O slovenskem narodnem vprašanju

Citation preview

O SLOVENSKEM NARODNEM VPRAŠANJU

o SLOVENSKEM NARODNEM VPRAŠANJU FRAN ZWITTER

SLOVENSKA MATICA LJUBLJANA 1990

417077

Izbral, uredil in spremno besedo napisal

VASILIJ MELIK

0 7 -01- 1991

Slovenci in habsburška monarhija Referat na mednarodni konferenci o nacionalnem problemu habsburške monarhije v 19. stoletju 3.—6. aprila 1966 na Indiana University v Bloomingtonu. Izšlo v Austrian History Yearbook 3, Houston 1967, str. 159—188 in v Zgodovinskem časopisu 21, 1967, str. 49—67.

Položaj Slovencev v razdobju kriz, ki jih preživlja habsburška monarhija zaradi nacionalnih problemov, označuje že dejstvo, da slovensko etnično ozemlje ne tvori niti posebne province v okviru te monarhije, ampak je razdeljeno na mnogo administra¬ tivnih enot. Avstrijska Czoernigova uradna anketa o jeziku pre¬ bivalstva monarhije, izvedena na podlagi štetja 1846 za avstrijske in 1850 za ogrske dežele, je ugotovila na Kranjskem 428 000 Slo¬ vencev in Srbohrvatov (92 °/o prebivalstva dežele), na Štajerskem 363 000 Slovencev (36 % prebivalstva), na Koroškem 96 000 Slo¬ vencev (30 % prebivalstva; ugotovljeno je, da je bilo tedaj na Koroškem kakih 20 000 Slovencev več), na Goriškem 128 000 Slo¬ vencev (67 0/o prebivalstva), v Trstu 25 000 Slovencev (31,5 % pre¬ bivalstva), v Istri 32 000 Slovencev (14 % prebivalstva, poleg 59 % Srbohrvatov, 26 % Italijanov in 1 °/o drugih): razen tega je bilo naštetih 45 000 Slovencev v obmejnih predelih Ogrske, ki so po 1867 pripadli ogrski polovici dualistične monarhije, 27 000 Slo¬ vencev pa v obmejnih predelih pokrajine Benečije, ki je 1866 pri¬ padla Italiji. Ta položaj, po katerem slovensko ozemlje ni bilo samo razdeljeno na mnogo administrativnih enot, ampak je tudi približno polovica Slovencev živela v pokrajinah z neslovensko večino prebivalstva, se ni spremenil do propada habsburške monarhije. Skoraj vse pokrajine, kjer so živeli Slovenci (z izjemo Ogrske, Benečije in dela Istre), so pripadale tistemu delu monar¬ hije, ki je tvoril med 1815 in 1866 sestavni del ozemlja Nemške zveze: to ni važno za politični režim v teh deželah, ker se je v vseh važnih vprašanjih odločalo na Dunaju in ne v Frankfurtu, vendar je Nemška zveza edina oblika, v kateri je tedaj politično eksisti¬ rala Nemčija, in to je važno za politiko leta 1848 in za poznejše aspiracije nemškega nacionalizma na slovensko ozemlje. Druga osnovna značilnosnt položaja Slovencev v dobi, ko so postali nacionalni problemi aktualni, je v tem, da oni v začetku te dobe niso imeli lastnih višjih družbenih razredov in višje kul¬ ture v lastnem jeziku, da so torej spadali med »nehistorične« na¬ rode in da so bili pred nalogo, da se šele v tej dobi razvijejo so-

5

cialno, politično in kulturno. Agrarno prebivalstvo na slovenskem etničnem ozemlju je bilo po ogromni večini slovensko in tujeje¬ zičnih agrarnih jezikovnih otokov na tem ozemlju skoraj ni bilo. Na drugi strani so pa višji socialni razredi na tem ozemlju (skoraj vse plemstvo, višje meščanstvo, novo uradništvo in pripadniki inteligenčnih poklicev) pripadali tujim etničnim skupinam, ti višji socialni razredi se čutijo socialno in kulturno superiorne in asimilirajo tudi tiste, ki se dvignejo v socialni hierarhiji. V zvezi s tem je tudi razlika med etničnim značajem vasi in mest; prebi¬ valstvo vasi je po ogromni večini slovensko, pri mestih pa po¬ nekod prevladuje tujejezični element, drugod so pa pripadniki tujih jezikov le manjšina, ki pa zaradi svoje socialne in kulturne premoči vtisne tem mestom videz pripadnosti svoji etnični sku¬ pini. Na večini slovenskega etničnega ozemlja pripadajo višji so¬ cialni razredi nemški etnični skupini. Odnos te vrste med Slo¬ venci in Italijani je omejen na dejstvo, da so Italijani večina prebivalstva v Gorici, Trstu in nekaterih istrskih obmorskih me¬ stih, medtem ko je agrarno prebivalstvo okrog teh mest sloven¬ sko: izven teh mest pa italijanski fevdalci in meščani nimajo nikakega pomena, prav tako se pa Italijani — z izjemo zelo majh¬ nih delov slovenskega ozemlja, ki so pripadali beneški republiki — ne morejo sklicevati na tradicijo italijanske politične oblasti. Na delu slovenskega etničnega ozemlja, ki je pripadal Ogrski, so Madžari le maloštevilni pripadniki višjih socialnih razredov, ki se pa sklicujejo na historično pripadnost tega ozemlja Ogrski. V zvezi s tem socialnim položajem je dejstvo, da obstoji slovenska literatura, katere začetniki so bili slovenski protestanti v XVI. sto¬ letju, v prvih dveh stoletjih svojega obstoja iz del, namenjenih duhovnikom in tistim kmetom, obrtnikom itd., ki znajo brati, medtem ko je ostala literatura napisana v jezikih višjih socialnih razredov. Na večini slovenskega etničnega ozemlja je bila nem¬ ščina že pred sredino XVIII. stoletja jezik pisarn deželnih stanov, zemljiških gospodov in mestnih občin, uporaba slovenščine je bila pa omejena na ustno občevanje z ljudstvom in na nekaj pisanih dokumentov, za katere se je mislilo, da jih mora ljudstvo poznati. V državni birokratski organizaciji v stoletju med dobo Marije Terezije in letom 1848 je bila nemščina jezik pisanih dokumentov uprave in sodišč, v slovenščino so se prevajali le tisti zakoni, proklamacije itd., za katere se je mislilo, da jih mora ljudstvo poznati, nekoliko se je pa oziralo tudi na to, da poznajo sloven¬ ščino uradniki, ki so imeli stik z ljudstvom. Ko se začne po letu 1774 uvajati splošna šolska obveznost, se je treba seveda ozirati na dejstvo, da zna ogromna večina otrok samo slovenščino; vendar se pa to upoštevanje omejuje na to, da se za elementarni pouk uvajajo dvojezični in izjemoma celo slovenski učbeniki, po6

nekod pa učitelji le s pomočjo ustnega pouka v domačem dialektu uvajajo učence v znanje nemščine; ves nadaljnji pouk v tistih šolah, ki hočejo dati več kakor samo elementarno izobrazbo, je v nemščini. V srednjih in višjih šolah postane po njihovem podržavljenju v terezijanski dobi nemščina učni jezik, latinščina ohrani to funkcijo le še v majhni meri; nekaj stolic za slovenščino na višjih šolah v predmarčni dobi ima v očeh države le namen, da se seznanijo s slovenščino duhovniki in uradniki, ki imajo stik z ljudstvom. Tako velja nemščina za državni jezik, slovenščina pa le za jezik kmetov ali kvečjemu »deželni jezik«. V Trstu, v Gorici in seveda še bolj v prej beneških krajih je bila italijan¬ ščina jezik deželnih stanov in mestnih občin, od uvajanja biro¬ kratske državne uprave se pa začne poleg nje v upravi in šolstvu uvajati tudi nemščina. Poseben položaj je v tistem delu sloven¬ skega ozemlja, ki je pripadal Ogrski; tu se začne šele v XIX. sto¬ letju uvajati madžarščina. Pri takem položaju Slovencev je razumljivo, da so imeli za¬ četki nacionalnega gibanja pri njih zelo skromne cilje. Za prvo razdobje, ki se začne okrog leta 1768 in konča z revolucijo leta 1848, je značilno, da je imelo nacionalno gibanje po svoji vsebini značaj kulturnega gibanja, čeprav je bilo seveda pogojeno po vsem tedanjem družbenem razvoju. V literaturi njegov cilj ni bila več samo slovenska popularna književnost, ampak je hotelo dvig¬ niti slovenščino na položaj jezika vsega literarnega ustvarjanja, kjer je bilo odločilno delo pesnika Prešerna. Paralelno s tem gre delo na filologiji slovenskega in slovanskih jezikov (Kopitar, Mi¬ klošič), na etnografiji in zgodovini Slovencev. Vse gibanje v tem razdobju ima pri Slovencih — kakor pri mnogih drugih narodih Avstrije — značaj kulturnega gibanja že zato, ker ga je samo pod tem pogojem pripravljena tolerirati avstrijska državna oblast. Ta oblast je v dobi pred marčno revolucijo odklonila dovoljenje za ustanovitev društva za izdajanje popularnih slovenskih knjig in več let zadrževala rešitev prošnje za izdajanje popularnega slovenskega lista »Novice« (začele izhajati 1843), ker se je bala »panslavizma« — izraz ,ki je pomenil v jeziku tedanje avstrijske birokracije vsako stremljenje pri slovanskih narodih za spre¬ membo obstoječih političnih razmer. Na drugi strani so pa mnogi med tedanjimi slovenskimi narodnimi delavci v resnici mislili le na literaturo, jezik in druga kulturna področja, ne pa na spre¬ membo obstoječih političnih razmer; to velja posebno za tiste med njimi, ki so bili sicer aktivni v slovenskem kulturnem delu, v splošnih vprašanjih te dobe pa konservativno usmerjeni.1 1 Za to generalno sliko prim. dela, citirana v knjigi Fr. Zwitter (s sodelovanjem J. Sidaka in V. Bogdanova), Nacionalni problemi v habs¬ burški monarhiji, Lj. 1962, str. 19, op. 32; str. 24, op. 2; str. 25, op. 3 in 6;

7

Izražanje političnih misli je pri Slovencih v dobi pred revo¬ lucijo leta 1848 stvar posameznikov in majhnih krožkov, ne mo¬ remo pa govoriti v političnih taborih v pravem smislu besede. A. Linhart, (1756—1795), ki je napisal prvo zgodovinsko delo s slo¬ venskega nacionalnega stališča, je v predgovoru II. zvezka tega dela Versuch einer Geschichte von Krain und den ubrigen Landern der sudlichen Slaven Osterreichs, 1791, napisal, da bi se morala Avstrija prav tako označiti za slovansko državo kakor Rusija, če bi pri tem odločalo število prebivalstva, in je vzkliknil, da je treba presoditi, kaj so Slovani za Avstrijo in kaj morejo zanjo biti; na podlagi primerjanja tiskanega teksta te knjige z njegovim rokopisom, kjer je nekatere pasuse črtala cenzura, in z drugimi Linhartovimi rokopisi je mogoče trditi, da je Linhart pričakoval, da bo prišlo po krizi sistema centralizma in germani¬ zacije v dobi Jožefa II. do nove organizacije Avstrije, kjer bodo dobili Slovani večji pomen.2 V času Napoleonovih Ilirskih pro¬ vinc (1809—1813), ki jim je pripadala tudi približno polovica slo¬ venskega ozemlja, so mnogi razumeli ime teh provinc kot nacio¬ nalno ime, ker je bilo tedaj zelo razširjeno označevanje Slovanov ah pa posameznih skupin Slovanov kot »Ilircev« in njihovih jezi¬ kov kot »ilirski jezik«, prav tako pa tudi naziranje, da so bili stari Ilirci predrimske dobe Slovani. Tako je nastala ideja o tem, da je Napoleon nekdaj slavno Ilirijo obudil k novemu življenju; ta ideja ni nastala pri Slovencih, pač pa ji je slovenski pesnik V. Vodnik3 (1758—1819) s svojo pesmijo »Ilirija oživljena« dal obliko, v kateri je prešla v bodočnost. To naziranje seveda nima nič opraviti z resničnimi cilji Napoleonove politike; res je samo, da je francoski režim v osnovnem in srednjem šolstvu bolj upo¬ števal slovenščino kakor pa prejšnji ah poznejši avstrijski re¬ žim. Ta ideja je omejena na ozke kroge frankofilov in ne moremo govoriti o kakem gibanju v pravem smislu besede; vendar pa tra¬ dicija te ideje ni brez vpliva na poznejše politično življenje Slo¬ vencev.3 Za slovenskega filologa Jerneja Kopitarja (1780—1844) se je trdilo, da je bil začetnik velikohrvatskeldeje in trialistienih konceptov reorganizacije habsburške monarhije.4 V resnici je bil str. 31, op. 6 i 7; str. 76, op. 1; str. 77, op. 2 in 5; str. 83, op. 40 in 41; str. 119, op. 11. Od najnovejših publikacij prim. VI. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I—III, Lj. 1963—1966 (za dobo do 1870). 2 Prim. Fr. Zwitter, Prva koncepcija slovenske zgodovine, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XX, 1939, in od istega avtorja Anton Tomaž Linhart in njegovo zgodovinsko delo, Naša sodobnost V, Lj. 1957; vse vprašanje krize v dobi Leopolda II. še ni dokončno pojasnjeno. 3 Prim. Fr. Zwitter, Les origines de l'illyrisme politique et la creation des Provinces Illyriennes (članki, izšli v Le Monde Slave, N. S. X, torne II, Pariš 1933, pod naslovom Illyrisme et sentiment yougoslave). 4 Prim. R. A. Kann, The Multinational Empire, Nationalism and National Reform in the Habsburg Monarchy 1848—1918, I, New York 1950,

8

*

Kopitar avtor prve znanstvene gramatike slovenskega jezika, imel je preko svojega učenca Vuka Stefanoviča Karadžiča velik vpliv na formiranje modernega srbskega književnega jezika in pravo¬ pisa in bil je eden od ustanoviteljev slovanske filologije kot zna¬ nosti. Kar se pa tiče njegovih političnih nazorov, je sigurno, da je bil Kopitar pristaš Avstrije in da je pričakoval, da bo Avstrija in ne Rusija tista država, ki bo najbolj pospeševala kulturna stremljenja svojih slovanskih narodov. Za trditve, da naj bi Ko¬ pitar, ki je bil toleranten avstrijski uradnik dobe po Jožefu II., hotel pridobiti pravoslavne Slovane sploh ali Srbe posebej za katolicizem, ni v virih nikake osnove. Prav tako pa za Kopitarja ni mogoče trditi, da bi pričakoval od Avstrije več kakor pospe¬ ševanje kulturnih stremljenj njenih slovanskih narodov; on ni imel nikakega političnega programa reorganizacije Avstrije v smislu federalizma, trializma ali velikohrvatske ideje, kar bi ga v predmarčni dobi nujno vedlo v opozicijo proti režimu; ko je Jan Kollar poudarjal, da ima njegova slovanska solidarnost le literaren, ne pa političen značaj, se je pri tem izrecno skliceval na mnenje Kopitarja, ki pričakuje za avstrijske Slovane le nekaj naklonjenosti vlade, v nasprotju z že omenjenim Linhartovim stališčem. 5 Kar se pa tiče indirektnega vpliva Kopitarjevih filo¬ loških nazorov, je treba omeniti, da razlikuje on pri Južnih Slo¬ vanih (z izjemo Bolgarov) dva jezika; na eni strani so mu Slo¬ venci, kamor prišteva tudi severozahodni del Hrvatov, tj. ozemlje kajkavskega narečja, ki je imelo tradicijo lastne literature, a jo je prav v času Kopitarjevega življenja opustilo pod vplivom Gajevega ilirskega gibanja, čemur je pa Kopitar nasprotoval; na drugi strani so mu pa vsi ostali Hrvati in pa Srbi enota enega jezika, ki ga Kopitar večinoma označuje kot srbski.6 Če to upoštevamo, smemo trditi, da je Kopitar indirektno vplival na postanek veliko¬ srbske ideje, ki je proglašala Hrvate štokavskega narečja tj. ve¬ čino Hrvatov, za Srbe, nikakor pa ga ne moremo proglasiti za začetnika velikohrvatske ideje. — Drugačen značaj ima Prešer¬ nova Zdravljica (1844), nastala bržkone pod francoskim in polj¬ skim vplivom, kjer se poziva na oborožen boj za nacionalno osvo¬ boditev in govori o bodočem bratstvu slovanskih in sploh vseh narodov; vendar pa te Prešernove pesmi ne moremo označiti kot izraz nazorov večjega kroga ljudi med tedanjimi Slovenci.7 str. 250—252, 295—297; predelana nemška izdaja Das Nationalitatenproblem der Habsburger Monarchie, I, Graz — Koln 1964, str. 254—256, 300—301. 5 J. Kollar, t)ber die literarische Wechselseitigkeit zwischen den verschiedenen Stammen und Mundarten der slawischen Nation. Pesth 1837, str. 8—9. 0 Ti nazori se pri Kopitarju prvič pojavljajo že leta 1809 (Fr. Kidrič, Zoisova korespondenca 1809—1810, Lj. 1941, str. 105, 113). 7 A. Slodnjak, Prešernovo življenje, Lj. 1964, str. 256—264.

9

_Ervi slovenski politični program, ki je bil obenem izhodišče za politično akcijo, je pa nastal v začetku revolucije 1. 1848 isto¬ časno na več mestih v, krogih slovenskih liberalnih izobražencev, študentov in nekaterih duhovnikov, ki so bili pristaši liberalnega katolicizma. Glavna nacionalna zahteva tega programa je zdru¬ žitev vsega slovenskega etničnega ozemlja brez ozira na dotedanje province v avtonomno pokrajino Slovenijo. Za to pokrajino se v principu predvideva, da bo slovenski jezik postal v njej jezik vse uprave in vsega šolstva; začasno se pa zahteva samo več pravic za slovenščino v šolstvu in upravi ter znanje slovenščine pri vseh uradnikih na slovenskem ozemlju. Nekatere deklaracije tega giba¬ nja zahtevajo tudi zvezo Slovenije s Hrvatsko, tj. z drugimi jugo¬ slovanskimi pokrajinami habsburške monarhije. Ne more biti dvoma o tem, da si avtorji programa zamišljajo Slovenijo kot avtonomno pokrajino v okviru na federalistični bazi reorganizi¬ rane Avstrije; oni__so. pod vplivom češkega jn hrvalskega avstro slavizma, ki se na eni strani boji, da bi nastala Velika Nemčija na vsem teritoriju Nemške zveze in neodvisna Ogrska na vsem ozemlju historične Ogrske, in kot liberalno gibanje tudi nima nikakih simpatij.za-.xuski. jcarizem, obenem je pa prepričan, da so avstrijski Slovani preslabi za kako akcijo za samostojne na¬ cionalne države; tako nastane program na federalistični bazi re¬ organizirane Avstrije, pri čemer igra brez dvoma vlogo tudi upa¬ nje, da bodo imeli v taki Avstriji Slovani zaradi svojega števila pomembno vlogo. Značilno pa je, da se vse deklaracije tega slo¬ venskega političnega programa izjavljajo proti vsaki priključitvi kakega dela Avstrije Nemčiji in da je bila prva konkretna poli¬ tična akcija tega slovenskega političnega tabora prav akcija za bojkot volitev v frankfurtski parlament na slovenskem ozemlju. S tem slovenskim političnim programom se seveda niso strinjali nemški demokrati, ki jih je bilo na slovenskem ozemlju malo; oni so si zamišljali Nemčijo na vsem ozemlju Nemške zveze do Irsta in prav slovensko etnično ozemlje je bilo pregrada, ki bi ločila to Nemčijo od Jadrana in Mediterana. Glavni nasprotnik slovenskega nacionalnega gibanja na slovenskem ozemlju pa niso bili oni, ampak stara avstrijska birokracija, ki je tudi po marčni revoluciji z nekaterimi izjemami ostalala na svojih mestih, in vsi tisti, ki so bili povezani z njo. Čeprav si slovensko gibanje za¬ mišlja Slovenijo v okviru Avstrije, nasprotuje njegova zahteva po ločitvi Avstrije....od Nemčije tradicionalni nemški politiki Avstrije, njegov poziv po bojkotu volitev v Frankfurt je pa v na¬ sprotju z dejstvom, da je te volitve razpisala avstrijska vlada, ki se ji je ta birokracija navajena pokoravati; zahteva po uvedbi slovenščine v šole in upravo nasprotuje položaju, ki ga je dotlej 10

imela v avstrijski upravi in šolstvu nemščina, poleg tega se pa zaradi zahteve, da naj uradniki uradujejo slovensko ali vsaj znajo slovenščino, ta birokracija čuti ogroženo v svoji eksistenci. Zato je prav iz teh krogov izšla polemika, ki trdi, da so slovenski jezik le kmečki dialekti, ki se nikakor ne bodo mogli dvigniti na stop¬ njo jezika državne uprave in višje kulture, še manj pa mogli tvo¬ riti okvir za formiranje politične enote. Začetki slovenskega poli¬ tičnega gibanja so delo liberalnih Slovencev: konservativce , Tri n so si prej pre3šfavTj^irnaci6halno~deio le kot delo na kulturnem < polju in niso imeli nikakega "političnegarprograma, je revolucija presenetila, oni v začetku omahujejo med stališči slovenskega nacionalnega programa in stališči avstrijske birokracije ter vča¬ sih nasprotujejo akcijam liberalnih nacionalnih Slovencev. Situa¬ cija se je nekoliko spremenila v poletju in jeseni 1848, ko postaja konflikt avstrijske vlade z Madžari in dunajskimi demokrati vedno bolj oster in ko so tudi slovenski liberalci, v soglasju s sta¬ liščem istih struj pri Čehih, Hrvatih in Srbih, nasprotni Madža¬ rom in dunajski oktobrski revoluciji, ker se boje, da bi zmaga teh pomenila ustanovitev Velike Nemčije in neodvisne Ogrske v njenih historičnih mejah. Tedaj tudi slovenski konservativci sprejmejo nacionalni program liberalcev in celo stališče avstrij¬ ske birokracije se nekoliko ublaži.'Za dobo revolucije 1848/49 še ni mogoče trditi, da bi bili vsi volilci politično jasno oprede¬ ljeni, celo stališča nekaterih poslancev so nejasna, lokalni in osebni motivi igrajo veliko vlogo. Slovensko nacionalno gibanje še ni zajelo vseh Slovencev, vendar pa je imela akcija za bojkot volitev v Frankfurt 1848 relativen uspeh, pri nadomestnih volit¬ vah v frankfurtski parlament februarja 1849 je odklonila volitev večina volilnih okrajev na slovenskem ozemlju, od poslancev, ki so bili izvoljeni na slovenskem ozemlju v dunajski parlament, je pa približno polovica zastopala slovenski nacionalni program. Velika večina Slovencev so bili tedaj Jkmfiijfi, ki jih je tedaj v po¬ litiki intenzivno zanimalo le vprašanje odprave fevdalnega si¬ stema; to je bil razlog, da konservativna duhovščina, ki ji v tem vprašanju kmetje ne zaupajo, v dobi revolucije 1848 — v na¬ sprotju s kasnejšo dobo — nima na kmete nikakega političnega vpliva; liberalni nacionalni Slovenci niso znali kmetu dovolj jasno pokazati zvezo med svojim nacionalnim bojem in med kmetovim bojem proti fevdalcem, ki so bili tujega rodu; vendar pa kontakt med slovenskimi liberalnimi poslanci, ki zastopajo v vprašanju odprave fevdalnega sistema primeroma radikalna stališča, in med slovenskimi kmeti obstoji. Po porazu dunajske oktobrske revolucije so celo v ustavnem odboru parlamenta propadli vsi predlogi za združitev slovenskega 11

etničnega ozemlja v Slovenijo, še manj pa je bilo mogoče misliti na ustanovitev jugoslovanske enote v habsburški monarhiji; ustavni projekt parlamenta predvideva ohranitev historičnih pro¬ vinc, avtonomijo na nacionalnem principu organiziranih okrožij, okrajev in občin ter enakopravnost jezikov. Mnogo bolj važna pa je politika nove Schwarzenbergove vlade, ki dokazuje, da gre ves politični razvoj v smeri zmage novega militarizma in absolu¬ tizma, da ima vlada v zunanji politiki za cilj Veliko Nemčijo in da tudi v notranji politiki favorizira nemščino. V tej konstelaciji uživa politika vlade pri Slovencih simpatije skrajnih konserva¬ tivcev, ki jim je glavno poraz revolucije (škof Slomšek), zmer¬ nejši konservativci pa postanejo oportunisti in se nočejo eksponirati proti njej (urednik Bleiweis). Pri liberalnih nacionalnih Slovencih pa opažamo omahovanje že v času dunajske oktobrske revolucije, pozneje pa pri njih vedno bolj raste prepričanje, da je bil poraz dunajske revolucije zmaga militarizma in ne njihovih nacionalnih ciljev, oni prehajajo v opozicijo proti vladi in na slo¬ venskem ozemlju se množe konflikti med njimi in staro avstrijsko birokracijo, ki dviga glavo; oni obsojajo razpust parlamenta in novo oktroirano ustavo ter izražajo svoja opozicionalna prepri¬ čanja, dokler ni paralelno s prepovedjo vsega opozicionalnega ti¬ ska v Avstriji moral prenehati izhajati tudi njihov list Slovenija ( 1848— 1850 ). Pravice, ki si jih je pridobil slovenski jezik v času revolucije in ki so ostale ohranjene v dobi Bachovega absolutizma, so bile skromne. Avstrija je priznala Slovence kot posebno etnično enoto pri statistikah prebivalstva po jeziku in s tem, da so odslej vsi zakoni prevajani v slovenščino. V osnovnih šolah naj bi veljalo načelo, da je učni jezik vsaj v začetku pouka materinski jezik otrok; vendar pa pozna to načelo mnogo izjem zlasti v mestih in v obmejnih pokrajinah. V srednjih šolah je slovenščina samo učni predmet, a tudi to ne na vseh srednjih šolah, sicer je pa ves pouk v nemščini. V državni administraciji je slovenščina ome¬ jena v glavnem le na ustno občevanje uradnikov s slovenskimi strankami, zelo redki so dopisi in odločbe v slovenščini, notranji jezik uradov je pa seveda nemški in je s tem zmagal odpor avstrij¬ ske birokracije proti uvajanju slovenščine. To stanje je moglo med Slovenci zadovoljiti nekatere skrajne konservativce, ki jim je simpatična ostala politika režima, zlasti konkordat. Mlada ge¬ neracija slovenskih liberalcev je pa zdaj izgubila vero v avstroslavizem, v to, da bi mogla Avstrija kdaj rešiti slovensko nacio¬ nalno vprašanje. V tej situaciji se med to generacijo širi pansla¬ vizem, vera v Rusijo, pozneje tudi upanja, ki se vežejo na Na¬ poleona III. Za take ideje pa ne obstoje realni izgledi za uresni12

čenje in zato se mora ta generacija v dobi Bachovega absolutizma v praksi omejevati na nacionalno delo na kulturnem polju.8 I V ustavni dobi po letu 1860 moremo pri Slovencih —- z iz¬ jemo tistih Slovencev, ki so po uvedbi dualizma 1867 pripadli Ogrski, in Slovencev v Benečiji, ki so pripadli 1866 Italiji — na podlagi rezultatov volitev opazovati, v koliki meri je slovenska politična orientacija zajela slovensko prebivalstvo. Seveda^ je treba upoštevati, da volilna pravica v prvih desetletjih ni splošna in da so volitve po sistemu »kurij«.,Slovenska politična stranka je dosegla prvo volilno zmago pri volitvah 1867, ko moremo že govoriti o jasni politični opredelitvi volivcev, nato je v nasled¬ njem desetletju zaradi pritiska njej nasprotnih režimov nekaj na¬ zadovala, v začetku Taaffejevega režima je pa nastalo stanje, ki se v bistvu ni spremenilo do propada habsburške monarhije. Po rezultatih volitev leta 1867 in od začetka Taaffejevega režima dalje so na Kranjskem, v centralni slovenski pokrajini, slovensko nacionalno orientirana tako podeželsko prebivalstvo kakor tudi mesta. V slovenskem delu Štajerske prevladuje slovenska orien¬ tacija pri podeželskem prebivalstvu, medtem ko je za mesta te pokrajine sicer statistično dokazano, da je večina prebivalstva slovenskega materinega jezika, vendar je pa nemška premoč in nemški politični pritisk tu tako močan, da pri štetjih prebivalstva po »občevalnem jeziku« in pri volitvah pri večini prebivalstva prevladuje nemška orientacija. Podoben položaj je tudi v slo¬ venskem delu Koroške, samo da tu nemška politična orientacija pridobi zase tudi manjšino slovenskega podeželskega prebival¬ stva. Po objektivnih etničnih znakih živi na Koroškem kakoi na Štajerskem samo slovensko in nemško prebivalstvo; kaki »Windische«, ki bi se po objektivnih znakih ločili od slovenskega pre¬ bivalstva, niso nikdar obstajali. Socialni položaj koroških Slo¬ vencev in svojevrsten razvoj političnih strank na njihovem ozem¬ lju so pa povzročili, da je sicer slovenska politična orientacija zajela večino podeželskega prebivalstva med koroškimi Slovenci, da je pa del slovensko govorečega prebivalstva pripadal politič¬ nim strankam z nemškim vodstvom. V primorskih deželah, kjer žive Slovenci v kontaktu z Italijani, je problem v tem, koliko se slovenski doseljenci v Trstu, Gorici in istrskih mestih asimilirajo; v začetku je ta asimilacija zelo močna, proti koncu avstrijske 8 Za dobo revolucije in reakcije prim. poleg nekaterih že citiranih publikacij dela, navedena v Nacionalnih problemih..., str. 118, op. 10; str. 119, op. 11; str. 120, op. 15 (Petretova študija); str. 123, op. 27 a; poleg tega Fr. Zwitter, Slovenski politični prerod XIX. stoletja v okviru evropske nacionalne problematike, ZČ XVIII, 1964; za stanje na Koroškem 1848 in pozneje J. Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem, narodna zavest in politična orientacija prebivalstva Slovenske Koroške v letih 1848—1914, Lj. 1965.

13

dobe pa skoraj popolnoma preneha.9 Paralelno s tem razvojem se razvijajo slovensko meščanstvo in meščanska inteligenca, slo¬ venske politične, kulturne in gospodarske organizacije, tisk in kulturno življenje v slovenskem jeziku. Tudi pri Slovencih se uveljavi diferenciacija med liberalizmom slovenskega meščanstva in meščanske inteligence in med konservativno, pozneje klerikal¬ no stranko, ki jo vodi slovenska duhovščina in ima velik vpliv na slovenske kmete. Le v nekaterih severnih obmejnih predelih, kjer so bili iz že omenjenih razlogov pogoji za razvoj slovenskega meščanstva in meščanske inteligence posebno neugodni, popol¬ noma prevladuje konservativna stranka slovenskih kmetov pod vodstvom duhovščine. Značilno je pa, da je ostala veleposest na slovenskem ozemlju v rokah nekdanjih fevdalcev nemškega rodu in da so bila skoraj vsa večja kapitalistična podjetja na sloven¬ skem ozemlju v tujih rokah. V celoti je pa vendar mogoče reči, da so dosegli Slovenci že v tej dobi v svojem prizadevanju, da bi se razvili družbeno in da bi se uveljavili v politiki in v kulturi, več uspehov kakor nekateri drugi »nehistorični« narodi habsburške monarhije. r V konkretni avstrijski politični situaciji po letu 1860 Slovenci, ki so bili razdeljeni na več historičnih dežel in se niso mogli skli¬ cevati na historično pravo, niso mogli v bistvu ničesar pričako¬ vati od programa »historično-političnih individualnosti«, ki so se zanj zavzemali politiki nekaterih drugih slovanskih narodov. Ta program se je namreč zavzemal za avtonomijo historičnih enot, medtem ko so bili njegovi predstavniki (Clam Martinic itd.) od¬ ločno proti temu, da bi se Avstrija organizirala kot federacija etničnih enot, kar bi po njihovem mnenju privedlo do razpada Avstrije. Na drugi strani je bila pa glavni politični nasprotnik slovenskih nacionalnih teženj v Avstriji sploh in na slovenskem ozemlju posebej nemškoavstrijska liberalna stranka. Tej stranki so pripadale nemška birokracija, nemško meščanstvo in tudi večina bivših fevdalcev. Ta stranka stoji na stališču, da mora nemščina ohraniti na slovenskem ozemlju položaj, ki ga je imela v prejšnjih stoletjih kot jezik višjih družbenih razredov, in pre¬ vzema tradicijo stare avstrijske absolutne monarhije, ki ji je bila nemščina državni jezik; kolikor sploh priznava slovenski knji¬ ževni jezik, ga hoče omejiti na jezik osnovnega šolstva in popu¬ larne književnosti, medtem ko stoji na stališču, da mora nem¬ ščina ostati jezik javne uprave in vse višje kulture. Spričo boja med taborom »historično-političnih individualnosti« in taborom nemškega liberalizma se pri konservativnejših Slovencih v raz9 Za volilne rezultate prim. V. Melik, Volitve na Slovenskem 1861 do 1918, Lj. 1965, za Koroško posebej pa že citirano delo J. Pleterskega.

14

dobju med 1861 in 1867 pojavi tendenca, da bi ^ nalne zahteve na precej izumetničen nacm pril g P S /ah_ historično političnih individualnosti m v bis J inc teve za slovenski jezik v okviru avtonomije 1 zaso_ Vendar pa tudi v tem razdobju nekateri slovenski liberalci žago varjajo program avtonomne Slovenije. Po vojni . vtisom zmag nacionalnega principa v Evropi m o P > uved pri Slovencih kakor pri drugih avstnjskih Siovanih vzbudila u ^ ba dualizma, tem liberalcem posrečilo, da so za P S nekaj let pridobili vse slovensko nacionalno gi anj . iniciativo za »tabore«, kjer so množice slovens ’ cSa P , ,. 1 . zahtevale Zedinjeno Slovenijo, konservativci so se ji P __ in kranjski deželni zbor je leta 1870 in — kot °nc J tudi še leta 1871 zahteval zedinjenje vseh slovenskih pokraj v avtonomno Slovenijo. V Ljubljani je bil 1—3. decem , prvi jugoslovanski kongres in njegova resolucija izjav ja, Južni Slovani habsburške monarhije nastopali enotno v ’ gospodarstvu in politiki. Ko je leta 1871 padla Hoiemv ‘ vlada, ko se je s tem stabiliziral dualizem m lco je bilo v njih sedmih letih slovensko nacionalno gibanje izpostavljeno pri tisku nemškoliberalnega režima, je postalo jasno, da vsi ti cilji še ne bodo kmalu doseženi. A tudi po nastopu Taaflejeve v a e (1879—1893) je postalo jasno, da ni mogoče pricakova i a e večje ustavne spremembe in slovensko nacionalno gibanje j ^ imelo samo možnost, da s podpiranjem vlade doseže nekaj vec pravic za slovenski jezik, nekaj uradniških mest itd. V tej situa¬ ciji je prišlo pri slovenskih liberalcih do razkola med »sias 1 tj. oportunisti, ki so bili za podporo vladi za ceno majhnih Kon¬ cesij, in med »radikalci«, ki so zahtevali bolj radikalno nacional¬ no politiko. V praksi se je pa tedaj vsa slovenska nacionalna po¬ litika omejevala na boj za pravice slovenskega jezika v š° aJ?,.in uradih, za uradniška mesta in podobna vprašanja. Po padcu wmdischgratzove vlade 1. 1895 in Badenijeve vlade 1. 1897 je pa po¬ stalo jasno, da tudi taka politika nima več izgledov na uspehe, vsaj tam ne, kjer bi bili zaradi slovenskih zahtev prizadeti nemški nacionalni interesi in dominantni položaj nemščine. ' Spričo takega političnega položaja in ob tedanji razvojni stopnji Slovencev v drugi polovici XIX. stoletja konservativni in tudi mnogi liberalni Slovenci niso mislili na rešitev slovenskega nacionalnega vprašanja izven Avstrije. Vendar so pa ves čas tudi Slovenci, ki so drugačnih nazorov, čeprav ta njihova mnenja te¬ daj niso postala neposredno politično aktualna. Po vojni 1866 je bilo precej razširjeno mnenje, da bo Avstrija kmalu propadla, v istem času je pa pri vseh jugoslovanskih narodih v habsburški monarhiji zavladalo veliko nezadovoljstvo zaradi uvedbe dua15

lizma. V tem času nastajajo pri Hrvatih in Srbih koncepti popol¬ noma neodvisne jugoslovanske države. Ne more biti dvoma o tem, da je poudarjanje solidarnosti z drugimi južnoslovanskimi narodi pri Slovencih po letu 1866 v zvezi s temi koncepti. Vendar je pa položaj Slovencev specifičen. Znano je, da imajo nekateri vodilni krogi habsburške monarhije med leti 1866 in 1870 načrte v revanšni vojni proti Prusiji. Mnenja o bližnjem propadu Avstrije so v zvezi s pričakovanjem, da bo Avstrija v tej revanšni vojni poražena, po pruskih zmagah leta 1870 pa s kombinacijami, da bo Prusija zdaj napadla še Avstrijo. Jasno pa je, da bi v tem pri¬ meru Velika Nemčija anektirala vse ozemlje nekdanje Nemške zveze, torej tudi češke in slovenske dežele s Trstom. Zato je zna¬ čilno, da se v času diskusij okrog ljubljanskega kongresa leta 1870 med slovenskimi liberalci zastopa mnenje, da Avstrija sicer ne bo nikdar rešila slovenskega narodnega vprašanja, da bi pa bila Velika Nemčija katastrofa. Padec Beusta in Hohenwarta ter za¬ četek sodelovanja med Bismarckom in novim zunanjim mini¬ strom Andrassyjem so napravili konec vsem kombinacijam o no¬ vem konfliktu med Prusijo in Avstrijo. Vendar je pa značilno, da se v začetku balkanske krize 1875—1878, ki je vzbudila pri Slovencih zelo velik interes, slovenski liberalci zavzamejo za to, da bi Bosna pripadla Srbiji in da bi tako ob mejah habsburške monarhije nastala močna jugoslovanska država. Ko pa je Srbija doživela neuspeh leta 1876, ko je Avstro-Ogrska z lahkoto dosegla pristanek vseh držav na svojo okupacijo Bosne in Hercegovine in ko je nekaj let pozneje Srbija prišla pod politični vpliv AvstroOgrske, so postali vsi taki načrti neaktualni. Na slovensko po¬ litiko je vplivalo tudi dejstvo, da se po letu 1861 pojavi v Italiji in med Italijani na Primorskem iredentizem, ki hoče priključiti Italiji tudi Slovence na Goriškem, v Trstu in v Istri; jasno je, da se je morala v primerjavi s temi načrti zdeti Slovencem Avstri¬ ja manjše zlo. Kar se tiče idej glede na daljno bodočnost, je bilo med Slovenci v drugi polovici XIX. stoletja precej razširjeno mnenje, da jim bo prinesla končno nacionalno osvoboditev Ru¬ sija. To se izraža v interesu za ruski jezik in literaturo, v pro¬ pagiranju slavjanofilskih idej, kar je značilno npr. za že ome¬ njeno gibanje slovenskih radikalcev. Vendar se pa v krogih slo¬ venskega meščanstva in meščanske inteligence, kjer so bili ti nazori najbolj razširjeni, pojavljajo tudi liberalni pomisleki glede na carsko Rusijo, na drugi strani pa ti tipični meščanski liberalci tudi nimajo nikakih simpatij za ruska revolucionarna gibanja. 10 10 Za jugoslovanski problem in za odnos Slovencev do Avstrije prim. poleg nekaterih že citiranih del publikacije, navedene v Nacionalnih proble¬ mih..., str. 159, op. 12 in 13, in str. 160, op. 23; poleg tega D. Kermavner, Hegemonistična prekonstrukcija jugoslovanskega programa v Ljubljani 16

*

Slovenci so v dobi Taaffejevega režima, ko so podpirali vlado, glede svojih nacionalnih zahtev dosegli približno vse, kar so sploh dosegli v času obstoja habsburške monarhije; ti uspehi, so pa bili skromni. Slovenščina je v principu učni jezik osnovnih šol za Slovence; ker pa v praksi odločajo o tem pokrajinske in občinske uprave. Slovenci v mnogih mestih in drugih občinah z nesloven¬ sko 'občinsko upravo nimajo slovenskih javnih osnovnih šok V celotni pokrajini Koroški ni skoraj nikakih slovenskih javnih osnovnih šol, ampak obstoje le nemške in tako imenovane utrakvistične osnovne šole. V vseh teh primerih imajo Slovenci le možnost ustanavljati privatne slovenske šole, ki jih pa morajo sami vzdrževati. Srednje šole na slovenskem ozemlju so deloma dvojezične (slovensko-nemške), deloma se pa slovenščina poučuje samo kot učni predmet za Slovence; čisto slovenskih srednjih šol v avstrijski dobi skoraj ni bilo. Vse to ni v soglasju s stopnjo družbenega in kulturnega razvoja, ki so jo Slovenci tedaj že do¬ segli; Slovenci so tedaj že zahtevali tudi svojo univerzo; pri te¬ danjem realnem odnosu političnih sil v Avstriji pa ni bilo mogoče doseči nič več. Notranji uradni jezik državnih uradov je bil nem¬ ški; pokrajinske in občinske avtonomije so same odločale o svo¬ jem notranjem jeziku in tu je bilo vse odvisno od tega, katera politična stranka je v njih odločala. Slovenščina naj bi bila zunanji uradni jezik (jezik občevanja s strankami) za slovensko prebivalstvo; vendar se pa tudi to načelo pri nekaterih državnih, pokrajinskih in občinskih uradih ni priznavalo . 11 Od konca XIX. stoletja opažamo, da se tudi na slovenskem ozemlju razvija industrializacija in nastajajo nekatera večja kapi¬ talistična podjetja. Prav posebej je v dobi pred prvo svetovno vojno rastel pomen Trsta kot pristanišča in industrijskega sre¬ dišča. Politične uredbe so se spremenile s tem, da se je v določeni meri uvedla splošna in enaka volilna pravica, čeprav je bil način uvedbe tak, da so bili še vedno sorazmerno močno zastopani tisti, ki bi morali pri dosledni demokratizaciji mnogo več izgubiti. leta 1870, ZC XVI 1962; Fr. Zwitter, Nekaj problemov okrog jugoslovan¬ skega kongresa v Ljubljani leta 1870, prav tam XVI, 1962; D. Kermavner, O nekaterih krivih prijemih v političnem zgodovinopisju, prav tam XVII, 1963; Fr. Zwitter, Odgovor polemičnemu izkrivljanju, prav tam XVIII, 1964; za odnos Slovencev do problema Bosne in Hercegovine 1875—1878 še ne tiskana doktorska disertacija P. Lukovica Slovenci i ustanak u Her¬ cegovini i Bosni 1875.-1878. godine, ohranjena na ljubljanski univerzi 1. 1965. 11 Za dobo druge polovice XIX. stoletja prim. poleg že citiranih del še dela, navedena,.v Nacionalnih problemih..., str. 158, op. 7; str. 181, op. 2 in 7. Dobo do 1. 1895 obravnava tudi I. Prijatelj, Slovenska kulturno¬ politična in slovstvena zgodovina 1848—1895, V, Lj. 1966 (z opombami D. Kermavnerja). 2 O slovenskem narodnem vprašanju

17

V zvezi z reformo volilnega sistema je zrastel pomen socialne de¬ mokracije, a tudi meščanske stranke so morale deloma spreme¬ niti svoj značaj in se bolj zanimati za širše mase in ne samo za tiste, ki so imeli že prej volilno pravico. V nacionalnem oziru je postajal pritisk germanizacije na Slovence v severnih pokra¬ jinah (Koroška in Štajerska) vedno močnejši. Na drugi strani pa je postajala slovenska manjšina v primorskih mestih Trst in Gorica vedno močnejša in bolj aktivna. Okrog leta 1897 so postale nemške nacionalne stranke glavni dedič prejšnjih nemških liberalnih strank. Nemške nacionalne stranke, ki so priznavale avstrijsko državo le še toliko, kolikor je bilo to v interesu nemškega nacionalizma, so bile v odnosu do Slovencev še bolj nepopustljive. Še bolj važno je, da je Luegerjeva krščansko socialna stranka, ki je v novih pogojih absorbirala vse prejšnje konservativne in klerikalne stranke avstrijskih Nem¬ cev, 1. 1897 tudi nastopila proti Badeniju in da se je dve leti kasneje sporazumela z nemškimi liberalci in nemškimi nacionalci na enoten nacionalni program, ki je bil v odnosu do Slovencev prav posebno nepopustljiv (»binkoštni program«). V prejšnjih desetletjih so v Cislitvaniji slovanske stranke in nemški konser¬ vativci in klerikalci često sodelovali proti nemškim liberalcem kot skupnemu glavnemu nasprotniku. Tedaj so si slovenski kon¬ servativci in klerikalci povsod, tudi v severnih obmejnih pokra¬ jinah, mnogo prizadevali, da bi dosegli podporo nemških kon¬ servativcev in klerikalcev za skromen nacionalni program, ki ostaja v okviru obstoječe države in dežel ter hoče samo v tem okviru zagotoviti Slovencem in slovenščini določene nacionalne pravice; ta prizadevanja so pa ostala brez konkretnih rezultatov. Po letu 1897 je pa konec sodelovanja slovanskih strank z nem¬ škimi klerikalci; slovenska klerikalna stranka uvidi, da je v na¬ cionalnih vprašanjih nemogoče sodelovanje z nemškoavstrijskimi krščanskimi socialci, mora si ustvariti nov program in poiskati novih zaveznikov. Zaveznike si išče v hrvaški pravaški stranki, njen novi program je pa trializem, ki se pri slovenski klerikalni stranki prvič pojavi leta 1898 in ki ga ta stranka poudarja v času aneksijske krize 1. 1908/09 ter v skupni deklaraciji s hrvatsko pravaško stranko leta 1912 in ga zastopa do prve svetovne vojne. Trializem nikakor ni identičen samo s programom združitve vseh južnoslovanskih pokrajin habsburške monarhije v posebno po¬ litično enoto v okviru te monarhije, tj. s programom, ki se je pojavil že v dobi revolucije 1848/49, ampak ima še dve specifični značilnosti. Hrvatska pravaška stranka zahteva predvsem zdru¬ žitev Hrvatske, Dalmacije in Bosne, ki jih smatra vse tri za hrvatske pokrajine, temu pa pridružuje še zahtevo za priključitev slo¬ venskih pokrajin; pri tem je igrala vlogo velikohrvatska tradicija 18

te stranke, ki je proglašala Srbe v teh pokrajinah za »pravoslavne Hrvate«. Slovence pa za »planinske Hrvate«. Pri slovenski kleri¬ kalni stranki pa odloča konfesionalni moment; ona hoče paralizi¬ rati nemški pritisk s tem, da bi se Slovenci združili s katoliškimi Hrvati, nekateri njeni člani so celo za združitev obojih v en na¬ rod, ni pa za združitev s pravoslavnimi Srbi. Ob takem pro¬ gramu, ki je izrazito hrvatski in katoliški in ki s tega stališča odklanja združitev Južnih Slovanov okrog pravoslavne Srbije, nastaja vprašanje, kakšno stališče bi do njega zavzeli Srbi, ki tvorijo znaten del prebivalstva prizadetih pokrajin, a propagatorji trializma z njimi ne iščejo stikov. Jasno je, da temu pro¬ gramu nasprotujejo vse madžarske stranke, ki so za ohranitev historične Ogrske. Jasno je tudi, da bi vključitvi Slovencev v tako tretjo enoto vehementno nasprotovale nemške stranke, ker bi bil s tem nemški del odrezan od Jadrana in Trsta. Avtorji programa so upali, da bo trializem uresničil prestolonaslednik Franc Fer¬ dinand. Toda politika Franca Ferdinanda in vojaških ter politič¬ nih krogov, ki se zbirajo okrog njega, je v bistvu reakcija proti madžarskim zahtevam, da naj dobi Ogrska svojo posebno vojsko. Politika kroga okrog Belvedera hoče okrepiti enotnost monarhije, ona je velikoavstrijska, ne federalistična ali trialistična, ona se hoče za svoje cilje samo poslužiti gibanj nemadžarskih narodov kot sredstva. Kar se pa tiče Nemcev in nemščine, hoče Franc Ferdinand njihov položaj okrepiti, ne pa oslabiti. Zato je razum¬ ljivo, da najdemo v dokumentih tega kroga omenjene politike različnih narodov habsburške monarhije, med Hrvati skoraj le pripadnike skrajne protisrbske stranke frankovcev, medtem ko slovenski klerikalci v njih skoraj niso omenjeni. Slovenci pač niso prihajali v poštev kot sredstvo pritiska na Madžare, glede Nemcev so bili pa cilji politike Franca Ferdinanda čisto drugačni. Slovenska klerikalna stranka se je sicer zavzemala za trializem, ni pa imela nikakih garancij, da bi hotel Franc Ferdinand ta program uresničiti, posebno pa ne za vključitev Slovencev v tretjo enoto.12 Pri slovenskih liberalcih se od začetka XX. stol. pojavi proti starejši generaciji (Tavčar) opozicija mladih »narodnih radikal¬ cev« (Žerjav), ki poudarja pomen konkretnega gospodarskega in kulturnega dela in se pri tem sklicuje tudi na Masaryka. Obe stru¬ ji zelo poudarjata pomen nacionalnih vprašanj, ni pa mogoče trdi¬ ti, da bi imeli kak svoj poseben program za njihovo rešitev. Okrog leta 1908 nekateri slovenski liberalni politiki (Hribar) propagirajo neoslavizem; ta struja je nastala pod češkim vplivom in je upala, 12 Za trializem'pri Slovencih obstoji mnogo podatkov v raznih publi¬ kacijah, ni pa še nikake zadovoljujoče študije. Za načrte Franca Ferdi¬ nanda prim. dela, citirana v Nacionalnih problemih ..., str. 209, op. 10.

2

*

19

da bodo Slovani v Avstriji tako močni, da se bo ona v zunanji politiki ločila od Nemčije in približala Rusiji. Nekateri drugi liberalci se zavzemajo za reorganizacijo Avstrije v federacijo na¬ rodov v smislu nazorov Romuna A. Popovičij a. Kljub ostrini nacionalnih konfliktov (krvavi spopadi v Ljubljani leta 1908) pa ni mogoče trditi, da bi katera od struj slovenskih liberalcev že tedaj delala za izvenavstrijsko rešitev slovenskega narodnega vprašanja. Delavsko gibanje se je pričelo pri Slovencih okrog leta 1870, večji pomen pa je dobilo v napredkom industrializacije in uvaja¬ njem splošne volilne pravice proti koncu XIX. stoletja. Leta 1896 se je socialnodemokratska stranka Cislitvanije reorganizirala v federacijo šestih nacionalnih strank. Ena od teh strank je bila Jugoslovanska socialnodemokratska stranka, ki je imela nalogo organizirati slovenske, hrvatske in srbske delavce v Cislitvaniji, njeno središče je pa bilo ves čas v slovenskih deželah in njeni voditelji Slovenci. Ta stranka se je pri delu na terenu v severnih pokrajinah srečavala z nemškoavstrijsko, v primorskih deželah pa z italijansko socialnodemokratsko stranko. V primorskih de¬ želah se je končno uveljavilo načelo, da spadajo slovenski in hrvatski delavci v jugoslovansko, italijanski pa v italijansko stranko, obe stranki sta pa sodelovali. Na severu je pa bila pre¬ moč nemškoavstrijske stranke v kadrih, organizaciji in material¬ nih sredstvih tako velika, da je ona uveljavila svojo voljo in da je bila socialnodemokratična organizacija na Koroškem in v šta¬ jerskih mestih popolnoma v njenih rokah. Nacionalni program socialnodemokratičnih strank Cislitvanije, sklenjen v Brnu leta 1899, zahteva reorganizacijo Cislitvanije na podlagi avtonomnih teritorialnih enot, formiranih na podlagi etničnega principa; ta program bi pomenil tudi ustanovitev Slovenije, ni pa imel v teda¬ njih političnih razmerah nikakih izgledov, da bi bil uresničen. Glavni teoretik Jugoslovanske socialnodemokratske stranke za nacionalna vprašanja je bil njen voditelj Etbin Kristan (1867 do 1953), ki sta zanj značilni predvsem dve ideji. Zanj so nacionalna vprašanja kulturna vprašanja in on jih hoče rešiti s tem, da bi pripadniki vsakega naroda tvorili javnopravno korporacijo, ki bi sama odločala o svojem šolstvu in drugih kulturnih zadevah. Poleg tega je pa bil Etbin Kristan prepričan, da bodo vsi Južni Slovani nekoč tvorili en narod, in Jugoslovanska socialdemokrat¬ ska stranka je že zelo zgodaj imela stike z drugimi socialno¬ demokratskimi strankami pri Južnih Slovanih v habsburški mo¬ narhiji in izven nje. Izraz teh nazorov je resolucija prve kon¬ ference jugoslovanskih socialističnih strank v Ljubljani leta 1909, ki se na eni strani izraža za nacionalno in jezikovno združitev vseh Južnih Slovanov v bodočnosti, na drugi strani pa vendar 20

vztraja na avstromarksističnem stališču, da je treba ohraniti enoten gospodarski in politični prostor monarhije in dati po¬ sameznim narodom avtonomijo samo za kulturne zadeve. Od smeri vodstva stranke je treba razlikovati skupino socialističnih intelektualcev, ki se je zbirala okrog revije Naši zapiski in bila pod močnim vplivom Masaryka. Ta grupa je že pred prvo sve¬ tovno vojno nastopila proti naziranju o kulturnem in jezikovnem zedinjenju Južnih Slovanov v en narod in stala na stališču, da morajo ostati Slovenci v okviru jugoslovanskega sveta poseben narod s posebnim jezikom. Nastop te grupe proti avstromarksizmu pa spada v glavnem šele v dobo prve svetovne vojne.13 Okrog leta 1908 postane jugoslovanski problem centralno vprašanje slovenske politike. V letu 1911/12 se pojavi gibanje študentske mladine, ki je dobilo pozneje ime po listu »Preporod« (1912—13). Centralna misel tega gibanja je bila, da slovenskega nacionalnega vprašanja ni mogoče rešiti v okviru habsburške monarhije, ampak samo z ustanovitvijo popolnoma samostojne jugoslovanske države; paralelno s tem se ne pričakuje rešitve od drobTiega"nacionarhega dela, ampak samo od vojne in revolucije; o mnogih drugih vprašanjih (odnos jugoslovanstva do sloven¬ skega jezika; odnos do socializma itd.) ta mladina še ni imela enotnih stališč. To gibanje se je po prvi balkanski vojni zelo hitro širilo; iste nazore so zastopali nekateri dnevniki in starejši po¬ samezniki izven strank. Prva balkanska vojna |je izzvala pri Slo¬ vencih splošno navdušenje, za~drzave balkanskih zaveznikov so se zbirali prispevki in tja so odhajali dobrovoljci (kakor že prej 1. 1875/76 v Bosno). Vendar pa to še ne pomeni, da je vsa ta slo¬ venska javnost tedaj že prelomila z Avstrijo. Klerikalna stranka vztraja na trializmu, čeprav poudarja, da je zadnji čas, da Avstri¬ ja zadovolji svoje Jugoslovane; v nazorih klerikalcev se pojav¬ ljajo nekatere nianse. Staro vodstvo liberalne stranke obsoja gi¬ banje mladine in izjavlja, da ne misli na izvenavstrijske rešitve slovenskega vprašanja. Narodna radikalna struja je prej poudar¬ jala pomen drobnega dela in v duhu Masaryka videla v revoluciji le romantiko; ob nastopu nove mladine omahuje, je ne obsoja, poudarja pa, da še ni prišel čas za to. Največji slovenski pisatelj te dobe(lyan Cankar^ ki je pripadal socialistični stranki, je v svo¬ jem predavanju leta 1913 na eni strani obsodil vsako misel, da bi se opustil slovenski jezik, in izjavil, da se morejo jugoslovan13 Glavni viri za socialistično gibanje so objavljeni v Zgodovinskem arhivu Komunistične partije Jugoslavije, V, Socialistično gibanje v Slo¬ veniji 1869—1920, Beograd 1951. Prim. tudi H. Tuma, Iz mojega življenja, Lj. 1937, in A. Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi, Lj. 1938 (oboje spomini, izdani s komentarjem D. Kermavnerja). Za stanje na Koroškem prim. že omenjeno knjigo J. Pleterskega.

ski narodi zediniti le kot enakopravni narodi, na drugi strani pa vendar prelomil z Avstrijo in proglasil za končni cilj jugoslovan¬ sko federativno republiko; ni pa mogoče trditi, da je bilo to njegovo stališče tudi stališče socialistične stranke, ki še ni pre¬ lomila z avstromarksizmom. Antiavstrijsko gibanje je bilo pri Slovencih pred prvo svetovno vojno šele v začetkih, vendar se je pa hitro širilo in vplivalo z močjo svojih argumentov.14 V začetku prve svetovne vojne je mobilizacija uspela in držav¬ ni aparat funkcioniral pri Slovencih kakor pri drugih narodih habsburške monarhije, deloma zaradi političnega pritiska, po¬ sebno zaradi funkcioniranja vojaških sodišč, in deloma zato, ker množice še niso bile pripravljene za kako protiavstrijsko akcijo. Parlament Cislitvanije ni bil sklican do maja 1917, deželni zbori ves čas vojne. Tisti politiki, ki so se že pred vojno izjavljali proti vsaki izvenavstrijski rešitvi slovenskega narodnega vprašanja, so tudi ob začetku vojne dajali izjave lojalnosti. Posebno vlogo je igral del klerikalne stranke na Kranjskem pod vodstvom kranj¬ skega deželnega glavarja Šušteršiča, ki je hotel izrabiti sarajevski atentat in začetek vojne za persekucije svojih političnih nasprot¬ nikov. Ko je vstopila maja 1915 v vojno Italija, je bil londonski pakt 26. aprila 1915 sicer še tajen, vendar je pa bilo vsem jasno, da so antantne države obljubile Italiji velike dele slovenskih in hrvatskih pokrajin ob obalah Jadrana in avstrijska propaganda je nastopala pri slovenskem in hrvatskem prebivalstvu in voja¬ kih, kjer je bila vera v Avstrijo že omajana, z argumentom, da se bore zdaj za svojo zemljo. Na drugi strani pa politične perseku¬ cije niso zadele samo tistih, ki so bili protiavstrijski ali vsaj sum¬ ljivi protiavstrijstva. Na Koroškem in na Štajerskem so nemški nacionalci, ki so imeli tam glavni vpliv, organizirali tudi prega¬ njanja slovenskih duhovnikov. V prvih letih vojne se pripravljajo ustavne spremembe v Cislitvaniji, ki naj bi bile izvedene z oktroiranjem in naj bi dale Nemcem še bolj prevladujoč vpliv. Ves čas vojne se vodi propaganda in se vrše pogajanja med AvstroOgrsko in Nemčijo za ustvaritev »■Viittelcuropa«, kjer bi imela se¬ veda Nemčija prevladujoč vpliv.fVse to ni ostalo tajno in je omajalo vero v Avstrijo pri mnogih, ki so pred vojno še verjeli vanjo. Protiavstrijsko razpoloženje se izraža v tem, da slovenski 14 Jugoslovanski problem pri Slovencih v letih pred prvo svetovno vojno je še malo raziskan; kmalu bo objavljena prva sintetična študija. Prim. poleg nekaterih že citiranih del J. Kolar, Preporodovci, Lj. 1930; D. Biber, Jugoslovanska ideja in slovensko narodno vprašanje v slovenski publicistiki med balkanskimi vojnami v letih 1912 do 1913, Istorija XX veka, zbornik radova, I, Beograd 1959; E. Turk. Značilnosti preporodovskega gibanja na Slovenskem v zadnjih dveh letih pred prvo svetovno vojno, Razprave SAZU, razred za zgodovinske in družbene vede, V, Haupt¬ mannov zbornik, Lj. 1966.

22

vojni ujetniki in nekateri drugi Slovenci vstopajo najprej kot posamezniki v srbsko armado, nato pa v posebne vojaške enote dobrovoljcev na ruski fronti. Slovenski liberalni politiki iz pri¬ morskih dežel so poslali še pred vstopom Italije v vojno nekaj zastopnikov v inozemstvo, kjer so ti potem vstopili v Jugoslovan¬ ski odbor. Jugoslovanski odbor je agitiral med jugoslovanskimi izseljenci v Ameriki, med njimi tudi med slovenskimi izseljenci v Združenih državah Amerike; Etbin Kristan, ki je odšel tik pred prvo svetovno vojno v Združene države, je spremenil svoje mnenje in postal avtor izjave v Chicagu 29. VI. 1917, ki se izraža za jugoslovansko federativno republiko. Ko se je 30. maja 1917 spet sestal parlament, opažamo odmikanje od trializma v tem, da so se vsi slovenski, hrvatski in srbski poslanci združili v en klub, ki se imenuje Jugoslovanski klub, in da majniška deklara¬ cija tega kluba ne govori več samo o Hrvatih in Slovencih, ampak o ozemljih monarhije, kjer žive Slovenci, Hrvati in Srbi, in zah¬ teva za 'to ozemlje na podlagi narodnega načela, vendar pa tudi hrvaškega državnega prava, da se naj združi v samostojno državo, vendar pa pod žezlom habsburško-lorenske dinastije; na vpra¬ šanje, ali je bilo to žezlo mišljeno iskreno ali le kot taktična poteza, bi pač ne mogli dati za vse poslance istega odgovora. Bistveno je pa bilo, da je že v letu 1917 vladalo med Slovenci veliko nezadovoljstvo, ki je bilo socialnega in obenem tudi na¬ cionalnega značaja; pri tem so vplivale ruska februarska revolu¬ cija, oktobrska revolucija in Wilsonove deklaracije. V tej situa¬ ciji je prišlo v jeseni 1917 do razkola v klerikalni stranki, iz ka¬ tere je izstopil kranjski deželni glavar Šušteršič, ki mu je bila majniška deklaracija maksimalna zahteva, ki je v bistvu vztrajal na trializmu in je odklanjal vsako izvenavstrijsko rešitev; zna¬ čilno je pa, da je Šušteršič pridobil le nekaj klerikalcev na Kranj¬ skem, v drugih pokrajinah pa ni imel pristašev, bil je vedno bolj bojkotiran in je ob zlomu Avstro-Ogrske emigriral. V liberalni stranki so prevladali bivši narodni radikalci in politika te stranke ni računala več z obstojem Avstrije v bodočnosti. Jugoslovanska socialnodemokratska stranka more pričeti z novim aktivnejšim delom šele v letu 1917. Tedaj nastopi v njej »socialistična mla¬ dina«, ki obstoji deloma iz sodelavcev revije »Naši zapiski« pred vojno, kritizira politiko nemške in nemškoavstrijske socialno¬ demokratske stranke v letu 1914 in pozneje ter ideje avstromarksizma o narodni avtonomiji na enotnem gospodarskem in po¬ litičnem prostoru habsburške monarhije ter zahteva ustanovitev neodvisne jugoslovanske države. Stranka je po hudem notranjem boju v juniju 191-8 sprejela to stališče z izjemo nekaterih posa¬ meznikov (H. Tuma) in je pozneje sodelovala z meščanskimi stran¬ kami pri akciji za prevzem oblasti. Za tretje stališče, ki je ob23

sojalo tako avstromarksizem kakor tudi sodelovanje z meščan¬ skimi strankami pri akciji za ustanovitev nacionalnih držav in je stalo na stališču čiste proletarske revolucije, obstoje pri Sloven¬ cih v letu 1918 prvi simptomi, ne moremo pa tedaj še govoriti pri njih o gibanju v tem smislu. Vendar je pa ves tedanji poli¬ tični razvoj nemogoče razumeti brez upoštevanja nezadovoljstva, ki je imelo socialne in obenem nacionalne motive; zdi se, da so bili upori slovenskih vojakov v letu 1918 med največjimi v avstroogrski armadi. V tej situaciji ni pomenilo mnogo, če so v »de¬ klaracijskem gibanju« sodelovali tudi tisti, ki so mislili resno s habsburškim okvirom majniške deklaracije. Vodstvo gibanja se je zavedalo, kakšna je situacija, in ostra opozicija Jugoslovan¬ skega kluba v parlamentu od jeseni 1917, njegov apel na mirovno konferenco v Brest-Litovsku za pravico samoodločbe narodov in izjave, kjer se habsburški okvir ne omenja več, dokazujejo, da ni več računalo s tem okvirom. Gibanje pri Slovencih in pri istr¬ skih in dalmatinskih Hrvatih in Srbih je bilo tedaj najbolj aktiv¬ no od vseh gibanj pri Jugoslovanih v notranjosti habsburške monarhije; na Hrvatskem so se mu pridružile nekatere opozicionalne stranke, medtem ko je hrvatsko-srbska koalicija, ki je imela večino v hrvatskem saboru, vztrajala pri svoji oportunistični po¬ litiki do oktobra 1918; iz Cislitvanije so prihajale tudi iniciative za podobno gibanje v Bosni, kjer so bile seveda legalne možnosti za vsako opozicionalno gibanje še mnogo bolj omejene. V zad¬ njih dneh oktobra 1918 se je tudi na slovenskem ozemlju proklamiral konec habsburške monarhije in oblast nove Države Sloven¬ cev, Hrvatov in Srbov. V severnih obmejnih krajih so že od teh dni dalje, ko še ni bilo v bližini nobenih čet kake antantne arma¬ de, vojaške akcije odločale o tem, kako daleč naj seže oblast nove države in kje naj bo oblast nove avstrijske republike. Oblast Države Slovencev, Hrvatov in Srbov je bila v teh dneh, nekaj dni pred prihodom italijanske okupacijske armade; proglašena tudi v slovenskih in hrvatskih krajih Primorja; slovensko in hrvatsko prebivalstvo je živelo v naivnem prepričanju, da mora na podlagi načel predsednika Wilsona vse slovensko in hrvatsko etnično ozemlje pripasti novi državi.15 15 Tudi problem odnosa Slovencev do Avstrije in jugoslovanski pro¬ blem pri njih v času prve svetovne vojne je še malo raziskan. B. Vošnjak, U borbi za ujedinjenu narodnu državu, Lj. 1928, ima memoarski značaj, prav tako predavanje dr. A. Korošca 1. 1925 (objavil S. Kranjec, Koroščevo predavanje o postanku Jugoslavije, ZČ XVI, 1962: avtor našteje tudi nekaj drugih memoarskih objav). Poleg nekaterih že citiranih del prim. sumarno sliko v knjigi S. Kranjec, Kako smo se zedinili, Celje 1928, ter članek istega avtorja Slovenci na poti v Jugoslavijo. Spominski zbornik Slovenije, Lj. 1939. Za dobrovoljce zbornik Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije 1912 do 1918, Lj. 1936; za upore slovenskih vojakov se prva študija šele pripravlja;

24

Slovensko nacionalno vprašanje ima svoje specifične poteze tako v nacionalni problematiki habsburške monarhije kakor tudi v zgodovini ideje jugoslovanske države. Podlaga slovenskega na¬ cionalnega programa je mogel biti samo etnični princip. Slovenci v začetku nacionalnega gibanja niso imeli lastnih višjih družbe¬ nih razredov in se niso mogli sklicevati na historično pravo. Vse to je otežkočalo njihovo nacionalno borbo v konservativni habs¬ burški monarhiji. Obstoj pripadnikov nemških višjih družbenih razredov na slovenskem ozemlju, geografski položaj tega ozemlja med ozemljem nemškega jezika in med Jadranom, soseščina z Italijani in skupno življenje z Italijani v primorskih mestih so Slovence stalno opozarjali, da mora biti propad habsburške mo¬ narhije združen z novimi nevarnostmi za njihov nacionalni ob¬ stoj. Na drugi strani pa tudi ideja o vključitvi Slovencev v jugo¬ slovansko politično enoto ni bila uresničljiva brez zaostritve konflikta pripadnikov te ideje z nemškim in italijanskim nacio¬ nalizmom; ona zato ni bila uresničljiva v okviru habsburške mo¬ narhije, a tudi izven tega okvira ne brez novih konfliktov. Zgo¬ dovinsko ni točno, če se govori o jugoslovanskem gibanju pred in med prvo svetovno vojno kot o »velikosrbskem« gibanju. Če bi bilo to res samo velikosrbsko gibanje, bi se moglo uresničiti s tem, da bi Srbija dobila Bosno in izhod na Jadran v Dalmaciji; to ne bi bilo eksistenčno vprašanje za habsburško monarhijo, ki je bila v svoji zgodovini velesila brez posesti Bosne in Dalmacije. Boj za jugoslovansko državo ob aktivnem sodelovanju Hrvatov in Slovencev v tem gibanju pa ima za cilj združitev vsega etnič¬ nega ozemlja teh narodov in vse vzhodne obale Jadrana ter ni združljiv z obstojem habsburške monarhije. za vojaške akcije na severu ob zlomu Avstro-Ogrske L. Ude, Boj za Ma¬ ribor in štajersko Podravje leta 1918/19, ZČ XV, 1961. Upoštevati je treba tudi splošno literaturo o jugoslovanskem problemu med prvo svetovno vojno, kjer še vedno najbolj izčrpno delo M. Paulova, Jugoslovenski odbor, Zagreb '1925, ki ga pa dopolnjujejo in korigirajo nove publikacije (za glavne publikacije do 1960 prim. oceno L. Udeta v ZČ XIV, 1960), v zad¬ njih letih pa posebno številne publikacije D. Žepiča in B. Križmana (prim. npr. D. žepič, Misija Carla Gallija u Trstu, Anali Jadranskog instituta II, Zagreb 1958).

25

Nemci na Slovenskem Objavljeno v Sodobnosti 6, 1938, str. 483—497.

Ko so proti koncu 6. stoletja naši predniki zasedli del Vzhod¬ nih alp in se tam srečali z germanskimi Bavarci, ki so prišli v istem stoletju iz Češke preko Donave, je potekala mejna črta med obema plemenoma povsem drugje kakor današnja slovensko-nemška narodna meja; vsa Koroška in Štajerska, del tirol¬ skega Podravja, salzburški Lungau ter znatni deli obeh Avstrij so spadali tedaj k sklenjenemu slovenskemu ozemlju. A že pred letom 743. so morali Karantanci priznati bavarsko nadoblast, v tretjem deceniju 9. stoletja so izgubili domače vojvode in odslej se je morala nad tisoč let velika večina Slovencev pokoravati bavarskemu, frankovskemu in nemškemu gospodstvu. Etnične posledice tega položaja so bile za Slovence dvojne. Nemško politično gospodstvo je privedlo na Slovensko vrsto nem¬ ških posvetnih in cerkvenih gospodov, ki se jim pridružijo kas¬ neje nemški meščani in v zadnjih stoletjih še predstavniki velepodjetništva in laičnih intelektualnih poklicev. Slovensko plem¬ stvo, ki je za več stoletij preživelo izgubo politične samostojnosti, se je polagoma stopilo z nemškim v eno celoto in se germanizi¬ ralo, ker je začelo smatrati pripadnost k nemškemu jeziku za bistven znak svojega vzvišenega socialnega položaja. Isti proces se je vršil pri tistih številnih Slovencih, ki so se v naslednjih stoletjih povzpeli med plemiče ali v druge višje socialne plasti. Tako je nastala na Slovenskem višja socialna plast Nemcev in ponemčencev, ki je imela dolga stoletja v svojih rokah politično in gospodarsko moč, uživala privilegiran socialni položaj in bila nosilec gosposke kulture. Številčno je bila pa ta plast zelo tenka in neznatna v primeri z ostalim prebivalstvom; zato tam, kjer je bilo nemštvo zastopano le po njej, ne more biti govora o ka¬ kem jezikovno mešanem ozemlju. Nemški zemljiški gospodje so pa privedli s seboj tudi mno¬ žice agrarnih kolonistov večinoma bavarskega plemena in jih na¬ selili poleg dotedanjega slovenskega prebivalstva. Tej kolonizaciji sledi nato v velikem delu slovenskega ozemlja germanizacija prejšnjih Slovencev, ponekod so se pa tudi nemški kolonisti pri¬ lagodili jezikui slovenske okolice. Končni efekt kolonizacije in germanizacije, ki se dovrši v zadnjih stoletjih srednjega veka, je na eni strani nova jezikovna meja, ki loči odslej sklenjeno nemško in sklenjeno slovensko ozemlje, na drugi strani pa nekaj nemških agrarnih jezikovnih otokov, ki ostanejo na južni strani 26

narodne meje. V obeh primerih je nemštvo zastopano po strnjeni agrarni naselitvi in ne le po višjih socialnih plasteh. Nova jezi¬ kovna meja med sklenjenim slovenskim in nemškim ozemljem, nemški agrarni jezikovni otoki in nemška višja socialna plast — to so tri zgodovinska dejstva, ki morajo biti izhodišče vsakega razpravljanja o Nemcih na Slovenskem. Odkar je J. K. Kindermann leta 1792. prvič kartografsko označil slovensko-nemško narodno mejo, je bilo o njej in o nje¬ nem razvoju objavljenih mnogo opisov, razprav, kart in statistik. Tu nimam namena govoriti o vsem kompleksu teh vprašanj, am¬ pak hočem samo poudariti nekaj važnih momentov. V svojem vzhodnem prekmursko-štajerskem delu se narodna meja le v nekaterih sektorjih bistveno oddalji od sedanje državne meje. V Prekmurju spadajo k Jugoslaviji ob skrajni zapadni meji tri občine stare nemške kolonizacije, Fikšinci, Ocinje in Kramarovci, ki so imele 1. 1921. skupaj 991 prebivalcev, od teh 959 Nem¬ cev.1 Zato je pa ostalo na nemški strani državne meje pet šta¬ jerskih občin na levem bregu Mure pri Radgoni, ki imajo po virih 19. stoletja in še po štetjih 1880—1900 slovensko večino; po štetju 1934 ima teh pet občin (Slov. Gorica, Zenkovci, Dedonci, Potrna in Žetinci) 1230 prebivalcev. Tretjo oddaljitev tvori Apaška kotlina. Po štetju 1. 1910., ki je bilo za Nemce najbolj ugodno, je bilo v tej kotlini in v sosednjih krajih na desnem bregu Mure od Gornje Radgone do Sladkega vrha skupaj 19 občin z nemško večino; štele so 7370 prebivalcev, od teh 6197 Nemcev in 715 Slovencev, medtem ko tvorijo ostalo prebivalstvo večinoma do¬ seljeni slovenski Prekmurci, ki jih pa avstrijska statistika kot ogrskih državljanov pri jezikovnem štetju ne upošteva. Tri od teh občin (Gornja Radgona, Nasova in Plitvica s skupaj 1974 prebivalci 1. 1910.) so imele še 1. 1880. slovensko večino; jedro Apaške kotline je pa brez dvoma ozemlje stare nemške koloni¬ zacije. L. 1921. dosežejo Slovenci večino v tistih treh občinah in še v dveh drugih (Rožni grunt in Sladki vrh s 756 preb. 1. 1910.), ki sta imeli že po predvojnih statistikah znatno slovensko manj¬ šino. V vseh 19 občinah je bilo naštetih 7835 prebivalcev, od teh 4773 Nemcev in 2950 Slovencev. 2 G. Werner pride na podlagi nemške privatne statistike 1. 1928. in raznih kombinacij do pri¬ bližno istega števila nemškega prebivalstva in priznava, da po¬ staja Apaška kotlina mešano ozemlje zaradi izseljevanja Nemcev 1 Za Nemce v Prekmurju prim. G. Werner Das Deutschtum des Ubermurgebietes (Prekmurje), Geogr. Jahresbencht aus Osterreich, ■’ ^Število prebivalstva je v resnici približno isto kakor 1910; razlika nastane zaradi dela radgonske mestne občine na desnem bregu Mure, ki je pripadel Jugoslaviji.

27

in doseljevanja slovenskih Prekmurcev; poudarja pa, da se na¬ haja zemljiška posest še vedno po večini v nemških rokah in da tvori slovenski element večji del agrarni proletariat.3 — Zapadno od Mure v zadnjem delu Slovenskih goric poteka stara narodna meja bolj severno kakor današnja državna meja; večina krajev med obema mejama se je pač že germanizirala, vendar pa sta imeli dve občini južno od Lučan (Klanci in Gradišče) s skupaj 4112 prebivalci še 1. 1910. majhno slovensko večino. Na grebenih Kozjaka se narodna in državna meja skladata; vendar pa je treba pripomniti, da je bila Sobota, zadnja nemška štajerska občina ob koroški meji, ki pripada porečju Drave in je spadala pred vojno k slovenjegraškemu političnemu okraju in k lavantinski škofiji, germanizirana šele v 19. stoletju.4 Pri vzhodni polovici naše severne meje dobimo v celoti vtis, da se niti narodna meja sredi 19. stoletja niti današnja narodna meja ne oddaljujeta mnogo od srednje državne meje; divergence so majhne in se medsebojno približno kompenzirajo. Drugačen je seveda položaj na Koroškem. Historična raziskavanja dr. M. Wutteja in opis A. Bega, ki je 1. 1907. obhodil vso narodno mejo, so nam precej pojasnila njene spremembe v 19. stoletju; najno¬ vejši opis sedanjega stanja, ki ga je podal letos L. Serajnik, je po mojem mnenju točen, če ga smatramo za opis južne meje sklenjenega nemškega ozemlja in upoštevamo, da so na jugu te mejne črte danes že kraji izrazite bilingvitete in jezikovni otoki.5 Primerjanje med jezikovno mejo pred pričetkom moderne ger¬ manizacije in današnjo južno mejo nemškega ozemlja nam po¬ kaže naslednjo sliko: v svojem vzhodnem sektorju, kjer sledi meja najprej naši sedanji državni meji, nato Dravi, potem raz¬ vodju med Gradnico in Golovico, se povzpne na Sdhvvagkogel in gre severno od Djekš do Mostiča in Magdalenske gore, se na¬ rodna meja ni bistveno spremenila; drugače je v srednjem sek¬ torju, kjer je pred 100 leti narodna meja potekala brez dvoma severno od Celovca in so bili vsaj deli župnij Gospa sveta, Krnski grad, vsa župnija Čanjče in del možberške še slovenski; danes poteka meja od Otmanj na jug do vzhodnih predmestij Celovca in nato na jugu Celovca po Vrbskem jezeru, kjer sta Kriva vrba 3 G. Werner, Sprache und Volkstum in der Untersteiermark. Stutt¬ gart 1935 (Forschungen zur deutschen Landes- und Volkskunde, XXXI. Bd„ 3. Heft), str. 132 sl. 4 Za štajersko mejo prim. Wemerja in A. Beg, Slovensko-nemška meja na Štajerskem, Ljubljana 1905. 5 M. Wutte, Die sprachlichen Verhaltnisse in Karnten auf Grundlage der Volkszahlung von 1900 und ihre Veranderungen im 19. Jahrhundert, Carinthia, I, 96. Jahrg., 1906, A. Beg, Slovensko-nemška meja na Koroškem, Ljubljana 1908. L. Serajnik, Koroška pred novimi dogodki, Deianie I, 1938, str. 80. J

28

*

in. Poreče tudi že precej ponemčena; v zahodnem delu, kjer sta Dholica in Kostanje še slovenska, se mejna črta drži Osojskih Tur, doseže Dravo pri Vernbergu in sledi nato Dravi, Zilji do Pod Vetruva, nato pa Ziljskim Alpam in vključuje Ziljsko dolino do Preseškega jezera in globeli Krnice; tu so razlike od stanja pred sto leti zopet neznatne. Celotno število prebivalstva onstran državne meje, ki doma še govori slovensko, sem cenil na 70 000; število ljudi, ki so po svojih starših še slovenskega rodu, ali pa prebivalstva na jugu narodne mejne črte je seveda mnogo večje. Iz. primerjanja današnjega stanja s stanjem pred sto leti do¬ bimo vtis, da se je jezikovna meja le prav malo spremenila. Edina večja izprememba se je izvršila pri Celovcu, kjer poteka meja po odprtem terenu in kjer je vplivalo mesto; povsod drugod pa spre¬ membe niso zelo pomembne in gre v celoti le za nekaj občin in nekaj tisoč prebivalstva. Kjer poteka narodna meja po izrazito agrarnem ozemlju in morda celo po gorskih grebenih in kjer ni večjih migracij z druge strani narodne meje, je pač konservativ¬ nost kmečkega prebivalstva njen najboljši zaščitnik. Vendar bi pa ne bilo prav, če bi nas to dejstvo na Koroškem zavajalo v kak optimizem; sklenjena meja nemškega ozemlja se posebno v gora¬ tih krajih res ni mnogo ali pa nič premaknila, zato pa je notra¬ njost slovenskega ozemlja posebno v neagrarnih krajih že zelo razjedena z jezikovnimi otoki in bilingviteto. Ali tvori jezikovno mejo linija ali pas prehodnega ozemlja ? Naj navedem najprej nasprotujoča si mnenja dveh nemških avtorjev. M. Wutte prihaja na podlagi štetja 1900 ter prejšnjih štetij in poročil do rezultata, da na Koroškem meji v splošnem popolnoma nemško ozemlje na popolnoma slovensko in da skoraj ne more biti govora o prehodnem pasu, posebno, če izvzamemo tiste kraje zlasti v celovški okolici, kjer je bilo prebivalstvo v prejšnjih stoletjih še slovensko in kjer germanizacija še ni kon¬ čana. 8 Nasprotno pa konstruira G. Werner velika mešana ozemlja v Prekmurju, posebno pa na Štajerskem, kjer obsega po njegovem mnenju mešano ozemlje vso dravsko dolino od Dravograda do Maribora med Pohorjem in Kozjakom; pri tem proglaša za »jezi¬ kovno mešane« vse tiste kraje, kjer je bilo pri štetju ugotovljenih 5% Nemcev, ter taka ozemlja potem še arondira s kraji, ki ne izpolnjujejo tega pogoja; v Prekmurju proglaša za »mešano cono« celo vse tiste občine, ki so imele pri kakem štetju od 1880 dalje 5 % ali pa 10 nemških prebivalcev. 7 M. Wutte, n. o. m., str. 160. 7 G. Werner, Das Deutschtum..., str. 80 sl. Isti, Sprache und Volkstum ..., str. 54 sl., 60 sl., 76 sl, 137 sl.

29

Tako ravnanje je metodično seveda popolnoma zgrešeno. Res je sicer, da so tudi po koncu srednjeveške kolonizacije in po utrditvi jezikovne meje vršile majhne obojestranske notranje mi¬ gracije v kraje na drugi strani narodne meje. Toda taki posa¬ mezni kolonisti ali vsaj njihovi otroci se navadno zelo kmalu pri¬ lagodijo svoji novi okolici v jezikovnem in v drugih pogledih; izjemo tvorijo le kolonisti, ki se zaradi svojega socialnega po¬ ložaja ne prilagode svoji kmetski okolici, in pa v najnovejšem času tisti, ki jih preveva zelo izrazita narodna zavest; primeri obeh vrst pa številčno niso pomembni in zaradi njih ni mogoče govoriti o »mešani coni«. Resnično mešani postanejo kraji ob na¬ rodni meji iz dveh razlogov: kadar se vrši izrazitejše doseljevanje prebivalstva z druge strani narodne meje, ki ga domačini ne mo¬ rejo asimilirati, kakor npr. sedaj v Apaški kotlini, ali pa tam, kjer začne slovensko prebivalstvo iz raznih razlogov (vpliv mesta, indu¬ strija, železnica, letovišče) postajati dvojezično; a tudi v takih primerih je to prehoden stadij konflikta dveh teženj, ki se odloči v eni ali dveh generacijah, ne pa trajno stanje, ki bi trajalo sto¬ letja. V Prekmurju se nahajajo poleg treh nemških občin kveč¬ jemu še štiri mešane občine, ki leže ob narodni meji in so imele po štetju 1921, ki je bilo doslej za Nemce najbolj ugodno in ga priznava tudi G. Werner, 603 Nemce od 2337 prebivalcev. Werner pa šteje v to »mešano cono« še 17 drugih občin, ki so imele tedaj skupaj med 10621 prebivalci 332 Nemcev. Za gornjo dravsko dolino med Kozjakom in Pohorjem je mogoče govoriti samo o posameznih nemških agrarnih kolonistih in pa o nemškem deležu na neagrarnem prebivalstvu; nemogoče pa je proglašati vse to ozemlje za »Mischgebiet«. Na Koroškem eksistira danes v resnici ponekod mešano ali bolje dvojezično ozemlje; toda ta pojav je najnovejšega izvora in dokazuje samo začetek germanizacije. Slovenski agrarni jezikovni otoki severno od moderne jezi¬ kovne meje so izginili že pred stoletji. Ista usoda je doletela tudi večino nemških jezikovnih otokov. V 19. stoletju ni na sloven¬ skem koroškem ozemlju nobenega agrarnega otoka, če izvzamemo svojevrstno jezikovno strukturo Kanalske doline, ki je danes v Italiji in kjer se od Pontablja do Rateškega razvodja menjajo nemške in slovenske vasi. Za Štajersko bi bilo treba še posebej raziskavati, če moremo govoriti o malem nemškem jezikovnem otoku zapadno od Marnberga, ki pa nima agrarnega značaja. O kaki nemški agrarni naselbini na slovenskem ozemlju na Šta¬ jerskem ni mogoče govoriti, prav tako tudi ne v Prekmurju. Na Kranjskem in na Goriškem so se nemške agrarne naselbine (Sel¬ ška dolina, Tolminsko) že prej asimilirale. Tako je ostal na vsem slovenskem ozemlju le agrarni jezikovni otok na Kočevskem. 30

Prvi uradni podatek o številu nemških prebivalcev tega jezi¬ kovnega otoka, ki je nastal v 14. stoletju, dobimo v znani Czoernigovi etnografiji avstrijske monarhije, ki kombinira rezultate etnografske statistike 1846 in splošne rezultate štetja 1850 ter govori o 22 898 Kočevarjih.8 Zelo zanimivo je primerjanje razvoja celotne populacije ter pripadnikov nemškega in slovenskega obče¬ valnega jezika na ozemlju kočevskega jezikovnega otoka od 1880 dalje; tu hočem upoštevati teritorij vseh tistih občin, ki so imele pri katerem koli štetju po 1. 1880. nemško večino; neupoštevani so le tisti Kočevarji, ki žive v vaseh sosednih slovenskih občin ribniškega in črnomeljskega okraja; njihovo število pri nobenem štetju ne doseže tisoč oseb.

Naša povojna štetja ne določajo več občevalnega jezika, ampak materinski jezik, ki ga upoštevajo pri vsem prisotnem prebivalstvu. Po štetju 1. 1921 je živelo na istem ozemlju 17 741 prebivalcev, od teh 12 040 Nemcev, 5229 Slovencev in 472 dragih, po veliki večini Srbohrvatov. Pri zadnjem štetju 1931 je bilo na tem ozemlju 17 477 prebivalcev; podrobni rezultati narodnostnega štetja doslej niso bili objavljeni; po časopisnih vesteh je bilo na¬ štetih v kočevskem političnem okraju, ki pa seveda ni identičen z ozemljem jezikovnega otoka (1. 1921. je bilo v tem okraju 9892 Nemcev), 8665 Nemcev. Te številke dokazujejo, da celotno število prebivalstva na Ko¬ čevskem konstantno pada. Po dr. J. Rusu je dosegla populacija kočevskega političnega okraja svoj maksimum sredi 19. stoletja, torej prav v času Czoernigove statistike. 9. Od 1. 1880. so našteli pri vsakem štetju manjše število celotnega prebivalstva in zato pada tudi število nemških Kočevarjev, kar dokazujejo celo avstrijske statistike, čeprav po njihovih rezultatih Nemci terito¬ rialno celo napredujejo v škodo Slovencev. Vzroke za depopula8 K. Fr. v. Czoernig, Ethnographie der osterr. Mon., I. Bd., 1. Abt. Wien 1857, str. 74. 9 J. Rus, Dolenjci v luči statistike, Dolenjska, Ljubljana 1938, str. 140.

31

cijo je treba iskati seveda v zelo močnem izseljevanju; Kočevar je v prvi vrsti krošnjar in trgovec ter se čuti le prav malo nave¬ zanega na svojo revno kraško zemljo. Po anketi, ki jo je organi¬ ziral dr. H. Grothe 1. 1930., je bilo število Kočevarjev v tujini skoraj prav tako visoko kakor število tistih, ki so ostali doma.10 Po drugi statistiki, ki mi je bila na razpolago, je na ozemlju, ki ustreza približno našemu teritoriju, 3258 obljudenih, 372 praznih in 530 porušenih hiš. Povojne statistike pa dokazujejo še drugo dejstvo, ki iz starih avstrijskih štetij občevalnega jezika ni raz¬ vidno: populacija Kočevskega bi padala še hitreje, če bi se isto¬ časno ne vršilo precej močno doseljevanje Slovencev iz sosednjih krajev. Demografske perspektive za bodočnost jezikovnega otoka so torej primeroma neugodne. Res pa je, da predstavlja Slovence v mestu največ uradništvo in delavstvo, v podeželju pa predvsem kmetski delavci in kajžarji ter delavci v lesnih podjetjih, medtem ko se nahajajo zemljiška in hišna posest ter obrtni in trgovski obrati večjidel v rokah Nemcev kot starih naseljencev; tem mo¬ mentom in močni nemški zavesti in organizaciji je treba pripi¬ sovati dejstvo, da Kočevarji še danes jezikovno in idejno asimi¬ lirajo skoraj vse mešance in del slovenskih doseljencev. Od srednjeveških nemških ali germaniziranih višjih slojev je imelo plemstvo mnogo stoletij velik socialen in političen pomen. Pozneje se je položaj spremenil; kot preostanek starega stanja je treba omeniti, da so imeli Nemci v veleposestniški kuriji večino celo na Kranjskem in sicer pri državnozborskih volitvah do uved¬ be splošne in enake volilne pravice 1. 1907., pri deželnozborskih volitvah pa do propada Avstrije; velik del veleposesti na Sloven¬ skem je še danes v nemških rokah. Nekdanje razmerje cerkve do germanizacije, ki je po mojem mnenju še prav malo pojasnjeno, ima danes samo še historičen interes. Neprimerno večji aktualen pomen ima pa vprašanje nacionalne strani zgodovinskega razvoja mest in trgov na Slovenskem. Po tezah nemških historikov, zlasti Pircheggerja in Luschina, ki sta raziskovala posebej štajerska mesta, so mesta in trgi nem¬ ške srednjeveške naselbine, ki so dobile svoje prve prebivalce iz nemških krajev, kar dokazujejo posebno iz imen srednjeveških meščanov. V mesta so se naseljevali sicer tudi Slovenci, kar do¬ kazujejo nekatera imena, a ti Slovenci so se kmalu germanizirali. Separatizem srednjeveških mest in cehov, ki je ljubosumno od¬ klanjal tujce in jih sprejemal v svojo sredo šele po daljšem biva¬ nju v mestu, ko so se že povsem prilagodili novemu okolju, je nezavedno preko stoletij ohranjal nemški značaj meščanskih na10 H. Grothe, Die deutsche Sprachinsel Gottschee in Slowenien, Miinster in W. 1931, str. 104 sl.

32

selbin sredi slovenske okolice . 11 K tej tezi naj navedem nekaj kritičnih opomb. Pri postanku srednjeveških mest in trgov je treba razliko¬ vati med naselbinami, ki so bile ustanovljene na novo, nadalje med kraji, ki so bili prvotno vasi in pozneje povzdignjeni v trge ali mesta, in slednjič med naselbinami, ki eksistirajo več ali manj neprekinjeno še od rimskih časov. Najpomembnejša mesta (Ljubljana, Maribor) so bila brez dvoma ustanovljena na novo, seveda ne na pustem kraju, ampak poleg številnih že obstoječih naselbin. Za mnoge naše male trge pa ne more biti dvoma o tem, da so bili prvotno vasi, ki sta jim bila pozneje s posebnim privi¬ legijem podeljena tedenski sejem in meščanski značaj, ne da bi se bila naselbina s tem bistveno spremenila, kakor je na to opo¬ zoril npr. H. Pirchegger za Št. Lovrenc na Pohorju. Nekak vmesni značaj zavzemajo nekdanje rimske naselbine, ki imajo v zgod¬ njem srednjem veku pač agrarni značaj, dokler jih spremenjene gospodarske razmere, nov pravni položaj in pač tudi dotok novih naseljencev ne obudi k novemu življenju (Ptuj, Celje). V narodnostnem pogledu velja za male meščanske naselbine, ki so bile prvotno vasi in so jih šele naknadno povzdignili v trge in morda celo v mesta, isto pravilo kakor za agrarne naselbine: kolonizacija je bila skoraj povsod slovenska in zato brez tehtnih razlogov ne smemo trditi, da so bile prav te kasnejše meščanske naselbine prvotno nemške in da so se šele kasneje prilagodile jezikovnemu značaju svoje slovenske okolice. Drugačen je po¬ ložaj pri večjih naselbinah, ki so bile ustanovljene več ali manj na novo in so imele že spočetka vsaj deloma meščanski in ne agrarni značaj. Pri prvotni kolonizaciji in nadaljnjem razvoju teh naselbin pride v poštev tako kolonizacija iz daljnih, pred¬ vsem nemških krajev, kakor tudi naseljevanje iz slovenske oko¬ lice. Prvi srednjeveški meščani v Evropi niso izšli iz kmetskega prebivalstva okolice svojega mesta, ampak iz vrst tujih trgovcev, ki so potovali po raznih deželah, prodajali svoje blago in iskali krajev, kjer bi se stalno naselili. Zato predstavlja srednjeveško meščanstvo v mnogih deželah tuj element ne samo v socialnem, ampak tudi v nacionalnem pogledu. Znano je, da so Nemci in ponekod celo Romani pomembni pri starem meščanstvu Hrvatske, Ogrske, Češke in Poljske, torej dežel, ki so bile v političnem pogledu popolnoma ali vsaj deloma samostojne. Zato nas ne sme presenetiti dejstvo, da je bila ustava naših mest nemška, čeprav se kažejo tudi nekateri italijanski vplivi, in da srečujemo med prvimi meščani v srednjeveških listinah mnogo nemških in nekaj 11 A. Luschin-Ebengreuth, Die Zerreifiung der Steiermark, Graz, 1921, str. 33 sl. 3 0 slovenskem narodnem vprašanju

33

italijanskih imen. Na drugi strani se pa začne že od ustanovitve meščanskih naselbin tudi doseljevanje okoliškega kmetskega pre¬ bivalstva vanje. Tudi za naša mesta je veljalo načelo srednjeve¬ škega prava, da gospod nima pravice terjati vrnitev svojega kmet¬ skega podložnika, ki se je naselil v mestu, če je ta živel v svojem novem bivališču leto dni; številne listine od srede 13. stoletja dalje, s katerimi hočejo gospodje preprečiti izseljevanje svojih podložnikov v mesta, so le dokaz, da se je tako izseljevanje res vršilo. V času turških vpadov so hoteli Habsburžani okrepiti naša mesta, ki so imela tedaj velik pomen kot obzidane trdnjave, z dovoljenjem neomejenega doseljevanja kmetskih podložnikov brez kakega enoletnega roka; to načelo se je tedaj uveljavilo na Kranjskem, pa tudi na Štajerskem, kakor dokazuje neka listina za Slovensko Bistrico. 12 Nemški zgodovinarji, ki so raziskavah narodno preteklost Maribora in Ptuja, so dognali, da se v sred¬ njeveških listinah pojavlja poleg nemških in narodno indiferent¬ nih tudi precej slovenskih imen in da se omenja mariborska Slovenska ulica že v 15. stoletju, torej v času, ko so dobivale ulice svoja imena od ljudstva in ne od sklepov občinskih svetov. Znano je tudi, da so eksistirali v prejšnjih stoletjih v mestih tako slovenski kakor tudi nemški pridigarji in cerkve. Tudi obrazci slovenskih meščanskih in fevdalnih priseg dokazujejo, da je bila slovenščina pred stoletji jezik dela meščanstva in celo nekaterih plemičev.13 Kakšno je bilo v prejšnjih stoletjih trajno jezikovno stanje naših mest, kakor se je izoblikovalo kot posledica različnih kolo¬ nizacij in tem sledečih asimilacij? Tu je še marsikaj nejasnega; tako so npr. imena meščanov dostikrat indiferentna in tudi sicer ne dokazujejo vedno jezikovne pripadnosti nosilcev. Po mojem mnenju je bil odločilen predvsem socialni položaj prebivalcev. Najpremožnejši meščani so se posluževali nemškega jezika, če¬ prav mnogi od njih morda niso bili nemškega rodu, ker so pač smatrali nemščino za bistven znak svojega vzvišenega socialnega položaja. Isti pojav se ponavlja kasneje — do narodnega preroda in deloma še po njem — pri uradništvu in pri raznih inteligenč¬ nih poklicih. Težje je odločati o vprašanju jezikovne pripadnosti mase samostojnih meščanskih malih trgovcev in obrtnikov; tu so bile verjetno velike razlike med večjimi in manjšimi kraji in posebno med kraji na severni meji in med ostalim ozemljem. 12 N. o. m., str. 91, op. 67. 13 Za ta vprašanja prim. mojo razpravo Problemi zgodovine slov. mest. Jug. istor. časopis III, 1937, str. 236 sl. in tam citirana dela. Pircheggerjeve članke o tem vpraš. navaja Werner, Sprache ..., str. 170. Slovenske meščanske in fevdne prisege navaja M. Dolenc, Pravna zgodovina... Li 1935, str. 211—12, 215—16.

34

Mestni proletariat (dninarji, posli) je bil pač povsod slovenski. Nemška in ponemčena višja plast je bila najbolj močna v večjih krajih, medtem ko je imela v malih mestih in trgih le nekaj za¬ stopnikov ali je pa sploh ni bilo. V tem pogledu je značilno, da ima na slovenskem Štajerskem še po štetju 1880 od sedmih mest šest nemško večino, medtem ko je od 34 trgov po tem štetju le šest pretežno nemških.14 Po številu prebivalstva so bila mesta seveda neznatna. Ljub¬ ljana pač ni imela pred sredo 18. stoletja več kakor 7000 pre¬ bivalcev; Trst ni v vsem tem razdobju niti s svojo okolico nikdar imel 10 000 prebivalcev. Še manjša so štajerska mesta. Prebival¬ stvo Maribora s predmestji ceni' Pichegger za drugo polovico 15. stol. na 1200—1400, Luschin pa na 2000 ljudi! 1. 1783. ima Maribor brez predmestij 2117 prebivalcev, 1. 1810. pa mesto samo 2098, s predmestji pa 3986 prebivalcev. 15 Ptuj in Celje že v tem času znatno zaostajata za Mariborom, druga mesta so pa še mnogo manjša. Če upoštevamo dejstvo, da je imela slovenska Šta¬ jerska 1. 1770, le malo manj kakor 300 000 prebivalcev, vidimo, da tvori nemška in ponemčena višja plast v mestih tedaj številčno neznaten del celotnega prebivalstva dežele. Razvoj prebivalstva mest tudi še ne kaže tendence rapidnega naraščanja, ampak na¬ redi bolj vtis stagnacije. Konservativnost vsega gospodarskega življenja, tujcem sovražni separatizem politike mestnih avtono¬ mij in sklenjenost cehov ne pospešujejo dotoka tujcev in skrbe za to, da se doseljenci kmalu prilagode novemu okolju. S tem argu¬ mentom nekdanje gospodarske in pravne strukture mest je ute¬ meljeval Luschin svojo le deloma pravilno trditev, da se mesta na slovenskem ozemlju niso prilagodila jezikovnemu značaju svoje slovenske okolice, ampak so tvorila jezikovne otoke. Luschin pa ne omenja važnega dejstva, da se ta malomeščan¬ ska struktura ni ohranila vseskozi do propada avstroogrske mo¬ narhije. Odprava cehov in meščanskih avtonomij, razvoj indu¬ strije in železnic ter novi uradi so povzročili naglo naraščanje prebivalstva posebno v večjih mestih od 18. stoletja dalje. Tako ima Ljubljana 1. 1830. šele 11 506, a 1. 1846. že 17 375 civilnih pre¬ bivalcev; 1. 1880. doseže število celotnega prebivalstva že 26 284, a 1- 1910. 41 727 oseb. Še hitreje se razvija Maribor; odgovarjajoče številke za ista leta so: 4551, 7868, 17 628, 27 994 prebivalcev. Počasneje se razvijata Celje, ki ima 1. 1846, 2566, a 1. 1910. tudi šele 6919 prebivalcev, in Ptuj, ki ima 1. 1846. 2725 in 1. 1910. komaj 14 G. Werner, Spračhe..., str. 91. 15 A. Luschin-Ebengreuth, n. o. m., str. 37, 92. H. Pirchegger, Marburg m alter Zeit, Siidsteiermark, Graz 1925, str. 349. 3*

35

4631 prebivalcev.16 Če bi upoštevali teritorije celotnih narašča¬ jočih mestnih aglomeracij in ne le teritorijev mestnih občin, bi bilo razmerje naraščanja seveda še večje. Jasno je, da tega hitrega naraščanja prebivalstva glavnih mest, ki je najboljši dokaz za njihovo spremenjeno notranjo strukturo in ki tvori živo nasprotje stagnaciji populacije pode¬ želja, ne moremo razložiti s prirodnim prirastkom meščanstva. Od avtonomnih mest je v Ljubljani, Celju in Ptuju v zadnjih desetletjih pred svetovno vojno število smrti večje kakor število rojstev; a tudi če upoštevamo le domače prebivalstvo in ne tujcev, ki so se rodili ali umrli v mestnih bolnišnicah — to razlikovanje je mogoče le za nekaj let —, dobimo pri vseh avtonomnih mestih zelo nizek prirodni prirastek, manjši kakor pri podeželskih okra¬ jih. Naglega naraščanja mestnega prebivalstva torej ni povzro¬ čilo prirodno gibanje prebivalstva, ampak doseljevanje v mesta. Ker za preseljevanje prebivalstva, posebno pa za notranje migracije nimamo posebne statistike, je mogoče dognati narodno provenienco mestnega prebivalstva le na podlagi štetij prebival¬ stva in sicer na dva načina: določiti moremo kraje, kjer so bili mestni prebivalci rojeni, ali pa občine, kjer imajo domovinsko pravico, nato pa dognati narodnostni značaj tistih krajev ter razdeliti vse prebivalce na tej osnovi v več narodnih skupin. Za tri spodnještajerska avtonomna mesta je uporabil prvo metodo 1. 1907. R. Pfaundler.17 Določil je na podlagi rokopisnega mate¬ riala štetja 1900 rojstne kraje prebivalstva in ga razdelil nato na podlagi rezultatov štetja občevalnega jezika istega leta v sloven¬ sko in nemško skupino. Čeprav je štel na podlagi tega principa od prebivalcev, ki so bili rojeni v teh mestih samih, Vs k nemški skupini, je prišel vendar do rezultata, da je od prebivalcev mesta Maribora rojenih v nemškem jezikovnem ozemlju 45,08 %, v slo¬ venskem pa 54,92 %; v Celju je razmerje celo 30,71 % : 69,29 %, v Ptuju pa 39,18 % : 60,82 %. Če pa upoštevamo le doseljence brez prebivalcev, ki so bili rojeni v tistem mestu, pridemo po Pfaundlerju do rezultata, da izhaja od mariborskih doseljencev 69,47 % iz slovenskih in 30,55 % iz nemških krajev; pri Celju je razmerje 82,84 % : 17,16 %, pri Ptuju pa 76,57 % : 25,43 °/o. 18 Pfaundlerjeva razprava spada med najbolj temeljita dela o štajer16 Vse te številke so navedene po uradnih publikacijah pos. štetij, ki jih naštevam v knjigi Prebivalstvo na Slovenskem... (Razpr. znanstv. dr. 14, hist. ods. 5), Ljubljana 1936. 17 R. Pfaundler, Die Grundlagen der nationalen Bevolkerungsentwicklung Steiermarks, Stat. Monatschr. N. F. XII, 1907, str. 575 sl. 18 Pri mariborskih in ptujskih številkah sta seveda v Pfaundlerjevem članku dve mali tiskovni napaki, ki jih pa ne morem popraviti, ker abso¬ lutnih številk ne navaja in ker njegov material ni publiciran.

36

skih narodnih vprašanjih, čeprav gleda njen avtor, ki je izdelal še 1. 1919. statistični del znane spomenice graškega akademskega senata »Cie Siidgrenze der deutschen Steiermark«, na ves položaj z nemškega stališča; vendar pa njenih rezultatov niso doslej do¬ volj upoštevali niti Slovenci, niti Nemci in novejše nemške publi¬ kacije, npr. Luschinova »Zerreihung der Steiermark« ali Wernerjeva »Sprache und Volkstum in der Untersteiermark« je v svojih obširnih bibliografijah sploh ne omenjajo. — Drugo metodo, ki je seveda bolj odvisna od menjajoče se zakonodaje in odločb upravnih oblasti, tj. določevanje domovinskih občin prebivalstva treh spodnještajerskih mest, je uporabil J. Mačkovšek.19 Na pod¬ lagi rezultatov istega štetja 1900 je dognal, da ima domovinsko pravico v občinah slovenskih političnih okrajev 71,03 % maribor¬ skega, 69,63 % celjskega in 63,12 % ptujskega prebivalstva. Po obeh metodah pridemo torej do rezultata, da izhaja že 1. 1900. absolutna večina mariborskega, celjskega in ptujskega prebival¬ stva iz slovenskih krajev. V istem času kakor sprememba notranje strukture naših mest se začne tudi narodni preporod in odslej ni več samo ob sebi umevno, da se ponemči vsak Slovenec, ki se povzpne v višje meščanske in sploh višje socialne plasti. Zato bi mogli pričako¬ vati, da so se mesta na slovenskem ozemlju slovenizirala in da so stare meščanske rodbine, ki so v prejšnjih dobah dajale mestom nemški značaj, izgubile svoj vpliv. Tak proces ne bi bil nič spe¬ cifičnega za slovensko ozemlje; znano je, da Nemci v novi socialni in nacionalni atmosferi niso mogli več obdržati svojih postojank v poljskih, čeških, ogrskih in celo hrvatskih mestih. Kot primer naj navedem po L. VVaberju Budimpešto, ki je imela 1. 1850. še 61 823 Nemcev (48,74 %) in 39 520 Madžarov (31,16%), 1. 1880. 123 308 Nemcev (34,20 %) in 204 793 Madžarov (56,80 %), 1. 1910. Pa 75 815 Nemcev (8,78 %) 745 270 Madžarov (86,28 %).20 Te sta¬ tistike, čeprav niso morda vedno popolnoma točne, dokazujejo vendar, da se v 19. stoletju mesta prilagojujejo narodnemu zna¬ čaju svoje pokrajine. Na Slovenskem se je pa ta proces vršil na Kranjskem in že tudi na Primorskem, medtem ko je bil na Šta¬ jerskem in na Koroškem položaj povsem svojevrsten. Narodnostna in današnja državna meja se na Štajerskem približno krije s severno mejo predvojnih političnih okrajev Slo¬ venj Gradec, Maribor-okolica in Ljutomer; v Avstriji je ostala občina Sobota in nekaj delov drugih občin, Jugoslaviji je pa pripadlo nekaj slovenskih obmejnih občin in pa Apaška kotlina, 19 J. Mačkovšek, Statistika Slovencev v knjigi L. Niederle, Slovanski svet, Gorica 1911, str. 257. , 20 L. Waber, Die zahlenmafiige Entwicklung der Volker Osterreichs 1846—1910, Stat. Monatschr. N. F. XX. 1915, str. 717.

37

tako da znaša v celoti diferenca na korist današnje jugoslovanske Štajerske kakih 10 000 prebivalcev. Na ozemlju predvojnih slo¬ venskih političnih okrajev, ki je tvorilo nekdaj posebno mari¬ borsko okrožje, je živelo 1. 1857. po podatkih uradnih publikacij, ki tvorijo kombinacijo splošnih rezultatov štetja prebivalstva v tem letu z rezultati narodnostne statistike iz 1. 1846., 361 626 Slo¬ vencev (94,84 %), 19 670 Nemcev (5,16 °/o) in 6 Židov.21 Naslednje uradne podatke za isto ozemlje nam nudijo štetja občevalnega jezika, ki so se vršila od 1880 dalje; pri tem razlikujem še posebej med prebivalstvom treh avtonomnih mest in med prebivalstvom drugih političnih okrajev.

Te števike kažejo, da živi približno polovica vsega prebival¬ stva, ki ga statistike prištevajo k nemškemu občevalnemu jeziku, v Mariboru, Celju in Ptuju; prav nagli razvoj teh treh mest po¬ jasnjuje v veliki meri hitro naraščanje nemškega elementa v de¬ želi. Kakor smo že videli, v treh avtonomnih mestih večina pre¬ bivalstva ni nemškega rodu, ampak se je doselila iz slovenskih krajev. Če bi analizirali številke o Nemcih v drugih političnih okrajih, bi videli, da se koncentrirajo v manjših mestih in trgih, v industrijski okolici glavnih mest in na železniških križiščih; po svojem rodu so tudi ti Nemci po večini doseljenci iz slovenske okolice. Predvojnega spodnještajerskega nemštva, ki je po sta¬ tistiki napredovalo v pol stoletja od 19 670 oseb na 67 825 oseb, torej ne predstavlja strnjeno kmetsko prebivalstvo, ampak de¬ loma predstavniki nemških višjih socialnih plasti, po večini pa slovenski doseljenci v mestih in trgih, industrijskih in prometnih središčih. Teh doseljencev ne moremo šteti za Nemce, saj so bili po veliki večini še sami rojeni v slovenskih krajih in je sloven21 Tafeln zur Statistik der osterr. Mon., N. F. III. Bd., 1. Heft, Tafel 2, Wien 1861. Prim. R. Pfaundler, Die nationalen Verhaltnisse in Steiemark am Ausg. des 19. Jahrh., Stat. Monatschr. N. F. XI, 1906, str. 415.

38

ščina zanje materinski jezik. Znano je tudi, na kakšen način so se vršila štetja po občevalnem jeziku. Res pa je, da je velik del teh doseljencev v novem okolju podlegal nemškemu gospodar¬ skemu in političnemu pritisku in pa nemški kulturni in politični propagandi ter se priznaval k nemštvu ne le pri javnih štetjih prebivalstva, ampak tudi pri tajnih volitvah, kjer je oddajal svoje glasove za nemške stranke. Na vsem ozemlju jugoslovanske Štajerske je bilo naštetih k 1910. po Wernerjevi ugotovitvi okrog 73 950 pripadnikov nem¬ škega občevalnega jezika. Na istem ozemlju je naštelo štetje iz k 1921., ki mu je izhodišče materin jezik, med 480 015 prebivalci 449 485 Slovencev in le 21 786 Nemcev; v treh avtonomnih mestih je bilo naštetih med 42 867 prebivalci 29 767 Slovencev in le 8422 Nemcev. Razlika med obema štetjema je velika in jo je ne¬ mogoče pojasniti z doseljevanjem Slovencev in izseljevanjem Nemcev, ki vendar nista dosegla takih dimenzij. Ves razvoj nam pa postane jasen, če pomislimo, da predstavlja predvojno spod¬ nještajersko nemštvo le v manjši meri nemški kmet iz Apaške kotline in stari ali doseljeni nemški prebivalec mest in trgov; ve¬ čino tvori slovenski doseljenec, ki pripada prvi generaciji, ki je komaj prišla iz slovenske okolice v nova razvijajoča se središča; pod vplivom nemškega pritiska in propagande se je pred vojno del te plasti napol germaniziral, po vojni se je pa v spremenje¬ nem položaju po večini zopet zavedel svoje narodnosti. Da ta raz¬ voj ni bil samo fiktiven, dokazujejo rezultati številnih povojnih volitev v dobi pred 6. januarjem 1929, ko so bile volitve še tajne in ko so Nemci nastopali kot posebna politična stranka. Pri vseh teh volitvah so dobili Nemci število glasov, ki relativno ustreza njihovemu številu po štetju 1921; v vseh večjih mestih so tvorili le neznatno manjšino. — Štetje prebivalstva od 31. marca 1931 razlikuje med narodno in jezikovno pripadnostjo ter šteje, po¬ sebej narodnost jugoslovanskih in tujih državljanov. Njegovi de¬ finitivni rezultati doslej niso bili izdani v uradni publikaciji; po vesteh v listih, ki so objavili doslej le rezultate za okraje, je šte¬ vilo Nemcev mnogo manjše kakor 1. 1921.22 Nemški kritiki očitajo seveda jugoslovanskim statistikam, da so naštele premalo Nem¬ cev. Glavni predstavniki nemškega stališča G. Werner je prišel na podlagi volitev 1927, kjer šteje k Nemcem tudi velik del so¬ cialističnih in komunističnih glasov, ter nemškega privatnega štetja 1. 1928. do rezultata, da je na jugoslovanskem Štajerskem okrog 32 578 Nemcev, od teh 10 000 v Mariboru in 4627 v njegovih okoliških občinah, 4800 v Apaški kotlini, 1300 v Celju, 1100 v Ptuju itd. Vendar pa ne trdi, da bi imela kaka občina izven 22 Prim. Slovenec od 16. junija 1931 in 26. junija 1938.

39

Apaške kotline nemško večino. Wernerjeve številke navajajo tudi druga nemška dela. Naj bo naše mnenje o njegovi metodi in re¬ zultatih kakršno koli — dejstvo je, da so celo njegove številke še vedno mnogo bližje povojnim jugoslovanskim štetjem kakor pa predvojnim avstrijskim statistikam. Zgodovinski razvoj nam pojasnjuje znano dejstvo, da ima nemštvo spodnještajerskih mest veliko večji delež na hišni po¬ sesti, obrtnih in trgovinskih podjetij kakor pa na celotnem številu prebivalstva. Razen teh stanov predstavlja nemški element še nekaj doseljenega delavstva, posebno pa nemški veliki podjetniki, zaradi katerih so Nemci na Štajerskem v gospodarskem življenju še deloma ohranili značaj višje socialne plasti, ki so ga na drugih področjih že izgubili. Narodni razvoj na Koroškem je bil v preteklosti precej po¬ doben štajerskemu. Tudi tu izhaja moderna germanizacija od mest in trgov, industrijskih središč, prometnih križišč in letovi¬ ških krajev. Razlika je le v tem, da na Koroškem germanizacija, ki je bila tam že pred vojno najmočnejša, po vojni ni prenehala, ampak se — seveda z izjemo Mežiške doline — nadaljuje še z večjo silo. Da zabrišejo vtis številčne neznatnosti nemške manjšine v primeri s kompaktnim slovenskim prebivalstvom, so po svetovni vojni začeli nemški publicisti in tudi nemški znanstveniki trditi, da na Koroškem in v štajerskem Podravju ne žive Slovenci, ampak posebno, napol germanizirano pleme tako imenovanih »Windischen« (na Koroškem) ali »Wenden« (na Štajerskem), ki se razlikuje od Slovencev na južni strani Karavank in vitanjske razvodne linije. Ta izraz izhaja od germanske besede, ki je prvot¬ no pomenila staroevropske Venete ob Baltskem morju, pozneje se je pa prenesla na Slovane. V jeziku alpskih Nemcev starejše dobe pomeni beseda »Wenden«, »Windische« ljudski izraz za Slovence, medtem ko uporabljajo učeni latinski in nemški pisa¬ telji slovansko ime.23 V 19. stoletju se govori v književnem jeziku izključno le o Slovanih in Slovencih, medtem ko dobi beseda »Windische« pejorativen smisel. Šele po svetovni vojni prično uporabljati ta izraz za prejšnje tako imenovane »deutschfreundliche Slowenen« in za konstrukcijo posebnega plemena, ki pa je znanstveno popolnoma nevzdržna. Narodno lice Vzhodnih Alp sta v srednjem veku formirali dve plemeni: germanski Bavarci in slovanski Karantanci, kar je v tedanji dobi pomenilo vse Slovence in ne le Korošce. V po¬ znejši dobi so razne grofije in cerkvene imunitete razbile enotnost 23 Fr. Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika, I, Ljubljana 1936, str. 5.

40

bavarskega ozemlja; s tem so nastali teritoriji kakor npr. Tirol¬ ska, Salzburška ali Avstrija. Nemški zgodovinarji so imeli pa po¬ polnoma prav, ko so v polemiki z ideologi samostojne Avstrije opozarjali, da gre pri tem za umetne tvorbe in da npr. avstrij¬ skega plemena ni. Tudi v vzhodnem delu Karantanije so nastale na mladih kolonialnih tleh razne marke, ki so se pozneje odcepile od svojega središča in razvile v posebne dežele. Kranjska in Šta¬ jerska sta torej umetni tvorbi, čeprav se je v njih — kakor v drugih teritorijih — kasneje razvila posebna regionalna zavest. Zaradi geografske konfiguracije slovenskega ozemlja so se po¬ zneje razvila različna narečja, ki so pa vsa le narečja slovenskega jezika. Zato ne more biti v srednjem veku govora o več slovan¬ skih plemenih na slovenskem ozemlju. Prav tako sta se pa tudi v novem veku razvila en sam književni jezik in ena sama narodna zavest. Niti Karavanke niti vitanjsko razvodje, ki je le malo iz¬ razita geografska meja in zelo neznatna kulturna ločnica ter že od 1311 ne tvori nikake politične meje več, nista mogla preprečiti tega razvoja. Resnični motiv za konstruiranje teorij o »Windischen« je treba iskati v dejstvu, da nemški avtorji niso hoteli več priznati za Slovence vseh tistih, ki so jih pred svetovno vojno še sami imenovali »deutschfreundliche Slowenen«.21 Nemška politična orientacija je že pred vojno izdala velik del koroških Slovencev; v manjši meri je živela tudi v štajerskem Podravju v štajercijanskem gibanju, katerega sledovi še danes niso popolnoma izginili. A skoraj povsod, kjer se ta gibanja pojavljajo, žive zavedni Slo¬ venci in nemčurji drug poleg drugega v isti vasi, često v istem sorodstvu ali rodbini. To je jasen dokaz, da tu ne gre za nikake jezikovne ali plemenske razlike. Resnične vzroke tej razliki med objektivno pripadnostjo in subjektivno narodno zavestjo je treba iskati deloma v koroškem in štajerskem regionalizmu, nadalje v stoletni nemški premoči, ki je ustvarila naziranje o večvrednosti vsega nemškega, in pa v vplivu nemških liberalnih in socialistič¬ nih strank, ki so se pojavile časovno prej kakor ustrezajoče slo¬ venske stranke. Vse ostalo slovensko ljudstvo je pa od začetka ustavne dobe ob neštetih prilikah manifestiralo svojo slovensko narodno zavest. Vodilna vloga, ki jo je imelo pri tem slovensko izobraženstvo, je normalen pojav, ki ima svoje analogije tudi pri drugih narodih. Res pa je, da zaradi šibke slovenske zgodovinske tradicije ta zavest še ni tako utrjena kakor pri nekaterih drugih narodih. Tu bi moralo intenzivno delo sedanjega rodu nadome¬ stiti vse tisto, česar.nam ni dala zgodovina. 24 Prim. M. Wutte, Deutsch-windisch-slowenisch v publikaciji Der Kampf um Karnten, Celovec 1930.

41

V demografskem pogledu so nemške agrarne naselbine kraji tradicionalnega nemškega izseljevanja in slovenskega doseljeva¬ nja. V mestih in trgih prevladuje že davno doseljeni slovenski element. Če se Slovencem posreči preprečiti odtujitev lastnih ro¬ jakov, ne more imeti nemški element vsaj na naši strani državne meje posebnega pomena. A v poštev pridejo še drugi, ne le demo¬ grafski momenti. Nekdanja nemška višja socialna plast živi še danes tudi na jugoslovanskem slovenskem ozemlju in sicer na ta način, da so Nemci gospodarsko superiorni skoraj povsod, kjer pridejo v stik s Slovenci, in da so izredno narodno zavedni, čemur ne ustreza enaka samozavest pri Slovencih. Vsi ti momenti so važni za bodoče razmerje med obema narodoma, ki seveda ni odvisno samo od nas, a se bo vendar odločalo tudi pri nas.

42

Etnična struktura in politična vloga mest v slovenskih deželah od srede XIX. do začetka XX. stoletja Referat na 6. kongresu jugoslovanskih zgodovinarjev 7.—10. oktobra 1973 v Budvi-Bečičih. Objavil Jugoslovenski istorijski časopis 1973, št. 3/4, str. 130—138.

Tema, o kateri želim govoriti, je v zvezi s posebnim značajem nacionalnih problemov ob začetku modernih nacionalnih gibanj ne samo na slovenskem ozemlju, ampak v velikem delu tedanje Evrope. Tu mislim na ozemlje, kjer obstojita v začetku modernih nacionalnih gibanj dve etnični grupi, ki se med seboj razlikujeta Po socialni strukturi. Ena od teh grup predstavlja višje socialne lazrede, to je fevdalce, visoke cerkvene dostojanstvenike, mestne trgovce in obrtnike ali vsaj bogatejši del med njimi, pa tudi novo ostale poklice uradnikov in pripadnikov laičnih intelektualnih Poklicev; jezik te grupe je jezik administracije, šolstva vsaj na srednji in višji stopnji in višjega kulturnega življenja. Drugo grupo sestavljajo masa kmetskega prebivalstva in pogosto tudi jtizje plasti mestnega prebivalstva, njen jezik je jezik ljudske kulture, včasih tudi jezik popularne književnosti za nižje socialne sloje literaturi se prva grupa označuje navadno kot »historični narodi«, druga kot »nehistorični narodi«; oznaka je netočna, ker ima vsak narod svojo zgodovino, ne more pa biti dvoma o tem, a sta ti dve kategoriji, ki se razlikujeta po svoji socialni struk^n ’ v resnici obstajali. Na slovenskem etničnem ozemlju preds avljajo narod višjih socialnih večinoma Nemci, le v nekaterih jnestih v Primorju Italijani, v Prekmurju pa Madžari. Tak po°2aj imajo tudi Italijani v Istri in Dalmaciji in do neke mere ladzari v Vojvodini. Znano pa je, da so bili nekdaj Nemci narod lsJm socialnih razredov na češkem etničnem ozemlju, v odnosu ° Poljakov v Šleziji in delih Prusije, v odnosu do Latišev in stoncev v baltiških deželah, da so postajali Madžari narod višjih ^ociuinih razredov v nemadžarskih pokrajinah historične Ogrske, o Jaki so pa to bili v odnosu do Ukrajincev, Litavcev in Belousov v vzhodnih pokrajinah historične Poljske, posebej v vzhodni ahciji. V zvezi s tem je tudi etnična razlika med mesti na eni ^ani in podeželjem.na drugi strani. V mestih so koncentrirani Pripadniki naroda višjih socialnih razredov, ki so tvorili tam za^H’ skoraj celoto prebivalstva, včasih pa le manjšino, ki je pa radi svoje premoči vtisnila svoj pečat etničnemu licu mesta; f

y

43

podeželje je domena jezika mase prebivalstva, jezik višjih social¬ nih razredov tam skoraj ne obstoji. V vseh teh odnosih pa nastajajo novi problemi z modernimi nacionalnimi gibanji, ki so v zvezi z nastankom meščanske druž¬ be, države in kulture. S tem nastanejo novi momenti, ki so ugodni za razvoj »nehistoričnih« narodov: koristila jim je odprava fev¬ dalnega sistema, saj so bili njihovi pripadniki prej po veliki večini podložni kmetje; ustavna država ustvarja določene mož¬ nosti za njihov politični in kulturni razvoj in borbo; s splošno šolsko obveznostjo in s tem, da postane večina prebivalstva pis¬ mena, raste pomen njihovih jezikov. Na drugi strani raste pa tudi pomen momentov, ki so ugodni za stališča »historičnih« na¬ rodov; v njihovih rokah je še vedno obstoječa veleposest, pred¬ vsem pa imajo premoč v kapitalu; politične uredbe favorizirajo dolgo časa višje socialne razrede posebno s svojim volilnim siste¬ mom in služijo s tem politiki, ki teži zavestno za asimilacijo; ti narodi se sklicujejo na superiornost svoje kulture. V borbi, ki zdaj nastane, hočejo »nehistorični« narodi razviti svoje meščan¬ stvo in meščansko inteligenco, a njihova politična borba gre od zahtev po pravicah za svoj jezik do zahteve, da sami odločajo o svoji usodi. »Historični« narodi pa jim priznavajo kvečjemu pravico do osnovnih šol in popularne kulture ne priznavajo jim pa, da so narodi, ki bi jim mogli postati enakopravni v kulturi in sami odločati o svoji politični usodi. V tej borbi pa zavzema problem mest posebno važno vlogo. Razvoj kapitalizma je pri¬ vedel do velikega doseljevanja agrarnega prebivalstva v mesta in druga neagrarna naselja. To more privesti do rezultata, da v mestih prevlada jezik njihovega gravitacijskega ozemlja in da postanejo mesta center življenja naroda pokrajine. Na drugi strani je pa mogoče, da »historični« narod, ki mu pripada staro prebivalstvo mest ali vsaj višji razredi tega prebivalstva, izrabi svojo ekonomsko, politično in kulturno premoč za to, da asimi¬ lira doseljence in s tem spričo naraščanja prebivalstva mest in drugih neagrarnih naselij in neagrarnega prebivalstva povečava tudi svojo numerično moč v pokrajini. Razvoj mest v pokrajinah s prej omenjeno etnično strukturo v začetku tega razvoja v na¬ daljnjem razdoblju, ki nas tu zanima, nudi mnogo primerov tako za uresničenje prve kakor tudi druge možnosti. To velja v tej dobi tudi za problem mest na slovenskem etničnem ozemlju . 1 1 O tem sem bolj izčrpno pisal v razpravi Slovenski politični prerod XIX. stoletja v okviru evropske nacionalne problematike, »Zgodovinski časopis« XVIII, 1964; del te razprave je izšel v prevodu Slovenački politički preporod XIX veka u okviru evropske nacionalne problematike, »Godišnjak Društva istoričara Bosne i Hercegovine« XVII, 1966—1967.

44

O razvoju prebivalstva mest na slovenskem ozemlju v raz¬ dobju, ki nas zanima, tu ne bom govoril, ker bo o tem razpravljal poseben referat kolege dr. V. Melika; omejujem se le na nekaj osnovnih podatkov zaradi konteksta. Povsem izjemen je položaj Trsta, ki leži na periferiji slovenskega ozemlja in predstavlja edino veliko mesto, njegov razvoj se je začel že pred dobo, ki nas interesira; še v prvi polovici XVIII. stoletja ima mesto le okrog 4000 prebivalcev, slovenske vasi na teritoriju občine ne¬ kaj nad 3000, nato se pa začne silen razvoj mesta, ki je sredi XIX. stoletja že prekoračilo število 100 000 prebivalcev, 1. 1910 Pa je naštetih na teritoriju občine preko 229 000 prebivalcev, več kakor 50 000 več kakor deset let prej. Od Trsta se tako po številu prebivalstva kakor tudi po tempu njegovega razvoja razlikujejo glavna mesta pokrajin, v katerih so živeli Slovenci; pri Ljubljani je prebivalcev že konec XVIII. stol. čez 10 000, sredi XIX. stoletja čez 17 000, 1. 1910 pa preko 41 000, vse v obsegu mestne občine, medtem ko bi jih bilo s predmestji, ki dejansko že tvorijo del mesta, še nekaj več; glavno mesto Koroške Celovec zaostaja za Ljubljano, ima sredi XIX. stoletja 12 000 prebivalcev, pozneje se to število podvoji; Gorica, glavno mesto Goriške, ima sredi XIX. stoletja čez 10 000, 1. 1910 čez 30 000 prebivalcev. Hitrejši je tem¬ po razvoja industrijskih in železniških središč: Maribora, kjer ima v začetku XIX. stoletja mesto samo nad 2000, s predmestji pa okrog 4000 prebivalcev, sredi stoletja okrog 8000, 1. 1919 pa 28 000 prebivalcev; Beljaka na Koroškem na periferiji sloven¬ skega ozemlja, ki ima še v prvi polovici XIX. stoletja nekaj nad 2000 prebivalcev, kasneje se je pa to prebivalstvo skoraj podese¬ terilo. Hiter je tudi razvoj nekaterih rudarskih in industrijskih krajev, ki tedaj pravno niso mesta. Na drugi strani pa prebival¬ stvo malih mestec z okrog 2000 oz. v slovenski Istri (Koper, Piran) zaradi posebne strukture istrskih mest nekaj več prebi¬ valci vso to dobo v glavnem stagnira. Odgovori na vprašanje, ko¬ likšen je procent prebivalstva mest v odnosu do celotnega prebi¬ valstva, je odvisen seveda od tega, kaj štejemo kot mesto, in od *ega, ali štejemo k temu teritoriju Trst ali pa ne. V celoti je mo¬ goče trditi, da živi v začetku našega razdobja v večini slovenskih Pokrajin v mestih okrog 10 % prebivalstva, na Goriškem in v Istri je ta odstotek zaradi drugačnega značaja mest nekoliko višji, Trst je pa seveda problem zase; od koncu našega razdobja je odstotek mestnega prebivalstva višji, vendar pa v večini pokra¬ jin še ne dosega 20 %. Delež neagrarnega prebivalstva po poklicu J e v vsem tem razdobju za nekaj odstotkov višji kakor delež mestnega prebivalstva.2 ; Za razvoj prebivalstva, mest in prebivalstva po poklicu: Fr. Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, Lj. 1936; 45

Za etnično strukturo prebivalstva mest v času pred sre¬ dino XIX. stoletja, v času, ko o tem še nimamo uradnih statistik, je osnovno vprašanje, ali je bilo v tem času nemško oz. italijan¬ sko celotno prebivalstvo mest in trgov ali pa obstoji ta razlika od etnične pripadnosti pokrajine le pri maloštevilnem višjem sloju njihovega prebivalstva ali celo samo pri posameznikih. To vpra¬ šanje še ni bilo sistematično študirano, za odgovor nanj imamo samo fragmente. Kot viri bi prišli v poštev predvsem podatki o jeziku v cerkvi in podatki o jeziku, ki ga govore otroci ob za¬ četku osnovnošolskega pouka po uvedbi splošne šolske obveznosti 1. 1774. Trditi smemo, da je bilo italijansko jedro Trsta, stari Trst, ki je imel do XVIII. stoletja okrog 4000 prebivalcev, da so bila italijanska tudi mesta na obali slovenske Istre (Milje, Koper, Izola, Piran), da so se doseljenci v ta mesta polagoma asimi¬ lirali, da tvorijo Italijani velik del prebivalstva mesta Gorice, medtem ko drugod Italijanov v večjem številu ni bilo. Težji je odgovor na vprašanje, koliko je bilo v mestih in trgih na sloven¬ skem ozemlju Nemcev. Tu obstoje verjetno razlike med sever¬ nimi in južnimi pokrajinami, med večjimi kraji, kjer je več Nem¬ cev, in med malimi mesti in trgi, kjer nemški element pred¬ stavljajo le posamezniki, vendar je pa značilno, da celo v Ce¬ lovcu magistrat označuje jezik mesta kot »windisch-deutschkrainerisch«, in da tudi drugi viri potrjujejo, da je bila tedaj slovenščina še razširjena med nižjimi plastmi prebivalstva Ce¬ lovca. Prvo uradno ugotavljanje jezika prebivalstva v Avstriji je bila tako imenovana Czoernigova statistika 1. 1846, kjer se pa — v razliki od analogne statistike za ogrske dežele 1. 1850 — jezik ni ugotavljal individualno, ampak so administrativne oblasti dale generalno oznako jezika posameznih krajev, nato so pa v statističnem uradu na podlagi podatkov o številu prebivalstva do¬ delili te prebivalce posameznim jezikovnim skupinam, za kraje, ki jih je ta anketa označila kot mešane, pa določili ključ, po katerem so razdelili prebivalstvo mešanih krajev. Pozneje se je pa pri popisih prebivalstva 1. 1880, 1890, 1900 in 1910 ugotavljal tudi »občevalni jezik« avstrijskih državljanov. V Ljubljani in drugih kranjskih mestih z izjemo enega (Kočevje) ter v trgih slovenskega dela Goriške so ti avstrijski popisi od 1880 ugotav¬ ljali veliko večino slovenskega prebivalstva. Drugačna je bila V. Melik, Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno, »Ekonomska revija« VII, 1956; Zd. Šifrer, Demografski razvoj kmeč¬ kega prebivalstva v Sloveniji, »Prikazi in študije Zavoda LRS za statistiko« VIII, 10—11, 1962; Enciklopedija Jugoslavije VII, 1968, Slovenci, Slovenija (B. Grafenauer, Zd. Šifrer); poglavje Kolonizacija in populacija v publika¬ ciji Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, »Zgodovina agrarnih panog« I, Lj. 1970 (P. Blaznik, B. Grafenauer, M. Kos, Fr. Zvvitter). 46

situacija v slovenskem delu Štajerske; po popisu 1880 bi imelo °d sedmih mest šest večino pripadnikov nemškega »občevalnega jezika«, od 34 trgov pa le šest, 28 pa slovensko večino; po Poznejših popisih naj bi bila nemška večina relativno še večja, predvsem v Mariboru, Celju in Ptuju, kjer naj bi Slovenci tvorili skupaj manj kakor 20 % prebivalstva. Na Koroškem po teh sta¬ tistikah v mestih in trgih še bolj prevladujejo pripadniki nem¬ škega »občevalnega jezika«. V odnosu do Italijanov sta tu važni mesti Trst in Gorica, kjer so prvi popisi ugotavljali velike italijanske večine, pri zadnjem popisu 1. 1910 so pa Slovenci vendar dosegli revizijo, ki je v Trstu povečala število Slovencev za preko 20 000, pripadnikov srbohrvatskega jezika za okrog 1000, v Go¬ rici povečala število Slovencev za več kakor 4000 in sorazmerno zmanjšala število Italijanov; tako živi po končnih rezultatih po¬ pisa 1910 v Trstu na teritoriju občine okrog 191 000 avstrijskih državljanov, od teh okrog 119 000 pripadnikov italijanskega, okrog 57 000 pripadnikov slovenskega, preko 2000 pripadnikov srbo¬ hrvatskega in preko 12 000 pripadnikov drugih (večinoma nem¬ škega) »občevalnih« jezikov, poleg tega pa še preko 38 000 tujih državljanov, od teh preko 29 000 italijanskih državljanov; Gorica Pa ima okrog 31 000 prebivalcev, od teh manj kakor 15 000 pri¬ padnikov italijanskega, skoraj 11 000 pripadnikov slovenskega in Preko 3000 pripadnikov drugih (večinoma nemškega) »občeval¬ nih« jezikov ter blizu 2000 tujih državljanov. Kriterij »občevalnega jezika« in ne maternega jezika^ je že sam po sebi favoriziral »historične« narode proti »nehistoričnim«, saj je znano, da je npr. le malo Nemcev in Italijanov znalo slo¬ venski jezik, medtem ko je bilo število Slovencev, ki so znali nemščino in italijanščino, zelo veliko. Sami popisi so bili pa seveda izraz politične situacije in političnega pritiska, najbolj v avtonomnih mestih z lastnim statutom, ki so izven okrajev, ker J e tam popis v rokah občinske uprave, ki poskuša ugotoviti čim več pripadnikov svojega naroda, kakor je to dokazala revizija v Trstu in Gorici 1. 1910. Za bolj objektivno sliko je treba pred¬ vsem upoštevati dejstvo, da se imajo tista mesta, ki rastejo, za svoje naraščanje zahvaliti predvsem doseljevanju in ne narav¬ nemu gibanju svojega prebivalstva; avstrijske statistike objav¬ ljajo za dobo 1868—69 in 1871—1913 podatke o rojstvih in smrtih za mesta z lastnim statutom in te statistike dokazujejo, da so bila ta mesta po naravnem gibanju pasivna ali pa tako malo aktivna, da to ne more pojasniti njihovega razvoja; za Trst je bilo za dobo 1869 do 1910 mogoče dokazati, da pojasnjuje naravni razvoj le 18 %, imigracije pa 82 % njegovega naraščanja prebi¬ valstva. Za statistični odgovor na vprašanje, odkod so prihajali doseljenci, imamo pa dve metodi. Pri popisih se je ugotavljalo, 47

kje so bili prebivalci rojeni, in te podatke je mogoče primerjati s podatki o jeziku teh krajev. Bolj komplicirana je druga metoda: vsak avstrijski državljan je imel domovinsko pravico v določeni občini, to se je ugotavljalo ob popisih prebivalstva in tako mo¬ remo tudi po tej metodi ugotoviti izvor prebivalstva, če seveda upoštevamo določbe avstrijskega domovinskega prava. Ti podatki so bili v veliki meri publicirani, deloma tudi v publikacijah, ki jih ni še nihče preštudiral, poleg tega so pa nekateri avtorji upo¬ rabljali rokopisni statistični material, ki je bil pozneje škartiran, in na podlagi tega so prišli nemški, italijanski in slovenski avtorji (Fr. v. Meinzingen, W. Hecke, R. Pfaundler, L. Waber, Luzzatto-Fegiz, Mačkovšek) do zanimivih rezultatov. Za tri šta¬ jerska avtonomna mesta (Maribor, Celje, Ptuj) je bilo mogoče ugotoviti, da je bila velika večina doseljencev (od 69,47 % do 82,84 %) rojena v slovenskih krajih, in da je večina njihovega prebivalstva, tudi če se od rojenih v teh mestih samih 4/5 prištejejo k Nemcem, rojena v slovenskih krajih (od 54,92 % do 69,29 %); domovinsko pravico v slovenskih občinah je imel pa še večji odstotek prebivalstva teh mest. Tudi pri koroških me¬ stih je mogoče ugotoviti nesoglasje med krajem rojstva, domo¬ vinsko pravico in ugotavljanjem »občevalnega« jezika, vendar pa ne v takih dimenzijah kakor na Štajerskem. Bolj kompliciran je položaj v Trstu, kjer je staro mesto italijansko, vasi v okolici so vse slovenske, predmestja so imela slovensko večino, za svoj razvoj prebivalstva se pa ima mesto zahvaliti doseljevanju. Po previdnih cenitvah za čas, ko imamo za to statistične vire, je mogoče trditi, da je prihajala vsaj polovica doseljencev iz slo¬ venskih in hrvatskih krajev, približno ena tretjina iz italijan¬ skih krajev, od teh večina iz stare kraljevine Italije, manj kakor ena šestina je pa bilo drugih (Nemcev itd.). V celoti ne more biti dvoma o tem, da obstoji veliko nesoglasje med podatki o »obče¬ valnem jeziku« na eni strani in o izvoru prebivalstva in njegovem maternem jeziku na drugi strani. Odgovor na vprašanje, koliko so se ti doseljenci vendar asimilirali po jeziku ali vsaj po zavesti in to celo že v prvi generaciji, more pa dati politična zgodovina.3 3 Prim. poleg že citiranih del: Meinzingen, Die binnenliindische Wanderung und ihre Ruckwirkung auf die Umgangssprache nach der letzten Vblkszahhmg, Statistische Monatschrift, »Neue Folge« VII, 1902; R. Pfaund¬ ler, Die Grundlagen der nationalen Bevdlkenmgsentwicklung Steiermarks, prav tam, N. F. XII, 1907; W. Hecke, Volksvermehrung, Binnemvanderung und Umganssprache in den osterreichischen Alpenldndern und Sudldndern, prav tam, N. F. XVIII, 1913; L. Waber Die zahlemassige Entwicklung der Volker Osterreichs 1846—1910, prav tam, N. F. XX, 1915; J. Mačkovšek, Statistika Slovencev, v L. Niederle, Slovanski svet, Gorica 1911; P. Luzzatto Fegiz, La popolazione di Trieste 1875—1918, Trst 1929; Fr. Zwitter, Nemci na Slovenskem, »Sodobnost« VI, 1938; Oko Trsta, Beograd 1945; B. Gra-

48

Slovensko nacionalno gibanje je nastalo kot gibanje ma 1 krogov meščanske inteligence (klera in laikov) in nekaj mešča¬ nov; to velja za dobo, ko je imelo to gibanje kulturni značaj, kakor tudi za dobo revolucije 1848, ko so prav ti krogi ustvari 1 slovenski politični program, ki je moral biti šele formuliran m ni nastal spontano. Tu se moremo omejiti na vprašanje, kakšen od¬ nos do slovenske politične orientacije so imeli kmetje m kakšen odnos mesta. Najbolj objektivno metodo pri odgovoru na to vpra¬ šanje predstavlja analiza volilnih rezultatov, s katero so se bavi 1 v- Melik in nekateri drugi avtorji; pri tem moramo seveda upoštevati vrsto momentov (omejenost volilne pravice, kurije, tako imenovano volilno geometrijo, pritisk pri javnih volitva itd.), vendar pa moremo s kritično interpretacijo priti do rezul¬ tatov. V dobi revolucije 1848—49 in v razdobju 1861 67 so bi i že formulirani nacionalnopolitični programi, ne moremo pa se govoriti o akciji organiziranih političnih strank, lu bi obvlado¬ vale volilno borbo, in zato so rezultati volitev še nejasni. Volitve i- 1867 pomenijo prvo veliko zmago slovenskega političnega ta¬ bora. Pozneje moramo razlikovati med razdobjem do 1. 1879. tj* dobo hudega pritiska nemškoliberalnih režimov, med Taaffejevo dobo, ko je ta pritisk popustil, in med dobo od zadnjega deset letja XIX. stol., ko se širi volilna pravica in nastopajo nove sile. Razlikovati moramo pa tudi med situacijo v posameznih pokra¬ jinah. V centralni pokrajini Kranjski je kmečka kurija trdno v slovenskih rokah tudi v času nemškoliberalnih režimov in doseže nemška stranka le nekaj manjših uspehov. Na drugi strani pa pomeni doba teh režimov hud boj za mesta, njihova poslanska mesta in občinske uprave; režimi izvajajo hud pritisk zlasti na uradništvo in rezultati volitev so v tem času zelo lazlični. Ko Pa v dobi Taaffejevega režima ta pritisk popusti, zmaga tudi v mestih (z izjemo Kočevja) slovenska stranka, nemška stranka se na Kranjskem zruši in odslej so tudi mesta trdno v slovenskih 1 okah. Kakor na Kranjskem je tudi na Slovenskem Štajerskem kmet masovna podlaga slovenskega nacionalnega gibanja; v času nemškoliberalnih režimov doseže nemška stranka določene uspehe, je pa poražena v dobi Taaffejevega režima, pozneje se pa trudi ustvariti pozicije med slovenskimi kmeti le v nekih najsefenauer, Narodnostni razvoj na Koroškem od srede 19. stoletja do danes, »Koroški zbornik«, Lj. 1946; Istra i Slovensko primorje, Beograd 1952 'slov. izd. Slovensko Primorje in Istra, Beograd 1953); L. Čermelj, O ljud¬ skem štetju v Trstu 1910, »Anali Jadranskog instituta« 2. Zagreb 1958; Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem, Narodna zavest in Lj 1965° onentaci/a prebivalstva Slovenske Koroške v letih 1848 1914, t t) slovenskem narodnem vprašanju

49

vernejših predelih slovenskega dela dežele. Na drugi strani pa slovenski politični tabor osvoji sicer manjše trge, v glavnih me¬ stih pa predstavlja manjšino v vsej dobi Avstro-Ogrske. Še težji je položaj na Koroškem, kjer slovenska stranka v glavnem niti ne misli na osvojitev mest in trgov in se mora zadovoljiti s tem, da je v njenem taboru vsaj večina slovenskih kmetov. Na Go¬ riškem slovenski tabor zmaga zelo zgodaj in se nacionalna borba omeji na mesto Gorico, kjer si slovenska stranka ustvari določene pozicije šele proti koncu razdobja, ki nas zanima. V slovenskem delu Istre pridobi slovenska stranka primeroma zgodaj slovenske kmete, ne more pa seveda osvojiti malih italijanskih mest. Na področju tržaške občine se slovenska stranka opira najprej na kmete vasi tržaške okolice, v mestu samem je pa položaj bolj kompliciran, vendar pa smemo za dobo začetka XX. stoletja trditi, da so slovenske politične organizacije, razdeljene v tej dobi že v meščanski tabor Edinosti in Jugoslovansko socialno¬ demokratsko stranko, zajele že skoraj vse slovensko prebivalstvo. V celoti smemo trditi, da so slovenske politične organizacije za¬ jele skoraj vse slovensko kmečko prebivalstvo, z izjemo nekate¬ rih predelov na skrajnem severu in specialne situacije v Prek¬ murju in pri Beneških Slovencih. Mesta so pa Slovenci politično pridobili na Kranjskem in Goriškem, ob koncu te dobe si ustva¬ rijo močno slovensko meščanstvo tudi v Trstu in Gorici, medtem ko na Štajerskem in Koroškem zaradi premoči »historičnega na¬ roda« obstoji dalje nesoglasje med objektivnim etničnim stanjem in med narodnopolitično orientacijo . 4 Ta dejstva so važna za razumevanje drugih aspektov slo¬ venske politične zgodovine, npr. moči in slabosti slovenskega kle¬ rikalizma, ki se opira na kmete pod vodstvom klera, in libera¬ lizma, ki se opira na slovensko meščanstvo, medtem ko je so¬ cialna demokracija tedaj močna le v industrijskih, rudarskih in prometnih središčih. Važna so za razumevanje razvoja slovenske kulture, ki je v glavnem tvorba slovenskega meščanstva in me¬ ščanske inteligence, katerih začetke je treba iskati v bolj zgodnji dobi kakor pa to dela dosedanja literatura; vendar se pa ta kul¬ tura drugače razvija tam, kjer se more opreti na že razvito slo¬ vensko meščanstvo, in drugače tam, kjer ima pretežno značaj popularne kulture, pri kateri ima vodilno vlogo duhovščina. Važ¬ na so pa tudi za razumevanje kasnejše dobe. Ko se je po prvi svetovni vojni zrušila nemška oblast na ozemlju Slovenske Šta¬ jerske, je v mestih tega ozemlja prenehalo nesoglasje med ob4 Prim. V. Melik, Volitve na Slovenskem 1861 —1918, Lj. 1965, in dela, citirana v op. 1 in 3 (Fr. Zwitter, B. Grafenauer, J. Pleterski, Oko Trsta,

Istra i Slovensko Primorje).

50

jektivnim etničnim stanjem in med narodnopolitično orientacijo in ta mesta so postala tudi po zavesti velike večine svojega pre¬ bivalstva slovenska. Niso pa prenehala ta nesoglasja tam, kjer so »historični« narodi obdržali oblast. Vsa ta nesoglasja, njihova prenehanja in ohranitve pa imajo svoje analogije drugod, kjer so se srečavali narodi z različno socialno strukturo.

4*

51

Prva koncepcija slovenske zgodovine Izšlo v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo 20, 1939, str. 355—372.

Historiografija 16. in 17. stoletja nikakor ni bila brez vsa¬ kega odnosa do nacionalnih vprašanj in stremljenj. Humanisti, ki so tedaj ustvarili osnovo za ves nadaljnji razvoj modernih zgo¬ dovinskih in jezikoslovnih ved, so se živo zanimali za preteklost in sedanjost raznih narodov. Njihova dela po večini tudi niso produkt hladnega znanstvenega interesa brez vsake tendenčnosti. To nam dokazuje pregled glavnih historičnih del o našem ozem¬ lju, ki so nastala v tej dobi. Pri Megiserjevih »Annales Carinthiae« (Leipzig, 1612) sre¬ čamo takoj na prvih straneh trditev, da so bili prebivalci Koro¬ ške vedno pravi Nemci, čeprav so se med nje kasneje naselili tudi »Windische und Sclavonische Volkker« in žive še danes pomešani z njimi; avtor protestira zoper knjigo, ki izvaja koroško ime in koroško plemstvo od Rimljanov, češ da je vendar nemški izvor bolj častivreden (str. 2, 6). Ta trditev nam postane bolj jasna, ko vidimo, da ima druga knjiga, ki govori o predrimski dobi, na¬ slov »Von den Vhralten Teutschen Konigen, welche das Land Kharndten innen gehabt vnd beherrscht haben, ehe dann solches vnder der Romer Gewalt kommen . ..«; Galci, Galačani, Gallograeci, Kimerijci, Cimbri, Sarmati, Sciti, Kelti so zanj Nemci, Tavriski in Skordiski prav tako, Brennus je prvi od desetih nem¬ ških kraljev v Noriku v predrimski dobi (str. 2—3, 47 sl.). Nemški dobi sledi nato rimska doba, ki traja zanj do Teoderika; vendar pa omenja, da so že prej vpadali in se naseljevali na Koroškem razni nemški narodi (prim. str. 226—27, 271—72). O naselitvi Slo¬ vencev na Koroškem dobimo pri njem precej nejasno sliko. Iz enega mesta, kjer govori o tem, da je nastalo v rimski dobi iz Rimljanov, Ilircev in Nemcev eno ljudstvo in da se zato še danes govore o deželi trije jeziki, tj. nemško, slovansko (»windisch«) in včasih italijansko (»welsch«), bi bilo mogoče sklepati, da je imel stare Ilirce, ki sicer v njegovi antični zgodovini Koroške ne igrajo nikake vloge, za Slovane (str. 182; prim. str. 149: »Windisch Land, das man Illyricum nennt«). Med narodi, ki so vpadali na Koroško v času preseljevanja narodov, omenja na več mestih tudi »Winden« in »Wenden«, na enem mestu pri zgodovini 5. stoletja pa trdi, da so se »die Windischen oder Sclavi« tedaj razširili na ozemlju med Jadranskim morjem, Baltskim morjem in Donom ter pomešali z drugimi rodovi, tako da na Koroškem ni kraja, 52

kjer se ne bi govorila oba jezika, nemški in slovanski (str. 226 27, 269, 271—72, 309). Glavna cezura v koroški zgodovini pa je na¬ stala po njegovem mnenju v začetku 6. stoletja, ko so za Teoderika prodrli od severa preko Donave Bavarci in Korošci, se na¬ selili v njej in napravili konec rimskemu gospostvu (str. 331 sl.)O slovanski narodnosti teh svojih »Carndter«, »Karner«, »Karndter« si je avtor popolnoma na jasnem. 1 Znano mu je tudi,^ da Karantanija tedaj in še dolgo kasneje ni obsegala samo Koroške, ampak tudi Štajersko, Kranjsko in sosedne dežele (str. 14, 340, 697, 806—7). Toda stari Karantanci po njegovem mnenju niso naselili vse dežele sami, ampak pomešani z Bavarci; avtor še ne ve, da je bila v prvih stoletjih vsa dežela slovenska in da se je šele pozneje en del germaniziral (str. 10). Obe plemeni sta se spojili že v začetku v tako tesno enoto, da so ju vedno smatrali za eno samo ljudstvo.2 Na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem se zato v mestih še danes govori nemško, v podeželju pa slovan¬ sko (»windisch«); drugod zopet omenja kot nekdanjo mejo med obojimi Dravo in Muro (str. 340, 341, 378). V političnem oziru so bili Karantanci od naselitve do L 622 pod bavarskimi vojvodi, čeprav so se jim včasih uprnali; nato jih je osvobodil »Samois«, a že 1. 638 so priznali zopet bavarsko nadoblast, čeprav so jim Bavarci še pustili lastne kneze, med katerimi je prvi Borut in zadnji Valtunk, ki umre L 772. Megiser pozna precej točno obseg slovanskega sveta in govori o solunskih bratih in o obeh slovan¬ skih alfabetih; za Slovane rabi včasih ime Ilirci ali »Sclavonische Volcker«, navadno pa »Wenden«, »Winden«, »Windische« (prim. Posebno str. 567—68). Megiserjevih virov in literature tu ne morem podrobno anali¬ zirati. Res je sicer, da si je nekatere svoje vire sam izmislil, a v trditvah, ki sem jih navedel, ni osamljen in jih tudi ni postavil prvi. Pri proglasitvi raznih antičnih narodov za Nemce se more opravičeno sklicevati na Laziusa in Aventina. Pri zgodovini osvo¬ jitve Koroške po Bavarcih in Karantancih v začetku 6. stoletja sledi Veitu Arenpecku in posebno Aventinovi bavarski zgodovini, 1 Prim. »Die alten Winden, genannt die Kharner (von etlichen auch Carantaner vnnd Ouarenteiner), der jetzigen Kharndter lobliche grosstheBge Illyrische Vorfahren« (str. 340). 2 »... dieweil die Illyrischen Karndter und Beyern schier jederzeit im Pande fiir einerley Volek geachtet worden« (str. 339). »Dann es haben sich von dieser zeit an die Windischen Kharndter mit den Deutschen in Kharndten also gewaltiglich vereiniget und vnter einander vermischet, als Lazius libro sexto de Migratione gentium in Tractum Illyricum von den Kharndtern vnd Steyem mit sonderm fleis verzeichnet, dafi aus ihnen beyden einerley Volek ist worden« (str. 341).

53

*8

ki sloni na falzifikatih Anniusa iz Viterba.3 W. Lazius, dunajski zgodovinar 16. stoletja, ki je ustvaril pojem preseljevanja naro¬ dov, je izrekel mnenje, da so se ob naselitvi Slovani spojili s prejšnjimi (zanj germanskimi) Kami v eno ljudstvo.4 Megiserjevi nazori o vprašanjih, ki nas zanimajo, so torej privzeti od po¬ membnih predstavnikov nemške humanistične historiografije.5 Med nazori Schonlebnove »Carniolia antiqua et nova« (1681) in Valvasorjeve »Ehre des Hertzogthums Crain« (1689) v tem vprašanju je zveza zelo ozka. Že Linhart piše pravilno, da se je Valvasorjevo delo za starejšo dobo omejilo v glavnem na včasih dobeseden prevod Schonlebna; razen tega Valvasor poglavij iz starejše zgodovine ni napisal sam, ampak jih je prepustil E. Francisciju, tako da pridejo od njegovega lastnega dela za nas v po¬ štev le njegova etnografska, topografska in slična opazovanja. Odnos obeh avtorjev do narodnosti in jezika je že temeljito anali¬ ziral dr. Fr. Kidrič, medtem ko njuna zgodovinska naziranja do¬ slej še niso bila sistematično preiskana.6 Tu hočem najprej krat¬ ko analizirati njuno zgodovinsko koncepcijo, nato pa zaradi kon¬ teksta povzeti glavne rezultate dr. Kidričeve razprave o njunih nazorih o jeziku in narodnosti. Schonleben smatra za najstarejše prebivalce na Kranjskem Čiče in Japode, ki izhajajo od Jafeta in govore grški jezik (Car¬ niolia, Apparatus, str. 182, Annales, str. 26 sl.). Bolj važna je za nas njegova trditev, da so bili glavni narod predrimske dobe Kelti, ki so se naselili v deželi 1. 604 pr. Kr. Pojem Keltov obsega pri njem Galce in Germane; prvotno so bili vsi germanskega rodu, a pozneje se je zahodni del (Galci) po jeziku odtujil Ger¬ manom, vzhodni del, kamor spadajo tudi Kelti v naših krajih, je pa ostal germanski (Apparatus, str. 11 sl., 42—43, 183, 185—86; Annales, str. 45 sl.). Za Ilirce Schonleben trdi, da niso Germani, a o vprašanju, ali so bili Slovani, se ne izraža določno; možnosti njegovega pozitivnega mnenja v tej dilemi ne moremo izključiti 3 Pri nas je na to opozoril že A. Kaspret, Valvasor als Historiker, MMK, III, 1890, str. 30. — J. Aventini... Chronica, Frankfurt am Main, 1566. J. Aventini, Annalium Boiorum libri VII, Basel, 1580. 4 W. Lazius, De gentium aliquot migrationibus ... (Francofurti, 1600), str. 158; prim. Valvasor, X, str. 128, in Fr. Kidrič, Razvojna linija sloven¬ skega preporoda v prvih razdobjih, RDHV, V/VI, Lj., 1930, str. 73. 5 O Megiserju prim. M. Doblinger, Hieronymus Megisers Leben und Werke, MIOG, XXVI, 1905, str. 431—78, in SBL, II, str. 84—87 (J. Logar) ter tam navedeno literaturo. 8 Kidrič, n. o. m., str. 72—90. Za odnos med Schonlebnom in Valva¬ sorjem prim. J. Rus, Schonleben in Valvasor, GMS, IX, 1928, str. 50—69; V. Burian, O Schonlebnovih in Valvasorjevih čeških virih, prav tam, str. 106—108; A. Kaspret, Valvasor als Historiker, n. o. m., str. 1—40, in P. pl. Radics, Valvazor z ozirom na Slovanstvo, LMS, 1877, str. 251—323, nista dognala za naš problem nič bistvenega.

54

*

kljub njegovi teoriji o postanku Slovanov, ki jo bom omenil kasneje; za to govori dejstvo, da pušča tudi vprašanje slovanstva benečanskih Venetov odprto (App., str. 183 sl., Ann., str. 216). Za svojo dobo imenuje Ilirce Slovane v Hrvatski, Slavoniji m Dalmaciji. 7 Vendar pa to vprašanje za prazgodovino Kranjske ne pride v poštev, ker Ilirci po njegovem mnenju v predrimski dobi niso igrali nikake vloge in so šele Rimljani razširili Ilirik kot upravno enoto tudi na naše kraje (App., str. 17, 42 43). Ger¬ manskega rodu so bili torej po Schonlebnu naši Kelti, prav tako Pa tudi Panonci, Tavriski, Noričani, Geti in Dačani (App., str. 17 sl., 187 sl., 196). Predrimska doba Kranjske je v bistvu german¬ ska; Germani so bili tudi Kami, po katerih je dobila dežela ime (App., str. 35—38). — E. Francisci, ki je pisal za Valvasorja po¬ glavja o prvotnem prebivalstvu Kranjske, se je z nekaterimi nebistvenimi pridržki v vseh omenjenih točkah pridružil Schonlebnovemu mnenju; Nemci so se pogajali že z Aleksandrom Veli¬ kim in Kočevarji so mu (po Laziusu) potomci germanskih Keltov.8 V vprašanju izvora Slovanov sta bila Schonleben in Valva¬ sor, kakor je dognal dr. Fr. Kidrič, pristaša nemške teorije. Po tej teoriji so Vendi ali Vindi, kar je star germanski izraz za Sloyane, identični z Vandali. Ker so bili pa Vandali germansko pleme in so živeli v Germaniji, so bili torej stari Slovani prvotno — Ger¬ mani. (Fr. Kidrič, n. o, m., str. 76—78.) Pozneje so seveda v novi »sarmatski« okolici opustili svoj prvotni jezik in Schonleben za Vandale v času preseljevanja narodov celo trdi, da so tedaj že govorili slovanski jezik (Ann., str. 219—20, 258, 285). Oba uče¬ njaka pa poudarjata, da pri določevanju narodnosti ni odločilni kriterij jezik, ampak izvor; Valvasor navaja tu primer Alzačanov, ki se bodo v novih razmerah morda pofrancozili, a bodo zato vseeno ostali po izvoru Nemci.9 Schonleben trdi, da so se prvotno vsi Slovani imenovali Vende in da so dobili slovansko ime šele v 6. stoletju po Kr. po reki Savi; Valvasor ima to ime za mnogo starejše, vendar pa navaja še tudi za mnogo kasnejšo dobo stike jiaših Slovencev s polabskimi Slovani kot dokaz njihovega izvora iz baltiških krajev, domovine Vandalov. 10 Za oba učenjaka torej uiti Kelti niti Slovani niso samostojna narodna veja, ampak le odcepek germanske. Pri zgodovini naselitve Slovencev in njihove usode v nasled¬ njih stoletjih je Schonleben in z njim Valvasor, oz. Francisci, ki ... 7 App., str. 203; v Ann., str. 306, govori o Herodotu, ki ima Venete za nirsko pleme. Prim. Fr. Kidrič, n. o. m., str. 76, 77. 8 Valv., XIII, str. 18—20. Prim. za ta vprašanja I., V. in XIII. knjigo. 0 Schonleben, App., str. 201—202; Valvasor, V, str. 192. 10 Schonleben, App., str. 204—207; Ann., str. 330—331; Valvasor, V, str. 197 sl., 203.

55

sta tu skoraj popolnoma odvisna od njega, mnogo bolj kritičen kakor pa Megiser. Naziranje o prihodu s severa v zvezi z Bavarci je zavrnjeno; naselitev se je izvršila — po več predhodnih epizo¬ dah, posebno naselitvi slaviziranih Vandalov v 4. stoletju — od srede 6. stoletja dalje in je dovršena konec stoletja. V zgodovini naslednje dobe, ki je zasnovana seveda na teritorialni in ne na nacionalni osnovi, je omenjena odvisnost od Obrov, osvoboditev Koroške za časa Sama, vlada Obrov in Langobardov v delu Kranj¬ ske, začetek bavarske in frankovske nadoblasti nad Slovenci; tudi kronologija je boljša kakor pri Megiserju. Za naše vprašanje je pa treba omeniti najprej, da izvajata oba avtorja ime dežele le od Karnov in da po Schonlebnu Karantanci niso prišli iz Dal¬ macije, ampak so nastali s tem, da so se germanski Kami, ki so se umaknili pred Langobardi v Alpe in tam ustvarili imena »Carsum«, »Carniolia«, »Carinthia«, pomešali s Slovani, ki so prišli iz Dalmacije in Panonije.11 Razmerje med Karantanijo in Kranj¬ sko v tem času zelo živo zanima Schonlebna; pač zaradi pokrajin¬ skega patriotizma živahno polemizira za naziranje, da sta bili Karantanija in Kranjska že v začetku dve ločeni deželi, Karan¬ tanci in Kranjci pa dvoje različnih ljudstev, čeprav so bili oboji »po večini pomešani s Slovani« in čeprav mora priznati, da je bila Kranjska včasih pod oblastjo koroških vojvod.12 Za dobo Karla Velikega pripominjata oba avtorja, da sta se tedaj spojila preprosto ljudstvo slovanskega izvora in plemstvo, ki izhaja od germanskih Frankov, v eno samo telo. Na podlagi te analize nam postane jasna tudi njuna trditev, da so Kranjci in Korošci nastali iz spojitve Slovanov in Germanov ali — bolje — da so vsi Ger¬ mani, ki pa govore dva jezika, ker so namreč Slovani verjetno tudi germanskega izvora. 13 Francisci piše, da ni potrebno nikako dokazovanje o tem, da so Kranjci nemško ljudstvo.14 Schonlebnu je pa tvorila Kranjska del Germanije v predrimski dobi, potem je bilo to stanje prekinjeno, a kmalu so prišli germanski rodovi in končno je Karel Veliki vrnil Kranjski njen prvotni položaj; celo dejstvo, da noben rod ni živel v deželi tako dolgo kakor slo¬ vanski, mu je dokaz za germanski izvor Slovanov, ker je taka vztrajnost germanska lastnost.15 11 Schonleben, Ann., str. 319—332 (»neque Carantani ex Dalmatia venerunt, sed ex Carnis Inalpinis et Slaviš e Dalmatia et Pannonia supervenientibus coaluere«). Za ime tudi Valvasor, I, str. 39, 41. 12 Ann., str. 332, 352, 370—71, 372, 407—08, 481, 515, 516—17. Prim. Val¬ vasor, V, str. 227; VII, str. 385—87, 394. 13 Za ta mesta pri obeh avtorjih prim. Fr. Kidrič, n. o. m., str. 73—74. Ista trditev za Goriško Schonleben, App., str. 44. 14 Valvasor, I, str. 20. 15 App., str. 12—13, 42—43; Ann., str. 426: »Nec, quantum hactenus e veterum monumentis colligere licuit, ulla gens fuit, quae diutius in Car-

56

Poleg nazorov o zgodovini je treba pri obeh avtorjih upo¬ števati tudi druge nazore o narodnosti, ki jih je v svoji študiji analiziral dr. Fr. Kidrič . 18 Niti Schonleben, ki je sin švabskega doseljenca in sam slovenski pisatelj, niti Valvasor, potomec itali¬ janskih doseljencev, ki so se že davno ponemčili, ne kaže kake antipatije do »kranjskega« jezika ali do Slovanov. Oba avtoija označujeta tako nemški kakor tudi »kranjski« jezik kot »naš« jezik in se štejeta tako za Nemca kakor tudi za Kranjca. Valvasor posebej govori o slovenski literarni produkciji, navaja slovenska krajevna imena, omenja slovensko narodno in objavlja prvič slo¬ vensko posvetno umetno pesem. Oba avtorja se poslužujeta poleg drugih knjig tudi del slovanskih avtorjev in imata precej pravilen Pojem o obsegu slovanskega sveta, o slovanskih alfabetih in o solunskih bratih; pri tem označujeta Slovane v soglasju s tradi¬ cijo kot »Slavi« (»Sclavi«, »Slaven« itd.) ali »Vendi« (»Vindi«, »Wenden« itd.). Valvasor omenja ozko sorodnost slovanskih je¬ zikov. Njihov interes za Slovane je pa v bistvu polihistorski, ne nacionalen. Še bolj važno je, da pri obeh avtorji ne more biti govora o pojmu slovenstva; mesto, kjer govorita o delitvi Slova¬ nov po pokrajinah, kjer bivajo, in omenjata, da je mogoče ozna¬ čiti v tem smislu Slovane na Koroškem, Štajerskem in Kranj¬ skem kot — Nemce, pač ne dokazuje, da bi bila prepričana, o medsebojni sorodnosti tega dela Slovanov.1 ' Pri označevanju je¬ zika kranjskih Slovencev rabi Valvasor včasih že omenjene izraze za slovanske jezike sploh, navadno pa govori o kranjskem jeziku, ki mu pa ne raztegne obsega preko mej kranjske dežele. A tudi na Kranjskem se ne govori samo kranjsko, ampak tudi ilirsko, hrvatsko, slavonsko, dalmatinsko, istrsko, vlaško, italijansko, fur¬ lansko, kočevsko, nemško. Značilna se mi zde mesta, kjer avtor ne govori samo o teh jezikih, od katerih so vendar vsi razen »kranjščine« neslovenski in pri čemer je treba upoštevati tedanji obseg dežele, ampak razlikuje še posebej po jeziku, noši in vsem »Thun und Wesen« od »pravih Kranjcev« Vipavce, Kraševce in deloma celo Pivčane . 18 Drugod sicer poudarja, da sta v deželi le dva glavna jezika, kranjski in nemški, ter točno označuje njuno vlogo in razširjenost . 19 Važno je končno, da oba avtorja uporab¬ ljata pojem naroda tako za jezikovno kakor tudi za teritorialno 'jiolia nostra et constantius mansisset quam Slavonica, sed si verum fateii debeamus hanc Soliditatem a Germanorum accepit constantia, ex quo ipso eolligas ejus Germanam originem.« 16 Za ta odstavek prim. Fr. Kidrič, n. o. m., str. 72—90. 17 Obe mesti citira Fr. Kidrič, n. o. m., str. 77, op. 1 in 2. 18 Valvasor, II, str. 255—56; VI, str. 305, 310. 19 Valvasor, VI, str. 271.

57

enoto in da dopuščata kot znak za določitev narodnosti ne samo jezik, ampak tudi ozemlje in druge kriterije.20 Za presojanje tendence teh vodilnih del naše historiografije v 17. stoletju se mi zdita važni dve dejstvi. Na eni strani imajo njihova dela izrazito teritorialen značaj. Teritoriji, ki je bila vanje razdeljena slovenska zemlja, so bili v tej dobi še živa po¬ litična realnost in imeli so v svojih deželnih stanovih predstav¬ nike lastne politične volje. Ta položaj se izraža v zavesti prebi¬ valstva in seveda tudi v historiografiji. Megiserja so imenovali koroški deželni stanovi za svojega historiografa in mu finansirali njegovo delo. Tako Schonlebnovo kakor tudi Valvasorjevo delo je posvečeno kranjskim stanovom. Ko Schonleben datira posta¬ nek kranjskega plemena v prvi čas po naselitvi Slovanov, ko Val¬ vasor v predgovoru izraža svoj teritorialni patriotizem in ko vsi trije sprejemajo Laziusovo naziranje o spojitvi »v eno ljudstvo« ne glede na različnost jezika, nastopajo pač ti histeriki kot glas¬ niki pokrajinske koncepcije, ki je ostala mnogo stoletij značilna za historiografijo na slovenskih tleh.21 Obenem so pa vsi ti historiki pristaši nazorov, ki prevladujejo v nemški humanistični historiografiji. Po vzoru svojih italijanskih učiteljev, ki so pro¬ slavljali veličino starega Rima, so hoteli tudi nemški humanisti opisovati slavo svojih germanskih prednikov. Njihovo delo ima izrazito nacionalno tendenco, a njihovi viri so manj bogati, histo¬ rično in jezikovno znanje pomanjkljivo, po kritičnosti pa zaosta¬ jajo za italijanskimi učitelji. Tako nastajajo dela historikov kakor Laziusa, Aventina, Krantza in drugih, ki proglašajo Kelte, Slovane in druge narode za Germane.22 Naše dežele so spadale politično k rimskonemškemu cesarstvu, nemščina je bila jezik vladajočih socialnih plasti in zato je razumljivo, da so tudi njihovi historiki sprejeli nazore nemških humanistov. Njihovo delo karakterizirata torej teritorialni koncept in nemška tendenca v smislu nemškega humanizma; odnos do Slovanov ni sovražen, a interes zanje je polihistorski in mesto, ki ga zavzemajo, jim je odrejeno v smislu celotne koncepcije. Ali je bilo v tem času sploh mogoče bolj slovensko nazira¬ nje? Politične uredbe seveda v tem oziru niso nudile nikakega oporišča. A že v srednjem veku ni bila neznana narodna zavest, 20 Fr. Kidrič, n. o. m., str. 74—75. Prim. tudi Schonleben, App., str. 187 (Verum nes linguae diversitas per se arguit diversitatem nationis, ut suo loco ostendam«), 195, 201—02 (»Non sum nescius passim id vulgo persuasum, quod linguae diversitas efficiat diversa gente...«). Valvasor ponatiskuje odločitev zavoda sv. Jeronima v Rimu od 1654, da so Kranjci Nemci in ne Illirci, brez komentarja (XV, str. 599—600). 21 M. Kos, Pregled slovenske historiografije, JIč, I, 1935, str. 7—11. 22 E. Fueter, Geschichte der neueren Historiographie, Miinchen u. Berlin, 1911, str. 183 do 185, 192—197.

58

ki sloni na jezikovni skupnosti ali sorodnosti, čeprav ta zavest sama ob sebi še ni imela nikake politične moči. V dobi renesanse so nato italijanski humanisti prvi pokazali, da je mogoče pisati zgodovino v okviru nacionalne enote, ki ne ustreza nikaki ob¬ stoječi politični tvorbi. Njihov vzgled so posnemali zgodovinarji Germanije in posameznih nemških plemen.23 V 16. in 17. stoletju so nastala pod vplivom humanizma že tudi na Poljskem, Češkem in v Dalmaciji zgodovinska dela z izrazito slovansko tendenco; prva zgodovina Slovanov je »11 regno degli Slavi...« Dubrovničana Orbinija (1601). Ta historiografija kaže mnogo podobnosti z deli nemških humanistov; poudarja se razsežnost slovanskega sveta, obenem se pa proglašajo za Slovane razni antični narodi, npr. Ilirci, Kelti, Goti, Vandali in včasih sploh vsi »jafetiti«; teze o listini Aleksandra Velikega Slovanom, o sv. Hieronimu kot izu¬ mitelju glagolice, poudarjanje pomena slovanskih apostolov in naklonjenosti Karla IV. do slovanščine ter veselje do etimologiziranja označujejo ta dela, ki so pač nekritična, a so imela v na¬ cionalnem oziru velik pomen.24 Pri Slovencih v dobi pred narod¬ nim preporodom zaradi posebnih slovenskih razmer ni nastalo nobeno zgodovinsko delo te vrste, ampak le posamezne beležke v raznih delih, kjer se avtorji s ponosom prištevajo k Slovanom in govore o razširjenosti slovanskega jezika, proglašajo za Slo¬ vane razne narode v preteklosti ter navajajo že omenjene argu¬ mente ter razne etimologije kot dokaz njihovega pomena; najbolj znan je v tem oziru Bohoričev uvod v slovnico.25 Schonleben je te argumente večinoma zavračal, medtem ko jih je Valvasor de¬ loma sprejel.26 Značilno je, da Schonleben očita Bohoriču, da se ni izrazil o vprašanju, ali so bili Vendi (= Vandali) slovanski ali germanski narod, in da zavrača Balbina in Pessino, ker trdita, da so Slovani enota zase in ne izhajajo od Germanov.2 ' Pojem slovenstva v dobi pred narodnim preporodom ni za¬ vestno in točno opredeljen. Za označevanje jezika in ljudstva rabijo avtorji večinoma izraz »kranjski«, »Kranjec«, ki je pokra¬ jinsko omejen. Izraz »slovenski«, »Slovenec« (v nemščini in latin¬ ščini poleg »Sclavonier«, »Slavus« itd. tudi »Vindus«, »Wende«, 23 E. Fueter, n. o. m., str. 76,190. 24 Za slovansko idejo pred 19. stoletjem prim. na primer: I. JlepBOAbcj), CvaBsiHe, Hxt B3 anMHwa OTHOineiiiH n CBH3H, I—III, Varšava, 1886—90; za srbsko in hrvatsko historiografijo N. Radojčič; Ideja našeg narodnog jedinstva u srpskoj i hrvatskoj historiografiji, Njiva, I, Ljub¬ ljana, 1921! 25 pr Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 89—93, Razvojna linija ..., n. o. m. str. 92—93. 26 Fr. Kidrič, Razvojna linija ..., n. o. m., str. 88. 27 Schonleben, App., str. 201, 203—04.

59

»Windischer« itd.) se tudi uporablja, pomeni pa obenem vse Slovane ali pa dobiva pomen izvenkraj inskih (štajerskih in ko¬ roških) Slovencev iz preprostega razloga, ker zanje ni mogoče uporabljati niti kranjskega niti njihovega pokrajinskega imena, ki bi obsegalo tudi njihove nemške sodeželane. V formulacijah kakor »Kranjci inu Slovenci«, v pisanju knjig, ki so namenjene vsem notranjeavstrijskim deželam, se brez dvoma pripravlja pot do zavesti slovenske celokupnosti; a do čisto zavestne formulacije tega principa tedaj še ni prišlo.28 In vendar je srednji vek ta po¬ jem poznal. Že v 9. stoletju rabi »Conversio Bagoariorum et Carantanorum» izraz »Carantanus« v pomenu »Slovenec«; ruska tako imenovana Nestorjeva kronika in Helmoldova Kronika Slo¬ vanov v 12. stoletju, Bartholomeus Anglicus v 13. stoletju na¬ števajo med slovanskimi plemeni Karantance in mislijo pri tem na Slovence.29 Poznejši avtorji zaradi teritorialne razkosanosti slovenske zemlje tega pojma ne poznajo več. Pod tem vidikom pa postane posebno zanimivo vprašanje, kaj je vedela historiografija 16. in 17. stoletja o stari Karantaniji. Že naš kratki pregled je pokazal, da tedanjim historikom ni bilo neznano, da je eksistiralo v zgodnjem srednjem veku pleme Karantancev, da je bilo to pleme slovansko in da je imela Karantanija večji obseg kakor poznejša Koroška. Iz teh dejstev pa niso izvajali posledic niti tuji historiki, niti Megiser in Schonleben, ki sta imela popolnoma drugačno koncepcijo, niti naši protestantski in drugi slovansko orientirani avtorji, ki so se omejevali na navajanje nekaterih splošnih trditev o Slovanih, ki jih najdemo pri avtorjih po vsem slovanskem svetu. Ni pa še bilo historika, ki bi osvetlil pomen Karantanije v pravi luči. •fc

Ko se je v dobi narodnega preporoda prvič postavilo načelo, da naj postane slovenščina tudi jezik višje kulture in višjih so¬ cialnih plasti, se ni bilo več mogoče zadovoljiti z dotedanjo ne¬ jasnostjo v opredelitvi, označevanju in omejevanju posameznih slovanskih jezikovnih enot. Zavestno oblikovanje in opredelitev slovenske književnojezikovne in narodne enote je v veliki meri delo gramatikov in praktičnih pisateljev. Tu seveda ne mislim študirati vsega razvoja naziranj od Pohlina in Gutsmana preko Kumerdeja do Kopitarja ter nazorov tedanjih tujih avtorjev, ki f Fr- Kidrič, Zgodovina ..., str. 91—92, 133—34. 2! Kos, Conversio Bagoariorum et Carantanorum, RDHV, 11, hist. ods., 3, Ljubljana, 1936; M. Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do re¬ formacije, str. 81, 88, 171; Fr. Kidrič, Zgodovina..., str. 3-4.

