Zgodovina Tolminskega [1 ed.]

Citation preview

ZGODOVINA

TOLMINSKEGA to j e :

»

S ' ^

4

S

ZGODOVINSKI D O G O D K I SODNIJSKIH

S

•

OKRAJET

TOLMIN, BOLEČ IN CERKNO Ž NJIH P R I R O D O Z N A N S K I M

IN STATISTIČNIM OPISOM

.Spisal

S. R U T A R, profesor na c. k. gimnaziji u Špljetu.

NA SVETLO D A L

JOSIP

D E V E T A K,

deželni p o s l a n e c in župan tolminski.

U GORICI NAT. H I L A R I J A N S K A

1882.

TISKARNA

1 2 3 T 4

908(497.12-157)

ROTAR Zgodovina

Simon

Tolminskega,

1.11 lili 70023689

J)

j 3

/So

DOM

t * 9 /

m

,

to

Uvod. čudno se bode marsikomu zdelo slišati o zgodovini tako male pokrajine, kakor je Tolminsko. Ce se tudi ne da tajiti, da se važni dogodki in obče zanimive stvari mnogokrat gajajo tudi u ožih mejah kakega kraja ali okrožja, vendar je vse to u tako tesni zvezi z ostalo zgodovino cele dežele, da se učasi ne zdi vredno in potrebno one posamezne dogodke zbirati u poseben okvir ter iz njih sestavljati zgodovino (ne rečem kroniko ali letopis) dotičnega okrožja. Nekaj podobnega opažamo pri zgodovinah večih, zlasti glavnih mest. Vsa zgodovina pojedinih dežel suče se okoli glavnega mesta kot središča, ali pa je sploh ž njim n tesni zvezi, in zato je zgodovina takega mesta le izpisek iz zgodovine cele dežele. Vrednost in potrebnost takega izpiska je, se ve da, po raznih okolnostih različyia. Drugače pa je glede Tolminskega. Ta deželica je okoli in okoli s prirodnimi mejami tako obdana, da se je morala že od nekdaj smatrati kot za se samosiojna, lepo zaokrožena celota. In zares, odkar se nam začne zgodovina teh krajev jasniti, prikazuje se nam Tolminsko (z Idrijo, Oslico in Davčo uredi) pod oglejskimi patrijarhi, goriškimi grofi in austrijskilastnimi vladarji vedno kot za se odločeno okrožje z mi glav ar ji. lDa, še celo do leta 1848 se lahko terdi, da je bilo Tolminsko posebna deželica med drugimi austrijskimi pokrajinami. Tudi glede cerkvene uprave bilo je Tolminsko ločeno od ostalega Goriškega, ker je spadalo še do novejšega časa pod čedadski kapitul, kateri je je vedno smatral kot svojo dragoceno lastnino na austrijskih tleh. Natorno je tore, da se je začelo na Tolminskem razvijati čisto posebno, od drugih različno ž i ve nje z lastnimi navadami in značajnimi svojstvi. Zato je opravičena terditev, da ima Tolminsko svojo posebno zgodovino, ki je vredna, da se marljivo zbira in skerbno preiskuje, ter sedanjemu in bodočemu svetu spisuje u prijetno zabavo, še bolj pa u poduk in živ uzgled.

Pisatelj te knjižice počel se je že u pervih razredih svojega gimnazijalnega učenja baviti zgodovino svoje ože domovine. To mu je delalo 'toliko prijetne zabave, da je začk kmalu zbirati pojedine vesti in spisovati zgodovino Tolminskega. Ali kakor je on sam u znanosti napredoval, tako je ob ' jednem sprevidel, kako nepopolna je njegovo delo. Zato ga je vedno dopolnjeval in predeloval, tako da je pričujoča knjižica že peti izdelek istega predmeta. Ali tudi sedaj ne more se se reči, da je vse doveršeno, brez pomankljivosti in pogreškov. Samo želja, zbrane vesti kolikor mogoče razširiti med naš narod za njegov poduk, in Upa priložnost, ki se ne ponuja tako pogostoma, manje važne knjig? izdavati, naklonile so pisatelja že zdaj u natis dati „Zgodovino tolminsko"'. Zato pa bodi tu izrečena priserčna hvala g. tolminskemu županu in poslancu pri deželnem zboru u Gorici, Josipu Devetaku, ki je pisatelja nagovarjal in spodbujal k doveršitvi te knjižice in se tudi potrudil, da je beli svet ugledala.

S. K

Tom l nisto jrefl začetkom patrajirške obal A. Najstarejše zgodovinske vesti do prihoda A Slovencev.

