili carinska služba ali ustanova beneficiarijev, katerih pripadniki so sestavljali družbeno podlago častilcev v 2. st. V ozadju širjenja teh kultov je - zlasti v Akvileji, pa 147 Inscr. It. X / 4 ,14-16 (Tergeste); Inscr. It. X / 2 ,216 (Parentium); Inscr. It. X /l, 16; 594; 658 {Pola). B udischovskv, Cultes orientaux, 1977, 109-110; J urkič , Kontinuitet, 1979, 211; C lauss, Cultores Mithrae, 1992, 67 (Pola); 286 (spornost napisov iz Tergesta, ki so verjetno nagrobniki in ne posvetitve Mitri). MS Prim. ILS1 1, 11 (hkratna posvetitev trem božanstvom); A lj 536 (napis iz Siscije s hkratno posvetitvijo štirim božanstvom); kot izjemen primer je napis iz Nurnidije s konca 3. st. s posvetitvijo kar osmim božanstvom (C lauss, Mithras, 1990,165). Primer velike zgoščenosti svetišč različnih kultov je t. i. Vicus Fortunae v Petovioni na desnem hie.pu Drave (H orvat, Poetovio, 2003,174-175).

\

Zbirka ZČ/46

tudi v Panoniji in v južnem Noriku - pretežno ekonomska migracija iz vzhodnih provinc, zlasti iz Sirije, nekoliko manj pa z maloazijskega območja in iz Egipta.149 Henoteistično zasnovani kult Nepremagljivega Sonca (Sol invictus ali Deus Sol Invictus) je bil na obravnavanem teritoriju komajda razpoznaven, kar ni presenetljivo, saj se tudi v celotnem cesarstvu pojavlja z majhnim številom posvetitev. Med cesarji, ki so mu bili posebej predani, izstopajo Elagabal, Galien (kot prvi med cesarji je svojemu imenu dodal pridevek invictus)., zlasti pa Avrelijan, ki je Sonce razglasil za vrhovno božanstvo države. Sončno božanstvo nastopa na napisih v tesni povezavi z Mitrovim čaščenjem (Sol kot oznaka za Mitro, kot njegov spremljevalec oziroma njemu podrejeni pomočnik) in skupaj z Apolonovim kultom, v zelo redkih primerih (na oltarju iz Varaždinskih Toplic \Aquae Iasae\ iz zgodnjega 3. st. ter na Dioklecijanovem in Maksimijanovem napisu iz Akvileje iz poznega 3. st.) pa kot samostojno božanstvo.1S0 V težko določljivi vlogi je od zgodnjega 3. st. dalje nastopalo Sonce kot sestavni del verskih predstav tudi v krščanstvu. Vprašanje preveč poudarjene vloge Sonca v verskih predstavah in v praktičnem življenju kristjanov je načel tudi petovionski škof Viktorin, ki je ob primerjavi med Soncem in Kristusom poudaril bistveno večji pomen Kristusa.1S1 Ob naštetih religijah, ki so se v številnih primerih medsebojno prepletale in dopolnjevale, zasluži kratko predstavitev tudi navzočnost judovske religije. V 3. st. so pripadniki te verske skupine zanesljivo obstajali na območju obeh panonskih provinc. Na območju Spodnje Panonije je v zgodnjem 3. st. obstajala v Mursi (Osijeku) judovska verska skupnost z molilnico. V Zgornji Panoniji sta bili v Savariji najdeni oljenka in gema z upodobitvijo judovskega verskega simbola {menorab)}52 Edini materialni dokaz za obstoj judov na slovenskem ozemlju v antični dobi, oljenka z menoro iz Škocjanskih jam, je iz kasnejšega obdobja (4. - 6. st.). Več priseljencev iz sirsko-palestinskega prostora je omenjenih v Akvileji, posamič tudi vTergestu in Poli. Vendar pa njihova verska pripadnost v več primerih ni razpoznavna, tako da ti napisi za obdobje 3. st. ne morejo služiti kot dokaz o obstoju judovstva. Previdnost je potrebna tudi zato, ker na napisih izrazito prevladujejo sirska imena, v več primerih se izrecno omenja tudi sirsko poreklo. To velja tudi za skupino orientalcev v južnem Noriku.153 M9 Za Akvilejo gl. B offo, Orientali, 2003; za območje severnega Jadrana prim. B udischovsky, Cultes orientaux, 1977; za Panonijo Barkoczi, Population, 1964. 150 Inscr.Aq 354; D emo , Od nepobjedivog Sunca, 1994, 42; 72-73. C lauss, Cultores Mithrae, 1992, 280 (z omembo le 58 napisov v čast Sonca). O vlogi Sonca v Mitrovem kultu C lauss, Mithras, 1990, 153-160. 151 B ratož, Verske razmere, 2001, 314-315. 152 ILJug 1066 (judovski napis iz Murse); D emo, Od nepobjedivog Sunca, 1994, 43-44; 75. Pregledno Solin , Juden undSyrer, 1983, 761-762. 153 Za Akvilejo izčrpno Boffo , Orientali, 2003, 537-543; za Celejo Šašel Kos, Prerez, 1984; za Panonijo, Norik in severovzhodno Italijo pregledno Solin , Juden und Syrer. 1983, 738-741; 763.

R a jk o B ra to ž:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Versko življenje v 3. st. je oblikovalo tisto religiozno, duhovno in kulturno podlago, na katero seje postopoma začelo širiti krščanstvo. O d t. i. Galienovega edikta (260), ki je prekinil preganjanje in dopustil kristjanom temeljne svoboščine (zbiranje k bogoslužju, povračilo zaplenjenih cerkva in pokopališč), pa do začetka Dioklecijanovega preganjanja (303) je potekalo širjenje te vere v vzdušju splošne verske svobode, ki je z izjemo redkih obdobij preganjanj značilna za zgodnje rimsko cesarstvo. Petoviona kot versko najbolj razgibano mesto, v katerem so prebivali številni privrženci rimskih, avtohtonih in t. i. orientalskih kultov, med katerimi je poudarjeno prevladoval Mitrov kult, je v tem času postala pomemb­ no središče krščanstva. Njegovo širjenje ni sprožalo verskih sporov. Voditelj krščanske skupnosti škof Viktorin je v svojih ohranjenih spisih načelno zavračal mnogoboštvo kot vero v malike {idola). Ker je pri tem uporabljal izrazoslovje iz krščanske polemike proti Mitrovemu kultu,je mogoče, d a je pri tem meril na verske razmere v domačem mestu.134 Škofovo besedilo kaže na zavračanje ali celo obsojanje teh predstav znotraj verske skupnosti, nikakor pa ne dokazuje kakršnekoli oblike konfliktnosti z drugimi verskimi skupinami.

154 Bratož, Verske razmere, 2001, 314-315.

Zbirka ZČ/46

Obdobje cesarjev Dioklecijana in Konstantina

1. Dioklecijanov nastop, nastanek dvovladja in četverovladja Po zmagi v državljanski vojni proti Karinu je moral Dioklecijan, po rodu Dalmatinec nizkega družbenega porekla, utrditi svoj položaj in poiskati nove oblike ureditve cesarske oblasti. Le tako bi se lahko izognil usodi svojih predhodnikov, ki so praviloma po kratkotrajni vladi umrli nasilne smrti. Po zaključku vojne in priznanju s strani senata je poleti 285 obiskal Italijo in posebej Rim. Del bremena in odgovornosti za vladanje je prestavil na oficirja panonskega porekla z območja Sirmija Maksimijana, prav tako iz nižjih družbenih plasti, ki ga je v Mediolanu povzdignil v svojega cezarja z nalogo, da prevzame vladanje na Zahodu. Ko je ta uspešno opravil prvo težko preizkušnjo (vojna proti Bagavdom v Galiji), gaje v naslednjem letu povzdignil v avgusta in ga s tem imenoval za svojega vladarskega kolega.1 Pri tem velja poudariti, da pri tako zasnovanem dvovladju (diarhiji) ne gre za teritorialno razdelitev cesarstva na vzhodni in zahodni del, pač pa za delitev vladarskih dolžnosti, ki jih en sam cesar ne bi zmogel. Dioklecijan je v tem ob­ dobju enkrat podprl svojega zahodnega kolega, ki je bil preobremenjen z vojnami ob Renu, v obratni smeri pa tovrstna pomoč ni bila potrebna. Po obisku Italije seje vrnil v Podonavje, kjer je postala njegova prva prestolnica Sirmij. Literarni 1 O izvoru Dioklecijana, Maksimijana ter drugih kasnejših legalnih in nepriznanih vladarjev iz obdobja tetrarhij pregledno Barnes, Nevi Empire, 1982, 3—17; 30-46; Šašel, Opera, 1992,183-185; Kienast, Kaisertabelle, 2004,264-293. O Dioklecijanu in članih prve tetrarhije C ambi, Tetrarchic Practice, 2004.

R a jko B ra to ž:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

viri ne omenjajo njegovih premikov; iz objave dveh zakonov je razvidno, da se je 2. nov. 285 zadrževal v mestu Iovia (dan. Ludbreg) in manjšem naselju ob cesti Poetovio—Mursa vzhodno od tod (Sunista), nato pa seje posvetil vojni proti Sarmatom.2 V jesen 285, ko se je zadrževal na območju srednjega Podonavja, bi mogli datirati napis v njegovo čast, ki ga je dal postaviti mestni svet noriškega mesta Ovilava ali Ovilavis (Wels) in mu s tem izkazal svojo predanost.3 Cesar je v naslednjih letih zavaroval mejo na Vzhodu ter uredil odnose s Perzijo in Armenijo, nato se je vrnil v Podonavje (288). Zatem se je v Reciji istočasno kot Maksimijan bojeval proti Alamanom, obenem pa je priložnost zadrževanja na Zahodu izkoristil za (prvi) sestanek z vladarskim kolegom (fraternum colloquium) v nedoločljivem kraju (Mogontiacum/M ainz ali Augusta Vindelicum/Augsburg).4* Po ponovnem pohodu proti Sarmatom se je cesar zadrževal v Sirmiju (290), od koder se je znova odpravil na Zahod in se v zimskih mesecih leta 291 sestal z Maksimijanom v Mediolanu. Mamertin, pisec panegirika v čast cesarja Maksimijana in edini vir o tem dogodku, prinaša veličasten opis cesarskega srečanja. Oba cesarja sta pripotovala v Mediolanum sredi najhujše zime. Dioklecijan je potoval z Balkana čez Julijske Alpe, Maksimijan pa iz Galije čez Kotijske Alpe. Njun skupni prihod v mesto se je spremenil v triumfalni adventus ob množični udeležbi prebivalstva, temu pa je sledil sestanek in Mediolanemi palatio, čigar vsebina piscu ni bila poznana.s V sklepnem delu govora je Mamertin ob naštevanju izjemnih uspehov obeh cesarjev predložil teologijo Dioklecijanovega izvora od Jupitra (Iovius) in Maksimijanovega izvora od Herkula (Herculius) ter poudaril njuno medsebojno slogo. Ob tem velja upoštevati tudi vladarsko hierarhijo, ki je odsev ureditve v bogovski sferi: Jupiter je bil ne samo prvi med bogovi, temveč tudi Herkulov oče, tako da je nastopal kot vrhovni zaščitnik obeh cesarjev ozi­ roma celotne države.6 Zgodnje obdobje Dioklecijanove vlade osvetljujejo en napis iz Devina in trije napisi iz Akvileje. Najstarejši je (danes izgubljen) napis z devinskega 2 Dioklecijanov obisk Rima omenja Zonaras 12, 31 (CSH B, Zonaras II, 613-614). Njegov obisk mesta Iovia (Botivo, dan. Ludbreg ob Dravi) potrjuje tamkaj izdani zakon (CI 4, 48, S [2.11.285]), njegovo zadrževanje na bližnji cestni postaji Sunista/Sinista (Itinerarium Burdigalense 561, 11) pa Fragmenta Vaticana 297 (FIRA II, 531, z zapisom imena Suneata). Literatura: Barnes, New Empire, 1982, 49-50; podrobno Kuhoff , Diokletian, 2001, 28-55 (zlasti 37-38). 3M iglbauer, Ovilavis, 2002,245-247. Posvetitelj napisa je bil ordocoloniae Ovilavensium. 4PanegyriciLatini 10 (2), 9 ,1 -3 (N ixon - R odgers, Panegyrici, 1994,66-67; 527-528). Pregledno: Barnes, Nevo Empire, 1982, 50-51; izčrpno K uhoff , Diokletian, 2001, 77-84; DRINKWATER,^/Valaria

■. ■■?

t

>.

\ \

cO

-

Asinna Thmcia Macedottia Dacia lltyncum (Pannamael Italin mvumario llalia suburbicarm

H Mooaas 3i ai -a.ili

------ r>«i* prov.ne

—

maj«oec«

/'-v

ocai,

M v v » i • "V, uBVf«i5.jlA I j-** I . / 1/ / R

V '"SP ,\%J \'r< .» J j . ^ ‘:f--- TlTce Eplrua ILA Nova i ' ^ , 'K*»* s.aua« opanuttpaiar atR0‘* •

c> ^ x \ \ , --Sji— * c ^s.w tem pa so sledili kot spoznavalci (confessores) posebej zaslužni škofje in asketi, ki niso umrli nasilne smrti, nato v skladu z rangom drugi kleriki, v sklepnem delu pa Bogu zaobljubljene device, vdove ter dobrotniki in podporniki cerkve. V pomembnih škofijah, kot je bila akvilejska, so sestavljali zapise o škofih s podatki o njihovem poreklu in dolžini njihovega pontifikata, na podlagi katerih so kasneje, v akvilejskem primeru šele od začetka shizme Treh poglavij sredi 6. st., sestavljali sezname škofov.225 224 Hieronymus, Epistulae 68, 1 (Labourt 3, 188). S inč, Odabrani radovi, 1996, 693 in 804; B ratož, Meniitvo, 2000,112. 225 O razvoju hagiografskc književnosti (acta,passiones, vitae) H erzog, Restauration, 1989, 517-539. Teologijo mučeništva sta v severnoitalskem okolju utemeljila Ambrosius, Epistulae

Zbirka ZČ/46

Vzporedno s populariziranjem domačih mučencev so na poznanih grobovih mučencev (kot na primer Kancijev v bližini Akvileje) zgradili kapele (martyria), v posameznih primerih pozabljenih ali manj poznanih krajev pokopa pa je prišlo do odkritja grobov mučencev (inventio) in prenosa njihovih posmrtnih ostankov v cerkve znotraj mestnega obzidja (tramlatio). S tem je bila opuščena stara rimska ureditev, po kateri je bil prepovedan pokop znotraj mesta. Po zgledu Ambrozija, ki je leta 386 odkril grob mučencev Gervazija in Protazija ter njune posmrtne ostanke pokopal pod oltarjem v cerkvi (basilicaAmbrosiana, tudi basilica martyrum), so tudi drugod začeli pokopavati ostanke mučencev pod oltar ali v njegovi neposredni bližini, s čimer so dobile relikvije poudarjeno mesto v ureditvi cerkve in v liturgiji.226 Njihova vloga s tem ni bila omejena na spominski dan mučencev, pač pa je postala sestavni del rednih obredov. Okvirno v isto obdobje spada primer Parentija, kjer so, morda v času škofa Julijana, Mavrove posmrtne ostanke prenesli v mesto in jih pokopali v sarkofagu pod oltarjem.227Taka oblika pokopa relikvij je arheološko dokumentirana v primeru več praviloma poznejših zgodnjekrščanskih cerkva na današnjem slovenskem ozemlju in v njegovem bližnjem sosedstvu: v zgodnjem 5. st. v Celeji in Akvileji (Beligna), kasneje v Lorchu pri Ennsu (Lauriacum), Teurniji, (domnevno) na Ajdni, na Sv. Hemi (vzhodni in zahodni cerkveni kompleks), v Ampassu naTirolskem in drugod.228 Poleg relikvij domačih mučencev so si posamezne skupnosti oskrbele prestižne relikvije apostolov, evangelistov in znanih mučencev z Vzhoda: v zadnjem de­ setletju 4. st. Akvileja in Konkordija, neznano kdaj je dobila relikvije apostola Tomaža krščanska skupnost v Poli.229 V času organiziranega bega krščanskih skupnosti iz Panonije v Italijo, ko so begunci s seboj prenašali relikvije svojih mučencev, se je čaščenje nekaterih svetnikov iz panonskega prostora (na primer mučenca Kvirina iz Siscije) uveljavilo tudi v Akvileji. Prvo veliko italsko mesto je bilo za več skupin beguncev le postaja na poti proti Rimu in drugim krajem, 77 (CSEL 82/3,126-140) in v več pridigah Chromatius, Sermones 5, 2 (rang zaslužnih); 8,2 (Kristus kot princeps martyrum)\ 9, 1; 14, 2 (mučeništvo kot krvavi krst); 19, 1-2. Gl. kratko B ratož, Cristianesimo, 1999, 364-365); izčrpno (o Ambroziju) D assmann, Ambrosius, 1975, 61-68. O katalogih škofov gl. P icard, Souvenir, 1988, 425-426; 735; B ratož, Cristianesimo, 1999, 69; Sotinel , ldentite, 2005, 374-378. 226 D assmann , Ambrosius, 1975, 54-55; Baumeister, Heiligenverehrung 1,1988, zlasti 105-150; N af, Stddte, 2011, 58-74. 227 C uscito, Martiri cristiani, 1992,115-120; Bratož, Cristianesimo, 1999, 429-432. O škofu Julijanu iz Parencija, ki seje okrog 262 kot diakon v Aleksandriji zavzel za relikvije Janeza Krstnika, kasneje (v najširšem časovnem razmiku med 362 in 402) pa postal Parentiane urbis episcopus, poroča Rufinus, Historia ecclesiastica 2,38 (CSEA 5/2, 304-306). T helamon, Paiens, 1981, 292-293; PCBE 2,1173-1174 (Iulianus 2 bis). 228 G laser, Christentum, 1997, 31-33; 53-54; 66-67; 114-117; 137-138; T avano, Da Aquileia, 2008,144-146. 229 Chromatius, Sermones 26 (CSEA 4/1, 170-174); MH, Sept. 3 (AA SS Nov. 11/2, 486). D uval, Aquilee et la Palestine, 1977, 303-315; kratko B ratož, Krščanstvo, 1986, 72-74; B ratož, Cristianesimo, 1999, 97-98; T avano, Aquileia, 1986,540-541.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

za skupino, ki je prinašala izročilo o skupini mučencev iz Singiduna in Sirmija, pa končna postaja.230 Ob relativno majhnem številu svojih mučencevje Akvileja s pridobitvijo relikvij apostolov in prinosom relikvij iz Ilirika postala pomembno središče svetniškega čaščenja v severni Italiji, s katerim seje lahko meril le Mediolanum. Čeprav so posamezni teologi izražali kritično ali odklonilno stališče do čaščenja relikvij in čeprav je cesarska zakonodaja s prepovedjo odkopavanja grobov in razdeljevanja ter raznašanja posmrtnih ostankov mučencev poskušala ta pojav omejiti,231 seje čaščenje relikvij hitro širilo. Njihov pomen je postal še bolj izrazit, ko je v zgodnjem 5. st. postalo posedovanje relikvij pogoj za posvetitev cerkva. Na območjih, kjer je bilo relikvij premalo in so bile težko dosegljive, kot na primer v Noriku v drugi polovici 5. st., so jih poskušali pridobiti za posvetitev cerkva, ki so že bile zgrajene. Severinu je kot duhovnemu voditelju Obrežnega Norika uspelo, daje pridobil relikvije milanskih mučencev Gervazija in Protazija, nato pa tudi prestižne relikvije Janeza Krstnika vzhodnega izvora. Pri svojem prizadevanju je bil zelo natančen in previden, ker se je zavedal, da so poleg pristnih relikvij obstajali tudi ponaredki.232 Novosti v teologiji, v liturgiji in pastoralni praksi so vplivale na bolj globoko doživeto versko življenje. Se posebej priljubljene so bile med preprostimi verniki, obenem so (zlasti čaščenje relikvij) zaznamovale zmago katoliške pravovernosti nad arijanizmom. Ambrozijevo odkritje mučencev Gervazija in Protazija je časovno sovpadlo z bojem za posest nad cerkvami v Mediolanu, koledarski dan prinosa prestižnih relikvij apostolov in mučenke Evfemije v Akvilejo (3. sept.) je sovpadel z dnem tamkajšnje sinode kot pomembne zmage nad arijanizmom. Z navzočnostjo svetniških relikvij, ki so po predstavah tedanjih kristjanov omogočale prenos božje volje in energije v zemeljsko okolje, je zrasla vera v čudeže, predvsem čudežne ozdravitve. Verniki so želeli priti v bližino relikvij ali celo v stik z njimi, številni so si prizadevali, da bi bili po smrti pokopani v njihovi bližini (adsanctos), s čimer bi si ob vstopu v posmrtno življenje zagotovili svetniško varstvo in priporočilo. Več primerov takih pokopov je poznanih v tem obdobju v Akvileji, kasneje pa tudi na njenem vplivnem območju, prav tako se je uveljavila navada poimenovanja otrok po domačih svetnikih.233*Svetniški grobovi (martyria) in cerkve s pomembnimi relikvijami so postali zelo obiskani 230 B ratož, Izseljevanje, 2007,261-263. 231 CTh 9,17,7 (386; izvrnik s prevodom in komentarjem v SC 531,172-174). O širjenju čaščenja relikvij na Zahodu kratko B ratož, Mučenci, 2012, 410-415 (z izbrano literaturo). 232 Eugippius, Vita Severini 9, 2-3; 22, 1; 23, 1-2. Bratož, Evgipij, 1982, 212-214; 242-246; 344-346; 378. Za območje Recije in Norika gl. SOpiuks, Reliquienfunde, 1995. 233 Inscr.Aq 2925; 3114; 3162 (pokopi ad sanctos v Akvileji); cpigrafsko sta potrjena tudi pokopa ad sanctos v Teurniji (vir spectabilis Ursus z ženo in družinskimi člani) in v Tridentu (vir spectabilis Censorius; G laser, Chrislentum, 1997, 140; 157), oba iz vzhodnogotske dobe. B ratož, Cristianesimo, 1999, 365-366 (imena po mučencih); 397 (op. 144-145, pokopi ad sanctos).

Zbirka ZČ/46

kraji, zlasti na spominske dneve mučencev, ki so bili po krščanskih predstavah rojstni dnevi njihovega življenja v nebesih. Romanja na grobove mučencev in k njihovim relikvijam so postala vse bolj razširjen pojav. Glede na število in pomen posameznih svetnikov so se izoblikovali lokalni ali regionalni romarski kraji (zanesljivo Akvileja z okolico in Konkordija, verjetno tudi Parencij),234 zlasti pa je zavzelo velik obseg romanje v Jeruzalem in druge kraje v Palestini. Daje bil današnji slovenski prostor vključen v te oblike verskega življenja, do­ kazuje tudi t. i. Itinerarium Burdigalense, 'priročnik' za romaije iz južne Galije v Palestino, z opisom cestne povezave iz Galije prek Mediolana do Akvileje, nato prek Hrušice, Emone in Celeje do Petovione, od tam pa po cesti ob Dravi proti Sirmiju ter nato čez Balkan in Malo Azijo do Palestine. Priročnik prinaša točne podatke o krajih in medsebojnih razdaljah z navedbo postaj za menjavo konj in prenočišč za romarje.233 Dobro stoletje za Petoviono s škofom Viktorinom seje razvila v pomemb­ no središče krščanske književnosti tudi Akvileja, s katero je povezana literarna ustvarjalnost treh avtorjev, Hieronima iz Stridona, Rufina iz Konkordije in domačega škofa Kromacija. Pri tem je bil v pravem pomenu 'akvilejski' avtor le Kromacij, ki je dve desetletji vodil tamkajšnjo krščansko skupnost (388-408) in je vsa svoja dela napisal v Akvileji, medtem ko je Rufin preživel v mestu le okrog pet sicer zelo ustvarjalnih let (399 do okrog 404). Hieronim, kije nekaj let preživel v Akvileji (ok. 370-373/4) v krogu asketsko usmerjenih somišljenikov, tukaj ni napisal nobenega svojega dela, vendar pa je po odhodu na Vzhod ostal s tamkajšnjo krščansko skupnostjo tesno povezan skoraj tri desetletja. Iz Bedehema je spremljal razmere v Iliriku in severni Italiji, pri čemer je kot občutljiv in kritičen intelektualec izrazil svoje mnenje o svojih italskih in ilirskih sodobnikih. Izmed mladostnih znancev iz akvilejske dobe je vzdrževal stike s Kromacijem, ki so bili v celoti zgledni: Hieronim je poudaril zasluge, ki sta jih imela škof Valerijan in Kromacij (tedaj presbyter akvilejske cerkve) pri izkoreninjenju arijanizma v domačem mestu; na več mestih je izra­ zil zahvalo za moralno in materialno podporo, ki mu jo je dajal Kromacij kot akvilejski škof (388-408) pri njegovem znanstvenem in publicističnem delu. Čeprav so se v času hudega spora med Hieronimom in Rufinom ti odnosi ohladili, je Hieronim Kromacija še naprej spoštljivo omenjal. Zelo dobre odno­ se je gojil Hieronim s škofom Heliodorom iz Altina, ki je tako kot Kromacij gmotno podpiral njegovo študijsko in publicistično delo.*236 Povsem drugače so 2i* C antino

VVataghin - Pani E rmini, Santuari martiriali, 1995,125-131. 335 Itinerarium Burdigalense 559-561 (Cuntz, 88-89 oz. CCSL 175, 4-5; ANS1, 78). 236 Hieronymus, Epistulae 7, 6; Epistulae 8. Kromaciju posvečena dela: In Abacuc (393); In liho Paralipomenon (389/92-396); In Ionam (396; CSEA 6/1,244; 248; 250; 258; prim. tudi Apologia contra Rufinum 2, 27, prav tam, 156); delno poslabšanje odnosov s Kromacijem: Epi­ stulae 81,2; Apologia contra Rufinum 2, 22; 3, 2. Temeljna študija: D uval, Chromace etJerome, 1989. O dobrih odnosih s Heliodorom iz Altina gl. Hieronymus, Apologia contra Rufinum 2,

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

se razvijali njegovi odnosi z Rufinom. Do delne odtujitve med njima je prišlo že okrog 385/6 ob njunem srečanju v Jeruzalemu, kjer sta postala konkurenta pri ustanavljanju samostanov in organizaciji meništva. Dokončen prelom je sledil po izbruhu t. i. origenskega spora (393), ko sta mladostna prijatelja in kasnejša tekmeca postala sovražnika.237 Neuspešnemu pobotanju (397), za katero se je zavzel Kromacij, je sledilo nespravljivo sovraštvo med njima, ki gaje poskušal omiliti tudi Avguštin 238 Sprava ni bila več mogoča: nasprotnika sta stopnjevala medsebojne očitke, ki so v posameznih primerih presegali mero dobrega okusa, Hieronimova nepopustljivost pa ni prenehala niti po nasprotnikovi smrti.239 Hieronimove kritike so bili deležni tudi drugi pomembni posamezniki. Med temi omenjamo samo tiste, ki so izhajali iz zahodnega Ilirika in Akvileje ter so spadali vsaj v širšem smislu med njegove rojake ali pa so izhajali od drugod, ven­ dar so imeli velik vpliv na omenjeno območje. V prvo skupino spadata Viktorin Ptujski (slabjezik,milenarizem) in akvilejski škofFortunacijan (nekultiviran jezik, zgrešena verska politika),240v drugo pa škof Ambrozij iz Mediolana (neizvirnost in šibko znanje teologije), zlasti pa izredno vplivni pretorijanski prefekt Probus iz prestižne krščanske rodbine Anicijev ter Ambrozijev prijatelj. V slednjem je videl brezvestnega visokega državnega funkcionarja, ki je z neusmiljeno davčno politiko gospodarsko uničil Ilirik in zagrešil neodpustljive krivice tamkajšnjemu 31; Prologus Hieronymi in libris Salomonis; Prologus Tobiae (CSEA 6/1,162; 260; 264). 237 Spor teološke in osebne narave je izbruhnil v času polemike o pravovernosti Origena, ki seje razvnela med vzhodnimi teologi. Rufin je prevedel Origenov spis »Peri archon«. Pri tem je teološko sumljiva mesta izpustil kot kasnejše interpolacije, v predgovoru pa seje skliceval na Hieronima in njegovo prevajanje Origenovih del. Hieronim, ki seje želel distancirati od podobe Origenovega občudovalca in je videl v tej potezi ogrožanje svoje pravovernosti, je isto Origenovo delo sam prevedel in poslal izvod v Rim, vendar pa ga tam niso razmnožili zaradi suma, daje na meji herezije (Hieronymus, Epistulae 80-81). Ob Rufinovem prihodu v Akvilejo 399 je spor dobil oblike osebnega sovraštva, obenem je razcepil cerkev v Italiji: medtem ko so Hieronimovi privrženci v Italiji videli v Rufinu origenijanskega heretika, so Rufinovi privrženci dvomili o pravovernosti Hieronima. To je sprožilo silovito polemiko, ki je trajala do Rufinove smrti. D uval, Aquilee et la Palestine, 1977, 278-284; FOrst, Hieronymus, 2003, 210-211; 233-236; PCBE 2,1925-1940 (Rufinus 3); S calon, N uovo Liruti 1,2006, 754-760 (G. C uscito, Rufino di Concordia). 238 Hieronymus, Epistulae 110, 6. 239 Hieronymus, Apologia contra Rufmurn 1, 17; Epistulae 119, 11; Epistulae 125, 18; Epistulae 127, 10 (CSEA 6/2, 334); In Hieremiam, Prologus 4; 4, 1, 2 (CCSL 74, 2 in 174); Commentarius in Ezecbielem 1, Prologus (CCSL 75, 3); Comrnentarius in Esaiam 12, Prologus (CCSL 83 A, 465). R ebenich, Hieronymus, 1992, 266; 291-292. 240 O kritiki Viktorina Ptujskega (slab jezik, milenarizem) D ulaey, Victorin dePoetovio, 1993, 333-338; B ratož, Crislianesimo aquileiese, 292-300; o kritiki Fortunacijana zaradi ne­ kultiviranega jezika (rustieitas) in napačne verske politike gl. Piussi, Cromazio, 2008,286-289 (A. P eršič); PCBE 2, 856-857 (Fortunatianus); Scalon, N u o vo Liruti 1,2006, 338-343 (G. C uscito, Fortunaziano). Objektivna ocena njegovega opusa bo mogoča šele po objavi njegovega komentarja k evangelijem. Po prvi uvodni predstavitvi pomembnega odkritja (D orfbauer, Evangelienkommentar, 2013) je zanesljivo, da je Fortunacijan močno vplival na Kromacijev komentar k Matejevemu evangeliju.

Zbirka ZČ/46

297

prebivalstvu.241 Kot dober poznavalec izročila o Martinu Tourskem je izrazil kritične misli o tedaj izredno priljubljenem galskem škofu panonskega izvora, pri katerem je grajal nastopaško pretiravanje, privrženost preseženim teološkim predstavam (milenarizem) ter zgrešen asketski ideal.242 Okroglo petletno Rufinovo prebivanje v Akvileji pade v čas njegove največje literarne aktivnosti, saj je tukaj ustvaril več pomembnih del: Razlago veroizpovedi (Expositio symboli), prevod Evzebijeve Cerkvene zgodovine, ki mu je dodal kot nadaljevanje svojo Cerkveno zgodovino (Historia ecclesiastica) za sedemdesetletno razdobje od nicejskega koncila do Teodozijeve smrti. Delo je posvetil škofu Kromaciju in ga zaključil prav v času gotskega obleganja Akvileje od pozne jeseni 401 do prvih mesecev 402. Ostala njegova dela iz tega časa so bila namenjena zavračanju Hieronimovih napadov. Rufin je tudi v akvilejskih letih prevajal Origenove teološke razprave in s tem (kljub Hieronimovi kritiki teh prevodov) razširil poznavanje Origenove teologije na latinskem Zahodu. Neznano kdaj (morda že 403) se je umaknil iz ogrožene Akvileje in umrl 411 ali 412 na Siciliji.243 V 'Cerkveni zgodovini' v dveh knjigah ne posreduje poročil o akvilejski krščanski skupnosti; najpomembnejšega dogodka, sinode leta 381, niti ne omenja, pač pa prinaša v predzadnjem poglavju druge knjige najbolj obsežen opis bitke pri Frigidu. Vpogled v akvilejsko krščansko skupnost okrog 370 prinaša notica v polemičnem spisu proti Hieronimu iz tega časa, kjer sporoča, da seje pod duhovnim vodstvom Kromacija in škofa Valerijana usmeril v asketizem in sprejel krst.244Njegovo najpomembnejše besedilo o krščanstvu v Akvileji j e ' Razlaga veroizpovedi'. V tem delu, ki podrobno analizira nastanek in pomen besedila tedanjih veroizpovedi (zlasti rimske in vzhodnih), je na izbranih mestih posebej izpostavil posebnosti akvilejske veroizpovedi in razložil njihov nastanek.245 Ob tem se postavlja pomembno vprašanje, na katerega ni mogoče dati odgovora: ali je bila na vplivnem območju akvilejske cerkve, zlasti v novih škofijah, ki jih je ustanovila Akvileja okvirno po letu 370 (kot na primer v Emoni), v veljavi akvilejska veroizpoved v obliki, kot jo sporoča Rufin. V senci spora med Hieronimom in Rufinom, kije razdelil zahodni krščanski svet, zlasti pa kristjane v Italiji, je potekalo pomembno pastoralno in literarno delo škofa Kromacija (388-408). Njegov literarni opus, 43 pridig (Sermones, 241 O kritiki Ambrozija in pretorijanskega prefekta Proba B ratož, Girolamo, 2013, 30-31. O Ambrozijevi zavrnitvi Hieronimove kritike H unter, Raven Replies, 2009. 242 B ratož, Martin Tourski, 2006,277-278. 243 Edicija Rufinovih spisov: CCSL 20; CSEA 5/1-2. O avtorju pregledno M aver, Prirsipes, 2009, 60-63. Temeljna študija o njegovi Cerkveni zgodovini: T helamon, Paienset chrčtiens, 1981. 244 Rufinus, Apologia contra Hieronymum 1,4 (CSEA 5/1,86-88: akvilejski monasterium in krst). 245 Rufinus, Expositiosymboli5; 16; 41 (CSEA5/2,108-110; 128-129; 164-167). B ratož, Krščanstvo, 1986, 92-104 (B ratož, Cristianesimo, 1999,123-137).

I

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

posamezne ohranjene kot fragmenti) in obsežen komentar k Matejevemu evan­ geliju (Tractatus in Matthaeum, do konca 18. poglavja, z dokaj razpoznavnimi vplivi Viktorina Ptujskega, pa tudi Fortunacijana),24*246 prinaša ne le vsebinsko bogato sliko tedanje pravoverne krščanske skupnosti v Akvileji, temveč celostno podobo tamkajšnje družbe okrog leta 400. Po zgodovinsko izpovedni vrednosti izstopajo pridige, v katerih je škof prek razlage različnih mest iz Stare in Nove zaveze obravnaval vsa ključna področja v življenju cerkvene skupnosti, ki jo je vodil: katehezo, verske praznike, liturgijo, Marijino čaščenje, čaščenje svetnikov, vlogo cerkve in druge teme. Voditelj katoliške skupnosti v Akvileji, ki je zajemala v.tem času večino mestnega prebivalstva, seje soočil z vrsto vprašanj, do katerih se je moral jasno opredeliti. Poleg pravoverne krščanske skupnosti so v mestu živeli številni pripadniki drugih verskih skupin: pogani različnih usmeritev, judje in pripadniki različnih herezij. Odnos med temi skupinami je škof prikazal s sklicevanjem na apostola Pavla (1 Kor 9, 24) kot tekaško tekmo na stadionu: zmagovalci so katoliški kristjani, ker se opirajo na pravo vero, medtem ko so drugi obsojeni na poraz, ker njihov trud temelji na napačnem izhodišču: judje sprejemajo samo Staro zavezo, pogani zastopajo prazno in ničvredno modrost, heretiki pa se opirajo na krivo vero.247 Kromacijevo diferencirano zavračanje treh verskih skupin je mogoče vzporejati z zakonodajo cesarja Teodozija, ki se nanaša na te skupine, prav tako s polemiko proti tem skupinam v krščanski književnosti poznega 4. in zgodnjega 5. st., ki sta seji posebej posvetila Ambrozij in Janez Krizostom. Pogani (gentiles), med katerimi so bili številni vplivni ter izobraženi meščani (philosophi) in ki so predstavljali za katoliki najbolj številčno skupino, so bili podvrženi najbolj blagi kritiki, zato pa jih je odločneje zavrnil Rufin v 'Razlagi veroizpovedi'. Ker so bili zaradi svoje številčnosti in obenem pripravljenosti, da sprejmejo krščanstvo, v škofovih pričakovanjih bodoči pripadniki verske skupnosti, je v velikonočni pridigi izrazil optimizem glede njihove spreobrnitve v krščanstvo.248 Kromacijev odnos do judov, ki so bili v primerjavi s pogani in heretiki versko enotna skupina, je bil bolj odklonilen, prav tako tudi Rufinov. V obeh skupinah so bili tudi izobraženi in vplivni ljudje. Po predlogu škofa Paladija na akvilejski sinodi 244 D orfbauer, Evangelienkommentar, 2013,190-192; 195. 247 Chromatius, Sermones 2 8 ,1 -2 (CSEA 4/1,180-182). Izbor iz obsežne bibliografije: CusciTO, Cromazio, 1980; T avano, Aquileia, 1986,541-545; B ratož, Cbristiartisierung, 1996, 345—351; S calon, NuovoLiruti 1,2006,230-240 (G. Cuscrro, Cromazio); prispevki v Piussi, Cromazio, 2008,176-209; 324-331; T avano, DaAquileia, 2008,61-93, zlasti 75-79; S otinel, Leveque, 2011. 248 Chromatius, Sermones 17, 3 (CSEA 4/1,130); 19,4 (142: pogani kot dobri razbojnik na Kristusovi desnici, judje kot hudobni razbojnik na njegovi levici); 41, 7 (230: možnosti za spreobrnitev poganov, grešnikov, heretikov in sejalcev razdora v cerkvi). Rufinovo zavračanje poganstva: Ezpositio symboli 9; 17; 38 (CSEA 5/2,118; 128; 160). O poganstvu v Akvileji v 4. st. S teuernagel, Kulte, 2011; o spreobrnitvi poganov pri Kromaciju izčrpno B eatrice, Sign o f Jonah, 2011.

Zbirka ZČ/46

381 naj bi judovski intelektualci (veteris legis shidiosi) in poganski izobraženci (gentilitatu cultores) sodelovali kot nepristranski udeleženci in s tem odločali v sporu med katoliki in arijanci.249 Kromacijevo trditev, da se številni judje »vsa­ kodnevno« spreobračajo v krščanstvo, lahko razumemo kot posledico pritiska nanje, ki se v širšem časovnem kontekstu omenja tudi drugod (iz virovje najbolj poznana prisilna spreobrnitev judov na Menorki leta 418), zaradi česar številni prestopi v krščanstvo niso bili iskreni.2S0 Povsem odklonilen je bil Kromacijev in v enaki meri Rufinov odnos do vseh skupin heretikov. Med temi so v tistem času še vedno predstavljali nevarnost arijanci, ob njih pa privrženci herezije sirmijskega škofa Fotina. Ostale starejše herezije, ki se omenjajo v Rufinovi 'Razlagi veroizpovedi' pri predstavitvah zgodovinskega razvoja besedil veroizpo­ vedi, v tem času niso več predstavljale nevarnosti. Navzočnost arijancev in zlasti privržencev Fotinove herezije v Akvileji, ki gotovo niso bili številni, si lahko razložimo z begom prebivalstva iz Panonije v Italijo v tem času. Med begunci so prišli na italska tla tudi neredki privrženci obeh heretičnih gibanj, ki se v tem času omenjajo tudi v drugih krajih Italije, pa tudi v Afriki in Španiji. Kromacij in Rufin sta pri oznaki heretikov uporabljala ekspresivne oznake, kot na primer »bogokletnost« (blasphemia), »neprištevnost« (dementia) in »prevara« {ferfidia), na kakršne ne naletimo pri oznakah za pogane in jude.2S1 Kot škof v mestu, ki je ležalo v bližini vojnega območja v srednjem Podo­ navju, se je Kromacij zavzemal za pomoč vojnim beguncem in za odkup vojnih ujetnikov od barbarov. Reševanje vojnih ujetnikov z odkupom je utemeljeval kot moralno in versko dolžnost kristjanov. Odkup rimskih vojnih ujetnikov od barbarov je označil kot osvoboditev in ga - ob primerjavi ujetništva pri barbarih z oblastjo hudiča - primerjal s Kristusovo odrešitvijo človeštva. Vojno ujetništvo je uvrstil poleg lakote, vojne in nasilne smrti med najhujše tegobe tistega časa.252 Stiske, ki jih je prinesla barbarska nevarnostne bilo po njegovem prepričanju mogoče premagati s trdno vero in molitvijo; z njihovo pomočjo lahko navidezno šibki, vendar duhovno močnejši, dosežejo zmago nad vojaško močnejšim sovražnikom. Duhovna zmaga nad lastnimi slabostmi je bila po 249 Patladifragmenta 139 (= 93), v SC 267, 322 oziroma CCSL 87, 194. To zamisel je Ambrozij zavrnil kot povsem nesprejemljivo (Acta concili Aquileiensis 51—52; CSEL 82/3, 357-358). 250 Kritika judov: Chromatius, Sermones 25,3-4; 28,1-2 (CSEA 4/1,164-166; 180-182); Rufinus, Expositio symboli 17 (CSEA 5/2,128-130). Prestopi judov v krščanstvo: Chromatius, Tractatus 35, 8 (CSEA 4/2, 274). O pravnem položaju judov, ki sta jih Teodozij I. in Teodozij II. - kljub različnim omejitvam - zaščitila pred najbolj vnetimi nasprotniki na krščanski strani, kot sta bila zlasti Ambrozij in Janez Krizostom, gl. L otter, Pogoji, 2007,13-18; 36-38. 251 Omembe Arijeve in Fotinove herezije ter drugih heretičnih gibanj: Chromatius, Ser­ mones 21, 3; 26, 4 (CSEA 4/1,148); Tractatus 35, 3-4; 50, 3 (CSEA 4/2, 268-270; 378-380); Rufinus, Expositio symboli 37-39 (CSEA 5/2,156-162). O navzočnosti pripadnikov Fotinove herezije na Zahodu B ratož, Chiesa aquileiese e 1‘UUrico, 2011,135-138. 252 Chromatius, Sermones 12, 2-3; 37, 2 (CSEA 4/1,102-104; 216).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

njegovem mnenju pomembnejša kot telesna zmaga nad barbari. Kromacijeva razmišljanja in priporočila v zvezi s pomočjo beguncem in vojnim ujetnikom so dokaj teoretična, v čemer se razlikujejo od Ambrozijevih in Hieronimovih poročil o posledicah barbarskih pohodov v Iliriku, ki prinašajo kljub pretira­ vanjem stvarne podatke. Ob omembi sovražnih vdorov in pustošenj akvilejski škof ne navaja kraja, časa, oblik in obsega nasilja nad romanskim prebivalstvom, prav tako ni jasno, ali je poleg posameznikov tudi cerkvena skupnost s škofom na čelu organizirala pomoč za begunsko prebivalstvo, za kar imamo v kasnejših obdobjih precej poročil.253 Med številnimi področji Kromacijeve dejavnosti, ki so okrepili položaj akvilejske cerkve, naj samo omenimo prenovo škofijskega središča z izgradnjo monumentalne krstilnice in gradnjo večjega števila cerkva v mestu in bližnji okolici.254 Pomemben je bil tudi škofov poseg v cerkveno politiko na ravni ekumenske cerkve, saj je skupaj z vodilnimi stanovskimi kolegi na Zahodu, kot so bili papež Inocencij, mediolanski škof Venerij in salonitanski škof Hezihij, podprl škofa Janeza Krizostoma v sporu s carigrajskim dvorom.255 Se posebej pa je k vzponu Akvileje kot središča krščanstva pripomoglo prizadevanje Valerijana in Kromacija za izgradnjo cerkvene organizacije. Škof Valerijan je leta 381 nastopil kot gostitelj sinode, ki je bila pomembna za ves krščanski Zahod. Njegova udeležba na sinodi v Rimu v naslednjem letu kaže na velik ugled Akvileje, saj nastopa škofovo ime na četrtem mestu, za papežem in za škofoma obeh zahodnih prestolnic Mediolana in Treverov.256 Njegovemu prizadevanju moremo pripisati nastanek novih škofijskih sedežev, ki se prvič omenjajo na akvilejski sinodi: Emone in Altina na območju province Benečije in Istre, izven nje pa v panonski Joviji, medtem ko je škofijski sedež v Konkordiji ustanovil okrog 390 škof Kromacij. Ne da bi razpolagali z zanesljivim dokazom, more­ mo domnevati, da je Akvileja v zgodnjem 5. st. uveljavila svoj vpliv tudi nad Sredozemskim Norikom, saj po njenem razrušenju sredi 5. st. za to ni bilo več možnosti. Akvileja je v času škofov Valerijana in zlasti Kromacija izvajala metropolitsko oblast na ozemlju province Benečije z Istro z devetimi škofijskimi sedeži, čeprav se metropolitski naslov izrecno omenja v virih šele leta 442.257 253 Chromatius, Sermones 16, 4; 43 (fragm.) (CSEA 4/1, 126; 234). L otter , Premiki, 2005, 127-133; 235-237; B ratož, Izseljevanje, 2007, 256-260; B ratož, Chiesa aguileiese e llllirico, 2011, 124-130. 254 Prispevki v P iussi, Cromazio, 2008, 338-403; prispevki v C uscito - L ehmann, Basilica, 2010. 255 B randle, Chromatius, 2011. 256 Theodoretos, H is to r ia ecclesiastica 5, 9, 1 (GCS NF 5, 289 oz. SC 530, 364-365), posreduje naslednji vrstni red udeležencev rimske sinode M2: papež Damaz, škof Ambrozij iz Mediolana, škof Brito iz Treverov, Valerijan iz Akvileje, za njim pa škofa izTesalonike (Aholij) in Sirmija (Anemij). Prim. P ietri, R o m a C h ristia n a , 1976, 866-867. 257 O krepitvi cerkvene organizacije in nastanku novih škofijskih sedežev C uscito, Primo cristianesimo, 1986; Lizzi, Vescovi, 1989, 139-169; Sotinel , Identite, 2005, 188-212 (na str.

Zbirka Z č / 46

Na vzpon mesta med vodilna cerkvena središča kaže tudi dokaj verjeten akvilejski izvor prve (italske) redakcije t. i. Hieronimijanskega martirologija, največjega seznama mučencev iz antične dobe, ki prinaša po koledarskih dneh na tisoče zapisov imen mučencev s krajem in dnevom njihovega mučeništva (elogia) in posamezne zapise o prenosu relikvij. Prva verzija martirologija, ki je nastala v severni Italiji po letu 431, prinaša posebej natančne podatke za mediolansko in akvilejsko cerkev, kar bi kazalo na izvor v eni ali drugi metropoli. Pri tem je Akvileja bolj izčrpno predstavljena kot prestolnica province Ligurije, saj prinaša martirologij najmanj deset elogia o akvilejskih mučencih, zapis o prinosu relikvij in o svetniškem škofu Valerijanu. Neznani sestavljavec seznama je postavil na mesto uvoda v seznam fiktivno pismo škofov Kromacija in Heliodora Hieronimu in prav tako fiktiven Hieronimov odgovor nanj, kar bi v primem mediolanskega izvora koledarja ne bilo smiselno.258Pri tem je ob vrsti indicev, ki govorijo v prid akvilejskega izvora dokumenta, vsekakor presenetljiva odsotnost kakršnihkoli podatkov za območje Istre in za vzhodno vplivno območje akvilejske cerkve. Pozno 4. st. je prineslo številne novosti v življenju krščanskih skupnosti. Sem spadajo čaščenje mučencev, razvoj čaščenja relikvij, pojav romanja, razcvet meništva v različnih oblikah, razvoj književnosti, tako tiste, ki je bila namenjena pastoralnemu delu (zlasti pridige) kot tudi znanstveno bolj zahtevnih zvrsti (biblijski komentarji, zgodovinopisje, prevajanje in priredbe pomembnih del iz grške krščanske književnosti), vzpon krščanske arhitekture in različnih zvrsti krščanske umetnosti. Vsi ti pojavi so omogočili kulturni dvig krščanskega pre­ bivalstva. Nove oblike verskega življenja so ustvarile pogoje za množično pokri­ stjanjevanje mestnega in deloma tudi podeželskega prebivalstva. Razvoj cerkvene organizacije je zgostil mrežo škofijskih sedežev. Med temi se je izoblikovala hierarhična ureditev, v kateri je prevzela Akvileja vlogo enega od najpomembnejših krščanskih središč Italije. V času zatona Sirmija, panonske metropole, je Akvileja okrepila vpliv na območja Zahodnega Ilirika (vzhodnoalpski prostor, zahodno obrobje panonskih provinc), kjer se niso izoblikovala pomembnejša urbana središča z velikimi skupnostmi. Ta razvoj je potekal v ugodnih okoliščinah, ki so jih občasno ogrozile državljanske vojne in barbarska nevarnost.259 Katoliški cesaiji od Teodozija dalje so podpirali pravoverno krščanstvo, po drugi strani pa omejevali poganstvo in judovstvo ter strogo prepovedovali heretične skupine. Množičnost krščanstva, njegova vedno višja kultura in privlačne oblike novega verskega življenja, ki je vsebovalo različne sestavine poganske vernosti, so ob 211 z domnevo, da spada v ta čas začetek škofije v Trstu in Juliju Karniku, ki se sicer pojavita v pisnih virih šele ob koncu 5. in v 6. st.); prispevki v P iussi, Cromazio, 2008, 406-467; o Atnanciju izjovije B ratož, Chiesa aquileiese e 1‘Illirico, 2011,109-119. Prvo omembo naslova metropolitanus episcopus Venetiae prinaša Leo Magnus, Epistulae 2 (PL 54, 597). 258 G odding, Cromazio, 2011. 259 B ratož, Kirchlicbe Organisation, 2011,219.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

hkratnem pritisku države na druge verske skupine ustvarili pogoje za kulturni in verski preobrat. Katoliški kristjani so postali večinska skupina prebivalstva v mestih, nove množične oblike verskega življenja in nova krščanska kultura so prevladali nad poganstvom. V Akvileji je do tega obrata prišlo verjetno že v poznem 4. st., drugod nekoliko kasneje. Pravoverna krščanska vera se je uveljavila tudi v lokalni mestni eliti, prav tako med nosilci visokih dostojanstev v državni upravi.260 Med mesta, v katerih je bila poganska stran v večini še v poznem 4. st., je spadala tudi Emona. Ob Teodozijevem prihodu v mesto poleti 388 so po poročanju Pakata, poganskega pisca slavilnega govora, sprejeli cesarja na poganski način:261 Medtem ko je množica spontano izrazila svoje veselje, s petjem, plesom in glasbili, pa je mestna elita, ki sojo sestavljali pripadniki mestnega sveta (senatores kot oznaka za kuriale), pripravila slovesen sprejem pred mestnim obzidjem. Udeležili so se ga tudi »častidjivi svečeniki v mestnem škrlatu« (reverendi municipali purpuraflamin.es) in duhovniki, ki so izstopali s svečeniškimi koničastimi tiarami (insignes apicibus sacerdotes). Iz Pakatove omembe svečenikov ni jasno, katerim božanstvom so pripadali; škrlatno oblačilo in koničasto pokrivalo se pojavljata v rimski tradicionalni religiji (,baruspex,flamen), koničasto tiaro pa so nosili tudi svečeniki orientalskih kultov (Magna Mater, Mitra). V Emoni sta bili zastopani obe religiozni skupini.262 Odsotnost kakršnekoli omembe krščanstva je presenetljiva, ker je v Emoni tedaj zanesljivo obstajala (poldrugo desetletje po omembi emonskih asketov in sedem let po koncilu v Akvileji) pravoverna katoliška skupnost z dokaj aktivnim škofom, ki je spadal med Ambrozijeve privržence. Kakorkoli že, če je bila Emona še leta 388 po poročanju poganskega avtorja po zunanjem vi­ dezu pogansko mesto, je 20 let kasneje, ko so prišli v Emono Alarikovi Goti, spadal med najbolj opazne zgradbe velik krščanski center. Kulturna pokrajina je postopoma spreminjala svojo podobo: z opuščanjem poganskih templjev, po drugi strani pa z gradnjo škofijskih središč in drugih cerkva, se je spremenila arhitekturna podoba mestnih naselbin. S težko določljivim časovnim zamikom je ta proces v prvih desetletjih 5. st. zajel tudi podeželje. Vzpon krščanstva v bližnjem in širšem sosedstvu današnjega slovenskega prostora osvetljujejo novejše arheološke raziskave.263 260 Bolj pozno datiranje prevlade krščanstva (šele po letu 400) je predlagala Sotinel, Identite, 2005, 222-232; 270-276 (s poznim datiranjern prehoda v krščansko mesto), k temu mnenju se nagiba tudi Steuernagel, Kulte, 2011, 77-80 ('bipolarnost' mesta v smislu delitve na poganski forum in krščansko središče Še v prvi polovi' i 5. st.). 261 PanegyriciLatini2 (12), 37,1-4. Gl. str. 154-116. 262 Šašel, Opera, 1992,574. 263 Izbor pregledov za posamezna območja: za južno Panonijo M igotti, Evidence/or Christianity, 1997; za severno Panonijo G aspar, Christianity, 2002; za Norik G laser, Christianisierung, 1994; G laser, Norico, 2000; G laser, Kirchenbau, 2003; za Recijo B ender,

Zbirka ZČ/ 46

Poganstvo je postopoma izgubilo svojo družbeno podlago, saj je ostalo omejeno pretežno na odročna podeželska območja. Za današnje slovensko ozemlje nimamo o tem nobenega podatka, pač pa so se ohranila zanesljiva pričevanja za območje Južne Tirolske (škofija Tridentum) ob koncu 4. st. in za območje Salzburškega v drugi polovici 5. st. V prvem pričevanju je škof Vigilij izTridenta v pismu mediolanskemu škofu Simplicijanu in še obširnejšem pismu Janezu Krizostomu poročal o mučeništvu treh misijonarjev, doma iz Kapadokije. Ob njihovem poskusu, da bi razširili krščanstvo med hribovsko prebivalstvo v pokrajini Anaunia (dan. Val di Non na Južnem Tirolskem), sojih domačini med poganskimi verskimi obredi zajeli in usmrtili. Škofje podrobno opisal dogodek in sporočil datum mučeništva (29. maja 397). V času, ko je krščanstvo v mestih postalo že večinska in v javnem življenju tudi vodilna veroizpoved, je bilo na goratem alpskem podeželju širjenje krščanstva marsikje komaj na začetku.264 Očitno se je v naslednjem polstoletnem obdobju krščanstvo uveljavilo tudi na alpskem podeželju. Po poročanju Evgipija je bilo poganstvo med romanskim prebivalstvom na območju Salzburške okrog leta 470 redek, tako rekoč izjemen pojav, in še to le v obliki prikritega poganstva. V opisani epizodi so posamezni pripadniki krščanske skupnosti na izbranih krajih skrivaj še opravljali poganska žrtvovanja (nefanda sacrificia, sacrilegus error), vendar so svoje početje, potem ko so bili odkriti, takoj opustili.265 Po različnih omejitvah poganskega kulta v času Konstantina in njegovih sinov so se v Teodozijevi dobi začele prepovedi poganstva, ki so jim sledile zaplembe, kasneje pa tudi posamična rušenja poganskih templjev ali njihova prezidava v krščanske cerkve. Vendar pa ni na Zahodu vse do Honorijevega zakona iz leta 407, ki je splošno odrejal rušenje poganskih kipov in oltarjev ter naročal lastnikom uničenje njihovih privatnih svetišč, noben zakon odrejal rušenja poganskih sakralnih objektov.266Netolerantnost krščanske države, družbe in kulture v odnosu do poganstva, ki je občasno dobila obliko preganjanja, je Christiatiisierung, 1994. 264 O mučeništvu poročata obe pismi škofa Vigilija izTridenta (CSEA 2,201-221), MH, Mai 29 (AA SS Nov. II /2 ,280), izven italskega prostora ga omenja Augustinus, Epistula 139, 2 (PL 33, 536). Poznejša legenda o podobnem mučeništvu samega škofa Vigilija (CSEA 2, 223-231) je brez zgodovinske podlage. C uscito, Primo cristianesimo, 1986,285-286. 265 Eugippius, Vita Severini 11. B ratož, Evgipij, 1982, 216-221; 350-352. 266 CTh 16,10,19 (407; s prevodom in komentarjem v SC 497,454-457). Teodozijeva zakona CTh 16, 10, 11 (391, izdan v Akvileji; SC 497, 440-442) in CTh 16, 10, 12 (392; SC 497, 442-446) sta sicer strogo prepovedala kakršnekoli oblike poganskega kulta, vendar so šele zakoni njegovih naslednikov izrecno dovoljevali bodisi rušenje templjev (na Vzhodu) bodisi njihovo prezidavo v cerkve ali uporabo v druge namene (predvsem na Zahodu): CTh 16, 10, 16 (399; s komentarjem SC 497, 452-453: uničenje templjev na podeželju); 16,10, 19 (407/408; SC 497,454-457); 16,10,25 (435; SC 497,466-469). Pregled cesarske zakonodaje: Joannou, Legislation imperial, 1972, 87-108; P iussi, Cromazio, 2008, 200-209. O rušenju poganskih templjev in sekundarni uporabi z rušenjem pridobljenega gradbenega materiala gl. D e Vecchi, Fonti letterarie, 2012; M arano, Fonti giuridiche, 2012.

304

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

prišla do izraza v različnih oblikah: v državni zakonodaji, v polemično naravnani književnosti, v nastopih posameznih škofov in zlasti menihov proti poganstvu, ki so jim sledili navadni verniki. Najbolj radikalna oblika je bilo odstranjevanje poganskih kipov in napisov religiozne vsebine, rušenje oltarjev in končno rušenje zasebnih in nato tudi javnih templjev. Medtem ko se na Vzhodu večkrat omenjajo uničevanja poganskih templjev in napadi na posamezne pogane, ki so se končali s smrtnimi žrtvami, pa je potekal ta spopad na Zahodu praviloma v bolj blagih oblikah, saj se rušenje poganskih templjev (kot gaje izvajal v Galiji Martin Tourski) redko omenja. Pri tem v splošnem velja, da so bili ukrepi proti poganstvu tako z državne kot s cerkvene strani bolj blagi kot proti judom in zlasti proti heretikom.267 V Akvileji, kije kot upravno središče obsegala zahodno polovico Slovenije, v njeno vplivno območje pa je spadalo tako rekoč celotno področje današnje Slovenije, se kažejo različne oblike ravnanja s poganskimi kultnimi objekti. Ti so bili v nekaterih primerih uničeni, v drugih samo odstranjeni in skriti, številni predmeti (zlasti kamnite plošče s posvetilnimi napisi v čast poganskih božanstev) pa so bili sekundarno uporabljeni tako, da so bili izpostavljeni javni sramotitvi (na primer napisi verske vsebine za tlakovanje cest in trgov) ali kot gradbeni material. Novejše raziskave kažejo, da so bili pri gradnji krščanskih objektov s konca 4. in začetka 5. st. (krstilnica novega škofijskega središča, cerkvi v Beligni in v Monasteru) uporabljeni kot gradbeni material oltarji s posvetilnimi napisi poganskim božanstvom, očitno z namenom, da bi poudarili zmago krščanstva in izničenje stare religije. Ta namen je posebej razpoznaven v primeru tistih božanstev, ki so pomenila konkurenco krščanstvu ali so imela vpliv na posamezne krščanske sekte (Magna Mater, Bellona). Na področju nove 'Kromacijeve' krstilnice so bili najdeni posvetilni napisi Veliki Materi in Beloni, več napisov v čast prve boginje je bilo najdenih tudi v Beligni in Monasteru. Zdi se, da je bilo ravnanje kristjanov z materialnimi ostanki poganstva v Akvileji dokaj nasilno. Pri tem velja upoštevati, da je Teodozij prav tukaj izdal 391 strog zakon proti poganstvu in da se je v mestu okrog 400 zadrževal Rufin, ki je, če sodimo po njegovih opisih uničevanja templjev v Egiptu (391 velikega templja boga Serapisa v Aleksandriji), to ravnanje odobraval, na nestrpnost do poga­ nov pa kaže tudi gradnja cerkva na mestu porušenih templjev.268 Vendar pa se 267 N oethlichs, Heidenverfolgung, 1986, 1149-1190, zlasti 1176-1190; F redouille, Heiden, 1986, 1141-1149. K spopadu med poganstvom in krščanstvom gl. Beatrice, Intolleratiza cristiana, 1990; prispevki v tematskem zvezku revije Criitunr. imo mila storia 11/3,1990, 449-577; D emandt, Spdtantike, 2007, 494-514; L izzi T esta, Rcbzioni, 2009; C ameron, Last pagans, 2011. 248 Z accaria, Iscrizionimedite, 2008 (temeljna študija); Piusst, Cromazio, 2008,134-141 (C. Zaccaria); za celotno jadransko področje tudi So tin el , Mandati, 2000. K Rufinovemu pohvalnemu odnosu do uničevanja poganskih templjev v Egiptu prim. Historia ecclesiastica 2, 23-30 (CSEA 5/2, 296-308); Thelamon, Paiens, 1981,255 279.

Zbirka ZČ / 46

pojavljajo v novejših raziskavah tudi drugačne razlage, po katerih naj bi bil zaton poganstva manj nasilen, vendar pa časovno raztegnjen v zgodnje 5. st.269Nasilno ravnanje si lahko predstavljamo v primeru cerkve Janeza Krstnika s krstilnico v Stivanu (druga polovica 5. st.). Ta je bila zgrajena na področju, ki je bilo od zgodnje antične dobe pomembno sakralno središče: ob Diomedovem svetišču, ki ga omenjajo le literarni viri, dokazujejo poganski kult posvetilni napisi več božanstvom (rečno božanstvo Temavus/Timavus, SpesAugusta, HerculesAugustus, Silvanus in Saturnus). Okrog pol kilometra stran od tempeljskega območja pa je bilo na pobočju vzpetine Grmada v 2. st. zgrajeno svetišče boga Mitre, ki je bilo v uporabi do okrog leta 400 ali še nekoliko kasneje, nato pa uničeno.270 Primer predelave opuščenega poganskega templja v cerkev je cerkev sv. Justa vTergestu: sredi 5. st. je bila na vzpetini Sv. Justa zgrajena cerkev v propileju templja kapitolinske trojice (38,70 x 20,40 m), ki je bila v prvi polovici 6. st. povečana in spremenjena v katedralo. Slabše poznani primer na istrskih tleh je Pola, kjer je bil eden od templjev na forumu prezidan v cerkev.271 Zapisi ali materialni dokazi o zatonu poganstva, ki bi jih lahko umestili v današnji slovensld prostor s sosedstvom, so prav redki. Edini primer rušenja poganskih podob omenja Avguštin v opisu bitke pri Frigidu 394. Kot poroča na podlagi informacij, ki so prišle do Afrike, naj bi dal Teodozij porušiti Jupi­ trove podobe, ki jih je vojska proticesarja Evgenija pred prihodom Teodozijeve armade ritualno posvetila na strateško pomembnih točkah v Alpah kot zaščito svojih položajev, da bi s tem prišli v božje varstvo.272Primer materialne potrditve prehoda iz poganstva v krščanstvo je cerkev na Rifniku (5. st.). Ce sodimo po dveh oltarjih s posvetilnimi napisi iz 2. st., ki sta služila kot stopnica oziroma kot vogalni kamen cerkvenega poslopja, naj bi na mestu kasnejše cerkve stalo svetišče lokalnega vodnega božanstva Akvona (Agtio).273 Le deloma podoben 269 Steuernagel, Kulte, 2011, 80-86; 91 (Belenov kult, kije bil v Akvileji najbolj razširjen, saj ga dokumentira več kot 56 napisov, je verjetno izumrl pred začetkom najhujšega pritiska na poganstvo, isto velja za kult Velike Matere); 92-93 (le Mitrov kult, kije obstajal do začetka 5. st., je bil nasilno zatrt z uničenjem svetišč; srednji sloji, ki so predstavljali družbeno podlago vzhodnih kultov, so pravočasno prestopili v krščanstvo, medtem ko se je poganska mestna elita obdržala do zgodnjega 5. st.). 270 C uscito, Lacus Timavi, 1990, 61-110; Sotinel, Abandon, 2000, 264; 267-268. Piussi, Cromazio, 2008,196-199 (M. Vidulli Torlo). Poleg štivanskega so bili ob koncu 4. st. opuščeni naslednji mitreji: Lentia in Schachadorf v Obrežnem Noriku, PomAeni v Drugi Recijj, Konjic v Dalmaciji (C lauss, CultoresMytbrae, 1992,68; 133; 135; 146; 260); domnevno šele v začetku 5. st. naj bi zadnji privrženci Mitrovega kulta v Virunu veliko bronasto ploščo z Mitrovim napisom (90 x 60 cm) zakopali in s tem rešili pred uničenjem (P iccottini, Virunum, 2 0 0 2 , n 4).

271 C uscito, Cattedrale, 2003, 9-22; C uscito, Basilica martiriale, 2005,215-218; So­ 2000, 270-271. 272 Augustinus, Civitas Dei 5, 26. D uval, Aureafulmina, 1996. O božjih podobah na gorskih prehodih gl. Šašel Kos, Pre-Roman Divinities, 1999,20-22. 275 Bolta, Rifnik, 1981, 8; T. 35; G laser, Christentum, 1997, 70 (z domnevo, da so t in e l , Abandon,

305

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

primer je Sv. Hema v Podjuni, kjer je do okrog leta 400 stalo na vrhu vzpetine svetišče lokalnega božanstva louenat (kot kaže njemu posvečen napis na oltarju, vzidanem v dan. cerkev sv. Pleme). Drugače kot na Rifniku tukaj najstarejša cerkev (okrog 400) ni bila sezidana na mestu opuščenega poganskega templja, pač pa v poudarjeni oddaljenosti od njega (okrog 50 m) na jugovzhodnem pobočju vzpetine.274 Propad poganskih templjev na Koroškem, pa tudi drugod na ozemlju Sredozemskega in Obrežnega Norika, ki so bili posvečeni tako državnim bogovom kot lokalnim keltskim božanstvom, je arheološka veda nekdaj pripisovala uničevanju, ki naj bi ga zagrešili kristjani okvirno okrog leta 400. Kasnejše ponovne analize najdb so pokazale, da se tega ne da dokazati in da se okoliščine od primera do primera razlikujejo. Ponekod so kristjani poškodovali tempeljski inventar, ki so ga pogani nato tako zaščitili pred popolnim uničenjem, da so poškodovane predmete zakopali. Ker je v tem času prišlo do upada denar­ nega obtoka, je datiranje po najmlajših najdenih novcih nezanesljivo, saj novci omogočajo le okvirno datacijo ('terminus post quem'). V primeru razrušenja posameznih templjev se domneve, da so bili storilci kristjani, ne da potrditi, saj bi bili lahko le-ti uničeni ob germanskih vpadih v zgodnjem 5. st. V celoti na območju Vzhodnih Alp ni poznan niti en primer, da bi bila zgrajena cerkev na ruševinah poganskega templja, prav tako ni poznan noben primer prezidave templja v krščansko cerkev.275 Če sodimo po poganskih svetiščih, ki so propadla kot zadnja, se je poleg Mitrovega kulta najdlje obdržal kult Velike Matere (Magna Mater), ki se pojavlja na več mestih v Iliriku, v Akvileji pa je bil navzoč vse do gradnje t. i. Kromacijevega baptisterija kot sestavnega dela prenovljenega škofijskega središča ter cerkva v Beligni in Monasteru v bližini mesta. V Akvileji je prav tako do tega časa obstajal kult rimske boginje Belone, Izide ter lokalnega božanstva Belenus. Tudi v primeru petovionskih nutrices se zdi, da seje njihovo čaščenje obdržalo vse do krščanske pozne antike. Na obstoj različnih kultov kažeta tudi primera Stivana in Tergesta. Posamezne značilnosti poganskega verovanja so vplivale na vsebinsko sorodne elemente v krščanstvu, kot na primer čaščenje ženskih božanstev (Velika Mati, Izida, nutrices) na krščansko Marijino čaščenje.276Posa­ mezni elementi poganske kulture in religioznosti so v zunanji krščanski preobleki, ki je bila v posameznih primerih komajda zaznavna, preživeli poznoantično oltarja kot gradbeni material prinesli od drugod, saj bi si težko predstavljati čaščenje vodnega božanstva na vrhu vzpetine). 274 G laser, Christentum, 1997, 96; 113; G laser, Untergang, 2000, 206. 275 P illinger, Preganjanje, 1985, 179-182 (s karto osmih najdišč na Koroškem in dveh na avstrijskem Štajerskem ter nekaj najdišč v Obrežnem Nor iku, kjer so poganski templji okrog leta 400 propadli); k vprašanju prim. Šašel Kos, Pre-Roman Divinities, 1999, 30-31; 45. 276 O kultu Velike Matere C iglenečki, Magna Mater, 2001; Z accaria , Iscrizioni me­ dite, 2008; Piussi, Cromazio, 2008,192-195; o petovionskih nutricah Šašel Kos, Pre-Roman Divinities, 1999, 153-192; Šašel Kos, Nutrices, 2001.

Zbirka Zč / 46

dobo.277 Krščanstvo je resda zavračalo in nato preganjalo pogansko religioznost, vendar pa je v veliki meri sprejemalo pogansko kulturo, ki jo je 'spreobrnilo' v krščansko.278 V celoti velja ugotovitev, da ostajajo številna vprašanja prehoda iz poganstva v krščanstvo odprta in čakajo na nove osvetlitve.

277 Na cerkvenih zborih v poznem 7. st. so prepovedali oblike verovanja, ki so bile tipične za antično poganstvo: maskiranje, prižiganje kresov na prvi dan v mesecu, skok čez grmado, uživanje živalske krvi, poganska oblika prisege, oboževanje kamnov, dreves in studencev, pre­ rokovanja itd. Gl. kanone 62, 65, 67 in 94 trulanskega koncila 692 (Joannou, Canons, 1962, 198-205; 229-230) in drugi kanon 16. koncila v Toledu 693 (M ansi, Concilia, 1901, vol. 12, 69-70). Prim. kratko Šašel Kos, Pre-Roman Divinities, 1999,23; B ratož, Einstellung, 2002, 56. m F redouille, Heiden, 1986,1145-1147.

Zbirka ZČ/46

Navzočnost barbarskih skupin od poznega 4. do poznega 5. st.

Poznoantične province Venetia etHistria, Noricum Mediterraneum, Pannonia Prima in Savia so že v obdobju od Konstantina do nastopa Teodozija ob različnih priložnostih prihajale v stike z barbarskimi skupinami, predvsem med velikimi vojaškimi premiki v času zunanjih in državljanskih vojn in ob naseljevanju bar­ barskih vojnih ujetnikov v severovzhodnem delu Italije. Med državljanskimi vojnami 4. st., ki so potekale na ozemlju med severovzhodno Italijo in zahodnim Ilirikom (zlasti južno Panonijo), so se od zahoda proti vzhodu in v obratni smeri ob več priložnostih (307, 312, 316, 340, 350-351 in 361) premikale armadne skupine, ki so vključevale večje število vojakov oziroma vojaških enot nerimskega porekla. Izrecna omemba barbarskih enot se posebej omenja le v posameznih primerih, v ostalih primerih pa je verjetna. Konstantin je v pozni pomladi 312 vdrl iz Galije v Italijo proti Maksenciju na čelu (zahodne) armade iz galskih in britanskih oddelkov, v katero je vključil barbarske vojne ujetnike »iz germanskih in keltskih ljudstev«.1 Z njo je porazil Maksencijeve sile v severni Italiji, jeseni pa premagal nasprotnika in zavzel Rim. Z zahodno armado je jeseni 316 vdrl na Balkan, porazil Licinija in osvojil približno tri četrtine ozemlja podonavskih in balkanskih provinc.2 Velika udeležba germanskih barbarskih enot se omenja tudi v armadi galskega proticesarja Magnencija, ki je 351 po zmagi pri Trojanah CAtnins) prodrl v Zahodni Ilirik in se po porazu pri Mursi jeseni 351 umaknil v Akvilejo, leto kasneje pa je po ponovnem porazu svoje vojske na osrednjem območju alpskih zapor na Hrušici (Ad Pirum) zbežal proti zahodu.3 1 Zosimos 2 ,1 5 ,1 (Paschoud, Zosime I, 2003, 85 in 217-218, op. 24). J Gl. str. 99-104. 3 Zosimos 2, 42-53 (Paschoud, Zosime I, 2003, 113-126). Prim. Šašel, l'tri/Sounes> 1971,24-26 (št. 9); 38-39 (št. 30).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

V več primerih so cesarji po vojaških zmagah v zunanjih vojnah naselili na rimskem ozemlju, tudi na območju severne Italije, barbarske vojne ujetnike kot vojaške kolone, ki so bili dedno privezani na zemljo in zavezani vojaškemu poklicu. Tako je Konstantin po velikih zmagah v Podonavju 334 in predaji ve­ like skupine Sarmatov le-te naselil ne le v podonavskih provincah, temveč tudi v Italiji.45Skupine Sarmatov z oznako Sarmatae gentiles, ki bi lahko izhajale od te ureditve, se omenjajo kasneje v raznih delih Italije. V zahodnem delu province Venetia et Histria so bili sedeži poveljnikov teh skupin {praefecti) v mestih Opitergium, Patavium in Verona? Ostanke skupine Gotov in Tajfalov pod vodstvom Farnobija, ki jih je po vdoru čez Donavo leta 377 rimska vojska porazila v Obrežni Daciji, so naselili v provinci Emiliji na območju Parme, Modene in Regija.6 Na ozemlju naštetih provinc so prebivale tudi druge skupine, ki so izhajale z ozemlja rimskega cesarstva, vendar so se razlikovale od večinskega prebivalstva. Za kulturno, versko, gospodarsko in družbeno zgodovino je bila velikega pomena navzočnost judov in orientalcev v Akvileji in drugih mestih (na primer Konkordiji), ki so bili nosilci drugačnega kulturnega izročila.7Rimski državljani so bili tudi pripadniki vojaških enot in njihovi družinski člani iz drugih delov cesarstva (kot na primer nutnerus Misacorum v Akvileji, po poreklu iz Vzhodnega Ilirika), med katere so bili pomešani tudi posamezni barbari.8 Deloma barbarskega, zlasti germanskega izvora, so bili pripadniki različnih vojaških enot, ki so se zadrževale v Konkordiji. Na tamkajšnjih nagrobnih napisih se omenja okrog 20 germanskih imen.9 Etnična pripadnost posameznih germanskih federatov se redko omenja. Okvirno v to obdobje spadata dva primera omembe frankovskih vojakov v rimski službi: na nagrobniku iz Akvileje se omenja Salijski Frank, ki je postal kristjan,10 na nagrobniku iz Akvinka pa frankovski vojak, ki je postal rimski državljan.11 4 Anonymus Valesianus 1 (= Origo Constantini), 32 omenja celo 300 tisoč Sarmatov. Prim. K onig , Origo, 1987, 48 in 176-177; KovAcs, Constantine, 2013, 205-206. 5 N D Occ. 42, 52-54. 6 Ammianus 31, 9, 3-5. 7 B offo, Orientali, 2003; prim. tudi L ettich , Iscrizioni, 1983, 37-38; M azzoleni, Epigrafm, 1994. 8 Vergone, Epigraft, 2007, št. 49 in 139; prim. Vannesse, Defense, 2010,510-512 (vojaški napisi); 519-520 (vojaški reliefi). 9 M azzoleni, Notni, 1976,167-173; L ettich , Iscrizioni, 1983; Pavan, Concordia, 1987, 18-24; kratko B ratož, Cbiesa aquileiese c i barbari, 2000, 144; nazadnje Vannesse, Defense, 2010, 523-525. 10 Inscr.Aq2919: ...Paulus... tnilix de num{ero) Z.al{totutn?)...\ B ratož , Cbiesaarjuiteiese e i barbari, 2000,143 op. 159. 11 CIL III, 3576: Francus ego cives Romanus miles in armts. Egregia virtute tuli bello ntea dexterasemper. Gl. S c h eib elr eiter , Gesellschaft, 1999,15; 449-450 op. 18; Q uast , Pannonia, 2008, 278.

Zbirka Zč/ 46

Na ozemlju province Venetia etHistria so v 4. st. prebivale skupine tuje­ ga prebivalstva, kakršne so obstajale že v 2. in 3. st.: vojni ujetniki in sužnji barbarskega porekla, v posameznih primerih pripadniki plemenske elite, ki so zaradi različnih vzrokov (kot poraženci v domačih političnih bojih ali kot oficirji v rimski službi) prebivali v rimski državi. Kljub oviram pri sklepanju mešanih zakonskih zvez, ki jih je Valentinijan I. leta 373 prepovedal pod grožnjo smrtne kazni,12so take zveze obstajale, predvsem s pripadniki germanske aristokracije. Te so bile vTeodozijevi dobi precej pogoste zlasti v rimski vojaški aristokraciji, ne nazadnje so obstajale celo v cesarski družini.13*Nasprotno so bile v rimski senatski aristokraciji, ki je gledala zviška na »barbare«, mešane zakonske zveze zelo redke. Izjemo predstavlja vplivna senatska družina Anicijev, katere pripadniki pa so se poročali z Germankami. Ta družina rimskega izvora je imela velika posestva na območju Verone. Vprašanje njene morebitne navzočnosti v Akvileji odpira napis sporne avtentičnosti, datiran v leto 459, na katerem se omenjata dve pripadnici tega rodu z germanskimi (gotskimi) imeni: asketskemu življenju predana Anicia luliana [morda Anicia Uljina?] in njena manAdelJia [Adeleta?]).u Ti pojavi dokazujejo sobivanje romanskega in »barbarskega« prebivalstva, ki je v večini primerov vodilo v postopno asimilacijo prebivalstva tujega izvora. Vpliv barbarskega prebivalstva, kije prihajalo v severnoitalski prostor predvsem iz Po­ donavja,je razviden tudi v noši, nakitu in pri predmetih vsakodnevne uporabe.15

I.Trietnična skupina (Grevtungi, Huni, Alani) in vizigotski Tervingi 1.1. Sklenitevfederatskihpogodb v Teodozijevi dobi Razvojni mejnik ne le v zgodovini cesarstva, temveč tudi v navzočnosti barbarskih skupin na njenih tleh, pomeni bitka pri Adrianoplu poleti 378. V njej je doživela katastrofalni poraz vojska vzhodnega dela cesarstva, vendar so posledice poraza bistveno bolj prizadele njegov zahodni del. V letih 376/377 so tri skupine barbarov na begu pred Huni prekoračile spodnjo Donavo: Vizigoti (voditelj Alaviv, nato Fritigern) na območju mesta Durostorum (Silistra), za njimi mešana skupina, ki sojo sestavljali Ostrogoti (Grevtungi), z njimi tesno povezana skupina Hunov (skupni knez Alathens) ter kot bolj samostojna skupina Alani (knez Safrax). Na območju mesta Novae (Svištov) je prekoračila Donavo skupina Grevtungov in Taifalov (knez Farnobius), ki sojo Rimljani uničujoče 12 CTh 3, 14,1 (373). D emandt, Spatantike, 2007, 383 meni, da se oznaka za barbare nanaša le na tujce, torej barbare izven meja rimskega cesarstva. 13 D emandt, Osmosis, 1989; D emandt, Spatantike, 2007, 379-387. w CIL V, 47*; prim. PLREII, 8; 635; 911; C racco Ruggini, yfrriat, 1988, 82-85. 15 S ena C hiesa , Riflessioni, 2001.

311

312

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

porazili in en njen del naselili v severnoitalski provinci Emiliji. Vizigotska in trietnična (ostrogotsko-hunsko-alanska) skupina sta se nato povezali in pri Adrianoplu katastrofalno porazili rimsko vojsko.16 Za izid bitke je bil velikega, morda odločilnega pomena, napad ostrogotsko-hunsko-alanske konjenice.Ta se je bojevala s taktiko konjeniških spopadov nomadskih ljudstev, s hitrimi premiki, navideznim begom in bliskovitimi protinapadi, ki jim rimska vojska ni bila kos.1718 Gotsko-hunsko-alanska konjenica je po bitki plenila po provincah srednjega Podonavja vse »do vznožja Julijskih Alp, ki sojih nekdaj imenovala Venetske«.19Pri tem prvem pohodu na zahod so napadalci že dosegli vzhodna območja province Venetia et Histria na ozemlju današnje osrednje Slovenije, saj je upravna meja Italije potekala po vzhodnih mejah upravnega območja Emone, ki seje raztezalo 26 milj (39 km) proti severovzhodu (Atrans, dan. Trojane) oziroma 18 milj (27 km) proti jugovzhodu (Acervo vzhodno od Višnje Gore). Napadalci očitno niso tvegali prehoda čez obrambni sistem alpskih zapor (Claustra Alpium Iuliarum), tako da Akvileja in območje severnega Jadrana nista bila ogrožena. V tračanski, dačanski in panonski diecezi naj bi bilo po poročilih sodobnikov porušenih ali samo izropanih večje število naselbin.19Med mesti panonske dieceze je bila zelo prizadeta Mursa v Drugi Panoniji, v manjši meri pa Poetovio v Sredozemskem Noriku. Med majhnimi urbanimi naselji je bil porušen Hieronimov rojstni kraj Stridon. Sama naselbina (oppidum) še ni lokalizirana, vendar je zelo verjetno, da je ležala na zahodnem delu obmejnega območja Dalmacije in Panonije, ki je gravitiral proti Akvileji.20 Dogodki po bitki pri Adrianoplu so pokazali, kako ranljivo je bilo rimsko cesarstvo: posledice vojaškega poraza v širšem zaledju Konstantinopla so v kratkem času prizadele zahodna območja panonske dieceze in celo vzhodno obrobje Italije, ki je bilo od prizorišča usodne bitke oddaljeno kakih 1500 km. Rimsko cesarstvo je po porazu preuredilo svoje sile. Teodoziju, ki je bil v začetku 379 v Sirmiju oklican za cesarja namesto pri Adrianoplu padlega Valensa, je uspelo jeseni istega leta vojaško premagati trietnično skupino v

16 Ammianus 31, 2-13. O okoliščinah, poteku in pomenu bitke gl. S pringer, Bitka pri Adrianoplu, 1994; D emandt, Entscheidungsschlacbten, 1996; D kmandt, Spritan tike, 2007, 152-153.0 vlogi trietnične skupine Castritius, Safrax, 2004; L otter , Premiki, 2005,61-62; 196-197, op. 254-258. 17Ammianus 31,12-13. Kot poroča Vegetius, Epitoma rei mi/itaris 1,20 (Muller, 52-54 in 254-255), so Rimljani po bolečih izkušnjah v spopadih s to skupino (... Gothorum etAlanorum Hunnorumrjue equitum..) vojaško urjenje prilagodili spopadu s konjenico. 18 Ammianus 31,16, 7. 19 Pacatus, v: Panegyrici Latini 2 (12), 11, 4; Ambrosius, De fide 2, 139-140; Zosimos 4 ,2 4 ,3 -4 (Paschoud, ZosimeVP, 1979,286-287). Gl. L otter , Premiki, 2005, 63; 197-198, op. 259-260; C edilnik, Teodozijeva vojna, 2009,11-12. 20 Hieronymus, Deviris illustribus 135 (CSEA 6/1,382); o vprašanju lokalizacije B ratož, Girolamo, 2013, 8-18.

Zbirka ZC/46

Iliriku.21 Zahodni cesar Gracijan, v čigar območje je spadal Zahodni Ilirik, je s to skupino jeseni 380 sklenil pogodbo, kakršne je Rim običajno sklepal s premaganimi ljudstvi.22 Bistvena novost v primerjavi s prejšnjimi pogodbami je bila, daje barbarska skupina dobila prostor za naselitev na ozemlju rimske­ ga cesarstva. Po pogodbi je morala varovati mejo in na cesarjev poziv dati na razpolago vojsko, rimska stran pa je morala oskrbeti federatsko skupino s hrano in sredstvi za preživljanje. V ključnih virih ni opisan prostor njene naselitve, vendar kažejo posredne omembe v virih na panonsko območje, najverjetneje na ozemlje Valerije in deloma Prve Panonije.23 Po tej ureditvi je postala trietnična skupina panonskih federatov za skoraj tri desetletja sosed ne le manj barbariziranega območja južnopanonskih provinc Savije in Druge Panonije, temveč tudi Norika in Dalmacije, posredno pa tudi province Venetia et Histria, ki je na vzhodu mejila na Sredozemski Norik in Savijo. Precej daljša je bila pot do sklenitve federatske pogodbe z veliko vizigotsko skupino v Trakiji (knez Fritigern), s katero je potekala vojna do jeseni 382. Teodoziju je šele po štirih letih uspelo obvladati Vizigote in skleniti z njimi sporazum, ki je podrobno določal pogodbene obveznosti.24 Vizigotska federatska skupina v Trakiji, ki je dobila prostor za naselitev na mejnem sektorju ob Donavi v zahodnem delu Druge Mezije, v Obrežni Daciji in Prvi Meziji.je bila od ozemlja na stičišču Italije in Ilirika bistveno bolj oddaljena kot panonski federati. Zaradi svoje vojaške moči, dokaj homogene etnične zgradbe in trdnejše politične ureditve (kasneje s kraljem na čelu) so Vizigoti predstavljali večjo potencialno grožnjo kot etnično raznolika in sčasoma tudi politično neenotna skupina panonskih federatov. Ta grožnja se je udejanjila z dvema pohodoma proti Italiji (neuspešnim 401-402 in uspešnim 408-410) ter končno z ustano­ vitvijo federatske plemenske države v južni Galiji (418), medtem ko je trietnična skupina v tretjem desetletju obstoja propadla. Rimljani niso poskušali obdržati nadzora nad nezanesljivo skupino pa­ nonskih federatov le z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti, temveč tudi z misijonsko akcijo, s katero so hoteli federatsko skupino spreobrniti v krščanstvo. 21 Consularia Constantinopolitana a. 379 (Chronica minora 1,243); Marcellinus, Chronicon a. 379 (Chronica minora II, 60); prim. C edilnik, Teodozijeva vojna, 2009,23-24. 22 Zosimos 4,34,1-3 (Paschoud, Zosimell2, 1979,297-298; 406-408);Iordanes, Getica 140 -142 (Teodozijevo strinjanje z Gracijanovo pogodbo). Prim. L otter, Premiki, 2005, 63; 198 op. 261; nazadnje C edilnik, Teodozijeva vojna, 2009, 26-27. 21 Ambrosius, Defide 2, 139-140 (... omnemgue Valeriam Pannoniorum ...); poročilo o petdesetletni hunski oblasti nad Panonijo do leta 427 (Marcellinus, Chronicon a. 427, Chronica minora II, 76) kaže na to, da so se Huni (kot del skupine) zadrževali na območju Panonije od bitke pri Adrianoplu dalje. Castritius, Safrax, 2004, 91. 24 Iordanes, Getica 144-145 (MGH AA 5/1,96; izd. Šmit, 57 in 140); Marcellinus, Chro­ nica a. 382 (Chronica minora II, 61). Gl. Schulz, Entvjicklung, 1993, 65-78; 82-83; 178-179; kratko S chwarcz, Foederati, 1995, 293-294 in Scharf, Foederati, 2001, 21-23; nazadnje podrobno C edilnik, Sklenitev pogodbe, 2009.

31 4

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

V primeru prevzema pravovernega krščanstva bi federati spremenili svoj odnos do rimskega provincialnega prebivalstva. To so poskušali doseči s pokristjanjenjem od vrha navzdol, tako da bi prek vpliva na oba voditelja {Alatheus za ostrogotskohunsko skupino ter Safrax za Alane) odvrnili federate od nasilnega ravnanja z romanskimi sosedi in utrdili njihovo zvestobo rimski državi in cesarju. Nosilec tega prizadevanja je postal akvilejski klerik Amantius, kije, očitno ob soglasju škofa Valerijana, zaradi izjemnega političnega pomena pa tudi obeh cesaijev, postal škof v panonski Joviji. Po dikciji danes izgubljenega napisa iz Beligne pri Akvileji je Amancij dve desetletji vodil skupnost, sestavljeno iz dveh skupin {binipopuli), rimske in barbarsko-federatske, ki stajo vodila dva kneza (gemini duces).25Čeprav napis ne navaja njunih imen, je zelo verjetno, da sta mišljena prav Alatheus in Safrax, saj ni poznana nobena barbarska skupina na ozemlju Panonije, ki bi imela tako družbeno in politično ureditev. Vandali kot prostorsko najbližja barbarska skupina, ki sta ji vladala dva enakovredna kralja, so tedaj prebivali v zgornjem porečju Tise in sosedstvu (severovzhodna Madžarska, vzhodna Slovaška, južna Poljska), v precejšnji oddaljenosti od rimskih meja.26 Amantius se je kot episcopus louiensium v letu 381 udeležil koncila v Akvi­ leji, na katerem je podprl Ambrozijevo prizadevanje za odstavitev še zadnjih arijanskih škofov v Iliriku.27 Ker sta obstajali v panonskem prostoru dve urbani naselbini z imenom Iovia, povsem zanesljiva določitev njegovega sedeža ni mogoča. Glede na glavno nalogo federatske skupine - varovanje meje vzdolž Donave in njenega strateškega zaledja - je kot Amancijev škofijski sedež najbolj verjetna utrdba Iovia v južni Valeriji (Alsohetenypuszta na južnem Madžarskem) v širšem zaledju donavske meje (okrog 70 km zahodno od Donave).28Manjša je verjetnost, da bi bil njegov sedež civitas Iovia v severnem obdravskem delu pro­ vince Savia (Ludbreg), saj je bilo mesto precej bolj oddaljeno od donavske meje (okrog 170 km), poleg tega je ležalo ob glavni prometni povezavi med Italijo in Konstantinoplom, ki je Rim ne bi prepustil v nadzor nezanesljivim federatom. Arheološka potrditev skupine panonskih federatov je zelo težavna zaradi njene mešane etnične sestave in podobnega kulturnega izročila. Težišče zgodnjih germanskih, hunskih in alanskih najdb, ki bi jih mogli povezati z navzočnostjo trietnične skupine, je na ozemlju province Valerije in v obdonavskem delu Prve Panonije, v širšem zaledju meje pa na območju Blatnega jezera.29 25 Inscr.Aq 2904. B r a to ž , La Cbiesa arjuileiese e 1'Illirico, 2011,111-119. V a n d a len , 2007, 4 2 -45; C a st r jt ju s , D o p p e lk o n ig tu m , 2008. 27 Gesta concilii Aquileiensis 64 (C S k L 82/3, 16.3 in CLXII-CLXIII, z obliko Amantius Lotovensium. Verjetnejša je oblika louumium, ki jo prinaša najbolj zanesljivo rokopisno izročilo). 28 B ratož, La Chiesa aquiletese e l'll/inco, 2'H 1, 112-113; 140-141. 29 T ejral, Eliten, 1999,217-238; MOu e r , Germanen, 2002; Vida , Territorialorganisation, 2007, 320-322; nazadnje kratko Q uast, Pannonia, 2008. Kritično stališče do vprašanja arheološke potrditve skupine panonskih federatov je izrazil Bierbrauer, Alatbeus-Safrax-Gruppe', 2011.

26 C a s t r it iu s ,

Zbirka ZČ/ 46

Amantius je bil glede na pogoje delovanja episcopus ingentibus. Medtem ko je bilo območje njegovega delovanja približno poldrugo desetletje (okrog 380 do 394/5) mirno, pa so na območju pod oblastjo Vizigotov v tračanski in dačanski diecezi še naprej vladale vojne razmere. Za škofe »med barbarskimi ljudstvi« na območju tračanske dieceze je drugi ekumenski koncil v Konstantinoplu v maju 381 odredil, da so podrejeni patriarhu v Konstantinoplu.30Po analogiji s to ureditvijo bi lahko spadala Iovia v času Amancija pod nadškofijo Sirmij, ki jo je njen škof Anemij na koncilu v Akvileji označil kot caputlllyrici. Zaradi navzočnosti arijanske cesarice Justine in njenega mladoletnega sina cesarja Valentinijana II. v Sirmiju (do 387) je bila vloga Sirmija kot cerkvenega središča oslabljena. Druga možnost, ki je v tem primeru stopila v veljavo, je bila naslonitev na Akvilejo kot najbližje cerkveno središče na zahodu, ki je bilo trdno na katoliški strani. Naselitev obeh barbarskih skupin na podlagi federatskih pogodb v letih 380 in 382 je povzročila spremembe v cerkveni ureditvi in odprla zapletena vprašanja cerkvene pripadnosti tistih ozemelj, na katerih so bili naseljeni barbarski federati. Domnevati moremo, daje bil uspeh misijonskega prizadevanja Amancija dokaj boren: Huni in Alani so z izjemo majhnih in nepomembnih skupin ostali pogani, med Ostrogoti pa se je - ob prevladujočem poganstvu - razširilo krščanstvo v arijanski obliki.31 Poleg Amancijevega misijonskega, pastoralnega in političnega delovanja je poldrugo desetletje kasneje poznan še en poskus, da bi z vplivom na vodstvo bar­ barske skupine le-to odvrnili od nasilja nad Rimljani. Škof Ambrozij je v zadnjih letih pontifikata (okvirno 395-397) prek pisem katehetske vsebine spreobrnil v krščanstvo Fritigil, ženo po imenu neznanega markomanskega kralja. Na njeno prigovarjanje je kralj Markomanov, ki so tedaj prebivali na mejnem območju Prve Panonije (verjetno med Vindobono in Karnuntom), stopil v federatski odnos do rimske države in pri tem zapovedal svojemu ljudstvu mirno sožitje z Rimljani. Kot se zdi, je ta misijonski poskus »na daljavo« obrodil sadove. Iz markomanskega jedra te skupine seje kasneje oblikovala vsaj deloma katoliška skupina v zahodnopanonskem prostoru naseljenih Svebov, ki so se še več kot stoletje kasneje kot pravoverni kristjani barbarskega porekla (antigui barbari) poročali s katoliškimi Romankami in niso plačevali davkov.32*8 10 Canon 2. Gl. Joannou, Canons, 1962, 46-47. Jl Stvarno podobo prinašata okrog 440 Salvianus, DegubernationeDei 4,67-68 in 81-82 (CSEL 8, 89; 94: Huni, Alani, Gepidi, Sasi, Franki in Alamani kot pogani) in leta 458 Leo I, Epistulae 159, 5-7 (PL 159,1138-1139: nasilje nad katoliškimi vojnimi ujetniki iz Italije po 452 v hunski državi: nasilen prestop v poganstvo s strani Hunov in drugih poganov ali nasilna prekrstitev v arianizem s strani arijanskih Ostrogotov). Močno pretirana je podoba širjenja krščanstva med Huni, ki jo posredujeta Hieronymus, Epistulae 107,2 in kasneje Orosius 7, 41, 8 (leta 418: krščanstvo med Huni, Svebi, Vandali in Burgundi; L ippold, Orosio II, 2001, 392 in 525). Gl. M aenchen-H elfen, Himnen, 1978, 190-194; Schaferdiek, Germanenmission, 1978, 511-513 (Ostrogoti); Bratož, Beziehungen, 2002, 79. 12 Paulinus, VitaAmbrosii 36. Prim. L otter, Premiki, 82-83 in 211 op. 356-357; Castritius, Barbari, 1994, zlasti 145-146.

315

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

N a nove poselitvene, politične in verske razmere po prihodu skupine panonskih federatov se je odzvala tudi arijanska stran. Arijanski škof Iulianus Valens iz Petovione je okrog 380 navezal stike z Goti, ko so ti ogrožali mesto. Po ideološko obarvanem pismu na akvilejskem koncilu navzočih škofov ce­ sarjem Teodoziju, Gracijanu in Valentinijanu II. naj bi petovionski škof, ki se je v domači skupnosti boril za svoj obstanek proti močni pravoverni opoziciji, z »izdajalsko« gesto omogočil Gotom prevzem oblasti v mestu.33 Pri poskusu vplivanja na cerkvene razmere pri Vizigotih vTrakiji je bil udeležen sam državni vrh. Cesar Teodozij je pred sklenitvijo federatske pogodbe z Vizigoti (3. oktobra 382) povabil arijanskega škofa Ulfila (pa tudi oba v Akvileji odstavljena arijanska škofa, Paladija iz Ratiarije in Sekundijana iz Singiduna), v Konstantinopel, da bi skupaj rešili vprašanje arijanstva med Goti. Vprašanje je zaradi Ulfilove smrti v času sinode (383) in nenaklonjenih okoliščin ostalo nerešeno.34 Panonski in tračanski federati so odigrali pomembno vlogo v obeh Teodozijevih državljanskih vojnah. V prvi vojni, proti Magnu Maksimu, ki se je odvijala v zahodnem Iliriku, zaključila pa pred Akvilejo (poleti 388), je bil njihov prispevek bistvenega pomena. V bitki pri Sisciji je federatska konjenica z enako taktiko kot pri Adrianoplu zlahka porazila armado Magna Maksima, v kateri so se bojevali številni barbari z Zahoda, zlasti Franki.35 Po tej boleči izkušnji se je Maksimova armada pri Petovioni sicer zavarovala pred presenečenjem, kakršnega je doživela pri Sisciji, vendar jo je v sklepnem delu spopada vnovič porazila močnejšaTeodozijeva konjenica.36Teodozij, ki je po veličastnem spreje­ mu v Emoni že dvakrat premaganega nasprotnika zasledoval čez alpske zapore (Alpium vallimi), naj bi po Ambrozijevem poročanju pred prihodom v Italijo oddelke panonskih in tračanskih federatov odslovil in prišel pred Akvilejo samo z rimskimi enotami.37Vendar pa dva zapisa dovoljujeta sklepanje, da so federatski oddelki sodelovali tudi v sklepnem delu vojne in se šele po njenem zaključku vrnili domov. Akvileja naj bi padla po izredno divjem, »barbarskem« napadu na mestna vrata.38 Ker naj bi Goti po poročanju sodobnika Klavdijana spoznali 33 Gesta concilii Aquileiensis, Epistulae 2, 9—10 (CSEL 82/3, 322-323). Prim. Varady, Jahrhundert, 1969,418-419 (oj). 81), s hipotezo, daje bilo dejanje škofa iz Petovione usklajeno z interesi arijanskega dvora v Sirrniju (cesarica Justina). 34 Scholia ariana in tonalnim Aqidleiense 23; 39 (CCSL 87,160; 165); L ippold , Theodosius /., 1973, 861-862. O začetkih arijanstva med Goti in njegovem razvoju do Teodozijeve smrti gl. A lbert , Goti, 2008. ,s Pacatus v: Pantgynd Latini 2 (1 2), 34. 34 Pacatus v: Panegprir. Latini 2 (12), 35-36; prim. L otter , Premiki, 2005, 70-71 in 203-204, op. 287-292. 37 Ambrosius, F^putalae 74, 22 -23 - Epistulae extra collectionem la, 22-23 (CSEL 82/3, 67-69 in 172-173). L iebf.schue i z , Atnbtuse, 2005, 94-111, zlasti 106-107 (angl. prevod in komentar). 34 Zosimos 4, 46, 2 (Pasciioud, Zosirne IP, 1979, 314-315 in 443); prim. Bratož, Aquileia, 2003, 487-488.

Zbirka ZČ146

poti proti Italiji v obeh (!) Teodozijevih državljanskih vojnah,39je upravičena domneva, da je vsaj del njihovih sil sodeloval tudi pri obleganju Akvileje 388. Pomembno, vendar manj izrazito vlogo so igrali panonski federati v drugi Teodozijevi državljanski vojni proti Evgeniju v letu 394, ki se je zaključila z eno samo po pomenu odločilno bitko pri Frigidu.40Veliko vlogo v spopadu so odigrali zavezniški oddelki iz različnih delov rimskega cesarstva in zavezniških držav izven rimskih meja. Podoba Evgenijeve vojske se v glavnih potezah ne razlikuje od zahodnih armad 4. st., v katerih so predstavljali med barbari glavno silo Franki kot tedaj najmočnejše zahodno germansko ljudstvo (frankovske­ ga rodu je bil tudi Evgenijev vojskovodja Arbogast), ob njih zelo verjetno tudi Alamani, ki so obenem s Franki 392 sklenili zavezništvo z Evgenijem.41 Teodozijeva vojska se kaže v dosti bolj pisani podobi kot v prvi državljanski vojni. Od zavezniških skupin so leta 394 odigrale pomembno vlogo enote iz kraljestva Iberije z območja Kavkaza pod vodstvom kralja Bakurija (Bacurius), ki so v odločilnem trenutku s tveganim napadom obrnile potek bitke Teodoziju v prid, sam kralj pa je v bitki padel.42 Posebej tragična je bila vloga vizigotske federatske skupine izTrakije pod vodstvom mladega Alarika, ki je 392 ponovno sklenila pogodbo s Teodozijem pod enakimi pogoji kot v letu 382.43Vizigotska skupina, po Jordanesu več kot 20 tisoč bojevnikov, je začela bitko in pri napadu na nasprotnikove položaje utrpela izredno velike izgube, ki naj bi znašale po verjetno pretiranih ocenah virov 10 tisoč padlih ali skoraj polovico gotskega kontingenta.44Po hierarhični ureditvi Teodozijeve vojske je bil Alarik kot vladar »cesarskih« federatov sicer operativni poveljnik svoje armadne skupine, vendar pa je bil podrejen Gotu Gainu (Gainas) kot vrhovnemu poveljniku vseh gotskih federatskih oddelkov.4S Vloga trietnične panonske skupine federatov v bitki pri Frigidu je slabo razpoznavna. Vsekakor je možno, da skupina ni nastopala enotno. V virih se omenja kot tretji poveljnik federatskih skupin voditelj Alanov Saull46 Verjetno gre za alanski del panonske trietnične skupine, ki je prvič nastopil samostojno pod vodstvom svojega kneza Savla, domnevno Safraksovega naslednika. V w Claudianus, Bellum Gothicum, 281-288 (MGH A A 10, 270). 40 Gl. str. 161; 169; 172-174. 41 Gregorius Turonensis, Historiae 2 ,9 (Buchner 1 ,86). O Evgenijevi vojski gl. Orosius 7, 35,11-12 (LrppoLD, Orosio II, 2001, 360; 512-513); D rinkwater, Alamanni, 2007, 319. 42 Ruflnus, Historia ecclesiastica 2, 33; Socrates 5, 25 (oba avtorja prikazujeta Bakurija z veliko naklonjenostjo). Prim. PLRE 1 ,144 (Bacurius) in Z ecchini, Barbari, 1987, 35-37. 43 Claudianus, Deconsulatu Stilichonis 1,115; In Rufinum 1,319 (MGH AA 10,30; 193); prim. Schvvarcz, Foederati, 1995, 294-295; Scharf, Foederati, 2001, 24. 'J Orosius 7, 35,19; Iordanes. Getica 145. 45 Zosimos 4 ,57, 2; 4,58,2 (Paschoud, ZosimeIP, 1979,326-327; 462-467). Gl. kratko PLRE 1,379-380 (Gainas). u Zosimos 4, 57, 2; kratko PLRE I, 809 (Saul) in PLRE II, 981 (Saul); prim. C astritius , Safrax, 2004, 94-95.

318

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

prim eru samostojnega nastopa alanske skupine se je ostrogotsko-hunski del skupine bojeval pod poveljstvom Gaina. Da trietnična skupina ni več nastopala enotno, saj je njen alanski del nastopal vse bolj samostojno, kažejo dogodki po Teodozijevi smrti, ko se omenjajo medsebojni spopadi gotskih oddelkov ter spopadi m ed H uni in Alani.47 Ostrogotsko-hunski del trietnične zveze seje vse bolj povezoval z Vizigoti, medtem ko so se Alani zvezi vse bolj odtujevali, tako da so se v času prvega Alarikovega pohoda v Italijo sedem let kasneje bojevali na rimski strani. V obdobje po bitki pri Frigidu bi mogli datirati ustanovitev palatinskih oddelkov alanskih konjenikov v severni Italiji (comites Alani).48 Bitka pri Frigidu pomeni mejnik v navzočnosti pripadnikov tujih ljudstev v severovzhodni Italiji, saj so se federatske enote kot sestavni del Teodozijeve zmagovite vojske prvič dalj časa zadrževale na tem ozemlju: po bitki pri Fri­ gidu najprej na območju Akvileje in v Konkordiji,49 nato so spremljale cesarja do Mediolana. Njihova navzočnost v tem primeru ni ogrožala pravnega reda ter družbenih in gospodarskih razmer. Kot federati so prišli na ozemlje seve­ rovzhodne Italije samo bojevniki, torej približno ena petina ljudstva, medtem ko so otroci, ženske, starejši in za boj nesposobni ostali doma. Kot del cesarske armade so se podrejali osrednjemu cesarjevemu poveljevanju, nato visokim oficirjem rimskega ali barbarskega porekla (Timasius, Got Gainas, Vandal Sti­ heAo). Sele na operativni stopnji bojevanja so jim poveljevali lastni poveljniki, kakršna sta bila Alaricus in Saul, medtem ko je imel zavezniški kralj Bacurius, ki je poveljeval svojim oddelkom, istočasno naslov visokega rimskega oficirja. Ker so kot del cesarske vojske prejemali hrano in sredstva za preživljanje iz državnih zalog, v primeru nemotene oskrbe njihov prihod ni pomenil grožnje za okoliško civilno prebivalstvo.

1.2. Uporfederatov in Alarikov p r v i pohod v Italijo Po Teodozijevi smrti v začetku 395 so se razmere bistveno spremenile. Federatske enote so odpovedale pokorščino njegovemu tedaj komaj desetlet­ nemu nasledniku Honoriju. Stilihon, ki je postal vrhovni poveljnik celotne rimske vojske, je od vojne izčrpane in zdesetkane federatske enote napotil v Ilirik inTrakijo. Ker jim je ukinil državno podporo, so se uprle in se na povratku preživljale z ropanjem nezaščitenega civilnega prebivalstva.50 Upor panonskih in tračanskih federatov so izkoristila ljudstva, ki so prebivala onstran donavske 47 Orosius 7, 37, 3 (L ippolu , Orosio tl, 2001, 372. $17). 48 N D Occ. 6, 50; 7, 163. 49 L ettich , Iserizioni, 1983, 11; 54. 50 Zosimos 5, 4, 2; 5, 5, 4 (prim. Paschoud , Zositne IIP, 1986, 10-11; 82-85; R ebenich , Zosimos, 1990, 359— 360, op. 7—8); Iordanes, Četica 146. O uporu federatov in njegovih posledicah gl. Varadv, Jahrhundert, 1969, 87-127; kratko L o t t e r , Premiki, 2005, 72-73 in 205; Vannesse, Defence, 2010, 112-117.

Zbirka ZC/46

meje, Markomani, Kvadi in Sarmati, v bolj oddaljenem mejnem zaledju pa Vandali. Ta ljudstva so skupaj z upornimi federati - obema skupinama Gotov, Alani in Huni (obe ljudstvi sta se okrepili s prihodom sonarodnjakov z vzhoda) —ropala po rimskih provincah Balkana ter srednjega in spodnjega Podonavja. Nasilje je Hieronim v ekspresivni in pretirani obliki leta 396 predstavil kot več kot dvajsetletno divjanje sedmih skupin barbarov na ozemlju med Konstantino­ plom in Julijskimi Alpami, med katerim naj bi zagrešili najhujša grozodejstva. Ob Gotih, Hunih in Alanih se omenjajo tudi Sarmati, Kvadi, Markomani in Vandali.si Podobno sliko posreduje za isti čas (395-396) Klavdijan.5152Misijonsko in diplomatsko prizadevanje Amancija v takih razmerah ni bilo več mogoče, zato seje škof po okroglo dvajsedetnem delovanju vrnil iz Panonije v Akvilejo. V okoliščinah, ki so slabo poznane, je vojaškemu poveljniku in regentu zahodnega cesarstva Stilihonu uspelo, daje 399 premagal ljudstva ob Donavi, zadušil upor federatov, obnovil obrambo meje in celo ponovno uvedel pobiranje davkov.53 Pri pokoritvi panonske federatske skupine je bil začasno uspešen, vendar pa je zaradi napetosti med obema deloma cesarstva spodletel njegov poskus, da bi pokoril Alarikove Vizigote. Stilihonov uspeh v Panoniji 399 sta že leta 401 najprej ogrozila in nato izničila dva dogodka. V Noriku in Reciji je izbruhnil upor federatov (verjetno Markomanov in Vandalov), ki gaje sprožil vdor skupine Vandalov proti zahodu. Stilihonu je sicer uspelo zadušiti ta upor,54vendar pa je prerazporeditev rimske vojske na vzhodnoalpsko in predalpsko področje oslabila rimsko obrambo v drugih provincah Zahodnega in Vzhodnega Ilirika. Ta trenutek je izkoristila vizigotska skupina pod vodstvom Alarika, ki seje pred tem zadrževala na območju makedonske dieceze, najprej vTesaliji (395-397), nato v Epiru. Alarik, od 395 dalje kralj svojega ljudstva, je še okrepil svoj položaj, ko ga je vzhodnorimski cesar Arkadij z namenom, da bi priključil osrednji del Balkana k svojemu delu cesarstva, v letu 399 imenoval za vrhovnega vojaškega poveljnika ilirske pre­ fekture [magister militum per Illyricum).5S

51 Hieronymus, Epistulae 60,16, z omembo naslednjih ljudstev: Gothus, Sarmata, Quadus, Alanus, Huni, Vandali, Marcomanni... Pustošenja naj bi po Hieronimu zajela skoraj celoten balkansko-podonavski prostor:... inter Constantinopolim et Alpes Iulias... Scythiam, Thraciam, Maeedoniam, Thessaliam, Dardaniam, Daciam, Epiros, Dalmatiam cunctasque Pannonias. Čeprav našteva Hieronim le devet provinc, obsega seznam dejansko štirinajst provinc (dve Daciji, dva Epira in štiri Panonije). In Rufinum 2, 36-53; 270-271 (MGH AA 10, 35 in 44). 53 Claudianus, De comulatu Stilichonis 2,191-207; 3,12-13; Carmina minora 25, 85-89 (MCill AA, 10, 209-210; 221; 305). 54 Claudianus, Bellum Gothicum 363-415 (MGH AA 10, 273-274); prim. L otter , Premiki, 2005, 73 in 206, op. 305. 55 PLREII, 43-48 (Alaricus 1); obširno Cameron, C/audian, 1970,159-180; W olfram. Goten, 1990,145-154.

320

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Vizigotska skupina, tokrat celotno ljudstvo, in ne samo bojevniki, seje leta 401 napotila iz makedonske dieceze mimo Sirmija in prek južne Panonije proti Italiji.56 Pot je bila dobro poznana, saj so jo številni vojščaki prehodili v obeh Teodozijevih državljanskih vojnah 13 oziroma sedem let pred tem. Ravnanje panonske trietnične federatske skupine ob Alarikovem pohodu proti Italiji ni bilo enotno. M edtem ko so Alani ostali zvesti cesarstvu in so Stilihonu zelo pomagali v dveh odločilnih spopadih z Vizigoti, pa je večinski del Ostrogotov in Hunov stal na Alarikovi strani, vendar se z izjemo posameznih enot ni vključil v vojno. Rimski obrambni sistem v Julijskih Alpah je povsem odpovedal. Rimske enote so ob Alarikovem prihodu doživele najprej »sramoto v Alpah«, zatem pa poraz ali»objokovanja vredno ranopri Timavu«. Kraj drugega rimskega poraza na območju Devina in Stivana z arheološko potrjenimi poznoantičnimi postojankami govori v prid domnevi, da so Goti po prihodu v spodnjo Vipavsko dolino krenili z glavne cestne povezave Emona-Aguileia (morda zaradi porušenega mostu čez Sočo?) na prečno cestno povezavo, ki je prek spodnjega Krasa vodila k morju {Ponte Sonti - Castellazzo di Doberdo/Doberdob - Fonte Timavi), od tam pa na obalno cestno povezavo (Tarsatica - Aguileia). Po zmagi nad rimsko obrambo pri Timavu so se približali Akvileji z vzhodne strani.57V virih sporočena datuma prehoda čez Julijske Alpe in vdora v Italijo leta 401 se razlikujeta za skoraj tri mesece, pri čemer je pravilen kasnejši datum.58 Vizigotsko obkolitev Alcvileje (obsidio barbarka),59v kakršnikoli obliki je že potekala - samo kot obkolitev z blokado ali kot poskus zavzetja mesta - opisuje Rufin, ki je bil v tem času v mestu. Alarik očitno ni razpolagal z oblegovalni­ mi stroji za rušenje obzidja, s katerimi bi lahko zavzel veliko in dobro utrjeno, mesto, kot je bila tedaj Akvileja.60*Zaradi neprimerne oborožitve (tudi kasneje niso Vizigoti v Italiji oblegali nobenega velikega mesta) in ambicioznih načrtov Vizigoti očitno niso napadli mesta, kar bi lahko zaustavilo njihov pohod, pač pa so ropali po njegovi okolici. Rufin omenja pustošenje polj, zaseganje živine in lov na ljudi, kar je ekspresivno označil kot »kužno bolezen« {pestifer morbus) in »smrtonosno pogubo« {ferale exitium)F Velika barbarska skupina-z ženami, otroki in starejšimi je štela verjetno okrog 50 tisoč ljudi, kar je primerljivo s 56 Iordanes, Getica 147. 57 M aselli Scotti , Difise, 1994. 58 Fasti Vindobonenses Priores 532, a. 401, vdor v Italijo 18. novembra); Additamenta ad Prosperum Havtiiensem, a. 401, prehod čez Julijske Alpe in vdor v Italijo 23. avgusta (Chronica minora I, 299). 59 Hicronymus, Epistula adventu Rujiaum 21 (CCSL 79, 92 = Apologia cotitra Rufinum 3,21, CSEA 6/1,200, v. 580). 60 O mogočnem obzidju Akvileje poročara Annnianus 21 , 11, 2-3 in Ausonius, Ordo nobilium urbiurn IX, 4; daje bilo mesto zelo utrjeno, potrjujejo tudi arheološke raziskave (Villa, Aquileia, 2004). MPrologus in libroi Historiarum Eusebii (CCSL 20, 267 ali CSEA 5/2, 182).

