Državljanski eseji 9789612425999

Citation preview



1

Knjižna zbirka KODA

Alojz Ihan DRŽAVLJANSKI ESEJI

© Študentska založba, 2012

Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-4 IHAN, Alojz Državljanski eseji / Alojz Ihan; [spremna beseda Rado Pezdir]. - Ljubljana : Študentska založba, 2012. - (Knjižna zbirka Koda) ISBN 978-961-242-512-8 263058944

Vse informacije o knjigah Študentske založbe so dostopne tudi na internetnem naslovu: www.zalozba.org

ALOJZ IHAN

DRŽAVLJANSKI ESEJI O fiziologiji človeške moralnosti

VSEBINA

1.

Zakaj začeti z moralo ? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7

2.

Tisoč zdravic in jutro potem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20

3.

Zakaj sem liberalec in zakaj je to tak drek . . . . . . . . . . . . . 31

4.

Zdravstvene ustanove kot relikt socialistične (ne)odgovornosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56

5.

Kako brez kitajščine razumem Kitajce (hvalnica skromnosti) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70

6.

Kako zapreti rudnik urana in postati neviden (pravljica o čarobnem klobuku) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 81

7.

Povest o dobrih ljudeh . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92

8.

Kralj na betajnovi ali izvirni zločin oblasti . . . . . . . . . . . . . 102

9.

Slovenska izgorelost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 108

10.

Intelektualci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 138

11.

In na koncu — nam ostane telo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 148

Rado Pezdir OB DRŽAVLJANSKIH ESEJIH

ALOJZ IHAN

6

ZAKAJ ZAČETI Z MORALO?

1. ZAKAJ ZAČETI Z MORALO? V tekmovalnih, tehnoloških družbah so vprašanja produkcije, dobička in bogastva edina »resna« vprašanja, ki samodejno, ne glede na vsebino, vzbudijo pozornost. Vse drugo spada med neobvezno, družabno kramljanje in razvedrilo. Kramljanje o športnih rezultatih, estradi, knjigah, filmih, potovanjih, geografiji, geopolitiki in zgodovini, znanstvenem napredku, religijah, morali in etiki, lepoti, ekologiji. Ja, tudi moralne in etične teme danes v glavnem spadajo med neobvezne družabne aktivnosti. Dokaz je že to, da nam moralna in etična stališča vzbudijo pozornost šele takrat, ko jih izreka nekdo z večjim družbenim vplivom (v ozadju katerega je vedno finančna moč, neposredna ali v obliki zastopništva priznane družbene moči, na primer univerze). Kdo brezposelnega sprašuje o odnosu do ekologije ali fiskalne politike, še o prostočasnih dejavnostih ne. Pač pa moralno stališče, ki ga izreče politično »vroč« sindikalist ali prodajno »vroč« pisatelj, režiser, pevec..., lahko vzbudi ogromno pozornost; enako konsistentno in celo bolj doživeto stališče anonimnega delavca pa ostane brez odziva, tudi če ga objavi v »pismih bralcev« ali na spletu. Podobno kot ima psička ameriškega predsednika milijone oboževalcev, za enakega cucka v sosednji ulici pa se nihče ne zmeni. wmoralnih in etičnih stališč je danes torej oblika prostočasnega razvedrila, ki je gotovo manj atraktivno kot jadranje ali ribolov ali eksotična potovanja, zato se ljudje za veselimi omizji raje držijo slednjih tem. Etični konjiček pa praviloma prepuščajo ostarelim profesorjem, ki jih je že nekoliko povozil čas in v svojih sivih glavah ne želijo več kopičiti in sortirati tisoče najnovejših dejstev in teorij, ki jih v znanstvenih revijah vsakodnevno objavljajo kolegi iz vsega sveta. Zato profesorjem slejkoprej pride na misel, da prenehajo z napornim sledenjem specializiranih znanstvenih tematik in raje to, kar že imajo v glavah, uporabijo za vrednotenje splošnejših družbenih tem, ki se jih lahko pokonzumira že iz dnevnega časopisja in televizijskih reportaž. Tako pač je, ostarelim očem postane prenaporno slediti zapletenim teoretskim izpeljavam, ostarelim prstom se ne ljubi več sestavljati napornih in počasi na7

ALOJZ IHAN

predujočih tujejezičnih besedil, in zato tudi možgani kmalu nimajo več kondicije in motivacije za sodelovanje v amazonsko široki in nepregledni reki znanstvenih razprav, ki jim ni videti začetka niti konca, največkrat še cilja ne. Potem preostanejo ljubiteljska razpravljanja o etiki in morali. Ampak če imam do poljudno potekajočih moralnih in etičnih razprav očitno nekam podcenjujoč odnos, zakaj želim v isti sapi knjigo »državljanskih esejev« začeti prav z vprašanjem o etiki in morali? Kaj lahko pristop, ki je značilen za ležerno-poljudna razmišljanja ostarelih profesorjev, prispeva k analizi psihofizičnega zdravja in počutja slovenskega državljana, ki je deležen dobrobiti, pa tudi napetosti slovenske družbe? Seveda ne morem občutka in odločitve, da je treba knjigo začeti prav z lekcijo o morali in etiki, v celoti pojasniti že na prvih straneh knjige; navsezadnje sem začel s pisanjem knjige tudi zato, da bi med sestavljanjem in iskanjem logičnih in hkrati z mojimi občutji usklajenih misli našel odgovore, ki jih trenutno še ne poznam, se mi jih pa zdi pomembno najti. Knjiga je tudi za pisatelja spoznavno orodje; podobno kot za bralca. Le da pisatelja strižne sile med logiko besed in čutenjem telesa izčrpajo bolj kot bralca, ki v primeru neskladja zgolj odloži knjigo in se raje loti druge. In ker bi rad v tematiko »državljanskih esejev« zarezal z nabrušenim orodjem, se mi zdi nujno takoj vzeti pilo in se lotiti — etike in morale. Predvsem zato, da moji poznejši razmisleki o moralnem in etičnem ne bodo razumljeni kot filozofska razprava. O etiki in morali bom premišljeval zgolj kot o fizioloških naravnih pojavih, kot o fotosintezi, kot o anabolizmu in katabolizmu ali kot o hormonskem stanju organizma, brez misli na vrednostne opredelitve, značilne za filozofski pristop. Nisem namreč filozof in ne znam filozofsko razpravljati o principih dobrega in zla, moj način opazovanja in razmišljanja pač izhaja iz faktografskega naravoslovja, zdravništva in medicinske antropologije. Zato v vseh pojavih, tudi družbenih, izhajam iz biologistične analize posameznika in njegovega (ne)zdravega funkcioniranja. In če takoj zaostrim svoje esejistično izhodišče — z mojega vidika je človek, ki zdravo, energično in zadovoljno funkcionira na patriarhalno urejeni kmetiji ali tudi v 8

ZAKAJ ZAČETI Z MORALO?

kastnem sistemu bolj pozitiven primerek človeškega bitja in žitja kot v demokraciji živeč izmučen emigrant, depresiven brezposelni delavec ali od stresov razžrt borznik. Da ne govorim o trenutnem slovenskem socialnem kanibalizmu do mladih generacij, ki smo jih »socialistični delavci« v strahu za izgubo privilegijev ob prehodu v »kapitalizem« na vse načine odrinili od naših udobnih socialističnih statusov — odrinili od lastninjenja socialističnih podjetij, odrinili od možnosti priti do stanovanj (ki smo se jih polastili po Jazbinšku), odrinili od naših sindikalističnih statusov, odrinili od resnične družbene ekonomije in reprodukcije v brezciljna izobraževanja in brezciljne socialne projekte, ki se po koncu romantike končajo v brezciljnem »študentskem« delu brez kakršnihkoli delavskih pravic (pri čemer so ravno sindikalisti odigrali glavno vlogo pri izvedbi socialnega apartheida lastnih otrok). Kako torej pričakovati, kljub demokraciji in retoriki o človekovih pravicah, energičen, osmišljen in zdrav delovni zagon od doktorja genetike ali diplomacije, ki še pri tridesetih prek študentskega servisa lovi priložnostna kurirska ali selitvena dela v naši »družbi znanja«? Če se začne ukvarjati s kmetijstvom, bo imel od svoje genetske (in celo diplomatske) izobrazbe mnogo več zadoščenja. Eno je torej filozofija principov, drugo pa diagnostično zbiranje dejstev. Vsaka človeška skupnost, od družine do države, se z mojega vidika začne in konča z vprašanjem psihofizične dobrobiti posameznika. Njegovega zdravja, blagostanja, umirjenosti, človeške izpolnjenosti in zadovoljstva s svojim življenjem. Zato je tudi morala, osebna ali družbena, zame zgolj naravni pojav, materialno dejstvo, ki ga je mogoče s skrbnim opazovanjem in domiselnim eksperimentiranjem spoznati in kartografirati; nikakor pa teoretično konstruirati. Morala je primarno del človeškega organizma, morala je možganski procesor, ki je anatomsko dejstvo kot noht ali oko. Moralni »program« v naših možganih omogoča predvidevanje socialnih in družbenih odzivov na naša dejanja. To je tudi smisel osebne morale — da znamo pri načrtovanju svojih dejanj upoštevati verjetne odzive okolja. Moralna mirnost (»čista vest«) nam sporoča, da s svojimi preteklimi ali načrtovanimi dejanji nismo v potencialnem sporu z nam pomembno socialno oko9

ALOJZ IHAN

lico. Kar ne pomeni, da ima naša moralna presoja vedno prav — procesor se lahko tudi zmoti ali pa nima vseh relevantnih vhodnih podatkov. Osebna morala je torej skupek pravil, večinoma v nas nezavedno prisotnih, ki nam ob upoštevanju v povprečju zagotavljajo, da nas okolica ne bo zavrnila ali kaznovala. Kolektivna morala pa so vse silnice obnašanja v določeni skupnosti, po katerih ljudje s sabo in z drugimi dejansko ravnajo in živijo. Seveda se moramo pri presojanju kolektivne morale zaradi omejenosti opazovalca zavedati, da so zaključki vedno le grob približek dejanskega stanja. Če je torej osebna morala še dokaj preverljiva fiziološka in vedenjska empirija, je kolektivna morala že zelo izmuzljiva psihosocialna teorija. Morala torej vedno je, ker je psihofizični in socialni naravni pojav. In če kdo ugotovi, da morale nekje ali nekomu primanjkuje, je v resnici ugotovil manko v svojem umetnem konstruktu moralnosti. Enako kot zdravniki pogosto ugotavljamo manko naših preiskovalnih metod, ko merimo in analiziramo kronično utrujene delavce ali oslabele in brezvoljne študente ali pretrenirane športnike ali kronične bolnike z driskami in stalnimi bolečinami v trebuhu. Če smo dovolj arogantni in nas v ambulanti preganja čas, lahko »strokovno utemeljeno« takim pacientom dokažemo, da jim nič ne manjka in so torej popolnoma zdravi. V resnici pa nismo ugotovili zdravja pacientov, ki so se k nam zatekli po pomoč, ampak smo le demonstrirali pomanjkljivost naših metod, ki pač ne zmorejo opredeliti težav očitno prizadetega in funkcionalno nezmožnega bolnika. Če bom torej v knjigi omenjal etiko in moralo, me ne bodo zanimale filozofske kategorije in filozofska načela dobrega in zla s stališča posameznika, soljudi in skupnosti kot celote. Kot medicinskega antropologa me bodo od vsega tega intrigirale kvečjemu človeško (pre)naporne napetosti med ubesedenimi in/ali racionalno utemeljenimi načeli dobrega in zla (etika) in med izkustvenimi in praktično uveljavljenimi življenjskimi dejstvi (morala). Podobno kot v medicini nekaj sistematično razdelano piše v knjigah (recimo temu etika), pacient pa ima po drugi strani edinstveno in resnično telo z resničnimi lastnostmi, motnjami in težavami (recimo temu 10

ZAKAJ ZAČETI Z MORALO?

morala). Ampak vsak zdravnik bi v ambulanti pacienta najraje obšel kot realno bitje in ga namesto tega v petih minutah uvrstil kot teoretski pojav v določeno poglavje svojega tritisočstranskega učbenika interne medicine ali dvatisočstranskega učbenika kirurgije ali tisočpetstostranskega učbenika... Zakaj tako? Ker zdravnik ve, da bi za obratno pot, za spoznavanje realnega stanja pacientovega telesa, ne porabil zgolj petih minut, ampak morda pet tednov ali celo pet let. Zato je bolj praktično pacienta nekako, tudi če bolj ali manj po sili, stlačiti v knjigo kot poskušati iz pacienta napisati novo knjigo. Podobno kot za medicinsko knjigo velja tudi za etiko, ki je nekakšna vzajemna zavarovalniška pogodba znotraj določene skupine, na primer poklicne. Tudi etika že na družbenem nivoju, kljub množici družboslovno izobraženih strokovnjakov, ne zmore niti približno ubesediti in opredeliti življenjske kompleksnosti, ki jo potem občutimo (ne pa razumemo) skozi prakticiranje določenih oblik in vsebin družbene moralnosti in njenih neizrečenih pravil. Razlika med osebno etiko in moralo pa je zaradi etične neizobraženosti in omejene (ne)artikuliranosti posameznega človeka kakopak še neprimerno večja. Na osebnem nivoju v resnici največkrat nimamo pojma o svoji dejanski moralnosti, kako in zakaj sprejemamo določene odločitve, ne le zaradi tovrstne neartikuliranosti (artikuliranost se je pri človeški vrsti razvila predvsem v zvezi s socialnimi akcijami in ne za potrebe introspekcije), ampak še bolj zaradi lastne čustvene prežetosti in »pristranskosti« do lastnega organizma in njegovih funkcij. Zato človeške moralnosti kot naravnega dejstva etika pač nikoli ne more ujeti in povsem artikulirati in razkorak bo vedno obstajal, le predolg in prenaporen za povprečen človeški korak ne sme biti. Zlasti pa je neprimerno razkorak med etiko in moralo povečevati s hipokrizijskim vzdihovanjem, da morale ni (več). Kar je enak absurd kot bi slovničarji trdih, da ljudje ne znajo (več) pravilno govoriti. V resnici so glede jezika vedno »v zaostanku« ravno slovničarji, ker je živa govorica pač točno tisto, kar v določenem trenutku ljudje medsebojno uporabljajo za sporazumevanje. In tudi morala je točno tista praksa, s katero ljudje v določeni skupnosti 11

ALOJZ IHAN

drug z drugim ravnajo. Morala torej vedno je, nihče ni brez nje, niti posameznik niti družba, seveda pa morala obstaja točno taka, kot pač je, in ne taka, kot o njej mislimo, da je, ali bi morala biti; in seveda morala največkrat niti približno ni usklajena z izrečenimi etičnimi pravili, podobno kot praktična govorica ni povsem usklajena s slovničnimi pravili. Ampak kljub temu se ne moremo slepiti, naših dejanj zvečine ne določa etika (čeravno poskusi etične, družbene artikulacije in projekcije moralnih pravil imajo svoj smisel), temveč morala, in velika večina ljudi v določeni skupnosti natančno pozna in prakticira točno takšna moralna pravila, kakršna trenutno veljajo, čeprav jih morda ne znajo ubesediti ali celo prevesti v etiko, ali pa tega tudi namerno nočejo, ker je oboje predaleč vsaksebi. Če torej kdo trdi, da delo na črno v Sloveniji ni moralno, se moti, kajti velika večina ljudi obrtniku raje plača (manjšo) ceno brez računa kot pa račun, ki vsebuje tudi davek za državo. Slovenci imamo glede dela na črno torej natančno določeno moralo, ki jo vsi precej enotno razumemo; resda pa ta morala ni skladna z deklarirano etiko, kaj šele z zakonodajo, ampak to nam ne povzroča pretiranega nelagodja ali stresa in z njim povezanih težav. Ker smo torej glede vprašanja morale dela na črno enotni in se razumemo, sami sebe in druge, delo na črno z antropološkega stališča ni kakšen pereč moralni konflikt, ker ne povzroča težav za osebno mirnost in zdravje ljudi. Kdor pa iz njega dela etični problem, naj sebi pripiše posledice takega hipokritskega politkomisarstva, ki želi zaradi slovnice omalovaževati ljudi, češ da ne znajo govoriti, kadar govorijo. Delo na črno je v resnici zgolj politični problem — vsi bi se kot posamezniki najraje izognili plačevanju davkov, to je naše moralno dejstvo, ki si ga mirno priznajmo; ravno zato pa se moramo politično dogovoriti, kako in v kakšnem obsegu bomo financirali vse tisto, kar pričakujemo kot dejavnost države. Pri davkih gre za državljansko pogodbo z opredeljenimi obvezami vsake pogodbene strani in s sankcijami v primeru kršitev; morala s tem nima popolnoma nič. Kadar gre za izrazit razkorak med (dejansko) moralo in etiko (in na Slovenskem je zaradi tradicije neizrekanja ljudi o sebi in o 12

ZAKAJ ZAČETI Z MORALO?

svoji morali to bolj pravilo kot izjema), je pravzaprav nespodobno in razdiralno govori(či)ti vsevprek o etiki in s tem še bolj blokirati javni dialog. Kajti tisto, kar Slovenci krvavo potrebujemo, so prav razprave o tem, kakšni dejansko smo in kaj je naša realnost, kaj je torej naša morala. A namesto da bi se brez politkomisarske hipokrizije pogovarjali o dejanskih oblikah moralnosti, se politikantski, komisarski »etiki« v javnih razpravah samovšečno tolčejo po teoretičnih etičnih prsih in s tem vnaprej blokirajo mesto sproščenega javnega dialoga o tem, kar je. Politkomisarji imajo na Slovenskem pač dolgo tradicijo: najprej so bili to cerkveni politkomisarji z idejo o tem, kako mora bogaboječi slovenski človek živeti (pa ne živi, kako grdo od njega!), potem so prišli komunistični politkomisarji, eni in drugi pa so s trkanjem po etičnih prsih zapirali prostor sproščenega javnega izražanja o dejanski morali, ki vlada med ljudmi. Na Slovenskem je bilo pač od nekdaj treba biti devica na poroki, čeprav so podokniške pesmice pradavna ljudska tradicija. Ljudska etika in morala pač. In pozneje je bilo treba prisegati na komunizem, čeprav so vsi hodili po pralne praške in kavbojke in gramofonske plošče čez mejo v kapitalizem. Zlasti pa se je politkomisarska etična tradicija zapiranja državljanskih ust na Slovenskem razbohotila v obdobju levičarske komunistične oblasti, kajti levičarju etično teoretiziranje že po človeški, k povzročanju družbenih sprememb nagnjeni naravi bolj ustreza kot privolitev v nepremakljiva naravna dejstva oz. moralne zapovedi. Levičar in desničar sta namreč predvsem dve različni (in v zmerni meri zelo koristni in komplementarni) človeški orientaciji in prioriteti v odnosu do družbenega razvoja; levičar je nagnjen k povzročanju družbenih sprememb, ki jih je najlažje utemeljiti z navidez eksaktnimi logičnimi izpeljavami, torej z uporabo modela moralnosti — etike. Desničar pa je nagnjen k pasivnejšemu, a zato bolj občutenemu prepoznavanju, priznavanju in prilagajanju realnosti, tudi moralne, čeprav je ta zaradi svoje kompleksnosti navadno neizrečena in je zato teoretično manj obvladljiva in logična. Levičarjevo neobčutljivo teoretiziranje se zato običajno zdi bolj logično in intelektualno utemeljeno, čeprav je manj v stiku z realnostjo; desničar pa ima v zaznavanju realnosti navadno bolj 13

ALOJZ IHAN

»prav«, le da tega ne zna (ker je upodabljanje zaznav mnogo težje kot žongliranje z enodimenzionalno logiko) utemeljiti. Če pa desničar svoj prav na vsak način poskuša logično utemeljevati in iz sklepov načrtovati družbene akcije (namesto da bi ostal na nivoju konzervativnega občutka), pa ima skoraj vedno mnogo manj prav kot levičar. Zaradi tradicije in narave levičarstva se je politkomisarstvo na Slovenskem zlasti razbohotilo med levičarskimi politiki, ker jim je racionalistično teoretiziranje pač blizu; pri tem pa jim zaradi zgodovine politične premoči tradicionalno ni bilo pomembno, če so z racionalizatorskim etičnim teoretiziranjem povsem zgrešili območje realnosti in dejanske moralnosti — ugovarjati se jim zaradi nasilne uporabe državnih institucij pač nihče ni upal. Politkomisarji daljne preteklosti od Kardelja naprej so tako razvpiti zaradi svojih od realnosti odtrganih teorij, da jih ni treba posebno omenjati; med levičarskimi politkomisarji novejšega časa pa sta uspela prav neverjetno zgrešiti območje dejanske realnosti in moralnosti liberalna politika Gregor Golobič in Katarina Kresal — njune borbene in logične etične kvalifikacije praviloma niso imele niti najmanjše povezave z dejanskim stanjem slovenske morale. Bila sta kot fanatična slovničarja; ki dokazujeta ljudem, da morajo govoriti drugačen jezik, kot ga v resnici uporabljajo. Kot bi bil jezik zaradi slovnice in ne obratno. Zato je njuno govorjenje v ljudeh refleksno sprožalo revolte, ki jih niti sama niti njuni liberalni prijatelji niso znali razumeti. Ampak ta ljudski revolt zoper Gregorja Golobiča in Katarino Kresal je bil dejansko isti revolt, ki je desetletja tlel v nemočni jezi ljudi nad socialističnimi politkomisarji, ki so teoretizirali o socialistični in komunistični etiki, ki je bila prav tako v popolnem nasprotju z dejanskim stanjem slovenske morale. Seveda, dokler je bil na oblasti z vojsko in policijo podprt enopartijski režim, so ljudje morali poslušati etične pridige, čeprav so se teple z njihovo moralo. Zato so v strahu pred politično močjo molčali in tradicija molčanja o svoji dejanski morali je še vedno ena od najbolj mučnih tradicij, ki zavira slovenski razvoj. Še bolj usodna posledica neobčutljivega etičnega trkanja po prsih (levičarskega ali desničarskega) je sejanje razdora med 14

ZAKAJ ZAČETI Z MORALO?

Slovenci. Slovenci namreč nimamo enotne nacionalne morale (o tem bom obširneje pisal pozneje), kajti zaradi svoje zgodovine in geografije smo sestavljeni iz tisočih majhnih družinskih, vaških, socialnih, starostnih, poklicnih in drugih interesnih skupin. Vsaka skupina pa prakticira svojo specifično moralo, kajti razlog, da človeka iz svoje sredine izloči izolirana hribovska družina, je drugačen od razloga za izločitev v železarskem zaselku in drugačen v veliki ravninski vasi. Prav zaradi dejstva majhnih skupinic, ki usodno določajo preživetje posameznika, pa se je fiziološki ustroj moralnega občutka Slovenca razvil tako, da Slovenec za socialno potrditev ustreznosti svojega dejanja (kar je pravzaprav občutek moralnosti, tj. »čiste vesti«) potrebuje zgolj nekaj bližnjih ljudi, ki njegovo dejanje sprejmejo kot normalno oziroma ga zaradi dejanja človeško ne zavrnejo. Slovenec torej v nasprotju s pripadniki velikih narodov ne potrebuje božje, državne, cerkvene ali kake druge »velike« potrditve moralnosti, za »čisto vest« je Slovencu dovolj nekaj enako mislečih prijateljev, ki »dobro v srcu mislijo«, in že duša radostno sije od brezmadežne beline. Zato imamo Slovenci tisoče različnih, precej pisanih in neredko nasprotujočih si moral. V majhnem podeželskem zaselku ljudje na primer večino obrtniških del drug drugemu opravijo povsem brezplačno, v predmestju pa izključno proti plačilu — a brez izstavljenega računa. V mestnem centru pa v strahu za uveljavljanjem garancije zahtevajo račun. Torej tri različna prakticiranja morale do dela na črno! Tudi zdravniško jemanje pacientov »preko vrste« ima desetine različnih obrazcev, odvisno od kraja bivanja, poklicne ali sorodniške povezave, družbenega statusa pacienta in še in še. Taka je torej naša moralna biologija. In če se potem pojavi komisarski pridigar etike in morale, na Slovenskem seveda ne more izreči etičnega pravila, s katerim ne bi moralno diskvalificiral dobršnega dela Slovencev. Kar je po godu meščanom, užali vaščane, in obratno. Ker ima vsaka slovenska skupina svojo lastno moralo, je zato vsako pretirano trkanje in izpostavljanje enotnih etičnih norm skregano z dejanskim stanjem. Vsak, ki bi rad na kateremkoli področju na hitro in na silo uveljavil enotno etiko za vse Slovence, se mora soočiti z dejstvom, 15

ALOJZ IHAN

da je to nerealistično in razdiralno. Najprej je glede vsakega vprašanja treba odpreti pošteno in stvarno razpravo brez politkomisarskih politikantov. Ker je v Sloveniji tisoče različnih dejanskih moral, etika pač ne more biti ena sama, razen če ni zelo ohlapna in tako zelo zavita v metaforiko, da jo je mogoče razumeti na razne načine — potem pa to seveda ni več podobno etiki, ampak neobveznemu kramljanju. Liberalec, ki na Slovenskem na primer zelo obvlada obzirno in boljkone megličasto metaforiko, je prof. Jože Mencinger, zato so njegove liberalne izpeljave ljudsko široko in z odobravanjem sprejete. Primer liberalca, ki pa mu poleg omenjenega Gregorja Golobiča in Katarine Kresal v bližnji preteklosti nikakor ni uspevalo biti dovolj obzirno metaforičen, pa je bil minister in socialni reformator Ivan Svetlik — njegove reforme so vse po vrsti padle na referendumih. Minister pač ni dojel, da mora politična etika loviti moralno realnost in ne obratno. In da s preveč eksplicitno etiko deluje razdiralno in konfliktno, kar pa ni namen nobene pošteno mišljene družbene akcije. Zato je namen te knjige, da je sicer izzivalna, ne pa konfliktna. Kar pomeni, da ne nameravam bralcu vzbujati občutkov, da z njim nekaj ni v redu, najmanj pa, da njegov moralni občutek ni tak, kot bi ga moral imeti. Moralni občutek je pri človeški vrsti tako precizno orodje, kot je pri pticah precizna prostorska orientacija. Vsi ga imamo in vsem zelo natančno deluje (v psihološke pojave psihopatskih delikventov se na tem mestu ne bom spuščal). Vsak posameznik se lahko povsem zanese na svoj moralni občutek, zato je neresno, škodljivo in nasilniško kakršnokoli prepričevanje ljudi, da z njihovim moralnim občutkom nekaj ni v redu. Tako kot je v zgodovini cerkvena institucija neredko nasilno prepričevala ljudi, da so njihovi najbolj normalni človeški nagoni in potrebe nemoralni in grešni. Ali kot so revolucionarni »osvoboditelji« po drugi svetovni vojni s politkomisarsko etiko prepričevali ljudi, da njihova odločitev, da se večinoma ne pridružijo partizanom v gozdovih, ni bila moralna. Za večino Slovencev v zrelih letih, z urejenimi družinami in socialnim statusom pač ni bilo normalno in moralno leta 1941 iti v gozdove, kjer se je razen izgubljanja časa in organiziranja vsakdanjega obroka, roko na srce, zelo malo do16

ZAKAJ ZAČETI Z MORALO?

gajalo. Še manj je bilo seveda v istem času v primerno iti med belogardiste! Če je bil odhod med belogardiste prostovoljen, je bila to vsekakor izrazito napačna odločitev, katere posledice so bile slabe in to je zadostna definicija napačne odločitve. Pozneje, z razvojem nasilnega novačenja in provociranja znotraj slovenskih ideoloških konfliktov z ene in druge strani se je večina, ki ji ni bilo za nikakršno vojno, morala proti svojim občutkom na neki način reševati pred smrtjo. V vsaki vojni so ljudje predvsem neprostovoljne žrtve. In po taki, od zunaj sprovocirani vojni, kot je bila druga svetovna vojna, bi se uspeh malega naroda, kot smo Slovenci, moral meriti predvsem v tem, kako pametno in s čim manj žrtvami smo se znali prebiti skozi vojni vihar. Hvalili bi se lahko s tem, kako prebrisano so slovenski desničarji z »navidezno kolaboracijo« uspeli pred iztrebljanjem obvarovati svoje levičarske sosede. In obratno, koliko ljudi v kolaborantskih vrstah so levičarski zmagovalci uspeli obvarovati pred povojnimi maščevalnimi poboji. Nekaj tega je bilo vsaj med zdravniki — tudi marsikateri zdravniki, ki so »uradno« zdravili domobrance, so skrivaj pošiljali sanitetni material svojim partizanskim kolegom, in slednji so po vojni svoje domobranske kolege v glavnem zaščitili pred najhujšim maščevanjem za »medvojno medicinsko kolaboracijo«. Navsezadnje tovrstno zdravniško »kolaboracijo«, ki se ne ozira na barve ranjenca ali bolnika, predpisuje celo Hipokratova prisega! Kako lepo bi bilo, če bi Slovenci kot narod v krizah in morijah zmogli zavest, da moramo predvsem zaščititi drug drugega, ker smo praktično vsi ista družina! Vojna vihra pride in odide, ljudje pa ostanejo. Tako sorodniško prepleten narod, kot smo Slovenci, bi se moral po vojni moriji hvaliti zgolj s tem, da mu nikakršna tuja sila ne zmore razdreti našega človeškega zavezništva. Hvaliti bi se morali s tem, kako malo žrtev smo zaradi svoje pameti in nacionalne lojalnosti imeli med svetovno morijo. Koliko manj kot drugi narodi. Ne pa, da smo bili po žrtvah, med najbolj prizadetimi narodi in so se kljub temu rdeči še pol stoletja po končani vojni hvalili s tem, kako učinkovito so pobijali svoje bele sonarodnjake in obratno! V vsaki vojni so žrtve predvsem ljudje in njim je treba pomagati. Če bi to preprosto resnico sprejeli po vojni, bi 17

ALOJZ IHAN

zmagovalci dobili zaslužena odlikovanja, poraženci pa ustrezne kazni za svoja dejanja. In bi šlo življenje naprej. Ampak na žalost so politkomisarski levičarji po vojni zaradi lastnega koristoljubja z revolucionarno etiko želeli optimizirati vojni dobiček na račun ostalih državljanov — za vse večne čase. Zato so začeli etično in moralno degradirati ne le nesrečnike na »napačni strani«, ampak tudi celotno molčečo večino »nepartizanskih« sodržavljanov in jih tako desetletja tiščali stran od družbenega odločanja in družbenega bogastva. S tem so seveda siromašili celotno družbo, ker je bil bivši partizan določen za direktorja bolnice ali podjetja, ne glede na morebitne večje sposobnosti nekoga drugega. Ljudje pa so zaradi nasilnega etično-moralnega pranja možganov o svoji dejanski morali pač molčali in na račun takega prisilnega molka večine so komunisti lahko gradili vedno večji razkorak med njihovo deklarirano etiko in dejansko neizrečeno moralo. Vse to je bilo katastrofalno za psihološki razvoj Slovencev kot nacije — ker je ljudi zapiralo v vedno večji molk o samem sebi, kar je bil značilen pojav komunističnih družb. Pravzaprav so zahodnjaki že na daleč prepoznavali ljudi iz realsocializma ravno po kronično boječi in skrivaški zaprtosti vase. Rešitev najbolj bistvenih slovenskih družbenih problemov lahko pride samo iz učenja veščin jasnega, stvarnega in neposrednega pripovedovanja o sebi. Zato je tudi ta knjiga zgolj majhen prispevek k samospraševanju in raziskovanju dejanske slovenske morale, kakršna pač je. Ni slaba, ni dobra, je preprosto edina, ki jo imamo, in samo njo lahko uporabljamo kot orodje za sožitje in življenje. Pri raziskovanju si bom pomagal s svojimi zdravniškimi opažanji, ker se na meji, kjer dejanska morala postane mesto družbenega in psihosocialnega konflikta, pri ljudeh pogosto pojavijo zdravstvene težave, zlasti psihosomatskega značaja. Tudi zato menim, da je raziskovanje človeške moralne resničnosti na Slovenskem nujno potreben napor, čeprav zahteva obilo raziskovalnih izkušenj in discipline. Slovenske zdravstvene statistike so namreč zaskrbljujoče — ne le zaradi števila samomorov; tudi število obiskov pri zdravniku, število bolniških odsotnosti, prometne nesreče, poraba zdravil, invalidske upokojitve, rakava obolenja, 18

ZAKAJ ZAČETI Z MORALO?

pričakovana življenjska doba moških, vse te statistike nas ne uvrščajo med zdrave narode. Zato potrebujemo več (samozavedanja naše moralne resničnosti in več kritičnega raziskovanja pojavov, ki se ljudem dejansko dogajajo. O etiki lahko namreč sijajno teoretizira filozof, ki življenja sploh ne pozna drugače kot iz knjig. Ampak pred etičnimi razpravami potrebujemo zavedanje o naši dejanski morali (ali tisočerih različnih moralah), ki jo prav gotovo imamo, tako kot imamo govorico in oči in roke. Morala je del naše anatomije in našega funkcioniranja in bolj, ko jo poznamo, bolj vemo, kako jo uporabljati za lažje preživetje in bivanje na kosu zemlje, na katerem smo se rodili.

19

ALOJZ IHAN

2. TISOČ ZDRAVIC IN JUTRO POTEM (O oblikah čiste vesti in postopkih za njeno recikliranje) Do zdravic imam ambivalenten odnos. Sploh ker dobro poznam rusko (torej slovansko in s tem tudi našo) kulturo nazdravljanja. Tistega sredi ruske zime ob vročem kaminu, ko je dvajset ljudi zbranih okoli velike mize in vzhičenih zaradi čudežnega občutka toplega zavetja sredi -30-stopinjske ruske zime, ki te stisne do joka, če le pomoliš nos skozi vrata. V ruski zimi postane kombinacija toplega kamina in vodke religiozna izkušnja, ob kateri te, malega, nemočnega človečka, refleksno in brezpogojno presune občutek nebeške sreče in privilegiranosti, da si našel zavetje pred neizprosno naravo, v kateri za umor ni potrebno orožje, ampak le enosmerni nekajkilometrski prevoz do samotnega polja. Ko ti odpelje tak nenaročen taksi, je podobno, kot bi samotarski jadralec neprivezan padel s svoje lupinice sredi Atlantika. Zato v blaženi liturgiji ognjišča in vodke ne izpade nenaravno, ko starešina omizja dvigne kozarec in začne zdravico — najprej z zgodbo o svojem najbližjem sosedu v omizju: o tem, kako je ta človek čudovit in najpametnejši in največji in najmočnejši in kakšen privilegij imamo vsi skupaj, da se je, poosebljeni biser, po neverjetni igri srečnega naključja znašel z nami v slavnem omizju, kar bo seveda za prihodnost ruskega naroda in človeštva nasploh imelo usodno velike posledice; potem sledi hvalnica njegovemu sosedu in spet opis izjemnih lastnosti in usodnega naključja, ki je dramatično sestavilo tako slavno omizje. In jasno, da bosta oba bisera hkrati usodi človeštva prinesla še dodatne sinergijske učinke. In potem hvalnica naslednjemu v smeri urinega kazalca, dvajset fantastičnih in osupljivih zgodb, dvajset opisov edinstvenih in izjemnih ljudi, vzhičeni polurni esej, v katerem človek začuti, da Dostojevski in Tolstoj in Bulgakov niso ekscesni pojavi, ampak logična posledica ruskega veselja do literarnih opisov, ko kroži vodka okoli mize, zunaj pa je strupena zima. (Sicer pa, na podoben način, tudi italijanski dizajn in moda in kulinarika niso naključja — glede na vzgojo naših sosedov, ki že od malega otroštva stokrat 20

TISOČ ZDRAVIC IN JUTRO POTEM

dnevno vzklikajo lepoti svojih mam in žensk in oblek in slastnim špagetom in omakam; mnogo tega, kar imamo za nacionalni značaj, zapisan v genih, so v resnici samo naučene veščine, ki jih pač ima tisti, ki jih redno prakticira, nima pa jih tisti, kijih ne prakticira, kar je vendar logično.) Potem sledi vodka na eks, da poplakne vzhičena grla. In potem vstane naslednji zdravičar in spet po svoje zastavi urni krog in spet pove svoj vidik zgodovinskega naključja, ki je izbralo to usodno omizje za novo poglavje ruske in svetovne zgodovine. In potem spet vodka na eks. In nov zdravičar. Zjutraj precej boli glava. In seveda, vse obljube in med zdravicami sestavljene pogodbe je treba pozabiti. Čeprav je treba priznati, da to tudi izkušenim Rusom včasih ne uspeva najbolje in se jim od nekod v življenje zavlečejo fragmenti tiste omizne literature. WishfuI thinking, želeno mišljenje, temu rečejo tehnološki Američani in inštalirajo skeptični zaslon, pikolovski Nemci pa navadno uporabljajo bolj grobe besede. Slovenci zaradi slovanske duše in ubogljivih refleksov znamo še najbolj resno poslušati in v mineštri iskati kakšno ugodno informacijo zase — uspehi naših farmacevtov na ruskem trgu niso naključje. A ne glede na nekatere primere uspešnega in konkurenčnega izkoriščanja medkulturnega položaja naša zunajkulturnost glede na ene in druge nosi tudi velike nevarnosti. Ne zato, ker bi nam kdo hotel škodovati, pač pa zaradi nas samih, če v lastni mešanici slovanskih pravljic in protestantskih pravil ne ločimo, kdaj smo v enem in kdaj v drugem svetu. In celo če so nam trenutne koordinate jasne, so pravila našega podalpskega sveta še vedno neki čisto — tretji svet. Tudi če celo noč pijemo vodko in si pripovedujemo pravljice, še vedno ne bomo nikoli postali Rusi, ker nimamo — nafte in plina. Kako banalno, ampak je res! Pravljičarski, ruski (ali arabski) tip kulture se avtohtono ustvari samo ob neizčrpnih naravnih virih, okoli katerih so negostoljubna prostranstva močvirij, puščav, peklenske vročine ali mraza. V takih razmerah postane spretnost preživetja v prilaščanju virov, nafte, vode, rudnin. Zato se razvije enostavna, a groba kultura politično-podzemno-agresivnih navez. Nič ni vreden posameznik niti drzna projektna eki21

ALOJZ IHAN

pa; kajti zavzemanje in branjenje virov zahteva množično klansko organiziranost in desetletna spletanja človeških omrežij v navidez kaotično, a samodejno organizacijo, ki brezobzirno brani svoj teritorij in vpliv. Nenazadnje je v tem verjetno tudi eden od razlogov ruskega čezmernega družabnega pitja (če odštejem razlog strupenega mraza) — z Rusi ni mogoče vzpostaviti osnovnega človeškega zaupanja, če se s potencialnim poslovnim prijateljem nekajkrat do smrti ne napiješ! Napiti se moraš zato, da te Rus spozna v vseh človeških in nečloveških vidikih in vidi, da pred njim nič ne skrivaš. Napiti se moraš tudi zato, da se med blebetavimi pogovori razkriješ glede krogov svojih prijateljev, znancev, sorodnikov, poslovnih povezav — vse to, kar je pri strategiji poslovanja v veliki, nepregledni, ampak strogo klanovsko urejeni državi življenjskega pomena. In napiti se moraš tudi zato, da se tvoj Ruski prijatelj prepriča, da si na njegovo najbolj muhasto in tudi povsem nerazumno željo pripravljen kadarkoli vstati in se predati živalskemu pijančevanju — in samo takega te tvoj ruski znanec lahko sprejme za preverjenega in zaupanja vrednega prijatelja. Pa ne zato, ker med pijančevanjem nimaš kakšnih bolanih izpadov (pravzaprav je z ruskega stališča bolj »pomirjujoče«, če jih imaš), ampak zato, ker od takrat naprej tvoje bolane poteze pozna. Za rusko prijateljstvo ne rabiš biti človeško neoporečen, moralni občutek ne igra velike vloge, sploh ne, prej obratno, moraš pa biti razkrit v svoji (ne) človeškosti. In moraš se potrditi kot lojalen, ne sme ti biti odveč za svojega kamerada ali za njegove kamerade izgubljati neskončno veliko časa ob najbolj nemogočih urah za najbolj banalne pogovore ali popivanja. In le če si prijatelj, boš svojemu kameradu pritrjeval v vseh nemogočih zgodbah in projektih (čeprav o njih ne boš mislil resno). Lojalnost namesto morale, torej. Ruski kamerad se nikoli ne zgraža nad tem, kar v življenju počneš, (zato ti za svoja početja pri njem ni treba iskati moralne potrditve), vendar pa pričakuje lojalno sprejemanje tistega, kar on počne, in lojalno sodelovanje. Zato se v prilikah, kjer je zakon lojalnost namesto moralnosti, fatamorgansko razcvetijo tajkunsko-pravljičarske kulture, kjer lahko človek (zares ali v prividu, to ni nikoli jasno) v trenutku pride do 22

TISOČ ZDRAVIC IN JUTRO POTEM

bogastva (recimo ko se polasti naftne pipe ali v politiki zmaga njegov prijatelj) in je v naslednjem trenutku ob glavo. To so kulture despotizma, v katerih ravnanja posameznika namesto notranjega občutka za prav (moralnost) določa lojalnost kameradu, klanu, v končni fazi despotu. Morala je izključno v domeni vladarjev, posamezniki pa so moralno zavezani le individualnemu preživetju z vsemi sredstvi, in zato je vsakdo zmožen narediti skoraj karkoli. Zato je vedno vse mogoče in nič ni tako, kot se vidi. Tudi ko si pridobiš lojalnost ruskega kamerada in te sprejme v svoj krog povezav, ti v posamičnem poslu še vedno ne bo dajal popustov. Skupno nalivanje z vodko je samo pogoj za medsebojno zaupanje, posel pa steče, če je za to jasen denarni motiv — pod mizo, nad mizo, ni važno, ampak samo prijateljstvo in zaupanje posla vsekakor ne poženeta naprej. Ker na Zahodu ni rudnikov zlata in naftnih oceanov, narava pa je za individualno preživetje bolj darežljiva, se fatamorganska pravljičarska tradicija ni uveljavila. Zato je v zaprtih, hribovskih okoljih prevladal kmečki individualizem, v bogatih ravninah in porečjih pa so nastali pogoji za bolj organizirano vojaško-trgovsko in industrijsko kulturo. Tu se življenjski procesi dogajajo v prevelikih dimenzijah, da bi jih posameznik zmogel obvladovati, zato individualistični posameznik lahko pridobi večje bogastvo le z organiziranjem v podjetne vojaške, trgovske ali industrijske time. Zato je zahodnjaška kultura predvsem tehnološka in timska — temelji na prepričanju, da se z nekim dovolj specifičnim projektom, v katerega se zavestno in odločno organizirajo posamezniki, da narediti izjemen preboj (primer: veliko multinacionalk kuje svoj dobiček iz enega samega uspešnega proizvoda). Morala posameznika v individualistični kulturi temelji na njegovi odgovornosti za samega sebe. Obstajajo pa razlike v fiziologiji zadovoljevanja moralnega občutka (tj. čiste vesti oz. moralne mirnosti — oboje je pravzaprav posameznikova nezavedna prognoza, da njegovo dejanje ne bo naletelo na zavrnitev in moralno obsodbo okolice). Moralnost v kulturi izoliranih kmetij in zaselkov je skoraj izključno odvisna od mnenja neposredne okolice, sosedov, sorodnikov. To so namreč tisti ljudje, od katerih je posameznik v takem malem 23

ALOJZ IHAN

okolju življenjsko odvisen. Če posameznik oceni, da neposredna okolica ne bo nasprotovala njegovemu dejanju, je njegovo občutje »čiste vesti« doseženo. Drugače pa je v bolj organiziranih, bogatejših, hierarhično in administrativno kompleksnih kulturah. Tu veljajo pravila, zakoni, kazenske sankcije, tudi najbolj drastične. Moralna prognoza za sprejemljivost svojih dejanj ne more temeljiti zgolj na strinjanju bližnje okolice, kajti veliko resnejši odzivi na posameznikova dejanja pridejo od državnih in drugih institucij. Namesto dialoga z neposredno okolico mora moralni občutek posameznika voditi dialog z »vladarjem in njegovim redom«. V praksi to pomeni, da mora otrok v najzgodnejših letih dobiti od staršev zavest o moralnem redu in zakonih, ki so nadrejeni mnenju okolice in naklonjenosti, nenaklonjenosti ali razpoloženju sosedov. Za preživetje v velikih državnih sistemih mora posameznik imeti notranje zgrajen občutek za »moralni prav«. Ravnanje v skladu s takim ponotranjenim moralnim kodeksom mu daje večjo verjetnost preživetja, kot pa če bi iskal svoj moralni prav v mnenju trenutnih sodelavcev in znancev, kajti v veliki, zapleteni družbi se sodelavci in znanci menjajo, posledice dejanj pa ostajajo na tistem, ki jih je naredil. Zato tak posameznik pri odločitvah »bere« svoj ponotranjeni sistem vrednot, ki ga je zelo boleče zapustiti (posledica so velike fiziološke in celo zdravstvene težave). Tako individualistični posameznik na primer plača davek zato, ker je to prav (in dobro za njegov duševni mir), in ne zato, ker ga bo sicer ujel policaj (čeprav tudi slednje pomaga pri disciplini). Naša, se pravi slovenska kultura je po mentaliteti izolirana kmečka kultura, ki se je oblikovala v malih, vaških okoljih, ki so bila za vaščane hkrati že tudi ves svet — od rojstva do smrti. Gre za revno hribovsko kulturo, katere cilj je preživetje, ne ekspanzivnost. Za preživetje pa je bila odločilna vaška skupnost, njena pomoč, od njene naklonjenosti je bil posameznik povsem odvisen in zato ji je bil tudi povsem privržen — mnenje vaške skupnosti je za posameznika hkrati tudi njegova morala. Zato je Slovenec nenehno v preverjanju, kaj o njem in o njegovih dejanjih misli njemu pomembna skupnost znancev. Moralnost v slovenski kolektivistični kulturi ni vezana na posameznikov notranji občutek o tem, 24

TISOČ ZDRAVIC IN JUTRO POTEM

kaj je absolutno prav (oz. kaj je »vladarski prav«), niti ni vezana na oblastne zakone (ki so nam bili vso zgodovino odtujeni); moralnost je locirana predvsem na mnenje neposredne socialne (vaške, družinske) okolice. V čemer se skriva velika past, kajti naša moralnost deluje produktivno samo v majhni vaški skupnosti, katere edini namen je preživetje. Ko postanejo skupnosti kompleksne, cilji ambicioznejši in zgodovina viharna, se slovenska moralnost lahko neverjetno relativizira in spreminja. Enkrat je moralno ovaditi in ubiti partizana, čez par let je moralno metati kamenje v duhovnika, enkrat vpiti za Stalina, drugič proti njemu... Ko velja vaška morala, so mogoče tudi logično nezdružljive stvari: v socializmu je bilo moralno dobiti kredit in ga praktično izničiti z inflacijo, moralno je bilo graditi na črno, moralno je bilo skrivaj in s slabim občutkom hoditi na verske obrede, moralno je bilo skrivaj bentiti čez komunizem, moralno je bilo »tihotapiti« kavbojke in pralne praške čez mejo, saj je okolica vse to sprejemala (in sprejemali so celo cariniki!). Vse to je bilo torej s stališča slovenske morale — moralno in normalno. Kot je bilo pozneje po Jazbinšku normalno dobiti stanovanje za desetino cene in gledati, kako nekateri iz nič lastninijo cele koncerne. Kot je bilo za novinarje moralno prodati »lastninjene« delnice Dela in na ta način dobiti protivrednost enega stanovanja, čez nekaj let pa je bilo za iste ljudi normalno vztrajati pri upravljanju podjetja, ki so ga nedavno tega prodali za stanovanja in druge osebne dobrine. Zato nas lahko zaskrbi dejstvo, da je slovenska vaška morala kot mehanizem za podporo našim odločitvam preveč naključna, ker temelji na majhnem mnenjskem vzorcu bližnjih znancev. Če si v moralni dilemi, se ozreš na nekaj ljudi v okolici, in če nimajo nič proti, je tvoje dejanje moralno, pa čeprav morda ni zakonito. Taka muhasta morala je v bolj organiziranih družbenih formacijah in dolgoročnih družbenih procesih lahko izrazito nevarna — kot bi dajal petletnemu otroku ključ od avtomobila ali ga pustil samega v orodjarni. Primer lahkotnih moralnih stranpoti so bili prevzemi podjetij: vodstvena ekipa se je ob načrtovanju prevzemov socialno izolirala od delavcev in začela drug drugemu odsevati neko novokomponirano »vaško« moralo, po kateri je bilo mili25

ALOJZ IHAN

jonsko prisvajanje podjetij povsem normalno dejanje. Ta primer živo kaže, da je slovenska vaška morala v organiziranih okoljih strahotno nevarna, ker si lahko peščica iztirjencev med sabo začne podeljevati povsem iztirjene moralne odpustke in v organiziranem družbenem okolju (s finančnimi in političnimi vzvodi) naredi ogromno škodo. Sicer pa povampirjena »vaška morala« ni samo slovenski pojav, čeprav smo ga v Sloveniji na prehodu v kapitalizem izjemno kruto občutili z uničenjem številnih gospodarskih družb z znanjem in tradicijo, ki jo je težko ponovno vzpostaviti in se nam bo to še desetletja otepalo. Pač pa je v mali Sloveniji ta pojav povampirjene separatne morale lažje preučevati, ker ga lahko opazujemo v kristalno čisti, laboratorijski obliki. V večjih sistemih je to bolj zamegljeno, čeprav se je na primer enaka povampirjena morala ustvarila v samem jedru sedanje svetovne gospodarske krize. Pri tem so bančni direktorji in njihov ožji krog menedžerjev ugotovili, da jim v skladu s pogodbami o delu povečevanje prometa bank (ki niso bile »njihove«, ampak v lasti slabo koordiniranih delničarjev) prinaša sorazmerno povečevanje nagrad na njihove osebne račune. Zato so pospeševali nerealno rast bančnega prometa s pomočjo nevračljivih hipotekarnih kreditov in iz njih izpeljanih finančnih »produktov«. Komu je bilo to na koncu v korist? Gotovo ne kreditojemalcem, ki so pozneje postali brezdomci. In gotovo ne delničarskim lastnikom bank, ki so pozneje ostali brez denarja. Neposredno korist, ob strahotni škodi za vse druge, so imeli samo vodilni bančni uslužbenci (poudarjam: uslužbenci, tako rekoč »višji proletariat« oz. »vazalska proletarska elita«), ki so si v nekih novih (tranzicijskih) okoliščinah globalnega gospodarskega poslovanja ustvarili svojo lastno »vaško moralo« bančnih menedžerjev, ki jim je prinašala milijonske osebne koristi — na račun sto milijardnih škod za vse druge. Kaj to ne zveni podobno našim tajkunskim zgodbam? V enih in drugih zgodbah smo priča družbeni spremembi, ki je izredno hitro dobila velikanske, družbeno neobvladljive dimenzije. In tudi katastrofalne, ker institucionalizirana družbena skupnost (pravna, državna, bančna, ekonomska, mednarodna) sprememb ni pravočasno ugotovila in se nanje odzvala. 26

TISOČ ZDRAVIC IN JUTRO POTEM

V času, ko je že začela nebrzdano in uničevalsko delovati separatna »vaška morala« novih vplivnih in povezanih gospodarskih akterjev, se družba na to ni znala odzvati — kljub ustreznim moralnim občutkom večine opazujočih, da nekaj ni v redu. A enako je bilo tudi pri nas, ko je bil Bavčar z mesta nesojenega predsednika stranke (LDS) tolažilno premeščen v vrh ene največjih slovenskih gospodarskih družb. Takrat se to večini Slovencev moralno ni zdelo v redu; eno je namreč igranje s političnimi besedami, drugo pa je na tisoče delovnih mest, ki pridejo v roke nekega gospodarskega amaterja s političnim pedigrejem. In kako pravilen je bil ta občutek! Pa smo bili tiho, ker tega nismo znali (in si nismo upali) javno izreči. Šele deset let pozneje nam je postalo jasno, od kod je bil ta grenak in osupel občutek od politike posiljenega državljana. Ampak je bilo prepozno. Enako je bilo prepozno pri Šrotovem in Kordeževem lastninjenju, enako pri Pavčku, Bohoriču, Gantarju, Valantu ... Vsak od njih je morda zase deloval (vaško) moralno in s čisto vestjo, ampak za moralne občutke večine državljanov so to, sodeč po mnenjskih anketah in masovno izraženih javnih mnenjih, kriminalni pojavi. In tudi ob branju svetovnih novic o milijonskih letnih nagradah bankirskim direktorjem je cel svet imel občutek posiljenega državljana. A politična in pravna artikulacija vsega je prišla mnogo, mnogo prepozno. Družbeni sistem očitno ne deluje s hitrostjo in učinkovitostjo, ki bi bila ustrezna globalnim ekonomskim pojavom. Ne deluje — niti globalno niti lokalno. Ampak vsaj lokalno se velja hitro strezniti, da je za upravljanje večjih sistemov naša tradicionalna vaška morala, temelječa na trenutnem mnenjskem vzorcu majhnega števila znancev, povsem nezadostna. Tega se nam v zgodovini na žalost ni bilo treba naučiti, ker so nas upravljali tujci. Jugoslavija je bila prva »naša« država, a njena ureditev je bila z moralnega stališča despotska in vsak, ki se je šel državništvo zunaj vaških dimenzij, je moral biti v igri despota, katerega palica je bila — udba. S padcem komunizma tega despota ni bilo več, oblastna struktura je ostala brez udbe, ki je bila temelj državniške morale v komunizmu, kajti individualistične morale pri nas nikoli ni bilo (in je tudi zdaj še vedno ni, na osebnem nivoju smo še ved27

ALOJZ IHAN

no kolektivistična družba). Za moralni propad slovenske države je torej predvsem krivo dejstvo, da nimamo več udbe. Vaška morala namreč v velikih razmerah, ko se ljudje ne poznajo več osebno, ne deluje. Nepotizem in poslovno-prijateljske naveze so s tega stališča pravzaprav obupan moralni klic — po edini morali, ki jo sploh še imamo, ker druge pač ni. Naša edina delujoča državniška morala, ki smo jo imeli, je bila torej despotska morala, ki se je brez despota (in udbe) v kratkem času strgala z verig. To se je verjetno najbolj očitno videlo na primeru tretjerazrednih članov ZSMS (večinoma bivših faliranih študentov v lokalnih odborih ZSMS), ki so od prvorazrednih dobili certifikatske zadolžitve, da bi se za svoj »sistem« igrali kapitalistično ekonomijo. Prvorazredneži so seveda naivno mislili, da bodo tretjerazredneži igrali isto poslušno vlogo ubogljivih psičkov, kot so jo igrali v lokalnih izpostavah mladinskih organizacij; ampak ko so tretjerazredneži ob prevzemu certifikatskih podjetij videli, da udbe ni več, zakoni pa so jim pisani na kožo in kožuhe, so se na presenečenje prvorazrednežev »osamosvojili«, se združili pod svojo lastno »vaško lipo tajkunov« in svojo novokomponirano vaško moralo začeli krojiti po svoje. To je tragikomična zgodba slovenske tranzicije, katere osnova je predvsem pomota glede lokacije naših moralnih zakonov. Socialistične oblastne strukture so na prehodu pač pozabile, da tisto, kar je samoumevno in gladko teklo z udbo, brez nje ni moglo funkcionirati. Podobno se je dogodilo tudi pri ruski tranziciji; Jelcinovo Rusijo bi novokomponirani tajkuni skoraj demontirali na koščke, vendar je tam šlo za tako pomembno državo, da so vsi uvideli bližajočo svetovno katastrofo in s pomočjo bivšega KGB-jevca Putina postavili rusko moralo v stare okvire — s ponovno uvedbo državnega despotizma. Tudi naša, se pravi slovenska kultura je bila vseskozi vajena imeti ostrega, despotskega gospodarja (z udbo), in v tem smo po mentaliteti podobni Rusom — o bogastvu ne razmišljamo tehnološko, ampak naivno, pravljičarsko, fatamorgansko, zato smo takoj, ko smo postali svobodni, uvedli tajkunstvo, ki pa je propadlo, ko nam je zmanjkalo našega edinega naftnega jezerca — družbene lastnine. Zaradi zgodovine hlapčevanja pa nismo vešči ekspan28

TISOČ ZDRAVIC IN JUTRO POTEM

zivne timske organiziranosti. V temelju nas prežema le občutek, da ni mogoče ustvariti česa novega, zato lahko pridobimo le s tem, ko nadzor nad zelo omejenimi viri iztrgamo svojim sosedom, sovaščanom, sodržavljanom. Vsota vseh virov se ne spreminja, le množica, ki se gnete okoli njih, se prerazporeja. Zato nenehno iščemo razloge za prepir, polarizacijo, stigmatizacijo drugih, da bi jih osramotili in potisnili stran od virov. Ni važno, kaj, vero, spolnost, zgodovino, politiko, tudi izobrazba pogosto ni toliko v funkciji boljšega dela kot izrivanja in stigmatizacije drugih. V tako bipolarni kulturi medsebojnih stigmatizacij je vsak Slovenec v nekaj deset bipolarnih vlogah hkrati, črnih in rdečih, liberalnih in konservativnih, kmečkih in urbanih, zasebniških in državnih, humanističnih in tehničnih, študentskih, starševskih, upokojenskih in še in še. In ko je Slovenec ogorčen nad komunisti, ga v resnici žre ideja, da so se oni polastili nečesa, kar bi sicer imel sam. In ko je liberalec ogorčen nad nazadnjaškimi klerikalci, ga v resnici peče in mika misel, da bi jih potisnil na obrobje družbene moči in bi zato odločanje skupaj z materialnimi ugodnostmi ostalo njegovemu prosvetljenemu razumu — in želodcu, kakopak. In ostareli šef, ki toži nad nedejavnostjo mlade generacije, v resnici išče razloge, da (še) ne bi pripustil nikogar v bližino svojega položaja, dohodkov, moči odločanja. (Seveda pretiravam, ni vse tako usmerjeno zgolj na denar, ampak del bipolarne, prepirljive slovenske strasti do nasprotnikov je pa treba razumeti tudi s tega stališča in ne nasedati zgolj idejnim razlogom — od ideje do ideologije je kratek čustveni korak.) In tudi ko neka kulturniška skupina zagovarja svojo idejno unikatnost in superiornost, je v svoji podzavesti predvsem razgreta zaradi financ za svoje filme, knjige ali gledališke predstave, ki jih bo kot skupina (v primerjavi s posameznim umetnikom) lažje iztrgala državi. V slovenskih bipolarnih borbah so tudi kulturnost in etičnost in izobrazba neredko zgolj ena od kategorij orožja, ena od stigmatizacij drugih v boju za lastništvo nad viri. In to si lahko odkrito priznamo, lahko pa seveda tudi ne; naša moralnost se zaradi tega v ničemer ne spremeni, ker pač smo, kar smo. In kaj naj s svojo edino — vaško — moralo, ki jo imamo, sto29

ALOJZ IHAN

ri Slovenija? Najprej moramo prepoznati njeno nezanesljivost in razvojno šibkost. Slovenska vaška morala je usmerjena zgolj v preživetje in osnovno reprodukcijo vaških skupnosti, kar je nasprotno ekspanzivnosti in napredku. Bistvo vaške morale je kolektivizem, kjer se vedno uveljavi strategija preživetvenega minimuma. Vaška morala samoumevno nasprotuje individualizmu, odklon v individualno je za vaško moralo najhujša žalitev, individualistični posameznik je vedno napaden in izločen, če se pravočasno ne spokori in vrne v starožitno čredo. Na našo žalost pa lahko sodoben in konkurenčno organiziran projektni tim oblikujejo samo individualisti in ne kolektivisti; ekipa je namreč vedno zbir individualnih, zavestnih odločitev ZA in član ekipe ima vedno tudi možnost izstopa, če ne verjame več v projekt. Ker tak tudi ekipi bolj škodi kot koristi. Kolektivizem pa je po drugi strani determiniranost vseh, da večno ostajajo skupaj ne glede na individualne vrednote, cilje, načrte. Kolektivizmu ne gre za projektne cilje, ampak za ohranjanje kolektivnosti, zato sprejema kakršnokoli obnašanje posameznika razen njegovih poskusov individualizacije, ki pa je nujen predpogoj za oblikovanje uspešnih projektnih timov. Kolektivizem in formiranje uspešnih, ekspanzivnih timov sta torej precej nasprotna, če ne celo izključujoča se družbena fenomena, ki temeljita na različnem lociranju moralnega občutka — enkrat je morala stvar mnenja bližnjih znancev, v drugem primeru pa je morala vgrajena v individualiziranega posameznika. In potem sledi tisto, kar je najtežje — kako s tem, kar imamo (in ne s tistim, česar nimamo), postati uspešna družba?