Rečeno je že bilo, da j e Tolminsko krog in krog s prirodnimi mejami obdano. Oglejmo si te meje nekoliko natančnejše. Od srednjega dela g o r i š k e g r o f i j e j e Tolminsko tako ločeno, da j e bilo občevanje med obema do novejšega Časa skoro nemogoče. Le dve slabi in težavni poti sta vezali Tolminsko s Kanalsko - Goriškim, t. j. jedna ob levem bregu Soče od Sv. Lucije proti Kanalu, in druga se Slapa ali iz Trebuše u čepovansko dolino. Proti Kranjskemu j e peljala le jedna zložnejša pot, iz Cerkna v L o k o ; drugi dve : iz Podberda u Sorico ter iz Idrije proti Terhniki, bili sta še m n o ^ mnogo težavnejši, nego dandaues. Na Koroško j e deržala sicer že od nekdaj velika prehajalna pot čez P r e d e l ; ali ravno ta prehod j e tako visok, da loči vodovje Soče in Drave, tore tudi dežele na obeh svojih straneh. Vendar j e ravno ta cesta čez Predel Tolminskemu dajala posebno važnost kot p r e h a j a l n i d e ž e l i c i - m e d severoizhodno in jugozapadno Europo, ali pozneje med Nemčijo in Italijo. Predelska cesta zavijala se j e namreč pri Kobaridu proti Nediži in vodila skozi Čedad u Oglej ter sploh do obrežja jadranskega morja. Na to stran j e tolminski svet najbolj odpert in nekateri terde (ali brez podlage), da je nekdaj tudi Soča u Nedižo tekla. Tako j e že pri roda odmenila, da ima ostati Tolminsko u najbliži zvezi z Italijo. Razen že omenjene ceste ob Nediži, vezala j e Tolminsko s Frijulskim še druga pot iz Volč iu Ciginja preko RutOv in Srednjega .ter skozi beneška Berda u Čedad. In zares nam poročajo najstarejše zgodovinske vesti, da j e vse današnje tolminsko glavarstvo (z Idrijo uredi) nekdaj spadalo k deželi T e n e c i j , (poznejše Beneško imenovani). Stanovalci Tenecije bili so V e n e t i , ljudstvo velikega i l i r s k e g a plemena, ki j e bilo starim Slovanom sorodno, in je go-

vorilo jezik zelo podoben slovanskemu. P o severnem in izhodnem delu Yenecije stanovali so K a m i, beržkone tudi ilirsk narod.1) Njih dežela K a r n i j a obsegala j e razen Frijulskega tudi skoro vse Goriško (izuzemši Kras) ter segala proti izhodu še na Gorenjsko. Tolminsko z Idrijo bilo j e tore v starih časih samo j eden del Karnije. Ali iz sive starodavnosti imamo le malo poročil o naši deželici. Mnoge stvari moramo le ugibati in sklepati po uzgledu drugih dogodkov. Tako se prepričamo, da j e imelo Tolminsko precej drugačnejšo podobo, nego dandanes. Sočina struga je nekdaj ležala mnogo više, ali vendar se ne more dokazati, da bi bila ta reka po kobaridski dolini proti zahodu tekla ter se pri Robiču u Nedižo izlivala. PaČ je pa izvestno, da j e ležalo v gorenji soški dolini več j e z e r . Podoba današnje poveršine zemljišča ter sledovi vodinega izpiranja govorijo jasno za našo terditev. P o tem takem moralo j e nekdaj ležati jezero ob Koritnici med Logom in bolsko sotesko, v bolški kotlini med vaséma Koritnico in Žago, u tolminski dolini med Kobaridom in Modrejem ter okoli Sv. Lucije, kjer se j e hribček Sv. Mavra uzdigal kakor otok iz jezera. Ali obstanek teh jezer seza nazaj u predzgodovinsko dobo in zato se nikjer nič ne bere o tem. Izvestno j e le toliko, da so se ta jezera odtekla, potem ko j e voda prederla braneče Jezove od zdole gor, t. j. od Sv. Lucije p r o ^ viru Soče. Najprej je izginilo najniže ležeče jezero, za tim više ležeča drugo za drugim. Ne more se pa povedati, k e d a j se je to zgodilo. "Vendar je med ljudstvom ostalo še dosta spominov na ta predzgodovinska jezera. Zlasti od tolminskega jezera kažejo se še obrežja, do katerih j e sezalo (blizu vasi Prapetnega). Blizu Modreja nahaja se mesto „Pod ključem". Tu se bajé š,e zdaj vidi u naupični steni visoko nad cesto železen sklep, za kateri so nekdaj barke pripenjali. Ob j e d nakem „rinku" se pripoveduje tudi u Kolovratu pod Poni. Ali takih pripovedi j e po vsem svetu dosti. ^ Jedna pripovedka terdi, da se j e v o d ^ ^ » ¿ m i n s k e g a jezera odtekla čez čiginj po Ušniku. Draga na. aan> razlaga, da j e živel na Slapu grajščak, ki j e najel veliko delalcev in ž njimi začel kopati pod Sv. Lucijo dokler se ni vodaf odtekla in si počasi sama jbokejše kruge izdolbla. In tretja pripoved terdi, da j e nek: v e l i k a n s k a ž e n a z e l e n i h l a s s plevelnico prekopala rob pri Sv: Luciji in vodi«pot odperla. Tu vidimo, kako j e ljudstvo poosebilo natorao silo in si j o predstavilo kakor mitologično bitje, (morda kako dobrodejno Yilo), ki je na čisto navadni način odstranilo vodinjez.