Zbirka ZC/46

prebivalstvom celotne Akvileje - se je preživljala na račun dežele, v kateri se je zadrževala. Predvidevati moremo, daje na več kot tisoč kilometrov dolgi poti od Epira do Italije porabila zaloge hrane. Vprašanje oskrbe velike barbarske skupine osvetljuje iz virov bolje poznani pohod še večje skupine Teoderikovih Vzhodnih Gotov iz Druge Mezije v Italijo 488/489; ta skupina je na približno enako dolgi poti, kot jo je opravil Alarik, kar dvakrat obnovila zaloge hrane. Alarikovi Vizigoti so se zadrževali na območju Akvileje in Venetije okrog tri mesece, saj so šele v drugi polovici zime 402 odrinili proti Mediolanu. V tako dolgem časovnem razdobju so samo za lastno preživetje in prehranjevanje velikega števila konj in vprežne živine porabili velike količine hrane, ki so jo pridobili z ropom, poleg tega so si morali ustvariti zaloge za čas pomladanskega pohoda. Po neuspešnem poskusu osvojitve Mediolana v februarju ali začetku marca 402 so Vizigoti doživeli spomladi hud poraz v bitki pri Polentiji (Pollentia) v Piemontu, v kateri so se na rimski strani bojevali oddelki Alanov pod poveljst­ vom kneza Savla. Večje število vizigotskih žena in otrok je padlo v rimsko vojno ujetništvo, poleg tega so izgubili vojne ujetnike ter ves plen.62 Med postopnim umikom iz Italije proti vzhodu so doživeli še hujši poraz poleti 402 v bitki pri Veroni, kjer se je Vizigotom izneveril celo del ostrogotskih oddelkov, alanska konjenica pa bi skorajda zajela Alarika.63 Poraženi Vizigoti so se znašli na robu propada: Stilihon jim je preprečil umik proti severu v Recijo in nato v Galijo, poleg tega sta jih ogrožali lakota in kužna bolezen, zaradi česar je postala severna Italija zanje »smrtonosna dežela«.64Alarikovim Vizigotom je uspel umik proti vzhodu čez Julijske Alpe na geografsko težko opredeljivo »barbarsko območje med Dal­ macijo in Panonijo«, od koder so ogrožali obmejna območja Vzhodnega Ilirika.6S Potem ko je poražena skupina v nekaj letih obnovila svojo vojaško moč, jo je poskušal ravenski dvor uporabiti v političnem spopadu s Konstantinoplom. Stiliho je navezal stike z Vizigoti. Z njimi je sklenil sporazum, ki so ga potrdili z izmenjavo talcev. Na podlagi tega dogovora je postal za tri leta Alarikov talec mladi aristokrat Aetius, ki je postal generacijo kasneje vodilni rimski državnik. V letu 407 je zahodni dvor imenoval vizigotskega kralja za poveljnika rimske vojske v Iliriku (comes Illyrici) in ga napotil v Epir, da bi skupaj z rimskimi silami pod Stilihonovim poveljstvom pridobil ozemlje Vzhodnega Ilirika za zahodno cesarstvo.66 62 Claudianus, Bellum Gothicum, 580-647 (MGH AA 10, 281-283); Orosius 7, 37, 2 (L ippold , Orosio, 2001, 517). 4J Claudianus, De VIconsulatu Honorii, 178-264 (MGH AA 10, 242-244). Prim. C am eron , Claudian, 1970,184-187; W olfram , Goten, 1990,160. 64 Claudianus, De VI consulatu Honorii, 230-233 (poskus preboja v Recijo); 241-245 (bolezen in lakota); 274 (regiofunesta Getis). 65 Claudianus, De VIconsulatu Honorii, 265-272; Sozomenos 8,25, 4 in 9 ,4 ,4 (SC 516, 344 in 394-396). 66 PLREII, 46 (Alaricus 1); VVolfram , Goten, 1990,160-161.

Rajko Bratož. MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Alarikov prvi pohod v Italijo in zatem umik na Balkan pomeni prvo pravo soočenje ozemlja na stičišču Italije in Ilirika z barbarsko skupino, ki je iskala prostor za naselitev v Italiji in se je po porazih borila za preživetje. Medtem ko je Akvileja vzdržala pritisk, je več mest podleglo gotskemu obleganju, ponekod naj bi se prebivalstvo celo pripravljalo na umik na Sardinijo in Korziko.67 Gotska pustošenja so zajela ozemlje severnih italskih provinc Venetia et Histria in Liguria. Goti so oblegali cesarsko prestolnico Mediolanum, širile so se govorice, da bodo napadli Rim. H iter in sprva lahek uspeh napadalcev ter ob tem znatne materialne in človeške žrtve na rimski strani so vsaj na začetku povzročale paniko, zgroženost in pretresenost, ki jih odraža Rufinovo posvetilo škofu Kromaciju.Ta sije želel duhovnega »zdravila« za »smrtonosnopogubo«-, to naj bi ranjenim dušam pomagalo, da bi opustile misel na »preteče zlo« oziroma »pozabile vse hudo, kijihje zadelo«. Navzočnost nevarne barbarske skupine je pretresla tako škofa kot vernike in pustila sledi v njihovem duhovnem življenju. Rufinov posvetilni predgovor k Cerkveni zgodovini odraža veliko stisko, v kateri se je znašla akvilejska cerkvena skupnost ob prihodu Vizigotov. Za druga mesta severne Italije, od Emone do krajev v zahodni Liguriji, se taka pričevanja niso ohranila. V nasprotju s slikovitim Rufinovim prikazom razmer so Kromacijeve omembe »barbarov« splošne in abstraktne {barbarae nationes, gentes barbarae). V ohranjenih pridigah akvilejskega škofa se ne omenja nobeno ljudstvo, noben voditelj ali določeni dogodek, pač pa je škof na nekaj mestih predstavil tegobe tistega časa, kot so bile vojno ujetništvo pri barbarih (captiuitas barbarka), bar­ barski vpadi (incursio hostium) in strah pred njimi (metus inimicorum). Kromacijevo »abstraktno« in »teoretično« obravnavanje barbarske nevarnosti se bistveno razlikuje od angažiranega in stvarnega poročanja njegovih dveh sodobnikov in prijateljev Hieronima in Ambrozija. Nevarnost barbarskih ljudstev je bila zanj objektivno dejstvo, ki ga je, tako kot oba omenjena sodobnika, v posameznih primerih vzporejal s stisko, ki sojo večkrat morali prenašati starozavezni Izraelci zaradi groženj močnejših nasprotnikov.68

1.3. Vdor Radagajsove skupine Leta 405 se je pod vodstvom ostrogotskega »kralja« Radagajsa zbrala ob panonskem odseku donavske meje in v njenem severnem in vzhodnem zaledju izredno številčna, vendar dokaj heterogena skupina ljudstev,69 ki so se 67 Claudianus, Bellum Gotbicum, 213-219 (M GII A A 10, 267-268). 68 Chromatius, Sermones 12,2-3; 16,4; 37,2; 43 (CCSL 9A, 53-54; 74; 165; Supplementum, 616 oziroma CSEA 4/1,102—104; 126; 216; 234). Prim. Bratož, Izseljevanje, 2007,256-257; B ratož, Chiesa aquileiese e 1'Illirico, 2011, 124-127. 69 Zosimos 5, 26, 3 omenja 400 tisoč mož, pol manjše in s tem bolj realno število pa navajata Orosius 7, 37, 4 (L ippotu , Orosio 2, 2 001, 372; 517-518) in Marcellinus, Cbronicon a. 406 (Chronica minora II, 68). PLRE II, 934 (Radagaisus); Paschoud, Zosime III1, 1986,

Zbirka Z č / 46

poskušala rešiti hunske nadvlade. Sestavljali sojo Ostrogoti (»kralj« Radagajs), Alani, Vandali, Kvadi ali Svebi, Heruli, Gepidi in Sarmati.Ta skupina je v zimi 405/406 prekoračila Donavo in se nato na ozemlju severne Panonije razdelila na tri dele pod poveljstvom lastnih knezov (principes).70V primerjavi z drugimi, pretežno germanskimi skupinami tega časa, je Radagajsova skupina postopala dosti bolj nasilno, po zapisih sodobnikov prav uničevalno.71*Njen osrednji del pod Radagajsovim poveljstvom je spomladi 406 pustošil po panonskih in noriških provincah, nato pa prekoračil severovzhodno »mejo Italije« (Italiae limes). Smeri in poteka napada ne opisuje noben vir. Skupina je vdrla na italsko ozemlje morda na področju zgornjega toka Adiže, druga možna vpadna pot pa je potekala čez mejno območje Julijskih Alp, ki se še okrog leta 800 označuje kot limes Italicus.72Arheološko potijena opustošenja naselij na zahodnem panonskem in vzhodnoalpskem območju (Carnuntum, Vindobona in Lauriacum ob Donavi, Flavia Soha v vzhodnem in Aguntum v zahodnem delu Sredozemskega Norika) ne omogočajo smiselne rekonstrukcije pohoda, tudi če bi bila navedena mesta prizadeta prav med tem pohodom.73Radagajsov rušilni pohod je bil zaustavljen v severni Etruriji. Rimska vojska pod Stilihonovim poveljstvom je zelo napadalno, vendar vojaško slabo organizirano barbarsko skupino katastrofalno porazila v bitki pri kraju Faesulae (Fiesole) v bližini Firenc. Za veliko rimsko zmago je bilo odločilnega pomena sodelovanje hunskih zavezniških oddelkov z Balkana (»kralj« Uldin) in ostrogotskih zavezniških oddelkov panonske trietnične sku­ pine {Sams). Rimska stran je zajela tako veliko število vojnih ujetnikov, da so jih prodajali kot sužnje po rekordno nizki ceni za en sam zlatnik.74Osrednji del Radagajsove skupine, ki gaje sestavljalo 12 tisoč izbranih ostrogotskih vojščakov {optimates), je Stiliho vključil v svojo vojsko.7SKljub končnemu porazu je nastop Radagajsove skupine usodno zaznamoval Zahodno rimsko cesarstvo. Ze pred 39-40; 200-204, op. 55-57; VVolfram, Goten, 1990,175-176; Lotter, Premiki, 2005, 74 in 204, op. 311-313; Vannesse, Defence, 2010,117-118. 70 Chronica Gallica a. 452,50 (XI) - 52 (XII) (Chronica minora 1,652); Šašel, Viri/Sources, 1971, 40-41, št. 35. Hieronymus, In Osee 1,4,3 (CCSL 76,39); Orosius 7,37,4 (Lippold, Orosioll, 2001,

372, 517-518). 71 Saxo Poeta, Annales degestis Caroli Magni imperatoris 3, 531 (Italici ...dux limitis), v PL 99, 715 A v zvezi z dogodki leta 799 (tudi Kos, Gradivo 1 ,1902, št. 326, str. 360). Prim. Šašel, Opera, 1992, 819. 71 O razrušenju mest na območju Prve Panonije in Norika v luči numizmatičnih virov in vprašanjih datacije prim. W olfram, Geburt, 1987,35 in 475, op. 24; VVolfram, Goten, 1990, 175; W olfram, Grenzen, 1995, 31 in 384, op. 82. W alde, Aguntum, 2002,157; H udeczek, Flavia Soha, 2002,210-211; Scherrer, Noricam, 2011,114-118. 74 Orosius 7,37,12-16 (Lippold, Orosio II, 2001,374-376 in 518-519); Iordanes, Romana 321 (MGH AA 5/1, 41); Marcellinus, Chronicon a. 406,3 (Chronica minora II, 69). 75 Olympiodorus, Frg. 9 (Blocklev, Historiam, 1983,162); prim. Zosimos 5,26,5 (Pascmoud, Zosimelll', 1986,39-40; 202-204). Prim. L otter , Premiki, 2005, 75-77; 208-209, op. 315-325, s poskusom določitve posameznih delov Radagajsove skupine.

324

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIR1K0M Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

tem načeti rimski limes ob srednji Donavi je bil uničen. Drugi del skupine, ki so ga sestavljali predvsem Alani, Vandali in Svebi, pridružili pa so se jim tudi oddelki Sarmatov in upornega provincialnega prebivalstva iz Panonije, se je napotil proti zahodu, v zimi 406/407 strl rimsko obrambo ob Renu, prekoračil reko in preplavil Galijo, od koder so vse tri skupine prodrle v Španijo (409), dve desetletji kasneje pa Vandali z delom Alanov v Afriko.76 Propad limesa ob Donavi z vsemi spremljajočimi pojavi, kot so razpad vojaških enot, dezerterstvo in rop, beg nezaščitenega civilnega prebivalstva pred barbari in množično vojno ujetništvo, je vplival na razmere v širšem zaledju meje. Vdor velike barbarske skupine je še bolj razdelil tedaj že močno zrahljano trietnično skupino panonskih federatov. Alani, ki so se že v času prvega Alarikovega vdora v Italijo drugače opredeljevali kot ostrogotsko-hunska skupina, so se očitno pridružili napadalcem in so ob koncu leta 406 vdrli v Galijo. Manjši del panonskih Ostrogotov (Sarus) in Hunov, ki se jim je pridružila velika skupina z območja severno od spodnje Donave ( Uldin), seje bojeval na rimski strani. Večina panonskih Ostrogotov in Hunov, ki jo je vodil Sarov tekmec Athaulfus, pa je verjetno ostala nevtralna. V vojno med zahodnim Rimom in Radagajsovo skupino se prav tako niso vključili Alarikovi Vizigoti, ki so pred tem sklenili zavezniško pogodbo z rimsko stranjo. Po odhodu Alanov na zahod se je odtlej dvoetnična ostrogotsko-hunska skupina začela vse bolj povezovati z Vizigoti. To politično usmeritev je potrdila tudi poroka med Alarikom in Ataulfovo po imenu neznano sestro, ki je postala izhodišče za kasnejše zlitje obeh skupin.77 Posledica Radagajsovega vdora v obmejne province je bil beg provincial­ nega prebivalstva iz Ilirika v Italijo. Sicer razvejano rimsko cestno omrežje v srednjem Podonavju se je na severovzhodnem robu Italije skrčilo na osrednjo cestno povezavo, ki je vodila od Emone čez alpske zapore na Hrušici (AdPirum) in nato po Vipavski dolini prek prehoda čez Sočo pri Majnici (Ponte Sonti) proti Akvileji.To mesto ni postalo skorajda neizogibna postaja na poti v Italijo le za napadalce, ki so prihajali z območja Panonije, temveč tudi za begunce, ki so se pred njimi iz Panonije umikali v Italijo. V leto 405 moremo datirati prihod večje skupine beguncev z območja Skarbantije in verjetno tudi Savarije, ki so prenašali s seboj relikvije mučenca Kvirina iz Siscije. V akvilcjski cerkveni skupnosti se je v dobi škofa Kromacija (388-408) zanesljivo uveljavilo čaščenje domačih mučencev, poleg tega seje po pridobitvi prestižnih relikvij z Vzhoda uveljavilo čaščenje apostolov in mučenke Evfemije. Ob organiziranem umiku cerkvenih 74 Hieronymus, Ephtulae 123,15 prinaša seznam desetih skupin, od katerih pet skupin (Gepidi, Heruli, Sasi, Burgundi in Alamani) sicer ni sodelovalo pri takratnem vdoru čez Ren, pač pa so v tem času ogrožale rimsko mejo ob Renu in Donavi. Prim. L otter , Premiki, 2005, 74-75 in 207-208, op. 313-323; C astritius , Volkerlaioine, 2008, 15-19. Zosimos 5, 37, 1 (Paschoud, Zosime III1, 1986, 54); Iordanes, Getica 158 (zveza v svaštvu med Alarikom in Ataulfom). Prim. L otter , Premiki, 2005, 77-79.

Zbirka ZČ/ 46

skupnosti iz Panonije proti I taliji je prišla Akvileja v stik z izročilom posameznih skupnosti v Panoniji. Domnevati moremo, da je v tem času sprejela čaščenje mučenca Kvirina iz Siscije, usmrčenega v Savariji, čigar posmrtne ostanke so begunci iz Prve Panonije prenašali s seboj in jih nato pokopali v Rimu.78

1.4. Drugi Alarikovpohod v Italijo Katastrofalne razmere v Galiji (vdor več barbarskih skupin 406/407, uzurpacija Konstantina III. v Britaniji, ki je hitro razširil oblast nad Galijo in Hispanijo) so preprečile Stilihonu, da bi podprl Alarika pri načrtu osvojitve Vzhodnega Ilirika za Zahodno cesarstvo, zato je vizigotski kralj radikalno spre­ menil svojo politiko. Ker Zahodno cesarstvo ni izpolnjevalo svojih obveznosti do federatov (preskrba s hrano in vojaške plače), južna območja Ilirika pa so bila gospodarsko izčrpana in opustošena,je spomladi 408 s celotnim ljudstvom odšel iz Epira proti Italiji. Dejanje samo pomeni upor vizigotske federatske skupine, ki je vodil v vojno proti zahodnemu cesarstvu. Ob vstopu na italska tla so se Vizigoti zaustavili na območju Emone, edinega italskega mesta, ki je ležalo vzhodno od alpskih zapor. Po Zosimovih nejasnih geografskih opisih so se nato premaknili na bližnje ozemlje Sredozemskega Norika, verjetno čez Trojane na območje Celeje in Petovione v jugovzhodnem delu province, in ne čez Ljubelj na območje Viruna, nato so se začeli pogajati z ravenskim dvorom.79 Alarik je zahteval od zahodnega cesarstva plačilo federatske službe za najmanj dveletno obdobje od odhoda v Epir (407) do vključno pohoda iz Epira do mejnega območja Italije in Norika v višini 4000 funtov zlata (okrog 288 tisoč solidov). Ta vsota bi zadostovala za letno preskrbo skupine okrog 90 tisoč ljudi oziroma dveletno oskrbo pol manjše skupine, kar bi približno ustrezalo velikosti celotnega ljudstva. Ravenski dvor in rimski senat sta na zahtevo pristala pod pogojem, da bo Alarik po prejemu plačila odšel s svojim ljudstvom v Galijo na vojno proti uzurpatorju Konstantinu III. in pomagal obnoviti cesarsko oblast na Zahodu.80 Stilihonov padec avgusta 408 in pogrom nad »barbari« v Italiji, ki je sledil temu dogodku, sta težko doseženi dogovor izničila. Okrog 30 tisoč v Italiji živečih barbarov, predvsem vojaških najem­ nikov, se je nato neznano kje (že na območju Norika ali kasneje v severni Italiji) pridružilo Vizigotom. Na Alarikovo stran je prestopil tudi elitni del leta 406 poražene Radagajsove vojske (12 tisoč »odličnikov«), ki gaje Stilihon 78 Bratož, Izseljevanje, 2007, 261-262. 79 Zosimos 5, 29, 1-4 (Paschoud, Zosime III', 1986, 41-42). Gl. Šašel, K zgodovini Emone, 1984,42; G rassl, Sudostalpenraum, 1996 (z novim predlogom Alarikove poti iz Emone v Sredozemski Norik); Bratož, Gotsko zavzetje Rima, 2011, 830-834. 80 Zosimos 5,29,5-9; 5,31,4-5 (Alarikov odhod v Galijo). Gl. R ebenich, Zosimos. 1990, 377, op. 69; Paschoud, Zosime III1, 1986, 42-44; 46-47; 220-221, op. 67 (z oceno dejanske vrednosti zahtevka).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

vključil v svojo vojsko. Tako seje vojaški potencial Alarikovih Vizigotov znatno okrepil.81 Pri ponovnih pogajanjih s Honorijem je Alarik, ki je bil tedaj še v Noriku, zmanjšal svoje zahteve na denarno plačilo, izmenjavo talcev in prepustitev ozemlja Panonije za naselitev.82 Ker je cesar ponudbo odbil, je izbruhnila vojna med Vizigoti in zahodnim cesarstvom. Alarik je okrepil svoj položaj z zavezništvom, ki gaje sklenil z Ataulfom, voditeljem ostrogotsko-hunske skupine v Panoniji; slednji mu je obljubil pomoč pri pohodu v Italijo.83 Ne da bi čakal na prihod ostrogotsko-hunskega kontingenta iz Prve Panonije, seje Alarik odločil za vdor v Italijo. Z jugovzhodnega dela Sredozemskega Norika je oktobra 408 prodrl prek nebranjenih zapor v Julijskih Alpah,84 se nato premaknil mimo Akvileje, Konkordije in Altina do Kremone, zatem prekoračil Pad in »kotpri prazničnem obhodu, ne da bi naletel na sovražnika«, prišel v bližino Bononije. Od tam ni odšel proti Raveni, pač pa seje usmeril proti Ariminu (Rimini) in nato proti Picenu, ne da bi na poti trošil čas z osvajanjem mest in trdnjav. Sele na pohodu iz Pičena proti Rimu je gotski kralj, čigar vojska se je na poti zelo okrepila s prihodom velikega števila vojaških najemnikov, odredil sistematično plenjenje krajev, skozi katere so se pomikali Vizigoti.85 Drugi Alarikov pohod v Italijo je bil zaradi pasivnosti in vrste napačnih potez cesarske strani vojaško nezahteven, saj Vizigoti do prihoda v bližino Rima niso naleteli na nobeno omembe vredno oviro. Po obkolitvi Rima v pozni jeseni 408 je Alarik od obleganega mesta izsilil še precej večje odplačilo, kot gaje spr­ va zahteval od Zahodnega cesarstva: 5000 funtov zlata, velike količine srebra, najboljših oblačil in izbranih jestvin, poleg tega otroke iz uglednih družin kot talce. Med gotsko blokado Rima naj bi »skoraj vsi sužnji« iz mesta pobegnili h Gotom.86 Sele po izpolnitvi vseh zahtev je Alarik prekinil blokado mesta in se umaknil v Etrurijo. Območje severovzhodne Italije, ki ga je Alarik brez bojev prekoračil v oktobru 408, je postalo prizorišče vojaških operacij v vojni med Vizigoti in zahodnim rimskim cesarstvom spomladi 409. Honorij je poskušal okrepiti svoj položaj v Italiji s pritegnitvijo vojaških sil od drugod: na pomoč Rimu je poslal elitni vojaški kontingent 6000 mož iz Dalmacije, ki gaje Alarik uničujoče

81 Zosimos 5, 35, 5 -6 (Paschoud, Zosime III1, 1986, 52-53; 246-247, op. 81). Prim. Sašel, Opera, 1992, 748 (z domnevo, da seje po Stilihonovem padcu množica federatov uma­ knila na mejna območja Zahodnega Ilirika pod Alarikovim nadzorom). 82 Zosimos 5 ,3 6 ,1 (Paschoud, Zosime U P, 1986, 5.3; 247-248, op. 82. Bratož, Gotsko zavzetje Rima, 2011, 835-838; Vannesse, Dtfence, 2 0 10,121-128. 82 Zosimos 5, 37,1 (Paschoud, Z mi»w 1II\ 1986,54). PL R E II, 176-178 (Athaulfus). 84 Philostorgios 12,2 (GCS 21,140-141); prim. G rassi., Sudostalpemaum, 1996,183-184. 85 Zosimos 5, 37, 2 -4 (Paschoud, Zosime III1, 1986, 54-55; 250-255, op. 84). 86 Zosimos 5, 40-42 (Paschoud, Zosime l i l 1, 1986, 59-64; 274-288, op. 94-99).

Zbirka ZČ/46

porazil.87 Cesarje z ustanovitvijo velikega vojaškega okrožja pod poveljstvom zelo sposobnega Generida, ki je zajemalo celotno ozemlje Zahodnega Iiirika (dve noriški provinci, panonske province in Dalmacijo) ter provinco Recijo,88 poskušal obnoviti rimsko oblast v najbolj ogroženem delu Zahodnega cesarstva, kije med plenitvami Radagajsove skupine skorajda propadla. V takih razmerah je postal vprašljiv položaj preostalega vzhodnogotsko-hunskega dela nekdanje trietnične skupine v Prvi Panoniji, ki ga je vodil Alarikov svak Ataulf. Ker je Ataulfov tekmec Sarus s svojimi privrženci že 406 stopil v Honorijevo službo, je bila ostrogotsko-hunska skupina panonskih federatov nekoliko oslabljena.89 Ataulf se je na čelu ostrogotsko-hunske skupine spomladi 409 podal na pot iz Prve Panonije čez »Alpe, ki segajo odPanonije do Venetije«, v Italijo, da bi se pridružil Alariku; skupina je prodrla v Italijo očitno čez lahko prehodne »JulijskeAlpe, ki sojih nekdaj imenovali Venetske«, kot je to naravno in strateško mejo Italije ob dogodkih po bitki pri Adrianoplu označil Amijan Marcelin.90 Med pohodom proti jugu so Ataulfovi gotsko-hunski oddelki utrpeli pri Pizi znaten poraz v spopadu s Honorijevimi hunskimi oddelki, vendar pa je večjemu delu skupine uspela združitev z Alarikovimi Vizigoti.91 Vizigotska zmaga nad elitno armadno skupino iz Dalmacije in prihod zavezniške ostrogotsko-hunske skupine iz Panonije sta okrepila Alarikov položaj, tako da je le-ta pri mirovnih pogajanjih s Honorijem pri Ajriminu (teh se je udeležil tudi Ataulf) predložil cesarju zelo velike zahteve za sklenitev miru: letno plačilo v denarju, oskrbo z žitom, za naselitev svojega ljudstva zelo veliko ozemlje - »obe Venetiji(l), [oba] Norika in Dalmacijo« -, prav tako je zahteval za to ozemlje naslov vrhovnega vojaškega poveljnika {magister utriusgue militiae).92 Ce bi Honorij pristal na to zahtevo, bi postal Alarik vrhovni poveljnik strateško zelo izpostavljenega ozemlja, ki gaje cesar nedolgo pred tem poveril Generidu, čigar poveljevanje bi bilo zoženo na panonske province. Po tem predlogu bi dobili Vizigoti za naselitev območje severnega in vzhodnega Jadrana ter Vzhodnih Alp. Cesarje brez težav zavrnil zahteve gotskega kralja, saj je medtem bistveno povečal svojo vojaško moč: najel je vojsko 10 tisoč hunskih federatov ter odre­ dil, da za njeno oskrbo pripeljejo iz Dalmacije zadostne količine žita in živine. 87 Zosimos 5, 45,1-2 (Paschoud, ZosimeJlI1, 1986, 65-66; 292-295, op. 102). 88 Zosimos 5, 46, 2-5 (Paschoud, Zosime IIP, 1986,68-69; 302-306, op. 107); PLRE II, 500-501 (Generidus). 89 PLRE II, 978-979 (Sarus). 90 Zosimos 5, 45,5 (Paschoud, ZosimellV, 1986,67, s predlogom prevajanja po smislu: »Alpe, ki ločujejo Panonijo od Venetije«); Ammianus 31,16, 7. Prim. Vedaldi I asbez, Venetia, 1994, 75 in 82. 91 Zosimos 5, 45, 6 (Paschoud, ZosimelW, 1986, 67; 298-299, op. 105). 92 Zosimos 5 , 48,1-3 (Paschoud, Zosime III1, 1986,70-71; 309-311, op. 110). Ker ND Occ. 11, 49 in 42, 3 označuje z izrazom Venetia inferior območje Akvileje, bi v tem primeru druga Venetija (teoretično Venetia superior, ki se nikjer ne omenja) lahko pomenila Istro (Histria) kot drugi del dvodelne province Venetia et Histria.

328

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

A larik je zaradi tega pri pogajanjih z rimsko stranjo v drugi polovici 409 svoje zahteve zelo zmanjšal: za naselitev je zahteval»samo oba Norika, ki ležita daleč stran ob D onavi, ki sta izpostavljena nenehnim napadom in prinašata državi neznatne dohodke«., poleg tega je zahteval vsakoletno oskrbo z žitom po cesarjevi presoji. Vsemu drugemu se je bil pripravljen odpovedati, pač pa je izrazil željo po sklenitvi nove prijateljske in zavezniške pogodbe.93 Ravenski dvor je tudi to ponudbo zavrnil. Po propadu pogajanj je odšel Alarik proti Rimu, zasegel v pristanišču v Ostiji celotne zaloge hrane (jeseni 409) in s tem povzročil v mestu strahotno lakoto.94 Rešitev za naselitev Gotov v Italiji so poskušali rešiti s ponovnimi, že šestimi, pogajanji in celo z edinim osebnim srečanjem med Honorijem in Alarikom v kraju Alpes pri Raveni v prvi polovici leta 410. Ob incidentu, ki je sledil - Alarikov in predvsem Ataulfov sovražnik Sarus je z majhnim oddelkom nepričakovano napadel gotsko vojsko —,seje Honorij postavil na Sarovo stran, zato je tudi ta poskus sklenitve miru propadel.95 Alarik je šel poleti 410 tretjič nad Rim in 24. avgusta 410 zavzel izmučeno mesto, v katerem je nastopila tako huda lakota, da se je pojavil celo kanibalizem.96 Alarikov pohod v Italijo, od odhoda iz Epira spomladi 408 in vdora v Itali jo jeseni istega leta prek priključitve Ataulfove ostrogotsko-hunske skupine iz Panonije spomladi 409 do tretjega obleganja in zavzetja Rima poleti 410, razodeva drugačno vlogo severovzhodne Italije in sosednjega območja Ilirika kot pri prvem pohodu sedem let pred tem. Vizigoti so v času prvega pohoda samo prešli obmejna območja Zahodnega Ilirika in po dveh lahkih zmagah dosegli območje Akvileje; v severovzhodni Italiji so se zadrževali okrog tri mesece, od srede novembra 401 do srede februarja 402. Pri drugem pohodu je kot izhodišče za vdor v Italijo služilo ozemlje jugovzhodnega Norika, sam pohod čez ozemlje province Venetia etHistria pa je bil bistveno krajši.Ta provinca je nastopala jeseni 408 (Alarikov pohod) in spomladi 409 (Ataulfov pohod) v vlogi prehodnega ozemlja, na katerem Vizigoti niso naleteli na nobeno omembe vredno oviro. Alarik je ob drugem vdoru v Italijo za celotno pot od vstopa na italsko ozemlje do Pičena v srednji Italiji potreboval le en sam mesec. Goti, ki so hoteli čim prej doseči Rim kot svoj glavni cilj, so pustili ob strani tudi pomembna mesta, kot sta bili Akvileja in Ravena. Oba pohoda, 408 in 409, sta potekala na ozemlju 93 Zosimos 5, 50, 1-3 (Paschoud, ZosimeH!1. 1986. 72-73; 313-315, op. 112). 94 Zosimos 6 ,6 , 2-3; 6 ,1 1 ,1 -2 (Paschoud, Zosime IIP, 1989, 9-10; 13-14; 42-43, op. 124; 60-61, op. 134); 01ympiodorus, Frg. 10,1-2; 11,3 (Blockley, Ilistorians, 1983,162-168). 95 Zosimos 6 , 13,1— 2 (Paschoud, Zosime III ’, 1989,15; 66-68, op. 138); Philostorgios 12,3 (GCS 21,142); Sozomenos 9,9,2—3 (SC 516,420). B ratož, Gotsko zavzetje Rima, 2011, 841; W irbei.auer, Eroberung Roms, 2011. 96 01ympiodorus, Frg. 7,1; 11,3 (Blocki.ev, Historiam, 1983,158; 168). Datum zavzetja Rima sporoča Prosperus, Epitome Chronicon 1240 (Chronha minora 1, 466); podrobno Bratož, Gotsko zavzetje Rima, 2011, 841-856.

Zbirka Zč / 46

province večinoma po istih cestnih povezavah. Pri teh nastopajo kot območja strateškega pomena jugovzhodni vstop na emonsko območje pri Višnji Gori (Alarikov prihod na območje Emone poleti 408) in v kar treh primerih Trojane (Alarikov premik z območja Emone v jugovzhodni Norik, jeseni 408 pohod s tega ozemlja proti Italiji, spomladi 409 Ataulfov pohod iz Prve Panonije proti Italiji). V obeh primerih je sledil lahek prehod čez nebranjeno območje Julijskih Alp, vstop v Vipavsko dolino, prehod Soče in prihod na območje Akvileje. Zaradi nejasnih geografskih oznak pri Zosimu kot edinem opisovalcu teh premikov se razlage vojaških premikov v tem prostoru v letih 408 in 409 precej razhajajo. Naj navedemo poglavitne dileme. Po Zosimu je Alarik prišel na območje Emone, potem ko je obvladal »tesne prehode, ki zapirajoprehod iz Panonije v Venetijo«, kar bi se najbolj smiselno nanašalo na območje med Stično in Višnjo Goro.97 Ob priložnosti omembe Emone, z netočno oznako lege (»med Zgornjo Panonijo in Norikom«), je zgodovinar opisal nastanek mesta, ki naj bi ga ustanovili Argonavti; pri tem je vključil v opis Alarikovega pohoda tudi reko Akylis, ki nastopa v argonavtskem mitu.98 Ko se je Alarik premaknil z emonskega območja proti Noriku, je prestopil»Apeninske gore; te zamejujejo obrobna območja Panonije in ponujajo tistim, ki hočejopriti na ozemlje Noričanov, le ozko pot; slednjo lahko zavarujeprav majhnaposadka, četudi biposkušalaprehod izsiliti velika vojaška sila«.. S to oznako je najverjetneje mišljen prehod čez Trojane; vendar pa je avtor pri opisu državljanske vojne leta 388 oznako Apeninov uporabil za območje zapor v Julijskih Alpah.99Spomladi 409 je Ataulf z gotsko-hunskimi oddelki šel na pomoč Alariku v Italiji čez »Alpe, ki segajo od Panonije do Venetije«-, kar bi po upravni ureditvi tistega časa lahko ustrezalo Trojanam, lahko pa bi se nanašalo tudi na prehod zapor v Julijskih Alpah. Na to vojno območje se nanaša tudi Zosimov opis ozemlja, na katerem je 409 nastopil poveljstvo Generid: »... Zgornja Panonija, Norik in Recija ter vsa območja (tehprovinc, ki se raztezajo) doAlp.«m

97 Zosimos 5, 29, 1. Prim. G rassl, Sudostalpenraum, 1996, zlasti 184 (skica). Smer prihoda po cesti iz Siscije je predvideval tudi Šašel, Zgodovina Emone, 1984, 42. 98 Zosimos 5,29,2-3 (Paschoud, ZosimellV,1986,42; 210-215, op. 62-63). Gl. Šašel, Zgodovina Emone, 1984, 36-37; 42. K vprašanju reke Akylis prim. Vedaldi I asbez, Venetia, 1994, 88; 114-115. 99 Zosimos 5,29,4. Več avtorjev je zastopalo mnenje, da se oznaka Apeninov nanaša na Karavanke, ozek prehod pa na Ljubelj (Paschoud, Zosime III1, 1986,216). Zosimos. 4,45, 4 in 4 ,4 6 ,2 opisuje Teodozijevo vojno proti Maksimu leta 388 kot pohod čez ozemlje (Zgornje) Panonije in prek ozkega prehoda (»vrat«) čez »Apenine« proti Akvileji (Šašel, Viri/Sources, 1971, 39 št. 31), pri opisu Teodozijeve vojne proti Evgeniju 394 (4, 58,1) pa označuje isto območje kot »prebod čez Alpe«- (Šašel, Viri/Sources, 1971, 39 št. 33). Prim. G rassl, Sudostalpenraum, 1996,178-184.0 vprašanju identifikacije Zosimovih »Apeninov« prim. tudi Vedaldi I asbez, Venetia, 1994, 88-91. m Zosimos 5, 46, 2 (Paschoud, Zosime III1, 1986, 68).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

M edtem kot je bila pri obeh pohodih 408 in 409 vloga Akvileje in drugih mest (Emona na vzhodu, Concordia in Verona na zahodu) šibko razpoznavna, pa je izstopala po svoji vlogi provinca Venetia etHistria kot celota. Med pogajanji s cesarjem Honorijem v prvi polovici leta 409 je vizigotski kralj zahteval zase ozemlje »obeh Venetij, Norika in Dalmacije«, kjer naj bi se naselili Vizigoti in njim pridruženi ostrogotsko-hunski zavezniki. Ce bi se to zgodilo, bi postala Venetia etHistria prva »barbarizirana« provinca na italskih tleh na podoben način, kot so postale tri desetletja pred tem prebivališča barbarskih federatovprovince v srednjem in spodnjem Podonavju. Zosimova oznaka »dveh Venetij« (Benetias amfo) ne ustreza takratni upravni ureditvi, saj je tedaj obstajala ena provinca z dvodelnim imenom. Njen manjši jugovzhodni del (Histria) je bil pri Alarikovih načrtih bistvenega pomena, saj bi Vizigoti v primeru njihove uresničitve le prek tega dela province vzdrževali ozemeljsko povezavo z Dalmacijo. Ker je Zosim predstavo o »dveh Venetijah« prevzel od Olimpiodora iz Teb, sodobnika dogodkov, se odpira vprašanje, do kakšne mere seje že v začetku 5. st. nakazovala delitev te province, ki je bila uresničena več kot stoletje kasneje. Oznaka odpira tudi vprašanje razlage množinske oblike imena ( Venetiae), ki nastopa —ob hkratnem poimenovanju Istre - v virih od srede 6. st. dalje.*101 Dogodki v letih 408-410 zaključujejo tridesetletno obdobje po bitki pri Adrianoplu, ko sta se v podonavsko-balkanskem prostoru naselili trietnična skupina panonskih federatov in vizigotska skupina vTrakiji in Vzhodnem Iliriku. V tem obdobju je po etnični zgradbi tridelna, po politični ureditvi dvodelna panonska federatska skupina razpadla. Medtem ko sta ostrogotski in hunski del (Alatheus) nastopala ves čas enovito, pa se Alani (Safrax) v proces oblikovanja novega, po poreklu tridelnega ljudstva niso vključili. Od trietnične skupine so se deloma ločili že 402, ko so se bojevali na rimski strani proti Alariku (Saul), dokončno pa 406, ko so skupaj z Vandali in Svebi odšli v Galijo. Postopen razhod te skupine je onemogočil oblikovanje novega ljudstva.102 Ostrogotsko-hunska skupina, ki se je že 401/402 politično nagibala k Alariku, se je pod Ataulfom 409 priključila Vizigotom. Zlitje obeh skupin je deloma spremenilo družbeno in politično ureditev novo-nastalega ljudstva. Se bolj kot prej sta postali pomembni konjenica in nomadska taktika konjeniškega bojevanja, s katero so Goti dosegali velike uspehe. Po Alarikovi smrti jeseni 410, le nekaj mesecev po zavzetju Rima, je postal njegov svak Ataulf, voditelj vzhodnogotsko-hunske skupine panonskih federatov, kralj novega ljudstva Zahodnih Gotov.103 101 Pelagius I. Papa, Epistu/ae24,1; 52,15 (Gasso- Batlle, 74 in 138); prim. tudi Paulus Diaconus, Historia Langobardorum 1, 6; 2, 9; 2, 14; 2, 26; 3, 23; 4,37. Prim. C astritius , Safrax, 2004, 95—96, ki primer trietnične skupine uvršča med nedokončane etnogeneze. 101 VVolfram, Goten, 1990, 171-175; L otter , Premiki, 2005, 77-79; Bratož, Gotsko zavzetje Rima, 2011, 856-859.

Zbirka ZČ/46

Na območju, kjer sta se premikali obe federatski skupini, odraža kasnejši spomin na ta čas lokalno hagiografsko izročilo v Akvileji. V uvodnem delu spisa o mučeništvu sv. Mohorja in Fortunata (v različnih verzijah od 9. st. dalje), ki poroča o prihodu evangelista Marka v Akvilejo, se omenja epizoda čudežne ozdravitve, ki spominja na Jezusovo ozdravitev gobavca.104 Po tem izročilu je evangelist Marko ob prihodu v Akvilejo srečal gobavega mladeniča Ataulfa (Athaulphus), sina mestnega veljaka Ulfija {Ulfius), in z dotikom očistil njegovo roko gobavosti. Mladenič je srečni dogodek hitro oznanil doma, nakar je prišel z velikim spremstvom njegov oče Ulfius, kije prosil za popolno ozdravitev svojega sina. Ko je Ulfius sprejel vero v Kristusa, je Marko krstil Ataulfa. Ta je v trenutku popolnoma ozdravel, nakar je najprej sprejel krst njegov oče in za njim množica drugih meščanov.105 V antiki tako rekoč edini poznani Athaulfusyt bil voditelj ostrogotsko-hunske skupine v Panoniji, Alarikov svak in zaveznik (408/409), po njegovi smrti pa naslednik na prestolu (410-415). Kot kralj je povedel Za­ hodne Gote iz Italije v Galijo, končno pa je prek poroke z Galo Placidijo (414) postal svak cesarja Honorija. Kot poroča Orožij, ni postal le zanesljiv zaveznik in opora Zahodnega rimskega cesarstva (Romanae restitutionis auctor), temveč naj bi bil s svojim ravnanjem zgled Rimu naklonjenega barbarskega vladarja.106 Ta zelo pozitivna ocena Ataulfa, ki je spomladi 409 na poti v Italijo kot voditelj ostrogotsko-hunske skupine morda obiskal Akvilejo, bi mogla postati izhodišče za njegovo izredno pozitivno vlogo v akvilejski legendi, v kateri nastopa kot prvi akvilejski kristjan. V večji meri hipotetično je iskanje zgodovinske predloge za legendarnega mestnega veljaka Ulfija, ki je ob sinovi ozdravitvi sprejel krščanstvo.107 Med nerimskimi ljudstvi, ki so prek območja province Venetia et Histria prihajala v osrednje območje Zahodnega cesarstva, so poleg Gotov nastopali kot vse pomembnejši dejavnik vojaško zelo učinkoviti Huni. Ti so kot vojaški najemniki v rimski službi nadomestili Alane. Tako je oddelek samo tristotih Hunov v Honorijevi službi leta 409 prizadel Ataulfovi skupini pri Pizi hud poraz (1100 padlih!).108 Po prihodu 10 tisoč hunskih federatov v Honorijevi službi na italsko bojišče je Alarik začasno opustil načrt pohoda na Rim in pri pogajanjih radikalno zmanjšal svoje zahteve do cesarja Honorija.109 104 Markov evangelij 1, 40-45. 105 Passio Hermagorae et Fartunati 2-3; nazadnje Colombi, Lepassioni dei maritiri aquileiesi e istriani I, 2008,173-174; 190 (BHL 3838, 5-14). Gl. Bratož, Krščanstvo, 1986, 45 op. 43; Bratož, Cristianesimo, 1999, 44-45, op. 44. Orosius 7, 40, 2; 7, 43,2 -8 (L ippold , Orosio II, 2001,386; 398-400; 521; 528-532). Bistveno manj naklonjeno opisuje Ataulfa Iordanes, Getica 158-163. B ratož, Gotsko zavzetje Rima, 2011, 862-865. 107 Bratož, Chiesa aquileiese, 2000,111 (z domnevo, da se za njim skriva gotski poveljnik Ulphilas, ki je 402 prestopil na rimsko stran in je kot vojskovodja v Honorijevi službi 411 zatrl uzurpacijo Konstantina III. v Galiji). I0* Zosimos 5,45, 6 (Paschoud, Zosime III1, 1986, 67). 109 Zosimos 5, 50,1 (Paschoud, Zosime\W, 1986, 72).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Literarni viri z izvorom v severovzhodni Italiji ali Zahodnem Iliriku se za obdobje 408/410 niso ohranili. O d akvilejskih piscev je bil Kromacij že pokojni (umrl konec 407 ali zgodaj 408). Rufin seje pred tem (morda ob koncu 405, pred vdorom Radagajsove skupine v Italijo) odselil iz Akvileje v Rim, nato vTarracino, po Alarikovem zavzetju Rima pa se je umaknil na Sicilijo, kjer ga je doletela sm rt (411/412). Po objavi »Cerkvene zgodovine« (402/403) se ni več posvečal zgodovinopisju, tako da njegova dela iz zadnjega obdobja ne prinašajo poročil o političnih in vojaških dogodkih iz zadnjega obdobja njegovega življenja.110 Hieronimovi pisemski stiki z domovino so bili vse šibkejši, njegova poročila o dogodkih v Zahodnem Iliriku so bila redka in vsebinsko posplošena.111V besedilih iz zgodnjega srednjega veka z oglejsko-beneškega ozemlja se dogodki v zvezi z vojno med Vizigoti in zahodnim cesarstvom ne omenjajo, opis v Dandulovi kroniki iz 14. st. pa je napačen in za lokalno zgodovino neuporaben.112 M aterialne najdbe, ki bi jih mogli zanesljivo povezati z navzočnostjo »barbarov« v prelomnih časih zgodnjega 5. st., so sicer maloštevilne, vendar pa dokaj izpovedne. Vojščaki »barbarskega« porekla so sestavljali posadko utrdbe na Ptujskem gradu, prav tako so bili navzoči v Emoni.113 Posamične najdbe potrjujejo navzočnost tujega prebivalstva na nekaterih višinskih naselbinah (Polhograjska gora, Sv. Lambert, Cepna nad Zagorjem).114Federatska posadka v Predjami pri Postojni je nadzorovala zahtevni odsek cestne povezave med Emono in Tergestom.115 Večje število najdb vojaškega izvora iz Akvileje in Konkordije kaže na velik vojaški pomen tega območja na prehodu iz 4. v 5. st. V rimskih vojaških enotah, ki so se takrat bojevale v državljanskih vojnah ali branile Italijo pred Goti in njihovimi zavezniki, so služili številni barbarski vojaki neugotovljivega izvora. Nekatere med njimi je mogoče hipotetično povezati z gotsko navzočnostjo, ki pa je z materialnimi najdbami zanesljivo potrjena šele v drugi polovici 5. st.116*Najdba pasne spone v Predloki pri Črnem Kalu, z edinimi analogijami ob spodnjem Renu (kastel Geiduba, dan. Gellep pri Krefeldu v VVestfaliji), kaže na možen premik vojaške enote s spodnjega Rena v severovzhodno Italijo. Ta enota naj bi ščitila eno od postojank v zaledju alpskih

110 T helamon , Rufino, 1989, 74-75. 111 Hieronymus, EpiUuale 123, 15-16 iz časa okrog 409/410 (vdor skupine barbarov iz Podonavja v Galijo leta 406; prim. op. 76). 1.2 Dandulus, Chronica a. 401-410 (Pastorello, 45-47;). 1.3 J evremov - T omanič J f.vremov - C iglenečki, Poznorimsko grobišče, 1993 (Ptujski grad); Vuga, Moški grob, 1985 (Ernona). Kratka prikaza celote: C iglenečki, Slomenien, 2005, 125; Kos, From the Marcomanic IVan, 2008, 76. 114 K nific - T o m a n ič -] evrf .mov , Prva znamenja, 1996. 115 Korošec, Predjama, 1982. 1.4 Gl. nazadnje B uora, Lorigine, 2008 (z izčrpno literaturo). Širši izbor predmetov iz Akvileje in Konkordije, skupaj s komentarjem, prinaša razstavni katalog P iussi, Cromazio, 2008,115-117 (III.47 - III.51); 127-129 (komentar).

Zbirka ZC/46

zapor, ki so varovale dostop proti Trstu, Kopru in drugim istrskim mestom.117 Izpovedne so tudi najdbe z zahodnega dela province Venetia et Histria, med katerimi izstopa po pomenu ženski grob v kraju Villafontana pri Veroni, ki bi ga lahko postavili v zvezo s premiki Vizigotov v začetku 5. st.118 Večje število najdb izvira iz panonskega prostora. Na območju Prve Panonije potrjujejo navzočnost »barbarskega« prebivalstva najdišča zahodno od Blatnega jezera,119 prav tako najdišča na ozemlju Savije (Kuzelin, Ludbreg), južne Valerije (Batina, Zmajevac) in Druge Panonije (Vukovar).120

2. Huni od 425 do propada Atilove države 2.1. Vloga Hunov do Atilovegapohoda v Italijo V prvem desetletju 5. st., ko je zašla v krizo in na pot razpada trietnična panonska skupina, Alarikovim Vizigotom pa je uspel v drugem poskusu pre­ boj na zahod, je vse bolj naraščala vloga Hunov, ki so se polagoma približevali rimskim mejam v spodnjem in nato srednjem Podonavju ter začeli vpade globoko na rimsko ozemlje. Tako kot Alarikovi Vizigoti so tudi Huni izrabili nasprotja med Vzhodnim in Zahodnim cesarstvom in stopali v vojaško službo v skladu s trenutnimi ponudbami enega ali drugega cesarskega dvora.121 Prvo središče njihove plemenske države seje izoblikovalo v Vlaški nižini.Prvi poznani hunski kralj Uldin —verjetno vladar Hunov v spodnjem Podonavju, in ne celotnega ljudstva —je leta 401 kot zaveznik Vzhodnega cesarstva pokončal odpadlega gotskega vojskovodjo Gaina, ki je prišel v odkrit spor z dvorom. V letu 406 se je pojavil kot zaveznik Zahodnega cesarstva v vojni proti Radagajsovi skupini v Italiji in pomembno prispeval k rimski zmagi v bitki pri Fezulah (Faesulae) v bližini Florentije (Firenc). Leta 408 je po odhodu Alarikovih Vizigotov na Zahod oplenil Mezijo inTrakijo, nato se za njim izgubi sled. V letu 409 so Huni z močno armadno skupino podprli cesaija Honorija v vojni proti Vizigotom v Italiji in enkrat porazili Ataulfovo skupino, ki seje poskušala pridružiti Alariku. Vendar pa kasneje iz neznanih razlogov (konec federatske pogodbe ali izostanek 1.7 Ž upančič , Verscbiebung, 2002 (s podrobno literaturo). 1.8 Bierbrauer, Germanen, 1994, 33-34; Bierbrauer, Goten, 1998, 421. Izbor drugih najdb prinaša P iussi, Cromazio, 2008,116-117 ter 128-129 (območje Mantove in Verone). 119 Gre za naslednja najdišča: grobišče v kraju Kiliman, ki naj bi pripadalo gotskemu delu trietnične skupine, ženski grob v kraju Sarmellek ter ostanki dveh grobov v kraju Zalaszentgrot na severozahodni periferiji Blatnega jezera. Gl. kratko M uller, Germanen,2002,7-8, Taf. 1 (s podrobno literaturo). uo Pregledno T omičič, Untergang, 2000, 264-266; G račanin, Južna Panonija, 2011, 286-287; 306-307; 337; 341 (s podrobno literaturo). Ul Pregledi zgodovine Hunov v evropskem prostoru v razdobju 375-400 (v izboru): M aenchen-H elfen, Hunnen, 1978,15-43; T hompson, Hum, 1996,19—32; W irth , Attila, 1999, 9-37; Pohl, Hunnen, 2000, 246-250; P ohl, Volkertoanderung, 2002,100-117.

334

R a j k o B r a t o ž : M E D ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in n jegovo sosedstvo v pozni antiki

plačila s strani rimske države?) niso preprečili Alarikovega zavzetja Rima in odhoda Vizigotov v Galijo v letu 410.122 Poleg jedra hunske sile v Vlaški nižini se je s prihodom novih skupin z vzhoda močno okrepila hunska navzočnost v srednjem Podonavju s središčem v vzhodnem delu Panonske nižine. Verjetno je pritisk te skupine sprožil vdor Radagajsove skupine na rimsko ozemlje v severni Panoniji (405/406), od koder je njen osrednji del vdrl v Italijo, drugi pa na zahod v Galijo. V virih, ki poročajo o premikih Hunov, nastopi po 409 poldrugo desetletje dolga časovna vrzel, ki jo osvetljujejo prav redka poročila. Edini pomemben dogodek za kasnejše stike med Huni in Zahodnim cesarstvom, ki časovno pade v to razdobje, je prihod rimskega aristokrata Aecija, kije bil tri leta (verjetno 405-408) talec pri Alariku, kot talca na hunski dvor. Njegovo prebivanje pri Hunih, ki ga ni mogoče zanesljivo datirati, je postalo podlaga za navezavo tesnih stikov med Huni in Zahodnim cesarstvom.123 Medtem ko sta v letih 406 in 409 prišli iz spodnjega Podonavja v Italijo, najverjetneje prek južne Panonije in današnjega slovenskega prostora, dve srednje veliki skupini Hunov (406 pod vodstvom kralja Uldina, poveljnik v letu 409 ni poznan), pa pade prvi prihod velike skupine Hunov v severno Italijo v čas državljanske vojne 423-425. Po smrti cesarja Honorija (423) se je oklical za cesarja visok dvorni dostojanstvenik (primicerius notariorum) Janez (Ioannes).124 Ker se je zavedal, da s svojimi silami ne bo vzdržal napada armade Vzhodnega cesarstva, je poslal Aecija, kije imel visok položaj na njegovem dvom (curapalatii), z veliko vsoto denarja k Hunom (kralj Rua ali Ruga) s prošnjo za hitro vojaško pomoč. Ob napadu vzhodnorimske vojske na Italijo naj bi jo samooklicani cesar s svojimi silami zaustavil s čelne strani, istočasno pa naj bi jo s hrbtne strani napadel Aecij z zavezniškimi H uni.125 Prej kot je bilo sicer uspešno Aecijevo poslanstvo zaključeno, so Janeza v Raveni zajeli, ga nato odvedli v Akvilejo in ga v tamkajšnjem amfiteatru javno usmrtili.126 Samo tri dni po Janezovi usmrtitvi je prišel na vojno prizorišče Aecij na čelu velike hunske vojske, ki naj bi po močno pretirani oceni štela do 60 tisoč bojevnikov.127 Po ostrem, vendar neodločenem spopadu med Huni in Asparjevo vzhodnorimsko vojsko nezna­ no kje (na območju Akvileje?) je bil sklenjen mir. Gala Placidija in novi cesar 122 PLRE II, 1180 (Vidin); M aenchen -H elfen, Hunnen, 1978, 43-53. 123 M aenchen-H elfen, Hunnen, 1978,53-56; o vprašanju kronologije Aecijcvega pre­ bivanja na hunskem dvoru prim. S t i c k l e r , Aetius, 2002, 23-25; G račanin , Južna Panonija, 2011, 69-70. 124 Gl. str. 205-206. 125 Gregorius Turonensis, Hhtoriae 2, 8 (Biichner I, 80); prim. Stickler, Aetius, 2002, 32-33; 106. O Aeciju zgoščeno PLRE II, 21--29 (Fl. Acrius 7). 126 Philostorgios 12, 13 (GCS 21, 148-149); Buvrot,Aquileia, 2003, 509-510. 127 Philostorgios 12, 14 (GCS 21, 150) oziroma 01ympiodorus, Frg. 43, 2 (B lockley, Historians, 1983, 208). M aenchen -H elfen, Hunnen, 1978, 56-57; Stickler, Aetius, 2002, 39, Z ecchini, Filostorgio, 2011, 226—227 (z zadržki do Filostorgijevega poročila).

Zbirka Z č / 46

Valentinijan III., ki sta tedaj prebivala v Akvileji, sta odpustila Aeciju njegovo sodelovanje z Janezom. Aecij je stopil v njuno službo in postal vrhovni vojaški poveljnik (comes rei militaris) v Galiji. Veliko hunsko vojsko, ki ob takem razvoju dogodkov ni bila več potrebna, so bogato poplačali in napotili v domovino.128 Hunskemu pohodu v severovzhodno Italijo, ki je ostal epizodnega pome­ na, je sledilo večletno krizno obdobje pri Hunih. Za leto 427 poroča kronist Marcelin, da so Rimljani ponovno pridobili panonske province (Pannoniae), »ki so bile petdeset let v oblasti Hunov«. Njegov mlajši sodobnik Jordanes je hunsko izgubo Panonije pripisal zmagi Rimljanov in Gotov (!) nad Huni, ob tem pa kronološki okvir bolj natančno določil: Huni so bili pregnani »skorajpetdeset letpo vdoru v Panonijo«. Kronološki oznaki v obeh primerih kažeta na začetek hunske navzočnosti v Panoniji od vdora trietnične skupine po bitki pri Adrianoplu ozi­ roma po njeni naselitvi na podlagi pogodbe z Gracijanom (380). Rimu je uspelo doseči odhod preostale hunske skupine, zadnjega ostanka nekdaj pomembne trietnične skupine. Pri tem kasnejši in manj zanesljivi Jordanes poroča o njihovem vojaškem porazu proti Rimljanom in Gotom, Marcelin pa dopušča razlago, da je bil njihov odhod mirno dosežen, s političnim in diplomatskim pritiskom.129 Vendar pa Zahodno cesarstvo zaradi težkih razmer (upor v Noriku in Reciji, vdor Vandalov v Afriko, spor med regentinjo Galo Placidijo in Aecijem, ki je vodil v državljansko vojno) ni bilo sposobno trajno obdržati oblasti nad Panonijo. Aecij, čigar politični položaj je bil vse bolj ogrožen, se je v zimi 432/433 prek Dalmacije in Panonije zatekel k Hunom (kralj Rud), ki so ga bili, tako kot leta 425, pripravljeni podpreti, nato se je na čelu hunske vojske prek Panonije in Julijskih Alp vrnil v Italijo in ponovno utrdil svoj politični položaj.130 Cena za hunsko vojaško pomoč je bila tokrat zelo visoka: po pogodbi, ki jo je Aecij 433 sklenil z Rugo (ta je kmalu zatem umrl, tako da sta postala na hunski strani njena izvajalca Rugova naslednika Atila in Bleda, po smrti slednjega 445 samo Atila), so Huni dobili za naselitev območja v panonskih provincah: v Valeriji, na obmejnih območjih v Prvi Panoniji in Drugi Panoniji (gotovo brez Sirmija). Ze tedaj ali šele nekaj let kasneje so prešla pod oblast u* Philostorgios 12, 14; Prosper, Epitome Cbronicoti 1288, a. 425 (Chronica minora I, 471); Cassiodorus, Chronicon 1211, a. 425 (Chronica minora II, 155). Prim. Stickler, Aetius, 2002, 39-40. '~9 Marcellinus, Chronicon a. 427.1 (Chronica minora II, 76); Iordanes, Četica 166. Gl. W ir ri-i, A ttila, 1999, 43-44 (odhod Hunov zaradi političnega in diplomatskega pritiska, omemba Gotov napačna); Stickler, Aetius, 2002,41-45,106-107 (vojaška akcija Zahodnega Rima (vojskovodja Feliks ali Aecij) proti Hunom kot posledica skupnih političnih načrtov Gale Placidijc in Teodozija II. po letu 424, ki so predvidevali dinastično poroko (Valentinijan III. - Eudoksija) in odstop dela Ilirika Vzhodnemu cesarstvu); Lotter, Premiki, 2005, 14; 175-176, op. 43; G račanin,/« ž/w Panonija, 2011, 67-68. 130 Prosper, Epitome chronicon 1310, a. 432; Chronica Gallicaa. 4S2,112 in 115 (Chronica minora I, 473-474; 658 in 660). Gl. Stickler, Aetius, 2002, 56; 107-108; L otter, Premiki, 2005,15; 176, op. 46.

335

336

Rojko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

H unov tudi nekatera območja v Saviji (in Drugi Panoniji?), od katerih se izrecno omenja »del Panonije ob reki Savi, ki je postalpodložen barbaru (namreč Atili) po sporazumu, ki ga je (le-ta) sklenil z Aecijem, vojskovodjo zahodnih Rimljanov«.m Ker se ni ohranilo besedilo pogodbe ali njen vsebinski opis, o njeni naravi skle­ pamo na podlagi okoliščin in posamičnih posrednih notic. Pogodba vsekakor ni predvidevala odstopa panonskih provinc kot državnega teritorija v korist tuje sile, kot je bilo nekdaj večinsko mnenje. Huni so dobili v posest ozemlje, ki je bilo še naprej last rimske države. Vprašanje, katere panonske province oziroma njihovi deli so prišli pod oblast Hunov, ostaja nerešljivo in o njem so se izoblikovala različna mnenja.132 Jedra hunske poselitve na ozemlju panonskih provinc so razpoznavna iz arheoloških raziskav.133Provincialno prebivalstvo ni bilo izgnano ali nasilno preseljeno, saj je bil njegov obstoj pomemben za vzdrževanje Hunov, zlasti njihovih vojaških posadk. Preseljevanje provincialnega prebivalstva - kot verjetna preselitev večjega števila prebivalstva iz obmejne Valerije na območje jugozahodne Savije (območje mest Siscia,Andautonia,Neviodunum) - je potekalo v dogovorjeni in organizirani obliki.134 Naslednji korak v urejanju panonske­ ga območja, ki je prav tako malo jasen kot hunsko-rimska pogodba, pomeni dinastična zveza med vzhodnim in zahodnim dvorom jeseni 437 (poroka med cesarjem Valentinijanom III. in Evdoksijo, hčerko vzhodnega cesarja Teodozija II.), na podlagi katere je tedaj šibko Zahodno cesarstvo odstopilo Vzhodnemu cesarstvu »ves Ilirik« in s tem povzročilo »obžalovanja vredno delitev provinc«. Tedaj je prišel v okvir Vzhodnega cesarstva osrednji del Druge Panonije s Sirmijem, ki so ga Huni zavzeli štiri leta kasneje v prvi vojni proti Vzhodnemu cesarstvu. Nasprotno Dalmacija in obe noriški provinci kot del panonske dieceze Ilirika niso prišle v okvir Vzhodnega cesarstva, prav tako tak prehod ni verjeten za zahodni panonski provinci Savijo in Prvo Panonijo.135 Hunska država, ki je v času dvojne vlade Atile in Bleda še okrepila svojo vojaško moč, je začela pritisk na Vzhodno cesarstvo. Zaradi obmejnih sporov, 151 Priscus, Frg. 11,1 (B locklev, Hislorians, 1983,242). Ker Priskovo poročilo omenja pogodbo med Aecijem in Atilo, bi se poročilo lahko nanašalo na kasnejšo ureditev, pri kateri je (po Rugovi smrti okrog 435) sodeloval Atila in se v drugih virih ne omenja. 1,2 Chronica Gallica a. 4 5 2 ,116 (Chronica mitiora I, 660); Mcrobaudes, Panegyricus 2 ,1-4 (MGH A A 14,11). O pravni naravi in vsebini pogodbe prim. M aenchen -H elfen , Hunnen, 1978,64-66; W irth ,Attila, 1999,45-48; Stjcklfr ,Aetius, 2002,108; kratko L otter , Premiki, 2005, 15; 176-177, op. 46. Prim. tudi G račanin , Južna Panonija, 2011, 69-71 (s podrobno predstavitvijo različnih razlag pogodbe ter različnih mnenj o tem, katera ozemlja so postala hunska posest). 133 B 6 na , Hunnenreich, 1991, zlasti 134 -202; 264 (št. 69) in karta v prilogi; T omičič , Untergang, 2000, 266-268. 134 T 6 t h , Provincia Valeria, 1989, zlasti 197 220, prim. kratko B ratož , Izseljevanje, 2007, 268. 135 Cassiodorus, Variae 11, 1, 9 (M HG A A 12, 328-329), kjer se omenja izguba Ilirika - atnissio Illyrici - s stališča rimskega Zahoda); Iordanes, Romana 328 (Valentinijan III. naj bi poklonil svojemu tastu Teodoziju II. totam Ilfyricuml). Prim. L o t t e r , Premiki, 2005, 15; GRAČANiN./ttžKa Panonija, 2011, 71-72.

Zbirka Zč/ 46

predvsem zaradi vprašanja beguncev, so izbruhnile napetosti, ki so jih reševali na dva načina: s pogajanji in z vojno. Pri pogajanjih je hunska stran postavljala vedno večje zahteve do Vzhodnega cesarstva, ki so v času Atilove samostojne vlade (od 445) glede letne denarne obveznosti od prvotnih 350 funtov zlata iz dobe kralja Ruga (422) najprej narasle na 700 funtov (pogodba v Margu okrog 435), nato pa na 2100 funtov zlata poleg enkratnega zneska 6000 funtov v letu 447 (tako imenovani Anatolijev mirovni sporazum). Obenem je Atila bistveno povišal ceno odkupa vojnih ujetnikov (po pogodbi v Margu 8, leta 447 kar 12 solidov za enega ujetnika) ter dosegel še druge koncesije: po pogodbi v Margu pravico do trgovanja pod enakimi pogoji kot Rimljani, vračilo prebežnikov čez mejo in prepoved sklepanja pogodb s tistimi »barbari«, ki so bili v vojni s Huni.136 Zaradi domnevnega kršenja pogodb so Huni sprožili dve vojni proti Vzhodnemu cesarstvu. Njunega poteka in kronologije iz ohranjenih virov ni mogoče zanesljivo določiti. V prvi vojni (441-442) so pustošili v Prvi Meziji in obeh dačanskih provincah ter zavzeli panonsko metropolo Sirmij, od koder so se nosilci civilne in vojaške uprave Ilirika, pa tudi cerkveni vrh, pravočasno umaknili.137 Po svojih dimenzijah še večji in še bolj rušilen je bil pohod leta 447, ki je zajel obsežna območja Vzhodnega Ilirika in Trakije s sunki do obal Črnega in Egejskega morja, v samo bližino Konstantinopla in do Termopil v Grčiji.138 Ker sklenitev mirovnega sporazuma 447 ni prinesla trajne pomiritve, je Teodozij II. 449 napotil na Atilov dvor poslanstvo (njegov član je bil tudi zgodovinar Prisk), ki naj bi rešilo vedno težja sporna vprašanja med državama.139140 Kljub temu, da sporov niso rešili, Vzhodno cesarstvo pa je po nastopu Marcijana 450 celo prenehalo plačevati letni tribut, Huni niso začeli nove vojne proti Vzhodnemu cesarstvu. V teh letih je Atila, ki je bil na višku moči, razmišljal tudi o pohodu proti Perziji,1*” vendar je zaradi boljših možnosti za uspeh usmeril svoje načrte proti 136 O pogodbi v Margu (rimsko mesto ob izlivu Morave v Donavo, dan. Orašje) gl. Priscus, Frg. 2 (B l.ocki.ey, Historians, 1983,224-226); o Anatolijevem sporazumu (po vzhodnorimskem pogajalcu Anatoliju) gl. Priscus, Frg. 9,3 (B lockley, Historians, 1983,236-238). Gl. W irth , Attila, 1999,50-51 (sporazum v Margu); 75-77 (Anatolijev sporazum po zaključku vojne 447). O pravnem vidiku sporazumov Schulz, Entnuicklung, 1993,110-126. 137 O pohodu 441-442 Marcellinus, Chronicon a. 441 (Chronica minora II, 80); Priscus, Frg. 6 , 1-2; 11,2 (B lockley, Historians, 1983,230-232; 262); prim. VIINJ, 9-12. Beg civilnega in cerleve nega vodstva ilirske prefekture iz Sirmija omenja Iustinianus, Novella 11,1 (Schoell - Kroll, 94). Gl. kratko G račanin,/užno Panonija, 2011, 73-75 (z izčrpno literaturo). 138 Marcellinus, Chronicon a. 447 (Chronica minora II, 82); Chronica Gailicaa. 4 5 2 ,132, a. 447 (Chronica minora 1, 662, z omembo uničenja 70 mest). Gl. VJirth , Attila, 1999,72-74; H eather , Untergang, 2005,355-362. 139 Priscus, Frg. 11, 2; 13, 1-15, 1 (B lockley, Historians, 1983, 247-278; 282-296); lordanes, Getica 178-180. W irth , Attila, 1999, 79-86; G račanin, Embassy, 2003, 54-59; H eather , Untergang, 2005, 362-375. 140 Priscus, Frg. 11, 2 (B lockley, Historians, 1983, 276); prim. H eather, Untergang, 2007, 386-388.

338

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Z ahodnem u cesarstvu. Tam se mu je z načrtovano poroko s Honorijo, sestro Valentinijana III. in nosilko cesarskega naslova (Augusta), odprla možnost, da postane cesarjev svak in gospodar polovice Zahodnega cesarstva. Cesarje imel svojo sestro zaradi osebne afere v hišnem priporu, vendar pa je Honoriji uspelo prek tajnega poslanca navezati stik s hunskim kraljem, ki jo je hotel vzeti za ženo.141 Ko se je v letu 449 napotilo na Atilov dvor poslanstvo Zahodnega cesarstva, je afera že izbruhnila, vendar izven dvornih krogov ni bila poznana. Poročilo zgodovinarja Priska, ki se je kot udeleženec poslanstva iz Konstanti­ nopla srečal s poslanci ravenskega dvora, navaja kot razlog njihovega prihoda na Atilov dvor manj pomembno zadevo, ki ne bi sodila v visoko diplomacijo ali celo postala povod za vojno. Atila je zahteval od Valentinijana III., da mu izroči zlate posode sirmijske cerkve, ki si jih je lastil kot vojni plen po zavzetju mesta 441, vendar so po nenavadnem naključju prišle v Rim. Sirmijski škofjih je pred padcem mesta izročil v varstvo Konstanciju, Atilovemu pisarju galske­ ga porekla, ki ga je Aecij 441 poslal na hunski dvor. Konstancij je dragoceno cerkveno posodje prinesel v Rim in ga zastavil pri rimskem bankirju Silvanu, slednji pa je posodje čez čas prodal Cerkvi. Valentinijan III. in Aecij sta poslala na hunski dvor poslanstvo, ki so ga sestavljali najvišji dostojanstveniki s panonsko-noriškega območja, Romulus, Promotus in Romanus, kot osebna prijatelja pa sta jih spremljala Constantius (doma iz Italije) in Tatulus, oče Atilovega tajnika Oresta.142*145Poslanci zahodnega dvora so drugi del svoje dolge poti začeli v Petovioni, od koder so prišli na Atilov dvor, kije ležal najverjetneje na območju današnjega Banata. Istočasno je prišlo na Atilov dvor poslanstvo Vzhodnega cesarstva, pri katerem je sodeloval zgodovinar Prisk. Poslanstvi sta prišli v medsebojni stik in si izmenjali informacije. Zahodno poslanstvo je Atili ponudilo nadomestilo v zlatu za izgubljene posode sirmijske cerkve, vendar pa hunski kralj, ki je bil tedaj na višku moči, te ponudbe ni sprejel. Zahteval je vračilo zlatih posod, ki bi morale že pred osmimi leti postati njegov vojni plen, ali izročitev bankirja Silvana. V primeru, da Zahodno cesarstvo ne bi izpolnilo zahteve, je Atila zagrozil z vojno.141 Prisk v pogovoru s poslanci iz Zahodnega cesarstva ni dobil nobene in­ formacije o tedaj na dvoru poznanem, v širši javnosti pa neznanem Atilovem 141 Priscus, Frg. 17; 20,1; 20, 3; 21, 2 (B locklf.v, Hntorians, 1983,300-302,304-308); Marcellinus, Chronicotr&. 434 (Chronica minerali, 79); Iordancs, Romana 328 in Getka 223-224 (MGH AA 5/1,42 in 115). Gl. WiRTH,z?mA/, 1999,93-97; S i ickler,Aetius, 2002,125-129. 142 O Konstanciju iz Galije, ki je leta 441 od siimijskega škofa sprejel zlate posode in so ga kasneje Huni usmrtili, gl. PLRE II, 319 (Constantius 6); o njegovem soimenjaku iz Italije, ki gaje Aecij poslal na hunski dvor in seje uveljavil kot diplomat v hunski službi, gl. PLRE II, 319 (Constantius 7). 145 Priscus, Frg. 11,2 (B locklev, Historiam, 1983,262-264; 276). Šašel Kos, Romulovo poslanstvo, 1994, zlasti 289—293 (prevod in komentar odlomkov); Šašel Kos, Embassy, 1994, 104-110; G račanin , Western Roman Embassy, 2003, 60-64.

Zbirka ZČ/46

načrtu poroke s Honorijo. Ta zadeva je bila za Zahodno cesarstvo neprimerno večjega pomena kot osem let staro vprašanje, komu pripada del plena po hunski osvojitvi Sirmija. Ker sta trenutek prihoda poslanstva iz Zahodnega cesarstva in zlasti njegov rang presegala dimenzije spora o lastništvu zlatih posod iz sirmijske cerkve, se zdi upravičena domneva, da je poslanstvo imelo drugo, zaupno in tedaj izredno pomembno nalogo: odvrniti Atilo od načrtov, ki bi lahko postali usodni za Zahodno cesarstvo.144Vzrok za molk zahodnih poslancev v pogovoru s Priskom bi bilo lahko za Zahodno cesarstvo nesprejemljivo stališče Teodozija II. ob izbruhu afere. Ta je namreč predlagal Valentinijanu III., naj Honorijo izroči Atili.145 S tem je želel Teodozij II. odvrniti hunsko nevarnost od svoje države, po drugi strani pa je tak predlog pomenil smrtno nevarnost za Zahodno cesarstvo. Po neuspešnih pogajanjih z ravenskim dvorom, ki je odločno zavrnil Atilovo zahtevo po izročitvi cesarjeve sestre, je začel Atila priprave na vojno proti Zahodnemu cesarstvu, s katerim je bil dotlej v dobrih odnosih. Izbira Galije kot cilja pohoda kaže na to, da je poleg »osvoboditve« Honorije imel tudi druge cilje, utrditev oblasti nad Franki in Burgundi ter vključitev Vandalov in Zahodnih Gotov v svoje interesno območje. Pred izbruhom vojne je potekala diplomatska priprava, predvsem iskanje zaveznikov pred velikim spopadom. Vojskovodja Zahodnega cesarstva Aecij, do zapleta s Honorijo Atilov glavni partner na rimskem Zahodu, je pridobil za zaveznike Zahodne Gote, poleg njih tudi več drugih ljudstev (Franke, Sarmate, Burgunde, Sase, domnevno Alane in druge),141546 Atila pa je vključil v svojo armado vojaške sile Hunom podložnih pretežno germanskih ljudstev (Vzhodni Goti, Gepidi, Rugijci, Skiri, Heruli, Svebi, Sarmati, Turingijci, del Frankov in Burgundov).147Atilov pohod v Ga­ lijo 451 je potekal, tako kot selitev skupine ljudstev iz srednjega Podonavja na zahod v letu 406, čez severno Panonijo in po cestah ob Donavi, tako da se ni dotaknil današnjega slovenskega ozemlja.148 Velikost zelo heterogene Atilove 144 Šašel, Opera, 1992,642-644; Šašel Kos, Romulovoposlanstvo, 1994,293-294; Šašel Kos, Embassy, 1994,109-111; G račanin, IVestern Roman Embassy, 2003, 66-67; 70-73. 145 Prisc. frg. 17 (B lockley, Historians, 1983, 300-302). 146 Iordanes, Getica 189-191; prim. Paulus Diaconus, Historia Romana 14, 3-4 (MGH A A 2, 201-202). 147 Sidonius, Carmina 7,319-328 navaja 12 ljudstev, ki so se udeležila Atilovega pohoda v Galijo. Ob izločitvi tistih ljudstev, katerih omemba je anahronistična ali plod pesnikove fan­ tazije, ostanejo kot hunski zavezniki naslednji: Rugijci, Gepidi, Skiri, Burgundi, Turingijci in Franki (del ljudstva), h katerim moramo prišteti kot zelo pomembne Ostrogote, kijih omenja Iordancs, Getica 199-200. Paulus Diaconus, Historia Romana 14, 2 omenja tudi močno skupi­ no obdonavskih Svebov (Marcomanni Suevi Quadi), Herule in Turingijce (Eruli Turcilingi). O Atilovcm galskem pohodu gl. T hompson, Hans, 1996,143-156; WiRTH,zf//i7a, 1999,98-105; SriCKtzn, Aetius, 2002,135-145. 148 Klemenc , Ptujski grad, 1950, 69-70, je brez podlage v virih domneval, da so Huni prodirali proti Galiji v dveh armadnih skupinah. Pri tem naj bi južna skupina prodirala prek Sredozemskega Norika (Poetovio, Celeia, Vtrunum), nato pa prek Salzburške (luvavum) vdrla na Bavarsko. K novoveškim predstavam o Atilovem pustošenju na Koroškem leta 451 prim. G rassl, Attila, 1992.

340

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

vojske ocenjuje Jordanes več kot pretirano visoko, kar pol milijona vojakov,149 prav tako sta daleč od realnosti podatka o 180 tisoč ali celo 300 tisoč padlih na obeh vojskujočih se straneh v odločilni bitki na Katalaunskih poljanah, ki ju navajata Jordanes in španski kronist Hidacij.1S0Atilov galski pohod seje končal s težkim porazom, ki je mejil na katastrofo. Ker je tudi rimsko-germanska stran imela velike izgube in zato svoje vojaške zmage ni bila sposobna izkoristiti, so se H uni z zavezniki umaknili na svoje ozemlje. Bitka na Katalaunskih poljanah, v kateri je Zahodni Rim z germanskimi zavezniki zavrnil vdor Atilovih Hunov v zahodno Evropo in s tem strl njihovo hegemonijo, spada med velike vojaške odločitve antične dobe.

2.2. A tilo v pohod v Italijo 452 in propad hunske države Huni in njihovi zavezniki so doživeli poraz, ki je zaradi izgube prestiža in majhnega plena ogrozil obstoj zveze. Ker je bila hunska vojaška sila sicer osla­ bljena, nikakor pa ne uničena, je Atila poskušal utrditi svoj vladarski položaj s takojšnjo novo vojno. Odločil seje za pohod proti Italiji kot nadaljevanje vojne proti Zahodnemu cesarstvu. Zaradi vojaško šibkejšega nasprotnika je lahko računal na uspeh, saj je Italijo varovala samo rimska vojska brez germanskih zaveznikov. Pohod v Italijo je bil za Atilo nujnost, saj bi po porazu v Galiji samo pomembna vojaška zmaga z velikim plenom lahko utrdila zrahljane vezi med Huni in podložnimi ljudstvi. Kot kažeta dve pismi papeža Leona Velikega vzhodnemu cesarju Marcijanu junija 451, ki omenjata stisko in strah škofov v času priprav na četrti ekumenski koncil v Halkedonu, so v Italiji pričakovali hunski vdor že leta 451. Škofje namreč zaradi strahu pred vojno niso hoteli zapuščati svojih škofij.151 Hunska vojska, ki je spomladi 452 napadla Italijo, je zaradi velikih izgub v prejšnjem letu zaostajala za armado, s katero je Atila napadel Galijo. Za pohod v Italijo, ki ga Jordanes prikazuje kot neposredno nadaljevanje galskega pohoda,152noben vir ne poroča o številčni moči in zgradbi hunske vojske. Ce bi sodili po njeni ureditvi na galskem pohodu, so poleg osrednjega hunskega jedra nastopali kot satelliies oddelki podložnih germanskih ljudstev, zlasti tistih v sosedstvu osrednjega 149 Iordanes, Getica 182. ,so Iordanes, Getica 217 (165 tisoč padlih, ob tem dodatnih 15 tisoč padlih v nočnem spopadu med Gepidi in Franki pred glavno bitko); Hvdafius, Chronicon 150, a. 451 (Chronica minora II, 26: okrog 300 tisoč padlih). Dokaj obširen, vendar nejasen opis bitke prinaša samo Iordanes, Getica 197-212; prim. Wrr?rt', /iitila, 1999, 102-105; C astritius , Katalauniscbe Felder, 2000; o pomenu bitke v zgodovini rimskega cesarstva kratko D emandt , Entscheidungs!chlacbtent 1996, 43. 151 Leo Magnus, Epistulae 41 in 47 (AC(J 2, 4, 43 in 48, z omembo praesentis temporis necessitas .,. hostilitatis metus). 152 Iordanes, Getica 219.

Zbirka ZČ/46

hunskega poselitvenega prostora v Podonavju, ki so po propadu hunske države v bitki pri reki Nedao nekaj let kasneje sodelovala v boju za njeno dediščino.153 Huni so spomladi 452 iz svojih prezimovališč v Panonski nižini krenili proti Italiji.154Pot jih je vodila čez današnje slovensko ozemlje, tako rekoč neizogibno območje med srednjim Podonavjem in severno Italijo. Ker se o tem delu pohoda ni ohranila nobena notica v literarnih virih,je ocena posledic sovražnega prehoda velike vojaške sile odvisna od možnosti in zanesljivosti razlage materialnih virov. Atilovi načrti so bili daljnosežni, saj so vključevali zavzetje severne Italije in nato prodor do Rima, zato prehod ozemlja na stičišču Panonije, Norika in Italije gotovo ni bil v ospredju. Pohod je pomenil grožnjo za mesta vzdolž osrednje vpadne poti, kot so bila Poetovio, Celeia in Emona, ob uporabi tudi drugih ce­ stnih povezav pa lahko tudi Neviodunum. Huni so leta 452 prešli to ozemlje dvakrat, spomladi na poti v Italijo in jeseni na povratku v Panonijo. Pri obeh prehodih so iz virov poznane okoliščine vplivale na zmanjšanje njihove vojaške aktivnosti. Spomladi je Hunom primanjkovalo časa, ker so z italskim pohodom zamujali, zato so vojskovanje verjetno zmanjšali na najnujnejši obseg, da bi čim hitreje prišli do cilja pohoda. Njihovo vrnitev v Panonijo jeseni so zaznamovali padec bojne morale zaradi kuge, težave s preskrbo in obremenitve bojevnikov s transportom vojnega plena in varovanjem množice vojnih ujetnikov iz severne Italije, ki sojo vodili s seboj. Zaradi navedenih oteževalnih okoliščin in zato, ker so v sklepnem delu italskega pohoda sklenili sporazum z Zahodnim cesarstvom, na povratku verjetno niso nastopali kot sovražna sila. Če sodimo po dogajanju v severni Italiji poleti 452, kjer naj bi prebivalci v paničnem strahu opustili kakršnokoli obliko obrambe,155je prihod Hunov na območje današnje Slovenije spomladi istega leta povzročil panično razpoloženje in sprožil beg prebivalstva. Verjeten izraz takih razmer je zakladna najdba poznoantičnih zlatnikov (solidi) v Tunjicah pri Kamniku iz leta 452. Lastnik tega zaklada je tudi v primeru manjšega števila novcev (le 15-20, in ne 300) pripadal sloju premožnega prebivalstva.156 Usode mest na Atilovi poti od Pa­ nonije do Akvileje ne omenja noben zapis iz antike. Poročila srednjeveških piscev so brez vrednosti, ljudsko izročilo je kot zgodovinski vir nezanesljivo.157 153 Prim. za galski pohod Iordanes, Getica 198-201 in Sidonius, Carmina 7, 320-325. Prim. udeležbo germanskih in drugih ljudstev v bitki pri reki Nedao 455 (Iordanes, Getica 261-262; Šašel , Opera, 1992, 749-752). 154 Napačno poročajo Hydatius, Chronicon 153 (Chronica minora II, 26), Chronica Gallica a. 452, 141 (Chronica minora I, 662) in Iordanes, Getica 219, da so krenili na italski pohod neposredno z galskega bojišča. 155 Chronica Gallica a. 452, 141 (Chronica minora 1, 662): ... A t tila Italiam petit, quam inco/ae metu solo territipraesidio nudavere. 156 FM RS11,143 (151-152); Kos, Monetary Circulation, 1986,154. Vsota 15-20 solidov je sredi 5. st. dosegala tri do štiri letne plače nižjega uradnika, vojaka ali rokodelca. 157 Dandulus, Chronica, a. 452 (Pastorello, 58-59; CSEA 12/2, 378), omenja hunsko zavzetje Emone, vendar pa mesto enači z istrsko Emono (Novigradom). Avtor pred tem omenja

Rajko Bratož. MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Arheološke raziskave in materialni ostanki iz tega časa zaradi več razlogov ne morejo osvetliti dogodkov v letu 452.158Na slovenskem ozemlju je bilo odkritih okrog 24 predmetov, ki bi jih lahko postavili v zvezo s Huni: dve ogledali (Sv. Jakob nad Potočami pri Kranju; najdišče Lajh v Kranju), 13 železnih trirobih puščičnih osti iz devetih poznoantičnih najdišč (po dva primerka z Ajdovskega Gradca nad Vranjem in Korinjskega hriba, ostali drugod), pet predmetov z okra­ som v obliki škržata (Drnovo pri Krškem, Celje, trije v Ljubljani), dve kovinski ovratnici (Ptuj, Ljubljana) in dve pasni sponi (Ljubljana). Vendar pa je pri teh predmetih etnično poreklo njihovih lastnikov oziroma uporabnikov nedoločljivo (H uni, Germani, pri puščičnih osteh lahko lokostrelski oddelki rimske vojske!). Kronologija teh predmetov dopušča v številnih primerih (puščične osti) časovni lok od srede 5. st. do druge polovice 6. st. ali pa je izvor nedoločljiv (okras v obliki škržata je lahko hunskega porekla, vendar razširjen predvsem med Germani v 5. st., lahko pa je rimskega izvora iz vzhodnega Sredozemlja iz 2. in 3. st.!). V primerih deformiranih lobanj (13 v Dravljah, 3 v Kranju, po ena na Rifniku in na Ptuju) gre za pojav, ki je izvorno posebnost Hunov, vendar so ga sprejela pod njihovim vplivom germanska ljudstva, v našem prostoru predvsem Vzhodni Goti. Tudi v primeru hunskega porekla najdb velja upoštevati možnost, da ne izhajajo iz časa Atilovega pohoda. Hunske najemniške vojske so se premikale iz spodnjega in srednjega Podonavja čez današnje slovensko ozemlje v Italijo ob različnih priložnostih: v letu 406 so se Huni skupaj z rimsko vojsko bojevali proti Radagajsu; v letu 409 jih je najel Honorij za vojno proti Alariku; v letu 425 so pod Aecijem vodstvom prišli na pomoč proticesarju Joanesu; v letu 433 jih je Aecij povedel v Italijo, da bi z njihovo pomočjo utrdil svoj položaj v Zahodnem cesarstvu. Tudi ti sicer mirni prehodi iz Panonije v Italijo, ki jim je sledila vrnitev v nasprotni smeri, bi lahko zapustili materialne sledi. Zaradi navedenih razlogov materialne najdbe, prav tako kot ljudsko izročilo, ne morejo osvetliti pohoda Hunov čez slovensko ozemlje spomladi 452 in njihove vrnitve jeseni istega leta. Več starejših slovenskih raziskovalcev pozne antike je izrazilo domnevo o katastrofalnem koncu posameznih urbanih naselij (zlasti Emone, posamič tudi Petovione, Celeje in Nevioduna) v času Atilovega pohoda; na podoben način naj bi bile prizadete tudi posamezne podeželske naselbine (na primer Vranje pri Seviiici).,S9Tudi po mnenju današnjih raziskovalcev naj bi Atilovo rušenje vseh obalnih mest od Trogirja in Šibenika do Istre (Pola, Parencij, Emona), v nadaljevanju pa omenja Atilovo zavzetje 'Trsta, zatem pa opis obleganja Akvileje. Prim. D uval, Ničita, 1980,194—195. Poročilo je povsem fantazijsko. Kronika oglejskih patriarhov (D e R ubeis, Monumenta, 1739, Appendix 7) omenja njegov napad na Forum Iulii (Čedad) pred začetkom obleganja Akvileje. Ljudsko izročilo poroča predvsem o Arilovem grobu; gl. K n ific , Sledovi, 1993, 522-523; K n ific , Tracce, 1994, 49-50 Knific , Sledovi, 1993,523—535; K n ific , Tracce, 1994,50—64 (temeljni analizi gradiva); zgoščeno C iglenečki, Sloiuenien, 2005, 125. Mnenja (zlasti) starejših raziskovalcev o hunskem razrušenju Emone navaja K nific ,

Zbirka ZČ / 46

okvirno v času Atilovega pohoda doživelo propad ali vsaj radikalno zmanjšanje svojega obsega in pomena (prehod iz urbane v ruralno stopnjo) več rimskih mest na Slovenskem.* 160*V primeru stopnje poškodb, ki sojih utrpela mesta ob prehodu sovražne vojske, se odpira vprašanje, ali so bila ta sistematično porušena do take mere, da bi bila njihova obnova v tedanjih razmerah nemogoča, ali pa so mesta ob plenitvi, pustošenju in morebitnem požigu utrpela poškodbe, ki jih je bilo mogoče kasneje ublažiti ali celo odpraviti. Hunsko ravnanje v severni Italiji in pred tem na drugih bojiščih odraža oba načina postopanja. V primerih, ko se je neko mesto predalo ali pa so ga zavzeli brez večjih težav, so tako naselbino oplenili in poškodovali, vendar seje kasneje vanjo povrnilo življenje. Do temeljev uničene so bile naselbine zlasti v primerih, ko so za to obstajali vojaški razlogi.151 Huni so brez težav prešli območje vojaških zapor v Julijskih Alpah, ki je bilo že več desetletij opuščeno. Kot poroča galski kronist Prosper, vrhovni rimski poveljnik Aecij, zmagovalec nad Huni v Galiji, »ni ukrenilprav ničesar; tako da niti ni izkoristilpregrad v Alpah, ob katerih bi bilo mogoče zavrniti sovražnike«.162 Ker so posadke utrdb v obrambnem sistemu Julijskih Alp že od prvega deset­ letja 5. st. dalje postopoma zmanjševali ali celo opuščali in ker seje obrambni koncept polagoma spreminjal - centralno vodeno linijsko obrambo je vse bolj nadomeščala prostorsko razpršena obramba z večjim številom manjših postojank v zaledju —bi Aecij v kratkem času težko preprečil veliki armadni skupini prehod obrambne cone in vdor v Italijo.163Za razliko od vojne v Galiji 451, ko je Aecij za vojno proti Atili zbral velike rimske sile in pridobil vrsto zaveznikov, posreduje večina virov vtis, da je rimski vojskovodja tokrat povsem odpovedal ter Italijo na milost in nemilost prepustil rušilni sili Atilove vojske.164

Sledovi, 1993, 521; 523; K nific , Tracce, 1994, 48-49; 51. Med raziskovalci povojne generacije je P lesničar-G ec, Starokrščanski center, 1983, 31, 50, izrazila mnenje, da so 452 doživela ka­ tastrofo tri mesta, Poetovio, Celeia in Emona, od katerih naj bi si slednja sčasoma opomogla. Z Atilovim pohodom sta povezovala propad Nevioduna Peter in Sonja Petru (P etru - P etru, Neviodunum, 1978, 48). Peter Petru je z njim povezoval (prvi) požar naselbine na Ajdovskem Gradcu nad Vranjem (P etru , Stavba A (episkopij?), 1979, 731). 160 C iglenečki, Cbronologie, 2006,296 (propad cerkvenega središča v Celeji najkasneje 452); C iglenečki, Castra, 2008, 486 (hunski vpad(i) kot mejnik v obstoju rimskih mest; po tem času je obstoj mest in večine nižinskih podeželskih naselbin arheološko nedokazljiv). 141 Prim. Šašel, Opera, 1992,763. 16J Epitome Chronicon 1367 (Chronica minora I, 482; gl. tudi Šašel, Viri/Sources, 1971, 41, št. 36). 163 Prim. P flaum , Poznorimski obrambni in vojaški sledovi, 2004,150-153. Več vojaških postojank v zaledju obrambne cone v severni Istri in na Krasu v zgodnjem 5. st. omenjata Ž upančič, Verschiebung, 2002,237-241; M aselli Scotti , Difese, 1994. 164 Prim. M aenchen -H elfen, Hunnen, 1978, 101-102, z mnenjem, da pri opustitvi obrambe v Julijskih Alpah ne gre za Aecijevo napako, pač pa njegovo realno oceno dejanske neučinkovitosti zaporne cone, ki pred tem nikdar ni zaustavila napadalcev z vzhoda in prav tako ne kasneje. Mnenja več raziskovalcev povzema Stickler, Aetius, 2002, 146-147.

Rajko Bratož. MED ITALIJO IN IURIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Vendar pa so H u n i po neoviranem prehodu Julijskih Alp naleteli na izredno močan odpor pri obleganju Akvileje. Veliko in dobro utrjeno mesto je klonilo šele po daljšem (trimesečnem?) obleganju, saj so se branilci (milites Romani, enote cesarske vojske in mestna milica, poveljnik ni poznan) silovito upirali. Atila naj bi že načrtoval umik. Tako kot leta 238 ob vdoru Maksimina Tračana naj bi mogočno mestno obzidje in izvrstna obramba zlomili udarno silo nasprotnika. Po anekdoti naj bi v odločilnem trenutku povzročil preobrat bojne sreče umik štorkelj z obzidja, ki gaje Atila razlagal kot znamenje, da bo mesto v kratkem padlo.165 Sam pomen bega ptic z obzidja, ki je sicer poznan v grškem, rimskem in germanskem izročilu, izhaja v tem primeru domnevno iz nomadskega sveta evrazijskega prostora, njegove korenine naj bi segale vse do Kitajske, kot kaže kratek kitajski zapis o obleganju mesta Rucha (Kuča) v kitajskem Turkestanu 384.166 Za ponovni napad na mesto, čigar padec naj bi napovedal odhod štorkelj, so Huni - vsekakor s pomočjo rimskih vojnih ujetnikov - zgra­ dili oblegovalne naprave (machinae) in uporabili vsakovrstne metalne stroje za rušenje obzidja (tormenta). Po vdoru v mesto naj bi Akvileja ne bila le oplenjena in opustošena, temveč - podobno kot šest stoletij pred tem punska Kartagina do nerazpoznavnosti zravnana z zemljo.167 S tem grobim pretiravanjem je želel Jordanes prikazati posledice padca mesta kot bistveno hujše od tistih, ki so jih navadno utrpela mesta ob sovražni osvojitvi.Tudi drugi viri poudaijajo uničujoče posledice zavzetja mesta: Akvileja je bila po oznaki v ravenskih analihfracta, po Marcelinovi kroniki excisa, po dodatku k Prosperovi kroniki subuersa\m Gregor iz Toursa in Pavel Diakon omenjata požar, ki naj bi uničil mesto.169 Sledi požara so potrdile arheološke raziskave na različnih delih mesta (skladiščna območja v južnem delu pristanišča, škofijsko središče, Monastero, Beligna, območje foru­ ma z baziliko).170 Datum padca mesta 18. julij 452 prinaša fragment ravenskih fastov na rokopisu iz Merseburga.171 Skoraj popolna odsotnost omemb Akvileje v naslednjem polstoletnem obdobju kaže na izrazit padec mesta, ki mu je sledil ponoven vzpon šele včasuTeoderika in kasneje Justinijana. Strateška vloga mesta se je zmanjšala v korist drugih centrov, kot sta bila Verona in Tarvisium/Treviso v zahodnem delu province, od bližnjih središč pa je pridobil pomen Forum Iulii. 165 Iordanes, Getica 220-221; podrobneje Prolcopios, Bellutn Vandalicum 1, 4, 32-34. 164 M aenchen -H f.lfen , llitnnen, 1978,100 -101; D affn A, Stoto, 1994,16 (oba z navedbo kitajskega vira; Daffna je zavrnil povezovanje akvilejske epizode s kitajskim virom). 147 Iordanes, Getica 221 (na podlagi Priska). 148 B ratož , Chiesa aguUeieie e i ba/l/an, 2000, 113, op. 52; B ratož , Aquileia, 2003, 514

- 516.

149 Gregorius Turonensis, Historiae 2, 7 (Buchner I, 78, v. 19—20); Paulus Diaconus, Historia Romana 14, 9 (M GH A A 2, 203-204). 170 C antjno VVataghin , Cink, 2004,105-109. Du val, Ničita, 1980,192.0 poročilih kakega ducata zahodnih srednjeveških kronistov o padcu Akvileje gl. B ratož , Antike Geschichte, 1994, 286 op. 86.

Zbirka Z č /46

^\q*iUV.\

fywmjcrr tm ftrclustf koniny ctctcle vot^mmn t »tiv tar.vti w je fr m ^r gn tttnvaren cCul)w ApCT (hm vet

£ v*b

{&ucfe tercet jtfiJjutoejtri

v#w^tc trtč^ri semiši* en ft*

........_„__ tntebirftoyn

keriht w wtr^e cmeftne (

Ae w w «n -vpetvm tatfgc

Ijctbnrre nwfmei utic (Vre 1 /y T a ru n rs

trnpeint^gneg gor vttu JI. Atilovo obleganje Akvileje 452: beg štorkelj z obzidja obleganega mesta. Vir: B r a t o ž , Chiesa Aquileiese e i barbari, 2000,148-149. Saška svetovna kronika, Forschungsbibliotbek Gotha, Memb. 1 90,fol. 60v.

Kasnejše srednjeveško izročilo vsebuje legendarne elemente. V duhu hagiografske stilizacije je predstavljena aristokratinja Digna, ki si je - tako kot kristjanke v času velikih preganjanj - raje izbrala prostovoljno smrt, kot da bi utrpela izgubo časti ob padcu v ujetništvo.172Pesem patriarha Pavlina II. in pe­ sem neznanega avtorja iz Gradeža poudarjata popolno uničenje mesta in slikata hunsko nasilje nad zajetimi civilisti, zlasti nad kleriki, pripadniki mestne elite in ženskami.173 O usodi krščanske skupnosti sta se izoblikovali dve povsem različni izročili. Po poročanju akvilejskih kronik naj bi skupnost doletela katastrofa, pri čemer naj bi Huni ubili tudi škofa Ničeta. Po izročilu gradeško-beneških kronik naj bi se cerkvena skupnost pravočasno rešila na otok Gradež in tam ustanovila svoje novo središče. Izročilo o škofovi smrti je zanesljivo napačno, saj se Nicetas nazadnje omenja v papeškem pismu 21. marca 458. Historično ozadje drugega 172 Paulus Diaconus, Historia Romana 14,10. 173 Paulinus, Versus de destructioneAguileiae numguam restaurandae (CSEA10/2,551-56S); Anonymus, Carmen de Aguilegia numguam restauranda (E. Duemmler, MGH Poetae Latini aevi Carolini 2,150-153).

R a jk o B r a t o ž :

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

izročila je razvoj Gradeža (castrum od druge polovice 4. st.) kot novega središča v naslednjih desetletjih, ko je ležala Akvileja v ruševinah.174175Po postopni obnovitvi Akvileje je novo središče na bližnjem otoku deloma ohranilo svojo vlogo, ki jo potrjujejo arheološke raziskave (castrum, cerkveno središče). V pisanih virih se pojavlja z lastno oznako posamič v 7. st. kot »otok Akvileja« {insula Aquileia)m oziroma ob koncu 8. st. kot »otok Gradež« (Gradus insula).176 Da naselbina ni bila samostojna, temveč je v antiki nastopala kot podružnica Akvileje, kažejo tudi poznoantična geografska besedila, v katerih se Gradež sploh ne omenja. Po zavzetju Akvileje so Huni opustošili »druga mesta Venetije«, ki naj bi bila po sicer nezanesljivem poročanju Pavla Diakona naslednja: Concordia,Altinum, Patavium, Vicetia, Verona, Brixia, Pergamum.177 Nato so zavzeli in oplenili pre­ stolnico Ligurije Mediolanum ter bližnji Ticinum in druga neimenovana mesta. Severnoitalska mesta, ki jih je prestrašil primer Akvileje, se očitno niso upirala, temveč so se predajala zavojevalcem.178Po močno pretiranem poročanju virov naj bi Huni »skoraj celotno Italijo« opustošili in razrušili oziroma jo »zasužnjili«!79 Od pohoda proti Rimu naj bi hunskega kralja odvrnili njegovi svetovalci, da bi se izognil usodi Alarika, ki ga je kmalu po zavzetju Rima doletela smrt.180 Časovno omejen in od zavzetja Akvileje dalje vojaško nezahteven Atilov pohod do Mediolana je potekal kot predaja ali hitra okupacija mest.Ta so bila praviloma izropana, vendar pa jih ni doletelo uničevanje s požigom ali rušenjem ali pa se je to dogajalo le v omejenem obsegu. Primer takega ravnanja je Mediolanum, kjer so Huni požgali osrednjo cerkev in se znesli nad kleriki.181 Hunska vojska, katere moč in mobilnost sta zmanjševala velik plen in številni vojni ujetniki, ni prekoračila Pada, saj oplenitev mest po Emiliji omenja šele nezanesljivi Pavel Diakon.182 Viri ne omenjajo nikakršnega poskusa vojaškega odpora proti zavojevalcem. Vendar pa je hunski pohod po zavzetju ligurske prestolnice zašel zaradi nepredvidenih vzrokov v velike težave. V deželi, ki je že pred tem (450/451) trpela m T avano, Aquileia, 1986,264-272. 175 Ionas, Vita s. Eus/asii 7 (PL 87, 1049), v zvezi z dogodki okrog 626. 176 Paulus Diaconus, Iihtoria Langobardovum 2 ,10, v zvezi z dogodki 568. 177 Historia Romana 14, 11. Prim. C alzolari, ltinerario, 1994, zlasti sl. 1. 178 Iordanes, Getica 222. Prim. Chronua Gallua a. 452, 141 (Chronica minora I, 662). 179 Iordanes, Getica 222; Additamvnta ad Prepet um Havniensem a. 452 (Chronica minora 1,302; o padcu Mediolana poroča zanimivo epizodo Priscus, Frg. 22,3 (B lockley, Historians, 1983, 314); Ko je Atila ob zavzetju mesta v cesar ski palači zagledal fresko z zgodovinsko-propagandno vsebino —rimski cesar sedi na prestolu, ob njegovih nogah pa ležijo pobiti barbari - j e naročil njeno ‘popravilo’: slikarje upodobil hunskega kralja, kako sedi na prestolu, pred njim pa so bili upodobljeni rimski cesarji, ki so iz vreč stresali zlatnike k njegovim nogam. O Atilovem »zasužnjcnju Italije« poroča Priscus, Frg. 23, 1 (B locklev, Historians, 1983,314). 180 Iordanes, Getica 222 (s sklicevanjem na Priska); prim. Z ecchini, Attila, 1994,106. 181 Ps. Maximus Taurinensis, Sermo 94 (PL 57, 469-472). 182 Historia Romana 14, 11 (M HG AA 2, 204).

Zbirka Z Č / 46

zaradi hude lakote,183 452 pa je bila še dodatno opustošena, Huni niso dobili zadostnih količin hrane, tako da so kljub obilnemu plenu trpeli pomanjkanje. V poletni vročini in ob pomanjkanju pitne vode jih je napadla kužna bolezen. Zaradi teh težav je bil opuščen načrt pohoda na Rim. Istočasno je bilo ogroženo Zahodno cesarstvo deležno vojaške podpore Vzhodnega cesarstva. Vzhodno­ rimska vojska je namreč napadla osrednja hunska selišča v Panonski nižini, ki so bila zaradi odhoda vojske v Italijo slabše zavarovana, in izbojevala zmago nad zaščitnimi oddelki.184 V nejasnem besedilu španskega kronista Hidacija ostaja sporno, ali se poročilo o Marcijanovi vojaški pomoči pod vodstvom Aecija (Aetio duce) in o zmagi nad Huni nanaša na velikega zahodnorimskega vojskovodjo ali na njegovega manj poznanega vzhodnorimskega soimenjaka Flavija Aeci­ ja.185 V prvem primeru bi zahodnorimski vojskovodja patricij Aecij ob pomoči Vzhodnega cesarstva porazil Atilovo vojsko na italskih tleh, v drugem primeru naj bi Hune v Panoniji porazil vzhodnorimski poveljnik enakega imena.186 Kakorkoli že razumemo zapis v Hidacijevi kroniki, ostaja neizpodbitno, da so lakota, bolezen in vojaški poraz Hune prisilili k umiku. Hunskim neuspehom v poznem poletju 452 je sledilo najpomembnejše diplomatsko dejanje Zahodnega cesarstva. K Atili seje napotilo rimsko poslanst­ vo, ki sta ga sestavljala dva senatorja konzularnega ranga, kot dostojanstvenik z največjo avtoriteto pa se mu je pridružil papež Leon Veliki, domnevno zato, da bi se zavzel za vojne ujetnike. Pri pogajanjih, ki so potekala ob reki Mincius na zahodnem delu Venetije, naj bi predvsem njegov nastop naredil velik vtis na hunskega kralja.187 Poslanstvo je pri pogajanjih z Atilo doseglo za rimsko stran zelo ugoden sporazum. Hunski kralj je pristal na konec sovražnosti in odhod na ozemlje »čez Donavo«; zadovoljil se je le z grožnjo ponovne­ ga pohoda v Italijo, če rimska stran ne bi izpolnila njegovih zahtev, namreč omogočila poroko s cesarjevo sestro Honorijo in mu izročila del državnega ozemlja. Nobeden od virov, ki opisuje dogovor med Atilo in rimskim po­ slanstvom, izrecno ne navaja obveznosti rimske strani. Zelo verjetno je Atila izposloval letni tribut, ki je bil zanj še posebej pomemben. Vzhodno cesarstvo je namreč ob nastopu cesarja Marcijana (450) prekinilo z izpolnjevanjem 183 Novella Valentiniani 33 (Leges novellae ad Tbeodosianumpertinentes, v: Codex Tbeodosianus II, izd. P. Meyer, 138-140) z datumom 31. jan. 451 omenja, da so v stiski starši celo prodajali lastne otroke. 184 Hydatius, Cbronicon 154 (Chronica minora II, 26-27). 'ss O njem gl. PLREII, 29-30 (Fl. Aetius 8). 186 Da gre za zmago Aecija nad Huni v Italiji, je domneval M aenchen-H elfen, Hunnen, 1978,103-104, k temu se nagiba tudi Stickler, Aetius, 2002,147-148. Da se Hidacijevo po­ ročilo nanaša na zmago vzhodnorimskega poveljnika Aecija nad Huni v Panoniji, so domnevali PLRE II, 29 (Fl. Aetius 8); T hompson, Hum, 1996,163; W irth , Attila, 1999,109. 187 Iordanes, Getica 223 in 225; Prosper, Epitome cbronicon 1367, a. 452 (Chronica minora I, 482). Stickler, Aetius, 2002,149-150.

R a jk o B r a t o ž .

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

te obveznosti, zaradi česar mu je Atila po zaključku italskega pohoda grozil z vojno.188 Atilov umik v Panonsko nižino pomeni drugi zaporedni poraz Hunov, ki je ogrozil obstoj nomadske državne tvorbe. Zelo zrahljano zvezo med Huni in germanskimi ljudstvi je poskušal Atila utrditi prek poroke z germansko princeso Ildico (453). Njegova smrt v poročni noči, vsekakor zaradi kapi, in ne zaradi umora, pomeni začetek propada hunske države.189 Ker Atila, ki je imel z velikim številom žena številčno moško potomstvo, ni uredil vprašanja nasledstva, seje začel spor za nasledstvo. Spor je prerastel v državljansko vojno, med katero seje začela delitev velikega hunskega ljudstva na manjše skupine brez kakršnegakoli razpoznavnega koncepta. V državnopravnem smislu je Atilova smrt potisnila H une razvojno za več kot pol stoletja nazaj, v dobo pred nastopom prvega kralja Uldina (400—408), ki je kot prvi večje število plemen povezal v trdno državno tvorbo. Razkroj hunskega ljudstva so izkoristile Hunom podložne skupine. Gepidski knez Ardarik, v Atilovi dobi hunskemu kralju najbližji in najbolj vplivni germanski knez, je oblikoval protihunsko zvezo germanskih ljudstev (Svebi, Sarmati, večinski del Rugijcev, Herulov in Skirov). Ta zveza je v bitki pri reki Nedao 454 (ali najpozneje 455) porazila Hune in njim zveste skupine (Ostrogoti, Alani, manjši deli Herulov, Rugijcev in Skirov in nekaj manjših skupin), ki so se v tej bitki zadnjič bojevali skupaj.190* Po porazu so se Huni pod vodstvom preživelih pretendentov na prestol razselili. Večina je odšla na vzhod na območje Ukrajine in južne Rusije severno od Črnega morja. Več manjših skupin je stopilo v vojaško službo Vzhodnega cesarstva, zlasti na območju spodnjega Podonavja {Scythia minor,DaciaRipensis).m Del Hunov je ostal v srednjem Podonavju in stopil v vojaško službo Zahodnega 188 Priscus, Frg. 23,3 (Blockley, Historians, 1983,314-316). Prim. W irth ,Attila, 1999, 109-111. 189 Iordanes, Getica 254-258 (= Priscus, Frg. 24, v: Blocklev, Historians, 1983,316-318); Marcellinus, Chronicon a. 454 {Chronica minora II, 86; kot edini med pomembnimi viri poroča, da naj bi Atilo v spanju zabodla žena). Gl. Sticklf.r, Aetius, 2002, 150-151 (z navedbo vseh virov). K imenu Ildico gl. S chramm , Damm, 1997, 76-95. 190 Iordanes, Getica259-263 (= Priscus, Frg. 25, v: B lockley, Historians, 1983,318-322, z omembo 30 tisoč padlih Hunov in njihovih zaveznikov); zgoščeno Prosperus, Epitome chronicon 1370, a. 453 (Chronica minora I, 482-483); Eugippius, Vita Severini 1,1 (zlasti dostavek v t. i. drugem razredu rokopisov: ... ac primum inter filios eins de optinendo regno magna suni exorta certamina, qui morbo dominationis inflati materiam sui sceleris aestimarunt patri interitum [... najprej seje razplamtel boj, kdo bo prevzel kraljevsko oblast, med njegovimi sinovi; ti so, bolni od sle po oblasti, presodili, da jim očetova smrt daje priložnost, da sami nastopijo z zločinskim dejanjemj). Gl. P ohi., Gepiden, 1980,252-260; zgoščeno L ippold , Vzhodni Goti, 1987, 206-207. Reka Nedao, ki se omenja samo na tem mestu, ni identificirana; glede njene lege izstopata dva predloga: (1) južnopanonski prostor, predvsem območje spodnjega toka Save v Drugi Panoniji; (2) osrednji panonski prostor med Tiso in Donavo, torej vzhodno od province Valerije. Prim. L otter , Premiki, 2005, 212 op. 367; G račanin J u žn a Panonija, 2011, 79. 1,1 Prim. 'N ikth , Attiia, 1999,113-114; Pohl , Hunnen, 2000, 252.

Zbirka Z č / 46

cesarstva. V letu 458 so sodelovali v vojski, ki jo je cesar Majorijan pripravljal za pohod proti Vandalom.192Sestavljali naj bi večino vojske dalmatinskega vojskovodje in kasneje patricija Marcelina; po smrti svojega prijatelja Aecija se je namreč Marcelin uprl Valentinijanu III. in od 454 do 468 nastopal vvlogi vladarja rimske Dalmacije.193Drobci Hunov so se pridružili zmagovitim germanskim skupinam, ki so po koncu hunske nadvlade oblikovale samostojne plemenske državne tvorbe na območju srednjega Podonavja. Zadnji poskus skupine Hunov pod vodstvom Atilovega sina z imenom Dintzic (tudi Dengizicb), da bi se vrnili v Panonijo, je povsem propadel. V bitki z Vzhodnimi Goti pri Basijanah vzhodno od Sirmija so Huni leta 467 doživeli uničujoč poraz, njihov kralj je dve leti kasneje padel v bojih z vzhodnorimsko vojsko.194 Ostanki Hunov, razpršeni po prostranstvih jugovzhodne Evrope, so vplivali na etnogenezo Bolgarov, Slovanov in Antov, ki so v severovzhodnem zaledju rimskih meja pritiskali na germanska ljudstva in se postopoma približevali meji na Donavi, zadnje hunske skupine pa so se leta 559 priključile Avarom.195 S porazi, ki so jih Huni doživljali od zadnjih let Atilove vlade dalje, je bila njihova vloga v zgodovini poznega rimskega cesarstva zaključena. Ta se je v nekaterih bistvenih potezah razlikovala od vloge germanskih ljudstev. Huni niso postavili središča svoje državne tvorbe na ozemlju rimskega cesarstva, pač pa na območju izven njega, ki je ležalo razmeroma blizu rimskih meja. Iz takega položaja so lahko nadzorovali podložna germanska ljudstva in obenem hitro uresničevali svoje grožnje do obeh delov rimskega cesarstva. Lega hunskega dvora v Atilovi dobi arheološko ni potrjena; po večinskem mnenju naj bi bil vzhodno od Tise. Ker je bil pri oblikovanju hunske velesile poudarek na vključevanju vedno novih podložnih ljudstev v njen okvir, ne pa na trajni pridobitvi določenih ozemelj, se ozemeljskega obsega te države ne da določiti. Atila ni priključil svoji državi večjih delov rimskega cesarstva, kakor so to poskušala germanska ljudstva. Kot plačilo za zavezništvo z Zahodnim Rimom je leta 433 le prevzel vrhovno oblast nad panonskimi provincami, po drugi vojni proti Vzhodnemu cesarstvu 447 pa je od Konstantinopla zahteval, da izprazni obmejni sektor od meje s Panonijo (pri Singidunu) do mesta Novae (Svištov, v Drugi Meziji) v širini pet dni hoda južno od Donave, to je do mesta Naisas (Niš), kar je po­ menilo za Vzhodni Rim izgubo skoraj celotne Prve Mezije, celotne Obrežne Dacije, severnega dela Sredozemske Dacije in zahodnih območij Druge Mezije. Medtem ko so germanska ljudstva sklepala z rimskim cesarstvom federatske l9J Sidonius, Carmina 5, 470-479, zlasti 475. Prim. L otter, Premiki, 2005, 88-89. 193 Priscus, Frg. 38,1 (Blockley, Historians, 1983,340; 'Skiti'kot večinski del Marce­ li nove vojske). O Marcelinu gl. kratko PLREII, 708-710 (Marcellinus 6); izčrpno Posavec, Dalmacija, 2007, zlasti 35-38. 194 Iordanes, Getica 272-273; Marcellinus, Cbronicon a. 469 (Chronica minora II, 90). Gl. L otter , Premiki, 2005, 90; 215, op. 394. 1,5 Pohl ,Awaren, 1988, 39-40.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski

prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

pogodbe kot dejansko ali vsaj formalno Rimu podložna ljudstva, so Huni pri sklepanju sporazumov z Rimom nastopali kot močnejši partner, ki je rimski strani postavljal pogoje. Vzhodno cesarstvo so skoraj tri desetletja gospodarsko izčrpavali z vedno višjimi letnimi tributi (od prvotnih 350 na 2100 funtov zlata), zelo drago prodajo vojnih ujetnikov, zlasti pa s strahovitimi pustošenji v dveh vojnih pohodih, ki jih potrjujejo tudi arheološke raziskave. Od Zahodnega ce­ sarstva, s katerim so bili do 449 v dobrih odnosih, je Atila zahteval princeso za ženo in z njo polovico državnega ozemlja. Hunska državna tvorba je nastopala kot velesila le kratek čas, največ dve desetletji. Kot barbarski imperij so Huni nastopali v razmerju do obeh rimskih cesarstev skupaj ali do vsakega posebej v vlogi močnejšega partnerja, ki je določal pogoje sodelovanja. Atila je v času svoje največje moči (449/450) »vladal otokom Oceana... in prisilil celo Rimljane, da so muplačevali davek«; ob tem je razmišljal o pohodu proti Perziji, ki bi v primeru uspeha zagotovil Hunom svetovno prevlado.195 Hunska državna tvorba je zaradi hitrega širjenja na prostranstvih vzhodne in srednje Evrope postajala vse bolj etnično mešana. V njej so prevladovala germanska ljudstva, Huni kot vodilno ljudstvo so predstavljali manjšino. Taka etnična zgradba se je odražala na družbeni in državni eliti (t. i. logades), v ka­ tero so bili poleg hunskih velikašev vključeni voditelji podrejenih germanskih ljudstev: vzhodnogotski kralj Valamir, gepidski kralj Ardarik, hunsko-skirski velikaš Edekon.197V času dobrih odnosov z Zahodnim cesarstvom je Atila vzel v dvorno službo tajnikov in diplomatov več Rimljanov, tako da so bili na dvoru v uporabi trije jeziki: hunski, gotski in latinski.198Obseg pisnega poslovanja je bil zelo omejen, saj so edini pismeni del državnega aparata sestavljali maloštevilni rimski pisarji in tajniki, ki jih je Atili poslal Aecij ali pa so prihajali iz vrst hunskih vojnih ujetnikov. Ti so vodili najnujnejši del pisne administracije, kot so bili seznami vojnih ujetnikov ali terjatve do Rima, poleg tega so urejali pisni del diplomatskih stikov z Rimom.199 Atila ni obvladoval svojega ljudstva in* 1.6 Tako vlogo Hunov odražata dva vira: (1) Vtisi zahodnorimskega poslanca Romula o srečanju z Atilo 449, ki jih je zaupal vzhodnemu poslancu Prisku (frg. 11, 2; gl. B lockley, Historians, 1983, 276; Šašel Kos, Romulovo poslanstvo, 1994, 290); omemba »Oceana« se ne more nanašati na »Atlantski ali Zahodni ocean« (kot je menil H eather, Untergang, 2007, 386), temveč na območje Baltskega morja, ki tudi nastopa pod oznako »Zahodnega oceana« (Theophylaktos Simokates 6, 2). (2) Žalna pesem, ki sojo po Atilovi smrti prepevali izbrani vojščaki ob pokojnikovem truplu. Njeno besedilo na podlagi Priska sporoča Iordanes, Geti ca 257 (o žalostinki kot zgodovinskem viru gl. M aenchen-H elfen, Hunnen, 1978, 200-203; B6na, Hunnenreich, 1991, 203-206). 1.7 M aenchen-H elfen, Hunnen, 1978, 145-152; T hompson, Iltms, 1996, 179-185; Schramm, Damm, 1997, 122-124. Prim. PLRE II, 138 (Ardaricus); 385-386 (Edeco); 1135-1136 (Valamer). 1,4 Priscus, Frg. 13,3 (Blockley, Historians, 1983,288); o jezikovnih ostankih hunskega jezika ter o hunski onomastiki prim. Schramm, Damm, 1997, 96-122. 1,9 Pregledno T hompson, Huns, 1996,139-140; H eathf.r, Untergang, 2007, 394.