30

ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

3. ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

Pravkar je do mene prišel odgovor zdravstvene zavarovalnice glede predpisovanja novega zdravila, ki ga je stroka sprejela kot del terapije. Ampak zavarovalnica piše, da zdravila ne bo financirala, ker ni denarja. Dejstvo, ki ga človek razume, če ni, pač ni, so taki časi in taka država. Ampak dopis dodaja: »Odgovornosti za terapijo vam s tem ne moremo odvzeti, pričakujemo tudi, da bolnikov ne boste napotovali, da si sami kupijo zdravilo.« To pa je bolano! Treba je ščititi sistem in zato naj bolniki raje ne izvedo, da zdravilo obstaja! Pa kje mi živimo! In kdo je tu nor! Povodnji brezumja, ki je zalila Slovenijo od morja do Triglava, se očitno noben posameznik in nobena dejavnost ne more izogniti. Aljažev stolp je pod vodo, vsi spodaj pa smo hočeš nočeš postali čudne, razvlečene spake, ki se nemo in megleno gledamo, in kdor odpre usta, mu iz njih brbotajo neslišni mehurčki in kakšen neartikuliran zvok. Ki se, ne glede na namen, sliši le kot tisočprva obtožba, kdo je pozabil zapreti pipo in kdo odmašiti odtok, da nas je zalilo v 20 let trnuljčkastega spanja — z odprtimi očmi. Ampak medicinci začnemo med simptomi, ki so vidni, refleksno vrtati za vzroki, ki bolezensko stanje vzdržujejo in poglabljajo. In opisano kolektivno ždenje zamrznjenega razuma, nemočno potopljenega v morju nelogičnih težav, je simptom, ki se pogosto dogaja. Temeljni vzrok tiči v fiziologiji človeških možganov, ki znajo »videti« le tisto, kar prepoznajo iz preteklih izkušenj, zato se pri radikalni spremembi okolja pojavijo težave. »Vidimo« le tisto, kar že poznamo. Če se znajdemo v prizoru, ki ga še nikoli prej nismo izkustveno ali metaforično doživeli, se sam film zavedanja odvrti, ne da bi novo realnost sploh opazili — če bi se znašli na Marsu, bi nas lahko cukalo za roke tisoč Marsovcev, mi pa bi opazili le kamenje kot na Škrlatici in nenavadno vsiljiv gorski veter pod skafandrom. To »slepoto za nedoživeto« imajo na primer naštudirano rokohitrci in podobni »čarovniki« in nam z manevri in gibi, ki smo 31

ALOJZ IHAN

jih navajeni gledati zgolj v njihovi »običajni« funkciji, nelogično izmikajo ure in denarnice in premikajo igralne karte in golobe in zajce. Iz istega razloga na primer tudi »zamrznejo« možgani voznika na avtocesti, ki mu nasproti pripelje avto — možgani preprosto zavrnejo nemogočo sliko. Vse do trka. Če se torej človek znajde v preveč novih okoliščinah, se mu zaradi slepote za nedoživeto zgodi iluzionistični odklop. Od realnosti, ki se mu dogaja, izbira samo asociacije svojih preteklih filmov. Hodi po Marsu z mislijo, da se vzpenja na Škrlatico, Marsovci pa ga začudeno cukajo za skafander. Samo že doživeta izkušnja namreč našim možganom ponudi vzorec za selekcijo med milijoni signalov, ki nam vsako sekundo pridejo do čutil. Brez vzorca pretekle in za nas pomembne izkušnje možgani nelogičnih signalov sploh ne poskušajo kamorkoli umeščati, temveč jih brez sledu spustijo mimo nas. Posledica selektivnega sprejemanja zaznav je nezmožnost percepcije okolja, ki je preveč novo v primerjavi s tistim, ki smo ga vajeni. V tem primeru tudi v novem, povsem spremenjenem okolju hočeš nočeš še naprej živimo iluzijo starega. Zato novega niti ne moremo spoznati. Ker nimamo vzorcev. Ki pa jih ne moremo dobiti, dokler živimo v stari iluziji. Kura in jajce, jajce in kura. In potem v kokošnjaku sčasoma postane mučno in nerodno, ker nič ne funkcionira in se stalno zaletavamo v neke nevidne ovire. Človek, ki zaradi preveč, nenadne spremembe doživi iluzionistični odklop, gleda z odprtimi očmi, pa nič ne vidi, ampak se le nenehno pogovarja in celo vneto razpravlja s preteklimi duhovi. Lahko da so njegove razprave celo izredno pametne in intelektualne, vendar so hkrati povsem nefunkcionalne, skregane z realnostjo; zato ubožec s stališča nepristranskega opazovalca deluje kot nemočen pajac, ki z odprtimi očmi sanja neke pretekle filme. Kot na zabavi s Trnuljčico. Trnuljčico sta brata Grimm, podobno kot številne pravljice, naredila iz starejših mitov in zgodb, ki sta jih priredila za nežne otroške duše. Izhodiščni miti za Trnuljčico se v glavnem dotikajo prehoda mlade ženske iz milega, nekonfliktnega, zaščitenega, brezspolnega stanja očetove ljubice v spolno prebujeno ljubimko in žensko. To je zaradi zahodnjaških spolnih tabujev zelo hud prehod, ki ga 32

ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

brez hude (pri)sile ni mogoče narediti. Tudi ko Trnuljčica fizično odraste, zna po ločitvi od dobrotljivega kraljevskega očka še vedno igrati le romantično očkovo princesko in hoče (saj nima drugih izbir, izkušenj, veščin) nadaljevati isto brezspolno in brezstrastno igro pri svojih skrbno izbranih, otročjih, serastih ljubimcih. Zato Trnuljčica kar naprej ostaja eterična, mrtva princeska, ki z odprtimi očmi sanja svojo ukleto brezspolno preteklost. Prehod v realnost povzroči šele nujno nasilno dejanje spolno sestradanega tujca, ki ga ni strah zamahov z nabrušenim mečem — potem sledi akcija, od sekanja železnega telovnika, s katerim je germanski bog Odin »sprostil« vklenjeno Brunhildo, do posilstva in oploditve speče lepotice iz nekaterih drugih mitov. Pri Trnuljčici po intervenciji bratov Grimm ostane le hortikulturniško obrezovanje zaraščenih vrtnic, ampak pomen je isti; samo nasilna akcija »tujca« spremeni spečo princesko, da iz ukletega strmenja v pretekle sence preklopi na življenje tu in zdaj, v novi realnosti, ki jo do nasilnega sekanja preteklosti ni mogla videti — niti s široko odprtimi dekliškimi očmi. In za ta nujni prehod ne pomagajo še tako plemenite princeskine želje po odprtosti, dobroti in toleranci; in ne pomagajo še tako liberalni pogledi na sebe in ves svet — vse to dobronamerno in samovšečno sranje in želja opraviti preobrazbo znotraj samega sebe in po svoji meri, brez odprte in tudi nasilne intervencije tujega (to je realnega, spremenjenega) sveta vodi samo v neskončno oklepanje vedno istega igranja očetove ljubice, igranja preteklosti, ki je več ni. Razen če se princeska zavestno odloči za grajsko klet in večni incest kjer morajo tudi nadležni jagenjčki umolkniti in pustiti princeski pot in usodo, ki si jo je pač izbrala. A če se vrnem k zamrznjenim možganom — ko se pojavijo simptomi skupinskega utapljanja, kot bi nas namesto zraka zalilo nekaj, kar onemogoča vid in sluh in govorico in medsebojno razumevanje in zaupanje, potem je dobro pomisliti na Trnuljčico. Namesto iskanja namišljenih čarovnic, ki so uročile svet, je bolje začeti raziskovati lastne simptome. In če gre za simptome porušenega zaupanja med ljudmi, je stvar krvavo resna, ker je zaupanje osnovni človeški in socialni občutek, ki nam omogoča sobivanje z drugimi ljudmi. Brez medčloveškega zaupanja se vrnemo na dre33

ALOJZ IHAN

vesa in v jame. In kaj je zaupanje? To je predvsem občutek, da znamo napovedati razvoj dogodkov v okolju, ki ga živimo. Naše zaupanje v druge je pravzaprav naša lastna zmožnost predvidevanja in napovedovanja, kako se bodo na naša dejanja odzivali drugi ljudje. Pri zaupanju gre torej primarno za nas in ne za sočloveka ali okolico, s katero se ukvarjamo. Človek, ki ne zaupa, pravzaprav priznava, da je miselno prešibek in senzorično premalo občutljiv, da bi znal tisto, kar doživlja, umeščati v realnost in sklepati na razvoj dogodkov. Princeska, ki v sebi še vedno živi kot očkova ljubica. ne zna realno predvideti motiva fanta, ki jo povabi na vožnjo z avtomobilom. Misli, da bosta šla samo na sladoled. Heh! In potem fant ni vreden njenega zaupanja! Ali pa morda njena glava ne gleda realnega filma? Ampak tudi na splošno se v patetični frazeologiji govori, ne morem ti zaupati, ker si nezanesljiv(a); čeprav v prevodu ta stavek pomeni: preveč sem butast in zabit in neobčutljiv, da bi znal tvoje motive in obnašanje in pojav umestiti v območje verjetnih in logičnih dogodkov. Čeprav ima prav vsak pojav na našem planetu svojo logiko, a le za tistega, ki zna opazovati, čutiti in razumeti. Naše zaupanje torej ni odvisno od obnašanja drugega, ampak od naše lastne pameti in kvalitete našega zaznavanja, pa seveda naše zmožnosti gledati realnost, kot se v resnici dogaja. Zato kruta resnica: nezaupljivost je simptom, da nismo dovolj bistri in razgledani in umeščeni v realnost in občutljivi in ne znamo ničesar okoli sebe realno dojeti; zato nam ljudje s svojimi dejanji neprestano premikajo našo domišljijsko geografijo in jih v samoobrambi obtožujemo, da niso vredni našega zaupanja, ker se ne obnašajo tako, kot smo jim v lastni glavi določili, da bi se morali obnašati in delovati. Sosed bi nas moral vsakič prijazno vprašati, če lahko pokosi svojo trato, da ne bi motil naš popoldanski spanec? Konkurenca bi nas morala vprašati, kako daleč od našega lokala sme odpreti svojega in katere artikle ji dovolimo prodajati? Zavarovalnica bi nas morala življenjsko zavarovati za milijon evrov brez vprašanja, če imamo mogoče raka? Pa kaj smo mi, da imamo pravico določati druge? Bogovi? Ne, človek je šibko bitje, ki mora nenehno tekati za svetom kot pes za klobaso in ne obra34

ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

tno. Pes, ki čaka, da bo klobasa priletela po zraku naravnost v njegov gobec, pa je neumen in — lačen. Preprosto. Saj tudi mnogi Židje ob nastopu Hitlerja niso imeli težav glede svojega zaupanja v nacizem; hitro so videli, za kaj gre, in odšli v Ameriko. In niso jokali Hitlerju, da mu ne zaupajo, ne, povsem so zaupali njegovim nameram in se ravnali temu ustrezno, če so bili dovolj razgledani in so imeli možnost oditi. Vsesplošno nezaupanje in trnuljčkast občutek 20 izgubljenih (prespanih) let sta trenutno dva jasna in ostro vidna slovenska simptoma, ki kažeta, da pravzaprav živimo iluzionistični odklop. Svet je že 20 let drugačen, mi pa blodimo kot vesoljci po Marsu in se pogovarjamo o vetru na Škrlatici. Vzrok bi sicer lahko bila kolektivna demenca — možgani plemena, imenovanega Slovenci, pač niso zmožni procesirati količine informacij, kot jih je potrebnih za življenje v sodobnem svetu. Vendar se bojim, da argument o zabitosti in pomanjkanju inteligence in izobrazbe odpade, ker objektivne meritve osnovnošolcev in srednješolcev našo deželo ne prikazujejo kot kak psihopatološki ekstrem. Resda so naše šole pretirano dlakocepske in se avtorji šolskih programov raje cehovsko (slavistično, matematično, geografsko, kemijsko...) samodokazujejo s tisoči nepotrebnih podatkov, namesto da bi se najprej sami kaj naučili iz enostavnih konceptualnih razlag, ki jih ponujajo odlični ameriški in angleški učbeniki ali pa tudi poučni TV-kanali. Ampak osnovnošolsko in srednješolsko motivacijsko ubijanje z nepotrebnimi podatki otrok še ne naredi nepopravljivo motenih, zato je trenutne simptome totalnega nezaupanja in iluzionističnega odklopa bolje pripisovati dejstvu, da smo pred 20 leti kolektivno prišli v novo družbeno situacijo in smo ta prehod sami sebi naredili tako nesrečno težaven, da še zdaj živimo v iluziji preteklega sveta in imamo zato z realnostjo vedno večje težave. Prvi vzrok za nesrečen prehod v novo realnost in posledičen pobeg v iluzijo tiči najbrž v tem, da smo Slovenci nacionalno nagnjeni k iluzionizmu. Pomislite na Kardelja in iluzionizem njegovih socialističnih besednih umotvorov, ki so iz čisto navadnega komunizma delali samoupravljanje in družbeno lastnino in podobne nebuloze. Kardelj je bil tipičen slovenski lirik, ki svoje 35

ALOJZ IHAN

težave raje preimenuje in prebarva z iznajdbo druge besede, kot pa bi se pobrigal za rešitev. Ali, če hočete, bil je čisto navaden slovenski bogaboječi kmet, ki vsakega zavojevalca raje mitizira v vsemogočnega odrešitelja, namesto da bi mu z uporom poskušal sprašiti rit. In mantra Napoleona in Marijo Terezijo in Franca Jožefa in brez problemov preklopi na kralja Aleksandra in Tita... Tako smo iz trdega komunizma po rokohitrskem obračalcu besed Kardelju naenkrat dobili družbeno samoupravljanje, iz državne lastnine pa tako rekoč našo lastno družbeno lastnino. Ne da bi bilo treba premakniti en sam kamen, je postala zgodovina, ki nas je začela tiščati, naenkrat drugačna in lepša. Ha, drugi pa rabijo za to revolucije in kri in znoj in puške! In priznajmo, Slovenci smo kardeljevščino prav lepo sprejeli in z olajšanim srcem mantrali, da si usodo pišemo sami prek izvoljenih predstavnikov ljudstva. In nikogar, od preprostih delavcev do univerzitetnih profesorjev marksizma in prava, ni motilo, da Kardeljev besedni iluzionizem ni imel nikakršnih povezav bodisi s konsistentnimi filozofskimi teorijami na eni strani bodisi s konsistentnimi duhovno-psihološko-religioznimi vsebinami na drugi. Bil je čisti odklop, mantranje litanij, ki so učinkovale zgolj z zvenom besed, in vendar je toliko src vztrajno gorelo in toliko bistrih glav gubalo čelo in na koncu pritrjujoče kimalo. Se spomnite, tovariši? In če se vrnemo k Trnuljčici — tudi princeska bi si sama po sebi v neskončnost mantrala iluzijo princa, ki bi jo kot očka vozil v kočiji in ji kupoval sladoled. In čeprav je taka princeska v svojem srcu iskreno dobra in prisega na dobre namene in je pripravljena na vse mogoče izzive in spremembe in ima liberalne poglede, bo brez nasilnega prihoda tujca nujno postala incestna žrtev grajske kleti — pa čeprav tako nedolžna in lepa in dobra in pametna. Naravnih zakonitosti pač ni mogoče obiti in princeskina pametna glavica tudi sto let lahko buta ob grajsko steno, pa še vedno ne bo zmogla videti sveta, ki je zunaj njenih preteklih izkušenj. Reši jo lahko le tujec, ki jo pohlepno zagrabi za mednožje in reče: hočem, da je to moje! Takrat princeska zakriči in brcne tujca v jajca in se prime za češpljo — in ne glede na krutost prizora je tisti njen krik znak njenega rojstva v novo realnost, v kateri se prvič zave, 36

ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

da ima nekaj svojega. Dobro, na začetku je to samo češplja, ampak bistveno je princeskino spoznanje, da ima svoj lastni koncept pogleda na svojino, ki je radikalno drugačen od pogleda drugih na taisto svojino. Svet nenadoma preneha biti eterično sozvočje, v katerem je mogoče široko in dobronamerno in liberalno in nekonfliktno razporejati pojme in kategorije in se samovšečno čuditi nad lastno dobroto in odprtostjo in razumnostjo. In tako princeska s preprostim nasilnim gibom v hipu, brez filozofskih razprav, razreši glavno jebo slovenske lirične, lepe, širokosrčne liberalnosti, ki jo muči slepa pega za individualni pomen svojine. Svojine telesa, prepričanja, zemlje, znanja, avtomobila, otrok, partnerjev, barke, morja, gozdov. Mehka, zdrizasta liberalnost ni zmožna priznati, kako izjemno nas ljudi določa naš individualni način posedovanja. In ker smo v tem ljudje tako različni, posplošene liberalne teorije in principi v praksi ne delujejo. Kajti nikjer ni rečeno, da princeska čez čas ravno tistega tujca, ki ga je brcnila v jajca, ne bo prvega spustila v svojo češpljico. Mit se tu obrne drugače, kot uči teorija. Nasilni tujec je navsezadnje prvi, ki je princesko opozoril, da ima njena češplja ceno. In vsaka ženska ima rada moškega, ki jo zna ceniti; ne pa mevže, ki se dela, da je nič ne zanima. Kot smo se celo hlapčevsko zgodovino delali Slovenci, da ni važno, kdo je gospodar in kdo ima v lasti zemljo, na kateri smo garali. To lahko razumemo kot zatiskanje oči pred mučnim dejstvom, da so bili lastniki naše zemlje, tovarn in mest vedno tujci. Zato Slovenci svoje identitete nismo gradili na normalnih, očitnih, oprijemljivih in realnih dosežkih, ki odsevajo v lastnini zemlje, tovarn, rudnikov, bank, velikih objektov. Vladarji, bogataši, tovarnarji, lastniki železnic, ladjarji — to je tisto, kar je ustvarjalo zgodovino in mitologijo narodov, ki so bili gospodarji samega sebe; in o zgodbah uspešnih lastnikov bogastev so tračarili in sanjarili sleherniki. Slovenci pa smo nacionalne temelje iskali v liriki in slovenskih besedah, ki jih nihče od tujih mogočnežev ni razumel in zato niso nikogar motile. Z liriko nad resnico: podnevi tlaka na tujčevi njivi ali v tovarni, zvečer pa po tolažbo v cerkev ali na narodnobuditeljsko petje. S samotolažečimi občutki, daje bistvo očem nevidno. Da je važno, kdo katero ljubi in hrepeni in poriva 37

ALOJZ IHAN

in kdo izreče kakšno prepovedano besedo in zažvižga nespodobno vižo. Medtem pa so očitne in oprijemljive stvari — tovarna, ki ti zraste pred nosom, in desetnadstropna hiša in nova cesta in banka in davki — nepomembna banalija, pičkin dim, ki ga ni vredno niti povohati, kaj šele omeniti poleg usodnih razprav o pravilni pisavi besede prijatelj ali kamerad — jasno da so jezične dileme veliko bolj usodne kot neke banalne banke in železnice in zavarovalnice! In potem ni čudno, da je komunistom po vojni uspelo tako hitro prepričati ljudi, da je itak vse naše in se o lastnini ne bo govorilo. Pika. Ker je trivialno. Pika. Ker je tako in tako vse naše. Pika. Tisti, ki se niso čisto strinjali, so obležali v jamah. Strel v temi. In pika. Iz tega slovenskega liričnega konteksta seveda Kardelju ni bilo težko zamesiti leporečja o oblasti in lastnini, ki je last vseh, čeprav o njej odloča partijski vrh. In iz tega absurdnega zapovedanega nezanimanja za lastnino je nastala slepa pega, značilno vžgana v bazo slovenskih možganov. Zato tudi danes, ko Slovenec ob omenjanju lastnine več ne izgubi glave, globinski strah in frustrirajoča averzija ob njenem omenjanju ostaneta. Skoraj ni človeka, ki bi sproščeno »priznal«, koliko premoženja je pridobil npr. z denacionalizacijo ali dedovanjem. In tudi danes, pol stoletja od revolucionarnega sekanja premožnejših glav, človeka medijsko najlažje uničiš, če razkriješ njegovo nadpovprečno plačo. To vzbudi tako močan kolektivni strah, da se večina ljudi v samoobrambi nagonsko skloni po kamen, da bi se z njim uvrstila med tiste, ki kamenjajo, in ne med druge, ki ga bodo čez pet sekund dobili v glavo. Kajti ve se, da ga bo nekdo dobil, čim se omeni lastnina. Zato se vsi raje preventivno sklonimo in poberemo svoj kamen, preden sploh začnemo razmišljati. Nagonska diferenciacija na metalce in kamenjane je bila pač osnova preživetja, ker tretje možnosti ni bilo. In celo če ni v zraku lastnina, ampak se samo kaj družbeno napetega zakuha, se ne glede na vsebino začnejo ljudje množično sklanjati in pobirati kamne in nagonsko iskati tarče, levi, desni, rdeči, beli, suhi, debeli, ni važno, treba je biti sklonjen in pridno metati, da ostaneš živ. In zaradi privzgojenega prestrašenega nezanimanja za lastnino 38

ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

še tudi danes hodimo po ulicah mimo stolpnic in trgovskih hiš na delo v podjetja in tovarne in se delamo, kot da ne vemo in da se nas niti ne tiče, kdo je lastnik vsega tega! V New Yorku ti za večino stolpnic in podjetij razložijo, kdo so njihovi lastniki. In lastniki so na to ponosni in se hvalijo z imetjem! Ker imajo zgodbo, kako so to pridobili. Mi pa širokomiselno in liberalno blefiramo, da so lastniške zadeve v kapitalizmu pač osebne in intimne in je o tem bolje molčati in ni nič narobe, da je vse zamegljeno z nekimi ciprskimi in liechtensteinskimi in kajmanskimi deleži. Saj se to res pojavlja tudi drugje v kapitalizmu, ampak mi smo iz tistega, kar je drugod eksces, naredili pravilo! Ne zavedamo pa se, da je ta molk o izvoru premoženja na slovenskih ulicah in v trgovskih centrih in tovarnah največji kulturni škandal slovenske sedanjosti. S tem molkom sami sebe kulturno kastriramo in sesuvamo in siromašimo, zaradi izžganih možganskih centrov za svojino namreč nimamo nacionalnih zgodb o uspehu, ki so nujne za obstoj moderne nacije. Gates in Jobs in Trump in Hofer in Ikea so zgodbe, ki so danes bolj pomemben del nacionalnih kultur, kot so slikarji ali glasbeniki, da o lirikih ne govorim. Danes mladi prav zaradi zgodb o velikih poslovnih podvigih dobijo občutek, da je v družbi mogoče uspeti, ker imajo vse te pomembne in oprijemljive zgodbe ime in priimek in so jasno opisane od prve garažne delavnice do multinacionalke. Vsaka od teh zgodb ima tudi svoje brutalne in manj lepe plati, hkrati pa poetiko junaštva in inovacij in odločnosti, ker drugače do velikih zgodb ne bi prišlo. Zato mediji te zgodbe podrobno secirajo in predstavljajo in opevajo. Pri nas pa puščava, mediji se ukvarjajo z estradnimi marginalci, ki zaslužijo manj kot uredniki in novinarji taistih medijev, tisti, ki imajo v lasti stolpnice in podjetja in trgovske centre pa — kot da jih ni! Greš po Miklošičevi in po Slovenski, tipaš marmornate stavbe, pa se delaš, kot da vsega tega ni. Da je vse samo nebo in mehka trava. Ja pa menda res nismo padli z Marsa! Ampak mladi za minimum bodočnosti in upanja enostavno morajo vedeti za poslovne in druge inovacije, ki so našim uspešnežem omogočile graditev bogastva, to je kulturni imperativ najvišjega nacionalnega pomena, ker če vedo, s kakšnimi inovacijami 39

ALOJZ IHAN

in junaškimi potezami so uspeli Microsoft in Apple in Facebook in Hofer in Ikea in Ford in Ecclestone, morajo, ker so Slovenci, vedeti tudi slovenske poslovne in druge inovacije, zaradi katerih je na primer Mercator v nekaj letih pohrustal konkurenco, saj se to ne more zgoditi naključno! In SCT množico drugih gradbenih podjetij! In zakaj propade en Riko, drugi pa se takoj zatem dvigne med zvezde! Kako postaneš bogataš kot Lah ali Valant ali Gantar! In kako cela Obala v nekaj letih postane en sam Istrabenz! Pa to so vendar dosežki, ki jim je v tržnih ekonomijah malo podobnih, in za vsakim takim uspehom mora logično stati vsaj ena silovita inovacija ali poslovni model, ki ga je vredno posnemati, in mladi morajo to zvedeti, da bodo imeli predstavo in dobili upanje in orientacijo in idejo; to smo jim dolžni dati, sicer smo vsi skupaj kulturni ljudožerci lastnih otrok in narodni samomorilci! In pri tej narodni samomorilnosti so katastrofalno vlogo odigrali slovenski novinarji. Poklicni kronisti urbanih zgodb in mitov. Slepota, s katero slovenski novinarji gledajo realne zgodbe, ki se dogajajo z oprijemljivimi zgradbami in zemljišči in podjetji in parkirišči, je prvovrstni kulturni kriminal, pravi razlog za odstope kulturniških ministrov, kajti rušenje Opere in Drame hkrati bi bilo v primerjavi s tem marginalna zadeva. Pa nimam nič proti Operi in Drami. Ampak mladi morajo za svojo slovensko samozavest izvedeti, kako je slovenski Anderlič prišel do nepremičnin, s katerimi zdaj šahira. Morajo imeti neki okvir mogočega slovenskega uspeha! Saj niti ni važno, če je kdo pri tem šel prek trupel, tudi Rockefellerji niso bili angelčki, ni važno, smo pač tak narod! Ampak ne mladih puščati v depresivno praznem vesolju, kjer ni mogoče nič logičnega storiti, le občasno kdo tleskne s prsi in nastane čudež! Pa saj vemo, da svet tako ne funkcionira! Pa koliko generacij bomo še mentalno zasrali s takimi navideznimi »čudeži«? Ne more se od danes do jutri pojaviti neki Raščan in se potem leta in leta o tem nihče nič ne sprašuje in nič ne piše! Ne more se brez utemeljene zgodbe na vrhu milijardnega podjetja ali sklada naenkrat pojaviti nekdo, ki so se mu prej tresle roke ob pogodbah s tisočkrat manjšimi zneski. In če ni logične zgodbe, napišite vsaj kriminalko: boter ta in ta je uperil pištolo v nadzorni svet in njihove ročice so se 40

ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

enoglasno dvignile in izvolile Tepčka Pepčka za vodjo uprave tisočkamionskega podjetja. Če pa ni bilo kriminalke in so se o tem vsi skupaj dogovorili, pa spada to med čisto odkrit organiziran kriminal. Pa naj se tako napiše — ker so tisti, ki mimo interesov podjetja na njegov vrh postavijo neveščega tepčka, pač navadna kriminalna združba, vredni vsak po 15 let zapora. Ker delajo ogromno gospodarsko škodo. In hkrati jemljejo prihodnost mladim, ki za svojo orientacijo morajo vedeti neponarejeno zgodbo o pojavih, ki združujejo stotine milijonov slovenskega kapitala. Morajo vedeti o Petanu. Od toliko slovenskega premoženja na enem kupu pa menda mora biti zadaj nekaj snovi za zgodbo in čustva in kak žvižg in aplavz! Za občudovanje njegovih inovacij in za posnemanje svetlega vzgleda, ki človeku v prsih up budi. Menda ni toliko realnega denarja in zidov in bazenov samo en dim in malo pepela. In kje je zgodba o BTC-ju (ki se meni zdi velika inovacija, nastala iz nekih zapuščenih skladišč, ima pa zgodba gotovo tudi kakšne temnejše lise, ampak tudi Buffet in Soros jih imata)? Mladim morata za njihovo orientacijo postati jasna »vzpona« Bavčarja in Šrota. In Zidarja. In Akrapoviča in Boscarola in Tuša. Kajti največji slovenski kulturni kriminal je prav to, če mladi gledajo, kako slovenske stolpnice in tovarne rastejo iz nekih nabiralnikov na Cipru — pa kako naj si mladi ljudje ustvarijo neko konsistentno predstavo o logiki tega sveta, če največje stolpnice rastejo iz poštnih nabiralnikov! To je huje kot Alica v čudežni deželi! Iz lastnih otrok delamo dementne bebčke! Ki naj bi še pri dvajsetih verjeli v večje absurde, kot so pravljice za triletne otroke, kjer človek v zemljo vsaj zaseje fižol, da zraste grad do neba. Pri nas pa neko drobno, nevidno zrno požene vitico iz nizozemskega nabiralnika in naenkrat — puf! Nakupovalni center!!! To je čista arabizacija naše mladine, začeli bodo verjeti v pravljice iz Tisoč in ene noči, začeli bodo z golimi rokami kopati v zemljo in upati na zlati rudnik ah podzemno morje nafte. In Arabci imajo za tovrstno upanje vsaj določene razloge. Mi pa... Kaj je res to tisto, kar želimo naši mladini, prihodnosti? Pa saj ni res, da smo tako butasti! Pa saj ni res, da ne znamo spisati nekaj paragrafov, da bi vsak večji investitor v kupoprodajah nepremičnin in podjetij moral razkriti svoje 41

ALOJZ IHAN

prevladujoče lastnike vse do jasnih fizičnih oseb ali gospodarskih združb s transparentnim pedigrejem. Da se preprosto ve. Ali pa so naši pravniki res tako trdi, da jim je nemogoče sestaviti pot do tako nujnega cilja? In zamegljeni pojmi o lastnini se ne končajo le kot nedolžni nesporazumi in šale, ampak veliko bolj usodno. Saj smo se proti koncu Juge res vsi smejali Kardelju, češ, dr. Edi, hahaha, kakšne buče in lubenice je prodajal. Ampak poglejmo: prav zaradi njegovega leporečnega obračanja besed ob zamenjavi sistema nismo imeli enostavne državne lastnine, ampak absurdizem, imenovan družbena lastnina. In spoštovani profesorji prava po koncu Jugoslavije niso planili v krohot in povedali, da je zdaj konec komedije in je lastnina, privatna ali državna, spet cenjena in nedotakljiva vrednota, ki jo morajo najostrejši psi, državni ali privatni, čuvati kot punčico očesa. Ne, profesorji prava so izmodrovali, da družbena lastnina vseeno je neko tretje, samo v Sloveniji prisotno agregatno stanje. In posledice so bile krute. Najprej Jazbinšek, ki je z razprodajo ogromnega državnega stanovanjskega fonda za desetino njegove vrednosti utrdil omalovaževanje državne, no družbene lastnine. Najbrž si malokdo prizna, da so posledice tega ogromnega zastonjskega kosila, ki je romalo v želodce ene same generacije Slovencev (ne vseh, ampak izbranih v nekoliko prirejeni loteriji), danes še kako vidne v stanovanjskih in življenjskih stiskah mladih, ki nimajo na voljo državnega fonda najemniških stanovanj. Ena generacija je dobila stanovanja za letno plačo, zdaj pa se morajo mladi zadolžiti za trideset let — ne, najbrž to dvoje sploh ni povezano! Ampak verjetno je bil Jazbinšek samo politični manever, ki je moral v glavah Slovencev popolnoma razvrednotiti in relativizirati pojem družbene lastnine. Zasanjana uvertura v certifikatsko plenjenje. Če so delili srečke za stanovanja, jih bodo zdaj še za podjetja, hip hip hura! Tako so čutili od podarjenih stanovanj presunjeni ljudje. Ampak za organizirane tovariše pa tu ni bilo več heca. Natančno so vnaprej vedeli, kako razmestiti certifikatska jedra in kam razpotegniti jadra, mi ostali pa smo samo neorganizirano in debelo gledali, zakaj se naenkrat neka založba začenja 42

ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

ukvarjati s toplicami in neka tovarna gum s hotelirstvom in še in še tega. Ampak še vedno se je v certificirani megli dobrih deset let zdelo, da je vse naše, in veselo in liberalno smo si razlagali, da je tako pač v kapitalizmu in se je treba prilagoditi in sprejeti progresivne zamisli izkušenih tovarišev, ki so zaradi obrambe pred krutim, tujim svetom zasnovali strategijo nacionalnega preboja na Neretvi in prehod skozi Rdeče morje v obljubljeno deželo. Kar se je na koncu pokazalo kot tragikomična bedarija starčkov, ki so se hoteli iti velike stratege, pa so ob tem raztreseno pozabili očala in se zmotili v izbiri pravega brega. In namesto junaškega preboja na Neretvi pripeljali ranjence naravnost pred strojniška gnezda in v svoji idejni zmedi okoli Rdečega morja pripeljali ljudstvo v roke lovcev na sužnje namesto v obljubljeno deželo. Kompletna bedarija! Ki pa ima tudi svoje dobre plati. Na primer to, da se nam bo zdaj končno razelektril odnos do domobranske kolaboracije in komunističnega nasilja po drugi svetovni vojni. V zadnjih 20 letih smo namreč na lastne oči in v lastnih dušah videli reprizo slovenske psihologije, ki se zgodi po malo večjih družbenih premikih, ko vsak božji dan ni več stoodstotno določen s potjo na delo in nazaj in vsakotedenskim romanjem v cerkev, na partijski sestanek ali bližnji hrib. Na lastne oči smo videli, da je takoj po desetdnevni vojni prav vsak, ki je imel v družini kako tetico ali mamico ali dedka, zaposlenega v eksport-import udbaškem podjetju, na vse kriplje poskušal izkoristiti brezvladje nad bančnimi računi in preliti novce v kako obvodno podjetje. Kristjan ali komunist, liberalec ali nacionalist, če je bila v družini prilika, ni bilo veliko dilem. In tudi vsem okoli se je to zdelo precej logično in bi tudi sami naredili podobno, če bi imeli priložnost. Pač kolektivna sistemska možganska okvara v centrih za percepcijo svojine. In isto se je potem zgodilo z Jazbinškovim zakonom. Kdo je Jazbinšku zakričal, naj se zresni in spozna, da se je znašel v kapitalizmu, ne na Marsu, in je logično in v skladu s spremenjenim družbenim okoljem razveljaviti stanovanjsko pravico, ne pa s podarjanjem stanovanj braniti iluzijo, da smo še vedno in še bolj v socializmu. Ker se pač vse plača — če daš enim, nimajo drugi, ampak to se tisti, ki je v 43

ALOJZ IHAN

priliki vzeti, ne sprašuje. Kot se niso spraševali vodilni v državnih podjetjih, ko so jih »liberalci« v zameno za pristop k članstvu v stranki povabili na »privatizacijske tečaje«, kjer so jim lepo razložili, kako pošteno liberalno za nič vloženega denarja odkupiti državno (ups, družbeno) podjetje, da bo ostalo v »domači« lasti. Kot se niso spraševali vodilni v študentskih organizacijah, ko so v zameno za kimanje novim družbenim trendom pridobili koncesije za reke denarja, ki je bil uporabljan za nesmiselno zapravljanje po žurih in za subvencionirano uničevanje konkurence normalnim podjetjem. Kot se niso spraševali srečni imetniki privatizacijskih delnic v časopisnih hišah, ki so jim jih politiki z levo roko potisnili v novinarske ročice, da bi jim z desno pripeljali nove urednike in nove direktive. Vsi našteti primeri tako lepo in živo razgaljajo prestrašeno, nesolidarno, netimsko, v sebe povlečeno funkcioniranje slovenske psihologije v nestandardnih razmerah, da se zdaj nikomur več ni težko vživeti v čase med in po drugi svetovni vojni in stoično ugotoviti, da je pač tudi takrat verjetno vsak gledal le, kako se v novih družbenih trendih najbolje obrniti po vetru in si zagotoviti koristi zase in za svoj najožji krog — medtem ko se z vetrom in njegovo smerjo pač ni nihče ukvarjal; če postane trend iti za župnikom med tabele ali če postane trend obtoževati velike kmete in podjetnike protirevolucije, so številni, ki so imeli priliko od tega potegniti kako korist zase ali se vsaj stisniti v varno večino, to storili, tako kot danes nihče ni imel pomislekov v zvezi s pretakanjem denarja iz udbaških na družinske račune ali z uveljavljanjem pravice po svetem Jazbinšku. Najmanjši zunanji pritisk je že dovolj, da se vsak povleče vase in se prekine desetletna in stoletna solidarnost med sosedi in med sovaščani in se razbije občutek skupne ekipe, usode, povezanosti. In se sestavlja sezname in ovaja sosede. In če so potem tistega ubogega partizanskega sorodnika ali premožnega kmeta ali trgovca odvedli v kakšno jamo, pa to ni bila več naša stvar, ampak stvar nekih zlobnih Italijanov ali Nemcev ali komunistov. Ki pa se jim je bilo pozneje, iz preventive, vseeno dobro pridružiti, da je človek na partijskih sestankih slišal, kako in kam vreči kamen, da ostaneš v skupini, ki bolj zanesljivo 44

ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

preživi. Tudi danes bi za primerno korist skoraj vsak počel isto, kar so nekoč počeli medvojni belogardistični ali povojni revolucionarni ovaduhi, ki so zaslutili možnost dobiti sosedovo njivo, saj bi oblast soseda itak likvidirala, so si mislili, torej gre navsezadnje samo še za tehnično vprašanje njive in kdo je raje ne bi, kot bi. Če torej slovenski duhovni vetrovi zavejejo v tako ali drugačno revolucijo, oportunističnih koristoljubnežev zaradi slovenske kajžarske psihologije, ki sanja o sosedovi njivi, res ni težko najti, kak nov Maček ali Kardelj pa tudi vedno priplavata na površje. In ko se potem iz poteka dogodkov izkaže, kateri od sosedov ali bratov je v zmedi nejasnih, neinformiranih odločitev prestopil na »pravo« stran, sledi najhujše! Sosedje in celo bratje »na pravi strani« so pripravljeni v hipu pozabiti na desetletno in stoletno medsebojno solidarnost in s smrtno grobostjo uveljaviti svoje »zgodovinsko zmagoslavje«, če se jim obeta tista njiva. In v svojem pohlepu pozabiti, da so človeške odločitve negotove in nejasne in zmotljive in sosedje ostanejo, ko politika mine, in se morajo zato razumeti in pozabiti zmedene čase in si še pred naslednjo zimo spet enostavno pogledati v oči, ker koga naj pokličeš, če te zasuje sneg? Slovenski kulturni boj je namreč v končni fazi zgolj poniglava želja, da tujec-gospodar uniči tvojega soseda in ti da njegovo njivo! Kulturni boj zato ni deviacija politične kulture, ampak nekaj veliko globljega; gre za naš prastari ljudski vzorec razmišljanja v nesamozavestnih okvirih kolektivne revščine, kjer je možnost nekakšnega premika le v tem, da izmakneš kos njive svojemu sosedu, očetu, bratu. Pa tudi tega ne z odkrito borbo, pač pa z ovajanjem soseda nekakšnemu gospodarju. Da se ta znese nad sosedom in ostane njiva, v katero lahko potem vsako jesen meter za metrom orješ »svoje« nove brazde, neobdelana. Ta nesrečni, prestari vzorec slovenskega kulturnega boja se vedno začne z zamerljivo separacijo od soseda (seveda je zamera nujno abstraktno-idejna, ker realnih, logičnih osnov zanjo ni), nato sledi faza ovajanja soseda tujcu-gospodarju, župniku, Nemcu, Italijanu, komunistu, oblastniku pač! Kulturni boj je simptom tisočkrat preizkušene deviacije slovenskega kajžarskega pohlepa in ovaduštva, ki si izmisli kakršenkoli greh in kakršnegakoli gospodarja, da bi ta uničil 45

ALOJZ IHAN

soseda, ki ga je, ko gre za njivo, brez zavor dovoljeno prebarvati v rdeče ali belo. Kulturni boj je bil tudi molk večine ob sprejemanju certifikatske zakonodaje, ki je eni generaciji omogočila plenjenje podjetij na račun prihodnjih — zdaj ko se ni izteklo, pa smo ob tem ogorčeni. In seveda je bil še posebno v nebo vpijoč kulturni boj tudi lastninjenje državnega premoženja s strani »tovarišijske kontinuitete«. Že brez tega bi bilo lastninjenje socialno boleč, čeprav nujen proces darvinistične koncentracije kapitala, kjer postanejo iz enakih socialističnih delavcev eni bogataši in drugi reveži. Ampak na to »nujno« kalvarijo, skozi katero bi postali normalna družba, so »tovariši« nacepili še kulturni boj (kako podobno drugi svetovni vojni, ko so na obrambo domovine nacepili revolucijo). »Organizirano tovariško lastninjenje« na način kulturnega boja je kruto igro prehoda v kapitalizem še dodatno otežilo in povzročilo lastninsko državljansko vojno političnih omrežij. To je podaljšalo boleče lastninske procese za najmanj desetletje in Sloveniji usodno odvzelo prednost v razvitosti, ki jo je imela pred drugimi postkomunističnimi državami. In še huje, v tem izgubljenem desetletju smo se Slovenci potopili v nezdrave, nagonske, arhaične kajžarske reflekse, ko brat zasovraži brata in sosed svojega soseda. Refleksi, ki tlijo v nas od časov, ko je dedovanje edine očetove njive odločalo o tem, kateri od bratov bo postal kmet, se poročil, imel otroke in dočakal spodobno starost; in kateri bo postal lačen, raztrgan hlapec, ki se bo potepal od gospodarja do gospodarja, zmrzoval v senikih, prenašal klofute in jih pozabljal s cenenim žganjem, dokler ga ne bo pobrala jetika, ko mu bodo po petintridesetem letu začele pešati moči. Od takrat imamo reflekse, ki so zmožni zaradi koščka zemlje na smrt zasovražiti lastnega soseda ali brata, in je težko reči, da tovrstni refleksi v tistih krutih časih niso bili upravičeni. In je hkrati jasno, da obujanje teh tragičnih, kajžarskih refleksov v sodobne načine kulturnega boja vodi zgolj v destrukcijo vsega in vseh. Kulturni boj je simptom grozljive, ampak realno možne deviacije slovenskega pohlepa, ker je v hribovski revščini pač vedno manjkalo zemlje in krompirja za lačne želodce. Ampak vse ima svoje meje! In kdor še danes, po pol stoletja želi na račun rdeče46

ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

bele retorike potolči svojega soseda in si prilastiti njegovo njivo, je nor! Bolje da začne kričati, da je vsa arabska nafta njegova last Ga vsaj nihče od prizadetih ne bo razumel! In (samo)spoznanje slovenske pohlepne norosti, ki jo naredijo večji družbeni premiki in smo ji bili priča zadnjih 20 let, se mi zdi izjemno pomembno za razvoj slovenske samozavesti — če se bomo zavestno prepoznali v svojih lastnostih, nam bo za naprej mnogo lažje voditi državo in ne le razumeti dogodkov po drugi svetovni vojni. Kriza nam torej lahko prinese novo medsebojno strpnost. Bila je hladen, a osvežilen tuš. Ampak kje so rešitve? Najbrž je rušenje samovšečne, neosnovane vere v svoj edini prav prva (od)rešitev, ki se nam hočeš nočeš pripravlja. To nič ne ruši naše samozavesti, nasprotno — samozavesten človek brez problema prizna, da nima prav. Če nas niso v trebuh tujci, smo se morali sami in precej bolj boleče. To smo potrebovali za soočanje s svojo lastno zaplankano samovšečnostjo, ki nima osnov v tem, kar oprijemljivega znamo ali imamo (nafto, rude, veliko vojsko, strateško trgovsko pot, unikatno tehnologijo, superiorne poslovne modele), ampak temelji izključno na privzgojeni liberalni »osvobojenosti« (oz. oslepljenosti) od kakršnegakoli lastništva. Namesto omejenega ponosa in samovšečnosti gospodarja, ki ve, kaj ima, in se še bolj zaveda, česa nima, smo Slovenci v šoli samoupravnega zamegljevanja svojine (ker jo je namesto nas hotel upravljati partijski vrh) postali liberalni samovšečneži. Liberalni samovšečneži se cenimo po tem, kar mislimo, in ne po tem, kar resničnega imamo in znamo. Zato se neskončno precenjujemo — ker poznamo le lastne misli, drugi pa nas ne zanimajo. In logično — vsakemu poslovno zainteresiranemu tujcu za nakup česarkoli našega postavimo pogoje, ob katerih se oni samo vljudno nasmihajo. In smo ob tem še polni abstraktnih svoboščin in principov, ki patološko zanikujejo kakršenkoli vpliv realnih parametrov bogastva, svojine in lastništva na pravila tega sveta. Kar pa v realnem svetu edino šteje in daje težo. Slovenska liberalna samovšečnost je prisilna danost, stanje po poškodbi glave in ne izbira, s katero bi se človek ponašal. Liberalni samovšečneži abstraktno razporejamo, kako bi moral delovati 47

ALOJZ IHAN

svet, ker nimamo nič zares svojega, in zaradi prestrašenega odnosa do svojine tudi vsemu svetu odrekamo, da bi svojina karkoli pomenila v naših miselnih igrah in izpeljavah. Namesto oprijemljivih, z dolgoletnimi izkušnjami pridobljenih spoznanj o zakonitostih sveta se nam zdi svet miselno igrišče, na katerem lahkotno, kar iz lastne glave razporejamo pravila in smo maksimalno pametni in pošteni in dobri in iskreni in v dokaz naše popolnosti kar na pamet vsakemu priznavamo enake pravice in možnosti; in pri tem niso pomembne banalije, kot je kraj rojstva in družinske navade in stan in premoženje in kulturni vzorci in inovacije in investicije in zemljepisna lega in naftno polje v globini. Ne, slovenski liberalni nemaniči samovšečno verujemo, da se svet ureja z obračanjem besed in od danes do jutri, in pri tem niso pomembne banalne, materialne zakonitosti in nuje, ki izhajajo iz zakonov gibanja, trenja, upora, omejene energije, omejenega prostora, trde zgodovine, preprek in mej, čez katere je težavno lesti in se je treba z vsako podrobnostjo posebej mučiti in si leta razbijati glavo in znova in znova poskušati in se učiti. Ampak to so nepomembne banalije; za nas, slovenske liberalneže, sploh ni pomembno, kje kdo stoji in kaj je naredil v življenju in kaj so zgradili njegovi predniki in kje je zakoličena njegova prigarana posest in kdo si je pred sto leti izboril prehod preko reke ali je nekoč zgradil most ali tovarno ali iznašel neki stroj ali zdravilo. Vse to mirno prezremo zaradi naše slepe pege za svojino in za vse oprijemljivo in materialno in obvezujoče in vraščeno v zemljo in v človeška telesa in v navade in v kulturo. In zato lahko jebivetrsko kot blazni kralji upravljamo namišljeni svet od severa do juga, premikamo ladje in vlake brez osnov prometne signalizacije in za pivo in blago naklonjen pogled starega sošolca in kamerada liberalno dovolimo, da si sošolec in kamerad prisvoji to ali ono podjetje, kaj je to takega, saj je samo papirček, loterijski listek, čeprav ta papirček odvzema deset tisočim tisto, kar je bil njihov dolgoletni trud; ampak nič takega, pravemu osvobojenemu liberalcu je svojina itak neobstoječa kategorija, ki ga zgolj moti pri miselnih vajah, in zato se mu z iskreno najboljšimi nameni zdi, da ima pravico narediti milijardno prijateljsko loterijo iz državnega denarja, in to v državi, kjer ljudje zaradi par 48

ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

tisočakov delajo samomore. Zato je socialistični liberalni samovšečnež enak odklopljenec od realnih tržnih menjav in zakonitosti zemeljskega življenja, kot so monetarni liberalni odklopljenci, ki trenutno vodijo svet iz potresa v potres. Enim in drugim se ne ljubi mazati rok in utrujati možganov s tisočimi podrobnostmi, ki jih je treba uskladiti in zložiti za neki uporaben proizvod. Enim in drugim se zdi, da je mogoče vse utrujajoče podrobnosti nadomestiti s papirčki in simboli in z njimi ležerno spuščati ladjice po miselnih tokovih in rekah svojih samovšečnih glav. Razlika je le v viru denarja — socialistični odklopljenci svoje sanjske barke polnijo z državnim denarjem, monetarni pa z zahodnjaškimi pokojninami in zadolžnicami. Seveda je liberalnost lahko tudi povsem iskrena in konsistentna pozicija, čeprav nujno tudi redka, ker ima pač malo ljudi srečo, da si jo lahko privošči. Iskren liberalec je lahko na primer univerzitetni profesor, ki ga zaradi razmeroma dobre plače in nakopičenih referenc ne skrbi za eksistenco in je opravil dolžnosti do svojega zaroda, če ga ima, in je opravil s hedonizmom, če ga je kdaj imel, in ga svet zanima le še kot neobvezni miselni poligon, kjer razporeja svoje ideje in uživa v lepih trkih in iskrah in ovinkih. Kar ni nič slabega, nasprotno, krasno in zelo inspirativno je, in najlepša znanost raste prav iz takih breztežno plavajočih in zasanjanih liberalnih glav. Je pa priporočljivo, da liberalni profesor ve, kje so meje njegove liberalnosti in ne začne s svojimi teorijami in družbenimi pozicijami držati »štange ljudem«, ki jim privrženost do lastnine še kako kroji poglede in misli in dejanja in je za njih absurdno trditi, da so liberalci. Ljudje, ki se ukvarjajo z bojem za svojino in moč in oblast, enostavno ne morejo biti liberalci, ali pa debelo lažejo. Pa saj če imam osemmetrsko barko, ne morem več imeti liberalnih pogledov na cene privezov v marinah, ki mi najedajo denarnico, in tudi ne morem liberalno uskladiti pogledov z lastnikom dvajsetmetrske jahte, ker imava resda vsak po en privez, ampak širina bark je precej različna, da ne govorim o dolžini. In da ne omenjam, da je cena, ki mene vsako leto spravi v slabo voljo, za mojega soseda normalna napitnina za leporito kelnarico ob jutranji kavi. Kljub temu pa moj dvajsetmetraš trdo in strastno 49

ALOJZ IHAN

vztraja pri najmanjši možni ceni priveza in ima seveda vso pravico, saj kako bi drugače prišel do take jahte; ampak vseeno se na tej točki liberalno sranje neha in se začenjajo tehnični argumenti in dokazi, ki ne bodo nikoli privedli v stanje neke posebne usklajenosti in odprte razprave. In če liberalizem crkne že pri vprašanju privezovanja dveh bark, potem nehajmo pleteničiti o liberalnih principih pri lastnikih tovarn in skritih lastnikih posestev in delniških skladov in bank in kajmanskih in ciprskih računov. Tu ne gre več za svobodne in prostoplavajoče principe, kajti eden bo plačal več in drugi manj, in to bo odvisno od sile prerivanja in spretnosti skrivanja in podstavljenih nog med vrati in pravočasno vrženih sider in zakonov trenja in upora in zalog orožja — in liberalnega konsenza tu ne more biti. Liberalni kapitalist s ciprskimi računi in liberalni parlamentarec s tridesetimi skritimi solastništvi v firmah, ki jim je pomagal do državnih ali evropskih denarjev, ha! Druga rešitev iz sedanjega razsula je v spoznanju, ki nas bo hočeš nočeš tudi kmalu do temeljev pretreslo, da je namreč gospodarjenje s svojino (ko jo bomo končno zmogli odkrito občutiti kot lastno vrednoto) brez pravega znanja najhitrejša pot v propad. V tako slab položaj nas je v veliki meri pripeljalo blefiranje s starim, neuporabnim znanjem, ki se ga poklicanim ni ljubilo posodobiti, ker se jim je mudilo čim prej izkoristiti priliko in se zriniti v prve vrste »kompetentnih strokovnjakov« in dobičkonosno blefirati pravne in ekonomske strategije nove tranzicijske državice. Samovšečni, zaplankani pravniki na prehodu v novo državo niso imeli poguma priznati, da nimajo pojma o pravu v kapitalizmu, in bi potrebovali precej časa in študija v državah, kjer je kapitalizem dolgoletna rutina. Ampak ni bilo časa, ker bi jim stole v prvih vrstah zasedli že drugi, še bolj butasti! In vemo, da se v slovenskem okolju vsaka minimalna začetna prednost takoj unovči v zgodovinsko zmago in brezobziren pogrom po tistih, ki niso imeli prvi noge med vrati. Osvoboditelji se prelevijo v dosmrtne diktatorje. Zato so tranzicijski »strokovnjaki« namesto pridobivanja lastnega znanja takoj, v letečem startu preklopili iz komunizma v kapitalizem in samovšečno prodajali svoje staro, neuporabno znanje in sestavili nekaj, kar zdaj vsi občutimo kot pravni amaterizem, ki sesuva te50

ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

melje države. To je bilo podobno neodgovorno, kot bi se kirurgi učili nove operacije srca kar na slovenskih pacientih, brez da bi šli prej na šolanje v tuje kardiokirurške centre, kjer to rutinsko obvladajo. Nastal bi masaker, ljudje bi cepali kot v klavnici, to je povsem predvidljivo, in kot državljan imam pač vtis, da so se naši eminentni pravniki nekompetentno igrali z nami, kot bi bili zanimive poskusne živali. In zelo podobno velja za ekonomiste. Na cenen način so postali glavne TV-zvezde, pametovali po medijih in političnih forumih, sedeli v nadzornih svetih, rezultati pa so videti kot čisti diletantizem! Še huje pa so verjetno blefirali ljudje, ki so se imeli za poznavalce upravljanja države. Ja, komunistične države, ki pa je propadla prav zato, ker je nasedla v tržni ekonomiji. Zato dotedanji državniki z evidentno napačnim znanjem v novi državi ne bi smeli premakniti niti zidaka, dokler ne bi opravili dolgega izobraževanja v neki državi tržne ekonomije. Ampak volivci smo se po opojni referendumski noči ustrašili novega dne in si zaželeli, da vseeno ne bi bilo bistveno drugače. In stari mojstri so se z geslom »To ti je sve isto« spet zrinili v prve vrste in po vzoru partijske države sestavili enako hipernadzirajočo državo s hipertrofiranimi pooblastili, ki jih s kadri in z znanjem nekompetentna ministrstva ne zmorejo in ne znajo izvajati, pa naj se posamezniki notri še tako trudijo. Kako naj minister ve, katera bolnica bolj rabi obsevalni aparat in katera tomografijo in katera operacijskega robota in katera svojo zahtevo izreka zaradi resne potrebe in katera samo zato, da ne bi kdo dobil vtisa o njeni razvojni stagnaciji ali o majhnih testisih njenega šefa? In odkod sploh ideja, da o nabavi aparatur in prezidavi sob in hodnikov in ostalih tehnično — investicijskih vprašanjih odloča ministrstvo? Seveda, iz komunizma, tam je skupinica vseznalcev odločala o stvareh, o katerih ni imela pojma. Zato je komunizem pobralo. In zdaj »komunistično upravljanje« poteka še slabše kot v komunizmu, ker pač — nimamo komunizma. Takrat je bila vsaj izvedba jasna in kratka: Maček-Zemljarič-Izvršeno. Zdaj pa so vmes še pravniki izumili zakone in pravilnike in poslovnike, zaradi katerih lahko vsi mirno kimajo navodilom ministrstev in se jim za hrbtom režijo in delajo po svoje, ker se prej zamenja minister, 51

ALOJZ IHAN

kot se kakšna resna intervencija prikotali skozi fliperje »pravniške države«. Danes imajo ministrstva le ogromen kup slamnatih pooblastil, za katera pa nimajo ljudi z znanjem, ki bi razumeli, za kaj gre. In v majhni državi, kot je Slovenija, si na ministrstvih niti ni mogoče privoščiti strokovnjakov, ki bi imeli znanje o vsem tistem, o čemer »odločajo« ministrstva; to bi bilo ubijalsko za stroške državne uprave. Državne strokovne inštitute (na primer Kochov, Goethejev) si lahko privoščijo veliki narodi, Slovenci pa si lahko na vsakem področju privoščimo le eno skupino strokovnjakov, ki so hkrati raziskovalci, univerzitetni učitelji in eksperti za prakso. Ampak na naših ministrstvih ne razumejo, da zakonska pooblastila še ne pomenijo strokovnih kompetenc. Pa se usedejo na sestanku trije strokovnjaki-profesorji z dolgoletno kariero puljenja za denar in utemeljevanja in poznavanja vseh podrobnosti svojega posla, nasproti pa jim sedi petindvajset- ali tridesetletna pravnica (ali pravnik, da ne bom šovinist), ki se je pred dvema urama prvič na internetu malo poučila o tisti stroki. Pa to je za Montyja Pythona, jasno, da vsak stari maček mlado muco najprej pohvali glede njene kavice, potem pa jo prijazno pelje scat, daje muca po sestanku namočena kot goba in se še čudi, kdaj je padal dež, da ga ni opazila. In javnost se potem razburja o nekih lobijih ... To ni nobena kriminalka, ampak posledica vseobsežnih slamnatih pooblastil, ki jih imajo ministrstva, in hkrati posledica njihovega popolnega kadrovskega in strokovnega siromaštva. Čisto naravno pa je, da se vsak predstavnik stroke ali skupine pač maksimalno zavzema za svojo stvar. Ampak če nima sogovornika s primerljivim znanjem! Pojdite v Egipt na tržnico in prodajalci vam bodo prav zamerili, če boste brez ugovorov kupovali njihove desetkrat precenjene preproge. »Rules of the game.« Zato stari mački pač v hipu raztrgajo finančne konstrukcije ministrstev, ki se v obrambi poskušajo reševati z milijonskimi najemi »ekspertov«, ki pa so spet taisti mački, ki so že prej v drugi vlogi elegantno namočili tisto prijazno ministrsko muco z interneta. Ampak ne me razumeti narobe, ne trdim, da so akterji opisanih upravnih procedur kaj posebno pokvarjeni ali krivi, gre samo za 52

ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

absurd iz komunizma ohranjene ideje, da se morajo ministrstva vtikati prav v vsako investicijo ali nabavo ali zaposlitev državnih podjetij ali zavodov, na primer neke bolnišnice. Namesto da bi odločanje in hkrati odgovornost — od pravne do finančne — prenesli tja, kjer se procesi odvijajo in kjer je znanje o njih največje. Ampak potem politične glave ne bi imele občutka, da imajo vse pod nadzorom. Čeprav ta slamnati »nadzor« v resnici pomeni nekaj povsem kontraproduktivnega, da namreč z njim odvezujejo vodstva bolnišnic za odgovornost glede zdravljenja, poslovanja, nabav — in ni čudno, da gre potem vse k vragu. Od tod tudi neodgovornost bolnišnic, ko se zgodi neželen incident ali napaka pri zdravljenju. Če bi bila bolnišnica »firma« (nič ne moti, če državna, da je le odgovornost kompletno zaokrožena), ki je glede na kompetence, organiziranost, pogodbe in na lasten obstoj nosilec kazenske in finančne odgovornosti za zdravljenje bolnikov, bi morala bolnišnica v primeru incidentov ali napak pristati v središču aktivnosti in odgovornosti tako glede odškodnin bolnikom kot tudi v iskanju nepravilnosti pri delu svojih zaposlenih. Pa se je v vseh dosedanjih incidentih primerih bolnišnica dobesedno potuhnila in pod žaromet odgovornosti porinila zdravnike — posameznike. To je komunističen vzorec: če je nekaj narobe, ni kriv sistem, ampak notranji sovražnik, krivda posameznika mora oprati sistem. In potem komisije, ki nič ne ugotovijo. Ker morajo braniti sistem. Če pa bi imeli odgovornost za bolnika (tako kot v vseh resnih državah) locirano na firmo — bolnišnico, si lahko predstavljamo, kako hitro bi bolnišnica, katere preživetje bi bilo ekonomsko odvisno od njenega dela, rekonstruirala vzroke incidenta in kako ostro bi se vodstvo bolnišnice odzvalo na razkritja morebitnih napak svojih zaposlenih in kako energično bi zagotovilo, da do tako dragih napak ne bi več prišlo. In podoben primer napačnega, komunističnega lociranja kompetenc je na primer projekt informatizacije zdravstva. Pri čemer gre v resnici za ogromen problem nekomunikacije med zdravstvenimi ustanovami. Vsa dokumentacija, izvidi, laboratorijski rezultati... so v papirnati obliki in praktično nedostopni že različnim oddelkom iste bolnišnice, kaj šele med ustanovami. Zato je 53

ALOJZ IHAN

ogromno nepotrebnega in potratnega ponavljanja preiskav, prepisovanja podatkov, izvidov... Ampak tudi pri tako potrebnem projektu je absurdna ideja, da mora to urejati ministrstvo za zdravje, ki nima tozadevnega znanja, niti strokovnjakov, niti izvršne moči pri zdravstvenih organizacijah. Pa grejo milijoni in desetine milijonov za razpise in projekte, informatizacija pa ne pride nikamor, ker so nezainteresirani vsi razen računalničarjev, pa še ti samo do točke, ko zmagajo na tem ali onem razpisu in si zagotovijo denar. Potem pa se v praksi izkaže, da je vsaka bolnišnica in zdravstveni dom država zase, večina dokumentov nima v elektronski obliki, kjer jih imajo, pa njihovi e-lokalci skrbijo, da stvari niso povezljive, čeprav bi jih vsak Jure iz 3. letnika računalništva znal povezati v dveh urah. Zato je informatizacija zdravstva precej nemogoč projekt, dokler ga vodi ministrstvo, ki se mu lahko vsi režijo in delajo po svoje, ker pač ni več Mačka in Zemljariča. V resnici pa je to projekt za zavarovalnico, ker ima samo zavarovalnica vzvode, ki bi prisilili zdravstvene zavode k resnosti in bi se kar sami začeli povezovati, če bi jim grozila ukinitev plačil. To pa je neprecenljivo. A kaj ko pri nas politika po komunistično misli, da mora vse imeti v rokah, čeprav s tistim ne zna in ne zmore kaj pametnega narediti. Ampak začel sem s sveto jezo ob neprimernem pričakovanju zavarovalnice, naj zdravila, ki ga sama ne zmore plačati, zdravniki sploh ne priporočajo svojim bolnikom. Ali je zavarovalnica zavarovalnica ali brani ministrstvo in cel sistem? Če reče ne, je v redu, ampak kaj se ima vtikati v to, kaj bo naprej delal zdravnik? Pa ne želim po nepotrebnem dramatizirati drobnih, na hitro napisanih uradniških stavkov, ampak le pokazati, kako stotine takih nezavednih, drobnih vsebin izraža, kako zelo je v nas zažrt komunizem, da raje udarimo po ljudeh, kot da bi se pojavil dvom v sistem! Potem pa javkamo, ko z glavo butamo v nevidne ovire, ki jih tam ne bi smelo biti. Ker je po naših starih, komunističnih miselnih vzorcih najbolj potrebno ščititi principe in sistem in ne glede na bolečino še naprej zatiskati oči in se odklopljeni in anestezirani kot Trnuljčica predajati iskrenim in lepim in pametnim in nedolžnim in naprednim željam po vsem lepem in odprtem in enakopravnem in tolerantnem. In seveda pustimo umazane podrobnosti in raje 54

ZAKAJ SEM LIBERALEC IN ZAKAJ JE TO TAK DREK

sanjajmo lepe, bele oblake, kjer je polno marin in bisernih zalivčkov z zastonjskimi privezi za naše barčice in si lahko vsak za svoje križarjenje izbere deset- ali tridesetmetrsko ali tudi Abramovičevo jahto s helikopterjem vred, ni pomembno, naj imajo vsi ljudje enake pravice in možnosti in naj vzamejo katerokoli jahto in zavijejo v katerokoli marino in zastonj prečkajo Suez in Panamski kanal, mi nismo za meje in ovire, naša liberalna srca so odprta za kogarkoli, ker so celo največji tankerji na nebu brezmadežno beli, in tudi če postanejo črni, bo vsak čas zapihal nov veter in v slabi uri se bo vse premešalo in prerazporedilo in čez čas izginilo brez sledu. Zato je to tak drek.