To se pa izvestno ni zgodilo tako hitro, kakor pripoved misli, ker živa skala dá se le počasi predolbsti od yode. Se le v teku mnogo stoletij predrla j e Soča spodnje jezove svojih jezer ter odstranila vse zapreke, ki so njeni tok zaustavljale. Tako j e počasi izgubila vse slapove, katere j e spočetka izvestno na več mestih svojega toka napravljala, ter izdolbla si jednakomerno strugo, kakeršno ima dandanes. Tudi j e bilo Tolminsko takrat še z gostimi, nepredornimi gozdi pokrito. Kostanji, orehi, lipe in bukve košatile so se po niže ležečih mestih in ob zložnejših obronkih, više ležeče herbte in obronke obdajale so pa smreke, jelke in mecesni. Usledi tolikih gozdov bila j e naša deželica hladnejša ter vlažnejša, nego sedaj. Dež j e pogostoma in redovito padal, zatore ni bilo velikih povodenj, pa tudi suše ne. Podneblje j e bilo bolj jednakomerno, zato ni bilo toliko hudih vetrov in tako močne burje. Neviht skoro neso poznali in toča ni tolikokrat uničevala zemeljskih plodov, kakor dandanes. O pervotnih stanovalcih naših krajev ne vemo nič natančnejšega. Izvestno ni jih bilo mnogo ter živeli so kot divjaki po jamah in kočah iz persti. Oblačili so se u kože pobitih zverin ter rabili orodje iz kosti in izbrušenega kamenja. Še le počasi so začeli lesene hiše staviti, zemljo obdelovati in domačo živino rediti. Potem še le, ko so imeli svoj stalen dom, postali so krotkejši in počeli razvijati se na vse strani. Kmalu so začeli rabiti orodje iz medi in železa, kar j e zelo pospeševalo poljedelstvo in omiko u obče. Pozneje začeli so tuji narodi uplivati na pervotne stanovalce, s katerimi so prišli u dotiko zaradi tergovine. Ta tergovina širila se j e malo po malem od najskrajnejšega zaliva jadranskega morja proti severu. Od tega zaliva deržale so ceste na vse strani. Jedna najvažnejših bila j e že omenjena cesta ob Nediži in dalje po Tolminskem čez Predél u severne dežele. P o tej cesti dohajal j e di-agoceni j a n t a r (sterjena drevesna smola) od baltiškega morja k jadranskemu, od koder so ga raali po vsem omikanem svetu. I« bliže ležečih dežel na jii/.ru o^ani Dunave pošiljali so k jadranskemu morju k o ž e , d " v j a č i n o , l e s , s u ž n j e ter pozneje tudi ž e l e z n e i n j e k l e n e i z d e l k e . Karni so bili naglasu u izdelovanju vsakoverstnega orodja in orožja iz medi, železa in jekla. Yse živenje spremenilo se je ^ , ko so si R i m l j a n i podjarmili naše dežele. Ti so bili u dolgih vojnah razširili svoje gospostvo po celi Italiji in leta 182 pred Kristovim rojstvom utemeljili na goriški zemlji, blizu izliva Natise ( s Terom združene Nediže) svojo naselbino A k v i l e j o ali O g l ej.