60

so se zanimali za slovanske jezike.30 Odgovoriti hočem le na drugo vprašanje, ki doslej prav za prav še sploh ni bilo jasno postav¬ ljeno: ali so imeli pri novem zavestnem oblikovanju slovenske enote poleg filologov in praktičnih pisateljev kak delež tudi historiki in njihovi nazori o slovenski zgodovini? Prvi historični spis v slovenskem jeziku je Pohlinova »Kraynska kroneka«, analistični spis, ki je bil pisan v letih 1770—1788, omenja dogodke do 1. 54 po Kr. ter je ostal v rokopisu. Objav¬ ljena je bila Pohlinova kronika le v nekoliko spremenjenem nemškem prevodu, ki je izhajal anonimno v »Laybacherischer Schreib-Kalender« za 1. 1782—1794, in sicer pride objavljeni pre¬ vod do 1. 451 pr. Kr. Avtorju so prvotni prebivalci Japodi, ki iz¬ hajajo od Jafeta in govore grško, nato slede Kelti, ki so mu men¬ da Germani, za njimi Ilirci, nato Panonci in končno Rimljani. Kolikor mi je mogoče presoditi po opisih in po prevodu, je Po¬ hlinova kronika nekak ekscerpt iz Schonlebna, prepleten z ob¬ širnimi popisi dogodkov, ki nimajo s Kranjsko| nič opraviti. Avtor kaže tudi v tem delu — kakor že v svoji slovnici od 1768 — tendenco, da proglaša v smislu starejših slovanskih pisateljev razne antične narode za Slovane. Zaradi svoje majhne strokovne izobrazbe in nekritičnosti ter zaradi svoje ekskluzivne kranjske usmerjenosti, ki je brez interesa za nekranjske Slovence, avtor pač nikdar ne bi mogel rešiti naloge, ki se je je lotil njegov mlajši sodobnik Anton Linhart.31 Znanstveni in nacionalni pomen Linhartove zgodovine so do¬ sedanji raziskovalci označili le bolj v splošnih potezah.3- Linhart je začel delati na njej že kmalu potem, ko ga je Zois odvrnil od njegove prejšnje nemško-kozmopolitske orientacije in priteg¬ nil v svoj od Pohlinovega tako različni meščanski krog delavcev 30 Za ta vprašanja prim. Fr. Kidrič, Zgodovina..., str. 160, 161, 174, 205, 227, 228, 232, 246, 270, 318, 328 ter tam citirane razprave, posebno br. Kidrič, Dobrovskv in slovenski preporod njegove dobe, RDHV, 7, hist. °ds., l, Ljubljana, 1930. , 31 Pohlinova »Kraynska kroneka« je rokopis dunajske nacionalne bi¬ blioteke: prim. P. pl. Radics, »Kraynska kroneka« p. Marka Pohlina, IMK, Til str- 33—45; J. Mantuani, »Kraynska kroneka«, DS, XXI, 1908, str. ^'4—79, 324—28. »Laybacherischer Schreibkalender« se nahaja v Ljubljani v knjižnici Narodnega muzeja, kjer pa serija ni kompletna. Prim. tudi Fr. Nidrič, Zgodovina..., str. 174; Zoisovo mnenje o njej: Vodnikov spomenik, Ljubljana, 1859, str. 48. 32 P- pl- Radics, Anton Linhart, LZ, XIII, 1893, str. 27—32, 86—91; M. Pirnat, Anton Linhart, LZ, XXVI, 1906, str. 48—52, 87—93; Fr. Kidrič, t>obrovsky..., n. o. m., str. 50, 65; Isti, Zgodovina ..., str. 246, 268—69; M. Kos Pregled slovenske historiografije, JIČ, I, 1935, str. 11—12; Isti slovenska zgodovina, prav tam, str. 314—15; SBL, I, str. 664—72 (Fr. KobA. Gspan, Anton Tomaž Linhart, Izbrano delo (Cvetje iz domačih in fujih logov 14), Celje, 1938. Prim. seznam literature o Linhartu pri Kob¬ larju in Gspanu.

61

za slovensko prosveto. Znano je, da je Linhart hotel napisati v nasprotju s prejšnjimi raziskovalci, katerih analistični način dela je karakteriziral v uvodu prve knjige, resnično zgodovino, sprem¬ ljati »den Gang der Menschheit in diesem kleinen Theile Europas«. Prosvetljenjska historiografija je poudarjala pomen prirodnih faktorjev in nastopala po Voltairovem vzgledu z geslom zgodovine civilizacije proti dotedanji čisto politični in cerkveni zgodovini. To velja tudi za Linharta. Njegov vzornik Anton pravi v predgovoru svojega dela, da so o Slovanih že mnogo pisali, da pa doslej še nihče ni uporabil dveh virov: njihovih jezikov, ki jih je mogoče primerjati in dognati, kaj je vsem Slovanom skupno še iz pradomovine in kaj so si pridobili kasneje, in pa njihovih sedanjih šeg in običajev, ki so deloma še tudi dediščina prvotne kulture in jih je mogoče primerjati s poročili historikov.33 Anton, ki ga je Linhart zelo cenil in bil z njim tudi v pismenih stikih, mu je torej odkril pomen komparativne lingvistike in etnogra¬ fije za zgodovino; tako je nastalo obširno tretje poglavje druge knjige, kjer poskuša Linhart rekonstruirati notranje razmere starih kranjskih Slovanov (II, str. 180—367). V tem se razlikuje od prejšnjih piscev in tudi od Valvasorja, ki kranjske etnografije ni študiral pod historičnim vidikom. Pri periodizaciji Linhartu niso več odločilni vladarji in tudi ne vera, ampak dežela sama, tj. narodi, ki žive v njej; le čisto slučajno se čas osvojitve Kranj¬ ske po Rimljanih skoraj ujema z začetkom krščanske vere. Kljub temu stremljenju za sintezo in kljub antipatiji do historikov, ki le kompilirajo citate iz starih piscev, pa Linhart ni zapadel v na¬ pako nekaterih prosvetljenih pisateljev, ki bagatelizirajo raziskavanje pisanih virov. Trudi se, da najde za svoje trditve opore v starih virih, čeprav kaže način njihove uporabe, da je živel v dobi pred Niebuhrom. Moderne avtorje pa citira le izjemoma, in sicer tam, kjer gre za sporne trditve; polemikam se v splošnem izogiba, ker bi zavzele preveč prostora in ker čitateljev itak ne zanima, kaj je dognal šele on in kaj je bilo znano že prej. Iz svoje knjige je izločil vse čudežne dogodke, opustil je prizadevanje, da bi spravil po vzgledu prejšnjih piscev naj starejše prebivalce Kranj¬ ske v zvezo z biblijsko razlago začetkov človeškega rodu in kljub vsej rezerviranosti se vidi, da tudi v verski zgodovini zanj odlo33 K. G. Anton, Erste Linien eines Versuches liber der alten Slaven Ursprung, Sitten, Gebrauche, Meinungen und Kenntnisse. Leipzig, 1783. Za Linhartovo mnenje o Antonu prim. Versuch einer Geschichte von Krain..., I, 1788, predgovor; II, 1791, predgovor, str. 180—81; njegovo pismo Kuraltu od 18. avg. 1784 M. Remeš, Abbe Martin Kuralt, ZMS, XIV, 1912, str. 63; prim. tudi druga Linhartova sporočila v zvezi z Zgodovino v pismih, ki jih je objavil Remeš (str. 62, 66, 69, 70, 72, 73).

62

čajo le človeški motivi. Obsoja pa tudi tisti patriotizem, ki pri¬ znava samo to, kar je častno za domovino.34 Kot dokaz Linhartove nacionalne usmerjenosti se navaja uvodno mesto iz uvoda 2. zvezka, kjer govori o tem, da Slovani nimajo samo slavne zgodovine in niso samo naseljeni, oz. vladajo skoraj nad polovico Evrope in Azije, ampak tvorijo tudi pretežen del prebivalstva Avstrije, tako da bi se Avstrija prav tako kakor Rusija mogla imenovati slovanska država, in vzklika končno, da je treba presoditi, kaj so Slovani za Avstrijo in kaj morejo še postati. Temu vzkliku sledi v rokopisu pasus, ki je moral v tisku odpasti najbrž zaradi cenzurne prepovedi in ki dokazuje, da je to mesto izrazito politično.35 — Fr. Koblar vidi v tem mestu javno manifestacijo političnega avstroslavizma, ki ga je nato prevzel in zastopal Kopitar. Fr. Petre je pa opozoril na to, da je Jan Kollar poudarjal razliko med Linhartovim in Kopitarjevim pojmova¬ njem. Ko je hotel povedati, da ima njegova slovanska vzajemnost le literaren značaj in noče spremeniti obstoječih političnih raz¬ mer, je navedel Jan Kollar v nemški izdaji svoje »Slovanske vza¬ jemnosti« (1837) kot primer razliko med Linhartom, ki ga ime34 Za njegove principe pisanja zgodovine je važen predvsem ves pred¬ govor I. zvezka. 35 »Eine grobe Idee, wiirdig des Philosophen am Throne, Leopold dem II., der im ersten Jahre seiner weisen Regierung den Werth seiner ,gVolker ow * vorbehalten. In diesem Betrachte miifite eine vollkommene Geschichte der innerosterreichischen Slaven auch fiir den osterreichischen Staatsmann ihren entschiedenen Werth haben. Ich will jenem Gelehrten, welcher sie einst liefern wird, mit meinem Versuche vorarbeiten. * Die in diesem Jahra) errichtete illyrische Hofkanzlei in Wien wirdb) in der slavischen Geschichte eine merkvviirdige Epoche bleiben.« a) prvotno: »Die Versammlungen der illyrischen Nation zu Temesvar und die neu«; b) prvotno: »werden«. (Rokopis št. 345 univ. knjižnice.) Ves ta tekst je v rokopisu prečrtan in v tisku nato nadomeščen s stavkom: »Die illyrische Hofkanzlei in Wien scheint fiir die ungarischen Slaven, denen sie eigentlich gevvidmet ist, eine merkwiirdige Epoche herbeizufiihren«. V Linhartovem rokopisu sicer pri nobenem od prečrtanih mest ni jasno razvidno, da ga je črtal cenzor in ne morda Linhart sam. Iz dejstva, da se glasi dovoljenje za tisk v cenzurnem izvodu I. dela zgo¬ dovine, ki je bil predložen 24. maja 1786, »admittitur«, v II. delu, ki je bil predložen 31. jan. 1791, pa »omissis deletis imprimatur die 7. febr. 1791« in da so diference največje prav pri predgovoru II. dela, ki je bil prvotno datiran že s 1. decembrom 1790, smemo domnevati, da je opustitev tega mesta zahteval cenzor, ker se mu je zdelo preveč politično, čeprav ga je morda potem prečrtal Linhart sam. Linhartov rokopis tjaže sploh na več prečrtanih in neprečrtanih mestih divergence s tiskanim tekstom; tako se glasi npr. mesto o obnov¬ ljeni Academia Operosorum v predgovoru I. zvezka prvotno: ».. .und nach einem zuriickgelegten unthatigen Jahrhunderte erst neulich weider zu envachen schien, wobei es auch an nichts felthe als an Operosen.«

63

nuje nemškega pisatelja in citira njegovo trditev o Avstriji, ki bi se morala prav za prav imenovati slovanska država, in slovan¬ skim pisateljem Kopitarjem, ki se je v svoji slovnici spomnil, da je cesar Franc omogočil frančiškanu Stulliju, da je dobil čas za sestavo svojega ilirskega slovarja, in dostavil, da imajo avstrijski Slovani, ki jih je 13 milijonov med 20 milijoni avstrijskih poda¬ nikov, »einiges Recht auf den ervvarmenden und belenden Sonnenblick der Regierung«. Kollarju je šel Linhart predaleč in za¬ dovolji se »mit der edelbescheidenen Gesinnung und Ausserung« Kopitarja.35* Če upoštevamo rokopis Linhartove zgodovine, mo¬ ramo priznati, da je imel Kollar prav, ko je govoril o razliki med njim in Kopitarjem. Kopitar je od avstrijske vlade pač pričako¬ val, da bo podpirala kulturne težnje Slovanov, v politiki je bil pa fanatičen pristaš Avstrije, kakršna je bila tedaj. Linhartov predgovor je bil pa napisan v letu po zlomu Jožefovega sistema, ko so stanovi raznih delov države stavij ali svoje zahteve in ko je srbski sabor v Temešvaru zahteval posebno avtonomno pokra¬ jino. Kakšni so bili Linhartovi konkretni nazori, seveda ne vemo; gotovo je ostajal v avstrijskem okviru, vendar pa je mislil na neko notranjo preureditev Avstrije, ki bi bolj upoštevala Slovane. Cenzura je okrnila to mesto pač le zato, ker se ji je zdelo preveč politično. — Razen tega se omenja njegov opis kranjskih Slova¬ nov v etnografskem delu, kjer jih ostro zagovarja in trdi, da so se slabe strani njihovega značaja razvile zato, ker so bili zatirani, obsoja identificiranje njihovega narodnega imena s sužnji, navaja kot primer njihove ljubezni do domovine tudi vojaške begunce, omenja, da nimajo smisla za tisti patriotizem, ki bi Slovana ločil od njegovega naroda, in trdi: »Sie hassen ihre Grundherrn, die sie fiir ihre Unterdriicker ansehen, bis zur Unversohnlichkeit.«38 Približno v istem času je Linhart priredil Matička, ki ima izrazito protifevdalno tendenco, obenem se pa norčuje tudi iz nemškega uradnega jezika sodišč. Res je sicer, da je prvi zvezek posvečen notranjeavstrijskemu guvernerju in kranjskim stanovom, drugi zvezek pa kranjskemu deželnemu glavarju, ki mu je »poverjena blaginja naroda, katerega zgodovino pišem«; tudi slovanska po¬ litična tendenca uvoda k II. zvezku, ki ni konkretno izražena, ostaja seveda v avstrijskem okviru. Res je tudi, da je Linhart v tem času napisal za kranjske stanove po naročilu spomenico o stanovskih svoboščinah, ki ima popolnoma drugačno socialno tendeco, in drugo spomenico o davčni in urbarialni regulaciji, ki 35a SBL, I, str. 668. Fr. Petre, Poizkus ilirizma pri Slovencih, Ljubljana 1939, str. 146—47. J. Kollar, t)ber die literarische Wechselseitigkeit zvvischen den verschiedenen Stanmen und Mundarten der slawischen Nation, Pesth, 1837, str. 8—9. 30 II, str. 211—224. 64

je imela brez dvoma tudi podoben značaj.37 Linhart je bil pač uradnik na izredno eksponiranem mestu, ki je moral imeti vse mogoče ozire in se tudi ni smel upirati reakcionarnim tenden¬ cam, ki so zavladale po smrti Jožefa II. Kljub temu pa je bil Linhat v slovenskem preporodnem gibanju, ki je imelo tedaj in se mnogo kasneje le kulturni značaj brez vsakega odnosa do po¬ litike, prvi mislec s pravim smislom za politiko, ki izraža poli¬ tične in deloma celo socialne (protifevdalne) ideje. Samo ugibati moremo, da nekdanji jožefinski entuziast v srcu ni bil pristaš kurza, ki se je začel uveljavljati po smrti Jožefa II., in da ga je tudi Leopold II. razočaral, ko ni uresničil prošenj temešvarskega kongresa in je razpustil ilirsko dvorno pisarno; nobenega dokaza pa nimamo, da bi kdaj javno izrazil take nazore in s tem vzbudil odpor in izgubil zaupanje svojih predstojnikov. Z gotovostjo moremo trditi le, da je bil prepričan svobodomislec in da je s svojo smrtjo brez zakramentov povzročil prepoved javnega izra¬ žanja žalosti in vzbudil vtis, ki se izraža še več let kasneje v Pohlinovih in Kopitarjevih beležkah o njem.38 Za koncepcijo Linhartovega dela dokazuje že naslov »Versuch einer Geschichte von Krain und der iibrigen siidlichen Sla¬ ven Čsterreichs« (v drugem zvezku »Versuch einer Geschichte von Krain und den iibrigen Landern der siidlichen Slaven Osterreichs«), da gre na eni strani za teritorialno, obenem pa za nacio¬ nalno zgodovino. Pojem Kranjske je treba seveda razumeti v tedanjem teritorialnem obsegu in ne v obsegu 19. stoletja; avtor se v uvodu opravičuje, da govori o zgodovini Kranjske v dobi, ko te teritorialne enote še ni bilo, in pojasnjuje, da misli pri tem na zgodovinski razvoj na ozemlju kasnejše Kranjske. »Osterreich« v naslovu dela pomeni celotno habsburško monarhijo, kar je v jožefinski dobi samo ob sebi razumljivo; ko je Linhart 1. 1786 pisal predgovor k I. zvezku, je jasno povedal, da ima namen na¬ pisati zgodovino vseh avstrijskih in južnih Slovanov od Srbije in Dalmacije ob Jadranskem morju do Tirolske in Bavarske in od Istre do Mure na Štajerskem, torej tudi zgodovino Hrvatov in vojvodinskih Srbov, ne pa seveda tistih Južnih Slovanov, ki so bili v njegovem času pod turško ali beneško oblastjo.39 Podoben 37 Kopija spomenice o stanovskih svoboščinah »Allerunterthanigste Vorstelung der treugehorsamsten Stande des Herzogthums Krain an seine Mayestatt Leopold II.« od 11. sept. 1790 v arhivu Nar. muzeja v Lj.; ekscerpt iz te spomenice H. Costa v MHK, XIV, 1859; dokaz, da sta ob spomenici Linhartovi, Radics, n. o. m., str. 88—89. 38 Prim. Zoisovo pismo. Vodniku, Vodnikov spomenik, str. 52; M. Poh¬ lin, Bibliotheca Carnioliae (ed. Dimitz, Beilage zu MHK, XVII, 1862), str. 33; Kopitar, Kleinere Schriften, I, Wien, 1857, str. 9; I. Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Lj., 1935, str. 52. 39 Prim. uvod k I. zvezku zgodovine. 5 O slovenskem narodnem vprašanju

65

koncept celo ne glede na državne meje je pozneje izvedel Linhar¬ tov prijatelj B. Hacquet v svojem etnografskem delu »Abbildung und Beschreibung der sudwest- und ostlichen Wenden, Illyrier und Slaven« (Leipzig, 1801), ki obsega ves tritorij od Ziljske doline do Raške in Klementincev. Ali je Linhart ta načrt tudi izvedel? V prvem zvezku, ki sega — čisto logično v smislu njegovih kriterijev za periodizacijo — do prve naselitve kranjskih Slovanov, prevladuje seveda teritorialni, kranjski okvir. Njegovi pojmi o etnografiji dežele v predslovanski dobi, ki nas tu predvsem zanimajo, pomenijo velik napredek v primeri s prejšnjimi avtorji in zato je precej upravičena njegova ironična opazka o Schonlebnu, ki ima Japode za potomce Jafeta, Ilirce za Kelte (ta Linhartova trditev ni čisto točna) in Vandale za Slovane. Predrimska plemena v deželi deli na Ilirce, Galce in Venete. O Venetih je znano samo, da so živeli ob Jadranskem morju, sicer pa nič. Za Ilirce se izreče proti mnenju, da so bili Slovani, odklanja Dolcijeve etimologije in se pridružuje Thunmannovemu mnenju, da so Ilirci predniki Alban¬ cev. Zato se izreče zoper uporabljanje ilirskega imena za Slovane v literaturi in zavrača mnenje o sv. Hieronimu kot ustanovitelju glagolice. Le za Galce (ime Keltov odklanja, češ da ne pomeni nič) najdemo pri njem še trditev: »Dah das gallische von dem germanischen nur als Dialekt unterschieden war, bewiefi man schon lange und erwartet es nicht erst von mir.« Ta trditev pa ostane čisto osamljena in Linhart iz nje nikjer ne izvaja kakih etničnopolitičnih konsekvenc.40 Za Slovane Linhart odločno zavrača naziranje, da bi bili le nekaka veja Germanov, kakor tudi poskuse, da bi se slovanski jezik proglasil za nekak prajezik, iz katerega so se razvili jeziki drugih, neslovanskih narodov. Sorodne izraze v slovanskih, ger¬ manskih, grškem, latinskem in drugih jezikih je treba razlagati z dejstvom, da so govorili vsi ti narodi nekoč skupen prajezik, iz katerega so se pozneje razvili drugi jeziki.41 Vendar se pa Lin¬ hart pridružuje Antonovemu mnenju, da so tvorili Slovani in Germani še tudi kasneje posebno enoto pod imenom Nemeti. Ko se je tudi ta enota razdelila v dva dela, so se Slovani najprej imenovali Srbe.4- Od narodov, ki jih poznajo klasični avtorji, smatra Linhart za Slovane le Sarmate; v tem oziru se pridružuje 40 Za te nazore prim. v I. zvezku: predgovor, str. 21, 38, 155, 156; II, predgovor, str. 353; S. Dolci, De illyricae linguae vetustate et amplitudine, Venetiis, 1754; J. Thunmann, Untersuchungen zur Geschichte der ostlichen europaischen Volker, I. Theil, Leipzig, 1774. 41 I, str. 153—55; II, predgovor, str. 181 sl. 42 II, str. 181—83. 66

Jordanovemu mnenju.43 Slovansko ime po njem ne izhaja od be¬ sede slava, a tudi ne slovo (v pomenu beseda), ampak od prvot¬ nega korena besed seliti se, slovo (= poslavljanje) in pomeni ljudi, ki se selijo; nastalo je šele v času selitev in se omenja v literaturi šele pri Jordanesu. Za izraze Wenden, Winden itd. po¬ udarja Linhart, da pomenijo tudi Slovane, a ne v njihovem, ampak le v jezikih tujih narodov; ti izrazi izhajajo od »wandeln, wandern, wenden« in imajo isti smisel kakor izraz »Slovani«. V poglavju o splošnem imenu za Slovane Linhart omenja, da se prebivalci med Savo, Dravo in Muro na Štajerskem in Koroškem imenujejo »Slovenzi«, svoj jezik pa »Slovensko«, da se v Ziljski dolini imenujejo »Selauzi« (L. je tu pač napačno razumel izraz za prebivalce Ziljske doline) in da se na Kranjskem vsak do¬ mačin imenuje »Slovenz«, svoj jezik pa »slovenski Jesik«; treba pa je poudariti, da so to zanj le primeri razširjenosti splošnega imena za Slovane in da mu je še tuja misel, da bi izraze smatral za posebno ime za Slovence.44 — Ti Linhartovi nazori so seveda danes večinoma zastareli; vendar pa mu je treba priznati, da je imel o razmerju Slovenov do drugih jezikovnih skupin bolj pravilne nazore kakor pa njegovi predhodniki, ki so to razmerje pojmovali v smislu ene ali druge nacionalne tendence. Zaradi teh nazorov Linhart seveda odklanja avtohtonost Slo¬ vanov na Balkanu; o tradiciji o bratu Čehu, Lehu in Rusu pravi: »Diese Fabel verdient keine Erwahnung« (II, str. 23). Pač pa so po njegovem mnenju Sarmati identični s Slovani in zato govori o Slovanih v Panoniji že od 1. stoletja našega štetja. Iz poročil virov, da je Konstantin Veliki naselil premagane Sarmate v raznih delih svoje države in med drugim tudi v Italiji, kamor je spadala tedaj tudi Kranjska do Trojan, sklepa Linhart, da se začne doba slo¬ vanskega naseljevanja na Kranjskem 1. 334 po Kr. To naseljeva¬ nje je v začetku sporadično, vendar pa domneva Linhart, da so bili za vlade gotskega Teoderika tisti prebivalci Kranjske, ki žive v socialno podrejenem položaju, verjetno že Slovani. Poročilo Konstantina Porfirogeneta o naselitvi Slovanov v Dalmaciji v času, ko je bila razrušena Salona, datira Linhart z letom 449 po Kr.; od tod so se naselili v kompaktnih množicah na slovenskem ozemlju, in sicer okrog 1. 550 po Kr., kakor je trdil že Schonleben. V začetku so bili stiskani od Langobardov, Obrov in Fran¬ kov, nato pa jih je osvobodil Samo in začela se je doba njihove 43 J. Chr. de Jordan, De originibus Slavicis, Viennae, 1745. Linhart, I, str. 345—46, 363, 389, 391, 394—99 (v rokopisu pri str. 394 za Jordan: »mit Griinden, die noch niemal widerlegt wurden«), 402, 413—15; II str 6 12—19, 65—66, 68—69, 105, 183—85; 187—190. ' 44 I, str. 416—17; II, str. 24, 190—201; prim. Fr. Kidrič, Dobrovsky..., n. o. m., str. 65; Isti, Zgodovina ..., str. 268—69. 5*

67

svobode, ki traja od 624 do 748, ko pridejo pod frankovsko oblast; drugi zvezek sega do konca vlade Karla Velikega.45 Svojega načrta, da bo pisal zgodovino Južnih Slovanov, kakor ga je izrazil v naslovu knjige in v predgovoru I. zvezka, pa Linhart v II. zvezku ni izvršil. Le nekoliko spremenjeni naslov knjige še spominja nanj. A že v začetku predgovora omenja, da prehaja »zu den Slaven im Siiden Germaniens«, kar more pri te¬ danjem obsegu rimsko-nemškega cesarstva pomeniti le Slovence. V zvezi s tem je v predgovoru očitek Gebhardiju, da pri svojem načrtu zgodovine vseh slovanskih držav ni imel v evidenci »die Slaven in Innerosterreich«, ki so tudi imeli svojo državo, čeprav so jo pozneje izgubili prav tako kakor nekateri drugi Slovani, med drugimi tudi Srbi, Bošnjaki in Hrvati, ki jih Gebhardi upo¬ števa. V že citiranem rokopisnem delu predgovora pravi, da pri¬ pravlja pot bodočemu zgodovinarju notranjeavstrijskih Slova¬ nov.46 Tudi v tiskanem tekstu se Linhart imenuje zgodovinarja »kranjskih Slovanov«; kaj ta izraz pri njem pomeni, bomo še videli.47 V zgodovini sami govori Linhart o naselitvi Slovanov na jugu v splošnem in o slovanskem ozemlju in prebivalstvu po¬ sebej; zelo kratka so pa v njegovi široko zasnovani zgodovini poglavja, kjer govori posebej o hrvatski zgodovini.48 V značilnem poglavju o specialnih imenih naroda in dežele, ki sledi poglavju o splošnih imenih za Slovane, govori Linhart le o imenih Kranjci in Korotani, ki morejo veljati samo za Slovence.49 Linhart izrečno razlikuje hrvatske in kranjske Slovane, ko obžaluje, da hungarizirani hrvatski Slovan sovraži svojega kranjskega brata, ki mu je postal zaradi vpliva nemškega fevdalnega reda skoraj popol¬ noma tuj, in pripisuje to antipatijo različnosti njihovih sedanjih uredb.50 Ne more se torej dvomiti o tem, da je Linhart svoj prvotni koncept zgodovine pri konkretni izvedbi v II. knjigi zožil. Če hočemo vedeti, v kakšnem smislu je to izvršil, se moramo naj¬ prej vprašati, kakšen pomen imata pri njem pojma Karantanija in Kranjska. Ime Karantanija izvaja Linhart iz slovanščine, od besede Gorotan. Pri analizi pojma Karantanija, ki mu posveti posebno po¬ glavje, pove z vso jasnostjo, da ta pojem v srednjeveškem jeziku ne obsega samo Koroške njegove dobe, katere meje so posledice 45 Za Sarmate prim. op. 43; za naselitev in usodo Slovanov v Dalma¬ ciji in na slovenskem ozemlju, I, str. 414; II, str. 57—59, 86, 94—179; periodizacija slovenske zgodovine, str. 186—87. 46 Prim. tudi II, str. 213. 47 II, str. 178. 48 II, str. 57—59, 123—26, 171—74. 49 II, str. 201—03. 69 II, str. 218.

68

kasnejšega političnega razvoja, ampak ozemlje vseh Slovanov na jugu Nemčije (rimsko-nemškega cesarstva) ob Savi, Dravi in Muri do Aniže in Donave.51 Prebivalce vsega tega ozemlja imenuje po¬ novno »Karantaner« in »Karantanerslaven«. Njihova politična svoboda se je pričela za časa Sama, ki ima sicer središče države na Češkem, vendar pa je od njega odvisen tudi vojvoda v Karan¬ taniji, ker se ob Donavi približujeta obe veji Slovanov, češka in karantanska. Doba svobode traja nato do 1. 748.52 Večji obseg stare Karantanije in slovanstvo njenih prebivalcev sta bila sicer v historiografiji znana že prej, a šele pri Linhartu dobita te dve dejstvi nacionalen pomen. Ustoličenje na Gosposvetskem polju, ki ga je po Megiserjevem in Valvasorjevem mnenju medel Ingo, v katerem vidita prvega frankovskega vojvodo v Karantaniji, omenja Linhart le kratko, vidi pa v njem prvotno slovanski običaj in izraz demokratičnega pojmovanja.53 Ime Kranjske je popolnoma slovansko in pomeni obmejno pokrajino, Kranjci pa so slovansko pleme na meji slovanskega ozemlja.54 Ker so za Linharta Sarmati Slovani, trdi, da je kranj¬ sko pleme prvič omenjeno v virih za zgodovino 4. stoletja po Kr., ki govore o Sarmatae Limigantes na mejah in na ozemlju rim¬ skega imperija.55 Nadalje sklepa za 6. stoletje iz Prokopijevega poročila v Gotski vojni, kjer so omenjeni med prebivalci pokrajin na vzhodu Jadranskega morja tudi Kami, da to niso keltski Kami, ampak kranjski ali pa v malo kasnejših virih nastopajoči karantanski Slovani.56 Ko se v naslednjem stoletju v Fredegarjevem poročilu o vojvodi Valuku pojavi »marchia Winidorum«, sklepa Linhart iz konteksta, da ta od Frankov neodvisna pokra¬ jina ni mogla biti marka v smislu frankovske ureditve, in prevaja to ime s Kranjsko.57 Prav nič pa nima ime Kranjske opraviti s Kami. Znano mesto Pavla Diakona, da so imeli Langobardi pri¬ bližno od 1. 625 do časa vojvode Rathisa (okrog 730) pod svojo oblastjo »Sclavorum regionem quae Zellia appellatur usque ad 51 II, str. 134—37. Prim. str. 137: »Nicht nur das heutige Karnten — die Grenzen dieses Herzogthums sind Folgen spaterer politischen Begebenheiten und Verhaltnisse — sondern die Wohnsitze aller Slaven im Siiden Deutschlands, an der Save, Drave und Mur bis an die Ens und Donau hin, durch Krain, Karnten, die Steiermark und Gsterreich, wo sich die julischen, karnischen und norischen Alpen durchkreuzen, heiften in der Sprache des Mittelalters Karantania.« 52 II, str. 129—59. 53 II, str. 226. Megiser, n. o. m., str. 474—76. Valvasor, VII, str. 394; X, str. 176. 54 I, str. 418—19. 55 I, str. 414—15; II, str. 12—19. 50 II, str. 80—82. 57 II, str. 135, 138—40.

69

locum qui Medaria dicitur«, so prej razlagali tako, da pomeni »Zellia« Celje, »Medaria« pa Metliko, in Schonleben ter Valvasor sta za to konstruirala celo razdobje furlanskih vojvod, ki so vla¬ dali na Kranjskem. Linhart pa vidi v »Zellia« ime pokrajine, ki živi v furlanskem Zuglio in — tu popolnoma pravilno — v Ziljski dolini, medtem ko za »Medaria« še ni mogel vedeti, da je paleografsko pravilna oblika »Medaria« (Meglarje pri Podkloštru), in jo je zato iskal v Materiji vzhodno od Trsta. Pod langobardsko oblastjo so bili torej po njegovem mnenju le ziljski, beneški in pač tudi goriški Slovenci, ki jih Linhart vse skupaj označuje kot »Karnielerslaven«, ne pa Slovenci na Kranjskem in Štajerskem, ki spadajo h Karantaniji.58 Tudi beseda Carniola, ki govori o njej Linhart prvič ob znanem mestu Pavla Diakona o vpadu »in Carniolam Sclavorum patriam«, je po njegovem mnenju sinonim za »Zellia« in pomeni ozemlje njegovih »Karnielerslaven«, ne pa Kranjske.59 Šele sestavljalci listin 10. stoletja so prenesli izraz Carniola na ozemlju na novo ustanovljene kranjske grofije, ki je pa ohranila še tudi svoje slovansko ime; Linhart navede kot vir darilno listino Bleda iz 1. 1004.60 Pri ustanovitvi grofije so se pa Nemci poslužili starega slovanskega imena, a so mu dali čisto svojevoljno drugačen teritorialen pomen. Prej je bil ta pojem širši in je pomenil Slovane na meji proti Italiji. »Krajna« je Lin¬ hartu sinonim za Karantanijo, Kranjci pa za Karantance: »Alle Slaven an der Granze Italiens, das heiht, alle Krainer bewohnten ein gebirgigtes Land, Goratan. Daher hiessen sie einst alle Gorataner, Karantaner, unter verschiedenen Flexionen des Worts. Krainer, die Granzenden, und Gorataner, die Bewohner des Gebirgs, waren eben dieselben Winden, oder Slaven in Krain, in Karnten, und in der Steiermark. Dah aber diese Lander getheilt wurden, dah die Winden in Karnten, und in der Steiermark von den Winden in Krain sich getrennt haben, waren Folgen einer spatern politischen Verfassung« (II, str. 203). Iz nekaterih formulacij, ki jih še ni prilagodil svojemu no¬ vemu mnenju, bi se moglo sklepati, da je Linhart še razlikoval med Kranjci in Karantanci.61 Iz drugih mest bi se dalo domne“ II, str. 110—11, 126—29, 153—54.

59 II, str. 101, 154—56. 60 II, str. 155—56, 201—03; letnica 1000 pri Linhartu je tiskovna po¬ mota, ker ima Valvasor, ki ga citira, pravilno letnico. 61 »Es bleibt nichts anders zu muthmafien iibrig, als daB unter den Kamiem des Prokop entweder die krainischen, oder die nun bald zum Vorschein kommenden karantanischen Slaven verborgen liegen« (str. 82). »So ist nicht nur Karniola, worauf sich Paul Diakon beschrankt, sondern auch Krain und Karantania der Slaven Vaterland« (str. 101).

70

vati, da začenja smatrati Kranjsko za del Karantanije.62 Ne more pa biti dvoma o Linhartovem prepričanju, da živi na vsem tem ozemlju isto slovansko ljudstvo. Ko govori o knezu Valuku, ga imenuje »ein karantanischer Herzog (Vojvode) der windischen Mark«, tj. po njegovem mnenju Kranjske (II, str. 135). Ko govori o najstarejših bivališčih in gradovih teh Slovanov, omenja Ljub¬ ljano, Kranj, Krnski grad, Slovenj Gradec in več krajev na severu z že germaniziranimi imeni; v rokopisu je imel tu še odstavek o Gorici, ki ga je pa prečrtal, morda zato, ker si še ni bil na jasnem o razmerju teh »Karnielerslaven« do Karantancev oz. Kranjcev.63 Iz karte z izključno latinskimi in slovenskimi imeni pod naslovom »Conspectus Karantaniae sive Slavorum Meridionalium ante Caroli Magni imperium«, ki jo je dodal kot prilogo drugemu zvezku, je mogoče spoznati njegove nazore, a tudi omahovanja oz. nedoslednosti; vidi se, kje je Carniola in kateri del je bil po njegovem mnenju pod Langobardi, vidi se ozemlje, kjer žive »Chorobati Slavi, novi advenae saeculi VII«, a imena »Kraina«, »Slavi Krajni«, so vendar le nad kranjskim ozemljem, medtem ko jih na severu nadomeščajo »Slavi seu Vinidi«. Linhart je s svojim pravilnim naziranjem o teritoriju stare Karantanije in Karantancev, ki dobi šele pri njem nacionalen pomen, in s svojim identificiranjem teh pojmov s svojo staro Kranjsko in kranjskim plemenom, ki ga poznejša raziskovanja niso potrdila, a je tedaj vendar ustrezalo udomačeni terminologiji o kranjskem ljudstvu in kranjskem jeziku ter kranjskemu regio¬ nalnemu patriotizmu, premagal pokrajinski koncept dotedanje historiografije in utrl pot vseslovenskemu pojmovanju. Pri njem kot človeku prosvetljene dobe in sodobniku jožefinskih reform je seveda tudi odnos do deželnih stanov in njihovega pokrajin¬ skega patriotizma čisto drugačen kakor pri prejšnjih piscih. Res je sicer, da njegov pojem slovenstva še ni čisto jasno opredeljen in da predstavljata oba zvezka njegove zgodovine kot celota ven¬ dar nekako zmes teritorialne in nacionalne koncepcije. Linhar¬ tova zgodovina naredi v tem oziru vtis organizma, ki raste, in ne umetnine, ki je vlita iz enega kosa. A odločilni korak je bil vendar že storjen. Če upoštevamo še Linhartov smisel za politična in celo socialna (agrarna) vprašanja, po katerem se razlikuje od drugih tedanjih in tudi kasnejših slovenskih preporoditeljev, ki 62 »Nach dem germanischen Ausdrucke des Fredegar war ihr Land die Mark, die Granze der VVinden; also gerade das, was Krain in ihrer eigenen Sprache und nach seiner geographischen Lage in Ansehung des ganzen Karantaniens war« fstr. 139). »Auf Krain, ein grosseres Land, noch ohne bestimmte Granzen, aber enthalten in dem Begriffe von Karantania, konnte er das Diminutivum nicht ausdehnen« (str. 155). 63 II, str. 204—09.

71

so pojmovali svoje delo kot izključno kulturno in nepolitično, smemo trditi, da je Linhartova zgodovina »največje idejno delo slovenskega preporoda« v 18. stoletju. (A. Koblar, SBL, I, str. 668). Linhartov vpliv v 19. stoletju bi bilo treba študirati posebej. Vodnik in Kopitar, ki delata smotrno v smislu programa slo¬ venske celokupnosti in zanjo že v prvem deceniju stoletja upo¬ rabljata tudi slovensko ime v današnjem in ne več samo v vse¬ slovanskem smislu besede, sta sprejela njegove nazore: Vodnik kot zgodovinar za starejšo dobo ni prav nič originalen mislec; njegovo »Povedanje od slovenskiga jesika«, ki je izhajalo v nje¬ govih »Novicah« 1797—98, kakor tudi njegova »Geschichte des Herzogthumes Krain, des Gebiethes von Triest und der Grafschaft Gorz« (Dunaj, 1809), sta za to razdobje le izvleček Linhartove knjige in popularizacija njegovih nazorov. A tudi za Kopitarja, ki je s svojo filološko akcijo dosegel, da se je končno fiksiral pojem slovenskega jezika in slovenskega ozemlja, čeprav ne po¬ polnoma v smislu njegovih načrtov, ki so hoteli zajeti vanj tudi hrvatske kajkavce, je Linhartovo zgodovinsko delo važno izho¬ dišče.64 Res pa je, da se je tudi v tem stoletju slovenska zgodo¬ vinska koncepcija le prav polagoma uveljavila proti pokrajinskim pojmovanjem. To dokazuje ves razvoj historiografije na Sloven¬ skem in o Slovencih v tem stoletju, prav tako pa tudi razvoj zgodovinskih in muzejskih društev. 04 Prim. npr. »Die krainischen oder mit einem anderen alten Chronikennamen die Karentaner Slaven«, Kleinere Schriften, I, Wien, 1857, str. 323.

72

Linhartova doba, misel in delo Izšlo v slovenski izdaji knjige Anton T. Linhart: Po¬ skus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slo¬ vanov Avstrije, Ljubljana 1981, str. 303—350.

Anton Tomaž Linhart je bil po svojem življenjskem delu na eni strani dramatik in literat, na drugi strani pa zgodovinar, nje¬ govi muzi sta bili Talija in Klio, kakor je to v svoji nedosegljivi lapidarni oznaki njegovega dela izrazil Prešeren v verzih za nje¬ gov nagrobni spomenik. Prva stran njegovega dela je postala naši javnosti dostopna predvsem po izdaji njegovih dram, pesmi in korespondence, ki jo je uredil in opremil s pripombami zdaj že umrli Alfonz Gspan. 1 Ta izdaja pa ne vključuje njegovega zgodovinskega dela, ki je zdaj prvič objavljeno v tej knjigi v slo¬ venskem prevodu. Ob vsem tem razlikovanju ostane pa vendar dejstvo, da gre za udejstvovanje istega človeka na raznih področ¬ jih in da so problemi tega udejstvovanja v določeni meri povezani med seboj. To velja tudi za določene probleme njegovega tiska¬ nega zgodovinskega dela, ki se sicer končuje z dobo Karla Ve¬ likega. Poleg tega je bil pa Linhart v letih 1781—83 arhivar pri ljubljanskem škofu Herbersteinu, od 1783 protokolist pri okrož¬ nem uradu za Gorenjsko, od 1786 šolski nadzornik za to okrožje in od 1791 do svoje smrti tajnik kranjskega deželnega glavarstva in je v teh funkcijah deloma po službeni dolžnosti in deloma po lastni iniciativi pisal elaborate, ki bi jih v tedanji Ljubljani ver¬ jetno ne znal pisati nihče drugi, elaborate, ki se tičejo kulturnih ustanov, političnih vprašanj, pa tudi tedaj še recentne zgodovine; ti elaborati so bili doslej le malo študirani in bi šele njihov študij omogočil zaokroženo sliko o Linhartu kot zgodovinarju in o nje¬ govih stališčih o problemih tedanjega sveta. V tem prispevku se bom omejil na nekatera splošna vprašanja in na značilnosti zgodovinskega dela, bolj podrobno oceno obeh knjig zgodovine pa prepuščam strokovnjakoma za antično in zgodnjesrednjeveško zgodovino. Za celotno sliko Linhartovega življenja in dela pa pride v poštev predvsem zadnja publikacija A. Gspana.2 Pri odgovoru na vprašanje o Linhartovem svetovnem nazoru in političnem prepričanju je treba upoštevati širše okolje v dobi, 1 Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo, prva knjiga, Lj. 1950 (v seriji Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev). 2 A. Gspan, Anton Tomaž Linhart, Njegova doba, življenje in delo, v knjigi Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Maribor 1967, v seriji Iz slo¬ venske kulturne zakladnice, 2.

73

v kateri je živel. To je posebno potrebno zaradi legende o Jožefu II., ki je nastala v XIX. stoletju, ko ga na eni strani proslavljajo nemško-avstrijski liberalci kot liberalnega vladarja, na drugi strani pa obsojajo ultramontanci kot pristaša francoske prosvetljenske filozofije.3 Tu ne gre za vrednostne sodbe, ampak za dej¬ stvo, da se Jožef II. slavi in graja zaradi nečesa, kar on ni bil. Jožefinizem v ožjem pomenu besede je tendenca podreditve ka¬ toliške cerkve državi, to je pa stoletna politika Habsburžanov, ki doseže v dobi Jožefa II. le svojo kulminacijo, vendar se pa tudi tedaj ne dotakne cerkvenih dogem. Druga tendenca verske politike se navadno označuje kot janzenizem, kjer naj se tu ome¬ jim na opozorilo, da gre vendar tudi tu za smer v okviru katoli¬ ške cerkve, ki se širi iz Nizozemske in Francije, čeprav je ob¬ sojena od Rima in francoske države. Bolj ustrezna oznaka zanjo se mi zdi katoliško prosvetijenstvo ali prosvetljeni katolicizem, ki teži za reformo cerkve, prosvetljeno in očiščeno religijo, ostaja pa seveda v okviru cerkve. Konkretne posledice te politike so podreditev duhovščine državnim direktivam, ukinitev mnogih sa¬ mostanov, pri čemer se iz njihovega premoženja ustanovi verski fond za ustanavljanje novih škofij in župnij in druge verske na¬ mene, reforma teološkega pouka, pa tudi borba proti bratovšči¬ nam, pasionskim igram, procesijam in romanjem ter drugim oblikam baročne pobožnosti. Novi smeri se v slovenskih pokra¬ jinah pridruži velika večina svetne duhovščine in ji ostane zvesta približno pol stoletja, nasprotujejo ji le menihi. Drugovercem (pravoslavnim, protestantom, Židom), se prizna verska toleranca, vendar njihove cerkve niso enakopravne s katoliško. Pravi pro¬ svetijenski nazori, ki ne ostajajo v mejah priznanih konfesij, pa niso tolerirani, cenzura skrbi za to, da se ne objavljajo in uvažajo take knjige, čeprav je praksa v času hrupne kampanje proti me¬ nihom nekoliko bolj popustljiva kakor pozneje. Framazonske lože so 1785 dovoljene z določenimi omejitvami, vendar pa nadzoro¬ vane in ne smemo pretiravati njihovega pomena.4 Manj problematična je politična in socialna stran terezijansko-jožefinskih reform. Ideal režima je absolutna centralistična monarhija, ta cilj se hoče doseči z izgraditvijo birokratskega apa3 Ne morem se strinjati z današnjim uvajanjem izrazov razsvet¬ ljenec in razsvetljenstvo. Res je, da se ti izrazi pojavljajo sporadično v starejši slovenščini, medtem ko so izrazi prosveta, prosvetijenstvo pre¬ vzeti v 19. stoletju iz drugih slovanskih jezikov. Danes se pa ti izrazi razlikujejo po smislu, eni od njih pomenijo fizično, drugi pa duhovno luč, zato govorimo danes na eni strani o razsvetljavi, na drugi strani pa o prosveti, o prosvetnih delavcih in zdi se mi, da bi purizem tu pomenil le osiromašenje jezika. 4 Za ta vprašanja prim. Zgodovino narodov Jugoslavije, druga knjiga, Lj. 1959 (s komentirano bibliografijo), in B. Grafenauer, Zgodovina sloven-

74

rata, ki je popolnoma odvisen od Dunaja, odpraviti ali vsaj zelo omejiti je treba javne funkcije deželnih stanov, zemljiških gospo¬ dov in mestnih avtonomij, kar se poskuša doseči na eni strani z ustanovitvijo državnih uradov na nivoju dežel in okrožij, na drugi strani pa z državno kontrolo vsega tistega poslovanja, ki je še ostalo v rokah stanov, zemljiških gospodov in mest. Nepo¬ sredni cilj pri tem je seveda povečanje davkov in drugih dohod¬ kov države in pa okrepitev vojske preko novega sistema rekrutacije. Vendar se pa ta sistem zaveda, da je treba za ta cilj storiti nekaj več in tako pride do reform, ki imajo v glavnem napredni značaj. Obdavčijo se lastna tako imenovana »dominikalna« zem¬ ljišča zemljiških gospodov, državna birokracija postaja razsodnik v sporih med zemljiškimi gospodi in podložniki, teži se za izbolj¬ ševanjem posestne pravice podložnikov, fiksira se tlaka in od¬ pravi nevoljništvo. Fevdalni sistem se s tem ublaži in ne odpravi, ni dokazov za to, da bi bila odprava končni cilji predstavnikov režima, objektivno pa pomeni radikalni korak v tej smeri le davčna in urbarialna regulacija Jožefa II., ki jo bo treba še ome¬ niti. Merkantilistična in pozneje fiziokratska politika omogočita gospodarski napredek države in napredek poljedelske tehnike. Splošna šolska obveznost pomeni na sebi velik napredek, a njena izvedba je še dolgotrajen proces in z njo postane jezik prebival¬ stva politicum, državna zadeva. Jožef II. uvaja nemščino kot jezik države tudi v pokrajinah, kjer tega prej ni bilo, ne zaradi nacio¬ nalizma, ampak zato, ker je prepričan, da mora imeti centrali¬ stična država tudi enoten jezik vsega svojega državnega aparata. Srednje in višje šolstvo, ki je bilo dotlej v glavnem v rokah je¬ zuitskega reda, preide po ukinitvi tega reda v roke države, pouk se pa v mnogih ozirih modernizira. Vendar pa za Jožefa II. niti univerze niso institucije, ki bi gojile znanost, ampak institucije, ki naj dajejo državi uradnike, vzgojene v duhu režima. O svobodi znanosti prav tako ni mogoče govoriti kakor ne o svobodi tiska ali gledališča. Odgovor na vprašanje, kje je v tem svetu stal mladi Linhart, nam morejo v določeni meri dati že njegovi biografski podatki. Ta Radovljičan, rojen 1756, je v letih 1767—1773 študiral in doskega naroda, V, Lj. 1974 (še brez bibliografije). Staro naziranje o jožefinizmu, ki ga s svojim vrednotenjem zastopa tudi I. Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev (naprej Ljubljanski Zvon 1921, potem Lj. 1935 in Izbrani eseji in razprave I, 1952), opuščajo danes tudi nekateri katoliški zgodovinarji, ki priznavajo, da je v katoliški cerkvi mnogo hi¬ storično relativnega. Mnenje, da so bile tajne družbe v bistvu nekakšen zametek vladne politične stranke (A. Gspan, Anton Tomaž Linhart, Nje¬ gova doba..., n. o. m., str. 197), se mi zdi tvegano. Za celotno sliko lite¬ rature v tej dobi tudi A. Gspan v Zgodovini slovenskega slovstva I, Lj. 1956.

75

končal jezuitsko gimnazijo v Ljubljani, kjer se je kot dijak zelo odlikoval. Pouk na tej gimnaziji se je zaradi pritiska državnih oblasti že nekaj moderniziral, kar se tiče predmetov, ki so se po¬ učevali, duh pouka pa je v glavnem ostal seveda isti. V letu 1773, ko je Linhart končal gimnazijo, je bil razpuščen jezuitski red, leto dni pozneje pa je pogorel jezuitski kolegij z gimnazijo, ki je bil na današnjem Levstikovem trgu. Za naslednja tri leta od 1773 do 1776 ne vemo o Linhartu ničesar. A. Gspan domneva, da je Linhart v teh letih dokončal dveletni študij filozofije v Ljubljani in pa enoletni pedagoški tečaj na ljubljanski normalki, ki ga je vodil Kumerdej, in se opira na dejstvo, da je bil pozneje 1. 1777 Linhart med kandidati za mesta učiteljev na ljubljanski gimna¬ ziji, tak študij bi pa mogel pomeniti njegovo kvalifikacijo za tako mesto; vendar do tega imenovanja tudi v situaciji, ko ni bilo učiteljev za taka mesta, ni prišlo; vprašanje kvalifikacij bi bilo treba šele raziskati in A. Gspan sam označuje to mnenje le za hi¬ potezo. Na bolj sigurnih tleh smo šele za naslednji leti 1776—1778, ko vemo, da je bil Linhart novic v cistercijanskem samostanu v Stični, kjer bi mogel šele 1. 1780 podati slovesno zaobljubo, a je samostan že prej zapustil 26. oktobra 1778. V času njegovega iz¬ stopa so se že začeli spori med menihi, ki so imeli deloma osebne in deloma ideološke motive, so pa dosegli svoj višek šele kasneje, privedli do intervencije Dunaja in prispevali k odločitvi o raz¬ pustu samostana 1. 1784. Za Linharta izstop iz samostana — dru¬ gače kakor npr. za njegovega prijatelja Martina Kuralta, ki je leto dni kasneje tudi izstopil — pomeni tudi, da je opustil vsako misel na duhovniški poklic. Nas pa zanima predvsem vprašanje, ali so tu odločale tudi osebne izkušnje ali ideološki motivi. Lin¬ hart je glede tega zelo zadržan tudi v edinem viru, ki ga imamo iz teh let, v korespondenci z Martinom Kuraltom, in se šele v pismu 5. februarja 1780 izrazi zelo negativno o menihih in meništvu. Odgovor na ostala vprašanja je pa dal šele njegov kasnejši razvoj.3 Približno mesec dni po odhodu iz Stične odpotuje Linhart iz Ljubljane na Dunaj, po Gspanovi domnevi po priporočilu Ja¬ neza Nepomuka grofa Edlinga, upravitelja freisinškega škofje¬ loškega gospostva in svetnika ter šolskega referenta kranjskega deželnega glavarstva, ter ostane na Dunaju približno poldrugo leto do poletja 1780. Na Dunaju je brez dvoma navezal stike z znanimi jožefinci in prosvetij enci, nejasna nam pa ostanejo tudi za to dobo vprašanja njegovega študija in eksistence. A. Gspan 5 V teh izvajanjih se naslanjam na že citirano razpravo A. Gspana Anton Tomaž Linhart, njegova doba..., n. o. m. Dragocen vir predstav¬ ljajo Linhartova pisma Kuraltu, objavljena najprej v razpravi M. Remeš, Abbe Martin Kuralt, Zbornik Matice Slovenske XIV, 1912, in potem v knjigi Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo I, 1950.

76

domneva, da je na Dunaju študiral tretji letnik filozofskih študij, in ta domneva izgleda v zvezi z že omenjeno Gspanovo domnevo o njegovem študiju v letih 1773—76 logična. Ljubljana je imela že tedaj za dijake, ki so končali gimnazijo, dvoletni filozofski študij, ki je pa šele skupno s tretjim letnikom filozofije, ki ga v Ljubljani ni bilo, dal kot nekaka prva stopnja, kakor bi rekli da¬ nes, pravico do študija prava, medicine ali teologije na univerzi. Doslej pa nimamo nikakih virov za Linhartov študij na Dunaju in tako nam ostane le zelo verjetno poročilo, da je poslušal neka predavanja iz pravnih in državnih ved. Kar se tiče njegove na¬ mestitve, imamo samo vire iz leta 1780 v njegovi korespondenci s Kuraltom; v pismu od 5. II. 1780 sporoča, da je odločen iti v službo na kranjskem deželnem glavarstvu; pozneje je pa moral imeti dobro službo ali vsaj obljubo take službe na Dunaju, ker v pismu že iz Ljubljane 18. avgusta 1780 sporoča, da ga je kranj¬ ski deželni glavar vzel s seboj, da se pa zdaj boji, da je pustil dobro službo, zdaj pa v domovini nima ničesar, kakor se izraža v drastični obliki. Linhart je brez dvoma dobil na Dunaju zelo dragocene pobude za svoje delo, tu pa se hočem omejiti samo na eno točko, ki je v zvezi s tedaj nastalo Miss Jenny Love. Sonnenfels je bil tedaj zastopnik režima tudi za gledališka vprašanja, on pa ni bil samo nasprotnik ljudskih burk, ampak je videl v gledališču predvsem nravstveno ustanovo, zavzemal se je za ostro cenzuro (tudi glede verskih vprašanj), pomisleke ima glede Shake¬ speara in viharnikov (Sturm und Drang), Shakespeara in Lessinga smejo uprizarjati samo na podlagi predelanih tekstov. Sonnenfelsova stališča vzbujajo že tedaj odpor pri prosvetijencih v Nem¬ čiji, Jožef II. pa jih v polni meri odobrava in ta dopolnjena slika jožefinizma tudi za to področje vzbuja vtis, da je že tedaj obsta¬ jalo marsikaj, kar se navadno omenja kot značilnost predmarčne dobe.0 Linhart pa sporoča v pismu 24. februarja 1780 Kuraltu, da je blazno navdušen za Shakespeara, omenja posebej Hamleta, Kralja Leara in Macbetha, opozarja pa posebej, da ne gre za Macbetha g. Stephanie, ampak za Macbeth oj Shakespear, kar pomeni, da je vedel, da obstoji v Avstriji Macbeth v predelani obliki. Kar se pa tiče Miss Jenny Love, nas tu ne zanima nesporno dejstvo, da pripada ta tragedija nemško-kozmopolitski fazi Lin¬ hartovega dela, in tudi ne vprašanje njene estetske vrednosti, ampak le Linhartovo mnenje o njej in način, kako je to delo ob¬ javil. Že v pismu Kuraltu 1. I. 1780 sporoča, da mu bo poslal tragedijo, ki jo je napisal in se njen tisk končuje v Augsburgu, 6 Prim. predvsem Mirko Župančič, Literarno delo mladega A. T. Lin¬ harta, Lj. 1972; ta vprašanja obravnava deloma tudi Filip Kalan, Anton Tomaž Linhart, Lj. (1979) (v seriji Znameniti Slovenci).

77

ona je črna kakor Shakespeare in boji se, da bo imela čast biti prepovedana hors de VEmpire; to mesto, ki ga kvari v vsaki iz¬ daji še mala tiskovna pomota, je nejasno, vendar ga je pa mogoče razumeti le v smislu, da bo prepovedana v Avstriji. V pismu Kuraltu 24. II. 1780 Linhart ne ve, da bi bila tragedija tiskana, kakor pravi Kuralt, on ve le, da mu je tiskar Stage v zadnji pošti sporočil, da mu jo bo poslal okrog velike noči po sigurni poti, varni pred ovirami cenzure. V pismih 1. I. 1780 in 24. II. 1780 obljublja, da bo Kuralt delo dobil, v pismu 5. II. 1780 pravi, da je najbolj sigurna pot, da mu ga sam prinese, delo pa potem pošlje 18. VIII. 1780. V naslovu je avtor označen le z inicialkami imena in priimka, delo je pa posvečeno grofu J. N. Edlingu. Ob vsem tem se mi ne zdi verjetno, da bi bil Linhart tedaj navdušen za jožefinski sistem. Linhart se je vrnil v Ljubljano na prigovarjanje kranjskega deželnega glavarja Jožefa Marije grofa Auersperga, ki je bil pa nato mesec dni kasneje sam premeščen na Dunaj, Linhart pa ostane nato približno leto dni sam brez službe, kar ga je seveda zelo deprimiralo. V tem času je izdal Blumen aus Krain fiir das Jahr 1781, napisal je tragedijo o majorju Andreju iz ameriške osvobodilne vojne, ki jo je hotel založiti Žiga Zois, a ni izšla in rokopis ni ohranjen, imel je govor na ustanovni skupščini oživ¬ ljene Academiae operosorum 5. aprila 1781 in nato še predavanje o Likurgovi zakonodaji na drugem sestanku akademije, ki pa tudi ni ohranjeno; nas zanimajo tu le teksti, v katerih se izraža njegov svetovni in politični nazor. V Blumen aus Krain spada sem tlber die Nutzbarkeit der natiirlichen Philosophie (Nach dem Englischen), blag izraz deizma 18. stoletja. Bolj oster je v govoru na ustanovni skupščini akademije, kjer govori o iskanju resnice, blagru domovine, se spominja prejšnje akademije, na¬ pada nasprotnike prosvetljenstva in končuje z znanim stavkom, da imamo zdaj svobodo mišljenja in Jožefa na prestolu. Iz te dobe imamo pesem ob smrti Marije Terezije in predvsem nekaj tekstov, kjer hvali Jožefa II., v govoru na akademiji pa celo nesmrtnega dvornega svetnika Sonnenfelsa; Linhart je sicer tudi v tem času zaskrbljen, ker se govori o reformah in o zmanjšanju uradniških mest, vendar se pa zdi, da je vsaj njegovo navdušenje za Jožefa II. v tem času iskreno, saj ga tudi v privatnem pismu 1781 imenuje najboljšega od cesarjev. V juniju 1781 je pa Linhart že obveščen, da ga hoče imeti ljubljanski škof Karel Janez grof Herberstein za škofijskega arhi¬ varja, Martina Kuralta pa za dvornega kaplana. Linhart, ki je še kot gimnazijec napisal odo v čast Herbersteinu, ki je postal tedaj ljubljanski škof, in je pozneje to tiskano odo predelal za objavo v Blumen aus Krain, je bil zaradi te zamisli navdušen. Kuralt je 78

pa moral dobiti dispenz, ker še ni imel 24 let in zato ni mogel biti posvečen za duhovnika, in tudi zato, ker je po kraju rojstva spadal tedaj še pod goriško nadškofijo in ne pod ljubljansko škofijo; ta vprašanja so bila pa hitro rešena. Herberstein je bil eden od glavnih zastopnikov jožefinizma in janzenizma v Avstriji, prav v teh letih je pa postal znan po vsej Evropi po svojem latin¬ skem in posebno nemškem pastirskem pismu, zlasti po obrambi verske tolerance. Rezultat Linhartovega dela v škofijskem arhivu je rokopisni inventar tega arhiva do leta 1782 in to delo je bilo za razvoj Linharta kot zgodovinarja brez dvoma koristno. Za konflikte, ki so kmalu nastali, poznamo le en vzrok in sicer Kuraltovo nemško pridigo ob začetku adventskih pobožnosti v ljub¬ ljanski stolnici leta 1782, ki je izšla potem v tisku v Ljubljani leta 1783 in kjer Kuralt izvaja moralna načela samo iz človeške narave in ne iz razodetja. Herberstein je zdaj odpustil najprej Kuralta, pozneje pa tudi Linharta in 30. septembra 1783 ni nihče od obeh več v službi pri škofiji. Odslej so do Herbersteinove smrti in še po njej vse sodbe o njem v Linhartovih pismih zelo negativne. Vsi vzroki za to niso nikjer zapisani in jih pač ne bomo nikdar poznali, v poštev prihajajo pač tudi osebne lastnosti, za¬ radi katerih je imel Herberstein konflikte tudi z drugimi, ne more pa biti dvoma, da gre tu v veliki meri za razlike v svetovnem nazoru. Herberstein je mogel biti jožefinec, janzenist, prosvet¬ ljeni katolik, vendar je pa hotel biti in je bil subjektivno tudi prepričan, da ostaja na tleh katoliške cerkve. Linhart je pa že v Blumen aus Krain izpovedal v zelo blagi obliki nazore deizma 18. stoletja, ki verjame v prvi božji sunek, nato se pa vse razvija po zakonih narave in človeka, kar pomeni negacijo božjih po¬ seganj in razodetih religij. V pismu Kuraltu 1785 piše glede pre¬ voda biblije, da bi kot človek želel, da ne bi bil nikdar končan, kot Kranjec in ljubitelj jezika je pa nasprotnega mnenja, ne ve pa, če branje biblije človeka osrečuje. Ta odnos do biblije pa še vedno ne pomeni negacije deizma; Linharta ne smemo šteti med janzeniste, ki jim je prevod biblije toliko pomenil, čeprav je z njimi sodeloval kot Kranjec in ljubitelj jezika; ni pa tudi do¬ kazov, da bi bil kdaj ateist; za pojmovanje svoje dobe je pa bil svobodomislec, Freigeist? 7 Za ta vprašanja pridejo v poštev kot vir že citirana Linhartova pisma, kot literatura pa poleg že citiranih Gspanovih in drugih publikacij še Fr. Kidričev članek o Herbersteinu v SBL, I, str. 303—313; za Linhar¬ tov svetovni nazor tudi Fr. Zwitter, Anton Tomaž Linhart in njegovo zgo¬ dovinsko delo. Naša Sodobnost V, 1957; J. Pogačnik, Jernej Kopitar (v seriji Znameniti Slovenci), Lj. 1977, pa izraža mnenje, da so bili prosvet¬ ljeni katoliki tudi Muratori, Dobrovsky, Bolzano in Kopitar.

79

Po prelomu s Herbersteinom je Linhart zopet brez službe in iz pisma Kuraltu 30. septembra 1783 je razvidno, da je zopet omahoval med Ljubljano in Dunajem. Iz pisma Kuraltu 10. no¬ vembra 1783 pa izvemo, da je dobil mesto protokolista na okrožju (kresiji) za Gorenjsko, ki ima sedež v Ljubljani, njegov šef po¬ stane Anton Janez Nepomuk Juda Tadej baron Taufferer, brat stiškega opata in oče Siegfrieda Tauffererja, o katerem bo po¬ trebno še razpravljati; Linhart ima pri Tauffererju tudi hrano in stanovanje. V sektorju državne uprave, ki tedaj že edina odloča, medtem ko so deželni stanovi izgubili skoraj vse svoje kompe¬ tence, je bilo 1. 1782 ukinjeno deželno glavarstvo, v Gradcu pa ustanovljen gubernij za vso Notranjo Avstrijo; tako preneha se¬ daj obstajati Kranjska kot teritorialna enota državne uprave za razdobje devetih let (do 1791), kresija za Gorenjsko je pa prav tako kakor obe drugi kranjski kresiji in izvenkranjske kresije neposredno podrejena guberniju v Gradcu. L. 1785 je bilo od¬ ločeno, da naj ima vsako okrožje svojega nadzornika za nemške šole (tj. z izjemo latinskih gimnazij in višjih šol), iz pisem Ku¬ raltu 30. septembra 1785, 20. novembra 1785 in 8. decembra 1786 je pa razvidno, da je bil Linhart eden od 30 kandidatov za ta mesta in je bil končno 7. novembra 1786 tudi imenovan za nad¬ zornika teh šol za Gorenjsko, Kumerdej pa za celjsko okrožje; za Linharta pomeni to napredovanje v okviru njegovega službova¬ nja na gorenjski kresiji do 1. 1791. Od Linharta kot podrejenega uradnika ne moremo pričakovati opozicionalnih izjav o tedanjem političnem sistemu, vendar je pa značilno, da po letu 1781 ni več nikakih navdušenih izjav o Jožefu II. Iz pisem Kuraltu 26. maja 1784, 28. junija 1784 in 18. februarja 1785 je pa razvidno, da ga je v zvezi z njegovimi načrti za bodočnost vendar mučilo vpra¬ šanje cenzure; on sam je sicer revident za knjige (Biicher Revident), a to je le trpeča žival, ki izvršuje povelja visoke cenzure; vse razen letakov za komedije — in pa lokalnih časnikov, kar vemo iz drugih virov — mora biti predloženo komisiji za revizijo knjig na Dunaju, kjer je šef Gerhard van Swieten; 8 Kumerdej bi moral poslati dva izvoda svojega rokopisa slovnice na Dunaj, a se za to ne more odločiti in tako ta slovnica ne bo nikdar izšla; Linharta skrbi, kaj bo z njegovim zgodovinskim delom, ko bo rokopis gotov, in se bavi z mislijo, da bi se obrnil na van Swietena s prošnjo, da ne bi bilo potrebno poslati dva izvoda roko¬ pisa. Vendar se pa Linhart v tem času ne bavi več z mislijo, da bi zapustil Ljubljano; on bi želel, da bi se vrnil Kuralt, ki se je konec leta 1784 ali v začetku 1785 ustalil v Lvovu na Poljskem, 8 Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo I, 1950, str. 551.

80

*

in Hacquet, ki je od leta 1787 v Lvovu; predvsem je pa aktiven pri vprašanjih, ki so v zvezi z njegovim službenim položajem. Po ukinitvi jezuitskega reda 1. 1773 in po požaru 1. 1774 je postalo aktualno vprašanje rešenega dela jezuitske biblioteke, v dobi Jožefa II. je pa postalo še bolj aktualno vprašanje knjig in rokopisov drugih ukinjenih samostanov. Tedaj nastajajo nove javne knjižnice tudi drugod (Celovec 1781, Trst 1793, Gorica 1823/24), v Ljubljani si pa za to prizadevata Družba za poljedel¬ stvo in koristne umetnosti, kjer je agilen član tudi Linhart, pa tudi ljubljansko okrožje, ki pošlje guberniju zelo temeljit pred¬ log, podpisan od kresijskega glavarja Antona barona Tauffererja, katerega resnični avtor je pa (po pismu Kuraltu, 26. maja 1784) Linhart.9 Tudi pozneje se Linhart živo zanima za to vprašanje, čeprav se po pismu Kuraltu 28. junija 1784 zaveda, da je zdaj to stvar višjih instanc in ne njegova stvar; v pismu 18. avgusta 1784 sodi optimistično, da je treba zdaj le še izvesti sklepe, v pismu 18. februarja 1785 je pa bolj pesimističen. Predlog, da naj knjiž¬ nica in normalka dobita prostore v starem frančiškanskem samo¬ stanu na današnjem Vodnikovem trgu, ki je bil izpraznjen po preselitvi frančiškanov na današnje mesto, kjer je bil prej raz¬ puščeni avguštinski samostan, je dal Linhart pred 14. julijem 1786. Biblioteka je bila formalno ustanovljena kot licejska in javna biblioteka šele 1791 oz. 1794, Linhart pa sporoča v pismu 9. avgusta 1791, da jo nadzoruje prof. Wilde, ki je bil imenovan že 11. aprila 1789.10 Kar se tiče višjih študijev, je imela Ljubljana ob začetku vlade Jožefa II. dveletni filozofski študij in pa teološki študij, ki je bil po razpustu jezuitskega reda razširjen, stolice zasedene s pristaši jožefinizma in janzenizma, za vpis vanj je pa bilo po¬ trebno prej dokončati filozofski študij, ki postane potem sestavni del ljubljanskega liceja. Nato je bil 1. 1783 ukinjen v Ljubljani teološki študij, kar je v zvezi z uvedbo generalnih seminarjev, ki so popolnoma v rokah države, škofom so pa prepuščena le še praktična navodila bodočim duhovnikom za njihovo delo; ne¬ kateri teološki študiji so ukinjeni, med njimi ljubljanski, teologi morajo odslej študirati v generalnem seminarju v Gradcu, pro¬ fesorji so pa prestavljeni v Innsbruck ali na Dunaj. 11 Zanimivo 9 Predlog je objavil v slovenskem prevodu A. Gspan v knjigi Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo..., n. o. m., str. 545—550. Prav tam, str. 550 je navedena ostala literatura o postanku današnje NUK. 10 A. Gspan, Anton Tomaž Linhart..., n. o. m., str. 555—56, 557. 11 Za mediko-kirurškL študij prim. I. Pintar, Mediko-kirurški zavod v Ljubljani, njegov nastanek, razmah in konec, Lj. 1939. Za celoten sistem višjega šolstva Fr. Zwitter, Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918, v knjigi Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919—1969, Lj. 1969. 6 O slovenskem narodnem vprašanju

81

je Linhartovo stališče o tem, izraženo v pismu Kuraltu 1. novem¬ bra 1783: na eni strani se izraža omalovažujoče o njihovi teolo¬ giji, čeprav so bili to prosvetljeni katoliki v smislu režima, kar dokazuje, da je bila Linhartu tuja tudi ta smer, na drugi strani mu je pa žal, ker so bili to osebno simpatični ljudje, in je eden od njih, Pogačnik, jokal, ko je moral na Tirolsko. Dve leti kasneje je bil pa ukinjen tudi filozofski študij v Ljubljani, in sicer je bila povod za to denunciacija nekega slušatelja direktorju eksje¬ zuitu Ambschlu, ki je obtožil profesorja metafizike Novaka, da trdi, da duša ni enovita; Ambschel je dodal temu še Novakove zmote, da spovedi ni uvedel Kristus, da morda danes ni več sledu religije, ki jo je učil Kristus, da svet obstoji morda že mi¬ lijone let in da cerkev obstoji iz zmotljivih ljudi in da zato nismo sigurni, ali je njena razlaga biblije pravilna. Okrožje je imenovalo za preiskavo tega primera komisijo treh članov, in sicer kresijskega svetnika J. K. pl. Claffenaua, Ambschla in Lin¬ harta. Novak ni prišel k zaslišanju, ampak je dal svoj odgovor pismeno, iz Dimitzevega prikaza bi se pa dalo domnevati, da je Linhart branil Novaka, da je bil pa Claffenau pod vplivom jezui¬ tov, rezultat je bilo pa suspendiranje Novaka. Zdaj je pa posegel vmes van Swieten, graški gubernij je obvestil kresijo, da se naj ne vtika v znanstvena vprašanja, Novak je dobil namestitev na Theresianumu, filozofski študij v Ljubljani je bil pa ukinjen. Novak je pa kmalu potem 1. 1788 umrl v Stični in pred smrtjo zatrjeval, da ga niso razumeli. Točno je pač mnenje, da je bila Novakova afera le povod za ukinitev filozofskega študija v Ljub¬ ljani, ki je bila nameravana že prej, v celoti bi bila pa za to vpra¬ šanje, kjer je marsikaj nejasnega, potrebna še posebna študija.12 Kar se pa tiče Linhartovega mnenja, poznamo le njegovo naknad¬ no izjavo v pismu Kuraltu 20. novembra 1785, kjer trdi, da ni niti pristaš Novaka, niti zagovornik neumrljivosti svoje duše, niti pristaš Novakovih nasprotnikov, da ga pa kot državljana (Bur¬ ger) in človeka boli, da se zaradi spora med nekaj nefilozofskimi profesorji filozofije zapira mladini vse dežele pot k filozofiji, pri tem pa ti profesorji niti niso naši rojaki, ampak tujci, ki jedo naš kruh. Iz pisma dobimo vtis, da Linharta filozofija v ožjem smislu besede ni zanimala; medtem ko so se npr. v Celovcu v Herbertovem krožku zbirali pristaši Kantove filozofije, tega ne moremo trditi za Zoisov krog, ki se zanima bolj za zgodovino, 12 Naše znanje o tej aferi sloni še danes v glavnem na več kot sto let stari sliki A. Dimitza, Geschichte Krains von der altesten Zeit bis auf das Jahr 1813, Vierter Theil, Laibach 1876, in na več tam citiranih časo¬ pisnih člankih istega avtorja. Prim. tudi že citirane objave A. Gspana, M. Župančiča in knjigo VI. Schmidta Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I, Lj. 1963.

82

jezik, literaturo, gledališče, etnografijo in naravoslovje; med člani obnovljene Akademije operozov je filozof le Franc Karpe, umer¬ jen deist, ki pa dela v tujini v Olomoucu, Brnu in na Dunaju; Zois ni navdušen za Kanta.13 Ob tem pismu je mogoče diskutirati tudi o izrazu Burger, kjer bi bil prevod buržuj seveda anahroni¬ zem, prevoda državljan in meščan pa pomenita dve različni inter¬ pretaciji. Izraz Burger je pomenil stoletja socialni razred mest¬ nih trgovcev in obrtnikov, Linhart kot sin radovljiškega obrtnika je pripadal po svojem izvoru temu razredu, vprašanje pa je, če mu je še pripadal kot državni uradnik na kresiji; sistem rekrutacije iz 1. 1770 razlikuje kot posebno grupo uradnike in honoratiores, ki se kot laiki in neplemiči razlikujejo tako od duhov¬ nikov in plemičev kakor tudi od meščanov in kmetskih podložni¬ kov.14 Na drugi strani je pa novi pomen besede v smislu citoyen francoske revolucije, državljanov, ki so enaki pred zakonom, ki se je verjetno že pred revolucijo iz francoščine razširil tudi v nemščino. Ker ni jasno, zakaj bi se zaradi ukinitve filozofskega študija posebej razburjali mestni trgovci in obrtniki, smemo skle¬ pati, da je Linhart že uporabljal ta izraz v drugem pomenu besede. Ukinitev filozofskega študija v Ljubljani je pa pomenila, da so morali kranjski študentje takoj po končani gimnaziji že prvi dve leti študirati filozofijo, ki je bila pogoj za vsak nadaljnji vi¬ sokošolski študij, drugod. Zato pride do treh spomenic za obnovo študija filozofije, najprej do peticije kranjskega stanovskega od¬ bora 27. maja 1786, potem do peticije škofa Herbersteina 7. ju¬ nija 1786 in končno do druge spomenice kranjskih stanov 20. apri¬ la 1787. Direktnega dokaza, da je prvo in tretjo peticijo sestavil Linhart, podobno kakor predlog za ustanovitev knjižnice, ni¬ mamo; Linhart v svojih pismih Kuraltu 7. decembra 1786, 18. aprila 1787 in 4. junija 1788 govori o tej akciji, ne trdi pa, da je spomenici napisal on; za njegovo avtorstvo govore določene analogije s predlogom za knjižnico in nekaj tipičnih Linhartovih idej; kritične izdaje celotnih originalnih tekstov spomenic doslej še nimamo. Prva peticija poudarja, da vzrok ukinitve ni krivda dežele in da ukinitev nasprotuje politiki države, ki hoče prosvetljevati prebivalstvo in ga vzgajati v pokorščini oblasti; sklicuje se na to, da je dežela prispevala v letih 1703—1705 za filozofski študij vsoto 22 110 goldinarjev in da je bil ta fond po ukinitvi jezuitov priključen študijskemu fondu; opozarja se, da revni 13 J. Pogačnik, n. o. m., str. 65. Za Karpeja A. Sodnik, Filozof F. S. Karpe in njegov odnos do akademije operozov, Sodobnost VII, 1939, in ponatis te razprave v knjigi A. Sodnik, Izbrane razprave, Lj. 1975. 14 Fr. Zvvitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, Lj. 1936, str. 30 sl.

6

*

83

študentje ne morejo študirati v drugih univerzitetnih mestih in da že zdaj zaradi regulacije župnij ni dovolj duhovnikov, pri ka¬ terih je študij filozofije pogoj za študij teologije; argument je¬ zika se navaja v obliki, ki je tipična za Linharta in bo o tem po¬ trebno govoriti še kasneje. 15 Tretja peticija vsebuje argumente prve, je pa obsežnejša in nima pred očmi obnovo stanja pred ukinitvijo, ampak znatno razširitev študija, na mesto treh pro¬ fesur predlaga sedem, med drugimi za Novaka, Hacqueta in Ku¬ ralta; govori se o oddaljenosti krajev z višjimi študijami od Kranjske in pri tem se omenja tudi ozemlje, ki je bilo tedaj še beneško, verjetno zato, ker so avtor ali avtorji poznali aspiracije Jožefa II. na to ozemlje; poudarja se pomen takega študija za gospodarstvo; opozarja se, da duhovniki in uradniki ne smejo pozabiti jezika dežel, kjer bodo delali; opozarja se, da bi bilo mogoče uporabiti za ta študij izpraznjeno poslopje nekdanjega frančiškanskega samostana; študij bi se mogel opreti na kirurškoanatomsko šolo, na tedaj še obstoječo Družbo za poljedelstvo in koristne umetnosti, na knjižnico, numizmatične in naravoslovne zbirke, na Gradu bi pa mogla biti zvezdama.16 Z odločbo 27. aprila 1788 je bil nato obnovljen filozofski študij, vendar le v starem obsegu in ne v smislu tretje peticije. Bistvena pridobitev je bila pa v tem, da v adaptiranem poslopju nekdanjega frančiškanskega samostana na Vodnikovem trgu nista bili nameščeni le biblioteka in normalka, ampak tudi filozofski in medikokirurški študij do razpusta po revoluciji 1848, teološki študij do leta 1852, visoka šola Ilirskih provinc in pa gimnazija in licejska biblioteka do 1. 1899—1900, ko je bila stavba podrta zaradi posledic potresa L 1895. Linhart sicer nikdar ni učil v kaki šoli, iz vsega navedenega pa sledi, da je bil pomemben organizator šol in sploh kulturnih ustanov. Med leti 1786 in 1791 je bila pa njegova glavna službena obveza, da je bil inšpektor nemških šol za gorenjsko okrožje, o čemer je napisal posebno razpravo Vi. Schmidt.17 V nepolnih štirih letih tega njegovega dela se je število osnovnih šol v tem okrožju (brez ljubljanske normalke in dveh dekliških uršulinskih šol) povečalo od 9 na 36. Na drugi strani je imel pa Linhart mož¬ nost, da se prepriča o bednem materialnem položaju učiteljev, ki ga poskuša izboljšati, v glavnem brez uspeha, in o bednem 15 Tekst peticije v Arhivu Slovenije, Gub. arhiv. fasc. 4, 27. maja 1786. 16 Vsebina te peticije je bila večkrat podana na podlagi Nečaskovega izvlečka, npr. pri J. Polcu, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, v knjigi Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, Lj. 1929, str. 16—19. VI. Schmidt, A. Linhart kot okrožni šolski nadzornik, Zgodovinski časopis VIII, 1954. Prim. tudi že citirano knjigo istega avtorja Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I, str. 232—251. 84

stanju šolskih zgradb. Zanimiv problem pa nastane z dopisom graškega gubernija od 13. avgusta 1788, sopodpisanem od J. N. Edlinga, ki velja za simpatizerja slovenskega narodnega prepo¬ roda in je gubernijski šolski referent; v tem dopisu se označuje jezik prebivalstva kot ovira za razvoj šolstva, povprašuje se o potrebi prevodov šolskih knjig in o sredstvih, da bi se uveljavilo učenje nemščine in sploh nemščina na Kranjskem; dopis je za¬ nimiv kot eden od dokumentov, ki dokazujejo, da so nekateri birokrati že hoteli izrabiti splošno šolsko obveznost kot sredstvo za germanizacijo prebivalstva. Linhart v svojem odgovoru naj¬ prej opozarja, da je potrebno najprej ustanavljati šole, potem je mogoče šele govoriti o jeziku. Nato načelno izjavlja, da kakemu narodu ni mogoče vzeti njegov jezik in mu dati drug jezik s po¬ sameznimi predlogi in odredbami, to more biti le rezultat velikih političnih revolucij ali pa neopaznih vplivov časa v dolgih stolet¬ jih; Linhart tu polemizira proti racionalizmu birokratov, ki ho¬ čejo rešiti take probleme z odredbami, medtem ko on gleda hi¬ storično; v konkretnem primeru pa tako gledanje more pomeniti, da naj birokrati pač delajo, kar hočejo, svojega cilja pa itak ne bodo dosegli. Linhart izrecno trdi, da bi bilo v primeru, da bi bil namen šole samo prosvetljevanje in vzgoja, potrebno prevesti vse učbenike, ker je lažje delati z znanimi kakor pa z neznanimi ali le na pol znanimi besedami in izrazi. Ker se pa hoče povezovati s tem tudi uvajanje nemščine, naj bi se prevodi uporabljali le v prvem razredu trivialk, ves nadaljnji pouk naj bi bil pa v nem¬ ščini, treba je pa nagrajevati in dajati boljša mesta učiteljem, ki bi imeli uspeh pri pouku nemščine.18 Odprto ostane vprašanje, koliko je Linhart napisal ta tekst kot uradnik kresije v dopisu nadrejenemu guberniju, in koliko se je sam ravnal po njem; nameravane nemške slovnice za šole ni napisal; kljub temu do¬ pisu in stanovski spomenici iz 1. 1790, katero bo treba še omeniti, se ni pasiviziral in je še v letih 1791 do 1793 napisal blizu 100 lastnoročnih dopisov o šolskih vprašanjih, ki še niso podrobno raziskani. Pri Linhartovem literarnem in znanstvenem ustvarjanju mo¬ remo prvo razdobje označiti kot nemškokozmopolitsko, čeprav je seveda tudi tedaj vedel, da Kranjska po jeziku ni nemška dežela. Slovenski narodni prerod v smislu, da slovenščina ne sme ostati več samo jezik za potrebe preprostega ljudstva, da je treba štu¬ dirati ta jezik, ki naj postane tudi jezik literature in višje kul¬ ture, tedaj že obstoji. Vendar pa Linhart kot gimnazijec ni bil član krožka pri diskalceatih, kakor sta bila od njega mlajša Vod18 Originalni tekst Linhartovega dopisa objavlja VI. Schmidt, A. Lin¬ hart ..., n. o. m., str. 152—154.

85

nik in Zakotnik, po povratku z Dunaja pa ni sodeloval pri Pi¬ sanicah. Po letu 1781 pa nima Linhart več nikakih ambicij, da bi se uveljavil kot nemški literat, čeprav je napisal še kak nemški epigram, a tudi kako slovensko pesem. V pismu Kuraltu 5. aprila 1781 sporoča, da ga je Zois počastil s svojim prijateljstvom, v Akademiji operozov je pa pač prišel v bližji stik s Kumerdejem. Nato pa o tem ni vesti do leta 1784, ko v pismu Kuraltu 26. maja navdušeno piše o krožku, ki se bavi s slovensko literaturo, in spo¬ roča, da bo kmalu gotov z rokopisom prvega dela svoje zgodo¬ vine; iz pisma 18. avgusta se vidi, da ga muči vprašanje kaj smo mi Kranjci, in da je navdušen zaradi knjige K. G. Antona; iz pisma 18. februarja 1785 se pa vidi, da vendar s tekstom še ni gotov. Iz vsega tega je mogoče sklepati, da je moral začeti delati na svoji zgodovini že precej pred letom 1784 in da ni utemeljeno mnenje, da je prišlo do njegove preorientacije šele med leti 1784 in 1788 in ne leta 1781. V zvezi s to preorientacijo, ki se v teh letih konkretno izraža v glavnem v njegovem delu na zgodovini in ki v njegovem življenju ni manjši prelom kakor njegov odhod iz stiškega samostana, je zelo verjetno sporočilo, da je Linhart uničil izvode nemške knjige Blumen aus Krain; mislim pa, da je imel A. Gspan prav proti Fr. Kidriču, ko je trdil, da je izvode knjige uničeval ne zato, ker je bila nemška, ampak zato, ker se mu je zdela mladostno nezrela.19 V razvoju evropske historiografije pomeni XVII. stoletje in tudi prva polovica XVIII. stoletja dobo eruditev. Predmet inte¬ resa zgodovinarjev je politična in cerkvena zgodovina; pri tem more biti okvir politične zgodovine ne le zgodovina držav, ampak tudi pokrajin, mest in celo etničnih enot, ki jim ne ustreza nikaka politična tvorba. Kar se tiče kritičnosti pri ugotavljanju dejstev, obstoje med tedanjimi zgodovinarji velike razlike; ne¬ kateri od njih se predajajo fantazijam; obstoje pa tudi zelo kri¬ tične smeri, saj so npr. v veliki meri prav v tej dobi nastale histo¬ rične pomožne vede. Šibka stran teh historičnih del so pa vpra¬ šanja sinteze; zaradi prevladovanja konfesionalnih svetovnih na¬ zorov se splošna dela začenjajo z biblijo, a tudi sicer igra prst božji veliko vlogo. Nova doba se pa začne sredi XVIII. stoletja z Montesquieujem in Voltairom; predmet zgodovinske vede naj bo odslej zgodovina civilizacije in ne več samo politična in cer¬ kvena zgodovina, sam zgodovinski razvoj je pa potrebno kavzalno pojasnjevati. Nova prosvetijenska historiografija ima zelo velik pomen, šibka stran nekaterih njenih predstavnikov, ki pišejo v modernih jezikih za bolj široko publiko, je pa v tem, da podce19 A. Gspan, Anton Tomaž Linhart, Njegova doba..., n. o. m., str. 189, 213—216; Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo ..., n. o. m., str. 496.

86

njujejo kritične napore starih eruditov, utelešene v debelih in cesto v latinščini napisanih foliantih.20 0 Linhartovi zgodovini so pisali nekaj že citirani avtorji, v tej publikaciji pišeta o njej dva strokovnjaka za antično in sred¬ njeveško zgodovino, zanj pa obstoji tudi nekaj specialnih študij.21 Tu hočem le na kratko povzeti glavne rezultate, obenem pa opo¬ zoriti na nekatere glavne probleme. Naslov I. knjige se v prevodu glasi Poskus zgodovine Kranjske in drugih Južnih Slovanov Avstrije, naslov druge knjige pa Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel Južnih Slovanov Avstrije; razlika je le stilistična izboljšava, knjigi se sicer razlikujeta po vsebini, vendar pa to ne pride do izraza v naslovu.22 Kakor je bilo že omenjeno, Linhart v pismih Kuraltu 26. V. 1784 in 18. II. 1785 izraža v zvezi s svojim delom strah pred cenzuro, ta strah pa glede I. knjige ni bil ute¬ meljen, ker je Linhartov predgovor datiran s 1. V. 1786, imprimatur zanjo je datiran s 24. V. 1786, nato je pa mogoče iz pisem Kuraltu 8. XII. 1786, 13. III. 1787, 27. IX. 1787 in 4. VI. 1788 sle¬ diti delu v tiskarni in priti do rezultata, da je knjiga izšla verjetno konec leta 1787 z letnico 1788. Drugače je pa bilo z drugo knjigo, kjer sem že 1. 1939 opozoril na razliko med ohranjenim rokopi¬ som in tiskanim tekstom, in pa na to, da glasi cenzurna odobri¬ tev za prvo knjigo admittitur, za drugo knjigo, kjer je tekst pred¬ ložen 31. I. 1791, odobren pa 7. II. 1791, pa omissis deletis imprimatur. Pozneje so bila odkrita in tudi že objavljena v originalu in slovenskem prevodu Linhartova pisma Antonu, v celoti osem pisem iz dobe med 1789 in 1792, ki pomenijo dragoceno dopolnilo Linhartovih pisem Kuraltu.23 V pismu 26. III. 1789 sporoča Lin¬ hart, da bo šla druga knjiga Poskusa kmalu v tisk; v pismu 26. I. 1790 javlja, da je rokopis gotov, da je pa on sam nesiguren v nekaterih vprašanjih; v pismu 6. X. 1790 sporoča, da knjiga še ni tiskana, eden od razlogov je Censurzvvang; bolj konkreten je v pismu 8. III. 1791, torej že po zgoraj omenjeni odločbi cenzure, kjer navaja, da so kamen spotike mesta o religiji in cerkveni 20 E. Fueter, Geschichte der neueren Historiographie, Munchen und Berlin 1911. 21 Fr. Zwitter, Prva koncepcija slovenske zgodovine, Glasnik Muzej¬ skega društva za Slovenijo XX, 1939, str. 355—372; isti, Anton Tomaž Lin¬ hart in njegovo zgodovinsko delo, Naša sodobnost V, 1957, str. 1—13; D. Mihelič, Karantanija v očeh zgodovinarjev od konca 15. do 18. stoletja, Zgodovinski časopis XXXI, 1977, str. 287—328. 22 Anton Linhart, Versuch einer Geschichte von Krain und der iibrigen siidlichen Slaven Oesterreichs, Erster Band, Laibach 1788. Anton Lin¬ hart, Versuch einer Geschichte von Krain und den iibrigen Landern der siidlichen Slaven Oesterreichs, Zweiter Band, Laibach 1791. 23 Alfonz Gspan, Pisma A. T. Linharta gornjelužiškemu preporoditelju dr. Karlu Gottlobu Antonu, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja 8—9, Lj. 1966.

87

hierarhiji, kjer je pač v Avstriji tako, ker odločajo farji, med¬ tem ko o političnih pomislekih, ki jih bo treba še omeniti, ne govori, sporoča pa svoj namen, da se bo pritožil na dvor, ni pa znano, če je to storil. A. Gspan ugotavlja, da je prvi tekst pred¬ govora datiran s 1. decembrom 1790, drugi tekst s 15. majem 1791, objavljeni predgovor pa šele s 15. novembrom 1791.24 Kot zgodovinar prosvetljenske smeri je Linhart nasprotnik omejevanju na politično zgodovino, njegov cilj je zgodovina civi¬ lizacije, pot človeštva v tem majhnem delu Evrope, on ne periodizira po vladarjih in tudi ne po veri, ampak po ljudstvih, ki so tu živela. V svoji težnji po kavzalnem tolmačenju zgodovine na¬ sprotuje analističnemu načinu dela prejšnjih historikov in me¬ todi kompiliranja citatov iz starih piscev, vendar pa ne bagatelizira raziskovanja virov. V razliki od prejšnjih historikov od¬ klanja povezovanje začetkov zgodovine z biblijo; kot prosvet¬ ljeno! so mu simpatični tolerantni vladarji, izraža pa antipatijo do menihov in do sporov struj v cerkveni hierarhiji. Med zgo¬ dovinarji prosvetljenske smeri, ki jih je uporabljal, zavzema pa posebno mesto dr. Karl Gottlob Anton (1751—1818) rojen Nemec, ki pa je dobro poznal predvsem Lužiške Srbe in napisal delo Erste Linien eines Versuches liber der alten Slawen Ursprung, Sitten, Gebriiuche, Meinungen und Kenntnisse, Leipzig I, 1783, in II, 1789, ki je Linhartu pokazalo, da spadajo tudi jezik, šege in običaji ljudstva med zgodovinske vire; to je bilo zanj posebno1 dragoceno, ker za mnoga vprašanja svojega zgodovinarskega za¬ nimanja ni našel podatkov v sodobnih pisanih virih. Linhart piše o Antonovi prvi knjigi že v pismu Kuraltu 18. avgusta 1784, nato jo uporablja v prvi knjigi svojega Poskusa, ta knjiga je pa nato vzbudila interes Antona, ki je imel prej pri nas nekaj stikov le s Hacquetom. Zdaj se pa obrne direktno na Linharta in tako na¬ stane že omenjena korespondenca med njima iz let 1789 do 1792, od katere so pa ohranjena le Linhartova pisma. Linhart je že pre¬ magal naivni patriotizem starejših avtorjev, ki vsi izhajajo iz bi¬ blije in potem na njeni podlagi in s pomočjo raznih etimologij slovanski avtorji med njimi proglašajo razna stara ljudstva za Slovane, zastopajo avtohtonizem in slovanstvo Ilirov, nemški avtorji med njimi pa razglašajo razna stara ljudstva za Germane in celo vse Slovane le za odcepek od Germanov. Linhart v pred¬ govoru II. knjige jasno pove, da je sorodnost indoevropskih je¬ zikov le dokaz, da so izšli iz istega praljudstva, sorodnost samo slovanskih jezikov za izraz stanja v dobi, ko so živeli Slovani še skupaj, medtem ko so nastale razlike med slovanskimi jeziki v dobi, ko so bili Slovani že ločeni; on nasprotuje avtohtonizmu 24 A. Gspan, A. T. Linhart, njegova doba..., n. o. m., str. 243—244. 88

in mu Iliri niso Slovani, ampak predniki Albancev. Ponekod pa srečujemo pri njem še stara, pozneje ovržena mnenja, in tudi mnoge njegove etimologije ne drže. Vendar pa v pismu Antonu 2. maja 1789 piše: Jezika nisem nikdar smatral za končni cilj, ampak samo za pomožno sredstvo za zgodovino; ko gre za spe¬ cialna jezikoslovna vprašanja, išče pomoč pri Kumerdeju (prim. to pismo in pismo 2. julija 1789). Svojemu naziranju, da je po¬ trebno pisati zgodovino vse civilizacije, je glede na stanje starih Slovanov na Kranjskem ostal zvest v obsežnem tretjem delu II. knjige (str. 180 do 368). Ostal pa je zvest tudi svojemu načelu periodizacije po ljudstvih, ki žive na določenem ozemlju, in sicer ne le za razmejitev med I. in II. knjigo po letu, ko naj bi se začelo naseljevanje Slovanov, ampak tudi za konec druge knjige, v času, ko začneta fevdalni sistem in krščanska vera preoblikovati stare domače uredbe; pri tem se frankovska osvojitev označuje kot podjarmljenje, na drugih mestih se govori o sovraštvu teh Slovanov do zemljiških gospodov in o njihovem odporu proti sistemu rekrutacije; slabe strani njihovega značaja so posledica njihovega položaja. Vse to dobi svoj pravi pomen s primerjavo z mesti pri nemških humanistih — zgodovinarjih, ki govore o tem, da so se nemški in slovanski prebivalci posamezne pokrajine združili v en narod. S tem pa še ni dan odgovor na vprašanje, kateri veji slovan¬ skega debla pripadajo Slovani teh pokrajin. Tu ne gre za ten¬ denco, po kateri naj bi bil končni cilj splošnoslovanski jezik, ten¬ denco, ki je imela že v XVIII. stoletju med Slovenci pristaša v Kumerdeju. Še mnogo manj gre tu za panonsko-karantansko teorijo, ki trdi, da je podlaga cerkveno-slovanskega jezika v je¬ ziku panonskih in karantanskih, ne pa makedonskih Slovanov. Prav tako ne gre za zavest pripadnosti k slovanskemu svetu, poudarjanje prostranosti Slovanov in proglašanje raznih starih ljudstev za Slovane, za pravljice o Čehu, Lehu in Mehu, za listino Aleksandra Velikega Slovanom, za Hieronima kot izumitelja glagolice itd.; vse to obstoji pri raznih slovanskih in tudi sloven¬ skih piscih, kritično se pa o tem izraža že Linhart. Tu gre le za vprašanje, koliko je obstajala zavest o Slovencih kot posebni enoti v okviru slovanskega sveta, in kakšno ozemlje naj bi ta enota zajemala. V srednjem veku nekako do 13. stoletja so bili Slovenci znani pod imenom Karantanci in njihova domovina kot Karantanija. Za poznejše dobe, ko je Karantanija razpadla in ko se je ta zavest izgubila, je raziskoval to vprašanje predvsem dr. Fr. Kidrič.25 Ugotoviti je mogel, da uporabljajo izvenkranjski 25 Fr. Kidrič, Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih raz¬ dobjih, Razprave Društva za humanistične vede V—VI, 1930, str. 42—119; isti, Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe, Razprave Znanstve89

Slovenci za sebe in svoj jezik izključno izraza Slovenec in slo¬ venski, ki sta pa v slovenščini do 19. stoletja tudi edina oznaka za Slovane in njihovo jezikovno grupo; le na Kranjskem se upo¬ rabljata tudi izraza Kranjec, kranjski jezik. Vzrok za to razliko je seveda v tem, da je na Kranjskem tako velika večina sloven¬ skega prebivalstva, da izraz kranjski jezik ne more biti dvoumen; v drugih pokrajinah je pa le del prebivalstva slovenski in se zato uporablja splošni izraz, ki more imeti tudi smisel slovanski. V formulacijah kakor Kranjci inu Slovenci, pisanju knjig, ki so namenjene vsem notranjeavstrijskim deželam, se brez dvoma pripravlja pot do zavesti slovenske celokupnosti, a do čisto za¬ vestne formulacije tega principa še ni prišlo. Slovenski narodni preporod v drugi polovici 18. stoletja si postavi sicer za cilj, da mora postati slovenščina tudi jezik višjih razredov družbe in višje kulture, vendar pa s tem naše vprašanje ni rešeno; Pohlin je bil izrazit kranjski separatist, koroški jezuit Gutsmann zavzema ne¬ kako posredovalno stališče, Japelj in Kumerdej nas puščata v zgodnejših rokopisih in tiskih na nejasnem glede vprašanja, na katerem ozemlju se govori njun kranjski jezik, na Slovenskem Štajerskem se pa pojavi odpor proti Japljevemu katekizmu, češ da je zaradi jezika za slovenske župnije neuporabljiv. Jasnost je tu ustvaril šele Linhart.26 Najbolj zgoden dokument njegovih pri¬ zadevanj je prva peticija kranjskega stanovskega odbora Jo¬ žefu II. za obnovo ljubljanskega filozofskega študija dne 27. maja 1786, kjer se mesto o jeziku v prevodu glasi: »Vaše Veličanstvo blagovoli najbolj milostljivo upoštevati, da imajo ljubljanska, goriška in tržaška škofija, kakor tudi deli škofij Pičen, Pulj in Poreč, torej ne le Kranjska in Istra, ampak tudi goriško in trža¬ ško ozemlje, znaten del Koroške in Štajerske skoraj do Mure, ozemlje, na katerem živi več kakor milijon ljudi, svoj poseben slovanski ali vendski (windisch) jezik in da dobiva večino in naj¬ bolj uporabne duhovnike iz Kranjske, ker na vsem tem ozemlju velja večinoma prav kranjski dialekt za lastni cerkveni jezik.« V bolj bledi obliki se ta misel izraža tudi v tretji peticiji za ob¬ novo ljubljanskega filozofskega študija, kjer se govori o tem, da bodo absolventi normalnih šol, duhovniki, ki že zdaj odhajajo iz Kranjske tudi v sosednje slovanske pokrajine, in civilni uradniki pozabili deželni jezik, ki ga potrebujejo za svoje delo, če ne bo nega društva 7, hist. odsek 1, 1930; isti Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, 1929—1938. 26 O tem sem pisal v dveh razpravah, citiranih v op. 21. Ker pa ne¬ kateri avtorji, ki so pisali o Linhartu, tega niso brali ali pa so brali diagonalno, in ker sem pozneje prišel do nekaterih novih ugotovitev, tu kratko povzemam tudi svoji razpravi. Ne morem se strinjati z izvajanji J. Pogačnika o tem vprašanju v njegovi že citirani knjigi.

90

obnovljen ljubljanski filozofski študij.27 Časovno drugi dokument za to vprašanje predstavlja oglas v Laibacher Zeitung 17. avgusta 1786, ki napoveduje izid njegovega Poskusa in v svojem prvem, načelnem odstavku označuje njegov smisel: narod, ki živi v juž¬ nem delu avstrijskega okrožja med Dravo in Jadranskim morjem, predstavlja eno samo vejo na deblu Slovanov, dele ga pa zgodo¬ vinsko ne čisto točno na Kranjce in Vende (Winden); on zasluži svojo lastno zgodovino, ki so mu jo doslej dajali v analih dežel, ki v njih živi, ne pa v celotni povezanosti njegovih usod in do¬ godkov.28 Kot tretji dokument moremo označiti Linhartovo pismo Antonu 2. maja 1789, in sicer odgovore na vprašanja, ki pridejo za nas tu v poštev. Anton vprašuje, če ima jezik v deželi več dia¬ lektov; Linhart odgovarja, da je na pravem Kranjskem le en dia¬ lekt, le v kranjskem delu Istre prevladuje hrvatski dialekt (h Kranjski je spadala tedaj Pazinska grofija v Istri). Anton spra¬ šuje, če se jezik na Koroškem, Tirolskem itd. kaj razlikuje, ali pa je isti. Linhart odgovarja, da je sicer sigurno, da so nekoč Slovani živeli tudi na Tirolskem, da so pa danes izginili sledovi slovanskega jezika razen v nekaterih krajevnih imenih. Kar se pa tiče jezika na Koroškem in na Štajerskem, obstoje zaradi raz¬ ličnih vzrokov razlike med jezikom posameznih krajev, vendar se pa ta različnost ne tiče notranje strukture, način izražanja, pregibanja besed, tako da ta različnost ne tvori nikakega poseb¬ nega dialekta. Če upoštevamo, da niti eden niti drugi nista upo¬ rabljala izrazov jezik in dialekt v današnjem pomenu teh besed, pridemo tudi na podlagi tega teksta do rezultata, da je stal Lin¬ hart na stališču enotnega slovenskega jezikovnega ozemlja. Z zgo¬ dovinskega stališča pa to utemeljuje v drugi knjigi svojega Po¬ skusa. Od zgodovinarjev v dobah pred Linhartom so nekateri ve¬ deli, da so bili stari Karantanci Slovani in da je imela Koroška nekdaj širši obseg kakor pa v njihovem času, vendar pa to zanje 27 Tekst prve peticije se nahaja v Arhivu Slovenije, Gub. arhiv, fasc. 4, 27. maja 1786; mesto o jeziku sem objavil v prevodu v razpravi Etnične in družbene osnove koroškega vprašanja, v knjigi Koroški plebiscit, Lj. 1970, str. 9, in opozoril nanj tudi v razpravi Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918, v knjigi Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, Lj. 1969, str. 36—37. Originalni nemški tekst tretje spomenice za zdaj ni dostopen in ga vsi avtorji uporabljajo le po Nečaskovem ekscerptu. Prva spomenica je seveda podpisana od štirih članov stanovskega odbora, vsebina je pa tako tipično Linhartova, da se mi zdi njegovo avtorstvo sigurno, bolj kakor avtorstvo tretje peticije. 28 Na ta tekst je opoZoril in ga objavil v slovenskem prevodu A. Gspan v Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo, n. o. m., str. 562—563; prvi, načelni odstavek sem pa objavil v prevodu tudi jaz v razpravi Anton Tomaž Lin¬ hart, n. o. m., str. 9.

91

ob njihovem provincialnem konceptu in nekritičnosti ni predstav¬ ljalo nikakega problema. V določenem smislu mu je bil najbližji jezuit Marko Hanžič (Hansiz, 1683—1766), po rodu koroški Slo¬ venec, ki pa je živel v tujih znanstvenih središčih; bil je pristaš kritičnih eruditov (bollandistov, mavrinov), v nacionalnih vpra¬ šanjih nevtralen, bavil se je pa predvsem s cerkveno zgodovino, vendar pa tudi s starejšo zgodovino Karantanije, kjer že prema¬ guje provincialni okvir. Med nemškimi zgodovinarji vpliva na Linharta poleg že omenjenega Antona pač predvsem Schlozer, med češkimi Jordan in Pelzel. Linhart napoveduje v pismu Antonu 26. marca 1789, da bo v drugi knjigi Poskusa, ki bo šla kmalu v tisk, govoril tudi o splošnem in o posebnih imenih za Slovane. V knjigi sami sta mu posebni imeni le karantanski in kranjski Slovani. Pri Karantaniji mu je osnovna teza, da to ni le ozemlje Koroške v njegovem času, katerega meje so posledica poznejših političnih dogodkov in razmer, ampak ozemlje vseh Slovanov na jugu rimsko-nemškega cesarstva ob Savi, Dravi in Muri do Aniže in Donave. Pri Kranjski poudarja, da je to ime slovansko in da pomeni pokrajino ob meji. Kranjsko in Kranjce smatra za sinonim s Karantanijo in Karantanci, ločitev Vendov na Koro¬ škem in Štajerskem od Vendov na Kranjskem smatra za posledico poznejše politične ureditve. Vendar se pa včasih nagiba k mnenju, da je Kranjska le del Karantanije. Nejasna so tudi njegova izva¬ janja o Karnielerslaven na meji italijanskega etničnega ozemlja. V bistvu pravilno je označil tudi razdobje samostojnosti Karan¬ tanije. Njegove nazore ilustrira tudi karta Karantanije v prilogi II. knjige Poskusa. S tem se je v bistvu že uveljavila vseslovenska koncepcija proti provincialnim pojmovanjem. Kar se pa tiče iz¬ raza Veneli in podobnih izrazov, je tudi že Linhart pravilno ugo¬ tovil, da pomenijo ti izrazi Slovane, a nikdar ne v jezikih Slova¬ nov, ampak v jezikih drugih narodov. V slovenščini je bil ustrezen izraz Slovenci, slovenski, ki bi ga hotel Linhart rezervirati za splošno ime za Slovane.29 Linhart je najprej v pismu Antonu 6. oktobra 1790, nato pa v predgovoru II. knjige Poskusa izrazil stoje nezadovoljstvo zaradi načrta Gebhardija, ki hoče napisati zgodovino vseh slovanskih držav, pri tem pa je v predgovoru I. zvezka, ki je že izšel, prezrl Slovane v Notranji Avstriji, in obe¬ nem upa, da bo Gebhardi to napako popravil. Ti Slovani so bili nekoč samostojni, potem so pa sicer podlegli frankovskemu fev¬ dalnemu sistemu, vendar pa ohranili značilne poteze stare slo¬ vanske ureditve, v originalni obliki pa ohranili svoj jezik in obi¬ čaje, odločujoče znake obstoja naroda; če pa misli Gebhardi, da jih ni treba upoštevati, ker žive pod tujimi zakoni in pod vla29 Prim. za podrobnejšo argumentacijo tri razprave, citirane v op. 21. 92

darjem, ki ni stare slovanske krvi, bi moral izpustiti tudi druge Slovane, ki so v istem položaju. Na vprašanje o vplivu francoske revolucije v slovenskih po¬ krajinah so doslej v glavnem odgovarjali literarni zgodovinarji, ki so jih zanimali predvsem slovenski narodni preroditelji, zlasti Zoisov krog; prišli so do rezultata, da moremo govoriti le o vplivu na posameznike ali kvečjemu na majhne krožke.30 Danes pa je vendar že jasno, da gre tu vendar v glavnem za problem socialne in politične zgodovine.31 Ugotovljeno je, da sta oba lista, ki sta tedaj izhajala v Ljubljani, Merkova Laibacher Zeitung in Kleinmayerjeva Laibacher Zeitung, mnogo pisala o francoski revoluciji; pri tem je seveda netočno mnenje starejših avtorjev, da je pesem osvoboditeljem Bastilje v Merkovi Laibacher Zeitung Linhartova, gre le za ponatis pesmi nemškega novinarja in pesnika Kristijana Friderika Schubarta iz Stuttgarta; tudi tekst Deklaracije člove¬ ških in državljanskih pravic v Kleinmayerjevi Laibacher Zeitung ni prevod sprejetega teksta, ampak le prevod Mounierovega pro¬ jekta zanjo.32 Vendar so pa mogli bralci spoznati te tekste vsaj v tej obliki. Do jeseni 1789 prevladuje simpatično pisanje o fran¬ coski revoluciji, potem pa prevladajo negativna mnenja, vendar je pa še vedno toliko stvarnih informacij, da si morejo bralci, ki morejo uporabljati te liste, ustvariti neko sliko. Odgovor na vprašanje, kaj so te informacije tedaj pomenile, je pa v zvezi s tedanjo politično situacijo v Avstriji. V prvem razdobju francoske revolucije je bila Avstrija v zelo kritičnem zunanjepolitičnem in notranjepolitičnem položaju. V vojni, ki jo je vodila Avstrija kot zaveznik Rusije proti Turčiji, je dosegla avstrijska armada nekaj uspehov, osvobojen je bil Beograd, vendar pa odpor Turčije ni bil zlomljen. Ta položaj hoče izrabiti Prusija in napasti Avstrijo s severne strani. Pri tem ra¬ čuna z reformno stranko na Poljskem, ki hoče osvoboditi Poljsko od ruskega vpliva. Ta kritični položaj Avstrije hočejo izrabiti na¬ sprotniki Jožefa II. v obeh pokrajinah, kjer je bil odpor proti jožefinskim reformam najbolj močan. V Avstrijski Nizozemski (današnja Belgija, ki je bila tedaj pod avstrijsko oblastjo) je pri¬ šlo do upora, ki ga vodita stranka statistov, ki bi hotela vzposta¬ viti oblast starih pokrajinskih stanov in mestnih avtonomij, in stranka vonckistov, ki hoče zlomiti absolutizem po vzoru, ki ga 30 Prim. že citirane objave Fr. Kidriča in njegov članek Slovenci in velika revolucija, Ljubljanski zvon 59, 1939. 31 Dana Zwitter-Tehovnik, Wirkungen der Franzosischen Revolution in Krain, Wien-Salzburg 1975; ta knjiga še ni prevedena v slovenščino in ni znana že citiranim avtorjem, ki so pisali o teh vprašanjih po letu 1975. 32 To je ugotovil P. Vodopivec pri delu za svojo še neobjavljeno študijo.

93

tedaj že predstavlja Francija. Drug upor, ki bi ogrožal prav eksi¬ stenco tedanje avstrijske države, se pa pripravlja na Ogrskem. Upor v Belgiji podpirata Anglija in Nizozemska, medtem ko je Francija, glavni zahodni zaveznik Avstrije od leta 1756, zdaj para¬ lizirana zaradi revolucije. V tem položaju je že Jožef II. pred svojo smrtjo (20. februarja 1790) preklical svoje reforme, kolikor se tičejo ogrskih dežel, z izjemo odprave nevoljništva in verske tolerance, vzpostavijo se zopet komitati in obljublja se, da bo sklican ogrski deželni zbor. Njegov naslednik Leopold II. (20. II. 1790—1. III. 1792) pa spremeni avstrijsko zunanjo politiko; od¬ pove se osvojitvam v vojni s Turčijo in tako se zadnja vojna med Avstrijo in Turčijo konča s tem, da je bilo z mirom v Svištovu 1. 1791 vzpostavljeno teritorialno stanje pred vojno; prišlo je do zbližanja med Avstrijo in Prusijo in s tem je žrtvovana poljska reformna stranka, kar vede do druge in tretje delitve Poljske; avstrijska vojska zaduši upor v Belgiji; zbližanje med Avstrijo, Prusijo in drugimi evropskimi državami pa polagoma ustvarja pogoje za križarsko vojno evropskih držav proti revo¬ lucionarni Franciji. Tu nas zanimajo predvsem notranjepolitični problemi dobe Leopolda II. Jasno je, da obstoje zlasti pri plemstvu in delu du¬ hovščine tendence, da se odpravijo reforme razdobja Marije Tere¬ zije in Jožefa II. in vzpostavi vsaj stanje pred temi reformami. Omenili smo že, da že Jožef II. v tem času popušča glede ogrskih dežel. Leopold II. pa kaže pripravljenost, da bi popuščal tudi v zahodnih deželah svoje države, in poziva deželne stanove, da naj predlože svoje želje in zahteve. Vendar pa to niso edina gibanja, ki se pojavljajo v tem razdobju. Med kmetskim prebivalstvom se je že prej širilo prepričanje, da bo fevdalni sistem odpravljen, zdaj se pa razširi strah, da bodo kmetje izgubili še tiste pravice, ki so jim bile priznane z reformami, in v nekaterih pokrajinah, zlasti v slovenskih deželah in v Transilvaniji, pride do kmetskih uporov. Fevdalci se poslužujejo terminologije francoskih prosvetljencev: deželni stanovi so zastopniki »naroda«, država je na¬ stala na podlagi pogodbe med vladarjem in narodom in ta po¬ godba se mora obnoviti ob nastopu vsakega novega vladarja. Jožefinci pa ne kapitulirajo. Ne more biti dvoma o tem, da je bil ideal Jožefa II. absolutna monarhija, da v njegovem sistemu deželni stanovi nimajo nikake vloge, da je pa on obsojal tudi francosko revolucijo, katere začetek je še doživel. Nekateri jože¬ finci se pa zdaj zavzemajo za to, da se v deželne stanove in komitate sprejmejo ali pa v njih okrepe zastopniki meščanov in da pridejo vanje tudi zastopniki kmetov, kar je vzbudilo seveda odpor stanov in plemstva. Med temi neojožefinci, kakor jih sme¬ mo imenovati, so nekateri bodoči dunajski in ogrski jakobinci, 94

ki pa v času Leopolda II. vzdržujejo stike z dvorom, tako npr. bivši vzgojitelj otrok Leopolda II. baron Riedel ali pa dvorni kemik Leopolda II. Martinovics; oni so za nove reforme, priča¬ kujejo pa njihovo uresničenje od zgoraj, od Leopolda II., kar bi bila pozitivna pridobitev brez nasilja, ki je značilno za ameriško in francosko revolucijo.33 Ob preklicu jožefinskih reform za Ogr¬ sko se mora tudi nemščina kot jezik državne uprave v ogrskih deželah umakniti latinščini. V drugi polovici 18. stoletja se pa pri raznih narodih že pojavlja narodni prerod kot jezikovnokulturno gibanje, katerega predstavniki so ljudje skromnega social¬ nega položaja in različnih svetovnonazorskih orientacij; to ni akcija plemstva, ta gibanja še nimajo političnih ciljev in niso sumljiva za državno oblast. Po 1. 1790 se pa začne pojavljati ten¬ denca, da se latinski jezik nadomesti z madžarščino in to na vsem ozemlju ogrskih dežel, ta tendenca pa že tedaj vzbudi od¬ por, zlasti na Hrvatskem. Veliko vznemirjenje pa zavlada med ogrskimi Srbi, ki so v strahu pred neomejeno oblastjo madžar¬ skega plemstva in ponovnim verskim pritiskom; na njihovo ini¬ ciativo pa pristane Leopold II., ki je v napetih odnosih z ogrskim plemstvom, na sklicanje sabora v Temišvaru 1. 1790; na tem sa¬ boru se samo visoka cerkvena hierarhija in pa pravoslavni menihi in plemiči zavzamejo za sodelovanje z madžarskim plemstvom, medtem ko pridejo v taboru meščanov, posvetne duhovščine in oficirjev, ki ga vodi Sečanac, do izraza tudi antifevdalne tendence in to tudi proti srbskim plemičem in škofom; končno pride po pristanku Leopoldovega komisarja Schmiedfelda do zahteve po lastnem teritoriju, ki ga naj predstavlja Banat, in po posebnem dvornem uradu za njihove zadeve na Dunaju; Leopold II. je pa odklonil zahtevo po lastnem teritoriju, pristal pa 1. 1791 na usta¬ novitev Ilirske dvorne pisarne, nekakega ministrstva za srbske zadeve na Dunaju.34 V Transilvaniji je prišlo do sporov med Madžari in nemškimi Sasi zaradi tendenc madžarizacije; zani¬ mivo je pa, da je v tej pokrajini, ki je organizirana kot zveza treh nationes, Madžarov in Szeklerjev, ki so v resnici oboji Madžari, in nemških Sasov, medtem ko Romuni, najštevilnejši narod te pokrajine, zaradi svoje socialne strukture sploh niso 33 Ernst VVangermann, From Joseph II. to the Jacobin Trials, London 1959; isti, Von Joseph II. zu den Jakobiner Prozessen. Wien-FrankfurtZtirich 1966. Prim. tudi bibliografijo v že citiranem delu D. ZwitterTehovnik. 34 Mita Kostič, Nekoliko idejnih odraza francuske revolucije u našem društvu krajem 18 i u početku 19 veka, Novi Sad 1953 (ponatis razprave iz Zbornika Matice Srpske, sv. 3 serije društvenih nauka, Novi Sad 1952). — Temišvarski sabor 1790; izbor i objašnjenje: Slavko Gavrilovič, Nikola Petrovič (Grada za istoriiu Vojvodine, knj. 9), Novi Sad-Sremski Kar¬ lovci 1972.

95

zastopani, prišlo do prošnje Romunov, da bi bili priznani kot četrta natio; uspeha seveda ni bilo.35 V Pragi je pa imel septembra 1791 Dobrovsky ob navzočnosti Leopolda II. govor, kjer je go¬ voril o pomenu Slovanov za Avstrijo in o tem, da je prava po¬ litika tista, ki podpira razvoj vseh jezikov.38 V celoti dobimo vtis, da je bila doba vlade Leopolda II. zelo razgibana in da se bore med seboj različne tendence za bodoči razvoj. Francoska revo¬ lucija je znana, nekateri se njenih vplivov boje, drugi jo žele v določeni meri posnemati, o simpatijah zanjo vemo npr. za grani¬ čarje, ki so bili poslani v Belgijo, da se tam bore proti belgij¬ skemu uporu in pozneje proti Franciji, ne bi pa mogli trditi, da obstoji v Avstriji v tej dobi ilegalna revolucionarna akcija. Leo¬ pold II. pa pozna probleme, vzdržuje stike z vsemi, često izigrava drugega proti drugemu in je verjetno zadnji nadpovprečno inteli¬ gentni Habsburžan na prestolu. O njem obstoji naziranje, da je bil njegov končni cilj zelo umerjena konstitucionalna monarhija, in drugo naziranje, da je bila vse to le taktika; verjetno je drugo naziranje bližje resnici. Za slovensko ozemlje je znano, da obstoje v tej dobi različne smeri in naziranja glede vprašanj svetovnega nazora; razlikovati moremo smeri menihov, jožefincev, janzenistov, ugotoviti nekaj pripadnikov svobodomiselnega prosvetljenstva. Vprašanje obstoja različnih nazorov o družbenih in političnih vprašanjih pa vse do zadnjih let skoraj ni bilo niti postavljeno. Pri tem moramo seveda upoštevati tedanjo družbeno strukturo; na eni strani obstoji masa kmečkih podložnikov, na drugi strani fevdalno plemstvo in duhovščina; mali trgovci in obrtniki v številnih mestih in trgih ostajajo pasivni in v njih ne moremo videti nosilce novih idej; zato pa obstoje maloštevilni veliki trgovci, ki preko založništva in manufakture prodirajo v produkcijo, so že kapitalisti in tudi po izobrazbi tekmujejo s fevdalci; prezreti tudi ne smemo po¬ mena državnih in drugih uradnikov ter pripadnikov laičnih in¬ teligenčnih poklicev, zlasti advokatov in zdravnikov.37 Vprašanja razlik v teh nazorih postanejo posebno aktualna v razdobju vlade Leopolda II. V tem razdobju so preklicane nekatere radikalne spremembe Jožefa II. tudi za slovenske pokrajine. Že prva peticija kranjskih 35 D. Prodan, Supplex Libellus Valachorum, Bucarest 1971. 36 tlber die Ergebenheit und Anhanglichkeit der slawischen Volker an das Erzhaus Čsterreich, vorgelesen den 25. September 1791 im Saale der k. Bohm. Ges. d. Wiss. in Gegenwart Sr. Maj. des Kaisers Leopold des II. von Abbe Joseph Dobrowsky, Prag 1791. Prim. St. Hafner, Das austroslawische kulturpolitische Konzept in der ersten Halfte des XIX. Jahrhunderts, Osterreichische Osthefte 5, 6. H., Dez. 1963. 37 Prim. prvi dve deli citirani v op. 4.

96

stanov iz marca 1790 ima za cilj preklic davčne in urbarialne re¬ gulacije iz 1. 1789, ki je najbolj razburjala fevdalce. Po tej regu¬ laciji, ki je vsaj teoretično že stopila v veljavo, naj bi se z jožefinskim katastrom ocenili vsi dohodki podložnih zemljišč, 70 % dohodkov bi ostalo podložniku (z izjemo prispevkov za šolo, za nove občine in cerkev), 17 7/9 % naj bi pripadalo zemljiškemu gospodu, 12 2/9 % pa državi kot davek; vse obveznosti naj bi se plačevale v denarju in tako bi vsaj praviloma odpadli tlaka in naturalne dajatve; 177/9 % zemljiškemu gospodu se dekretira brez ozira na to, če so bile te obveznosti prej večje ali manjše, ne pred¬ videva se pa nikaka odškodnina za primer, da so bile te obvez¬ nosti prej večje, kar je seveda zemljiške gospode, ki postanejo sedaj nekaki rentniki, posebej razburjalo. Že v maju in juniju 1790 je pa jožefinska davčna in urbarialna regulacija preklicana in vzpostavljeno stanje pred njo. Treba je pa opozoriti, da se tudi pri nas v naslednjih letih razpravlja o tem, da bi se v nekaki obliki uvedel znova jožefinski kataster in da bi se odkupila tlaka. Sprememba v primerjavi s prejšnjim stanjem je bila tudi v tem, da so prej obstajala kot glavni organi državne uprave na slovenskem ozemlju le okrožja (kresije), ki so bila od 1. 1782 pod¬ rejena guberniju za Notranjo Avstrijo v Gradcu; zdaj se pa ob¬ nove deželna glavarstva za posamezne dežele, med njimi 1. 1791 tudi deželno glavarstvo za Kranjsko, ki je neposredno podrejeno Dunaju. Predsednik in deželni glavar in s tem šef državne uprave za Kranjsko postane grof Gaisruck, ki vrši to funkcijo do 1. 1795, tj. do konca razdobja, ki nas zanima. Za Linharta, ki je opravljal nekaj časa tudi funkcijo tajnika deželnih stanov, izvemo iz pisma Kuraltu 9. avg. 1791, da je bil kandidat za mesto tajnika dežel¬ nega glavarstva; postal je v resnici eden od tajnikov in se tako podpisuje v predgovoru II. knjige Poskusa 15. novembra 1791 ter opravlja to funkcijo do svoje smrti leta 1795. Na področju cerkvene politike je bila bistvena sprememba v tem, da so bili že 1. 1790 ukinjeni državni generalni seminarji in da so obnovljeni teološki študiji, med njimi tudi ljubljanski leta 1791. Odslej obstoji v Gradcu teološki študij za Štajersko in Koroško, v Ljubljani pa za Kranjsko in primorske kraje. Kar se tiče višjih študijev v Ljubljani, obstoji pa zdaj ljubljanski licej iz filozofskega študija, teološkega študija, priključi se mu pa tudi 1. 1782 ustanovljeni medikokirurški študij. Že omenjena prizade¬ vanja Linharta in drugih, da bi se v Ljubljani ustanovila študijska knjižnica in da bi licej in knjižnica dobila primerne prostore z adaptacijo stavbe prejšnjega frančiškanskega samostana na da¬ našnjem Vodnikovem trgu, so pa bila načelno pozitivno rešena 7 O slovenskem narodnem vprašanju

97

že v prejšnji dobi, do formalne ustanovitve oz. preselitve je pa prišlo šele v teh letih.38 Kar se pa tiče političnih problemov te dobe, pride v poštev predgovor II. knjige Linhartovega Poskusa zgodovine. Tu govori Linhart v tiskanem tekstu o tem, da Slovani nimajo samo slavne zgodovine in niso samo naseljeni oz. vladajo skoraj nad polovico Evrope in Azije, ampak tvorijo tudi najmočnejši del prebivalstva Avstrije, tako da bi se Avstrija morala, če bi to odločalo, prav tako imenovati slovanska država kakor Rusija, kar Linhart potem še utemeljuje, in nato vzklika, da je treba presoditi, kaj so Slo¬ vani za Avstrijo in kaj morejo še postati. Nato sledi v rokopisu tekst, ki je prečrtan in je v tisku odpadel; tu Linhart piše, da je to velika ideja, vredna filozofa na prestolu, Leopolda II., ki je v prvem letu svoje modre vlade tehtal vrednost svojih narodov; v tem okviru bi morala imeti popolna zgodovina notranjeavstrij¬ skih Slovanov odločno vrednost tudi za avstrijskega državnika in on hoče s svojim Poskusom vršiti preddela za učenjaka, ki jo bo nekoč dal; v tem letu ustanovljena Ilirska dvorna pisarna na Dunaju (prvotno Zborovanja ilirskega naroda v Temešvaru in novo ustanovljena . ..) bo ostala značilna epoha v slovanski zgo¬ dovini. Ves prečrtani tekst je v tisku nadomeščen s skromnim stavkom: Ilirska dvorna pisarna na Dunaju bo, kakor se zdi, privedla do značilne epohe za ogrske Slovane, ki jim je prav¬ zaprav namenjena. Temešvarski sabor je bil od 26. avgusta do 4. novembra 1790. Rokopis je bil predložen v cenzuro 31. januarja 1791, vprašanje pa rešeno s formulo omissis deletis imprimatur die 7. febr. 1791P Jasno je, da je cenzura črtala mesta, ki jih je imela za politična. Linhart ostaja seveda v mejah Avstrije, piše pa v dobi krize te države in ima pred očmi neko njeno novo ure¬ ditev, bolj ugodno za Slovane, o kateri pa sicer ne vemo ničesar; zanimivo bi bilo primerjati ta tekst z že omenjenim tekstom Dobrovskega, ki je nastal v istem letu, a kasneje kakor Linhartov. Razlika med njim in Kopitarjem, ki jo je čutil že v predmarčni dobi Kollar in sem nanjo opozoril že v svoji študiji 1. 1939, je pač v tem, da je Kopitar pričakoval od Avstrije pospeševanje slovanskih študij in ljudske kulture slovanskih narodov, ni pa imel — kolikor je doslej znano — nikakih načrtov za reorgani¬ zacijo avstrijske države, medtem ko smemo ta Linhartov tekst 38 Za ljubljansko višjo šolstvo v tej dobi prim. publikacije, citirane v op. 11, in tam navedeno literaturo. 39 Prim. poleg tiskanega teksta ponatis cenzuriranih mest v nemškem originalu v razpravi Prva koncepcija slovenske zgodovine, n. o. m., str. 364, in slovenske prevode določenih pasusov v razpravi Anton Tomaž Linhart in njegovo zgodovinsko delo, n. o. m., str. 2—3.

98

označiti za prvi politični tekst slovenskega narodnega preroda, ki je sicer tedaj še čisto kulturno gibanje. Ilirski narod pa po¬ meni tedaj v jeziku avstrijske administracije pravoslavne Srbe in Romune na ozemlju avstrijske monarhije; beseda ilirski more pa imeti tudi drugačen pomen, kar ima verjetno pred očmi Lin¬ hartovo pismo Kuraltu 31. avgusta 1791; gre za projekt ilirske enciklopedije, ki naj bi bila zanj ustanovljena celo posebna dvor¬ na komisija; pri tem sodelujeta Edling in Pohlin, Linhart pa je skeptičen. Že omenjena jožefinska davčna in urbarialna regulacija je tudi s svojo določbo, da obveznosti podložnikov ne izterjujejo več gospostva, ampak posebni uradi, vzbudila pri kmetih prepri¬ čanje, da so odpravljene vse obveznosti do zemljiških gospodov, in že konec 1789 je prišlo do lokalnega kmetskega gibanja. Mnogo večje vznemirjenje je pa nastalo po preklicu jožefinske davčne in urbarialne regulacije in spomladi 1790 je prišlo do številnih kmetskih uporov v vseh treh kranjskih in v celjskem in mari¬ borskem okrožju. Bilo je mnogo krvavih spopadov in mnogo mrtvih, končno je pa upore, ki nimajo enotnega vodstva, v juliju 1790 zadušila vojska. V našem kontekstu je tu posebej zanimivo zadržanje Leopolda II.; on seveda obsoja upore, vendar pa eden od dveh njegovih komisarjev, ki jih pošlje, ni kranjski fevdalec in posreduje med gospodi in podložniki, on sam pa osvobaja kmete, ki so jih vtaknili v zapor ali v vojsko, prepoveduje oznako Rebellen za uporne kmete, obljublja odpravo krivic in sprejema pritožbe kmetov, ki jih je bilo iz Kranjske 373, ter tako usmerja vse na pravno pot. Ostane pa vprašanje, če je na te upore, ki so tedaj vsaj med največjimi v avstrijski državi, kaj vplivala fran¬ coska revolucija; za direktne stike ni dokazov in jih pač ni bilo, težko si je pa misliti, da bi ona ne prestrašila fevdalcev, kmetje so bili pa sicer nepismeni, vendar so jih mogli »zakotni pisarji«, ki so pisali njihove pritožbe, informirati o njej in vzbujati upanje, da se bliža konec fevdalnega sistema.40 Leopold II. je 29. IV. 1790 pozval deželne stanove, da naj dajo predloge za ureditev davčnega in urbarialnega sistema po ukinitvi jožefinske davčne in urbarialne regulacije, za obnovo stanovske ustave in za ostale stanovske in druge pritožbe in želje; pri tem gre seveda za tendenco, da se tudi pri vprašanjih deželnih stanov nekaj popusti od ostrin jožefinskega sistema, ki je dežel¬ nim stanovom odvzel skoraj vse kompetence. Odgovorili so sta40 B. Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, Lj. 1962; J. Žontar, Kmečki upori ob davčni in urbarialni regulaciji in njeni odpravi v letih 1789 in 1790, Kronika XXI, 1973 (po virih v štajerskem Landesarchivu); D. Zwitter-Tehovnik, n. o. m. (po virih v dunajskih arhivih). 7*

99

novi vseh dežel, med njimi tudi kranjski stanovi s spomenico, ki je datirana s 27. julijem 1790. Že Radics je na podlagi dopisa kranjskega stanovskega odbora graškemu guberniju, da se Lin¬ hartu nakaže honorar, izrekel mnenje, da je avtor spomenice Linhart; popolnoma jasno je to postalo z objavo Linhartovih pisem Kuraltu, ker v pismu 9. avgusta 1791 piše, da je dobil od stanov za delo, ki ga je opravil v štirih tednih, 75 dukatov, vendar pa se ima za to zahvaliti ne grofu Edlingu, ampak grofu Gaisrucku, torej bodočemu kranjskemu predsedniku in dežel¬ nemu glavarju. Kar se pa tiče vsebine spomenice, predstavlja ne¬ kako objavo le članek E. H. Coste, napisan proti koncu razdobja Bachovega absolutizma, ki mu deželni stanovi niso prav nič sim¬ patični, članek, ki predstavlja nekake fragmente in ekscerpte; kritične objave celotne spomenice doslej nimamo.41 0 tej spo¬ menici, ki ima deloma zgodovinski značaj, vsebuje pa seveda predvsem zahteve za bodočnost, se je mnogo pisalo, vendar pa noben avtor ni podal celotne analize. Avtorji se sprašujejo, kako je mogel Linhart približno v istem času, ko je pisal svojega Ma¬ tička z izrazito protifevdalnimi ostmi, in ko je takih mest nekaj tudi v drugi knjigi Poskusa zgodovine, v tej spomenici braniti interese plemstva. K temu je treba pripomniti, da pavšalna sodba, da spomenica v celoti odklanja terezijansko-jožefinski reformni sistem, ne drži; spomenica omenja, da so se časi spremenili, odobrava nekatere reforme, a o nekaterih važnih reformah molči. Presenečajo pa mnenja o stanovih kot zastopnikih »naroda«, ki se sicer pojavlja tudi v spomenicah stanov drugih dežel, in ne¬ katera druga mnenja. Linhart seveda pri formulacijah zahtev v dokumentu, podpisanem od zastopnikov stanov, ni mogel biti samostojen. Na drugi strani dobimo pa vtis, da Linhart tudi osebno ni v celoti odobraval jožefinskega sistema. Spomenica brez dvoma ni nastala povsem neodvisno od spomenic stanov drugih dežel; pri površnem pregledu dobimo vtis, da je bolj umerjena od nekaterih od njih. Največ se je pisalo o stališču stanovske spomenice o splošni šolski obveznosti; načelo se odo¬ brava, a ker ni kadrov in materialnih sredstev, pa tudi ne pod¬ pore občin, patronov in gospostev, in ker je tudi prebivalstvo nasprotno in bi bil rezultat samo nezadovoljstvo in nepokorščina, se predlaga ukinitev trivialk na podeželju, osnovne šole vseh tipov naj bodo samo v mestih, naj pa bodo neobvezne in vzdržuje naj jih država. Linhart je sicer poznal vse pomanjkljivosti tega šol41 P. pl. Radics, Anton Linhart, Ljubljanski zvon XIII, 1893, str. 88; E. H. Costa, Ein Beitrag zur Geschichte des Standewesens in Krain, Mittheilungen des Historischen Vereins fur Krain XIII, 1859, str. 29—31, 35—39, 45—52.

100

skega sistema bolj kakor kdorkoli drugi, vendar pa njegovo do¬ tedanje in verjetno tudi poznejše delo na tem področju ni v so¬ glasju s stališčem v spomenici; to stališče nam postane bolj jasno, če upoštevamo, da se zahteva po odpravi splošne šolske obveznosti pojavlja tudi v štajerski spomenici in v spomenicah drugih dežel; 42 gre torej za stališče stanovskih fevdalcev, ki se mu je moral tedanji šolski nadzornik ljubljanske kresije Linhart prilagoditi. Originalno Linhartov pa utegne biti predlog spome¬ nice, da naj se ukine šolnina za dijake in študente gimnazij in višjih študij; te šolnine v jezuitski dobi ni bilo, po prevzemu teh šol po državi pa se uvaja, zdaj se pa predlaga ukinitev z moti¬ vacijo, da šolnina onemogoča študij revnim kranjskim dijakom in študentom. Nacionalni moment je v spomenici mogoče videti kvečjemu v zahtevi, da naj bodo na Kranjskem le kranjski urad¬ niki, z motivacijo, da je tu poseben jezik in da živi tu ljudstvo posebnega izvora. Spomenico bi bilo potrebno pod vsemi temi vidiki obdelati v posebni študiji. Tu tega seveda ni mogoče na¬ rediti in se omejujem samo na opozorilo, da mnenja o teh vpra¬ šanjih v spomenici niso edina mnenja, ki se tedaj pojavljajo v slovenskih pokrajinah. Le nekaj dni po stanovski spomenici, datirani s 27. julijem 1790, sta nastali dve poročili Kajetana grofa Auersperga Leopol¬ du II., datirani z 28. julijem in 3. avgustom 1790; njihov avtor, eden od najpomembnejših kranjskih fevdalcev, je bil eden od dveh že omenjenih komisarjev, ki sta raziskovala kmetske upore, je pa užival tako reputacijo, da je Leopold II. izbral drugega komisarja iz vrst nekranjskih fevdalcev, ki je imel bolj kompro¬ misna stališča; že sami datumi nas navajajo na misel, da Auer¬ sperg tu zastopa stališča, ki jih v stanovski spomenici ni ali pa celo z njimi pri sestavljanju te spomenice ni mogel prodreti; še bolj je pa to razvidno iz vsebine teh poročil. Uradniške funk¬ cije od okrožnega komisarja navzgor naj bodo pridržane ple¬ mičem. Odpravijo naj se šole za meščane in za kmete, šole naj bodo le za plemiče in posebne šole za podoficirje; uvaja naj se ostra cenzura zlasti za spise, ki vsebujejo kako kritiko religije; ljudstvo mora ostati neumno in pobožno (Der Haufen muss dumm und fromm seyn), vsako prosvetijevanj e ljudstva bi pri¬ vedlo do posledic, kakršne vidimo v Franciji. Podobno tendenco ima npr. vloga drugega fevdalca Filipa Jožefa grofa Wallensberga kranjskim stanovom iz 1. 1791: obnoviti je treba jezuitski red in mu predati šole; poostriti je treba cenzuro, posebno tudi za ver¬ ske nazore; za podložnike, ki ne bi hoteli izpolnjevati obveznosti do zemljiških gospodov, se predlaga vojaška eksekucija. Na pod42 VI. Schmidt, Zgodovina šolstva ..., n. o. m., 259.

101

lagi vsega tega pridemo do sklepa, da je imela stanovska spome¬ nica vendar bolj umerjen, kompromisen značaj.43 Glede Žige Zoisa, Linhartovega prijatelja vsaj od leta 1781, je bila že večkrat izrečena domneva, da se z Linhartom glede druž¬ benih in političnih vprašanj ni strinjal; zdi se, da so Zoisova stališča zdaj v glavnem že pojasnjena. Zois je v odnosu do svojih podložnikov na svojem gospostvu Brdo pri Kranju do leta 1789 bil trd in nepopustljiv fevdalec; tožil je kmete, dobil proces, dvor pa je nato 1. 1782 v bistvu ugodil kmetom; prišlo je do novega procesa, ki so ga kmetje izgubili, priziv na dvor sta pa preprečila okrožje in deželno glavarstvo z argumentom, da bi se s tem rušila avtoriteta oblasti in podpirali zakotni pisarji; kmetje se ne uklonijo, a zdaj pošljejo proti njim vojake, voditelji kmetov so aretirani, obsojeni na prisilno delo in batinanje, po¬ sestva so jim odvzeta in prodana drugim, upor pa prepreči vojska. Vse to deloma krši obstoječo zakonodajo in dokazuje, da so bili tudi v novi državni birokraciji ljudje, ki so zaradi osebnih zvez ščitili fevdalce. Zois je pa bil sicer prosvetljenec in je podpiral slovenski kulturni prerod, vse to pa ni vplivalo na njegovo mnenje o fevdalnem sistemu, primer, ki ima mnogo analogij v tedanji Evropi. V letu 1789 pa Zois spremeni svoje stališče, kakor je raz¬ vidno iz njegovih pisem upravniku Brda Urbančiču, in to že od avgusta 1789 dalje, tj. v času pred že omenjenimi kmetskimi upori; Zois priporoča popuščanje kmetom, kolikor je le mogoče, da se ohrani njegovo prijateljstvo; iz pisma 30. avgusta 1789 se vidi, da se boji, da bi se upor razširil iz Francije preko Švice; v pismu 2. aprila 1790 ugotavlja, da so tudi oblasti postale ner¬ vozne, in izraža misel, da bo čas naučil, da ljudstvo ne bo več dolgo dovoljevalo, da se igramo z njim (Die Zeit wird uns lehren, dass das Volk nicht lang mehr mit sich wird spielen lassen.) Zois je proti nameravani proglasitvi prekega sodišča, proti uporabi sile in za korektno priznavanje pravice kmetov, da imajo svoja zemljišča po kupnem pravu. Možno je, da je na Zoisa v tem smislu vplival Linhart, gotovo pa je, da je bil za Zoisovo spre¬ membo stališča odločilen vtis, ki ga je nanj napravila francoska revolucija. Tu ne gre samo za trenutno spremembo stališča pod vtisom strahu, da bi se kmetskemu uporu pridružili tudi podlož¬ niki gospostva Brdo. Dne 12. marca 1793, torej v času, ko je v Avstriji že popolnoma zmagala reakcija, izraža Zois v pismu Vod¬ niku strah, da bo imel novi cesar zelo težko nalogo, da pomiri nezadovoljstvo svojih podložnikov, strah, da bodo cesarja pri¬ pravili do tega, da uporabi zdravila, ki so hujša kakor namišljeno zlo; kar ugaja fevdalnim gospodom, more samo razljutiti ljudstvo 43 D. Zwitter-Tehovnik, n. o. m., str. 46—51.

102

(Car se qui convient aux Seigneurs feodaux, ne peut qu’aigrir le peuple). Zois ni bil nikdar frankofil, vendar je pa francoska re¬ volucija omajala v njem vero v stalnost fevdalnega sistema.44 Glavni zastopnik jožefinizma in tudi že neojožefinizma je bil dr. Jožef Luckmann, prvi vidni predstavnik te znane rodbine, ki se je rodil 1. 1760 kot sin žebljarja v Kropi, študiral gimnazijo v Ljubljani, postal doktor prava v Paviji v tedaj avstrijski Lom¬ bardiji, napisal baje za Jožefa II. kritično sliko o poslovanju hrvatskih in ogrskih sodišč, od leta 1768 pa bil advokat v Ljub¬ ljani in užival reputacijo, da je bil edini advokat, ki se je upal zastopati kmetske podložnike proti njihovim gospodom. Njegov prvi javni nastop je v zvezi z vprašanjem prevedbe zakupnih kme¬ tij v kupne; razliko med obema vrstama podložniške posesti je mo¬ goče zelo približno označiti s tem, da so kupne kmetije dedne, zakupne pa podeljene le dosmrtno; jožefinska politika teži za tem, da bi se vse zakupne kmetije prevedle v kupne; sporno je pa bilo vprašanje višine in načina plačevanja odkupa zemljiškim gospodom in pa vprašanje dednosti tistih zakupnih zemljišč, za katera podložniki niso mogli plačati odkupnine; še leta 1789 inter¬ pretira komisija za davčno regulacijo pravni položaj v tem smi¬ slu, da v primeru previsokih zahtev zemljiških gospodov odločajo o višini odkupnine okrožja ali davčne komisije, v primeru smrti lastnikov zakupnih kmetij pa te pripadejo dedičem; po smrti Jožefa II. pa dvorni dekret 26. marca 1790 odloči, da to ne drži in da sme gospod dodeliti zakupno kmetijo komur hoče. V tem položaju nastopi Luckmann v svoji spomenici Leopoldu II. proti tendencam gospodov, da smejo zahtevati kolikor hočejo in dati zakupno zemljišče komur hočejo, podpira svoje stališče s teorijo o postanku gospostev in apelira na Leopolda II., da naj se ravna po vzgledu Jožefa II. Luckmannova spomenica pride iz dvorne pisarne prek gubernija v mnenje kranjskemu stanovskemu od¬ boru, ta reagira zelo ostro, prav tako pa tudi Luckmann; vsa do¬ kumentacija je nato izročena Leopoldu II., verjetno v času njego¬ vega bivanja v Ljubljani septembra 1790, v oktobru pa predloži grof Jurij Jakob Hohenvvart elaborat, kjer zagovarja stališča plem¬ stva, tudi svobodno razpolaganje z zapadlimi zakupnimi kmetija¬ mi in obstoj zakupnih kmetij, Luckmannu pa očita, da hujska k uporu in zahteva zanj javno kaznovanje; v decembru so se sestali tudi kranjski deželni stanovi, ki so pa razpravo o tem vprašanju odgodili, Luckmann predloži nato v marcu 1791 še dve spomenici in je sprejet v avdienci pri Leopoldu II.; spomenici imata širši 44 A. Gspan, Anton Tomaž Linhart, Njegova doba..., n. o. m., str. 301. J. Žontar ml., Neznana pisma Žige Zoisa, Kronika II, Lj. 1954, str. 188—191. Isti, Upor podložnikov gospostva Brdo pri Kranju v letih 1781—1783, Kro¬ nika IV, 1956, str. 24—29. D. Zwitter-Tehovnik, n. o. m., str. 56—62, 135.

103

značaj in vsebujeta med drugim kritiko spomenice kranjskih deželnih stanov 27. julija 1790, po kateri naj bi bili stanovi za¬ stopniki naroda, za kar jih pa ni nihče prosil; Luckmann pred¬ laga, da cesar imenuje nepristansko komisijo za ta vprašanja, in navaja deset možnih članov za to komisijo, samega sebe pa predlaga za brezplačnega tolmača; za večino predlagancev mo¬ remo na podlagi drugih podatkov o njih trditi, da so bili Luckmannovi somišljeniki, Linharta med njimi ni, pač pa sta med njimi dva Linhartova prijatelja (dr. Podobnik, dr. Piller); predlog za to komisijo pa ni bil sprejet. Svoj odmev pa je imela pri nas tudi ideja neojožefincev, da se paralizira akcija stanovskih fev¬ dalcev, ki se proglašajo za zastopnike naroda, s tem da se pred¬ laga, da se v stanove sprejmejo ali pa v njih okrepe zastopniki meščanov, posebno pa, da se v nje sprejmejo zastopniki kmetov. Konkreten rezultat je bil za naše pokrajine, kolikor je to doslej znano, le v tem, da se je v štajerskih deželnih stanovih okrepilo zastopstvo meščanov. Vendar je pa dal prvi predlog za zastopstvo kmetov v kranjskih stanovih okrožni blagajnik Schrott že 22. no¬ vembra 1790, nato pride prošnja za sprejem gorenjskih kmetov pri Leopoldu II. 19. marca 1791, glavni dokument je pa prošnja gorenjskih kmetov iz junija 1791, podpisana oz. podkrižana od 162 kmetov iz 53 (katastralnih) občin, rezultat akcije Luckmanna, kjer se zahteva zastopništvo kmetov v deželnih stanovih in sta¬ novskem odboru, ker sedanji stanovi predstavljajo le interese zemljiških gospodov, zastopstvo kmetov je utemeljeno pa tudi po naravnem pravu. Leopoldu II. se je zdela ta ideja avgusta 1790 mogoča, v juliju 1791 jo pa že odklanja, ker bi volitve, pri katerih bi kmetje volili za svoje zastopnike advokate, mogle privesti do nemirov. Iz vseh teh spomenic je razvidno, da je Luckmann pod vtisom francoske revolucije in njenih idej; ker pa naslavlja te spomenice Leopoldu II., moremo zanj za to dobo trditi, da spada v krog tistih, ki pričakujejo reforme od zgoraj, preko katerih bi brez nasilja omogočili pozitivne pridobitve te revolucije.45 Linhart po dokončanju stanovske spomenice od 27. julija 1790 ni več posegal v te burne diskusije o bodočem razvoju; tudi v njegovi korespondenci bi mogli šteti sem kvečjemu njegovo omembo grofa Thurna v pismu Kuraltu od 31. avgusta 1791. Od¬ ločilno vlogo je pa odigral le pri eni reformi dobe Leopolda II., pri ustanovitvi študijskih konsesov 1. 1791; določeno je bilo, da naj v glavnih mestih dežel, kjer so za to potrebni pogoji, učitelji 45 J. Polec, Prevedba zakupnih kmetij v kupne na Kranjskem ob koncu 18. stoletja, Zbornik znanstvenih razprav pravne fakultete v Ljub¬ ljani XIII, Lj. 1937, se omejuje na temo, izraženo v naslovu in daje for¬ malno pravno analizo, ne da bi se spuščal v socialne in idejne strani teh vprašanj. Za vse ostalo prim. D. Zwitter-Tehovnik, n. o. m.

104

fakultet, gimnazij in normalk volijo po enega predstavnika v na novo ustanovljeni študijski konses, ki ima določene kompetence v vseh šolskih vprašanjih; s tem je bilo prekinjeno izključno odločanje po direktorju, v perspektivi bodočnosti predstavlja pa to predzgodovino univerzitetne avtonomije in učiteljskih kon¬ ferenc na drugih šolah. Nastalo je pa vprašanje, ali more biti študijski konses ustanovljen tudi v Ljubljani, ki ni imela prave univerze, ampak le skrajšani filozofski, teološki in v tem oziru še bolj problematični mediko-kirurški študij; v drugih deželah, ki so bile v podobnem položaju, se študijski konsesi niso ustano¬ vili, le za Kranjsko je Linhartovemu osebnemu prizadevanju uspelo doseči ustanovitev študijskega konsesa pri ljubljanskem liceju, ki je potem obstajal do L 1802, ko je postal žrtev politične reakcije. Študijski konses je bil podrejen deželnemu glavarstvu, kjer je imel referat za šolske in študijske zadeve tudi Linhart vse do svoje smrti.46 V letu 1792 je pa konec razdobja, ko avstrijska državna po¬ litika omahuje med tendencami zelo zmernih naprednih reform in med odkrito reakcionarnimi tendencami. Francoska revolucija se je radikalizirala, prišlo je do vojne Prusije in Avstrije proti revolucionarni Franciji in v tem položaju zmaga tudi v avstrijski notranji politiki reakcionarna smer; smrt Leopolda II. in nastop vlade njegovega naslednika cesarja Franca (1792—1835; Franc II. kot zadnji rimsko-nemški cesar in pozneje Franc I. kot avstrijski cesar) sta ta razvoj samo pospešila. To ne pomeni, da bi bile pre¬ klicane vse reforme prejšnjega razdobja. Kar se tiče ogrskih dežel, je v bistvu ostalo že omenjeno stanje, ki ga je ustvaril Jo¬ žef II. pred svojo smrtjo s tem, da je preklical večino svojih reform; te dežele imajo zdaj fevdalno avtonomijo, kakršno so imele v času Karla VI. in Marije Terezije, večina jožefinskih re¬ form je pa preklicana; v ogrskem saboru je prevladala smer, ki ne želi zaostriti odnosov do Dunaja; zato je pa bila že 1. 1792 po enem letu svojega obstoja ukinjena Ilirska dvorna pisarna, ki je vzbudila toliko upanj pri Linhartu, in pokazalo se je, da je bila ona le sredstvo pritiska proti radikalnim zahtevam ogrskega plemstva. Še večja kontinuiteta se ohrani v zahodnem delu Avstri¬ je, kamor spada tudi velika večina slovenskega ozemlja; kakor je bilo že omenjeno, so tu ukinjene nekatere najbolj radikalne jožefinske reforme (davčna in urbarialna regulacija, generalni se¬ minarji, guberniji za več dežel itd.), obnovljeni so deželni stanovi, vendar pa odločanje ni v njihovih rokah, ampak v rokah držav¬ nih birokratskih ustanov za dežele in okrožja; večina zahtev sta40 Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo I, n. o. m., str. 317, 445, 572. VI. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I, Lj. 1963, str. 283 sl. D. Zwitter-Tehovnik, n. o. m., str. 74.

105

novskih spomenic je odklonjena, med njimi tudi zahteva po od¬ pravi splošne šolske obveznosti. Toda bistvena razlika v primer¬ javi s prejšnjo dobo je v tem, da glavni nasprotnik zdaj niso več konservativni nasprotniki reform, ampak tisti, ki bi želeli, da se nadaljuje z naprednimi reformami; ti postanejo zdaj sumljivi, da so pristaši francoske revolucije. Proti njim se povečujejo kom¬ petence policije, poostri se cenzura, to je v bistvu že predmarčni sistem. Zdaj postane jasno, da so vsa upanja, da se bodo na¬ predne reforme uresničile z akcijo od zgoraj, od vladarja, brez nasilja revolucije, iluzija. Neojožefinci, nositelji teh pričakovanj, so zdaj pred alternativo, da se ali pasivizirajo ali pa preidejo na pot ilegalne revolucionarne akcije. Prva grupa jakobincev, kakor so imenovali tedaj vse pristaše francoske revolucije, se je zbirala na Dunaju okrog barona Riedela, bivšega vzgojitelja otrok Leo¬ polda II. in poznejšega predstavnika neojožefinskih tendenc, bila je odkrita in 24. julija 1794 je prišlo do prvih aretacij; pravo zahodnih dežel tedaj ni poznalo smrtne kazni razen v vojski in sta bila zato obsojena na smrt le dva obtoženca, od katerih je eden izvršil samomor, Riedel je bil pa obsojen na 60 let ječe, iz katere so ga 1. 1809 osvobodili Francozi, nakar se je preselil v Pariz in tam umrl 1. 1837. Bolj premišljena glede organizacije in ciljev je bila grupa na Ogrskem okrog Ignjata Martinovicsa, bivšega pristaša Jožefa II. in Leopolda II. ter dvornega kemika Leopolda II., kjer sta imela dve tajni društvi skupaj okrog 300 članov; bila je odkrita kmalu po dunajski, sledilo je 40 aretacij, 18 obtožencev je bilo obsojenih na smrt in 7 med njimi 20. V. 1795 usmrčenih, med njimi tudi Martinovics. Program in organizacija te druge zarote se ne omejuje samo na eno središče in en narod. Med aretiranimi je tudi Sečanac, vodilna osebnost temišvarskega sabora Srbov 1. 1790, ki je pa bil na procesu oproščen; verjetno je vedel za zaroto, imel jo je pa za nerealno. Ta akcija je imela svoje pristaše tudi na Hrvatskem, kar dokazujeta drevo svobode v Zagrebu in revolucionarna pesem, ki je ohranjena; marsikaj o tem pa ne bo mogoče nikdar dognati, ker je prefekt gospostva Kutina Josip Kralj, verjetno vodilna osebnost te akcije na Hrvat¬ skem, napravil samomor, ko je zvedel, da ga bodo o tem zasli¬ ševali; na drugi strani se pa nekateri prejšnji jožefinci in znanci Martinovicsa, kakor zagrebški škof Vrhovac in od Jožefa II. za zagrebškega velikega župana postavljeni Škrlec, akciji niso pri¬ družili, ko je prešla v ilegalo.47 47 Prim. op. 33 in publikacijo M. Kostiča v op. 34; V. Bogdanov, Hrvatska revolucionarna pjesma iz godine 1794 i učešče Hrvata i Srba u zavjeri Martinovičevih jakobinaca, Starine 46, Zagreb 1956; isti, Jakobinska zavjera Ignjata Martinoviča, Zagreb 1960.

106

Kar se tiče slovenskih dežel, je potrebno omeniti, da se je od začetka leta 1793 reorganizirala policija tudi na Kranjskem, njen šef je bil nam že znani grof Kajetan Auersperg, ki je bil podrejen na eni strani predsedniku in deželnemu glavarju grofu Gaisrucku, na drugi strani pa šefu vrhovnega policijskega urada na Dunaju grofu Pergenu. Referent za knjige, ki se uvažajo, je bil Linhart, ki 1. 1794 zahteva in doseže, da se mu dodeli za po¬ močnika Janez Nepomuk Rosmann, ki je bil pozneje v času Ilirskih provinc 1. 1812 nameščen v francoski upravi mesta Lju¬ bljane; ta Linhartova zadolžitev je bila verjetno zvezi s tem, da je bil on kot tajnik deželnega glavarstva referent za šolske in študijske zadeve in ta zadolžitev še ni bila posebno politično za¬ upna. Protirevolucionarna propaganda se je za svoje prikazova¬ nje francoske revolucije v tisku posluževala tudi slovenščine in slovenskih avtorjev; po ugotovitvi Fr. Kidriča jih je bilo v letih 1789—1795 vsaj pet, med njimi tudi Vodnik. Kar se tiče pristašev francoske revolucije, je že dolgo znano, da so bili, vendar so pa to bili mali krožki; vesti o krožku slovenskih študentov v Gradcu, ki so razpravljali o francoski revoluciji in Kantovi filozofiji in je jurist Naveršnik iz Konjic potoval celo v Pariz, so zanimive zaradi novih ugotovitev, da je bilo tedaj v Gradcu precej neojožefincev in pristašev revolucije; v Celovcu prihaja v poštev Her¬ bertov krožek, ki mu morda pripada tudi Slovenec Grundtner; v Trstu je mogoče ugotoviti, da je bilo med pristaši revolucije le majhno število trgovcev in poslovnih ljudi, pozneje so bili to tudi posamezni meščani, intelektualci in patriciji.48 V zadnjih letih je pa prišlo v evidenco nekaj dokumentov, ki so zanimivi za to vprašanje. Zadnji dopis dr. Luckmanna Leo¬ poldu II. je od 13. julija 1791. Že 5. avgusta 1791 je pa poslal izdajatelj Laibacher Zeitung Ignacij pl. Kleinmayr nekemu knezu (D. Zwitter-Tehovnik domneva, da je bil to državni kancler Kaunitz) pismo, za katero prosi, da ga ne pokaže nikomur razen Leo¬ poldu II., mimogrede se pa omenja, da je deželni glavar grof Gaisruck zdaj na Dunaju; v pismu se trdi, da se širi francoski revolucionarni duh, da sta vodji propagande dr. Luckmann in H. Globočnik, nadzornik kneza Karla Auersperga, ki uživata na¬ klonjenost vladarja, vendar pa vladar zdaj ne odobrava njunih pretiranih zahtev in zato hvalita francosko revolucijo; konkretno se navaja, da njuni številni pristaši polagajo državljansko prisego (Biirgereid), pri čemer je za že omenjeno vprašanje smisla te nemške besede zanimivo, da se ljudje sprašujejo, zakaj so ti 48 D. Zwitter-Tehovnik, n. o. m.; Fr. Kidrič, Slovenci in velika revo¬ lucija. n. o. m.; za graški krog Fran Ilešič, Iz prvih časov romantike, Ča¬ sopis za zgodovino in narodopisje II, Maribor 1905; za Trst G. Ouarantotti, Trieste e lTstria durante 1’epoca napoleonica, Firenze 1954.

107

gospodje postali meščani, in navaja odgovor, da zato, da ščitijo meščane in kmete pred krivicami in jih osvobode iz sužnosti; končno se izraža želja, da se naj tem zagovornikom svobode za¬ pove, da naj molče. Če so navedbe te denunciacije točne, so bili v Ljubljani številni neojožefinci, ki so nato zelo zgodaj prehajali na pozicije obrambe idej francoske revolucije. Kar se pa tiče efekta te denunciacije, vemo samo to, da odslej nimamo nikakih Luckmannovih predlogov in polemik več, da se je torej on v resnici pasiviziral. — Sumljive so bile po 1. 1792 tudi prostozidar¬ ske lože, čeprav so bile prepovedane šele 1. 1795; grof Gaisruck piše policijskemu ministru grofu Pergenu na Dunaj 23. septembra 1793, da na Kranjskem ni lože; ta trditev je pač točna za vse razdobje do Ilirskih provinc, dokazov za nasprotno trditev ni, čeprav so tedaj živeli v Ljubljani posamezni prostozidarji, ki so bili člani zunanjih lož. Grof Gaisruck odgovarja tudi na denuncia¬ cije, da obstoji v Ljubljani klub, ki se sestaja dvakrat tedensko, govori se o državi nevarnih naukih in berejo prepovedane knjige; imena se ne navajajo, pač pa nekateri poklici in tako moremo trditi ali pa domnevati, da je bil gimnazijski profesor Penzel ali Pessenegger, tajnik deželne vlade Linhart, knjigarnarja Merk in Korn, advokati oz. meščani pa Luckmann, Gollmayer, Piller ali Podobnik. Gaisruck odgovarja, da sestanki prostozidarjev niso prepovedani, da se pa onih drugih sestankov udeležujejo tudi žene omenjenih in da izgleda, da vse obstoji le v pojedini in igri. Policijski dvorni urad se je s tem zadovoljil in naročil, da se naj nadzorovanje nadaljuje. Med ljudmi, s katerimi je bil Linhart v stikih, je bilo mnogo prostozidarjev. Za Linharta pa trdijo mnogi pisci, med njimi tudi Kopitar, da je bil prostozidar; po Gspanovem mnenju naj bi bil član dunajske lože Zur wahren Eintracht.*9 Denunciacije so pa naletele na odpor tudi pri Lin¬ hartu, ki je politične karakteristike profesorjev, katere sta sesta¬ vila že omenjeni Wilde in pa novomeški gimnazijski prefekt, vrnil nazaj z motivacijo, da niso bile naročene.50 V slovenskih pokrajinah ni bilo političnih procesov ali ka¬ zenskih postopkov proti pristašem francoske revolucije, kar pa nikakor ne pomeni, da ne bi bilo drugod takih postopkov proti ljudem, ki so bili po rodu iz slovenskih krajev. Med slovenske narodne preporoditelje smemo šteti med njimi Linhartovega in¬ timnega prijatelja od mladih let dalje Martina Kuralta (1757 do 1845), ki je bil zelo izobražen, znal mnogo jezikov, bil v Firenci, na Dunaju in v Parizu, v letih revolucije je pa bil bibliotekar in pozneje nekaj časa šef biblioteke v Lvovu in tudi predaval na 49 SBL, 12. zv., Lj. 1980, str. 22. 50 Za vso to novo dokumentacijo prim. knjigo D. Zwitter-Tehovnik, n. o. m.

108

univerzi. Iz let, ki nas tu zanimajo, je važno poročilo guvernerja v Lvovu policijskemu ministru grofu Pergenu 7. marca 1793, da so Kuralt in dva njegova somišljenika izražali simpatije za fran¬ cosko revolucijo, da so pa bili nato vsakdo od njih posebej po¬ svarjeni in da je zdaj njihovo obnašanje v redu, in pa sporočilo cesarja Franca istemu grofu Pergenu od 21. aprila 1795, ki ime¬ nuje Kuralta v zvezi z galicijskimi uporniki. Kuralt je pa pre¬ živel Linharta za petdeset let, bil je obtožen zaradi nereda v knjiž¬ nici in revolucionarnega mišljenja, pač v zvezi s poljskim giba¬ njem, bil je interniran 1. 1809 v dveh samostanih, pojavil se je dvakrat v Ilirskih provincah, po avstrijski okupaciji provinc je bil najprej konfiniran v Gradcu, nato se je pa vrnil na Kranjsko, kjer pa je bil zaradi širjenja svojih nazorov zopet kmalu inter¬ niran najprej v kapucinskem samostanu v Škofji Loki in nato v frančiškanskem samostanu v Novem mestu, dokler ni bil od¬ peljan 1. 1823 v internacijo v samostan v Mirovu na Moravskem, kjer je ostal do svoje smrti. Še v času svojega bivanja na Kranj¬ skem je bil literarno delaven, v Mirovu je pa zapadel v apatijo in le pretresljivemu srečanju s češkim patriotom Polakom, ki ga je informiral o napredku slovanskih gibanj, se imamo zahva¬ liti, da je bila ohranjena njegova literarna zapuščina, med drugim tudi 39 Linhartovih pisem iz let 1778—1793.51 Povsem drugačen primer je Leopold Stanislav grof Hohenwart (1775—1810), sin Jurija Jakoba Hohemvarta, ki je bil že omenjen kot strasten nasprotnik Luckmanna; kot potomec ene od vodilnih plemiških rodbin je bil vzgojen v Firenci na dvoru poznejšega cesarja Leopolda II., v letih 1790—92 je študiral v Ljubljani filozofijo, potem je pa na Dunaju pod vplivom barona Riedela, svojega bivšega učitelja matematike, postal član njego¬ vega kroga pristašev francoske revolucije. Septembra 1794 je bil aretiran, se nato reševal v bistvu s tem, da je povedal vse, kar je vedel o tej akciji, in bil končno obsojen na zapor za nedoločen čas. Svojim rodbinskim zvezam se je pač imel zahvaliti, da mu je bilo pozneje mogoče dokončati pravne študije, umrl pa je leta 1810 v Ljubljani. V zvezi z Riedelovo akcijo je bil osumljen baron Herbert v Celovcu, da je njen somišljenik, medtem ko se o kakih pristaših v Ljubljani, kamor je hodil Hohemvart prej z Dunaja na počitnice, ne omenja ničesar.52 Najpomembnejša na našem ozemlju rojena osebnost, ki je delala v interesu francoske revolucije proti Avstriji, je pa ne51 Kuralt je bil študiran v glavnem le v zvezi z Linhartom; v poštev pridejo že omenjene publikacije, zlasti Remeševa, in pa članek A. Pirjevca v SBL I, str. 591—93, za leta 1792—95 pa D. Zwitter-Tehovnik, n. o. m., str. 78—79. 62 D. Zwitter-Tehovnik, n. o. m., str. 141—153.

109

dvomno baron Janez Siegfried Heribert Taufferer (1750—1796), rojen v Ljubljani, ki izhaja iz ene od najbolj znanih kranjskih plemiških rodbin in je bil njegov oče baron Anton Janez Nep. Tadej Taufferer (1723—1787) med drugim tudi glavar gorenjske kresije in s tem Linhartov šef po njegovi namestitvi 1. 1783 ter je Linhart nekaj časa pri njem tudi stanoval. Mladi Taufferer je bil gojenec Theresianuma na Dunaju in je imel nato kot oficir avstrijske armade priliko, da se temeljito seznani z Vojno kra¬ jino. Bil je zelo izobražen, znal mnogo jezikov in bil vsaj od 1. 1782 član prostozidarske lože Zur wahren Eintracht na Dunaju, za katero se domneva, da je bil njen član tudi Linhart. Bolj kakor vojaška služba so ga zanimala vprašanja graditve cest, regulacije rek in plovbe po njih ter trgovina z lesom in tako je dosegel, da je bil 1. 1781 dispenziran od aktivne vojaške službe, 1. 1787 je pa izstopil iz armade proti reverzu, da ne bo nikdar direktno ali indirektno služil proti dinastiji. V gospodarskih poslih pa ni uspel, prišel je v konkurz, podpisal novo pogodbo, ki je ni mogel izvršiti, bil pozneje 1. 1791 na Dunaju nekaj časa celo zaprt, po¬ zneje pa dobil nek proces; ta vprašanja so bila pozneje tudi pred¬ met zadnjega procesa proti njemu, kjer se je pa mogla dognati le, da ali ni bil kriv ali pa je bila njegova krivda le blaga, ne¬ moralnosti ni bilo mogoče ugotoviti; res pa je, da je bila s tem minirana njegova eksistenca. Od koncu 1789 do konca 1790 je bil v Benetkah, imel je stike s tajnikom francoske ambasade Denenom in verjetna je domneva, da se je od tedaj zanimal in¬ tenzivno za francosko revolucijo. Za čas od pozne jeseni 1793 do aprila 1794 je bilo mogoče ugotoviti, da je bil na Dunaju v stiku z dunajskimi jakobinci; imel je stike tudi z ogrsko-hrvatskim plemstvom; prosil je pa na Dunaju za potni list za Piso, a prošnja ni bila rešena. V aprilu 1794 je odpotoval z Dunaja preko zahodne Ogrske v Zagreb, obiskal svoje otroke, in potem v Ljubljano, kjer je bil v maju dva tedna. V Ljubljani mu je iz¬ ročil brat, okrožni komisar v Novem mestu, del dediščine po očetu; ko nastane okrog Tauffererja že afera, je tudi deželni gla¬ var grof Gaisruck, Linhartov šef, 3. avgusta 1794 poročal, da je bil Taufferer pri njem in da je želel dobiti od njega potni list, in da ga je dal Gaisruck opazovati; kar se tiče stikov z njegovimi hrvatskimi in kranjskimi somišljeniki, je bilo to pozneje zatrje¬ vano v obtožnici pri končnem procesu, preiskava je dala pa nega¬ tiven rezultat; kljub temu bi bilo potrebno to vprašanje še raz¬ iskati vsaj za dobo pred letom 1794. Nato je prešel avstrijskobeneško mejo nekje med Gorico in Vidmom brez potnega lista, ker so imeli avstrijski obmejni uradniki veliko spoštovanje pred spominom na njegovega očeta, in se na ozemlju tedaj nevtralne beneške republike sestal z Denenom, ki mu je omogočil potova110

nje preko Livorna v Genovo. Na francoski meji je bila tedaj fron¬ ta med francosko revolucionarno armado na eni in avstrijsko-piemontsko armado na drugi strani; Genova je bila pa nevtralna republika. V Nici se je sestal z mlajšim bratom Maximiliena Robespierra, prevedel zanj nek italijanski načrt revolucioniranja dela Avstrije, ki je baje nastal v Trstu, iz italijanščine v francošči¬ no, nato pa sestavil še svoj načrt revolucioniranja vse Avstrije. Os¬ novna misel tega načrta je, da se naj bi revolucionarna akcija za¬ čela v južnih pokrajinah Avstrije, od Banata do Kranjske, potem pa širila proti severu. Za ta načrt je pa že v juliju 1749 zvedela avstrijska špionaža, interes za Tauffererja je zajel vodilne kroge prav do cesarja Franca in v dunajskih arhivih so trije ekscerpti iz tega načrta. Francoski originalni tekst je pa prišel v Pariz v Comite de salut public, ni bil doslej objavljen in analiziran, točno je pa, da ni bilo odgovora nanj, verjetno zato, ker je kmalu za tem padel Robespierre. Bolj realistična kakor ta načrt in pač tudi načrti Riedela in Martinovicsa je druga akcija Tauffererja leto dni kasneje. Dne 28. julija 1795 je predlagal ustanovitev korpusa prostovoljcev iz dezerterjev avstrijske in sardinske vojske, ki bi ga vzdrževali trgovci iz Genove, on bi bil pa poveljnik, seveda podrejen francoski armadi; ta predlog je odobril Comite de salut public 30. avgusta 1795. Dezerterjev je bilo tedaj mnogo, armadi sta bili v kontaktu in tako je ta »frajkor«, ki napada manjše sovražne posadke in magazine ter snubi prostovoljce, narastel po virih na 600 in celo več mož. Korpus nima nikakega nacional¬ nega imena kakor npr. poznejše italijanske in poljske legije, vo¬ jaki so različnih narodnosti, verjetno so pa prevladovali Hrvati, Srbi, Madžari in Poljaki. Pri akciji v Voltriju 12. novembra 1795 je pa padel Taufferer v avstrijsko ujetništvo in je bil nato od¬ poslan z močno stražo v zapor na Dunaj. Francoski general Scherer je zahteval njegovo zamenjavo, vojno ministrstvo dobe direktorija pa ni pokazalo posebnega interesa za to in s tem je bila njegova usoda zapečatena. Pri preiskavi in pred vojnim sodiščem je Taufferer negiral skoraj vse očitane stike s somišljeniki v no¬ tranjosti države, posebej tudi na Hrvatskem in v Kranjski, in mu tega v splošnem niso mogli dokazati, seveda so pa že sama dej¬ stva iz časa francoske službe zadostovala za obsodbo. V sodišču je bila večina za smrt na vešalih, manjšina je bila proti, ker je osporavala kompetenco vojnega sodišča, a cesar je odobril sta¬ lišče večine in justifikacija je bila izvršena na Dunaju 24. maja 1796. Taufferer je ravnal iz ideoloških motivov, kot demokrat in nasprotnik fevdalizma in absolutne monarhije; trditve na pod¬ lagi njegovega načrta, da je imel pred očmi nekako jugoslovansko državo, bi bilo pa potrebno šele preveriti. S svojimi izjavami ni kompromitiral nikogar. O njegovih znancih in somišljenikih na 111

Kranjskem, Hrvatskem in v Vojni Krajini ne vemo skoraj ničesar; po njegovi obsodbi so ga kranjski stanovi črtali iz seznama svo¬ jih članov; javnosti pa o njegovem procesu — v nasprotju s procesi proti dunajskim in ogrskim jakobincem, o katerih so listi pisali — niso sporočili ničesar.53 Kar se tiče Linhartovega odnosa do francoske revolucije, ne najdemo pri njem nikakega teksta, kjer bi se izražal o francoski revoluciji bodisi pozitivno ali pa negativno. Mnenje, da je bil on pristaš ali celo vodilna osebnost simpatizerjev francoske revolu¬ cije, je nastalo pač zaradi protifevdalnih in protigermanizacijskih osti v njegovih dramah, zlasti v Matičku; on sam navaja kot svoj motiv v pismu Antonu 6. oktobra 1790, da je hotel dokazati spo¬ sobnost slovenskega jezika za dramatiko; vendar pa ni slučajno, da si je kot podlago izbral prav Beaumarchaisa; o drugih motivih moremo le ugibati. Po izidu Matička v 1. 1790 je bil pa razvoj okrog krize fevdalnega sistema zelo razgiban, kar pa ne najde odmeva niti v Linhartovi korespondenci; izjema je le v pismu Kuraltu 31. avgusta 1791, kjer piše, da je bil grof Thurn-Valsassina eden od znamenitih aristokratov, da bi pomenilo zelo mnogo, če bi resnično spremenil svoje nazore, da ga pa Linhart pozna kot zelo spretnega moža. Linhart je bil od leta 1791 tajnik kranj¬ skega deželnega glavarstva, torej uradnik na zelo eksponiranem mestu. Bil je prijatelj Kuralta, zelo verjetno je poznal Janeza Siegfrieda Tauffererja, zelo neverjetno pa je, da bi sodeloval v kaki agitaciji med ljudstvom, kakor je to delal Luckmann, ali celo ilegalni akciji, kakor je to delal Taufferer. Če izvzamemo že omenjeno poizvedovanje policijskega minista grofa Pergena po ljubljanskih prostozidarjih, ki jih seveda ne smemo enostavno identificirati s pristaši Francoske revolucije, ki ga je s svojim odgovorom zavrl grof Gaisruck, smemo trditi, da Linhart vse do trenutka svoje smrti ni veljal za politično sumljivo osebnost. To ne pomeni, da bi bil Linhart enostavno eksponent novega reak¬ cionarnega režima. To ne bi bilo v soglasju z njegovim svetov¬ nim nazorom in ne bi naletelo na odobravanje pri prijateljih, s katerimi se je družil. Do režima je imel verjetno isti odnos ka¬ kor Zois v svojem že citiranem pismu Vodniku od 12. marca 1793, kolikor ni morda celo Linhart privedel Zoisa do tega stališča. Linhart je v razdobju do konca leta 1791 izdal obe svoji slo¬ venski drami, Županova Micka je bila celo enkrat igrana, konec leta 1791 je pa izšla tudi druga knjiga njegovega Poskusa zgo53 Najizčrpnejše govori o tem D. Zwitter-Tehovnikova v že citiranem delu, str. 154—260. Prim. tudi A. Gspan v članku v SBL, 12. zvezek, 1980, str. 21—25. Tauffererja so doslej študirali v glavnem po domačih in dunaj¬ skih virih; francoske vire je v večji meri študiral P. Vodopivec, ki pa svojih rezultatov še ni objavil.

112

dovine. Odtlej je izšel v knjižni obliki samo še njegov prevod Wollsteinove knjige z naslovom Bukve od kug inu bolezen goveje živine, tih ovac inu svin, 1792, ob kateri ni odveč opozorilo, da je bil njen avtor, direktor živinozdravniškega inštituta profesor Johann Gottlieb Wollstein, pozneje eden od obsojencev v procesu proti dunajskim jakobincem.54 Drugih Linhartovih publikacij pa odslej do njegove smrti 1795 ni več, kar ugotavljajo razni avtorji in poskušajo to pojasniti ali z njegovo obremenjenostjo v službi ali pa z atmosfero pritiska političnega režima. Na vsaki od teh razlag je pač nekaj resnice, napačen bi bil pa sklep, da moremo odslej govoriti pri Linhartu le še o rutini uradnika. Linhart je imel tudi zdaj svoje znanstvene načrte, čeprav jih ni mogel več izvesti, a tudi njegovi elaborati v službi včasih presegajo urad¬ niški nivo; njegovi rokopisi so seveda le deloma ohranjeni, a tudi ohranjeni rokopisi niso še analizirani; šele ta analiza bi dopolnila sliko o njem. Linhart je imel namen nadaljevati svoje zgodovin¬ sko delo, ohranjen je rokopis 28 listov za III. knjigo, ni pa ohra¬ njena dispozicija za III. knjigo, nameravanega poljudnega (pač slovenskega) izvlečka svojega Poskusa zgodovine za Vodnikovo pratiko pa ni napisal. V pismih Antonu 26. januarja 1790 in 6. oktobra 1790 se Linhart zanima za Antonov predlog Dobrov¬ skemu, da bi izdajal časopis (pač za slovanske študije) in izraža pripravljenost sodelovati pri tem časopisu; to zamisel je pa Do¬ brovska uresničil šele s Slavinom 1. 1806. Pismu Antonu 8. marca 1791 prilaga Linhart nek svoj rokopis in bi bil zelo vesel, če bi Anton objavil ta ali kak drug njegov rokopis v enem od svojih časopisov; o tem rokopisu ne vemo doslej ničesar. V pismu An¬ tonu 9. julija 1790 sporoča Linhart, da je zvedel, da je Anton na¬ pisal razpravo o pravicah zemljiških gospodov do svojih pod¬ ložnikov, in bi rad dobil to razpravo, ker sam piše razpravo o kmečkih zemljiščih na Kranjskem (Erklarung der Bauerngriinde in Krain); A. Gspan je mogel identificirati to Antonovo razpravo, medtem ko o tej Linhartovi razpravi ne vemo sicer ničesar.55 Lin¬ hartov tekst stanovske spomenice iz 1. 1790 ima deloma histori¬ čen značaj in s tem delom je pač nadaljeval v zvezi s pripravami za III. knjigo svoje zgodovine. Njegovega elaborata o davčni in urbarialni regulaciji iz leta 1793 pa ne smemo zamenjavati z že omenjeno peticijo kranjskih stanov iz marca 1790, ki ima za cilj preklic jožefinske davčne in urbarialne regulacije in zanjo ni do61 D. Zwitter-Tehovnik, n. o. m., str. 74. 55 Naslov Antonove razprave, podpisane le z začetnicami njegovega imena, je Uber die Rechte der Herrschaften auf ihre Unterthanen und deren Besitzungen, nebst einigen Bemerkungen iiber die Verfassung in der Oberlausitz, Leipzig 1791, A. Gspan, Pisma A. T. Linharta..., n. o. m., str. 166. 8 O slovenskem narodnem vprašanju

113

kaza, da bi jo napisal Linhart; ta Linhartov elaborat je namenjen grofu Gaisrucku in nima namena braniti interese fevdalcev. Poleg tega je pa Linhart še v zadnjih letih svojega življenja pomagal Kumerdeju pri njegovem delu za slovnico in Vodniku pri pri¬ pravah za pratiko.56 Linhart je umrl v noči od 14. na 15. julij 1795. O njegovi smrti je pisal Marko Pohlin (1735—1801) v svojem rokopisu Bibliotheca Carnioliae, da je umrl v Ljubljani 1. 1795 v plemenitem in ne¬ spremenljivem duhu svoje religije, ne da bi ga njegovi bratje in zvesti prijatelji pregovorili k boljšemu.57 Na to poročilo so se opirali vsi avtorji, ki so pisali, da je umrl, ne da bi hotel biti previden z zakramentom za umirajoče. To mnenje pa osporava A. Gspan v svoji razpravi iz 1. 1967 in se pri tem opira na Zoisovo pismo Vodniku, kjer Zois piše, da je umrl Linhart nenadoma, zaradi anevrizme aorte, ki je narastla do velikosti moške pesti in se je v trenutku, ko je počila, vsa masa krvi razlila v prsi in telesno votlino; tu ne bi pomagala več nikaka človeška pomoč.58 Gspan se opira na medicinsko mnenje, da je v istem trenutku padel tudi pritisk v žilah, ki dovajajo kri možganom, prenehala je prekrvavitev centralnega živčevja, bolnik je padel v nezavest, iz katere se ni mogel več prebuditi; iz tega pa sledi, da ni mogel niti hoteti niti odklanjati zakrament za umirajoče. Gspan ugo¬ tavlja še na podlagi cerkvenih matrik, da je Linhart zabeležen kot katolik, da je bil pogreb cerkven, da pa ni bil previden z zakramentom za umirajoče; prva ugotovitev tudi prej ni bila sporna, saj ni nobenih oporišč za njegov izstop iz katoliške cer¬ kve. Neprepričljivo je samo Gspanovo mnenje, da se Pohlinova trditev nanaša na Linhartove nazore prej, ker je jasno, da Pohlin govori o času smrti; Pohlin pač trdi eno, iz Zoisovega pisma iz¬ haja drugo, zato ne moremo trditi, da bi bila oba vira v soglasju.59 Kar se pa tiče večkrat navajanega mnenja Kopitarja, je ta črpal svoje znanje iz rokopisa Pohlinove Bibliotheca Carnioliae in na tej podlagi formuliral svoj stavek Linhart starb als Freygeist; 59 Za Linhartove načrte in rokopise poleg že navedenih objav posebej Anton Tomaž Linhart I, str. 571; A. Gspan, Anton Tomaž Linhart..., str. 301; Briefe des Freih. Sigm. Zois an Vodnik, Vodnikov spomenik, Lj. 1859, str. 45—46, 48, 50. 57 ... Labaci generosi et immutabili suae Religionis špiritu, nec quidquam in melius persuadentibus fratribus suis et fidis amicis, suam animam egit 1795. Marci S. Paduano..., Bibliotheca Carnioliae, Beilage zum Jahrgange 1862 der Mittheilungen des histor. Vereins ftir Krain, str. 33. 58 Er starb plotzlich, an einem Aneurysma der Aorte, das zur Grosse einer Mannsfaust anwuchs, und in dem Augenblicke, als es zerborst, die ganze Blutmasse in die Brust und Leibeshdhle ausgoss. Briefe des Freih. Sigm. Zois an Vodnik, n. o. m., str. 51. 59 Za Gspanove nazore njegova razprava Anton Tomaž Linhart, nje¬ gova doba ..., n. o. m., str. 296—298.