55

ALOJZ IHAN

4. ZDRAVSTVENE USTANOVE KOT RELIKT SOCIALISTIČNE (NE)ODGOVORNOSTI

Makedonski delavec Ferid Saiti je umrl potem, ko na ljubljanski urgenci (v okviru Zdravstvenega doma Ljubljana) ni prišel do zdravnika. Kljub njegovemu očitnemu namenu, da poišče pomoč, ga je ustavilo izrečeno opozorilo, da bo moral plačati 100 evrov, če pregled ni nujen. Reakcija odgovorne zdravstvene ustanove po nesrečnem dogodku je bila, da so vse storili tako, kot je prav, in se ne čutijo odgovorne za nesrečni dogodek. Ampak kaj pravzaprav pomeni beseda odgovornost? Odgovornost opredeljuje tistega, ki ima določeno nalogo ali poslanstvo ter hkrati tudi kompetenco in moč, da svoje poslanstvo obvladuje in uresniči. Ali je zdravstvena ustanova odgovorna za zdravljenje bolnikov? Menda je, če ima vizijo svojega poslanstva pa strokovno, kadrovsko in materialno kompetenco. Če kaj od naštetega nima, potem je objektivno neodgovorna in bi ji pristojni nadzorni organi morali odvzeti pooblastila za zdravljenje. In zelo čudno je, da direktor zdravstvene ustanove zanika odgovornost. Je to sporočilo, naj se mu — njemu oz. ustanovi — takoj odvzame pooblastila? Če pa so neodgovorni! Prva in najbolj logična izjava direktorja zdravstvene ustanove, kjer se zgodi incident, bi pravzaprav moralo biti »priznanje« odgovornosti. »Naša ustanova ima nalogo, poslanstvo, strokovnost, kompetence in vse potrebno, da obvladujemo zdravljenje bolnikov. Zato obžalujemo incident, ki se je zgodil v nasprotju z vizijo našega poslanstva in odgovornosti. Resen bolnik, ki pri nas išče pomoč, ne sme oditi brez pregleda in oskrbe. Zato bomo storili vse, kar je treba, da bomo odkrili vzroke incidenta — subjektivne, objektivne, organizacijske, sistemske, zdravstveno-politične. Odkritim vzrokom bo sledilo ustrezno ukrepanje. Poleg tega bomo tudi sami predlagali in si izborili ukrepe, ki bodo preprečili podo56

ZDRAVSTVENEUSTANOVEKOTRELIKTSOCIALISTIČNE(NE)ODGOVORNOSTI

ben incident v bodoče. Kot odgovorna ustanova bomo tudi storili vse, da bomo zmanjšali posledice incidenta na minimum. O vsem bomo sproti in podrobno obveščali prizadete in javnost.« Ampak zakaj je ob incidentu »priznanje« odgovornosti, ki je pravzaprav pozitivna izjava o lastni kompetenci, viziji in operativnosti, tako težko izreči? Najbrž zato, ker beseda odgovornost v mnogih glavah še vedno spominja na frazo, ob kateri so ljudje nekoč pomislili na Goli otok ali kako podobno potovanje v neznano. Odgovornost je bila v socializmu fraza za individualno krivdo. »Tovariš tainta je odgovoren za nizko udeležbo na proslavi!« To seveda ni pomenilo priznanja kompetence, temveč krivdo. Krivda in odgovornost, ki sta dva povsem različna pojma, sta v naših krajih postala sinonima. Ali bolje rečeno, vsebina pojma odgovornosti, zlasti odgovornosti institucij, je v obdobju socializma enostavno odmrla, potem pa so besedo, če je že bila v slovarju, začeli uporabljati kot sopomenko krivde. Vzrok odmrtja pomena odgovornosti je bržkone v tem, da so bile institucije (od ZK do bolnic, tovarn in šol) v socializmu svetišča sistema in so bile enako kot sistem nedotakljive — nihče jih ni smel opominjati na odgovornost, to bi bilo bogokletje! Bolnica ali šola je bila popolna že zato, ker je bila plod socializma, in torej »naša«, zato o odgovornosti bolnice za konkretne primere ni moglo biti govora. Vsi smo bili ena sama socialistična družina, morali smo čuvati svoj sistem kot punčico očesa, zato se ni spodobilo, da bi človek sprožal tožbe v lastni hiši. Če je kdo kaj naredil narobe, so bile to kvečjemu individualne napake in krivde. »Sistem je dober, samo ljudje ga ne uresničujejo,« je bila priljubljena fraza. V tem je bil socializem, ne da bi hotel, presunljivo podoben krščanstvu, kjer je tudi Cerkev brezmadežna, samo ljudje so grešni in šibki. Še pedofilija je »slabost« posameznega duhovnika, Cerkev s tem nima popolnoma nič! Kot ob incidentih v slovenskem zdravstvu poslušamo vodstva slovenskih zdravstvenih ustanov, kako zanikajo odgovornost za posel — zdravljenje, ki so ga kot ustanove prevzele, organizirale, izpeljale in zanj tudi izstavile račun. Po že utečenem obrazcu direktor pred novinarji zgolj zamrmra, da je bil sicer takrat v službi 57

ALOJZ IHAN

tainta tehnik ali medicinska sestra ali zdravnik, ampak po njihovih podatkih nič ne kaže na napako, vsekakor pa bodo interne komisije v naslednjih tednih raziskale, če je sestra ali zdravnik ali tehnik kriv ali ne. Kaj pa, če iz mlekarne dobim plesnivo mleko, mi bo mar uprava le sporočila, kateri delavec je bil takrat v polnilnici in bodo naslednje tedne (in morda mesece, če je primer zapleten) raziskovali njegovo morebitno krivdo? O njihovi garanciji za moje mleko pa nič! In če se mi pokvari nov avto, naj bom mar potešen s podatkom, kateri Janez je vstavil tisti del v avto in bodo njegovo krivdo raziskovali? Ampak pri zdravljenju bolezni, ki je tudi institucijsko organizirana, timska dejavnost, pa vodstva ustanov naredijo točno to, kar bi človek pri soočenju z mlekarno ali avtomobilsko tovarno doživel v smislu »saj ni res, pa je«. »Pacient je res na čuden način umrl, ampak bomo sklicali komisijo in raziskali, če je res kaj krivde na zdravniku ali medicinski sestri.« Je že kdo slišal, da bi kaj podobnega ob incidentu ali nesreči storila letalska družba? »Mi nimamo nič s tem, samo govori se, da naš pilot včasih rad malo popije.« Pa ja, ali potniki pri nakupu karte barantamo s pilotom?! In zakaj firmi British Petroleum ob nesreči v Mehiškem zalivu ni prišlo na misel, da bi začeli razglabljati o morebitni, a nepotrjeni krivdi svojega inženirja na naftni ploščadi? Ker bi jim Obama že prvo sekundo zabrusil, da ga to en drek briga, ker ne bo tisti inženir plačal in saniral škode, temveč jo bo British Petroleum! V normalnem svetu se pogovarjamo o realni odgovornosti, ne pa o mističnih, individualnih grehih in krivdah! Razen v že omenjenem socializmu, kjer je zaradi ideologije prenehal obstajati pojem institucionalne odgovornosti (ker je bilo vse »naše«), čeprav je pri večini organiziranih človeških opravil ravno »firma«, tj. institucija — tovarna, bolnica, letalska družba — tista, ki omogoča kompetenco, operativnost in s tem odgovornost. Kako naj bo posameznik odgovoren za kvaliteto avtomobila, ki ga načrtuje, sestavlja in preverja tisoče ljudi? In če se mi nov avto pokvari, se bom kot kupec začel ukvarjati z iskanjem tistega usodnega delavca, ali je odgovornost tovarne, da preveri tudi zavijanje tistega vijaka in vzpostavi sistem, v katerem taka napaka ne bo mogoča? Ampak ker je bila v socializmu tovarna relikvija sistema, je 58

ZDRAVSTVENEUSTANOVEKOTRELIKTSOCIALISTIČNE(NE)ODGOVORNOSTI

predstava o njeni odgovornosti umrla. Kot je umrla predstava o odgovornosti bolnice ali šole ali kar celega političnoekonomskega sistema. Dokler ni prišel njegov nujni zlom. Na žalost zlom političnega sistema ni pomenil tudi zloma v otroštvu naučenih obrazcev za socialistično iskanje »odgovornosti«. In treba je reči, da so taki obrazci še najbolj utrjeni v tistih najbolj študioznih glavah, ki so jim najbolj in najdalj časa prali možgane. Zdravniki smo med svojo vzgojo gotovo doživeli vrhunec socialističnega sprenevedanja glede odgovornosti sistema in institucij, in posledice imamo še vedno v glavah. Pri posebnem predmetu »medicinska etika in deontologija« so nas prof. Milčinski in nasledniki že od prvega dneva začeli učiti, da je odgovornost zdravnika osebna in osebna in osebna in osebna... Podobno, kot so nas pri verouku učili o osebni odgovornosti za Kristusovo smrt pred 2000 leti. Kdor to sprejme, avtomatsko pade v krivdno razmerje do Boga in Cerkve kot njegove inštitucije, kajti sprejeti odgovornost, ki je ne moreš pokriti s svojo kompetenco in zmožnostjo obvladovanja, je vnaprej izgubljena igra, ki vodi v programiran poraz, tj. krivdo. Kar je tudi eden od ciljev take vzgoje — krivda človeka naredi nesamozavestnega, ga obrne v obsojanje samega sebe in s tem naredi slepega za napake tistega, ki krivdo vzbuja. Posledica je slepa pokorščina. Z enakim mehanizmom, kot vzbujanje krivde s katoliško vzgojo, je tudi izključno poudarjanje osebne odgovornosti socialističnih zdravnikov za usodo pacienta v zdravniških glavah povzročilo občutenje nerealne krivde za potek zdravljenja pacientov. Naši socialistični medicinski učitelji so nas zaradi zapovedane slepote glede odgovornosti »najboljšega sistema« prepričali, da je celotna usoda bolnikov samo in izključno v naših rokah! (Pa ne da bi svoje tedanje učitelje obsojal, takrat sem jih spoštoval in tega spoštovanja nočem jemati nazaj, so pa seveda bili otroci svojega časa in prevladujoče ideologije. Kar ne pomeni, da v letu 2010 tega ni treba preseči.) Nauki njihove medicinske etike so nas medicince takrat seveda fascinirali, kot (pre)močna droga spodnese nevajenega »začetnika«. Pomislite, nezrelemu, mozoljastemu medicinskemu brucu nekdo na prvi uri začne govoriti, da bo kmalu postal izključno in absolutno odgovo59

ALOJZ IHAN

ren za zdravje in življenja ljudi in naroda kot celote! Kako sladka droga za najstnike! In kako nerealistično nalaganje pričakovanj do samega sebe, ki na koncu, ko pride realnost, obremeni zdravnika z občutkom osebne krivde ob vsem, kar se napačnega dogaja v zdravstvu. Čeprav tisto napačno nima zveze s pristojnostmi in kompetencami zdravnika, so medicinci, omamljeni od sladke droge vsesplošne odgovornosti, vsako nelogičnost sistema sprejeli na dušo kot lastno krivdo. Z vsemi možnimi posledicami, ki logično sledijo in jim nekdo bolj, drugi pa manj podleže — izogibanje operativnemu zdravniškemu delu (beg pred neobvladljivo odgovornostjo), izogibanje celostni (nespecialistični) odgovornosti za bolnika, izgorevanje, »raziskovalni« karierizem med zdravniki (kot obrambni odmik od ukvarjanja s pacienti), občutek vsemogočnosti in vsevednosti (obrambni odmik pred soočanjem z nepotrebnim trpljenjem pacientov), materializem (obrambni odmik od frustrirajoče zavezanosti medicini), težnja po umiku v zasebniško zdravniško obrtništvo (naravna rešitev iz prezapletene sistemsko-zdravstvene godlje), preganjavice, odtujenost od dela. Medtem so se pri podobnem predmetu medicinske etike naši zahodni kolegi učili, kateri del kompetenc mora zdravnik imeti v rokah, da bo imel korektne in uspešne odnose tako s svojim pacientom kot z delodajalcem — vodstvom bolnišnice. Nič več in nič manj. Zakaj bi morali zdravniku pripisovati neskončno večjo mero odgovornosti, kot jo imajo strokovnjaki v drugih poklicih, saj to ni realno niti ni resnično. Gradbenik lahko z napačno investicijo in izvedbo ogrozi mnogo več ljudi, pa če omenim še odgovornost podjetnikov za usodo in tudi zdravje mnogih zaposlenih in njihovih družin, pa odgovornost pilotov... Zdravnikom realno pripisujemo položaj visoko izobraženih strokovnjakov z zelo uporabnim in iskanim specialističnim znanjem. Tak položaj je našim zahodnjaškim kolegom že od nekdaj povsem zadoščal in so z marljivostjo iz njega praviloma stkali tudi zelo dober življenjski standard — ne da bi potrebovali patetične hvalospeve o svoji neznanski etiki in odgovornosti in požrtvovalnosti. Zato smo se tisti, ki smo obiskovali »kapitalistične bolnišnice«, pogosto čudili, kako mirno in celo navidez le60

ZDRAVSTVENEUSTANOVEKOTRELIKTSOCIALISTIČNE(NE)ODGOVORNOSTI

žerno je tam potekalo zdravniško delo. Zdravnik je moral zgolj upoštevati delovna pravila, ki jih je določil šef oddelka, medtem ko funkcioniranje sistema — od aparatur, urnika ambulant, čakalnih vrst in laboratorijev do čistilk — ni bila njegova skrb. Obratno pa je socializem vsakega posameznika obremenil z neizvedljivo odgovornostjo za celoten sistem, za kar posameznik ni imel niti kompetenc niti izvršne moči. Posledica takega neskladja (čustveno indoktrinirane) odgovornosti in dejanskih kompetenc je nujen osebnostni poraz, ki ga pri sebi prepoznamo kot občutek permanentne krivde. Izvirnega greha torej. S tega stališča je bil očitno socializem samo drugačno prakticiranje krščanstva. S političnim sistemom kot nadomestkom Cerkve. Napihnjene in vseobsežne socialistične lekcije medicinske etike so torej v bodočih zdravnikih virtuozno razpredle občutek krivde za funkcioniranje celotnega zdravstvenega sistema. V zahvalo za nerealistično zdravniško prevzemanje krivde pa »sistem« tradicionalno poskrbi, da do osebnih kazenskih sankcij ne pride — in ta »kultura odpustkov« se vidi tudi pri državnih direktorjih, menedžerjih in sodnikih, da o politikih ne govorim. Vse po katoliškem principu — prevzemi krivdo za sistem, in sistem ti bo odpustil kazen. Namen vsiljenih krivd v zdravstvu je bil seveda narediti zdravnike slepe, gluhe in neme za sistemsko-politične napake; in hkrati narediti zdravnike, ki kljub svoji nemoči odločanja nase jemljejo krivdo za vse, kar se dogaja v zdravstvu. Zato so mnogi zdravniki zase še danes prepričani, da so najboljši direktorji bolnišnic, najboljši ministri za zdravje, najboljši organizatorji gradnje bolnišnic, najboljši pogajalci pri nabavi aparatur, najboljši načrtovalci zdravstvene mreže in zdravstvenega financiranja, najboljši investicijski planerji — čeprav o večini naštetih opravil nimajo niti osnovne izobrazbe. Obenem pa zdravniki na operativnem nivoju sprejemamo nase krivdo za celotno usodo pacienta v zdravstvu. Kar je tako nerealno in vzbuja toliko nelagodja, da se zdravniki začnejo tako ali drugače — izogibati pacientom. Usoda pacienta, ki potrebuje pomoč, namreč v pretežni meri ni odvisna od posameznega zdravnika, temveč od ustrezno postavljenega in organiziranega sistema. Odgovornost zdravstvenega sistema je 61

ALOJZ IHAN

ustrezno zajeti paciente in jih pripeljati k zdravstveni ekipi, ki lahko zaradi svojih ustrezno specializiranih izkušenj in operativnosti prevzame polno odgovornost za njegovo zdravljenje. Če pride pacient iz tujine z neko tropsko boleznijo, zdravstveni sistem pa ni vzpostavil ustrezno izšolane ekipe specialistov in diagnostičnih laboratorijev — kdo je potem zatajil? Seveda lahko obesimo krivdo zdravniku, ki ni prepoznal nekaj, s čemer se še nikoli v življenju ni srečal, niti nima ustreznih diagnostičnih možnosti in izkušenj. Ampak to je že tisti obrazec socialistične neodgovornosti, ki slepo ščiti sistem (bolnišnico) na račun vzbujanja krivde posameznikom. Da ne govorim o vrstah ali minutaži zdravniških pregledov. Kaj ima zdravnik v ambulanti z vrsto pred njo? Vrsta je očiten organizacijski problem sistema in o njej morata razpravljati direktor bolnišnice in šef zavarovalnice, na pa zdravnik v ambulanti. V centru problemov zdravstva je zato (ne)odgovornost bolnišnic, ki bi sicer morale biti osrednji naslov (»firma«) za odgovornost v zdravstvu. Tako kot je tovarna zdravil naslov za odgovornost glede učinkovanja zdravil. Bolnišnice bi morale delovati kot odgovorna podjetja v razmerju do svojih naročnikov — zavarovancev, ki prek zavarovalnice sklepajo pogodbe za usluge. Ampak bolnišnice so v resnici državno-politično dirigirani konglomerati, ki niti temeljne odgovornosti za načrtovanje in investicije nimajo — absurdno je na primer, da nakup milijonske aparature ali druge investicije ni del bilance bolnišnice, ampak politično-planersko »podarjen« denar — zato bolnišnica od države raje izsili opremo za pet kot za dva milijona, pa čeprav bi bila razlika v funkcionalnosti zelo mala. Ampak ker investicija ni del celotnih stroškov bolnišnice in je ne bo treba v prihodnosti »povrniti« iz zaslužka pri opravljanju storitev, je gospodarnost pri načrtovanju investicij v zdravstvu vnaprej izgubljena. Če se torej pojavi možnost »državnega denarja« za investicije, se dovolj ambiciozni vodje klinik in oddelkov brez pomišljanja vržejo v lobiranje za nakup. Brez najbolj navadnega ekonomskega računa o tem, ali bi se investicija glede na njeno koristnost tudi izplačala. In v koliko letih? Neredko se nakup drage diagnostične aparature zaradi redke uporabe (ob tem je običajno enaka apa62

ZDRAVSTVENEUSTANOVEKOTRELIKTSOCIALISTIČNE(NE)ODGOVORNOSTI

ratura v sosednji kliniki čez cesto) ne bi splačal niti v sto letih. Ampak če je »nakup« zastonj... In nekaj podobnega se dogaja tudi pri razpisih za raziskovalno opremo inštitutov. Ker nakup ni del bilance inštitutov in laboratorijev (ki bi ga morali »odplačati« s svojim zaslužkom), je ob razpisih najbolje maksimirati svoje želje, potem pa je, kar je! In če »birokrati« v bolnišnici ali vodstvu inštitutov začnejo vrtati z vprašanji o stroških in bilancah, se užaljeni strokovnjaki začnejo sklicevati na avtonomnost stroke. Najlažje to storijo seveda zdravniki — direktorju bolnice prinesejo v podpis papir, na katerem piše, da bo za morebitne posledice racionalizacije na bolnikih odgovarjal direktor. In direktor se ustraši, ker nima toliko znanja, da bi nasršenemu zdravniku mirno pokazal, kako bolnike z manjšimi stroški zdravijo v petih primerljivih avstrijskih ali francoskih bolnicah. Direktor (običajno od politike nastavljen ekonomist brez poznavanja zdravstva) pač nima znanja, da bi na primer pokazal, da na neki nemški kliniki 85 % bolnikov z določeno diagnozo pozdravijo s standardno metodo, in samo 15 % utemeljeno posebnih primerov z robotizirano, a desetkrat dražjo metodo. In ker direktor nima znanja ali ustreznih »svojih« strokovnjakov, nima avtoritete vprašati zdravnika, zakaj na njegovem oddelku odstotek robotiziranih zdravljenj presega 50 %. So naši pacienti z Marsa ali se zdravniki, ne glede na ogromne razlike v stroških, za eno ali drugo terapijo odločajo po navdihu, v odvisnosti od dopustov ali službenih poti ali prodajne agresivnosti zastopnika medicinskih aparatur ali kake druge ležernosti, ki potem prinese milijonsko razliko v stroških. Sicer pa — zakaj bi se direktor sploh razburjal, če morda od dražje metode dobi tudi več denarja od zavarovalnice in ima bolnišnica zaradi tega morda celo dobiček? Kot ima dobiček, če uspe pri zavarovalnici uveljaviti izredno drage cene preiskav, ki jih izvaja bolnica. In seveda potem taka bolnišnica svoje bolnike množično naroča — sama sebi — na (pre)drage preiskave in si s tem ustvarja »trg« in dobiček — sama sebi. In če kdo oponese, da se s preiskavami pretirava, takoj pridejo prav velike besede o stroki in odgovornosti za bolnike. Ki pa se naenkrat izniči, ko se v resnici zgodi neželen incident ali napaka pri zdravljenju. Če je bolnišnica »firma«, ki je glede na 63

ALOJZ IHAN

kompetence, organiziranost in pogodbe nosilec odgovornosti za zdravljenje bolnikov, bi morala bolnišnica v primeru incidentov ali napak pristati v središču aktivnosti in odgovornosti tako do bolnikov kot tudi v iskanju nepravilnosti pri delu svojih zaposlenih. Pa se je v vseh dosedanjih incidentnih primerih bolnišnica dobesedno potuhnila in porinila pod žaromet odgovornosti zdravnike — posameznike. Zdravniška zbornica pa je to igro slepote za odgovornost institucije praviloma sprejela in tudi sama začela mrcvariti zdravnike kot posameznike. Pa bi bilo treba le sestaviti komisijo, ki se ne bi ukvarjala s krivdo konkretnih zdravnikov (o tej naj raje presoja sodišče v civilnih ali kazenskih tožbah), temveč s tehtanjem, ali je glede na težo dogodka treba takoj zapreti bolnišnični oddelek vse dotlej, dokler bolnišnica jasno ne pokaže in dokaže, kaj se je dogodilo in kaj je storjeno, da kaj podobnega ne bo več možno. Ne vem, zakaj to za naša v socializmu zrasla ušesa zveni tako neverjetno (češ, to je pa ja naše, a bomo sami sebi zapirali bolnico!). Če se zastrupim s sladoledom, pa je vsakomur razumljivo, da je treba zapreti slaščičarno, dokler lastnik na lastne stroške vsega ne razčisti in sanira. In potem se lastnik zelo potrudi, da dokaže, kaj točno se je zgodilo in kako bo to v bodoče preprečil, in odgovorni lastnik seveda tudi zelo hitro poišče morebitno (ne)odgovornost pri svojih zaposlenih. V primeru zdravstvenih incidentov pa zunanje komisije, ki ne poznajo delovnega okolja bolnišnice, težaško brskajo po mogočih in nemogočih rekonstrukcijah dogodkov, ob tem pa v bolnišnici natančno vedo, zakaj in kako se je vse zgodilo. In imamo neskončno igro mačke in miši. Zakaj ne bi zunanja komisija zgolj preprosto ugotovila, da se je zgodil incident zunaj okvira normalnega poteka ali kvalitete zdravljenja, in naj bolnica kot odgovorna institucija izvoli takoj zapreti dotični oddelek in potem prevzeti vse dejavnosti za to, da najde vzroke, zagotovi njihovo odpravo in s kvalitetnim poročilom o dogodku in ukrepih prepriča naročnika — tj. zavarovalnico — da je njen oddelek spet »varen« za bolnike in lahko začne funkcionirati. Kaj ni avtomatska naslovitev odgovornosti na bolnišnico veliko bolj normalna, kot da vsi skupaj zaslepljeno branimo »sistem« ter se zato opotekamo okoli individualnih krivd, mečkamo 64

ZDRAVSTVENEUSTANOVEKOTRELIKTSOCIALISTIČNE(NE)ODGOVORNOSTI

po zbornicah in komisijah in ne upamo gledati v smer, kjer je dejanska kompetenca in tudi odgovornost za obravnavo pacienta. Za božjo voljo, saj zdravstvo ni triminutno kuhanje vročih hrenovk, ampak zapletena, večstopenjska timska dejavnost, kjer pri obravnavi enega pacienta mnogokrat sodeluje dvajset, trideset ljudi, ob tem pa je še bolj odločilna organizacija, ki zagotavlja, da bolnik ob pravem času pride k pravemu zdravniku, ki ima takrat na voljo ustrezne diagnostične in terapevtske možnosti. Če zdravnik neke preiskave nima na voljo, kako mu očitati, zakaj je ni vključil v svoje sklepanje o diagnozi? Kaj ni morda v tem primeru odgovornost na direktorju, ki take preiskave zaradi stroškov ni želel uvesti, hkrati pa zaradi želje po zaslužku ni želel vnaprej preusmeriti določenih vrst bolnikov v drugo bolnišnico? Ampak ob incidentu raje iščemo krivdo pri zdravniku, ki je bil slučajno nazadnje ob bolniku. Namesto da bi preiskava udarila bolnišnico, ki je za bolnika v resnici odgovorna. In lahko si predstavljamo, kako hitro bi bolnišnica, katere preživetje bi bilo ekonomsko odvisno od njenega dela — zdravljenja, rekonstruirala vzroke incidenta in storila vse, da se njen oddelek čim prej spet odpre. In kako ostro bi se vodstvo bolnišnice odzvalo na razkritja morebitnih napak svojih zaposlenih, če bi take napake bolnišnici povzročile velike stroške saniranja posledic. Prav gotovo bi bilo večmesečno delo takih ali drugačnih komisij nepotrebno. Dokler pa ne bo vzpostavljen sistem realne odgovornosti, ki je odslikava resničnih kompetenc, pristojnosti in izvršne moči akterjev zdravstvene dejavnosti, se bomo namesto z odgovornostjo ukvarjali z njenimi deviacijami — krivdami, obsojanji, zanikovanji in čustvenimi napadi, kar je sicer atraktivna hrana za medije, kvaliteti zdravstva pa gotovo ni v korist. Odgovornost torej nujno odseva tisto, kar je realnost. In realnost naših bolnišnic je, da niso odgovorne firme, marveč nekakšen urad ministrstva za zdravje. Enako, kot je tudi zdravstvena zavarovalnica samo nekakšen urad zdravstvenega in finančnega ministrstva. Pogodbe za opravljanje zdravstvenih storitev med bolnišnicami in zavarovalnico zato niso krvavo priborjeni dokumenti tržne ekonomije, kot bi to moralo biti — ampak so zgolj vsa65

ALOJZ IHAN

koletno zbirokratizirano prepisovanje 20 let starih številk iz belih, modrih, zelenih rdečih in vsemogočih drugih knjig. Seznami storitev v teh knjigah neredko že desetletja ne ustrezajo realnosti, pa se še vedno kopirajo iz pogodbe v podobo. Prav zato, ker so vsi, bolnišnice in zavarovalnice, v resnici samo nekakšni vladni uradi in izgube v bilancah so samo nekakšne številke, s katerimi se seznani ministrstvo in ukaže, da je treba k negativnim številkam prišteti neke druge številke iz drugega vladnega urada, da se bo na koncu vse zavrtelo okoli uravnotežene ničle, ki je filozofski ideal javne uprave. Vsa ta inertnost urejevanja našega zdravstvenega sistema pa se dogaja zato, ker ne razumemo razlogov, zakaj je pri nas (in nasploh po Evropi) zdravstvo uvrščeno med javne službe. Ne zato, ker bi bilo podobno umetnosti ali znanosti v tem, da ni dovolj privatnih kupcev za njegove produkte in torej »ni tržno«. Prav obratno, zdravstvo je javna služba zato, ker je potencialno preveč tržna dejavnost — ljudje ga življenjsko nujno potrebujejo in so v primeru nuje za zdravstvene usluge pripravljeni plačati skoraj z vsem, kar imajo. Če zdravstvo popolnoma tržno sprostimo in ga liberaliziramo v prodajo hamburgerjev, potem ne bo »crknilo«, kot bi kakšna muzejska dejavnost ali knjižničarstvo, ampak se bo zgodilo nasprotno — zdravniki bodo nesramno obogateli, stroški državljanov za zdravstvo pa nevzdržno narasli, posledično se bo pojavila tudi neznosna neenakost ljudi pri dostopu do zdravljenja. Zato socialne države poskušajo vsaj najbolj osnovni del zdravstva uvrstiti med javne službe — ker je torej ta dejavnost preveč in ne premalo tržna. Zato za človeško pravično plačevanje zdravstva obstajajo državno regulirani sistemi — od proračuna do zavarovalnic. In kaj je bistvo teh državno organiziranih sistemov? Namesto šibkega, posamičnega kupca (bolnika) zdravstvenih storitev (ki v stiski ni enakopravna stranka zdravniku ali bolnišnici) država organizira močnega, skupinskega kupca, ki zna in zmore pri izvajalcih zdravstvenih storitev izpogajati realno ceno. Če zna. Seveda je od tu naprej še pomembna razlika, če je zastopnik kupcev državni proračun (kot je pri nas — naša ZZZS je samo vrsta državnega urada za zdravstvo) ali pa prave zavarovalnice. Če 66

ZDRAVSTVENEUSTANOVEKOTRELIKTSOCIALISTIČNE(NE)ODGOVORNOSTI

ima država zelo veliko denarja, je proračunsko zdravstvo udobnejše za vse, ampak sčasoma pokritje vseh želja (bolnikov, bolnišnic po ekspanzivnem razvoju, farmacevtov, posrednikov) zahteva vrtoglave vsote denarja. Če pa država nima neomejenih virov (nafte ali podobnega), je ob proračunskem financiranju zdravstva zaradi pomanjkanja denarja slejkoprej prisiljena začeti zavirati razvoj zdravstvenih storitev, zlasti sodobnejših. Kar pomeni, da se zdravstvo manj razvija (količinsko in kvalitetno) in kot gospodarska dejavnost postaja mednarodno nekonkurenčno, kar je škoda, ker zaradi naraščajočih potreb zdravstvo sicer lahko nudi veliko kvalitetnih delovnih mest. Poučen primer je bilo desetletno zanemarjanje, da bi nove zobozdravstvene storitve (novi materiali in posegi) prišle v zavarovalniški »paket«. Po svoje je to godilo tudi privatnim zobozdravnikom, ki so lahko zavarovancem dodatno in samoplačniško zaračunavali sodobnejše načine zdravljenja — s koncesijsko pogodbo so torej imeli »svoje« paciente, ki so bili hkrati vir samoplačniških storitev. Dokler kmalu že zelo velik del normalnih zobozdravstvenih storitev ni bil samoplačniških, stroka se pač razvija. Takrat je veliko pacientov ugotovilo, da se jim sploh več ne splača imeti svojega slovenskega zobozdravnika, ker je ceneje iti na zobozdravstveni turizem — na primer na Hrvaško. Zato je med tehtanjem o proračunskem ali zavarovalniškem sistemu financiranja zdravstva potrebno upoštevati marsikaj in voditi razprave o stotinah posamičnih problemov. Vendar potem kmalu zmanjka razpravljavcev, ker se politično priljubljene zgodbe o enakem dostopu do zdravstva seveda končajo. Zlasti v razmerah, kjer med politiki prevladujejo politikanti. »Socialno zdravstvo« torej pomeni sistemsko organizacijo (potencialnih) bolnikov v močan pogajalski sindikat kupcev zdravstvenih storitev. Ampak če hočemo dobro zdravstvo, mora sistem tržnosti na drugi strani zdravstvene dejavnosti, kjer so izvajalci, delovati. Zdravstvene usluge so množični, visoko standardizirani, mednarodno primerljivi proizvodi, zato kar kličejo po tržnosti. Ginekološki pregled, zdravljenje angine, menjava kolkov, implantacija zoba, pregled želodca ali črevesa, operacija kolena — vse to so veliko bolj standardizirani produkti, kot je na primer turistično 67

ALOJZ IHAN

potovanje. Zakaj se torej na strani izvajalcev izogibati tržnosti (kar je enako vztrajanju pri monopolizaciji) in za zobni ali žilni vsadek plačevati dvakratno ceno? Če torej sindikati vpijejo, da se zdravstvo ne sme privatizirati, ker ne sme biti tržno, s tem samo kažejo izjemno površnost pri razumevanju zdravstvene dejavnosti. Sindikalni interes je, da zdravstvo ostane čim bolj solidarno, ko gre za plačevanje prispevkov za zdravstvo (torej od državljana do proračunske ali zavarovalniške institucije, ki ima poslovne odnose z zdravstvenimi izvajalci). Hkrati pa bi moralo biti v sindikalnem interesu, da je zdravstvo v segmentu izvajalcev čim bolj poceni, se pravi racionalno in konkurenčno — to pa pomeni tržno. Sindikat, ki se bori proti tržnosti v zdravstvu (katere del je tudi možnost privatne konkurence izvajalcev zdravstvenih storitev), se pravzaprav bori za dražje zdravstvo. Za to, da delavci in državljani za zdravstvo več plačujejo. Kar je nenavadna borba za sindikat, ki naj bi se boril za ekonomske koristi delavstva. In ker zdravstvo pri nas ni tržno, tudi ne more biti optimalno urejeno. Namesto da bi se zavarovalnica s posameznimi zdravstvenimi ustanovami vsako leto trdo pogajala za najboljše razmerje med ceno in kvaliteto, ministrstvo za zdravje ustanovam in celo posameznim zdravnikom daje pavšalne koncesije, ki pravzaprav pomenijo ne le dovoljenja za delo, ampak kar zagotovitev zdravstvenega trga za neomejeno dobo vnaprej. To je nerazumljivo nadaljevanje socializma (dogovorne oz. politično dogovorjene ekonomije) v zdravstvenem sistemu. Zlasti zato, ker koncesijo dobijo tudi zdravniki osebno, čeprav nimajo v lasti ustanove, s katero bi jamčili odgovornost za svoje delo. In potem lahko posameznik dobi 10 milijonov vreden operacijski program samo na osnovi osebnega dovoljenja za delo (licence)? Kaj ni to z ekonomskega stališča podobno dajanju razvpitih tajkunskih bančnih kreditov na »dobro ime?« Kaj ni edina prava garancija za odgovorno izvedbo zdravstvenega programa sorazmerno velika in organizirana zdravstvena ustanova z ustrezno tradicijo, kapitalsko osnovo in vsemi dovoljenji, da lahko prevzame tudi odgovornost (materialno in drugo) v primeru neustrezno izvedenega progra68

ZDRAVSTVENEUSTANOVEKOTRELIKTSOCIALISTIČNE(NE)ODGOVORNOSTI

ma? Da ne govorim o incidentih. Odgovornost v zdravstveni dejavnosti lahko realno nosi samo zdravstvena ustanova z vsemi dovoljenji in pogoji za opravljanje dejavnosti. Tudi finančnimi. Če je taka ustanova državna ali privatna, pa najbrž ni zelo važno. Saj tudi pogodbe za letalsko linijo ne more skleniti zgolj pilot osebno z argumentom, da zna voziti letalo. Pogodbenik je lahko letalska družba z vsemi formalnimi dokazili, ki so običajni v komercialnem letalstvu. In še pri tem so pogodbe zgolj dovoljenja za delo, ne pa garancija, da bo letalska družba imela vnaprej in za neomejeno dobo zagotovljeno klientelo. Za klientelo mora v tržnem sistemu vsak izvajalec skrbeti sam. Bolj ko je klientom koristen in bolj ko je ob tem poceni, več je klientele. In tako sčasoma nekateri rastejo, drugi se manjšajo, nekje se rojeva, drugje umira. To je realnost življenja, edinega, ki ga imamo.

69

ALOJZ IHAN

5. KAKO BREZ KITAJŠČINE RAZUMEM KITAJCE (Hvalnica skromnosti)

Naj začnem s fizikalnim dejstvom: življenje ni stabilno stanje. Vsako živo bitje je s fizikalnega stališča dolgoročno nevzdržna energetska anomalija - nelogična koncentracija energije, materije in organizacije, ki nasprotuje entropijskim zakonom in zato ne more trajati, ampak je obsojena na razpad. SAMO RAZPAD JE RAVNOVESJE

Samo razpadlo stanje je resnično ravnovesje, mir, nirvana. Če je pri življenju kaj logičnega in naravnega, je to nenehna hoja po robu smrti. In če preskočim na biologijo: vsaka vrsta, ki se na našem prehransko revnem planetu bojuje za preživetje, ima v svoji ekološki niši zgolj minimalno rezervo, ki jo loči od smrti in izumrtja. Ni pomembno, ali gre za plenilca ali morebitni plen, v boju za preživetje oba nenehno, od rojstva do smrti, delujeta na robu svojih zmogljivosti, le korak do smrti. Če enemu ali drugemu zaradi poškodbe ali bolezni zmanjka samo petina njegove moči, hitrosti, vida, sluha, to navadno že pomeni prestop črte in konec. In zato logičen sklep: v življenju je čudežen uspeh že preživetje samo. Pričakovati od življenja mir, stabilnost, varnost in kakršnokoli garancijo vsega tega za naprej je zunaj logike in pameti. Ampak dobro, ljudje smo malo posebni. Iz dediščine socialne živali smo skonstruirali kulturo plemen, skupnosti, družb. S tem smo našo smrtno tanko rezervo na videz odmaknili daleč proč od sebe na rob, ki ga v naši ekološki niši za nas bojuje naše pleme, naša družba. Zato imamo lahko v družbi na primer invalide, ki v naravi ne bi mogli preživeti niti enega dneva. S tem ko invalidov ne pustimo umreti, pa ne delamo usluge njim, ampak naši lastni družbi, saj je prav solidarnost tisto lepilo, ki cementira stene naše 70

KAKO BREZ KITAJŠČINE RAZUMEM KITAJCE(Hvalnica skromnosti)

varovalne kletke, ki jo imenujemo družba. Čeprav te stene včasih čutimo kot zapor, se v solidarni družbeni kletki predvsem počutimo varni in sproščeni kot v letalu, ki na desetih kilometrih višine leti v brezzračnem prostoru in v mrazu, ki bi nas usmrtil v nekaj minutah. Mi pa samo deset centimetrov oddaljeni od tega vesoljskega pekla mirno meditiramo v copatah in kratkih rokavih. In se ob tem navadimo pozabljati, da z združevanjem v skupnost še vedno nismo pobegnili osnovnemu naravnemu zakonu: da je naše življenje hoja po robu preživetja, da naravno stanje življenja ni sproščena varnost, temveč prav nasprotno: nenehno izmikanje smrti. Za las. Če smo kot posamezniki svojo usodo položili v naročje skupini in skupnosti, se ta usoda s tem ni spremenila; namesto po naši koži se lovke smrti pač stegujejo po zaščitni lupini naše družbe, in če se nam zgodi trk z ledeno goro, se s Titanika nihče ne reši. Zato naša usoda kljub spektakularno opremljenim salonom in steriliziranim obrokom in brezhibnim požarnim vajam še vedno ostaja skrajno negotova hoja po robu. Na katerem, objektivno, enako tesnobno zremo v prihodnost kot katerikoli divji zajec, ki na začetku zime opazuje, kako prvi sneg prekriva njegov travnik. KAJ VSE BI DALI ZA POL MANJ STRAHU

Hočem reči, da ima vsakdo z življenjem hude težave, od posameznika do družbe. Tudi bankirji jih imajo. Tudi bogataši. In tudi Kitajci, naj zveni to še tako presenetljivo. Tudi ti se vsak dan bojijo, da bo vse propadlo. Čeprav njihova industrija ustvarja ogromne presežke in nimajo kam z denarjem, se tudi Kitajci bojijo. Vse bi bili pripravljeni dati, da bi bil ta njihov strah pol manjši. Ampak so enako v pasti, kot smo vsi, ki dihamo zrak in živimo. Razlika je le v tem, da imamo zelo različne pasti, ki nas ogrožajo, in zato ne razumemo dejanj drugih. Recimo naš recept za Kitajce je preprost. Zahodnjaki smo jim z globalizacijo demokratično omogočili proizvajati in sodelovati v globalni trgovini, Kitajci pa naj z denarjem, ki jim ostaja zaradi nizke življenjske ravni (za naše pojme skoraj brez pokojnin, zdra71

ALOJZ IHAN

vstva, sociale, stanovanjske politike, družbenih gibanj, demokracijskih davkov, standardizirane komunale, kmetijskih, industrijskih in drugih umetniških subvencij...), razvijejo svoj potencialno neizmerni porabniški trg. Pa bomo vsi srečni in zadovoljni. Če si bo vsaka Kitajka lahko zaželela svoje stanovanje in kuhinjo in pomivalni stroj in hladilnik in ortodonta..., je težava svetovnega gospodarstva za dolgo časa rešena. In kaj je sploh narobe, če tudi Kitajec postane srečni porabnik, enako, kot smo mi? SREČA NI NORMALNO STANJE

Tako gre naše razmišljanje. Vendar za Kitajce še nikoli v njihovi večtisočletni zgodovini ni bilo normalno, da so srečni porabniki in da država skrbi za njihove pokojnine, zdravje, komunalo in podobne porabniške bombončke. Seveda bi izobraženi mestni Kitajci to želeli in se jim cedijo sline po našem udobju, ampak eno so želje redkih posameznikov in drugo tradicija. Na Kitajskem so pač že od nekdaj ljudje tisti, ki so služili imperiju, in ne imperij ljudem. Tako so preživeli v krutih tisočletjih in ne pozabimo, osnovni čudež življenja je — preživetje. Že to je fenomenalen dosežek. In kdor je to spretnost usvojil, je ne meče proč. In seveda ne eksperimentira, ker je na drugi strani življenjske črte — smrt. Če je to komu jasno, je Kitajcem — ko se pri njih začnejo valiti nekontrolirani cunamiji naravnih ali družbenih pojavov, se posledicam ne reče več katastrofa, ampak konec sveta. Zato v zvezi z zdajšnjo gospodarsko krizo mislim, da niti ne gre za to, da kitajska partija, ki vodi državo, uživa, ker ves svet trepeta pred kitajsko premočjo. No, dobro, mogoče jim občutek moči na trenutke laska, kdo pa je brez samovšečnega greha, ampak to so nepomembne malenkosti. STRAH, DA STRAHU KMALU NE BO VEC

Dvomim pa, da kitajsko partijo radosti, ker v svetu nastajajo tako kritična gospodarska in finančna neravnotežja, ki silijo ves planet 72

KAKO BREZ KITAJŠČINE RAZUMEM KITAJCE(Hvalnica skromnosti)

na rob prepada. Ampak tudi Kitajci si ne upajo ukrepati zunaj svojih tradicionalnih navad, ker se preprosto bojijo, da bi se lahko zgodile nepredvidljive in smrtonosne posledice, če nenadoma dopustijo, da Kitajci postanejo srečni porabniki. Lahko na primer pljuskne demokracija. Kaj to pomeni na Kitajskem? Revolucije? Nemiri? Ropanja? Klanja? Vrnitev zgodovine v kameno dobo? Kitajci so enako v stiski, ker jim ostajajo gore denarja, kot je v stiski Zahod, ki mu denarja manjka in se dobesedno trga od nuje po konkurenčnosti Kitajski in po drugi strani od pričakovanj socialno in porabniško razvajenih zahodnjakov. Ampak ali lahko Kitajska na ljubo naših glavobolov tvega prehod v nekaj, česar nikoli v zgodovini ni izkusila? Ne, tudi Kitajci hodijo po robu smrti, čeprav z naše perspektive lahkotno in cinično kopičijo denar in moč in surovine in kupujejo ves svet s svojimi presežki. Ki jih nočejo porabljati doma. Ker vedo, da bi si kljub njihovim presežkom samo 300 milijonov Kitajcev, ki imajo približno naše dohodke, lahko privoščilo potrošniške sanje, ostala milijarda pa nima niti kanalizacije in sveže vode. Zato Kitajci še nekaj desetletij ne bodo eksperimentirali, da bi reševali naše strahove in bolečine, pa če nam je prav ali ne. Kot imperij so pač preživeli že tisočletja in imajo izkušnjo o tem, kaj zares potrebujejo za preživetje. Zato si lahko brez strahu, ne glede na roteča svarila zahodnjakov, privoščijo skromnost, in delajo samo tisto, kar zares potrebujejo za preživetje. Ne zato, ker ne privoščijo sreče svojim ljudem, ampak nasprotno — ker se bojijo. In ne bodo tvegali, čeprav jim je jasno, da s tem Zahod silijo k rešitvam, ki so ena slabša od druge. Da na primer Zahod občutno spusti življenjsko raven svojih razvajenih porabnikov, kar zna biti pošasten prehod. Ali da Zahod ekonomsko, vojaško ali kako drugače nasilno spet separira in izolira Kitajsko od svojega ekosistema. Kar tudi utegne biti pošastno nevarno. Ampak po drugi strani zna biti pošastna tudi Kitajska, če v njej nenadoma zabrbotajo spremembe. In to je to, hoja po robu smrti, ki je normalno stanje življenja. Ki se ga tudi Kitajci nervozno oklepajo v strahu, da ga kmalu več ne bo. In če želimo preživeti mi, se moramo takoj začeti zavedati lastnih zgodovinskih in kulturnih izkušenj, iz katerih lahko spet 73

ALOJZ IHAN

sestavimo lastno skromnost, tisto po svojih merah ukrojeno oblačilo, ki nam zadošča. Skromnost je plemenito in nujno znanje o samem sebi, brez katerega se človek brezumno nažira z nepotrebnim balastom, dokler ga ne raznese. Ali ga na neki drug način potopi. Evolucija pri tem ne pozna usmiljenja, četrtina premalo ali preveč pomeni zanesljivo smrt, pa naj gre za dolžino rogov, razpon kril, količino požrte hrane ali nepotrebno trošenje energije. BAHATOST JE SIMPTOM NESVOBODE

Bahata nadutost, ki hlepi mimo lastnih potreb, je demonstracija notranje nesvobode, nesamozavesti in odvisnosti od drugih. Bahatež in objestnež ne grabi tistega, kar potrebuje, ampak živčno klečeplazi, da bi se prikupil namišljenim gospodarjem. Čez desetletja bodo naši vnuki brali o dobi, ko so Evropejci v zablodi, da so središče sveta (in jim bo svet moral avtomatično slediti), sami sebi bahato in manično predpisovali tisoče pravil, kako čim dražje in s tisoč bahatimi certifikati pridelovati hrano in s čim več ovirami in davki proizvajati elektriko in zdravila in kako čim bolj zakomplicirati življenje lastnim podjetnikom in izumiteljem in kako odrezati univerze od osnovnih, materialnih pravil življenja in kako prepričati pisatelje, da pišejo za umetniške projekte in ne za bralce, in kako prepričati mlade, da študirajo in nabirajo znanje o tisoč podrobnostih, ki jih nikoli ne bodo potrebovali za svoje lastno življenje in preživetje, in kako prepričati urbaniste, da je njihov namen veliko višji kot so vsakdanje bivalne potrebe ljudi, in kako prepričati gospodarstvenike, da se pod pretvezo zastonjskega črpanja evropskega denarja odločajo za projekte, ki jih pri zdravi pameti nikoli ne bi financirali sami. Kot da se na koncu ne plača vse do zadnjega evra plus četrtina za birokratske dajatve. V čemer je itak bistvo evropske samomorilske norije. Evropa se kot celota utaplja v nekonkurenčnosti zaradi poblaznelih fantazem birokratov, ki so Evropsko skupnost razumeli kot rajski vrt, ki ga lahko fantazijsko (ampak ne z inovativno fantazijo nadarjenih umetnikov, temveč s stereotipno fantazijo ISO stan74

KAKO BREZ KITAJŠČINE RAZUMEM KITAJCE(Hvalnica skromnosti)

dardiziranih vrtnih palčkov) in z neomejenimi stroški prepredejo s kamnitimi stezicami in steklenimi paviljoni in na vsakem koraku s seksi diznilendskimi mini slapovi in z nasadi limonovcev in pomarančevcev, ki ima vsak svoje posebno namakanje in klimatsko napravo, jasno, vse računalniško in daljinsko upravljano. Namesto nekdanjih trgovskih, političnih, vojaških in industrijskih inovatorjev, ki so dvignili Evropo, so oblast prevzeli brezimni uradniki brez domišljije, strasti, odgovornosti in predvsem brez tveganja, da bi jim kdo zaradi njihove slabe odločitve prerezal vrat. Evropski projekti so postali sinonim za investicije, ki se v normalnem, odgovornem svetu ne bi nikoli splačale in bi v najkrajšem času uničile investitorja; ampak zaradi uradniške politične pameti v Evropski skupnosti se ravno v tisto, kar zanesljivo ne bo delovalo, vloži milijone in milijone. Se na podplatu italijanskega škornja zgradi marine, ki jih takoj po dokončanju zasujejo sipine Tirenskega morja, ki pač tam že milijone let nanaša sipine in jih bo še naslednjih milijon let. Cela Evropa je pokopališče betonskih projektov, ki so bili postavljeni samo zato, da so bruseljski uradniki s čim manj komplikacijami (in zato v čim večjih kosih) že do poletnih počitnic »porabili« evropski denar in se nato mirno odpravili na hlajenje živcev. In seveda je največ denarja šlo v gradbeništvo, to najbolj enostavno in vsakemu lokalnemu veljaku razumljivo pralnico denarja. Zanamcem bo zlasti na evropskem jugu ostalo polno ruševin, o katerih bodo mrščili čela in se spraševali prihodnji zgodovinarji in arheologi, čemu je vse skupaj služilo, kateremu božanstvu, kateremu despotu? Človeku pride na misel, da se zgodovina v resnici ponavlja, in so antične ruševine v Sredozemlju že doživele neke podobne čase, ko je namesto razuma in skromnosti zmagala neživljenjska nadutost? STANDARDIZIRANA EVROPSKA SKUPNOST

Ampak ne gre samo za nesmiselne investicije pa gospodarske in znanstvene projekte, od katerih se ne pričakuje (niti ne preverja) nikakršne druge koristi, kot da so računovodsko »uspešno« po75

ALOJZ IHAN

rabili evropski denar. Resda gre že pri tem za desetine milijard, ampak to je še majhna škoda v primerjavi z birokratskim veseljem s standardizacijami, ki ga je v EU dobil prav vsak občinski birokrat, kmetijski ali prehranski inšpektor, organizator dela... Gre za noro evropsko standardizacijo vsake pore življenja, gre za neverjetno drago veselje, ki so ga evropski uradniki in strokovnjaki našli v birokratskem urejanju idealnega sveta — na papirju. Seveda je nagnjenost birokratov do zapletenih standardov razumljiva, izumiteljstvo in ustvarjanje novih proizvodov je naporno in fizično opravilo, birokratska standardizacija pa se dela ležerno za računalniki; ob tem tudi ni treba veliko misliti, ker gre za suhoparno jasne in tisočkrat prekopirane sheme, zraven pa je še veliko veselja s potovanji v Bruselj zaradi »usklajevanj«. EU-standardi niso zaradi potrošnikov in uporabnosti, ampak zato, da imajo evropski birokrati (od občinskih tajnic do EU ekspertnih komisij) delo, ki pa je na žalost neproduktivno in rezultati takega dela EU-državljane siromašijo namesto bogatijo. Ostali del sveta namreč mnogo ceneje in enako kvalitetno živi brez evropske obsedenosti s standardizacijami. Evropska skupnost je pozabila, da se je v zapletene standardizacije vrgla v nekem zgodovinskem trenutku, ko je bila podobna oblegani princeski, vsesplošno zaželen trg, na katerega so vsi hoteli priti in je bilo treba ščititi EU-proizvajalce pred poceni proizvodi tretjega sveta. Kaj lažjega, kot ukazati, kar tretji svet ni imel — laboratorijske in birokratske preglede za vsako ovco ali krompir. To je delovalo (čeprav ni bilo pametno), dokler je bila EU središče sveta in so vsi želeli prodajati proizvode v EU in je bilo treba preprečiti, da bi poceni pšenica iz Argentine prišla v EU in vzela delo evropskim kmetom. Ampak tisti zlati časi moči so minili, Evropska skupnost ni več nikakršno središče sveta, postala je ostarela devica, ki se obsedeno zakriva pred moškimi pogledi, čeprav bi se za njo nihče več ne ozrl, tudi če bi se sprehajala gola. Standardizacija EU je zato postala absurd, ki se sesuva sam vase in draži trgovino, prehransko industrijo, šolstvo, univerzo, znanost, vse, česar se dotakne birokratska pamet in začne urejati lastni miniaturni vrtiček EU pravil. To je jasno večini strokovnjakov, pa se standardizacijski 76

KAKO BREZ KITAJŠČINE RAZUMEM KITAJCE(Hvalnica skromnosti)

trendi kljub temu ne postavijo pod vprašaj, ker so standardi idealne mišje luknje za tisoče birokratov, vsak lahko najde v določeni standardizaciji svoj kotiček največje kompetence in potem razvija tak standard kot razvijajo izumitelji svoje nove proizvode, samo da od izumiteljev nastajajo vedno boljši in bolj funkcionalni proizvodi, izumljanje standardov pa daje vedno dražje in vedno bolj zapletene ovire za proizvodnjo in za življenje. In kar je še huje — nerazumno razvijanje standardov povzroča tudi stranpoti v gospodarskem razvoju. V EU zaradi subvencij na primer vsa energetika drvi v proizvodnjo sončne energije (pred časom so bila pa biogoriva, zdaj so od njih ostali propadli projekti in ruševine), nekaj, kar je drugje glede na realno stanje energetike eksotika in hobi, je v EU postal od birokratov predpisan trend. Pri tem pa sončne elektrarne količinsko ne proizvedejo skoraj nič elektrike. Predvsem pa je ne proizvajajo takrat, ko jo v severnjaški Evropi z mrzlimi zimami potrebujemo. Od države predpisane subvencije za sončne elektrarne so zato neumno visoke in ob stopnjevanju trenda se bo predvsem nesmiselno povečala zadolženost držav EU zaradi norega tempa gradnje sončnih elektrarn — od katerih ne bo praktične koristi. Seveda bodo potem birokrati »izumili« nekaj drugega, in tisti, ki so v želji za evropskim denarjem usmerili svoj razvoj (in s tem bodočnost svojih ljudi) v napačno smer, bodo imeli izgubo. Kar smo že ničkolikokrat videli. Pravzaprav se v EU edino Nemci zaradi nagnjenosti k dolgoročnim planom investicij nikoli niso usmerjali glede na trenutne EU-politike in projekte. Ne glede na ideje evropske komisije so ostali na svojem core biznisu (strojegradnja, avtomobilska industrija, klasična farmacija itn.), EU pa jemali z rezervo. Zato so zdaj edino stabilno gospodarstvo, ki ima zaradi dolgoletnega razvoja svetovno konkurenčne proizvode. Nasprotno so sredozemske države zaradi drugačne mentalitete ljudi (iznajdljivost mimo predpisanih pravil, prilagodljivost, pogajalske spretnosti) postale izjemno uspešni lovci na denar EU-politik — enkrat oljke, drugič marine, enkrat turistični kampusi, drugič biogorivo. Zdaj so prišli sadovi beganja in zmede — nimajo nič konkurenčnega za prodajo na svetovnem trgu. 77

ALOJZ IHAN

POSTALI SMO REVEŽI — ZUNAJ SREDIŠČA SVETA

Medtem so seveda Argentinci že zdavnaj skomignili z rameni in sklenili, da sami sebi pač ne bodo umetno napihovali stroškov za svojo pšenico in vino in govedino, ker jo lahko brez umetniških in birokratskih certifikatov prodajo kamorkoli drugam, ne le v EU. Hrane je na svetu premalo in zmrdovanje ostarele device nikogar ne gane, naj pač uživa ob svoji biološko neoporečni solatki. In enako mislijo Avstralci o svojih rudninah in Rusi o svojem plinu in Američani o svoji tehnologiji in Arabci o svoji nafti. Da ne govorim o Kitajcih, Indijcih, Indonezijcih, Korejcih, ki so nam že večkrat v obraz povedali, da nismo, kar mislimo, da smo. Ne le, da nismo več središče sveta, ampak smo preprosto — revni. In smešni, ker se v svoji revščini obnašamo, kot da smo gospodarji sveta in lahko drugim predpisujemo pravila, ki bodo nas same vsak čas potopila. Svet se je globalno povsem spremenil. Ne živimo več v času, ko je bilo možno odkrivati nafto, rudnike, spreminjati nepregledne površine v kmetijska zemljišča. Velike državne investicije so nekoč Evropi in Ameriki prinesle tisočkrat večje bogastvo od začetnega vložka; cena gradnje železnice do rudnika ali naftnega polja se je z neverjetno mero povrnila; tudi cena vojn je bila za Evropske države in Ameriko neznatna v primerjavi z bogastvom in posli, ki so prišli iz »demokratiziranih« držav. Danes je verjetno le še Amerika v položaju, ko se ji investicije v posamezne vojaške spopade splačajo, vsi ostali pa smo odvisni samo od tega, kar smo v resnici zmožni lastnoročno koristnega narediti sebi in drugim. V EU nima gospodarskih težav le (še) Nemčija, ker ima tradicijo naprednih tehnologij v strojni industriji, kjer nemška podjetja skoraj nimajo tekmecev (ne le avtomobilska industrija, temveč predvsem strojegradnja od delovnih strojev do kompletnih tovarn). Brez tega bi Nemci enako tenko piskali kot Španci ah Francozi, blagostanja ne prinesejo politične odločitve, ampak to, kar znajo ljudje koristnega narediti, če seveda kaj znajo. Sprijaznimo se torej, da smo pred lastnimi očmi doživeli fiasko zahodnjaških načrtov z globalizacijo. V preteklosti je Zahod udob78

KAKO BREZ KITAJŠČINE RAZUMEM KITAJCE(Hvalnica skromnosti)

no živel od surovinskega, energetskega in človeškega izkoriščanja nerazvitih in dobičkonosnega prodajanja vsega tega razvajenim zahodnjaškim potrošnikom. Ob zasičenju zahodnjaških trgov se je korporacijam porodila ideja, da je mogoče z globalizacijo ustvariti neizmeren kitajski in indijski in ruski potrošniški trg in še bolj noro obogateti. Zato so korporacije prek izvažanja človekovih pravic dosegle globalno odprtje trgov — dobro vedoč, da to slejkoprej pomeni izenačitev plače evropskega in kitajskega delavca. Ampak to je bila zavestna žrtev malega kmeta za bajne dobičke na novih trgih. In takrat se je zdelo celo možno, da se bo kitajski delavec ob izenačitvi plač bolj približal zahodnjaku kot obratno. Da bo skratka tudi Kitajec postal srečni potrošnik. Vendar je potem prišel kulturni šok, ki ga Zahod ne zna prebaviti — Kitajci in Rusi so sicer sprejeli globalni trg, niso pa sprejeli zahodnjaškega crkljanja državljanov — potrošnikov. Za Kitajce ali Ruse namreč sploh ni normalno, da država skrbi za pokojnine, zdravstvo, komunalo in podobne potrošniške bonbončke, ker so tam pač že od nekdaj ljudje tisti, ki so služili imperiju in ne imperij ljudem. In posledice tega fiaska globalizacijskih načrtov so očitne — Kitajski ostajajo gore denarja, ker ji ni treba crkljati svojih državljanov s socialo in zdravstvom in potrošništvom, in tega tudi ne namerava. Zahod pa se dobesedno trga od nuje po konkurenčnosti Kitajski in po drugi strani od pričakovanj socialno in potrošniško razvajenih zahodnjakov. In preprosta fizika pove, da je ta šahovska partija za Zahod izgubljena, če ne upoštevam možnosti nove vojne ali ideološke separacije sveta. Preprosta fizika, ki na primer opozarja, da voda ne more teči navzgor, pove tudi, da prihajajo zelo skromni časi. Ne bodo Kitajci prišli k nam, ampak si bomo mi lahko privoščili le še vse bolj kitajsko življenje. Prav smešno je, kako zahodnjaški politiki namesto tega priznanja, ki bo njihove volivce naslednjih deset let poganjalo na ulice, govoričijo o bankah in dolžniški krizi in posojilih. Ne povedo pa preprosto, čemu vsa ta posojila. In birokrati, ki so se v svojem neznanju in podarjeni jim oblasti ušteli, nikakor ne bodo našli rešitve, čeprav bi jo še tako iskreno želeli. Enostavno zato, ker je njihov miselni okvir in njihovo znanje 79

ALOJZ IHAN

svetlobna leta od uporabnih odgovorov, da o konkretnih inovacijah ne govorim. Več kot bodo iz Bruslja namenjali denarja za evropske projekte, v večjem blatu bo evropska ekonomija. In enako velja tudi lokalno. Bolj kot bodo občinski veljaki zbirali denar za »razvojne« investicije, več bo nekoristnih »ruševin«. V Sloveniji smo npr. zgradili ogromno industrijskih con, ki so zdaj napol ali v celoti prazne. Ni enostavne »sejalske« logike — investiraš denar in kmalu se ti pomnožen povrne. V resnici tak denar največkrat izgine in presahne — če ni jasne projektne ideje, zanimive inovacije, konkurenčnega znanja, organiziranosti in energične izvedbe. Še kmetje vedo, da ni vseeno, katero seme izbereš! Časi samoumevne rasti so minili, in ko bodo ljudstva sveta to dojela, bo že samo zato malo bolje, ker se bo svet vsaj umiril. Ni več čarobnega ekonomskega klobuka in zajčka. Lahko imaš in potrošiš, kolikor koristnega zase in za druge si ustvaril, in nič več. Z dediščino bivalnih pogojev in znanja, ki jo imamo, lahko živi dobro tisti, kdor pridno in kvalitetno dela. Ekolog, ki rešuje globalno segrevanje na konferencah, za katere pokuri pol milijona kerozinskih kilometrov letno — dajte no! Namesto nadutosti, ki je Evropsko skupnost očitno spravila na kolena, bi moral priti čas skromnosti, tega znanja o samem sebi, ki je osnovni temelj preživetja na našem revnem planetu.