Iz tega mesta, ki so je Rimljani dobro uterdili, razširili so kmalu svoje gospostvo po naših krajih in podjarmili vse dežele tjagore do Dunave. Že 1. 173 si podjarmijo Karne in osvojijo vse Goriško. Toda pozneje (leta 113) uzdignejo se tlačeni Karni še jedenkrat proti svojim zatiralcem. Akoravno so se Karni hrabro branili in neustrašeno merli za domovino, vendar neso bili kos rimljanski sili in spretnosti. Ko so videli, da jim ves odpor nič ne pomaga, pomorili so svoje žene in otroke ter potem sami sebe ubili, da bi ne prišli u sužnost svojih premagalcev (1. 107). Tedaj j e postalo Tolminsko del rimske pokrajine Y e n e c i j e , (pozneje „ X . strana Italije" imenovane). Rimsko načelo j e bilo, naseliti se po vseh podjarmljenih deželah. Ti naselniki in rimski vojaki razširili so u kratkem času l a t i n s k i j e z i k , latinsko vero, šege in običaje. Da bi ljudstva preveč ne razžalili, sprejeli so tudi stare karnske bogove med svoje (n. pr. B e l i n a , boga solnca in svetlobe). Kdor j e hotel pod Rimljani kaj veljati, moral j e naučiti se l a t i n s k i govoriti. Tako ni trajalo dolgo in vsa dežela bila j e polatinčena. Tudi našim krajem, rekam in goram dali so Rimljani latinska imena. Razen splošnih poznamovanj „karnske in julijske A l p e " , ki »o se ohranila do dandanes, imenovali so tudi pojedine gore po svoje, n. p r . : Triglav T u l l u s , Mangart M o n s p i č i s, niže gore ob desnem bregu Idrijce, ki u Blegašu prestopijo na Kranjsko, P h l y g a d i a ali M o n t e s P h l y g a d i . Tudi M a t a j o r spomiuje še na rimljanske čase, ker j e njegovo ime skerčeno iz „Mont major," kakor ga Italijani učasi še dandanes imenujejo „Monte maggiore" (Veči verh). Ravno tako j e mogoče, da j e ime gore K e r n u zvezi se starimi Karni. To ime pa izvajajo drugi od mnogim jezikom poznane besede k a r , k e r , č e r = pečina; iu tretji od priloga k r n j , k r n j & v , k r n j a s t , t. j. odlomljen, odkrhnjen, oškrbljea. P o tem takem bilo bi to ime čisto slovensko. *) Izmed naših rek bila j e Rimljanom po imenu znana le gorenja Soča, katero so oni „Sontius" (Sonča) imenovali. Toda pravega njenega izvira neso poznali, nego smatrali so današnjo Koritnico kakor začetek S o č e . Slovenski zgodovinar in starinar T e r s t e n j a k ima tudi to ime za slovensko in ga izvaja od s o č , s o k , suč, s u k — svetlo, jasno, blesteče. **) Jednako spominje I d r i j a ali Vidrija na sorodnost slovenščine z ilirskim in gerško-latinskim jezikom. *) Glej Matičin letopis za 1. 1880, str. 194. **) Matičin letopis 1877, str. 89.

Ali ne le jezik in vero, nego o m i k o sploh širili so Rimljani po naših zemljah. Da bi sami dobivali kolikor mogoče dobička iz podjarmljenih dežel, učili so prebivalce obdelovati polja, sušiti močvirja, saditi terte, žgati perstenino in opeko itd. Najbolj pa so skerbeli Rimljani za dobre ceste, ki so jim bile potrebne posebno za hitro razpošiljanje vojakov na meje svoje deržave. Zato so popravili starodavno cesto, ki j e peljala iz Ogleja ob Nediži in čez Predel proti Dunavi. Rimski vojaki sami morali so u mirnem času ceste delati, skalovja sekati, klance ravniti in mostove zidati čez deroče potoke. Ob cestah postavili so Rimljani mala selišča, p o s t a j e in prenočišča za popotnike, tergovce in vojake. To so bila navadno taka mesta, kjer so imeli že Karni svoja selišča. Odkar sta J u l i j C e z a r in pervi cesar A u g u s t razširila predelsko cesto in jo pouzdignila med vojaške, postalo j e tudi ob njej nekoliko postaj (latinski „mansiones"). Po vestih starih pisateljev bili sta vsaj dve taki postaji na Tolminskem. Perva A d S i l a n o s („Pri Seljanih" P) morala j e ležati nekje u kobaridski dolini, morda blizu S t a r e g a s e l a, ali pa verjetnejše na istem mestu, kjer današnji K o b a r i d . Hribček Sv. Antona nad Kobaridom j e zelo pripravno mesto za kako opazovalno terdnjavico („specula"), ker se od todi lepo vidi po dveh različnih dolinah in tako lahko sovražniku pot zapre. Takrat še ni vodila cesta dole ob Soči, nego sla j e nad Kobaridom preko gerla onega hribčeka ter še le blizu Ternovega združila se z današnjo cesto. Naslednja postaja na predelski cesti j e bila L a r i x ali L a r i c e („Pri mecesnu"), 30 kilometrov od perve oddaljena, in ležala j e tore v loški dolini pod Predelom. Ker počenja onde klanec čez stermi Predel, bila j e ta postaja važna za prenočišče in ako je bilo treba priprege za težko obložene vozove. Sicer pa take postaje neso bile bogve kako velike. Štele so le dve ali tri hiše s potrebnimi poslopji in hlevi ter bile več ali manje uterjene za obrambo proti zverinam in nepoštenim ljudem. Ker j e bil obseg naših postaj tako majhen razumemo lahko, zakaj se do danes ni še našel najmanjši spomenik od njih. Izvestno je, da so imele, če uže drugrhnadpispv ne, vsaj se številko zaznamovane miljuike, ki so kazali daljavo od Ogleja. Ali ko so pozneje začeli na mestu teh postaj zidati nove hiše in utemeljevati sela, razdrobili in porabli so staro kamenje za nove zidine, tako da Bog ve, ali pridejo še kedaj na dan ti spomeniki rimske omike.2) Kakor sta se nam ohranili imeni dveh starih postaj na Tolminskem, katerih lege ne moremo pobliže naznačiti, tako