Zbirka Z C / 46

množice premaganih ljudstev le z vladarsko samozavestjo in osebno karizmo, temveč z brezobzirnostjo in takojšnjim okrutnim kaznovanjem nasprotnikov kot »veleizdajalcev«, kjerkoli so se pojavili: v vladarski rodbini, med velikaši hunskega, germanskega ali rimskega porekla. Običajni kazni sta bili natikanje na kol in križanje. Hunski kralj je izvajal mučne usmrtitve tudi vpričo rimskih poslanstev, celo med uradnimi sprejemi in pogostitvami. Sprejemi diplomatskih poslanstev so bili silno razkošni. Na njih je Atila nastopal tako z ostrino kot s prijaznostjo, popusdjivostjo in darežljivostjo. Svoj vzvišeni položaj v odnosu do Rima je še posebej poudaril tako, daje pustil rimska poslanstva dolgo čakati na sprejem, zlasti pa na njegov odgovor po zaključku razgovorov.200 Izmed vseh institucij hunske države je po pomenu izstopala vojska, ki je nekaj časa zmagovala nad vsemi nasprotniki. Vendar je ta armada pokazala v več primerih tudi precejšnje pomanjkljivosti. Huni so se resda naučili oblegati in zavzemati mesta (največji uspeh pomeni prav zavzetje utrjene Akvileje), vendar niso bili kos višinskim utrdbam (kot je bila utrdba Asemos vTrakiji), prav tako ne velikim obrambnim sistemom, kakršnega je predstavljalo trojno obzidje okrog Konstantinopla. Ker niso imeli mornarice, so se njihovi pohodi nujno zaključili na morski obali, kot na primer leta 447 v Dardanelah. Pri pohodih na velike razdalje so imeli velike težave z oskrbovanjem vojske. Medtem ko se pri pohodu v Galijo (okrog 1400 km v eno smer) te težave v virih ne omenjajo, pa je krajši, le okrog tisoč kilometrov dolg pohod v Italijo v naslednjem letu, pokazal ranljivost hunske vojske ob nastopu lakote, ki se ji je pridružila še kužna bolezen. Te slabosti so prišle še posebej do izraza, ko je nasprotnik odsotnost večjega dela vojske izkoristil za napad na nezadostno zaščiteno središče države, kot se je zgodilo leta 452.201 Ob vseh udarcih, ki sojih Huni prizadeli rimskemu svetu, pa velja poudariti vsaj v posrednem smislu tudi pozitivne posledice za Rim, zlasti za Zahodno cesarstvo. Huni so z vzpostavitvijo nadvlade nad germanskimi in drugimi ljudstvi v Podonavju in soseščini za skoraj pol stoletja zaustavili njihove selitve na ozemlje Zahodnega rimskega cesarstva in s tem začasno preprečili ali vsaj odložili njegov propad. Pred nastankom hunske velesile sta potekali dve uspešni selitvi: pohod Vandalov, Alanov in Svebov v Galijo (406) ter pohod Vizigotov v Italijo 408 in kasneje v Galijo (408-410). Našteta ljudstva in tista, do katerih hunska oblast ni segla (na primer Sasi), so v naslednjih desetletjih izoblikovala svoje plemenske države na ozemlju Zahodnega cesarstva (Vandali z delom Alanov v Afriki, Svebi v Pl Španiji, Vizigoti, del Alanov in Burgundi v Galiji, Sasi v Britaniji), in s tem skrčila Zahodno cesarstvo na ozemlje Italije z bližnjim sosedstvom. Ljudstva, ki so »zamudila« to priložnost, so Huni premagali, vključili v svojo državo ter jim 200 H eather, Untergang, 2007, 362-375. 201 Prim. H eather, Untergang, 2007,393-394.0 hunskem vojskovanju gl. M aenchen-H elfen, Hunnen, 1978,155-187.

351

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN IURIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

kot svojim podložnikom preprečili pohode na ozemlje rimskega cesarstva.202Šele zaton Hunov je omogočil ponovne premike germanskih ljudstev v Podonavju, ld so se poskušala naseliti v obmejnih provincah rimske države, posamezna med njimi pa so poskušala priti v Italijo.

3. Germanska ljudstva v Zahodnem Ulriku od propada hunske države do pohoda Vzhodnih Gotov v Italijo Zmaga zveze germanskih ljudstev pod vodstvom Gepidov nad Huni in njihovimi zavezniki pri reki Nedaojt ustvarila pogoje za nastanek sedmih novih plemenskih državnih tvorb v srednjem Podonavju, ki sojih ustanovili Ostrogoti, Gepidi, Skiri, Heruli, Rugijci, podonavski Svebi in kot edina negermanska skupina Sarmati. Padec Hunov je omogočil procese oblikovanja držav tako pri ljudstvih, ki so spadala k zmagovalcem, kakor tudi pri onih, ki so se borila na strani poraženih Hunov. V petih primerih gre za vzhodnogermanske skupine, ki so se v obdobju hunske prevlade postopoma premikale z območja današnje zahodne Ukrajine, spodnjega Podonavja ter vzhodnih Karpatov in Transilvanije proti zahodu in so si po porazu Hunov izborile naselitveni prostor v srednjem Podonavju. Pri tem velja poudariti, da Jordanesova Geriča kot temeljni zgodovinski vir za ta čas pušča odprta številna vprašanja kronologije in historične geografije, ki tudi v modernih raziskavah ostajajo nerešena. Ker zanesljiv odgovor nanje ni mogoč, predlogi raziskovalcev nihajo med večjo ali manjšo verjetnostjo. Opre­ delitev materialnih najdb po etnični pripadnosti je nezanesljiva.203 Med skupinami, ki so se bojevale na hunski strani in so bile poražene, jih je več stopilo v vojaško službo na ozemlju Vzhodnega cesarstva. Te so dobile prostor za naselitev na območju provinc spodnjega Podonavja: najmanj dve sku­ pini Hunov, pomešanih s Skiri, Alani in Goti v Mali Skitiji in Obrežni Daciji, Sarmati in Alani v Obrežni Daciji (Castra Marris), manjše skupine Rugijcev, Herulovin SkirovvTrakiji, skupina Ostrogotov, ki jo je (kasneje) vodil Teoderik Strabon, prav tako vTrakiji. Vse te skupine so v nekaj desetletjih propadle, nazadnje Ostrogoti Teoderika Strabona, ki so se po smrti svojega voditelja (481) priključili osrednji ostrogotski skupini pod vodstvom kralja Teoderika iz dina-

202 Prim. B6na,Humien, 1982,194-195; W irth , Attila, 1999,114; I Ieather, Untergang, 2007, 384-385. 203 O bitki pri reki Nedao gl. op. 190. Kratek izbor novejših pregledov, ki navajajo obsežen izbor starejše literature: Šašel, Opera, 1992,749-752; Schulz, Die Entioicklung, 1993,184-185 (federatske pogodbe Vzhodnega cesarstva s posameznimi skupinami); PuHL, Volkernvanderung, 2002,118-125; L otter, Premiki, 2005, 81-100; 211-220; G račanin. / kžha Panonija, 2011, 79-81.0 nezanesljivosti etničnega opredeljevanja arheoloških najdb prirn. Bierbrauer, Golen, 2010, 74-75; Bierbrauer, Zumpannonuchen Ostgotenreicb, 2011.

Zbirka ZČ/ 46

12. Poselitvena podoba panonskega in vzhodnoalpskega območja okrog 456. Vir: L otter, Premiki, 2005, 86 (po predlogi: ŠstšEL, Opera, 1992, 750).

stije Amalijcev.204V taboru zmagovalcev so Gepidi svoje dotedanje poselitveno območje v Transilvaniji razširili na vzhodni del Panonske nižine ter ozemlje ob srednjem in spodnjem toku Tise ter prek nje do levega brega Donave. Sklenili so federatsko pogodbo s cesarjem Marcijanom. Njihova državna tvorba, ki je zajela osrednja območja nekdanje hunske države oziroma ozemlje stare (Trajanove) Darije,205seje obdržala več kot eno stoletje,saj sojo šele 567 uničili Langobardi in Avari. V soseščini Gepidov so v pasu med spodnjim tokom Tise in Donavo ustanovili svojo državno tvorbo Sarmati. Čeprav sojo Ostrogoti že 471 uničili, je del ljudstva ostal na svojih seliščih. Na severnem območju Panonske nižine so svoje plemenske države izoblikovale tri skupine: Skiri na območju med srednjim tokom Tise in Donavo (Ostrogoti so uničili to plemensko državo in izkoreninili ljudstvo že 468), Heruli na območju južne Moravske in vzhodnega dela Spodnje Avstrije (njihovo državo so 508 uničili Langobardi) ter Rugijci na 204 Iordanes, Getica 263; 265-266 (glavna skupina Hunov, Sarmati, manjša skupina Skirov in Alanov, drobci Rugijcev in »številnih drugih plemen«, preostale hunske skupine). Prim. Schvvarcz, Goten, 53—55; Scharf, Foederati, 2001, 51-52; kratko L otter, Premiki, 2005, 84-85. Novo stanje raziskav z obsežnimi bibliografijami prinašajo gesla v RGA: Bierbrauer, Goten, 1998; P ohl, Goten, 1998; Pohl, Gepiden, 1998;Taylor, Heruler, 1999; P ohl, Rugier, 2003; C astritius, Skiren, 2005. O interpretaciji arheološkega gradiva prim. Bierbrauer, Arcbaologie, 1994,137-140; T ejral, Eliten, 1999, 242-274; Bierbrauer, Gepiden, 2006. 205 Iordanes, Getica 264. Oznaka totius Daciaefines se v tem primeru nanaša na ozemlje stare dačanske province severno od Donave, ki je bila izgubljena že v dobi Avrelijana, torej skoraj dve stoletji pred tem.

354

R a jk o B r a t o ž : M ED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski p rostor in n jegovo sosedstvo v pozni antiki

ozemlju Spodnje Avstrije severno od Donave s središčem na območju Kremsa, katerih državo je 487/488 uničil Odoaker. V splošnem velja, da so se zmago­ valci v bitki pri reki Nedao naselili na območjih izven meja rimskega cesarstva, medtem ko so se poraženci obrnili na vzhodnorimskega cesarja Marcijana, ki jim je »z velikim veseljem« dovolil naselitev na rimskem ozemlju.206 Poleg Ostrogotov in morda Gepidov, ki so v skromni meri že v poznem 4. st. sprejeli krščanstvo v arijanski obliki,207 so se v dobi oblikovanja germanskih plemenskih državnih tvorb v srednjem Podonavju srečala s to obliko krščanstva tudi druga germanska ljudstva. Pred 470 so postali arijanci zanesljivo Rugijci (kraljevska hiša in del ljudstva) in Skiri (princ Odoaker, kasnejši kralj Italije), medtem ko so Heruli do propada njihove državne tvorbe v začetku 6. st. vztra­ jali v poganstvu, nato pa so posamezne skupine sprejele bodisi katoliško bodisi arijansko veroizpoved. Druge skupine, ki so se zadrževale ali občasno pojavljale v tem prostoru, so vztrajale v poganstvu. Edina skupina, ki je vsaj deklarativno pripadala katoliški veri, so bili Svebi na zahodnem in jugozahodnem panonskem območju.208 Razvoj na območju srednjega Podonavja sta najbolj zaznamovali dve skupini, ki sta se naselili na ozemlju panonskih provinc, njun vpliv pa je segel do obeh noriških provinc: Ostrogoti in Svebi. Glavnina v bitki pri reki Nedao poraženih Ostrogotov pod vodstvom kralja Valamira seje na podlagi pogodbe z vzhodnim cesarjem Marcijanom (455/456) naselila na strateško najpomembnejšem delu Panonije, od koder so lahko kot vzhodnorimski federati nadzorovali skoraj celotni panonski prostor.209 Njihovo poselitveno območje, kot ga enigmatično opisuje Jordanes, je obsegalo celotno Drugo Panonijo, južno in osrednjo Valerijo ter vzhodne predele Prve Panonije in Savije. Na tem področju, ki je obsegalo približno polovico površine panonskih provinc, so vladali po skupnih načrtih, vendar ozemeljsko ločeno, kralj Valamir (Valamir, tudi Valamer) ter njegova mlajša brata Tiudimir (Tbiudimer, tudi Theodemer) in Vidimir (Vidimer, tudi Videmer). Valamir je vladal v Drugi Panoniji s središčem v Sirmiju, ki se še več kot pol stoletja kasneje označuje kot domovina Gotov, najmlajši brat Vidimir severozahodno od tod v južni Valeriji,Tiudimir pa severno od tod do Blatnega 206 Iordancs, Getiča 263 (... a principe Marciano gratissime suscepti...). 207 Iordanes, Getica 113 poroča, da sta obe ljudstvi sprejeli arijansko krščanstvo od Vizigotov, torej okvirno v razdobju od 376 do 408. Piim. Sch Aferdiek , Germanenmission, 1978, 511-513. 208 SchAferdiek, Germanenmission, 1978,514-516; Bratož, Beziehungen, 2002,80-84; C astritius , Sweben, 2005, 201. 209 Iordancs, Getica 264; 270 (M GH A A 5/1, 126; 128). Jordanesov opis Panonije (Getica 264) ne upošteva kolena Donave severno od Budimpešte, saj je označena kot vzhodna meja Panonije Zgornja Mezija (dejansko le kratek del južne meje na vzhodu), kot južna meja Dalmacija, kot zahodna Norik in kot severna meja reka Donava (dejansko severna in vzhodna meja). Za avtorja, kije izhajal z vzhodnega Balkana, je bil Sirmij (Syrmis) najbližje, Vindobona (Vindomina) pa najbolj oddaljeno panonsko mesto.

Zbirka ZC/46

jezera, na območju osrednje Valerije in vzhodnega dela Prve Panonije.210S svoje­ ga poselitvenega območja, ki je ležalo skoraj v celoti na ozemlju obeh provinc nekdanje Spodnje Panonije, so nadzorovali zahodnopanonski in vzhodnoalpski prostor, kot potrjuje njihova grožnja Rugijcem desetletje kasneje.211 Svojo oblast na tem območju so utrdili z zmago nad Huni, ki so 456 z napadom na Valamira z območja spodnjega Podonavja poskušali obnoviti oblast nad svojimi nekdanjimi podložniki.212Valamirovi Goti so po naselitvi okrepili svoj položaj tako v razmeiju do Vzhodnega cesarstva kot v razmerju do svojih sosedov. Ker cesar Marcijan in od 457 njegov naslednik Leon I. nista izpolnjevala pogodbenih obveznosti, obenem pa sta dajala prednost ostrogotski skupini Teoderika Strabona, so pa­ nonski Goti pustošili in plenili po Iliriku vse do Epira in celo zavzeli Drač (459). Da bi zaustavil njihovo početje, je cesar plačal zaostale obveznosti in obnovil z njimi pogodbo. Pri tem je kot varščino za njeno veljavnost vzel za deset let (460-470) na svoj dvor kot talca osemletnega Tiudimirovega sina Teoderika.213 Goti so postajali vse bolj konjeniško ljudstvo, ki ni samo pridelovalo hrane. Ker jim razmeroma majhno letno plačilo Vzhodnega cesarstva (le tristo funtov zlata) ni zadoščalo za preživetje, so začeli ogrožati svoje sosede. Medtem ko je politika Vzhodnega cesarstva v panonskem proštom v času po bitki pri reki Nedao okvirno poznana, pa je razvoj dogodkov v zahodnem delu panonskega prostora slabo poznan. Zahodno cesarstvo se je znašlo na robu propada. Leta 454 je padel kot žrtev dvorne politike Aecij, ki ga je dal Valentinijan III. usmrtiti; v naslednjem letuje bil ubit sam cesar, nakar so na­ stopile kaotične razmere, ki so se deloma uredile šele z nastopom cesarja Avita (455-456). Ta cesarje po prihodu iz Galije v Italijo poskušal s kratkotrajnim vojaškim pohodom jeseni 455 obnoviti oblast nad zahodnimi območji Panonije, kar mu je kljub omejenim ciljem (predvsem rekrutacija) v znatni meri uspelo.214 210 Iordanes, Getica 268 (... nam Valamer inter Scarniungam et Aqua nigrafluvios, Thiudimer iuxta lacum Pelsois, Vidimer inter utrosque manebant. [... kajti Valamer (seje naselil) med rekama Skarniungo in Črno vodo, Tiudimer pri Blatnem jezeru, Vidimer pa na vmesnem ozemlju med obema]). Ključnega pomena je oznaka rek, ki so omejevale prostor Valamirovih Gotov, pri čemer je druga med njimi identična s Karašico v vzhodni Slavoniji. Gl. nazadnje izčrpno G račanin, Južna Panonija, 2011, 79-80. O sirmijski Panoniji kot domovini Gotov prim. Cassiodorus, Variae 3,23, 2 (MGH A A 12, 91). 211 Eugippius, Vita Severini 5,1 (Rugijce so ogrožali številčni in vojaško močni Goti ex inferiore Pannonia). Prim. Bratož, Evgipij, 1982,333-334. 212 Iordanes, Getica268-269. Gl. M aenchen-H elfen, Hunnen, 1978,114-119 (z analizo starogermanskega izročila); kratko L otter, Premiki, 86-87. 2,3 Iordanes, Getica 270-271; prim. Priscus, Frg. 37 (Blockley, Historians, 1983, 340; letno plačilo Vzhodnega cesarstva gotskim federatom je znašalo 300 funtov zlata, kar nikakor ni zadoščalo za preživetje ljudstva); kot poroča Prosper, Auctarium epitomae Vaticanae, a. 459 {Obronka minora I, 492, št. 11), so Valamerovi Goti leta 459 zavzeli Durracium (Drač), temu dogodku pa je sledila pogodba z Vzhodnim cesarstvom. Gl. Lippold, Vzhodni Goti, 1987,207; W olfram, Goten, 1990, 262-263. 214 Sidonius, Carmina 7, 588-591. Prim. Bratož, Severinus, 1983, 32.

356

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN IUR1KOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

O čitno je Zahodni Rim obnovil oblast nad Savarijo, glavnim mestom Prve Panonije; na dan natančno datirani potres v Savariji (v petek, 7. sept. 456), se namreč omenja v kroniki italskega izvora,2lS ne pa v vzhodnorimskih virih. V ta čas pade tudi repatriacija vojnih ujetnikov iz severne Italije, ki sojih Huni zajeli v letu 452 in so se po propadu hunske države in delni obnovitvi zahodnorimske oblasti začeli vračali na svoje domove, zlasti na območje akvilejske metropolije. Njihov prihod, nekako v letih 456-457, je sprožil vrsto zapletenih vprašanj, ki jih razodeva pismo papeža Leona I. akvilejskemu škofu Niketu z datumom 21. marec 458 216 Prav tako je Zahodno rimsko cesarstvo na noriškem in vzhodnem recijskem odseku donavske meje obnovilo in do propada države v letu 476 vzdrževalo mejno obrambo.217 Drugače kot iz virov šibko razpoznaven Avitov pohod se v letu 458 kaže prizadevanje cesarja Majorijana, zadnjega med za­ hodnorimskimi vladarji, ki je pomembneje posegal v ta prostor. Majorijan je v srednjedonavskem prostoru, na rimskem in »barbarskem« ozemlju, novačil vojake med skoraj vsemi tamkaj prebivajočimi ljudstvi, ki jih je potreboval za obnovitev razpadajočega cesarstva, zlasti za vojno proti Vandalom v Afriki. Če s seznama 18 ljudstev, ki naj bi prispevala vojake za cesarjevo vojsko, izločimo anahronistična in fantazijska imena, stopi pred nas dokaj stvarna podoba etnično pisanega srednjedonavskega prostora nekaj let po propadu hunske države: v Majorijanovo vojsko so se vključili Svebi, Huni, Alani, Rugijci, Burgundi, Ostrogoti, Sarmati, ob njih tudi provincialno prebivalstvo (Panonijci), ne pa Heruli, Skiri in Gepidi.218 Vzhodni viri, zlasti Jordanes, omenjajo federatske pogode Vzhodnega cesarstva z Gepidi in Ostrogoti, kasneje, v času Leona I., morda tudi s Skiri.219 Za zahodnopanonski prostor take pogodbe niso poznane. Povsem upravičena se zdi domneva, daje na zahodu panonskega prostora prišlo do podobne sklenitve federatskih pogodb med ravenskim dvorom in dvema germanskima skupinama, ki sta bili naseljeni na tem območju: Rugijci severno od Donave in Svebi. Pod tem imenom namreč okvirno od tega časa dalje nastopajo nekdanji Markomani in Kvadi, ki so se združili v eno skupino in začeli ponovno uporabljati staro etnično ime. V tej dobi so prebivali na zahodnih območjih Prve Panonije in

215 Fasti Vindobonemes prtom a. 455 (Ckrottica minora 1,304; ker je 7. sept. padel na petek v letu 456 (in ne 455), je smiselno datiranje dogodka v to leto). Prim. L otter , Premiki, 2005, 17; 87-88; 178, op. 57. 216 Leo Magnus, Episltilae 159, 7 (PL 54, 1140); gl. str. 219-222. 217 Eugippius, Vita Severin: 20, 1; prim. Bratož, Evgipij, 1982, 111-112; 368-374; Bratož, Severinus, 1983, 34-35; L otter , Premiki, 2005, 16; 45. 2.8 Sidonius, Carmina 5, 470- 479. Piirn. B ratož, Severinus, 1983, 33-34, op. 129 (z domnevo, da se za omembo Nevrov {Neurij skrivajo Slovani; L otter , Premiki, 2005,17; 88-89 (z »Dačani« morda mišljeni Gepidi); 178, op. 58; 214, op. 388. 2.9 Priscus, Frg. 45 (Blocklev, Ilistoriam, 1983, 352).

Zbirka ZČ/ 46

v Saviji.220 Na obstoj pogodbe (foedus) kaže Evgipijevo poročilo o dogodkih v Asturi (Asturis, Zwentendorf?) in Komageni (Comagenis, Tulln ob Donavi), dveh obdonavskih kastelih na vzhodnem delu Obrežnega Norika, v času priho­ da asketa Severina z Vzhoda v Obrežni Norik. Severin seje najprej nastanil v Asturi, ko je kraju grozil sovražni napad, se je umaknil v bližnjo Komageno. To naselbino je v skladu s pogodbo (foedus) varovala barbarska posadka, ki soji poveljevali rimski oficirji. Neimenovani sovražnik je uničil Asturo, medtem ko se je Komagena po srečnem naključju izognila podobni usodi: ob nenadnem potresu v večernih urah so federatski vojaki v mestu prisilili rimske poveljnike, da so jim odprli mestna vrata. Njihov strah je še povečalo prepričanje, da so jih obkolili sovražniki, očitno tisti, ki so uničili Asturo. V smrtnem strahu so se razbežali, nato pa naj bi v zmešnjavi, ki je bila še večja zaradi teme, prišlo do medsebojnega poboja v nočnih spopadih. Po pravici moremo domnevati, da se za barbari znotraj mestnega obzidja, »ki so z Rimljani sklenili zavezništvo«, skrivajo Svebi, medtem ko se za sovražniki, ki so z vzhoda ogrožali obmejna območja Norika, skrivajo Ostrogoti; tudi »barbarski razbojniki«, ki so kmalu zatem ropali in ugrabljali ljudi v okolici Faviane (Favianis, Mautern ob Donavi), so bili najverjetneje Ostrogoti.221 Najkasneje leta 467 je pritisk Ostrogotov na sosede sprožil daljše obdobje spopadov v panonskem prostoru. Žrtev gotske napadalnosti so postali Sadagi (tudi Sadagarii), Hunom ali Alanom sorodno ljudstvo v nedoločljivem »no­ tranjem« ali »sredozemskem«, od donavske meje oddaljenem delu Panonije (predvsem Prva Panonija, deloma Savija). Ko so napadenemu ljudstvu prihiteli na pomoč Huni iz spodnjega Podonavja (Atilov sin Dintzic/Dengizich na čelu štirih plemen, ki so mu ostala zvesta), so jih Goti na območju Basijan vzhodno od Sirmija uničujoče porazili (najpozneje 467).222 Pritisk Ostrogotov je segel proti zahodu do Norika, vendar so v povsem neznanih okoliščinah doživeli poraz proti rimskim enotam pod poveljstvom Ricimera (467).223 Nasprotja med Ostrogoti in njihovimi panonskimi sosedi, zlasti Svebi, so se najprej kazala v obliki posamičnih spopadov, nato pa so prerasla v veliko vojno. Svebski kralj Hunimund je na pohodu v Dalmacijo na poti zajel in odvedel gotske črede živine, vendar ga je na povratku knez Tiudimir v bližini Blatnega jezera napadel, ga premagal in prisilil v podrejeno razmerje (okrog 220 lordanes, Getica 273 z oznako svebskega naselitvenega prostora (Suavia) v sosedstvu Dalmacije in nedaleč od tistih območij Panonije, na katerih so se naselili Goti. 221 Eugippius, Vita Severini 1, 4; 2, 1-2; prim. B ratož, Evgipij, 1982, 321-323; 327; L ot ter , Premiki, 2005,88; 92-93. Kronologija teh dogodkov ni zanesljiva, tako daje mogoče epizodo datirati že v leto 456 ali šele v leto 467 (prim. VVolfram, Goten, 1990, 476, op. 32). 222 lordanes, Getica 272-273. Gl. G račanin,/« ž?10Panonija, 2011, 83-84 (s podrobno literaturo); o Sadagih, ki so prebivali v »notranji Panoniji« (interiorem Pannoniarnpossidebant), prim. M aenchen-H elfen, Hunnen, 1978, 301. 223 Sidonius, Carmina 2, 377-378; prim. L otter , Premiki, 2005,90; 214-215 op. 393.

358

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

466/467).224 Poraženemu in ponižanemu svebskemu knezu je uspelo, daje pridobil na svojo stran Skire, ki so dotlej živeli v miru z Ostrogoti, da so ob podpori vzhodnorimskega cesarja Leona začeli vojno proti Ostrogotom.Ti so jih leta 468 uničujoče porazili, vendar pa je v bitki padel kralj Valamir, ki gaje nasledil v vlogi kralja mlajši brat Tiudimir.225 Po zmagi nad Skiri, ki sojo Goti izrabili za iztrebljanje svojih nasprotnikov, se je ob podpori cesarja Leona I., morda pa tudi v soglasju z zahodnim cesarjem Antemijem, izoblikovala zveza vseh ljudstev srednjega Podonavja proti Ostrogotom. Sestavljali so jo Svebi, Sarmati, ostanki Skirov, z delom svojih sil pa so se ji pridružili Gepidi, Rugijci in morda tudi Heruli. V bitki pri reki Boliji {Bolid) v letu 469 je ta protigotska zveza doživela hud poraz (več kot deset tisoč padlih), vendar pa se je večina poraženih protigotskih skupin rešila z begom 226 Posledice bitke pri Boliji so primerljive s posledicami bitke pri reki Nedao poldrugo desetletje pred tem. Politična, etnična in poselitvena podoba srednjega Podonavja se je močno spremenila. Protigotska zveza je po porazu razpadla. Goti so si po zmagi poskušali popolnoma podrediti Svebe, kar jim je v znatni meri uspelo, vendar pa se je osrednjemu delu ljudstva s kraljem Hunimundom na čelu posrečil beg proti zahodu k plemenskim sorodnikom Alamanom. Gotski kralj Tiudimir je premagano svebsko skupino zasledoval daleč na zahod proti izvirom Donave. V zimi 469/470 je premagal svebsko-alamanske sile in oplenil tamkajšnje ozemlje, vendar mu jih ni uspelo uničiti, saj se nekdanji svebski kralj omenja še najmanj šest let kasneje. Zelo verjetno je isti Hunimund, potem ko je po pridružitvi Alamanom izgubil kraljevski naslov, v drugi polovici leta 476 zavzel recijsko mesto Batavis (dan. Passau), ki so ga pred tem ogrožali Alamani (kralj Gibuld), in pokončal tamkajšnjo vojaško posadko.227 Poleg Svebov so bili gotski maščevalnosti najbolj izpostavljeni Skiri. Goti sojih do take mere iztrebili, da so kot ljudstvo propadli. Sinova v vojni padlega skirskega kneza Edika, Onoulf (Onoulphus, tudi Hunuulfuš) in Odoaker, sta vsak s svojo skupino privržencev stopila v rimsko službo. Medtem ko je Onoulf stopil v službo Vzhodnega cesarstva in je dosegel visok naslov vojaškega poveljnika Ilirika {magister militumper I!/yricum),jt njegov brat Odoaker {Odoacer, tudi Odovacer ali Odovacar) na čelu majhne skupine vojščakov iz različnih germanskih ljudstev 224 Iordanes, Getica 273-274. 225 Iordanes, Getica 275-276. 226 Iordanes, Getica 217-279. Gl. VVo u r a m , Gotcn, 1990,265; L otter , Premiki, 2005, 91; 215, op. 396-400. C astritujs , Siveben, 2005, 199. Panonska reka Bolia, ki jo Jordanes označuje kot velik vodni tok (amnis), ni identitirirana; domnevno gre za manjšo reko v severni Panoniji, nasproti izliva reke Ipel/Ipoly v Donavo. 227 Iordanes, Getica 280—281 (7 iudirnirov zimski pohod na alamansko območje); Eugippius, Vita Severini 19 (alamansko ogrožanje Batave, ki ga je Severin preprečil s svojo avtoriteto in vplivom na kralja Gibulda); 2 2 ,4 -5 (Hunirnundovo zavzetje Batave). Gl. Bratož, Evgipij, 1982, 366-368; 377-378; L otter , Premiki, 2005, 91-92; 216, op. 401-403.

• ^ d

Zbirka ZČ / 46

srednjega Podonavja in sosedstva (poleg ostankov Skirov tudi Heruli, Rugijci in Turingi) odšel v Italijo. Na poti je (okrog 470) v Faviani obiskal noriškega asketa Severina, ki naj bi mu napovedal uspeh, celo prevzem kraljevskega naslova. Po prihodu v Italijo je Odoaker postal gardni oficir (472), štiri leta kasneje pa je z državnim udarom odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula Avgustula.228 Medtem ko je pohod Odoakra in njegovega etnično mešanega spremstva prek Norika v Italijo uspel, pa rugijski kralj Flakcitej z večino svojega ljudstva podob­ nega načrta nekaj let pred tem (okrog 467) ni mogel izvesti, saj so mu Ostrogoti, ki so nadzorovali cestno povezavo ob zahodnem robu Panonije, načrtovani pohod v Italijo preprečili.229 Kot zadnje je zadelo gotsko maščevanje Sarmate. Pohod proti njim je vodil na lastno iniciativo Tiudimirov sin Teoderik, ki ga je cesar Leon I. po desetletnem prebivanju v Konstantinoplu odpustil domov. Kot princ je prevzel vlado na sirmijskem, nekdaj Vidimirovem območju države. Tedaj komaj osemnajstletni princ je 470/471 z delom gotske vojske, ki je nekdaj pripadala kralju Vidimiru, porazil Sarmate ter zaplenil njihovo imetje. Obenem je zavzel in obdržal zase mezijsko metropolo Singidunum; to vzhodnorimsko mesto so malo pred tem zavzeli Sarmati, vendar ga Teoderik ni vrnil Vzhodne­ mu cesarstvu, temveč gaje obdržal zase. Kljub hudemu porazu, izgubi kralja in propadu plemenske države, so se Sarmati za razliko od Skirov obdržali.Težišče svojega naselitvenega prostora so premaknili v južnopanonski prostor.230 Veliki vojaški uspehi Gotov niso rešili iz eksistenčne stiske, v kateri so se znašli po zmagi nad nasprotniki. Plen, ki bi ga pridobili z ropanjem sosednjih ljudstev, očitno ni več zadoščal za preživetje. Po pustošenjih območja panonskih provinc, ki so s presledki trajala že eno stoletje,je prebivalo tedaj v Panoniji premalo rimskega provincialnega prebivalstva, od katerega bi mogli dobiti dovolj hrane in oblačil, zato je nastopilo pomanjkanje. Edino vojni pohod bi lahko prinesel rešitev iz stiske. Ljudstvo se je v stiski obrnilo na kralja Tiudimira s prošnjo, naj hitro ukrepa. Na podlagi dogovora med bratoma, ki je bil potrjen z žrebom, sta si vladarja razdelila ljudstvo. Kralj Tiudimir je z dvema tretjinama ljudstva (svojo in nekdanjo Valamirjevo, ki jo je prevzel princ Teoderik) odšel na ozemlje Vzhodnega cesarstva. Prekoračil je Savo in po vstopu na ozemlje Vzhodnega Ilirika prodrl prek Mezije, Sredozemske Dacije in Dardanije v Makedonijo. Na podlagi federatske pogodbe z Vzhodnim cesarstvom so se Goti naselili na ozemlju osrednje in južne Makedonije ter kot federati postali protiutež tedaj JJ8 Eugippius, Vita Severini 6, 6; 7, 1; 32, 1; epizodo Odoakrovega obiska pri Severinu je povzel Anonymus Valesianus II, 45-46. Gl. Bratož, Evgipij, 1982, 337-339 in 368-374; Konic, Theodericiana, 1997,72-74; 112-115; Lotter, Premiki, 2005,93; D emandt, Spatantike, 2007, 211-213. 229 Eugippius, Vita Severini 5. Prim. Bratož, Evgipij, 1982, 333-336; Šašel, Opera, 1992, 752; L otter , Premiki, 2005, 93-94. Iordanes, Getica 282. Gl. W olfram, Goten, 1990, 267; Schvvarcz, Goten, 1992, 64-65.

360

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN (LIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

zelo močni in vplivni skupini traških Gotov pod vodstvom Teoderika Strabona. V letu 474 preminulega kralja Tiudimirja je nasledil sinTeoderik, domnevno že od leta 471 s kraljevskim naslovom.231 Novi voditelj panonskih Gotov je v naslednjem desetletju vzdržal tako rivalstvo Teoderika Strabona kot tudi pritiske cesarja Zenona, ki je tračanske in panonske Gote obvladoval z izigravanjem ene skupine proti drugi. S smrtjo voditelja tračanskih Gotov Teoderika Strabona 481 se je položaj panonskih gotskih federatov bistveno izboljšal. Teoderik je jeseni 483 sklenil z Zenonom novo pogodbo, na podlagi katere so se panonski Goti, ki so se jim postopoma pridružili Strabonovi tračanski Goti in druge manjše skupine, v naslednjem letu naselili v Obrežni Daciji in obdonavskem delu Druge Mezije. Gotski kralj je postal vrhovni vojaški poveljnik (magister utriusque militaepraesentalis) in nosilec najvišjih državnih dostojanstev (konzul v letu 484). V taki vlogi je leta 488 dobil od Zenona pooblastila, da s svojim ljudstvom napade Odoakra in v cesarjevem imenu zavlada Italiji.232 Vidimir se je s svojo skupino Gotov, ki je prebivala na vmesnem ozemlju medTeoderikovo (nekdaj Valamirovo) skupino v Drugi Panoniji inTiudimirivo skupino na območju Blatnega jezera, odselil v Italijo. Po nezanesljivi krono­ logiji, ki jo posreduje Jordanes, se je skupina, ki je predstavljala največ tretjino panonskih Ostrogotov, odselila v Italijo v času cesarja Glicerija (med marcem 473 in junijem 474). Po prihodu v Italijo je preminulega kralja nasledil sin ena­ kega imena.Tega so Rimljani porazili, nato gaje cesar Glicerij z darovi pripravil do tega, da se je s svojo skupino preselil v Galijo. Tam se je ta del panonskih Ostrogotov pridružil Vizigotom, svojim plemenskim sorodnikom, nato se za njimi izgubi zanesljiva sled.233 Hipotetično bi lahko z odhodom Vidimirove skupine na zahod povezali prihod asketa Leonijana iz Savarije, ki je prišel kot vojni ujetnik v Galijo, kjer je postal pomemben asket in nazadnje predstojnik samostanske skupnosti v Vieni.234 211 Iordanes, Getica 283; 285-288. Gl. Schvvarcz, Golen 1992,67-68; L otter , Premiki, 2005, 94-95. 232 L ippold, Vzhodni Goti, 1987,208-211; VVolfram, Golen, 1990,268-278; Schvvarcz, Goten, 1992, 67-82; W iemer , Golen, 2013, 599-601; VViemer , Malchos, 2014,137-142. 233 Iordanes, Romana 347; G ettcal83 (M GH A A 5 /1 ,44-45; 131). Prim. L otter, Pre­ miki, 2005, 95-96, 217-218, op. 418-420 (s predlogom datiranja pohoda v razdobje 471/472; to datiranje temelji na identifikaciji mlajšega Vidimira z vojaškim poveljnikom Galije (Bilimer Galliarum reetor)). Paulus Diaconus, HiUoria Romana 15, 4 (MGH A A 2, 208) poroča, daje poskušal Vidimir (II.) rešiti cesjrja Aniemija, ko ga je 472 v Rimu oblegal Ricimer s svojo vojsko, vendar je bil poražen in je v bitki izgubil življenje). Gl. PLRE II, 230 (Bilimer; iz kronoloških razlogov zavrača identifikacijo i. Vidimiiomj; 1164 (Videmer 1), 1165 (Videmer 2); 1178 (Vittamer). L otter , Premiki, 2005, 96; 218, op. 422, domneva, daje zahodnogotski kralj Alarik II. leta 490 poslal Teodefiku, ki gaje OJoakci obkolil v Paviji, na pomoč prav to ostrogotsko skupino. Po zmagi nad Odoakrom seje skupina pridružila Tcoderiku. 234 Van der Straeten, Lfmien, 1972,121 (na epitafu predstavljen kot... SabariePannonie ortus, a barbaris captivatus, Gallorumfinibus devenit...[... rojen v Savariji v Panoniji je, zajet od barbarov, prišel v galske dežele..). Pavan, DalPAdriatico, 1991, 503—504, je Leonianov prihod

Zbirka Zč / 46

Za razliko od Tiudimirovega pohoda v Makedonijo ne obstaja o pohodu Vidimirove skupine z južnega dela Valerije in Prve Panonije v Italijo noben zanesljiv podatek. Vidimirova skupina, ki je štela nekaj tisoč bojevnikov, je na poti verjetno obkolila Tiburnijo (Teurnia ali Tiburnia) v Sredozemskem No­ riku, ne da bi ji uspelo zavzeti mesto. Goti so odstopili od obleganja mesta po sklenitvi sporazuma (foederispactio), s katerim so jim meščani izročili že zbrano desetino pridelkov, poleg tega tudi večjo količino oblačil, skratka vse, kar so zbrali kot pomoč ogroženemu prebivalstvu v Obrežnem Noriku.235 Gotsko obleganje Tiburnije bi mogli hipotetično datirati v čas pohoda Vidimirovih Gotov v Italijo 473 (in ne že v leto 467). Evgipij postavlja obleganje Tiburnije v povezavo z vsebinsko sorodno epizodo v Lavriaku v naslednjem poglavju, kjer so prav tako zamujali z oddajo desetine, čemur je sledila kazen. To vsebinsko zaporedje vsekakor govori v prid datiranju epizode vTiburniji v leto 473.236Pri tem velja upoštevati, daje mesto ležalo precej stran od najkrajše vpadne poti v Italijo, ki je potekala po cesti vzdolž Drave in nato prek Petovione, Emone in Julijskih Alp proti Akvileji. Odhod Gotov iz Panonije je omogočil krepitev in širjenje drugih ljudstev srednjega Podonavja, ki so si razdelila nekdanje gotsko poselitveno ozemlje. Gepidi so pridobili del Druge Panonije s Sirmijem, ki je postal njihova nova prestolnica. Heruli so okrepili svoj položaj v severnem panonskem prostoru in njegovem zaledju proti severozahodu, kjer so dobili nadzor nad Langobardi, ki so tedaj prebivali na ozemlju današnje Češke. Siljenje herulske moči proti zahodu kaže primer, ko so (pred 480) v zaledju Rugijcev napadali in zavzeli rimski kastel loviacum (Schlogen) na zahodnem delu Obrežnega Norika.237 Velika skupina herulskih vojščakov, ki je stopila v vojaško službo Zahodnega cesarstva, je odigrala (obTuringijcih, Rugijcih in ostankih Skirov) ključno vlo­ go pri državnem prevratu leta 476, prav tako so sestavljali Heruli osrednji del Odoakrove vojske v zadnjih letih njegove vlade.238 Panonski Svebi so morda v v Galijo hipotetično postavil v zvezo s premiki Vidimirove skupine. 235 Eugippius, Vita Severini 17,4; prim. Iordanes, Getica 283 (pomanjkanje hrane in oblačil kot vzrok za odselitev Gotov iz Panonije). O številčnosti panonskih Gotov prim. VVolfram, Goten, 1990, 262 in 475, op. 18 (vsak od treh voditeljev naj bi imel do okrog 6000 bojevni­ kov). Prim. Iordanes, Getica 282 (Teoderikje ob prevzemu Valamirove skupine imel 6000 bojevnikov); Malchus, Frg. 20 (Blockley, Historians, 1983,446; v letu 479, v času pogajanj z vzhodnorimskim poslanstvom, je razpolagal Tcoderik z vojsko 6000 izbranih bojevnikov, ki so predstavljali jedro njegove celotne vojske). 214 O vprašanju datiranja (467 ali 472/473) prim. kratko Bratož, Evgipij, 1982,364-365 (kasnejše datiranje); VVolfram, Grenzen, 1995, 36; 385, op. 97 (zgodnejše datiranje). 237 Eugippius, Vita Severini 24,3 (Bratož, Evgipij, 1982, 380-381, z omembo usmrti­ tve zajetega duhovnika z obešenjem v cerkvi, kar bi kazalo na ritualno obliko usmrtitve). Kot pogansko in posebej okrutno ljudstvo jih omenja tudi Ennodius, Vita Antoni 13 (MGH AA 7,187). 238 Kratko T aylor, Heruler, 1999, 470; Pohl, Gepiden, 1998, 135. O vlogi herulskih fedcratov v Italiji 476 in 491 poročajo: Anonymus Valesianus II, 54 (Konic, TheoJericiana,

R a jk o B r a t o ž : M ED ITALIJO IN (LIRIKOM Slovenski prostor in n jeg ovo sosedstvo v pozni antiki

omejenem obsegu že v času ostrogotske oblasti, zanesljivo pa po njenem koncu, razširili svoj naselitveni prostor z ozemlja opustošene Prve Panonije proti jugu, na ozemlje Savije, kjer seje naselil večji del ljudstva. Na tem ozemlju so bistveno okrepili dotlej maloštevilno predhodno markomansko-svebsko prebivalstvo,kije na tem področju obstajalo morda že ob koncu 4. st. Samega premika ne omenja noben vir, pač pa novo poselitveno podobo jugozahodnega panonskega prostora prikazujejo vzhodnogotski in bizantinski viri iz zgodnjega 6. st., v katerih se ta dežela označuje kot Suavia, dežela Svebov.239 Odhod Gotov iz Panonije, nekaj let kasneje pa propad Zahodnega cesarstva s hkratnim razpadom ostankov obmejne obrambe, sta povečala intenzivnost premikov germanskih ljudstev v soseščini obeh noriških provinc. Z zahodne strani so vzhodnoalpski provinci najbolj ogrožali Alamani. Leta 470 jih je okrepil prihod Hunimundove skupine obdonavskih Svebov, pri čemer so slednji tudi po združitvi z Alamani nastopali precej samostojno. Verjetno jeseni 476 je ta skupina Svebov napadla Batavo in pokončala šibko posadko (40 branilcev), ki je med odsotnostjo ostalega prebivalstva zaradi žetve varovala mestno obzidje.240 Večja skupina Alamanov je po letu 476 v neznanih okoliščinah prodrla prek Alp in opustošila območje Teurnije v Sredozemskem Noriku, ne da bi ji uspelo zavzeti katero od utrjenih naselbin. Tako je glavno mesto Sredozemskega No­ rika (metropoli* Norici) v nekajletnem časovnem razmiku že drugič ušlo usodi številnih rimskih mest v tisti dobi.241 V istem času so Alamani stopnjevali pritisk na obdonavske kastele v vzhodni Reciji. Najbolj ogrožena je bila utrjena naselbina Batavis (Passau). Severin je kot duhovni in politični voditelj Romanov spočetka s svojim velikim vplivom na kralja Gibulda (Gibuldus) ne le preprečil napad na mesto, temveč celo dosegel osvoboditev večjega števila vojnih ujetnikov.242Vendar pa pritisk Alamanov na obdonavske kraje v Drugi Reciji ni prenehal. Zaradi nevarnosti njihovih napadov so se prebivalci obdonavskega kastela Quintanis (Kvinzing zahodno od Passaua) umaknili v Batavo (Passau), kjer jim je uspelo s skupnimi močni zavrniti alamanski napad.243 Kljub uspehu je Severin zapovedal takojšnjo izpraznitev mesta in preselitev v okrog 120 km oddaljeni Lauriacum 1997, 133); Ennodius, Panegyritus dictus Tbeodrrico 53 (R ohr , Theoderieh-Panegyricus, 1995, 234); Cassiodorus, Chronicon a. 491 (Chronica mtnora II, 159). 239 Prim. C astritius , Barbari, 1994, 138-140 (oziroma C astritius , Barbari, 1995). O času preselitve večje skupine podonavskih Svebov proti jugu gl. L ottf. r, Premiki, 2005, 100-101 (z datiranjem premikov Svebov po odhodu Gotov iz Panonije); C astritius , Svueben, 2005,199 (preselitev večje skupine Sve bov po bilki pri Buliji; te Svebe naj bi preselili Goti kot njihovi tedanji gospodarji). 2,40 Eugippius, Vita Severini 22, A Gl. Č asi hitsus, Webrverfassung, 1996, 226. 241 Eugippius, Vita Severini 25, 3. Prim. D kinkvvatek, Alamanni, 2007, 331-333. 242 Eugippius, Vita Severini 19, 1-5. O kralju Gibuidu in razvoju alamanske plemenske države prim. C astritius - G euenich , Reicbibildung, 2002; L otter , Premiki, 2005, 98-100; 218-219, op. 427-435; nazadnje D rinkvvater, Alamanni, 2007, 331-336. 243 Eugippius, Vita Severini 27, 1-2.

’ \

i A•!

Zbirka ZČ / 46

v Obrežnem Noriku. Ukazu je sledila večina prebivalstva (plurimi). Skupino Romanov, ki niso sledili Severinovemu ukazu, so le nekaj dni kasneje napadli Turingi. Ob zavzetju mesta je ta del prebivalcev Batave doletela smrt, številni so padli v ujetništvo, mesto samo pa je doletelo uničenje (excidium), vendar je kot v številnih podobnih primerih del prebivalstva preživel katastrofo.244Padcu Batave je sledil nočni napad neimenovane barbarske skupine (Alamani aliTuringijci) na Lavriak, ki so ga domači branilci ob pomoči pribežnikov iz Batave uspešno zavrnili.245 Heruli,Turingijci, Alamanom pridružena svebska skupina pod Hunimundom in kot najbolj nevarni Alamani so vdirali na ozemlje Druge Recije in Obrežnega Norika zaradi plena, zlasti pridobivanja vojnih ujetnikov. Ti so s svojim suženjskim delom predstavljali gospodarsko podlago obstoja germanskih ljudstev. Nobena od omenjenih skupin ni poskušala trajno pridobiti tega ozemlja za svojo naselitev. Drugačen odnos do Romanov so zavzeli Rugijci.Ti so si prizadevali, da bi dobili nadzor nad ogroženim romanskim ozemljem in ga nato vključili v svojo plemensko državno tvorbo. Pogoj za to je bilo postopno zbližanje med Romani in Rugijci. Zanj je bil zlasti zaslužen Severin s svojim vplivom na kralja Flakciteja (do okrog 475) in s svojim ugledom pri rugijskem ljudstvu.246Z nastopom kralja Feva (okrog 475-487) so postali ti odnosi bolj zapleteni. Flakcitejev naslednik je sicer sledil očetovi politični usmeritvi, vendar pa je njegova žena Gizona (Giso), kije izhajala iz ostrogotske kraljevske rodbine Amalijcev, skupaj z delom plemstva poskušala uvesti trše oblike podrejanja in izkoriščanja romanskega prebivalstva. Izvajala je celo dotlej v arijanskih germanskih državnih tvorbah prejkone izjemno nasilno prekrščevanje katoliških Romanov v arijanizem, med neposrednimi oblikami pritiska pa se omenjata ugrabljanje in zasužnjevanje posameznih Romanov ali njihovih skupin.247Njeno trdo postopanje z Romani je bilo po Severinovem odločnem nastopu sicer začasno omiljeno, vendar je kasneje prihajalo vse bolj do izraza po Severinovi smrti v začetku leta 482. Po propadu zahodnega rimskega cesarstva so Rugijci razširili oblast nad vzhodnim delom Obrežnega Norika s središčem v Faviani (Favianis/Mzutern). Od romanskega prebivalstva so pobirali davek, posamezni Romani so postali pomočniki rugijskih velikašev ali so kot vojaki stopili v rugijsko službo.248 Po preselitvi preostalega 244 Eugippius, Vita Severini 27, 3; 28, 1 (excidium oppidorum in superioreparte Danubii).

O padcu Batave po 476 in kontinuiteti romanske poselitve v 6. in 7. st. gl. Boshof, Passau, 1999, 57-60. 245 Eugippius, Vita Severini 30,1-5. Prim. Bratož, Evgipij, 1982,388-390; W olfram, Grenzen, 1995, 39 (napadalci »verjetneje Turingijci kot Alamani«). 244 Eugippius, Vita Severini 5-6. 247 Eugippius, Vita Severini 8. Prim. Bratož, Evgipij, 1982,339-341; R egerat, .drunismus, 1998, zlasti 319-320; Bratož, Beziebungen, 2002, 80-82. 248 Eugippius, Vita Severini 31, 1 in 4 (romanske naselbine se označuje kot vidna ac tributaria oppidd)\ 44, 2 (neimenovani vilicus rugijskega velikaša Ferderuha, ki kot katoličan

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

romanskega prebivalstva iz propadlih obdonavskih krajev zahodno od Aniže v Lavriak, do koder Rugijci niso nikdar razširili svoje oblasti, seje mestu z vojsko približal kralj Feva, z namenom, da bi prebivalce Lavriaka skupaj z begunci iz krajev višje ob Donavi (superiora castella), ki jim je grozilo uničenje ob prihodnjem barbarskem napadu, odvedel kot ujetnike in jih naselil v romanskih mestih pod rugijsko oblastjo. Severin je z odločnim nastopom pri kralju dosegel, da se je kralj umaknil, zatem pa je Severin sam vodil preselitev iz Lavriaka na ozemlje pod rugijsko oblastjo. Pod njegovim vodstvom so Romani »odšli iz Lavriaka in se na podlagi miroljubnih dogovorov razporedili po mestih ter živeli z Rugijci v dobrohotnem sožitju«, kot je označil ta Severinov dosežek njegov življenjepisec.249 Evgipij na več mestih osvetljuje družbene razmere v rugijsko-romanski državni tvorbi in omenja posamezne trdne in šibke točke romansko-rugijskega sobivanja. Rugijski plemenski državi je vladala dinastija na podlagi dedovanja oblasti. Njen vrh so sestavljali pripadniki kraljeve družine (kraljevski par s pou­ darjeno vlogo kraljice, kraljevi brat) ter visoko plemstvo (optimates). Pripadniki kraljeve družine so imeli konjeniško spremstvo. Med Romani se tudi po letu 476 omenjajo pripadniki družbene elite (nobiles), ki so najverjetneje izhajali iz municipalnega plemstva.250 Večino rugijske družbe je sestavljalo svobodno ljudstvo, čigar socialni položaj je bil boljši od položaja svobodnih Romanov. Gmotno ogroženi Rugijci se nikjer ne omenjajo; znanje primer, ko je neime­ novana materialno preskrbljena Rugijka, ki je svojega bolnega sina prevažala z vozom, po sinovi ozdravitvi hotela darovati svoja oblačila za revno romansko prebivalstvo.251 Po drugi strani nastopajo reveži med Romani (kar 21 omemb) kot vseskozi navzoča družbena skupina, lakota (osem omemb) pa kot zelo po­ gosta nadloga.252 Najnižjo plast družbe so sestavljali sužnji rugijskih velikašev germanskega in romanskega izvora; ti so morali opravljati, kot na primer zlatarski mojstri, težka in zahtevna dela.253 Po drugi strani se ne omenja niti en primer, da bi Romani v tem času imeli svoje sužnje. Sožitje v gospodarskem življenju je potekalo v obliki rugijskega izkoriščanja romanskega prebivalstva, ki je bilo podvrženo naturalnim davkom. Najbolj izstopajoča oblika skupnega gospo­ darskega življenja, pa tudi medsebojnega druženja zaradi drugih razlogov, so bili ni hotel zagrešiti svetoskrunstva, in milesAvitianus, kj gaje zagrešil pod prisilo). 249 Eugippius, Vita Severini 3 1 ,1 -6 (pacificae dispositiones ter benivola cum Rugis socie/as kot podlaga rimsko-rugijskega sožitja). Romani so postali podložniki rugijskega kralja, ki se označujejo kot subditi (Vita Severini 31, 3) in subiecti (Vita Severini 31, 5; 40, 2), njihov odnos do kralja se označuje kot pokorščina (obsequi\ Vita Severini 31, 5). 250 Eugippius, Vita Severini 8, 4 (directi erjuiter kraljice Gizone); 33,1 (optimates Felethei regis). Pripadniki romanske družbene elite: Vita Severini 3, 1 (bogata vdova iz Faviane, nobilissimis orta natalibus)-, 32, 2 (multi nobiles so vpričo Severina hvalili Odoakra). O družbeni ureditvi gl. L otter , Stammesverbande, 1985, 47-50; VVojlfram, Grenzen, 1995, 53-57. 251 Eugippius, Vita Severini 6,1-2; prim. B ratož, Evgipij, 1982, 336-337. 252 Bratož, Evgipij, 1982, 463 (lakota); 466 (revež, revščina). 255 Eugippius, Vita Severini 8, 2-5; prim. kratko B ratož, Evgipij, 1982, 340-341.

Zbirka ZČ/46

tržni dnevi, tako na romanskem kot na rugijskem ozemlju severno od Donave, ki so jih brez ovir obiskovali pripadniki obeh skupin.254 Med gospodarskimi dejavnostmi, ki so se jim Rugijci posebej posvečali, velja omeniti izdelovanje zlatih okrasnih predmetov, tudi sicer zelo razširjeno med Germani; verjetno so taki izbrani predmeti sestavljali darilo, ki gaje Odoaker po zmagi nad Rugijci poslal cesarju Zenonu.255 Najtrši oreh je predstavljalo sobivanje na verskem področju, saj je romanska stran zavračala med Rugijci razširjeno arijanstvo, po­ samezni vplivni Rugijci, kot na primer kraljica Gizona, pa so bili versko nestrpni do romanskega katoliškega prebivalstva. Nasprotja so prišla do izraza v obliki pritiska na katoliško romansko prebivalstvo, celo v obliki prisilnega prekrščevanja, vendar pa niso nikdar prerasla v versko preganjanje katoliške cerkve, kakršno je v tem času potekalo v vandalskem kraljestvu v Afriki.254 Obdobje miroljubnih odnosov med Romani in Rugijci, ki se je začelo okvirno med leti 478-480, je bilo le kratkotrajno. Severin je v zadnjem obdobju svojega življenja svaril kraljico Gizono in kraljevega brata Ferderuha zaradi njunega trdega ravnanja z Romani. Ko je s Severinovo smrtjo na začetku leta 482 romansko prebivalstvo izgubilo svojega vplivnega voditelja, je odpadla še zadnja ovira za nasilje nad Romani. Ferderuh, gospodar Faviane, je zasegel revežem namenjena oblačila, oropal cerkev in do golih sten oplenil Severinov samostan.257 Dogodku je sledil obračun v kraljevski hiši, saj je kraljev sin in prestolonaslednik Friderik ubil svojega strica Ferderuha. Evgipij omenja razkol vrugijski kraljevski hiši kot povod za Odoakrov pohod proti Rugijcem. Rugijska država se je po okrog tridesetletnem obstoju znašla v težki krizi. V njenem vodstvu ni bilo soglasja glede ravnanja s podložnim romanskim prebivalstvom; državni vrh je bil razcepljen na skupino, ki seje politično nagibala k Bizancu in videla svoje zaveznike vTeoderikovih Gotih, in skupino, ki je bila naklonjena Odoakru (Ferderuh in del plemstva). Pri romanskem prebivalstvu je Severinovemu zbliževanju z Rugijci po 476 sledila postopna ohladitev do Odoakra. Po prevratu 476 so se zatekli v Obrežni Norik Odoakrovi nasprotniki iz Orestovega kroga, ki so kot politični begunci krepili opozicijo proti Odoakru. Poleg tega so posamezni rimski vojaki vstopali v službo rugijskih velikašev. Ker je romansko prebivalstvo pod Severinovim vodstvom dejansko izstopilo iz italske državne tvorbe, saj je oddajalo davke rugijskemu kralju in s tem gospodarsko podpiralo 1U Eugippius, Vita Severini 6, 4; 9, 1 (prim. Bratož, Evgipij, 1982, 342-343); 22, 2 (prebivalci Batave, ki je ležala daleč stran od ozemlja pod rugijskim nadzorom, so prosili Severina za posredovanje pri rugijskem kralju, da bi jim dovolil trgovanje). 753 Eugippius, Vita Severini 8,3-4; prim. B ratož, Evgipij, 1982,341-342; VVolfram , Grenzen, 1995, 56. 236 Eugippius, Vita Severini 4,12; 5,2; 8,1. Prim. R egerat, Arianismus, 1998; Bratož, Beziehungen, 2002, 80-84. 237 Eugippius, Vita Severini 40, 1-3 (Severinovo opozorilo Gizoni); 4 2 , 1-3 (opozorilo Ferderuhu); 44, 1-3 (oplenitev Severinovega samostana).

366

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN IURIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

rugijsko državo, je bil Odoakrov odnos do tega prebivalstva nenaklonjen ali celo sovražen. O b tem velja upoštevati, da so Rugijci sestavljali pomemben del Odoakrovih vojaških sil, kar je dajalo njegovemu kasnejšemu spopadu z Rugijci vsaj v omejenem obsegu značaj bratomorne vojne.258 O b vrsti bolj ali manj pomembnih razlogov za izbruh vojnega spopada je bila glavni vzrok vojne napetost med Odoakrom in cesarjem Zenonom. Ker je Odoaker podpiral upor proti Zenonu, ki gaje 484 sprožil patricij Illus,2$9in celo načrtoval pohod proti Bizancu, je Zenon 486 spodbudil Rugijce, da bi napadli Italijo, zrušili Odoakrovo oblast in se v deželi naselili kot cesarjevi zavezniki. Rugijci, ki so si želeli že dve desedetji pred tem (okrog 467) priti v Italijo, ven­ dar so jim to preprečili panonski Ostrogoti, so sprejeli cesarjevo vabilo in začeli vojno. Odoaker, tedaj sredi priprav na vojno z Bizancem, je izbral za svoj prvi cilj novega Zenonovega zaveznika. Prihod njegove etnično mešane vojske (ob italskih Romanih tudi Heruli, Turingijci, Alani in del Rugijcev) predstavlja v antični zgodovini zadnji pohod neke italske vojske proti »barbarom« ob donavski meji. V pozni jeseni 487je v težki bitki severno od Donave porazil Rugijce, zajel kraljevski par, vendar pa je princu Frideriku uspelo zbežati. Odoakrova vojska je opustošila deželo in odgnala v Italijo veliko vojnih ujetnikov, rugijski kralj in kraljica sta bila usmrčena. »Koje Odoaker s svojo vojsko dosegel bleščečo zmago in Zenonu poslal v dar del vojnega plena, je ta darila odklonil, za uspehepa čestital.«2*0 Pohod leta 487 je sicer strl rugijsko plemensko državo, vendar pa vojna zaradi Friderikove vrnitve v domovino in poskusa obnovitve rugijske oblasti ni bila zaključena. Odoaker je leta 488 poslal proti Rugijcem vojsko pod poveljstvom brata Onoulfa (Onoulfus), ki je v drugi bitki dokončno premagala nasprotnika.261 258 Prim. Eugippius, Epistula adPascbasium 8 (Orcstov zaupnik Primenius pri Severinu); Vita Severini 32, 1 (politični begunec Ambrosius pri Severinu); 32, 2 (Severinova napoved Odoakrovega padca); 4 4 ,2 (rimski vojzkAvitianus v rugijski službi). Na deloma »bratomorni« značaj vojne meri Paulus Diaconus, Historia Langobardorum 1, 19. Pomemben delež Rugijcev v Odoakrovi državi poudarja tudi Iordanes, Romana, 344 (Odoacer genere Rogus); Getica 291 (Odoaker kot rex Thorcilingorum Rogorumgue). 259 PLRE II, 586-590 (Illus 1), zlasti 589 (s podrobnim navajanjem virov). 260 Iohannes Antiochenus, Frg. 237, 7 (CFI IB 47, 438, v. 14-20), z navedbo pravega vzroka za vojno); Fasti Vindobonensespriores a. 487 (Chroniea minora I, 312: datum odločilne bitke 14. nov. 487); Auctarium Havnieme, ordo prior/ordo posterior, a. 487 (Chroniea minora 1, 313: vojno so začeli Rugijci, datum odločilne bitke 18. dec. 487); Eugippius, Vita Severini 44, 4; Cassiodorus, Chronicon a. 487 (Chroniea minora II, 159); Origogentis Langobardorum 3; Historia Langobardorum codtcis Gothani 3; Paulus Diaconus, Historia Langobardorum 1, 19; o srednjeveškem izročilu kratko B ratož , Geschnhte, 1994,283. Izbor literature: L otter , Severinus, 1976,164-165; M c C ormick , Odoaccr, 1977; B ratož , Evgipij, 1982,141-149; B ratož, Severinus, 1983, 44-46; VVolvram , Grenzen, 1995, 54-55; J arnut , Rugiland, 1996,207-208 (analiza langobardskih virov). Drugi pohod proti Rugijcem (488) in njegove posledice kratko opisujeta Eugippius, Vita Severini, 44, 4 -7 in Anonymus Valesianus II, 48 (K duic, Theodericiana, 1997, 74 in 116-117).

. ! I .

.v f

Zbirka ZC/46

Tudi tokrat je Frideriku s preostalim delom konjeniških enot uspel pobeg. Za­ tekel seje kvzhodnogotskemu kraljuTeoderiku,svojemu sorodniku po materini strani, ki je tedaj prebival na ozemlju obdonavskega mesta Novae (Svištov) v Drugi Meziji. Teoderik, ki je bil tako kot Rugijci vključen v Zenonov načrt osvojitve Italije, seje v poznem poletju 488 ob cesarjevem soglasju lotil podviga, pri katerem so Rugijci propadli, sam pa je po dolgotrajni vojni uspel in ustanovil vzhodnogotsko državo v Italiji. Ni znano, kje so se ostanki Rugijcev pridružili Teoderikovim Gotom: po Evgipijevem poročanju naj bi se podali na dolgo pot proti Drugi Meziji, vendar bi morali v tem primeru dobiti dovoljenje Gepidov za prehod čez njihovo ozemlje; ker so se kmalu zatem Teoderikovi Goti že podali na pot proti Italiji, je možno, da so počakali v Panoniji in se pridružili Gotom, ko so se ti v zimskem času 488/489 zadrževali na ozemlju Druge Panonije.262Da bi trajno preprečil obnovitev rugijske države, je Odoaker ob zaključku drugega pohoda odredil izselitev vsega romanskega prebivalstva v Italijo.263 Medtem ko je Odoakrov pohod 487 strl plemensko državo Rugijcev, pa je bil drugi pohod odločilnega pomena za tiste Romane v Obrežnem Noriku, ki so prebivali pod rugijskim protektoratom. Onoulf je po Odoakrovem naročilu zapovedal, kar je pripravil in vodil comes Pierius, Odoakrov visoki dostojanstve­ nik (comes domesticorum) romanskega izvora. Izselitev ni bila prostovoljna, saj so morali prebivalstvo k odhodu iz domovine prisiliti. Odoaker je želel z izse­ litvijo Romanov trajno preprečiti nastanek »barbarske« države, ki bi temeljila na izkoriščanju Romanov kot edine ali vsaj glavne gospodarsko produktivne skupine prebivalstva. Takojšnja izselitev v Italijo je bila nujna zaradi razvoja dogodkov v Podonavju. Vzhodni Goti, ki jih je Zenon napotil proti Odoakru v Italijo, so v tem času morda že krenili proti zahodu ali pa so bili vsaj v sklepnih pripravah na pohod. Pozno jeseni 488 so že dosegli Sirmij in nato prezimili na območju Druge Panonije. V primeru počasnega urejanja razmer v vzhodnem delu Obrežnega Norika in zamude pri preselitvi provincialnega prebivalstva bi lahko preprečili Odoakrovi vojski in množici civilnega prebivalstva dostop v Italijo. Jordanesova zgodovina Gotov in Evgipijev življenjepis sv. Severina se pri prikazu obdobja med propadom hunske državne tvorbe (454/455) in nastankom vzhodnogotskega kraljestva v Italiji (489/493) današnjega slovenskega prostora ne dotakneta. To ozemlje z bližnjim sosedstvom je bilo v tem tri in pol desedetja dolgem razdobju območje prehoda večjega števila »barbarskih« skupin v Italijo. Pri rem se v maloštevilnih virih niti venem primeru ne omenja pot premikov.Ta je lahko potekala po prometno ugodnem vzhodnem in južnem obrobju Vzhodnih Alp ali znotraj vzhodnoalpskega prostora, kjer pa so prometne poti vodile čez*261 262 Eugippius, Vita Severini 44, 4. Prim. VVolfram , Grenzen, 1995, 55 (z mnenjem, da so se Friderikovi Rugijci pridružili Gotom šele v Panoniji). 261 Gl. str. 236-238.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

visoke gorske prehode. Omenjajo se prehodi naslednjih manjših barbarskih skupin: v letu 458 federatski oddelki različnih podonavskih ljudstev v službi cesarja Majorijana; v letu 470 skupina Skirov, Herulov, Rugijcev in Turingov pod vodstvom Odoakra; v letu 472/473 skupina Vidimirovih panonskih Ostrogotov. Pohod v Italijo so načrtovali tudi Rugijci (osrednji del ljudstva pod vodstvom kralja), vendar pa so jim to leta 467 preprečili Ostrogoti, v letih 486/487 pa Odoaker. Pri vdoru številčno močne skupine Alamanov s severozahodne strani na zahodno območje Sredozemskega Norika po letu 476 gre za plenilni pohod omejenega obsega, ki tudi v primeru uspeha verjetno ne bi dosegel Italije.

13. Poselitvena podoba panonskega in vzhodnoalpskega območja okrog 488. Vir: Lotter, Premiki, 2005,102 (po predlogi: ŠnšEL, Opera, 1992, 753).

V nasprotni smeri, iz Italije proti Donavi, so potekali trije vojaški sunki. Komajda poznani pohod cesarja Avita v letu 455 je obnovil oblast Zahodnega cesarstva nad območji zahodne Panonije, s tem pa omogočil vrnitev vojnih ujetnikov iz časa Atilovega italskega pohoda ter Majorijanovo novačenje barbarskih federatov v letu 458. V letih 487 in 488 sta potekala dva pohoda Odoakrove vojske iz Italije proti Rugijcem. Znotraj panonskega prostora je pomemben postopen premik Svebov s severnega obdonavskega območja Prve Panonije proti jugu, na območje Savije, ki se je morda dotaknil tudi vzhodnih območij današnjega slovenskega prostora. Najverjetnejši čas premika, ki ga ne

Zbirka ZC/46

omenja noben literarni vir, je razdobje po odhodu Gotov iz Panonije (473). Ta skupina je najkasneje v zgodnjem 6. st. dala provinci Saviji novo ime »dežele Svebov« (Suavia ali Suabia), zlasti nanjo se v virih iz vzhodnogotske dobe nanaša oznaka »starih barbarov« (antigui barbari).264 Materialni ostanki iz tega časa, ki bi zanesljivo potrjevali navzočnost germanskega prebivalstva na današnjem slovenskem ozemlju z bližnjim sosedstvom, so dokaj skromni, poleg tega je njihovo datiranje v večini primerov le okvirno.265

264 Prim. Šašel, Opera, 1992, zlasti 751 (premiki Svebov); 757-758; Castritius, Barbari, 1994. Najstarejši vir, v katerem nastopa Savia v obliki Suavia, je Polemius Silvius, Laterculus 5, 11 (Cbronica minora I, 539) s srede 5. st. 265 Za ozemlje Slovenije prim. C iglenečki, Sloiuenien, 2005 (brez najdb za razdobje med Huni in Teoderikovovzhodnogotsko državo); Knific - T omanič-Jevremov, Znamenja, 1996, 387 (materialni ostanki Svebov); za območje Akvileje in Furlanijo B uora, Lorigine, 2008,83 (iz tretje četrtine 5. st. najdbe v Osoppu in Privanu); Bratož, Chiesa aquileiese e i barbari, 2000, 143 (iz tega obdobja ali šele s konca 5. st. napis iz cerkve s. Maria delle Grazie v Grudežu, z zapisom domnevno germanskega imena Amara\ to ime se v poznem 6. st. omenja na napisu v cerkvi sv. Evfemije, v obliki Amaros pa nastopa že na napisu iz Tridenta iz 4. st.).

369

Država Vzhodnih Gotov

1. Pohod Vzhodnih Gotov v Italijo in nastanek vzhodnogotske države Zgodovinsko ozadje vzhodnogotskega pohoda v Italijo je dobro poznano. Odoakrova vojna proti Rugijcem je dala cesarju Zenonu izhodišče za rešitev gotskega vprašanja na Balkanu, obenem pa primeren povod za odstranitev Odoakra v Italiji. Cesar slednjega nikdar ni priznal in je bil z njim vsaj posredno v vojni. S Teoderikovimi Vzhodnimi Goti, ki so po pogodbi leta 483 dobili za naselitev območje Obrežne Dacije in Druge Mezije s središčem v mestu No~ vae (Svištov ob Donavi v severni Bolgariji), je leta 488 sklenil novo pogodbo, s katero je Teoderika pooblastil, da v njegovem imenu zavzame Italijo.»Zenon seje zahvalil Teoderiku z različnimi uslugami; imenovalgaje za patricija in kon­ zula, ga bogato obdaroval in napotil v Italijo. Teoderik seje dogovoril z njim, da bo v primeru zmage nad Odoakrom kot plačilo za svoje napore do njegovega prihoda vladal v cesarjevem imenu. Takoje odšelpatricij Teoderik iz mesta Nova\e\ z gotskim ljudstvom, ki ga je cesar Zenon poslal z Vzhoda, da bi zanj branil (t. j. osvojil) Italijo.«1Medtem ko je prvi gotski pohod z Balkana v Italijo v letu 408 potekal po odločitvi gotskega kralja Alarika, je bil za drugi pohod odločilnega pomena načrt bizantinskega cesarja. Obenem je ta načrt ustrezal pričakovanjem gotskega 1 Anonymus Valesianus II, 49 (KGnig, Tbeodericiana, i997,76; 118-122). Tudi Prokopios, Bellum Gothicum 1,1,10-11 in Iordanes, Romana 348 (MGH AA 5/1, 45) poročata, da je bil prvi pobudnik gotskega pohoda v Italijo cesar Zenon.

372 j.

R a jk o B r a t o ž : M ED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

kralja, saj je obetal naselitev v večji in bogatejši deželi na Zahodu.2Teoderikov sporazum s cesarjem je zaključil poldrugo desetletje dolgo zadrževanje »panonskih« Vzhodnih Gotov na območju dačanske, makedonske in tračanske dieceze (ok. 473/474-488), ki predstavlja eno od težjih obdobij v njihovi zgodovini. V političnem in vojaškem smislu so njihovo vlogo že v naslednjem desetletju prevzeli Bolgari. Federatska skupina, ki jo je Teoderik vodil v Italijo, se je po sestavi in številu pripadnikov precej razlikovala od »panonskih« Gotov, ki so poldrugo desetletje pred tem pod vodstvom Tiudimeija inTeoderika prišli na Balkan: bila je približno dvakrat večja, po svoji sestavi pa bistveno bolj heterogena. Po smrti Teoderika Strabona (481), glavnega tekmeca Teoderika Amalijca, so se slednjemu pridružili številni »tračanski« Goti in z njimi povezane skupine Hunov in drobci drugih ljudstev (Heruli, Sidri, Svebi, Sarmati inTajfali). Po porazu v vojni z Odoakrom v letih 487/488 so na njegovo stran prešli tudi ostanki Rugijcev3 in poleg njih celo posamezni Romani. Po drugi strani pa so posamezne skupine Gotov ostale na Balkanu, vendar so bile prešibke, da bi lahko ohranile etnično samobitnost.4Po prihodu na italska tla so seTeoderiku pridružile posamezne vizigotske skupine, pa tudi enote, ki so odpadle od Odoakra. Noben vir ne prinaša številčne ocene o velikosti ljudstva, ki gaje Teoderik vodil v Italijo. Posamezni avtorji prinašajo le opise majhne izpovedne vrednosti, kot na primer »neizmerna množica«, »kot peska in zvezd«, »celotno ljudstvo Gotov, ki so ga podpirali« ali »množica vseh Gotov«.5 Ocene strokovnjakov se močno razlikujejo, od okrog 10 tisoč do 25 2 Da gre pri pohodu v Italijo izključno ali predvsem za iniciativo gotskega kralja, poročajo Ennodius, Panegyricus 25 (R ohr , Theoderich-Panegyricus, 1995,212-214: Teoderikovo mašče­ vanje nad Odoakrom zaradi usmrtitve rugijskega kraljevskega para kot glavni motiv pohoda); Vita Epifanii 109 (M GH A A 7, 97; pohod v Italijo po božji volji, dispositione caelestis imperii); Iordanes, Getica 290-292 (MGH A A 5/1, 132-133: Teoderik je prosil Zenona, naj ga pošlje v Italijo); Marcellinus, Chrotiicon a. 488 in 489 (Obronka tninora II, 93: Italija kot zaželeni cilj Teoderikovega pohoda). M oorhead , Theoderic, 1997,17-19; A usbuttel , Tbeoderich, 2003, 52—54; G oltz , Barbar, 2008, 216-218; 486-493 (analiza historiografskega izročila). 3 Eugippius, Vita Severini 44, 4 (princ Frcderik se je po drugem porazu s preživelimi Rugijci zatekel k Teoderiku v Nove [Novae, dan. Svištov], očitno še pred odhodom v Italijo); Evgipij kot edini vir izpodbija mnenje več zgodovinarjev, po katerem naj bi se Rugijci pridru­ žili Vzhodnim Gotom šele v Slavoniji. Enodij kot dobro obveščen avtor tega ne omenja niti v Panegiriku niti v odlomku o Rugijcih (Vita Epifanii 118-119; MGH AA 7, 99). 4 Prokopios, De aedijtciis 3,7,10-17 poroča, da je Teoderik povabil na pohod tudi krimske Gote, ki pa se mu iz neznanih razlogov niso pridružili, prav tako se pohoda niso udeležili t. i. Gothi minores z območja mesta Niropo/is adhtrum v neposredni soseščini Svištova. B ierbrauer, Golen, 2010, 72-75. 5 Ennodius, Vita Epifanii 109; Panegyrtcns 29; Maictdlinus, Cbronicon a. 488 (Cbronica minora II, 93); Iordanes, Getica 292. Edino številčno oceno o velikosti germanskih skupin v času selitev prinaša za vandalsko selitev v Afriko leta 429 Victor de Vita, Historiapersececutionis 1,2 (MGH AA 3/1,2: skupina Vandalov riaj bi skupaj s pridruženimi Alani in posameznimi Romani štela ob prihodu v Afriko 80 tisoč pripadnikov). O etnični sestavi Teoderikove skupine prim. M oorhead , Theoderic, 1997, 20.

Zbirka ZC/ 46

tisoč vojščakov oziroma od okrog 40 tisoč do okrog 100 tisoč vseh pripadnikov ljudstva. Ce upoštevamo prostor, ki so ga Goti s pridruženimi skupinami v Italiji poselili ter vojaško obvladovali, se zdi višja ocena bolj upravičena.4*6 Potek pohoda je poznan. Goti so jeseni 488 po najkrajši cestni povezavi vzdolž Donave prehodili pot od Nov (Svištova) do okrog 570 km oddaljenega Sirmija (recto itinereper Sirmis). Usoda mesta ni znana; zdi se, da so se Gepidi iz njega začasno umaknili. Z območja Sirmija so Goti odšli po glavni cestni povezavi proti Mursi (dan. Osijeku). Na poti so se ob prehodu reke Vuke {Uka) v bližini dan. Vukovarja na močvirnatem zemljišču spopadli z Gepidi, ki so jim zaprli pot. V težki bitki so premagali nasprotnika in zasegli velike zaloge hrane. V Času polletnega postanka v vzhodni Slavoniji so porazili skupino Sarmatov.78Potem ko so z žitno letino poleti 489 obnovili zaloge hrane, so po glavni cestni povezavi vzdolž Drave prodrli proti zahodu in najverjetneje na področju Petovione dosegli današnje slovensko ozemlje. Od tam so prek Celeje in Emone dosegli obmejna ozemlja Venetije {Venetiarumfines)} Odoaker, ki tako kot pred njim Honorij (408) in Aecij (452), ni branil prehodov v Julijskih Alpah, se je odločil za obrambno črto na reki Soči. Ker je bila Akvileja, nekdaj branik Italije, po hunskem razrušenju še vedno v razvalinah, in zato v vojaškem oziru nepomembna, je prehod čez Sočo pomenil za Odoakra zadnjo možnost za preprečitev vdora v Italijo. Bitko za vstop v Italijo, ki je potekala 28. avgusta 489 pri mostu čez Sočo {Ponte Sonti, dan. Majnica severno od izliva Vipave, okrog 21 km severovzhodno od Akvileje),9 kratko opisuje ali le omenja kar šest piscev iz 6. in zgodnjega 7. st., tako daje njen okvirni potek poznan. Odoaker seje pripravil na spopad tako, da je skupaj z oddelki (neimenovanih) germanskih zavezniških kraljev zgradil utrdbo ob mostu čez Sočo (castra) in jo zavaroval z obrambnim nasipom {valluni). Teoderikovi Goti, ki so bili od dolgega pohoda in bolezni utrujeni, so se znašli v težkem položaju. Odločitev je padla, ko je Teoderik, podobno kot že v bitki pri Vuki, tvegal napad, ki je nasprotnika presenetil. Po Enodijevi pripovedi so Goti prekoračili reko in se pognali proti nasprotniku. Odoakrova vojska se je 4 E nsslin , Theoderich, 1959, 66-67 (okrog 100.000); podobne ocene prinašajo tudi W olfram , Goten, 1990, 279; M oorhead 1997, 67-68; B ierbrauer, Archaologie, 1994,141; Schwarcz , Nordadria- und Westbalkanraum, 2000, 61; VViemer , Goten, 2013, 607. Le na okrog 35.000 do 40.000 pripadnikovTeoderikove skupine računajo Burns, History, 1984,65; D emandt , Staatsformen, 1995,614; Schafer, Probleme, 2001,183; k nižji oceni se nagiba tudi Konic , Theodericiana, 1997,122. 7 Okviren oris poti prinaša Iordanes, Getica 292; preizkušnje na poti (hud mraz, težak spopad z Gepidi pri Vuki, boje s Sarmati) omenja Ennodius, Panegyricus 27-35 (R ohr, Tkeodericb-Panegyricus, 1995,214-222; D eželakT rojar, Panegirik, 2008,66-68). P onl, Gepiden, 1980,291-292; Schvvarcz, Nordadria- und Westbalkanraum, 2000,62; L otter , Premiki, 2005, 104; 222, op. 457; G račanin , Južna Panonija, 2011, 91-92. 8 Iordanes, Getica 292. 9 Vedaldi I asbez, Venetia, 1994, 454.

37 4

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

spustila v beg in se tako rešila z majhnimi izgubami. Teoderiku je prva, tokrat lahka zmaga nad Odoakrom, omogočila vstop v Italijo.10 Za Gote se je prava vojna začela šele po zmagi pri Soči. V njej so doživeli poleg uspehov (zmaga pri Veroni mesec dni kasneje, zavzetje Mediolana in zmaga pri Adui 490) tudi neuspehe (Odoakrovo zajetje Teoderikovih poveljnikov po izdaji pri Faventiji in njihova usmrtitev). Na bojiščih so bili Goti v splošnem močnejši, vendar kar tri leta niso mogli odločilno premagati nasprotnika in zavzeti Ravene, kamor se je umaknil Odoaker. Po hudih spopadih, vključitvi Zahodnih Gotov in Burgundov v vojno, neuspešni diplomaciji, izdajah in pre­ varah, se je vojna zaključila šele marca 493.Teoderik je tedaj z zvijačo zajel in usmrtil Odoakra, nato pa dal pokončati njegovo družino in številne privržence ter odredil pokol Herulov, ki so bili Odoakrova glavna vojaška opora.11 Bitka pri Soči v poznem poletju 489 je edini pomemben dogodek v antični dobi, ki je zanesljivo povezan z reko Sočo. Kot dejanski začetek vojne med Goti in Odoakrom za Italijo je prešel tudi v srednjeveško zgodovinopisje,12 čeprav v tri in pol leta dolgi vojni ne spada med najpomembnejše dogodke. Vendar pa je prehod čez Sočo dobil v gotskem izročilu pomembno mesto. Okrog dve desetletji kasneje (507-511) izdani Teoderikov odlok kaže na to, daje v kraljevih predstavah pomenil prehod čez Sočo začetek obstoja gotske države v Italiji. Kralj je s pismom, ki ga je naslovil na dva visoka državna uradnika, hotel preprečiti ponekod nenadzorovano nasilje nad romanskim prebivalstvom. V primeru, ko se je »barbar« samovoljno (praesumptor barbarus), brez pisne odločbe (pittaciuni), ki bi mu jo izdal pristojni uradnik (delegatov), polastil zemljišča (praedium) kakega Rimljana, je moral nezakonito pridobljeno posest brez odloga vrniti prvotnemu lastniku, če se je to zgodilo kasneje »od takrat, ko smo z božjo pomočjo prekoračili reko Sočo, kjer nasje najprej sprejela italska država«P S to odredbo je Teoderik 10 Ennodius, Panegyricus 36-38 (R ohr , Theodericb-Panegyricus, 1995, 222-224; najbolj izčrpen opis, v katerem pa avtor ne omenja imena reke); Anonymus Valesisanus II, 50 (KSnig, Theodericiana, 1997, 76; 122-123); Cassiodorus, Chronicon a. 489 (Cbronica minora II, 159); Iordanes, Getica 292-293; Fasti Vindobonensespriores, a. 490 (Cbronica minora I, 316; datum bitke); Auctarium Hauniense, a. 490 (Cbronica minora I, 317). B ratož , Soča, 2000, 40-43. 11 Potek vojne med Teoderikovimi Goti in Odoakrom v severni Italiji prikazujeta dokaj izčrpno Anonymus Valesianus II, 50-56 (K čnig , Theodericiana, i997, 76-78; 123-137) in Prokopios, Bellum Gothicum 1,1 , 14-24. Izrazito Gotom naklonjeni viri so: Ennodius, Panegyricus 39—55; Vita Epifanii 109-177; Iordanes, Geriča 283-295. Kratke zapise prinašajo Cassiodorus, Chronicon a. 489-493 (Chronica minora J1,159); Auctarium Havniense a. 490-493 (iCbronica minora I, 319-321). O Teoderikovem zajetju in usmrtitvi Odoakra poročajo tudi Marcellinus, Chronicon a. 489 (Chronica minora II, 93); Prokopios, Bellum Gothicum 1,1,25 in zlasti Johannes Antiochenus, Frg. 238 (CFHB 47, 444). Novejši pregledi: W olfram , Goten, 1990,281-284; Konig , Theodericiana, 1997, 123-137 (komentar k Anonymus Valesianus II, 50-56); A usbOt t e l , Theoderich, 2003, 56-63; G oetz , Barbar, 2008,134-156. 12 B r a t o ž , Soča, 2000 , 43 - 4 4 . 15 Cassiodorus, Variae 1, 18, 2 (MGH AA 12, 24). Mever-Flugel, Cassiodor, 1992, 64-65; 124-125; ^NoLvv.hu,Amiedlung, 2004, 33-34; Lotter, Premiki, 2005,102-103; 221,

Zbirka ZČ/46

določil prehod čez Sočo v poznem poletju 489 za časovni mejnik, po katerem je gotska država jamčila pravno varnost, obenem seje umaknil od reševanja sporov, ki so zastarali in so izhajali iz dobe »tiranske« Odoakrove vlade.

2. Vzhodnogotsko kraljestvo: ozemlje in upravna ureditev Nova država s središčem v Raveni je v času svojega najvišjega vzpona v začetku 6. st. obsegala poleg Italije s Sicilijo tudi Provanso, obe Reciji kot del nekdanje severnoitalske dieceze ter območje nekdanjega Zahodnega Ilirika (oba Norika, panonske province in Dalmacijo). Glede na velikost (najmanj pol mili­ jona kvadratnih kilometrov) je bila primerljiva z zahodnogotsko in frankovsko državo. Današnje slovensko ozemlje na stičišču severne Italije, južnega Norika in jugozahodne Panonije je ležalo v neposredni soseščini njenega severnoitalskega jedra. Tako kot v predhodnih dveh stoletjih v okviru rimskega cesarstva in Odoakrove vladavine se je razprostiralo na ozemlju vsaj štirih poznoantičnih provinc, ki so —z nekaj spremembami - nosile enako ime kot v rimski dobi: na vzhodnem delu italske province Venetia et Histria (zahodna in osrednja Slovenija), na jugovzhodnem delu province Noricum mediterraneum (Štajerska s Koroško) ter v jugozahodnem delu panonske province z imenom Savia (Dolenjska vzhodno od Višnje Gore in Bela krajina), ki se v vzhodnogotskih virih (Kasiodorova zbirka kraljevskih pisem in dekretov) in pri dveh istodobnih avtorjih z bizantinskega ozemlja (Jordanes in Prokopij) dosledno označuje kot Suavia ali celo Sueuia. Provinca najkasneje v tem času ni več nosila imena po reki Savi, temveč po zahodnogermanski skupini podonavskih ali »markomanskih« Svebov, ki so prebivali na njenem ozemlju.* 14 Poznorimska provinca Pannonia Prima, ki je nekdaj vključevala v svoj okvir območje Pomurja in Prekmurja, se v virih 6. st. ne pojavlja več.15 Provinca Dalmatia je s svojim severozahodnim op. 447 (z domnevo, da gre v primeru naslovnikov kraljevega pisma, Domicijana in Vilija, za romanskega civilnega in gotskega vojaškega upravnika province Venetia et Histria); drugače PLREII, 370 (Domitianus 7); 1166-1167 (Wilia 1; dostojanstvenika naj bi bila člana posebne kraljeve komisije, ki je raziskovala tovrstne zlorabe). 14 Cassiodorus, Variae 4, 49; 5,15 (MGH AA 12,136; 151-152). Th. Mommsen se je v svoji tekstnokritični izdaji Kasiodorove zbirke Variae (izdane okrog 538) odločil za obliko Savia, čeprav se, kot sam navaja (MGH AA 12,508: Index locorum, s.v. Savia), v rokopisih na vseh mestih nahaja oblika Suavia. Tega načela seje držal tudi J. Fridh, ki pri obeh omembah province - tako kot Mommsen - navaja v tekstnokritičnem aparatu obliki Suauia in Sueuia, ki ju prinašajo rokopisi (CCSL 96, 175; 194). Od sočasnih virov navajata tako Jordanes kot Prokopij (oba v Konstantinoplu leta 551) obliko Suavia: Iordanes, Romana 218 (MGH AA 5/1, 28; tukaj seje Mommsen odločil za obliko Suavia); Prokopios, Bellum Gothicum 1 (5), 16,9 in 12 (Souabia). Prim. C astritius , Barbari, 1994, 138-141; L otter , Premiki, 2005, 100-101; 220, op. 443. 15 Med avtorji iz 6. st. jo na posreden način in v anahronističnem kontekstu omenja Jordanes, Romana 218, ki našteva »dve Panoniji« (Pannonia I in Pannonia II) ob Valeriji in

375

376

R a jk o B r a t o ž : M ED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

delom na črti od zgornjega toka Kolpe prek Snežnika do Brkinov vključevala v svoj okvir prav majhen del današnjega slovenskega ozemlja. Med novostmi v upravni ureditvi, ki pa niso imele trajne veljave in so bile najpozneje s propadom gotske države odpravljene, velja omeniti nastanek skupne province Dalmacije in S(u)avije ob koncu Teoderikove vlade in v času njegovega naslednika Atalarika (okvirno 525-533) na podlagi imenovanja skupnega gotskega in skupnega ro­ manskega provincialnega namestnika.16Nekoliko kasneje je bila provinca Venetia et Histria razdeljena ali vsaj na poti delitve na dva sestavna dela: v dokumentu iz let 533/537 nastopa Venetum ...provincia, v dveh odlokih iz let 537/538 pa Histriaprovincia. Vzroki v tem primeru niso poznani. Vsekakor velja upoštevati, da je v tej dobi že divjala gotsko-bizantinska vojna, ki bi mogla biti v ozadju te spremembe.17 Oznake starih provinc se pojavljajo pogosto v množinski obliki, kot Venetiae (v veliki večini primerov),18Dalmatiae (več kot pol primerov)19in Pannoniae (le posamezni primeri).20 Med avtorji iz te dobe prinašata tako po­ dobo z nekaj odstopanji tudi Jordanes v obeh svojih kratkih zgodovinah (551)21 in Prokopij v svoji zgodovini vojn (tudi 551): oba navajata kot posebno enoto Liburnijo v severozahodnem delu Dalmacije, obenem pa ločujeta Venetijo in

N e­

Suaviji, torej vse štiri poznoantične panonske province. 16 Cassiodorus, Variae 9, 8,1 [Dalmatiarum atgue Sauiaeprouincias)4,9,9,1 (za Dalmacijo nastopa množinska oblikaprouinciis... Dalmatiis, Savija se ne omenja; M GH A A 12,274-275 ali CCSL 96, 355-356). Schwarcz , Nordadria- und Westbalkanraum, 2000, 69. 17 Cassiodorus, Variae 12, 22,1; 12, 23 ,1 (Histria provincia; MGH AA 12, 378-379); Variae, 1 2 ,2 6 ,1 (... Venetum... provincia)4,v nadaljevanju (Variae 12,26, 3) se omenja ponovno Histria, pri čemer je iz vsebinskega sosledja razvidno, da gre za provinco (MGH A A 12,382). 18 Kasiodor navaja v treh primerih množinsko obliko (Variae 10, 27, 2; 12, 4; 12, 7; 12, 24,3; MGH A A 12,314; 362; 365; 380) ob enkratni edninski (Variae 10,2); od sočasnih virov navaja množinsko obliko zapisnik sinode v Rimu 501 (MGH A A 12, 426 v. 12), od nekoliko poznejših dosledno Jordanes (Getica 149; 219; 292). 19 Kasiodor navaja v petih primerih množinsko obliko (Variae 7 ,24; 8,4; 8,12,3; 9,8,1; 9, 9, 1 [MGH A A 12, 215; 234; 242; 274; 275J), medtem ko nastopa edninska oblika v štirih primerih (Variae 2 5 ,1-2; 3,26; 5,29 [MGH A A 12,92; 93; 157]). Od virov iz 6. st. je uporabljal Jordanes trikrat množinsko obliko (Getica 241; 273; 274; ob tem kar štirikrat edninsko obliko: Romana 218; 338; Getica 149; 264). Množinsko obliko so uporabljali tudi avtorji kronik iz 6. st. (Marcellinus, Auctarium 540,6; Cassiodorus, Chronicon a. 475; a. 481 [Chronica minora II, 106; 158-159]; Auctarium Hauniense a. 475; a. 480; a. 482; Fasti Vindobonenses a. 475; a. 482 [Chronica minora I, 307-308; 311-313]). 20 Medtem ko Kasiodor navaja dvakratno edninsko obliko, ki se nanaša na Sirmijsko Panonijo, navaja na štirih mestih množinsko obliko za skupno poimenovanje panonskih provinc Jordanes (Romana 287; Getica 147; 277; 283), prav tako kronisti od srede 5. do zgodnjega 7. st.: Prosper, Epitome chronicon 878, a. 261; 1352, a. 375; 1310, a. 432; 1367, a. 452 (Chronica minora I, 441; 459; 473; 482); Fasti Vindobonensespriores 490, a. 375; (Chronica minora 1,296); Marcellinus, Chronicon a. 427 (Chronica minora 11,76); Isidorus, Chronica 402 (Chronica minora II, 476). 21 Romana218 (province Ilirika:... Noriciduo, Pannoniasduas, Valeria, Suavia, Dalmatia..)4, Getica 264 (opis lege Panonije, na katero mejila ... a meridie Dalmatiam, ab occasuNoricum...).

Zbirka Z č /46

i

Istro.22 Poleg Evgipija, kije leta 511 v Severinovem življenjepisu zelo doživeto opisal življenje v Noriku v eno do dve generaciji starejšem obdobju (do 488), med avtorji tega časa le Jordanes omenja provinco Noricum (mediterraneum), medtem ko Kasiodor in Prokopij omenjata njene prebivalce.23 Vzhodnogotsko kraljestvo je edina germansko-romanska državna tvorba na današnjem celotnem slovenskem ozemlju v poznoantični dobi. Obstajala je okrog šest desetletij in je razvila vse v tisti dobi običajne funkcije države. V drugih primerih je bila navzočnost germanskih skupin prekratka, da bi se lahko razvile oblike državne organizacije (Alarikovi Vizigoti in njihovi zavezniki v letih 401/2 in 408/9) ali pa se je nanašala samo na del tega ozemlja, ki je v celotni ureditvi plemenske države predstavljal obmejno regijo (dvajsetletna navzočnost Lango­ bardov pretežno v vzhodnem delu slovenskega prostora v pozni dobi njihovega prebivanja v Panoniji). Vzhodnogotska država se po svoji zgradbi razlikuje od poznega rimskega cesarstva, pa tudi od predhodne Odoakrove države, ki v le 13 letih neogroženega obstoja ni mogla dobiti zrele podobe in je Bizanc ni nikdar priznal. Teoderikova država pomeni sintezo germanskih in rimskih prvin, ki so se medsebojno močno razlikovale. Goti so kot politično in vojaško vodilno ljudstvo predstavljali na ozemlju Italije le okrog dva odstotka prebivalstva, če upoštevamo še celotno območje Alp, del srednjega Podonavja in zahodnega Balkana, kjer je bilo Gotov malo, pa je znašal njihov delež na ozemlju celotne države še precej manj kot dva odstotka. Kot poročajo pisni viri in potrjujejo arheološke raziskave, je bila njihova razporeditev zelo neenakomerna.Težišče gotske poselitve je bilo izrazito v severni Italiji in na jadranskem območju srednje Italije (Picenum, Marke), medtem ko so bile gotske naselbine južno od črte Rim-Pescara in ob obali Tirenskega morja z zaledjem maloštevilne. Ta naselbinska razporeditev odraža strateški koncept zavarovanja pred potencialno bizantinsko nevarnostjo. Vojaške prioritete pri izbiri kraja naselitve kaže koncentracija Gotov v vojaško pomembnih mestih severne Italije z delavnicami orožja, kot so bila poleg Ravene Verona (Teoderikova druga prestolnica), Konkordija in Pavija (tretja prestolnica), prav tako njihova naselitev v vojaških postojankah nekdanjega alpskega obrambnega sistema (tractiis Italiae circaAlpes), ki je ščitil državo pred nevarnostjo s severa. Z delno izjemo jugovzhodnega alpskega območja, srednje Dalmacije in Srema z vzhodno Slavonijo je šibka poselitev značilna tudi za province v Vzhodnih Alpah in Podonavju, kjer je bila oblast gotske države bolj*21 ’2 lordanes, Getica 149 (opis vzhodnega in severnega Jadrana z omembo naslednjih obmorskih dežel:... Epiros... Dalmatiam Liburniam Histriamque e t... Venetias...); Prokopios, Belium Gotbicum 1 (S), 15, 25-26 navaja na vzhodni in severni obali Jadrana naslednje dežele: Prevalitana (napačno Prekališ), Dalmacija (Dalmatia), Liburnija (Libournia), Istra (htria) in dežela Venetov, ki se razteza do Ravene. Liburnijo omenja še dvakrat kot prizorišče spopadov v letih 536-537: Belium Gotbicum 1 (5), 7, 36; 1 (5), 16,12. 21 Cassiodorus, Variae 3, 50 (MGH AA 12,104: Norici)-, Prokopios, Belium Gotbicum 1 (5), 15, 27 (Norikot.).

37B

R a jk o B r a t o ž : M ED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

formalna kot dejanska (Obrežni Norik, panonski provinci severno od Drave).24 Naselitev Gotov je splošno potekala v dveh oblikah: naselili so se v obstoječih naselbinah ali v njihovi neposredni bližini kot »sosedje« Romanov ali pa so prebivali v vojaških naselbinah (castra), kjer so živeli vojaško življenje.25 Državi je vladal germanski kralj, ki je resda zavračal cesarski naslov, vendar je bila —za razliko od Odoakra - njegova oblast ne le potrjena s strani cesarja Anastazija (497), temveč v praksi izenačena z oblastjo rimskih cesarjev.26 Kot vladar si jeTeoderik prizadeval za zbližanje obeh skupin prebivalstva, saj je tudi v praksi hotel postati vladar Gotov in Rimljanov. Njegovemu državniškemu programu je služila nova ideologija sožitja obeh skupin prebivalstva na podlagi njunih različnih, vendar med seboj dopolnjujočih se vlogah, pri čemer je bil osrednji pojem te ideologije civilitas.27 Obdržal je vse temeljne institucije nekdanjega Zahodnega rimskega cesarstva (vojsko, dvor, senat, razvejan centralni birokratski aparat, provincialno in lokalno mestno upravo), vendar jim je z vključitvijo Gotov v vodenje države dal spremenjeno vsebino: Goti so prevzeli skoraj vse položaje v vojski (vojaški poveljniki vseh rangov) ter vodilne položaje na dvoru in v državni upravi kot kraljevi poslanci in zaupniki z velikimi pooblastili ter upravniki provinc in pomembnejših mest, Romani pa so prevladovali v civilni upravi, gospodarskem življenju in kulturi.28 Taka ureditev zaradi Teoderikove politike sožitja in kulturnega zbližanja med obema skupinama ni naletela na odpor, vendar pa kažejo številni spori med Goti in Rimljani, da politika sloge ni bila na vseh področjih uspešna. Najtežje rešljiva vprašanja so bile velike kulturne razlike in različna veroizpoved. Zaradi teh razlik je kljub delnemu poenotenju prava s Teoderikovim ediktom (okrog 500) prihajalo do večkratnih primerov nasilnega ravnanja Gotov z romanskimi sosedi. Mešane poroke kot dejanski kazalec medsebojnega sožitja so bile razmeroma maloštevilne.29 Najtežji vprašanji, ki ju je moral Teoderik rešiti takoj po zmagi nad Odoakrom, sta bili naselitev in oskrba Gotov, ki so bili načeloma vsi vojaki. 24 B ierbrauer , Archaologie, 1994,148-150 (sintezna arheološka slika gotske poselitve). 25 Prim. Edictum Theodorici regis .32 (FIRA 3,689); o značaju naselitve prim. Moorhead, Theoderic, 1997, 68-71. 26 Na napisu izTarracine (ILS 827) se pojavlja celo s cesarskim naslovom Augustur, prim. Prokopios, Bellum Gothicum 1 (5), 1, 19. D emandt , Staats/ormen, 1995, 609-610. O odnosih med Teoderikom in Bizancem M eier, Anastasioi L, 2010, 92-102; 223-238; o njegovih vla­ darskih insignijah W iemer , Goten, 2013, 602- 603. 27Anonymus Valesianus 11,60-61; lordanes, Četica 295; prim. njegov državniški program v Cassiodorus, Vartae 1,1 (MGH A A 12, 10- H ). TVolfuam , Goten, 1990,286-290; A mory, People, 1997, 43-85; A usbuttel , Tbeoderkh, 2003. 88 -92; Vitiei .lo, Teoderico, 2004, zlasti 106-120 (Valentinijan I. in Trajan kot Teoderiltov i zgleda); G oltz , Barbar, 2008, 310-345; W iem er , Goten, 2013, 603-605. n M ever-F lOgel, Bild, 1992, 76-15.3; o gottki vojski tudi VVolfram , Goten, 1990, 290-306; sezname gotskih oficirjev (z naslovom comei ali d uk) kraljevih poslancev in t. i. saiones prinaša A morv, People, 1997, 469-473. 29 Prim. A morv, People, 1997, 480-481.

Zbirka Z C /46

Mnenja raziskovalcev o tem, ali so dobili Goti za naselitev obdelovalna zemljišča ali pa samo ustrezne davčne deleže, sz. razhajajo. Zanesljivo je del Gotov dobil ob naselitvi obdelovalno zemljo, ki jo je po prevratu leta 476 zaplenil Odoaker ter razdelil vojakom ter svojim sodelavcem in privržencem različnega porekla. Po Teoderikovi zmagi, ki seje zaključila s pokolom Odoakrove vojske in njegovih privržencev na celotnem državnem območju z njihovimi družinami vred,30je bilo na razpolago veliko zemlje, ki je bila razdeljena med Gote. Pri tem velja upoštevati, da tudi podeljevanje zemljišč nad tistim obsegom, ki so ga dobili po zmagi nad Odoakrom in poboju njegovih ljudi, ni povzročilo množičnih razlastitev Romanov in s tem hujših družbenih pretresov. Na ozemlju Italije, zahodnega Balkana in alpskih dežel seje naselilo okrog 25 tisoč družin oz. do 100 tisoč ljudi, medtem ko je štelo romansko prebivalstvo na tem ozemlju pet do osem milijonov.31 S podeljevanjem zemlje je bilo zagotovljeno prebivanje Gotov, predvsem višjih plasti prebivalstva, zlasti v severni Italiji, v središču prejšnje Odoakrove države, ki je postalo poleg srednje Italije osrednje območje gotske poselitve. Zlasti v primerih, ko Goti niso dobili zemljišč (pretežno v južni Italiji, večinoma nižje plasti prebivalstva), je bil njihov obstoj zagotovljen na osnovi ustreznih davčnih deležev, ki so jim bili zagotovljeni po novi davčni ureditvi. Kot vojaki so prejemali plačilo za svojo službo (annona), ob tem pa tudi občasna darila (donativa) za zasluge ob posebnih priložnostih ter dohod­ ke ali »nagrade« (sortes, praemia, millena). Romanski zemljiški posestniki so morali oddajati tretjino svojih davčnih obveznosti (tertiae) za Gote, ki so živeli med njimi in bili vključeni v mestna oz. davčna okrožja. Morali so plačevati davek za vojaško službo tistih Gotov, ki so prebivali v kasarnah in bili v stalni bojni pripravljenosti. Vrsta poročil kaže, da so si Goti, pa tudi drugi »barbari« iz različnih družbenih slojev, ki niso dobili zemlje, prizadevali, da bi prišli do zemljiške lastnine z nasiljem, prek porok z romanskimi ženami, z nakupom, med gotsko-bizantinsko vojno s pregonom romanskega prebivalstva. Nova ureditev, ki jo je po kraljevem nalogu izpeljal pretorijanski prefekt Italije Liberij, je prinesla pragmatične, trenutnim razmeram, času in okolju prilagojene rešitve. Za romansko prebivalstvo je bila bolj ugodna kot v drugih sočasnih germanskih*1 )0 Ennodius, Panegyricus 51-52 (... mandata estper regiones disiunctissimas nex voliva [... tudi najbolj oddaljene dežele je dosegel ukaz, da se izvede z zaobljubo potrjen pokol]); Anonvmus Valesianus II, 56 (cuius exercitus in eadem die iussu Theoderici omnes interfecti sunt, quivis ubipotuit repcriri, com omni stirpe sua [istega dne so bili vsi njegovi vojaki na Teoderikov ukaz, kjerkoli so se že nahajali, skupaj s svojimi družinami pobiti]; Konic, Theodericiana, i997, 78; 136-137). Auitirium Havttiense a. 493 (Chronica minora I, 321, št. 6) in Prokopios, Bellum Gotbicum 1 (5), 1,25, dajeta bolj niansirano sliko Teoderikovega prevzema oblasti in omogočata sklep, da pokol ni zajel vseh Odoakrovih privržencev. 11 O razdelitvi zemljišč poroča Prokopios, Bellum Gotbicum 1 (5), 1, 4-8; 1 (5), 1, 28; tako stanje predpostavljata tudi sodobnika Cassiodorus, Variae 2,16,5 (MGH A A 12,55-56) in Ennodius, Epistulae 9, 23, 5 [MGH AA 7, 307]).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

državah (zahodnogotski, burgundski in vandalski), zato ni presenetljivo, daje bila dobro sprejeta.32Teoderik je razmerje med Goti in Romani določil s celo vrsto odlokov, ki so spodbujali sožitje med obema skupinama.33 Njegov cilj ni bilo oblikovanje multikulturne družbe na podlagi asimilacije različnih skupin prebivalstva, pač pa pregledna delitev družbe na dve skupini: Gote kot vojaško silo v stalni bojni pripravljenosti in ostalo, večinoma romansko prebivalstvo, ki je predstavljalo civilni del družbe.34 Na podlagi literarnih virov je težko dobiti jasen vpogled ne le v način in oblike naselitve Gotov, temveč tudi v njen geografski prostor. Ce upoštevamo ozemlje današnje Slovenije ter bližnje in bolj oddaljeno sosedstvo, bi prišla v poštev zlasti naslednja območja: spodnje Posočje z gotsko ali Gotom sorodno plemensko skupino Lukristanov,35province Savija, Sirmijska Panonija, Dalmacija ter Venetija z Istro, kjer se omenjajo Gothi, pri čemer so slednji prebivali zlasti v upravnopolitično in vojaško pomembnejših naselbinah.36 Gostejšo poselitev gotskega prebivalstva bi pričakovali v krajih, ki so bili sedeži najvišjih dostojanstvenikov gotskega porekla (comitivaprovinciae), npr. v Sisciji kot središču S(u)avije37 in dalmatinski metropoli Saloni z vojaško posadko (Salonitani milites). Ker sta bili 32 Mnenje starejših raziskovalcev ( E n s s u n , Theoderich, 1949, 9 0 -9 7 ) o razdelitvi obdelovalne zemlje je v osnovi pravilno, saj privržencem teze o davčnih deležih kot podlagi gotske naselitve ni uspelo dokazati, da so poročila sodobnikovo gotskem posedovanju zemljišč zmotna ali napačno interpretirana. Današnji raziskovalci prinašajo bolj niansirane razlage (gl. L iebeschuetz, Cities, 1997, zlasti 144-147; A usbuttel, Theoderich, 2003, 65-68; G oltz, Barbar, 2008,227-228, zlasti op. 187-189; W iemer , Goten, 2013,609-610). Več raziskovalcev zagovarja predstavo, da so bili podlaga gotske naselitve in preskrbe (le) davčni deleži (prim. W olfram, Ansiedlung, 2004, zlasti 27-35, z izčrpno literaturo). O velikem ugledu, ki gaje užival Liberij, gl. Cassiodorus, Variae2,15,3; 2,16 (MGH A A 12,54-56); Ennodius, Epistulae 9, 23 (M GH AA 7, 307-308). PLRE II, 677-678 (Liberius 3). 33 Razmerje med Goti in Romani je za celotno državo določal dokument, ki se označuje kot Formula comitivae Gothorum per singulas civitates (Cassiodorus, Variae 7, 3); v več drugih dokumentih so bile predpisane dolžnosti gotskih in romanskih upravnikov provinc (Cassiodorus, Variae 7,1 \formula comitivaeprovinciae]; 7,26 [formula comitivae diversarum civitatum]; MGH A A 12, 201-203; 216-217). 34 Ennodius, Panegyricus 83 (vojaška vzgoja s stalnim urjenjem bojnih veščin pri Gotih); podobno Cassiodorus, Variae 1, 24; 1, 38, 2; 5, 23; 8,10, 4-5 (MGH AA 12, 27-28; 36; 157; 239-240). Prim. W iemer, Goten, 2013, 610-611. 35 Cassiodorus, Variae 1, 29 (MGH A A 12, 30). 36 Cassiodorus, Variae 5, 14 (gotski iudices provinciae [ob njih iudex Romanus] ter do­ metiici comitis Gothorum necnon etvicedomini v S(u)avijt; MGH AA 12, 150-151); Variae 9, 9 (pontificalis63 [Duchesnc, 305]). 100 Paulus Diaconus, Hist. Lang. 2, 4 in 2, 26, poroča o kugi v Italiji, kije v letih pred langobardsko invazijo zelo prizadela zlasti Ligurijo in Venctijo ter zmanjšala moč bizantinske vojske v času langobardske invazije. Menandcr Protector, Frg. 22 in 24 (Blockley, 196; 216) poroča, da Bizanc zaradi vojne s Perzijo ni mogel poslati vojaških okrepitev v Italijo. Gl. C hristie , Invasion, 1991, 83-84. 101 M argetič, Pitanja, 1992,153-154 in 170. H auptseuj, Hraberung, 1983,38, je menil, da so bili Langobardi »z rimskega vidika uporna federatska vojska*. O političnih odnosih med Langobardi in Bizancem pred 568 gl. C hristou , Byzanz, 1991, 98-106; L otter , Premiki,

2003,116-118. 2 M or, liizantini, 1980,250—258. J arnut, Longobardi, 1995, 31, je po pravici postavil trditev, da so bili Langobardi bizantinski sovražniki že ob prihodu v Italijo.

Zbirka Z Č/ 46

podlago Justinijanova »pragmatična sankcija« iz leta 554.103 Če sodimo po tem dokumentu, so (veijetno) obnovili provinco Venetia el Histria z upravnim središčem v Akvileji.104 V dobi kratkotrajne, le poldrugo desetletje trajajoče bizantinske oblasti (552/4-568), je bil formalno najvišji upravnik Italije tako kot v 5. st.praefectuspraetorioperltaliam, dejansko pa je deželo upravljal Narses kotpraepositus sacri cubiculi etpatricius in vrhovni vojaški poveljnik. Z nastopom miru seje začela obnova mestnih naselbin in njihovo utrjevanje, za katero je bil posebej zaslužen Narzes. V sicer redkih zapisih so njegove zasluge povzdignjene v duhu poznoantičnih panegirikov: obnova porušenih mest, gradnja obzidij in mostov, ob tem učinkovita uprava in pravosodje ter splošno zadovoljstvo.105 Poleg Narzesa je delovalo v zgodnji dobi bizantinske oblasti na področju Venetije in Istre še nekaj visokih vojaških in civilnih dostojanstvenikov, ki so se občasno zadrževali v Akvileji. Med njimi se omenjata v letu 559 patricija Ioannes in Valerianus, ki ju je poskušal papež Pelagij I. pridobiti za vojaško-policijski poseg proti akvilejskim shizmatikom. Sorazmerno dobro poznana dejavnost obeh visokih dostojanstvenikov, ki sta bila v času gotske vojne nosilca najvišjih vojaških naslovov (magister militum) in sta spadala v najožji krog Narzesovih sodelavcev, seje raztezala na vojaško, civilno in sodno področje, prostorsko pa je verjetno presegala območje ene province.106Posvetna oblast iz neznanih razlogov očitno ni izpolnila papeževe želje, namreč aretacije shizmatičnih škofov z njihovo obsodbo na cesarskem sodišču. V času langobardske invazije v Italijo desedetje kasneje je bila posvetna oblast povsem pasivna, tako da so škofje (na primer Pavel iz Akvileje in Feliks iz Treviza) reševali mesta in njihovo prebivalstvo, medtem ko se civilni in vojaški funkcionarji nikjer ne omenjajo. Delovanje provincialne uprave je slabo poznano. Ker so pomembne funkcije v državni upravi in vojski lahko prevzeli samo tisti, ki niso bili omadeževani zaradi sodelovanja z Goti, so postali njihovi nosilci predvsem Narzesovi oficiiji.Tako se je v novi družbeni eliti okrepil vojaški element, ki je bil nosilec bizantinske 105 Sanctiopragmatica, v: Iustinianus, Novellae, Appendix 7 (Schoell - Kroll, 799-802); Prim. Stein , Bas-Empire II, 1949, 612-622. 104 K uvedbi bizantinskih upravnih struktur v Istri prim. nazadnje N ovak, Istria, 2007, 163-168. 105Auctarii Hauniensis extrema 3 -4 (Cbronica minora 1,337); Marius Aventicensis, Chronica a. 568 (Chronica minora II, 238: obnova Mediolana in drugih mest, ki so jih porušili Goti). Prenovljeno obzidje je dobil Rim, novo mogočno obzidje tudi Akvileja (Villa, Aguileia, 2004). L ippo u j , Narses, 1970, 885-886; Šašel, Opera, 1992, 737-738; 817-818; Fon, Bizantinci, 2009-2010, 281-282. m« Prizadevanje Pelagija I., da bi s pomočjo bizantinskih funkcionarjev zatrl shizmo, odražajo zlasti štiri njegova pisma: Epistula 24 (Iobannipatricio; Gasso - Batlle 73-78); Ep istula 53 (Iobanni patricio, prav tam, 140-142); Epistula 59 (Ualeriano patricio, prav tam, 155-158); Epistula 60 (Narsaepatricio, prav tam, 159-161). PLREIII, 669-670 (Ioannes 71, morda iden­ tičen z Ioannes 46, prav tam, 652-661); 1355-1361 (Valerianus 1). Prim. Stein , Bas~Empire II, 1949, 609-611 in 672; N ovak, Istria, 2007,163-168.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

državne zavesti. Pragmatična sankcija je uvedla institut provincialnih sodnikov (provinciarum iudices) s pooblastili v provincialni upravi, pri volitvah, v katerih so sodelovali škofje in mestni veljaki {primateš), prav tako se omenjajo civilni in vojaški sodniki (civiles iudices, iudices militares).107Med lokalnimi dostojanstveniki se omenjajo tudi defensores, pri čemer iz redkih omemb ni razvidno, ali gre za posvetne mestne funkcionarje (defensores civitatis) ali (še verjetneje) za škofijske advokate (defensores ecclesiae), ki se omenjajo v vzhodnogotski dobi. Na napisih se omenjajo posamični pripadniki družbene elite s senatorskimi naslovi: po en nosilec najvišjega senatorskega naslova vir illustris v Trstu in Poreču, nosilci najnižjega naslova vir clarissimus v Poreču, Gradežu (dva primera) in Kopru.108 Okroglo 60 donatorskih napisov cerkva v Gradežu iz tega časa (skupaj s frag­ menti in enim grškim napisom kar 56 v katedrali sv. Evfemije, trije v drugi fazi cerkve sv. Marije in eden v baptisteriju),109 dajejo vpogled v družbeno zgradbo nove prestolnice bizantinskih ozemelj na severnem Jadranu. Med nosilci laičnih poklicev se omenja več uradnikov z različnimi naslovi, rangom in področnim delovanjem: kar v osmih primerih nastopajo notarii v lokalni civilni upravi, ob njih se omenjata dva nosilca naslova cubicularius ter po en nosilec naslova actuarius, ki je bil laiški upravnik cerkvenega premoženja domače verske skup­ nosti, in naslova amanuensis, ki je bil soroden naslovu notarius. V civilni upravi je nastopal tudi senator nižjega ranga Lavrencij z oznako ranga palatinus, ki je bil funkcionar v davčni upravi, zadolžen za pobiranje davkov.110 Med nosilci civilnih poklicev se omenjata dva ladijska prevoznika (z grško oznako nauclerus) in en čevljar (caligarius).111 Ce sodimo po napisih v škofijskem središču, zlasti v sami katedrali, kjer so dobili možnost za osebno predstavitev poleg pripadnikov 107 Comtitutiopragmatica 12 (provincialni »sodniki«); 23 (»civilni« in »vojaški« sodniki; Schoell - Kroll 800-802). J ones, Later Roman Empire, 1973, 291-292. 108 Nosilca najvišjega senatorskega naslova vir illustris sta bila Maurentius, ki se omenja na napisu iz Trsta iz leta 571 (Inscr. It. X, 4, 293), in po imenu neznani mož donatorke iz Evfrazijeve bazilike v Poreču (Fausta inlustrisfemina: Inscr. It. X, 2, 87; C aillet , Levergitisme, 1993, 327-328). Med donatorji mozaikov v tej cerkvi sc omenja tudi lohannes vir clarissimus (Inscr. It. X, 2, 89; C aillet , Levergetisme, 1993, 329-330). Nosilca najnižjega senatskega naslova nastopata med donatorji mozaikov v katedrali sv. Evfemije v Gradežu: Laurentius v.c. palatinusi}.) in Domninus v.c. (Caillet , Livergitisme, 1993, 228; 245). Leta 599 sta papeža Gregorja Velikega obiskala dva neimenovana poslanca, najverjetneje 'u. Kopta (Insula Capritana), od katerih je bil eden vir clarissimus, drugi pa defensor (Grcgorius Magnus, Registrum 9, 156, 2-3; CCSL 140 A, 712). 109 Dve novejši izdaji napisov: C aillet , Livergitisme, 1993, 208-257; Z ettler , Offerenteninscbriften, 2001, 195-207; 209; pregledno T avano, Aquileia e Grudo, 1999, 323-413. 110 Za nosilce naslova notarius gl. C aillet , Livergitisme, 1993, 223; 238; 240; 246; 250; nosilca naslova cubicularius prav tam, 216 in 247; actoarius sanctae ecclesiae aqui!eiensis prav tam, 229; vir clarissimuspalatinus prav tam, 228; 4 6 0 -4 6 1 .0 navedenih naslovih prim. J ones, Later Roman Empire, 1973, 363-364 in 489-490 (palatini)\ 567-570 {cubicularii)\ D emandt , Spiitantike, 2007,288-289 (notarii, cubicularii). 1,1 C aillet, Levergetisme, 1993, 239 in 252 (nauclerus); 243 (caligarius).