80

KAKOZAPRETIRUDNIKURANAINPOSTATINEVIDEN(Pravljicaočarobnemklobuku)

6. KAKO ZAPRETI RUDNIK URANA IN POSTATI NEVIDEN (Pravljica o čarobnem klobuku)

Pred volitvami se Slovenci razdelimo na dva pola in strahoma čakamo, kdo bo zmagal. Ker nas bo eden od kandidatov povedel v svetlo prihodnost, drugi pa v najtemnejši pekel. Tej miselni shemi pred volitvami pritrdijo skoraj vsi volivci, razlika je le v označevanju tistega, ki je angel, in drugega, ki je poosebljen hudič. In po volitvah se seveda izkaže, da naše izbiranje med dvema imenoma ni resnična dilema. Politiki ne izumljajo idej, ampak z obstoječimi idejami trgujejo in jih distribuirajo; vsak politik je osebnostno licitator, organizator, paranoično pozoren na tisoč podrobnosti, ki bi lahko sfižile njegovo parado ponosa, njegova gesla, logotipe, mandat. Kar pomeni, da se bodo vsa nova sporočila in napotila za spremembe (če jih potrebujemo) morala izoblikovati med nami, volivci - in sicer tako jasno, da si mandatar enostavno ne bo drznil ravnati drugače. Mandatar je vedno bil in vedno bo zgolj naša marioneta, preslikava naše lastne morale in našega lastnega poguma, in mi bomo mandatarju ukazovali (kot smo mu v preteklih 20 letih, dajmo se vendar strezniti!), kaj naj spremeni, če si tisto želimo in se nam ljubi. Če se nam ne, bo to vsakemu mandatarju znak, da nam še naprej ustreza po starem. Da nam torej še naprej ustreza ne izrekati o sebi marsikaj, kar počnemo, pa nam je nerodno o tem govoriti. Zato tega v preteklosti raje nismo govorili in smo se delali nore. Ker, razumete, politiki so v popolnosti naše marionete - ne le v tistem, kar javno kričimo, ampak še bolj v tistem, o čemer zardevajoče ali lenobno molčimo. Podobno kot na primer molčijo starši, ko otroci po tleh razmečejo igrače in obleke, in se potem prvi v želji po počitku brez besed raje na hitro sklonijo in v petih sekundah vse poberejo, ker je to enostavneje kot zbrati dodatno energijo za deset minut osredotočenega in prijaznega pogovora za učenje svojih malčkov. Saj je »opravičljivo«, naporna služba, živčnost, komu se ljubi! Ampak vseeno pa delo ni opravljeno. Potem pa čez pet let očitki otrokom o razvajenosti 81

ALOJZ IHAN

pa so v resnici starši z lastno lenobo naredili svoje otroke invalide, ker jim niso dali prilike naučiti se neko nujno življenjsko veščino. Kot smo mi tiho pustili politike, da so po osamosvojitvi nam na ljubo ohranjali vse naše socialistične privilegije, od stalnih služb dalje — moto je bil, da nihče ne sme izgubiti nobene socialistične pravice, ki jo je imel usodnega leta 1991. Kaj pa tisti, ki so bili takrat še »premladi za pravice« ali pa se niso še niti rodili? Hm, pa ravno za njih smo socialistični borci gradili krasni, novi, tekmovalni, kapitalistični svet — ampak bog ne daj, da bi ga tvegali občutiti na lastni koži, to pa ne! Za nas je delo za nedoločen čas moralo ostati zajamčena pravica. Mladi in priseljenci pa so na ta račun crkovali na nekajmesečnih pogodbah. In bi iz teh dejstev postalo vsakemu opazovalcu očitno, da Slovenci nimamo radi svojih otrok! Obožujemo in malikujemo jih kot podaljške sebe, pogojev za samostojnost pa jim nočemo urediti, raje jih pohabimo v nebogljene kriplje; to je del naše kajžarske kulture, travmatičnih dram z dedovanjem tiste edine njive, ki smo jo od vekomaj imeli. In ista kajžarska mentaliteta je postala del naše urbane realnosti — poglejte zadnjih 20 let, ko smo gradili družbo po lastni fantazmi brez ukazujočega gospodarja. In smo koristoljubno molčali, ko je bila »osamosvojitvena generacija« po Jazbinšku upravičena do smešno poceni stanovanj, da morajo zdaj manj srečne generacije pristati na 30-letne kredite ali ostati v odvisniškem razmerju do svojih »dobrotljivih« staršev. In ista »Jazbinškova generacija« se je molče in s figo v žepu strinjala z bizarnim, certifikatskim lastninjenjem državnih podjetij v upanju, da ji bo kaj kapnilo v denarnice. In ista generacija je molče in s figo v žepu nadgradila socialistično tog sistem državne uprave, katerega namen ni učinkovitost, ampak umestitev vsakogar, ki je imel srečo biti ob pravem času na pravem mestu, v nepogrešljivo sistemsko bratovščino, ki se reproducira v tisočih nepotrebnih sistemskih funkcijah. Slovenec brez »sistemskih rešitev« namreč ne zna niti trikrat dihniti, kaj šele izreči eno samo, čeprav najpreprostejšo odločitev, sistem je nadomestek gospodarja, tistega, zaradi katerega človeku ni treba misliti z lastno glavo, tistega, ki smo ga izgubili s padcem komunizma. Zato raje vsak problem odložiti, dokler zadeva ne bo »sis82

KAKOZAPRETIRUDNIKURANAINPOSTATINEVIDEN(Pravljicaočarobnemklobuku)

temsko urejena« — to je mantra, ki nam prinaša mir. SISTEMI, SISTEMI, TUDI ZDRAVSTVENI

Zato smo navajeni koristoljubno molčati in z molkom dajati navodila našim političnim marionetam. In vprašanje je, če smo dovolj jasno spregledali mučne posledice takega molčečega vrtiljaka, da bomo zdaj znali novo vlado in nova ministrstva dobesedno potisniti v radikalno samoukinitev glede vseh — in mislim prav vseh — razpisov in arbitriranj glede plasiranja denarja. Ministrstvo ne zmore in ne zna biti organ za poslovne odločitve, njegova kompetentna funkcija je izključno regulatorna. Danes imajo ministrstva iz komunizma ohranjen ogromen kup slamnatih pooblastil, za katera pa nimajo ljudi z znanjem, ki bi razumeli, za kaj gre. Zato tudi nimajo operativnega interesa, motivacije, veselja. Pa se člani tisočih ministrskih komisij vseeno želijo vtikati prav v vsako investicijo ali nabavo ali zaposlitev državnih podjetij ali zavodov, na primer neke bolnišnice. Namesto da bi odločanje in hkrati odgovornost, od pravne do finančne, prenesli tja, kjer se procesi odvijajo in kjer je znanje o njih največje — med zavarovalnico, bolnico in zavarovance, ki se jih vse skupaj najbolj tiče. Ampak pri nas politični razred misli, da mora vse imeti v rokah, čeprav s tistim ne zna in ne zmore kaj pametnega narediti. Kaj ni to naša že tisočkrat videna smrtna past? Vsiliti ljudem sistem — gospodarja, da prek njegovih pravil in ukazov prevzameš njivo, ki niti ni tvoja niti je ne znaš obdelovati. Pa ne gre samo za razmere v zdravstvu. Zdravniki imamo srečo (in včasih breme), da se ljudje, ko jim gre za zdravje ali celo preživetje, prenehajo ženirati z lepimi videzi in vtisi o sebi in prikrivanjem vsega mogočega, kar imamo v življenju navado olepševati in preobračati v druge kontekste in pomene. Ja, ko gre za življenje, hitro odpadejo socialne zavore in oziri in zdravnik mimogrede in ne da bi posebno želel izve kupe podrobnosti, ki bi jih sodnik ali novinar iz taistega človeka nikakor ne izvlekel, še na smrtni postelji ne. Ko recimo kot zdravnik pišeš napotnico za laborato83

ALOJZ IHAN

rij, pa ti upokojeni inženir kemije iz želje po čisti resnicoljubnosti oponese, »ah, doktor, saj mi je jasno, da so vse take meritve tako tako, kakor jih vzameš«. »Ja,« se takrat čisto po resnici strinjam, »holesterol, ki je bil še pred desetimi leti v izvidu označen kot normalen, je danes pobarvan rdeče in alarmanten in nujen za resno ukrepanje. Kar pomeni, da bi vam pred desetletjem pri enakem holesterolu rekel, da je v redu, danes pa dvignem obrvi in se namrgodim, da tako ne bo šlo naprej. To je res, in res je tudi, da se v zadnjem desetletju ljudje nismo tako spremenili, da nam škodi, kar nam prej ni škodovalo. So pa prišli rezultati novih medicinski študij, da ima tudi tisti holesterol, ki je deset let nazaj veljal za normalnega, lahko dolgoročno slabe učinke na zbolevanje za infarktom ali rakom? Če bo to čez 10 let še vedno res, pa ne vem. In ne vem, koliko vpliva na te sedanje študije industrija zdravil za zbijanje holesterola. Pa ni treba, da gre za neposredne pritiske in napeljevanja k goljufijam. Če nekdo daje veliko denarja za študije o škodljivem učinku holesterola, ga bodo raziskovalci, veseli obetov novih študij, že nekje našli. Ker o trendu, da veliko holesterola pomeni več infarktov, ne gre dvomiti. Ampak kje pa so meje, ko je treba dvigniti paniko in jemati zdravila, to na videz drobnjakarsko vprašanje pa je usodno pomembno za farmacijo; že majhen pomik meje namreč lahko pomeni razliko med izgubo ali bajnim zaslužkom. Če farmacija uspe premakniti znak za alarm dovolj nizko, postane holesterol zlata jama — ni boljšega, če iz zdravih ljudi v najboljših letih narediš kronične, vsakodnevne in dosmrtne potrošnike zdravil. Antibiotiki so v primerjavi s tem prava revščina, ko zboliš, jih jemlješ deset dni, in konec zaslužka. Zdravila za kronične in »neozdravljive bolnike« v najboljših letih, za pritisk ali holesterol ali osteoporozo — to pa jemlješ vsak ljubi dan in vse dni v letu in do konca življenja. Zato farmacija antibiotike komaj še razvija, ker se ji razvoj za tako majhne zaslužke skoraj ne splača; in poskuša narediti nujnih čim več zdravil za na pogled zdrave ljudi. Le te na pogled zdrave ljudi je treba z nekimi meritvami in podatki prepričati, da niso tako zelo zdravi, kot mislijo. In če to uspe, zaslužijo proizvajalci meritev in testov, pa ambulante, ki to izvajajo, in seveda farmacija, ki proizvaja ustrezne tablete. Če to84

KAKOZAPRETIRUDNIKURANAINPOSTATINEVIDEN(Pravljicaočarobnemklobuku)

rej uspe spustiti mejo za bolezen tja, kjer je velik del ljudi, je to pravi zadetek in zaslužek ohoho!« »Spomnim se nečesa podobnega«, potem reče upokojeni kemik, »svoje dni sem imel izkušnjo, kaj pomeni nekoliko premikati meje, ko smo delali analize za rudnik urana. Državni vrh je odločil, da bi bilo treba imeti rudnik urana, ker človek nikoli ne ve, kdaj se zaostri mednarodna situacija in mora neodvisna država izdelati lastno atomsko bombo. To je bilo v ozadju, a se seveda ni smelo tako izreči. Rudnik je moral biti za elektrifikacijo države! In so našli nekaj urana v Žirovskem vrhu in je padla ideja, da bi bilo imenitno imeti rudnik urana, razvila bi se občina, naredili bi hiše in stanovanja in ceste, kraj bi dobil na pomenu, raziskovalni inštituti bi dobili delo, odprle bi se nove službe, dajmo torej zgraditi rudnik urana! Potem je bilo treba izgradnjo utemeljiti, in izkazalo se je, da uran vsekakor je, in v navdušenju so geologi z rezultati malo pretiravali, ne veliko, mogoče za dvakrat, trikrat, nič več; zgolj zato, da bi bil načrt na političnem nivoju bolj zanesljivo sprejet; in malo smo pretiravali tudi kemiki s svojimi analizami, malo so pretiravali gradbeniki z ocenami stroškov, malo so pretiravali ekonomisti; saj ne, da bi se kdo direktno lagal ali ponarejal, ampak je samo usmeril pozornost v tisto, kar je bilo najboljše za načrt rudnika, in malo zamolčal tisto, kar ni bilo idealno. In smo potem vsi pljunili v roke, gradile so se ceste, hiše, na inštitutu so imeli delo, bile so zaposlitve, prišli so gradbeni stroji in vrtali in razkopavali hrib, da bi nekoč iz njega dobili svoj lastni uran. Sledilo je desetletje slave in vzhičenja nad našimi strokovnjaki in našim naravnim bogastvom, ki bo omogočilo državi atomsko bodočnost. Bilo je nešteto intervjujev in slavilnih zapisov v vseh časopisih in poljudnoznanstvenih revijah. Bilo je nešteto simpozijev in proslav in znanstvenih člankov, ki so se vrteli okoli velikanskega napredka, ki ga bo državi prinesel izkopani uran. Dokler niso bile priprave končane in se je začelo s proizvodnjo in je bilo urana na tono rude približno petkrat manj, kot bi ga moralo biti, seveda, ker smo vsi pretiravali v isto smer in se je vse skupaj seštelo in zmnožilo; na koncu so bili stroški za kilogram našega urana tako veliki, da ga ni bilo mogoče komurkoli prodati, ker je 85

ALOJZ IHAN

bil uran iz uvoza desetkrat cenejši; in tako so začeli geologi malo mencati in se oblastnikom izgovarjati, da je teren nepredvidljivo zapleten, in potem je v časopisih utihnilo pisanje o rudniku urana, čeprav je deset let prej polnilo naslovnice. Ko pa človek pogleda za nazaj, si reče, ali ni bilo prismuknjeno investirati milijarde v razkopavanje nekega hriba, ki na koncu ni dalo nikakršnega rezultata. Zakaj ne bi s tistim izgradili cest ali stanovanj ali letovišč, ki bi komu prišla prav?« Tako človek v ordinaciji obnavlja svojo mladost, desetletja stare zgodbe iz televizijskih oddaj pridejo v ordinaciji na plano v drugi obleki, čudeži iz starih časopisnih člankov, ki so še vedno nekje v spominu, postajajo male, prevarantske ukane lokalnih bleferjev, financerjev, izvajalcev, inštitutov, ki so v želji potegniti nekaj zase pristali, da bo na koncu zgrajena letalonosilka, za katero nihče ni predvidel letal. In seveda, včasih so bile take zgodbe dolgo, dolgo časa skrite, ljudje si o njih niso upali govoriti desetletja, raje so ves ta čas molčali in si kopičili stres in holesterol in pritisk, ki jih je poslal v prerani grob. Ko je stara država propadla in se je sistem razpustil, so se zgodbe začele obračati malo hitreje; človeku z nekaj ohranjenega spomina se že po desetih, petnajstih letih pred očmi odvrti tisto, kar se je začelo z velikimi naslovi in hvalisanjem o genialnih projektih, končalo pa zelo tiho in skromno. Kar je skoraj redni scenarij filmskih zgodb, ki jih piše gospodarski sistem, kjer je vse državno in nikogaršnja osebna odgovornost in bi zato vsakogar veselilo sedeti na strojevodskem sedežu samodejnega vlakca v lunaparku. Čeprav se potem izkaže, da tisto ni lunapark, kot se je zdelo, in vlakec lahko iztiri, potem pa se vsi, ki so bili zraven, praskajo po presenečenih glavah in jim nič več ni jasno. Podobno, kot se jaz živo spomnim, kako sem na neki zdravniški zabavi očaran poslušal znanega zdravnika dr. Baričeviča, ki je prvi ustanovil privatno prakso po socializmu in vanjo privabil glavne politike — to mu je dajalo vtis moči in vpliva, da je lahko mimogrede, med pregledi svojih političnih pacientov, navezal tudi kake poslovne stike in preveril ideje za svoje zdravstveno-poslovne projekte. In ker je bil umetniška duša, je hitro navdušil politike, da bi bilo vredno obnoviti staro vojaško zdravilišče v Rimskih 86

KAKOZAPRETIRUDNIKURANAINPOSTATINEVIDEN(Pravljicaočarobnemklobuku)

Toplicah in iz njega ustvariti velik sanatorij, kirurško bolnico, ki bi cvetela po novih uspešnih principih privatnega zdravstva. In ker je bil doktor Baričevič zelo vpliven in dober v prepričevanju, so nastali impozantni načrti za obnovo zdraviliškega kompleksa v bolnišnico, in prijatelji in pacienti politiki so se ob svojem zdravniku v ordinaciji takoj navdušili in obljubili podporo, in načrti so bili en, dva, tri narejeni, lokalni politiki so jih vključili v svoje volilne obljube, novinarji so začeli peti hvalnice drznim načrtom, lokalni prebivalci so bili veseli novih delovnih mest in tudi banke (državne, kakopak) so na prigovarjanje politikov sklenile, da bodo dale kredite za obnovo, ker je bila zadeva čista in zanesljiva, ker bo država jamčila za gradnjo in priskrbela evropske projekte, in ko bo bolnica zgrajena, bo denar zagotovljeno prihajal iz zdravstvene zavarovalnice (kakopak državne). Skratka — investicijski načrt brez napake in zagotovljen uspeh. Dokler se zadeva ni povsem zapletla, ko se je s pripombo na investicijski načrt oglasila zdravstvena zavarovalnica in povedala, da je v Sloveniji državno financiranih bolnic že zdaj veliko preveč glede na število prebivalcev in še bolj glede na naše finančne zmožnosti. Zato zdravstvena zavarovalnica v Rimskih termah ne bo financirala zdravstvenega programa še ene bolnice, ki je poleg tega na skrajno nerodni lokaciji in jo je težko vklopiti v prihodnjo, bolj racionalno organizacijo slovenskih bolnic. Seveda je ta novica pomenila, da so vsi preračuni in poslovni načrti in poslovne projekcije padli v vodo. Ne moreš graditi razkošne bolnice z rehabilitacijskimi bazeni in fizioterapijo, če po koncu gradnje ne bo bolnikov, ki bi jih skoraj neomejeno plačal zdravstveni (državni) sistem. In bodo namesto takih vnaprej financiranih bolnikov prihajali samo upokojenci, ki bi za čim manjšo ceno radi blažili revmo v toplicah. Ne moreš zgraditi letalonosilke, če nimaš avionov, temveč le turiste, ki bi radi križarili po Kornatih. S »košarico«, ki jo je projekt dobil od zavarovalnice, seveda načrti in številke niso več držali. Ampak ljudje, ki so v projektu že videli otipljive koristi zase, so mislili drugače, odgovornega gospodarja, ki bi moral skrbeti za celotno bilanco in smisel projekta, pa v socialističnih kolektivističnih glavah itak nikoli ni bilo. Seveda 87

ALOJZ IHAN

bi morali po odločitvi zavarovalnice Baričevičeve krasne načrte za bolnišnico vreči v koš, vsak priseben gospodar z občutkom minimalne odgovornosti za projekt bi to storil, ker so bili načrti za običajno zdravilišče preveč razkošni (ogromni terapevtski bazeni, razkošni, preveč opremljeni prostori, savne in fizioterapije za individualne goste) in bi se splačali samo ob velikem denarnem prilivu, nekako nad 1000 evrov tedensko na posameznega gosta — to pa je z odpovedjo koncesije padlo v vodo (koncesija ni zgolj dovoljenje za delo, kot bi kdo mislil, koncesija je v našem sistemu, in v tem smo res edinstveni, pravzaprav finančna obljuba države, da zdravnika ali zdravstveno ustanovo za stalno vnaprej oskrbuje s pacienti in zanje zagotavlja tudi plačilo, kar je seveda neverjetno udobno in monopolno). Z odpovedjo koncesije so torej načrti za bolnico padli povsem v vodo, vendar so lokalni veljaki, ki so že videli posel, preko politike (vladne seveda) projekt vseeno sforsirali (s krediti državnih bank). Dokler niso bile toplice ti-pi-tip zgrajene, prekrasen, fantastično luksuzen objekt, ki pa je ob upokojenski topliški klienteli vnaprej obsojen na proizvajanje izgube. Projekt, ki je s ceno zemljišč vred stal okrog 70 milijonov, brez petičnih gostov, ki bi hodili v zdravilišče, ni vreden niti evra. Ker prinaša izgubo. Kupec toplic bi moral biti bodisi neskončno bogat človek, ki bi si Rimske terme zaželel za svojo počitniško hiško, ali pa bi to morali biti ljudje, ki bi znali pričarati nekaj, česar trenutno ni na vidiku — množico petičnih zdravstvenih gostov. Skratka, gre še za eno običajno socialistično zgodbico napihnjenih politikantov, ki se potem delajo nore, ko se načrti izjalovijo. Ker niso bili vnaprej konsistentni in realni. Rudnik urana in Rimske terme sta poučna primera načrtov, ki naletijo na plodna tla zaradi koristi, ki jih vidijo za sebe izvajalci projekta, medtem ko končni cilj in smisel zaradi kratkoročnih koristi udeleženih preneha biti važen. Če so v rudniku urana izvajalci — gradbeniki, rudarji, inštituti, lokalno okolje — videli dovolj otipljive koristi zase (stanovanja, službe, komunalno ureditev, projekte, nove raziskovalne zaposlitve, štipendije), so vsi sodelujoči — od kemikov, fizikov, geologov pa do ekonomistov in tehnologov — svoje ocene smiselnosti in izplena rudnika »malček« napihnili. Nji88

KAKOZAPRETIRUDNIKURANAINPOSTATINEVIDEN(Pravljicaočarobnemklobuku)

hovo medsebojno »moralno usklajevanje« je dalo končni rezultat, ki je bil v prid projektu, in nihče v verigi odločitev pri tem ni deloval v nasprotju z moralo. Vsi so imeli torej čisto vest, čeprav bi bilanca na koncu pokazala milijardni minus — če bi jo kdo računal, pa je verjetno ni. Ker so pač vsi v skladu s trenutno kolektivno moralo sledili želenemu mišljenju (wishful thinking), ki jih je kolektivno vodilo v isto smer. Dokler ni prišla nerodna podrobnost, ko je končni izplen rude pokazal, da je bila cena proizvedenega urana visoko nad ceno na svetovnem trgu; in potem so rudnik — po 20-letnih investicijah — preprosto (in tiho) zaprli. A NA KONCU PRIDE REŠITEV

Rešitve vedno pridejo same, če jih izberemo ali ne. Tisto, kar je pomembno, zaradi gravitacijskih in drugih naravnih zakonov najde svojo logično in nujno pot — voda ne glede na prepreke in jezove pride do reke, reka najde pot do morja, na rodovitni zemlji zraste poljedelska kultura, in porečja, ki prečijo velika hribovja, postanejo trgovske poti s pomembnimi mesti. Ljudje s svojo majhnostjo in kratkoživostjo ne spreminjamo poteka naravnih procesov, pač pa si z orientacijo, bistrostjo in ustreznimi odločitvami lahko prihranimo mučno obdobje nesmiselnega upiranja, ko naravni zakoni (katerih del so tudi družbene zakonitosti) sicer delujejo, mi pa njihove logike ne poznamo in se izgubljamo v neproduktivnih in bolečih poskusih, ki ne vodijo nikamor. Ali pa nekje v sebi že poznamo resnico, vendar se zaradi pomanjkanja idej o mogočih rešitvah delamo slepe, kot da ne vemo, kaj se bo nujno zgodilo, in se zato prav tako zgubljamo v nesmiselnih poskusih, le da so ti manj boleči, ker jih zaradi občutka lastne neiskrenosti delamo z veliko manj energije in zaletavanja. Lep primer so bila mnoga državna podjetja, ki so na prehodu iz socializma v kapitalizem trmasto vztrajala pri proizvodnji blaga, ki je bilo na svetovnem trgu polovico cenejše. Koliko medsebojnih obtoževanj in živčnosti in šikaniranj in prisil in paničnega vzdušja bi si prihranili, če bi pravočasno sešteli ena in ena in se odločili za dejanja, ki bi 89

ALOJZ IHAN

izhajala iz realnosti namesto iz strahu pred neznanim? In koliko časa bi si prihranili, če bi namesto mučnega pet- ali desetletnega kopičenja izgub začeli z dejavnostjo, ki bi bila nekomu koristna in bi v desetih izgubljenih letih zrasla v nekaj produktivnega in optimističnega namesto v vedno globljo povodenj? A to ne velja samo za strah pred priznavanjem realnosti v nekdanjem socialističnem gospodarstvu, simptomi enakega strahu se kažejo tudi v univerzitetnem trmastem in brezglavem izobraževanju študentov, ki za svoje znanje zanesljivo ne bodo našli »kupca«, ki bi mu mladi pravkar izobraženi strokovnjak resnično koristil za rešitev njegovih življenjskih problemov in težav. Kako lahko neki profesor mirno razglablja o enakovrednosti kakršnegakoli znanja, če pa bo njegov konkreten študent, s katerim se vsak dan gledata iz oči v oči, že teden dni po pridobljeni diplomi primoran pozabiti na ukvarjanje s pravkar naučeno stroko in zaradi preživetja začeti iskati službo taksista ali vratarja? Je bil potemtakem izplen nekaj desettisočevrskega vložka v študentovo izobraževanje zgolj v tem, da profesor dobi svoj petstoevrski delež? Mar ne bi bilo bolj racionalno profesorju kar neposredno, ne glede na študente, dajati tisto plačilo? Temeljno spoznanje, ki ga v socializmu (v tej prijetno-nasilni otročji odvisnosti od sistema, ki vse uredi ali vsaj odredi) vzgojene glave težko osvojijo, je nuja, da človek dela za soljudi neposredno koristne stvari. Korist za druge je temeljni princip človeškega združevanja, človeške družbe. V kapitalističnem sistemu posameznik interes pokaže s pripravljenostjo, da za pridobljeno korist plača določeno količino denarja. Ki ga je tudi on pridobil tako, da je proizvajal soljudem koristne stvari. Zato je prihodek in dobiček temelj vsake organizirane dejavnosti, ki dela koristne stvari za ljudi. In le če ima podjetje dobiček, in to dovolj velikega, lahko ustrezno plačuje zaposlene, dobavitelje in davke, s katerimi država financira tisto, za kar državljani menijo, da mora brez tržnih mehanizmov pripadati vsem. Najbrž je mogoč tudi drugačen sistem, kjer se tehnologija družbene vzajemnosti ne vrti okoli denarja, ampak v vsakem primeru mora človek v družbi dovolj neposredno koristiti soljudem, 90

KAKOZAPRETIRUDNIKURANAINPOSTATINEVIDEN(Pravljicaočarobnemklobuku)

da družba deluje. Velik del slovenskih težav je tudi v tem, da je precejšen del slovenskih »intelektualcev« strah razumeti, da človeška dimenzija bivanja poteka na način medsebojne menjave neposrednih koristi. Zgodovina je iluzija, nič človeškega ne nastaja zaradi zgodovine, in še več, kadar kdo svoja dejanja opravičuje z zgodovino, je to vedno kamuflaža za lastno koristoljubje, ki ga noče priznati. In tudi vsak pisatelj v resnici piše samo za tiste neposredne bralce, ki bodo prebirali njegovo knjigo naslednjih nekaj let. In knjiga velja natančno toliko, kolikor je tistih nekaj sto ali nekaj tisoč ali celo sto tisoč bralcev pridobilo od tega branja. Če pisatelj ni uspel za knjigo navdušiti niti stotih bralcev, knjiga najbrž nima posebne sporočilne vrednosti. Pika. Enako velja za film. Ali za peko kruha. Ali za laboratorij, ki išče novo zdravilo. Če ni rezultata, ni mogoče govoriti o uspehu. Na koncu je seveda uspeh že to, da preživimo. Tu je treba vklopiti občutek za skromnost, nikakor pa ne za ignoranco in cinizem. Ignorant in cinik sta uničevalca, ker mislita, da je itak vseeno, kaj človek počne, ker je tako in tako važno le preživetje in nič zunaj tega nima smisla. Skromnost pa najde temeljno zadovoljstvo že v tem, da se je mogoče udeležiti čudovite zgodbe, ki ji pravimo življenje. Kar pa ne pomeni, da se ne velja potruditi, da bi bilo to življenje za vse čim boljše urejeno in lepo.

91

ALOJZ IHAN

7. POVEST O DOBRIH LJUDEH

Ker sem bil svoje čase redni sodelavec Sobotne priloge Dela (moje prve esejistične knjige so bile pravzaprav zbirke prispevkov v SP), sem imel priliko s človeške bližine (ki zaznava človeške motive za takšno ali drugačno obnašanje oz. odločitve) primerjati postopno postsocialistično spreminjanje tako zdravstvenega kot novinarskega ceha. Moj vtis v zadnjih letih jugoslovanskega sistema je bil, da gre za dva povsem različna svetova. V nasprotju z zdravniškim tempom dela, tem nenehnim divjanjem po ambulantah, bolnišničnih oddelkih, konzilijih, sestankih, laboratorijih, so se mi socialistični novinarji zdeli nepredstavljivo ležerni ljudje. Boema, kakršne si niti umetniki niso mogli privoščiti, zlasti ne tisti brez zagotovljenih, rednih mesečnih plač. Novinarjem pa se za svoje redne plače zares ni bilo treba pretegniti — nekoč mi je moj dober prijatelj na časopisu Delo kazal, koliko tipkanih strani mora napisati za normo, in se mi je tistih nekaj listov sprva zdelo še kar spodobna obremenitev — dokler nisem zvedel, da ne gre za dnevno ampak za mesečno normo. Hja, od takrat sem razumel, kako so novinarji imeli čas vsak dan tako intenzivno presedati po lokalih, da je imela večina bolj kot z ideološko cenzuro probleme s pijačo. Kar se je sploh stopnjevalo, če je šel človek od časopisnih k radijskim in televizijskim novinarjem. Dejstvo je, da je nedelo mučna stvar, in socialističnim novinarjem so nizko postavljene norme z leti krepko najedale razpoloženje in zdravje. Potem je prišel kapitalizem in notranje lastninjenje podjetij, kjer se je to glede na politične dekrete smelo. Seveda, v zdravstvu o tem ni bilo govora, zato so zdravniki takoj po prenehanju socializma začeli sanjariti (v želji po mirnem, urejenem delu in dohodkih, ki bi bili bližje avstrijskim ali italijanskim kolegom) o lastnih, malih, privatnih ambulanticah, lastnih bolnišnic si v tistih časih nihče ni mogel niti predstavljati. Po drugi strani pa so politični ukazi v farmacevtskih podjetjih (npr. v Leku in Krki) in v časopisih (meni je bilo znano Delo) favorizirali vsakomesečne delitve nekakšnih 92

POVEST O DOBRIH LJUDEH

papirnatih dobičkov v obliki »notranjih delnic«. Večina ljudi niti ni vedela, za kaj gre, plače so dobivali enako kot vedno in enako kot vedno tudi delali. Potem pa naenkrat »bum« in Delo, Lek in Krka so postale delniške družbe. Po nekem scenariju v ozadju so tiste čudaške notranje delnice pri pretvorbi v prave delnice vrtoglavo pridobile na vrednosti. Menda zato, ker so jih dali na »trg« in je trg kot natančen kapitalistični inštrument delnicam odmeril tako in tako ceno. Seveda je bil »trg« pravzaprav vnaprej načrtovana transakcija, po kateri so do delnic prišli državni skladi. Seveda je bila taka »tržna cena« vnaprej dogovorjena med politiki, ki so bili hkrati upravitelji državnih skladov in je bila tržnost pri vsem skupaj nekoliko vprašljiva. Ampak nič ne de, vzhičeni farmacevti in novinarji se niso ukvarjali s takimi kapitalističnimi ugankami, bili so raje na moč zadovoljni, da se jim je zgodil tak tržni hokus pokus, ker je bila nova »tržna« cena res mnogo, prav neverjetno večja, kot je bila vrednost delnic pri notranjem odkupu. Novinarji Dela in tudi farmacevti so poleg tega za to spremembo, ki se je imela zgoditi, vnaprej vedeli in mnogi od njih so pametno ubogali »kolektivni nasvet« in so najeli nekaj tisoč tedanjih nemških mark vredna posojila, da so »notranje« odkupili še dodatne svežnje delnic in čez nekaj tednov od njih iztržili toliko, da so si z eno samo transakcijo lahko kupili stanovanja, mnogi na višjih položajih pa še precej več. Bilanca vsega — država je novinarjem Dela in farmacevtom podarila ogromno količino stanovanj in drugih dobrin, in novinarji o tem ekscesnem in s pametjo skreganem pojavu seveda niso črhnili niti besede. Kaj šele, da bi o tem čudežu napisali kak polemičen članek. To menda vsak razume. Retorično vprašanje pa je, če so ti novinarji pozneje bili zmožni kakorkoli kritizirati neodgovorne načine »lastninjenja državnega premoženja«. Sicer pa se to ni dogajalo le v Delu, enako je bilo ne le v farmaciji, ampak še v mnogih »družbenih« podjetjih, kjer se je državno premoženje topilo kot maslo v vroči ponvi. Ampak v Delu je notranje lastninjenje potekalo še precej bolj čudaško kot na primer v Leku. V Leku so delavci (in še bolj vodilni, ki so dobili še mnogo več notranjih delnic) z veseljem sprejeli čudaško podarjeno bogastvo — ki ga je v končni fazi seveda plačala 93

ALOJZ IHAN

država in državljani. In ko je potem Lek po politični odločitvi šel v odprodajo, so lastniki notranjih delnic s tisto prodajo res veliko zaslužili, spravili denar na svoje bančne račune in se odtlej začeli obnašati kot — najeti delavci novega farmacevtskega lastnika, švicarskega Novartisa. Po drugi strani pa so novinarji Dela enako dobičkonosno prodali svoje podarjene delnice in naložili denar od prodaje na bančne račune. Ker pa so časopisno podjetje pravzaprav prodali nazaj državi oz. državnim skladom (v bistvu je država novinarjem podarila delnice, da bi jih od njih spet kupila — naj razume tako logiko, kdor jo more), so se novinarji Dela spomnili, da lahko prek sindikatov in novinarskih združenj še vedno vodijo podjetje, čeprav so ga že enkrat lastnoročno prodali in naložili denar na svoje bančne račune. Situacija je bila podobna, kot bi delavci bivšega Leka prišli na upravo švicarskega Novartisa in začeli trditi, da imajo pravico upravljati podjetje, čeprav so ga nedavno tega prodali Švicarjem. Seveda bi Novartis take delavce v hipu odpustil ali jih poslal na zdravniške preglede prištevnosti, ampak če je lastnik država in se naplete nekaj o svobodi medijev in o nacionalnem interesu, pa postane pri nas marsikaj mogoče in izvedljivo. Tako se je začela transformacija novinarjev Dela v nekaj, kar zdaj mnogi (in celo novinarji sami, kadar ne govorijo o sebi) po 20 letih imenujejo »ugrabitev države s strani lobijev«. Pri čemer je sintagma z moralnega stališča zelo pretirana, kajti gre samo za popolnoma moralno uokvirjeno in neoporečno slovensko vrtičkarstvo v kombinaciji z nerazumljivim in (samo)destruktivnim ohranjanjem države kot lastnice večine slovenske ekonomije. Država namreč na specifičnem področju (kot je novinarstvo, zdravstvo, znanost) in v majhnih slovenskih razmerah nima strokovnih kadrov, ki bi karkoli vsebinskega lahko razumeli ali celo imeli razvojne ideje za naprej. Država ima lastniška papirnata pooblastila, nima pa (razen nekaj neizkušenih uradnikov) na ministrstvih nikogar, ki bi imel glavo in srce pravega gospodarja. Zato v vsaki specifični stroki v strahu pred posledicami popolnega neznanja in kadrovskega pomanjkanja strokovnjakov na ministrstvih državi sami ponudijo strokovnjaške usluge. In država jih, kaj pa hoče 94

POVEST O DOBRIH LJUDEH

drugega, pač sprejme. Kar pa je seveda avtomatično tudi velika past, kajti strokovnjaki, ki pomagajo državi voditi sami sebe in svoje institucije, so v skrbi za materialni položaj svojih institucij pač dokaj pristranski. Kar je razumljivo, vsak je pristranski, ko gre za njegovo lastno življenje. In zato taki strokovnjaki dobijo vsemogoče ideje in navdihe, kako čim bolj udobno in za vse večne čase zmonopolizirati in učvrstiti svojo stroko, svojo institucijo, svoje delovne razmere. Od vsakovrstnih strokovnjakov se zato kmalu kar kadi od novih zamisli o boljših standardih, zakaj ne, če plača država in se je mogoče po mili volji igrati z milijoni. Kot so se novinarji, ki so po dobičkonosni prodaji časopisa spet sindikalistično prevzeli oblast nazaj v svoje roke in začeli skrbeti za svoje interese in »racionalizirati« tako, da so imeli sami čim večje plače. Tako so na primer novinarji Dela v kratkem času prekinili sodelovanje z dotedanjimi zunanjimi sodelavci — mnenjskimi voditelji, ki so bili vseskozi sinonim za kvaliteto Sobotne priloge. Namesto njih so sklenili kar sami, da bi jim več ostalo, nadomeščati mnenjske voditelje. Podobno, kot bi v glasbeni založbi redno zaposleni producenti in tehnični delavci sklenili zaradi racionalizacije sami sebe snemati za glasbene CD-je. Seveda pri glasbi, kjer je konkurenca brezmejna, vsakdo vidi ta absurd. V medijih, kjer vse diktira peščica politikov v imenu države, pa tak absurd ni tako očitno opazen. Tovrstna usmeritev je po svoje godila tudi samovšečnosti novinarjev, ki si na tihem vedno želijo biti mnenjski voditelji, le da večina za kaj takega nima nujno potrebne osebnostne zanimivosti in intrigantnosti. Zato so mnogi osebnostno povsem dolgočasni novinarji, katerih knjige se zunaj časopisa ne bi prodale niti v sto izvodih, začeli po ekonomski sili (ki so jo z veseljem upoštevali) prakticirati mnenjsko voditeljstvo v nakladi 100.000 izvodov. Kar je zanesljiv recept za padanje naklade, ampak kaj bi to! Dokler je država lastnik časopisa, je mogoče prek novinarskih zastopnikov upravljati časopis po želji novinarjev. Pravzaprav istih novinarjev, ki so enkrat dobili podarjene delnice časopisa, jih nato prodali za stanovanja, avtomobile in počitniške hiše; v naslednji fazi pa se prek novinarskih organizacij prikopali do tega, da so še vedno upravljali podjetje, ki so ga nekoč že prodali. In upravljali so ga 95

ALOJZ IHAN

seveda tako, kot je bilo najboljše za redno zaposlene veličine. Ki so svoje velike plače branile tako, da so nove novinarske kolege začele zaposlovati izključno prek mizerno plačanih honorarnih pogodb. In to je tisto, kar je dejansko potem uničilo novinarstvo — najemanje honorarnih študentov in nezaposlene novinarske mladine. Ne, niso predvsem lastniki ali politiki uničili novinarskega ceha, uničili so ga stalno zaposleni socialistični novinarji, ki so se brez slehernega socialnega čuta strinjali s tem, da njihovi mlajši kolegi isto delo opravljajo za desetino njihove plače. Zdravniki na srečo nikoli nismo niti pomislili, da bi namreč naši mlajši kolegi imeli povsem drug tip zaposlovanja, kot ga imamo starejši zdravniki. Zdravnikom je jasno, da od mladega zdravnika, ki bi imel nestalno delo za petkrat ali desetkrat manjšo plačo, ni mogoče pričakovati kakršnekoli odgovornosti, ker bo v skrbi za svoj materialni položaj pobegnil stran ob prvi priliki. Novinarji pa so mislili, kako krasno, daje pripravljen študent na pogodbi delati za desetino zaslužka »pravega novinarja«. Krasni novi svet, so si mislili, dokler niso dojeli, da so si z nespametnim apartheidom honorarcev zmanjšali celotno ceno novinarskega dela na smešne honorarje; in še več, tako so si tudi kvaliteto dela uspeli zmanjšati na nezahtevno čvekanje o estradi. In seveda je razumljivo, zakaj se zdaj redno zaposleni novinarji upirajo prodaji medijev privatnemu kapitalu. Saj nimajo druge izbire, gre jim za kožo, saj bi jih odgovorni lastniki zamenjali z boljšimi novinarji. V privatnih medijih se od ležernosti strokovno degenerirani socialistični novinarji ne bi mogli več obnašati kot lastniki — brez lastniške odgovornosti za naklado časopisa in finančno uspešnost. In brez lastniške odgovornosti za sodelavce časopisa. In tu spet poudarjam, da nihče ni brez morale, je pa na Slovenskem tisoč različnih moral in za vsako od njih zadošča že maloštevilna skupina Slovencev, ki si medsebojno in v skladu s svojimi interesi izoblikujejo vse komponente moralnega občutka, ki ga slovenski človek potrebuje za svojo mirnost in čisto vest. Vsi Slovenci torej delamo pošteno in po vesti, vsi Slovenci smo dobri ljudje, je pa tudi res, da se morale na Slovenskem silno razlikujejo 96

POVEST O DOBRIH LJUDEH

med seboj in zato en dober Slovenec pogosto v najboljši veri o svoji moralnosti dela nekaj, kar bi drug dober Slovenec v svoji moralni presoji označil kot povsem nemoralno ali celo zločinsko. Če se spet vrnem k novinarjem — tudi pri njih se skupini redno zaposlenih novinarjev nikoli v preteklosti ni zdelo vprašljivo napisati polovico manj člankov kot njihovi mladi kolegi in za tisto delo mesečno dobiti pet ali desetkrat več denarja. Samo zato, ker so bili redno zaposleni, mladi pa so delali kot honorarci. Popoln generacijski apartheid, pa ga ostro novinarsko oko leta in leta ne opazi! Kako da se brezpravni položaj mladih kolegov novinarjev ni upiral socialnemu čutu redno zaposlenih »socialističnih« novinarjev? Podobno kot se skupini knjižnih urednikov pri naših velikih založbah ni nikoli zdelo vprašljivo pogajati se z domačimi avtorji za knjižne honorarje, ki so znesli manj od polovice njihove mesečne uredniške plače. Halo! Nekdo, ki nekaj ur dnevno v svoji pisarni premetava papirje in malo telefonari in hodi na zabavne sestanke po gostilnah (saj ne rečem, to je del uredniškega dela) se počuti povsem moralno korektnega, ko avtorju za pol leta pisanja knjige ponudi vsoto, enako svojemu dvotedenskemu zaslužku. In niti pike več! In če se avtor želi pogajati, urednik na drugi strani z vso vehemenco menedžerskega čudežnega dečka vztraja na svoji trdi »tržnosti«. Kaj pa njegova tržnost? Ampak kot že rečeno, to je bilo v krogu redno zaposlenih ljudi v velikih založbah povsem moralno in pika. Kot je bilo v krogu bankirjev povsem moralno, da so si za ustvarjen »finančni promet« dajali deleže letnih nagrad podobno kot kolegi po vsem svetu. Ja saj smo bančniki, ne! In ko je njihov »finančni promet« zaradi vedno več posojil rastel, so bile normalne tudi v nebo rastoče »nagrade«. Čeprav je bil »finančni promet« pravzaprav metanje denarja v naložbe, ki so vse po vrsti propadle. Ampak morala bankirskega kroga je rekla, da je tako prav. Kot je v krogih privatnih zdravnikov moralno v redu, da država sklepa koncesijske pogodbe na ime zdravnika. In kaj je koncesijska pogodba? Ne, to ni dovoljenje, da lahko zdravnik opravlja delo, kot bi nekdo sklepal. Koncesijska pogodba je pravzaprav obljuba države in državne zavarovalnice, da ima zdravnik praktično do 97

ALOJZ IHAN

konca kariere zagotovljen pritok pacientov, ki jih bo država (oz. zavarovalnica, kar je pri nas eno in isto) tudi plačala. Koncesija je torej državna garancija, da ima zdravnik določeno število pacientov in bo za njih dobil plačane storitve. Nekaj podobnega, kot je pri pravnikih notariat, le da pri zdravnikih država garantira tudi dotok pacientov, se pravi trg. Kar je v tržnem sistemu silno radodarno, in se človek vpraša, kaj mora zdravnik v zameno za tako ugodnost ponuditi državi. Pravzaprav nič, razen svoje zdravniške diplome in seveda, minister mu mora ob podelitvi koncesije biti naklonjen. In tako lahko kirurg, ki nima niti svoje bolnišnice niti svojih prostorov niti zaposlenih ljudi, dobi koncesijo za srčne operacije! Halo? Kaj ni to isto kot tajkunska posojila, ki so se dajala zgolj na »dobro ime«? Kaj ni logično, da bi država za koncesijo od zdravstvene ustanove (firme, privatne ali državne) najprej zahtevala dokumentacijo o izpolnjevanju vseh pogojev, da bo tisti kirurg z vso odgovornostjo lahko izvajal tiste operacije? Da bo svojo strokovno in izvajalsko resnost garantiral s svojimi opremljenimi prostori in zaposlenim osebjem in dovoljenji za delo takih operacij in certifikati o kakovosti in še in še. Saj država to zahteva celo od gostilničarja, če odpre gostinski lokal; in ob tem država gostilničarju ne garantira, da mu bo do konca življenja pošiljala vsako leto deset tisoč gostov v lokal. Pri zdravniku kirurgu pa država po eni strani garantira klientelo, po drugi strani pa od kirurga ne zahteva praktično ničesar — ni mu treba imeti niti svoje bolnišnice niti zaposlenih ljudi niti certifikatov o kvaliteti ustanove — kot bi šlo za virtualno igrico, ne pa za konkretno operacijo, kjer se lahko marsikaj zaplete in je potem treba za to tudi odgovarjati. S čim? Z dobrim, ministru prijaznim imenom? Ampak spet imamo primer, ko vsi v krogu zdravnikov, zbornice in zdravstvene birokracije izoblikujejo neke vrste moralo, ki udeležencem omogoča, da se počutijo pošteni in dobri in se z najboljšimi nameni in povsem iskreno zavzemajo za stvari, ki nekemu zunanjemu opazovalcu izgledajo precej čudaške. Ali pa je pojav obraten in se nekaj, kar je nekje v zunanjem svetu normalno, z najboljšimi nameni uvede v Slovenijo, čeprav tu producira povsem razvidne absurdne učinke. Na primer uni98

POVEST O DOBRIH LJUDEH

verzitetni in podiplomski študij. Osebno sem izredno vesel, da pretežno poučujem bodoče zdravnike, ki vedo, da se bodo po študiju lahko zaposlili, in tudi vedo, kaj bodo delali. Precej bolj moralno naporno se mi zdi gostovanje z mojim predmetom na študijih, kjer postane študentom že v drugem letniku jasno, da so jih fakultete z risanjem svetle prihodnosti njihovega študija precej zavedle. Saj morda v genetiki in biotehnologiji res leži velik del bodočnosti človeštva (pa v vesoljskih poletih tudi), ampak kje imate v Sloveniji podjetja, ki bi zaposlovala genetike? Potem so že med študijem težave z motivacijo takih študentov, kajti ljudje niso neumni in če ne vidijo jasne bodočnosti, lahko pedagog še tako afne gunca, pa motivacije ne bo. Pri medicincih pa je tako preprosto, ljudje se vidijo v beli halji, jaz pa sem jim nujna prepreka, ki jo je treba učinkovito preplezati na poti do tiste bele halje. Zato pri medicincih človek ne potrebuje kakšne posebne didaktike in smo bolonjski študij vzeli samo kot evropsko kaprico, ko je zaradi politike treba uvajati neke spremembe in paziti, da se ne bo nič bistvenega spremenilo, ker preprosto ni potrebno. V medicini je bistveno posodabljati vsebine, ne pa formo. V nasprotju z medicinskim študijem sem opazil, da so na mnogih fakultetah bolonjsko reformo vzeli smrtno resno — kot možnost za širitev učnih programov in z njimi fakultetnih mest profesorjev, asistentov, raziskovalcev. Bolonjski študij so razdelili na stotine opcijskih predmetov, ustanavljali nove oddelke, delili učne programe v zapletene sklope vsebin, ki jih niso mogli razumeti niti profesorji, kaj šele študenti. Potem je prišel prvi šok — država je univerzi povedala, da kljub oblikovanju sto in sto novih predmetov in kljub temu, da je zaradi tega s študenti, razbitimi na male skupine, treba delati več, ostane enako denarja na »glavo« študenta. Na medicini smo se potihoma smejali, ker se je pri nas reformatorska neaktivnost izkazala za daleč najbolj pametno. Marsikje pa se je učnemu osebju podrl svet, ker so si s stotinami novih programov samo zakomplicirali poučevanje, koristi od tega pa ni nobene. Niti za učitelje, ki so materialno in zaposlitveno ostali na istem in celo na »slabšem« — za več fizičnega dela dobijo enako denarja, niti za študente, ki po študiju potrebujejo zaposli99

ALOJZ IHAN

tev ne glede na svojo študijsko specialistično usmeritev. Vsak biološko izobražen naravoslovec je pripravljen in tudi zmožen delati bodisi v laboratoriju pivovarne ali farmacevtske tovarne ali čistilne naprave. Ne glede na to, katero od stotih različnih usmeritev je imel med študijem. Edina pomembna stvar je, ali dobi delo, za katerega se je izobraževal, in mu kot brezposelnemu ne bo treba postati trgovski potnik ali taksist. Čemu je torej namenjenih stotine različnih predmetov in usmeritev, če naravoslovec ne glede na njih z veseljem pograbi kakršnokoli delo v naravoslovju? Drugi, še večji paradoks bolonjskega študija pa se je zgodil glede dolžine študija. Namen bolonjskega procesa je bila hitrejša zaposlitev. Po treh letih naj bi bil študent zaposljiv; in ko bi našel delo, bi se glede na specializacijo svojega dela dodatno izobraževal na drugi stopnji. Druga stopnja naj bi nekomu, ki že dela, torej samo pomagala pri delovni specializaciji. Iti na drugo stopnjo za nekoga, ki še ne ve, kaj bo v svoji stroki delal, pa je nesmisel, kajti znanja iz delovne specializacije mora tak študent izbirati, ne da bi vedel, ali bo delal analize v bolnišničnem laboratoriju ali bo prodajal zdravila ali bo sedel v okoljevarstvenih uradih ali pa bo sanitarni inšpektor. To pomeni, da je izbiranje specializiranega predmetnika na drugi stopnji čista loterija, in bi bilo torej mnogo bolj enostavno ohraniti manj diferencirane študijske programe pred Bolonjo — saj novi bolonjski študentje enako ne vedo, kaj bodo delali po študiju, kot tega niso vedeli klasični študentje pred Bolonjo. Pa vendar se je zgodilo, da je druga stopnja bolonjskega študija postala normalna za vse, ki so končali prvo stopnjo — ker pač niso dobili službe. Ob tem se je celoten študij do zaposlitve celo bistveno podaljšal — prvotni namen pa je bil ravno obraten. In kdo s tem pridobiva? Najbrž deloma samo učitelji, ki se na ta način finančno poskušajo obdržati pri življenju kljub strateški lahkomiselnosti, ki so jo naredili z jurišanjem v stotine novih predmetov in programov. Študentje sicer ob dejstvu, da ne najdejo služb, s podaljšanjem študija navidez za nekaj let pridobijo brezplačno socialno varnost, ampak po drugi strani jih tak sistem potiska v nemočno in finančno bedno životarjenje z delom prek študent100

POVEST O DOBRIH LJUDEH

skih servisov in brez vizije, kaj naj bi v življenju pravzaprav počeli. To so seveda moja osebna opažanja in ocene, in pri tem imam stik samo z naravoslovnimi in deloma tehničnimi študiji, torej tistimi, ki naj bi praviloma »proizvajali« študente z uporabnim in konkurenčnim znanjem tako doma kot v tujini. Ne upam si niti predstavljati morale študentov in profesorjev na družboslovnih študijih — le da se mi iz naravoslovnih izkušenj v družboslovju zdi še bolj absurdno študije razbijati na stotine in stotine različnih smeri in predmetnikov, ko pa po drugi strani v razpisih za delovna mesta zvečine vidimo samo zahteve po »družboslovni ali humanistični izobrazbi«. Naj mi nekdo pove, v čem je potem smisel proizvodnje stotin in stotin različnih »specialistično« izobraženih študentov, če potem zaposlovalcu na koncu ni važno niti to, če je nekdo študiral primerjalno književnost ali jezikoslovje ali antropologijo ali politologijo. In če se na en sam razpis »poslovnega sekretarja« nato prijavi dvesto kandidatov, od filozofov do ekonomistov in diplomiranih pravnikov.