nam j e poznano mesto druge važne naselbine na Tolminskem, katere imena pa nam ne poroča noben spomenik. Ta naselbina j e ležala na hribcu S v . M a v r a in morda tudi ob njegovem podnožju, kjer je sedaj Sv. Lucija. Ravnica na hribčeku zove se še dandanes M e r i š č e ali M i r i š č e ter spominje na staroslovensko besedo mir t. j. zidina, razvalina. Tudi latinsko ime S t. M a u r u s spominje na m u r u s t. j . zid. Tudi u Istri se nahajajo sela Merišče s cerkvicami sv. Mavra. Akoravno se dandanes zidine na Merišču ne poznajo več, ipak smemo izvestno terditi, da j e nekdaj oude stala uterjena naselbina rimska („častnim"). Nekateri so hoteli dokazati, da j e ležala pri Sv. Luciji stara N o r e j a, opiraje se zlasti na podobnost tega imena z imeni bližnjih vasij: Modrej in Modrejce. Ničevost tega terjenja j e očividna, zlasti ker nam je sedaj popolnoma znano, da j e bila Noreja na koroško-štajerski meji blizu Neumarkta. Ali po obilnosti izkopanih starin okoli Sv. Lucije moremo sklepati, da je bila onde nekdaj precejšna naselbina. Že 1. 1848 najde kmet na svojem polju „Na kuku", ob levem bregu Idrijce, blizu njenega mosta, medene kotle napolnjene s pepelom in raznim lepotičjem. Od tega časa sim izkopavali so pogosto vsakoverstn« denarje, sreberne in bakrene, z nadpisi rimske ljudovlade in cesarstva; dalje razne posode (kotle in lonce), železne palice, vile, serpe, ključavnice, gumbe, mnogoversten žensk lišp (n. pr. zapone, uhane, zapestnice, iglice za lase itd.). Bolj globoko u zemlji našli so tudi zidine in razvaline poslopij ter opeke z latinskima čerkama C. L. (ali j e to število 150, ali pa so začetne čerke lastnih imen?). Teliko tu naštetih starin je nabral in skupil za domačo zgodovino uneti župnik sveto!ucijski, T o m a ž R u t a r , umeri 29. marcija 1877. Ali ogledovalci so mnogo tega raznesli na razne strani. Kar j e še ostalo izročilo se j e strokovnjakom u porabo in spravo u muzeje (goriški in dunajski). *) Iz vseh teh starin se j e spoznalo, da j e bilo na levem bregu Idrijce pokopališče in sežigališče svetolucijskih naselnikov. Ali znanstvena preiskava tega zanimivega mesta začela se j e še le 2. septembra 1880 pod vodstvom dr. B i z zar^. Ta j e začel kopati na griču „U ogranjci" in u treh dneh izgrebel premnogo zanimivih starin. Spoznal je, da obsega pokopališče, ki se vleče prek griča blizu poti u Bačo, okoli J50 Q metrov, in da j e še skoro popolnoma neodkrito. Grobovi so razpostavljeni skoro u istej visočini po obronku, *) Tomaš Ruttar, u „Arkiv za povjestnicu j u g o s l . " III. str. 223—3-q