114

to je pač dokaz, kako je Kopitar razumel Pohlinov tekst, ne mo¬ remo pa trditi, da bi bil to samostojen, od Pohlina neodvisen vir.60 Brez ozira na to vprašanje smemo pa trditi, da je Linhart ob svoji smrti veljal v Ljubljani za moža, ki ne soglaša z vlada¬ jočim sistemom; Zois piše Vodniku 4. avgusta 1795, da se govori, da je oblast prepovedala javno izražanje žalosti, delo na nagrob¬ nikih in elegijah.61 Za Linhartom pa ni žaloval samo ožji krog njegovih prijateljev, kar dokazuje pesem Ljubljančana Meissla, ki proslavlja Linharta in obsoja njegove sovražnike.62 Kar se pa tiče zapuščine, se žal ni uresničilo Zoisovo zagotavljanje v že omenjenem pismu Vodniku 4. avgusta 1795, da se bo ohranil vsak listič papirja, kar garantira župan Podobnik, prijatelj Lin¬ harta in znanosti; od same zapuščine so se ohranili rokopisi obeh knjig Poskusa in nekaj papirjev v zvezi z zgodovino in stanovsko spomenico; res je, da je treba iskati elaborate in dopise tudi v drugih fondih; vendar je pa treba obžalovati zlasti to, da se niso ohranila pisma, ki jih je on prejemal, saj dokazujejo pisma, ki jih je on pisal Kuraltu in Antonu, kakšen pomen morejo imeti viri te vrste. Linhart je imel kot zgodovinar velik vpliv že na svoje so¬ dobnike. Vodnik za starejšo dobo ni prav nič originalen mislec, njegovo »Povedanje od slovenskiga jesika«, ki je izhajalo v nje¬ govih Novicah v letih 1797—1798, in njegova Geschichte des Herzogthumes Krain, des Gebiethes von Triest und der Grafschaft Gorz, ki je izšla na Dunaju 1. 1809, sta za to dobo le izvleček Linhartove knjige in popularizacija njegovih nazorov. Vodnikova knjiga je bila pa učbenik za šole in preko nje so se seznanjale s starejšo zgodovino generacije, ki so šle v prvi polovici 19. sto¬ letja skozi gimnazije in višje šole. Sredi 19. stoletja je zanimivo Klunovo predavanje in članek o zgodovinskem raziskavanju in zgodovinopisju na Kranjskem pravi slavospev Linhartu, ki ga označuje kot največjega zgodovinarja Kranjske in kot prvega Kranjca, ki se je postavil pri delu za domačo zgodovino na slo¬ vansko stališče.63 To pa ne pomeni, da so Linhartu vsi tudi sledili. Linhart je že v svojem že citiranem oglasu v Laibacher Zeitung M Kopitarjevo pismo Zoisu 5.—7. XII. 1808, France Kidrič, Zoisova korespondenca 1808—1809, Lj. 1939, str. 76. 61 Man spricht, es sey von der Obrigkeit verboten worden, auf TrauerBeweise, weder Grabsteine, noch Elegien, offentlich Hand zu legen. Briefe des Freih. Sigm. Zois an Vodnik, n. o. m., str. 52. 62 Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo I, 1950, str. 497—498; slov. pre¬ vod A. Gspan, Anton Tomaž Linhart, Njegova doba..., n. o. m., str. 300. 63 Klun, Ueber die Geschichtsforschung und Geschichtsschreibung in Krain, Mittheilungen des historischen Vereins fur Krain XII, Laibach 1857 str. 46—53. 8*

115

17. avgusta 1786 povedal, da hoče pisati zgodovino naroda, ki živi med Dravo in Jadranskim morjem, v celotni povezanosti njegovih usod in dogodkov, medtem ko so mu jo doslej dajali v analih dežel, ki v njih živi; razvoj historiografije na Slovenskem v 19. sto¬ letju in razvoj zgodovinskih in muzejskih društev pa dokazujeta, kako se je šele polagoma uveljavil vseslovenski koncept proti provincialnim konceptom. Ob tej načelnosti v konceptu je Lin¬ hart kritičen v odnosu do raznih legend, tudi slovanskih, in do avtohtonističnega proglašanja raznih starih ljudstev za slovanska; takšnih tendenc je tudi pri Slovencih še mnogo tudi še v 19. sto¬ letju. Linhart ima izrazit smisel za vprašanja organizacije kul¬ turnega življenja, je oster opazovalec političnega dogajanja in ga zanimajo vprašanja fevdalnega sistema, kot zgodovinar pa hoče pisati zgodovino civilizacije, zgodovino naroda in ne samo po¬ litično in versko zgodovino; v zgodovinopisju na Slovenskem v 19. stoletju je pa še vedno mnogo omejevanja na politično in versko zgodovino in periodiziranja po letnicah vladanja posa¬ meznih vladarjev, medtem ko so Linhartovi etnografskohistorični poskusi našli naslednika pravzaprav šele v gospodarski in druž¬ beni zgodovini, ki se začne razvijati od preloma med 19. in 20. stoletjem. Za slovenski narodni prerod je bil Linhart zelo pomemben s svojima dvema slovenskima dramama; o tem obstoji že zelo obsežna literatura in to ne more biti predmet te študije. Nič manjši pa ni pomen Linhartovega odgovora na vprašanje, kateri veji slovanskega debla pripadajo Slovani slovenskih pokrajin in na katerem ozemlju živi ta veja. Kakor smo videli, je to vpraša¬ nje raziskaval za dobo pred Linhartom predvsem Fr. Kidrič in prišel do rezultata, da se pripravlja pot do zavesti slovenske celo¬ kupnosti, da pa do povsem zavestne formulacije tega principa tedaj še ni prišlo. Nato se je pa Linhart v Poskusu zgodovine, kjer je odkril nacionalni pomen Karantanije, in v drugih svojih tekstih povsem jasno boril za vseslovensko koncepcijo, v bistvu že premagal pokrajinski koncept dotedanje historiografije in utrl pot vseslovenskemu pojmovanju. Ostane nam še odgovor na vpra¬ šanje, koliko je Linhartovo stališče vplivalo na sodobnike in nji¬ hove neposredne naslednike. Japelj in Kumerdej nas v svojih starejših rokopisih puščata na nejasnem o tem, na katerem teri¬ toriju se govori kranjski jezik, o katerem govorita; Kumerdej pa začne spreminjati to v rokopisu sredi osemdesetih let 18. stol., 1. 1791 mu kranjsko-slovanski narod obsega izrecno tudi sloven¬ ske Štajerce in Korošce, 1. 1795 pa identificira kranjski in slo¬ venski (windisch) jezik in vključuje vanj tudi Goriško-Gradiščansko; isto identifikacijo kranjskega in slovenskega jezika na istem 116

teritoriju moremo ugotoviti tudi pri Japljevih rokopisih od 1. 1799 do zadnjega rokopisa 1. 1807; mislim, da moremo vse to pripisati Linhartovemu vplivu. Na istem stališču glede teritorija jezika stoji Vodnik v svojem obvestilu o kranjskem slovarju iz k 1806. Novost Kopitarjeve Gramatike slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, ki je izšla 1809 z letnico 1808, ni v novosti njene vseslovenske koncepcije, ampak v njeni znanstveni višini. V letih okrog izida Kopitarjeve gramatike pri¬ dejo v evidenco še Beneški Slovenci in Prekmurci, obenem se pa začenja doba brezuspešnih prizadevanj Kopitarja, da bi v krog slovenskega jezika vključil tudi hrvaške kajkavce; Linhart, ki poudarja kot zgodovinar, da sta se kranjski in hrvaški Slovan odtujila drug drugemu zaradi različnosti fevdalnega sistema, bi se s temi prizadevanji verjetno ne strinjal. Vendar je pa jezi¬ kovna enotnost jedra slovenskega ozemlja zdaj med vodilnimi preroditelji izven diskusije; razlika med to jasnostjo in nekdanjo nejasnostjo ima pa svoj izvor v Linhartovem prizadevanju. Linhartu pa ne moremo pripisati zasluge, da je to etnično enoto imenoval z imenom, ki je obveljalo. On je uporabljal izraze Karantanec, karantanski, in Kranjec, kranjski. Kranjski izraz je bil neprimeren spričo obstoja Kranjske kot žive enote, ki pa ni obsegala niti polovice Slovencev. Uporabljanje izraza Karantanec ni bilo redko v prvi polovici 19. stoletja, npr. tudi pri Kopitarju, vendar pa ta iz srednjeveških virov po Linhartu prevzeti izraz za živo narodno enoto ni mogel obveljati. Odločilna terminološka razčiščenja so se izvršila v letih med 1806 in 1812 in obstoje v tem, da se začne izraz Slovenec, slovenski, v današnjem smislu besede bolj uporabljati tudi za kranjske Slovence, da nastane izraz Slovenija, da začno najprej preroditelji in pozneje spora¬ dično tudi tujci uporabljati v tujih jezikih izraze Slowenzen, slowenzisch, Slowenen, slowenisch, Societas Slovenica, in da se iz češčine uvedeta v slovenščino izraza Slovan, slovanski v da¬ našnjem smislu besede; to je bilo delo Vodnika, Kopitarja in Primica.64 Končno je potrebno poudariti, da Linhart svojih problemov ni reševal kot hladen, neprizadet znanstvenik. V pismu Antonu 26. marca 1789 omenja, da je kranjski jezik njegov materinski jezik (Muttersprache). V pismu Antonu 26. januarja 1790 pa piše o uprizoritvi Županove Micke, kjer je z veseljem spoznal, kako imajo ti Slovani, ki si jih že stoletja prizadevajo germanizirati, 04 Prim. v op. 25 navedene publikacije Fr. Kidriča in v op. 21 in 27 navedene razprave Fr. Zwitterja, in pa objave Fr. Kidriča: Korespondenca Janeza Nepomuka Primica 1808—1813, Lj. 1934; Zoisova korespondenca 1808—1809, Lj. 1939; Zoisova korespondenca 1809 do 1810, Lj. 1941.

117

še svojo zavest, s kakšnim navdušenjem vise na svojem jeziku, običajih in originalnosti.85 Kar se tiče razumevanja okolja za Linhartovo delo, nam pove marsikaj že seznam subskribentov na I. in II. knjigo Po¬ skusa, ki je objavljen v II. knjigi. Določeno podporo je užival pri Družbi za poljedelstvo in koristne umetnosti, dokler ni bila raz¬ puščena 1. 1787. Nekaj podatkov o založništvu Poskusa je zbral A. Gspan.66 Kolektiv, ki je sicer bil z njim ožje povezan, je vse¬ kakor takoimenovana Družba prijateljev gledališča, tj. diletanti, ki so igrali Županovo Micko; ugotoviti je bilo mogoče osebe igral¬ cev, ugotoviti pa tudi, da je imela ta družba svoje nasprotnike v skupini, ki so ji pripadali samo plemiči, medtem ko so bili v tej družbi tudi prostozidarji ali njihovi simpatizerji, tako da je imelo morda to nasprotje globlje motive že 1. 1789.67 Po tem letu so bila nasprotja seveda bolj ostra in tu nas zanima že ome¬ njeni Luckmannov predlog Leopoldu II. 1. 1791 za imenovanje komisije 10 članov za kmečke pritožbe, v kateri ni Linharta, pač pa dva njegova prijatelja, in pa tudi že omenjena denunciacija iz 1. 1793, po kateri naj bi bila v Ljubljani prostozidarska loža ali pa vsaj klub nasprotnikov režima, ki naj bi mu pripadal tudi Linhart. Pozneje so bili nekateri od teh osumljencev člani guber¬ nija, ki ga je 1. 1797 postavila francoska okupacijska oblast; kakor je znano, obstoje pa tudi v dobi Ilirskih provinc frankofili in prostozidarji. Osnovna razlika med njimi in med njihovimi nasprotniki je v svetovnem in splošnem političnem nazoru, ne v nacionalni orientaciji; v obeh taborih so tako narodni pre¬ roditelji kakor tudi ljudje, ki jim je ta prerod popolnoma tuj. Nasprotniki obstoječega političnega in družbenega sistema med meščanstvom in inteligenco predstavljajo le majhne skupine, ki pa niso brez pomena za bodočnost. Pri pripadnikih teh skupin, kamor spadata tudi Smole in Prešeren, pa živi tradicija Linhar¬ tovega dela. «5 pregled literature o Linhartu do 1. 1956 daje A. Gspan, Naš odnos do Linharta v preteklosti in sedanjosti, Naša sodobnost IV, 1956, str. 1079—1100. 66 A. Gspan, Anton Tomaž Linhart, Njegova doba..., n. o. m., str. 250—251. 67 Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo I., n. o. m., str. 464 sl. A. Gspan, Anton Tomaž Linhart, Njegova doba ..., n. o. m., str. 254 sl.

118

Postanek političnega ilirizma in ustanovitev Ilirskih provinc Izšlo najprej v Le Monde Slave 1933 v aprilski, maj¬ ski in junijski številki pod naslovom Illyrisme et sen¬ timent yougoslave, ki ga je dalo uredništvo, nato pa samostojno kot poseben odtis (Paris-Dijon 1933, 91 strani) z naslovom Les origines de l’illyrisme politique et la creation des Provinces illyriennes. V slovenščino je bilo delo prevedeno prvič za to izdajo; prevedel ga je Peter Umek, s strokovnimi izrazi sta pomagala Janez Šumrada in urednik.

V članku Velika Ilirija in ilirsko gibanje, ki je izšel 1. 1847, omenja Desprez tudi Napoleonovo Ilirijo, priznava pomen fran¬ coske oblasti za razvoj narodnega jezika pri Južnih Slovanih in dodaja nekaj kritičnih opažanj o upih, ki jih je ta francoska politika vzbudila pri Ilircih. »Nekateri učenjaki so se neznansko razveselili, da so našli tako širokogrudnega gospodarja. Na začetku slovnice, ki je izšla v Ljubljani 1. 1811, je nekdo celo objavil povsem pindarsko odo, v kateri vidi cesarja Francozov kot bodočega preporoditelja velike ilirske nacije. Veselila jih je misel, da bo, potem ko bo uničil Avstrijo in v celoti izvlekel Ilirijo izpod nemškega jarma, treščil po osmanskem cesarstvu, mu odvzel drugi del Ilirije in ga pridružil prvemu. Če hočemo biti odkriti, je to pomenilo precejšnje širjenje Napoleonovih načrtov; tedanja Ilirija bi bila sama slabo pripravljena na tako ponujeno srečo: spanec, v katerega se je po¬ greznila 1. 1815, to dovolj dokazuje. Res pa je, da je ustanovitev Ilirskih provinc imela na obalah Jadranskega morja blagodejen vpliv in da je vplivala na zavest prebivalcev. Še danes so to zanje kakor srečne sanje, ki se jih trudijo preliti v verze, in zaman bi jih prepričevali, da Ilirija prihodnosti ni živela v Napoleonovih mislih.1

0 vprašanju nacionalnega pomena ustanovitve Ilirskih pro¬ vinc razpravljajo torej že vsaj od časov »ilirskega gibanja«, se pravi sto let, če že ne od Napoleonove dobe. Mnenje resnih zgo¬ dovinarjev ostaja precej podobno Desprezovemu: pravijo, da so bili Francozi povsod naklonjeni narodnemu jeziku, in navajajo Vodnikovo Ilirijo oživljeno kot pričevanje o narodnem gibanju, ki ga je vzbudila francoska politika. Priznavajo tudi pomen, ki ga je nova ureditev teh dežel, osnovana na enakosti pred zako¬ nom in odpravi privilegijev, imela pri nastanku sodobne narodne zavesti. Resni jugoslovanski zgodovinarji sami zavračajo idejo o »Napoleonovi Jugoslaviji« in njegovem domnevnem načrtu usta1 Revue des Deux Mondes, 15 marš 1847, str. 1017.

119

noviti narodno državo. Po drugi strani pa je nekaj piscev precej pretiravalo z »nacionalno tezo«. Res je, da imamo zadovoljivo raziskano le vprašanje o jeziku in upravi. Ostale vidike narod¬ nega vprašanja v Iliriji so le malo preučili. O ustanovitvi Ilirije imamo samo nekaj misli, ki jih je dal Ivan Prijatelj v svoji štu¬ diji Slovenščina pod Napoleonom. V njej za nastanek Ilirije ne dopušča nacionalnih motivov, ugotavlja pa, da so se oktobra 1809, ko so se že odločili za priključitev avstrijskih primorskih pokrajin in njihovo združitev v politično telo z imenom Ilirske province, Francozi ter celo sam cesar živo zanimali za svoje nove slovanske podložnike.2 Problem je treba obravnavati v splošnem okviru vprašanj, ki se ob tej temi postavljajo zgodovinarju. Le tako se je moč približati rešitvi. I. ILIRIZEM PRED FRANCOSKO REVOLUCIJO Ilirizem je prva oblika jugoslovanske ideje v zgodovini, ni pa edina oblika narodne zavesti v jugoslovanskih deželah. Da bi razumeli njegov značaj in zgodovinski pomen, je potrebno najprej razločiti naravo različnih narodnih zavesti med Jugo¬ slovani sredi 18. stoletja. Kot pri vseh drugih narodih je tudi pri Jugoslovanih narodnost stvar zavesti in volje. Vendar pa činitelji, ki so določali narodno zavest, niso bili povsod isti. Srbska narodna zavest se opira na srbske zgodovinske tradicije, predvsem na srednjeveško srbsko državo in na srbsko cerkev. Srbi v Turčiji so uživali versko avtonomijo vsaj v času pečkega patriarhata (1557—1766). Tisti, ki so se po avstrijskem zavzetju dežel do Donave in Save »priselili« iz Turčije na to področje, se zbirajo okrog novega patriarhata v Sremskih Karlovcih in dobijo od Avstrije privilegije, ki jim zagotavljajo tudi versko avtono¬ mijo. Srbski narod je torej tedaj predvsem verska enota, njegova politična vloga pa ni zato nič manj pomembna. Srbi v Turčiji, jasno sovražni turški oblasti, pričakujejo osvoboditev od Avstrije ali od Rusije in so važen dejavnik v vseh načrtih krščanskih sil proti Turčiji. Srbi na Ogrskem, ki čutijo, da je ogroženo njihovo pravoslavje, in so zato naklonjeni Rusiji, bi radi, da bi se njihova ozka verska avtonomija razširila ali celo zamenjala s politično, ki jo zahtevajo na podlagi privilegijev, ki jim jih je Avstrija dala v času priselitve 1. 1690, pa jih potem prelomila. Srbska narodna zavest torej že obstaja, le da se precej razlikuje od sodobne; predvsem zato, ker jezikovno vprašanje in vsa ostala, ki so z njim 2 Slovenščina pod Napoleonom, Veda I, Gorica, 1911.

120

povezana, ne igrajo nobene vloge. Pa zato, ker ni nobenega pro¬ grama ali načrta akcije za ustanovitev nove srbske države, čeprav se tradicija srednjeveške srbske države med Srbi ni nikdar izgu¬ bila. Srbska narodna zavest je verska narodna zavest.3 Hrvatje so v nekaj stoletjih srednjega veka imeli neodvisno narodno državo, ki je nato stopila 1. 1102 v politično enoto dežel krone svetega Štefana in kasneje 1. 1526 skupaj z Ogrsko v po¬ litično enoto dežel avstrijske vladarske hiše. Čeprav so srednje¬ veško Hrvatsko ozemeljsko zmanjšala turška osvajanja, beneška okupacija Dalmacije in ustanovitev Vojne Krajine, neposredno podrejene Dunaju, še vedno obstaja ozemlje, ki ni povsem v rokah dunajske birokracije ter političnih organov, skupnih vsem deželam krone svetega Štefana. Tu so ustanove pokrajinske avto¬ nomije obdržale določene pravice. Hrvaška narodna zavest je tako zavest družbenih razredov, ki so zastopani v pokrajinskem saboru in ki branijo svoje privilegije pred stremljenji centralizirajoče dunajske birokracije, ki ohranjajo hrvaško zgodovinsko tra¬ dicijo v upanju, da bo nekega dne celotno ozemlje stare Hrvaške zastopano v saboru. Hrvaška narodna zavest skrbi za narodni je¬ zik še manj kot srbska — uradni jezik v saboru je latinščina — in si želi le ubraniti deželne privilegije, ne pa ustvariti neodvisno državo. To je fevdalna narodna zavest. Slovenci so v posebej težkem položaju. Živijo na Štajerskem, na Koroškem, na Kranjskem, v goriški grofiji, v Trstu, v dednih deželah avstrijske vladarske hiše, ki so del nemškega cesarstva. Plemstvo tega ozemlja je nemško in pripada po zavesti štajerski, koroški, kranjski »naciji« in po njih veliki nemški naciji. Toda reformacija je ustvarila slovenski knjižni jezik in z njim tudi novo narodno zavest, ki se naslanja na ljudski jezik, »kranjsko« zavest (ta beseda presega meje Kranjske in ima pomen slovenske) in s tem slovansko zavest. To je sicer šele zavest nekaterih uče¬ njakov, ki jih zanima ljudski jezik. Razvoj narodne zavesti pri Slovencih se zares prične s Pohlinovo slovnico (1768).4 Takšna je torej prva narodna zavest na podlagi jezika med Jugoslovani. Vendar pa je pred njo že obstajala neka druga, ki je imela isto osnovo, slovanska ali vseslovanska. V srednjem veku je veljalo, da govorijo vsi Slovani isti jezik. Od tod izhaja pri nekaterih kronistih, popotnikih in drugih izobražencih ta slovan¬ ska narodna zavest. Pričevanja o njej so vedno številnejša v prvih stoletjih novega veka, zlasti v Dubrovniku, v Dalmaciji in na 3 E. Haumant, La formation de la Yougoslavie, 102, 154 ss., 165—166. 4 F. Kidrič, Razvojna- linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih, Razprave (Znanstveno društvo za hum. vede), V—VI, Ljubljana, 1930; Do¬ brovska in slovenski preporod njegove dobe (Razprave 7), Ljubljana, 1930; Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana, 1929.

121

Hrvaškem. Zastopajo jo plejada dubrovniških pesnikov, v 17. sto¬ letju predvsem Dubrovčan Mauro Orbini, ki je napisal prvo sploš¬ no zgodovino Slovanov, II Regno degli Slavi, in največji pansla¬ vist pred 19. stoletjem, Hrvat Juraj Križanič. O pomembnosti vsega tega ne kaže pretiravati. Gre zgolj za stvar učenjakov, ki nima nobene politične teže.5 Med Jugoslovani v srednjem veku ni slovanske literature, razen v deželah, kjer je slovanščina cerkveni jezik; še celo v teh deželah je osnova knjižnemu jeziku stara cerkvena slovanščina in ne živi jezik. Ravno tako srednjeveški človek ni mogel imeti natančnih pojmov o razlikah, ki ločijo slovanske jezike, videl je le, da so si sorodni. Renesansa, reformacija in protireformacija pa so stanje spremenile. Poleg ideje o identičnosti jezika vseh Slovanov, ki je trajna, se rojevajo druge, bolj točne. V Sloveniji je reformacija ustvarila slovenski knjižni jezik in slovensko na¬ rodno zavest. Omenjena velika zgodovinska gibanja pa so v Dal¬ maciji ustvarila ilirsko idejo. V zadnjih dvajsetih letih so se mnenja v zgodovini ilirizma precej spremenila. Nekoč veljavno mnenje je oviralo pravilno razumevanje nacionalega problema v francoski Iliriji. Po tem mnenju naj bi v začetku 19. stol. Srb Vuk Karadžič pri Srbih in Hrvat Ljudevit Gaj nekaj let pozneje pri Hrvatih uvedla herce¬ govski dialekt kot knjižni jezik in naj bi tako postala prava tvorca srbskohrvaškega knjižnega jezika. Gaj naj bi bil tudi tvorec ilirizma, se pravi gibanja, ki je hotelo uvesti novi knjižni jezik tudi pri Slovencih in Bolgarih, povezati vsa ta ljudstva v kulturno enoto in jih združiti, če bi se le dalo, v politično enoto. Za ta novi narod naj bi izbral ime Ilirci, saj so bili zanj stari Iliri obenem Slovani in predniki modernih Ilircev.6 Zgodovina ilirizma bi se tako pričela z Gajem, se pravi okrog leta 1830, in ne bi bila v nobeni zvezi s francosko Ilirijo. Nove raziskave, predvsem raziskave Matije Murka so po¬ kazale, da je ilirizem obstajal že pred Gajem. Pomena ilirskega gibanja po letu 1830 ni mogoče zanikati, gre pa vendarle samo za drugo fazo zgodovinskega razvoja ilirske ideje. Več stoletij ga je pripravljalo drugo gibanje, od katerega si je Gajevo izpo¬ sodilo ime, jezik in ideje.7 *

5 Glej npr. J. Pervolf, Slavjane, ih vzaimnija otnošenija i svjazi, II, Varšava, 1888. 6 P. Kulakovskij, Illirizm, Varšava, 1894, D. Šurmin, Hrvatski pre¬ porod, I, Zagreb, 1903. Kulakovskij omenja obstoj ilirskega imena pred 19. stoletjem. 7 M. Murko, Nauka o jeziku i književnosti Hrvata i Srba, Srpski književni glasnik, XXVII, Beograd, 1911. — O predhodnicima ilirizma,

122

Ilirizem se prvič v zgodovini pojavi v renesansi in se v ne¬ katerih točkah opira še na srednji vek. Ruska, tako imenovana Nestorjeva kronika iz 12. stol. se naslanja na besedilo sv. pisma o babilonskem stolpu in sprašuje po pradomovini Slovanov — najde jo na jugu, v Iliriji. Katoliški duhovniki iz Dalmacije, ki so bili zaradi slovanskega bogoslužja v očeh svojih »latinskih« so¬ bratov vedno sumljivi krivoverstva, so v 13. stol. skovali legendo, ki pripisuje iznajdbo glagolice sv. Hieronimu. Ta veliki ilirski svetnik je živel v 4. stol.; legenda ne bi imela nobenega smisla, če bi Slovani naselili Ilirijo šele v začetku srednjega veka. Pre¬ bivalstvo Ilirije pred Rimljani je moralo biti slovansko. Slavna li¬ stina Aleksandra Velikega Slovanom je tudi ponaredek iz 13. stol. V Dalmaciji lahko opažamo že od 10. stol. dalje težnjo, pripiso¬ vati pokristjanjenje dežele apostolom. Da bi ugodil želji Srbov iz srede 14. stoletja, dobe vrhunca njihove države, po imenitnih prednikih, jih je slovanski prevajalec bizantinskih Zonarovih ana¬ lov povezal s starimi Dačani.8 Srednjeveški pisci nasploh radi dajejo klasična imena deželam in ljudstvom svojega časa. Beseda »ilirski« se tako pojavi pri Camblaku okrog 1. 1400 v pomenu »slovanski«.9 Beseda je našla mesto tudi v jeziku srednjeveške rimske cerkve.10 Prava zgodovina ilirizma se začne v 15. stoletju. Razmah zgodovinskih in filoloških znanosti, ljubezen do klasične antike, nastanek književnosti in narodne zavesti na osnovi narodnega jezika so dali besedama »Ilirija« in »ilirski« več novih pomenov, ki so bili vsi zelo pomembni za Napoleonov čas. Oglejmo si najprej »klasični« pomen. Če dandanes pogosto obravnavamo zgodovino ljudstev in dežel antike v okviru zgo¬ dovine sodobnih narodov, so, v nasprotju s tem, renesansa in stoletja, ki so ji sledila, pogosto obravnavala srednjeveško in no¬ vejšo zgodovino in zemljepis v okviru provinc klasične antike. V prvi knjigi svojega obsežnega dela Illyricum sacrum (1751— 1819) polemizira Farlatti z mnenjem, da so bili Slovani predrimsko prebivalstvo Ilirije. Naslov dela je torej treba razlagati v smislu klasicizma in nima nikakršnega nacionalnega pomena. 11 Drugo veliko delo 18. stoletja, Illyricum vetus et novum, sive Nova Evropa, II, Zagreb, 1921. — Die Bedeutung der Reforraation und Gegenreformation fur das geistige Leben der Siidslawen, Prag-Heidelberg, 1927. 8 V. Kačanovskij, Iz srbsko-slovjenskega prievoda bizantinskoga ljetopisa Joanna Zonare, Starine Jugoslavenske akademije XIV, Zagreb, 1882, 125 ss. 9 Glasnik srpskog učenog društva, XI, Beograd, 1859, 65. 10 Za celotno vprašanje glej L. Niederle, Slovanske starožitnosti, II, Praha, 1906, 72—75. M. Murko, Die Bedeutung ..., 98 ss. 11 Illyrici sacri, tomus primus, Venetiis, 1751,79—80, 119—120.

123

historia regnorum Dalmatiae, Croatiae, Bosniae, Serviae atque Bulgariae, izvleček iz Du Cangea, ki ga je napisal Szaszky (1746), obravnava zgodovino slovanskih ljudstev, vendar odklanja avtohtonistične teorije.12 Ilirija in Iliri pa za druge pisce niso zgolj neka provinca in ljudstvo iz antike. S pripovedjo Nestorjeve kronike, tradicijo svetega Hieronima kot izumitelja glagolske abecede in listino Aleksandra Velikega se po koncu 15. stol. ukvarja nekaj dalma¬ tinskih zgodovinarjev. Njihova mnenja so najčisteje izražena v II Regno degli Slavi Maura Orbinija (1601). Njihova naivna na¬ rodna zavest, brez vsakršnega kritičnega pristopa, se popolnoma obrača v preteklost, tako, da imajo Ilirijo za pradomovino vseh Slovanov ali da vsaj oznanjajo stare Ilire ter druge prebivalce Balkanskega polotoka pred Rimljani za Slovane. Orbini je spod¬ budil številno literaturo, predvsem Dolcijeve etimologije (De llyricae linguae vetustate et amplitudine, 1754). Čeprav znanstvena vrednost teh del ni velika, pa so vseeno prispevala k temu, da so besede »Ilirija« in »ilirski« dobile nacionalen pomen in da je nastala nova nacionalna zavest.1 '5 Določitev nacionalnega pomena teh pojmov bi zahtevala celo študijo. Omejimo se na razlikovanje dveh različnih pomenov. Včasih je »ilirski« zagotovo sinonim za »slovanski« včasih pa pomenijo Iliri le eno od slovanskih sku¬ pin — ta, precej pomembnejši pomen se pojavi konec 15. stoletja. Smisel besede se spreminja od pisca do pisca, pojem sam pa je vedno širok in se nikdar ne omejuje na eno samo deželo, Dalma¬ cijo, Bosno, Hrvaško. Obseg rimske Ilirije in Dalmacije pri tem pogosto igra veliko vlogo. Za Orbinija (1601) so Iliri Hrvati, Srbi in Bolgari. Juraj Križanič 1654 prišteva zraven še Slovence.14 Razvoj srbohrvaškega knjižnega jezika je bil silno pomem¬ ben za ilirizem. Ta jezik se prvikrat pojavi v različnih narečjih v 16. stol. pod vplivom renesanse in reformacije. Njegov pravi tvorec pa je po Murku jezuit Bartol Kašič (1575—1650), ki prvič uporabi štokavsko narečje, iz katerega sta Karadžič in Gaj v 19. stol. naredila skupen knjižni jezik Srbov in Hrvatov. Novi jezik se imenuje slovanski, dalmatinski, hrvaški, srbski, a naj¬ večkrat »ilirski«. V tem smislu imenuje Appendini 1808 jezik Bosne in Dalmacije (nekakšno toskanščino srbohrvaškega jezika) »pravo ilirščino«, medtem ko Slovenci, ki imajo svoj lasten Illyricum vetus et novum, 29. Pervolf, o. c. II, 198—201, 218—244, 265 ss. N. Radojčič, Ideja našeg narodnog jedinstva u srpskoj i hrvatskoj istoriografiji, Njiva I, Ljubljana, 1921, 226 ss. E. Haumant, La formation de la Yougoslavie, 129—134. Kulakovskij, o. c., 148 ss. 14 J. Crnčič, Imena Slovienin i Ilir u našem gostinjcu u Rimu poslije 1453 godine, Rad Jugoslavenske akademije 79, Zagreb, 1886, 50 ss. Starine Jugoslavenske akademije, 18, Zagreb, 1886, 154. 12

13

124

knjižni jezik, in Hrvati (iz Hrvaške), ki še niso sprejeli štokavskega narečja, pripadajo ilirskemu jeziku zgolj v širšem pomenu besede.15 Izven svojega »klasičnega« in »slovanskega« pomena ima be¬ seda »ilirski« torej več pomenov. V najožjem smislu — Appendinijeva »prava ilirščina« — pomeni srbohrvaščino ali vsaj na¬ rečje, ki je kasneje postalo knjižni jezik vseh Srbov in vseh Hrva¬ tov. V najširšem pomenu je to eden Gajevih »štirih slovanskih rodov« in je izvor sodobnega pojmovanja o južnoslovanski sku¬ pini z bolgarščino vred. Vendar pa je ilirizem še precej bolj pomemben s političnega vidika, saj je izvor jugoslovanske ideje 19. in 20. stoletja.16 Kot vse druge narodne zavesti na jezikovni podlagi je ilirska zavest zgolj stvar zgodovinarjev, slovničarjev in drugih piscev. Zanimanje teh učenjakov je obrnjeno v preteklost, kjer so daleč od objektivnega raziskovanja: Goti, Vandali, Skiti, Kelti in še druga antična ljudstva so zanje Slovani in cesto menijo, da je slovanski jezik prajezik vseh »jafetitov«. Znova in znova s po¬ nosom kažejo na neizmerno prostranost slovanskega sveta. Nji¬ hove teorije so postale pozneje v 19. stoletju politično silno po¬ membne, na začetku pa bi pri njih zaman iskali kak političen program. Ti starinoslovci se ne ukvarjajo s politiko in s prihod¬ nostjo. Izjeme so komajda Juraj Križanič s svojim političnim panslavizmom, katerega motivi niso bili čisto nacionalni, ali Dal¬ matinci 18. stoletja, ki gojijo določene simpatije do Rusije, od katere pričakujejo končno zmago nad Turki. To so sanje brez kakršnegakoli političnega pomena. Sicer pa obstaja ilirizem pred 18. stoletjem samo pri Hrvatih v Dalmaciji in v Hrvaški. Zgodo¬ vinarji, ki pripadajo hrvaški zgodovinski tradiciji, so od njega prevzeli le avtohtonizem,17 Srbom in Slovencem pa je dolgo ostal tuj. Njegove prve sledi se pri Srbih pojavijo šele po prevodu Orbinijevega dela v ruščino (1722), aktualen pa postane pri njih šele ob koncu stoletja (Obradovič, Rajič).18 Klasičnemu in nacionalnemu pomenu izraza »ilirski« se v začetku 18. stol. pridruži administrativen pomen. Zaradi svoje verske avtonomije in privilegijev tvorijo Srbi na Ogrskem corpus separatum, ki je zelo pomemben političen dejavnik. Administra¬ tivni jezik jih sprva imenuje communitas Rascianorum, natio ra15 F. M. Appendini, Gramatica della lingua Illirica, Ragusa, 1808, pred¬ govor. 10 O tem vprašanju glej M. Murko, Die Bedeutung ..., 94 ss. 17 Z besedo »avtohtonizem« označujem mnenje vseh tistih, ki menijo, da je bilo predrimsko prebivalstvo Ilirije slovansko, tudi če iščejo pra¬ domovino Slovanov na severu. 18 P. Popovič, Jugoslovenska književnost, Cambridge, 1919, 81. N. Radojčič, o. c., 229 ss. E. Haumant, o. c., 167 ss. 125

sciana, od začetka 18. stol. pa vedno natio illyrica. Za avstrijsko administracijo 18. stoletja in prve polovice 19. stoletja pomeni »ilirski« vedno »srbski«.19 Ilirizem je torej starejši kot francoska revolucija, slovanska, srbska, hrvaška in slovenska narodna zavest prav tako. Srbo¬ hrvaški in slovenski knjižni jezik sta tvorbi 16. stoletja. 19. sto¬ letje v tem pogledu ni iznašlo nič novega. Jezik intelektualnega in javnega življenja pri Srbih resda ni ljudski, je pa vsaj slovan¬ ski. Pri katoličanih se piše v narodnem jeziku zgolj za ljudsko rabo. Prava literatura obstaja le v Dubrovniku in v Dalmaciji, vendar pa tudi tu ohranjata latinščina in italijanščina prevladu¬ jočo vlogo. Jezik intelektualnega življenja, višje družbe, javnega življenja je povsod tuj: nemški, italijanski, latinski. Učenjaki, ki tolikanj govore o velikem področju »slovanščine« in proglašajo za Slovane toliko ljudstev antike, še zdaleč nimajo želja po uvajanju narodnega jezika na vsa področja intelektualnega ter javnega življenja. Ideja o »narodnem duhu« ali celo o narodni kulturi jim je seveda popolnoma tuja. Njihov narodni čut je obrnjen v preteklost in ne v prihodnost. Med vsemi temi narodnimi zavestmi sta politično edino važni srbska verska narodna zavest in hrvaška fevdalna narodna za¬ vest. Obe imata privilegije, zato država starega reda priznava njun obstoj. Čeprav so Srbi malce sumljivi zaradi svojih simpatij do Rusije in ohranjajo misel na svojo srednjeveško neodvisnost, sta ti dve narodni zavesti zelo povšeči Avstriji pri njeni zunanji politiki: želja Srbov, da bi svoje rojake rešili turškega jarma, in upi hrvaškega plemstva, da bi nekega dne videlo obnovljeno staro Hrvaško, katere velik del je pod turško ter beneško oblast¬ jo, so povsem v duhu avstrijske ekspanzije. V notranji politiki sta srbska verska avtonomija in hrvaška pokrajinska avtonomija res ovira katoliškim in centralizacijskim težnjam dunajskega dvora, vendar pa sta daleč od kakršnegakoli programa neodvis¬ nosti ali revolucije. Narobe, narodne zavesti, zasnovane na jezi¬ kovni podlagi, med njimi tudi ilirizem, nimajo nobenega politič¬ nega pomena, kar velja celo za dalmatinsko slovanstvo, ki je od vseh prav gotovo najvažnejše in se ne razlikuje od italijanske in nemške narodne zavesti istega časa. Za državo jezik še ni po¬ litičen problem, narodna zavest pa ima povsem pasiven značaj. *

19 K. Czoernig, Ethnographie der oesterreichischen Monarchie, III, Wien, 1857, 126 ss., Beilagen, 64 ss. Beseda »ilirski« je v istem smislu v naslovu srbskih patriarhov.

126

O izvoru sodobne narodne zavesti obstajata dve veliki teoriji. Prva pravi, da se je rodila ta zavest iz ideologije francoske revo¬ lucije. Druga meni, da je bil duh 18. stoletja in revolucije povsem racionalističen, individualističen in kozmopolitski, brez vsakrš¬ nega smisla za iracionalno, empirično, socialno, zgodovinsko in nacionalno, in da je reakcija proti revolucionarni ideologiji v začetku 19. stol. na novo odkrila te vrednote in tako ustvarila sodobno narodno zavest. Ali pa te misli ne pričajo o slabem po¬ znavanju značaja 18. stol. nasploh in še posebej v nacionalnem vprašanju? V evropski civilizaciji pred tem stoletjem se vprašanje »duha narodov« in njihove »duše« še ne postavlja evropskemu svetu kot filozofski problem. Prav 18. stol. pomeni vrhunec franco¬ ščine kot drugega univerzalnega evropskega jezika, kartezijanstvo pa ni podpiralo razvoja zanimanja za narodnostne razlike. Toda reakcija proti temu gledanju je proizvod istega 18. stol. Najprej se pojavi v dveh deželah, ki še posebej nestrpno prenašata hege¬ monijo francoskega duha: v Italiji in v Nemčiji. Risorgimento se začenja v 18. stoletju, njegov prvi teoretik pa je bil Giambattista Vico (1668—1744), veliki Descartesov nasprotnik. Vico postavlja proti matematični metodi svojega nasprotnika avtonomijo zgo¬ dovine, filologije in literature, ustvari filozofijo zgodovine, jezika in družbe ter postane s svojo italianita začetnik gibanja, ki hoče kozmopolitski duh stoletja zamenjati z duhom, ki izvira iz zgo¬ dovine in nacionalnega značaja.20 Ravno tako je aktivnost velikih nemških umov 18. stoletja, ki so ustvarili nemško kulturno in¬ dividualnost, deloma zavestna narodna reakcija proti vplivu fran¬ coskega duha. Jezik, zgodovina in narodne različnosti so v Herderju našli svojega velikega filozofa. Nemško narodno gibanje je postalo zelo pomembno za male narode srednje in vzhodne Evrope. Te nove ideje so se pri Srbih uveljavljale že v 18. stol., saj je za Dositeja Obradoviča narod enota jezika in značaja, ne več vere. Ta nova narodna zavest na jezikovni podlagi je Srbom zastavila vprašanje o njihovih od¬ nosih do Hrvatov, ki govorijo isti jezik.21 Pri Hrvatih se je na¬ rodna jezikovna zavest rodila predvsem pod vplivom vzgleda Madžarov, ki so po neuspelem germanizacij skem poskusu Jože¬ fa II. zamenjali 1790 latinščino z madžarščino kot uradnim jezi¬ kom. Svoj jezik skušajo uvesti tudi na Hrvaškem. Hrvatje sicer sprva branijo latinščino, vendar že računajo z možnostjo uvedbe ljudskega jezika v javno življenje. Vprašanje povzroči živo za¬ nimanje. Hrvaška in madžarska fevdalna narodna zavest prideta v spor in v okviru institucij starega reda je to vprašanje že po20 B. Croce, La filosofia di Giambattista Vico, Bari, 1911, G. Bourgin, La formation de limite italienne, Pariš, 1929, 8—9. 21 Glej zgoraj navedena dela: P. Popovič, N. Radojčič in E. Haumant.

127

litičen problem. To gibanje je še posebej pomembno za Slovence, kjer vsa narodna zavest sloni na jeziku. Njihov narodni prerod, ki ga je sprožila Pohlinova slovnica (1768), prišteva med svoje pristaše privržence filozofije 18. stoletja, janzeniste in menihe. Začne se pred revolucijo in nič ne kaže, da bi bil pod vplivom Rousseaujevih idej.22 Sodobna narodna zavest obstoja torej že od 18. stoletja.23 Romantika 19. stoletja je njen vrhunec in ne začetek. Ta zavest je morebiti oblika sodobnega individualizma, vendar pa je lite¬ rarni zgodovinarji — prav ti so se največ ukvarjali z zgodovino narodne zavesti pri Jugoslovanih — po pravici nočejo razlagati s francosko revolucijo. Vendarle obstaja velika razlika med 18. stoletjem in dobo, ki mu je sledila. Narodna zavest je za 18. stoletje stvar kulture, ne politike. V 19. stoletju pa narodna zavest učenjakov in pesnikov postane ogromna politična sila, predvsem v srednji in vzhodni Evropi, kjer sodobni narodi niso nastali v okviru že obstoječih držav. Da bi postala političen de¬ javnik, se je morala kulturna narodna zavest povezati z nekim drugim elementom: z idejo nacionalne suverenosti, ki jo je raz¬ glasila francoska revolucija. II. REVOLUCIJA IN ILIRSKI NACIONALIZEM Revolucija ni bila nikoli kozmopolitsko gibanje, če pod tem razumemo idejo, ki priznava zgolj posameznika in človeštvo ter zanika obstoj narodov. Anacharsis Cloots je s svojim načrtom o združenju vsega človeškega rodu v eno samo centralizirano državo brez večjega pomena. Nasprotno, revolucija je ustvarila prvi sodoben narod, organiziran od spodaj in spojen z voljo vseh svojih članov. Novi pomen besede »patriot« in praznik 14. julija 1790 imata simbolično vrednost. Ideja o svobodi posameznika, prenešena na narode, postane načelo pravice narodov do samo¬ odločbe. Konstituanta se sklicuje na to načelo leta 1790, ob pri¬ ključitvi Avignona in alzaških posesti na podlagi izjave prebival¬ stva; tudi drugim priznava pravico do tega načela, ko proglaša svetu mir in se odpoveduje pravici do osvajanj. Upi revolucije pa gredo še dlje: do splošne revolucije, ki bi privedla do fede¬ racije svobodnih narodov na osnovi deklaracije mednarodnega prava.24 22 Glej zgoraj: F. Kidrič, itd. 23 O njenem nastanku glej E. Fournol, Les nations romantiques, Pa¬ riš, 1931. 24 A. Sorel, L’Europe et la Revolution frangaise, t. I, Pariš, 1885. — H. Hauser, Le principe des nationalites, Pariš, 1916. — A. Aulard, La So-

128

Dogodki kmalu ovržej o te upe. Revolucija ima sicer povsod privržence, vendar do splošne revolucije ne pride in Francija je prisiljena sama braniti svojo svobodo proti Evropi. S padcem Robespierra konča višek revolucionarnega idealizma. Država mora obenem zaupati svojo usodo vojski, ki postaja vedno bolj pomemben političen dejavnik. Nacionalna ideja in veselje do osvajanj prevladata nad kozmopolitizmom, ideja državnega in¬ teresa pa nad načelom svobodnega soglasja narodov. Tako je bilo že v dobi direktorija, še mnogo bolj pa po 18. brumairu.25 Kljub Napoleonovim izjavam na Sveti Heleni26 je bila nje¬ gova hegemonistična politika27 vedno francoska politika. Kljub temu pa revolucionarne ideje niso zamrle: živijo svoje lastno življenje, neodvisno od cesarske politike, in vzbujajo sodobno nacionalno idejo v drugih evropskih deželah. V Franciji se je ljudstvo konstituiralo v narod v okviru že obstoječe države; princip nastanka sodobnih srednjeevropskih in vzhodnoevropskih narodov pa je bil povsem drugačen. Ti na¬ rodi so otroci revolucionarne ideologije. Pasivna narodna zavest iz časov pred letom 1789 ne bi zmogla te velikanske sile, ki je v 19. in 20. stoletju spočela in uničila toliko držav. Vendar pa vsi privrženci revolucije niso bili »nacionalisti«. Večino so zanimale le splošne ideje revolucije, ne pa narodno vprašanje. Revolucio¬ narne ideje so želeli uresničiti v okviru obstoječih držav. Zgolj pri nekaterih »revolucionarjih« se ideja svobode povezuje z na¬ rodnostno idejo in tako rodi idejo narodne države. To je lahko dokazati za Italijo in Nemčijo. Tu revolucija zaradi svojih političnih, družbenih, filozofskih, verskih naukov povsod najde številne pristaše. Prosvetljensko gibanje 18. stoletja ji je pripravilo pot. Nacionalni vidik spočetka ne igra nobene po¬ membne vloge. Italijanska narodna ideja, ki je v pasivni obliki živela že od časov Petrarce, pa vendarle kmalu postane političen program. Leta 1796, pred začetkom svojega italijanskega pohoda, je Bonaparte prejel Buonarottijevo in Cerisijevo spomenico, ki predlaga ustanovitev unitaristične italijanske republike.28 To pa že daleč ni politično stališče vseh revolucionarnih Italijanov. Ustanovitve beneške, rimske in partenopske republike kažejo ciete des Nations et la Revolution frangaise, (Vers la Societe des Nations, Pariš, 1919, 63 ss.). — A. Aulard, Le patriotisme francais de la Renaissance a la Revolution, Pariš, 1921. — G. Lefebvre, v delu Peuples et civilisations, XIII, Pariš, 1930, 84 ss. 25 G. Lefebvre, 1. c. 269. 26 Ph. Gonnard, Les origines de la legende napoleonienne, Pariš, 1906. 27 O Italiji glej npr. A". Pingaud, Bonaparte, president de la Republique italienne, Pariš, 1914, I, 421 ss., E. Tarle, Le blocus Continental et le royaume dTtalie, Pariš, 1928, ss. 28 R. Guyot, Le Directoire et la paix de 1’Europe, Pariš, 1912, 165. 9 O slovenskem narodnem vprašanj

129

težnjo po uresničenju revolucionarnih idej v okviru že obstoječih držav. Splošna uprava Lombardije razpiše 1796. temo: »Katera od vseh svobodnih vlad je najbolj primerna za blagor Italije?« in sproži s tem prve razprave med unitaristi in federalisti. Že pa ob¬ staja stranka, ki želi združenje Italije in njeno intelektualno in po¬ litično osamosvojitev od tujine, tudi od Francije; njen ideolog je Vincenzo Cuoco, ki je prilagodil Vicove misli politiki.29 Revo¬ lucionarno gibanje v Nemčiji ima spočetka mnogo bolj kozmo¬ politski značaj. Velikim predstavnikom kulturnega nacionalizma druge polovice 18. stol. je politika tuja. Vendar pa po 1. 1789 ta kulturni nacionalizem postane politična ideologija, kot nam kaže Fr. Meinecke v svoji knjigi Weltburgertum und Nationalstaat. Po »izdaji razumnikov«, katere predstavnik bo za vedno ostal Fichte, se je revolucionarno gibanje globoko izpremenilo: ideji svobode se po Jeni pridruži nova narodna ideja, ki teži k zedinjenju Nem¬ čije in je sovražna Franciji. Leta 1796 sta se Bonaparte in direktorij odločila podpreti gibanje v Italiji in sta tako odprla novo poglavje italijanske zgodovine. Vendar pa ne nameravata dati Italiji neodvisnosti ali enotnosti; to bi bilo proti načelu francoske hegemonije. V zvezi z Nemčijo je Napoleon 1810 izjavil, da je želel zbrati okrog Nizo¬ zemske več nemških dežel, da bi ustvaril »jedro ljudstev, ki bi izkoreninilo nemški duh, kar je prvi cilj moje politike«.30 Ali je imela francoska revolucija pristaše v jugoslovanskih deželah? Če jih je imela — ali so bili med njimi nacionalisti in ali so poznali revolucionarne ideje tudi z narodnega stališča? Kakšna je bila vloga teh dežel in njihovih prebivalcev v načrtih francoske politike? *

Revolucionarno gibanje ob koncu 18. stol. izven Francije še ni gibanje množic. Svoje privržence ima v izobraženem meščan¬ stvu, med uradništvom in intelektualci ter celo v plemstvu in duhovščini. V avstrijskih in beneških deželah je treba med temi krogi (v Turčiji jih ni) iskati prve privržence revolucije med Jugoslovani. V habsburških deželah so reforme Jožefa II. pripravile pot revolucionarnim idejam. Kljub vsem duhovnim razlikam med Jožefom II. in francosko revolucijo je bila nenadna reakcija, ki se je sprožila po letu 1790, takšna, da so nekateri njegovi pristaši zaplavali v revolucionarne vode. Na takšen način si je revolucija pridobila simpatije v več deželah, kjer so prebivali Slovenci, na 29 G. Bourgin, La formation de 1'unite italienne, 1929, 22 ss. — P. Ha¬ zard, La Revolution frangaise et les lettres italiennes, Pariš, 1910. 30 Glej zlasti L. Pingaud, 1. c., 241—263.

130

Štajerskem, Koroškem, na Kranjskem.31 Med njimi je tudi nekaj zavednih Slovencev kot prostozidar Linhart, ki je napisal prvo zgodovino Slovencev, in njegov prijatelj duhovnik Kuralt, ki je bil sprva sumljiv zaradi revolucionarnih idej, kasneje pa zaradi svojega navdušenja nad Napoleonom, in je bil zaradi svojih ver¬ skih in poltičnih prepričanj interniran trideset let, vse do svoje smrti 1845 32 Na Hrvaškem je imela pristaše Martinovičeva ogr¬ ska zarota, ohranila se je propagandna pesem za revolucijo v hrvaščini. Stališče zagrebškega škofa Vrhovca, ki je stal sredi vseh naporov za narodni jezik, je malce dvoumno. Grof Janko Draškovič, bodoči vodja ilirskega gibanja, razvija 1795 veliko prostozidarsko dejavnost.33 Vendar pa pri Slovencih in v Hrvaški nikjer ni najti nobenega ilirskega ali drugega nacionalnega pro¬ grama na podlagi revolucionarne ideologije. Nacionalizem ohra¬ nja svoj kulturni in na Hrvaškem fevdalni značaj. V Dalmaciji je revolucionarno gibanje precej bolj pomemb¬ no. Dokaj aktualno postane leta 1797. Prvi tajni člen leobenskega začasnega mirovnega dogovora (18. aprila 1797) je odstopil Avstri¬ ji beneško Dalmacijo in Istro. Ta dogovor je bil objavljen in postal dokončen šele v Campoformiu (17. oktobra 1797). Med tem so Benetke maja 1797 postale demokratična republika. Dal¬ matinci, ki še ne poznajo tajnih dogovorov v Leobnu, se morajo opredeliti do nove beneške vlade. Demokratična stranka pripravi v vseh večjih mestih proglasitev demokratične republike. Kon¬ servativna stranka predlaga priznanje suverenosti avstrijske dina¬ stije na osnovi zgodovinskih pravic krone sv. Štefana (ogrska stranka). Organizirajo jo frančiškani pod vodstvom Andrije Dorotiča, ki pride iz Italije in sestavi proglas proti jakobincem in brezvercem. Posledica tega manifesta: množica umori šibeniškega francoskega konzula Zulattija in več agentov demokratične vlade v Trogiru in Splitu. Konservativci se polastijo oblasti, predstav¬ nik demokratične vlade Garagnin, doma iz Trogira, ki prihaja iz Benetk, se ne more niti izkrcati. Avstrijske čete, ki v začetku julija zasedejo Dalmacijo, napravijo konec tej anarhiji.34 Tudi mala dubrovniška republika ima svojo demokratično stranko. Po pripovedi nekega dubrovniškega zdravnika iz leta 31 Glej dela, ki jih navaja Kidrič. Za Koroško glej H. Hermann, Handbuch der Geschichte Kamthens, III, 1, 109 ss. (Klagenfurt, 1857) in izvleček iz nekega pisma z dne 3. 4. 1797 zunanjemu ministru AN, AF, III, 71 (288). 32 M. Remeš, Abbe Martin Kuralt, Zbornik Matice Slovenske XIV, Ljubljana, 1912. 33 V. Deželic, Maksimilijan Vrhovac, Zagreb, 1904, 68 ss. — S. Domanovszky, Jožef nador iratai, 1792—1804, Budapest, 1925, 98. 34 T. Erber, Storia della Dalmazia dal 1797 al 1814, Žara 1886—1890, L 20—50. — P. Pisani, La Dalmatie de 1797 a 1814, Pariš, 1893, 23—32. 9*

131

1799 ima oligarhična vlada številne sovražnike; zaradi ideoloških razlogov trgovce, ki so obogateli med vojno v Franciji, in ne¬ katere bogate plemiške družine, ki se »med seboj posvečajo raz¬ mahu nekaterih plemenitih idej«, vendar se boje revnega plem¬ stva, ki je neuko; zaradi socialnih razlogov meščane (družbeni razred, ki ne uživa istih pravic kot plemstvo) in »helote repub¬ like« ,35 Ta dejstva so pomembna za kasnejše obdobje. Ko postane Dalmacija leta 1806 francoska, vodi njeno upravo generalni proveditor Dandolo, nekdanji beneški demokrat iz leta 1797, po¬ membno mesto v njej pa imata brata Garagnin, ki so jima po¬ žgali 1797 družinsko hišo v Trogiru. V Dubrovniku deluje »jako¬ binska« stranka za priključitev male republike k ostalim Napo¬ leonovim posestim. Na drugi strani organizira frančiškan Dorotič leta 1809 upor proti Franciji.36 Ah so bili med dalmatinskimi in dubrovniškimi revolucionarji »slavisti« in če so bili, ah so imeli stike s Francijo? Revolucionarna Francija je bila primorana vzdrževati po¬ litične in gospodarske odnose s turško porto, kar je bilo spočetka mogoče le preko Švice, beneške terra ferme, Jadrana in Dalma¬ cije. Tako je v začetku 1. 1793 prišel v Dalmacijo Marie Descorches, izredni francoski poslanik pri turški porti. Tu zastopata francosko republiko konzul v Dubrovniku Rene Bruere-Desrivaux, ki je postal državljan Rene Bruere, in podkonzul v Šibeniku Zulatti. V svojih poročilih o Dubrovniku, kjer je bil od 2. do 11. marca, omenja Descorches trgovski pomen mesta in načrt, da bi se tod odprlo svobodno pristanišče, poudarja šibak položaj oligarhične vlade, ki da ima mnogo nasprotnikov in bo kmalu padla, ter dodaja nekaj opomb o Dubrovniku s »filozofskega vi¬ dika«. Jezik Dubrovčanov je »ilirščina«, isti jezik, ki ga govore bližnje turške pokrajine, ki so sicer najbolj barbarske dežele Evrope. Vendar pa v Dubrovniku govorijo precej splošno tudi francosko in italijansko. Tu je nekaj zelo razgledanih mož, prav¬ kar je bila ustanovljena tudi literarna družba; nimajo pa skoraj¬ da nikakršnih stikov z ostalo Evropo. Z njimi je treba vzpostaviti stik in izkoristiti enakost jezika. Dubrovnik bo postal kanal, preko katerega bo moč »infiltrirati« v ilirske dežele in kasneje celo v druge turške pokrajine »ideje, prikladne njihovi civiliza¬ ciji«.37 V Dubrovniku obstaja torej ilirska literarna družba, njeni člani so prijatelji revolucije — drugi državljani marca 1793 ne 35 M. A. B. Mangourit, Defense d'Ancone et des departements romains... Pariš, an X (1802), 85—86. — L. Vojnovič, Pad Dubrovnika, Za¬ greb, 1908,1, 15—16. 30 Glej: Pisani, Erber, Vojnovič, I, 218, II, 33—35, 415—418. 37 A. E., Correspondance politique, Turquie 185, ff. 47—48.

132

bi hoteli stopiti v stik s Francijo — in Francozi bi želeli napraviti iz Dubrovnika središče literarne dejavnosti in brez dvoma tudi politične propagande med Slovani v Turčiji. Descorches je tudi sam takoj izkoristil enakost jezika. Leta 1793 je za francoskega agenta v Travniku, v Bosni, postavil Marca Bruera, konzulovega sina, gorečega revolucionarja in obenem od¬ ličnega ilirskega pesnika, da bi po svojih najboljših močeh kori¬ stil Franciji v Turčiji in zbiral novice iz Bosne, Hrvaške, Albanije ter Dalmacije.38 Marc Bruere ima med dubrovniškimi književniki mnogo prijateljev in razume obenem potrebo po navezavi stikov s prebivalci Turčije.39 Na predlog komiteja za prosveto dobijo 1. 1795 vsi agenti v tujini ukaz, naj poročajo o književnikih, knjigah, meteoroloških opazovanjih, novih in starih kovancih in medaljah in o drugih predmetih, ki bi mogli zanimati umetnosti in znanosti dežel, v katerih živijo. Ta vladni ukaz spravi dubrovniškega konzula Re¬ neja Bruera v določeno zadrego. Najprej kupi nekaj kovancev in medalj. Po njegovem poročilu znanosti in umetnosti v Dubrov¬ niku ni. Kasneje pošlje novo poročilo s spiskom dubrovniških piscev in njihovih del, ki sta ga sestavila domačina Mihael Sorgo (Sorkočevič) in Bassegli (Basiljevič). Na seji tretjega razreda (francoskega) Instituta vztrajata Du Theil in Camus na pomemb¬ nosti popolnega poznavanja stare in nove »ilirščine«, in skle¬ njeno je, načelno kupovati knjige ter rokopise v »ilirskem« je¬ ziku.40 V oči bode nasprotje med zanimanjem, ki ga kaže za ilir¬ ski jezik Institut, in ravnodušnostjo konzula Bruera do znanosti in umetnosti v Dubrovniku in do literarnega ali celo političnega ilirizma. Proti koncu 1796 prideta v Pariz dva znana »slavista«: Be¬ nečan Alberto Fortis, ki je 1774 s svojim Viaggio in Daimazia odkril Evropi srbohrvaško epsko pesništvo, in njegov dubrovniški prijatelj Mihael Sorgo. Oba priporočajo francoski agenti kot pri¬ staša revolucije. Fortis prihaja izterjati denar, ki ga je posodil službi francoskih kurirjev na poti proti Carigradu; Sorkočevič, ki nenadoma umre v Parizu, pa verjetno ni imel nikakršnih po¬ litičnih ciljev.41 38 Ibid., ff. 216—219. 30 J. Nagy, Marko Bruere als ragusanischer Dichter, Archiv fiir slavische Philologie XXVIII, 1906. 40 I. K. Švrljuga, Prinosi k diplomatskim odnošajem Dubrovnika s Franceskom, Starine Jugoslavenske akademije XIV, Zagreb, 1882. — R. Warnier, Comment un consul de France decrit au Directoire la civilisation ragusaine. Zbornik iz dubrovačke prošlosti, M. Rešetam o 70. godišnjici, Dubrovnik, 1931. 41 A. E. Corr. pol., Venise 251, f., 388; Memoires et doc., Autriche 57, f. 89. AN, AF III 75; AF III 71 (288); AF III* 71, n" 552; AF III* 80, n« 722.

133

»Slovanski« (esclavons) mornarji iz Dalmacije vidijo v Fran¬ cozih svoje tekmece, vendar je med njimi kljub vsemu mnogo simpatij do revolucionarnih idej. Francoski konzul v Kaniji ob¬ ljubi spomenico o tem narodu.42 V beneški Dalmaciji je bil nad¬ zor zelo strog, revolucionarna propaganda pa skoraj nemogoča.43 Februarja 1799, na začetku vojne med Francijo in Turčijo, predlaga divizijski general Belair napad na evropsko Turčijo s tako imenovano »ilirsko« armado. Zanimiva je njegova ideja, da bi v njej uporabili poljske legije, češ da je poljščina ilirsko na¬ rečje, (beseda »ilirski« ima na tem mestu pomen »slovanski«) in da je mogoče razumeti vsa ljudstva teh dežel z znanjem grščine in ilirščine. Njegove informacije so iz Kotorja in Dubrovnika.44 Dogodki 1. 1797 so gotovo pustili v Dalmaciji globoko sled. Med kratkim obstojem beneške demokratične republike sta se med beneškimi revolucionarji oblikovali dve stranki: beneška stranka in stranka, ki zahteva priključitev Benetk z beneško Istro ter Dalmacijo k cisalpinski republiki. Dva komisarja iz Cisalpine predlagata aprila 1797 celo goriški grofiji, ki je bila del avstrijskih dednih dežel, da se priključi njihovi republiki. Njun predlog pa je bil zavrnjen.45 Program unitaristične Italije že ob¬ staja, za trenutek se Italijanom prikaže tudi problem vzhodne meje. Italijanski vzgledi so bili silno pomembni za slavizem v Dalmaciji že pred 1. 1789 in lahko si mislimo, da so spremembe v Italiji v času revolucije ter Napoleona zanimale slovanske Dal¬ matince. Junijski nemiri 1797 pripeljejo do avstrijske okupacije Dal¬ macije. Umor Zulattija in njegove družine v Šibeniku je onemo¬ gočil vsakršno zvezo Francije s Turčijo preko Dalmacije in na¬ pravil konec poslanstvu Marca Bruera v Travniku. Vsi pa niso zadovoljni z avstrijsko vladavino. Revolucionarna propaganda se nadaljuje.46 Po nekem Bruerovem poročilu vse prebivalstvo z iz42 A. E. Corr. pol., Venise 253, f. 53 (14 ventose an V, /4. 3. 1797/). 43 Poročilo z dne 6. vendemiaira leta III (24. 9. 1794). A. E. Corr. pol., Venise 250, f. 350. 44 A. E. Corr. pol., Turquie, 200 f. 68—74. — Tu bi lahko navedli še izjavo prebivalcev Mljeta Cesarju Berthierju, sporočeno direktoriju: »Nous sommes disperses et prives de tout droit politique; nous formons pourtant un corps de nation qui ressent vivement, dans toute sa masse, Tinjure ou les bienfaits regus par une partie de ses membres.« — E. Haumant, La Yougoslavie, 2e ed., Pariš, 1927, 31, 113, 151. — Id., La formation de la Yougoslavie, 135, 203, 251, z napako pri citiranju; izjave iz leta 1798 ali 1801 ni v Gavrilovičevi zbirki, ki se ne nanaša na ta čas in nima imena Berthier v abecednem seznamu. 45 G. Cassi, Les populations juliennes-illyriennes pendant la domination frangaise (Revue des etudes napoleoniennes, 1930, II, 352). 43 T. Erber, o. c., I, 69, 89.

134

jemo Črnogorcev in mesta Budve vzdihuje po svobodi.47 Francoski veleposlanik v Carigradu Aubert-Dubayet opisuje v nujnem po¬ ročilu 6. termidorja leta V. poboje v Dalmaciji in nadaljuje: »... Nato so mnoga velika mesta, med drugimi tudi Split, razobesila ogrsko zastavo, medtem ko se je pokrajina, znana pod imenom Boka Ko¬ torska, povezala s prebivalci Epira, imenovanimi Črnogorci, da bi se, kakor so rekli, uprli francoski invaziji. Nato so se pojavili načrti za po¬ polno neodvisnost in če sta Istra in Dalmacija res prepuščeni cesarju, kakor govore (kajti jaz o tem ne vem nič), ne dvomim, da bo ljubezen do svobode, vzbujena v srcih teh divjih mož, le-te pahnila v grozovito vojno proti njihovemu novemu gospodarju. Konec koncev pa, zakaj bi cesarstvo postalo pomorska sila?«48

Če je bil obstoj ogrske in črnogorske stranke že znan, je omemba »načrtov za popolno neodvisnost« nova. Je sicer zelo meglena in morebiti zadeva le Črno Goro in Boko. Najvažnejše je besedilo v neki knjigi iz leta 1802. Avstrijska uprava je za svojo interno uporabo ponatisnila spomenico, ki jo je za Jožefa II. 1761 napisal avstrijski državnik Bartenstein o Illyrische Nation (ilirska v pomenu, kakor ga je uporabljala av¬ strijska administracija, se pravi, ogrskih Srbov). Anonimni avtor predgovora — prav gotovo visok pripadnik dunajske uprave — dodaja nekaj opazk o obdobju med 1761 in 1802. Po njem se Srbi v Avstriji in Turčiji vedno čutijo in Ecclesia pressa ter pri¬ čakujejo osvoboditev od Rusije, vendar pa so se v zadnjih desetih letih srbski upi obrnili k mali dubrovniški republiki. Dubrovnik je pod turškim protektoratom in plačuje majhen davek, je pa edina ilirska republika na svetu (»ilirska« ima v tem primeru jezikoven pomen). Po nekaterih dogodkih v zadnji vojni se zdi, da Francozom ni bila tuja ideja, da bi iz te republike napravili zbirališče vseh ilirskih in grških demokratov ter odtod spodko¬ pavali tri večje monarhije. Zaradi miru v Čampu Formiu in ru¬ skih zmag v Italiji pa ta načrt ni imel časa, da bi dozorel.49 47 Izvleček iz nujnega poročila 14. messidorja leta VI (2. 7. 1798), AN, AF III 71 (288). 48 A. E. Corr. pol., Turquie, 196, f. 381. 49 »Ob nun gleich alle in der Tiirkei und in den osterreichischen Erblanden befindlichen Illyrier ebenso wie ihre Glaubensgenossen im ehemaligen Pohlen sich wie in Ecclesia pressa betrachten, und ihre Augen unverriickt nach dem Beherrscher des russischen Reiches, wo allein ihre Religion die herrschende ist, wie nach ihrem Messias richten; so scheint es doch auch, dass sich, in dem letztem Jahrzehnd, unter den gebildeten Illyriern uberhaupt gewisse Hoffnungen regten, die von dem unbedeutenden Ragusa aus in Erfiillung gehen sollten. Bekanntlich steht Ragusa unter tiirkischem Schutze, den es mit einem leichten Tribute bezahlt, ist aber tibrigens der einzige illyrische Freistaat in der Welt. Aus einigen Vorfallen im letzten Kriege liesse sich entnehmen, dass den Franzosen die Idee nicht fremd war, diesen Freistaat zu einem Vereinigungspunkte fur alle demo-

135

Med Srbi, ki konec 18. stol. živijo v Turčiji, na Ogrskem in Hrvaškem, v Črni gori in v beneški Dalmaciji, se edino za Srbe na Ogrskem da razpravljati o neposrednem vplivu francoskih idej, edino ti imajo bogat in izobražen družbeni razred, ki ga sestavljajo trgovci, visoka duhovščina, oficirji in tudi nekateri plemiči. Ogrska Srbija 18. stoletja doživlja prerod intelektual¬ nega življenja in tudi srbske narodne zavesti. Ideje 18. stol. so tod zelo razširjene. Nekateri znajo francoski jezik, obstaja celo tiskan katalog francoskih knjig neke srbske knjigarne v Novem Sadu; med njimi so tudi dela Voltaira in Rousseauja.50 Po smrti Jožefa II. so Srbi dvakratno razočarani. Med zad¬ njo avstrijsko-turško vojno (1788—1791) so se mnogi Srbi iz Tur¬ čije pridružili avstrijski vojski kot prostovoljci. Upali so, da jim bo vojna prinesla osvoboditev ali vsaj avtonomijo. Toda mir v Svištovu je ohranil status quo. Na drugi strani je zaradi neuspeha centralističnega sistema Jožefa II. in obnove ogrske ustave po¬ trebno na novo določiti politični status Srbov na Ogrskem. Srbski kongres v Temišvaru 1790 ne zahteva zgolj potrditve verske avto¬ nomije in enakopravnosti s katoličani in njihovo cerkvijo; Srbi želijo tudi politično avtonomijo z lastnim ozemljem, na Dunaju pri dvoru pa posebno pisarno, neodvisno od ogrske dvorne pi¬ sarne, ki bi upravljala njihove zadeve. Te zahteve lahko opirajo na nekatere določbe privilegijev Leopolda I., ki niso bile nikoli izpolnjene, na obstoj Illyrische Hofdeputation v letih 1746—-1777 in tudi na obljube dunajskega predstavnika na kongresu. Nova Illyrische Hofkanzlei pa deluje le eno samo leto (1791—1792) in zahteva po politični avtonomiji z lastnim ozemljem nima nobe¬ nega uspeha.51 Obljube Dunaja so neiskrene. Dvor želi imeti v ro¬ kah le sredstvo za pritisk na Madžare, saj se boji njihove revolu¬ cije.52 Potisnjeni pod oblast ogrskih županij in ogrske dvorne pisarne, so Srbi prepuščeni maščevanju. Na kongresu v Temišvaru se je manjšina, sestavljena pred¬ vsem iz srbskih plemičev, želela izogniti sporu z Madžari in je kratisch gesinnten Illyrier und Griechen zu machen, in der Absicht von hier aus die drei grossten Monarchien zugleich zu unterminieren. Ein Plan, dem der Friede von Čampo Formio und die gliicklichen Waffen der Russen in Italien nicht zur Reife gedeihen liessen!« Kurzer Bericht von der Beschaffenheit der zerstreuten zahlreichen illyrischen Nation ... Frankfurt und Leipzig 1802. Predgovor, str. XV. 50 M. Kostič, Prve pojave francuske kulture u srpskom društvu, Glas¬ nik istoriskog društva u Novom Sadu, II, 1929. 51 Akta sabora naroda srpskog u Temišvaru godine 1790-te držanog i carska rješenja, Zemun, 1861. — D. Ruvarac, Diarijum srpskog temišvarskog sabora od 1790, Sremski Karlovci, 1914. — D. Vukičevič, Narodni kongresi ovostranih Srba, Letopis Matice Srpske, 1862, 1863, Novi Sad. 52 E. Malyusz, Sandor Lipot foherceg nador iratai 1790—1795, Budapest, 1926, 236—237.

136

nasprotovala ideji politične avtonomije in posebnega ozemlja. Govor Save Tekelije, njenega predstavnika, je v tem smislu zelo značilen. Svojim nasprotnikom očita sovraštvo do plemstva, anglomanijo, frankomanijo, ideje svobode in enakosti. Da bi dosegli ozemlje, kjer bi bila oblast v rokah avtonomne srbske deželne uprave, kakor na primer v angleški ali francoski ustavni monar¬ hiji, bi se morali, pravi povsem pravilno, boriti ne samo proti Madžarom, ampak tudi proti absolutistični in centralizacijski politiki Dunaja. Ravno tako kakor Francozi bi morali iti v revo¬ lucijo proti kralju, kar pa je zločinska misel.53 Stališča, ki jih je predvidel Sava Tekelija, so nekateri Srbi zavzeli po razočaranju nad avstrijsko politiko. Kakor pravi avtor anonimnega predgovora v Bartensteinovo spomenico, so bile ideje o svobodi zelo raz¬ širjene med srbskimi četami belgijske armade.54 Martinovič pravi, da so bili nekateri srbski škofi demokrati. Med člani grške demo¬ kratične zarote, ki jo je vodil Rigaš Velestina, je Srb Filip Petro¬ vič z Dunaja, ki je pisal celo Sieyesu. Dopisuje si tudi s svojim rojakom Pavlom Petrovičem iz Leipziga.55 L. 1801 prideta iz Pa¬ riza dva predstavnika grških demokratov, od katerih je eden, Nedeljko Popovič, prav gotovo Srb.5e Mogoče je, da so se vsi ti Srbi le preprosto pridružili grškemu gibanju in niso imeli last¬ nega nacionalnega programa. Vendar pa naznanja anonimno po¬ ročilo dunajski policiji 9. decembra 1796, da mnogo grških in srbskih duhovnikov vzdržuje zveze z italijanskimi in grškimi de¬ mokrati; nič ni čudno, če ilirske (= srbske) in hrvaške čete ne opravljajo svojih dolžnosti.57 Predvsem pa zelo dobro prikazuje odnose med revolucionarnimi idejami in nacionalno idejo pri Srbih spomenica iz leta 1794, ohranjena v arhivu na Quai d’Orsay. Anonimni avtor, Srb, ki živi na Dunaju, govori v imenu Srbov Ogrske (»ilirske nacije« v izrazoslovju avstrijske administracije). Spomenica je napisana v zelo slabi francoščini58 pod neposrednim vplivom dogodkov, ki so sledili smrti Jožefa II. S primeri iz vla¬ davin Leopolda I. in Leopolda II. prikazuje, da se je avstrijska dinastija vedno posluževala Srbov le kot sredstva za pritisk na Madžare, kadar se je bala revolucije z madžarske strani; kasneje jih je prepuščala maščevanju istih Madžarov, njihove divjaške uprave, ki se hoče odškodovati pri Srbih za vse tisto, kar mora 53 D. Vukičevič, o. c., 1862, I, 94—129. 51 Kurzer Bericht..., XXV. 55 D. Pantelič, Pogibija Rige od Fere, Brastvo XXV, Beograd, 1931, 143 ss. V. čorovič, Priloži XII, Beograd, 1932, 143—144. 58 Iv. Pavlovič, Ispisi iz francuskih arhiva, Spomenik Srpske Kraljev¬ ske Akademije 2, Beograd, 1890, 123 ss. 67 D. Pantelič, o. c., 138. 58 Nekaj pravopisnih napak je gotovo zagrešil prepisovalec.

137

prepustiti prestolu. Srbi ne pričakujejo ničesar več niti od Avstri¬ je, niti od Ogrske. Avtor protestira v imenu idej revolucije proti madžarskemu zatiranju: »ljudje niso rojeni zato, da bi drugi ljudje z njimi tako nedostojno ravnali«. Madžari so jim odtujili »vse kar bi jim lahko dala ideja o namenu in pravici človeštva, o smotru družbenega življenja ter o neprekršljivi pogodbi, ki je njegova osnova«. Na kongresu v Temišvaru so Srbi protestirali »v imenu naroda in vsega človeštva«. Pravica se ne deli po svetih človeških zakonih. Pravica Srbov, da si sami volijo svoje vaške župane, je »prirojena pravica«. Srbski kmetje in vojaki morajo plačevati davke in služiti v vojski, vsa civilna ter vojaška višja mesta pa so prihranjena Nemcem in Madžarom. Srbom so od¬ vzete njihove naravne pravice. »V svojem obupu čaka ta bojeviti narod le še na pomoč Francozov, da bi se z vstajo osvobodil su¬ ženjstva in obnovil vlado primerno svojim šegam ter običajem, v kateri bi mogli Srbe voditi sinovi njihove domovine.« 59 V tej spomenici so netočnosti in pretiravanja: Srbov na Ogr¬ skem ni štiri milijone ampak skupaj z Romuni, ki jih dostikrat prištevajo »ilirski naciji« (glej besedo Transylvanije v spomenici), le 2 900 000 leta 1786.60 Svoje prve privilegije so si pridobili za¬ radi vojne proti Turkom, le potrjeni so bili ob madžarski vstaji. Poročilo o temišvarskem kongresu vzbuja nekatere pomisleke. Kljub temu pa je spomenica kot celota dokaj natančna slika srbskega položaja na Ogrskem in lepo je moč videti, kako se je rodil program neodvisne srbske države pod vplivom revolucio¬ narne ideologije. Ali bi upi Srbov lahko prišli v zorni kot francoske zunanje politike? Do 1. 1797 je vzhodna politika revolucije merila na pri¬ dobitev prijateljstva s Turčijo. Za revolucionarje je sicer Grčija domovina svobode in Grk Stamaty, ki je od 1792 v službi franco¬ ske diplomacije, se na vso moč trudi, da bi iz tega mnenja po¬ tegnil korist za svoj narod. Med bojem za obstanek pa se čuti mlada republika prisiljeno opustiti revolucionarna načela in sle¬ diti diplomatskim tradicijam monarhije. Francoski agenti v Tur¬ čiji poudarjajo razliko med Grki starega veka in današnjim, na pol divjim ljudstvom, ki je v rokah Rusije, najhujšega sovražnika Francije. Ne najdejo dovolj besed za grajo »ničeve ljubezni do grškega marmorja«.61 Ce si Grki, ki se lahko okoriščajo s svojo zgodovinsko tradicijo in imajo sloj bogatih in izobraženih trgov¬ cev v vseh glavnih evropskih državah, ne morejo zagotoviti na59 A. E. Memoires et documents, Autriche 8, f. 167—168. Glej besedilo spomenice v dodatku. 60 Kurzer Bericht..., str. 114 srbskega prevoda A. Šandiča, Du¬ naj, 1866. 61 Aubert-Dubayet, A. E., Corr. pol., Turquie 193, f. 251.

138

klonjenosti Francije, si jo drugi krščanski narodi Turčije lahko pridobe še toliko manj. Ostanejo še Srbi v Avstriji. V računih francoske politike niso samostojen dejavnik. Spomenica iz 1. 1794 ni napravila velikega vtisa na Pariz. V pariških arhivih je iz tega obdobja moč najti le dva načrta za direkten udarec v srce Avstrije. Prvi je tisti o vstaji na Ogrskem. Ta ideja, ki je sicer na tradicionalni liniji francoske politike, se pojavlja v novi obliki kot Martinovičeva demokratična zarota. Celo po njegovi smrti 1795 Francozi stalno predvidevajo možnost revolucije na Ogrskem. Drugi načrt pred¬ videva invazijo Avstrije skozi Dalmacijo in Bosno s pomočjo bo¬ sanskih muslimanov. Bosna je v tem času skoraj neodvisna od Carigrada, Bosanci so nezadovoljni z določbami miru v Svištovu in bi radi obnovili vojno proti Avstriji. Navezujejo stike s Fran¬ cozi, ki njihovemu gibanju sledijo z veliko pozornostjo; v tem je glavni cilj bivanja Marca Bruera v bosanskem Travniku med leti 1793 in 1797.62 Vendar pa Francozi ne mislijo na zvezo s Srbi¬ jo: navdušenje francoskih demokratov in njihovo sovraštvo do Avstrije in Ogrske še nimata dovolj konkretne oblike. Stališče Francije do Turčije se spremeni 1797. Glede na splošno mnenje tega časa je padec osmanskega cesarstva skorajšen. Francija ga je dotlej hotela čimdlje zadržati, sedaj pa pred¬ videva novo možnost, udeležiti se delitve Turčije. Političnim raz¬ logom se pridružuje želja po obnovi gospodarske prevlade. Trgo¬ vina Francije v Levantu je bila v 18. stol. večja od trgovine vseh drugih evropskih držav skupaj; »položaj, ki ga je revolucija v hipu izgubila«.63 Bonapartejev »veliki sen«, ki ga prvič zasledimo v njegovih pismih iz Ancone februarja 1797, ne zajema le Egipta in Indije temveč tudi balkanski polotok. Predmet razmišljanja je ekspedicija na Balkan, ki bi lahko sledila vstaji prebivalstva proti porti. Pustimo ob strani odnose med Francozi in musliman¬ skimi uporniki. Priključitev Jonskih otokov in vojna med Fran¬ cijo ter Turčijo sta veliko važnejša za zgodovino grške narodnosti. Med Grki se formira francoska stranka proti stari ruski stranki. Veliko dejavnost razvije v upanju, da bodo Francozi kmalu osvo¬ bodili domovino. »Fanatizem svobode, ki že pristaja v Grčiji, bo močnejši od verskega fanatizma. Veliko ljudstvo bo našlo več prijateljev kot Rusi«.64 Kaj pa Slovani iz Turčije, imajo ti tudi prostor v načrtih francoske politike? 62 A. E. Corr. pol., Turquie 184, f. 345—346; 185, f. 286—288. Načrt gene¬ rala Valcroissanta iz leta 1793 v vojnem arhivu (archives de la Guerre, archives historiques, reconnaissances 1586). 63 P. Masson, Histoire du commerce frangais dans le Levant au XVIIIe siecle, Pariš, 1911, 655. M Bonapartejevo pismo 16. 8. 1797. Corr. nap., III, 313, n° 2106.

139

Evropa konec 18. stol. še nima natančnih podatkov o etno¬ grafiji osmanskega cesarstva. V knjigah ponavadi najdemo me¬ šanico klasičnih in sodobnih imen, pogostokrat sinonimov. Tudi francoski diplomatski agenti v Turčiji niso izjema: koliko napač¬ nih podatkov ima Poucquevillov Vovage en Moree! E. Gaudin, ki 1822 podaja točno sliko, je do njenih sestavnih delov brez dvoma prišel kasneje in ne med svojim bivanjem v Turčiji proti koncu 18. stol.65 Med vsemi Slovani so deležni največje francoske pozornosti Črnogorci; zanimivo je, da so jih francoski diplomat¬ ski agenti in pisci iz obdobja revolucije in cesarstva vedno pri¬ števali med potomci starih Ilirov.66 Edino Črna gora že politično obstoja in ima zatorej nekaj stikov s Francozi. Odlok direktorija z dne 14. novembra 1798 ustanavlja v An¬ coni »komisijo za trgovino«, katere resnični cilj je pripraviti vstajo ljudstev Turčije proti porti. Sestavljena je iz treh članov: Francozov Gaudina in Mangourita ter Grka Stamatyja. Ukvarja se predvsem z Grki in s Pazvanoglujem, pašo, ki se je upiral porti. Komisija je v stikih s konzulom v Dubrovniku, Renejem Bruerom in še zlasti z njegovim sinom Marcom, ki je bil zadolžen za organizacijo upora bosanskih muslimanov. Kar se tiče krščan¬ skih Slovanov, člani te komisije slabo poznajo njih narodopisje in jih še zdaleč nimajo namena osvoboditi. Francozi pa se pove¬ žejo s Črno goro in komisija pošlje tja svoje agente. Po razpustu komisije z odlokom 18. marca 1799 si prične Stamaty, odslej sam zadolžen za njene funkcije, dopisovati s črnogorskim vladiko.07 Zaradi vojnih dogodkov 1799 so kmalu postali vsi načrti za francosko ekspedicijo na Balkan iluzorni. Odnosi s Črno goro so bili obnovljeni 1803, tokrat s strani vladike. Ta je v Pariz poslal svojega nečaka, da bi prvemu konzulu ponudil svoje usluge in oborožene sile. Obljubili so mu odgovor in ga obvezali, naj ne prične nikakršne sovražnosti pred iztekom enega leta. Rusija je izvedela za te korake in vladika bi bil skoraj ob svoj položaj. Warnier68 priznava tem dogodkom le lokalen pomen. Vendar pa po neki listini v Archives nationales vladika nastopa v imenu Her¬ cegovine, Albanije (verjetno albanskih kristjanov), Bolgarije in celo Srbov Ogrske ter Boke Kotorske, kar bi nekako razložilo 63 F. C. H. L. Poucqueville, Voyage en Moree..., Pariš, 1805, III, 259. —- E. Gaudin, Du soulevement des nations chretiennes dans la Turauie, Pariš, 1822. 66 Mangourit, o. c., I, 22—23. — Poucqueville o. c., III, 290. — Verninac, 1806, glej Pavlovič, o. c., 5. — L. C. Vialla des Sommieres, Voyage... au Montenegro, Pariš, 1820,1, 15. 67 Mangourit, o. c., I, 22—23. A. E. Corr. pol, Turquie 200, f. 26, 265, 306, 322. 68 Napoleon et les Montenegrins, Melanges šišič, Zagreb, 1929. — Na¬ poleon et les Yougoslaves, Le Monde slave, 1930, 1, 342—355.

140

»300 000 mož«, o katerih govori.69 Po drugi strani vemo, da se je vladika živo udeleževal priprav na prvi srbski upor 1804 in na izdelavo njegovega programa in da je bil še posebej močno de¬ javen ravno 1. 1803.70 Vredno bi bilo preveriti, če ne spadajo nje¬ govi koraki v tem letu v predzgodovino srbskega upora. Protiturška politika Francije je imela predvsem posreden učinek. Rusija je tej politiki sledila s precejšnjo pozornostjo in v ruskih diplomatskih dokumentih iz začetka 19. stol. lahko po¬ gosto srečamo bojazen, da bi ruski vpliv na Srbe ne zbledel v korist francoskega.71 Rusija se torej čuti obvezano, da sama moč¬ neje podpira Srbe. V predzgodovini prvega srbskega upora, ki se začenja z zadnjo avstrijsko-turško vojno (1788—1791), je torej mogoče videti, da imajo francoske ideje in celo politika določeno težo. O tem bi bilo treba napisati posebno študijo.72 Na predvečer francoske okupacije Dalmacije obstaja torej pri Srbih že revolu¬ cionarno narodno gibanje, ki ima v svojem maksimalnem pro¬ gramu slovansko-srbsko kraljestvo. Ta program postane zelo po¬ memben za rusko in francosko politiko v kasnejšem obdobju. Ima pa seveda, kakor vse gibanje, povsem srbski in ne ilirski značaj. Pri Hrvatih in Slovencih ima revolucija svoje pristaše med izobraženci, med njimi tudi nekaj takih, ki so narodno za¬ vedni. V Dalmaciji imajo celo nekaj stikov s Francozi. Dubrovnik je pomembna točka za odnose med Francijo in temi »slavisti«. Nekatera prej omenjena besedila nakazujejo verjetnost obstoja političnega ilirizma, vendar pa ga nikakor ne dokazujejo. Po¬ litični položaj ni bil naklonjen rojstvu ali dozorevanju ilirskega političnega programa. Za to je morala priti Napoleonova doba. III. FRANCOSKA OBLAST IN USTANOVITEV ILIRSKIH PROVNIC Z mirom v Bratislavi 26. decembra 1805 je Avstrija prepustila Napoleonu Dalmacijo in Istro, ki sta bili poprej beneški in sta zdaj postali del italijanskega kraljestva. Rusija, ki je imela za¬ sedeno Boko Kotorsko in se je hotela polastiti vse Dalmacije, je sprva oporekala tem novim posestim. Podpirali so jo Črnogorci in dalmatinski uporniki. Vojna proti Rusom je privedla do fran•» AN, AF IV, 1689. 70 M. Vukičevič, Karadjordje, Beograd, 1907,1, 234—238. 71 Glej spomenice in poročila, ki jih navaja A. Tračevskij, Diplomatičeskija snošenja Rossii S' Franciej v epohu Napoleona I, Sbomik Imperatorskago Russkago Istoričeskago obščestva, 77, 410—417, 486—498; 82, 218, 252—278, 391—392. 72 Voir V. čorovič, 1 . c., 143—144.

141

coske zasedbe male dubrovniške republike in nato do njene pri¬ ključitve 30. januarja 1808. Šele po Tilsitu je nova vlada, na čelu katere sta bila generalni proveditor Dandolo in general Marmont, postala zares gospodar vse dežele. Il Reggio Dalmata, ki izhaja tudi v hrvaščini pod naslovom Kraljski Dalmatin, je prvi hrvaški časnik (1806—1810). Njegovo zgodovino sedaj poznamo: zasnoval ga je Dandolo, ki je našel hrvaške prevajalce Jukiča, Budroviča in morda Dandriča. Budrovič je bil odličen »slavist«, ki ga je kasneje preganjala Avstrija. Glede na izjave uredništva ni bila hrvaška izdaja namenjena le tistim, ki ne razumejo italijansko, ampak tudi tistim, ki se rajši poslužujejo svojega materinega jezika.73 Vemo tudi, da so »ilir¬ ski« jezik od leta 1808 poučevali na dubrovniškem liceju74 Fran¬ coska doba označuje tudi nov razmah dubrovniškega »slavizma«: F. M. Appendini objavi 1806 razpravo De praestantia et vetustate linguae illyricae kot predgovor Stullijevemu slovarju leta 1810 pa Dell’'analogia della lingua degli antichi popoli dell’Asia minore con la lingua dei popoli antichi e recenti della Tracia e delVlllirico, besedilo, ki je bilo sprva namenjeno kot predgovor drugemu Stullijevemu, Marmontu posvečenemu slovarju. Od 1808 je taisti Appendini posvetil Marmontu delo Grammatica della lingua illirica. A. Sorgo (Sorkočevič) objavi v Memoires de 1’academie celtique (II, 1808) svoj Memoire sur la langue et les moeurs des peuples slaves. V istem zvezku je pismo Marca Bruera — fran¬ coskega konzula in ilirskega pesnika — o razmerjih med keltščino in slovanščino. Ta dejavnost je vzbudila, že pred vojno leta 1809, zanimanje drugih slavistov, predvsem Kopitarja, ki je bival na Dunaju.75 Načrt nove ureditve duhovščine, ki ga je izdelal Dandolo 1807 in je ostal samo načrt, je preganjal narodni jezik; duhovščina naj bi ga pozabila in naj bi se trudila za poitalijančenje Dalmatin¬ cev.76 To je morda prvo besedilo s strani vlade v Dalmaciji, ki govori o italijanizaciji dežele; beneška uprava tega ni nikoli na¬ meravala. To je simptom dobe, ki prihaja. V vsakem primeru ustanovitelj Kraljskega Dalmatina ni imel nikakršnega namena pospeševati slovansko narodno zavest. Časopis je moral služiti potrebam uprave in širiti med Slovani novice, ki so bili povšeči vladi, ni pa imel nikakršne nacionalne težnje. 73 P. Karlič, Kraljski Dalmatin (1806—1810), Zadar, 1912, 37—41. 74 F. šišič, Hrvatska povjest III, 105 ss. — M. Murko, Veda III, Go¬ rica, 1913,177 ss. 75 I. Prijatelj, o. c., 232. Pismo 23. 1. 1809 Zoisu (prepis je last prof. Prijatelja). 76 P. Pisani, o. c., 232.

142

Dejavnost dubrovniških »slavistov« je napravila močan vtis na Velimira Deželica, za katerega se je ideja o Napoleonovi Iliriji rodila v Stullijevih krogih.77 Vendar pa dejstva in besedila ne opravičujejo te trditve. V delih teh avtorjev prevladuje težnja po proglasitvi vrste ljudstev iz antike za Slovane. Svoje trditve opirajo na razne etimologije brez osnove, prav tako kakor so to počeli v 17. in 18. stoletju. Zaradi Sorkočevičevih in Bruerovih metod je protestiral E. Johanneau v istem zvezku Memoires de VAcademie celtique. Pri Sorgu najdemo celo nekaj besed iz po¬ litike: Dalmatinci so bili pridruženi veliki konfederaciji franco¬ skega cesarstva, njihov jezik in starožitnosti lahko torej zanimajo tudi francoske učenjake; živeti morajo v dobrih odnosih s Fran¬ cozi, kakor po Strabonu, stari Iliri z Galci. V svojem posvetilu iz 1. 1808 imenuje Appendini Marmonta zaščitnika Dalmacije in Ili¬ rije, umetnosti in znanosti, ki mu ilirski jezik ni več tuj, Napoleo¬ na bodo slavili tudi v tem jeziku. Leta 1810 izide zaradi Marmontove darežljivosti in po posredovanju Domenika Garagnina, Študi¬ jev slovar. Avtor poudarja Marmontovo zanimanje za ilirski jezik; slovar bo pomenil začetek prave kulture tega jezika; knjiga je Marmontovo darilo celotnemu ilirskemu narodu. Pomen besede »ilirski jezik« je natančno določen v predgovoru Appendinij evega dela Grammatica iz leta 1808: v najširšem pomenu se razteza na vse Slovane; prava ilirščina je narečje Dalmacije in Bosne in v širšem smislu tudi Hrvaške ter Kranjske. To so isti trije po¬ meni, kakor smo jih že dognali: slovanski, srbohrvaški (ali na¬ rečja, ki so kasneje postala srbohrvaški jezik) in jugoslovanski. V svojem Memoire sur la langue et les moeurs des peuples slaves, govori pa A. Sorgo zgolj o Slovanih in njihovih različnih »dialek¬ tih« kot so dalmatinski, moravski, kozaški. .. Govori o pridruženju Dalmacije francoskemu cesarstvu, vendar pa ne omenja niti Ilirov, niti ilirskega jezika.78 Imamo torej opravka s slovničarji in z arheologi: slavijo Marmonta, ker ščiti znanosti in umetnosti ter še posebej njihovo dejavnost, kar se celo blagovoli zanimati za njihov jezik, za katerega bo njegova vlada začetek novega raz¬ voja. So brez dvoma frankofili, vendar pa bi pri njih zaman iskali političen nacionalizem, ni ga v času Ilirskih provinc in še po¬ sebej ne leta 1808. Marmont, ki je bil zelo širokega duha, se ni ukvarjal zgolj z vojsko in upravo. Iskrenemu zanimanju za znanosti in umet¬ nosti se je pri tem bivšem aristokratu lahko družila tudi želja, 77 V. Deželič, o. c., 176. 78 Samo v člankih iz-leta 1838 govori Sorgo o štirih skupinah Slova¬ nov: Rusih, Poljakih, Čehih in Ilircih. V tem smislu je popraviti: B. Ko¬ vačevič, Knez Antun Sorgo, Srpski Književni glasnik, N. S. XVI, Beograd, 1925, 187—188.

143

da bi ga spoštovali kot svojega zaščitnika in da bi postal v deželi priljubljen. Francoska vojska tega časa se nasploh živo zanima za »ilirski« (= slovanski) jezik, za dubrovniško literaturo in celo za ljudsko pesništvo ter starožitnosti Dalmacije. Raziskujejo ob¬ seg antične Dalmacije in Ilirije ter razširjenost »slovanskega je¬ zika«.79 Vsa ta dejstva, zanimiva za intelektualno življenje dežele, pa nam ne morejo dati pritrdilnega odgovora na vpašanje, ki nas zanima: ali so Francozi (in z njimi dalmatinski »slavisti«) videli v dalmatinskem slavizmu in ilirizmu političen dejavnik, zametek politične nacionalnosti? Ali so mu bili naklonjeni v dru¬ gačnem duhu kot je tisti, ki z njim vlada podpira npr. prirodo¬ slovno društvo? *

Videli smo, kako se je formiral načrt srbske države. Fran¬ coske ideje in celo francoska politika igrata tu neko vlogo. V Petrogradu Aleksander I. in predvsem Czartoryski zelo dobro po¬ znata moralno moč novih francoskih idej o svobodi.80 Ravno tako ne podcenjujeta nevarnosti, ki jo predstavlja francoska propa¬ ganda za vpliv Rusije na pravoslavne v Turčiji. Rusija je prisi¬ ljena spremeniti svoje stališče in sprejeti nov program. Ta je viden v Czartoryskega spomenici z dne 23. januarja 1806: ideal Rusije ni priključitev turških pokrajin onstran Donave, niti deli¬ tev Turčije; treba je osnovati majhne države, ki bi bile avtonomne v svojih notranjih zadevah in postavljene v mednarodnih vpra¬ šanjih pod suverenost Rusije; na ta način bi bile zadovoljene želje teh ljudstev po osvoboditvi izpod turškega jarma, obenem pa bi se ohranil proti francoskim spletkam ruski vpliv nanje.81 Nekaj pred to spomenico pride v Petrograd novica o protislovanskem miru. Rusija se takoj odloči, da bo preprečila fran¬ cosko okupacijo Dalmacije. Leto prej so Srbi predložili carju načrt o srbskem cesarstvu pod žezlom njegovega brata Konstan¬ tina in pod ruskim protektoratom. Zajemalo bi vse Srbe. Črno¬ gorski vladika se je že 1797 želel polastiti Boke Kotorske. Czartoryski je torej izdelal, glede na svoja nova načela in glede na nov politični položaj, še dva druga načrta z istim datumom, ki predvidevata vojno proti Francozom v Dalmaciji s pomočjo tam79 Glej spomenice polkovnika Sorbiera in inž. geogr. Lassereta, 1806, 1807, Archives historiques de la guerre, reconnaissances 1591, AutricheHongrie. 89 Ch. Dupuis, Les antecedents de la Societe des Nations. Le plan d’Adam Czartoryski et d’Alexandre (Seances et travaux de 1’Academie des Sciences morales et politiques, LXXXIXe annee, 2e sem., Pariš, 1929, 33 ss.) — Memoires du prince Adam Czartoryski et correspondance avec 1’empereur Alexandre Ier, Pariš, 1887,1, 371 ss., II, 27—45. 81 A. Tračevskij, o. c., 82, 252—264.

144

kajšnjih Srbov in Črnogorcev. Tako bi lahko uredili vmesno državo, ki bi obsegala Črno Goro, Hercegovino, Boko Kotorsko in Dalmacijo in onemogočala francoski prodor na Balkan.82 Do tilsitskega miru se ta ideja več kot enkrat znova pojavlja v ruskih načrtih. Razmišljajo na primer, da bi to državo dali neapeljskemu kralju v zameno za Sicilijo. Czartoryski poudarja predvsem po¬ men Boke Kotorske za Rusijo. Vladika želi ob drugi priliki po¬ stati vsaj podpredsednik tega slavo-srbskega cesarstva, ki bi mu bila prestolnica Dubrovnik.83 Z nacionalnega stališča ustreza ta načrt ideji srbske države na omenjenem ozemlju, z vlado, ki bi se naslanjala na pravoslavno prebivalstvo. Samo enkrat se po¬ stavlja vprašanje »drugih ljudstev slovanskega izvora«, ne da bi se dalo razločiti, ali gre za katoliške Slovane. V vojni proti Fran¬ cozom imajo Rusi oporo le v Črnogorcih, dalmatinskih Srbih in v prebivalcih Poljic, plemiške občine, ki je izgubila svoje privi¬ legije. O panslavizmu pri katoličanih ni nikakršnega sledu. Če sta imela načrt o ustanovitvi takšne države in akcija, ki jo je navdih¬ nil, nacionalen značaj je bil to srbski. Načrt in akcija sta silno zanimiva in pomembna za nadaljnje dogodke, vendar pa bi jima bilo napak pripisovati ilirski značaj kot se se včasih dogaja.84 Tilsit pomeni konec ruskih načrtov o Dalmaciji in obenem začetek francoskih načrtov o Turčiji. Ti predvidevajo delitev evropskega dela Turčije — z izjemo Carigrada in Rumelije — med Francijo in Rusijo, če bi se izjalovila mirovna pogajanja med Rusijo in Turčijo. Nasprotno pa v Erfurtu Francija prizna Rusiji posest donavskih kneževin; za Turčijo onstran Donave naj bi ostal status quo. Petnajst mesecev med Tilsitom in Erfurtom je edino obdobje, med katerim je bilo vprašanje delitve Turčije za prvo cesarstvo aktualno. Da bi se seznanili z Napoleonovimi ide¬ jami glede tega, je dovolj prebrati dokumente o pogajanjih fe¬ bruarja in marca 1808: zase hoče Bosno, Albanijo, Grčijo, Make¬ donijo in južno Rumelijo z Gallipolijem; Srbijo daje Avstriji in ne Rusiji, ki bi dobila zgolj severno Bolgarijo.85 To je torej sredozemsko načelo: dati cesarstvu vse dežele okrog Srezodemskega morja in obenem čim bolj oddaljiti Rusijo od njega.86 Ne82 O. c., 82, 246—248, 265—275. 83 O. c., 82, 334—352, 354—360, 391—392, 396, 436—437; 88, 42-46. 84 O tem načrtu: A. Sorel, o. c., VII, 39—40, 48. — L. Vojnovič, o. c., I, 126—129, II, 4. Metternich je imel tudi podoben načrt; glej J. Nagy, Di¬ plomatsko značenje francuskog doba u hrvatskoj povijesti, Savremenik XIX, Zagreb, 1926, 115—116. 85 Gavrilovič, o. c., 283, 307—308. Pavlovič, o. c., 27—30. 86 O sredozemskem načelu v cesarjevi politiki glej zlasti A. Sorel, L’Europe et la Revolution frangaise: E. Driault, La question d’Orient, 8e edition, Pariš, 1920; isti, Napoleon en Italie, Pariš, 1906; isti, La politique orientale de Napoleon, Pariš, 1904. 10 O slovenskem narodnem vprašanju

145

kaj mesecev se zdi uresničenje teh načrtov že zelo blizu: Mar¬ mont je dobil ukaz, naj zbere podatke o deželah, ki jih hoče Na¬ poleon osvojiti, in naj bo v dobrih odnosih s Črnogorci.87 Novi francoski načrti pa niso dolgo ostali skrivnost. Poročila Davida, francoskega konzula v Travniku po Tilsitu, veliko govore o sovraštvu bosanskih muslimanov do Francije in o njihovem strahu, da bi Marmontova armada napadla deželo. Govorice o bližnji francoski zasedbi zahodnega dela evropske Turčije so pre¬ cej razširjene v Italiji, če je verjeti poročilom Bessieresa, gene¬ ralnega konzula Francije v Benetkah. Kar se tiče nove ureditve ozemlja po osvojitvi, govorijo o grškem in tudi o jadranskem kraljestvu, ki bi bilo sestavljeno iz Italije in dežel na vzhodni obali Jadranskega morja. Govorice o »dalmatinskem kraljestvu« se širijo tudi po Parizu.88 Ta ideja o »jadranskem kraljestvu« ni proizvod čiste domišljije z onstran Donave. Champagnyjevo po¬ ročilo Napoleonu 22. februarja 1808 predvideva za zavojevane dežele dve možnosti: postanejo lahko posebna država ali pa so priključene Italije. Torej; država na vzhodni jadranski obali ali pa država, ki bi obsegala obe obali.89 Samo po sebi se razume, da Napoleon sploh ni razmišljal 0 tem, da bi osvobodil ali osamosvojil ljudstva dežel, ki jih je hotel osvojiti. Če je iz novega političnega položaja izšlo več za¬ nimivih načrtov, ti še daleč niso program uradne francoske po¬ litike. Rainhardova spomenica novembra 1807 govori, da v Bosni, Srbiji, Bolgariji, Vlaški in Moldaviji živi isti narod. V Srbiji že obstaja gibanje za neodvisnost in te dežele bi lahko ustanovile »podonavsko konfederacijo«.90 Grk Codrikas predlaga v svoji spo¬ menici 1806 federacijo pod grško suzerenostjo in francoskim pro¬ tektoratom, ki bi bila sestavljena iz šestih držav, treh krščanskih (Srbija, Grčija, Jonski otoki) ter treh muslimanskih (Rumelija, Albanija, Bosna).91 Iz istega političnega položaja se je rodila prva ideja o ilirski državi. Gre za spomenico iz 1. 1808, ki se nahaja v državnem arhivu v Milanu. Njen avtor Stratico je predstavnik Dalmacije pri vladi 87 Correspondance de Napoleon Ier, XVI, 11—12, n° 13112; 224, n° 13386; 376, n° 13543. — Memoires de Marmont, Pariš, 1857, III, 50, 58 ss., 106 ss., 160. 88 Gavrilovič, o. c., 231—232, 249—250. V. Jelavič, Iz prepiske francuskog generalnog konzulata u Travniku u godinama 1807—1814, Glasnik Zemaljskog muzeja XVI, Sarajevo, 1904, 279—280. Driault, La politique orientale, 225. N. K. Šilder, Posolstvo grafa P. A. Tolstago v Pariže v 1807 1 1808 g., Sbornik Imperatorskago Russkago istoričeskago obščestva 89, S.-Peterburg, 1893, 317. 89 Gavrilovič, o. c., 287. 90 Gavrilovič, o. c., 261. 91 E. Driault, La politique orientale, 378—381.

146

italijanskega kraljestva.92 Današnja Dalmacija, pravi Stratico, po¬ nuja italijanskemu kraljestvu samo dvomljive prednosti in je v primeru vojne z Avstrijo ali Turčijo ni moč braniti. Nato govori o zgodovini Dalmacije in o njenih naravnih mejah ter konča z mnenjem, da bi bilo treba priključiti vse sosednje dežele, avstrij¬ ske in turške, ki so bile del Ilirije v Avgustovem času, jih zdru¬ žiti s sodobno Dalmacijo ter na ta način ustvariti politično enoto, ki bi združevala celotno ozemlje med Rašo v Istri na zahodu, Savo na severu, Drino in Skadrom na vzhodu ter Jadranom na jugu. Stratico zračuna obseg in prebivalstvo te države, ki bi se bila sposobna braniti sama in bi tvorila zid pred vpadi z vzhoda, in dodaja: »Dalmatinci, ravno tako kot Hrvatje in Bosanci, moč¬ no občutijo ilirizem, se pravi, duha narodne enotnosti, ki jih veže med seboj . . . Kakšne koristi bi lahko imela modra vlada od te politične moči!« 93 Ta spomenica je pomembna v več ozirih. Je sodobnica na¬ črtov o francoski ekspanziji na vzhodno obalo Jadrana in govoric v zvezi z jadranskim kraljestvom. V tem položaju želi Stratico braniti interese Dalmacije predvsem z vojaškega stališča; namig na morebitne »vpade z vzhoda« meri verjetno na Rusijo. Jadran¬ sko kraljestvo postane zanj antična Ilirija; ta klasicizem v poli¬ tiki, ki se nam danes zdi malce čuden, ni prav nič nenavaden v Dalmaciji na začetku 19. stol. Za izobražene Dalmatince tega časa je prava Dalmacija vedno rimska Dalmacija.94 Zdi se, da je na¬ cionalni motiv podrejen klasicizmu in Stratico verjetno ne raz¬ mišlja o ustanovitvi nacionalne države. Kljub temu pa se o iliriz¬ mu, ki ima v Dalmaciji in na Hrvaškem za seboj že več sto let zgodovine, prvič razglablja kot o »politični moči«. Vzgled italijanskih in srbskih nacionalnih idej igra tu gotovo neko vlogo; možno je, da ideja ni Straticova in da je že živela v krogu »ja¬ kobinskih« slavistov, morda celo že od časov revolucije. Vpliv srbske nacionalne ideje, ki jo »jakobinci« brez dvoma poznajo že dalj časa (Marc Bruere) in ideje slavo-srbske države se zdi verjeten. Zdi pa se, da spomenica ni prišla do Pariza in da ni igrala nikakršne vloge pri odločitvah v prihodnjem letu. Je pa dokaz za to, da sta ideja o oživljenju starodavne Ilirije in ideja političnega ilirizma obstajali v Dalmaciji že pred 1809. 92 Glej besedilo spomenice v dodatku. Gellio Cassi ga je obširno ana¬ liziral v članku Les populations juliennes-illyriennes pendant la domination frangaise. 93 Revue des etudes napoleoniennes, 1930, II, 198—199. Članek je Prvotno izšel v Rassegna storica del Risorgimento. 94 Glej G. L. Garagnin, Riflessioni economico-politiche sopra la Dalmazia, Žara, 1806, 25.

10

*

147

Francoski načrti niso merili le na Turčijo ampak tudi na Avstrijo. V zvezi s tem se začenja predzgodovina Ilirskih provinc z mirom v Bratislavi ali pa celo s slavno spomenico 17. oktobra 1805, v kateri je Talleyrand predlagal ustanovitev beneške države, ki bi ji dali Trst. Avstrija bi dobila Vlaško in Moldavijo, da bi tako zaprla Rusiji pot do Carigrada, jo potisnila proti Indiji in tako povzročila spor med tremi naj večjimi francoskimi konku¬ renti: Avstrijo, Rusijo in Anglijo.95 Vendar pa so bile z mirom v Bratislavi prepuščeni italijanskemu kraljestvu le Terra ferma, nekdaj beneški Istra in Dalmacija, Avstriji pa sta ostala dva kosa ozemlja med temi deželami. Posebna pogodba, ki je bila skle¬ njena na Dunaju 16. aprila 1806, je dala Franciji, zaradi njenih zvez z Istro in Dalmacijo, vojaško cesto preko avstrijskih pokra¬ jin. Njena pravica je bila sicer precej omejena in obvezala se je, da bo čim več mogoče uporabljala morsko pot.96 Vendar pa že 1806 Verninacova spomenica opozarja, da je avstrijsko ozemlje silno napoti francoskim vojaškim operacijam v Dalmaciji.97 Ob koncu leta pove poročilo francoskega konzula v Benetkah, da se je Trst polastil beneške trgovine, da so zveze z Istro in Dalmacijo zelo težavne ter da se že govori o francoski okupaciji Trsta. Ta okupacija bi bila izredno koristna za cesarjeve interese in če je takšen njegov namen, predlaga konzul, da se poišče motiv, ki bi jo opravičeval.98 Leto kasneje, po tilsitskem miru, je Napoleon že prepričan, da potrebuje Trst. Metternichu se mudi zaključiti 10. oktobra 1807 fontainebleaujsko pogodbo, čeprav je v njej nekaj za Avstri¬ jo neugodnih ozemeljskih zamenjav, kajti zaradi indiskretnosti italijanskega ambasadorja zve, da bodo od njega zahtevah Trst.99 V obdobju pogajanj o delitvi Turčije načne Francija na novo vprašanje kopenske povezave med Italijo in Dalmacijo. Avstrija bi lahko dobila svoj delež; obenem pa v Petrogradu marca 1808 govore o priključitvi Hrvaške. Champagnyjeva spomenica Na¬ poleonu 22. februarja 1808 razkriva več podrobnosti: treba je zahtevti celotno ozemlje južno od Vipave in Kolpe, Trst lahko ostane avstrijski, trgovska cesta preko francoskega ozemlja bi ga 95 P. Bertrand, Lettres inedites de Talleyrand a Napoleon, 1800—1809, Pariš, 1899, 156—174; Revue historique 39, 1889, 64—75. O predzgodovini Ilirskih provinc (1805—1809) glej tudi: J. Nagy, o. c., M. Pivec-Stele, Motivi ustanovitve Napoleonove Ilirije, Jadranske študije, Zagreb, 1930; La vie economique des Provinces illyriennes, Pariš, 1930, 10-—-13. 90 De Clercq, Recueil des traites, II, 162—164. 97 Pavlovič, o. c., II; Gavrilovič, o. c., 98. 98 Gavrilovič, o. c., 249—250. 99 Mettemich, Aus nachgelassenen Papieren II, Wien, 1880, 128—129. L. Lecestre, Lettres inedites de Napoleon Ier, 106.

148

povezala z matično deželo.100 Ravno tako pa ob istem času zaupa Napoleon ruskemu ambasadorju, da misli v kratkem zasesti Trst.101 s svojimi četami. Za Trst se še večkrat zanima 1808 in v prvih mesecih 1809. Celinska zapora je vzbudila v Trstu sovraštvo do Francije in precej otežila položaj francoskemu konzulu. Bilo je več težkih incidentov, o njih pa sta razpravljala Napoleon in Metternich. Tržaška trgovina s kolonialnim blagom je omenjena v mnogih pismih 1808, končno pa so trgovski odnosi mesta z Angleži in sovražno razpoloženje do Francije živo razdražili Na¬ poleona. To nam razloži vojno kontribucijo v višini 50 milijonov frankov, ki je zadela mesto 1809, in cesarjevo politiko, ki podpira Reko na škodo Trsta.102 V teh razmerah ne igra francosko trgovanje v Levantu no¬ bene vloge več. Čas njegovega razcveta se je končal z revolucijo. Davidovo poročilo 1807 razlaga, da je trgovine s Turčijo, z izjemo krajevnega kupčevanja med Dalmacijo in Bosno, konec zaradi pomorske vojne.103 4. januarja 1809 pa David pošlje ministru za zunanje zadeve zahtevane podatke o trgovini s turškim bomba¬ žem: po srbski vstaji le-ta sledi cesti v Bosno, se zaradi pomorske vojne izogne Dalmaciji ter preide v Avstrijo. Cene so v Trstu tako nizke, da je David že izdal prvo potrdilo o izvoru za tranzit bom¬ baža preko Italije v Francijo. Ideja, da bi prevažali bombaž iz Orienta preko Bosne, Trsta in Italije v Francijo, ki je igrala v času francoske Ilirije tako veliko vlogo, je torej iznajdba trgovine in jo je cesarska politika zgolj posvojila.104 Ideja o Iliriji, se pravi, o priključitvi avstrijskih pomorskih pokrajin Franciji, sega torej pred vojno 1809. Vsi motivi, po¬ membni med pogajanji 1809, se pojavljajo že v francoskih do¬ kumentih predhodnega časa: najprej je to potreba po kopenski povezavi med Italijo, Istro in Dalmacijo, nato želja po soseščini z otomanskim cesarstvom zaradi obrambe, vpada v Turčijo ali pa njene razdelitve; potreba po dosledni uveljavitvi celinske za¬ pore za avstrijsko obalo predvsem Trst; želja po kopenski poti za francosko levantinsko trgovino, ki je po revoluciji skorajda iz¬ ginila, in želja po prejšnji veljavi te trgovine. Ideja o Iliriji se v svoji dokončni obliki, v kateri se je potem uresničila, pojavi šele po znaimskem premirju in ni ostala skriv¬ nost francoske diplomacije. Govorice o francoski zasedbi Trsta se 100 Gavrilovic:, o. c., 283, 307—308. 101 Silder, o. c., 89, 416—418. 102 Metternich, o. c., II, 201. Correspondance XVII, 238, n” 13998; 380—381, n° 14128; 422, n« 14177; XVIII, 234—235, n° 14688; 327, n" 14797. Lecestre, o. c., I, 310; II, 17.103 Gavrilovic, o. c., 244—245. 104 Ib., 282—283. O času Ilirskih provinc glej M. Pivec-Stele, La vie economique des Provinces illyriennes.

149

širijo od 1. 1806 in Avstrija je gotovo vedela zanje. Na začetku vojne razlaga v svojem manifestu izjavo v francoskem senatu, ki naj bi kazala, da se hoče Francija polastiti obeh obal Jadranskega morja. Istočasno pa francosko ministrstvo natisne vsebino raz¬ govora med Champagnyjem in Metternichom 2. marca 1809, v ka¬ terem prvi očita Avstriji, da je v pismih in tisku razširila novico, da so od nje zahtevali Trst, Reko in Hrvaško.103 Ta novica je bila prav gotovo lažna, tega ni nihče zahteval in Avstrija je bila tista, ki se je prva odločila začeti vojno 1809. Od vseh Napoleono¬ vih vojn je morebiti ta vojna tista, ki si jo je Napoleon najmanj želel. Vendar pa je francoski načrt obstajal in čakati je bilo treba le še bolj ugoden političen položaj za njegovo izvedbo; Avstrija je vedela zanj in želja, da bi izkoistila težave, ki jih je imel Na¬ poleon v Španiji, je prav gotovo igrala vlogo v njeni odločitvi za vojno. Za ljudstva dežel, ki jih namerava zavzeti, se francoska ce¬ sarska politika nič ne meni. V Parizu še ne poznajo Straticove ideje, da bi uporabili ilirizem kot političen dejavnik. *

Po sklepu premirja v Znaimu (12. julija 1809) postane aktual¬ no vprašanje mirovnih pogojev. Champagnyjev zapisek 24. julija označuje, da bi lahko za osnovo pogajanj uporabili načelo uti possidetis ali pa sistem zamenjav na podlagi tega načela. 106 Ker je bila v tem trenutku približno tretjina prebivalstva v posesti avstrijske vladarske hiše pod francosko okupacijo, bi upo¬ raba načela uti possidetis ali kakršnih koli zamenjav na njegovi podlagi pomenila konec habsburškega cesarstva. Napoleon je za¬ govarjal to stališče v prvem obdobju pogajanj v Magyarovaru, ki so se začela 18. avgusta. To stališče pa je bilo povsem začasno. Cesar je želel pridobiti na času, da bi ustvaril svoje končne pogoje in spoznal stališča Rusije, še posebej v zvezi z novo mejo v Gali¬ ciji. Vendar pa je 22. avgusta takole pisal Champagnyju: »Gre za prepustitev štiri ali pet milijonov prebivalstva. Salzburška, Zgor¬ nja Avstrija nad Ennsom, Beljak, Kranjska, Slavonija do Bosne in Save ne smejo biti težava. Kaj o tem menijo vaši pogajalci?« 107 Takšen je bil torej načrt italijanske meje, kakor se je potem tudi uresničil. Načrt je bil dokončno določen v spomenici, ki je šla skoraj neopaženo mimo zgodovinarjev. Omenja jo edino Albert Vandal v zgoščeni obliki. 108 i°5 106 107 108

150

prijatelj, o. c., 34. Correspondance XVIII, 357, n° 14843. Correspondance XIX, 331, n° 15584. Ib., XIX, 453, n° 15700. A. Vandal, Napoleon et Alexandre Ier, II, Pariš, 1893, 119—120.

Brez imena avtorja, brez naslova in brez datuma, je bil ta dokument nedvomno sestavljen med podpisom premirja 12. ju¬ lija in pismom Champagnyju 22. avgusta. O njegovem značaju priča uvod: »Mir z Avstrijo je moč skleniti na več načinov. V čast mi je položiti pred oči vašega Veličanstva ideje, ki jih je zasnovalo v tem oziru.« To je torej podrobna predstavitev načrtov, ki jih je Napoleon zasnoval zgolj v grobih potezah. Na kratko rečeno obstajata dva cesarjeva načrta: po prvem bi Avstrija prepustila vso Galicijo in Salzburško, po drugem pa bi Francija in njeni zavezniki dobili zahodno Galicijo, četrt ob Innu, Salzburško, Kranjsko, goriško grofijo, Trst in del Hrvaške. Pisec predlaga, da bi temu dodali še Gornjo Koroško, ki bi sicer bila po odstopu Kranjske neke vrste enklava med Salzbur¬ ško, Tirolsko in Kranjsko. Kar se tiče Hrvaške, predlaga Savo kot mejo. Z odstopom Salzburške in Gornje Koroške postane zahodna meja Avstrije kar najbolj kratka in ravna, Francozi z zavezniki pa postanejo gospodarji višin in sotesk ter pridobijo vojaške po¬ ložaje kot sta Beljak in Trbiž; stičišč med Avstrijo in Tirolsko ni več. Priključitev Kranjske in dela Hrvaške ustvarja svobodno zvezo med Italijo, Istro in Dalmacijo, ki niso več ločene med seboj. »Njegovo Veličanstvo meni, da bi se tako prihranilo deset milijonov, ki jih ta čas troši armada v Dalmaciji. Hrvaška so odprte duri v Bosno. Idrijski rudnik in reško pristanišče po¬ staneta francoska. Med Avstrijo in Italijo se razteza nova pre¬ grada; Avstrija nima več nobene zveze z Anglijo; odprta je z vseh vetrov, zelo je izpostavljena vpadom in v težjem položaju za napad.« Kar zadeva podrobnosti v zvezi z mejo, so gore na se¬ veru Kranjske že znana naravna meja. Namesto Save bi lahko vzeli Dravo, ki pa je manj važna reka, ali pa gore med njima, kjer pa bi bilo le težko potegniti »mejo, ki je nič ne nakazuje«. Slavonija in Hrvaška severno od Save sta preveč oddaljeni od Ita¬ lije in Dalmacije in nista zelo pomembni. Posest Kranjske in Hrvaške do Save je dovolj za zagotovitev vseh iskanih prednosti, obenem pa se v teh mejah navedene zahteve zdijo bolj blage. Ob razpravah o mejah nove Ilirije se proti »nacionalni« tezi velikokrat navaja argument, da so bile nemške pokrajine Gornje Koroške del Ilirije, medtem ko so bili Slovenci Spodnje Štajer¬ ske ter Hrvati severno od Save iz nje izključeni. Naša spomenica odgovarja na to. Prikazuje, da je na začetku pogajanj cesar okle¬ val med Galicijo in Ilirijo. Vidi se tudi, da je v začetku Napoleon razmišljal le o Kranjski, goriški grofiji, Trstu in »delu Hrvaške« in da je bil avtor spomenice tisti, ki je tej ideji dal dokončno obliko, še posebej kar zadeva Koroško ter Hrvaško. Sklicuje se zgolj na vojaške in politične motive ter na celinsko zaporo. Šte151

vilke o obsegu in številu prebivalstva dežel, ki bodo zahtevane, so vse kar najdemo v spomenici o prebivalstvu, njegova narod¬ nost ni omenjena.109 Mirovne pogoje, ki jih pismo 22. avgusta prikazuje kot že trdne v Napoleonovi glavi, je Avstrija sprejela po približno enem mesecu pogajanj. Njihov splošni potek je bil večkrat predmet raziskav.110 Zanima nas južna meja Avstrije. Napoleon sprva vztraja na načelu uti possidetis, ker še ne pozna stališča Rusije. V nekaterih zahtevah pa je že bolj natančen. Na seji 30. avgusta zahteva Champagny Koroško, Kranjsko in Hrvaško do Save (ome¬ njene že v spomenici in pismu 22. avgusta). Spodnja Koroška je bila torej omenjena ob drugih dveh deželah le zato, da bi kasneje napravili navidezno koncesijo in se ji odrekli. 12. septembra pride pričakovano Aleksandrovo pismo in Napoleon spremeni taktiko. Champagny dobi ukaz, naj pospeši pogajanja. Pismo in nota 13. septembra še enkrat razložita razloge za priključitev avstrijskega primorja: povezava med Italijo in Dalmacijo, obdržanje neodvisnosti otomanskega cesarstva in njegovih stikov s Francijo, zapora Sredozemlja za Angleže.112 Avstrija se trudi, da bi obdržala svoje obmorske dežele in pogajanja bi bila skoraj prekinjena. 25. septembra 1809 pa se je na posvetu v Tati ven¬ darle odločila, da sprejme Napoleonove pogoje kot osnovo spo¬ razuma. Pogajanja v Magyarovaru so končana, Bubna in Liecht¬ enstein pa odideta na Dunaj, da bi zaključila razpravljanja. Že¬ lela bi doseči kakšno koncesijo na južni meji, vendar pa se Na¬ poleon o tem noče pogovarjati. Zanj je bilo to vprašanje rešeno, ko je Avstrija sprejela njegov ultimat, in se že ukvarja z novo ureditvijo zavzetih dežel po sklenitvi mirovne pogodbe. *

Marmont pripoveduje v svojih spominih, da ga je med po¬ gajanji cesar večkrat poklical k sebi, da bi mu govoril o pokra¬ jinah, ki mu jih bo prepustila Avstrija. Marmont jih je dobro poznal in je razložil cesarju »vse koristi, ki jih lahko prinesejo«. Temu je dodal: 109 Prepisa AN, AF, IV 1675, plaq. 5 11 (boljši). A. E. Corr. pol. Autriche 384, f. 371—373. 110 Glej A. Thiers, Histoire du Consulat et de 1'Empire, XI, 248—290. A. Beer, Zehn Jahre osterreichischer Politik, Leipzig, 1877, 428—448. A. Sorel, o. c., VII, 382—396. A. Vandal, o c., II, 113 ss. za Ilirijo: I. Prijatelj, o. c., 33—36. B. Vošnjak, Ustava in uprava Ilirskih dežel, Ljubljana, 1910, 107—109. 111 Correspondance, XIX, 473, n° 15723. 112 Ibid., XIX, 509—510, n» 15800. A. Sorel, o. c., VII, 348, E. Driault, Napoleon en Italie, 580—581.

152

Sporočil mi je svojo željo, da bi me poslal tja z neomejenimi po¬ oblastili, da bi iz te dežele, postavljene izven cesarstva in italijanskega kraljestva, napravil prednjo stražo-zaščitnico njegovih posesti. Vladal in upravljal bi jo poveljujoči general. Na ta način je želel ustanoviti povsem vojaško krajino, kakršne so bile v srednjem veku mejne grofije. Smeje mi je dejal: »Postali boste mejni grof.«m (15. oktobra je Marmont odšel v Pariz) ...sem se pripravljal, da brž odidem in prevzamem upravljanje dežel, ki jih je prepustila Avstrija in ki so se združile z Istro in Dalmacijo. Te različne pokrajine so sestavljale telo, imenovano Ilirske province, neke vrste spomin na veliko ime iz antike.114

Iz teh dveh odlomkov Marmontovih spominov so vsi zgodo¬ vinarji Napoleonove Ilirije prišli do dveh zaključkov: Napoleon je zaradi vojaških razlogov združil osvojene dežele z Istro in Dal¬ macijo v eno politično telo, ime Ilirske province pa jim je dal po antični Iliriji. Marmontove trditve lahko preverimo po spomenici Memoire sur les pays cedes par VAutriche en vertu du traite de Vienne, ki jo je napisal za cesarja na Dunaju 3. oktobra 1809 in je v Archives de la Guerre.115 Zadeva zgolj dežele, ki so potem tvorile Ilir¬ ske province. Ko jih našteje, pravi: »Te različne dežele, združene z Dalmacijo, Dubrovnikom in Kotorom, skorajda tvorijo staro¬ davno Ilirijo«. Še večkrat govori o »Iliriji« in »deželah Ilirije«. Ideja, da bi iz zavzetih dežel in Dalmacije (ne pa še iz nekoč be¬ neške Istre) ustvaril politično telo in mu dal starodavno ime Ili¬ rija, torej obstaja v Napoleonovih mislih pred 3. oktobrom, na¬ men spomenice pa je, dati mu podatke za njeno uresničenje. Marmont daje podobo gospodarskega življenja, število prebi¬ valcev in dohodek vsake od prepuščenih dežel ter računa, da ostane, če upoštevamo nekatere izdatke za hrvaške čete, vsota 11 712 500 frankov dohodka »na razpolago za vzdrževanje franco¬ ske armade«. Vendar pa cesar namerava imeti v Iliriji štiriin¬ dvajset bataljonov, torej bo potreboval dodatnih pet milijonov, ki jih bo najbolje zahtevati v Italiji. Marmont nakaže tudi nekaj reform, ki bodo potrebne v upravljanju (teritorialna razdelitev, davčni sistem). Ti »statistični« podatki (v takratnem pomenu te besede), zbrani na hitro, vsebujejo nekaj opazk o značaju prebi¬ valcev (tako, da je duh Kranjcev »šibko naklonjen orožju«), nič pa o njihovi narodnosti. Znova lahko torej zaključimo, tako kot Marmontovi Spomini, da je Napoleon ustvaril Ilirijo kot pokra¬ jino, ki bo imela vojaško vlado, ki bo morala prehranjevati voj¬ sko in ki ji je dal ime iz časov klasične antike. 113 Memoires de Marmont, Pariš, 1857, III, 271. 114 Ibid., III, 274. 115 Archives historiques de la Guerre, reconnaissances, Autriche-Hongrie, 1595.

153

Marmontova spomenica je zadnji važni dokument iz pred¬ zgodovine Ilirskih provinc, ki se je začela štiri leta prej s Talleyrandovo spomenico. Ti dokumenti nam omogočajo, da sledimo oblikovanju ideje o ustanovitvi Ilirije. Vidimo, da je poleg poli¬ tičnih in vojaških motivov,116 ki so najmočnejši, moč najti tudi gospodarske: celinsko zaporo in levantinsko trgovino. Tu ni ni¬ česar, kar bi moglo podpreti »nacionalno tezo«. Ostaja še zadnje vprašanje: Ali so Napoleon in drugi Francozi, ki jih srečujemo v tej zadevi, vedeli kaj o narodnosti teh dežel, ki so jih pridobili po dunajski pogodbi, in ali so se zanjo zanimali? Ivan Prijatelj, ki je bil na to pozoren,117 je preko Napoleono¬ ve Correspondance prišel do zaključka, da nacionalni motiv pri snovanju Ilirije ni igral nobene vloge. Vendar pa je oktobra, ko je usoda novih francoskih pridobitev odločena, mogoče videti po Kopitarjevi korespondenci, da se Francozi zanimajo za narodnost svojih novih podložnikov. Otto, knjižničar dunajske univerze, dela dvema Francozoma izvlečke iz Kopitarjeve slovenske slov¬ nice, ki je izšla 1. 1808. Nato mu ukažejo, naj da neki Ekscelenci podatke o Slovanih, in prosi Kopitarja, da prisostvuje pogovoru; »odhod Ekscelence nas je rešil zadeve«. Končno pa Kopitar sam, po posredovanju Otta, naveže po 18. oktobru stike z Marcelom Serresom, nadzornikom znanosti in umetnosti, in mu priskrbi po¬ datke, po katerih je Serres 1814 napisal študijo Des Esclavons et de leur langage, dodatek knjigi Voyage en Autriche , 118 Napoleon je morda sam pobudnik tega zanimanja za Slovane. Kopitar piše 18. oktobra: »Tistimo, ki je na poli on,119 neki Slovenci po glavi rojijo. Pravijo, da je vprašal svoje zaupno spremstvo po izvoru te neskončnosti slovanskih jezikov; ta ogrom¬ na nacija bi znala njegovo enkrat požreti. Ti pa so o tem vedeli še manj kot on. Torej poizvedite, je odločil — tajniki, učenjaki itd. pa so šli poizvedovat.« Sledi podatek v zvezi z Ottom, nato pa: »na pole, ki je že sedel v kočiji, je dal izpreči, poklicati tistiga Krajnca komur Ribnica sliši, in se je z njim pomenkoval do pozne noči, menijo tudi zavol Slovencev.« Ta Kranjec je grof Janez Fi¬ lip Cobenzl (1741—1810), nekdanji avstrijski državnik, upokojen 1805, ki ga je Napoleon poznal že od Campoformia. Kar se tiče odloga odhoda iz Schonbrunna, pravi Napoleon 15. oktobra v 116 N. Radojčič, Glasnik istoriskog društva u Novom Sadu, V, 1932, 121. 117 Slovenščina pod Napoleonom, Veda I, 125 ss., 223 ss. 118 Prijatelj meni, da sta ekscelenca, o kateri govori Kopitar, in Serres ena in ista oseba. To se mi ne zdi verjetno, kajti Serres ni imel pravice do naslova ekscelenca. 119 Kopitar, ki je zaradi cenzure pisal skrivnostno, je tu, kot se zdi, namigoval na ljudsko slovansko etimologijo besede Napoleon (= na bo¬ jišču on), ki jo je dal neki češki kmet, kakor je sklepati po poročilu v arhivu AN, AF IV 1677, plaq. 2v.

154

dveh pismih, da bo Dunaj zapustil naslednjo noč. A. Sorel in A. Fournier zatrjujeta, da je torej odšel v noči od 15. na 16. oktober. Prijatelj pa trdi nasprotno, da so v Correspondance štiri pisma iz Schonbrunna z datumom 16. oktobra in da je po uradni Wiener Zeitung odšel 16. oktobra ob dveh popoldan. 120 Kopitar je izvedel 1810, da je Cobenzl (ki je preživljal zadnje mesece svojega živ¬ ljenja, tedaj študiral njegovo slovnico. Kar pravi Kopitar o pre¬ loženem Napoleonovem odhodu, o pogovoru s Cobenzlom, ki da se je dotikal tudi Slovanov v Iliriji, se zdi zelo verjetno. Prijatelj in po njem tudi nekateri drugi zgodovinarji celo menijo, da je bil Napoleon Cobenzlu dolžan idejo imena »Ilirske province«.121 Archenholzova Minerva objavlja v decembrski številki 1809 čla¬ nek Das vormalige und kiinftige Illyrien, v katerem avtor sprva govori o rimskih časih, nato pa o Napoleonovi Iliriji, ki jo smatra za jedro države, ki se bo raztezala proti jugovzhodu. Govori o slovanski narodnosti večine prebivalstva Ilirije in pravi, da v tem oziru spominja na Bosno ter Srbijo.122 Vsi ti podatki pridejo do izraza, če jih primerjamo s francosko politiko, naklonjeno na¬ rodnemu jeziku v Ilirskih provincah. Ampak, ali dokumenti iz 1. 1809 v pariških arhivih govorijo o narodnosti prebivalcev Ilir¬ skih provinc? Marmontova spomenica z dne 3. oktobra ni edini dokument, ki naj bi poučil Napoleona in Francijo o novih pridobitvah. Bi¬ vanje na Dunaju je bilo koristno za zbiranje natančnih podatkov. V francoskem vojnem arhivu je Memoire geographique et statistique sur VEsclavonie iz avgusta 1809, pod naslov pa je druga roka dodala: »Pripisano g. Pellencu«. Pisava spomenice, ki je brez dvoma pisava znamenitega tajnega agenta, potrjuje to hipotezo, potrjujejo pa jo tudi nekateri osebni podatki, kakor tale opazka: »Obljubili so mi zapise o Slavoniji, a so izvedeli, da zapuščam Avstrijo, in so mi jih odrekli«. (Pellenc, bivši Mirabeaujev tajnik in zaupnik francoske kraljeve družine, ki je kasneje živel v Lon¬ donu in na Dunaju kot emigrant, je bil z dekretom 28. julija 1809 črtan s seznama emigrantov; tedaj je stopil v Napoleonovo službo kot tajni agent. Cesarju je bilo njegovo sodelovanje še toliko bolj dragoceno, saj je kot nekdanji Thugutov tajnik in avstrijski dvomi svetnik odlično poznal avstrijske zadeve; njegovo poslo¬ vilno pismo Metternichu 26. avgusta 1808 pravi, da že od 1. avgu¬ sta ni več v službi Avstrije). Ali pa podatek, da je dobil »snov za ta spis ... v naglici v cesarski knjižnici v nemških delih, ki mi jih je prevedel moj sin«, nakar se opravičuje, da ni mogel narediti 120 Moniteur 26. oktobra sporoča, da je odpotoval 16. oktobra opoldne. 121 Prijatelj, o. c., 595—596. F. šišič, Hrvatska povijest, III, Zagreb, 1913, 94. J. Nagy, o. c., 110. 122 Prijatelj, o. c., 40—42. Minerva, 1809, IV, 498 ss.

155

zaključenega in v vseh podrobnostih zanesljivega dela. 123 Vemo, da je imel Pellenc sina, ki mu je bilo ime Gabriel-Charles-Joachim in se je rodil leta 1790.124 Spomenica podaja najprej geografski opis Slavonije in navaja število prebivalcev. Nato govori o jeziku: »Glavni in skorajda edini jezik v Sla¬ voniji je ilirski, isti kot ga govorijo na Hrvaškem, v Bosni, v Srbiji ter Dalmaciji.« Prebivalci se delijo na stare in nove. »Stari prebivalci so Ilirci, ki so prišli iz Albanije, Dalmacije, Hrvaške in Srbije. Govorica in šege teh pokrajin so enake in vse kaže, da so njihovi prebivalci nekoč tvorili eno samo ljudstvo. L. 1690 se je prebivalstvo Slavonije deloma obnovilo z Ilirci, ki so prišli iz Turčije. »Novi prebivalci so ,Vlahi', Nemci, Egipčani (Cigani), in Klementinci (Albanci); po Taubeju predstavljajo le desetino prebivalstva. V ostalih poglavjih se avtor ukvarja z ureditvijo civilnega in vojaškega dela dežele, z grško in latinsko vero, z nizko stopnjo običajev in civilizacije, z gospodarskim življenjem, z javnimi dohodki in s topo¬ grafijo.

Beseda »ilirski« se v tej spomenici pojavi prvič kot oznaka jezikovne in narodne enotnosti; nanaša se na Srbe in Hrvate. Pel¬ lenc navaja vire za to delo »o deželi, ki mi je bila do sedaj po¬ polnoma neznana«; to so Piller in Mitterbacher, ki sta se dotak¬ nila zgolj botanike, Taube, ki piše sila nadrobno, a je izšel 1777, Hassel in predavanja iz statistike na dunajski univerzi: »V glav¬ nem sem se posvetil popravljanju Taubeja po Hasslovi statistiki.« V Hasslovi knjigi je Pellenc lahko prebral nekaj strani o Slovanih, njihovih različnih skupinah, med drugim o Srbih, Vindih (= Slo¬ vencih), Hrvatih, Morlakih (= Slovanih iz Dalmacije), in dokaj čudnih pojmov o slovanskih jezikih, nič pa o ilirskem jeziku ter narodu.125 Taube je, nasprotno, podal razliko med starimi in no¬ vimi prebivalci Slavonije in tudi vse Pellencove podatke o ilir¬ skem jeziku in narodnosti. Za tega visokega avstrijskega urad¬ nika so Iliri Hrvati in Srbi (ter celo del Bolgarije); med njihovimi učenjaki našteva Hrvata Krčeliča, Srba Orfelina in Dubrovčana Boškoviča. Ilirščina je tudi mati vseh ostalih slovanskih jezikov, vštevši slovenskega (»vindique«). Vendar pa Slovani v teh deželah niso prvotni prebivalci; stari ilirski jezik ni slovanski in se je ohranil v albanščini. Taubejevo obširno delo je ravno tako vir večine ostalih trditev Pellencove spomenice.126 123 Archives historiques de la Guerre, reconnaissances, Autriche-Hongrie, 1594. 124 Vse podatke o Jeanu Joachimu Pellencu (1751—1833) mi je dala gospa Pivec-Stele, bibliotekarka v Državni knjižnici v Ljubljani, ki pri¬ pravlja študijo o njem. 125 G. Hassel, Statistischer Abriss des Oesterreichischen Kaisertums ... Niirnberg u. Leipzig, 1807, 63—66, 75. 126 F. W. v. Taube, Historische und geographische Beschreibung des Konigreiches Slavonien und des Herzogthumes Syrmien... I—III, Leipzig, 1777—1778; I, 59—62; II, 16—17, 50; III, 125 in passim.

156

Med vsemi diplomatskimi akti iz 1. 1809 je morda najbolj za¬ nimiva anonimna spomenica Sur les negotiations z dne 30. sep¬ tembra.127 Iz odlomka, ki omenja »fevdalne čete Vojne krajine, o katerih sem govoril v zapisu o Slavoniji«, je mogoče ugotoviti avtorja, kajti Memoire sur VEsclavonie razpravlja o organizaciji Vojne krajine in tako smo znova pri Pellencu, o čemer bi lahko pričala tudi stil in pisava. Spis najprej predlaga dva načina, kako bi škodili Avstriji brez ozemeljskih pridobitev: s pripravo ban¬ krota papirnatega denarja, s preprečenjem ukinitve ogrske usta¬ ve, ki je njen »amalgam«, ter pospeševati ogrske želje po neod¬ visnosti. Zadnja ideja je tradicionalna poteza francoske politike in Napoleon jo je poizkušal 1809 še enkrat uporabiti. Prva ideja je bila doslej neznana; Pellenc predvideva ali morda celo priprav¬ lja avstrijski bankrot 1811.128 Sledijo opazke o ozemeljskih spre¬ membah. Na Zahodu je dovolj »razgaliti Avstrijo« in jo pustiti brez naravnih meja, izpostavljeno vsakršnim vpadom. Precej bolj pomembne so spremembe na jugu. »Če bi prestavili meje na tej strani do Save, bi dobili dve tretjini Hrvaške in 30 tisoč mož fevdalnih čet Vojne krajine, o katerih sem govoril v zapisu o Slavoniji; Dalmacija ne bi bila več osamljena; ustvarili bi prvo jedro za združitev velike ilirske družine; na Turke bi dobili odločilen vpliv; imeli bi čudovit položaj proti sami Rusiji. Nazadnje in najpomemb¬ nejše, dobili bi kup stikov z Ogrsko, ti pa bi sčasoma privedli do enakega vpliva na to deželo, kot si ga je znala s tolikšnim uspehom pripraviti na Poljskem Katarina II. in pa nazadnje dominacijo nad tem kraljestvom spremenila v osvojitev. To je dovolj, da se zakoliči politična pot, ki bi bila posledica takega načrta. Majhna stezica bo čez nekaj let postala široka cesta. Kar se mene tiče, ni toliko pomembno za katero stran se je treba potegniti. Pravzaprav, če ne bi šlo zgolj za držanje nekaterih obljub Ba¬ varski, je v Nemčjji dosti dela s pomembnimi koncesijami, s katerimi sploh še nismo razpolagali. Na enak način bi tudi lahko zmanjšali avstrij¬ ske žrtve na Poljskem, saj bi imeli dovolj možnosti s pruskim ozemljem povečati varšavsko vojvodino, kolikor bi le hoteli. Sosedstvo, resnično moč in političen vpliv — vse te tri prednosti bi imeli le v posesti Hrvaške. Prihodnost pa, kot se zdi, napoveduje, da bo nekega dne nastalo kraljestvo ob Jadranu. Gre torej za to, da zanj že vnaprej pripravimo ozemlje.

Taka je bila v očeh Pellenca pomembnost Ilirije za odnose s Turčijo, Rusijo in Ogrsko. Ideja o jadranskem kraljestvu pa ni njegova iznajdba; pojavi se že 1807 in jo je moč razlagati z Na¬ poleonovo vzhodno politiko, ne pa s tako ali drugačno nacionalno težnjo. Zares nova je v tej spomenici ideja o osnovanju »prvega 127 Archives des Affaires etrangeres, corr. pol. Autriche 384, f. 366—370. 128 A. Becker, Napoleon und Ungarn 1809, Jahresbericht iiber das Staatsgymnasium im VIII. Bez. Wiens, Wien, 1899. — J. Kraft, Die Finanzreform des Grafen Wallis und der Staatsbankerott von 1811. Graz-WienLeipzig, 1927.

157

jedra za združitev velike ilirske družine«. Pomen besede »ilirski« pri Pellencu nam je znan; to je tisti, ki ga »ilirizem« Dalmacije, Hrvaške in Slavonije uporablja že več stoletij in ki ga je L 1777 prevzel tudi Taube. Vendar pa je šele v začetku 19. stol. pri Straticu tako kakor pri Pellencu kulturni ilirizem vstopil v politiko. Pellenc brez dvoma meni samo, da se je treba ilirizma posluže¬ vati za Napoleonove vzhodne načrte in se prav malo meni za ustanovitev neodvisne ilirske države, čeprav je zaslužen za to, da je prvi odkril voditeljem francoske politike nacionalno plat ilir¬ skega vprašanja. Druga anonimna spomenica predstavlja Quelques idees sur les nouvelles acquisitions slaves, faites par le royaume d’Italie. Za njenega pisca je velika večina Slovanov pravoslavnih fanati¬ kov, vsi pa so panslavisti, ki bi se hoteli združiti okrog Petro¬ grada. Sovražijo Francijo, ruska nevarnost pa bi s posredovanjem Srbije lahko postala zelo velika. Da bi si pridobili njihovo na¬ klonjenost, predlaga, naj bi jim vladali poljski uradniki; Poljaki so Slovani in obenem prijatelji Francije. Čuden dokument, ki ni imel velikih posledic.129 Pariški arhivi potrjujejo dve tezi, ki jih je postavil Prijatelj in se pri tem opiral le na tiskane vire in Kopitarjevo' korespon¬ denco: 1.) nacionalni motiv ne igra nobene vloge pri aneksiji avstrijskega primorja in osnovanju Ilirskih provinc. 2.) oktobra 1809 se Francozi zanimajo tudi za narodnost Ilircev. Njegova tret¬ ja teza pa je takšna: če pri Napoleonu beseda »ilirski« ni čisti klasicizem, če je poznal tudi njen nacionalni pomen, ga je poznal po podatkih, ki jih je dobil od grofa Cobenzla; ime »ilirski« se v Correspondan.ee pojavi šele 16. oktobra, tj. dan po pogovoru med Napoleonom in Cobenzlom. Vendar pa Marmontov arhiv v Chatillon-sur-Seine hrani spomenico, ki jo je Napoleon zahteval od Cobenzla in ki je vsekakor iz časov pred dunajskim mirom. V njej najprej najdemo Napoleonov vprašalnik, ki je bistven za njegovo mnenje o Iliriji. Prebivalstvo, proizvodi, uvoz, izvoz, do¬ mači konji, število čet, ki bi jih lahko prehranila, vprašanje »zlit¬ ja« teh čet s hrvaškimi regimenti, ta vprašanja so zanimala ce¬ sarja. Vojaški namen osnovanja Ilirskih provinc je tu še bolj očiten kot v Marmontovi spomenici. V Cobenzlovih odgovorih pa ni dosti podatkov. Na prvo vprašanje »Kakšno je prebivalstvo?« se opravičuje, da ne pozna števila, saj se že dolgo ne ukvarja več z notranjimi vprašanji. Daje nekaj podatkov o značaju Kranjcev, nič pa ne pove o narodnosti prepuščenih pokrajin. Ne ve, kakšna bo prihodnja ureditev dežele in besede »ilirski« v njegovi spome129 Pavlovič, o. c., 33—34. Gavrilovič, o. c., 487—488.

158

niči ni.130 Vendar pa sam njen obstoj povečuje veljavo Kopitar¬ jeve pripovedi o pogovoru med Napoleonom in Cobenzlom: glede na to pripoved je hotel cesar dobiti neke podatke še od Cobenzla, vendar pa ime Ilirskih provinc ni Cobenzlova ideja. Ta misel je v vsakem primeru iz časov pred Marmontovo spomenico z dne 3. oktobra; Pellenc vidi ilirizem kot političen dejavnik 30. septem¬ bra; celo Napoleon uporabi to besedo dvakrat 14. oktobra, torej pred svojim pogovorom s Cobenzlom; v dekretu o ustanovitvi Ilirskih provinc in v svojem pismu italijanskemu podkralju, v katerem mu naznanja njihovo ureditev. 131 Cobenzl, ki je izšel iz plemiške kranjske družine, je bil rojen v Ljubljani in je do svoje smrti ostal lastnik ribniškega gospostva v srcu slovenske dežele. Njegova spomenica ne omenja niti jezika prepuščenih dežel in nam tako kaže, da ga še zdaleč nima za političen dejavnik. Če je kasneje, v zadnjih mesecih svojega življenja, študiral Kopitarjevo slovnico, je to delal pod vplivom Napoleonovega zanimanja za Slovane. Razlika med njim in Pellencom, ki dotlej še nikoli ni bil v Iliriji, je razlika med dvema državnikoma, od katerih eden predstavlja stari red, drugi pa je doživel revolucijo. L. 1840 si Srb Sava Tekelija pripiše zaslugo, da je on Na¬ poleonu predlagal ustanovitev Ilirije. Govori o neki spomenici, ki jo je sestavil za cesarja in dal Champagnyju. Njegova pripoved je zelo negotova, kronologija majava, spomenice pa ni v pariških arhivih; Tekelija se je bahal. 132 Ali lahko pripišemo idejo o Iliriji Meriageu ali Vučiniču? Pomočnik komandanta Meriage, med letoma 1807 in 1809 v misiji v Vidinu v Turčiji, dobro pozna položaj in je med pogajanji 1809 na Dunaju.133 Rado Vučinič je srbski odposlanec, ki ga je Karadjordje 1809 poslal k Napoleonu, da bi mu ponudil protektorat nad Srbijo. Nosi Karadjordjevo pismo Napoleonu, napisano v srbščini, opremljeno z latinskim prevodom, datirano v Beogradu 28. avgusta 1809, pa še resolucijo srbskega ljudstva, napisano v srbščini z istim datumom. Potuje skozi Bukarešto, kjer da fran¬ coski konzul Ledoulx prevesti pismo in resolucijo (Resolution prise par le peuple servien) v francoščino, Vučiniču pa da v sprem¬ stvo Tancoignea, gojenca šole vzhodnih jezikov, ter ga pošlje 130 Bibliotheque municipale, Chatillon-sur-Seine, archives Marmont, Illyrie, carton 2. 131 Correspondance, XIX, n° 15945, 675—677. Bulletin des lois, 4e serie, XI, 159. 132 Avtobiografija Save Tekelije, Letopis Matice Srpske, 120, Novi Sad, 1879, 23—25, 36—37, 94. Odstavke, ki se tičejo Ilirije, je objavil tudi Fr. Ilešič, Ljubljanski Zvon, XXIII, Ljubljana, 1903, 563—565. 133 A. Boppe, La mission de 1’adjudant-commandant Meriage a Widin (1807—1809), Annales de 1'Ecole libre des Sciences politiques, I, Pariš, 1886.

159

na Dunaj s pismom za zunanjega ministra, ki nosi datum 21. sep¬ tembra.134 Datum Vučiničevega in Tancoignejevega prihoda preko Galicije, Šlezije in Moravske na Dunaj ni znan, lahko pa ga pri¬ bližno določimo. Napoleon izve za prihod srbskega delegata in ponudbo, ki jo prinaša, še na Dunaju ter ukaže ministru za zu¬ nanje zadeve, naj Srbom izrazi spoštovanje, vendar pa naj jim ne da nikakršnih zagotovil. Champagny izvrši ta ukaz v pismih Ledoubui in Karadjordju ter v navodilih Meriageu, rekoč, da je prejel pismo v trenutku, ko je bil sklenjen mir, da o tej zadevi ni mogel govoriti s cesarjem, ki je ravno odhajal, in da namerava to storiti v Parizu. 135 Če naj bi to opravičilo imelo smisel, je mo¬ ralo biti verjetno. Mir je bil sklenjen 14. oktobra in Napoleon je odšel 16. oktobra; tako lahko določimo približni datum Vučini¬ čevega prihoda. Kronologija potovanja pove, da v trenutku nje¬ govega odhoda Srbi še niso mogli nič vedeti o mirovnih pogojih in Iliriji ter da je v času njegovega prihoda na Dunaj bila usoda avstrijskih primorskih pokrajin že odločena. Karadjordjevo pi¬ smo govori v imenu srbskega naroda; resolucija pa o vseh Slova¬ nih v Turčiji in tudi Srbih na Ogrskem; besede »ilirski« ni v no¬ benem srbskem, latinskem ali francoskem besedilu in tudi kato¬ liški Slovani Avstrije niso omenjeni. Vse to pa ni nič čudno, če upoštevamo položaj, v katerem so se znašli Srbi avgusta 1809, in njihovo popolno nepoznavanje stanja na mirovnih pogajanjih. Vendar pa se Vučiničeva dejavnost na Dunaju ne omejuje zgolj na izmenjavo pisem in not. Z Meriageom sta imela pogovor, o njem pa imamo Meriagova poročila: Meriage pove Vučiniču, »da se cesarstvo njegovega Veličanstva razteza sedaj do Save, nad Reko in Trstom, kjer so slovanske ustanove, učni zavodi tega na¬ roda, da so ljudstva Dalmacije in Hrvaške njihovi bratje in da so sedaj podložniki njegovega Veličanstva«.136 V svojem poročilu Champagnyju pravi Meriage, da je dal svoje izjave »v skladu z vašimi navodili«. Da spoznamo njegovo osebno mnenje o ilirizmu, je dovolj prebrati poročilo iz Ljubljane z dne 1. januarja 1810; v njem govori o upih, ki jih je vzbudilo oživljenje ilirskega ime¬ na v ljudstvih, »ki so ohranili njegov jezik in versko ločino. Na¬ seljujejo Bosno, Srbijo, Slavonijo, Srem in temišvarski Banat«.137 Uporablja torej termin Ilirci v smislu Srbov, ravno tako kot 134 I. Pavlovič, Srpska pisma u francuskim arhivama, Glasnik srpskog učenog društva, 51, Beograd, 1882, 115. Gavrilovič, o. c., 465—467, 481—482. A. Boppe, Documents inedits sur les relations de la Serbie avec Napoleon Ier, 1809—1814. Otačbina, XIX, XX, Beograd, 1888, 3—4, 6—8. Saint-ReneTaillandier, La Serbie, Kara-George et Milosch, Pariš, 1872, 117. 135 Gavrilovič, o. c., 489—491, 493, 556. Boppe, Documents inčdits, 11—14, 17—18, 70—71. 138 Gavrilovič, o. c., 493. Boppe, o. c., 17—18. 137 Gavrilovič, o. c., 508.

160

avstrijska administracija, medtem ko je oktobra 1809 govoril Vučiniču o ljudstvih Dalmacije in Hrvaške, (ki v veliki večini niso Srbi) kakor o bratih Ilircev. Vidimo torej, da sam nima nobenega natančnega pojma o ilirizmu. Da so Srbi bratje Hrvatov in Dal¬ matincev, je torej ideja ministra, ki ga zanima narodni značaj Ilircev. V svojem poročilu 27. julija 1810 o Vučiničevi misiji ome¬ nja Champagny cesarju možnost, da bi pri Srbih zamenjali ruski vpliv s francoskim, in ne samo pri njih: »Srbi govorijo isti jezik kot Bosanci, Črnogorci in Ilirci. Z njimi in z Bolgari tvorijo isto ljudstvo«.138 Takšen ilirizem se nekako sklada z Gajevim. Champagny ni mogel najti tega mnenja o Ilirih v Vučiničevih spome¬ nicah; zelo verjetno pa ga je dobil oktobra 1809 na Dunaju. Pellenc in Champagny sta torej dva Francoza z idejo o ili¬ rizmu. Vprašalnik Kopitarju iz oktobra 1809 z vprašanjem o po¬ menu besede »ilirski« in članek v Minervi sta nam zdaj razum¬ ljiva. Brez dvoma je Napoleon sam prebral Champagnyjevo spo¬ menico in morda je tudi poznal Pellencovo. Kakor priča Kopitar, se je v oktobru 1809 zanimal za slovanski značaj svojih novih podložnikov. Po neki Vučiničevi spomenici iz 1. 1813 je Napoleon »oživil ilirsko ime in 1809 omogočil dalmatinskemu odposlanstvu, da mu je povrnilo staro slavo«. Gre za odposlanstvo Srbov iz Dalmacije, ki je bilo sprejeto 19. novembra 1809; Moniteur govori samo o Straticovem govoru, ki omenja oživitev starodavnega in slavnega ilirskega imena. 139 Verodostojnosti Vučiničeve pripovedi ni mogoče dognati, toda verjetno je Napoleon vedel, da so Ilirci Slovani; morda je celo poznal nacionalni pomen besede »ilirski« ali pa upe, ki jih je oživitev tega imena obudila v Iliriji. Vendar pa je bilo njegovo pojmovanje problema prebivalstva in jezika v Ilirskih provincah povsem drugačno; tam je poznal Hrvate, se pravi krajišnike, ki jih spoštuje in jim obenem ne zaupa preveč; »Grke« (se pravi Srbe), ki so mu vedno sumljivi zaradi naveza¬ nosti na Rusijo, ve pa tudi, zaradi administrativnega jezika, ki je v rabi, za nemške in italijanske dežele. 140 Zaman pa bi pri njem iskali idejo o ilirski naciji; ta veliki realist ni mogel kazati dosti zanimanja za nacionalno zavest na jezikovni osnovi, ki se je širila med tako različnim prebivalstvom in ki še zdaleč ni bila pomem¬ ben političen dejavnik. *

V francoski Iliriji je bilo za narodno zavest zelo pomembno dvoje: odnos Francozov do narodnega jezika in oživljenje imena »ilirski«. 138 Gavrilovič, o. c., 559. Boppe, o. c., 74. 139 Gavrilovič, o. c., 753. Moniteur, 20. 11. 1809. 140 Correspondance, XXI, 419. 11

O slovenskem narodnem vprašanju

161

O prvem so pogosto precej pretiravali, recimo s trditvijo, da je »narodni jezik povsod postal uradni jezik«. Niti slovenščine niti srbohrvaščine do takrat niso uporabljali v upravi; manjkala jima je terminologija in tudi uradnikov, sposobnih pisanja v na¬ rodnem jeziku, je bilo malo; bilo je torej nemogoče, da bi na¬ rodni jezik postal splošen uradni jezik. Francozi so se omejili na njegovo uvedbo v šole; to je bila vsebina Marmontovega dekreta z dne 4. julija 1810 za osnovne šole in gimnazije. Ta dejavnost ni ostala zgolj papirnata črka zaradi aktivnosti Vodnika, ki je se¬ stavil potrebne priročnike. Kar zadeva Telegraphe Officiel, danes vemo, da ni izhajal v »ilirščini«. Francoska vlada je načrtovala poleg francoske tudi ilirsko izdajo, vendar pa so težave z iskanjem urednika in tiskarske težave preprečile izvedbo načrta.141 Če so o učinkih francoske politike dostikrat pretiravali, pa ne moremo zanikati, da so Francozi podpirali francoščino pa tudi oba slovanska jezika. Ta težnja je prisotna od začetka francoske oblasti. Kopitar piše že novembra 1809, da se zdi, da bo slovanščina postala uradni jezik. Iz tega lahko sklepamo, da je bila ta ideja zasnovana na Dunaju oktobra 1809, še pred prihodom Marmonta v Ilirijo. Izrecno je nakazana v vladnih dokumentih.142 Francozi se ne omejujejo več na podporo znanosti in umetnosti; prvič sta uvedena oba slovanska jezika v šole in prvič ju pod¬ pira vlada. Videli smo, da ime Ilirija nima za Napoleona nobenega na¬ cionalnega pomena. Vendar pa so ga na ozemlju provinc v takšnem pomenu uporabljali že dolgo, izraz »ilirski jezik« je bil vsakdanji, ideje o avtohtonosti pa zelo razširjene. Javno mnenje si je ravno tako v trenutku prisvojilo ime provinc v narodnem smislu in jih imelo za slovansko državo. Ideja o Iliriji oživljeni ni Vodnikova iznajdba. Kraljski Dalmatin v Dalmaciji prevaja »Ilirske province« kot Države Slovinske ali Zemlja Slovinska,143 V Dubrovniku pojeta v neki Rosanij evi pesmi Genio Italico in Genio Illirico hvalnico Napoleonu, ki je osvobodil njuni stoletja ponižani domovini.144 Polkovnik Mengin, guverner Kotora pravi v proglasu Bokeljem 10. marca 1810: »Sedaj ste del številnega naroda, ki je združen z velikim in mogočnim cesarstvom, zopet ste postali Ilirci ter biti morate dostojni zaščite Napoleona, obnovitelja vaše domovine.« 145 Prospekt za časopis II Corriere Illi141 Glej predvsem Prijatelj, o. c., M. Kos, Telegraphe officiel in nje¬ gove izdaje, Glasnik muzejskega društva za Slovenijo VII—VIII, Ljubljana, 1927. J. Tavzes, Slovenski preporod pod Francozi, Ljubljana, 1929. 142 Prijatelj, o. c., 233, 321. Tavzes, o. c., 21. 143 P. Karlič, o. c., 153. 144 Cantata par la venuta in Ragusa di... Marmont. Ragusa, 1810. 145 Archives historiques de la Guerre. Armee de Dalmatie, C6 5 (zadnje besede so podčrtane).

162

rico, ki bi moral začeti izhajati v Trstu 1. februarja 1810, povzema večino Vodnikovih idej. 148 Francoski uradniki sprejemajo slo¬ vanski značaj starih Ilirov, tako koroški intendant L. de La Moussaye, in Desclaux, generalni prokurator pri ljubljanskem apelacijskem sodišču. 147 Ideja o slovanski Iliriji, slavni v antiki, zasuž¬ njeni in ponižani od rimske osvojitve, obujeni od Napoleona v novo življenje, je torej starejša kot Vodnikova Ilirija Oživljena; Vodnik, ki je še 1808 v Geschichte des Herzogthums Krain daleč od avtohtonizma, ji da zgolj obliko, po kateri jo bodo poznali poznejši rodovi. Kar zadeva Hrvaško, ugotavlja polkovnik Leclerc februarja 1810, da so prebivalci levega in desnega brega Save »združeni s krvnimi vezmi, istim jezikom, isto vero, istimi šegami in med¬ sebojnimi potrebami«. Mirovna pogodba pa je prepustila desni breg Francozom, levi breg pa pustila Avstrijcem. Sosednje de¬ žele, ki so bile nekoč tudi del Ilirije, pozorno spremljajo dejanja nove vlade; treba si je pridobiti njihove simpatije.148 Kar zadeva Srbe, piše Karadjordje v svojem drugem pismu Napoleonu 22. januarja 1810 o »oživljeni Iliriji, v kateri živijo naši bratje«. 149 Vendar pa Srbi na splošno razumejo besedo »ilir¬ ski« v smislu avstrijske uprave, torej v pomenu »srbski«, in na ta način razlagajo tudi ime Ilirske province. Ustanovitev Ilirskih provinc je, kar se zdi, nanje napravilo zelo velik vtis. Smatrajo jo kot obljubo za prihodnost. Neko Meriagejevo poročilo govori o upih, ki jih je vzbudila pri njih. 150 Predvsem pa Rado Vučinič, ki je prišel 1810 v Pariz in tam ostal do 1813, velikokrat omenja y svojih spominih Ilirijo in upe, ki jih je to ime vzbudilo pri Srbih in drugih krščanskih Slovanih v Turčiji. »Ilirski« v splošnem ra¬ zume kot »srbski«.151 Videli smo, da je Kopitar oktobra 1809 moral dati svojo raz¬ lago besede v odgovoru na francoski vprašalnik. Po njegovem se beseda uporablja v dveh pomenih: včasih v splošnem slovanskem smislu, včasih pa za označevanje enega samega slovanskega je¬ zika, ki približno odgovarja današnji srbohrvaščini. Prva od obeh rab mu ne ugaja, ker stari Iliri niso bili Slovani; rajši bi, da se reče »slovanski«; v drugem smislu »srbski« oz. »slaveno-srbski«. m« Objavil F. Ilešič, Ljubljanski Zvon, XXII, Ljubljana, 1902, 708. 19. 2. 1812. 147 Karntnerische Zeitschrift, I, 1818, 53—55. Telegraphe officiel, 19. 2. 1812. us Archives historiques de la Guerre, reconnaissances 1586, AutricheHongrie. 149 Gavrilovič, o c., 509. "I. Pavlovič, Srpska pisma u francuskim arhivama, Glasnik srpskog učenog društva, 51, Beograd, 1882, 136. 150 Gavrilovič, o. c., 508. 151 Ibid., 550, 565, 651, 746—753. Boppe, o. c., 65—66, 77.

li*

163

Kar zadeva slovenščino, je drugačna od ilirskega ali slavenosrbskega jezika. V času uvajanja narodnega jezika v šole so Slo¬ venci v Iliriji primorani znova natančno določiti svoje stališče. Vodnik v svoji spomenici tudi razlikuje slovenščino in srbščino, vendar pa zanj obe skupaj tvorita ilirščino, ki je ena vej slovan¬ skih jezikov; niti ene niti druge ni treba favorizirati; obema je treba pustiti, da se svobodno razvijata, prihodnost pa naj opravi svoje.152 To stališče Slovencev je lahko razložiti: ohraniti hočejo svoj knjižni jezik, ki obstaja od 16. stol., in ne pristajajo na uva¬ janje dalmatinskega ilirskega jezika v šole ter upravo. Frankofil Vodnik se za to stvar bolj goreče zavzema kot avstrofil Kopitar. Razvoj knjižnega jezika in filološke znanosti 19. stol. sta potrdila njuni mnenji; podobni idejam Dubrovčana Appendinija iz leta 1808. Avstrofilske ali katoliške težnje ali celo domnevna Kopi¬ tarjeva balkanofobija tu ne igrajo nobene vloge.153 *

Nacionalno vprašanje v javnem mnenju še ne zavzema prve¬ ga mesta. Poleg trenutnih okoliščin, ki predvsem skrbijo Ilirce — celinska zapora, trgovina z Levanto, denarna kriza, kontribucije — neko drugo veliko vprašanje dosti bolj buri duhove. Fran¬ coska okupacija je kljub vsemu medigra v obdobju reakcije med 1790 in 1848; spopadajo se pristaši in nasprotniki starega reda. Polet, ki ga imajo prostozidarske lože, prepovedane v Avstriji, v francoskem obdobju, je zelo pomemben. 154 Judje, ki imajo v Ili¬ riji dvoje dokaj močnih kolonij, Dubrovnik in Trst, so pristaši Francozov; pod francosko oblastjo se po treh stoletjih naseli v Ljubljani prvi Jud.155 Med privrženci Francozov najdemo tudi bogate trgovce in tovarnarje, sicer maloštevilne, ki se lahko okoriščajo z gospodarsko svobodo; nasprotno so malomeščani, predvsem obrtniki, nezadovoljni z odpravo cehov.156 Če plemstvo in duhovščina nista povsem sovražna Francozom, kot na primer frančiškan Dorotič, ki je 1809 organiziral upor v Dalmaciji, bi 162 Prijatelj, o. c., 229—230, 321—323. 153 Tako sicer mislita J. P. Jovanovič, Napoleon i Jugosloveni, Novi Sad b. 1. in E. Haumant, La formation de la Yougoslavie, 255—257. 154 F. Kidrič, Francosko-ilirska loža prijateljev kralja rimskega in Napoleona v Ljubljani, Slovan XII, Ljubljana, 1915; Framasonske lože hrvaških zemelj Napoleonove Ilirije v poročilih dunajskega policijskega arhiva, Rad 206, Zagreb, 1915. 155 L. Vojnovič, Pad Dubrovnika, II, Zagreb, 1908, 114 ss., 418. F. Zwitter, Nov seznam frankofilov v Napoleonovi Iliriji, Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, XII, Ljubljana, 1932, 48—50. 168 R. Lopašič, Karlovac, Zagreb, 1879, 84. I. Tkalac, Uspomene iz mla¬ dosti u Hrvatskoj, Beograd, 1925, I, 27. J. Mal, Zgodovina slovenskega na¬ roda, Najnovejša doba, Celje, 1928, 115. 164

vendar imela raje Avstrijo. Francoske verske reforme (zmanjša¬ nje praznikov, bratovščin, samostanov, civilna poroka) naspro¬ tujejo načelu quieta non movere, ki velja po letu 1790. Francozi so ukinili privilegije, vzpostavili enakost pred zakonom in čeprav so se fevdalni odnosi ohranili, je vprašanje njihove ukinitve ves čas odprto. V zvezi s temi problemi nastaja javno mnenje.157 Naj nas ne čudi, da se med vsemi narodnostmi Ilirije najdejo pristaši in nasprotniki Francozov, tudi med zavednimi Slovani. Večina Srbov sovraži Francijo v času med bratislavskim in tilsitskim mirom, v času vojne med Francozi in Rusi v Dalmaciji, predvsem pa v letu 1807, ko se Francija v zavezništvu s Turčijo bori proti Rusiji. Kasneje so se odnosi med Francozi in Srbi precej izboljšali.158 Kar zadeva Hrvate, predstavlja njihovo na¬ cionalno idejo plemstvo, ki čuti, da so njegovi privilegiji ogro¬ ženi, in ga boli delitev Hrvaške. Edini privrženci francoske vlade so nasprotniki fevdalne ureditve.159 Plemiška »hrvaška stranka« ji je docela sovražna. Tudi med Slovenci niso vsi narodno za¬ vedni ljudje frankofili. Poleg frankofila Vodnika je Kopitar avstrofil,160 vendar paradoks ni tako velik kot bi se zdelo. Slo¬ venska narodna zavest tega časa se kot dalmatinski ilirizem in vse narodne zavesti na jezikovni podlagi ukvarja predvsem z jezikom, literaturo in zgodovino. Ta zavest še ni politično giba¬ nje. Vsi, ki so narodno zavedni, priznavajo, kar naredijo Fran¬ cozi za narodni jezik, vendar pa zato niso nujno frankofili. Sicer pa se je v Iliriji zgodila velika sprememba: ideja o narodni državi že obstaja. Oživljenja Ilirija nima drugega smisla, to je prva oblika političnega ilirizma. Vendar pa so posamezniki, ki to ra¬ zumejo, maloštevilni in tudi sami ne morejo dojeti vsega po¬ mena. V Vodniku je našla oživljena Ilirija svojega pesnika, ni¬ kjer pa ni našla ideologa. To je le meglen začetek politične na¬ rodne zavesti. Proti ideji, da je Napoleon hotel ustanoviti narodno državo, navajajo upravičeno njegov razgovor z Metternichom leta 1810, ko svetuje Avstriji, naj zavzame Beograd in ji obljublja Srbijo ob delitvi otomanskega cesarstva. 161 »Napoleonov ilirizem« je bil Pred kratkim predmet študije, ki jo je napisal furlanski zgodo¬ vinar Gellio Cassi. V njej najdemo poleg nekaterih pomembnih 157 B. Vošnjak, Ustava in uprava Ilirskih dežel, Ljubljana, 1910, M. Pivec-Stele, o. c., 316 ss. J. Mal, o. c., passim. 158 O tem vprašanju predvsem P. Pisani, La Dalmatie de 1797 a 1815, Pariš, 1893, passim. 158 Tkalac, o. c., I, 26 ss. Lopašič, o. c., 87 in passim. ie° p Kidrič, Slovenačfca književnost, Narodna enciklopedija srpskohrvatsko-slovenačka, IV, 174. 101 Aus Metternichs nachgelassenen Papieren, Wien, 1880, I, 111; II, 369, 378—379, 383—384.

165

podatkov tudi veliko netočnosti. 162 Ravno tako kot resni jugo¬ slovanski zgodovinarji tudi Cassi pravilno zavrača idejo o »Na¬ poleonovi Jugoslaviji«,163 vendar pa se moti, ko očita Vojnoviču, da je sprejel »nacionalno« tezo, in kot dokaz navajal odlomek o Gajevem gibanju, ki je mlajše od Napoleonove dobe (Gaj se je rodil 1809). Predmet svoje polemike bi bolje izbral, če bi jo usmeril zoper lastni članek Napoleon, VAutriche et les nationalites, ki ga je napisal v Palermu 1918 in kjer pravi, da je Napo¬ leon nameraval ustvariti Jugoslavijo.164 Ilirske province so za Napoleona upravna in ne nacionalna enota; v njej je uvedel francoske zakone, kar je bila posledica ustanovitve, ne pa nje¬ gov cilj, kot meni Cassi. Domnevni Napoelonov načrt, da bi z uvedbo francoskih zakonov zlil vse Ilirce v en sam »dalmatinski« narod, prav tako ni z ničemer dokazan. Cassi vidi v Italijanih prijatelje, v Slovanih pa sovražnike Francozov; nacionalno sta¬ lišče pa tedaj še ni bilo odločilno; sovražnike ter prijatelje Fran¬ cozov najdemo v vseh narodnostih: mar ni med nasprotniki Fran¬ cije Tržačan Domenico Rossetti, italijanski nacionalist v kulturi, konzervativec v politiki?165 Francoski uradniki so podpirali narodni jezik in ilirizem. Zdi se sicer, da to načelo ne igra velike vloge v njihovih politič¬ nih načrtih in da ga velik del med njimi ne pozna ah ne razume. Charles Nodier, 1813 urednik Telegraphe Officiel se živo zanima za jezik, zgodovino, književnost, pripovedke in šege Ilircev, ven¬ dar pri tem nikoli ne piše ah razmišlja o namenu francoske vlade, da favorizira ta jezik, da ga uvede v šole, ah celo o ideji o oživ¬ ljeni Iliriji. O odhodu Francozov celo govori kot o osvoboditvi Ilircev.166 V njegovem zanimanju za Ilirce ni nič političnega in ni podobno Pellencovemu ah Vodnikovemu. Pellenc je bil 1811 na tajni misiji v Iliriji. V svojih poro¬ čilih najprej analizira vojaški, trgovski in pomorski pomen Ilir¬ skih provinc v stikih z Avstrijo, Turčijo in Rusijo, nato pa do162 G. Cassi, Les populations juliennes-illyriennes pendant la domination napoleonienne (1806—1814), I. L’illyrisme dans la conception de Na¬ poleon (Revue des etudes napoleoniennes, octobre 1930). Glej zlasti strani 196, 200, 203, 204, 210, 211. Pisec ne pozna niti datuma ustanovitve Ilirskih provinc niti njih števila (193, 206). 163 B. Vošnjak, o. c., 108. I. Prijatelj, o. c., 125. J. Mal, o. c., 68. M. Pivec-Stele, o. c., 12—13. 1M Revue des etudes napoleoniennes, XV, Pariš, 1919, 37. 165 D. Rossetti, Meditazione storico-analitica sulle franchigie della citta e porto-franco di Trieste, Venezia, 1815. B. Benussi, LJstria nei suoi due millenni di storia, Trieste, 1924, 430, 436, 462 ss. 166 Ch. Nodier, Souvenirs de la Revolution et de TEmpire, 7e ed., Pariš, 1861, II, 309. O Nodieru in Iliriji R. Maixner, Charles Nodier i Ilirija, Rad 229, Zagreb, 1924. V Ljubljani se pripravlja nova izdaja Nodierovih člankov v Telegraphe officiel.