101

ALOJZ IHAN

8. KRALJ NA BETAJNOVI ALI IZVIRNI ZLOČIN OBLASTI

Oblast je človeški pojav, ki ga je težko doumeti, kot je težko doumeti npr. ljubezen, igrivost, junaštvo ali občutek božjega. Vse to so pojavi, iz katerih smo stkani kot človeška bilja, zato jih ne zmoremo kar tako izolirati in jih opazovati zunaj sebe. Dejstvo je, da brez pojava, ki ga imenujemo oblast, ne obstaja nobena človeška skupnost, kar daje slutiti, da je oblast eden od bistvenih pogojev za preživetje človeških skupnosti. Brez oblasti ni človeškega življenja in preživetja, bi se torej glasil logičen sklep, ki si ga ljudje sicer redko na takšen način ubesedimo, vseeno pa oblast dojemamo kot zelo močno, skoraj mistično kategorijo. V razmerju do oblasti skratka nihče ne more ostati hladen in nevtralen. Na nivoju intuicije tradicionalno človeško predstavo o oblasti še najbolje povzema podoba kraljevske, od Boga dane oblasti. Kraljevska komponenta oblasti predstavlja najpomembnejšo združevalno lastnost in družbeno moč vsake oblasti. Od Boga dana kraljevska oblast ni nujno pravična, niti modra, niti racionalna, niti usmerjena k blagostanju skupnosti; vendar celo v svoji nepravičnosti, neracionalnosti, brezobzirnosti, nezrelosti in neumnosti skupnosti prinaša vitalnost in preživetveno sposobnost, kakršne ta brez oblasti ne bi imela. Odtod vrojeno strahospoštovanje do pojava oblasti, ki pa se lahko izraža na zelo raznolike načine - od brezpogojnega oboževanja kraljevske, od Boga dane oblasti, do hamletovskega občutka, da v ozadju oblasti vedno obstaja zločin - izvirni zločin oblasti, ki je nosilcu oblasti nekoč v sivi preteklosti omogočil primarno akumulacijo oblasti v svojih rokah. Obema odnosoma do oblasti — oboževanju in hamletovskemu sumničenju — pa je vendarle skupno priznavanje velikega, celo usodnega pomena, ki ga oblast ima za posameznika in njegovo skupnost. Kar je v nasprotju s sodobnejšimi, funkcionalističnimi pogledi na oblast kot na servis za zaznavanje in zbiranje skupinskih družbenih interesov ter iniciacijo skupinskih, racionalno organiziranih in strateško premišljenih 102

KRALJ NA BETAJNOVI ALI IZVIRNI ZLOČIN OBLASTI

dejavnosti za uspešnejši razvoj družbe. Pri tem je treba poudariti, da tudi sodobnejši, funkcionalistični odnos do oblasti ne more zanikati pomena mitološke (kraljevske) komponente oblasti, ki tudi v sodobnih družbah združuje, orientira in daje skupinsko energijo za delovanje človeških skupnosti. Dobra oblast mora tudi v današnjem času opraviti svojo združevalno, mitološko, kraljevsko funkcijo, hkrati pa je seveda zaželeno, da oblastnik ni nezrel, muhast otročaj, temveč da njegova oblast omogoča tudi čim boljšo koordinacijo družbenih interesov. Kralj na Betajnovi je Cankarjevo spraševanje o nastajanju oblasti v slovenskem okolju. In takoj ko začne avtor secirati mehanizme prvobitne akumulacije oblasti v domačem okolju, kjer se vsi poznamo, nujno zdrsne v hamletovsko spraševanje o prvobitnem zločinu oblasti. Vprašanje o prvobitnem zločinu oblasti je na površinskem nivoju verjetno porojeno iz preproste zavisti kako drugače kot z zločinom lahko »navaden človek« dobi oblast nad drugimi ljudmi. Na nekoliko bolj globinskem nivoju pa se vprašanje o prvobitnem zločinu oblasti porodi iz dejstva, da moramo oblast, če naj bo ta učinkovita, dojemati kot morilsko, kot zmožno ubijanja. Žezlo oblasti namreč učinkuje samo v tolikšni meri, kolikor je žezlo tudi morilska palica. Oblast deluje, ker sta zunaj oblasti kazen in smrt. Žezlo, ki ni krvavo, torej ne more biti prepričljiva oblast. Zato za vsakogar, ki mu priznamo oblast, ljudje predpostavimo tudi njegovo zmožnost morilskosti. Predstava o prvobitnem zločinu oblasti torej ni sumničenje, da se je ta zločin izvršil, pač pa je nujno prepričanje, da oblast kaj takega lahko izvrši. Ljudje, ki ljubijo oblastnika, ljubijo predvsem njegovo smrtonosno žezlo, pri tem pa ne izgovarjajo besed o smrti, ampak raje hvalijo zlat in diamanten blesk, ki prekriva smrtno vsebino žezla. Udejanjanje človeške potrebe po žezlu so bile v preteklosti kraljevske oblasti, ki so od Boga dane prehajale iz kraljevskega roda v rod; pri čemer je bilo bolj razsvetljenim voditeljem jasno, da ni kralj kot oseba tisti, ki je važen, ampak je važno zgolj njegovo žezlo. Čeprav je bil kralj pohabljen ali umsko prizadet, je bil še vedno kralj, še vedno je držal žezlo smrti, in zaradi tega je bil vreden spoštovanja. Podobno, kot je bil duhovnik vreden 103

ALOJZ IHAN

spoštovanja zaradi hostije, ki jo je držal v roki, in ne zaradi sebe samega. Drama Kralj na Betajnovi je pravzaprav drama prihajajočega kralja — Kantorja, ki se mora v (pre)kratkem času prilagoditi na oblast. Kot vsi kralji, ki niso že z rojstvom določeni za oblast in torej niso (v)rojeni v prepričanju, da jim je oblast dana od Boga, je tudi Kantor v težavah, ker mora ob prevzemanju oblasti iti skozi nujni postopek razosebljanja. Dokler oblastnik jemlje oblast kot del svoje osebnosti, je namreč v mučni zmoti, ker si odnos ljudi do mita žezla interpretira kot odnos ljudi do samega sebe. Oblastnik, ki mu oblast ni vrojena, postane zrel in prilagojen oblasti šele takrat, ko mu na globinskem nivoju vrednot in prepričanj postane jasno, da je samo nosilec žezla, da ljudje ne potrebujejo njega, ampak žezlo, in da se ljudje ne obračajo na njegovo osebnost, marveč njihove poglede privlači magnetizem tisočletnega mita kraljevske oblasti. V drami Kralj na Betajnovi imamo tako dve žrtvi, ki zaradi zazrtosti v lastne osebne zgodbe nista prilagojeni na novo obliko oblasti: Kantorja in Krneca. Ker Kantor oblasti ni dobil od Boga, jo kot vsak oblastnik začetnik jemlje osebno. Pri tem ne gre toliko za dejstvo, da je za oblast pripravljen iti tudi prek trupel — to je v oblastniških igrah neredko nujen in nekako »normalen« način vzdrževanja oblasti, čeprav z različnimi stopnjami grobosti in očitnosti. Huje pa je, da Kantor zaradi osebnega jemanja svoje oblasti poistoveti svojo osebnost in žezlo, ki ga ima v rokah. In ker sebe zaradi dejanj, ki jih je storil, ne more spoštovati kot osebnost, preneha spoštovati tudi žezlo, ki ga drži v rokah. Kantor iz razočaranja nad svojimi človeškimi lastnostmi in zaradi lastnega poistovetenja z žezlom postane zaničevalski — ciničen — tudi do žezla, ki ga drži v rokah. To pa je najhujše, kar se lahko zgodi oblastniku. Ko oblastnik neupravičeno poosebi tisočletni mit žezla, postane njegov odnos do mita preslikava odnosa do samega sebe. Oblastnik, ki je dolžan ohranjati in varovati mit žezla, s poosebljanjem postane njegov najnevarnejši cinični zanikovalec in uničevalec. To nujno privede do tega, da začne oblastnik podcenjevati in sovražiti mit, katerega varuh bi moral biti. In v 104

KRALJ NA BETAJNOVI ALI IZVIRNI ZLOČIN OBLASTI

tem sovraštvu začne namerno početi stvari, ki cinično zanikujejo tisočletni mit žezla. Zgodovina pozna številne primere diktatorjev, ki so dobesedno znoreli v prizadevanjih, da zanikajo obstoj večnega mita žezla (ki jim teži vest) in ga nadomeščajo z namerno absurdnimi, muhastimi, ciničnimi in navadno zelo krvavimi osebnimi odločitvami. Cinizem oblastnika do svojega žezla je najhujša deviacija, ki se lahko pripeti oblastniku in družbi — po eni strani osebnostno razruši oblastnika, po drugi strani pa družba ostaja brez mita, ki se je v tisočletjih razvil kot nujni pogoj za delovanje človeških skupnosti. Druga žrtev drame — Maks Krnec, pa je seveda žrtev zato, ker iz lastne bolečine Kantorja jemlje povsem osebno in sklene z njim obračunati za njegove človeške dolgove. Pri tem pa podobno kot Kantor ne opazi, da Kantor v očeh ljudi, ki potrebujejo oblast, izgublja lastnosti človeka in postaja predvsem nosilec žezla, ki ga ljudje potrebujejo. In ko začne Krnec dokazovati, da je Kantorjevo žezlo smrtonosno in zatorej lažno, mu zaradi osebne vpletenosti ne pride na misel, da je prav smrtonosno žezlo tisto, kar ljudje potrebujejo od oblastnika. In ko ljudje sprejmejo Kantorja kot nosilca smrtonosnega žezla, jim celo Kantor s svojim priznanjem ne more več preobrniti pozornost na sebe kot na osebo, kajti v transformaciji je postal Kantor v očeh ljudi oblast, to je ne-oseba, ki po definiciji mora nositi smrtonosno žezlo. Drama Kralj na Betajnovi zato ni moralka, temveč predvsem nerazrešena hamletovska tragedija, kajti v njenem dramatičnem dogajanju nihče od obeh protagonistov — niti Kantor niti Krnec — ne uzre in ne najde svoje lastne vloge, pomena, motiva, vrednote, smisla. Kantor gre v akcijo iz povsem osebnega koristoljubja; a njegovo dejanje, ki je v osnovi dejanje grabežljivega tatiča, v očeh ljudi dobi podobo voditeljske moči in karizme. V malem okolju ljudje sanjajo o mogočnem, odločnem voditelju, hkrati pa zaradi omejenih izkušenj nimajo predstave, kakšne so dimenzije prave voditeljske moči. Zato jim že samo nekoliko izstopajoče, čeprav po vsebini povsem koristoljubno dejanje posameznika lahko zbudi asociacijo in celo upanje, da so končno našli svojega voditelja. Potem pa so ob vzhičenju nad svojim prividom in 105

ALOJZ IHAN

varnostjo, ki bi jim jo prinesel voditelj, pripravljeni dobrohotno in naivno interpretirati vsako dejanje svojega izbranca. Ampak to, da ljudje kakršnokoli moč, tudi povsem koristoljubno ah celo zločinsko in nečloveško, interpretirajo kot voditeljsko karizmo, v zgodovini ni nič novega. Akumulacija moči mnogih, celo svetovno poznanih voditeljskih rodov (kraljevskih, političnih, bogataških) je nastala iz ne pretirano častnih dejanj — ropanja, brezobzirnega izkoriščanja, politikantstva, mafijskih poslov. In tudi v naši lastni zgodovini lahko najdemo nič koliko primerov, ko so ljudje v dejanjih, ki so bila povsem sebično motivirana, prepoznali voditeljsko karizmo in ubogljivo sklonili glavo pred njo. Kar pravzaprav ni nobena posebna tragedija. Voditeljstvo, ki vsebuje izvirni greh ali celo zločin, verjetno še ni nujno obsojeno na tragičen propad, če tisti, ki se znajde na voditeljskem položaju, svoj položaj pravočasno prepozna in ga brez izmikanja sprejme z vsemi njegovimi zahtevami in posledicami. Kantor, ki je s svojim zločinom postal voditelj, pa svojega voditeljstva ni bil zmožen sprejeti, še manj osmisliti. Obremenjen s slabo vestjo malega tatiča ni opazil, kaj od njega v resnici pričakujejo ljudje. Kantor je vživet v vlogo malega tatiča od ljudi pravzaprav nenehno pričakoval, da ga bodo razkrinkali in kaznovali. In ker mu ljudje niso in niso uresničili njegovega pričakovanja, jih je začel cinično podcenjevati in pravzaprav sovražiti. Kantorjeva tragedija je, da se je zaradi obremenjenosti s samim sabo začel spreminjati v ciničnega ljudomrzneža, kar je najslabša različica voditelja, ki si jo je mogoče zamisliti. Voditelj, ki se pred svojimi ljudmi počuti kot mali tatič, je obseden s sumničavostjo, nezaupljivostjo, iskanjem zarot, ob tem pa seveda ni sposoben realno opazovati ljudi in še manj razpoznavati potreb skupnosti, ki jo vodi. In v končni fazi gre pri voditeljih prav za to, da čutijo skupnost kot celoto in znajo pravočasno na svoji koži začutiti vetrove, ki napovedujejo tak ali drugačen vihar. Vsak voditelj, vsaka oblast ima svoj izvirni greh, če ne celo izvirni zločin. Seveda velikost tega greha ni brez pomena, ampak še pomembneje pa je, da ga zna prenesti in nositi na vladarski način, ki je na neki način zanikovanje samega sebe. Oblast, ki se mora neprestano ukvarjati s 106

KRALJ NA BETAJNOVI ALI IZVIRNI ZLOČIN OBLASTI

svojimi izvirnimi grehi bodisi tako, da jih prikriva, bodisi da jih preoblači v različne herojske maske, pa je v nasprotju z vladarstvom obsojena na nenehno samoobrambno spletkarjenje. Taka oblast ima slabo vest pred tistimi, za katere bi pravzaprav morala skrbeti, zato jim ne zna pogledati v oči, ne zna oceniti njihovih potreb, ne zna vzpostavljati komunikacije, ne zna loviti razpoloženja in počutja ljudi. Kantor je simbol slabe oblasti, ne toliko zaradi svojega izvirnega zločina, kot zaradi tega, ker potem, ko so mu ljudje dali oblast, ni bil zmožen začutiti njihovih potreb in želja, ampak je čutil zgolj strah in slabo vest in celo zaničevanje do tistih, ki bi jih moral voditi. In tudi Krnec, ki je postal v političnem smislu nekakšna opozicija, je bil slaba opozicija iz enakih razlogov, kot je bil Kantor slaba oblast. Tudi Krnec je, obseden od osebne bolečine, začel razkrinkavati Kantorja kot zločinca (in bil v tem smislu Kantorju še najboljši »prijatelj«), ne pa kot slabega voditelja brez voditeljskega talenta in moči. In logično je, da drama, v kateri protagonisti ne najdejo in ne razumejo svojih naravnih življenjskih vlog, postane tragedija, v kateri propadejo vsi; Krnec, ki iz osebne bolečine ni znal uzreti Kantorjeve resnične šibkosti — voditeljske nemoči; Kantor, ki si je zaradi svoje voditeljske impotence že na začetku ustvaril sovražnike v tistih, ki so ga izbrali za voditelja; in ljudstvo, ki zaradi majhnosti in zaprtosti ni imelo izkušenj s pravo voditeljsko močjo in se je zato dalo prepričati že mali, tatinski gesti, izvedeni iz brezobzirnega koristoljubja, ne pa iz voditeljskega navdiha, vizije in moči.

107

ALOJZ IHAN

9. SLOVENSKA IZGORELOST

Tema tega zapisa so družbeni vzroki zelo pogostih težav sicer pretežno zdravih ljudi, ki zaradi kroničnih zdravstvenih preobremenitev drsijo v začarane kroge slabega počutja, bolečin, utrujenosti, občutljivosti na okužbe, nespečnosti, prebavnih težav, nezadovoljnosti, neenergičnosti, depresivnosti, zdravstvene zanemarjenosti... pa vse do kroničnih zdravstvenih težav, ki se slejkoprej končajo kot »resne« bolezni. O takih težavah, ki so pravzaprav kotišče civilizacijskih bolezni, študenti medicine in sorodnih zdravstvenih področij zelo malo izvedo. Čeprav tovrstne bolezni, ko se razvijejo, uničujejo zdravstvene blagajne. Podobno kot študenti medicine skoraj nič ne izvedo o drugem nenasitnem požiralcu zdravstvenega denarja — obravnavi bolnikov, ki jim medicina s svojimi postopki zdravljenja ne more več izboljšati poteka njihove bolezni oziroma jim podaljšati preživetje. Zlasti v onkologiji se vsak dan dogaja, da proti tumorju ni več mogoče česa koristnega narediti, pa se pod pritiskom svojcev (in manjkrat bolnika, ki pozna tudi temne plati zdravljenja) še kar nadaljuje z novimi in novimi poskusi — da se pač nekaj dela in s tem ohranja videz upanja, ki ga objektivno ni. In se zato pogosto nepotrebno porablja zdravila, katerih cena bi nekajkrat pokrila stroške za najsodobnejše (paliativno) lajšanje bolnikovih težav, od katerega bi bolnik v resnici imel boljše življenje, kolikor mu ga je še preostalo. Ampak potem bi bilo treba spregovoriti o tistem, o čemer ne znamo govoriti — o smrti. To pa je korak, ki ga bi morali storiti vsi od posameznika do cele zahodnjaške civilizacije — pa ga nočemo. Raje bomo pogumno bankrotirali od naraščajočih zdravstvenih stroškov. Medicina torej zelo rada govori in poučuje o akcijah na »medicinskem bojišču«, manj pa o tistem, kar je bilo prej, in še manj o času, ko je treba odložiti orožje in skromno priznati, da osrednje vprašanje ni bolezen, ampak usoda človeka. Ne medicina, temveč medčloveški in družbeni dogovor o življenjskih vrednotah, 108

SLOVENSKA IZGORELOST

prioritetah in smislih. Tu pa medicina trči ob svoj lastni preživetveni strah, ob svoj lastni zgodovinski oportunizem, ki ji odsvetuje drezati v družbene, politične, gospodarske, socialne ali moralne vzroke zdravstvenih težav. Medicina je kot dobro plačana veščina pač nagnjena k političnemu oportunizmu oz. »apolitičnosti« zaradi lastne materialne varnosti. Iz istih razlogov se je medicina tudi »varno« razdelila na številne specializirane stroke, ki — zlasti v državno financiranem zdravstvu — ljubosumno varujejo strokovne vrtičke, katerih meja ne sme (tudi zaradi varovanja finančnih interesov) prestopati nihče »nepoklican«. In če potem v resničnem življenju nekdo trpi za nenehnimi bolečinami v hrbtenici, in ortoped, v katerega vrtiček težava spada, bolnika odpravi z nekaj normalnimi rentgenskimi slikami? Za zdravstveni sistem težave več ni, za trpečega človeka pa je »neobstoječa« težava vsak dan bolj neznosna in mu jemlje življenjsko moč in radost. Čeprav že preprosta pamet pove, da nas hrbet boli takrat, ko ga preobremenjujemo, se nihče od zdravstvenih strokovnjakov ne čuti poklicanega za dokončno rešitev omenjenega problema — da bi s pacientom, ki očitno trpi, analiziral in poskušal po-stopoma odpraviti (pre)obremenitve, ki resnično in z vso močjo zakrčenih hrbtnih mišic kronično pritiskajo njegov hrbet in mu jemljejo življenjsko energijo. Je res smiselno medicinsko ukrepati šele takrat, ko bo imel pacient nepopravljivo poškodovano hrbtenico? Zato se v praksi pogosto postavlja vprašanje, kako opredeliti določene zdravstvene težave, ki večinoma izhajajo iz zdravju škodljivih kroničnih (pre)obremenitev, ki so posledica nenaravne umeščenosti človeka v mrežo delovnih, socialnih, družinskih, spolnih, družbenih, političnih in drugih vlog; kako analizirati in izmeriti posamezne zdravstvene obremenitve, ki škodljivo vplivajo na zdravje, predvsem pa, kako pristopiti k take vrste zdravstvenim problemom, ki jih praviloma ni mogoče rešiti z enkratno zdravniško obravnavo v klasično odmerjenih petnajstih minutah (skupaj s pisanjem receptov) v ambulanti, niti s pisanjem napotnic od specialista do specialista; pač pa se je treba težave lotiti z zavedanjem, da reševanje zdravstvenih problemov, vezanih na način življenja posameznika, lahko traja dolgo časa, mesece, celo kako leto, in 109

ALOJZ IHAN

ob tem neredko zahteva ne le »terapijo« (tj. košček časa, ki ga v dogovoru s terapevtom posvetimo reševanju zdravstvenega problema), ampak mnogo več — bistvene spremembe življenjskega sloga pacienta. Spremembe življenjskega sloga pa niso nič manj in nič več kot naporna pridobitev nekaterih zanemarjenih ali nikoli osvojenih življenjskih veščin (na primer teka ali pogovarjanja o lastnih občutkih in čutenjih) in tudi spremembe nekaterih glavnih življenjskih prioritet (navad in vrednot), ki jih vsakodnevno gojimo. Človek je namreč bitje omejenih možnosti, časovnih, materialnih, energijskih; zato življenje v praksi na žalost določajo prioritete, in samo 1., 2. in 3. so tiste, ki jim realno zmoremo slediti; 4. in 5. spadata že med občasne poljubnosti, vse ostalo pa le med simpatije, ki se jih nikoli zares ne lotimo. Če kdo lastno zdravje — kjer je v paketu delo za telesno zmogljivost, občutenje telesa, čas za umiritev in komunikacijo s svojim čutenjem in počutjem, seksualnost, imunska odzivnost, presnovna stabilnost- uvršča morda na 7. ali 8. mesto na lestvici, potem mu je misel o zdravju morda simpatična, čuti in zares pozna pa svojega telesa ne. Niti ne ve, da je prav zanesljivo čutenje lastnega telesa najgloblji izvir mirnosti in zadovoljstva, ne pa denar, odnosi ali družbene igre. Zato bi marsikdo za zdravje želel le dobiti tabletke, življenjskih prioritet pa se ne bi dotikal, kot bi ne bile njegove, ampak od drugih. In neredko tudi so! V ambulanti niso redki možje, ki doživljajo velike upore svojih partnerk, ker so raje začeli tekati ali kolesariti kot sodelovati v toplem, lenobnem, a hkrati nezdravem družinskem gledanju TV. Niti obeti o boljšem erotičnem funkcioniranju pri tem niso dovolj — navade je pač naporno spreminjati, pa še okolica praviloma ne mara, da se človek kakorkoli spreminja, ker bi se potem morala prilagajati tudi ona. Dejstvo je torej, da se spremembam glavnih življenjskih in osebnostnih prioritet zavestno in še bolj nezavedno upiramo na vse mogoče načine, pa čeprav nas dosedanji način življenja očitno pelje v bolezen, slabo počutje in celo prerani grob. Izgovorov, da ne bi spremenili dosedanjih prioritet, je nešteto in pravi podvig je že, na primer, telesno neaktivnega človeka aktivirati za reden petkilometrski tek trikrat tedensko — kar sicer objektivno ni 110

SLOVENSKA IZGORELOST

neka izjemna življenjska sprememba. Najprej je problem njegova lastna lenoba, kako vstati s kavča in se odpraviti; potem naenkrat postane problem čas (čeprav so dotlej ure pred televizorjem minevale brez kančka slabega občutka o izgubljenem času) — ali iti kljub morebitnemu obisku soseda, ali bo morebiti medtem kdo telefoniral, ali ne bi veljajo raje urediti hišna opravila in dogovore s serviserji, ki stojijo že mesece, ali bi otroci rabili pomoč pri nalogi, ah bo zakonskemu partnerju odhod na tek povzročil slabo voljo ... Nešteto mehanizmov je, s katerimi vsak človek krčevito ohranja svoje življenjske vrednote, prioritete, navade; in enako velja za njegovo najbližjo okolico, ki ljubosumno pazi, da človek nikakor ne bi spremenil svojih navad (predvsem pa nezavednega ravnovesja moči, odvisnosti, določenih skupinskih prioritet) — še alkoholiku njegova okolica težko tolerira spremembe, ki so povezane s prenehanjem pitja, in žena, katere mož začne redno teči, začne pogosto tesnobno razmišljati, če ni to zaradi nezadovoljstva z njo ali zaradi varanja, in potem začne svojemu možu vsaj prikrito nakazovati, da ji njegova nova navada ni všeč in naj bi raje počel kaj bolj koristnega »za otroke« ali »za hišo« ali kaj podobnega. In podobno postane sumničav tudi mož, če se za spremembe odloči žena, naenkrat se revež počuti zapostavljen, zanemarjen, in to ravno v tisti urici časa, v kateri sicer na ženo niti pomislil ne bi; ko pa ta odide na trening ali na jogo ali na tečaj slikanja, pa njega naenkrat zaboli srce od osamljenosti in zapuščenosti — kot bi bila partnerska razmerja namenjena temu, da partnerji drug drugega spreminjajo v bebce. Zato je tako naporno in odbijajoče spreminjati življenjske prioritete in vrednote in bi se vsak mnogo raje rešil svojih zdravstvenih težav s tabletko terapije, ki ne bi spreminjala njegovega življenja. Na žalost pa pri tem ni trikov; je samo vprašanje, ali človek sebe in svoje telo gleda kot izhodišče, na katerem gradi svoje življenje, ali pa se gleda kot sužnja, ki se mora s prodajanjem telesa in izrabo ali celo zlorabo vseh psihičnih zmogljivosti stisniti v modelčke po želji okolice. Če nimamo časa za svoje telo in zdravje, se pač tlačimo med sužnje. Neredko pacient, ki sliši nasvet o prakticiranju najmanj trikratnega petinštiridesetminutnega intenzivnega na111

ALOJZ IHAN

pora na teden, pove, da ni izvedel nič novega in bi od velikega medicinskega strokovnjaka pričakoval kaj bolj izvirnega! Ja, ampak zakaj tega nasveta nikoli ni znal izvesti? Ker bi se moral naučiti veliko novih veščin, ki jih ne obvlada — od načrtovanja časa do komunikacije z ženo in otroki o svojih potrebah, težavah in načrtih; od sklepanja racionalnih dogovorov z ženo in prijatelji glede časa zanje ter premagovanja lastne lenobe do organiziranja, kje in kako bo tek izvedel. In končno — ker bi moral svoje telo in počutje umestiti v prioriteto 1, 2 ali 3 svojega vsakdana. Kar bi potem nujno izrinilo neke druge prioritete, pa naj gre za večerno paradiranje po zabavah, ali večerje in sestanke za plezanje po družbenih lestvicah, ali honorarni šiht za več denarja, ali za igranje vsakodnevnega performansa lenobne družinske TV-idile. Zato so bistvene življenjske spremembe izvedljive samo ob sistematično načrtovanem in usmerjenem pacientovem delu, ki ga vsaj nekaj mesecev spremlja tudi usposobljen terapevt. Težave, kot so debelost, kronična nezadovoljnost in/ali utrujenost, kronični glavoboli, bolečine v mišicah in hrbtenici, nagnjenost k okužbam, odvisnost od zdravil, prebavne težave, kronične bolečine ..., imajo kompleksna ozadja (preplet specifičnih telesnih lastnosti, navad, omejenosti individualnega nabora življenjskih veščin, zdravstvenih občutljivosti, življenjskih vzorcev, obremenitev, zahtev, razmer, socialnih odnosov) in se ne morejo čudežno rešiti oz. spremeniti po enem obisku ambulante. Čeprav pogosto slišimo rek »Vse je v glavi«, je treba pri načrtovanju življenjskih sprememb (ki so vedno tudi osebnostne spremembe) vedeti, da nas izredno močno določa okolje, naše delo, aktivnosti in odnosi, zato spremembe, ki so »samo v glavi«, dolgoročno ne delujejo, temveč jih je treba najprej načrtovati in izoblikovati v realnem življenju. Na žalost tudi mnogi zdravniki pod vtisom administrativno določene organizacije ambulantnega dela ne pomislijo, da vsi zdravstveni problemi pač niso rešljivi na stereotipno predpisan »petnajstminutni pregled plus recept za zdravila« način. Še bolj škoda pa je, da taisti zdravniki zaradi takega »ambulantnega stereotipa« nerealno od sebe pričakujejo čudežno in dokončno 112

SLOVENSKA IZGORELOST

rešitev pacientovih težav, ki je ne more biti, in si s tem na svojo dušo nalagajo frustracijo, ki jo na koncu četrturne obravnave pogosto odrinejo s pisanjem recepta, čeprav slabo učinkovitega. Namesto da bi zdravnik užival v kontaktu s pacientom, v opazovanju njegove postopne rasti proti bolj zdravemu in zadovoljnemu človeškemu bitju, si prepogosto na svoja ramena naloži stisko zaradi lastnih nerealnih pričakovanj do svoje »zdraviteljske moči«, ki bi morala v četrt ure spremeniti tisto, kar se je zaradi pacientovega neustreznega načina življenja kvarilo leta in desetletja. To seveda ni realno in s takimi stereotipnimi predstavami zdravnik ne more uživati pri svojem delu in pomagati svojim pacientom. Kar je škoda, ker bi zdravnik za spremembo neredko potreboval samo majhen miselni obrat, nekaj dodatnih veščin dela z ljudmi in predvsem željo, da bi prepoznaval tudi zdravstvene probleme, izhajajoče iz neustreznih življenjskih obremenitev, in na podlagi ustreznega načrta usmerjal paciente v prave rešitve ter jih nato teden za tednom sproščeno in z zanimanjem spremljal pri napredovanju k urejanju zdravja. Ne le, da bi s tem koristil pacientom, ampak bi tudi v zdravniškem smislu dodatno obogatel za nove in nove človeške zgodbe, kot jih lahko doživijo samo zaupni zdravniki svojih pacientov. Pacienti pa bi v tem odnosu našli ravno tisto, kar potrebujejo in ne zmorejo sami — zaupanja vrednega in sistematičnega svetovalca, ki v vsakem trenutku razume nastanek in naravo njihovih težav in jih zna skozi daljše obdobje osredotočeno usmerjati k rešitvam, ki jih pacienti sami ne bi zmogli zaradi naravnega upiranja življenjskim spremembam — tako s strani samih pacientov kot neposredne okolice. Vsaka temeljitejša sprememba je pač neprijetna, novega ni mogoče izgraditi brez trganja starega, in bolečine pri tem so neizbežne. Svetovalec terapevt pa mora biti garancija, da so vse načrtovane žrtve in napori smiselni, v pravi smeri in so pri tem raztrganine in bolečine zamejene zgolj na nujno in najmanjšo možno mero. Že male spremembe — na primer začetek rednega teka in povečanje telesne zmogljivosti — so povezane z bolečino, ki jo brez »trenerja« in vključenosti v skupino malokdo zmore utrditi v trajno navado in potrebo. Še težje je to pri večjih spremembah — 113

ALOJZ IHAN

zamenjava delovnega mesta je na primer zelo velika in naporna življenjska sprememba, vendar smiselna, če je resnično nujna za zdravje. Terapevtski posegi v življenje morajo biti torej čim bolj jasni, smiselni in kirurško čisti, zato se jih bolnik sam zase skoraj nikoli ne upa lotiti v strahu, da ne bi iz neukosti več razmrcvaril kot pa prinesel koristi sebi in okolici; konec koncev gremo ob zobobolu vsi iz enakega razloga k zobozdravniku in se bolečega zoba ne poskušamo lotiti z najbližjimi kleščami. Gre torej za nujo po drugačnem obravnavanju nekaterih vrst zdravstvenih problemov in bolezni, kot ga je iz teženj po industrializaciji utirila medicina. Zdravnik, ki sedi za svojo mizo, se pet minut pogovarja s pacientom, ga naslednjih pet minut (v zelo omejenem obsegu) pregleda in nato napiše nekaj receptov — lahko resnično pomaga pri določenih boleznih in težavah (na primer pri angini ali bakterijskem vnetju mehurja), pri drugih zdravstvenih težavah pa tako organizirana obravnava zaradi narave problema enostavno ne more biti učinkovita. In napaka industrializirane medicine je, da se želi kljub temu po opisani, najlažje izvedljivi in birokratsko planirani shemi »zdravstvene obravnave« lotiti vseh zdravstvenih težav in bolezni, tudi tistih, kjer tovrsten način dela povsem jasno ni učinkovit. Posledica neustrezne, neučinkovite obravnave mnogih problemov je ta, da taki bolniki sami, brez potrebne kritičnosti in veščin begajo med posameznimi storitvami zdravstvenega sistema in namesto zdravja utrjujejo svoj položaj kroničnega bolnika, iz katerega brez kontinuiranega strokovnega vodstva ne morejo priti. Na primer: pacient s kronično bolečino v križu dobi (ker je to po petminutnem pregledu najlažje izvedljiv ukrep, s katerim se zdravnik »reši« pacienta in svoje stiske glede njega) analgetik, ki seveda nikakor ne razbremeni njegove hrbtenice, pač pa mu pa sčasoma povzroči bolečino v želodcu, ki jo zdravnik zopet zdravi s potrdilom o bolniškem dopustu in z zdravili proti želodčni kislini (čeprav je proizvodnja kisline glavni namen želodca, brez nje pa postanejo prebavila bolj občutljiva za okužbe); zaradi »zdravljenja« bolnik izostane z dela za mesec dni, zlasti ker čaka še na fizioterapijo; zaradi frustracije, ker ga vse boli, se seveda ne giblje 114

SLOVENSKA IZGORELOST

in posega po pretiranih količinah hrane, s katero kompenzira frustrirano gibalno potrebo, neredko pa tudi seksualno — ker stres zaradi bolečin pač inhibira libido. Zaradi opisanega dobi bolnik neredko še povišan krvni tlak, ki pa ga ne moti preveč, ker dobi nova zdravila in poleg petih, kijih že prejema, se mu obeta vsaj še ena, če ne dve tabletki zaradi povišanega sladkorja. Da je predebel, vesta oba z zdravnikom, a prelagata odgovornost drug na drugega, čeprav sta si edina, da je treba shujšati. Zdravnik seveda zelo vestno po vseh smernicah zdravi pacienta, ki prihaja v njegovo ambulanto — vsako težavo posebej z novim petminutnim pregledom in receptom —, pacient pa prihaja vse pogosteje in z vedno novimi težavami. Pacient seveda vse pogosteje prihaja, ker je vse samo slabše in postaja tudi že depresiven, včasih tudi agresiven, s čimer spravlja v nejevoljo tudi svojega zdravnika, ki mu seveda tega ne sme pokazati (zdravniška etika). Ta dejanski primer je eden od mnogih podobnih, pri katerih samo temeljita sprememba življenjskega sloga zares izboljša stanje bolnika, sicer iz začaranega kroga zdravstvenih preobremenitev, kroničnega stresnega odzivanja, bolečin, debelosti, neaktivnosti, delovnega absentizma, izgube samospoštovanja, socialnih težav, depresivnosti in pretirane uporabe zdravil ni mogoče izstopiti. Če bi bolečine v križu, ki so začele začarane kroge novih in novih težav in terapij, zdravnik prepoznal kot zdravstveno obremenitev, ki se jo mora pacient s trajno spremembo življenjskega sloga znebiti, da bo lahko naprej uspešno živel (ne pa kot trenutno bolečino, ki jo je treba samo »utišati« z analgetikom), bi pacientu prihranil ogromno težav, zavarovalnici ogromno denarja, sebi pa ogromno obiskov istega pacienta. Vendar so desetminutni obiski edino, kar je v klasični shemi zdravstvene obravnave; in ker je to zdravniku domače in spada »v rok njegove službe«, se pač teh okvirov drži, čeprav tudi on ve, da bi za odpravo bolnikovih težav moral narediti kaj bolj učinkovitega, da bi res pomagalo. Na primer ugotoviti vzrok pacientovih bolečin v hrbtenici (delovna, tj. fizična preobremenitev, netreniranost in fizična zanemarjenost, prevelika telesna teža, psihološke stiske, težave in škodljivosti na delovnem mestu, 115

ALOJZ IHAN

težave v spolnosti, kronični stres) . In potem v pogovoru s pacientom preudariti, kakšna bi morala biti sprememba življenja, da bolečin v hrbtenici ne bi bilo več. Seveda pa zdravnik, ki mu je domača samo delovna shema nekajminutnega ambulantnega pregleda in pisanja receptov, bolniku ne zna ponuditi česa drugega. Na žalost mu je prevečkrat tuje (in v okviru organizacije zdravstva nepredstavljivo), kako s pacientom načrtovati prehod na drugačen, manj obremenjujoč v življenjski slog. Čeprav je zdravnik že slišal o stresu in stresnih hormonih in čeprav abstraktno pozna povezanost kroničnega stresnega stanja z zdravstvenimi problemi, mu tako poznavanje pri delu s konkretnim pacientom bolj malo koristi. Ali mu celo škoduje, če misli, da je mogoče stres, o katerem samo pavšalno nekaj ve, preprosto odpraviti s petminutnim prepričevanjem pacienta o zdravem življenju. Življenjske navade so labirinti iz tako trdnih in okostenelih sten, da jih zvočni valovi zdravnikovih besed niti malo ne zamajejo, ne glede na vsebino izrečenega. Življenje si lahko postopoma preoblikuje samo pacient sam. Pri tem pa rabi oporo in strategijo, ki mu jo lahko nudi zdravnik, če je tudi on oprt na znanje o tem, kaj se dogaja z bolnikom. Najprej pa mora zdravnik imeti čas za opazovanje in prepoznavanje pacientovih težav. Brez ure pogovora s pacientom se ni mogoče orientirati glede pacientovih kompleksnih zdravstvenih težav, zlasti v primerih, ko gre za kronično preobremenjenost (nekompenziranost) na nekem področju življenja in zaradi tega začne v pacientu potekati posebna hormonska, presnovna, živčna, čustvena in vedenjska mobilizacija, ki jo imenujemo stresni odziv. Stresni odziv s svojimi kompleksnimi hormonsko-živčnimi, presnovnimi, imunskimi in drugimi reakcijami tako temeljito preuredi delovanje organizma, da se z nekaj kratkimi zdravniškimi vprašanji o simptomih ni mogoče dokopati do vzroka težav. Kar pa je velika škoda, kajti prav absurdno je, da zaradi pol ure časa, ki si ga zdravnik prihrani pri pregledu, pacient mesece ali leta ne reši ustrezno svojega problema, temveč namesto njega s tabletami »zdravi« neko navlečeno »laboratorijsko« bolezen, kot je visok krvni sladkor ali holesterol. Ob vsem tem je stresni odziv enostavno merljiv fenomen. 116

SLOVENSKA IZGORELOST

Precej enostavno ga je izmeriti kot neugodno hormonsko stanje (povečan nivo kortizola in zmanjšan nivo DHEA in testosterona v serumu), ki ima že samo po sebi neugodne posledice — slabo počutje, vznemirjenost, slab libido, nizka samopodoba, de-presivnost. Brez korekcije hormonskih nivojev se tudi našteti neugodni fenomeni praviloma ne popravijo. Tudi vegetativno komponento stresa je mogoče razmeroma enostavno meriti — preprosto z merjenjem bazalne srčne frekvence, bolj poglobljeno z merjenjem variabilnosti srčnega ritma. In tudi pacientovo vsakodnevno počutje, življenjsko uspešnost, zmogljivost in zadovoljstvo je zelo enostavno sproti beležiti (v obliki pacientovih dnevnikov in načrtov) in spremljati. Vse to pomeni izvrstno mo-tivacijsko sredstvo za aktivacijo pacienta v življenjske in osebnostne spremembe, ki mu bodo omogočale bolj zdravo življenje. Predvsem zato, ker je hormonske korekcije mogoče razmeroma enostavno doseči — aerobni enourni tek trikrat tedensko na primer zanesljivo bistveno poveča nivo testosterona. Če zdravnik obvlada tovrstne vzvode za motivacijo pacienta, je lahko že bistveno bolj zanesljiva opora pacientu, kot da je zgolj pavšalni pridigar o zdravem življenjskem slogu. Seveda pa se pri tem ne sme zaplesti v past »zdravljenja laboratorijskih izvidov« — cilj ni »zdraviti stres«, ampak s pomočjo tega občutljivega pokazatelja pacientovega stanja urediti življenjski slog pacienta v novo, sta-bilno kvalitetno stanje, ki pacientu dolgoročno omogoča zdravje. Pri kroničnem stresu je zelo pomembno njegovo trajanje — kronični stres je zelo enostranska obremenitev metabolizma, ki v primeru dolgotrajne aktiviranosti pusti globoke in težko popravljive luknje v delovanju tkiv in organov. Občutljivi in lahko merljivi parametri, ki kažejo nevarno stopnjo kronične stresne obremenjenosti, so lahko skrajno resno opozorilo pacientu, da je skrajni čas nekaj ukreniti — če mu na primer upade koncentracija serumskih proteinov ali koncentracija serumskega albumina ali osteokalcina, ali pa mu ob težavah z okužbami merljivo upadejo imunološke funkcije. Ob takih alarmantnih znakih, v kolikor jih zna zdravnik pacientu dobro pojasniti, malokateri pacient ostane ravnodušen glede nuje po ukrepanju v smeri zdravja. 117

ALOJZ IHAN

In to je tudi bistvo zdravniškega poklicnega poslanstva — ukrepanje za izboljšanje pacientovega zdravja. In v zvezi s stresno obremenjenostjo bi se zdravniki v enaki meri, kot so osvojili zdravljenje z zdravili, morali izučiti znanj o načrtovanju in izvajanju sprememb življenjskega sloga svojih pacientov. Kajti ustrezna sprememba na bolje se ne more zgoditi naključno ali samo z voljo bolnika, ampak je potrebno bolnikovo in zdravnikovo nekajmesečno sistematično delo in sodelovanje, ki bolniku sistematično vzdržuje pozornost in interes za spremembe, ki jih je treba opraviti. Mnoge raziskave živčevja in učenja kažejo, da je mogoče trajnejše spremembe vedenja doseči z najmanj trimesečnim prakticiranjem določene rutine. In če gre za spreminjanje vsakdanje življenjske rutine, pacient ob tem trči na toliko težavnih in problematičnih reakcij okolice in samega sebe, da brez pomoči strokovnjaka rezultati niso mogoči in se ne zgodijo. Tudi pri tem mora zdravnik delovati kot strokovnjak, ki ima znanje in zna stanje pacienta objektivno spremljati ter mu pri zapletih in dilemah svetovati. Zdravnik mora na primer obvladati osnove spremljanja fizične zmogljivosti, ki jo je praviloma treba izboljšati pri večini ljudi v stanju kroničnega stresa. Zelo preprosto je imeti v ordinaciji metronom in pručko (stepper) — in potem lahko sestra pacientu rutinsko izmeri pulz pred naporom in po 5,10,15 minutah stopanja na pručko po metronomu (20/min). Če rezultati pacientovega pulza ne dokazujejo napredka, so pacientova zatrjevanja o redni aerobni dejavnosti — pravljice. Še bolj preprosto se je v bližnjem, dobro organiziranem fitnesu dogo-voriti, naj pacientu mesečno opravijo enostaven test zmogljivosti (npr. Cooperjev test ali Conconijev test) in naj pacient prinese izpiske na zdravniški kontrolni pregled. Skupaj z nekaj drugimi rednimi preprostimi meritvami (telesna teža, odstotek telesne maščobe, odstotek telesne vode, jutranji pulz, krvni tlak) in aktivnostmi (dnevnik prehrane, dnevnik fizične aktivnosti, dnevnik prostočasnih aktivnosti in hobijev) je mogoče pacienta z minimalnimi napori in stroški tako dobro spremljati, da ima dovolj občutka varnosti in zaupanja za spremembe, ki jih mora opraviti za boljše zdravje in življenje. Zato so potrebna nova znanja »vsakdanje medicine«, kijih morajo 118

SLOVENSKA IZGORELOST

najprej osvojiti zdravniki, da bi razumeli in znali opredeljevati posamezne zdravstvene težave, povezane z »normalnimi« življenjskimi obremenitvami, ki pa našemu pacientu očitno škodujejo. Bodisi zato, ker ne ustrezajo njegovim psihofizičnim, vedenjskim, kognitivnim ali drugim veščinam in so zanj neobvladljive, bodisi zato, ker njegove »normalne« obremenitve v resnici in z vseh vidikov njegovega bivanja niso tako normalne, da bi jih pacient zmogel in imel ob tem še dovolj rezerve za občutek življenjske samozavesti, svobode, radosti, ustvarjalnosti. Če pacient zdravstveno in življenjsko tone, mu je pač treba pomagati, pa čeprav z aktivnim posegom v njegovo življenje. Na neki točki se namreč neha pregovorna zdravniška obzirnost pred poseganjem v življenje svojih pacientov; če se začne njihovo življenje očitno vrteti samo še okoli bolezenskih težav, mora biti tudi zdravniku jasno, da tako življenje ni nekaj, kar želi pacient varovati kot svojo neodtujljivo pravico. In je čas, da zdravnik z jasnimi besedami pove, kaj misli o njegovih težavah in kje vidi pot do rešitve. Pa čeprav pot sega preko mej medicine na področje življenjskih odločitev, glede katerih zdravnik ni več alfa in omega v odnosu do svojega pacienta; in mu tudi ni treba biti, samo poskrbeti mora, da odločitve sprejema pacient, zdravnik pa je samo svetovalec in pomočnik. Tu se začne klasična medicina prelivati v psihosomatsko. Psihosomatika torej ni zdravljenje specifičnih bolezni, pač pa je dvigovanje človekove zdravstvene in življenjske kondicije s pomočjo sprememb v življenjskem slogu in preureditve posameznikovih življenjskih/osebnostnih prioritet. Psihosomatika je področje, katerega poznavanje je koristno za kateregakoli zdravnika in tudi ostale medicinske strokovnjake in sploh vse, ki se ukvarjajo s pomočjo ljudem v težavah — od fizioterapevta do športnega vaditelja. Razumevanje pomena umeščenosti posameznika v okolje in konfliktov v zvezi s tem je ključnega pomena, če želimo nekomu pomagati doseči spremembe na bolje. Nihče ni otok in nobena sprememba v človeku ne more vzdržati, če ni hkrati tudi sprememba okolja, ki mu posameznik pripada. Če to razumemo, so cilji psihosomatike zelo lahko razumljivi — najprej spraviti človeško telo v zdrav pogon, mu s spremembo življenjskih 119

ALOJZ IHAN

in osebnostnih prioritet omogočiti zdravo in redno izkušnjo napora, počitka, spolnosti, radosti, samozavesti, notranje mirnosti. Okrepiti človeka, ga osamosvojiti, ga osredotočiti na svojo moč, mu pomagati, da s svojo močjo preoblikuje svoj način življenja, se postavi bolj čvrsto v svoje okolje in z novimi dejanji, ki preoblikujejo njegovo okolje, preoblikuje tudi samega sebe. Teh ciljev ni tako težko razumeti, da bi potrebovali posebne specialistične študije; če smo nanje pozorni, lahko vsak, ki srečuje ljudi v težavah, prispeva svoj del spodbude v njihovo korist. V nekaterih primerih pa je pomembno tudi kompleksno in sistematično delo, če želimo človeku pomagati iz težav. V mnogih primerih bi se terapevt s posameznikom resnično moral ukvarjati neprimerno več časa, kot je to običaj v zdravniških ambulantah; a še vedno bi bilo to neprimerljivo manj časa, kot bi ga posameznik izgubil v brezciljnem vznemirjenju in trpljenju, ker ne dobi ustrezne pomoči. SOCIALNOEKONOMSKA IZGORELOST

Socialne in ekonomske okoliščine, v katerih ljudje živijo, močno vplivajo na njihovo zdravje skozi vse življenje. Revne družbene in gospodarske okoliščine ves čas močno vplivajo na zdravje ljudi. Revni so izpostavljeni dvakrat večji nevarnosti nevarnih bolezni in prezgodnje smrti. Povprečna življenjska doba je zlasti pri moških šokantno odvisna od socialnega statusa — razlika je kar okoli 15 let, velik del razlike gre na račun stresnih hormonov, ki uničujejo telo in zdravje ljudi brez stabilne socialne varnosti in zlasti brez kontrole svojega življenja. Revščina namreč v naši zapleteni družbi položnic in davčnih pravil in birokracije prinaša vsakodnevni stres, ker človeku brez rednega dotoka denarja nenehno nekaj grozi. Primerjava med vrhom in dnom socialne lestvice pri revnejših slojih odkriva konstantno naraščanje bolezni, prezgodnje smrti otrok in pogostejše pojavljanje večine bolezni in vzrokov smrti. Socialna razvrstitev v zdravstvu reflektira materialno pomanjkanje in vplive pomanjkanja varnosti, strah in pomanjkanje socialne integracije. Pomanjkanje ima veliko oblik in vključuje slabo premoženjsko 120

SLOVENSKA IZGORELOST

stanje, nezadostno izobraževanje v času adolescence, delovno mesto, na katerem človek ne napreduje, ali negotovo zaposlitev, življenje v revnih razmerah, preživljanje družine v težkih pogojih. Te pomanjkljivosti se koncentrirajo predvsem znotraj iste skupine ljudi, njihovi vplivi na zdravje se kopičijo. Čim dlje ljudje živijo v stresnih gospodarskih in družbenih okoliščinah, tem večji je psihološki pritisk in manjša verjetnost, da bodo dočakali zdravo starost. V zadnjih dvajsetih letih so se v državah EU zgodile velike socialne, politične in ekonomske spremembe. Spremembe so mnogim prinesle koristi predvsem v obliki novih možnosti in priložnosti ter večje kvalitete življenja. Vendar to velja samo za tiste, ki so bili zmožni obrniti spremembe sebi v prid, za mnoge druge pa so bile vir novih prikrajšanosti. To so predvsem tisti, ki nimajo vseh potrebnih zmožnosti, sposobnosti ali okoliščin, ki jim omogočajo, da obvladujejo spremembe, s katerimi se soočajo. To so mladi ljudje brez spretnosti in kvalifikacij, ki jih zahtevajo službe danes; ženske, na katere padejo zahteve po skrbi za družino; stari, ki potrebujejo oskrbo, vendar tudi priložnosti; ljudje, ki živijo v urbanih industrijskih okoljih, ki nazadujejo; tisti, ki so izgubili službe in so nezaposleni; ljudje, ki niso fizično in geografsko mobilni ali dovolj prilagodljivi, da bi šli za delom. Kar jim je skupno, je dejstvo, da se soočajo z eno ali več pomanjkljivostmi, ki jim preprečujejo soočanje in upravljanje s spremembami. Izgube služb — s stečaji in likvidacijami — »proizvajajo« armade težko zaposljivih ljudi, starejših od 45 let in z nizko izobrazbo. S tem nastajajo veliki socialni stroški, povezani z (dolgo)trajno izključenostjo teh oseb s trga dela in posledičnim alkoholizmom ter nasiljem v družini. Nezaposlenost za zdravje predstavlja veliko nevarnost, ki je večja tam, kjer je nezaposlenost močno razširjena. Raziskave nezaposlenosti v številnih državah kažejo, da so brezposelni in njihove družine izpostavljeni bistveno večjemu tveganju prezgodnje smrti. Vplivi nezaposlenosti na zdravje so povezani s psihološkimi posledicami in finančnimi težavami, še zlasti z dolgovi. Vplivi se pričnejo pojavljati, ko ljudje začutijo, daje njihovo delovno mesto ogroženo, še preden dejansko izgubijo delo. To priča 121

ALOJZ IHAN

o tem, da je zaskrbljenost zaradi negotovosti delovnega mesta škodljiva za zdravje. Negotovost delovnega mesta se je pokazala kot povečan učinek na mentalno zdravje (strah in depresije), slabo zdravje, bolezni srca in rizične faktorje srčnih obolenj. Nezadovoljivo delovno mesto je škodljivo v enaki meri kot nezaposlenost. Dejstvo, da ima nekdo službo, samo po sebi ne varuje fizičnega oz. mentalnega zdravja. Pomembna je kvaliteta dela. V devetdesetih letih so spremembe v gospodarstvu in na trgu delovne sile v industrializiranih državah povečale občutek negotovosti delovnih mest. Občutek negotovosti in strahu pred izgubo deluje kot dejavnik kroničnega stresa, katerega vplivi naraščajo z daljšim časom izpostavljenosti, kar podaljšuje čas bolniškega dopusta in koriščenje zdravstvenih uslug. SPECIFIČNE SOCIALNE OBREMENITVE V SLOVENIJI

Slovenska družba ima (tako kot sicer vsaka družba) svoje posebnosti, ki so posledica specifične prilagoditve na zgodovino, naravne danosti, kulturno dediščino, materialne in druge možnosti. Tudi take specifične nacionalne posebnosti lahko v veliki meri krojijo način in stopnjo socialnih obremenitev posameznika. Zgodovinsko in kulturološko Slovence določa statičnost življenjskega prostora (hribovita pokrajina s pretežno kmečko tradicijo in brez velikih naravnih bogastev) ter provincialni politični, gospodarski in vojaški položaj. Provincialnost brez lastne države, vojske in ekspanzionističnih vladarjev je v zgodovini pomenila tudi precej zamejeno možnost, da bi posameznik imel priliko aktivno vplivati na svojo usodo. Slovenec je bil zaradi maloštevilnosti svojega naroda jezikovno prikrajšan za uveljavljanje v večjih okoljih, poleg tega zaradi provincialnega položaja za Slovence ni bilo priložnosti v poklicih, ki bolj ambicioznim posameznikom omogočajo odhod iz kmečko-vaške statike v bolj svetovljanske poklice, na primer poklice v mornarici, čezmorski trgovini, državni, diplomatski ali gospodarski administraciji, pa poklice v kolonialnih državah. Življenjski položaj Slovenca je bil večinoma določen z 122

SLOVENSKA IZGORELOST

mestom rojstva in socialnim statusom ob rojstvu. Kombinacija zgodovinske statičnosti in hribovite pokrajine je tudi povzročila, da Slovenec psihološko ne nastopa »sam« proti ostalemu svetu, pač pa se boječe in simbiotično identificira z mikroskupinami — zlasti z družino. Slovencu se je zaradi te simbiotičnosti celo zdelo nujno uporabljati dvojino, ki »naju dva« zarotniško razlikuje od »njih« — zunanjega sveta. Namesto realnega stališča »jaz v odnosu z drugimi« Slovenec razmišlja kot »midva« ali »mi trije« — več pa se mu zdi že nevarno. To mu prinaša velike težave zaradi »zapovedanih« simbiotičnih odnosov (midva ne moreva v resnici imeti skupnega želodca in skupnega čutenja in skupnih sanj), ki so nujno neudobni, nenaravni, konfliktni, skratka lovehote povezave. Ker so taki odnosi nezavedno »zapovedani«, pa Slovenci niti nimajo besed in pogovornih veščin, ki bi naravne razlike znotraj »midva« razčistile in pojasnile. Po drugi strani pa nagnjenost k simbiotičnosti paralizira samozavest posameznika, ki za čvrsto samosvojost potrebuje najmanj občutek, da lahko samostojno stoji na svojih nogah. Neredko pa pride k zdravniku možak, ki ga spremlja žena; in na vprašanja o zdravju in počutju možak samo pogleda ženo, ona pa govori. Po eni strani morda ganljiva, po drugi pa hudo neprijetna simbioza. Nagnjenost Slovencev do simbiotičnih povezav z bližnjimi ob hkratni lastni nesamozavestnosti (ki je tudi posledica simbiotične ukleščenosti) vodi še v eno neprijetno lastnost, namreč do grobosti do svojih najbližjih. Človek, ki ni samozavesten, se ne ceni. In če ne ceni sebe, ne more ceniti niti tistih, ki so z njim tesno ali celo simbiotično povezani. Zato je tak človek ravno do svojih najbližjih izrazito nespoštljiv, grob in si z njimi dovoli človeško nedostojna dejanja, ki sijih do »tujcev« nikoli ne bi dovolil. Paradoksno je torej v razmerju do takega človeka bolje biti tujec kot pa njegov bližnji. Zato je za Slovence značilen občutek »usojene« podrejenosti mnenju neposrednega okolja (tradicionalni vaško-medsosedski kontroli pod močnim vplivom lokalnih cerkvenih veljakov in premožnežev), strah zaradi morebitnih zamer in posledična prikrajšanost komunikacijskih veščin, iskanje rešitev v slabo definiranih sorodniško-prijateljskih povezavah namesto v sa123

ALOJZ IHAN

mostojno pripravljenih načrtih in organiziranih akcijah interesno povezanih ljudi, pasivnost in zapiranje v sebe v trenutkih večjih težav. Slovenec v težavah se zaradi odstopanja svojih težav od »norm« okolice raje »samoizloči«, kot prosi za pomoč (da ne bi doživel obsojanja okolice). Posledično pa je zaradi samoizločitve še manj dejaven v reševanju svojih problemov — zaradi nemočne čustvene odvisnosti od okolice in potreb po tem, da mu sicer okolica vsako dejanje »dovoli«. Tako obnašanje v težavah pa vedno bolj stopnjuje njegove težave, vznemirjenost, občutek zaprtosti in brezizhodnosti, zato je pomembna podlaga za veliko stopnjo samomorilnosti v slovenskem okolju. Bivalna, delovna in komunikacijska statičnost, zanašanje na »pripadnost« (družini, klanu) namesto na lastno aktivnost in lastne odločitve, strah pred življenjskimi spremembami, odvisnost od »nadzora« okolice, strah pred izločenostjo in posledična nesamostojnost pri odločitvah, zanikovanje problemov in konfliktov pri sebi in v okolici, molčanje zaradi strahu pred zamerami in izgubo naklonjenosti okolice, občutek odvisnosti od naklonjenosti okolice in ne od lastnega dela in vrednosti. Zaradi vseh teh lastnosti, ki so kulturna prilagoditev na pretežno vaško, zaprto, ekonomsko nepremakljivo in od vaških cerkvenih in drugih veljakov nadzorovano življenje, se je izoblikoval nekoliko poseben značaj Slovenca, ki je »priden, deloven, zvest in pošten«, vendar pa hkrati v kriznih, kompleksnih in novih okoliščinah tudi precej neroden, neodločen, nesamostojen, nedejaven, zmeden, zaprt, depresiven, nagnjen k umiku v alkoholizem, samoizolacijo, samomor. SLOVENSKA ELITA JE — VAZALSKA ELITA