Zbirka Z Č/ 46

duhovniškega stanu zlasti pripadniki mestne elite, se ponuja sklep, da je v njej prevladoval sloj uradnikov nad nosilci podjetniških poklicev in obrtniki. Za razliko od starejših obdobij, ko se na donatorskih napisih pojavljajo le kleriki in mestno civilno prebivalstvo, nastopajo v Gradežu kar na petih napi­ sih (dveh v cerkvi sv. Marije in treh v katedrali) pripadniki vojske: trije vojaki {miliš ali miles) in dva oficirja, od katerih je bil eden poveljnik vojaške enote (primicerius numeri), drugi pa poveljnik oddelka okrog 30 konjenikov (turma) v tej vojaški enoti. Na gradeških napisih se omenjajo pripadniki treh vojaških enot s tedaj najbolj običajno oznako numerus. Od teh je numerus Taruisianus (ali Tarbisianus) izhajal iz bližnjega Treviza, mesta, ki je odigralo pomembno vlogo v času gotske vojne.112 Drugi dve enoti sta bili vzhodnega izvora. Konjeniški oddelek Perzijcev, ki so prestopili na bizantinsko stran {numerus equitum Persoiustiniani [morda Persoiustinianorum]),]e bil z Vzhoda prestavljen na italsko bojišče, prav tako oddelek, ki so ga sestavljali vojaki iz ljudstva Kadisenov (v sestavu perzijske vojske), ki sojih Bizantinci zajeli med perzijsko vojno {numerus Cadisianus). Ker sta bili enoti po 540 premeščeni na italsko bojišče, nato pa sta se dopolnjevali na podlagi rekrutacije v Italiji, sta bila pripadnika teh dveh enot, ki se štiri desetletja kasneje omenjata na napisih v gradeški katedrali (oba nosita ime Iohannis), verjetno italskega, in ne vzhodnega izvora.113 Imena donatorjev kažejo, da je bila družba dokaj mešana. Med 77 osebami, Id nastopajo na na­ pisih, je kar 70 oseb nosilo rimska, zgodnjekrščanska in svetopisemska imena (med temi nastopa kar devetkrat ime Iohannes/Iohanna), samo štiri osebe so bile vzhodnega izvora {Zimarcus in Gazeus ter dve osebi z imenom Iohannes na edinem grškem napisu), ena ali največ dve germanskega izvora (Guderit, morda tudi Amara), medtem ko eno ime kaže na zahodnobalkansko oz. »ilirsko« prove­ nienco {Murgio). Iz sorazmerno nizkega števila oseb vzhodnega izvora oziroma grškega jezika v Gradežu (okrog 5,2 odstotka vseh imen) bi lahko sklepali, da se delež prebivalstva vzhodnega porekla v zadnji četrtini 6. st. v primerjavi z razmerami v 5. st. ni povečal.114 V obdobju bizantinske oblasti po gotsko-bizantinski vojni je nastopila gospodarska konjunktura, ki seje odražala predvsem na področju gradbeništva. V tem času so nastali prestižni cerkveni objekti. V Gradežu, ki je kot dedič Akvileje prevzel vlogo središča patriarhata, je bil zgrajen škofijski center, Iti so 112 C aillet , Levergetisme, 1993, 210-211 (... miliš numeri Tarbisiani turmae Iustini...-, Zimarcus primicerius numeri Tarbisiani)', Z ettler, Offerenteninschriften, 2001, 209. 111 C aillet , Levergetisme, 1993,239-241. Prim. Prokopios, Bellum Perskum 1,14,38-39 (Kadi ln i); 2, 19, 24 (prestop perzijskih konjenikov na bizantinsko stran); Bellum Gothicum 3 (7), 3, 11 (Perzijci na italskem bojišču pri Veroni). O vojski v bizantinski Italiji in numerih vzhodnega izvora gl. G uillou, Regionalisme, 1969,149-159. 114 Prim. C aillet , Levergitisme, 1993, 463. O etnični in jezikovni pripadnosti prebi­ valstva ravenskega eksarhata (italsko-latinska večina ob večji grško-orientalski in šibki gotski manjšini) prim. G uillou, Regionalisme, 1969, 78-88.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

ga sestavljali nova katedrala sv. Evfemije (579), ob njej tudi prenovljeni baptisterij in Marijina cerkev. Ze pred tem, okrog leta 560, je bila zgrajena katedrala vTergestu, okvirno v istem času tudi škofijsko središče v Parentiju (Evfrazijeva bazilika s škofijsko palačo), prav tako je dobila nove prestižne cerkvene zgradbe Pola (sv. Marija Formoza). Prestižne cerkve so bile v tem času zgrajene tudi v Muntajani v zaledju Poreča, v Betiki pri Barbarigi in na Brionih. Morda se na gradnjo ene od zadnjih dveh omenjenih cerkva nanaša pesem Venancija Fortunata o posvetitvi prestižnega cerkvenega objekta v Istri (?), ki so se je udeležili tudi neimenovani visoki vojaški in civilni dostojanstveniki. Med civilnimi urbanimi naselbinami je v tem času dobil mogočno obzidje t. i. »bizantinski kastrum« na zahodni obali Brionskega otoka, prav tako so se okrepila jedra kasnejših urba­ nih naselij ob zahodni obali polotoka (Rovinj, Novigrad, Umag, Piran, Izola in Koper), katerih začetki v poznoantični dobi so malo poznani. Z arheološkimi raziskavami so postale poznane tudi gradnje v celinskem zaledju, tako v starih škofijskih središčih (katedrala v Teurniji) kot tudi v višinskih naselbinah, ki so prevzele vlogo novih lokalnih središč (Tonovcov grad pri Kobaridu, Korinjski hrib). Cerkvena arhitektura tega časa je sledila zgledom Ravene in cesarske pre­ stolnice. V številnih primerih so uporabljali kot gradbene elemente (predvsem stebre in kapitele) iz tedaj najbolj cenjenega prokoneškega marmorja, iz središča države so prihajali tudi gradbeni mojstri. Tesne povezave z Vzhodom odražajo tudi relikviariji in drugi izdelki cerkvene umetnosti.115 Drugo, precej slabše poznano področje gradbeništva, so vojaške gradnje. Od pozne Justinijanove dobe dalje je bilo zgrajenih na področju severnega Jadrana in v njegovem zaledju večje število utrdb, ki so nadzorovale prometne poti in strateško pomembne kraje.116 Sorazmerno dobre gospodarske razmere odražajo tudi novčne najdbe, saj število bizantinskih novcev s sredine in druge polovice 6. st. (do sto) presega število rimskih novcev iz 5. st.117 Odraz gospodarskega vzpona v tem času so tudi zelo dobre prometne povezave na morju z drugimi bizantinskimi deželami v Italiji in v osrednjih bizantinskih pokrajinah na Vzhodu. Te so bile za obstoj bizantinskih posesti na severnem Jadranu eksistenčnega pomena, saj so postajale kopenske povezave 1,5 Iz zelo obsežne literature o sakralni arhitekturi severnojadranskega območja v bi­ zantinski dobi navajamo le nekaj novejših sintezno zasnovanih del ter zbornikov, ki prinašajo izčrpne bibliografske podatke: za Gradež T avano, Aquileia e Grada, 1999, 272-467; za Istro in Furlanijo T avano, Ar te altomedievale, 2000; za Trst zbornik C uscito , San Giusto, 2005; za območje celotne Istre zbornik M arin - M azzoleni, II ahtianesimo, 2009; za območje Slovenije nazadnje S. C iglenečki v : C iglenečki - M odrijan - M ilavec, Tonovcov grad, 2011, 225-246. K omembi istrske cerkve v pesmi Venancija Fortunata gl. B ratož , Venancij Fortunat, 2001, 157-165; k omembi drugih cerkva v zgodovinskih virih Fon , Istrska cerkev, 2009, 64-70. 114 C iglenečki, Justinijanovo ulvrdivatije, 2009, zlasti 216—218 (z obsežno bibliografijo). 117 FMRHr XVIII, 342-343.

Zbirka ZČ / 46

vse bolj nevarne in proti koncu 6. st. nemogoče. V virih se omenjajo prometne povezave z Raveno, Rimom in celo s Sicilijo, izven italskega prostora pa zlasti s Konstantinoplom. Gospodarska konjunktura, pravni red, kultura, po postopni prevladi katoliške pravovernosti nad shizmatiki (okrog leta 600) tudi versko življenje, vse to je krepilo občutek pripadnosti bizantinski državi. Še več kot dve stoletji kasneje ga dokumentirajo na Rižanskem zboru (804) izjave predstavnikov istrskih skupnosti proti postopkom frankovskega vojvode Janeza. Ti so se v svojem protestu sklicevali na ugodne razmere, ki so vladale v času, ko je bila dežela del »grškega« cesarstva.118 Institucija temeljnega pomena za obstoj bizantinske Italije je bila vojska. Po koncu gotske vojne je njena ureditev v grobih obrisih poznana iz ohranje­ nih pisem Pelagija I. (559), ki je na visoke oficirje na območju Venetije z Istro naslovil nekaj pisem. V vseh primerih gre za oficirje iz Narzesovega kroga, ki so se bojevali v gotski vojni. Zaradi langobardske invazije in okupacije večjega dela severne in srednje Italije seje vojaška ureditev precej spremenila. V zgodnji dobi cesarja Mavrikija (582-602) je bila izvedena reforma, s katero so postali vrhovni vojaški poveljniki in obenem najvišji civilni upravniki celotne bizan­ tinske Italije eksarhi s sedežem v Raveni. Po kratkotrajnem mandatu eksarha Decija, ki se omenja samo v enem pismu papeža Pelagija II. jeseni 584, so poveljevali vojaškim silam (in imeli obenem velika pooblastila v provincialni upravi) do okrog leta 600 trije eksarhi, vsak s približno pedetnim mandatom: Smaragd (584/85—589/90), nato Roman (do 595/97), ki mu je sledil Kalinik (do 602/3).119*Kot vrhovnim poveljnikom so jim bili podrejeni poveljniki vojaških enot v posameznih provincah z naslovom magister militum vacans, pri čemer je bil ta naslov pogosto združen z drugimi naslovi (najpogosteje dux ali comes).m Ta provincialna in regionalna poveljstva so bila zadolžena za obrambo posa­ meznih provinc. Čeprav so institucije civilne uprave (pretorijanska prefektura, provincialno namestništvo, finančne službe) še naprej obstajale, jih je vojska kot institucija povsem zasenčila. Na to kažejo pisma papeža Gregorja Velikega, ki se je pri reševanju zapletenih vprašanj v cerkvi (na primer boj proti shizmatikom) vedno znova obračal na vojaške funkcionarje, le redko pa na njihove kolege v 118 Prim. N ovak, LIstria, 2007,158-161. m PLRE III, 391 (Decius 2); 1164-1166 (Smaragdus 2); 1092-1093 (Romanus 7); 264-265 (Callinicus 10). O reformi vojaške organizacije v Italiji gl. J ones, Late Roman Empin, 1973, 312-313. :-'JEdinega vojaškega poveljnika z naslovom dux, ki bi ga lahko hipotetično povezali ne le z Istro, temveč s celotno severovzhodno Italijo, omenja Venantius Fortunatus, Carmina 1, 1, v. 21 (M G H A A 4 /1 , 8; Di Brazzano, 108: dux nitet hincarmis, praefectus legibus illinc [tukaj nastopa v sijaju svojega orožja vojaški poveljnik/rfr/*, tam civilni dostojanstvenik visokega ranga/ praefectus legibus]). Gl. komentar v izdaji Di Brazzano, 109, op.5: verz odraža delitev oblasti na vojaško in civilno v duhu Justinijanove Pragmatične sankcije (554); po tej ureditvi je imel vojaško oblast dux, najvišjo posvetno oblast (uprava, finance, sodstvo) pa praefecus praetorio. Kratko B ratož , Venancij Fortunat, 2001, 158.

475

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

civilni upravi. Med naslovniki enega njegovega pisma iz leta 599 nastopa ma­ gister militum Gulfaris, vojaški poveljnik v Istri, ki gaje papež pohvalil zaradi njegovega uspešnega prizadevanja za prestop shizmatikov v katoliško vero. Prvi poznani magister militum provincie Venetiarum Mavricij se omenja šele štiri desetletja kasneje na napisu iz Torcella v bližini Benetk.121 Z izjemo treh naštetih vojaških enot (numeri) na ozemlju bizantinske Venetije, ki se omenjajo na napisih iz Gradeža, druge vojaške enote niso poznane. Poleg orientalca Zimarka na gradeškem napisu, ki je predstavljen kotprimicerius numeri Tarbisiani, ni po imenu poznan noben drug oficir primerljivega ranga, za katerega je bila sicer običajna oznaka tribunus. Posamezni primeri dokazujejo, da vojaških sil niso uporabljali samo za obrambo, temveč tudi za reševanje notranjih sporov. Papež Gregorje poskušal prisiliti shizmatične škofe, da bi prišli na za­ govor v Rim tako, daje nanje poslal vojaške oddelke pod poveljstvom tribuna in gardnega oficirja, vendar pa je cesar po pritožbi prizadetih škofov njegovo namero preprečil.122 Verjetno je bila okvirno v tem času ustanovljena podobna vojaška enota vTrstu (numerus Tergestinus), ki se prvič omenja šele v Rižanskem placitu.123 Obrambna sposobnost teh in drugih, v ohranjenih virih neomenjenih vojaških enot, je bila na preizkušnji v vojaških spopadih. Ob langobardskem vdoru v Istro 587 je obramba očitno odpovedala, saj so Langobardi brez težav plenili in pustošili po deželi; ob prvem slovanskem vpadu proti Istri 599 je bila obramba uspešna, eksarh Kalinik je papežu Gregorju poročal o zmagah nad Slovani. Ker je papež v naslednjem letu poročal o slovanskem prodiranju prek Istre v Italijo, se zdi, da je bizantinska obramba po začetnih uspehih klonila in tudi v naslednjih letih ni bila kos nasprotniku. Zaradi svoje odmaknjene lege je bila Istra v pozni antiki srečna dežela: v 4. st. je niso prizadele državljanske vojne, prav tako so šli mimo nje barbarski vpadi ali premiki celih ljudstev v 5. st.; v 6. st. je imela tako v vzhodnogotski kot v bizantinski dobi do okrog leta 580 dokaj stabilne družbene razmere in uspešno gospodarstvo. Kasneje so se razmere zaradi stopnjevanja verskih napetosti med privrženci shizme Treh poglavij in katoliško stranjo zaostrile, zlasti okrog 590, poleg tega je Istro, bizantinsko obalno Venetijo (Gradež) in prestolnico Raveno 592 prizadela kuga.124 Globok padec, ki zaznamuje konec antične dobe v Istri, je sledil šele v prvem desetletju 7. st., zaznamujejo pa ga rušilni vdori Slovanov in Avarov ter plenilni pohodi Langobardov.

121 Gregorius Magnus, Registrum 9,161 (CCSL 140 A, 719-720; povzetek prinaša Kos, Gradivo1 ,1902.128). PLREIII, 563 (Gulfaris); 862 (Mauricius 9 na napisu iz Torcella izleta 639). 122 Mauricii epistula ad Gregoriumpapam 1 (A C O IV /2, 136: ... m ilita... cum uno tribuno et excubitore...). 123 Št ih , Istra, 2001, 8; K rahvvinkler, Zbor v Rižani, 2004, 39. 124 Paulus Diaconus, Hist. Lang. 4 ,4 .

Zbirka ZČ/ 46

5. Politična pripadnost in ureditev slovenskega prostora in sosedstva v zadnji tretjini 6. st. Za ozemlje današnje Slovenije (brez obalnega območja), ki se sicer ne pojavlja v nobenem zapisu, je upravičena domneva, da so Bizantinci po zmagi nad Goti in Franki vsaj v skromni meri obnovili civilno upravo, zaradi izpo­ stavljene strateške lege pa tudi vzdrževali ali celo okrepili vojaške postojanke. Ce sklepamo po Narzesovi okrepitvi severne meje na Tridentinskem, kjer je imenoval za poveljnika z naslovom magister militum Hemla Sinduala z močnimi herulskimi oddelki,125je veijetno prišlo tudi do okrepitve obrambe vzhodne meje Italije. Arheološke raziskave poznoantičnih utrjenih postojank in posamične novčne najdbe kažejo na verjetno bizantinsko navzočnost v naslednjih krajih: Veliki Korinj, Sv. Lambert (Pristava) nad Stično in Zidani Gaber (Mihovo) na Dolenjskem, Rifnik vzhodno od Celeje in verjetno tudi Tonovcov grad pri Kobaridu.126To ozemlje je gravitiralo proti bizantinskim središčem na severnojadranski obali, med katerimi so bila poleg Akvileje in Gradeža pomembna tudi mesta v Istri in Liburniji.127 Langobardski vdor in ustanovitev dukata s sedežem v Čedadu (.Forum Iulii), ki je postal glavna utrdba za zavarovanje vzhodne meje langobardskega kraljestva,128sta spremenila geopolitični položaj današnjega slovenskega prostora. Območje bizantinske Italije se je na območju Venetije prostorsko skrčilo na ozek obalni pas, pač pa so Bizantinci ohranili Istro. Ce upoštevamo kot podla­ go ureditev v dobi rimskega cesarstva, je meja te province potekala od zaledja obalnega pasu pri Stivanu prek kraške planote do zgornje Vipavske doline in Nanosa, nato pa prek Javornikov in Snežnika ter se je dotikala bizantinske Dalmacije (Liburnije) na območju Kastva in Učke v severozahodnem zaledju Kvarneija.129 Ker gre v primem severnega dela Istre večinoma za težko prehoden 125 P L R E III, 1154-1155 (Sindual); L ippold , Narses, 1970, 886-887. 126 C iglenečki , Castra, 2008,511 in 519; o elementih bizantinske oblasti prim. W olff, Frage, 2 000,29-31. Število bizantinskih novcev iz 6. st. presega 35 primerkov (Kos, Monetary circulation, 1986,225-226; Kos Numismatic Evidence, 2000,113-114). Med najdišči izstopajo: Veliki Korinj (FM RS1III, 131, 31; FMRS1 V, 104, 37]); Pristava nad Stično; Sv. Lambert (FMRS1 IV, 106, 152; FMRS1 V, 79, 60); Mihovo-Zidani gaber (FMRS1 V, 97, 19); Ptuj (FMRSl II, 434/25,1209); Celje (FRMS1II, 340/1,1544-1546); Šempeter v Savinjski dolini (FMRS1II, 361/1,21-22); Rifnik (FMRSl II, 367/1,76-77); Tonovcov grad (FMRSl V, 5,4, 2); Bled (Grad) (FMRSl IV, 51, 9); Tržič (FMRSl III, 72,1); Koper (FMRSl III, 36,19). 127 Š ašel , Opera, 1992, 818 je poudaril vojaški in upravni pomen prometnih povezav, ki so vodile iz obalnih naselij v celinsko zaledje (na primer cestna povezava Tarsatica-Emona ali vzhodneje od nje Burnum-Siscia). 128 V virih se omenjajo v različnih mejnih pokrajinah langobardske države obmejne utrdbe (clusae Latigobardorum). Gl. Šašel, Opera, 1992, 737, op. 40. '3* F erluga, Uberlegungen, 1987,165; F erluga, Istria, 1992,178, z naslednjim predlogom o poteku meje: Z?rsw/Raša-Učka-Kastav (airte/Zum^J-Snežnik-Javornik-Nanos-zgornja Vipavska dolina-Kras-Štivan pri Devinu. Podobno Št ih , O vzhodni meji, 1999, 109-110. Domnevni

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

hribovit in z gozdovi porasel svet, velja ugotovitev Jaroslava Sašla, da sta bila v tem času Italija in Balkanski polotok povezana prek ozemeljskega koridorja, ki je bil širok le okrog 30 km.130 V času spora zaradi Justinijanove obsodbe »Treh poglavij«, petega eku­ menskega koncila v Konstantinoplu in dogodkov, ki so ga spremljali, je cerkev na Zahodu (od dežel v širšem sosedstvu današnjega slovenskega ozemlja se posebej omenjajo Dalmacija in Ilirik na Balkanu ter Venetia,Liguria mAemilia v severni Italiji) zavračala Justinijanove posege in obsojala njegov pritisk na papeža Vigilija.131 Viri o dogajanjih v cerkvi v tem času zelo malo poročajo o siceršnjih političnih in družbenih razmerah v vzhodnem in severnem delu akvilejskega patriarhata (od 557 dalje). Vsekakor lahko iz prisotnosti ali odsotnosti škofov na sinodah sklepamo o političnih, varnostnih in družbenih razmerah. Sinode v Gradežu (med 577 in 580) sta se udeležila le po en škof iz najbolj ogroženih provinc Panonije in Recije, medtem ko je bila navzočnost škofov iz Sredozemskega Norika (trije) primerna, iz Istre (pet) pa tako rekoč popolna, prav tako je bil navzoč škof iz Emone. Krepitev bizantinske posvetne oblasti v Italiji z ustanovitvijo ravenskega eksarhata (584) ter grob poseg proti shizmatični akvilejski cerkvi v letu 588 sta ozadje sinode »desetih škofov« v Maranu (590), ki kaže nekoliko spremenjeno podobo: iz Panonije ni bil navzoč noben škof, iz Sredozemskega Norika le ena škofija (Celeja), medtem ko seje udeležba iz italskega vzhodnega dela patriarhata neznatno zmanjšala (iz Istre štirje škofje, prav tako je bil navzoč emonski škof). Dejstvo, da sta škofa iz Emone in Celeje sledila patriarhu in trem škofom iz Istre - slednji so bili prisiljeni k prestopu v katoliški tabor - bi kazalo na učinkovito delovanje bizantinske posvetne oblasti v tej dobi, ki je pripravila oba škofa k prestopu v katoliški tabor. Odsotnost škofij iz zahodnega dela Sredozemskega Norika pri teh dogodkih (Agunt, Teurnija) pušča povsem odprto vprašanje, ali in v kolikšni meri je bizantinska oblast na tem območju, ki jo je po vojaških zmagah nad Franki po letu 560 s svojimi po­ segi (iussiones) vsaj na cerkvenem področju obnovil Justinijan, sploh še obstajala. Trideset let kasneje shizmatični škofje z ozemlja pod oblastjo Langobardov (devet škofij v Venetiji in ena v Drugi Reciji) v prosilnein pismu cesarju Mavrikiju niso omenili tedaj skoraj v celoti izgubljenih delov noriških in panonskih provinc, ki so v času gradeške sinode spadali v okvir akvilcjske metropolitske cerkve. V pismu se na več mestih omenjajo barbarska ljudstva {gentes), ne da bi bila imenovana. Na podlagi tega pisma, ld se vsebinsko nanaša na zahodni del patriarhata, je cesar v pismu papežu Gregorju I. omenil samo Langobarde kot grožnjo za cerkev v Venetiji z ostankom Recije. Ker se podobno pismo škofov potek meje temelji na srednjeveških mejah tržaške škofije. Na mejnem odseku od Nanosa prek Vipavske doline do Krasa in Tržaškega zaliva je mejil Bizanc z ozemljem langobardske države. ,J0 Šašel, Opera, 1992, 821. n' S chwartz , Vigiliuibriefe, 1940,18-25.

Zbirka Z č / 46

z bizantinskega dela patriarhata ni ohranilo, prav tako ne patriarhovo pismo cesarju, ni mogoče oceniti, kakšna je bila podoba bizantinske oblasti na območju današnje Slovenije s sosedstvom na pragu zadnjega desetletja 6. st. Ob šibkih indicih za obstoj in delovanje cerkvene organizacije se ni ohranilo nobeno poročilo, ki bi dokazovalo obstoj in delovanje bizantinske državne uprave in vojske. Slednja se omenja šele v letu 599 in še to na posreden način, ko je papež Gregor I. v pismu ravenskemu eksarhu Kaliniku izrazil veselje ob zmagah nad Slovani, ki so jih izbojevali bizantinski oddelki najverjetneje v severni Istri.132 Na podlagi redkih omemb o verski opredelitvi škofov v vzhodnem delu patriarhata - škof Patricij iz Emone in Johannes iz Celeje sta v letu 590 podpi­ rala katoliško stran, prav tako leta 599 Johannes »iz Panonij« - bi mogli soditi, da so se begunci iz celinskega zaledja opredeljevali katoliško. Njihov prihod je stopnjeval verske spore in pripomogel k zmagi katoliške strani. Za premike prebivalstva iz ogroženega celinskega zaledja na obalo pod bizantinsko oblastjo obstaja več analognih primerov v sosedstvu (Dalmacija) in na bolj oddaljenih področjih bizantinskega sveta (obale Jonskega, Egejskega in Črnega morja).133 Skopa poročila za Istro dajejo šibko podlago za celo vrsto hipotetičnih domnev, ki jih ni mogoče dokazati.134 Za premike prebivalstva iz celinskega zaledja na istrsko obalo so potrditve v materialni kulturi za zdaj maloštevilne, vendar prepričljive. V primeru Kopra sovpada porast tamkajšnje poselitve z zatonom rimskih mest v celinskem zaledju.135 Na podlagi materialnih najdb je mogoče te spremembe le potrditi in okvirno datirati kot zgodovinski proces poznega 6. st., njihovo povezovanje z redkimi poznanimi dogodki pa ostaja hipotetično. Osrednje in vzhodno območje današnje Slovenije, ki so ga Avari in Slo­ vani dosegli šele po 590, je bilo formalno bizantinska posest, vendar brez jasno razpoznavne civilne in vojaške oblasti. Na njem so prebivali ostanki romanskega prebivalstva in posamezne skupine pripadnikov tistih germanskih skupin, ki se leta 568 niso pridružile Langobardom na pohodu v Italijo: poleg manjših skupin Langobardov verjetno Svebi, njim sorodni Alamani in nediferencirani

1,1 Gregorius Magnus, Registrum 9 , 155, 3 -6 (CCSL 140 A, 710). 113 O begunstvu in begunskih škofih na podonavsko-balkanskem območju v sklepnem delu 6. st. gl. B ratož , Izseljevanje, 2007, 272-276; B ratož, Ausioanderung, 2011, 608-611. !: 1Prim. K lebel , Fortleben, 1956,484-486; K lebel, Stadte, 1958, zlasti 46 (domnevna »presetitev« škofijskega sedeža iz Petovione v Pedeno, iz Emone v Novigrad in iz Celeje v Pi­ ran); B erg, Bischofe, 1985, 86-87 (škof Janez de Pannoniis naj bi bil identičen z istoimenskim škofom iz Celeje, tako tudi P ohl , Auiaren, 1988, 148). O srednjeveškem izročilu o čaščenju istih svetnikov (mučenca Maksim in Pelagij v Ljubljani in Novigradu, Maksimilijan iz Celeje v Celju in Piranu) gl. B ratož , Krščanstvo, 1986, 124-133; 167-189; B ratož, Cristianesimo, 1999

,

168

- 180; 220 - 252.

13S C unja , Koper, 1996, zlasti 130-132; C unja, Poselitvena dinamika, 2001, zlasti 298-301; zgoščeno C iglenečki, Investigations, 2000,129 in 138.0 družbenih in gospodarskih razmerah v poznem 6. st. gl. W olff , Vermutungen, 2000.

R a jko B ratož:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

barbarski drobci, ki se omenjajo v vzhodnogotski dobi.136 O d antičnih institucij je obstajala samo cerkvena organizacija, ki seje naslonila na akvilejski patriarhat s sedežem v Gradežu. V podobnem položaju je bilo zahodno in južno območje Sredozemskega Norika, ki je bilo po 568 ozemeljsko ločeno od bizantinske Italije.Tudi tukaj Bizanc ni zgradil svoje uprave in organiziral obrambe, medtem ko seje cerkvena organizacija naslonila na Akvilejo.137 Kratka, geografsko izrazita in težko prehodna meja med bizantinsko Ita­ lijo in panonskim prostorom v severovzhodnem zaledju Istre z enim ali največ dvema cestnima prehodoma je bila, podobno kot langobardska vzhodna meja, dokaj »prepustna«, kar kažejo dogodki v času shizme Treh poglavij. Prehodi različnih mejnih območij v več znanih primerih (predvsem prehodi škofov s spremstvom v času sinod) niso bili ovirani, vojaške zapore se omenjajo le izje­ moma, na primer na bizantinsko-frankovski meji v dolini Inna na Tirolskem okrog 565.138 Poteka meja ne sporoča noben vir, vendar se ga da v bistvenih potezah rekonstruirati ob upoštevanju geografskih danosti in mejne strategije v tisti dobi. Obramba meja namreč ni temeljila na varovanju utrjene mejne črte, kakršno je do začetka 5. st. predstavljal zaporni sistem Claustra Alpium Iuliarum, pač pa na prostorsko razpršenih postojankah znotraj tistih romanskih naselbin, ki so ležale na pomembnih strateških točkah, kot so bili prehodi rek ali kraji na stičišču gorskih dolin z ravninskim območjem. Tak primer je t. i. langobardski »limes« na severnem in vzhodnem obrobju furlanske ravnine.139Le deloma raziskana obrambna črta v severni Istri seje opirala na težko prehodne prelomnice v reliefni konfiguraciji med Tergestom in Tarsatiko,140 medtem ko za obstoj domnevne obrambne črte za obrambo jugozahodne Istre, zlasti Pole kot glavnega mesta Istre, ni dovolj dokazov. Po novejših raziskavah je verjetno, da so zgradili vojaške postojanke, ki so bile posejana po celotnem polotoku.141

136 Šašel, O p e ra , 1992, 757-760; 762-764. 137 G laser, U n te rg a n g , 2000, 208-212. 138 Venantius Fortunatus, V ita s. M a r t i n i 4,644 (M G1 1AA 4/1,368); ICahl , S tr e ifz u g e , 38-40. 339 Prim. B ierbrauer, F r ia u l, 2000, 304-314 (ra s tra in caU ella, ki jih navaja Paulus Diaconus, H is t. L a n g . 3, 37, so romanske naselbine, in ne langobardske vojaške postojanke v smislu »limesa« kot utrjene mejne črte); prim. tudi K rahwinki.er , F r ia u l, 1992, 40-42, op. 60. 140 F erluga, U b erleg u n g en , 1987, 167-168; F erluga, h t n a , 1992, 178 (mejno črto naj bi varoval n u m eru s T ergestin u s, čigar ustanovitev je Ferluga datiral v pozno 6 . st.); M argetič, I s tr ia , 2000, 83. Prim. D el C ont B ernard , C it ta , 2006,131-133; L evak, S lo v e n i, 2007,59 (oba z novejšo bibliografijo). 141 L evak, S lo v e n i, 2007, 57-59, s korekcijo teze starejših raziskovalcev (B. Marušič, A. Sonje in drugi) o limesu v južni Istri.

Zbirka Z č /46

6. Slovani in njihov prihod na območje severnega Jadrana in Vzhodnih Alp 6.1. Etnogeneza Slovanov in njene različne razlage O zgodnjih Slovanih ni na razpolago nobenega literarnega vira, ki bi opi­ soval prostor njihove zgodnje poselitve, življenjske navade,gospodarsko življenje, družbeno ureditev, religiozno življenje in kulturo, kot ga za zgodnje Germane prinaša Tacitova Germania, v posameznih segmentih pa cela vrsta drugih spisov, zato so njihovi začetki slabo poznani. Rekonstrukcija njihovega poselitvenega prostora kot tudi gospodarskega življenja in deloma tudi družbenega reda te­ meljijo na jezikovnih in zlasti arheoloških raziskavah. Ker slednje v zelo majhni meri prinašajo odgovore na temeljna vprašanja zgodovinskega razvoja, kot so oblika družbenega reda (elementi »plemenske države«), pravna ureditev, religija in kultura, je podoba zgodnjih Slovanov malo jasna, vsekakor manj jasna od Kel­ tov ali Germanov. Nekateri raziskovalci so celo izrazili dvom o tem, ali moremo govoriti v primeru Slovanov o enem praljudstvu (»starih Slovanih«), iz katerega so se na podlagi etnogenetskih procesov razvila kasnejša slovanska ljudstva, ki se omenjajo v večjem številu v virih od 8. st. dalje. Viri, ki prinašajo poročila o zgodnjih Slovanih od zgodnjega 6. do zgodnjega 7. st., se po kraju nastanka in jeziku delijo na grške (z nekaj orientalskimi) in latinske, ki so z izjemo Jordanesa zahodnega izvora. Med bizantinskimi avtorji izstopajo po pomenu za 6. st. Prokopij (s poročili v časovnem razponu od okrog 510 do 552), Ps. Cezarij (eno poročilo, po 530, morda šele 560), Agathias (za leto 556), Malalas (za leto 559), Menander Protektor (za čas okrog 578-581), Chronicon Monemvasiae (za čas po 582), Teofilakt Simokates (za razdobje 585-602), Ps. Mavrikijev Strategikon (okrog 600), Janez iz Antiohije (do 610), Velikonočna kronika (do 628), Teofan iz 9. st. (za obdobje 593-602) ter med hagiografskimi besedili »Čudeži sv. Demetrija« (za razdobje od 597-604).142 Med orientalskimi teksti sta pomembni sirska kronika Janeza iz Efeza s konca 6. st. (za leto 581) in etiopska kronika Janeza iz Nikiua (Nikiou severozahodno od današnjega Kaira) iz druge polovice 7. st., ki prinaša poročila za zgodnje 7. st. (po 610).143 Med latinskimi viri, ki so za zgodnje obdobje skromnejši, je za oznakami zgodnjih Slovanov pri Jordanesu (551) in kratkimi omembami pri drugih avtorjih (Martin iz Brage, Viktor iz Tunune, Janez iz Biklare, Gregor Veliki) pomemben zlasti Pavel Diakon s konca 8. st. (s poročili o Slovanih od 592 do 611 na podlagi kronike Sekunda izTridenta).144 142 Izbor izdaj virov: Kos, Gradivo 1 ,1902 (edicija in komentar); VIINJ 1 (srbski prevod in komentar); W eiss, Ethnikon Sklabenoi, 1988,1-78 (edicija grških virov do leta 604). 143 Kos, Gradivo I, 1902, 88 (nemški prevod sirskega besedila); Katičič, Litterarum studia, 2007, 165-166, op. 575 (angleški in hrvaški prevod etiopskega besedila). 144 Kos, Gradivo 1 ,1902 (edicija in komentar); Reisinger- Sowa, Sclavi, 1990,41 (pregled virov v kronološkem zaporedja) in 53-173 (edicija vseh latinskih virov o Slovanih do leta 900).

R a jko Bratož:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

T i viri, ki so dostopni v več komentiranih zbirkah, prinašajo tudi vsa poimenovanja: Sklabenot (redkeje Sklauenoi) in od Agatija dalje tudi Sklaboi v grških virih, Sclavi (redkeje Sclaveni oz. Sclavini) in Venethi (Wenedi, Winidi, Vinedi in podobno) v latinskih virih. V posameznih primerih nastopajo v virih za Slovane poimenovanja po drugih ljudstvih, ki so pred njimi prebivala na območju vzhodne Evrope (Alani, Geti, Goti, Huni, Sarmati in zlasti Vandali), kar v antični etnografiji ni redek pojav.145 Vsa ta poimenovanja so skupna, ne­ diferencirana; ob Slovanih nastopa samo njim sorodna in konkurenčna skupina Antov, s katero so se več kot eno desetletje (533-545) vojskovali za prevlado. Imena posameznih plemen oz. manjših skupin nastopijo šele v 8. st.Tudi imena voditeljev posameznih skupin se pojavijo dokaj pozno. Raziskovanje zgodnjih Slovanovje povezano s tremi temeljnimi vprašanji, o katerih med raziskovalci ni soglasja: (1) etnogeneza Slovanov: čas, prostor in oblike; (2) odnos med Slovani in Avari po nastanku avarskega kaganata s težiščem v srednjem Podonavju; (3) kako pojasniti izjemno hitro ekspanzijo Slovanov v 6. in v zgodnjem 7. st. ter razširjenje njihovega jezika v vzhodni Evropi. Medse­ bojna odvisnost teh vprašanj ob hkratnem različnem metodološkem pristopu pri obravnavi virov je vodila v nastanek več razlag, ki poskušajo dati odgovor na ta vprašanja. Kratko povzemamo nam poznane teze, ne da bi se spuščali v njihovo kritično ocenjevanje. Po tradicionalni razlagi, prevladujoči do zadnje četrtine 20. st., so Slovani, ki nastopajo v virih iz 6. st., izšli iz ljudstva, ki se je izoblikovalo severno in vzhodno od Karpatov na ozemlju današnje Poljske, Bele Rusije, Ukrajine in Moldavije. Pred začetkom 6. st. je to ljudstvo poseljevalo precej veliko ozemlje (po oceni različnih raziskovalcev od okrog 200 tisoč do okrog 600 tisoč km2) in je, tudi prek asimilacije drugih skupin, postalo zelo številčno, zaradi česar je v 6. st. stopilo na pot ekspanzije.146 Njegovi predhodniki naj bi bili Venethi, ki jih omenjata Tacit in Ptolemaj. S tem imenom nastopajo pri Jordanesu, ki poudarja njihovo številčnost in navaja, da se v njegovem času (551), v času vdorov čez spodnjo Donavo na bizantinsko ozemlje, kljub enotnemu izvoru pojavljajo pod tremi imeni, kot Venethi, Antes in Sclaveni. Avtorjev opis območja naselitve teh treh skupin je bil deležen različnih razlag, ki se zlasti razhajajo pri določitvi prostora južne skupine (Sclaveni).147 Izredno hitra ekspanzija Slovanov 145 R eisinger - Sowa, S c la v i, 1990, 34-36; K rahvvinkikr,

S la v e n - E th n o n y m e ,

2000,

408-413. n eza ,

146 G odeowski, S la w e n s itz e , 1983,257-284 (z diskusijo 285-303); P leterski, E tn o g e ­ 1990; Kaczanovvski - Parczewski, A rch eo lo g ia , 2005, 13-83, U dolph , S lavoen , 2005

(z večpodgesli, v katerih je izražen dvom v možnost določitve izvornega slovanskega teritorija). 147 lordanes, G etica 34—35; 119 (M HG AA 5/1, 62-63; 88-89). Opis ozemlja Sklavenov 34): S c la v e n i a c iv ita te N o v ie tu n e n s e e t laco q u i a p p e lla tu r M u r s ia n o m q u e a d D a n a s tr u m e t in boream V nela ten u s co m m o ra n tu r [Sklaveni prebivajo od mesta Novietun in Mursijanskega jezera vse do Dnjestra in proti severu vse do Vislej. Medtem ko je identifikacija zadnjih dveh (G e tič a

Zbirka ZČ/46

naj bi temeljila na izoblikovani identiteti ljudstva, njegovi številčni moči in učinkovitosti v vojnah proti Bizancu, ki seje še povečala v času zavezništva z Avari, v katerem so nastopali v podrejeni vlogi. Obseg prvotnega naselitvenega območja in kasnejše faze njegovega širjenja dokaj zanesljivo potrjujejo rezultati arheoloških raziskav.148 Na podlagi uporabe vzhodnih virov (turških, iranskih, arabskih) in ob upoštevanju rezultatov raziskav vzhodnoevropskega in srednjeazijskega prostora je v raziskovanje zgodnjih Slovanov vnesel več novih elementov Omeljan Pritsak v študiji iz leta 1983. Kratko predstavitev treh etničnih skupin pri Jordanesu je ocenil kot nezanesljivo kompilacijo različnih virov.149 Po njegovem mnenju se nobeno od teh imen ne nanaša na etnično skupino, pač pa na vojaško ureditev, po kateri naj bi te skupine nastopale v vlogi vojaških kolonistov za varovanje meja. V taki funkciji naj bi nastopali Venethi v poznem 4. st. pri Gotih (v času njihovega prebivanja na ozemlju današnje Ukrajine) in v zgodnjem 7. st. pri Frankih (vzdolž vzhodne meje na območju Frankovske in Turingije). Antes, po Jordanesu najmočnejša skupina, naj bi bili identični z Alani. Njihovo ime naj bi se nanašalo na elitno obmejno konjeniško vojsko najprej v službi Bizanca, nato pa Avarov; ko so se slednjim 602 uprli, so doživeli tako hud poraz, da se kasneje ne omenjajo več.1S0 Sclaveni naj bi v funkciji obmejne vojske nastopili najprej v plemenski organizaciji Bolgarov, s katerimi so vpadali čez Donavo na bizantinski teritorij (Trakija, Mezija, Panonija). Ps. Mavrikijev Strategikon izpo­ stavlja kot njihove vojaške odlike bojevanje na vodi in gverilo. Območja njihove poselitve, t. i. Sklavinta, kakršna se omenjajo od Peloponeza do Rusije, naj bi označevala utrjene naselbine obmejnih enot, in ne plemenskih teritorijev.151Da ime Sclaveni nima etnične vsebine, temveč naj bi se nanašalo na neko družbeno skupino z jasno profilirano funkcijo, naj bi kazala po Pritsaku etimologija ime­ na: hunsko-turški izraz saqla (nadzorovati, varovati) in temu podobni kasnejši izrazi (arabski Saqlab in protobolgarski v pluralni obliki sqlaw-in) je označeval po enem pomenu obmejne poklicne vojake, ki varujejo (nadzorujejo) mejo, v rek nesporna, so bili za prvi dve imeni izraženi zelo različni predlogi: c iv ita s N o vietu n en sis kot (1) N o v io d u n u m (Isaccea v Romuniji na začetku donavske delte); (2) N o v a e (kastel, dan. Golubac v severovzhodni Srbiji na južnem bregu Donave) in celo (3) N e v io d u n u m (Drnovo pri Krškem; to možnost je izrazil P eri, Ingresso , 2005, 39). L acu s (nato tudi stagnus) M u rsia n u s naj bi bilo: (1) močvirje v donavski delti, nedaleč od Novioduna; (2) močvirje v bližini Murse (Osijek v Slavoniji); (3) Nežidersko jezero na Gradiščanskem (tako P ritsak, S lavs, 1983,376); (4) Blatno jezero (kot možnost je to izrazil P eri, Ingreso, 2005,39). K nejasnemu opisu pri Jordanesu prim. Kos, G r a d iv o 1 , 1902, 52 (str. 49 op. 1); Schramm, D a tu m , 184-196; M argetič, E tn o g en eza , 2005, 115-117. 1'"G odlovvski, S la iu e n s itz e , 1983 (karta 1 in 2 v prilogi); Parcze\v$ki, S la v c e n -S itz e , 2005. 144 P ritsak , S la v s , 1983, 365-383. m P ritsak , S la v s , 1983,386-388; 394-399. 151 P ritsak , S la v s , 1 9 8 3 , 399-416.

483

R a jko B ra to ž:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

drugem pomenu pa izurjene sužnje (v vlogi poklicnih vojakov, kot so bili poznani pri Turkih in Arabcih) oziroma v sekundarni uporabi sužnje v splošnem pome­ nu. Prek arabske trgovine s sužnji v vzhodnoevropskem prostoru v zgodnjem srednjem veku naj bi ta oznaka družbene skupine postala izhodišče za oznako sužnjev v zahodnoevropskih jezikih.152Trditev, da v primeru Slovanov ne gre za etnično oznako, temveč za družbene skupine z jasno hierarhijo (Anti kot »elitne enote«, Vinidi kot »voditelji«, Sklaveni kot množica z najnižjim družbenim položajem) ni prepričljiva. Po razlagi, ki jo je v monografiji o Avarih iz leta 1988 predložil VValter Pohl, temeljni razlog za slovansko širjenje ni bila njihova dejanska številčnost in vojaška moč. Ozemeljsko širjenje so jim v bistveni meri omogočili njim nadrejeni Avari (in v manjšem obsegu Bolgari). Slovansko širjenje je posledica družbene ureditve in načina življenja, ki je vodil v manjše družbene razlike, omogočal integracijo tujcev (na primer vojnih ujetnikov) in je v celoti zagotavljal večjo svobodo, kot so jo imele nižje plasti prebivalstva v bizantinskem cesarstvu ali v germanskih nasledstvenih državah.1S3 Ker so pripadniki drugih skupin sprejemali ta družbeni model, naj bi postala slovanska družba že zgodaj etnično mešana, pri čemer bi postopoma (najpozneje do 8. st.) prevladal slovanski jezik. Slovanska ekspanzija je torej temeljila na avarski vojaški moči in na slovanski družbeni ureditvi, ki je bila v tistem času posebej privlačna. Avtorjeva razlaga v tem okviru v veliki meri zadene bistvo slovanskega uspeha. Radikalen odmik od tradicionalne razlage predstavlja teza, ki jo je leta 2001 predložil Florin Curta.154 Na podlagi predpostavke, ki jo je utemeljil Pritsak, je postavil hipotezo, da ime »Slovani« nima etnične vsebine, temveč označuje določeno organizacijsko obliko, ki je bila značilna za nomade na ozemlju ob bizantinski meji ob spodnji Donavi, in da so Slovani pravzaprav »iznajdba« bizantinskih zgodovinarjev 6. st. Po tej razlagi naj bi nenehno vojno stanje na tem območju omogočalo nastanek skupin brez skupnega etničnega jedra, ki so jih bizantinski pisci označevali z imenom »Slovanov« {Sklabenoi ali Sklauenoi). Po avtorjevem mnenju se začne zgodovina Slovanov v 6. st., točneje vjustinijanovi dobi, ko je Bizanc na ozemlju severno od spodnje Donave rekrutiral vojake za vojno v Italiji. Kar je za starejša obdobja o njih zapisal Jordanes, naj bi bilo napačno povzemanje nezanesljivih virov.155 Vse do zgodnjega 7. st. naj bi Slovani prebivali samo severno od Donave, saj je bil poglavitni namen njihovih pohodov čez Donavo plenjenje. Za plenilne pohode so izrabili čas, ko je bila bizantinska vojska zapletena v velike vojne drugod (Italija, Perzija), ko je imelo cesarstvo 152 P ritsak , Slavi, 1983, 412-414; 418-424. 153 P ohl , /Ivsareti, 1988,94-98; 125-127; P ohl ,Awaren, 2000, 341-351; P ohl ,Avars, 2003, 582-584. 154 C urta, Slavs, 2001; zgoščeno C urta, Soutkeastern Europe, 2006, 59-61. 155 C urta, Slavs, 2001, 39-43; 336.

Zbirka ZČ/ 46

notranjepolitične probleme ali težave z zavezniki. Zaradi pogostih vpadov različnih barbarskih skupin čez Donavo (Bolgari, Gepidi, An ti, Sklaveni, Huni) je Justinijan začel velikopotezno gradnjo in obnovo utrdb ob donavski meji in v njenem zaledju (po Prokopiju več kot 600). Ko je bil ta obrambni sistem po dveh desetletjih (okvirno 535—555) zaključen, je bilo samostojnih slovanskih vpadov za četrt stoletja konec (552-577).156 Sistem utrdb so odtlej prešli Slovani le kot spremljevalci drugih vojaško močnejših skupin (558/9 Kutrigurov in kasneje Avarov). Njihova identiteta naj bi se izoblikovala »v senci Justinijanovih utrdb, in ne v Pripjatskih močvirjih«.157 Sele po zatonu tega obrambnega sistema (iz gospodarskih razlogov, in ne zaradi vojaških porazov), ki ga avtor datira v zgodnja leta Heraklejeve vlade (po 610), naj bi se začelo preseljevanje Slovanov na Balkan.1S8 Barbarska skupina z imenom Sklabenoi(Sklauenoi, od Menandra dalje prvič Sklaboi) naj bi bila »iznajdba« Bizantincev oziroma zgodnjih bizan­ tinskih piscev.159 S tem kolektivnim imenom naj bi označevali vse tiste skupine, ki niso spadale k etnično izoblikovanim skupinam, kot so bili Anti, Huni, Avari in Bolgari. Etnografski opisi Slovanov pri bizantinskih piscih (Prokopij, Ps. Cezarij in Ps. Mavrikijev Strategikon) se namreč ne nanašajo na jezikovno ali kulturno identiteto, temveč na njihovo vojaško moč, način bojevanja in s tem dejansko politično moč, tako da ne dokazujejo slovanske identitete.160Ni znano, kako so se Slovani sami označevali, saj so jim ime dali drugi. Uporaba slovanskega jezika, ki je obstajal kot linguafranca v avarskem kaganatu in prek njegovih meja ter kasneje v Bolgariji, se ne ujema s slovansko skupnostjo v 6. in 7. st., kjer je bilo v uporabi več jezikov. Slovansko samozavedanje z uporabo slovanskega imena dokazuje šele Nestorjeva kronika iz 12. st.161 Hipoteza je v popolnem nasprotju s tradicionalno razlago, po kateri naj bi se Slovani oblikovali na podlagi daljšega procesa, ki naj bi bil zaključen v glavnem do začetka 6. st. Ta razlaga po našem mnenju nima trdne osnove, saj se sporadično omenjajo Slovani, skupaj z drugimi gentes,žt pred začetkom vdorov na bizantinsko ozemlje. Okrog leta 510 (ali 512) se omenjajo na ozemlju današnje Poljske.162 O Slovanih poročajo latinski viri iz 6. in začetka 7. st.: Martin iz Brage (okrog 558) omenja Slovane v skupini 15 barbarskih ljudstev (inmanes variaegue 156 C urta, S la v s , 157 C urta, S la v s , 1,8 C urta, S la v s , C urta, S la v s ,

2001, 87-89; 150-189.

2001, 350; C urta, Southeastern

E u rope,

2006, 61.

2001,106-107; 169-181; 338-340.

2001, 344; C urta, Southeastern E u rope, 2006, 59. 'i0 Prokopios, B ellurn G oth icu m 3 (7), 14,21-36; Ps. Caesarius, D ia lo g i 2,110; Mauritius, S tr a te g ik o n 11, 4. Prim. C urta, S la v s, 2001, 347-349. 1M C urta , S la v s , 2001, 344-350. Prim. bolj prepričljivo Schramm , D a m m , 1997, 208-209, z mnenjem, daje opismenjenje slovanskega jezika v času delovanja solunskih bratov sredi 9. st. začetek skupnega slovanskega imena. M Prokopios, B e llu m G o th icu m 2 (6), 15,1-2 (z omembo sklavenskih ljudstev - /4 S k la ben on čth n e).

485

R a jko B ratož:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

gentes) v Panoniji okrog leta 540;163164dve omembi srečamo pri Gregorju Velikem (Sclaui in Sclauorum gens, ki ogroža severovzhodno Italijo in Dalmacijo v letih 599—600).164 V vseh zapisih se pojavljajo oznake, ki so običajne v tem času za poimenovanje ljudstev (gens), saj papež na tak način označuje tudi Langobarde, Angle, Gote in Franke.165 Ps. Mavrikijev Strategikon (okrog 600) obravnava način bojevanja pri Slovanih in Antih vzporedno s prikazom bojevanja drugih ljudstev, s katerimi so se vojskovali Bizantinci: s Perzijci, z Avari in Turki ter s Franki in Langobardi. Mesto samo govori za to, da gre za etnično skupino, in ne posebne oddelke bizantinske armade, saj v vseh primerih nastopajo etnična imena. Vsi ključni avtorji, ki poročajo o Slovanih, grški, latinski in vzhodni, uporabljajo ob omembah Slovanov množinsko obliko imena (v pesmi Martina iz Brage edninsko kotparspro toto), priložnostno pa tudi pojasnjevalno odno­ snico »ljudstvo« (etinos,gens) in ob njem množinsko obliko v genetivu. Na enak način se označujejo druga ljudstva, kot na primer Avari, Turki, Huni, Goti, Gepidi, Longobardi itd. Tudi sam kontekst sporočil ne daje nobene opore za domnevo, da gre v primeru omemb Slovanov za drugačno, »posebno« oznako, pri kateri bi izraz zajemal več plemenskih skupin s šibko razpoznavnostjo, ki se niso uvrščale med poznana ljudstva, kot so bili Huni, Anti, Turki in Avari. Prav tako zapisi v virih ne kažejo na to, da bi ime označevalo posebne vojaške enote, kot je domneval Omeljan Pritsak. Čeprav etimologija imena “Sklav(en) i” ni jasna in četudi ni znano, kako so se nosilci tega imena v 6. st. označevali med seboj,166je hipoteza, da je »sklavensko ljudstvo« »iznajdba (zgodnjih) bi­ zantinskih piscev«, nedokazljiva in po našem prepričanju napačna. Najstarejša avtorja, ki izrecno omenjata in opisujeta Slovane, Prokopij (vedno z obliko Sklabenot) in Jordanes (trikrat Sclaveni in enkrat Sclavini), se med seboj nista poznala. Svoji deli (Prokopij prvih sedem knjig zgodovine vojn, Jordanes spis

163 Versus M a r t i n i

D u m ie n s is ep isco p i in b a silic a ,

v. 13 (M G H A A 6/2, 195). Pesem s katalogom ljudstev je sestavil Martin okrog 558 v Dumiju. Zapis imena v obliki S c la v u s je istodoben s prvima zapisoma v tej obliki na vzhodu (Agathias in Malalas). Nobenega dokaza ni za to, da bi bil Martinov vir konstantinopelskega izvora, pač pa je dosti verjetneje, da je Martin prilagodil katalog dejanskim etničnim razmeram v panonskem prostoru pred sredo 6. st. (prim. drugače C urta, S la v s , 2001, 46). 164 Gregorius Magnus, R egistrirn i 5,155,2 {de Sclauis ); 10,15,5 [d e S c la u o ru m g e n te ) (CCSL 140 A, 710 in 842). Prva omemba temelji na informaciji, ki jo je dobil papež od ravenskega eksarha Kalinika, druga na informaciji duhovnika Veterana {p*e.sb y te r V eteran u s ) iz Salone, ki je papeža obiskal v Rimu. Papež ne omenja drugih barbarskih ljudstev, ki so tedaj ogrožala Podonavje in Balkan (npr. Avarov). 165 Gregorius Magnus, R e g h tr u m 5, 6,23; 6, 51, 8; 9,229,6; 13, 5, 8 (CCSL 140-140A, 272; 424; 805; 997). Tudi v pismu zahodnih škofov bizantinskemu cesarju izleta 680 se omenjajo Slovani v seznamu barbarskih ljudstev na Zahodu (v zaporedju: Langobardi, Slovani, Franki, »Galci«, Goti in Britanci; ACO, ser. II, vol. II/l, 132, v. 27; 133, v. 24), med katerimi so bili tedaj (pravoverni) škofje. Iz konteksta je jasno razvidno, da gre za etnična imena. 166 Prim. Schramm , D a m m , 1997,184-209.

Zbirka ZC/ 46

Getica) sta objavila tako rekoč istočasno, v letu 551.167Nemogoče je, da bi oba pisca v istem času in neodvisno med seboj 'iznašla' povsem identično ime (zlasti če upoštevamo tedanjo izgovarjavo). Istočasna uporaba istega imena pri dveh različnih piscih izpodbija hipotezo o 'iznajdbi', pač pa kaže na obstoj imena, ki se ga niso izmislili literati. Prav tako se na podlagi zapisov v virih ne da dokazati, da ime ne označuje ljudstva {ethne,gens), temveč da nastopa kot krovna oznaka različnih, v virih nedefiniranih skupin, ki niso spadale niti k Antom, niti k Hu­ nom ali Avarom.168 Kot nam kaže primer Skamarov (Scamarae) v Podonavju v razponu od 5. do 8. st., so priložnostne skupine brez določljivega jedra v procesu etnogeneze ostale na pol poti in polagoma propadle.169 Novo razlago, ki povezuje elemente tradicionalne razlage s tezo o atraktivno­ sti slovanskega družbenega modela, obenem pa prinaša vrsto novih pogledov, je v letu 2005 (in 2007) podal Lujo Margetič. Izhajajoč iz Jordanesa, ki vzporeja Venete iz časa vojne proti gotskemu kralju Hermanariku (okrog 375) in Ante iz časa vojne proti Vinitariju (okrog 400) z Venethi,Antes, Sclaveni svojega časa (551), je datiral oblikovanje Slovanov kot ljudstva v čas hunske dominacije v vzhodni Evropi in Podonavju (okvirno 375-455).170Huni naj bi izmed premaganih ljudstev izbrali Slovane za skupino, kije nadzorovala (hunsko-turški izraz sagla) druga podrejena ljudstva in je bila potemtakem v hierarhiji ljudstev med Huni in premaganimi (predvsem vzhodnimi germanskimi) skupinami. Privilegirani položaj Slovanov naj bi postal izhodišče za asimiliranje pripadnikov drugih podrejenih ljudstev. V vlogi »nadzornikov« naj bi nastopali na velikem ozemlju, ki so ga Huni obvladovali, in s tem povzročili poslovanjenje tega ozemlja. Od Hunov naj ne bi sprejeli le surovega, trdega načina vojskovanja (ki so ga izvajali na pohodih na bizantinsko ozemlje), temveč tudi svoje etnično ime {sagla, kot nadzorniki pokorjenih ljudstev, in ne kot obmejna vojska) ter izraze, ki so v zvezi z državo in njenim delovanjem (zakon, vojvoda).171 Po Margetičevi tezi je bilo za ekspanzijo Slovanov odločilno hunsko obdobje (pozno 4. in prva polovica 5. st.), in ne avarsko obdobje okrogli dve stoletji kasneje, kot je večinsko mnenje v znanosti. Njegova razlaga - podobno kot Pritsakova - poudarja izreden po­ men vzhodnega nomadskega sveta na oblikovanje Slovanov, vendar je tokrat v ospredju hunski vpliv. Kot šibko točko te razlage bi mogli navesti dejstvo, da v Atilovem času nastopajo med predstavniki premaganih ljudstev kot pomočniki hunskega kralja germanski knezi (Gepid Ardarik, Skir Edeka, Goti Valamer, Vidimer in Teodemer),172 ne omenja pa se noben Venet, Ant ali celo Sklaven. v*7 PLRE III, 713-714 (Iordanes 1); 1060-1066, zlasti 1063 (Procopius 2).

16S C urta, S la v s , 2001, 347; C urta, Southeastern E u rope, 2006, 59. ;49 C astritius , E th n ogen etiscbe Vorgange , 2000, 337-339. 170 M argetič , E tn o g e n e z a , 2005 = M argetič, O etn o g e n e zi, 2007, 319-368. 171 M argetič , E tn o g e n e z a , 2005, 130-137, zlasti 134 (prim. Constantinus Porphvrogenitus, D e a d m in is tr a n d o im p e rio 38, 5; 38, 52 (Moravcsik, 170 in 172). m PLRE II, 138 (Ardaricus); 385-386 (Edeco); 1069-1070 (Theodemer); 1135—1136 (Valamer); 1164 (Videmer 1).

487

R a jko B ratož:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Nam poznani in v razpoložljivi literaturi dostopni novejši poskusi, ki jih navajamo, pomenijo pomemben korak naprej v raziskavah zgodnje zgodovine Slovanov. Ne glede na to, ali jih sprejemamo ali zavračamo, velja poudariti, da so njihovi avtorji globinsko osvetlili literarne, jezikovne in materialne vire in odprli številna nova vprašanja.

6.2. Družbena ureditev in širjenje Slovanov v podonavsko-balkanskem prostoru Najstarejši zapisi o Slovanih iz druge polovice 6. in začetka 7. st. prinašajo vsaj v grobih obrisih podobo slovanske družbene ureditve. Slovani v zgodnji dobi so živeli v plemenski »demokraciji«, kar pomeni, da niso razvili oblik monarhične ureditve. Viri poročajo, da so živeli brez voditeljev (archontes) oziroma da so take voditelje pobih, če so se pojavih. Drugi viri poročajo o tem, da so imeli naenkrat več voditeljev (begemones, tudi reges), ki so nastopali kot tekmeci, tako da med njimi ni bilo mogoče sodelovanje.173Prvi po imenu poznani voditelji se omenjajo šele v poznem 6. st.174 Prvi poznani slovanski »vladarji« so bih germanskega porekla, kot na primer sredi 6. st. Langobard Ildigis ah v drugi četrtini 7. st. Frank Samo.17SRazvoj slovanske družbe očitno ni potekal po vzorcu oblikovanja plemenskih skupin z notranjo družbeno in pravno strukturiranostjo kot pri Germanih, pri katerih se že zgodaj omenjajo individualne plemenske skupine (Kimbri in Tevtoni v poznem 2. st. pr. Kr.) oziroma njihovi voditelji (»kralji«, kot na primer Ariovist pri Svebih v Cezarjevi dobi). Podoba Slovanov v bizantinskih in bolj redkih zahodnih virih iz poznega 6. in zgodnjega 7. st. je neenotna. Nekateri omenjajo celo vrsto tipično »bar­ barskih« značilnosti, kot so izredna bojevitost in zagrizenost pri vojskovanju,

173 Prokopios, B ellu m G o th icu m 3 (7), 14, 22 {d e m o k ra tta kot oblika slovanske družbene ureditve); Ps. Caesarius, D i a l o g i 2 , 110 (PG 38,985: pobijanje voditeljev); Menander Protector, Frg. 21,39 [hegem dnes kot slovanski voditelji] (Blocklcy, 194); Mauricius, S tr a te g ik o n 11, 4, 51 (an arch a de k a l m issdllela o n ta , Slovani živijo brez vlade in v medsebojnem sovraštvu; Denis - Gamillscheg, 374); 64-68 in 128 (Slovani ne morejo priti do skupnega dogovora; imajo »številne kralje« [ p o lh i reges], ki pa med seboj ne sodelujejo, temveč medsebojno tekmujejo; Denis - Gamillscheg, 376 in 380); Constantinus Porphyrogenitus, D e a d m in is tr a n d o im p e rio 29,66-67 (slovanska plemena v Dalmaciji nimajo vladarjev [arch on tas . . . m e čchein] (Moravcsik, 124). Prim. H ardt, A sp e k te , 2002, 249-251 (z bibliografijo starejših študij). 174D a u re n tio s ali D a u r ita s (pred 578; Menander Protector, Frg. 21,36-38, Blockley, 194); A rd d g a sto s (med 585 in 593; Theophylaktos Simokates 1, 7, 5; 6, 7,1; 6, 9,1; de Boor, 53; 232; 236); M u sč k io s (593; Theophylaktos Simokates 6, 9,1-6; de Boor, 236-237); P e ira g d sto s (594; Theophylaktos Simokates 7, 4, 13). Prim. PLRE III, 106 (Ardagast); 390 (Daurentius); 906 (Musocius); 988 (Peiragastus). 175 Prokopios, B ellu m G oth icu m 3 (7), 35; 4 (8), 27; PLRE III, 616-617 (Ildigisal; G rafe­ nauer, N e k a j v p ra š a n j, 1950,39-40); Fredegar, C h ron ica 4,48; 4,68; 4,75 (Krusch - Kusternig, 206-210; 234-238; 246). Prim. H ardt, A sp e k te , 2002, 252-254.

Zbirka ZČ/ 46

nepopisna krvoločnost do nasprotnikov (tudi do civilnega prebivalstva),176 primitivne navade,177 telesna moč,178vzdržljivost in prenašanje bolečine.179 Po drugi strani pripisujejo posamezni avtorji Slovanom dobre značajske poteze in gostoljubnost.180 Vojaški pisec s konca 6. st. omenja izjemno, tako rekoč nadčloveško moč slovanskih žena, med katerimi so ševilne ob smrti svojih mož naredile samomor, da jim ne bi bilo treba živeti v vdovstvu.181 Viri omenjajo tudi demokratično ureditev in veliko odprtost slovanske družbe; ker v pogojih primitivnega gospodarstva niso potrebovali suženjskega dela, so Slovani vojne ujetnike izpuščali proti odkupnini ali pa jih čez čas integrirali kot enakopravne pripadnike družbe.182 Naj navedemo tematiko zapisov v virih, ki se nanašajo na življenje Slo­ vanov, ne da bi jih komentirali.183Več virov omenja njihovo številčnost in velik teritorij.184 Pisci omenjajo, da so prebivali v gozdovih, ob rekah, jezerih in močvirjih, v težko dostopnih in samotnih krajih; svoja prebivališča, skromne kolibe, so večkrat zamenjali.185 Njihovi opisi slovanskega religioznega življenja so kratki in nenatančni, prav tako omembe običajev, ki se nanj navezujejo (na primer pogrebni obredi).186 Več pozornosti so bili deležni tisti vidiki življenja Slovanov, ki so bili za bizantinske sodobnike bolj pomembni. V življenjskih pogojih, ki jih je narekovala selitev, je bila glavna in pri piscih posebej opažena dejavnost rop, druga področja gospodarskega življenja (poljedelstvo, živinoreja) 176 Prokopios, B e llu m G oth icu m 3 (7), 38,18-22; 4 (8), 25,1-4. G antar, Procopius , 1998, 63-65. 177 Prokopios, B e llu m G o th icu m 3 (7), 14, 28; o ubijanju (nezaželenih) otrok poroča Ps. Caesarius, D ia lo g i II, 110 (PG 38, 985; pokončevanje novorojenih deklic omenjajo tudi srednjeveški teksti; gl. VIINJ 1, 4, op. 9-10); isti avtor prinaša nejasno in vsebinsko sporno poročilo, ki bi moglo pomeniti reminiscenco na nekdaj obstoječi kanibalizem pri Slovanih). 178 Prokopios, B e llu m G oth icu m 2 (6), 26,20-24; 3 (7), 14,27; Theophylaktos Simokates 6, 2, 16. G antar , P rocopiu s, 1998, 65-66. 179 Mauricius, S tra te g ik o n 11, 4, 5-7; Theophylaktos Simokates 5, 8,14 (zajeti Slovani, ki so vedeli, da jih čaka smrt, so prenašali udarce, »kot da bi bolečine ob bičanju ne občutili na lastnem telesu«). 180 Prokopios, B ellu m G oth icu m 3(7), 14,12; 3(7), 14,28; Theophylaktos Simokates 6,2, 10-16. O slovanski gostoljubnosti gl. Mauricius, S trategikon 11, 4, 8-12. 181 Mauricius, S tra te g ik o n 11, 4,18-22. 182 Mauricius, S tra te g ik o n 11, 4,12-16. G antar, Procopius, 1998, 60-61. 183 G rafenauer, N e k a j v p ra š a n j, 1950, 97-104 (prevod odlomka o Slovanih iz Prokopija in iz Ps. Mavrikijevega Strategikona z razlago); VIINJ 1 (prevodi in obsežni komentarji); G antar , P ro k o p ij, 1961,129; 159; 192-193; 216; 230-233; 236-240 (prevod ključnih mest iz Prokopija); 353-356. 194 Iordanes, G etica 34 (p e r in m en sa sp a tia V enetharum n a tio popu losa consedit)-, 119 {n u m e r o si/a te p o lle n te s); Prokopios, B ellu m G othicum 3 (7), 14, 30; Mauricius, S trategikon 11,4,5. 195 Iordanes, G etica 34 (S c la v e n i . . . h i p a lu d e s silva sq u e p r o c iv ita tib u s h aben t)\ Prokopios, B e llu m G o th ic u m 3 (7), 14; Mauricius, S tra teg ik o n 11, 4, 23-25 in 165-166; Theophvlaktos Simokates 6, 8, 9-11. 186 Prokopios, B e llu m G o th icu m 3 (7), 14, 23-24; Theophylaktos Simokates 6 , 9, 2.

G antar , P ro co p iu s, 1998, 62-63.

R a jko B ratož:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

se redko omenjajo.187 Plenilni in roparski pohodi so zahtevali nenehno vojsko­ vanje. Razmeroma slabo oborožitev in pomanjkanje taktičnega znanja188 so nadomestili s posebnimi veščinami. Če sodimo po dolgem zapisu o Slovanih in A ntih v Strategikonu, so bili zelo izkušeni v gverilskem bojevanju v težkih pogojih (težko dostopni kraji, prehodi rek, napadi iz zasede), zlasti pa so izstopali v veščini bojevanja na vodi.189 Bizantinski in zahodni viri slikajo slovansko večstransko podrejenost vojaško bolj učinkovitim in organizacijsko bolj monolitnim nomadskim sosedom Avarom. Slovani so bili v meddržavni politiki neopazni ali le malo opazni. Bili so odsotni v diplomaciji, saj so se Bizantinci vedno pogajali z Avari, nikdar pa s Slovani. Vzrok za to ni bila le njihova odvisnost od Avarov, temveč tudi odsot­ nost centralne oblasti, zaradi česar diplomatski odnosi z Bizancem pravzaprav niso bili možni. Kot vzrok za nezanesljivost Slovanov pri dogovorih omenja Strategikon njihovo nezmožnost, da bi prišli do enotnega sklepa, saj so bili med seboj vedno sprti.190 Vodilna vloga nomadskih Avarov v odnosu do Slovanov v poznem 6. in zgodnjem 7. st. spominja na podobno razmerje med Huni in njim podrejenimi pretežno germanskimi ljudstvi v Času kralja Atila. V stikih s krščanstvom v času prvih misijonskih prizadevanj Slovani ne nastopajo kot sovražniki ali preganjalci krščanstva, temveč so bili do njega ravnodušni. Mnenja raziskovalcev o ozemeljskem širjenju Slovanov so dokaj neenotna. Njihovo preseljevanje oziroma širjenje iz prvotnega naselitvenega območja je do poznega 6. st. šibko razpoznavno, tako da je dobilo oznake »infiltracije« ali »obskurnega širjenja«.191 V primerjavi z germanskimi selitvami, ki so trajale v razponu več kot pol tisočletja, je slovansko širjenje časovno bistveno krajše, s težiščem na času od sredine 6. do prvih desetletij 7. st., pri čemer je bilo po svojih rezultatih bistveno bolj uspešno, saj so Slovani v času enega do dveh stoletij poselili vzhodno polovico Evrope. Na zahodu so se približali črti HamburgSalzburg-Akvileja, na območju jugovzhodne Evrope, v srednjem in spodnjem Podonavju in na Balkanu, so preplavili 80-90 odstotkov ozemlja bizantinskega cesarstva.192*Nekateri so ta uspeh primerjali z nekoliko kasnejšo ekspanzijo 187 Mauricius, S tra teg ico n 11, 4, 16-17; prim. VIINJ 1, 1.31-132. 188 Prokopios, B e llu m G o tb ic u m 3 (7), 14, 25-26; Mauricivts, S tra te g ic o n 11, 4, 44-53 (Dennis - Gamillscheg, 374). 189 Mauricius, S tra teg ico n 11,4,27-43 in 53-63; prim. Piokopios, B e llu m G o tb ic u m 2 (6), 26,20-24; Theophylaktos Simokates 6 ,8 -9 . Prevod celotnega odlomka prinaša G rafenauer, N e k a j v p ra š a n j, 1950, 99-102; prim. VIINJ 1,13.3-136. G!, tudi r. i. T a k tik o n M iille r neznanega avtorja v: W eiss, E th n ik o n S k la b e n o i, 1988, 67-70 (o zasedi). 190 Mauricius, S tra teg ico n 11, 4, 65-68 (Dennis - Gamillscheg, 376). Prim. Schramm , D am m ,

1997,178.

191 O vprašanju oblike in poimenovanja slovanskega širjenja prirn. P ohl , A iu a r e n , 1988, 94-127. 192 Izbor pomembnejših pregledov za 6 . in zgodnje 7. st.: G rafenauer, N e k a j v p r a š a n j,

1950; L emerle, In v a s io n s, 1954; VValdmOller, B eg eg n u n g en , 1976, 31-245; M aksimovič, 1980, 33-37 in 43-51; F erluga, S la v i, 1983, 303-343; F erjančič, In v a s io n s,

S e v e r n i I lir ik ,

Zbirka ZČ/ 46

Arabcev na Bližnjem in Srednjem Vzhodu in v severni Afriki. Primerjava je možna, vendar je treba pri tem opozoriti na bistvene razlike. Ekspanzija Arabcev je temeljila na novi verski ideji in na oblikovanju močnega idejnega, političnooblastnega oziroma »državnega« jedra. Tega pri Slovanih ne moremo ugotoviti. Za hipotezo o slovanskem načinu življenja ali celo slovanski religiji kot sredstvu mobilizacije množic na velikem ozemlju vzhodne Evrope oziroma domnevo o širjenju Slovanov kot »kulturnem gibanju« ni zanesljive potrditve.193 Sirjenje Slovanov izven osrednjega poselitvenega jedra proti zahodu v prvi polovici 6. st. dokumentirata dva zapisa. (1) Ko se je ena skupina Herulov po porazu proti Langobardom v severnem panonskem prostoru vračala (510 ali 512) v staro domovino Skandinavijo, se je premikala čez ozemlje Slovanov, očitno nekje na področju današnje zahodne Poljske in vzhodne Nemčije.194(2) Martin iz Brage, doma iz Panonije, je v času svoje mladosti (okrog 540) širil krščanstvo med različnimi »barbarskimi« ljudstvi v Panoniji; naposvetilnem napisu katedrale v Dumiju iz leta 558 je omenil večje število ljudstev v panonskem prostoru, ki naj bi tedaj spoznala krščanstvo. Med njimi se omenjajo tudi Slovani, ki so se do tega časa že pomaknili čez Karpate v Panonsko nižino.195 Po poročanju Prokopija so se od nastopa cesarja Justinijana (527) začeli vpadi Slovanov čez spodnjo Donavo, pri čemer opisuje nepopisno okrutnost »novih« barbarov pri plenitvah v Trakiji. Bizantinska obramba na Donavi je kljub velikim naporom in začasnim uspehom (530-533, ko je bizantinski obrambi poveljeval Hilbudij) odpovedala.196 V času, ko seje velik del bizantinske vojske vojskoval proti Gotom v Italiji, so si sledili uničevalni vdori vTrakijo, ki so sredi 6. st. segli že do obale Epira (DyrrachiumfDt2x: 548), zaledje traške obale Egejskega morja (Toper 449), v vzhodni in zahodni Ilirik (Naissus, pohod v Dalmacijo) in do zaledja Konstantinopla (551), nato pa so se v velikih razsežnostih ponavljali skoraj vsako leto.197 Poleg materialne škode (izropana in deloma razrušena dežela) naj bi tudi človeške izgube dobile katastrofalen obseg. Ob tem je Bizanc občasno vključeval slovanske najemnike v vojno proti Gotom v Italiji.Ti so se bojevali 537 ob obleganju Rima, dve leti nato pri obleganju Osima pri Ankoni, 546 v Lukaniji in pod vodstvom langobardskega kraljevskega pretendenta 1984; P ohl , A iu a r e n , 1988, 107-162; C urta, S la v s , 2001, 120-226; C urta, Southeastern 2006, 39-69; K atičič, L itte r a r u m s tu d ia , 2007,129-162. m Prim. G assowsky, E a rly S la v s, 2002. 1,4 Prokopios, B e llu m G o tb icu m 2 (6), 15,1-2. 195 Versus M a r t i n i D u m ie n s is episcopi in basilica, v. 13 (MGH AA 6/2,195). Gl. Šašel, O m e m b a S lo v a n o v , 1976. Prokopios, H is to r ia A r c a n a 18,20; D e a e d ifu iis 4 ,1 ,4 -5 . Prim. G rafenauer, N e k a j v p r a š a n j, 1950, 28-34; pregledno C urta, S la v s, 2001,116-117. Prokopios, B e llu m G o tb ic u m 3 (7), 29, 1-3 {E p id a m n o s! Drač); 3 (7), 38,1-23 {T operos); 3 (7), 40, 1-11 in 30-45 (plenitve po vzhodnem Iliriku in Dalmaciji). Gl. Kos, G ra d iv o I, 1902, 40; 45; 47; prim. G rafenauer, N e k a j v p ra š a n j, 1950, 35-37; F erjančič, In vasion s , 1984, 88-91.

E u ro p e ,

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Ildegisa v severni Italiji (548).198 Delitev med Slovani in Anti, ki seje odražala v medsebojnih sporih in spopadih (pred 540),199je v času vojne v Italiji vodila v trajno politično ločitev. Medtem ko so Anti od 545 (z izjemo vdora leta 551) pa vse do katastrofalnega poraza v vojni z Avari 602 nastopali kot bizantinski zavezniki,200 so Slovani 551 z množičnimi vdori čez Donavo na bizantinsko ozemlje do Naisa, v Dalmacijo in nato v Trakijo posredno podpirali gotskega kraljaTotila v odločilnem delu vojne proti Bizancu. Prokopij poroča o sumu (ne pa preverjenem dejstvu), da je do teh vdorov prišlo celo v dogovoru z gotskim kraljem, ki naj bi Slovane podkupil z veliko vsoto denarja.201 Slovanski vpadi na ozemlje balkanskih provinc so družbene in gospodarske razmere zaostrili do skrajnosti, saj so prav balkanske province zaradi množičnega vpoklica v vojsko in nezmanjšane davčne obremenitve nosile glavno težo vojne v Italiji. V letu 545 so vojaki iz Ilirika na bojišču v severni Italiji dezertirali, ko so izvedeli, da v njihovi domovini ropajo »Huni«.202 Leta 551 je prišlo celo do odkritega izražanja nezadovoljstva vojakov iz Ilirika in Trakije v bizantinski vojski, ki se je pripravljala na odhod na italsko bojišče; bizantinsko vojsko je na poti proti zahodu še v začetku 552 zadrževal vdor Bolgarov.203 Izgradnja velikega obrambnega sistema na vzhodnem in osrednjem Balkanu (okrog 535-555) z več kot 600 utrdbami ob donavski meji in v širšem zaledju je sicer začasno otežila vdiranje slovanskih skupin na bizantinsko ozemlje,204vendar pa ni odstranila trajne nevarnosti, ki seje stopnjevala po Justinijanovi smrti.

6.3. Slovansko-avarski prodor proti Vzhodnim Alpam in severnemu Jadranu Slovani so po prihodu Avarov in njihovi naselitvi v osrednjem delu Pa­ nonske nižine (568) prišli v okvir njihove plemenske zveze. Poleg Slovanov v 1,8 Prokopios, B ellutn G o tb icu m 1 (5), 27,1-2 (visoka vojaška poveljnika Martin in Valerijan sta privedla Belizarju na pomoč oddelek hunskih in slovanskih konjenikov, ki so se udeležili bojev v Rimu; PLREIII, 841 [Martinus 2] in 1365 [ Valcrianus 1]); 2 (6), 2 6 ,1 8 -2 4 (obleganje mesta A u x im u m / O s i m o pri Ankoni, ki gaje vodil Valerijan); 3 (7), 2 2 ,1 -5 (Anti v Lukaniji); 3 (7), 35,19-22 (Ildegis). Gl. Kos, G r a d iv o I, 1902, 22; 27; 35 (Anti v Lukaniji); 42 (Ildcgis; prim. G rafenauer, N e k a j v p r a š a n j, 1950, 39-40). 199 Prokopios, B ellu m G o tb ic u m 3 (7), 14, 7-11. 200 Prokopios, B ellu m G o tb ic u m 3 (7), 14, 31-33 (zavezništvo z Bizancem); 3(7), 40, 5 (vpad Antov čez Donavo in njihov poraz 551); avarski pohod proti Antom 602 omenjata Theophylaktos Simokates 8 ,5 ,1 3 in Theophanes, C h ro n o g ra p h ia a. 602 (I)e Boor, vol. 1 ,284,19). Gl. Schreiner , T h eo p h yla k to s, 1985, 356-357 op. 1092; Scijramm , D a m m , 1997, 175-184, zlasti 177. 201 Prokopios, B e llu m G o tb ic u m 3 (7), 40, 31-33. 202 Prokopios, B ellu m G o tb icu m 3 (7), 11, 13-16. 203 Prokopios, B ellu m G o tb ic u m 3 (7), 40, 38-39; 4, 21, 20 -22. 202 Prokopios, D e a e d if ic iis 4, 4-11; VIINJ 1, 53-72; prim. M aksimovič , S e v e r n i I li r i k , 1980, 37-40; C urta, S la v e , 2001,150-189.

J

Zbirka Zč / 46

Vlaški nižini so se v vojne proti Bizancu vključili panonski Slovani, s čimer seje povečalo število vdorov na zahodni Balkan. Medtem ko so Slovani v osrednjih delih avarskega kaganata (kot na primer v Panoniji) nastopali v vlogi podrejenih ljudstev (podobno kot Bolgari, preostali Gepidi in ostanki Hunov), pa so v Vlaški nižini nastopali samostojno. Ker so slednji v posameznih primerih ne glede na trenutne odnose med Avari in Bizancem vpadali na bizantinsko ozemlje, je Bizanc kar dvakrat diplomatsko posredoval pri Avarih, da so pripravili kazenski pohod proti »neposlušnim« Slovanom (v letu 578) oziroma da so imeli Bizantinci in Avari neoviran prehod čez donavsko mejo za napad na Slovane (verjetno 593 in 598).205 Okvirno v desetletju od 580 do 590 je potekala velika ofenziva Avarov in Slovanov proti Bizancu, ki je Justinijanov obrambni sistem ni mogel zaustaviti: Slovani so v razdobju od 578 do 584 v vrsti vdorov ogrozili Trakijo in grške province, zlastiTesalijo, in 586 oblegali makedonsko metropolo Solun, verjetno že v naslednjih letih (587-588) pa so vdrli v Epir, Atiko, na Evbojo in Peloponez.206 Vojaško pomembnejše so bile avarske zmage: osvojitvi Sirmija (582) po triletni blokadi je sledila v letu 583 osvojitev obdonavskih mest v Prvi Meziji, v letu 585 pa osvojitev vrste pomembnih mest v obdonavskih provincah Obrežni Daciji, Drugi Meziji, in Mali Scitiji, v naslednjih letih pa v osrednjih provincah tračanske dieceze.207 Avarsko zavzetje Sirmija in obdonavskih mest v Prvi Meziji je omogočilo postopen prodor Slovanov iz panonskega prostora proti jugu do Makedonije in grških dežel vse do južnega Peloponeza, proti jugozahodu v Dalmacijo ter proti zahodu na zahodna območja Panonije, v Sredozemski Norik in severovzhodno Italijo. Rezultati analize literarnih virov se v veliki meri ujemajo z dognanji arheoloških raziskav zgodnjih slovanskih selišč v Prekmurju (osem najdišč v bližini Murske Sobote) in v Podravju. Po datiranju na podlagi radiokarbonske analize (C H) gre za naselbine iz poznega 6. in zgodnjega 7. st. Na podlagi materialnih ostankov, predvsem keramike, je upravičen sklep, da seje slovanski živelj priseljeval na to območje iz današnje Moravske in Slovaške. Ta poselitev 205 O posegu proti Slovanom v Vlaški nižini 578 poroča Menander Protector, Frg. 21 (Blocklcy, 192-194; gl. tudi Kos, G ra d iv o I, 1902, 82 in VIINJ 1, 90-92); o sporazumu med Bizantinci in Avari o prehodu donavske meje (verjetno) 593 poročaTheophylaktos Simokates 6,11, 16-21; 7, 15,12-14. 206 O slovanskih vpadih v razdobju 572-591 gl. G rafenauer, N e k a j v p ra ša n j, 1950, 49-57; F erjančič, I n v a s io n s, 1984, 94-101. 207 Obleganje in padec Sirmija opisujejo Menander Protector, Frg. 12, 4-8 (Blockley, 132-144; 267-268); Theophylaktos Simokates 1,3, 4-8), ki v nadaljevanju (1, 4 ,1 -4 ) kratko predstavi zavzetje Singiduna, Avguste in Viminacija, zatem (1, 8, 10-11) pa mest ob spodnji Donavi. Pretresljivo pričevanje o obleganju Sirmija prinaša grški napis na opeki iz tega časa: »K r is tu s , G ospod, p o m a g a j m estu, p o k o n č a j A v a r a in o b v a r u j R o m an ijo te r tistega, k i j e to napisal.

« (N oll, Z ie g e l, 1989). Gl. G rafenauer, N e k a j v p ra ša n j, 1950,53-57; VIINJ 1, 92-9$; 100; 105-109); Schreiner , T beoph ylaktos, 1985,246-251 (op. 80, 85,89,119); Vohl , A vearen , 1988, 70-89.

A m en

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

je brez opaznih sprememb obstajala do 8. st., pri čemer v kontekstu slovanske poselitve ni bilo avarskega elementa.208 Slovanska samostojnost oziroma samoiniciativnost v odnosu do Bizanca je prišla še posebej do izraza v desetletni vojni, ki jo je vodil cesar Mavrikij proti Avarom in Slovanom v drugem desetletju svoje vlade (592-602).209 Vojna, ki je potekala v spodnjem in deloma srednjem Podonavju, pomeni zadnji poskus Bizanca, da bi zavaroval mejo ob Donavi. V posameznih vojnih dejanjih so nastopali Slovani (zlasti iz Panonije) skupaj z Avari, v odločilnem delu vojne pa so se bojevali (zlasti Slovani iz Vlaške nižine) večinoma sami.Teofilakt Simokates opisuje dramatičen potek zelo težke in glede na način bojevanja obeh strani izredno »barbarske« vojne z dramatičnimi epizodami. Bizantinci so se s spremenljivo bojno srečo bojevali proti Slovanom v Vlaški nižini v prvem delu vojne (593/594). Avarskemu vpadu v Dalmacijo (597), domnevno do bližine Mostarja, z razrušenjem okrog 40 utrdb, je sledila poldrugo leto dolga prekini­ tev vojaških operacij, nato nastop kuge v avarski vojski, ki je močno zmanjšala njeno moč (598), in enoletna prekinitev vojaških operacij. V letu 599 (ali po mnenju drugih v letu 600) je bizantinska vojska prešla v ofenzivo, ki je glede na velikopoteznost in uspehe brez paralel v bizantinskem vojskovanju ob do­ navski meji v 6. st., pa tudi v celotni poznoantični dobi se z njo lahko primerja samo Konstantinova zmagovita vojna proti Gotom 332. Njen glavni dosežek sta bili veliki zmagi nad avarsko vojsko, najprej v treh zaporednih spopadih pri Viminaciju (z domnevno 28 tisoč padlimi na avarski strani), nato v dvakratnem spopadu ob reki Tisi. V tej največji bitki naj bi v prvem spopadu padlo 30 tisoč barbarskih nasprotnikov, v drugem naj bi veliko število »barbarov« našlo smrt v vodi, »poleg njih tudi velik del Slovanov«, preživele pa so Bizantinci zajeli. Sestava zajete avarske vojske odraža vsaj približno njeno zgradbo: zajetih je bilo le 3000 Avarov, 3200 Gepidov, 2000 neopredeljenih barbarov in kar 8000 Slovanov, pri čemer je kagan nemudoma izsilil od cesarja osvoboditev zajetih Avarov, ne pa preostalih ujetnikov.210 Zaradi izjemno napornega vojskovanja je v bizantinski vojski, ki je po zmagi nad Slovani v Vlaški nižini prezimovala severno od Donave, izbruhnil upor. Ta je povzročil padec cesarja Mavrikija (602) in je p r v ih

208 G uštin, Z g o d n ji S lo v a n i, 2002 (zbornik razprav temeljnega pomena); G uštin , O d tis i slo v a n sk ih ro d o v , 2010 (sintezna slika z izčrpno bibliografijo); gl, tudi katalog B itenc -

K nific , P r e d m e ti, 2001, 84. 209 P ohl , A iu a re n , 1988, 128-162; W hitby, M a u r ic e , 1988, 90-132; 138-183; C urta, S la v s , 2001, 99-107. O zapletenih vprašanjih kronologije gl. G rafenauer, N e k a j v p r a š a n j, 1950, 62-74; M argetič , H is tr ic a , 1983, 193-200; zgoščeno F erjančič , I n v a s io n s , 1984, 102-105; Schreiner , T h eo p yla k to s, 1985, 321-357 (op. 793-1099). 210 Theophylaktos Simokates 8 ,2 -3 (Schreiner , T h e o p yla k to s, 1985,204-207; 353-354, op. 1060-1069). Podatke o zajeti avarski vojski prinašata Theophy)aktos Simokates 8, 3, 15 (avtor v nadaljevanju [8, 4,2] omenja izpustitev Avarov) in Theophanes, C h ro n o g ra p h ia 1,282, 21-23; II, 174,9-11). Gl. VIINJ 1,123-124; P ohl,A w a r e n , 1988,156-159; W hitby, M a u ric e , 1988,164-165.

Zbirka ZČ/46

dejansko pomenil za Bizanc poraz v vojni. Cesarstvo, ki se je z nastopom Foke znašlo na robu državljanske vojne, je moralo mir z Avari plačevati z dvakrat višjim letnim davkom. Istodobno z veliko vojno med Bizancem in Avari s Slovani ter drugimi Avarom podložnimi ljudstvi v srednjem in spodnjem Podonavju, v znatni meri pa tudi v soodvisnosti z njenim potekom, seje vojno žarišče prestavilo na zahod. V širši okvir rivalstva med tedaj najmočnejšimi silami spadajo avarski spopadi s Franki, ki so nastopali kot bizantinski zavezniki. V ožjem regionalnem okviru je potekalo prodiranje Slovanov v vzhodnoalpski prostor, kar je sprožilo njihove vojne s Frankom podložnimi Bavarci, južneje od tod pa prodiranje Slovanov proti bizantinskemu ozemlju na severnem in vzhodnem Jadranu, kar je povzročilo spopade z bizantinskimi silami na ozemlju ravenskega eksarhata. Bavarci so se kot zgodnjesrednjeveška gens izoblikovali na ozemlju nekdanjih rimskih provinc Druge Recije in zahodnega dela Obrežnega Norika okvirno do sredine 6. st., ko se prvič omenjajo 551 kot Baibari pri Jordanesu (morda na podlagi Kasiodora) in dve desetletji kasneje pri Venanciju Fortunatu, ki prvi omenja njihovo deželo (Baiuaria).2U Njihov izvor je slabo poznan. Po eni razlagi naj bi se izoblikovali iz ostankov podonavskih Germanov (predvsem Markomanov in Kvadov) na območju današnje Češke in Moravske, od koder naj bi se kot germansko ljudstvo preselili na nekdanje rimsko ozemlje med Donavo in Alpami, vključili še druge germanske drobce (Alamane,Turingijce, Langobarde) in verjetno stopili v federatski odnos do vzhodnogotske države. V novejšem času se vse bolj uveljavlja razlaga, daje etnogeneza Bavarcev potekala na ozemlju Druge Recije in zahodnega dela Obrežnega Norika (nekako med rekama Lech in Aniža), pri čemer so se zlile v eno ljudstvo različne germanske skupine (predvsem Turingijci in Svebi) in romanski staroselci {Romani). Sele v poznem 6. st. so se novemu bavarskemu ljudstvu pridružili Breoni (Breones), staroselska romanizirana skupina v dolini Inna na Tirolskem.212 Novo ljudstvo, ki seje izoblikovalo v prvih desedetjih 6. st., je nastopilo svojo razvojno pot morda že v času Teoderika Velikega (f 526), zanesljivo pa po frankovskih zmagah nad Turingijci (531 ali nekaj let kasneje) ter v času frankovskega prevzema oblasti nad območjem med Donavo in Alpami (537), ki mu je sledila po 540 frankovska okupacija celotnega alpskega območja do 211 Iordanes, G e tic a 280 (MGH A A 5/1, 130; B a ib a ri, s tekstnokritičnima variantama in b a io a r ii)\ Venantius Fortunatus, P ra efa tio 4 (B a iu a ria kot ime dežele); V ita s. A la r tin i 4 , 644 ( B a io v a r iu s kot edninsko ime; MGH AA 4/1, 2; 368). 2 2 Iz obsežne literature o etnogenezi Bavarcev navajamo ožji izbor del, ki prinašajo analizo virov in upoštevajo starejšo literaturo: W enskus, S tam m esbildu n g, 1961, 560-569 (s kritiko starejših teorij); W olfram, S a lzb u rg , 1995,22-39; VVolfram, G ren zen , 1995,281-290; H ardt , B a v a r ia n s , 2003, 429-443; Kahl, S ta a t d e r K a ra n ta n e n , 2002,31-34; L otter, P re ­ m ik i, 2005, 107-108 (z domnevo, da Jordanesova omemba temelji na Kasiodorovi neohranieni zgodovini Gotov iz časa 526-533); 124-126; Kahl, S treifziig e, 2008,21-87. b a io b a r i

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

meja Panonije. V pismu Justinijanu okrog 545 je frankovski kralj Teodebert I. med ljudstvi, ki so mu bila podložna, omenil Turingijce in severne Svebe, ni pa omenil Bavarcev. Bizantinski zgodovinar Agatias poroča o frankovski poko­ ritvi Alamanov »in drugih sosednjih ljudstev«. Obe poročili bi kazali na šibko razpoznavnost ali majhno pomembnost Bavarcev še sredi 6. st.213 Verjetno so šele Merovingi oblast na območju nastajajoče Bavarske organizirali tako, da so ustanovili vojvodstvo s središčem v Regensburgu (Castra Regina).214 Prvi poznani bavarski vojvoda Garibald (ali Garivald) je izhajal iz plemiškega rodu Agilolfingov, ki je bil le v širšem (državnopravnem) smislu frankovskega izvora; njegove sorodstvene zveze so segale na periferna območja frankovske države, na mejo z vizigotsko državo, v Burgundijo,Turingijo, na ozemlje Alamanov, Lan­ gobardov in staroselskih Romanov. Leta 555 ali kasneje gaje kralj Klotar I. kot svojega dvorjana postavil za vojvodo, pri čemer mu je dal za ženo langobardsko princeso VValderado, ki je bila vdova po Teodebertu I. in nato krajši čas njegova (Klotaijeva) žena, vendar jo je kralj odslovil. Po svojem poreklu »internacionalni« vojvoda Garibald in njegova langobardska žena VValderada (Vuldetrada), pred tem poročena z dvema frankovskima kraljema, sta dala bavarski vojvodini trdno obliko in politično usmeritev, ki jo zaznamuje zavezništvo z Langobardi. Kot prišleka s frankovskega dvora sta bila katoliške vere. Njuna hči Teudelinda je postala kot Avtarijeva (589) in nato Agilulfova žena (590-616) najpomembnejša langobardska kraljica, ki je vzdrževala prijateljske stike s papežem Gregorjem in seje med verskim razkolom opredeljevala za akvilejsko shizmo.215 Garibald seje po 575 vse bolj odtujeval od Frankov, po drugi strani pa krepil svojo vojvodsko oblast. Njegov dejanski položaj je postal primerljiv s položajem kralja, kot ga je označeval Pavel Diakon na podlagi Sekunda iz Tridenta. Ker se je bavarsko vojvodstvo v politični povezavi z Langobardi poskušalo čim bolj osamosvojiti od frankovskega državnega okvira, so Franki v letih 589-591 vojaško posegli proti Garibaldu, vendar pa niso odstranili vojvodske družine, temveč imenovali za vojvodo njegovega sorodnika Tasila I. (okrog 591 do 610).216 Novemu vojvodi so dali prvo priložnost za utrditev oblasti in za zunanjepolitično okrepitev spopadi 2,3 E p is tu la e A u str a sic a e 20, 2 (CCSL 117, 439; Kos, G r a d iv o I, 1902, 48); Agathias 1, 4 (K eydell, 13). G l. L otter , P r e m ik i, 2 0 0 5 , 1 0 9 -1 1 0 ; 2 2 6 , op. 490; K a h l , S tr e ifz u g e , 2 0 0 8 , 37-3 9 . 214 Konrad , C a s tr a R e g in a , 20 1 1 , zlasti 3 9 9 -4 0 4 ; Stormer , B eo b a ch u tn g en , 2011; k arheološki sliki Bavarcevvčasu oblikovanja ljudstva izčrpno L oskrt - P leterski, A lte n e rd in g , 2003.

2,5 PLRE III, 1235-1236 (Theodelinda). Prim. rudi PLRE III, 504 (Garibaldus 1); 1396-1397 (Vuldetrada). 216 Gregorius Turonensis, H is to r ia e 4 , 9 (G a r iv a /d u s d u x )\ Paulus Diaconus, H is t. L a n g . 1, 21 (G a r ip a ld kot dvorjan frankovskega kralja Klotarjal [u n u s e x s u is\, ki ga je dal kralj svoji odslovljeni ženi za moža); 3 ,1 0 (z oznako B a io a r io r u m rex , kralj Bavarcev); 3, 3 0 (G a rib a ld u s rex)\ 4, 7 ( T assilo kot a p u t B a io a r ia m rex o r d in a tu s , torej ustoličen kot »kralj na Bavarskem«!). Gl. PLRE III, 1 2 1 8 -1 2 1 9 (Tassilo); Kahl , S tr e ifz u g e , 2 0 0 8 , 4 3 - 4 4 .

Zbirka Zč / 46

s Slovani v zgornji dolini Drave. Po vključitvi Breonov v bavarsko vojvodino sta se namreč na tem mestu dotikali južna meja bavarskega vojvodstva in zahodna meja Sredozemskega Norika, do koder so v tem Času prodrli Slovani. Slovansko-bavarski spopadi v zgodnjem porečju Drave v letih 592, 595 in 610 so poznani na podlagi treh kratkih notic pri Pavlu Diakonu, povzetih iz kronike Sekunda iz Tridenta (f 612). Zaradi tega za prvo poznano vojno med Slovani in nekim germanskim ljudstvom ni znano, ali se je po zadnjem opisanem spopadu nadaljevala, prav tako ni znano, ali je poleg zgornje doline Drave (vzhodnaTirolska, morda tudi zgornja Koroška) zajela tudi druga mejna območja (Salzburška?), o katerih Sekund ni imel informacij. Naj kratko povza­ memo poročila. Verjetno v letu 592 je Tasilo kmalu zatem, ko gaje frankovski kralj postavil za »kralja na Bavarskem«, »z vojsko vdrl v deželo Slovanov (Sclaborum provincia), jih premagal in se vrnil na svoje ozemlje z velikim plenom«; v letu 595 so »Bavarci z vojsko dva tisoč mož napadli Slovane«, vendar so bili »potem, ko je (Slovanom) prihitel kagan na pomoč, vsi pokončani«. Petnajst let kasneje, ko je umrl Tasilo - slednji je v tem primeru označen s pravilnim naslovom vojvode {dux Bagoariorum), in ne kot bavarski kralj -, je njegov sin in naslednik Garibald (II.) najprej doživel poraz v spopadu s Slovani pri Aguntu, nakar so Slovani oplenili obmejno bavarsko ozemlje. Vendar pa so Bavarci zatem zbrali svoje sile, sovražnikom odvzeli plen in jih pregnali s svojega ozemlja.217 Vojskovanje ni prineslo končne odločitve, saj se ne omenja noben sporazum, ki bi zaključil sovražnosti. Ce sodimo po teh poročilih, je vojno stanje trajalo s presledki skozi celotno dobo vojvode Tasila in ob nastopu njegovega naslednika Garibalda II. Spopadi 2,7 Paulus Diaconus, H is t. L a n g . 4, 7 (spopad 592; gl. G rafenauer, P a v e l D ia k o n , 1988, 184, op. 10); 4, 10 (spopad 595; prav tam, 185, op. 15); 4, 39 (spopad 610; prav tam, 193, op. 71, z datiranjem teh spopadov v razdobje 626-631, torej v čas Samove plemenske države; ker notica izhaja iz kronike Sekunda iz Tridenta, je verjetnejše datiranje v leto 610). Poleg Grafenauerjevega komentarja k Pavlu Diakonu o slovansko-bavarskih spopadih gl. tudi VVolfram , S a lz b u r g , 1995,39-42; W olfram, G ren zen , 1995,78-79; Kahl, S treifzu ge, 2008, 194-197. Ž užek, N a s e lite v , 2007,267-268, op. 24; 284-286, je izrazil domnevo, po kateri naj bi prvi spopad 592 (z omembo p r o v in c ia Sclavoru m ) potekal severno od Donave na ozemlju dan. Avstrije, južne Moravske ali jugozahodne Slovaške, drugi leta 595 (s slovansko zmago ob odločilni avarski pomoči) na južni strani Donave na ozemlju nekdanjega Obrežnega Norika (podobno tudi Sašel, O p era , 1992, 823 [območje Zgornje Avstrije] in Szameit, Bilci, 2000, 515 [v Spodnji Avstriji]). Domneva predstavlja ključno oporno točko njegove hipoteze, po kateri naj bi vzhodnoalpski prostor v zadnjem desetletju 6. st. zavzeli s severne strani Zaho­ dni Slovani, ki naj bi do vključno 592 obvladovali ozemlje severno od Donave, 595 južno od Donave porazili Bavarce in zavzeli vzhodnoalpski prostor ter iz tega izhodišča začeli v letih 599/600 prek zgornjega Posavja z vdori proti Italiji. Vendar pa za tako razlago literarni viri ne dajejo podlage, izsledki arheoloških in jezikoslovnih raziskav pa je zaradi drugačne narave virov ne morejo dokazati. Vir Pavla Diakona Sekund iz Tridenta je v kroniki opisal dogodke na Beneškem in v bližnjem sosedstvu, ki jih je obogatil z informacijami z langobardskega dvora. Ni dokazov, da bi njegove informacije prostorsko segale v srednje Podonavje, saj na primer desetletne Mavrikijeve vojne proti Slovanom in Avarom niti ne omenja.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

so bili občasni, potekali pa so v obmejnem sektoiju z bližnjim zaledjem. Na­ padalci so bili v vseh treh primerih Bavarci. Pri tem se je prvi spopad končal z bavarsko zmago, drugi se je ob odločilni avarski pomoči končal z uničenjem celotnega bavarskega kontingenta, tretji pa je bil neodločen. Bavarska vojska pod vodstvom Garibalda II. je bila pri Aguntu poražena, sledil je slovanski plenilni pohod na obmejno bavarsko ozemlje (Baioariorum termini, domnevno Pustriška dolina);218219slednjega so Bavarci zaustavili, odvzeli Slovanom plen in jih pregnali. Tako Garibald ni mogel ponoviti očetovega uspeha izpred 18 let. Ofenzivnost bavarske strani v vojskovanju proti Slovanom, ki se je izražala na vedno istem teritoriju, kaže na to, daje bil cilj spopadov pridobiti oziroma obdržati ozemlje, ne pa pridobitev plena, ki je bil le postranski cilj pohodov. Slovani so do leta 592 zavzeli in posedovali ozemlje na zahodnem delu Sredozemskega Norika, ki ga je Pavel Diakon po Sekundu iz Tridenta označil kot provincia Sclaborum (po analogiji s poimenovanjem bavarskega ozemlja kot Noricorumprovincia).m Geografska oznaka tega prostora je razvidna iz poročila o spopadu leta 610, pri katerem je odločilna bitka potekala pri Aguntu. Bavarci so obvladovali cestno povezavo čez Brenner v dolino reke Eisack (pritoka Adiže) in od tam proti vzhodu v dolino dravskega pritoka Pustrice, kjer seje začenjalo slovansko ozemlje. Kako daleč proti vzhodu je segala Pavlova oz. Sekundova provincia Sclaborum, na podlagi enkratne omembe ni mogoče presojati. Slovansko-bavarsko vojskovanje je bilo regionalnega značaja in ni vključevalo velikih vojaških sil. Položaj obeh nasprotnikov zaznamuje oblika odvisnosti od tedanjih velesil: bavarsko vojvodstvo je spadalo v krog frankovskih satelitskih tvorb, Slovani so bili, odvisno od kraja in časa, na različne načine podrejeni avarskemu kaganatu. Od obeh nadrejenih državnih tvorb so 595 posegli v vojskovanje na slovanski strani Avari s kaganom na čelu (Pavel Diakon v tem primeru uporablja metaforo in govori o »kaganovcm prihodu«). Njihov poseg je bil odločilnega pomena: pokončali naj bi dva tisoč nasprotnikov, kar je v tistem času pomenilo skorajda celotno plemensko vojsko.220Avari niso izkoristili zmage za to, da bi Bavarce podredili in jim naložili davek, temveč so zapustili bojišče. Njihov poseg predstavlja začetek ambicioznih načrtov na zahodu v letih, ko je na bojišču v Podonavju vladalo zatišje. Po hitri zrnagi nad Bavarci so se Avari vrnili v Panonijo, od koder so vdrli v Turingijo in se tam zapletli v zelo hude 218 Kahl , Streifziige, 2008, 57; okvirno na tem področju (gora in naselje Anras) se v ustanovni listini samostana v Innichenu iz leta 769 omenjajo termini Sciavorttm (Kos, Gradivo 1 ,1902, 239). 219 Paulus Diaconus, Hist. Lang. 4 , 7 (gl. G rafenauer, PavelDiakon, 1988,139, op. 76). Poleg oznake provincia nastopata v sinonimni rabi tudi oznaki fines (na primer Noricorumfines v Hist. Lang. 3, 30) in regio (Sclavorum regio v Hist. Lang. 4, 38; G rafenauer, Pavel Diakon, 1988, 192, op. 66). 220 Paulus Diaconus, Hist. Lang. 4, 10. Prim. VVolfram , Salzburg, 1995, 42; Kahl , Streifziige, 2008, 63.

Zbirka ZČ/46

spopade [bella gravissima) s Franki. Šele ko jim je frankovsko kraljestvo pod kraljico Brunihildo plačalo odkupnino, so prekinili vojskovanje in se vrnili v Panonijo. Kagan je zatem ponovno sklenil mir z Langobardi (596),22' saj gaje čakala vojna proti Bizancu, ki seje razplamtela v naslednjem letu na zahodnem Balkanu, ko so Avari vdrli v Dalmacijo. V širši politični kontekst je mogoče uvrstiti tudi bavarsko-slovanski spopad leta 610, ki časovno sovpada z velikim avarskim vdorom v furlansko vojvodstvo z zavzetjem Čedada ter z avarskimi načrti vojnega pohoda proti tedaj notranje razklani merovinški državi.222V širše ozadje teh dogodkov s težje razpoznavnimi povezavami bi mogli postaviti tudi uničevalni slovanski vpad v bizantinsko Istro 611 in obnovitev vojne med Avari in Bizancem. Bavarci so se bojevali proti Slovanom brez zaveznikov. Franki jim niso priskočili na pomoč, saj bi s tem podprli vojvodo, ki seje hotel čim bolj osamo­ svojiti od njihove nadoblasti. Kljub dobrim odnosom z Bavarci tudi Langobardi v času Agilulfa in Teudelinde niso posegli v slovansko-bavarske spopade, ker so morali bojevati težko vojno z bizantinskimi silami v Italiji, dušiti upore doma in vzdrževati nezanesljiv mir s Franki (sklenjen 591, okrog 597 in ponovno 604). Poleg tega bi Langobardi v primeru posega v vojno na bavarski strani ogrozili zavezništvo s Slovanom nadrejenimi Avari, ki so ga v tem času vedno znova potrjevali (593, 596, 602). Da so bili urejeni odnosi z Avari za obstoj njihove države življenjskega pomena, so pokazali dogodki ob velikem vdoru Avarov (ob zelo verjetnem sodelovanju Slovanov) v furlansko vojvodstvo leta 610, ki je kot kazenski pohod zavezniške sile proti upornemu vojvodi rešil langobardsko kraljestvo pred državljansko vojno. Spopadi v Vzhodnih Alpah v zadnjem deset­ letju 6. in prvem desetletju 7. st. so za dve stoletji razdelili vzhodnoalpski prostor na frankovsko-bavarsko območje na zahodu in slovansko-avarsko na vzhodu. Noben zapis ne poroča za konec 6. in začetek 7. st. o spopadih med Slovani in Langobardi, ki bi jih pričakovali na ozemlju današnje zahodne Slovenije, zlasti v Posočju in Vipavski dolini. Domnevati moremo, daje avarsko-langobardsko zavezništvo iz leta 568, ki so ga kasneje potrjevali, obvezovalo tudi Slovane kot Avarom podložno skupino. V letu 602 so Slovani in Langobardi celo nastopali kot zavezniki pri vdoru v bizantinsko Istro. Mnenje, da sta t. i. »langobardski limes in avarsko-langobardsko zavezništvo prihranila langobardski Italiji usodo balkanskih provinc«,223 torej množični vdor Slovanov, je v jedru pravilno, čeprav pomeni delno pretiravanje, saj bi mogli na podlagi poročil za 7. st. sklepati, da se je demografski potencial Slovanov na severovzhodnem obrobju Italije že izčrpal.224 ll' Paulus Diaconus, Hist. Lang. 4,11-12. Capo, Paolo Diacono, 494 in 496. 172 VVolfram , Salzburg, 1995, 39-41.

225 P ohl , Avsaren, 1988, 150. 214 Prim. Paulus Diaconus, Hist. Lang. 4, 37 (zgodba o Lopichisu; gl. G rafenauer, Pavel Diakon, 1988, 190-192, op. 60-64).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Prvo omembo Slovanov kot grožnjo za Italijo prinaša na dveh mestih papež Gregor Veliki. V pismu, naslovljenem na eksarha Kalinika (maja 599), je papež v uvodnem stavku izrazil veselje ob eksarhovem sporočilu o »zmagah nad Slovani« {de Sclauis victoriae), nato pa je prešel na reševanje zapletenih razmer v cerkveni skupnosti v Kopru {Capritana insula). Vsebino pisma moremo povezati s prvim poznanim slovanskim vdorom proti Italiji pred majem 599, ki so ga Bizantinci zaustavili najverjetneje na območju severne Istre.225 Informacija je zanesljiva, saj jo je papežu posredoval eksarh, ki je morda vodil vojaške operacije.226 Uporaba množinske oblike (»zmage«) kaže na to, da gre verjetno za več manjših spopa­ dov, v katerih so bizantinske vojaške sile - lokalna obramba in mobilne enote ravenskega eksarhata - zavrnile napadalce. Ustanovitev ravenskega eksarhata v letu 584 je prinesla okrepitev vojaških sil v bizantinski Italiji, kjer so Bizantinci od langobardskega vdora dalje doživeli vrsto porazov. Kalinik, četrti nosilec naslova ravenskega eksarha, je 598 sklenil mir z Langobardi, ki ga je tri leta kasneje (601) sam kršil in sprožil ponovno vojno v letu 602.227 D aje bil uspeh bizantinske vojske le začasen in kmalu zatem izničen, kaže Gregorjevo pismo nadškofu Maksimu iz Salone dobro leto kasneje (v juliju 600). V njem je izrazil svojo potrtost zaradi slovanskega ogrožanja salonitanske metropolitske cerkve, ob tem pa tudi veliko vznemirjenje, ker so začeli Slovani prek istrskega ozemlja vdirati v Italijo.228Tudi to poročilo je zanesljivo. Novico o slovanskem ogrožanju dalmatinske metropole je Gregorju posredoval prezbiter Veteranus, ki je papežu izročil pismo salonitanskega nadškofa. Zgodovinsko ozadje te grožnje je avarski vdor v Dalmacijo v letu 597, v katerem je bilo uničenih okrog 40 utrdb, med katerimi je po imenu poznana samo trdnjava Bonkeis (morda BunaJBona v bližini Mostarja).229 Ker je po papeževih besedah tri leta po avarskem vdoru ogrožalo 225 Gregorius Magnus,

R e g h tr u m

9, 155, 2 -3 (CCSL 140 A, 710:

I n te r boe, q u o d tn ih i

d e S cla u is u ic to ria s n u n tia s tis , m a g n a m e la e t it ia re le u a tu m esse cogn oscite. . .[Med

tem, kar ste mi sporočili o zmagah nad Slovani, vedite, da meje navdalo z velikim veseljem ...J). Gl. PLREIII, 264-265 (Callinicus 10). K razlagi tega mesta gl. L evak, S la v e n i, 2007, 14-15; 55; Bratož, C r is tia n e s im o i n l s t r i a , 2009, 28-30. 226 Možnost, da bi vojaške operacije v Istri proti Slovanom vodil m a g is te r m ilitu m v Istri G u lfa r iu s, ki mu je papež malo kasneje (maj-junij 599) pisal zahvalno in spodbudno pismo (Gregorius Magnus, R e g is tr u m 9, 161, CCSL 140 A, 719-720), sc zdi majhna. Papež namreč »med zadolžitvami, ki so povezane z vašim upravljanjem tistih krajev« hvali izključno njegovo podporo katoliški strani v boju proti privržencem shizme. Gl. PLREIII, 563 (Gulfaris; morda je identičen z langobardskim vojvodom izTreviza [Ulfarij, ki seje uprl kralju in prestopil na bizantinsko stran [PLRE III, 1387]). 227 Paulus Diaconus, H is t. L a n g . 4, 12 in 4, 20. PI RE III, 264-265 (Callinicus 10). 228 R e g is tr u m 10, 15, 5 -8 (CCSL 140 A, 842); R t rju idem d e S c la u o r u m g e n te , q u a e uobis u a ld e im m in e t, e t a fflig o r u e h e m e n te r e t conturbor. A fflig o r in h i s q u a e ia m in u o b is p a tio r ; conturbor,

[Zaradi ljudstva Slovanov, ki vas zelo ogroža, me navdajata velika potrtost in vznemirjenost. Potit sein zato, ker me to, kar se dogaja z vami, navdaja s trpljenjem; vznemirjen sem zato, ker so s prihodom v Istro že začeli vstopati v Italijo]. 229 Theophylaktos Simokates 7, 12, 1; prim. F erjančič, ln v a s io n s , 1984, 103. q u ia p e r H is tr ia e a d it u m ia m a d I t a l i a m in tr a r e co ep eru n t...