— l i li več skoro uzporednih Verstah. TJ njih se ni našlo nič nepričakovanega in različnega od drugih starih grobov. Starine neso iz predrimske dobe. Yerči in lonci so precej umetno, izdelani in podobni e t r u r s k i m , ki so bili u starem veku zelo razširjeni in katere so tudi drugi narodi ponarejali in posnemali. U grobovih najdeni denarji in druge izkopane starine pričajo, da so svetolucijski naselniki mnogo občevali z Oglejem in od tam dobivali svoje orodje, lepotičje itd., da tore omenjene starine ne sezajo u predrimsko dobo, nego k večemu u III. in I V . stoletje pred Kr. *) Tu se mi zdi primerno ob kratkem razložiti, kako so stari svoje mertve sežigali in zakopavali. Na mestu, kjer so imeli merliča sežgati, izkopali so jamo in nanesli u njo gromado derv. Potem so položili truplo na gromado in j o zažgali. Kedar se j e vse u pepel in oglje premenilo, pobrali so pepel in bližnjo zemljo, ki j e postala mastna od sežganega trupla, u kotel ali lonec ter pridali še kak lišp in po več malih kotličev ali lončičev, u katere so nabrali sorodniki umerlega njegovih ostankov in mu tako nekak spomin postavili. Veliki lonec pokrili so potem s kamneno ali persteno ploščo, ki je bila tem lepša in skerbnejše obdelana, čim imenitnejši je bil umerli. Lonec so postavili u tisto jamo, kjer j e bil merlič spaljen, obzidali so ga lepo in pokrili z veliko ploščo, ter na koncu opravila vse lepo s perstjo zasuli. A k o j e bil umerli nepremožen, neso zbrali njegovega pepela u lonec, nego postavili so le kamen nad spaljene ostanke ter vse ukup zasuli. **) Jednako pokopališče, kakor pri Sv. Luciji, nahaja se tudi na K o r i t n i c i pri G r a h o v e m . To se razprostira po zložnem obronku na levi strani potoka Koritnice blizu njenega izliva u Bačo. Tudi tu se nahajajo kotli in lonci napolnjeni s pepelom ter raznim medenim insrebernim lepotičjem. Zraven tega pa so izkopali že mnogo celih ohrodij ali pa njih delov, zlasti lobanj. Pogosto se nahajajo tudi rimski denarji. Ljudstvo pripoveduje, da j e stalo „staro mesto" na drugi strani Bače na' mali glavici blizu poti na Bukovo. Tam se vidijo še dandanes ostanki starega zida, ki derži od Bače naravnost gore po bregu. Ljudstvo pravi temu zidu „šance". Iz vsega tega se vidi, da je bila tudi na Korituici stara naselbina, katere ime se nam j e najberže na veke izgubil^ .

\

*) Bizzaro, u Mittheilungen der Centralcomiriission fiir Erfo/schung und Erhaltung der Baudenkmale. 1879, str. C L X V I I I in 1880, str. I X , X . , ter str. CLV. i* V **) Glej „ S o č o " 1880, list 38, dopis od Sv. Lucije.

,»

Pokopališči pri Sv. Luciji in na Koritnici nam pričata, da j e morala u stari dobi voditi važna tovorna pot po dolini Bače. Ta je prihajala od Gorice skozi in skozi na levem bregu Soče do Sv. Lucije. Tu se j e združila z drugima dvema, namreč z ono, ki j e peljala od Kobarida po tolminski dolini ob levem brega Soče, in z drugo, ki j e prihajala iz Čedada skozi Rute in čez Modrejce k Sv. Luciji. Tako je bil ta kraj natorno središče starih prebivalcev na Tolminskem. Od Sv. Lucije držala je pot naprej ob Idrijci in to morda ob levem bregu ter prekoračila to reko še le malo pred izlivom Bače, morda na istem mestu, kjer stoji še dandanes berv čez Idrijco. Iz Bače je vodila pot dalje na Knežo in Grahovo, koder j e tudi dandanes cesta. Na Koritnici prekoračila j e Bačo ter deriala nauzgor do bukovskega sedla, od kodar je šla mimo Orehka u Cerkno ia potem dalje na Kranjsko. Tudi u Cerknem je znala že takrat biti kaka naselbina. Na zapadni strani tega kraja se še zdaj lahko opažajo na malem holmcu ostanki nekega grada, o kojem se nič ne ve, iz katerega časa da izvira. Se sed.ij se dobro pozna cesta, ki j e nekdaj iz doline vodila na hribček, ki sedaj nema več zidov. Ali sterjeua malta, ki tam okoli leži, priča da j e moralo stati poslopje na „Gradišča' 1 . U začetku našega stoletja našli so na njivi pod hribčekom vojaško orožje, katero so pa kmetje hitro u poljsko orodje prekovat dali. Ravno u isti njivi našli so tudi bakren denar, baje od cesarja Aleksandra Severa (2z2—235). Iz tega se sklepa, da j e bila kedaj na Gradišču terdnjavica u obrambo poti. Po ustnem sporočilu stala j e perva naselbina cerkljanska na mestu, kjer j e sedaj cerkva sv. Jarneja, tedaj baš pod Gradiščem.*) Tudi u Rutih nahajajo se razvaline starega grada., ki j e bil berž ko ne prav tako namenjen braniti onde mimo vodeči pot. Vendar bi te razvaline utegnile biti še le iz srednjega veka, ker takrat j e deržala pot iz Ročinja na Tolminsko skozi Rute. Sla j e namreč čez Doblar, mimo Verhovca in prišla pri Fratniku na Ciginj. Malo nad to potjo stoje omenjene razvaline na hribčeku, ki se tudi „Grad" imenuje. Ob jednakem gradu pripoveda se tudi „u Predelih" za Kobaridom. Ne vem, ali se nahaja onde u resnici kaj razvalin, ali pa j e dobil kraj ime „Tonovcov grad" samo po obliki hriba, kar se pogostoma dogaja. Izvestuo pa je, da j e morala u starem veku terdnjavica stati na mosta, kjer j e sedaj cerkvica sv. Antona. *) Glej Novice 1. 1864, str. 58.