Tudi tisti, ki usmerjajo slovensko ekonomsko, kulturno in politično življenje, po osnovnih osebnostnih značilnostih ne odstopajo od tipičnih vzorcev slovenske ljudske miselnosti. Slovenska politična in gospodarska elita v zgodovini ni bila posebno »elitna«, bila je pretežno »vazalska elita«, podrejena tujcem in zato premalo močna in samozavestna za širjenje slovenske moči navzven; za124

SLOVENSKA IZGORELOST

torej cilji slovenskih voditeljev nikoli niso bili v doseganju nacionalne, vojaške in gospodarske ekspanzije navzven, ampak zgolj »skromno«, nezahtevno in lagodno krotenje naroda navznoter in samoreprodukcija lastnega »elitnega« položaja. Tradicionalno se torej slovenska elita raje ukvarja z medsebojnim rivalstvom za delitev omejenih slovenskih »virov« — človeških in materialnih. Slovenski voditelji niso nikoli organizirali roparskih pohodov (kot na primer Vikingi), ki bi vdirali na tuja ozemlja in tam pridobili plen ter ga nosili domov za povečanje domačega bogastva. Namesto ekspanzionistične volje, ki obli-kuje borbene ekipe ali funkcionalne time za organiziranje gospodarskih, političnih in drugih akcij za pridobitev bogastva iz tujih krajev, se slovenska »elita« ukvarja z medsebojnim rivalstvom in (preraz )delitvijo domačega premoženja. Zato je glavni občutek znotraj slovenskih elit tekmovalnost, zavist, želja po izrivanju drugega ter omejenost razmišljanja in ciljev na lokalne prerazporeditve bogastva, vplivov in moči. Ker je količina domačega premoženja omejena, je treba v boju za premoženje tudi znotraj elite izločiti čim več ljudi, da ostane za druge. Zato se tudi slovenska elita mreži in povezuje, vendar namen povezovanja ni učinkovitost, sposobnost in udarnost za ekspanzijo navzven, pač pa zgolj vzdrževanje lojalnosti nasproti konkurenčnim povezavam znotraj Slovenije. Slovenska elita ne obvlada formiranja in vodenja uspešnih ekip. Namesto tega obvlada sprožanje bipolarnih bojev, katerih tragika je v tem, da iz središča družbenega dogajanja izrivajo vse, ki se teh bojev ne gredo. Ko se začneta dva petelina boriti za principe, sploh ne gre za to, kdo je boljši in ima prav; njuna prava hudobija — enega in drugega — je, da s svojim medsebojnim (navadno praznim) bojevanjem želita postaviti v središče družbe svojo igro, ki bi bila brez njunega posiljevanja povsem marginalna družbena zadeva. In značilno za slovenske elite je, da se znajo iti zgolj petelinje boje za pridobitev notranjih pozicij, čeprav je naloga elit, da ustvarijo ekspanzivne ekipe, ki širijo družbeni prostor. Ekspanzivnost se doseže z organiziranjem moških ekip — vojaških, trgovskih, industrijskih. Formiranje uspešnih moških ekip pa absolutno temelji na testosteronu, to je hormon, ki ga 125

ALOJZ IHAN

testisi vsakemu samcu dodelijo ustrezno njegovemu položaju v hierarhiji moči. Zato se po začetnem ravsu vsak najde v jasni ekipni vlogi in potem ne gre več za notranje boje, pač pa za timski uspeh. Brez dovolj ekipnega testosterona, na primer pri kastriranih živalih, pa se družbeno dogajanje namesto v formiranje uspešnih ekip razvodeni v nenehna prerivanja in bevskanja kot pri mladičih, le da so ugrizi bolj boleči. In taka ekipa je obsojena na neuspeh. Zato si resne ekipe, skrajni primer so vojaške, programirano dvigajo skupinski testosteron z rednim fizičnim naporom, ekipnimi nalogami in tekmovanji. Vsak ekipni uspeh našprica testosteron vsem v ekipi in dvigne skupinsko zadovoljstvo. Delali so zanimive poskuse na stadionih, kjer so merili testosteron igralcem in gledalcem — in ugotovili, da se igralcem ekipe, ki zmaga, poveča testosteron in enako tudi njihovim navijačem. Zato ljudje, z izjemo mazohistov, nagonsko navijajo za močnejše ekipe. Slovenska družba pa je v osnovi revna hribovska družba in geografija odločilno oblikuje družbeni značaj; preživeli smo zaradi skrivaštva, skrajno skromnih potreb in velike navezanosti na male, družinske skupnosti. Nismo pa osvajalska družba, znotraj katere bi se oblikovali uspešni, hierarhično urejeni timi. To so bili recimo Vikingi, ki so ropali po celi Evropi in domov prinašali plen. Slovencem pa so preživetje pomenile ozke skupine, da so skupaj previharili zimo in si pomagali na polju. Zato imamo izredno razvit sentiment skupnosti, medsebojne povezanosti. Ta nam je v komunizmu celo dobro služil, ljudje so si ne glede na sistem pomagali »na črno« graditi hiše in švercati čez mejo. In čeprav je bilo samoupravljanje ekonomsko gledano povsem nemogoča pravljica, nam je bila pisano na kožo, to je naš sentiment, naša hribovska fantazma. Prav zaradi tega smo se po spremembi sistema znašli v nekakšnem travmatičnem stanju. Dokler smo živeli v fantazmi, da vsi branimo naše, naš sistem, našo skupnost, smo prenesli vsak napor, celo eklatantna stadionska in druga obredna poniževanja, ki jih je komunistični kler zahteval od podanikov. Ampak obredje delavskih svetov in sindikatov je hranilo našo skupinsko fantazmo in nič ni bilo pretežko. Potem pa so se začeli neki politiki mimo volje in obveščenosti ljudi poigravati 126

SLOVENSKA IZGORELOST

s podjetji, reorganizirati, spajati, pošiljati v stečaje. Ljudje, ki jih je sistem pol stoletja treniral, da si k srcu jemljejo usodo celega podjetja in sistema in države, so se znašli v nemogočem, totalno frustriranem položaju. V kapitalizmu se ljudje ne identificirajo z vodenjem podjetja in družbe, pri nas pa je šahiranje s podjetji in lastninsko plenjenje ljudi dobesedno trgalo na koščke; isti komunisti, ki so prej v ljudeh desetletja utrjevali fantazmo »našega«, so z lastninskim šahiranjem v par letih ljudem raztrgali skupinski sentiment, in to je katastrofa, stotisoče depresivnih, razočaranih ljudi, zlasti moških, ki so zelo odvisni od skupinskih družbenih fantazem. Privatizacija je Slovencem osušila testise za nekaj cistern testosterona, Istrabenz je zato prav vrhunska metafora našega časa. To je hudo natrgalo družbeno tkivo. Mislim, da se politiki niti ne zavedajo, kaj so povzročili ljudem, ko so tako jebivetrsko raztrgali slovenski skupinski sentiment. Poznam mnogo ljudi, ki so čustveno propadli, ker jim je bilo podjetje tako pomembno, da niso prenesli poigravanja s tistim, kar so mislili, daje njihovo, pa seje seveda izkazalo drugače. Zaradi specifičnega odnosa do testosterona smo Slovenci slabo prilagojeni na kapitalizem — kapitalistična podjetja so vojaške formacije, samo bojišče je nekoliko drugačno. Imamo hribovsko bolezen, da smo bolj občutljivi na svoj položaj v svoji ekipi kot na uspeh ekipe. Kar je simptom porušenega občutka za testosteronsko veselje. Zato namen slovenskega združevanja in mreženja ni oblikovanje udarnih, kvalitetnih, ekspanzivnih timov in podjetij, ampak zgolj doseganje organizirane lojalnosti za notranje boje in konkurenčnost. Zato nikakršna racionalna analiza ne more opredeliti lastnosti ljudi, ki v Sloveniji na primer pripadajo določeni politični, sorodstveno-ekonomski ali kaki drugi mreži. Namen mreženja je zgolj pripadnost določeni čredi ali jati in ideološki boji nimajo za sabo nobene ideje, ampak zgolj čredne nagone, enaki ljudje z enakimi pozicijami se po čistem naključju razporedijo v različne črede in postanejo čredni akviziterji, komunisti ali kleriki, pri čemer se eni in drugi idejno v ničemer ne razlikujejo; če bi bili primorani izreči samo deset idejnih stavkov o svoji samorefleksiji, bi ne našli nikakršnih razlik, ki obetajo bolj uspešno 127

ALOJZ IHAN

konkuriranje pri obvladovanju premoženja in moči v primerjavi z drugimi mrežami in zlasti z neomreženimi ljudmi. Mreženje je v Sloveniji zgolj način izrivanja drugih od omejenega notranjega premoženja in političnoekonomske moči. In vse pretveze takega mreženja — ideologije, religije, politični programi — služijo zgolj simbolnemu prepoznavanju, združevanju in identifikaciji. Slovenskemu mreženju in delitvam zadostuje kakršenkoli simbol, ne glede na vsebino, da se le člani mreže v njem prepoznajo in ostanejo lojalni — lojalni drug drugemu, ne pa vsebini simbola. Ta je pravzaprav nepomembna! Simbol rdeče zvezde je v Sloveniji opravil svojo vlogo že s tem, ko je zbral kritično maso medsebojno lojalnih (in do ostalih Slovencev ne-lojalnih) posameznikov, ne glede na to, ali so ti posamezniki verjeli v ideologijo ali ne. Revolucija je bila, tehnično gledano, samo inavguracija neke nove elite, ki sicer v tedanjih razmerah ne bi imela priliko postati elita. Podobno velja za katerikoli drug simbol, pa naj bo to križ ali ostareli drobni pesnik, ki ga nihče ne razume, ali upokojen politik, ki je že zdavnaj odslužil svojemu namenu. Če si v imenu simbola (in ne zaradi simbola) skupina Slovencev zaupa prek pravnih norm, če si v imenu simbola v svojih poslih in odnosih lahko privošči nadpogodbeno, nadčasovno, nadposlovno nadlojalnost, potem mrežna povezava deluje in deluje princip »jaz-tebi-danes, ti-menipojutrišnjem« in delujejo pravno povsem nedokazljivi načini organiziranega prisvajanja — od nedokazljive usklajenosti delovanja nadzornih svetov in uprav državnih podjetij do politikov, ki imajo deleže v podjetjih pod imeni drugih ljudi, podjetja pa lahko zato poslujejo z državo ob naklonjenosti »anonimnih« političnih botrov. Zgodovinska miselna dediščina slovenskih vazalskih elit torej narekuje vrsto »nacionalnih« lastnosti — od zavisti, ki v vsakem uspehu drugih vidi grožnjo za prerazporeditev moči v omejenem nacionalnem kodu, pa do osebnega napadanja konkurentov ne glede na vsebino njihovega delovanja (ker vsako njihovo delovanje lahko pomeni grožnjo za prerazporeditev moči). Novim idejam se ne gleda v vsebino, temveč se ocenjuje njihov potencial (in nevarnost) za morebitno prerazporejanje moči znotraj elit, strok, cehov, klanov, povezav. In ker niso pomembne vsebine, se 128

SLOVENSKA IZGORELOST

ljudje siromašijo s tem, da se ne poglabljajo v njih (kar je bistvo napredka), pač pa v ljudi, ki te vsebine prinašajo. In to največkrat v smislu ljubosumja in strahu pred konkurenco. In ker sčasoma ljudje zakrnijo za razumevanje specifičnih vsebin, imajo v žarišču druž-benih razprav najraje teme, ki jih tudi zakrneli možgani razumejo: politične razprtije, spolne škandale, moralne sodbe. Če pa že gre za specifične vsebine (na primer o zdravju, znanosti, šolanju otrok, ekologiji), so ljudje še najbolj pomirjeni, če o tem ne govorijo strokovnjaki, ampak dobro znani politiki, do katerih se je bolj enostavno opredeliti — če že ne glede na konkretno vsebino, pa na »generalni vtis«, ki ga imajo o tem ali onem politiku. Za klasifikacijo ljudi na dobre in slabe (naše in njihove) je namesto napornih in težko razumljivih vsebin bolj enostavno uporabljati kar politične, klanovske, verske, spolne in podobne označevalce. Opisani procesi so generator »novega slovenskega provincializma«, ki prezira ukvarjanje s specifičnimi vsebinami in ima raje »moralne« odločitve na pamet, ki so dolgoročno zanesljivo slabe. Novi provincializem je enako kot stari za svoj cilj namesto razvoja, napredka in ekspanzivnosti prevzel zmagovanje v rivalskih tekmah ozkih skupin Slovencev proti drugim ozkim skupi-nam Slovencev. POLI(TO)KRACIJA — SLOVENSKA POT

Sloveniji se je iz socializma ohranil ogromen problem državnega lastništva. Večino družbenih procesov obvladuje državni kapital, ki nima opredeljenih lastnikov oz. jih nadomeščajo fluidne, nedorečene in zato neodgovorne »elite«. Besedo sem dal v narekovaje zato, ker v resnici ne gre za klasično pojmovane elite močnih in vplivnih posameznikov. Pripadniki teh »elit« kot posamezniki niso niti močni, niti posebno vplivni, niti posebno premožni. In če jim poveš, da so »elita«, so začudeni ali celo užaljeni, kajti v resnici na sebi ne vidijo nič elitnega. In nič elitnega jih v resnici tudi ne krasi, gre za precej neizstopajoče, mediokritetne ekonomiste, pravnike, novinarje, zdravnike, raziskovalce, profesorje, poli129

ALOJZ IHAN

tike. Pa vendar v družbi s sebi podobnimi na različnih sestankih in neformalnih usklajevanjih odrejajo razvojno politiko podjetij, inštitutov, časopisov, založniških hiš, finančnih ustanov. Take elite so pravzaprav ljudje, ki so se na tisoč različnih načinov povzpeli do ugodnih, čeprav ne ekstremno dono-snih družbenih položajev, in jih želijo ohranjati zaradi ugodnosti, ki jim jih prinašajo. Zato vsi poslovodski kadri po državnih podjetjih (časopisih, bolnišnicah, bankah) želijo še naprej ohranjati državno lastništvo, ker to njim samim zagotavlja moč brez izrazite odgovornosti in možnost vsaj malih rentarskih koristi od dobička podjetja, ki jih v primeru znanega lastnika ne bi imeli. Lastnik bi namreč tudi pri svojih vodilnih delavcih zahteval racionalnost, medtem ko nedefinirano državno lastništvo ravno temu širokemu sloju upravljavskih struktur omogoča, da se obnaša neracionalno (in sebi v korist), čeprav na račun tega trpi uspeh podjetja in konkurenčnost družbe kot celote, na koncu pa glavna teža take neodgovornosti pade na nižje delavske sloje, na katere se zlije vsa nesreča odpuščanj. Ampak zaradi velike že(l)je vodstvenega kadra, da še naprej upravlja s podjetji kot s svojo rentarsko pravico (čeprav ni lastnik), je ta kader odločen obdržati svojo moč kljub temu, da tako ravnanje potaplja celo družbo. Ohranjanje državne lastnine kot »nacionalnega interesa« je v glavnem posledica konsenza števila upravljavskega dela poli(to)kratov, ki zaslepljeni s svojimi lahkotnimi privilegiji v okvirih državnega lastništva ne odstopijo niti za ped. Seveda je jasno, da zaradi nazadovanja, ki je posledica polikratskega upravljanja družbe, tak sistem ni stabilen in zmožen lastne reprodukcije. Tako družba slejkoprej doseže dno, ko ne gre več naprej. Tragika polikracije je le v tem, da polikratom vse do pristanka na dnu ne bo prišlo niti na misel, da bi sistem moral preiti v obliko, ki bi družbi omogočala konkurenčnejši razvoj. NOVA SLOVENIJA — RAZVOJ »NOVE« DRUŽBENE GROBOSTI

Slovenska psiha je zaradi zgodovinskega razvoja odvisniško privezana na pripadnost svojemu ozkemu okolju, svoji skupini, in 130

SLOVENSKA IZGORELOST

zunaj nje skoraj ne vidi možnosti preživetja, pa čeprav je Slovenija samo drobno zrnce na velikem planetu Zemlja. Zaradi odvisniške navezanosti na mikrookolje je za Slovenca izjemno travmatična in obremenjujoča vsaka grožnja, ko mu zaradi neprilagojenosti okolici grozi »izobčenje«. Za Slovenca sveta zunaj njegove doline preprosto ni. Zato se Slovenec panično drži vseh pravil, ki jih samemu sebi slika kot zahteve okolice do njega. Pri čemer je okolica do Slovenca pogosto veliko bolj brezbrižna glede njegovega obnašanja, kot si to Slovenec predstavlja. Neredko je zato ob svojih namišljenih »moralnih prekrških« glavni akter izobčenja kar človek sam, ki vrednote in norme okolice do sebe vzame tako zelo zares in obvezujoče, da se raje začne umikati, še preden bi okolica odreagirala na njegovo neprilagojenost. Namesto da bi se pogajal z okoljem, Slovenec neredko v imenu okolice kar samega sebe obsodi in si je najstrožji sodnik. Zlasti je ta pojav pogost pri moških. Posledica je množični umik v alkoholizem, čudaško osamo in samomor. »Nova« Slovenija pa ima z demokratičnimi družbenimi spremembami še dodatne težave glede psihosocialnih stresov svojih prebivalcev zaradi naraščajoče »družbene grobosti«. Ne glede na ocene, koliko resnične demokracije je prinesel padec berlinskega zidu, ostaja dejstvo, da je z uveljavitvijo kapitalizma v Sloveniji izginil stoletni družbeni red, ki je temeljil na avtoriteti (strahovladju) oddaljenega, a vsemogočnega »gospodarja«, tj. oblasti (najprej cerkvene in zemljiške, nato ideološke komunistične). In temu se ni enostavno prilagoditi. Ljudje so ostali brez notranjega občutka (božjega očesa), da morajo biti družbeno primerni in spodobni tudi, če so sami pred sabo; edina zavora, ki je še ostala, je mnenje neposredne okolice (družine), pa še to postaja vedno manj obvezujoče. Posledica tega je, da se ljudje v družbi vse bolj obnašajo po standardih in navadah svojega zasebnega življenja, ki je bilo včasih skrito za štirimi stenami. Ker pa je bilo v zasebnem življenju Slovencev že od nekdaj veliko konfliktov, grobosti in tudi nasilja, se družbena »sproščenost« in odsotnost »božjega očesa« kažeta tudi kot naraščajoča družbena grobost, konfliktnost in nasilnost — kar je v osnovi torej samo posledica 131

ALOJZ IHAN

neženiranega prenašanja zasebnih, družinskih odnosov v širše družbene odnose, kjer postaja grobo napadanje, preklinjanje, omalovaževanje, nasilno šikaniranje, izsiljevanje in tudi fizično nasilje nekaj »normalnega«. Vendar je dejstvo, da tak neženiran, stresni način komuniciranja in uveljavljanja interesov uspešno deluje na ljudi, ki nove »družbene grobosti« še ne znajo uporabljati (ker bodisi še čutijo »spodobnostne zavore« ali pa jim »konfliktni stres«, ki ga niso bili vajeni iz primarne družine, povzroča take težave s počutjem, da se raje umaknejo nasilju in grobosti). Zato postaja družbeni uspeh čedalje bolj povezan z brezsramnostjo, grobostjo, napadalnostjo, izsiljevanjem, nasilnostjo. Ker pa so modeli družbenega uspeha šola za mlade ljudi, se tudi tisti, ki zaradi vzgoje v primarnih družinah niso vešči grobih prijemov pri uveljavljanju svojih interesov, sčasoma naučijo grobosti od uspešnih vzorov, zato se stopnja družbene grobosti povečuje. Ob tem pa na žalost kljub globalizaciji ostaja specifični problem Slovenije miselna zaprtost in ne-zavedanje o tem, da so rešitve tudi zunaj domačega okolja in da je tam celo več rešitev. To je močno obremenjujoče za psiho posameznega Slovenca, ki zaradi zaprtosti v svoj mali krog prej najde rešitev v samomoru kot pa v fizičnem izhodu iz okolja, v katerem ne vidi več svojega obstoja. Pa tudi v širši družbeni organiziranosti je ne-zavedanje o globalnem svetu glavni razlog, da s sedanjim načinom (ne)reševanja težav in vrtičkarstvom izgubljamo vsi. V Sloveniji še vse temelji na poskusu prevlade nad drugim. V smislu, da moram vzeti nekomu, da bom jaz več imel. Ampak tak pristop ima tudi svojo reakcijo, katere posledica je, da smo na koncu vsi na slabšem, da imamo vsi manj. Ker je namen slovenskega mreženja glede na zgodovinske izkušnje pravzaprav vedno bilo premoženjsko in vplivno izrivanje drugih Slovencev, so pojavi mreženja — političnega, religioznega, sorodstvenega, gospo-darskega itn. — v okolju vedno sprejeti izredno skeptično in čustveno obarvano. Zgodovinske izkušnje so slabe, in dobri nameni v začetnih izjavah slovenskih gibanj in organizacij so se praviloma prelevili v nasilniško gospodovanje sonarodnjakom. Zato imamo Slovenci do organiziranja ljudi v združbe sumni-čav 132

SLOVENSKA IZGORELOST

in negativen predsodek, kar pa je neugodno za oblikovanje projektno usmerjenih delovnih timov, katerih namen je učinkovit in prodoren izdelek, znanstveni, poslovni ali kak drug rezultat. Še bolj neugodna posledica negativnega slovenskega predsodka do (odkritega) mreženja pa je v tem, da se mreženja zaradi negativnega odnosa do njih praviloma prikrivajo. Gre torej za neprojektna, privatistično zasnovana mreženja, kombinacije sorodniških, prijateljskih, šolskih, pivskih, športno-rekreacijskih, gospodarskopolitičnih, spolnih (zlasti bolj eksotičnih) povezav, ki potekajo v neformalnih oblikah in se jih zaradi tega ne da formalno identificirati in/ali omejevati. Kar pa je zlasti neprijetno za tako malo okolje, kot je Slovenija, kajti v Sloveniji že organizirana skupina nekaj deset ljudi na primernih položajih lahko temeljito preoblikuje družbena razmerja in tokove. In če taka mreženja kljub svojemu velikem vplivu potekajo »tajno«, je to lahko hud odmik od naravnega, demokratičnega razvoja. Dvainpetdesetletni M. J. je v ambulanto prišel zaradi izredne utrujenosti, ki je bila najprej povezana s pomladansko-poletno sezono ( je alergik — z znaki senenega nahoda in oteženega dihanja — na več vrst cvetnega prahu). Že nekaj let pa se utrujenost podaljšuje, moti ga tudi nespečnost in pogosti glavoboli, ki jih zdravniki »ne znajo« opredeliti. Ker sumi, da mu z leti imunski sistem razvija čedalje več alergij, je začel natančno opazovati svoje počutje po uživanju posameznih vrst hrane in ugotovil, da ne prenaša večine vrst kruha in testenin — po njih se mu napihne trebuh, občuti vrtoglavost, tresenje v mišicah, hkrati postane izredno utrujen. Slabo prenaša tudi rdeče meso, razen perutnine in rib. Zaradi izogibanja škodljivim dodatkom v industrijski hrani se je usmeril v prehranjevanje z ekološko pridelano hrano — žena mu po nasvetih bioterapevta nabavlja preverjene surovine pretežno rastlinskega izvora in pripravlja hrano, ob kateri se še nekako dobro počuti. Takoj ko zaužije hrano iz restavracije, pa zaradi dodatkov v njej sledi napihnjenost, slabost, vrtoglavica, utrujenost. Sicer je M. J. primer telesno precej zanemarjenega človeka, s preveliko telesno težo, trebušno debelostjo, sključeno držo, mlahavimi gibi in hojo. Na vprašanja odgovarja vznemirjeno, z opaz133

ALOJZ IHAN

no skrbjo za vtis, ki bi ga odgovori vzbudili. Dela kot samostojni podjetnik in raziskovalec v lastnem podjetju, v katerem ima honorarno zaposlenega še enega človeka — študenta. Njegovo podjetje sicer pretežno posluje s pridobivanjem državnih in evropskih raziskovalnih projektov. Laboratorijske meritve imunskega stanja ne kažejo odstopanj od normal, pač pa meritve stresnega hormona kortizola pokažejo visoke vrednosti, meritev odziva vegetativnega živčevja na dihalni manever (testiranje variabilnosti srčnega ritma) pa sicer pokaže simpatikotonus, ki pa ga pacient ves čas dihalnega manevra niti za trenutek ne uspe sprostiti — znak izrazite kronične vznemirjenosti in zelo slabe telesne kondicije. Koncentracija hormona testosterona v krvi je zelo nizka. Pacient je sicer poročen, s sinom gimnazijcem, ki uspešno opravlja šolske obveznosti. Pacient se z ženo dobro razume, imata pa zadnja leta zaradi njegovih bolezenskih težav in utrujenosti zelo redko spolne od-nose. Ženo je sicer spoznal kot mlado uradnico na ministrstvu pri prijavljanju prvih projektov, in od tedaj tudi po tej plati dobro sodelujeta, ker mu daje »namige« glede projektov, pri katerih je velika možnost uspeha pri kandidaturi — zato tudi njegovo podjetje ves čas zadovoljivo posluje, čeprav ne gre za neke velike posle, ker rad dela bolj sam zase. Ker žena v celoti skrbi za njegovo prehrano, jo pokličem na razgovor. Gre za prijazno, odločno, urejeno žensko — v nasprotju z možem, ki tudi po zunanjosti in glede oblačenja deluje pretirano »domače«. Ženo skrbi moževo nebogljeno stanje in mu je pripravljena kakorkoli pomagati. Sicer glede na njene opise organizacijsko povsem sama »ureja« družino, z moževim stanjem je nezadovoljna, vendar ne razmišlja o ločitvi. Zdi se ji, da je mož zaradi težav in brezvoljnosti postal zelo neuspešen tudi poslovno in je tako odvisen le od pridobivanja projektov, ki mu jih ona s svojimi poznanstvi na ministrstvu lahko preskrbi in za njih pozneje ni treba dajati kaj več od pavšalnih, formalnih poročil o njihovem izvajanju, za kar tudi poskrbi ona sama. Čeprav je mož na začetku njunega »sodelovanja« imel veliko raziskovalnega poleta, je pozneje ob dejstvu, da rezultati niso bili pomembni, zanemaril izvajanje 134

SLOVENSKA IZGORELOST

projektov in njihovo udejanjanje v prakso; tako mu je ostalo tudi več denarja, ker mu ni bilo treba zaposlovati drugih raziskovalcev. Zdaj pa zaradi zdravja že vnaprej ve, da bodo projekti ostali samo na papirju, in je izgubil voljo tudi do tega, tako da mora že skoraj večino dela opraviti sama, če hoče, da mož preživi. Pri M. J. gre torej za primer moškega, ki je bil na začetku kariere povsem dobronameren raziskovalec in je tudi povsem iskreno »osvojil« žensko, ki mu je bila všeč. Vendar je povezava obojega bila velika strateška napaka. »Uspeh« projektov, ki mu ga je omogočila žena, je deformiral raziskovalno okolje M. J. do te mere, da je »normalna« prilagoditev na tako okolje povzročila njegov raziskovalni in podjetniški kolaps. Po drugi strani je odvisnost M. J. od ženine pomoči pri projektih onemogočila njegovo avtonomijo erotičnega odnosa in izražanja moških želja do svoje žene, kajti žena ni bila samo žena. Ker je bila realnost njunega odnosa bolj skrbnica-odvisnež kot pa moški-ženska, se je status M. J. v družini praktično izenačil s statusom njunega sina — za oba je »materinsko« skrbela žena. To je privedlo do izgube spolnega poželenja pri M. J., posledičnega prenehanja prakticiranja spolnosti, izgube moške energičnosti, iniciativnosti, volje. Zaradi brezvoljnosti in zanemarjanja samega sebe, predvsem pa zaradi izostanka spolnih odnosov, je postal M. J. ločen od svojih telesnih občutkov in samozavesti, zato ni več obvladoval in znal realno in iz svojih občutkov umeščati svojih telesnih zaznav in vznemirjenih stanj, ampak se je sprememb (na primer napetosti v trebuhu, glavobola) začel panično bati in iskati vzroke zanje v alergijah, prehrani. Posledica so kompenzatorne zdravstvene težave (debelost, neaktivnost, utrudljivost, depresivnost, orientacija na bolezni), v katerih se z ženo idealno »razumeta« in na najmanj konflikten način uresničujeta njuno realno razmerje skrbnice in nebogljenega oskrbovanca — bolnika. Za vprašanja o vzrokih »strateške napake« M. J., ki je zaradi poslovnega uspeha zanemaril svojo moško potrebo do ženske, bi bile potrebne poglobljene psihoanalitske analize; vsekakor pa ob srečanju svoje bodoče žene M. J. iz nekega vzroka še ni imel 135

ALOJZ IHAN

izoblikovane in dozorele »moške« potrebe do ženske, ki bi ga pozneje kljub morebitnemu poslovnemu sodelovanju orientirala in varovala pred popolno deviacijo odnosa, v katero je pozneje zdrsnil, ne da bi to zares opazil. PASTI TRADICIONALNE SLOVENSKE OBREMENITVE S »PRIDNOSTJO IN DELAVNOSTJO«

Slovenci se zaradi razdrobljene pokrajine nikdar niso mogli preživljati zgolj s kmetijstvom, temveč so krpali svoje prihodke tudi s postranskimi dejavnostmi, na primer furmanstvom, preprodajanjem, obrtjo, delom v gozdovih in rudnikih... Razcepljenost preživetvenih virov je zahtevala nenehno delavnost na več področjih, pri čemer pa so učinki tako razcepljene delavnosti majhni. Vendar Slovenci drugače ne bi mogli preživeti. Po drugi svetovni vojni je oblast Slovencem dodala še nov preživetveni vir — industrializacijo, ki pa zaradi socialistične neučinkovitosti tudi ni omogočil spodobnega preživetja delavca, ampak se je moral ta poleg »službe« še vedno naslanjati na tradicionalne preživetvene vire — sivo ekonomijo, podedovano zemljo na deželi (ohišnico) ter na socialne transferje, ki jih zagotavljata država in sorodstveno omrežje. Zaradi tega Slovenke in Slovenci živijo razmeroma dobro, kajti njihov »kombiniran« preživetveni model je blažilnik socialnih napetosti, med krizami pa zagotavlja dostop do dodatnih preživetvenih virov v obliki neformalnih posojil ali hrane. Tak način preživetja posameznikom omogoča, da preživijo z izjemno nizkimi plačami, saj svoje dohodke povišujejo z delovanjem na področju sive ekonomije (delež sive ekonomije v RS je okoli 28 odstotkov BDP) in lastne pridelave hrane — od tod izhaja navezanost Slovenk in Slovencev na zemljo. Lastništvo zemlje je že pred drugo svetovno vojno pomenilo pogoj preživetja nizko plačanega proletariata. Na drugi strani odvisnost od zemlje in zasebniških omrežij blokira procese modernizacije — primer je psihosocialno naporno in nezdravo sobivanje otrok v hišah in stanovanjih staršev in starejših sorodnikov, v kar so prisiljeni, ker 136

SLOVENSKA IZGORELOST

so najemnine in cene stanovanj previsoke za njihove dohodke. Poceni delovna sila, ki je utemeljena na tradicionalnem preživetvenem modelu, koristi tudi menedžerjem, ki se izkazujejo s proizvodnjo poceni izdelkov. Ti so tako poceni, da so cenovno konkurenčni na svetovnih trgih. Menedžerji, ki upravljajo poceni delovno silo, se ne preizkušajo z zahtevnejšimi izdelki in na zahtevnejših trgih. Tudi sindikati vedo, da želi delavstvo za vsako ceno ohraniti svoja delovna mesta, in to kljub plačam, ki so pod pragom revščine, ker je za hišo njiva s krompirjem in ker v kolarnici počiva traktor. Zato tudi sindikati paradoksalno zavirajo sodobno specializacijo dela, v kateri bi si človek zgolj z delom, ki ga najbolje opravlja, lahko zagotovil primerno življenje. Zadovoljstvo s tradicionalnim modelom slovenskega preživetja zato vodi v razmere, ko je konkurenčnost slovenskega delavca in tudi celotnega gospodarstva zelo nizka, vendar to ne izziva revolta, ampak še bolj intenzivno usmerjanje Slovencev v pretirano »pridnost«, kombiniranje različnih slabo donosnih preživetvenih virov in posledično pretiravanje z delavnostjo in pridobitništvom; rezultat tega je zakrnevanje na področju radovednosti, radoživosti, socialnih stikov in odnosov, čustvenega življenja, ustvarjalnosti, kvalitete življenja. Vse to pa so razmere, v katerih začnejo ljudje izgorevati v mučnem procesu, ki ga spremlja miselno, čustveno in nasploh človeško zakrnevanje.

137

ALOJZ IHAN

10. INTELEKTUALCI Ker bom v nadaljevanju pisal o intelektualcih in njihovi družbeni vlogi pretežno afirmativno — razgrinjal in analiziral bom namreč koristi, ki jih (včasih, v določenih okoliščinah) s svojim delovanjem prinašajo skupnosti -, bom v prvem odstavku zaradi zdrave kontrapunkcije vseeno izpostavil občutek, ki ga imam vsaj na začetku tega pisanja, da namreč obstajajo dela in opravila, za katera bi bilo treba v razpisne pogoje jasno zapisati, da intelektualci niso zaželeni. Vsaj ne taki, ki se nenehno počutijo intelektualci, vpreženi v potrebo po rezoniranju, analiziranju in osmišljanju (ki je seveda racionalistični konstrukt, nadomestek brezmiselnega veselja, gona in energije) vsega in vsakogar okoli sebe. Vrhunski športnik mora na primer biti predvsem sposoben celostne imerzije v skladišča svojih nagonskih energij, gibalnih impulzov in odločitev, medtem ko bi racionalno poseganje v na- gonskogibalne odločitve pomenilo prevelike energetske in časovne izgube za vrhunske športne dosežke. Pravzaprav je celostna imerzija v nagonsko in iracionalno potrebna v domala vseh kreativnih opravilih, ki dosegajo vrhunskost. Zares uspešen trgovec mora prodajati svoje izdelke z iskrenim optimizmom in navdušenjem, ki bi ga intelektualna analiza v mnogih primerih ohladila do popolne trgovske impotence. In tudi uspešen zdravnik je lahko le tisti, ki zna pacientu s primernimi besedami orisati realna dejstva, hkrati pa mu z empatično govorico telesa vlivati voljo in motivacijo, ki gotovo ne more zrasti iz racionalne analize pacientovega stanja. In celo pisatelj/pesnik — ki domuje v neposredni bližini racionalne besede — mora med ustvarjanjem literature nujno zapustiti območje analitične besede in se potopiti v neko drugo besedno pokrajino, v kateri se besede in stavki ne nizajo s pomočjo analitičnih intelektualnih obrazcev, pač pa se kondenzirajo, precipitirajo in se združujejo iz podob, občutkov in čustvenih relacij, ki so po mehanizmu svojega nastajanja mnogo bolj podobne nastajanju sanjskih podob in prizorov kot pa racionalni analizi. Če torej trdim, da vrhunski športnik ali odličen trgovec ali nadarjen pesnik v svojih ustvarjalnih trenutkih nikakor nimajo atributov intelektualnega rezoniranja, moja trditev implicira vsaj dvoje; 138

INTELEKTUALCI

prvič, da obstaja veliko izjemnih človeških dosežkov, ki ničesar ne dolgujejo lastnosti, ki jo imenujemo intelektualnost, in drugič, da intelektualnost ni neka vseobsegajoča, domala stigmatizirajoča človekova lastnost, pač pa zgolj ena od številnih možnih človekovih lastnosti, ki jo lahko isti človek v določenem trenutku ima in izraža, v drugem trenutku pa sploh ne. Pojem intelektualnosti je zato verjetno primerno — vsaj sprva — celo zožiti na določeno (intelektualno) proceduro. Če intelektualnost razpoznamo kot proceduro, nam ni treba s prstom kazati na ljudi, ki so in ki niso; in hkrati lahko razumemo, da celo delovanje istega človek včasih obsega intelektualno proceduro, včasih pa sploh ne. Tako kot pesnik večinoma ni zgolj in samo pesnik — in je patetično nekoga, ki je napisal eno ali dve pesniški zbirki v času, ki je manj kot odstotek njegovega življenja, označevati le s tem imenom. Pesnjenje je procedura, pesnik pa največkrat patetična socialna oznaka. Isto velja tudi za besedo intelektualec, ki hitro vodi v pavšalno oz. vrednostno označevanje ljudi, s tem pa v prenapete pomene, povezane s problematičnostjo socialnega hierarhičnega kategoriziranja ljudi. Bistvo intelektualne procedure je racionalen opis. Kar pomeni, da s pomočjo zavestnih, transparentnih in zato preverljivih ter vsem dostopnih miselno-logičnih obrazcev opisujemo ter razlagamo različne pojave, od naravoslovnih zakonitosti do nepredvidljivih družbenih obratov. Seveda se tu takoj pojavi pripomba, da moja definicija intelektualne procedure natanko ustreza tudi definiciji znanstvene procedure. Tudi znanstvenik poskuša zgolj s pomočjo zavestnih, transparentnih in zato preverljivih ter vsem dostopnih miselno-logičnih obrazcev opisovati in razlagati določene pojave. Kaj torej loči intelektualno od znanstvene procedure? Moje mnenje je, da gre predvsem za razliko v zajemanju tistega, kar bi intelektualec ali znanstvenik želela opisati in analizirati. Znanstvenik si prizadeva zajeti realnost zgolj v okviru točno določenega modela ali teorije. Znanstvenik se namenoma odreče težnji, da bi celovito opisal določen pojav, v zameno pa lahko zelo natančno in predvidljivo opiše obnašanje posamezne silnice 139

ALOJZ IHAN

v svojem modelnem sistemu — kar navadno pomaga tudi pri razumevanju mnogih realnih pojavov. Vendar je osnovna znan-stvena paradigma tako zelo usmerjena v hiperprevidno, natančno preverljivost, da se vsak realen pojav v rokah znanstvenika mimogrede razdrobi na nešteto preverljivih, a medsebojno ne- povezljivih znanstvenih modelov. Zato na preprosto vprašanje, npr. »Kaj se zgodi z zdravjem ljudi, če jutri prepovemo kajenje cigaret?«, lahko z neskončnimi analizami odgovarja stotine znanstvenikov, vendar si nihče ne bo upal izreči o tem, ali bi bila prepoved ugodna ali neugodna za zdravje državljanov. Znanstvenik si torej olajša svoje analitično delo s tem, da določen pojav najprej zreducira na vzpostavljen znanstveni model in se nato seveda ozira samo na tiste parametre pojava, ki so pomembni za njegov model. In če je nadarjen znanstvenik, na tej točki za nekaj časa preneha biti znanstvenik in postane pesnik. Razmišljanje je vedno kombinacija premočrtne, logične, drzne misli, ki mora čez čas predahniti in najti svoje težišče v kompleksnem modelu sveta, metafori. Logična izpeljava je kot planin-ski vzpon, metafora pa kot bazni tabor, kjer mora človek obstati, dobiti orientacijo, priti k sebi, začutiti celoto odprave in se pripraviti na naslednjo etapo. Brez metaforičnih modelov je znanost neskončno zgubljanje v morju eksperimentov in podatkov. Zato se tudi znanost vzpenja po etapah: ko nekdo iz množice podatkov zasluti prepričljivo podobo, model, ki je v osnovi vedno metafora, se potem okoli take metafore neredko deset ali več let vrtijo znanstveni eksperimenti in preverjajo, kaj od podobe je materialno dokazljivo, kaj pa v metafori ni ustrezno naslikano in postavljeno. Človek, ki uporablja metaforo, pa se mora vseskozi zavedati, da so metafore samo pomožno orodje spoznavanja, na-menjene temu, da jih razum na koncu postavi na laž in v naslednji fazi spoznavanja zato izdela naslednjo, boljšo metaforo. Ki je brez zanikanja prejšnje metafore ne bi mogel. Verovanje v do-besednost in dokončnost take ali drugačne metafore je nasprotje namena metafore — da je pomožno in minljivo orodje, stopnica, bazni tabor za vzpon naprej. Seveda pa je tudi metafore mogoče zlorabiti v nekaj, kar metafore niso; ampak tako je z vsako stvarjo. 140

INTELEKTUALCI

Seveda pa čez čas, s pridobivanjem številnih izkušenj, znanstvenik nujno opazi tudi vzorce, ki spremljajo celoto določenega pojava in se jih ne da razložiti z analizo posameznih znanstvenih modelov. Tako lahko na primer ekonomist skozi nekajdesetletno izkustveno in teoretično spremljanje družbenoekonomskega dogajanja pridobi občutke in intuicijo, ki bolj realno (po vsebini in količini) umestijo nova ekonomska dogajanja, kot bi to lahko storila katerakoli od številnih posamičnih ekonomskih teorij in projekcij. S podobno intuicijo, izhajajočo iz številnih posamičnih, racionalno predelanih izkušenj, lahko pravniški strokovnjak oceni pomen predlaganih pravnih novosti, psiholog lahko oceni pomen določenih novih družbenih okoliščin, zdravnik lahko oceni pomen določenih spremenjenih življenjskih navad za zdravje ljudi, pisatelj ali duhovnik lahko vsak po svoje ocenita vpliv določenih življenjskih pojavov na stanje duhovnosti in na občutek smisla v ljudeh. Ampak individualen občutek in intuicija, čeprav še tako pravilna in dragocena, sta nekaj, kar ni mogoče preprosto prenesti na druge ljudi. Občutek in intuicijo je treba prej pretvoriti v jezik, ki ga na dovolj jasen način razume veliko ljudi. To pa je lahko samo zavesten, racionalen jezik. Omenil sem že, da je bistvo intelektualne procedure — racionalni opis. Kar pomeni, da s pomočjo zavestnih, transparentnih in zato preverljivih ter vsem dostopnih miselno-logičnih obrazcev opisujemo ter razlagamo različne pojave, od naravoslovnih zakonitosti do nepredvidljivih družbenih obratov. Poudarjam — opisujemo! Intelektualna procedura je v osnovi zgolj opisovanje. Pa ne opisovanje parametrov in količin v nekem znanstvenem modelu, pač pa opisovanje občutkov in intuicije, ki so se precepitirali v določenem človeku po letih in desetletjih izkušenj, ki jih je nenehno soočal z racionalno analizo pojavov. Bistvo znanosti je analiza in napovedovanje. Vendar ne pojavov kot celote, ampak samo posameznih teoretskih projekcij pojavov, tj. modelov. Znanstvenik je popoln gospodar svojega modela, vendar njegov model ni gospodar sveta, ampak samo bolj ali manj razobličena senca sveta. Intelektualna procedura v nasprotju z znanstveno ne izhaja iz modela, temveč iz občutka in 141

ALOJZ IHAN

intuicije. Zato si ne dela iluzij o svoji analitičnosti, dokazljivosti ali natančnosti napovedovanja. Intelektualna procedura je zgolj opis občutka in intuicije določenega človeka. Če je opis natančen in splošno razumljiv, je intelektualna procedura opravila svoje. Večji del intelektualnega dela pa je seveda odvisen od kvalitete občutkov in intuicije tistega, ki si je leta in desetletja nabiral in sproti reflektiral svoje izkušnje. Intelektualec, če naj vendarle uporabim ta označevalski izraz, torej predvsem celostno — racionalno, izkustveno in intuitivno — zaznava neki pojav ali položaj, nato pa poskuša z racionalnim, vsem razumljivim in jasno pomenskim jezikom svoje občutenje opisati. Iz tega torej izhaja, da je intelektualna procedura prevajanje občutkov intelektualno izkušenega človeka v dovolj nazorne in razumljive opise. Zanimivo intelektualno dejanje pa seveda ne nastane zgolj zaradi opisovalskega talenta določenega človeka, pač pa mora tisti človek imeti glede relevantnega pojava dovolj globoko, doživeto in pomembno izkušnjo. Dober pesnik ima o pisanju poezije gotovo dovolj globoko izkušnjo. Če obvlada intelektualno proceduro, lahko svojo intimno izkušnjo prevede v razumljiv, predstavljiv jezik, da lahko tudi ne-pesniki razumejo proces pisanja poezije. Kar je lahko za slednje zelo zanimivo in s tem torej pesnik-intelektualec opravi zanimivo in celo skupnosti koristno intelektualno dejanje. Podobno lahko ekonomist svojo izkušnjo ekonomskega razvoja in dilem posreduje strokovni in širši javnosti in s tem opravi pomembno intelektualno dejanje. Pri tem velja še poudariti, da intelektualno pisanje seveda ne gre enačiti s poljudnim pisanjem o strokah. Poljudno pisanje samo v preprosti, ljudski govorici opisuje zakonitosti v okviru strokovnih teorij in modelov. Intelektualno pisanje pa povzema piščev osebni, z izkušnjami utrjen občutek za obstoječo realnost. Poljudno pisanje je okleščena teorija, intelektualno pisanje pa sinteza teorije, izkušenj in človeških občutkov pisca. Seveda je vrednost intelektualnega pisanja močno odvisna od strokovne teže pisca, pa seveda tudi od kvalitete njegovega intelektualnega aparata. Če bi zdaj vseeno hotel z opisa intelektualne procedure preiti na opis človeka — intelektualca, naj bo dovolj trditev, da je intelek142

INTELEKTUALCI

tualec predvsem človek z dolgo tradicijo izkušenj in nenehnega racionalnega rezoniranja teh izkušenj. S takim intelektualnim treningom se zato sčasoma usposobi pojave, v katerih ima izkušnje, dojeti in začutiti bolj realistično in celovito kot katerakoli posamična znanstvena teorija ali model. Zato so intelektualci včasih tudi družbeno dragoceni, in to ne glede na področje, na katerem so si nabrali intelektualne izkušnje. V dinamično razvijajoči se družbi se nikoli ne ve, katere izkušnje lahko postanejo izjemno dragocene pri odločitvah, ko se družbeni razvoj znajde na razpotju. Intelektualci so grezila, ki zagotavljajo, da posadka zazna bližino čeri, še preden se ladja zaleti vanje. Intelektualna dejanja omogočajo, da družba ne more povsem nerealistično skreniti v smeri, kjer ni realnega obstoja. Če ima seveda družba to srečo, da se v prelomnem trenutku pravi intelektualci znajdejo na pravem mestu. Katere intelektualce pa določena družba v določenem trenutku prvenstveno potrebuje za svojo orientacijo, je seveda odvisno od družbenih razmer, zgodovinskega trenutka in z njim povezanih potreb. Slovenska razumniška tradicija se v dobršni meri naslanja na literarno oziroma širše kulturno izročilo. Pesniki, romanopisci, prozaisti, esejisti in drugi so vseskozi nosili zastavo razumništva in tako delovali kot posamezniki in še bolj kot pripadniki določenih literarnih ali založniških skupin, društev, združenj in podobno. Družbena angažiranost in javno delovanje literatov sta pri nas postali že toliko prepoznavni, da bi lahko govorili o liku literata-intelektualca. Beseda intelektualec je postala skoraj sinonim za besedo literat. Ampak v širšem kontekstu je to verjetno samo posledica specifičnih okoliščin, v katerih so bili Slovenci dolgo časa narod brez lastne države, politike, vojske, ekonomije in podobnih atributov. V teh okoliščinah niso bile potrebne intelektualne odločitve, ki zadevajo vojaške, politične, ekonomske, zdravstvene in kakšne druge nacionalne strategije, ker so bile take odločitve v rokah nekoga drugega. V okoliščinah, ko so bili Slovenci brez lastne državne uprave, je šlo pri njih zgolj za temeljno vprašanje obstoja ali neobstoja (asimilacije), vprašanje ohranitve samobitnosti ali utopitve v večje nacije. Slovenci se torej niso soočali s tisoč drob143

ALOJZ IHAN

nimi, praktičnimi, organizacijskimi odločitvami, ampak jih je mučno pritiskalo eno samo veliko, največje, eshatološko vprašanje o biti ali ne biti, o smislu, o preživetju ali smrti. Na tako vprašanje pa lahko z dovolj veliko mero izkušenj in intuicije odgovarjajo le tisti intelektualci, ki se s podobnimi velikimi temami tudi sicer ukvarjajo — to pa so predvsem literati, morda tudi filozofi in duhovniki. Od tod videz hiperprodukcije intelektualcev-literatov. Glede na okoliščine so bili intelektualci-literati pač edini, ki so imeli kaj povedati o slovenskih odločitvah, mučno zoženih na eno samo vprašanje. Na vsa ostala vprašanja so namesto Slovencev odgovarjali tuji centri moči in uprave, zato tudi ustrezno usmerjeni slovenski intelektualci niso bili potrebni. Tudi če so obstajali, ni njihova beseda nikogar zares zadevala. V procesu osamosvojitve Slovenije so intelektualci-literati na srečo znali izkoristiti svojo intuicijo glede nacionalnega obstoja. Ob pravem času so zaslutili nevarnost za nacionalni obstoj in se temu uprli z zaganjanjem akcij, ki so končno pripeljale do nacionalne osamosvojitve in organiziranja Slovencev v okvir samostojne države. Z osamosvojitveno akcijo, ki je bila v veliki meri odvisna od intuicije intelektualcev-literatov, je bila torej pridobljena nacionalna država, z njo pa številne kompetence in odločitve o nacionalni prihodnosti, pa tudi o povsem praktičnih vidikih nacionalne sedanjosti. Nacionalna država pomeni sprostitev številnih kompetenc o odločanju, s tem pa postanejo pomembni tudi intelektualci, ki imajo občutek in intuicijo o mnogih specifičnih vprašanjih nacionalnega razvoja, od ekonomije do varovanja okolja. Potreba po intelektualcih-literatih pa se je seveda močno zmanjšala, kajti vprašanj o biti ali ne biti, o nacionalnem življenju ali smrti je čedalje manj. Država je na sebe pač sprejela zagotavljanje sistematičnega, mirnega in dolgoročnega nacionalnega obstoja s številnimi upravnimi funkcijami, ki morajo sproti odpravljati drobne ali malo večje motnje. Zato bo kolikor toliko dobro delujoča država le redko prišla v okoliščine, ko bi bil nacionalni obstoj postavljen na kocko, ko bi začelo iti za vprašanje življenja ali nacionalne smrti. Intelektualci-literati bodo, vsaj upam tako, iz velikih tem o biti ali ne biti najdevali čedalje manj razlogov za svo144

INTELEKTUALCI

je intelektualno delovanje. Kar pa ne velja za druge vrste intelektualcev, ki so v poosamosvojitvenih procesih precej razočarali. Na primer pravniki. Kako zelo aktivni in svetovljanski so bili v devetdesetih številni od njih z idejami, kako urediti novo Slovenijo, kako oblikovati ustavo in zakonodajo. Intelektualni potencial pravnikov se je z nastankom nove države kazal v izjemni luči. Potem pa so prišli absurdni zakoni o notarjih, ki so dobitnikom tistih pisarn za žigosanje kolekov prinesli več kot glavni loterijski zadetek. In so prišli odvetniki gospodarskih družb in prokuristi in prinesli nerazumljive vsote denarja za banalno pisanje zapisnikov in preverjanje osebnih izkaznic in podpisov. In kaj se je zgodilo? Najbolj brihtne pravniške glave so prve videle priložnost in se zrinile iz kritične pravne stroke v smešno velike pisarne iz ptičjega javorja, pred katerimi so sedeli prestrašeni pripravniki, žigosali državne žige za (pre)drage denarje in prestrašeno oklevali, če jim je dovoljeno zmotiti gospoda ali gospo v velikanski pisarni zadaj. In ko so vendarle presodili, da je treba iti po podpis v tisto ogromno pisarno, je gospa v armaniju ali gucciju potrebovala nekaj minut, da je izplavala iz svojih odsotnih sanjarij o težkih dilemah med karibskimi ali maldivskimi počitnicami, pa glede jadrnice ali baylinerja, pa glede vikenda v Rovinju ali na Korčuli... Ampak ne, ne gre za tiste revčke, ki so jih zlate kletke odklopile od žive strokovne pravniške realnosti v neko impotentno nirvano žigosanja kolekov in luksuznih avtomobilov. In so zato morali vreči v smeti kritični um, ki bi sicer nujno opazil njihove absurdne privilegije. Družbena cena za tiste njihove tropske in modne in avtomobilistične prismodarije pa je bila na žalost malenkostna v primerjavi z družbeno škodo, ki jo je povzročilo kastriranje cele generacije najbolj sposobnih strokovnjakov v času, ko bi morali še kako kritično-intelektualno delovati, da bi novo zastavljeni pravni red uvedli tudi v operativno prakso. V Sloveniji je lahko izguba nekaj deset ključnih strokovnjakov v najboljših operativnih in intelektualnih letih usodna za nadaljnjih dvajset, trideset let razvoja stroke! Ko sem osebno izvedel za uvedbo no-tariatov, je bila prav to takrat moja prva asociacija — kakšen kaos bi se zgodil 145

ALOJZ IHAN

v medicini, če bi iz stroke nenadoma potegnili nekaj deset ključnih ljudi? Če bi v tistem času naenkrat poslali nekam na Havaje Rozmana z revmatologije, pa Markovičevo in Štabuca z gastroenterologije, pa Gadžijeva in Repšeta z gastrokirurgije, pa Strleta in Tomažiča in Čižmana z infekcijske klinike, pa Horvata in Noča iz intenzivne, pa Geršaka s kardiokirurgije... In evo, manj kot ducat ljudi, pa je že lep del medicine globoko v pre-teklosti. Saj bi mladi v dvajsetih letih spet nekaj vzpostavili, ampak dvajset let manka pa tudi ni kar tako! V majhni Sloveniji je vsaka izguba operativnega strokovnjaka prava mala katastrofa! Ki se itak že naravno dogajajo, na plastiki smo po igri usode ostali brez Godine, potem pa po človeških igrah še brez Arneža. Pa še Keber, eden najboljših operativnih bolnišničnih šefov, se je nekam izgubil v politiko! Katastrofe se torej dogajajo, ampak če se pa v Sloveniji naenkrat likvidira stoterico strokovnjakov-intelektualcev (pa čeprav s sladko podkupnino), lahko to postane nacionalna tragedija. Kajti stroka ni to, da se nekaj napiše, marveč je vsa tista trnova pot, da se najde in uresniči način operativne izvedbe. Saj smo že tudi pred 20 leti na primer imeli evropske smernice, kako obravnavati imunske deficite otrok. Ampak so vseeno umirali od pljučnic in podobnih diagnoz. Zato smo morali pediatri, imunologi, genetiki leta in leta vzpostavljati diagnostiko, pošiljati ljudi na učenje tega in onega testa, sistematično opremljati bolnišnične oddelke, šolati specialiste in tudi splošne zdravnike, da bi pravočasno pomislili na imunski deficit in vedeli, kam naj se obrnejo. In po precej letih skupinskih naporov in discipline se šele začne dogajati, da otrok, ki zboli, že v nekaj mesecih po prvih znakih pride v diagnostično mrežo in dobi svojo genetsko diagnozo še v času, ko še ni poln vseh mogočih virusov in bakterij in okvar, ki bi preprečevale učinkovito zdravljenje, na primer s transplantacijo kostnega mozga. In kaj ima to z intelektualci-pravniki? Močno se mi dozdeva, da jim tisti nesmiselni privilegiji z notariati in odvetniškimi tarifami niso bili niti v najmanjšo korist. Pri tem pa so bile pretirane tarife količinsko malenkosten družbeni problem v primerjavi z milijardno škodo, ki je nastala zaradi denarnega obkurčenja (se metaforično oproščam gospem v tem poslu!) najboljših pravniških 146

INTELEKTUALCI

operativnih potencialov tistega časa. Samo prgišče notarskih in odvetniških evrov je bilo dovolj, da so najbistrejši pravniški umi pozabili na svoj predosamosvojitveni strokovni zanos, kako urediti novo domovino, in z umikom v desetmetrske pisarne iz ptičjega javorja pustili ubogi Sloveniji ogromno kadrovsko in inte-lektualno luknjo, v kateri je posledično poniknila materialna varnost cele generacije. Na srečo nihče od tistih, ki jih je zvabil zven denarja, ne bo nikoli izvedel, koliko več zadoščenja in živosti bi mu prinesla drugačna življenjska odločitev. Če bi bil o tem zares zmožen razmisliti, ga vsi rovinjski vikendi in belizejske jahtice ne bi več potegnile iz najgloblje intelektualne depresije.