Zbirka Z č / 46

Dalmacijo »ljudstvo Slovanov«, moremo domnevati, da so Slovani sestavljali večinski del napadalcev, ki so vdrli v Dalmacijo, in da so se v naslednjih letih tamkaj zadrževali. Domnevati moremo, daje dobival papež tekoče informacije o slovanski nevarnosti na severovzhodnem robu Italije, kjer je medtem bizantinska obramba klonila pred napadalci. V obsežni zbirki več kot 850 Gregorijevih pisem sta to edini omembi Slovanov, ki nastopata v obeh primerih brez kakršnekoli oznake zgodovinskega konteksta. Vsako od navedenih poročil prinaša po eno geografsko oznako, ki je bila deležna različnih razlag. »Capritana insula« v prvem pismu lahko pomeni naselbino na koprskem otoku (Capris), ne pa kastel Caorle (Caprulis, pridevnik Caprulensis) v Beneški laguni; pri tem je glavni argument za postavitev dogodka v Istro, in ne v Venetijo, prav omemba za bizantinsko stran zmagovitih bojev s Slovani.230 V slovenskem in deloma hrvaškem zgodovinopisju navzoča razlaga papeževe prostorske oznake prvih slovanskih vdorov v Italijo v letu 600 v smislu »istrskega vhoda« kot možne oznake za Vipavsko dolino ni prepričljiva. Ne le, da se Histriae aditiis kot geografsko ime nikjer ne omenja, tudi v celotni antični topografiji bi bila taka besedna zveza (aditus in ime dežele) brez analogij.231 Slovanski vdori proti Italiji in ogrožanje Dalmacije v letih 599 in 600 so v sosledju velike bizantinske ofenzive v Podonavju pomenili razbremenitev glavnega bojišča, kjer je avarsko-slovanska stran doživela hud poraz. S prvim slovanskim ogrožanjem Istre v letu 599 je mogoče smiselno povezati prihod katoliškega škofa Janezu iz Panonije, kije dobil škofijski sedež v kastelu Nouas (Novigrad), od koder gaje kmalu po prihodu pregnal shizmatični patriarh.232 Njegov prihod moremo povezati z nevarnostjo prvega slovanskega vdora, ki so ga Bizantinci uspešno zavrnili. Vendar pa bizantinska zavrnitev prvega slo­ vanskega vpada v Istro spomladi 599 in zmage bizantinske vojske v Podonavju poleti in jeseni istega leta niso zmanjšale slovanske nevarnosti. Slovani so še naprej ogrožali Dalmacijo, njihovega drugega vpada proti Italiji leta 600 pa Bizantinci niso mogli zaustaviti. Medtem ko bizantinska stran ni znala izkoristiti zmage in je njena aktivnost tako na diplomatskem kot vojaškem področju zastala, so začasno poraženi Avari s spretno diplomacijo izboljšali svoj položaj na zahodu. Leta 602 so sklenili »večni mir« z Langobardi, obenem so dosegli dogovor s Franki in izposlovali mir med Franki in Langobardi. Posledica teh dogovarjanj je bila vojna v Italiji med Bizantinci (ravenski eksarhat) na eni ter Langobardi in Avari s Slovani na :!U B ratož, K o p rsk a šk o fija , 2001, 38—40; Bratož, C ristia n esim o in I s tr ia , 2009,28. Prim. St ih , O v z h o d n i m eji, 1999,103 (z navedbami starejših avtorjev). Besedna zveza + pokrajinsko ime ni poznana (prim. T hesaurus L in g u a e L a tin a e 1,693-701, s.v. Aditus; 2000). Vedaldi I asbez, Venetia, 1994,204-227 j e ,H is tr ia e aditu s' pri analizi geografskih imen v Istri po pravici izpustila. Prim. tudi M argetič, I s tr ia , 2000, 84-85. m R e g is tr u m 9, 156, 2 -6 (CCSL 140 A, 712). Prim. Bratož, K oprska škofija, 2001, 43-47; Bratož , C ris tia n e sim o in I s tr ia , 2009, 30-34.

a d itu s

T t i . L M i \ T , A tl a s ,

p 502

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

drugi strani, ob kateri so Franki ostali nevtralni.233 V tej vojni so »Langobardi z Avari in Slovani napadli ozemlje Istre in vse opustošili z ognjem in ropanjem«.234 Istra, ki je bila skozi stoletja zaradi svoje odmaknjene lege le v redkih primerih udeležena v vojnih dogodkih, je 15 let po langobardskem vdoru (587/8), ko se omenjajo plenjenja in požigi,235 doživela uničevalni pohod treh zavezniških 'bar­ barskih' skupin. Langobardi, ki so tokrat Istro napadli drugič, so to priložnost izkoristili za kaznovanje odpadniškega furlanskega vojvode Gisulfa II. Slednji je že 590 postal eksarhov federat in je vztrajal v bizantinski službi do zaključka vojne v letu 602, ko je ponovno postal zvest kralju.236 Ne le Langobardi, tudi Avari so v času te vojne dosegli notranjo konsolidacijo, saj so v tem letu strli plemensko zvezo Antov, ki je v vojni v Podonavju nastopala kot bizantinski zaveznik 237Avarsko sodelovanje v tej vojni pomeni njihov edini poznani vdor v Istro. Slovani so po neuspešnem napadu leta 599 in uspešnem vdoru v naslednjem letu tokrat vdrli v Istro že tretjič. Pomembna posledica langobardsko-avarskega zavezništva 602 je bil dogovor o medsebojni pomoči, na podlagi katerega so Avari in v še večji meri Langobardi dosegli pomembne uspehe. Langobardski kralj Agilulf je poslal k Avarom rokodelce, da so zgradili ladje, s katerimi so ti zavzeli neki otok vTrakiji. Avarski kagan je poslal Langobardom na pomoč slovanske oddelke, s pomočjo katerih so le-ti zavzeli in porušili Kremono, nakar so zavzeli in opustošili območje med Kremono in Mantovo. Vojna na italskem bojišču je bila zaključena šele jeseni 603 s sklenitvijo premirja med Langobardi in Bizancem, kjer je pred tem prišlo do zamenjave tako na cesarskem dvoru (602 cesar Foka) kot v Raveni (drugi mandat eksarha Smaragda 603).238 V nasprotju z nekdaj prevladujočo predstavo, da je do množičnega vdora Slovanov na Balkan prišlo v dobi Mavrikijevega naslednika Foke (602-610), novejši raziskovalci vse bolj soglašajo s poročili sicer redkih avtorjev iz 7. st., da je močno načeta bizantinska obramba ob donavski meji in v njenem zaledju povsem klonila šele v zgodnjih letih vlade cesarja Herakleja, nekako med leti 610-615, ko so Slovani (predvsem v 4. in 5. letu Heraklejeve vlade, 614-615)

233 Paulus Diaconus, H h t . L a n g . 4,2 4 (»večni mir« med Avari in Langobardi 602, mirovni dogovori med Avari in Franki ter Langobardi in Franki). Gl. P ohl , A w a r e n , 1988, 159. 234 Paulus Diaconus, H is t. L a n g . 4, 24. G rafenauer, P a v e l D ia k o n , 1988, 187, op. 32; Št ih , I s tr a , 2001, 13-14. 235 Paulus Diaconus, H is t. L a n g . 3,27. Št ih , Istra , 2001,12-13; prim. PLREIII, 443-444 (Eoin/Euin). 236 P L R E III, 537-538 (Gisulfus 2); Št ih , I s tr a , 2001, 14. 237 Theophylaktos Simokates 8, 5, 13; PLRE III, 101-102 (Apsich 1). 238 Paulus Diaconus, H is t. L a n g . 4 ,2 0 (avarsko zavzetje »nekega otoka v Trakiji«); 4, 28 (udeležba Slovanov pri zavzetju in porušcnju Kremone); o langobardskih osvojitvah v osrednjem delu Padske nižine poroča tudi nadaljevanje Prosperovc kronike A u c ta r ii H a u n ie n s is e x tr e m a 16 (C h ro n ic a m in o ra 1 ,339). Gl. G rafenauer, N e k a jv p r a S a n j, 1950,68; 71-72; G rafenauer, P a v e l D ia k o n , 1988, 186, op. 27; 187, op. 34-37; M argetič , H is tr ic a , 1983, 145-154.

Zbirka ZČ/ 46

preplavili vse balkanske province.239V letu 611, ko je v Italiji vladal sicer krhek mir med Langobardi, Bizancem in Franki, so Slovani sami - brez avarskega sodelovanja ali celo brez njihove privolitve - napadli Istro, ki naj bi jo po zmagi nad lokalno obrambo neusmiljeno izropali.240Predvsem s slovanskim vdorom v Istro 611 povezujejo arheologi uničenje več antičnih naselij v zahodni in južni Istri ( UrsariafVrsar, Nessatio/Nezakd.], Zminj,Muntajana) ter umik prebivalstva v težko dostopne in skrite kraje v notranjosti polotoka, celo v skalne votline (Cingarela pri Momjanu).241 Napadalcem očitno ni uspelo zavzeti glavnih me­ stnih naselbin, deloma na otokih, ob zahodni obali, kot so bile Tergeste, Capris (oz. insula Capritana), Piranon (Piran), Neapolis (Novigrad), Parentium (Poreč), Ruginio (Ruigno, Rovinj), Cissa (Brionski otoki,Barbariga) in Pola (Pulj). Z enim od omenjenih pohodov (602,611) bi mogli povezati novejšo najdbo posmrtnih ostankov skupine 36 ljudi obeh spolov in vseh starosti v Monkodonji pri Ro­ vinju, ki kot primer dokumentira surovost tedanjih časov. Napadalci so zajetim moškim pred usmrtitvijo odsekali desnico ali celo obe roki, številnim žrtvam so pred smrtjo poškodovali noge ali medenico in s tem preprečili poskuse pobega.242 Nobeno od štirih poročil o vdiranju Slovanov na ozemlje Istre, ki se nanašajo na dvanajstletno obdobje od 599 do 611, ne omenja njihovega naseljevanja, pač pa se pri pohodih 602 in 611 omenjajo rop, požiganje in uničevanje, v prime­ ru zadnjega pohoda predhodno uničevanje lokalne obrambe. Če sodimo po dogodkih na območju Balkana v prvih letih Heraklejeve vlade, ko so Slovani preplavili vse bizantinske province, se zdi verjetno, daje bil zadnji pohod leta 611 tudi prvi poskus trajne naselitve na skrajnem severovzhodnem delu bizantinske Italije. Gotovo pa je ta pohod ustvaril pogoje za začetek naseljevanja Slovanov na istrskem polotoku. Zaradi izredno redkih poročil o Istri v 7. st., težavne in­ terpretacije materialnih virov in hipotetične narave zgodovinskega sklepanja na podlagi jezikoslovnih raziskav ali ljudskega izročila, je proces zgodnje slovanske naselitve v Istri poznan le v temeljnih obrisih.243 229 Isidorus, H is to r ia G o th o ru m W an daloru m Sueborum , Add. V (C o n tin u a tio H isp a n a ) 8 (iC bron ica m in o ra II, 337: H u iu s te m p o r ib u s ... anno im p e rii eius [sc. Eraclii] quarto, S c la v i G ra eciam occupant. [V njegovem času (namreč pod vlado Herakleja), v četrtem letu njegove vlade, Slovani zavzamejo Grčijo]. Isidorus, C bronica 414 a (Cbronica m inora II, 479;... S c la v i G raeciam R o m a n is t u l e r u n t ... [Slovani so Rimljanom odvzeli Grčijo]; Iohannes iz Nikiu, K ro n ik a 109, 18-23 (Charles; gl. Katičič , L itte r a r u m stu d ia , 2007,165-166, op. 575). Prim. F erluga, S la v i, 1983, 314-315; P ohl , A iu a re n , 1988, 240-242; C urta, S lavs, 2001,107. 240 Paulus Diaconus, H is t. L an g. 4, 40 (... S c la v i H istria m , in terfectis m ilitib u s, la c rim a b ilite r d s p r a e d a ti sunt-, gre za zadnjo notico, ki jo je Pavel Diakon povzel iz Sekunda izTridenta). G rafenauer, P a v e l D ia k o n , 1988, 188-189, op 37; Štih , Is tra , 2001,12-17. 241 L evak, S la v e n i, 2007, 55-56 (z bibliografijo v op. 146); 65, op. 195. Avtor navaja citat iz Monemvasijske kronike, ki omenja podobno ravnanje prebivalstva na Peloponezu ob slovanskem vdoru v začetku 7. st.: beg v težko dostopne gorate kraje, skrivanje v globelih in votlinah, izseljevanje na bližnje otoke ali celo čez morje v južno Italijo (gl. VIINJ1,286-294). 242 H ansel - M ihovilic - T eržan - T essmann, G robnica, 2000. 242 L evak, S la v e n i, 2007,49-78 (dober pregled stanja raziskav s podrobno literaturo); za severno Istro P leterski, D e S c la v is, 2005.

Zbirka ZČ/46

Razvoj cerkvene organizacije od srede 5. do konca 6. st.

1. Nastanek akvilejske metropolitske cerkve in njen razvoj do razkola Treh poglavij V primerjavi s sklepi ekumenskega koncila v Niceji leta 325, ki so postavili temelje cerkvene organizacije v provincah, na čelu katere je bil metropolitski škof z velikimi pooblastili (potrditev in posvetitev škofov, sklicevanje in vodenje provincialnih sinod, ustanavljanje novih škofijskih sedežev, izvajanje sodne oblasti, možnost vključevanja v urejanje zadev celotne cerkve),1je razvoj cerkvene orga­ nizacije v severni Italiji, na območju alpskih provinc, v srednjem Podonavju in na zahodnem Balkanu zaostajal za približno eno stoletje. Tukaj seje oblikovanje metropolitskih cerkva, ki so zajemale ozemlje ene ali celo več provinc, začelo v zadnji tretjini 4. st. in se zaključilo v prvi polovici 5. st. Na začetku so bili glavni protagonisti tega razvoja pomembni škofje, ki so se uveljavili po zmagi nad arijanizmom. Ambrozij iz Mediolana (374-397) je kot vodilna osebnost v cerkva na Zahodu izvajal ne le posamezne oblike metropolitske oblasti v provinci Liguriji, temveč tudi nadmetropolitske oblasti v severni Italiji in Iliriku. Vsaj na deklarativni ravni je bil nosilec take oblasti ob Ambrozijevi podpori Anemij iz Sirmija, ki je na sinodi v Akvileji 381 poudaril svojo nadmetropolitsko oblast

1

C o n c iliu m N ic a e n u m , can. 4 in 6 (Joannou, C a tto n s, 1962, 26; 28-29); C o n ciliu m a. 341, can. 9 (M ansi, C on cilia 2, 1901, 1311-1312). O nastanku metropolitske ureditve in cerkvenopravnih pooblastilih metroplitskega škofa gl. P lčchl, Gescbicbte, 1960, 157-159; J edin , H a n d b u c h l , 1973, 242-244.

A n tio c b e n u m

505

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

nad celotnim, do sklepnega obdobja Teodozijeve vlade združenim Ilirikom.2 V manjših in bolj realnih pravnih in ozemeljskih okvirih sta postala nosilca metropolitske oblasti v matični provinci Valerijan in Kromacij v Akvileji za Venetijo in Histrijo3 ter v zgodnjem 5. st. Hezihij v Saloni za Dalmacijo.4 Zapisi v virih, ko se omenja v virih metropolitska oblast nekega škofa ne le v vsebinskem oziru, temveč tudi z izoblikovano terminologijo, so praviloma kasnejši. Prvi cerkveni zbor na Zahodu, kije pri vprašanju primata med škofijskimi sedeži določil vsebino izrazov »metropolitski sedež« in »metropolitski škof«, je bila sinoda v Torinu 398, na kateri so postavili hierarhijo škofij v južni Galiji.5 Papež Zosim je s pismom salonitanskemu škofu Hezihiju 418 v vsebinskem oziru potrdil pooblastila metropolitskega škofa za provinco Dalmacijo, ne da bi uporabil ta izraz.6 Okrog 430 je papež Celestin škofijski sedež v Raveni povišal v naslov metropoli tskega sedeža.7 V predstavljenem časovnem okviru se je izoblikoval metropolitski sedež v Akvileji. Na njegovo postopno oblikovanje od zadnje četrtine 4. stol. kažejo naslednji dogodki: (1) udeležba škofa Valerijana na sinodi v Rimu (med 369 in 372) s podpisom na drugem mestu (za papežem Damasom), dopisovanje s škofom Bazilijem iz Cezareje (okrog 372), predsedovanje sinodi v Akvileji (381) in njegova udeležba na sinodi v Rimu 382 s podpisom na četrtem mestu (za papežem, mediolanskim škofom Ambrozijem in škofom Britonom izTreverov);8 (2) Kromacijeva posvetitev škofa in katedrale v Konkordiji (okrog 390) in njegova izstopajoča vloga pri podpori, ki jo je zahodna cerkev dajala Janezu Krizostomu ob sporu s cesarjem 404, pri čemer nastopa ime akvilejskega škofa za papežem in mediolanskim škofom;9 (3) na metropolitski položaj akvilejskega škofijskega 16; 55 (CSEL 82/3, 335). Prim. S ch olia A r r i a n a in concilium 20 oziromna 32 (CCSL 87, 158 oziroma SC 267, 228). 3 O nastanku in razvoju akvilejske metropolitske cerkve Vilotta Rossi, C o n sid e r a zio n i, 1958/59,72-116; M eniš, G iu r is d iz io n i, 1973; Berg, Bischofe, 1985, C uscito, P rim o c ristia n e sim o , 1986; P ietri , R o m e e t A q u ilie , 1987; L izzi , V escovi, 1989, 139-169; Sotinel , I d e n tite , 2005, 188-212 (z oceno B ratož, P o z n o a n tiln a A k v il e ja , 2007); P iussi, C r o m a z io , 2008, 406-467 (več prispevkov); za Istro nazadnje B ratož, C r is tia n e s im o in I s tr ia , 2009. 2 G esta con cili A q u ile ie n s is

A q u ile ie n se

4B ratož, C ris tia n e sim o in D a l m a z i a , 2008, 247-249. 5 C o n c iliu m T a u rin e n se a. 398, can. 1 -2 (C C S L 148, 5 4 -5 6 );

prim. L iz z i , V escovi, 1989,

2 0 9 -2 1 0 .

6 Zosimus, E p is tu la 9 (PL 20,670-675); pismo pomeni potrditev mctropolitskih pravic škofa iz Salone, ne pomeni pa oblikovanja nadmetropolirske cerkvene organizacije za celoten Zahodni Ilirik. 7 Prim. Vilotta R ossi, C o n s id e r a z io n i, 1958/59, 108-109; T R E 28, 1979, 179-180 (Ravenna). * PCBE 2, 2237-2239 (Valerianus 1); N u o v o I J r u t i 2, 887-889 (S. T avano). 9 Palladius, D ia lo g u s ( D e v i t a s.J o h a n n is C h ry so sto m i ) 2 ,2 4 9 (SC 342,68-95) poroča, da je Janez Krizostom, kot škof v Konstantinoplu po rangu drugi škof v državi, naslovil pismo na papeža Inocenca, kopijo pisma pa je poslal tudi mcdiolanskem škofu Veneriju in akvilejskemu škofu Kromaciju (SC 342, 94). Kasneje (407) je iz izgnanstva poslal zahvalna pisma zahodnim škofom, ki so ga podpirali: Kromaciju (E p is tu la 155; PG 52, 702-703), Veneriju iz Mediolana ( E p is tu la 182; PG 52, 714-715) in Hezihiju iz Salone (E p is tu la 183; PG 52, 715).

Zbirka Z Č/ 46

sedeža meri poročilo Teodoreta iz Kira iz leta 430 v času priprav na ekumenski koncil v Efezu, daje antiohijski škof naslovil pismo teološke vsebine na vodilne italske škofe, pri čemer se omenjajo školje iz Mediolana, Akvileje in Ravene.10 Na metropolitski položaj akvilejskega škofa Adelfija je v slavilni pridigi okrog 431 meril novo imenovani ravenski metropolit Peter Krisolog." Vendar pa je eksplicitna omemba metropolitske oblasti akvilejskega škofa poznejša (442 ali morda šele 447), ko je bil škofjanuarij (lanuarius). V prvem pismu akvilejskemu škofu je papež Leon le-tega pozval, naj skliče provincialno sinodo in sproži ukrepe proti privržencem pelagijanske herezije v njegovi cerkveni provinci; v pismu škofu Septimu iz Altina je navedel kot prejemnika pisma tudi neimenovanega metropolitskega škofa Venetije (metropolitanus episcopusprovinciae Venetiae), s katerim naj se altinski škof poveže v boju proti pelagijanski hereziji, v drugem pismu Januariju (konec 447) pa je pohvalil njegovo prizadevanje.12 Na položaj metropolitskega škofa meri tudi papeževo pismo škofu Niketu spomladi 458, z napotki, kako naj rešuje težave v cerkvenih skupnostih, ki jih je povzročil Atilov pohod v Italijo.13 Vsa štiri papeževa pisma s sredine 5. st. predpostavljajo metropolitski položaj akvilejske škofije kot nesporno in dalj časa uveljavljeno dejstvo. Viri ne omogočajo datiranja nastanka te ureditve, za katero so bili izraženi različni hipotetični predlogi v časovnem loku od 425 do sredine 5. st.14

10 Theodoretos, E p is tu la 112 (SC 111, 52). 11 Petrus Chrysologus, Ser m o 136,1 (CCSL24B, 826-827), z namigom na Adelfijev visok položaj v cerkveni hierarhiji (fa stig iu m p o te s ta tis ... locoprim u s). Prim. PCBE 2,15 (Adelfius

2). u Leo Magnus, E p is tu la 1 (PL 54,593-597); E p istu la 2 (PL 54,597-598); prim. E p istu la 18 (PL 54, 706-709). Prim. C uscito, C ristia n esim o , 1977,195; P ietri, R o m e , 1987,247-249; Sotinel , I d e n t it e , 2005, 284-286; PCBE 2,1026-1027 (lanuarius 11). 11 Leo Magnus, E p is tu la 159 (PL 54, 1135-1140); o vsebini pisma gl. Bratož, B e z ie b u n g e n , 2002, 75-80. Gl. str. 219-220. 14 Navajamo le tri mnenja: (1) Vilotta Rossi, C o n sid e r a zio n i , 1958/59, 112-113 je datirala začetek metropolitskega položaja akvilejske cerkve v čas večmesečnega zadrževanja Valentinijana III. in njegove matere Gale Placidije v mestu (od junija do oktobra 425), prav tako M eniš , G iu r is d iz io n i, 1973, 291; (2) J edin, H an dbu ch 2,1973, 243 domneva, da po 425 Akvileja ni bila le metropolitski sedež za provinco V enetia e t H is tr ia , temveč tudi za Recijo in Norik. (3) C attaneo , G o v e rn o ecclesiastico, 1982,187, je izrazil mnenje, daje Rim priznal mctropolitsko organizacijo v severni Italiji v času Leona I. (440-461).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

2 1 . R a z v o j cerkven e o rg a n iza c ije o d 4 . do 6. st. V ir: B r a t o ž ,

Einflufl, 1 9 9 4 , P rilo g a 1. P r e v o d legende:

(1 ) m e tro p o litsk i se d e ž a li p a tr ia r h a ti ( 2 ) škofijski se d e ž v 4 . st.; ( 3 ) škofijski se d e ž v 5. st.; ( 4 ) škofijski se d e ž v 6. st.; (5 ) o sta li k ra ji; (6 ) m eje m e d p r o v in c a m i.

Metropolitska oblast se je nanašala na točno določeni teritorij, ki ga v našem primeru papeška pisma ne opisujejo, pač pa ga najbolj jasno izrisuje udeležba na provincialnih sinodah. Razvoj cerkvene organizacije na območju severne Italije, Alp, Podonavja in Balkana odraža velika odstopanja od teoretične predpostavke, da se metropolitska škofija nanaša na ozemlje ene province in daje cerkvena organizacija usklajena s civilnimi upravnimi enotami, kot je 451 ponovno potrdil koncil v Halkedonu ob hkratni prepovedi obstoja dveh metropolitskih sedežev v eni provinci.15 Seznam udeležencev (škofov ali njihovih namestnikov, v celoti je zastopanih 20 škofij) sinode v Mediolanu v istem letu (451) kaže, da je mediolanska metropolitska škofija obsegala poleg province Ligurije tudi Kotijske Alpe, zahodna območja Emilije, edino poznano škofijo v Reciji I. (ecclesia Curiensis/Chut), pa tudi škofijska sedeža Brixia in Cremona, 15 C o n c iliu m

C h alcedon en se,

can. 12 (Joannou, C a n o n s, 1962, 79).

Zbirka ZČ / 46

ki sta po civilnoupravni ureditvi spadala v provinco Venetia etHistria^. Če sodi­ mo po udeležencih dveh provincialnih sinod v Saloni 530 in 533 je tamkajšnji metropolitski sedež vključeval v tisti dobi ne le dalmatinske škofije, temveč tudi Siscijo v provinci Saviji.161718Z območja Akvileje se ni ohranil noben zapisnik kake sinode v časovnem razponu dveh stoletij od sinode v Akvileji 381 do sinode v Gradežu pred 580. V času nastanka in prvih omemb metropolitskega sedeža v Akvileji, torej do sredine 5. st., je obstajalo na ozemlju akvilejske cerkvene pro­ vince, ki je na vzhodu vključevala Istro in Emono, na zahodu pa je segala le do Gardskega jezera in reke Mincius, osem škofijskih sedežev: Aguileia, Parentium, Emona., Concordia,Altinum,Patavinm, Verona in Tridentum.xi Dokaj poenostavljena skica razvoja kaže, da obmejne province, ki so bile v času oblikovanja metropolitskih sedežev zelo ogrožene (kot na primer panonske province ali Obrežni Norik) ali zaradi šibke urbanizacije niso izpolnjevale pogojev za nastanek metropolitskih središč (Prva Recija in Druga Recija, vsaka z eno samo mestno naselbino),19 niso razvile te organizacijske stopnje, pač pa so se vključevale v metropolitsko cerkveno organizacijo bolj razvitih provinc. Sirmij, kije po trditvi škofa Anemija (381) nastopal kot nadmetropolitsko središče za ozemlje celotnega Ilirika od srednjega toka Donave do Krete, je doživel hiter padec: najkasneje 437je bil priključen Vzhodnemu cesarstvu, tik pred prvo hunsko vojno proti Vzhodnemu cesarstvu je bila uprava prefekture preseljena v Tesaloniko/Solun, čemur je sledil padec v cerkveni hierarhiji na navadno škofijo, med Atilovim pohodom 441 pa tudi delno rušenje mesta ter s tem najmanj začasen propad škofije.20 Kot se zdi, je v ta prostor organizacijsko posegla Akvileja, ki je okrepila svoj položaj tudi zaradi padca vloge Mediolana po smrti škofa Ambrozija (397) in preselitvi cesarske prestolnice v Raveno (402). Na podlagi skromnih indicev v literarnih in epigrafskih virih tistega časa ter kasnejšega izročila bi 16 M ansi, C o n c ilia 6,1901,141-144 (Leo, E p is tu la 97; PL 54,950 A-B); prim. M eniš, 1973, 291; C attaneo, G o vern o ecclesiastico, 1982,186; C racco Ruggini, C ri-

G iu r is d iz io n i ,

s t ia n i z z a z i o n e ,

1991,244.0 škofijskem sedežu

C u ria

(Chur) kot delu mediolanske metropolije

gl. Berg 1985, 202; W olff, K o n tin u ita t, 1994,13-14. 17 K laič, H is to r ia , 1967, 81; 85; Bratož, R a z v o j, 1986, 384; Bratož, Kirchliche O rga2011, 241. 18 Prim. C uscito,

n is a tio n ,

1986. 19W olff, K o n tin u ita t, 1994,4-5 (v Prvi Reciji je bila edina urbana naselbina C u ria (Chur), v Drugi Reciji zanesljivo le A u g u s ta V in delicu m (Augsburg), ob njej morda tudi C am bodunum (Kcrnpten). 20 Iustinianus, N o v e lla 11,1 (Schoell/Kroll 1959,94); Priscus, Frg. 11,2 (Blockley 1981, 262). Morda gre za zadnjo zanesljivo omembo sirmijskega škofa, saj je bil gepidski škof Trasarik, ki sc omenja kot begunec v Konstantinoplu po propadu gepidskega kraljestva (Iohannes Biclarensis, C h ro n ica a. 572.1; C h ronica m in ora II, 212-213 ali CCSL 173A, 63) voditelj gepidske arijanske skupnosti, medtem ko v primeru domnevno zadnjega katoliškega škofa v mestu Sebastiana v letih 591 in 595 (Gregorius Magnus, R egistrirn i 1, 27,1; 5, 40,1 (CCSL 140, 35:318) ni zanesljivo, ali gre res za škofa iz Sirmija (Serm ien sis ali Resitiiensis)-, prim. Bratož, R a z v o j o rg a n iza c ije , 1986, 385; B ratož, K irchliche O rg a n isa tio n , 2011,216-219; 240. C ristia n e sim o ,

509

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

mogli sklepati, da je v času slabitve Sirmija posegla na območje podonavskih provinc predvsem Akvileja: že v Valerijanovi in Kromacijevi dobi je vplivala na panonski prostor v času dvajsetletnega misijonskega in političnega delovanja Amancija (Amantius), škofa v Joviji, med panonskimi federati, v zgodnjem 5. st. je odigrala vlogo postaje na poti organiziranih skupin panonskih skupnosti na begu v Italijo, sprejela je relikvije in čaščenje več panonskih mučencev.21 V okoliščinah, ki jih ne osvetljuje noben sočasen dokument ali kasnejše izročilo, je Akvileja verjetno v prvi polovici 5. st. pridobila vpliv nad Drugo Recijo, nad noriškima provincama (zlasti nad Sredozemskim Norikom) in nad zahodnimi območji Prve Panonije, morda tudi nad zahodnimi deli Savije, medtem ko je južni del te province s škofijo Siscia morda že v tem času, zanesljivo pa v vzhodnogotski dobi, prišel pod vpliv dalmatinske cerkve.22 Vsekakor je izključeno, da bi Akvileja tak vpliv uveljavila po katastrofi ob hunskem zavzetju 452, ko je bil škofijski sedež šibak. Z izjemo Niketovega reševanja moralnih, verskih, pravnih in socialnih problemov cerkvenih skupnosti po koncu hunske nevarnosti (458) se akvilejski metropolitanski sedež v virih skoraj pol stoletja ne pojavlja. Prvo pomembno cerkvenopolitično dogajanje, v katerega seje vključil, je bila lavrencijanska shizma (498-514). Na sinodi v Rimu, ki jo je sklical Teoderik in je odločala o izidu spopada med progotsko usmerjenim papežem Simahom in njegovim probizantinsko usmerjenim na­ sprotnikom Lavrencijem, je nastopil akvilejski metropolitski škof Marcelijan (Marcellianus) kot sopredsedujoči poleg prvo imenovanega škofa iz Mediolana in tretje imenovanega škofa iz Ravene. Poleg večjega števila škofov iz srednje Italije so se sinode udeležili tudi škofje vseh treh severnoitalskih metropolij 23 Pri tem je škof Peter iz Altina, z akvilejskega metropolitskega področja, nastopil v vlogi nadzornika rimske cerkve (visitator sedis apostolicae), dokler ne bi rešili 21 L o t t e r , Premiki, 2005, 63; 132-134; 198, op. 262; B ra to ž , Izseljevanje, 2007, 260-263; B ratož , Chiesa aquileiese e 1‘lllirico, 2011, 109-119. 22 B ratož , Vpliv, 1990, 8-10, zlasti op. 43 (pregled starejših mnenj). Dogodki, ki vsaj orietacijsko označujejo časovni okvir tega procesa, so naslednji: ponovna vzpostavitev rimske oblasti nad Panonijo leta 427; vključitev Sirmija v Vzhodno cesarstvo leta 437, po kateri je Sirmij prenehal biti upravno središče za vsaj tri panonske province; preselitev središča ilirske prefekture iz Sirmija v Tesaloniko pred prvo hunsko vojno proti Vzhodnemu cesarstvu 441. Sotinel , Identite, 2005,209, je predlagala kasnejše datiranje akvilejskega vpliva nad panonskim prostorom (6. st.). Ker so bili v 6. st. politični pogoji za širjenje Avilcje proti vzhodu izredno slabi (najprej langobardska, nato avarska oblast nad Panonijo, slovanski vpadi, vojne, odseljevanje provincialnega prebivalstva), je datiranje v 6. st. prepozno. 23 Marcellianus seje udeležil štirih sinodalnih sej (M GH A A 12, 419, 3; 420, 16). Na četrti, odločilni seji 23. 10. 501, ko se kot navzoči omenjajo tudi Venetiarum episcopi (MGH A A 12, 426, 12), ni podpisal sinodalnega zapisnika, ki je potrdil zrnago Simahove stranke. Zapisnik sta podpisala metropolita iz Mediolana in Ravene ter pet severnoitalskih škofov z mediolanskega področja (M GH A A 12, 451-455). O lavrencijanski shizmi kratko B ratož , Evgipij, 1982, 14-17; obširno VVirbelauer , Zwei Papste, 1993; Ko t t e r , Das Akakianische Schisma, 2013,114-122.

Zbirka ZČ/46

spora.24 Izid sinode je pomenil za akvilejsko stran, ki se je postavila na stran protipapeža Lavrencija, očiten poraz v razmerju do Meldiolana, Ravene in Rima, kjer je prepričljivo zmagala Simahova stranka. Ta neuspeh ni ogrozil obstoja akvilejske metropolitanske cerkve, vendar pa jo je v italskem prostoru za nekaj let potisnil v izolacijo, ld spominja na razmere v času shizme Treh poglavij25. Osamitev je bila zaključena s smrtjo Marcelijana in izvolitvijo novega metro­ polita Marcelina (.Marcellinus) na začetku leta 506.26 Postopna krepitev metropolitskega sedeža v poznem 5. in zgodnjem 6. st. se je odražala v nastajanju novih škofijskih sedežev. V stoletnem časovnem razponu od srede 5. do srede 6. st. se je v vzhodnem in severnem delu akvilejske metropolitske cerkve in na njenem vplivnem območju pojavilo šest škofijskih sedežev. V vzhodnem delu province Venetia et Histria se v poznem 5. st. prvič omenja škofijski sedež Iulium Carnicum.27Najkasneje v tem času je nastal škofijski sedež Pola v Istri, kjer se prvi po imenu poznani škof omenja šele v zgodnjem 6. st.28 V isti časovni okvir moremo postaviti nastanek škofijskega sedeža Tergeste, kjer pa se prvi škof omenja šele v času gotsko-bizantinske vojne.29V Sredozemskem Noriku, ki je v tem času skoraj zanesljivo spadal v akvilejsko metropolijo, v tem času nastopata škofijska sedeža Tiburnia (prvi poznani škof se omenja okrog 475-480)30in Celeia (s prvo omembo škofa v času vzhodnogotskega kraljestva).31 Edina zanesljivo dokumentirana škofija v Obrežnem Noriku, Lauriacum, s prvo omembo za čas okrog 480, je po 488 propadla. Vendar pa gre v tem primeru

24 Liberpontificalis I, 53 (Symmachus), 3 -4 (MGH Gestapontificum Romanorum, 121). 25 P ie t r i , Rome, 1987,250-252; Sotinel , Identite, 2005,287-293; PCBE 2,1363-1364 (Marcellianus 3). 26 Ennodius, Epistula 4,29 (MGH A A 7,150) je v pismu papeža Simaha obvestil, daje umrl akvilejski škof, njun politični nasprotnik {Aquileiensis... persond), nato pa (Epistula 5,1; MGH A A 7,153) seje zahvalil patriciju Liberiju za njegovo pomoč pri izvolitvi novega, papežu Simahu naklonjenega škofa v Akvileji {in Aquileiensis electionepontificis). PCBE 2,1372-1373 (Marcellinus 10); prim. PLREII, 678 (Liberius 3), z datiranjem pisma na začetek leta 506. 27 Prvi poznani škof Ianuarius se omenja na napisu iz časa okrog 480-490 (CIL V, 1858; PCBE 2, 1027 (Ianuarius 13). 28 Prvi po imenu znani škofAntonius se omenja v letih 507-511, pri čemer Cassiodorus, Variae 4 ,4 4 (M G H A A 12,134 ali CCSL 96,171-172) omenja tudi dva njegova predhodnika, ne da bi ju imenoval. Obstoj škofijskega sedeža v Poli moremo predpostavljati za zadnjo četrtino 5. st. PCBE 2, 162 (Antonius 7); B ratož , Cristianesirno inlstria, 2009,14-15. 29 Prvi poznani škof Frugiferus se omenja na napisu iz Justinijanove dobe (med 542 in 565): Inscr. It. X /3, 168; X/4, 295-296; PCBE 2, 876 (Frugifer). Že okrog 500 se omenjata dva nosiina naslova defensor ecclesiae, kije značilen za škofijske sedeže. Prim. B ratož, Cristianesimum Istria, 2009,13-14. Eugippius, Vita Severini 21,1 (oznaka metropolis Norici na tem mestu ne dokazuje ob­ stoja rnttropolitske organizacije v Sredozemskem Noriku); 25,2 (z omembo utrdb na ozemlju te škofije: dioecesis suae castelld). O izvolitvi tamkajšnjega škofa prim. Bratož, Evgipij, 1982,375. 21 A lj 16. Gl. E gger , Romische Antike!, 1962,111-115; T avano - Bergamini, P.urijrchi, 2000,131-132 (R. Bratož); C uscito , Epigrajt, 2013,160-161. Gl. str. 419.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

za obmejno provinco ob Donavi, kjer vpliv Akvileje ni razpoznaven.32 Okvirno spada v to obdobje edini poznani škof Druge Recije Valentinus, čigar škofijski sedež ni poznan, škofovi morebitni stiki z Akvilejo pa se v šibkem literarnem izročilu ne omenjajo.33 Z zahodnega območja panonskih provinc ni v 5. st. poznan niti eden škof. Dvajsetletna gotsko-bizantinska vojna, v katero so se 539 kot tretja stran vključili tudi Franki, je akvilejsko metropolitsko cerkev ozemeljsko zmanjšala in celo ogrozila njen obstoj, saj so Franki osvojena ozemlja na celotnem območju Alp vključevali v cerkveno organizacijo svojega kraljestva.34 V drugem delu gotsko-bizantinske vojne je Justinijan z objavo verskega edikta »Tri Poglavja« (543/544) naletel na odločen in vsesplošen odpor cerkva na Zahodu. Akvilejska metropolitska cerkev je bila pri tem v sevemoitalskem prostoru v senci Mediolana s škofom Darijem (535/536-552), kije bil papeževa glavna opora v merjenju moči s cesarjem.35 Akvilejski škof Macedonij, voditelj metropolitske cerkve, ki je bila v sklepnem delu vojne še zadnjič v oblasti Gotov (Totila) in izpostavljena frankovskim plenitvam,36je sodeloval z mediolanskim škofom, po njegovi smrti spomladi 552 pa je v skladu z uveljavljeno prakso medsebojnega posvečevanja akvilejskih in mediolanskih škofov potoval v Mediolanum in tamkaj posvetil novega škofa (Vitalis). Ker za to ni imel pooblastil, je bizantinski vojskovodja Valerijan oba škofa odvedel v Raveno, kjer naj bi počakala na cesarjevo potrditev.37 To je zadnji podatek v zgodovini akvilejske metropolitske cerkve pred njenim samooklican za patriarhat 557. V maloštevilnih virih, kjer je označena cerkvena provinca akvilejskih metropolitov, dosledno nastopa oznaka Venetia, nikoli 'Venetia et Histria', kot seje sicer imenovala poznoantična provinca. Ker se ni ohranil noben zapisnik provincialnih sinod akvilejske cerkve iz 5. in prve polovice 6. st., ne vemo, v kolikšni meri so bile sosednje province na severu in vzhodu cerkveno-organizacijsko povezane z Akvilejo. Take povezave so gotovo obstajale, saj sta v sporu s Salzburgom zaradi jurisdikcije nad ozemljem Ka32 Eugippius, Vita Severini 30, 2; Ennodius, Vita Antonii 10 (M GH A A 7, 186). Prim.

B ratož, Evgipij, 1982, 389-390. 33 Eugippius, Vita Severini 41,1. Prim. Bero, Bhchofe, 1985, 70-74; W olff, Kontinuitat, 1994, 7-8 (Augusta Vindelicum kot verjetni škofijski sedež); L gtter , Premiki, 2005, 49; 52. 34 Na območju Zahodnih Alp so Franki škofijo Augusta Praetoria (Aosta) priključili metropolitskemu središču Vienna, prav tako so priključili galski cerkvi del škofije v Torinu (Augusta Taurinorum) ter škofijo Chur (Curia) v Prvi Reciji, ki se omenja na začetku 7. st. kot del galske cerkve. 35 PCBE 2, 532-534 (Datius). 36 Pelagius I papa, Epistulae 52, 15 (Gasso - Batllc, 138-139): ... tempore il/o, quo et Hystriam et Uenetias tyranno Totilapossidente, Francis etiam cuncta uastantibus...[ V tistem času, ko je tiran Totila imel v oblasti Istro in Venetije, Franki pa so vsepovsod pustošili...]. 37 Pelagius I papa, Epistulae 24,11 (Gassd - Batlle, 7 6:... ipsi se inuicem Mediolanensis et Aguileiensis ordinare episcopi debuissent... [... mediolanski in akvilejski škof sta se morala medse­ bojno posvečevati...]; Epistulae 52,15 (Gass6 - Batlle, 138-140); PCBE 2,1345 (Macedonius 6); PLRE III, 1359 (Valerianus 1).

Zbirka ZČ/46

rantanije (Karantana provincia) na začetku 9. st. patriarha Ursus in Maxentius ob sklicevanju na zapisnike sinod (synodalia gesta) izpred leta 568 trdila, daje to ozemlje pripadalo akvilejski cerkvi.38 Če ta trditev velja za Karantanijo, ki je obsegala osrednja območja Sredozemskega Norika, pa tega ni mogoče zanesljivo potrditi za ozemlje drugih štirih provinc (Druga Recija, Obrežni Norik, Prva Panonija in Savia), v katerih se omenja v drugi polovici 5. in v 6. st. le po en škofijski sedež.39 Ce poskušamo v luči redkih pisanih virov vprašanje pripadnosti škofij akvilejski metropolitski cerkvi reševati od primera do primera, se kaže bolj diferencirana podoba. Siscia, najpomembnejša škofija v provinci Saviji, se je v vzhodnogotski dobi cerkveno-organizacijsko povezala z Dalmacijo.40Samo za škofijski sedež Scarbantia (Sopron) v Prvi Panoniji moremo trditi, daje bil vključen v akvilejsko metropolitsko cerkev.41Tega se ne da dokazati za Lauriacum (in verjetno še eno škofijo) v Obrežnem Noriku v poznem 5. st., saj Evgipijeva Vita s. Severini kot temeljni vir nikjer ne omenja Akvileje, pač pa dokazuje obstoj stikov z Mediolanom in le na posreden način meri na stike z Raveno, akvilejskim območjem in celo Neapljem.42 Indic za obstoj stikov Akvileje z Obrežnim Norikom je obstoj rokopisov Kromacijevih pridig v homilijarijih na Salzburškem iz zgodnjega 9. st., ki naj bi temeljili na rokopisu akvilejskega izvora, morda že iz 5. st. Na stike bi kazalo tudi čaščenje istih svetnikov in svetniških skupin. Vendar pa ne eni ne drugi stiki ne morejo služiti kot zanesljiv dokaz za cerkveno-organizacijsko pripadnost Obrežnega Norika Akvileji.43Tudi v pri38 M G H Diplomata Karolina I, št. 211 (282-283). K različnim predstavam o ozemlju Karantanije prim. W olfram, Grenzen, 1995,258 (približno identična s Sredozemskim Norikom); Kahl , Staat der Karantanen, 2002, 392 (osrednji in zahodni del Sredozemskega Norika, brez mestnih območij Celeje, Poetovione in Solve na vzhodnem in jugovzhodnem delu province). 39 Prim. M eniš , Confini, 1964,6 in karta I: ta po našem vedenju prvi poskus kartograf­ ske upodobitve akvilejske metropolitske cerkve prikazuje njen absolutno maksimalni obseg na celotnem ozemlju šestih provinc. To predstavo je skušal avtor utemeljiti s hipotezo o obstoju enotne, t. i. alpsko-akvilejske cerkvene arhitekture (M eniš, Basilica, 1976), ki jo je kasneje zavrnil G laser, Christianisierung, 1994, 204-206 (o vprašanju nazadnje izčrpno Bierbrauer, Zur liturgischen Innenausstattung, 2010). Menisovo domnevo je z zgodovinskimi argumenti podprl C uscito, Diffusione, 1976, z dodatnimi opažanji tudi F edalto, Aquileia, 1999, zlasti 66-70; 156-157. Avtorje na seznam škofij akvilejske metropolije v abecednem redu (279-381) vključil tudi škofijske sedeže Augusta Vindelicum, Lauriacum, Scarbantia, in Siscia. Prikaz akvilejske cerkvene province je po pravici bolj niansiran v publikaciji T avano - B ergamini, Patriarchi, 2000,195-207 (med 31 škofijskimi sedeži v abecednem redu sta po pravici izpuščena Lauriacum in Siscia). 40 Gl. op. 17. 41 T č th , Vigilius, 1974. 43 O Severinovih stikih z Mediolanom, ki sovhagiografskem spisu lahko osebne narave, gl. Eugippius, Vita Severini 9,3; 26,1. O povezavah z Italijo (Ravena, Neapelj, akvilejsko ob­ močje) prim. B ratož, Severinus, 1983,39—40; R egerat, Italien, 1996; obstoj trgovskih stikov akvilejsko-istrskega področja z obdonavskim prostorom v 5. st. potrjujejo najdbe keramike (M atijašič , Societa, 2009). 43 B ratož , Vpliv, 1990,25-26.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

meru (domnevnega) škofijskega sedti&Augusta Vindelicum ni mogoče dokazati njegove pripadnosti akvilejski metropolitski cerkvi.44 Brez kakršnekoli določljive stične točke s skromnimi literarnimi in epigrafskimi viri za obdobje od poznega 5. do sredine 6. st. je bilo med arheološkimi raziskavami v zadnjih dobrih štirih desetletjih odkritih (v posameznih primerih le zanesljivo potrjenih, ne pa še raziskanih) več zgodnjekrščnakih cerkva, ki so bile zgrajene v višinskih utrjenih naselbinah okvirno v tem obdobju, njihov obstoj pa se je zaključil z uničenjem ali z opustitvijo okrog leta 600. Njihova izgradnja sovpada s tretjim obdobjem nastanka višinskih utrjenih naselbin, v katerih je imela cerkev osrednje mesto ne le s svojo centralno lego in osrednjo vlogo najpomembnejše stavbe, temveč tudi v vlogi najpomembnejše institucije. M ed okrog 35 bolje poznanimi višinskimi utrjenimi naselbinami je bila vsaj ena cerkev (v dveh primerih dvojna cerkev, v enem primeru dve prostorsko in po funkciji ločeni cerkvi, v enem primeru pa kompleks trojne cerkve) odkrita v 16 naselbinah.45 Med temi so dobro raziskane in v monografskih publikacijah predstavljene cerkve s štirih najdišč: dvojna cerkev z baptisterijem na Ajdovskem gradcu nad Vranjem,46 dve prostorsko in po funkciji ločeni cerkvi na Rifniku,47 dvojna cerkev na Kučarju48 in - kot najbolje raziskan in po pomenu posebej izstočajoč kompleks treh cerkva na Tonovcovem gradu nad Kobaridom.4950So­ razmerno dobro poznane so tudi cerkve na Ajdni, na Korinjskem hribu ter na Zidanem gabru in Gradcu nad Mihovim na Gorjancih.so Kronologija teh v literarnih virih neomenjenih zgodnjekrščanskih središč je sorazmerno zanesljiva: najstarejši je cerkveni kompleks na Kučarju, ki je obstajal okvirno med leti 380 in 500; drugi cerkveni kompleksi so bili zgrajeni kasneje, prav tako so kasneje doživeli prezidavo oziroma preureditev prostorov in povečanje. V posameznih primerih omogočajo najdbe novcev iz arheološkega konteksta dokaj natančno 44 W olff, Kontinuitat, 1994, 20 (z opozorilom, da zgodnjesrednjeveška liturgija Augs­ burga odraža vplive Mediolana). 45 Novejši pregledi: C iglenečki, Kučar - Izvrednotenje, 1995, 170-172; C iglenečki, Fruhchristlicbe Kirchenanlagen, 2003; C iglenečki, FruhcbrtstlirhsKirchen, 2003 (s poudarkom na prikazu notranje opreme in liturgične ureditve); C iglenečki, Chronologie, 2006,296-300; B ratož - K nific , Cristianesimo antico, 2005; B ratož, Raziskovanju, 2013. 46 Temeljna objava: P etru - U lbf. rt, Vranje, 1975, zlasti 21-77 (Ulbertova študija o cerkvenem kompleksu v kontekstu cerkvene arhitekture m območju vzhodnih Alp, severnega Jadrana in zahodnega Balkana); Knific , Vranje mar Sevnica, 1994. 47 Bolta, Rifnik, 1981, 8-13 (arheološka objava brez podrobne Študije); k odkritju druge cerkve in mestu obeh cerkva v naselbini P irkmajer, Rijhik, 1994, 46-64; C iglenečki, Polis Norikčn, 1992, 42-52; C iglenečki, Frithrhristlhhe Kirchenanlagen, 2003, 588. 48 C iglenečki, Kučar - Izvrednotenje, 1995, zlasti 172-186. 49 C iglenečki - M odrijan - M ilavec, Tonovcovgrad, 2011,111-154 in 201-211 (objava sklopa cerkva); 225-246 (interpretacija cerkvenega sklopa v kontekstu cerkvene arhitekture akvilejskega območja, vzhodnih Alp in zahodnega Balkana; temeljna študija o cerkveni arhi­ tekturi in o vlogi cerkvenega središča). 50 Pregledno C iglenečki, Friihchristliche Kirchenanlagen, 2003, 585-589.

Zbirka ZČ/46

datiranje; raziskovalci so na tej podlagi uvrstili te spremembe v konstekst vojaških in političnih dogodkov: prezidavi cerkvenih kompleksov na Ajdovskem gradcu nad Vranjem in naTonovcovem gradu nad Kobaridom padeta v čas po letu 541, torej v dramatično obdobje gotsko-bizantinske vojne, pri čemer bi lahko (v primeru Vranja) na te spremembe vplivale vojaške operacije oziroma bi mogli povečanje cerkvenega kompleksa povezati z razcvetom gradnje cerkva po Justinijanovi zmagi nad Goti (Tonovcov grad).51 Pri okvirnem datiranju razrušenja ali opustitve in s tem propada cerkva okrog konca 6. ali začetka 7. st. velja opozoriti na posamezne izjeme: cerkve na Rifniku in na Vranju so bile verjetno opuščene kmalu po letu 568, ko so tamkaj prebivajoči Langobardi zapustili naselbino. Pri tem naj bi bila naselbina na Vranju povsem razrušena, česar v drugih primerih ni mogoče potrditi.S2

22. Zgodnjekrščanske cerkve na ozemlju Slovenije. Prazni krogi označujejo cerkve iz prvega obdobja vzpona cerkvenega gradbeništva (4. st. inprva polovica 5. st.),polni krogipa cerkve iz drugega obdobja (drugapolovica 5. in 6. st.). Vir: Ciglenečki, Friihchristliche Kirchen, 2003,11.

51 Prim. C iglenečki, Chronologie, 2006, 298-300; Bratož, Raziskovanje, 2013, 21. ’2 C iglenečki, Chronologie, 2006, 299. Prim. za Koroško G laser, Untergang, 2000, 210-214; L adstatter , Von Noricum Mediterraneum, 2000, zlasti 227-236 (najdbe zgodnje slovanske keramike v zahodni dvojni cerkvi na Sv. Hemi kažejo na to, da so Slovani posamezne dele opuščene dvojne cerkve uporabili za svoje prebivališče).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

2. ShizmaTreh poglavij in nastanek akvilejskega patriarhata Zgodovinsko in teološko ozadje cerkvenega spora, ki je privedel do skoraj stoletje in pol dolge ločitve akvilejske cerkve od Rima, pomenijo sklepi četrtega ekumenskega koncila v Halkedonu leta 451. Na njem so poskušali rešiti za­ pleteno vprašanje Kristusove ontologije. Ob potrditvi veljavnosti prejšnjih treh ekumenskih zborov so dodali pomembno novost: pri razlagi Kristusove narave so poudarili tako njeno enojnost kot dvojnost: kot druga božja oseba je Kristus, kije od vekomaj obstajal v svoji božji naravi, dobil z učlovečenjem tudi človeško naravo, tako da sta bili v Kristusu kot božji osebi simetrično zastopani obe naravi. Medtem ko je krščanski Zahod to razlago sprejel, pa je ta sprožila na Vzhodu, kjer so bili v izraziti prevladi zastopniki nauka o eni, božji naravi v Kristusu, nove spore. Zastopniki tega nauka, monofiziti (po mnenju več raziskovalcev pravilneje 'miafiziti'), so videli v tej razlagi obrat cerkve k nauku sirskega teologa Nestorija, ki je poudarjal pomen tako božje kot človeške narave v Kristusu. V kompromisno zasnovani halkedonski veroizpovedi so videli zmago nestorijancev, zlasti zato, ker so na koncilu rehabilitirali dva nestorijanstva obtožena teologa, sirska škofa Teodoreta iz Kira in Iba iz Edese, ki sta podpisala halkedonsko veroizpoved, in ker niso obsodili spisov Nestorijevega učitelja Teodora iz Mopsuestije. Vplivna monofizitska stran, ki s takimi sklepi halkedonskega koncila ni bila zadovoljna, je večkrat poskušala doseči prepoved spisov teh teologov, predvsem z vplivanjem na versko politiko cesarjev. V letu 482 je cesar Zenon izdal na videz kompromisen in združevalen, v resnici pa za Zahod nesprejemljiv verski edikt (Henolikon), ki je vodil v dolgotrajen verski razkol med Vzhodom in Zahodom (t. i. akacijansko shizmo, 484-519). Konec shizme z nastopom pravovernega cesarja Justina I. ni prinesel rešitve verskih sporov, ki so v nekoliko spremenjeni obliki izbruhnili v času njegovega naslednika Justinijana. Cesarje ob koncu 543 ali na začetku 544 izdal edikt »Tri Poglavja« (Trta kephalaid), po vsebini prepoved spisov treh privržencev antiohijske teološke šole: Teodora iz Mopsuestije (prepoved spisov in prekletstvo osebe), nekaterih besedil Teodo­ reta iz Kira in pismo škofa Ibasa iz Edese perzijskemu škofu Marisu.53 Štirje vzhodni patriarhi, v Konstantinoplu, Aleksandriji, Antiohiji in Jeruzalemu, so se po krajšem odporu uklonili cesarjevi zahtevi, da podpišejo dokument. Škofom, ki so podpis zavračali, je grozila odstavitev.54 53 Kratek izbor iz izredno obsežne literature: D anielou M arrou, Zgodovina, 1988, 333-354; F liche - M artin , Storia IV, 1972, 337-397; 535-618; J edin , Ilandbuch III, 1978, 3-43; P ietri , Histoire III, 1998, 414-445; C asiday - N orris, Christianity 2, 2007, 90-106. 54 Edikt se ni ohranil. Njegovo vsebino razkriva Facundus, De/ensio Triutn Capitulorum libri XIIadIustinianum (delo temeljnega pomena) in v dveh krajših spisih (Contra Mocianum, Epiitulaftdei catholicae\ vsi trije spisi v CCSL 90 A); gl. tudi Liberatus, Ureviarium 22 (in drugod; PL 68, 969-1050, zlasti 1039-1041). O vsebini edikta lahko sklepamo iz drugih Justinijanovih spisov proti »Trem poglavjem«: Decretum (PL 69, 30-37) in Episto/a (PL 69,275-328).

Zbirka ZČ /46

Medtem ko je cerkev na Vzhodu sledila cesarjevemu diktatu, pa so vodilni predstavniki zahodne cerkve, tako v Italiji (kjer je divjala bizantinsko-gotska vojna) kot v Afriki, odločno zavrnili podpis obsodbe Treh poglavij. Papež Vigilij, ki je prispel leta 547 v Konstantinopel, se je znašel pred nalogo, ki ji ni bil kos. Ker zaradi premajhnega znanja grščine ni mogel suvereno presojati zapletenih teoloških besedil, poleg tega pa je bil izpostavljen različnim pritiskom, je v svojih odločitvah nihal: leta 548 je v spisu (ludicatum) sicer z velikimi zadržki obsodil Tri poglavja, vendar pa je s tem izzval ostre proteste škofov v Italiji, Dalmaciji, Iliriku, Afriki in Galiji. Ti so v polemičnih spisih in na provincialnih sinodah protestirali proti papežu.55 Ta je nato s cesarjevim dovoljenjem preklical svoj spis, ob tem pa pristal na cesarjev predlog, da bodo spor reševali na ekumenskem koncilu. Sledilo je obdobje hudega cesarjevega pritiska na papeža: ko je Justinijan v obliki cesarskega edikta objavil svojo verzijo veroizpovedi, se je Vigilij ob podpori mediolanskega škofa Darija, ki seje nahajal v prestolnici, odločno uprl cesarjevemu diktatu. Iz hišnega pripora v cesarski palači seje zatekel v bližnjo cerkev, od koder so ga poskušali nasilno izvleči. Čeprav je bil v prestolnici pod nenehnim nadzorom, mu je obenem s škofom Darijem uspel pobeg v bližnji Halkedon na azijski strani Bosporja, kjer sta poiskala azil v tamkajšnji cerkvi sv. Evfemije. Kraj je bil simboličnega pomena, saj je prav v tej cerkvi potekal halkedonski koncil, čigar sklepe je branila zahodna cerkev. Papež Vigilij je med pripravami na koncil kljub hudemu pritisku zavrnil obsodbo Treh poglavij, pri čemer je dobil trdno oporo v mediolanskem škofu Dariju. V imenu svojih škofij in v imenu drugih cerkva na Zahodu - izrecno se omenjajo Gallia, Burgundia, Spania, Liguria,Aemilia atque Venetia-)t predložil izjavo, po kateri naj bi doletelo izobčenje vse, ki bi podprli Justinijanov edikt o obsodbi Treh poglavij.56 Papeževa in škofova drža sta bili poznani na Zahodu, saj so po imenu neznani kleriki iz severne Italije o tem poročali frankovskemu poslanstvu, ki je bilo 552 na poti na cesarski dvor.57 Njuno ravnanje je bilo na Zahodu deležno splošne podpore. Papež je v cerkvenem azilu v cerkvi sv. Evfemije objavil razglas cerkvam po vsem svetu, v katerem je razkril grožnje in nasilje, ki jih je pretrpel skupaj s svojimi privrženci.58 Zaradi papeževega stanovitnega*35 ” Vsebina sicer neohranjenega spisa je poznana iz polemičnih besedil nasprotnikov in iz kasnejših Vigilijevih spisov (Constitutum de tribus capitulis, Collectio Avellana, ep. 83, v CSEL 35, 230-320, zlasti 316-317). O protestih zahodnih škofov poroča Facundus, Defensio Trium Capitulorum 4, 3, 5, 43 (CCSL 90 A, 122); Contra Mocianum 50, v. 427 (CCSL 90 A, 412). Gl. kratko F liche - M artin , Storia IV, 1972,587-589. i6 Epistula legatariis (Schwartz, Vigiliusbriefe, 1940, 21). ,7 Epistula legatariis (Schvvartz, Vigiliusbriefe, 1940, 18-25). Prim, tudi Schieffer, Beurteilung, 1976,167-201; Sotinel , Identite, 2005, 309-310. 58 Vigilius, Epistula 1 (Schvvartz, Vigiliusbriefe, 1940,1-10); o cesarjevem nasilju po­ ročata tudi Epistula 2 in 3 (10-18).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

upiranja cesarjevemu pritisku sta postala Halkedon in njegova zaščitnica sv. Evfemija simbol odpora proti cezaropapistični politiki dvora, sam papež pa je postal junak tega odpora.59 Čeprav je papež kasneje klonil pod cesarjevim pri­ tiskom, je v akvilejski cerkvi še štiri desetletja kasneje ohranil podobo bojevnika za veljavnost halkedonskega koncila in upornika proti cesarjevemu diktatu. Po pravici se postavlja vprašanje, ali so v akvilejski cerkvi vedeli za kasnejši papežev pristanek na obsodbo Treh poglavij.60 Po smrti mediolanskega škofa Datlja 552 seje Vigilij postopoma uklonil Justinijanovemu pritisku. V času petega ekumenskega koncila (v maju 553) je objavil ob podpori manjše skupine zahodnih škofov kompromisno okrožnico CConstitutum),61 v kateri je deloma odstopil od svojih načel. Kasneje je priznal veljavnost petega ekumenskega koncila z obsodbo Treh poglavij62in na začetku 554 napisal drugo okrožnico {Epistula de tribus capitulis), v kateri je povsem popustil cesarju.63 Po doseženi spravi je cesar na papeževo prošnjo objavil »Pragmatično sankcijo«, ki je kot zakonsko besedilo temeljnega pomena vzpostavljala bizan­ tinsko oblast in pravno ureditev v Italiji po zmagi nad Goti.64 Po dolgoletnem prebivanju v prestolnici je papeža na vrnitvi v Italijo spomladi 555 doletela smrt. Justinijan je na petem ekumenskem koncilu v Konstantinoplu leta 553 dosegel obsodbo spisov treh spornih teologov in s tem ustregel pričakovanjem monofizitske strani. Najtežje je bilo vprašanje, kako se bo na to odzval krščanski Zahod, zlasti Italija, kjer se je prav v tem času zaključevala za Bizanc uspešna vojna proti Vzhodnim Gotom. Zaradi Vigilijeve končne privolitve v obsodbo Treh poglavij, ki jo je sprejel tudi njegov naslednik Pelagij I., in zaradi slabe razpoznavnosti teološkega spora, sta eno generacijo kasneje papeža Pelagij II. in njegov naslednik Gregor Veliki označila spor kot nesmiseln in odvečen.6S 59 O fizičnem nasilju nad papežem in njegovimi somišljeniki poroča zadnji del dokumenta: Epistula legatariis (Schvvartz, Vigiliusbriefe, 1940, 22-23). 60 Epistula schismaticorum episcoporum adMauricium 4-5 (ACO IV, 2,133). Prim. Schieffer , Beurteilung, 1976, 187-188; Cuscrro, Fede calredonese, 1980, 211; Sotinel , Identite, 2005, 323. 61 Avellanacollectio, Epistula 83 (CSEL 35,230-320; tudi PL 69,67-114). Peti ekumenski koncil je vseh osem sej posvetil analizi »Treh poglavij« in nato potrdil njihovo obsodbo (gl. A C O IV /1 ,3-231). 62 Epistola decretalis Vigilii papae pro conjirmatione quintae synodi oecumenicae (PL 69, 121-128). 63 Constitutum pro damnatiotie trium capitulorum (23. feb. 554: ACO IV /2 ,138-168; tudi PL 69, 143-178). 64 Zakon je cesar izdal 554 na papeževo prošnjo (pro pelitione Vigilii)-, gl. Novel/ae, Appendix VII (Corpus iuris civilis III, 799-802). 65 Pelagius II., Epistula adepiscopos Histriae II, 30 (ACO IV, 2, 112:... animaesimplices diuisae a sancta ecclesiapro superfluis quaestionibus...[... preproste duše so ločene od svete cerkve zaradi odvečnih (teoloških) vprašanj...]). Gregorius Magnus, Registrirni 4 ,2 ,6 -1 4 (C C SL 140, 218, v. 12: ... tališ scissurapro nulla refacta est.. . - [... takšen razkol je nastal brez (smiselnega) razloga ...]).

Zbirka ZČ/46

!

'

' ,

j i i 1

519

Odpor proti sklepom petega ekumenskega koncila je na pretežnem delu krščanskega Zahoda postopoma opešal in najkasneje proti koncu 6. st. zamrl, nazadnje v Afriki in Dalmaciji. Najizrazitejše oblike je dobil v akvilejski cerkvi, ki je ob prvi zamenjavi na nadškofijskem prestolu poglobila spor z Rimom. V času dramatičnih dogodkov po objavi Justinijanovega edikta oTreh poglavjih, ko je cesar grobo ravnal s papežem Vigilijem in njegovimi najožjimi sodelavci ter končno zlomil papežev odpor, je vodil akvilejsko cerkveno skupnost malo poznani škof Macedonij. V sočasnih virih ne nastopa, vendar pa izjava mediolanskega škofa Datija v prestolnici, da med zahodnimi cerkvami zavrača cesarjev verski edikt tudi ecclesia__Venetiae,)2SViQ razodeva Macedonijevo cerkvenopolitično opredelitev.66 Mediolanska cerkev, ki se je v času škofa Datija (535/536—552)67 med italskimi cerkvami najbolj upirala Justinijanovi verski politiki, je že po dveh desetletjih, po langobardskem zavzetju Mediolana kot begunska ustanova v Genui, prosila za spravo z Rimom (573).68Nasprotno ob izbruhu spora malo izstopajoča akvilejska cerkev ni spremenila svoje versko-politične opredelitve. Bizantinska dokončna zmaga v dvajsetletni vojni z Vzhodnimi Goti, ki ji je sledil okvirno v letih 561-563 izgon ostankov Gotov in Frankov iz severne Italije, je prinesla kratkotrajno politično enotnost tega ozemlja, ne da bi Bizanc poskušal doseči tudi cerkvenopolitično enotnost. Po smrti škofa Macedonija je bil leta 557 za novega škofa izvoljen Pavel (.Paulus), poznan tudi kot Paulinus, kot ga je slabšalno poimenoval njegov na­ sprotnik papež Pelagij I. (556-561); slednji gaje označil kot lažnega oziroma samooklicanega škofa, čigar izvolitev in posvetitev naj bi bili nezakoniti.69 Po izvolitvi na sinodi škofov in posvetitvi, ki jo je prejel od tedanjega medio­ lanskega škofa, seje oklical za patriarha.70 Ker seje naslov v tej dobi uporabljal 66 PCBE 2, 1345 (Macedonius 6). Bolj pravilno oznako akvilejske nadškofijske cerkve (obsegala je Hystriam et Uenetias) prinaša Pelagius I, Epistula 52, 15 (Gasso - Batlle, 138). Izčrpno S otinel , Identite, 2005, 309-323; k vprašanju nazadnje C ustico, Autocefalia, 2013. 47 PCBE 2, 532-534 (Datius). 68 PCBE 2, 1258-1259 (Laurentius 52). 69 Pelagij je Pavlu očital v tej zvezi najmanj tri nepravilnosti: (1) pred izvolitvijo za škofa je bil menih; (2) posvetil ga je mediolanski škof, ki je bil shizmatik, torej je bila posvetitev nelegalna; (3) pri posvetitvi ni bila upoštevana želja katoliškega cesarja (Justinijana). Zaradi tega Pavel ni postal posvečen (consecratus) škof, temveč »preklet škof« (execratus episcopus)', gl. Pelagius I., Epistula 24,3-11 (Gasso - Batlle, 75); Epistula 53,10 (Gasso - Batlle, 142: ecclesiae Aquileiensis inuasor)\ Epistula 59, 3 (Gasso - Batlle, 156: pseudo episcopus). 70 Najstarejši zanesljiv vir za to poimenovanje je papeževa ironična omemba nelegalno izvoljenega patriarha (Uenetiarum, ut ipsiputant, atque Histryaepatriarcha\ Pelagius I., Epistula 24, 1, Gasso - Batlle, 74, z datumom februar 559). Gl. Kos, Gradivo 1 ,1902, št. 61; PCBE 2, 1680 (Paulus 34); NuovoLiruti2, 650-652 (S. Tavano); prim. Bratož, VenancijFortunat, 2001. 153-155; izčrpno Sotinel, Identi te, 2005,323-338. CusciTO, Autocefalia, 2013, je Pelagijev nastop proti Akvileji kot samooklicani apostolica sedes primerjal z energičnim nastopom papeža Leona I. proti razglasitvi Konstantinopla za 'apostolski sedež' eno stoletje pred tem. Papež je nastopil s teološko in cerkvenopravno neoporečnim argumentom: položaj glavnega mesta ne pomeni, da je tamkajšnji škofijski sedež avtomatično pridobil ugled in pravice apostolskega sedeža.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

večpomensko, ne le za pet najstarejših in najpomembnejših središč krščanstva (Rim, Jeruzalem, Aleksandrija, Antiohija in Konstantinopel), temveč tudi za pomembna metropolitska središča, sam prevzem tega naslova še ni pomenil uzurpacije v tako radikalni obliki, kot je nekdaj razlagalo zgodovinopisje. Uporaba naslova je bila v zahodni cerkvi poznana, vendar pa bolj redka.7172Ob tem velja omeniti, da akvilejska cerkev v uradnem dopisovanju tega naslova ni uporabljala ali pa je bila njegova raba nedosledna. Shizmatični škofje so v pismu cesarju Mavrikiju leta 591 predstojnike akvilejske cerkve označevali sinonimno kot nadškofe (archiepiscopus) ali metropolite (metropolita), v nobenem primeru pa ne kot patriarhe. Voditelji akvilejske cerkve so se na napisih v prvem polsto­ letnem obdobju vedno označevali kot »škofje« (episcopus,praesut).n Najstarejši epigrafski zapis z naslovom patriarha izhaja iz zgodnjega 7. st.: na nagrobniku shizmatičnega škofa Agripina iz Coma je akvilejski patriarh Janez označen kot »najvišji patriarh« (summus patriarcha Ioannes).73 Najstarejši sinodalni podpis akvilejskega škofa z naslovom patriarha prinaša sinoda v Gradežu,74 medtem ko so se na cerkvenih zborih 7. st. tedanji že katoliški voditelji cerkvene skupnosti v Gradežu podpisovali samo s škofovskim naslovom.75 Ob vprašanju verskega razkola na akvilejskem metropolitskem območju, ki se je raztezalo prek meja province Venetia et Histria na ozemlje preostalega Norika, ostankov Recije in zahodne Panonije, je bila bizantinska posvetna oblast, tako cesarski dvor v Konstantinoplu kot tudi eksarhat s središčem v Raveni, precej zadržana. Poglavitni vzrok za to so bile nestabilne razmere v severovzhodni Italiji v zadnjih letih Justinijanove vlade. Bizantinski posegi proti posameznim škofom so bili prav redki in niso bili nujno cerkvenopolitične narave.76 Pač pa seje na nastanek samooklicanega shizmatičnega »patriarhata« energično odzval 71 P eri, Pentarcbia, 1988; P eri, Aquileia, 1992, zlasti 50-52; prim. Sotinel , Identite, 2005, 335-337. 72 Inscr.Aq 3331 (praesul)-, 3338, 3363, 3365 (episcopus). 73 C uscito, Testimonianze, 1977, 240, v. 21; gl. tudi T avano,Aquileia e Como, 1991, 94; T avano - B ergamini, Patriarchi, 2000,153-155 (G. C uscito); 199 (S. T avano); C uscito, Epigrafi, 2013,162-166 (št. 54: objava napisa s prevodom in komentarjem). 74 Helias sanctae Aquileiensis aecclesiaepatriarcha oziroma Helias patriarcha. 75 Epistula episcoporum schismaticorum ad Mauricium 6, 8, 9, 12, 16 (archiepiscopus); 10 {metropolita), 18 {metropolitana ecclesia)-, gl. ACOIV, 2,133-135. Pod zapisnik lateranske sinode 649 seje (tedaj katoliški) gradeški patriarh Maksim podpisal kot episcopus (ACO Series II, 1, 391 in drugod), prav tako patriarh Agaton leta 680 (ACO Series II, 2,1,155). 76 Edini zanesljivi primer je škof Vitalis iz Altina, ki seje »mnogo let« pred 565 zatekel v Agunt v Sredozemskem Noriku, tedaj pod frankovsko oblastjo, kjer ga je bizantinski poveljnik Narzes ujel in nato kaznoval z izgonom na Sicilijo (Paulus Diaconus, Hist. Lang. 2, 4; prim. B ratož, Venancij Fortunat, 2001,160-161. Ni znano, ali je patricij Janez, ki gaje papež Pelagij I. leta 559 skušal pridobiti za poseg proti škofu Evfraziju iz Parencija (Pelagius I., Epistula 53, 7-8), tudi dejansko nastopil proti istrskemu škofu, ki mu je papež očital umor in incestno razmerje (o Evfraziju gl. C uscito, Cristianesimo, 1977, 259-267; kratko PCBE 2, 671-672, Evfrasius).

Zbirka ZČ/46

papež Pelagij I. Njegova korespondenca za trimesečno obdobje od februarja do aprila 559 razodeva papeževo zaskrbljenost in obenem prizadevanje, da bi odpor takoj zatrli. Najvišje bizantinske dostojanstvenike v Italiji je poskušal pregovoriti, da bi s policijsko silo nastopili proti shizmatičnemu »patriarhu« in drugim uporniškim škofom v Italiji, jih aretirali in odvedli v prestolnico pred cesarja na zaslišanje. Pri tem je večkrat poudaril, da je v primeru razkola v cerkvi poseg posvetne oblasti (saecularespotestates) proti odpadnikom tudi po cerkvenih zakonih povsem zakonit. Kot se zdi, posvetni dostojanstveniki niso sledili papeževim sugestijam.77 Ker se za razdobje od pomladi 559 do langobardske invazije v Italijo devet let kasneje niso ohranili viri o akvilejskem patriarhatu, ne vemo, kaj se je v tem času dogajalo. Zanesljivo je samo to, da je shizmatični patriarh Pavel vzdržal pritisk. Ob langobardskem pohodu v Italijo je prav on vodil preselitev cerkve­ nega središča iz Akvileje v Gradež. V utrjeno naselbino na otoku so prenesli cerkveni zaklad, kot najpomembnejši njegov del relikvije domačih mučencev, ki so predstavljale podlago lastne cerkvene identitete. Sem se je preselilo tako rekoč celotno cerkveno središče s svojim verskim, političnim in intelektualnim jedrom, prav tako družbena elita oziroma vsaj njen pretežni del. Gradež je postal za štiri desetletja nosilec akvilejske cerkvene identitete. Zanj seje uveljavilo ime Aguileia, ki se dosledno omenja v sinodalnih podpisih gradeških patriarhov v 7. st., v enem zapisu z začetka 7. st. celo kot insulaAguileia, v akvilejskih kronikah iz 11. st. pa kot Nova Aguileia; po kasnejšem srednjeveškem izročilu naj bi to ime dal utrjeni otoški naselbini sam patriarh Pavel.78 Usoda Akvileje po odselitvi cerkvenega središča in nedoločljivo velikega dela prebivalstva na varen otok ni poznana. Ker se po langobardski invaziji in domnevnem razrušenju mesto več let v pisanih virih ne omenja, interpre­ tacija arheoloških raziskav pa ni zanesljiva, ni poznano, kaj se je z deloma 77 Pelagius I, Epistulae 24 in 53 (Gasso - Batlle, 73-78 in 140-152; naslovnik patricij Janez); Epistulae 52 in 59 (Gasso -Batlle, 134-139 in 155-158; naslovnik patricij Valerijan; na koncu drugega pisma je papež poudaril zakonitost posega posvetne oblasti proti shizmatikom); Epistula 60 (Gasso - Batlle, 160; naslovnik patricij Narzes; papež mu je priporočil, naj shizmatike kaznuje z izgonom ali zaporom); Ep. 65 (Gasso - Batlle, 171-173; na koncu pisma, katerega naslovnik je bil vojaški poveljnik Carellus, je poudaril zakonitost posega posvetne oblasti). Povzetke prinaša Kos, Gradivo 1 ,1902, št. 64-68. O prejemnikih pisem gl. PLRE III, 669-700 (Ioannes 71, morda vojaški poveljnik s sedežem v Akvileji, ki gaje Pavel izobčil); 1361 (Valerianus 1, visok vojaški poveljnik v severni Italiji); 272 (Carellus 1, visok oficir). Gl. Encicl.Papi 1, 2000, 533-535 (C. Sotinel); izčrpno Sotinel, Identite, 2005,327-335. ;s Kot najstarejša vira omenjata preselitev Paulus Diaconus, Hist. Lang. 2 ,1 0 in zapi­ snik mantovanske sinode 828 (MGH Leges III, Concilia 2, 585, v. 25-30). O novem imenu Gradeža gl. B ratož, Patriarchat, 2000, 636 (tabela); Ionas, Vita s. Eustasii 1 (PL 87,1049:... /mulam Aquileiam...). O imenu Nova Aquileia kot oznaki za Gradež gl. Ckronicon Patriarcharum Aquileiensium I (D e Rubeis, Monumenta, 1740, Appendix, 7); Chronicon alterum (prav tam, 9); za številne omembe imena v beneških kronikah gl. M onticolo, Cronacbe, 1890,190 (s.v. Aquilegia, Aquileia nova); C essi, Origo, 1933,186-187 (s.v. Gradus, castrum, Nova Aquileia).

521

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

opuščenim mestom v resnici dogajalo oziroma kdaj je prišlo pod langobardsko oblast.79 V naslednjem letuje patriarh Pavel umrl. Njegov dvanajstletni pontifikat je prinesel trajne rezultate: Akvileja je vzdržala pritiske in se obdržala kot izolira­ na, od Rima tudi izobčena cerkev, v času, ko so shizmatične cerkve v sosedstvu klonile pod pritiskom cesarskega dvora ali papežev. Dalmatinska metropola Salona je prestopila v katoliški tabor v šestdesetih letih oziroma v maksimalnem časovnem razponu med 562 in 580, skupina privržencev shizme pa se omenja nazadnje v pismu papeža Gregorija leta 600 (t. i. Frontinianistae).80 Ligurijska metropola Mediolanum je dosegla spravo z Rimom v letu 573 na miren način, ob zamenjavi na škofijskem prestolu in ob podpori vplivne skupine nasprotnikov shizme v domači skupnosti; jedro cerkvene skupnosti seje zaradi langobardske okupacije mesta nahajalo kot begunska skupnost v Genui.81 Kljub prestopu mediolanske cerkve na katoliško stran pa je v posameznih škofijah odpor do združitve z Rimom trajal do poznega 6. st. ali celo začetka 7. st. Shizmatiki so bili dejavni v škofiji Brixia (Brescia) vzhodno od Mediolana;82 zvezi z Rimom so se upirali tudi v škofiji Comurn, kjer se leta 599 omenja močna skupina shizmatičnih klerikov.83 V času težkih razmer v mediolanski nadškofiji je ta škofijski sedež (po 606/607) ob podpori Langobardov celo izstopil iz katoliške cerkve ter se pridružil shizmatičnemu akvilejskemu patriarhatu, s katerim je ostal povezan vse do leta 1751.84V času kratkotrajnega in malo poznanega pontifikata Pavlovega naslednika Probina (okrog 569-571), v letih uspešne langobardske okupacije skoraj celotne severne Italije, se ne omenja noben poskus posega proti shizmatični akvilejski cerkvi.85

:

_

79 Villa, Aquileia, 2004,624, na podlagi novejših arheoloških raziskav dopušča možnost, da mesto ni padlo v langobardske roke že leta 568, temveč precej kasneje. 80 Leta 554 je bil salonitanski škof Frontin poklican v Konstantinopel in nato izgnan v Egipt (Antinoos), osem let nato v Galatijo (Ancyra)\ 562 je umrl Frontinov shizmatični nasle­ dnik Peter, ki gaje nasledil Proclitius. Gl. B ratož, Kirchliche Organisation, 2011, 242. Victor Tonnennensis, Chronica a. 554 (1), a. 562 (Chronica minora II, 203; 205). Privržence shizmatika Frontina omenja Gregorius Magnus, Registrum 10,15, 37 (CCSL 140 A, 843). 81 Sprava mediolanske cerkve z Rimom je bila potrjena s pismom škofa Lavrencija in mediolanskih aristokratov papežu Janezu III. (561-574). Gl. PCB E 2, 1257-1258 (Laurentius 52). 82 Gregorius Magnus, Registrum 4, 37 (CCSL 140,257-259). 83 Gregorius Magnus, Registrum 9, 187 (CCSL 140 A, 743--744). 84 O primeru škofije Como gl. T avano, Aguileia e Como, 1991, 90-95. 85 Paulus Diaconus, Hist. Lang. 2, 25; Concilium Mantuanum a. 827 (M GH Leges III, Concilia 2, 585-586). Gl. Kos, Gradivo I, 1902, št. 77; PCBE 2, 1838 (Probinus 3). Prim. B ulič - B ervaldi, Kronotaksa, 1912,58-60, z domnevo, daje akvilejski patriarh Probin iden­ tičen s škofom iz Salone istega (ali le podobnega) imena, ki je bil ustoličen v letu 562 (Victor 'Ionnenensis, Chronica a. 562,2 [Chronica minora II, 205], navaja obliki Proclinus ali Prodinus), kasneje pa pregnan. Domneve se ne da potrditi.

Zbirka ZC/46

3. Gradeška sinoda in vrh akvilejske shizme v času patriarha Elije Za utrditev shizmatične cerkve je bil ključnega pomena petnajstletni pon­ tifikat patriarha Elija (Helias, 571-586/587).86Ta je s svojo energijo, izobrazbo in vztrajnostjo trajno zaznamoval njen razvoj: zgradil je novo cerkveno središče v Gradežu, utrdil cerkveno organizacijo in ji dal realno podobo »patriarhata«. Razmere za vzpon akvilejske cerkve so bile pretežni del njegovega pontifikata ugodne. Bizanc je bil od langobardskega prihoda v Italijo do sklenitve premirja z Langobardi (585) potisnjen v obrambno vojno, v kateri je bil ogrožen sam Rim, zato se niti posvetna oblast niti papeži v tem času niso mogli posvečati vprašanju akvilejske shizme. Po sklenitvi premiija je papež Pelagij II. ob podpori bizantinskega namestnika v Raveni poskušal pridobiti akvilejsko cerkev za združitev z vesoljno cerkvijo. V teološki polemiki, ki je sledila, patriarh Elija sicer ni bil zmagovalec, vendar pa ni klonil, prav tako je vzdržal pritisk bizan­ tinske posvetne oblasti. Cerkvena skupnost, ki se je nekaj let pred Elijevim nastopom preselila v utrdbo na otoku Gradežu, je dobila novo sakralno središče, ki so ga sestavljali nova, izredno razkošna katedrala sv. Evfemije, ob njej prenovljena Marijina cerkev (S. Maria delle Grazie) in krstilnica.87 Sv. Evfemija je kot zaščitnica halkedonskega koncila in obenem kraj Vigilijevega odpora proti Justinijanu postala simbol shizmatične cerkve, ki je vrhu vsega že od konca 4. st. razpolagala z njenimi relikvijami.88 V novi katedrali je bila spravljena cerkvena zakladnica. Njen najpomembnejši del so bile relikvije domačih mučencev. Na teh je temeljilo bogato izročilo akvilejske cerkve, ki so ga v tem času zanesljivo povezovali z domnevnim apostolatom evangelista Marka v Akvileji. V novi katedrali so bili pokopani patriarhi, tukaj so bile spravljene tudi prestižne relikvije vzhodnega izvora, ki jih je gradeška cerkev pridobila v zgodnjem 7. st.89 Posvetitev nove katedrale mučenki Evfemiji iz Halkedona, po kasnejšem izročilu 3. novembra 579, je odražala jasen cerkvenopolitični program vztrajanja v shizmi Treh poglavij. Graditeljeva samozavest, ld jo odseva vrsta gradbenih napisov z njegovim imenom, je temeljila na podpori zelo vplivne in premožne družbene elite ter preostale krščanske skupnosti.90 Akvilejska cerkev je v tem času ostala na krščanskem Zahodu dokončno izolirana, ob tem brez politične podpore in teritorialno 86 O Eliju gl. Kos, Gradivo I, 1902, 78 (historiografsko izročilo); PCBE 2, 962-965 (Helias); Scalon, Nuovo Liruti, 2006, 269-273 (S. T avano). 87 Izbor iz obsežne literature: T avano, Aquileia e Grado, 1986,264-422; 449-452 (izčrpna bibliografija); C aillet, Levergetisme, 1993, 200-257; Inscr.Aq 3330-3383 (napisi); T avano - B&sgamini , Patriarchi, 2000, 137-143; Sotinel, Identite, 2005, 338-346. 88 B ratož, Cristianesimo, 1999, 97-101. 89 T avano, Cattedre, 1977. 90 S otinel , Identite, 2005, 344-346.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

razcepljena na dve sovražni državni tvorbi. V takih razmerah je usmerila svoja prizadevanja na področje organizacijske krepitve, pa tudi na področje teološke diskusije, da bi lahko obranila svoja stališča v polemiki s papeži. Za obstoj shizmatičnega patriarhata je bila nedvomno najpomembnejša okrepitev cerkvene organizacije. Število škofijskih sedežev na ozemlju novega patriarhata se je v primerjavi s starejšimi obdobji podvojilo, saj je naraslo od okroglo ene desetine na več kot dve desetini.91 Za tem velikim povečanjem števila škofij, in to v času, ko je bilo sicer na ozemlju Italije število škofij v upadanju, moremo videti prizadevanje patriarhov, čeprav so posamezni škofijski sedeži, zlasti v vzhodnem delu patriarhata, nastali iz drugih razlogov. Celovito podobo cerkvene organizacije shizmatičnega patriarhata posreduje seznam udeležencev gradeške sinode. Reševanje problema njene kronologije, ki so se mu posvetili številni raziskovalci, je zaradi nezmožnosti določitve zanesljive letnice dogodka prineslo med seboj dokaj različne predloge. Poleg tradicionalnega, a spornega datiranja v leto 579, ki temelji na sicer pozno sporočenem, vendar po svojih elementih avtentičnem datumu,92 so raziskovalci v zadnjem stoletnem obdobju izoblikovali več novih predlogov: sinoda naj bi potekala v razdobju 572-577, 577-582 ali celo 577—586;93 obstajali naj bi dve sinodi v Gradežu, prva v razdobju 572-577, druga leta 579 ali okvirno med leti 577-583.94 S tem predlogom sicer 91 Pregled prinaša T avano - B ergamini, Patriarchi, 2000,195-207. 92 Za tradicionalno letnico 579, ki jo kot prvi izrecno navaja Dandulus, Chrontca a. 579 (Pastorcllo, 81 oz. F edalto - B erto, Cronache, 2003,418:... inperante domno serenissimo Tiberio Comtantino augusto, anno imperii eius guinto, eodem consule, sub dte tercio nonarum novembrium, indictione XIII) govori skladnost vseh elementov datuma: 5. leto vlade cesarja Tiberija Kon­ stantina, pri čemer se upošteva kot začetek štetja njegovo imenovanje za cezarja (7. decembra 574; PLRE III, 1325, Tibcrius Constantinus 1); cesarjev konzulat, datum 3. november, 13. indikcija). Po pravici je bila izražena domneva, da kasnejši srednjeveški falzifikator ne bi mogel navesti vseh teh elementov v pravilni obliki. Po izročilu srednjeveške kronistike naj bi se sinoda sestala ob posvetitvi katedrale sv. Evfcmije v Gradežu. Tako datiranje zastopa tako rekoč enoglasno italijansko zgodovinopisje (naj navedemo izbor avtorjev: C uscito, Fedecalcedonese, 1980; F edalto,Aquileia, 1999, 111 in drugod; T avano v S calon, N uo vo Liruti 2006, 270, ki ob tem navaja tudi alternativna mnenja), sprejemajo pa jo tudi drugi raziskovalci, ki jih navajamo v izboru: Stein , Opera, 1968, 409; G rafenauer, Pavel Diakon, 1988, 329-331; G rafenauer, Karantanija, 2000,14-15. 93 Iz obsežne literature navajamo izbor del, ki zastopajo navedene predloge datiranja. Datiranje v dobo 572-577, ki gaje utemeljil F riedrich , Ecctena /lugustana, 1906, je povsem prevladujoče v nemški in avstrijski historiografiji, sprejeli so ga tudi nekateri slovenski, hrvaški in švicarski avtorji: med novejšimi avtorji ga sprejemajo M arcf.t iC, Histrica, 1983, 135-140; B erg, Bischofe, 1985, 78-81; K rahvvinkler, Friaul, 1992,73 -74; Šašel, Opera, 1992, 578 in 587. Datiranje v razdobje 577-582 predlaga Sotinel , IdentiU, 2005, 397 (in drugod), okvirno datiranje v desetletno dobo 577—586 pa predlaga PCBE 2 (v kronološko ne povsem uglašenih geslih o udeležencih gradeške sinode): PCBE 2, 28 (s.v. Adrurius 1); 1100 (s.v. Iohannes 63); 2062 (s.v. Severus 24). 94 Da se dva seznama škofov nanašata na dve gradeški sinodi z nekajletnim razmikom, menita med novejšimi avtorji Karvviese, Franken, 1976-1977,189-190 (tudi Karvviese, Ecc/esia Petenas, 1993,236, ki prvo sinodo datira v obdobje 576/577, drugo pa v leta 583/584) in W olff, Kontmuitat, r994, 26, kot možnost pa to dopušča tudi B erg, Buchofe, 1985, 81, op. 160.

Zbirka Zč/ 46

lahko razložimo temeljna neskladja v virih, vendar pa je v celotnem kasnejšem izročilu, tako v zapisniku sinode v Mantovi 827 kot v gradeško-beneških kro­ nikah iz 11. st., navzoča predstava le o eni sinodi v Gradežu. Presenetljivo tega osrednjega dogodka v zgodovini patriarhata ne omenjata niti Pavel Diakon niti pismo shizmatičnih škofov cesarju Mavrikiju leta 591. Nemožnost zanesljivega datiranja odraža dejstvo, da vsi predlogi skupaj »pokrijejo« celotno petnajstletno obdobje pontifikata patriarha Elija, kije sinodo sklical. Ohranila sta se dva seznama na sinodi navzočih škofov: seznam, ki ga prinaša zapisnik sinode v Mantovi 827 z 19 imeni, in seznam, ki ga prinašajo gradeško-beneške kronike iz 11. st. z 20 imeni škofov.95 Ob primerjavi obeh izročil se kažejo v posameznostih pomembne razlike, ki jih ponazarjamo z naslednjo tabelo: C on ciliu m M a n tu a n u m a. 827; (MGH, Concilia II, št. 47,588; B erg, Bischo/ e , 1985,79)

1. Martianus Opitargensis 2. Leonianus Tyborniensis 3. Petrus Altinatus 4. Helias sanctae Aquileiensis aecclesiae patriarcha 5. Vindemius Cessensis 6. Virgulus Pataviensis 7. Iohannes Celeianus 8. Clarissimus Concordiensis 9. Patricius Emolnensis 10. Hadrianus Polensis 11. Maxentius Iuiiensis 12. Severus Tergestinus 13. Iohannes Parentinus 14. Aaron Avoriensis 15. Materninus Sabionensis 16. Flaminius Tridentinus 17. Vigilius Scaravaciensis (Scaravansiensis) 18. Laurcntius Feltrinus 19. Martianus Petenatis

Cbronica de singulis patriarchis Nove Aguileie (M onticolo, Cronache, 1890,7-8) I. Helias patriarcha 2 Marcianus episcopus sanctae aecclesiae Opetergine 3. Leonianus episcopus Tyborniensis 4. Petrus episcopus Altinatis 5. Vindemius episcopus Cessensis 6. Bergullus episcopus Patavinae aecclesiae 7. Iohannes episcopus Celeianae 8. Clarissimus episcopus Concordiensis 9. Patricius episcopus Emonensis 10. Adrianus episcopus Polensis II. Maxencius episcopus Iuiiensis 12. Seversus episcopus Tergestinus 13. So/acius episcopus Veronensis 14. Iohannes episcopus Parentinae aecclesiae 15. Aaron episcopus Avonciensis 16. Ingenuus episcopus secunde Retiae 17. Agnellus episcopus Tridentinus 18. Vigilius episcopus Caravaciensis/ Scaravaciensis 19. Fontegius episcopus Feltrinus 20. Marcianus episcopus Petenatis________

^ Seznam udeležencev v zapisniku sinode v Mantovi, naveden kot citat iz zapisnika sinode, ki gaje hranil arhiv gradeške cerkve: MGH Leges III, Concilia 2,588, v. 12-20; novo branje z nekaj izboljšavami prinaša Berg, Bischo/e, 1985,79. Seznam udeležencevvgradeško-beneških kronikah: Cronica de singulis patriarchis Nove Acjuileie, nazadnje v: F edalto, Cronache, 2003, 154-156; prim. C uscito, Fede calcedonese, 1980, 229-230.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN (LIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

-U p M rp a « A lM Itt r f r M l)

lO lT M M u )

10 CfflKUihUkM) U M U C lM K K M lt f t lr i TW(Xr

n

fiMtnuaai

1« . Afpattm (A*n»t

{>

W * M U (M * k tu & tn ) T n tk M M M t lM U U A )

it F tlm

23. Akvilejski patriarhat v času sinode v Gradetu. Vir: K rahivinkler , Friaul, 1992, 311 (slikovna priloga IV/1).

Te razlike niso zadostna opora za hipotezo o dveh sinodah v Gradežu,prvi v letih 572-577 in drugi leta 579 ali kasneje, saj sta seznama preveč podobna.96 V primeru dveh različnih sinod ne bi bilo mogoče tako rekoč povsem enako zaporedje škofov, zlasti ne ob menjavi treh škofov. Ce upoštevamo dejstvo, da je bil pogost kriterij pri zaporedju škofovskih podpisov čas njihovega nastopa oziroma dolžina pontifikata, bi morali stati trije »novi« škofje na zadnjih treh mestih na seznamu in ne na istih mestih kot njihovi predhodniki. Primerjava seznamov podpisanih škofov na različnih sinodah iz vzhodnogotske dobe, ki so časovno oddaljene samo po nekaj let (kot na primer zapisniki treh rimskih sinod v letih 499,501 in 502 ali sinod v Saloni v letih 530 in 533) kaže na to, da je na sinodah enakega ali podobnega obsega že po nekajletnem časovnem razmiku identična komaj polovica podpisnikov.97 96 Poleg enega škofa oz. škofije (Solacius episcopus Vrronensii), ki ga v prvem seznamu ni, so tri imena škofov različna: (1) za Sabiono v prvem seznamu Mateminus, v drugem Ingenuus; (2) za Trident v prvem seznamu Flaminius, v drugem AgtieUus-, (3) za Feltre v prvem seznamu Laurentius, v drugem Fontegius. V prvem seznamu je patriarh Hchas naveden na 4. mestu, v drugem seznamu pa, tako kot bi pričakovali, na prvem mestu. Drugi seznam udeležencev pri­ naša poleg škofov tudi imena 12 prezbiterjev brez oznake njihove provenience. Prim. Sotinel , Identite, 2005, 393-398 (z analizo razlik v luči rokopisnega izročila in opažanjem (str. 394), da se Elijev podpis nahaja v taki legi, da je pri izvirni ureditvi podpisov v koloni predstavljal »naslovni« podpis in po smislu predstavljal prvo mesto). 97 Primerjava seznamov udeležencev rimskih sinod z udeležbo italskih škofov v času lavrencijanske shizme, (1) sinode v marcu 499 (M GH A A 12,405-410: 71 škofov); (2) sinode v avgustu 501 (M GH A A 12, 432-437: 76 škofov) in (3) sinode v novembru 502 (M GH AA 12, 438-441 in 451-455: 80 škofov v uvodnem seznamu, 65 škofov v sklepnem seznamu), odraža velike spremembe v udeležbi. Ujemanje med sinodama 501 (avgust) in 502 (november)

Zbirka Z C / 46

Iz vzhodnega dela patriarhata je bilo na sinodi navzočih deset Škofov. Med udeleženci sinode se omenjata dva škofa z današnjega slovenskega ozemlja in več škofov z njenega bližnjega sosedstva: Patricij iz Emone, najbolj vzhodne med italskimi škofijami in med navzočimi tudi najstarejše v vzhodnem delu patriarhata, ter Johanes iz Celeje, ki je tako kot Leonijan izTiburnije in Aaron iz Agunta prihajal iz Sredozemskega Norika.98Udeležba škofa Vigilija iz Skarbantije kaže na to, da so se ostanki cerkvene organizacije v zahodnem delu Prve Panonije oprli na Akvilejo, najbližje tedaj še obstoječe metropolitsko središče, saj je bil Sirmij v tem času ogrožen, po avarski obkolitvi leta 579 pa je bila njegova usoda zapečatena. Usmeritev krščanskih skupnosti Prve Panonije proti italskemu prostoru je prišla do izraza že v prvem obdobju velike stiske na začetku 5. st. in nazadnje ob langobardskem pohodu v Italijo leta 568, ki so se ga udeležili tudi »Panonci« in »Noriki«.99 Škofijska sedeža Skarbantija in Aguntum se sploh prvič omenjata. Iz Istre sta bila zastopana poleg treh starejših škofij (Tergeste s škofom Severom, Parentij s škofom Johanesom in Pola s škofom Adrijanom)100 tudi dva dotlej neznana škofijska sedeža: Cissa s škofom Vindemijem in Pedena s škofom Marcijanom. Vprašanje seznamov udeležencev te sinode, ki so poznani v več variantah, prav v primeru škofov z vzhodnega dela patriarhata ni odločilnega pomena, saj vsi posredujejo ista imena in skorajda identičen vrstni red. V zapisniku Mantovanske sinode si sledijo Leonijan iz Tiburnije na 2. mestu, Vindemij iz Cise na 5. mestu, Johanes iz Celeje na 7., Patricij iz Emone na 9., Adrijan iz Pole na 10., Sever izTergesta na 12., Janez iz Parentija na 13., Aaron iz Agunta na 14., Vigilij iz Skarbantije na 17. in Marcijan iz Pedene na zadnjem, 19. mestu. Na seznamih v gradeško-beneških kronikah z 20 imeni škofov se pojavljajo vsi škofje do vključno Severa iz Tergesta na istih mestih, zadnji štirje pa so zaradi zapisa nove škofije (Verona na 13. mestu) pomaknjeni za eno mesto naprej (Janez iz Parentija je na 14., Aaron iz Agunta na 15., Vigilij iz Skarbantije na 18. in Marcijan iz Pedene na zadnjem, 20. mestu)101. je v razmiku 15 mesecev skoraj tričetrtinsko, med sinodama 499 in 501 po dveh letih in pol komaj polovično, med sinodama 499 in 502 po treh letih in desetih mesecih pa samo okrog ene petine. Samo 13 škofov seje udeležilo vseh treh sinod (!). Primerjava seznamov udeležencev dveh dalmatinskih sinod, 530 in 533 (Historia Salonitana maior [Klaič, 81 in 85]): v triletnem časovnem razponu je prišlo do zamenjave polovice udeležencev. 98 O emonskem škofu gl. nazadnje PCBE 2,1617 (Patricius 6); o treh škofih iz Sredo­ zemskega Norika gl. Berg, Bischofe, 1985, 85-88; o škofijskih sedežih Glaser, Untergang, 2000,208-211; Tavano - Bergamini, Patriarchi, 2000,195 (F. Glaser); 197 (R. Bratož); 204-205 (F. Glaser). 99 O Vigiliju iz Skarbantije gl. Toth, Vigilius, 1974; o umikanju prebivalstva iz Panonije v Italijo prim. Bratož, Izseljevanje, 2007, 258-263; 272. 100 p c B E 2, 28 (Adrianus 1); 1100-1101 (Iohannes 63); 2062 (Scverus 24). 101 Concilium Mantuanum a. 827 (MGH Leges III, Concilia 2,588, v. 15-20; novo branje z nekaj izboljšavami prinaša Berg, Bischofe, 1985, 79). Prim. seznam, ki ga prinaša Cronica Je singulispatriarchis Nove Aguileie, za njo pa Dandulova kronika (Monticolo 1890,7-8; nazadnje Fedalto - Berto, Cronache, 2003,154-156). Prim. Sotinel, Identite', 2005, 393-398.

527

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Zahodni del patriarhata z Akvilejo (Gradežem) kot metropolitskim središčem in devetimi na sinodi navzočimi škofijskimi sedeži postavlja težja vprašanja interpretacije. Poleg petih starih škofijskih sedežev (Patavium, Concordia, Iulium Carnicum, Tridentum, na drugem seznamu tudi Verona) nastopata dva nova (Feltre v Venetiji in Sabiona v Drugi Reciji). Razlike med seznamoma sinodalnih podpisnikov se nanašajo na ta del patriarhata: samo na drugem seznamu obstoječi podpis škofa iz Verone ter »zamenjava« imen pri škofijskih sedežih Feltre {Laurentius — Fontegius), Sabiona (Materninus —Ingenuus) in Tridentum (Flaminius —Agnellus). Kot poroča ohranjeni fragment Sekunda iz Tridenta, je Agnellus nastopil pontifikat v letu 577.102 Verjetno je bil pri zaporedju podpisanih udeležencev kot glavni kriterij upoštevan datum posvetitve in s tem dolžina pontifikata, vendar pa se ne da dokazati, da bi bil ta kriterij edini.103 Ob upoštevanju tega merila bi mogli soditi, da je bila med novimi sedeži škofija v Pedeni ustanovljena malo pred sinodo, medtem ko bi bil škofijski sedež Cissa starejši. Če je to merilo poglavitno, te­ meljita obe izročili lahko le na prvotnem seznamu ene same sinode, saj bi se v primeru obstoja dveh sinod zaporedje spremenilo; v tem primeru bi bili na drugem seznamu (novi) škofje iz Sabione, Tridenta in Felter na zadnjih treh mestih, ne pa na enakih kot v prvem seznamu. Ker se ni ohranil zapisnik sinode, njegova vsebina in potek nista poznana. Hipotetični poskus rekonstrukcije izvornega jedra sinode z metodo, po kateri bi iz kasnejšega izročila gradeško-beneških kronik (zlasti pri Dandulu) izločili vse dodatke in izmišljotine, je dal skromen rezultat: navzoči škofje s patriarhom na čelu naj bi potrdili privrženost veroizpovedi halkedonskega koncila in treh predhodnih ekumenskih koncilov, kar se zdi tako rekoč samo po sebi razumljivo dejstvo.104 Privrženost shizmatičnih škofov sklepom halkedonskega koncila in treh predhodnih ekumenskih koncilov potrjujejo tudi drugi sočasni viri, ki jih predstavljamo v nadaljevanju, zlasti prosilno pismo shizmatičnih škofov cesarju Mavrikiju iz leta 591,105vendar pa slednje - tako kot Pavel Diakon - gradeške sinode sploh ne omenja! Sinoda v Gradežu je skupno dejanje velike večine škofov akvilejskega pa­ triarhata, ki je imel v zadnji četrtini 6. st. do 25 Škofijskih sedežev. Patriarhat je 102 Sccundus, A principio, M G H Scriptores rerum Langc.baidicarum et Italicarum, 25, v. 42-49: gl. Friedrich, Ecc/esia Augustana, 1900, 347-348; Bero, Bnchofe, 1985, 104, op. 381. Ta podatek je oporna točka za datiranje sinode v čas od 572 (nastop Elije) do 577 (zamenjava škofa v Tridentu), ki ga od Friedrichovc študije dalje zastopa večje število raziskovalcev. 103 Prim. Karvviese, Franken, 1976-1977, 190; Bero, Bmhofe , 1985, 80; Sotinel, Identiti , 2005, 394. 304 Rekonstrukcijo je predložil Cessi, Documenti, 1940, 5-13; C essi, Origitii, 1951, 142-148; prim. Cuscito, Fede calcedonese, 1980, 216-218. luS Epistula episcoporum schismaticorum adMauricium 13—15 (ACO IV, 2, 134).

Zbirka ZČ/ 46

cerkveno-organizacijsko povezal ozemlje celotne Venetije in Istre z obmejnimi ozemlji treh sosednjih provinc, kjer so se do te dobe še ohranili ostanki cerkvene organizacije: Sredozemskega Norika s tremi ali celo štirimi Škofijskimi sedeži,106 Prve Panonije z enim in Druge Recije prav tako z enim škofijskim sedežem. To ozemlje je bilo glede na politično pripadnost heterogeno. Bizantinskemu cesarstvu so pripadale vse istrske škofije in obalno območje Venetije. Potem ko so Bizantinci izrinili Franke iz vzhodnoalpskega prostora in so se Langobardi preselili v Italijo, mu je vsaj teoretično pripadal tudi današnji osrednji slovenski prostor z Emono in preostale noriške škofije. Na ozemlju langobardskega kraljestva so ležale škofije v celinskem delu Venetije, prav tako se je v langobardski sferi nahajala škofija Sabiona na južnem robu Druge Recije. Preostali škofijski sedež v panonski Skarbanciji je ležal na ozemlju, ki so ga po odhodu Langobardov v Italijo obvladovali Avari. Skupen nastop tako velikega števila škofov z ozemlja severnojadranskih in vzhodnoalpskih dežel z zahodnim obrobjem Panonije predpostavlja, da so v desetletju po langobardski selitvi v Italijo bile prometne povezave vključno s prehodi mejnih področij še v uporabi in da so bile dovolj varne. Sinoda pomeni zadnjo skupno manifestacijo cerkvenopolitičnega progra­ ma celotnega shizmatičnega patriarhata in predstavlja poleg izgradnje novega cerkvenega središča v Gradežu največji dosežek patriarha Elije. Pripravljenost akvilejske cerkve na teološko polemiko z Rimom je prišla jasno do izraza v zadnjem obdobju Elijevega pontifikata (585-586). Po sklenitvi premirja z Langobardi (585) je papež Pelagij II. (579-590) s tremi obsežnimi pismi zaman poskušal pridobiti shizmatične škofe za vrnitev v katoliško cer­ kev. Ker drugo in tretje papeževo pismo odgovarjata na predhodni patriarhovi pismi, nam ta sicer enostransko ohranjena korespondenca omogoča vpogled v odnose med papeško stolico in uporno akvilejsko cerkvijo v letih po gradeški sinodi.107 Pelagij II. je za razliko od svojega istoimenskega predhodnika tri de­ setletja pred tem nastopal v spravljivem tonu. V vseh treh pismih je patriarha in shizmatične škofe naslavljal kot »predrage brate in sinove«. V prvem pismu i° M G H , Diplomata Karolinorum I, 211 (a. 811) (izd. E. Muhlbacher, Hannover 1906, 282, vrstice 30-34: ... nam Ursus patriarcha antiquam se auctoritatem babere asserebat et quod tempore, antequam Ytalia a Longobardisfuisset invasa, per synodaliagesta, que tune temporis ab antecessoribus suis, Aquilegiensis ecclesie reetoribus, agebantur, ostendi posse prediete Karantane proviticie civitates adAquileigiam esse subiectas... [... kajti patriarh Ursus je trdil, da njegova oblast izhaja iz stare ureditve, in da za čas, ko Langobardi še niso vdrli v Italijo, na podlagi zapisnikov sinod, ki so jih sklicevali njegovi predhodniki, voditelji akvilejske cerkve, lahko dokaže, da so bila mesta omenjene province Karantanije podložna Akvileji...]. Karantanija je obsegala ozemlje najmanj treh antičnih civitates (Virunum, Teurnia, Aguntum) in dele ozemlja vsaj še treh mest (Celeia, Poetovio, Flavia So/va). O težavah pri razlagi tega dokumenta gl. Štih, Strukture, 2000, 355-394, zlasti 262, op. 45 (s starejšo literaturo). 107 A C O IV /2,105-132 (ali MGH Epistolae II, 442-467). Prim. kratko Kos, Izbrano delo, 1982, 37-42; M arkuš, Gregory, 1997,127-129; Encicl.Papi 1, 2000, 541-546 (C. Sotinel); Sotinel, Identite, 2005, 355-358.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

je akvilejski cerkvi ponudil spravo: izpovedal je svojo vero in priznavanje štirih ekumenskih koncilov (brez omembe spornega petega), poudaril enotnost in identičnost vere in na tej podlagi nujno obnovo cerkvene enotnosti; ob prikazu škodljivosti cerkvene neenotnosti seje izognil izrazu »shizma« ter izrazil upanje na skorajšnjo obnovitev cerkvene enotnosti.108 Vendar pa je prejel z Gradeža negativen odgovor. Elija je zavrnil idejo o takojšnji spravi, zahteval je ponovno skupno analizo vseh relevantnih teoloških besedil, ki so jih njegovi poslanci prinesli iz Gradeža v Rim, od samega papeža pa je zahteval preklic obsodbe Treh poglavij. Zaradi takega patriarhovega ravnanja je bil papež v drugem pismu bolj neposreden: poudaril je bistvo vprašanja, ki ga je označil kot »pohujšanje dolgotrajnega razkola« (diuturnae diuisionis scandalum). Pri tem je z ekspresivni­ mi izrazi poudaril pomanjkljivost in neprimernost besedil, ki jih je predložila akvilejska stran. Ker ta ni imela v tej dobi nobenega pomembnejšega teologa, se je pri obrambi Treh poglavij opirala na druge avtorje, zlasti afriške (Facundus iz Hermiane), v posameznih primerih pa je posegla po falzifikatih.109 Kot kažejo raziskave ohranjenih rokopisov teoloških besedil, zlasti v ka­ piteljski knjižnici v Veroni, so zagovorniki Treh poglavij zbrali veliko temeljnih besedil, h katerim spadajo kot najpomembnejši dokument obsežni akti halkedonskega koncila. Vendar pa so bile njihove zbirke nepopolne ali zastarele, tako da so pomenile lahko tarčo za take nasprotnike kakršna sta bila Pelagij II. in zlasti Gregor I.110 Papež je v nadaljevanju pisma poudaril, daje cerkvena enotnost važnejša od obsodbe Treh poglavij in v podporo navedel odlomke iz besedil Avguština in zlasti Ciprijana, pri čemer je sporne spise, ki jih je branila akvilejska cerkev, označil za heretične. Predlagal je, da bi prišli patriarhovi po­ slanci v Rim, kjer bi pregledali teološka besedila. Če za patriarha to ne bi bilo sprejemljivo, bi se papeževi in patriarhovi poslanci srečali na delovnem sestanku v Raveni, kjer bi skušali doseči soglasje in s tem zaključiti razgovor o »odvečnih vprašanjih«, zaradi katerih so »preproste duše« ločene od vesoljne cerkve in s tem kot »blodeče ovce« izpostavljene nevarnosti pogube.111 Pri tem naj bi za organizacijsko pripravo in izvedbo te sinode poskrbel eksarh Smaragd, čigar

108 Epistula IadepiscoposHistriae(A C O 1V /2,105-108 ali MGH Epistulac II, 442-445). 109 Schieffer, Beurteilung, 1976,182-186 (med faizifikate spada zanesljivo t. i. Damnatio Vigilii, morda pa tudi interpolirano pismo papeža Leona I. Teodoru iz Mopsuestijc). Neobstoječ razglas papeža Vigilija, v katerem naj bi zagrozil z anatemo vsem, ki bi soglašali z obsodbo Treh poglavij, omenja pismo shizmatičnih škofov cesarju Mavrikiju iz leta 591 {Epistula episcoporum schismaticorum ad Mauricium 4; ACO IV, 2, 133). 110 Prim. Schieffer, Beurteilung, 1976, 178-180; 186 -190; 195-196; kratko M arkuš, Gregory, 1997, 128. 111 Pelagius II. papa, Epistula II ad episcopos Histriae (ACO IV /2 ,108-112 ali M G H Ep. II, 445-449); v pogl. 16,19, 30 je spor označen kot quaestio superflua. Ločitev akvilejske cerkve v pogl. 3 in 4 (prav tam, 108-109) označuje kot pohujšanje in zmoto {divisionis scandalum, error divisionis).

Zbirka Z č / 46

odlike je papež pohvalil že v prvem pismu.112 Ker je bil tudi na drugo papeževo pismo Elijev odgovor negativen, je tretje, najdaljše pismo v obsegu ene knjige, napisano v dosti bolj polemičnem duhu. V imenu Pelagija II. gaje sestavil njegov diakon in kasnejši papež Gregorij.113Papež je ponovno poudaril pomen cerkvene enotnosti. Vztrajanje akvilejskega škofa v shizmi (scissio) je dobilo moralno in versko oznako greha, in ne le zmote. Papež je zavrnil očitno v Elijevem neohranjenem pismu prvič izrecno predstavljeni argument shizmatikov, češ da sta na začetku tako apostolski sedež kot vsa latinska cerkev nasprotovala obsodbi Treh poglavij.114Vsebina papeževega pisma kaže na to, daje v njegovih očeh cerkveni razkol mejil na herezijo. V obširnem traktatu je omenil zaplet, do katerega je prišlo v času »cesarja Justinijana blaženega spo­ mina«: začetno upiranje papeža Vigilija in škofov latinskega Zahoda cesarjevi obsodbi Treh poglavij naj bi temeljilo na uporabi pomanjkljivih kodeksov,11Sob tem pa tudi na slabem znanju grščine in posledično napačnem razumevanju teoloških besedil.116 Pelagij II. je nato s sklicevanjem na primer apostola Petra in s tehtnim razmislekom zavrnil očitek shizmatične strani, češ daje v sporu o Treh Poglavjih Sv. sedež spremenil svoje stališče. Papež je zagovarjal eno stališče v času iskanja resnice; zakaj bi mu potem, ko je bila resnica odkrita, spremembo pojmovanja (mutatio sententiae) šteli za hudodelstvo (crimen)? Kar zasluži grajo, ni sprememba mnenja, temveč vztrajanje v nestanovitnosti (inconstantia sensus). Ce je nekdo z vztrajnim iskanjem spoznal resnico, mu ne bi smeli očitali, daje opustil svojo prejšnjo nevednost in spremenil svoje poglede.117 Papež je nato izrazil svoje mnenje o Treh Poglavjih. Spis Teodora izMopsuestije o Kristusovem učlovečenju je po njegovi sodbi zanesljivo heretičen in spominja na teološke nazore Fotina iz Sirmija; tudi izbrana mesta v spisih Iba iz Edese inTeodoreta iz Kira so zanesljivo sporna.118Na koncu obširnega pisma je ponovno - tako kot 112 Pelagius II. papa, Epistula II ad episcopos Histriae 30 (ACO IV /2,112). 113 Pelagius II. papa, Epistula III ad episcopos Histriae (ACO IV /2,112-132 ali MGH Ep. II, 449-467); prim. Paulus Diaconus, Hist. Lang. 3, 20 in Grafenauer, Pavel Diakon, 1988,134-138 (komentar v op. 53). Gl. Markuš, Gregory, 1997,128-129; Sotinel, Identite, 2005, 357-358. 114 Pelagius II. papa, Epistula III ad episcopos Histriae 52 (ACO IV, 2,118): Rursusper epistolam uestram dicitis... dicentes quod in causaeprincipio et sedes apostolica per Vigilium papam et omnes Latinarum prouinciarumpontifices damnationi trium capitulorumfortiter restiterunt. [V svojem pismu ponovno zatrjujete ... da so na začetku spora tako apostolski sedež prek papeža Vigilija kot škofje vseh latinskih provinc odločno nasprotovali obsodbi Treh Poglavij]. 115 Pelagius II. papa, Epistula III ad episcopos Histriae, 37-38 (ACO IV, 2, 116). Prim. Schieffer, Beurteilung, 1976,186-187, ki v nadaljevanju (str. 199-201) ugotavlja, da sije papež teološko pomemben citat o Kristusovi naravi, ki gaje pripisal Janezu iz Antiohije, preprosto izmislil (Epistula III, 88; ACO IV, 2,123). 116 Pelagius II. papa, Epistula III ad episcopos Histriae 53 (ACO IV, 2,118). 1,7 Pelagius II. papa, Epistula III ad episcopos Histriae 60 (ACO IV, 2,119); prim. Markuš, Gregory, 1997,128. 318 Pelagius II. papa, Epistula III ad episcopos Histriae 63-96 (ACO IV, 2, 120—126,

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

že v prvem pismu - izpovedal priznavanje veroizpovedi prvih štirih ekumenskih koncilov, še enkrat apeliral na patriarha, naj se pridruži pravoverni Cerkvi, nato je napovedal molitev za obnovitev cerkvene enotnosti, patriarhovo spreobrnitev pa je prepustil Bogu.119 Intonacija tretjega pisma papeža Pelagija II. shizmatikom iz leta 586 odraža duha in temperament drugega avtorja, ki je bil kasneje v vlogi papeža bolj odločen kot Pelagij II. Obenem kaže na stopnjevanje napetosti med obema stranema, kije privedlo do vrelišča. Pismo shizmatičnih škofov iz leta 591 omenja pritisk, ki naj bi ga na patriarha izvajal eksarh Smaragd (584/585—589/590),120 zaradi česar seje Elija ob soglasni podpori škofov, zbranih na sinodi, obrnil na cesarja Mavrikija s prošnjo, da bi on sam nastopil kot razsodnik v sporu. Cesar je še v času Elijevega pontifikata eksarhu Smaragdu z odlokom (iussio) prepo­ vedal kakršenkoli poseg proti shizmatikom, dokler trajajo na njihovem ozemlju kaotične razmere in so številne škofije pod barbarsko oblastjo.121

4. Nasilen poseg proti shizm atičnim škofom in m aranska sinoda Cesarski namestnik v Italiji Smaragd se je držal cesarjevega ukaza le do menjave na škofijskem prestolu v Gradežu. Novi patriarh Sever, ki je 586/587 nasledil Elija, ob njem tudi parentinski škof Janez, tergestinski škof Sever in cisenski škofVindemij ter defensor ecclesiae Antonij (iz Gradeža ali morda kake istrske škofije?) se omenjajo kot žrtve eksarhovega nasilnega posega: patriarha Severa je aretiral v cerkvi (!), zatem tudi omenjene istrske škofe, jih odvedel v Raveno ter s hudimi grožnjami, telesnim nasiljem in leto dni dolgim zaporom prisilil v zvezo s katoliškim ravenskim škofom.122Nasilno postopanje s kršenjem azilnega prava cerkve spominja na Justinijanovo ravnanje s papežem Vigilijem

Theodor); 97-123 (prav tam, 126-129, Ibas); 124-142 (prav tam, 129-131); prim. Gregorius Magnus, Registrirni 1, 24, 357-381 (CCSL 140, 32 - ACO IV, 2, 136-137). O teh teologih antiohijske šole LACL, 592-594 (Theodor); 306 (Ibas); 596- 598 (7'heodoret). 119 Pelagius II. papa, Epistula l i l adepiscopos Hhtriae 152 (ACO IV, 2,132). 120 PLRE III, 1164-1166 (Smaragdus 2). 121 Epistula episcoporutn scbismaticorum ad Mauririum $ -7 (ACO IV,2,133). Vir označuje eksarhov pritisk z glagolom conlristari (povzročanje skrbi in žalosti), ki ne kaže na fizično nasilje. K vsebini izraza iussio gl. C lassen, Kaiserreit.ript, 1977, 246. 122 Paulus Diaconus, Hist. Lang. 3, 26. Odlomek, ki gaje avtor povzel po Sckundu iz Tridenta, omenja eksarhove grožnje z izgonom (comitians exilia) in nasilno ravnanje z njimi (violentiam inferens). Nasilnost eksarhovega ravnanja s patriarhom vključno s pretepanjem in ječo (contumeliae, iniuria, caedes corporalisfustium, violentia, custodia), kakršnega ne pomnijo od nastopa krščanskih cesarjev, opisuje pismo shizmatičnih škofov cesarju Mavrikiju iz leta 591 (Epistula episcoporutn schismaticorum adMauricium 9, ACO IV, 2,133-134).