uVajUXjdmji/ tar hudi. cu *JO¿¿ZCL¡A. M£XKAii btcUAqa. pcÁofUl> tûtou. £ ligo f . ČuLtkuj ouvivcgt**- vtitií, k&ncc. (u*n¿vnvj. J¿ lu,pe>/ít¿te té jjuilmi. UÜCIAHJÍ £a^x&A tUti fn&flA**Hit to- i¿tncy fvpte-tíuilJ, cUv il JLtcu Vcvarfrz.* túvli U- ej&bvrUhv

'Tizfxy ûr&Xjej. je.'ptytyu£i£e- ¿w ¿pernio nu/wn^e -jprtccb* ¿¿íi iaí¡!tydcL>¿ti rnctnow w-ti'¿octíic, JÍaJuajOj ¿t> fiír íJáim /luitticLUČ¿Mj¿tcvvc-aU>yúyúJu ¿ct±tr QsicUjV •fxtt&rttrUi'ni (tttavuki IKOu •fvtílrCJi mmrú do&vur £,'uMtvv -/iteui, « j w ¿ W TL&rxaM^&toiw'ÚK itroll, ^^!lvtv MzicUtvU ftióti tfü+hcmv, kw tie, P&vhjou /¿¿yje^*^ . *) %ucU, nw&lnvicUbcrrs í¿ ploonxyti riaÂxc^ ¿arnvn¿r^fiÔot/ïVHj^ ki /uí¿C¿ti&l ¿LeuMr mvcruli ti ûuiÂL /iucmnxr rrvcweiiïïLi u^jti**™*™^^tf/W'*»1^,'fyrObcL" (¿^fi fa/údovje. fx>*na) ¿ZfrtUÚÍv",ViJioMaO"itd. Ùl£Ùi. UM^ÂofutM-^^viUfuo ^hrcuL "llku, Sfovidiie/ fcrMsmuÜ+vÁlA¿&&U- VtU * *d¿> /MA. jv tw£¿aa, jticnv). fvu£as, dt^^o ¿U¿ ffirmjpxni, yiLúiuié ¿ c á í ^ ^ ^ ¿H>ža,ywtw ouïr*. ¿f'utíitiv-. dfajčtlni tfzütü je. ¿¿¿(M. futí asùcrk/Mv itCMÍÍ Qe£¿a. ïfcoicuu. gorici. *') J¡lk&porruA¿i*rL&, cíou -je. ticvtfrortxjj&oUuU ¿Cuüítva. ífoSrninoAevn/, ¿¿artflvOJ (WfrO- čej&rvo-, ¿poXn^xtC /rn^rct^ur da. iO huliZčcu. Cé-ffaM^ ¿fiudúkufras f¡-H4ttsvo^iOL. ¿¿(cu il> í^dyuicíiíiKjjcrnácL. fiÉcvH&íéc ec» -d "3 0 0 bc

2 "o

sj

SH

148 8 8 26 192:151/2 71/2 3 26 154 38 5 2 40 2 5 % 10 10 73 4 85 91/2 — 5 46,47 2 l /2 4 5 58 16 3 5 14 108 50l|2 52 8 15 — 16 9 8 3 61 18 14 22 242 10 15 5 9 70 24 5 3 11 70 9 9 1 8 40 57 8 3 19 118 33 15 22,14 131 16 7 19 7a 32 23 77 4 5 12 15 2 18 89 22 228 22 143/4 9 77 46 38 11

—

—

—

—

— —

—

—

—

91/2

35

1 3 128 33 52 354

31 2 I

2

0 f*

•a "o

60

104 133 4 168 521 4 58 421 •2 43 481 4 45 20 46 19 52 4 9 ' 4 96 52 35 47 157 14T 4 117 131 2 117 53 273 4 53 157 10 202 183/, 155 11 9. 40 12I| 2 74 11 85 5 47 17 59 40 107 141 2 52 8 16 9 61 33 247 15 71 24 73 8 46 61 2 129 1 131 32 76 1 76 17 89 22 247 30 38 6 128 251 2 128 343 251 2 353 356 343 4 356

u c£e3 M

14 2 12 3

25 2 50 2 8 2

1825

1831

1837

©

C = 5 3 3 0 O > U & F* M3 Polica Bezišče Senvidska gora Praprot-Berdo Pečine Ponikve Slap Idrija pri Bači Skupaj Str. 202.