147

ALOJZ IHAN

11. IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

Telo je hočeš nočeš naše primarno bivališče. Domovanje naših čustev, razpoloženj, energije, poleta, utrujenosti, različnih stanj zavesti, takšnih in drugačnih (samo)identifikacij. Brez telesa vse našteto po vsej verjetnosti ugasne (oz. ni pojavov, ki bi vsaj približno nakazovali na kako drugo možnost). In ker so vsi pojavi, s katerimi se duševno identificiramo, življenjsko odvisni od telesa (tj. brez telesa ugasnejo), je zelo verjetno, da je tudi njihova življenjska kvaliteta in pojavnost močno odvisna od stanja telesa. Da torej pesnik piše drugačne pesmi, če je telesno zdrav ali bolan, če je telesno aktiven ali zaležan, če je (ne)alkoholik, materialno (ne)preskrbljen, spolno potešen ali bolan od hrepenenja in nabreklih testisov. In podobno velja za vsakega človeka, kmeta, podjetnika, politika, vojaka, kogarkoli. Zato naj bi bila pomemben del naše osebne morale tudi odgovornost do svojega telesa. Za telo moramo skrbeti vsaj tako kot za svojo domačo žival ali otroka ali rastline, ki jih gojimo na vrtu, ali za streho svoje hiše, ki jo je poškodovala toča. Saj se pri poškodovani strehi ne moremo sprijazniti, da je, kot pač je; kot se ne sprijaznimo pri otroku, da mu matematika pač ne gre in naj mirno ponavlja razred ali opusti šolanje. Podobno tudi pri telesu ne moremo skomigniti z rameni, da pač smo taki, kot smo — čeprav zamaščeni in depresivni in brez kondicije in nespečni in neredno odvajamo blato in se nam nič ne ljubi... Vse to so samo znaki, da telesu ni dobro, da je ujeta žival v kletki, ključ in odgovornost, da ga spustimo na svobodo in naučimo tam živeti, pa imamo sami. Kdo pa drug, saj smo pravzaprav mi — naše telo. Čeprav sami sebe pogosto enačimo s svojim razumom, so dejstva o nas precej drugačna. Naš zavestni razum »uporablja« zelo majhen del možganov. Velika večina naših možganov vsebuje procesorje, ki so angažirani izključno z zapletenimi koordinacijami fizioloških funkcij — zaznavami iz sluznic in bolečinskih živcev, koordinacijami delovanja mišic, žlez, presnove, srca in žil, 148

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

črevesja... Kajti mišica brez svojih procesorjev (za vklop, izklop, koordinacijo z drugimi mišicami, umestitev mišične dejavnosti v funkcioniranje organizma kot celote) je samo mrtvo meso. Mišica, kot jo tipamo na sebi, torej ni le masa tkiva, ampak je tudi njen procesor ob mišični tetivi in procesor v hrbtenici in procesor v možganih. Če torej iz možganov odstranimo vse procesorje, ki se ukvarjajo izključno s tehnikalijami naših tkiv (in so torej del tkiv in ne duševnosti), nam ostane — bore malo. In iz teh preprostih količinskih razmerij pridemo do presenetljivega zaključka, da je tista možganska funkcija, s katero se najraje enačimo — tj. funkcija (samo)zavedanja, duševnosti, zavesti in podzavesti —, precej majhen procesor v mašineriji, ki se imenuje možgani. In še ta del imamo težko za nadrejenega drugim telesnim funkcijam, prej obratno — že navadna okužba z virusom gripe povsem spremeni naše razpoloženje — prek hormonov imunskega sistema — in ne le razpoloženja, pač pa tudi naš odnos do ljudi, načrtovanja prihodnosti, dojemanja sveta in naše vloge v njem. Mi torej nismo naš razum ali naša zavest, niti nismo možgani, ki so brez telesa enako mrtva gmota tkiva, kot je mišica brez živčevja. Mi smo bitje, ki je enkratna kombinacija vsega telesnega in še mnogo več — svojega okolja, kulture, zgodovine. Ozaveščene duševne funkcije, s katerimi se radi identificiramo, pa so samo zunanje ministrstvo našega bitja, katerega naloga je komunikacija in koordinacija z okolico. Tisto, kar dojemamo in znamo kot zavestna bitja, so večinoma le diplomatske depeše za okolico, katerih pomena nam predsednik vlade navadno niti v celoti ne pojasni. In če se ima zunanji minister za najpomembnejšega človeka, okoli katerega se vrti usoda države, je to blizu patologiji — zunanjega ministra, v slabšem primeru pa cele države. LJUDJE SMO ENA OD ŠTEVILNIH BIOLOŠKIH VRST, KI JIM SPECIFIČNE PRILAGODITVE OMOGOČAJO PREŽIVETJE NA ZEMLJI

Življenje je izjemno pretanjen mehanizem, ki iz naravnega okolja sprejema snovi in energijo za organizacijo lastnih procesov. 149

ALOJZ IHAN

Iz ene same zasnove — celice — se je v milijonih let evolucije razvilo ogromno bioloških vrst, ki se morajo v bitki za preživetje neprestano spreminjati. Po eni strani zaradi tega, ker se okolje na Zemlji spreminja (npr. podnebje), še bolj pa so nujne spremembe bioloških vrst zaradi konkurenčnega boja in različnih spremenljivih odnosov z drugimi biološkimi vrstami. Ker se vse druge biološke vrste neprestano spreminjajo, prilagajajo in izboljšujejo preživetvene in konkurenčne sposobnosti, ne more preživeti vrsta, ki tudi sama tega ne počne neprestano. Ljudje v nasprotju z drugimi živimi bitji nimamo ozko usmerjenih prilagoditev individualnih teles določenemu okolju, kot imajo močvirske ptice dolge noge ali severni medvedi topel kožuh. Pač pa znamo živeti v organiziranih človeških družbah, ki dejavno posegajo v okolje in ga prilagajajo našim potrebam. Ljudje smo kolonijska bitja, podobno kot mravlje, čebele, pa tudi drugi primati. Ker nimamo individualnih teles, ki bi bila sposobna preživeti v okolju, je naš obstoj odvisen od preživetvenih lastnosti nadbitjakolonije oz. človeške skupnosti. Človeške skupnosti so s svojimi specifičnimi načini preživetja (kulturo) osnovne biološke prilagoditve, ki človeški vrsti omogočajo preživetje. Človeške skupnosti so z biološkega vidika torej živi organizmi, makrokolonije z mrežo funkcij in varnih celic za ranljive mehkužce (človeška bitja) — in kot take imajo kolonije vse lastnosti živih bitij. Čeprav taki makroorganizmi nimajo možganov in telesa, je kljub temu logično, daje za življenje »nadorganizma« treba natančno uravnavati, koordinirati in usmerjati posamezna človeška bitja, da se oblikujejo v komplementarne celote, ki omogočijo kompetitivnost glede na naravno okolje in tudi na ostale človeške skupnosti. Entropijski zakoni nas učijo, da vsak kompleksen sistem razpade, če ni aktivno organiziran, voden, nenehno vzdrževan. Kdo torej vzdržuje tako zapletene nadorganizme kot so človeške skupnosti? Včasih je o tem veljala ideja Boga. Vsaka skupnost je imela Boga, v njegovem imenu so se opravljale dejavnosti, ki so držale skupnost koherentno in funkcionalno — hierarhijo dela, hranjenja in drugih opravil, medsebojne odnose, utirjanja spolne energije in agresivnosti posameznikov v okvire, ki so omogočali sobiva150

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

nje in funkcioniranje večine pripadnikov skupnosti. Brez trdnega kodeksa — ki je bil dovolj trden samo v obliki oddaljene, nedostopne, vsemogočne ideje Božjega — skupnost v preteklosti (dokler se njena pravila niso racionalizirala z zapisanimi zakoni in pravili) ni preživela. Tudi danes, v obdobju prava, zakonov, kodeksov in vsemogočih standardov, še marsikdo meni, da brez ideje Božjega človeška skupnost ne more dolgoročno preživeti. In zaenkrat še nihče ni praktično dokazal, da je tako mnenje zmotno. ČLOVEŠKO TELO KOT (U)STROJ

Človeško telo (kot tudi telo katerekoli živali) je čudežno usklajen (u)stroj, ki v vsakem trenutku hkrati opravlja tisoče medsebojno prepletenih funkcij — leta in desetletja skorajda brez okvar. Če bi katerokoli tehnično napravo primerjali s človekovim telesom in upoštevali količino sestavnih delov in funkcij, po drugi 179 strani pa število okvar in potrebnih popravil, bi tudi statistično zlahka ugotovili, kako neverjetno popolno smo zgrajeni v primerjavi s katerokoli tehnično napravo. In ne le, da tako kompleksno zgrajeno telo skoraj brezhibno deluje leta in desetletja in s tem daleč prekaša katerikoli zapleten računalnik ali podobno tehnično napravo; ob tem je telo tudi s povsem mehanskega stališča neverjetno vzdržljivo in odporno na komaj predstavljive obremenitve — saj si na primer tehnološko ni mogoče zamisliti mehanske črpalke, ki bi brez napak in servisiranja zmogla primerljivo obremenitev kot naše srce, ki desetletja vsakodnevno, brez odmora, črpa hektolitre krvi po našem organizmu. In kako bi tehniki konstruirali zglobe, ki bi desetletja zdržali toliko obremenitev in poskokov kot naši gležnji — in to brez mazanja, menjav kritičnih delov in rednega servisiranja. In kdo bi izdelal tako natančen klimatski sistem, da bi brezhibno uravnaval temperaturo na 37 stopinjah ne glede na mraz ali vročino, brez servisov in popravil, v vsakem koščku našega telesa, od rojstva do smrti? In tudi, ko telo pride v okoliščine, ki povsem presegajo normal151

ALOJZ IHAN

ne, se z neverjetno lahkoto prilagodi in vzpostavi svoje običajno stanje. Telo neredko presenetijo sunki, ki izredno spremenijo normalne pogoje delovanja tkiv in organov, pa naj gre za vdor mikrobov, torej okužbo, ali hudo mehansko silo — poškod-bo, ali pa za izjemen napor ali obremenitev, kot je maratonski tek. Tudi v takih primerih telo, povsem drugače od strojev, samodejno spremeni stotine svojih funkcij in jih koordinirano osredotoči v dejavnosti za optimalno prilagoditev spremenjenim razmeram in za učinkovito popravljanje povzročene škode, vse z namenom, da bi se delovanje organizma čim bolj nemoteno nadaljevalo in bi se zapletena in kompleksna skladnost funkcij, ki ji pravimo življenje, nadaljevala. Imejmo torej pred očmi, da je človekovo telo, tudi telo bolnega človeka, čudovita sestavljenka tisočih medsebojno usklajenih opravil, ki jih človeški razum niti približno ne more slediti in še manj uravnavati v kompleksnosti, v kateri v resnici potekajo. Podobno, kot ljudje ne moremo slediti in še manj obvladati kompleksnosti, s katero se gradi in nenehno preoblikuje sestavljenka, ki jo imenujemo življenje na planetu Zemlja. Ljudje smo zmožni kvečjemu opaziti nekatere najbolj grobe in očitne motnje, ki močno zmotijo bodisi telesno zdravje, ko gre za človeka, ali naravno ravnovesje, ko gre za ekologijo. In ob takem spoznanju posamične motnje ali vpliva smo včasih tudi zmožni — če imamo ustrezna sredstva in znanje — prispevati k temu, da nevtraliziramo motnjo, kije usodno prispevala k rušenju ravnovesja. In če opravimo svoj del posla, lahko opazujemo, ali je naš prispevek vplival, da se je rušilna motnja zmanjšala in zaradi tega kompleksni (samo)uravnalni naravni mehanizmi lažje in hitreje obnovijo ravnovesno stanje, v katerem spet usklajeno poteka tisoče medsebojno uravnanih procesov. Ljudje torej v nobenem primeru nismo gospodarji življenja — ne znamo ga »umetno« načrtovati, kreirati in še manj vzdrževati (genska tehnologija je samo premikanje drobnih koškov DNA iz ene žive in povsem delujoče celice v drugo. Človek lahko oblast nad življenjem uresničuje — v skrajno perverznem smislu dojemanja oblasti — kvečjemu tako, da zna življenje z grobo silo uničiti, kot otrok uniči zapleteno igračo — zna razbiti sestavljenko, kije ne razume. Take vrste je na primer gospostvo lovca nad divjadjo — 152

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

ima puško, s katero lahko izvrta banalno, uničevalsko luknjo v neverjetno kompleksen mehanizem živega bitja. In veterinar lahko, če pride pravi čas, taisto luknjo zašije, če poškodba ni bila preveč uničujoča. Ne eden in ne drugi pa niti v sanjah ne moreta narediti in organizirati nekaj podobnega, kot je življenje v najpreprostejšem živem bitju. »Zdravnik zdravi, narava ozdravi« je v skladu z opisanimi dejstvi zapisal najslavnejši grški zdravnik Hipokrat. Zdravnik lahko »ozdravi« samo organizem, ki je še vedno zmožen opravljati vse življenjske funkcije in obvladovati vso kompleksnost življenja. Zdravnik samo poskrbi, da se najbolj neznosne obremenitve, ki paralizirajo telo, odstranijo ali zmanjšajo na znosno stopnjo — ob pomanjkanju krvnega sladkorja na primer poskrbi, da je v krvi spet dovolj sladkorja —, potem pa mora razbremenjeno telo samo prevzeti vse naloge, ki jih mora opravljati zdrav organizem. Zdravnik lahko torej »ozdravi« samo zdrav organizem, medtem ko organizma, ki ni zmožen samostojno prevzeti vseh svojih funkcij, medicina ne more ohraniti pri življenju. To je daleč nad njeno zmožnostjo (kar zdravniki včasih težko priznamo, in bolniki in njihovi svojci to našo omejeno zmožnost še težje sprejmejo in razumejo; kar se vsakodnevno dogaja — na primer pri starih ljudeh). ZDRAVSTVENE TEŽAVE, KI IZHAJAJO IZ KRONIČNIH (PRE)OBREMENITEV

Telo neredko presenetijo obremenitveni sunki, ki izredno spremenijo normalne pogoje delovanja tkiv in organov, pa naj gre za vdor mikrobov — okužbo, ali hudo mehansko silo — poškodbo, ali pa za izjemen napor ali obremenitev, kot je maratonski tek. Tudi v takih primerih telo samodejno spremeni stotine svojih funkcij in jih koordinirano osredotoči v dejavnosti za optimalno prilagoditev spremenjenim razmeram in za učinkovito popravljanje povzročene škode, vse z namenom, da bi se delovanje or-ganizma čim bolj nemoteno nadaljevalo in bi se zapletena in kompleksna skladnost funkcij, ki ji pravimo življenje, nadaljevala. 153

ALOJZ IHAN

Včasih pa so obremenitve večje od zmožnosti telesa, da jih nevtralizira in vzpostavi normalno stanje funkcioniranja. Zelo dobro so opisane bolezni, kijih povzročajo hude akutne (preobremenitve. Na primer poškodba s krvavitvijo, pri kateri se zaradi večje izgube krvi v žilah ne more več vzdrževati pritisk, ki bi poganjal kri skozi tkiva in organe; zato pride do pomanjkanja kisika in hranil v organih, in najbolj občutljivi med njimi začnejo v razmeroma kratkem času odmirati, če se pritisk krvi spet ne vzpostavi. Odmiranje tkiv in organov, ki za celoten organizem opravljajo pomembne dejavnosti — npr. jeter ali ledvic — nato privede do kompleksne motnje telesnih funkcij, ki pa je že zelo težko obvladljiva. Zato je pri akutnih, hudih (pre)obremenitvah važno, da čim prej pride do vzpostavitve prvotnega stanja delovanja organizma — da se na primer zašije luknja v žili. V nasprotnem primeru razmeroma enostavna motnja, kot je nekajmilimetrska luknja, privede do plazu posledic, ki jih je kmalu nemogoče obvladati. Hud telesni napor je primer obremenitve, ki običajno ne zahteva zdravniške intervencije, saj njegove posledice — povečano porabo krvi, krvnega sladkorja, kisika in kopičenje kislin — telo samo uravna na normalo v procesu, ki ga športniki imenujejo regeneracija. Razen v primeru, da obremenitev preseže zmožnost pomembnega »šibkega člena« — na primer zoženih koronarnih žil, čemur sledi srčni infarkt in njegove posledice, ki so lahko tudi usodne. Ali pa tudi v primeru, če je »športnik« (zlasti začetnik) preveč zagnan in se obremenjuje preko mere. Seveda je za povečevanje telesne zmogljivosti potreben trening, ki gre do roba zmogljivosti in zato primora telo, da se prilagodi (z rastjo mišic, srca) na bolj obremenjen način življenja. Zato gre vsak trening, s katerim želimo napredovati, v območje, ko nam ni več »prijetno«, ampak moramo premagati napore in skušnjave, da bi odnehali. Če kljub skušnjavam vztrajamo, zmoremo naslednjič več in več. A po drugi strani moramo paziti, da nas ne zanese in od svojega telesa pričakujemo več, kot pa smo realno sposobni. V tem primeru pa si lahko »pritreniramo« pravo bolezen, ki se kaže z oslabelostjo imunskega sistema, s splošno utrujenostjo, glavoboli, lahko driskami, izgubo teže, izgubo spolnega poželenja. Pretrenirane154

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

mu športniku se ne da delati ne v šoli ali službi ne na treningu. Nemirno in težko spi, zbuja se utrujen zgodaj zjutraj. Nesposoben se je sprostiti in zahaja v spore z okolico in samim sabo. Lahko se pojavi zatekanje limfnih žlez, poslabšajo se alergije, pogosti so zlasti respiratorni infekti in poškodbe. Majhne praske se celijo zelo počasi. Izguba menstruacije pri ženskah. Prizadetost telesa pretreniranega športnika (predvsem zaradi hormonskih sprememb) lahko vodi tudi v resne in težke bolezni, ki pustijo trajne posledice. Telo je torej izjemno zapleten in učinkovit organizem, ki se trudi vzpostavljati ravnovesje (homeostazo) kljub najrazličnejšim vplivom, vendar le če mu to dopuščamo in mu pri tem pomagamo s primerno nego in vzdrževanjem. Zato vrhunski športnik potrebuje izjemnega trenerja, izjemne sposobnosti samoopazovanja in cel tim strokovnjakov, ki nadzirajo, kdaj je s treningom prišel preko meja možne adaptacije na trening. Rekreativni športnik, ki svojega telesa običajno ne želi prignati do njegovih skrajnih meja, pa se mora držati v varnih mejah zmernosti, v katerih ni nevarno, da bi dosegel mejo bolezni. V ambulanti se je oglasil 24 letni M. Z., vrhunski atlet. Pove, da ga mučijo angine in vročine, ki jih pogosto dobi ravno na pomembnih tekmah, in tako so mu zadnji dve leti angine pokvarile večino najpomembnejših tekem, čeprav je bil nanje odlično pripravljen. Meritev imunskega statusa pokaže nekoliko zmanjšane nivoje limfocitov, izrazito zmanjšan nivo limfocitov B (celice, ki tvorijo protitelesa) in zmanjšano količino protiteles IgA v slini (protitelesa, ki varujejo sluznice). Poleg tega pri M. Z.-ju ugotovimo povečan nivo encima CK (encim, ki se sprošča iz poškodovanih mišic in je znak bolezni ali poškodbe mišic). Hormonske meritve pokažejo izrazito zmanjšan nivo hormona te-stosterona in izrazito povečan nivo hormona kortizola. Gre za sliko pretreniranosti, ki je pri vrhunskih športnikih pogosta. Zbolevanje na pomembnih tekmah pomeni, da njegov trening poteka tako blizu roba zmogljivosti, da ga dodatni psihološki stres zaradi tekme potisne preko meje stresa, ki ga imunski sistem še prenese. Izhod iz takega stanja pa je bodisi zmanjšanje količine treninga, kar za doseganje rezultatov ni ugodno, bodisi izničenje vsake dodatne življenjske negotovosti in ogroženosti, ki proizvaja 155

ALOJZ IHAN

stresni hormon. K zmanjšanju negotovosti močno pomaga tudi povečana motivacija in osredotočenost na svoje rezultate in treninge. Če se športniku omogoči povsem določen in strukturiran trening ter način življenja brez negotovosti, se »varnost« odrazi na nižjih vrednostih kortizola in je mogoče izvajati bolj zahtevne treninge brez pojava pretreniranosti. Problem M. Z.-ja pa je v tem, da ob vrhunskih rezultatih v športu želi tudi študirati; to zaradi njegove bodoče socialne varnosti zlasti podpirajo njegovi starši, sam pa je v dvomih, ker težko usklajuje študijske urnike in obveznosti s treningi. Hkrati pa študiju ostro nasprotuje trener, češ, daje za vrhunske ambicije treba iti na vse ali nič. Poleg tega pa meni, da druženje z »normalnimi« študenti psihološko izredno »moti« vrhunskega športnika, ker prenaša ležeren, poljuben in neorganiziran način življenja navadnih študentov na vrhunskega športnika, ki pa mora v nasprotju z običajnimi študenti imeti povsem jasne prioritete, cilje in si praktično ne more privoščiti nikakršnega trošenja energije in časa za negotovosti in dileme (čustvene, osebnostne, ljubezenske), ki jih imajo »normalni« študenti. V vrhunski konkurenci so namreč lahko uspešne samo »nenormalno« čvrste, motivirane in zgolj v svoj trening osredotočene osebnosti. Ugotavljamo, daje M. Z. s sedanjim načinom treninga in življenja dosegel zgornjo mejo zmogljivosti, ki jo v trenutnih okoliščinah brez prepovedanih »pomagal« ni mogoče dvigniti. Naravno lahko svoj stresni hormon kljub povečanemu treningu ohrani na znosni ravni le s popolno osredotočenostjo na trening in opustitvijo študija (profesionalizacija). Druga možnost je odselitev v okolje (npr. športna ekipa kake ameriške univerze), kjer bi bil v skupini podobnih vrhunskih športnikov, ki si delijo popolno osredotočenost na šport in imajo tudi študij organiziran tako, daje povsem usklajen z načini in urniki treniranja in ne vnaša motnje oziroma dodatne negotovosti v življenje športnika. Tak način življenja, ki je povsem osredotočen, varno organiziran in brez negotovosti, omogoča sproščanje stresnega hormona samo zaradi (pre)napornega treninga, kar potem omogoči večjo stopnjo treninga brez znakov pretreniranosti.

Poleg velikih in očitnih obremenitev, ki jih jasno občutimo in jih znamo preprosto povezati z nastankom te ali one bolezni (razne okužbe, zožene žile, srčno popuščanje), pa nekatere druge obremenitve za organizem niso tako travmatične, da bi povzro156

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

čile neposredno ogroženost, pač pa zaradi dolgotrajnosti obremenijo organizem tako, da se mora »ukvarjati« v glavnem le še z nevtralizacijo obremenitve — in zato zmanjka časa in energije za druge življenjske funkcije. To posledično okvari funkcioniranje organizma in privede do trajnih motenj v njegovem delovanju. KRONIČNA VZNEMIRJENOST — POMEMBNA POVEZAVA MED ZUNANJIMI OBREMENITVAMI IN PREOBREMENJENIM ŽIVČNO-HORMONSKIM STANJEM TELESNIH FUNKCIJ IN ORGANOV

Vznemirjenost je naravni odziv na spremembe, ki zahtevajo naš odziv, pozornost, delovanje. Živali se na vznemirjenje odzivajo impulzivno, z nagonsko spremembo obnašanja, ki deluje v smeri gibalne akcije — bega, boja, iskanja hrane, začetka paritvenega obreda itn. Če vznemirjeni živali preprečimo gibalno akcijo, se vznemirjenje v obliki dvignjenega nivoja živčne aktivnosti in nekaterih hormonov (zlasti stresnih) podaljša, kar lahko privede v daljšem času tudi do okvare zdravja gibalno »ukleščene« živali. Človek je kot družbeno bitje močno vpet v socialna in moralna pravila svoje skupnosti. Vsa ta pravila prepovedujejo številna obnašanja in dejanja, ki bi jih človek v stanju vznemirjenja sicer storil, da bi rešil vzrok vznemirjenja in z mišično akcijo hkrati sprostil svojo živčno-hormonsko napetost ob vznemirjenju. Zato mnogi dražljaji, ki nas v življenju vznemirijo, ostanejo brez reakcije oz. dejanj, s katerimi bi se soočili z vzrokom vznemirjenja in se hkrati z dejanjem samim razbremenili. Šefu, ki nas v službi obremeni z nerealnim rokom za dokončanje dela, na primer ne moremo odkrito razložiti svojih stisk in težav. Pač pa se nam telo odzove z vznemirjeno reakcijo ogroženosti. Vznemirjenja, ki se v človeku v obliki zadržane čustvene energije nakopičijo tekom dneva, se navadno sprostijo ponoči med spanjem — pravzaprav med sanjanjem (obdobja spanja REM); takrat naši možgani iz podob, ki smo jih doživeli, sestavijo bizarne zgodbe, v katerih imamo možnost čustveno podoživeti in z ustreznim sanjskim dejanjem sprostiti nakopičeno čustveno energijo. Zato se po dobrem spancu zbu157

ALOJZ IHAN

dimo mirni in brez čustvenih pritiskov ali potreb po dejanjih, ki so se nam še prejšnji dan zdela skoraj neizogibna. Če smo na primer prejšnji dan nasedli strategiji »reklamnega vznemirjanja« prodajalca in se nam je zdelo nujno izkoristiti »edinstveno priložnost« za nakup, se nam bo zjutraj, brez nakopičenih čustev, odločitev o potrebnosti nakupa prikazala v mnogo bolj realni luči. Ali pa če smo se zaradi »usodnega prepira« odločili prenehati sodelovanje s poslovnim partnerjem — zjutraj se nam večerna odločitev naenkrat zazdi čudno malenkostna in nepotrebna. »Jutro je pametnejše od večera,« pravi pregovor. Včasih pa vznemirjenost ni samo dnevni, epizodni pojav, ampak se zaradi nerazrešenih vzrokov vleče dlje časa in povzroči dolgotrajno stanje povečane vznemirjenosti, ki ne izgine s spancem, ampak pomeni stalno čustveno obremenitev in pritisk. Gre predvsem za življenjske položaje, v katerih se iz dneva v dan, brez bistvenega premika, počutimo izrazito neudobno, npr. v službi pri izsiljevalskem in izkoriščevalskem šefu. Taki vznemirljivi položaji pa ne minejo čez noč in jih tudi spanec sčasoma več ne nevtralizira! Ko izčrpamo zalogo svoje energije za prilagajanje, se začne stanje kronične vznemirjenosti, ki se pogosto pozna najprej ravno na spancu oz. jutranji nespečnosti (prezgodnjemu zbujanju); namesto najbolj krepčilnih jutranjih epizod spanca, v katerih so naši možgani že očiščeni napetosti prejšnjega dne in se telo najbolj sprosti in počiva, nas v primeru kronične vznemirjenosti zgodnje jutro s svojimi signali (večji hrup v okolici, prva svetloba, začetek jutranje proizvodnje stresnih hormonov) prezgodaj prebudi in nam s tem ukrade eno ali dve epizodi krepčilnega spanca. Pomanjkanje spanja pa skupaj s kronično vznemirjenostjo hitro postane močno obremenjujoče za zdravje in vodi v nastanek kroničnih bolezni. Možnih vzrokov kronične vznemirjenosti je več: –– Reakcija na neposredne položaje ogroženosti in nevarnosti. Delavec, ki izgubi delo in ne ve, kako plačati dolgove za stanovanje; vojak pri prehodu čez sovražnikovo ozemlje; glas-benik pri izjemno pomembnem sprejemnem izpitu za vstop na akademijo; človek, ki je pri delu naredil večjo na158

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

pako s hujšimi posledicami in se boji razkritja. –– Reakcija na telesne motnje in bolezni, ki povzročajo bolečine, slabo počutje, omejeno funkcioniranje. –– Reakcija ob prestopanju sprejetih (ponotranjenih) socialnih in moralnih pravil ter varnih življenjskih shem (moralna vznemirjenost) — vsaka kultura in skupnost temelji na pravilih/ prepovedih, ki članom onemogočajo uporabo določenih načinov/veščin za doseganje lastnih ciljev in zadovoljitev. Prestopanje teh ponotranjenih pravil povzroči aktivacijo našega »moralnega alarma«, ki nam z občutkom »slabe vesti« napove izobčenje iz skupnosti. Tako nastane frustracija občutka pripadnosti, kar močno prizadene občutek varnosti. Tako prestopanje je lahko individualno pogojeno (in razmeroma redko), lahko pa postane pogost in celo sistemski pojav ob hitrih družbenih in socialnih spremembah (npr. nagla sprememba družbenega sistema, vrednot, socialnega položaja). –– Reakcija ob prestopanju ponotranjenih nevrotično oblikovanih shem in pravil; podobno, kot so moralna pravila družbeno zakodirani načini omejevanja sredstev in poti za do seganje lastnih zadovoljitev, so tudi nevrotične sheme in kompleksi ovire za doseganje osebnega zadovoljstva. Te ovire še dodatno (poleg kulturnih, ki jih imamo za »normalne«) omejujejo našo zmožnost ukrepanja in zadovoljitev. –– Reakcija zaradi eksistencialnih težav— neobvladovanje lastne eksistence je usoda slehernega zavedajočega se človeka, ki se zaveda svoje končnosti. A tudi pred koncem doživljamo bolj ali manj intenzivne krize lastnih omejitev in minljivosti; na primer ob protislovnem in zato travmatičnem doživljanju različnih življenjskih odločitev — ki niso le odločitve za nekaj, ampak vedno in hkrati tudi odločitve proti drugim opcijam, možnostim, svobodi. Podobno velja za predano delovanje in služenje, ki nas po eni strani edino lahko zadovolji, po drugi strani pa potiska v ranljivo in družbeno zelo izpostavljeno (že majhen obrat družbenega pogleda lahko povsem zrelativizira naša prizadevanja) samopozabo. Še večja stiska je lahko v želji, da bi človek sledil impulzom in znakom, 159

ALOJZ IHAN

ki ga vabijo v kraljestvo lastnih samouresničitev in intimnih interesov, hkrati pa je tako »sledenje klicu« tesnobna pot v samoizolacijo, samoto in nevarno ločenost od drugih. Največ kroničnih obremenitev pri ljudeh je torej posledica civilizacijske (ekonomske, socialne, moralne, nevrotične) ukleščenosti človeka v socialne, ekonomske, delovne, moralne in druge sheme življenja, ki hkrati povzročajo življenjsko neudobje človeka. Ukleščenost izhaja iz dejstva, da smo ljudje kolonijska bitja, podobno kot čebele, mravlje in številne vrste drugih primatov — opic. V nasprotju z našim občutkom individualnosti, s katerim se zavestno identificiramo, pa je biološko dejstvo, da človek kot samotarsko bitje praktično ne more preživeti. Osnovna preživetvena enota človeške vrste so človeške skupnosti — podobno, kot so pri mravljah mravljišča in pri čebelah čebelje kolonije. Z vidika evolucije to pomeni, da človek kot posameznik ni material, s katerim se evolucija posebej ukvarja, ker sam zase itak ni sposoben preživetja. Podobno, kot se evolucija ne ukvarja s tem, kako naj preživi posamezna mravlja, ampak s tem, kako bo uspešno mravljišče. Uspeh določene vrste mravelj je enak uspehu preživetja mravljišč, ne posameznih mravelj. Tudi v zvezi s človekom evolucija torej izboljšuje tiste lastnosti, ki omogočajo bolj konkurenčno preživetje človeških skupnosti, ne pa posameznikov znotraj njih. Pri kolonijskih bitjih je zato posameznik — njegovo počutje, hormonsko in zdravstveno stanje — v številnih situacijah »programirana žrtev« zaradi določenega stereotipnega vzorca, ki je v evoluciji pomagal k boljšemu preživetju skupnosti. Že dolžina življenja posameznika je programirano nastala kot optimum za preživetje vrste — pri človeku nekaj nad 30 let, vse ostalo je »civilizacijski bonus«, na katerega biološko nismo prav dobro prilagojeni; zato je človekovo počutje in zdravje do 35 leta predvsem odvisno od dednih danosti, potem pa od človekovih naučenih življenjskih veščin, ki se razlikujejo od kulture do kulture, od ene do druge človeške skupnosti (družine, kraja, delovne organizacije). Zaradi dinamičnega družbenega razvoja človeka lahko rečemo, da so mnogi stereotipni družbeno-hormonski programi, ki vplivajo na fiziologijo človeka, škodljivi za posameznika in je treba poznati 160

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

številne pridobljene (kulturne) življenjske veščine, če želimo uspešno preživeti tudi tisti del življenja, ki je »biološki bonus«. Na počutje, hormonsko in zdravstveno stanje človeka močno vplivajo fiziološki programi, ki so se v človeških skupnostih izoblikovali za uspešno in nekonfliktno usklajevanje delovnih in družbenih vlog posameznikov v delujočo organizirano celoto. In v tem človeške skupnosti niso posebnost v biološkem svetu; na primer levi, ki v levjem krdelu izgubijo vlogo dominantnih (alfa) samcev, zaradi programiranega upada hormona testosterona postanejo bolehni in razmeroma kmalu umrejo, če si ne priborijo nazaj pozicije vodilnega samca. Za ekonomijo preživetja levjih krdel je evolucija pač našla tako formulo, ki odvečne »vodilne« leve hitro odstrani — predvsem prek stresnih hormonskih mehanizmov, ki za posameznega leva niso prijetni, vendar tako ostane več hrane za levja krdela. Precej podoben pojav je opaziti v klasičnem ruralnem okolju, kjer oče preda sinovom kmetijo in postane »zapečkar«. S spremembo njegove vloge iz gospodarja v zapečkarja mu silovito upade tudi nivo testosterona, posledica je brezvoljnost, neaktivnost, depresivnost, zlasti če se bivši gospodar znajde v osami brez prave socialne vloge, kot je npr. značilno za težje dostopne hribovske kmetije. V iskanju poti iz depresivnosti je kultura »neprilagojenim gospodarjem« ponudila tradicionalno »zdravilo« — alkohol, ki pa je pravzaprav strup s počasnim učinkovanjem in gre torej za počasno obliko (samo)evtanazije, s katero se bivši gospodar odstrani s sveta in odstopi mesto mlajšim. Z vidika medicine, ki gleda izoliranega posameznika, gre za neracionalen in nerazumljiv pojav, z vidika evolucije, ki gleda človeka kot kolonijsko vrsto, pa to ni zelo nenavadno. Seveda pa lahko tak individualno destruktiven pojav preprečimo z osvojitvijo novih kulturnih življenjskih veščin, ki »neprilagojenega gospodarja« razvijejo v novo življenjsko vlogo, ki bo ohranila nivo hormona testosterona in življenjsko voljo, ki gre skupaj z njim; primorska kultura — v nasprotju s tradicionalno revno in prostorsko omejeno hribovsko — na primer pozna bogato socialno življenje starih »gospodarjev«, ki med ribarjenjem, druženjem na ulicah in baliniščih pridobijo nove socialne veščine, ki jih ohranjajo čile in polne življenja 161

ALOJZ IHAN

kljub izgubljeni vlogi »gospodarja«. STRESNI ODZIV IN NASTANEK BOLEZNI — PSIHOSOMATSKE BOLEZNI

Stresni hormoni so močni zaviralci imunskega sistema, saj so tudi kortikosteroidna zdravila, s katerimi pri avtoimunskih boleznih zavremo imunost, pravzaprav samo farmacevtske oblike našega lastnega stresnega hormona. Stres je za telo vojno stanje, če smo zdravi, to krajši čas brez posledic zdržimo, vendar je nekje meja, kjer stresni hormoni preveč enostransko obremenijo presnovo, zato številne telesne funkcije zastanejo. Kadar je stresni hormon v telesu prevladujoč, drugi hormoni ne uravnavajo več funkcij in organov, za katere so zadolženi — zato se na primer zmoti uravnavanje mesečnega ciklusa pri ženskah, uravnavanje moških spolnih funkcij, pa uravnavanje budnosti in spanja, delovanja črevesja, prebave, presnove, mišične napetosti, krvnega tlaka in še in še. Če se stres dovolj hitro ne prekine, da organizem spet »zadiha«, se neopravljene funkcije v telesu kopičijo kot smeti, ko odpove komunala — slejkoprej sledi okvara organizma. Najbolj dolgoročno usodne so presnovne okvare, ki se neopazno nakopičijo v telesu kot motnje v presnovi maščob in kot kronične vnetne bolezni. Te okvare navadno (pre)pozno opazimo in potem gasimo le pogorišče, na primer posledice zamašenih žil ali zamaščenih jeter. Zato imajo po svoje še srečo tisti, ki jih prej ustavijo težave zaradi motenj v delovanju vegetativnega živčevja, ki se kažejo kot psihosomatske težave in bolezni. Vegetativno živčevje ritmično zaganja svoje aktivacijske dražljaje (simpatični del vegetativnega živčevja) in nato svoje regeneracijske dražljaje (parasimpatični del vegetativnega živčevja). Na ta način je vegetativno živčevje namreč glavni dirigent presnove v telesu, podnjegovo taktirko ritmično plešejo hormoni, mišice, živci, obnavlja se koža in kri, prazni se črevo, prižiga ljubezen, dviga se jeza in upor. Dejavnost vegetativnega živčevja pa temeljito zaustavi — stres. Stres je prisilni upravitelj, ki našega občutljivega dirigenta 162

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

začasno odslovi in iz simfoničnega orkestra naredi vojaško formacijo. Če gre za preživetje, je to razumljivo, navadno pa človek brez prave potrebe iz sebe naredi otopelega vojnega veterana. Hud kronični stres — na primer v vojni — povzroča tudi neposredne toksične okvare zaradi preveč stresnega hormona kortizola — nastane anemija, »izstradanje« zaradi presnovnih motenj ali amiloidoza (tkivno odlaganje patoloških proteinov, nastalih ob vnetju). Hitro nastanejo motnje spomina in učenja. Pri blažjem adrenalinskem stresu, zlasti ko smo sami svoj »stresni motivator«, se preobremenitev kaže v obliki psihosomatskih motenj. Pri tem z rutinskimi diagnostičnimi preiskavami v začetnih fazah ne ugotovimo trajnih bolezenskih sprememb organov in tkiv, pač pa ugotavljamo občasne spremembe telesnih funkcij, ki bolniku otežujejo življenje in omejujejo njegove življenjske aktivnosti. Predvsem gre za motnje v izločanju hormonov (posledica so npr. motnje spanja, trebušna debelost, motnje spolnih funkcij), motnje v delovanju imunskega sistema in vnetja (posledična je večja dovzetnost za okužbe, manjša kontrola nastanka avtoimunskih bolezni, alergij in raka, manjša kontrola vnetja in kronične bolečine zaradi prekomernega delovanja vnetnih mediatorjev), motnje v avtonomni živčni kontroli organov (posledice so prebavne motnje, motnje delovanja srca) in motnje v hoteni motoriki ter zaznavanju prek čutil, vključno z doživljanjem bolečine (posledice so sindrom kronične utrujenosti in izgorelosti, fibromialgija, kronične bolečine v hrbtu, medenici, glavi).

163

ALOJZ IHAN

DOLGOROČNO NAS PRED SAMOUNICEVANJEM S STRESOM VARUJE SAMO ZRELA OSEBNOST

Stresni odziv je ena od naših reakcij, ki ne pridejo od zunaj, pač pa jih naredimo »mi« sami. Osebnostno izoblikovan človek se v večini življenjskih prilik dovolj »pozna«, da se sam odloči, ali se bo spustil v stresne okoliščine in kako dolgo in globoko. Strateško nas pred samouničevanjem s stresom zato varuje samo zrela, izgrajena in samozavestna osebnost. Kot gospodar samega sebe mora biti človek tudi gospodar svojih stresnih hormonov. Veliko težav s stresnimi preobremenitvami doživljajo ljudje, ki niso vešči upravljanja s samimi sabo in s svojim življenjem, ampak imajo občutek, da jih življenje in okolica neprestano »sili« v neke odločitve, čeprav bi sami želeli drugače. V ozadju gre pri takih ljudeh največkrat za vzgojne motnje, povezane s hudimi in kroničnimi stresi v njihovem zgodnjem otroštvu. Po eni strani gre lahko za zanemarjanja in zlorabe, ki operativno nemočnega otroka prepričajo, da je nekdo drug gospodar njegovega telesnega počutja in stresa. Po drugi strani gre lahko za na videz »ljubečo« vzgojo, pri kateri pa starši pogojujejo svojo ljubezen (vključno s hranjenjem, nudenjem varnosti, udobja, oskrbe) s tem, da je otrok »priden« — da ni nemiren, da po željah staršev kontrolira lulanje, kakanje, obnašanje do drugih ljudi... Tudi tak otrok se nauči, da njegovo telesno počutje ni odvisno od njega, ampak od zapletene in neobvladljive okolice. Zato tak otrok ne razvije zdravega egoizma, ko si ne glede na mnenje drugih najprej dovoli poskrbeti za svoje osnovne psihofizične potrebe. Tak egoizem je pozitiven in zdrav, ker človek jasno prevzame odgovornost za svoje zdravje in počutje. Tak egoizem je tudi socialno zdrav, ker človeku omeji reflekse ogroženosti samo na ozek in jasno pregleden teritorij njegovih osnovnih eksistenčnih potreb in tega teritorija ne razširja v območje medčloveških odnosov in sodelovanja, kjer mora vladati dialog in ne osebna ogroženost. Zato je samo zdravo egoističen človek zmožen (po zadovoljitvi svojih osnovnih potreb) tvorno sodelovati, razpravljati in se odločati brez občutka ogroženosti, ki v človeku sproža najbolj iracionalne preživetvene reflekse. 164

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

Nasprotno pa ljudje, ki v otroštvu niso pridobili veščin samostojnega zadovoljevanja lastnih potreb, razvijejo difuzen in nikjer končan občutek, da jih lahko prav vse v okolici ogrozi, zato morajo biti nenehno napeti in vlagati ogromne količine napora za obvladovanje okolice. Taki ljudje v »svoj« teritorij, ki ga je treba ogroženo in čustveno braniti, vključujejo ne le sebe, ampak vso svojo okolico. Zato sploh ne znajo opredeliti svojega »egoizma« in imajo sebe neredko celo za povsem neegoistične, v resnici pa je ravno obratno — njihova skrb zase se difuzno in brezmejno razliva v okolico, prav v vsakem dejanju drugih vidijo grožnjo za svoj »prav« in se zato borijo, neredko nasilno, proti vsem »iz-dajalcem«, svoje »egoistične« želje pa nenehno kamuflirajo v borbo za dobrobit drugih, od družine do podjetja, naroda ali etično-moralnih principov. Predvsem pa želijo v strahu pred nepredvidljivim stresom imeti vse pod kontrolo, kar pa je izjemno naporno, zaradi omejene zmožnosti posameznika vnaprej brezuspešno in seveda — stresno. Zaradi občutka, da jih vsaka stvar potencialno ogroža, se o ničemer niso zmožni pogovarjati in odločati racionalno ali pred odločitvijo celo počakati, da bo debata proizvedla rezultat za ali proti. Taki ljudje že vnaprej vedo, za katero odločitev se morajo boriti, in razprava je za njih samo način boja, kako sforsirati »svojo« odločitev. Zaradi velike energije, ki jo vlagajo v kontrolo okolice, so taki ljudje nadpovprečno družbeno uspešni, vendar so hkrati tudi nenehno na meji zdrsa v telesno bolezen in v razvoj psihopatologij. Psihopatski vidiki tovrstnih osebnosti se zlasti pokažejo na vodilnih družbenih položajih, ki posamezniku dovolijo eksponirati vse osebnostne lastnosti. Izgorevanje je izčrpanost, posledica povsem brezobzirnega izčrpavanja hormonskih, presnovnih in drugih rezerv organizma, zaradi česar je regeneracija zelo otežena. Vendar glavno vprašanje nastanka izgorelosti ni v pretiranih zahtevah ali obremenitvah okolja, ki jih človek normalno pač ustavi, ker upošteva svoj občutek utrujenosti. Glavna motnja, ki omogoči nastanek izgorelosti, je obsesivna dejavnost, ki se ne ozira na lastno izčrpanost; gre torej za ogromno čustveno potrebo, ki se obsesivno prazni na stereotipen način z energijo, ki uničuje organizem. Podlaga izgo165

ALOJZ IHAN

relosti je torej odvisniška obsesivnost, ki človeka sili v uničevalno stopnjo dejavnosti ne glede na posledice. Pri moških je obsesivna aktivnost pogosto povezana z neveščim, slabo obvladanim praznjenjem spolnih gonov in energije, zato pogosto govorimo o adrenalinski izgorelosti; pri ženskah gre pogosteje za obsesivno samokontrolo v odnosih s primerno družino, partnerstvom ali službo. V zdravstveni sistem se po pomoč sicer zateka precej več izgorelih žensk kot moških. Tudi zato, ker se pri ženskah izgorelost hitreje opazi, ker okolica od žensk pričakuje, da po službenih obveznostih poskrbijo še za gospodinjska dela, otokom pomagajo pri domačih nalogah... Če teh, tako rekoč samoumevnih opravil ne postorijo, se to hitro opazi kot huda motnja, in ženske poiščejo pomoč. Kadar moški po službi zaide v gostilno ali se zvali na kavč, namesto da pokosi travo, pa je njegovo »lenobno« vedenje družbeno čisto sprejemljivo. Vendar je treba biti pri mučnem stanju, ki se kaže kot izgorelost, pozoren tudi na morebitne druge vzroke: lahko gre za kronično zastrupitev, kronično vnetno bolezen brez jasnih organskih znakov, izčrpanost zaradi presnovnih ali hormonskih motenj, kronično degenerativno bolezen živčnega sistema, maligno bolezen, razvijajočo se psihično bolezen. OBREMENITVE SODOBNE — TOTALNE DRUŽBE

Danes živimo v globalno-totalni družbi. Izraz »totalna« namenoma spominja na totalitarnost, ki je bila nekoč v blokovski razdelitvi sveta mišljena kot politična totalnost ene same oblastne skupine, ki je s prepletom mnogih povezanih mehanizmov — od sile do ideologij — ohranjala nespremenljivost politične oblasti. V globalni ekonomiji pa se pretežen del diktatov, ki jih je v življenje posameznikov nekoč vnašala politična oblast, danes uveljavlja kot ekonomsko-potrošniška (samo)prisila, ki jo tehnike množičnega komuniciranja prelijejo v želje ljudi in (samo)prisilno ukaluplja in uklešča posameznikovo dejavnost v izpolnjevanje 166

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

neštetih družbenih diktatov. In dejstvo je, daje količina posegov, prisilnih mehanizmov in diktatov, uperjenih v življenje sodobnega globalnega potrošnika, še bolj totalna, kot je bilo nekoč po-seganje politične oblasti v njegovo življenje. Nekdanja politična totalitarnost je od posameznika zahtevala predvsem ne-upiranje in fizično pokorščino, totalna družba pa od njega zahteva angažirano navdušenje in celo čustveno podporo diktiranim ciljem. Nekoč si je bilo politično-propagandni film treba ogledati v organiziranih skupinah, danes je treba za lansiran filmski hit navdušeno kupiti karto in se nato nad filmom zaljubljeno navduševati — v nasprotnem primeru plačamo ceno z občutkom »krivde«, ker nismo »in«. Nekoč se je bilo treba za politične prireditve spodobno obleči, danes mora posameznik celo lastno telo nenehno opazovati glede njegove primernosti (glede vonja, las, kosmatosti, oblike pasu, maščobnih blazin, obraznih gub) in ga nenehno predelovati po vzorih, ki se menjujejo enako hitro kot oblačilna moda. Telo ni več danost, varen klobčič, v katerega se zateče duh, da bi si odpočil, ni več toplota, toplina, zanesljivost in izvor ugodja onstran razložljivega, telo je zdaj projekt, viden od zunaj, viden neusmiljeno, objektivno, z napakami. Telo ni edina last človeka, ampak je dano na razpolago zunanjemu gospodarju — totalni družbi. In če je nekoč politična totalitarnost nadzirala človekovo obnašanje, si današnja družbena totalnost prilašča človekovo telo in dušo. Vendar je telo še vedno predvsem zapleten inštrument, nastal v evoluciji, in njegovo delovanje poteka po zakonitostih in dejstvih, ki jih muhasta družbena totalnost ne more in ne zna spreminjati. Oblikovanje človekovega telesa in duha po hotenjih in zahtevah totalne družbe zato slejkoprej trči ob meje, ki pomenijo odmik telesa od normalnega, zdravega funkcioniranja. Količina dela, pogoji dela, zahtevana delovna angažiranost, pogojevanje dela in preživetja s sprejetjem nenaravnih delovnih ritmov, selitev. In tudi takrat, ko človek ni na delu, je diktiran v svoji drugi, prav tako nujni družbeni vlogi — kot konzument, potrošnik. Diktat oblačil, prehrane, zabave, šolanja, socialne varnosti, vzgoje otrok, zdravja... Posameznik v totalni družbi veliko večino svojega časa živi v 167

ALOJZ IHAN

razmerju do neštetih zahtev družbenega diktata, ne pa do sebe in svojega telesa. Psihosomatika pomeni pogled, ki vidi človeško telo v razmerju do različnih motenj in uravnalnih zmožnosti, ki odstopanja od zdravja povrnejo v smeri fizioloških ravnovesij. Izraz psiha na začetku besede pomeni posebno pozornost na eno od uravnav, ki nas umešča v okolje — socialno, odnosno, psihološko. Psihosomatika poudarja, da človek svojo psiho potrebuje predvsem za uravnavanje počutja in delovanja svojega telesa, ne pa za služabnika zahtevam totalne družbe. Psihosomatika vidi človekovo telo kot primarni sedež njegovega bivanja, življenja, zadovoljstva, mirnosti, samozavesti, varnosti. Tu se začne družbeni konflikt psihosomatike. Produktivno usmerjena družba želi računati z ljudmi kot prilagodljivimi, uniformnimi kockami, ki jih je mogoče poljubno vstavljati v družbeno produkcijo in iz njih graditi velike družbene zgradbe, stolpnice, mesta, pokrajine. S stališča totalne družbe je namen človekove psihe (tj. človekovo obnašanje, navade, prilagodljive na delovni čas, potrošnjo, nakupovanje, socialne navade) v tem, da čim bolj »inteligentno« dojame in razume zahteve družbe in prilagodi človeka temu, da zgledno in nekonfliktno izpolnjuje pričakovanja totalne družbe. Psihosomatika se upira tovrstnemu razumevanju človekove psihe ter posledični družbeni eksploataciji in instrumentalizaciji človeka. Predvsem zato, ker psihosomatika upošteva biološke danosti človeškega telesa in zdravstvene ter človeške posledice družbenega inženiringa in eksploatacije. Psihosomatika opozarja, da človeka zaradi prilagoditev na družbene sheme ni mogoče v neskončnost stiskati in ukalupljati brez resnih posledic za njegovo zdravje. Pri telesu in zdravju namreč ni hitrih trikov; je samo vprašanje, ali človek sebe in svoje telo gleda kot izhodišče, na katerem gradi svoje življenje, ali pa se gleda kot sužnja, ki se mora s prodajanjem telesa in izrabo ali celo zlorabo vseh psihičnih zmogljivosti stisniti v modelčke po želji okolice. Psihosomatika je torej veda o načinih sistematičnega družbenega posiljevanja — posameznikovega telesa in zdravja — preko meja njegove vzdržljivos168

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

ti. Pa naj gre za posiljevanje na delu (pretežko delo, napeto in nevarno delo, šikaniranje, negotovost) ali v socialnih mrežah (političnih, verskih, potrošniških, družinskih, partnerskih). Ko je človek nemočno zapleten v mreže, ki ga odvračajo od zdravja, mu mora strokovnjak pomagati izvleči se iz takega stanja. Kako mu vzbuditi ponoven stik s telesom, ponovno zaznavo, ki mu rabi za razločevanje med tem, kar je zanj koristno, in tem, kar je škodljivo. Ljudje, staknjeni s svojim telesom, so namreč težje družbeno manipulabilni, zato je psihosomatika v naravnem konfliktu z družbenimi sistemi. Človek, ki čuti svoje telo, drugače preboleva že npr. gripo; čuti, da mora ostati doma, odležati, ne pa se na hitro napolniti s tabletami in vztrajati v službi. Psihosomatika je torej medicinski pogled na človekovo obnašanje, zlasti na postavljanje njegovih prioritet v odnosu z lastnim telesom in zdravjem. NEKATERE OBREMENITVE ZANIHAJO RAVNOVESJE ORGANIZMA PREKO MEJE, KO SI ORGANIZEM LAHKO SAMODEJNO OPOMORE

V nekaterih okoliščinah so udarci v ravnovesje organizma tako grobi in močni, da brez strokovne pomoči človek težko preživi. Na primer poškodba, ki raztrga večjo žilo in privede do velike izgube krvi. Ker je oskrba vseh telesnih tkiv in organov odvisna od stalnega pretoka krvi skoznje, izguba dovolj velike količine krvi v žilah (kar merimo s krvnim tlakom) pomeni odmiranje tkiv, organov, s tem pa nepovratno odmiranje funkcij, ki jih taka tkiva in organi opravljajo — in konča se s smrtjo. Ob izgubi krvi ima sicer organizem vrsto samodejnih ukrepov, da se najhujše ne bi zgodilo — strjevanje krvi omogoči samodejno celjenje manjših poškodb; v primeru padca krvnega tlaka zaradi večje izgube krvi se na primer tudi zakrčijo žile v življenjsko manj važnih delih telesa (koža, podkožje, mišice, udi), da bi se preostala kri zadržala v notranjih organih, brez katerih v primeru odmrtja ni mogoče naprej obnavljati in ohranjati stotin presnovnih funkcij in s tem življenja. Drug primer hudega udarca v ravnovesje organizma je obsežna okužba z nekaterimi izrazito nevarnimi vrstami bakterij ali virusov. 169

ALOJZ IHAN

Obsežna bakterijska pljučnica povzroči, da se bakterije zaradi gobaste strukture pljuč razširijo po izjemno veliki površini in v stiku s tanko plastjo celic, ki ločijo pljučne mešičke od krvi, množično vdirajo v kri. Človek sicer ima v krvi bele krvne celice (imunski celice), ki napadejo bakterije; vendar množičen napad lahko pomeni preveliko količino vnetja, ki nastane ob imunskem napadu. Zaradi prevelikega vnetja se lahko preveč razširijo in poškodujejo žile po vsem telesu, in posledica je lahko šok, ki je usoden za organizem. V takih in podobnih primerih zelo hudih obremenitev za organizem ima telo pripravljen poseben protokol ukrepov, ki organizmu omogočijo lažje preživetje. V telesu se sproži stresni obrambni odziv, ki ga organizem aktivira, kadar se mora prilagoditi večji in potencialno močno ogrožajoči motnji — podobno, kot na primer v organiziranih državah obstaja protokol »izrednih razmer«, s katerim je mogoče v kratkem času reorganizirati delovanje države (vojsko, policijo, druge državne službe, gospo-darstvo, civilno prebivalstvo), kadar se pojavi velika in splošna ogroženost (vojna, potres, poplave ali druge katastrofe). Organizem za obvladovanje izrednih obremenitev in nevarnosti uporablja poseben fiziološki protokol ukrepov, ki ga imenujemo stresni odziv (stresna reakcija), ali kot ga je poimenoval Hans Selye, splošni adaptacijski sindrom. Tak fiziološki odziv organizma pomeni usklajeno delovanje živčnega, endokrinega in imunskega sistema, cilj pa je prilagoditev presnove organizma na izjemne okoliščine in preizkušnje. DELOVNA IZGORELOST (BURN-OUT SINDROM)

Zaradi vedno večjega števila stresnih dejavnikov pri delu (povečanje obsega dela in odgovornosti, spremembe v načinu dela, premalo počitka) lahko postajajo ustaljeni načini spoprijemanja z zahtevami dela neučinkoviti. Posameznikovi energetski viri se postopoma izčrpajo, zaradi česar se ljudje slabše prilagajajo zahtevam poklica. Ljudje, katerim se njihova služba na začetku zdi popolna, rešitev za vse njihove probleme, ljudje, ki imajo visoka pričakovanja in bi raje delali kot počeli karkoli drugega, so 170

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

dobri kandidati za najhujšo posledico stresa pri delu — izgorelost. Glavni vzrok za nastanek delovne izgorelosti pa ni v stresnem delovnem mestu, ampak v tem, da posameznik v delovnem uspehu išče izpolnitev večine svojih delovnih, varnostnih, socialnih, čustvenih in drugih potreb. Sprva mu z velikim vložkom energije v delo uspeva ohranjati navdušenje, ki ga polni z zanosom in velikimi pričakovanji. V tem obdobju zaradi iluzije (zaljubljenosti) delovnega uspeha in izpolnitve naivno prekine stike z domala vsemi drugimi viri zadovoljstva (prijatelji, hobiji, družina, zabava, rekreacija) in se usmeri le v delo, vsaj deloma tudi zato, ker ima na teh področjih že prej večje ali manjše primanjkljaje in težave. Potem sledijo običajne težave na delu (omejena zagnanost in kooperativnost sodelavcev, nerazumevanje za (pre)ambiciozne načrte), ki seveda negativno delujejo na posameznika, ki se je v celoti posvetil delu. Sledi razočaranje, odvrnitev od dela, čemur zaradi povsem prekinjenih stikov z vsemi drugimi viri zado-voljstva sledijo popolna izguba energije, razpoloženjski kolaps, depresija in brezvoljnost, izgorelost. Slednja je stanje fizične, čustvene in psihične izčrpanosti, ki ga povzročijo nerealistično visoke aspiracije ter iluzorni in nemogoči cilji. Predvsem pa gre pri izgorelosti za kombinacijo izoliranosti od vseh normalnih življenjskih virov energije in za izčrpanost kot posledico stresov v posameznikovem delovnem okolju, kot tudi drugih stresov, ki niso neposredno povezani z delom. Običajno traja zelo dolgo, preden se pojavijo reakcije nakopičenega stresa, lahko šele po nekaj mesecih ali letih. Kritične so delovne situacije, v katerih je posameznik preveč zaposlen, nespoštovan, zmeden zaradi pričakovanj drugih in lastnih prioritet, zaskrbljen zaradi varnosti delovnega mesta, zasičen z obveznostmi in odgovornostmi in nezadovoljen, kadar pri delu ni ustrezno nagrajen. Ob takih stresogenih dejavnikih delovnega mesta je neugodno, če ima posameznik v sebi še nevrotične stresne programe, ki ga v primeru stresa (povečan kortizol) stereotipno silijo v obsedeno usmerjenost v delo, v odrekanje vsemu drugemu (asketizem), v (samo)izolacijo pred sodelavci in drugimi ljudmi. Poklicna izgorelost se lahko pojavi v vsakem poklicu, s predpostavko, da so najbolj ogroženi posamezniki tisti, ki se 171

ALOJZ IHAN

ukvarjajo z »emocionalnimi potrebami« drugih ljudi. Pogosto se pojavlja pri ljudeh, ki so »garači«, visoko storilnostno naravnani, ki ravno tako postanejo čustveno, psihološko in telesno izčrpani. Prepoznamo ga pri ljudeh, ki težko rečejo »ne« dodatnim odgovornostim in obveznostim, so pod nenehnim intenzivnim pritiskom dlje časa, imajo visoke standarde o kvalitetno opravljenem delu, kar jim onemogoča predati naloge pomočnikom, in si očitno prizadevajo doseči preveč. IZČRPANOST OD PARTNERSKE BORBE

Živeti v tesno povezanemu socialnem, spolnem in čustvenem partnerskem odnosu z drugim človekom je po eni strani način za optimalno uresničevanje številnih potreb, ki jih na drugačen način (samskost, vseživljenjska vraščenost v primarno družino, vklopljenost v nepartnerske socialne skupine — prijatelje, delovno skupino, politično stranko, vojaško skupino) težko in manj celostno (tj. fragmentarno, z več potrošene energije) uresničujemo. Predvsem znotraj zahodnjaške, potrošniške kulture je tesno čustveno, socialno in spolno partnerstvo z drugim človekom optimalen način, ko z najmanj energije (entropijske izgube) lahko zamejimo krog svoje življenjske celice, v kateri se počutimo varni, sprejeti, zaščiteni — in hkrati to celico zaradi majhnosti in preglednosti razmeroma lahko obvladujemo (varnost); s tem prihranimo dovolj moči in energije za poklicne in druge dejavnosti, ki jih potrebujemo za uspešno preživetje v zahtevnem in tekmovalnem družbenem okolju. Hkrati se moramo zavedati, da je tesno socialno, spolno in čustveno partnerstvo z drugim človekom precej nov zgodovinski pojav, pravzaprav ga je v polni meri lansirala šele potrošniška kultura, kjer je tip »male družinice« (ki vsaka potrebuje hišo, avto, številne tehnične industrijske pripomočke, počitnice...) izredno zanimiv z vidika pospeševanja potrošnje in s tem industrijske rasti. Navsezadnje je današnja ekspanzija kitajske potrošnje v temelju odvisna prav od predstav povprečne Kitajke, ali bo zadovoljna s 172

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

tradicionalno pripadnostjo širši družinski skupnosti ali pa želi biti »gospodarica« male, osamosvojene družinice. V drugem primeru se potrošnja, pomnožena z nekaj sto milijoni, poveča do nepredstavljivih številk. V skromnejših časih pred polno uveljavitvijo modela »malih družinic«, in v drugih kulturah še zdaj, je materialno, socialno in deloma tudi čustveno življenje posameznikov v veliki meri določala širša skupnost (rod, širša družina, delovni ali ekonomski klan), zato izbira zakonskega partnerja ni bila tako pomembna in potencialno problematična — vloga te izbire je bila ožja, bolj omejena, šablonizirana in jasna, zato ni bila potrebna tako velika in raznolika skladnost kot zdaj, ko sta si partnerja edina so-delavca pri številnih dejavnostih, od ekonomskih do vzgojnih, čustvenih in spolnih. Pri čemer je način doseganja npr. ekonomskih sporazumov pri številnih ljudeh povsem drugačen od doseganja čustvenih ali spolnih sporazumov — če pa moramo to početi še z enim in istim človekom, pa je že v okviru enega posameznika to lahko protislovno. Vse to pa pomeni, da se je treba še kako zavedati, da doseganje partnerske skladnosti, kakršna se idealistično pričakuje za optimalno funkcioniranje malih, izoliranih družinic, ni kulturno izoblikovan obrazec, ker za to enostavno še ni preteklo dovolj zgodovinskih izkušenj in časa za prilagajanje. Poleg tega ima model malih, izoliranih družinic še dodatni problem »pomanjkljivih zalog življenjskih veščin« (sporazumevanja, odzivanja v neobičajnih okoliščinah), ki jih »samo dva« partnerja iz primarnih družin prineseta v novo skupnost. Velike tradicionalne skupnosti.(ki so v nekaterih etnijah še zdaj ohranjene, npr. pri Romih, vzhodnjaških ljudstvih) so namreč imele zalogo številnih človeških zgodb in ravnanj, ki so nenehno krožile v skupnosti, zato posameznikom pri soočenju z zanje novimi situacijami (ki so v resnici tisočkrat preživete zgodbe številnih ljudi) ni bilo težko izmed velikega nabora zgledov in izkušenj pobrati sebi primernega. Medtem ko zaprtje dveh, pretežno še nedozorelih ljudi v krog male družinice zameji tudi pretok življenjskih veščin in izkušenj, zato za probleme, na katere naletita mlada človeka, preprosto nimata kulturnega znanja in veščin — izumiteljstvo in improvizacija pa sta izjemno na173