Zbirka ZČ/ 46

(551).123Okoliščine, v katerih je prišlo do aretacije patriarha in treh istrskih škofov, so slabo poznane. Dogodek lahko povežemo z imenovanjem ali s (poznejšo) posvetitvijo novega patriarha Severa v Gradežu.124 Iz sosledja dogodkov pri Pavlu Diakonu, ki se opira na Sekunda iz Tridenta, je verjetnejše datiranje aretacije v leto 588. Ker avtor ne omenja kraja aretacije istrskih škofov in ker se med aretiranimi omenjajo samo škofje iz Istre, se zdi upravičena domneva, da je eksarh omenjene dostojanstvenike aretiral posebej, med »kazensko odpravo« vzdolž istrske obale v njihovih mestih. Ce bi do aretacije prišlo v Gradežu med patriarhovo posvetitvijo, bi pričakovali med aretiranimi tudi škofe iz Venetije.12S Očitno je eksarhov energični nastop, ki je poleg Gradeža prizadel prav istrske škofije, vplival na cerkvenopolitično opredelitev emonskega in celejskega škofa v severovzhodnem zaledju Istre, da sta se odtlej opredeljevala enako kot trije istrski škofj e, ki so izstopili iz shizme. Samo ugibamo lahko, ali je eksarh zagrozil tudi njima, oziroma ali so bili za prestop drugi razlogi. Ko so se po enoletnem zaporu v Raveni patriarh in trije istrski škofje vrnili v Gradež kot odpadniki od shizme, so naleteli na odpor tako ljudstva kot drugih škofov. V času, ko je po odpoklicu Smaragda nastopil v verskih sporih zmerni eksarh Romanus (589/590-595/597), seje ob ponovni umestitvi pre­ gnanih škofov in normalizaciji cerkvenega življenja pokazal očiten razkol: šest škofov s patriarhom na čelu je bilo spravljenih s katoliško cerkvijo, 12 pa jih je vztrajalo v shizmi. Zapletene razmere so poskušali rešiti na »sinodi desetih škofov« v Maranu, najverjetneje jeseni 590. Poročilo Pavla Diakona na podlagi Sekunda iz Tridenta, ki navaja opredelitev patriarha ter 17 škofov, in ne samo desetih, odpira vprašanje, kdo seje dejansko udeležil maranske sinode, nanj pa ni mogoče odgovoriti. Poglavitni dosežek te sinode je, da je na njej patriarh Sever predložil pisni preklic svoje »zmote« in ponovno prestopil v shizmatični tabor.126 Ni znano, da bi to storili tudi trije istrski škofje ter emonski in celejski 123 Vigilius, Epistula legatariis (Schwartz, Vigiliusbriefe, 1940,22; gl. tudi 67-68). 124 Prim. Cuscito, Fedecalcedonese, 1980,223; Berg, Bischofe, 1985,81 (aretacija ob Severovi posvetitvi); drugače PLREIII, 1165 (eksarhov poseg »verjetno 588«); PCBE 2,2062-2064 (Severus 25) datira poseg v čas »kmalu po izvolitvi, morda na sam dan posvetitve, vsekakor najkasneje 589«, defensorja Antonija, ki se omenja le na tem mestu, pa postavlja v Gradež (PCBE 2,163 (Antonius 10)). O Severu gl. nazadnje Nuovo Liruti, 2006, 779-782 (S. Tavano). 125 Prim. Suič, Odabrani radovi, 1996, 711. Datiranje aretacije v leto 588 predlagata PLR E III, 1165 (Smaragdus 2) in M arkuš, Gregory, 1997,129. 126 Paulus Diaconus, Hist. Lang. 3, 26. Prim. Štih, Seznam škofov, 2001, s hipotezo, da se je po Sevcrovi vrnitvi iz Ravene in pred sinodo v Maranu sestala sinoda, na katero naj bi st: nanašal Pavlov opis opredelitve škofov ob »shizmi znotraj shizme« (patriarh in 5 škofov za katoliško stran, 12 škofov v shizmi); šele po neuspehu te sinode naj bi v Maranu patriarh Sever prestopil v shizmo in postal voditelj večinskega zahodnega dela patriarhata, ki je vztra­ jal v shizmi. Maranska sinoda je potekala verjetno jeseni 590 (gl. Margetič, Histrica, 1983, 142-143). O maranski sinodi in opredelitvi škofij v tem času Cuscito, Fede calcedonese, 19S0, 223 -224; Krahvvinkler, Friaul, 1992, 74.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

škof, saj se nobeden od njih po maranski sinodi ne omenja več.127 V primeru njihovega ponovnega prestopa v shizmo bi mogli pričakovati polemične omem­ be v Gregorijevih pismih, kakršne najdemo o patriarhu Severu. Kratek zapis pri Pavlu Diakonu, v katerem se 11 škofov iz Venetije omenja s pripadajočo škofijo, en škof iz Venetije, trije škofje iz Istre ter škofa iz Emone in Celeje pa samo po imenu, ne daje podlage za sklepanje o njihovem tedanjem položaju. Oblika zapisa ne dovoljuje sklepa, da bi bila tedaj Johannes iz Celeje in Patricij iz Emone begunska škofa v Venetiji, saj se tak način zapisa pojavlja tudi pri treh istrskih škofih in škofu iz Konkordije, ki glede na zgodovinske okoliščine v tej dobi niso bili begunci.128 Opredelitev škofov ponazarja naslednja tabela:129 A. Shizmatični škofje

B. Škofje katoliške opredelitve (588-590)

1. Petrus de Altino

1. patriarcha Severus (590 ponovno shizmatik)

2. Clarissimus (Concordia)

2. Severus (Tergestinus)

3. Ingenuinus de Sabione

3. Parentinus Iohannes

4. Agncllus Tridentinus

4. Patricius (Emonensis)

5. Iunior Veronensis

5. Vindemius (Cessensis)

6. Horontius Vicentinus

6. Iohannes (Celeianus)

7. Rusticus de Tarvisio 8. Fonteius Feltrinus 9. Agnellus de Acilo 10. Laurentius Bellunensis 11. Maxentius Iuliensis 12. Adrianus Polensis

127 PCBE 2, 1617 (Patricius 6 (emonski škof)); 2063 (Severus 25 (patriarh)) in 2314 (Vindemius 3) pravilno ugotavlja, da ni znano, ali so ponovno prestopili med shizmatične tudi drugi škofijski sedeži (Tergeste, Parentium, Cista, Emona in Celeid), ki so sklenili zvezo s katoliškim ravenskim škofom. V drugih geslih se to predpostavlja: gl. PCBE 2,1100 (Iohannes 63, škof iz Parentija); 2062 (Severus 24, tergestinski škof). 128 Na tej podlagi je datiral propad obeh škofij do 588 G rafenauer, Pavel Diakon, 1988, 333. 129 »Sinodus derem episcoporum in Mariano« (Paulus Diaconus, Historia Langobardorum 3, 26).

Zbirka ZČ/46

24. Akvilejski patriarhat v času sinode v Moranu. Vir: Krahmnkler, Friaul, 1992, 312 (slikovna priloga IV/2).

V primerjavi z razmerami v času gradeške sinode so se razmere v vzhodnem delu patriarhata korenito spremenile. Istra je bila cerkvenopolitično razcepljena. V shizmatičnem taboru je ostal kot edini škof Adrijan iz Pole,130medtem ko usoda škofa in škofijskega sedeža v Pedeni ni znana. Ker se ni ohranilo pismo škofov iz bizantinskega dela patriarhata, naslovljeno na cesarja Mavrikija, ki ga omenja cesar v pismu papežu Gregoriju I., ni znano, kakšne so bile po maranski sinodi razmere v Istri. Po cesarjevih besedah so se tudi v tem pismu škofje pritoževali, da jih papež prek vojaških agentov sili, naj pridejo v Rim na zagovor, kar je cesar prepovedal.131 Škofiji v Emoni in Celeji v severovzhodnem zaledju Istre sta ležali na ozemlju, ki je bilo po odhodu Langobardov v Italijo nominalno bizantinsko, vendar nimamo nobenega dokaza, da bi Bizanc prek ravenskega eksarhata še izvajal na njem kakršnekoli oblike oblasti. Škofijski sedež v Skarbantiji v Prvi Panoniji, čigar nosilec seje udeležil gradeške sinode, se ne omenja več in je očitno propadel. Ker se nosilca škofijskih sedežev v jugozahodnem delu Norika, vTeurniji in Aguntu, v zapisu ne omenjata, ostaja njuna cerkvenopolitična opredelitev neznana. Škofijski sedeži na tem območju (zanesljivo Tenmia, dokaj verjetno tudi Aguntum in Virunum) se v pismu shizmatičnih škofov cesarju Mavrikiju omenjajo kot že pred več leti od Frankov ogroženi trije škofijski sedeži »našega metropolitskega območja«, ki so v času zapisa dokumenta (začetek 591) še ob­ stajali.132Vendar pa iz neznanih razlogov (morda nevarnosti slovanskega vdora) 1.0 Paulus Diaconus, Hist. Lang. 3,26 (na seznamu 12 shizmatičnih škofov se kot zadnji omenja Adrianus Polensis). Prim. PCBE 2, 28 (Adrianus 1). 1.1 Epistula Mauricii ad Gregoriumpapam 1 (ACO IV, 2, 136). ,K Episcoporum scbismaticorum epistula adMauricium 18 (ACO IV, 2, 135); gl. op. 141; prim. Gallistl, Brief, 1982; G elmi, Bischoflngenuin, 2005, 38-44; 77-83 (nemški prevod: po avtorjevem mnenju je bil prvo podpisani Ingenuinus tudi avtor pisma).

535

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

v letih 590 in 591 niso sodelovali na sinodi v Maranu in tudi ne pri sestavljanju pisma cesarju Mavrikiju. V primerjavi z razmerami v času gradeške sinode desetletje pred tem je opazna velika razlika: »odsotnih« je bilo šest škofij, od tega kar štiri na vzhodnem delu patriarhata (Tiburnia in Aguntum v Noriku, Scarbantia v Panoniji ter Pedena v Istri), dve pa na beneškem območju (Opitergium in Patavium). Ob tem so nastopile tri nove škofije, vse na območju Venetije (Vicetia, Tarvisium, Acelum), od katerih se prva in tretja sploh prvič omenjata.133 Dogodki v razdobju od maranske sinode (jeseni 590) do cesarjevega pi­ sma papežu (v prvih mesecih 591) predstavljajo enega od najbolj dramatičnih trenutkov v akvilejski shizmi. Vendar pa ta krizni čas zaradi vsebine drugega dokumenta lahko rekonstruiramo le za območje Venetije pod langobardsko obla­ stjo. Primerjava seznama podpisnikov prosilnega pisma Mavrikiju s poročilom Pavla Diakona o maranski sinodi kaže, da se vsi škofijski sedeži, ki nastopajo v pismu cesarju, omenjajo kot shizmatični v času maranske sinode; pri tem je v kratkem časovnem presledku (pol leta?) prišlo do zamenjave škofov na dveh škofijskih sedežih {Concordia, Bellunum).

5. Shizm atični škofje na langobardskem ozem lju in zaton cerkvene o rganizacije na vzh o dn o alp skem obm očju V letu, ko je potekala maranska sinoda, so se politične, varnostne in cerkvene razmere na ozemlju patriarhata dramatično zaostrile. Na območje njegovega zahodnega delaje po predhodni sklenitvi frankovskega zavezništva z Bizancem proti Langobardom leta 590 vdrla frankovska vojska, ki je zavzela in razrušila ducat langobardsko-staroselskih utrdb na Tridentinskem in nato proti jugu vse do Verone. Po predaji utrdbe Ferruge (dan. Vernica) nad Tridentom sta škofa s tega območja, Ingenuin iz Sabione in Agnel iz Tridcnta, izposlovala odkup vojnih ujetnikov, ki so jih zajeli Franki po predaji trdnjave. Dogodek kaže, da je na ozemlju, ki so ga več kot dve desetletji pred tem zavzeli Langobardi, cerkvena organizacija tudi v vojnih razmerah dobro delovala in da so lokalne cerkvene skupnosti razpolagale z dokajšnjimi denarnimi sredstvi, ki so tak odkup omogočala.134Tudi sicer je trimesečno zadrževanje frankovske vojske pomenilo za cerkvene skupnosti na prizadetem ozemlju precejšnjo obremenitev. 133 Za Acelum gl. PCBE 2, 66-67 (Agnellus 10); za Bellunum gl. PCBE 2, 1259-1260 (Laurentius 54). 134 Paulus Diaconus, Hiši. Lang. 3,31. Poročilo o odkupu vojnih ujetnikov dopušča dvojno razlago: (a) odkup »za vsakega moža od enega solida do največ šeststo solidov«, kakor so mesto razumeli nekateri prevajalci (prim. G rafenauer, Pavel Diakon, 1988, 127); (b) odkup »za vsakega moža en solid, vse do zneska šeststo solidov«, ki bi pomenil odkup 600 ujetnikov. Za primerjavo naj omenimo, daje po zapisu v rižanskem placitu znašal letni davek vseh istrskih skupnosti 344 solidov (gl. Krahvvinkler, Zbor v R iiani, 2004, 37-38).

Zbirka ZČ/46

Z nastopom odločnega papeža Gregorija Velikega septembra 590 se je znašla pod pritiskom tudi cerkev na bizantinskem ozemlju. Papež je na začetku 591 pisal patriarhu Severu, naj skladno s cesarjevim ukazom (iussio) skupaj s privrženci pride v Rim, kjer naj bi s sinodalno razsodbo rešili verski spor.135 Njegov trdni namen odraža oblika »vabila«: v Gradež je poslal vojaški oddelek pod poveljstvom gardnih oficirjev, ki naj bi patriarha Severa in z njim povezane škofe privedel na sinodo.136 Ogrožena akvilejska cerkev se tokrat zaradi slabih varnostnih razmer ni mogla odzvati s skupnim dejanjem vseh ali vsaj večine škofov, kot je bilo to mogoče v času gradeške, ne pa več maranske sinode. Sestali sta se dve ločeni škofovski sinodi: na eni so se zbrali škofje z langobardskega, na drugi z bizantinskega ozemlja. Shizmatična akvilejska cerkev, ki je bila v odnosu do katoliške cerkve že več let v defenzivi, ob tem pa politično razdeljena na bizantinsko ozemlje in na cerkvene skupnosti na ozemlju pod oblastjo Lango­ bardov (in gentibns), je tako kot v času patriarha Elija prosila za pomoč cesarja. Pismo desetih shizmatičnih škofov (devetih iz Venetije in enega iz Dru­ ge Recije) cesarju Mavrikiju na začetku leta 591, v katerem so ga prosili za posredovanje zaradi papeževega stopnjevanega pritiska,137osvetljuje razmere v zahodnem celinskem delu patriarhata pod langobardsko oblastjo, v splošnem pa razodeva odnos celotne shizmatične cerkve do Rima in Bizanca. Iz cesarjevega pisma papežu Gregoriju po prejemu pisma desetih škofov je razvidno, da so kleriki iz akvilejskega patriarhata prinesli na cesarski dvor še dve pismi podobne vsebine, ki pa nista ohranjeni: enega je napisal patriarh Sever v svojem imenu, drugega pa patriarh Sever in škofje z območja pod bizantinsko oblastjo, ki je bilo tedaj zoženo na Istro in obalno Venetijo. Zaradi izgube teh dveh dokumentov ni mogoče oceniti, v kolikšni meri je območje vzhodnega in severovzhodnega dela patriarhata na ozemlju današnje osrednje Slovenije ter v Sredozemskem Noriku še pripadalo bizantinski državi. Pismo shizmatičnih škofov iz »mest in utrdb pod oblastjo Langobardov« je edino daljše besedilo shizmatične akvilejske cerkve, ki seje ohranilo.138Pismo v avtentični obliki ne razodeva le trenutne stiske skupine škofov, temveč tudi 135 Gregorius Magnus, Registrum 1,16 (CCSL 140,16). 136 Epistula Mauricii ad Gregoriumpapam 1 (ACOIV, 2,136, v. 11-149. Prim. Gregorius Magnus, Epistula 1,16 b (MGH Epistulae I, 22). 137 ACO I V /2 ,1914,132-135; Gregorius Magnus, Epistula 1 , 16a (MGH Epistulae I, 17-21). 138 Episcoporum schismaticorum epistula adMauricium (ACO IV, 2,132-135) oz. Gregorius Magnus, Epistula 16 a (MGH Epistulae 1,17— 21); nemški prevod dokumenta prinaša Gelmi, Ingenuin, 2005, 77-83. Izbrana literatura: Kos, Gradivo 1 ,1902, št. 102; Friedrich, Ecclesia Augustana, 1906,327-356; Karvviese, Franken, 1976-1977,173-188 (na str. 186 reprodukcija zadnjega lista [fol. 27] rokopisa [Pariš, Bibl. nat. Lat. 1682]); Vonficht, Ecclesia Sabionertsis, 1980,444-458; Kos, Izbrano delo, 1982,50-51; Gallistl, Brief, 1982,117-124; Hageneder, Organisation, 1985,216-221; Berg, Bischofe, 1985,82-84; Krahvvinkler, Friaul, 1992, zlasti 71-77 in karta IV/3 v prilogi; Wolff, Kontinuiteti, 1994,1-27.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

teološko razumevanje spora in pomembne prelomnice v njegovem razvoju. Škofje so v uvodu izpovedali svojo pripadnost pravoverni cerkvi in privrženost krščanskemu cesarju in državi, v katero bi se radi vrnili, potem ko so zaradi lastnih grehov prišli pod »nadvse težak jarem barbarskih narodov« (pogl. 1-2). N ato so kratko predstavili »pohujšanje« (scandalum ecclesiae), ki je prizadelo vesoljno cerkev v dobi cesarja Justinijana, namreč obsodbo Treh poglavij.Tej so se uprli »skoraj vsi škofje« s papežem Vigilijem na čelu. Slednji naj bi celo poslal okrožnico v vse province, v kateri naj bi zagrozil z izobčenjem vsem tistim, ki bi podprli obsodbo Treh poglavij.139Medtem ko so kasneje ševilni škofje klonili pred cesarjevim pritiskom, so akvilejski škofje vzdržali, saj so imeli trdno oporo v Vigilijevih spisih (3-5). Nato so navedli dva primera neposrednega pritiska na akvilejsko cerkev, v obeh primerih kot posledico papeške politike (Pelagij II.) ob policijski asistenci eksarha Smaragda kot bizantinskega namestnika v Italiji: pritisk na patriarha Elijo proti koncu njegovega pontifikata (okrog 585), ki ga je moral pred nasilnim eksarhovim posegom zaščititi cesar s posebnim odlokom (iussio; 6-7), in še hujši primer aretacije patriarha Severa (okrog 588), ki je bil deležen sramotenja, pretepanja in ječe v Raveni, kar so škofje označili kot najhujši primer nasilja v času vlade krščanskih cesarjev (8-9). Kot zadnji primer, zaradi katerega so se zbrali, so navedli zahtevo papeža Gregorija I., da mora priti patriarh v Rim, kjer bi na sinodi rešili vprašanje cerkvene združitve. Ker so škofje vedeli, kaj bi to pomenilo, so po dogovoru s patriarhom le-temu odvzeli pravico, da bi v njihovi odsotnosti odločal o opredelitvi cerkve, saj je med »verniki v župnijah« glede tega vladalo tako odločno prepričanje, da bi »raje pretrpeli smrt kot pa dopustili izločitev iz stare katoliške cerkve« (10-11). Škofje so cesarju izrazili željo, ki so jo pred tem pisno sporočili tudi patriarhu, da bi v času barbarskega gospostva nad njihovo deželo sam cesar prevzel skrbništvo nad njihovo cerkvijo, podobno kot so to storili cesar Teodozij I. v času koncila v Konstantinoplu (381), cesar Teodozij II. v času koncila v Efezu (431) in cesar Marcijan v času koncila v Halkedonu (451), ki so s svojimi posegi obnovili mir v Cerkvi (12-15). Prošnjo cesarju so podkrepili s trditvijo, da so se razmere v Italiji v času (do shizmatikov dosti bolj spravljivega) eksarha Romana 139 Episcoporum schismaticorum epistula adMaurkium 4 (A C O I V, 2,133: Qui etiam Vigilius scripta sitaper omnesprouincias mittens anatbematu uincuhs omnempopulum ob/igauit, si quis damnationi trium capitulorum praeberet aliquando consen sum. [Tudi Vigilij je s pismi, ki jih je poslal v vse province, vsemu ljudstvu zagrozil s prekletstvom, če bi kdo kdaj izrazil strinjanje z obsodbo Treh poglavij]. Oznaka je pretirana, v dobesednem pomenu tak dokument ni obstajal. Trditev se verjetno nanaša na Vigilijevo pismo iz azila v cerkvi sv. Evfernije v Halkedonu, ki ga je objavil februarja 552 (S c h w a r t z , Vigiliusbrie/e, 1940,1-10). Po predhodni trditvi patriarha Elija (poznani iz zavrnitve Pelagija II. iz leta 586), da so se papež Vigilij in vsi zahodni škofje hrabro (fortiter) upirali obsodbi Treh poglavij (Pelagius II. papa, Epistula III ad episcopos Histriae 58; ACO IV, 2, 118), najdemo v pismu shizmatičnih škofov cesarju pet let kasneje celo izmišljeno trditev, po kateri naj bi papež z encikliko zagrozil s prekletstvom vsem, ki bi podprli obsodbo Treh poglavij.

Zbirka Z C / 46

539

(589/590—595/596)140 izboljšale. Zato so izrazili upravičeno upanje, da bodo poganska ljudstva (t.j. Langobardi) premagana, da bo nastopila nekdanja svoboda in da cesar ne bo dopuščal vojaškega nasilja. V verskih zadevah so želeli imeti za razsodnika cesarja, saj ne more biti sodnik tisti (papež), ki je sam vpleten v spor. Ce cesar ne bo zaščitil akvilejske cerkve, bo patriarh prisiljen v združitev z rimsko cerkvijo, ki bo izvedena z največjo brutalnostjo. V podkrepitev prošnje so škofje cesarju sporočili, daje vsak izmed njih ob posvetitvi dal škofom pisno zagotovilo, s katerim je obljubil popolno zvestobo krščanskemu cesarstvu (sancta respub lica). Kot pripadniki cerkve izven državnih meja (ecclesia in gentibus) so se te pisne prisege dosledno držali (16-17). V sklepnem delu pisma so škofje prošnjo podkrepili z vljudno in na hipotetičen način sporočeno grožnjo. Ce cesar s svojimi ukazi ne bo odpravil zmede in stiske v akvilejski cerkvi, se v primeru smrti katerega od škofov domače skupnosti za posvetitev duhovnikov ne bodo obrnile na Akvilejo, temveč na bližnje nadškofe v frankovski državi. Tako bo prišlo do razpada metropolitske akvilejske cerkve, ki je nastala v cesarstvu in prek katere vlada cesar cerkvenim skupnostim na ozemlju barbarske države. To seje začelo dogajati pred leti, ko so v treh cerkvah metropolitske cerkve, v Breonski,Tiburnijski in Avgustanski, posvečevali duhovnike galski školje. Ce cesar Justinijan z energičnim posegom tega ne bi preprečil, bi »skoraj vse« cerkvene skupnosti v akvilejski metropolitski cerkvi prišle v roke frankovskih škofov.141 Ker so se razmere po zmagi nad sovražnimi ljudstvi {contrariae gentes) izboljšale, je nastopil čas za cesarjev poseg. Nasprotna stran, ki si tega ne želi, ne upošteva koristi »svete države« in namenov »pobožnega cesarja«, temveč želi raztrgati metropolitsko ozemlje, kljub nezadovoljstvu vernega ljudstva, ki vidi v njihovem početju preganjanje wo PLRE III, 1092-1093 (Romanus 7). 141 Episcoporum schismaticorum epistula adMauricium 18 (ACO IV/2, 135, v. 7-16): Si conturbatio ista et conpulsiopiis iussionibus rernota nonfuerit, si quem de nobis, qui nune esse uidemur, defungi contigerit, nullusplebium nostrarum ad ordinationem Aquiliensis ecclesiaepost hocpatietur accedere, sed quia Galliarum archiepiscopi uicini sunt, ad ipsorum sine dubio ordinationem occurent et dissoluetur metropolitana Aquiliensis ecclesia sub uestro imperio constituta, per quam deopropitio ecclesias in gentibuspossidetis. Quod ante annos iamfieri coeperat, et in tribus ecclesiis nostri concilii, idest Breonensi, Tiburniensi etAugustana, Galliarum episcopi constituerant sacerdotes; et nisi eiusdem tune diuae memoriae Iustinianiprincipis iussione commotiopartium nostrarum rernotafuisset, pro nostris iniquitatibuspaene omnes ecclesias adAquiliensem synodumpertinentes Galliarum sacerdotes peruaserant. [Ce ta zmeda in nasilje s cesarskimi ukazi ne bosta odpravljena, se v primeru, ko bo koga od nas doletela smrt, po taki izkušnji nobena od naših skupnosti ne bo obrnila na akv.iejsko cerkev, da bi od tam prejela posvetitev. Ker so galski škofje v bližini, se bodo v zvezi s posvetitvijo nedvomno vsi obrnili nanje. Tako bo propadla metropolitska akvilejska cerkev, ki se nahaja na ozemlju pod vašo oblastjo, in prek katere z božjo pomočjo vladate verskim skupnostim med poganskimi ljudstvi. To seje začelo dogajati že pred leti, ko so v treh cerkvah naše cerkvene province, v breonski, tibunijski in avgustanski, galski škofje postavljali dušne pastirje. Če takrat cesar Justinijan božanskega spomina ne bi z zakonom odpravil zmedenega stanja v naši deželi, bi zaradi naše grešnosti v skoraj vseh cerkvenih skupnostih, ki spadajo pod akvilejsko cerkveno pokrajino, prevzeli oblast galski škofje.].

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN IURIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

kristjanov. Sledi sklepna prošnja, da bi cesar s »presvetimi odloki« (sacratissimae iussiones) omogočil nastop mirnih časov za »našo mater akvilejsko cerkev«, katere pripadniki vneto prosijo Boga za zdravje cesarja in njegovih sinov.142 Pismo zaključuje seznam desetih podpisanih škofov, s prvopodpisanim Ingenuinom, škofom Druge Recije (s sedežem v Sabioni) na čelu.143Poleg škofov in škofijskih sedežev, ki se pred tem omenjajo na gradeški in maranski sinodi, se pojavita dva nova škofijska sedeža, Bellunum in Acelum, medtem ko je na dveh drugih sedežih (Concordia in Tarvisium) prišlo v kratkem enoletnem razdobju po sinodi v Maranu do zamenjave na škofijskem prestolu.144 1.

Ingenuinus episcopus sanctae ecclesiae secundae Raetiae

2.

Maxentius episcopus sanctae ecclesiae Iuliensis

3.

Laurentius episcopus sanctae catholicae ecclesiae Bellunatae

4.

Augustus episcopus sanctae catholicae Concordiensis ecclesiae

5.

Agnellus episcopus sanctae Treientinae ecclesiae

6.

Agnellus episcopus sanctae Acelinae ecclesiae

7.

Iunior episcopus sanctae ecclesiae catholicae Veronensis

8.

Fonteius episcopus sanctae Feltrinae ecclesiae

9.

Felix episcopus sanctae Teruisianae ecclesiae

10.

Horontius episcopus sanctae catholicae ecclesiae Vicentinae

Kraja škofovskega posveta in nastanka pisma se ne da določiti. Vsekakor je upravičena domneva, da je prvopodpisani škof Ingenuin iz Sabione med navzočimi Škofi veljal za najstarejšega in najbolj uglednega, saj je malo pred tem skupaj z Agnelom iz Tridenta uspešno opravil posredniško vlogo pri odkupu vojnih ujetnikov od Frankov. Prvo mesto na seznamu podpisnikov bi kazalo tudi na to, daje vodil posvet in imel pomembno, morda glavno besedo pri se­ stavi besedila.145 Kot edini škof iz Druge Recije se v pismu cesarju ni predstavil 142 Episcoporum schismaticorum epistula adMauricium 19 (ACO IV, 2, 135, v. 16-27). 143 P C B E 2 ,1041-1042 (Ingenuinus); prim. G elm i , Ingenuin, 2005, 38-44. 144 Episcoporum schismaticorum epistula ad Mauricium (ACO IV, 2, 135). 145 Prim. G elm i , Ingenuin, 2005, 40-42. Prvo mesto na seznamu podpisov kaže lahko na (1) najvišji rang in ugled, na (2) vlogo gostitelja srečanja (ki bi v tem primeru potekalo v Sabioni) ali na (3) glavno avtorstvo pri oblikovanju zapisnika sklepov, ki je v tem primeru se­ stavljen kot pismo cesarju. Naj navedemo nekaj primerov: v zapisniku koncila v Akvileji 381 je na prvem mestu naveden gostitelj Škof Valerijan, na drugem pa kot najvplivnejši škof Ambrozij (slednji se pojavlja na prvem mestu na seznamu tistih, ki so javno z izjavo obsodili arianizem; gl. So tin el , Identiti, 2005, 383). Gradeško sinodo je kot prvi podpisal patriarh Elija (njegov podpis na 4. mestu na seznamu udeležencev, ki ga prinaša zapisnik mantovanske sinode 827, je morda posledica napačnega branja; prim. So tinel , Identite, 2005, 393-394). Načelo zaporedja podpisov je postavil Gregor I. v pismu galskemu škofu Siagriju leta 599 v zvezi s provincialno sinodo ob posvetitvi novega škofa (Registrum 9,223,32-42; C C S L 140 A, 796): na prvem mestu je nosilec najvišjega ranga (metropolit), na drugem gostitelj sinode (v tem primeru novi škof), od tretjega mesta dalje pa si sledijo škofje secundum ordinationis suae tempus, torej po trajanju ■>voj ega škofovskega posvečenja.

Zbirka ZČ/46

kot škof iz Sabione, temveč na neobičajen način kot »škof svete cerkve Druge Recije«.146 Cesarje na podlagi treh prispelih pisem prišel do zaključka, da takojšnja nasilna združitev shizmatičnega patriarhata s katoliško cerkvijo ni primerna. V pismu papežu Gregoriju je povzel bistveno vsebino pisem in ga obenem posvaril, naj preneha z grožnjami prisilne privedbe shizmatičnih škofov v Rim. Ti so cesarju zagotovili, da bodo prostovoljno odšli na zagovor v Rim, takoj ko se bodo politične razmere izboljšale. Podobno kot okrog 585 eksarhu Smaragdu je cesar z (novim) odlokom za zaščito shizmatikov papežu naročil, naj opusti pritisk na prizadete škofe do trenutka, ko se bodo po zmagi nad Langobardi razmere v Italiji normalizirale. Ko se bodo »škofje Istre in Venetij (!)« vrnili pod oblast bizantinske države, bo nastopil čas za miroljubno združitev shizmatičnega patriarhata s katoliško cerkvijo.147 Čeprav seje prvi podpisnik predstavil kot neitalski škof, pa tudi na začetku spisa nastopa oznaka škofov »Venetij in Druge Recije«, in čeprav pismo omenja tudi škofijske sedeže na ozemlju Sredozemskega Norika (vendar brez oznake provincialne pripadnosti), je cesar, ki je povzemal vsebino treh pisem, v pismu papežu (po prejemu treh pisem) označil shizmatike kot »škofe Istre in Venetij«. S tem je shizmatično ozemlje prostorsko zožil na italsko provinco. Ne samo ohranjeno pismo škofov z langobardskega ozemlja, temveč tudi drugi dve neohranjeni pismi škofov z bizantinskega ozemlja očitno nista navajali tedaj skoraj v celoti izgubljenih delov noriških in panonskih provinc, ki so še v času gradeške sinode dobro desetletje pred tem spadali v okvir akvilejske metropolitske cerkve. Čeprav ohranjeno pismo nikjer ne poimenuje barbarskih ljudstev 146 Nenavaden je podpis škofa z imenom province, ne pa mesta {episcopus sanctae ecclesiae secundae Raetiae, na enak način že kot udeleženec gradeške sinode). Za to obstaja vrsta razlag brez zanesljive potrditve: (1) izpad imena mesta pred oznako province; (2) napačno branje močno okrajšanega podpisa; (3) oznaka province zato, ker gre za edinega škofa izven italske province Venetia etHistria, od koder so vsi škofje označeni po mestih (gl. Vonficht, Ecclesia Sabionensis, 1980,452, ki zagovarja prvo možnost in navaja kot analogijo podpis škofa Asiniona iz Chura/Curia v seznamu udeležencev sinode v Mediolanu 451 {episcopus ecclesiae Curiensis primae Rhaetiae\ gl. B uttn er , Bistutner, 1964, 5). Posamič naletimo v literarnih virih na omembe škofov po provinci oziroma po skupini provinc, ko avtor bodisi ni poznal krajevne provenience škofa bodisi to v vsebinskem oziru ni bilo pomembno (na primer Eugippius, Vita Severini 41,1:... sanctus Valentinus, Raetiarum quondam episcopus...). Papež Gregorje seviljskega škofa Leandra dvakrat označil kot španskega škofa {de Spaniis, oz. Spaniarum\ Registrum 1, 41; 5, 53, v CCSL 140, 47; 348), dva različna škofa je označil kot škofa na Frankovskem oz. v Galiji (Franciis; Galliarum; Registrum 9, 219; 11, 40; 11, 42; CCSL 140 A, 782; 936; 939); škofa Janeza, kije 599 prišel v Istro, je označil kot panonskega škofa {Registrum 9,156, 2-6; CCSL 140 A, 712: lohannes ... dePannoniis)-, škofa Peter in Providencij neznanega izvora in tergestinski škof Firmin se označujejo kot »istrski« škofje {Registrum 5,56; 12,13; CCSL 140, 350; 986). Prim. tudi B erg, Biscbofe, 1985, 93. 147 Mauricii epistola ad Gregoriumpapam 2 (ACO IV, 2,136). Papež je v pismu ravenskemu škofu Johanesu poleti 592 ta odlok označil kot »ukaze (iussiones), da se začasno odpoveprisili* pri pridruževanju shizmatične cerkve katoliški {Registrum 2, 38,16—19; CCSL 140, 123).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

(gentes, v množinski obliki), na ozemlju katerih je obstajala ecclesia in gentibus, je cesar v pismu papežu izrecno imenoval samo Langobarde, ne pa Slovanov ali Avarov. Sklepati moremo, da tudi v obeh izgubljenih pismih ti ljudstvi nista bili omenjeni. Omemba treh škofij, ki bi lahko že v Času Justinijana prišle pod trajno oblast škofov v frankovski državi, vendar je cesar to z odločnim nastopom preprečil, odpira zapleteno vprašanje obstoja in delovanja cerkvene organizacije v severnem, alpskem delu patriarhata, na južnem delu Druge Recije ter v zahodnem in osrednjem delu Sredozemskega Norika. Škofje so vzporejali razmere okrog leta 590 z razmerami v Justinijanovi dobi, ko so Franki izkoristili gotsko-bizantinsko vojno v Italiji za svoje ozemeljsko širjenje. Skoraj dve desetletji (od okrog 545 do najpozneje 563) so obvladovali kontinentalni del Venetije, ob tem pa tudi alpsko območje od Kotijskih Alp na zahodu do Norika, v svoje politične načrte pa so vključevali tudi območje Panonije, kjer so bili tedaj vodilna sila Langobardi. Na ozemlju, ki so ga zavzeli, so pobirali davke.148 Od noriških mest so Franki obvladovali Aguntum, kamor se je pred Bizantinci zatekel shizmatični škof Vitalis iz Altina, vendar ga je Narzes tam 565 zajel in izgnal na Sicilijo.149 Očitno frankovski škofje, ki so v tem času posvečevali duhovnike (in škofe?) na ozemlju akvilejske nadškofije, iz političnih razlogov niso izvajali pritiska na lokalno cerkev, ki je bila od leta 557 v odkritem sporu s katoliško cerkvijo. Ker germanskih državnih tvorb v zahodni Evropi Justinijanovi ukrepi proti privržencem Treh poglavij (na primer odlok o izgonu škofov) niso prizadeli in tam teološka vsebina spora ni bila poznana, ni bilo razlogov, da bi frankovski škofje v zadnjem obdobju frankovske okupacije (557 do najkasneje 563) izvajali pritisk na shizmatično akvilejsko cerkev, poleg tega je papežu Pelagiju I. uspelo hitro zgladiti spor s cerkvijo v frankovski državi.150 Arheološke najdbe kažejo na frankovsko navzočnost v Teurniji (grobišče) in (nezanesljivo) na območju Viruna (kapitel na Gosposvetskem polju), prav tako na območju Kranja (najdba oklepa).151 V ta časovni okvir spada tudi njihov neuspešni poskus, da bi tri škofijske sedeže shizmatičnega akvilejskega patriarhata na ozemlju pod svojim nadzorom 148 Procopius, Bellum Gothicum 3 (7), 33, 7; 4 (8), 24, 4- 8; frankovski kralj Teudebert I. (534-548) je v pismu cesarju Justinijanu trdil, da Franki obvladujejo tudi ... septentrionalem plagam ltaliaequePannoniaecum S a x o n i b u s severno ozemlje Italije, ozemlje Panonije ter območje, ki ga poseljujejo Sasi ... ]; frankovska oblast v severni Italiji se je zaključila z Narzesovimi zmagami nad Franki 561-563 (PLRE III, 923-924 (Narses)). Gl. Kos, Gradivo I, 1902, 41; 48; St e in , Bas-Empire II, 1949, 525-528. 149 Paulus Diaconus, Historia Langobardorum 2,4 (»mnogo let« pred aretacijo je Vitalis zbežal adFrancorum regnum ... adAgonthiemem civitatem). Prim. B ratož , Venami]Fortunat, 2001, 160-161. 150 Prim. B ratož , VenancijFortunat, 2001,167-169; G laser , Untergang, 2000,210. O zgodnjem koncu spora s frankovsko cerkvijo gl. S ch ieffer , Beurteilung, 1976, 169. 151 ZaTeurnijo in Virunum gl. G laser , Untergang, 2000,208; o najdbi iz Kranja kratko P erko , Železna nit, 2011, 39.

Zbirka Z č / 46

podredili nadškofijam v frankovski državi. Prostorsko najbližja nadškofijska sedeža na frankovskem ozemlju sta bila tedaj Moguntiacum (Mainz) in Treveri (Trier) v vzhodnem delu merovinškega kraljestva (po tedanjih cestnih povezavah kakih tisoč kilometrov oddaljena od severnojadranskega območja), najbližje škofije pa Curia (Chur) v Prvi Reciji ter Vindonissa (.dventicum) oziroma kasneje Laussanna (Lausanne) v provinci Maksimi Sekvanorum, vse na alamanskem ozemlju oziroma v njegovem jugozahodnem sosedstvu.1S2*154Trditev shizmatičnih škofov, da so galski nadškofje bližnji (vidni), je napačna in jo moremo razumeti kot propagandno potezo piscev pisma, da bi predstavili cesaiju razmere kot skrajno skrb vzbujajoče. Trije škofijski sedeži se v izboljšani, splošno sprejeti obliki zapisa, označujejo kot (ecclesiae) Breonensis, Tiburniensis et Augustana.155 V vrsti razlag teh treh škofijskih sedežev seje kot večinsko uveljavilo mnenje, da gre za škofijske sedeže v Sredozemskem Noriku, in sicer Virunum, Tiburnia in Aguntum. Ime »tibumijske cerkve«, ki nesporno izhaja od poznoantičnega imena zaTeumijo v obliki Tiburnia, daje zanesljivo izhodišče za postavitev tega sedeža v Sredozemski Norik. S to obliko se ujema podpis tiburnijskega škofa na gradeški sinodi (Tybomiensis)}54 Ta zanesljiva identifikacija jemlje podlago poskusu postavitve omenjenih treh škofijskih sedežev v zahodni predalpski in alpski del akvilejskega patriarhata v porečju Adiže.1S5 Skupen zapis škofij vzbuja vtis, da se vsi trije škofijski sedeži nanašajo na eno območje patriarhata, ki je doživelo enako izkušnjo, namreč frankovsko zasedbo s poskusom vključitve domačih cerkvenih skupnosti v cerkveno organizacijo frankovske države. Oznaka »avgustanske cerkve« odpira zapletena vprašanja identifikacije škofijskega sedeža, saj je na območju akvilejskega patriarhata s širšim sosedstvom edino mesto, ki je nesporno nosilo »avgustovsko« ime Augusta Vindelicum (dan. Augsburg), ki se v sočasnem zapisu pojavlja pod imenom Augusta.156 Po dikciji pisma je bila »avgustanska cerkev« vključena v akvilejski patriarhat, tako v času frankovske zasedbe v času Justinijana kot tudi 152 B u t tn er , Bistumer, 1964, 5-6. 151 Episcoporum scbismaticorum epistula adMauricium 18 (ACO IV, 2,135, v. 13). MGH Epistulae I, 20, v. 25, in na tej podlagi Kos, Gradivo 1 ,1902,102 (str. 126, v. 2) prinašata za prvo imenovano cerkev ime Beconensis, ki velja za napačno. 154 Eugippius, Vita Severini 17, 4; 21, 2 (... Tiburnia, quae est metropolis Norici...); o škofijskem sedežu, ki ga potrjujejo bogate arheološke najdbe, gl. G laser, Kinbenbau, 2003, 413-437; kratko G laser, Untergang, 2000,200-203. 155 K arvvjese, Franken, 1976-1977, je za te tri škofijske sedeže predlagal mesta Verona, Tierno (pri Roveretu) in Sabiona. Hipoteza ne vzdrži kritike: sopodpisnik pisma je veronski Škot Junior, episcopus... Veronensis (ne Breonensis); škofijski sedež Tierno ni poznan, prav tako ni dokaza za trditev, da bi Sabiona kot cerkveno središče prevzela ime po nekdanji recijski prestolnici Augusta Vindelicum. Neverjetno je, da bi se imeni Verone in Sabione pojavili v tako nenavadni obliki, saj nastopata oba nosilca teh škofijskih sedežev med podpisniki, sabionski celo na prvem mestu. Prim. H ageneder, Organisation, 1985, 218-219. 156 Venantius Fortunatus, Vita s. Martini 4,642 in na tej podlagi Paulus Diaconus, Hist. Lang. 2 , 13.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

v času nastanka zapisa (začetek 591). Težko si predstavljamo, da bi se škofijski sedež v Avgusti/Augsburgu kot ecclesia ingentibus (v tem primeru med Bavarci), za obstoj katerega v tem času nimamo potrdila, vključeval v akvilejski patriarhat. Cestno povezavo iz Avguste proti jugu v dolino Inna so ogrožali in lahko vsak trenutek prekinili Bavarci.157 Prosilno pismo predpostavlja, daje učinek Justinijanove intervencije (iussio) preprečil trajno odtujitev treh omenjenih škofij, kar ne bi bilo mogoče v primeru Augsburga, saj je bizantinska oblast na alpskem območju segala le do južnega obrobja Druge Recije, ne pa do območja zgornje­ ga toka Donave več kot 200 km severneje. Že pred stoletjem je bila izražena domneva, po kateri je »avgustanska cerkev« identična s škofijskim sedežem v Aguntu, čigar obstoj zanesljivo potrjuje udeležba tamkajšnjega škofa {Aaron) na gradeški sinodi. Domnevo je sprejela večina raziskovalcev,158 pri čemer ne smemo spregledati njenega kljub vsemu spornega izhodišča. Mesto Aguntum se v zapisih tega časa pojavlja kotAuuntus (pri Venanciju Fortunatu) oziroma nekoliko kasneje v pridevniški obliki Avoriensis ali Avonciensis na obeh sezna­ mih podpisnikov gradeške sinode.159 Njena podlaga je večkraten zapis imena za Agunt pri Pavlu Diakonu v pridevniški obliki Augustum oziroma Augusta, ki kaže na nezanesljivost zapisa imena oziroma obstoj kraja s tem imenom v zahodnem delu Sredozemskega Norika.160 Obstoj škofijskega sedeža potrjujejo tudi arheološke najdbe.161 Posebej zapleteno je vprašanje »breonske« škofije. Povezava s pridevniško izpeljanko imena mesta (Virunensis) je vsekakor možna, vendar manj prepričljiva 157 Venancij Fortunat omenja na dolgem potovanju od Ravene prek Alp, Bavarske, alamanskega območja v Porenju ter od tam do Pariza in Toursa nevarnosti le na dveh mestih: alamansko območje med Renom in zgornjim tokom Donave ( V ita s. M a r t i n i 4,640: si t i b i b a rbaricos c o n ced itu r ir e p e r a m n es [če ti bo dovoljeno, da boš prešel 'barbarske' reke]), zlasti pa pot med Augsburgom in območjem Breonov ob Innu, ki sojo nadzorovali Bavarci ( V ita s. M a r tin i 4, 644: si v a c a t ire v ia m n eque te B a io v a r iu s o b sta t [če bo cesta prosta in ti ne bo Bavarec zaprl poti]). Prim. Kahl , S tr e ifz u g e , 2008, 38-39. 158Tezo je postavil F riedrich , E cclesia A u g u s ta n a , 1906, zlasti 353-356. Tezo so sprejeli (v izboru): R eindel, B istu m so rg a n isa tio n , 1964,291-292; Berg, Bischofe, 1985,83; H ageneder, O r g a n is a tio n , 1985,217-218; VVolfram , G r e n ze n , 1995,98; G rafenauer, K a r a n ta n ija , 2000, 17. 159 Venantius Fortunatus, V ita s. M a r t i n i 4,650 (gl. kritični aparat v M G H A A 4,1,368, z edino rokopisno obliko A u u n tu s). 160 F riedrich , Ecclesia A u g u s ta n a , 1906, zlasti 349-352 (zlasti na podlagi rokopisnega izročila zapisa A g u n tu m ca stru m (Paulus Diaconus, H is to r ia L a n g o b a rd o ru m 2, 13) in pred tem A g o n th ie n sis c iv ita s (H is t. L a n g . 2,4)). Njegovo razlago zavračata Kar\viese, F ra n k e n , 1976-1977, 182 in W olff, K o n tin u itd t, 1994,11. H ageneder, O rg a n is a tio n , 1985, 221 je opozoril na dva možna razloga za neujemanje imen: (1) najstarejši rokopis prosilnega pisma shizmatičnih škofov Mavrikiju je iz 9. st.; iz istega ali naslednjega stoletja izhaja rokopis Pavla Diakona, ki prinaša za Agunt o h Y i\c iA g u sta m in A g u s tu m , (2) avtorji pisma cesarju iz leta 591, ki naj ne bi vedeli točnega imena Agunta, čigar škof se je udeležil gradeške sinode (okrog 579), naj bi podpis A v o rie n s is / A v o n c ie n sis, tudi pod vplivom imena A g o n th ie n sis, poenostavili v obliko A u g u s ta n a . Slednja razlaga je manj prepričljiva, saj so se kar trije podpisniki pisma, Ingenuin iz Sabione, Agnel iz Tridenta in Fontej iz Felter, udeležili gradeške sinode. '-1 G laser, B e isp ie le , 2003, 630-635.

Zbirka ZČ / 46

kot v primeru Tiburnije.162 Škofijskega sedeža v Virunu izrecno ne omenja no­ ben vir. D aje zanesljivo obstajal že v 4. st., kažejo tri omembe noriške škofije oz. cerkvene organizacije v tej provinci, ki jih prinaša Atanazij v protiarijanskih spisih, med materialnimi najdbami pa odkritje največje zgodnjekrščanske cerkve na območju Vzhodnih Alp, ki še ni raziskana.163 Zapis Breonensis spominja na ljudstvo Breonov na današnjem Tirolskem, ki se omenja v sočasnih virih. Breoni so bili v 6. st. romanska krščanska skupina na današnjem Tirolskem, ki je očitno še vse v drugo polovico 6. st. ohranila oblike lastne plemenske pripadnosti in politične organiziranosti na ozemlju, ki ni imelo urbanega središča.164 Vendar pa bi bil škofijski sedež, ki bi nosil ime po romanizirani in pokristjanjeni etnični skupini, izjemen pojav, saj se poznani primeri »etničnih« škofij nanašajo na federatske skupine znotraj rimskega sveta ali na ljudstva izven meja rimskega sveta, ki so šele izgrajevala svojo lastno cerkveno organizacijo.165 V primeru obstoja škofijskega sedeža med Breoni, ki ne bi imel središča v mestni naselbini, ostaja nerazrešeno vprašanje njegovega odnosa do škofijskega sedeža v Sabioni, katere voditelj nastopa kot prvi podpisnik dokumenta (in enako na seznamu udeležencev gradeške sinode) kot »škof... Druge Recije«, torej tudi breonskega območja (?). Ker je težko predstavljivo, da bi vir prinašal dve različni imeni za isto škofijo, je bolj verjetna domneva, da se oznaka nanaša na škofijo v osrednjem delu Sredozemskega Norika. Lega treh škofij kaže na prodor Frankov po dolini Drave proti Vzhodu in njihovo začasno obvladovanje Sredozemskega Norika do ozemlja Panonije, ki ga zelo ohlapno potrjujejo redki pisni viri in arheološke najdbe. Vsekakor ostaja identifikacija »breonske cerkve« izmed vseh treh naštetih najmanj zanesljiva.166 Pismo ne poroča o trenutnem stanju omenjenih škofijskih sedežev, pač pa le dejstvo iz njihove polpretekle zgodovine, v največjem časovnem razponu od 162 H ageneder,

1985, 218, op. 80 predlaga naslednjo zvezo: V iru n e n sisOblika zapisa spominja na grško obliko imena za Virunum {B erou n ion , v poznoantični izgovarjavi »Virunion«), ki jo sporočata t. i. Aleksander Polihistor (1. st. pr. Kr.) in okrog leta 1000 bizantinski leksikograf Suda/Suida, L exikon, s.v. Berounion (izd. A. Adler, Leipzig 1928,1, 470). Pomenljiva je odsotnost Viruna na gradeški sinodi, na kateri so bili trije škofje iz Sredozemskega Norika {A gu n tu m , T eu m ia , Celeia), ob odsotnosti Viruna in Petovione. O vzrokih lahko le ugibamo. G laser, U ntergang, 2000, poleg morebitne bolezni ali starosti navaja kot možen razlog dejstvo, daje tedaj škofijo vodil katoliški frankovski škof. V iru n u m se v pozni antiki redko omenja, vendar je bilo ime mesta očitno poznano tudi na Vzhodu. 163 Gl. str. 262. 164 Zadnji antični omembi: Cassiodorus, V ariae 1 , 11, 2 (MGH AA 12, 20: Breones, 507/511); Venantius Fortunatus, V ita s. M a r tin i 6, 645 (B reonum loca, okrog 570). 165 Možnost obstoja škofije na območju ljudstva Breonov (dolina Inna na področju In­ nsbrucka) je utemeljeval W olff, K o n tin u ita t, 1994,9-10; Prim. Berg, Bischoje, 90, op. 235, ki opozarja na to, da v takem primeru ime škofije ne bi bilo zapisano v pridevniški obliki {ecclesia B reo n en sis), temveč z rodilniško obliko imena ljudstva {ecclesia Breonum ). 166 Prim. Vonficht , E cclesia Sabionetisis, 1980, 458; H ageneder, O rgan isation , 19$5, 221.

B iru n e n sis - B eron en sis

O rgan isation ,

-

Breonensis.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

okrog 545 do 563. Domnevati moremo, da so ti škofijski sedeži v času zapisa še obstajali, saj bi v pismu cesarju pomenilo slabitev lastnih argumentov, če bi navedli primere nasilno »odtujenih« škofijskih sedežev, ki bi kasneje prišli pod barbarsko oblast in propadli. Očitno se njihovi nosilci iz neznanih razlogov niso mogli udeležiti sestanka desetih shizmatičnih škofov. Ker v primeru individual­ nih razlogov (bolezen, zaradi smrti izpraznjen sedež ali druge ovire) ne bi bili odsotni vsi trije škofje, je možen ali celo verjeten vzrok za njihovo odsotnost nevarnost slovanskega prodiranja, ki je v naslednjih letih (592 ali 593) izzvalo prvi bavarski pohod proti Slovanom.167 V čas kmalu po 590 moremo datirati propad škofijskega sedeža v Emoni, čigar zadnji nosilec, škof Patricij, se zadnjič omenja v zvezi z maransko sinodo. Tako kot v primeru njegovega stanovskega kolega Janeza iz Celeje, ki se omenja skupaj z njim, oblika zapisa njunih imen ne omogoča sklepov o njunem dejanskem položaju oziroma ne dokazuje njunega begunskega položaja. Zaradi tega je nedokazljivo datiranje propada škofijskega sedeža v Emoni in podobne usode škofije v Celeji v desetletje med gradeško in maransko sinodo, torej okvirno v 8. desetletje 6. st. (pred 588).168Propad emonske škofije bi mogli postaviti v nekoliko kasnejši čas, okvirno do leta 595, najkasneje pa do 599, ko se omenjajo boji s Slovani v Istri in poskus njihovega prodora v Italijo, obenem pa beg posamičnih škofov iz celinskega zaledja na istrsko obalo.169 Navzočnost celejskega škofa Andreja na sinodi v Rimu leta 680 v skupini škofov iz gradeškega patriarhata kaže, da je ta škofijski sedež preživel prihod Slovanov in v nedoločljivi obliki (kot provizorična škofija ingentibus ali kot begunska ustanova na istrskih tleh?) obstajal še osem do devet desetletij po propadu antične cerkvene organizacije na tem območju.170 Papež Gregorij I. je cesarjev odlok iz leta 591 o začasni ustavitvi prisilnega priključevanja shizmatične cerkve upošteval, saj njegova pisma in drugi viri vse do leta 603 ne omenjajo nobenega primera niti posrednega pritiska na shizmatično cerkev. Ker je bil cesar do shizmatikov prizanesljiv, ravenski eksarh Roman pa 167 Paulus Diaconus,

H is t. L a n g .

4, 7; o kronologiji prim. G rafenauer, P a v e l D ia k o n ,

1988, 184, op. 10. 168 Kronologijo je predložil Bogo Grafenauer v več razpravah. Nazadnje gl. G rafenau­ G rafenauer, K a r a n ta n ija , 2000, 15-18 (do 579 propadeta V iru n u m in P o e to v io , do 588 C e le ia in E m o n a , do 591 T e u rn ia in / I g u n tu m ); to kronologijo je sprejel W aldmuller, B eg eg n u tig en , 1976,223; tudi sam (R. Bratož) sem jo zastopal v starejših objavah. 169 Med slovenskimi avtorji je predlagal tako kronologijo Jaroslav Šašel: gl. Šašel, O pera, 1992,579 (propad vzhodnoalpskih škofij in Emone okvirno v letih 593-595); med avstrijskimi zgodovinarji je to datiranje prevladujoče: B erg, B ischoje, 1985, 88 (propad v zgodnjih devetde­ setih letih 6. st., vsekakor pred 599); podobno VVolfram , G e b u rt, 1987,110-111; W olfram, G r e n z e n , 1995, 97-98. 170 Bratož, Ecclesia in g e n tib u s , 1996,211-216; Bratož, S yn ode, 1998,595-601; B ratož, P a tr ia r c h a t, 2000, 644-647. er , P a v e l D ia k o n , 1988,331-333;

Zbirka ZČ / 46

je sledil cesarski politiki, papež niti ni imel možnosti za poseg. Svoj odklonilni odnos do Severa je izrazil samo na enem mestu: v pismu ravenskemu škofu Janezu je julija 592 protestiral zaradi škofove materialne pomoči akvilejskemu patriarhu, čigar mesto naj bi uničil požar. Svoje nestrinjanje s škofovo pomočjo mestu, ki ga je prizadela nesreča, je utemeljil z dvema razlogoma: shizmatični škofje očitno dovolj premožen, da s podkupninami pridobiva cesarski dvor za politiko, ki je papežu v škodo, poleg tega pa materialno pomoč prej zaslužijo verniki (kot na primer prebivalci umbrijskega mesta Fanum za odkup vojnih ujetnikov) kot pa sovražniki cerkve.171 Ker Gregor omenja le »požgano mesto shizmatika Severa«, ne navaja pa vzrokov za požar, je povezovanje katastrofe mesta (Akvileje ali Gradeža?) z morebitnim slovanskim napadom povsem hipotetično.172 Cesar Mavrikij je še leta 599 prek eksarha Italije (tedaj Kalinik) papežu posredoval ukaz (iussio), ki ga je slednji označil kot »odlok za zaščito shizmatikov«. Cesarjevi argumenti so bili enaki kot v letu 591, da se zaradi nezanesljivih razmer ne sme izvajati nasilja nad shizmatiki. Papež, ki mu je v devetih letih pontifikata kljub temu uspelo pripraviti precej shizmatičnih skup­ nosti k prestopu v katoliško cerkev, pa je prek eksarha želel sporočiti cesarju, da kljub takim razmeram »shizmatiki s pomočjo vsemogočnega Boga in vašimi (eksarhovimi) napori prostovoljno hitijo k spreobrnitvi«.173

6. Razvoj cerkve v Istri: nastanek novih škofijskih sedežev in prvi slovanski vpadi Medtem ko je ozemlje Venetije v času pontifikata Gregorija Velikega vztrajalo v shizmi, pa je bilo območje Istre idejno in deloma tudi cerkvenoorganizacijsko razcepljeno. Gregorijeva pisma, ki osvetljujejo razvoj istrskih skupnosti, so maloštevilna. V celoti ne prinašajo nobenega poročila o škofijskih sedežih v Poli in Parentiju, katerih voditelja, Adriamts in Iohannes, sta se v času sinode v Maranu 590 različno opredeljevala, prav tako ne poročajo nič o škofu Severu izTergesta. Vpogled v razmere v tem mestu posredujeta Gregorijevi pismi iz zadnjih let njegovega pontifikata. Prestop Severovega naslednika Firmina v 171 R e g i s t r u m l , 38,51-58 (CCSL140,124, kjer se omenja incensa c ivita s Seueri scismatici). Papež je na tem mestu odstopal od načela, ki gaje izrazil leto prej v pismu ilirskim škofom: božja postava zapoveduje, da morajo škofje v stiski pomagati tudi nasprotnikom, kaj šele svojim sobratom (R e g istrirn i 1,43,7-12; CCSL 140, 57). 172 Prim. M argetič, H istric a , 1983, 158, op. 14: prizadeto mesto naj bi bila Akvileja {c iv ita s, ne Gradež, ki nastopa v sočasnih virih kot castru/n ali castellum ), ki naj bi jo požgali Langobardi (kralj Agilulf) med spopadi z Bizantinci (eksarh Roman)). Domnevo o piratskem vpadu Slovanov, ki naj bi požgali Gradež, je izrazil Paschini, S toria, 1957, 102. Vsekakor jc prva razlaga bolj prepričljiva. 173 R e g is tr u m 9, 155, 10-18 (CCSL 140 A, 710-711).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN (LIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

katoliško cerkev spomladi 602 je sprožil več kot leto dni trajajoče napetosti v krščanski skupnosti, ki seje večinsko opredeljevala za shizmatično stran, zlasti potem, ko je začel patriarh Sever spodbujati v tržaški cerkveni skupnosti upor proti domačemu škofu, ki je izstopil iz shizme. Pomiritev verskih napetosti v korist katoliške strani naj bi prinesel odlok eksarha Smaragda (iussiones) v korist katoliške strani. K izdaji odloka je Smaragda spodbujal sam papež, vendar pa ni znano, ali je bil ta odlok res izdan; če je bil izdan, ni znano, ali je bil njegov cilj —zagotovitev varnosti tistih, ki so prestopili v katoliško cerkev - resnično tudi dosežen.174 Dva shizmatična istrska škofa, Peter in Providencij, sta se leta 595 name­ ravala spraviti s papežem in na njegovo povabilo priti v Rim.17S Kot se zdi, sta kasneje spremenila svojo namero in bila leta 607, obenem s škofom Agnelom, s fizično silo prisiljena k prestopu v katoliški tabor.176 Ker je njihova oznaka v viru preveč splošna {Petrus, Providencius seu Agnellus episcopi Histrie), se njiho­ vih škofijskih sedežev ne da ugotoviti: ni dokaza, da gre za škofa iz Parentija in Pole, prav tako se ne da dokazati, da bi se za enim od njih skrivala Petrus iz Altina in Agnellus iz Tridenta.177 Versko-politična kriza v Istri seje razple­ tala v smeri postopne prevlade katoliške strani. K temu so bistveno prispevale ključne osebnosti v boju proti shizmatikom: papež Gregorij (umrl 12. marca 604), kot njegova zaveznika z velikimi pooblastili in policijsko-vojaško silo pa ravenska eksarha, najprej dokaj zmerni in predvsem z vojno proti Langobardom in Slovanom zaposleni Kalinik (596/597-602/603),178 za njim pa na področju cerkvene politike bolj angažirani Smaragd, ki je v letih 603—608 opravljal svoj drugi mandat.179 Ob tem velja upoštevati ne le prestope posameznikov ali sku-

174R e g is tr ir n i 1 2 ,1 3 ; (CCSL 140 A, 9 8 6 - 9 8 7 ) ; 1 3 , 3 6 (CCSL 140 A, 1035-1037); PCBE 2, 824-825 (Firminus 3); 2062-2064 (Severus 25). 175 Gregorius Magnus, R e g is tr u m 5, 56 (CCSL 140, 350-351); PCBE 2, 1863 (Providentius); 1761-1762 (Petrus 69, tukaj kot »verjetno identičen« s škofom Petrom iz Altina). 176 C o n c iliu tn M a n tu a n u m a. 827 (M GH Leges III, Concilia 2 , 586 = E p is to la e L a n g o b a rd ic a e collectae 1, M G H Epistulae III, 693). 177 Po dveh napisih iz Parentija, ki sta okvirno datirana na konec 6. ali začetek 7. st., je krščansko skupnost v Poli vodil v tem času Ioh {an n es) P o len sisep {isco p u s) (Inscr. It. X, 2,100), v Parentiju pa R e sc h iv u s (Inscr. It. X, 2,134). Več avtorjev meni, da se /a Petrom skriva istoimenski š k o f i z Altina, ki nastopa na seznamih gradeške in mar.mske sinode. M argetič , P ita n ja , 198 2 , 75 in C arile - F edalto, O r ig i tt i, 1978, 324; 329 menijo, da se zveza P r o v id e n c iu s seu A g n e llu s nanaša na enega dostojanstvenika; ta naj bi bil identičen 1 enim od dveh istoimenskih škofov v Acelu (Asolu) ali v Tridentu, ki se omenjata v času tnarauske sinode (Agnellus iz Tridenta tudi v drugem seznamu gradeške sinode). V primeru pravilnosti te teze bi morala biti P e tr u s in A g n e llu s škofa okrog 30 let (Agnellus iz Asoia lahko le 17 let), kar se zdi malo verjetno. Prim. PCBE 2, 6 4 -6 6 (Agnellus 8); 17ol-t762 (Petrus 69). 178 P L R E III, 264-265 (Callinicus 10). m O Smaragdovem drugem mandatu v letih 603- 608 gl. PLRE III, 1164-1166 (Smaragdus 2).

Zbirka Zč /46

pin v katoliški tabor,180 temveč tudi odpor proti shizmi v posameznih istrskih skupnostih, ki so se v tem času oblikovale v škofijske sedeže. Vprašanje prve omembe škofijskega sedeža v Kopru je zelo zapleteno, mnenja raziskovalcev pa se med seboj precej razhajajo. Če pustimo ob strani kot presežene domoljubne teze starejših raziskovalcev o nastanku škofije v prvi tretjini 6. st., v času legendarnega škofa Nazarija in njegovih naslednikov, in nedokazljive hipoteze o njegovih naslednikih v sredini in drugi polovici 6. st.,181 ostajajo kot edini zanesljiv vir o tem vprašanju tri pisma Gregorija Velikega, napisana v kratkem časovnem razdobju v maju 599.182 Papeževi večkrat težko razumljivi in geografsko nedoločljivi zapisi postavljajo več vprašanj. Obstajata namreč dve različni razlagi o tem, na kateri kraj se nanašajo kar štiri poimens­ ke omembe »Kozjega otoka« (Insula Capritana ali Insula Caprea) v pismih Gregorija Velikega.183 Po našem prepričanju se omembe nanašajo na »Kozji otok« v Istri, današnji Koper, in ne na Caorle v beneški laguni.184V prid tej tezi govorijo omembe »Kozjega otoka« v severni Istri v topografskih virih iz antike in zgodnjega srednjega veka,185 oznaka »istrske province« (manj prepričljivo, saj se v več zapisih iz tega časa ime nanaša na celotno območje shizmatičnega 180 Papež je v maju 599 priporočil Kaliniku skupino vernikov, ki so prišli v Rim in tam prestopili v katoliško cerkev, da jih zavaruje pred nasprotniki in jim omogoči varno vrnitev v Istro (Gregorius Magnus, R e g istru m 9,142; CCSL 140 A, 693-694). Eksarh je leto pred tem dosegel spravo med papežem in salonitanskim škofom Maksimom. 181 Podrobno B ratož, K o p rsk a škofija, 2001, 38-40. 182 Gregorius Magnus, R e g istru m 9,153; 9,155; 9,156 (CCSL 140 A, 708-714) oziroma Gregorius Magnus, R e g istru m 9,152; 9,154; 9,155 (MGH Epistulae II, 152-156). Pri navajanju vira sledimo izdaji v CCSL. 183In su la C a p rea H is tr ia e p r o v in c ia e (R eg istru m 9,153,1-2; CCSL 140 A, 708); C apritan a in su la (R e g is tr u m 9,155, 4; CCSL 140 A, 710); insula C a p rita n a (R eg istru m 9,155,19; CCSL 140 A, 711); in su la q u a e C a p r ita n a d ic itu r (R e g istru m 9,156,5; CCSL 140 A, 712). Odnosnice, ki se nanašajo na isti kraj: in su a in su la (R e g istru m 9,156,9; CCSL 140 A, 712);p raedicta insula ( R e g is tr u m 9, 156, 15; CCSL 140 A, 712); eandem que insulam (R eg istru m 9, 156, 24; CCSL 140 A, 713). 184 Lokaliziranje dogodkov v Istro zastopajo med novejšimi avtorji naslednji: W aldmOller, B egegn u n gen , 1975, 221-222; M argetič, H istric a , 1983, 113-125; Berg, Biscbofi, 198S, 86-87; Sašel, O pera, 1992,681,686; K rahvvinkler, F ria u l, 1992,76, op. 61; Bratož, K o p rsk a šk o fija , 2001,39-40. Tezo, da se omembe nanašajo na Caorle, je zastopala (z različnimi poudarki in niansami) večina italijanskih avtorjev, med novejšimi zlasti Fedalto: gl. Carile - F edalto, O r ig in i, 1978, 324-326; F edalto, Vescovado, 1988; F edalto, A q u ile ia , 1999, 117 119, 129-130, 316, 329. C uscito (Tavano - Bergamini, P a tria rc b i, 2000, 196-197) pušča vprašanje sub iudice. 185 Zapisa posredujeta Plinius, N a tu r a lis b isto ria 3,129 [A egidd\ in anonimni geograf iz Ravene (C o sm o g ra p b ia IV, 31, 4; V , 14, 10 [Capris]-, Schnetz, 68; 95). Gl. Šašel, O pera, 1992, 680- 681 in Vedaldi I asbez, V enetia, 1994, 279-283; 292-293). Takega kraja v beneških la­ gunah ne omenjata ne Plinij ne ravenski geograf. Caorle se omenjajo večkrat šele v gradeških in beneških kronikah od 11. st. dalje. C ronache v e n e zia n e a n ticb issim e (Monticolo, 193, indeks, s.v, C a p ru la s ) navajajo naslednje oblike: C apru len se castru m , C apru len sis c iv ita s , C a p ru lis eastellum , pridevnika C a p ru la n u s in C a p ru len sis. Gl. tudi C essi, O rigo c iv ita tu m Ita lie seu V enetiarum (Cessi, 180, s.v. C a p ru le ); K rahvvinkler, F ria u l, 1992, 76, op. 61.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

akvilejskega patriarhata s sedežem v Gradežu),186predvsem pa vsebina omenjenih treh pisem. Papež Gregor I., ki je bil prek pisemskih in osebnih stikov odlično infor­ miran o dogodkih v Istri, je v prvem pismu uvodoma izrazil veliko veselje ob novici, da so se prebivalci »Kozjega otoka« odvrnili od shizmatikov in prestopili v katoliško cerkev. Njihovo skupnost je tedaj vodil neimenovani škof (episcopus), čigar zadržanje pa ni bilo povsem jasno ali pa gaje papež ocenjeval kot takega. V primeru njegove pridružitve katoliški cerkvi je nameraval papež posredovati pri ravenskem nadškofu Marinijanu, da bi ga ta potrdil. V primeru, da škof ne bi prekinil zveze s shizmatiki, pa je nameraval papež posredovati pri ravenskem škofu, da bi potrdil drugega, katoliškega škofa; le tako bi bila pravoverna skupnost zaščitena pred nasprotniki.187 Bistvenega pomena za lokaliziranje dogodkov je drugo pismo, naslovljeno na ravenskega eksarha Kalinika. Zapis prikazuje razmere, ki se nekoliko razlikujejo od stanja, opisanega v predhodnem pismu. Papež je v njem uvodoma čestital eksarhu za zmage nad Slovani in takoj zatem —še v istem uvodnem stavku(!) - prešel na reševanje zapletov, v katerih se je znašla insula Capritana oziroma tamkajšnja cerkvena skupnost.188 Neimenovani kapritanski škofje namreč na­ pisal pismo, v katerem je izrazil svoj namen, da bi prestopil v katoliško cerkev, vendar pa je to njegovo prosilno pismo prišlo v roke shizmatikom. Vsebinsko in sintaktično združena omemba uspešnih bojev s Slovani ter opis reševanja zapletenih razmer v cerkveni skupnosti »Kozjega otoka« kažeta na to, da gre za časovno in prostorsko medsebojno povezane dogodke. Vojska ravenskega eksarhata se je tedaj lahko spopadala s Slovani samo v Istri, nikakor pa ne na območju beneške lagune, do koder slovanski vpadi niso segli. Da so bili uspehi Bizantincev le začasni, kaže Gregorijevo pismo salonitanskemu škofu Maksimu 186 V celi vrsti virov se oznaki “Istre” in (še pogosteje) “istrski škofje” nanašata na celo­ tno shizmatično ozemlje akvilejskega patriarhata s središčem v Gradežu in ne le na provinco z imenom Histria (istrski polotok od Timave do Rase z zaledjem), ki v tem času nastopa kot samostojna upravna enota. Gregor Veliki je uporabil ime kot samostalnik (Histria; tudi Histria prouincia, Histriaepartes) ali pridevnik (Uistricus) kar na 17 mestih (gl. CCSL 140 A, 1142 [Index]). Na pripadnost istrski shizmi in ne na pokrajinski izvor se nanašajo naslednje odnosnice ob pridevniku »istrski«: episcopus (dvakrat), scisma (trikrat) ter (po enkrat) sinonimne oznake causa, error in separatio. Na enak način je že pred njim uporabil to ime papež Pelagij II. v treh pismih »istrskim škofom« iz let 585- 586 (ACO IV/2, 1914, 105-132), istodobno tudi cesar Mavrikij (ACO IV/2, 136,1; episcopi Hislriensiumproutmiarum). Prirn. Bratož, Patriarcbat, 2000, 6 3 5-636, op. 90. 187 Gregorius Magnus, Regist rum 9, 153, 12-36 (CCSL 140 A, 708-709). m Registrum 9, 155. 2 -6 {CCS L 540 A, 710): Inter boe, t/uoii mihi de Sclauis uictorias nuntiastis, rr.agna me laetitia releuatum ase cognoscite, quodtatorespiaeseutium de Capritana insula unituti sanctae ecelesiaermiiungijestinantes adbratim Petram apostolorumprincipem ab excel/entia uesfra transmisij tun; ( (prav tako me veseli), daje Vaša Odličnost poslala prinašalce pisma s koprskega otoka o j-«! 5*vn< združitvi s f.vtto Cerkvijo, ki sedaj hitijo k blaženemu Petru, prvaku tpo atolov). O Kaliniku gl. PLUK 111 264- 265 (Callinicus 10).

Zbirka ZC/ 46

julija 600 (torej le 14 mesecev kasneje), v katerem je papež izrazil svoje vzne­ mirjenje in žalost zaradi vdorov Slovanov prek istrskega ozemlja (per Histriae aditurn) v Italijo.189 Slovanske vpade proti bizantinskemu ozemlju v Italiji bi mogli postaviti v zvezo z veliko vojno cesarja Mavrikija proti Slovanom in Avarom v Podonavju.190Časovno in prostorsko sovpadanje dogodkov - reševanje zapletenih razmer na »Kozjem otoku«, istočasno omenjeni sprva uspešni bizantinski boji s Slovani, leto kasneje pa prvi vdori Slovanov prek Istre v Italijo - govori v prid njihovemu lokaliziranju v severno Istro. Tretje papeževo pismo o kapritanskem otoku je bilo naslovljeno na ra­ venskega nadškofa Marinijana. Papež je bil prek dveh poslancev iz Kopra {insula Capritana), ki sta prišla v Rim, odlično informiran o tem, kaj se je dogajalo v Istri. Neimenovana poslanca sta izhajala iz vrst vodilnih koprskih meščanov, saj se eden označuje s senatorskim naslovom {uir clarissimus), drugi kot (cerkveni?) pravobranilec (defensor). Poslanca sta papeža obvestila, daje v bližnjem utrjenem naselju Nouas postal škof katoliško opredeljeni lohannes, prišlek (pribežnik?) iz Panonije. T aje izvajal škofovsko oblast tudi nad koprskim otokom, ki je bil z omenjenim kastelom tako rekoč združen v eno diecezo.191Tudi izvor tega škofa govori v prid lokalizaciji dogodkov v Istro. Za panonskega škofa je bila kot kraj umika istrska obala bližja in dosti lažje dosegljiva kot beneška laguna, do katere je vodila daljša in težja pot, bodisi do bizantinskega ozemlja v Istri in nato po morju, bodisi po bolj tvegani kopenski poti čez ozemlje pod oblastjo Langobardov, ki so bili kot avarski zavezniki v vojni z Bizancem. Očitno v tistem trenutku v naselbini na kapritanskem otoku ni bilo škofa ali pa je ta okleval ter ni opravljal svoje funkcije, zato je bilo možno razširjenje Jane­ zovih škofovskih pooblastil na kapritanski otok. S tem je bila ustvarjena podlaga za oblikovanje prostorsko zaokrožene škofije na upravnem ozemlju Tergesta, ki bi zajemala, vsaj teoretično, obalni del severne Istre med rekama Rižano in Mirno. Vendar pa je bil ta razvoj prekinjen. Janeza je pregnal shizmatični »istrski škof« (gradeški patriarh Sever ali tržaški škof Firmin), ki je tam posvetil drugega

189R e g is tr u m 10, 1 5 , 5 -8 (CCSL 140 A, 842). 190 Prim. G rafenauer, P a v e l D ia k o n , 1988,335; Pohl, A w a ren , 1988,159-160; Bratož, K o p rsk a šk o fija , 2001, 42. 191 R e g is tr u m 9 ,1 5 6 ,2 -6 (CCSL 140 A, 712): L atores a d nos praesentium Ule u ir clarissimus a tq u e Ule d efen so r u en e ru n t, asserentes q u ia in castello q u o d N o u a s d ic itu r episcopus quidam lohannes n o m in e d e P a n n o n iis u e n ie n s fu e r it con stitu tu s, cu i castello eorum insula quae C a p rita n a d icitu r erat q u a s i p e r d iocesim con iu n cta. [Prinašalca pisma, senator in cerkveni advokat, sta prišla k nam z novico, daje bil v kastelu, ki se imenuje N ou as, ustoličen neki škof Janez, prišlek iz Panonije, in temu kastelu je bil tako rekoč kot škofija pridružen otok, ki se imenuje kapritanski/koprskij. Že L anzoni , D io cesi, 1927,862je opozoril na težavnost pri razlagi tega mesta (na kakšen način naj bi bila castellu m in in su la povezana v eno škofijo?). Izraz diocesis lahko nastopa v tem primeru v pomenu škofovske jurisdikcije (potestas ) ali v pomenu škofije kot ozemlja; prim. Niermever, s.v. dioecesis.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

škofa s sedežem na svojem otoku (torej v Kopru, in ne v Novigradu).192Ta pa se je ločil od shizmatikov in skupaj s svojo cerkveno skupnostjo (plebs) pisno prosil ravenskega eksarha za zedinjenje s katoliško cerkvijo.Toda njegovo zadržanje ni bilo stanovitno, saj je pod vplivom shizmatikov znova prešel v shizmatični tabor. Tamkajšnja skupnost, ki je bila katoliško opredeljena, je tako ostala brez škofa in je prosila za nastavitev novega, saj ni bila pripravljena sprejeti nazaj voditelja, ki seje (ponovno?) pridružil shizmatikom.193Papež je predlagal naslednjo rešitev: ravenski nadškof naj poskuša tega nezanesljivega škofa spraviti v katoliški tabor in ga pobotati z domačo skupnostjo. Ce bi škof na to ne pristal, naj posveti tam novega škofa in otok priključi svoji (torej ravenski) cerkveni pokrajini. Tako naj bi bilo začasno rešeno vprašanje do trenutka, ko bo shizme konec in se bodo »istrski škofje« vrnili v katoliško cerkev.194* V treh pismih omenja papež verjetno dva različna anonimna škofa, če pa upoštevamo še Janeza iz Panonije, ki je iz kastela Nouas za kratek čas izvajal oblast nad kapritanskim otokom, celo tri. Z izjemo Janeza, ki je bil katolik, je bilo zadržanje domačega škofa (ali celo dveh različnih domačih škofov) nezanesljivo. Škof, ki ga omenja prvo pismo, naj bi iz shizme prestopil v katoliško cerkev in iskal zveze s papežem; v drugem pismu je predstavljen katoliški škof, ki je zaradi vpliva in pritiska shizmatikov odpadel od katoliške cerkve, vendar pa je papež še vedno računal z možnostjo, da se bo obrnil na katoliško stran. Ker bi v primeru, da gre za eno osebo, moral ta škof v zelo kratkem času večkrat zamenjati svojo versko in politično opredelitev, se zdi bolj verjetno, da gre za dve različni osebi. Pisma vzbujajo vtis, da so se razmere v kapritanski škofiji zelo hitro spre­ minjale. Dejavnik stabilnosti je bila cerkvena občina, za katero je uporabljal 192 fensor) au tern

R e g is tr u m

9,156, 6 -9 (CCSL 140 A, 712): A d iu n g u n t (sc. uir clarissimus atque... de-

q n od, eod em episcopo u io le n te r a b H is tr ic o episcopo e x p u h o , a liu s Ulic f u e r i t o rd in a tu s.

D e qu o ta m e n hoc p la c u isse re fe ru n t u t n on in p r a e d ic to castro se d in su a in s u la h a b ita r e debuisset.

[Senator in cerkveni advokat sta dodala, daje tega škofa s silo pregnal istrski škof, in daje bil tam ustoličen novi škof. O njem sta povedala, da ta ni smel prebivati v imenovanem kastelu, temveč na svojem otoku]. Da je Janeza pregnal shizmatični tergestinski škof Firmin, pod čigar jurisdikcijo jc spadal omenjeni kastel, je domneval M arof, rič, B is t r i c a , 1983, 118-119 (Koper je spadal v upravno območje Tergesta; Gregor v R e g is tr u m 12, 13, 1 [CCSL 140 A, 986] naslavlja Firmina z episcopus H is tr ia e ) . Drugo, po našem mnenju verjetnejšo možnost, da se za oznako skriva gradeški patriarh Sever, voditelj shi/rnc (c a p u t sc ism a tis, v: R e g is tr u m 13, 34, 12; CCSL 140 A, 1036), je izrazil W ai. dmui.lf. r , B eg eg n u n g en , 1975, 221 (če se shizma označuje kot »istrska«, je anonimna oznaka »istrski škof« bolj primerna za patriarha, voditelja shizmatikov, kot za enega od shizmatičnih škofov). 191 Gregorius Magnus, R e g is tr u m 9, 156, 13-18 (CCSL 140 A, 712-713). 194 R e g is t r u m 9, 156, 22-27 (CCSL 140 A, 712-713): .. E t idcirco s a n c tita s tu a Ulic e p is io p u m o r d in e t e a n d e m q u e in su la m in su a diocesi h a b ea t, qu ou squ e a d f t d e m ca th o lica m H is tr ic i e p isc o p i re u e r ta n tu r , u t e t u nicuicjue ecclesiae su a dioeceseus iu ra seru em u s e t d e s titu to a p a s to r e p o p u lo

[Zato naj Tvoja svetost tam posveti škofa in ta naj prebiva na istem otoku v svoji škofiji, dokler se ne bodo istrski škofje povrnili v katoliško vero; tako bomo vsakemu škofijskemu sedežu zaščitili njegovo škofijsko pravo, obenem pa bomo ljudstvu, kije ostalo brez pastirja, ohranili zaščito in oskrbeli duhovno oskrbo]. n o n d e s itp r o te c tio e t cu ra re g im in is.

Zbirka ZC / 46

papež več oznak ('božja čreda', 'cerkev', 'ljudstvo', 'župnija'),195saj ta po prestopu v katoliško cerkev ni več spreminjala svoje opredelitve. Dejavnik nestabilno­ sti je bil zaradi različnih vzrokov, predvsem zaradi hudih pritiskov s strani shizmatikov, njen vsakokratni voditelj, neimenovani škof oziroma verjetneje dva škofa. Papeževo ravnanje pri prizadevanju za utrjevanje položaja katoliške strani moremo označiti kot prilagajanje danim razmeram. Gregorij ni preprosto obtoževal odpadništva tistih škofov, ki so zaradi pritiska nasprotnikov trenutno ali začasno prestopili na nasprotno stran, saj je računal z možnostjo njihove vrnitve v katoliško cerkev. Zaradi pritiskov z ene ali druge strani je bil namreč položaj škofov na področju akvilejskega patriarhata v tej dobi že zaradi verskih sporov zelo težak, še dodatno oteževalno okoliščino pa je pomenila grožnja barbarskih vpadov. Zato ni presenetljivo, da so v tej dobi doživeli nekateri škofje težko in v posameznih primerih dokaj nenavadno usodo.196 Na dogodke na kapritanskem otoku se morda nanašata še dve Gregorjevi pismi iz istega časa (maj 599). Njihovo vsebino je mogoče smiselno povezati z opisanimi dogodki, vendar pa papež ne omenja kraja dogodka, temveč upo­ rablja splošno oznako istrske pripadnosti njegovih protagonistov. V pismu, naslovljenem na ravenskega škofa Marinijana, je le-temu priporočil predstavnike neimenovane shizmatične skupnosti iz Istre {de Histriaepartibus), ki se je želela priključiti katoliški cerkvi. Obenem je ravenskega škofa prosil, naj njihovo namero posreduje eksarhu, da jih bo tudi on podprl in s tem spodbudil tudi druge, ki še vztrajajo v shizmi, da bi prestopili na katoliško stran.197Podobnega anonimnega značaja je tudi Gregorijevo pismo Romanu, upravniku cerkvenih posestev na Siciliji. V njem je papež poročal o poslancih iz Istre {de Histriaepartibus), ki so najprej obiskali njega, nato pa se namenili k svojemu škofu, ki je tedaj prebival na Siciliji in seje želel priključiti katoliški cerkvi. Papež je upravnika posestev na Siciliji prosil, naj podpre poslance in škofa, da bodo lahko vztrajali pri svoji opredelitvi za katoliško stran.198 Vsebina pisma se sicer ujema z dogodki na kapritanskem otoku, vendar pa je zaradi preveč splošne prostorske oznake in zaradi omembe škofovega začasnega prebivanja na Siciliji (v treh istodobnih »kapritanskih« pismih seje škof nahajal v domači skupnosti) možno, daje v tem času do podobnih dogajanj kot v Kopru prišlo v kaki drugi istrski skupnosti.199 '“5 R e g is tr u m 9,153,14-15 (CCSL 140 A, 708: ovile dom inicum ); 9,153,27 (ea7«ia); 9, 153, 35 (g r e x d o m in icu s)\ 9,156,15 in 26 (pof>ulus)\ 9,156,21 (plebs)\ 9,156, 22 {g r e x D e t). 'M Najbolj nenavaden je primer škofa Marcijana, kije po dikciji napisa v katedrali sv. Evfemije v Gradežu (Inscr.Aq 3364) od 44 let pontifikata kar 40 preživel izven svojega, iz vira neznanega, škofijskega sedeža; gl. R. B ratož v: T avano - Bergamini, P a tria rcb i, 2000, 152-153. 197 R e g is tr u m 9,149 (CCSL 140 A, 704-705). Vsebino tega pisma je L ukman, G regorij, 1980, 220 povezal z dogodki v Kopru. m R e g is tr u m 9,151 (CCSL 140 A, 706-707). 199 M argetič, H is tr ic a , 1983,114-115, je povezal vsebino tega pisma z dogodki v Kopni,

554

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Za obstoj škofije na kapritanskem otoku ne obstajajo arheološke potr­ ditve. Dosedanje raziskave v Kopru kažejo na intenziviranje poselitve otoka v poznoantični dobi, poleg tega so prinesle vrsto drobnih najdb s krščanskimi motivi. Materialno potrditev obstoja zgodnjekrščanskega središča v naselbini bi mogli pričakovati od raziskav na območju stolnice, kjer je bil leta 1986 ugotovljen zgodnjekrščanski objekt.200 Prihod škofa Janeza iz Panonije, najverjetneje kot begunca, in njegovo umestitev v kastelu z imenom Nouas v letu 599 bi mogli postaviti v zvezo s slovanskim prodorom iz panonskega prostora proti severnemu Jadranu, ki je verjetno sprožil beg posamičnih romanskih skupnosti pod vodstvom škofov na bizantinsko ozemlje. Tokratni prodor je sicer eksarh Kalinik uspešno zavrnil, vendar pa je bila zaradi slovanske nevarnosti, ki se je v naslednjih letih stopnje­ vala (vdori v Istro so si sledili v letih 600,602 in 611), vrnitev v matično škofijo nemogoča. Znanih je več analognih primerov, predvsem v podonavsko-balkanskih provincah v 5. in zlasti 6. st.201 D aje bil kastel Nouas (Neapolis pri Anonimu iz Ravene)202 škofijski sedež, na kar kaže epizoda škofa Janeza, kažejo dosedanje arheološke raziskave. Obstoj krščanske skupnosti potrjujejo ostanki krščanskega središča z baziliko in osmerokotnim baptisterijem ter ostanki cerkvene arhitekture iz 6. st., ki spominjajo na ohranjeno krščansko arhitekturo v Akvileji, Gradežu in Parentiju. Vendar pa je tamkajšnja krščanska skupnost bolje poznana šele v času škofa Mavricija v zadnji četrtini 8. st.203 Zapleteno vprašanje predstavlja lokalizacija škofijskega sedeža v Cisi (Cissa), čigar škof Vindemius seje udeležil sinode v Gradežu. V obeh seznamih udeležencev sinode nastopa na petem mestu z oznako episcopus Cessensis. Kasneje (verjetno 588) se omenja obenem s tergestinskim in parentinskim škofom v skupini treh istrskih škofov, ki jih je eksarh Smaragd skupaj s patriarhom odvedel v Raveno in jih prisilil v zvezo s katoliškim ravenskim škofom Marinijanom. Skupina »odpadnikov« od shizme je nato s pridružitvijo emonskega in celejskega škofa medtem ko je L ukman , G re g o rij, 1980, 218 zastopal mnenje, da »ni znano, kdo in od kod je bil ta škof«, ki se zdi bolj upravičeno. Gregorijeva dvakratna geografska oznaka H is tr ia e p a r te s kaže na to, da je v obeh pismih mislil na ozemlje Isl re (za razliko od oznake H is tr ia p r o n in c ia , ki bi se lahko nanašala tudi na obalno območje Vcuctije). 200 Prim. C unja, K o p e r, 1996,102-108; 166-170; Tab. 18 (s tremi ohranjenimi krščanskimi oljenkami); Tab. 19-20 (fragmenti 28 oljenk); Bitenc - Knific , P r e d m e ti, 2001, 34-35 (sl. 92); C unja , P o s e litv e n a d in a m ik a , 2001. Izkopavanje leta 1986 ob južni steni stolnice omenja Ž upančič , I n te r u tr u m q u e , 1989, 17 (slika 4); 18 (slika 8). 201 O vpadih v letih 602 in 611 gl. Paulus Uiacomts, U is to r ia L a n g o b a rd o ru m 4, 24; 4, 40; Š t ih , I s tr a , 2001, 12-17. O begunstvu in begunskih škofih na podonavsko-balkanskem območju v sklepnem delu 6. st. gl. B ratož, I z s e lje v a n je , 2007, 272-276. 202 Anonymus Ravennas, C o sm o g ra p h ia IV, 30; IV, 31; V, 14 (Schnetz, 67,68,95); ANS1, 81-82; VVolff, P r a g e , 2000, 101; M atijašič , A n o n im n i R a v e n ja n i n , 2001. m Gl. C uscito, C i t t a n o v a d l s t r i a , i988—1989; C uscito, C itta n o v a d 'I str ia , 2002; Vežič, K r s t i o n i u , >.ooi.

.

'A

Zbirka ZC /46

narasla na šest škofov (patriarh in pet sufraganov). V času patriarhovega prestopa med shizmatike na sinodi v Maranu (590) je bila skupina petih škofov, ki se ob tej priložnosti zadnjič omenjajo, v katoliškem taboru.204205 Ze na podlagi zapisa pri Pavlu Diakonu, da gre za enega od škofov z istrskega ozemlja, moremo iskati Vindemijev sedež na istrskih tleh. Premalo utemeljena je razlaga, da gre za Cenedo v Venetiji, torej na celinskem zahodnem območju akvilejskega patriarhata.203 Hipoteza o južnopanonski Sisciji nima podlage.206 Na očitno napačni geografski predstavi temelji postavitev škofijskega sedeža na polotok Pelješac v južni Dalmaciji.207Dokaj odmevna, vendar neprepričljiva je hipoteza, po kateri naj bi bila Cissa identična z Novaljo na otoku Pagu v severni Dalmaciji.208 Ker gre za škofa ex Histria, je smiselno povezovanje škofijskega sedeža s Ciso v Istri. Kot presežen moremo označiti poskus lokaliziranja škofije na otok v bližini Rovinja, ki naj bi v 8. st. izginil v naravni katastrofi, saj podmorske raziskave tega niso potrdile.209 Po novejših analizah sta kot hipotetični rešitvi najbolj verjetna dva kraja, oba ob jugozahodni obali Istre severno od Pole, torej na upravnem območju tega mesta. Na podlagi analize dveh omemb Cisse na istrskih tleh, otoka ob istrski obali (iuxta Histrorum agrum Cissa Pullaria) pri Pliniju in obrata za pridelavo škrlatne barve v poznem cesarstvu (bajium Cissense, Venetiae etHistriae) v »Notitiji dignitatum«,210toponomastičnih raziskav obalnega območja ter posvetnih in sakralnih objektov iz pozne antike v utrdbi na otoku (»castrum«) je bila pred dvema desetletjema predložena dobro argumentirana teza (Mate Suič), daje ležal škofijski sedež na Brionskem otočju, s hipotetičnim predlogom o legi škofijske cerkve znotraj utrdbe.211 V kasnejših raziskavah, ki so se opirale na predloženo tezo o legi škofije na Brionskih otokih, so bili izpostavljeni novi elementi, kot na primer toponim 204 Paulus Diaconus, Hist. Lang. 3,26 (Vindemij v skupini treh ex Histria episcopt). 205 M argetič, Histrica, 1983, i26-130 (omemba škofa Vindemija naj bi se nanašala na Cenedo na Beneškem). 206 Kot »Vindemius de Siscia« napačno v PCBE 2,163 (Antonius 10). 207 PCBE 2, 1617 (Patricius 6); 2313 (Vindemius 3); nazadnje Sotinel, Identite, 2005, 353, op. 242. 208 Hipotezo je v najbolj izdelani obliki predstavil Sonje. Lubicazione, 1980-1981. Opira se na tamkajšnji toponim Cessa, zlasti pa na dokaj bogate zgodnjekrščanske najdbe (prim. C he valikr , Ecclesiae Da/matiae, 1995, vol. I, 64-74). Š kunca , Problem Cise, 1991 je celo zanikal obstoj istrske Cise in vse omembe tega kraja postavil v Dalmacijo. Njegovo tezo je prepričljivo zavrnil Suič, Odabrani radovi, 1996, 725-749. 209 Prim. kratke predstavitve hipoteze (z literaturo) v: C uscito, Cristianesimo, 1977, 326-331; kratko C uscito, Cissa, v: T avano - Bergamini, Patriarcbi, 2000,198. 2,0 Plinius, Naturalis historia 3,151 (iuxta Histrorum agrum Cissa [,] Pullaria); ND Occ. 11,67 (procurator bafii Cissensis, Uenetiae et Histriae). 211 S uič, Odabrani radovi, 1996,689-724 (ponatis študije izleta 1987), zlasti 720 (hipo­ teza o legi škofovske cerkve s polkrožno apsido vjugovzhodnem delu utrdbe). Analizo antičnih virov posreduje tudi Vedaldi I asbez, Venetia, 1994,193-196 (Cissa, Pullaria(e)).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

»Punta Cissana« na istrskem kopnem severno od Brionov. Nedaleč od tam je bila v Betiki v letih 1975-1977 odkrita cerkev sv. Andreja s srede 6. st., ki ima značilnosti škofijske cerkve. Njene dimenzije in tloris (trilistna apsida) spominjajo na drugo fazo škofijske cerkve vTeurniji. Patrocinij, kult mučencev, talni mozai­ ki, ostanki notranje opreme in baptisterij dajejo vtis pomembnega cerkvenega objekta, v katerem bi mogli videti sedež cisenskega škofa.212 Branko Marušič je cerkev sv. Andreja v Betiki (v kasnejši fazi) identificiral s prestižnim cerkvenim objektom, ki ga opisuje Venancij Fortunat v prvi in drugi pesmi svoje pesniške zbirke, pri čemer omenja kot posebej zaslužne za njeno izgradnjo dva škofa (»ravenski« škof Vitalis in škof Iohannes neznane provenience) in dva neimeno­ vana posvetna velikaša.213 Oba škofa naj bi se kot privrženca ravenskega škofa Maksimijana opredeljevala kot katolika, Iohannes pa naj bi bil prvi cisenski škof in graditelj cerkvenega kompleksa v Betiki. Njegov naslednik naj bi bil shizmatik Vindemij, ki nastopa med udeleženci gradeške sinode in se nazadnje omenja kot žrtev kazenskega posega eksarha Smaragda proti shizmatičnim škofom 588. Ozemeljsko majhna cisenska škofija naj bi zajemala v svoj okvir poleg območja Betike tudi Brionsko otočje, ki je imelo že pred tem poseben upravni status.214To prostorsko umestitev cisenske škofije moremo oceniti kot najbolje utemeljeno. Drugače je s hipotezo o istrskem izvoru in katoliški pripadnosti obeh škofov pri Venanciju Fortunatu, ki je le ena od najmanj štirih poskusov razlage prvih dveh pesmi njegove zbirke. Ta razlaga, ki med raziskovalci nima večinske podpore, odpira celo vrsto novih vprašanj brez zanesljivega odgovora. Označiti jo moremo kot delovno hipotezo, ki je vredna upoštevanja in razmisleka, vendar ne daje zanesljivega izhodišča za raziskovanje začetkov cisenske škofije.2lS Med novimi škofijskimi sedeži na istrskih tleh se Pedena omenja samo na seznamih udeležencev gradeške sinode, na katerih je na zadnjem mestu podpisan Martianus Petenatis (oziroma Marcianus episcopus Petenalis).216 Zadnje mesto na seznamu in enkratna omemba odražajo majhno pomembnost tega sedeža v celinskem delu Istre blizu meje z Liburnijo, ki je v antiki pripadal upravnemu območju Tergesta. Škofijski sedež, ki se ob udeležbi na gradeškem koncilu sploh prvič omenja, je po kasnejšem izročilu »Gradeške kronike« ustanovil patriarh 212 M arušič - Šašf.l , Cella irichora, 1986, /lasti 326-328 (temeljna študija o cerkvi v Betiki, z datiranjem kasnejše faze - triladijska bazilika s trilistno apsido in krstilnico ter posvetitvijo sv. Andreju - v čas po bizantinski osvojitvi Istre); M arušič, Kisa, 1990 (predlog o lociranju Cisc na območje Betike); prim. Bratož, Vprašanja, 1992, 299-300; Bratož, Patrianhat, 2000, 638-644. 213 Venantius Fortunatus, Carmina 1,1-2 (M G11AA 4 /1 ,7 -9 oz. CSEA 8/1,108-112). 2,4 M arušič , Kisa, 1990, 418-419; prim. Suič, Odabrani radovi, 1996, 706-707. 21' Bratož , Venancij Fortunat, 2001,157-165. :: Novejši prikazi: M argetič , Histrica, 1983, 131-133; B ratož , Vprašanja, 1992, 301 '102; Karvviese, Ecclesia Petenas, 1993; kratko C uscito, Pedena, v: T avano - Bergamini, ■ -tn aubt, 2 0 0 0 ,2 0 2 -2 0 3 .

Zbirka ZČ/46

Elija, torej naj bi nastal neposredno pred sinodo.217 Zadnje mesto na seznamu podpisnikov govori v prid avtentičnosti tega izročila, saj je Marcijanov podpis na koncu seznama mogoče razlagati s tem, daje bil med navzočimi škofi posvečen kot zadnji. Zaradi majhne pomembnosti ter enkratne omembe naselbine in škofijskega sedeža so raziskovalci poskušali pojasniti njegov nastanek na različne načine: istrska Pedena naj bi bila v zvezi s škofijskim sedežem v Petovioni (Poetovio) v Sredozemskem Noriku, z antičnim mestom luvavum (dan. Salzburg) v Obrežnem Noriku in s škofom Marcijanom, ki se omenja na mozaičnem napisu v katedrali sv. Evfemije v Gradežu.218 Ob koncu 8. st. nastopa Salzburg (antični Iuvavum) v treh dokumentih pod imenom Petena\ v pismu Karla Velikega iz leta 790 se označuje salzburški škof Arno kot Petenensis urbis episcopus, v dveh pismih, ki ju je papež Leon III. naslovil na Arna, ki je bil tedaj že nadškof, pa se škofija označuje kot ecclesia luvavensium que et Petena. Kot hipotezi moremo oceniti domnevi, daje antična Poetovio dala ime istrski Pedeni v 6. st., od te pa naj bi se ime za kratek čas preneslo na salzburško cerkev. Ime poznoantične Petovione (Petaviona v Kozmografiji ravenskega geografa)219 težko povežemo s Pedeno. Ime Petena za Salzburg v treh dokumentih s konca 8. st. je tako rekoč identično, vendar nam ohranjeni viri ne omogočajo razlage, ki bi presegla gola ugibanja. Omenimo naj dva poskusa. Po eni razlagi naj bi se podpis škofa Marcijana na gradeški sinodi sploh ne nanašal na dodej neznani škofijski sedež v Istri, temveč na škofijski sedež v Petovioni, po katerem naj bi dobila ob koncu 8. st. ime tudi salzburška cerkev.220 Po drugi razlagi naj bi bil ta škof identičen s škofom Mar­ cijanom neznanega izvora, ki ga omenja mozaični epitaf v baziliki sv. Evfemije v Gradežu221. V Gradežu pokopani Mardjan, čigar smrt je mogoče na podlagi navedbe indikcije na napisu datirati v leta 578,593, pa tudi 608 ali 623, je bil škof kar 44 let, vendar pa kar 40 let ni prebil v matični škofiji, temveč v emigradji ah »na poti« {peregrinatus). Vzrok za njegovo odsotnost očitno ni bil beg pred barbarsko nevarnostjo (Slovani?), temveč njegova verska opredelitev (pro causa fidei). Za to oznako moremo slutiti spopade med shizmatično in katoliško stranjo, ne da bi mogli zanesljivo določiti, za katero stran se je opredeljeval Marcijan. Na utemeljenost take razlage kaže vsebinsko podoben epitaf shizmatičnega škofa Agripina iz zgodnjega 7. st., ki je zaradi verskih razprtij zapustil domači kraj in se podal na pot zaradi svoje vere {pro sancta studuitpereger esseJide), končno pa je postal škof v Komu severno od Mediolana.222 Po eni od predloženih razlag 217 Chronkon Gradense (Cronache veneziane antichissime\ Monticolo, 43); Prim. K a r v v i e s e , Ecclesia Petenas, 255. 2,8 K arvviese, E cclesia P eten as, 1993, 261-280. 219 Anonymus Ravennas, Cosmographia IV, 19, 5 (Schnetz, 57). 220 M argetič, H is tr ic a , 1983,131-133. 221 Inscr.Aq 3364. 222 C uscito, Testimonianze, 1977, 237-244; T avano - Bergamini, Patriarchu 2000, 153-155 (G. C uscito); T avano, Aquileia e Como, 1991,93-95.

Rajko Bratož:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

naj bi bil Marcijan 40 let »potujoči« škof z območjem delovanja na območju Petovione, Flavije Solve in hipotetično vse do antičnega Juvava oz. Salzburga (okvirno 534-574), nato naj bi se vrnil v Istro in se kot pedenski škof udeležil (prve) gradeške sinode 576/577. Po smrti, ki naj bi ga doletela v letu 578, naj bi njegovo truplo iz Pedene prenesli v Gradež in kasneje pokopali v tamkajšnji katedrali.223 Za razliko od Agripinovega je Marcijanov nagrobni napis vsebinsko dosti skromnejši. Ime Marcianus se pojavlja med škofi v tem prostoru in času večkrat: istočasno s Pedeno je imel škofa s tem imenom Opitergium, v 7. st. škofijski sedeži Sabiona, izven italskega prostora pa Augusta Vindelicorum in Constantia. To dejstvo in pa preveliko število neznank oziroma hipotetičnih predpostavk ne omogoča trdnega povezovanja Marcijana iz Pedene z istoimenskim škofom na epitafu iz Gradeža.224 Po načelu, kije bilo v veljavi že od začetkov nastajanja cerkvene organizacije, vendar ni bilo obvezujoče in je dopuščalo številne izjeme ter prilagoditve lokalnim razmeram, je bil v enem mestu lahko samo en škof, čigar upravno območje je bilo identično z območjem civilne uprave.225 V primeru Istre bi pomenila taka ureditev obstoj treh škofijskih sedežev, v Tergestu, Parentiju in Poli (ob njem eventualno v Nezakciju), in tako ureditev potijujejo viri za obdobje od zgodnjega 4. do srede 6. st. S procesom pokristjanjenja, ki je za urbanimi naselbinami zajel tudi naselbine nižjega pravnega ranga, pravo podeželje in naselbine s posebno upravo (vojaški tabori, cesarske domene), je opazna v večjem delu rimskega sveta težnja, da se oblikujejo novi škofijski sedeži v majhnih in nepomembnih krajih. Kljub večkratnim prepovedim Cerkvi ni uspelo zaustaviti tega razvoja. Ob tem velja upoštevati tudi velike spremembe v poselitveni podobi. S postopnim zatonom mest se je izgubljala pravna hierarhija naselij, obenem so posamezni manjši kraji (zlasti castra in castel/a, ozemeljsko in poselitveno zaokrožena območja znotraj dostikrat zelo velikih mestnih teritorijev) po po­ menu dohitela ali prehitela urbana središča in prevzela svojo avtonomno vlogo tudi v cerkveni organizaciji. Na večanje števila škofijskih sedežev pa so vplivali zlasti verski spori. V teh sporih je poskušala vsaka stran okrepiti svojo cerkve­ no organizacijo tako, da je bodisi ustanovila »svoj« škofijski sedež v takratnih škofijskih mestih bodisi daje ustanavljala nove škofijske sedeže.Ti novi škofijski sedeži so bili praviloma manj stabilni od starejših,žaro so bili pogosto ob koncu verskega spora ukinjeni ali pa so sami propadli.226 m K arvvjese, Ecclesia Petenas, 1 9 9 3 , 2 6 1 - 2 8 0 . 224 Kratko B ratož , Ep igraje di M anin no, v: T avano - Bercamini, Patriarcbi, 2000, 152—153; prim. tudi PCBE 2, 1385 (Marcianus 10; Marcianus 11; Marcianus 12). 225 H efele, Histoire 1 , 1907, 576 in zlasti 586 op. 3 ; J ones , Later Roman Empire, 1973, 873-883. 2- J ones, Later Roman Empire, 1973, 877-878; 1364-1365, op. 8-10.

Zbirka ZC/46

V shizmiTreh poglavij, ki je nastopila leta 557 z nastopom patriarha Pavla, svoj vrh pa dosegla v času patriarha Elija (571/572-586/587), je opazna krepitev cerkvene organizacije z ustanavljanjem novih škofijskih sedežev. V času, ko je število škofijskih sedežev v Italiji v celoti gledano padalo, tako daje v 7. st. padlo celo na slabo polovico v primerjavi s prvo polovico 6. st., je akvilejski patriarhat znatno povečal število škofijskih sedežev.227 Na ozemlju Venetije in Histrije se je okrog desetim škofijskim sedežem pridružilo deset novih, šest v Venetiji (Acelum, Bellunum, Feltria, Opitergium, Tarvisium, Vicetia) in štirje v Istri (Cissa, Insula Capritana, castellum Nouas, Pedena). Viri, ki slikajo potek verskih sporov, z izjemo Kopra in Novigrada ne omenjajo njihovega nastanka. Okvirne datume (terminus ante quem) sporočajo naslednji viri: (dva) seznam(a) udeležencev sinode v Gradežu (Cissa, Feltria, Opitergium, Pedena) in poročilo Pavla Diakona o maranski sinodi 590 (Acelum, Bellunum, Vicetia). Le v primeru obeh severnoistrskih škofijskih sedežev (Insula Capritana, Castellum Nouas) sporoča Gregorij Veliki v letu 599 okoliščine njihovega nastanka. Z izjemo Tarvizija (Tarvisium, dan.Treviso), ki je postal škofijski sedež že v času prvega shizmatičnega patriarha Pavla (pred 568),22829se vsi novi sedeži omenjajo kasneje, v času patriarhov Elija in Severa. Brez potrditve v drugih virih je kasnejše gradeško-beneško izročilo, po katerem naj bi patriarh Elija ustanovil 16 novih škofij (!) v Furlaniji (interpartes Foroiuliensium [!]), Istri in Dalmaciji (!), od katerih naj bi bile tri na ozemlju »Istre in Dalmacije« oziroma, po Altinski kroniki, in capite Sclavaniae (!): Krk (Vegla), Osor na Cresu (Apsarus) in Pičen (Pathena).m Izročilo je pomenljivo le zato, ker v kasnejši spremenjeni in pretirani obliki govori o ustanavljanju novih škofijskih sedežev in to pripisuje patriarhu Eliju, ko se dejansko v zanesljivih virih omenja največ novih škofij. Medtem ko nastanek novih škofijskih sedežev v Venetiji lahko razložimo s politiko shizmatičnih patriarhov, pa se zdi, da so v primeru istrskih škofij navzoči tudi drugi razlogi. Za škofijo v Cisi, na mestnem območju Pole, je bila izražena domneva, da je bila ustanovljena s strani katoliške cerkve ob podpori visokih bizantinskih dostojanstvenikov s sedežem v Raveni in daje pozneje prestopila v shizmo.230 Za Pedeno sta bili izraženi dve domnevi: daje nastala na podlagi obstoja predhodnega pokrajinskega škofa brez stalnega sedeža (chorepiscopus) 227 S o t in e l , Mentite, 2005, 305 (padec števila škofijskih sedežev v Italiji od 200 na 89, ob istočasnem porastu na akvilejskem področju od 12 na 22). 228 B ratož , VenancijFortunat, 2001, 155-156. 229 Chronicon Gradense (Cronache veneziane antichissime, Monticolo, 43 oz. Cbronica, C S E A 12/2,182, v. 290-294); Origo civitatum Italieseu Venetiarum (Cessi, 41 in 75 oz. Obronka, CSEA 12/2, 208, v. 409-412). Prim. C uscito , Origini, 1999-2000,23-25; Č auševič , Cites, 2006, zlasti 35-37; 41. O širjenju akvilejskega vpliva na območje Dalmacije ni nič znanega. Identifikacija patriarha Probina (571-572) z istoimenskim salonitanskim škofom, ki naj bi se okrog 566 umaknil v Akvilejo (B ulič - B ervaldi, Kronotaksa, 1912, 61), je hipotetična. 230 M arušič , Kisa, 1990, 418-419.

560

R ajko Bratož:

MED ITALIJO IN (LIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

oziroma na osnovi delovanja škofa, ki je bil zaradi verskih razlogov več kot devet desetin svojega pontifikata izven matične škofije (episcopus peregrinatus).m V primeru Kopra se kaže nastanek škofije kot posledica postopne »rekatolizacije« v času papeža Gregorija. Primer škofijskega sedeža v kastelu Nouae, pod čigar jurisdikcijo je bila za kratek čas Insula Capritana, pa odpira vprašanje vloge begunskih škofov pri nastanku novih škofijskih sedežev. Pri begunskih škofih ne gre le za vprašanje usode cerkvenih dostojanstve­ nikov v vojnih razmerah, pač pa v prvi vrsti za začasen ali trajen propad cerkvene skupnosti na matičnem ozemlju zaradi njene preselitve na tedaj še varna območja rimske države. V takem primeru se je odprlo zelo zapleteno vprašanje odnosa med ubežnim škofom in škofom gostiteljem, ki je na ozemlju pod svojo upravo sprejel begunskega škofa, z njim pa praviloma tudi njegovo cerkveno skupnost ali vsaj njen vodilni del, ki so ga sestavljali kleriki in ostanki vodilnih slojev. Vprašanje je bilo zelo akutno, saj je bil čas po avarskem zavzetju Sirmija 582 v balkansko-podonavskem prostoru obdobje silovitih slovanskih vpadov s ciljem trajne naselitve, zaradi katerih je romansko prebivalstvo pod vodstvom škofov iskalo zatočišče v še varnih predelih države. Poseben odlok ali celo več odlokov podobne vsebine, ki pa niso ohranjeni, je izdal leta 591 cesar Mavrikij. Prek najvišjih civilnih dostojanstvenikov je zapovedal, da morajo škofje, ki so ostali na svojih mestih, materialno pomagati begunskim škofom, da lahko preživijo.231232 Nato se je papež Gregorij na vse Škofe v Iliriku obrnil s prošnjo, da pomagajo tistim, ki so v stiski in skladno s cesarskimi odloki na svojem ozemlju sprejmejo ubežne škofe ter jim s tem omogočijo preživetje. Škofje, ki so zbežali, po papeževem zatrjevanju ohranijo svoje škofovsko dostojanstvo, vendar pa ne pridobijo pravic na novem ozemlju in tako ne zmanjšajo oblasti škofa gostitelja.233 Po taki ureditvi bipotestas episcopalis škofov gostiteljev ostala v teritorialnem oziru neokrnjena, saj na ozemlju tedanjih škofij ne bi mogli nastati novi škofijski sedeži. Ne le papeževo priporočilo, tudi sklepi cerkvenih zborov nastajanju 'provizoričnih' škofijskih sedežev pod vodstvom ubežnih škofov niso bili naklonjeni, pač pa bi bilo možno le načeloma začasno, v praksi pa trajnejše zadrževanje begunskih škofov.234 231 K arvviese, Ecclesia Petenas, 1993, 261-269. 232 Vsebino cesarjevega odloka razkriva Gregorijev« pismo škofom v Iliriku iz leta 591, v katerem povzema odlok pretorijanskega prefekta Iliriku Jobi na (ali Jovina), ki gaje izdal na osnovi predhodnega cesarjevega ukaza (Registrum 1, 43, 2-7; CCSL 140, 57). Jobinus je bil očitno dokaj uspešen pri odpravljanju posledic barbarskih vdorov (Registrum 2,20, 7-10; CCSL 140, 107; kratko PLRE III, 716 (Iovinus 2)). 233 Registrum 1, 43, 12-23 (CCSL 140, 57). 2,4 Halkcdonski koncil (kanon 5) je ponovno potrdil za škofe in klerike prepoved preha­ janja iz ene škofije v drugo (J oannou , Canons, 1962, 74). Vsebinsko zelo izpovedni so kanoni drugega trulanskega koncila 691/2, ki so reševali v 6. in 7. st. zelo pereča vprašanja cerkvene ureditve. Kanon 18 je odrejal, da se morajo kleriki, ki so med napadom barbarov zbežali na ozemlje druge škofije, po koncu nevarnosti takoj vrniti domov (J o a n n o u , Discipline, 1962,

Zbirka Z č / 46

Kot se zdi, je v istrskem primeru ravno prevlada cerkveno-političnih interesov (boj proti shizmi) nad načeli cerkvene ureditve pripomogla k temu, da je nastal nov škofijski sedež (castellum Nouae), obenem pa je bilo začasno rešeno vprašanje sosednjega škofijskega sedeža (insula Capritana). Gregorij je namreč v letu 599 iz cerkveno-političnih razlogov odstopil od načela, ki ga je sam razglasil škofom v Iliriku. V boju proti privržencem shizme Treh po­ glavij papež ni upošteval pravic škofa-gostitelja, ker je bil shizmatik, in je dal prednost begunskemu škofu katoliške opredelitve. Pri tem je napravil še korak naprej: ozemlje nove škofije je upravno izločil iz shizmatičnega akvilejskega (gradeškega) patriarhata in ga podredil ravenskemu nadškofu za čas, »dokler se ne povrnejo istrski škofje v katoliško vero«.235 V primeru, ko sta bila oba škofa pravoverna, se je papež držal načela, ki ga je razglasil v pismu škofom v Iliriku: v primeru pobeglega škofa Janeza iz Evrije v Epiru, ki se je zatekel na Krf in tam poskušal ustanoviti svojo škofijo, je ostal nepopustljiv. Škofovo ravnanje v škodo škofa gostitelja je označil kot povsem protizakonito in tudi v moralnem oziru nesprejemljivo.236Težave niso izbruhnile le v primeru, ko je imel papež za begunskega škofa na razpolago kakšen izpraznjen škofijski sedež.237 Razmere, v katerih sta nastali škofiji castellum Nouae in insula Capritana, moremo v grobih obrisih pojasniti na podlagi razvoja v Istri v zadnjem deset­ letju 6. st. Gregorijeva pisma poročajo o verskih napetostih med shizmatičnimi in katoliškimi skupinami. Ob soočenju s temi napetostmi in spopadi je papež v pismu eksarhu dal svojevrsten komentar cesarjevega priporočila iz leta 591, naj ne nadleguje shizmatičnih škofov: namen uredbe ni v tem, da bi zavračali tiste shizmatike, ki želijo prestopiti v katoliško cerkev, pač pa le v tem, da se ne izvaja pritiska na tiste, ki tega nočejo. Cesarjev namen namreč ni zavarovati shizmatike, temveč le zmanjšati verske napetosti v času, ko vladajo v državi negotove razmere.238 Na potek in izid verskih bojev so končno vplivali tudi dogodki v seve­ rovzhodnem zaledju Istre, vse večja nevarnost slovanskih in avarskih vpadov, umikanje prebivalstva v bizantinsko Istro in razpadanje še zadnjih cerkvenih skupnosti. Na podlagi redkih omemb o zadržanju škofov v zaledju istrskih mest 149-150); kanon 20 je odrejal, da škof ne sme javno nastopati v drugi škofiji, v nasprotnem primeru izgubi škofovsko dostojanstvo (J oannou , Canons, 1962,152); kanon 37 je določal, da škofje, ki so zbežali pred barbari, ohranijo svojo čast in dostojanstvo ter pravice za področje svoje, torej začasno izgubljene škofije (J oannou , Canons, 1962, 171-172), kar pomeni, da ne pridobijo pravic na ozemlju druge škofije. Prim. kratko B ratož , Ecclesia in gentibus, 1996, 216-219. 235 Registrum 9,156 (CCSL 140 A, 712-713). 236 Registrum 14,7 in 14, 8 (CCSL 140 A, 1074-1076); M argetič , Gregoriol, 1979,274. 237 Na ta način je papež rešil vprašanje škofa Janeza iz Lisa (Lissitana civitas, Lješ v severni Albaniji) v provinci Prevalitani, ki mu je po sovražnem zavzetju mesta ponudil škofijo Squillacium v južni Italiji (Registrum 2, 31; CCSL 140,117-118). 238 Registrum 9,155,10-15 (CCSL 140 A, 710-711); Bratož, Koprska škofija, 2001.42.