2 "o

bo

«5

M

23 17 49 8 12 19 19 22 18 8 21 131/9

|

«

-d

'o so

43 93 151 202 111 205 176 67

c5

SH

•d

©

cS

19

2

0 60 M

19 43 19 531, 5 202 573 4 111 281 2 206 121 4 178 103 4

30 57 22 33

—

3 3

6114 553 4

53). Da se bode mogla primerjati desetina z grofovskim davkom, zato postavimo tu še pregled, koliko j e plačevala vsaka vas desetine u denarjih na početku našega stoletja. Kobarid 1110 lir Predenice kobaridske 5 „ Laharna Borjana in Selice 15 „ Senica Ladri 330 „ Orehek Libušnje-Smasti 180 „ Započe Tersno 360 „ Zakriž 120 „ Trebenče Selice 540 „ Gorje Kamno 120 „ P o č e Selišče 270 „ Poljane Tolarje 1 (?) Labinje Gabrije 128 „ Podav£a (?) , Dolja 300 „ Podavča (?) Zabče 9§e-:: „[Novaki Poljubinj plež Prapetno Plžuina Ljubinj Gerki, Podmelici (Wkno N Loje Ravne d 240 D 300 1) 420 D 60 n 480 9J 300 » 98 1) 245 n 300 T) 240 T) 371 16 s. lir 180 180 » 345 14 s. 14 lir 240 Y> 360 D 360 T)

Otalež Jazbine Jagodišče Sebrelje Polica Daber Zakriž Bezišče Lapanjin del Bezišče Pirihov del Polje Praprot Pečine Ponikve Laz ponikvenski Logersko Roče Slap Idrija pri BaČi

210 lir lir Stopec 360 810 „ 330 15 s. Modrej 171 10 s. 127 4 „ Lom 120 lir 685 16 „ Kosmerica lir Podsela (Sella di sot.) 390 90 172 „ 180 » Log dolenji 300 172 „ » Doblar 450 248 10 s. Čiginj 51 „ 142 4 „ Parth (?) 20 „ 480 lir Rut nemški 45 17 s. 480 J? Predeniee u Rutu 890 iir 292 n Tolče 45 „ 778 j? Kamnica 60 Skupno (po » 300 n računu kapi240 tulovega piD 240 22.428 lir in 14 s. J) sarja) : . 345 tt

Koliko so bolške vasi dajale desetine čedadskemu kapitulu, o tem se u njegovem arhivu ne nahajajo podrobni izkazi. — Str. 202. 54). Ker j e zelo važno primerjati dohodke naše deželice iz poprejšnjih časov se sedanjimi, da se razvidi, kako j e u gmotnem obziru napredovala, zato postavimo tu sim nekoliko natanjčnejših dat o številjenju 1. 1857.

m

e

t»

k* O Kip

P k" O

°

_

» U

q os cd t\5 c» p1 t-1 .-i ih-CJiaiCO^oI-bitobbiioM ^»fflMfflu^OOCOOoK' j p p OO o O P P P P O o S CD O , i ; J : j J - i : j 3 o a

to rf^ r 00 OD co m W H-1

00 if* CD 1—' to CO 00

•co

C D N
-> co r CD P CT CO ^ 00 O 00 CD O t—i ac CD CO i—i to C OD O ito —i tO rf^ Ol to 00 CO . C>< G C 00 O OD O ' Oi «t CD

H-

tO d CD tO O CO

|

1

OD »—i

s

g

s

-a h-* 00

»t» i>0 CO 00 o ^

§

22

H-i © OD O ČD -d 00 -a CT CTCO —5 t—1 CO tO O tO CO O CD 00

S

(t^1 l00 OD 00

s °

l-s-

O -i H EL 3 p" p PP0 ipajzB'a

M)C «

OJIS BZ 0{Og ojos auefajfi 9J0S Z0jq flSBA 03|110jl

(M I 1 1 1 1 1 11 CM 1 lOcoiototimciiot-HH« OOJ-^OONMOlffilNajl-CO