166

daja: »Tu so prednosti, ki se jih ne da preračunati. Je pa še ena, ki ne more uiti političnemu očesu. V Iliriji smo že osvojili jezik Rusov.« Najprej je treba, nadaljuje, natančno določiti cilj, ki ga želimo doseči: ali oblikovati eno samo ljudstvo, ali iskati za vsako provinco lasten vir blagostanja, imeti Ilirijo za odvisno državo ali pa za jedro bodoče države? V Ljubljani se širijo go¬ vorice o širjenju na Ogrsko ali v Turčijo. Province dajejo sliko izjemne raznolikosti, kar zelo otežuje njih upravljanje. Med se¬ boj si v ničemer niso podobne »in čeprav jim je ilirski jezik skupen, ima toliko raznovrstnosti v narečjih, da more to zdru¬ ževalno sredstva doseči svoj cilj le v zelo nepopolni meri. Dal¬ matinec ne razume Kranjca. Dalmatinec in Hrvat se razumeta s težavo.« Od tod zaključek: »Treba je propagirati pravi ilirski jezik, ki edini lahko tvori skupni jezik teh raznoterih dežel .« 167 Pellenc se torej vedno zanima za jezikovno vprašanje, na katerega gleda s političnega stališča. Iskri duhovi in izvirni mi¬ sleci, ki so se zavedali značaja tega tako novega vprašanja, so bili v Iliriji gotovo maloštevilni; za množico uradnikov je bilo to le vprašanje rutine in v njem sploh niso videli problema. Ukrepi, ki so jih napravili v Iliriji na jezikovnem področju, so verjetno posledica Marmontove iniciative, vendar pa bi v nje¬ govih spisih zaman iskali razlago za to. V svojih spominih ome¬ nja le, da je v Iliriji več ljudstev, da so med njimi Slovani in Ilirci, in da je tu več jezikov, med katerimi je ilirski . 168 Neposrednim motivom za priključitev provinc, o katerih smo že govorili, dodajajo zgodovinarji še enega: služila naj bi za uresničitev velikega Napoleonovega načrta, oddaljenega cilja vse njegove politike, osvojitve Carigrada in ustanovitve velikega cesarstva, ki bi bila obnova Rimskega cesarstva . 169 Ta ideja se pojavi že pri sodobnikih: »... Predvsem pa je bistveno pripom¬ niti,« piše Pellenc v svoji spomenici o Iliriji, »da obenem lahko smatramo Ilirijo, kot da ji je usojeno biti del francoskega ce¬ sarstva ali pa kot da bo služila načrtu za veliko cesarstvo. Vsako stališče bi zahtevalo posebne ustanove. Kar zadeva veliko cesar¬ stvo, so Ilirske province očitno osrednji člen v verigi ozemelj kakor tudi v verigi misli, ki morajo, če se ne motim, povezovati različne dele.« Vodnik izraža isto idejo bolj preprosto, ko pravi njegova Ilirija: 167 AN, AF IV 1713, n» -25—28. 168 Mčmoires de Marmont, III, 26, 342, 374. 169 A. Sorel, o. c., VII, 461—463. E. Driault, Napoleon en Italie, 653— 654, 669—670. Driault omenja tudi Pellenčeva poročila.

167

Oprto eno roko na Galijo imam, ta drugo pa Grekam prijazno podam.

Po tilsitskem miru se je začelo govoriti o jadranskem kra¬ ljestvu, govorice o tem pa so ponehale šele proti koncu fran¬ coske oblasti v Iliriji. Dvoje dejstev sledi iz redkih besedil, ki nam dovoljujejo hi¬ potezo o motivih za stališče Francozov do Slovanov v Iliriji, do njihovega jezika in njihove narodnosti, kakor so Straticova, Pellencova in Champagnyjeva spomenica, anonimna spomenica o slovanskih pridobitvah, Kopitarjevi podatki, članek v hamburški Minervi, morda tudi proglas polkovnika Mengina Bokeljem, ki so zopet postali Ilirci in ne smejo več imeti stikov s Črnogorci, ali pa govor generalnega prokuratorja Desclauxa ob ustoličenju ljubljanskega apelacijskega sodišča o Iliriji, ki je bila razdeljena in ponižana in ki si je zdaj zopet pridobila svojo staro slavo. Prvič, jezikovno vprašanje ni za vse Francoze zgolj tehnično vprašanje. Jezik in narodna zavest Slovanov sta izrecno oprede¬ ljena kot politični zadevi. Drugič, vse glavne spomenice, ki go¬ vore o tem vprašanju, omenjajo tudi možnost francoske ekspan¬ zije v Turčijo in vpliv Rusije na slovanska ljudstva. V francoskih ukrepih je treba torej videti tudi sredstvo za nasprotovanje ru¬ skemu vplivu, za lasten vpliv ne le na Slovane v Iliriji, ampak tudi na tiste v Turčiji, ter za pripravo francoske invazije v Tur¬ čijo. Ti ukrepi se tako kažejo kot podrobnost vzhodne politike Francije. Francija ni prva država, ki so ji te pokrajine služile kot izhodišče za ekspanzijo proti vzhodu. V tem oziru je bila Avstrija dolgo pred njo. Znala je izkoristiti sovraštvo kristjanov do mu¬ slimanov, željo Srbov, da bi se otresli turškega jarma, in upe hrvaškega plemstva po ponovnem zavzetju ozemlja stare Hrva¬ ške. Središče francoske Ilirije pa je bilo v Dalmaciji in v Slo¬ veniji. V teh deželah se narodnost opira na jezik. Avstrija ni upo¬ števala niti jezika niti narodnosti kot sredstvo za ekspanzijo proti vzhodu ali pa nasplošno, kot političen problem. Vprašanje jezika — zgolj jezika — igra politično vlogo le na Hrvaškem po Jožefu II.: Hrvati se uprejo ogrskim težnjam, da bi pri njih uvedli madžarščino kot uradni jezik, branijo svojo latinščino in začenjajo nekoliko razmišljati o uvedbi ljudskega jezika v javno življenje. Za Francoze je bilo povsod vprašanje jezika tudi politično vprašanje; narodno zavednim v Dalmaciji in Sloveniji so dali idejo, naj ga uvedejo v celotno javno življenje, in celo idejo o narodni državi. To je zelo meglen začetek političnega ilirizma, pri Francozih in še bolj pri Ilircih, začetek pa vendarle. 168

Francozi, ki se prvič srečajo z nacionalnim problemom Ilirije, brez dvoma še zdaleč nočejo ustvariti nacionalne države. Podpi¬ rajo samo vzhodno politiko Francije. Sredstva, ki jih uporab¬ ljajo, pa ne bi bila mogoča za državnika starega reda, ki bi v Ilircih videl le podložnike. Načrt za podpiranje »ilirskega jezika« in ilirizem sta se lahko rodila le v državniku, ki je vedel, da se je v svetu nekaj spremenilo, da začenjata igrati vlogo volja ljud¬ stev in načelo narodnosti, in je od teh sprememb hotel imeti korist. V tem oziru in v tem smislu je francoska politika v Iliriji izšla iz revolucije. Primer Francije ni ostal brez odmeva pri drugih velesilah. 2e 1810 krožijo po Dunaju govorice, da bo Ilirija zopet avstrij¬ ska in da bo obdržala enako ureditev kot pod Francozi. Res je bilo 1816 ustanovljeno Ilirsko kraljestvo, ki pa ne ustreza ozem¬ lju Ilirskih provinc. V času pogovorov o tej ustanovitvi so imeli v mislih potrebo preprečiti vpliv Rusije.170 Vendar pa je Avstrija znova uvedla nemščino kot upravni jezik in še zdaleč ni hotela podpirati kakršne koli politične narodne zavesti. Slovenski jezik je pridobil enake pravice kot jih je imel pod Francozi šele po 1848. 171 Rusija, ki je v nekem načrtu za vpad v Ilirijo 1812 pred¬ videvala tudi pomoč slovanskega prebivalstva, podpira na du¬ najskem kongresu napore Dubrovčanov, da bi zopet pridobili neodvisnost ali pa da bi ustanovili ilirsko državo skupaj z Boko Kotorsko in Črno goro.172 Veliko bolj pa je ta politika pomembna za Ilirijo. Pri Srbih sta narodni program in sodobno narodno gibanje starejša od Ilirskih provinc. Pri Hrvatih in Slovencih pa predstavlja oživ¬ ljena Ilirija prvo obliko sodobne narodno politične ideje. Za¬ enkrat je to zgolj ideja in še ne moremo govoriti o gibanju. Kas¬ neje, ko nacionalna ideja postane politično gibanje, se korenito spremeni: v Draškovičevem in Gajevem programu pri Hrvatih vidimo, da se na ilirizem veže hrvaška zgodovinska tradicija, kar v Napoleonovi Iliriji ni bilo mogoče; pri Slovencih pa na¬ stane program Zedinjene Slovenije. Ta dva programa sta nastala pod vplivom idej Napoleonove dobe. Revolucija odpre novo poglavje v zgodovini nacionalne ideje v Evropi. Da ji aktivno in revolucionarno obliko, v kakršni jo poznamo danes. Pri Jugoslovanih so bili Srbi prvi, ki so razumeli svobodo v smislu narodnosti. Za ilirizem in do neke mere za na¬ cionalno idejo pri Hrvatih in Slovencih nasploh je Napoleonova 170 J. Polec, Kraljestvo Ilirija, Ljubljana, 1925, 81—82, 109. 171 Prijatelj, o. c., 599—600. 172 L. Vojnovič, o. c., II, 153. A. Sorgo, Origine et chute de la Republique de Raguse (Revue du Nord, 1838, III, 376). N. K. Šilder, Imperator Aleksandr Pervij, III, S.-Peterburg, 1897, 27—28, 365—366.

169

Ilirija začetek — sicer še precej nejasen — nove dobe. Nacio¬ nalni motiv morda ni igral nobene vloge pri ustanovitvi Ilirskih provinc in v Napoleonovih načrtih, ali pa majhno vlogo v sploš¬ nem mnenju Francozov in Ilircev. Ostaja pa resnica, da do 1809 niti slovenščina niti srbohrvaščina nista zavzemali nikakega po¬ membnega mesta v šolstvu in v javnem življenju, kar je bil v očeh avstrijskih birokratov bolj naravni red stvari kot posledica zavestne politike. Francozi so podrli ta naravni red stvari in zbudili v narodni zavesti Slovanov željo, da bi narodni jezik do¬ bil svoje mesto v javnem življenju, 'in celo idejo, da bi imeli narodno državo. Do tedaj pasivna narodna zavest Ilircev stopi prvič v politiko, sicer precej megleno in kot epizoda, ampak kot epizoda, ki ima pomen za prihodnost. Francozi iz časov Napo¬ leonovega cesarstva, ki so prvi razmišljali o jezikovnem vpraša¬ nju in ilirizmu kot o političnem vprašanju, v tem oziru sledijo, ne da bi se sami tega zavedali, tradiciji revolucije.

DODATEK I

Spomenica dunajskega Srba o položaju Srbov na Ogrskem.1 4 fructidor an 22 Reflection aproximatives d’un citoyen illyrien resident a Vienne en Autriche, qui desireroit eclairer ses compatriotes, qui n’attend que 1’instant d'etre seconde par de bons republicains frangais, et les moyens de surtee pour ses jours. II existe une nation nombreuse sous le joug de la tiranie consentree, en Esclavonie, Illyrie, Bannatte et Transilvanie, composant au moins quatre millions d’hommes aguerri, et en etat de porter les armes. Des 1’instant qu’ils ont ete vincus par la maison d’Autriche, le premier soin de cette cour a l’egard de cette nation a ete de s'en servir pour resister au contre-poids des Hongrois. Cette verite a eclate sous Leopold premier, et Joseph premier. Lorsque les Hongrois se sont revoltes contre le joug tiranique de la maison d’Autriche, les Illyriens se laisserent seduire par les promesses, privileges sans bornes, qui etoient contre les loix du pays. D’apres ces promesses ils ont pris les armes contre les Hon1 Spomenica je v Archives des Affaires etrangeres, Memoires et documents, Autriche, 8, fol. 167—168. Prva ga je prepisala gospa Melitta Pivec-Stele. Da bi olajšali ugotavljanje pisca, objavljamo spomenico z vsemi napakami; popravili smo samo ločila in začetnice. 2 Datum (21. 8. 1794) z drugo pisavo. 170

grois ennemis de la maison d’Autriche, les ont forcees a la soumission du trdne. Apres que Leopold premier eut affermi son trdne par la bravoure de cette nation, il eut la cruaute de violer toutes promesses, en confiant 1'administration des Illyriens aux Hongrois par un contact politique entre les Autrichiens et les Hongrois, a l’incu3 des Illyriens, qui etoient obscure4 et inorants des roits de leur pays; par consequent ils etoient toujours la victime de leur bonne foi. Cette politique ruineuse pour les Illyriens a ete observe de Leo¬ pold deux qui, etant expose de renoncer a la succession hereditaire de Hongrie, fit repandre un manifeste flatteur par lequel il engageoit les Illyriens de se liguer contre les Hongrois, en leur promettant jusque a une chancelerie particuliere. C’estoit le moyen que Leopold deux c'est servi pour soumettre les Hongrois; apres avoir obtenu d’eux ce qu’il desiroit, son fils Francois deux reignant a reforme5 cette chancelerie. Frangois deux, ayant traite de gree a gree avec Hongrois, a embandonne aux petits tirans de la Hongrie quatre millions d’Illyriens tous en etat de porter les armes; et ils ont a l'egard de ses derniers une fagon d'administration la plus sauvage, et la plus despotique. Ils ne se contentent de rendre ses eclaves miserables par toutes sortes d'opresions et pirateries qu’ils exercent envers eux,6 et veulent aussi les reduire au point de ne plus appercevoir la profondeur de leur misere; ils n’avoient en cela d’autre vue que de leurs oter jusqu’a la faculte de penser, que est que les hommes ne sont pas crees pour etre si indignement traites par d’autres hommes. Pour atteindre a ce but ils ont eloignee d’eux tout ce qu’auroit pu leur donner 1’idee de destination et du droit d’humanite, de la fin de la vie sociale et du contract inviolable qui en est la base. Voici l’extrait des querelles presentes a 1’Empereur par un depute au nom de la nation et de toute 1’humanitee au7 tems, du congree sous le commencement du reigne de Leopold deux. Les sujets se pleignent que la justice ne s’exerce pas selon les loix sacree de 1’homme, mais au contraire elle s’exerce selon le pouvoir sans bornes des comitats, qu’ils soutiennent eux-mernes les voleurs pour partager avec eux le bien d’autrui. La raison en est ce que les Hongrois se sont emparee de 1'autorite de dominer sur les Illyriens, nation differente de moeurs, costume, et de fagon de penser; que les Hongrois, et que n’ayant point d’esperance cLagrandir leur droits du cote du trone, cherchent a se dedomager de leurs soumissions a la cour d’Autriche par des pretentions sur les droits et privilege des Illyriens, qu’il leur ont ete promises par 1'Empereur 3 A 1’insu. 4 Obscurs. 5 Pisec hoče povedati, da je Franc II. ukinil ilirsko pisarno, pa ne najde pravega francoskega izraza. 0 Prečrtano: «en voulant leur faire apercevoir cependant.» 7 Prečrtano: «temp.»

171

*

contre les Hongrois; que leur droits sont cTautant plus opprimees qu’ils sont forcees de chercher la justice chez leurs oppresseurs qui tirent impitoyablement la pleine vengeance de la fidelitee des Illyriens pour le trone contre les Hongrois. Le pouvoir8 de punir s’exerce sur les innocents, car le despotisme de Hongrosi va si loing que les sujets sont privees jusque aux droits innee de nommer dans les vilages” leur baillis: ils les forcent de reconnoitre celui qui est capable de trahir sa nation pour complaire aux tyrans. C’est ainsi que les crimes, sous la protection des superieurs, est a l’abri, de la punition et la vertu est punie; en sorte que les sujets livrees entre les mains de ses oppresseurs impitoyable sont pret a secouer le joug contre leur tyrans. Les payissants illyriens payent les impots et les frais communs, mais ils ne sont pas en droit de pretendre a aucune aisance ni tranquillitee qui devroit etre la base de la societe civil. Les pretres professeur sont entretenu par des frais particuliers de cette nation; du reste ils ne sont point emplyees dans les magistrats civils.10 Outre cela il ni a dans ce pays aucuns artissans de sorte que les production de ce pays enrichie cLautre pays etranger. Surtout les vices du gouvernement ont ete au jour dans ce congree. Savoir: que les fitats ne sont pas bien separes Lun de 1’autre; que la difference ne provient pas de la nature des societes civil; que les Illyriens n’en jouyssent pas; qu’il y a une grande inegalitee, car on enleve les Hongrois et les Allements a une grandeur disproportionnee aux depends des Illyriens; que ces deux nations seul sont revetus de honneurs et des charges publiques; que dans la guerre les Illyriens ne sont que 1’instrument par lequel les Hongrois et les Allemands obtiennent la gloire et la recompense des victoires remportees sur les ennemis; qu’ils sont privee de leur droit naturel, qu’ils sont perdus sans resource, que leur triste situation est au point de sevir contre les oppresseurs impitoyable de leur superieurs,11 qu’il n’ont aucune esperance de se delivrer de leur esclavages a moins que de reformer le sisteme encien et d'etablir un gouvernement convenable a leur etat, moeurs, costume, 12 par lequel il soit capable d’etre diriges par les enfants de leur patrie. ,3Joly fils rue et porte St. Honore no 16. Maison du citoyen Serve marchand de vin entre le terflantier et le parfumeur. 8 Prečrtano: «s’exerce.» 8 Prečrtano: «de nommer.» 10 Magistratures. 11 Les oppreseurs impitoyables, leurs superieurs. 12 Coutumes. 13 Naslednje z drugo pisavo. Prečrtano: «Joly demeure čare porte St. Honore.»

172

DODATEK II

SPOMENICA O USTANOVITVI ILIRSKE DRŽAVE Giambattista Stratico, predstavnik Dalmacije pri vladi italijanskega kraljestva, predlaga ustanovitev ilirske države. Med 7. 1807 in 4.18091 Memoria di Giambattista Stratico, Cavaliere della Corona Ferrea e Residente della Dalmazia presso il Governo del Regno dTtalia, sull' importanza di concentrare i paesi componenti UAntico Illirio. I meravigliosi progressi delTumano sapere nel Secolo decimottavo, il vortice impetuoso di rapide rivoluzioni, le sorprendenti gesta di un Eroe guerriero, e Legislatore, di cui non vi fu, ne vi šara uguale nella Storia hanno cangiato nel corso di pochi lustri la faccia di tutta 1’Europa Quel mostruoso equilibrio politico, che i Trattati pretesero di fondare sula debolezza di molti, e sulla prepotenza di pochi, crollo ali’ aspetto di un uomo straordinario che sembla guidato da una mano divina per fissare i nuovi e piu felici destini delle nazioni. La forza di potenti si e piegata sotto la mano di quest’ uomo ammirabile, ed intorno a lui le deboli vittime delFantico sistema si affollarono a cercar protezione. Tutto cio, che Napoleone ha agito, ed agisce, tutto e conforme allo spirito di quel grand piano, che sembra Egli aver concepito. Io non osero pretendere d'internarmi nei suoi vasti pensamenti, ne ardiro di presagire quello che il suo genio ha immaginato al beneficio della Societa. Cio pero, ch’ Egli ha operato fin ora mi da diritto a credere, che uno dei benefici, che il suo Regno prepara alla presente, ed alle future generazioni sia quello di abrogare per sempre il tristo sistema di sagrificare gli Uomini al capriccio de' Principi. I suoi apparati marziali, le sue guerre, le sue innumerevoli strepitose vittorie, i Trattati politici ch'Egli ha segnati, altro scopo, ne altro effetto aver possono, che dlmpedire il ritorno di quello stato di guerra perpetua, che Hobbes avea filosoficamente immaginato nella societa originaria, ma che l’ingorda, e mai satolla Politica de' Governi avea fatalmente stabilito fra le Nazioni. 1 Milano, Archivio di Stato, Archivio Aldini, cart. 38—41, n-330. Za¬ hvaljujem se gospodu Georgesu Bourginu, konservatorju v Archives nationales v Parizu in predavatelju na ficole des Hautes fitudes, da mi je priskrbel kopijo tega dokumenta. V njem natančno vidimo, kako se je oblikovala ideja nove Ilirije pod vplivom revolucionarnih idej in politič¬ nega položaja po Tilsitu. Zgodovinski del nam kaže Straticov avtohtonizem: ilirski narod je bil slaven v antični dobi, je imel nekaj narodnih držav neznatnega pomena v srednjem veku, je bil razdeljen od 15. stoletja med mogočne sosede, zdaj- pa upa, da ga bodo Francozi osvobodili in zdru¬ žili. Ilirski načrt Dalmatinca Stratica izraža avtorjev klasicizem in na¬ rodni čut, podprt pa je tudi z vojaškimi, političnimi in ekonomskimi razlogi. 173

Alle vittorie, ai Trattati, alle dispozioni del Governo di Napoleone si aggiunsero per autenticare questa verita quelle saggie Leggi, ch’ Egli ha promulgate nella Francia, ed Italia, e diffuse negli Stati alleati, e nelle conquiste. La dilatazione e 1’osservanza di queste Leggi portano la felice conseguenza di spargere i šemi piu liberali di fraternita, di costume, d’amor patrio, d’ordine, e di tolleranza, che sono appunto i nuovi vincoli, che legano la societa, e la politica negli Stati di Napo¬ leone, ed in quelli ancora de’ suoi alleati. Sembra certo evidentemente, che il nuovo ordine di cose abbia acquistata una consistenza immutabile segnatamente dopo il Trattato di Tilsit; dappoiche fiaccata la Russia, non restano piu grandi obbietti a superarsi nel continente Europeo. Molte parti di questo continente restano pero a regolarsi; e quando si volga per un istante lo sguardo sul bel paese, che governa attualmente la Porta in Europa, la sensibilita di ogni uomo e commossa ali' aspetto barbaro, che presenta quella vasta estenzione di terreno, in cui la natura ha versati con prodigalita i suoi doni, ed in cui le funeste invasioni dei conquistatori Romani, delle orde Scitiche, e dei Musulmani han portato 1’avvilimento, la barbaria, e la ferocia. L’occhio de' Politici ha veduto di lontano lo stato di prossima dissoluzione, che minaccia 1'Impero Turco. Le viste ambiziose del Gabinetto Russo hanno da lungo tempo tentato di accelerare la precipitosa caduta di questo Colosso, ridotto incapace di opponere una resistenza, e costretto perfino a patteggiare co’ suoi ribelli. Senza l’appogio della Francia gli stati della Porta Ottomana in Europa sarebbero a quest’ora ingoiati dai lor vicini. Io ne posso, ne ardisco immaginarmi quali coli’ andar del tempo possano essere in questo proposito i finali politici risultati delle conferenze di Tilsit, e deli' amicizia stretta fra i due piu grandi Sovrani deli' Europa. Ma debellata da congiunti Principi 1’orgogliosa tiranna de’ Mari, che ha fatto sgorgare a torrenti il sangue del continente per mantenersi sicuri i diritti esclusivi e crudeli del suo commercio, sembra che altri felici risultati ancora debba produrre il Trattato di Tilsit a provvido riparo delle istituzioni delFOccidente, ed a vantaggio di quella parte d'Europa, che giace tuttavia disorganizzata e nell’ abbandono. Se 1’Impero Ottomano continua ad essere diviso dalle civili discordie, e se per dir meglio la pace, che sta facendosi, fra il medesimo, e la Russia sotto la mediazione della Francia non lo guarisce dali’ in¬ terne sue piaghe, e non lo richiama ali ordine, ed a massime piu li¬ berali di Governo, forza e ch’ Egli crolli sotto il peso delle sue sciagure, e che gli stati Turchi 1’Europa divengano la legittima, e necessaria preda dei Principi contermini che hanno un interesse politico alla tranquillita di que paesi, che hanno la ragione di Stato, che lor comanda di chiudere agli avidi Inglesi 1’ingresso del Mar Nero, ed il commercio del Levante a cui appassionatamente aspirano. In questo caso anche 1’Imperatore Napoleone come Signore della Dalmazia, deli’ Albania e Levante Veneto, e nel dovere di garantire la sicurezza del Continente Europeo da questo lato importante. Ecco la

174

circostanza in cui la riunione delle Provincie che constituivano 1’antico Illirio sembra che possa essere opportuna. Ma supposto anche il caso in cui 1’Impero Turco conciliasse con la pace della Russia i suoi interessi a segno di potersi garantire dali’ imminente dissoluzione, che lo minaccia nell' interno, e probabile one questa pace non gli possa essere accordata dalla Russia che con qualche sagrificio importante di provincie. Questo indebolimento della forza Turca in Europa, ed il conseguente ingrandimento della Russia rendono sempre piii malsicuri nell' incertezza de successivi avvenimenti i possessi della Dalmazia, ed Albania, cosi isolati come sono, a meno, che senza alcun profitto, ed anzi con grave dispendio, ed incomodo non si volesse mantenere una grossa armata a presidio di quello stretto paese, che si puo chiamare piuttosto une costa di mare, che una provincia continentale. Anche in tale suppositione sembra necessario ali’ Occidente un’ antemurale dal lato deli’ Adriatico, e questo antemurale non puo es¬ sere costituito che dalla riunione delle Provincie componenti l’antico formidabile Illirio. In ogni caso pero il possesso della Dalmazia, Albania Veneta e Ragusi non offre che precari vantaggi al Regno dltalia, quando restino fra questo e i paesi Illirico-Veneti, la Croazia, ed il Littorale Austriaco soggetti alla dominazione di un altro Principe rimasto ancora potente per generosita del vincitore Napoleone. Vediamo per un mometo quali erano le divisioni, ed i confini deli’ antico Illirio. Senza internarmi nelle discussioni geografiche, e storiche, che diedero motivo a molte particolari questioni sull estenzione, confini, e divisione di questa interessante regione, io mi limitero ad ennunziare le piu ricevute opinioni in questo proposito.2 L’antico Regno, o Provincia Illirica, prima che i Romani con incessanti guerre, e con incredibili spargimento di sangue umano ne facessero la conquista, aveva in Oriente per confine i Monti Cerauni, o Acrocerauni, ora conosciuti sotto il nome di Monti della Chimera, ed abitati dalla nota popolazione de' Cimariotti. Questa Catena di Monti posta fra 1’Albania, e l’Epiro, che stende l’alte sue vette fino al Mare separa le acque dette deli’ Adriatico dal Mare propriamente detto Jonio.3 Ali’ Occidente la Liburnia, al Settentrione le Pannonie, al mezzo giorno il mare costituivano gli altri confini deli Illirio. Emana da cio, che i popoli della Liburnia, e della Giapidia non erano originariamente compresi nel primitivo Illirio, il quale doveva avere dalla parte d’Occidente per suo confine il fiume Tizio ora Kerka che nasce ne’ Monti della Promina vicino a Knin, che sbocca in Mare 2 Pisec je prevzel naziranje, ki ga je imel o antični Iliriji Joannes Lucius, De regno Dalmatiae et Croatiae libri sex (izdaj Schvvandtner, Scriptores rerum Hungaricarum III, Dunaj 1748, 1—61). 3 Gre za neznatne gore, ki segajo do Kepi i Gloses blizu mesta Vlore (Valona).

175

6

a Scardona, e che fu sempre anche ne posteriori tempi il confine naturale divisorio della Liburnia dalla Dalmazia propriamente detta. Certo che al tempo della Romana Repubblica dopo le sanguinose guerre di que’ conquistatori non solo furono annesse la Liburnia, e le due Giapidie ali’ Illirico, ma 1' Istria ancora sicche il confine occidentale Illirico era constituito dai popoli Čarni. Mentre il confine occidentale deli’ Illirio fu cosi dilatato, il con¬ fine orientale ha dovuto subire una ben importante restrizione. Prima le convinzioni nate fra l'ingrato Demetrio Fario, ed i conquistatori Ro¬ mani, indi le guerre, e le pači succedute fra i Macedoni, ed i Romani, staccarono dali' unione Illirica gli Antintani, i Taulauzii, i Partini,4 e gli aggiunsero alla Dominazione Macedonica. I Monti Ceraunii non furono piu il confine orientale delFIlliria, ma solo lo fu bensi da quel tempo il corso del fiume Drilone,5 che sbocca nel picciol Golfo di Drino. Quando Augusto preše le redini della corrota Repubblica, e stabili 1’Impero Romano, i confini delllllirio, o dalla diversita delle circostanze erano in parte cangiati, o furono da Lui modificati. Il fiume Arsia8 fu il confine occidentale delFIllirio, ed in conseguenza 1’Istria e la Giapidia prima non fecero piu parte dello stesso. Il Drilone, ed il Monte Scodro7 furono assolutamente fissati per limiti deli’ Illirio Orientale, e nel Settentrione il corso del fiume Sava, fino ad un tal punto segrego la Pannonia dali’ Illirio. In questi limiti continuo ad essere compreso 1’Illirio fino al Regno di Diolcesano, il quale avendo diviso 1’Impero in quattro gran parti, riuni ali' Illirio un certo numero di Provincie, che non avevano avuto alcun precedente rapporto d’unione col medesimo. L’Illirio fu a quell' epoca diviso in orientale ed occidentale, ed ebbe per confini generali 1’Adriatico, il Mediterraneo, 1’Arcipelago, il Mar Nero, i Monti Carpazi, ed il Danubio. Dalle sorgenti del Danubio sino alFIsola di Creta, dali’ Isola di Creta sino ali’ Ellesponto, dali’ Ellesponto alle Noriche Provincie, ed ali’ intera destra dell’Adriatico, tutto fu Illirio. Questa enorme sua dilatazione non fu che un nome giacche 1’unione Illirica, o i popoli veramente Dalmati non furono, e non debbono intendersi, che quelli precisamente, che abitavano le contrade comprese fra il Drilone, la Sava, 1’Arsia, e 1’Adriatico. Ouesti popoli conservarono sempre il loro carattere e nelle loro fortune, e nelle loro moltiplicate sciagure. Ouesti furono quegli arditi, e vigorosi guerrieri che fecero vacillare il trono di Augusto, che furono oppresi, e mai avviliti, e che conservarono fino alle invasioni barbare del medio evo la riputazione di bravi soldati, e d'uomini leali e spiritosi. Le ribelioni, le guerre sostenute, le tirannie de’ Generali, e degli Imperatori Romani rovinarono da cima a fondo le Arti, 1’Agricoltura, le rissorse del paese, ch' era uno de piu floridi del mondo conosciuto. I Dalmati cominciavano gia ad abbrutirsi sotto il peso della mi4 5 6 7

176

Plemena v današnji Albaniji. Drim (Drini) v severni Albaniji. Raša v Istri. Šar planina (antični Mons Scardus).

seria, e deli oppressione, quando le guerre de’ Settentrionali, che discesero nelle loro contrade, e la loro commescolazione cogli abitanti diedero 1’ultimo crollo ali' esistenza politica e morale di una vasta regione, che doveva per la sua geografica posizione, per la sua ubertosita, per la forza, e carattere de’ suoi abitanti avere un diverso e piu fortunato destino. Egli e ben vero, che la Servia, la Rascia, la Bossina, e la Dalmazia propriamente detta contarono dopo le incursioni barbariche de particolari Dinnasti e Re. Ma questi Governi pseudo-monarchici, sortiti dalle barbarie de’ bassi tempi, trovarono dispersa la nazione, avvilito il suo carattere, oscurate le sue virtii, desolate le sue campagne. D’altronde questi Governi senza forza, e senza energia erano sempre sottoposti alle guere distruttrici coi loro vicini, e co’ loro stessi Vassalli, che innalzavano ben spesso lo stendardo della rivolta nella speranza di usurpare un facile Trono debellando Principi deboli e senza carattere. Anche questi Governi particolari, che in altri tempi avrebbero potuto rianimare lo spirito pubblico de’ popoli Illirici contribuirono con la loro debolezza a degradare lo stato di una delle piu brillanti Nazioni del Mondo. I Re Ungheri del XIII e XIV Secolo delPera Cristiana profittarono della situazione infelice de' loro vicini, ed hanno potuto dominare in paesi Illirici. Intanto la Repubblica di Venezia cresceva in potere, ed in politica influenza, e covava in lei 1'ambiziosa vista di dilatare i suoi possedimenti. D’altronde il commercio, che fu la culla della sua grandezza le impovena la necessita d’incrementare la sua potenza con l’acquisto di spiagge e Citta marittime. I conquistatori Musulmani nello stesso tempo guadagnavano Provincie coi loro trionfi, e strappavano alla Corona d'Ungheria i suoi possessi nell’ Illiria. Fu nel Secolo XV che il bel paese contenuto fra il Drilone, lo Scodro, la Sava, 1’Arsia, e 1'Adriatico venne lacerato, e diviso fra tre Governi, che han saputo profittare deli’ interne discordie per impossessarsene. Le guerre successive fra i Re Ungarici, la Repubblica Ve¬ neta, e la potenza Ottomana portarono qualche diversita nei reciproci possessi delle Provincie Illiriche. Le pači di Carlovitz e di Passarovitz fissarono pero fatalmente sulla fine del Secolo XVII e sull’ incominciare del Secolo XVIII le basi solide dello smembramento Illirico. L’antica Giapidia seconda, ora conosciuta sotto il nome di Littorale Ungarico, ed il bel tratto di paese situato fra la Sava e i Monti della Dalmazia conosciuto sotto il nome di Croazia Austriaca, toccarono in sorte ai Re Ungari della famiglia d’Austria. Le Isole ed il Litorale Liburnico, e Dalmatico dai Monti al Mare, e la parte deli’ Al¬ bama conosciuta sotto il nome di Bocche di Cattaro, appartennero alla Repubblica di Venezia. Dalle foci del Drilone sino ai confini della Croazia Austriaca, e degli. Stati Veneti, tutto il paese deli’ Albania Turca al di qua del Drilone, una parta della moderna Servia, la Bos¬ sina, Erzegovina, e parte della Croazia caddero nel potere de’ Musulmanni. 12 O slovenskem narodnem vprašanju

177

Questa divisione deli’ Antico Illirio fu dal comenciamento del Secolo XVIII fino ali anno 1798 sempre rispettata. In quell’ anno la Časa d’Austria dietro il Trattato di Čampo Formio raffermato da quello di Luneville divenne padrona anche della Dalmazia, ed Albania Veneta. Ma fortunatamente col successivo Trattato di Presburgo queste Provincie furono strappate di mano al Governo, che le reggeva, e condotte ali’ ubbidienza del piu grande, e del piu benefico dei Monarchi, che le domina tutto giorno. Mi sia ora concesso di dipingere brevemente lo stato delle dilaniate Provincie Illiriche sotto i Governi Austriaco, Turco, e Veneto. II Littorale Ungarico, che costituiva 1’antica Giapidia seconda, e la Croazia cosi detta Austriaca furono da molti secoli, e sono oggidi paesi infelicissimi. Essi dipendono dali durissimo Governo Ungarico in cui domina il sistema feudale. I popoli Croati possono veramente dirsi schiavi della gleba. Governati come le bestie, 1’avvilimento, la miseria, e la piu cupa malinconia sono le caratteristiche che li distinguono attualmente. La natura li fe spiritosi, e diede loro un’ atletica figura, e del coraggio. Le Leggi Ungariche, e la tirannide dei pochi feudatari li resero quasi stupidi. Nondimeno la Časa d’Austria ha voluto considerare sempre la sua Croazia come una pepiniera di soldati. Le continue sue guerre, le sue disfatte contribuirono segnatamente negli ultimi tempi a dar 1’ultimo crollo a quel paese, che veramente e spopolato in paragone della sua vasta superficie. Il clima e buono; la terra sarebbe fertile, ma mancano le braccia lavoratrici, non ascendendo la popolazione del Littorale Austriaco, e della Croazia insieme uniti che a poco piu di 300 mila anime. Il Governo Ungarico avendo bisogno di dare uno sfogo ai ricchi prodotti delle sue terre, ha fabbricato delle grandi strade in Croazia col mezzo delle quali trasporta le sue merci fino ali' Adriatico. Ecco perche le Citta, e i porti di Fiume, e Segna sono divenuti da qualche anno importanti. La parte di Croazia, la Bossina, TErzegovina, e la porzione di Albania Turca al di qua del Drilone sono paesi vasti e ricchissimi in natura, ma governati dalle Leggi, e dalle massime del Governo Mussulmano non prosperano certamente come prosperar potrebbero. Si puo calcolare che la loro complessiva popolazione ascendeva ad oltre un milione di abitanti, una sesta parte de’ quali di rito latino, tre di rito greco, e due che seguno la religione Mussulmana. In generale si puo considerare, che anche questo paese sia spopolato in confronto della sua vasta estensione. I popoli pero che lo abitano sebben soggetti al Governo dispotico dei Bascia pur nondimeno conservano un carattere fiero, bellicoso e non sono avviliti, come i Croati Austriaci. Gemono sotto la sferza deli’ arbitrio, ma coltivano le terre, negoziano abbondantemente in bestiami, in lane, in fromenti, in ferro e catrame. Sono comodi, ma senza profittare delle ricchezze, senza conoscere gli agi, che le rendono preziose. Non v’e fra paesi, che si considerano annessi alla parte deli' Illi¬ rio governata dal Turco, che il solo territorio di Ragusa, il quale essendosi da lunghi Secoli governato in separata Repubblica sotto la protezione del Gran Signore, ha potuto schermirsi dalle disgrazie degli altri Illirici paesi, e procurarsi un destino piu felice col mezzo della

178

sua marina mercantile. Questo destino di Ragusa va a divenir piu bril¬ jante or che occupata la sua Citta e Territorio dalle Armi Francesi avra egli la bella sorte di essere diretto con le saggie, e subblimi provvidenze con cui vienne governata la Dalmazia Italica. Questa Dalmazia toccata in sorte con le Bocche di Cattaro alla Veneta Repubblica non fu meno infelice delle altre Provincie Illiriche. Staccata per ogni rapporto da quel continente a cui la natura stessa 1’aveva alligata, essa tocco fatalmente in sorte ad un Principe debole, e geloso che sagrifico per lunghi secoli la di lei prosperita al timore di perderla. Si: i Veneziani hanno temuto i Turchi, han temuto la vicina Časa d'Austria, han temuto il brio, ed i naturah talenti dei loro Sudditi Dalmatini, ed hanno voluto percio mantenere in uno stato di perpetua ignoranza, e di perpetuo abbandono questo possesso staccato da un lungo braccio di mare dalle altre loro provincie. Niun istituto di pubblica istruzione, niun favore ali’ Agricoltura, ed alle Arti utili, niuna severita a reprimere il delitto, e le vigorose passioni, tolleranza assoluta dello spirito di querela, e di vendetta, frequenti leve di truppe, dispersione artificiosa ed infinita di possessi, privilegi utili ad un paese, ma nocivi agli altri, Legislazione varia, ed imperfetta, ecco le massime con cui la Repubblica de’ Veneziani si diresse per governar la Dalmazia e 1'Albania. Allorche nell' anno 1797 la Repubblica di Venezia venne assorbita dal vortice de’ politici avvenimenti, e che la Dalmazia e l'Albania passarono sotto il potere degli Austriaci, que’ sudditi hanno sperato di migliorare condizione, ma fu vana la loro speranza. In otto anni di possesso un Governo rutinario ha dirette le cose di que' paesi, lasciandole quali erano sotto il Prin¬ cipe Veneto, e non facendo che delle innovazioni moralmente peggiorative nella forma estrinseca de’ Magistrati, e nella accumulazione mostruosa di piu poteri sopra un Magistrata solo. Tale era lo stato della Dalmazia, e deli’ Albania, quando la pace di Presburgo fortunatamente le tolse alla dominazione Austriaca per unirle al Regno dTtalia. Le piu saggie e liberali innovazioni, i regolamenti organici piu adatti, un sistema salutare di pubblica morale furono i primi doni del Governo attuale in Dalmazia. Questa piccola, ma importante porzione deli’ Antico Illirio cesso di essere infelice nel momenta stesso, in cui comincio ad ubbidire a Napoleone. Ma questa parte dellTllirio šara la sola avventurosa? Ecco un problema politico, ch’io non ardirei di sciogliere, che coi voti del mio cuore, che sono in questa parte appoggiati dalla ragione di Stato. Io ritengo per verita indubitabile, che il possesso nudo e semplice della Dalmazia, ed Albania Veneta, e del teritorio di Ragusi šara sempre un possesso gravosissimo al Regno dTtalia perche la necessaria diffesa di questa lontana, e vasta regione esige cosantemente la presenza di poderosa armata, pronta a coprirla da ogni estera invasione. La vicina Časa d'Austria, che ha per tanti secoli desiderato la dominazione di questi paesi, e che li abbandono con dolore negli ultimi tempi, e pronta ne' tempi futuri in ogni caso di rottura col Regno dTtalia ad invaderli, se non sono vigorosamente difesi. Se il Governo Turco riacquista, o per mezzo di una rivoluzione o per qualche altra politica combinazione, Fantiča sua forza morale, e ritorna in guerra

12

*

179

con le potenze Cristiane, il Litorale Dalmatico e la prima sua vittima, se non v’e una energica, e parata difesa. Se la Russia dietro alla pace, che sta per farsi col Turco, dilata i suoi possessi, e indebolisce vieppiu la crollante Mezzaluna, quando non deve temere ne’ tempi avvenire il Litorale Dalmatico di quelle invasioni settentrionali, che purtroppo lo Straziarono ne’ secoli della declinazione degli Imperi d’Oriente e d’Occidente? In fine ogni riguardo di politica esige, che agli attuali possessi Dalmati o si unisca un paese continentale che abbia une naturale barriera ne’ monti, ne’ fiumi, e de’ fermi baluardi nelle fortezze terrestri e marittime, e sopratutto nel carattere nazionale, e nella marzialita degli abitanti, ovveramente che il possessore della Dalmazia, Albania e Ragusi mantenga constantemente in quei paesi una numerosa ben agguerrita, e ben provveduta armata, senz’ altro poter calcolare, che l’utilita, che offre quel possesso alla navigazione deli’ Adriatico superiore, ed alla Veneta marina. Quest’ ultimo supposto non regge in un momento, in cui si vede a chiare note, che 1’oggetto piii caro di Napoleone e di assicurare una consistenza perpetua alle istituzioni, che il suo sommo genio ha create, e crea. Bisogna dunque credere (o si permette almeno il mio patriottismo di sperarlo), che mediante nuove stipulazioni e trattati il continente Dalmata debba estendere piu oltre i suoi confini, e cio tanto piu quanto che anche supponendo, che si tenesse nella Dalmazia ed Albania une grossa ben provveduta armata, sarebbe sempre affatto pecario in istato di guerra il possesso di quelle provincie nel caso che la guerra fosse terestre e marittima per la difficolta di trasportarvi i soccorsi necessari. Dovendosi dunque per oggetto di necessaria politica previdenza aggrandire il continente Dalmata, e chiaro, che bisogna tanto dilatarlo, quanto possa in calcolo di ragione bastare alla propria difesa in caso di minacciata irruzione. Il paese situato fra 1’Adriatico, il Drilone, lo Scodro, la Sava, e l’Arsia, che costituiva l’Illirio conosciuto al tempo d’Augusto, e quel paese che offre agli occhi di ogni ben avveduto politico tutti quei requisiti, che si richiedono per stabilire una regione capace di difendersi in ogni caso anche da se medesima. Basta consultare le storie per persuadersi, che nissuna conquista costo piu agl’ invincibili Romani di quella deli’ Illirio, che impiegarono sette campagne per debellarlo, e che vi fu un momento, in cui gl’ Illiri fecero tremare il primo impero del mondo. Il lungo confine deli’ Adriatico, che dali’ Arsia al Drilone presenta un litorale di 350 miglia guarnito di alcune citta forti fra le quali Žara, Sebenico, Ragusa, Cattaro, ecc., e barricato dalla natura d’immensa quantita di grandi e piccole isole, e reso abbastanza forte dalla natura, e lo si puo rendere maggiormente con l'arte per preservare il paese dalle incursioni marittime. Il confine orientale del Drilone presenta un fiume rispettabile, che ne’ diversi suoi rami offre una barriera di facile difesa su di cui si possono ben agevolmente dali’ arte erigere dei forti. Lo Scadro da cui sbocca il Drilone stabilisce in seguito il confine di una vasta catena di

180

gole montuose, facili a difendersi e difficili a superarsi.8 II corso della Sava dal punto di Ratzcha9 fino a Lubiana stabilisce al settentrione un formidable riparo fornito anche di varie importanti fortezze. Dalla parte d’Occidente 1’Arsia fino al seno Flanatico10 e veramente un debole confine considerato come un limite della natura, ma oltrecche potrebbe con 1’ arte fortificarsi, mi giova considerare, che 1’oggetto mio e di provare 1'importanza della concentrazione delle provincie Illiriche per oppore una difesa alle possibili invasioni orientali. Se duncjue rillirio dev’ essere 1’antemurale deli’ Occidente, poco importa che il confine occidentale non sia piu forte non potendosi presumere nemici che arrivino per questo lato. La totalita della popolazione, che abita il paese compreso fra questi limiti ascende ancora in calcolo di approssimazione a quasi due milioni di abitanti, e la sua estensione a circa 12.000 miglia Italiane quadrate. Diretto questo paese con buone provvidenze la popolazione potrebbe in un secolo raddoppiarsi, e incrementare sempre maggiormente. Cio pero che costituirebbe la vera forza di questo antemorale deli’ Occidente, e la Nazionalita ossia il carattere degli abitanti. Dotati dalla natura di forza fisica, d’atletica figura, di brio, e di talenti, essi non sono degenerati a segno di non essere ben presto suscettibili d’imitare nella marzialita i loro maggiori. Bene educarli, bene dirigerli, ecco cio che il Governo deve fare per sortire il suo intento. I Dalmati, e cosi pure i Croati e Bosniaci sentono sommamente 1’Illirismo, ossia uno spirito di unita Nazionale, che li lega fra loro. Ouanti profitti non potrebbe trarre un saggio Governo da questa molla politica? D’altronde il complesso di queste provincie offre nel suo seno tutti quei fisici vantaggi, che possono servire non solo alla loro completa marittima, e terrestre difesa, ma ben anche alla loro prosperita. I terreni sono generalmente fertili, e Dio volese, che vi fossero tante braccia lavoratrici, che potessero coltivarli! Biada, vino, frutta, olio, legumi, tutto alligna felicemente nelle diverse parti di questo paese. Evvi nella Dalmazia qualche ricca miniera di peče dura, inserviente agli usi degli arsenali, e degli squeri. Vi sono in Bossina ricche miniere di ferro, e deve esservi qualche miniera d’oro non conosciuta dai Turchi. Parlando dalla Dalmazia, Plinio la denomina Aurifera, tanto per dinotare la sua floridezza, quanto perche era noto a quel gran naturalista, che v’ erano delle miniere d’oro in quel paese da cui i Romani trassero grandi profitti. Ora si pretende con qualche fondamento che queste miniere d’oro esistano nella Bossina sconosciute ai 8 Po mnenju iz začetka 19. stoletja, ki je imel še zelo skromno zna¬ nje o geografiji Balkanskega polotoka, je med Srbijo in Bosno gorska veriga, ki sega od Šar planine (Monte Scodro) do Save. Glej N. Radojčič, Geografsko znanje o Srbiji početkom 19. veka, Beograd 1927, 36 in zemlje¬ vide na koncu knjige. 9 Rača ob sotočju Drine in Save. 10 Kvarner.

181

Turchi. Vi sono boschi per la marina, e per gli altri usi della vita. I boschi de stortami, nelle Isola Dalmatiche servono mirabilmente alla costruzione de’ bastimenti mercantili, e da guerra. I boschi ancor vergini in natura, che trovansi nella Licca Austriaca e sul confine della Bossina, e della Dalmazia possono dare immensa quantita di legname da costruzione, e da fuoco, che si trasporta per il fiume Kerka alle rive del mare. I fiumi navigabili, laghi, prati, colline, spiagge abbelliscono, e rendono vario ed interessante l'Illirio. Infine senza estendermi a parlare di cio che esiste nel complesso di queste Provincie componenti 1'antico Illirio diro, che sotto un buon Governo possono dare incalcolabili risultati di sicurezza e di prosperita commerciale ali’ Occidente deli’ Europa a cui fossero unite coi vincoli del reciproco interesse deli’ amicizia e dei trattati. Sara forse un abberazione del mio spirito esaltato dali’ amore, che porto alla Patria, ed al Sovrano, questa mia memoria, ma a me sembra, che sia necessario alla consistenza perpetua delle grandi istituzioni fatte da Napoleone nell’ Occidente Europeo di fare un preciso calcolo sull’ importanza della riunione di queste Provincie per costituire anche nei secoli futuri il piu potente antemurale contro qualunque meteora politica deli’ Oriente. La gran mente di quell’ Eroe, che ci governa, avra dato riflesso anche a qesto; ma se per avventura il mio pensiero fosse un sogno, šara sempre un sogno di un buon Cittadino, e di un buon Suddito. Io pero non vorro mai credere, che si possa chiamar sogno un progetto possibile, tendente al bene comune, e fato nel Secolo di Napoleone.

182

Socialni in gospodarski problemi Ilirskih provinc Objavljeno v Glasniku Muzejskega društva za Slove¬ nijo 13, 1932, str. 54—70.

Razmerju Napoleonove Ilirije do razvoja moderne države, socialnega in gospodarskega življenja je bilo doslej posvečenih dvoje večjih monografij: »Ustava in uprava Ilirskih dežel« dr. B. Vošnjaka in »La vie economique des Provinces Illyriennes« dr. M. Pivec-Steletove.1 Prva knjiga proučuje vprašanja njene ustave in uprave, druga se pa ukvarja z gospodarskim življenjem novega državnega organizma, ki so mu bila usojena le štiri leta življenja. Še mnogo bolj kakor po snovi se pa razlikujeta obe knjigi po metodi raziskovanja in grupacije rezultatov v celoto. V Vošnjakovi knjigi pride za nas v poštev v glavnem le drugi del: »Ustava in uprava Ilirije«. Prvi del, »Zgodovinski, filozofski in državnopravni temelji Napoleonovega ustavnega in upravnega sistema«, razpravlja na 103 straneh o postanku novega sistema v Franciji in o njegovi recepciji po drugih evropskih državah; »Zaključek« pa poda znova analizo in kritiko Napoleonovega racionalistično-centralističnega sistema. Oba dela sta zelo zani¬ miva in aktualna, posebno še, ker se je pri nas o vseh teh vpra¬ šanjih le malo pisalo; toda z ozirom na naslov knjige in na raz¬ merje k glavnemu delu jima je avtor odmeril brez dvoma preveč prostora. — Tudi tam, kjer govori avtor o Iliriji, prevladuje vi¬ dik jurista-sistematika. Le na nekaj mestih se dotakne vprašanj diplomatske in politične zgodovine; pri tem je oris mirovnih pogajanj 1. 1809 precej nejasen in trditev, da ni prišlo do rati¬ fikacije mirovne pogodbe, netočna.2 Zato pa se odlikujejo ta poglavja po sistematični in jasni razporeditvi snovi, formulira¬ nju vprašanj in po vestni interpretaciji virov za zgodovino ustave in uprave. Pa tudi tu se zdi, da bodo mogli bodoči raziskovalci navajati proti avtorju vedno znova dvoje ugovorov. Na eni strani ni niti približno izčrpal vseh virov za vprašanja, o katerih raz¬ pravlja. Naslanja se v glavnem le na tiskane vire, na nekaj kar¬ tonov iz Archives Nationales in na nekaj podatkov iz raznih 1 Dr. B. Vošnjak, Ustava in uprava Ilirskih dežel (1809—13). Prispevki k nauku o recepciji javnega prava prvega francoskega cesarstva. Ljubljana, 1910. — M. Pivec-Stele, La vie economique des Provinces Illyriennes (1809 do 1813) suivie cl’une bibliographie critique. Pariš, 1930. 2 B. Vošnjak, o. c., str. 109. Izmenjava ratifikacij se je izvršila 20. oktobra 1809 (De Clercq, Recueil des traites de la France II, str. 293).

183

drugih arhivov. Res je sicer, da se je glavni del arhiva ilirske vlade v Ljubljani izgubil in da so vsi ostali arhivi zelo razkrop¬ ljeni. Vendar pa dokazuje seznam virov v knjigi dr. M. PivecSteletove, dasi niti ne obsega materiala za vsa vprašanja, ki so zanimala dr. Vošnjaka, da je v resnici ohranjenih mnogo več dokumentov.3 Na njihovi podlagi bo mogoče priti še do mnogih novih rezultatov. Razen tega se vsiljuje pa še drug pomislek: medtem ko razpravlja avtor v vsem prvem delu knjige o tem, kako je nastal v Franciji oni sistem, ki ga je imela prevzeti Ili¬ rija, mu pa zadostujejo tri strani, da omeni vse sisteme, ki so jih Francozi v Iliriji našli, in nekaj stavkov kot odgovor na vpra¬ šanje, kaj je po njih ostalo.4 To pomanjkanje smisla za ocenje¬ vanje francoske dobe v historični kontinuiteti razvoja naših de¬ žel preseneča še prav posebno pri avtorju, ki noče biti samo jurist-dogmatik, ampak tudi sociolog. Centralna teza vse knjige je, da se je francoski sistem moral izjaloviti, ker pomeni čisto racionalistično, ahistorično uvajanje francoskih institucij v po¬ krajini s popolnoma drugačno strukturo. To Vošnjakovo mnenje sloni brez dvoma na Taineovem delu o postanku modeme Fran¬ cije, tem verdiktu pozitivista 19. stoletja nad racionalizmom 18. veka. Naj bo naše mnenje o Taineovem pozitivizmu kakršno¬ koli, eno je gotovo: Taine je bil konsekventen v svojem nazoru in ga je skušal utemeljiti historično, z dokumenti in dejstvi. Vošnjak pa nikjer ne pokaže, kakšna je bila tista drugačna struk¬ tura naših dežel, ki ni prenesla francoskih institucij, in zato iz¬ zveni njegova sodba, ki je na sebi morda pravilna, preveč aprioristično. Popolnoma drugačna je zasnova knjige dr. M. Pivec-Steletove, o kateri je bilo napisanih že mnogo tu- in inozemskih ocen.5 V tej knjigi je predvsem zelo lepo rešen problem virov in litera¬ ture. Za Ilirske province pride v poštev toliko in tako različnih arhivov, literatura o njih je nastajala iz tako različnih vidikov in interesov, da zadene historik, ki hoče študirati Napoleonovo Ili3 M. Pivec-Stele, o c., str. XLII in sl. 4 B. Vošnjak, o. c., str. 123—26, 270—21. 5 Annales historiques de la Revolution Irancaise, VIII (1931), str. 267—69 (A. Mathiez); Čas, XXVI (1931/32), str. 72—73 (Ch. Schmidt); Ča¬ sopis za zgodovino in narodopisje, XXVI (1931), str. 261—69 (A. Veble): Centralnaja Evropa, V (1932), str. 114—15 (F. L.); Glasnik istoriskog društva u Novom Sadu, V (1932), str. 121—24 (N. Radojčič); Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, XII (1931), str. 58—59 (J. Polec); Le Monde Slave, N. S. XIII (1931), torne IV, str. 120—23; 306—13 (R. Warnier, B. Svetelj); Prager Presse, 6. dec. 1931, št. 330 (H. Wendel); Revue critique d'histoire et de litterature, LXV (1931), str. 140—41 (E. Haumant); Revue des etudes slaves, X (1930), str. 314—15 (L. Tesniere); Revue historique, LVI (1931), torne 167, str. 386—88 (H. Hauser) in LVII (1932), torne 169, str. 155—56 (G. Lefebvre); Slavische Rundschau, III (1931), str. 695—96 (H. Wendel).

184

rijo kot celoto, na skoraj nepremostljive ovire. Zato moramo biti tem bolj hvaležni avtorici, ki je storila vse, kar je mogla, da zbere za svoje delo kar največ podatkov iz virov; v tem oziru je ne dosega nobeno drugo delo o Iliriji. Posebne važnosti pa je kritična bibliografija gospodarske zgodovine Ilirskih provinc, ki jo dodaja v prilogi (67 strani). Vsaka taka bibliografija je sicer nujno le izbor in zato je iz raznih vidikov vedno mogoče ugo¬ varjati, da bi bilo treba omeniti še kako delo in zato izpustiti kako drugo, ki je manj važno; posebno pogrešamo Tarlejeve knjige »Le blocus Continental et le royaume dltalie« (Pariz, 1928), ki rešuje isti problem za Italijo; toda kljub temu je ta bibliogra¬ fija neobhodno potrebna za vse one, ki bodo raziskovali zgodo¬ vino Ilirskih dežel. — Na žalost je ohranjen le še majhen del ilir¬ skih arhivalij. Uničevane niso bile le v tedanji dobi, ampak po raznih uradih še v najnovejšem času — problem, ki bi ga bilo treba končno že enkrat rešiti. Važnost knjige še povečujejo pri¬ loge, registri in karte. Najvažnejši rezultat knjige je ugotovitev dvojne gospodar¬ ske funkcije ustanovitve in organizacije Ilirije: na eni strani je bilo treba izvesti konsekventno kontinentalno blokado tudi na doslej avstrijski obali in onemogočiti vsak direkten stik Avstrije z Anglijo, razen tega pa je bilo treba odpreti francoski levantinski trgovini, predvsem uvozu bombaža, novo kontinentalno pot ter jo osvoboditi vseh ovir od strani Anglije in drugih tujih držav. Izvedba teh načrtov je imela za posledico blokado ilirske obale po Angležih in skoro popoln zastoj vsega prometa po morju; gospodarsko življenje novih provinc je zato preživelo spremem¬ be, ki so celo bolj važne kakor pa posledice prekinjenja stolet¬ nih vezi z ostalimi habsburškimi pokrajinami. Treba je bilo ustvariti nov sistem mitnic, graditi nove ceste, organizirati pošto, najti novo pot za bombažno trgovino in sploh urediti nanovo trgovske odnošaje s sosedi; na drugi strani so pa zašli v težko krizo rudniki, industrija in predvsem plovba na morju, tihotap¬ stvo je cvetelo in celo vprašanje preskrbe s soljo in tobakom je prizadejalo Francozom mnogo skrbi. Napoleonovi trgovski načrti v Orientu postanejo posebno za¬ nimivi, če upoštevamo historični razvoj francoske levantinske trgovine. Kadar govorimo o zgodovini evropske levantinske trgo¬ vine, mislimo navadno na srednji vek, ko je bila predvsem v ro¬ kah italijanskih mestnih republik; mnogo manj pa je znano dej¬ stvo, da igra levantinska trgovina zelo važno vlogo tudi po odkritju Amerike in da prevzame vodilno vlogo vedno bolj Fran¬ cija, tako da je v 18. stoletju njen delež večji kakor vseh ostalih evropskih držav skupaj. Z revolucijo pa je Francija izgubila kar čez noč svoj dominantni položaj in od tedaj dalje se vrši evrop185

ska levantinska trgovina v znamenju ostre konkurence med po¬ sameznimi državami, od katerih si nobena ne more priboriti po¬ ložaja nekdanje Francije. Jasno pa je, da Francozi dolgo niso mogli pozabiti tega udarca in ko zahtevajo pri mirovnih pogaja¬ njih 1809 kasnejšo Ilirijo, izjavljajo odkrito, da rabijo kontinen¬ talno pot za svojo levantinsko trgovino, ki se tekom zadnjih vojn ne more več posluževati morske poti.*5 Ta konstelacija nam lepo razjasnjuje vnemo, s katero so se Francozi tekom ilirske dobe lotili poživljenja svoje levantinske trgovine, in ki jo tako izčrpno popisuje knjiga dr. M. Pivec-Steletove. Dočim priznavajo kritiki knjigi obširno uporabo virov in važne rezultate za vprašanje kontinentalne blokade, ji pa očitajo po pravici, da v razvrstitvi in obdelavi snovi ni pravega sistema in da se avtorica preveč omejuje na navajanje poročil virov, na¬ mesto, da bi jih sistematično urejala in kritizirala. Tako bi bilo treba priključiti prvemu delu knjige, ki govori o ustanovitvi in organizaciji Ilirskih provinc, tudi odstavek o Vojni krajini (str. 264—73), ki je čisto administrativnega značaja; nasprotno pa bi bilo treba izločiti iz njega odstavek o rešitvi denarne krize (str. 19—25), ki spada na vsak način v gospodarsko zgodovino. Glavna dva dela knjige nosita naslova »L'execution du blocus Continental en Illyrie« in »La situation economique du pays«. Tu bi bilo mo¬ goče ugovarjati, da v prvem delu odstavek o poljedelstvu, živino¬ reji in gozdarstvu ter večji del odstavka o financah ne spadata pod poglavje o kontinentalni blokadi; v drugem delu so pa zdru¬ žena v celoto razmeroma heterogena poglavja: o Vojni krajini, nato nov prikaz gospodarskega stanja ter končno odstavek o jav¬ nem mnenju in komparativna študija o francoski Iliriji, avstrij¬ ski Iliriji in Jugoslaviji. Prikaz gospodarskega stanja je podan po posameznih poročilih in ne po problemih; mnoge važne po¬ datke iz tega odstavka bi bilo treba omeniti že pri raznih po¬ glavjih prejšnjega dela. Od vseh gospodarskih in socialnih problemov Ilirije so brez dvoma najbolje rešeni oni, ki se tičejo kontinentalne blokade, levantinske trgovine in posledic odcepitve Ilirije od politične in gospodarske enote habsburške monarhije. Mnogo manj je ob¬ delano vprašanje denarnega sistema in gibanja cen. Kolikor je mogoče videti iz fragmentarnih podatkov, raztresenih po knjigi, vprašanje denarnega sistema tudi še po odpravi avstrijskih ban¬ kovcev, ki jo Mainati po krivem zameri Francozom, ni bilo re¬ šeno; ljudstvo ne mara sprejemati bakrenega drobiža in ko zapuste Francozi Ilirijo, predvidevajo za primer povratka nujnost 6 P. Masson, Histoire du Commerce frangais dans le Levant au XVIIIe siecle, Pariz, 1911, str. 656; Napoleonovo pismo Champagnyju od 13. sept. 1809 v Correspondance Napoleonienne, XIX, str. 509, št. 15 800.

186

spremembe denarnega sistema. Tudi izvoz denarja iz Ilirije je bil dovoljen le pod raznimi pogoji. Še bolj fragmentarni so po¬ datki za gibanje cen; na eni strani čitamo o njihovem narašča¬ nju, poleg tega pa vendar tudi o pomanjkanju gotovine in o brez¬ poselnosti. Vem, da so podatki za ta vprašanja fragmentarni, vendar pa bi bilo zelo želeti, da bi jih bilo mogoče zbrati kar največ, ugotoviti tendenco gibanja cen in s tem morda najbolj objektivni kriterij za presojanje gospodarskega položaja . 7 Ostane pa še drug važen ugovor. Francoska aneksija postavi na dnevni red vprašanje odprave starega reda in uvedbe moder¬ nega državnega in socialnega ustroja, ki ga zastopajo Francozi kot dediči revolucije. Sem ne spada samo uvedba moderne držav¬ ne uprave, ampak tudi cela vrsta reform, ki se tičejo socialnega in gospodarskega življenja: sprememba davčnega in konskripcijskega sistema, vprašanje zemljiškega gospodstva, obrtne in trgovske svobode, židovsko vprašanje itd. Vsa ta vprašanja so seveda omenjena in v knjigi je mnogo dragocenega materiala za njihovo rešitev; niso pa osvetljena s stališča konflikta med sta¬ rim in novim redom in tako postavljena v pravo historično per¬ spektivo. — Kontinentalna blokada in avstrijska denarna kriza sta nekaj individualnega, enkratnega, kar je mogoče razumeti, tudi brez obširnega primerjanja s prejšnjim in kasnejšim sta¬ njem; vprašanje upravičenosti in neupravičenosti starega reda je pa zanimalo vso tedanjo dobo in zato je nemogoče pravilno oceniti francoske reforme, če jih ne primerjamo z avstrijskimi reformami in sploh s stanjem pod Avstrijo. Kakor Vošnjako¬ vemu delu, je mogoče očitati tudi tej knjigi, da ne študira fran¬ coske dobe v njeni historični kontinuiteti. *

Kot celota je Napoleonova Ilirija brez dvoma nekaj novega v zgodovini. Zato je bilo treba tej novi tvorbi določiti njeno raz¬ mejitev proti Avstriji, Italiji in Bavarski, fiksirati državno-pravno razmerje Ilirije in Ilircev do Francije, organizirati centralno vlado v Ljubljani, ki naj stopi na čelo nove državne tvorbe. Tem vprašanjem je posvečen obsežen in morda najboljši del Vošnja¬ kove knjige. Posebno zanimiva je ugotovitev razmerja Ilirije do Francije ter napol vojaškega značaja njene uprave: poleg gene¬ ralnega intendanta stoji generalni guverner, poleg civilnih sodišč vojaška, Ilirija ne pozna francoskih volilnih zborov . 8 7 M. Pivec-Stele, o. c.,'str. 18—25, 129, 165, 166, 221—22, 300—301, 305, 313, 335. 8 B. Vošnjak, o. c., str. 110 in passim. — Med vprašanja regulacije mej Ilirije spada tudi dodelitev Lienza na Tirolskem, ki jo historiki Ilirije

187

*

K podatkom, ki se navajajo za statistiko prebivalstva Ilirije, je treba dodati nekaj kritičnih pripomb. Kolikor je mogoče do¬ gnati, so izvršili Francozi eno samo uradno štetje prebivalstva, in sicer L 1811. v času nove upravne razdelitve.9 Vse druge šte¬ vilke, ki se navajajo za prebivalstvo Ilirije, slone na rezultatih cerkvenih ali pa avstrijskih štetij. Kdor pa hoče primerjati av¬ strijske podatke s francoskimi, mora upoštevati ne samo teri¬ torialne razlike med avstrijskimi in francoskimi upravnimi eno¬ tami, marveč tudi razliko v principih, po katerih se je štelo. Dočim uporabljajo Francozi moderna načela, štejejo Avstrijci v dotični kraj pristojno prebivalstvo, in sicer predvsem s sta¬ lišča vojaške konskripcije. Zato je treba odkloniti metodo dr. J. Rusa, ki določi najprej teritorialno razliko med avstrijsko in francosko Ljubljano in sklepa nato iz diference ca. 2000 duš na istem teritoriju, za koliko je narastla Ljubljana v francoski dobi. V resnici pa je glavni vzrok diference pač različna metoda štetja.10 Ko pa preidemo od centralne uprave Ilirije na upravo posa¬ meznih pokrajin, nam stopi takoj pred oči vprašanje heteroge¬ nosti provinc in razmerja do prejšnje uprave. To se pokaže že v teritorialni razdelitvi. Napoleonova Ilirija je razdeljena v pro¬ vince in distrikte. Že Pisani in Vošnjak sta opozorila na Garagninov načrt od 1. 1809, ki hoče razdeliti Ilirijo po čisto geograf¬ skih vidikih brez ozira na zgodovino, prav po vzorcu Francije. 11 Ta načrt ni bil izveden niti pri prvotni razdelitvi na deset intendanc, niti pri kasnejši na šest civilnih in eno vojaško provinco. Prevladala je druga tendenca, ki jo historiki Ilirije premalo po¬ udarjajo: nasloniti se v bivših avstrijskih in beneških delih na avstrijsko razdelitev v gubernije in okrožja ter ohraniti terito¬ rialno enoto civilne Hrvatske in Vojne Krajine.12 Kljub temu pa pripisujejo pomotoma že Napoleonovemu dekretu od 14. oktobra 1809; to vprašanje je bilo rešeno s pogodbo od 28. februarja 1810 in protokoloma od 9. jun. in 16. avg. 1810 (H. v. Voltelini, Forschungen und Beitrage zur Geschichte des Tiroler Aufstandes im Jahre 1809, Gotha, 1909, str. 305—306, 400—428). 9 A. N., 61, d. 5. 10 J. Rus, Prebivalstvo in obseg francoske Ljubljane, Geografski vest¬ nik, III (1927), str. 104—109; prim. A. Giirtler, Die Volkszahlungen Maria Theresias u. Joseph II. 1753—1790, Innsbruck, 1909, str. 64 in sl.; F. Zwitter, Razvoj ljubljanskega teritorija, Geogr, vestnik, V/VI (1930), str. 153, prip. 88. 11 P. Pisani, La Dalmatie de 1797 a 1815, Pariz, 1893, str. 334; B. Voš¬ njak, o. c., str. 133. Garagninov projekt se nahaja v privatnem arhivu rodbine Fanfogna-Garagnin v Trogiru, kjer ga je našel Pisani, in pa v Marmontovem arhivu v Chatillon-sur-Seine, Illyrie 2. 12 Pregled francoske teritorialne organizacije J. Polec, Kraljestvo Ili¬ rija, Ljubljana, 1925, str. 37—39; M. Pivec-Stele, o. c., str. 14—16.

188

je mogoče ugotoviti dve dejstvi. Pri vsem upoštevanju historične razdelitve je obstojala pri Francozih vendar težnja za odpravo enklav in sploh za geografskim zaokroženjem administrativnih enot; pri tem so včasih realizirali tendence, ki so ostale pri Av¬ strijcih samo v načrtu.13 Obenem pa so dobile nove administra¬ tivne enote drugačen značaj: vsa oblast je le še v rokah državne birokracije, medtem ko so obstajali prej v nekdanjih avstrijskih delih še vedno poleg nje tudi deželni stanovi, v civilni Hrvatski je imela pa sploh vsa javna oblast še fevdalni značaj. Teritorialne reforme in popolna zmaga državne birokracije v vsej višji upravi značita važen korak na poti k zmagi moderne države nad starim redom. Dočim je za višjo državno upravo mogoče trditi, da so Fran¬ cozi le konsekventno izvedli sistem, ki mu je postavila osnovo že terezijansko-jožefinska doba od 1. 1747 dalje z guberniji in okrož¬ nimi uradi, je pa zelo težko primerjati oba sistema v vprašanjih nižje uprave. V bivših hrvatskih in beneških delih Ilirije je ostal seveda stari red do prihoda Francozov skoraj nedotaknjen. O začetkih moderne državne uprave je mogoče govoriti le za nekda¬ nje avstrijske dedne dežele, kjer je to vprašanje raziskano za dobo po L 1813 in deloma tudi za terezijansko-jožefinsko dobo v Kraljestvu Iliriji dr. J. Polca.14 Iz tega dela je razvidno, da se v stoletju med Marijo Terezijo in 1. 1848 Avstrija sicer oddaljuje od starega reda, kjer je bila vsa nižja uprava prepuščena zemlji¬ škim gospodom in avtonomnim mestom, vendar pa tudi noče postaviti uprave na povsem moderno podlago. Poišče si kompro¬ misno rešitev, da formira nove, geografsko zaokrožene enote in jih poveri nekaterim zemljiškim gospodom kot delegiranim go spodstvom, ki so navezana na državna navodila, vendar pa države nič ne stanejo. Ta princip je izveden že od terezijanske dobe dalje za vojaške zadeve, kjer obstojajo naborni okraji v rokah posameznih delegiranih gospodstev in pod njimi števni oddelki. Kar se tiče organizacije sodstva, ima doba Jožefa II. pred očmi isti cilj; vendar pa preide in ostane sodstvo v rokah delegiranih gospodstev le na Goriškem, medtem ko ostane drugod vse pri starem. Tudi v davčnem oziru je zasnovana vsa reforma Jožefa II. na ideji davčnih okrajev v rokah posameznih delegiranih gospod¬ stev, od katerih združuje vsako večje število davčnih občin, ki imajo tudi neke lastne organe; kakor pa je znano, je bila vsa ta reforma kratkotrajna in že 1. 1790 se povrne stari sistem. Trajni pomen francoske dobe je v tem, da preide po 1813 sodstvo, politična in davčna uprava v bivši Iliriji definitivno od 13 J. Polec, o. c., str. 39—46. 14 O. c., str. 127—256.

189

zemljiških gospodov na delegirana gospodstva. Značilno je, da se je izvedla npr. na Štajerskem in v celovškem okrožju v davč¬ nem sistemu ista reforma šele nekaj let pozneje, v sodstvu pa je ostal stari sistem do 1848. — Delegirana gospodstva so velikega pomena za postanek modernih upravnih enot. Proti 1848 so vedno bolj pogosti primeri, da v kakem okraju ni mogoče dobiti nobenega gospodstva, ki bi hotelo prevzeti njegovo upravo v svoje roke, in država je prisiljena, da ga upravlja sama. Pa tudi brez ozira na to dejstvo tvorijo delegirana gospodstva začetek moderne uprave. Če primerjamo vse te reforme s francoskimi, nam postane razlika takoj evidentna: Avstrija sklepa kompromise, omahuje, reformira polagoma; Francozi pa podržavijo radikalno takoj vso upravo in sodstvo, odpravijo vsak delež gospodstev na njih ter organizirajo na čisto moderni podlagi svoje kantone in občine (arrondissements communaux). Ali se opira ta francoska organizacija na prejšnje avstrijske reforme? Direktnega odgovora na to vprašanje ni mogoče dati, ker nam viri za postanek kantonov in občin niso ohranjeni; indirekten odgovor pa bi bilo mogoče dati šele, če bi natančno poznali predfrancosko organizacijo. Nekaj dejstev pa je vendar mogoče ugotoviti. Jožefinsko davčno regulacijo z njenimi davčnimi občinami, ki ni bila več v veljavi od 1790, so Francozi uvedli na novo in sicer, kolikor je mogoče videti iz aktov, v nespremenjeni obliki. Dr. S. Puchleitnerjeva misli sicer, da so na Kranjskem Francozi vzeli jožefinske davčne občine za osnovo le v novomeškem okrož¬ ju, medtem ko se ujemajo v ljubljanskem in postojnskem okrož¬ ju njihove katastralne občine s terezijanskimi števnimi od¬ delki.13 Ker bi pa morali v tem primeru Francozi izvesti obsežno reformo in se njihova organizacija v onih dveh okrožjih ne bi ujemala niti z jožefinsko niti s kesnejšo organizacijo katastra, nastane vprašanje, če ni v tem sklepanju napake. Dr. S. Puchleit¬ nerjeva vidi seznam francoskih katastralnih občin v imenih, ki jih navaja pregled teritorialne razdelitve Ilirije pri vsaki občini. V resnici se pa nikjer ne trdi, da bi bile to katastralne občine; taka imena se navajajo pri vsakem arrondissement communal tudi v pokrajinah, ki sploh še niso imele katastra. 10 Zato si mo¬ remo razlagati to razliko bolj enostavno s tem, da navaja se¬ znam pri novomeškem okrožju pri vsaki občini slučajno kata15 S. Puchleitner, Die Territorialeinteilung der Illyrischen Provinz Krain unter franzosischer Verwaltung (1809—14) v Mitt. d. Mus. Ver. f. Krain, XV (1902), str. 129—144. 16 Telegraphe Officiel, 1811, 11.—25. dec., št. 99—103; 1812, 11. jan,— 1. febr., 8.—19. febr., 29. febr., 7. marca, št. 4—10,12—15, 18. 20.

190

stralne občine, iz katerih obstoja, medtem ko našteva pri ostalih dveh okrožjih enostavno pomembnejše kraje v vsaki občini. Po tej razlagi odpade hipoteza o reformi j ožefinskega davčnega si¬ stema, o kateri iz aktov ne vemo ničesar. Francozi so enostavno prevzeli jožefinske davčne občine; združili so pa po več celih davčnih občin v en arrondissement communal lin te zopet v kantone. Avstrijci so ob svojem povratku sicer odpravili kantone, ohranili so pa občine (arrondissements communaux) z j ožefin¬ skim davčnim sistemom vred. V zvezi s tem je zanimivo še eno vprašanje. Znano je, da so ostali po Francozih izrazi »fronki« in »fronkarija«; ni pa bilo še niti stavljeno vprašanje, zakaj so ostali po Francozih baš ti izrazi. Po mojem mnenju je to v zvezi z davčno organizacijo. Naši kmetje so seveda plačevali državi davke že tudi pred francosko dobo; toda odrajtovati so jih mo¬ rali svojemu zemljiškemu gospodu, ki je pobiral od njih tako svoje kakor tudi cesarjeve terjatve. Le tekom kratke dobe po uvedbi jožefinskega katastra je bilo pobiranje davkov odvzeto zemljiškim gospodom in poverjeno delegiranim gospodstvom; toda ta epizoda je trajala le od 1. novembra 1789 do 1. maja 1790 — če je bil ves sistem pri nas sploh izveden — in je bila kmalu pozabljena. Francozi so pa pobiranje davkov popolnoma ločili od zemljiškega gospodstva in to je ostalo v veljavi tudi v kesnejši dobi, ko pobirajo davke deloma delegirana gospodstva, deloma pa direktno državni uradi. Razlika med obema vrstama obvez¬ nosti in pa med uradi, ki jih pobirajo, je stopila našemu kmetu živo pred oči in zato je razumljivo, da je dal davkom in davčnim uradom imena iz dobe Napoleonove Ilirije, ko se je to strogo razlikovanje pričelo. Nova reforma v duhu moderne državne uprave je zapustila v našem jeziku svojo sled v »fronkih«. K pojmu moderne države pa ne spada samo moderna upra¬ va, ampak tudi princip enakosti državljanov pred zakonom. Tudi v tem oziru so izvedli Francozi važne reforme. V sodstvu je izvedla že avstrijska doba mnogo važnih reform s svojimi kodifikacijami in z reorganizacijo sodišč. Francozom pa je bilo pridržanih, kolikor je mogoče videti, dvoje važnih sprememb. Na eni strani je bilo sodstvo popolnoma podržav¬ ljeno; v tem oziru se loči francoska doba tako od prejšnjega avstrijskega sistema patrimonialnih kakor tudi od kesnejšega sistema delegiranih sodišč. Na drugi strani pa je bil v francoski dobi odpravljen princip privilegirane podsodnosti plemstva in duhovščine, ki ga upošteva Avstrija vse do 1. 1848; po avstrijskih principih je kompetentno za plemstvo in duhovščino vse dežele deželno ali pa združeno deželno in mestno sodišče v glavnem 191

mestu.17 Francozi pa v tem oziru ne priznajo nobene razlike med plemstvom, duhovščino in drugimi stanovi. Predfrancoski davčni sistem ni raziskan. Vendar pa je mo¬ goče trditi, da so obstojale velike neenakosti v razdelitvi davkov. Dominikalna in rustikalna zemljišča niso bila enakomerno ob¬ davčena (na Kranjskem so plačevala prva 20 % in druga 25 % od svojih dohodkov); mesto Trst ni plačevalo skoraj prav nič davka; rudniki so bili prav tako oproščeni od plačevanja kontribucije.18 Tudi na tem področju odpravijo Francozi privilegije in uvedejo svoj uniformni davčni sistem. Še bolj radikalna je reforma konskripcije. Glede te je veljal pod Avstrijo princip, da so od nje izvzeti plemiči, duhovniki, uradniki in honoraciorji z rodbinami, meščani in kmetski posest¬ niki ter njihovi nasledniki kakor tudi nekateri drugi stanovi (ru¬ darji itd.). Vsi ostali, v kolikor so v odgovarjajoči starosti, niso poročeni in nimajo kakih očividnih fizičnih napak, so pa dolo¬ čeni za konskripcijo; način določanja in rekrutiranja je tak, da igra samovolja zelo veliko vlogo. Če primerjamo s tem francoski sistem, vidimo, da so oprostitve le prav maloštevilne in skoraj ne pridejo v poštev. Ker bi bilo pa po tem sistemu konskribirancev preveč, so določili izmed njih vedno le neko število po žrebu; tudi nadomestovanje je bilo dovoljeno.19 Jasno je, da je ta re¬ forma vzbudila veliko nezadovoljstvo med vsemi stanovi, ki so bili dotlej oproščeni, in da je ostala francoska konstrukcija zato pri nas v slabem spominu; vendar pa moramo priznati, da je bil francoski sistem mnogo bolj modern in, iz našega stališča gledano, mnogo bolj pravičen kakor pa avstrijski. Med najbolj zanimiva poglavja iz zgodovine Ilirije spada vprašanje zemljiškega gospodstva. Agrarni sistemi, ki so jih Fran¬ cozi našli, so zelo različni. V večini nekdanjih avstrijskih dednih dežel je vladal oni tip zemljiškega gospodstva, ki je nastal po reformah Marije Terezije in Jožefa II. V civilni Hrvatski velik del teh reform ni bil uveden in položaj podložnikov je zato mno¬ go slabši. Vojna Krajina ima zopet drugo ureditev. V Dalmaciji in v večjem delu Primorskega vlada kolonat. Od tega sistema, kjer je razmerje med lastnikom in kolonom privatnopravno, je 17 J. Polec, o. c., 127—28, 147, 167—68; S. Adler, Das adelige Landrecht in Nieder- u. Oberosterreich und die Gerichtsreformen des 18. Jahrhunderts; H. Hermann, Handbuch der Geschichte des Herzogthums Karntens, III, 1, str. 160; I. Lowenthal, Geschichte der Stadt Triest, II, str. 6, 17 do 18, 143. 18 J. Linden, Die Grundsteuerverfassung in den deutschen und italienischen Provinzen der osterreichischen Monarchie, Dunaj, 1840, I, str. 168. B. Vošnjak, o. c., str. 198. M. Pivec-Stele, o. c., str. 48, 51, 52, 64. 10 B. Vošnjak, o. c., str. 187 in sl. Za avstrijski sistem so instruktivna navodila pri A. Giirtlerju, o. c., str. 64 in sl.

192

pa treba po Ivšiču razlikovati dubrovniški agrarni sistem, ki ima značaj pravega podložništva.20 Po Pisaniju je treba razlikovati še agrarni sistem, ki je vladal v dalmatinskem nuovo ter nuovissimo acguisto, kjer so izvedli Francozi že 1. 1806 važno reformo s tem, da so odpravili 1. 1756 uvedeno lex Grimani.21 Iz vsega tega je jasno, da igra vprašanje historične kontinuitete tu še večjo vlogo kakor pri doslej omenjenih vprašanjih; zato se mi zdi pogrešno, da sta skušala dr. B. Vošnjak in dr. M. Pivec-Stele rešiti to vpra¬ šanje, ne da bi analizirala položaja, ki so ga Francozi našli, in omenila reforme, ki so bile izvedene pred 1. 1809. Francozi so izvedli — če ne upoštevamo odprave sodnih in vseh drugih javnopravnih funkcij gospodstev — v glavnem tri reforme. Dne 15. novembra 1. 1810 so odpravili desetine kapit¬ ljem in kapelam v Istri. Člen 252. organizacijskega dekreta od 15. aprila 1811 določi, da so odpravljene brez odškodnine samo čisto osebne obveznosti (les servitudes purement personnelles). Vsa prava, četudi fevdalna, ki izvirajo iz nekdanje podelitve zem¬ lje, so pa proglašena le za odkupljiva. Končno določa naredba od 4. junija 1812, da so vse dajatve in natura in v denarju zmanj¬ šane za eno petino; razen tega je odpravljena tlaka dvanajst dni letno, ki jo je moral opravljati vsak najemnik svojemu gospodu; vse druge dajatve in vsa ostala tlaka so pa obvezne kakor doslej, dokler cesarski dekret ne bo definitivno uredil tega vprašanja.22 — Odprava desetine v Istri ima bolj lokalen pomen; važna so pa vprašanja, kaj so »osebne obveznosti« organizacijskega de¬ kreta, kakšen je smisel proglasitve fevdalnih pravic za odkupljive ter zakaj je bila odpravljena ena petina dajatev in pa tlaka najemnikov. V naših krajih je vladal do francoske dobe davčni sistem terezijanske davčne rektifikacije, ki določa za dominikalna zem¬ ljišča drugačno mero obdavčenja kakor za rustikalna. Princip, po katerem se je vršilo obdavčevanje, je bil po raznih deželah različen; na Kranjskem je znašal dominikalni davek 20 % in rustikalni davek 25 % od dohodka zemljišč.23 Pri tem pa je važno dejstvo, da so morali zemljiški gospodje plačevati eno petino ne le od zemljišč, ki so jih sami obdelovali, ampak tudi od do¬ hodkov, ki so jih imeli od zemljišč svojih kmetskih podložnikov. — Ko so Francozi organizirali pobiranje svojega zemljiškega 20 M. Ivšič, Les problemes agraires en Yougoslavie, Pariz, 1926, str. 273 in sl. 21 P. Pisani, o. c., passim. 22 Tel. off. 21. nov. 1810, št. 15; 5. junija 1811, št. 45; 10. junija 1812, št. 47; J. Mal, Zgodovina slov. naroda, str. 106, 108. 23 B. Vošnjak, o. c., str. 198; poročilo hrvatskega intendanta v A. N., F‘E 62, d. 4.

13 O slovenskem narodnem vprašanju

193

davka, so se postavili na stališče, da je le kmet lastnik in da ima le on dolžnost plačevati davek od svojega zemljišča; zem¬ ljiški gospod je bil oproščen vsakega davka od svojih dohodkov iz zemljiškega gospodstva, zato pa je moral podložniku odpustiti eno petino njegovih dajatev, torej isto vsoto, ki jo je bil prej dolžan plačevati državi. Ta določba pa ne velja samo za Kranj¬ sko — čeprav jo je treba razlagati iz specialnih kranjskih razmer — ampak za vse kraje Ilirije, kjer je obstojalo zemljiško gospodstvo; uveljavljena je bila npr. tudi v civilni Hrvatski.21 — Da je ta razlaga odprave ene petine dajatev pravilna, je razvidno iz avstrijskih virov.25 Avstrijci so vso reformo sprejeli in jo pozneje celo posnemali na Štajerskem, kjer so oprostili zemljiške go¬ spode vseh davkov od dohodkov od podložnikov, zato so pa bile podložnikom znižane njihove dajatve za eno šestino.26 Vsa ta reforma je torej v zvezi s spremembo davčnega sistema. Določbo, da so odpravljene brez odškodnine osebne obvez¬ nosti, medtem ko ostanejo vsa prava, ki izhajajo iz nekdanje po¬ delitve zemlje, nespremenjena, so razumeli nekateri historiki v tem smislu, da je odpravljena tlaka, dočim ostanejo vse dajatve.27 To mnenje je seveda napačno; tlaka je obstojala tudi v francoski dobi. Po mojem mnenju je treba razlagati »les servitudes puremen personnelles« v smislu »pravic in dohodkov iz osebnega in zavetniškega razmerja« zakonodaje o zemljiški odvezi iz 1. 1848 in 1849. Sem spadajo: uporabljanje sirot za domača opravila; obvezni mezdni dnevi; »darila«; obrtne dajatve, ki nimajo no¬ bene zveze z zemljiško posestjo; predvsem pa vse služnosti gostačev in kajžarjev brez polja, kakor tudi 13-dnevna tlaka kajžarjev s poljem; vse to velja tudi v primeru, da so bile te služ¬ nosti in dajatve spremenjene v denarne dajatve.28 Kakor vidimo, to pojmovanje osebnih obveznosti, ki ga je zakonodaja o zem¬ ljiški odvezi le uporabila in ne šele ustvarila, že vsebuje tlako 12 dni, ko jo mora vršiti najemnik svojemu gospodu in ki o njej 21 R. Lopašič, Karlovac, str. 81—82. 25 J. Linden, o. c., I, str. 158—59. J. Hauer, Beitrage zur Geschichte der osterreichischen Finanzen, Wien, 1848, str. 40. H. Hermann, o. c., III, 1, str. 279, 332 in sl. Prim. Lattermannov proglas pri J. Mal, Zgodovina slo¬ venskega naroda, najnovejša doba, str. 199. 26 J. Tschinkowitz, Darstellung des politischen Verhaltnisses ... Graz, 1823—39, str. 27 sl. 27 Vošnjak, o. c., str. 210; J. Gruden, Ob stoletnici Napoleonove Ilirije, Čas, III (1909), str. 151 sl.; Fr. Orožen, Vojvodina Kranjska (Slov. zemlja IV), str. 165. Na obstoj tlake pod Francozi opozarja Mal. o. c., str. 108. 28 »Hof- [Waisen] Dienste; Spinnschuldigkeiten gegen Lohn; Zwangslohntage; Ehrungen; Gewerbszinse, die nicht aus einen Vertrage iiber die Theilung des Eigenthums herriihrten und entweder auf dem Grunde ruhten oder den Charakter eines Aquivalents fiir eine von der gewesenen Obrigkeit ubemommene Servitut trugen; Robot, Robotgelder, Spinnschuldig-

194

govori naredba od 4. junija 1812. Tudi to reformo so Avstrijci ohranili; gostaščina ostane odpravljena in razmerje med gospodi in podložniki se označa kot le še stvarnopravno in ne več osebnopravno.29 Proglasitev vseh ostalih obveznosti do zemljiških gospodov za odkupljive pa ni prav nič novega. Francozi s tem le ponav¬ ljajo določbo patenta od 1. septembra 1798, ki natančno določa postopanje pri tem; odkupitev sama in višina odkupnine ostane prepuščena svobodni odločitvi obeh pogodbenikov.30 Iz vsega tega je razvidno, da so Francozi odvzeli zemljiškim gospodom vse javne funkcije in odpravili vse osebne obveznosti podložnikov do njih. Vse razmerje ima le še privaten in zem¬ ljiški značaj, kar se pokaže posebno v tem, da preide kompe¬ tenca za vse spore od političnih uradov na sodišča. Zaradi spre¬ membe davčnega sistema so Francozi znižali dajatve za eno pe¬ tino. Preko teh določb pa niso šli. Napačna je trditev, da sta lov in ribištvo v Iliriji regala.81 Ti pravici ostaneta v Iliriji in vse¬ skozi do 1848 — tu seveda ne mislim na ribištvo po morju — pertinenca zemljiškega gospodstva.32 — Vendar pa je treba upo¬ števati, da vse to stanje po mnenju francoskih administratorjev samih ni definitivno. Generalni justični komisar Coffinhal je iz¬ delal 1. 1812 predlog za cesarski dekret, ki naj bi dokončno rešil vsa sporna vprašanja; ta projekt pa ni bil nikoli podpisan in njegova vsebina nam — vsaj doslej — ni znana. Po nekem Bertrandovem poročilu proglaša dajatve zemljiškim gospodom v pri¬ meru, da se spremeni lastnik zemljišča, za odkupljive in fiksira višino odkupnine; popust za eno petino velja le za dajatve in ne tudi za služnosti; v celoti zavzema precej konservativno stališče, česar mnogi francoski administratorji niso odobravali. Vendar pa moremo sklepati iz poročil intendantov za 1. 1812, katere težkoče so hoteli Francozi predvsem odpraviti.33 keiten und sonstige Natural- und Arbeitsleistungen von Inleuten und unbefelderten [Catastral- und Rustikal-] Hauslern, wenn dieselben nicht Leistungen von einer entschadigungspflichtigen Stammstelle iibernommen haben: 13 Frohntage der befelderten Catastralhausler. Selbsverstandlich fielen auch die Geldleistungen unentgeltlich weg, welche im Laufe der Zeit an die Stelle dieser Naturalprastationen getreten waren.« K. Griinberg, Die Grundentlastung v Geschichte der osterreichischen Land- u. Forstwirtschaft und ihrer Industrien, I, str. 53. 29 J. Mal, o. c., str. 200; Die Grundentlastung in Osterreich, Wien, 1857, str. 5, 15, 18. 39 K. Griinberg, o. c., str. 19—20. 31 M. Pivec-Stele, o. c., str. 243. 32 B. Vošnjak, o. c., str. '212. K. Griinberg, o. c., str. 52—53. 33 Vsa poročila intendantov v A. N., FIE 62, d. 4; vsebina pri M. PivecStele, o. c., str. 283—99. Bertrandovo poročilo v A. E., Corr. pol., Autriche 55, f. 275-76. 13 *

195

Intendant civilne Hrvatske, ki ima pod svojo upravo tudi ne¬ kaj krajev, ki so bili prej del Kranjske, poudarja blagodejni vpliv, ki so ga imele v teh krajih reforme Marije Terezije in Jožefa II. Kmetje so postali pravi lastniki svoje zemlje, kar jih je vzpod¬ budilo k večji podjetnosti. Vse to odlikuje kranjske kmete pred hrvatskimi, ki ječe pod težkimi bremeni neomiljenega fevdalnega sistema in so zato popolnoma zaostali. Tu je položaj tak, da niti ni mogoče določiti, ali je lastnik zemlje kmet ali njegov gospod in od koga je treba terjati davke in pristojbine, ki jih je treba plačevati, kadar se spremeni lastnik zemljišča. Treba je urediti to vprašanje in zasigurati kmetu lastnino njegove zemlje. — Inten¬ danti prej avstrijskih delov Ilirije niso imeli te skrbi, zato so jih pa zanimala druga vprašanja. Francozi so uvedli nove davke na vsako spremembo lastnine zemljišč (zaradi smrti, prodaje itd.); ker pa je bil kmet dolžan v tem primeru plačevati pristojbine tudi svojemu zemljiškemu gospodu, je nastalo veliko nezadovolj¬ stvo. Francoski administratorji izražajo željo, naj bi se odpra¬ vile pristojbine zemljiškim gospodom. Ker so pa obveznosti pod¬ ložnikov do gospodov sploh škodovale pobiranju državnega zem¬ ljiškega davka, se pojavlja tendenca, naj se te obveznosti znižajo ali celo odpravijo. Tudi lovska pravica zemljiških gospodov moti Francoze. — Najbolj enostaven je problem seveda v Vojni Krajini in v onih delih Ilirije, kjer vlada kolonat. Mnenje francoskih administratorjev v tem vprašanju se je v teku časa precej spremenilo. V začetku zastopajo dokaj konser¬ vativne tendence. Pozneje pa uvidijo, da plemstva kljub temu ne bodo pridobili, medtem ko postane vznemirjenje in gibanje med kmeti, ki ga netijo tudi nekateri pristaši Francozov, v letih 1812 in 1813 vedno jačje; zato pride Chabrol in — če smemo verjeti Nodieru — tudi Fouche do prepričanja, da je treba storiti več. Pred odhodom Francozov se omenja v uradnih aktih možnost, da se gospodstvo sploh odpravi; del javnega mnenja je prepričan, da je to stvar bližnje bodočnosti. Upoštevati je treba seveda težkoče, ki bi jih v tem primeru pri tedanjih razmerah povzročalo plače¬ vanje odškodnine zemljiškim gospodom; odprava gospodstva brez odškodnine bi pa ne ustrezala duhu prvega cesarstva. Tudi v mestih so izvedli Francozi zelo važno reformo s tem, da so odpravili cehe obrtnikov in trgovcev, dovolili svobodno na¬ selitev in gospodarsko pridobivanje tujcem in Židom ter sploh uvedli gospodarsko svobodo. V zvezi s tem so Francozi ustanovili pri nas prve trgovske zbornice. Ker doslej še ni raziskano stanje, ki je vladalo pred prihodom Francozov, je težko oceniti pomen te reforme. Iz nezadovoljstva in pritožb hrvatskih, kranjskih in ko¬ roških obrtnikov in sploh meščanov je pa mogoče sklepati, da so 196

bili cehovski in meščanski privilegiji dotlej še v veljavi in da po¬ sebno numerus clausus še ni bil odpravljen.34 Na Koroškem so obstojale še tako zvane realne obrti, tj. obrtnik je smel svojo obrtno pravico prodati, dedovati itd. Avstrija je poskušala več¬ krat odkupiti realne obrti; ko so torej z uvedbo obrtne svobode obrtne pravice izgubile vsako vrednost, so obrtniki zahtevali, da jim jih država odkupi, kar pa je generalni intendant Chabrol od¬ klonil.35 Avstrija je pozneje, kolikor moremo domnevati, vzposta¬ vila stanje pred prihodom Francozov. S tem pa še niso naštete vse reforme, ki so jih izvedli Fran¬ cozi v duhu idej revolucije. Znano je, da so uvedli deljivost kmet¬ skih posestev in da se je ta reforma ohranila tudi v kasnejši dobi. Pravtako so znane francoske cerkvene reforme. Na drugi strani so pa Francozi sklepali tudi kompromise: odpravili niso zemlji¬ škega gospodstva, ohranili so Vojno Krajino, uporabljali so za ceste javno tlako, v Dalmaciji so popustili celo v vprašanju uved¬ be francoskih davkov. Toda vsaj v prvih treh primerih moremo ugotoviti, da je to popuščanje vzbudilo pomisleke in diskusije celo med francoskimi administratorji samimi. — Kar se tiče no¬ tranjih carin, mitnin in mostnin, ki so tako karakteristične za državo starega reda v nasprotju z moderno državo, se zdi, da so jih Francozi deloma odpravili, vendar pa ne vseh; vsekakor pa je v tem oziru storila mnogo že avstrijska država 18. veka.36 — Med francoske reforme spada po navedbah dr. M. Pivec-Steletove tudi fiksiranje tržnih cen življenjskih potrebščin.37 Pri tem vpra¬ šanju je pa treba upoštevati, da so bile te cene v naših mestih v prejšnjih stoletjih vedno določene po oblasteh. Šele pod vplivom fiziokratizma se pojavi tendenca, da naj se prepusti njihovo do¬ ločitev svobodnemu izravnavanju ponudbe in povpraševanja; v Ljubljani se začne uvajati ta princip v dobi Jožefa II.38 Francozi so bili v splošnem brez dvoma bolj naklonjeni temu načelu ka¬ kor pa nasprotnemu principu, ki izhaja iz ideologije mestnega in merkantilističnega gospodarstva. Zato bi bilo treba dognati, če niso bile te cene oblastveno določene tudi v predfrancoski dobi (poskusi dobe Jožefa II. so bili morda pozneje opuščeni ali so pa ostali fragmentarni); v nasprotnem primeru pa je treba po mo34 J. Mal, o. c., str. 115; M. Pivec-Stele, o. c., str. 126—28, 308; R. Lopašič, o. c., str. 84. 35 Koroški intendant v A. N., F1E 62, d. 4. Za realne obrti pod Avstrijo: K. Pribram, Geschichte der osterr. Gewerbepolitik von 1740 bis 1860, I, Leipzig, 1907, str. 291 in sl., 428 in sl. 36 M. Pivec-Stele, o. c., str. 29, 32, 130, 305. A. Beer, Die Zollpolitik und die Schaffung eines einheitlichen Zollgebietes unter Maria Theresia. Mitt. d. Inst. f. osterr. Geschichtsforschung, XIV (1893), str. 237—326. 37 M. Pivec-Stele, o. c., str. 128 sl. 38 K. Pribram, o. c., str. 465, 467.

197

jem mnenju fiksiranje cen razlagati s trenutnim gospodarskim po¬ ložajem, kakor so ga povzročile neurejene denarne razmere, in ima le provizoren značaj. Če pregledamo še enkrat francoske reforme, vidimo, da bi bilo vsaj za tisti del Ilirije, ki je bil prej pod avstrijsko upravo, napačno trditi, da pomeni francoska doba začetek uvajanja mo¬ dernih institucij; to prednost je treba priznati že dobi Marije Te¬ rezije in Jožefa II. Pravtako ni mogoče smatrati Ilirije za povsem moderno državo; tu moti predvsem dejstvo, da zemljiško gospodstvo ni bilo odpravljeno. Vendar pa pomenijo francoske re¬ forme zelo velik napredek v tej smeri. Za njimi nastopa reakcija in šele po 1. 1848 je dosežena ista stopnja kakor v Napoleonovi Iliriji. Reforme Bachovega absolutizma kažejo mnogo sličnosti s francoskimi. — Sicer pa tega Francozom nikdo ne odreka. Glavni argument je drugačen: Francozi so uvajali svoje reforme pre¬ zgodaj, Ilirija še ni bila zrela zanje. Ali je to naziranje upravičeno? Ni dvoma, da je bil francoski davčni sistem izredno težko breme in da so bili uradniki slabo in neredno plačevani. Toda tu je pri¬ pisovati glavno krivdo pač izdatkom za armado in pa začetnim na¬ pakam, ki so jih Francozi pozneje poskušali popraviti. Do bolj jasnih rezultatov bi privedlo pač primerjanje davčnih podatkov, ki se vedno navajajo za Ilirijo, s starejšimi avstrijskimi davki. Tudi podržavljenje vseh javnih funkcij je bilo po mnenju mnogih prezgodnje. Tu je treba upoštevati dejstvo, da je Francozom po¬ magal oni del uradništva, ki je ostal v deželi še od avstrijske dobe; Francozi so namreč prepustili vse uradniške funkcije razen naj¬ višjih domačinom. Na ogromne težkoče je naletelo poslovanje občin, na katere so prenesli Francozi večino funkcij gospodstev. Zaradi bojkota privilegiranih slojev, posebno na Hrvatskem, je bilo pač mnogokrat težko dobiti sposobnega mairea. Argument, da so bile nove institucije nekaj specifično francoskega in da niso bile primerne za Ilirijo, pride v poštev predvsem na FIrvatskem, kjer je bil problem postanka moderne uprave pozneje rešen na drugačen način. V mnogo manjši meri je pa ta argument pravilen za ostale dežele, kjer so francoske reforme deloma ostale oz. bile na novo uvedene po 1. 1848. Na vsak način bi moral francoski režim trajati bolj dolgo, da bi bilo mogoče reči, če so bile težkoče le prehodnega značaja ali pa je bil ves sistem v osnovi zgrešen. Zgodovinarji doslej niso sistematično primerjali francoskih institucij s starejšimi pod vidikom razlike med starim redom ter moderno državo in družbo. Zato tudi niso prišli do pravilnih re¬ zultatov o javnem mnenju v Iliriji.39 Brez dvoma je res, da so pri mnogih odločali gospodarski momenti, kakor kontinentalna blo39 Gl. odstavek o javnem mnenju pri M. Pivec-Stele, o. c., str. 316 in sl.

198

kada, težki davki, nova pot levantinske trgovine, in pa čisto oseb¬ ni momenti. Velik del prebivalstva je seveda pasiven; neko vlogo igrajo tudi avstrijske tradicije in prirojena konservativnost. Toda poleg vseh teh faktorjev, ki jih je treba razlagati iz slučajnosti tedanje konstelacije in ki jim nikakor ne mislim odrekati važno¬ sti, je obstojala vendar tudi v Iliriji še druga ločitev duhov, ki ima svoje razloge v strukturi tedanje dobe. Tu nikakor ne mislim na nacionalni moment, ki je igral tedaj v javnem mnenju le pod¬ rejeno vlogo. Dr. Fr. Kidrič je dokazal, da je bil med slovenskimi preporoditelji le en del orientiran frankofilsko, dočim so bili drugi avstrofili; odločalo je pri tem razmerje do idej francoske re¬ volucije.40 Isto bi bilo brez dvoma mogoče dokazati tudi za Hrva¬ te; med dalmatinskimi slavisti je cela vrsta frankofilov, medtem ko je v Zagrebu Vrhovac in njegov krog sovražen Francozom. Francoska doba ima sicer velik pomen v tem, da je odkrila po¬ litično stran nacionalnega vprašanja; toda to se je moglo zgoditi le pod vplivom idej revolucije in je bilo med sodobniki jasno le majhnemu številu frankofilskih nacionalistov. — Mnogo bolj je zanimalo sodobnike drugo vprašanje: reforme, ki so jih izvedli Francozi v smislu idej revolucije. Ob tem vprašanju so se pred¬ vsem ločila naziranja deloma iz načelnih razlogov, deloma pa za¬ radi različnih interesov. V Avstriji prične reakcija že od 1. 1790 dalje. Doba reform Jožefa II. je končana in se umakne stagnaciji. Mnogi pristaši jožefinizma postanejo — kljub vsem razlikam med tem sistemom in idejami revolucije — sumljivi in policija začne stikati za »ja¬ kobinci« in prostozidarji. Zato je pa nadvse značilno dejstvo, da se je v francoski Iliriji prostozidarstvo tako razširilo.41 V ložah so se brez dvoma zbirali tisti izobraženci, ki so bili pristaši novih filozofskih in političnih idej. — V Dalmaciji se je še od krvavih nemirov 1. 1797 ohranilo nasprotstvo med simpatizerji revolucije, ki začno v času Dandoline administracije izvajati svoje ideje, in med njihovimi nasprotniki, ki organizirajo tekom vojne 1. 1809 upor proti Francozom pod vodstvom franjevca Andrije Dorotiča, ki je povzročil že 1. 1797 pobuno ljudstva proti »jakobincem«. Tudi v Dubrovniku simpatizira s Francozi stranka, ki obstoji iz »ja¬ kobincev« in Židov, dočim jim je plemstvo po veliki večini so¬ vražno. V dalmatinskih mestih pride v poštev tudi antagonizem 40 Fr. Kidrič, Dobrovsky in slovenski preporod, Razprave, Hist. sekc., I (1930), str. 100 in sl., prip. 134, 220, 308, 320,415. 41 Fr. Kidrič, Francosko-ilirska loža prijateljev kralja rimskega in Napoleona v Ljubljani, Slovan, XII (1915); Idem, Framasonske lože hrva¬ ških zemelj Napoleonove Ilirije v poročilih dunajskega policijskega arhiva, Rad, 206 (1915).

199

med meščani in mestnim plemstvom . 42 — Na Hrvatskem simpa¬ tizira z Francozi le majhna skupina izobražencev, med njimi pre¬ možni veletrgovci, ki je nasprotna fevdalizmu in Verboczyjevemu zakoniku; zato jim je pa nasprotna »ogrska stranka«, ki ji pri¬ pada plemstvo, in masa meščanov, ki sovraži framazone zaradi odprave cehov . 43 Tudi za naše kraje smemo trditi, da so bili pri¬ staši Francozov — in to brez ozira na narodnost — prostozidarji, tržaški Židje in sploh vsi oni, ki simpatizirajo z novimi idejami; to nam potrjujejo predvsem avstrijski viri , 44 Plemstvo, tržaški patriciji in večina duhovščine so bili v srcu brez dvoma avstrijsko orientirani. Ta orientacija se zrcali tudi v spisih konservativnih zgodovinarjev — sodobnikov, predvsem Rossetija in Hermanna. —- Kar se tiče ljudskih mas, je težko izreči sodbo. Cerkvene re¬ forme, težki davki, splošna uvedba konskripcije in odprava cehov v mestih niso pridobili Francozom mnogo simpatij. Namah pa bi si pridobili Francozi ljudstvo, če bi ostali verni tradicijam revo¬ lucije v tem, da bi postopali bolj radikalno v vprašanju zemlji¬ škega gospodstva. *

Značilna je slika gospodarskega življenja Ilirije, kakor nam ga kažejo podatki knjige dr. M. Pivec-Steletove. Iz njih razvidimo, da bi bilo napačno dodeliti gospodarstvo Ilirije eni od tradicio¬ nalnih stopenj one sheme gospodarskega razvoja, ki jo je postavil Friedrich List: lov in ribištvo — živinoreja — poljedelstvo — poljedelstvo in obrt — poljedelstvo, obrt in trgovina. Tej shemi pridružujejo nekateri kot zadnjo stopnjo še industrijo in sklepajo potem iz dejstva, da v prejšnjih časih ni bilo velike industrije in da je bila trgovina manj pomembna, da so imele tedaj naše de¬ žele agrarni značaj. Temu nasprotujejo poročila francoskih virov, ki trdijo, da Ilirske dežele niso agrarne. Bavile so se seveda tudi s poljedelstvom in živinorejo, toda ta produkcija ni zadostovala potrebam — po enem od poročil je bila komaj za šest mesecev — in deficit je bilo treba kriti iz dobička drugih panog gospodar¬ stva. Sem spadajo rudniki, les, manufakture, predvsem pa po¬ morska trgovina. Seveda je v tem oziru med posameznimi provin¬ cami velika razlika. Najbolj ugoden je položaj pač na Koroškem, 42 P. Pisani, o. c., passim. L. Vojnovič, Pad Dubrovnika, I. str. 15—16, 218; II, str. 21—23, 33—35, 111—16, 143, 415—18. 43 R. Lopašič, o. c., str. 70, 84, 87 sl. F. Kidrič, Framasonske lože, str. 41—42, I. Tkalac, Uspomene iz mladosti u Hrvatskoj, Beograd, 1925, str. 26 in sl. 44 Poleg citiranih razprav dr. Fr. Kidriča še I. Prijatelj, Duševni profili naših preporoditeljev, Ljubljanski Zvon, XLI (1921), str. 265, 276 sl.; J. Mal, o. c., str. 206—208; F. Zwitter, Nov seznam frankofilov v Napoleonovi Iliriji, Glasnik muz. dr. za Slov. XII (1931), str. 48—50.

200

Gorenjskem, Dolenjskem in v severnem delu Hrvatske. Toda tudi tu glavni vir blagostanja — smisel je pač: ona panoga gospodar¬ stva, ki prinaša denar v deželo — ni poljedelstvo, ampak železo in platno. Po nekem poročilu iz 1. 1811 mora celo Kranjska uvažati žito in živino.45 Obmorski in kraški deli Ilirije pa žive nekoliko od vina, olja, južnega sadja, svile, ribištva, največ pa od tran¬ zita in od vmesne trgovine po suhem in po morju.46 Razmerje med Francijo in Ilirijo je bilo, kolikor je mogoče posneti iz fragmentarnih podatkov, zgrajeno na bazi hegemonije Francije. Ilirija je morala dobavljati Franciji (in deloma Italiji) surovine ter tvoriti obenem tržišče za njene produkte; bombaž pride zanjo v poštev le za tranzit, ne sme ga pa sama predelavah.47 To mnenje potrjuje tudi analogija položaja Italije in predvsem analogija s položajem Ilircev v vojaškem in kulturnem oziru.48 Centralno mesto je odredila dr. Pivec-Stele, kakor že ome¬ njeno, problemoma kontinentalne blokade na eni in levantinske trgovine na drugi strani. Prva je vplivala na gospodarsko stanje Ilirije neugodno, druga ugodno. Po vestnem proučevanju virov sklepa avtorica, da prevladuje v celoti negativna stran. Ta rezultat se mi zdi točen; vendar pa naj dodam tu nekaj pripomb. Vsa levantinska trgovina se je vršila le po cesti med Trstom in Kostajnico; zato je razumljivo, da je našel pri njej svoj za¬ služek le majhen del prebivalstva Ilirije. Na macedonskem bom¬ bažu pa je bila interesirana poleg Francije tudi Švica, ki ga je dobivala svojčas po cesti iz Trsta preko Beljaka, medtem ko se je po 1. 1809 vršil transport preko Avstrije, Salcburške in Tirol¬ ske. Francozi pa so zasnovali proti koncu svoje vlade načrt, da odcepijo od svoje glavne smeri v Ljubljani novo pot preko Be¬ ljaka in Lienza, da bi s tem Ilirija znova participirala na trans¬ portu bombaža v Švico. — Prav tako je predlagal hrvatski inten¬ dant, da naj bi šla bombažna cesta tudi preko Karlovca in Reke na Trst; s tem je hotel zasigurati prebivalstvu svoje province nov vir dohodkov. — Tudi slavna route Napoleon od Ljubljane do Dubrovnika oziroma Budve, ki je Francozi niso popolnoma do¬ vršili, ni imela samo strategičnih ciljev, ampak tudi namen, da odpre bombažu novo pot preko vse Dalmacije in s tem tudi pre45 M. Pivec-Stele, o. c., str. 274 sl. Idem, Opis Kranjske iz 1. 1811, čas, XX (1925/26), str. 261-—62. Marmontovo poročilo od 6. dec. 1810 v A. N., F'k 61, d. 2. 46 M. Pivec-Stele, Spomenica o gospodarskem položaju ilirske Dalma¬ cije, Vjesnik kr. drž. arkiva, Zagreb, 1926, str. 171—77. 47 Idem, La vie economique..., str. 117—18, 120 in sl., 163. 48 Gl. značilne izjave Napeleona o Hrvatih, ibidem, str. 332; načrte glede ljubljanske knjižnice J. Tavzes, Slovenski preporod pod Francozi, Lju¬ bljana, 1929, str. 33. Za Italijo je obdelal to vprašanje E. Tarle, Le blocus Continental et le royaume dTtalie, Pariz, 1928.

201

bivalstvu Dalmacije nov vir za zaslužek.49 Treba je torej upošte¬ vati ne samo to, kar so Francozi dovršili, ampak tudi vse ono, kar so hoteli in česar zaradi prekratke dobe vladanja niso mogli dovršiti. Angleška blokada je imela, kakor kaže knjiga, globok vpliv na gospodarsko življenje Ilirije. Vendar pa se mi zdi, da bi bilo treba bolj poudariti tudi druge ovire. Velike važnosti je bila nova meja z Avstrijo, s katero ves čas ni prišlo do sklepa trgovinske po¬ godbe.50 Tudi pri krizi rudnikov pridejo v poštev poleg blokade še druga dejstva: Avstrija je prepovedala uvažanje surovega že¬ leza iz Dolnje Koroške v beljaško okrožje, kjer so ga prej prede¬ lovali; izgubljen je bil avstrijski trg; Italija je postavila visoke carine na produkte ilirskih rudnikov.51 Poleg tega pa pridejo v poštev posledice raznih francoskih upravnih reform, denarne krize itd. Po vsem tem nastane vprašanje, v koliko je Ilirija trpela za¬ radi dejstva, da ji je bilo zaprto morje in da je izgubila svoje avstrijsko zaledje. Iz knjige bi bilo prav za prav mogoče sklepati le, da so bili prizadeti plovba po morju, industrija, rudniki ter trgovina v obmorskih in deloma tudi v drugih mestih. V resnici pa je bila gospodarska kriza Ilirije še mnogo globlja. Pri Iliriji je mogoče razlikovati geografsko tri dele: primor¬ ski predel z mediteransko klimo, ravninski in alpski predel Ko¬ roške, Gorenjske, dela Dolenjske in Hrvatske severno od Kolpe in — v sredi med obema — Kras, ki sega od Soče do Budve. Prebi¬ valci prvega dela so bili prizadeti, v kolikor so se bavili s polje¬ delstvom, predvsem s tem, da je bila njihovemu olju zaprta pot po morju; to velja posebno za Dalmacijo in Dubrovnik.52 V alp¬ skih in ravninskih krajih sta živinoreja in poljedelstvo najbolj razvita; tu so se posledice blokade pač najmanj poznale. O Krasu pa imamo za Hrvatsko značilno poročilo intendanta de Contadesa za 1. 1812, ki pravi, da je zemlja gorata ter neplodna in zato trans¬ port blaga edini dohodek prebivalcev.53 To pa ne velja samo za hrvatski Kras. Neko poročilo o Kranjski iz 1. 1811 trdi, da žive prebivalci subdelegacije Postojna — razen nekaterih lesnih de¬ lavcev — le od prevoza blaga; odtod izvira beda, ki vlada navadno 49 Poročila intendantov v A. N., F1E 62, d. 4; cf. M. Pivec-Stele o. c., str. 288, 292, 294, 296. 50 Trgovinska pogodba, ki je omenjena, ibidem, str. 140, ni bila ratifi¬ cirana (Chronologisches Verzeichnis der osterr. Staatsvertrage, II, Dunaj, 1909 [Veroffentlichungen der Kommission fur neuere Geschichte Osterreichs, 8], str. 80, št. 1535). 51 M. Pivec-Stele, o. c., str. 57, 64, 282, 297. 52 Ibidem, str. 221, 291. 53 Ibidem, str. 294 sl. po A. N., F1E 62, d. 4; prim. Pivec-Stele, o. c., str. 74.

202

v tej subdelegaciji.54 Iz tega vidimo, da si skušajo Kraševci, ki jih njihova nerodovitna zemlja ne more preživljati, še v začetku 19. stoletja pomagati s transportom blaga in z vmesno trgovino; pri tem jim pomaga ugodna lega Krasa, ki ga presekajo vse poti, ki vodijo k morju in od morja. Pri tem slede tradiciji, ki sega na¬ zaj v čase oživljenj a levantinske trgovine v srednjem veku; viri o sporih zaradi trgovine kmetov so že od srednjega veka dalje polni pritožb meščanov proti trgovini Kraševcev.55 V zvezi s tem je vprašanje soli v Iliriji. Pridobivanje soli je bilo v prejšnjih časih mnogo težavnejše kakor danes in zaradi soli je bilo prelite tekom zgodovine mnogo krvi. Za naše kraje je imela sol pa še poseben pomen. Kakor posnemamo iz knjige, so Kraševci nakupovali v obmorskih krajih sol, ki je prišla v glav¬ nem iz tujine, in jo nato prodajali v notranjih pokrajinah; v za¬ meno so na Ogrskem in v Slavoniji nakupovali živino in žito, v Bosni pa razne produkte živinoreje, in jih prodajali v obmorskih mestih. V francoski dobi se je sol podražila oziroma je sploh ni bilo mogoče dobiti — tu pač ni misliti toliko na sol za konsum, ampak bolj na trgovino z njo — in ko pride zraven še konku¬ renca Angležev, zastane vsa trgovina.56 To ne velja samo za se¬ verni Kras, ampak prav posebno še za Dalmacijo. Francozi si prizadevajo, da bi rešili ta problem, otvarjajo nove soline in ku¬ pujejo sol celo od Angležev (afera Adamič). Vendar pa ostane dejstvo, da je zaradi zastoja trgovine s soljo in sploh zaradi osla¬ bitve transverzalnih poti zašel v bedo ves Kras. Kakor izgleda, nam je mogoče konstatirati za vse kraške dežele kljub vsem raz¬ likam v historičnem razvoju eno skupno črto: isti geografski faktorji so privedli Kraševce v dobi med oživij enjem trgovine v srednjem veku in med otvoritvijo železnic v 19. stoletju povsod do tega, da so našli glavni vir zaslužka v transportiranju in v vmesni trgovini. Zato je imel tudi zastoj, ki je nastopil v fran¬ coski dobi, povsod podobne posledice. Vsa ta stran problema Krasa seveda doslej ni raziskana; vidi pa se, da bi bilo treba go¬ spodarsko življenje Ilirije obdelati tudi iz geografske strani. Vse to pa ne zmanjša važnosti knjige dr. M. Pivec-Steletove. Francoska doba spada zdaj med najbolj raziskane v naši gospo¬ darski zgodovini.57 Toda tudi za gospodarsko zgodovino velja trdi54 M. Pivec-Stele, Opis Kranjske iz 1. 1811, Čas, XX (1925/26), str. 262. 55 F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana, 1929, str. 50 in sl. 56 M. Pivec-Stele, La vie economique..., str. 102—3, 226—30, 232 in sl., 281,282, 289—90. 57 Med manjšimi napakami je omeniti: na str. 9 ni upoštevano, da je večina Nemcev v Iliriji vendar katoliška in ne protestantska in v številu pravoslavnih Grki pač ne pridejo v poštev (razen Trsta); Reka je bila

203

tev, ki sem jo postavil za zgodovino ustave in uprave: nemogoče je obdelati periodo štirih let brez ozira na prejšnji in kasnejši razvoj. Celo pri vprašanju kontinentalne blokade, ki je vendar nekaj specifičnega za Napoleonovo dobo, zadenemo na druge pro¬ bleme, ki še niso raziskani. V teku francoske dobe pa se pojavi tudi cela vrsta vprašanj, ki imajo svojo analogijo v poznejšem razvoju. Med taka vprašanja spadajo ne le reforme v smislu mo¬ deme državne uprave, kjer so Avstrijci posnemali Francoze, ampak tudi mnogo gospodarskih vprašanj. V francoski dobi so bili prvič odpravljeni cehovski in sploh meščanski privilegiji; to je imelo podobne posledice kakor kasnejša odprava cehov. Med vzroki krize rudnikov se navaja tudi, da rudniki niso več opro¬ ščeni od kontribucije in konskripcije ter da ne dobivajo več brez¬ plačno lesa iz državnih gozdov . 58 Od teh treh reform pa ustrezata vsaj prvi dve splošnim razvojnim tendencam moderne države; iz tega bi bilo mogoče sklepati, da je bil v državi, ki je bila zgrajena na privilegijih, položaj naših rudnikov ugodnejši kakor pa v mo¬ derni državi. Tudi za transportiranje in trgovino naših Kraševcev je sledila francoski krizi druga, pomembnejša, ko so se začele graditi železnice. Francoska doba je bila doslej pri nas mnogo, skoraj preveč raziskovana. V tej razpravi sem poskušal dokazati, da zadenemo pri tem na mnoga važna vprašanja, ki jih ni mogoče rešiti v okviru zgodovine onih štirih let. Naši zgodovinarji bi morali po¬ svetiti svojo pažnjo predvsem tem problemom; na ta način bo mogoče osvetliti pod novim aspektom tudi še marsikatero stran iz zgodovine Napoleonove dobe. do 1776 avstrijska in ne hrvatska (str. 311); seznam kart na str. XXXVII— XXXVIII ne navaja njihovega merila; na str. XLV je izpuščeno za »Inventaire sommaire des Archives historiques«: »de la Guerre«. 58 M. Pivec-Stele, o. c., str. 48, 51, 52, 64.

204

Napoleonove Ilirske province Izšlo v razstavnem katalogu Napoleonove Ilirske pro¬ vince 1809—1814, Ljubljana 1964, str. 25—36, v krajši obliki pa v 35. številki pariške revije Questions actuelles du socialisme 1956

Francosko gospostvo na vzhodni obali Jadranskega morja v času Napoleona postavlja pred zgodovinarja izredno zanimive probleme. Kljub temu da je trajalo le kratek čas, ne smemo za¬ nemariti njegove važnosti. Vendar pa je oblike novega sveta, ki jih je prineslo, treba presojati po njih resnični vrednosti in ob¬ dobja ne preveč modernizirati. V času, ko se začne s francosko revolucijo novo razdobje v zgodovini Evrope, je večji severni del ozemlja poznejših Ilirskih provinc v okviru habsburške monarhije, večji del Istre in Dalma¬ cije sta še vedno pod oblastjo beneške republike, sredi med be¬ neško Dalmacijo in beneško Boko Kotorsko pa obstoji še vedno dubrovniška republika. V notranjih uredbah patricijskih mestnih republik v Benetkah in Dubrovniku se ni v XVIII. stoletju nič bistvenega spremenilo; vendar pa obstoje v obeh državah krožki politične opozicije, ki teže pred in posebno po začetku francoske revolucije za temeljitimi političnimi spremembami. V habsburški monarhiji je pa doba vlade Marije Terezije (1740—80) in posebno Jožefa II. (1780—90) razdobje mrzličnih notranjih sprememb in reform. Te reforme se seveda tudi za Jožefa II. temeljito razliku¬ jejo od osnovnih značilnosti francoske revolucije; njihov program je absolutna centralistična monarhija, fevdalni sistem se omili, a ne odpravi, katoliška cerkev se sicer temeljito reformira, vendar pa ostane državna cerkev in opora državne oblasti. Vendar so pa te in še druge reforme (uvajanje uradniške uprave in sodstva, go¬ spodarske reforme v smislu merkantilizma in fiziokratizma, uvedba splošne šolske obveznosti in podržavljenje šolstva) zelo spremenile prejšnje stanje, obenem pa tudi že vzbujale odpor proti sistemu centralizma in germanizacije. Ob začetku francoske revolucije je Avstrija v težki notranje- in zunanjepolitični krizi. Rezultat tudi pri nas zelo zanimivega prehodnega razdobja Leo¬ polda II. (1790—92), ko se bore med seboj različne tendence, je v ogrskih deželah, kamor spada tudi Hrvatska, v glavnem vzposta¬ vitev prejšnjih fevdalnih uredb, medtem ko ostane v ostalih de¬ želah večina reform sicer v veljavi, vendar se pa ne reformira da¬ lje. V Avstriji zavlada reakcionarna smer, ki ostane na oblasti do revolucije 1. 1848; okrepi se posebno po začetku prve vojne proti 205

revolucionarni Franciji L 1792, ki jo spremlja močna protirevo¬ lucionarna propaganda. V tej situaciji in spričo stopnje družbe¬ nega razvoja so v Avstriji le redki posamezniki in majhni krožki, ki se še vedno navdušujejo za francosko revolucijo. Kakor drugod jih tudi pri Slovencih ne smemo identificirati z vsemi pristaši pro¬ svetijenstva ali jožefinizma, pa tudi ne z večino vseh tistih, ki so tedaj že aktivni v slovenskem narodnem prerodu kot čisto kultur¬ nem gibanju; vendar pa taki posamezniki in krožki že obstoje tudi pri Slovencih, prav tako pa tudi na Hrvatskem. Francoske revolucijske armade stopijo prvič v stik z jugo¬ slovanskimi deželami pomladi 1797, ko prodira center armade pod poveljstvom generala Napoleona Bonaparteja z Goriške proti Koroški in severni Štajerski ter njeno desno krilo pod Bernardottom skozi Kranjsko in južno Štajersko. Po določbah premirja v Leobnu (18. aprila 1797) morajo Francozi izprazniti te avstrij¬ ske kronovine in Napoleon se vrača preko Ljubljane, Trsta in Gorice. Zgodilo se je prvič in zadnjič, da je prišel Napoleon osebno v kraje, ki leže v mejah današnje Jugoslavije. Francoska zasedba je vojaška zasedba; Francozi ravnajo zelo korektno in nimajo namena izpreminjati deželnih ustanov v skladu z revolu¬ cionarnimi načeli. To je razvidno iz njihovih ljubljanskih pro¬ glasov, objavljenih tudi v slovenskem »deželnem jeziku«. Pristaše revolucije srečamo samo v strogo zaključenih krožkih, npr. na Koroškem in v Trstu; velika večina prebivalstva se drži ob strani. Nedvomno je pod vplivom protirevolucijske propagande in v Trstu tudi pod vplivom gospodarskega blagostanja kot posledice upadanja francoske konkurence v dobi revolucije. Tajne določbe loebenske pogodbe so obljubljale Avstriji velik del ozemlja beneške republike: Dalmacijo, beneško Istro in ozem¬ lje beneške »terre ferme« do Oglia; te določbe so dobile (nekoliko izpremenjene) svojo dokončno obliko in bile objavljene v campoformijskem miru (17. oktobra). V razdobju med obema pogod¬ bama so v Benetkah oklicali maja 1797 demokratično republiko, francoske čete pa zasedejo mesto in »terro fermo«. Prebivalstvo tedaj še beneške Istre in Dalmacije, ki ne pozna tajnih določb leobenskega premirja, mora zavzeti stališče do nove beneške de¬ mokratične republike. V Istri si del mestnega plemstva, ki je imelo v svojih rokah krajevno oblast, v strahu za svoje privi¬ legije prizadeva, da bi priklical avstrijske čete; po drugi strani pa se med ljudstvom po mestih in na deželi pojavlja deloma spontano, deloma organizirano gibanje (organizirajo ga nekateri intelektualci, pristaši revolucijskih idej); nekaj plemičev pobi¬ jejo in jim izropajo domove; organizirajo se demokratične občine; pritožbe zoper zlorabe prejšnje oblasti so zgovorni dokumenti o prejšnjem zatiranju ljudstva. Nekaj dni pozneje napravijo avstrij206

ske čete, ki zasedejo beneško Istro in jih plemstvo in duhovščina sprejmeta kot osvoboditeljice, konec tej zanimivi epizodi. V Dal¬ maciji pa predstavlja revolucionarno miselnost le peščica intelek¬ tualcev; ljudstvo je pod vplivom propagande duhovščine, ki jo vodi frančiškan Andrija Dorotič, propagande, ki je naperjena proti jakobincem in brezbožnikom. Zato ubijejo vodji francoske stranke v Splitu Matutinoviča in Marušiča ter francoskega kon¬ zula v Šibeniku Zulattija, zažgo hišo bratov Garagnin v Trogiru in predstavnika demokratične vlade, Dalmatinca Garagnin in Calafati, se ne moreta v Zadru niti izkrcati. To stanje končajo avstrijske zasedbene čete. O obeh deželah gre za spopad med pristaši stare vlade in pristaši revolucije, ne pa za narodnostni konflikt. Če snujejo nasprotniki revolucije tako v Istri kot v Dal¬ maciji »ogrsko stranko« in zahtevajo priključitev k ogrskim de¬ želam na temelju zgodovinskih pravic krone sv. Štefana, pri tem ne gre v prvi vrsti za hrvaški nacionalizem (plemstvo po istrskih mestih je docela italijansko), pač pa za njihovo naklonjenost fev¬ dalni ogrski upravi, ki jo imajo rajši kakor pa centralizatorski in birokratski sistem zahodnih dežel cesarstva Marije Terezije in Jo¬ žefa II. Dunaju pa ni za to, da bi delil v teh deželah oblast z mestnim plemstvom, in zato si jih neposredno podredi. Kljub temu pa se spremembe v času avstrijske nadoblasti (1797—1805) omeje le na nekaj reform v upravi in sodstvu v središčih obeh dežel in v nekaterih mestih. Po drugi strani pa tudi ne bi bilo prav, če bi pristaše revolucije v teh dveh deželah enačili z itali¬ janskimi nacionalisti. Leta 1797 obstaja že nekaj mesecev demo¬ kratična beneška republika in med italijanskimi revolucionarji se že pojavlja majhna skupina ljudi, ki delajo za enotno italijansko republiko. Toda v Italiji in še bolj v Istri in Dalmaciji so v ospred¬ ju splošne težnje revolucije, ne pa njen nacionalni aspekt. Razen tega pa obstaja že nekaj stoletij sem v Dalmaciji in zlasti v mali oligarhični dubrovniški republiki, ki je trenutno še v zavetju pred vsemi političnimi spremembami, zelo živo zanimanje za slovanske jezike, književnost in zgodovino. Imamo dokaze, da je tudi med pristaši revolucije v Dalmaciji in Dubrovniku (tu med nekate¬ rimi trgovci, ki so se bili obogatili na Francoskem med vojno, in nekaterimi bogatimi plemiškimi družinami, ki si med seboj prizadevajo za »razmah plemenitih idej«) nekaj teh »slavistov« in da se Francozi zanimajo za jezike in literaturo Slovanov ter na¬ dejajo napraviti iz Dubrovnika izhodišče za širjenje revolucio¬ narne propagande v sosednjih deželah. Primer italijanskih kul¬ turnih prizadevanj je bil že v prejšnjih časih velike važnosti za napore »slavistov« v Dalmaciji in Dubrovniku. V tem času pa v Italiji že nastopa peščica ljudi, ki se zavzema za združeno Ita¬ lijo; kakšen pa je bil njen vpliv na revolucionarne »slaviste«? 207

Nek avstrijski tekst iz 1. 1802 pripisuje Francozom namero, češ da hočejo osvoboditi »Ilirce« (mišljeni so Srbi, katerih narodna zavest je bila že zelo razvita in je med njimi že nekaj demokra¬ tov) ter da žele iz Dubrovnika kot izhodišča izpodkopati tri ve¬ like monarhije (Avstrijo, Turčijo in Rusijo), »načrt, ki mu campoformijski mir in uspeh ruskih armad v Italiji niso pustili do¬ zoreti«. Vojna 1. 1805 prinese slovenskim deželam novo delno zasedbo po francoskih četah, z bratislavskim mirom pa si pridobi Napo¬ leon nekdaj beneška ozemlja, tj. Benetke, »terro fermo«, Istro, Dalmacijo in Boko Kotorsko. Boko Kotorsko zasedejo najprej Rusi in Črnogorci in šele z mirom v Tilsitu julija 1807 si jo Fran¬ cozi resnično pridobe. Med temi vojaškimi operacijami zasedejo Francozi 1. 1806 Dubrovnik, ki ga 1. 1808 anektirajo in napravijo tako konec dubrovniški republiki. Operacije je vodil Marmont, ki je vplival tudi na civilno upravo v Dalmaciji in Dubrovniku. V političnem pogledu tvorijo anektirane dežele na vzhodni obali Jadrana do 1. 1809 del Napoleonovega Italijanskega kraljestva. Tu opravljajo funkcije francoskih prefektov trije nekdanji demo¬ krati iz 1. 1797: Benečan Dandolo postane generalni upravitelj (proveditor) v Dalmaciji, Dalmatinec Garagnin upravitelj Dubrov¬ nika, drugi Dalmatinec Calafati pa prefekt v nekdaj beneški Istri. Istro loči od Italije pas avstrijskega ozemlja, katerega sre¬ dišče je Trst, med Istro in Dalmacijo pa leži drug pas avstrijskega ozemlja z Reko kot središčem. Tak položaj je za Napoleona še toliko bolj kočljiv, ker smo v času neposredno po bitki pri Trafalgaru in ker je angleška mornarica gospodar Jadrana. Vrednost posesti na vzhodni obali Jadranskega morja za Napoleona je v njihovi važnosti za njegovo vzhodno politiko. Med mirom v Til¬ situ in sestankom v Erfurtu (julij 1807 — oktober 1808) se Na¬ poleon ukvarja z načrti o delitvi otomanskega cesarstva: za Fran¬ cijo ima namen zahtevati sredozemski del, zlasti Bosno, Alba¬ nijo in Grčijo, Rusiji bi prepustil samo severne pokrajine, Srbijo bi dal Avstriji. Pozneje pa hoče obdržati status quo in preprečiti sleherni ruski vpliv južno od Donave. Za dovolj uspešno politiko glede turškega cesarstva pa si mora pridobiti sklenjeno ozemlje do njegovih meja, kar preprečujeta oba pasova avstrijskega ozem¬ lja. Avstrija mu je 1. 1806 dovolila cesto za prehod čet preko svo¬ jega ozemlja (moral pa se je obvezati, da se je bo čim manj po¬ služeval) in privolila 1. 1807 v popravek meja ob Soči, a to so bile spričo Napoleonovih načrtov le neznatne koncesije. Poleg tega je Avstrija le zelo površno izvajala celinsko zaporo, tako da je Trst prosperiral in si prisvojil trgovinski promet Benetk, kar je Napoleona močno jezilo. Končno se pa v začetku 1. 1809 pred¬ videva tudi nova pot, po kateri naj bi prihajal makedonski bom208

baž, ki ga potrebuje francoska industrija in ki mu Angleži za¬ pirajo dovoz po morju. Že leta 1805 predlaga Talleyrand Napo¬ leonu, da naj anektira Trst; v naslednjih letih se Napoleon več¬ krat ukvarja s to mislijo in novi zunanji minister Champagny mu 1. 1808 predlaga, da naj anektira vse avstrijsko ozemlje južno od rek Vipave in Kolpe. Te zahteve sicer niso bile postavljene, toda govorice o teh načrtih so dokaj razširjene in Avstrija zanje ve (to je tudi eden izmed vzrokov za vojno 1. 1809). Kar zadeva bodočo organizacijo turških in avstrijskih ozemelj, ki jih nameravajo Francozi anektirati, predvideva Champagnyjevo poročilo Napo¬ leonu meseca februarja 1808 dvoje možnosti: združitev z Italijo ali pa ustanovitev posebne države, ki naj bi jo sestavljale samo dežele na vzhodni obali Jadranskega morja. Med vojno 1. 1809 so čete avstrijske južne armade po nekaj začetnih uspehih prisiljene, da se pod pritiskom francoskih armad, ki prodirajo iz Italije in Dalmacije, umaknejo, in Francozi tretjič zasedejo slovenske dežele. Avstrija poskuša tedaj organizi¬ rati v deželah, zasedenih po Francozih, ljudske vstaje po vzorcu vstaje na Tirolskem. V Dalmaciji vodi tako vstajo ponovno fran¬ čiškan Andrija Dorotič. Vstaja ima mnogo uspeha tudi v Istri, kjer se je razpoloženje ljudstva od 1. 1797 izpremenilo iz vzrokov, o katerih bomo še govorili. Toda izid vojne se odloči na severnih bojiščih in Avstrija mora skleniti najprej v mesecu juliju pre¬ mirje in nato po nekajmesečnih pogajanjih odstopiti Napoleonu s schonbrunnskim mirom 14. oktobra 1809 Gornjo Koroško, Kranjsko, Goriško, Trst in Hrvaško južno od Save. Danes po¬ drobno poznamo potek pogajanj in nagibe, ki so vodili Napo¬ leona. On hoče ustvariti ozemeljsko povezavo med Italijo, Istro in Dalmacijo, imeti hoče skupno mejo s Turčijo zaradi svoje vzhodne politike, anektirati jadransko obalo, da bi preprečil sle¬ herno zvezo med Avstrijo in Anglijo zaradi kontinentalne zapore, preprečiti z aneksijo Gornje Koroške vsako zvezo Avstrije s Ti¬ rolsko in vojaško držati višine gora, od koder bi bila v primeru nove vojne Avstrija bolj ranljiva. Med anektiranimi deželami je tudi Zgornja Koroška, ki je povečini naseljena z Nemci, medtem ko so bili Slovenci in Hrvatje iz severnih in od Jadranskega morja bolj oddaljenih pokrajin (štajerski Slovenci in Hrvatje iz severne Hrvatske) prepuščeni Avstriji. Prav zaradi tega svojega mediteran¬ skega načela Napoleon ne odgovarja na klice Karadjordja, ki ga prosi, da bi ga vzel pod svojo zaščito, čeprav je njegovega od¬ poslanca Vučiniča zadrževal v Parizu do padca cesarstva; po nje¬ govem mnenju ne sme Srbija nikoli postati ruska, pač pa ali turška ali avstrijska, vendar pa avstrijska samo v primeru do¬ končne mirovne ureditve, ker noče videti Srbov, dobrih vojakov, 14 O slovenskem narodnem vprašanju

209

v vrstah avstrijske armade, ki bi mu bila sovražna. Če se Napo¬ leon še na Dunaju odloči, da bo novo anektirana ozemlja organi¬ ziral v posebni enoti, ki bi bila ločena od Francije in Italije, stori to zato, ker jim hoče dati nekako na pol vojaško organizacijo z Marmontom na čelu. Če da tem deželam ime Ilirske province, je to pač spomin na čase antike, kar je v tej dobi običajno pri po¬ imenovanju tudi drugih političnih tvorb. Od vseh tez napoleonske legende je teza o »Napoleonovi Jugoslaviji« še manj vzdržna ka¬ kor druge. Če pa realist Napoleon v teh Ilirskih provincah razlikuje predvsem nemške in italijanske dežele (po jeziku uprave), Hrvate (tj. krajišnike, ki jih ceni, a jim hkrati nič kaj ne zaupa) in »Grke« (pravoslavne Srbe, sumljive, da simpatizirajo z Rusi), to problema še ne izčrpa. Že pred 1. 1809 kažejo Marmont in druge vojaške osebnosti v Dalmaciji zanimanje za slovanski jezik, knji¬ ževnost in ljudsko pesništvo; na dubrovniškem liceju poučujejo »ilirščino«; Dandolo, ki bi sicer hotel Dalmatince poitalijančiti, ustanovi prvi časnik v hrvaškem jeziku; v Dubrovniku se zanima¬ nje za slavistične študije na novo poživi (Stulli, Appendini, Sorgo). Prav isti čas, ko je govora o bodočem Jadranskem kraljestvu, predlaga Stratico, predstavnik Dalmacije pri vladi Italijanskega kraljestva, zasedbo sosednjih turških in avstrijskih dežel in njih združitev z Dalmacijo v mejah antične Ilirije. Svoj predlog opira na dejstvo, češ da so »Dalmatinci kakor Hrvatje in Bosanci pre¬ žeti z ilirizmom, tj. da imajo zavest narodnostne enotnosti, ki jih druži«. Če podatki o teh deželah, ki so jih Francozi zbrali na Du¬ naju v času pogajanj, na splošno ne omenjajo drugega kot po¬ vršino, število prebivalstva, gospodarske vire itd., pa najdemo med njimi tudi neko spomenico, ki jo je sestavil Pellenc, nekda¬ nji Mirabeaujev tajnik, po kateri naj bi se »ustvarilo nekakšno začetno jedro za združitev velike ilirske družine«. Nekateri Fran¬ cozi se zanimajo za narodnostne značilnosti pridobljenih dežel in slovenski slavist Kopitar jim daje podatke. Minister Champagny omenja v nekem poročilu Napoleonu 1. 1810 v zvezi z Vučiničevim poslanstvom: »Srbi govorijo isti jezik kakor Bosanci, Črnogorci in Ilirci. Z njimi in z Bolgari tvorijo isti narod«. Če pomeni ime »Ilirske province« za Napoleona poimenovanje, vzeto iz klasike, si ga pa vsi ne razlagajo v tem smislu. Avtohtonizem, to se pravi mišljenje, da so bili predrimski Iliri Slovani, je bilo že dolgo časa razširjeno in zato ima izraz »Ilirec, ilirski« že stoletja sem svoj aktualen narodnostni pomen; izraz »ilirski jezik« pomeni včasih jezik vseh Slovanov, včasih jezik vseh Južnih Slovanov in včasih jezik, ki ga govore v Bosni in Dalmaciji, to je dialekt, ki je osnova srbohrvatskega književnega jezika. Za avstrijsko državno 210

upravo so »Ilirci« Srbi. Ime »Ilirske province« so razumeli v vseh teh pomenih. Idejo Valentina Vodnika o slovanski Iliriji, ki je slovela v antičnih časih, ki je zasužnjena in ponižana životarila od rimske zasedbe dalje in jo je Napoleon priklical v novo življe¬ nje, najdemo v tekstih, ki so deloma starejši kakor Vodnikova pesem, v tekstih »ilirskih«, francoskih in drugih avtorjev iz Ljub¬ ljane, Trsta, Zadra, Dubrovnika, Kotora, Hrvaške, v tekstih srbskega odposlanca Vučiniča in celo v reviji Minerva iz Ham¬ burga. Primerja se usoda Ilirije in Italije in pripisuje Napoleonu namera, češ da hoče priključiti Iliriji sosednja avstrijska in tur¬ ška ozemlja, kjer govore isti jezik. Take misli najdemo tudi v neki spomenici Garagnina in v rokopisu majorja in člana legije časti Matutinoviča, nečaka frankofila, ki so ga umorili leta 1797. Ilirske province se sestoje iz dežel, ki jih je 1. 1809 odstopila Avstrija, iz nekdaj beneške Istre in Dalmacije ter iz Dubrovnika, ki so prej pripadali Napoleonovemu Italijanskemu kraljestvu, in od 1810 tudi iz dela Tirolske, ki je bil prej bavarski. Mejo proti Italiji 1. 1811 nekoliko izpremene; le-ta poteka po Soči, Kanalsko dolino dobi Italija (Napoleon si hoče obdržati nekatere strateške točke za primer, da bi Ilirijo zamenjal za kako drugo deželo), toda Trst, Gorica in vse dežele vzhodno od Soče pripadajo ves čas Ilirskim provincam. Ilirske province so ustanovili z dekretom in ne s senatno odločbo, ustavno ne tvorijo del Francoskega cesar¬ stva, kar jim po zamisli Napoleona daje značaj nekakšne začasne politične tvorbe. Province imajo 55 000 km2 površine in štejejo približno 1 milijon in pol prebivalcev ter se sestoje iz šestih civil¬ nih provinc in iz Hrvaške vojne krajine. Njihovi odnosi s Fran¬ coskim cesarstvom so nekaj posebnega: med ozemljem provinc in Francoskim cesarstvom leži Italijansko kraljestvo; Ilirci so ilirski, ne pa francoski državljani; v Iliriji ne veljajo vsi francoski za¬ koni; intendanti na čelu posameznih provinc opravljajo funkcije prefektov francoskih departementov, vendar pa province ne spa¬ dajo v število 130 francoskih departementov. Med intendanti po¬ sameznih provinc in Parizom je vlada Ilirskih provinc, ki ima sedež v Ljubljani. Njej na čelu je generalni guverner, ki pove¬ ljuje vojski in nadzira vso upravo in pravosodje; vsi guvernerji razen zadnjega (četrtega po številu) Foucheja so bili vojaške osebnosti. Generalni intendant za finance je pooblaščen za vse civilne upravne posle razen za pravosodje, ki je zaupano gene¬ ralnemu komisarju za pravosodje. Ti uradniki si dopisujejo z ministri v Parizu, kjer je tudi kasacijsko sodišče za najvažnejše zadeve. Člani vlade in intendanti posameznih provinc so povečini Francozi; vsa ostala uprava in sodstvo je na splošno v rokah do¬ mačih uradnikov. Jezik višje uprave in sodišč je francoščina, 14 *

211

povsod drugod so v rabi tradicionalni jeziki. Samo po sebi se razume, da so ekonomski, vojaški in kulturni interesi Francije nad interesi Ilirije prav kakor v Italiji in drugih osvojenih deže¬ lah. Vendar pa so Ilirske province popolnoma neodvisne od Ita¬ lijanskega kraljestva, ki uživa samo nekaj pravic pri solinah in gozdovih v Istri; podkralj Eugene Beauharnais nima na njiho¬ vem teritoriju nobene kompetence razen pravic, ki jih je imel med vojno leta 1809 in 1813 kot poveljnik armade. Da bi razumeli pomembnost francoskega gospostva od 1. 1805 oz. v letih 1809—1813 za oblikovanje moderne države in meščan¬ ske družbe v teh deželah, moramo upoštevati razlike v njihovem poprejšnjem razvoju. Nekdanje avstrijske dežele že poznajo cen¬ tralistično in birokratsko državno upravo; v Istri in Dalmaciji so uvedli prej le malo reform; sistem, ki vlada v Hrvatski, je pa še docela fevdalen. Francoske upravne enote so: provinca z intendantom, distrikt s poddelegatom in občina (commune) z županom (maire, syndic) na čelu. Kar zadeva sodstvo, imamo med distriktom in občino še kanton, ki stoji pod jurisdikcijo mirovnega sodnika. Vsi uradniki se imenujejo, volitev ni; pred 1. 1809 so bili v Dalmaciji in Istri pri upravnih uradih tako ime¬ novani sveti prebivalstva (imenovani), ki so jih zdaj odpravili. Provinca ustreza na splošno prejšnji zgodovinski deželi z neka¬ terimi ozemeljskimi popravki, ki jih narekujejo zemljepisne zah¬ teve. Deželnih stanov ni več. Birokratska organizacija uprave je za Hrvatsko novost. Distrikt ustreza v starih avstrijskih deželah okrožju avstrijske uprave, v drugih je pa nova ustanova. Občina je povsod novost; njene funkcije so poprej opravljali zemljiški gospodje, v mestih pa mestne uprave v rokah privilegiranih kor¬ poracij meščanov ali pa mestnega plemstva. V sodstvu zamenja prejšnjo deloma še fevdalno in mestno municipalno organizacijo nova organizacija državnih sodišč in mirovnih sodnikov. Novi francoski zakoni uvedejo enakost državljanov pred zakonom in civilno poroko. Poprej nekatere dežele niso poznale zemljiškega davka, v drugih pa so bili nekateri družbeni razredi in kraji opro¬ ščeni plačevanja ali pa so plačevali manjši odstotek davka od cenjenega dohodka. Francozi uvedejo svoj sistem enotnih dav¬ kov. Poprej v nekaterih deželah sploh ni bilo vojaške obveznosti, v drugih pa je obstajala samo za nižje družbene razrede; Fran¬ cozi jo uvedejo povsod, med obvezniki se kontingent rekrutov določi z žrebom, mogoče je tudi dobiti si namestnika, zelo malo je pa načelnih oprostitev od vojaške službe. Ta v bistvu napredni sistem je v praksi zadeval ob ogromne težave, tako npr. organi¬ zacija občin in pravična razdelitev zemljiškega davka, ki ga v Dalmaciji in Dubrovniku niti niso mogli uvesti. Vojaško obvez212

nost in davke so ljudje občutili kot zelo težko breme. Proračun je bil zaradi vojaških izdatkov vedno deficiten in uradniki često niso dobili plače. Francoski sistem pozna važno izjemo: medtem ko je Dandolo 1. 1806 odpravil Vojno krajino v Dalmaciji in ustvaril svobodno kmečko last, se Napoleon in Marmont upreta odpravi hrvaške Vojne krajine, ki so jo predlagali nekateri uprav¬ niki iz načelnih razlogov, ker ta krajina prav malo stane in daje dobre vojake. Najvažnejši družbeni problem je problem fevdalizma. Uprava in sodstvo zemljiških gospodov sta odpravljena, obveze kmetov do zemljiških gospodov se zmanjšajo za petino (ker je zdaj le še kmet in ne več tudi gospod tisti, ki plačuje davek na kmečko posest), zgolj osebne obveznosti, zlasti tlako revežev brez zemlje, odpravijo. Toda dajatve v denarju ali naravi in celo tlaka, ki jo je kmet dolžan svojemu gospodu za svojo zemljo, še vedno obstajajo; lahko pa se odkupijo na podlagi svobodnega dogovora med gospodom in kmetom, kar pa je bilo mogoče že poprej. Zemljiški gospod še zdaj uživa pravice do lova in do dajatev ob menjavanju posestnika podložnega zemljišča. S temi refor¬ mami si je režim odtujil zemljiške gospode, ne da bi si pridobil kmete. Slednji so prepričani, da mora pomeniti francoska oblast konec fevdalizma; neki hrvaški dokument iz 1. 1809 podaja nji¬ hovo mišljenje s temile latinskimi besedami: »Galli sumus, liberi sumus«, in 1. 1813 na Kranjskem še vedno med kmeti vre. Ne¬ kateri francoski upravitelji sovražijo fevdalizem in pripravljajo se nove reforme, ki pa ostajajo še vedno na pol poti. Odprava fevdalnega sistema brez odškodnine kakor na ozemljih prvih osvojitev v času revolucije bi si namah pridobila kmete, toda bila bi v nasprotju z duhom francoskega cesarstva, ki postaja bolj in bolj konservativno. — Druge francoske socialne reforme so liberalnega značaja, tako npr. odprava obrtniških cehov, uvedba trgovskih zbornic in francoskih zakonov o delitvi de¬ diščine. Poglavitna v gospodarskem življenju je prepoved angleškega in kolonialnega blaga, še mnogo bolj pa dejstvo, da angleške pomorske zmage na Jadranskem morju in angleške baze na Visu in pozneje tudi na drugih otokih preprečujejo Francozom sle¬ herni pomorski promet. Francoske čete in nacionalna garda bra¬ nijo lahko samo obalo. To je vzrok za propadanje obmorskih mest in za trpljenje istrskega in dalmatinskega ljudstva ter kme¬ tov kraških pokrajin, ki so se preživljali s prevažanjem blaga, ki je prihajalo po morju ali pa s kopnega v pristanišča. Da bi olajšali ta kritični položaj, žele dati Francozi Ilirskim provincam novo gospodarsko funkcijo: narediti hočejo iz njih tranzitno 213

deželo za blago, ki bi prihajalo iz Bližnjega vzhoda v Italijo in Francijo, pa tudi na Bavarsko in v Švico ter obratno, zlasti za makedonski bombaž, ki ga potrebuje francoska industrija. To je bil — poleg ozirov vojaškega značaja — glavni vzrok za grad¬ njo cest, grajenih seveda s pomočjo javne tlake, ki so jih pozneje občudovali Avstrijci in celo cesar Franc. Kratkotrajnost francoskega vladanja je bila vzrok, da šo bili ti načrti le deloma uresničeni. Prav tako niso mogla biti rešena gospodarska vprašanja, ki jih je narekovala določitev nove meje z Avstrijo. Tudi fiziokratske reforme, ki so bile zlasti za Dal¬ macijo novost (železni plug, uvajanje krompirja, gojitev merinos ovac itd.), so bile komaj v začetkih. Kar zadeva odnose s Cerkvijo, se Napoleonov sistem ne raz¬ likuje veliko od sistema Jožefa II., ki je poznal že nadzorstvo države nad Cerkvijo in pobijal ljudsko vraževerje. Kljub temu pa spremembe, ki so jih uvedli Francozi (civilna poroka, odprava nekaterih praznikov, samostanov in bratovščin, ukinitev nad¬ zorstva Cerkve nad javnim šolstvom, splošna toleranca za pravo¬ slavne in Žide), niso bile take narave, da bi si pridobile simpatije katoliške duhovščine. Kar zadeva šole, francoska načela o osnovni šoli v vsaki občini, o dekliški osnovni šoli v vsakem kantonu, o tem, da orga¬ nizira šolski sistem država, za nekdanje avstrijske dežele niso bila nova, bila pa so novost za nekdaj beneško Istro in Dalma¬ cijo; bila so pa le delno uresničena. Mreža francoskega šolstva zajema osnovne šole, gimnazije ali srednje šole, obrtne šole, liceje in v Zadru in Ljubljani dve centralni šoli po vzoru iz časov fran¬ coske revolucije; ljubljansko centralno šolo nadomesti 1. 1811 ljubljanska akademija, ki obsega le fakultetni pouk v razliki od francoskega pojma »akademije«, ki obsega ves šolski sistem na določenem ozemlju. Centralne šole in akademija nimajo pred¬ hodnika v prejšnjem šolstvu. V njih se poučujejo tudi pravo, medicina itd. Na temelju Marmontovega dekreta z dne 4. julija 1810 je jezik, v katerem se poučuje v osnovnih šolah in gimnazijah, »de¬ želni jezik«. V Marmontovih Spominih najdemo zapisano, da je prebivalstvo Ilirskih provinc »sestavljeno iz Nemcev, Ilircev (Slo¬ vanov), Italijanov, Albancev in slednjič iz posameznikov vseh dežel, ki se zbirajo v Trstu«. V resnici Nemcev (z izjemo Koro¬ ške) ne srečujemo na podeželju, Italijani so živeli skoraj izključ¬ no v obmorskih mestih, veliko večino prebivalstva pa so tvorili Slovani, to je Slovenci, Hrvatje in Srbi. V prejšnji dobi so bili učni jeziki v šolah nemščina, italijanščina in latinščina; oba slo¬ vanska jezika v njih skorajda nista imela mesta. O tem, kako so 214

dekret izvajali, še nimamo študij in možno je, da so imeli tra¬ dicionalni jeziki precejšnjo vlogo. Gotovo pa je, da je Vodnik, ko je pisal šolske knjige v slovenščini, zagotovil temu jeziku v šolah tako mesto, kakršnega pozneje, tja do 1. 1848, ni več imel. Kar zadeva »ilirski jezik«, ga je Vodnik opredelil kot jezik, ki ga sestavljata dve narečji, slovensko in srbsko; oba je treba go¬ jiti in ostalo prepustiti prihodnosti. V državni upravi obdrže tradicionalni jeziki svoje mesto poleg francoščine, toda v uprav¬ nih aktih že najdemo izraženo misel, da je treba v upravo uvesti tudi slovanščino. Če Telegraphe officiel v nasprotju z Nodierovimi trditvami ni imel svoje »ilirske« izdaje, je ni imel zaradi tehničnih težav, toda vlada je take namene imela. Nagibe za »ilirskemu« jeziku naklonjeno politko veže Pellenc z načrti, ki so vodili Francijo pri njeni vzhodni politiki, s potrebo preprečiti ruski vpliv. Sicer pa je bila to misel nadpovprečnih in malo¬ številnih duhov; večina francoskih upraviteljev zanjo bržkone ni vedela. Med Ilirci najdemo odkrite pristaše Francozov med urad¬ niki, oficirji in bogatimi trgovci, številni so med Židi, zelo malo pa jih je v krogih plemstva in duhovščine. Zbirajo se v masonskih ložah, ki štejejo v celoti le nekaj sto članov. Marmont je želel pridobiti plemstvo z družabnimi stiki, toda brez uspeha; nekoliko bolj se mu je to posrečilo pri frančiškanih v Dalmaciji; toda v glavnem ostanejo plemstvo, duhovščina in mestni patriciji Francozom sovražni. Obmorska mesta in vasi jih ne marajo za¬ radi celinske zapore, mali obrtniki pa zaradi odprave cehov. Kmet stoji ob strani, ker ne mara vojaške obveznosti, davkov in kontinentalne zapore in ker je konservativen v verskih vpra¬ šanjih, toda od Francozov pričakuje, da bodo pometli s fevdaliz¬ mom. Ideološko nasprotstvo med pristaši in nasprotniki Fran¬ cozov ustreza nasprotstvu med pristaši revolucionarnih idej in njihovimi nasprotniki, čeprav konflikt ni tako izostren kakor v času revolucije. Narodnostno vprašanje ne stoji v ospredju. Fran¬ kofili predstavljajo nekakšno kozmopolitsko družbo, nekateri iz¬ med njih poznajo že idejo o nacionalni državi, toda o kakem gibanju te vrste še ne moremo govoriti. V Istri in Dalmaciji so frankofili v času Ilirskih provinc še vedno isti kot v času Italijan¬ skega kraljestva. Prav tako najdemo v vrstah nasprotnikov Fran¬ cozov zastopane vse narodnosti, med njimi tudi italijanske patricije iz primorskih mest in prebivalstvo teh mest, ki trpi zaradi celinske zapore. Omahovanje okrog rešitve fevdalnega vprašanja frankofilom ni dopustilo, da bi stopili iz svojega ozkega kroga in si pridobili simpatije kmetov. Pred vojno 1. 1812 obljubi Napoleon Avstriji, da bi privolil v zamenjavo Ilirije za Galicijo, če bi Avstrija to predlagala; ob 215

tej priložnosti bi se dogovorili tudi glede obsega zamenjanih ozemelj. Po vojni pa obljubi, da bo vrnil Ilirijo Avstriji v pri¬ meru splošnega miru. L. 1813 zahteva Avstrija Ilirijo, toda Na¬ poleon je voljan odstopiti samo del dežele, kar dokazuje, kako važna je bila Ilirija v celotnem Napoleonovem sistemu. Med vojno 1. 1813 je položaj francoske armade težak spričo avstrijske ar¬ made, angleške mornarice in protifrancoske propagande, ki ima nekaj uspehov na Hrvaškem in v Istri. Po nekaj mesecev traja¬ jočih ogorčenih bojih je francoska armada prisiljena deželo iz¬ prazniti. Sicer se pa usoda Ilirije odloča na evropskih bojiščih. Na dunajskem kongresu napori Dubrovčanov, da bi iz Dubrov¬ nika, Boke Kotorske in Črne gore ustvarili posebno državo, ki bi bila neodvisna od Avstrije, ne dožive uspeha, ker je položaj Avstrije preveč močan; o usodi ostalega dela Ilirije pa na kon¬ gresu sploh ne razpravljajo. Avstrijska vlada je takoj odpravila francoske reforme, tičoče se Cerkve, šolskega sistema in jezika. Kar zadeva reforme v upravi in sodstvu ter v fevdalnem sistemu, zahtevajo plemstvo in mestni patriciji popolno vzpostavitev sistema, ki je veljal pred francosko vlado. Vendar se na Hrvatskem stari red vzpostavi šele 1. 1822. V drugih deželah se ustvari kompromis med starim av¬ strijskim in francoskim sistemom, tako da kažejo te dežele do leta 1848 v upravi, pravosodju in fevdalnem sistemu poteze, ki so modernejše kot v drugih pokrajinah avstrijskega cesarstva. Reforma avstrijske države po revoluciji 1848 se v dobršni meri inspirira ob istih načelih kakor francoske reforme, kar dokazuje, da so bile le-te napredne, čeprav se v tako kratkem času fran¬ coski vladi ni posrečilo, da bi premagala vse ovire, ki so bile napoti uresničenju teh reform. Toda resnična pomembnost tega obdobja je drugod. Vpliv nekdanjih frankofilov traja še dolgo časa. Kali novih ideologij se razvijajo. Dokazano je, da se je misel o zedinjeni Sloveniji iz 1. 1848. porodila pod vplivom ideje o oživljeni Iliriji iz francoske dobe. Narodni preporod na Hrvaškem in ilirsko gibanje po 1. 1830 ima drugačen značaj; on ima vse drugačno množično podlago, poleg tega se pa more opreti na tradicijo zgodovinske avtono¬ mije Hrvatske, česar v Ilirskih provincah ni bilo; toda klice francoskega ilirskega obdobja so vplivale zlasti na levo krilo tega gibanja. Pomembnost francoske vlade v Ilirskih provincah je raz¬ lagati iz dejstva, da je kljub vsem kompromisom in deloma ne¬ zavedno v veliki meri razvila težnje, porojene iz francoske re¬ volucije. 216

Izbrana bibliografija: P. Pisani, La Dalmatie de 1797 a 1815, Pariš 1893. — P. Boppe, La Croatie militaire (1809—1813), Paris-Nancy 1900. — B. Vošnjak, Ustava in uprava Ilirskih dežel (1809—1813), prispevki k nauku o recepciji javnega prava prvega francoskega cesarstva, ZMS XII, Ljubljana 1910. — I. Prijatelj, Slovenščina pod Napoleonom, Veda I, Gorica 1911. — M. Pivec-Stele, La vie economique des Provinces Illyriennes (1809—1813), suivie d’une bibliographie critique, Pariš 1930. — Fr. Zwitter, Socialni in gospodarski problemi Ilirskih provinc, GMS XIII, Ljubljana 1932. — Fr. Zvvitter, Les origines de Fillyrisme politique et la creation des Provinces Illyriennes, articles parus dans le Monde Slave (avril, mai et juin 1933) sous le titre Illyrisme et sentiment yougoslave, Pariš 1933. — G. Quarantotti, Trieste e 1’Istria nelFeta napoleonica, Firenze 1954.

217

Problem narodnega preroda pri Južnih Slovanih v Avstriji: legitimizem in narodnostno načelo Referat na 10. mednarodnem kongresu zgodovinskih znanosti 4.—11. septembra 1955 v Rimu. Objavljeno v Zgodovinskem časopisu 9, 1955, str. 162—169, v fran¬ coskem povzetku pa v kongresni publikaciji (X Congresso Intemazionale di Scienze Storiche, volume VII, Riassunti delle comunicazioni, Firenze 1955, str. 394 do 396).

Narodni prerod pri Srbih, Hrvatih in Slovencih v Avstriji v drugi polovici XVIII. stoletja in v prvi polovici XIX. stoletja je rešil povsod vprašanje narečja, ki predstavlja osnovo književ¬ nega jezika, in vprašanje pravopisa, dvignil je narodni jezik, ki so ga dotlej uporabljali v nekaterih deželah le za potrebe nižjih družbenih razredov, na stopnjo jezika poezije in višje kulturne produkcije sploh, označuje ga razvoj raziskavanj o narodnem jeziku, literaturi, etnografiji in zgodovini. Tu si ne bom priza¬ deval govoriti o tem gibanju v celoti in tudi ne o zvezi med tem gibanjem in med celotnim razvojem družbe; omejil se bom na vprašanje, v kakšni meri ima to gibanje že političen značaj. Literarni zgodovinarji, ki so največ študirali začetke narodnega preroda, po pravici odklanjajo trditev, da so oni enostavna po¬ sledica francoske revolucije: narodni prerod se začne pred fran¬ cosko revolucijo, med njegovimi predstavniki so menihi in jan¬ zenistični duhovniki poleg pristašev filozofije XVIII. stoletja 1 Celo po revoluciji ostane nekaterim predstavnikom gibanja po¬ litika tuja, nekateri drugi predstavniki so pa v politiki prepri¬ čani pristaši tedanje avstrijske države. Osnovno ideološko vpra¬ šanje pri vseh teh predstavnikih je po mojem mnenju vprašanje njihovega odnosa do legitimizma, tj. naziranja, ki brani obsto¬ ječo in tradicionalno oblast, za katero navadno misli, da je bož¬ jega izvora, in do narodnostnega načela, tj. do ideje narodnosti kot politične enote, ki sama odloča o svoji usodi in ki ima pra¬ vico bodisi do neodvisne države bodisi vsaj do avtonomije v 1 Prim. npr. za Slovence I. Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Ljubljana 1935; F. Kidrič, Razvojna linija slovenskega prepo¬ roda v prvih razdobjih, Razprave Znanstv. društva V—VI, Ljubljana 1930; Isti, Dobrovsky in slovenski preporod, Razprave, hist. sekc. I, Ljubljana 1930; Isti, Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, Ljubljana 1929—38. 218

okviru že obstoječe države, ki zahteva včasih to pravico le za svoj lastni narod in ki jo priznava v drugih primerih tudi drugim narodom in mu je cilj celo federacija narodov. Narodni prerod v smislu narodnostnega načela je pa intimno povezan z borbo za zmagoslavje meščanske družbe, države in kulture, ki jo je na evropskem kontinentu sprožila francoska revolucija. Izraz Avstrija uporabljam, da bom bolj kratek, v pomenu vseh dežel pod oblastjo Habsburžanov po 1815. Ne govorim o Slo¬ vanih pod turškim gospodstvom, katerih vloga je bila osnovne važnosti zaradi prvega srbskega upora 1804, ki je privedel do ustanovitve nacionalne države; toda naš problem je pri njih dru¬ gačen. Celo v habsburški monarhiji obstoje v času avstrijskega starega reda važne politične in pravne razlike. Ogrski Srbi uži¬ vajo določeno versko in cerkveno avtonomijo na podlagi privi¬ legijev, ki jim jih je Avstrija podelila od 1690 dalje; isti privile¬ giji so jim obljubili tudi teritorialno avtonomijo z lastnim voj¬ vodo, toda te obljube niso bile izpolnjene in Srbi so živeli de¬ loma v upravnem in socialnem sistemu Vojne krajine in deloma v sistemu ogrskih komitatov; a spomin na te obljube je ostal pri njih vedno živ. Hrvatska uživa v okviru dežel krone sv. Šte¬ fana pokrajinsko avtonomijo, ki ima povsem fevdalen značaj: plemstvo, ki je zastopano na pokrajinskem saboru, katerega je¬ zik je latinski, brani svoje privilegije proti centralističnim in absolutističnim prizadevanjem Dunaja in bi želelo priključiti tej fevdalni Hrvatski dežele, ki so ji nekoč pripadale, a so bile tedaj neposredno podrejene Dunaju (Vojna krajina, pozneje tudi prej beneška Dalmacija) ali so pa bile turške (Bosna).2 Slovenci so pa bili razdeljeni med več avstrijskih dežel (Štajerska, Koroška, Kranjska, Primorje), ki jih je upravljala birokracija avstrijskega centralističnega absolutizma. V istem položaju so bili Hrvati v Istri in Dalmaciji in pa Vojna krajina. Država avstrijskega starega reda je v določeni meri priznavala oz. tolerirala eksi¬ stenco hrvatske pokrajinske avtonomije in srbske verske avtono¬ mije in celo njune teritorialne aspiracije; vse, kar pri njih in pri Slovencih prekorači te meje, je za režim nedopustno in izvira iz narodnostnega načela. Prve simptome narodnostnega načela opazimo takoj po fran¬ coski revoluciji. Revolucija ima pristaše sicer le med bogato in izobraženo buržoazijo, med inteligenco in med oficirji in celo med plemstvom in duhovščino; oni predstavljajo le zelo ozke krožke in mnogi med njimi ne mislijo na nacionalni vidik, ki bi ga mogla imeti revolucionarna ideologija. Ko se je Avstrija po 2 Prim. npr. Ritterjevo delo Croatia rediviva regnante Leopoldo Magno caesare, Zagreb 1700.

219

smrti Jožefa II. najprej poslužila srbskih zahtev kot sredstva pritiska na madžarsko gibanje, nato pa je vzpostavila staro ogrsko ustavo, je nekaj Srbov razumelo revolucionarne ideje v smislu nacionalne države, za katero so pričakovali, da jo bodo ustvarili Francozi. Ideja ilirske države, ki ima tudi nacionalni smisel, se pojavi v Dalmaciji in v Dubrovniku (verjetno pod vti¬ som primera Italije) brez dvoma pred 1809, morda že v dobi re¬ volucije. Ustvaritev Napoleonovih Ilirskih provinc (1809—13) ni¬ ma seveda nikakih nacionalnih motivov niti kar se tiče njihovega ozemlja niti zaradi njihovega imena, produkta klasicizma dobe. Vendar so nekateri Francozi imeli pred očmi možnost poslužiti se nacionalnega momenta za cilje svoje politike, deželni jezik je postal jezik osnovnega in srednješolskega pouka in v deželi sami so razumeli ime provinc v nacionalnem smislu, govorili so o »oživljanju« stare, baje slovanske Ilirije in o njenem širjenju v avstrijske in turške dežele, ki v njih prebivajo isti narodi. Gre za idejo in ne še za gibanje. Ideološki pristaši Francozov so pri vseh narodih provinc tisti, ki so simpatizirali z revolucijo, ideo¬ loški nasprotnik je tudi pri vseh narodih predvsem večina plem¬ stva in duhovščine. Ruska politika in, v manjši meri, avstrijska politika se prilagodita novemu položaju. Knez Adam Czartoryski (1770—-1861), o katerem bom še govoril, se bavi kot zunanji mi¬ nister Aleksandra I. (1804—06) s projekti slavenosrbskega car¬ stva pod perspektivo nevarnosti, ki jo francoske ideje svobode in francoska propaganda predstavljajo za vpliv Rusije na pravo¬ slavne v Turčiji; zato je potrebno opustiti načrte ruskih aneksij in delitve turškega cesarstva in podpirati ustanovitev nacionalnih držav, avtonomnih v notranjih zadevah in pod rusko »fevdalno nadoblastjo« v zunanji politiki.3 Narodni prerod avstrijskih Slovanov pred 1848 so že sodob¬ niki smatrali za kulturno in ne politično ali socialno gibanje. Notranjo oviro za politično gibanje v revolucionarnem smislu predstavlja dejstvo, da gre za po večini kmetske narode, nadalje znaten delež duhovščine (in na Hrvatskem tudi dela plemstva) v narodnem prerodu, in dejstvo, da je buržoazija še malo razvita in v nekaterih deželah ali tujega izvora ali kozmopolitske orien¬ tacije in da je v teh deželah nacionalna orientacija buržoazije in laične inteligence šele v začetkih. Zunanjo oviro predstavlja dejstvo, da avstrijski režim dopušča nacionalno gibanje le na kulturnem področju, kjer ga sicer tudi strogo kontrolira, in da je vsako izražanje mnenj, ki bi stremela za spremembo politič3 Prim. za to dobo mojo študijo Les origines de l’illyrisme politique et la creation des Provinces Illyriennes (separat študije, ki je izšla pod na¬ slovom, danim od redakcije, Illyrisme et sentiment yougoslave v Le Monde Slave, Pariš 1933, torne II) in tam citirano bibliografijo.

220

nih uredb, prepovedano. A tudi politične uredbe niso enake v vseh deželah, kar je zelo važno tudi za nacionalno gibanje. Cilj ilirskega gibanja na Hrvatskem je ustvaritev skupnega književnega jezika in skupine literature za vse Južn e Slovane (z Bolgari vred) pod imenom ilirskega jezika in literature. Ta cilj ni bil dosežen. Vendar pa pomeni ilirizem novo dobo v raz¬ voju hrvatske literature in nacionalne kulture, ustvaril je enot¬ nost književnega jezika Hrvatov in Srbov, on pomenj a novo dobo tudi v razvoju jugoslovanske ideje in ko se polagoma opuščajo izrazi ilirski in Ilirija, se začno že pred 1848 v istem smislu upo¬ rabljati izrazi jugoslovanski in Jugoslavija. S političnega stališča pa predstavlja izhodiščno točko dejstvo, da začno Madžari po vzpostavitvi njihove stare ustave 1790 uvajati na mesto latin¬ ščine madžarščino kot jezik uprave in pouka, kar je na Ogrskem dovršeno po 1830. Predstavniki hrvatskih fevdalnih uredb že od začetka odklanjajo vsak poskus, da bi se madžarščina uvedla tudi na Hrvatskem, oni branijo latinščino in včasih mislijo na mož¬ nost, da bi uvedli hrvaščino. Po 1830 postane borba bolj srdita, to je že borba za kompetence in teritorij hrvatskih fevdalnih uredb na eni strani, ogrskih (ali skupnih) na drugi strani. Plem¬ stvo na Hrvatskem se loči v dve politični stranki, narodno in madžaronsko. Ilirsko gibanje daje novo moč opoziciji proti ma¬ džarskim prizadevanjem. A njegov politični program je le ob¬ ramba »municipalnih prav« Hrvatske. »Disertatia« grofa Janka Draškoviča od 1832, ki se označuje kot glavni tekst političnega programa gibanja, vsebuje v bistvu le zahtevo, da se Hrvatski priključi Vojna krajina, Dalmacija, Reka in po milosti kralja tudi kraljestvo Ilirija (večina slovenskih dežel), ker je jezik tam podoben onemu na Hrvatskem, v bodočnosti morda tudi Bosna, ki je še turška — tradicionalne zahteve hrvatskega plemstva, ki jih najdemo že v Ritterjevem delu (1700). L. 1842. neke publika¬ cije narodne stranke izrečno izjavljajo, da je ona ilirska le v kulturnem oziru, medtem ko njen politični program vsebuje le obrambo hrvatskih »municipalnih prav« v okviru obstoječe ogr¬ ske ustave. Avstrijski režim, ki seveda ni ustvaril ilirskega giba¬ nja, ga more tolerirati in včasih (ne vedno) podpirati kot proti¬ utež madžarskemu gibanju, predvsem Kossuthovemu, kolikor ostane v kulturnem okviru in v okviru obstoječe ustave, medtem ko je vsaka drugačna tendenca zanj nedopustna. Ali je pa ta po¬ litični program narodne stranke iskren ali samo taktičen mane¬ ver? Ni dvoma, da člani narodne stranke kakor npr. škof Haulik ali baron Kulmer, ki so se uprli madžarskim prizadevanjem, ne mislijo niti na odpravo"fevdalnega sistema niti na reformo hrvat¬ skega sabora, ki ima čisto fevdalno strukturo, niti na prelom ustavnih vezi z Ogrsko in da so lojalni do svojega kralja. Na 221

drugi strani je v stranki nekaj bogatih meščanov in predvsem mladih inteligentov, za katere je ugotovljeno, da imajo liberalne nazor in da se njihov ilirizem ne omejuje na jezik in na kul¬ turo. Oni objavljajo 1844 in 1845 v Beogradu brošuro in list, ki ju tajno širijo na Hrvatskem in kjer zahtevajo uvedbo narod¬ nega jezika, reformo sabora, posebno od Ogrske ločeno vlado za Hrvatsko itd. Konservativci in Dunaj reagirajo takoj: oni po¬ puščajo narodni stranki (npr. uvedba narodnega jezika v upravo in v šole 1847); a istočasno je baron Kulmer organizator zbližanja desnega krila narodne stranke in madžarskih konservativcev pod zaščito dunajskega dvora, zato da bi se borili proti madžar¬ skim liberalcem in — če potrebno — tudi proti levemu krilu narodne stranke. To krilo se hoče organizirati že 1847, vendar tega še ne stori; vendar je pa dejstvo, da obstojita v narodni stranki v resnici dve struji, kakor tudi da je akcija Kulmerj a velikega pomena za razumevanje revolucije 1848 na Hrvatskem.4 Ogrski Srbi uživajo tedaj le zelo omejeno versko in cerkveno avtonomijo in so še bolj izpostavljeni poskusom madžarizacije. V srbskem narodnem prerodu zavzemajo v kulturnem oziru prvo mesto. Kar se tiče političnih nazorov, je naše vprašanje za raz¬ dobje pred 1848 malo raziskano, vendar pa moremo trditi, da so ostali njihovi vidni predstavniki, kljub eksistenci Srbije, lojalni do Avstrije, da pa na drugi strani gibanje srbske omladine, ki se začne tako v Srbiji kakor na Ogrskem neposredno pred 1848, ni čisto literarno in da ima tudi izrazito liberalen in nacionalen političen značaj. Tudi pri Slovencih ima narodni prerod do 1848 kulturni zna¬ čaj. Delež slovenskega jezika pri osnovnošolskem pouku, stolica tega jezika na liceju, dovoljenje za izdajanje nepolitičnega lista — koncesije te vrste so edine, ki jih režim daje, vsaka zahteva, ki bi bila bolj dalekosežna, bi bila sumljiva »panslavizma«. Ve¬ čina »slavistov«, sestavljena predvsem iz duhovnikov, je brez dvoma lojalna do režima. Avstroslavizem učenjaka Kopitarja, ki je v politiki pristaš obstoječega režima, obstoji v upanju, da bo vlada podpirala delo slavistov na kulturnem področju in se raz¬ likuje od idej prvega zgodovinarja Slovencev Linharta, ki je iz¬ razil 1791 v predgovoru svoje knjige, na mestu, ki je bilo deloma črtano po cenzuri, idejo o Avstriji kot po večini slovanski državi v smislu nove organizacije te države. Vendar pa obstoje tudi med 4 Za politični aspekt: F. šišič, Hrvatska povijest III, Zagreb 1913; F. Šišič, Hrvatski ilirizam — njegova politična strana, Bratstvo 12, Beograd 1921; Le centenaire de l’illyrisme (Le Monde Slave XII, 1935, t. II in III), predvsem M. Wamier, Illyrisme et nationalisme croate; J. Horvat, Politička povijest Hrvatske I, Zagreb 1936; V. Bogdanov, Društvene i političke pri¬ like u Hrvatskoj 1848/49, Zagreb 1949.