562

R ajko Bratož:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

- opredelitev škofov iz Emone in Celeje v letu 590 za katoliško stran, enaka opredelitev Janeza »iz Panonij« v letu 599 - bi mogli soditi, da so se begunci iz kontinentalnega zaledja opredeljevali katoliško, torej proti shizmi, in da je njihov prihod, kot kaže primer Janeza, povečeval verske spore. Poleg opredelitve škofov je bila pomembna tudi opredelitev skupnosti vernikov (plebs), ki je bila v posameznih primerih drugačna od zadržanja škofov, v primeru kapritanskega otoka vsekakor bolj naklonjena katoliški strani. Če sodimo po poročilu, ki ga je posredoval Gregorij I. v juliju 599 diakonu Anatoliju iz Konstantinopla, so tisti, ki so prestopili v katoliški tabor, trpeli zaradi »malopridnosti« tamkajšnjih škofov, zaradi česar so se nekateri odselili v prestolnico.239 O premikih prebivalstva iz ogroženega kontinentalnega zaledja na obalo pod bizantinsko oblastjo ne moremo dvomiti. Za to obstaja več analognih pri­ merov v sosedstvu (Dalmacija) in na bolj oddaljenih področjih (obale Jonskega, Egejskega in Črnega morja). Zelo skopa poročila za Istro (le prihod panonskega škofa Janeza) nudijo prešibko podlago za celo vrsto hipotetičnih domnev, ki jih ni mogoče potrditi.240 Materialne potrditve za premike prebivalstva iz kontinen­ talnega zaledja na istrsko obalo so zaenkrat maloštevilne, vendar pa prepričljive. Porast poselitve na koprskem otoku časovno sovpada z zatonom rimskih mest v kontinentalnem zaledju, kar govori v prid tezi o postopnem umiku tamkajšnjega prebivalstva na obalo.241 Na podlagi materialnih najdb je mogoče te spremembe le potrditi in okvirno datirati kot zgodovinski proces poznega 6. stoletja, nikakor pa ni mogoče ugotoviti povezave z določenim dogodkom.

7. Delitev akvilejskega patriarhata in vprašanje preživetja ostankov cerkvene o rganizacije v 7. st. Na začetku 7. st. so se razmere za shizmatično akvilejsko cerkev poslabšale. Cesar Mavrikij, ki je zaradi težkih razmer v Italiji toleriral shizmatično cerkev in večkrat (586/587,591,599) z ukazom (iussio) prepovedal njeno preganjanje, je skupaj s svojo družino postal jeseni 602 žrtev državnega udara. Novi cesar Fokas, 239 Registrum 9,202 (CCSL 140 A, 760): Latorespraeten/ium, qui de Hislricorum scismate ad unitatem ecclesiae Deo miserante reuersi suni, muha deprauitate episcoporum qui in illispartibus sunt conquerantur... [Prinašalci pisem, ki so se povrnili iz istrske shizme v skupnost z božjo cerkvijo, so se zelo pritoževali nad pokvarjenostjo škofov v tistih deželah]. 240 Prim. Klebel, Fortleben, 1956, 484- 486; Ki kmel, Sfad/e, 1958, zlasti 46 (domnevni »prenosi« škofijskih sedežev iz Petovione v Pedeno, iz Emone v Novigrad in iz Celeje v Piran); Bekg, Bischofe, 1985, 86-87 (novigrajski in koprski Jnlianes de Pannoniis naj bi bil identičen s škofom Janezom iz Celeje). O srednjeveškem izročilu o istih svetnikih (Pelagij v Emoni in Novigradu, Maksimilijan v Celju in Piranu) gl. B r a to ž , Cristiamsimo, 1999, 234 in 251. 241 C unja , Koper, 1996, zlasti 130-132; C unja , Poselitvena dinamika, 2001, zlasti 298-301; kratko CiGLineČKi, Investigations, 2000,129 in 138.0 družbenih, ekonomskih in poselitvenih razmerah v poznem 6. sc. piim. VVolff, Vermutungen, 2000.

Zbirka Z Č /46

čigar nastop je papež pozdravil z izrazi največjega veselja, je dal nasprotnikom shizmatikov proste roke. Kot eksarh Italije je nastopil z drugim mandatom (603-608) Smaragd, ki se je v času svojega prvega mandata z nasilnim nastopom proti patriarhoma Eliju in njegovemu nasledniku Severu pokazal kot izredno nevaren nasprotnik.242Vendar pa Gregorij I. v zadnjem letu svojega pontifikata ni več načrtoval pomembnejšega posega proti shizmatikom. Eksarha Smaragda je junija 603 prosil, da bi z vojaško silo zaščitil tržaškega škofa Firmina, ki je spomladi 602 prestopil na papeško stran, saj je Sever, »gradeški(!) škof in voditelj shizme«, po neuspešnem prepričevanju odpadlega škofa spodbujal meščane k uporu (seditio).243To je zadnje papeževo pismo, ki slika krizne razmere v akvilejskem patriarhatu. Kljub znatnim papeževim uspehom, zlasti v letu 599, je bila shizmatična stran v istrskih mestih še vedno tako močna, da so se čutili ogrožene tisti, ki so prestopili v katoliško cerkev. Smrt patriarha Severa ob koncu leta 606 ali na začetku 607 je vodila v razdelitev patriarhata na bizantinski in langobardski del. Medtem ko so škofje na langobardskem ozemlju leta 591 prosili cesarja Mavrikija, da bi jih zaščitil pred papežem, poleg tega pa tudi rešil »barbarskega« zatiranja pod oblastjo Lan­ gobardov, so bile poldrugo desetletje kasneje razmere bistveno drugačne. Škofje na langobardskem ozemlju so v »stari Akvileji« ob soglasju kralja Agilulfa in čedajskega vojvode Gisulfa izbrali za novega patriarha opata Janeza (Iobannes). Okvirno v istem času je v Gradežu postal patriarh Kandidijan (Candidianus) kot zastopnik katoliške strani, ki je s tem imenovanjem postal cerkveni voditelj za bizantinski del patriarhata.244V času njegovega kratkotrajnega pontifikata je prišlo do grobega nasilja nad tremi shizmatičnimi škofi na bizantinskem ozemlju, ki so nasprotovali Kandidijanu. Škofe Petra, Providencija in Agnela so vojaki izvlekli iz cerkva ter jih ob fizičnem in duševnem nasilju odvedli iz Gradeža v Raveno, kjer jim niso dali pravice zagovora. O tem poroča povzetek prosilnega pisma shizmatičnega patriarha Janeza langobardskemu kralju Agilulfu, ki se je ohranil v aktih sinode v Mantovi 827.245 Čeprav zapis ne omenja izrecno eksarha Smaragda kot povzročitelja nasilja, opis dogodkov močno spominja na Smaragdovo kazensko ekspedicijo proti shizmatičnim škofom leta 588. Po 242 PLRE III, 1164-1166 (Smaragdus 2). 243 Registrum 13, 34 (CCSL 140 A, 1035-1037); o Firminovem prestopu v katoliško cerkev gl. Registrum 12,13 (CCSL 140 A, 986-987). Prim. C uscito , Cristianesimo, 1977,306, Gregorij I. je na začetku 591, ko je Severu naročil, naj pride s somišljeniki v Rim na zagovor, le tega naslovil kot akvilejskega škofa {episcopusAquileiensis\ Registrum 1,16,1; CCSL 140,16); 12 let kasneje, ko so vsi poskusi sprave propadli, gaje ponižal v »gradeškega škofa« {Gradensis episcopus; CCSL 140 A, 1036, v. 12). Gre za najstarejši zapis tega naslova, s katerim je želel papež degradirati svojega nasprotnika. 244 Paulus Diaconus, Hist. Lang. 4,33. O delitvi patriarhata gl. C uscito , Cristianesimo> 1977, 304-306; S o t in e l , Identite, 2005, 368-370. 245 Concilium Mantuanum a. 827 (MGH Leges III, Concilia 2, 586, v. 9-25 * MGH Epistulae III, 693).

R a jko Bratož:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

patriarhovih besedah je njegov nasprotnik v Gradežu, nad katerim je nekoč že patriarh Sever izrekel prekletstvo, zagrešil »prešuštvo materi cerkvi«. Izvolitev katolika Epifanija po Kandidijanovi smrti je utrdila trajno delitev akvilejskega patriarhata (do 1751), ki je za več kot tisoč let preživela konec akvilejske shizme. Dokončna zmaga katoliške strani nad shizmatiki je bila na bizantinskem ozemlju dosežena s posegom papeža Honorija leta 628: odstavil je tedanjega patriarha Fortunata, ki so ga v domači skupnosti obtoževali slabega vodenja cerkve in končno bega k Langobardom, ter postavil na njegovo mesto zanesljivega Primogenija. S tem je na istrskih tleh zatrl 70 let trajajočo »kot kuga pogubno« oziroma »podivjano« shizmo (557-628).246 Istrska cerkev, združena v gradeškem patriarhatu, se je poslej obenem z drugimi cerkvami bizantinske in v znatni meri tudi langobardske Italije izpostavila v boju proti monoteletskemu in monoenergetskemu nauku. Slednji je resda priznaval v Kristusu obstoj dveh narav, božje in človeške, vendar je zagovarjal tezo, da se v njem manifestira ena sama božja volja oziroma energija kot počelo njegovega ravnanja. Tudi ta nauk je izhajal iz kristoloških vprašanj, ki so jih obravnavali na četrtem ekumenskem koncilu v Halkedonu, pereča pa so bila tudi po petem ekumenskem koncilu. Monoteletski oziroma monoenergetski nauk je ponovni odraz prevlade vzhodnega dela cesarstva z večinoma monofizitskim prebivalstvom nad njegovim zahodnim, evropskim delom. V prizadevanju, da bi preprečili poskus širjenja tega nauka na Zahod, so se škofje gradeškega patriarhata udeležili v skromnem številu sinode v Lateranu 649, v odločilni končni fazi spora pa tako rekoč polnoštevilno sinode v Rimu leta 680. Med 125 udeleženci so bili na sinodi navzoči po oštevilčenem zaporedju naslednji škofje gradeškega patriarhata:247 88. Agatho (Agathon) episcopus sanctae ecclesiac Aquiliensis (gr. Akylias) prouinciac Histriae {eparchias Istrias) in hanc suggestionem, quam pro apostolica nostra fide unianimiter construximus, simi) iter subscripsi.248 89. Cyriacus (Kyriakos) episcopus sanctae ecclesiae Polensis (gr. Polensou) prouinciae Histriae {eparch(as Istrias) 90. Aurelianus (Auriliančs) episcopus sanctae ecclesiae Parentinae (gr. Parentou) prouinciae Histriae {eparchias Istrias) 91. Ursinus {Oursinos) episcopus sanctae ecclesiae Censensis (gr. Kensou) prouinciae Histriae

246 Epistulae Langobardicae coltectae 3 (M GH Epinul ic 111, 694-696); Kos, Gradivo I, 1902, 157-160. O koncu shizme v Istri gl. C u sc it o , Cnstianeumo, 1977, 307-312; B ratož , Vpliv, 1990,34-40. O zapletenih vprašanjih cerkvene zgodovine 7. st. (zlasti kronologija) prim. M a r g e t ič , Histrica, 1983, 155-166; P ic a r d , Souvenir, 1988, 411-431; B r a to ž , Vprašanja, 1992, 304-305; F ed a lto ,Aquileia, 1999,120-123; 298-305.

247Synodus Romana a. 680 (ACO, series secunda, voi. 11/1,154-155, št. 88-96). B r a t o ž , Patriarchat, 20 0 0 . 248 Povsem enake izjave podpisanih škofov so se glasile: N N ... škof svete... cerkve, v is­ trski provinci, sem seprav tako podpisalpod to poslanico, ki smo jo soglasno sestavili v obrambo naše apostolske vere.

Zbirka ZC/ 46

92. 93. 94. 95. 96.

{eparchias Istrias) Andreas (Andreas) episcopus sanctae ecdesisae Celeianac (gr. Kelaidnes) prouinciae Histriae (eparchias Istrias) Gaudentius (Gaudintios) episcopus sanctae ecclesiae Treiestinae (gr. Tirgidnes) prouinciae Histriae {eparchias Istrias) Benenatus {Benenatos) episcopus sanctae ecclesiae Opotergensis (gr. Opetergire) prouinciae Histriae {eparchias Istrias) Ursianus {Oursinos) episcopus sanctae ecclesiae Putauianae (gr. Patabines) prouinciae Histriae {eparchias Istrias) Paulus {Paulos) episcopus sanctae ecclesiae Altinensis (gr. Altinemou) prouinciae Pentapolim(l) (gr. eparchias Istrias)

Med devetimi škofi, ki se označujejo kot školje »istrske province«, jih je pet izhajalo iz Istre: poleg treh starih škofijskih sedežev {Pola, Parentium, Tergeste) se zadnjič omenjata škofijska sedeža Cissa in Celeia, ne omenjajo pa se več škofijski sedeži Pedena,Nouas/Neapolis in Insula Capritana. Omemba škofijskega sedeža Celeia celo stoletje po gradeški sinodi oziroma devet desetletij po maranski sinodi odpira vprašanje oblike njegovega obstoja, na katero ni mogoče dati enoznačnega odgovora.249 Obdobje akvilejske shizme je v celotni cerkveni zgodovini antične dobe na območju severnega Jadrana najbolje poznano. Nastanek patriarhata na začetku shizme in njegova delitev po polstoletnih cerkvenih spopadih sta trajno zaznamovala razvoj krščanstva v naslednjih obdobjih. Viri omogočajo globok vpogled v dogajanje, zlasti v času patriarhov Elija in Severa. Pri tem velja pou­ dariti, da so viri izrazito enostranski: z izjemo ohranjenega pisma shizmatičnih škofov cesarju Mavrikiju iz leta 591, dveh odlomkov v zapisniku mantovanske sinode in nekaj poročil, ki jih je Pavel Diakon prevzel od Sekunda izTridenta, izhajajo vsa ohranjena literarna besedila od nasprotnikov shizme. Med šestimi napisi (deloma) teološke vsebine iz 6. in zgodnjega 7. st., ki sojih dali izklesati shizmatični škofje, je v teološkem oziru vsebinsko izpoveden samo nagrobnik škofa Agripina, ki gaje akvilejski patriarh Janez {Iohannes) poslal v škofijo Co­ mum. Ta omenja na ekspresiven način zvestobo »dogmi očetov«, sprejemanje štirih in zavračanje petega ekumenskega koncila,250ob tem pa poudarja ostrino 240 B ra to ž , Synode, 1998; B ratož , Patriarchat, 2000, 644-646; B ratož , Ecclesia in gentibus, 1996, 211-216 (avtor dopušča možnost, da gre za eno redkih še obstoječih škofij in gentibus); tako možnost zavrača W olff , Vermutungen, 2000, 37-38 (škofijski sedež preseljen v Istro); prim. Št i h , Strukture, 2000, 369-370. V primeru preselitve škofijskega sedeža po 590 si težko predstavljamo ohranitev naslova škofije 90 let kasneje, saj so v poznanih primerih preseljeni škofje razmeroma hitro (v enem desetletju) dobili nov naslov (prim. B ratož , Izse­ ljevanje, 2007, 275-276). Obstoj škofijskega sedeža je bil ogrožen že v primeru tridesetletne nezasedenosti (prim. kanon 17 halkedonskega koncila in kanon 25 drugega trulanskega koncila [J oannou , Canons, 1962, 83 in 156]). Ce sodimo po primerih od drugod, bi celejski škof, ki bi se ob koncu 6. st. preselil v Istro, čez čas dobil naslov po novem prebivališču v Istri, medtem ko bi njegova nekdanja škofija po opustitvi propadla, njeno ime pa bi zatonilo v pozabo. 250 C u scito , Testimonianze, 1977,240, v. 7 oziroma C uscito , Epigrafi, 2013, št. 54, v. 7 {pro dogma patrurn tantos tolerare labores / noscitur ut nullus ore referre gueat [kot je znano, je

R ajko B ratož:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

spopadov: v »vojni«, ki sojo morali bojevati »mnogo let«, so morali posamezniki, kot je bil pokojni škof, za dolgo dobo ali celo za vedno »zapustiti domovino« in zaradi svoje vere prestati »velike bitke«, kot je avtor označil težke preizkušnje.*251 Literarni viri, ki izhajajo s shizmatične strani, slikajo ostrino spopadov, zlasti ob treh posegih posvetne bizantinske oblasti v Italiji, do katerih je prišlo na prigovarjanje papežev. Shizmatični školje so bili v najmanj dveh primerih (588 in 607) izpostavljeni grobemu fizičnemu nasilju s pretepanjem, dolgi zaporni kazni in poniževanjem, da bi jih prisilili v združitev z Rimom. Posvetna oblast je v obeh primerih kršila azilno pravo cerkva, saj je škofe doletela aretacija v cerkvi. Slab »zgled« za tako postopanje je dal že cesar Justinijan, kije podobno ravnal s papežem Vigilijem pred petim ekumenskim koncilom; slednji je bil kar dvakrat žrtev grobega fizičnega nasilja, in to v obeh primerih v cerkvi (v baziliki sv. Petra v Konstantinoplu in v cerkvi sv. Evfemije v Halkedonu).2S2Posamič tudi katoliški viri očitajo shizmatikom nasilno ravnanje: po Gregorijevih besedah so se morali tisti, ki so prestopili na katoliško stran, bati nasilja shizmatikov, zaradi česar so se nekateri med njimi umaknili v oddaljene dele države (Sicilija, prestolnica) oziroma je papež zanje zaprosil policijsko zaščito. Čeprav so vodilni nasprotniki shizme, papež Pelagij I. v času njenega nastanka, eno generacijo kasneje pa Pelagij II. in Gregorij I., označevali razkol kot malo pomemben, v teološkem oziru presežen in tako rekoč odvečen, pa kaže dejanski potek verske polemike, da ta ocena ne ustreza resnici. Ze samo preverjanje avtentičnosti teoloških besedil in na tej podlagi ponovna analiza ključnih vprašanj Kristusove narave kaže na to, daje po Justinijanovi ponekod mirni, drugod nasilni uveljavitvi sklepov petega ekumenskega koncila spor mejil na spopad s herezijo. Shizmatična Stranje namreč zagovarjala veljavnost spisov treh teologov, ki jih je nasprotna stran razglašala za heretične in so bili kot taki obsojeni na petem ekumenskem koncilu in zatem z zadnjo encikliko papeža Vigilija. Za razliko od afriške cerkve akvilejska cerkev v času prekinitve z Rimom ni imela niti enega pomembnega teologa. Vsekakor je v besednem za vero očetov prestal tolikšne napore, da jih nihče ne more ubesediti]); v. 25-26 (Hi sin odos cuncti venerantes quattuor almas / concilium rjuintum postposuere malum [vsi so složno častili štiri svete koncile, petega pa kot brezbožnega zavračali]). 251 C u sc ito , Testimonianze, 1977, 240, v. 5 -6 oziroma C u sc ito , Epigraft, 2013, št. 54, v. 5 -6 (Hic patriam linquens propriam karosque parentes / pro samta studuit pereger essefide [ta je zapustil domovino in drage starše ter sc odločil, da bo za sveto vero živel v tujini]); v. 19-20 (his Aquileia ducem illum distinavit in oris / ufgcrat invictusproelia magna Dei [njega je Akvileja postavila za voditelja v tistih krajih, da hi nepremagljiv izbojeval velike bitke za Boga]); v. 27-28 (Hi bellumob ipsas multosgesserepur annos/ sedssmper mamit insuperatafides [Ti so morali bojevati dolgotrajno vojno, toda vera je ostala vedno nepremagana]). Škof Marcijan jc po dikciji mozaičnega epitafa iz Gradeža preživel v tujini kar 40 let (Inscr.Aq 3364: ... peregrinatus estpro causaftdei atitios X L . .[zaradi vere je preživel v tujini 40 l e t ...]). 252 S chvvartz, Vigiliusbriefe, 1940,18-25 (Epistula legatariis); 66-69.

Zbirka Z Č/ 46

spopadu imela papeška stran ves čas pobudo. Če je bil Pelagij I. v svojih oznakah shizmatikov, zlasti patriarha Pavla, vzvišen in žaljiv, z uničujočimi moralnimi obsodbami pa seje lotil le posameznikov (kot na primer Evfrazija),253pa so bile polemične oznake pri Pelagiju II. in zlasti Gregoriju I. dosti bolj pretehtane.Tako je Pelagij II. očital shizmatičnim škofom, da ne razpolagajo z ustreznimi spisi in da pri analizi teološko relevantnih mest »sploh ne razumejo ne tega, kar govorijo, ne tega, kar zagovarjajo.«254 Gregorij I. je bil kot polemik bolj neposreden, saj je nasprotnikom očital ne le neizkušenost in neznanje, temveč tudi pomanjkanje inteligence, spet drugod pa nasilnost in slabe namene.255Med besedili shizmatične strani je pismo cesarju Mavrikiju sestavljeno v spoštljivem tonu in je poskušalo prepričati naslovnika s svojo vsebino. Povsem drugačno je pismo patriarha Janeza langobardskemu kralju Agilulfii, ki prinaša vrsto uničujočih moralnih sodb o gradeškem patriarhu Kandidijanu. V celoti odražajo ohranjeni zapisi velika, dostikrat nepremostljiva nasprotja med obema taboroma. Daje akvilejska shizma mejila na herezijo, kaže tudi njen zaključek na sinodi v Paviji 698. Sklical jo je langobardski kralj Kuningpert, da bi potem, ko so Langobardi sprejeli katoliško vero, dosegel versko enotnost v svoji državi. Na sinodi so akvilejski shizmatiki priznali veljavnost petega ekumenskega koncila. Nestorijanstva osumljeni spisi Teodora, Iba in Teodoreta, z njimi pa tudi spisi monoteletskih teologov Pavla in Pira, so bili obsojeni kot heretični. Dosežena je bila popolna sprava med katoliki in nekdanjimi shizmatiki. Po­ slanstvo sinode, ki so ga sestavljali tudi škofje akvilejskega patriarhata, je v Rimu poročalo papežu Sergiju o koncu shizme.Ta je ukazal sežig vseh kodeksov s spisi omenjenih spornih teologov.256 Konec akvilejske shizme predstavlja poglavje v cerkveni zgodovini slovenskega prostora in njegovega širšega sosedstva, ki je bilo zaključeno šele ob koncu 7. st. V vsebinskem pogledu prinaša konec zapletene teološke diskusije o Kristusovi naravi, ki s svojimi začetki sega v prvo polovico 5. st., zaključena pa je bila šele ob koncu 7. st., ko je v spremenjenih razmerah izgubila svojo aktualnost.

253 Po njegovi oznaki (Epistulae 53,3; Gasso - Batlle, 140) naj bi bili shizmatiki insensati e/peiversissimi homines (neprištevni in povsem sprevrženi ljudje). Prim. C uscito , Testimonianze, 1977, 234. 254 Pelagius II., EpistulaIIadepiscopos Histriae 3 (ACO 4/2,109); C uscito , Cristianesimo, 1977, 301. 255 Registrum 4, 33, 6-9 (CCSL 140,252-253). Prim. Registrirni 9, 202 (CCSL 140 A, 760, kjer se omenjaprauitas episcoporum [malopridnost škofov]). 256 Carmett de synodo Ticinensi (MGH, Scriptores rerum Langobardicarum et Italicarum, 190-191); Liberpontificalis 86 (Sergius I.), 15 (Duchesne, 376; 381 op. 45-46); Kos, Gradivo I, 1902, 191-192. Prim. B ratož , Patriarcbat, 2000, 648.

Zbirka ZČ/ 46

Zaton organizacijskih oblik preostalega romanskega prebivalstva in konec antične dobe

Bizantinska oblast na ozemlju v zaledju severnega Jadrana je v razdobju treh desetletij od odhoda Langobardov (s pridruženima skupinama Norikov in Panonijcev) v Italijo (568) do okrog leta 600 na podlagi izredno skopih literarnih virov komajda razpoznavna. Bizanc je po izgubi obširnih območij severne Italije, ko se je njegova oblast skrčila na ozek obalni pas in posamezne enklave znotraj langobardskega ozemlja, izgubil ozemeljski stik z območjem južnega dela Druge Recije in Sredozemskega Norika, stiki z današnjim osrednjim in vzhodnim slovenskim prostorom pa so bili mogoči le prek Istre. Po razpoložljivih virih ravenski eksarhat kot nova oblika politične in vojaške ureditve bizantinske Italije ni vključeval v svoj okvir ozemlja kontinentalne Venetije ter obmejnih območij Sredozemskega Norika in Savije.Tako je ostala Cerkev edina institucija antične države, ki je v tem času vsaj v omejenem obsegu še delovala, kar kaže udeležba emonskega in celejskega škofa na sinodah v Gradežu in Maranu. Le domnevati moremo, kaj se je v tem času dogajalo s staroselskim romaniziranim krščanskim prebivalstvom, zlasti potem, ko so se vojaškopolitične razmere zaostrile. Mejnike predstavljata avarsko zavzetje Sirmija (582), zlasti pa izbruh desetletne vojne bizantinskega cesarstva proti Avarom in njihovim zaveznikom Slovanom, ki je odločila usodo balkansko-podonavskih provinc (592-602, z nekaj vmesnimi prekinitvami). To prebivalstvo nastopa v virih 6. st. s splošno oznako (provincialen), z oznako po izvorni provinci (Norici, Pannonii itd.) in z oznako nekdanje državne pripadnosti

R a jk o B ra to ž :

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

(Romani), ki je postala na ozemlju zgodnjesrednjeveških držav njihova etnična oznaka.1 V tem obdobju je prišlo do odločilnega preloma na vseh področjih življenja in v vseh organizacijskih oblikah, ki pomenijo konec antičnega obdobja. V dramatični obliki in z običajnim pretiravanjem je med sodobniki take razmere upodobil papež Gregor Veliki v pismu cesarju Mavrikiju (595): »Glej, v evropskih delih [cesarstvajjV vse izročeno oblasti barbarov: mesta soporušena, utrdbe uničene, province brez prebivalstva; nihče več ne obdeluje zemlje, častilci poganskih podob vsakodnevno izvajajo nasilje in gospodujejo v pogubo vernikov. Ob tempa si škojje, ki bi morali ležati na tleh in objokovati požgano [domovino], prizadevajo, da bi dosegli ničeva imenovanja in se bahajo z novimi posvetnimi naslovi.«2 Državno-politične strukture, v katerih so živeli Romani, potomci nekdanje­ ga rimskega provincialnega prebivalstva in od Justinijanove zmage nad Goti pripadniki bizantinskega cesarstva, so prenehale obstajati. Ce sodimo po po­ sameznih ohranjenih zapisih, predvsem cerkvenega izvora, je to prebivalstvo gojilo zavest pripadnosti bizantinskemu cesarstvu, še več, v posameznih zapisih so bila še globoko v 7. st. izražena pričakovanja, da bo Bizanc v zmagoviti vojni ta ozemlja osvobodil izpod barbarske oblasti.3 Ob popolni odsotnosti zapisov 1 Izraz Romani (kot področje njihove naselitve Romania) je krovna oznaka tega prebi­ valstva v časovnem razponu od 5. do 8. st. Ob redkih zapisih v literarnih virih temelji pozna­ vanje zgodnjesrednjeveških Romanov predvsem na arheoloških raziskavah njihovih grobišč in naselbin. Dosedanje raziskave ne omogočajo integralne slike tega prebivalstva, saj še ni bila napisana študija, ki bi zajela celoten romanski svet ob koncu antike in v zgodnjem srednjem veku, od Španije prek Galije z Britanijo in območja Alp do srednjega Podonavja in Balkana, če se omejimo na evropski del cesarstva. Krajši pregled temeljnega pomena z izčrpno (predvsem arheološko) literaturo prinaša Bierbrauer, Romanen, 2003. Isti avtor (B ierbrauer, Cbristliche Jenseitsvorstellungen, 2012) je objavil pomemben konceptualni in metodološki prispevek k razi­ skavam Romanov. V nasprotju s predstavo, daje krščansko romansko prebivalstvo pokopavalo pokojne brez grobnih dodatkov, kar so priporočali vodilni teologi, kaže primerjalna analiza grobišč romanskega prebivalstva na območju Alp in severne Italije, da ob prevladujoči večini grobov brez pridatkov (okvirno dve tretjini ali več) v preostalih grobovih nastopajo grobni pridatki: v moških grobovih nož in glavnik, v ženskih pa nakit. Drugi dodatki, ki bi poudarjali družbeni in materialni položaj pokojnika, se ne pojavljajo. Te pogrebne navade kažejo na ostanke predhodnih poganskih predstav in poganske mentalitete pri krščanskem prebivalstvu. 2 Gregorius Magnus, Registrum 5, 37, v. 53-56 (CCSL 140, 309): Ecce cuncta in Europae partibus barbarorum iuri sunt tradita, destructae urbes, euersa cas/ra, depopulatae prouinciae; nulltis terram cultor inhabitaf, saeuiunt et dominantur cotidie in necefiJelium cultores idolorum. Kritika škofov v nadaljevanju leti predvsem na carigrajskega patriarha, ki si je dal naslov ekumenski patriarh. 3 Prebivalec Sirmija grškega jezika seje med avarskim obleganjem mesta 582 obrnil na Boga s prošnjo, da reši državo (Romania) in njega samega (Moll, Ziegel, 1989; gl. str. 493, op. 207); škofje iz Venetije in en recijski škof z ozemlja poti oblastjo Langobardov so v pismu cesarju Mavrikiju 591 izrazili upe, da jih bo cesar osvobodil izpod barbarskega jarma (Epistula schismaticorum episcoporum adMaurictum 2, ACO IV, 2, 133, v. 4-8); to pričakovanje so izrazili tudi škofje, ki so se zbrali na sinodi v Rimu 680, v pismu, ki so ga naslovili na cesarje (ConciHum universale Constan/inopolitanum tertium, AC X) II, 2/1, 59, v. 10-15). Bratož, Ecclesia in gentibus, 1996, 205-207.

Zbirka Z č / 46

o Slovanih in njihovem odnosu do Romanov v virih iz 7. st., ki se nanašajo na akvilejsko cerkev, zasluži pozornost nekoliko kasnejši vir, ki, vsaj teoretično, izraža mnenje skoraj celotne zahodne Cerkve. Škofje, ki so se leta 680 zbrali na sinodi v Rimu, so poslali cesarju Konstantinu IV. in njegovima sovladarjema Herakliju in Tiberiju dolgo pismo, v katerem so jim poročali o težkih razmerah, ki vladajo na Zahodu pod oblastjo barbarskih ljudstev, -»takoLangobardov kakor Slovanov, pa tudi Frankov, Galcev, Gotov in Britancev«:4 Med oblikami nasilja se omenjata pustošenje in rop cerkvenega imetja, kar naj bi bil tako rekoč vsa­ kodnevni pojav, ne omenja pa se pobijanje romanskega prebivalstva. Pomenljivo pri tem je, da vir, ki z oznako vsakodnevnega nasilja močno pretirava, imenuje Slovane skupaj s štirimi germanskimi ljudstvi južne in zahodne Evrope. Prav tako je pomembno, da se v viru ne omenja pobijanje romanskega krščanskega prebivalstva, na katero je osem desetletij pred tem meril Gregorij (nexjidelium). Socialna in demografska podoba tega ozemlja seje zelo spremenila. Drugače kot za primere odseljevanja skupin provincialnega prebivalstva iz Panonije v Italijo v zgodnjem 5. st. ali za organizirano, za del prebivalstva prisilno odselitev iz Obrežnega Norika v sklepnem delu Odoakrove vlade, se za konec 6. st. niso ohranili zapisi o preselitvah prebivalstva iz ogroženega zaledja severnega Jadrana na bizantinsko ozemlje v Istri ali v drugih delih ravenskega eksarhata. V zbirki pisem papeža Gregorija Velikega se omenja le prihod enega panonskega škofa v severno Istro (škof Johannes v kastelu Afocrm/Novigrad 599). Po izsledkih arheoloških raziskav je v tem času prišlo do zatona (razrušenja ali opustitve) naselbin v celinskem zaledju Jadrana, obenem do povečanja naselbin na istrski obali, kar se ujema z enkratnim sporočilom v literarnih virih.5 Če sodimo po analognih primerih iz 5. st. v Panoniji in Noriku, bi mogli domnevati, da so se odselili zlasti preostali pripadniki višjih družbenih plasti z delom duhovščine.Ti so lahko organizirali preselitev na približno sto do dvesto kilometrov oddaljeno istrsko obalo, kjer so se lahko vključili v družbene, politične in verske razmere bizantinske Italije. Selitev na območje Venetije, ki je bila z izjemo obalnih območij pod oblastjo Langobardov, poleg tega so bila tudi tam številna mesta ogrožena ali porušena, se zdi manj verjetna. 4 ACO II/2, 1, 126, v. 15-20 (gr. besedilo) oziroma 127, v. 15-19 (lat. besedilo):... in tioifrii regionibus diuersarumgentium (gr. tčn diapboron etbtidn) cotidieaestuatfuror, nune conflingendo, nune discurrendo ae rapiendo, unde tota uita nostra solicitudinibusplena est-, quos gentium man us circumdat et de labore eorporis uietus est, eo quodpristina ecclesiarum sustentatio paulatim per diuersas calamitates dificiendo suceumbit... [... v naših deželah namreč vsak dan divja srd različnih ljudstev, ki enkrat divje napadajo, spet drugič pustošijo in ropajo, zaradi česar je vse naše življenje polno skrbi. Tisti, kijih obdaja sovražna barbarska sila, se preživljajo s trudom svojega telesa, ker seje nekdanja opora cerkve zaradi raznovrstnih nesreč postopoma zrušila.]. Med 125 podpisniki je devet škofov iz gradeškega patriarhata, pod št. 92 celejski škof Andrej (ACO I I /2 ,1,154/155). 5 C iglenečki , Investigations, 129; 138.

R a jk o B ra to ž :

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

5 tem se je družbena podoba prebivalstva, ki je ostalo na svojih domovih, bistveno spremenila: sestavljali sojo kmetje in pastirji, nižje plasti prebivalstva s tradicionalno ljudsko kulturo, ki je morda vključevala osnovno obvladovanje pisanja, nikakor pa ne višjih oblik kulturnega življenja. Odseljevanje, upad gospo­ darstva in težki življenjski pogoji so zmanjšali število staroselskega prebivalstva. V ekstremni obliki odraža depopulacijo tega prostora za prvo polovico 7. st. t. i. Lopichisova epizoda pri Pavlu Diakonu, ki jo moremo datirati v čas okrog leta 630; ko je zgodovinarjev praded bežal iz avarskega vojnega ujetništva nekje v Panoniji v rodno Furlanijo, naj bi na poti, ki gaje vodila čez gorati svet (montium solitudines) današnje Slovenije, izmučen od naporov in lakote naletel na eno samo naselbino, ki ni bila romanska, pač pa slovanska (Sclavorum habitatio)\ Tam je bil deležen pomoči in oskrbe, tako da je lahko nadaljeval pot in čez nekaj dni dosegel Forum lulii (Čedad).6 Ocene števila prebivalstva današnjega slovenskega prostora ob prehodu iz antike v zgodnji srednji vek, ki so jih predlagali zgodo­ vinarji, se razhajajo: od okrog 20 tisoč (en prebivalec na km2) do okrog 50 tisoč, pri čemer naj bi na Romane in Slovane odpadel primerljiv del te populacije.7 Poselitvena podoba današnjega slovenskega prostora in bližnjega sosedstva se je radikalno spremenila. Rimska mesta se v 6. st. zadnjič omenjajo v literar­ nih virih. Emona in Celeia nastopita zadnjič kot škofijska sedeža na sinodi v Maranu leta 590. Omembi se nahajata pri Pavlu Diakonu v odlomku, ki gaje langobardski zgodovinar prepisal iz izgubljene kronike Sekunda izTridenta iz zgodnjega 7. st., ne da bi opazil, da avtor stoji na pozicijah shizmatikov. Oba škofa sta se ob razcepu patriarhata (588-590) versko-politično opredelila enako kot patriarh in tri škofije iz Istre (Tergeste, Parentium, Cissa, medtem ko je bila Pola v nasprotnem taboru), kar bi kazalo na morebitno povezavo med obema škofijama na današnjem ozemlju Slovenije in tremi istrskimi škofijami. Omemba Emone pri Geografu iz Ravene, kjer se pojavlja kot mesto v provinci Valeriji v nenavadni, enkratni obliki (Atamine), izhaja verjetno od Gota Markomira iz 6 Paulus Diaconus, Hist. Lang. 4, 37. W olff, Vermutungen, 2000, 27. Predloga datiranja epizode: med 620 in 640 (G rafenauer, Pavel Diakon, 1988, 192, op. 64); Schvvarz, Paulus Diaconus, 2009, 388, op. 408 (obdobje krize avarske države med 623 (Samov upor) in 635 (odcepitev Bolgarov)). 7 Vilfan, Zur Struktur, 1993,214-216, je ocenil tedanje prebivalstvo na okrog 20 tisoč; oceno je sprejel Št ih , Strukture, 2000, 371-372. Na okrog 150 tisoč do 200 tisoč (oziroma 2,5 do 3,3 prebivalce na km2) je ocenil prebivalstvo celotnega vzhodnoalpskega področja (ca. 60 tisoč km2) G rafenauer, Ustolilevanje, 1952,479; G rafenauer , Z.godovina 1 ,1978,309-311 (ali 2,5-3,3 prebivalce na km2; po njegovi oceni naj bi bilo Slovanov precej več kot Romanov). Malo nižjo oceno je predlagal Kahl , Staat der Karantanen, 2002,339: na ozemlju Karantanije, ki naj bi merilo po njegovi oceni (Staat der Karantanen, 2002, 391) okrog 20 tisoč do 22 tisoč km2, naj bi živelo do 50 tisoč prebivalcev, pri čemer naj bi bi bili obe skupini glede na število pripadnikov primerljivi (Staat der Karantanen, 2002, 105). Prim. B ratož, Začetki, 2003/4, 280-281. Hipotezo, da so Slovani ob prihodu v vzhodnoalpski prostor predstavljali manjšino prebivalstva, k ije asimilirala romansko večino, je izrazil S zameit , Zum archaologischen Bild, 2 0 0 0 514-520; 546.

,

Zbirka Zč / 46

prve polovice 6. st., ki je v isti skupini naselij uporabil še dve precej spremenjeni imeni (Sicce namesto Siscia in Cruppi namesto Crucium). Težko je oceniti, ali gre za površnost ali za prilagoditev zapisa imena njegovi uporabi v 6. st. Vsebinsko manj izpovedni sta zadnji omembi Petovione in Nevioduna. Noriško mesto nastopa v obliki Petaviona pri Geografu iz Ravene (okrog 700); ta je zajemal iz spisa Gota Markomira iz prve polovice 6. st., Markomir pa je sledil starejši karti, iz katere je črpal tudi avtor Tabule Peutingeriane. Geografska imena, kijih navaja Geograf iz Ravene v isti skupini kot Petoviono {Aqua Viva, Remista, Vincesimo, Ligano [=Alicano], Salla, Aravona [=Arrabone], Savaria), prinašata tudi Tabula Peutingeriana in Itinerarium Antonini. Ker se nahaja Geografova Petaviona v poglavju o Panoniji, v skupini naselij Zgornje Panonije, je prvotna predloga nastala verjetno pred Dioklecijanovo upravno reformo, s katero je bila Petoviona priključena (Sredozemskemu) Noriku. Podoben je primer Nevioduna. Ta se nahaja pri Geografu iz Ravene (kot Nomiudum) v skupini sedmih naselij med Siscijo in Emono. Ta so z izjemo dveh izpuščenih naselbin (Praetorium Latobicorum in Quadratum) identična s kraji, ki jih prinašata Tabula Peutinge­ riana in Itinerarium Antonini. Očitno je v obeh primerih prvotni vir geografska karta iz visoke cesarske dobe, iz katere so toponimi prek posrednih virov (zadnji je bil verjetno Got Markomir) prišli v Kozmografijo Geografa iz Ravene. V teh primerih omembe krajev, ki so prevzete iz starih virov, ne morejo osvetljevati poselitvenih razmer ob koncu antike.8 Zaradi tega ti zapisi ne dajejo odgovora na vprašanje, ali so ta mesta (ob Emoni in Celeji kot sedežema škofij) v zadnji tretjini 6. st. še imela kakšno vlogo v civilni upravi ali celo vojaški organizaciji.9 Ob tem velja poudariti, da so materialne sledi teh mest v zadnjem ob­ dobju antike zelo šibke, tako da ob vprašanju njihove kontinuitete do konca 6. st. pesimistične ocene niso presenetljive.10 Najbolj izrazit primer je Neviodunum. Denarni obtok v mestu je presahnil že krog leta 400, najdbe iz 5. st. so le posamične in ne dokazujejo naselbinske plasti. Mesto se nikjer ne pojavlja kot škofijski sedež, zapise imena prinašajo le geografski viri, antično ime naselbine je zatonilo v pozabo, ponovna poselitev območja antičnega mesta pa je sledila šele v visokem srednjem veku. Upravičena je domneva, da se je prebivalstvo že v zgodnjem 5. st. odselilo iz nezaščitene nižinske naselbine.11 V sosedstvu je 8 ANSl, 75-78; W olff, Frage, 2000, 99-103. 9 Prim. P etru, Arheološki oris, 1982, 309 (s preveč daljnosežnimi zaključki). 10 Prim. C iglenečki, Investigations, 2000, 120-121, z mnenjem, da za večino mest ni mogoče dokazati njihovega obstoja po sredini 5. st. Razdobje od srede 5. do konca 6. st. dokumentirajo le drobne najdbe, ki bi kazale kvečjemu na občasno navzočnost prebivalstva, ki si je uredilo bivališča med ruševinami pred odselitvijo v Italijo. Za vsa štiri antična mesta na Slovenskem predpostavlja avtor popolno diskontinuiteto, prav tako za nižinske naselbine {viilae rusticae in druga podeželska naselja), ki so propadle najkasneje v prvi polovici 5. st. 11 P etru - P etru, Neviodunum, 1978; Kos, Monetary circulation, 1986,221 in 223; Kos. Numismatic evidence, 2000,112 (najmlajši novci iz časa 388-402, njihovo število je neznatnol L ovfnjak, Neviodunum, 2003,96.

R a jk o B ra to ž :

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

enako usodo doživela Andaulonia, v Sredozemskem Noriku pa najbolj vzhodno, prav tako zaradi nižinske lege slabo zavarovano mesto Flavia Soha}7, Premik je potekal najverjetneje na bližnje višinske utrjene naselbine severne Dolenjske med Savo in Krko, na območje Gorjancev in celo v Belo krajino, ki so v več primerih obstajale do konca antike.1213 Tudi podoba Emone, najvzhodnejšega italskega mesta, je komaj razpoznavna. Mesto je že v obdobju po izgradnji škofijskega središča razvojno stagniralo, okrog sredine 5. st. pa v neznanih okoliščinah (hunski pohod v Italijo 452?) doživelo več nesreč, zaradi katerih je bilo v veliki meri porušeno in opuščeno. D aje bilo njegovo življenje zmanjšano na tako rekoč najmanjšo mero, kaže tudi odsotnost novčnih najdb iz druge polovice 5. in iz 6. st.14Ob tem, da seje znaten del prebivalstva odselil na varna hribovska območja, pa si je del prebivalstva uredil vsaj začasna prebivališča med ruševinami. O zadnji pomembni gradnji v mestu, rotundi na forumu z zunanjim premerom 13,5 m in debelino zidu 1,5 m, je bila najprej predložena razlaga, da gre za drugo krščansko cerkev, ki pa je zaradi 'trdnjavske' debeline zidu naletela na upravičen dvom.15Med materialnimi viri dokazujejo obstoj življenja v sicer precej porušenem in opuščenem mestu najdbe afriške kuhinjske in zlasti transportne keramike, odkrite na področju zgodnjekrščanskega središča. Očitno je skupina prebivalcev, kije vztrajala v mestu, vzdrževala trgovske stike z istrskimi obalnimi mesti in prek teh s sredozemskim prostorom še v poznem 6. st.16 D aje bila poselitvena kontinuiteta šibka, kaže tudi pozaba antičnega imena naselbine; to je ponovno dokumentirano šele v hagiografskih besedilih od konca 9. st. dalje (Passio Pelagii ...in ciuitate Emona, quae est inprouincia Carniola ...)17in v beneških kronikah visokega srednjega veka, 12 N emeth -E hrlich - Kušan Špalj, Andautonia, 2003, 125 (propad mesta ob koncu 4. st., ponovna poselitev arcala antičnega mesta šele v i l . st.). H udeczek, Flavia Soha, 2002, 210-211 (propad mesta in preselitev preostalega prebivalstva na višinsko naselbino Frauenberg v časovnem razponu od zgodnjega do sredine 5. st.). 13 C iglenečki, Weiterleben, 1987, 270-271; C igi.enf. čki, Hbhenbefestigungen, 1978, 142-143; D ular - C iglenečki - D ular, Kučar, 1995,155-165 (s prikazom 25 poznoantičnih naselbin v tem prostoru). Prim. W olff, Vermutungen, 2000, 33-34. 14 Kos, Nurnismatic evidence, 2000, 112-113. 15 P lesničar, Emona, 1997, 364-366, je rotundo z bližjimi objekti (dva pilastra, majhen ovalni bazen) interpretirala kot sakralni objekt, kjer naj bi imela središče verska skupnost v drugi polovici 5. stoletja; interpretacijo je sprejel Vičič, Emona, 2003, 37. Njeno razlago je zavrnil C iglenečki, Monumenti, 2008, 440-441 (za cerkev neobičajna debelina zidu 1,5 m; večja verjetnost datiranja objekta na začetek 5. st.). K pilastroma gl. Bitenc - K nific , Predmeti, 2001, 33-34 (št. 89). 16 Vidrih P erko, Afriškasigilata, 1992; P lesničar, Emona, 1997,368; Vidrih P erko, Amfore, 2000, 441 (amfore LR 2, LR 3, LR 4 in LR 7 iz poznega 6. st.). 17 Novo tekstnokritično izdajo passio Pelagii z obsežno študijo prinaša C olombi, Lepassioni dei martiriac/uileiesie istriani II, 1-2,2013,419-498, zlasti 479-494. B ratož , Krščanstvo, 1986, 169 oz. B ratož, Cristianesirno, 1999, 107 (Notkerjev martirologij s konca 9. st.: smrt mučenca Pelagija ... Emmoniae, que est civitas Carniae [!j...).

Zbirka ZC /46

ki opisujejo gradeško sinodo in pri tem omenjajo emonskega škofa Patricija.18 Geograf iz Ravene na podlagi Gota Markomira iz prve polovice 6. st. navaja ime mesta v spremenjeni obliki (Atamine, kot skrčena oblika AdEmonam), ki bi lahko predstavljala njegovo vulgarno-latinsko obliko v 6. st.19Zadnjo omembo mesta v pravilni obliki prinaša poročilo Pavla Diakona (na podlagi Sekunda iz Tridenta) o udeležbi emonskega škofa na sinodi v Maranu 590. Samo dejstvo kaže na obstoj poštnih in prometnih povezav z Akvilejo oz. Gradežem še v tem času. Ni znano, ali je škof tedaj še prebival v Emoni ali na bolj varnem kraju v bližnji ali širši okolici mesta, kjer bi lahko opravljal svoje pastoralno delo.20 V tem času se je več škofov v Venetiji preselilo v bolj varne kraje na območju iste škofije, predvsem na otoke. Zgled za to je dal akvilejski škof, ki seje ob prihodu Langobardov z delom cerkvene skupnosti in s cerkvenimi premičninami umaknil v Gradež. Kot nerešeno puščamo ob strani vprašanje preselitve emonske krščanske skupnosti v Nouas (Neapolis, Novigrad) v letu 599, ki je z razpoložljivimi viri ni mogoče zanesljivo dokazati.21 Medtem ko je življenje v Emoni ob koncu antike komajda razpoznavno, pa je povsem drugačna podoba naselbine Carnium, v Kozmografiji Geografa iz Ravene prvo imenovanega naselja (civiias) v Karneoli. Ko je Justinijan prepustil Langobardom kot svojim federatom za naselitev območje jugovzhodnega dela Sredozemskega Norika, postojanke v 'Panoniji' in 'druge utrdbe', seje v pretežno romanski naselbini na sotočju Kokre in Save (z eventualnim drobcem kake germanske skupine) pojavila langobardska vojaška posadka. Njeno navzočnost zanesljivo dokumentirajo značilne najdbe na grobišču Lajh.Ta manjša skupina se leta 568 ni pridružila matičnemu ljudstvu na poti v Italijo, temveč je - kot izpostavljen del langobardske države oziroma čedajskega vojvodstva - ostala v Karniju. Okrog leta 600, dobrega pol stoletja po tej ureditvi, je v času slovans­ ke nevarnosti naselbina propadla: grobišče Lajh je bilo opuščeno (z zadnjimi 18 Chronica de singulispatriarchis Novae Aquileiae (CSEA 12/2,154, v. 32-33: Patricius episcopus Emonensis); Chronicon Gradense (CSEA 12/2,186, v. 368, PatriciusEpiscopusEmonen­ sis)', v 14. st. Dandulus, Chronicaper extensum descripta 50, 6,1 (CSEA 12/2, 422, v. 194-195: Patricius episcopus sanctae ecclesiae Emoniensis). 19 O obliki imena Sašel, Opera, 1992, 825 (z domnevo, da gre pri obrazilu -in za vpliv slovanske fonetike). Uvrstitev kraja v provinco Valerijo verjetno ni odraz spremembe v upravi v začetku gotsko-bizantinske vojne, temveč posledica dejstva, daje avtor prepisal iz predloge naselja vzdolž ceste Siscia - Emona (Tabula Peutingeriana in Itinerarium Antonini navajata naselbine v nasprotni smeri, torej od Emone proti Sisciji), tako daje Emono kot zadnji kraj v tej skupini vključil v Valerijo. 20 Prim. Slabe, Poskus, 1984,61-63; Ciglenečki, iVeiterleben, 1987,269-270; C iglenečki, Hohenbefestigungen, 1987,142-143 (območje med Ljubljano in Poljansko dolino ter Posavsko hribovje južno od Save kot verjetni področji umika emonskega prebivalstva). 21 Domnevo je v najbolj izdelani obliki predstavil Rus, Johannes, 1939. Gl. tudi Šašel. Opera, 1992,579 (z argumentacijo v prid preselitve); Bratož, Krščanska Emona, 1984 (razlogi v prid domneve in proti njej). Ime Emona (Emonia,Aemona) za Novigrad se pojavi v virih prvič leta 1132, nato pa do leta 1466 v kar 106 primerih (Bratož, Cristianesimo, 1999, op. 405).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

novčnimi najdbami iz druge polovice 7. st.!), v grobišču Križišče Iskra pa je prekinitev pokopov trajala do začetka 9. st.22 Vendar pa kaže prenos antičnega imena Carnium (ime naselbine, pa tudi eno od imen za celotno regijo) v srednji vek, ob tem pa tudi izstopajoč pomen naselbine kot centralnega kraja v zgodnjem srednjem veku, na elemente kontinuitete.23To potrjujejo tudi novejše raziskave: očitno se je ohranilo več Romanov (proti koncu 7. st. začetek nekropole pri župni cerkvi, katere začetki segajo v drugo polovico 6. st., večje število vlaških toponimov v neposredni okolici), kar kaže na preživetje krščanskega romanskega prebivalstva v enklavi v zgodnje 8. st., ko se v okolici naselja pojavijo prva slo­ vanska grobišča.24 Primer kronološko tesnega stika med Romani in Slovani je poznoantična nekropola na blejski Pristavi, kjer je bilo romansko pokopališče opuščeno šele proti sredini 7. st., slovanski pokopi pa naj bi se začeli že ob koncu 7. st. Raziskave kažejo na mešanje prebivalstva v naselbini, ki pa je že v 10. st. propadla. Drugače kot v primeru Karnija/Kranja ostaja ime naselbine (morda se nanjo nanaša kateri od neidentificiranih toponimov Geografa iz Ravene) neznano.25 Obe mesti na ozemlju Sredozemskega Norika kažeta v sklepnem delu antike podobno sliko. Poetovio, ki nastopa v 4. st. v politični, vojaški in cerkveni zgodovini kot pomembno mesto, se zadnjič omenja v taki vlogi leta 449, ko nastopa kot vmesna postaja na poti zahodnorimskega poslanstva iz Ravene na Atilov dvor.26 Kasnejša omemba pri Geografu iz Ravene je —podobno kot v primeru Nevioduna - podatek iz geografskega vira iz visoke cesarske dobe, ki je prek vmesnega vira (Got Markomir) prišel v Kozmografijo ravenskega geografa. Kot tak ta zapis ne more osvetliti poselitvenih razmer ob koncu antike. Mesto se ne pojavlja v cerkveno-zgodovinskih virih 6. st. Naselbina je v pozni antiki razvojno nazadovala. Ze v poznem 4. st. je bilo mesto močno prizadeto in se je precej skrčilo, tako da se je njegovo prebivalstvo v primerjavi s stanjem v visoki 22 Stare, Kranj, 1980,19-32; M arti n, Mannergraber, 2000 (analiza grobov z najdbami orožja in ženskih grobov z najdbami značilnih langobardskih srebrnih S-fibul). O Karniju pregledno P leterski - Knific , Staroslovanska doba, 1999,395-397. K langobardskim novcem gl. D emo, Ostrogothic coinage, 1994,261-262. O vlogi Kranja v zgodnjem srednjem veku Kosi, Predurbane naselbine (II. del), 2010, 9-11. 23 Leta 820 se omenjajo slovanski “Carniolenses, ki prebivajo ob Savi”. Ker je slovanska skupina prevzela ime prebivalcev poznoantične pokrajine {patria Carnium, Carneo/a ali Carniola), ki je bilo v prvem primeru identično z imenom njenega središča {Carnium), bi prenos imena kazal na verjetno integracijo karniolskih Romanov v slovansko družbo. K rahvvinkler, Slaven-Etbnonyme, 2000, 417. 24Temeljnega pomena za poznavanje prehodnega obdobja med antiko in zgodnjim srednjim vekom na območju Kranja in njegove okolice je monografija (neobjavljena disertacija) Sagadin, OdKarnija do Kranja, 2008,125-139 (zgodnjekrščanska cerkev z gtobiščem); 194-196 (glavni zaključki). 25 P leterski - K nific , Staroslovanska doba, 1999,390 -394; L eben-S eljak, Etnogeneza Slovencev, 2000; K nific , Arheoloiki sledovi, 2004; P leterski, Invisible Slavs, 2013,155-161. 24 Gl. str. 212-214; 338.

Zbirka Zč/ 46

cesarski dobi zmanjšalo za dve tretjini. Glavnina prebivalstva naj bi se odselila v utrjene naselbine na južnem pobočju Pohorja, na območje Slovenskih goric (Videm ob Ščavnici) in na bolj oddaljeno Kozjansko na upravnem teritoriju sosednje Celeje. Pomemben objekt iz pozne antike, ki so ga nekdaj datirali v vzhodnogotsko dobo, po novejših raziskavah pa je bolj verjetno datiranje v čas Valentinijana I., je bila manjša utrdba na Ptujskem gradu.27 Na izredno šibko poselitev mesta od srede 5. do konca 6. st. kažejo tudi zelo redke novčne najdbe.28 Ostanki tamkajšnjega prebivalstva naj bi se postopoma zlili z zgodnji­ mi slovanskimi naseljenci. Pri tem znaša časovna vrzel med poznoantičnimi in zgodnjimi slovanskimi najdišči skoraj štiri stoletja.29 V nasprotju s predstavo o mrtvem mestu je dejstvo, da se je antično ime mesta preneslo v zgodnji srednji vek, ko je Ptuj prevzel vlogo salzburškega misijonskega središča (posvetitev cerkve adBettobiam v času nadškofa Liuprama 836-859), dobro stoletje kasneje pa vlogo pomembne predurbane neagrarne naselbine ob prehodu čez Dravo (civitas... Pettouia, s prvo zanesljivo omembo pred letom 982).30To bi kazalo na dovolj dolgotrajen obstoj zaključene skupine prebivalstva, ki je, kjerkoli seje že nahajala, ohranila identiteto svojega petovionskega porekla in prenesla ime na novo prebivalstvo. Celeia se v poznem 6. st. nazadnje omenja v zvezi s sinodo v Maranu 590, na kateri se je celejski škof opredeljeval enako kot njegov stanovski kolega iz Emone, skupaj s patriarhom Severom in tremi istrskimi škofi. Ker je Geograf iz Ravene izpustil predstavitev Norika - na ozemlje te province je postavil svojemu času (okrog 700) ustrezno oznako Carontani - Celeja v Kozmografiji ne nastopa. Arheološke sledi iz druge polovice 5. in iz 6. st. so izredno skromne: trije bizantinski novci iz 6. st. (s šibko kontinuiteto do 10. st.).31 Naselbinskih plasti ali drobnih najdb s konca antike ni, tako da je bila tudi poselitev ruševin

27 M ikl C urk, Poetovio, 1978,406-407 (generalna slika); Klemenc, Ptujski grad, 1950 (cerkev in utrdba na Gradu); C iglenečki, fVeiterleben, 1987, 267-268; C iglenečki, Hohenbefestigungen, 1987, 55; C iglenečki, Arheološki sledovi, 1993, 513-514; P leterski - Knific, Staroslovanska doba, 1999, 402-405; H orvat, Poetovio, 2003,157-158; 164-165 (Ciglenečki in Horvatova z zadržki do rezultatov Klemenčevih izkopavanj); C iglenečki, Zum Problem, 2007,317 (utrdba na Gradu in podobna, še neraziskana utrdba na Panorami, tipološko spadata v dobo Valentinijana I. okrog 370). 28 Kos, Numismatic evidence, 2000,112-114 (štirje novci iz druge polovice 5. in trije iz 6. ;t.; ob tem velja opozoriti na šibko pojavljanje bizantinskih novcev vse do 10. st.: dva iz 7. st., po eden iz 8. in 9. st., trije iz 10. st.). 29 Tako M ikl C urk, Poetovio, 1978, 407. Prim. P leterski - Knific, Staroslovanska doba, 1999, 402 (primer grobišča na Ptujskem gradu). 30 Conversio Bagoariorum et Carantanorum 11 (VVolfram, Conversio, 2013,76; 195; 198). O vlogi Ptuja kot salzburškega misijonskega središča in obenem pomembnega centralnega kraja nazadnje Št ih , Salzburg, 2014,179-183; Kosi, Predurbane naselbine (I. del), 2005, 289-290. 31 Kos, Numismatic evidence, 2000,112-114 (trije bizantinski novci iz 6. st., dva iz 7. st., eden iz 8. st. ter po dva iz 9. in 10. st.).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN IURIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

verjetno zelo šibka.32 Prebivalstvo Celeje se je preselilo na hribovito, od pro­ metnih poti odmaknjeno in z odročno lego zavarovano območje med Savinjo, Savo in Sotlo, kjer je bilo odkritih in raziskanih največ višinskih utrjenih naselij. Celeji najbližja je vzpetina Vipota tri kilometre južno od mesta s pomembnimi najdbami cerkvenega inventarja iz celejske cerkve.33 Po tedanjih prometnih po­ vezavah so ležale najbolj oddaljene naselbine (Vranje, Svete gore) tudi okrog 30 km stran od Celeje.34 Najdb iz zgodnjega srednjega veka, ki bi osvetljevale stik s slovanskim prebivalstvom, ni. Kljub komajda razpoznavni poselitveni konti­ nuiteti se je ohranilo antično ime mesta, čigar ruševine so Še v 15. st. naredile velik vtis na prebivalce poznosrednjeveškega Celja.35 Prav na celejskem območju, kjer je bila zgostitev romanskega prebivalstva v celinskem delu slovenskega prostora po vsej verjetnosti največja, se po pravici postavlja vprašanje, ali je bilo to romansko jedro tako vitalno, daje še v drugi polo­ vici 7. st. vzdrževalo stike z bližnjima območjema Italije: s čedajskim vojvodstvom v Furlaniji in bizantinsko Istro. Na prvo možnost kaže najdba langobardskega novca (srebrne četrtsilikve), po numizmatični dataciji iz druge polovice 7. st., na Rifniku in na Ajdovskem Gradcu nad Vranjem, kasneje pa tudi na območju severne Dolenjske (Sv. Lambert/Pristava nad Stično in Dolnji vrh), medtem ko tovrstna najdba v Kranju zaradi bližine langobardskega ozemlja ni presenetljiva.36 Drugi primer je udeležba škofa Andreja iz Celeje na rimski sinodi spomladi leta 680 v skupini škofov »iz istrske province«. Razlogi za postavitev njegovega sedeža na območje Celeje so naslednji: (1) v sinodalnem pismu se omenja tudi obstoj škofov »med Slovani«; glede na navzoče škofe bi bil škof iz Celeje lahko edini, saj se sinode ni udeležil noben drugi škof iz bližine slovanskega sveta (na primer iz Dalmacije); (2) obstoj »begunske« škofije iz Norika na istrskih tleh skozi več generacij (80-90 let) bi bil brez analogij; begunski škofje so običajno 32 Med redka literarna pričevanja sodobnikov o prebivanju med ruševinami bi mogli uvrstiti Prikov opis potovanja vzhodnorimskega poslanstva, ki se je odpravilo na Atilov dvor leta 449. Poslanci so na poti prišli v Naissus, ki so ga so nekaj let pred tem porušili Huni. Mesto je bilo povsem opustošeno in brez prebivalstva, vsepovsod so ležali posmrtni ostanki padlih in pobitih, le v cerkvenem zavetišču (gre za hospitium) je prebivalo nekaj bolnikov. Poslanci so morali poiskati »čist« prostor izven mesta. Visok vojaški poveljnik ni prebival v porušenem mestu, temveč v nekem kraju v njegovi bližini (Priscus, Frg. 11, 2, v: Blockley, Historians, 1983,248, v. 51-57). 33 C iglenečki - P irkmajer, Vipota, 1987; C iglfnf.čki, Vipota, 1993. 34 C iglenečki, Polis Norikon, 1992; C iglenečki, Results andproblem, 1999; C iglenečki, Tinje, 2000. 33 Šašel , Opera, 1992, 587; W olff , Vermutungen, 2000, 32-33. 36 Kos, Viertelsiliguen, 1981; Kos, Numisma/ic evidence, 2000, 113; 117. Povečani repro­ dukciji prinaša razstavni katalog Knific - Sagadin , Pismo, 1991, 6 3 -6 4 , št. 38-39. Kosovo datiranjc novca so sprejeli: H ahn , Kleinsilbermiinzen, 1988; Šašf.l, Opera, 1992, 763; D emo, Ostrogothic Coinage, 1994,261-262. Datacijo je zavrnil na primerih Kranja in Rifnika M artin , Mannergraber, 2000,184-196 (z datiranjem v drugo polovico 6. st., natančneje okrog 570-580; avtor v op. 172 na str. 195 navaja nekaj avtorje-., ki zavračajo datiranje v drugo polovico 7. st.).

Zbirka ZČ/46

kmalu (v približno enem desetletju) prevzeli naslov svoje nove škofije, ki bi v tem primeru ležala v Istri; (3) po cerkvenem pravu je škofijski sedež, ki je ostal tri desetletja nezaseden, prenehal obstajati.37 Ne glede na prvi ali drugi kraj prebivanja škofa ostaja dejstvo, da je ta škof vodil skupnost vernikov, ki se je še leta 680 identificirala kot celejska. Le tako si kljub diskontinuiteti poselitve mestnega areala lahko razložimo, da seje ohranilo antično ime. Nižinska poselitev podeželja na slovenskem ozemlju je bila ob koncu antike tako rekoč nerazpoznavna, saj je bila opuščena že v prvi polovici 5. st.38, ko jo je skoraj v celoti nadomestila višinska poselitev. Višinske utrjene naselbine kot najbolj izstopajoči in obenem najbolje raziskani tip naselbin so ob koncu 6. ali v začetku 7. st. prenehale obstajati, nekatere na nasilen način, druge pa z opustitvijo in odselitvijo prebivalstva. Ob odsotnosti literarnih virov pojasn­ jujejo obliko stikov med Romani in slovanskimi prišleki analize drobnih najdb, predvsem keramike. Naj navedemo dva primera, enega iz Sredozemskega Norika, drugega iz vzhodne Venetije. Na Sv. Hemi se je na območju zahodne dvojne cerkve, kije bila močno poškodovana zaradi požara, naselila skupina Romanov. Najdbe zgodnje slovanske keramike na isti lokaciji kažejo, da seje v sosedstvu prve skupine pojavila skupina Slovanov. Obe skupini sta prebivali v sožitju, pri čemer materialne najdbe ne morejo pojasniti njihovega medsebojnega razmetja. Slovanski priseljenci so od Romanov prevzeli višjo tehnologijo izdelovanja lončarskih izdelkov. Po nekaj desedetjih sta se skupini ločili in se verjetno naselili nekje v okolici. Na podlagi tega primera bi mogli sklepati, da prihod Slovanov za tamkajšnjo romansko skupino ni prinesel pomembnejših sprememb.39 Na ozemlju Sredozemskega Norika je kontinuiteta romanskega prebivalstva do zgodnjega 7. st. potrjena na podlagi najdb keramike (poleg koroških najdišč) tudi za Tinje na Kozjanskem, Ančnikovo gradišče na južnem pobočju Pohorja in Zbelovsko goro zahodno od Boča, na ozemlju Savije pa za Gorenji Mokronog in Korinjski hrib, prav tako v več krajih na ozemlju Venetije (Hom nad Soro, Ajdna, Bašelj).40 Najbolje raziskan primer je Tonovcov grad, kjer je romansko prebivalstvo vztrajalo do sredine 7. st. (do tega časa segajo najdbe keramike),41 37 Gl. str. 565, op. 249.

38 C iglenečki, Archaeological investigations, 2000,121; prim. za osrednja območja Sre­ dozemskega Norika (Koroška, Štajerska) L adstatter, Voh Noricam mediterraneum, 2000, 222-223.

39 L adstatter , Voh Noricum Mediterraneum, 2000, 228-237 (na Koroškem segajo v zgodnje 7. st. najdbe keramike v naseljih Duel, Ulrichsberg/Šenturška Gora in Grafenstein/ Grabštanj); L adstatter, Materielle Kultur, 2000, 159-164; L adstAtter , Zur Charakterisierung, 2003, 845-848; 854-856. Prim. tudi Rodriguez, Gebrauchskeramik, 1997,162-163; 166-177 (tabele). 40 Za Gorenji Mokronog na Dolenjskem P leterski - Belak, Lončenina, 2002. Za slovensko ozemlje pregledno M odrijan, Continuity, 2011,157-166. 41 M odrijan, Keramika, 2011, 204-212 (primerjava s sočasno keramiko na ozemlju Slovenije in Furlanije).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

nato je bila naselbina opuščena in deloma razrušena. Naselbina je bila obljudena tudi potem, ko so bile poznoantične stavbe razrušene, medtem ko sega sakralna kontinuiteta (pokopališče) še v 8. st., ko je prišlo do naselitvenih stikov med romanskim in slovanskim prebivalstvom. Navedeni in podobni primeri kažejo na daljši proces stikov in zbliževanja med Romani in Slovani, ki se kaže v najbolj izraziti obliki na Sv. Hemi, na Tinju in na Korinjskem hribu.42 Prehod iz antike v zgodnji srednji vek, ki je bil izpolnjen nekako v obdobju treh do štirih desetletij od odhoda Langobardov v Italijo do zgodnjega 7. st., kaže izrazito podobo diskontinuitete.43 Državno-politične, socialne, ekonomske, kulturne, duhovne in verske institucije so v celinskem zaledju severnega Jadrana propadle. Te institucije so razvojno opešale že pred prihodom slovanskega prebi­ valstva, tako zaradi upada gospodarskega življenja kot zaradi odselitve znatnega dela prebivalstva na ozemlje pod bizantinsko oblastjo, med njim skoraj celotne družbene elite. Oblike mestnega življenja s poznoantično krščansko kulturo in duhovnostjo, kakršne za drugo polovico 5. st. v Obrežnem Noriku opisuje Evgipij, za čas shizme Treh poglavij pa jih na ozemlju severovzhodne Italije in Recije slikata Venancij Fortunat (pred langobardsko invazijo v Italijo) ter pismo shizmatičnih škofov cesarju Mavriciju (591), so v celoti izginile. Romansko pre­ bivalstvo je dočakalo prihod slovanskega prebivalstva demografsko in ekonomsko šibko, z izjemo posameznih pripadnikov duhovnega stanu brez izobražene in vplivne elite, brez mest kot središč uprave in kulture. Živelo je stran od nekdaj poseljenih in obdelanih, vendar že od zgodnjega 5. st. dalje opustelih nižinskih in dolinskih območij, ki jih je verjetno vse bolj preraščal gozd, tamkajšnje cestne povezave pa so bile v vse slabšem stanju. Področja neposrednega vsakdanjega 42 C iglenečki, Tinje, 2000,153-156; M odrijan , Continuity, 2011,159-166. 43 Zgoščeno in dobro pretehtano oceno konca antike prinaša W olff, Vermutungen, 2000, 39. Izbor novejših obravnav vseh ali izbranih oblik kontinuitete: Kos, Zgodovina, 1985,115-142;

G rafenauer, Pavel Diakon, 1988,342-375; L ošek, NotitiaAmonis und Breves Notitiae, 1990 (temeljna vira z obširnim komentarjem o Romanih na Salzburškem); Šašel, Opera, 1992, 821-830; Bratož, Ecclesia, 1996; Št ih , Ob naselitvi Slovanov, 1999; Št ih , Strukture, 2000; G rafenauer, Karantanija, 2000, 5-88; C evc, Genese, 2000 (materialna in duhovna kultu­ ra); Št ih , Ozemlje Slovenije, 2001, 22-26 (kratka sintezj). Za sosednja območja gl. G laser, Untergang, 2000; L adstatter , Von Noricum Mediterraneum, 2000 (oba za centralna območja Sredozemskega Norika); U bl, Legionslager, 2011, 447-454 (Obrežni Norik); M uller, Un­ tergang, 2000 (severna Panonija); T omičič , Untergang, 2000 (južna Panonija); Bierbrauer, Friaul, 2000; Bierbrauer, Castra, 2008 (vzhodni del Venetije; predalpska Italija in Furlanija); Bierbrauer , Romani, 2003,212-223; Kahl , Staat der Karanfanen, 2002,100-110 (Romani v Karantaniji); Bratož, Začetki, 2003/4, 277-289 (z navajanjem širšega izbora arheološke in etnološke literature); L otter , Premiki, 2005,138-157; 240-247 op. 637-721 (pregled celote, bolj podrobno o Romanih v Obrežnem Noriku [Salzburška] in Drugi Rcciji); Št ih , Middle Ages, 2010, 89-99; M odrijan, Continuity, 2011 (arheološki vidik kontinuitete); W olfram, Conversio, 2013, 129-144 (salzburški misijon v Karantaniji, številni misijonarji romanskega po. kl4); Št ih , Begegnung, 2014, 249-257 (oblike soočenja med Slovani in Romani; izčrpna bibliografija).

Zbirka Z č / 46

soočanja, ki je prineslo romanskemu prebivalstvu podrejen družbeni položaj, nikakor pa ne iztrebljenja, so postala predvsem hribovita območja, kjer so se nahajale zadnje večje skupine tega prebivalstva. Kjerkoli se je že romansko prebivalstvo zadrževalo in v kakršnihkoli pogojih je živelo, je preneslo na novo prebivalstvo večje število geografskih imen (okrog ducat imen krajev,44približno toliko imen rek4S ter nekaj imen gorovij ali pokrajin).46 S svojo navzočnostjo, življenjskimi navadami, materialno proizvodnjo, tehničnim znanjem in kulturo poznoantične dobe so Romani prenesli na nove prebivalce posamezne elemente kulturnega izročila svojega časa, pa tudi številne kulturne elemente predhodnih obdobij. Kot družbeno, politično in vojaško 44 Poleg obeh mest v Sredozemskem Noriku tudi naslednji kraji na Slovenskem in v bli­ žnji okolici: Atrans (Trojane), (morda) Hajdina (Candidal), Carnium (Kranj), Iuenna (Podjuna; krajevno ime je postalo pokrajinsko ime), Longaticum (Logatec), Meclaria (Megvarje), Siscia (Sisak), Tarsatica (Trsat kot prvotni del Reke) ter vsa istrska obalna mesta od Trsta {Tergeste) do Pule {Pola) in od tam do Raše (Arsia) in Plomina (Flanona). 45 (1) V porečju Drave {Dravus, Draus), verjetno tudi Mura {Mama, z zapisom antičnega imena v prvi kitici žalostinke ob smrti vojvoda Erika, ki jo je sestavil Pavlin iz Akvileje leta 799 {Paulini Aguileiensis versus de Henrico duce, I, v. 4; Kos, Gradivo 1 ,1902, št. 329; o drugih razlagah gl. Paulinus patriarcha Aquileiensis, Opera II, CSEA 10/2, 224-225), medtem ko se med dravskimi pritoki v antičnih virih Zilja in Dravinja ne omenjata. (2) Med imeni rek v zahodni Panoniji je seje ohranilo ime Rabe {Arrabo) (3) V porečju Save {Savus, Saus) nastopajo Kokra {Corcar, morda je s to identična Corca pri Pavlinu iz Akvileje, Versus de Henrico duce, I, v.- 5; Kos, Gradivo I, 1902, str. 361, op. 6; prim. tudi CSEA 10/2, 225, z mnenjem, da gre za koroško, dolenjsko ali dalmatinsko Krko), Krka (Korkoras) in Kolpa {Colapis), ne omenjajo pa se Sora, Kamniška Bistrica, Savinja in Sotla, medtem kot sta antični imeni za Ljubljanico {Emona, Nauportus) zatonili v pozabo. (4) V porečju Soče {Aesontius, Isontius) se pritoka Bača in Idrijca ne omenjata, medtem ko je antično ime za Vipavo {Frigidus) zatonilo v pozabo. (5) V zaledju Akvileje nosi antično ime Nadiža {Natiso oziroma pri avtorjih s konca antike Natissa). (6) Med jadranskimi rekami so antičnega porekla imena Timava {Timavus), Rižane {Rusano\ starejše ime Formio se ni ohranilo), Dragonje (Argaone) in Raše {Arsia), medtem ko je ime istrske Mirne {Ningurn, Nengone) zatonilo v pozabo. 46 Antičnega izvora so imena Karnijskih in Julijskih in {Alpes Carnicae, Alpes Iuliae, v primeru slednjih na bistveno večjem teritoriju) ter ime Karavank {Karouankd), nista pa se ohranili imeni Panonskih in Venetskih Alp. Med pokrajinskimi oznakami so antičnega izvora poleg Panonije, Dalmacije, Liburnije, Istre in Venetije tudi Karnija {Carnia), Kranjska {Carneola, Carniola) ter verjetno Kras {Karousadios). Ime poznoantične province S(u)avije se v zgodnjesrednjeveških virih ne omenja, medtem ko je ime Norika zatonilo v pozabo do zgodnjega 9. st. (Ravenski geograf ga ne omenja; trikratna omemba, ki jo prinaša Aethicus Hister, Cosmograjia (Prinz, 189,18; 229,6; 229,14) pa je citat iz Izidorja, Etymologiae 14, 4, 5 in 8); eden zadnjih pi' merov posameznika, ki se je identificiral kot Noricus, je bil misijonar Blancidius okrog 800 {Appendix adAlcuini litteras 2, MHG Epistulae IV, 484-490; Krahwinkler, Friaul, 1992, 164; Bratož , Začetki oglejskega misijona, 1999,105, op. 120); k zadnjim omembam spada po­ krajinska oznaka vallis Norica za območje doline reke Eisack na Južnem Tirolskem, na tromeji med Sredozemskim Norikom, Drugo Recijo in Venetijo (Gleirscher, Vallis Norica, 1989). Prcdslovansko ime Karantanije oziroma Koroške v obliki *Karanta je dokumentirano šele v 9. st., tako da ga lahko le hipotetično uvrstimo med antična imena (Kahl, Staat der Karantancu, 2002, 68-76; 480). K antičnim geografskim imenom gl. ANS1, 88—96; Vedaldi I asbez, IVnetia, 1994 (ustrezna gesla); Kos - Šašel Kos, Map 2 0 ,2000 oziroma T albert, Atlas, 2000, Map 20 (Pannonia-Dalmatia), 285-309; Snoj, Etimološki slovar, 2009 (ustrezna gesla).

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

šibka manjšina niso mogli pomembneje vplivati na oblikovanje družbenih i političnih razmer zgodnjega srednjega veka. N j L,

Crodttai

(Proiar>f ,M arceH inus,2002 *>M.

Kulikovvski, Marc c!linus‘of Dalmaiiaand the dissolution of the fifth-

century Empire, B y za n tio n 72,2002,177-191.

La Rocca, Politica edi/izia, 1993 ■ C. La Rocca, Una pnidcnn* nusihera *autiqua«. La politica edilizia di Teodcrico.v: Teoderico il G rande e 1 G oti d lta lia Alti del XIII Corgrcscu mternazionale di studi sulTAlto Medioevo, Spoleto 1993,451-515. Laos tat ter , Von N oricam M editerraneum , 20(X) ■= S. L adstAtter, Von N oricam M editerraneum zur Provin c ia Silabvrum . Die Koniinuitatsfrage aus archaolcigiu her Sitht, v: Bratož, Slovenija, 2000,219-240. L ads i at t e r , M aterielle K u ltu r, 2 000 * S. Ladstattlr, D ie materielle K u ltu r der Spatantike in den Ostalpen. L in e F a lh tu d ie a m B eispiel der icestlichen Doppelkirchenanlage. a u fd e m I/em m aberg. Mitteilungen der PrJiirtorh; ben Kommission Bil. 35, Wien 2000.

Zbirka ZČ/46 LadstAtter, Z u r Charakterisierung, 2003 = S. Ladstatter, Zur Charakterisierung des spatantiken Keramikspektrums im Ostalpcnraum, v: Sennhauser, Frtihe Kirchen, 2003,831-857. Lafer, Securitas bominibus, 2001 = R. Lafer, Securitas hominibur. Literarische Fiktion oder Realitat? Dic Bekampfung von Raubcrn und Dieben im Imperium Romanum, v: Carinthia Romana und die Romische Welt. Festschriftfur G. Piccottini, Klagenfurt 2001,125-134. Lafer, Latrones, 2003 = R. Lafer, Epigraphische Zeugnisse von latrones in der regio X und in Dalmatien, v: D er A lpen-A dria-R aum in A n tike und Spatantike (ur. K. Strobel), Altcrtumsviisscnschaftlicbe Studien K lagenfurt 1 , Klagenfurt/Celovec, Ljubtjana/Laibach - Wien/Dunaj 2003,75-92. L a m u t , Zbornik, 1993 = Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (ur. B. Lamut), Ptuj 1993. Lanzoni, Diocesi, 1927 = F. Lanzoni, Le diocesi d lta lia dalle origini alprincipio del secolo P II (an. 604), Faenza 1927. Lazar, Celeia, 2001 = I. Lazar, Celeia. Arheološka podoba mesta, Celje 2001. L a z a r , Celeia, 2 0 0 2 = I . L a z a r , Celeia, v : Š a š e l K o s - S c h e r r e r , Noricam, 2 0 0 2 , 7 1 - 1 0 1 . L e Bohec,A m ie e , 2009 = Y. Le Bohec, Die romische Armee, Hamburg 2009. L e a d b e t t e r , Galerius, 2 0 0 9 = B. L e a d b e t t e r , Galerius and the W ill ofDiode lian, London - New York 2 0 0 9 . LEBEN-SELjAK,-E/?iogerteztf Slovencev, 2000 = P. LEBEN-SELjAK,Etnogeneza Slovencev; rezultati antropoloških raziskav, v: B ratož, Slovenija, 2000,549-558. L eben - Šubic, Poznoantični kaslel, 1990 = F. L eben - Z. Šubic, Poznoantični kastel Vrh Brsta pri Martinj Hribu na Logaški planoti, Arheološki vesttiik 41,1990,313-354. L emerle, Invasions, 1954 = P. Lemerle, Invasions et migrations dans les Balkans depuis la fin de lepoque romaine jusqu’a V lil' sieclc, Revue historique 78 (211), 1954,265-308. L enski, Companion, 2006 = The Cambridge Companion to theAge o f Constantine (ur. N. Lenski), N'ewYork2006. L eppin, Von Constantin, 1996 = H. Leppin, Von Constantin dem G rofen zu Theodosius II. Das christliche Kaisertum bei den Kirchehistorikem Socrates, Sazomenus und Iheodoret, Gottingen 1996. L e p p i n , Theodosius, 2003 = H. L e p p i n , Theodosius der Grofe, Darmstadt 2003. L eppin,Justinian, 2011 = H. L eppin,Justinian. Das christliche Experiment, Stuttgart 2011. L eppin, Gallus,2011 = H. Leppin, Das Bild des Gallus bei Philostorg.Uberlegungen zurTraditionsgeschichte, v: Philostorge et Ibistoriographie de lA ntiquite tardive - Philostorg im Kontext der spatantiken Geschichtsschreibung (ur. D. M eyer), Stuttgart 2011,185-202. L ettich, Iscrizioni, 1983 = G. Lettich, Le iscrizionisepolarali tardoantiche di Concordia,Trieste 1983. Lettich, Itinerari, 2003 = G. L ettich, Itinerari epigrafici aquileiesi, Antichita Altoadriatiche 50,2003. L evak, Slaveni, 2007 = M. Levak, Slaveni vojvode Ivana. Kolonizacija Slavena u Istri upočetnom razdoblju franačke uprave, Zagreb 2007. Liebeschuetz, Cities, 1997 = W. Liebeschuetz, Cities,Taxes and the accomodation of the barbarians: the theories ofDurliat and Goffart, v: Kingdoms o f the Empire. The Integration of'Barbarians in Late Antiquity (ur. W. Pohl), Leiden - Ne\v York - Koln 1997,135-151. L iebeschuetz, Ambrose, 2005 = Ambrose of Milan, Political Letters and Speeches (ur. J. H. W. G. Liebe­ schuetz), Liverpool 22005 (angl. prevodi s komentarjem: 10. knjiga pisem, govor ob smrti Teodozija, Ep. extra collectionem, 30. pismo, naslovljeno na Magna Maksima, govor ob smrti Valentinijana II). Liebeschuetz, Decline, 2006 = J. H. W. G. Liebeschuetz, Decline and Change in Late Antiquity. Retigion, Barbarians and their Historiograpby, Variorum Collected Studies, Aldershot (Hampshire) - Burlington 2006. I .iebs, B rutalitdt, 1985 = D. Liebs, Unverhohlene Brutalitiit in den Gesetzen der ersten christlichen Kaiser, v; Romisches Recht in der europaischen Tradition (ur. O. Behrends - M. Diesselhorst - VV. E. Voss), Ebcrslach 1985,89-116. Liebs, K onstantin, 2006 = D. Liebs, Konstantin als Gesetzgeber,v: Konstantin der Grojle. Geschicbte-Arcbao/ogie - R ezeption (ur. A. D emandt - J. ENGEMANN),Trier 2006,97-107. I .iltzmann, Martyrologien, 1911 = H. Lietzmann, Die dreialtesten Martyrologien, Bonn 1911. L ippold, Narses, 1970 = A. Lippold, Narses 13a, RE Suppl. 12,1970,870-889, i ippold, TheodosiusI., 1973 = A. L ippold, Theodosius I., RE Suppl. 13,1973,837-961. Lippold, Theodosius II., 1973 = A. Lippold, Theodosius II., RE Suppl. 13,961-1044. L ippold, Theodosius, 1980 = A. L ippold, Theodosius der Grojle undseine Zeit, Mvinchen21980. Li ppold, Z u m Preisedikt, 1986 = A. Lippold, Staatliche VVirtschaftslenkung in der Spatantike. Zunt Ptcisedikt Kaiser Dioldetians von 301 n. Chr., v; Schriftenreihe der Universitat Regensburg 12, Regensburg 1986,87-97.

617

618

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki Lippold,

Vzhodni Goti, 1987 = A.

L tppold, Vzhodni Goti in rimski cesarji od 455 do 507,

Zgodovinski

časopis 41,1987,205-215.

Lippold, Kommentar, i991 = A . L ippold, K om m entarzurH istoriaA ugnsta, Band 1.M a x im in id u o , Bonn 1991. L ippold, Wcstillyricttm, 1996 = A. Lippold,Wcstillyricum und Nordostitalien in der Zeit zvvischen 364 und 455 unter besonderer BeriicksichtigungTheodosius I., v: Bratož, Westillyricum, 1996,17-28. Lippold, Sklepna razmišljanja, 1996 = A. Lippold, Sklepna razmišljanja, v; Bratož, Westillyricum, 1996,375-382. Lippold, Orosio, 2001 = A. L ippold, v : Orosio, L e storie contro in pagani, vol. II, Fondazione Lorenzo Valla ^2001,365-535 (komentar). Lizzi, Vescovi, 1989 = R. L izzi, Vescovi e strutture ecclesiastiche nella citta tardoantica (L lta lia A nnonaria nel IV-Vsecolo d. C.) , Como 1989.

Lizzi Testa, Senatori, 2004 = R. L izzi T esta, Senatori, popolo, papi. I/g o v e m o d i R o m a a l tempo dei Va/entiniani. Bari 2004. Lizzi Testa, Senato d i Valentiniano I, 2004 = R. L izzi T esta, Quando nella curia furono viste fiorire le scope: il senato di Valentiniano I, v: L e trasform azioni delle elites in eta tardoantica (ur. R. Lizzi T esta), Roma 2004,239-276.

Lizzi Testa, R elazioni, 2009 = L e relazioni tra p a gani e cristiani: nuove prospettive su un antico problema (ur. R. Lizzi T esta), Cristianesimo nella storia 30/2,2009,255—481. Lizzi T esta, Forme della cristianizzazione, 2014 = R. Lizzi T esta, Le forme della cristianizzazionc nellTtalia settentrionale in eta c o s u n tin ia m , A nticbita Altoadriatfche 78,2014,35-61. = B. Lohberg, D as»Itinerarium provinciarum A n to n in iA u g u sti* . E tn kaiserzeitliches Strafienverzeichnis. Uberlieferung Strecken, Kommentare, K arten, Berlin 2006. Lolič, Siscia, 2003 =T. L olič, Colonia F la vta Siscia,v : Šašel Kos - Scherrer, Pannonia 1,2 0 0 3 , 131 - 152 . Lopreato, Costanzo Gallo, 1982 = R L opreato, Un ritratto di Costanzo Gallo dagli scavi di Aquileia, A ntichita Altoadriatiche 22,1982,359-368. Losert - Pleterski,A ltenerding, 2003 = H. Losert - A. Pleterski,A ltenerding in Oberbayem. Strukturdes fruhmittelalterlichen Graberfeldes und»Ethnogenese *der Bajuvsaren, I-II, Berlin - Bamberg - Ljubljana 2003. Lošek, N o titia A rnonis und B revesN otitiae, 1990 = F. Lošek, N o titia A m o n is und B revesN otitiae. Die Salzburger Giiterverzeichnisse aus der Zeit um 800: Sprachlich-historische Einleitung,Text und Ubersetzung, v: M itteilungen der GesellschaftJ u r Salzburger Landeskunde 130,1990,5-192. Lotter, Severinus, 1976 = F. Lotter, Severinus von N orikum , Legende undhistorische W irklicbkeit: Untersuchungen zurPhase des Ubergangs von spatantiken z u mittelalterlichen D e n k - undLebensform en, Stuttgart 1976. Lotter, Stam m esverbande, 1985 = F. Lotter, Die germanischen Stammesverbande im Umkreis des Ostalpcn-Mitteldonau-Raumes nach der literarischcn Uberlieferung zum Zeitalter Severins, v: Wolfram - Schvvarcz, B ayem , 1985 ,29-59. Lotter, Vblkcrverschiebungen, 2003 = F. Lotter unter Mitarbeit von R. Bratož und H. Castritius, Votkerverschiebungen im O stalpen-M itte/donau-R aum ztoischen A n tik e u n d M ittela lter (3 7 5 -6 0 0 ), Berlin, Ncvv York 2003. L o n B E R G ,/ / m m ir / i/ m , 2006

Lotter, Prem iki, 2005 = F. Lotter ter R. Bratož in H. Castritius kot sodelavca,

P rem iki ljudstev m

območju Vzhodnih A lp in Srednjega Podonavja m ed antiko in srednjim vekom (3 7 5 -6 0 0 ), Ljubljana 2005.

Lotter, Pogoji,2007 = F. Lotter, Pogoji za sobivanje kristjanov in judov ter njihova vprašljivost zaradi prisilnih spreobrnitev in izgonov v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku, Zgodovinski časopis 61,2007,5—46. Celja, 2003 = M. Lovenjak, Rimski napisi iz Celja, najdeni med 1991 in 2003, Arheološki vestnik 54,2003,331-368. Lovenjak, N eviodunum , 2003 = M. Lovenjak, Municipium Flavium Latohicorum Neviodunum, v: Šašel Kos - Scherrer, Pannonia 1 ,2 003 , 93 - 105 . L ukanc, Diocletianus, 1991 *= I. Lukanc, Diocletianus. D er Rdmiscbe Kaiser aus D a lm a tien , Wetteren 1991.

Lovenjak, N apisi iz

Lukman, E pitajij, 1928 = F. K. Lukman, Epitafij škofa Gaudentija, Bogoslovni vestnik 8,1928,117-122. L ukman, Gregorij, 1980 = F. K. Lukman, Gregorij Veliki in njegova doba, Celje 1980. L ukman, K ristu so vi pričevalci, 1983 * F. K. L ukman, K ristusovi p ts i-v a L t M a rtyres C hristi (priredil I. Pojavnik), Celje 1983.

L uthar - Šašel Kos - G rošelj - Pobežin, Z godovina, 2006 * O. Lin har - M. Šašel Kos - N. G rošelj - G. Pobežin, Zgodovina historične m isli, Ljubljana 2006.

Zbirka ZČ/ 46 M acG eorge, Warlords, 2002 = P. M acG eorge, Late Roman PVarlords, Oxford 2002. M ackensen, F undm unzen, 1981 = M. Mackensen, D ie romischen Fundmunzen, v: Ulbert, A d Pirum, 1981,131-152.

M aenchen-H elfen, H unnen, 1978 = O. J. Maenchen-H elfen, Die We!t derHunnen. EineAnalyse ihrer historischen D im ension, Wien - Koln - Graz 1978.

M ainardis, Iulium Carnicum, 2008 = F. M ainardis, lulium Camicum. Storia ed epigraJia,Thcste 2008. M aksimovič, Severni Iliri/t, 1980 = L. M aksimovič, Severni Ilirlk u VI veku, Zbornik rodova Vizantološkog instituta 19,1980,17-57.

M ansi, Conci/ia, 1901; gl. seznam virov. M arano, T ovm s,2011 = Y. A. MARANO.The towns of central and eastem Venetia in the Ostrogothic period, v: H einrich- tamaska, Keszthely-Fenekpuszta,2011,173-194. M arano, Fontigiuridiche, 2012 = Y. A. M arano, Fonti giuridiche di eta romana (I secolo a.C. - VI secolo d.C.) per lo studio del reimpiego, Antichita altoadriatiche 74,2012,63-84.

M araval, Thiodose, 2009 = P. M ara val, Thiodose le Grand. Le pouvoir et la/o i, Fayard 2009. M arasco, Costantino, 1993 = G. M arasco, Costantino e le uccisioni di Crispo e Fausta (326 d. C.), Rivista difilologia e d i istruzione classica 121,1993,297-317.

M arcone, Iltirico, 2004 = A. Marcone, L'Illirico e la frontiera nordorientale delTItalia nel IV secolo, v: D allA driatico alD anubio. Llllirico nelletagreca e romana (ur. G. Uršo), Piša 2004,343-359. M arcone, E ditto d i Ga/erio, 2012 = A. M arcone, Editto di Galerio e fine delle persecuzioni, v: Bonamente - L enski - L izzi T esta, Costantino , 2012,47-57. M arcone, Costantino, 2013 = A. M arcone, Costantino i/ Grande, Bari 2013. M argetič, Gregorio 1 , 1979 = L. M argetič, Gregorio I - papa politico, Ž iva antika 29,1979,269-274. M argetič, Pitanja, 1982 = L. M argetič, Neka pitanja u vezi s Istrom (I—VTI stolječe), Ž iva antika 32/1, 1982,53-82.

M argetič, H istrk a , 1983 = L. M argetič, Histrica et Adriatica,Trieste 1983. M argetič, Pitanja, 1992 = L. M argetič, Neka pitanja boravka Langobarda u Sloveniji, Arheološki vestnik 43,1992,149-173.

M argetič, Istra, 1996 = L. M argetič, Istra i Kvamer. Izbor študija, Rijeka 1996. M argetič, Istria, 2000 = L. M argetič, L'Istria bizantina ed aleuni problemi del Placito di Risano, r. Bratož, Slovenija, 2000,81-95. M argetič, E tnogeneza, 2005 = L. M argetič, Etnogeneza Slavena, R ad Hrvatske akademije znanosti i um jetnosti 492, Zagreb 2005,89-143.

M argetič, O etnogenezi, 2007 = L. M argetič, O etnogenezi H rvata i Slavena, Split 2007. M arin - M azzoleni, IIcristianesimo, 2009 = Ilcristianesimo in Istriafra tarda antichita e alto medioevo. Navita e rijlessioni (ur. E. M arin - D. M azzoleni), Citti del Vaticano 2009. M arkschies,Ambrosius, 1995 = C. M arkschies, ytfm£rortu.i vonM ailand und die Trinitatsthcologic. Kirchenu n d theologiegeschichtliche Studien zuA ntiarianism us undNeunizanismus bei Ambrosius und im lateinischen {Vesten (3 6 4 -3 8 1 n. C/6r.J,Tubingen 1995.

M arkschies, K onzil, 2010 = C. M arkschies, Das Krmil des Jahres 381, Antichita Altoadriatiche 69,2010, 97-119.

M arkuš, Gregory, 1997 = R. A. Markuš, Gregarythe Great andbis World, Cambridge 1997. M artin , A thanase, 1996 = A. M artine, Athanase dAlexandrie et lEglise cfŽgypte au IV siecle (328-373), Ecole fran^aise de Rome 1996.

M artin , M annergrdber, 2000 = M. M artin, Mit Sax und Giirtel ausgestattete Mannetgraber des 6 . Jahrhundcrts in der Nekropole von Kranj (Slotvenien), v: Bratož, Slovenija, 2000,141-198. Marušič, Kisa, 1990 = B. M arušič, Še o istrski Kisi (Cissa) in kesenskem škofu (episcopus Cessensis), Arheološki vestnik 41,1990,403—429.

M arušič - Šašel, Ce/la triebora, 1986 = B. M arušič -J. Šašel, De la cella trichora au complexe monastique de St. Andre š Bctika entre Pula et Rovinj, Arheološki vestnik 37,1986,307-342.

M aselli Scotti, Difese, 1994 = F. M aselli Scotti, Le dijese ad oriente di Aquileia a l tempo dtlfinvasiont a tti/a n a ,v: Blason Scarel,A ttila , 1994,180-186. NIason, Črnomelj, 1998 = Ph. M ason, Late Roman Črnomelj and Bela Krajina,Arheološki vestnik 4'),2S5-313.

619

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

M astrelli, Prestiti k u k a li gotici, 1992 = C. A. M astrelli, Prestiti lessicali gotici. Un aggiornamento, v: Teoderico il Grande e i G oti dltalia. Atti del XIII Congrcsso internazionale di studi sull’Alto Medioevo,

Spoleto 1993,183-199. M athisen, Studies, 1991 = R. W. Mathisen, Studies in tbeH istory, L iterature a n d Society o fL a te A ntiquity, Amsterdam 1991.

M athisen, Barbarian Bishops, 1997 = R.W. M athisen, Barbarian Bishops and the Churches »in barbaricis gentibus« during Late Antiquity, Speculum 1 2 , 1997,664-697.

Mathisen, Provinciales,2009 = R. W. M athisen, Provinciales, Gentiles and Marriages between Romans and M

Barbarians in the Late Roman Empire, TheJo u rn a l o fR o m a n Studies 99,2009,140-155. , Kasiodorova pism a, 1988 = R. M atijašič, Kasiodorova pisma kao izvor za poznavanje kasnoantičke povijesti Istre (Cass. Var. XII, 22,23,24), Zgodovinski časopis 42,1988,363-371.

a t ija š ič

M atijašič, Gospodarstvo, 1998 = R. M atijašič, Gospodarstvo antičke Istre. Arheološki ostaci kao izvo ri za poznavanje druitveno-gospodarskih odnosa u Istri u antici (I. st. pr. Kr. —III. st. posl. K r.), Pula 1998.

M atijašič, Produzione agrico/a, 1998 = R. M atijašič, La prodizione agricola in Istria nel VI-VII secolo, v: Acta XIIIcongressus intemationalis archaeologtae cbristianae, Pars II. - R a d o v i X III . medunarodnog kongresa za starokrščanski!arheologiju, Dio II. (ur. N. C ambi - E. M arin), Citta del Vaticano - Split 1998,1107-1120.

M atijašič, Gospodarstvo, 2000 = R. M atijašič, Gospodarstvo rimske rustičke vile u Istri, A nnales 10,2000, 457-470.

M atijašič, A n o n im n i R avenjanin, 2001 = R. M atijašič, Anonimni Ravenjanin, Istra i biskupska središta, Acta H istriae 9,2001, 285-294.

M atijašič, Porti, 2001 = R. M atijašič, I porti delllstria e della Liburnia, A n tich ita Altoadriatiche 46,2001, 161-174.

M atijašič, Societa, 2009 = R. M atijašič, Societa e commercio nelllstria, v: M arin - M azzoleni, Ilc r istianesimo, 2009,47-69.

M atijašič, Povijest 1,2009 = R. M atijašič, Povijest hrvatskih zemalja u antici do čara Dioklecijana, Zagreb 2009. M atijašič, Povijest 2, 2012 = R. M atijašič, Povijest hrvatskih zem alja u kasnoj an tici od Dioklecijana do Justinijana, Zagreb 2012.

Matijašič, L a fin e d i Crispo, 2014 = R. Matijašič, La fine di Crispo prope oppidum 10,20), A ntichita Altoadriatiche 78,2014,219-228.

Polam

(Amm. Marc. 14,

M atthevvs, WestemArislocracies,\975 =J.M atthews, Westem Aristocracies a n d Im perial C ourtA .D . 364-425, Oxford 1975 (J1990).

M atthevvs, L aying dovm the lavi, 2000 = J. F. M atthevvs, L a y in g doivn the lavi: a study o f the Theodosian code, Nevv Haven - London 2000.

M aver, Principes, 2009 = A. M aver, Re/igosi et profani principes. R im sk i cesarji od A v g u sta do Teodozija v latinskem krščanskem zgodovinopisju 4. in 5. stoletja, Maribor 2009.

M azzoleni, N om i, 1976 = D. M azzoleni, Nomi di barbari nelle iserizioni paleocristianc della Venetia et H islria, Romanobarbarica 1,1976,159-180.

M azzoleni, Epigrafia, 1982 = D. M azzoleni, L'epigrafia cristiana ad Aqui!cia nel IV secolo, Antichita Altoadriatiche 2 2 , 1982,301-235.

M azzoleni, Iserizioni, 1986 = D. M azzoleni, Le iserizioni musive cristianc della Venetia et llistria,A ntichita Altoadriatiche 28,1986,311-329.

McCormick, Odoacer, 1977 = M. McCormick, Odoacer, Emperor Ženo and the Rugian Victory Lcgation, B pzantion 47,1977,212-222.

M edini, L iburnia, 1980 = J. M edini, Provincia Liburnia, D iadora 9,1980, 36 J-444.

M eier, Z eitalter Justinians, 2 0 0 4 = M. M eier, D as andere Z.citalter Justinians. K ontingenzerfahrung K ontingenzbeim ltigung im 6. Jahrhundert n. Chr., Ilypomnemata 147, Gbttingen 22004.

und

M eier,A naslasiosI., 2010 = M. M e i e r , AnastasiosI. D ieE ntstehungdesB yz.m iinischen Reiches,Stuttgart 22010. M enchin , Langobarden, 1985 = W. M enghin, D ie Langobarden. Archaclvgie u n d Geschichte, Stuttgart 1985.

M eniš, Con f i n i , 1964 ■*G. C. M eniš, / con/Tmd tl patriarcato d A q u iln a ,v .

N um ero unico della Societa Fito/ogica

F riulana p e r i! 41 *congresso, Trieste 1964.

M eniš, G iurisdizioni, 1973 = G. C. M eniš, Le giurisdizioni metropolitichc di Aquileia e di Milano nell’antichita, A ntichita Altoadriatiche 4,1973,271-294.

Zbirka ZČ/46 M en iš , Basiltcapaleocristiana, 1976 = G. C. M eniš , La basilicapaleocristiananelle regionidelle AJpi orientali, A n tich ita Altoadriatiche 9,1976,375-420.

M eniš, Ita lia langobarda , 1991 = Ita/ia longobarda (ur. G. C. M eniš), Venezia 1991. MESLiN,^wnr, 1967 = M. M eslin, LesAriens d ’ Occident335-430, Patristica Sorbonnensia 8 , Pariš 1967. M essina, Giardino, 2006 = A. M essina, II »Giardino del Capitano« cittadella della Tergeste bizantina?, v: D ynasthai diddskein. Studi in onore d i Filippo Cassola (ur. M. Faraguna - V. Vedaldi lAS8E2),Tricste 1906,311-319.

M eyer-F lugel, Bi/d, 1992 = B. M eyer-F lugel, Das Bildderostgotisch-romischen Gesellschaft bei Cassiodor. Leben u n d E th ik von R om em und Germanen in Italien nach dem Ende det Westromischen Reiches, Bern -

Frankfurt am Main - Ne\v York - Pariš - Wien 1992.

M ian - Villa, Residenza imperiale, 2013 = G. M ian - L. Villa, La residenza imperiala tardoantica e i! circo, v: T iussi - Villa - N ovello, Costantino, 2013,75-81. M

ig l b a u e r

,

O vilavis, 2 0 0 2 = R . M i G L B A U E R , O v i l a v i s , v :

Šašel K

os

-S

cherrer

,M

w

« ot , 2 0 0 2 , 2 4 5 - 2 5 6 .

M igotti, E videncefor Christianity, 1997 = B. M igotti, Evidencefor Christianity in Roman Southern Pannonia (Northern Croatia). A catalogue ofjinds and sites, Oxford 1997. M igotti, Southern Pannonia, 2012 = The Archaeology o f Roman Southern Pannonia. The stale o f research and selectedproblems in the Croatian p a rt ofthe Roman province o f Pannonia (ur. B. M igotti), Oxford 2012.

Mikl, Č etrti m itrej , 1962 = I. Mikl, Poetovijski četrti mitrej, Ptujski zbornik 2,1962,212-218. M ikl C urk, Poetovio, 1978 = I. M ikl-C urk, Poetovio vpozni antiki, Arheološki vestnik 29,1978,405-411. M ikl C urk, Poetovio, 1979 = I. M ikl C urk, Poetovio v 3. stoletju, Časopis za zgodovino in narodopisje 15, 1979,37-42.

M ikl C urk, Novejša arheološka odkritja, 1989 = I. M ikl Curk, Novejša arheološka odkritja na Ptuju, Zgo­ dovinski časopis 43,1989,25-35.

M ikl C urk, Petoviona, 1993 = I. M ikl C urk, Petoviona v sožitju z bližnjimi in daljnimi kraji, v: B. Lamut, Zbornik, 1993,205—218.

M ikl C urk, N e k a j drobcev, 1997 = I. M ikl C urk, Nekaj drobcev o poznorimskem obdobju v naših krajih. Zgodovinski časopis 51,1997,445-482.

M ikl C urk, P tuj, 2000 = I. M ikl C urk, Ptuj svetega Viktorina. Kako ga kaže urbanistično tkivo in tvama kultura, Kronika 48,2000,1-10.

M irkovič, Decennalia, 1997 = M. M irkovič, Decennalia des Licinius und die Schlacht bei Cibalae, Živa antika 47,1997,145-158.

M irkovič, Sirm ium , 2004 = M. M irkovič, Sirmium,v: M. Šašel Kos - P. Scherrer, Pannonia II, Ljubljana 2004,145-156.

M6 csy, Pannonia, 1962 = A. M6 csy, Pannonia, RE Suppl. 9,1962,516-776. M6 csy, Pannonia, 1974 = A. M6 csy, Pannonia and Upper Moesia. A History o f the Mtddle Danube Provinces o f the R om an E m pire, London - Boston 1974.

M odrijan, C ontinuity, 2011 = Z. M odrijan, Continuitv in Late Antiquity Slovenian foritified hilltop settlement, v: H einrich- tamaska, Kesztbely-Fenekpuszta, 2011,157-171. M odrijan, Keramika, 2011 = Z. M odrijan, Keramika - Pottery, 2011, v. Modrijan - M ilavec, Tonovcov grad. Najdbe, 2011,121-219.

M odrijan - M ilavec, Tonovcov grad. Najdbe, 2011 = Z. Modrijan -T . M ilavec, Poznoantična utrjena naselbina Tovoncovgradpri Kobaridu. N ajdbe-LatcA ntiquefortified settlement Tonovcov grad near Kobarid. Finds, Ljubljana 2011.

M oorhead, Theoderic, 1992 = J. M oorhead, Ihcoderic in Italy, Oxford 1992. M or, M arcia, 1964 = C. G. M or, La Marcia di re Alboino (568-570), v: Problemi della civiltii longobarda. Scritti in memoria d i G. P. Bognetti, Milano 1964,179-198.

Mor, B iza n tin i, 1980 = C. G. Mor, Bizantini e Langobardi sul limite della laguna, Antichita Altoadriancbe 17,1980,231-264. M oreau, Commentaire, 1954 = Lactantius, De Mortibus persecutorum (izd. J. M oreau), SC 39, Pariš 1954, 187—473 (Commentaire).

MrAv, Q uadian policy o f Valentinian L , 2005 = Zs. M rav, Quadian policv of Valentinian I. and the neverfinished late Roman fortress at God-Bocsaujtclep, v: Limes X IX . Proceedings o f the X lX th International Congress o f R om an Frontier Studies held in Pecs (ur. Z. Visy), Pecs 2005,773-7S4.

R a jk o B ra to ž:

MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

M uller,

Untergang, 2000 = R. MOller, Der Untergang der Antike und ihr Nachleben im nordlichen Pannonien (Transdanubien), v: B ratož, Slovenija, 2000,241-254.

MOller, Germanen , 2002 = R. Muller, Die ersten Germanen: die Goten von Alatheus und Saphrax, v: Germanen am Plattensee (ur. R. M uller - R STRAUB),Traismauer 2002,7-8. blA r,Stadte, 2011 = B. N af, S ta d te u n d ihre M artyrer. D e r K u lt der Thebaischen Legion, Fribourg 2011.

Nagy, Reoccupation ,

1967 = T.

Nagy, The reoccupation of Pannonia from the Huns in 427, Acta A ntiqua

Academiae Scientiarum Hungaricae 15,1967,159-186.

Napoli, Fortifications, 1997 =J. Napoli, Recherches sur lesfortifications lineares romaines, Collection de 1’Žcole fran9aise de Rome 229, Roma 1997. N aumovvicz, Symboles, 201 1 =J. Naumovvicz, Les symboles dcs quatre Evangelistes chez Chromace d'Aquilee et chez les autres autcurs patristiques, v: Beatrice - P eršič, Chromatius, 2011,469-484. N emeth-E hrlich - Kusan Špalj, A n d a u to n ia , 2003 = D. N emeth -E hrlich - D. Kušan Špalj, M unicipium A ndautonia, v: ŠašE L Kos - Scherrer, Pannonia I, 2003,107-129.

Neri,M iliario /iciniano, 1975 = V. N eri, Un miliario liciniano ad Aquileia. Ipotesi sui rapporti tra Constantino e Licinio prima del conflitto del 314, R ivista slorica delTantichitd 5,1975,79-109.

Neri, M ediusprinceps, 1992 = V. N eri, M ediusprinceps.

Storia e im m agine d i Costanlino nella storiografia

pogana, Bologna 1992.

Nixon - Rodgers, Panegyrici, 1994; gl. v seznamu virov: (X II) Panegyrici L a tin i. Noble, Theodoric, 1992 = T. E X. Noble, Theoderic and Papacy, v: Iheoderico il G rande e i

G oti d lta lia . Atti del XIII Congresso internazionale di studi sulTAlto Medioevo, Spoleto 1993,395-423. Noethlichs, Heidenverfolgung, 1986 = K. L. Noethlichs, H eidenverfolgung, RAC 13,1986,1149-1190. Noll, Eugippius, 1963 ; gl. v seznamu virov: Eugippius.

Noll, Ziege/,

1989 = R. N oll, Ein Ziegel als sprechendes Zeugnis einer historischen Katastrophe (Zum Untergang Sirmiums 582 n. Chr.), A n ze ig e r der Osterreichischen A ka d e m ie der Wissenschaften. Phi/osophisch-historische Klasse 126,1989 (1990), 139-154. Novak, Isfria, 2007 = A. Novak, LTstria nella p rim a eta b iza n tin a , Rovigno 2007.

O dahl, Constantine, 2004 = C. M. O dahl, C onstantine a n d the C hristian E m pire, London 2004. O lbrich, Familienmorde, 2010 = K. O lbrich, Kaiser in der Krise - religions- und rechtsgeschichtliche Aspekte der .Familienmorde' des Jahres 326, Klio 92,104-116.

O pelt, Westliche Partei, 1986 = I. O pelt, Die vvcsdiche Partei auf dem Konzil von Serdica, v: Spatantike und fuhbyzantinische K u ltu r Bu/gariens zviischen O rient u n d O kzid en t (ur. R. Pillinger), VVien 1986,85-92. O pitz, Vita C onstantini, 1934 = H. G. O pitz, Die Vita Constantini des Codcx Angelicus 2 2 , B yzantion 9, 1934,535-593.

O smuk, Obzidje , 1990 = N. Osmuk, Obzidje rimske utrdbe Castra v Ajdovščini, Arheološki vestnik 41,1990, 183-198.

O smuk,A jdovščina -

Castra, 1997 = N.

O smuk, Ajdovščina - Castra. Stanje arheoloških raziskav, Arheoloiki

vestnik 48,1997,119-130.

O strogorski, Zgodovina Bizanca,

1961 = G.

O strogorski, Z godovina

B izanca, Ljubljana 1961.

Pahič, R im ski napisi, 1977 = S. Pahič, Novi rimski napisi v Podravju, Arheološki vestnik 29,1977,74-91. Palme, Offitia, 1999 = B, Palme, Die ojfuia der Staathalter in der Spatantike. Forschungsstand und Per­ spektiven, Antir/uite' tardive 7,1999,85-133.

Palme, N o titia

dignitatum , 2013 « B. Palme, N o titia dignitatum , v: The hm yclopedia o fA n c ie n t H istory, vol.

IX (Ne—Pl) (ur. R. S. Bagnall - K. Brodersen - C. B. C hampion Malden (USA) - Oxford 2013,4814-4817.

A E rskine - S. R. ITuebner),

Pani, Cerkev,

rim ski im perij, 2003 In tern a tio n a l Congress o f Visy), Pecs 2005,255-263. Ricci, Protenderep e r protegere, 2014 = C. Ricci, Protendere perprotegere. Considerazioni sul carattere della presenza militare ad Aquileia tra Massimino e Costantino, A n lich ita Altoadriatiche 78,2014,239-254. Riess, K onstantin, 2001 = W. Riess, Konstantin und seine Sohne in Aquileia, Z e itsc h riftfu r Papyrologie und Epigraphik 135,2001,267-283. Rjtter, Arianism us, 1978 = A.M. Rjtter, Arianismus, Theo/ogiscbe R ealenzyklopadie 3, Berlin - New York 1978,693-719. Ritterling, Legio, 1925 = E. Ritterung, Legio, RE X II/2 ,1925,1329-1829. Riviere, C onstantine, 2002 = Y. Riviere, Constantin, le crime et le christianisme: contribution 1 1’etudc des lois et des moeurs de l’Antiquite tardive, A n tiq u it( Tardive 10,327-361. Roberto, Arjuileia tra M assenzio e Costantino, 2014 = U. Roberto, Aquileia tra Massenzio e Costantino: 1’assedio della tarda estate 312, A ntichita Altoadriatiche 78,2014,129-143. Rodriguez, Gebrauchskeramik,1997 = H. Rodriguez, Die Zeit vor und nach der Schlact am Fluvius Frigidus (394 n. Chr.) im Spiegel der siidostalpinen Gebrauchskeramik, Arheološki vestnik 48,1997,163-177. Rohr, 1heoderich-Panegyricus, 1995 = Ch. RohR, DerTbeoderich-Panegyricus des Ennodius, MGH Studien und Textc 12, Hannover 1995,196-263 (komentar v opombah pod črto). Roncaioli, S. Q uirino, 1983 = C. Roncaioli, S. Quirino di Sisria e la sua traslazionc a Roma. Analisi e critica delle fonti, Q u a d em i d elllslituto d i L ingua e Letteratura L a tin a (U n iv. d i R om a) 2-3,1980-1981 (1983), 215-249. Rosen,Ju lia n , 2006 = K. Rosen,Julian. Kaiser, G olt u n d Cbristenbassrr, Stuttgart 2006. Rom an Frontier Studies h eld in Pe'cs, H ungary, September 2 0 0 3 (ur. Z.