ALOJZ IHAN

porni in slabi metodi za vsakdanje ukrepanje. Zato je danes doseganje »nenormalno zahtevnega« tesnega socialnega, spolnega in čustvenega partnerstva z drugim človekom zelo zapleteno, saj od partnerjev — zaradi omejenega skupnega prostora male družinice — zahteva ogromno skladnih komplementarnih partnerskih korakov (kot pri plesu — če gre eden z nogo naprej, mora drugi s komplementarno nogo nazaj), ki morajo biti obema po volji, neprisiljeni, dogovorjeni, sprejeti. Osnovna partnerska veščina, ki je bila skozi večino človeške zgodovine v izpolnitvi kulturnih šablon, ki so veljale za moške in ženske, pri tesnem socialnem, čustvenem in spolnem partnerstvu ne daje dobrih rezultatov. Šabloni življenjskih navad in položajev sta pri partnerjih namreč dve, pridobljeni iz primarnih družin enega in drugega; pri tem vsakemu od partnerjev navadno celo njegova lastna družinska šablona (v kateri je pogosto infantilno ujet) ni udobna in bi se je z veseljem rešil, če bi imel kakšno drugo — pa je nima. Povezava s partnerjem je zaradi »zaljubljene norosti« sicer na začetku neboleča in celo izjemno prijetna, vendar konkretno življenje nujno potrebuje organizacijske modele in nova partnerja jih ne moreta uresničiti drugače, kot da preprosto nadaljujeta vsak svojo šablonsko vlogo iz primarne družine. Ker pa sta šabloni pravzaprav dve, uveljavljanje ene ali druge avtomatsko pomeni življenjsko neudobje enega ali drugega partnerja; če pa je tako uveljavljanje še bojevito, se hitro razrušijo bistveni cilji partnerstva: varnost, čustvena odprtost in spolnost. Zato zaradi dejstva dveh različnih družinskih šablon za uspešen projekt sodobnega tesnega socialnega, spolnega, ekonomskega in čustvenega partnerstva ni druge poti kot v natančnem, malenkostnem in vztrajnem dogovarjanju partnerjev za postavljanje povsem njunih življenjskih šablon, ki bodo obema ustrezale. Gre za čutenje in zavedanje obeh partnerjev, da prav vsak njun partnerski korak zasluži predhodno usklajevanje, premislek, obojestransko odločitev in dogovor — ker je dogovor v partnerstvu vedno pomembnejši od koraka samega. Vsaka igra na moč, izsiljevanje in vsiljevanje svoje življenjske šablone (še huje, če ta sploh ni ozaveščena) je korak k neudobju in nefunkcionalnosti drugega partnerja in s tem 174

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

tudi celotnega partnerstva. Ostaja pa dejstvo, da v partnerske odnose hočeš nočeš vstopamo s šabloniziranimi moško-ženskimi vlogami iz primarnih družin. In kar je še bolj neprijetno: kot otroci in mladostniki smo te šablone — ki so nam bile zaradi pogosto napetih družinskih odnosov neprijetne — z mehanizmi obrambe (na primer umikanjem iz družinskega odnosa) potlačili iz zavesti in se jih pri vzpostavljanju novega partnerstva niti ne zavedamo. In ko se pojavi partnerstvo, biološka potreba po spolnosti prevlada, partnerja se odločita živeti skupaj in prevzeta nad možnostjo spolne zadovoljitve sprejmeta podzavestne, potisnjene šablone — edine, kijih imata — svoje primarne družine in hkrati tudi obrambne mehanizme, kako zanikati in preživeti take šablone. Že na tej stopnji je zelo pogosto, da ima pri tem vsaj eden od partnerjev v okviru svoje šablonske vloge že določene težave, tudi zdravstvene, ki so mu služile za preživetje v prisilni šablonski vlogi iz primarne družine. Če je na primer v njej odnose določal eden od staršev s svojim tiranstvom ali izsiljevanjem, so se ostali člani družine na to hormonsko prilagodili in postali npr. nemočni (bolehni, depresivni, brezvoljni, z glavoboli in različnimi bolezenskimi težavami). Če otrok ne prekine s patološko primarno družino in si omogoči čas »samosti«, da dozori v svojo lastno osebnost, v novo partnerstvo kot nedozorel nujno pride s potrebo po podobnem položaju, kakršnega je imel v primarni družini, čeprav je ta zanj v osnovi neudoben in mučen. Skleniti partnerstvo zaradi bega iz primarne družine je ena od velikih, klasičnih strateških napak, ki jo tako partnerstvo (azil) težko preživi. Ker položaj, ki nam je bil mučen v primarni družini (in ga brez samostojne zapustitve družine ne moremo prerasti in se osamosvojiti), ostane — kljub zaljubljenosti — enako življenjsko mučen tudi z novim partnerjem. Ker pa z nastankom partnerstva posameznik (ki je bil prej otrok, zdaj pa enakovreden partner) postane bolj vpliven, pa se z leti začnejo spremembe v partnerskih šabloniziranih vlogah, ker želita partnerja zaradi kroničnega življenjskega neudobja rešiti svoj mučni, prisilni, infantilni šablonizirani položaj. Zlasti večji dogodki — npr. rojstvo otrok, zaposlitve, gradnja hiše... — so priložnosti, da posa175

ALOJZ IHAN

mezni partner temeljito preuredi svoj mučni položaj v partnerstvu v takega, s katerim bolj udobno določa način življenja. Če je način sprememb v doslednem dogovarjanju za vsak nov korak posebej in zavestni konsenz pri tem, partnerja razvijeta novo šablono, ki jima ustreza, in se partnerstvo izredno utrdi. Če pa posamezni partner pravzaprav ne ve, kako iz svoje neudobne vloge, pa se v »osvobajanju« neredko usmeri proti svojemu partnerju kot »vzroku za neudobje«. Nakar postane partnerstvo igra na moč, in želi posamezni partner v okviru nespremenjenih lastnih šablon iz primarne družine samo prevzeti vodeči položaj zaradi nevtralizacije vpliva drugega partnerja — ga zmanjšati, narediti šibkega; vendar pa taka igra prevzemov, vzponov in padcev nujno poškoduje oba partnerja. Rojstvo otroka na primer nudi ženski (materi) neko novo pomembno in »glavno« vlogo, ki jo prej kot »zgolj« ljubimka ni imela (pri spolnosti je moški — zaradi dejstva erekcije — po naravi tisti, ki vodi in določa spolni odnos v skladu s svojimi im-pulzi in užitki); in mnogim ženskam pride novi položaj matere »prav« tudi zato, da temeljito preuredijo in se »osvobodijo nelagodja avtomatsko prevzetih vlog v partnerstvu« (čeprav so njihove avtomatsko prevzete infantilne vloge v primarni družini tiste, ki jih težijo, na pa vloga moški-ženska), zaradi katerega so se prej v vlogi »samo ljubimk« tesnobno počutile; z izgovarjanjem na novo pomembnost njihove materinske vloge naredijo »partnerski udar«, nenadoma začnejo poudarjati, da so otroci najpomembnejši in se je treba vrteti samo okoli njih, in s tem izgovorom (da »znajo one pri otrocih bolj določiti prioritete kot njihovi partnerji«) »prevzamejo« vodilno vlogo pri novem partnerstvu (ki je pogosto vodilna glede na moč, ne pa tudi funkcionalna in ženska). Pri tem se ne zavedajo, da so se hotele s partnerskim udarom le rešiti tistega nelagodja, ki so ga v partnerstvo prinesle zaradi ponovitve njihove otroške vloge v primarni družini; a namesto da bi to nelagodje v komunikaciji s partnerjem prerasle in s tem ohranile bližino z njim, pa si s partnerskim udarom le pridobijo »neodvisen« prostor, ki se vrti okoli otrok, da jim od tedaj naprej partnerstvo ni več tako boleče. Ravno tak izsiljen »neodvisen prostor« pa povzroči, da partnerja izgubita medsebojni stik, začneta živeti vsak zase in se zato več 176

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

ne razvijata in dopolnjujeta v svojem zorenju in komunikaciji. Zato vsak zase obdržita svoje patološke vloge iz primarnih družin, ki so tem bolj boleče, čim bližje sta si skupaj; zato se sčasoma umakneta drug od drugega na razdaljo, ko njuni neudobni, prisilni vlogi iz primarnih družin, ki se jih nista osvobodila, nista drug drugemu pretirano boleči, na žalost pa ob tem paralizirata drug drugemu tudi svojo moško in žensko vlogo, zaradi katerih sta sploh začela partnerstvo. Ženske z rojstvom otroka torej pogosto — ne da bi to hotele — izvedejo partnerski udar tako, da zavrnejo moško vlogo njihovih partnerjev — ravno s tem pa preprečijo, da bi se rešile patološke vloge iz svojih primarnih družin, ki so jo nezrelo prenesle v novo partnerstvo in jih je v novem partnerstvu pravzaprav težila (ne pa moška vloga njihovega ljubimca). Seveda bi moški partner ob vedenju, kaj se dogaja, to z lahkoto preprečil, vendar ima tudi on iz svoje primarne družine neredko cankarjansko dediščino »materinstvu podrejene šablone«, zato novo podrejeno vlogo praviloma sprejme, hkrati pa bo na tem mestu partnerstvo začelo puščati vodo; potrebo po svoji močnejši moški vlogi bo moški partner začel iskati drugje (v službi, hobijih, pri drugih ženskah) in se bo s tem oddaljil od partnerske celice. Ženska se bo v novi »vodilni in samostojni« vlogi sicer fizično počutila bolje, se sprostila in postala samozavestnejša (pogosto tudi pridobila na telesni teži), vendar bo to začetek igre na moč med partnerjema, ki bo brez temeljitih in ozaveščenih intervencij postopoma uničila skladnost in funkcije partnerstva. Kajti zaradi igre na moč začneta partnerja razmejevati svoj življenjski prostor, svoje življenjske kompetence na moške in ženske vloge, in se s tem izogibati komunikaciji. Kar sčasoma uniči edino vlogo, ki bi jo morala obdržati ločeno in v kateri sta že naravno nenadomestljiva — vlogo ženske in moškega. Problem igranja partnerskih šablon je torej v dveh povsem različnih slikah, ki jih ima vsak od partnerjev v glavi in izhajajo iz njunih primarnih družin. V nasprotju s podjetjem, kjer sodelavci igrajo na učinek, je v partnerstvu predstava o igri na učinek strup, ki vodi v destruktivna dejanja. Partner, ki je pripravljen »pritisniti« in izsiljevati drugega partnerja z opravičilom, da pozna bolj učinkovit 177

ALOJZ IHAN

način (npr. gradnje hiše, vzgoje otrok, boljšega izleta, cenejšega nakupa, prilike za družbeno uveljavitev), je ravno zaradi svojega načina »pritiskanja« destruktiven za partnerstvo, ne glede na to, ali ima tehnično gledano prav ali ne. Prevzemanje partnerskih pobud brez natančnega dogovarjanja je podobno plesu, v katerem eden od partnerjev nenadoma začne delati povsem druge korake. Morda so bolj zanimivi ali celo genialni, ampak tisti njun ples bo šel k vragu! Šablone o načinu življenja (kar je tudi razporeditev pobud, energičnosti, glasnosti pogovorov, prepiranje, stanje vznemirjanja ob komunikaciji...), ki jih vsak partner prinese iz primarne družine, so torej nujno neskladne; če partnerja tega po odmiku zaljubljenosti ne vidita in ne naletita kmalu na resne probleme prilagajanja, sta verjetno v slabovidni situaciji podzavestno potisnjenih šablon iz primarne družine — od katerih sta se zaradi travm in problemov distancirala z načinom umikanja. Partner, ki je na primer trpel zaradi nasilnega prepiranja v družini, bo izbral partnerja, ki je bil zaradi prisilnih odnosov in molka v svoji družini paraliziran na vsako agresivnejšo gesto, s katero bi pokazal svojo voljo in želje. Taka izbira pomeni dvojno težavo pri komunikaciji, kajti slepec vodi slepca, in obema manjka veščina, da svoje lastne življenjske šablone in šablone partnerja sploh zavestno prepoznata. Kako naj se potem usklajujeta, dogovarjata, načrtujeta? Takim partnerjem se obeta nekaj srečnih in sanjsko neproblematičnih let, ko so si »idealni partnerji brez problemov«, dokler počasi ne zdrsnejo vsak zase v neudobje življenja in marsikdaj tudi v bolezni. Takrat v obrambi pred nekoč že doživeto bolečino v primarni družini iz podzavesti izbruhnejo »reševalne šablone« njunih primarnih družin. Partner, ki je npr. trpel zaradi nasilnih prepirov, bo tako praviloma prevzel isto nasilno šablono, partner, ki se je umikal v svoji primarni družini, se bo začel umikati in živeti vzporedno življenje tudi v tem primeru. Ponovitev podobne neprijetne družinske dinamike, kot je bila v primarni družini, je znak, da partnerja nista gradila partnerstva s poslušanjem in sprotnim usklajevanjem, ampak z vsiljevanjem vsak svojih lastnih potlačenih nezavednih šablon — in na koncu tudi žalostno 178

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

uspela! V tem primeru bi bilo seveda — zdravstveno in človeško gledano — mnogo bolje, če bi namesto sodobnega projekta idealnega ekonomskega, čustvenega, spolnega in vsestranskega partnerstva raje zastavila manj ambiciozen projekt tradicionalnega, pretežno družinsko-ekonomskega partnerstva; a po bitki je lahko biti general. Treba je torej vedeti, da imata partnerja vedno različne šablone življenja. In namen partnerstva v naši kulturi je, da partnerja z izjemno veliko komunikacije ustvarita — od točke do točke — novo, obema ustrezno šablono. V tradicionalni kulturi je bila šablona moškega tista, ki je dejansko predstavljala novo partnersko življenje — ženska jo je sprejela, se ji prilagodila in razmeroma neproblematično nadaljevala patriarhalno šablono. A z emancipacijo ženske praviloma ne sprejemajo več tega modela. Še prej so vladale šablone velikih družinskih skupnosti, in stiki med partnerjema niso bili tako tesni, da bi šlo za težave pri prilagajanju — ker je bila širša skupnost (rod, širša družine, pleme) tista, ki je v glavnem določala življenje. V sodobni mali družini pa morata partnerja izoblikovati skupno novo šablono. Manj produktivno je, da poskušata uveljaviti vsak svojo šablono iz primarne družine — rezultat je vedno neudobje enega ali drugega in odtujevanje, ki se začne s komunikacijskim odtujevanjem (ne toliko zaradi neznanja komunikacije, ampak zaradi vojaške logike, da je treba v vojni čuvati informacije, ki bi jih sovražnik lahko izkoristil v prihodnjih spopadih). Če se začne borba za šablone in pozicije, je partnerski rezultat vedno izguba. Zlasti če ni veščin za pogovor. In tudi ne interesa, ker bi odkrit pogovor lahko dregnil na področja, ki jih posameznik ne želi izpostavljati, ker se počuti šibkega (na primer glede spolnosti). Svoje šibkosti pa človek ne more odkrivati v razmerju, kjer gre za igro na moč in šablonske vloge. KOMUNIKACIJA KOT OBREMENITEV Osnovno pravilo medčloveške komunikacije je v tem, da sočloveka, zlasti če želimo z njim imeti pristen, prijateljski ali partnerski odnos, ne moremo v nič prisiliti. Vsako dejanje mora že po naravi stvari opraviti vsak človek sam. Če na primer nekdo sedi na stolu in bi želeli, da vstane, mu lahko samo sporočimo svojo željo, dejanje pa bo moral opraviti seveda sam. Mi ga proti njegovi volji 179

ALOJZ IHAN

ne moremo premakniti, razen če uporabimo zelo veliko fizično silo — nasilje. Vendar nasilje nujno ustvari nelagodje in odpor, medčloveški odnos pa se iz partnerstva spremeni v igro na moč. Izsiljevanje je ena od temeljnih napak medčloveške komunikacije, ki je odgovorna za številne tragične zaplete odnosov. Izhaja iz izkustvenega opazovanja, da lahko z določenim manevrom vplivamo na ravnanje drugega človeka in ga »premaknemo« mimo povsem jasnega dogovora z njim in mimo jasno izražene volje enega in drugega. To je za neki ozek namen morda uspešno, vendar z izsiljevanjem nujno izgubimo sočloveka kot partnerja. Izsiljevanje je na žalost tudi pogosta vzgojna metoda, ki je potem vzrok številnih zapletov pri uravnavanju telesa, zlasti ker je izsiljevanje pri otrocih usmerjeno na grožnje njihovi varnosti, hranjenju, gibanju, in drugim potrebam. Z izsiljevanjem da bo otrok prikrajšan za hrano, če ne bo storil tega ali onega, je mogoče zelo učinkovito »premakniti« otroka, vendar bo s tem hranjenje pri otroku postalo odvisno od socialnih odnosov, ne pa od lastne telesne potrebe, kar je pogoj za zdrav odnos do hrane. ENERGETSKA MEDICINA

Pojem »energetska medicina« je namenoma provokativen, če ne celo preko meja »spodobnosti« za predstavnika zahodnjaške šolske medicine (evidence-based medicine, tj. z dokazi podprta medicina). Vendar naslova nisem napisal z namenom provokacije, pač pa zato, da bi opozoril na neupravičeno prezrti del človekovega funkcioniranja, ki je še kako povezan z nastankom bolezni in še bolj s težavami, kako se izvleči iz kroničnega bolezenskega stanja. Človekova energija in energičnost sta tako pomembni lastnosti, da ju že pri nekajsekundnem stiku s človekom jasno opazimo — bolj kot barvo oči, besedni zaklad ali fizično moč. Pa vendar se medicina tem pojmom izogiba in ob besedni zvezi »energetska medicina« zato prej pomislimo na polagalce rok in bajaličarje, ki z nihali iščejo nevarna energetska polja. Vseeno pa je dejstvo, 180

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

da je človek in sploh vsako živo bitje tudi energetski pojav. Vsako živo bitje, od enoceličarja do človeka, je otok energetsko izredno intenzivnih in hkrati stabilnih procesov, ki na izjemno urejen način potekajo znotraj mej živega bitja. V neživi naravi se dogajajo dramatične, nekontrolirane spremembe snovi in energije, ogromne spremembe temperatur in nenehno pretakanje, vrtinčenje, pretresanje ter mešanje snovi v nove in nove kombinacije. V primerjavi s tem vsaka posamična živa celica deluje kot oaza urejenosti, ki nenehno in natančno gradi in uravnava fizikalno-kemijske pogoje in presnovne procese. Mejo med kaotično, entropično neživo naravo in med urejenimi življenjskimi procesi vsako živo bitje skrbno vzdržuje, obnavlja, popravlja, dograjuje. Za vse to pa je potrebne veliko energije, ki jo živa bitja pridobivajo bodisi neposredno iz energije sončne svetlobe (rastline) bodisi v obliki kemijsko bogatih spojin, ki jih vnašajo vase (hranjenje) in njihovo kemijsko energijo uporabijo za vzdrževanje in dograjevanje lastnega organizma. Drugačna energetska bilanca pa zadeva energijo za človekovo dejavnost (energičnost) v razmerju do okolice. O tovrstni dejavnosti pa ne odloča stanje celične prehranjenosti (bolj nahranjeni ljudje niso bolj energični, pogosto celo obratno), ampak stanje možganske (elektrokemične) vzburjenosti. Možgani so kompleksno zgrajeno vezje — neprimerno bolj kot računalniški procesor — za pretvarjanje elektrokemičnih dražljajev, ki pridejo vanje iz okolice (preko čutil) in iz lastnega telesa (zaznava mišičnega gibanja, bolečine, neugodja zaradi neizpolnjenih potreb). Preprosto rečeno, elektrokemični dražljaji povzročijo vzburjenje možganov; vzburjeni možgani pa nato s pomočjo pridobljenih informacij o stanju okolice in potreb organizma načrtujejo dejanja in izvedejo premikanja mišic, ki načrtovane akcije omogočijo. Brez vzburjenih možganov torej ni dejanj, ker možgani niso motor na notranje izgorevanje, temveč zgolj pretvornik energije. Če vzburjenje ne pride v možgane od zunaj, tudi akcija ne more priti iz možganov navzven. Osrednje možgansko področje, ki generira stanje možganske vzburjenosti, je retikularna substanca — vanjo prihajajo čutilni živci, ki prinašajo zunanje dražljaje. Hkrati pa se 181

ALOJZ IHAN

vanjo stekajo obsežni nezavedni dražljaji iz telesa (čutne zaznave) in iz možganskih področij, ki so sedež čustvenih odzivov. Na vzburjenost možganov močno vplivajo koncentracije hormonov v telesu. ENERGIČNOST

Vsak človek za svojo dejavnost potrebuje primerno energičnost za dejanja, usmerjena v zunanje okolje — zlasti mišično gibanje (kar je npr. tudi govorjenje, pisanje in druge vrste komunikacija). Pomemben del energičnosti je vzburjenost, kar najbolje prepoznamo z merjenjem dejavnosti adrenalinskega dela živčevja (simpatikus). Bodisi neposredno (merjenje adrenalina v krvi), posredno (merjenje hitrosti srčnega utripa, merjenje variabilnosti srčnega ritma, merjenje mišičnega tonusa, merjenje zenične reakcije) ali z opazovanjem obnašanja človeka (mlahavost in brezvoljnost ali razburjenost in hiperreaktivnost) in ocenjevanjem njegovih zdravstvenih težav (depresivnost in telesna zanemarjenost ali izčrpanost, srčne aritmije, imunske okvare). Drugi del energičnosti bolje opisuje izraz »življenjska volja« in je odvisen od hormonskega stanja, ki odraža odnos naše moči (psihofizične, socialne, ekonomske, politične) glede na našo okolico. Hormoni, ki določajo naše stanje življenjske volje in moči, se v veliki meri izločajo zaradi »socialno-hormonskih refleksov«, ki jih doživljamo v interakciji z okolico. To so zlasti hormoni testosteron, kortizol in DHEA. Testosteron je znan kot spolni hormon, v resnici pa je mnogo bolj hormon, ki ureja socialno hierarhijo v skupnosti, zlasti med moškimi — določen hierarhični položaj v skupnosti refleksno prinese določeno izločanje testosterona, s tem se razmeroma nekonfliktno uskladijo socialni statusi s socialnimi ambicijami posameznikov. Kortizol je stresni hormon, v skupnosti pa deluje kot hormon kazni (nelagodje, bolečina, depresivnost, občutek krivde) za neprilagojenost. DHEA nasprotno kortizolu deluje kot hormon samozavesti, obvladovanja, varnosti. Poleg tega sta med socialnimi hormoni pomembna še oksitocin, ki deluje kot hormon 182

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

socialne povezanosti, in hormon prolaktin, ki deluje kot hormon varnosti in privrženosti. Zakaj socialni hormoni? Osnovna enota preživetja ljudi so skupnosti. Skupnosti so živi organizmi, ki pa nimajo možganov in telesa; kljub temu pa je logično, da za življenje »nadorganizma« potrebujejo številne zapletene uravnave in usklajevanja, da se posamezniki oblikujejo v komplementarne celote, ki omogočijo kompetitivnost glede na ostale človeške skupnosti. Entropijski zakoni nas učijo, da vsak kompleksen sistem razpade, če ni aktivno organiziran, voden, nenehno vzdrževan. Kdo torej vzdržuje tako zapletene nadorganizme, kot so človeške skupnosti? Včasih je o tem veljala ideja Boga. Vsaka skupnost je imela Boga, v njegovem imenu so se opravljale dejavnosti, ki so držale skupnost koherentno in funkcionalno— hierarhija, medsebojni odnosi, utirjanje spolne energije in agresivnosti posameznikov v okvire, ki so omogočali sobivanje in funkcioniranje večine pripadnikov skupnosti. A če ostanemo materialni in iščemo procesorje, ki organizirajo ljudi od družine do naroda, jih najdemo v delu možganov vsakega posameznika. Del možganov — vsakega posameznika, z izjemo nekaterih avtističnih posameznikov— opravlja procesiranje informacij, ki so v službi obstoja skupnosti. In iz tega dela možganov se glede na naš položaj v skupnosti izločajo hormoni, ki določajo naše počutje, vzburjenost, aktivnost, celo zdravje, ki jev skladu z našo vlogo v skupnosti. Izobčenje iz skupnosti je bilo že od nekdaj eno najbolj bolečih dejanj, ki ga spremlja ogromno naraščanje nivoja stresnih hormonov. Zapor v samici je dober primer. Tudi živalske skupnosti poznajo podobne primere. Levu, ki pride na položaj vodilnega samca, v krvi silovito zraste testosteron. Refleksno, zato ker je na položaju prvega samca. Tistemu, ki položaj izgubi, testosteron silovito pade. Zato se prvi naenkrat počuti močan, dominanten, nepremagljiv, upravičen do vseh samic, upravičen do določanja življenjskega ritma tropa. Drugi pa se počuti šibek, bolehen, izvržen, brezvoljen in od stresa v kratkem času pogine. Ta način se je v levjih skupnostih pač izkazal za evolucijsko optimalen. 183

ALOJZ IHAN

Mnogi hormoni, zlasti »energetski«, se pri kolonijskih bitjih, kot smo ljudje, sproščajo po poti socialnih refleksov in pravzaprav urejajo naše notranje stanje organizma — naše počutje, samozavest, zdravje, energičnost. In v končni fazi zdravje. To je za marsikoga zelo neprijetno slišati, saj pomeni, da nas družba hočeš nočeš — s svojimi razmerji in odločitvami, od ekonomskosocialnih do političnih — dobesedno drži za... zdravje, počutje, samozavest, odnos do sebe. Položaj in razmerja, ki jih imamo kot družbeni organizmi, v veliki meri določajo tudi naša hormonska stanja in s tem počutja, razpoloženja, energije, zdravje, bolezni. Tako nekoč kot danes, le da ima v moderni družbi človek veliko večjo možnost, da si izbira vrsto skupnosti, v kateri bo živel. Človek, ki potrebuje in želi imeti testosteronski občutek (ki je sicer pri moškem v nasprotju z intelektualno sposobnostjo, tu smo moški večkrat v škripcih, za kaj se raje odločiti), si bo izbiral zaposlitve, način družinskega življenja, prijateljske vezi, hobije itn., ki mu bodo dajali testosteron (da bo vodilni in gospodar, da bo življenje ustrojeno po njegovih okvirih, da bo življenje fizično aktivno). ENERGETSKI KROG HORMONOV

Za obvladovanje življenja mora biti človek odziven na spremembe v okolici in aktiven v prilagajanju nanje. Dobra beseda za oboje skupaj je energičnost. Za energičnost je potrebna po eni strani primerna količina vzburjenosti, ki jo odraža primerna aktivacija adrenalinskega dela živčevja. Po drugi strani je za energičnost potrebna dovolj velika »življenjska volja«, ki jo najbolje odraža primerna količina hormona DHEA in testosterona (slednjega zlasti pri moških). Obe hormonski osi imata tudi svoj antipod, ki ju uravnotežuje in s tem prilagaja okoliščinam in potrebam. Adrenalinski del živčevja (simpatikus), ki sili v nenehno (mrzlično) aktivnost, navzven uravnoveša acetilholinski del živčevja (parasimpatikus), ki nas umirja, sprošča in usmeri telesno dejavnost predvsem v regeneracijo organizma (pospeši delovanje prebavil, 184

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

izločanje žlez, obnavljanje sluznic in kože, uravnava spanje, umirja). Na osi adrenalin (simpatik)-acetilholin (parasimpatik) se zato razmerje med aktivnostjo enega in drugega pola nenehno spreminja, pač glede na potrebe za našo dejavnost do okolice (ko nas nekaj vzburi ali ogroža, seveda zahteva akcijo, v kateri prevlada adrenalin) in glede na potrebe po regeneraciji organizma (ko smo utrujeni, prevlada noradrenalin in zaspimo). Če je človek zaradi neprijaznih življenjskih okoliščin (stalne nevarnosti in ogroženosti, npr. v vojni) ali zaradi nevrotičnosti (občutek stalne ogroženosti, čeprav brez objektivne podlage) večino časa močno adrenalinsko vzburjen, je to zelo obremenjujoče za organizem, po drugi strani pa regeneracijski procesi (parasimpatikus) nimajo dovolj časa, da opravijo svoje. Zato se z leti, če se človek ne umiri, začnejo težave z izčrpanostjo (npr. energičnost v službi in energetski padec zvečer doma ali za vikend — tudi v obliki rednih vikendaških prehladov, vročine ali glavobolov). JE ČLOVEK TOREJ DRUŽBENO-HORMONSKI ROBOT?

Hormoni so substrat naših razpoloženj, emocionalnih stanj, obrnjenosti navznoter ali navzven, prijaznosti ali osornosti, varnosti ali ranjenosti — kar ne pomeni, da so hormoni gospodarji naše človeške identitete, pač pa je tisto, kar jo določa, na neki materialni način integrirano v teh sporočilnih molekulah in njihovih kombinacijah. Hormoni, katerih koncentracije se mavrično prepletajo v našem živčevju, so najbolj neposredno odvisni od stanja našega telesa, pa tudi od stanja naše okolice — zlasti neposredne človeške skupnosti, v kateri živimo in imamo z njo številne interakcije. Niso torej hormoni tisti, ki določajo naša življenja — hormoni so samo znak, da smo materialna bitja in smo torej nekako (tudi hormonsko) materialno vpeti v proces, ki se imenuje življenje. Kot ljudje pa smo del življenja, ki ga je razvila vrsta Homo sapiens, in poteka od nivoja človeških kolonij — skupnosti, do nivoja posameznih človeških teles, ki sama zase seveda ne morejo vzdrževati celotne pojavnosti življenja. Človeško življenje je pač mnogo več 185

ALOJZ IHAN

kot posamezno človeško telo — razteza se od življenja celotne človeške kulture do življenja znotraj posameznega človeškega telesa; in razteza se od življenja v celotni zgodovini človeških kultur do življenja, ki nas — posameznike — že v tem trenutku prehiteva v bodočnost in nas kot naplavino pušča ob strani. In v končni fazi — tudi življenje celotne človeške vrste je samo del življenja, ki se prepleteno dogaja na planetu Zemlja, in ima svojo preteklost, in je hkrati vpeto v tisto, kar se bo še zgodilo. DOKAZ DA NISMO ROBOTI — DOSEGANJE OSEBNOSTNIH SPREMEMB IN VPRAŠANJE SVOBODE, ČASA IN MOČI

Hormoni in živčni impulzi so fiziološki, materialni spremljevalci dogodkov, ki potekajo v našem organizmu. Ne gospodujejo, ampak služijo, podobno kot električni tok ne določa delovanja računalnika, čeprav računalnik brez električnega toka ne deluje. Človeška zrelost pomeni zavestno in premišljeno upravljanje s tem, kar imamo — svoje telo in njegove odzive, priložnosti in izzive, ki nam jih nudi okolje. S tistim, kar nimamo, pač ne moremo upravljati, zato je osnova zrelosti prepoznavanje in priznavanje samega sebe in svojega okolja, kakršno je. Znana molitev francoskega meniha iz 18. stoletja pravi: Bog, daj mi moč, da sprejmem, česar ni mogoče spremeniti, in pogum, da spremenim, kar je mogoče spremeniti, in modrost za razlikovanje med enim in drugim. Slovenci smo neredko zazrti v prvo prošnjo, bistvena pa je tretja. Modrost in jasna geografija življenja, to je pogoj za zrelost. Ki pomeni sprejetje dejstva, da mora biti človekova energija usmerjena v področja, kjer je človek realno dejaven in mu pomagajo živeti. Človek ni atomska elektrarna, marveč bitje z omejeno energijo, omejenim časom, omejenimi zmožnostmi. Zrelost nam ob soočanju z našimi (z)možnostmi in omejitvami omogoča, da se ukvarjamo s tistim, kar nam realno omogoča eksistenco in napredek, ne pa npr. z neko dejavnostjo v »azilu«, kjer realno ne moremo živeti in napredovati. Osebnostno zrel človek pa lahko stori tudi nekaj, kar ne bi mo186

IN NA KONCU — NAM OSTANE TELO

gel nikakršen robot — načrtno lahko spreminja samega sebe. Doseganje osebnostne spremembe pomeni v svoje življenje načrtno, z lastno odločitvijo uvesti nove veščine, ki jih človek pred tem ni obvladal in je zaradi njih bolj prilagojen na življenje. To pa res zmore samo človek.

187

ALOJZ IHAN

188

OB DRŽAVLJANSKIH ESEJIH

 

RADO PEZDIR

OB DRŽAVLJANSKIH ESEJIH

189

Rado PEZDIR

Ihanova knjiga Državljanski eseji bo osrečila le redkokaterega v Sloveniji, v njej je preveč resnice, da bi jo Slovenci lahko sploh odprli, prebrali ali pa želeli o njej karkoli slišati. To je knjiga, ki sistematično razkraja utopijo vaške zaplankanosti in brez najmanjšega zadržka razkriva mehanizme sprevrženega rentništva oziroma načine, kako so interesne skupine ugrabile državo, državljani pa so v upanju, da jim bo z mize padla kakšna drobtina, zanje celo navijali. Prednost esejev je, da se lahko berejo na različne načine. Prednost zaradi tega, ker avtor bralcem omogoča svobodno odločitev — lahko jih berejo kot avtorjevo opisovanje izbranih kritičnih primerov ali pa kot analizo sistemskega in institucionalnega padca države in razbijanja mitov, ki so pomagali vzpostavljati vaško utopijo, imenovano Slovenija. Te eseje si morate upati brati, in če ste pošteni, morate Ihanu priznati, da je naredil mojstrovino, ki bi lahko bila zadnja budnica pred zatonom. Če se državljani neprestano sprašujemo, kdo je kriv, zakaj je prišlo do tega, da nismo zgodba o uspehu, ampak zgodba o zlomu, potem daje Ihan svoj odgovor. Problem je sistemske narave in zakodiran v vrednostnem sistemu. Toda ker njegova analiza ni tako poceni kot ta stavek, vas izzivam, da eseje preberete. VPRAŠANJE MORALE

Ni samo naša sedanjost polna pozabe in naša država nezavesten institucionalen mrlič, že zgodovina je tista, kjer je pozaba dobra lekcija za prihodnost. Primer? Mariborska krvava nedelja. Če je idealizacija generala Maistra dostikrat v funkciji prekrivanja dejstva, kako nestabilna tvorba je bila država SHS in seveda v funkciji mitomanskega sklicevanja na rajsko enotnost Slovencev pred izvirnim zločinom oblasti, pa motivov obračuna s sosedi drugačne nacionalnosti vseeno ni mogoče enostavno izbrisati. Podobno je operacija Nevihta eden najbolj svetlih dogodkov v hrvaški zgodovini, vendar pa samo najbolj zagrizeni hrvaški nacionalisti niso sposobni priznati, da ima svoje temne plati. Medtem ko maliku190

OB DRŽAVLJANSKIH ESEJIH

jemo etnično čiščenje, se obenem zgražamo nad Hrvati, ker vzpostavljajo nacionalno identiteto na podlagi te zmage in na podlagi ignoriranja negativnih zunanjih okoliščin te akcije. Temnih plati v zgodovini, če je le dovolj oddaljena, da je ni več mogoče zlorabiti v politične namene, nimamo. Zato trdim, da vzpostavljanje državnosti in institucije s pomočjo sladke pozabe generira utopijo vaške zaplankanosti in omogoča razumevanje evolucije morale kot evolucije dovoljenega, a nikoli izrečenega in nikoli odgovornega. Kar ni pozabljeno, pa je tudi v domeni tega, kar Ihan imenuje vaška morala. Vzemimo samo največji mobilizacijski element slovenskih državljanov — drugo svetovno vojno. Ker se eksperti za to področje nahajajo v slovenskih političnih strankah, jim ne bi hotel hoditi v zelje. Zadostuje naj samo trditev, da je ta izkušnja prišla izjemno prav tistim, ki so maja 1945 postali marčevske vijolice, pozneje giganti samoupravnega socializma in na koncu tajkunski botri. Izjemno dobro je prišla tudi tistim, ki so iskali točko različnosti zato, da so našli svoj delež volilnih glasov na političnem trgu. Trdim, da je razbitje političnega trga na točno polovico nekaj, kar ni posledica nepomirjenih duhov svetovne vojne, temveč pragmatična kohabitacija politike in njenih parazitskih kooperantov v gospodarstvu. Zakaj? Zato ker so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja lansirali mit, da je le večni boj leve in desne elite edini konkurenčni boj, ki je lahko gibalo slovenske družbe, kjer iz konflikta v konflikt nastaja nova kakovost. Pri tem so bili seveda pravna država in konkurenčni trgi nepomembni, bistvena je bila kreativna konstrukcija političnih elit in pravilen spin njunih spopadov. In če velja takšna dogma, potem je v imenu izgradnje elite in konkurenčnega boja elit dovoljeno tudi pozabiti na moralo, saj se more le-ta podrediti obrazcu večnega boja. Povedano drugače: ko se govori o učinkovitem vodenju podjetij, ni jedro ekonomske politike umakniti državo iz podjetij, ampak iz koalicijskega stanja narediti preslikavo v upravne odbore in nadzorne svete podjetij. To je bil prvi element tranzicije iz vaške morale v kolektivno kleptokratsko moralo — tam, kjer elite namreč zamenjajo odločitve ljudi, ni mogoče pričakovati ne formacije svobodnega in odgovor191

Rado PEZDIR

nega človeka ne formacije katalaktičnih institucij. Drugi element distorzije tranzicije morale predstavlja definicija in distribucija lastninskih pravic na ničti točki tranzicije. Če odmislimo, da smo v samoupravnem socializmu lahko posedovali jabolka, slive, spodnjice in nekateri celo stanovanja ali hiše, na začetku tranzicije lastninskih pravic v podjetjih ni bilo. Privatizacija, ki je na novo definirala lastniške pravice, je služila temu, da je vsak državljan dobil lastninski delež izbranega ali določenega podjetja (ali pa PID-ovskega spačka). Kaj je tipični Slovenec naredil s tem deležem? Prodal ga je in si dobesedno kupil kozarec majoneze. Isti Slovenec, ki danes trdi, da ta svet ogroža potrošništvo, isti Slovenec, ki tajkunom očita zanemarjanje lastnine na račun megalomanske in kompulzivne požrešnosti (a hkrati sam vidi lastnino v podjetju le kot instrument do njegovega potrošniškega raja), in isti Slovenec, ki se v lokalnem bifeju zelo glasno razburja zaradi mahinacij z lastninskimi pravicami in prevzemi, je prav tisti, ki je zaradi lastne vaške morale omogočil začetek tajkunske privatizacije. Če bi bil Slovenec toliko pameten, kot je v svojem besedičenju, potem bi pričakovali, da bo razumel, kaj lastništvo pomeni, in da če bo že odprodal svoj lastniški delež, potem ne bo odšel s tem denarjem na razkošne počitnice, ampak mu bo jasno, da je podarjena lastnina njegova enkratna priložnost, da postane svoboden in odgovoren. Namesto tega pa danes vsi jočejo in stočejo, da so včasih imeli vse, danes pa nimajo nič. Kako bi karkoli imeli, če pa so prvo lastniško pravico prodali takoj, ko je bilo to mogoče. In če jih karkoli že res moti, je to, da so spet tam, kjer je njihovo zgodovinsko mesto — v vaški utopiji. Tretji element, ki je preprečil tranzicijo morale, je ksenofobični odnos do tujcev. Ob sklicevanju na avstro-ogrsko pošast so vsi, ki hočejo imeti opravka s Slovenci, pa niso iz njihove vaške komune, že vnaprej označeni kot grožnja. Katerikoli investitor je že prišel v Slovenijo, zgodilo se mu je enako — ali se je zaustavil že na prvi stopnji in ni prešel administrativnih ovir (samo pomislite, kako močno je v slovenskem narodu in politiki zakodiran strah pred vsem, kar ne izhaja iz utopične vaške zagamanosti, ko pa si ne predstavlja nobene akcije brez ogromnega števila predpisov) ali 192

OB DRŽAVLJANSKIH ESEJIH

pa se je zataknil v ksenofobičnem javnem mnenju, ki so ga prek medijev podžgali rentniki. Se spomnite primera pivovarske vojne med Interbrewom in Pivovarno Laško? Ekonomisti so dokazovali, da lahko samo Pivovarna Laško prevzame Pivovarno Union, mediji so krulili, da je Pivovarna Laško edino Slovencem prijazno podjetje, politiki pa so pojasnili, da je slovenska pivovarska industrija predmet nacionalnega interesa, zato vprašanje prehaja vprašanje ekonomskih učinkov, in celo v parlamentu podpisovali peticijo proti prodaji varilnice piva zlobnim tujcem. In ko v državi, ki je po konzumciji alkohola na prebivalca v samem svetovnem vrhu, velja konsenz, da je pivovarna predmet nacionalnega interesa, potem morate vedeti, da je z narodovo moralo nekaj narobe ali pa da je amnezija, ki jo sproža alkohol, tako nujna, da se je ne upajo otresti. Kako neumno in zlagano je bilo vse skupaj, je postalo jasno že čez nekaj let ob razkritju, da je ekonomski boj proti tujcem navaden mit, saj se je pivovarski imperij, ki je v najbolj ekspanzionističnih časih segal od proizvodnje alkoholnih, brezalkoholnih pijač prek medijev vse do trgovinske verige, že po nekaj letih sesul v prah kot najbolj običajna Ponzijeva shema. Vprašanje, ki je na mestu, je sledeče: ali so bili tajkunčki in poslovni bebci v resnici geniji svetovnega kalibra, ki so s teorijo zarote preslepili vse, ali pa so se državljani te države odločili, da bodo v upanju na drobtinice z bogatinove mize raje šli stoletja nazaj v evoluciji in se podredili vaški morali? Danes vsi državljanski navdušenci nad nacionalnim interesom vidijo samo še lopovščino izbrane tajkunske elite, ne spomnijo pa se moralne slepote v zgodbi o nacionalnem interesu, niti se ne spomnijo več potrošniške slepote, ki je peljala v to, da so bili oni prvi, ki so začeli prodajati lastniške deleže beštijam, pozneje članom tajkunskih ekip. Kaj šele, da bi si priznali, da oni niso Rudolfi Maistri, ki so obranili Slovenijo pred zlobnimi tujci. Kdo je kriv, da pravna država ne deluje? Je za to kriv neoliberalizem? Kapitalizem? Boj med partizani in domobranci ali želja po odsotnosti vrednostnega sistema, ki temelji na svobodni izbiri in odgovornosti zaradi te izbire? Ni morda za to kriva vaška morala, ki jo opisuje Ihan? Moje mnenje je, da je Ihanova besedna zveza »vaška morala« nekaj, kar bi moralo v srednješolske učbenike, 193

Rado PEZDIR

oziroma besedna zveza, ki odgovori skorajda na vse stranpoti slovenske tranzicije. In če kdo misli, da je končni rezultat vaške morale zgolj incestuozno prepletanje slovenske politike in gospodarstva ali pa v najboljšem primeru topoumna debata ob kaki komemoraciji, se hudo moti. Vaška morala je namreč dobila povratne udarce. Naj vam navedem samo primer NLB. Ko je v to banko udbovskega nacionalnega ponosa vstopila belgijska KBC, je veljal džentelmenski dogovor, da jim bomo omogočili tudi prevzem banke. Ta džentelmenski dogovor je bil povožen takoj, ko so elite in omrežja spoznale, da privatizacija oziroma normalizacija lastniške strukture pomeni tudi prerez popkovine med politiko in gospodarstvom. V letu 2012, ko je NLB, ta ponos in center slovenskega gospodarstva, dokončno zgnila, je vlada s KBC sklenila dogovor o dokapitalizaciji NLB, zadnjem koraku pred privatizacijo oziroma dokončni razbremenitvi slovenske države s problemom sprevržene banke. Tik pred formalizacijo dogovora je KBC prelomila džentelmenski dogovor in se umaknila iz dokapitalizacije. Kar sadiš, to žanješ. In če se je kdo vprašal, zakaj se v Sloveniji v zadnjih letih ukvarjamo s tujimi investitorji, ki so dvomljivega slovesa, največkrat eksperti v iskanju mimobežnic pravne države, potem bo kontekst odgovora mogoče najti v vaški morali - zato, ker je ugled slovenskega poslovnega okolja in pravne države v tujini na tako nizki ravni, da noben normalen investitor ne želi več v to državo. Če vam v londonskem Cityju ob omembi Slovenije kot investicijske destinacije neformalno zamahnejo z roko in rečejo slovenian »way of doing business is just not our thing«, potem veste, da so vam v resnici rekli, da v kloaki vaške morale normalni investitorji nimajo kaj iskati. Niti normalni posamezniki. JAVNA DOBRINA ZA ZASEBNE ŽEPE

Če se je meni vedno očitalo, da kot ekonomistično-neoliberalni fahidiot ne razumem ničesar o zdravstvenem sistemu in naj zaradi tega molčim, domnevam, da se bo Ihanu očitalo, da kot vaški 194

OB DRŽAVLJANSKIH ESEJIH

zdravnik ne more soditi o tako pomembni stvari, kot je zdravstveni sistem, saj gre za nekaj tako kompleksnega, da tega kot medicinski fahidiot ne more razumeti. Dopuščamo možnost, da bo ta argumentacija obveljala, saj se je lažje delati neumnega, kot pa priznati stanje stvari in zato sprejeti odgovornost. Primer Baričevičeve fantomske klinike (ki sploh ni tako daleč od epizode nadaljevanke Yes, Prime Minister) kaže ravno to, da zdravstvo ni javna dobrina in ni nikoli bila. Ne zaradi kake kapitalistične privatizacije zdravstvenega sistema, ampak zaradi tega, ker se z denarjem za zdravstvo dela mimo kakršnihkoli racionalnih kriterijev — namesto tega je gonilo investiranja gigantizem državnih administratorjev, napuh zdravnikov in parazitizem interesnih skupin. Za javnost je čisto dovolj, če se pojasni, da je učinkovita poraba sredstev v zdravstvu, ki je ne izvaja ministrstvo za zdravje ali pa zavod za zdravstveno zavarovanje, navaden neoliberalistični spaček, ki bo varčeval tako, da bo ljudi pošiljal v prezgodnjo smrt. Ja, ta država ima nekaj nobelovcev, ki vsi po vrsti bolje od nas vedo, kaj je dobro za nas. Realnost seveda pokaže, da je tak sistem paradoksen, saj zaradi moralnega hazarda in asimetričnih informacij prihaja do neučinkovitosti zagotavljanja javnega zdravstva, in to tako, da je vse mogoče, tudi fantomske klinike ali pa nepotrebne aparature, vse na račun zdravja državljanov. Če se najde dovolj močna skupina, potem mimo ekonomske logike nastane investicija, katere namen je zgolj financiranje vseh možnih parazitov, na koncu pa nerealna, kot je, pripelje zgolj do finančnega poloma in zaprtja ali pa je obsojena na bivanje ob izkoriščanju le manjšega deleža kapacitet. Podobno je z nabavo medicinskega materiala in tehničnih pripomočkov. Se spomnite primera nekajkrat predragih operacijskih miz, ko je marža bistveno presegala osnovno ceno? Pa veledrogerističnih marž, popolnoma nejasnih računovodstvom v slovenskih bolnišnicah in netransparentnih javnih naročil v zdravstvu itn.? Javna dobrina je torej samo zato, da je sistem dobro definiran za vse tiste, ki na njem parazitirajo. Zato ne pomaga laganje, da se vse institucije zdravstvenega sistema na vse kriplje borijo proti divji privatizaciji in diktaturi kapitala samo zato, da 195

Rado PEZDIR

zdravstveni sistem deluje; v resnici se borijo za nespremenjeno stanje in prek tega za parazitske rente. Če ideja, da bi obstajali dve javni zdravstveni zavarovalnici obveznega zavarovanja, ki bi omogočali izbiro zavarovancem in s tem preprečili prakso, da je zdravje vseh nas ujetnik neučinkovitosti ene same zdravstvene zavarovalnice, pripelje do silovitega odpora artikuliranega posameznika s trditvijo, da dve zavarovalnici obveznega zdravstvenega zavarovanja pomenita konkurenco in nižanje stroškov, po tem lahko rečemo zgolj to, da je višanje stroškov zaradi napihovanja rentnih marž očitno vodilo današnjega slovenskega zdravstvenega sistema. In če so višji stroški boljši kot nižji, potem naj se državljani ne čudijo, če eventualno zmanjka denarja za njihovo zdravljenje, pa čeprav so celo življenje plačevali zdravstveno zavarovanje. Namesto sprememb bo odgovor večnih oprod parazitskih rentnikov enak: zamenja naj se nesposobne in zadeva bo rešena. Ihan vam, če si le upate brati, v eseju o vaški morali pove, da temu ne bo tako; vaške skupnosti so lahko raztresene po različnih hribih (tudi mestih), pa bo njihov način videnja sveta in delovanja enak. Enega ministra bo zamenjal drugi, enega direktorja spet drugi, pa bo enako. Zakaj? Ker ni bilo tranzicije v morali. Še več, v enem izmed esejev načne Ihan pomembno zgodbo o odgovornosti v zdravstvu. Njegove teze ne bi mogle biti bolj resnične in njegovo zaznavanje bolj brutalno: v zdravstvu je redkokdo odgovoren za redkokaj in če že, potem zdravstvo deluje kot vaška skupnost — drži skupaj, dokler se okolica ne utrudi in preneha iskati odgovornega. In bodimo pošteni: ob tako netransparentni ureditvi, kot jo poznajo v primeru slovenskih bolnišnic, kjer ni jasno, kdo je za kaj odgovoren in kdo točno je pristojen za kaj, niti ni težko izgubiti upanja pri iskanju odgovornega. Na koncu odgovornost kolektivizirajo, uvedejo neskončno preiskavo, sestaja se neskončno nekih teles in organov, pa še zbornic in uradov — in pravega epiloga nikoli ni. Tistim filozofsko bolj podkovanim ali pa zainteresiranim bo esej o odgovornosti v zdravstvu napeljal na misel vsaj Nozickov esej o odgovornosti v vojni. Njegov odgovor o kolektivizaciji in posledično izginotju odgovornosti je podan s 196

OB DRŽAVLJANSKIH ESEJIH

primerom vojaka v vojni. Vojak, ki je streljal in zagrešil zločin, se osebni odgovornosti ne more izogniti tako, da jo prenese na kolektivno raven. Nenazadnje pa moramo vedeti, da v okolju, kjer nihče ne sprejema odgovornosti, postane meja med običajno in statistično pričakovano napako na eni strani in napako, ki je posledica malomarnosti, zamegljena. Slednje vodi v medijske pogrome nad zdravniki, ki naredijo napako samo zato, ker je to sestavni del njihovega poklica, in se jih vrže v isti koš kot malomarneže in koruptivneže v belih haljah. Posebno razkritje vas čaka v eseju o izgorevanju po slovensko. Ihan odkrije mehanizem izgorevanja ob delu in ob tem pokaže na pomembno komponento: psihološki vidik izgorevanja. Ljudje pogosto zavestno zanemarjajo svoje zdravstveno stanje; ne zaradi tega, ker bi si želeli čim več zdravstvenih posegov v svoje telo, temveč zato, ker jim kronično primanjkuje odgovornosti in ker so popolnoma odsotni pri razumevanju besede solidarnost. Za marsikoga pomeni solidarnost ekstremno porabo zdravstvenega proračuna za sanacijo zdravstvenega stanja, do katerega so ga pripeljale tvegane razvade, kot denimo leta kompulzivnega kajenja, pijančevanja in prenažiranja s svinjskim mesom. Zakaj je to odsotnost pojmovanja koncepta solidarnosti? Ker če bi človek, ki se noče odpovedati škodljivim navadam, moral plačati za posledice svojega obnašanja, potem obstaja velika verjetnost, da bi spremenil svoje življenjske navade. Ker mu tega ni treba, je solidaren z denarjem drugim. Saniranje stanja kroničnega kadilca, ki se kljub ponavljajočim opozorilom zdravnika noče odpovedati kajenju, gre na račun nekoga drugega, in to ni solidarnost, temveč parazitizem. Podobno kot če bi morali prometne prekrške obsesivnega voznika plačevati vsi njegovi sosedje. Tisti, ki se bori za tak zdravstveni sistem, je ali parazit ali uporabni idiot ali pa popoln zmešanec. Tisti, ki pa odgovornost za svoje zdravstveno stanje kolektivizira, pa res ni kaj več kot prazna lupina, saj se je svoji svobodni volji odpovedal.

197

Rado PEZDIR

NEKAJ O MEDIJIH

Eden izmed esejev prinaša analizo medijskega prostora v tranziciji. Ta esej je zaradi svoje natančnosti, analitičnosti in brutalno posredovane resničnosti zagotovo eden najboljših esejev v zgodovini Slovenije. Tisto, kar si je upal povedati Ihan s primerom časnika Delo, je nekaj, kar si upa redkokdo. Nastanek medijskega demona, ki je izkoristil nedorečen prostor slovenske privatizacije, bil vpleten v finalizacijo zgodb o tajkunizaciji in izkoristil pozicijo dominantnega tiskanega medija zato, da je postal del političnih zgodb, je Ihan popisal šokantno nazorno. Ker je bil insider, je zgodbo videl in zapisal tako, kot se je zgodila, vendar ob tem razkritju človek nehoteno vpraša, ali ni morda enak vzorec na delu tudi v drugih medijih? Ali morda paradržavna podjetja prek oglaševalcev niso določala tematike? Ali niso bili medijski uboji načrtno delo političnih in gospodarskih interesnih skupin? Ali in do katere mere so imeli razni »nastavljaIci agend« iz piarovskih agencij vpliv na medijski prostor? Ali ni morda novinarsko delo za marsikoga udobna renta, nekaj, kar je vredno obdržati, četudi na račun zanikanja vseh profesionalnih standardov? Ihan pokaže, da je bila njihova renta tako udobna in etika tako ohlapna, da so bili nekateri novinarji pripravljeni celoten medij pripeljati na rob propada samo zaradi lastne udobnosti in možnosti sončenja ob tajkunsko-političnih navezah. Upoštevajoč slednje je očitno, da imamo v tej državi opravka s poslovnimi in tudi z novinarskimi bebci. IZVIRNI ZLOČIN OBLASTI

Ihanov esej o kralju na Betajnovi se spet lahko bere na več načinov. Eden izmed njih vas pripelje v odkrivanje znamenitega paradoksa, ki gre nekako takole: da dobite demokratično ustavo in institucije, morate najprej imeti diktatorja, ki bo to naredil namesto vas. Če tega posega ne bo, potem boste dopustili možnost, da skupine iskalcev rent v imenu demokracije in vseh mogočih ple198

OB DRŽAVLJANSKIH ESEJIH

menitih idealov vzpostavijo sistem naluknjanih institucij, seveda zato, da si zagotovijo svoje rente takrat, ko dejansko pride do sistemskega preloma. Šolski primer uspešne tranzicije iz totalitarizma v demokracijo predstavlja tranzicija povojne Nemčije, kjer so se na novo vzpostavile lastninske pravice, ekonomski sistem in institucije, še preden se je oblikoval politični trg. V Sloveniji benevolentnega diktatorja, ki bi zakodiral institucije, ni bilo, in četudi smo nominalno prepisovali nemško zakonodajo in gradili nemške institucije, smo to delali tako nedosledno, da so vmes nastale luknje, ustava pa je postala spaček mešanice korporativizma, socializma in kapitalizma. Če se je notarska dejavnost, ki ni nič drugega kot običajna gospodarska dejavnost, vpisala v ustavo, potem je že jasno, da je bil temeljni sistemski dokument navrtan. Podobno je bil izvršen izvirni zločin slovenske oblasti v sistemu privatizacije, ki je določila lastninske pravice, tako da so nastali paradržavni skladi, prek katerih je država vedno znova kršila temeljne postulate lastninskih pravic, tj. pooblaščene investicijske družbe, ki so bile most med certifikatskimi bebčki (torej vsemi nami) ter paradržavnima skladoma na drugi strani. Če k tem dodamo še tok nepovratnih kreditov iz NLB (subvencioniranih s strani Banke Slovenije in vlad Republike Slovenije) v paradržavna podjetja, potem je jasno, da je bila definicija in porazdelitev lastninski pravic nekaj podobnega, kot prepustiti demokratičen proces državljanom, pa čeprav so interesne skupine že določile svojo pot za zagotovitev rent v političnem okolju in s tem iz volitev naredile medijsko šarado. Da smo dobili nefunkcionalne institucije in koncentracijo lastniški pravic v rokah tajkunov in njihovih mrež (ki so se za povrh izkazali še za poslovne bebce), ni nič drugega kot posledica izvirnega zločina oblasti. Kaj pa je bil potem izvirni zločin državljanov? Zagotovo želja po ohranitvi vaške morale, ki je pristala na tranzicijo iz kardeljanskega socializma v tržni kapitalizem samo zato, da bi imela polne žepe denarja, da bi kupili čim več majoneze, hkrati pa bi delali tako kot v socializmu. In še nekaj je, česar nikoli ne bi smeli pozabiti: vstop v politiko je lakmusov papir za osebnost, le redko kdo je, ki razume, da 199

Rado PEZDIR

funkcija ni on sam. Ihan tega ne bi mogel opisati bolje, kot je. ZA KONEC

Državljanski eseji niso samo nov Ihanov izlet v svet esejev, ampak v predstavljajo vest te družbe. Če je glavni šport te države kolektivna pozaba in laganje, potem je tu Ihanova knjiga, ki priča, da čisto vsi pa ne bodo popisovali zgodovine tako, kot to veleva vaški svet. Domnevam, da si Ihan s to knjigo ne bo ravno olajšal življenja, a to v degenerirani družbi niti ni pomembno; pomembno je to, da tisti nestabilni otočki racionalnosti dobijo prostor v slovenski zgodovini in da še nekdo pove, da slovenska tranzicijska zgodba temelji zgolj na laži — in če že kje, potem se je v Sloveniji res uveljavil historicizem vaških utopij.

200

OB DRŽAVLJANSKIH ESEJIH

Knjižna zbirka KODA Urednik zbirke: Aleš Šteger

Državljanski eseji ALOJZ IHAN Spremna beseda: Rado Pezdir Jezikovni pregled: Eva Vrbnjak Korektura: Jan Ciglenečki Naslovnica: Samira Kentrić Oblikovanje notranjosti: Mitja Miklavčič Priprava za tisk: Jana Kuharič

Izdajatelj:

Študentska založba Borštnikov trg 2, 1000 Ljubljana www.studentskazalozba.si Za založbo: Tomaž Gerdina Ustanovitelj Študentske založbe je Študentska organizacija Univerze v Ljubljani Izhajanje knjižne zbirke KODA finančno podpira Javna agencija za knjigo RS . Naklada 400 izvodov Stavljeno v fontu Quadraat in Auto 1

201

Študentska založba