222

nacionalnimi Slovenci mali krožki, sestavljeni predvsem iz in¬ telektualcev in študentov, ki imajo opozicionalne nazore; Pre¬ šernova pesem Zdravljica iz 1844, ki izraža jasno idejo oborožene borbe za osvoboditev Slovencev in bodoče federacije svobodnih narodov, je nastala, kakor se zdi, pod poljskim vplivom. Kar se tiče odnosov z liberalnimi in revolucionarnimi gibanji drugih narodov pred in med revolucijo 1848/49, si nemška levica in center, ki hočeta bodisi uničiti Avstrijo bodisi podrediti jo popolnoma nemškemu Bundesstaat-u, predstavljata novo Nem¬ čijo v geografskem okviru starega Reicha in Nemške zveze, tj. z vključitvijo čeških in slovenskih dežel in s Trstom kot sredo¬ zemskim pristaniščem; na vzhodu od te Nemčije bi bila Ogrska v okviru svojih historičnih meja. Jasno je, da sporazum južno¬ slovanskih nacionalistov s takim programom ni bil mogoč. Na Ogrskem je Kossuthovo opozicionalno gibanje ustvarilo nov so¬ cialni red in novo državo, a sporazum prav tako ni bil mogoč, ker to gibanje vztraja na programu centralizirane ogrske države v okviru njenih historičnih meja in ker vodi politiko madžarizacije; radikalni inteligenti in kmetska gibanja, ki se zavzemajo za enake pravice za vse narodnosti, ne predstavljajo pomemb¬ nega faktorja. Sodobni avstrijski uradni dokumenti označujejo praviloma vsako slovansko politično gibanje z imenom pansla¬ vizem in za nekatere historike so ta gibanja še vedno produkt politike carske vlade. V resnici je ruska vlada sicer res poslala nekaj učenjakov v Avstrijo zaradi raziskavanj in nekaj podpirala slovanske študije, a njena politična ekspanzija ni usmerjena proti Avstriji, legitimistični avstrijski Slovani so zanjo katoliki in nelegitimistični Slovani revolucionarji; ruski panslavisti pred¬ stavljajo le ozke krožke brez političnega vpliva. Isti motivi so bili odločilni tudi pri avstrijskih Slovanih za njihovo stališče do Rusije in zato je pri slovanskih gibanjih mnogo izrazov simpa¬ tije do velikega slovanskega ruskega naroda, ni pa resne poli¬ tične akcije, ki bi se hotela opirati na Rusijo. Bolj važna je jugo¬ slovanska politika poljske emigracije, ki jo vodi A. Czartoryski v svojem Hotel Lambert v Parizu. Kneževina Srbija se smatra po 1842 za jedro bodoče države, ki bi obsegala Južne Slovane Turčije in Avstrije (le Slovenci se skoraj ne omenjajo). Treba je pripravljati, a ne pospeševati padec Turčije, zato da se prepreči, da ne bi postali Rusija in Avstrija in ne ta nova država njen de¬ dič. Prav tako je treba pripravljati padec Avstrije z akcijo pri avstrijskih Južnih Slovanih in s poskusom sporazuma z Avstriji sovražnimi Madžari, če je to mogoče. Treba se je s posredova¬ njem Poljakov opirati na Francijo in morda tudi na Anglijo, ki bi bili pripravljeni postaviti tako državo, ki bi ne bila orodje Rusije, na mesto poginu zapisanega turškega cesarstva. Agenti 223

Czatoryskega, predvsem Čeh F. Zach vplivajo na srbskega držav¬ nika I. Garašanina. Njegovo »Načertanije« iz 1844 je v bistvu Zachovo delo, vendar pa je Garašanin iz Zachovega teksta iz¬ pustil skoraj vsa mesta, ki se tičejo avstrijskih Južnih Slovanov, njegov program in njegova akcija pred 1848 se omejujeta na Turčijo, kar morda pojasnjuje tudi stališče Srbije v revoluciji 1848. Kljub temu obstoji v Beogradu tajno društvo, ki deluje v smislu integralnega programa, med njegovimi člani so Hrvati in ono ima tam svoje zveze. Ideje »Velike Ilirije« najdejo odmev v Franciji (Revne des Deux Mondes, predvsem H. Desprez). Ita¬ lijanski liberalci in revolucionarji imajo pred in v času revo¬ lucije 1848 ugodno mnenje o gibanju avstrijskih Slovanov, ki ga smatrajo za v bistvu politično gibanje (izjave G. Mazzinija, N. Tommasea, F. DalFOngara, P. Valussija, lista 11 Precursore in Fratellanza dei Popoli v Benetkah, Italoslovansko društvo v To¬ rinu), a mi vemo še malo o konkretnih političnih odnosih med njimi in med slovanskimi levimi gibanji. — V revoluciji 1848 igra program poljske emigracije svojo vlogo kot najbolj radi¬ kalen nacionalni program avstrijskih Južnih Slovanov; prevladu¬ joča ideja pri njih je pa ideja nove Avstrije kot federacije na¬ rodov, kjer bi Slovani igrali seveda veliko vlogo, ideja, ki je na¬ stala ob začetku revolucije skoraj istočasno v Pragi in v Zagrebu.5 V času revolucije 1848/49 je bil nacionalni program Slo¬ vencev delo laičnih izobražencev in liberalnih študentov ter tudi nekaterih duhovnikov — pristašev katoliškega liberalizma; nanj vpliva Palacky in on vsebuje zahtevo po avtonomni Zedinjeni Sloveniji v okviru Avstrije kot federacije narodov, včasih tudi po enoti, ki bi združevala vse Južne Slovane v Avstriji; njegovi pristaši se bore — primeroma uspešno — proti volitvam v frank¬ furtski parlament v slovenskih deželah in proti priključitvi Av¬ strije Nemčiji. Konservativci, med njimi bodoči voditelj sloven¬ ske stranke Bleiweis in glavni organizator poljudne slovenske 6 Prim. npr. M. Handelsman, La question d’Orient et la politique yougoslave du prince A. Czartoryski apres 1840, Seances et travaux de l’Academie des Sciences morales et politiques, 89e annee, 2e sem.. Pariš 1929; Isti, La politique yougoslave du prince Czartoryski entre 1840—48. I. Bulletin international de 1'Academie polonaise des Sciences et des lettres, classe de philologie, classe d’histoire et de philosophie, annee 1929, Cracovie 1929; D. Stranjakovič, Načertanije Ilije Garašanina, Glasnik Istorijskog društva u Novom Sadu IV, 1931; Isti, Vlada ustavobranitelja 1842—1853, Beograd 1932; Isti, Kako je postalo Garašaninovo »Načertanije«, Spomenik Srpske kr. akademije 91, drugi razred 70, Beograd 1939; Isti, Srbija pri¬ vlačno središte Jugoslovena, Srpski književni glasnik n. s. 61, Beograd 1940; J. Šidak, L'hotel Lambert et les Croates, Annales de 1’Institut francais de Zagreb VI—VII, 1942—1943; J. R. Thim, Die Griindungsversuche Jugoslawiens 1848/49, Ungarische Jahrbiicher I, 1921.

224

književnosti škof Slomšek, nasprotujejo v začetku taki politiki in zahtevajo le več pravic za slovenski jezik v upravi in v pouku; Slomšek postavi proti principu suverenosti naroda princip bož¬ jega izvora vsake oblasti in obsoja narodnostno načelo v Italiji, v Nemčiji, na Ogrskem in tudi pri slovanskih narodih. Narodnost je zanje kulturno načelo, za eno strujo duhovščine pomeni ona celo ohranjevanje tradicionalnih običajev, jezika in vere v smislu nekaterih nemških romantikov in ruskih slavjanofilov (Volksgeist proti Volkssouveranitat po Fr. Meineckeju). 8 Struje v hrvatskem in srbskem gibanju v času revolucije, ki je tako važno za vso Avstrijo, predstavljajo v tem času enega naj¬ bolj diskutiranih problemov v jugoslovanski historiografiji, ki mora še razjasniti več važnih vprašanj. Kar se tiče Jelačiča, ki ga Springer, Eisenmann in Friedjung označujejo po pravici kot bolj cesarju zvestega oficirja kakor pa hrvatskega patriota, vemo zanj danes, da je postal ban na podlagi sporazuma med dvorom, madžarskimi in hrvatskimi konservativci in da je nato Gaj su¬ geriral njegovo izvolitev Hrvatom; hrvatski konservativec baron Kulmer je imel odločilni vpliv na njegovo politiko. Na drugi strani se nekateri hrvatski konservativci v začetku abstinirajo, notranja politika, sabor in tisk so v veliki meri pod vplivom libe¬ ralne levice, nepriznanje ogrske vlade je njeno delo. Pri Srbih so nacionalne zahteve njihovih tradicionalnih predstavnikov zelo zmerne; zahteva po avtonomnem ozemlju, prevzem oblasti v ci¬ vilnih in vojaških upravnih enotah, organizacija oboroženega upo¬ ra proti ogrski vladi so delo liberalca Stratimiroviča in liberalnih študentov in patriarh Rajačič pristane šele pod njihovim priti¬ skom. Povsod se govori o jugoslovanski državi, a nacionalni pro¬ gram vseh teh gibanj ostane program avtonomnega hrvatskega in srbskega ozemlja in celo ozemlja, obsegajočega vse avstrijske Jugoslovane, v okviru Avstrije, ki se jo pojmuje kot federacijo narodov. Ta zmerni program je tudi program srbske vlade, ki se je pod pritiskom Rusije odpovedala svojemu načrtu organizi¬ rati upor v pokrajinah pod turško oblastjo. Dvor na Dunaju in v Innsbrucku v začetku javno obsoja ta gibanja in omahuje v svo¬ jih zaupnih navodilih. Šele pozneje, pred in v času preloma z Ogrsko, dvor odobrava ta gibanja in dobi odločilni vpliv nanj a, na Hrvatskem preko Jelačiča, pri Srbih preko patriarha, ki je od¬ stranil Stratimiroviča z oblasti. Ko pa postajajo obrisi nove cen¬ tralistične, nemške in absolutistične Avstrije bolj jasni in ko Srbi in pozneje tudi Hrvati izgubljajo avtonomijo, ki so jo bili prej v resnici uživali, pa postajajo vzporedno s tem zastopniki levice 0 Za ta vprašanja pri Slovencih prim. Fr. Zvvitter, Narodnost in po¬ litika pri Slovencih, Zgodovinski časopis I, 1947. 15 O slovenskem narodnem vprašanju

225

bolj dostopni za politiko Czartoryskega, ki jo podpirajo tudi polj¬ ski demokrati in včasih francoska vlada, tj. za načrte sporazuma z Madžari in upora proti Avstriji v jugoslovanskih pokrajinah. Kossuth pa je v začetku odklanjal vsaka pogajanja, pozneje pa koncesije, ki so jih ponujali madžarski predstavniki, niso bile mišljene iskreno.7 Po 1860 narodnostno načelo popolnoma zmaga v političnem delu srbskega voditelja Svetozarja Miletiča (1826—1901) in v li¬ beralnem, radikalnem in včasih socialističnem gibanju Ujedinjene omladine srpske; pogajanja z Madžari in projekti antiavstrijskih rešitev so le še vprašanja politične oportunitete. Pri Hrvatih igra legitimizem neko vlogo pri političnih strankah, ki iščejo kompro¬ mis bodisi z Dunajem ali pa z Budimpešto, sklicujoč se pri tem na hrvatsko zgodovinsko pravo in težeč za avtonomno Hrvatsko; to pa tedaj ne velja za stranko pravašev, ki je izrazito antiavstrijska in antimadžarska, ki je pa s svojo ideologijo zgodovinskega prava in s svojim izključno hrvatskim nacionalizmom podobna madžarskim kossuthovcem. Pri Slovencih je za naše vprašanje važna razlika med konservativno in pozneje klerikalno stranko na eni in med liberalno stranko na drugi strani. Konservativci se bore za slovenski jezik v pouku in v upravi, toda oni se vežejo na fevdalno-klerikalni tabor in na njegov program historično-političnih individualitet in sprejemajo le naknadno in za malo časa program Zedinjene Slovenije kot nacionalne enote. Oficialni pro¬ gram liberalcev je Zedinjena Slovenija v okviru Avstrije, v nji¬ hovi praktični dejavnosti je mnogo oportunizma, po svojem notra¬ njem prepričanju pa sploh niso pristaši Avstrije. — Uresničenje antiavstrijskih projektov se pričakuje najprej od Napoleona III., po 1866 od propada Avstrije v revanšni vojni proti Bismarcku, ki bi omogočila vsaj Srbom in Hrvatom, da dosežejo nacionalno osvoboditev z vojno proti Madžarom, in končno obstoje tudi upanja v Rusijo, ki ostanejo seveda zelo nedoločena. Z relativno stabilizacijo Avstro-Ogrske po 1871 se začenja doba prevladovanja političnega oportunizma, v času imperialističnih konfliktov v za¬ četku XX. stoletja postanejo ti problemi znova pereči. Legitimi7 Prim. dela, citirana pod 4) in 5) in poleg njih npr. D. M. Pavlovič, Srbija i srpski pokret u Južnoj Ugarskoj 1848 in 1849, Beograd 1904; F. šišič, Kako je Jelačič postao banom, Jugoslavenska njiva VII, Zagreb 1923, knj. II; V. Bogdanov, Nacionalni i socijalni sukobi Vojvodana i Madžara 1848—49, Zagreb; Isti, Hrvatska ljevica u godinama revolucije 1848/49, Za¬ greb 1949; Isti, Nacionalni pokreti 1848, Republika IX, Zagreb 1953; Gradja za istoriju srpskog pokreta u Vojvodini 1848—1849, Srpska akademija nauka, Gradja VIII, Ist. inst. 7, Beograd 1952 in predgovor R. Peroviča v tej knjigi; gradivo za levico 1848, publicirano v Gradja za povijest knji¬ ževnosti hrvatske, knjiga 16, Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb 1948.

226

zem najde svoj zadnji izraz v trializmu, narodnostno načelo pa v jugoslovanskem revolucionarnem gibanju. Naš problem je važen za vse dežele nekdanje monarhije, mor¬ da z izjemo Galicije in Lombardije — Benečije, kjer je bila avstrijska aneksija preveč recentna, da bi omogočila postanek iskrenega legitimizma. Samo za legitimiste je eksistenca monarhi¬ je baza političnega razmišljanja. Razume se, da vsi nelegitimisti niso nasprotniki monarhije. Nemška liberalna buržoazija daje praviloma Avstriji, kjer ima ona prevladujočo vlogo v notranji politiki (predvsem pred 1879) in ki je zaveznica Nemčije (po 1879), prednost pred nevarnostmi, ki bi bile posledica njenega razpada. Madžarski liberalci dajejo iz podobnih motivov realni uniji z Avstrijo prednost pred neodvisno Ogrsko. Češki in sloven¬ ski liberalci, ki se smatrajo za zatirane in ne goje nikake ljubezni do Avstrije, ji dajejo vendar prednost v primeri s perspektivo pri¬ ključitve svojih dežel Veliki Nemčiji. Jadransko vprašanje igra pri slovenskih in hrvatskih liberalcih podobno vlogo. Liberalni in socialnodemokratični kozmopolitizem »historičnih narodov« vpli¬ va tudi na druge narode, ki se od njega le polagoma emancipirajo. V situacijah relativne stabilnosti politiki praviloma izbirajo raje male prednosti oportunistične politike kakor pa nevarnosti od¬ krite antiavstrijske politike in zato obstoji skoraj povsod konflikt med radikalno mladino in med oportunističnimi politiki. Ker učin¬ kujejo praviloma vsi ti motivi istočasno, je razumljivo, da obstoji pred 1914 malo političnih skupin, ki so odkrito sovražne eksistenci monarhije, in da vrsta kritičnih opazovalcev ni predvidevala nje¬ nega propada. In vendar gre v teh primerih le za politične račune v določeni situaciji. Prava baza je legitimizem birokracije, arma¬ de, cerkve in plemstva, »štirih stebrov avstrijske države« (L. Eisenmann), ki je pa vedno bolj v dekadenci. Za buržoazijo in za pro¬ letariat ta ideologija in ta miselnost vedno bolj izgubljata vsak smisel. Zgodovinarji že dolgo poznajo pomen legitimizma za Avstro-Ogrsko in tudi vso razliko, ki obstoji med legitimistično državo in med vsako idejo federacije narodov. Vendar se mi pa zdi, da še vedno pretiravajo pomen individualnih dogodkov in faktorjev in da podcenjujejo važnost teh ideoloških razlik, ki so izraz mentalitete različnih družbenih razredov in ki po mojem mnenju predstavljajo osnovni, sociološki faktor problema.

15 *

227

Slovenski politični prerod XIX. stoletja v okviru evropske nacionalne problematike Razširjen tekst predavanja na 12. zborovanju sloven¬ skih zgodovinarjev v Kočevju 15. oktobra 1963 in v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani 27. novembra 1963, objavljen v Zgodovinskem časo¬ pisu 18, 1964, str. 75—153. Uvod in prva tri poglavja so izšla tudi v Sodobnosti 12, 1964, str. 1061—1080, 1197—1208.

Kdor hoče razumeti evropsko nacionalno problematiko XIX. stoletja mora seveda upoštevati mnoge elemente, ki so dediščina prejšnjih zgodovinskih razdobij. Jasno je, da so se že prej formi¬ rale lingvistične enote in da so nastali kot rezultat kolonizacij in asimilacij njihova ozemlja, meje in jezikovni otoki. Tudi nasta¬ nek književnih jezikov, ki združujejo ponekod ozemlje zelo raz¬ ličnih dialektov, medtem ko se drugod kak dialekt zaradi poseb¬ nih vzrokov dvigne na stopnjo književnega jezika, je proces, ki se ne izvrši povsod v istem razdobju, je pa v glavnem vendar že za¬ ključen pred XIX. stoletjem. Narodi so se formirali ponekod v okviru držav, ki so nastale že davno prej kot posledica zelo raz¬ ličnih zgodovinskih vzrokov. Drugod se je nacionalna zavest oprla na obstoj zgodovinske pokrajine, ki ji je bila v okviru večje države priznana široka avtonomija. Celo že propadla država, ki je pa njena tradicija še vedno živa, more imeti velik pomen za na¬ rodno zavest svojega naroda. Kjer razlike v veri ali v pripadnosti konfesionalni organizaciji sovpadejo z etničnimi razlikami, ima to seveda tudi za nacionalno problematiko XIX. stoletja velik po¬ men. Ta prejšnja razdobja pa poznajo tudi že narodno zavest in to celo tam, kjer se ta zavest ne more opirati na nobeno obsto¬ ječo politično tvorbo. Današnje oznake za narode so zelo stare in nekatere od njih imajo že pred XIX. stoletjem točno opredeljen pomen, medtem ko je drugod smisel teh izrazov nejasen ali dvo¬ umen in se uporabljajo tudi različne oznake. Pojem Italije ima svoje mesto v mišljenju in čustvovanju Italijanov že od srednjega veka, čeprav temu pojmu ne ustreza nikaka obstoječa politična enota. Spoznanje o sorodnosti slovanskih govorov in razprostra¬ njenosti slovanskega sveta, a tudi trditve o slavi Slovanov v pre¬ teklosti najdemo že pri slovanskih piscih v srednjem veku. Med¬ tem ko italijanski humanisti XVI. in naslednjih stoletij govore o veličini Rima, proglašajo nemški in slovanski humanisti istih 228

razdobij cesto nekritično in na podlagi raznih etimologij razna stara ljudstva za svoje prednike in postavljajo teze o avtohtonizmu svojih narodov, da bi s tem povečali njihovo zgodovinsko slavo. Za drugo polovico XVIII. sotletja je pa že karakteristično razpravljanje o »duhu narodov« in o razlikah med njimi, priza¬ devanje za razvoj nacionalnih literatur, konstituiranje prvih filo¬ loških, historičnih in etnografskih znanosti o modernih narodih; sestavni del tega procesa je tudi slovenski kulturni prerod v svo¬ jem prvem razdobju. — Tu mi ni mogoče govoriti o vsej tej brezbrežni problematiki, pa tudi ne o tem, kaj narodni prerodi potem pomenijo v kulturni zgodovini Evrope v XIX. stoletju. Omejiti se hočem le na eno vprašanje, ki je pa osnovnega pomena s stališča politične zgodovine: na narod kot enoto politične volje, ki hoče sama odločati o svoji usodi, na narod, ki postane mogočen činitelj v političnem življenju s tem, da povezuje narodna zavest njegove pripadnike in postane zanje ta zavest po Renanovih besedah »vsa¬ kodnevni plebiscit«.1

I. Proces postanka naroda v tem smislu je v kontinentalni Evro¬ pi začela in sprožila velika francoska revolucija ob koncu XVIII. stoletja. Francoska država obstoji seveda že davno prej in celo njeno ozemlje v Evropi pred 1789 je skoraj popolnoma identično z ozemljem današnje Francije; odtlej je Francija pridobila le še Avignon in nekaj prej spornih posestev nemških knezov v Alzaciji (a oboje že v prvih letih revolucije, še pred prvo vojno leta 1792), razen tega pa še Savojo in Nico (prvič že 1792 in 1793, potem pa po odstopu teh dežel leta 1814 definitivno 1860), izgubila pa le Posarje leta 1815. Vendar pa za te meje tedanje in sedanje Francije ponekod ne govore globlji geografski razlogi, ra¬ zen tega se pa one ne ujemajo niti z lingvističnimi mejami med dialekti, ponekod pa tudi ne z ozemljem, kjer prevladuje franco¬ ski književni jezik; pojasniti nam jih morejo le peripetije poli¬ tične zgodovine, v veliki meri šele osvojitve francoske monarhije v XVII. in XVIII. stoletju. Z razvojem politične opozicije v drugi polovici XVIII. stoletja se pa začne beseda »patrie« uporabljati kot nasprotje absolutnemu kralju, beseda »nation« začne dobi¬ vati pomen skupnosti vseh svobodnih in enakopravnih državij a1 »L’existence d’une nation est (pardonnez-moi cette metaphore) un plebiscite de tous les jours, comme l’existence de 1’individue est une affirmation perpetuelle de vie.«’E. Renan, Qu'est-ce qu’une nation?. Pariš (1882), str. 27. Ponatis v E. Renan, Discours et conferences (mnogo izdaj). Slo¬ venski prevod tega Renanovega predavanja je objavila Rostoharjeva Na¬ predna misel, II, 1913—14, str. 110—125.

229

nov (»citoyens«), novi besedi »patriote« in »patriotisme« se začne¬ ta uporabljati kot oznaki za politično opozicijo. Pri zmagi revolu¬ cije igra bistveno vlogo misel, da se vsi svobodni Francozi po od¬ pravi vseh »stanov« in privilegijev združijo v eno »nation«; slave se »federations« (= prazniki združitve), ki se zaključijo s central¬ no »federation nationale« v Parizu na dan prve obletnice padca Bastilije 14. julija 1790. Globino tega procesa moremo razumeti seveda le v zvezi s celotnim tedanjim dogajanjem; kmetje, ki tvo¬ rijo skoraj devet desetin prebivalstva tedanje Francije, so vedeli malo o političnih doktrinah in o razlikah med političnimi režimi in strankami, zato sta jim pa revolucija in celo Napoleon tisti pro¬ ces, ki je odpravil fevdalni sistem in jih ščiti pred obnovo prejš¬ njih gospostev; nova vojska, ki se razvija v smeri splošne vojaške obveznosti, se ne razlikuje od stare vojske domačih in tujih na¬ jemnikov, prisilnih rekrutirancev za dosmrtno vojaško službo iz nižjih družbenih razredov in njihovih plemiških oficirjev samo po svoji sestavi, ampak tudi po tem, da ima svojo politično ideolo¬ gijo, svojo marseljezo, česar o stari vojski ni mogoče trditi; nove politične uredbe s svojimi volitvami, klubi in listi so politično aktivizirale mnoge, ki so bili prej pasivni. Ko je leta 1790 revolu¬ cija zajela Avignon in alzaška posestva nemških knezov, se prvič v zgodovini izvede plebiscit, konstituanta se pa za pripadnost alzaških posestev sklicuje ne na westfalsko pogodbo, ampak na voljo prizadetega prebivalstva. Ko se je pa leta 1792 začela prva vojna revolucije in so francoske vojske prekoračile mejo Francije, so se mogle opreti na masovno podporo prebivalstva le v Savoji, medtem ko so bili v Belgiji in nemškem Porenju zanje le majhni krogi pristašev; tudi v takih primerih se v začetku organizirajo nekakšni plebisciti, ki pa le slabo maskirajo dejstvo, da je revo¬ lucija stopila na pot osvajanj tujih teritorijev. Francozi so se torej formirali v narod v teritorialnem okviru, ki ga je v glavnem ustva¬ rila stara monarhija, a to formiranje v narod se je izvršilo v ognju revolucije v času, ko so se te monarhije osvobodili. Raz¬ lika med stanjem pred in po revoluciji je pa vendar velika; osvo¬ jitve francoske monarhije v XVII. in XVIII. stoletju je sprejelo prebivalstvo prizadetih pokrajin primeroma pasivno; ko je pa Nemčija leta 1871 anektirala in potem do 1918 imela pod svojo oblastjo Alzacijo in del Lorene, torej pokajine, ki po jeziku pre¬ bivalstva po večini niti niso bile francoske, ki so pa bile povezane s Francijo politično predvsem po skupni tradiciji iz kritične dobe revolucije, so zaradi tega nastali težki notranje- in zunanjepoli¬ tični problemi.2 2 A. Aulard, Le patriotisme frangais de la Renaissance a la Revolution, Pariš 1921; G. Lefebvre v La Revolution frangaise (Peuples et civilisations, XIII, Pariš 1930), str. 84—85, 154—155 in drugod.

230

Francoska revolucija je pa sprožila proces političnega formi¬ ranja narodov tudi drugod po kontinentalni Evropi, kar dokazu¬ jeta primera Italije in Nemčije. Italijani imajo seveda že od srednjega veka svoj književni jezik in literaturo; v tem smislu obstojita že stoletja pojem Italije in italijanska nacionalna za- 6 vest. Na drugi strani je pa prav tako res, da je Italija vsa ta sto¬ letja politično razbita na vrsto držav in da pride od konca XV. stoletja dalje velik del Italije pod direktno ali indirektno oblast tujih držav, najprej Francije in Španije, pozneje tudi Avstrije; a tudi italijanske države, ki so še neodvisne, vodijo svojo in ne italijanske politike, kar velja za beneško republiko in druge mestne države prav tako kakor za vse druge italijanske države. Seveda tudi tu kultura in politika nista brez stičnih točk; ko pre¬ hajajo po letu 1494 italijanske pokrajine pod oblast tujih držav, nastane v Italiji geslo o osvoboditvi Italije izpod gospostva »bar¬ barov«, Machiavelli zaključuje svojo knjigo II Principe, napisano 1513 in prvič tiskano 1532, s klicem po vladarju, ki bi osvobodil Italijo barbarov; beneška republika in nekatere druge italijanske države se poslužujejo v tem času tega gesla; vendar pa mislim, da ima švicarski zgodovinar E. Fueter prav, ko trdi, da gre pri tem za oficialne proglase in publicistično propagando držav, pri katerih je to geslo v soglasju z njihovimi posebnimi političnimi interesi, da zaradi tega ni nastalo nikako politično gibanje in da ni znan primer, da bi kaka italijanska država žrtvovala svoje po¬ sebne interese splošnim italijanskim; mislim, da veljajo te nje¬ gove trditve za vso italijansko zgodovino do francoske revolucije.3 Saj celo slovanska ideja obstoji že davno pred XIX. stoletjem ne samo pri učenih piscih in književnikih, kakor sem že omenil, ampak jo omenjajo včasih tudi politiki, kadar jim to pač konvenira; glavni zastopnik političnega panslavizma je že v XVII. sto¬ letju Hrvat Jurij Križanič; iz tega pa vendar ne moremo sklepati, da bi bil tedaj panslavizem upoštevanja vreden politični faktor.4 Ce je pa vsako odkrivanje kakega političnega gibanja za zedinje¬ nje Italije v dobi pred francosko revolucijo pač le izraz nacionali¬ stičnih tendenc v zgodovinopisju, je pa na drugi strani res, da se začne vse to spreminjati že v prvih letih po francoski revoluciji; 3 E. Fueter, Geschichte des europaischen Staatensystems von 1492— 1559, Miinchen in Berlin 1919, str. 44—45. Machiavellijeva knjiga je izšla 1920 v slovenskem prevodu A. Prepeluha — Abditusa (N. Machiavelli, Vla¬ dar, Lj. 1920). 4 Za slovansko idejo do konca XVIII. stoletja je zbral ogromno do¬ kumentacijo npr. J. Pervol’f ,Slavjane, ih vzaimnija otnošenija i svjazi, I—III, Varšava 1886—1893, ne da bi se vprašal, kaj so vsi ti izrazi slovan¬ ske solidarnosti v tedanjem realnem življenju slovanskih narodov in držav pomenili. O Križaniču obstoji ogromna literatura, a za celotno sliko je še vedno najboljši V. Jagič, Život in rad Jurja Križaniča, Djela JAZU XXVIII, Zagreb 1917. 231

v krogih italijanskih pristašev revolucije že nastaja ideja unitari¬ stične in demokratične italijanske republike in ko pride leta 1796 francoska vojska v Italijo, se to izraža v ustanovitvi cispadanske in cisalpinske republike, v formiranju lombardske, cispadanske in pozneje italijanske legije, v postanku trikolore itd. Pri vsem tem je seveda res, da so pristaši revolucije med Italijani manj¬ šina, ki je razširjena v krogih meščanstva in inteligence in ji pri¬ padajo tudi posamezniki iz višjih socialnih razredov, medtem ko je masa italijanskega ljudstva temu gibanju sovražna ali do njega vsaj indiferentna prav do zadnjih let pred revolucijo leta 1848. Res je tudi, da je dala francoska vojska že od prvih dni po prihodu v Italijo temu italijanskemu gibanju, ki seveda ni upoštevanja vreden vojaški faktor, z vojaškimi kontribucijami in odvažanjem umetnin v Francijo čutiti, da bo nova Italija podrejena francoski nadoblasti, da so Francozi ustanovili poleg cisalpinske republike, glasnika unitarizma, še druge odvisne italijanske republike, in da je pozneje za Napoleona njegova Italijanska republika oz. Kralje¬ vina Italija od Francije odvisna država, ki nikdar ne obsega vse Italije, saj obstoji na jugu posebno Neapeljsko kraljestvo, velik del Italije je pa direktno anektiran po Franciji. Vse to je seveda slabilo moralno silo italijanskega gibanja; že leta 1799 se pa v njem pojavlja struja, ki hoče Italijo osvoboditi tudi od francoske nadoblasti. Posebno važno pa je, da med italijanskimi pristaši revolucije samimi ni enotnosti v nacionalnem vprašanju; že leta 1796 se začno diskusije med unitaristi in federalisti in medtem ko je npr. Buonarroti, pomemben tudi v zgodovini socializma za¬ radi svoje udeležbe pri Babeufovi zaroti, za unitaristično repu¬ bliko, je mogoče v ustanovitvi nove beneške in posebne rimske in partenopske republike opaziti težnjo, da bi se tendence francoske revolucije uresničile v teritorialnem okviru obstoječih držav. Še po dunajskem kongresu je gibanje karbonarjev sicer liberalno in protiavstrijsko, nikakor pa ne izrazito republikansko ali unitari¬ stično. Šele po letu 1831 je Mazzini, po mnenju nekaterih pod vplivom starega Buonarrotij a, nastopil s tako silo s svojim pro¬ gramom unitaristične italijanske republike, da so morali odslej zahtevo po brezpogojnem zedinjenju Italije upoštevati tudi tisti, ki se niso strinjali z Mazzinijevimi republikanskimi in drugimi na¬ zori. Kljub vsem tem potrebnim rezervam se mi pa zdi, da je že iz tu navedenih dejstev jasno, da se začne politična zgodovina Ri¬ sargimen ta v letih po francoski revoluciji z gibanjem v krogih njenih italijanskih pristašev, ne prej in ne kasneje.5 5 Za ogromno literaturo o Risorgimentu prim. L. Salvatorelli, Sommario della storia cTItalia, 7. izd., Milano 1955; prim. tudi že navedeno francosko občo zgodovino Peuples et civilisations, zlasti njen XIII. zvezek, in G. Bourgin, La formation de l'unite italienne. Pariš. 1929.

232

Pri Nemcih je položaj nekoliko drugačen, ker obstoji že sto¬ letja ne samo skupen književni jezik, ampak do leta 1806 for¬ malno tudi še rimsko-nemško cesarstvo. Realna politična moč je pa že pred stoletji prešla od cesarstva na posamezne nemške drža¬ ve, kar velja seveda za zadnje razdobje cesarstva še bolj kakor za prejšnje dobe; vse te posamezne nemške države vodijo pa seveda svojo in ne nemško politiko, med njimi tudi Avstrija in Prusija; pruski kralj Friderik II. izraža leta 1752 zavezništvo med Francijo in Prusijo s prispodobo, da sta Šlezija in Lorena dve sestri, od ka¬ terih je ena poročila Prusijo in druga Francijo; v njegovi izjavi, da bi Prusija ne mogla mirno prenesti, če bi Francija izgubila Alzacijo ali Loreno, pač ni nikakega nemškega nacionalizma.6 Na drugi strani so pa prav v dobi velikega razvoja nemške kulture v drugi polovici XVIII. stoletja vodilni predstavniki te kulture apo¬ litični misleci, prepričani, da se more nemška kultura kot naj višji izraz življenja nemškega naroda razvijati le v malih državah in malih mestih. V dobi francoske revolucije so se krožki njenih nemških pristašev navduševali zanjo v splošnem, niso pa izvajali kakih konsekvenc glede na nemški nacionalni problem. Položaj se je začel spreminjati ob začetku XIX. stoletja pod vtisom franco¬ skih aneksij in francoske hegemonije v Nemčiji, vendar je pa zna¬ čilno, da so bili iniciatorji pri tem bivši pristaši francoske revolu¬ cije ali pa vsaj ljudje, ki so bili prepričani, da boj proti Napo¬ leonu ni mogoč brez temeljitih reform in da njegov cilj ne more biti vrnitev na prejšnje stanje; od nekako leta 1807 moremo go¬ voriti o začetku nemškega nacionalnega gibanja, obenem pa tudi o prizadevanjih pruske reformne stranke, da bi povezala Prusijo z nemško kulturo in novim nemškim nacionalizmom. Seveda je tudi novi nemški nacionalizem zajel v začetku le majhen del me¬ ščanstva, študente, del intelektualcev, ki začno povezovati kul¬ turo s politiko, in del plemiških oficirjev; on si ni bil na jasnem in ni bil enoten glede svojih ciljev; njegovega deleža pri boju proti Napoleonu v primerjavi s silami, ki so se borile s starih pozicij in s starimi metodami, ne smemo pretiravati. Vendar je pa značilno, da je tudi med leti 1815 in 1848 vse gibanje za zedinjenje Nem¬ čije skoraj izključno stvar tistih struj, ki so v opoziciji proti ob¬ stoječemu socialnemu in političnemu redu sploh; konservativci se zadovoljujejo s položajem, kakršnega je ustvaril dunajski kon¬ gres z ustanovitvijo Nemške zveze (1815—1866); šele pozneje pride do paktiranja novega nemškega nacionalizma s prusko državo. Tako tudi začetkov nemškega nacionalnega gibanja ne moremo 6 Cit. Fr. Meinecke, Die Idee der Staatsrason in der neueren Geschichte, 3. izd., Mtinchen-Berlin 1929, str. 398.

233

razumeti brez vpliva francoske revolucije, seveda pa tudi ne brez boja proti konkretni politiki Francije v dobi Napoleona. Formiranje narodov v političnem smislu besede je torej v kontinentalni Evropi v najožji zvezi z meščanskimi revolucijami. S tem nočem trditi, da so bili v nasprotju z novimi narodi kot aktivnimi političnimi činitelji narodi v politiki prejšnjih dob ve¬ dno le pasivni, da so bile prej politika in vojne le stvar kraljev, kakor se je govorilo v času francoske revolucije, in nočem niti trditi, da bi bil interes na politiki in vojnah omejen prej izključno le na vladajoče družbene razrede. Gotovo je, da obstoje v raz¬ dobjih pred meščanskimi revolucijami velike razlike med situaci¬ jami, kjer se more narodna zavest opreti na obstoječo državno tvorbo, na priznano politično avtonomijo v okviru večje državne tvorbe, na sovpadanje konfesionalne pripadnosti z etnično pri¬ padnostjo, in med situacijami, kjer se more narodna zavest opreti le na jezik prebivalstva. Gotovo je res, da so bile ljudske mase zelo aktivne v vojnah proti Turkom, v situacijah, kjer nacionalna pripadnost sovpada z razredno in versko pripadnostjo, kakor npr. pri bojih ukrajinskih kozakov proti Poljakom ali Ircev proti Angležem, ali tam, kjer se more narodna zavest opreti na versko organizacijo ali gibanje, kakor npr. pri Srbih ali v nizozemski re¬ voluciji. Celo v času, ko se je proces meščanskih revolucij že za¬ čel, vsa gibanja ljudskih mas niso v zvezi z njim; odpor Špancev proti Napoleonu je mogoče pojasniti pretežno, odpor Tirolcev proti Bavarcem in Francozom leta 1809 in ruskih mas proti Fran¬ cozom leta 1812 pa pač izključno z njihovim sovraštvom proti tuj¬ cem, brez vsake primesi novih meščanskih ideologij. Na drugi strani mora pa zgodovinar zelo pogosto ugotoviti pasivnost ljud¬ skih mas v teh vprašanjih, pasivnost, ki sega včasih tudi prav visoko v višje družbenne razrede. Tu ni mogoče obravnavati vse te brezbrežne problematike, ampak bi želel le kratko označiti, v čem je po mojem mnenju razlika med stanjem pred meščanskimi revolucijami in stanjem, ki so ga one ustvarile: tista aktivnost, ki se prej pojavlja le ponekod in včasih, postane zdaj v mnogo bolj ostri obliki vsesplošen in trajen pojav; ljudske mase, ki jih seveda vodi meščanstvo, izpovedujejo svojo nacionalno zavest in to po¬ stane činitelj, s katerim mora politika računati. Prehod v novo stanje kot izrazito političen proces je povezan z meščanskimi re¬ volucijami, ne pa s počasnim zorenjem meščanske družbe v okvi¬ ru še pretežno fevdalne družbe, ki je trajalo stoletja. Kritične dobe za novo nacionalnopolitično orientacijo mas seveda ni mo¬ goče opredeliti s kako letnico, vendar pa ona sovpada z dobo, ko se meščanske revolucije pripravljajo, ko pride do njih in ko se pokažejo njihovi rezultati. Tedaj se v glavnem že pokažejo tudi nacionalne orientacije; ostanejo pa nekatere nejasne situacije, 234

kjer pride do odločitev šele v kasnejših dobah. Kakor meščanske revolucije sploh se tudi ta proces ne izvrši povsod v tako klasični in brezkompromisni obliki kakor v Franciji, a to ne govori proti tej osnovni tezi. A tudi tam, kjer so meščanske revolucije privedle le do ustanovitve zelo zmerne ustavne monarhije z omejeno vo¬ lilno pravico in omejenimi političnimi svoboščinami, je to ustva¬ rilo ob volitvah in drugod vsaj neke politične možnosti, a tudi nujnosti za izražanje nacionalne zavesti posameznih narodov. II. Pri formiranju narodov kot političnih enot v zvezi z meščan¬ skimi revolucijami pa obstoje poleg podobnosti tudi razlike, med katerimi morem tu omeniti le tiste, ki so za naš problem posebno važne. Potrebno je, da se najprej še enkrat povrnemo na problem Francije, kjer se je francoski narod, kakor že omenjeno, formiral v mejah že obstoječe države. To pomeni, da francoskemu narodu po mnenju, ki v Franciji prevladuje do današnjih dni, ne pripa¬ dajo francosko govoreči Belgijci in Švicarji; na drugi strani obse¬ ga pa francoska država področja raznih romanskih dialektov, ki se precej razlikujejo od francoskega književnega jezika, razen tega pa štiri področja, kjer ima ljudski govor sploh popolnoma drugačno osnovo, tj. področja Baskov, Bretoncev, Flamcev na se¬ veru in nemško govorečih Alzačanov in dela Lorencev. V zvezi s tem je važno vprašanje jezikovne politike francoske revolucije. Že v času stare francoske monarhije je bila francoščina jezik višjih družbenih razredov, izobražencev in višje kulture na vsem ozemlju Francije razen v Alzaciji; za narečja, ki jih govori ljudstvo, se pa stara monarhija ni zanimala, saj ona ne pozna splošne šolske ob¬ veznosti, mase kmetskega prebivalstva so bile pa nepismene; ko¬ likor je državna uprava čutila potrebo obveščati ljudstvo, se je v narečja tudi nekaj prevajalo. Po ideologiji revolucije morajo pa postati Francozi en narod ne samo politično, ampak tudi jezi¬ kovno; francoščina se označuje kot »la langue de la liberte«, med¬ tem ko so »patois« znak zaostalosti in reakcije. V praksi je bilo seveda vse bolj komplicirano; v začetku se je nekaj prevajalo v »patois«, v dobi jakobinske diktature se jih je hotelo nasilno iz¬ trebiti, pozneje se pa narečja zopet bolj upoštevajo kot sredstvo in se temu vprašanju pripisuje manjši pomen; važno je tudi, da je bilo načelo splošne šolske obveznosti s francoščino kot jezikom pouka sicer zelo zgodaj proklamirano, v praksi je pa minilo zelo mnogo časa, predno so "bile uvedene obvezne osnovne šole, a še tam je bilo ponekod potrebno posluževati se narečja kot sredstva pri začetku pouka; poseben položaj je bil v Alzaciji, kjer so stali 235

celo patrioti na stališču, da je mogoče biti dober francoski pa¬ triot in vendar govoriti nemško, in kjer je bil končni rezultat, da je nekaka dvojezičnost nadomestila prejšnje izključno prevlado¬ vanje nemščine. Važno je pa predvsem, da se osnovni principi je¬ zikovne politike in njeni končni cilji v Franciji od revolucije do danes niso spremenili. V Franciji so se vrstili na oblasti najrazlič¬ nejši politični režimi in nastopala so zelo številna politična gi¬ banja, ni mi pa znano, da bi katerikoli režim ali pomembnejše politično gibanje odstopal od zgoraj omenjenih načel jezikovne politike dobe revolucije. Na drugi strani pa seveda tudi »patois« niso imeli ustvarjalne sile, da bi se razvili v književne jezike in da bi se v tem okviru formirali narodi ali deli narodov v politič¬ nem smislu te besede . 7 Podoben položaj kakor v Franciji je bil tudi na sosednjem velikobritanskem otočju, kjer sta se sicer formirala dva naroda, Angleži in Irci, razmejitev med njima pa ne poteka po kriteriju jezika ljudstva (materinski jezik večine Ircev je v zadnjih stoletjih angleščina), medtem ko so ostala keltska narečja v Walesu in na Škotskem na stopnji francoskih »patois«. Značilno je, da moremo vse to ugotoviti prav v Angliji in Fran¬ ciji, obeh državah, ki sta bili v tisti dobi brez dvoma na prvem mestu v razvoju kapitalizma in meščanske družbe na vsem svetu. Iz tega sledi, da nikakor ni res, da bi razvoj kapitalizma in me¬ ščanske družbe nekako avtomatično privedel povsod do tega, da se na bazi vseh ljudskih govorov formirajo književni jeziki in da postane to okvir za formiranje narodov v političnem smislu te besede. Prav je, da se zavedamo, da je mogel prav razvoj kapita¬ lizma in buržoazije skupaj z možnostmi, ki jih ustvarja, in men¬ taliteto, ki je zanj značilna, privesti do tega, da se oblikuje tudi drugačna teza: ljudski govori kmetskega prebivalstva se bodo morda še dolgo časa ohranili in morejo biti prav tako kakor ljud¬ ske noše in stari običaji zanimiv predmet raziskovanj filologov in etnografov, vendar so pa oni z napredkom moderne civilizacije ob¬ sojeni na propad, kar je tudi prav, ker oni nimajo pogojev za to, da bi se na njihovi podlagi razvili polnovredni, književni je¬ ziki, še manj pa morejo oni postati kriterij za formiranje naroda v političnem smislu, ki bi hotel sam odločati o svoji usodi. Proti možnosti takega stališča ne govori niti znano dejstvo, da v razvi¬ tem kapitalističnem svetu in meščanski družbi povsod prodira splošna šolska obveznost in s tem pismenost vsega prebivalstva; tudi tu se najde izhod, da se ob začetku pouka poslužujejo nareč7 Za jezikovno politiko francoske revolucije je osnovno delo Ferdi¬ nand Brunot, Histoire de la langue frangaise des origines a 1900, torne IX, La Revolution et 1’Empire, lere partie, Le francais langue nationale, Pa¬ riš 1927.

236

ja kot sredstva, vse nadaljnje mišljenje in izražanje se pa razvija le v vladajočem književnem jeziku. Čisto drugačen primer je Švica, kjer obstoje, kakor znano, trije, danes celo štirje enakopravni književni jeziki, vendar pa ena država. Na vprašanje, ali so Švicarji narod, bi dajali Slovenci ne¬ kako po občutku negativen odgovor. Če si pa ogledamo dejstva politične zgodovine, vidimo, da se tudi v Švici že od dobe fran¬ coske revolucije začenja predzgodovina meščanske revolucije in da ta revolucija definitivno zmaga v državljanski vojni leta 1847, vendar se pa ona izvede v okviru tradicije švicarske državnosti. Prebivalstvo istega jezika v sosednjih državah je zajelo gibanje za zedinjenje Nemčije in Italije, toda to gibanje se je ustavilo ob mejah Švice, sosednje nacionalne države so razdvajale nemškofrancoska vojna leta 1870/71, prva in druga svetovna vojna, toda Švicarji na vse to niso reagirali kot Nemci, Francozi in Italijani, ampak kot Švicarji. Zato mislim, da mora zgodovinar, ki hoče najprej ugotavljati dejstva, ne pa že kar naprej dajati zgodovin¬ skemu razvoju lekcije, kakšen bi moral biti, priznati, da so Švi¬ carji narod vsaj v političnem smislu te besede. Drugačen položaj je seveda pri Italijanih in Nemcih, kjer ima nacionalno gibanje za cilj ustanovitev nacionalne države na ozem¬ lju, kjer je bilo dotlej mnogo držav. Pri Italijanih posebej je važno še dejstvo, da vse te države niti niso italijanske, ampak je velik del Italije že stoletja pod direktno ali indirektno oblastjo tujih držav; tudi v dobi po dunajskem kongresu leta 1815 sta Lombardija in Benečija do 1. 1859 oz. 1866 pod direktno avstrij¬ sko oblastjo. Vendar se mi pa zdi potrebno zaradi primerjanja s položajem drugod poudariti, da so tudi v teh pokrajinah in v tej dobi vsi družbeni razredi italijanski, da so seveda Milan, Benetke in vsa ostala mesta italijanska in ne nemška, da je jezik tudi vse višje kulture na tem ozemlju italijanščina, da se vrši pouk na šolah v italijanskem jeziku in da se celo avstrijska uprava poslu¬ žuje na tem ozemlju za svoje poslovanje v veliki meri italijanske¬ ga jezika in italijanskih uradnikov. V diskusiji o nacionalnih pro¬ blemih v habsburški monarhiji na stockholmskem kongresu hi¬ storičnih ved 1. 1960 se je italijanski historik M. Berengo zaustavil le na vprašanju uradnikov in jezika državne uprave, kjer moremo seveda najprej pričakovati izjemo od zgoraj postavljenih trditev, in je dal sledečo oznako: v XVIII. stoletju se v Lombardiji (ta dežela je bila avstrijska že v tem stoletju med koncem španske nasledstvene vojne 1. 1714 in prihodom Francozov 1. 1796) v aktih avstrijske uprave nemščina sploh ne pojavlja; po dunajskem kongresu postane v Lombardiji in Benečiji nemščina uradni jezik avstrijske uprave za policijske in vojaške zadeve; po letu 1849 je pa v politično delikatnejših področjih uprave število neitalijan237

skih uradnikov vedno večje in v zvezi s tem raste tudi število nemških dokumentov, kar je seveda pri Italijanih izzivalo bojkot nemščine in avstrijskih gospodarjev sploh . 8 Še bolj jasen je bil položaj pri Nemcih, ki so bili po dunajskem kongresu sicer raz¬ deljeni na mnogo držav, a vse te države so bile nemške z edino pomembno izjemo Schleswig-Holsteina, kjer je pa bilo v nem¬ škem delu teh dežel danstvo zastopano le po danskem kralju in njegovih eksponentih. Zato mislim, da sta bila italijanski Risorgimento in nemško nacionalno gibanje v XIX. stoletju v bistvu po¬ litični gibanji v smislu boja za ustanovitev nacionalne države. S tem seveda nočem negirati, da imata obe gibanji svojo družbeno osnovo in da je bil vodilni faktor v tem boju v obeh primerih meščanstvo; za buržoazijo je bilo prav v teh dveh primerih važno, da pomeni ustanovitev velike nacionalne države tudi ukinitev ca¬ rinskih meja med dotlej obstoječimi državami in ustvaritev veli¬ kega tržišča in v Nemčiji je prav Zollverein pripravljal politično združitev. Jasno je tudi, da ima v teh primerih, kjer je bilo edinstvo književnega jezika in literature ustvarjeno toliko prej kakor politično edinstvo, razvoj nacionalne kulture tudi političen po¬ men. Toda bistveno je, da se vsem tem gibanjem ni bilo potrebno boriti proti tujerodnim višjim družbenim razredom in mestom s prevladujočim tujim jezikom na svojem etničnem ozemlju, ker vsega tega ni bilo, pa tudi ne za ustvaritev višje kulture v svojem jeziku in za uveljavljanje tega jezika v šolstvu in upravi, ker je bilo vse to doseženo že davno prej; v tem smislu je mogoče reči, da so to v bistvu politična gibanja s ciljem ustanovitve nacionalne države. Na vzhodu od ozemelj, kjer sta se v XIX. stoletju formirali italijanska in nemška država, obstoje v začetku tega stoletja tri velike vzhodnoevropske države, habsburška Avstrija, carska Ru¬ sija in Turčija, ki so vse tri mnogonacionalne države. Že iz tega sledi, da so tu nastale zopet drugačne situacije in da je velik del vsebine nacionalnih gibanj na teh področjih v razračunavanju z obstojem teh mnogonacionalnih držav. Ona se ne bore za ustvari¬ tev velikega gospodarskega prostora, ampak je njihov končni re¬ zultat, da ta gospodarski prostor propade. Po sto letih se je poli¬ tična karta tega dela Evrope popolnoma spremenila: Turčija in habsburška Avstro-Ogrska sta propadli, carska Rusija je pa tudi propadla, na njenem ozemlju je pa po odcepitvi obmejnih delov nastala federacija narodov na podlagi popolnoma drugačnega družbenega reda. Tu ne morem razpravljati o razmerju med na¬ cionalnimi gibanji in med obstoječimi državnimi tvorbami, pro8 XIe Congres International des Sciences Historiques, Stockholm 21—28 aout 1960, Actes du Congres, Stockholm-Goteborg-Uppsala (1962), str. 247.

238

blemu, ki je bil pri vsaki od treh omenjenih držav drugačen . 9 Ome¬ jiti se hočem na drug aspekt nacionalnih problemov, ki je karakte¬ rističen za obsežna področja tega dela Evrope in daje reševanju nacionalnih vprašanj na njih zelo originalen značaj. Za ta področja je v kritičnem razdobju meščanskih revolucij značilno, da živita na njih dve etnični skupini, ki se razlikujeta med seboj po socialni strukturi. Ena od teh dveh skupin je za¬ stopana po višjih družbenih razredih, druga pa po masi prebival¬ stva teh področij. V zvezi s tem se pa javlja navadno razlika med etničnim značajem mest in podeželja; mesta pripadajo etnični skupini višjih socialnih razredov ali pa so v njih pripadniki te etnične skupine številčno sicer le manjšina, ki je pa gospodarsko, politično in kulturno v taki premoči nad nižjimi sloji mestnega prebivalstva, da vtisne mestom videz pripadnosti svoji etnični skupini; v podeželju pa etnična skupina višjih socialnih razredov skoraj ni zastopana in tako je podeželje glavni predstavnik etnič¬ ne skupine mase prebivalstva teh področij. V kulturnem življenju se vse to izraža v tem, da je jezik višjih socialnih razredov jezik višje kulture na teh ozemljih, medtem ko služi jezik večine pre¬ bivalstva kvečjemu za elementarno izobrazbo preprostega ljud¬ stva; take etnične skupine nimajo višje kulture in literature v svojem jeziku, one spadajo med »zamudnike«, kakor jih je ime¬ noval naš literarni zgodovinar dr. France Kidrič. Za tak položaj je mogoče navesti predvsem štiri klasične pri¬ mere na ozemlju nekdanje habsburške monarhije. Nemščina je že nekaj stoletij jezik plemstva, višjega meščanstva, uradništva in laične inteligence, vseh tistih, ki so se dvignili socialni hierarhiji, in s tem tudi jezik višje kulture na češkem etničnem ozemlju, na ozemlju Poljakov v avstrijski Šleziji in skoraj na vsem sloven¬ skem etničnem ozemlju. Nekoliko drugačen je položaj na Ogr¬ skem, kjer madžarščina do XIX. stoletja ni bila niti jezik vsega ogrskega plemstva niti ne jezik vseh mest celo na madžarskem etničnem ozemlju; Ogrska ima sicer stoletno tradicijo boja za avtonomijo ogrskih fevdalnih institucij proti centralistični poli¬ tiki Dunaja, a jezik ogrskih fevdalnih institucij je latinščina. Nato je pa madžarskemu narodnemu prerodu od konca XVIII. stoletja uspelo madžarizirati skoraj vse ogrsko plemstvo ter mesta na madžarskem in deloma tudi na nemadžarskem etničnem ozemlju in tako je nastala situacija, da je ostala na ozemlju historične Ogrske vse do njenega propada vsaj polovica nemadžarskega pre¬ bivalstva, da so pa bili na etničnih ozemljih nemadžarskih naro0 Za habsburško monarhijo sem o tem govoril v knjigi Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Lj. 1962, razširjeni slovenski izdaji knjige Les problemes nationaux dans la monarchie des Habsbourg, Beograd 1960, ki sem jo napisal s sodelovanjem J. Šidaka in V. Bogdanova.

239

dov veleposest, kapital, uradništvo, inteligenca ter kulturne usta¬ nove po večini madžarski in da so bili Madžari v mestnem prebi¬ valstvu nesorazmerno močno zastopani. Tretji primer so pokra¬ jine ob vzhodni obali Jadrana, kjer so mesta ali italijanska ali pa daje italijanska višja plast tem mestom vsaj italijanski videz, kar vpliva tudi na jezik administracije in kulturnega življenja, med¬ tem ko izven teh mest italijansko govorečega prebivalstva (z iz¬ jemo nekaj istrskih vasi) sploh ni. Četrti primer je vzhodna Ga¬ licija s svojo večino ukrajinskega prebivalstva in s poljskim plemstvom in veleposestjo, pozne je pa tudi s prevladovanjem Po¬ ljakov med meščanstvom in sploh prebivalstvom mest. Situacij te vrste pa ne pozna samo nekdanja habsburška monarhija. Iz že navedenega je jasno, da jih pozna celo Zahodna Evropa, kjer je pa šel razvoj v Franciji in Veliki Britaniji drugačno pot, medtem ko se je reševal npr. problem Flamcev v Belgiji drugače, vsekakor pa pozneje in ne brez vpliva razvoja v Srednji Evropi. Poznata ga Prusija in pozneje Nemčija pri svojih Poljakih, ki so na Po¬ znanj skem kot delu zgodovinske Poljske narod, sestavljen iz vseh družbenih razredov, medtem ko so Poljaki v pruski Sleziji in še bolj Mazuri in Kašubi na Pruskem zastopani le v nižjih socialnih razredih, vladajoči razredi so pa nemški. Razmerje med Poljaki in Ukrajinci v vzhodni Galiciji ima svojo analogijo celo v carski Ru¬ siji v razmerju med Poljaki na eni in Ukrajinci, Belorusi in Litavci na drugi strani v nekaterih pokrajinah, ki so prej pripadale historični Poljski. Tudi na etničnih ozemljih Latišev in Estoncev ob Baltiškem morju so se nemški družbeni razredi ohranili še pod oblastjo Švedske in Rusije prav do XX. stoletja. Posebej bi bilo potrebno razpravljati o tem, koliko veljajo te oznake za etnič¬ ne odnose v notranjosti carske Rusije in v nekdanji evropski Tur¬ čiji, ki je seveda za južnoslovanske narode posebno važna; ver¬ jetno bi se pokazalo, da obstoje analogije, a tudi razlike. Najpo¬ membnejše področje nacionalne problematike te vrste so pa pač pokrajine nekdanje habsburške monarhije. Otto Bauer je razlikoval v svoji knjigi »Die Nationalitatenfrage und die Sozialdemokratie« (1907) med narodi, ki so imeli ob začetku modernega nacionalnega gibanja vse družbene razrede, in narodi, ki so bili tedaj brez višjih družbenih razredov; prvo ka¬ tegorijo je imenoval »zgodovinske narode«, drugo »narode brez zgodovine«; pri tem je izrečno poudarjal, da velja ta oznaka za dobo začetkov narodnega prebujenja in da s tem noče trditi, da bi »narodi brez zgodovine« ne imeli bodočnosti. Razlika med obema kategorijama narodov je bila seveda znana že pred Bauerjem ne samo politični praksi, ampak tudi teoriji; Bauer sam omenja, da je izraz »geschichtslose Nationen« uporabljal že Engels v svojih 240

*

člankih v dobi revolucije 1848/49.10 Zanimivo bi bilo raziskovati, kako se je to razlikovanje razvijalo v literaturi XIX. stoletja in če ni postanek obeh oznak v zvezi s Heglovo filozofijo zgodovine. Danes so ti Bauerjevi izrazi precej splošno sprejeti v zgodovino¬ pisju, vendar so jim pa dali mnogi avtorji drugačen pomen in jih s tem razvodenili; morda sta k temu pripomogli tudi oznaki »zgo¬ dovinski narodi« in »narodi brez zgodovine«, ki ne izražata ustrez¬ no vsebine teh pojmov. Tako so npr. H. Steinackerju »zgodovin¬ ski narodi« tisti, ki so se v svoji politiki sklicevali na historično pravo, E. Lembergu razen tega še tisti, ki žive v središču kake dežele; H. Hantschu so »zgodovinski narodi« vsi tisti, ki se mo¬ rejo nasloniti na zgodovinske tradicije, R. Kannu vsi tisti, ki so imeli kadarkoli v preteklosti svojo nacionalno državo. Pri vsem tem je seveda res, da je eksistenca obeh tipov narodov rezultat zgodovinskega razvoja in da je mogla imeti pri tem država, pa tudi avtonomna pokrajina v okviru kake države veliko vlogo. Vendar je pa treba pripomniti, da ima vsak narod svojo zgodo¬ vinsko tradicijo in da so imeli mnogi od njih v zgodovini svojo državo, npr. Slovenci v Karantaniji, kar pa prav nič ne govori proti temu, da so oni bili v začetku modernih nacionalnih gibanj brez lastnih višjih družbenih razredov; v takem položaju so bili tudi Čehi, čeprav se v svoji politiki sklicujejo na zgodovinsko pravo. A tudi države preteklih stoletij niso bile centralistične tvorbe, ki bi vedno spreminjale vse razmere na pridobljenih ozemljih. Videli smo, da Italijani kljub tujim državam niso po¬ stali »nezgodovinski narod«; Poljaki so si kljub propadu svoje države ohranili položaj naroda višjih socialnih razredov v Vzhod¬ ni Galiciji in deloma celo v carski Rusiji, baltski Nemci pa v bal¬ tiških pokrajinah. V naših jadranskih pokrajinah je prenehala oblast beneške republike v Dalmaciji in Istri leta 1797, Trst in Gorica sta bila pa že stoletja prej avstrijska; kljub temu so pa ostali Italijani skoraj v vseh teh deželah izrazit narod višjih so¬ cialnih razredov in njihov jezik je Avstrija upoštevala nepri¬ merno bolj kakor pa slovenščino ali pa srbohrvaščino. Zato mi¬ slim, da je treba gledati odličen znak za razliko med obema kategorijama narodov v eksistenci oz. neeksistenci lastnih višjih socialnih razredov na svojem etničnem ozemlju oz. celo v eksi¬ stenci svojih višjih socialnih razredov na tujem etničnem ozem¬ lju. 11 Izraz »zgodovinski« in »nezgodovinski« narodi seveda ne 10 O. Bauer, Die Nationalitatenfrage und die Sozialdemokratie, Wien 1907, str. 271—72 (nespremenjen ponatis te knjige z novim predgovorom je izšel na Dunaju 1. 1924). 11 Na dejstvo, da je socialno stanje bolj pomembno kakor pa sama politična podrejenost, sem mimogrede opozoril že v svojem poročilu o Kidričevi Zgodovini slovenskega slovstva (Glasnik Muz. društva za Slove16

O slovenskem narodnem vprašanji*

241

izražata ustrezne vsebine teh pojmov; izraz »nezgodovinski na¬ rod« ali celo »narod brez zgodovine« je mogoče razumeti tudi v omalovažujočem smislu; že samo dejstvo, da je potrebno pri njihovi uporabi dodati komentar, kakor je delal že Otto Bauer, dokazuje, da izrazi niso taki, da bi bil njihov smisel neposredno evidenten; zelo zaželjeno bi bilo, da bi našli bolj primerne oznake. Drugače pa je, če se zamislimo v stvar, v pravo vsebino ter poj¬ mov; pri tem spoznamo prav kmalu, da sta obe kategoriji na¬ rodov živa realnost in da nam šele dosledno razmišljanje na tej podlagi odpre oči za značilnosti nacionalne problematike na teh področjih. Zanimivo je, da moremo v času, ko postanejo nacionalni problemi aktualni, ugotoviti mnogo analogij v stališčih »historič¬ nih« narodov. Pri tem so seveda važne tradicije teritorija samo¬ stojne države ali pa vsaj avtonomne pokrajine iz prejšnje fev¬ dalne dobe; ta doba pozna nekak pojem »naroda« v smislu pri¬ padnosti državi ali avtonomni pokrajini in tako moremo razu¬ meti oznako gente Ruthenus, natione Polonus v Galiciji XVI. sto¬ letja za človeka, ki govori ukrajinski jezik, a pripada poljskemu državnemu »narodu«, ali oznako gente Hungarus za človeka, ki govori madžarski jezik, in natio hungarica za celoto ogrskega plemstva, ki je nosilec pokrajinske avtonomije Ogrske. Toda tem tradicijam fevdalne dobe se pridruži premoč, ki jo daje »zgo¬ dovinskim« narodom kapitalistični razvoj, in pa že omenjena kapitalistična miselnost. Tako za Nemce sredi XIX. stoletja nem¬ ški del Avstrije ni nemško etnično ozemlje, ampak ves tisti del Avstrije, ki je pripadal Nemški zvezi, torej tudi češko in sloven¬ sko etnično ozemlje s Trstom; zato oni odklanjajo ne le sloven¬ ske, ampak tudi češke narodne zahteve, ki so zanje le stvar »če¬ ške stranke«. Nenehni boj Poljakov za obnovo poljske države od tretje delitve Poljske leta 1795 do leta 1918 je heroično razdobje v zgodovini poljskega naroda, vendar je pa res, da so Poljaki imeli tedaj pred očmi obnovo historične Poljske, ki bi vključe¬ vala tudi njene vzhodne pokrajine, kjer so sestavljali veliko ve¬ čino prebivalstva Ukrajinci, Belorusi in Litavci. Medtem ko je bil to za ozemlje, ki je po delitvah pripadalo Rusiji in Prusiji (oz. pozneje Nemčiji), tedaj le političen program, so pa dobih Poljaki v avstrijski Galiciji vendar neke možnosti, da svoje na¬ zore uveljavijo; leta 1848 so oni v konfliktu z Ukrajinci, ki zah¬ tevajo pokrajinsko avtonomijo za vzhodni del Galicije, kjer tvo¬ rijo oni večino prebivalstva, na slovanskem kongresu v Pragi je prišlo le do navideznega sporazuma, nekaj mesecev kasneje nijo XXII, 1941, str. 154). — Za podatke o avtorjih, ki jih navajam v tem odstavku, in o mnogih drugih dejstvih prim. publikacijo, citirano v opombi 9.

242

zastopa v ustavnem odboru avstrijskega parlamenta v Kromeffžu Poljak Ziemialkowsky tezo, da so Ukrajinci le konfesionalna, ne pa etnična enota, čemur nasprotuje Čeh Rieger, za delitev Gali¬ cije se pa zavzema tudi Slovenec Kavčič; v dobi dualizma po letu 1867 je dobila vladajoča poljska stranka pretežen vpliv na oblast v Galiciji in s tem tudi precejšnje možnosti, da uveljavi svoje nazore proti Ukrajincem.12 Pri Italijanih so stališča glede vzhodne obale Jadrana različna in v razdobju okrog revolucije leta 1848 se pojavljajo tudi stališča o meji na Soči in o vmesni državi med Italijani in Slovani; toda že brošura Trieste e 1’Istria, e loro ragioni nella questione italiana (1861), ki zahteva aneksijo Goriške, Trsta in Istre do reke Rase Italiji, operira z argumen¬ tom, da so Slovenci in Hrvati v teh deželah kmetje brez kulture, ki se morajo italijanizirati; jasno je, da so z istim argumentom operirali tudi tisti Italijani, ki so zahtevali aneksijo še več po¬ krajin na vzhodu Jadrana. Največjo vlogo ima pa ta problem pri Madžarih, kjer se začne gibanje za uveljavljenje madžarščine namesto dotedanje latinščine v vsem kulturnem in javnem živ¬ ljenju okrog leta 1770, približno v istem času kakor kulturni prerod pri Slovencih in drugih narodih Avstrije, kjer je pa pove¬ zanost s tradicijo stare fevdalne Ogrske vendar tako globoka, da že leta 1790 zahtevajo predstavniki madžarskega kulturnega pre¬ roda uveljavljanje madžarščine na vsem ozemlju zgodovinske Ogrske, čeprav je bila tedaj na tem ozemlju le približno ena tretjina Madžarov. V madžarskem političnem gibanju je že v predmarčni dobi prevladala kossuthovska teza, da živi na ozem¬ lju Ogrske le en sam narod, Madžari, ker imajo samo oni tradi¬ cijo samostojne države, medtem ko se morejo vsi drugi sklice¬ vati le na jezik, ki sam še ne upravičuje obstoja naroda. Že leta 1843 je bila objavljena korespondenca Pulszkega, poznejšega ju¬ naka kossuthovske revolucije in emigracije, kjer se na podlagi dejstev, da so Madžari Ogrsko osvojili in da je madžarščina jezik plemstva, zahteva, da postane madžarščina na Ogrskem jezik vsega javnega življenja, drugi jeziki se smejo pa uporabljati le v domačem življenju, polagoma se bodo pa tudi pripadniki teh jezikov madžarizirali, ker bi sicer Ogrska propadla; pri tem se Pulszky izrečno sklicuje na analogije Walesa, severne Škotske, Bretanje in Alzacije.13 Teza o enem samem političnem narodu na Ogrskem je bila celo uzakonjena z zakonom o narodnostih leta 1868; vsi ostali niso narodi, ampak »narodnosti«, ki se jim teore12 Za ta odstavek prim. publikacijo, navedeno v opombi 9, in tam navedeno literaturo, za zelo zanimivo diskusijo v Kromerižu pa posebej A. Springer, Protokolle deš Verfassungs-Ausschusses im osterreichischen Reichstage 1848—1849, Leipzig 1885. 13 L. Thun, Die Stellung der Slowaken in Ungarn, Praga 1843.

16

*

243

tično prizna nekaj jezikovnih pravic, vsa praksa režima v dobi dualizma je pa seveda v znamenju težnje za njihovo postopno madžarizacijo. Fatalnost povezave vse tedanje madžarske poli¬ tike s pojmom historične Ogrske prav do njenega konca se izraža tudi v tem, da je celo 0. Jaszi, vodja edine struje, ki je odločno nasprotovala madžarizaciji in hotela dati nemadžarskim naro¬ dom jezikovne pravice, še leta 1918 hotel rešiti historično Ogrsko in očital Rennerju, da ne razlikuje med »narodom« in »narod¬ nostjo«.14 Taka stališča so sredi XIX. stoletja več ali manj karakte¬ ristična za vse »historične« narode. Oni so seveda razcepljeni na tabore, ki so v ostrem medsebojnem konfliktu, toda razlika med temi tabori v vprašanju, ki zanima nas, je v glavnem v tem, da poskušajo konservativci in liberalci uveljaviti svoje nazore o »nehistoričnih« narodih preko vpliva in udeležbe pri obstoječi državni oblasti, medtem ko je pri demokratičnih gibanjih to se¬ stavni del njihovih revolucionarnih koncepcij. Znano je, kakšen je bil končni cilj teh revolucionarnih gibanj glede problema Avstrije v revoluciji leta 1848: vse dežele, ki spadajo v Nemško zvezo, s češkimi in slovenskimi deželami ter Trstom vred, naj pripadejo novi nemški republiki, Lombardija in Benečija naj pripadeta novi Italiji, vzhodno od nove Nemčije naj se formira samostojna ogrska država prav tako v svojih historičnih mejah, Galicija pa naj pripade novi Poljski. Taka mnenja npr. nemških revolucionarjev priznavajo v nasprotju z mnenji konservativcev in liberalcev pravico do samostojne države tudi Italijanom, Ma¬ džarom in Poljakom in v njihovem ozadju je brez dvoma ideja solidarnosti evropskih revolucionarnih narodov; na drugi strani je pa prav tako res, da ona »nezgodovinskim« narodom ne pri¬ znavajo pravice do obstoja. Tudi pozneje so imela vse do leta 1918 vsa gibanja avstrijskih Nemcev, ki so imela za cilj razbitje Avstrije in priključitev Nemčiji, pred očmi vse ozemlje nekdanje Nemške zveze in ne samo nemškega etničnega ozemlja, vsa gi¬ banja pri Madžarih za popolnoma samostojno Ogrsko pa prav tako ozemlje zgodovinske Ogrske in ne samo madžarskega etnič¬ nega ozemlja. S splošnim stališčem nemških revolucionarjev v letu 1848 identično stališče, ki sta ga izrazila Marx in predvsem Engels v svojih člankih leta 1851 in 1852, se navadno razlaga kot reakcija na vlogo, ki so jo igrali avstrijski Slovani v revoluciji leta 1848/49; ta razlaga pojasni marsikaj, čeprav gre pri raz¬ merju med stališči revolucionarnih gibanj »historičnih« narodov in med gibanji avstrijskih Slovanov za medsebojno akcijo in 14 O. Jaszi, Der Zusammenbruch des Dualismus und die Zukunft der Donaustaaten, Dunaj 1918; predgovor te knjige je datiran z novembrom 1918, ko je bil Jaszi minister Karolyijeve vlade.

244

reakcijo in niso prva samo posledica drugih; mislim pa, da ne more biti dvoma tudi o tem, da sta Marx in Engels tu pod vpli¬ vom splošnega mnenja o »nehistoričnih« narodih, saj se v član¬ kih izrečno trdi, da je življenjska sila teh narodov že davno za¬ dušena, da so na vzhodu od Nemcev le Madžari in v določeni meri Poljaki sposobni za samostojno nacionalno življenje, in se ti drugi narodi izrečno primerjajo z Waležani v Angliji, Baski v Španiji, Spodnjimi Bretonci v Franciji in francoskimi ter špan¬ skimi naseljenci v tistih delih Severne Amerike, ki so prišli pod anglosaško oblast. 15 Ferdinandu Lassallu je 1. 1859 nacionalna država zahteva demokracije in priznava pravico do nje Italija¬ nom in Madžarom, ne pa tistim, ki se ne morejo dvigniti do zgodovinske eksistence in nimajo literature in duševnega življe¬ nja, kakor so Čehi in razne »Nationchen«; medtem ko mora po njem tisti del Avstrije, ki pripada Nemški zvezi, končno postati del Nemčije, pa na drugi strani ne priznava Nemčiji Alzacije, čeprav je bila nekoč nemška, ker bi imeli sicer tudi Slovani pra¬ vico zahtevati od Nemcev nekdaj slovanske pokrajine.16 Na vse te izjave pa ne smemo gledati izolirano, ampak je treba videti v njih izraz prevladujočega negativnega ali vsaj skeptičnega mne¬ nja evropske javnosti glede možnosti samostojnega nacionalnega razvoja »nehistoričnih« narodov, ki so tedaj tvegali nekaj, kar je bilo za Evropo novo. Drugačno gledanje opazimo pri »histo¬ ričnih« narodih sredi XIX. stoletja le pri poljski emigraciji, kar se tiče njenih nazorov o Čehih in Jugoslovanih, nadalje pri itali¬ janskih mazzinijancih, sicer pa le pri redkih posameznikih, ki so večinoma pod vplivom poljske emigracije. Zanimivo je, da je francoski zgodovinar in publicist Louis Leger (1843—1923), ki je posvetil vse svoje življenje ideji sodelovanja Franzocov s Čehi in Jugoslovani v situaciji, ko je Nemčija vzela Franciji Alzacijo in del Lorene in ko je postala Avstro-Ogrska zaveznik Nemčije, pisal v svoji prvi knjigi o Češki leta 1867, tri leta po svojem prvem obisku v Pragi, da Francozi v splošnem poznajo na pro15 Pravi avtor teh člankov je Engels, Mara jih je pa samo naročil, dopolnil in odposlal; izšli so 1851 in 1852 v New York Daily Tribune, v knjižni obliki jih je pa šele 1896 objavila v originalu Mantova hči Eleanor Mara-Aveling (Karl Mara, Revolution und Counter-Revolution in Germany, London 1896), še isto leto v nemškem prevodu K. Kautsky (K. Mara, Revo¬ lution und Kontre-Revolution in Deutschland, Stuttgart 1896), v sloven¬ skem prevodu so pa izšli 1955 (Marx-Engels, Revolucija in kontrarevolucija v Nemčiji, Lj. 1955). Ko Engels našteva med narodi, ki nimajo bodočnosti, Čehe, Korošce in Dalmatince, je treba pri njegovih »Korošcih« misliti na Slovence, ker je Engels tu pač pod vplivom Linhartovih in Kopitarjevih prizadevanj, da bi se za oznako Slovencev uporabilo ime Karantanci. 16 F. Lassalle, Der italienische Krieg und die Aufgabe Preussens, 1859 (nova izdaja v F. Lassalle, Gesammelte Reden und Schriften, izd. E. Bern¬ stein, I, Berlin 1919).

245

štoru med Nemci in Rusi le Poljake in Madžare in da je on sam prej mislil, da je položaj pri Čehih isti kakor pri Baskih in Bre¬ toncih . 17 V tem položaju je bila predvsem stvar »nehistoričnih« na¬ rodov samih, da dokažejo svojo sposobnost za življenje. Ves problem je seveda socialen, političen in tudi kulturen. Pomena kulture tu ne gre podcenjevati; »nehistorični« narodi so si mo¬ rali ustvariti svojo literaturo v ožjem in širšem pomenu besede, razen tega pa tudi svoje nacionalne znanosti; tu gre za pomemb¬ no poglavje v zgodovini kulture in znanosti in zanimivo bi bilo razpravljati npr. o tem, koliko je bilo konstituiranje ved, kakor so npr. slovanska filologija, prazgodovina in etnografija, delo Čehov, Slovakov, Slovencev in Hrvatov in koliko delo Poljakov ali Rusov. Vse to delo pa postane kmalu sestaven del velikega konflikta na družbeno-političnem področju. »Zgodovinski« na¬ rodi tudi po ukinitvi fevdalnega sistema izrabljajo premoč, ki jim jo nudi veleposest v njihovih rokah. V novih razmerah se pa morejo opreti na svojo premoč v kapitalu; ker so med agrarnim prebivalstvom v podeželju slabo ali pa prav nič zastopani, po¬ skušajo izraditi svoje pozicije v na novo se razvijajočih mestih, središčih rudarstva ter industrije, železniškega in pomorskega prometa ter turizma preko asimilacije doseljencev in domačinov, ki so menjali poklic. Politično je zanje po uvedbi parlamenta¬ rizma ugodno, da je volilna pravica navadno omejena (imajo jo le tisti, ki plačajo določeno višino davka) in neenaka (volivci in poslanci so razdeljeni na »razrede« ali pa »kurije« večjih in manj¬ ših davkoplačevalcev ali pa veleposestnikov, mestnih in podežel¬ skih občin itd.); temu se pa pridružijo seveda sredstva politič¬ nega pritiska. V kulturni politiki je za »zgodovinske« narode značilno predvsem, da hočejo obdržati v svojih rokah srednje in višje šolstvo ter višje kulturne ustanove in da hočejo vplivati s sugestijo svoje višje kulture. Med družbenimi, političnimi in kulturnimi aspekti obstoji tu nerazdružna povezanost. Značilno je, da so bili politični odnosi med Nemci in Italijani na Tirol¬ skem v avstrijski dobi vse prej kakor prijateljski, da se je pa vendar brez posebnih težav uveljavilo načelo, da je bila na nem¬ ških gimnazijah italijanščina in na italijanskih nemščina obvezen predmet; tu je šlo pač za političen nacionalen konflikt druge vrste, kjer noben narod ne osporava drugemu, da ne bi bil nje¬ gov jezik kulturen in svetovni jezik. Isto načelo je pa bilo na gimnazijah na Češkem uveljavljeno le nekaj let, nato pa na nem17 E. Birke, Das Nationalitatenproblem der Donaumonarchie in der Beurteilung der franzosischen slavophilen Publizistik (1840—1854), Jahrbiicher fiir Kultur und Geschichte der Slaven, N. F. X., Breslau 1934, str. 234—35.

246

škili gimnazijah odpravljeno, ker so bili Nemci vehementno proti temu, da bi se morali učiti češčine; pripadniki »historičnih« na¬ rodov se pač nočejo učiti jezikov »nehistoričnih« narodov, ker vidijo v teh narodih in jezikih nekaj socialno in kulturno infe¬ riornega, medtem ko se izobraženi pripadniki »nehistoričnih« narodov seveda morajo učiti jezikov »historičnih« narodov; pri takem stanju so seveda pri vsaki resnični enakopravnosti jezikov in dvojezičnosti javne uprave favorizirani pripadniki »nezgodo¬ vinskih« narodov, ves problem postane eksistenčno vprašanje za uradnike »zgodovinskih« narodov in vse to je politične konflikte okrog enakopravnosti še bolj zaostrilo. Dinamika gibanja in razvoja »nehistoričnih« narodov je bila zelo neenaka. Proti tistim, ki so negirali ali dvomili o njihovi življenjski sili, je govoril zelo prepričevalno primer Čehov; ven¬ dar je pa celo pri Čehih nacionalni razvoj na Moravskem in v Šleziji zaostajal za razvojem na Češkem in Nemci so mogli prav do konca avstrijske dobe obdržati pri volitvah in štetjih večino v Brnu in nekaterih drugih mestih ter asimilirati del čeških do¬ seljencev. Poljaki nastopajo proti svojim vzhodnim sosedom kot »zgodovinski« narod, ki se mu pa vendar niti v Vzhodni Galiciji ne posreči preprečiti, da bi se večina ukrajinskega prebivalstva ne odločila za ukrajinsko nacionalno orientacijo; kljub temu je bila pa v vzhodni Galiciji v poljskih rokah ne le veleposest, am¬ pak tudi večina mest, industrijskih in rudarskih krajev, v teh krajih se je poloniziral velik del ukrajinskih doseljencev in do¬ mačinov. Drugačen je bil položaj na zahodu, kjer so se mogli Poljaki opreti na obstoj vseh poljskih družbenih razredov in tra¬ dicijo poljske države na Poznanjskem, medtem ko so bili Mazuri v Vzhodni Prusiji ter Poljaki v pruski in avstrijski Šleziji že stoletja pod oblastjo nemških držav in nemških višjih družbenih razredov. Še Bismarck je videl nasprotnike le v poljskem plem¬ stvu in duhovščini Poznanjske in mislil, da bi z njihovim zlo¬ mom nastalo stanje kakor v drugih pruskih pokrajinah, kjer političnega odpora Poljakov v začetku ni bilo, medtem ko ga jezik kmetov in delavcev sam ni motil; ob koncu življenja je pa priznal, da so postali sovražni tudi kmetje . 18 Vendar so pa še plebisciti po prvi svetovni vojni pokazali, da Mazurov po veliki večini ni zajela poljska nacionalna zavest, medtem ko je dobila v Gornji Šleziji — ob približno isti od nemške statistike ugotov¬ ljeni poljski etnični večini prebivalstva kakor je bila uradno slovenska večina v A-coni na Koroškem — Nemčija ob plebiscitu približno isto večino glasov kakor Avstrija na Koroškem, samo 18 J. Feldman, Bismarck et la question polonaise, Revue historique 173, 1934; H. Rothfels, Bismarck und die Nationalitatenfragen des Ostens, Historische Zeitschrift 147, 1933.

247

da je bilo potem v smislu mirovne pogodbe plebiscitno ozemlje po razmerju glasov razdeljeno med Nemčijo in Poljsko.19 Na Ogrskem se sklicuje uradna politika na že omenjeno tezo o enem samem političnem narodu in njen končni cilj je madžarizacija vsega nemadžarskega prebivalstva historične Ogrske, vendar se pa teoretiki madžarizacije zavedajo, da tega cilja ne bo mogoče doseči v kratkem času, ker je tvorilo to prebivalstvo vse do leta 1918 vsaj polovico vsega prebivalstva historične Ogrske in bilo sestavljeno po veliki večini iz kmetov, ki po večini kljub temu, da je velik del osnovnih šol zanje madžarski in da se na osnov¬ nih šolah obvezno poučuje madžarščina, niti ne razumejo ma¬ džarščine. Zato je značilno, da so Madžari zastopani v velepo¬ sesti, kapitalu in uradniškem aparatu neprimerno bolj kakor v celotnem prebivalstvu, da ima madžarizacija v mestih več uspehov kakor v podeželju, posebno značilno pa je, da so žarišča madžarizacije prav srednje šole in da se poskuša na vsak način preprečiti, da bi nemadžarski narodi dobili svoje meščanstvo in inteligenco; ni slučaj, da madžarskih šovinistov ne moti, če slovaški kmetje govore med seboj slovaško, da pa občutijo kot provokacijo, če govore slovaško med seboj meščansko oblečeni ljudje; teoretiki in praktiki madžarizacije hočejo pač na vsak način preprečiti, da bi nemadžarski narodi dobili svoje meščan¬ stvo in inteligenco, ker se zavedajo, da je to tisti kvas, ki more spremeniti stoletno pasivno vztrajanje kmeta na vsem konser¬ vativnem in s tem tudi na svojem jeziku v aktiven nacionalni odpor. Glede tega aktivnega odpora so se pa nemadžarski narodi zelo razlikovali med seboj. Poseben primer so Hrvati na ozemlju zgodovinske Hrvatske južno od Drave, kjer se madžarizacija ni mogla opreti skoraj na nikogar, kjer je obstajala stoletna tra¬ dicija avtonomne pokrajine v okviru Ogrske in kjer je nastopilo nacionalno gibanje zelo odločno že v predmarčni dobi in potem že ob začetku revolucije leta 1848, v trenutku, ko je Dunaj še priznaval madžarske aspiracije; le za Hrvatsko je uradna madžar¬ ska politika pozneje pristajala in pristala na teritorialno avto¬ nomijo v okviru Ogrske, od te politike najbolj oddaljeni ljudje kakor Kossuth v emigraciji ali Jaszi leta 1918 so pa samo za Hrvatsko pristajali, da bi se izločila iz historične Ogrske; to se¬ veda ne pomeni, da bi nacionalni boj prenehal, vendar se pa madžarska politika ne more posluževati istih metod kakor na Ogrskem v ožjem smislu besede, ampak hoče Hrvatsko pred¬ vsem eksploatirati ekonomsko ter izigrava njeno avtonomijo s pomočjo oportunističnih struj v hrvatski politiki. Drug primer aktivnega odpora so ogrski Srbi, ki se morejo pri tem opirati na 19 Za plebiscite po prvi svetovni vojni S. Wambaugh, Plebiscites since the World War, I—II, Washington 1933.

248

primeroma ugodno socialno strukturo in pa na dejstvo, da se od drugih narodov že od prejšnjih dob ločijo po veri, po lastni konfesionalni organizaciji in po zahtevah po teritorialni avtono¬ miji, ki so izraz tradicije lastne države; oni so začeli leta 1848 že v juniju z državljansko vojno proti Madžarom kar na svojo roko in bili pozneje še v začetku dobe dualizma vodilni v odporu nemadžarskih narodov. Pri ogrskih Romunih je družbena struk¬ tura manj ugodna in oni se morejo manj opirati na konfesionalne momente, vendar so pa oni najbolj številna manjšina Ogrske in postanejo vodilni v odporu nemadžarskih narodov v kasnejši dualistični dobi. Mnogo težji je položaj Slovakov, kjer se je odpor proti madžarizaciji začel že v predmarčni dobi in moremo že leta 1848 govoriti tudi o političnem nacionalnem gibanju, ki pozneje ni več prenehalo, vendar se je pa moralo to gibanje ves čas do 1918 boriti s problemom, koliko ga podpirajo mase slovaškega ljudstva; Madžari so to seveda vedeli in zato je bil njihov pritisk na Slovake prav posebno hud. Zanimiv je problem Nemcev, ki jih je bilo na ozemlju zgodovinske Ogrske pred 1918 okrog dva milijona; med vsemi temi Nemci so bili v XIX. stoletju političen faktor le Sasi v Transilvaniji, ki so bili od glavnine nemškega naroda najbolj oddaljeni, a so se mogli opirati na tradicijo svoje avtonomije še iz srednjega veka; pri vseh ostalih Nemcih je kmet v svoji konservativnosti vztrajal pri svojem jeziku, nemški me¬ ščani so se madžarizirali morda hitreje kakor meščani katerega¬ koli drugega naroda, političnega nemškega gibanja pa ni bilo; zaradi svoje socialne strukture in zaradi pomena nemščine so imeli ogrski Nemci več tiska, knjižnic in kulturnih ustanov kakor drugi nemadžarski narodi, a ta tisk in ustanove so bili nemški po jeziku, po duhu pa ogrski. Šele okrog leta 1905 opažamo prve začetke političnega nacionalnega gibanja pri ogrskih Nemcih, v glavnem se je pa to gibanje razvilo šele po letu 1918, še pozneje pa je prišlo pod vpliv nacizma, kar je postalo usodno za nekatere nemške manjšine. Iste značilnosti kakor za ogrske Nemce v XIX. stoletju v splošnem veljajo tudi za Nemce v Burgenlandu (na Gradiščanskem), čeprav žive oni na skrajnem zahodu historične Ogrske v teritorialnem kontaktu s sosednjimi Nemci v Spodnji Avstriji in na Štajerskem, tako da pi'i njih do 1918 ni omembe vrednega nacionalnega političnega ali kulturnega gibanja ali organizacij in položaja pri njih ni mogoče primerjati npr. s po¬ ložajem pri Slovencih, tudi ne pri Slovencih na Koroškem; senžermenska pogodba leta 1919 je nato to ozemlje odstopila Avstriji brez plebiscita, na podlagi čistega etničnega principa; naknadno so pa nato Madžari dosegli plebiscit v majhnem sektorju odstop¬ ljenega ozemlja in ta plebiscit v Šopimnju, izveden 14.—16. de¬ cembra 1921 na ozemlju, kjer je madžarska statistika 1910 ugo249

tovila 56 °/o nemškega prebivalstva, je dal 65 % glasov za Madžar¬ sko. Danes je zavest prebivalstva v Burgenlandu seveda dru¬ gačna, vendar pa ti zgodovinski podatki dokazujejo, da tudi pri Nemcih močna nacionalna zavest ni nekaj prirojenega, ampak je prav tako kakor drugod rezultat zgodovinskega družbenega razvoja. Kljub veliki raznolikosti in kljub temu, da ostaja konflikt med obema koncepcijama v zavesti prebivalstva ponekod zelo dolgo časa neodločen, pa smemo trditi, da se je velik boj med koncepcijami »zgodovinskih« in koncepcijami »nezgodovinskih« narodov končal v splošnem z zmago stališča »nezgodovinskih« narodov. Od tega pravila obstoji tudi danes nekaj izjem in to tudi na področju Srednje in Vzhodne Evrope, vendar pa te iz¬ jeme v primerjavi s celotno sliko niso toliko pomembne, da bi smeli zaradi njih zanikati veljavnost pravila v ogromni večini primerov. Zmaga principa, ki ga zastopajo »nehistorični« narodi, je bila nekaj novega v zgodovini. V diskusiji na historičnem kon¬ gresu v Stockholmu I. 1960 je A. N. Poliak iz Tel-Aviva definiral ta princip tako, da narodnost sloni na govorjenem jeziku in da ima vsak kmetski dialekt pravico, da se razvije v književni jezik in potem v državni jezik nove države.20 K tej definiciji bi bilo pripomniti, da seveda tudi pri »nezgodovinskih« narodih knji¬ ževni in državni jezik ni identičen z vsakim kmetskim dialektom; pač pa je res, da so vsi ti dialekti književnemu jeziku sorodni in da postane potem književni jezik kriterij, po katerem se for¬ mira politična nacionalna zavest. Pritrditi pa je Poliaku, ko trdi, da ta nova koncepcija ni važna samo za ozemlje nekdanje habs¬ burške monarhije, kjer je nastala, ampak je dobila svetovnozgo¬ dovinski pomen s tem, da je zmagala v Vzhodni Evropi po prvi svetovni vojni, da je oblikovala politično karto Sovjetske zveze vključno z njenimi azijskimi pokrajinami,21 danes pa oblikuje politično karto avtonomnih pokrajin Kitajske in »jezikovnih« držav Indije. III. Slovenski narodni, prerod more biti v tej študiji obravnavan le kot problem politične zgodovine in tudi to le s stališča ne¬ katerih osnovnih vprašanj. Jasno je seveda, da se je treba pri takem obravnavanju omejiti le na nekatere aspekte in jih štu20 XIe Congres intemational des Sciences historiques, Stockholm 21—28 aout 1960, Actes du Congres, Goteborg-Stockholm-Uppsala (1962), str. 246—47. 21 Lenin je šel pri reševanju tega vprašanja po novi, originalni poti!

250

dirati izolirano, medtem ko je v resnici slovenski narodni prerod nedeljiva celota. Da gre pri tem za proces družbenega razvoja, bo jasno vsakomur že na podlagi razmišljanja o tem, ali si je mogoče slovenski narodni prerod sploh zamisliti brez formira¬ nja slovenskega meščanstva in meščanske inteligence; tega do¬ slej malo študiranega vprašanja se bo pa mogoče tudi v tej štu¬ diji le mimogrede bežno dotakniti. Z omejevanjem na nekatera vprašanja politične zgodovine pa seveda tudi ne mislim negirati velikega pomena, ki ga je imelo za slovenski narodni prerod kul¬ turno ustvarjanje. Pomen, ki ga je imelo v tem oziru slovstvo, je bil pri Slovencih že vedno priznan in poudarjen. Manj znano je, kaj je v tem oziru pomenilo znanstveno ustvarjanje na področ¬ jih, ki so bila za narodni prerod posebno pomembna; če je bil pri konstituiranju slovanskih nacionalnih ved delež tedaj avstrij¬ skih Slovanov sorazmerno večji kakor pa delež ostalih Slovanov, je bil pa tudi v njihovem okviru delež Slovencev nesorazmerno velik . 22 Bilo bi pa napačno, če bi hoteli kulturni narodni prerod omejevati le na vrhunsko kulturno ustvarjanje; upoštevati je treba tudi poljudno književnost, poljudno gledališče in glasbo, časnikarstvo in časnikarski jezik, strokovno in uradno literaturo in terminologijo, šolske učbenike in drugo. Starejše generacije slovenskih literarnih zgodovinarjev so se tega zavedale in zato težile za tem, da bi podale celotno slovensko kulturno zgodovino tega razdobja. Danes se mlajši literarni zgodovinarji zanimajo le še bolj za vse tisto, kar je zanimivo z estetskega stališča; na drugi strani je razveseljivo, kako nam strokovnjaki nekaterih strok prikazujejo npr. uveljavljanje nacionalnega momenta v glasbi ali pa nastanek slovenske literature in terminologije v naravo¬ slovnih strokah; vsa slika pa seveda ni brez vrzeli in do celotnega pregleda bomo mogli priti odslej le še na podlagi širokega so¬ delovanja. — Jasno pa je, da je bil slovenski narodni prerod le v svojih prvih fazah — vsaj po zavesti svojih predstavnikov in po vsebini njihovega dela — le kulturno gibanje; pozneje po¬ stane nujno tudi politično gibanje. Vsega tega ne bi bilo po¬ trebno poudarjati, če bi se pri Slovencih ne pojavljala vedno znova v raznih variantah aprioristična naziranja, ki vidijo bistvo narodnosti le v kulturi; za zgodovinarje je bilo to vprašanje 22 Prim. sintetično sodbo o razvoju slovanske filologije, ki jo formu¬ lira I. V. Jagič, Istorija slavjanskoj filologii. Sanktpeterburg 1910, str. 691: prvo, gramatično epoho predstavlja Dobrovsky s svojimi Institutiones, ki mu stojita ob strani Kopitar in Rus Vostokov; drugo epoho označujejo Safari k s svojimi »Starožitnostmi« in nekaj ruskih slavistov, ki so razširili svoj program na slovansko arheologijo, etnografijo in tudi literarno zgo¬ dovino; tretjo epoho začenja Miklošič s svojo primerjalno gramatiko slovanskih jezikov.

251

vedno jasno.23 V predmarčni dobi je imelo slovensko narodno gibanje skoraj izključno značaj gibanja, ki se zanima za jezik in literaturo, ne samo zato, ker mnogi njegovi predstavniki niso mislili na drugačne možnosti, ampak tudi zato, ker ga je bila le pod tem pogojem pripravljena tolerirati državna oblast; vča¬ sih je pa državna oblast ovirala ali onemogočila tudi čisto kul¬ turna prizadevanja, ker je sumila, da se za njimi skriva »pansla¬ vizem«, kar dokazujeta dolga predzgodovina dovoljenja za iz¬ dajanje Novic in dejstvo, da so celo Slomšku odklonili dovolje¬ nje za ustanovitev društva za izdajanje ljudskih knjig, predhod¬ nika poznejše Mohorjeve družbe, ker so sumili, da tiči za tem »panslavizem« ,24 Podoben je bil položaj tudi v dobi Bachovega absolutizma in zato je razumljivo, da je Matija Majar, ki se je prej intenzivno udejstvoval v politiki, pisal 1. 1851 Muršcu, da je mogoče zdaj v politiki samo opazovati, delati je pa treba literarno, ker je to zdaj naša politika.25 V času, ko je nacionalno gibanje prehajalo iz literature v politiko, je tudi pri Slovencih značilno, da ga ho¬ čejo konservativci še dalje omejevati na literaturo in kulturo, medtem ko liberalci poudarjajo politično stran narodnosti, kar bo razvidno iz kasnejših izvajanj; kot relikt diskusij v tej dobi je treba pač razumeti na eni strani Blehveisovo izjavo za lite¬ rarni, a proti političnemu panslavizmu leta 1861, na drugi strani pa Tomšičev protest 1869 in Jurčičev protest 1870 proti temu, da bi bila vseslovanska vzajemnost samo v filologiji in jugoslo¬ vanstvo jezikovno, ne pa politično vprašanje.26 Kdor bi hotel slovensko narodno gibanje po letu 1848 v celoti (ne posebnega položaja v nekaterih pokrajinah, o čemer bom še govoril) ozna¬ čevati kot v bistvu kulturno gibanje, bi ga s tem enačil s polo¬ žajem pri nekaterih narodih in etničnih skupinah, kjer se tudi po meščanskih revolucijah nacionalno gibanje izraža le v knji¬ ževnosti za ljudstvo ali kvečjemu v slovstvu in kulturnem življe23 Ob Prijateljevem programatičnem uvodu v njegovo Zgodovino (I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848—1895, I, Lj. 1955, str. 7—10) se bodo vsi zgodovinarji strinjali vsaj v tem, da je bila prva doba slovenskega narodnega preroda od Pohlinove Gramatike 1768 do leta 1848 in da je bil to jezikoven in literarni prerod, medtem ko se začne z letom 1848 doba drugega, predvsem političnega preroda. 24 Prim. I. Prijatelj, Ustanovitev Bleiweisovih »Novic«, Veda III, Go¬ rica 1913; St. Mihelič, Kmetijska družba in ustanovitev »Novic«, Slavistična revija I, Lj. 1948; I. Prijatelj, Predzgodovina ustanovitve »Slovenske Ma¬ tice«, Razprave Društva za hum. vede I, Lj. 1923; J. Mal, Slomškovo Dru¬ štvo za izdajanje ljudskih knjig, Časopis za zgodovino in narodopisje XXXII, Maribor 1937. Na to (objavljeno) pismo opozarja I. Prijatelj, Slovenska kulturno¬ politična in slovstvena zgodovina..., I, str. 150—51. 26 I. Prijatelj, o. d., II, str. 52; III, str. 181—82, 186—87.

252

nju, medtem ko ne more organizirati političnega boja za svoje nacionalne cilje; taki primeri so bili, a Slovenci kot celota so to stopnjo tedaj že prekoračili in zato take oznake pomen nji¬ hovega nacionalnega gibanja v tej dobi v bistvu degradirajo. Pojma »zgodovinski« in »nezgodovinski« narodi sta seveda sociološki kategoriji, ki jima realnost zgodovinskega življenja ustreza pri različnih narodih v zelo različni meri. Za razmerje med Slovenci in drugimi narodi na njihovem etničnem ozemlju v začetku našega narodnega preroda pa oznaka, da gre za raz¬ merje med »nezgodovinskim« in med »zgodovinskimi« narodi, zelo ustreza. Slovenci so na tem ozemlju ogromna večina pre¬ bivalstva, ki je pa zapostavljena po vsem družbenem razvoju in je zato razumljivo, da obstoji do začetka kulturnega preroda tudi slovenska literatura le iz nekaj del, namenjenih preprostemu ljudstvu. Nemce predstavlja na veliki večini tega ozemlja skoraj izključno številčno šibka plast višjih socialnih razredov (skoraj vse plemstvo, višje meščanstvo, novo uradništvo in pripadniki inteligenčnih poklicev), ki pa etnično asimilira tudi tiste, ki se dvignejo v socialni hierarhiji; ta plast, favorizirana po vsem družbenem razvoju, se čuti seveda socialno in kulturno superior¬ no. Tudi dejstvo, da je velika večina slovenskega ozemlja pripa¬ dala tistemu delu Avstrije, ki se je do leta 1806 prišteval rimskonemškemu cesarstvu in med leti 1815 in 1866 Nemški zvezi, za politično mišljenje tedanje dobe ni bilo brez pomena, čeprav je bila ta pripadnost samo formalna in je bila središče države se¬ veda Dunaj, ne pa Frankfurt. Pri odnosu Slovencev do Italijanov pride tu v poštev dejstvo, da so Italijani večina prebivalstva v mestih Gorici, Trstu in istrskih obrežnih mestih, medtem ko je njihova agrarna okolica slovenska, in deloma še tudi tradicija nekdanje beneške oblasti v delu slovenske Istre, posebno pa pri beneških Slovencih; večjih dimenzij pa te vrst socialni odnos do Italijanov pri Slovencih (v razliki npr. od istrskih Hrvatov) ni imel; tako npr. med Slovenci na Goriškem razen v mestu Go¬ rici niti Italijani niti Nemci ne igrajo nikake večje vloge niti kot prebivalci trgov niti kot fevdalci in to verjetno pojasnjuje, zakaj je prav pri goriških Slovencih slovenska politična orientacija tako zgodaj zmagala. Tretji primer te vrste je slovensko Prek¬ murje, kjer je Madžarov številčno zelo malo, tvorijo pa višje socialne razrede in se sklicujejo na zgodovinsko pripadnost Prek¬ murja Ogrski. V kritičnem razdobju meščanske revolucije postanejo pa vsa ta razmerja tudi politično aktualna in s tem se pojavijo tudi na Slovenskem in za Slovence teze »zgodovinskih« narodov. Splošno razširjeno mnenje, da so Nemci videli v predmarčni dobi v slo¬ venskem narodnem gibanju le čisto kulturno gibanje, ki jim ni 253

nevarno in mu niso nasprotovali, in da se je doba nacionalne polemike in boja začela z marčno revolucijo leta 1848, ni popol¬ noma točno. V resnici se je ta polemika začela — podobno kakor pri drugih avstrijskih narodih — nekaj let pred revolucijo v publikacijah, ki so izhajale izven Avstrije, in sicer s članki Schreinerja in Hlubeka v Augsburger Allgemeine Zeitung, ki so izzvali odgovore D. Trstenjaka v Jahrbiicher fiir slavische Literatur, Kunst und Wissenschaft, pa tudi polemiko v Branislavu, ki so ga izdajali nekateri hrvatski pristaši ilirskega gibanja v Beo¬ gradu; sem spada tudi brošura znanega nemško-avstrijskega publi¬ cista Schuselke, ki je izšla tik pred marčno revolucijo v Ham¬ burgu.27 Ko se pa potem po marčni revoluciji začne slovenska politična akcija, je to izzvalo mnogo polemik med Nemci; v Ljubljani sami spada sem npr. del Cottovo zavzemanje za kozmopolitizem proti izoblikovanju narodnosti, zavzemanje dr. Hen¬ rika Coste za kranjstvo in nemštvo proti slovenstvu, članek »ne¬ kega Slovenca, ki spada k Nemški zvezi in je dolgo živel v Fran¬ ciji«, kjer se opozarja na primer Francije in svetuje Slovencem slediti primeru Alzačanov, ki se čutijo Francoze kljub svojemu nemškemu jeziku, in Rechfeldovo zavzemanje za kranjstvo proti slovenstvu, za plemenitost kozmopolitizma in za nemščino kot jezik avstrijske države in višje kulture.28 V primeri s temi sta¬ lišči, ki so absolutno proti temu, da bi se Slovenci konstituirali kot narod na podlagi jezika brez ozira na dotedanjo politično pri¬ padnost, so bolj zmerna celo stališča Antona Auersperga (Anastasius Griin) in drugih, ki bi hoteli pridobiti Slovence za Frankfurt z obljubami, da jim bo Nemčija zagotovila pravice za njihov je¬ zik. V šestdesetih letih se ta nemška polemika nadaljuje celo na Kranjskem; ona ne more tajiti, da materinski jezik ogromne ve¬ čine prebivalstva ni nemški, zato se pa sklicuje na stoletno nem¬ ško gospodstvo in na nemško plemstvo ter trdi, da je kultura de¬ žele nemška; zatrjuje se, da je nova književna slovenščina ne¬ razumljiva za preprosto ljudstvo (celo za Kranjsko!), v najbolj¬ šem primeru se pristaja na to, da naj bo slovenščina jezik Ijudsko27 Za Schreinerja, Hlubeka in Trstenjaka J. A. Glonar, Davorin Trste¬ njak (1817—1890), Slovan XV, Lj. 1917 (Trstenjak odgovarja, da je sloven¬ sko gibanje kulturno in ne politično, kar pa z ozirom na Trstenjakov na¬ stop takoj v začetku marčne revolucije pač ni mišljeno iskreno); za Bra¬ nislav V. Bogdanov, Društvene i političke borbe u Hrvatskoj 1848/49 (Djela JAZU, knj. 39), Zagreb 1949, str. 94—96; za Schuselko J. Apih, Slovenci in 1848. leto, Lj. 1888, str. 21. 28 Prim. Laibacher Zeitung 8. IV. 1848 in 20. IV. 1848 (članek Veritas odium parit); Odkritoserčni Krajnc, Krajnc Krajncam, Lj. 1848 (avtor dr. H. Costa po J. Malu, Zgodovina slovenskega naroda, najnovejša doba, str. 662); Mittheilungen des Historischen Vereins fiir Krain 1848, str. 31, in 1849, str. 17—30 in 31—32; za celoto J. Apih, o. d. str. 29, 71 in drugod.

254

šolskega pouka za podeželsko ljudstvo in popularne književnosti za kmete, absolutno pa vztraja na tem, da mora biti nemščina je¬ zik srednjega in višjega pouka, višje kulture in javne uprave, pri čemer prihaja seveda v poštev tudi odpor birokracije proti knji¬ ževni slovenščini, ki bi se je morala šele učiti; tem tendencam, ki se opirajo na stare avstrijske tradicije, se pridružujejo še speci¬ fične nemško-liberalne teze (fiziognomije tega liberalizma se bo treba še dotakniti), da je svoboda nad narodnostjo in da more Slovencem prinesti napredek in svobodo le nemška kultura, sicer bodo pa zapadli nazadnjaštvu (Dežman); v dobi do 1866, ko je skoraj ves slovenski del Avstrije pripadal formalno še Nemški zvezi, igra podobno kakor že leta 1848 neko vlogo tudi argument, da slovenske dežele zapirajo Nemčiji pot do Trsta in Sredozemlja in da se jim zato Nemčija ne more odreči.29 Jasno je, da postav¬ ljata podobne teze še bolj intenzivno in bolj dolgo časa nemška publicistika in nemška politika na Štajerskem in Koroškem. Pri Italijanih se more že omenjena podobna teza o Slovencih kot kmetskem ljudstvu brez kulture, ki se mora v okviru »naravnih meja Italije« italijanizirati, v praksi uveljaviti le v prizadevanju za asimilacijo Slovencev v Trstu, Gorici in istrskih mestih in v tem, da se beneškim Slovencem odreka pripadnost slovenskemu narodu, medtem ko sicer pri kompaktnem zavednem slovenskem prebivalstvu ni nikakih oporišč za izvajanje take politike na te¬ renu. Zato pride pa za Prekmurje zelo v poštev že omenjena ma¬ džarska teza o enem samem političnem narodu Ogrske, ki se mora končno madžarizirati, razen tega pa še zatrjevanje, da Prekmurci ne pripadajo slovenskemu narodu, ki se sklicuje na obstoj knji¬ ževnosti v prekmurskem narečju. Pri vsem tem je potrebno se¬ veda upoštevati, da obstoje pri »zgodovinskih« narodih, ki pri¬ hajajo v stik s Slovenci, različne politične smeri; pri avstrijskih Nemcih so poleg liberalcev in konservativcev, ki so za Avstrijo, tudi smeri, ki vidijo svoj končni cilj v Nemčiji, pri Italijanih po¬ leg iredentistov tudi smeri, ki hočejo ohranitev Avstrije, pri Ma¬ džarih poleg pristašev dualizma tudi kossuthovci, ki vidijo svoj končni cilj v popolnoma neodvisni Ogrski. Pri razlikah teh in drugih vrst je seveda mogoče, da so bila različna tudi stališča do Slovencev, vendar je pa potrebno ta različna stališča konkretno dokazati; slovenske težnje je namreč mogoče odklanjati tudi s stališča absolutistične ah liberalne Avstrije z nadvlado Nemcev in nemščine in ne samo pod perspektivo bodoče priključitve njiho¬ vih dežel Veliki Nemčiji; med Italijani slovenskih zahtev niso od¬ klanjali samo iredentisti, ampak tudi tisti, ki so npr. v Trstu iz ekonomskih razlogov za to, da Trst ostane v Avstriji; med Ma29 Za nemške teze na Kranjskem v šestdesetih letih I. Prijatelj, o. d., II, str. 52 sl.

255

džari pa v tem oziru pač ni bilo nikakih razlik med političnimi strujami. Tu ni mogoče podrobneje razpravljati o tem vprašanju in tudi ne o vprašanju, kdaj in koliko so bila pri »zgodovinskih« narodih ta negativna stališča iz časov začetkov slovenskega poli¬ tičnega gibanja pod vtisom dejstev pozneje opuščena; omenim naj samo, da je njihov vpliv zelo močan še v XX. stoletju in deloma celo do današnjih dni. Še za zadnja desetletja Avstro-Ogrske je značilno ne samo, da so Slovenci dosegli v nacionalnem oziru mnogo manj kakor npr. Čehi, ampak tudi, da so bile nemške me¬ ščanske stranke do njihovih zahtev prav posebej nepopustljive, kakor dokazuje npr. njihov binkoštni program leta 1899, med¬ tem ko v Nemčiji knjiga predsednika ekstremnega, a vplivnega Alldeutscher Verband Ernsta Hasseja leta 1905 ob projektu re¬ organizacije habsburške monarhije na podlagi nemške domina¬ cije dovoljuje večini drugih jezikov določeno veljavo na njihovem etničnem ozemlju, medtem ko slovenščine (razen morda na Pri¬ morskem) sploh ne priznava.30 Po prvi svetovni vojni fašizem se¬ veda obstoja slovenskega in hrvatskega naroda v Italiji ni pri¬ znaval, nacisti so si pa o Sloveniji skonstruirali svojevrstno tezo o »deutsche Oberschicht« (nekaj fevdalcev in kapitalistov), »windische, deutschfreundliche Unterschicht« in »slowenische Intelligenzschicht«, kar je vedlo potem v dobi okupacije do izselitve »slowenische Intelligenzschicht« z namenom, da se potem germa¬ nizira »windische, deutschfreundliche Unterschicht«.31 Nacistični režim Gorenjske in Slovenske Štajerske ni niti enostavno anekti¬ ral na isti način kakor pokrajine, ki so mu nemške (Avstrija, Su¬ deti itd.), niti ni v njih organiziral istega sistema kakor v podlož¬ nih pokrajinah z drugorodnim prebivalstvom (npr. v češkomoravskem protektoratu), ampak je v njih organiziral podobno ka¬ kor v Luksemburgu in Alzaciji-Loreni poseben režim civilne upra¬ ve s perspektivo, da bodo postale »zrele« za formalno popolno aneksijo, do česar pa za Gorenjsko in Slovensko Štajersko (vsaj deloma brez dvoma zaradi razvoja partizanstva) ni prišlo.32 Ob takem objektivnem socialnem položaju in ob takih na¬ zorih »zgodovinskih« narodov nastaja vprašanje, kdaj je pri »ne¬ zgodovinskem« narodu Slovencev v politiki zmagala nacionalna 30 Nacionalni problemi..., str. 171, 185, 195—96 in tam navedena literatura. 31 Na to tezo sem opozoril v študiji Narodnost in politika pri Slo¬ vencih, Zgodovinski časopis I, 1947, str. 59, napisani v partizanih leta 1944; našel sem jo pred vojno v več nacističnih publikacijah, izrečno je pa formulirana v knjigi Doris Kraft, Das untersteirische Drauland, Munchen 1935, str. 129 in drugod. 32 M. Mikuž, Ali je narodnoosvobodilna borba preprečila priključi¬ tev Štajerske in Gorenjske k nemškemu rajhu, Zgodovinski časopis VI/VII, 1953.

256

zavest, kdaj se je narodnost, ki se izraža v skupnosti jezika, za¬ čela manifestirati v politiki s tem, da začno Slovenci svojo poli¬ tiko usmerjati na podlagi nacionalne zavesti. Pri tem prihaja v poštev katerikoli politični tabor in katerikoli program, ki mo¬ remo zanj reči, da je slovensko nacionalen; kakor pri drugih na¬ rodih nekdanje habsburške monarhije tudi pri Slovencih tu ne more biti odločilno vprašanje, ali si zamišljajo uresničenja svo¬ jih nacionalnih ciljev v okviru države ali izven nje; tak program more biti tudi Zedinjena Slovenija ali jugoslovanska enota v okviru Avstrije, more biti celo samo boj za jezikovne pravice pod geslom enakopravnosti narodov, če se seveda v boju za tak na¬ cionalni program formira slovenski politični tabor; razlike v pro¬ gramih in političnih ciljih so važne, toda to je že vprašanje na¬ daljnjega razvoja in tudi notranjih cepitev v okviru že obstoje¬ čega političnega tabora. Odgovora na vprašanje o zmagi politične narodne zavesti pri Slovencih pa seveda ne moremo dati na pod¬ lagi analize političnih nazorov posameznikov, četudi so ti zelo pomembni, ampak samo na podlagi slike usmerjenosti večjih ko¬ lektivov. Med sredstvi, ki nam jih tu nudijo politična zgodovina in posebno ustavne uredbe te dobe, pride za naš cilj še najbolj v poštev analiza rezultatov posameznih volitev. Seveda nas pa tudi ta metoda privede do rezultatov samo, če upoštevamo tedanji vo¬ lilni sistem in druge značilnosti tedanjih volitev.33 Pri volitvah v dobi revolucije 1848—49 v frankfurtski parla¬ ment in v dunajski parlament (volitve v deželne zbore v tej dobi so se vršile po takem sistemu, da za naše vprašanje ne pridejo v poštev) zvene sicer določbe o volilni pravici zelo demokratično, v praksi se je pa volilna pravica odrekala Ustim, ki so bili osebni služabniki ali pa živeli od dnevne ali tedenske mezde, tako da se je s tem število volivcev skrčilo tudi na polovico tistih, ki bi imeli volilno pravico, če bi veljalo načelo splošne volilne pravice za moško prebivalstvo; posebno važno pa je, da so bile volitve javne in ustne, razen tega pa tudi indirektne, tj. volivci so volili volilne može in šele ti potem poslance. Ža volilni sistem, ki nastane po koncu dobe Bachovega absolutizma, so pa dolgo časa značilne do¬ ločbe o volitvah v deželne zbore, ki jih označuje na eni strani omejena volilna pravica, na drugi strani pa sistem takoimenovanih kurij. Kot primer, ki je pa tipičen tudi za položaj v drugih 33 O volitvah in deloma tudi o volilnem sistemu govore vsa dela, ki obravnavajo politično zgodovino te dobe; sistematično se pa prav z voli¬ tvami bavi V. Melik v publiciranih razpravah Volitve v Trstu 1907—1913, Zgodovinski časopis I, 1947, Frankfurtske volitve 1848 na Slovenskem, prav tam II/III, 1948—1949,'O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let XIX. stoletja, Jugoslovenski istorijski časopis 1964, 1, str. 37—53, posebno pa v svoji netiskani disertaciji Volilni sistem na Slovenskem 1861 do 1918, Ljubljana (1958). 17 O slovenskem narodnem vprašanju

257

deželah, naj omenim sestavo kranjskega deželnega zbora v letih 1861—1908. Med 37 poslanci je en virilist (ljubljanski škof, ki se¬ veda sploh ni voljen), 10 poslancev volijo veleposestniki, dva člani Trgovske in obrtne zbornice, 8 volivci mest in trgov, 16 volivci podeželskih občin. Pri tem je v veleposestniški kuriji največ 126 volilnih upravičencev, ki pa volijo kot celota z absolutno ve¬ čino vseh 10 poslancev; le na Goriškem se od 1866 dele velepo¬ sestniki v dve volilni telesi, eno za slovenski in drugo za italijan¬ ski del dežele. Razmerje med prebivalstvom mest in trgov in med prebivalstvom podeželskih občin je tedaj na Kranjskem 1 : 9, ven¬ dar pa volijo mesta in trgi polovico toliko poslancev kakor pode¬ želske občine. Volilna pravica je tako v mestni kakor v podeželski kuriji omejena po cenzusu višine plačevanja davkov oz. stop¬ nje izobrazbe; po ugotovitvah V. Melika je bilo leta 1861 na Kranj¬ skem v mestni kuriji 2370, v podeželski kuriji pa 35 573 volilnih upravičencev, oboji skupaj pa so 8,4 % prebivalstva dežele. Vo¬ litve so povsod javne in ustne, medtem ko so direktne v vseh ku¬ rijah razen podeželskih občin, kjer se vrše indirektno, preko vo¬ lilnih mož. Tak deželni zbor seveda ni izraz politične volje večine prebivalstva; vendar pa moremo volitve vanj v določeni meri upo¬ rabiti kot sredstvo za ugotovitev političnih usmerjenosti določenih socialnih plasti na določenem ozemlju. V dunajski državni zbor volijo poslance do leta 1873 deželni zbori iz svoje srede, pri če¬ mer je določeno, koliko poslancev morajo voliti iz vsake svoje kurije; od leta 1873 se volijo poslanci v državni zbor direktno, vendar so pa te volitve s svojimi kurijami volivcev, razdelitvijo mandatov ter omejeno in deloma indirektno volilno pravico čista analogija volitvam v deželne zbore. Ves ta sistem se desetletja v bistvu ni spremenil; še najvažnejša sprememba je bila v tem, da postanejo volitve tajne in pismene najprej od 1873 pri volitvah v državni zbor razen v podeželskih občinah, pozneje za kranjski de¬ želni zbor, v splošnem pa šele ob uvajanju splošne kurije in od¬ pravljanju indirektne volilne pravice. Pod pritiskom delavskega gibanja in drugih demokratičnih sil, ki so zahtevale splošno vo¬ lilno pravico, je bilo končno potrebno nekaj popustiti in tako je prišlo do reforme državnega zbora leta 1896, ki je ohranila vse kurije z njihovimi poslanci, dodala pa še »peto kurijo« na pod¬ lagi splošne volilne pravice in ji dodelila približno petino tistih poslancev, ki so jih imele ostale kurije; ta »splošna kurija« se nato po letu 1902 uvede tudi v vseh deželnih zborih; ob teh re¬ formah se večinoma odpravijo tudi javne in indirektne volitve, tako da postanejo končno vse volitve tajne in direktne. Končno je veliko gibanje za splošno in enako volilno pravico doseglo, da je bila leta 1905 sklenjena in leta 1907 izvedena ukinitev vseh kurij pri volitvah v državni zbor, kamor se zdaj voli le še na podlagi 258

splošne moške volilne pravice; v deželnih zborih so se pa kurije ohranile do propada Avstro-Ogrske. Po uvedbi splošne volilne pravice je volilnih upravičencev — spričo dejstva, da volilne pra¬ vice nimajo mladoletniki in žene, in še nekaterih drugih izjem — okrog 20 %, največ do 25 % celotnega prebivalstva; pri sistemu omejene volilne pravice je bilo celotno število vseh volilnih upra¬ vičencev različno in se giblje nekako med ekstremoma 4 % in 12 % celotnega prebivalstva. — Že iz podatkov o javnem glaso¬ vanju je mogoče sklepati, da se je mogel izvajati pritisk na vo¬ livce. Oblasti so poskušale vplivati na volivce in izvajati nanje celo pritisk tudi v dobi revolucije 1848—49, kljub vsem deklara¬ cijam o novi svobodi. Še bolj velja to za dobo po 1861 spričo dejstva, da novi zakon o tisku leta 1862 ni dajal tisku skoraj nikake svobode, zakonitih določb o svobodi združevanja in zboro¬ vanj pa sploh ni bilo, tako da v tem času niti ne obstoje prava politična društva in se morajo politične akcije skrivati v okvir čitalnic in drugih društev. Šele v zvezi z ustavo leta 1867 pride do določb o svobodi združevanja in zborovanj, seveda le v mejah za¬ kona, in šele odtlej se začno ustanavljati prava politična društva in organizacije. Seveda se je pa tudi odslej izvajal na volivce pri¬ tisk, prišlo je pa tudi do nekorektnosti in goljufij; pritisk je bil mogoč tudi ob tajni volilni pravici zlasti tam, kjer so se glasov¬ nice pošiljale volivcem pred volitvami na dom. — Ob začetkih vo¬ litev in ustavnega življenja je pa potrebno upoštevati še drug važen moment/ V tem času pri nas kakor drugod že obstoje listi in društva, ki imajo čisto določen politični program, ne more biti pa še govora o obstoju političnih organizacij, ki bi vse skupaj vodile vse postavljanje kandidatur in volilni boj; mnogi kandi¬ dati se kandidirajo sami ali jih pa kandidirajo njihovi prijatelji bolj zaradi osebnih zvez; isti volivci pri zaporednih volitvah ali pa celo pri istih volitvah, če je treba voliti dva poslanca ali pa poslanca in namestnika, volijo kandidate, ki zastopajo politično čisto nasprotujoča si stališča; celo poslanci v parlamentu in de¬ želnih zborih še ne pripadajo klubom, ki bi zavzemali v vseh vpra¬ šanjih enotna stališča, ampak se često v debatah ob različnih vpra¬ šanjih opredeljujejo različno. Ob taki situaciji, ki ni značilna samo za nas, ampak obstoji tudi drugod, tudi zgodovinar ne more ugotoviti točno rezultatov takih volitev, ampak jih more le pri¬ bližno označiti in oceniti; celo politično orientacijo nekaterih po¬ slancev more oceniti le približno, na podlagi njihovih govorov in glasovanj. V letu revolucije 1848—49 pri Slovencih že obstoji nacionalno Politično gibanje s svojimi listi, društvi, programi in poslanci. Težko je pa odgovoriti na vprašanje, kakšen del Slovencev je za¬ jelo, koliko je imelo nasprotnikov in koliko je bilo sploh stališče 17 *

259

do njega že opredeljeno. Neko merilo bi bilo v dejstvu, da je izdal del Slovencev (samo del!) parolo bojkota volitev v nemški parla¬ ment v Frankfurt, čeprav je seveda res, da so bili za nerazpoloženje do teh volitev tudi drugi in ne le nacionalni motivi; rezultat je bil, da sta odklonila izvolitev poslancev dva okraja (Kranj in Ptuj), v dveh okrajih so volitve potekle tako, da izvoljena kandi¬ data nista sprejela izvolitve, ponekod je volila majhna manjšina; večji uspeh je dosegla protifrankfurtska agitacija pri nadomestnih volitvah v februarju 1849, ko že večina okrajev ni izvolila poslan¬ cev ali pa ti niso hoteli sprejeti mandata.34 Drugo merilo bi bile volitve v dunajski parlament leta 1848, kjer je pa tudi potrebno upoštevati, da še ni organiziranih strank in da pri postavljanju kandidatur in izvolitvi poslancev odločajo zelo različni motivi; rezultat bi bilo mogoče oceniti tako, da je med izvoljenimi poslanci slaba polovica izrazitih Slovencev, drugi so pa večinoma v nacionalnem oziru indiferentne osebnosti; Pri prihodnji etapi, ki se začne leta 1861 in ko v začetku tudi še ni organiziranih političnih strank, nas morajo zanimati predvsem deželni zbori in njihove kurije. Zanimajo nas seveda kurije po¬ deželskih občin, mest in trgov in tudi še trgovske in obrtne zbor¬ nice, medtem ko nas ne more presenetiti, da Slovenci ne pome¬ nijo skoraj ničesar v veleposestniški kuriji, ker je bilo velepo¬ sestvo pač v nemških rokah; zanimivo je, da imajo Slovenci svoje poslance v veleposestniški kuriji le v slovenskem delu Goriške in to stalno od leta 1867 dalje, medtem ko je bila drugod, tudi na Kranjskem, veleposestniška kurija do svojega konca trdno v nem¬ ških rokah. Rezultate volitev v podeželski in mestni kuriji leta 1861 moremo pa tudi le približno oceniti na podlagi kasnejšega nastopanja izvoljenih poslancev in ta cenitev nikakor ne govori za kako zmago slovenske nacionalne orientacije. Na Kranjskem se ceni število slovenskih poslancev na 13—15, tako da so bili oni tudi v kranjskem deželnem zboru manjšina; boljši je bil položaj na Goriškem, kjer moremo šteti k Slovencem vseh šest poslancev slovenskih podeželskih občin, enega poslanca veleposestva in mor¬ da še poslanca slovenskih trgov; drugačen je bil položaj na Slo¬ venskem Štajerskem, kjer ni bil leta 1861 niti v podeželskih niti v mestnih volilnih okrajih izvoljen niti en izrazit Slovenec in je šele 1863 konservativni Nemec Herman s svojim govorom v de¬ želnem zboru prestopil v slovenski tabor, leta 1865 pa bil pri nadomestnih volitvah izbran dr. Razlag; v koroškem deželnem zboru je bil le za kratko dobo 1862—63 kot edini Slovenec posla¬ nec Andrej Einspieler. Drugačen je bil rezultat deželnozborskih volitev januarja in februarja 1867, ko moremo že govoriti o vo34 J. Apih, o. d., str. 279—84.

260

lilnem boju med organiziranimi političnimi tabori; tedaj so si Slovenci priborili na Kranjskem vseh 16 mandatov podeželskih občin, 7 od 8 mandatov mest in trgov in dva mandata Trgovske in obrtne zbornice; na Štajerskem so si priborili vseh osem man¬ datov podeželskih volilnih okrajev, ki so imeli slovensko večino prebivalstva; na Goriškem so ohranili vseh šest mandatov sloven¬ skih podeželskih občin, pridobili pa mandat slovenskih trgov in tri mandate na novo ustanovljenega volilnega okraja slovenskega dela veleposestniške kurije; v Trstu, kjer je občinski svet obenem deželni zbor, je tedaj že trdno v slovenskih rokah vseh šest manda¬ tov slovenske okolice mesta. Tej največji nacionalni volilni zmagi v avstrijski dobi so sledili seveda še neuspehi v dobi nasprotnih režimov, ki pa vendar niso mogli več odvzeti večine pridoblje¬ nega. Na Kranjskem so mogli pri drugih deželnozborskih volitvah leta 1867 in pri volitvah leta 1870 in 1871 Slovenci priboriti le še tri do pet od osmih mandatov mestne kurije, pri volitvah leta 1877 so pa izgubili celo enega od 16 mandatov podeželskih občin, 7 od 8 mandatov mestne kurije in dva mandata Trgovske in obrtne zbornice, tako da je dobil kranjski deželni zbor za šest let nemško večino; pri prvih direktnih volitvah v državni zbor leta 1873 so osvojili na Kranjskem Nemci vse tri mandate mestne kurije in enega od petih mandatov podeželskih občin. Na Štajerskem so od svojih osmih mandatov podeželskih občin Slovenci kmalu iz¬ gubili enega, leta 1870 so jih imeli le še šest, 1871 le še pet, 1874 le še štiri, 1876 zopet pet; pri direktnih volitvah v državni zbor 1873 so Nemci osvojili enega od treh mandatov podeželskih občin na Slovenskem Štajerskem. Šele s koncem pritiska nemškoliberalnih režimov je bil boj za te sporne mandate definitivno odločen v korist Slovencev; leta 1878 so si pri štajerskih de¬ želnozborskih volitvah Slovenci spet priborili vseh osem man¬ datov podeželskih občin; leta 1879 so pri državnozborskih vo¬ litvah osvojili na Kranjskem vseh pet mandatov podeželske in vse tri mandate mestne kurije, na Slovenskem Štajerskem pa vse tri mandate podeželske kurije; leta 1883 so si pri kranjskih de¬ želnozborskih volitvah osvojili vseh 16 podeželskih mandatov, 7 od 8 mandatov mestne kurije in oba mandata Trgovske in obrtne zbornice; leta 1882 je bilo konec petnajstletne nemške uprave v ljubljanski občini in v tem času so že vsa kranjska mesta razen Kočevja v slovenskih rokah. Na drugi strani je pa potrebno po¬ udariti, da so si Slovenci tedaj in pozneje v avstrijski dobi pri¬ borili prav malo od tistih pozicij, ki jih niso imeli v rokah že v času deželnozborskh volitev leta 1867. Na Slovenskem Štajerskem so si Slovenci osvojili nekaj trgov, ki tvorijo od 1909 poseben vo¬ lilni okraj v mestni kuriji, medtem ko ostajajo mesta in drugi trgi pri vseh volitvah v nemških rokah. Na Koroškem imajo Slo261

venci v kuriji podeželskih občin 1871—78 in 1880—84 enega, 1884—96 dva, 1896—1902 tri, 1902—09 enega in pozneje zopet dva poslanca, v državnem zboru so pa imeli enega poslanca stalno šele po letu 1907, prej pa le epizodično na podlagi sporazuma z nemškimi konservativci; tu ni mogoče govoriti o konfiguraciji koroških volilnih okrajev, ki je bila ves čas za Slovence izrazito neugodna, poudariti je pa treba, da ostaja ves čas izven sloven¬ skega političnega tabora znaten del slovenskih volilcev, ne samo v mestih in trgih, ampak tudi v podeželskih občinah. V Trstu za¬ stopa pri volitvah v državni zbor 1873—97 slovenski poslanec ne le slovensko okolico, ampak tudi četrti »razred« (po višini plače¬ vanja davkov) mestnih volilcev, pozneje pa Slovenci ta mandat izgube; od leta 1907 imajo Slovenci v državnem zboru enega od petih poslancev tržaške občine, število glasov za slovenske na¬ rodnjake pa od uvajanja splošne volilne pravice narašča. V Istri, kjer obstoji sodelovanje med Slovenci in Hrvati, je bil v Koprščini izvoljen do 1876 epizodično, potem stalno en slovenski poslanec, od 1882 imajo tam Slovenci dva deželna in od 1907 tudi enega državnega poslanca. Pri vsem tem navajanju volilnih rezultatov se je treba vpra¬ šati, ali gre pri tem za politično orientacijo vseh Slovencev ali samo za politično orientacijo tistih socialnih plasti, ki so imele tedaj volilno pravico. Ne more biti dvoma o tem, da je slovensko politično gibanje v tem času vodilo meščanstvo (z vso inteligenco), in tudi ne o tem, da so slovenske politične in kulturne organiza¬ cije, prvi slovenski denarni zavodi, publikacije itd. v tej »čitalniški« dobi namenjeni v najboljšem primeru tistim, ki imajo vo¬ lilno pravico in s tem vsaj neko možnost, da izrazijo svoje poli¬ tično naziranje. Šele nekako od 1. 1890, ko je že na vidiku splošna volilna pravica in postaja vedno bolj aktualno vprašanje obstoje¬ čega družbenega reda, opažamo nastajanje gospodarskih, prosvet¬ nih in političnih organizacij, ki imajo namen zajeti mase prebival¬ stva. Vendar pa slovensko politično gibanje že prej ni brez vpliva na mase, kar dokazuje udeležba pri taborih. Najbolj važno pa je, kako je na vprašanje, ki nas tu zanima, vplivalo uvajanje splošne volilne pravice. Pri tem nas ne zanima toliko dejstvo, da je mo¬ rala imeti ukinitev kurij za Slovence zaradi njihove socialne strukture pozitiven učinek, in tudi ne dejstvo, da se je nujno spremenilo razmerje moči med posameznimi političnimi stran¬ kami; zanima nas pa, koliko se na istem ozemlju med dobo pred in po splošni volilni pravici kažejo razlike, iz katerih moremo sklepati na razliko v narodnostni orientaciji. Primerjava kaže, da razlik v glavnem ni, iz česar moremo sklepati, da je narodnostna orientacija iz dobe cenzualne volilne pravice odočilna tudi za nove volilce. V podrobnostih je pa mogoče trditi, da so Slovenci v 262

narodnostnem oziru po uvedbi splošne volilne pravice na Pri¬ morskem pridobivali, na severni meji pa bolj izgubljali, kar je deloma brez dvoma v zvezi z različno orientacijo socialne demo¬ kracije na obeh področjih. Slovenci so upravičeno trdili, da avstrijska štetja po »obče¬ valnem jeziku« niso ugotavljala točno objektivnega etničnega sta¬ nja in da so bila njim v škodo. To je res, vendar je pa res tudi, da so podatki o politični nacionalni orientaciji ponekod bolj ne¬ ugodni kakor pa podatki o objektivnem etničnem stanju, včasih celo bolj kakor podatki o »občevalnem jeziku«. Slovensko poli¬ tično gibanje je v avstrijski dobi sicer zajelo veliko večino sloven¬ skega naroda, vendar pa obstoje še razlike med objektivno etnič¬ no pripadnostjo in politično nacionalno zavestjo. Sem spadajo tedaj mesta Slovenske Štajerske, kjer je na primer za Maribor, Celje in Ptuj statistično ugotovljeno, da je bila večina njihovega prebivalstva rojena v slovenskih občinah in imela domovinsko pravico v slovenskih občinah, vendar je pa večina prebivalstva tedaj še pod vplivom nemškega pritiska in propagande ter je slo¬ venska gibanja niso mogla pridobiti zase. Sem spada že omenjeni položaj na Koroškem. Na Primorskem spada sem problem asi¬ milacije slovenskih doseljencev v Trstu in Gorici, ki pa proti koncu avstrijske dobe vedno bolj pojenjava. Predvsem spada pa sem dvoje pokrajin, ki ju slovensko politično gibanje zaradi po¬ sebnih vzrokov tedaj še ni zajelo. V Prekmurju je tedaj aktivnih nekaj slovenskih kulturnih delavcev, nekateri duhovniki imajo zveze tudi s slovenskimi duhovniki drugod, ne moremo pa govoriti o slovenskem političnem gibanju; pri volitvah, ki so seveda zelo svojevrstne, nastopajo samo madžarske politične stranke; ta pri¬ mer ima tedaj svoje analogije pri nekaterih drugih nemadžarskih narodih tedanje Ogrske in vprašanje je, kolikor bi bilo slovensko politično gibanje tedaj legalno mogoče; ob vsem tem se šele prav zavemo velike prelomnice med Prekmurjem v tedanji in poznejši dobi.35 Drug primer je Beneška Slovenija, kjer je aktivnih nekaj slovenskih kulturnih delavcev, medtem ko slovenskega političnega gibanja po našem dosedanjem znanju do dobe NOB ni bilo. Le v takih primerih smemo trditi, da je bilo slovensko narodno gibanje tedaj res samo kulturno gibanje. Celoten pogled na slovensko politično gibanje v avstrijski dobi pod narodnostnim vidikom, ki nas tu zanima, je mogoče strniti v sodbo, da so bile leta 1848 že ustvarjene osnove, da pa je bila bodočnost še negotova, dokler se ni dve desetletji kasneje to gibanje uspešno uveljavilo- pri veliki večini Slovencev; pozneje 35 Prim. Fr. Zwitter, K vprašanju razvoja Slovencev v Prekmurju med 1860 in 1918, v zborniku Prekmurski Slovenci v zgodovini, Murska So¬ bota 1961.

263

so sledili še porazi, popravljanje teh porazov in manjši uspehi in neuspehi, situacija se pa v avstrijski dobi ni več bistveno spreme¬ nila. Dobo uspešnega uveljavljanja pa ponazorjuje najbolj pri¬ merjanje med rezultati volitev leta 1861 in 1867. To je spoznal dr. Valentin Zarnik, ko je pisal v svojem (že od Prijatelja citira¬ nem) komentarju k volitvam 1867 v Novicah 6. februarja 1867: »Zdaj še le moremo prosto dihati, zdaj še le smemo reči, da je slovenski narod v resnici na svetu, da živi, da se zrelo politiško giblje in da nismo samo narodopisen pojem.« Pomen šestdesetih let so spoznali tudi drugi sodobniki.36 Zunanja dejstva te dobe, ki nas od nje loči sto let, so znana: to je ustanavljanje in delo čital¬ nic, Južnega Sokola, Slovenske Matice, novih listov. To pa še ni odgovor na vprašanje, kakšna je bila notranja struktura sloven¬ skega političnega gibanja v razdobju, ko je nastalo in se končno uspešno uveljavilo. O tem vprašanju je pa potrebno razpravljati posebej. IV. Razdobje med leti 1848 in 1867, torej razdobje, ko je pri Slo¬ vencih javno nastopila slovenska narodnopolitična orientacija in se pri večini Slovencev tudi trajno uveljavila, je doslej najbolj obsežno obdelal Ivan Prijatelj. Pri njegovem glavnem delu o tem razdobju je treba seveda upoštevati način njegovega nastajanja, dejstvo, da je morala dati delu skupen naslov šele redakcija, in vprašanje, koliko je imel Prijatelj namen podati tudi celotno po¬ litično zgodovino in koliko je mislil samo na zelo široko zasnovano literarno zgodovino.37 Ne more pa biti dvoma o tem, da pripada Prijatelju osnovna teza, ki nas tu predvsem zanima, in da zajema ta teza tudi politični razvoj: doba od 1848 do 1868 mu je doba sta¬ roslovenske generacije, staroslovenstva, ki ga označuje konservatizem večine vodilnih mož v političnem, svetovnonazornem, social¬ nem, verskem, literarnem in sploh kulturnem pogledu; v okviru 38 Prim. J. Vošnjak, Spomini, I, Lj. 1905, str. 81 sl. 37 Prijateljevo delo so bila skripta njegovih univerzitetnih predavanj, ki so začela izhajati po njegovi smrti v redakciji dr. A. Ocvirka pod skup¬ nim naslovom »Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848—1895« (prvi štirje zvezki za dobo 1848—1868 s podnaslovom »Staroslovenci«, Lj. 1938 do 1939, in peti zvezek, kjer se začenja s podnaslovom »Mladoslovenci« obravnavati razdobje 1868—1895, Lj. 1940); nato sem v oceni v Glasniku Muz. društva za Slovenijo, XXII, 1941, str. 156—158, opozoril, da je vpra¬ šanje naslova, ki ga je dal redaktor, komplicirano in da je imel avtor vendar pred očmi široko zasnovano literarno zgodovino; zdaj pa izhaja druga izdaja v redakciji dr. A. Ocvirka s sodelovanjem dr. D. Kermavnerja pod naslovom »Slovenska kulturno-politična in slovstvena zgodovina 1848— 1895« (doslej dva zvezka s podnaslovom »Staroslovenci«, Lj. 1955—1956, in dva zvezka s podnaslovom »Mladoslovenci«, Lj. 1958—1961).

264

te dobe razlikuje Prijatelj še »obdobje tvornega konservatizma«, ko se ta konservativnost še ni tako čutila (1848—1860; prva dva zvezka prve izdaje in prvi zvezek druge izdaje njegovega dela), in »obdobje okorelega konservatizma«, ko se začno mladi že boriti proti njemu (1860—1868; tretji in četrti zvezek prve izdaje in drugi zvezek druge izdaje njegovega dela); nato pa sledi od 1868 z začetkom izhajanja Slovenskega Naroda in nastopom akadem¬ ske mladine doba mladoslovenske generacije, mladoslovenstva in njegovega liberalizma.38 Ta Prijateljeva periodizacija in oznaka je glede politične zgodovine precej splošno sprejeta.39 Ob glob¬ ljem razmišljanju se nam pa vendar vzbude dvomi. Kdor le bežno preleti stoletje slovenske politične zgodovine med meščansko in socialistično revolucijo, dobi vtis, da je eksistenca tako konser¬ vativnega kakor tudi liberalnega tabora značilnost vsega tega sto¬ letja, ne pa samo manjših razdobij; v posameznih krajših razdob¬ jih se je spreminjal značaj obeh taborov, spreminjali so se med¬ sebojni odnosi med njima in razmerje moči obeh taborov, oba ta¬ bora pa obstajata ves čas in vzbuja zato pomisleke vsak poskus označiti kako razdobje kot dobo konservativnega staroslovenstva, drugo pa kot dobo liberalnega mladoslovenstva. Drugi pomislek je pa v tem, da nas je splošni pregled evropske nacionalne pro¬ blematike prepričal, da so se narodi politično formirali v razdobju meščanskih revolucij in da so imele pri tem iniciativo tiste sile, ki so bile nosilec teh revolucij ali vsaj imele do njih pozitiven odnos. Slovenci, kjer javno nastopi narodnopolitična orientacija leta 1848 in prevlada pri večini Slovencev do leta 1867, naj bi bili torej izjema, pri njih naj bi se ta proces izvršil pod konser¬ vativnim vodstvom in v konservativnem razdobju njihove poli¬ tične zgodovine. Doba med 1861 in 1867, ko je bil dosežen največji napredek v smislu zmage slovenske politične orientacije, naj bi bila pa »obdobje okorelega konservatizma«. Vse to nas sili, da vso to problematiko še enkrat kritično pregledamo. Pri Prijatelju moramo seveda upoštevati, da je on sicer mno¬ go delal na politični zgodovini, da pa govori njegova morda naj38 Prim. posebej Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848—1895, I, str. 7—10 (programatičen uvod, napisan 1. 1928), III, str. 7—32 (ponatis že 1924 prvič objavljene razprave »Mladoslovenci in Mlada Evro¬ pa«), in IV, str. 114. 39 Dr. Lončar, K Prijateljevi Kulturni in politični zgodovini Sloven¬ cev 1848—1895, ZČ IV, 1950, str. 184, predlaga sicer drugačno periodizacijo, a ne govori dalje o tu obravnavanem problemu; D. Kermavner v polemiki z Lončarjem brani v posebni razpravi Prijateljevo periodizacijo, ki jo označuje kot že dovolj udomačeno (prim. njegov komentar v Prijateljevi Zgodovini, I, str. 391); na.. Prijateljevi premisi o konservativnem vodstvu slovenskega narodnega gibanja sloni vsaj za dobo do šestdesetih let XIX. stol. tudi Sperans-E. Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1. izd., Lj. 1939; 2. izd., Lj. 1957).

265

globlja študija Duševni profili slovenskih preporoditeljev vendar v bistvu o odnosu do filozofije, religije in umetnosti, ne pa do političnih in nacionalnopolitičnih vprašanj, in da velja ista oznaka tudi za poglavje Duševni obraz generacije staroslovencev v nje¬ govi zgodovini.40 Pri tem je jasno, da so vsa ta vprašanja med se¬ boj povezana, in zato naj tu kratko opozorim na tiste Prijateljeve rezultate in teze, ki so važni tudi za tu obravnavana vprašanja. Prijatelj razlikuje pri slovenski duhovščini dobe, ki nas tu za¬ nima, dve struji; na eni strani je Luka Jeran s svojo Zgodnjo danico, zastopnik ultramontanizma, ki je že prva oblika slovenskega klerikalizma; na drugi strani so pa liberalni katoliki, učenci Guntherja in Veitha, ki hočejo spraviti katolicizem v soglasje z novej¬ šimi filozofskimi in religioznimi nazori, npr. Andrej Einspeler, Matija Majar, Davorin Trstenjak, Božidar Raič in Zlatoust Po¬ gačar.41 Na drugi strani je pa za Prijateljev pojem dobe staroslovenstva važno, da obstoje pri njem v slovenskem javnem živ¬ ljenju te dobe dolgo časa le posamezni laični inteligenti liberalnih nazorov, ki se pa posvetijo pozneje le praktičnemu delu ali pa za¬ padejo v renegatstvo, in da mimogrede izrazi misel, da je bilo do Taaffejevih let le malo slovenskega meščanstva.42 Za dr. Blehveisa pa trdi Prijatelj, da so na njegov svetovni nazor odločilno vpli¬ vale empirične naravoslovne vede, da je bil sicer pri Novicah že od ustanovitve leta 1843 navezan na duhovniške sodelavce, da je bil pa vendar nasprotnik vraževerja in to tudi takrat, kadar se je vraževerje vezalo z verskimi nazori, da je prišel zaradi tega in pa zaradi prispevka, kjer se opisujejo lepote poganskega Rima, leta 1851 in 1852 v polemiko z Luko Jeranom; v zvezi s tem navaja Prijatelj ugotovitve drugih piscev, da je krožila tedaj med du¬ hovščino okrožnica proti naročanju Novic in da jim je Jeran še leta 1858 nasproten; za poznejšo dobo pa trdi Prijatelj, da je Blehveis ohranil sicer zase iste nazore in hodil npr. k mašam le na dni državnih praznikov, v javnosti se je pa v svetovnonazor40 Prijateljeva študija je izšla najprej pod naslovom »Duševni profili naših preporoditeljev« v Ljubljanskem zvonu 1921, nato pa nekoliko izpo¬ polnjena kot knjiga z zgoraj navedenim naslovom leta 1935, ponatisnjena je pa bila v Izbranih esejih in razpravah Ivana Prijatelja, I, Lj. 1952; tu nas zanimajo predvsem izvajanja na str. 152—155 izdaje iz leta 1935. Po¬ glavje Duševni obraz generacije »staroslovencev« je v Slovenski kulturno¬ politični in slovstveni zgodovini 1848—1895,1, str. 243—256. 41 Trditev dr. Kermavnerja v opombah k izdaji Prijatelja, da je bil pri slovenskih liberalnokatoliških duhovnikih odločilen »duh časa« in pa narodnostna vnema, kar jih je bolj vezalo z liberalnimi sonarodnjaki ka¬ kor pa s konservativnimi in ultramontanskimi duhovniki, ne pa filozofske in teološke špekulacije (Slov. kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III, str. 429—430), seveda na dejstvu eksistence te struje nič ne menja. 42 Slov. kulturnopol. in slovstv. zgod., I, str. 120,251—252.

266

skih vprašanjih popolnoma uklonil Jeranovemu diktatu in kažejo Novice v šestdesetih letih in pozneje popolnoma ultramontansko lice.43 Ob Prijateljevih trditvah, da je Bleiweis nastopil proti Je¬ ranu zadnjič leta 1852 (oz. ob manj pomembnem vprašanju še1867), pa opozarja D. Lončar, da je on še leta 1877 kot urednik Letopisa Matice slovenske branil razpravo dr. M. Samca »Možga¬ ni« pred očitkom materializma.44 V. Melik pa trdi, da Novice v prvi polovici šestdesetih let poudarjajo le narodnost, ne zastopajo pa nikakih specifično klerikalnih stališč.45 Ne da bi hotel tu rešiti vsa ta vprašanja, naj poudarim, da je Bleiweisove nazore v ve¬ liki meri oblikovalo brez dvoma empirično naravoslovje in da njega ni mogoče označevati kot ultramontanca ali klerikalca; medtem ko je osnova političnega pomena ultramontanske struje verski vpliv duhovščine na ljudstvo, se je Bleivveis s tem, da je postal 1842 tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko, 1843 urednik Novic in 1845 urednik Pratike in vršil vse te funkcije do svoje smrti leta 1881, uveljavil najprej kot odličen kmetijski strokov¬ njak, kar je bila osnova tudi za njegov politični vpliv na kmetsko prebivalstvo; vse to pa seveda še ne pojasnjuje Bleiweisovih na¬ zorov o politiki in družbi, kjer je bil on, kakor bomo deloma še videli, vendar ves čas, posebno pa v začetku, precej konservativen, zlasti pa zelo oprezen in tudi oportunističen ter nenaklonjen vsa¬ kemu radikalizmu, čeprav je bil to konservatizem posebne vrste, različen od Jeranovega. Če so momenti svetovnega nazora sicer važni, vendar pa ne nujno identični s politično orientacijo, velja pa to seveda še bolj za druge kulturnozgodovinske momente. Zna¬ no je, kako označuje Prijatelj kot bistven znak kulture naših staroslovencev proslavljanje Koseskega in drugih estetsko malo pomembnih pojavov v literaturi ter omalovaževanje Prešerna, v znanosti pa nekritični rodoljubni avtohtonizem Davorina Trste¬ njaka, ki proglaša v svojih filoloških in historičnih razpravah raz¬ lična stara ljudstva za Slovane, kar je vse ščitil s svojo avtoriteto dr. Bleiweis; šele mladoslovenci so nato v literaturi dvignili na ščit Prešerna, medtem ko bi bil v znanosti paralelen pojav pač nastop bolj kritične filološke in historične nacionalne znanosti.46 Vse to je važno in v glavnem pač tudi točno, vendar se pa razlike 43 Prim. poleg že citiranih mest še Slov. kulturnopol. in slovstv. zgod., II, str. 80 in 312. 44 D. Lončar, K. Prijateljevi Kulturni in politični zgodovini Slovencev 1848—1895, ZČ IV, 1950, str. 186, in po njem D. Kermavner v svojih opom¬ bah v Prijateljevi Zgodovini, II, str. 559. 45 V. Melik, O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šest¬ desetih let XIX. stoletja, JIČ 1964, 1, str. 51. 46 Za te teze Prijatelja, ki so znane, prim. npr. Slov. kulturnopol. in slov. zgodovina, I, str. 168 sl., II, str. 67 sl., IV, str. 114 sl.

267

v teh vprašanjih ne krijejo nujno z razlikami v svetovnem nazoru in v politični orientaciji; zato je imel proti Prijatelju, ki na enem mestu prišteva Davorina Trstenjaka zaradi njegovega rodoljub¬ nega avtohtonizma izrečno med odličnjake staroslovencev, prav D. Lončar, ko opozarja, da je Prijatelj sam štel po svetovnem na¬ zoru Trstenjaka med liberalne katolike, politično je pa bil Trste¬ njak pristaš mladoslovencev.47 Tu se hočem omejiti na politične orientacije pri Slovencih v kritičnem razdobju našega političnega preroda. Opozarjam pa, da je izrazil tudi A. Ocvirk v svojem komentarju misel, da so staroslovenci in mladoslovenci bolj struje kakor pa generacije, ker so se rodili deloma v istem času; obenem opozarja na drugačno Slodnjakovo periodizacijo.48 Videli bomo, da je ta argument še mnogo bolj prepričevalen s stališča politične zgodovine, saj bi v tem primeru ne smeli šteti med staroslovence niti Matije Majarja, ki se je rodil leta 1809, niti nekaterih drugih, ki so bili aktivni že v revoluciji leta 1848. Jasno je, da pri tem ni mogoče obravnavati vseh vprašanj slovenske politične zgodovine te dobe, ampak se je treba omejiti na nekatera dejstva, ki nam omogočijo spoznati osnovne politične orientacije pri Slovencih v tedanji dobi. Ta dejstva so deloma že znana, deloma pa neznana, za nas so pa važna le za osvetlitev problema, ki nas zanima. Razlike med liberalnimi in konservativnimi Slovenci v dobi revolucije leta 1848 moremo spoznati že po načinu, kako so reagi¬ rali na dunajsko marčno revolucijo. Ne more biti dvoma o tem, da so pri njej sodelovali in jo sprejeli z navdušenjem dunajski slovenski študenti, kakor dokazuje npr. članek »Mili bratje Slo¬ venski!« v Novicah 12. IV. 1848, ki sta ga »v imenu Slovencev na Dunaji« napisala jurista M. Semrajc in A. Globočnik.49 Matija Majar, ki ga označuje Prijatelj po svetovnem nazoru kot liberal¬ nega katolika, se pokaže v politiki kot izrazit liberalec npr. v svo¬ jem letaku »Le sem Slovenci! poslušajte, kaj se je une dni na Du¬ naji zgodilo. Po nemškim je povedal Kasteli, po slovensko pa pove svojim ljubim Slovencam Matija Majer v Celovcu«, zelo svo47 D. Lončar v že omenjeni kritiki Prijatelja, n. o. m., str. 188—191; prim. tudi Kermavnerjevo opombo n. o. m., II, str. 548 sl. 48 Slov. kulturnopol. in slovstvena zgodovina, III, str. 405—407. 49 Prejšnji položaj se opisuje: »Zastonj so bile prošnje, zato so se nevoljnih serca vnele, jeze šum in grozivni krik proti brezvestni steni doni, kri ulice Dunajske žari, in stena pade.« Razočaranje nad tem, da se v domovini ni postavil slovenski nacionalni program, se izraža z bese¬ dami: »Od dne do dne smo Slovenski sinovi na Dunaju čakali, da bodemo zamogli tudi nje poslane na vesele serca stisniti, na serca, ktere so 13., 14. in 15. sušca tudi za Slovenjo na Dunaji vojaškim puškam in kanonam nasproti stale; ali naše čakanje je bilo zastonj, zastonj je bil za korist Slovenije kervavi dar!«

268

bodni prireditvi nemškega Castellijevega letaka.50 Drugačen je pa znani Bleiweisov uvodnik v Novicah 22. III. 1848 »Slava slava našimu presvitlimu Cesarju Ferdinandu Pervimu«, kjer so ustava, svoboda tiska, odstop Metternicha in narodna straža prikazani kot dar dobrote cesarja, pri čemer je malo verjetno, da bi Bleiweis ne vedel, da je bil ta cesar idiot, kjer se poudarja, da je edini namen narodne straže obramba premoženja in boj proti razbojnikom, omenja, da veljajo vsi zakoni, davki in obveznosti do zemljiških gospodov do sprememb dalje in kjer se seveda slavijo Dunajčani, njihovi študenti in profesorji, Ljubljančani in njihova šolska mla¬ dina, zato pa tudi guverner. Popolnoma jasno se pa strah pred revolucijo in njenimi spremembami, posebno tistimi, ki so ogro¬ žale dotedanji položaj cerkve, ter splošna antipatija do nje izra¬ žata v Slomškovih pismih, ki seveda niso bila namenjena jav¬ nosti.51 Razlike v splošnih političnih orientacijah se izražajo tudi v razliki v narodnopolitičnih programih. Programa Zedinjene Slo¬ venije, ki se z njim začenja prehod od potencialne narodnosti, izražene v skupnosti jezika, in le kulturno pojmovane narodnosti v politično aktivno narodnost, seveda ni kar diktiral zdrav na¬ rodni nagon, ampak je moral biti formuliran in tu nas zanima, kako je prišlo do te formulacije.52 Ideja Zedinjene Slovenije je živela sicer v ustnih razgovorih med zavednimi Slovenci že od časov Napoleonove Ilirije, kot program za konkretno politično 50 Original z naslovom »Was ist denn jetzt g’schehn in Wien? Ein Mittheilung tur meine lieben osterreichischen Landsleute ausser Wien. Von J. F. Castelli« se nahaja v Ljubljani v arhivu A. Auersperga v rokopis¬ nem oddelku NUK. Iz Blasnikovega tiska Majarja, ki je vezan v izvod No¬ vic za 1848 v NUK, naj navedem: »Pa, ljubi moji Slovenci, ta je bila težka in nevarna, ta ni bila tako lehka, kakor kedar se gre k ženitovanju ali na somenj ali na žegeh rajat in plesat — tukaj je morala biti sila-huda, ojstra, silna sila: taka sila, da kola lomi, sicer bi jo bili tisti po svojih zvijačah spet zvili, ki so bili okolo Cesarja, oni bi bili njemu spet krivično in škodlivo zatrobili« ... »Kedar so tisti, ki so poprej okolo Cesarja bili, čutili, da je do gostega prišlo, in da jim do živega gre; kedar so slišali, da naše ljudstvo tudi kaj veljati hoče, in da se ne boji tirjati, kar mu po pravici gre, (oni niso nikoli verjeli, da bi se kaj takega zgoditi moglo) — so po¬ brali svoje šila in kopita, so se vsedli lesici na rep, in so pobegnili. Mi smo jim srečen pot vošili in jih nismo barali, kaj in koliko so pograbili in seboj odnesli.« 51 Prim. npr. pismo dekanu Mihaelu Stojanu 19. (?) III. 1848, obj. Fr. Kovačič, Slomšekova pisma, AZN, I (= Arhiv za zgodovino in narodo¬ pisje, I, priloga ČZN 1930—1932), str. 73—74 (»Pekel ima svoj divji lov.«), in pismo celjskemu opatu Matiji Vodušku 27. III. 1848, prav tam, str. 102—104. 62 O tem vprašanju ,jn tudi o odnosu slovenskih konservativcev do programa Zedinjene Slovenije sem pisal že v oceni Malove Zgodovine, GMS XXII, 1941, str. 97—98; tu dopolnjujem ona izvajanja in zato ne citiram posebej tistih dokumentov, ki sem jih navedel že tam.

269

akcijo pa nastane vendar šele po marčni revoluciji. Eno od žarišč za nastanek tega programa je bilo med dunajskimi Slovenci. Prvi tekst iz tega kroga, adresa dunajskih Slovencev kranjskim de¬ želnim stanovom 29. marca 1848 s 44 podpisi, se izjavlja proti vsaki denacionalizaciji in za zaščito slovenske narodnosti na Kranjskem, Primorskem in v slovenskih okrajih Štajerske in Ko¬ roške, za enotnost slovenskega književnega jezika in pravopisa, za uvedbo slovenščine v osnovne šole, za stolice za slovenski in slovanski jezik in literaturo, zahteva popolno znanje deželnega jezika od uradnikov, razen tega pa vsebuje še nekaj drugih zahtev (povečanje števila osnovnih šol, izboljšanje izobrazbe in material¬ nega položaja učiteljev, ustanovitev realke in kmetijske šole ter kreditnih ustanov za industrijo, reguliranje kmetskih odnosov, zastopstvo kmetov, znižanje zemljiškega davka), ne vsebuje pa zahteve po Zedinjeni Sloveniji in se izraža sicer za regeneracijo Avstrije, ne govori pa o razmerju Avstrije do Frankfurta.53 Dru¬ gačen značaj pa ima že omenjeni članek dveh podpisnikov te adrese, juristov M. Semrajca in A. Globočnika, ki sta ga napisala »v imenu Slovencov na Dunaji« pod naslovom »Mili bratje Slo¬ venski!« in so ga Novice objavile sicer 12. IV. 1848, vendar pa z Bleiweisovo opombo, da je ta dopis dobil, ko je bila prejšnja številka (tj. 5. IV.) že tiskana, tako da je bil članek na vsak način napisan v prvih dneh aprila na Dunaju; omenil sem že navduše¬ nje avtorjev za marčno revolucijo in njuno razočaranje, ker se v domovini ne formulira nacionalni program; naj omenim še, da je omenjen kot častna izjema Matija Maj ar, ki se je v Novicah za¬ vzel za slovenski jezik, in da avtorja želita, da pridejo s svojimi zahtevami na dvor »Slovenje poslani izmed krepkiga ljudstva«, »ker naši dozdanji stanovi nam še niso nič domorodniga duha po¬ kazali«; najbolj važno pa je, da se zahteva, da cesar vse Slovence »pod eni m vladarstvam sklene«, tj. da se zahteva Zedinjena Slo¬ venija, ki mora biti avtonomna, ker morajo biti zakoni primerni vsakemu narodu, in da se že odklanjata pristop Avstrije Nemški zvezi in nemška politika Avstrije. Tretji tekst tega kroga je apel dunajskih Slovanov svojim bratom Slovencem, datiran s 5. apri¬ lom 1848, ki ga je sestavil že omenjeni A. Globočnik in kjer se Slovenci izrečno pozivajo, da naj zahtevajo združitev svojih po¬ krajin v Slovenijo kot politično enoto. Stališče tega kroga po¬ stane neposredno politično aktualno, ko avstrijska vlada izda 15. aprila 1848 prva navodila za izvedbo volitev v frankfurtski parlament v deželah, ki so prej pripadale Nemški zvezi; zdaj se pridruži že prej omenjenim stališčem logično poziv k bojkotu 53 Tekst adrese je objavila Laibacher Zeitung 4. IV. 1848, št. 41; faksimil podpisov (imena in sestav podpisnikov so zelo zanimivi) objavlja J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda, naj novejša doba, str. 759.

270

frankfurtskih volitev; ustanovitveni proglas dunajske »Slovenije« »Slovenski zbor v Beču (na Dunaju)«, datiran 20. IV. 1848, vse¬ buje poleg zahteve po kraljestvu Sloveniji z lastnim deželnim zbo¬ rom in po pravici do uvedbe slovenščine v vse šole in urade v Sloveniji še zahtevo, da naj bo Slovenija sestavni del Avstrije, ne pa Nemčije, kar vede logično do bojkota volitev v frankfurtski parlament; isto vsebino imajo od tega društva v istih dneh izdani od Dežmana sestavljeni »Aufruf an das Volk der Slowenen« in drugi dokumenti tega kroga. Kot drugo žarišče, kjer se je neodvisno od dunajske akcije formuliral približno isti program, moramo danes označiti krog okrog Matije Maj arj a v Celovcu. Prvi Majarjev članek po marčni revoluciji z malo značilnim naslovom »Slava Bogu v višavah in na zemlji mir ljudem dobrega serca!«, ki ga je Majar napisal že 17. marca, Bleiweis pa objavil šele v Novicah 29. marca z uredniško opombo, da je potrebno o Majarjevih predlogih še diskutirati in dognati mnenje večine, izraža navdušenje nad marčno revolucijo, posebej pa poudarja, da so Slovenci enaki vsem drugim narodom cesarstva, govori o potrebi, da pošljejo Slovenci »k velikimu zbo¬ ru« na Dunaj in »k zboram deželskim« poslance, ki ljubijo svoj jezik in narod, in mu je glavna zahteva, »da bode nam slobodno, da moremo v Slovenii kadar koli hočemo in kakor hočemo po malim v šole in v kanclije vpeljati naš slovenski jezik, da nas ne sme noben narod siliti, ptuj jezik nam nametovati«; izrazite za¬ hteve po Sloveniji kot posebni avtonomni teritorialni enoti v tem članku še ni; prav tako se v njem ne govori o odnosu do Nemške zveze, do Frankfurta. V naslednji svoji objavi po revoluciji, že omenjenem letaku »Le sem Slovenci! ...«, ki ni datiran, a je na¬ stal brez dvoma že v naslednjih dneh, dopolnjuje Majar Castellijev opis dunajskih dogodkov in razlago novih političnih uredb s tem, da poudarja potrebo, da volijo Slovenci poslance, ki ljubijo »Slo¬ vence, slovenšino in kmetiški stan«, bolj dalekosežnih nacional¬ nih zahtev pa v tem letaku ni. Podoben značaj ima verjetno druga Majarjeva prireditev ali prevod Castellija »Kako dalječ pa seže nova svoboda, ki smo jo ravno dobili? V Ljubljani (1848)«.54 Drugačen značaj ima dopis, ki je datiran v Celovcu 4. aprila 1848, ni podpisan, a ga je napisal brez dvoma Majar ali nekdo iz nje54 Castellijev original »Wie weit geht denn die neue Freiheit, die wir erst kriegt haben? Zvveite Mittheilung fur meine lieben osterreichischen Landsleute ausser Wien. Von J. F. Castelli« se nahaja v Ljubljani v Auer¬ spergovem arhivu v rokopisnem oddelku NUK. Majarjevega teksta, ki iz njega citira J. Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 59, in navaja njegov naslov D. Lončar, Politično življenje Slovencev (od 4. januarja 1797 do 6. januarja 1919. leta), 2. izd., Lj. 1921, str. 162, doslej nisem mogel najti; iziti je moral pred 12. aprilom 1848, ker »Dokladni list« k Novicam tega dne objavlja Giontinijev inserat zanj.

271

govega kroga, objavile so ga pa Gajeve Novine dalm. herv. slavon¬ ske 11. IV. 1848,55 V tem dopisu se poroča, da je Majar sestavil peticijo v osmih točkah, kjer se zahteva avtonomna Zedinjena Slovenija s posebnim deželnim zborom (»2. Da se imaju Slovenci kao jedan narod smatrati i posebni sabor deržati.«), ožja zveza te Slovenije s Hrvatsko (»3. Da bi s našom carskoj dynastii vernom bratjom u Hervatskoj, Slavonii i Dalmacii u bližnji savez stupiti mogli.«), pravica uvesti narodni jezik v šole in kot uradni jezik, znanje slovenščine pri vseh, ki hočejo dobiti v naši domovini službe, stolice slovenščine na vseh gimnazijah, pri čemer morajo kandidati dokazati potrebno znanje vseh slovanskih »narečij«, in končno, da Slovenci ne pripadejo Nemški zvezi (»8. Pri tako zvanom »deutschen Bund« nečemo biti.«). Poroča se, da so bile take peticije razposlane v podpisovanje in eventualne spremembe in dopolnila po vseh slovenskih krajih s končnim ciljem, da bi jih posebna delegacija izročila cesarju, in omenja se, da so pravkar prišle vesti, da so tudi ljubljanski in graški dijaki in Slovani se¬ stavili prav take peticije in zbirajo podpise. Končno se poroča, da je dobila peticija v celovškem semenišču že prve četrt ure 30 pod¬ pisov, nato jo je pa direktor iztrgal iz rok in odnesel spiritualu, ki jo je raztrgal, direktor pa izjavil, »da mi klerici podpisati nesmiemo«; kljub temu, da jih je tako izdal rojeni Slovenec, se pa ne boje in bodo podpisovali dalje. — Matija Majar je pa tudi avtor zanimivega teksta »Kaj Slovenci terjamo?«, kjer strne slo¬ venski narodni program v šest točk, ki se od točk v peticiji po poročilu v Gajevih Novinah razlikujejo bistveno le v tem, da je izpuščena ožja zveza Slovenije s Hrvatsko, vsebinsko so pa zahteve bolj podrobno utemeljene, posebno zahteva, da bi se vsi Slo¬ venci zedinili v en narod z enim deželnim zborom, pri čemer naj bi ta Slovenija obsegala tudi Trst, Istro, beneške Slovence in Prekmurce; čas postanka tega dokumenta je mogoče približno določiti, ker Majar v njem obširno uporablja »Zahtijevanja na¬ roda« na zborovanju v Zagrebu 25. marca 1848, ki jih je torej moral imeti pri pisanju že v rokah, na drugi strani pa zato, ker se podpiše »Matija Majar, stolni kaplan«, znano pa je, da so Majarja zaradi njegove agitacije prvič tožili pri škofu 3. aprila 1848 trije člani stolnega kapitlja, naslednji dan je dobil od škofa opo¬ min, 26. aprila sta ga pa tožila dva meščana in naslednji dan ga je škof premestil, tako da je ta tekst nastal vsekakor pred 27. apri¬ lom.86 Za Majarjevo agitacijo in peticije obstoje pa še drugi viri. 55 Članek je doslej kratko omenjal le Fr. Ilešič, O slovensko-hrvatski zajednici 1848/49, Zbornik Matice Slovenske XI, 1909, str. 288—89. 50 »Kaj Slovenci terjamo?«, Blaznikov tisk, je vezan v letniku 1848 Novic v NUK; »Zahtijevanja naroda« objavlja npr. V. Bogdanov, Društvene in političke borbe u Hrvatskoj 1848/49, Zagreb 1949, str. 155—157, sodobni

272

* *-»

Z dijaki klasične gimnazije na izletu

Na obletnici mature

Ob šestdesetletnici

Na tiskovni konferenci v Slovenski matici

Ob sedemdesetletnici

Z ženo in vnučki

Pri šahu

Sem spada že Slomškovo pismo dekanu Stojanu 19. III. 1848, da vzbuja pretirano počenjanje prenapetega Majarja na Koroškem splošno indignacijo, da nihče »od nas« ne sodeluje pri tej agita¬ ciji, da hočemo ostati avstrijski Slovenci, ne da bi spadali k Nem¬ ški zvezi ali pa k hrvatstvu, in da hočemo delati svoje peticije v primernejšem času, čeprav vzbujajo podatki v tem pismu dvom, če ni datum v originalu ali pa v objavi napačen in če ni pismo pisano morda nekaj časa pozneje.57 V pismu 6. aprila 1848 opatu M. Vodušku pa piše Slomšek, da začenja tudi celovški slavist Ma¬ tija Majar izgubljati razum in da sestavlja čisto svojevrstne pe¬ ticije, ki zbira zanje podpise; kolikor bi se Majar obrnil s tem na duhovščino Spodnje. Štajerske, prosi Slomšek, da se mu odreče vsako sodelovanje.58 Zato piše pa Davorin Trstenjak v dopisu, ki je datiran Ptuj 12. IV. 1848 in so ga objavile Novice, 19. IV.. 1848, kjer predlaga ustanovitev odbora (komiteja), ki bi vodil vso akci¬ jo Slovencev, da je poslal Matija Majar »v naše kraje« nekaj »resnično potrebnih ne prenapetih prošenj, da bi jih podpirali s podpisi«, in obžaluje, da te prošnje niso tiskane in da ne vodi vsega dela tak odbor; iz tega moremo sklepati, da vsaj Trstenjak 12. IV. še ni imel v rokah tiskanega letaka »Kaj Slovenci terja¬ mo?«. Tudi med dunajskimi Slovenci, kjer je že prvi Majarjev članek v Novicah naletel na odobravanje, kakor dokazuje že ci¬ tirani dopis Semrajca in Globočnika, so se razširile vesti o Ma¬ jarjevi akciji; v pismu, ki ga piše v imenu dunajske Slovenije Hladnik 26. aprila 1848 dr. Muršcu v Gradec, se omenja, da hoče izvesti Slovenija akcijo za podpisovanje peticije v smislu Majarja, obenem se pa želi zvedeti od Majarja kaj več o njegovi peticiji, zato da bi mogli vedeti, koliko ni že on opravil vsega dela in ko¬ liko je njihova peticija poleg njegove še potrebna, kar seveda do¬ kazuje, da so dotlej delali vsakdo zase in da na Dunaju še niso imeli teksta Majarjeve peticije.59 V že omenjenem celovškem dopisu Gajevim Novinam se 4. aprila 1848 poroča o vesteh, da so tudi ljubljanski in graški di¬ jaki in Slovani sestavili podobne peticije in zbirajo podpise zanje. Za Ljubljano vidim prvo manifestacijo podobnega gibanja v tem, da je bil na sestanku ljubljanske narodne straže 5. aprila 1848 Guttman, magistratni svetnik in tedaj namestnik župana, odpo¬ klican in se nato vrnil v družbi mladega človeka, zastopnika skunemški prevod je pa tudi v Auerspergovem arhivu v rokopisnem oddelku NUK; za premestitev Majarja J. Jenko. Borba za slovensko stolico v Ce¬ lovcu pred 100 leti, Svoboda II, št. 4, Celovec 1949, str. 18—23. 67 Fr. Kovačič, Slomšekova pisma, AZN I, str. 74. 58 Prav tam, str. 104—105. 59 Fr. Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, Zbornik Slovenske Ma¬ tice VII, Lj. 1905, str. 63. 18 O slovenskem narodnem vprašanju

273

pine mladih ljudi, ki je zahteval, da se na Gradu razobesi poleg avstrijske tudi »nacionalna kranjska zastava«; ta predlog ni pro¬ drl, proti njemu je govoril dvorni svetnik grof Hohemvart, oče kasnejšega avstrijskega državnika ,in dva dni kasneje je bila na Gradu razobešena nemška frankfurterica »z deželnimi barvami v ščitu«, kar seveda dokazuje, da je bila ljubljanska narodna stra¬ ža, ustanovljena 17. ali 18. marca, tedaj vse prej kakor slovensko nacionalna in da ni bila pod pokroviteljstvom vodstva slovenskega narodnega gibanja, saj se je tako gibanje v političnem smislu tedaj komaj začelo formirati; vendar so pa morali biti ti mladi ljubljanski Slovenci povezani z dunajskimi, saj so izzvali ti do¬ godki ostro kritiko kranjskih nacionalnih in socialnih razmer v dunajskem listu, ki je povzročila v Ljubljani ogorčenje pri priza¬ detih, a je dosedanja historična literatura nima v evidenci.00 Prav tako niso raziskani začetki političnega gibanja graških Sloven¬ cev; vemo samo, da je bila graška »Slovenija« ustanovljena 16. aprila 1848 in da je 22. aprila objavila v Grazer Zeitung svoj prvi program, ki že vsebuje zahtevo po Zedinjeni Sloveniji, po pravici, da Slovenci uvedejo na svojem ozemlju svoj jezik v šole in urade, kadar bodo to hoteli, če mogoče tudi po slovenski univerzi, na¬ dalje po odpravi carinske meje s Hrvatsko, po olajšanju prometa z njo in po sodelovanju z njo v višjem šolstvu, končno pa še za¬ htevo, da Slovenci ostanejo v Avstriji kot enakopravni drugim narodom, da pa ne pripadejo Nemški zvezi.61 Malo verjetno je pa, da bi se ne začelo gibanje med graškimi slovenskimi študenti in graškimi Slovenci sploh že pred 16. aprilom 1848. Osnovna značilnost vseh teh programov je zahteva po Sloveniji kot posebni teritorialni enoti, ne samo po pravicah za slovenski jezik; ker se govori o posebnem deželnem zboru za njo, je jasno, da je ona zamišljena kot samoupravna enota, ne samo kot admini¬ strativna enota. Ta Slovenija je zamišljena v okviru Avstrije, ven¬ dar pa naj bi bili Slovenija in Avstrija izven Nemške zveze; od¬ tod izvirajo protesti proti Nemški zvezi in Frankfurtu, pa tudi akcija za bojkot volitev v Frankfurt kot prva konkretna politična akcija tega gibanja. Prepričanje, da bi bilo mogoče na ta način re¬ šiti slovensko narodno vprašanje v okviru Avstrije, ki se seveda 110 Prim. polemike J. Siihnla, podpolkovnika in komandanta ljubljan¬ ske narodne straže, in žurnalista Kordescha v Laibacher Zeitung 15. IV. 1848, št. 46, ter novo polemiko v Laibacher Zeitung 18. IV. 1848, št. 47, proti člankoma v Abend Beilage zur Wiener Zeitung 9. IV. in 11. IV. 1848, št. 9 in 11; v dosedanji historični literaturi omenja prvega od člankov J. Mal, Ljubljana in volitve za frankfurtski državni zbor, Kronika slovenskih mest II, 1935, str. 19 do 20, v zvezi z razburjenjem zaradi njega po aktih ljub¬ ljanskega gubernija; o ljubljanski narodni straži in o teh dogodkih govori zelo kratko J. Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 50—51, 74. 91 J. Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 87—88, 123 sl.