Rosen, K onstantin, 2013 = K. Rosen, K o n sta n tin

der Grofie. K a istr zv iisth e n M a ch tp o litik u n d Religion,

Stuttgart 3013. Rubin, Prokopios, 1957 = B. Rubin, Prokopios v. Kaisareia, RE 23,1,1957,273-599. Rucgini, 1959 = L. Ruggini, Ebrei e orientali nellTtalia settentrionale fra il IV e il VI secolo d.Cr., Studia et Documenta Historiae e tlu r is 26,1959,185-308.

Ruggini: gl. C racco Ruggini. R

o m m e l , Ila b itu s barbarus,2 0 0 7

» P. von Rummel, lla /n tu s barbarus

K letdung undR eprdsentation spdtantiker

E liten im 4. u n d S.ja h rh u n d ert, Berlin - New York 2007.

Rummel, Ambrosius, 2008 = P.

von Rummel, Ambrosius, Julianus Valcns und die »gotische Kleidung«. Eine Scliliisselstelle historisch-archaologischer Intcrpretation, v: Z w iu b e n S patantike undFruhm ittelalter.

Archdologie des 4. bis 7. jahrhunderts im (Vesten (ur. S.

Brather), Berlin —Nevv York 2008,45—64.

Zbirka ZČ /46 Rus Johannes, 1939 = J. Rus, Johannes - zadnji škof panonske, a prvi istrske Emone. Poskus rešitve spora o dveh Emonah, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20,1939,152-167.

Sagadin, A ntične pasne spone, 1979 = M. Sagadin, Antične pasne spone in garniture v Sloveniji, Arheološki vestnik 30,1979,294-338.

Sagadin, K ranj, 1988 = M. Sagadin, Kranj. Križišče Iskra. Nekropola iz časa preseljevanja ljudstev in staroslo­ vanskega obdobja, Ljubljana 1988.

Sagadin, O d K a m ija

do Kranja, 2008 = M. Sagadin, O d K am ija do Kranja. Arheološki podatki o razvoju

poselitve v antičnem in zgodnjesrednjeveškem obdobju, Kranj 2008 (neobjavljena doktorska disertacija).

Sa ri A, Doneski, 19 39 = B. Saria , Doneski k vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi, Glasnik Muzejskega društva zzt Slovenijo 20,1939,115-151.

Saria, Poetovio, 1951 = B. Saria, Poetovio, RE 21,1951,1167-1184. Scharer - Scheibelreiter, Historiographic, 1994 = Historiographie im fruhen Mittelalter (ur. A. Scharer - G. Scheilbelreiter), Veroffentlichungcn des Instituts fur Osterreichische Geschichtsforschung 32, Wien - Miinchen 1994.

Scharf, Iutbungenfelzug, 1994 = R. Scharf, Der Iuthungenfeldzug des Aetius. Eine Neuinterpretation einer chrisdichen Grabinschrift aus Augsburg, Tyehe 9,1994,131-145.

Scharf, Foederati, z o o i = R. Scharf, Foederati.

Von der vdlkerreehtlichen Kategorie zurbyzantinischen Trup-

pengattung ( Tyche, Suppl. 4), Wien 2001.

Scharf, D ux Mogontiacensis, 2005 = R. Scharf, Der Dux Mogontiacensis und die Notitia dignitatum. Eine Studie z u r spatantiken Grenzverteidigung, Berlin - New York 2005.

Schafer, Senat, 1991 = C. Schafer, D er -uiestromische Senat als Trager antiker Kontinuitat unter den Ostgotenkonigen (4 9 0 -5 4 0 n.Cbr.), St. Katharincn 1991.

Schafer, Probleme,2001 = C. Schafer, Probleme einer multikultureUen Gesellschaft. Zur Integrationspolitik im Ostgotenreich, Klio 83,2001,182-197.

Schaferdiek, Germanenmission, 1978 = K. Schaferdiek, Germanenmission, RAC 10, 1987 , 492- 543 . Schaferdi ek, Z e it u n d Umstande, 1979 = K. Schaferdiek, Zeit und Umstiinde des \vestgotischen Ubergangs zum Christentum, H istoria 28,1979,90-97.

Scheibelreiter, Gesellschaft, 1999 = G. Scheibelreiter, Diebarbarische Gesellschaft. Mentalitatsgeschichte der europdischen Achsenzeiten 5.-8.Jahrhundert, Darmstadt 1999.

Scherrer,Noricum, 2011 = P. Scherrer,Noricam in der Spatantike - Zu den Forschungen des vergangenen Jahrzehnts. Mit einem Beitrag von Behrhard Schrettle, Neue Forschungen in Rannersdorf und auf dem Fraucnberg - zur Spatantike im Umfeld von F lavia Salva, v: H einrich- ta.maska, KesztbelyFenekpuszta, 2011,103-127.

Scherrer: gl. Šašel Kos - Scherrer. Schieffer, Beurteilung, 1976 = R. Schieffer, Zur Beurteilung des norditalischen Dreikapitel-Schismas, Z eitschriftfur Kirchengeschichte 87,1976,167-201.

Schlumberger,.£^>i7o>mc, 1974 =J. Schlumberger, DieEpitomede Caesaribus. Untersuchungenzurbeidnischen Geschichtsschreibungdes 4. Jahrhunderts n. Chr., Vestigia 18, Miinchen 1974.

Schlumberger, Friedensideal, 1993 = J. A. Schlumberger, Zum spatromisch-aristokratischen Friedensideal in der Probus-Vita der Historia Augusta, v: K/assisches A/tertum, Spatantike und'fruhes Christentum. Dietz - D. H enning - H. Kaletsch), VViirzburg 1993,435-445. Schmid, Frigidus, 1922-1923 = W. Schmid, Metulum und Fluvius Frigidus. Eine Erwiderung,/a6r«Ae/?e des Osterreichischen Archaologischen Institus 21-22,1922-1923,496-508. Schmidt-H ofner, Reagieren undG estalten, 2008 = S. Sch.midt-H ofner, Reagieren undGestalten. D erR egierungsslil des sparomischen Kaisers am Beispielder Gesetzgebung Valentinians Vestigia 58, Miinchen 2008. Schmitt, Constantin, 2007 = O. Schmitt, Constantin der Gro/še (275-337J. Leben undHerrschafi,Stuttgart 2007. Schneider, FrankiscbeA/penpo/itik, 1987 = R. Schneider, Frankische Alpenpolitik,v: Die Tmmalpinen Verbindungen der Bayern,A/emannen u nd Franien bis zum lO.Jahrhundert (ur. H. Beumann - VV. Schroder), Sigmaringen 1987,23-49. Schnetz, Itineraria, 1990 ; gl. seznam virov: Ravennatis Anonvmi Cosmographia et Guidonis Geogniphica. Schramm, D am m , 1997 = G. Schramm, E in D amin bricbt. Die romische Donaugrenze und die Invasionen des 5. -7. Jahrhunderts im Lichte von N am en und \Vortern, Miinchen 1997. A d o lf Lippold zu m 65. Geburtstaggeviidmet (ur. K.

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki = Thcophylaktos Simokates, G eschkhte (izd. P. S c h r e i n e r ) , Stuttgart 1985, (Anmerkungen). S c h u l z , E ntviicklung, 1993 = R. S c h u l z , D ie E n tviicklu n g des rdmischeti Volkerrechts 'tm vierten u n d fu n fte n Jahrhundert n.Chr., Stuttgart 1993. S c h v v a c h , Verrat, 1912 = K. ScHWACH,Dcr Verrat des Bischofs Valens von Pettau und die Zerstorungdieser Stadt im Jahre 380, Zeitschrift des Historiscben Vereinsfur Steierm ark 10,1912,161-180. S c h v v a r c z , Golen, 1 9 9 2 = A. S c h v v a r c z , Die Goten in Pannonien und auf dem Balkan nach dem Ende des Hunnenreichs bis zum Italienzug Thcoderichs des Grofien, M itteilu n g en des I n s titu ts fu r Osterreichische Geschkbtsforschung 100,1992,50-83. S c h v v a r c z , Foederati, 1995 = A. S c h v v a r c z , Foederati, RGA 9,1995,290-299. Schvvarcz, N ordadria- u n d Westbalkanraum, 2000 = A. Schvvarcz, Der Nordadria- und VVestbalkanraum im 6 .Jahrhundert zvvischen Goten und Byzantinern, v: Bratož, Slovenija , 2000,59-71. S c h v v a r c z , Beato Petro devolissimus, 2004 = A. S c h v v a r c z , Beato Petro devotissimus ac si cahtolkus. Uberlcgungen zur Religionspolitik Thcoderichs des Groften, M itte ilu n g e n des In s titu ts J u r Osterreichische Geschichtsforschung 112,2004,36-52. S c h v v a r t z , Vigiliusbriefe, 1940 = E. S c h v v a r t z , I - Vigiliusbriefe. II - Z u r Kirchenpolitik lustinians, Sitzungsberichte der Bayerischen Akademie der Wissenschaften. Philosophisch-historische Abteilung.Jahrgang 1940, Heft 2, Miinchen 1940. Schvvarz, Pau/us Diaconus, 2009; gl. seznam virov: Paulus Diaconus, H istoria Langobardorum (III.), 345-408 (komenar). S e e c k ,Regesten, 1919 = O. S e e c k , Regesten der Kaiser u n d Papstefur dieJahre 311 bis 4 7 6 n.C hr., Stuttgart 1919. S e e c k - V e i t h , Frigidus, 1913 = O. S e e c k - G. V e i t h , Die Schlacht am Frigidus, K lio 13,1913,451-467. S e n a C h i e s a , Rijlessioni, 2001 = G. S e n a C h i e s a , Riflessioni su eredita classica e influenze barbariche in Italia settcntrionale fra IV e V secolo, A n tiq u ite Tardive 9,2001,243-257. S e n n h a u s e r , Fruhe Kirchen, 2003 = Fruhe Kirchen im ostlichen Alpengebiet. Von der Spatantike bis in ottonische Z eit, Bd. 1-2 (ur. H. R. S e n n h a u s e r ) , Miinchen 2003. S e t t i a , Fortificazioni, 1993 = A. A. S e t t i a , Le fortificazioni dei Goti in Italia, v : Teoderico il Grande e i Goti d'Italia. Atti del XIII Congresso internazionale di studi sulTAlto Medioevo, Spoleto 1993,101-131. S i m o n e t t i , Crisi, 1 9 7 5 = M. S i m o n e t t i ,L a crisi ariana nelIVsecolo. Studia Ephemeridis “Augustinianum” 11, Roma 1975. Sivec, Poznoantično orožje, 1997 = I. Sivec, Poznoantično orožje na Slovenskem,Arheološki vestnik 48,1997, 143-151. S l a b e , D ravlje, 1 9 7 5 = M. S l a b e , Dravlje. Grobišče iz časov preseljevanja ljudstev, Situla 16, Ljubljana 1975. Slabe, Govorica, 1978 = M. Slabe, Govorica arheoloških ostalin o času selitve ljudstev na Slovenskem, Arheološki vestnik 29,1978,379-392. S l a b e , Langobardski elem enti, 1982 = M. S l a b e , Langobadski in drugi germanski kulturni elementi v jugovzhodnem predalpskem prostoru, Arheološki vestnik 33,1982,169-172. S l a b e , Poskus, 1 9 8 4 = M. S l a b e , Poskus prikaza poselitve v Ljubljanski kotlini (5. in 6 . stoletje), v : Zgodovina Ljubljane. Prispevki z a monografijo (ur. F. G e s t r i n ) , Ljubljana 1984,57-63. S n o j , Etimološki slovar, 2009 = M. S n o j , E tim ološki slovar slovenskih zem ljepisnih im en, Ljubljana 2009. S o k o l , Panonija Savija, 1 9 9 8 = V. S o k o l , Panonija Savija u Justinijanovn doba, Acta X I I I congressus internationalisarchaeologiae christianae, Pars 11, - R a d o v iX III. medunarodnog kongresa z a starokrščanska arheologija, Dio II. (ur. N. C a m b i - E. M a r i n ) , Cittž del Vaticano - Split 1998,1131-1143. Solin,Juden u n d Syrer, 1983 = IT. Solin, Juden und Syrer in der rorniM.hen Welt, A u fstieg undN iedergang der romischen Welt II, 29,2,1983,587-789. S o m m e r , Soldatenkaiser, 2010 = M. S o m m e r , D ie Soldatenkaiser, Darmstadt J2010. S ordi , M agno M assim o, 1982 = M. SoRDi.Magno Massimo e ITtali a ,tu e.sitn o m le ,A n tic b itb A /to a d ria tic h e 22/1,1982,51-65. S č r r i e s , Retiquienfunde, 1995 = R. S o r r i e s , Friihchrisdiche Rcliquienhinde und Wallfahrtsstatten im AlpenDonau-Raum (Raetien und Noricum),yf^/e« d e sX II. Intem ationalen Ktmgressesfur ChristlicheArchaologie, Teil 2 (« Jah rb u ch fu r A n tik e u n d C hrislenlum 20,2), Miinstet 1995,1185-1192. Šoti nel, Abandon, 2000 = C. Sotinel, Labandon des lieux de culte paiens, v: Les cultes poythčistes dans fA driatitjue rom aine (ur. C. D elplace - F.Tassaux), Bordeaux 2000,263-274. S

c h r e in e r

,

2 3 9 -3 3 7

1heophylaktos, 1985

Zbirka ZČ/46 Sotinel,/den/i//, 2005 = C. Sotinel, Identitčcivigueet christianisme. Aquilčeeu U l' au VI' sikle, fecole franerz'in, Teoderikov pretorijanski prefekt), 234,379-380 Liberij (papež), 264,268 Liberij (patricij), 511 Libij Sever (Libius Severus, cesar), 217 Licinij (Licinius, cesar), 34,60,64,66-67, 69-70,72,74,76,79,81-97,99-107,110, 112-113,135,170,257-258,309 Licinij II. (Licinianus Licinius, Licinijev sin), 67, 84,93-94,102,106,110 Licinius Diocletianus (vir egregius, napis v Akvileji iz Galienove dobe), 25 Limiganti, 127 Liupram (salzburški nadškof s srede 9. st.), 577 Longobardr, gl. Langobardi Lopicbis (praded Pavla Diakona), 572 Lukristani (Lucristani), 380-381,408-409

661

662

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Lukul {Licinius Lucullus), 237 Lupicin (duhovnik v Stridonu), 290 Lupus (čcdajski vojvoda), 467 Macedonij (Macedonius, škof v Akvilcji), 512, 519 Magiia Mater (Velika Mati, božanstvo), 45,47, 302,306 (gl. tudi Cybele, Velika Mati) Magnencij (Magnentius, uzurpator), 96-98, 100,118-125,127,130-131,162,179,188, 205,260,264,273,309 Magnus Maximus; gl. Maksim (Magnus Maximus, uzurpator) Majorijan (ded cesarja Majorijana), 227 Majorijan (Flavius Iulius Valerius Maiorianus, cesar), 217-218,220,223,226-227,349,356, 368,401 Makrijan (Macrianus, uzurpator), 24,38 Maksencij (Maxentius, samooklicani cesar), 62, 76,78-87,96,104,256-257,309 Maksim {Magnus Maximus, uzurpator), 148152,154-159,162,165-167,175,188,273, 316,329 Maksim {Maximus, proarijanski škof iz Salone), 261-263 Maksim (Maximus, provincialni namestnik s sedežem v Sisciji), 70 Maksim {Maximus, škof iz Avguste Taurinorum/Torina), 253,256,292 Maksim (Maximus, škof v Emoni), 275-276 Maksim (nadškof v Saloni), 500,549-550 Maksim (po kasnejšem izročilu mučenec iz Emone), 479 Maksimijan (Maximianus, cesar, Dioklecijanov sovladar), 48,51,53-59,61,65-66,76, 78-81,85,89-90,252 Maksimijan (Maximianus, škof v Raveni), 556 Maksimin {Maximinus iz Sopijan v Valeriji, pretorijanski prefekt Galije), 138,141-142, 289 Maksimin Daja (Maximinus Daia, cesar), 76, 78,80,84-85,87-89,91,93,99,250,257 Maksimin Tračan {Maximinus Thrax, cesar), 12, 14-21,27,35,41,176,344,464 Malchos (kristjan z orientalskim imenom v Akvileji in v Gradežu), 283 Mamertin (pretorijanski prefekt Italije, Afrike in Ilirika), 130,135-136 Mamertin (Mamertinus, tribun, poveljnik vojaške enote v Obrežnem Noriku), 214,231 Marcelijan {Martellianus, škof v Akvileji), 510-511 Marcelin (Marcellinus, brat Magna Maksima), 150,152-153

Marcelin {Marcellinus, comes rei militarisv Dalmaciji), 217,223,225-226,232,349 Marcellianus (škof v Akvileji okrog 500), 510-511 Marcellianus (poveljnik v Valentinijanovi vojni proti Kvadom), 138 Marcellina (ime dveh kristjank iz Emone), 279 Marcellinus {vir clarissimus, kristjan iz Celeje), 279,281 Marcellinus (škof v Akvileji, Marcelijanov naslednik), 511 Marcianus/Martianus (škof v Pedeni), 525,527, 556 Marcijan {Marcianus, cesar), 218,337,347, 353-355,538 Marcijan (Marcianus, škof neznanega porekla na napisu iz Gradeža), 553,557-558,566 Marcion (heretik), 246 Marcus (škof v Petovioni), 272 Mareas (kristjan z orientalskim imenom v Akvileji), 283 Marinijan {Marinianus, škof v Raveni), 550551,553-554 Marinus (emonski kristjan), 280 Maris (pronestorijanski perzijski škof), 516 Mark {Marcus, škof v Sisciji), 71,262 Mark Avrelij (cesar), 26,40,48,109,137,393 Mark Gongij (Mitrov častilec iz Akvileje), 248 Markomani {Marcomanni), 22,28,138,177, 315,319,356,392-393,398,410,495 Nidskomir/Marcomirus (geograf), 390,392-393, 410,572-573,575-576 Martianus/Marcianus (škof v Opitergiju), 525 Martin (bizantinski vojaški poveljnik), 492 Martin iz Brage {Martinus Dumiensis episcopus), 227-228,398-399,424-425,481,485-486,491 Martin Tourski (sv., asket), 285,290,297,304,467 Martinijan {Martinianus, provincialni namestnik Sredozemskega Norika), 67,118 Mateminus (škof v Sabioni), 525-526,528 Matbbe (kristjan z orientalskim imenom v Akvileji), 283 Mattzari (neidentificirano ljudstvo), 38 Maurentius {vir illustris iz Tergesta), 472 Maver {Maurus, mučenec iz Parentija), 255,293 Mavricij (Mundov sin, vojaški poveljnik), 427 Mavrikij {Maurikios/Mauriiius, cesar), 455, 468,475-476,489,494,502,520,525,528, 530,532,535-537. 544,547,550-551,560, 562-563,565,567,570,580 Maxentius (patriarh v Cedadu okrog 800), 513 Maxentius (škof v Juliju Kurniku), 525,534,540 Maximinus (kristjan iz Celeje), 283

Zbirka Z C / 46

Maximinus (kristjan iz Celeje suženjskega porekla), 282 Maximus (tudi Pupienus, senatski cesar), 15,19 Maxsimilianus(l), kristjan iz Petovione, 272 Megasim (arijanski škof iz Panonije), 268 Menofil (Tullius Menophilus, poveljnik v Akvileji), 18 Merobaudes (pesnik, udeleženec alpskega pohoda), 210 Merovingi, 496 Migdonius/Magdonius (arijanski škof iz Panonije), 268 Milricm (germansko ime na napisu iz Poreča), 442 Misaci (pripadniki vojaške enote iz Vzhodnega Ilirika), 310 Mitra/Mitras (Mithras, božanstvo), 26,31, 42-52,55,64,66-67,81,242,246,248-249, 302,305-306 Mocimus (kristjan iz Akvileje z orientalskim imenom), 283 Mundo/Mundus (vojskovodja v bizantinski službi), 427-429 Murgio (napis iz Gradeža z imenom,ilirske' provenience), 473 Musokios (slovanski veljak), 488 Naristi, 398 Narzes (Narsespatricius), 394,398,431,436437,440,442,450,459-462,465,469-471, 475,477,520-521,542 Nazarij (sv., domnevno prvi škof v Kopru), 549 Neron (cesar), 246 Nestorij (sirski teolog), 516 Neuitta (magister militum cesaija Julijana Odpadnika), 127 Nevri (Neuri), 356 Niaru (kristjan z orientalskim imenom v Akvileji), 283 Niceas (asket iz Akvileje), 290 Nigrinus (voditelj vojaškega upora proti cesarju Julijanu v Akvileji), 130 Niketa (Nicetas, škof v Akvileji), 218-219,345, 507,510 Nikomah Flavijan; gl. Flavijan Nonnosa (kristjanka iz Celeje), 283 Nonoz (Nonnosus, diakon iz Molzbichla svetniškega slovesa), 282-283,416-417 Norici mediterranei (prebivalstvo province, ki ga je zastopal concilium provinciae), 67 Noričani/Noriki (Norici, provinciales Norici, Nori), 67,209,232,397,409-410,462-464, 498,569 Numerijan (Numeriamts, cesar), 30-32,254-255

Nummii Albini Seneciones (vplivna senatska rodbina v Rimu), 91 Nutrices Augustae (božanstvo), 43 Odoaker (Odovacar, Odovacer), 187,217-218, 223,229-230,233-237,354,358-361,364368,371-375,377-379,383,386,389-390, 399,404,409-410,448,453,463,571 Olibrij (konzul v letu Teodozijeve smrti), 165 Onoulf (Onoulfm, Onoulpbm, Hunmdfits, Odoakrov brat in vojskovodja), 236,358,366,367 Opilion (Venantius Opilio, vir inlustris,praefectus praetorio etpatricim iz Patavija/Padove), 416 Optatianus (ime dveh kristjanov iz Celeje), 282 Orest (Orestes, Atilov notarius), 212-216,223, 225,234-235,338,365-366 Origen (teolog), 245,249,296-297 Osij (škof Osius iz Kordobe, Konstantinov svetovalec), 111 Ostrogoti (Ostrogothi, vzhodna/grevtunška skupina Gotov), 167,226,232,311,315,318, 320,323-324,330,348,352-354,356-360, 366,368 (prim. Greathungi, Vzhodni Goti) Osvin (Osuin, comes vir illustris v času Teoderika), 381,385-386 Otacilija Severa (žena Filipa Arabca, cesarica), 50 Ovida (tudi Odiva, comes Julija Nepota), 223-224, 236 Paetus Honoratm (vir clarissimus, corrector Italiae), 55 Pakatijan (Pacatianus, uzurpator v Panoniji in Meziji), 20,23 Paladij (Palladius, škof v Ratiariji, homejski teolog), 267-270,275,278,284-287,292293,295-296,298,316 Palladis (kristjan iz Akvileje z orientalskim imenom), 283 Pamfil iz Cezareje (mučenec), 250 Pannoniciajii (pripadniki vojaške enote panonskega porekla), 209 Panonci/Panonijci (Pannonii, kot splošna oznaka prebivalstva panonskih provinc), 201-202,356,398-399,424,462,527,569 Pardus (kristjan iz Emone), 274,280 Pashazij (Paschasim), 235,417,420 Patricij (irski misijonar; skupne poteze z Viktorinom iz Petovione), 243,246 Patricij (Patricim, škof v Emoni), 479,525,527, 534,546,575 Paulimis (prvi patriarh v Akvileji), 519 (gl. Pavel/Paulus) Paulus (arijanski škof, domnevno iz Sopian), 267 Paulus (brat patricija Oresta), 234

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Paulus (škof v Altinu), 565 Paulus (vojak v frankovski (?) enoti; milix de numero Zal{iorum}), 310 Pavel (Paulus, tudi Paulitius, samooklicani patriarh v Akvileji), 519-522 Pavlin II. (Pau/inus, patriarh v Čedadu okrog 800), 345,581 Pavlinijan (Hieronimov brat), 146,288 Peiragdstos (Peiragastus, slovanski veljak), 488 Pelagij (sv., po srednjeveškem izročilu mučenec v Emoni), 479 Pelagij I. (papež), 430,437,450,471,475, 519-521,542,567 Pelagij II. (papež), 518,523,529-532,538,550, 566-567 Persoiustiniani (perzijska vojaška enota na italskem bojišču), 440,473 (prim. Kadiseni) Perzijci, 39,432,436,439,454,459,473,486 Peter (Petrus, shizmatični škof neznanega izvora), 541,548,563 Peter Krisolog (Petrus Chrysologus, škof v Raveni), 507 Petrus (škof v Altinu), 525,534 Petrus (v krščanstvo spreobrnjeni jud iz Gradeža), 397,424 Pikti, 77 Pitzia (gotski comes, vojaški poveljnik v sirmijski vojni), 381 Primenij (Primenius, nekdanji Orestov zaupnik in begunec v Noriku), 239,366 Primogenij (Primogenius, patriarh v Gradežu), 564 Prisk Atal (Priscus Attalus, uzurpator), 179 Prob (Probus, cesar), 14,28-29,37,56,98 Prob (Pompeius Probus, pretorijanski prefekt cesaija Galerija), 79 P roba (asketinja iz senatorske družine Anicijev, Evgipijeva znanka), 420 Probin (konzul v letu Teodozijeve smrti), 165 Probin (Probinus, patriarh v Akvileji), 522,559 Probus {Sextus Claudius Petronius Probus, večkratni pretorijanski prefekt Ilirika, Italije in Afrike), 128,136,138,141-143,296-297 Proclinus/Prodinus (škof v Saloni), 522 Promot (Promotus, Teodozijev vojaški poveljnik), 158 Promotus (provincialni namestnik Norika ok. 449), 212-214,338 Protazij (mučenec, njemu in so-mučencu Gcrvaziju posvečena cerkev v Mediolanu), 293-294 Protogenes (škof v Serdiki), 104-105

Protus (mučenec v Akvileji, v povezavi s Kancijevo mučeniško skupino), 253,255 Providcncij (Providentius, shizmatični škof neznanega izvora), 541,548,563 Pupienus (tudi Maximus, senatski cesar), 15,19 Pusinnio (kristjan iz Petovione), 272 Quadus/Quadi; gl. Kvadi Querellus (emonski kristjan), 279 Quirinus\ gl. Kvirin Quirites (metaforična oz. pesniška oznaka za Romane/Rimljane v 6. st.), 228 Radagajs (Radagaisus, gotski,kralj1), 192,214, 322-325,327,331,333-334,342 Ranilda (Gotinja, ki je prestopila v katoliško vero), 414 Regalijan (Regalianus, uzurpator), 23 Reschivus (škof v Parentiju), 548 Retijci (Raetici, oznaka provincialnega prebivalstva Prve in Druge Recije), 394 Ricbelda (germansko ime na napisu iz Poreča), 442 Ricimer (Flavius Ricimer, vojskovodja germanskega porekla,patricius), 217,232, 357,360 Rihomer (Flavius Richomers, magister militum v času Teodozija), 158 Roksolani, 22-23 Roman (Romanus, vojaški poveljnik iz Norika, član poslanstva k Atili), 212-214,338 Roman (Romanus, eksarh v Raveni), 466,475, 533,538-539,546-547 Romani (Romani kot oznaka za prebivalce rimskega cesarstva po njegovem propadu na Zahodu od 5. do 8. st.), 209,213,227-231,233,235-237,282, 315,344,362-367,372,378-380,383,385,399, 401,414,425,446,456-457,463-464,467-468, 495-496,553,570-572,576,579-581 Romul (Romulus na otoku Lukulanu pri Neaplju), 234 Romul (Romulus, comes, voditelj poslanstva k Atili), 212-216,218,234,338-339,349-350 Romul Avgustul {Romulus Augustulus, zadnji rimski cesar na Zahodu), 216- 218,359 Romulus (član mestnega sveta v Akvileji), 130 Romulus (sin uzurpatorja Maksencija), 83 Rua/Ruga (hunski kralj), 334-335,337 Rufin {Flavius Rujinus, pretorijanski prefekt Vzhoda), 188 Rufin {Rufmus iz Konkordije, asket v Akvileji in na Vzhodu, Hieronimov nasprotnik), 166, 290,296 Rugijci {Rugi, Rugii), 226,236,259,339,348, 352-359,361,363-368,371-372,396-399, 425,439,453,463

Zbirka ZČ / 46

Rusticus (škof vTarvisiju), 534 Rustik (škof iz Narbona), 274 Rutilius Pudens Crispinus (poveljnik v Akvileji), 18 Sabazios (božanstvo), 46 Sabin (Sabinus, pretorijanski prefekt Maksimina Daje), 87 Sabin Julijan (M Aurelius Sabinus Iulianus, uzurpator), 32-33,35,61 Sabinus (škof iz Placentije/Piacenze), 276 Sabostius (član mestnega sveta v Akvileji), 130 Sadagi/Sadagarii (Hunom ali Alanom sorodno ljudstvo v Panoniji), 357 Safrax (voditelj alanskega dela skupine treh ljudstev), 145-146,270,311-314,317,330 Salijski Frank (pripadnik enote numerus Zaliorum}), 310 Salonina (žena cesarja Galiena), 25 Sambo (kristjan iz Gradeža z orientalskim imenom), 283 Samo (slovanski voditelj), 488,572 Saqlab (arabska oznaka obmejnih enot, domnevna podlaga za ime Slovanov), 483 Sarmati (Sarmatae), 15,22—24,28—30,54,82, 107,112,127-129,137-138,144,160,226, 271,310,319,323-324,339,348,352-353, 356,358-359,372-373,397-398,425,462, 482 Sarus (gotski voditelj, Ataulfov nasprotnik), 323-324,327-328 Sasi (Saxones), 136,315,324,339,351,398, 425,453-454,462,542 Saturnus (božanstvo), 248,305 Saul (alanski voditelj), 167,174,196,317-318,321 Scamarae (etnično mešana marginalna družbena skupina), 233,487 Sclabi/Sclavi/Sclaui (oznake za Slovane), 443, 481-482,486,497-498,500,503,550,572 Selave ni/Sciavi ni (oznaki za Slovane), 482,483, 486-487,489 (prim. Sklauenoi/Sklaveni, Slovani) Sebastijan (domnevno zadnji škof iz Sirmija), 509 Sebastijan (Sebastianus, magisterpeditum, padel v bitki pri Adrianoplu), 131 Sekund (Stcundus iz Tridenta, 463,497-498, 528,532 Sekundij.in iz Singiduna (homejski/‘arijanski‘ škof), 267,316 Semiti (17 ali več semitskih imen na napisih s severnega Jadrana), 283 Semnoni, 24 Senarij {Setiarius, Teoderikov comespatrimonii, patricius), 386

Senicio (tudi Senecio, zarotnik proti Konstantinu), 64,89,91 Septimij Sever, 109 Septimius (uzurpator v Dalmaciji), 14,65 Septimus (škof iz Altina), 507 Serapis (božanstvo), 45,48,304 Sergij (papež), 567 Servatus (dux Raetiarum), 384,387,394 Seuera (kristjanka iz Celeje), 282 Sever (Flavius Valerius Severus, cesar), 76-78, 88,253 Severin (dopisovalec papeža Janeza II.), 385 Severin (Severinus, noriški asket in državnik), 195,214,227-239,294,303,348,355-359, 361-367,372,377,384-385,401,410-411, 416-420,423,455,463,511,512-513,541,543 Severinus (vir illustris ac magnificus v gotski dobi, z zadolžitvami v Saviji in Dalmaciji), 384 Severus (patriarh v Gradežu), 532,534,537, 547-548,552,563 Severus (škof vTergestu), 525,533-534 Silvanus (božanstvo), 47,305 Silvanus (Magnencijev konjeniški poveljnik), 121,125 Silvanus (rimski bankir, čigar izročitev je zahteval Atila), 215,338 Simah (Symmacbus, papež), 510-511 Simah (Symmacbus, poganski politik in ideolog), 179 Simah (Symmacbus, romanski državnik v času Teoderika), 414-415 Simeonius (vir clarissimus), 385 Simplex (kristjan iz Celeje), 282 Simplicijan (Simplicianus, škof v Mediolanu/ Milanu), 303 Simplicius (kristjan iz Celeje suženjskega porekla), 282 Simplicius (vicarius urbis, doma iz Emone), 141-142,287 Sindual (magister militum herulskega porekla), 477 Siricij (papež), 276 Skiri, 339,348,352-354,356,358-359,361, 368,372,397,400,487 Skiti, 39 Sklauenoi/Sklaveni, 482,484-485 (prim. Sclabi, Sclaveni, Slovani) Slovani, 349,356,397-400,425,432,434, 436,438-440,442,445-446,448,458,460, 468-469,476,479,481-497,49S-503,515, 542,546-548,550-551,557,569,571-572, 576,578,579-580 (gl. Sklauenoi, Sklaveni, Sclaui, Sclavi, Sklavini, Sclabi, Venetbi, ttenedi, IVinidi)

666

Hajko Bratož: MED ITALIJO IN (LIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Smaragd (eksarh), 532,563 Sofija žena Justina II., bizantinska cesarica), 469 Solacius (škof v Veroni), 525,526 Sonce (Sol, božanstvo), 44,51,249 SpesAugusia (božanstvo), 305 Stercorius (kristjan s samo-poniževalnim imenom iz Verone), 282 Stilihon (Stilicho, Stilico), 167,174,180,187— 189,191-193,202,204,217,318,319,320, 321,323,325,326 Svebi (Suebi), 28,71,226,231,315,323-324, 330,339,348,351-352,354,356-358,361362,368-369,372,375,397-398,400,402, 404,410,424,431,439,452- 454,462,479, 488,495-496 (prim. Quadi,A/ama?ini) Sapur I., 14 Štefan (Stephanus, škof v Saloni), 420,422,424 Tacijan (Tatianus, mučenec), 254 Tacit (Tacitus, cesar), 28 Tajfali, 310,311 Talasij (Thalassius, comes, pretorijanski prefekt, poslanec Konstancija II. pri pogajanjih v Petovioni), 263 Tanit (božanstvo), 46 Tasilo (Tassih I., bavarski kralj), 496-497 Tatul (Tatulus, udeleženec poslanstva k Atili), 213-215,338 Teja (Theia, zadnji vzhodnogotski kralj), 437 Temavus/Timavus (rečno božanstvo), 305 Teodahad (Theodahadus, vzhodnogotski kralj), 403,414,426,429,438 Teodebert./Tcudebcrt I. (Theodebertus, Iheudebertus, frankovski kralj), 391,425,432, 434,437,454,458,496 Teoderik (Veliki; Flavius Theodericus), 100,217, 234-235,235,321,344,352,355,359-361, 365,367,369,371-374,376-380,383-387, 397,399-403,408-411,413-415,418,420421,423-425,427,440,461,495,510 Teoderik Strabon (voditelj gotske skupine v Trakiji), 352,355,360,372 Teodor (Flavius Mallius Theodorus, pretorijanski prefekt Ilirika, Italije in Afrike), 202 Teodor (Theodorus, škof v Akvilcji), 105,263, 274 Teodor iz Mopsuestijc (pronestorijansko usmerjeni teolog), 516,531,567 Teodora (Iheodora, žena Konstancija Klora), 90 Teodoret iz Kira (pronestorijansksi teolog), 164, 169,171-173,176,181,507,516,531,567 Teodozij I. Veliki (Jheodosius), 43-44,48,63, 104,117,138,146-162,164-185,187-191,

194-196,201,204-207,211,215,223,227, 266,273,297-299,301-305,309,311-313, 316-318,320,329,335-337,339,506,538 Teodozij II. (Jheodosius, vzhodnorimski cesar), 170,205,211,215,299,335-337,339,538 Tertulijan, 249 Tcrvingi (Iheruingi, ena od oznak za zahodnogotsko skupino), 145,311 (prim. Vizigoti, Zahodni Goti) Teudelinda (Theudelinda, langobardska kraljica bavarskega porekla), 496,499 Teuganius (germansko ime na napisu iz Poreča), 442 Tevtoni, 488 Theodora (kristjanka iz Emone), 279 Theodorus (škof iz Oktodura), 276 Tiberij (cesar), 44 Tiberij (Tiberius Constantinus, cesar), 524 Tiburtij (Tiburtius, sv., njemu posvečena cerkev v Molzbichlu), 417 Timasij (Timasius,Teodozijev magister militum), 158,167,174,318 Titianus (namestnik province Italia Transpadana), 61 Tiudimir/Tiudimer (Thiudimer, Iheodemer, gotski knez), 354-355,357-361,372 Totila (tudi Baduila, Badua, Vadua, Baduela, gotski kralj), 391,426,430-431,433-441, 470,512 Trajan (cesar), 68,73,109,128,193,353 Trasarik (Trasaricus, arijanski/homejski gepidski škof v Sirmiju), 509 Trebonijan Gal (Trebonianus Gallus, cesar), 21,39 Tullius Menophilus (eden od dveh poveljnikov obrambe v Akvileji med .akvilejsko vojno1), 18 Tuluin (gotski vojskovodja v sirmijski vojni, patricius, vir inlustris in senator), 386 Turingi/Turingijci (Thoringi, Thuringi, Turcilingi) 229,339,359,361,363,366,368, 389,398,495,496,454 Turki, 484,486 Uiator, gl. Viator Uldin (hunski kralj), 190, 323-324,333-334, 348 UlfHa/Wulfila (arijanski gotski škof), 316 Ulfius (legendarni prvi kristjan v Akvileji), 331 Uligisal (gotski vojaški poveljnik), 429,431 Ulphilas (gotski vojaški poveljnik), 331 Ulpia Severina (žena cesarja Avrelijana), 28 Uranius Satprus (polbrat mediolanskega škofa Ambrozija), 140 Urša (kristjanka iz Ccleje), 282 Urša (kristjanka iz Emone), 280

Zbirka Z Č / 4 6

Ursacij (Ursacius iz Dalmacije, magister officiorum), 141 Ursianus (škof v Pataviju/Padovi), 565 Ursicinus (kristjan iz Celeje), 283 Ursinus (škof v Cissi), 564 Ursus (akvilejski patriarh s sedežev v Čedadu), 513,529 Ursus (kristjan iz Akvileje), 279 Ursus (kristjan iz Emone), 279 Ursus (kristjan iz Gradeža), 279 Ursus vir spectabilis (na napisu izTeurnije), 66, 294,384,416 Ursus/Urso (staroselska Romana na Salzburškem okrog 800), 282 Urzacij ( Ursacius iz Singiduna, arijanski škof), 259,261,264-265 Urzin (Ursinus, protipapež), 142,270-271 Urzina (Ursina, donatorka na napisu iz Teurnije), 384 (gl. Ursus vir spectabilis) Vaho (Waccho/Wacbo, langobardski kralj), 458 Valamir/Valamer (gotski knez), 350,354—355, 358-359,360-361,487 Valens (arijanski škof iz Murse), 122,259-261, 264,267 Valens (Flavius Valens, cesar), 134-135,139, 145-146,266,312 Valens (Aurelius Valerius Valens, cesar, Licinijev sovladar), 102 Valens; gl. tudi Julijan Valens Valentin ( Valentinus ...Raetiarum episcopus), 455,512,541 Valentinijan 1. (Flavius Valentinianus, cesar), 104,134-136,138-139,142,144,190,577 Valentinijan II. (Flavius Valentinianus, cesar), 104,139,142-144,147-151,154,159-160, 187-188 Valentinijan III. (Placidus Valentinianus, cesar), 200-201,204,206-208,211-212,215-216, 222-223,335-336,338-339,349,355,507 Valerij Dalmacij ( Valerius Dalmatius iz Murse, provincialni namestnik v Galiji), 141 Valerij Katulin ( Valeriuis Catulinus, provincialni namestnik Prve Panonije), 70 Valerija (Galeria Valeria, Dioklecijanova hči), 80 Valerija Maksimila ( Valeria Maximil/a, Galerijcva hči in Maksencijeva žena), 80 Valerijan ( Valerianus, cesar), 14,21-25,35,39, 42,55,241,247 Valerija!) ( Valerianus, magister militum, patriem), 460,471,492,512,521,540 Valerijan ( Valerianus, škof v Akvileji), 266,268, 295,300-301,314,506,540 Valia, 209

Vandah, 2 7 -2 9 ,1 6 7 ,1 8 0 ,2 0 1 ,2 1 6 -2 1 7 ,2 2 3 , 2 2 6 ,2 5 9 ,3 1 4 -3 1 5 ,3 1 8 -3 1 9 ,3 2 3 -3 2 4 ,3 3 0 , 3 3 5 ,3 3 9 ,3 4 9 ,3 5 1 ,3 5 6 ,3 7 2 ,4 5 3 ,4 8 2 Vektari ( Wechtari/Wictari, langobardski dux), 468 Velika Mati (božanstvo), 4 3 ,4 6 -5 0 ,1 6 1 ,3 0 4 — 306 (gl. tudi Magna Mater, Cybele) Venantius Opilio (senator iz Patavija/Padove), 383 Venerij ( Venerius, škof v Mediolanu/Milanu), 300,506 Veneti (Venetbi, ena od oznak za Slovane), 482-483,487 Vera/Veran (saio, gotski dostojanstvenik), 403 Veteranus (prezbiter iz Salone), 486-500 Vetranion ( Vetranio, samooklicani cesar), 119-120 Viator/Uiator (škof, žrtev ob izgredih v Akvileji), 260 Videmer/Vidimer/Vidimir (gotski knez), 354-355,359-361,368,487 Vigilij (papež), 478,517-519,523,530-531, 538,566 Vigilij iz Tridenta (škof in misijonar), 303 Vigilius (škofv Skarbantiji), 525,527 Viktor (sin in sovladar Magna Maksima), 150, 158 Viktorin ( Victorinus, škof in mučenec iz Petovione), 36,40,42,51-52,241-251,255, 261,275,286,295-296,298 Viktorin (vir venerabilis episcopus iz gotske dobe, škofijski sedež ni poznan), 426 Vilija ( Willia, gotski dostojanstvenik), 375 Vindelici (prebivalci severne Recije), 210 Vindemij ( Vindemius Cessensis, škof v Cissi) 525,527,532,534,554-556 Vinedi/Vinidi (oznaki za Slovane), 482,484 (gl. VVenedi) Vinitarij (Vinitharius, gotski voditelj iz rodu Amalijcev), 487 Virgulus (škof v Pataviju/Padovi), 525 Vitalij (bizantinski poveljnik v Iliriku), 430,433 Vitalis (škof v Altinu), 520,542 Vitališ (škof v Mediolanu), 512 Vitalis (škof v Raveni), 556 Virigis (gotski kralj), 404-405,426,429,431433,438,452 Vittamer (gotski knez), 360 Vivencij ( Viventius iz Siscije, pretorijanski prefekt Galije), 141 Vizigoti, 151,167,190,197,217,311-313, 315-321,322,324,325-328,330,332-334, 351,354,360,377,454 (prim. Zahodni Goti, Tbervingi) Voluzijan (cesar), 21

667

668

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Vuldetrada; gl. Waldcrada Vulfila (gotski arijanski škof)> 265 Vzhodni Goti 100,217,225,227,232, 236-237,321,339,342,348-349,352,355, 360,367,371-372,375,377,381,386,389, 398-399,411,442,455,458,466,518,519 (prim. Greutbungi, Ostrogoti) Walderada (langobardska princesa), 496 Wetiedi, Winidi (oznaki za Slovane), 482 IVinnili (ena od oznak za Langobarde), 452

Zahodni Goti, 74,204,230,235,330-331, 339,374 (gLTervingi, Vizigoti) Zenobios (kristjan iz Akvileje z orientalskim imenom), 283 Zenon (cesar), 217-218,236-237,360,365— 367,371-372,453,516 Zimarcus (oficir-primicerius numeri Tarbisiani z orientalskim imenom), 473,476 Zosim (papež), 506

Zbirka Z Č / 46

Krajevno kazalo

Acelum (Asolo na Beneškem, škofijski sedež), 536,540,559 Acervo (Stari trg pri Višnji Gori, poštna postaja), 73,312,392 AdFomulos (Bukovica?), 409 AdMalum (Materija, cestna postaja), 74 AdPirum (Hrušica), 13,37-38,55,97-99,118, 123,125,131-134,140,150,157,163,182183,191,194-195,309,324,388,446 Ad Titulos (Starad/Sapjane, cestna postaja), 74 Adiuverue (Ybbs), 64 Adiža (Athesis), 323,393,437,468,498,543 Adriach (severno od Flavije Solve), 22 Adrianopel (Hadrianopolis), 34,95,101-103, 130-131,134,144-147,151,159,193-194, 201-202,208,224,266,270,311-313,316, 327,330,335 Adua (Addua/Adda), 374 Aegida, 49,395,549 (gl. Koper, Insula Capritand) Aemilia; gl. Emili ja Aesontius/hcntius/Sontius (Soča), 163,581 Afrika (Africa; oznaka za afriško diecezo in splošna oznaka za afriške province), 15,31,39, 57,63,69,74,76,82-83,88-89,93,104,116, 119,123,128,130,135-136,138-141,150, 159,162,188,194,199,204,216-217,224, 226,230-231,234,243,250,253,255-256, 258,267,278,299,305,324,335,351,356, 365,372,420,422,426,454,491,517,519

Agunt (Aguntum), 28,30,67,239,323,388, 469,478,497-498,520,527,529,535,542, 544-546 (prim. tudi Auuntus) Ahaja (kot provinca), 14,189 Ajdna nad Potoki, 293,412,449,457,514,579 Ajdovski Gradec nad Vranjem; gl. Vranje Ajdovsko polje, 181 Ajdovščina, 17,26,36-37,76,98,118,132-134, 140,163,181-182,199,200,409 (gl. tudi Castra) Akvileja (Aguileia), 13,15-20,25-27,36, 38-39,41,46-51,54-57,59,61-62,66-67, 7 4 ,7 6 -8 0 ,8 3 - 87,97,99,105-106,108-110, 113,117-119,122,124-131,133-136,146151,154-155,157-160,163,166,168,170, 177-178,181,183,192,196-197,203,205208,218,237,241,243,248-250,253-256, 258,260,262-263,265-277,279-280,282284,286-289,290-306,309-312,314-322, 324-332,334-335,341-342,344-346,351, 361,369,373,386,395,403-404,408-409, 412-413,415,422,424,464-465,467-468, 471-474,477,480,490,505-507,509-513, 519-529,535,539-540,547,549,554,557, 563-564,566,575,581 Akvileja, Nova (Nova Aguileia); gl. Gradež Akvileja (insula); gl. Gradež Akvink (Aguincum, Budimpešta), 25,39,41, 68-69,138-139,226-227,310,354.392, 455-456

669

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Akylis, 329 (nezanesljivo identificirana reka iz mita o Argonavtih) Albanija, 74 Albona (Labin), 49 Aleksandrija (v Egiptu), 184,259,261-263, 293,304,516,520 Alicano {= Halicanum, Sv. Martin na Muri), 573 Alpe (Savinjske), 449 Alpe (v širšem pomenu), 24,28,77-79,210, 234-235,394,438,508,512,542,544,570 Alpe (Vzhodne), 9,103,237,306,362,367, 377,399,415,421,438-439,481,492,495, 499,514,545 Alpe (Zahodne), 271,401,438 Alpejulijske {Alpes Iu/iae), 14,17-18,34,38, 47,54,62,74,86-87,96-98,103,117-120, 123-125,127-133,140,144,145,150,152, 154-158,160,162-163,168,170,173,176, 181-182,188,190-200,291,312,319-321, 323,326-327,329,335,343-344,361-362, 373, 388,390,393,446,581 Alpe, Karnijske (Alpes Camicae), 581 Alpe, Kotijske (Alpes Cottiae), 61,116,432,434, 468,508,542 Alpe, Panonske {Alpes Pannoniae [= Alpes Iuliae]), 133,581 Alpe, Venetske {Alpes Venetae [= Alpes Iuliae]), 133,581 Alpes (kraj pri Raveni), 328 Alpes Iu/iana; gl. Cameola, Karneola Alpis Iulia (Monte Croce Carnico/ Plockenpass), 388 Alsa (Ausa ali Aussa, reka v južni Furlaniji), 117 Altino {Altinum), 136,271,289-290,295,300, 326,346,507,509-510,520,525,534,542, 548,559,565 Ambito (naselbina v Karneoli), 390 Ampass (na Tirolskem), 293 Ančnikovo gradišče, 37,238,579 Andautonija {Andautonia, Ščitarjevo na jugovzhodnem obrobju Zagreba), 21,71-73, 121,336,574 Aniža {Anisus), 364,495 Ankona, 430,434,438,492 Antiohija (v Siriji), 57,125,243,289-290,516, 520,531 Apenini {Apennini), 157,192,329 Apsarus (Osor), 559 Apulurn (legijski tabor in mesto v Daciji), 41,49 Afjua Viva (Petrijanec), 64,573 Ajuae Iasae (kot mestna skupnost Respuhlica lasorum), 20,64,70,105 Atjuileia; gl. Akvileja

Aguincum; gl. Akvink Arabona {Arrabona, tudi Aravona, dan. Gyor), 68-70,573 Arausio (kot škofijski sedež), 276 Aravona; gl. Arabona Archimea (fiktivni toponim), 17 Arcia (fiktivni toponim), 17 Ardiensis {campus, bitka med Konstantinom in Licinijem), 102 Arelate; gl. Arles Aremorika, 210,231 Argaone (reka Dragonja), 395,581 Argentorate (dan. Strasbourg), 197 Arimin (Ariminum), 79,264,326,327 Arles {Arelate), 24,88,99,105,135,258,264 Arrabona, gl. Arabona Artara (naselbina v Karneoli), 390 Artenia (dan. Artegna v Karniji), 467 Asemos (gorska utrdba vTrakiji), 351 Asiana (dieceza v zahodni Mali Aziji), 82 Aspalatus (dan. Split), 74,224-225,410 Astura/Asturis (Zwentendorf [?] v Obrežnem Noriku), 357 Atamine (oznaka Emone pri ravenskem geograiu), 390,392,572,575 (gl. Emona) Atika, 493 Atrans (Trojane), 46,60,95,120,122,124,129, 176,309,312,581 Augsburg; gl. Augusta Vindelicum Augusta Praetoria (Aosta), 78,197,512 Augusta Taurinorum {Taurinum/Toh no), 78,86, 197,256,292,512 Augusta Vindelicum/Vindelicorum (Augsburg), 24,54,509,512-514,543-544,558 Augustana {ecclesia, domnevno škofijski sedež Aguntum), 543-544 Augustodun {Augustodunum, mesto v Galiji), 227 Aureus mons (naselbina med Viminacijem in Singidunom), 34 Auuntus, 544 (gl. Aguntum.) Auximus (Osimo), 432,458,492 Avesica (Prosek ali Bazovica pri Trstu), 74,200 Avgusta {Augusta, kraj v severni Meziji), 493 Avonciensis/Avoriensis, 525,544 (prim. Aguntum) Avstrija, 137,497 Babno Polje, 132 (prim. C/austra Alpiurn luliarum) Bacensis civitas, 415 (prim. Bassianae) Baje {Baiae v Kampanijij, 406 Balkan (kot skupna geografska oznaka za Zahodni ter Vzhodni 1lirik in Trakijo),

Zbirka ZČ/46

13-14,20,2 4 -26,28-29,33,39,54,57, 62-63,66-67,76,78,85,88,92,103-104, 107-108,117,130,144,149,189,191,193, 238,278,288,291,295,309,319,322-323, 354,371-372,377,379,382-383,386,389, 395,412,421,432,439,448-449,452,458, 478,485-486,490,492-493,499,502-503, 505,508,514,570 Banat, 338 Baranja, 68 Barbariga, 278,292,474,503 (gl. Betika) Bameo (naselbina v Karneoli), 390 Basijane (Bassianae), 89-91,208,349,357,415, 428 (prim. Bacensis civitas) Bašelj, 449,579 Batava (dan. Passau), 231,235,358,362-363, 365,423 Batina Skela, 68,333 Bavarska, 242,496-498,544 Bazovica, 74 Bela Cerkev, 457 Bela krajina, 73,75,375,449 Bela Rusija, 482 Beligna (pri Akvileji), 48,280,283,293,304, 306,314,344 Bellinzona, 197 Bellunum (Belluno, mesto in škofijski sedež), 534,536,540,559 Beltinci, 22 Benacus iacus, 26 (gl. Gardsko jezero) Benečija, 253,300,407,467,497,501,555,581 (gl. Venetija/Venetia) Benda (naselbina v Karneoli), 390 Benete, 132 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Benetke; gl. Veneda (rivitas) Beograd; gl. Singidumim Bergamo (Bergomum), 61 (gl. tudi Pergamum) Berkasovo (pri Sidu v zahodnem Sremu), 101 Beroja (Beroč, ime enega mesta v Makedoniji in enega vTrakiji), 20,102 Betika (pri Barbarigi), 278-279,283,474,556 Betlehem, 292,295 Bettobia (zgodnjesrednjeveški zapis imena Petovione/Ptuja), 577 (gl. Petaviona) Bilje, 467 Bipplium (naselbina v Karneoli), 390 Bistrica ob Sotli, 448,456 Bizanc, 102,107,206,208,236,365-366, 377-378,381,383,387,389,404-405,413, 421,426,428-435,438-441,445,451-454, 459-462,466,469-470,478,480,483,484, 490-496,499,502-503,518-520,523,529, 535-537,551,569-570

Blatno jezero (Pelso Iacus), 68,314,333,354, 357,360 Blato (toponim severno od Cibal/Vinkovcev), 101 Bled, 211,215,335,336,449,477 Bohinj, 190 Bohinjska Bistrica, 449 Boiodurum!Boiotro (Innstadt, Passau), 47 Bolgarija, 95,104,190,371,485 Bolta (Bolija, nedoločljiva reka v Panoniji), 358, 362 Bonkeis (neidentificirana utrdba, morda v bližini Mostarja), 500 Bononija (Bononia, Boulogne-sur-Mer), 77 Bononija (BononiafBolognz, škofijski sedež), 275,326 Bosna, 21,287,422 Bospor, 85,193,517 Botivo (Iovia, Ludbreg v provinci Saviji), 54 Braslovče, 28,32 Brenner, 85,192,498 Breonensis (ecclesia\ škofijski sedež, domnevno Virunum), 543,545 Brescia; gl. Brixia Brestanica, 15,73,76 Brežice, 45 Brigetiona (Brigetio), 25,84,139,143 Brinjeva gora, 22,37,238 Brioni/ Castrum, 200,292,407,422,474,503, 555,556 (prim. Cissa) Britanija (Britannia, v pomenu britanske dieceze), 14,31-32,54,56-57,77-78,85,88, 115,119,197,231,256,325,351,570 Britannicum (vallum), 132 Brixia (Brescia), 32,86,346,508,522 Brkini, 200,376,393 Budimpešta; gl. AkvirikJAguincum Burgundija, 431,496,517 Burnimi, 394,430,477 Busta Gallorum, 437,459 (prim. Taginae) Campus Ergenus (ali Serenus) vTrakiji; gl. Ergettus, campus Caorle (Caprulae, Caprulensis; kraj v Beneški laguni), 501,549 Capris, 49,395,501,503,549 (gl. Capritana insula, Koper) Capritana insula (Koper), 49,406,472,500501,503,549-551,559-561,565 Caravaciensis (ecdesia), 525 (gl. Scarbantia) Camech/Camicb, 387-388,390-391 (gl. Cameola, Karneola, Alpes Iuliana) Cameola, 387-388,390-391,396,576,581 Camium (Kranj, naselbina v Karneoli), 95, 388-391,412,450,458,467,575.576,581

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Camium (patria = Carneola), 387-388,391 Camium iugus (= Alpis Iulia oz. In Alpe lulia = Hrušica//^ Pirum), 388 Camuntum, 25,71,138-139,323,395 Castcllazzo/Doberdob, 200,320 Castra (Ajdovščina), 17,36-37,98,106,118, 133-134,140,150,157,162-163,181-183, 191,195,199-200,409 (gl. tudi Fluvio Frigido) Castra Martis, 145,352 Castra Regina (Regensburg, središče bavarskega vojvodstva), 496 Cavtat (Epidaver), 428 Celeja (Celeia, Celje), 13,15-16,21,26-27, 29-30,36,38,40-42,46-48,50-51,67,73, 76,94,118,129,203,217,237-239,273274,277-281,283,293,295,325,339,341343,373,381,412,418,448,455-457,464, 477-479,511,513,525,527,529,534-535, 545-546,561-562,565,572-573,577-578 Celsina (insula)/Cres, 381,394 (gl. Cres) Ceneda (Ceneta), 395,439,555 (gl. Vittorio Veneto) Censensis (ecclesia)/Cissa v Istri, 564 Cesarski vrh, 132 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Cessensis (ecclesia)!(Cissa) v Istri, 525,534,554 Chieming (na Bavarskem), 105- 106 Chur; gl. Curia Cibale (Cibalae /Vinkovci), 84,92-93,95,97, 99-103,121,134 Cingarela (v Istri), 503 Cisa (Cissa v Istri), 292,407,503,527-528,534, 554-556,559,565,572 Cissa Pullaria, 555 (gl. Brioni) Claustra Alpium Iuliarum (kot najbolj uveljavljena oznaka obrambnega območja), 74-75,98,119,123,128,130-132,139-140, 146,157,160,162,182-183,188,191,193194,196-200,312,316,388,480 Clemidium (naselbina v Karncoli), 390 Cliena (naselbina v Karneoli), 390 Col, 182 Comagenis (Tulln ob Donavi); gl. Komagena Comum (mesto/škofija), 197,271,390,522,565 Concordia (Konkordija/Portogruaro, mesto in škofija), 84,149,134,140,182,195,289-296, 300,310,318,326,330,332,346,377,395, 404,465,506,509,525,528,534,536,540 Constantia (Konstanz ob Bodenskem jezeru), 558 Cona (Kokra ali ena od treh Krk), 581 Corcac (Kokra), 388,581

Cormones/Kimm, 467 Comacum (Sotin pri Vukovarju), 33,100 Cremona (mesto in škofija), 61,326,502,508 Cres, 272,381,559 (gl. tudi Osor/Apsarus) Crucium/Cruppi (Groblje pri Šentjerneju), 73, 392,573 Cucullis (Kuchl na Salzburškem), 233 Curia (Chur, mesto in škofija), 508-509,512, 541,543 Curitana insula/Vegla (otok Krk), 381,394,559 Čedad (Forum Iulii), 25,132,197,199,404, _ 412-413,465,467-468,477,499,572 Čentur, 83-84,256 Cepna (Gradišče nad Zagogem južno od Pivke), 200,332 Červen Bijag (najdišče v Drugi Meziji/severni Bolgariji), 95 Črnomelj, 45,238,284,448-449 Dacia Ripensis, 348 Dacija (Dacia, kot oznaka za province severno od Donave, nato pa za dve poznoantični provinci južno od Donave in za kasnejšo diecezo), 14,22,26,38,41,49,56,63,82, 93,95,101,103-105,116,120-121,130, 145,188,310,313,319,348-349,352-353, 359-360,431,451-452 Dacija (Daciae, kot dieceza na območju centralnega Balkana), 74,135,146-147,149 Dacija, Obrežna (Dacia Ripensis), 101,145,310, 313,352,360,451,452 Dacija, Sredozemska (Dacia Mediterranea), 101, 104-105,116,130,349,359 Dalmacija (Dalmatia, v obsegu poznoantične province), 14-15,21,30-31,42,62-63,70-71, 74,83-84,105,113,126,141,151,188,195-196, 204,207-208,211,216-217,222-225,230, 232,234,236,254,258,262-263,285-291,305, 312-313,321,326-327,330,335-336,349,354, 357,375-377,380-381,383-387,390,393-394, 397-398,405,408,410,412,415,420,422,425, 427-432,434-439,441-442,446,451-452,458460,470,477-479,486,488,491-494,499-501, 506,513,517,519,522,555,559,562,578,581 Danastrus (Dnjester), 482 Dardanele, 351 Dardanija (Dardania), 100,105,359 Devin, 54-55,163,320,407 Diokletianopolis (v Trakiji), 82 Doberdob, 37,200,320 Dolenjska, 124,182,192-193,200,286,375, 412,457,477,574,578,579 Dolinska pot, 132 (prim. Claustra Alpium Iuliarum)

Zbirka Z Č /4 6

Dolnje Ponikve (Trebnje), 22 Donačka gora, 449,456 Donava (Danubius, Danuvius), 20-21,33,47, 57.63- 64,68-70,82,95,107,127,136-137, 139,144-145,195,202,204,210,227,229, 231,233-234,236,310-311,313-314,319, 323-324,328,337,339,347-349,353-354, 356-358,364-366,368,371,373,386-387, 393,399,425,432,438,439,449,452-455, 458-459,460,482-485,491-495,497,509, 512,544 Drač (Dyrrachium/Epidamnum), 355, 398, 428,

435, 458,491 Dragonja (Argaone), 395 Drava (Dravus/Draus/Dravis), 16, 28, 37, 40, 5 0 .5 4 .6 3 - 64,69-71,121,241,295,361, 373,378,382,388,393,446,453,497,545, 577,581 Dravlje (Ljubljana), 342,381-382,398 Drnovo; gl. Neviodunum Druga Mezija; gl. Mezija, Druga Druga Panonija; gl. Panonija, Druga Druga Rccija; gl. Recija, Druga Dubrovnik, 428 Duel, 422 Dumium, 398,486,491 (gl. Osebno kazalo, Martin iz Brage) Dunaj, 226,453 Duplje (pri Ajdovščini), 181 Durostorum (Silistria), 311 Dyrrachium\ gl. Drač Eburacum (York), 57,78 Efez (ekumenski koncil), 507,538 Egejsko morje, 292,337,479,491,562 Egipt, 38,51,57,88,115,199,243,258,290, 304,522 Eisack (reka na južnem Tirolskem), 498,581 Elebra (naselbina v Karneoli), 390 Em(m)onia (kot civitas Camiae), 574 Emilija (Aemilia), 310,312,346,404,432,440, 508,517 Emona (redko [291] Haemona) 16-17,25-26, 28-2 9 ,3 6 ,3 8 -39,41-42,46-50,67,72-74, 7 6 -7 7 ,79,84,88-90,95-97,99,119,124, 133-136,139,141-142,149-150,152, 154-155,156-157,163,190-192,203, 217,237, 239,267,271,273-277,279-283, 287,289-291,295,297,300,302,312,316, 320,322,324-325,329,330,332,341-343, 361,373,381,390,392,408,412,445,449, 464,477-479,509,527,529,534-535,546, 561-562,572-575,577,581 (gl .Atamine-, Ljubljana)

Emonia (tu&iAemona in Emona, kot srednjeveška oznaka za Novigrad v Istri), 575 Enns, 237,251,293 Eperunto (naselbina v Karneoli), 390 Epidamnumr, gl. Drač Epidaver (Cavtat), 428 Epir, 105,189-19 0 ,3 1 9 ,3 2 1 ,3 2 5 ,3 2 8 ,3 5 5 , 3 9 8 ,4 3 5 ,438,458,460,491,493,561 Ergenus (campus) vTrakiji, 8 8,99,103 Etiopija, 39 Etrurija, 323,326 Evboja, 493 Evrija (Euria, Euroia), 561 Evropa (v pomenu evropskega kontinenta ali evropskega dela rimskega cesarstva), 130, 179,193,340,349-350,454,482,487, 490-491,542,571 Faesulae (Fezule/Fiesole pri Firencah), 323, 333,432 Fanum (v Umbriji), 547 Faventija (Faenza), 374 Faviana (Mautern), 64,231,357,359,363-365, 423 Feld (zn campisfeld/filda, območje naselitve Langobardov ob Donavi v bližini Tullna), 453 Feltre (Feltria, naselbina in škofija), 413,525— 526,528,534,540,544,559 Ferruga ( Vernica nad Tridentom), 422,536 Filipopola (Philippopolis, Plovdiv), 101 Flanona (Plomin), 126,581 Flavija Solva (Flavia Soha, Wagna pri Lipnici), 22,28,49,66,218,323,513,529,558,574 Fluvio Frigido, 17,36,98,163 (gl. Castra, Ajdovščina) Fonte Timavi, 320 (gl. Štivan) Foroiulianus/Foroiuliensis ducatus (Cedajski ali furlanski dukat), 465-466,559 Forum M ii (Čedad), 25,47,50,132,134,197, 199,342,344,390,395,465,467,477,572 Frigidus (Vipava), 96,160,162-189,196,297, 305,317,318,581 Frigija, 285 Furlanija, 140,369,381-382,390,412, 442,466,474,559,572,578,580 (prim. Foroiulianus ducatus) Galija (Gallia/Galliae, kot oznaka za galsko prefekturo ali galske province), 21,24,31-33, 38,53-54,77-79,85-88,96,110,115-119, 123,125,127-129,136,138,141-142.144, 148,152,158,160,181,188,193,197-198, 202,210-211,215,222,226-227,231, 234-235,243,254,256,258,264,2o7.274,

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

276,285,295,304,309,313,321,324-325, 330-335,338-340,343,351,355,360-361, 388-389,427,429,433,467,506,517,541, 570 Gallinaria (otok ob ligurski obali), 285 Gardsko jezero (Benacus lacus), 26,509 Gelduba (Gellep), 191,332 Genova (dan. Ženeva), 274 Genova (Genua, mesto in škofija), 60,271,414, 423,431,435,465,519,522 Germanija (krovna oznaka za germanske province) 14,21 Gesoriacum (Boulogne-sur-Mer), 77 Glemona, 467 Globasnica, 32,382,413,422 Goda/Godia, 442,443 Golo Brdo, 200 Gorenji Mokronog, 449,579 Gorenjska, 390,449 Gorica (Gorizia/Villesse), 77,131,134,149 Goriška, 408,412,467 Gorjanci, 457,514,574 Gorski Kotar, 132-133 Gosposvetsko polje, 262,542 Gotenica, 443 Gotna vas, 443 Gotovlje, 443 Gračič, 21 Gračnica, 456 Gradec (Praprctno), 456 Gradec nad Mihovim (Gorjanci), 514 Gradec pri Veliki Strmici, 218,412,449 Gradež (Grado/Gradus), 253,277,279,281283,345-346,369,395-396,416,422,424, 440,442,465,472-474,476-478,480,509, 520-521,523-526,528-530,532-533,537, 547,550,553-554,556-559,563-564,566, 569,575 Gradež kot Gradus insula, 346 Gradež kot Insula Aguileia, 346 Gradež kot Nova Aguileia, 465,521,525, 527-528 Gradišče nad Robom (Velike Lašče), 132 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Gradišče pri Dolenjem Logatcu (Martinj Hrib), 132 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Grahovo polje (Hercegovina), 287 Grazerkogel, 422 Grčija (krovna oznaka za grške province), 22-23,37,41,151,278,337,503 Grmada (v bližini Štivana, mitrej), 305 Gydr; gl. Arabona llaemontr, gl. Emona

Halkedon (predvsem kot kraj ekumenskega koncila), 31,340,508,516-518,523,538, 564,566 Hammat Gader (v Palestini), 279 Hebdomon (pri Konstantinoplu), 176 Hcrakleja Sintika (Herakleia Sintike, Makedonija), 80 Herakleja (Herakleia/Perintbus v Trakiji), 88 Hercegovina, 28,287 Hispania Tarraconensis, 210 Hispanija (Hispania, krovna oznaka za diecezo oz. hispanske province), 115,123,325,351 Histria\ gl. IstrzJHistria Hiulcapa/us (močviije ob reki Vuki), 100-101 Hoče, 46 Hom (nad Soro), 449,579 Hrastje pri Polju (Ljubljana), 218 Hruševo, 449 Hrušica, 13,16-17,26,28,37-38,55,97-98, 123,125,132-134,140,163,176-177,182183,200-201,295,309,324,388,390,446, 464 (gl .AdPirum) Hrvaška, 137,287,381,412 Hubelj, 181 Humagum (Umag), 395 Iader (Zadar), 263,267,271 Iberija (država na območju Kavkaza, dan. Gruzija), 317 Ibligo (Invillino, kraj v Karniji), 238,467 Ig, 28 Ilirik (Illyricum, v splošnem pomenu, kot oznaka za province Zahodnega in Srednjega Balkana ter Vzhodnih Alp in Srednjega Podonavja), 12-15,20,22-32,34-35,37-40,57,60,62-63, 67,69-72,74- 77,79,82-85,87-89,92,94-97, 99-101,103-108,110,112-113,116-120,122, 124-130,135-139,141-151,154,157,159, 161-162,167,171,180-181,188-194,196, 198-199,201-205,207-209,211,213,217, 222,224,226,236,249,252,255,258-268,271, 273,284-285,288,294-296,300-301,306, 309-310,313-314,316,318-319,321-322, 324-328,330,332,335-337,355,358-359, 375-376,381,385,387,420-421,423-424, 427,433,435-437,440-441,446,452,458, 478,490-492,505-506,509,517,560-561 Ilirik, Vzhodni (kot skupna oznaka za Dačansko in Makedonsko diecezo, od sklepnega delaTeodozijeve vlade dalje pa oznaka za prefekturo lih rteum), 104,112, 147,149-150,189-190^267,310,319,321, 325,330,337,359,420,452,458 Ilirik, Zahodni (kot oznaka za diecezo

Zbirka Z Č /46

Pannoniae oziroma za kasnejšo diecezo Illyricum), 27,69-70,72,76-77,89,113,126, 135,137,150,154,180,189,198,207-209, 213,222,224,236,252,255,258,271,285, 288,301,309,313,326-328,331,375,381, 387,420-421,423-424,441,506 Ilirska Bistrica, 26,28 Illyrici, Italiae etAfricae [praefectura', v 4. st. osrednja prefektura cesarstva; alternativni oznaki sta praefectura Italiae, Illyrici etAfricae alipraefectura Italiae, Africae etlllyrici), 63, 69,161 Inn (Aenus), 47,393,480,495,544-545 Innstadt (Passau), 47 Insula Capritana/Insula Caprea (Koper), 49,472, 549,559,560,565 Invillino; gl. Ibligo Iovia (Alsohetenypuszta v Valeriji), 147,208, 271,300,314-315,510 Iovia/Botivo (Ludbreg v Saviji), 54 Ioviacum (Schlogen), 361 Istra (Histria), 14,33,47,49,50,55,60-61,66, 71,73,79,83-86,126,131,149,195,200, 207,208,218-219,238,252-256,267,271, 274,277,283,286-287,300,301,310-313, 322,327,330,331,333,342,343,375-377, 380,383,387,390,392,394-396,403-408, 412,415-416,422,427,430,431,435-437, 441-442,445-447,449,459,466,469,471, 474—480,499-501,502-503,506-507,509; 511-512,518,520,527,529-533,534,535, 536-538,541,546-551,553-559,561-562, 564-565,569,571-572,578-579,581 (gl. tudi Venetia et Histria) Italia Annonaria (dieccza), 159,207 Italia Transpadana, 61 Italiae claustra, 131 Italiae comitiva (vojaško območje, ki mu je poveljeval comes Italiae), 195-197 (gl. tudi Tractus Italiae circa Alpes) Italiae limeti, limes Italicus, 192,323 Italiaeprovinciarum terminatio, 446 (s predstavo o .zmanjšani* Italiji na koncu antike) Italiciana (dioecesis, scvcrnoitalska dieceza; drugo ime za diecezo Italia Annonaria), 61 Italija (Italia, kot splošna oznaka), 13-14,16, 19-22,24-28,30,32,34-35,37-40,49,51, 53,57,60,63,67,74,76-77,79,83,85-87, 89-90,95-97,99-100,107-108,110,112, 116,118,120,128-129,131,133,135, 139-140,142,144-145,148,150-154,156, 159-162,173,176,188,190-194,201-203, 205-208,211,216-218,224,229-230,232-

233,236-238,258,264,270,276,293,299, 309,314,316,318,320-322,324,326-328, 331-335,340-343,346-347,351-352,355, 359-361,366-368,371-374,387,395,405, 408,417,419-421,423,425-426,432-437, 439-442,445-446,450,454-456,458- 464, 466,469-471,475-476,479-480,486, 493,500-501,503,507,510,513,518,521, 523,527,529,535,546,551,569,571,573, 574-575,580 Iuenna (Podjuna), 581 Iulium Camicum (Zuglio, mesto in škofijski sedež), 49,239,415,417,465,511,525,528, 534 Ivančna Gorica, 73 Izola, 407,474 (gl. tudi Simonov zaliv) Izvir Rječine, 132 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Jadran/Jadransko morje, 51,62,123,150-151, 188,193,211,246,283,285,292,312,327, 377,388,405,407,415,427-430,435,439, 459,470,472,474,481,492,495,514,554, 565,569,571,580 Javorniki, 477 Jelenje, 132 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Jereka (Bohinj), 190 Jeruzalem, 104,166,290-296,516,520 Jonsko morje, 150,292,407,479,562 (prim. Jadran/Jadransko morje) Jovija; gl. Iovia (Alsohetenypuszta v Valeriji) Judovje; gl. Rožanec Julijske Alpe; gl. Alpe, Julijske Justinijana Prima (Iustiniana Prima, nadškofija), 451-452 Juvavum (Iuvavum, Salzburg), 113,339, 557-558 Kalce, 150 Kalinik (ob Evfratu; incident leta 388), 178 Kamnik, 341 Kamniška Bistrica, 581 Kanalska dolina, 49,467 Kapadokija, 266,285,292,303 Karantana civitas, 513 Karantanija, 443,513,529,572,580-581 Karavanke, 329,389 Karneola, 388,390-396,443,450,575 (gl. Cameola, Camech, Camkh) Karnij (Camium, Kranj), 389,575-576 Karnija, 238,388,389,390,417,576,581 Karnunt (Camuntum), 23,36,64,71,81,83,87, 89,126,138,143,315 Karpati, 352,459,482,491 Kartagina, 254,344

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN IURIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Neviodunum) Kastav, 477 Kucha (Kuča, mesto vTurkestanu na Katalaunskc poljane, 340 Kitajskem), 344 Kavkaz, 151,161,167,189,317 Kučar, 449 Keszthcly, 137,227 Kikladi, 408 Kiinzing (Quintana, kraj v Drugi Reciji), 231, Kilikija, 88,129,193 362 Kiliman, 333 Kuzelin, 37,238,333 Kitajska, 344 Laba, 452-453 Kobarid, 412,449,474,477,514-515 (gl. Labin (Albona), 49 Tonovcov grad) Lajh (Kranj), 342,389,412,575 Kokra (Corcac), 388-389,390,575,581 Lanišče, 132-134,140,150,157 (prim. Claustra Kolombar, 200 Alpium Iuliarum) Kolpa, 151,376,393 Lateran (Rim), 564 Komagena (Comagena/Comagenis), 199,230Laussana (Lausanne, mesto in škofijski sedež), 231,357 543 Konkordija; gl. Concordia Lavant, 422 Konstantinopel (prestolnica, cerkveno središče Lavriak (Lauriacum, Lorch pri Ennsu), 38,62, in kraj treh ekumenskih koncilov), 104,110, 64-65,199,227,231-233,251-252,293, 115-116,127,129-130,134-135,144,146, 323,361-362,364,511,513 151,166,167,171,176,178,187-191,205, Lebra (naselbina v Karneoli), 390 212-213,215,225,266,291,312,314-316, Lech (reka na Bavarskem), 495 319,321,337-338,349,351,359,375,421, Lesce, 284 426,434-436,475,478,491,506,509,516Leskovec (Pragersko), 16 520,522,538,562,566 Liburnia Tarsaticensis, 393-396 Koper, 49,83,333,395,449,472,474,477,479, Liburnija {Liburnia, enkrat [393] Lubumia), 500,549,551,552,553,554,559,560,562 286,376-377,380,391,393-394,405,428, (gl. Insula Capritana, Capris) 430,437,441-443,477,556,581 Korinj/Veliki Korinj, 37,238,342,381,412, Ligano (= Alicano oz. Halicanum, Sv. Martin na 448-449,457,474,477,514,579,580 Muri) 573 Koroška, 21,26,232,283,306,339,375,381Ligurija (Liguria), 142,156,225,285,301,322, 382.410.497.515.579.581 346,384,388,390,403-405,427,431-434, Korzika, 322,438 439,454,468,470,478,505,508,517,522 Kotijske Alpe, 54,61,117-118,150,432,434, Lihnid (Lychnido%, Ohrid), 23,41 439,468,508,542 (gl.Alpes Cottiae) Lika, 393 Kozjansko, 37,448,577,579 Lirinum (.meniški' otok ob provansalski obali), Kozji otok (Capritana insula), 549,550-551 (gl. 227 Capris, Koper) Ljubelj, 325,329 Kranj, 342,381-382,388-390,395,398,412, Ljubljana, 139,218,342,382,398,449,479, 448-450,456-458,464,467,468,542,576, 575 (gl. Emona) 578.581 (gl. Carnium) Ljubljanska kotlina, 446,449,582 Kras, 47,55,200,320,406,478 Log (pri Sevnici), 46 Krefeld (Gcllcp/Gelduba), 332 Logatec, 17,132,140,150,157,191 Kremona; gl. Cremona Loka pri Zusmu; gl.Tinje nad Loko pri Zusmu Krcms, 354 Lombardija, 61 Kreta, 63,103,509 Lorch;. gl, Lavriak Krf, 561 Lož, 75,157,218 Križevska vas, 284 Lucania et Bruttii (provinca), 135 Križišče Iskra (Kranj), 389,576 Ludbreg {Iovia), 54,314,333 Križna gora (Podlož), 449 Lugdtmensis Tertia (provinca), 141 Krk; gl. Curitana insula/Vegla (otok Krk) Lukanija, 458,492 Krka, 393-394,430,574,581 Lukulan (Lucullanum), 229-230,234,237-238, Krog pri Murski Soboti, 22 417,419 Kiik/j, 71-72,342,449,483 (gl. Drnovo; Lutecija {Lutetia Paristoru/n, Pariz), 127

Zbirka ZČ / 46

Madonna del Mare (cerkev v ulici Madonna del Mare v Trstu), 277-278,281-283,383,397, 407,415 Madžarska, 137,314 Mainz; gl. Mogontiacum Majnica (južno od Gorice; Potite Sonti, most čez Sočo), 15,18,163,324,373,408,464 Makedonija (Macedonia, kot dieceza), 74,135, 146-147,149 Makedonija (Macedonia, kot oznaka za dve makedonski provinci), 14,20,22-23,41,63, 80,96,100-101,103,105-106,151,189, 359,361,493 Mala Azija, 31-33,37-38,57,87,107,193, 243,278,295 Mala Karnija, 388 Mala Skitija, 352,483 Malič (Sv. Krištof, Rečica), 46 Mantova (Mantua), 502,525,527,563 Marano (Marianum), 478,533,535-536,540, 547,555,569,572,575,577 Mareotis (pri Aleksandriji v Egiptu), 261 Margus/Margum (Morava/mesto ob izlivu reke v Donavo), 13,34,337 Marija Formoza {Pola), 474 Marke, 377 Martinj Hrib, 132-134,140,150,157,183 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Mama (Mura), 581 Mautern (Faviatia), 231,357,363,453 Mavretanija, 14,115 Maxima Sequanorum (provinca v Galiji), 543 Media Provincia; gl. Valeria que etMedia appellatur Provincia Mediolanum (Milano), 24-25,28,36-37,41, 53-54,57,61,69,76,78,86-87,91,108,110, 125-127,135-136,140-141,144,147-148, 150,156,158-162,166,176,178,187,194, 197,217,225,233,254,256-257,263-264, 269-271,275-276,285,289,294-296,300, 318,321-322,346,374,389,423,431-432, 441,463,465,471,505-514,519,522,541, 557 Medulin (otok Vižula), 111 Medvednica, 37,72,238 Mcdžimuije, 287 Menorka, 299 Merania (deželno ime domnevno gotskega izvora), 442 Merseburg (rokopis ravenske kronike), 344 Mesinska ožina, 439 Metaurus (reka), 28 Mezija (Moesia, v pomenu provinc s tem

imenom), 1 4 ,2 1 ,2 5 ,4 1 ,5 6 ,1 0 0 ,1 2 1 ,1 2 8 , 134,138,261,333,359,360,429,445,446, 451,452,459,483 Mezija, Druga (Moesia Secunda), 95,313,321, 349,360,367,371,493 Mezija, Prva {Moesia Prima), 74,107,116,134, 313,337,349,429,451-452,493 Mezija, Spodnja {Moesia Inferior), 14 Mezija, Zgornja {Moesia Superior), 12-14, 32-33,39,41,74,354 Mezijska dieceza {dioecesis Moesiarum, Moesia, Moesiae, Mysiae, v obsegu kasnejše prefekture Vzhodni Ilirik), 63, 82, 94,103,138 Mezopotamija, 31,115 Mihovo, 381,412,449,457,477,514 Milvijski most (Rim), 87,103,152,156,180 Mincius (reka pri Mantovi), 347 Miren (spodnja Vipavska dolina), 76,84 Mirna {Ningttm/Nengone), 395,551,581 Modrič, 46-47 Mogontiacum (Mainz), 54,543 Mokrice, 73 Mokronog, 32 Moldavija, 482 Molida, 200 Molzbichl, 282,416-417 Momjan (Cingarela), 503 Monastero (Akvileja), 49,279,283,304,306, 344 Monkodonja (Rovinj), 503 Mons Feleter (San Marino), 238,417 Mons Lactarius (pogorje Vezuva), 437 Morava {Margus), 33,337 Moravče, 284 Moravska, 353,459,493,495,497 Most na Soči, 132,157,190,200 Mostar, 494,500 Muntajana (v zaledju Poreča), 474,503 Mura, 63 Murocincta {vil/a, verjetno Pamdorf južno od Karnunta), 126,143 Mursa (Osijek), 13,23,51,54,64,69,100,119, 121-123,125,130,141,146,170,179,182, 259-261,264-265,267,271,309,312,373,483 Mursianus lacus (jezero nedoločljive lege), 483 Murska Sobota, 493 Mutina (Modena), 310 Nadiža {Natiso, s pritokom ali drugim imenom Natissa), 18-19,129,132,157,437,467,5S1 Nais {Naissus, Niš), 25-26,78,94-95,101,104, 107,112,116,120,128-130,134-135,204, 263,349,436,491,492,578 Nanos, 287,477-478

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Naqš-i-Rustem (Perzija), 14 Narbo (Narbonne), 274 Narona, 30 Navport (Nauportus, Vrhnika), 47,62,86,95, 581 Neapelj (v Kampanji), 229-230,237,406,417, 420,423,429,433,513 Neapolis (Novigrad v Istri), 49,395,503,554, 565,575 (gl. tudi Nouas, Emonia, Aemona) Nedinum (pri Zadru), 30 Nemas (Nimis/Neme), 467 Nemčija, 410,491 Nengone; gl. Mirna Nestos (reka v jugozahodni Bolgariji), 25 Neviodunum/Nomiudum (Drnovo pri Krškem), 13,36,38,41-42,45-47,50,71-73,76,239, 336,341-343,392,412,483,573,576 Nezakcij (Nesactium, tudi Nesatium in Nessatio, Vizače v južni Istri), 20-21 (Respuhlica Nesactiensium), 50,274,503 Nežidcrsko jezero, 483 Niceja (kraj prvega ekumenskega koncila), 105, 258-260,505 Nikomedija (ena od prestolnic v času Dioklecijana), 31,57,69,77,88,257 Nin (Aenona), 393 Ningum\ gl. Mirna Niš; gl. Naissus Noricam (civitas), 455-456 Norik (Noricam, kot oznaka za nerazdeljeno provinco, od Dioklecijana dalje kot splošna oznaka obeh provinc), 14-16,21,24,28-29, 37-38,42-43,47-49,50-51,62-68,70,73, 85,87,91,95,105-106,113,118,120-121, 127,129-130,136-137,176,190,192-193, 195-196,198-199,207-219,225,227-230, 232-238,250-252,255,262,267,270,274, 294,300,302,305-306,312-313,319,323, 325-330,335,339,341,354,357,359,361363,365-368,375,377-378,381,384,386, 389,391,393-394,397,409-410,412-413, 415-417,420,422-423,427,434,439,442, 445-446,450,453- 457,459,462-464, 467-469,478,480,493,495,497-498,507, 509-511,513,520,527,529,535-537,541545,557,569,571,573-581 Norik, Obrežni (Noricam Ripense), 43,63-65, 67,70,85,105,113,136,195,199,207,210, 214,218,227,229-230,232-233,235-238, 250-251,294,305-306,357,361,363,365, 367,378,386,410,423,453,463,495,497, 509,511,513,557,571,580 Norik, Sredozemski (Noricam Mediterraneum),

63-67,70,73,105-106,113,116,118,192, 207,214,230,232,234,238,250,262,270, 274,300,309,312,313,323,325-326,339, 361-362,368,381,384,389,397,410,412413,415,416,422,442,450,455,468-469, 478,480,493,497-498,510-511,513, 515,520,527,529,537,541-545,557,569, 574-576,579-581 Norikon (polis), 455-457 Noricorumfines, 498 Notranjska, 47,132,390,393 Nouas (castellum v Istri), 501,551,552,554, 559-561,565,571,575 (gl. Neapolis, Novigrad) Nova Akvileja; gl. Gradež Nova Gorica (Sv. Katarina), 449 Nova Oselnica, 132 (prim. Claustra Alpium luliarum) Nova Vas (Novigrad), 200 Novae (kastel, dan. Golubac na južnem bregu Donave v Srbiji), 483 Novae (Svištov v Drugi Meziji), 311,349,367, 371-372 Novalja (Pag), 555 Novi pot, 132 (prim. Claustra Alpium luliarum) Novietunensis, civitas (nedoločljive lege), 483 Novigrad, 49,200,395,474,479,501,503,552, 559,562,571,575 (gl. tudi Nouas, Neapolis, Emonia) Noviodunum (Isaccea v Romuniji), 483 Numidija, 50,142 Nuricum Ripense (= Noricam Ripense), 65 Oberlienz, 422 Obrežna Dacija; gl. Dacija, Obrežna Octodurus (Martigny, v zahodni Švici, mesto in škofijski sedež), 276 Ohrid; gl. Lihnid Okra (Ocra), 446 Opatija, 430 Opitergium (Oderzo, mesto in škofijski sedež), 310,525,536,558-559,565 Osijek, 51,146,373,457,483 (gl. Mursa) Osimo (Auximum), 491 Osopum (Osoppo), 417,467 Osor (Apsarus na Cresu), 559 Ostija, 328 Ovilava/Ovilavis (Wcls), 54,237,282 Pad, 123,197,326,346,407,425,430-433, 436-437,469,502 Padova; gl. Patavium Pag (Novalja), 555 Palestina, 199 Pannoniae (dicceza Panonija s sedmimi

Zbirka Z Č / 4 6

567 provincami; oznaka za panonske province), Pečki, 200 94,103,479,562 Pečovnik (Celje), 456 (prim. Vipota) Pannoniae urbs (morda Sirmij), 456 Pedena (Petena/Petina, naselbina; ecclesia Panonija (Pannonia', splošna oznaka za eno Petenatis, Patbena, dan. Pičan), 479,525, ali več panonskih provinc), 12-16,20-36, 527-528,535-536,556-559,562,565 3 8 ,4 2 -4 3 ,4 7 ,50-51,62-64,67-77,82,87, 92-95,99-101,103,110,116,119-121,126Pelješac, 555 Peloponez, 22,483,493 128,133-135,137-138,141-146,149,151, Peko lacus, 68 (prim. Blatno jezero) 161,167,188-190,192-193,196,201-211, 214-216,218-219,224-229,232,237,241, Pentapolis (provinca v bizantinski Italiji), 565 Pergamum, 346 (gl. Bergomum, Bergamo) 244,247,250,252,261-262,267,285-289, Perzija, 14,29-31,39,54,56-57,89,116,127, 291,293,299,302,309-310,312-316, 134,145,216,265,337,350,426,438-439, 319-321,323-329,331,333-336,339-342, 470,484 347-349,352-362,367-369,375-377, Pescara, 377 380-381,383,385-387,389,392-394,397Petoviona (Poetovio, tudi Petaviona, Pitybion, 400.405.409.412.421.425.427- 428,432, 434-435,439,445-447,450-464,478,483, Patavione, Petaviona, Pettouia, Bettobia), 13, 486,491-494,496,498-499,501,510,513, 16,21,23,25-26,28,31,36-37,40-45,4748,50,52,54,63-64,67-68,70-73,94,99, 520,527,529,535-536,542,545,551-552, 105,118,120,126,136,139,146,151-154, 554,569,571-573,575,580-581 203-204,213-214,217,237-239,241-244, Panonija, Druga (Pannonia Secunda), 62-63, 69-70,72,99-100,127,134,137,204,208246,248,261-263,267-273,275,295-296, 312,316,325,338-339,341-343,361,373, 209,211,215,224-225,228,237,286-287, 395,412,448,455,464,479,529,545-546, 312- 313,333,335-336,348,354,360-361, 557-558,562,573,576-577 367,428,447,455,457,461 Petrovci, 208 (prim. Bassianae) Panonija, Prva (Pannonia Prima), 43,62-64, Phanas (pri Tarsatiki), 393 67,69-70,192-193,204,207-208,210, Philippopolis, 101 214,225,227,250,252,261,267,286,309, Piacenza (Placentia, mesto in škofija), 275-276 313- 315,323,325-327,329,333,335-336, Piava, 404,437 354-357,361-362,368,375,386,464,510, Picenum, 326,328,377 513,527,529,535 Pictavii (Poitiers), 285 Panonija, Sirmijska (Pannonia Sirmiensis) 376, Pičen, 559 (gl. Pedena) 380-381,383,386-387,394,397,399-400, Piemont, 321 405.412.421.427428,441,451,452,455 Piran (Piranon), 395,474,479,503,562 Panonija, Spodnja (Pannonia Inferioj), 13,25Pivška kotlina, 287 26,31,36,38,51,64,68-69,71,355,392 Piza (Pisae), 327,331 Panonija, Zgornja (Pannonia Superior), 16,21Placentia (Piacenza, mesto in škofijski sedež), 2 3 ,2 5 ,36,47,50-51,62-64,67-70,77,87, 78,224,234,271,275-276 151,196,241,329,392,447,452,453,573 Plomin (Flanona), 126 Parentij/Parencij (Parentium, mesto in škofija), Plovdiv (Philippopolis), 101 20-21,49-50,83,255,273-274,277-279, Počivenca, 200 281-282,284,293,295,342,422,442,474, Podjuna, 32,306,413 503,509,520,525,527,534,547-548,554, Podmelec pri Mostu na Soči, 132 (prim. 558,564,565,572 Claustra Alpium luliarum) Pariš (naselbina v Karneoli), 390 Podonavje, 12-15,19-20,22-24,28,32-33,37, Parisii (Pariz), 136 39,41-42,48,53-54,57,62-63,66,69-70, Parma, 310 76,85,88-89,103-104,107,112,117,122, Passau, 47,231,358,362,363,596 (gl. Batava) 133,137-138,144,147,151,160,189,192, Patavium (Padova, mesto; Patavina ecclesia kot 201,218,226,237-238,241-242,251-252. škofija), 61,310,346,383,416,509,525,528, 270,299,310,311-312,319,324,330, 536 332-334,339,341-342,348-349.351-352, Patiuma (naselbina v Karneoli), 390 354-355,357-359,361,367,377,382.386, Pavija ( Ticinum), 276,360,377,396,423,433,

680

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

395,399,407,420,436,438-439,445,447, 453-454,459-460,462,470,482,486-487, 490,494-495,497-498,501-502,505,508, 551,570 Podravje, 448,493,582 Poetovio\ gl. Petoviona Pohorje, 37,46,238,577,579 Poitiers, 285 (gl. Pictavii) Pokojišče, 132 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Pola (Pula, Pulj, mesto in škofija [ecclesia Polensis]), 28 (Respuhlica Polensium), 49,50, 83,111,126,218,274,279,305,342,395, 407,412-415,424,435,474,480,503,511, 525,527,534-535,548,555,559,564-565, 572,581 Polentija (Pollentia), 191,196,321 Polhograjsko hribovje/Polhograjska gora, 37, 332,449 Polis Norikorv, gl. Norikonpolis Poljanska dolina, 449,575 Poljčane, 46-47 Poljska, 314,482,485,491 Pomurje, 375,448 Potile Sonti (dan. Majnica), 18,320,324,373 Pontica (dieceza v Mali Aziji), 82 Poreč, 218,281-282,406,412,472,474,503 (gl. Parentij/Parentium) Poreston (naselbina v Karheoli), 390 Portorož, 407 Portugalska, 398,630 Posavje, 73,449,457,497,575 Posočje, 47,62,86,132,181,200,238,380-381, 388,408-409,447,467,499 Postojna, 16,237,332,446,464 Potoče (Sv. Jakob nad Potočami pri Kranju), 342 Potoki; gl. Ajdna nad Potoki, 412,449,457 Praetorium Latobicorum, 20-21,41,45,73,95, 393,573 (gl. tudi Trebnje) Praevalitana (tudi Praevalis, provinca na območju dan. Črne gore, severne Albanije in jugozahodne Srbije), 74,561 Pragersko, 16 Prapretno (Gradec), 412,448,456 Prebold (Št. Pavel), 417 Precona (naselbina v Karneoli), 390 Predel, 467 Predjama, 37,140,200,332,412 Predloka, 200 Prekmurje, 22,375,493,582 Pripjatska močvirja, 485 Prišla (cesarska posest na širšem območju

Sirmija), 143 Pristava nad Stično; gl. Stična Prosek, 74,200 Provansa, 197,235,276,375,429,438 Prva Mezija; gl. Mezija, Prva Prva Panonija; gl. Panonija, Prva Prva Recija; gl. Recija, Prva Ptuj, 13,16,43,139,218,242-243,247-249, 272,296,332,339,342,395,477,577 (gl. Petoviona/Poetovio) Pulj/Pula; gl. Pola Punta Cissana, 556 (prim. Betika, Barbariga) Pustrica/Pustriška dolina, 498 Quadrata, 393 Quintana/Quintanis (Kunzing), 231,362 Rab, 393 Raba (Arrabo), 68,581 Radegunda, 456 Radohova vas, 200 RadstadterTauempass, 237 Raetiae, gl. Recije Rakitna, 132 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Ranio (naselbina v Karneoli), 390 Rasa (Ama; reka in naselje), 393,395,407,430, 550,581 Ratiarija (Ratiaria, Arčer), 267,271,275,316 Ravena (Ravenna), 19,22,62,72-73,78,195, 197,201,205,212-214,226,234,325-326, 328,334,374-375,377,387,391,396,402, 406-408,410,414,421,423-424,428,430, 432,434-435,437,450,474-476,502,506507,509-513,520,523,530,532-533,538, 544,549,554,559,563,572-573,575-577, 581 Razdrto, 446 Recija (Raetia, provinca pred Dioklecijanom; splošna oznaka, ki se nanaša na eno ali obe provinci s tem imenom), 14,21,24,28-29, 54,61-62,82,84-85,127,144,196,198, 204,209-211,224,231-235,294,302, 305,319,321,327,335,362-363,375,384, 386-387,393-394,410,413,422-423,427, 429,439,442,446,450,454-455,468,478, 495,507-510,512-513,520,525,528-529, 537,540-545,569,580-581 (prim. Recije/ Raetiae) Recija, Druga (Raetia Secunda), 6 1 ,144, 230-233,235,305,362-363.386,393,397, 422-423,450,455,478,495, 509-510,512513,525,528-529,537, 540-542,544-545, 569,580-581 Recija, Prva (Raetia Prtma), 509,512,543 Recij d Raetiae, 24,204,384,387,455,540,541

Zbirka ZČ / 46

Rečica (Malič pri Rečici), 46 Regensburg; gl. Castra Regina Regium (v Emiliji), 310 Reims (Remi), 136 Reka (Rijeka), 37,140,163,287,348 (gl. Tarsatica) Remesiana (mesto v Sredozemski Daciji), 101 Remista/Ramista (Formin), 573 Ren {Rhenus), 21,53,57,85,88,112,127,136, 147,191,197,202,324,332,386 Repentabor, 16 Reania (naselje v Furlaniji), 467 Ribnica (pri Mokricah); gl. Romula Rifnik, 37,238,305-306,342,381,398,412, 422,448,456,468,477,514-515,578 Rim {Roma, v pomenu mesta), 12,15,21,24, 26,29,37-3 8 ,40-41,43-44,46,53-54,57, 74,78-79,93-94,96,104,108,110,112,137, 140-143,145,147,155-157,159,161,167, 173,175-176,179,192-193,196,203-205, 207-212,216,226,235,243,251-254,275276,282,285,289,293,296,300,309-310, 312-314,320,322-326,328,330-331, 334-336,338,340-341,346-347,349-351, 356,360,376-377,405-406,413-415,421, 423,425-426,429,431,433,435,441,458, 471,475-476,486,491-492,506-507,510511,516,519-520,522-523,529-530,535, 537-538,541,546,548-549,551,563-564, 566-567,570-572 (prim. Vzhodni Rim, Zahodni Rim, v pomenu delnega cesarstva) Rimini (Ariminum), 79,264,326 Rinubio (naselbina v Karneoli), 390 Ris (naselbina v Karneoli), 390 Rižana (Rusano), 395,475-476,551 Rodik, 200,238-239,287 Rogoznica (Ptuj), 272 Rokavski preliv, 77 Romula (Ribnica pri Mokricah), 73,392 Ronki, 15,163 Rovinj (Ruginio, Ruginium, Ruigno, Revingo), 218,395,412,474,503,555 Rožanec (Judovjc) v bližini Črnomlja, 45,46 Rubiland (ozemlje nekdanjega rugijskega kraljestva, na katerem so se naselili Langobardi), 453 Rusano, 395,581 (gl. Rižana) Rusija (južna Rusija; Bela Rusija), 348,482-483 Ru§e, 46-47 S(u)abia; gl. Savia, Suavia Sabiona (Saben), 237,422,455,525,528-529, 534,536,540-541,543-545,558 Sala {Salla), 71,573

Salona, 28,38-39,59,62,74,204-205,208, 217,223-225,243,254-255,261-263,266, 273,280,282-283,288,380-381,385-386, 410,412-415,420,422,427-428,430,435437,451,486,500,506,509,522,526 Salzburg, 204,212,214,231,282,303,339,393, 447,495,497-499,512-513,557-558,577, 580 (gl. tudi Iuvavum) Samobor, 72-73,457 Sanabor, 131,135,182 Sapparis (Sipar pri Umagu), 395 Sardinija, 223-224,322,420,438 Sarmellek, 333 Sava {Savus/Saus), 15,68,71-73,101,121-122, 132,151-152,214,336,348,359,375,388389,392,398,446,448-449,454,456,467, 574,575-576,578,581 Savaria (Szombathely), 51,70-71,138-139, 204,208,226-227,237,252,265,267,273, 285,324-325,356,360,573 Savensis {provincia), 62,71 Savija {Savia, provinca, v virih 4. in 5. st.), 6264,70-72,74,77,192,208-209,225,228, 238,250,252,262,267,286,309,313-314, 333,336,354,357,362,368-369,383,392394,398,449-450,452,455,464,509-510, 513,579 (gl. Suavia) Savinja, 40,63,448,578 Savinjska dolina, 32,46,477 Savinjske Alpe, 449 Savudrija (Silbio), 395 Scarbantia (Sopron, kot škofijski sedež ecclesia Scaravaciensis/Scaravansiensis), 39,204,227, 324,513,525,529,535-536 Scelerata, 26,38 Schlogen {Ioviacum), 361 Sclavania, 559 Sclavorum regio, 498 Scoldium (naselbina v Karneoli), 390 Scytbia {minor, provinca), 103,319,348 Sedo (naselbina v Karneoli), 390 Segusio (Suša v Zahodnih Alpah), 86 Sejanci, 16 Selevkeja (kraj pomembne sinode), 264 Selo pri Robu, 132 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Selunto (naselbina v Karneoli), 390 Senia (Senj), 27,74,393 Serdika {Serdica, dan. Sofija), 25,38,57,69,71, 82,84-85,94,97,101-107,112,128,129, 260- 264,284,436,469 Seution (naselbina v Karneoli), 390 Sevnica (Log), 46

682

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Sicce, 392,573 (gl. Siscia) Sicilija, 123,223-224,254,297,331,375,405, 429-430,434,438,441,475,520,542,553, 566 Silbio (Savudrija), 395 Silistra, 311 Simonov zaliv (Izola), 407 Singidunum (dan. Beograd), 49,101,112,134, 259.261.264- 265,267,271,294,316,349, 359,392,451,493 Sip(p)aris / Sapparis, 395 Sirija, 31,51,115,193,278,290,396 Sirmij (Sirmium, dan. Sremska Mitroviča), 13-16,19,23,25-27,29,36,41,53-54, 57.63.65.67.69- 70,72,93-95,99-101, 103-108,112,120-123,126-128,134-135, 138,141,143-145,147-148,151,166,194, 199,208-209,211-212,215,227,237,243, 251.253.262.264- 268,273,283-285,288, 294-295,300-301,312,315-316,320, 335-337,339,349,354,357,361,367,373, 381,411-412,415,421,428,433,451,456, 461,493,505,509-510,527,531,560,569, 570 (prim. Pannoniae urbs) Sirmijska Panonija; gl. Panonija, Sirmijska Siscia vež Suavia, 380,455 (gl. Suavia) Siscija (Siscia), 13,20-21,27,29-30,32-33, 36.41.50.62.70- 75,77,82,84,94,99,101, 112,116,121,141,151-152,208,228,252, 256,262,267,273,287,292,293,316,324, 325,329,380,385-386,392,411-412,415, 443,457,509,513,555,573,575,581 (gl. tudi Sicce) Siskta (v pomenu province Savije), 262,455 Skandinavija, 452,491 Skaptopara (kraj vTrakiji), 12 Skarbantija; gl. Scarbantia Skardona (Scardom, Skradin), 394,430 Skelani (naselbina v Bosni), 422 Skitija, 420 Slavonija, 23,117,355,372-373,377,412,483 Slovaška, 137,314,459,493,497 Slovenija, 13,16,22,36-37,42,45,50,74, 86,97,163,181,188-189,193,200,239, 252,280,284,286,304,312,341,343,369, 375,380-382,404,409,411-412,427,440, 442-443,445-448,457,459,464,467,474, 477,479,499,537,572-573,579,581 Slovenska Bistrica, 16,21 Snežnik, 376,393,477 Socerb, 200 Soča (Aesontius/lsontius/Sontius), 13,15,17-18,

37,84,122,132,157,163,183,190,200,253, 279,281,320,324,329,373-375,390,408409,437,464,467,581 (prim. Ponte Sond) Sofija; gl. Serdica Sogdiana, 125 Soissons, 272 Solkan, 467 Solun (Ihessalonike), 22,57,92, 97,104,106, 107,124,253,436,493,509 Sopijane (Sopianae, Pecs v provinci Valeriji), 68,141-142,227,265,267,289,456 (prim. Valeria civitas) Sopron, 227,513 (gl. Scarbantia) Sora, 579 Sorbam (naselbina v Karneoli), 390 Sorna (pri Parentiju), 422 Soška dolina, 467 Sotin (Cornacum), 33 Sotla, 63,73,448,456,578 Spodnja Avstrija, 353,354 Spodnja Hajdina (Ptuj), 16,45 Spodnja Mezija; gl. Mezija, Spodnja Spodnja Panonija; gl. Panonija, Spodnja Srbija, 137,189,483 Srednje Podonavje, 382,399,447 (prim. Podonavje) Sredozemlje, 50,65-67,70,113,118,192,218,232, 250,262,270,274,306,323,325-326,339,342, 362,368,384,389,397,410,412-413,422,442, 450,455,468-469,478,480,497,498,513,527, 529,541-542,544- 545,569,575-576,579,580 Sredozemska Dacija; gl. Dacija, Sredozemska, 101,104,105,116,130,349,359 Srem, 377,412 Starad; g\-Ad Titulos Statio Bilachiniensis (Zabnice/Camporosso v Kanalski dolini), 49 Stična (Pristava), 193,329,381,406,412,457, 468,477,578 Strettvveg, 28 Stridon (neidentificiran Hieronimov rojstni kraj), 146,284-291,295,312 Suavija (Souavia, Souabža, tudi Suebia/Sueuia (v .deželo Svcbov preoblikovano ime province Savije v virih iz 6. st. [zlasti Kasiodor, Jordancs, Prokopij]), 68,71,357,362,369, 375-376,380-381,383,386,392-394,398, 443,449-450,452, 455,464,509-510,513, 579 (prim. Savia) Succi (.Trajanova vrata, gorski prehod med Sredozemsko Dacijo in Trakijo), 120,128, 130,193-194 Sunista/Sinista/Suneata (cestna postaja v

Zbirka ZČ / 46

obdravski Slavoniji), 54 Suša (Segusio v Zahodnih Alpah), 86 Sv. Hema, 306,413,422 Sv. Martin na Muri, 71 (gl. Halicanum) Sv. Pavel nad Planino (vzpetina na južni strani zgornje Vipavske doline), 182 Svirkovo (najdišče vTrakiji), 95 Svištov (Novae), 311,349,367,371,372-373 Sapjane; gl. A d Titulos Šempeter Slovenov/San Pietro di Natisone, 132 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Šempeter (v Savinjski dolini), 40 Šentjernej, 412 Šentjurski hrib, 449 Šid, 95,101 Šipar, 395 (gl. Sip{p)aris/Sapparis) Škocjan ob Soči, 253,279,281,408 Škocjan/Škocjanske jame, 51,253 Škofja Loka (Trnje), 412 Škrbina (na Krasu), 200 Šlezija, 453 Šmaijeta, 457 Šmartno na Pohorju, 46 Španija (Hispania, dieceza, skupno ime za tamkajšnje province), 14,57,118-119,188, 210,222,226,234,243,256,258,299,324, 393,517 (Spania), 570 Štajerska, 375, 410,579 Štanjel (na Krasu), 200 Štivan, 49,163,305-306,320,407,477 Štrigova (v Medžimuiju), 287 Švica, 410 Taginae, 437,459 (gl. Busta Gallorum) Tarmana, 332,378 Tarsatica, 26-27,37-38,74,83,132-134,140, 183,195,197-199,287-288,320,388,393394,477,480,581 (gl. tudi Reka) Tarsatska Liburnija; gl. Libumia/Lubumia Tarsaticensis Tarvizij/Tarvisij (Tarvisium, Treviso, mesto in škofija), 344,381,395,403,427,430,432433,471,473,476,500,536,540,559 Taurinum (Torino), 197 (gl. Augusta Taurinorum) Taurumtm (Zemun), 68 Taurus (prehod čez gorovje, t. i. Kilikijska vrata),

193 Tebaida (provinca v Egiptu), 285 Tcntschath/Stcnice (pri Celovcu), 21 Tergeste (mesto in škofija), 21 (ordo Tergestinorum), 46-47,49-50,62,74,106, 238,255,277-278,281,283-284,288,305306,332,395,413,415,480,503,511,527,

534,551-552,558,565 (Treiestina ecclesia), 572,581; Tergestinus (numerus): 476,480, 525,534 (gl. Trst) Termopile, 120,337 Tesalija, 189,493 Tesalonika ( Thessalonike), 101,104,266,510 Teurnija ( Teumia, v virih iz 6. st. kot Tibumia/ Tybumia/Tybomia), 26,28,66,214,218,230, 232-233,237,279,281-282,293-294,361362,384,416,422,469,474,478,511,525, 527,529,535-536,539,542-543,545-546 Theodoricopolis, 413 Ticinum (Pavia), 28-29,79,234,271,276,346, 396,433 Tilment (Tiliaventum/Teliamentum/ Taliamentum, reka v Furlaniji), 437 Timav (Timavus, tudi Temavus), 191,305,320, 406-407,581 Tinjan, 200 Tinje nad Loko pri Žusmu, 218,238,447-449, 456.578.580 Tir (kraj pomembne sinode), 259 Tirensko morje, 377 Tirolska, 293,303,387-388,408,410,480,495, 497.545.581 Tisa, 314,349,353,494 Tonovcov grad, 37,200,218,238,412,447449,464,467,474,477,514-515,579 Toper (mesto vTrakiji), 491 Torcello (pri Benetkah), 476 Torino {Augusta Taurinorum, Taurinum), 78, 253,256,292,506,512 Tours (Turones/Tttroni v Galiji), 285,344,468, 544 Tractus Argentoratensis, 197 Tractus Armoricani etNeruicani, 197 Tractus Italiae circaAlpes, 196-198,201,377, 394 Trakija (v pomenu province ali dieceze), 14,20, 29-30,41,63,82-83,88,92-93,95,97,101, 103,106,108,112,115,119-120,128-131, 145,167,190,193,264,267,313,316-318, 333,337,352,421,432,434-436,438,483, 491-494,502 Transilvanija, 352,461 Transpadana (regio,provincia), 55,61,156 Trbinc, 37,449 Trbiž, 467 Trebnje, 22,41,46,73 (gl. Praetorium Latobicorum) Treveri (Trier), 57,70,80,88,101,104,110. 136,143-144,147,149,263,289,543 Treviso; gl. Tarvizij

683

684

Rajko Bratož: MED ITALIJO IN ILIRIKOM Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

Trident ( Tridentum, mesto in škofija), 141,197, 239,271,274,289,294,303,369,384,390, 403,413,422,427,463,477,481,496-498, 503,509,525-526,528,532,533-534,536, 540,544,548,565,572,575 Trnje (pri Škofji Loki), 412,457 Trnje (v Prekmurju), 22 Trojane (Atrans), 16,46-47,60,74,120,135, 192-193,198,200,309,312,325,329,464, 581 Trsat; gl. Tarsatica Trsatska Liburnija, 391,394,443 (gl. Libumia Tarsaticensis) Trst {Tergeste), 74,254,281-283,301,333,342, 395,406,412,415-416,472,581 (gl. Tergeste-, Madonna del Mare) Tuhinjska dolina, 284 Tulln (Comagenae/Comagenis ob Donavi), 230, 357,453 Tunjice, 341 Turingija, 483,496,498 Turkestan, 344 Turones (tudi Turom, Tours), 285 Turopolje, 72 Tuscia (kot civitas), 455-456 Tyborniensis/Tibumia), 525,543 (gl.Teurnija) Učka, 477 Ukrajina, 348,352,482-483 Ulaka, 218 Uka (Vuka), 373 Umag (Humagum), 395,474 Umbrija, 437,459 Urbinum, 432 Ursaria (Vrsar), 503 Ustje (pri Ajdovščini), 181 Valeria {civitas), 227,455-456 {Sopianae ali Aguincum,}) Valeria (dežela v vzhodni Španiji), 393 Valeria (provinca v srednji Italiji), 393 Valeria (pokrajina med Norikom in Recijo, v zgornjem porečju Adiže in Inna), 393 Valeria (na obrobju severovzhodne Italije), 393 Valeria (Valerija kot provinca ob Donavi), 62-63,68-70,84,137,139,141,147,189, 207-209,211,225-227,233,259,267, 313-314,333,335-336,348,354-355,361, 375-376,386,398 Valeria que et Media appellatur Provincia, 336, 391-394,398,575 Varaždinske Toplice {Aquae lasae), 20,51,64, 70,105 Vegla (Krk); gl. Curitana insula/Vegla (otok Krk) Velebit, 393

Velika Račna, 449 Velika Strmica (Gradec), 218,238,381,412, 448-449 Velike Malence, 37,198 Veliki Korinj; gl. Korinj Venecia (civitas, Benetke), 455-456 Venetia (kot provinca, Histria ni omenjena), 74, 133,192,284-285,301,309-310,321,329, 346-347,376 {provincia Venetum), 381-382, 391,403-405,408,410,412-413,416,424, 427.430- 434,436-440,442,454,458-459, 464-465,470-471,476,478,501,507,509, 512.517.519.528- 529,533-534,536-537, 541,581 Venetia et Histria (.dvodelna‘provincia), 32-33, 55.60- 61,66,71,73,79,106,110,113,131, 135,149,193,195,207-208,218-219,238, 252,255,271,277,286,309-313,322,328, 331,333,375,383,387,390,392,395-396, 422,442,447,449,506,511,520 Venetia inferior, 327 Venetia superior (?), 327 Venetija {Venetia-, ostale omembe), 32,327, 329-330,346-347,373,376,381-382,387, 391-392,396,403-405,410,412-413,424, 427.430— 432,434,436-440,442,449,454, 458-460,465-466,468,470,476,478,506507.510.512.519.528- 529,533-534,537, 542,547,549,555,559,569-571,575,579-581 Venetiji ( Venetiae, kot dve provinci!), 327,330, 373,541 Venetske Alpe {Alpes Venetae), 130,133 Vercele {Vercellae, dan. Vercelli), 142,285,289 Verd, 132 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Verona (mesto) in škofija {Veronensis ecclesia), 20, 33.37.41.60- 61,64,78,84-86,88,95,99, 103,136,197,282,310-311,321,330,333, 344,346,374,377,381,413-414,421,427, 433,436,473,509,525-527,528,530,534, 536,540,543 Verruca (utrdba nad Tridentom, Ferruga), 390, 536 ViaAnnia, 15 Via Gemina, 15 Vicetija {Vicetia, Vicenza, mesto in škofijski sedež), 254,346,536,540,559 Vičava (Ptuj), 43 Videm ob Ščavnici, 577 Vienna (v južni Galiji), 160,227,360,512 Villafontana, 333 Villesse (Vileš pri Gorici;, 77,106,113,131, 134,135,149 (gl. Gorica) Viminacij {Viminacium, Kostolac), 34,107,115,

Zbirka Z Č / 4 6

116 Vincesimo (naselbina nedoločljive lege, domnevno Radgona ali Veržej), 573 Vindobona (Dunaj), 25,41,70-71,227,315, 323,354 Vindotiissa, 543 Vinkovci (Cibalae), 101,121,134,457 Vipava, 32,163,181,373,467,581 Vipavska dolina, 13,62,133,162-163,173, 181-182,200,320,324,329,382,408,464, 467,477-478,499,501 Vipavsko polje, 181 Vipota, 412,448,456,578 Vinifiensir, gl. Virunum Virunum (Gosposvetsko polje; mesto in škofija), 15,38,47-48,64,66,106,214,218,237,262, 305,325,339,469,529,535,542,543-546 Visela (Visla), 482 Visoke Ture, 63,237 Višnja Gora, 47,60,73,193,312,329,375,392 Vittorio Veneto; gl. Ceneda Vlaška nižina, 333-334,459,493-494 Vranje, 37,215,342-343,412,448-449,456457,514-515,578-579 Vransko (Krvavica), 449 Vrhnika, 26,28,132-133 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Vrhpolje (pri Vipavi), 181 Vrsar (Ursaria), 503 Vrtovin (Sv. Pavel), 449 Vuka (Uka), 100-101,373 Vukovar, 100,373 Vzhodne Alpe, 5,9,103,306,327,367,377, 399,415,421,438,447,481 Vzhodni Ilirik; gl. Ilirik, Vzhodni

Vzhodni Rim (vzhodna polovica razdeljenega cesarstva, ki se po propadu zahodnega dela označuje kot Bizanc), 225,347,349 Wels; gl. Ovilava Wienerwald, 210 York; gl. Eburacum Zadar (Jader), 30,263,267 Zagreb, 71-72 Zahodni Ilirik; gl. Ilirik, Zahodni Zahodni Rim (zahodna polovica razdeljenega cesarstva do njegovega propada), 209,340, 349,356 Zalaszentgrot, 333 Založje (najdišče v Bosni), 422 Zaplana (Vrhnika), 133 Zarakovec, 132 (prim. Claustra Alpium Iuliarum) Zemono (pri Vipavi), 181 Zemun (Taurunum), 68 Zgornja Mezija; gl. Mezija, Zgornja Zgornja Panonija; gl. Panonija, Zgornja Zgornje Gorče, 32 Zgornja Pohanca (Brežice), 45-46 Zgornji Breg (Ptuj), 43,126 Zidani Gaber, 412,449,457,477 Ziljska dolina, 132 Zmajevac, 333 Zreče, 22 Zrenj, 287 Zvventendorf (Astura/Asturis?), 357 Zabnice (Bilachiniensis statio), 49 Zusem; gl. Tinje nad Loko pri Zusmu

685