274

zamišlja kot popolnoma drugačna država kakor je pa bila Avstrija v vsej svoji dotedanji in poznejši zgodovini, seveda ni nastalo pod vplivom katerekoli avstrijske vlade, ni pa bilo tudi nikako origi¬ nalno slovensko naziranje; to je slovenska varianta avstroslavizma, ki ga je zastopal pri Cehih npr. Havliček že pred marčno revolucijo in ki je značilen v tej fazi revolucije za liberalce in celo radikalce pri vseh avstrijskih slovanskih narodih z izjemo Polja¬ kov, pri čemer igra pri teh narodih, ki nočejo biti vključeni v nacionalne države »historičnih« narodov, a nimajo simpatij za ruski carizem, ne čutijo se pa dovolj močne za ustanovitev lastnih nacionalnih držav, seveda veliko vlogo upanje, da bodo prišli v taki federalistični Avstriji zaradi svoje skupne številčne moči do polne veljave.62 Vprašanje, koliko so obstajali že v tej fazi revo¬ lucije Slovenci, ki bi bili nasprotniki Avstrije, bi bilo potrebno šele raziskati, na vsak način so pa to bili poedinci in ne moremo govoriti o kakem taboru. V nekaterih od teh programov se go¬ vori le o Sloveniji, v drugih pa poleg tega še o »bližnji zvezi« s Hrvatsko, seveda prav tako v mejah habsburške monarhije; sem spada eden od že omenjenih Majarjevih programov, program gra¬ ške Slovenije, ki je poslala kot svojega odposlanca na hrvatski sabor dr. Štefana Kočevarja, pa tudi več tekstov iz kasnejših faz revolucije. Vendar je pa treba poudariti, da se ta zahteva ne po¬ javlja sama zase, ampak poleg zahteve po Zedinjeni Sloveniji; tudi v analognih hrvatskih tekstih, med njimi v najreprezentativnejšem od njih, sklepih hrvatskega sabora junija 1848, se razli¬ kuje med Dalmacijo, ki naj se popolnoma zedini s Hrvatsko, in med drugimi jugoslovanskimi pokrajinami monarhije, tj. Srbsko Vojvodino in Spodnjo Štajersko, Koroško, Kranjsko, Istro in Go¬ rico, ki naj stopijo z njo »u bližnji pak savez« (čl. 6); ta program in program Zedinjene Slovenije nista med Slovenci stvar dveh različnih taborov, ampak nastajata v istem taboru liberalnih Slo¬ vencev, ki v začetku edini postavljajo zahteve po teritorialnih na¬ cionalnih enotah.63 Z drugimi tedanjimi liberalnimi avstrijskimi Slovani druži te Slovence tudi to, da nimajo nikakih simpatij za ruski carizem. 62 Prim. za to vprašanje že navedeno delo Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Lj. 1962, in posebej za Čehe, Slovake in Hrvate J. Šidak, Austroslavizam i Slavenski kongres u Pragu 1848, Historijski pre¬ gled VI, Zagreb 1960; isti, Češki narodni pokret 1848/49, prav tam VII, Zagreb 1961; isti, Narodni pokret Slovaka 1848/49, prav tam VIII, 1962; isti, Hrvatsko pitanje u habsburškoj monarhiji, prav tam IX, 1963. 03 J. Apih, n. d., str. 87—88, 90, 129—130; Fr. Ilešič, O slovensko-hrvatski zajednici 1848/49, Zbornik Matice Slovenske XI, Lj. 1909, str. 278—319, je zbral mnogo podatkovna ni vedno točen in ne razlikuje med raznimi oblikami sodelovanja Slovencev in Hrvatov; Fr. Petre, Poizkus ilirizma Pri Slovencih (1835—1849), Lj. 1939, govori pretežno o jeziku in literaturi ter se le bežno dotakne politične strani slovenskega ilirizma v tej dobi. 18

*

275

Stališče slovenskih konservativcev v nacionalnih vprašanjih je bilo v prvi fazi revolucije drugačno. Slomšek, njihova najbolj reprezentativna osebnost, je imel tedaj za seboj že desetletja dela za slovenščino in slovensko literaturo, vendar pa imamo že iz dobe pred revolucijo nekaj njegovih izjav, ki dokazujejo, da se z marsi¬ čem v nacionalnem gibanju Slovencev in drugih slovanskih naro¬ dov v Avstriji ni strinjal. Že leta 1837 je videl v Zagrebu pri ilir¬ cih veliko navdušenje, želel si je pa pri njih vodstvo bolj zrelega moža, ki bi jih znal obvarovati pred zablodami, pred svobodnja¬ ško mrzlico.64 V pismu celovškemu spiritualu Mihaelu Piklu 7. maja 1845 izraža Slomšek veselje zaradi uspehov pri pouku slovenščine v semenišču, poudarja pa, da mora biti s tem pove¬ zana praktična tendenca, da se koristi ljudstvu, in da sredstvo ne sme postati namen, kakor to delajo marsikateri zeloti našega časa.65 V pismu dekanu Stojanu 27. VIII. 1847 se Slomšek vzne¬ mirja, ker naj bi nastopile pri neki primiciji (novi maši) narodne noše, kar je smešno in izzivalno, vzbuja pri mnogih sumničenje in je komedija duha časa in njegovih trabantov.66 Omenjeno je že bilo, da so Slomškova mnenja o revoluciji zelo negativna, pri čemer ga seveda posebej vznemirjajo nastopi proti jezuitom itd.; pri tem se ne razbuja samo zaradi dogodkov v Italiji, na Ogrskem in v Gradcu, ampak prav tako tudi zaradi dogodkov na Češkem, v Zagrebu in »peticij ilircev«, tj. že omenjenih »Zahtijevanja na¬ roda« 25. III. 1848, kjer se med drugim zahteva odprava celibata.67 Omenil sem tudi že, kako ostro je Slomšek nastopil proti Majar¬ jevim peticijam, medtem ko so jih liberalni Slovenci, med njimi tudi Davorin Trstenjak, odobravali; po vsem, kar vemo zdaj o Majarjevi akciji, ne moremo trditi, da bi Slomšek nastopil proti njemu zaradi njegovega ilirizma, ampak mu je bil nasproten pač zaradi njegovih liberalnih nazorov in iz tega izhajajočih odloč¬ nejših nacionalnih zahtev.68 O Slomškovem stališču do volitev za 64 Pismo Poklukarju 10. XII. 1837, ANZ, 1/1. Dodatek Slomšekovih pisem, Maribor 1934, str. 1; Fr. Kosar, Anton Martin Slomšek, Fiirst-Bischof von Lavant, Maribor 1863, str. 31, in Fr. Kovačič, Anton Martin Slomšek, služabnik božji, I, Celje 1934, str. 122 (po Slomškovem dnevniku). 65 AZN, 1/1, Dodatek Slomšekovih pisem, Maribor 1934, str. 7. 66 AZN, I, str. 70—71. 67 Prim. poleg v op. 51. navedenih pisem še zlasti pisma opatu Vo¬ dušku; 19. III. (?) 1848, AZN, I, str. 105—106; 6. IV. 1848, prav tam, str. 104—105; 2. VI. 1848, prav tam, str. 108. 68 Ko Slomšku leta 1845 ni bila dovoljena ustanovitev društva za izdajanje knjig, piše M. Majar, da to ni nikaka velika škoda, ker za izda¬ janje molitvenikov in knjižic za šolske nagrade ne potrebujemo družbe (D. Lončar, Dr. Janez Blehveis in njegova doba, ZMS XI, Lj. 1909, str. 148); svoje stališče označuje Majar v članku »Slaveni in Nemci« v Sloveniji 18. VII. 1848 z besedami: »Mi smo svobodomiselni (liberal) pa ne samo proti samim sebi, kakor nekteri, temoč proti vsim narodam.«

276

frankfurtski parlament govori njegovo pismo celjskemu opatu Vodušku 2. maja 1848, kjer omenja, da je Vodušek po nekaterih informacijah hotel zadržati s pomočjo študentov kmete od voli¬ tev in imel govor proti frankfurtskemu parlamentu ter so ga nato nemčurji proglasili za izdajalca; Slomšek ne želi povedati svo¬ jega političnega prepričanja, izraža pa željo, da se njegovi duhov¬ niki ne bavijo s politično agitacijo.69 Vodušek je bil pač povezan z dr. Muršcem in graško »Slovenijo«.70 V pismu dekanu Stojanu 10. maja 1848 piše Slomšek, da je prišlo na zelo mnogih voliščih do konfliktov z duhovščino, kar naj bo pa za duhovščino svarilo, da se naj ne vmešava v politične zadeve, da naj se drži pasivno in da naj prepušča političnim predstojnikom, da tu oni pridigajo.71 Tudi Caf piše v pismu Muršcu 21. IV. 1848, ko toži, kako težak je položaj za slovensko akcijo, »duhovnikom je škof roke zvezal«; pri tem ne pove, na katerega škofa misli (Caf je tedaj kaplan v Framu v sekovski škofiji, na meji Slomškove lavantinske), po vsem že navedenem je pa verjetno, da gre za Slomška.72 Omenil sem že poročilo o aferi v celovškem semenišču, kjer je Majar¬ jeva peticija dobila 30 podpisov, nato jo je pa direktor iztrgal iz rok in odnesel spiritualu, ki jo je raztrgal, direktor je pa izjavil, da semeniščniki ne smejo podpisovati, in jih je tako izdal rojeni Slovenec; spiritual je pa bil tedaj (1844—1848) že omenjeni Mi¬ hael Pikel, eden od najožjih Slomškovih sodelavcev.73 To pa ni bila edina afera v celovškem semenišču, kjer so se tedaj vzgajali semeniščniki za vso krško in vso lavantinsko škofijo, tj. za vso Koroško in skoraj vso Štajersko južno od Drave. Že v pismu 19. III. (?) 1848 opatu Vodušku se Slomšek razburja, da ne pusti semeniščnikov v narodno gardo, naj gredo rajše domov in štu¬ dirajo privatno, to bo prvi konflikt s škofi.74 Glavni konflikt je pa nastal zaradi peticije, podpisane od 69 teologov in predložene škofijskemu ordinariatu vsekakor pred 10. majem 1848, kjer se zahteva času primerna reforma vzgoje v semenišču, odstranitev spirituala Pikla, nabavljanje nabožnih in političnih listov za semeniško knjižnico, prost izhod za teologe, ustanovitev stolice za slovenski jezik v zavodu itd. Slomška je peticija zelo razburila; v pismu dekanu Stojanu 10. maja piše, da delajo tudi teologi prevzetne peticije, kjer zahtevajo odstranitev pridnega, a za vrto69 AZN, I, str. 102. 70 Prim. njegovo pismo Muršcu 29. III. 1848, Fr. Ilešič. Korespondenca dr. Jos. Muršca, ZMS VI, Lj. 1904, str. 159—160. 71 AZN, I, str. 74. 72 Fr. Ilešič, Korespondenca ..., ZMS VII, Lj. 1905, str. 22. 73 Prim. Slomškova pisma Piklu, AZN, 1/1, Dodatek Slomšekovih pisem, Maribor 1934, str. 3—37; za odnose med Slomškom in Piklom prim. tudi že citirano Kovačičevo knjigo o Slomšku. 74 AZN, I, str. 106.

277

glavce prestrogega spirituala in odpravo klavzure, in da samo odlični četrti letnik pri tem ne sodeluje; v pismu Piklu 16. maja je Slomšek ogorčen, mu pa daje možnost prositi za kako vakantno mesto zaradi razmer v semenišču, čeprav bi ga rad ohranil tam, obenem mu je pa vsa zadeva preizkusni kamen, ki naj loči ljuliko od pšenice, in prosi direktorja, da mu pošlje svoje mnenje in pro¬ tokol o peticijah, da bo to podlaga za sklepanje o peticionarjih; v pismu Vodušku 2. junija sporoča, da bo dobri Pikel sicer odšel, škof bo pa tudi odslovil vse svojeglave semeniščnike, ker so boljši nikaki kakor pa malopridni duhovniki; v pismu Vodušku 8. junija sprašuje, kakšno mnenje vlada med duhovščino zaradi teh peticij. Vsa zadeva se je končala s tem, da je postal Pikel mestni župnik v Brežicah, iz semenišča je pa bilo po preiskavi, ki jo je vodil Slomšek sam, izključenih po eni časopisni vesti 20 in po drugi 18 semeniščnikov. Nato so objavile najprej Havličkove Narodni No¬ vinar, za njimi pa še Gajeve Narodne Novine 12. VIII. 1848 članek o mlajšem škofu, ki so od njega Slovenci mnogo pričakovali, a je odpustil 20 bogoslovcev, ki so se zavzeli za svoj narod. Fr. Kova¬ čič trdi, da to ni res, ker edina zahteva nacionalnega značaja, usta¬ novitev stolice za slovenski jezik, ni bila povod za preiskavo, in dokazuje, da so bili mnogi izključeni semeniščniki v poznejših le¬ tih sprejeti nazaj v semenišče. Peticija je bila pač izraz liberalnih nazorov, ki so tedaj prevladovali med celovškimi semeniščniki in izzvali Slomškov nastop; gotovo pa je, da so bili prav zaradi takih nazorov slovenski semeniščniki bolj odločni tudi v nacionalnem oziru, kar dokazuje zavzemanje za Majarjevo peticijo; njihova iz¬ ključitev, že prej pa že omenjena premestitev Majarja po krškem škofu 27. aprila, sta bila pač dva huda udarca za tako odločnejšo nacionalno akcijo na Koroškem.75 Podoben vtis dobimo tudi o dr. Bleiweisu in ljudeh, ki je on z njimi sodeloval v Ljubljani. Prvi dokument tega kroga, Zahvalna adresa Kranjcev, ki je nastala v okolju ljubljanskega kazinskega društva in je njena formulacija delo dr. Kleindiensta, dr. Burger¬ ja, dr. Crobatha in dr. Blehveisa, ima v celoti desnoliberalen zna¬ čaj, predvideva npr. reorganizacijo starih deželnih stanov v nekak deželni zbor z več kurijami in sploh ne govori o odpravi fevdalne¬ ga sistema, v nacionalnem oziru se pa omejuje na zahtevo po ena¬ kopravnosti slovanskih in nemških narodov (Volksstamme) v je¬ ziku in drugih značilnostih, omenja, da žive v državi slovanski in nemški narodi, izraža željo, da bi Nemško zvezo na zunaj pred¬ stavljal avstrijski cesar (tj. da bi imela Avstrija hegemonijo v 75 Za Slomškova pisma o tem AZN, I, str. 75, 108 in 109, in AZN 1/1, str. 18; za ostale podatke Fr. Kovačič, Anton Martin Slomšek, II, str. 18—21, in članek Spomini na grobu Antona Olibana, Novice, 5. XI. 1862 in 12. XI. 1862.

278

Nemčiji), medtem ko o Zedinjeni Sloveniji v adresi seveda ni sledu.76 Stari kranjski stanovski deželni odbor je kooptiral nekaj meščanskih članov, za deželni zbor se je pa kooptiralo še nekaj »kmetskih« zastopnikov, ki jih je imenovala Kmetijska družba; član obeh korporacij postane tudi dr. Bleiweis. Toda adresa kranjskega razširjenega stanovskega odbora 4. aprila 1848 sploh ne govori o nacionalnih vprašanjih. Pri sklepih kranjskega razšir¬ jenega deželnega zbora 6. aprila 1848 je treba upoštevati, da so nastali pod vplivom že omenjene adrese dunajskih Slovencev kranjskim deželnim stanovom 29. marca 1848, ki je bila objav¬ ljena v Laibacher Zeitung dva dni prej in vsebuje predvsem na¬ cionalne zahteve, čeprav še ne zahteva Zedinjene Slovenije; sklepi kranjskega deželnega zbora zahtevajo v nacionalnem oziru v bi¬ stvu samo, da naj na Kranjskem postane slovenščina praviloma učni jezik trivialk, da se ustanove stolice za slovenščino na gimna¬ zijah in slovensko izobraževališče za učitelje na kmetih, da se uvede gajica, da morajo znati uradniki slovensko in da se poslo¬ venijo zakoni in odloki oblasti.77 V teh sklepih ni zahteve, da bi mogla postati slovenščina jezik vseh šol in uradov, še manj pa seveda zahteve po Zedinjeni Sloveniji, ki o njej ni razpravljal ali sklepal noben kranjski deželni zbor leta 1848. Adresi ljubljanske filozofske fakultete dunajskim študentom in ljubljanskih mešča¬ nov dunajskim govorita sicer v imenu Slovencev in slovenske do¬ movine, izražata pa samo zahvalo Dunajčanom.78 V Novicah je pa Bleiweis sicer objavil, kakor je bilo že omenjeno, 29. marca 1848 Majarjev članek, ki vsebuje bolj radikalne zahteve, vendar pa z uredniško opombo, da je potrebno o njegovih predlogih šele di¬ skutirati in dognati mnenje večine; objavil je tudi v številki 12. IV. 1848 že omenjeni članek Semrajca in Globočnika, kjer se izrazito zahteva Zedinjena Slovenija, vendar pa tudi z opombo, redigirano še pred njegovim odhodom na Dunaj 7. aprila ponoči, da tudi Kranjci ne spe, čeprav se ne zavzemajo tako glasno za slovenske pravice, kakor nekateri žele, zato pa vendar enako go¬ reče. Blehveis je odšel na Dunaj kot član kranjske deputacije 13 76 Dank-Adresse der Bewohner Krains an Se. Majestat den Kaiser von Osterreich, datirana 26. marca 1848, formulirana pa definitivno šele 29. marca, je poseben tisk (NUK in Narodni muzej v Lj.); za njen postanek prim. članke v Ausserordentliche Beilage zur Laibacher Zeitung 4. IV. 1848, št. 41, 8. IV. 1848, št. 43, in 18. IV. 1848, št. 47; o njeni vsebini in postanku piše tudi J. Apih, n. d., str. 52—54. 77 Za razširitev obeh korporacij in njune sklepe govori po aktih J. Apih, n. d„ str. 56—57, 79—?2. 78 J. Apih, n. d., str. 67—68; naslove teh dveh in še ene adrese, ki so izšle posebej v sodobnih tiskih, navaja D. Lončar, Politično življenje Slovencev, 2. izd., Lj. 1921, str. 150.

279

članov, v kateri je bil pa npr. tudi že omenjeni izraziti nasprotnik slovenskih teženj del Cott, in ostal tam z deputacijo nekaj dni. Na Dunaju je pa prišla ta delegacija v stik z dunajskimi Slovenci, med katerimi razlikuje dr. Blehveis zmernejše, npr. dr. Miklošiča in dr. Dolenca, in bolj goreče, ki bi hoteli doseči vse naenkrat; gotovo pa je, da se je v teh krogih razpravljalo o Zedinjeni Slo¬ veniji in (po poročilu grofa Andreja Hohemvarta) tudi o zedi¬ njenju Jugoslovanov; dr. Bleiweis se je dal pregovoriti, da je v avdienci delegacije pri nadvojvodi Ivanu omenil zahtevo po Ze¬ dinjeni Sloveniji, vsekakor je pa hotel s tem le nekako sondirati teren, kakor kaže njegova politika v naslednjem času; nadvojvoda Ivan, ki je bil v predmarčni dobi v nemilosti, zdaj pa igra zaradi svojih liberalnih nazorov veliko vlogo, se kot zaščitnik interesov Štajerske in zaradi svojega nemškega čustvovanja, ki mu je pri¬ dobilo nekaj časa pozneje čast državnega upravitelja v Frank¬ furtu, s to idejo seveda ni strinjal, ni pa hotel odgovoriti nega¬ tivno, ampak je samo vprašal, če to žele tudi izvenkranjslci Slo¬ venci; Blehveis na to vprašanje ni mogel odgovoriti pritrdilno in je tudi po avdienci mnenja, da je to mogoče zahtevati samo, če to želi vse ljudstvo.79 Na podlagi kasnejšega Blehveisovega govora o teh dogodkih je pa domneval J. Apih, da je Bleiweis sprožil za¬ htevo po Zedinjeni Sloveniji že 29. marca 1848, najbrže na seji kranjskega stanovskega odbora.80 Ta Apihova domneva, ki so jo pozneje prevzemali drugi, pa sloni na napačni interpretaciji Bleiweisovega govora v kranjskem deželnem zboru 30. VIII. 1870; v tem govoru je Blehveis trdil, da so kranjski rodoljubi poslali kranjskim deželnim stanovom 29. III. 1848 peticijo osmerih točk, prva med njimi je pa bila zahteva po Zedinjeni Sloveniji; za sebe pa Blehveis trdi samo, da je to zahtevo prvi sprožil (on ne trdi, da bi to bilo 29. III. 1848!) na javnem in važnem mestu, tj. v avdienci pri nadvojvodi Ivanu, da je dobil že zgoraj omenjeni odgovor in da na vprašanje nadvojvode Ivana tedaj ni mogel odgovoriti pri¬ trdilno, danes (tj. leta 1870) bi pa to mogel; v tem Blehveisovem govoru je netočnost, da gre za že omenjeno adreso dunajskih Slo¬ vencev kranjskim stanovom 29. III. 1848, ki ima sicer res osem točk, prva med njimi pa ne govori o Zedinjeni Sloveniji, ampak o zavarovanju slovenske narodnosti na Kranjskem, Primorskem in v slovenskih okrajih Štajerske in Koroške, tako da je Blehveis zvedel za idejo Zedinjene Slovenije od drugod, sicer se pa podatki 79 Prim. za to situacijo in avdienco poleg J. Apiha, o. d., str. 85—87 (na podlagi poročila v Illyrisches Blatt 27. junija 1848 in Hohenwartovega poročila) še najzgodnejši vir, Bleivveisov članek »Odperto pismice kranj¬ skih poslancev vsim Slovencam« v Novicah 19. IV. 1848. 80 J. Apih, n. d., str. 79.

280

govora ujemajo s podatki, ki jih imamo iz drugih virov.81 Ko se je pa deputacija vrnila v Ljubljano, so bila 15. aprila že izdana gubernijem prva navodila za volitve v frankfurtski parlament in ljubljanski guverner je pritegnil 18. aprila za izvedbo volitev vo¬ lilni odbor šestih članov, med njimi tudi škofa Wolfa in Bleiweisa; tedaj se Bleiweis ne udeležuje kampanje za bojkot volitev, ki jo vodi že omenjeni slovenski liberalni tabor, ampak piše v Novicah previdno in indirektno za volitve, dne 5. maja pa glasuje kot vo¬ lilni mož pri ožjih volitvah za A. Auersperga, ki je prav tedaj za¬ radi volitev v polemiki z dunajsko Slovenijo.82 Ko so v maju slo¬ venski dunajski študentje, člani Slovenije, in ljubljanskega Slo¬ venskega društva agitirali po Ljubljani in na Kranjskem za svoj program, se je kranjski razširjeni stanovski odbor obrnil 25. maja na gubernij z dopisom, da bi bilo potrebno nastopiti proti tej agitaciji; ta dopis sta podpisala poleg drugih članov tega odbora tudi škof Wolf in Bleiweis.83 Pripravljalni odbor ljubljanskega Slovenskega društva, ki ga je vodil dr. Martinak in mu še ni pri¬ padal dr. Bleiweis, se je v svojem proglasu 26. aprila 1848 za¬ vzemal za Zedinjeno Slovenijo; njegovo delo je pa povzročilo ve¬ liko vznemirjenje pri oblasteh in pri društvu je nato prevladala druga smer, ko je bil že v konceptu pravil društva njegov program omejen na skrb za slovenski jezik, nato pa na občnem zboru 6. ju¬ nija izvoljen za predsednika dr. Bleiweis, v pravilih pa razen tega predvideno, da morejo postati člani tudi neslovenci, če se stri¬ njajo z namenom društva.84 Taka stališča pa niso značilna samo za Blehveisa, ampak tudi za druge konservativne Slovence. Tako je iz članka Petra Hicingerja, datiranega 26. maja in objavljenega 3. junija 1848, razvidno, da ga je pri frankfurtskih volitvah sicer motilo, da so pri akciji zanje sodelovali tudi nemški radikalci in da se je premalo oziralo na strah Čehov in Slovencev za svojo na¬ rodnost, vendar pa Hicinger pobija očitke, da so bili pravolilci premalo informirani, in iz vsega članka se vidi, da je bil on za vo81 Tekst Blehveisovega govora o Novicah 21. XII. 1870, isti tekst Ob¬ ravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani v prvi sesiji tretje volitvene dobe od 15. do 30. avgusta 1870, str. 78; že citirano adreso 29. III. 1848 navaja v okrajšanem slovenskem prevodu J. Apih, n. d., str. 77—78. 82 Na imenovanje Bleiweisa za člana gubernijskega volilnega odbora je opozoril že J. Mal, Ljubljana in volitve za frankfurtski državni zbor, Kronika slovenskih mest II, Lj. 1935, str. 18, in v svoji Zgodovini, str. 842; za ostale podatke V. Melik, Frankfurtske volitve 1848 na Slovenskem, ZČ II/III, Lj. 1948—1949, str. 77, 111, 119. 83 Na ta dopis je opozoril prvi J. Mal, Ljubljana in leto 1848, GMS XIV, Lj. 1933, str. 120, in Zgodovina..., str. 734; prim. tudi V. Melik, Frankfurtske volitve ..., n. o.„ m., str. 127—128. 84 Vire za te trditve navajam v svoji oceni Malove Zgodovine, GMS XXII, Lj. 1941, str. 97—98; za to društvo in vznemirjenje oblasti zaradi njega prim. J. Mal, Ljubljana in leto 1848, n. o. m., str. 118—129.

281

litve. V drugem članku, objavljenem 17. junija, Hicinger sprašuje, zakaj se ljubljansko Slovensko društvo izraža v statutih o svojih namenih zelo blago, v peticiji na cesarja, ki še kroži, pa zelo do¬ ločeno in ostro, in zakaj se izraža samo proti Nemcem, ne pa tudi proti Italijanom, ki vendar tudi ogrožajo meje Slovenije. Ta čla¬ nek je izzval odgovor dr. Bleiweisa, ki je bil tedaj že predsednik ljubljanskega Slovenskega društva; v tem odgovoru, datiranem 24. junija in objavljenem 27. junija, dr. Blehveis na eni strani po¬ udarja, da je peticija še iz časa prejšnjega začasnega odbora, da je prišla iz Dunaja in da je on že v Novicah povedal, kaj je o tem rekla visoka osebnost (= nadvojvoda Ivan), ter ugotavlja, da bo Slovensko društvo odgovarjalo le za tisto, kar samo javno za¬ stopa; na drugi strani se pa Blehveis, ki je medtem že spreminjal svoje stališče, kakor bomo še videli, vendar sklicuje na to, da so se tudi prej spreminjale pokrajine in da morejo očitati separati¬ zem le tisti, ki ne vedo, kaj je konstitucionalna svoboda. Hicinger je odgovoril s člankom, datiranim 28. junija in objavljenim 4. ju¬ lija; v članku ugotavlja, da je razlika med peticijo na cesarja (H. misli pač na dunajsko peticijo »Kaj bodemo cesarja prosili?« ali pa na graško peticijo na cesarja, prim. J. Apih, o. d., str. 87 in 89) in med statutom začasnega odbora v tem, da je peticija z za¬ htevo po združitvi slovenskega ozemlja in uvedbi slovenščine v urade politična, medtem ko statut govori le o pospeševanju na¬ rodnosti in se izogiba politike; njemu ne ugaja tretja točka pe¬ ticije, ki mu je zaradi odklanjanja priključitve Nemški zvezi se¬ paratistična, ni pa proti prvim dvem točkam (tj. ne le jezikovnim zahtevam, ampak tudi Zedinjeni Sloveniji); z ozirom na ustne komentarje in dogodke v bratskih (pač hrvatskih in čeških) de¬ želah želi, da bi statuti izrazili spoštovanje do drugih narodov, sicer je pa za gojitev slovenščine in ima zaupanje v vodstvo društva.85 V zvezi s tem je razumljivo že večkrat citirano mesto iz Cafovega pisma Muršcu 1. VII. 1848: »Dr. Blehveis je strašljivi bedak — ravno prav za kmetske novine«; seveda je pa treba iz tega mesta sklepati, da pripada Caf drugi struji, posebno ker v nadaljevanju izraža upanje, da bo Cigaletova »Slovenija« dru¬ gačna.86 Čeh A. Bačovsky je pisal iz Ljubljane v Havličkove Na¬ rodni Noviny 2. IX. 1848, da Blehveis v začetku svobode ni hotel vgrizniti v jabolko tako, kakor je potrebno.87 85 P. H. (= Peter Hicinger), Ein Wort der Verstandigung, Illyrisches Blatt, 3. VI. 1848, št. 45 (konec članka); P. H. (Peter Hicinger), Einige Fragen, prav tam, 19. VI. 1848, št. 49; J. Bleiweis, Erwiederung des slovenischen Vereines, prav tam, 27. VI. 1848, št. 52; Peter Hitzinger, Offenes Schreiben, Besondere Beilage II. zur Laibacher Zeitung vom 4. Juli 1848. 86 Fr. Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, ZMS VII, Lj. 1905, str. 27. 87 Fr. Ilešič, O slovensko-hrvatski zajednici 1848/49, ZMS XI, Lj. 1909, str. 289.

282

Vseh teh razlik ne moremo popolnoma razumeti, če jih študi¬ ramo samo v okviru tedanje slovenske politike. Ne moremo jih pa tudi razumeti, če pristanemo enostavno na tezo, da so obsta¬ jali v Avstriji v času revolucije 1848/49 revolucionarni in reakcio¬ narni narodi. V resnici obstoje tedaj pri istem narodu različni razredi in različni tabori, ki imajo različno politiko, To velja prav posebej za Nemce. Pri Nemcih izven Avstrije je revolucijo končno zadušila spomladi 1849 pruska armada, brez kakršnegakoli sode¬ lovanja slovanskih čet. A tudi kar se tiče Nemcev v Avstriji, ni pravilno identificiranje dunajskih demokratov z avstrijskimi Nemci sploh. V maju 1848 je dvor bežal pred dunajsko revolucijo v Innsbruck; to mesto pa tudi tedaj ni bilo slovansko in Tirol¬ ska nikaka slovanska dežela. Nemška levica, stranka dunajskih demokratov, je imela seveda pristaše tudi izven Dunaja, je pa vendar samo manjšina med avstrijskimi Nemci in v času oktobr¬ ske revolucije je Dunaj precej izoliran; proti tej levici so ne samo konservativci, tj. krogi aristokracije, cerkve, vojske in birokra¬ cije, ki se opirajo na dvor, ampak tudi desni liberalci tj. bogata buržoazija in desno liberalni del birokracije in inteligence, in v dunajskem ter kromeriškem parlamentu se nemški poslanci lo¬ čijo v levico in v center, ki podpira vlado proti Madžarom in du¬ najski oktobrski revoluciji. Nemška levica vidi v bistvu svoj končni cilj v nemški republiki na vsem ozemlju Nemške zveze, zato v bistvu ne priznava nacionalne eksistence Čehov in Sloven¬ cev ter pride v konflikt z njimi. Favoriziranje nemščine v Avstriji pa seveda ni nastalo šele z revolucijo leta 1848 in z nemško levico, ampak ustreza vsej tradiciji stare Avstrije. Kar se tiče razmerja do Frankfurta, je bilo že omenjeno, da je izdala 15. aprila 1848 tudi avstrijska vlada navodilo, da se izvedejo volitve v frankfurt¬ ski parlament v vseh avstrijskih deželah, ki so spadale k Nemški zvezi. V tedanji revolucionarni situaciji seveda avstrijska vlada ni mogla ravnati drugače. Vendar pa ta gesta v določenem smislu ustreza tradicijam avstrijske politike; ko je še obstajalo staro rimsko-nemško cesarstvo, je bil cesar sicer voljen, vendar se je pa od 1440 do 1806 zgodilo samo enkrat, da ni bil izvoljen habs¬ burški kandidat, vsi so pa vedeli, da pomeni taka izvolitev vojno; od 1815 ima Avstrija predsedstvo Nemške zveze v Frankfurtu; ko zmaga reakcija nad revolucijo, se postavi avstrijska vlada konec 1848 in v začetku 1849 na velikonemško stališče, tj. na stališče priključitve vse Avstrije Nemčiji in s tem avstrijske hegemonije v Nemčiji, in zastopa to politiko toliko časa, dokler Bismarck z vojno leta 1866 ne izloči Avstrije iz Nemčije. Če vse to upošte¬ vamo, razumemo, da tudi v aprilu 1848 avstrijska vlada ni hotela biti izločena iz Nemčije in da se je z vsem svojim aparatom za¬ vzela za izvedbo volitev v Frankfurt; seveda se je pa skupaj s kon283

servativnimi in desnoliberalnimi krogi zavzemala za to, da bi bili izvoljeni poslanci njenega zaupanja, ki bi zastopali stališče zveze držav (Staatenbund), tj. kar najmanjšega odstopanja od suvere¬ nih pravic avstrijske države, medtem ko se je levica zavzemala za zvezno državo (Bundesstaat), ki bi bila bolj enotna, ker pač ni bila več interesirana na obstoju Avstrije.88 — Jasno je, da je mo¬ ralo slovensko politično gibanje naleteti na slovenskem ozemlju samem predvsem na odpor Nemcev; pri tem pa nastane vpraša¬ nje, ali gre pri tem za Nemce, ki so pristaši nazorov in ciljev du¬ najskih demokratov, ali pa za konservativne kroge, ki so se zbi¬ rali prej in se zbirajo še zdaj okrog predstavnikov avstrijske oblasti, čeprav so se ti krogi v času revolucije nekoliko liberalno prepleskali. Samo dejstvo, da v slovenskih krajih ne gre za velika mestna središča, ki bi bila oporišča demokratičnih gibanj, in še bolj dejstvo, da Nemce v slovenskih krajih predstavljajo v glav¬ nem višji socialni razredi, bi govorilo za drugo alternativo; od¬ govoriti je pa mogoče seveda šele na podlagi konkretnega raziskavanja. Vprašanje je bilo čisto zavestno postavljeno doslej le za Koroško in sicer v trenutno še ne objavljeni disertaciji J. Pleter¬ skega; pri tem je treba upoštevati, da ima le del Koroške večino slovenskega prebivalstva in nemške višje socialne razrede, med¬ tem ko so v drugem, večjem delu dežele vsi socialni razredi nem¬ ški.89 Avtor je prišel do rezultata, da na Koroškem prevladuje v dobi revolucije desni liberalizem večine meščanstva in malo¬ meščanstva, ki je sicer za zedinjenje Nemčije, vendar pa le v so¬ glasju z interesi Avstrije in njene dinastije; ta tabor, ki je na oblasti, je proti dunajski oktobrski revoluciji, prav tako pa tudi proti Zedinjeni Sloveniji; tako imenovani radikalni demokrati, ki simpatizirajo z dunajsko oktobrsko revolucijo, so v manjšini; kar se pa tiče slovenskega političnega gibanja, ne more biti govora o njegovem neoviranem razvoju, posvetna in cerkvena oblast na¬ stopa proti njemu s pritiskom, med drugim tudi s policijskimi persekucijami. Za druge pokrajine moremo marsikaj sklepati že iz dejstva, da je po marčni revoluciji odšlo na dopust ali na druga mesta le nekaj najbolj osovraženih uradnikov, sicer je pa ostala eksekutiva v starih rokah. Celotni značaj prevladujoče smeri agi¬ tacije za frankfurtske volitve spomladi 1848 razodevajo dejstva, da se večina avtorjev zavzema za državno zvezo (Staatenbund) in ne zvezno državo (Bundesstaat) in da uporablja desnoliberalne argumente, razen tega pa tudi biografski podatki o njihovih sta88 Podrobneje govorim o tem in navajam tudi glavno literaturo v knjigi Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Lj. 1962. 89 J. Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem (disertacija bo izšla kot posebna knjiga pri Slovenski matici 1. 1965).

284

liščih med revolucijo. V Trstu je centralna oseba te agitacije usta¬ novitelj Avstrijskega Lloyda Bruck, poznejši avstrijski trgovinski minister.90 Na Kranjskem izhajajo glavne polemike proti sloven¬ ski agitaciji, ki sem jih že omenil, izrazito z desnoliberalnih stališč in njihovi avtorji se zbirajo okrog ljubljanskega gubernija.91 Izje¬ ma je bil v določeni meri Anton Auersperg-Anastasius Griin, ki je — ne v prvi, pač pa v drugi polemiki z dunajsko Slovenijo — iz¬ razil misel, da bo Avstrija propadla in da se bo formirala Nem¬ čija na vsem ozemlju Nemške zveze; a tudi Antona Auersperga je kmalu oplašil radikalizem v Frankfurtu, v jeseni 1848 je on že nasprotnik dunajske oktobrske revolucije in Madžarov in odslej ostane vse življenje desen liberalec.92 Nekako bela vrana je bil Anton Laschan, izvoljen v novomeškem okraju z glasovi 8 volilnih mož (od 147, kolikor bi jih moralo biti izvoljenih, oz. 97, kolikor je bilo izvoljenih), ki pozneje na poziv avstrijske vlade ni hotel zapustiti Frankfurta, češ da ga morejo odpoklicati le njegovi volilci; nato je bil odpuščen, potem po zopet milostno sprejet v državno službo.93 Več simpatij za dunajsko oktobrsko revolucijo je bilo med nemškimi meščani v štajerskih mestih, zlasti v Ma¬ riboru.94 Od vseh v slovenskih in deloma slovenskih volilnih okra¬ jih izvoljenih poslancev so se v Frankfurtu pridružili levici le trije, od teh je pa bil eden iz Dunaja (Gritzner) in dva iz Gradca (Pattai in Mareck), razen tega je bil pa eden od njih izvoljen v na pol nemškem šentandraškem, drugi v več kakor na pol nemškem glinškem in le tretji v slovenskem sevniškem okraju.95 Kar se pa tiče stališča oblasti, je bila sicer izdana direktiva, da naj se v pri¬ meru »panslavističnih demonstracij«, ki bi onemogočile volitve, to samo protokolira in ne sili dalje, vendar pa ne more biti dvo¬ ma o tem, da so bile oblasti za volitve in sicer ne samo preko vplivanja na javno mnenje, npr. preko ljubljanskih listov Laibacher Zeitung in Illyrisches Blatt, ki sta do konca maja 1848 od¬ ločno profrankfurtska in nasprotna slovenski agitaciji proti Frankfurtu, ampak tudi z direktnim vplivanjem na volitve; ob prihodu deputacije dunajskih Slovencev maja 1848 so oblasti zelo nervozne, enemu študentu groze, da ga bodo vtaknili v vojsko, in 00 Za Bruckovo desnoliberalno stališče prim. V. Melik, Frankfurtske volitve..., n. o. m., str. 115. 91 Prim. avtorje in tekste, omenjene v op. 28; za zvezo letaka Krajnc Krajncam z ljubljanskim gubernijem J. Mal, Zgodovina..., str. 784. 92 Prim. letaka An meine slovenischen Briider, Ljubljana 1848, in Antvvort auf das Offene Sendschreiben des Vereines »Slovenja« in Wien, Graz 1848; za poznejše stališče Anastasius Griins Werke, I—VI, izd. E. Castle, s. a., in A. A. ’s Politische Reden und Schriften, izd. St. Hock, Wien 1906. 83 V. Melik, n. o. m., str. 91, 107, 112—113. 94 Prim. npr. J. Mal, Zgodovina ..., str. 678. 85 V. Melik, n. o. m., str. 112.

285

enega celo aretirajo.96 Vse to ni važno samo za zgodovino revolu¬ cije 1848—49, ampak tudi za poznejšo dobo; mislim, da izhaja nemškoliberalna stranka, ki je bila po letu 1860 na Slovenskem glavni nasprotnik slovenske stranke in se je opirala na nemško birokracijo, nemško meščanstvo, pa tudi na večino bivših fevdal¬ cev, kakor dokazujejo rezultati volitev v kuriji veleposestva, v glavnem prav iz teh krogov, ki so bili desnoliberalni ali se vsaj tedaj tako prepleskali, ne pa iz krogov simpatizerjev dunajske de¬ mokracije iz leta 1848.97 Če se pa vrnemo v leto 1848, nam tako stališče oblasti pojasni marsikaj tudi za orientacijo posameznih struj pri Slovencih. Ce¬ lotni birokratski aparat je za izvedbo volitev v Frankfurt, na eni strani zato, ker glasi tako direktiva vlade na Dunaju, ki jo je bil ta aparat vedno navajen poslušati, na drugi strani se pa čuti biro¬ kracija ogroženo v svoji eksistenci zaradi zahtev po Zedinjeni Sloveniji, po uvedbi slovenščine v urade in po odstranitvi uradni¬ kov, ki ne znajo slovenščine. Okrog te birokracije se pa zbirajo ljudje, ki so bili že prej navajeni slediti njenim direktivam; sem spadajo vrhovi cerkvene hierarhije in ves tisti del duhovščine, ki jim sledi, saj je bila predmarčna dobav Avstriji doba jožefinizma; sem spadajo tudi konservativni Slovenci, ki so sicer že prej delali za slovenstvo na kulturnem področju, niso pa imeli nikakega slo¬ venskega političnega programa. Zato je razumljivo, da se je tem direktivam v prvem času prilagodil tudi Blehveis, navajen opor¬ tunizma iz časa uredništva v predmarčni dobi, čeprav zastopa ne¬ kaj manjših slovenskih zahtev; Slomšek zastopa že omenjeno mnenje, da naj duhovniki prepuščajo pridiganje o političnih za¬ devah političnim predstojnikom; tudi Hicinger je za frankfurtske volitve, čeprav ga moti ta strah za slovensko narodnost in dejstvo, da se za Frankfurt zavzemajo tudi nemški radikalci. Na drugi strani je pa slovenska liberalna struja. Ta struja si predstavlja Zedinjeno Slovenijo v okviru Avstrije in mislim, da je bil ta avstroslavizem pri njej, podobno kakor pri sorodnih strujah pri Čehih in Hrvatih ter Srbih, tedaj mišljen iskreno.98 Vendar je pa 90 Prim. J. Mal, Zgodovina..., str. 672, 730—32, 734; isti, Ljubljana in leto 1848, n. o. m., str. 119 sl.; V. Melik, n. o. m., str. 83 sl., 85—86, 102, 115, 127. 97 Mislim, da Prijatelj nima prav, ko označuje Dežmana, ki je bil poleg Auersperga v šestdesetih letih vodilna osebnost nemškoliberalne stranke na Kranjskem, kot pristaša meščanskodemokratičnih idej leta 1848 (Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848—1895, II, str. 75—76); D. Kermavner označuje Dežmana za liberalca, ne pa demo¬ krata, in opozarja, da nemški liberalizem ni bil demokratičen (prav tam, II, str. 544—45, 558). 98 Anton Auersperg misli že v drugi polemiki z dunajsko Slovenijo, datirani 6. maja 1848, da je to povezovanje Slovenije z Avstrijo začasno: »Moge Slovenia noch eine Weile an dem Arme ihrer alteren Schvvester

286

jasno, da je bila Avstrija, kakršno si je ta struja predstavljala, bistveno drugačna od Avstrije, kakršna je bila dotlej in tudi od¬ tlej, ne more pa biti tudi nobenega dvoma o tem, da je ta struja vedela, da je njeno stališče o ločitvi Avstrije od Nemške zveze in o bojkotu volitev v Frankfurt v nasprotju s stališčem tedanje avstrijske vlade in da prihaja zaradi njene agitacije za bojkot frankfurtskih volitev na terenu do konfliktov s predstavniki avstrijskih oblasti. Zato mislim, da so mogli gesla o avtonomni Sloveniji s slovenskim uradnim in učnim jezikom, o ločitvi od Nemške zveze in o bojkotu volitev v Frankfurt v tej situaciji za¬ stopati le ljudje precejšnje liberalne miselnosti in da so nesmi¬ selne trditve, da bi bila ta gesla povezana s kakim avstrijskim legitimizmom. V poletju in jeseni 1848 se je položaj nekoliko spremenil. Konflikt med Madžari na eni, Hrvati in Srbi na drugi strani je postajal vedno bolj oster. Avstrijski dvor in avstrijska vlada sta pod vtisom vojaških zmag reakcije v Galiciji, v Pragi in v Italiji od konca junija prenehala popuščati Madžarom in začela delati na tem, da bi zmanjšala kompetence Ogrske, kateri je bilo aprila 1848 dejansko priznano, da je le še v personalni uniji z Avstrijo; vse to je vedlo do preloma z Ogrsko konec septembra oz. v za¬ četku oktobra 1848. Na strani Madžarov so nemška levica dunaj¬ skega parlamenta in dunajski demokrati, kar je končno vedlo do dunajske oktobrske revolucije, medtem ko so vsi Čehi odločno proti Madžarom in potem tudi proti dunajski oktobrski revolu¬ ciji. Vse to je vplivalo tudi na položaj na Slovenskem. Stališče pod vladnim vplivom stoječega tiska do slovenskega gibanja se je vsaj ponekod ublažilo, tako da objavlja npr. ljubljanski Illyrisches Blatt od konca maja tudi članke, napisane s slovenskega stališča. Ne more biti dvoma o tem, da je generalna linija slo¬ venske liberalne struje, ki dobi svoje glasilo v listu »Slovenija«, prav tako kakor linija čeških liberalcev in radikalcev ter linija hrvatskega gibanja vključno s hrvatsko levico, nasprotna stališču Madžarov in Frankfurta, čeprav se v tem slovenskem gibanju oglašajo tudi glasovi, ki pripuščajo možnost, da se avstrijski Nemci priključijo Frankfurtu, a samo z nemškim etničnim ozem¬ ljem, in da se tudi Madžari osamosvoje, a samo s svojim etničnim ozemljem.99 Ne more biti tudi dvoma o tem, da generalna linija Austria wandeln, dieser Leitung darf sie sich nicht schamen, sie ist zwar keine Minderbegabte, aber doch die Jiingere. Wenn sie einst die Tage ihrer vollstandigen Reife erreicht hat, dann wird auch die Trennung natiirlich und darum minder schmerzhaft seyn.« V uvodu k Volkslieder aus Krain označuje 1849 slovenske težnje kot »die neu erwachten Ideen politisch-nationaler Staatenbildiingen«. n Prim. J. Krajnc, Slavjansko-nemške razmere, Slovenija št. 3, 11. VII. 1848 (okrajšan prevod članka Die slavisch-deutschen Verhaltnisse iz Allge-

287

slovenske liberalne struje in lista »Slovenija«, podobno kakor vse že omenjene struje pri drugih slovanskih narodih, nastopa proti dunajski oktobrski revoluciji. Značilno pa je, da v tej situaciji slovenski konservativci opuščajo svoje pomisleke in se pridružu¬ jejo v določeni meri stališčem, ki jih zastopajo liberalci. Blehveis je objavil v Novicah 17. maja 1848, torej 12 dni po frankfurtskih volitvah, članek Koseskega »Moje misli«, kjer Koseski zastopa stališče, da nimamo v Frankfurtu kaj opraviti; Blehveis pojasnju¬ je, da je dobil članek 8. maja, tj. 3 dni po volitvah, se pa s član¬ kom strinja in odslej res ni več v Novicah nobenih člankov, ki bi bili za Frankfurt; značilno je tudi, da je bil Koseski razburjen, ko je postalo ljubljansko Slovensko društvo 6. junija 1848 lite¬ rarno in ne več politično.100 Videli smo tudi že, da se Blehveis v juniju ni več strinjal s stališčem Hicingerja. Ko je Flicinger na¬ pisal za Novice dva članka o uvajanju slovenščine v šole in urade in ga je skrbelo, kakšen bo uradni jezik za Nemce in Italijane v Sloveniji, mu je v Novicah zelo odločno odgovoril Janez Bučar, da so tujci na slovenski zemlji gostje, ki se naj nauče naš jezik ali pa dobe prevajalce, moremo jim pa dati prevajalce tudi mi in jim dati pravico učiti se v šolah svoj jezik poleg našega, čeprav oni v časih nekdanje sužnosti niso tako delali z nami; Hicingerja v odgovoru moti, da se govori o tujcih, ko smo vendar pod istim cesarjem, in da se govori tako mogočno proti drugim narodom, treba je iti počasi, ker se še ne ve, kaj bo; značilno je pa, da se Blehveis v uredniški opombi k temu zadnjemu članku ne strinja s Hicingerjem, ker se je treba boriti in biti odločen proti nasprot¬ nikom, ki so ostri, čeprav se seveda izjavlja za cesarja in za vero.101 V Novicah 27. IX. 1848 se pa Blehveis čisto jasno izjavi za Ze¬ dinjeno Slovenijo. Tudi Hicinger (Podlipski) se v članku O raz¬ meri med Slovenci in Iliri v Sloveniji 1. XII. 1848 izjavi za Zedi¬ njeno Slovenijo, potem je pa treba razmisliti o združitvi, ne pa o stopitvi z drugimi Jugoslovani. Celo Slomšek piše 2. junija 1848: »Ali se bomo Nemcov alj Slovencov deržali? Le Slovencov, kar je prav. Nemci nam žugajo materno kerv popiti, nas pa tudi ob sveto vero pripraviti.« Ko tako pove, kakšen pomen ima pri tej njegovi odločitvi strah pred nemškimi radikalci, pa vendar še v istem pismu svari pred študenti, ki se bodo vrnili domov iz Dumeine Slavische Zeitung in priloge k Gratzer Zeitung). — Za trditve o sta¬ lišču drugih avstrijskih Slovanov in splošni situaciji prim. knjigo Nacio¬ nalni problemi v habsburški monarhiji in tam navedeno literaturo. iuo prim, i. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgo¬ dovina I, str. 42, in Fr. Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, ZMS VII, Lj. 1905, str. 163 (z navedbo objave vira). 101 Novice št. 24, 14. VI. 1848; št. 31, 2. VIII. 1848; št. 33 in 34, 16. VIII. in 23. VIII. 1848; št. 36, 6. IX. 1848.

naja in Gradca (»Cele okoljce bojo okužili.«).102 Seveda pa to zbliževanje zaradi skupnih nasprotnikov ni zbrisalo razlik v sta¬ liščih; ko se je v ljubljanskem Slovenskem društvu novembra 1848 govorilo o § 2 in 3 načrta frankfurtske ustave, ki sta predvi¬ devala za odnos med deželami Nemške zveze in drugimi deželami samo možnost personalne unije, je hotel dr. Bleivveis protestirati s stališča historičnega, dr. Martinak pa s stališča naravnega, na¬ rodnega prava.103 Ne manjka torej dokazov, da je treba v slovenskem politič¬ nem gibanju leta 1848 razlikovati več smeri, konservativce in li¬ beralce. Med konservativci je imel dr. Bleiweis vpliv kot urednik Novic in od 6. junija 1848 tudi kot predsednik ljubljanskega Slo¬ venskega društva; kak večji Bleiweisov vpliv bi bilo treba pa šele dokazati. V tem letu se začno tudi cerkvena prizadevanja vplivati na javno mnenje preko periodičnega tiska; julija 1848 začne iz¬ hajati v Ljubljani Slovenski cerkveni časopis dr. J. Zl. Pogačarja, ki ga z novim letom 1849 nadomesti Zgodnja danica Luke Jerana, izrazit klerikalen list; upoštevati je pa treba tudi v nemščini v Ljubljani izhajajočo Pogačarjevo Laibacher Kirchenzeitung in Theologische Zeitschrift. Na drugi strani pa mislim, da že doslej navedeni podatki o slovenskih liberalcih, njihovih programih in vplivih ne upravičujejo Prijateljeve, v soglasju z njegovo koncep¬ cijo vse dobe postavljene teze, da moremo v letu 1848 govoriti le o sporadičnih početnih svobodomiselnih težnjah in o tem, da je tedaj slovenska mladina simpatizirala s svobodomiselnim duhom časa, da je pa potem popolnoma prevladala konservativna smer in da je šele mlajša generacija, ki je bila leta 1848 še v šolah, pozneje začela z borbo za naprednejša načela.104 Proti tej tezi pa govori predvsem dejstvo, da pripada liberalni smeri glavni sloven¬ ski politični list v dobi revolucije »Slovenija«, ki začne izhajati 4. VIL 1848. Prijatelj označuje Slovenijo na enem mestu kot organ svobodoljubnejše in radikalnejše mladine, na drugem mestu pa kot katoliški liberalen list v skladu z glavnimi duhovniškimi sotrudniki; to je seveda v soglasju s Prijateljevo tezo, da je bilo te¬ daj le prav malo slovenskih zavednih laičnih inteligentov in me¬ ščanov liberalne smeri, kar pa ne ustreza popolnoma sliki sestava sodelavcev Slovenije in slovenskih pristašev liberalne smeri.105 Značilno je, da njenega urednika v prvih 14 mesecih njenega ob¬ stoja Mateja Cigaleta (1819—1889) sicer dobri članek v Sloven102 AZN, I, str. 108. 103 J. Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 210—211. 104 Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848—1895, I, str. 9; III, str. 11, 230. i°5 prav tam, p str 59 ; 176 jn drugod; prim. tudi I. Prijatelj, Duševni profili..., Lj. 1935, str. 154—155. 19 O slovenskem narodnem vprašanju

289

skem biografskem leksikonu označuje le kot pravnika in jeziko¬ slovca, ki je ustvaril slovenski pravniški jezik in ga usposobil za uradovanje ter si pridobil nevenljivih zaslug za slovenski jezik, ne govori pa o njem kot politiku in misli, da je postal uvodničar Slovenije le kot dober poznavalec slovenščine; seveda je tega krivo stanje, v katerem je naše raziskovanje slovenske politične zgodovine.106 V resnici izraža Slovenija vsa že omenjena stališča slovenske liberalne smeri; o verskih vprašanjih ne piše do okto¬ bra ničesar, tedaj nekaj popušča konservativcem pač zaradi kon¬ stelacije, ki je nastala ob dunajski revoluciji; urednik si mora seveda mnogo pomagati s prevodi, značilno je pa, da izbira pri tem skoraj izključno iz slovanskih listov liberalnih in radikalnih smeri; o smeri lista od oktobra 1848 dalje bo treba govoriti še posebej. Seveda si obeh smeri pri Slovencih ne smemo predstav¬ ljati kot dveh organizacijsko in po osebni pripadnosti ostro lo¬ čenih taborov; takih taborov, ki bi tudi pri volitvah nastopala drug proti drugemu, v slovenski politični zgodovini ni bilo do leta 1873. Liberalci hočejo sodelovati s konservativci in jih pridobiti za svoj nacionalni program; vprašanj svetovnega nazora, ki bi jih ločila, navadno ne omenjajo. Ostane še vprašanje, kakšno je bilo razmerje moči in vpliva obeh smeri in koliko moremo govoriti o konservativnem vodstvu slovenskega narodnega gibanja v revo¬ luciji 1848/49. Na podlagi samih programov, društev in listov bi na to tezo ne mogli odgovoriti pozitivno. Odgovor otežkoča tudi že omenjeno dejstvo, da sta imeli v poletju in v jeseni 1848 kon¬ servativna in liberalna struja precej enako stališče v glavnih aktualnih vprašanjih in da je bilo stališče obeh struj do dunaj¬ ske oktobrske revolucije negativno, podobno kakor je bilo nega¬ tivno tudi stališče vseh struj, tudi liberalnih in radikalnih, pri Čehih in Slovakih, pri Hrvatih in Srbih. Ostane še ocena na pod¬ lagi rezultatov volitev in stališč izvoljenih poslancev, pri čemer pridejo za to vprašanje v situaciji leta 1848 v poštev le volitve v dunajski parlament in vanj izvoljeni poslanci. Tu pa moramo upoštevati že omenjeno dejstvo, da v letu 1848 sicer že obstoje politični listi in društva z opredeljenimi političnimi programi, ki pa vsi skupaj vendar še ne obvladujejo volilnega boja in postav¬ ljanja kandidatur, tako da odločajo pri kandidaturah tudi čisto osebni in lokalni motivi, da se isti volilci pri različnih volitvah odločajo za kandidate čisto različnih smeri in da je mogoče celo stališče poslancev včasih kvečjemu približno opredeliti na pod¬ lagi njihovih govorov in glasovanj. Če vse to upoštevamo, je pa pri volitvah 1848 za naše vprašanje najbolj zanimivo dejstvo, da pri pravolitvah kmetje, ki tvorijo ogromno večino volilcev, skoraj 108 SBL, I, str. 78—79.

290

nikjer niso izvolili za volilne može duhovnikov, čeprav so se ti za te funkcije potegovali, medtem ko so bili v poznejših desetletjih v slovenskih krajih na vasi duhovniki skoraj redno izvoljeni za volilne može; med kmetom in duhovščino stoji pač v letu 1848 nerešeno vprašanje zemljiške odveze, zato kmet duhovščini v po¬ litičnih vprašanjih ne zaupa.107 Iz istega razloga se pri volitvah poslancev uveljavi načelo, da so izvoljeni laični inteligenti ali pa kmetje, nikakor pa ne fevdalci ali pa duhovniki, ki morejo imeti v vprašanju zemljiške odveze kmetom nasprotne interese. Kakor že omenjeno, je bila med poslanci, izvoljenimi na slovenskem ozemlju, približno polovica takih, ki jih moremo po njihovem na¬ stopanju šteti med izrazite Slovence (dr. F. Miklošič, dr. J. Krajnc, A. Dominkuš, dr. M. Kavčič, M. Ambrož, V. Štercin, A. Černe, J. Doljak, A. Gorjup), drugi so bili večinoma kmetje ali uradniki brez izrazite narodne orientacije, le malo je bilo pa izrazitih na¬ sprotnikov slovenske orientacije; to dokazuje seveda, da se še ni dokončal proces politične opredelitve in da je tudi slovenska po¬ litična orientacija zajela šele del Slovencev. Kar se tiče znanja poslancev, ki so se šteli za Slovence, je zanimivo mnenje Fr. Šukljeta iz 1. 1926, da je bilo to morda najboljše slovensko parlamen¬ tarno zastopstvo; posebej naj opozorim na dr. J. Krajnca (1821 do 1875), ki ga pozna vsa starejša in srednja generacija pravnikov kot avtorja sistema civilnega prava, skoraj noben jurist pa ne ve, da je bil 1848 slovenski politik in pozneje predaval civilno pravo v Gradcu v slovenščini.108 Kar se pa tiče njihove liberalne ali kon¬ servativne orientacije, bi bilo to potrebno študirati pri vsakem od njih posebej in se bo treba nekaterih vprašanj še dotakniti; nekateri med njimi simpatizirajo z levico, drugi so bolj desnoliberalni, izrazit konservativec je pa samo J. Doljak, ki je zato predčasno odložil mandat, kar vse ne govori za tezo o konserva¬ tivnem vodstvu tedanje slovenske politike. Za kmetsko prebivalstvo, ki je tedaj ogromna večina vseh Slovencev, je seveda osnovno vprašanje, ki ga zanima, vprašanje odprave fevdalnega sistema; to je razumljivo in to nam dokazu¬ jejo tudi sodobni viri. Kar se tiče odnosov med kmečkim giba¬ njem za revolucionarno rešitev vprašanja zemljiške odveze in med slovenskim nacionalnim gibanjem, velja v splošnem, da sta to dve paralelni gibanji, ki se pa nista zlili v enoten tok z enotno vsebino; iz tega se sklepa, da je prav zaradi tega slovensko nacio¬ nalno gibanje zajelo primeroma ozke kroge in ni dobilo tiste di¬ namike, kakor bi jo imelo, če bi bil njegov program formuliran tako, da bi kmet videl v njem uresničenje svojih socialnih te107 V. Melik, Frankfurtske volitve..., n. o. m., str. 87—88. los pr gukije, Iz mojih spominov, I, Lj. 1926, str. 8; za Krajnca J. Po¬ lec, SBL, I, str. 547—550; za vse ostalo J. Apih, n. d., str. 147 sl. 19 *

291

ženj.109 Ta teza se mi zdi v osnovi pravilna, čeprav še niso izčrpani vsi viri in bodo nove monografije verjetno ugotovile še neznane nianse. Tu nas zanima vprašanje, koliko se tudi v tem oziru po¬ javljajo razlike med konservativno in liberalno smerjo pri teda¬ njih Slovencih. Kar se tiče konservativcev, se mi zdi jasno, da oni pred marčno revolucijo 1848 sploh niso bili za odpravo fevdalnega sistema, tudi ne proti odškodnini, prav tako kakor niso bili za od¬ pravo absolutizma. Taki nazori niso prenehali obstajati tudi po marčni revoluciji in tako npr. Slomšek v svojem pastirskem pi¬ smu 2. aprila 1848 sicer predvideva, da bo prišlo do nekih spre¬ memb, vendar pa najostreje obsoja vsako kmetsko gibanje in punt in ne uvideva niti historične relativnosti niti nujnosti od¬ prave fevdalnega sistema. Dr. Bleiweis seveda tudi v tem vpra¬ šanju v skladu z uradno linijo ostro obsoja vse kmetske nemire, stoji na stališču, da morajo kmetje izpolnjevati naprej svoje ob¬ veznosti do zemljiških gospodov do nove zakonodajne ureditve, obenem pa vendar v institucijah, ki v njih sodeluje, v soglasju z uradnimi navodili soglaša s tem, da je treba fevdalni sistem od¬ praviti, vendar pa proti odškodnini. Zanima nas pa stališče libe¬ ralnih Slovencev, ki so, kakor smo videli, v resnici formulirali slovenski nacionalni program. Tu mislim, da je neutemeljeno naziranje, da bi se kdo med njimi zavzemal za to, da se fevdalni si¬ stem ohrani. Pri Matiji Majarju smo videli, da je v letaku »Le sem Slovenci!...« svetoval voliti poslance, ki ljubijo »Slovence, slovenšino in kmetiški stan«, v že omenjenem letaku »Kaj Slo¬ venci terjamo?« pa navaja po zagrebških »Narodna zahtijevanja« zahtevo, »da se desetine in rabote odkupijo«; razlaga mesta v njegovem letaku »Kako dalječ pa seže nova svoboda, ki smo jo ravno dobili?« v smislu, da se je zavzemal za ohranitev fevdalnih obveznosti, sloni po mojem mnenju na napačni interpretaciji tega teksta.110 Prav tako za znano protifrankfurtsko parolo, da bodo kmetje in Slovenci morali dovolj plačevati (davkov) za svojega 199 To tezo je prvi javno in izrazito formuliral E. Kardelj-Sperans v prvi izdaji svojega Razvoja slovenskega narodnega vprašanja, Lj. 1939, str. 79, 128; ista teza v drugi izdaji, Lj. 1957, str. 217 sl.; v monografiji je podrobno izvedel to tezo B. Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, ZČ II—III, 1948—1949. 110 Kakor omenjam že v op. 54, gre tu za Majarjevo prireditev Castellijevega teksta, ki se nahaja v Ljubljani v NUK v Auerspergovem arhivu, medtem ko Majarjevega teksta doslej nisem mogel najti. Majarjev tekst je imel v rokah J. Apih in citira iz njega z razlago v smislu, da se zavzema Majar za ohranitev fevdalnih obveznosti (Slovenci in 1848 leto, str. 59); po Apihu sta povzela to razlago Sperans (o. d., L izd., str. 117, in 2. izd., str. 204) in B. Grafenauer (Slovenski kmet v letu 1848, n. o. m., str. 25). Castellijev tekst, ki se nanj Majar vsaj na mestu, ki ga citira Apih, tesno naslanja, pa govori izključno o obveznostih kmeta do države in z nobeno besedo ne omenja zemljiških gospodov.

292

cesarja (Avstrijo) in da jim ni treba plačevati še v Frankfurt, ki se pojavlja tudi v »Sloveniji« 11. VIII. 1848, ne smemo trditi, da je bila to demagoška fraza ljudi, ki so se zavzemali za nadaljnje pla¬ čevanje dajatev kmetov,111 saj ni nobenih dokazov za to, da bi se »Slovenija« zavzemala za ohranitev fevdalnega sistema. Kljub temu je pa res, da so bila velika gibanja slovenskih kmetov v letu 1848 spontana in niti najmanj ne vodena od predstavnikov slo¬ venskega nacionalnega programa, medtem ko se na drugi strani publikacije nacionalnega gibanja omejujejo navadno le na nacio¬ nalne zahteve in ne omenjajo drugih vprašanj; znano je celo, da so bili agitatorji za nacionalni program presenečeni, ko so kmetje hoteli govoriti samo o odpravi fevdalnega sistema, in da so pred¬ stavniki oblasti sodili, da nacionalna agitacija ne bo dosegla po¬ sebnih uspehov, ker se kmetje zanimajo samo za svoje zahteve.112 Dejstvo, da se slovenski nacionalni programi omejujejo na nacio¬ nalne zahteve, seveda ne dokazuje, da bi jim bila vprašanja fev¬ dalnega sistema, ustave itd. indiferentna; bolj naravna je razlaga, da so se omejevali na specifične slovenske zahteve, medtem ko so se jim zdela vsa druga vprašanja splošnega značaja.', Kdor bi se zavedal, kakšna mobilizacijska sila je v tem, da se prikaže nacionalni nasprotnik tudi kot socialni nasprotnik, bi seveda po¬ stopal drugače. Tu gre za splošni problem odnosa srednjeevrop¬ skega liberalizma do kmeta v revoluciji 1848, ki je pa dobil pri Slovencih še poseben, nacionalni značaj. Vendar pa obstoje tudi tu nianse, ki jih ni zanemariti. V Slovenskih goricah in v Prlekiji, kjer je imelo slovensko narodno gibanje masovno podporo kakor pač nikjer drugod, je pri tem vplivalo prav dejstvo, da so graščaki agitirali za Frankfurt. 113 Dejstvo, da je bil na Hrvatskem (kakor na Ogrskem) fevdalni sistem odpravljen že aprila 1848, je naredilo velik vtis na kmete na Štajerskem in Dolenjskem. Pri seji kranjskega deželnega zbora 19. VI. 1848 je radikalne zahteve v korist kmetov podpirala poleg kmečke tudi dijaška publika, ki v Ljubljani pač ni bila indife¬ rentna v nacionalnem oziru; branil jih pa je in si s tem pridobil pri kmetih veliko popularnost tudi Ambrož, ki je tedaj nastopal tudi za pravice slovenskega jezika, že za zborovanje Slovenskega društva 13. maja pa pripravil govor proti Frankfurtu, objavljen v Sloveniji 21. VII. 1848; z ozirom na to bi bilo potrebno ugotoviti, 111 V. Melik, Frankfurtske volitve ..., n. o. m., str. 125. 11 2 Postojnski okrožni glavar misli, da se bodo kmetje vneli za samo¬ stojno Slovenijo, če se bodo prepričali, da imajo od tega materialne ko¬ risti; zaenkrat ima pa ta agitacija pristaše le v mestih in med srednjimi in izobraženimi sloji (J. Mal, Ljubljana in leto 1848, GMS XIV, 1933, str. 121). 113 Fr. Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, ZMS VII, 1905, str. 64 (Vogrinovo pismo 12. V. 1848); V. Melik, n. o. m., str. 125.

293

ali je on prej sploh pristal na to, da kandidira pri frankfurtskih volitvah, kjer je bilo zanj oddanih nekaj glasov.114 Mogoče je, da je pri agitaciji slovenskih dunajskih in graških študentov prišlo do sporazumevanja med njimi in kmeti tudi v vprašanjih, ki so predvsem zanimala kmete.115 Zelo verjetno je, da so kmetje hoteli vedeti, kakšno mnenje imajo o tem kandidati, ki so jih potem volili za poslance v dunajski parlament. Kar se tiče razprave o zemljiški odvezi v parlamentu, je tu ni mogoče analizirati, po¬ udarim naj pa, da je usmerjenost večine poslancev iz slovenskih krajev levičarska, med njimi tudi nekaterih poslancev, ki zago¬ varjajo nacionalne zahteve; Černe je med redkimi poslanci, ki so proti vsaki odškodnini zemljiškim gospodom; večina poslancev iz slovenskih krajev je glasovala proti določbam, za katere obvez¬ nosti naj se plača odškodnina, ker so se jim zdele preveč popust¬ ljive do fevdalcev; večina je bila za to, da naj plača odškodnino država; večina je proti temu, da bi se zakon predložil v sankcijo vladarju, in hoče, da bi ga proglasil sam parlament; med to ve¬ čino srečujemo tudi npr. Ambroža, Kavčiča in Krajnca. 116 Poznejši znameniti jurist Krajnc, poleg dr. Kavčiča glavni za¬ govornik Zedinjene Slovenije v ustavnem odboru parlamenta, je obvestil 8. IX. 1848, na dan po razglasitvi zakona, svoje volivce o tem z letakom, ki ima informativno vsebino, vendar pa obljub¬ lja, da bo še naprej zastopal interese kmetov, in označuje ta zakon kot najlepši in najkoristnejši, odkar obstoji avstrijsko cesarstvo; letak je prekrižal načrte dekana Ureka v Skalah, ki je zbiral med kmeti podpise za stari red; proti Krajncu pa pride do gonje; še 1854 zbira okrajni glavar obtožno gradivo proti njemu in 1855 propade kot kandidat za advokaturo v Celju. 117 Na drugi strani je pa goriški konservativni poslanec Doljak podal ostavko, ker so mu očitali, da je zagovarjal interese graščakov, kar dokazuje, s kakšnim zanimanjem so tedaj sledili delu poslancev.118 Ta vpra¬ šanja se mi ne zde nepomembna za kasnejšo dobo; pri odločitvi velike večine kmetov za slovensko politično orientacijo, kakor jo dokazujejo rezultati kasnejših volitev, je igralo brez dvoma vlogo 114 Za kranjski deželni zbor 19. VI. 1848 B. Grafenauer, n. o. m., 39—41. 115 Dokazano je to za jurista Jermana, ki je s svojimi obljubami kme¬ tom glede tlake, desetine in drugih dajatev gospostvom na shodu v Šentjer¬ neju na Dolenjskem razburil kostanjeviško gospostvo (J. Mal, Ljubljana in leto 1848, GMS XIV, 1933, str. 121). 118 Za to diskusijo, ki še ni izčrpno analizirana, prim. J. Apih, n. d., str. 184—194; A. Krošl, Zemljiška odveza na Kranjskem, Lj. 1941, str. 25—27; B. Grafenauer, Slovenski kmet..., n. o. m., str. 48—51. 117 K. Verstovšek, Dr. Jože Krajnc, Ilustrovani narodni koledar XIII, Celje 1901, str. 82—99 (s ponatisom njegove okrožnice). 1,8 J. Apih, o. d., str. 195.

294

gledanje na Slovence kot narod kmetov in na nemško stranko kot stranko graščakov in »škricev« (uradnikov). Soglasje obeh slovenskih političnih struj glede glavnih aktual¬ nih vprašanj pa ni trajalo dolgo. Z že omenjenim stališčem sloven¬ skih društev in listov glede dunajske oktobrske revolucije se niso strinjali nekateri poslanci, ki so v oktobru še dalje sodelovali v delu parlamenta, kateri seveda ni imel jasnega stališča in je hotel nekako posredovati med revolucijo in vlado. Sem spadajo pred¬ vsem Ambrož, ki je že prej branil slovenske narodne zahteve, a bil prepričan, da so njihovi glavni nasprotniki domači reakcionarji, ne pa dunajski demokrati, in nekateri kmetski poslanci, medtem ko so drugi poslanci omahovali ali pa odhajali iz Dunaja. Zaradi tega so bili Ambrož in nekateri drugi poslanci vehementno napa¬ dani v Novicah in Sloveniji; vendar je pa značilno, da z Ambrožem ni prišlo do definitivnega preloma in da celo Novice objavljajo 6. XII. 1848 dopis o sestanku, kjer je Ambrož dokazoval, da je on vendar Slovan, medtem ko so mu drugi zagotavljali, da tudi oni niso reakcionai^jr.119 A tudi za Kranjsko poročajo policijski akti o odobravanju dunajske oktobrske revolucije, simpatijah za Kossutha in Manina, republikanstvu itd. npr. pri sodniku Guzelju v Radovljici in njegovih somišljenikih, pri juristu Veroni, pri ljub¬ ljanskem nožarju Hofmanu, pri nekaterih ljubljanskih trgovcih (Baumgartner, Heimann); za večino od njih vemo, da so bili od¬ ločni Slovenci in agitatorji za slovensko gibanje, tako da dobimo vtis, da so imeli na Kranjskem skoraj samo ti »ultraslovenci« simpatije za dunajsko oktobrsko revolucijo.120 Drugačen je bil položaj na Koroškem; v Sloveniji 29. IX. 1848 je dopis iz Ko¬ roške 21. IX., da Milonik (bodoči nasprotnik slovenske politike) marljivo bere Slovenijo, jo posoja sosedom in razlaga iz nje; v številki 24. X. 1848 pa beremo koroški dopis od 20. X., da je bilo prej že veselje za slovenščino, od dunajskih dogodkov dalje je pa vse za Landsturm, proti Radeckemu in Jelačiču, Karnthens Volksfreund obvladuje javno mnenje; tedaj so začeli učinkovati mo¬ menti, ki so pozneje toliko škodovali slovenski politiki na Ko¬ roškem. Na podlagi že omenjenih policijskih poročil se je trdilo, da je v tej dobi obstajala pri Slovencih posebna revolucionarnodemokratična smer. 121 Za druge avstrijske Slovane (Čehe, Hrvate 1,9 Za stališča poslancev se moramo še danes opirati na sliko J. Apiha, n. d., str. 201 sl., opremljeno seveda z njegovimi konservativnimi ko¬ mentarji. 120 J. Mal, Zgodovina...., str. 670—71, 672, 688, 699—701; isti, Ljubljana in leto 1848, GMS XIV, 1933, 130, 134. 121 V. Melik, Frankfurtske volitve..., n. o. m., str. 118; F. Gestrin — V. Melik, Slovenska zgodovina 1813—1914, Lj. 1950, str. 46—47.

295

in Srbe) velja, da so bili vse leto 1848 za avstroslavizem; od jeseni 1848, zlasti od dunajske oktobrske revolucije, se pa pojavijo pri radikalnejših smereh in posameznikih omahovanja; po oktroirani ustavi marca 1849 pride končno do priprav za upor v Pragi maja 1849 na podlagi sodelovanja čeških in nemških radikalcev, do po¬ skusov sodelovanja z Italijani in posebno do poskusov sodelo¬ vanja teh smeri pri Čehih, Hrvatih in Srbih s Kossuthom, ki pa vendar niso privedli do sporazuma.122 Mislim, da je treba ta kro¬ nološki moment upoštevati tudi pri Slovencih. Do oktobra 1848 obstoji pač le gibanje za Zedinjeno Slovenijo (in včasih tudi enoto vseh avstrijskih Jugoslovanov) v okviru federalistične Avstrije, čeprav je bil že tedaj pri nekaterih pristaših gibanja akcent bolj na Sloveniji in pri drugih na Avstriji.123 Po oktobru 1848 pa se po¬ javijo v tem taboru omahovanja, posamezniki se opredeljujejo različno, kar dokazuje poleg že navedenih dejstev posebno Ciga¬ letova Slovenija. Članki v tem listu, ki so večinoma prevodi iz čeških in drugih slovanskih listov, a zelo premišljeno izbrani, pi¬ šejo proti dunajski revoluciji, obenem pa zatrjujejo, da boj proti Dunaju in Madžarom ni boj za reakcijo in proti svobodi, in govo¬ re celo, da se bo treba boriti za svobodo, če se bo hotelo kaj več kakor samo pokoriti frankfurtsko-madžarsko stranko; list piše proti Windischgratzu, a za Jelačiča, čeprav je bil v resnici tedaj Je¬ lačič že podrejen Windischgratzu. V številkah 31. X., 3. XI., 7. XI. in 10. XI. 1848 objavlja Slovenija po češkem listu prevod zname¬ nitega govora, ki ga je imel Bakunin v Parizu 29. XI. 1847, na dan obletnice poljske vstaje 1. 1830, kjer Bakunin odobrava sovraštvo Poljakov do Rusije, izraža pa upanje, da se bo vse to spremenilo, ko bo zmagala druga Rusija; to dejstvo je zanimivo, vendar pa iz njega ne smemo sklepati preveč, ker je prvi vehementni napad Bakunina na avstroslavizem in njegove predstavnike šele iz de¬ cembra 1848. Že 20. oktobra 1848 je pa objavljen prevod iz polj¬ skega lista, kjer se trdi, da je dvoru in kamarili Jelačič le sredstvo, izraža pa upanje, da se jima ta manever ne bo posrečil. Dne 7. no¬ vembra 1848 objavlja pa Slovenija članek iz istega poljskega lista, kjer se trdi, da sta avstrijstvo in svoboda nezdružljiva, da so Nemci-Madžari, Slovani in kamarila tri stranke, ki vodijo vsaka svojo politiko, da se utegnejo Čehi in Hrvati prevarati, ker je Avstrija prestara in preveč nemška, da bi mogla spremeniti svojo 122 Nac. problemi..., str. 100—101, 102, 106—107 in tam navedena literatura. 123 Ne zdi se mi pa upravičeno označevati kakršenkoli program, ki je za Zedinjeno Slovenijo, za legitimističen (V. Melik, Frankfurtske volitve..., n. o. m., str. 116—117); tudi ne verjamem, da bi bil kak liberalec, ki bi se odločil za slovensko politično smer, za Frankfurt (prav tam, str. 119 do 120).

296

naravo, in da bodo tudi v bodočnosti Nemci gospodarji, Slovani pa hajduki; uredništvo je to zadnjo trditev opremilo s klicajem. Razvoj v dobi med porazom dunajske oktobrske revolucije in razpustom parlamenta ter oktroirano ustavo marca 1849 je raz¬ like med strujami pri Slovencih seveda povečal. Slomšek je v dobi revolucije napisal vrsto načelnih člankov; v njih je postavljal antitezo med naziranjem o božjem izvoru oblasti in naziranjem o ljudski suverenosti, pri čemer mu prvo naziranje, ki se mu pri¬ druži, pomeni seveda oblast vladarja, ki se mu morajo podložniki pokoravati; on nasprotuje uporom, »napačno« razumljeni svobo¬ di, zlasti svobodi tiska, in enakosti, kritizira slabe volitve poslan¬ cev in nezaupanje Slovencev do duhovnikov pri volitvah; pozitivna mu je ljubezen do materinega jezika in narodnosti, negativen pa po njegovem zatrjevanju puntarski in poganski nacionalizem, ki ne spoštuje tega čustva pri drugih narodih in uči sovraštvo do njih, pri čemer je pa treba opozoriti, da Slomšek obsoja v soglasju s svojim naziranjem o oblasti dejansko tudi princip, da naj narod sam odloča o svoji usodi, kakor dokazuje njegovo mnenje o itali¬ janski in drugih revolucijah.124 V soglasju s tem je njegovo sta¬ lišče o aktualnih političnih dogodkih; v pismu Vodušku 25. XI. 1848 najdemo že njegovo tudi drugod izraženo mnenje, da so to¬ povi razbili glavo radikalizmu, da je pa stvar cerkve, da preko prižnic in tiska izpreobrne srca; v pismu salzburškemu nadškofu kardinalu Schwarzenbergu 1. I. 1849 izraža zaupanje v novo Schwarzenbergovo ministrstvo, ki mu izgleda naklonjeno cerkvi; iz mesta v pismu Vodušku 12. I. 1849, kjer Slomšek piše, da se je vozel v Kromerižu tako zavozlal, da je potreben Aleksander, ki bi ga presekal, moremo domnevati, da je bil Slomšek, ki je v dobrih zvezah z vsem avstrijskim episkopatom, informiran o na¬ črtih vlade, da razžene parlament, ki je s svojimi načrti o zakono¬ daji v cerkvenih zadevah vznemirjal cerkvene kroge.125 Pri Bleivveisu seveda ne smemo trditi, da bi bil tak načelen reakcionar, pač pa je bil v vsem svojem nastopanju tudi zdaj zelo previden, kar mu je pridobilo Slomškovo zaupanje. 128 V tem času se še raz124 Prim. A. M. Slomšeka zbrani spisi, IV. knjiga, zbral, uredil in izdal M. Lendovšek, Celovec 1885, kjer so ponatisnjeni in deloma prevedeni članki iz te dobe, zlasti iz Laibacher Kirchenzeitung, Theologische Zeitschrift in Zgodnje Danice, ki jih je treba za kritično uporabo seveda pri¬ merjati z originalom (zlasti: Narodnost, znamenje naše dobe; Dve tabli zapovedij; Kaj pred vsem storiti dušnim pastirjem u naših dneh?; Novi časi, novi grehi; Milo potožilo; Svetla resnica za zmešani svet; Tužno ogledalo za našo dobo). 125 AZN, I, str. 115, 116,.232. 126 prjm iz Slomškovega pisma Bleiweisu 8. XII. 1848: »Hvala Vam, dragi gospod Joanez! de naše iskrine, mlade domorodce skerbno tažite, de se ne prehitijo. Le po malim dobra trava raste. Bodite oče svojim mladim

297

pravij a o federativni preureditvi Avstrije in Slovenija objavi v številkah 14. XI., 17. XI. in 28. XI. 1848 po Slavenskem Jugu načrt Ostrožinskega, po katerem naj bi se preuredila vsa monarhija v federacijo sedmih enot, od katerih bi bila ena jugoslovanska; v številki 1. XII. pa objavlja prav tako po Slavenskem Jugu uvod¬ nik v istem smislu. Medtem je pa po porazu dunajske oktobrske revolucije nemška levica spremenila svoje stališče in v novembru je Lohner objavil načrt reorganizacije Avstrije (brez Ogrske) v federacijo petih enot, od katerih bi bila ena »slavonska«; obsegala naj bi Kranjsko, na levem (!) bregu Drave ležeči del celovškega okrožja na Koroškem in »slavonski« del Štajerske in Goriške, medtem ko prepušča ostali del Primorske in Dalmacijo »italijan¬ ski Avstriji«. Slovenija piše 5. XII. po Havličkovih Narodni Noviny, da je ta program tak, da je z levico mogoč sporazum in da je zdaj glavni nasprotnik center; v št. 8. XII. objavlja Slovenija ta načrt v prevodu s komentarjem, kjer ga pozdravlja in misli, da so krivice na Koroškem in v Istri nastale zaradi geografske ne¬ vednosti in da se je treba zato pač dalje boriti. Seveda pa objav¬ lja Slovenija tudi članke proti levici, napisane od Petra Kozlerja, ki je izdal o tem posebno brošuro.127 Toda projekt levice ni bil niti predložen ustavnemu odboru parlamenta, kjer so v glavnem zaradi moči nemškega centra propadli tudi vsi predlogi za Ze¬ dinjeno Slovenijo in za federacijo po narodnih enotah sploh. V spreminjajoči se politični situaciji je sklicala praška Slovanska Lipa kongres odposlancev vseh slovanskih društev v Prago za 29.—31. XII. 1848. Kakor izvemo iz Slovenije 2. I. 1849, je do¬ ločilo ljubljansko Slovensko društvo 19. XII. 1848 za svojega de¬ legata na tem kongresu urednika Slovenije Mateja Cigaleta; iz arhiva ljubljanskega Slovenskega društva pa izvemo, da je dobil Cigale, ki je zastopal tudi graško, goriško in celovško društvo, od ljubljanskega društva naročilo, da se naj v politične zadeve ne vtika. 128 O kongresu ni poročala Slovenija ničesar in za Cigale¬ tove vrste smo navezani na poročilo, ki ga je dal Apihu za njegovo 1888 objavljeno knjigo tedaj še živeči Cigale, katerega je tedaj od dobe revolucije ločilo že 39 let državne službe, kjer je dosegel vi¬ sok položaj; po tem poročilu je odšel v Prago na prigovarjanje dr. Bleiweisa in dobil vtis ljudi, ki sede in sklepajo mogočno, ka¬ kor da bi razpolagali s kako armado, ki so pijani in na pol tovaršam kakor ste jim bili; kjer ste Vi, tam se ni bati prekucij, rad človek pomore, kolikor premore; — pomorem tudi jaz.« (AZN, I, str. 310; ZMS XI, 1909, str. 118). 127 P. Kozler, Das Programm der Linken des osterreichischen Reichstages mit Riicksicht auf Slovenisch — und Italienisch — Osterreich, Wien 1849. — Za stališče koroške levice do Slovencev prim. že citirano delo Pleterskega. 128 J. Mal, Ljubljana in leto 1848, GMS XIV, 1933, str. 128.

298

blazni.129 Tudi iz tega poročila moremo domnevati, da je na pra¬ škem kongresu zelo vrelo in da so se že pripravljali načrti za upor in sodelovanje z revolucionarji spomladi 1849. V teh mesecih sa¬ mih je urejeval Cigale Slovenijo v vedno bolj opozicionalnem duhu; tako objavlja 22. XII. 1848 po češkem listu članek proti re¬ akciji pod naslovom »Ne obupajte!«; 9. II. 1849 piše, da bo tudi v Avstriji prišlo do upora dežel, če bo hotelo ministrstvo, kakor se vidi, vse koncentrirati na Dunaju; 20. II. 1849 citira Slavenski Jug, da je že jasno, kakšno plačilo se nam daje, tj. da smo se bo¬ rili za staro Avstrijo; 23. II. 1849 pa navaja češki citat, da smo vedeli, zakaj je šlo oktobra, a nismo mogli drugače, zdaj je pa ne¬ premišljen vsak upor. Schwarzenbergova vlada je v skladu s svo¬ jo novo velikonemško politiko priključitve vse Avstrije Nemčiji in s tem avstrijske hegemonije v Nemčiji hotela okrepiti avstrij¬ sko zastopstvo v frankfurtskem parlamentu in zato izvesti še v zadnjih tednih pred državnim udarom 7. marca 1849 nadomestne volitve za vse izpraznjene mandate, ki jih je bilo tedaj že mnogo in prej na take nadomestne volitve ni nihče mislil. Slovenija 16. II. 1849 ostro protestira proti razpisu nadomestnih volitev in sploh novi velikonemški politiki Avstrije ter izjavlja, da smo za Avstrijo v svojem in ne v avstrijskem interesu. Po volitvah je pa Slovenija 6. III. 1849, ko jih je ponovno ostro obsodila, zabele¬ žila, da je ljubljansko Slovensko društvo molčalo o njih; to društvo, ki mu je bil predsednik Bleivveis, je na seji 13. februarja sklenilo razglasiti, da je še vedno mnenja, da je Frankfurt slo¬ venski domovini nevaren, ugotovilo, da je razpoloženje v deželi zoper nemško edinost, vendar pa izjavilo, da se ne bo vtikalo med vlado in ljudstvo; na seji 19. februarja se je odreklo vsakemu vplivanju na volilno abstinenco in vsaki izjavi glede volitev.130 Kakšen pritisk je vlada pri teh volitvah zopet izvajala, dokazuje postopanje funkcionarjev ljubljanskega gubernija in okrožja proti Janezu Bučarju, ki se je končno rešil s tem, da je odšel na Dunaj k sodelovanju pri poslovenjenju državnega uradnega lista. 131 Kljub temu pa tedaj, kakor že omenjeno, večina volilnih okrajev na slovenskem ozemlju ni izvolila poslancev ali pa ti niso sprejeli izvolitve. Po razpustu parlamenta in proglasitvi oktroirane ustave je podpisal protestno izjavo med poslanci, izvoljenimi na slovenskem ozemlju, le Anton Černe. Med listi je te spremembe z navdušenjem pozdravila Zgodnja danica; Novice in Pravi Slovenec (Malavašič) 129 J. Apih, n. d., str. 142—143. 130 J. Mal, Ljubljana in leto 1848, GMS XIV, 1933, str. 123. 131 J. Mal, Ljubljana in volitve za frankfurtski državni zbor, Kronika slovenskih mest II, 1935, str. 20—24.

299

sta se tolažila s tem, da je to vendar ustava.132 Reakcija »Slove¬ nije« je bila čisto drugačna; v številki 13. III. 1849 poroča o osupnjenosti v Ljubljani ob razglasitvi in se norčuje v poročilu iz Go¬ rice; v naslednji številki 16. III. poroča o varnostnih ukrepih v Ljubljani, o proslavi v zelo praznem in okinčanem gledališču, kjer so igralci peli cesarsko pesem, in o tem, da so morale biti trgovine zaprte, ter objavlja kritična poročila iz Hrvatske; v šte¬ vilki 20. III. objavlja pač uradni popravek prejšnjih vesti iz Ljub¬ ljane, zraven pa izjavlja, da se slovensko ljudstvo ni razveselilo zaradi zadnjih dogodkov niti v Ljubljani niti drugod, da posebno obsoja postopanje s poslanci, da pa ne bo zgrešilo zakonite poti, ker verjame, da bo končno zmagala pravica. V tem času prihaja do polemike med Slovenijo na eni strani, Zgodnjo danico, Pravim Slovencem in Novicami na drugi strani zaradi stališč Slovenije, ki se zde drugim listom preveč liberalna in nacionalna.133 Doslej je bilo znano predvsem, da so te polemike v zvezi s cerkveno po¬ litiko. Katoliška hierarhija v Avstriji, ki jo je idejno vodil novi graški (sekovski) škof Rauscher, je bila zelo nasprotna načrtom zakonodaje v cerkvenih zadevah, ki so se razpravljali v kromefiškem parlamentu, in je zato z navdušenjem pozdravila razpust parlamenta in novo politiko, ki se čuti takoj in je končno z za¬ koni leta 1850 in konkordatom leta 1855 privedla na eni strani do likvidacije jožefinizma in njegove podrejenosti cerkve državi, na drugi strani pa do ogromnih privilegijev za katoliško cerkev, predvsem do cerkvenega nadzorstva nad osnovnimi šolami in do cerkvene cenzure nad vso tiskovno produkcijo; cerkvena hierar¬ hija je za protiuslugo s pastirskim pismom avstrijskih škofov 17. junija 1849 ponudila vladi svojo pomoč proti revoluciji, posebno dragocena za vlado mnogonacionalne monarhije je bila pa ob¬ sodba poganjanja za narodnost, ker je razdelitev ljudi v družine, narode in ljudstva sicer božja naredba, razlika jezikov pa že po¬ sledica greha. Pastirski list sta podpisala tudi Slomšek in ljub¬ ljanski škof Wolf, Slomšek ostane pristaš režima vsa petdeseta leta, v smislu teze, ki podreja nacionalne interese verskim, pa piše Jeranova Zgodnja danica. Na drugi strani je Slovenija poročala o debatah o verskih vprašanjih v Kromerižu čisto informativno brez komentarja, a že 27. II. 1849 in 1. V. 1849 je pisala proti Rauscherju, ki ga Slomšek v pismu 23. IV. 1849 zelo hvali, a misli, da ne bo ustrezal zelo demokratični duhovščini sekovske 132 J. Apih, n. d., str. 288—290. 183 prjm_ Slovenija 20. III. 1849, 6. IV. 1849 in 27. IV. 1849, ustrezajoče številke drugih listov in I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slov¬ stvena zgodovina 1848—1895, I, str. 198—199 (za odnos med Slovenijo in Pravim Slovencem).

300

škofije, prav nič pa ne »slavomanskemu« delu te duhovščine (te¬ daj je ta škofija obsegala še znaten del slovenskega ozemlja in Rauscherju so očitali tudi, da ne zna prav nič slovenščine).134 Zdaj pa postane »Slovenija« liberalnokatoliška v tem smislu, da v št. 20. III. 1849 direktno hvali Montalemberta in da polemizira v smi¬ slu tega kroga svojih duhovniških sodelavcev in simpatizerjev (Majar, Einspieler, Trstenjak, Muršec, Raič) proti pastirskemu pismu in indirektno tudi proti Slomšku ter objavlja članek, kjer se Einspieler zavzema za teze liberalnega katolicizma (ločitev cerkve od države, reforma sinod v smislu udeležbe nižje du¬ hovščine in laikov, uvedba materinščine v verske obrede, celo od¬ prava celibata) in nasprotuje težnji, da bi se vračali v srednji vek. 135 Neznano je pa ostalo doslej, da je prišlo do nesoglasij tudi v vprašanju jezika v osnovnih šolah. Slomšek se je sicer zavzemal za premestitev sedeža lavantinske škofije in za njeno novo raz¬ mejitev na podlagi slovensko-nemške narodnostne meje na Šta¬ jerskem, kakor tudi za slovenščino in slovenske učne knjige v osnovnih šolah, vendar je pa sigurno, da je pri tem dajal nemščini v osnovnošolskem pouku pač v skladu z novo državno politiko favoriziranja nemščine položaj, s katerim se mnogi Slovenci niso strinjali; vse vprašanje s stališča zgodovine šolstva ni raziskano, sigurno pa je, da se Slomšek že od februarja 1849 v svoji kore¬ spondenci pritožuje nad stranko »ultraslovencev«, »slavomanom«, da se z njim strinja Bleiweis, da pa ta stranka v »Sloveniji« rea¬ gira proti tem očitkom.136 Kakor je znano, je oktroirana ustava določala med deželami, iz katerih naj obstoji Avstrija, tudi kra¬ ljestvo Ilirijo, obstoječo iz Koroške, Kranjske in primorskih dežel, za vsako deželo pa avtonomijo z deželnim zborom; to je bila za »Slovenijo« že od 13. III. 1849 neke vrste tolažba, vsaj glavni del izvenštajerskih Slovencev bi bil zedinjen. Toda že v letu 1849 je bilo odločeno, da postanejo Koroška in primorske dežele samo¬ stojne, propadla so vsa upanja na univerzo v Ljubljani itd., pri tem se pa krogu okrog Slovenije ni posrečilo, da bi dobil za svoje 134 AZN, I, str. 119. 135 Za vsa ta vprašanja I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848—1895, I, str. 36—40, 176, 190—192, 251—253, in isti, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Lj. 1935, str. 154—155 (za avstrijski okvir na podlagi dela H. Friedjung, Osterreich von 1848 bis 1860, I4—II2, Stuttgart—Berlin 1912—1918). 138 Slomškovo pismo Piklu 16. II. 1849, AZN, I, 1, str. 21; pismo Vodu¬ šku 23. XII. 1849, AZN, I, str. 128—129; pismo Vodušku 2. XI. 1851, prav tam, str. 149; pismo Bleivveisu, prav tam, str. 320. Prim. polemiko v Slo¬ veniji 27. IV. 1849 proti Novicam in Einspielerjevo polemiko v Sloveniji 4. V. 1849 zaradi očitkov »ultraslovenstva« v šolah. Prim. tudi Fr. Kosar, Anton Martin Slomšek, Fiirst-Bischof von Lavant, Maribor 1863, str. 249—53, in D. Lončar, Politično življenje Slovencev, 2. izd., Lj. 1921, str. 24.

301

stališče o Iliriji itd. energično podporo pri drugih.137 »Slovenijo«, ki še vse leto 1849 piše o Zedinjeni Sloveniji in celo o jugoslovan¬ ski enoti v Avstriji, je treba označiti kot opozicionalen list, vendar pa ta list ne upa in ne računa z nikakimi revolucionarnimi re¬ šitvami; v dopisu Brliča iz Pariza se v št. 16. I. 1849 poroča, da so Madžari in Italijani tam sovražni avstrijskim Slovanom; o rim¬ ski republiki se piše večinoma negativno; načrte za sodelovanje avstrijskih Slovanov z Italijani, Madžari in nemškimi demokrati list deloma pozna, vendar sodi o njih negativno; v št. 5. VI. 1849 Einspieler polemizira proti mnenju, da je bila politika v oktobru napačna; list postaja vedno slabši, čeprav ohrani značilnosti opozicionalnega lista do svojega konca. Cigale, ki je bil ves čas na¬ vezan predvsem na izvenljubljanske in izvenkranjske sodelavce, je končno strnil svoje uredniške izkušnje v znanem pismu Muršcu 23. VII. 1849.188 Dober mesec po tem pismu je odšel Cigale na Dunaj v uredništvo slovenske izdaje državnega uradnega lista in odslej je bil 40 let res samo še jezikoslovec in pravnik. Slovenijo je urejal odslej Cegnar do njenega konca v marcu 1850, ko so v Avstriji zadušili vse opozicionalno časopisje. Seveda pa s tem ni prenehala opozicija v ljudeh; iz nekaterih izjav bi se dalo do¬ mnevati, da se začne tudi med slovensko mladino, ki je prej ver¬ jela v avstroslavizem, zdaj razvijati — podobno kakor v tej dobi pri drugih avstrijskih Slovanih — politični panslavizem.139 Problem, ki nas tu zanima, za razdobje revolucije 1848—49 ni mogel biti obdelan izčrpno; nekateri važni viri verjetno sploh še niso evidentirani, drugi so težko dostopni, predvsem smo pa še zelo daleč od sistematične kritične izdaje najvažnejših virov. Ven¬ dar pa mislim, da so že ta izvajanja prišla do rezultatov, ki so bi¬ stveno različni od dosedanje slike. Slovenski politični tabor seveda navzven še ni sklenjen, vse je še v nastajanju. V tem taboru sa¬ mem pa ni govora o eni sami struji ali tudi le o popolnem prevla¬ dovanju konservativne struje, razlikovati je mogoče liberalne in 137 Prim. I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgo¬ dovina 1848—1895,1, str. 56—65. 138 »Od tukej ni mogoče deputacije skupaj spraviti, razun nekterih rodoljubov, kteri veljave nimajo. Večina je oterpnjena, pohlevna, tj. od birokracije in duhovšine (nota bene kranjske duhovšine, ktera se bistveno od drugih loči) s takim duham navdana, ki jih za hlev pripravne stori. Ako bi Ljubljančani ministrovali, bi sedanji naši gg. ministri, ki z naro¬ dovo voljo tako vganjajo, na najskrajniši levici sedeli.« Fr. Ilešič, Kore¬ spondenca dr. Jos. Muršca, ZMS VII, 1905, str. 97. 139 Mladi pesnik Jeriša je v pismu 28. II. 1850 nezadovoljen z oportu¬ nistično Cegnarjevo redakcijo (Prijatelj, n. d., I, str. 305) in nov. 1849 še verjame v združitev avstrijskih Jugoslovanov, par mesecev nato pa že misli — pač tudi v političnem smislu — na Rusijo (I. Prijatelj, Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848—1857, Li. 1937, str. 53 sl., 69—70).

302

konservativne smeri, iniciativa v nacionalnih vprašanjih pa pri¬ haja od liberalcev. S tem pa postaja neverjetna tudi že teza, da bi konservativna struja tako zelo prevladovala pozneje, vse do na¬ stopa mladoslovenske generacije v letu 1868; kakor že omenjeno, poudarja Prijatelj sam, da se v obdobju »okorelega konservatizma« (1860—1868) mladi že začno boriti proti konservativnemu vodstvu; s tem bi se razdobje, ko je to vodstvo popolnoma obvla¬ dalo slovensko narodno gibanje, še bolj skrčilo. Seveda je pa tudi politična zgodovina teh kasnejših let še zelo neraziskana in po¬ trebne bi bile nove specialne študije. Tu vsega problema seveda ni mogoče obdelati niti v takem obsegu kakor za dobo revolucije 1848/49, ki je izhodišče in ključ za razumevanje poznejšega raz¬ voja; omejiti se moram na nekaj za naše vprašanje važnih mo¬ mentov, v glavnem na podlagi že znanih dejstev. Za desetletje Bachovega absolutizma smo seveda v svojevrst¬ nem položaju. Od listov so izhajale le še Novice in Zgodnja danica, ker je bilo to pač še sprejemljivo za režim, medtem ko so drugi listi prenehali ali morali prenehati; kdor bi pa iz tega po¬ skušal sklepati, da je tedaj vse javno mnenje pri Slovencih pri¬ padalo tem konservativnim smerem, bi moral trditi tudi, da v Avstriji tedaj ni bilo politične opozicije. Pri Prijatelju se podatki o obstoju take tudi politične opozicije navajajo le za krog vajevcev, ki se začno družiti od leta 1854, se oblikujejo posebej pod vtisom usode, ki jo je doživela Levstikova pesniška zbirka, in sta med njimi posebno Simon Jenko in Valentin Zarnik izrazita poli¬ tična opozicionalca. 140 Drugod najdemo le posamezne podatke in problem v celoti sploh še ni bil formuliran. Poznejša pot tistih, ki so se v dobi revolucije udejstvovali v okviru slovenske liberalne struje, je bila zelo različna. Nekateri so zelo zgodaj umrli (Semrajc, Jeriša). Nekateri so dezertirali pozneje v nemški tabor (Dež¬ man). Nekateri so se pa ne samo umaknili iz slovenske politike po zmagi absolutizma, ampak se vanjo tudi pozneje niso več po¬ vrnili; sem spada poleg Miklošiča, ki je že v dobi revolucije zelo previden, in Cigaleta tudi dr. Jože Krajnc, ki je profesor v Sibinju (1855—71), Innsbrucku (1871—72) in Pragi (1872—1875) in še v Pragi nemški slušatelji demonstrirajo proti njemu kot Slo¬ vanu, ki pa vendar odklanja prošnje svojega slovenjgraškega okra¬ ja, da bi prevzel kandidaturo za poslanca, ker se noče več baviti s politiko. Vendar se pa nekateri predstavniki liberalne smeri iz leta 1848 v šestdesetih letih zopet pojavijo v politiki. A tudi pri mladini je treba poleg vajevcev upoštevati vpliv, ki ga je imela zlasti že Cigaletova »Slovenija« na mladino, ki je bila tedaj še v šolskih klopeh (Levstik/Trdina itd.). Kar se tiče samih političnih 140 Slov. kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, I, str. 236—242.

303

nazorov, je Prijatelj nekoč mimogrede napisal, da po vsej verjet¬ nosti ne bo držala v celoti teza Ljube Stojanoviča, da so hoteli avstrijski Slovani do konca Avstro-Ogrske zagotoviti svoj nacio¬ nalni obstoj le v okviru te države, in izrazil mnenje, da so kmalu po letu 1848 obupali nad Avstrijo mnogi češki in južnoslovanski, med njimi tudi najrazboritejši slovenski možje, samo da so pri¬ čakovali razjarmljenja od Rusije.141 V posebni monografiji je pa spravil Prijatelj začetek političnega panslavizma pri Slovencih vendar v zvezo z mladoslovensko generacijo konec šestdesetih let in posebno z osebnostjo Frana Celestina (1843—1895).142 Pokazalo se je pa, da člankov, ki se nanje Prijatelj opira, ni pisal Celestin, ampak Grega Blaž (1830—1908), ki zastopa prvič te ideje že leta 1867.143 Ostane pa vprašanje, kdaj je Blaž prišel do teh nazorov, in še mnogo bolj važno vprašanje, ali so bili to samo njegovi indi¬ vidualni nazori ali pa, kakor kažejo mnogi znaki, nazori širšega kroga njegove in ne šele poznejše mladoslovenske generacije. Za leta ob začetku šestdesetih let je pa znano, da so nemški politični nasprotniki očitali Slovencem simpatije za Napoleona III., ki je veljal tedaj v Evropi za nekakega predstavnika nacionalnega prin¬ cipa, in pa za Črno goro, ki so zanjo tedaj mislili, da hoče postati jedro bodoče jugoslovanske države. Jasno je, da so očitki te vrste često neutemeljeni in so samo sredstvo v političnem boju; vendar se pa še nihče ni vprašal, ali niso morda nekateri Slovenci vendar gojili take simpatije in upanja. Za dobo po letu 1860 je znano, da si stojita v središču avstrij¬ ske države druga proti drugi dve tezi o njeni organizaciji, teza historično-političnih individualnosti konservativnega plemstva in unitaristična teza nemško-avstrijske birokracije in buržoazije; se¬ stav pristašev teh dveh orientacij pa nikakor ni homogen. Kon¬ servativno plemstvo in njegov osnovni dokument, oktobrska di¬ ploma, predvidevata sicer v resnici razširjeno avtonomijo histo¬ ričnih dežel, katerih nositelji bi bili s pritegnitvijo zastopnikov meščanov in kmetov modernizirani stari deželni stanovi, v sre¬ dišču države pa predstavništvo teh deželnih zborov, ki bi ne moglo resno omejevati do tedaj vladajočega absolutizma; vendar se pa temu taboru, ki ima vpliv na dvoru, pri nekaterih slovanskih na¬ rodih (Čehih, Poljakih, Hrvatih) pridružijo tudi struje, ki jim je 141 Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Lj. 1935, str. 69. 142 Slovensko, slovansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih na prelomu šestdesetih in sedemdesetih let (najprej v RDHV IV, 1928, potem v Kulturni in politični zgodovini Slovencev, V, 1940, in končno v Slovenski kulturnopolitični in slovstveni zgodovini 1848—1895, III, 1958, str. 147 do 229. 143 D. Kermauner, Slovenski apostol rusofilstva pred stoletjem, Naša sodobnost, 1961, in (razširjeno) v opombah Prijateljevega dela, IV, 1961, str. 548—561.

304

simpatično geslo avtonomije historičnih dežel, medtem ko bi jih v drugih ozirih ne mogli označiti kot konservativne. Na drugi strani pomenita Schmerling in njegov februarski patent v primeri z oktobrsko diplomo brez dvoma korak naprej na poti uvedbe ustavnega režima; kaj več pa tudi za ta sistem ni mogoče trditi, saj je znano, da so bile za Schmerlinga ustavne uredbe le fasada, ki v resnici ne sme omejevati dejanskega odločanja vlade in njene birokracije, da je bilo v času njegovega režima le prav malo po¬ litičnih svoboščin in da so bili na področju kulturne politike sicer (iz zunanjepolitičnih razlogov) protestanti izenačeni s katoliki, zato je pa ostal v veljavi ves stari sistem konkordata.144 S tem je v zvezi pisani sestav tabora, ki ga je podpiral; sem spadajo na eni strani nemški liberalci, ki jim ugaja politika unitarizma in pre¬ vladovanja nemščine, zahtevajo pa več pravic za državni zbor, več političnih svoboščin ter ukinitev konkordata in s tem povzro¬ čajo vladi težave; na drugi strani pa prav ta neliberalna politika zagotavlja Schmerlingu podporo dela katoliške hierarhije z Rauscherjem na čelu, ki se je prej zavzemal za Bachov absolutizem, katerega tradicijo Schmerling vsaj s svojo obrambo unitarizma in dominantnega položaja nemščine nadaljuje. Če je tako netočno označevanje razlike med obema avstrijskima taboroma kot raz¬ like med konservativci in liberalci, so pa še bolj netočne trditve, da bi se Slovenci tedaj v celoti pridružili avstrijskemu konserva¬ tivnemu taboru. Celo pri Prijatelju nam konkretni podatki doka¬ zujejo, da so bile Novice rezervirane do oktobrske diplome, niso pa žalovale po padcu Goluchowskega in so celo pozdravile Schmer¬ linga, ki so od njega pričakovale več ustavnosti. 145 Še bolj daleč gre tu V. Melik, po katerem je bila do uvedbe ustavnosti indife¬ rentna le Zgodnja danica, medtem ko so Novice uvedbo ustavnosti pozdravile; po njegovi oznaki naj bi klerikalno stališče (vendar pa tudi obrambo pravic slovenščine) tedaj zastopala le Zgodnja da¬ nica, medtem ko so Novice tedaj zastopale le narodnostne zahteve, v vprašanjih svetovnega nazora so pa bile nevtralne; od treh slo¬ venskih poslancev v državnem zboru je bil Gorjup bolj uradnik, oba ostala, Toman, ki pripada Bleiweisovemu krogu, in goriški Černe, ki ga poznamo že iz parlamenta 1848 po njegovih nazorih o fevdalnem sistemu in pravicah parlamenta, sta pa branila slo¬ venske jezikovne pravice, sicer pa zastopala vsak svoje nazore, 144 Za Schmerlingov odnos do liberalizma P. Molisch, Anton von Schmerling und der Liberalismus in Čsterreich, Archiv f. ost, Gesch., 116. Bd, 1. Halfte, Wien 1944, in H. Srbik, Deutsche Einheit, III Miinchen 1942, str. 90—98 (tudi po njegovih neobjavljenih spominih). 145 Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848—1895, II, str. 40, 44, 48. 20 O slovenskem narodnem vprašanju

305

nihče od obeh ni govoril o verskih vprašanjih, oba sta pa uživala zaupanje narodnih Slovencev.146 Že Prijatelj je poudarjal, da se je zavzemal za ustavo tudi Blehveis, ne le Zarnik in Majar, vsi so pa bili seveda proti germanizacijski politiki nemškega liberalizma. 147 Vprašanje slovenskega nacionalnega programa prehaja zdaj v novo fazo ne samo zaradi odklonilnega stališča nemškega libera¬ lizma, ampak tudi zato, ker program historično političnih indivi¬ dualnosti predvideva samo federacijo historičnih pokrajin, med¬ tem ko bi federacija po etničnem principu organiziranih enot pri¬ vedla po mnenju ClarmMartinica do propada habsburške monar¬ hije. Za Slovence nastaja dilema, da ali čisto samostojno zastopajo program Zedinjene Slovenije ali pa omeje svoj program na za¬ hteve pravic slovenskega jezika v okviru avtonomnih historičnih dežel ali skupin dežel, kar pomeni več ali manj izumetničeno pri¬ lagoditev slovenskega narodnega programa teoriji historično-političnih individualnosti. Ta dilema je znana, čeprav problem do¬ slej ni bil izčrpno obdelan in zlasti ni bilo pojasnjeno, koliko se v zastopanju enega ali drugega stališča ne izraža splošna liberalna ali konservativna usmerjenost zagovornikov obeh stališč. Tudi tu tega problema ni mogoče izčrpno obdelati in se je treba omejiti na opozorilo, da že doslej znana dejstva dokazujejo, da bi bilo napačno naziranje, po katerem naj bi v začetku povsem prevlado¬ val koncept historično-političnih individualnosti in naj bi šele mladoslovensko gibanje oživilo program Zedinjene Slovenije. Na Zedinjeno Slovenijo aludira že leta 1860 V. Zarnik, marca 1861 jo zahteva Matija Majar, naslednji mesec jo omenja v kranjskem de¬ želnem zboru dr. J. Blehveis, Zedinjeno Slovenijo omenja kot mož¬ nost peticija Schmerlingu istega leta, leta 1863 jo zagovarja Lev¬ stikov Naprej; na drugi strani pa tudi »historičnopravni« program Notranje Avstrije ne nastane šele 1865, ampak že 1861 z Einspie¬ lerjevimi Stimmen aus Innerosterreich; glavna formulacija te kon¬ cepcije, mariborski program iz leta 1865, ki na njej nista slučajno delala prav Peter Hicinger in Peter pl. Radics, je vzbudila proteste zastopnikov enote, ki naj sloni na etničnem principu, takoj in ne šele po vojni leta 1866. 148 V slovenskem narodnem gibanju se udejstvujejo poleg nekaterih ljudi, ki poznamo njihovo liberalno usmerjenost že iz leta 1848, še podobno usmerjeni mlajši ljudje, 148 V. Melik, O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let XIX. stoletja, n. o. m., passim. 147 N. o. m., II, str. 82—85. 148 Prim. I. Prijatelj, n. d., II, str. 42, 47, 89, 108 sl.; III, str. 85; D. Ker¬ mauner v svojih komentarjih, prav tam, II, str. 568, 570—576; o historičnopravnem in naravnopravnem programu Slovencev v tedanji dobi je pisal že D. Lončar, Dr. Janez Bleivveis in njegova doba, ZMS XI, Li. 1909, str. 178—181.

306

npr. Levstik, Zarnik, Jurčič in drugi.149 Na drugi strani se je pa spremenil položaj tudi med konservativno usmerjenimi Slovenci. Ni znano, da bi bil Slomšek ali pa Luka Jeran s svojo Zgodnjo danico v času Bachovega absolutizma s kako tudi samo privatno izjavo v opoziciji proti režimu. Od konca leta 1860 pa opažamo, da začne Slomšek govoriti o tem, kako po vsem svetu preganjajo katoliško cerkev, kako je nasproten Schmerlingovemu ministrstvu kljub njegovemu že omenjenemu kompromisnemu značaju in kako se udeležuje sej štajerskega deželnega zbora in gosposke zbornice na Dunaju, katere član je bil, ker misli, da se mora bo¬ riti, čeprav mu je — po njegovi lastni izjavi — neprijetno sedeti med demokrati in ateisti. V zvezi s tem dobiva tudi njegovo naziranje o narodnosti nov smisel. Njegovi nazori se v bistvu niso spremenili; treba je gojiti materinski jezik in naravne lastnosti vsakega naroda, vendar je pa jezik le sredstvo in ne cilj, kakor mislijo »Ultras«; Slomšek obsoja revolucije in »paganski naciona¬ lizem«, ki se javlja v Italiji, na Ogrskem in tudi v marsikateri slovanski deželi (o pojmu »paganskega nacionalizma« pri Slomšku smo že govorili), obsoja jugoslovanske ali celo panslavistične ten¬ dence; od svojih duhovnikov zahteva, da naj bodo zvesti katoli¬ čani, Avstrijci in tudi Slovani, in Bleiweisu piše: »Ostanimo zvesti katoličani, Austriani in pa Slovenci.« Vendar pa najde v novi si¬ tuaciji, kjer vidi v nemškem liberalizmu najbolj nevarnega na¬ sprotnika, Slomšek v zadnjih dveh letih svojega življenja ostre besede za obsodbo nemškutarjev, ki zaničujejo slovenščino, ob¬ soja germanizacijo in zahteva za slovenščino enakopravnost z nemščino. 150 To Slomškovo stališče je pač značilno za velik del tedanje slovenske duhovščine, ki se razlikuje od večine višje hie¬ rarhije, ki je po jožefinski tradiciji navajena slediti vsaki vladi, a tudi od liberalnokatoliških duhovnikov. Ta struja se zavzema za slovenske nacionalne zahteve, obenem pa hoče dobiti v sloven¬ skem nacionalnem gibanju odločujoč vpliv tudi za svoje verske 149 Prim. Zarnikovo pismo Levstiku 1862, J. Logar, Levstik v boju s prvaki, Levstikov zbornik, Lj. 1933, str. 159—162, in Jurčičevo pismo Levcu 2. II. 1867, I. Prijatelj, o. d., IV, 1961, str. 218—220. 150 Prim. Slomškova pisma nadžupniku Francu Novaku 30. XII. 1860, AZN, I, str. 216; Bleiweisu 16. I. 1861, prav tam, str. 323; salzburškemu nadškofu Tarnoczyju 31. III. 1861, prav tam, str. 266; nekemu Jožefu 14. IV. 1861, Fr. Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, ZMS VI, Lj. 1904, str. 156 (po Ilešiču J. Muršcu, po Kovačičevem pač utemeljenem mnenju župniku J. Graheku, prim. AZN, I, str. 219 in 327); Graheku 14. I. 1862, AZN, I, str. 220. Za Slomškove izjave o narodnosti v zadnjih letih prim. Fr. Kosar, Anton Martin Slomšek, Furst-Bischof von Lavant, Maribor 1863, str. 129—130, 258—264, in M. Lendovškovo izdajo Zbranih spisov A. M. Slomška IV, Celovec 1885, posebno (iz leta 1862) Graja nemškutarjev (str. 251—257) in Poslednje sporočilo (str. 283—287; delen ponatis rokopisa št. 895 arhiva Zgodovinskega društva v Mariboru).

20

*

307

cilje, izrabljajoč pri tem možnosti, ki jih nudi novi konstitucionalizem, in svoj vpliv na kmete, ki začno pozabljati na svoje spore z duhovščino leta 1848. Vendar je pa to le ena komponenta v te¬ danjem slovenskem nacionalnem gibanju. Dobo zadnjih šestdesetih let preteklega stoletja, ki se z njo zaključuje razdobje, katero nas tu zanima, označuje brez dvoma večji radikalizem slovenskega narodnega gibanja. To je na eni strani posledica splošnega političnega položaja po vojni leta 1866, na drugi strani pa tudi uspeh tedanjega mladoslovenskega gi¬ banja. Mladoslovenci dosledno kritizirajo oportunistično politiko slovenskih državnozborskih poslancev leta 1867 in vsak poskus prilagojevanja slovenskega narodnega programa historičnemu pravu in avtonomijam historičnih pokrajin; uspelo jim je, da je vse slovensko nacionalno gibanje s poslanci vred za nekaj let sprejelo program Zedinjene Slovenije, staroslovenci so pristali tudi na ljubljanski jugoslovanski program leta 1870 in tabor¬ skemu gibanju, ki je nastalo po iniciativi mladoslovencev in imelo za centralno zahtevo Zedinjeno Slovenijo, so se pridružili staro¬ slovenci, predvsem je bilo pa to resnično že gibanje ljudskih mas, ki se z njim nekako zaključuje to razdobje slovenskega političnega preroda. Drugačno sliko dobimo, če se vprašamo, koliko so ti sloven¬ ski liberalci izražali v političnem življenju svoj liberalizem v sve¬ tovnonazorskih vprašanjih. To vprašanje postane pa prav v poli¬ tičnem življenju tistih let posebno važno. Res je seveda, da je vprašanje odnosa države do posameznih konfesij obstajalo vedno, v dobi ustavnega življenja v Avstriji pa tako v dobi revolucije 1848—1849 kakor tudi v letih med 1861 in 1867. Vendar pa do¬ bimo za te dobe vtis, da to vprašanje še ne spada med osnovna vprašanja, po katerih se ločijo politični tabori, in da je zato mogoče, da pripadajo istemu taboru ljudje, ki imajo v tem oziru različna naziranja. Položaj se je pa spremenil v času nemških li¬ beralnih ministrstev v avstrijski državni polovici med leti 1867 in 1870. Najprej določa decembrska ustava leta 1867 načelno svo¬ bodo znanosti, vere in vesti ter enakopravnost vseh priznanih cerkva, ki so pa podrejene državni zakonodaji. Nato pa slede konkretni zakoni, ki določajo med drugim fakultativni civilni za¬ kon, odtegnejo osnovne šole z izjemo verskega pouka nadzorstvu cerkve (dokončno državni osnovnošolski zakon leta 1869), leta 1870 je pa formalno odpovedan konkordat. Proti tej zakonodaji, ki posega seveda v razmere v vsaki šoli, nastane silna kampanja škofov in Vatikana, pa tudi klerikalnih poslancev v državnem zboru, zbirajo se podpisi za adreso papežu in začno ustanavljati katoliška politična društva. Če se pa na podlagi že znanih dejstev, predvsem Prijateljevih ugotovitev, vprašamo, kakšno stališče so 308

v teh vprašanjih zavzemali mladoslovenski liberalci, vidimo, da je bila njihova reakcija čisto drugačna kakor v narodnopolitičnih vprašanjih. Medtem ko je glasovanje slovenskih poslancev za dualistično adreso in glasovanje dela teh poslancev za decembrsko ustavo vzbudilo viharne proteste, tega za Tomanov nastop za kon¬ kordat ni mogoče trditi. Odkrito se je postavila na svobodomi¬ selno stališče samo akademska mladina na svojih zborovanjih v Ljubljani leta 1868 in 1869. Tega pa ni mogoče trditi za »Slovenski Narod«, ki se je že v prvi številki izrekel npr. proti ločitvi osnovne šole od cerkve. Tudi dr. V. Zarnik se je prvič uklonil duhovščini s svojim člankom leta 1867 in drugič s svojim programom v času kandidature leta 1869, ne pa šele leta 1870 z znano afero, ki je povzročila prelom z Levstikom.151 Pri vsem tem je seveda res, da tudi v prejšnjem času liberalni Slovenci navadno ne poudarjajo svojega svetovnega nazora in ne žele ustvariti svoj političen tabor, ampak hočejo pridobiti za svoj nacionalni program vse, tudi du¬ hovščino. Vprašanje je pa, če ne bodo podrobna raziskovanja do¬ gnala, da so oni tedaj o takih delikatnih vprašanjih molčali, med¬ tem ko se zdaj pojavlja direktno popuščanje pred stališči nasprot¬ nikov. Očitki narodnih nasprotnikov, da je slovenski tabor kleri¬ kalen, se pojavljajo seveda že prej; vprašanje pa je, če se ni pre¬ stopanje v nemški tabor pod pretvezo, da gre za liberalizem, za¬ čelo zlasti v severnih slovenskih pokrajinah pojavljati v večji meri šele v tej dobi, ko so postala ta vprašanja aktualna in so sloven¬ ski liberalci tako popustljivi. Ta popustljivost je seveda neiskrena; ta smer je v resnici liberalna in to pride do izraza tudi v raznih člankih v Slovenskem Narodu. Eden od razlogov za to popustlji¬ vost. je brez dvoma v strahu mladoslovencev, da bi se v tem času, ko se v Mariboru, Celovcu, Ljubljani in Gorici ustanove katoliška ali katoliška konservativna politična društva na internacionalni podlagi, nekak zametek splošne avstrijske klerikalne stranke, staroslovenci pridružili temu taboru; oni zato popuščajo v svetovno¬ nazorskih vprašanjih pod pogojem, da staroslovenci pristajajo na njihov nacionalni program. Drugi motiv je pa seveda tudi banalna mandati sacra fames, želja priti do mandatov, odvisnih od voliv¬ cev, kateri so pod vplivom duhovščine, kar je posebno vidno pri dr. Zarniku. Mnoga vprašanja iz zgodovine teh let so še nepojas¬ njena. Brez dvoma je diferenciacija med obema strujama, ki sta pa obstajali že prej, v teh letih napredovala: do prvega razkola, ki je imel za posledico, da so začeli mladoslovenci odkrito izpove¬ dovati svobodomiselne nazore, je pa prišlo šele leta 1873 in sicer ne zaradi svetovnonazorskih vprašanj, ampak je bil zadnji povod to, da so se staroslovenci pridružili avstrijski pravni stranki. 151 M. Gorše, Doktor Valentin Zarnik, Lj. 1940, str. 61—62, 105—110.

309

Iz virov za zgodovino mladoslovenstva v šestdesetih letih ni¬ kakor ne dobimo vtisa prepričanja, da gre za popolnoma novo gi¬ banje. Pri želji za slovenski politični časopis, ki se o njem toliko govori, ima dopisnik Novic že leta 1862 pred očmi obliko nekdanje »Slovenije«.152 Članek proti staroslovencem v mladoslovenskem duhu, ki ga je 1864 objavil Lovro Leskovec v dunajskem »Ost und West«, pa govori direktno o tem, da so epigoni patriotične stranke iz leta 1848, ki so po marčni revoluciji izdajali dobre liste in so se po letu 1850 pobirokratili, zdaj začeli siliti dr. Bleiweisa, da usta¬ novi politični list. 153 Proti koncu šestdesetih let nastopi nova ge¬ neracija akademske mladine, ki pa seveda ni mogla že tedaj usta¬ noviti »Slovenskega Naroda« in že tedaj in nekaj let kasneje po¬ stavljati kandidate pri volitvah, ampak je bilo vse to delo starejših ljudi. Prijatelj sam ugotavlja, da so to gibanje inspirirali in de¬ jansko vodili starejši slovenski kulturni delavci in politiki, med katerimi našteva posebej Frana Levstika, dr. Valentina Zarnika, dr. Josipa Vošnjaka, dr. Rada Razlaga, dr. Karla Lavriča, Davo¬ rina Trstenjaka, Božidarja Raiča, dr. Janka Serneca in dr. Dominkuša. 154 To pa niso bili ljudje, ki bi šele tedaj nastopili v sloven¬ skem političnem življenju Med njimi in med drugimi pristaši te struje so tudi veterani iz leta 1848; Davorin Trstenjak govori o ljudeh, ki so domoljubi že dalje kakor iz dobe konstitucionalizma, in misli, da »bi morala veljati suknja 1. 1848. sešita«. 155 Eden od voditeljev tedanjih liberalnih slovenskih študentov, Fran Levec, trdi leta 1869, da sta pri Slovencih dve stranki, napredovalna in farška, da so bili dunajski Slovenci vedno nekaka avantgarda libe¬ ralne stranke in da študenti sicer nimajo veliko vpliva na politiko te stranke, vendar pa daje zavest, da je vsa inteligentna mladina z njimi, srčnost njenim voditeljem, kakor so dr. Vošnjak, dr. Sernec, dr. Lavrič in drugi, ta izjava dokazuje, kako so tedaj gledali na to vprašanje slovenski liberalni študentje sami. 156 Predstava o sklenjenem krogu staroslovenskih prvakov okrog Blehveisa, ki se proti njim bore mlajši, velja le bolj za Kranjsko; v drugih sim venskih pokrajinah so pa bodoči voditelji mladoslovencev, od ka¬ terih so nekateri iste starosti ali celo starejši kakor voditelji staroslovencev, že prej imeli važne, včasih celo vodilne pozicije. Zato mislim, da tu ni mogoče govoriti o staroslovenski in mladoslovenski generaciji, ampak o rastoči diferenciaciji in razkolu med dvema strujama, k sta pa obe obstajali že od začetkov slo¬ venskega političnega gibanja. 152 I. Prijatelj, o. d., II, str. 377. 153 prav tam, II, str. 446. 154 Prav tam, IV, str. 5. 155 Članek v Slovenskem Narodu 1. I. 1870; cit. Prijatelj, o. d., III, str. 298, in IV, str. 5. is« j Prijatelj, n. d., IV, str. 71.

310

v. Razdobje dvajsetih ali petindvajsetih let, ki se začenja z me¬ ščansko revolucijo leta 1848, se nam je tako pokazalo kot prvo od¬ ločilno razdobje za formiranje Slovencev kot naroda v političnem smislu besede. V tem procesu ne more biti govora o dominantni vlogi konservativnih sil, ampak smo priča kompliciranim odno¬ som med liberalnimi in konservativnimi silami, pri čemer je pa pri Slovencih kakor drugod iniciativa v nacionalnih vprašanjih na strani liberalnih sil. Prav tako pa tudi ne more biti govora o tem, da bi slovensko meščanstvo in meščanska inteligenca na¬ stajala v večji meri šele v kasnejši, npr. v Taaffejevi dobi. Že v letu 1848 nam postanejo razna društva, listi in vsa vsebina slo¬ venskega narodnega gibanja nerazumljivi, če ne suponiramo, da je slovensko meščanstvo tedaj že v procesu nastajanja. V šest¬ desetih in sedemdesetih letih ne govore za obstoj slovenskega meščanstva samo čitalnice ter druga društva ter vsebina številnih publikacij, ki vendar niso prvenstveno namenjene za kmete, ampak tudi vsi volilni boji za kranjska mesta, dolgoletna sloven¬ ska večina v kranjski Trgovski in obrtni zbornici itd., kar je vse nerazumljivo, če ne suponiramo obstoja slovenskega meščanstva, ki pri vsem tem nastopa. Jasno pa je, da obstoje v tem ožim raz¬ like med pokrajinami; v Trstu in Gorici se slovensko meščanstvo razvija bolj počasi kakor na Kranjskem, na Štajerskem in po¬ sebno na Koroškem se pa struktura nacionalno opredeljenega slo¬ venstva bolj približuje tipu kmetskega prebivalstva pod politič¬ nim vodstvom duhovščine, čeprav zlasti na Štajerskem ne smemo prezreti dejstva, da se je majhen tabor slovenskega nacionalnega meščanstva formiral primeroma zelo zgodaj. Primerjanje tedanjega položaja pri Slovencih s položajem pri drugih jugoslovanskih narodih, ki so živeli v isti avstrijski mo¬ narhiji, dokazuje, da Slovenci v času revolucije 1948/49 v procesu formiranja naroda v političnem smislu besede brez dvoma zaosta¬ jajo za Hrvati na Hrvatskem in za vojvodinskimi Srbi. Pri Hrva¬ tih na Hrvatskem je mogoče govoriti o »nehistoričnem« narodu le z velikimi rezervami, saj predstavlja tuji etnični element pri njih med plemstvom le visoka aristokracija (zlasti v Slavoniji), ki večinoma niti ne živi stalno v deželi, med meščanstvom pa tuji (nemški) element, kolikor je doslej znano, politično sploh ne pride do izraza; temu se pridruži obstoj hrvatske pokrajinske avtonmije v okviru Ogrske in Avstrije že v okviru političnih uredb dobe pred revolucijo 1. 1848. Pri vojvodinskih Srbih ima ogromen po¬ men dejstvo, da je etnična enota pri njih tudi verska enota, ki so ji sicer podrejeni tudi pravoslavni Romuni, in da je obstoj te enote priznan v obliki nekake kulturne (verske in šolske) avtono311

mije tudi v političnih uredbah dobe pred 1. 1848; poleg tega pa obstoji pri njih že stoletje srbsko opredeljeno meščanstvo. Če upoštevamo vse to in še svojevrstno vlogo Vojne krajine, nam postane razumljivo, kako je bilo mogoče, da je Hrvatska že 19. aprila 1848, v nasprotju z določbami od vladarja podpisane ogrske ustave in brez vsakega soglasja dvora, prekinila odnose z ogrsko vlado in ni priznala kompetenc ogrske vlade na ozemlju Hrvatske, in da so ogrski Srbi začeli že 12. junija 1848 z državljansko vojno, v kateri so se proti njim poleg ogrskih v začetku borile tudi avstrijske čete. Drugačno sliko pa dobimo, če primerjamo tedanje stanje pri Slovencih s položajem pri Hrvatih v Dalmaciji in Istri. Kakor že omenjeno, se razmerje socialne premoči Italijanov v odnosu do Slovencev omejuje na dejstvo, da so Italijani večina prebivalstva v Trstu, Gorici in istrskih obrežnih mestih, medtem ko moremo o vplivu tradicije politične pripadnosti v korist itali¬ janske orientacije govoriti le pri beneških Slovencih, morda v za¬ četku nekaj tudi v Koprščini; zato se z izjemo nekaj obrobnih primerov slovenska politična orientacija pri primorskih Sloven¬ cih uveljavi zelo zgodaj, že v revoluciji 1848/49 in potem zopet v šestdesetih letih. Drugačen je položaj v Dalmaciji, kjer v času revolucije 1848/49 moči političnega nacionalnega gibanja niti po objektivnih znakih (društva, listi, volitve) niti po oceni sodobni¬ kov samih ne moremo primerjati niti z močjo tega gibanja pri te¬ danjih Slovencih. Razdobje, ko politično nacionalno gibanje za¬ res nastopi in se končno zmagovito uveljavi, sta za Dalmacijo dve desetletji od začetka šestdesetih do začetka osemdesetih let pre¬ teklega stoletja; pri tem se je treba boriti proti socialni premoči številčno šibke italijanske manjšine, za katero govori tudi suge¬ stivni vpliv italijanske kulture (vlogo, ki jo je pri tem igral Niccolo Tommaseo, je mogoče primerjati z vlogo A. Auersperga-Anastasiusa Griina na Kranjskem), končni rezultat tega boja je pa približno isti kakor rezultat istodobnega boja na Kranjskem. Pri istrskih Hrvatih, kjer je bila italijanska manjšina številčno bolj močna in njena socialna in kulturna premoč še večja in kjer za Hrvate tudi ni govorila tradicija pokrajinske avtonomije, je bil ta proces še bolj počasen, podpiran je bil od drugih Hrvatov z vzhoda preko Liburnije in od Slovencev s severa ter je končno proti koncu avstrijske dobe zajel skoraj vse hrvatsko govoreče prebivalstvo.157 A tudi že omenjeni primer slovenskih Prekmur¬ cev, kjer sev avstroogrski dobi ni izoblikovalo slovensko politično gibanje, ima svojo analogijo pri hrvatskih Medmurcih in Bunjevcih, ki so prav tako po politični meji ločeni od glavnine svojega 157 Teh vprašanj sem se kratko dotaknil že v poročilu Simpozij ob stoletnici narodnega preroda Dalmacije in Istre, Zč XVII, 1963, str. 263—265.

312

naroda; tudi tu kmet v svoji konservativnosti ohranja svoj jezik, meščanstvo in meščanska inteligenca se madžarizira, nekaj du¬ hovnikov se udejstvuje na področju nacionalne kulture in vzdržu¬ je zveze z rojaki onstran politične meje, do pravega formiranja političnega nacionalnega gibanja pa v tem času še ne pride. 158 Predaleč bi nas privedlo, če bi hoteli primerjati položaj pri Slo¬ vencih v tej dobi s položajem drugih narodov, ki so udeleženi pri procesu političnega preroda »nehistoričnih« narodov; za ne¬ katerimi od teh narodov Slovenci zaostajajo, v primerjavi z dru¬ gimi so pa pred njimi, pri čemer obstoje seveda objektivni raz¬ logi, ki to pojasnjujejo; v to zadnjo skupino spadajo gotovo Po¬ ljaki v Šleziji, da ne govorimo o Mazurih, a pač tudi večina nemadžarskih narodov historične Ogrske (brez Hrvatske), med nji¬ mi prav posebej ogrski Nemci (z izjemo transilvanskih Sasov). Če hočemo odgovoriti na vprašanje o mestu tega razdobja v slovenski zgodovini, nam pri tem ne gre za reševanje vprašanja periodizacije slovenske zgodovine, kjer je treba seveda upoštevati tudi druge momente. Zanima nas samo mesto, ki ga ima to raz¬ dobje v procesu formiranja slovenskega naroda v političnem smi¬ slu te besede, in njegovo razmerje do kasnejših razdobij v tem oziru. Tu pa moramo reči, da je bila v dobi, ki se začne leta 1848, in postanejo njeni rezultati trajni v začetku osemdesetih let, od¬ ločena slovenska politična orientacija velike večine Slovencev. Pri tem seveda oblike, v katerih se je gibanje manifestiralo (orga¬ nizacije, listi in druge publikacije, volitve in boji v izvoljenih za¬ stopstvih), niso bile tako radikalne kakor tam, kjer smo že priča državljanskim vojnam in gibanjem za direktno odcepitev od ob¬ stoječih držav, čeprav tudi pri Slovencih te oblike niso zelo blage, zlasti ne v letih po 1866; na vsak način pa Slovenci niso v tem okviru izjemen primer. Priznani cilji gibanja so v tem času avto¬ nomna Zedinjena Slovenija ali tudi že jugoslovanska enota v okviru Avstrije, včasih tudi le boj za pravice in enakopravnost slovenskega jezika. Vendar se pa v boju okrog teh ciljev formira poseben slovenski politični tabor; tudi ta pridobitev je ostala ohranjena in poznejša sodelovanja pod konservativnim vplivom stoječih vodstev slovenskega gibanja z nemškimi konservativci niso zavzela oblik, ki bi šle preko okvira koalicije različnih poli¬ tičnih taborov. Če se pa vprašamo, kdaj je pozneje prišlo glede na obseg, ki ga je slovenska orientacija imela, glede na cilje in metode boja do bistvenih novih momentov, je treba odgovoriti, da se desetletja ni nič bistvenega spremenilo, vse do novega pre¬ lomnega razdobja v drugem desetletju XX. stoletja, tj. pred pet158 Za Bunjevce V. Bogdanov, Bunjevci, povijest, Enciklopedija Jugo¬ slavije II, Zagreb 1956, in V. Bogdanov, Živa prošlost, Zagreb 1957.

313

desetimi leti. Tedaj se spremeni cilj, ker gre že za razbitje AvstroOgrske in ustanovitev samostojne jugoslovanske države; spremene se sredstva, ki postanejo bolj radikalna in dobe včasih že obliko boja z orožjem v roki (dobrovoljci, upori vojakov, boji na severni meji 1918/19); v končnem rezultatu so za slovensko politično orientacijo pridobljeni Prekmurje in večina prebivalstva štajer¬ skih mest in trgov. Če se pa vprašamo, kdaj se je tudi to stanje bistveno spremenilo, moramo preiti zopet nekaj desetletij, dobo do štiridesetih let našega stoletja, do časa pred dvajsetimi leti. V tem času, ko je vodstvo slovenskega nacionalnega boja prešlo v roke novih družbenih sil, ne več tistih, ki so ga vodile dotlej, se moremo tu v soglasju z vsebino te razprave dotakniti le nacional¬ nega aspekta. V tem oziru moramo pa ugotoviti, da smo priče štiriletnega neprekinjenega krvavega boja in da je rezultat tega boja na eni strani pridobitev velikega dela tistega slovenskega ozemlja, ki je prišlo po prvi svetovni vojni pod oblast Italije, na drugi strani pa nova organizacija jugoslovanske države na bazi federativne ureditve. Problemi, o katerih govori ta razprava, zanimajo danes pred¬ vsem zgodovinarja, čeprav imajo določene strani teh problemov tudi danes še neposredno aktualen pomen. Narodi brez dvoma niso večni, a za zgodovinarja, ki prepušča drugim kombinacije o tem, kaj bo, in se drži izkustveno danih dejstev, je važno, da narodi še vedno obstoje. Z njimi pa obstoji tudi nacionalna za¬ vest, ki tudi danes po Renanovih besedah dokazuje svojo upravi¬ čenost in moč s tem, da zahteva od posameznikov žrtve. 'Razdobje sredi XIX. stoletja, ki nas od njega loči sto let, vzbuja v sloven¬ ski javnosti primeroma malo zanimanja; drugače je pri Hrvatih v Dalmaciji in Istri, kakor dokazujejo podatki v že citiranem po¬ ročilu o simpoziju ob stoletnici narodnega preroda. Jasno je, da danes potrebujemo kritično sliko o tej dobi, da ne more biti go¬ vora o idealiziranju in še manj o vračanju v preteklost. Potrebno si je pa postaviti vprašanje, kakšno je razmerje med tremi eta¬ pami, ki smo jih razlikovali. Tu pa prav hitro spoznamo, da je prva etapa pred sto leti na eni strani stopnja, na drugi strani je pa glede ozemlja in zavesti ljudi na njem ustvarila določen okvir, in da bi brez te stopnje in tega okvira druga etapa, doba pred petdesetimi leti, ne bila mogoča. Obe ti dve etapi skupaj sta zo¬ pet kot stopnja in okvir nujen pogoj za tretjo etapo, za njeno pot naprej in za okvir vsega dogajanja v njej. Opozarjanje na raz¬ merja teh vrst spada pa med najbolj važne naloge zgodovinarja.

314

Nekaj problemov okrog jugoslovanskega kongresa v Ljubljani leta 1870 Izšlo v Zgodovinskem časopisu 16, 1962, str. 145—170.

Razprava dr. Kermaunerja v tem Zgodovinskem časopisu opozarja na nekatera doslej neznana dejstva in doslej neupošte¬ vane momente ter korigira nekatera mnenja v dosedanji litera¬ turi. Na drugi strani vzbujajo pa nekatere njegove teze in pogledi ter način obravnavanja problemov toliko pomislekov, da moram tu zavzeti stališče do njih. I.

Kdor v dr. Kermaunerjevi razpravi, ki ima sicer skoraj v ce¬ loti polemičen značaj, išče, kakšna je njegova razlaga vse pro¬ blematike okrog ljubljanskega kongresa, jo bo našel kmalu po začetku razprave v njegovi oznaki nasprotujočih si tez Matije Mrazoviča in Svetozara Miletiča. Mrazovič izhaja po njegovi ozna¬ ki od nevarnosti, ki bi jo mogla predstavljati za habsburško mo¬ narhijo v tedanji situaciji zmagovita Prusija, nastopi v tej situa¬ ciji s programom povečanja avtonomije Hrvatske, ki bi se ji pri¬ družile tudi slovenske dežele, računa s podobnim stališčem pri Cehih in »zgodovinskem plemstvu« Češke ter pričakuje, da bodo vladajoči krogi v Avstro-Ogrski spričo pruske nevarnosti pristali na ta program, ki bo po njegovem mnenju omogočil, da se habs¬ burška monarhija v reformirani obliki ohrani, bodisi v vsem nje¬ nem tedanjem obsegu, bodisi po odcepitvi etnično nemških dežel, ki bi jih odtrgala Prusija. Nasprotno je pa Svetozar Miletič sicer tudi videl prusko nevarnost za habsburško monarhijo, bil pa je proti temu, da bi Srbi in Hrvati v tem primeru podpirali AvstroOgrsko; po njegovem mnenju naj bi Srbi in Hrvati izrabili razsulo Avstro-Ogrske kot posledico pruske zmage za to, da se odcepijo od Ogrske in si pribore samostojnost; ne bi pa mogli v tem pri¬ meru pritegniti tudi Slovencev, ker bi zaradi tega prišli v konflikt z Veliko Nemčijo, katera bi se hotela na vsak način razširiti preko njihovega ozemlja do Trsta; morali bi Slovence — in Čehe — za¬ časno prepustiti njihovi usodi, ker bi jih ne mogli osvoboditi sami, ampak šele bodoči konflikt med vsem slovanstvom, tj. predvsem Rusijo, in med Veliko Nemčijo. Dr. D. Kermauner pozneje ne go¬ vori več mnogo o Mrazovičevem stališču, vedno znova se pa vrača na stališče Svetozara Miletiča, tako da je mogoče označiti nje315

govo koncepcijo tega stališča za enega vogelnih kamnov vse nje¬ gove polemike. Te koncepcije Miletičevega stališča ni najti v no¬ beni od treh publikacij, ki dr. Kermauner proti njim polemizira, kar je razvidno tudi iz njegove reprodukcije tez teh publikacij. Dr. N. Radoj čič v prvem članku le zelo nedoločeno govori o Miletičevem mnenju, da naj gredo avstrijski Nemci k Nemčiji, Madža¬ ri v Madžarsko, Jugoslovani pa naj gledajo, kako se bodo ohranili, posebno tam, kjer so najslabši, nasprotniki pa najmočnejši, pri čemer je mislil na Slovence zaradi nemških aspiracij na Trst; v boj z Nemci je nemogoče iti brez Rusije, do tega časa naj Slo¬ venci sami gledajo, da se ohranijo, tedaj bo pa šele rešeno vpra¬ šanje zedinjenja vseh Jugoslovanov . 1 Tudi dr. I. Prijatelju to vpra¬ šanje ni jasno; najprej napačno interpretira — kakor ugotavlja že dr. Kermauner — Kostičevo (v resnici Miletičevo) mnenje v tem smislu, da bo moglo le vse slovanstvo osvoboditi Čehe in Slo¬ vence izpod gospostva Avstrije, medtem ko je Miletič mislil na gospostvo Velike Nemčije; par strani pozneje se pojavi pri nje¬ govi interpretaciji tega stališča brez vsake motivacije preblisk, »da bo Slovence zaradi pruske poti na Jadran, s katere realizacijo bi Prusija pospešila razpad Avstrije, tudi Srbom na korist — mnogo težje iztrgati iz nemške interesne sfere nego Hrvate«; ne¬ kaj pozneje reproducira že citirano dr. Radojčičevo oznako Mile¬ tičevega mnenja v tem smislu, da se južno slovanstvo samo ne bi moglo boriti za Slovence s Prusijo, ki bi stremela preko njiho¬ vega ozemlja na Trst, in da bi pač morali Slovenci vzdržati tudi pod Prusijo, dokler jih ne bi osvobodilo vse slovanstvo z Rusijo na čelu; vendar pa takoj nato interpretira Miletiča v smislu, da bi se Prusija ob likvidaciji evropske Turčije ne ustavljala osamo¬ svojitvi Srbov in Hrvatov ob Srbiji kot Piemontu, kakor da bi mogla biti likvidacija evropske Turčije sama ob sebi razlog, da Avstrija izgubi oblast nad svojimi Srbi in Hrvati . 2 Tudi v drugi razpravi dr. N. Radojčiča se razlaga Miletičevo mnenje samo v tem smislu, da je hotel najprej združiti Srbe in Hrvate, da zaradi tega Slovencev ni niti začasno izključeval iz jugoslovanske celote, da pa ni hotel takoj izzivati konflikta ne le z Madžari, ampak tudi z Nemci, in da je pričakoval osvoboditev vseh Jugoslovanov šele od pomoči Rusije v splošnem konfliktu, do katerega bo prišlo zaradi vzhodnega vprašanja; avtor omenja tudi, da so se Slovenci 1 N. Radojčič, Svetozar Miletič o jedinstvu Srba, Hrvata i Slovenaca, Njiva I, Lj. 1921, str. 218. 2 I. Prijatelj, Slovensko, slovansko in južnoslovansko vprašanje pri Slovencih na prelomu 60-ih in 70-ih let, Razprave Znanstv. dr. za hum. vede IV, Lj. 1928, str. 121, 124, 125; druga izdaja v Prijateljevi Kulturni in politični zgodovini Slovencev 1848—1895, V, Lj. 1940, str. 95—96, 98, 99; tretja izdaja v Prijateljevi Slovenski kulturnopolitični in slovstveni zgo¬ dovini 1848—1895, III, Lj. 1958, str. 213, 215—16, 217.

316

*

bali, da dotlej ne bodo vzdržali, in da so v tem imeli prav.3 Dr. Kermauner nikjer ne navaja literature za svojo razlago Miletičevega stališča in zato bi bilo mogoče sklepati, da gre tu za njegovo originalno interpretacijo. V resnici pa ni tako. To mnenje o stališču Miletiča sem izrazil najprej v svojih univerzitetnih predavanjih v kolegiju »Slovenci v dobi dualizma« v zimskem semestru 1940/41, ki pa seveda niso objavljena. Nato sem pa govoril o tem 1. 1941 v svoji oceni Prijateljeve Kulturne in politične zgodovine Slovencev 1848—1895, kjer je v zadnjem, petem zvezku ponatisnjena tudi zgoraj citirana Prijateljeva štu¬ dija o tem vprašanju. Tu pa je pred natiskom posegla vmes ita¬ lijanska okupatorska cenzura, ki je črtala ves pasus z motivacijo, da se ne sme pisati ničesar o jugoslovanskem vprašanju. Zato je v objavi te ocene v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo XXII, Lj. 1941, str. 158, omenjen le naslov te študije, razen tega je pa ostal stavek: »Največjo pozornost pa zasluži študija o slo¬ venskem, slovanskem in južnoslovanskem vprašanju, ki tvori člen v verigi Prijateljevih razprav o borbah za individualnost sloven¬ skega književnega jezika, a je med njimi tudi za političnega historika posebno zanimiva«. Nato je izpuščen ves konfiscirani pasus; sledi odstavek, ki govori o drugih vprašanjih. Ker pa hranim še vso lomljeno korekturo svoje ocene, naj ponatisnem tu iz nje ves konfiscirani tekst: »Teksta ljubljanske deklaracije od 1. decembra 1870 v Prijateljevi razpravi urednik ni primerjal s prvotnima objavama v .Slovenskem na¬ rodu' in .Novicah'; zato je pri drugi točki še enkrat natisnil tiskovno pomoto .Južni Slovani, kteri pod različnim imenom Slovencev, Hrvatov žive v deželah monarhije habsburške, čutijo dandanes jednake narodne po¬ trebe' (str. 86), kjer je za .Hrvatov' izostalo ,in Srbov', kakor je na to opozoril v svoji razpravi že dr. N. Radojčič. 7 Iz te razprave bi mogel ured¬ nik izvedeti tudi, da se je pripetila podobna tiskovna pomota tudi dr. Radojčiču pri ponatisu srbskega teksta ljubljanske deklaracije v novosad¬ skem .Jedinstvu' od 27. februarja 1921, ki ga je nato ponatisnila tudi ljubljanska .Njiva', I, 1921, str. 215—19; izjava v tretji točki, da .hočejo južni Slovani na vsaki postavni način delati za uresničevanje svojega jedinstva', se glasi v prvotnem srbskem tekstu v Miletičevi .Zastavi', ,da če južni Slaveni raditi svakim zakonitim načinom‘ in ne ,svakim načinom'; med slovenskim in srbskim tekstom je sicer nekaj vsebinskih razlik, ven¬ dar pa srbska formulacija ni toliko bolj radikalna, kakor misli Prijatelj na podlagi objave srbskega teksta leta 1921 (str. 98). Bolj važne od for¬ malnih razlik programa so pa dejanske razlike v političnih nazorih in ciljih v času ljubljanskega kongresa 1870, ki jih je dognal v svoji razpravi Prijatelj; pokazal je, da so iskali Hrvatje in Slovenci rešitev v splošnem v avstrijski polovici ali v ogrski polovici ali pa v posebni tvorbi v okviru 3 N. Radojčič, Svetozar Miletič o jugoslovenskom jedinstvu 1870 g., Glasnik Istoriskog društva u Novom Sadu, I, 1928, str. 94—95, 101. 7 N. Radojčič, Svetozar Miletič o jugoslovenskom jedinstvu 1870. godine, Glasnik Istoriskog društva u Novom Sadu, I, 1928, str. 92—103.

317

habsburške monarhije, medtem ko so Srbi odklanjali Avstrijo in hoteli imeti samostojno državo in v njo vključevali Hrvate, ne pa Slovencev, ker so bili — vsaj v začetku — prepričani o legitimizmu Slovencev in pa zato, ker so se hoteli izogniti konfliktu z Nemci zaradi Slovencev in Čehov, ki jih more rešiti pred nemštvom le vse slovanstvo. Razlog za te razlike vidi v antagonizmu Hrvatov in Srbov, dveh narodov, ki sta hotela oba postati ,kristalizacijsko zrno' za Južne Slovane. Po mojem mnenju s to razlago stališče srbske ,Omladine‘ še nikakor ni pojasnjeno. Razložiti mi ga more samo hipoteza, da je ,Omladina' po 1866 pričakovala novo vojno med Prusijo in Avstrijo, kjer bi Bismarck definitivno uničil Avstrijo in pridružil svoji Nemčiji ozemlje, ki je nekdaj pripadalo nemškemu Reichu in Nemški zvezi, torej tudi češke in slovenske dežele s Trstom vred; v tem primeru bi si Srbi in Hrvati pač v borbi z Madžari mogli priboriti samostojnost, ne bi pa mogli misliti na Slovence, ker bi jih to privedlo v konflikt tudi z Nemčijo. Ker je vedela, da si Slovenci takega razvoja dogodkov ne žele, je gledala skeptično na možnost sodelovanja z njimi in izjavljala, da je vprašanje Slovencev in Čehov zadeva nastopa vsega slovanstva v konfliktu kasnejše dobe, ne pa zadeva nje same. Vse te prognoze so se pa izkazale za napačne, ker je Andrassy preprečil na¬ stop Avstrije proti Prusiji 1870 in ker tudi Bismarck Avstrije ni hotel uničiti, ampak je iskal sodelovanje z njo. — To hipotezo bi pa mogla definitivno dokazati šele posebna študija o srbski politiki in posebej o politiki ,Omladine' v tedanji dobi«.

Pozneje sem se k temu vprašanju še enkrat vrnil leta 1944 v razpravi »Narodnost in politika pri Slovencih«, ki je pa bila nekaj let pozneje tudi zares objavljena. Ker dr. Kermauner iz tega dela razprave sicer nekaj citira, izpušča pa prve, za to vprašanje odlo¬ čilne stavke, naj navedem mesto, ki je v zvezi s problemi ljub¬ ljanskega kongresa, v celoti: »Po izgubljeni vojni 1866 sta Franc Jožef in Beust pripravljala revanžo proti Prusiji in prav zaradi tega tako hitela z uvedbo dualizma, da bi prej zadovoljila Madža¬ re. Od te vojne so mnogi pričakovali propad Avstro-Ogrske. Med njimi je tudi »Ujedinjena Omladina Srpska«, ki si ta propad želi, saj so prišli vojvodinski Srbi, ki so 1848/49 krvaveli za Avstrijo, pravkar pod madžarsko oblast, in ga hoče izrabiti za to, da v borbi z Madžari zedini s Srbijo srbske in hrvatske dežele monarhije, ne pa slovenskih, ker misli, da bi jih Bismarck po zmagi nad Avstrijo s Trstom vred priključil Veliki Nemčiji, in noče priti zaradi njih v spor z Nemci; Slovenci — in Čehi — naj si trenutno pomagajo, kakor pač znajo, v bodočnosti jih more rešiti le vse slovanstvo (»vseslovanstvo« v tekstu je tiskovna pomota), tj. velika vojna med Nemčijo in Rusijo, medtem ko je Srbija sama za to preslaba. Na tej podlagi ni moglo priti do soglasja med sicer tako sorod¬ nima mladinskima gibanjima Srbov in Slovencev; le navidezen sporazum predstavlja ljubljanski jugoslovanski program 1870, ki proglaša načelo edinstva in vzajemnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov habsburške monarhije na književnem, gospodarskem in političnem polju. Vendar so srbski udeleženci ljubljanskega se318

Stanka spoznali, da je med Slovenci mnogo manj avstrijskega legitimizma, kakor so prej pričakovali. Tedanji mladoslovenci se v strahu pred sosedi niso zatekali pod varstvo Avstrije; medtem ko se na Goriškem, kjer je vodil slovenske liberalce dr. Lavrič, po¬ javlja ideja zedinjenja Slovencev okoli Srbije, prevladuje drugod upanje na rešitev od strani Rusije, kamor je odšel med drugimi Slovenci dr. Celestin, a se vrnil razočaran zaradi reakcionarnosti carizma«.4 Pozneje se na problem interpretacije teh razlik ob dis¬ kusijah o ljubljanskem kongresu nisem več specialno vrnil niti v francoskem referatu za stockholmski kongres ali v njegovi neko¬ liko razširjeni slovenski izdaji niti v kaki drugi publikaciji. Pač pa je bila ta moja interpretacija med slovenskimi zgodovinarji precej znana in jo najdemo tudi npr. v Gestrin-Melikovem pre¬ gledu.5 Ko je dr. Kermauner delal na objavi tretje knjige Prijateljeve Slovenske kulturnopolitične in slovstvene zgodovine 1848—1895, kjer naj bi bila ponatisnjena tudi njegova že citirana razprava, sem mu posodil leta 1941 konfiscirani tekst s pooblastilom, da ga objavi v svojih opombah k Prijateljevemu tekstu. Čez nekaj časa mi je tekst vrnil z izjavo, da ga ne bo objavil, ker moje trditve ne drže. V resnici niti v dr. Kermaunerjevih opombah v tretji knjigi Prijateljeve Slovenske kulturnopolitične in slovstvene zgodovine 1848—1895, ki je izšla 1958, niti v opombah k četrti knjigi, ki je izšla 1961 in kjer se dr. Kermauner deloma vrača na problema¬ tiko citirane Prijateljeve razprave, niti v kaki drugi dosedanji dr. Kermaunerjevi objavi ni niti sledu o zgoraj omenjeni inter¬ pretaciji onega srbskega stališča. V tej razpravi pa dr. Kermauner to interpretacijo v celoti sprejema, ne da bi navedel, odkod jo črpa. Razen tega pa mislim, da sem s to svojo interpretacijo vnesel v raziskovanje vse te problematike neke nove, dosedanjim raz¬ iskovalcem neznane ali vsaj nejasne in nepoudarjene momente, medtem ko me dr. Kermauner suvereno tretira le kot Prijateljevo »šolo«, ki je samo povečala njegove zmote. Svojo interpretacijo onega srbskega stališča sem označil kot hipotezo, ki bi jo mogla dokazati šele posebna študija o srbski politiki tedanje dobe; vseh njenih sestavnih delov namreč ni mo¬ goče podpreti z direktnimi podatki iz virov, vendar je pa mogoče samo s pomočjo te hipoteze dati razumen smisel različnim mne¬ njem in stališčem, ki so se tedaj pojavljala. Tudi dr. Kermauner to interpretacijo enostavno sprejema in z njenega stališča kritizira druge publikacije, nikjer je pa ne dokazuje. Iskanje ozadja tega 4 F. Zvvitter, Narodnost in politika pri Slovencih, Zgodovinski ča¬ sopis I, 1947, str. 48—49. 5 F. Gestrin-V. Melik, Slovenska zgodovina 1813—1914, Lj. 1950, str. 97—98. 319

*

stališča v tedanji srbski politiki bi pri njem tudi ne bilo logično, saj bi ne bilo v soglasju z njegovimi tezami, da so vladajoči krogi tedanje Srbije mislili izključno le na ekspanzijo v tedaj turške pokrajine, ne pa v pokrajine pod habsburško oblastjo, da se je vsa meščanska politika tudi pri vojvodinskih Srbih gibala le v okviru habsburške monarhije in da je imela tudi Ujedinjena omladina srpska samo protiturške ideale, medtem ko protiavstrijskih idea¬ lov pri njej sploh ni bilo. Pri vsem tem je seveda res, da so bili glavni cilji politike tedanje Srbije in Srbov sploh protiturški; ven¬ dar pa protiavstrijske tendence iz te politike ni mogoče enostavno eliminirati, kakor to dela dr. Kermauner. O tem bi bilo mogoče najti glavne podatke in navedbo glavne literature že v referatu za stockholmski kongres leta 1960, ki sem ga sestavil v sodelovanju z dr. J. Šidakom in dr. V. Bogdanovom. 6 Specialna dela o Svetozaru Miletiču nam pri tem ne pomagajo, ker ne govore o tej stra¬ ni njegove politike.7 Tudi glavno delo o Omladini, ki ga je napisal literarni zgodovinar Jovan Skerlič, govori o splošnem okolju in ideologiji ter književnosti tega gibanja, omenja njegove zveze z revolucionarnimi gibanji v tedanji Evropi, ne omenja pa skoraj konkretnih političnih ciljev in akcij, ki nas tu zanimajo.8 Zato pa vemo, da je Vladimir Jovanovič (1833—1922), liberalni emigrant iz Srbije, ki izdaja v Ženevi lista »Sloboda« (1864) in »Srpska Sloboda« (1865), med 1862 in 1866 v stalnem stiku z Mazzinijem in drugimi evropskimi emigranti; prav Vladimir Jovanovič je pa med glavnimi sodelavci lista »Zastava«, ki ga od 1866 izdaja Svetozar Miletič najprej v Pešti, potem pa v Novem Sadu, in odločujoča osebnost na prvi skupščini Ujedinjene omladine srpske avgusta 1866 v Novem Sadu.9 Na drugi strani pa hrvatski oficir Antonije Oreškovič (1829—1906) 1862 izstopi iz avstrijske vojske in vstopi v Beogradu v srbsko vojsko, je dodeljen srbskemu zunanjemu ministrstvu, dela na načrtih vstaje Srbov, Hrvatov in Madžarov v Avstriji s pomočjo Srbije za primer, da bi se Avstrija zapletla v novo vojno, in išče stikov z Italijo in madžarskimi emigranti.10 9 Les problemes nationaux dans la monarchie des Habsbourg, Beo¬ grad 1960, str. 97, 105—106; slov. izdaja Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Lj. 1962, str. 137—38, 148—49. 7 V. Stajic, Svetozar Miletič, Novi Sad 1926; predgovor V. Stajica h knjigi Izabrani članci Svetozara Miletiča, priredio M. Jerkov, Novi Sad 1939; K. N. Milutinovič, Svetozar Miletič, Zagreb 1939. Vendar je v knjigi V. Stajica iz 1926 zanimiv podatek o Miletičevem govoru o veliki noči 1870, da nemško in vzhodno vprašanje še ni rešeno (str. 260). 8 J. Skerlič, Omladina i njena književnost (1848—1871), nova izd. Beograd 1925. 9 Slobodan Jovanovič, Draga vlada Miloša i Mihaila (1858—1868), Beograd 1923, str. 227—232. 10 H. Wendel, Bismarck und Serbien im J. 1866, Berlin 1927, str. 22, 36—37.

320

Do začetka vojne v juniju 1866 za te načrte ni interesa v vladnih krogih v Italiji in v Prusiji, vendar pa Laubereau (1837—1917), ro¬ jen Francoz, ki je v pruski diplomatski službi in med 1863 in 1867 odpravnik poslov pruskega konzulata v Beogradu, poroča o sim¬ patijah za Srbijo in protiavstrijskem in protimadžarskem raz¬ položenju v Hrvatski in Slavoniji, medtem ko se Madžari boje, da bi v primeru avstrijskega poraza izgubili te pokrajine.11 Ko se pa začne vojna Prusije in Italije proti Avstriji, postane projekt madžarsko-hrvatsko-srbskega upora proti Avstriji s podporo Srbi¬ je aktualen in v Beograd prideta pruski legacijski svetnik Pfuel in Madžar Tiirr, ki je tedaj adjutant italijanskega kralja; za ta pro¬ jekt se zavzemajo Oreškovič in — kar je za nas posebno važno — Svetozar Miletič in Vladimir Jovanovič; toda knez Mihajlo in zu¬ nanji minister Ilija Garašanin ne verjameta na upor Madžarov, Francija in Rusija odsvetujeta vsako akcijo, madžarski pogoji za sodelovanje se jima ne zde zadovoljivi, od Prusije in Italije pa ni¬ mata formalne ponudbe zavezniške pogodbe in predvsem nikake garancije, da hoče Bismarck zares uničiti Avstrijo; projekt postane momentalno neaktualen, ko je med Prusijo in Avstrijo sklenjeno premirje in nekaj tednov pozneje mir. 12 Vendar pa s tem to poglavje zgodovine ni zaključeno, ker se tedaj splošno pri¬ čakuje nova vojna med Prusijo in Avstrijo; notranji razvoj v habsburški monarhiji gre sicer v smer dualizma in v zvezi s tem izgubljajo med Madžari na pomenu kossuthovci, s tem pa tudi ideja Podonavske konfederacije, eden od projektov tedanjih re¬ volucionarjev, ki predpostavlja sodelovanje Madžarov s Hrvati in Srbi; zato pa raste nezadovoljstvo in protimadžarsko razpolože¬ nje med Hrvati in Srbi v monarhiji in v zvezi s tem zamisel jugo¬ slovanske države ali federacije. 13 Takoj po vojni sporoča Oreško¬ vič Mihajlu, da je Strossmayer pristal na Garašaninov predlog po¬ litike s ciljem, da se osnuje jugoslovanska država, neodvisna od Avstrije in Turčije; zanimivo je,, da je vzdrževal zvezo med Oreškovičem in Strossmayerjem dr. Andrija Brlič, ki se je udeležil tudi jugoslovanskega kongresa v Ljubljani leta 1870. 14 V zvezi s tem je zanimivo Laubereaujevo mnenje v poročilu Bismarcku 28. novembra 1866, da bi bila rezultat poraza Avstrije v novi vojni s Prusijo ustanovitev jugoslovanske države ali zveze, kar bi pa moglo škodovati Severni Nemčiji (tj. Severnonemški zvezi, Bis11 H. Wendel, o. d., str. 34—36, 83—84. 12 H. Wendel, o. d., str. 42—51, 85—94, 107—109, 113—129; J. A. Reiswitz, Belgrad-Berlin, Berlin-Belgrad 1866—1871, JVltinchen u. Berlin 1936, str. 60—72; SL Jovanovič, o. d., str. 229—32, 234—35. 13 Prim. Laubereaujeva poročilo Bismarcku in Oreškovičevo pismo Tiirru, H. Wendel, o. d., str. 95, 97—99. 14 V. Novak, Jedno sporno pitanje iz srpskohrvatskih odnosa šezdesetih godina prošlog veka, Istoriski časopis I, Beograd 1948, str. 188—190. 21 O slovenskem narodnem vprašanju

321

marckovi prehodni tvorbi, ki je obstajala med 1866 in 1871); iz razgovorov z Oreškovicem mu je namreč znano, da bi taka Jugo¬ slavija zahtevala zase tudi Slovence, kljub dominantnemu polo¬ žaju nemščine v njihovih pokrajinah; ta princip bi se mogel upo¬ rabiti tudi drugod (Laubereau misli pač na nekatere pruske po¬ krajine s poljskim prebivalstvom in na Lužiške Srbe) in se po Laubereaujevem mnenju opira na ruski panslavizem; kakor vi¬ dimo, je gledal Oreškovič na Slovence drugače kakor pa Svetozar Miletič.15 Novi severnonemški generalni konzul Rosen pride v Beo¬ grad oktobra 1867, že novembra je pa klican v Berlin na poro¬ čanje zaradi vesti, da je izjavil Oreškoviču, da bo prišlo do francosko-avstrijske vojne proti Prusiji in da Prusija želi sodelovanje Srbije in graničarjev v tej vojni, kjer bi šlo za uničenje Turčije in Avstrije; Rosen zanika, da bi on dal tako izjavo, izjavlja pa, da obstoji na obeh straneh Save in spodnje Donave gibanje za usta¬ novitev jugoslovanske države in da je v Beogradu cesto slišal, da bi se morali povezati s Prusijo, ker je Turčija pred propadom in ker imajo oboji skupne protiavstrijske interese.16 Tu ni mogoče razpravljati o tem, kakšni so bili vzroki, da se je službena politika Srbije nato preorientirala, ali so vplivale madžarske grožnje ali madžarski predlogi glede Bosne, padec Garašanina itd.; dejstvo je, da se uradna politika Srbije že od zadnjih mesecev pred umorom Mihajla (10. VI. 1868) ne bavi več s protiavstrijskimi načrti. Iz tega pa ne sledi, da takih načrtov v srbski politiki sploh ni več bilo. Miletič in Vladimir Jovanovič sta seveda že pred 1866 na15 Laubereaujevo poročilo Bismarcku iz Beograda 28. novembra 1866: »... Die Herstellung des projektierten Donaubundes, in Folge einer etwaigen Wiederholung der diesjahrigen Ereignisse, wiirde demnach jedenfalls auf grosse Schwierigkeiten stossen, wenn anders dieselbe sich nicht als eine Unmoglichkeit herausstellen solite; was dagegen in diesem Falle nicht scheitern konnte, ware wohl die Errichtung eines siidslavischen Staates oder Bundes: dies miisste Russland, aus den vorangefiihrten Griinden, zweifelsohne sich sehr angelegen sein lassen. Ein solcher slavischer Staat wiirde aber, nach meinem Dafiirhalten, Norddeutschland in der Folge viel Schaden bringen konnen, denn die Majoritat der Eimvohner Steiermarks, Karntens und Krain sind die Slovenen, welche ein von dem siidslavischen Idiom nur wenig verschiedenen Dialekt sprechen, ja selber Siidslaven sind, und nach welchen (davon habe ich mich in mehreren mit dem von mir schon oft genannten Oreschkovvitch gepflogenen Unterredungen hinreichend zu iiberzeugen Gelegenheit gehabt) die Siidslaven sich im starksten Masse wiirden geliisten lassen. In dem Umstand, dass dieselben auch deutsch sprechen, und zwar dieses Letztere viel besser als ihre nationale Mundart, erblickt die siidslavische Fortschrittspartein kein Hindernis, »denn man kann ja von allen Sprachen die deutsche am besten sprechen ohne darum ein Deutscher zu vverden und seine angestammte Nationalitat einbussen«. Die machtigste Stiitze dieser Ansicht, durch welche dieselbe zu einem Princip erhoben und spaterhin anderswo benutzt werden wiirde, ist der russische Panslavismus«. H. Wendel, n. d., str. 101. 16 J. A. Reiswilz, n. d., str. 101—110.

322

sprotnika Mihajlove absolutistične notranje politike, odobravata pa njegovo zunanjo politiko; ko pa tedaj ni začel z vojno, se začne tudi kritika njegove zunanje politike, medtem ko postanejo v času, ko se nova zunanja politika Srbije zaradi ozirov na Madžare dezinteresira na prečanskih Srbih, odnosi Miletičeve stranke in Ujedinjene omladine srpske z režimom v Srbiji skrajno slabi, v opo¬ ziciji proti njegovi zunanji politiki sta pa tudi Oreškovič in Strossmayer; protiavstrijsko razpoloženje traja dalje, vendar pa na¬ sprotniki politike srbskega režima zdaj mislijo na Črno goro in se zanašajo na Rusijo; dr. Kermauner torej nima prav, če misli, da so ogrski Srbi »pospravili« zahtevo po obnovi Vojvodine, ker je bila Beogradu potrebna dobra volja Madžarov (str. 82).17 Doba teh načrtov se je končala šele tedaj, ko se Bismarck, ki jih že od mirovnega sklepa 1866 ni več vzpodbujal, po padcu Beusta in Hohenwarta konec 1871 približa novemu zunanjemu ministru Andrassyju, ko se v Avstro-Ogrski stabilizira dualizem pod nemško in madžarsko hegemonijo in ko se inavgurira politika zunanjepo¬ litičnega sodelovanja Avstro-Ogrske z Nemčijo. — Že ti fragmen¬ tarni podatki pa dokazujejo, da Miletičevi nazori v diskusijah okrog ljubljanskega kongresa, ki jih seveda ne smemo označiti za nazore vseh Srbov, niso osamljen pojav, ki bi ga bilo mogoče razumeti brez upoštevanja celotne srbske in hrvatske politike te dobe. Upoštevanje te politike bi pa verjetno pripomoglo tudi k boljšemu razumevanju jugoslovanskega problema pri Slovencih med leti 1866 in 1871. II.

Dr. Kermauner trdi, da sem v svoji razpravi »Narodnost in politika pri Slovencih« v Zgodovinskem časopisu I, 1947, žrtvoval zgodovinsko resnico zaradi »obeljenja« slovenskih liberalcev (str. 112). Šena drugem mestu govori o »beljenju« zgodovinskih oseb¬ nosti. Kakor je razvidno iz uvodne opombe, sem pisal razpravo »Narodnost in politika pri Slovencih« februarja in marca 1944 v partizanih; rad bi vedel, koga sem hotel tedaj »obeliti«, ali te¬ danje »Jutro« ali »Slovenski narod« ? Kdor bo prebral to razpravo v celoti in posebej vsa mesta, kjer govorim o slovenskem libera¬ lizmu, si bo mogel sam ustvariti mnenje o tem, kako je s tem »be¬ ljenjem«. Treba je samo pomisliti, kam bi privedlo uporabljanje 17 Prim. poleg že citiranih del še Sl. Jovanovič, Vlada Milana Obrenoviča, I, (1868—1878), Beograd 1926, dela o diplomatski zgodovini Srbije v tej dobi, posebej pa V. V» Vučkovič, Nacionalno-revolucionarna akcija Srbije u Vojnoj granici, Zbornik Matice Srpske, serija društvenih nauka 9, Novi Sad 1954, in istega avtorja Ristič, Strossmayer l VVagnerova afera (1870), Jugoslovenska revija za medunarodno pravo II, Beograd 1955.

21

*

323

takih argumentov proti vsakomur, kdor bi poudarjal kake pozi¬ tivne momente v naši preteklosti. Dr. Kermauner poudarja velik pomen šestdesetih let preteklega stoletja v slovenski zgodovini in pogreša, da se pri nas ne misli na proslavo stoletnice te dobe. Jaz se s tem popolnoma strinjam in sem sam mislil na to, še predno sem bral njegovo razpravo.18 In vendar bi bilo tudi tu mogoče očitati »beljenje«, saj so bili vendar vsi tedanji slovenski prero¬ ditelji konservativci ali pa liberalci. Zato mislim, da bi bilo prav, če pustimo »argumentacijo« take vrste popolnoma ob strani in se omejimo na diskusijo o točnosti, netočnosti in pomanjkljivosti naših trditev in analiz. III. Dr. Kermauner trdi, da je bila meščanska narodnostna politi¬ ka tako pri Srbih kakor pri Hrvatih in Slovencih v habsburški monarhiji nerevolucionarna in se je izživljala v obrambi že prizna¬ nih narodnostnih pravic in v drobtiničarskem boju za nove take pravice; revolucionarne akcije se je lotila šele mladina pri vseh ju¬ goslovanskih narodih pod Avstro-Ogrsko v času po aneksiji Bosne in Hercegovine in posebno v času balkanskih vojn, medtem ko so meščanske stranke upoštevale tuji državni okvir vse do njegovega konca. To velja tudi za srbske politične stranke v monarhiji, a tudi Ujedinjena omladina srpska je imela na dnevnem redu le boj z orožjem proti Turčiji v tedaj še turški Bosni in Stari Srbiji, ne pa proti Avstro-Ogrski, čeprav se za avstroogrsko oblast ni ogrevala. Tudi iz Srbije onstran Save in Donave ni izvirala v vsej tisti zgodovinski epohi prav nikaka revolucionarna dejavnost proti Avstro-Ogrski in sicer zaradi neugodnega odnosa sil, ki se pa po¬ tem vse do vojn v začetku 20. stoletja ni spremenil, kar je bilo tedaj vsem Srbom jasno. Posebej trdi, da se v slovenski in češki politiki tistega časa protiavstrijstvo ni uveljavilo v nobeni obliki in ga le naknadno umetno odkrivajo v njej. Najbolj splošen zna¬ čaj ima pa njegova trditev: »Na ravni vse narodnostne politike vzpenjajočega se meščanstva v Avstro-Ogrski druge polovice 19. stoletja sploh ni bilo nobene revolucionarnosti, ker ni bilo pogo¬ jev zanjo« (str. 99). — V zvezi s tem je njegovo stališče, da zgo¬ dovinskih osebnosti in gibanj ne smemo ocenjevati na podlagi kakih notranjih želja, kar se godi skoraj vedno zaradi njihovega tendencioznega »beljenja« ali »črnjenja«, in da moramo upošte¬ vati, da njim »vselej poleg želja tudi objektivni pogoji sousmerjajo politično dejavnost in ki jih je zato mogoče ocenjevati le po dejanski politiki, ne pa po željah« (str. 99); na drugem mestu se 18 O tem nameravam pisati v poročilu o proslavi stoletnice narod¬ nega preroda Dalmacije in Istre v prihodnjem Zgodovinskem časopisu.

324

izraža bolj precizno, da so za zgodovinopisje važni le tisti notranji nagibi, ki so vodili do kake dejavnosti. Zaradi jasnosti v diskusiji jaz tu ne bi govoril o revolucionar¬ nosti, ampak o protiavstrijstvu. Če uporabljamo izraz revolucio¬ narnost, ga moramo najprej opredeliti; v vsakem primeru pa po¬ meni ta oznaka pri nas nekaj naprednega, kar prispeva k raz¬ voju človeštva. V panorami političnih gibanj v Avstro-Ogrski pa srečujemo npr. Schonererjevo vsenemštvo, ki ima svoje mesto v predzgodovini nacizma in mu pač ne moremo dati oznake revo¬ lucionarnega gibanja, medtem ko njegovega protiavstrijstva se¬ veda ne moremo negirati; v italijanskem iredentističnem gibanju je tudi že smer, ki pripravlja fašizem, je pa seveda protiavstrijska. Zato se mi zdi z ozirom na problem trdnosti in labilnosti AvstroOgrske, ki je tu v diskusiji, primerno, da govorim o protiavstrijskih gibanjih, brez ozira na zelo velike razlike v značaju teh gi¬ banj. — Ker vsega problema ni mogoče razumeti brez upoštevanja širšega okvira, naj opozorim tu najprej na nekaj splošnih mo¬ mentov, medtem ko bom o vprašanjih v zvezi z jugoslovanskim kongresom v Ljubljani in o teh vprašanjih pri Slovencih govoril pozneje. Pri tem se opiram na izvajanja v knjigi »Nacionalni pro¬ blemi v habsburški monarhiji«, kjer je mogoče najti podrobnejšo sliko in dokumentacijo. Pri neugodnem razmerju sil, ki o njem govori dr. Kermauner, je treba seveda misliti na dejstvo, da je bila Avstro-Ogrska vele¬ sila, Srbija pa mala država. Pri tem pa vendar ne smemo pozabiti, da naziranje, po katerem je habsburška monarhija kot legitimistična mnogonacionalna država postala anahronizem in mora pro¬ pasti, ni nastalo šele v času prve svetovne vojne, ampak že v pred¬ marčni dobi in je nato imelo svoje pristaše ves čas do njenega propada. Konkretni politični položaj se je seveda spreminjal; prvič je bilo vprašanje razpada monarhije aktualno v letih revo¬ lucije 1848—49; z zmago reakcije je postalo to vprašanje trenutno neaktualno; po porazu leta 1859 nastane doba notranjih in zu¬ nanjih kriz in tedaj se mnogo razpravlja o propadu monarhije, prav posebno pa v dobi med 1866 in 1871, ki nas tu posebej za¬ nima; po letu 1871 nastane doba nove začasne stabilizacije; od Badenijeve krize leta 1897 in posebno od ogrske krize leta 1905 je pa vprašanje razpada monarhije takorekoč na dnevnem redu avstrijske in evropske politike. V zvezi s tem je razumljivo, da so se v dobah kriz okrepile radikalnejše struje, v dobah stabilizacije pa oportunistične smeri, vendar pa brez radikalnih smeri ni bila nobena doba po letu 1848. Trditev, da v narodnostni politiki meščanstva v Avstro-Ogrski ni bilo pogojev za radikalnejše struje, postane nerazumljiva, če pomislimo na to, da ima velikonemški republikanski program du325

najske revolucije oktobra 1848 tudi pozneje svoje pristaše, če se spomnimo na poznejšo zmago nemškega nacionalizma nad nem¬ škim liberalizmom pri nemškem meščanstvu, na madžarsko re¬ volucijo 1848—49 in na globoke korenine, ki jih ima pri Madžarih ves čas in posebno v zadnjih desetletjih kossuthovstvo, na raz¬ voj italijanskega in romunskega iredentizma in na nekatere struje pri Slovanih. Dr. Kermauner omenja izrecno razen jugoslovanskih narodov le še Čehe, vendar pa prezre ne samo odkrito protiavstrijske akcije pri Čehih prej in kasneje (češki radikalci leta 1849, protiavstrijske struje v zadnjih desetletjih pred prvo sve¬ tovno vojno), ampak tudi Fričeve akcije v od njega obravnava¬ nem razdobju. Razen tega obstoje pa tudi med strujami pri vseh narodih v monarhiji, ki niso principielno protiavstrijske, velike razlike v odnosu do monarhije, česar se bom dotaknil še kasneje. Tu naj se dotaknem še vprašanja »želja« v politični zgodovini, pri čemer nočem izhajati od dr. Kermaunerjeve ne povsem lo¬ gične formulacije, da poleg želja tudi objektivni pogoji sousmerjajo dejavnost politikov in da jih je zato mogoče ocenjevati le po dejanski politiki, ne pa po željah, ampak od bolj precizne formu¬ lacije, da so važni le tisti notranji nagibi, ki so vodili do dejav¬ nosti. Gotovo je, da želje, ki res niso vodile do nikake dejavnosti, tudi niso zapustile sledov v zgodovinskih virih in jih zgodovinar sploh ne more ugotoviti. Napačno je tudi, če zgodovinar gradi na željah, izraženih »ob kavi in vinu«, medtem ko dejansko politika istih osebnosti nima s temi željami nič opraviti, čeprav je celo tu mogoče, da take »želje« očetov postanejo pri sinovih princip po¬ litične akcije. Poudariti je pa treba, da mora zgodovinar študirati tudi politične nazore, ki so le prav malo vplivali na politično živ¬ ljenje dobe, ko so nastali, so pa važni kot izhodišče političnih gibanj v poznejših dobah. Osnovno je pa brez dvoma odkrivanje notranjih nagibov, ki so vodili do politične dejavnosti, kar pa ni vedno enostavna stvar. Tako zahteva npr. linški program nem¬ ških nacionalcev 1. 1882 personalno unijo Cislitvanije z Ogrsko, odcepitev Galicije in Dalmacije od Cislitvanije, za vso preostalo Cislitvanijo, ki bi imela potem nemško večino prebivalstva, pa do¬ minacijo Nemcev in nemščine, razen tega pa predvidevajo razni programi nemških nacionalcev zbližanje med to Cislitvanijo in Nemčijo v gospodarstvu, zakonodaji itd.; zgodovinar ugotavlja, da dobe te zahteve svoj pravi smisel samo, če suponiramo za njimi neizraženi končni cilj priključitve glavnega dela Cislitva¬ nije Nemčiji, česar pa nemški nacionalci niso javno povedali, ker so se hoteli izogniti takemu javnemu radikalizmu in ker so si ho¬ teli zagotoviti možnosti za še legalno agitacijo. Madžarsko kos¬ suthovstvo in gibanje za neodvisnost je oficialno zahtevalo le per¬ sonalno unijo ali celo samo posebno vojsko ali carinsko ozemlje, 326

vsi so pa vedeli, da se potem ne bo ustavilo pred vprašanji zu¬ nanje politike in dinastije, ker je njegov resnični cilj neodvisna Madžarska. V nekaterih primerih pa vprašanja notranjih nagi¬ bov, ki tiče za konkretno politiko, ni tako lahko rešiti. Tudi če hoče dr. Kermauner omejiti svojo tezo o neeksistenci protiavstrijskih gibanj na jugoslovanske narode v habsburški mo¬ narhiji, se z njegovo v tako absolutni obliki izrečeno tezo ne mo¬ rem strinjati že na podlagi dejstev, ki niso v neposredni zvezi s problemi okrog jugoslovanskega kongresa leta 1870. Že v pred¬ marčni dobi obstoji akcija poljske emigracije za jugoslovansko državo iz jugoslovanskih turških in avstrijskih pokrajin (vendar še brez slovenskih dežel) okrog Srbije kot jedra, ki pri njej sode¬ lujejo tudi nekateri Hrvati, čeprav ta akcija še nima večjega poli¬ tičnega pomena. V letu 1849, ko postanejo že jasni cilji zmagovite avstrijske reakcije, poskušajo hrvatski in srbski demokrati priti do sodelovanja z Madžari. Tkalčeva brošura iz leta 1853 in nje¬ gova akcija v letu 1866 imata protiavstrijski značaj. Dr. Ker¬ mauner omenja samo, da je bilo sklicevanje na hrvatsko državno pravo včasih silno radikalen protest proti neenakopravnosti hrvatskega naroda; tu bi bilo potrebno dodati, da moramo tudi hrvatskemu pravaštvu v prvih desetletjih njegovega obstoja — čeprav ni priznavalo eksistence slovenskega naroda in je imelo Srbe za pravoslavne Hrvate, kolikor jim ni dajalo še drugačne oznake — priznati, da je bilo le formalno za personalno unijo Hrvatske z Ogrsko in Avstrijo, v resnici je imelo pa protiavstrijski značaj, iskalo stikov z Rusijo, Napoleonom III., Italijo in poljsko emi¬ gracijo in da je prišlo prav v letu 1871 celo do vstaje v Rakovici. Tudi politiko »novega kurza«, ki sta z njo začela dr. Trumbič in Supilo v začetku 20. stoletja, tj. politiko sodelovanja Hrvatov in Srbov z madžarsko opozicijo in Italijo, moremo razumeti le, če imamo pred očmi kot njen končni cilj propad Avstro-Ogrske. Vse te iniciative so seveda prihajale od Hrvatov in prečanskih Srbov; glede politike same Srbije je sigurno, da je bila ona predvsem protiturška in da je bila rezervirana do protiavstrijskih tendenc, ki so prihajale iz habsburških pokrajin, ker je bila to pač politika države, ki je mogla obstajati sama zase in je mogla pri kombina¬ cijah proti tako močnemu nasprotniku tudi propasti, vendar pa tudi tej politiki niso bile protiavstrijske tendence vedno tuje. IV. Pri oznaki srbskih in hrvatskih stališč v diskusijah okrog ljubljanskega kongresa pri dr. Kermaunerju vzbuja pozornost ne¬ jasnost v sodbi o Svetozaru Miletiču. On na eni strani trdi, da Mi327

letič in Uj edinjena omladina srpska nista imela nobenih protiavstrijskih, ampak samo protiturške cilje, da Miletič ni bil revo¬ lucionar, da pri Srbih v habsburški monarhiji ni bilo nikakega protiavstrijskega revolucionarstva in da tudi iz Srbije ni izhajala nikaka revolucionarna dejavnost proti habsburški monarhiji. Na drugi strani pa priznava, da je Miletič sovražnik Avstrije in da je pričakoval to katastrofo od Prusije in da je na tem gradil svojo tezo, da bi se morali tedaj osvoboditi in združiti Srbi in Hrvati habsburške monarhije. Pri vsem tem je seveda res, da Miletič razlikuje dvojno politiko, dnevno politiko, tj. boj za združitev Hrvatske, Slavonije in Dalmacije, za Zedinjeno Slovenijo in v smislu bečkereškega programa za arondiranje Bačke in Banata v enoto s srbskim uradnim jezikom (ne da bi to enoto imenoval Vojvodino), in politiko bodočnosti, ki je treba zanjo narod du¬ hovno in moralno pripravljati in ki je odvisna od svetovnih do¬ godkov. Toda iz tega ne sledi, da moremo to drugo politiko, ki je izrazito protiavstrijska, enostavno eliminirati iz njegovega udej¬ stvovanja. Tega nam ne dovoljuje niti dejstvo, da se Miletič za¬ veda, da Avstro-Ogrske ne morejo uničiti Srbi in Hrvati sami, da je za to potreben močnejši nasprotnik. Če se ozremo za trenutek na celotno Miletičevo politiko, je značilna njegova tudi od dr. Ker¬ maunerja citirana izjava, da se je on po 1860 zavzemal za sodelo¬ vanje z Madžari sicer tudi zato, ker je upal, da bodo Madžari po¬ stali bolj pravični, še bolj pa zato, ker se je s tem slabila Avstrija; ker je bilo to v času, ko je Schmerling hotel pridobiti Srbe in se je za tako sodelovanje zavzemala tudi močna stranka med Srbi, je to dokaz, da »želje« vendar vplivajo na konkretno politiko. Omenil sem že stališče Miletiča in Vladimira Jovanoviča med vojno 1866 ter njuno kasnejše obsojanje nove zunanje politike Srbije. V zvezi s tem nam postane Miletičevo stališče v diskusijah ob ljubljanskem kongresu bolj razumljivo. Pri tem je morda tudi on pri sodelovanju z Madžari v začetku mislil na Podonavsko kon¬ federacijo kot na končni cilj, sigurno pa je, da po izkušnjah po zmagi dualizma na to ne misli več; v člankih ob ljubljanskem kongresu se odreka konfederacije z Madžari, ki bodo spoznali nuj¬ nost sodelovanja šele tedaj, ko bo prepozno, in predvideva boj s Turki in Madžari, a ne obenem še z Nemci. 19 Miletič je absolutno za enotnost Srbov in Hrvatov, nasprotuje pa sodelovanju s Slo¬ venci »v izrednih okoliščinah« in sicer samo zato, ker tako zelo verjame in želi, da bi Prusija prav kmalu uničila Avstrijo, in ker noče priti tedaj v konflikt še z Veliko Nemčijo, ampak prepušča priključitev Slovencev Jugoslaviji šele poznejšemu konfliktu vsega 19 Članek »Slovenija«, Izbrani članci . .., str. 168; članek »Jedinstvo Južnih Slavena«, prav tam, str. 175, 177; članek »Još jedanput o jedinstvu Južnih Slavena«, prav tam, str. 188.

328

slovanstva, tj. Rusije, z Veliko Nemčijo. Kljub takemu stališču do Slovencev pa ne moremo odrekati Miletičevi politiki »v izrednih okoliščinah«, ki je bistven sestavni del njegove politike, njenega protiavstrijstva, prav tako kakor ga ne moremo odrekati teda¬ njemu pravaštvu in drugim že omenjenim gibanjem. Ozadja srbskih in hrvatskih stališč v diskusijah okrog ljub¬ ljanskega kongresa bi bilo potrebno še pojasniti v zvezi s širšimi političnimi problemi. Vendar pa je že danes mogoče trditi, da ne drži teza, po kateri je bila tedanja srbska politika v celoti protiavstrijska, hrvatski in slovenski načrti so se pa vsi gibali v mejah Avstrije, prav tako pa tudi ne teza, da je bilo ozadje vseh sporov vprašanje, kdo bo »kristalizacijsko zrno« za združitev Jugoslova¬ nov, Srbija ali Hrvatska. Pri Srbih je bil sicer Svetozar Miletič (po Jurčiču) »prvi mož« in je imel mnogo vpliva na mladino. M. Polit-Desančič ne pove svojega mnenja o konkretni poti, ki jo predlaga Miletič, vendar se pa tudi on bori proti iluzijam avstroslavizma. Tudi Laza Kostič se ne izraža o Miletičevih kon¬ kretnih predlogih, vendar pa ni nobenih dokazov, da bi se ne strinjal z njegovim protiavstrijskim stališčem.20 Ne smemo pa teh stališč označiti kot stališče vseh vojvodinskih Srbov.-’ 1 Pred¬ vsem je pa treba upoštevati, da politika uradne Srbije v letih 1868, 1869 in 1870 nima prav nič opraviti s temi načrti. Na drugi strani je pa, kakor sem že omenil, v zvezi s temi načrti vsaj v letih 1866 in 1867 narodna stranka na Hrvatskem s Strossmayerjem na čelu. Pri vsem tem je seveda jasno, da se lastne iniciative te akcije, pri katerih se ne čaka na evropske zaplete, ki jih bodo povzročili drugi, ne vrte okrog upora v habsburški monarhiji, ampak okrog Bosne, kjer se hoče doseči priključitev Srbiji in prekrižati načrte avstrijske politike. Akcije te vrste se ne pripravljajo samo v Srbiji, ampak tudi na Hrvatskem; tajnemu odboru s tem name¬ nom v Zagrebu predseduje prav Matija Mrazovič.22 Te akcije mo¬ remo pravilno razumeti le, če upoštevamo, da je tedaj še obstajala Vojna krajina; vse protiavstrijske akcije so že od načrtov poljske emigracije v predmarčni dobi mislile na to, da bi z nacionalno agi¬ tacijo pridobile graničarje; iz Vojne krajine izhajajo Oreškovič ter mnogi drugi in načrti te vrste so prenehali šele, ko se je Andrassyju posrečilo v hudem boju z avstrijskimi vojaškimi krogi, ki so seveda temu nasprotovali iz čisto drugačnih motivov, doseči 20 Potrebno bi bilo kontrolirati podatke o njegovi akciji 1871 in 1872, ki jih navaja J. Skerlič, o. d., str. 104—105. 21 Prim. K. Milutinovič,.Problematika ljubljanskog jugoslovenskog pro¬ grama 1870 kod Srba i Hrvata, ZČ X—XI, 1956—57, str. 168, 175 sl. 22 V. V. Vučkovič, Ristič, Strossmayer i VVagnerova afera (1870), n. o. m., str. 25—26.

329

demilitarizacijo Vojne krajine.23 Leta 1870 je pa položaj tudi na Hrvatskem že drugačen; po podatkih pri Prijatelju in Kermau¬ nerju ne more biti dvoma, da si je Mrazovič zamislil zedinjenje Hrvatske in Slovenije najprej v obliki nekakega subdualizma v ogrski državni polovici in da je pozneje vsaj v svojih javnih član¬ kih izražal vero v obstoj habsburške monarhije in celo v njeno pravičnost; to je pač etapa na poti, na kateri je postal nekaj časa kasneje pristaš revidirane ogrsko-hrvatske nagodbe. Vendar pa tedaj govori proti tezi o »kristalizacijskem zrnu« dejstvo, da Strossmayer, tedaj še odločujoča osebnost narodne stranke, ne sprejme avstrijske Wagnerjeve ponudbe za sodelovanje Hrvatov v avstrijski akciji za Bosno, in da stoji na stališču, da naj Bosna pripade Srbiji.24 Oportunizem pa postaja kljub Strossmayerju in Miletiču vedno močnejši tako pri Hrvatih kakor tudi pri vojvo¬ dinskih Srbih in tudi uradna politika Srbije, ki postane nekako od 1871 rusofilska, izraža sicer simpatije za boje, ki jih vodijo avstrijski Jugoslovani v svojem državnem okviru, za njim pa ne stoje nikaki protiavstrijski načrti. V. V razpravi dr. Kermaunerja je nekaj splošnih tez o slovenski politični zgodovini XIX. stoletja, ki ne spadajo v problematiko ljubljanskega kongresa 1. 1870 v ožjem smislu besede in ki jim moram dodati nekaj kritičnih opomb. Sem spada najprej izraz legitimizem, ki zanj dr. Kermauner misli, da je prešel od dr. Ra¬ dojčiča preko Prijateljeve šole v vsakdanjo rabo; tu se na eni strani zdi, da bi hotel dr. Kermauner ta izraz in ta pojem sploh izločiti iz slovenske politične zgodovine, ko ironično trdi, da je to »preciznejše« poimenovanje za Radojčičevo »avstrijanstvo«; na drugi strani se pa zdi, da ta pojem v določeni meri vendar pri¬ znava, ko trdi, da ni nujno legitimizem vse, kar se danes tako označuje, in da vse avstro-slovanske politike in posebno programa Zedinjene Slovenije ni mogoče označevati kot legitimizem. Druga njegova splošna teza je, da se nacionalna politika mladoslovencev ni v ničemer razlikovala od nacionalne politike staroslovencev; različna mera spoštljivosti do izročenega državnega reda je po njegovem mnenju nekaj, kar ni potrebno dokazovati nikomur, vendar pa to ni prav nič vplivalo na politiko, ki je bila pri obeh 23 V. V. Vučkovič Nacionalno-revolucionama akcija Srbije u Vojnoj granici, c. o. m. Za Andrassyja E. Wertheimer, Graf Julius Andrassy, sein Leben und seine Zeit, I, Stuttgart 1910, str. 393—412. 24 V. V. Vučkovič, Ristič ..., n. o. m., str. 28—32, 38—45.

330

frakcijah isti avstroslavizem. Tako reducira dr. Kermauner vso tedanjo narodno politiko pri Slovencih na skupni imenovalec avstroslavizma, ki je po njem konservativen in celo črno-rumen, razlaga ga izključno s tem, da iz obstoječega državnega okvira ni bilo mogoče kar enostavno izstopiti, in pa s tem, da je bila Avstri¬ ja v primeri s prusko nevarnostjo manjše zlo, negira pa, da bi se tedaj uveljavile protiavstrijske tendence v kakršnikoli obliki. Končno dr. Kermauner trdi, da je bil ves slovenski liberalizem do konca 19. stoletja rusofilski in da ne drži teza, da bi slovenske liberalce njihov liberalizem oviral v njihovih simpatijah do carske Rusije, ker obstoji za to tezo le en sam in zelo omejen primer pri Celestinu; to rusofilstvo pa po njegovem mnenju ne govori proti njegovi glavni tezi, ker je tudi skrajno rusofilstvo pri slovenskih liberalcih do leta 1914 le »dopolnilo« njihovega avstroslavizma. Kar se tiče izraza legitimizem, je popolnoma odveč, če po¬ skuša dr. Kermauner dognati, da je ta izraz od dr. Radojčičeve razprave leta 1928 preko mene prišel v splošno rabo v slovenski historiografiji; gre namreč za enega najbolj običajnih terminov, ki se že davno uporabljajo v politični zgodovini XIX. stoletja, in jaz sam se sicer spominjam, da sem o legitimizmu pri Slovencih nekoč diskutiral z dr. Lončarjem, ne bi pa mogel reči, kdaj sem prvič srečal ta izraz, kar se je pa moglo zgoditi kjerkoli. Ker je pa menda res, da se je ta izraz udomačil pri slovenskih piscih od moje razprave »Narodnost in politika pri Slovencih«, naj tu ven¬ dar še enkrat povem, kaj ta izraz pomeni. Legitimizem je v Evropi po dunajskem kongresu ideologija tistih, ki branijo obstoječe države in njihove državne oblike, kar pomeni konkretno navadno obrambo absolutne monarhije, modificirane kvečjemu ponekod z avtonomijami, ki se morejo sklicevati na stare privilegije; legitimisti navadno trdijo, da je obstoječa oblast božjega izvora. Le¬ gitimizem ni mrtev, ko se po meščanskih revolucijah uveljavijo ustavne monarhije in včasih celo republike; on živi dalje npr. v konservativnih političnih strankah, ki se v novi situaciji, za ka¬ tero se konservativci niso borili in jo navadno tudi zdaj načelno obsojajo, odločijo za to, da izrabijo nove možnosti in se udele¬ žujejo političnega življenja; tak primer so francoski legitimisti po letu 1814 ali pruski konservativci po letu 1848.25 V Avstriji je bil legitimizem oficialna ideologija tako predmarčnega sistema kakor tudi Bachovega absolutizma, pa tudi še oktobrske diplome, ka¬ sneje je pa bil v določeni meri ideologija konservativnih političnih strank, izven strank je pa značilen posebno za »štiri stebre mo¬ narhije«, za plemstvo, birokracijo, cerkev in armado, in za njihov 25 Fr. Zwitter, Narodnost in politika pri Slovencih, n. o. m., str. 34, 40—41.

331

vpliv na prebivalstvo, npr. konservativne kmete in na vojake, ko¬ likor je seveda tem »stebrom« na prvem mestu zvestoba cesarju, ustavna in nacionalna vprašanja pa postranska stvar, in kolikor niso že razkrojeni po nacionalizmu posameznih narodov; reči mo¬ remo, da so bili prav legitimisti brezpogojni pristaši obstanka monarhije . 26 Legitimizem obstoji pri različnih narodih monarhije; on je brez dvoma prvotna ideologija Rajačiča, a tudi ideologija vseh tistih hrvatskih in srbskih graničarskih in poznejših oficir¬ jev in vojakov vse do Boroeviča, ki jim je bila zvestoba do vla¬ darja osnovna zapoved (»befel je befel«), Kar se tiče Slovencev, velja za mojo razpravo »Narodnost in politika pri Slovencih« uvodna pripomba, da je napisana na podlagi skromnih virov in literature in da smatram rešitev nekaterih problemov za provizorno, danes bi marsikaj formuliral drugače, vendar pa vztrajam tudi danes na trditvah, ki sem jih tedaj napisal o Slomšku in o Mahniču in ki slone na podrobnejših neobjavljenih študijah . 27 Pri Slomšku se nacionalna zavest omejuje izrazito na kulturno področje, na skrb za literaturo, medtem ko je v politiki brezpogo¬ jen pristaš avstrijske monarhije; Mahnič pa je hotel med Slo¬ venci celo obnoviti legitimizem. Če upoštevamo še veliki vpliv, ki sta ga imela oba, moramo priti kljub temu, da legitimizma ne moremo označiti kot ideologijo vsega slovenskega konservativ¬ nega tabora, do rezultata, da ga ne moremo enostavno črtati iz slovenske politične zgodovine avstrijske dobe. Na drugi strani je pa res, da ni legitimizem vse, kar se danes označuje kot legitimizem. Popolnoma jasno je, da se program Zedinjene Slovenije sklicuje na naravno pravo vsakega naroda in da nima prav nič opraviti z legitimizmom, tudi če se Zedinjena Slovenija zamišlja kot avtonomna pokrajina v okviru federali¬ stične Avstrije. Kar se tiče avstroslavizma, sem že v razpravi »Na¬ rodnost in politika pri Slovencih« postavil antitezo med Avstrijo kot legitimistično monarhijo in med programom slovanskih in tudi slovenskih liberalcev o Avstriji kot federaciji narodov; v knjigi o nacionalnih problemih v habsburški monarhiji sem raz¬ likoval med avstroslavizmom v najširšem smislu besede, tj. vda¬ nostjo Slovanov kot Slovanov vladarju, avstroslavizmom, ki pri25 O tem sem pisal v Problemes nationaux ..., str. 40, 78, 146; slov izdaja Nacionalni problemi..., str. 58, 107—108, 206. 27 Narodnost in politika.... n. o. m., str. 37—40, 41—43. Pri Slomšku je treba upoštevati predvsem njegove spise, korespondenco in rokopise; kar se tiče del o njem, je za naše vprašanje najstarejša Kosarjeva bio¬ grafija ( Fr. Kosar, Anton Martin Slomšek, Furst-Bischof von Lavant, Maribor 1863) bližja resnici kakor pa kasnejši deli Medveda in Kovačiča (A. Medved, Knezoškof lavintinski Anton Martin Slomšek, Celovec 1900; Fr. Kovačič, Anton Martin Slomšek, I—II, Celje 1934—35), kjer so ta vpra¬ šanja bolj zabrisana.

332

čakuje od Avstrije več skrbi za slovanske jezike, in avstroslavizmom, ki hoče spremeniti obstoječe politične uredbe v federali¬ stičnem smislu; za ta zadnji avstroslavizem je mogoče reči, da ne le ni nujno legitimističen, ampak Iegitimizem naravnost izklju¬ čuje.28 Res pa je, da pri nas nekateri avtorji v svoji gorečnosti označujejo kot legitimista vsakogar, kdor iz katerihkoli vzrokov ni nasprotoval obstoju Avstrije; tako trdi npr. dr. S. Vilfan za Avstrijo vsevprek, da »so bili programi različnih strank za ustavno ureditev habsburške monarhije po svoji ogromni večini legitimistični, sloneči na neke vrste avstrijskem patriotizmu, ki se je iz¬ ražal v priznavanju monarha in lojalnosti do njega«, spravi v ta okviru češke in nemške stranke, program Zedinjene Slovenije in v glavnem tudi jugoslovansko idejo ter mu je majniška deklara¬ cija izraz »habsburškega dinastičnega legitimizma«.29 Brez ozira na to, da je bil tudi mnogim strankam, ki niso bile proti obstoju Avstrije, tuj vsak avstrijski patriotizem, ostaja glavni pomislek: kdor bo razumel izraz Iegitimizem tako, kakor se on uporablja v zgodovinski znanosti, bo moral razumeti citirana mesta tako, da so bili programi teh strank za ustavno ureditev pravzaprav proti ustavni ureditvi in da so se te stranke, programi itd. zavzemali za Avstrijo kot absolutno monarhijo. Proti trditvi dr. Kermaunerja, da se nacionalna politika mla¬ doslovencev ni v ničemer razlikovala od nacionalne politike staroslovencev, postavljam tezo, da sta se obe struji v tedaj formalno še ne razcepljenem slovenskem narodnem taboru razlikovali pred¬ vsem po svoji nacionalni politiki; mladoslovenci si prizadevajo, da bi dali nacionalni politiki bolj radikalen značaj, prav zaradi tega se pa izogibajo dolgo časa poudarjanju razlike v svetovnona¬ zorskih in drugih vprašanjih. Potrebno je seveda ugotoviti krono¬ loški okvir veljavnosti te teze; zaključek bi bil podan s formalnim razcepom med obema strujama leta 1873, težje je pa tu vprašanje začetka. Po Prijateljevi koncepciji, ki je izražena že v naslovih nje¬ govega dela, je doba do 1868 doba staroslovenstva, ko se po prvih znakih liberalizma uveljavi čisto konservativno vodstvo; ta doba se pa konča, ko nastopi prva mladoslovenska generacija. Mislim, da te trditve vsaj za politično zgodovino ni več mogoče vzdrževati. Slovenski liberalizem se pojavlja že leta 1848 in list »Slovenija« (1848—50) je njegovo glasilo, ki se po svoji smeri ne razlikuje bistveno od sodobnih listov, ki veljajo danes pri Hrvatih in Čehih 28 Narodnost in politika..., n. o. m., str. 46, 53; Problemes nationaux ..., str. 53—54; Nacionalni problemi..., str. 73—74. 29 S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Lj. 1961, str. 431, 464. Rokopis te knjige sem sicer bral in dal k njemu svoje pripombe, kakor je razvidno iz predgovora, vendar pa ne končne redakcije, ki vsebuje tudi citirana mesta.

333

za glasila levice; tudi pozneje v slovenskem narodnem gibanju stalno sodelujejo slovenski liberalci. Kar se tiče slovenskega na¬ rodnega programa v letu 1848, dr. Kermauner upravičeno kriti¬ zira dr. N. Radojčiča, da vidi tedaj pri Slovencih le program Blehveisovih Novic, ne pa programa Zedinjene Slovenije; a prav ta argument govori proti njegovi tezi, saj je danes že dognano, da je program Zedinjene Slovenije kot avtonomne pokrajine, čeprav v mejah Avstrije, in akcija za bojkot volitev v Frankfurt delo te¬ danjih slovenskih liberalcev, medtem ko so bili konservativci v začetku vsemu temu nasprotni ali pa vsaj indiferentni.30 Odgovor na vse vprašanje je sicer otežkočen zaradi tega, ker je dal Prijatelj sicer nekaj drobcev za politične nazore staroslovencev, njihovega političnega »duševnega obraza« v poglobljenem smislu pa ni podal niti on niti kdo drugi; po vsem, kar vemo doslej, bi pa mogli reči, da so staroslovenci imeli v začetku narodnost le za kulturno vpra¬ šanje, pri Slomšku celo v romantičnem smislu, da je nacionalno le tisto, kar je konservativno. V politiki pa v dobah predmarčnega in Bachovega absolutizma niso imeli ničesar proti režimu, v dobah ustave po 1848 in zopet po 1861 so se pa zavzemali le za pravice slovenskega jezika v šolah in javnem življenju sploh, medtem ko jim je bil vsak drugačen program preradikalen.31 Za šestdeseta in začetek sedemdesetih let XIX. stoletja je znano, da sta tedaj historično plemstvo Češke (Clam-Martinic) in fevdalno-klerikalni tabor pri avstrijskih Nemcih na stališču avto¬ nomije posameznih historičnih dežel in skupin dežel, da sta pri¬ pravljena v tem okviru priznati določene pravice tudi posameznim jezikom, da sta pa absolutno proti vsem avtonomijam na podlagi etničnih enot, ker vidita v tem začetek konca Avstrije. Znan je po Lončarju in Prijatelju tudi razvoj slovenskih narodnostnih programov v tem razdobju; v začetku se postavljajo le zahteve glede na pravice jezika in prevladuje prizadevanje prilagoditi slo¬ venske zahteve programu »historično-političnih individualnosti«, vendar se pa ves čas oglašajo tudi liberalci z zahtevo po Zedinjeni Sloveniji; po letu 1866 postajajo vedno močnejše zahteve po etnič¬ ni slovenski in celo jugoslovanski enoti, iniciativo pri zahtevi po Zedinjeni Sloveniji in taborskem gibanju imajo liberalni mlado¬ slovenci, staroslovenci se pa najprej obotavljajo in potem pridru30 Prim. mojo oceno J. Malove Zgodovine slovenskega naroda, Glas¬ nik Muz. dr. za Slovenijo XXII, 1941, str. 97—98; Blehveis se je udeležil volitev za Frankfurt (V. Melik, Frankfurtske volitve 1848 na Slovenskem, ZČ II/III, 1948—49, str. 118—119). 31 Prim. Bleweisovo izjavo pri Prijatelju, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina II, str. 52; na fragmentarnost Prijateljevega teksta v tem oziru sem opozoril v oceni Prijatelja, n. o. m., str. 157—158, za ce¬ lotni problem gledanja staroslovencev na narodnost sem pa podal nekaj misli v razpravi Narodnost in politika pri Slovencih, n. o. m., str. 33 sl.

334

žijo, tako da postane ta program za nekaj let res program vsega slovenskega gibanja; že 1872 pa staroslovenci spet pristanejo na program avstrijske pravne stranke o avtonomiji historičnih dežel in določenih pravicah jezikov v njih, medtem ko jih mladoslovenci kritizirajo in še nekaj časa vztrajajo na programu Zedinjene Slo¬ venije. Vprašanje je le, če so bili razlogi naslanjanja na pro¬ grame historično-političnih individualnosti pri staroslovencih (pri mladoslovencih je stvar jasna) le taktični, tj. v tem, da so bili ti programi v primeri s stališčem nemških liberalcev manjše zlo in da je izgledalo, da imajo več izgledov na uspeh, ali pa tudi na¬ čelni, tj. strah pred radikalnejšim uveljavljanjem narodnostnega načela in simpatija za avstrijski konservativni tabor; na vsak na¬ čin niso ob razkolu leta 1873 staroslovenci zagovarjali svoje sta¬ lišče le s taktičnimi razlogi, ampak tudi z nevarnostjo, ki jo na¬ cionalno načelo predstavlja za Avstrijo.32 Zato mislim, da je slo¬ venski liberalizem v prvem četrtstoletju svojega obstoja vendar izvršil nalogo, da je vplival na slovensko nacionalno gibanje v smeri večje radikalnosti, čeprav je res, da se pozneje nacionalna politika liberalcev često ni razlikovala od nacionalne politike konservativcev.33 Drugo vprašanje je seveda, ali se v tem zgodnjem slovenskem liberalizmu že pojavljajo protiavstrijske tendence. Do akcij s kon¬ kretnim političnim ciljem seveda ni prišlo, vendar pa zaradi tega ne izgubi pomena vprašanje, kaj so tedanji slovenski liberalci mi¬ slili o Avstriji. Pri liberalcih drugih slovanskih narodov v habs¬ burški monarhiji, ki so bili vsaj do neke mere v podobnem po¬ ložaju (Hrvatih, Srbih, Čehih in Slovakih), moremo v tem oziru razlikovati več faz: leta 1848 so iskreni pristaši avstroslavizma, preureditve Avstrije v federacijo enakopravnih narodov; od 1849 se po spoznanju rezultata, ki je k njemu prispevala tudi njihova vera v novo Avstrijo, pojavlja sovraštvo do Avstrije, ki se more 32 I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina III, str. 355. 33 Medtem ko I. Prijatelj to nacionalno stran mladoslovenske politike v nasprotju s staroslovenci poudarja, čeprav jo omejuje preveč na dobo njegovega mladoslovenstva, D. Kermauner v svojih komentarjih k njego¬ vemu delu omahuje; vztrajanje na zgodovinskopravnem stališču utemeljuje s tem, da bi Slovenci z naravnopravnim programom Zedinjene Slovenije ne našli zaveznikov (II, str. 570); misli, da so se Einspieler in slovenski Korošci izmikali narodnostnemu načelu zaradi težav delitve Koroške (II, 575—76); poudarja, da obstoji pri Einspielerju ideja zbližanja Slovencev in konservativnih Nemcev (II, str. 600); priznava, da so bila ohranitev vere in zvestoba dinastiji specifično staroslovenska gesla (II, str. 601); odklanja kot naivno Prijateljevo razlago, da so se mladoslovenci bali, da bi s forsiranjem svobodomiselnosti gnali staroslovence v naročje avstrijski katoliški stranki (IV, str. 563); priznava pa, da pomenja njihov nastop narodnostnopolitično radikalizacijo (IV, 563—64).

335

seveda v konkretni politiki vedno manj izražati, in to razpoloženje se ohranja vso dobo Bachovega absolutizma; po obnovi ustavnega življenja prevladajo v prvi polovici šestdesetih let zopet kombina¬ cije v okviru notranje politike monarhije, vendar pa avstroslavizem nima več intenzivnosti iz leta 1848 in se pojavljajo tudi že drugačnne tendence; doba nekako med 1866 in 1871 je čas veli¬ kega vala protiavstrijskih razpoloženj, ki ga pa zavirajo oziri na realni politični položaj in pri Čehih tudi čisto računski premislek, da bi prišli po katastrofi Avstrije v še slabši položaj, tj. pod Pru¬ sijo.34 Mislim, da je bil ta razvoj tudi pri slovenskih liberalcih po¬ doben. V letu 1848 so oni pač iskreno brez vseh rezerv za federa¬ listično Avstrijo. Za dobo Bachovega absolutizma sem v knjigi o nacionalnih problemih napisal, da mladi slovenski liberalci te¬ daj sovražijo Avstrijo, čeprav nimajo jasne perspektive in kon¬ kretnega programa za akcijo in se morajo v praksi omejiti na kulturno delo; v opombi v slovenski izdaji sem opozoril, da po¬ znamo o tem doslej le posameznosti in da še nimamo študije, ki bi to osvetlila v celoti.35 Dejansko to vprašanje ni osvetljeno niti za to dobo niti za prva šestdeseta leta, deloma pač tudi zato, ker je Prijatelj pri vseh svojih zaslugah vendar preveč poudarjal nastop prve mladoslovenske generacije šele ob koncu šestdesetih let; v tej zvezi je gotovo poučna dr. Kermaunerjeva ugotovitev, da za¬ četnik rusofilske politične ideologije pri Slovencih ni bil pripad¬ nik te generacije Celestin, ampak od njega 13 let starejši Gregor Blaž, rojen 1. 1830; prepričan sem, da bodo nova raziskovanja privedla še do drugih podobnih rezultatov.3® Za dobo po 1866 pa moremo sklepati že iz dosedanjih ugotovitev, ki slone v glavnem še vedno na že v uvodu omenjeni Prijateljevi študiji, da stališče slovenskih liberalcev v tem oziru ni bilo bistveno drugačno kakor istodobno stališče drugih slovanskih in posebno čeških liberalcev. Kar se tiče rusofilstva, bi moral dr. Kermauner na vsak način bolj jasno in izčrpno povedati, kaj si predstavlja, ko trdi, da je bilo pri Slovencih tudi skrajno rusofilstvo do leta 1914 le »do¬ polnilo« njihovega avstroslavizma. Kar se pa tiče njegove teze, da je bil ves slovenski liberalizem do konca 19. stoletja rusofilski in da zato ne drži Prijateljeva teza, ki sem jo prevzel tudi jaz, da so bili slovenski liberalci razočarani nad carsko Rusijo (pač zato, 34 Ta shema, zasnovana na izvajanjih v knjigi Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, se v neki meri ujema z izvajanjem dr. Kermau¬ nerja v opombah k Prijatelju, III, str. 501, samo da dr. Kermauner govori le o panslavizmu, medtem ko je biio antiavstrijskih koncepcij več. 35 Les problemes nationaux ..., str. 84; Nacionalni problemi..., str. 115, 123. 36 D. Kermauner, Slovenski apostol rusofilstva pred stoletjem, NSdbIX, 1961, str. 20—30, in razširjeni ponatis v izdaji Prijatelja, IV, str. 548—61.

336

ker so bili liberalci, in pa zato, ker med Rusi razen pri nevplivnih slavjanofilih niso našli mnogo interesa za avstrijske Slovane), ker obstoji po dr. Kermaunerju za to tezo en sam in zelo omejen primer v Celestinovi knjigi o Rusiji iz leta 1875, mislim, da je potrebno v tem oziru razlikovati.87 Neka vrsta slovanskega čustvo¬ vanja in s tem tudi rusofilstva je brez dvoma tipična ne samo za večino tedanjih slovenskih liberalcev, ampak tudi za Celestinovo knjigo in celo za vse slovensko nacionalno gibanje v XIX. sto¬ letju sploh. Tega splošnega čustvovanja pa ne smemo identifici¬ rati s panslavizmom slavjanofilskega tipa, kakor ga predstavlja npr. od dr. Kermaunerja odkriti in obdelani Gregor Blaž; za ta panslavizem je značilno idealiziranje carske Rusije, ki po njem po osvoboditvi od tatarskih in od časa Petra I. prevzetih zapadnih, posebno nemških vplivov na podlagi domačega »mira« in »arteli« uspešno rešuje socialno vprašanje, pa tudi prepričanje o »gnilem« zapadu z zapadnim liberalizmom in socializmom vred, ki tega vprašanja ne more rešiti. Priznavam, da so bili ti nazori med slo¬ venskimi liberalci v drugi polovici XIX. stoletja zelo razširjeni, ne morem se pa strinjati z dr. Kermaunerjevo tezo, da je bila edina izjema od tega stališča med njimi Celestinova knjiga. Dr. Kermauner sam omenja Blaževe kritike Slovenskega Naroda za¬ radi pisanja o slovanskih zadevah, ki se z njimi ni strinjal, in po¬ sebej njegovo obsodbo frankofilstva dr. Zarnika, »dr. Valentina, Francoza iz Kravje doline«.38 Posebno važno pa je, da dr. Kermau¬ ner sam opozarja na članke v Slovenskem Narodu v decembru 1870, verjetno izpod peresa Ferda Kočevarja, kjer se razlikuje med tako imenovanim panslavizmom kot idejo vseslovanske fe¬ deracije, ki priznava pravico do svobode in samostojnosti vsem slovanskim narodom, tudi Poljakom, idejo, ki jo je prvi zastopal Hercen v svojem »Kolokolu«, in pa med panrusizmom, analog¬ nem panprusizmu, kot idejo, ki hoče zediniti vse Slovane v eno samo centralizirano državo, v kateri bi gospodaril ruski narod, kot idejo, ki jo propagirajo Katkov, njegove »Moskovskie vjedomosti« in slovanski dobrotvorni komiteji; dr. Kermauner sam opozarja, da je zaradi teh člankov Blaž nehal sodelovati pri Slo¬ venskem Narodu.39 Vprašanje odnosa mladoslovencev do carske Rusije je torej vendar precej komplicirano in morda bodo podrob¬ nejša raziskovanja pokazala, da so bile njihove prve generacije v tem oziru bolj raznolike kakor pa kasnejši epigoni. 37 Prim. dr. Kermaunerieve opombe k izdaji Prijatelja, IV, str. 652 do 655. 38 Slovenski apostol rusofilstva..., n. o. m., str. 23—24, 27, 28; Prija¬ telj IV, str. 553, 557, 558; prim. str. 638. 39 Prijatelj IV, str. 639—40. 22 O slovenskem narodnem vprašanju

337

VI. Ko prehajam konkretno na ljubljanski kongres, moram opo¬ zoriti, da je za njegovo razumevanje absolutno potrebno upošte¬ vati prejšnji sestanek v Sisku z njegovo predzgodovino in epilo¬ gom vred. Vse to je v bistvu že obdelal dr. Prijatelj, nekaj do¬ polnil sta pa dala dr. K. Milutinovič in dr. D. Kermauner, tako da se morem tu omejiti na to, da zaradi zveze opozorim na najvaž¬ nejše momente.40 Sestanka 7. in 8. novembra so se udeležili poli¬ tiki narodne stranke iz provincialne Hrvatske in Vojne krajine ter štirje Slovenci (Anton Tomšič in Davorin Trstenjak iz Štajerske, dr. Razlag in dr. Poklukar iz Ljubljane); politiki dalmatinske na¬ rodne stranke so bili vabljeni, pa niso prišli, Srbi so bili vabljeni preko dr. Subotiča, ki se je pa opravičil. Iniciator je bil dr. Mra¬ zovih, povod so bile nemške zmage nad Francozi in nevarnost, da bi se v bodočnosti ekspanzija nove Nemčije usmerila na ozemlje habsburške monarhije; cilj je bil na eni strani združitev civilne Hrvatske, Vojne krajine, Reke in Dalmacije, na drugi strani zdru¬ žitev slovenskih pokrajin v Slovenijo, obenem pa združitev te Hrvatske-Slavonije-Dalmacije s Slovenijo v večjo enoto, ki bi bila avtonomen sestavni del ogrske polovice dualistične monarhije; ves program ostaja v okviru monarhije in celo dualizma, poudarja se njegov pozitivni pomen za monarhijo, pričakuje se, da mu bodo zaradi nevarnosti nemške ekspanzije odločujoči krogi v mo¬ narhiji naklonjeni, in upa se celo na naklonjenost Madžarov (Andrassyja). V tem smislu je formuliran projekt sklepov sestanka v Sisku, ki nam je dobro znan, ker se vsi trije glavni viri zanj, Tomšičevi pismi Jurčiču in dr. Vošnjaku in dr. Mrazovičevo pismo Dalmatincu Mihi Klaiču, med seboj vsebinsko ujemajo.41 Omeniti bi bilo kvečjemu še, da bi bila kompetenca te jugoslovanske enote v odnosu do Ogrske večja kakor avtonomija Hrvatske po nagodbi 1. 1868, ker njen ban ne bi bil odvisen od ogrskega ministrskega predsednika, da bi bile medsebojne kompetence jugoslovanske enote in obeh njenih sestavnih delov stvar medsebojnega dogo¬ vora in da bi bila zagotovljena jezikovna in verska enakopravnost. Vsi ti sklepi so pa ostali projekt in niso bili objavljeni, tako da jih poznamo danes le po privatnih pismih in po vesteh, ki so o njih proniknile v liste tega časa; kot razlog za to navajajo viri pomisleke slovenskih udeležencev in sicer tako formalni pomi40 I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III, str. 184—198; D. Kermauner v svojih opombah, prav tam, str. 525—26; K. Milutinovič, Problematika ljubljanskog jugoslovenskog programa..., n. o. m., str. 160—162. 41 I. Prijatelj, n. o. m., III, str. 190—92, 193—94; Dr. Lončar, Hrvaško državno pravo in Slovenci. Naši zapiski IX, 1912, str. 353—54; K. Miluti¬ novič, Problematika ..., n. o. m., str. 160—61.

338

slek, da se ti udeleženci niso čutili kompetentne za sklepanje o tako pomembnih stvareh, kakor tudi vsebinski pomislek, da niso bili navdušeni za združitev v okviru ogrske državne polovice; že po sestanku je tudi dr. Mrazovič prišel na to, da se ne bi bilo oportuno že v naprej izražati za ogrsko državno polovico, ker bi s tem mogel okrepiti položaj tedanjega bana Raucha, njegovega glavnega nasprotnika; na vsak način se je še na sestanku sklenilo, da naj se o tem projektu še diskutira in potem odloča znova v Ljubljani 1. decembra. Glede udeležbe na ljubljanskem kongresu kritizira dr. Ker¬ mauner mene, da govorim o več srbskih udeležencih, medtem ko je bil v resnici navzoč le Laza Kostič, na splošno pa kritizira, da se kongres označuje kot nekak kongres mladine ali liberalcev, medtem ko je bil to v resnici kongres zastopnikov hrvatske na¬ rodne stranke in obeh frakcij slovenske narodne stranke. Kar se tiče Srbov, naj opozorim, da celotnega seznama udeležencev kon¬ gresa ne sporoča noben vir in ga zato sploh ne poznamo, da tudi dr. Miletič v svojem drugem članku omenja, da so bili v Ljubljani »od Strane Srbalja medu ostalima Laza Kostič, ovogodišnji pretsednik Srpskog omladinskog odbora«, in da dr. K. Milutinovič šteje med Srbe (pač po poročilu srbskega »Naroda«) zastopnike iz Vojne Krajine Vukoviča, Raduloviča ter Gruboroviča in druge; 42 vprašanje enega ali več srbskih udeležencev se mi ne zdi važno, na vsak način pa tudi udeležbe Laze Kostiča ne smemo zanemariti. Gotovo je, da sta se kongresa udeležili obe frakciji slovenske na¬ rodne stranke, da so »Novice«, dr. Bleiweis in dr. Costa branili njegovo izjavo proti nemškim polemikam in da so bili na kon¬ gresu staroslovenci celo bolj reprezentativno zastopani kakor pa mladoslovenci; o tem se je že tedaj pisalo v časopisju, vendar pa za naše vprašanje ni važno, ali gre pri tem za namerno zapostavlja¬ nje mladoslovencev s strani staroslovencev, kakor je mislil I. Pri¬ jatelj, ali pa so bili vzroki drugi, kakor misli dr. Kermauner.43 To je bila pač doba, ko so se staroslovenci pridružili mladoslovenski iniciativi glede organiziranja taborov, ko kranjski deželni zbor izglasuje resolucijo za Zedinjeno Slovenijo in ko vlada med obema frakcijama sloga. Vendar bi pa jaz iz tega ne sklepal, da sta obe frakciji enako zainteresirani na jugoslovanskem vpraša¬ nju. Že Prijatelj opozarja, da je do 22. novembra 1870 o vsem pisal samo Slovenski Narod in da je ta list tega dne to izrečno poudaril, nato pa so 23. novembra prvič o tem pisale Bleiweisove Novice, kar je Slovenski Narod 29. novembra zabeležil kot »sle42 Sv. Miletič, Izabrani članci, str. 171; K. Milutinovič, Problema¬ tika ..., n. o. m., str. 164. 43 L Prijatelj, n. o. m., III, str. 203—204; D. Kermauner v svojih opombah prav tam, IV, str. 571—77.

22

*

339

cleče hladne vrste«.44 Jaz bi tu opozoril še na dopis iz Dunaja v Slovenskem Narodu 1. XII. 1870 (verjetno Jurčičev), kjer se ob nekem Radicsevem članku, ki brani zgodovinsko pravo kranjske dežele, ugotavlja, da je boj proti centralizmu sicer pozitiven, da pa Slovenci zahtevajo »narodno pravo, katerega nam nobena zgo¬ dovina ne da, nego samo pravica samoodločbe narodov«, omenja vesti dunajskih listov, da kranjski staroslovenci niso za zedinjenje s Hrvati in da v Sisku ni bilo nobenega »veljavnega« Slovenca (k temu uredništvo pripominja, da sta bila v Sisku dva kranjska deželna poslanca), in končno izraža veselje, da so se Novice izrazile o tej akciji pozitivno, čeprav prekratko.45 Končno ome¬ njam, da Slovenski Narod 13. XII. 1870 v notici »Koroški Slo¬ venci« navaja poročilo graške Tagespost iz Celovca, po kateri so pri posvetovanju koroških Slovencev bili prenapeteži brezpo¬ gojno za to, da se gre v Ljubljano, zmernejši pa so bili proti delitvi Koroške, in se je končno sklenilo, da nekateri gredo, a si nihče ni upal iti; uredništvo objavlja vest zato, da bi mogli ko¬ roški Slovenci to pojasniti. Dne 17. XII. 1870 objavlja Slovenski Narod dopis iz Celovca, da se slovensko politično društvo Trdnja¬ va strinja z ljubljanskim programom, in obljublja se pojasnilo glede Tagespost, kjer je lažnjivo vse; to pojasnilo pa ni nikdar izšlo.46 Tri vsem tem gre seveda za trditve nemških političnih nasprotnikov, ki so deloma ali v celoti neresnične; vendar je pa značilno, kje domnevajo politični nasprotniki šibko stran vse akcije. Glede samega stališča kongresa moremo reči, suponirajoč, da že samo sklicanje kongresa predpostavlja izjavo o edinstvu Južnih Slovanov tudi v političnem oziru, da so bile pred njim čisto teo¬ retsko štiri možnosti konkretnega političnega programa. Mogel se je izraziti za avtonomno enoto Jugoslovanov iz habsburške mo¬ narhije v okviru ogrske državne polovice ob ohranitvi dualističnega sistema; mogel se je izraziti za tako enoto v okviru avstrijske državne polovice dualistične monarhije; mogel bi biti za tako enoto izven obeh državnih polovic, vendar še v okviru na federalističnem principu reorganizirane monarhije (tudi to bi bilo mogoče legalno povedati, v nasprotju s Prijateljem, n. o. m. III, str. 209, ki ne loči te možnosti od moje četrte možnosti;) mogel bi biti končno za združitev izven monarhije, pri čemer bi odpadla potreba po razlikovanju od Jugoslovanov izven monarhije, vsega tega bi pa seveda ne bilo mogoče javno povedati. — Kolikor je 44 I. Prijatelj, n. o. m., III, str. 200—201. 45 Slovenski Narod 1. XII. 1870, št. 140. 46 Slovenski Narod 13. XII. 1870, št. 145; 17. XII. 1870, št. 147; društvo »Trdnjava« se je izjavilo za jugoslovanski program 7. dec. 1870 (Novice 21. XII. 1870, str. 415).

340

mogoče sklepati iz skromnih doslej znanih virov, se je na kongre¬ su diskutiralo predvsem za in proti prvi možnosti, kar bi mogli domevati že na podlagi predzgodovine kongresa. Za to govori po¬ ročilo Makanca, ki je — seveda več kakor pet let pozneje, ko je bil že politični nasprotnik Mrazoviča, ki je pristal na revidirano nagodbo — trdil, da je Mrazovič hotel doseči izjavo za to možnost, da se je pa proti temu in za federalistično rešitev namesto dualistične izrazil najprej Slovenec dr. Tonkli, nato so se mu pa pri¬ družili Slovenec dr. Razlag, dalmatinski Hrvat Danilo, vojvodinski Srb Laza Kostič in Makanec sam, tako da je predlog propadel. Opozarjam pa na to, da se o predlogih s hrvatske strani za rešitev v okviru ogrske polovice, ki pa niso bili sprejeti, govori tudi v sodobnem časopisju.47 — Za trditve dr. N. Radojčiča, da je Laza Kostič, ki je odšel v Ljubljano s prepričanjem, da bo tam našel odločne zagovornike rešitve jugoslovanskega vprašanja v okviru habsburške monarhije, na kongresu zastopal protiavstrijsko sta¬ lišče in da s tem stališčem sicer ni mogel čisto prodreti, da je pa vendar našel v Ljubljani manj »avstrijstva« kakor je pričako¬ val in da pomeni resolucija kongresa, ki baje obstoji v dveh re¬ dakcijah, boječe približevanje srbskemu stališču, obstoji en sam direkten vir v Kostičevem članku »Još jedna reč o ljubljanskom sastanku« v Zastavi 20. XII. 1870 (= 1. I. 1871), št. 149. V tem članku pa Kostič samo izjavlja, da je vedel, kakšno stališče bi zavzeli srbski liberalni listi, če bi bil sprejet program, na podlagi katerega je bil kongres sklican (tj. program v Sisku), nato pa ugo¬ tavlja, da ni bil sprejet niti dualistični program, za katerega so bili sklicatelji (tj. Mrazovič), niti federalistični program, za ka¬ terega so bili domačini (tj. Slovenci), priznava, da je to samo ne¬ gativen dobiček, a da je v politiki često tako, in poudarja, da v Ljubljani ni šlo za to, da se ohrani habsburška monarhija, in da predlagateljem izjave, med katerimi je bil on, ni bila v misli nepremagljiva žilavost te monarhije. Ta članek nam marsikaj pove, vendar pa iz njega ne moremo sklepati, kako je konkretno potekala diskusija in kako je prišlo do formulacije izjave na kon¬ gresu in kakšen delež je pri tem imel Laza Kostič. — Ostaja še glavni vir, izjava kongresa, kjer je sigurno, da se slovenski in srbohrvatski tekst bistveno ne razlikujeta.48 Osnovna značilnost te 47 Za Makanca I. Prijatelj, n. o. m., III. str. 222—25; za vesti v časo¬ pisju prim. članek Ljubljanski dogovori v Slovenskem Narodu 10. XII. 1870, št. 144 (po Zatočniku), in dopis iz Zagreba v uvodniku »Ljubljanski pro¬ gram, III«, prav tam 18. II. 1871, št. 20; dr. Kermauner misli, da ni si¬ gurno, da bi bila o tem različna mnenja na kongresu samem (D. Ker¬ mauner, Nekaj kritičnih pripomb k razpravljanju dr. Koste Milutinoviča v tem časopisu, ZČ XIV, 196(3, str. 209). 48 Paralelno sta objavljena pri K. Milutinoviču, Problematika..., n. o. m., str. 165—166.

341

izjave je, da je to načelna deklaracija o edinstvu Jugoslovanov, tudi političnem, ki pa nič ne pove, v kakšni konkretni obliki naj se to edinstvo ustvari. Ona se ne opredeli za nobeno od zgoraj omenje¬ nih štirih teoretičnih možnosti, mogoče je pa tudi reči, da nobene od njih ne izključuje. To velja celo za četrto možnost, zedinjenje izven habsburške monarhije. Proti temu bi bilo mogoče argumen¬ tirati kvečjemu s tem, da se govori o delu »na vsaki postavni na¬ čin«, in pa s tem, da je bila na kongresu — ne v izjavi — predvi¬ dena spomenica cesarju, ki pa ni bila nikdar izdelana; izjava pa nikjer ne govori o tem, da bi bila združitev Jugoslovanov v inte¬ resu monarhije ali dinastije, ne govori se o združitvi v okviru monarhije ali pod žezlom habsburške dinastije. — Ta rezultat, ki sloni na analizi teksta, čeprav ne moremo pojasniti, kako je — namenoma ali nehote — do tega teksta prišlo, nam potrjujejo tudi sodobni komentarji izjave kongresa. Gotovo je, da so mnogi — ne samo Bleiweisove Novice — razumeli izjavo tako, da gre seveda za združitev v okviru habsburške monarhije. Tako sta razumela in zaradi tega kritizirala ves kongres Miletič in M. Polit-Desančič. Vendar pa se pojavljajo tudi drugačne interpretacije, pri čemer niti ne upoštevam narodnih nasprotnikov, ki hočejo seveda vso akcijo očrniti pred oblastmi. Laza Kostič v že ome¬ njenem članku ne negira samo, da bi šlo na kongresu za ohranitev in vero v monarhijo, ampak trdi, da se v izjavi omenja habsburška monarhija le zato, ker so v Ljubljani bili in mogli biti le Jugo¬ slovani iz dežel te monarhije, in ker oni niso mogli odločati in govoriti za tiste, ki niso bili zastopani; zato zameri kritiko ne to¬ liko Miletiču, ki je pisal še v času, ko sklepi niso bili znani, ko¬ likor M. Polit-Desančiču, ki je kritiziral tedaj, ko je izjavo že po¬ znal. Tudi Jurčičevo opozorilo Miletiču v njegovem drugem članku »Slovanski jug in Srbi« v Slovenskem Narodu 17. XII. 1870, »da zdaj faktično v Avstriji živimo in bodemo živeli morda še dalje, nego kdo misli«, je treba pač razumeti kot njegovo interpretacijo teksta. A tudi Mrazovič vsaj v privatnem pismu Tomšiču 19. XII. 1870 razlaga mesta o Jugoslovanih habsburške monarhije v izjavi v smislu, da gre za faktično pripadnost velikega dela Jugoslova¬ nov, zlasti tistih, ki so bili zastopani v Ljubljani, ne pa za željo graditi Avstrijo ali jo celo razširiti na Jugoslovane v tedanji Turčiji.49 Za stališče Svetozara Miletiča in M. Polit-Desančiča je zna¬ čilno, da sta proti vsakemu upoštevanju okvira habsburške mo¬ narhije razen v dnevni politiki, kamor štejeta tudi zahteve po avtonomiji Hrvatske-Slavonije-Dalmacije in po avtonomni Slove49 Za Kostiča prim. tudi citate pri K. Milutinoviču, Problematika..., n. o. m., str. 171—72; za Jurčiča in Mrazoviča I. Prijatelj, n. o. m., III, str. 214—15, 217—19.

342

niji in pa zahteve vojvodinskih Srbov na podlagi programa v Bečkereku leta 1869; vsako politično združitev Jugoslovanov v okviru monarhije, bodisi na bazi dualistične ali pa federalistične reorganizacije, odklanjata načelno, obenem jo pa smatrata za praktično popolnoma neizvedljivo z ozirom na realne politične sile, ki v tej monarhiji odločajo. Za stališče Svetozara Miletiča je še posebej značilno računanje s skorajšnjim pruskim udarcem po monarhiji in pa mnenje o politiki, ki bi jo v primeru tega udarca morali voditi Srbi in Hrvati, o čemer sem že govoril. Želel bi se kratko dotakniti še enkrat le motivov stališča Svetozara Miletiča do Slovencev. Ivan Prijatelj domneva v komentarju sklepa druge skupščine Ujedinjene omladine srpske v Beogradu leta 1867, da se smatrajo Hrvati za njene člane, medtem ko morejo Bolgari in Slovenci le nastopati na njenih skupščinah, da je bil eden od mo¬ tivov za to, da so imeli Slovence za neomajne pristaše avstrijskega okvira, in misli, da je ta motiv igral vlogo tudi v času ljubljan¬ skega kongresa.50 Mislim, da za tako razlago, po kateri naj bi srbski omladinci in sam Miletič v tem oziru razlikovali tudi med Hrvati in Slovenci, ni v virih nikake opore. Sem ne moremo šteti Jurčičeve ironične opazke v dopisu iz Dunaja Slovenskemu Na¬ rodu 24. XII. 1870, da Slovenci še sami niso vedeli, da so taki »splošni« (avstrijski) domoljubi, kar je verjetno res v zvezi z izjavami srbskih študentov v diskusijah po prvem Miletičevem članku. Odločilni so pa tu sami teksti že citiranih Mileticevih člankov. V teh ni nobenega sledu trditev o kakem specifičnem avstrijskem patriotizmu Slovencev in Čehov. Treba se je samo zamisliti ob Mileticevih tezah, da Srbi in Hrvati ne morejo zaradi Čehov in Slovencev reševati Avstrije, ker bi je ne rešili, ampak samo škodovali še samim sebi. Miletič se tu jasno zaveda, da mo¬ rajo biti vsi Čehi in vsi Slovenci proti pruskemu udarcu, ne za¬ radi kakega avstrijskega patriotizma, ampak zaradi lastnih inte¬ resov, in jim tega ne zameri, ker ve, da bi tak udarec njihov po¬ ložaj zelo poslabšal; prav zaradi tega pa ne vidi možnosti sodelo¬ vanja z njimi, ampak svetuje Srbom in Hrvatom, naj izrabijo bližnji razpad monarhije za to, da se osvobode sami, rešitev Slo¬ vencev in Čehov pa prepuste bodočemu konfliktu vsega slovan¬ stva, tj. Rusije, z Veliko Nemčijo. Doslej še nimamo izčrpne slike mnenj o Miletičevem stališču. Moremo pa trditi, da so bila ta mnenja različna tudi pri Srbih. Kar se tiče Hrvatov, je dr. Kermauner opozoril, da je Mrazovič tedaj v javnih člankih nastopil ne samo proti Miletičevemu sta¬ lišču o Slovencih in proti mnenju o skorajšnjem propadu habs¬ burške monarhije, ampak je izražal tudi vero v žilavost te mo50 I. Prijatelj, n. o. m., III, str. 212.

343

narhije in upanje, da bo ona vendar pravična in da bo zadovo¬ ljila svoje Jugoslovane. Mnenja so bila različna tudi pri Sloven¬ cih. Bleiweisove Novice omenjajo 21. XII. 1870 kratko, da je proti jugoslovanskemu programu tudi Miletič, ki je napisal svoj članek, predno je poznal izjavo, in označujejo njegovo politiko kot eks¬ kluzivno srbsko, podobno politiki, ki jo vodijo Poljaki. Pozneje poročajo Novice še o občnem zboru političnega društva »Slove¬ nija« v Ljubljani 6. I. 1871, kjer je dr. Costa govoril tudi o Mile¬ tiču, omenjal, da je on zdaj v ječi in da je on gotovo voditelj ogrskih Srbov, da je o njem težko govoriti, da je pa Miletič za Veliko Srbijo, ljubljanski program pa za habsburško monarhijo, za enakopravnost narodov in avtonomijo dežel; Miletičev program je dvomljive politične vrednosti, ker se ne ve, ali kdaj bo raz¬ padla Avstrija, saj tudi Turčija še vedno obstoji; želeti je, da bi tudi ogrski Srbi sprejeli ta program.51 Gotovo je, da so si tudi ne¬ kateri slovenski liberalci zamišljali uresničenje ljubljanskega pro¬ grama v avstrijskem državnem okviru. To bi jaz trdil danes tudi za poročilo dr. Lavriča »Jugoslovanska zveza« na občnem zboru »Soče« v Gorici 23. februarja 1871, čeprav ne bi trdil, da sloni to poročilo na sklepih iz Siska, ker si ti sklepi zamišljajo jugoslo¬ vansko enoto v okviru dualizma in ogrske državne polovice, Lav¬ rič pa v okviru federalistične monarhije.52 Res pa je, da se Srbija prvič omenja kot »jugoslovanski Piemont« med Slovenci v »Soči«, čeprav v zelo previdni obliki.53 V direktno diskusijo z Miletičem se je pa med tedanjimi slovenskimi liberalci spustil le Josip Jur¬ čič in tu moremo v resnici govoriti o diskusiji med srbskimi in slovenskimi liberalci, čeprav ne na kongresu, pač pa po kongresu in okrog kongresa.54 Tu ne bom podajal vsebine njegovih člankov, ker sta to storila že dr. Prijatelj in dr. Kermauner. Opozarjam samo, da Jurčič ne zavrača samo trditve, da izhaja iz kakega 61 Novice 21. XII. 1870, str. 415; 18. I. 1871, str. 19—20; Slovenski Narod 12. 1.1871, št. 4. 52 Soča, 31. III. 1871; prim. Lončarjevo oceno Gabrškovih Goriških Slo¬ vencev, Jugoslovenski istorijski časopis I, 1935, str. 575, in Br. Marušič, Doneski k biografiji dr. Karla Lavriča, Zgodovinski časopis XIV, 1960, str. 201 (s tiskovno pomoto za datum občnega zbora 29. II. 1871 namesto 23. II. 1871). 53 Srbija, »ta mlada država bodočnosti«, (Zukunfsstaat, kakor jo isti Nemci zovejo) ima res veliko prihodnost, ako bode, kakor se nadejamo, v Parizu izobraženi mladi Milan delo blagega od zlobne roke umorjenega Mihajla nadaljeval. Kot izgledna država bude ostalim posebno pa pod polumesecem zdihajočim krščansko-slovanskim narodom na balkanskem poluotoku postala »jugoslovanski Piemont«, Soča 1872, št. 35. 54 Slovanski jug in Srbi, Slovenski Narod 15. XII. 1870, št. 146 in 17. XII. 1870, št. 147; dopis iz Dunaja, prav tam 24. XII. 1870, št. 150; dopis iz Dunaja, prav tam 17. I. 1871, št. 6; Še enkrat Srbi in jugoslovanski pro¬ gram, prav tam 24. I. 1871, št. 9.

344

avstrijskega patriotizma, ampak niti ne polemizira in se v bistvu celo nagiba k Miletičevi trditvi, da od Avstrije ni ničesar priča¬ kovati, čeprav ne verjame, da bo prišlo do njene katastrofe tako kmalu; opozarja pa, da se nemška ekspanzija ne bo ustavila ob slovensko-hrvatski meji, poudarja, da Slovenci za jugoslovanstvo niso breme in da je Miletič tu vendar škodoval, in vidi pravi smi¬ sel jugoslovanskega programa v bodočnosti, v odgovoru na vpra¬ šanje, kam naj se Slovenci orientirajo, ako pride do katastrofe Avstrije. Vse to bi bilo presenetljivo, če ne bi upoštevali, da je izšlo v prvih letnikih Slovenskega Naroda precej člankov, ki go¬ vore o zmagovitem pohodu narodne ideje, katera je ustvarila Ita¬ lijo in Nemčijo, o tem, da se morajo avstrijski državniki po teh zunanjih neuspehih boriti zdaj z istim problemom v svoji notranji politiki, in kjer se izraža še nekaj upanja, a tudi že skepsa o tem, da bo Avstrija sposobna ta vprašanja rešiti. Diskusija med Mile¬ tičem in Jurčičem je značilna kot simptom razpoloženj tedanjih li¬ beralcev, medtem ko je neposredni povod zanjo odpadel, ko ni prišlo do pruskega udarca, ampak sta Bismarck in Andrassy inavgurirala politiko sodelovanja med Nemčijo in na bazi konsoli¬ diranega dualizma ter nemško-madžarske hegemonije organizi¬ rano Avstro-Ogrsko.

345

Zlom avstromarksizma pri Slovencih Izšlo v Zgodovinskem časopisu 26, 1972, str. 103—138.

Nova knjiga dr. Dušana Kermavnerja »Ivan Cankar in slo¬ venska politika leta 1918« (Ljubljana 1968, 267 str.) zasluži, da se o njenih osnovnih tezah temeljito diskutira. Prvo poglavje te knjige O radikalizaciji in demokratizaciji slo¬ venske meščanske politike v letu 1917, ponatis iz Dialogov 1967, daje dober informativen pregled, ki se pa omejuje seveda samo na politične stranke, ne govori pa o dobrovoljcih, slovenskih iz¬ seljencih, politični emigraciji, stikih z Jugoslovanskim odborom in češko mafijo, kjer bi mogli govoriti o radikalizaciji že prej. Sledi »Vmesna opomba«, formulacija osnovne teze knjige; v tem času je stal dr. Henrik Tuma, glavni predstavnik slovenske so¬ cialne demokracije, na stališču, da bi bil za Slovence rešilen edino sporazumen mir med velesilami ali pa poseben mir Avstro-Ogrske, nasprotoval je antantofilstvu kot pogubni iluziji zaradi nevarnosti, ki bi jo zmaga antante predstavljala za primorske Slovence; toda antantofili so bili ali so se pa vsaj delali slepe za to nevarnost in tako dosegli, da se niso z njimi razšli tisti, ki so bili prav tako za konec tuje oblasti in niso hoteli veljati za pristaše osovraženega »državnega sklopa«, ki bi pa vendar mislili, da bi se utegnil v primeru sporazumnega ali posebnega miru ta državni sklop ohra¬ niti v federalizirani in demokratični obliki; po antantni zmagi so bili vsi ti nazori pozabljeni in zdaj jih hoče avtor nekako na novo odkriti. V naslednjem poglavju Razhajanje mladih socialistov s socialno demokracijo poleti—jeseni 1917 govori avtor v glavnem na podlagi člankov v Napreju, ki je začel kot strankin dnevnik iz¬ hajati 15. VII. 1917, o tem, kako je struja mladih socialistov na¬ stopala v svojih člankih proti vsakemu sodelovanju z nemškoavstrijsko socialno demokracijo in za priključitev gibanju sloven¬ skega meščanstva za narodno osamosvojitev. Pri tem avtor trdi, da je hotela ta struja narediti iz slovenske soc. demokracije le privesek meščanskih strank in da je negirala bistvene točke so¬ cialističnega programa, razredni boj in vsak internacionalizem; tej struji je nasprotovalo vodstvo stranke, ki se je zavzemala za razredni boj in internacionalizem, bilo pa baje prav tako za na¬ rodnostno osamosvojitev, čeprav na bazi tivolske resolucije in ne na bazi majniške deklaracije. Razlike so bile baje tudi v tem, da so bili mladi proti boljševikom, medtem ko je stranka izražala simpatije za oktobrsko revolucijo. Spor je končal s tem, da je proti urednici Napreja Alojziji Štebijevi, ki je stala na strani mla-

346

dih, nastopil cenzurni odsek Napreja, Štebijeva je nato odstopila kot urednica, mladi, ki so predstavljali po mnenju dr. Kermav¬ nerja le par ljudi, pa nato niso samo nehali sodelovati v Napreju, ampak so se ločili od socialne demokracije sploh. V naslednjem poglavju » Veliki« polemični spoprijem med meščanskim tiskom in »Naprejem« pozimi 1917—1918 govori avtor le deloma o pole¬ miki meščanskega tiska, ki očita socialni demokraciji njeno so¬ delovanje z nemško-avstrijsko stranko in nesodelovanje v dekla¬ racijskem gibanju, ter poskuša zanesti to gibanje tudi med socia¬ listične delavce, medtem ko socialno-demokratična stranka vztra¬ ja na svoji politiki, čeprav priznava deklaracijskemu gibanju do¬ ločen pomen. V veliki meri pa opisuje avtor v tem poglavju sta¬ lišče tedanjega vodilnega ideologa stranke dr. H. Tume, ki je pre¬ pričan, da je edina rešitev za Slovence sporazumni mir, ker bi zmaga antante pomenila italijansko aneksijo Primorja, in da bi nato ob ohranitvi »državnega sklopa« Avstro-Ogrske prišlo pod pritiskom politike združenih socialno-demokratskih strank njenih narodov do demokratizacije in nacionalne federalizacije države. V poglavju Sprejem »Demokracije« v meščanskem tisku in v »Na¬ preju« marca-aprila 1918 govori avtor o tem, kako je bila revija Demokracija, ki jo je začela izdajati socialistična omladina marca 1918, s simpatijo sprejeta v meščanskem tisku, medtem ko je Na¬ prej polemiziral proti njej, vendar pa tudi že o tem, kako je za¬ čenjalo vodstvo socialne demokracije spreminjati svoje stališče in prehajati k politiki sodelovanja z meščanskimi strankami v de¬ klaracijskem gibanju, kar je izzvalo proteste dr. H. Tume. Šele naslednje poglavje — zadnje poglavje knjige v ožjem smislu be¬ sede — nosi naslov O obeh Cankarjevih predavanjih spomladi 1918, tako da je upravičena opomba kritikov te knjige, da bi se njen naslov moral glasiti »Slovenska politika leta 1918 in Ivan Cankar«. Tu govori avtor najprej o tem, kako so socialistični mla¬ dini v Trstu, ki so ostali v stranki, medtem ko so se drugod po dr. Kermavnerjevem mnenju odcepili od nje, prevzeli vodstvo Ljudskega odra v Trstu; v tem okviru je prišlo potem 20. aprila 1918 do Cankarjevega predavanja Očiščenje in pomlajenje, pri ka¬ terem avtor na eni strani dokazuje, da s svojimi nazori in kritiko politike stranke izraža v veliki meri stališča socialistične omladine, na drugi strani pa dr. Kermavner kritizira Cankarja in za¬ govarja dotedanjo politiko stranke. Nato govori avtor o polemiki med A. Kristanom in Cankarjem in o drugih polemikah, do ka¬ terih je prišlo v zvezi s tem predavanjem, na drugi strani pa na¬ vaja dejstva, ki dokazujejo, kako je stranka v tem času že spre¬ menila svoje stališče. Nato avtor razlaga dejstvo, da Cankar v svojem drugem predavanju Slovenska kultura, vojna in delavstvo v Ljubljani L junija 1918 ne govori o tej temi in o politiki stranke 347

in omladini, s tem, da tu ne gre samo za dejstvo, da je stranka medtem spremenila svojo politiko in da bi bila kritika brezpred¬ metna, ampak trdi, »da ne moremo izključiti misli« (str. 196), da bi imel Cankar to predavanje tudi, če bi se to ne zgodilo, in kon¬ struira sploh nekak odmik Cankarja od stališč socialistične omladine. Na drugi strani pa trdi, da se je socialistična omladina zdru¬ žila zdaj z liberalnimi prosvetarji za ljudsko izobraževalno delo. Dr. Tuma je pa zaradi nove politike stranke prenehal sodelovati z njo. Knjigi je dodan še Dodatek: O slovenski socialni demokra¬ ciji med vojno 1914—1918 (Ob spominskih zapiskih R. Golouha), del kritike knjige Golouhovih spominov, ki je izšla leta 1966. 1 Avtor sega le v tem dodatku knjige tudi v razdobje med leti 1914 in 1917, tematika tega poglavja je v veliki meri ista kakor tema¬ tika prejšnjih poglavij in v zvezi s tem so nekatera ponavljanja, osnovne teze so pa v veliki meri iste kakor v drugih poglavjih knjige. Dr. Kermavner je dognal v svoji knjigi precej novih podrob¬ nosti in uporabljal je tudi nekatere nove vire, tudi arhivske, kjer je odkril med drugim tudi originale nekaterih tekstov, ki jih je tedaj črtala cenzura in zato doslej niso bili znani. Knjiga je mnogo bolj obsežna kakor avtorjevo predavanje o isti temi na zboro¬ vanju slovenskih zgodovinarjev v Novi Gorici 11. septembra 1968, v času, ko knjiga še ni bila objavljena; predavanje povzema le ne¬ katere teze knjige, te pa deloma v zaostreni obliki.2 Kritika knjige R. Golouha v zadnjem poglavju je samo sestavni člen v rekord¬ nem številu kritik te knjige, ki jih je objavil dr. D. Kermavner; tako Golouhova knjiga sama kakor tudi kritike se v veliki meri ne tičejo razdobja in vprašanj, ki nas zanimajo v zvezi z dr. Kermavnerjevo knjigo; ne more biti dvoma o tem, da je v Golouhovi knjigi mnogo napak, na drugi strani je pa tudi način polemike po¬ nekod tak, da ne prispeva k znanstveni osvetlitvi vprašanj; tu se moremo omejiti na to, da upoštevamo le nekaj mest iz teh po¬ lemik.3 Predvsem pa je važno, da je pisal D. Kermavner o istih problemih že prej in sicer — če ne upoštevamo objav o posamez¬ nih vprašanjih, od katetrih bodo nekatere še citirane — pred1 Rudolf Golouh, Pol stoletja spominov. Panorama bojev slovenskega naroda, Ljubljana 1966. 2 Dušan Kermavner, O posegu Ivana Cankarja v slovensko politiko leta 1918, ZČ XXIII, 1968, str. 89—100. 3 Prva soočenja z Golouhovimi spomini, Naši razgledi 24. XII. 1966; O socialističnem zanikanju narodnega vprašanja v kraljevini Jugoslaviji, prav tam 14. I. 1967;. Neupravičen hrup, prav tam 10. VI. 1967; O vlogi izbrisov in anonimitete v spominih Rudolfa Golouha, Sodobnost XV, 1967, str. 190—201; Še o pripomoči k italijanski zasedbi Trsta jeseni 1918, prav tam XV, 1967, str. 413—424; Pismo uredniku, prav tam XV, 1967, str. 667—672; Severna Slovenija v zrcalu R. Golouha, ČZN n. v. III, 1967,

348

*

vsem v treh publikacijah, kjer je sodeloval kot avtor in urednik: v objavi Tumovih spominov, ki jim je dodal svoje »Urednikove do¬ polnitve«, v objavi Prepeluhovih Pripomb k naši prevratni dobi, ki jim je dodal študijo »Albin Prepeluh — Abditus, njegov idejni razvoj in delo«, in v objavi dokumentov za zgodovino socialistič¬ nega gibanja pri Slovencih med leti 1869 in 1920, kjer sta doku¬ mente izbrala skupaj z R. Golouhom, opombe k njim je pa na¬ pisal D. Kermavner sam. 4 To je važno zato, ker dr. D. Kermavner v svoji novi knjigi ne govori o nekaterih stvareh, ampak se zanje kar sklicuje na prejšnje publikacije; to je dovolj za specialista, medtem ko širši krog vsega tega ne bo primerjal in ne bo dobil zaokrožene slike. Predvsem pa je važno, da se avtorjeve teze v novi knjigi v mnogočem razlikujejo od onih v prejšnjih publikacijah; avtor je to sam označil s tem, ko je svoje sedanje stališče označil pod narekovajem kot »dokončno« (str. 26), medtem ko je prejšnje publikacije označil kot poskusne zgodovinarske razčlembe (str. 208), in govoril o tem, da je v onih publikacijah oral kot ledino, medtem ko mora zdaj preorati kot praho in globlje (ZČ XXIII, 1968, str. 89). Avtor ima brez dvoma pravico spremeniti svoje mne¬ nje, vendar je pa treba primerjati ta stališča in se vprašati, na kakšne argumente se opira avtor za svoja spremenjena stališča. Jasno je, da problematike te vrste ne moremo popolnoma ra¬ zumeti, če upoštevamo samo slovenski okvir ali pa tudi le okvir tedanje Avstro-Ogrske, ker gre tu za osnovna vprašanja zgodovine mednarodnega delavskega gibanja v tej dobi, in jasno je tudi, da je ta problematika postala žgoče aktualna ne šele leta 1917, ampak z začetkom prve svetovne vojne leta 1914. V tej knjigi se pa vse to le prav malo omenja. Avtor čisto bežno omeni, da se je so¬ cialna demokracija v Nemčiji leta 1914 izjavila za vojno in gla¬ sovala za vojne kredite (str. 29—30 in v polemiki z Golouhom na str. 209); tako v knjigi ne omeni osnovnega dejstva, ki ga je dru¬ god izrazil, ko je pisal, da se je tedaj večina socialnodemokratičnih strank imperialističnih držav odrekla mednarodne solidar¬ nosti, da se je razsula mednarodna zveza socialističnih strank, ki so se priključile vsaka svojemu vladajočemu imperializmu in se je privezanost na obstoječe države izkazala za močnejšo od njihove str. 287—313; Ob spominskih zapiskih R. Golouha: O tržaškem anarhizmu in o nekaterih črtah slovenske socialne demokracije ZČ XXIII, 1968, str. 115—133. R. Golouh je odgovarjal v Naših ragledih 28. I. 1967 in v Sodob¬ nosti XV, 1967, str. 424—431. 4 Henrik Tuma, Iz mojega življenja, Lj. 1937, 480 str. (Urednikove dopolnitve str. 419—473). Albin Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi, Lj. 1938, 562 str. + 2 zemljevida (Dušan Kermavner, Albin Prepeluh-Abditus, njegov idejni razvoj in delo, str. 295—562). Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije, Tom V. Socialistično gibanje v Sloveniji 1869—1920, Beograd 1951, VIII + 512 str. (Pojasnila str. 465—493).

349

mednarodne povezanosti.5 Temu radikalno nasprotno Leninovo stališče, da je treba meddržavno vojno spremeniti v državljansko vojno s ciljem socialistične revolucije, stališče, ki hkrati obsoja voditelje strank, ki so se izjavili za vojno, kot izdajalce delavskega razreda in odklanja vsako sodelovanje z njimi, je v knjigi le bežno in nepopolno omenjeno (str. 233); avtor je to storil pač pod vpli¬ vom svojega po mojem mnenju pravilnega mnenja, da moremo na Slovenskem do zloma Avstro-Ogrske govoriti le o prvih simpto¬ mih pristajanja na oktobrsko revolucijo, medtem ko se je pravo gibanje v tem smislu razvilo šele pozneje, vendar bi bilo pa po¬ trebno zaradi jasnosti to stališče bolj omeniti.6 Tudi vmesno »levosocialistično« stališče je v knjigi le bežno in nejasno omenjeno (str. 216—219); tu gre za stališče zimmerwaldske desnice, ki je tudi obsojala stališča strank, ki so se izjavile za vojno, in stre¬ mela za obnovitvijo internacionale, ni pa bila za spremembo vojne v državljansko vojno in za socialistično revolucijo, hotela je pa doseči svoje cilje s preobrazbo obstoječih socialističnih strank; kakor omenja avtor v drugi svoji publikaciji, je bilo njeno geslo že po zimmervvaldski resoluciji 8. IX. 1915 mir brez aneksij in kontribucij ter na osnovi samoodločbe narodov.7 To geslo je do¬ bilo velik politični pomen po ruski februarski revoluciji 1917, vplivalo je tudi na druge in znano je, kakšen vpliv je imelo geslo o samoodločbi narodov v Avstro-Ogrski. Zato bo kritični bralec presenečen, ko bo bral v tej knjigi, da je bila ruska revolucija po zmagi nad carizmom za mir na podlagi statusa quo, torej obno¬ vitve predvojnega stanja (str. 218—219); razumel bo geslo miru brez aneksij, tj. priključitve ozemelj brez ozira na voljo prizade¬ tega prebivalstva, in kontribucij, ne bo mu pa jasno, kaj naj po¬ meni samoodločba narodov, če gre za status quo ante bellum; uganko mu razreši šele dejstvo, da ta status quo ni program niti zimmervvaldske levice niti zimmervvaldske desnice ali pa ruske februarske revolucije, ampak v tedanji politični situaciji adapta¬ cija tega programa po avstrijski vladi ter z njo povezani nemškoavstrijski socialni demokraciji in dr. Tumi.8 5 H. Tuma, o. d., str. 445; A. Prepeluh, o. d., str. 63—64, 422. 6 Avtor je pisal o tem predvsem v razpravi O odmevu oktobrske re¬ volucije pri Slovencih v letih 1917—1921, Nova obzorja X, 1957, str. 593—612; prim. tudi Oktobrska revolucija in Slovenci, Sodobnost XV, 1967, str. 1057—1080, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja VII, 1967, str. 23—41; Slovenski socialisti o ruskem revolucionarnem dogajanju 1. 1917—1918, Sodobnost XVI, 1968, str. 81—96. 7 Zgodovinski arhiv..., o. d., op. 86 na str. 487—88. 8 Mnogo gradiva za to vprašanje je v knjigi M. Britovška Revolucio¬ narni idejni preobrat med prvo svetovno vojno. Lenin v boju za tretjo internacionalo. Ljubljana 1969.

350

9

V knjigi je vprašanje sodelovanja ali nesodelovanja sloven¬ ske socialne demokracije z drugimi socialnodemokratskimi stran¬ kami v okviru istega »državnega sklopa« tako zelo v ospredju, da bi pričakovali sistematično informacijo o socialističnih strankah v Avstro-Ogrski in njihovih stališčih v času prve svetovne vojne. Na mesto tega pa dobimo v njej le nekaj priložnostnih informacij v raznih kontekstih. Tako izvemo, da je bila nemško-avstrijska socialna demokracija leta 1914 za vojno (str. 30, 42, 209); nato izvemo, da je leta 1917 ta stranka vodila akcijo za sporazumni mir, se docela »preklopila« k mirovni politiki, tako da je bil dr. Tuma mnenja, da je šla v Stockholm kot oportunistična, vrnila se je pa kot internacionalna (str. 42, 124—125, 214); kar se pa tiče notranje politike, izvemo, da je bilo vodstvo stranke le za ustavne in upravne reforme z uvedbo narodnih avtonomij in da je bilo proti spremembam, ki bi mogle privesti do razpada »državnega sklopa«, ter je bilo za čakalno taktiko (str. 42, 75); kar se tiče nenemških socialističnih strank, izvemo priložnostno, da so češko¬ slovaška, srbska, hrvatska in bosanska stranka protivojne in protimeščanske (str. 59), nato pa na mnogih mestih, da češka, poljska in ukrajinska stranka sodelujejo z meščanskimi strankami svojih narodov (str. 59—61, 84, 108—110, 111—112, 215—216). Ker nam vse to ne daje zaokrožene slike, je potrebnih nekaj dodatnih in¬ formacij, pri čemer se moremo v glavnem omejiti že na podatke, ki jih daje dr. Kermavner v drugih svojih publikacijah. Pri tem se moremo omejiti na stranke v Cislitvaniji in pustiti ob strani ogrsko, hrvatsko in bosansko stranko, kjer so bili problemi po¬ dobni. Nemškoavstrijska stranka se je res 1914 izjavila za vojno, kar se sicer ni moglo izraziti v glasovanju za vojne kredite,^ ker državni zbor ni bil sklican, pač pa predvsem v strankinem časo¬ pisju, posebno v znanih Austerlitzevih člankih Der Tag der deutschen Nation in Nach Pariš v Arbeiter-Zeitung 5. VIII. in 5. IX. 1914 9 ,p u se nj potrebno zadrževati na dr. Rennerjevih velikoavstrijskih načrtih in na sodelovanju nekaterih članov stranke pri načrtih za velikonemško Mitteleuropa. Na drugi strani je bila v stranki tudi opozicija, ki je nasprotovala njeni vojni politiki, a ta opozicija je bila majhna in ob velikem dejanju njenega vodi¬ telja dr. Friedricha Adlerja, ki je 21. X. 1916 ustrelil ministrskega predsednika grofa Stiirgkha, so pisali socialnodemokratični listi, da gre za dejanje blazneža. 10 Ob taki situaciji so ustrezno reagirale druge stranke. Večinska poljska socialistična stranka v Galiciji se je že pred vojno v tihem sporazumu z avstrijsko vlado in nemškoavstrijsko stranko pripravljala na vojno z Rusijo z namenom ob9 Zgodovinski arhiv..., o. d., op. 70 na str. 481. 10 Prav tam, op. 71 na str. 481—482.

351

novitve Poljske, med vojno ji je bil to glavni cilj in je zato sode¬ lovala z meščanskimi strankami. Podobno stališče so imeli ukra¬ jinski socialisti. Stranka velike večine čeških socialnih demokra¬ tov v prvih letih vojne ni imela lahkega stališča — podobno kakor Masaryk — zaradi simpatij za carsko Rusijo med Čehi, a končno so se 18. XI. 1916 njeni poslanci združili z drugimi češkimi po¬ slanci v Česky svaz. Pri italijanskih socialistih v Avstriji je treba razlikovati med trentinskimi socialisti, ki so dokumentirali svoj iredentizem s smrtjo svojega voditelja Cesara Battistija, in med tržaškimi socialisti, pri katerih je bila večina s Pittonijem avstromarksistično usmerjena, medtem ko se je manjšina s Puecherjem nagibala k iredentizmu. V tej situaciji je imela JSDS (Jugoslovanska socialnodemokratska stranka) v Cislitvaniji pred seboj na eni strani stališča treh in pol strank, na drugi strani pa nemškoavstrijsko stranko in italijanske tržaške avstromarksiste; eni so sodelovali z vlado, drugi z meščanskimi strankami svojih narodov; moglo bi se tudi razlikovati sodelovanje z naciona¬ lizmom vladajočega in pa podrejenih narodov. Dr. Kermavner je v eni od prejšnjih publikacij označil to stanje takole: »Prav tako, kakor se je razbila svetovna internacionala zaradi neenotnega sta¬ lišča njenih delov do svetovne vojne, se je razbila tudi »avstrijska internacionala« zaradi neenotnega stališča njenih delov v narod¬ nem vprašanju«. »Kot edina notranja protiabsolutistična sila v Avstro-Ogrski se je izkazalo narodno gibanje zatiranih narodov — medtem ko je socialna demokracija popolnoma odrekla«.11 V letu 1917 se je nemškoavstrijska socialnodemokratična stranka nato res orienti¬ rala k mirovni politiki, vendar je pa treba postaviti vprašanje, ko¬ liko je to v zvezi s politiko avstrijske vlade v spremenjeni situa¬ ciji. V notranji politiki se je pa tudi večina zbora te stranke 19.—24. X. 1917 še postavila na Rennerjevo stališče. Še resolucija konference nemškoavstrijskih socialistov alpskih dežel v Zeli am See 18. VIII. 1918 je nekak kompromis med tem stališčem in na¬ čelom samoodločbe narodov, a Arbeiter-Zeitung piše še v septem¬ bru, da se naj združijo srbska in hrvatska ozemlja v okviru mo¬ narhije, da je pa zaenkrat še nemogoča priključitev Slovencev k tej enoti.12 Šele 3. X. 1918 je priznala nemškoavstrijska socialno¬ demokratska stranka avstrijskim narodom pravico do samo¬ odločbe.13 Seveda je pa potrebno upoštevati tudi stališče levice nemškoavstrijske socialnodemokratske stranke, o čemer bo še govor. Na podlagi doslej navedenega si je pa težko predstavljati, 11 A. Prepeluh, o. d., str. 425, 423. 12 Zgodovinski arhiv..., op. 87 na str. 488 in op. 88 na str. 488—89. 13 A. Prepeluh, o. d., str. 100—-101 (tudi Kermavnerjeva opomba).

352

kaj naj bi v tedanji konkretni situaciji pomenila mednarodnostna povezanost JSDS v okviru obstoječega »državnega sklopa«. Ker so bila v času krize JSDS v letih 1917—18 zelo o ospredju vprašanja odnosa do nemškoavstrijske socialnodemokratične stranke in pa odnosa do predvojnih narodnostnih programov, zla¬ sti vprašanje razmerja med tivolsko resolucijo in majniško de¬ klaracijo, se je treba tu kratko dotakniti te dediščine dobe pred prvo svetovno vojno. JSDS je bila sicer od leta 1896 zaradi reorga¬ nizacije avstrijske stranke po narodih posebna stranka, vendar pa to ne pomeni, da ni bila več odvisna od nemškoavstrijske stran¬ ke. Dr. Tuma piše v svojih spominih, da je bila stranka v določe¬ nem smislu privesek nemške stranke in v začetkih navezana tudi na njeno denarno pomoč. 14 V referatu v decembru 1917 je zelo značilno povezoval to šibkost in odvisnost od nemške stranke z načeli internacionalizma: »Slovenska socialna demokracija je bila vedno dobro proletarska ter je sledila internacionalni disciplini brez vsakega pridržka, čuteča se prešibko, da bi hodila lastno pot. Svojo organizacijo in taktiko je uravnavala po vzgledu nem¬ škoavstrijske stranke, češki separatizem je še leta 1912 odločno obsodila. Stali smo vedno, kakor še danes stojimo, na stališču internacionale in delavske solidarnosti; v enotnosti socialno de¬ mokratičnih strank vsega sveta smo videli svoj obstanek.« 13 Enotna je bila predvsem sindikalna centrala in s tem njena fi¬ nančna sredstva; bistvo češkega separatizma je bilo prav v od¬ cepitvi od dunajske sindikalne centrale, a ta separatizem je bil od JSDS — kljub nekaterim simpatijam zanj pri A. Kristanu in dr. Dermoti — obsojen; pri tem je po mnenju Kermavnerja odlo¬ čala njena šibkost, z drugačno politiko bi si zapravili sodelovanje z neiredentističnimi tržaškimi socialisti, ne bi jim pa to prav nič pomagalo na Koroškem in Štajerskem, kjer so bile z izjemo trbo¬ veljskega revirja delavske organizacije v rokah nemške stranke. 16 Tudi iz podatkov v novi Kermavnerjevi knjigi izhaja, da je v času polemik jeseni 1917 A. Kristan poudarjal zasluge in podporo nemške stranke, medtem ko A. Prepeluh tega ni tajil, poudarjal pa je, da je to stvar preteklosti in naglašal trenja v zvezi s tem in predvsem germanizatorične tendence nemške organizacije na Ko¬ roškem in Štajerskem.17 Kar se pa tiče načelnega stališča do na¬ rodnega vprašanja, je znano, da je brnski program avstrijske so¬ cialne demokracije 1. 1899 predvideval avtonomna ozemlja na pod¬ lagi etničnega principa. Izvedba tega principa bi vsekakor ustva¬ rila tudi avtonomno Zedinjeno Slovenijo v okviru Avstrije, čeprav 14 15 16 17

H. Tuma, n. d., str. 313. • Zgodovinski arhiv..., o. d., str. 308. A. Prepeluh, o. d., str. 445, 418. D. Kermavner, n. d., str. 45—46, 51, 57—58.

23 O slovenskem narodnem vprašanju

353

je J. Pleterski ugotovil, da na Koroškem pri socialni demokraciji ni bilo opaziti nikake propagande za izvedbo tega načela, medtem ko bi bilo potrebno za druge pokrajine to vprašanje šele raz¬ iskati.18 Drugo stališče, ki ga je zastopal E. Kristan in tudi ne¬ kateri nemškoavstrijski socialni demokrati, je bilo stališče perso¬ nalne avtonomije za narodnokulturne zadeve, pri čemer ni treba izgubljati besed o tem, da bi ustvaril na taki podlagi sestavljeni narodni kataster možnosti za pritisk gospodarsko in politično močnejših. Dr. Kermavner je ugotovil, da je A. Prepeluh že pred vojno kritiziral narodnostno politiko avstrijske socialne demokra¬ cije, čeprav takrat to vprašanje še ni bilo tako žgoče aktualno, in se je s to kritiko strinjal s pripombo, da tu ne gre za »nemški« socializem, ampak za nazore, ki so nepravilni s stališča socializma kateregakoli naroda.19 Socialistična omladina je imela prav, ko je trdila, da je bila avstrijska socialna demokracija le za narodno avtonomijo, ne pa za narodne države in samoodločbo narodov. Tega mnenja je bil v svojih prejšnjih publikacijah tudi dr. Ker¬ mavner. »Avstrijska socialna demokracija pa ni razširila svojega nezadostnega načela »narodnostne avtonomije« v pojem popolne samoodločbe. Šablonsko je merila pritisk privilegiranih narodov in odpor zatiranih načeloma z istim vatlom. Zaradi tega se je mo¬ gel vladajoči polfevdalni režim okoriščati z njo kot protiutežom proti centrifugalnim stremljenjem zatiranih narodov in narodnost¬ nim bojem sploh«. »Ravnodušnost, ki so jo kazali do narodnega zatiranja nemški in deloma tudi italijanski socialni demokrati — ponekod so naravnost podpirali raznarodovalne težnje vladajočega nemštva in privilegiranega italijanstva — je odbijala Prepeluha, ki je globoko čutil, kako je njegov nazor utemeljen v socializmu«. »Če je bila pred vojno njena ideja narodne avtonomije višja od oportunistične politike meščanstva, ki je pobiralo drobtinice in se mirilo s staro ureditvijo Avstrije v dualizmu in zgodovinskih kronovinah, pa je sedaj teoretični program socialne demokracije ob živi zahtevi po samoodločbi močno obledel.« 20 Kar se pa tiče ju¬ goslovanskega vprašanja, ne more biti dvoma o tem, da se je JSDS zanj zanimala že od svojega nastanka. Etbin Kristan mi je še v zadnjih letih življenja po povratku v domovino (1951—53) zatrje¬ val, da jugoslovansko ime stranke leta 1896 ni v zvezi s tem, da bi hoteli zajeti tudi hrvatske in srbske socialiste Istre in Dalmacije, ampak so mislili pri tem na jugoslovanstvo; po neobjavljeni di¬ sertaciji Mirjane Grossove Uloga socijalne demokracije u poli18 J. Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem, narodna za¬ vest in politična orientacija prebivalstva Slovenske Koroške v letih 1848 do 1914, Lj. 1965, str. 412. 18 A. Prepeluh, o. d., str. 360—363. 20 H. Tuma, o. d., str. 438. A. Prepeluh, o. d., str. 361, 424.

354

tičkom životu Hrvatske 1890—1905 je bil E. Kristan prej kot obzoraški novinar v Zagrebu sumljiv policiji po »egzaltiranom domorodnom čuvstvu«; stalni interes stranke za jugoslovanska vprašanja dokazujejo številni članki, shodi in stiki s socialisti in socialističnimi strankami drugih jugoslovanskh narodov. Za njeno koncepcijo jugoslovanstva je pa najbolj važna tivolska resolucija iz 1. 1909. Dr. Kermavner navaja iz polemik v letih 1917—18 gla¬ sove tistih, ki so trdili, da je majniška deklaracija za socialiste nepotrebna, ker imajo že tivolsko resolucijo, in temu nasprotna mnenja, korigira mnenje dr. Tume, da naj bi bila tivolska resolu¬ cija za en jugoslovanski narod kot konfederacijo treh narodnosti, ko pravilno opozarja, da govori tivolska resolucija le o širši kon¬ federaciji, v katero naj bi se vključili vsi Jugoslovani kot enota (str. 88), sicer se pa v analizo tivolske resolucije ne spušča. Za resolucijo je najprej bistveno, da formulira idejo »narodne avto¬ nomije, tj. preobrazbo Avstro-Ogrske tako, da bo na enotnem go¬ spodarskem ozemlju vsakemu narodu brez ozira na zgodovinske meje zajamčena enotnost, samostojnost in samouprava v vseh narodno-kulturnih zadevah«; tu je s svojim poudarjanjem enot¬ nega gospodarskega ozemlja in omejevanjem avtonomije na narodno-kulturne zadeve tivolska resolucija celo bolj ekskluzivna kakor brnski program, ki govori o demokratični narodnostni zvezni državi in o teritorialnih narodnih enotah, ki opravljajo svoje narodne zadeve popolnoma avtonomno. Druga bistvena točka je težnja po združitvi vseh Jugoslovanov v en narod, tudi po skupnem jeziku in pravopisu; znano je, da je ta ideja E. Kri¬ stana vzbudila še pred prvo svetovno vojno odpor pri bodočih članih socialistične omladine Prepeluhu in dr. Lončarju, pri njima blizu stoječemu in 1914 umrlemu dr. Dermoti, pri Ivanu Cankarju, pa tudi pri dr. Tumi. Najbolj nejasna in v navideznem nasprotju s tezo o enotnem gospodarskem prostoru Avstro-Ogrske je pa točka, kjer govori o stremljenju, da bi ta enotni jugoslovanski narod brez ozira na vse umetne državnopravne in politične pregraje živel »skupno nacionalno-avtonomno kulturno življenje kot svobodna enota v popolnoma demokratični konfederaciji naro¬ dov«; tu pa gre v resnici za idejo E. Kristana, da bodo nekoč v daljnji bodočnosti, ko bodo odmrle vse države in z njimi tudi Avstro-Ogrska, živeli narodi kot personalnopravne enote v taki konfederaciji narodov.21 Tu moremo pustiti ob strani argument iz 21 To idejo je izrazil E. Kristan v članku Nationalismus und Sozialismus in Čsterreich v češki revjji Akademie, Praga, št. 11, avgusta 1898, str. 485—491 (fotokopija v Arhivu CK ZKS); slovenski prevod (z nekaj napa¬ kami) v članku Fr. Klopčiča Prvi nastop Etbina Kristana za kulturnonarodnostno avtonomijo leta 1898, Sodobnost XIII, 1965, str. 204—209. 23 *

355

kasnejših diskusij, da je bila tivolska resolucija le sklep ene stran¬ ke in ne vsega naroda, in bolj tehten argument, da je bila le malo znana. Bistveno pa je, da tivolska resolucija, sprejeta na konfe¬ renci, kjer sta bila navzoča tudi dr. V. Adler in dr. K. Renner, ne pomeni nikakega preloma s koncepcijami avstromarksizma. Na podlagi vsega navedenega ni jasno, kako je prišel dr. Kermavner v svoji novi knjigi do trditve, da je slovenska socialna demokra¬ cija že od svoje ustanovitve razglašala kot svoj cilj tako reorgani¬ zacijo »državnega sklopa«, da bi prišlo do jugoslovanskega zedi¬ njenja, in da zato deklaracijska politika ni zahtevala od nje kake temeljne preorientacije (str. 213). Ugotovitev v začetku te ocene, da moremo govoriti o radika¬ lizaciji slovenske meščanske politike šele v letu 1917 samo, če se omejimo na uradne stranke, njihovo časopisje in nastope v držav¬ nem zboru, ki se je šele tedaj sestal, medtem ko bi razpravljanje v širšem okviru dokazalo začetke te radikalizacije že prej, velja seveda tudi za slovenske socialiste: vsi ti problemi so bili zanje aktualni že od začetka vojne in ne šele od srede leta 1917, ko je začel izhajati Naprej. O vsem tem pa ne najdemo v Kermavnerjevi knjigi skoraj ničesar; le bežno se omenja razočaranje zaradi razpada internacionale in delni odpor proti stališču nemške in nemškoavstrijske socialne demokracije za nemško vojno, kar pa ni sprožilo zaznavnih nasprotstev med slovenskimi socialisti do srede leta 1917 (str. 29—30); šele v polemiki proti Golouhu v do¬ datku postavlja avtor tezo, da sta bili slovenska in njej najbližja tržaška italijanska socialna demokracija v celoti na protivojnem stališču, dokler ni nastopila z drugačnim stališčem sredi 1917 so¬ cialistična omladina (str. 207—208), omenja, da tu ne bo razprav¬ ljal o tem (str. 210), se sklicuje za stališče italijanske stranke na pisanje lista 11 Lavoratore (str. 244) in govori o nekaj podrobno¬ stih iz teh vprašanj, ki se jih bo treba še dotakniti. Po izidu dr. Kermavnerj eve knjige je izšla razprava Fr. Klopčiča, ki je prvi poskus obravnavanja teh vprašanj.22 Iz te razprave izhaja, da je glasilo stranke Zarja pisalo do začetka vojne v protivojnem smi¬ slu; pri tej ugotovitvi je treba seveda upoštevati, da so v času julijske krize 1914 vse socialistične stranke vodile protivojno kam¬ panjo do trenutka, ko je bila splošna vojna že odločena stvar. Ob začetku vojne je bila ustavljena Zarja in še en socialistični list in razpuščenih nekaj socialističnih organizacij, poleg tega je bilo pa ustavljenih še nekaj listov in razpuščenih še nekaj organizacij preporodovske, narodnosocialistične in sokolske smeri; od sloven¬ skih socialističnih listov sta bila od začetka vojne ustavljena dva, 22 Fr. Klopčič, Protivojno stališče slovenske socialnodemokratske stranke leta 1914 in 1915, ZC XXIV, 1970, str. 53—75.

356

trije so sami prenehali izhajati, dva sta pa še izhajala; 23 vse to in pogoji vojne cenzure seveda otežkočajo odgovor na vprašanje, ki nas zanima, vendar nas pa to ne odvezuje dolžnosti analiziranja pisave tiska, ki je še izhajal, in pritegnitve drugih virov poleg časopisja. Iz Klopčičeve analize socialističnega tiska, ki je v prvi dobi vojne še izhajal, sledi, da se na eni strani pojavljajo parole upanja na avstrijsko zmago, proti veleizdajalcem, proti carizmu, na drugi strani pa tudi trditve, da je delavstvo načelno proti vojni, da je vojna rezultat kapitalizma, da bo nova Avstrija domovina svobodnih narodov, da bo prišlo po vojni do brezposelnosti, in informacija o protivojnem stališču ruske socialne demokracije, kar pa seveda vse skupaj ne dokazuje protivojnega stališča, ki bi bilo podobno znanemu stališču strank v Rusiji in Srbiji. Osnov¬ nega pomena je pa dejstvo, da so Naši zapiski sicer prenehali iz¬ hajati, ker so bili sotrudniki in naročniki večinoma v vojski in je vse zamrlo, da je pa njihov urednik dr. Henrik Tuma vendar čutil potrebo, da izda še eno številko (9—10) za september-oktober 1914 in napiše zanjo uvodnik Vojna, ki ga je treba presojati po original¬ nem tekstu in ne po frizirani navedbi vsebine pri dr. Kermavnerju in pod vtisom proslavljanja osebnosti dr. Tume po dr. Kermav¬ nerju.24 V članku dr. Tuma res ugotavlja, da je bila socialna de¬ mokracija vsega sveta nepripravljena in navaja simptome za te¬ danja stališča v prejšnji dobi, vendar pa nato kategorično trdi, da je morala sprejeti dani položaj »in je moralo delavstvo, ne le brez vsakega odpora vstopiti v vojske, marveč se je moralo pod¬ vreči splošni državni in narodni disciplini« (str. 227); sem spada smiselno tudi poznejše mesto o moči militarizma, ki »izključuje v svojem bistvu vsako separatistično gibanje, bodisi socialno, raz¬ redno, stanovsko ali kulturno, vse, kar ni v smeri, cilju do ene volje, do zmage, vse to je vojski in vojni in državi nasprotno«, če¬ mur se je treba ukloniti, pri čemer se Tuma sklicuje na poziv Kautskega socialistom, da morajo izpolnjevati svoje dolžnosti kot državljani in bojevniki (str. 229); apel slovenski socialni demo¬ kraciji se glasi: »Radi tega že a priori izrekamo, da mora tudi slovenska socijalna demokracija brez diskusije sprejeti položaj dejstev in da bi bilo neumestno posebno naši majhni stranki že sedaj kritično motriti obnašanje velikih soc. dem. organizacij, kakor je nemška in francoska« (str. 226); po Rennerju mora 23 Prim. poleg Klopčičeve razprave še Petejanovo poročUo na X. zboru JSDS 25,—26. PXII. 1917, Zgodovinski arhiv..., str. 299, m Kermavnerjevo ugotovitev v Albinu Prepeluhu ..., o. d., str. 63. “ Henrik Tuma, Vojna, Naši zapiski XI, Gorica 1914, str. 225-233, prim. D. Kermavner, Urednikove dopolnitve, H. Tuma, o d str 445-446, M. Britovšek, o. d., str. 32 (po Kermavnerjevi reprodukciji), Fr. Klopčič, Protivojno stališče ..., n. o. m., str. 60 62.

357

stranka gledati, da preživi, tj. da ohrani svoje organizacije (str. 227). Svetovna vojna pomeni za socialno demokracijo konec anacionalnosti, njena konkretna podlaga postane »svobodna kulturna združitev posameznih narodnosti«, ki se pa vendar »avtonomno grupirajo po načelu velikih svetovnih ekonomičnih sil« (str. 227). Konkreten smisel teh tez postane jasen, ko avtor trdi, da se je avstrijska socialna demokracija vedno zanimala za zunanjo poli¬ tiko in jugoslovansko vprašanje in da je ona dala iniciativo za jugoslovansko socialistično konferenco v Ljubljani 1909 in— kar je bolj dvomljivo — za balkansko socialistično konferenco v Beo¬ gradu 1910; na teh konferencah se je po Tumi na eni strani formu¬ liralo načelo, da so jugoslovanska plemena en narod, vezan po skupnem jeziku in skupnih interesih, iz česar sledi, da je Tuma tedaj opustil svojo predvojno kritiko te točke tivolske resolucije; na drugi strani pa Tuma trdi zelo odločno, da je stala slovenska socialna demokracija vedno na stališču, da je mogoča avtono¬ mija in združitev jugoslovanskih plemen le v okviru velike avstrij¬ ske države, da tak okvir diktirajo geografski položaj, etnični se¬ stav podonavske in balkanskih držav ter ekonomska tendenca za združevanjem ozemelj, pri čemer je vsak separatizem, tudi srbski in bolgarski, nasproten stremljenju socialne demokracije, ki hoče dati avtonomijo narodom, a jih obenem združiti v velik ekonom¬ ski prostor; to je nemogoče v Rusiji, pač pa je to mogoče v Avstri¬ ji, kjer žive kulturni narodi, in to narekuje »svobodno zvezo v ve¬ liki centralizirani državi«; tega stališča socialna demokracija tudi v vojni ne bo spremenila (str. 227—229). Dr. Tuma, ki je tudi v tem članku mnenja, da se mora socialna demokracija, ki je obra¬ čunala z anacionalizmom, boriti za demokratične reforme (str. 227), misli, da se še ne more soditi o tem, kakšni bodo izid in po¬ sledice vojne, tolaži se pa s tem, da morejo imeti nameni vladar¬ jev drugačne posledice kakor so jih oni sami predvideli, in upa, da bo vojna privedla do avtonomije narodov in po daljšem razvoju tudi do kolektivizma in demokracije, vse pa v okviru večjih in močnejših državnih skupin, tolaži se pa tudi s tem, da ima novo vojno gospodarstvo poteze, ki spominjajo na socializem (str. 229 do 31). Bodočnost nacionalističnih strank velikih narodov je od¬ visna od zmage ali poraza, nacionalistične stranke malih narodov so pa obsojene na propad (str. 231—32). Sledi nekaj več kakor ena stran konfisciranega teksta, ki ni bil nikdar objavljen, po dr. Ker¬ mavnerju pa vsebuje kritiko avstrijskega režima.25 Konec članka se glasi: »Le v polni avtonomiji avstrijskih narodnosti je mogoča centralizirana avstrijska mogočna država. Le v polni avtonomiji avstrijskih narodnosti leži nevzdržni razvoj avstrijske države v 25 D. Kermavner, Urednikove dopolnitve, o. d., str. 446. 358

smeri Balkana in smeri orijenta. S to potjo je avstrijsko-slovanska skupina postavljena v prirodno nasprotje z velikim ruskim kolosom. To avtonomijo nam svetovna vojna prej ali slej obeta. Zato tudi v porazu srbske narodne države ne vidimo nikakega poraza jugoslovanske ideje. Za nas je ista mogoča le v okvirju močne donavsko-balkanske Avstrije« (str. 233). — Članek vsebuje seveda nekatere posebne težnje in upanja za bodočnost, ki jih je avstrijska državna oblast tudi tedaj pripravljena tolerirati pri lo¬ jalnih strankah raznih narodov, meščanskih in socialističnih. Zato pa dr. Tuma kljub ugotavljanju nepripravljenosti socialističnih strank, pri čemer pa prav nič ne pove, v kakšnem smislu bi mo¬ rale biti pripravljene, tako kategorično trdi, da je bilo stališče socialističnih strank, ki so se odločile za vojno, edino mogoče, in tako odločno zahteva vključitev socialistov v vojni stroj boju¬ jočih se držav, da bi bilo vsako zatrjevanje o njegovem tedanjem protivojnem stališču prazno fantaziranje. Prav tako je tudi nje¬ gova zahteva po kulturni avtonomiji posameznih narodnosti tako zelo povezana z zahtevo po velikem gospodarskem prostoru, po mogočni Avstriji, ki jo označuje celo kot centralizirano državo, in tako zelo v skladu s stališčem avstromarksizma pred vojno in dr. Tume ves čas vojne, da je razlaga, po kateri naj bi dr. Tuma pisal o avtonomiji le zaradi cenzure in mislil v resnici na narodno svobodo, le prazna bajka. Teza dr. Tume o velikem gospodarskem prostoru Avstrije se niti ne omejuje na ozemlje Avstro-Ogrske pred letom 1914, temveč vključuje tudi »nevzdržni razvoj avstrij¬ ske države v smeri Balkana in v smeri orijenta«; težnje Srbije in Bolgarije, da bi ohranile svojo državno samostojnost, se označu¬ jejo kot separatizem, nasproten stremljenju socialne demokracije, ki hoče sicer dati narodom avtonomijo, a jih združiti v velik eko¬ nomski prostor. V zvezi s tem je zanimivo, da je dr. Tuma leta 1908 odobraval s stališča socialne demokracije avstrijsko aneksijo Bosne in Hercegovine in da je E. Kristan 1. 1909 pomilovalno sodil o odporu Srbije proti avstrijskemu prodiranju na Balkan. 26 V zvezi s tem je zanimiva trditev v Tumovih spominih (str. 330), da je vodil E. Kristan na tivolskem zborovanju debato čisto v smislu dunajske centrale. Isto stališče kakor dr. Tuma je imel v dobi avstrijskih zmag v prvih letih vojne dr. K. Renner, ki je predvi¬ deval uničenje Srbije, zato pa bil seveda za narodnokulturno avto¬ nomijo kot tolažilo. Avstromarksizem podpira zdaj — kljub pro¬ testom internacionale v času balkanskih vojn v smislu gesla Bal¬ kan balkanskim narodom in nevmešavanja evropskih velesil, tudi Avstrije, ki se jim je tedaj pridružil — politiko imperialističnih 20 H. Tuma, Aneksija Bosne in Hercegovine v luči slovanskega vpra¬ šanja in avstrijski problem, Zgodovinski arhiv..., str. 160—163, spec. ko¬ nec, str. 163; E. Kristan, Herceg-Bosna, prav tam, str. 186—189.

359

aneksij pod pretvezo, da se s tem ustvarjajo veliki gospodarski prostori, kar bo pospešilo razvoj kapitalizma in potem tudi so¬ cializma, in predstavlja analogijo tistim reformističnim strujam, ki so s podobnimi argumenti opravičevale svojo podporo imperia¬ listični in kolonialni politiki. Jasno je, da so bili ti cilji dr. Tume uresničljivi le v primeru zmage centralnih sil; v tem članku in v tej dobi ni bilo pri njem nikake ideje o kakem sporazumnem miru, a tudi nevarnost za Slovence zaradi intervencije Italije v času tega članka še ni bila aktualna in v njem sploh ni omenjena. — To mnenje o tedanjem stališču dr. Tume potrjujejo tudi nje¬ govi spomini, ki jih je diktiral v stroj leta 1933 in 1934. V njih izrečno trdi, da je pričakoval in tudi želel zmago centralnih sil, kar bi potem prišlo do velikega razvoja Trsta, v njem bi se raz¬ vili Slovenci in slovenska socialna demokracija, medtem ko se nemškega šovinizma ni bal, ker se je zanašal na to, da bo prišlo do antagonizma med Habsburžani in Hohenzollerni; v tem pri¬ meru bi Šušteršič postal avstrijski minister ali vsaj namestnik za združeno Slovenijo, ker bi se avstrijska oblast morala opirati na Slovence proti vsenemškemu valu, ki bi sicer segel do Trsta, raz¬ vila bi se slovenska klerikalna stranka in socialnodemokratska stranka itd.; do tega bi seveda prišlo samo v primeru zmage cen¬ tralnih sil, v nasprotnem primeru bi bila Slovenija razkosana, in šušteršičevo stališče je bilo kot vseslovensko pravilno.27 Ta mne¬ nja so seveda, če upoštevamo notranji nacionalnopolitični režim v prvih letih vojne in vse tisto, kar se je deloma vedelo že tedaj in kar mnogo boljše poznamo danes o načrtih oktroiranja ustave v smislu nemških zahtev in silovitem pritisku, da bi se ustvarila Mitteleuropa, ki bi spremenila Avstrijo v satelita Nemčije, poli¬ tično naivna, če ne celo politično omejena. Značilen je tudi poda¬ tek v spominih, da je bil dr. Tuma na seznamu politično sum¬ ljivih in da je bil nato na podlagi svojega protesta pri policijskem komisarju, da je že od 1908 socialni demokrat in ne šovinistično nacionalističnega mišljenja, črtan iz tega seznama.28 To se je zgo¬ dilo v letih, ko je bilo v zaporih mnogo Slovencev različnih na¬ zorov, med njimi tudi Ivan Cankar. Če primerjamo Tumov članek Vojna iz leta 1914 in Cankarjevo predavanje Slovenci in Jugoslo¬ vani leta 1913, njegovo obsodbo neoilirizma, a tudi avstrijske di¬ plomacije, in njegovo izjavo za jugoslovansko zvezno republiko, kar seveda ne predstavlja tedanjega stališča JSDS, vidimo, da sta to dva različna svetova; v tem oziru ima dr. Kermavner prav, dru¬ go vprašanje je pa vrednotenje obeh stališč. Seveda pa stališče dr. Tume ni bilo edino stališče slovenskih socialistov niti v prvih letih vojne. Neraziskano je vprašanje, kako 27 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 292, 338—339, 364—365. 28 Prav tam, str. 341—342.

360

je Etbin Kristan, ki je odšel v ZDA prav zadnji trenutek pred prvo svetovno vojno, spremenil svoje prejšnje mnenje in postal avtor chicaške izjave za jugoslovansko federativno republiko 29. VI. 1917. A tudi za socialnodemokratične intelektualce v domovini je značilna trditev dr. Tume v pismu Regentu 12. V. 1917, da so bili ves dotedanji čas vojne do socialne demokracije »naravnost re¬ čeno nihilistično indiferentni«; to pač pomeni, da se niso strinjali z usmerjenostjo dr. Tume.29 Med njimi je bil verjetno tudi A. Pre¬ peluh, ki pred vojno tudi ni bil protiavstrijsko usmerjen, čeprav imamo vir za njegovo prepričanje o nujnosti propada Avstrije in združitve s Srbijo šele v njegovem zelo verjetnem poročilu o raz¬ govoru z dr. Krekom marca 1917.30 Zanimivo je tudi spominsko poročilo I. Regenta, da je bil za Silvestrovo 1914 povabljen pri dr. Ferfolji, kjer so bili tudi dr. Jan, dr. Šolar in inž. Gustinčič, in da so bili vsi razen Regenta za to, da bi šla Italija čimprej v vojno in da bi bil potem konec Avstro-Ogrske, na Regentov ugovor o nevarnosti za Trst in Primorje mu je pa dr. Ferfolja izjavil, da je to vseeno, samo da propade Avstrija, inž. Gustinčič mu je pa zaupal, da misli emigrirati, kar je nekaj dni pozneje res storil; 31 pri tem poročilu je pač sigurno, da so bili ti člani JSDS za zmago antante in propad Avstrije, možno je, da je bila komu med njimi ob tem indiferentna usoda Trsta, saj srečujemo tedaj tako sto¬ odstotno antanofilstvo tudi pri nekaterih slovenskih liberalcih, si¬ gurno je pa, da inž. D. Gustinčiču, ki je nato še spomladi 1915 izdal v Nišu brošuro »Trst«, ni bila indiferentna niti usoda Trsta in tudi ne perspektive socializma. Poleg opozicije članov JSDS, ki pred vojno niso bili protiavstrijsko usmerjeni, čeprav so za¬ stopali v nekaterih vprašanjih (npr. češkega separatizma ali trža¬ ških šolskih družb) svoja stališča, a so postali zdaj iz nacionalnih motivov pristaši zmage antante in propada Avstrije, je treba upo¬ števati pa tudi opozicijo, ki se sklicuje na dotedanja internacio¬ nalna in protivojna načela socialne demokracije; to vprašanje je potrebno postaviti, čeprav je bil Kermavner v svoji razpravi o Prepeluhu mnenja, da ta kriza internacionalizma v začetku pri naših socialistih ni imela takega pomena kakor nacionalna stran problema.32 Kar se tiče konkretnih dejstev, bi kronološko morali najprej omeniti Regentovo spominsko poročilo o nekem proti¬ vojnem proglasu ob začetku vojne v Trstu, ki ga je pa policija za¬ plenila in zaprla nekaj tovarišev, poročilo, ki ga Regent v Spo¬ minih ne ponavlja, proglasa pa doslej niso našli in je pač točno 29 39 31 32

D. Kermavner, Urednikove dopolnitve, o. d., str. 457. A. Prepeluh, o. d., str. 76—79. I. Regent, Spomini, Lj. 1967, str. 89—90. Dušan Kermavner, Albin Prepeluh-Abditus, o. d., str. 423.

361

Klopčičevo mnenje, da ga verjetno ni bilo.33 Na bolj sigurnih tleh smo glede seje izvrševalnega odbora JSDS, ki se je po Petejanovem poročilu na X. zboru stranke 1917 vršila konec oktobra 1914 v Trstu, da bi zavzela stališče v novem položaju, a zaradi razlike mnenj ni prišlo do nikakega sklepa in tudi ni bilo sklenjeno po¬ novno izdajanje strankinega glasila; iz pisem dr. Tume Regentu in izvrševalnemu odboru stranke izvemo, da je bil Tuma infor¬ miran od Milosta, Petejana in Ferfolje, da se bo razpravljalo o stališčih nemških socialnodemokratskih strank do vojne, da se pa seje ni hotel udeležiti, ker ni vedel, kakšno stališče naj bi zavzel, odsvetoval je vsak sklep, skliceval se je pa na stališče Kautskega in izrazil vero v internacionalno, a tudi v nemško stranko; dr. Tumi je bilo morda neprijetno zagovarjati svoja stališča iz članka »Vojna«, jasno pa je, da tedaj ne moremo govoriti o kakem nje¬ govem protivojnem stališču; bolj nejasno je Golouhovo poročilo o akciji proti stališču nemških strank, ki naj bi jo začel on, kar pa je privedlo samo do sestanka treh oseb iz nemškoavstrijske stranke, tržaške italijanske stranke in JSDS, katerega rezultati niso postali znani.34 Za april 1915 pa poroča dr. Tuma v svojih spominih, da je prišlo na pobudo Pittonija do skupne izjave obeh socialnodemokratskih strank v Trstu, kjer se obsojajo vojna in vojni cilji obeh bojujočih se blokov držav, za Trst in ozemlje, ki naj zajema še miljski polotok in bližnji Kras ter Tržič in naj sega na zahodu do Soče, se pa zahteva, da naj postane »samostojno svobodno samoupravno mesto«, kjer naj imata italijanski in slo¬ venski jezik pariteto. Pri tekstu te izjave nam ni jasno, ali gre pri tem za »samostojno«, a vendar »samoupravno« mesto v okviru Avstrije ali izven nje; važna je ugotovitev Fr. Klopčiča, da ta iz¬ java ni ohranjena po dosedanjem znanju v nobenem drugem viru kakor v Tumovih spominih in da italijanski zgodovinarji Trsta in njegovega socialističnega gibanja o njej ne vedo ničesar; glede stališča italijanske socialistične stranke v Trstu do vojne obstoje doslej v literaturi le splošne oznake, prave analize pa še ni, glede njenega voditelja in večine italijanskih socialistov v Trstu pa trdi dr. Tuma v svojih spominih, da so bili prav tako kakor Tuma za zmago centralnih sil, ker bi le v tem primeru postal Trst tudi pristanišče Velike Nemčije in bi v njem narastlo število delav¬ cev in socialistov, a tudi Golouh zatrjuje, da je bil Pittoni proavstrijsko orientiran; upoštevati moramo končno tudi dejstvo, da je bila v kritičnem aprilu 1915 socialistična stranka v Italiji 33 Fr. Klopčič, Protivojno stališče ..., u. o. m., str. 67. 34 Poročilo J. Petejana v Zgodovinskem arhivu..., o. d., str. 300; D. Kermavner, Urednikove dopolnitve, o. d., str. 446; M. Britovšek, o. d., str. 32—33, 282; R. Golouh, o. d., str. 72—73; D. Kermavner, Ivan Cankar..., str. 209.

362

proti italijanski vojni intervenciji in da je zato morda avstrijska vlada v Trstu bolj tolerirala pacifistično pisanje lista 11 Lavoratore, medtem ko bi bilo podatke pri Tumi o avtonomnem Trstu primerjati s skrajnimi predlogi centralnih sil Italiji pred italijan¬ sko vojaško intervencijo.35 Medtem ko tako s tezo o protivojnem in protiavstrijskem stališču vodstev obeh socialističnih strank v Trstu leta 1915 ne pridemo daleč, se pa v listu Zarja, ki je začela v letu 1915 dvakrat ponovno izhajati, vendar že pojavijo kritika stališč vodilnih socialističnih strank glede vojne z internacionalističnega stališča in informacije o stališčih ruskih in srbskih so¬ cialnih demokratov; ker je pa bil urednik »Zarje« Golouh, pri¬ demo tako — brez ozira na napake v njegovem spominjanju, ki mu jih upravičeno očita D. Kermavner — do rezultata, da je bil R. Golouh prvi vidni slovenski socialist, ki je kritiziral politiko vodilnih socialističnih strank z internacionalističnega stališča. 38 V letu 1916 se je pa začel tem nazorom približevati tudi dr. Tuma in to je prišlo potem deloma do izraza v resoluciji izredne kon¬ ference JSDS v Trstu 25. XII. 1916, ki je zanjo projekt sestavil deloma dr. Tuma in deloma Golouh; objavljeni tekst resolucije izraža vero v socializem in posebej v vodilne misli Komunističnega manifesta, poudarja potrebo močne politične organizacije, tudi oživitve enotnega organa vseh socialističnih skupin v državi, od¬ klanja zelo odločno vsako nacionalno koncentracijo z meščan¬ skimi strankami, do kakršne je prišlo pri Poljakih in Čehih, ker imajo socialisti svoj program enakopravnosti, enakoveljavnosti in avtonomije (na drugem mestu; avtonomne federacije) vseh na¬ rodov, in končno poziva na delo za mir in vzpostavitev internacio¬ nale; uradna cenzura je v priloženem tekstu resolucije črtala predvsem — pozneje le deloma objavljena — mesta, kjer se ob¬ soja absolutistični režim in vojna propaganda; obstajala je pa še druga cenzura v sami stranki in ta cenzura je črtala mesta, ki so govorila o krizi v socialističnem gibanju in kritizirala posebej nemško stranko; zato je sicer verjetno Kermavnerjevo mnenje, da je bil Tuma tedaj pod vplivom zmerne opozicije nemških »neod¬ visnih socialistov« in ne radikalne opozicije K. Liebknechta in R. Luxemburg, ni pa utemeljeno Kermavnerjevo negiranje Tumo¬ ve trditve v spominih, da sta bila Kopač in Petejan od njega raz¬ ločujoča se oportunista, da je Petejan (dostavljeni Golouh v Tu¬ movih spominih je na tem mestu pač lapsus calami) cenzuriral njegov predlog resolucije, trditve, ki jo najdemo tudi v Tumovem pismu Prepeluhu leta 1917; oportunizem Kopača in Petejana je 3r> H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 351 (tekst izjave); Fr. Klopčič, n. o. m., str. 69—70; H. Tuma, o. d., str. 378—379; R. Golouh, o. d., str. 89. 30 Fr. Klopčič, n. o. m., str. 70—72; R. Golouh, o. d., str. 73—74; D. Ker¬ mavner, Ivan Cankar..., str. 210—211.

363

bil pač v tem, da se za nobeno ceno ne sme kritizirati in zameriti predvsem vodstvu nemškoavstrijske stranke, od katere je bila JSDS ideološko in organizacijsko odvisna.37 Obstoje pa seveda tudi že radikalnejše tendence, kar izraža pozdravni brzojav izvrševalnega odbora JSDS ruski februarski revoluciji iz aprila 1917, čeprav je bil resnično odposlan pač tekst, ki je bil objavljen v Arbeiter-Zeitung in v glavnem tudi v Delavcu in izraža le navdu¬ šenje in upanje v rusko revolucijo, ne pa radikalnejši koncept, ki poziva k posnemanju ruske revolucije.38 Sliko iz te skice, ki ni izčrpna in ne sloni na izčrpnem štu¬ diju ohranjenih virov, a vendar dokazuje, da ne moremo govoriti kar splošno o radikalnem in protivojnem stališču JSDS v letih med 1914 in 1917, dopolnjuje slika o stališču te stranke in po¬ sebej dr. Tume spomladi in poleti 1917 v času aktualnosti stock¬ holmske internacionalne socialistične konference. Tu ima seveda dr. Kermavner prav, ko zavrača mnenje Golouha (in dejansko tudi raznih drugih avtorjev), da naj bi prišla iniciativa za stockholm¬ sko konferenco od avstroogrske diplomacije in nemškega dela druge internacionale; idejno izhodišče je v že omenjeni zimmerwaldski resoluciji iz leta 1915 za mir brez aneksij in kontribucij in na podlagi samoodločbe narodov, iniciativa za tako konferenco je pa izšla po ruski februarski revoluciji od manjševiškega petrograjskega sovjeta v marcu 1917, temu se je pridružil vseruski kon¬ gres delavskih in vojaških sovjetov in meščansko-menjševiška vlada, iniciativa prihaja tudi od holandsko-skandinavskega od¬ bora, vse pa na podlagi načel zgoraj omenjene zimmerwaldske resolucije (str. 218—221). Na drugi strani prevlada pa v vod¬ stvu Avstro-Ogrske od marca 1917 prepričanje, da zaradi notranjih težav (nacionalno in socialno nezadovoljstvo itd.) in zunanjih spre¬ memb (ameriška intervencija; ruska februarska revolucija, za ka¬ tero se dolgo časa misli, da bo imela za centralne države nega¬ tivne posledice) vojne ne bo mogoče nadaljevati dalje kakor do zime; v tem razpoloženju, ki prevladuje nekako od marca do avgusta, se v notranji politiki opuste načrti za oktroiranje ustave v smislu nemškonacionalnih zahtev, sklican je parlament Cislitvanije, proglasi se amnestija, v zunanji politiki je pa to med drugim doba kontaktov s Sikstom Bourbonskim; v tem času se uradno pospešuje agitacija za mir, hoče se pa tudi izrabiti preko zvez 37 Tekst objavljene resolucije Zgodovinski arhiv..., str. 281—283; za vse ostalo: H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 352—355 in 453 (pismo Tume Prepeluhu); R. Golouh, o. d., str. 75—78; D. Kermavner, Ivan Cankar..., str. 215—217. 38 D. Kermavner, Slovenski socialisti o ruskem revolucionarnem do¬ gajanju 1. 1917—1918, Sodobnost XIII, 1968, str. 81 sl.; R. Golouh, o. d., str. 100—101; D. Kermavner, Ivan Cankar..., str. 217—218.

364

s socialisti, ki so povezani z vlado, stockholmsko konferenco za to, da bi z njo Avstro-Ogrska dosegla svoje namene. Dr. Kermavner je v eni od prejšnjih publikacij označil ta položaj z besedami: »To geslo (tj. miru brez aneksij in kontribucij na podlagi samo¬ odločbe narodov) sta nemška in avstrijsko-nemška socialna de¬ mokracija tolmačili v smislu miru brez zmagovalcev in prema¬ gancev, ki ga je želela tudi avstroogrska vlada.« 39 V svoji novi pu¬ blikaciji je pa v polemiki z Golouhom izkonstruiral »mirovno po¬ budo ruske revolucije, ki je takoj po zmagi nad carizmom raz¬ glasila, da je za mir, ki bi se dosegel ne z zmago, ampak s poga¬ janji na osnovi statusa quo« (str. 218), in s tem ruski februarski revoluciji, za katero je znano, koliko je vplivala tudi na narode Avstro-Ogrske v smislu gesla o samoodločbi narodov, in celot¬ nemu zimmerwaldskemu gibanju pripisal tendenco avstroogrske vlade in z njo povezane nemškoavstrijske socialne demokracije za ohranitev integritete Avstro-Ogrske. Dr. Tuma, ki je poznal te priprave, trdi, da je bila avstrijska vlada tajno v zvezi z dunajskim vodstvom socialne demokracije, ki je pa tudi gledalo na to, da vladna vzpodbuda ne bi bila vidna.40 Kakor je znano, je odklanjal program nemškoavstrijske socialne demokracije za Stockholm načelo samoodločbe narodov za AvstroOgrsko, proglašal nacionalno vprašanje za notranje vprašanje, ki se bo reševalo z nacionalnimi okrožji in personalnimi avtonomi¬ jami, trdil, da ni mogoče potegniti nacionalnih meja in da avstrij¬ ska država ohranjuje eksistenco malih narodov. Ta program je vzbudil odpor kakor prej le še stališče te stranke leta 1914; dr. Žer¬ jav je v pismu dr. Tumi 4. junija 1917. očital, da naj velja geslo samoodločbe torej samo za Rusijo, opozarjal, da je narodne meje zlasti med Slovenci in Nemci mogoče potegniti in da bi izvedba tega programa pomenila nadaljevanje germanizacije zlasti na Ko¬ roškem, ter spraševal, ali se JSDS, ki sodeluje z nemško in ne s češko stranko, s tem strinja; za socialistično omladino je bila to ena od osnovnih vzpodbud in A. Prepeluh je v članku v Napreju 15. X. 1917 kategorično spraševal A. Kristana, ali je on za ta pro¬ gram ali ne; tudi levica nemškoavstrijske socialne demokracije je v oktobru očitala vodstvu stranke, da odklanja za Avstro-Ogrsko tisto, kar zahteva za Rusijo.41 Nas pa zanima seveda posebej sta¬ lišče JSDS. Iz stališč za prvi maj 1917, kjer se zahteva mir brez ponižanja za katerokoli vojskujočo se državo, izraža zadovoljstvo 39 Zgodovinski arhiv..., o. d., str. 479, op. 65. 40 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 357. . 41 Vse te podatke je mogoče najti v Kermavnerjevih Urednikovih dopolnitvah, n. o. m., str. 448—450, v Prepeluhovem članku Dialog na prozoru, Zgodovinski arhiv..., str. 294, in v Kermavnerjevi knjigi Ivan Can¬ kar ..., str. 56, 61—62. 365

ob takem stališču avstroogrske vlade, pozdravlja akcijo za Stock¬ holm, pa tudi ruski proletariat, in iz resolucije deželne konference JSDS v Ljubljani 17. VI. 1917, kjer se kritizirajo še vedno obsto¬ ječe absolutistične metode, zahteva demokratizacija in združeva¬ nje svobodnih občin v samoupravna okrožja in samoupravne na¬ rodnostne skupine, ki naj bodo združene v zvezno državo, ter končno pozdravlja stockholmska akcija, ne moremo sklepati, da je bilo vodstvo stranke radikalno in da se je oddaljevalo od stališč nemškoavstrijske stranke.42 Ob stockholmski konferenci je objavil Naprej 25. VII. 1917 dopis i. r. (= Ivan Regent), kjer se trdi, da ni važno, kdo je odgovoren za vojno, z opombo uredništva, da je to važno in da je važno posebej, katera socialistična stranka je to podpirala; dne 31. VII. 1917 je pa objavil Gh (= R. Golouh) članek Delo za mir, kjer se ostro kritizirajo tisti, ki so zakrivili vojno, in večinski socialisti, ter zahteva, da naj bi bil Stockholm novi Zimmerwald brez udeležbe večinskih socialistov, čemur je uredništvo dodalo opombo, da se s tem strinja; ne vidim razloga za Kermavnerjevo trditev, da naj bi bilo uredništvo (Alojzija Štebi) pri tej zadnji opombi neiskreno.43 Odločilnega pomena za stališče JSDS je pa spomenica, ki jo je za stockholmsko konferenco po nalogu njenega vodstva sestavil dr. Tuma; ta spomenica sicer ni bila pred¬ ložena in v celoti ni objavljena in morda v celoti niti ne ohra¬ njena, vendar jo pa moramo kratko analizirati, ker so v dosedanji literaturi o njej izpuščeni važni momenti.44 V tej spomenici, ki bi mogla dobiti velik političen pomen, če bi bila res predložena konferenci socialistov vseh držav, sreču¬ jemo nekatere momente, ki jih ni v prejšnjih Tumovih tekstih: Nemčija ima večjo krivdo za vojno kakor druge države, kritizira se nemški nacionalizem in šovinizem ter tudi nemška socialna de¬ mokracija, zavezništvo Avstro-Ogrske z Nemčijo se označuje kot napaka, obsojajo se težnja Nemčije priti do Trsta in Madžari za¬ radi separatističnega odnosa do Avstrije, pri čemer sta kriva tudi 42 Zgodovinski arhiv ..., str. 284—283. 43 D. Kermavner, Ivan Cankar..., str. 221—222. 44 Tekst spomenice je objavljal v slovenskem prevodu iz nemškega originala dr. Tuma v listu Socialist od 26. VI. do 31. XII. 1925, objava pa ni končana, ker je list prenehal izhajati, in sicer sta po podatkih dr. Ker¬ mavnerja (Urednikove opombe ..., n. d., str. 450) objavljeni do dve tretjini teksta; objava H. Tuma, Iz »stockholmske spomenice« Jugoslovanske socialnodemokratične stranke leta 1917, Zgodovinski arhiv..., str. 452—456, vsebuje le fragmente spomenice; za analizo prim. D. Kermavner, Uredni¬ kove dopolnitve ..., str. 450—454, in spominske beležke H. Tume, Iz mojega življenja, str. 357 sl. in R. Golouha, n. d., str. 82 sl. Ob tem in drugih važnih tekstih nastaja vprašanje, da bi bilo potrebno vsaj za neobjavljene zapiske, elaborate in korespondence ugotoviti, kaj je danes še ohranjeno, in potem tekste kritično izdati.

366

nemško in madžarsko ljudstvo v Avstro-Ogrski. Svetovna vojna je bila za Avstro-Ogrsko samomor, ker bi v primeru poraza razpadla, v primeru zmage bi pa postala vazalna država Nemčije, Trst bi postal južni trgovski emporij Nemčije, Čehi in Slovenci bi postali nemška kolonija, nemški uradniki in delavci bi zasedli urade in železnice, Čehi in Slovenci bi postali težaki, njihova inteligenca bi bila obsojena opustiti lastno kulturo in se ukloniti nemški; to stališče je bolj realistično kakor pa že omenjeno stališče v prvih letih vojne, ko je bil — po svojih spominih — za zmago centralnih sil zaradi razvoja Trsta in je fantaziral o konfliktu med Habsbur¬ žani in Hohenzollerni in o dr. Šušteršiču kot avstrijskem namest¬ niku združene Slovenije. Kar se pa tiče samoodločbe narodov, dr. Tuma to rusko geslo sicer sprejme kot garancijo trajnega miru in program socialne demokracije, a ga takoj omeji z vrsto rezerv: obstoje državni narodi, npr. Avstrijci, narodi, kakor Poljaki, Čehi in Hrvati, in narodnosti, kakor so Malorusi, Slovaki in Slovenci, pri čemer ti pojmi niso definirani, moremo si pa misliti, kakšen bi bil vtis glede na Slovence, če bi bil ta tekst predložen; narodna država ni edina mogoča oblika, mogoča je tudi narodnostna država z narodnimi avtonomijami, narodna država more nastati iz narodnostne le preko nasilja, treba je zaščititi manjšine; samo¬ odločba je zdaj nemogoča, treba je prej vzpostaviti internacionalo, a tudi pozneje bo obseg samoodločbe različen in bo treba marsi¬ kaj prepustiti sekcijam internacionale; program internacionalne demokracije je samouprava narodnosti, a tudi sklenjenost držav¬ nih, gospodarskih in prometnih enot (Socialist 26. VI. in 3. VII. 1925). Dr. Tuma je proti osvajalnim vojnam, ki jih povzročata kapitalistični sistem in imperializem, in proti aneksijam brez ozira na voljo prebivalstva, vendar pa ne brez izjeme: »Tudi danes ni izključiti nasilnega zasedanja ozemlja ljudstev, ki so kulturi so¬ vražna, v pospeševanje splošne gospodarske in prometne enote« (Socialist, 10. VII. 1925). Vse kritike niso pri^ dr. Tumi omajale vero v »Adrijansko-Podonavsko-Balkansko državo«, ki je gospo¬ darska in prometna enota, »pravi ideal«, h kateri sicer ne spa¬ dajo Poljaki in Malorusi, zato pa poleg Nemcev, Čehov in Madža¬ rov tudi Romuni in Srbohrvatje, pri čemer je poudarjena poveza¬ nost Slovencev s Srbohrvati. Dr. Tuma iz gospodarskih in promet¬ nih razlogov ter zaradi etnične mešanosti ozemlja zelo odločno nasprotuje italijanskim aspiracijam na vzhodno obalo Jadrana in priznava Italiji le Trentino in furlansko nižino na jugozahodu Goriško-Gradiščanske, vendar pa brez beneških Slovencev, torej kompaktno italijansko etnično ozemlje in v glavnem ozemlje, ki ga je ponujala Avstro-Ogrska Italiji za nevtralnost pred italijan¬ sko vojaško intervencijo. Tako pride dr. Tuma načelno in kon¬ kretno v bistvu do predloga za mir na podlagi statusa quo ante 367

bellum, vendar z nekaj izjemami: obnoviti je treba Poljsko, ko¬ likor so jo bojujoče se države že oprostile; Belgija se mora obno¬ viti, vendar pa predvideva dr. Tuma za bodočnost njeno razdeli¬ tev med Francijo in Nizozemsko; omenjene so bile že spremembe meja Italije; Srbija je bila gospodarsko odvisna od Avstro-Ogrske in v njej so bili politiki, ki so trdili, da je združitev Srbov mo¬ goča le v Avstriji, a Madžari in gospodarska politika Avstro-Ogrske so vse pokvarili in zdaj je treba pač vzpostaviti Srbijo in jo zdru¬ žiti s Črno goro, vendar bo pa v bodočnosti prišlo do njene pri¬ ključitve adrijansko-donavsko-balkanski enoti, tako da vidimo, da dr. Tuma niti 1917 ni izgubil upanja na aneksijo Srbije in Črne gore; podobne načrte je imel dr. Tuma verjetno še za nekatere druge balkanske države, vendar pa ta del spomenice ni ohranjen ali vsaj znan. Pot do tega cilja vidi dr. Tuma v miru, ki naj ga skleneta demokratična Nemčija in demokratična avstrijska na¬ rodnostna država, ta mir naj zagotovi demokratizacijo in avtono¬ mijo narodov v okviru gospodarskih in prometnih enot, izvedbo teh načel naj pa potem uresniči internacionalna organizacija de¬ lavstva. Kakor vidimo, je ta tekst kljub niansam v kritiki Nem¬ cev, Madžarov in Italijanov in v predlogih za praktično izvedbo polnokrven izraz avstromarksizma, ki priznava posameznim na¬ rodom le avtonomije in vsebuje celo elemente socialimperializma. Konec avgusta 1917 je prišlo na Dunaju do sestanka zastop¬ nikov socialističnih strank Cislitvanije zaradi priprave na stock¬ holmsko konferenco. Poljaki se sestanka sploh niso udeležili, ker jih je pač interesirala obnova Poljske in ne problemi AvstroOgrske. Glede Čehov poudarja Kermavner, da so se ga udeležili in nastopili s svojo zahtevo za samostojno češko državo v okviru Avstro-Ogrske; dr. Tuma pa trdi, da so češki delegati »zavzeli svoje separatistično stališče«; v resnici je pač češka izjava v so¬ glasju s pripadnostjo češke stranke Češkemu svazu in njegovo majniško deklaracijo, ki podobno kakor jugoslovanska deklara¬ cija še ne odklanja dinastije, vendar je pa zahteva po samostoj¬ nem državnem telesu vse kaj drugega kakor avstromarksistične narodne avtonomije in zato so imeli nemški delegati in dr. Tuma prav, če so jo označili kot separatistično.45 Glede drugih delega¬ tov poroča dr. Tuma v svojih spominih in pismih A. Kristanu in Prepeluhu 27. X. 1917, da se je sporazumel s Pittonijem in z Ro¬ munom Grigorovicijem, da bodo šli v Stockholm le v primeru sporazuma, in da je hotel sam kritizirati stališče nemškoavstrijske stranke, a so mu to preprečili Kristan, Kopač in Čobal; dr. Tuma se tudi razburja, ker je JSDS podpisala pismo desničarskih socia¬ lističnih strank centralnih držav, da naj bi se v Stockholmu ne 45 D. Kermavner, Ivan Cankar..., str. 222—223; H. Tuma, n. d., str. 358—359.

368

razpravljalo o vprašanju vojne krivde in deležu posameznih držav na njej; iz vsega tega se vidi, da je celo blaga dr. Tumova kritika naletela — kakor že 1916 — na odpor drugih vodilnih članov JSDS, ki se za nobeno ceno niso hoteli zameriti vodstvu nemškoavstrijske stranke.46 Do stockholmskega kongresa potem ni prišlo zaradi neudeležbe socialistov iz antantnih držav, ki je imela raz¬ lične vzroke. Kar se tiče nazorov in taktike socialistične omladine, je po¬ trebno zaradi jasnosti najprej omeniti nekaj značilnosti, glede ka¬ terih z dr. Kermavnerjem nisva različnega mnenja. Sem spada predvsem cilj popolnoma neodvisne jugoslovanske države s Srbijo in Črno goro vred, kar je mogoče doseči seveda le z razpadom Avstro-Ogrske; kakor že omenjeno, so bili teh nazorov sociali¬ stični intelektualci in Prepeluh že pred nastopom omladine, nato pa jih je zastopal M. Rule (Milan Lemež) v konfisciranem delu svojega članka v Napreju že 5. VIII. 1917, prav tako pa tudi drugi teksti tega gibanja; v zvezi s tem se od majniške deklaracije sprejema njeno »idejno bistvo«, kakor se izraža »Demokracija«, tj. prav ta ideja, nikakor pa ne mesta, kjer se v deklaraciji govori o habsburški dinastiji in hrvatskem državnem pravu.47 Druga zna¬ čilnost je teza o avtonomistični ali federalistični organizaciji bo¬ doče jugoslovanske države; poudarja se kulturna samostojnost vsakega od jugoslovanskih narodov, odklanja se teorija o enem samem jugoslovanskem narodu in poudarja, da naj bo skupna samo država, govori se o teritorialni avtonomiji Slovencev v Ju¬ goslaviji in o jugoslovanski zvezni državi, tivolska resolucija se kritizira tudi zaradi njene tendence po unifikaciji jezikov; ta zna¬ čilnost, ki je vzbudila pomisleke že pred razpadom Avstro-Ogrske, je zanimiva v času, ko se v valu jugoslovanskega gibanja pri Slo¬ vencih splošno govori o enem jugoslovanskem narodu, mnogi pa govore tudi o eni kulturi ali celo enem jeziku, in trditi smemo, da so prej sicer nekateri kulturni delavci zagovarjali individual¬ nost slovenskega jezika in kulture, da je pa bila socialistična omladina prva slovenska politična grupa, ki je postavila program avto¬ nomije ali federacije v jugoslovanski državi.48 V zvezi z vsem tem 46 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 359, (Urednikove dopolnitve), str. 453; H. Tuma, Stockholmska spomenica, Socialist, 26. VI. 1925; Zgodovinski arhiv..., str. 305—306, 482. . , . 47 D. Kermavner, Ivan Cankar..., str. 49—50; isto misel izraza avtor tudi v svojih Urednikovih dopolnitvah, n. o. m., str. 457, pa tudi A. Pre¬ peluh, Pripombe..., str. 98 sl. pri čemer je treba opozoriti, da resigmrana slika, ki jo podaja avtor v tej, svoji knjigi, nikakor ne ustreza elanu, ki ga je avtor kazal v letih 1917 in 1918. 48 Prim. npr. D. Kermavner, Ivan Cankar..., str. 30, 56, 143, 227; A. Prepeluh, Pripombe..., str. 203. 24 O slovenskem narodnem vprašanju

369

je tretja zahteva, da se prekine ideološka in organizacijska pove¬ zanost z večinsko nemško-avstrijsko socialnodemokratično stran¬ ko in da se v akciji za jugoslovansko državo sodeluje z meščan¬ skimi strankami, ki stoje na istem stališču. To so osnovne razlike in skoraj vse debate z vodstvom JSDS se vrste okrog vprašanj, da brnski program, tivolska resolucija in nemškoavstrijska stranka predvidevajo kvečjemu nacionalne avtonomije, nikakor pa ne sa¬ moodločbe narodov in nacionalnih držav, okrog stališč nemške in nemškoavstrijske stranke v dobi vojne, okrog odvisnosti od du¬ najske sindikalne centrale in germanizacij ske politike nemško¬ avstrijske stranke na Štajerskem in Koroškem. Dr. Kermavner vidi pa še drugo razliko, ki je v njegovi knjigi čisto v ospredju: dotedanja JSDS je stala na stališču razrednega boja, internacionalizma in mednarodnostne povezanosti v okviru obstoječega državnega sklopa, medtem ko je socialistična omladina negirala razredni boj, internacionalizem, dotedanjo protivojno usmerje¬ nost JSDS, negirala to mednarodnostno povezanost in se zavze¬ mala za priključitev vsenarodni fronti z meščanskim vodstvom in meščanskim programom.49 Tu se ni več potrebno zadrževati na nekaterih od teh tez; splošna in avstrijska internacionala tedaj de¬ jansko ne obstojita, o vprašanju dotedanjega protivojnega sta¬ lišča JSDS smo že govorili, kar se pa tiče mednarodnostne poveza¬ nosti v okviru istega državnega sklopa, gre tu v bistvu za odnos do nemškoavstrijske stranke, pri kateri že poznamo (z izjemo nje¬ ne levice, o kateri bo še govor) njeno politiko med vojno, ko so njeni poslanci še 1918 glasovali za vojne kredite; v položaju, ko socialistična stranka vladajočega naroda sodeluje z vlado, stranke drugih narodov pa z meščanstvom svojega naroda, je mogoče, da si socialisti med seboj očitajo iste stvari in tako vidimo, da so češki socialisti očitali nemškim socialnim demokratom, da so opustili načelo razrednega boja in postavili narod nad razred in narodni boj pred razredni boj.50 Potrebno je pa vendar odgovoriti na vprašanje, kakšni so bili nazori socialističnih mladinov o teh in drugih bistvenih vprašanjih, tu pa ne moremo vzeti za podlago novo dr. Kermavnerjevo knjigo, ki v glavnem le kritično zasle¬ duje časopisne polemike, ampak predvsem poglobljeno analizo v njegovi predvojni študiji o Prepeluhu. Tu se pa prav kmalu prepričamo, da gre v bistvu za nazore, ki niso nastali šele 1. 1917. Prepeluh je bil že od začetka svojega socialističnega udejstvovanja okrog 1. 1900 prepričan, da v poljedelstvu veleobrat ne izpodriva srednje in male posesti, bil je skoraj vse svoje življenje prepričan, 49 Prim. npr. D. Kermavner Ivan Cankar..., str. 28, 62, 99, 181, 197, 207—208. V Urednikovih dopolnitvah, n. o. m., str. 457 trdi avtor, da je mladina deloma zapuščala načela razrednega boja in internacionalizma. 50 D. Kermavner, o. d., str. 60.

370

da je kolektivizacija zemlje neizvedljiva, zato je hotel pomagati malim in srednjim kmetom z zadružništvom; taki nazori so ob¬ stajali tedaj tudi v mednarodnem socialističnem gibanju, čeprav so jih vodilni teoretiki odklanjali; v zvezi s tem je njegovo priza¬ devanje, da bi v slovenskih razmerah, kjer je bilo delavstva v ve¬ likih obratih primeroma malo, dal socializmu širšo masovno pod¬ lago s tem, da bi postal socializem gibanje vseh tistih slojev, ki jih ogroža kapital, obenem pa spričo dejstva, da je bil kapital na Slovenskem pretežno tuj, tendenca povezati socializem in narodno vprašanje; deloma v zvezi s tem je tudi njegovo nasprotovanje po¬ vezovanja socialistov z liberalci in kulturnim bojem, a celo na¬ sprotovanje ločitvi cerkve od države in teza, da ima v filozofskem oziru krščanstvo prednost pred materializmom; s temi nazori Pre¬ peluh v JSDS ni prodrl, bil je z njimi osamljen celo med zapiskarji, sigurno je pa, da jih je hotel uresničiti v okviru JSDS in da je JSDS te nazore tolerirala. Medtem ko je bil Prepeluh pod vpli¬ vom revizionizma in določenih agrarnih idej, so pa hoteli masarykovci, ki so prešli v socializem, najti predvsem v svetovnonazor¬ skih vprašanjih nekak kompromis med Masarykom in Marxom; že pred prvo svetovno vojno izražata dr. Dremota in Prepeluh misel, da se socializem razlikuje po narodih in da je potreben slovenski tip socializma, ne da bi imela ta tendenca kak naciona¬ lističen značaj. Vse te tendence v JSDS niso prevladale, sigurno pa je, da so njihovi zastopniki hoteli ostati socialisti in da je bilo to tudi mogoče, ker je bila JSDS »malo strnjena in ekskluzivna« v teh vprašanjih.51 V letih 1917 in 1918 je nov že omenjeni nacio¬ nalni program, v vseh drugih vprašanjih pa pridejo do izraza ten¬ dence, ki jih poznamo že iz dobe pred prvo svetovno vojno. Prepeluhovi članki O naših narodnih problemih v Napreju 1917, ki so izšli potem predelani 1918 v knjigi Problemi malega naroda, se zavzemajo za agrarno reformo, razlastitev tujega kapitala, nacio¬ nalizacijo rudnikov in vodnih sil, radikalno socialno zakonodajo, politično za demokracijo, medtem ko razvoj kapitalizma po njih še ni končan, izražajo torej reformizem, mislim pa, da je imel dr. Kermavner prav, ko je v polemiki z dr. Lončarjem trdil, da Pre¬ peluh s tem ni hotel prelomiti s tradicionalno socialno demokra¬ cijo pri nas, ker taki nazori niso bili za tedanjo socialno demokra¬ cijo nič heretičnega.52 Piše se o tem, da so socialistične ideje sicer mednarodne, da se pa oblikujejo pri različnih narodih različno in da je potreben slovenski socializem, ki ne bo črpal samo iz nem¬ škega, in o tem, da človeka oblikujejo tudi duševni einitelji in se zato postavlja ta »psihofizični nazor« proti historičnemu materia51 D. Kermavner, Albin Prepeluh-Abditus, n. o. m., str. 402. 52 N. o. m., str. 443—444. 24 *

371

lizmu. Vendar je pa treba poudariti, da socialistični mladini v teh vprašanjih niso bili enotni in da jih je povezoval samo narodni program, ne pa vse Prepeluhove ideje.53 Do konflikta je prišlo za¬ radi narodnega programa in ne zaradi teh idej, ki so obstajale že pred vojno, bile zelo blago obravnavane v polemikah med vojno in niso bile nikaka ovira za zopetno sodelovanje po vojni, ko je 1919 stranka sprejela Prepeluhov agrarni program. Pri razkolu med mladini in vodstvom stranke pač »ni šlo za nič sorodnega delitvi mednarodnega delavskega gibanja v revolucionarno levico in reformistično desnico, marveč za razhod dveh nerevolucionarnih stališč do problema narodne osvoboditve Slovencev.« 54 Boljševike je edini Prepeluh napadel že pred oktobrsko revolucijo kot reformist in pa zato, ker je upal na zmago antante in zato ni bil za njihovo kampanjo za mir, in potem še enkrat pred zlomom Avstro-Ogrske, medtem ko je vodstvo stranke sicer izražalo sim¬ patije zanje, vendar pa je bilo daleč od misli, da bi jih posne¬ malo.55 To pa ne utemeljuje teze v novi knjigi, da naj bi bili mla¬ dini v nasprotju s staro stranko proti razrednemu boju in internacionalizmu; te teze avtor niti ne poskuša dokazati, a že površni pregled nekaterih tekstov dokazuje, da nima prav, čeprav se avtorji razlikujejo med seboj. 2e prvi uvodnik Napreja pod re¬ dakcijo A. Štebijeve 15. VII. 1917 govori o tem, da je internacio¬ nala v bistvu živa, prav tako tudi boj proti kapitalizmu in impe¬ rializmu, da je bila stara internacionala le premalo internacio¬ nalna in premalo nacionalna, izjavlja se za že omenjeni nacionalni program, a proti šovinizmu; celo članek M. Ruleja (M. Lemeža) v Napreju 12. VIII. 1917, ki je vzbudil zaradi mest o Marxu in židovstvu največ odpora, govori le proti staremu internacionalizmu, ki je bil v teoriji za breznarodnost, v praksi pa za vladajoče na¬ rode in raznarodovanje tistih, ki nimajo lastne države, in trdi, da bo nova tretja internacionala (beseda seveda ni mišljena v poznej¬ šem pomenu) slonela na narodih ali je pa ne bo; Prepeluh in dr. Ferfolja sta bolj rezervirana, vendar se pa ne izjavita proti inter¬ nacionali ali razrednemu boju; Naša poslanica, uvodni članek De¬ mokracije, govori o narodni državi kot podlagi za svobodno fe¬ deracijo narodov, se izjavlja proti nacionalizmu, ki mu gre za se¬ bično korist, poudarja, da sta kapital in veleposest večinoma tuja in zato razredni boj obrnjen večinoma navzven, »pri čemer je pa samoumevno, da je treba bojevati vzporedno razredni boj tudi na znotraj«; R. Golouh se v aprilski številki Demokracije 1918, ko je tudi po D. Kermavnerju že povsem prešel v tabor mladinov, ve53 N. o. m., str. 457. 54 D. Kermavner, 0 odmevu oktobrske revolucije pri Slovencih v letih 1917—1921, Nova obzorja X, 1957, str. 599. 55 Prav tam, str. 597—599.

372

seli, da je celo Klofačeva (češka narodnosocialistična) stranka za razredni boj in internacionalo. Še manj je utemeljena avtorjeva nedokazana trditev, da je hotel Prepeluh spremeniti socialno de¬ mokracijo v pomožno četo narodnega meščanstva po vzgledu krščanskosocialne in narodnosocialne delavske organizacije (str. 44), da sploh ni bil več vnet za socializem (str. 50), da je nova mi¬ selnost nastala iz narodnega meščanskega okolja (str. 212), čemur je mogoče priključiti še avtorjevo trditev iz druge publikacije, da se je omladina »skoraj docela odtrgana od tega delavstva in nje¬ govih teženj privezala k radikalnemu krilu slovenske liberalne buržoazije, ostajajoč komaj še socialistično pobarvana skupinica meščansko demokratičnih intelektualcev«; 50 to je čudna oznaka tedanjih vodilnih mladinov (Prepeluh, dr. Lončar, dr. Lemež, A. Štebi, dr. Ferfolja, R. Golouh), njihovih idej in položaja ter na¬ mišljenega načrta ukiniti JSDS kot samostojno politično stranko. V oktobru 1917 je bila socialističnim mladinom odvzeta mož¬ nost razširjati svoje nazore preko Napreja in odslej je nekako do aprila 1918, ko se začne politična linija JSDS spreminjati, dr. Tuma vodilni ideolog stranke in moramo spoznati predvsem nje¬ gove tedanje nazore. Tu ima dr. Kermavner prav, ko trdi, da je hotel dr. Tuma debatirati z mladini, čeprav je nasproten njihovim nazorom, medtem ko je ljubljansko vodstvo stranke temu naspro¬ tovalo, in tudi v tem, da so bili dr. Tuma in primorski slovenski socialisti sploh bolj dostopni za leve kritike nemške in nemškoavstrijske socialnodemokratske stranke kakor pa ljubljansko vod¬ stvo. Gotovo pa je, da je dr. Tuma že konec oktobra 1917 javno nastopil proti vsaki ideji o razpadu Avstro-Ogrske, tako v tej državi kakor v Rusiji mu je samoodločba mogoča le kot samo¬ uprava v okviru enotnega gospodarskega in prometnega prosto¬ ra.57 Kar se pa tiče pričakovanj in želja glede izida vojne, je dr. Tuma v decembru 1917 v članku v Napreju in v pismu dr. Žerjavu izrazil prepričanje, da je zaželjen le sporazumen mir, ker bi zmaga antante privedla do italijanske aneksije vzhodnojadranskih po¬ krajin, v pismu dr. Žerjavu je pa omenil tudi, da bi zmaga cen¬ tralnih sil privedla do okrepitve germanizacije in madžarizacije, in dodal upanje, da bo prišla rešitev od krepkega demokratizma delavskih strank.58 Na drugi strani je dr. Tuma v svojih spominih trdil, da je po zmagi pri Kobaridu računal z zmago centralnih sil, « D. Kermavner^Ivan Cankar..., str. 62-64; isti Urednikove dopol¬ nitve, n. o. m., str. 457-459; isti Albin Prepeluh-Abditus, n. o. m., str. 455—456; Zgodovinski arhiv..., str. 297 298. TTr. 58 D. Kermavner, Ivan Cankar..., str. 85—86, 90, isti, Urednikove dopolnitve, n. o. m., str. 447.

273

do katere bi brez intervencije ZDA tudi res prišlo.59 Kar se tiče glavnega dr. Tumovega teksta iz tega razdobja, njegovega referata na X. zboru JSDS v Ljubljani 25.—26. XII. 1917, moremo zdaj po dr. Kermavnerjevem odkritju teksta konfisciranih delov rekon¬ struirati celoten referat, ne obstoji pa doslej še prava analiza teksta, prav tako kakor ne za njegov članek Vojna in za Stock¬ holmsko spomenico.60 Referat kritizira precej ostro politiko Avstro-Ogrske in Nemčije ob začetku vojne, pa tudi nemško in nemškoavstrijsko socialno demokracijo. Na drugi strani realnopolitično zelo visoko ceni vojno silo Nemčije, medtem ko se je v Rusiji in Italiji država pokazala kot slaba, proletariat pa kot revolucionaren. Dr. Tuma v perspektivi bodočnosti zelo ceni rusko revolucijo, katere konsolidacija je za svetovni proletariat celo bolj važna kakor izid vojne. Kar se pa tiče trenutne situacije, polemi¬ zira on predvsem proti »slovenskim šovinistom«, »nepoboljšlji¬ vim šovinistom«, ki so prej verjeli v carsko Rusijo, katera je v resnici izročila Italiji gospostvo nad Jadranom, zdaj pa ne vedo, da je ruski delavski in kmetski proletarec skoraj čisto anacionalen, da gre boljševikom samo za mir brez aneksij in kontribucij, da je zanje samoodločba narodov samo posledica zmage revolu¬ cije, da mora veljati to tudi za proletariat drugod in da se ruski proletariat ne bo bojeval niti en dan za ustvaritev jugoslovanske ali češke države; ta polemika opozarja na malo znano dejstvo, da je tudi oktobrska revolucija v prvih mesecih s svojim geslom o samoodločbi narodov vzbujala upanje v nacionalno osvoboditev tudi pri nekaterih Slovencih in drugih Jugoslovanih, ki so sicer daleč od socializma. Glavni problem mu je pa Avstrija, ki je »prometno-gospodarska prirodna skupina adrijansko-donavsko-sudetsko-karpatska«, torej gospodarska enota, etnično pa naseljena po Čehih, Nemcih, Jugoslovanih, Madžarih in Romunih, medtem ko so bile v zgodovini te pokrajine povezane med seboj; tu moremo pustiti ob strani številne netočnosti v historičnih izvajanjih, npr. dejstvo, da ne pozna eksistence Karantanije. Ta enota ima tri so¬ vražnike: nemške težnje po priključitvi avstrijskih Nemcev, Če¬ hov in Slovencev Velenemčiji, pri čemer se dr. Tuma sklicuje na to, da sta bila tega mnenja Marx in Engels, pa tudi Bebel in vsa nemška socialna demokracija; italijanske težnje, pri čemer Tuma priznava Italiji Trentino in jugozahodni nižinski del Goriško-Gra59 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 345, 410. co Tekst objavljajo Razprave X. rednega zbora jugoslovanske socialnodemokratične stranke v Avstriji dne 25. in 26. decembra 1917 v Ljubljani, Lj. 1918, str. 33—36, in z nekaterimi izpuščanji Zgodovinski arhiv..., str. 306—317, za konfiscirane dele prim. D. Kermavner, Ivan Čankar..., str. 108—110; prim. tudi navajanje dela vsebine pri A. Prepeluhu, Pripombe..., str. 84—98, in zelo kratko navedbo vsebine pri D. Kermavnerju, Urednikove dopolnitve, n. o., str. 459 sl.

374

diščanske, odklanja pa z obširno argumentacijo iz gospodarskih razlogov njene aspiracije na mesta ob vzhodni obali Jadrana; tež¬ nje Madžarov, ki so zavladali nad ozemlji drugih narodov, ki jim je bil podarjen dualizem, zdaj pa imajo imperialistične težnje na Balkanu, obenem se pa hočejo odcepiti od Cislitvanije. Kar se tiče poljskega problema, Tuma ne verjame v samostojno Poljsko, ampak misli, da se ta problem reši le »ako se nova poljska samovladna skupina spoji ali z Nemčijo ali pa priklopi adrijansko-donavski-sudetski skupini«. Proti vsem tem nevarnostim vidi dr. Tuma — podobno kakor avstroslavisti 1. 1848, pri čemer pa po¬ zabi, da je odtlej minilo skoraj sedemdeset let — rešitev le v enotni adrijansko-donavski-sudetsko-karpatski državni celoti, ki bi družila samovladne skupine poljsko, romunsko, češkoslovaško, nemško, madžarsko in jugoslovansko ter preprečila nemški, mad¬ žarski in ruski imperializem. Tuma je mnenja, da mora biti so¬ cialna demokracija proti polni zmagi enega od obeh vojnih ta¬ borov, za mir brez zmagovalca in premagancev, proti onim na¬ črtom Nemcev, Madžarov in Italijanov, a tudi proti vezanju Polj¬ ske na Nemčijo ali Rusijo, za pravice velikih in malih narodov, za polni demokratizem in samoodločbo, kakor jo more priboriti le proletarec in kakor je to pokazala ruska revolucija. Konkretno mu je »veliki politični cilj socialnodemokratične internacionale zgraditev gospodarsko in narodno svobodnega državnega pasu od Nemškega morja do Adrije ter do Črnega in Egejskega morja«; tega mesta si ne moremo razložiti drugače, kakor da je Tuma pristaš nemške Mitteleuropa, za katero so tudi nekateri nemški in nemškoavstrijski socialisti, četudi je ta cilj prepleskan s socia¬ lističnim geslom o svobodnih narodih. Ožji cilj mu je pa inter¬ nacionala — in potem pač tudi državna tvorba — »adrijanskodonavsko-sudetsko-privisljanske skupine«. Tuma misli, da bi ta cilj mogla uresničiti tudi avstrijska vlada, ki »lahko iz tega sta¬ lišča narekuje celemu oboroženemu svetu mir brez aneksij, brez kontribucije in s samoodločevanjem narodov«; pri tem se spra¬ šujemo, kako bi se taki cilji, s katerimi bi se prizadeti narodi si¬ gurno ne strinjali, dosegli brez aneksij in na podlagi samoodločbe narodov, in zdi se nam, da je Tuma, ki je v referatu ugotovil, da so s porazom Italije in s sklepom miru z Rusijo centralne sile prešle zopet iz defenzive v ofenzivo (Razprave X. rednega zbora . . ., str. 35), tu pač zelo široko pojmoval ta gesla in tudi nasprotovanje »polni zmagi« enega od obeh taborov. Mogla bi pa ta cilj uresni¬ čiti tudi sama socialna demokracija, ki bi pri tem začela z akcijo za demokratizacijo Avstrije in z združevanjem avtonomnih občin in okrožij v narodne skupine s kulturno samoupravo, pri čemer se Tuma spet sklicuje na tivolsko resolucijo. Zaveda se težav, ker je nemškoavstrijska stranka preveč oportunistična, ker češki so375

cialni demokrati sodelujejo z meščanskimi strankami na nacio¬ nalni podlagi in ne s socialisti drugih narodov na delu za demo¬ kratizacijo Avstrije, ker dela isto tudi jugoslovansko nacionalno gibanje, ker velja isto tudi za poljsko politiko in posebej za polj¬ ske socialne demokrate, in ker tudi pri nemških meščanskih stran¬ kah in aristokraciji ne najde nikakih takih teženj. Vendar pa ne obupa in predlaga kot prvi korak ustanovitev avstro-ogrske so¬ cialistične internacionale. V istem duhu kakor ta referat je sestav¬ ljena tudi resolucija zbora, ki zahteva le združitev občin in okrožij istega naroda, ki naj se potem združijo v federativno adrijanskodonavsko-sudetsko državno zvezo kot prirodno gospodarsko, na¬ rodnostno in politično državno celoto, se sklicuje na tivolsko re¬ solucijo, zahteva mir brez zmagovalcev in premagancev, brez aneksij, kontribucij in na podlagi samoodločevanja narodov, v taktičnem delu pa zahteva ustanovitev avstrijske internacionale; tekst je ponekod nejasen in je vzbudil precej ugibanj, predvsem pa kritike s strani meščanskih politikov in socialistične omladine, vendar se pa moremo tem vprašanjem izogniti, ker je popolnoma jasno, da niti referat niti resolucija nimata pred očmi zahtevo po samostojni jugoslovanski državi in razpadu Avstro-Ogrske.61 Dr. Tuma je objavil kmalu nato v dunajski socialistični reviji Der Kampf članek, ki ima deloma isto vsebino, govori pa o zedinjenju Jugoslovanov do Šar planine, obenem pa o njihovi povezanosti z alpskimi, donavskimi, sudetskimi in karpatskimi deželami, iz česar sledi, da predvideva aneksijo Srbije, in trdi, da Čehi, Jugo¬ slovani, Romuni in Poljaki niso sposobni priboriti si državno sa¬ mostojnost, a tudi v tem primeru ne bi imeli moči za kulturni in gospodarski razvoj sredi med velesilami.62 Kar se tiče Tumovih trditev o izvoru majniške deklaracije, so njegove vesti v spominih o literarnem zgodovinarju Ivanu Prija¬ telju kot nadporočniku in poveljniku Kriegsarchiva na Dunaju, ki naj bi mu preskrbel podatke, seveda netočne, njihovo resnično jedro pa je pač v tem, da si je dr. Tuma v času bivanja na Dunaju 1917 pridobil vpogled v nekatere publikacije, ki so med vojno iz¬ šle v antantnih državah, kar potem tudi navaja v stockholmski spomenici.63 Prav tako so netočne tudi trditve, ki se pri Tumi po¬ javljajo že leta 1917 in 1918, da naj bi bile v Londonu aprila 1917 neke konference, kjer naj bi dali predstavniki antante neka za¬ gotovila o ustanovitvi poljske, češke in jugoslovanske države, ker takih konferenc tedaj ni bilo in ima verjetno dr. Kermavner prav, 61 Prim. mnenja dr. Žerjava, Urednikove dopolnitve, n. d., str. 461 sl., in kritike A. Štebijeve, Zgodovinski arhiv..., str. 325—329. 62 Heinrich Tuma, Zur siidslawischen Frage, Der Kampf XI, 1918, str. 78—94 (februarska številka), spec. str. 85, 93. 63 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 360—361.

376

da je Tuma tu pomešal s tem vesti o konferencah v Londonu aprila 1915, ki so pa privedle le do znanega londonskega pakta.64 V zvezi s tem postavlja Tuma tudi že tedaj trditve, da naj bi bila avstrijska vlada tista, ki naj bi na podlagi vesti o teh »londonskih konferencah« dala iniciativo za majniške deklaracije v parla¬ mentu, ki ostajajo v okviru habsburške dinastije, kar je prav tako čisto nedokazano. Bolj važno je mnenje dr. Tume in avstromarksistov v JSDS o samem nastopu z majniško deklaracijo; po njiho¬ vem mnenju bi morali slovanski poslanci skupaj z nemškoavstrijsko socialno demokracijo nastopiti s programom demokratiza¬ cije Avstrije, ki bi vsebovala tudi narodne samouprave, namesto tega je pa v gibanjih slovanskih narodov prevladal nacionalni šo¬ vinizem,65 to mnenje pa ne vidi, da gre pri tem programu in pri deklaracijah vendar za dve različni stvari in da zato sporazum slovanskih strank in nemškoavstrijske socialne demokracije pač tedaj ne bi bil mogoč. Pri samem tekstu deklaracije so imeli socia¬ listi kot republikanci pomisleke zaradi klavzule o habsburško-lorenski dinastiji, pa tudi zaradi sklicevanja na hrvatsko državno pravo; 66 temu bi bilo mogoče dodati še prizadevanja konserva¬ tivnih krogov, da dajo deklaracijskemu gibanju čim bolj lojalen značaj, in relativno bagateliziranje JSDS s strani meščanskih strank pri poskusih, da bi jo pritegnili; vse to pa ne govori proti možnosti, da bi JSDS sama nastopila s programom brez teh klav¬ zul, s tem zadovoljila socialistične mladine, pridobila bi pa tudi na ugledu pri mnogih nesocialistih, ki se s temi klavzulami niso strinjali, in prehitela s tem tiste poznejše izjave deklaracijskega gibanja, kjer teh klavzul ni več. Na mesto tega je pa resolucija X. zbora JSDS sicer pozdravila majniško deklaracijo kot izraz politične volje meščanov in kmetov, za socialiste same je pa vztra¬ jala na tivolski resoluciji, ki si je prav tako kakor resolucije X. zbora same ne moremo zamisliti brez principa o skupnem gospo¬ darskem in političnem prostoru Avstro-Ogrske. Kar se tiče odnosa do oktobrske revolucije, je dr. Tuma ka¬ sneje v svojih spominih zatrjeval, da se je že tedaj prepričal, da je nujna radikalna rešitev in da je treba delavstvo pripraviti na so¬ cialistično revolucijo; dr. Kermavner je opozarjal v svojih opom¬ bah k Prepeluhovemu tekstu, da je videl Tuma rešitev v sodelo¬ vanju socialnodemokratičnih strank, ne pa^ v revolucionarnem uničenju avstro-ogrske države in v zvezni državi na njenih razva¬ linah; pozneje je pisal 1. 1957, da je bil Tuma sprejemljiv za nauke oktobrske revolucije in da naj bi ta zvezna država sledila zmagi 64 Zgodovinski arhiv ..., sfr. 487, op. 84. . . 95 Prim. npr. mnenje M. Čohala na X. zboru JSDS, Zgodovinski arhiv..., str. 320 in H. Tuma, Zur siidslawischen Frage, n. o. m., str. 82. Prim. npr. D. Kermavner, Ivan Cankar..., str. 20, 39 in drugod.

377

proletariata; v knjigi o Cankarju bežno omenja, da je pričakoval mednarodni revolucionarni razplet.67 Mislim, da je to vprašanje pojasnjeno po podatkih v novi razpravi dr. Kermavnerja iz 1. 1968; kakor je že omenjeno, je pripisoval oktobrski revoluciji v zgodo¬ vinski perspektivi za bodočnost zelo velik pomen, vendar je pa že v debati na X. zboru JSDS izrazil možnost, da revolucija propade, ker organizacije niso izvežbane, in pozneje v člankih v Napreju od februarja do aprila 1918 izražal misel, da je rešitev v sintezi zahodnega evolucionizma in ruskega revolucionarstva, tako da ga v tem času ne moremo označevati kot pristaša oktobrske re¬ volucije.68 Ob štrajku avstrijskega delavstva v januarju 1918 dr. Ker¬ mavner le na enem mestu svoje knjige bežno omenja, da dr. Tume ni motilo, da je vodstvo nemškoavstrijske socialne demokracije zavrlo ta štrajk in tako odvrnilo intervencijo vojske (str. 111). O tem moremo zvedeti več v prejšnjih publikacijah dr. Kermav¬ nerja: povod za ta štrajk je bilo rožljanje s sabljo nemškega ge¬ nerala Hoffmanna pri mirovnih pogajanjih v Brest-Litovsku in zmanjšanje obroka moke, štrajk je nastal 14. I. 1918 spontano mimo volje vodstva nemškoavstrijske socialne demokracije in se je zelo razširil, ni se mu pa pridružilo češko delavstvo, vodstvo nemškoavstrijske socialne demokracije je pa nato posredovalo in proti manjšim koncesijam s strani vlade doseglo, da je ta štrajk do 24. januarja prenehal.69 S tem je bila odstranjena važna ovira za diktat v Brest-Litovsku in za nadaljevanje vojne. Dr. Tuma, ki je bil v tem času na Dunaju, je pa kot avtor proglasa JSDS slo¬ venskemu delavstvu 25. I. 1918 in članka v Napreju 4. II. 1918 proslavljal štrajk nemškoavstrijskega delavstva, obsojal sodelo¬ vanje češkega in poljskega delavstva z meščanstvom in videl v tem štrajku začetek poti do svobode, ni pa omenil z nobeno be¬ sedo, da je ta štrajk in to pot že zavrl oportunizem vodstva nem¬ škoavstrijske socialne demokracije.70 Ob številnih kritikah politike nemškoavstrijske socialne de¬ mokracije s strani socialističnih mladinov in meščanskih strank 67 H. Tuma, o. d., str. 359, 365; A. Prepeluh, o. d., str. 100; D. Ker¬ mavner, O odmevu oktobrske revolucije pri Slovencih v letih 1917—1921, n. o. m., str. 599—600; isti, Ivan Cankar..., str. 28. 68 D. Kermavner, Slovenski socialisti o ruskem revolucionarnem doga¬ janju 1. 1917—1918, n. o. m., str. 88, 94; Ivan Cankar, str. 124. 69 D. Kermavner, Urednikove dopolnitve, n. o. m., 455, in predvsem Zgodovinski arhiv ..., str. 483—484, op. 77. 70 Teksti Zgodovinski arhiv..., str. 333—334; prim. tudi Urednikove dopolnitve, n. o. m., str. 455, in D. Kermavner, Ivan Cankar..., str. 111 sl. O vlogi nemškoavstrijske socialne demokracije ob tem štrajku, ko se ji je priključila levica z dr. Bauerjem v strahu, da bi sicer prišlo do zasedbe po nemški vojski, govori dr. Kermavner tudi v razpravi Albin PrepeluhAbditus, n. o. m., str. 517—518.

378

se je že dr. Tuma skliceval na to, da je obstajala v tej stranki tudi levica; na isti moment opozarja dr. Kermavner (str. 42, 61—62, 75). Kar se tiče programa te levice, vidimo, da v začetku poudarja razredni boj in potrebo obnovitve internacionale, odklanja sode¬ lovanje z meščanskimi strankami, glede nacionalnih vprašanj pa zahteva na podlagi načela samoodločbe narodov konstituiranje nacionalnih enot, ki naj bi se pa potem vendar sporazumele med seboj. Že na sestanku levih socialističnih smeri na Dunaju 20. I. 1918, okrog katerega je še marsikaj nepojasnjenega, je pa prišlo po pričevanju pisma dr. Tume dr. Ottonu Bauerju, na katerega opozarja dr. Kermavner, do nesoglasja med dr. Tumo in vodjo le¬ vega krila dr. Bauerjem; medtem ko dr. Bauer predvideva za pri¬ mer razpada Avstro-Ogrske priključitev avstrijskih Nemcev Nem¬ čiji (in v zvezi s tem pač tudi ustanovitev drugih nacionalnih držav), vztraja dr. Tuma na svoji ideji skupne države, ki naj bi čisto v smislu idej Palackega iz 1848 predstavljala notranje ravno¬ vesje med narodi in obenem zunanje ravnovesje proti Zahodni in Vzhodni Evropi; po dr. Kermavnerju je izvrševalni odbor JSDS odklonil sodelovanje samo z levimi socialisti.71 Kakor vidimo, je izgubil dr. Tuma oporišče za svoje ideje tudi v tem taboru. Pri levici nemškoavstrijske socialne demokracije že prevlada stališče, ki ga je potem sprejela stranka z že omenjenim sklepom 3. X. 1918, prizna se samoodločba, kar je potem vedlo do ustanovitve nem¬ škoavstrijske republike s perspektivo priključitve Nemčiji. V po¬ litiki te stranke prevladuje realizem, ki je prihajal do izraza že pri njenih prejšnjih diskusijah o nacionalnih vprašanjih: ko ni mogoče več vztrajati na dr. Rennerjevih idejah o upravnih in personalnih avtonomijah za narodne enote, prevlada načelo nacio¬ nalnih držav, za kako federacijo nacionalnih enot v okviru obsto¬ ječega »državnega sklopa« pa ni razumevanja. Na pristajanje le¬ vice nemškoavstrijske socialne demokracije na načela samood¬ ločbe narodov in nacionalnih držav se sklicujejo slovenski socia¬ listični mladini Štebijeva, Golouh in dr. Lemež, a dr. Lončar se sklicuje na Kautskega, ki je postal v Nemčiji neodvisen socialist in je v kritiki Naumannove Mitteleuropa zagovarjal samoodločbe na¬ rodov. Socialistične mladine označuje Golouh kot leve, tedanje vodstvo JSDS in dr. Tuma pa kot desne socialiste, medtem ko je dr. Kermavner nasprotnega mnenja: odgovor glede na splošna vprašanja socializma bi bilo mogoče podati na podlagi analize stališč posameznikov in ta analiza bi verjetno pokazala, da socia¬ listični mladini tudi tedaj kakor pozneje v tem oziru niso enotna grupa; za Golouha trdi dr. Kermavner, da je prešel od levega so71 Prim. H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 362 363; D. Kermavner, Urednikove dopolnitve, n. o. m., str. 456; D. Kermavner, Ivan Cankar..., str. 61—62, 111.

379

cializma v smer omladine, kar je v glavnem točno, vendar pa je bil Golouh že v avgustu 1917 zaskrbljen zaradi misli, da bi socia¬ listi prepustili v nacionalnih vprašanjih iniciativo drugim, na dru¬ gi strani je pa tudi v letu 1918 izpovedoval precej levičarska na¬ čela; sigurno je pa, da so bili tedaj v Srednji Evropi pristaši na¬ cionalnih držav v splošnem označevani kot pripadniki leve smeri socializma.72 Dr. Kermavner je trdil v svojih predvojnih študijah o Tumi in Prepeluhu, da Tuma ni bil brez značilnih slabosti avstrijske so¬ cialne demokracije, da ni razumel političnega tona deklaracijskega gibanja, da je bila v tem oziru kritika socialistične omladine upra¬ vičena, ker je bilo nemogoče vztrajati na kakršnikoli Avstriji in je bilo nujno prelomiti s polovičnim programom socialne demo¬ kracije, da za nemškoavstrijsko socialno demokracijo vprašanje meščansko-demokratične revolucije in osvoboditve zatiranih naro¬ dov ne obstoji, čeprav je tudi tedaj ob vprašanju Čehov opozoril, da niso mislili na čisto proletarsko revolucijo.73 V sedanji knjigi teh trditev ni, zato pa piše z veliko simpatijo o tem, da naj bi bil dr. Tuma za sporazumen ali poseben mir, ki naj bi ohranil državni sklop Avstro-Ogrske v federalizirani in demokratični obliki in s tem preprečil italijansko aneksijo Primorske; pri tem je videl v povezavi z nemškoavstrijsko socialno demokracijo in s tržaško italijansko protiiredentistično socialno demokracijo neprecenljiv vzvod, ki bi zajamčil narodnostno osamosvojitev Slovencev, ko¬ likor bi jo bilo mogoče doseči brez zmage antante in razsula avstroogrskega deželnega sklopa (str. 40); dr. Tuma je bil za samo¬ odločbo narodov, vendar pa za mir brez zmagovalcev in prema¬ gancev (str. 240), za sporazumen mir, ki naj ga izsili delavstvo vseh držav (str. 254). Tu se moramo najprej vprašati, ali so bile to resnično ideje dr. Tume. V vseh virih nisem našel doslej nobenega oporišča za trditev, da naj bi bil dr. Tuma za poseben mir AvstroOgrske. Kar se pa tiče sporazumnega miru, je treba po dosedanjih izvajanjih odgovoriti na to vprašanje bolj niansirano; v prvih le¬ tih vojne pri dr. Tumi ni govora o tej ideji, pozneje se nekako od konca 1916 do začetka 1918 zavzema zanjo v določeni obliki, za poznejšo dobo je tako njegovo stališče spet dvomljivo. Še bolj važno je vprašanje, ali so bile te ideje dr. Tume v tedanjem po¬ litičnem položaju sploh realne. To vprašanje so si postavljali že sodobniki, danes pa moramo odgovoriti nanj na podlagi ugotovi¬ tev zgodovinarjev o tedanji dobi pred pol stoletjem in ne samo na podlagi študija tedanjih časopisnih polemik. Dr. Kermavner se 72 Prim. D. Kermavner, Ivan Cankar..., str. 61—62, 225, 230; Zgodo¬ vinski arhiv ..., str. 328, 336; Demokracija I, 1918, str. 14, 22—23. 73 D. Kermavner, Urednikove dopolnitve, n. o. m., str. 438, 464—465; isti, Albin Prepeluh-Abditus, n. o. m., str. 425.

380

na to malo ozira in pride tako do trditve, da srbske vlade ni nihče obvestil o vsebini londonskega pakta in da ga Pasic ni imel pri¬ like podpisati (str. 15, op. 9), čeprav je danes dognano, da ga je precej točno poznala, čeprav ni bila uradno obveščena, in da mu je nasprotovala.74 Tudi ko govori o Seton-Watsonu in jadranskem vprašanju, ne omeni, da je bil Seton-Watson za tako imenovano Wilsonovo linijo (str. 89—90). Kar se pa tiče naših glavnih vpra¬ šanj, je brez dvoma res, da si je dr. Tuma od konca leta 1916 pri¬ zadeval, da bi ustvaril avstrijsko internacionalo, ki se po zadnjem skupnem zboru 1. 1905 zaradi nesoglasij v nacionalnih vprašanjih ni več sestala, in da je hotel preko nje doseči svoje namene, iz dosedanjih izvajanj je pa tudi razvidno, da so se ti načrti pone¬ srečili in da ta »neprecenljivi vzvod« ni funkcioniral. S tem od¬ pade tudi domneva, da bi mogla v primeru sporazumnega miru socialna demokracija preoblikovati od notranjih sil omajane vla¬ davine »kot testo« (str. 180); notranja zgodovina Nemčije in Avstrije po letu 1918, po porazu in ne po sporazumnem miru, do¬ kazuje, kako malo je mogla socialna demokracija preoblikovati stare sile »kot testo«. Kar se pa tiče odnosov med državami, go¬ vori dr. Kermavner mimogrede o dobi konec 1917 kot o času, »ko se je vojna začela bližati koncu in ko se je zdel prijemljivo blizu splošen mir ali poseben mir Avstro-Ogrske« (str. 107), sicer pa o tem ne razpravlja. V resnici začne pa nekako od avgusta 1917 zopet rasti samozavest v odločujočih krogih Avstro-Ogrske spričo simptomov razkroja v ruski vojski, kar se potem še okrepi po zmagi pri Kobaridu in miru v Brest-Litovsku, ko je mogoče po¬ slati del nemške vojske iz vzhoda na zahodno fronto in se pri¬ čakuje, da bo zmagala na zahodu pred aktivno intervencijo sil ZDA; v zvezi s tem raste v politiki Avstro-Ogrske vpliv Nemčije in Nemcev in doba popuščanj je končana, čeprav ni mogoče pre¬ klicati vseh koncesij iz prejšnje dobe; v tem položaju se pa opozicionalne sile v Avstro-Ogrski vedno bolj usmerjajo na uničenje te države, isto pa velja tudi za politiko vojnih ciljev antantnih držav; tako postaja usmeritev dr. Tume in JSDS na sporazumni mir v času, ko je dosegla svoj višek, že anahronizem. Kar se pa tiče posebej Slovencev, velja za vse avstrijske vlade do oktobra 1918, da tudi v primeru, da bi prišlo do jugoslovanske enote v okviru monarhije, slovenske pokrajine ne bi smele pripadati tej enoti, kar je seveda moralo vplivati na slovensko politiko v protiavstrijskem smislu; 75 videli smo že, da se tako mnenje pojavlja tudi v Arbeiter-Zeitung še septembra 1918; ob takem položaju na74 Prim. npr. Dr. Žepič, O. misiji Lj. Stojanoviča i A. Beliča u Petro¬ gradu 1915. godine, Zbornik Hist. inst. Jug. akad. 3, Zagreb 1961. 75 Prim. J. Pleterski, Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno, Zč XXIV, 1970, str. 177—189.

381

staja vprašanje, kakšen bi bil tisti sporazumni mir s svojimi po¬ sledicami, ki bi izsilil priključitev Slovencev jugoslovanski enoti v okviru ohranjene državne celote. Dr. Kermavner je imel pač prav, ko je v neki razpravi napisal, da je bil dr. Tuma s svojimi nazori osamljen, ne samo pri Slovencih, ampak v vsej Avstriji.76 Taka ugotovitev more biti zanimiva pri kakem političnem teore¬ tiku, manj razumljiva je pa za človeka, ki je hotel dajati smer politični stranki. Kar se tiče odnosa meščanskih strank do JSDS v jugoslovan¬ skem vprašanju, položaja socialističnih mladinov v tem konfliktu, Cankarjevega posega v politiko in preorientacije JSDS, je važno, da smo si tu na jasnem o različnih stališčih. Iz vsega že omenje¬ nega je razvidno, da stoji doktrina dr. Tume, ki je bila nekaj me¬ secev doktrina JSDS, na stališču, da je treba ohraniti gospodarsko in državno enoto Avstro-Ogrske; v zvezi s tem je težnja po spora¬ zumnem miru, ki postaja seveda z razvojem mednarodne situacije v letu 1918 vedno bolj nerealna; šele potem bo borba socialne de¬ mokracije dosegla po osvoboditvi ljudstva »tudi državno tvorbo češko-slovaško in jugoslovansko« (str. 121), ki jo na drugem me¬ stu imenuje »državno socialnodemokratično samovlado« (str. 122); Tuma pričakuje vse to od socialne demokracije, ker njegovo sta¬ lišče do zloma Avstro-Ogrske ni revolucionarno (str. 233 ); sloven¬ ske meščanske stranke bi se morale po njegovem mnenju po se¬ stanku parlamenta povezati s socialno demokracijo v boju za de¬ mokratizacijo Avstrije, ker so se pa odločile za nacionalni boj, je po mnenju dr. Tume »taktika in bojna pot deklarantov zgrešena« (str. 121 ) in so »gospodje z deklaracijo zagazili« (str. 141 ); v tem prizadevanju je spričo že omenjene situacije v tedanji socialni demokraciji mogel videti dr. Tuma zaveznike le v večinski struji nemškoavstrijske socialne demokracije in v protiiredentistični smeri tržaške italijanske socialne demokracije, kolikor ni bil za¬ radi določenih pridržkov tudi do teh smeri čisto izoliran, in samo na te zaveznike more misliti dr. Kermavner v svoji terminologiji o ohranitvi »mednarodnostne povezanosti« v okviru obstoječega »državnega sklopa«. Taka stališča so morala vzbujati odpor pri vseh tistih, ki so bili za jugoslovansko državo kot neposredni po¬ litični cilj; ob tej dilemi v konkretnem položaju ne prepričajo dr. Kermavnerjeva ublaževanja, da slovenska socialna demokracija ni bila proti narodnoosvobodilnim stremljenjem lastnega naroda (str. 43 ), ker gre tu pač le za neke cilje v negotovi daljnji bodoč¬ nosti, in tudi ne zatrjevanje, da ona ni bila v zadregi za primer, da razpade stara Avstrija, pri čemer se dr. Kermavner sklicuje na 76 D. Kermavner, O odmevu oktobrske revolucije pri Slovencih v letih 1917—1921, n. o. m., str. 600—601. 382

tivolsko resolucijo in pozablja, da je primer razpada dr. Tuma od¬ klanjal (str. 240). Ob tem položaju je jasno in ne potrebujejo nikakega komentarja dr. Kermavnerjeve ugotovitve, da je tisk obeh slovenskih meščanskih strank, ki sta stali na stališču deklaracij¬ skega gibanja, napadal stališče JSDS; očita se ji, da sodeluje z nemškoavstrijsko socialnodemokratično stranko, ki ne priznava samoodločbe narodov, ne sodeluje pa s češko, poljsko in ukrajin¬ sko stranko (str. 84, 112); ko je začela izhajati Demokracija, kjer so socialistični mladini zavzemali drugačno stališče glede jugoslo¬ vanskega vprašanja, so jo seveda iz razumljivih razlogov pozdrav¬ ljali Slovenski narod, Slovenec in Ljubljanski zvon, napadel jo je pa Naprej (str. 117—18, 136—39, 142—43, 151—55); posebno libe¬ ralci poskušajo razširiti agitacijo za majniško deklaracijo med socialistične delavce, a v Zagorju se v občinskem svetu socialisti vzdrže glasovanja o njej, nato je bilo pa v Trbovljah zbranih nad 2000 delavskih podpisov zanjo, pri čemer Naprej izjavlja, da nima ničesar proti temu (str. 86 sl., 100—102); jasno je, da je bilo me¬ ščansko časopisje proti oktobrski revoluciji, ker je bilo pač me¬ ščansko, deloma pa tudi zato, ker je izstop Rusije iz vojne oslabil izglede za zmago antante, od katere so že takrat mogli pričakovati uresničenje svojih teženj, medtem ko je Naprej oktobrsko revolu¬ cijo sicer branil, ni je pa mislil posnemati; Slovenski narod pozna seveda le nacionalno zatiranje slovenskega delavstva in ne govori o zatiranju po domačem kapitalistu, ni pa treba tudi mnogo do¬ kazovati, da si je dr. Tavčar predstavljal bodočo Jugoslavijo kot meščansko državo (str. 102—103, 190—91, op. 41). Bolj proble¬ matična je slika, ki jo daje dr. Kermavner o socialističnih mladinih. Kakor že omenjeno, so neutemeljene njegove trditve, da naj bi oni negirali razredni boj in internacionalizem ali da bi celo njihove ideje izhajale iz narodnega meščanskega okolja in da naj bi oni kot komaj še socialistično obarvana skupina meščanskih intelektualcev hoteli spremeniti socialno demokracijo v pomožno četo narodnega meščanstva; po svojih nazorih so se celo razliko¬ vali med seboj, sigurno pa je, da so hoteli ostati socialisti tudi po konfliktu z vodstvom stranke. Kar se pa tiče organizacijskih vpra¬ šanj, je sigurno, da po konfliktu z vodstvom stranke niso mogli več objavljati svojih člankov v Napreju. Medtem ko se je dr. Ker¬ mavner v svojih prejšnjih publikacijah omejil na to ugotovitev in še 1. 1968 pisal samo, da se je Prepeluh v letih 1917 in 1918 so¬ cialni demokraciji notranje zelo odtujil,77 je pa v svoji novi knjigi, kjer je šel tako daleč, da je Prepeluhovo zahtevo, da slovenski socialisti ne slede več nemškoavstrijskemu strankinemu vodstvu 77 Ob spominskih zapiskih R. Golouha: O tržaškem anarhizmu in o nekaterih črtah slovenske socialne demokracije, ZČ XXII, 1968, str. 132.

383

in da mislijo s svojo glavo, označil kot zahtevo, da mislijo me¬ ščansko (str. 57), postavil novo trditev, da so se socialistični mla¬ dini ločili od socialne demokracije, odcepili od nje (str. 81, 99, 133, 182, 196, 201); dejstvo, da so se oni vendar udeležili X. zbora JSDS v Ljubljani 25.—26. X. 1917, pojasnjuje s tem, da so hoteli varovati videz, da gre za opozicijo v stranki, medtem ko so se v resnici odcepili od nje, le v Trstu so ostali izjemoma v okviru stranke, ker bi brez tega dr. Kermavner ne mogel pojasniti, da so oni prevzeli vodstvo Ljudskega odra v Trstu, ki je organiziral tudi Cankarjevo predavanje (str. 157 sl., 182, 239); pri tej tezi o od¬ cepitvi se more sklicevati le na meščansko časopisje, ki se pa izraža zelo laksno, da so jih polslužbeno vrgli iz stranke, da so jih nedavno vrgli iz stranke, a tudi da so opozicija v jugoslovanski socialni demokraciji (str. 84, 105, 106, 136); mnenja dr. Tume, ki se ni strinjal z njimi, a je hotel v nasprotstvu z ljubljanskim vod¬ stvom JSDS z njimi vendar diskutirati (str. 143—151), da so to »člani opozicije« (str. 114), v tem primeru dr. Kermavner ne upo¬ števa. V resnici ni nikakih dokazov za to, da bi kdo od mladinov izstopil ali bil izključen iz JSDS; oni so pač v konfliktu z vod¬ stvom stranke in so začeli na lastno pest izdajati Demokracijo, označiti jih pa moremo le kot opozicijo v stranki; kdor bi hotel vztrajati na tezi o njihovem izstopu, bi moral pojasniti, kako je prišlo do tega, da oni po končanem konfliktu zopet nastopajo v stranki, česar se bo treba še dotakniti. Kar se tiče vpliva mladinov in sploh jugoslovanskega gibanja na slovensko delavstvo, je glede mladinov dr. Kermavner mnenja, da je to le »skupinica mladih«, par ljudi, ki nimajo nikakega vpliva na delavstvo (str. 65, 196, 237). Iz njegovih konkretnih ugotovitev je pa vendar razvidno, da sta bili na seji tržaškega deželnega izvrševalnega odbora stranke 2. XII. 1917 in na deželni konferenci 16. XII. 1917 zastopani dve struji in da je bil rezultat tudi v tem, da je bil poslan na X. zbor stranke kot delegat mladih Golouh (str. 114—115). Kar se tiče že omenjenega zbora JSDS 25. in 26. XII. 1917, je sodil o njem dr. Kermavner v prejšnji publikaciji, da je poslala opozicionalne de¬ legate le tržaška organizacija, vpliv opozicije (dr. Lončarja) se je poznal tudi pri idrijski delegaciji, delavstvo se je pa držalo stran¬ ke, čeprav ni bilo nenaklonjeno splošnemu narodnemu gibanju; 78 v tej publikaciji pa sodi dr. Kermavner, da je bila stranka »skoraj docela enotna« za dr. Tumo (str. 100); tu se ne morem spuščati podrobno v vprašanje tega zbora, iz zapisnika pa dobimo vtis, da je igralo vprašanje socialistične omladine na njem precejšnjo vlogo, Alojzija Stebijeva je pa trdila, da zaradi načina volitve de¬ legatov in vodenja zbora omladina ni mogla priti dovolj do 78 D. Kermavner, Albin Prepeluh-Abditus, n. o. m., str. 456—457.

384

izraza.79 Kar se tiče naslednjih mesecev, je sigurno vsaj to, da so mladini prevladali v tržaški organizaciji in prevzeli vodstvo Ljud¬ skega odra (str. 157 sl.). Za splošni položaj je pa značilna Tumova izjava v pismu 29. III. 1918, da »nas izpodriva narodna ideja povsod« (str. 141). Iz dr. Kermavnerjeve knjige je zdaj jasno, da se pojavljajo prvi znaki za preorientacijo vodstva JSDS z Antonom Kristanom na čelu že pred Cankarjevim javnim nastopom, in sicer s člankom Petejana v Napreju 5. III. 1918, kjer se obsoja nemškoavstrijsko socialna demokracija in izraža dvom, da bi se mogla preko inter¬ nacionale doseči narodna država, in pa v govoru Antona Kristana na sestanku v pozdrav dr. Antonu Korošcu 23. III. 1918, kjer se napoveduje sprememba smeri stranke (str. 139—142). Mislim, da je imel dr. Kermavner prav, ko je v eni od svojih prejšnjih pu¬ blikacij pojasnjeval spremembo stališča vodstva stranke z opor¬ tunizmom, prilagajanjem spreminjajoči se zunanji in notranji po¬ litični situaciji; 80 v tem se vodstvo stranke razlikuje tako od so¬ cialističnih mladinov kakor od dr. Tume, ki stoje načelno vsak na svojem stališču. Dr. Tuma, ki se mu zanj zdi, da je nakazoval neke možnosti kompromisa v svojem pismu Petejanu 6. II. 1918 (str. 91—92; prim. tudi Urednikove dopolnitve, n. o. m., str. 462 do 63), pa v tem času popolnoma nasprotuje preorientaciji stran¬ ke v svoji polemiki proti Petejanovemu članku v Napreju 23. III. 1918, ki nanjo Petejan vztraja na tem, da more imeti svoje sta¬ lišče, nato pa v pismu A. Kristanu 29. III. 1918 in A. Kristanu in uredništvu Napreja 18. IV. 1918, vse torej še pred Cankarjevim predavanjem (str. 139—142). Kar se tiče samega znamenitega Can¬ karjevega predavanja Očiščenje in pomlajenje na Ljudskem odru v Trstu 20. IV. 1918, ki so ga organizirali socialistični mladini in ki brez dvoma v veliki meri izraža njihove nazore, se moram tu omejiti na strnjeno obravnavanje tistih tez, ki so važne za naša vprašanja. — Cankar govori najprej s priznanjem o delavcih-samoukih, ki so utrli socializmu pot na Slovensko, ustvarili stro¬ kovne in gospodarske organizacije, v politiki pa vendar samo po¬ navljali priučene »šlagerje«, in o prvih inteligentih, ki so začeli vstopati v socialistični tabor in so delavci gledali nanje v začetku z nezaupanjem, ki so pa vendar videli problem bolj jasno, pri če¬ mer je jasno, da ima Cankar v mislih socialistične mladine; dr. Kermavner k temu kritično pripominja, da so to ljudje, ki so pisali v Napreju 1917 in v Demokraciji 1918 članke »s protisocialnodemokratsko poostritvijo« (str. 175), na drugi strani pa kon79 Razprave X. rednega zbora..., o. d., in njihov delni ponatis Zgodo¬ vinski arhiv ..., str. 299—324; mnenje A. Štebijeve Zgodovinski arhiv ..., str. 325—329. 80 Albin Prepeluh-Abditus, n. o. m., str. 474 sl. 25 O slovenskem narodnem vprašanju

385

struira nasprotje med Cankarjevim povezovanjem narodnoosvobo¬ dilnih teženj in socializma na eni strani in pojmovanjem medna¬ rodnosti pri mladinih in Prepeluhovim odklanjanjem socialne re¬ volucije na drugi strani (str. 179—180); k temu bi bilo pripom¬ niti, da tudi vodstvo stranke ni bilo za socialno revolucijo, pred¬ vsem je pa jasno, da slone te sodbe na že omenjenem in zavrnje¬ nem naziranju, po katerem naj bi mladini idejno in organizacij¬ sko povsem prelomili s socializmom in socialno demokracijo. — Cankar govori nadalje o tem, da so temeljna načela in zadnji cilji socializma sicer last vseh narodov, pota do njih si pa mora za¬ črtati vsak narod zase po svojih razmerah, in v zvezi s tem kriti¬ zira socialno demokracijo, ki je bila zveza strokovnih organizacij in »v idejnih načelih nekakšna verska sekta«, ker je hotela pre¬ sajati vse tisto, kar je veljalo za bogato razvite nemške industrij¬ ske pokrajine, na domača tla. Na kritike te vrste sta že prej od¬ govarjala A. Kristan in H. Tuma, da je vzrok za šibkost slovenske socialne demokracije v slovenski socialni strukturi, v slabem raz¬ voju industrije na slovenskem ozemlju (str. 64), dr. Kermavner je že prej zavračal tako kritiko Fr. Erjavca s tem, da je bil slo¬ venski agrarni proletariat v klerikalni stranki (str. 69), ob teh Cankarjevih tezah pa ponavlja svoje trditve, čeprav priznava, da se je v poznejši dobi to stanje spremenilo (str. 177—78). Teza, da je moč in slabost socialne demokracije v sorazmerju s številom delavstva v večjih obratih (ne samo v industriji, ampak tudi v ru¬ darstvu, prometu in deloma tudi drugod), je v glavnem pravilna za dobo do prve svetovne vojne. Pozneje se je to spremenilo in že pri volitvah v jugoslovanski Sloveniji 1. 1920 sta dobili socialno¬ demokratska in komunistična stranka, ki sta v hudem medseboj¬ nem boju, skupaj okrog 30 °/o glasov in mandatov, ne da bi mogli trditi, da je bila stopnja industrializacije tedaj višja kakor pred prvo svetovno vojno; za poznejšo dobo zlasti za komunistične stranke v Jugoslaviji in drugod ni mogoče trditi, da bi bila nji¬ hova moč v sorazmerju s stopnjo industrializacije. 2e zadnja leta prve svetovne vojne so bila doba socialnega nezadovoljstva in vrenja, pri kateri ne smemo uporabljati meril iz predvojne dobe. Dr. Kermavner misli, da bi bila meščanska vsenarodna fronta zaradi šibkosti socialne demokracije vsenarodna tudi v primeru, da bi ostala socialna demokracija zunaj nje strnjena okrog dr. Tume (str. 28); to pomeni brez ozira na vprašanje, kakšen bi bil položaj socialne demokracije v primeru, da bi ona do konca vztra¬ jala na ohranitvi gospodarskega in državnega prostora AvstroOgrske, podcenjevanje tedanjega pomena socialne demokracije, s tem pa tudi pomena tematike, o kateri govori v svoji knjigi, za celotno slovensko zgodovino. K njegovi trditvi, da je bila vse¬ narodna fronta pri Čehih pod krepkim meščanskim, pri Poljakih 386

pa pod krepkim meščansko-plemiškim vodstvom (str. 85), bi bilo pripomniti vsaj to, da ni bila moč socialistov pri Čehih nič manjša kakor pri avstrijskih Nemcih, o katerih ne govori. Ni treba seveda izgubljati besed o tem, da si je slovensko meščanstvo predstav¬ ljalo bodočo Jugoslavijo kot meščansko državo, vendar pa mi¬ slim, da ni podcenjevalo pomena stališča socialne demokracije v atmosferi socialnega vrenja. Cankar sam je bil s svojo idejo o posebni poti v socializem pač pod vplivom Prepeluha in morda tudi dr. Dermote, njegova misel, da je bila socialna demokracija tuja »ogromni večini naroda, naroda kmetov in malomeščanov, naroda — proletarcev«, je pa verjetno samostojna in brez zveze s Prepeluhovo idejo socializma kot stvari vseh delovnih slojev, ki jih ogroža kapital; gotovo je, da niti on niti socialistični mladini niso povezovali postanka Jugoslavije s socialno revolucijo, sigurno pa je, da so pričakovali, da bo v njej socialna demokracija prido¬ bivala na moči. — Kar se tiče osnovnega vprašanja tedanjega tre¬ nutka, je Cankar obsodil stranko, da je okostenela v dogmah in zamaknjena v davno preteklost v času, ko se rušijo države in vsta¬ jajo narodi, da vztraja na zaspani tivolski resoluciji, katere vse¬ bine nihče ne pozna, in da mrmra v svojem glasilu, »da je treba najpoprej demokratizacije in socializacije avstrijske monarhije ter Evrope z okolico vred, potem šele da se bo dalo govoriti o jugoslovanski državi«. Cankar odobrava stališče mladih sociali¬ stov, ki mislijo, da je treba najprej doma, potem si bo krepko organizirana socialna demokracija že znala v njem priboriti ve¬ ljavo in izvojevati svoje cilje. Dr. Kermavner k temu —če izvza¬ memo opozorilo na problem primorskih Slovencev, ki se ga bom takoj dotaknil — trdi, da velja Cankarju težnja socialne demo¬ kracije po sporazumnem miru in potem socialističnem preobliko¬ vanju odnosov med narodi ter oblikovanju omajanih vladavin kot testo za vztrajanje pri okostenelih dogmah (str. 180). O »testu« sem že govoril, kar se pa tiče vsega ostalega, naj opozorim na dosedanja izvajanja, da ideja o tem, da je najprej potreben spo¬ razumen mir, potem bo pa šele prišlo do uveljavljanja teh socia¬ lističnih tendenc, ni bila v tem trenutku niti ideja mednarodne niti avstrijske socialne demokracije, ampak je živela samo v glavi dr. Tume. — Primorskega vprašanja se je dotaknil Cankar le v uvodu svojega predavanja, ko govori o Trstu kot pljučih Slove¬ nije, in trdi: »Brez Trsta, brez morja bi bila svobodna samostojna demokratična Jugoslavija nemogoča, bi bila mrtva že ob rojstvu, pokopana za vekomaj«; jasno je, da Cankar, ki je prej pisal v Slo¬ venskem narodu 12. VII. 1915 podlistek proti D’Annunziu, tega ni napisal slučajno. Misel, da je dr. Tuma predvideval za primer zmage antante italijansko aneksijo Trsta in Primorske in je bil zato za sporazumen mir, medtem ko so bili slovenski antantofili 25 *

387

slepi za to nevarnost, se vleče kakor rdeča nit skozi knjigo dr. Kermavnerja (str. 27, 28, 40, 85—86, 89—90, 180, 230). Ne more biti dvoma o tem, da je bil dr. Tuma že pred vojno pod močnim vtisom gospodarskega razvoja Trsta, doseljevanja Slovencev, ki so se skoraj prenehali asimilirati, in perspektiv, ki so s tem nastajale za razvoj slovenske družbe, kulture in socializma; gotovo je tudi, da je v letih 1917 in 1918 nastopal proti italijanskim pretenzijam in to povezoval s svojo idejo nekakega sporazumnega miru, kar se izraža v Stockholmski spomenici, v referatu na X. zboru JSDS, v člankih Jugoslovanska deklaracija v Napreju decembra 1917, v pismu dr. Žerjavu 17. XII. 1917, a tudi v dveh člankih v dunajski socialistični reviji Der Kampf v letu 1918.81 Vendar pa mislim, da to ni ključ za razumevanje stališč dr. Tume; osnovno je njegovo avstromarksistično stališče o potrebi ohranitve in celo širjenja velikega avstrijskega gospodarskega in državnega prostora, sta¬ lišče, ki ga niso prvi formulirali niti on niti drugi slovenski avstromarksisti, kar je pa dr. Tuma zastopal tudi ob drugih vprašanjih brez zveze s Primorsko, medtem ko služijo Trst in slovenski inte¬ resi na njem le kot podpora za to osnovno stališče. Dr. Tuma seveda tudi ni bil edini Slovenec, ki je spoznal nevarnost italijan¬ ske aneksije; vsa zgodovina jugoslovanske politične emigracije, ki je vendar računala z zmago antante, je med leti 1914 in 1918, tudi že pred italijansko intervencijo, prepletena z borbo proti italijanskim pretenzijam na vzhodno obalo Jadrana; na drugi strani je italijanska intervencija prav zaradi teh pretenzij naletela na skoraj enodušen odpor v vseh jugoslovanskih pokrajinah Avstro-Ogrske in dejstvo, da je bilo to razpoloženje jugoslovan¬ skih vojakov na italijanski fronti injekcija za poživitev avstroogrske vojske, se danes omenja v splošnih zgodovinah prve sve¬ tovne vojne. Šele po italijanskem porazu pri Kobaridu, po šir¬ jenju gesel ruske revolucije in Wilsona o samoodločbi narodov in ob očividnem prizadevanju antantnih držav, da v težki vojni si¬ tuaciji izrabijo v svojo korist nacionalne konflikte v AvstroOgrski, se začne širiti naziranje, da zmaga antante ne bo imela takih posledic. Vendar pa mislim, da se propaganda, da bo v smi¬ slu Wilsonovih načel pripadlo bodoči Jugoslaviji vse ozemlje do agrarne meje med slovenskim in italijanskim prebivalstvom, sicer širi med masami, da so se pa vsaj nekateri politiki zavedali, da nevarnost ni odstranjena. Tako je dr. Žerjavov odgovor 2. I. 1918 na dr. Tumovo opozorilo glede londonskega pakta v novi dr. Ker¬ mavnerj evi knjigi reproduciran nepopolno v smislu, da je ta po¬ godba »k sreči obsoletna« (str. 90), medtem ko se tekst, objavljen 81 Henrich Tuma, Die nationale Grenze zvvischen Slowenen und Italienem, Der Kampf XI, 1918, str. 324—330, 392—402 (maj—junij); isti, Triest, prav tam, str. 550—558, 613—621 (avgust—september).

388

od dr. Kermavnerja v drugi publikaciji, glasi: »To, kar Vi imenu¬ jete deklaracijsko gonjo, ni nič drugega nego povzdigovanje pri nas žal nizko ležeče zavesti, samozavesti, odpornosti, narodne zna¬ čajnosti, priprava za eventualni plebiscit, priprava za obrambo naše zapadne meje, če bi jo zloglasna, a k sreči obsoletna london¬ ska pogodba od 27 . IV. 1915 hotela kršiti. Kot politik veste ceniti propagando, veste, da treba masam poguma, če sploh hočemo kaj doseči, da ne klonemo duhom.« 82 Fragmentarni podatki o pomisle¬ kih dr. Ferfolje in dr. Kramerja ob govoru dr. Vilfana, ki bi jih bilo treba še razširiti v izčrpnejšo študijo (str. 250—251 ), pa do¬ kazujejo, da so se vsaj nekateri politiki zavedali težavnosti si¬ tuacije. V celoti je seveda jasno, da je bila prva svetovna vojna imperialistična z obeh strani in da so njeni rezultati imeli za Slo¬ vence tudi zelo težke posledice; cilji deklaracijskega gibanja se za primorske Slovence niso uresničili, vendar je pa to gibanje pri njih izhodišče za četrtstoletno borbo proti italijanski oblasti, kar bi vztrajanje na ohranitvi velikega »državnega sklopa« pač ne moglo biti; ob teh negativnih posledicah antantne zmage pa tudi ne smemo pozabiti, da bi bile posledice zmage centralnih sil še bolj usodne in da dr. Tumove kombinacije ideje sporazumnega miru z upanji, da bo potem akcija socialne demokracije privedla do demokratizacije in rešitve nacionalnih vprašanj, niso imele podlage v realnosti tedanje politične situacije. — Odnosov med slovenskimi in nemškimi socialisti na terenu se Cankar dotakne le s stavkom: »Še dandanašnji se žalibog le premnogokrat primeri — zlasti na Štajerskem in na Koroškem — da socialistično orga¬ niziran delavec misli, da, ker je socialist, mora biti obenem tudi nemškutar.« Dr. Kermavner, ki je — kakor že omenjeno — v prejšnji publikaciji ugotavljal, da so bile na Koroškem in Štajer¬ skem z izjemo trboveljskega revirja delavske organizacije v rokah nemške stranke in da so nemški socialni demokrati kazali do na¬ rodnega zatiranja ravnodušnost in ponekod naravnost podpirali raznarodovalne težnje, pripominja k temu v novi knjigi, da so ti delavci pač pripadali nemški avstrijski socialni demokraciji in da niso čutili potrebe po slovenski organizaciji in slovenskem tisku, ker so bili pač dvojezični, česar si pa niso pridobili šele v nemških socialističnih organizacijah (str. 179 ). K temu je pripomniti, da gre tu za kraje sredi ali na robu slovenskega etničnega ozemlja, med katerimi je bilo npr. za štajerska mesta že v avstrijski dobi statistično dokazano, da so predstavljali večino njihovega prebi¬ valstva ljudje, ki so bili rojeni v slovenskih občinah in imeli v njih domovinsko pravico, torej, pripadniki slovenskega materinskega jezika; z akcijo za njihovo germanizacijo — ne dvojezičnost — 82 Urednikove dopolnitve, n. o. m., str. 461—462. 389

so začeli pač tisti, ki so imeli v svojih rokah gospodarsko in poli¬ tično moč; nemška socialna demokracija je pa pri delavcih med njimi oblikovala politično zavest in s tem tudi podpirala germani¬ zacijo, medtem ko potrebe po slovenski organizaciji in tisku pač niso čutili zato, ker jih sploh niso srečavali zaradi šibkosti sloven¬ ske socialistične organizacije in pač tudi zaradi njene odvisnosti od nemške stranke. Značilno je, da je Naprej objavil Cankarjevo predavanje v celoti, medtem ko so meščanski listi objavili iz njega le tisto, kar jim je ugajalo. Predavanje je izzvalo seveda polemiko v Napreju, ki se pa vrti v glavnem okrog Cankarjevih trditev o preprostosti prvih delavskih agitatorjev, nezaupanju delavstva do inteligence in odtujenosti stranke masi naroda; le A. Kristan se nekoliko do¬ takne Cankarjevih sodb o mladinih in o deklaraciji, medtem ko so osnovne Cankarjeve teze o potrebi preorientacije stranke direktno ne loti nihče (str. 186—189, 191—196). Cankar A. Kristanu ni ostal dolžan odgovora in mu je povedal, da je v predavanju poudaril zasluge pionirjev delavskega gibanja, da ni zatajil razrednega boja kot temelja stranke in da ni pozabil, da je delavstvo skala, na ka¬ tero bodo gradili Slovenci svoj boljši dom; toda Kristan molči o tem, da je on povedal, da bije zdaj usodna ura za ves slovenski narod, da mora prav delavstvo stopiti na fronto v boju za samo¬ stojno, neodvisno jugoslovansko državo, da mu je s tem prisodil najvišje in najčastnejše mesto, da je osvoboditev izpod gospodstva tujega kapitala zanj tudi krušna stvar in da je treba najprej svobodnega lastnega doma, predno si ga moremo urediti po svo¬ jih načelih in svoji volji (str. 189—190).83 Cankar je pri tem pač mislil na perspektivo socialističnega razvoja v bodočnosti, ne pa na to, da bi proletariat takoj zavzel v tem boju prvo mesto, kakor to konstruira Kermavner, ki bi si poleg tega mogel prihraniti tudi pouk Cankarju, da obstoji poleg tujega tudi domači kapital (str. 190—191). Vzrok za to, da se o glavni Cankarjevi tezi ni razvila prava diskusija, je bil v tem, da se prav v tem času v JSDS vrši preorientacija na program sodelovanja z meščanskimi strankami v boju za jugoslovansko državo, za kar je zbral serijo dokazov prav dr. Kermavner (str. 183—185, 196—201); v zvezi s tem je dr. Tuma v svojem zadnjem pismu Napreju 10. V. 1918 odpovedal sodelovanje v listu in »protestiral proti nacionalističnemu opor¬ tunizmu, ki se je jel kazati v stranki« (str. 145—146). Cankar je imel pa nato v »Svobodi« v Ljubljani 1. VI. 1918 novo predavanje »Slovenska kultura, vojna in delavstvo«, kjer izpoveduje svojo vero v slovensko kulturo, izreka priznanje pionirjem delavskega 83 Prim. tekste polemik A. Kristana in I. Cankarja v Zgodovinskem arhivu ..., str. 343—346.

390

gibanja, poziva inteligenco k delu za maso ljudstva, predvsem za delavstvo, ker je bodočnost slovenskega naroda, naroda-proletarca, na plečih delavca-proletarca. Cankar v tem predavanju, ki ga sicer preveva optimistična vera v novo slovensko življenje, ne govori o socialističnih mladinih in ne kritizira vodstva JSDS, ker to pač po preorientaciji stranke ni bilo več potrebno. Dr. Kermav¬ ner to priznava, vendar pa dodaja še razlago, da se je s tem pre¬ davanjem odmaknil od mladih, da se je zavedel »pretiranosti svoje tržaške zagnanosti« zanje, da jim ni hotel slediti v njihovi odcepitvi od stranke (str. 134, 183, 196, 201). Pri tem je v ozadju njegovo že omenjeno in zavrnjeno naziranje, da ti mladini sploh nimajo nič več skupnega s socialno demokracijo in da hočejo biti le še privesek meščanskih strank, konkretno se pa sklicuje le na spominske podatke I. Regenta, za katere priznava, da so deloma netočni, vendar jim pa v bistvu verjame (str. 234—235, op. 35); tu opozarjam, da nekateri Regentovi podatki, tudi če so točni, ne dokazujejo tega, saj ni dokazov za to, da bi bili mladini naziranja, da naj gredo socialisti v narodne svete »za stafažo« klerikalcem in liberalcem in da naj bi bili tam peto kolo.84 Naprej je 15. VI. 1918 po preorientaciji stranke v polemiki z dr. Tumo čisto jasno pisal, da se ne strinja z vsem v tem gibanju, da pa samoodločbe ni mo¬ goče prepuščati internacionali, ki je še ni in je še nekaj časa ne bo, še manj pa bo mogla odločati, da je pa to vprašanje treba rešiti takoj, česar socialisti ne morejo storiti sami, pri tem pa oni prav nič ne kompromitirajo svojih načel.85 Celo Prepeluh je argumen¬ tiral s tem, da je delavski razred nacionalen, dokler je narod za¬ tiran in dokler se buržoazija bori za svobodo in zedinjenje svo¬ jega naroda.86 Zelo daleč je od odstopanja od socializma, kakor ga je pojmovala socialna demokracija, Golouh v svojem članku, ki je objavljen v prevodu v Demokraciji julija 1918: popolna svoboda narodov je mogoča šele v socializmu, a v trenutnem položaju, ko je stališče gotovih socialističnih strank »odtujeno« in internacio¬ nale še ni, se je nemogoče abstinirati od narodnih gibanj, ki so z njimi začeli drugi; elan takih gibanj se more spremeniti v elan drugačnih gibanj in žrtve pri tem nekaj pomenijo; gibanja za jugoslovansko državo ni mogoče odkloniti z argumentom, da to pomeni sodelovanje z meščanskimi strankami, ker morejo v istem gibanju sodelovati stranke, ki imajo sicer različne cilje, in se je mogoče boriti proti nacionalističnim tendencam v okviru samega gibanja. »Pregovarjati narode, da se odpovedo svoji narodni svo¬ bodi, preden se uresniči socializem, je političen nesmisel, ki ima 84 Ivan Regent, Poglavje iz boja za socializem, III, Lj. 1961, str. 56, 67; isti, Spomini, Lj. 1967, str. 304—305. 85 Zgodovinski arhiv ..., str. 350—351. 86 D. Kermavner, Albin Prepeluh-Abditus, n. o. m., str. 473—474.

391

zraven še to nepriličnost, da maskira z revolucionizmom taktiko, ki znači v sedanji dobi oportunizem.« 87 Kakor že omenjeno, je Ivan Cankar obravnavan le v enem od petih (oz. z dodanim prvim poglavjem in dodatkom o Golouhu sedmih) poglavij knjige. A tudi naslov »slovenska politika leta 1918« je problematičen; velik del knjige govori o drugi polovici leta 1917, medtem ko je od leta 1918 obdelana le nekako prva po¬ lovica, druga polovica tega tako razgibanega leta je pa sploh iz¬ padla; le na nekaj mestih knjige se pa avtor dotakne kasnejšega razvoja. Ker je bila pa vsa ta problematika sredi leta 1918 še odprta, je nujno, da se tu kratko dotaknemo kasnejšega razvoja, seveda le v okviru vprašanj, ki jih obravnava knjiga, in sicer naj¬ prej nekaterih točk, ki v knjigi niso omenjene, nato pa avtorjevih beležk o kasnejšem razvoju. Že omenjena preorientacija JSDS je privedla logično do tega, da je stranka 4. X. 1918 tudi formalno vstopila v Narodni svet, kar je Golouh v članku nekaj dni prej utemeljeval s tem, da re¬ volucionarne internacionale še ni, in pa s stališčem, ki ga je tudi tedaj še zavzemala nemškoavstrijska stranka. Proti tej politiki se v stranki že pojavlja opozicija, ki pa ne izhaja iz Tumovih avstromarksističnih stališč, ampak s svojimi tezami, ki ne od¬ klanjajo samo vsako sodelovanje z buržoazijo, ampak teže po čisti proletarski revoluciji, dokazuje, da so to že prvi znaki nove radikalnejše smeri v slovenskem delavskem gibanju. Nekaj dni pozneje se sestane v Zagrebu jugoslovanska socialistična konfe¬ renca, kjer se zastopniki JSDS in stranke za Hrvatsko izjavijo za vstop v Narodno viječe, čeprav poudarjajo, da stoje na stališču razrednega boja, in izražajo prepričanje o nujnosti vzposta¬ vitve internacionale; stranka za Bosno in Hercegovino se pa izjavi za proletarsko revolucijo in za balkansko federacijo, pri kateri bi bila en člen jugoslovanska enota, kar seveda tudi dokazuje, da je pri tej stranki prevladala komunistična smer in da ni govora o kakem avstromarksizmu.88 — Kakor že omenjeno, je nemško¬ avstrijska socialnodemokratska stranka končno 3. X. 1918 spre¬ jela načelo svoje levice o samoodločbi narodov; na podlagi tega načela pa ne sodelujeta odslej složno le dr. Rennerjeva desnica in dr. Bauerjeva levica stranke, ampak opusti levica tudi dote¬ danje odklanjanje sodelovanja z meščanskimi strankami in tako pride do tega, da je po sporazumu z nemškimi meščanskimi stran87 Zgodovinski arhiv ..., str. 351—354. 88 Golouhov članek Zgodovinski arhiv..., str. 363—364; znaki novega tabora prav tam, str. 356—357, 359—360; konferenca v Zagrebu 6. X. 1918 prav tam, str. 366—367 in 489—490, op. 91; D. Kermavner, Albin PrepeluhAbditus, n. o. m., str. 476, govori o obrisih nove delitve z radikalnejšo in zmernejšo smer v slovenskem delavskem gibanju.

392

kami proglašena nemškoavstrijska republika s perspektivo, da se ta republika priključi Nemčiji, pri čemer je posebej poudariti, da je to sicer republika pod močnim vplivom socialnih demokratov, vendar pa ne socialistična republika, da prevzame oblast v njej koalicijska vlada meščanskih strank in socialnih demokratov, Znano je, da je potem nemškoavstrijska socialna demokracija so¬ delovala z nemškimi meščanskimi strankami v boju za priključi¬ tev Maribora, štajerskega Podravja in Slovenske Koroške Avstri¬ ji.89 Na drugi strani JSDS v septembru 1918 javno nastopi za to, da mora slovenski socialist na Spodnjem Štajerskem pripadati njej in ne nemškoavstrijski stranki, da so njegovo glasilo sloven¬ ski in ne nemški socialistični listi, in poseže s svojo organizacijo tudi na Koroško; 90 to seveda spričo vse preteklosti ni moglo mnogo vplivati na položaj na samem spornem področju v času boja za meje, je pa vendar vsaj na ozemlju, ki je pripadlo Jugo¬ slaviji, vplivalo na slovensko orientacijo vseh tistih socialistov, ki so bili rojeni Slovenci. Če imamo pred očmi ta dejstva v položaju, ko je veljala Nemška Avstrija za premagano državo, si moremo za¬ misliti, kako bi izgledalo razmejevanje po sporazumnem miru v okviru ohranjenega »državnega sklopa« pod vplivom socialnodemokratičnih strank, kakor si je to zamišljal dr. Tuma. Kakor mi sporoča dr. J. Pleterski, je graški socialnodemokratični dnev¬ nik Arbeiterwille spremenil svoj podnaslov »Organ des arbeitenden Volkes fiir Steiermark und Karnten« s številko 298 od 1. no¬ vembra 1918 v »Organ des arbeitenden Volkes fiir Steiermark, Karnten und Krain«, ne da bi komentiral to spremembo; ta pod¬ naslov ima do št. 81 od 28. marca 1919, ko prevzame spet prejšnji podnaslov, in sicer zopet brez komentarja. Iz tega domnevam, da graški socialisti niti v trenutku zloma Avstro-Ogrske niso iz¬ gubili upanja, da bodo Slovence — z izjemo Prekmurcev in tistih, ki bodo prišli pod Italijo — odcepili od Jugoslavije in jim pripra¬ vili usodo koroških Slovencev, kar se je pa seveda izkazalo za račun brez krčmarja med drugim tudi zaradi stališča JSDS, kjer ni več odločal dr. Tuma. — V italijanski socialnodemokratski stranki v Trstu se v mesecih pred zlomom Avstro-Ogrske puecherjevci zavzamejo za priključitev Italiji, pittonijevci pa za neodvisen Trst skupaj s pretežno italijanskimi furlanskimi in istrskimi kraji, vendar pa še v septembru 1918 italijanski socialisti odpovedo za 22. IX. 1918 dogovorjeno skupno konferenco s slovenskimi socia¬ listi o tem vprašanju, konec oktobra italijanska stranka ni več za kako akcijo za samostojni Trst, v novembru se pa že priključi 89 L. Ude, Boj za Maribor in štajersko Podravje leta 1918—1919, ZČ XV, 1961. Koroški plebiscit, Lj. 1970. 90 Zgodovinski arhiv..., str. 360—361.

393

socialistični stranki v kraljevini Italiji.91 — Ta kratek pregled sta¬ lišč socialističnih strank v tem kritičnem položaju upravičuje mnenje, ki ga je izrekel dr. Kermavner v eni od svojih prejšnjih publikacij: »,Mednarodni' socializem se je bil raztrgal v svoje na¬ rodnostne sestavine in vsaka od teh je zaupala le v moč svojega naroda, zato prispevala k narodni solidarnosti in spravila pod klop svoje nezaupanje do nasprotnega razreda, ki je njen narod vodil.« 92 Dr. Henrik Tuma, ki zanj dr. Kermavner pravilno priznava, da njegovo stališče ni bilo revolucionarno in da je bilo zanj ne samo mogoče, ampak tudi nujno sodelovanje z večinsko avstrijsko in drugo socialno demokracijo (str. 233), je pa vztrajal do konca Avstro-Ogrske na svojem stališču. Še v pismu 29. IX. 1918, v ka¬ terem odklanja udeležbo na jugoslovanski socialistični konferenci v Zagrebu 6. X. 1918, ni samo proti vsakemu sodelovanju z me¬ ščanskimi strankami, ampak izrečno tudi na stališču, da cilj so¬ cialne demokracije ni nacionalna suverena država, ampak samo demokratična samouprava vsake narodnosti v okviru gospodar¬ ske državne skupine, ki jo narekujeta gospodarstvo in promet, tj. v okviru Avstro-Ogrske, pri čemer se sklicuje na tivolsko reso¬ lucijo iz 1. 1909, a v pismu 26. X. 1918 tajništvu JSDS, s katerim odklanja vabilo na sejo njenega izvrševalnega odbora, poudarja iz¬ rečno, da je nesmisel, da socialna demokracija sodeluje pri izgra¬ ditvi novih nacionalnih držav, ustanovitev novih kapitalističnih in nacionalističnih držav je treba onemogočiti.93 Kar se tiče Trsta, je za že omenjeni njegov članek »Triest« v avgustovsko-septembrski številki 1918 dunajske revije Der Kampf poudariti, da ob od¬ klanjanju italijanskih pretenzij govori ne samo o tem, da jugo¬ slovanska grupa ne more obstajati brez Trsta, ampak tudi o tem, da Trst ne more obstajati brez alpskih, sudetskih, donavskih in karpatskih dežel, in da svetuje Italiji, da se naj usmeri na Afriko. Dne 20. oktobra 1918 se je v članku v Puecherjevi reviji La Lega delle Nazioni zavzemal za neodvisni Trst pod anglo-ameriškim protektoratom; na ta način je hotel rešiti v tedanji situaciji eko¬ nomski in etnični problem Trsta, ni pa mislil na kako socialno revolucijo, kar je jasno ne samo z ozirom na Angleže in Amerikance, ampak tudi z ozirom na to, da se v svojih spominih v zvezi s tem pritožuje nad tem, da je bila večina tržaškega delavstva ra81 Prim. Zgodovinski arhiv..., str. 368; 373; 490, op. 92; prim. tudi podatke pri dr. Kermavnerju, Še o pripomoči italijanski zasedbi Trsta jeseni 1918, n. o. m., str. 419. 92 D. Kermavner, Albin Prepeluh-Abditus, n. o. m., str. 478. 83 Zgodovinski arhiv..., str. 365—366, 369—370; to stališče dr. Tume je poudarjal tudi dr. Kermavner v Urednikovih dopolnitvah, n. o. m., str. 465—466.

394

dikalna in da o teh gospodarskih problemih ni mnogo razmiš¬ ljala.94 Deset dni pozneje, v trenutku zloma Avstro-Ogrske, pri¬ čakuje dr. Tuma, da bo socialna demokracija nastopila samo¬ stojno in proglasila samostojno tržaško republiko, čemur se po govoricah, ki so se tedaj širile v Trstu, tudi avstrijska oblast ne bi upirala; v svojih spominih je mnenja, da bi bil to največji zgo¬ dovinski dogodek ob koncu vojne, ki bi utegnil usmeriti ves zgo¬ dovinski razvoj v uresničenje Wilsonovih 14 točk in bi privedel do ameriške ali vsaj internacionalne zasedbe Trsta; v skoraj sodob¬ nem pismu Regentu 6. XI. 1918 pa obsoja stališče italijanske so¬ cialne demokracije, ki tega ni storila, in misli, da bi bil to korak svetovne važnosti za socialistično internacionalo in morda odloči¬ len korak za bodočo federacijo nacionalnih držav na ozemlju razpadle Avstrije.95 Kakor vidimo, tudi dr. Tuma, ki je podobno kakor dr. Kermavner tako oster v obsojanju iluzij tedanjega ju¬ goslovanskega gibanja, da zaradi Wilsonovih načel o samoodločbi narodov ne bo prišlo do italijanske aneksije Primorske, sam ni brez antantofilskih iluzij v svojem prepričanju, da bi ZDA in druge antantne velesile na ljubo tržaškim socialistom tedaj tvegale tak oster nastop proti Italiji. Na drugi strani gre pa pri tej Tumovi zamisli sicer formalno za samostojen nastop socialne demokracije in govori on o socialističnem Trstu, vsebinsko mu gre pa za samo¬ stojen Trst in za perspektivo, da bi to privedlo do federacije na ozemlju razpadle Avstrije, nikjer pa ne izraža misli, da bi bil to začetek socialne revolucije v item delu Evrope. V resnici se pa tržaški italijanski socialni demokrati tedaj niso odločili za samo¬ stojen nastop, ampak za sodelovanje z italijanskimi nacionalisti v Odboru za javni blagor (Comitato di salute pubblica), kar je bil jasen znak, da so tudi pittonijevci tedaj že prehajali na stališče italijanske aneksije Trsta ali da vsaj niso kazali prav nikake pri¬ pravljenosti za oster nastop proti njej s proglasitvijo samostoj¬ nega Trsta. Kar se tiče realnih izgledov takega nastopa v tedanjem položaju, je dr. Kermavner večkrat izražal mnenje, da bi utegnil tak nastop preprečiti italijansko aneksijo (tako tudi na str. 253 te knjige), le v eni objavi iz 1. 1967 je izrazil mnenje, da se je dal dr. Tuma tu zanesti od »vizije«, kar je ob upoštevanju tedanjega vojaškega in političnega položaja brez dvoma točno.96 Bolj tehten je argument, da bi imel tak nastop tržaške socialne demokracije obeh narodnosti svoj pomen za bodočnost; to je mogoče primer¬ jati z dejstvom, da je bila v slovenskih in hrvatskih krajih bodoče 94 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 379—380. 95 H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 381—382; D. Kermavner, Uredni¬ kove dopolnitve, prav tam, str. 469; Zgodovinski arhiv ..., str. 370. 96 D. Kermavner, Še o pripomoči k italijanski zasedbi Trsta jeseni 1918, n. o. m., str. 415—416.

395

Julijske krajine v dneh med zlomom Avstro-Ogrske in italijansko okupacijo proglašena oblast Države Slovencev, Hrvatov in Srbov z njenim vrhovnim organom Narodnim viječem v Zagrebu, kar ni preprečilo italijanske okupacije in pozneje aneksije, imelo pa ven¬ dar svoj pomen kot izhodišče odpora proti italijanski oblasti; razlika je bila seveda v tem, da do proglasitve svobodnega Trsta sploh ni prišlo, pri čemer glavni vzrok pač ni bil pri slovenskih meščanskih strankah in JSDS, kjer bi bilo potrebno že omenjene fragmentarne podatke o pomislekih ob govoru dr. Vilfana šele raziskati, ampak pri tržaški italijanski socialni demokraciji. — Ves ta razvoj dogodkov je pomenil zlom dr. Tumovih avstromarksističnih koncepcij in pričakovali bi, da se bo dr. Tuma umaknil iz političnega življenja, kar se pa ni zgodilo in se je dr. Tuma znašel tudi v novi situaciji. Kakor pripoveduje v svojih spominih, bi se morali primorski Slovenci formalno pokloniti novemu gospodarju in sodelovati z novo oblastjo, česar pa niso storili v upanju, da bodo vendar še prišli v Jugoslavijo, medtem ko je on delal drugače .97 Svoje postopanje utemeljuje s teorijo, ki razlikuje narod kot v glavnem kulturen pojem in nacijo kot poli¬ tičen pojem, kar je moglo seveda spraviti v sklad pripadnost k slovenskemu narodu in priznavanje italijanske politične oblasti; kakor pripoveduje v svojih spominih, italijanske oblasti niso imele ničesar proti shodom in predavanjem, na katerih je širil ta naziranja, medtem ko slovenski narodnjaki niso mogli javno na¬ stopati, ker bi morali zatajevati prepričanje, da so za Jugosla¬ vijo .98 Dr. Tuma v svojih spominih govori o deklaracijskem gi¬ banju, o ideji narodne svobode, o navdušenju ljudskih množic za narodnostno idejo, ki mu torej ni »nič «; 99 ob primorskem vpra¬ šanju mu je pa tuja narodnostna ideja s svojo pripravljenostjo na odločnost in temu sledeče žrtve, in sicer tako pri tistih, ki so pričakovali narodno osvoboditev od stare Jugoslavije, kakor tudi pri vseh tistih na obeh straneh nove državne meje, ki so jo po¬ vezovali z idejo socialne revolucije. Kakor trdi povsem točno dr. Kermavner v drugi publikaciji, je videl dr. Tuma alternativo ali v zmagi socializma v Italiji, ki mu v narodnostnem oziru ne povzroča nikakih skrbi, ali pa v omejevanju na samo kulturno in gospodarsko aktivnost Slovencev, na novo varianto avstromarksizma, na odrekanje nacionalni svobodi, kar ga je v praksi vodilo v oportunistično sodelovanje z italijansko oblastjo . 100 Kar se pa tiče socializma, je začela po italijanski okupaciji med primor¬ skimi slovenskimi in hrvatskimi socialisti kmalu prevladovati leva 97 »s o« 100

396

H. Tuma, Iz mojega življenja, str. 386 sl. prav tam, str. 396—398. prav tam, str. 410, 413. D. Kermavner, Urednikove dopolnitve, n. o. m., str. 470—471.

smer, razvoj pri italijanskih socialistih na Primorskem in v Italiji je bil podoben in to je bil pač glavni vzrok, da je prišlo v sep¬ tembru 1919 do priključitve primorske JSDS — z izjemo dr. Ferfolje in njegovih somišljenikov — italijanski stranki: dr. Tuma je iniciativen pri priključitvi italijanski stranki, medtem ko pri levi usmerjenosti ni iniciator, sodeluje pa v njej, a samo določen čas; ko se je na kongresu italijanske stranke v Livornu 1921 večina izjavila za komunizem, je dr. Tuma izstopil iz stranke, ker se ni hotel izjaviti niti za revolucionarno niti za reformistično smer; tri leta kasneje se je izselil v Ljubljano. Glede bodoče poti socialističnih mladinov, ki so po že ome¬ njenem dr. Kermavnerjevem mnenju v času spora 1917—18 za¬ vrgli načela razrednega boja in internacionalizma ter se — z izjemo tržaške grupe — razšli s socialno demokracijo, bo našel bralec njegove knjige nekaj fragmentarnih podatkov. Tako iz¬ vemo, da so šli Alojzija Štebi in drugi mladini v prosvetnem društvu Akademija v podrejeno kooperacijo z liberalnimi meščani, da je bila »Demokracija« odprta le proti desni, tj. liberalcem, ne pa proti levim, ki jih je po Kermavnerj evem mnenju predstavljal dr. Tuma, in da je postajala sploh vedno bolj bleda (str. 202—204). Le o Prepeluhu, dr. Lončarju in Fr. Erjavcu izvemo, da so bili še prva povojna leta v socialnodemokratski stranki in da so pri¬ padali njenemu desnemu krilu, »vladnim socialistom«, ne da bi kritični bralec izvedel, kako so oni po svojem od Kermavnerja zatrjevanem izstopu zopet vstopih v stranko; pri tem se pa dr. Kermavner poslužuje trditve v članku Fr. Erjavca iz leta 1959, po katerih naj bi se Cankar, Prepeluh, dr. Lončar in Erjavec sam v letih 1917—18 notranje ločili od socialne demokracije, dr. Lončar je bil sicer še zastopnik stranke v jugoslovanski začasni narodni skupščini, a baje samo zato, da si finančno opomore, le Prepeluh je še kandidiral pri volitvah v konstituanto, končno so pa Prepe¬ luh, dr. Lončar in Erjavec izstopih iz stranke leta 1921; dr. Ker¬ mavner ne verjame Erjavcu glede Cankarja, verjame mu pa za ostale tri (str. 74—76). Tu je treba brez ozira na trditve Fr. Erjav¬ ca, ki je pozneje prestopil v klerikalno stranko, glede dr. Lončarja opozoriti na to, da dr. Kermavner netočno reproducira Erjavčeve trditve glede Prepeluha; Erjavec trdi, da je bil Prepeluh drugačen, da je imel politične ambicije, da je hotel kandidirati in da je še Erjavcu prigovarjal, da naj kandidira, da se je zelo težko ločil od stranke, na katero je vezan po skoraj vseh svojih prijateljih, in da je šele po porazu pri volitvah spremenil svoje stališče.101 101 Točen citat članka je!" Fran Erjavec, Avtonomistična izjava slov. kulturnih delavcev leta 1921, Zgodovinski zbornik, Buenos Aires 1959, str. 168—197; za Prepeluha str. 185—186.

397

Dejanski razvoj je bil drugačen, kar je razvidno v glavnem že iz prejšnjih Kermavnerj evih publikacij. Po preorientaciji JSDS v letu 1918 Antonu Kristanu in vodstvu stranke seveda ni bila po¬ sebno simpatična misel na sodelovanje z ljudmi, ki so jih prej vehementno kritizirali, vendar bi bila pa napačna trditev, da so makjavelistično izločili iz stranke ljudi, ki so prej zastopali linijo, katero so zdaj sami prevzeli; na drugi srani pa v Demokraciji št. 15—18 za september 1918 Prepeluh sicer očita stranki, da je za jugoslovansko državo, a še ni preklicala Tumove resolucije za adrijansko-sudetsko-donavsko državo, da je za vstop v Narodni svet, a obenem pozdravlja Lenina, medtem ko Rule (dr. Lemež) v isti številki izjavlja, da spadajo mladini v stranko in da ne gre zaostrovati nasprotij, čeprav se tudi ne smejo prenagliti. Po zlomu Avstro-Ogrske je pa nastopilo stanje, ki ga je dr. Kermav¬ ner v prejšnji publikaciji označil z besedami: »Nasprotstvo se je hitro pozabilo in razcep je brez sledu prenehal«; inteligenti so bili stranki potrebni zaradi resora v vladi; pokazalo se je pa kmalu tudi, da mladini niso homogena grupa, da jih je družil prej le skupen narodni program, zdaj so se pa njihova pota ločila. 102 — Prepeluh je postal najprej komisar pri poverjeništvu za socialno skrbstvo, 15. II. 1919 pa poverjenik za socialno skrbstvo, torej eden od dveh socialističnih članov deželne vlade za Slovenijo, je ostal na tem mestu do 28. XI. 1919 in bil v tem času zelo aktiven v stranki. V času novega razkola v stranki med komunistično le¬ vico in socialnodemokratsko desnico so se Prepeluh, dr. Lončar in njihovo krilo bivših mladinov odločili za reformistično desnico. Treba je pa poudariti, da so se za to desnico odločili tudi Anton Kristan in drugi člani vodstva stranke v času spora v letih 1917—18; dr. Kermavner v svoji knjigi trdi, da je A. Kristan v času tega spora odigral »odločilno vlogo na braniku socialne de¬ mokracije in njenega izročila« (str. 107), le bežno omenja, da mu je Prepeluh tedaj očital dobičkarstvo in da se je po vojni splošno razširila sodba, da si je pomagal do premožnosti (str. 77—78), trdi, da so se te prvine socialnodemokratske ideologije potem v dobi med obema vojnama že v novi obliki marksizma-leninizma razmahnile nad razvalinami »slovenskega tipa socializma« mladi¬ nov (str. 74—75), le iz bežne omembe v eni od opomb je pa raz¬ vidno, da je bil Anton Kristan »vladni socialist« (str. 76, op. 67); tako bralcu knjige ne bo jasno, da je to vodstvo nasprotovalo marksizmu-leninizmu, ko se je pri Slovencih pojavil, in da je bil A. Kristan ne le »ministerialist«, ampak celo minister. Prepeluh je bil brez dvoma reformist, vendar pa mislim, da moramo pri¬ znati, da je bil vsaj reformistični socialist; glede njegovega dela 102 D. Kermavner, Albin Prepeluh-Abditus, n. o. m., str. 477.

398

v poverjeništvu za socialno skrbstvo vemo doslej samo, da je bilo trn v peti najbolj konservativnim krogom in da je prišlo zaradi tega do polemike med njim in dr. Tavčarjem; 103 potrebno bi bilo raziskati, koliko se v njegovi socialni politiki izražajo ideje nje¬ govih prejšnjih spisov in seveda tudi vzor te politike v tedanji Avstriji in Češkoslovaški, vse z namenom, da se izboljša položaj delavstva, seveda pa tudi ublažijo socialna nasprotstva. Kar se pa tiče razkola tega dela bivših mladinov s socialnodemokratsko stranko v letu 1921, trdi dr. Kermavner v svoji knjigi, da se je ponovila situacija iz leta 1917 in da so morali socialnodemokratski izdajatelji nastopiti proti tem komaj-socialističnim ali polsocialističnim nazorom (str. 76—77). V resnici pa do tega novega raz¬ kola ni prišlo zaradi različnih nazorov o razrednem boju in internacionalizmu, ki naj bi po dr. Kermavnerju obstajali v letih 1917—18, ker so v tem oziru eni kakor drugi zastopali nazore, ki so veljali v tedanji demokraciji; do razkola tudi ni prišlo zaradi že omenjenih posebnih Prepeluhovih idej, od katerih se nekatere v tej dobi niti ne pojavljajo več (npr. odklanjanje ločitve cerkve od države ali misel o filozofski prednosti krščanstva pred mate¬ rializmom), saj te ideje niso bile ovira za Prepeluhovo pripadnost stranki niti prej in še manj zdaj v dobi izrazitega reformizma; vzrok za konflikt tudi niso bili Prepeluhovi nazori o agrarnem vprašanju, saj je stranka 1919 sprejela njegov agrarni program. Do razkola je prišlo zaradi različnih nazorov o notranji ureditvi jugoslovanske države; krog bivših mladinov stoji kakor 1917 tako tudi pozneje na avtonomističnem stališču, medtem ko se v stranki že od novembra 1918 kažejo tudi unitaristične tendence in ko te tendence prevladajo, izzove to 1921 Prepeluhov in Lončarjev avto¬ nomistični nastop in nato razkol s stranko; dr. Kermavner je vse to obdelal v drugih svojih publikacijah.104 Analogije in razlike med konfliktom v letih 1917—18 in v letu 1921 so bile pač v tem, da je bilo vodstvo stranke v prvem konfliktu za ohranitev gospo¬ darske in državne enote Avstro-Ogrske, v drugem pa za unitari¬ stično Jugoslavijo, medtem ko je treba Prepeluhu in njegovim so¬ mišljenikom priznati, da so bili v obeh konfliktih za Jugoslavijo, obenem pa za slovensko avtonomijo ali pa federalizem v Jugo¬ slaviji. Šele po razkolu 1921 so se Prepeluh, dr. Lončar in so103 D. Kermavner, Albin Prepeluh-Abditus, n. o. m., str. 485—486. 104 Prim. Albin Prepeluh-Abditus, posebej str. 531—547; da je prišlo do izstopa Prepeluha, dr. Lončarja in somišljenikov iz stranke 1921 zaradi vprašanja avtonomije in ne zaradi agrarnega vprašanja, poudarja dr. Ker¬ mavner v svojih polemikah O socialističnem zanikanju narodnega vpra¬ šanja v Kraljevini Jugoslaviji, h. o. m., Severna Slovenija v zrcalu R. Go¬ louha, n. o. m., str. 296 in Ob spominskih zapisih R. Golouha..., n. o. m., str. 128.

399

mišljeniki zares ločili od socialne demokracije in šli svojo pot avtonomizma, republikanstva in kmečkega gibanja, vendar je pa zanimiva dr. Kermavnerjeva ugotovitev, da je bil celo tedaj Pre¬ peluh za socializacijo velikih podjetij, le za kmete je vztrajal na zasebni lastnini.105 — Kar se pa tiče A. Štebijeve in njenih sode¬ lavcev, za katere najdemo v knjigi zadnjo informacijo, da so so¬ delovali v podrejenem odnosu z liberalci, in revije Demokracija, za katero izvemo, da je postajala vedno bolj bleda, je pa seveda res, da so v društvu Akademija in v reviji Demokracija, ki so na¬ menjena predvsem izobražencem, sodelovali prav tako kakor že v predvojnih Naših zapiskih tudi nesocialisti; vendar pa najdemo v Demokraciji ves čas tudi članke drugačne vrste. Bistveno pa je, da se je Alojzija Štebi kot urednica Demokracije v številki za avgust 1919 v uvodniku in v beležki Pro domo izjavila odprto za komunizem, ki bo odslej smer revije, pri čemer je seveda pove¬ dala, da bo ta nova pot preplašila skoraj vse dotedanje sotrudnike. Dr. Kermavner je o tem pisal in dal oceno tega koraka v te¬ danji situaciji: »Če se ne oziramo na nekaj sporadičnih publikacij nekaterih levičarskih krožkov, je prišla kriza v socialni demokra¬ ciji prvič do ostrejšega izraza v avgustovskem zvezku (št. 8—12) drugega letnika in hkrati v poslednjem zvezku ,Demokracije‘, ki se je na vsej črti postavil na stran levice.« 106 Razmerje med kon¬ fliktom med vodstvoma JSDS in mladini v letih 1917—18 in med razkolom med reformistično desnico in revolucionarno levico v naslednjih letih je pač tako, da se je vodstvo JSDS potem posta¬ vilo na stran desnice, medtem ko so se mladini razcepili in je en del odšel na desno, drugi na levo. Začetke komunističnega gibanja si moremo težko predstavljati brez ljudi kakor A. Štebijeva, dr. Lemež, inž. Gustinčič, Vi. Fabjančič, L. Klemenčič, torej ljudi, ki so bili med prvo svetovno vojno zelo aktivni v akciji za razbija¬ nje Avstro-Ogrske in ustanovitev jugoslovanske države. Zato je brez podlage dr. Kermavnerjevo prizadevanje proglašati vse tiste, ki so se v letih 1917—18 zavzemali za ohranitev »državnega sklo¬ pa« Avstro-Ogrske, za levičarje, tiste, ki so bili proti temu, pa za desničarje. V tej polemiki seveda ni bilo mogoče izčrpno obdelati vseh teh vprašanj, od katerih bi nekatera zahtevala monografično ob¬ delavo s pritegnitvijo novih virov in literature. Vendar je pa že iz teh izvajanj razvidno, da gre tu za proces zloma avstromarksizma kot naziranja o ohranitvi in celo širjenju velikega gospodarskega 105 Albin Prepeluh-Abditus, n. o. m., str. 554. 105 Albin Prepeluh-Abditus, n. o. m., str. 486; tam in str. 487 tudi nekaj citatov iz te številke, ki so pa pač zaradi tedanjih cenzurnih razmer nepo¬ polni; oba glavna članka Zgodovinski arhiv..., str. 386—387.

400

in državnega prostora Avstrije, ki naj tvori tudi primeren okvir za razvoj socializma. Avstromarksizem kot subtilna oblika nem¬ škega nacionalizma in imperializma vendar ni bil brez pozitivnih potez; Slovenci so to občutili v zvezi s problemom Trsta, značilno pa je, da so celo socialistični mladini v času, ko so začeli s pre¬ lomom z avstromarksizmom, priznavali določene zasluge nemškoavstrijskih socialnih demokratov za razvoj socializma pri Sloven¬ cih v preteklosti, obenem pa poudarjali, da so s tem nastala raz¬ merja odvisnosti, ki morajo zdaj prenehati. Dr. Tuma je trdil še leta 1917, da se bosta kljub načelu samoodločbe narodov ohranili gospodarska in državna enota tako mnogonacionalne Rusije kakor mnogonacionalne Avstrije; njegova pričakovanja so se v glavnem uresničila za Rusijo, kjer je nastala Sovjetska zveza, ne pa za Avstrijo; analogija je bila pač zgrešena zaradi osnovne razlike v socialni strukturi, a tudi zaradi razlike v etnični strukturi, pred¬ vsem pa zaradi različnega značaja socialističnega gibanja v obeh državah. Po letu 1918 se pri Slovencih, pri drugih jugoslovanskih narodih in v drugih nasledstvenih državah Avstro-Ogrske borita v delavskem gibanju med seboj revolucionarni komunizem in re¬ formistična socialna demokracija, ki se udejstvuje v okviru ob¬ stoječih novih držav, medtem ko od obeh različna avstromarksistična koncepcija izgine iz politike. Kar se pa tiče novega polo¬ žaja, je dr. Kermavner mnenja, da bi morali socialisti počakati, da se navdušenje »razdimi in da se pokaže pogorišče iluzij«; on govori o Cankarjevi »pripesnitvi« in o tem, da Cankar ni bil zgo¬ dovinar in da se je ravnal po svojih željah (str. 181), čeprav mu prizna, da je dal »predragocen idejni napotek« revolucionarnemu gibanju v bodočnosti (str. 180). Tu bi bilo seveda odveč opisovati, kakšni težki problemi so nastali v novem položaju, ki je nastal po zrušenju Avstro-Ogrske, kar je zrušilo mnoge iluzije, čeprav je res, da brez iluzij ni bilo nobeno od prelomnih gibanj v preteklo¬ sti, ki so oblikovala današnji svet. Gotovo je tudi, da Cankarjeva mnenja niso nedotakljiva samo zato, ker so Cankarjeva. Vendar je pa res, da je stara Jugoslavija, kakršna je že bila, ustvarila državni okvir, ki bi brez njega ne bilo niti NOB niti nove Jugoslavije, medtem ko je bil npr. razvoj v Avstriji čisto drugačen, in v tem smislu je dala zgodovina prav Cankarju, ki je pisal »da je treba najprej doma, nato si ga bomo uredili po svoje«. Cankarjevi poli¬ tični nazori so se razvijali, on ni mogel predvidevati vseh peripetij bodočega razvoja, toda njegove misli v predavanju leta 1913 in v obeh predavanjih iz leta 1918 so take, da z njimi ni mogoče resno primerjati intelektualnega in moralnega profila dr. Tume, ki sem ga tu poskušal kritično označiti, profila slovenskega avstromarksizma, ki je propadel, ker je pač moral propasti. Dr. Kermavner 26 O slovenskem narodnem vprašanju

401

pa v svoji novi knjigi ne poskuša samo dati zgodovinske analize dr. Tumovih nazorov kot zanimive politične ideologije v preteklo¬ sti, ampak hoče na mnogih mestih tudi dokazati, da je imel dr. Tuma prav. Zato je dr. Kermavner, ki je dal že mnogo tehtnih zgodovinskih prispevkov, v svoji novi knjigi sicer pojasnil na novo razne podrobnosti, glede pojasnjevanja zgodovinskega raz¬ voja pa ta nova knjiga zaostaja za njegovimi prejšnjimi »poskus¬ nimi zgodovinarskimi razčlembami«.

402

Zgodovinski razvoj prebivalstva na Koroškem in njegove socialne osnove Predavanje na 1. koroških kulturnih dneh v Celovcu 28.—30. 12. 1969. Izšlo v zborniku Koroški kulturni dnevi 1, Maribor 1973, str. 18—31.

Razvoj prebivalstva je zelo važen barometer celotnega druž¬ benega razvoja in vzbuja zato vedno več zanimanja pri zgodovi¬ narjih, posebno v Franciji, kjer poskušajo organizirati celo med¬ narodno sodelovanje pri raziskovanju zgodovinskega razvoja pre¬ bivalstva. Ne moremo pa trditi, da so ta raziskavanja zelo napre¬ dovala za ozemlje nekdanje habsburške monarhije, ki tvori za raziskovanje teh problemov v določenem smislu celoto, ker so pač vse statistike v ozki zvezi z državno upravo, ki se je dolgo časa za vse to ozemlje ravnala po enotnih načelih in metodah. Seveda so bili že v XIX. in deloma celo v XVIII. stoletju avtorji, ki so jih zanimala vprašanja prebivalstva v njihovem času. Proti koncu XIX. in v začetku XX. stoletja srečujemo nemškoavstrijske avtor¬ je, ki so si zastavljali ta vprašanja že mnogo bolj poglobljeno, vendar pa le za svojo dobo in za neposredno preteklost (M. Hainisch, Fr. Meinzingen, R. Pfaundler, W. Hecke, L. Waber); take statistike srečujemo tudi pri drugih narodih, tako pri Slovencih J. Mačkovska in pozneje F. Vratnika. Vendar so se vsi avtorji za¬ nimali predvsem za svojo dobo in jih niso zanimala vprašanja prebivalstva v zgodovinski perspektivi razvoja enega ali več sto¬ letij; edino znanstveno ustrezno zgodovinsko razpravo za vso mo¬ narhijo je napisal H. Grossmanu,1 a ta razprava je že iz 1. 1916 in obravnava le dobo do 1. 1770. Nekaj več kakor v sedanji Avstriji se je na teh vprašanjih delalo na Češkoslovaškem, na Madžarskem in tudi v Jugoslaviji. Ko sem napisal knjigo Prebivalstvo na Slo¬ venskem od XVIII. stoletja do današnjih dni (Lj. 1936), kjer na¬ vajam dotedanjo literaturo, sem v predgovoru opozoril na to, da obravnavam tudi pokrajine z deloma in celo po večini nesloven¬ skim prebivalstvom, saj dotlej ni bilo nobene razprave, ki bi ob¬ delala razvoj populacije v nemški Štajerski ali pa Koroški. Po izidu te knjige so se pri Slovencih v atmosferi let pred in med drugo svetovno vojno ter boja za meje po drugi svetovni vojni demografska vprašanja obravnavala večinoma v zvezi z etničnimi vprašanji. Kar se tiče odnosov med Slovenci in Nemci, spadata 1 H. Grossmanu, Die Anfange und die geschichtliche Entwicklung der amtlichen Statistik in Osterreich, Statistische Monatsschrift, N. F. 21, 1916.

26

*

403

*

456

sem moji razpravi Koroško vprašanje2 in Nemci na Slovenskem 3 ter razpravi B. Grafenauerja Narodnostni razvoj na Koroškem od srede 19. stoletja do danes11 in Czoernigova etnografska statistika in njena metoda .* Pozneje je Vi. Valenčič 6 v dveh razpravah obde¬ lal prvo štetje leta 1754 za teritorij tedanje ljubljanske škofije. Slovenski statistiki (Ž. Šifrer, D. Vogelnik) so se v svojih razpra¬ vah zanimali predvsem za dobo zadnjega stoletja, glede podatkov so se za starejšo in deloma tudi za to dobo naslanjali na ugoto¬ vitve zgodovinarjev. Slovenska akademija znanosti in umetnosti pripravlja zdaj izdajo prvega dela publikacije Gospodarska in so¬ cialna zgodovina Slovencev pod naslovom Agrarne panoge, kjer bodo v obliki gesel obravnavani tudi populacija ter viri in litera¬ tura zanjo. Kar se tiče nemške literature iz dobe po 1936, vsebuje za Štajersko nekaj podatkov ena razprava H. Pircheggerja, izšlo je pa več specialnih razprav dr. Manfreda S trake, ki so pa v več ozirih zelo pomanjkljive, o čemer bom pisal posebej. Kar se tiče Koroške, je omeniti nekaj podatkov v geslu »Karnten« v Handwdrterbuch des Grenz- und Auslandsdeutschtums, nekaj podatkov v treh publikacijah Erlauterungen zum Historischen Atlas der osterreichischen Alpenlander, ki se tičejo Koroške, predvsem pa dve razpravi, ki ju je napisal dr. G. Moro,7 kjer je podan pregled razvoja prebivalstva, ne da bi se avtor spuščal v vprašanja vzro¬ kov tega razvoja. Kar se tiče virov za zgodovino prebivalstva, je potrebno ome¬ niti, da do srede 18. stoletja ne obstoje nikaka splošna štetja pre¬ bivalstva, vendar nam pa urbarji, ki beležijo le posestnike pod¬ ložnih kmetskih zemljišč, mestne davčne knjige, ki beležijo le lastnike mestnih hiš ter trgovskih in obrtnih podjetij, in cerkvene matrike in drugi cerkveni viri, ki beležijo krščene, umrle, poro¬ čene, včasih tudi število obhajancev, omogočajo, da ob upošteva¬ nju ozemlja, za katero veljajo podatki, in ob uporabi primernih multiplikatorjev cenimo približno število prebivalstva. Slovenski zgodovinarji so mnogo delali na zgodovini kolonizacije, glede šte2 Sodobnost 5. 1937, str. 145—153, 218—223, 320—330; posebej Ljub¬ ljana 1937. 3 Sodobnost 6. 1938, str. 483—497. 4 Koroški zbornik, Ljubljana 1946, str. 117—248. 5 Slovenska akademija znanosti in umetnosti, razred za zgodovinske in družbene vede. Razprave I, Ljubljana 1950. 6 Štetje prebivalstva leta 1754 v predjožefinski ljubljanski škofiji in njegovi rezultati, ZČ 16. 1962, str. 27—54, in: Starostna in družbena struk¬ tura prebivalstva v predjožefinski ljubljanski škofiji po štetju leta 1754, ZČ 17. 1963, str. 127—154. 7 Der Bevolkerungsstand in Oberkarnten von 1777 bis 1934, Archiv fiir vaterlandische Geschichte und Topographie, 24—25. 1936, str. 153—174 in: Der Bevolkerungsstand in Unterkamten von 1782 bis 1910, Carinthia I, 130, 1940, str. 197—203.

404

vila prebivalstva in razvoja prebivalstva so pa dali doslej za to dobo le cenitve za primeroma majhna ozemlja; od sinteze za večja ozemlja smo še zelo daleč in se zato tudi ne morem spuščati v nikaka razpravljanja o razvoju števila prebivalstva Koroške v tej dobi. Omenim naj le, da se je po vseh cenitvah za slovenske po¬ krajine število prebivalstva v 16. do 18. stoletju zelo pomnožilo in sicer zaradi drobljenja kmetskih posestev in naraščanja tistega agrarnega prebivalstva, ki ima le zelo malo ali nič lastne zemlje; vprašanje je, če velja to tudi za Koroško, kjer prevladuje dru¬ gačen agrarni sistem. Položaj se začne spreminjati po letu 1753, ko je odrejeno prvo splošno štetje prebivalstva. Za ta prva štetja med 1753 in 1770 je značilno, da je imela država tedaj že svoj bi¬ rokratski aparat v deželnih vladah in okrožjih (kresijah), da pa izvaja štetja na terenu na eni strani v obliki cerkvenih štetij po župnijah in vikariatih, na drugi strani pa v obliki posvetnih štetij po gospostvih in mestnih upravah. Rezultati teh štetij so ohra¬ njeni zelo fragmentarno; naj omenim posebej, da je v ljubljan¬ skem Nadškofijskem arhivu ohranjen skoraj v celoti statistični pramaterial za ozemlje predjožefinske ljubljanske škofije, tudi za koroške fare te škofije, tj. ohranjeni so seznami vseh prebival¬ cev, pri čemer so župniki — seveda vsakdo na svoj način — ozna¬ čili tudi socialni položaj prebivalcev; tak ohranjeni pramaterial je za to dobo zelo redek, obdelal ga je deloma dr. Valenčič v že ome¬ njenih študijah, ni mi pa znano, da bi ga poznal kak koroški raz¬ iskovalec. Rezultati teh štetij morejo biti v posameznih primerih precej zanesljivi, v celoti so pa vendar prenizki in ta štetja niso dosegla svojega cilja. Kot trajen rezultat je ostalo načelo, da naj župniki vodijo in redno sporočajo dalje podatke o naravnem gi¬ banju prebivalstva, tj. o rojstvih, smrtih in porokah (od 1762, v podrobnostih urejeno 1784). Od leta 1770 je pa prevzela štetja v svoje roke vojska, kar je v zvezi z uvedbo konskripcije, tj. obvezne rekrutacije pripadnikov nižjih socialnih razredov za vojaško služ¬ bo, ki v začetku časovno sploh ni bila omejena. Oficirji, ki so jim morala pomagati gospostva in župniki, so si ustvarili evidenco za svoje potrebe s tem, da je bila najprej izvedena numeracija vseh hiš,8 nato so pa oficirji in civilni komisarji popisali vse pre¬ bivalstvo, kar je bilo obenem tajni vojaški nabor. Vsebinska stran razčlenitve prebivalstva je skromna, bolj revna kakor pri prejš¬ njih štetjih, upoštevati je pa treba, da je vojaškim konskripcijam, ki so postale odslej za razdobje osmih desetletij edina oblika šte¬ tij prebivalstva, vendar prvič uspelo približno točno ugotoviti šte¬ vilo prebivalstva. Podatki so seveda ohranjeni tudi za to dobo le 8 V. Melik, Naselja kot upravno statistične enote. Razvoj in struktura števnih oddelkov na Slovenskem, Geografski vestnik 20—21. 1948—49, str. 153—194.

405

fragmentarno v raznih arhivih in pri avtorjih, ki se jim je posre¬ čilo priti do njih, večinoma le za večje enote, za manjše kraje pa vsebujejo za Koroško še najbolj izčrpne podatke rezultati fran¬ coskega štetja v času Ilirskih provinc in pa potem avstrijski Hauptausiveis iz leta 1817 za zahodno polovico Koroške (beljaško okrožje). V prvi polovici 19. stoletja se sistem vojaških konskripcij ni bistveno spremenil, važno pa je, da se je v predmarčni dobi ustanovil na Dunaju prvi statistični urad in da je začela izhajati prva uradna statistična publikacija, Tafeln zur Statistik der Osterreichischen Monarchie, ki je bila najprej litografirana in pozneje tiskana, najprej interna in pozneje javna publikacija in vsebuje za dobo od 1816 sklenjene podatke o številu prebivalstva, najprej za gubernije, pozneje tudi za dežele, okrožja in večja mesta, pa tudi podatke o naravnem gibanju prebivalstva za dežele in glavna mesta, česar dosedanji avtorji v glavnem niso upoštevali. Omeniti je tudi, da so bile izvedene poleg splošnih vojaških konskripcij še nekatere specialne statistike, med njimi Czoernigova jezikovna anketa iz leta 1846, pri kateri nam prepis pozneje škartiranega pramateriala za večji del Koroške v zapuščini Slovenca Petra Kozlerja omogoča, da odgovorimo na razna prej odprta vprašanja glede značaja te avstrijske statistike sploh. Prvo moderno štetje prebivalstva je bilo izvedeno pa šele leta 1857; izvedle so ga ci¬ vilne oblasti, prvič je upoštevan kritični datum, ki zanj veljajo vsi podatki, štetje vsebuje že razčlenitev prebivalstva po starosti, neke vrste socialni strukturi itd. Odtlej se sistem štetij izpopol¬ njuje, izven njih se pa izpopolnjuje tudi evidenca naravnega gi¬ banja prebivalstva, vedno številnejše postajajo statistične publi¬ kacije, posebej se izdajajo krajevni repertoriji itd. Z razpadom Avstro-Ogrske leta 1918 preneha seveda tudi enotna organizacija statistike za vse njeno ozemlje oz. vsaj za njeno zahodno državno polovico. Vsaka nasledstvena država si ustvari svoj sistem štetij in evidence prebivalstva. V tem predavanju, ki ima zgodovinski značaj, se bom le še kratko dotaknil stanja v dobi med dvema svetovnima vojnama, medtem ko je ves nadaljnji razvoj že ne¬ posredno povezan z žgočimi problemi sedanjosti. Ko si na tej podlagi predočimo najprej globalni razvoj pre¬ bivalstva Koroške v mejah pred letom 1918, ker veljajo pač glo¬ balni podatki za to administrativno enoto, medtem ko so nam de¬ tajlni podatki, ki omogočajo preračunavanje na današnje ozem¬ lje, ohranjeni le za del razdobja, ki nas tu zanima, se moramo zavedati, da predstavlja doba med 1753 in 1770 zaradi že ome¬ njenih razlogov le zelo labilno izhodišče. Rezultati štetij se zelo razlikujejo med seboj, najvišjo številko navaja posvetno štetje za 1754, ki ugotovi za vso Koroško 271 924 prebivalcev, domnevati pa moremo, da je bila tudi ta številka nekoliko prenizka. Šele pri vo406

jaških konskripcijah ugotavljamo precejšnje soglasje med rezul¬ tati posameznih štetij, kar nas potrjuje v prepričanju, da gre že za približno točne ugotovitve, ki jih moremo primerjati s poznej¬ šimi podatki. Po konskripcijah med 1777 in 1785 se gibljejo šte¬ vilke za prebivalstvo Koroške med 285 440 in 294 577, so torej za tedanjo dobo presenetljivo visoke. Za poznejša leta pa dokazujejo podatki, da prebivalstvo ne narašča, ampak celo pada; leta 1787 je bilo naštetih 297 384, 1. 1816 samo 267 251 prebivalcev; vzrok utegne biti deloma v tem, da se je štelo le civilno prebivalstvo in da rekrutiranci izginejo iz podatkov naslednjih štetij; vendar pa dokazuje primerjanje z rezultati za sosednje dežele, da za ta čas ne moremo govoriti o kakem »naravnem zakonu« naraščanja pre¬ bivalstva. Do preloma v smislu konstantnega naraščanja prebival¬ stva je prišlo šele v predmarčni dobi, ko je do 1846 število pri¬ sotnih civilnih prebivalcev Koroške narastlo na 318 577, torej za 19,2 % več kakor 1816 (z vojsko vred je bilo tedaj 323 712 prebi¬ valcev); vendar pa narašča prebivalstvo na Koroškem bolj počasi kakor v slovenskih pokrajinah na jugu, značilno je pa tudi, da na¬ rašča v nemškem delu Štajerske bolj počasi kakor v slovenskem. Za to dobo je mogoče že približno določiti delež Slovencev na pre¬ bivalstvu Koroške; po uradnih podatkih, izdelanih na podlagi Czoernigove ankete iz leta 1846, bi jih bilo 95 544 ali 30 % pre¬ bivalstva Koroške, na podlagi kontrole podatkov te ankete za po¬ samezne kraje pa pridemo do rezultata, da je bilo tedaj Slovencev za več kakor 15 000 več. V razdobju od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne, tj. med štetji 1846 in 1910, je civilno prebivalstvo Koroške (v obsegu pred 1918) narastlo na 389 768 prebivalcev, ce¬ lotno prebivalstvo z vojsko vred na 396 228 prebivalcev; to po¬ meni, da se je v primerjavi s štetjem 1846 civilno prebivalstvo po¬ večalo za 22,3 %, celotno prebivalstvo za 22,4 °/o, kar je za raz¬ dobje šestih in pol desetletij primeroma zelo malo; Koroška v tem oziru zaostaja za tedanjo Štajersko in Primorsko, za njo pa za¬ ostaja samo Kranjska iz specialnih razlogov, ki jih bo treba še omeniti. Kakor je znano, se je pri štetjih, ki so se od leta 1880 vršila ob koncu vsakega desetletja, ugotavljal tudi »občevalni je¬ zik« prebivalstva; po teh ugotovitvah naj bi število pripadnikov slovenskega »občevalnega jezika« na Koroškem padalo in sicer ne le v relativnih številkah deleža na celotnem prebivalstvu Koroške, ampak tudi v absolutnih številkah in sicer od 102 252 prebivalcev leta 1880 na 82 212 prebivalcev leta 1910; k temu naj v tem pre¬ davanju, ki zanj to vprašanje ni osrednje vprašanje, samo ome¬ nim, da je prebivalstvo v slovenskem delu Koroške sicer na¬ raščalo še bolj počasi kakor pa prebivalstvo vse Koroške, vendar pa naraščalo in je npr. na ozemlju, kjer je še štetje 1880 ugotovilo slovensko večino prebivalstva, po poznejših štetjih prebivalstvo 407

v rahlem naraščanju; vzrok za padec slovenskega prebivalstva to¬ rej ni v padanju števila prebivalstva na slovenskem ozemlju, ampak v realni ali fiktivni germanizaciji, v metodi ugotavljanja »občevalnega jezika« namesto materinega jezika, ki so jo Slovenci že tedaj kritizirali in izvedli leta 1910 svoje privatno štetje, svoj narodni kataster. Po prvi svetovni vojni teritorij avstrijske Ko¬ roške ni identičen s teritorijem koroške dežele v okviru stare mo¬ narhije; tu naj omenim samo, da prebivalstvo zdaj narašča hitreje kakor v prejšnji dobi in doseže leta 1934 število 407 371 prebival¬ cev (1910 na istem ozemlju 371 779 prebivalcev), v razdobju 11 let (1923—1934) naraste za 9,7 %, podoben je pa tudi razvoj v jugo¬ slovanski Sloveniji (napredek za 7,9 % v letih od 1921 do 1931), nikakor pa ne v Julijski Krajini; vprašanja ugotavljanja Sloven¬ cev v prvi avstrijski republiki, ki je še bolj proslulo kakor to vpra¬ šanje v dobi stare monarhije, tu ne bom obravnaval. Globalno je pa mogoče ugotoviti, da je prebivalstvo Koroške v obsegu, kakršnega je imela ta dežela pred 1918, v razdobju od sedemdese¬ tih let 18. stoletja, dobe prvih približno zanesljivih podatkov, do štetij v prvi polovici tridesetih let našega stoletja narastlo od pri¬ bližno 285 000 na približno 434 000 prebivalcev ali približno 52 %, kar je zelo malo, zlasti če upoštevamo, da odpade znaten del tega naraščanja na kratka tri prva desetletja našega stoletja, saj je imela Koroška leta 1900 šele 367 324 prebivalcev. Naraščanje pre¬ bivalstva Koroške zlasti v 19. stoletju zaostaja za naraščanjem prebivalstva nekdanje Štajerske, za naraščanjem prebivalstva v južnih slovenskih pokrajinah, zelo pa zaostaja za naraščanjem prebivalstva v pokrajinah Jugoslavije ali Evrope. To nas vede k vprašanju vzrokov tega počasnega naraščanja. Razvoj prebivalstva je rezultanta dveh komponent: narav¬ nega gibanja prebivalstva, tj. odnosa med rojstvi in smrtmi, in migracij, tj. odnosa med doseljevanjem in izseljevanjem. Za na¬ ravno gibanje se moremo posluževati že omenjenih statističnih podatkov približno za vso tisto dobo, za katero imamo precej za¬ nesljive podatke o številu prebivalstva. Kar se tiče migracij, so se vsi poskusi direktnega statističnega ugotavljanja izselitev in dose¬ litev ponesrečili, privedli so do prenizkih in popolnoma nezaneslji¬ vih številk. Indirektno sklepanje omogočajo v določeni meri po¬ datki o prisotnem in pristojnem prebivalstvu v času posameznih štetij, za poznejšo dobo stare monarhije tudi podatki o domovin¬ ski pravici prebivalstva v posameznih občinah, posebno pa podat¬ ki o kraju rojstva, ki jih je avstrijska statistika obdelovala za štet¬ ja od 1890 dalje. Še najbolj daleč nas pa privede metoda primerja¬ nja rezultatov štetij in naravnega gibanja (rojstev in smrti) v vmes¬ nem razdobju; iz primerjanja moremo ugotoviti aktiven ali pa¬ siven migracijski saldo. Za Koroško imamo za desetletja pred 408

predmarčno dobo le fragmentarne podatke o naravnem gibanju prebivalstva. Za leta 1787—92 je mogoče ugotoviti, da je natali¬ teta letno poprečno 28,5 %o, mortaliteta pa 27,9 %o, da sta torej z današnjega stališča obe številki presenetljivo visoki, medtem ko sta s stališča stanja v tedanji dobi važna predvsem dva mo¬ menta: nataliteta in mortaliteta si držita približno ravnovesje, kar velja deloma tudi za druge dežele in pojasnjuje — poleg vojn in podobnih specifičnih momentov tedanje dobe — že omenjeno dejstvo, da v tej dobi ne moremo govoriti o naraščanju, ampak o stagnaciji ali celo padanju števila prebivalstva; če primerjamo nataliteto na Koroškem in v sosednjih deželah, vidimo, da je položaj podoben koroškemu v nemškem delu Štajerske, medtem ko je v slovenskem delu Štajerske, na Kranjskem in Goriškem tedaj nataliteta znatno višja. Še bolj jasno vidimo to v pred¬ marčni dobi, za katero imamo že sklenjene podatke; nataliteta se drži na Koroškem na isti višini (29,7 %o v letih 1830—1845), kar je analogno položaju v nemškem delu Štajerske, medtem ko je v južnih slovenskih deželah nataliteta povsod znatno višja; mortaliteta povsod rahlo pada, na Koroškem je v letih 1830—45 še 27,7 %o, tako da nastaja že naravni prirastek, ki je pa seveda na Koroškem (2 %o v letih 1830—1845!) znatno manjši kakor v veliki večini slovenskih pokrajin. Sklenjeni podatki predmarčne dobe omogočajo že tudi primerjanje med naravnim in dejanskim gibanjem prebivalstva; tu pa moremo ugotoviti za Koroško in tudi za nemški del Štajerske, da dejansko naraščanje prebival¬ stva presega naravno gibanje, da je bilo torej več doseljevanja kakor izseljevanja; na Slovenskem Štajerskem, na Kranjskem in v primorskih deželah (seveda z izjemo Trsta, kjer je naraščanje prebivalstva po veliki večini rezultat doseljevanja) dejansko na¬ raščanje približno ustreza naravnemu naraščanju in ta doba to¬ rej še ni doba izrazitega izseljevanja; v celoti pa narašča pre¬ bivalstvo na slovenskem ozemlju nekoliko hitreje kakor v nem¬ ških pokrajinah severno od njega, ker večji naravni prirastek slo¬ venskih krajev presega aktivni migracijski saldo severnejših nem¬ ških pokrajin. Ves ta položaj se je pa začel temeljito spreminjati sredi XIX. stoletja, ko so se začeli kazati množični učinki indu¬ strijske revolucije in graditve železnic. Nataliteta je na Koroškem tudi odslej skoraj do prve svetovne vojne konstantna in se še v desetletju 1901—1910 celo rahlo dvigne na 31,8 %o; ona je višja kakor na nemškem Štajerskem, seveda pa še vedno znatno nižja kakor na Slovenskem Štajerskem, na Kranjskem ali v primor¬ skih deželah. Mortaliteta polagoma pada in doseže v poprečju desetletja 1901—1910 že 23,9 %o na leto; v tem oziru je tudi raz¬ voj v drugih deželah približno enak. Naravno naraščanje kaže zato že znane razlike med hitrejšim naraščanjem v južnih in po409

časnejšim v severnih deželah; slovenski del Štajerske, kjer živi le tretjina prebivalstva tedanje dežele, ima v razdobju 1871—1890 celo v absolutnih številkah večji naravni prirastek kakor nemški dve tretjini dežele. Popolnoma drugačno sliko daje pa dejansko gibanje prebivalstva. Koroška postane v tem razdobju dežela iz¬ seljevanja, pasivni migracijski saldo iznese približno 30 °/o narav¬ nega prirastka; to je razumljivo, ker Koroška ni dežela, kjer bi se razvoj mest in industrije mogel primerjati z Gradcem in severnoštajerskim rudarsko-industrijskim revirjem, kjer je zato tudi dejansko gibanje prebivalstva čisto drugačno; seveda so pa tudi na Koroškem razlike, v velikovškem okraju beležimo absoluten padec prebivalstva, v beljaškem največji napredek. Veliko večje dimenzije je pa doseglo izseljevanje na Slovenskem Štajerskem, kjer iznese pasivni migracijski saldo približno polovico naravnega prirastka in postaja zato delež slovenskega dela tedanje dežele na celotnem prebivalstvu Štajerske celo manjši, na Kranjskem, kjer iznese pasivni migracijski saldo celo tri četrtine naravnega prirastka, in v slovenskih primorskih krajih, seveda z izjemo Trsta. Po prvi svetovni vojni se je položaj zopet spremenil in sicer deloma zaradi tendenc, ki so se začele kazati že prej, pred¬ vsem pa zaradi političnih sprememb. Nataliteta pada povsod, paralelno pa tudi mortaliteta, tako da še ne moremo govoriti o padanju naravnega prirastka. Pri izseljevanju je višek prekora¬ čen; v avstrijski Koroški iznese pasivni migracijski saldo med štetji 1923 in 1934 le še nekaj nad 12 °/o naravnega prirastka, v jugoslovanski Sloveniji, kjer je bilo izseljevanje prej še mnogo večje, pa v dobi med štetji 1921 in 1931 okrog 31 % naravnega prirastka, kar je posledica novih meja in razvoja industrije. Kar se tiče celotne slike, je treba reči, da je Koroška v XIX. stoletju in v določeni meri tudi še pozneje dežela izseljevanja, zlasti od srede XIX. stoletja, vendar pa presežek izseljevanja nad doselje¬ vanjem ni glavni vzrok za počasno naraščanje prebivalstva, kakor je to v slovenskih pokrajinah na jugu od nje. Glavni vzrok je v majhnem naravnem prirastku, ki se giblje v tem stoletju med 2 %o in 4 %o in se šele proti koncu razdobja, ki nas tu zanima, začne dvigati. To nas pa vede k vprašanju družbenih vzrokov tega dejstva. Osnovne družbene spremembe vsega razdobja, ki ga tu ob¬ ravnavamo, so seveda posledice industrijske revolucije, v zvezi z razvojem industrije in velikih rudnikov, graditvijo železnic, po¬ zneje tudi z razvojem turizma in avtomobilskega prometa; posle¬ dica je bila pa tudi propad domačih obrti, malih prevozniških podjetij, malih rudnikov in fužin ter preseljevanje agrarnega pre¬ bivalstva v neagrama naselja, predvsem pa izseljevanje, ki po¬ stane — kakor že omenjeno — masivni pojav od srede 19. sto410

letja. Ves ta proces moremo v določeni meri zasledovati po virih že za precej zgodnjo dobo, če primerjamo razvoj prebivalstva mest in drugih naselij. Bolj prepričevalna metoda bi bil študij poklicne strukture prebivalstva, a tu so tudi težave mnogo večje; v vsebinskem oziru je treba upoštevati, da se je zelo velik del prebivalstva bavil na eni strani z agrarnim pridobivanjem, na drugi strani pa z neagrarnim udejstvovanjem, česar ne more pre¬ cizno ugotoviti nobena statistika; na drugi strani se je pa po¬ klicna statistika razvijala zelo počasi, za dobo vojaških konskripcij imamo komaj nekaj fragmentov za ugotavljanje poklicne strukture, a tudi pri štetjih po letu 1857 so se kriteriji menjavali in je rezultate težko primerjati med seboj, tako da bi dala šele zadnja štetja v času stare monarhije primeroma zelo uporabne rezultate. Za Koroško je mogoče v celoti reči, da gre tu za proces, ki je odločilnega pomena za današnjo dobo, medtem ko se je v XIX. stoletju ta proces razvijal primeroma počasi in izražal bolj v izseljevanju kakor v spreminjanju socialne strukture de¬ žele, čeprav je res, da se je razvijal bolj hitro kakor v večini slo¬ venskih dežel. Med koroškimi mesti opazimo zelo hitro narašča¬ nje prebivalstva le pri Beljaku v zadnjih desetletjih avstrijske dobe. Delež agrarnega prebivalstva sicer pada, vendar je pa Ko¬ roška še ves čas stare monarhije pretežno agrarna dežela, še po štetju 1910 je na teritoriju povojne avstrijske Koroške 56,7 % prebivalstva, ki se bavi s poljedelstvom in gozdarstvom, leta 1934 pade to število na 46,9 °/o, a v velikovškem okraju, kjer živi največ Slovencev, je pa ta odstotek še 65,8 %. Ker smo pa videli, da je glavna značilnost razvoja koroškega prebivalstva v XIX. stoletju bolj v majhnem naravnem prirastku kakor v izseljevanju in da velja to za vse XIX. stoletje, moramo vzrok tega pojava iskati predvsem v strukturi agrarnega prebivalstva. Že I. 1893 je ugotovil poznejši predsednik avstrijske repub¬ like M. Hainisch v svoji publikaciji Die Zukunft der Deutschosterreicher, da je za nemškoavstrijske alpske pokrajine značilno, da je v njih manj porok in manj poročnega odraslega prebivalstva, več nezakonskih otrok, a kljub temu je nataliteta nizka in zato naravni prirastek nizek; vzrok za ta pojav je našel v agrarni strukturi teh pokrajin, v prevladovanju srednje in večje kmetske posesti, kjer so posestva praktično nedeljiva in to onemogoča ustvarjanje novih samostojnih eksistenc; v drugih pokrajinah je položaj drugačen, v njih prevladuje mala kmetska posest, po¬ sestva so deljiva, zato je več porok, nataliteta je višja, odstotek nezakonskih otrok majhen. Drugi v uvodu že omenjeni nemškoavstrijski statistiki so prišli do podobnih rezultatov ob primer¬ janju demografskega razvoja tedanje nemške in slovenske Šta¬ jerske, nemške in italijanske Tirolske, nekdaj nemških in čeških 411

predelov Češke in deloma vse zahodne polovice nekdanje monar¬ hije; pri tem je opozoriti, da so oni ugotavljali razlike v demo¬ grafskem razvoju, medtem ko je bilo le nekaterim od teh avtor¬ jev jasno, da so vzroki teh razlik v različni agrarni strukturi. Poudariti je treba, da gre pri tem za razlike v agrarni strukturi in ne morda v značaju posameznih narodov; meje demografskih in agrarnih področij se ne ujemajo z etničnimi mejami in tako segajo značilnosti nemških alpskih področij tudi na ozemlje slo¬ venske Koroške in tudi v gorati severozahodni del slovenske Šta¬ jerske; če pa primerjamo etnična ozemlja posameznih narodov nekdanje monarhije kot celote, se seveda pokažejo razlike med demografskim razvojem pri njih, kar je povzročalo zaskrbljenost pri teh nemških avtorjih, čeprav so statistike dokazovale, da je to naravno gibanje kompenzirano z migracijami čisto drugačnega značaja, z izseljevanjem iz nenemških agrarnih krajev v nemške industrijske kraje, ki jim sledi navadno tudi asimilacija doseljen¬ cev. Vsi ti avtorji so pa študirali le stanje v svoji dobi, tj. ob koncu XIX. in v začetku XX. stoletja, medtem ko so naša raziskavanja dognala, da gre tu za razlike, ki imajo globoke zgodo¬ vinske korenine in jih je mogoče dokazati vsaj že za XVIII. sto¬ letje. Kar se tiče samega razvoja prebivalstva, morem tu samo opozoriti na že omenjena dejstva, da imata Koroška in nemška Štajerska konstantno nižjo nataliteto in nižji naravni prirastek kakor slovenske pokrajine južno od njih. Temu pa je dodati še, da imamo že za dobo pred vojaškimi konskripcijami fragmen¬ tarne in pač deloma nezanesljive podatke o številu poročenih in neporočenih, da razlikujejo vojaške konskripcije do 1. 1829 po¬ ročene in neporočene vsaj pri moškem prebivalstvu in da upošte¬ vajo seveda štetja od 1857 razliko med samskimi, poročenimi, vdovci, pozneje tudi ločenimi, kombinirano s starostjo itd., med¬ tem ko statistike naravnega gibanja prebivalstva že od začetka vsebujejo poleg rojstva in smrti tudi poroke; vsi ti podatki pa dokazujejo, da je bil na Koroškem odstotek poročenih in porok nižji kakor v pokrajinah južno od Koroške. Že od leta 1828 je mogoče v statističnih publikacijah razlikovati med zakonskimi in nezakonskimi rojstvi in tu dokazujejo podatki, da je bila na Ko¬ roškem že v predmarčni dobi prav tako kakor pozneje nekaj nad tretjina otrok nezakonskih, medtem ko v južnih pokrajinah to število redko preseže 10 %. Težja je rekonstrukcija starih agrar¬ nih struktur, kjer starejši viri razlikujejo med gruntarji, tričetrtgruntarji, polgruntarji, četrtgruntarji, kajžarji itd., kar bi bilo potrebno šele analizirati; a tudi moderne statistike so v tem oziru le deloma uporabne. Še najbolj uporabna je statistika poljedel¬ skih obratov iz leta 1902, po kateri je na Koroškem obratov, kjer delajo samo lastniki, 7,8 °/o, obratov z delom rodbinskih članov 412

41,4 %, obratov s tujo delovno silo pa 50,8 %, torej nad polovico; na Kranjskem je bilo obratov z lastniki 11,7 %, z rodbinskimi člani 64,7 %, s tujo delovno silo pa 23,6 °/o, za Goriško so pa ustrezne številke 10,9 %, 69,5 % in 19,6 %. Od vseh zaposlenih na poljedelskih obratih je bilo po isti statistiki na Koroškem 24.6 % lastnikov, 40,8% rodbinskih članov, 1,0 % uradnikov in 33.6 % poslov in dninarjev; na Kranjskem je bilo 31,3 % last¬ nikov, 58,8 % rodbinskih članov, 0,6 % uradnikov in 9,3 % poslov in dninarjev, na Goriškem pa 31,0 % lastnikov, 63,2 % rodbinskih članov, 0,3 % uradnikov in 5,5 % poslov in dninarjev. Z rezervami je mogoče uporabljati tudi statistiko volilnih upravičencev pri volitvah leta 1907, ko je že veljala splošna volilna pravica, a se¬ veda le za polnoletno moško prebivalstvo; po tej statistiki naj bi bilo razmerje med kmetskimi delavci (posli, dninarji, sezonski delavci) in kmetskimi lastniki na Koroškem približno 2:3, na Kranjskem 1 : 8, na Goriškem 1 : 25. Statistike iz zadnjega raz¬ dobja stare monarhije, ki so bile izvedene po enotnih principih v vsej Cislitvaniji in po podobnih principih tudi na Ogrskem, omogočajo primerjavo agrarnih struktur na vsem tem obsežnem ozemlju, o čemer je predaval na mednarodni konferenci histeri¬ kov o Avstro-Ogrski 1900 do 1918 v Budimpešti 1964 madžarski histerik T. Kolossa in to potem objavil v razpravi Statistische Untersuchung der sozialen Struktur der Agrarbevolkerung in den Ldndern der Osterreichisch-Ungarischen Monarchie (um 1900) v knjigi Die Agrarfrage in der Osterreichisch-Ungarischen Monar¬ chie (1900—1918), ki je izšla v Bukarešti. Z napredkom industria¬ lizacije in urbanizacije postaja seveda delež agrarnega prebival¬ stva in s tem tudi vpliv agrarne strukture na razvoj prebivalstva manjši, značilne razlike med deželami se pa začno manjšati že pred prvo svetovno vojno. Sama ta agrarna struktura se je pa ohranila na Koroškem še tudi pozneje; še po štetju 1934 je na Koroškem od vseh v poljedelstvu zaposlenih 24,5 % samostojnih, 32,5 % rodbinskih članov, 1,4 % nameščencev in 41,6 % delavcev; v bistvu isto strukturo ima tudi velikovški okraj, kjer živi največ Slovencev. Kar se tiče pomena vseh teh momentov za splošni zgodovin¬ ski razvoj, je bilo doslej že vedno poudarjano, da so se Slovenci najbolj držali v agrarnih predelih, medtem ko je s prodiranjem neagrarnih panog in razvojem neagrarnih naselij zaradi različnih vzrokov prodirala germanizacija. Znano je tudi že, da so močne pozicije socialne demokracije v koroškem nemškem m sloven¬ skem podeželju v zvezi z velikim deležem agrarnega delavstva na celotnem agrarnem prebivalstvu; socialna demokracija sama je imela ta moment pred očmi že konec XIX. stoletja. S tem pa vprašanje ni izčrpano. Slovenski zgodovinarji smo se že zelo 413

emancipirali od naziranja, da naj bi obstajala politična zgodo¬ vina samo v opisovanju in analizi političnih dogodkov. Kot pri¬ mer naj navedem knjigo J. Pleterskega Narodna in politična za¬ vest na Koroškem, narodna zavest in politična orientacija pre¬ bivalstva Slovenske Koroške v letih 1848— 1914, Lj. 1965; osnovni namen te knjige je raziskavanje razmerja med gospodarsko in družbeno strukturo na eni in narodno zavestjo in politično orien¬ tacijo na drugi strani; pri tem študira avtor razvoj neagrarnih panog in v zvezi s tem liberalizma in socializma, kjer se je v glav¬ nem uveljavilo nemško vodstvo; postavlja pa tudi tezo, da sloni v primerjavi z drugimi deželami presenetljivo veliki vpliv nem¬ škega liberalizma na agrarno prebivalstvo Koroške na srednjem in velikem kmetu zahodnih in severnih, pretežno nemških delov Koroške, medtem ko je mah kmet večine slovenske Koroške, pa tudi mah nemški kmet Labotske doline v konservativnem taboru. Vprašanje, koliko sloni na istem srednjem in velikem kmetu že prej tudi luteranski protestantizem prejšnjih stoletij, kolikor je meni znano, sploh še ni bilo postavljeno. Vsi ti problemi so zgodovinski, vendar so pa važni tudi kot zgodovinsko ozadje, brez katerega ni mogoče razumeti današ¬ njega dogajanja, o katerem tu nisem govoril. Za današnje me¬ hanizirano kmetijstvo ni vseeno, kakšne so posestne razmere, po¬ dedovane iz preteklosti. Tudi v primeru, da ostaneta na takem mehaniziranem kmetijskem obratu kot proizvajalca le še posest¬ nik in njegova žena, ni brezpomembno vprašanje, koliko je bilo prej na njem drugih sodelujočih rodbinskih članov in mezdnih delavcev in kam so odšli. Najbolj važen je pa proces padanja deleža agrarnega prebivalstva na celotnem prebivalstvu. Tu pa postaja ob vsem priznanju za pomen, ki ga je imel v preteklosti slovenski kmet kot glavna opora slovenstva, za narodno manjšino eksistenčnega pomena vprašanje, koliko bo mogla in znala ohra¬ niti svojemu narodu tiste svoje pripadnike, ki se danes usmerjajo v neagrarna naselja in v neagrame poklice.

414

Koroško vprašanje Izšlo v Sodobnosti 5, 1937, str. 145—153, 218—223, 320—330 ter samostojno kot poseben odtis (Ljubljana 1937, 32 strani). Slovenski znanstveni inštitut v Ce¬ lovcu je izdal 1979 razpravo v nemškem prevodu (Die Karntner Frage). Avtor je besedilu iz leta 1937 dodal pet opomb, ki jih tu objavljamo pod črto v sloven¬ ščini (1—5).

Vprašanje naše narodne manjšine na Koroškem nikakor ni tak kaos in labirint slučajnosti in osebnih motivov posameznikov, kakor se zdi marsikomu na prvi pogled. Z A. Siegfriedom bi bilo tudi tukaj mogoče reči, da ima po Goetheju celo pekel svoje za¬ kone in da zato tudi politika gotovo ni brez njih. Treba pa je hladno in jasno ugotoviti dejstva in opredeliti pojme, najprej pa pojem narodnosti, ki je v takih primerih zelo nejasen. Klasičen primer situacije, kakršno najdemo skoraj pri vseh srednjeevropskih manjšinskih vprašanjih, je nastal v Alzaciji in delu Lorene 1. 1871., ko so bili ti kraji anketirani po Nemčiji. Prebivalstvo teh treh departementov je bilo — z izjemo nekaterih majhnih in ostro omejenih predelov na zapadu — po svojem jeziku brez dvoma nemško. In vendar so poslanci iz Alzacije in Lorene protestirali proti aneksiji najprej 1. 1871. v francoskem parlamentu v Bordeauxu, nato pa tudi 1. 1874. v nemškem par¬ lamentu v Berlinu; to stališče so zastopali v začetku vsi, od 1887 dalje pa vsaj večina alzaško-lorenskih poslancev. Ali so bili ti Alzačani Nemci ali Francozi? V nemški znanosti sta v času anek¬ sije Treitschke in Mommsen zastopala stališče, ki ga je formu¬ liral že M. Arndt 1. 1813. v svoji brošuri »Rhein, Deutschlands Strom, nicht Deutschlands Grenze«, in ki je znano posebno po njegovih verzih: So weit die deutsche Zunge klingt und Gott im Himmel Lieder singt, das soli es sein! Das soli es sein! Das ganze Deutschland soli es sein.

Za narodnost je odločilen objektivni kriterij, tj. jezik; zato je rekel Treitschke, da Nemci boljše vedo, kaj je prav za Alza¬ čane, kakor pa ti nesrečniki sami in da jim bodo tudi proti nji¬ hovi volji vrnili njihovo pravo bistvo. — Nasprotno so pa posta¬ vili tedaj francoski historiki Michelet, Fustel de Coulanges in Renan tezo, da za narodnost ni odločilen samo jezik, ampak tudi drugi činitelji, med katerimi pa izbira subjektivni kriterij, tj. 415

narodna zavest. Svoj klasičen izraz je dobilo to mnenje v Renanovem predavanju »Qu’est-—ce qu’une nation« 1. 1882., kjer be¬ remo znameniti stavek: »L’existence d’une nation est un plebiscite de tous les jours« (str. 27). S tem sta bili formulirani obe na¬ sprotni stališči, ki ne odgovarjata samo trenutnim interesom obeh narodov, ampak imata tudi globlje idejno ozadje. Saj izhaja fran¬ coska teorija direktno iz ideje francoske revolucije o narodni su¬ verenosti, nemška teza pa iz naziranja o eksistenci narodne duše, ki je neodvisna od volje posameznikov, torej iz mnenja, ki ga zastopajo posebno nemški misleci v dobi romantike in že v 18. stoletju. Katero naziranje je pravilno? Popolnoma jasno je, da eksi¬ stirajo pri vsakem narodu zelo tehtni objektivni momenti, ki de¬ terminirajo njegovo narodno zavest; tako usodne odločitve ven¬ dar ne morejo biti produkt samovolje ali slučaja. Ni treba, da bi bil objektivni kriterij jezik. To nam dokazujejo številni vzgledi. Če so se Alzačani odločili za Francijo, je treba to razlagati z dve¬ stoletno skupno zgodovino in še posebej s tradicijo in idejnim svetom francoske revolucije, ki jih je vezal s Francozi. Francoska narodnost sloni v bistvu še danes na skupni državni tradiciji in ne na jezikovni skupnosti; zato ji pripadajo po francoskem jav¬ nem mnenju Bretonci, ne pa francosko govoreči belgijski Valoni in Švicarji. — Na drugi strani je pa popolnoma jasno, da je fran¬ coska revolucija, ki je aktivizirala mase in likvidirala njihov do tedaj pretežno pasivni odnos do javnih vprašanj, ustvarila nov tip narodnosti, ki si je ne moremo misliti brez trdne zavesti, ki veže vse njene pripadnike v celoto. Kjer take zavesti ni, tam for¬ macija naroda v modernem smislu besede še ni dovršena. — Vsa ta dejstva so jasna. Nedoločene situacije nastanejo samo tam, kjer se bore med seboj različni objektivni kriteriji za določitev narodnosti, ali pa tam, kjer objektivni kriterij in subjektivna za¬ vest med seboj nista v soglasju. Tedaj pa pride do konfliktov, ki se končajo s tem, da zmaga ena od obeh možnosti in da se nato v njenem smislu vzpostavi ravnovesje med objektivnostjo in zavestjo. V taki situaciji se nahaja tudi naša manjšina na Ko¬ roškem.1 1 Danes sem mnenja, da je primer koroških Slovencev od onega Bretoncev, Valežanov itd. vendar bistveno različen. V Franciji, Veliki Bri¬ taniji in Švici se opira narodna zavest na tradicijo in obstoj države; etnične skupine v Franciji in Veliki Britaniji, ki se razlikujejo od vla¬ dajočega jezika, vsaj dozdaj niso pokazale nobenega pomembnega kul¬ turnega ali celo političnega gibanja, ki bi imelo za cilj lastno nacionalno identiteto. Primer koroških Slovencev pa spada v kategorijo številnih si¬ tuacij v Srednji Evropi, ko na istem ozemlju živita dve različni etnični skupini, ki se med seboj razlikujeta po socialni strukturi. Pri masi pre¬ bivalstva obstoja kulturno pa tudi politično gibanje v smislu uveljav-

416

*

I Na Koroškem živita samo dva naroda, Nemci in Slovenci. Posebnega koroškega naroda ni. Objektivni kriterij, ki loči oba naroda, more biti v tem primeru le jezikovna pripadnost, tj. pri¬ padnost k nemškemu, oz. k slovenskemu jeziku; poseben »windisch« jezik ne eksistira in je le tendenciozna bajka. Subjektivni kriterij je pa seveda tudi tukaj le narodna zavest. Kakšno je to¬ rej resnično stanje jezikovne pripadnosti in narodne zavednosti? Germanizacija Koroške se je vršila v dveh fazah. V srednjem veku je bila nekaj časa vsa Koroška poseljena po Slovencih, nato so pa nemška gospodstva naseljevala med redko naseljeno slo¬ vensko prebivalstvo nemške koloniste. Kolonizaciji je sledila je¬ zikovna asimilacija prvotnega slovenskega prebivalstva; v posa¬ meznih primerih so se pa tudi nemški kolonisti asimilirali svoji slovenski okolici. Tako je nastala kmalu ob koncu kolonizacije Koroške nova narodnostna meja, ki ostane nato nespremenjena do 19. stoletja. Ta meja je precej točno dognana; nemški in slo¬ venski raziskovalci se v tem pogledu strinjajo. Kot njeno zna¬ čilnost je treba poudariti, da poteka v ravni črti in ne pozna — z izjemo Kanalske doline, kjer se vrste nemške in slovenske vasi druga za drugo — nikakih jezikovnih otokov. Plemstvo je bilo v slovenskem delu seveda nemško, prebivalstvo mest in trgov pa je bilo le deloma nemško; vse to pa pride v primeri z agrarno kolonizacijo številčno le prav malo v poštev. Druga faza germanizacije se je pričela v 19. stoletju. Naj na¬ vedem tu najprej sliko, ki jo dobimo iz uradnih podatkov. V 1. 1846, so izvedle avstrijske oblasti podrobno uradno an¬ keto, ki je imela namen ugotoviti jezikovno pripadnost prisotnega civilnega prebivalstva, in ki se navadno označuje kot Czoemigova etnografska statistika. Dognala je za vso Koroško 95 544 Sloven¬ cev (29,99%) in 223 033 Nemcev (70,01 %). Podrobni rezultati štet¬ ja in način njegove izvedbe niso znani, vendar pa prevladuje mne¬ nje, da se ti rezultati precej ujemajo z dejanskim jezikovnim stanjem. 2 ljanja lastne nacionalne identitete, to gibanje pa zaradi gospodarske in politične premoči skupine višjih socialnih razredov lahko pridobi zase samo del tistih, ki mu pripadajo po objektivnih kriterijih. To mnenje sem zastopal že v drugi tu objavljeni [= naslednji] razpravi in v tam navajani literaturi. 2 Leta 1941 so našli v zapuščini Petra Kozlerja, v letu 1848 aktivnega Slovenca, prepis pramateriala Czoernigove statistike za del Koroške, edini ohranjeni pramaterial v celi monarhiji. Ta omogoča vpogled v metodo te statistike in kritiko njenih rezultatov. Tako je_ ugotovljeno, da je bilo koroških Slovencev tedaj vsaj 15 000 več kot jih je bilo uradno navedenih. 27 O slovenskem narodnem vprašanju

417

V naslednjih treh desetletjih se ni vršilo nobeno narodnostno štetje in vse številke, ki jih navajajo razni avtorji za to razdobje, so le kombinacije splošnih rezultatov naslednjih štetij in Czeornigove statistike od 1846. Šele od 1. 1880. se začne pri štetjih upo¬ števati občevalni jezik (Umgangssprache) avstrijskih državljanov. Občevalni jezik seveda ni identičen niti z maternim jezikom niti z narodno pripadnostjo. Mnogi Slovenci so živeli v nemškem oko¬ lišu ter tam v resnici uporabljali nemščino kot občevalni jezik in morali to tudi priznati, če niso hoteli biti izpostavljeni persekucijam, češ da njihove izjave niso resnične; nasprotnih primerov pa skoraj ni bilo. Zato so Slovenci stalno nasprotovali kriteriju občevalnega jezika, medtem ko so ga Nemci zagovarjali. Rezultati teh štetij so bili sledeči:

Po saint-germainski mirovni pogodbi sta pripadla Mežiška dolina in Jezersko Jugoslaviji, Kanalska dolina pa Italiji. Da omo¬ gočim primerjanje s povojnim stanjem, naj navedem tu še re¬ zultate predvojnih štetji, preračunane za teritorij povojne avstrij¬ ske Koroške, kakor jih objavlja avstrijska uradna publikacija rezultatov zadnjega štetja 1934:

Glej B. Grafenauer, Czomigova etnografska statistika in njena metoda, Razprave SAZU, razred za zgodovinske in družbene vede I, 1950. Moja kritika te razprave v Zgodovinskem časopisu 5, 1951.

418

Prvo štetje v avstrijski republiki se je vršilo 7. marca 1923. Povpraševalo se je po jezikovni pripadnosti (sprachliche Zugehorigkeit; po uradnem komentarju »Sprache, die jemand am gelayfigsten spricht und in der er gewohnlich denkt«), torej po kri¬ teriju, ki bi bil po strogi interpretaciji uradnega komentarja bolj ugoden za Slovence kakor pa občevalni jezik. Razen tega prideta za nas v poštev še vprašanje po narodni pripadnosti (Volkszugehorigkeit) in po rasi; obe vprašanji sta bili stavljeni brez uradnih komentarjev in rezultati niso bili nikdar objavljeni. Upoštevalo se je pri naših vprašanjih vse prisotno prebivalstvo in ne samo avstrijski državljani. Štetje jezikovne pripadnosti je dognalo na teritoriju povojne Koroške 331 842 Nemcev (89,5 %), 37 292 Slo¬ vencev (10,1 %) in 1683 pripadnikov drugih jezikov (0,4 %). Šte¬ vilo Slovencev je torej baje nazadovalo skoraj na polovico stanja iz 1. 1910. Zadnje štetje se je vršilo 22. marca 1934. Izvedli sta se zopet dve važni spremembi: jezikovna pripadnost se določa le še pri stalno v dotičnem kraju bivajočem prebivalstvu (Wohnbevolkerung), obenem se pa spremeni tudi pojem jezikovne pripadnosti. Komentar k štetju pravi namreč, da naj vsakdo prijavi pripad¬ nost k jeziku, »deren Kulturkreis der Befragte sich zugehorig fiihlt«; ne gre torej več za ugotovitev objektivne jezikovne pri¬ padnosti, ampak za subjektivno zavest pripadnosti h kulturnemu krogu kakega jezika. Po rezultatih tega štetja naj bi bilo na Ko¬ roškem od 405 129 stalno bivajočih prebivalcev 376 930 Nemcev (93,1 %), 26 796 Slovencev (6,6 °/o) in 1403 pripadniki drugih na¬ rodov (0,3 %). Število Slovencev naj bi torej padlo v enajstih letih za nad 10 000. Način izvedbe štetja je bil takšen, da so se Slovenci pritožili pri Društvu Narodov. Vsega tega razvoja si ni mogoče razlagati niti s prirodnim, niti z dejanskim gibanjem prebivalstva na ozemlju, naseljenem s Slovenci. Prirodni prirastek prebivalstva, tj. presežek števila rojstev nad številom smrti, v slovenskem delu dežele ni posebno velik, vendar pa relativno nič manjši kakor v nemškem delu Ko¬ roške. Primerjanje prirodnega gibanja z rezultati posameznih štetij dokazuje, da je bilo v slovenskih krajih izseljevanje vedno močnejše kakor doseljevanje; pri pretežno agrarnem značaju teh krajev to ni nič izrednega. Kljub temu pa živi na ozemlju, ki ga še štetje I. 1880 označuje kot slovensko, danes nekaj več ljudi kakor pa tedaj. Če bi ne sodelovali drugi faktorji, bi moralo šte¬ vilo Slovencev narasti, čeprav ne v tisti meri kakor število Nem¬ cev. Zato padajočega števila Slovencev v statistikah ni mogoče razločiti z depopulacijo slovenskega ozemlja, ampak samo z res¬ nično ali pa dozdevno germanizacijo prebivalstva na tem ozem¬ lju samem. 27 *

419

Kritika štetij mora izhajati najprej s stališča objektivnega jezikovnega stanja brez ozira na subjektivno zavest narodne pri¬ padnosti. Če pregledamo s tega vidika kriterije, ki so bili odlo¬ čilni za določevanje narodnosti pri posameznih štetjih — vse druge razlike v principih štetij so manj važne, — vidimo, da kri¬ terij predvojnih štetij (občevalni jezik) in štetja 1923 (jezikovna pripadnost, tj. običajni jezik govora in mišljenja) približno od¬ govarjata tem zahtevam; za štetje 1934 pa priznava komentar sam, da je odločilen subjektivni kriterij in da številke nimajo na¬ mena, da bi podale objektivno jezikovno stanje. Zanesljivost štetij in način njihove izvedbe je pa poglavje zase. Za vsako štetje od 1880 dalje se množe pritožbe Slovencev, da štetje ni podalo objek¬ tivne slike; danes štetja za ugotovitev objektivnega jezikovnega stanja ne pridejo več dosti v poštev. To priznavajo tudi nekateri Nemci; tako ceni Th. Veiter v svoji knjigi »Die Slowenen in Karnten«, ki je izšla 1936, število Slovencev na 55 000, citira pa neko uradno poročilo koroškega deželnega glavarja iz 1. 1922., ki trdi, da živi na Koroškem 65 000 večinoma ne nacionalno usmer¬ jenih Slovencev. Slovenci so izvedli 1. 1923. privatno štetje, ki je dognalo v 57 občinah 71 452 ljudi slovenske jezikovne pripadnosti. Kdor je imel priliko potovati po Koroškem in priti v stik z ljud¬ stvom, je moral spoznati veliko razliko med objektivnim jezikov¬ nim stanjem in med rezultati uradnih štetij. Statistično je pa mogoče izvesti ta dokaz na podlagi cerkvene statistike, ki navaja pri posameznih župnijah na Koroškem razmerje med uporabo nemškega in slovenskega jezika v cerkvi, obenem pa navaja šte¬ vilo otrok, ki sprejemajo v šoli verski pouk v slovenskem, oz. v nemškem jeziku; odločilen je pri tem materinski jezik šolarjev (prim. seznama v reviji Kultunvehr, štev. od julija 1929, str. 248—52, in pri Veiterju, n. o. m., str. 116—23). Germanizacija se na Koroškem v resnici vrši, razen tega pa nastajajo razmerja izrazite dvojezičnosti, kjer npr. jezik v rodbini ni identičen z jezikom v krčmi in v javnosti. Ves ta proces pa še davno ni zavzel takih dimenzij kakor to trdijo uradne statistike. Pri odraslih ljudeh pretežno agrarnih poklicev, ki ostanejo na svoji zemlji in zato niso izkoreninjeni, je tudi v primeru, da pri njih ni niti govora o slovenski narodni zavesti, malo verjetno, da bi začeli misliti in govoriti v drugem jeziku kakor so navajeni od svoje mladosti. Drugače je pa seveda z bodočo generacijo mladine in tu je nevarnost germanizacije v večjih dimenzijah zelo velika. Danes je pa po mojih preračunavanjih, ki slone na kombinaciji Veiterjevih podatkov o jeziku verskega pouka s splošnimi rezul¬ tati štetja 1934, izpopolnjenih z drugimi podatki le za nekaj žup¬ nij, kjer ne more biti dvoma o eksistenci Slovencev, čeprav v 420

cerkvi ni več slovenskega jezika, na Koroškem še okrog 70 000 ljudi, ki v domačem krogu mislijo in govore slovensko.3 Kako je pa s subjektivno stranjo problema, z narodno za¬ vestjo? Statistika je tu še težje izvedljiva in sklepanje more biti navadno le indirektno. Zavest narodne pripadnosti je akt poli¬ tične volje in v demokratičnem sistemu pride tu v poštev stati¬ stika volitev in plebiscitov. Res je, da velja ta kriterij absolutno le pri narodu v Renanovem smislu besede, kjer je narodnost vsakodnevni plebiscit, neodvisen od političnih strank, svetovnih nazorov in osebnih razlogov. Za Koroško vse to ne velja. Kljub tem rezervam pa hočem uporabiti to metodo, ki nam odkriva interesantne poglede na politično mentaliteto slovenskih Ko¬ rošcev. Državnozborske, deželnozborske in občinske volitve pred¬ vojne dobe se po večini niso vršile po načelih splošne, enake in direktne volilne pravice in zato ne pridejo v poštev kot direktna slika političnega mišljenja celotnega prebivalstva; važne so le kot izraz mišljenja posameznih plasti. Tu se hočem omejiti na držav¬ nozborske volitve po uvedbi splošne volilne pravice, tj. na volitve 1907 in 1911. Volitve se tedaj še niso vršile po proporcionalnem sistemu in Koroška je bila razdeljena na 10 volilnih okrajev in sicer na tak način, da so imeli Slovenci večino samo v enem volilnem okraju. Zato Slovenci v ostalih krajih deloma sploh niso postavili svojih kandidatov, deloma bi bilo pa mogoče pojasniti majhno število glasov, ki so jih ti kandidati dobili, s tem, da niso imeli nikakih izgledov na zmago. Tu se hočemo zato omejiti samo na volilni okraj, kjer so imeli Slovenci večino; ta volilni okraj obstoji iz sodnih okrajev Borovlje, Doberla ves, Železna kapla in Pliberk. Prebivalstvo (pris. avstr, drž.)

Proti štetju 1900 in 1910 so Slovenci upravičeno protestirali, ker je bilo tedaj našteto premajhno število pripadnikov sloven¬ skega občevalnega jezika. In vendar kaže ta tabela, da so bili re¬ zultati teh javnih štetij prebivalstva za Slovence neprimerno bolj ugodni kakor pa rezultati tajnih državnozborskih volitev, kjer je 3 Število tistih, ki so kot rojeni Slovenci še razumeli slovenski jezik, je bilo seveda še znatno večje.

421

Volitve

dobila v okraju z ogromno večino Slovencev slovenska stranka le prav šibko večino glasov. Primerjava obeh volitev pa kaže, da je število slovenskih glasov v upadanju in da pri drugih volitvah ne doseže več celih 51 %, medtem ko je število glasov ostalih dveh strank, ki sta obe pod nemškim vodstvom, vedno večje. Dr. Wutte je izračunal, da bi morali dobiti Nemci na podlagi volitev 1911 v plebiscitni coni A večino glasov (Karntens Freiheitskampf, Beilage 13). Njegova metoda ni povsem točna, ker v enem delu poznejše cone A Slovenci 1911 sploh niso postavili kandidata (sodni okraj Rožek). Kljub temu pa bi morali Slovenci na podlagi teh volitev pred plebiscitom sklepati, da je izid zanje vsaj zelo dvomljiv. Toda Slovenci so se zanesli na štetje 1910, ki je kljub svoji tendenčnosti dognalo na ozemlju cone A 49 600 (68,5 %) pripadni¬ kov slovenskega in samo 22 800 (31,5 %) pripadnikov nemškega občevalnega jezika. Plebiscit jih je zato seveda zelo razočaral: Avstrija je dobila 22 025 (59,04 %), Jugoslavija pa le 15 279 (40,96 %) glasov.4 Po plebiscitu so se Slovenci organizirali v Koroški Slovenski stranki, ki je pa dobila pri državnozborskih volitvah leta 1921 na teritoriju cone A le še 8548 glasov. Za nadaljni razvoj naj nave¬ dem le nekaj rezultatov. Pri deželnozborskih volitvah je dobila slovenska stranka: 1. 1. 1. 1.

1921. 1923. 1927. 1930.

9863 9868 9578 9205

glasov glasov glasov glasov

in in in in

2 2 2 2

poslanca poslanca poslanca poslanca

Pri državnozborskih volitvah I. 1927. je dobila slovenska stranka 9334 glasov; izgledov na mandat ni imela in pri zadnjih volitvah 1. 1930. so njeni pristaši glasovali za kandidata nemške krščansko-socialne stranke. Pri predzadnjih občinskih volitvah 4 Vsekakor je treba upoštevati tudi nekorektno izvedbo plebiscita. Po avstrijskih predlogih so v zadnjih dneh vnesli v liste glasovalnih upra¬ vičencev 3829 oseb, ki so živeli zunaj plebiscitnega ozemlja, ne da bi bile o tem povprašane lokalne komisije. To je spremenilo plebiscitni rezultat za nekaj odstotkov v korist Avstrije.

422

1. 1928 je dobila slovenska stranka 9260 glasov, pri zadnjih 1. 1932. pa le 7140 glasov; temu padcu pa nikakor ni pripisovati poseb¬ nega pomena, ker pri občinskih volitvah vedno odločajo lokalni mpmenti in simpatije. Število volilnih upravičencev na Koroškem je bilo 1. 1927. pri zadnjih državnozborskih volitvah, kjer na¬ stopijo Slovenci zase, in pri zadnjih deželnozborskih volitvah 1. 1930. okrog 217 000, število oddanih veljavnih glasov okrog 174 000. Slovenci so dobili pri zadnjih deželnozborskih volitvah 1. 1930. 5,3 % vseh veljavnih oddanih glasov. Iz teh številk smemo sklepati, da je takoj po plebiscitu šte¬ vilo pristašev slovenske stranke zelo padlo, v razdobju od 1. 1921. do uvedbe avstrijskega avtoritarnega režima pa kaže stabilizacijo s sicer nekoliko padajočo tendenco, v celoti pa vendar stabili¬ zacijo; pri nobenih državno- in deželnozborskih volitvah število glasov slovenske stranke ni bilo manjše od 9000 in večje od 10 000. Kolikšnemu delu celotnega koroškega prebivalstva odgovarja šte¬ vilo volilcev slovenske stranke? Če uporabimo količnik 5,3 %, dobljen za zadnje deželnozborske volitve 1. 1930., na vse stalno, v dotičnem kraju bivajoče prebivalstvo (Wohnbevolkerung) avstrij¬ skega državljanstva (le avstrijski državljani imajo volilno pravi¬ co), dobimo malo manj kakor 21000 pripadnikov slovenske stranke. Upoštevati pa moramo, da živi med koroško »Wohnbevolkerung« še 10 592 inozemcev, od katerih se jih je 1. 1934. izja¬ vilo za Slovence 1885. Zato smemo reči, da je od 405 129 prebi¬ valcev koroške »Wohnbevolkerung« ali od 407 371 prisotnih pre¬ bivalcev okrog 23 000 pripadnikov slovenske stranke. Ta številka je znatno višja od številke, ki sta jo na nemški strani izračunala dr. M. Wutte in dr. O. Zeli. Vendar pa je treba priznati, da je še vedno nižja od števila celo pri statistiki 1. 1934. naštetih Slovencev. Če jo primerjamo s cenitvijo še danes sloven¬ sko govorečega prebivalstva (70 000), vidimo, da je le ena tretjina slovensko govorečih Korošcev v taboru slovenske stranke. S tem pridemo do istega rezultata kakor poročilo slovenske koroške manjšine za evropski manjšinski zbornik: ». . . Dies ist auch deswegen notwendig, weil die Karntner Slowenen politisch in drei Parteien organisiert sind. Annahernd ein Drittel ist der slowenischen Partei eingegliedert, das zweite Drittel — bestehend hauptsachlich aus Arbeitern und Keuschlern — ist socialdemokratisch, der Rest gehort der starksten biirgerlichen Partei Karntens, dem Landbunde, an.« (Die Nationalitaten in den Staaten Europas, Wien 1931, str. 312). S temi statistikami nikakor nočem tajiti, da so pri plebiscitu in pri volitvah pri mnogih -odločali drugi in ne narodni motivi. Toda dejstvo je, da je pri plebiscitu ogromno število Slovencev glasovalo za Avstrijo in da sta v dobi parlamentarizma po plebi423

scitu dve tretjini Slovencev v taboru strank, ki vodijo izrazito nemško politiko. Vseh teh ljudi ne moremo šteti za Nemce, ne moremo jih pa prištevati med zavedne člane slovenske narodne skupnosti v Renanovem smislu besed. Nahajajo se v vmesnem stanju, ki se more končati — o tem so si v srcu edini slovenski in nemški raziskovalci — samo na dvojen način: ali postanejo Slo¬ venci tudi po zavesti ali pa izgube tudi objektivne znake sloven¬ stva in se ponemčijo tudi po jeziku. Zato je pa tembolj važno vprašanje vzrokov tega kričečega nesoglasja med objektivnim je¬ zikovnim stanjem in subjektivno narodno zavestjo. II. Med momenti, s katerimi se razlaga nemška orientacija dela koroških Slovencev, naj omenim najprej koroški regionalizem. Znano je, da so vodili Nemci plebiscit pod geslom: Karnten frei und ungeteilt! Mnogi pisatelji pripisujejo prav temu geslu od¬ ločilen pomen za avstrijsko zmago. Po mojem mnenju so deželni regionalizmi historične katego¬ rije. V dobi pred narodnim preporodom predstavlja kranjstvo, štajerstvo, koroštvo itd. najvažnejšo obliko skupnostne zavesti, kolikor ljudstvo tedaj ni bilo sploh popolnoma pasivno. Do srede 18. stoletja, ko je bila deželna uprava skoraj popolnoma v rokah deželnih stanov, je imel deželni regionalizem tudi poseben organ svoje politične volje. V dobi narodnega preporoda pride pa v tem pogledu do velike spremembe. Razlogov, ki so privedli do nje, ne morem tu podrobneje analizirati. Končni efekt je pa bil, da po¬ stane odslej odločilno razlikovanje v Slovence in Nemce, ne pa več v Kranjce, Štajerce in Korošce. Vendar pa stari deželni regio¬ nalizmi niso popolnoma izginili. Na Kranjskem in na Štajerskem so danes že primeroma manj občutni. Kdor je imel pa priliko spoznati življenje na Koroškem, je moral ugotoviti, da je koroški regionalizem v čisto pristni in ne narejeni obliki mnogo bolj močan kakor paralelni pojavi drugod. Klasično območje tega »Kantonli-Geist«-a sta dve evropski državi: Avstrija in Švica. Ni¬ kjer drugod ni regionalizem tako močan. To se kaže celo v decentralističnem značaju političnih uredb teh sicer tako majhnih in homogenih držav. Jasno je, da je pri tem vplival v neki meri tudi geografski značaj zemlje, tj. zaprtost alpskih kotlin, ki krepi med njihovimi prebivalci zavest skupnosti. Vendar sem prepričan, da koroškemu regionalizmu nikakor ne gre pripisovati odločilne vloge za politično orientacijo Ko¬ rošcev. Zemlja sama ni nikak faktum, da bi produciral zavest ljudi. Da je to stališče geografskega determinizma napačno, do424

kazuje že dejstvo, da se ozemlje in meje Koroške v zgodovini po¬ gosto menjajo. Nekoliko bolj realen pomen dobi koroški regio¬ nalizem v luči gospodarskih interesov. Sem spada npr. znani argu¬ ment, da pomeni jugoslovanska zmaga v coni A izgubo celovškega trga za agrarne produkte. Ta argument spada med priložnostne motive plebiscitnih odločitev, torej v isto vrsto kakor npr. dej¬ stvo, da ima Jugoslavija vojaško obveznost, Avstrija pa ne. — V celoti je pa mogoče reči, da se je na Koroškem izvršil isti proces kakor drugod in da tam koroški regionalizem že davno ni več odločilen. Z njim predvsem absolutno ni mogoče razložiti dejstva, da se je del slovensko govorečega prebivalstva odločil za sloven¬ sko zavest, drugi del pa proti njej. Kakor bomo namreč videli, so se proti slovenski zavesti odločile prav tiste socialne plasti, za ka¬ tere ni mogoče trditi, da vise s posebno ljubeznijo na zemlji in na starih, častitljivih tradicijah. Zato mislim, da je bilo geslo o ne¬ deljeni Koroški bolj lepa gesta in dekoracija kakor pa resnično najgloblji in odločilni motiv. Mnogo bolj važen vzrok je stoletna nemška politična in go¬ spodarska premoč v deželi. Koroško plemstvo je bilo nemško ali se je pa vsaj zelo zgodaj po ogromni večini ponemčilo. Višja du¬ hovščina je bila tudi nemška. V mestih in trgih je bila vsaj višja plast sestavljena iz nemških doseljencev in pa iz ljudi, ki so se že zelo zgodaj prilagodili jezikovnemu značaju svojega socialnega sloja. Moderna doba je ustvarila sloj večjih gospodarskih pridobit¬ nikov, ki nastanejo z bankami, veletrgovino, industrijo in rudniki, in pa intelektualne sloje, ki žive po večini kot državni uradniki ali pa v svobodnih poklicih (juristi, zdravniki, inženerji, profesorji, učitelji itd.). Vsi ti poklici so bili po veliki večini vedno nemško orientirani. Pri tej asimilaciji socialno nadrejenih, ki so potem vplivali na vse druge s svojim zgledom in s svojo močjo, moramo ločiti dve razdobji. Pred sredo 19. stoletja je ostala germanizacija omejena na višje socialne plasti, kjer se je pa vršila pretežno ne¬ zavedno kot del samo ob sebi umevne prilagoditve novemu so¬ cialnemu okolju. Kasneje pa postane germanizacija zavesten poli¬ tičen program, ki se ne omejuje več samo na višje plasti, ampak hoče zajeti tudi vse, ki so pod njihovim vplivom ali pa od njih odvisni. Njenim namenom služi ves državni in deželni aparat, vse šolstvo, vsa trgovina, industrija, rudniki in železnica. Efekt nemške premoči je bil v prvem razdobju asimilacija socialno pomembnih, a številčno slabih vrhnjih plasti, ki se je izvršila nezavedno; ljudstvo je pa ostalo slovensko. V drugem razdobju je zajela germanizacija tudi druge plasti in se ni vršila več nezavedno; istočasno se pa širi tudi nasprotna akcija, sloven¬ ski narodni preporod. Sugestivni vpliv nasprotnikove gospodar¬ ske, politične in kulturne premoči prihaja še vedno zelo v poštev,

425

še bolj pa seveda politični in gospodarski pritisk sam. Vseh teh momentov ne smemo prezreti. Vendar sem pa prepričan, da bi uspeh germanizacije ne bil tako velik, če bi prihajali v poštev samo ti zunanji faktorji in če se jim ne bi pridružili še notranji motivi, ki so delali v njenem smislu. Preden odgovorimo na to vprašanje, moramo primerjati zna¬ čaj krajev, ki so zapadli germanizaciji, in krajev, ki so ostali slo¬ venski. To nalogo si je zastavil dr. M. Wutte v svoji prvi razpravi o germanizaciji Koroške, ki je izšla pred 30 leti (Die sprachlichen Verhaltnisse in Karnten auf Grundlage der Volkszahlung von 1900 und ihre Veranderungen im 19. Jahrhundert, Carinthia I, 96, 1906), in prišel do naslednjega rezultata: »Der Grund des Vorherrschens des deutschen Elementes in den grofieren Orten des slowenischen Sprachgebietes ist die Tatsache, daB Handel, Industrie und Gewerbe sich vielfach in deutschen Handen befinden. Auch der Verkehr begiinstigt das deutsche Element. Ubcrall dort, wo Verkehrsstrassen das Land durchziehen, dringt das deutsche Element siegreich vor, wahrend mehr abseits gelegene Gegenden den slowenischen Charakter reiner und langer bewahren. So kann man auf der Sprachenkarte an der starkeren Mischung des slowenischen Gebietes den Zug der Siidbahn von Unterdrauburg bis Villach und den der Strassen iiber den Loibl und den Seelander PaB unschwer verfolgen. Ebenso ist das verkehrsreiche Kanaltal und das unterste Gailtal deutsch oder wenigstens stark gemischt. Am meisten begiinstigt aber vvird das deutsche Element durch den Fremdenverkehr, wie dies die jetzt schon fast ganz deutschen Ufer des Worthersees bevveisen« (str. 159—60). In nekaj strani kasneje: »Fragen wir nun nach der Ursache der Zunahme der deutschen Umgangssprache, so gibt uns der Charakter der Gegenden, wo eine solche Zunahme zu bemerken ist, selbst AufschluB. t)berall dort, wo Fremdenverkehr (Worthersee, Notsch und Fork), Industrie (Ferlach) oder regerer Handel und Verkehr (Klagenfurt und Umgebung, die Gegenden and der Siidbahn ostlich von Klagenfurt, die Gegend von Unter¬ drauburg) herrscht, hat das deutsche Element erheblich zugenommen, Industrie, Handel und Verkehr sind also in Karnten die besten Bundesgenossen des Deutschtums. Sie sind fast durchwegs in den Handen der wirtschaftlich starkeren und fortschrittlicheren Deutschen, mit ihrer Entwicklung schreitet auch die Weiterverbreitung der deutschen Umgangs¬ sprache vor« (str. 173—74).

Dr. Wutte trdi dalje, da ne more biti govora o nasilni germa¬ nizaciji — teza, ki je seveda več kakor dvomljiva. Nekega pravil¬ nega jedra pa ni mogoče odrekati njegovemu članku. Kraji, ki žive od industrije, trgovine, prometa (železnica!) in tujskega pro¬ meta, so mnogo bolj ponemčeni in nemško orientirani kakor pa pretežno agrarni kraji. Letoviški kraji ob Vrbskem jezeru so bolj ponemčeni kakor pa vasi v gričevju severno od jezera, ki leže tik ob narodni meji. To tezo je pa treba še razširiti na vsa mesta in trge in ne samo na tisti del njegovega prebivalstva, ki živi od gospodarskega pridobivanja, ampak tudi na uradništvo. Sem 426

spadajo slednjič še vsi tisti, ki na vasi predstavljajo najbolj pomeščanjeni element (učitelj, poštar, gozdar). S tem pridemo do rezultata, ki ga bodo priznali vsi tisti, ki poznajo razmere na Ko¬ roškem: slovenski jezik in zavest predstavlja v prvi vrsti kmetski element z duhovščino, germanizacijo in še bolj nemško orientacijo pa pomeščanjeni element. To je pa seveda samo konstatacija dejstva, ne pa njegova po¬ jasnitev. Če primerjamo razmere na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem, vidimo najprej, da ta pojav ni nič specifično koro¬ škega. Za kranjska mesta je znano, da so prešla šele za Taaffeejevega režima v osemdesetih letih preteklega stoletja definitivno v slovenske roke. Še težji je bil položaj na Štajerskm vseskozi do 1. 1918., v gospodarskem pogledu pa so še danes Nemci zelo močni. Nagnjenost k nemški orientaciji pri urbaniziranem elementu torej ni nič specifično koroškega in mora imeti globlje korenine. Na drugi strani nas pa uči primer kranjskega in deloma tudi štajer¬ skega meščanstva, da tu ne gre za nikak nespremenljiv fatum. Slovensko predvojno meščanstvo teh dežel je pokazalo — potem ko se je orientiralo v slovenskem smislu — veliko nacionalno bor¬ benost. S tem je dokazalo, da bi moglo biti drugače tudi na Koroškem. Kakšni so torej resnični razlogi nemške orientacije urbanizi¬ ranih plasti? iS koroškim regionalizmom tu seveda ne bomo prišli daleč. Kdo bi hotel verjeti, da visi urbanizirani človek z večjo lju¬ beznijo na posebnostih lokalnega kolorita in lokalne zavesti kakor pa pravi kmet? Mnogo bolj tehten vzrok je nemška gospodarska in politična premoč. Tu ni težko spoznati, da pridejo doseljevanje iz nemških krajev, znanje nemškega jezika, sugestija nemške kul¬ ture in mnenje o superiornosti vsega nemškega, posebno pa ma¬ terialna odvisnost od nemškega delodajalca in nemške javne obla¬ sti pri urbaniziranih plasteh mnogo bolj v poštev kakor pa pri kmetskem sloju. Vzporedno s temi zunanjimi razlogi pa vplivajo pri teh socialnih plasteh še drugi, notranji motivi. A. Beg, ki je v predvojni dobi z veliko ljubeznijo zbiral po¬ datke za narodnostno stanje na Koroškem, je napisal v epilogu svoje knjige »Slovensko-nemška meja na Koroškem« naslednje opombe: »Ne prisvajam si ne pravice ne sposobnosti, dajati poklicanim činiteljem navodil in podrobnih načrtov za narodno bojevanje. Znano mi je, da je laglje svetovati, kakor pa storiti; laglje grajati, kakor pa zboljševati. Vendar pa ne morem zamolčati subjektivnega prepričanja, da je politika koroških voditeljev izza Einspielerjeve dobe pa do današnjega dne pola¬ goma, toda sistematično odbijala za duhovniki najvplivnejše narodne bo¬ jevnike tj. učiteljstvo. Res, da je k odtujenju učiteljstva mnogo pripo¬ mogel nesrečni sistem, res pa je tudi, da bi se s prijazno in pravično pisavo in taktiko bilo dalo polagoma pridobivati posamne učitelje v na-

427

rodne vrste. Toda politična organizacija se je preveč razdeljevala med šarže okoli celovškega kapitelj a, novodobno šolstvo in njega učiteljstvo pa se je odkrito in prikrito pikalo, a to brez razlike narodnosti, dokler se ni učiteljstvo umaknilo od politične organizacije in — od svojega na¬ roda sploh. — Kdor bi mi hotel očitati, da mi narekuje tako pikre besede liberalizem, temu priporočam, naj pazno prečita vse koroško časopisje od Einspielerjevega »Prijatelja«, oziroma »Slovenca« pa do zadnjih letnikov »Mira«. Zapostavljeni učitelji ne le, da so sami uskočili v nasprotniški tabor, temveč so potegnili za seboj tudi vplivnejše posestnike. In tako so nastali po deželi takozvani »deutschfreundlich«, »fortschrittlich« krogi, ki bi mnogi izmed njih bili še pred leti s poštenim in treznim kompromisom pridobiti za slovensko stvar. Saj navadno še sami zatrjujejo, da so Slo¬ venci, le svobodno prepričanje si hočejo ohraniti ter se ne puste upregati v nazadnjaški jarem. Danes je v takih izgovorih že več frazerstva, kakor resnice, da si nemškutarji tolažijo z njim svojo vest. Neki starejši učitelj, rodom Slovenec, mi je odkrito priznal, da se odteguje slovenskemu politič¬ nemu delovanju le zato, ker bi ga njegovi stanovski tovariši začeli črtiti, češ, da se brati s sovražniki novodobne šole.« (str. 103—104).

Podobne trditve ponavlja A. Beg tudi v svoji knjigi »Na¬ rodni kataster Koroške« (Lj. 1910, str. 70, 76). V resnici so vsi tisti, ki danes študirajo politično zgodovino Koroške koncem pre¬ teklega stoletja, presenečeni, ko vidijo, da si stojita v slovenskem in mešanem delu dežele le dve stranki nasproti, slovenska konser¬ vativna in nemška liberalna. V vseh sosednjih pokrajinah na se¬ veru in na jugu poznajo Nemci in Slovenci obe orientaciji. Le za slovensko Koroško se zdi, da je narodna orientacija odvisna od svetovnega nazora. Zato se meščanske in pomeščanjene plasti ne odločajo le za liberalizem — to delajo te plasti tudi drugod — ampak tudi za nemštvo. Zdravilo, ki ga predlaga A. Beg, tj. stari nasvet narodne sloge, se mi zdi manj prepričevalno. Razkol med obema političnima, kulturnima in gospodarskima orientacijama je bil pač na Koro¬ škem prav tako nujen kakor drugod. Zato slovenski liberalci ne bi smeli samo jadikovati, ko so videli, da dela politično vodstvo v Celovcu v smislu konservativnega nazora. Saj je bilo tudi drugod na Slovenskem v začetku tako. Slovenski preporod v šestdesetih letih se je začel v znamenju konservativnih gesel. Šele kasneje se je formiral v poseben političen tabor tudi slovenski liberalizem. S tem so bili ustvarjeni prvi pogoji za osvojitev mest in trgov po Slovencih. Na Koroškem pa do poskusa formiranja slovenskega liberalnega tabora sploh ni prišlo. Težkoče bi bile seveda zelo ve¬ like in trenutni uspeh majhen; vendar bi pa mogel tak poskus slovenski stvari samo koristiti. Neaktivnosti slovenskega libera¬ lizma, ki je slonela na napačno uporabljanem geslu narodne sloge, je treba pripisovati del krivde na dejstvu, da so prešli liberalno usmerjeni ljudje v tako ogromni večini v nemški tabor. Zunanje¬ mu momentu nemške premoči in pritiska, ki je bil že sam zelo 428

pomemben, se pridruži še notranje moralno opravičilo in Deschmannov problem postane za slovensko Koroško reden in trajen pojav.5 « III. Poleg konservativne in liberalne struje se pa na Koroškem že zelo zgodaj pojavi socialna demokracija. Njen pomen je velik, mnogo večji kakor v sosednih pokrajinah. Že 1. 1897., ko se pri državnozborskih volitvah prvič uvede splošna kurija, so dobili socialni demokrati na Koroškem v tej kuriji 17 % vseh oddanih glasov. Pri prvih državnozborskih volitvah po načelih splošne, enake in direktne volilne pravice 1. 1907. so dobili socialni demo¬ krati na Koroškem pri prvem glasovanju preko 23 % vseh glasov, pri ožjih volitvah pa dva mandata (od 10), medtem ko v celoti slovenskih volilnih okrajev vseh dežel tedanje avstrijske državne polovice niso dosegli povprečno niti 8 % vseh glasov in niti enega mandata. Pri tem pa socialna demokracija nikakor ni omejena na nemški del Koroškega; povprečje socialističnih glasov v sloven¬ skih sodnih okrajih dosega 17 % vseh glasov in Borovlje, Me¬ žiška dolina ter Podklošter so že tedaj postojanke socialistov; še večjo moč pa predstavljajo socialisti v narodnostno mešanih okra¬ jih, saj tvorijo Slovenci znatno manjšino v obeh volilnih okrajih, kjer sta bila izvoljena socialistična poslanca (Celovec — okolica in Beljak). Pri naslednjih državnozborskih volitvah 1. 1911. dose¬ žejo socialni demokrati na Koroškem že v prvem turnusu skoraj 30 % vseh glasov, medtem ko njih delež na slovenskih glasovih vseh okrajev avstrijske državne polovice le malo presega 8 %. V pretežno slovenskih sodnih okrajih na Koroškem dobe pri teh volitvah socialni demokrati že eno četrtino vseh glasov, v narod¬ nostno mešanem beljaškem okraju in v celovški okolici pa seveda še več. Že 1. 1913. vzklika slovenska polemična brošura »Aus dem Wilajet Karnten«; »Es gibt kein Kronland in Čsterreich, abgesehen vielleicht von Bohmen und Schlesien, die aber anerkannte 5 Opis razmerja med liberalnimi in konservativnimi tokovi v sloven¬ ski politični zgodovini je še zelo pod vplivom tez Ivana Prijatelja. Pozneje so se nazori spremenili; k temu sem tudi sam nekaj doprinesel. Tako liberalna kot konservativna smer obstojata že v letu 1848, iniciativa v nacionalnih vprašanjih prihaja od liberalcev, klerikalizem postane moč¬ nejši šele v zadnjih desetletjih 19. stoletja. To velja tudi za koroške Slo¬ vence; o tem sem nekaj več povedal v dragi tu natisnjeni [= naslednji] študiji. Pozneje je seveda na Koroškem organiziran samo slovenski kon¬ servativni tabor, so le posamezni slovenski liberalci in en sam poskus organiziranja. Navedeni momenti imajo gotovo pomen, glavna ovira za formiranje slovenskega meščanstva na Koroškem pa je gospodarski in politični pritisk, ki so mu te socialne plasti najbolj izpostavljene.

429

Industrielander sind, das sich diesbeziiglich mit Karnten messen konnte« (str. 258). Po svetovni vojni se je razvoj v tej smeri nadaljeval. Naj omenim le dva primera. Pri parlamentarnih volitvah 1. 1927. je dobila socialno demokratična stranka 37 %, pri volitvah 1. 1930. pa celo 39 % vseh glasov. Poleg nje se pojavlja tudi komunistična stranka, ki pa doseže le okrog 1 % glasov. Odstotek socialnodemokratičnih glasov je bil tudi za Avstrijo primeroma visok in je le malo zaostajal za državnim povprečjem; pri zadnjih parlamentar¬ nih volitvah 1. 1930. je imel od vseh avstrijskih zveznih dežel le Dunaj večji odstotek socialističnih glasov kakor Koroška. Socialnodemokratična stranka postane v povojni dobi najmočnejša po¬ litična stranka na Koroškem in prevzame v tem pogledu vlogo, ki jo je imela pred vojno nemška liberalna stranka. In zopet je slovenski del dežele sodeloval pri tem razvoju. V pretežno sloven¬ skih sodnih okrajih je dobila socialnodemokratična stranka 1. 1927. nad eno tretjino, 1. 1930. pa že okrog 40 % vseh glasov; v okrajih, kjer tvorijo Slovenci znatno manjšino, predvsem v oko¬ lici obeh glavnih mest, je bil pa odstotek njenih glasov seveda še večji. Važnosti teh dejstev ni treba posebej poudarjati. Jasno je, da si je socialna demokracija pridobila toliko pristašev s svojimi socialnimi gesli in ne s kakršnokoli nacionalistično agitacijo. Kljub temu je pa dejstvo, da je stala socialna demokracija pri vseh važnih odločitvah v predvojni dobi, v času plebiscita in v avstrijski republiki dosledno in sklenjeno na avstrijskem, oz. na nemškem stališču. S slovenske strani se ni nikdar izvršil kak večji poizkus, da bi se organizirala posebna socialistična stranka s slovenskim programom in pod slovenskim vodstvom. Socialisti so imeli vedno nemške voditelje in kljub njihovi navidezni nev¬ tralnosti si smemo staviti vprašanje, če nam niso oni s svojim ve¬ likim številom pristašev, ki so si jih pridobili s svojo socialno agitacijo, v političnem pogledu škodovali prav toliko kakor pa ves nacionalizem nemških liberalcev. Socialna demokracija ima tudi svoj delež na dejstvu, da smo izgubili plebiscit. Zato je važno vpra¬ šanje vzrokov njene velike moči na Koroškem. Odgovor se zdi na prvi pogled preprost: socialna demokracija se naslanja na delavstvo v industriji, rudnikih in pri železnicah. Ta odgovor je seveda točen in ne more biti dvoma, da se je po¬ sebno v začetku socialna demokracija opirala skoraj izključno na te socialne plasti. Kasnejšega razvoja socialne demokracije in po¬ sebno njenega razmaha v povojni dobi pa ti momenti nikakor ne morejo zadovoljivo pojasniti. Ne smemo namreč pozabiti, da je Koroška še danes v veliki meri agrarna dežela. Pri predvojnih štetjih prebivalstva je pripadala na Koroškem poljedelstvu vedno 430

več kakor polovica vseh ljudi in še pri zadnjem štetju 1. 1910. so dognali, da živi od poljedelstva in gozdarstva 56,7 % in od ostalih produktivnih panog le ostalih 43,3 % prebivalstva (rentniki, penzionisti in drugi v gospodarskem procesu ne sodelujoči niso upo¬ števani). Po vojni se je razmerje spremenilo in 1. 1934. pripada poljedelstvu le še 46,9 %, ostalim produkcijskim panogam pa 53,1 % prebivalstva. V primeri s celotnim ozemljem sedanje avstrijske republike, kjer doseže delež poljedelskega prebivalstva 1. 1910 komaj 35,2 °/o, 1. 1934. pa 32,9 %, je torej Koroška prime¬ roma precej agrarna dežela. Še bolj velja to za slovenski del de¬ žele, saj ima velikovški okraj, kjer živi največ Slovencev, 1. 1934., ko je bilo naštetega na vsem Koroškem komaj 47,3 % poljedel¬ skega prebivalstva (ta odstotek je nekoliko višji od zgoraj na¬ vedenega, ker je tu šteto vse hišno osebje, ki živi v gospodinjstvu delodajalca, pri delodajalčevi gospodarski panogi), še 65,8 °/o od agrarne produkcije živečega prebivalstva in tvori najbolj agraren okraj vse Koroške. Pri primerjanju z jugoslovansko Slovenijo se razmerje seveda spremeni. Tu sta živeli 1. 1910. po ugotovitvah dr. A. Melika še dve tretjini prebivalstva od poljedelstva, a tudi 1.1931. še 60,35 °/o; za primerjanje s Koroško bi bilo treba to šte¬ vilo še povečati za nekaj odstotkov, ker je pri njem upoštevano celotno prebivalstvo z rentniki, penzionisti itd. vred, ki na Ko¬ roškem niso všteti. Ker principi poklicne statistike niso v vseh pogledih enaki in ker njena zanesljivost tudi ni vedno vzorna, naj tu zaokrožim vso primerjavo in postavim trditev, da je delež poljedelskega prebivalstva na celotnem prebivalstvu vse Koroške za 10—20 % manjši kakor pa njegov delež na slovenskem ozemlju v Jugoslaviji. Na slovenskem Koroškem je seveda ta razlika še manjša. Koroška je v primeri s Kranjsko ali slov. Štajersko brez dvoma manj agrarna, vendar pa ta razlika ni tako velika, da bi mogli z njo pojasniti veliko moč socialne demokracije. V poštev pride pač še drug moment: prodiranje socialne demokracije na vas, med agrarno prebivalstvo. To velja že za predvojno dobo, kakor pravilno konstatira brošura »Aus dem Wilajet Karaten« na že citiranem mestu, še mnogo bolj pa seveda za povojne volitve in sicer tako za nemški kakor tudi za slovenski del dežele. O tem nas morejo prepričati volilni rezultati čisto agrarnih krajev. Vzro¬ ke tega značilnega pojava je pa treba iskati v agrarni strukturi Koroške. Socialno strukturo Koroške moremo deloma spoznati že iz statistike poklicev, ki ne razlikuje prebivalstva samo po produk¬ cijskih panogah, v katerih se posamezniki udejstvujejo, ampak tudi po položaju, ki ga posapiezniki zavzemajo v svojih panogah. Avstrijska statistika upošteva pri tem samo resnične zaposlence, ne pa njihovih svojcev, in razlikuje samostojne, tj. tiste, ki delajo 431

za lasten račun, nadalje v njihovem gospodarstvu aktivno sodelu¬ joče rodbinske člane, potem nameščence, delavce in slednjič va¬ jence. Zelo zanimivo je primerjanje razmerja med temi skupinami pri zaposlencih v poljedelstvu in gozdarstvu in pa pri zaposlencih vseh produkcijskih panog (rentniki, upokojenci in drugi gospo¬ darsko neaktivni stanovi so tudi tukaj izvzeti). Naj navedem tu nekaj številk za Koroško, ki sem jih prevzel, oz. izračunal iz urad¬ nih publikacij štetja 1934.

Samostojni Sodelujoči rodb. člani Nameščenci Delavci Vajenci Skupaj

Zaposlenci vseh gosp. panog v •/«

Zaposlenci v poljedelstvu in gozdarstvu v %

21,0 16,5 9.9 50,7 1.9

24.5 32.5 1,4 41.6 0,0

100,0

100,0

Da omogočim primerjanje med agrarno strukturo celotne Ko¬ roške in slovenskega dela dežele, naj navedem tu še relativne šte¬ vilke zaposlencev v agrarni produkciji v velikovškem okraju, kjer živi največ Slovencev.

Iz teh številk sledi, da je odstotek delavstva v koroški polje¬ delski produkciji presenetljivo visok in da presega dve petini vseh zaposlencev. Če ga primerjamo z odstotkom delavstva v vseh go¬ spodarskih panogah, kamor spadajo vendar poleg poljedelstva še npr. rudarstvo, industrija, železnica, torej področja, kjer tvori delavstvo ogromno večino vseh zaposlencev, vidimo, da ne za¬ ostaja odstotek agrarnega delavstva za celotnim odstotkom de¬ lavstva niti za 10 %. Število kmetskega delavstva je na Koroškem še vedno večje od števila delavstva, zaposlenega v obrti in indu¬ striji. Pri tem pa je treba še upoštevati, da šteje avstrijska stati¬ stika vse bližnje sorodnike kmetskega gospodarja, ki so zapo¬ sleni v njegovem gospodarstvu, principielno v skupino »sodelujoči rodbinski člani«, tudi če so se sami v svojih prijavah označili kot hlapci ali dekle. Če primerjamo agrarno strukturo vse Koroške in 432

pa velikovškega okraja, kjer živi največ Slovencev, vidimo, da med njima ni nikake bistvene razlike. Razčlenitev skupine agrarnega delavstva v manjše grupe bi pokazala, da pripadata skoraj dve tretjini poslom, ostali del pa kmetskemu delavstvu v ožjem smislu besede. Prejšnja štetja so pokazala v tem pogledu približno isto sliko kakor štetje 1934. Zato smemo trditi, da na Koroškem pri¬ bližno 40 % v poljedelstvu zaposlenih ne obdeluje niti lastne zemlje, niti zemlje svojih naj ožjih sorodnikov, ampak tvori sku¬ pino kmetskih poslov in delavcev. Ta odstotek je izredno visok celo v primeri z ostalimi avstrijskimi deželami, še mnogo bolj pa v primeri s slovenskimi pokrajinami. To nam potrjuje tudi statistika zemljiške posesti na Koro¬ škem in v sosednih pokrajinah. Že M. Hainisch je trdil v svoji knjigi »Die Zukunft der Deutschosterreicher«, ki je izšla 1. 1892., da je Koroška pokrajina pretežno srednje kmetske posesti, med¬ tem ko na Kranjskem in še bolj na Primorskem prevladujejo mala posestva ali vsaj mali kmetski obrati. Pri tem se je mogel opirati na zelo malo podatkov, ker je bila statistika kmetske posesti te¬ daj šele v začetkih. Njegovo naziranje je pa potrdilo štetje polje¬ delskih obratov po stanju od 3. junija 1902. Naj navedem tu nekaj karakterističnih rezultatov tega štetja, ki je še danes naš glavni vir za statistiko kmetske posesti.

Število poljedelskih obratov po obsegu produktivne površine

Te številke jasno dokazujejo, da prevladujejo na Koroškem srednji in večji kmetski obrati, na Kranjskem in posebno na Go¬ riškem pa mali obrati. Res je sicer, da teh številk ne smemo vzeti preveč mehanično, ker se vrednost zemljišča ne ravna samo po obsegu kulturnih tal. Upoštevati je treba posebno različnost kul¬ tur: na Koroškem je gozd zastopan močneje kakor na Kranjskem in zlasti na Goriškem, medtem ko na Koroškem skoraj ni vino¬ gradov, ki predstavljajo veliko vrednost že pri majhni obdelani površini. Vendar bi pa tudi primerjava posameznih vrst kulturnih tal (polja, travnikov itd.) v različnih deželah pokazala velike raz¬ like med njimi. Tu naj omenim le še eno poglavje statistike polje¬ delskih obratov, ki pride za naše vprašanje posebno v poštev, tj. 28 O slovenskem narodnem vprašanju

433

vprašanje, koliko so posamezni posestniki obdelovali svoja zem¬ ljišča sami, oz. s pomočjo svojih rodbinskih članov, in koliko so se posluževali tujih delovnih sil.

To tabelo lepo izpopolnjujejo podatki o številu in grupaciji vseh v poljedelstvu zaposlenih oseb na podlagi rezultatov iste statistike.

Te številke govore same zadosti jasno. Na Koroškem prevla¬ duje srednja in večja kmetijska posest; število malih obratov je primeroma majhno. Zato dela več kakor polovica kmetskih obra¬ tov s tujimi delovnimi silami; več kakor eno tretjino vsega v poljedelstvu zaposlenega prebivalstva pa tvorijo posli in dni na rji, ki sami nimajo nič zemlje. Na Kranjskem in še bolj na Goriškem pa prevladuje mala posest ali vsaj mali obrat; če kmet ni lastnik zemlje, jo obdeluje vsaj kot najemnik, viničar ali kolon. Nad tri četrtine vseh obratov tvorijo čisti rodbinski obrati in posli ter dninarji skupaj ne tvorijo niti 10 °/o v poljedelstvu zaposlenega prebivalstva. V zvezi s tem je zanimivo vprašanje, koliko odstotkov vse površine odpade na mala, srednja in večja posestva. Tu ne pride v poštev statistika poljedelskih obratov, ki sloni na prijavah po¬ sameznikov, od katerih niso vse popolnoma točne, ampak stati¬ stika zemljiške posesti, ki črpa iz zemljiškega katastra. Vidiki te statistike se ne ujemajo popolnoma z vidiki statistike obratov, ker je tu odločilen juridični kriterij lastnine zemlje in ne kriterij 434

gospodarskega obrata; zato ne pridejo v poštev najemniki, koloni itd., medtem ko se štejejo npr. primeri solastništva posebej. Sta¬ tistika zemljiške posesti je bila na Koroškem publicirana tik pred svetovno vojno po stanju od 31. decembra 1907. Dognala je, da pripadajo malim posestvom (do 5 ha) le 3 % celotne in prav tako 3% produktivne površine; srednjim posestvom (5—200 ha) pri¬ pada 58 % celotne in 63 % produktivne površine, veleposestvom (nad 200 ha) pa 39 % celotne in 34 °/o produktivne površine. Ustre¬ zajoči odstotki za celotno površino slovenske Štajerske po stanju od 31. decembra 1896 so: 14 % : 74 % : 12 °/o; podatki za produk¬ tivno površino niso znani. V ostalih slovenskih deželah ta stati¬ stika ni bila izvedena. Kljub vsem rezervam smemo torej trditi, da potrjuje tudi ta statistika dejstvo, da je Koroška dežela prevla¬ dujoče srednje in večje kmetske posesti. Vpliv koroške agrarne strukture se kaže tudi v demografiji, kakor je prvi dokazal bas M. Hainisch. Večja in srednja kmetska posestva morejo ohraniti svoj obseg le, če se ne dele in če je pri dedovanju favoriziran glavni dedič, ki mu odplačevanje deležev ostalih dedičev ne obremeni preveč njegovega gospodarstva. Vsa ta dejstva pa veljajo prav za Koroško v veliko večji meri kakor za druge dežele, v katerih žive Slovenci. Utemeljena je ne samo v ljudskem prepričanju, ampak tudi v posebnem zakonu o delitvi dediščine, izdanem za Koroško 1. 1903. Zlasti samotne kmetije v goratih krajih se v resnici nikdar ne dele. Posledica tega pa je, da se more dedič poročiti šele tedaj, ko prevzame posestvo, tj. po navadi primeroma pozno; vsi ostali sinovi, kakor tudi vsi številni posli pa ostanejo sploh neporočeni. Zaradi nizkega števila porok je odstotek neporočenega odraslega prebivalstva na Koroškem iz¬ redno visok, kar je vzbujalo pozornost že v 18. stoletju. Odtod visok odstotek nezakonskih otrok, kar pa vendar ne more prepre¬ čiti, da bi ne bilo število rojstev na Koroškem primeroma nizko. Število smrti pa ni manjše kakor drugod, posebno zaradi višjega odstotka pri nezakonskih otrocih. — Naj navedem tu dokaze le za dve dejstvi, za nizek prirodni prirastek in za visok odstotek ne¬ zakonskih otrok.

Povprečni letni prirodni prirastek (v promilih)

28

*

435

Za odstotek nezakonskih otrok naj navedem po brošuri »Aus dem Wilajet Karnten« številke za L 1910.: Koroška Kranjska Goriška

37,2 % 6,4% 4,8 %

Te številke veljajo seveda le za eno leto in v splošnem so bile diference med deželami nkoliko manjše. Vendar je pa bila ta raz¬ lika vedno zelo velika in Koroška ima že v predmarčni dobi nad eno tretjino nezakonskih otrok. To dejstvo pa že samo govori proti trditvam iste brošure, da je tega kriv nemški liberalizem, ki pred sto leti vendar še ni mogel vplivati. Prav tako nevzdržna je tudi teza Othmarja Spanna, ki hoče pojasniti te razlike iz značaja po¬ sameznih narodov in plemen (Die Unehelichkeit in Osterreich nach Volksstammen .., Statist. Monatschr., N. F. XIV., 1909, str. 120—22). Pri tem je vzel ozemlje posameznih narodov in plemen kot celoto ter pri tem dobil različne odstotke; če bi pa primerjal posamezne okraje pri istem narodu (npr. koroške in goriške Slo¬ vence), bi se prepričal o nevzdržnosti svoje teze. Glavni vzrok vi¬ sokega števila nezakonskih otrok na Koroškem je pač treba iskati v agrarni strukturi dežele. Svojevrstnost koroške socialne strukture pride v dobi splošne volilne pravice nujno do veljave tudi v politiki. Doslej je bil za naše kraje le enkrat izvršen poizkus statistike socialne pripadno¬ sti volilcev; izvedla ga je avstrijska statistična centralna komisija na podlagi seznamov volilcev za državnozborske volitve 1. 1907. Pri tem ni odredila kakih novih povpraševanj, ampak se je poslužila kar označbe stanu v volilnih seznamih samih; zato utegne biti v podrobnostih precej napak, v splošnem so pa rezultati brez dvoma precej blizu resnici. Ker so bile volitve tajne, je bilo mo¬ goče razlikovati le med celotnim številom volilnih upravičencev in pa med številom tistih, ki so se volitev udeležili, oz. se od njih abstinirali. Ker pa udeležba pri volitvah ne kaže posebno značil¬ nih razlik med stanovi, sem se omejil le na statistiko volilnih upravičencev in pri tem združil številne kategorije v publikaciji avstrijske statistične komisije v nekaj glavnih skupin. Kdor primerja razmerje med agrarnimi in neagrarnimi volilci v posameznih deželah, mu postane takoj jasno, da je tudi Koroška pretežno agrarna dežela in da je tam agrarnega prebival¬ stva le za nekaj odstotkov manj kakor v ostalih dveh deželah. Tudi medsebojno razmerje posameznih delov neagrarnega prebi¬ valstva ne kaže posebno značilnih razlik. Drugače je pa pri volilcih, ki žive od poljedelstva; kmetski delavci (tj. posli, dninarji in sezonski delavci) predstavljajo na Koroškem skoraj dve tretjini 436

Volilni upravičenci l. 1907. po poklicu

števila samostojnih posestnikov, na Kranjskem komaj eno osmi¬ no, na Goriškem, kjer razen tega ni skoraj nič kajžarjev, pa niti ene petindvajsetine. Zelo zanimivo bi bilo primerjanje posamez¬ nih volilnih okrajev, ki ga pa moram tu opustiti. Posebej sem na¬ vedel le koroški slovenski volilni okraj, da dokažem, da agrarna struktura tam ni bistveno drugačna kakor drugod na Koroškem; visoko število neagrarnega delavstva je treba pripisovati pred¬ vsem Borovljam in Mežici. Socialna demokracija je temeljito izkoristila vse te značil¬ nosti koroške agrarne strukture. V povojni dobi je bilo tudi na poljedelske delavce razširjeno socialno zavarovanje; uvedba za¬ varovanja in stroški, ki so bili združeni z njim, so vzbudili odpor pri kmetskih posestnikih, ki sami tega zavarovanja niso bili de¬ ležni. Še večje nasprotovanje pri njih je vzbudila seveda sociali¬ stična zahteva, da naj se osemurni delavnik razširi tudi na polje¬ delstvo. Obenem se pa na kmetih vedno bolj čuti pomanjkanje poljedelskih delavcev, ki se izseljujejo v mesta; to postane zelo neprijetno za velik del koroških kmetij, ki so navezane na posle in delavce. Iz vseh teh razlogov raste nasprotje med kmetskimi delavci, ki so organizirani po večini v socialistični stranki, in med posestniki, ki jih združuje deloma Landbund, deloma pa Koroška slovenska stranka. To trditev je mogoče dokazati celo statistično. Tudi Koroška je imela svojo Kmetijsko družbo, ki se je pa 1. 1910. spremenila v Deželni kulturni svet (Landeskulturrat), korporacijo z napol jav¬ nopravnim značajem, ta pa 1. 1932. v Kmetijsko zbornico (Landwirtschaftskammer), ki je popolnoma javnopravna institucija. Prve volitve v Kmetijsko zbprnico so se vršile 20. novembra 1932., torej le nekaj mesecev pred uvedbo avstrijske diktature. Volilno pravico so imeli vsi tisti, ki so bili v splošnem seznamu volilcev 437

(Biirgerliste) in bili obenem lastniki posestev s poljedelsko površi¬ no (tj. polje, travnik in vrt) v obsegu nad 2 ha ali pa drugih pose¬ stev v obsegu nad 20 ha, nadalje najemniki posestev istega obsega, potem lastniki posestev z obsegom pod 2 ha, če jim je občina po¬ trdila, da krijejo svoje poljedelske potrebe vsaj za polovico leta iz pridelka svojega posestva, slednjič pa še osebe, ki so 20 let izpol¬ njevale te pogoje (npr. užitkarji), in pa učitelji kmetijskih šol ter uradniki kmetijskih korporacij. Iz teh zakonskih določb jasno sledi, da so bile volitve v Kmetijsko zbornico izraz politčne orien¬ tacije kmetskih posestnikov; volilne pravice nima del kajžarjev (posestniki zemljišč pod 2 ha, ki ne pridelajo zadosti za svojo po¬ rabo za pol leta), nadalje vsi posli, dninarji in poljedelski delavci sploh in pa seveda vse prebivalstvo, ki ne živi od poljedelstva. Vo¬ lilni rezultati so izzvali pri Slovencih veliko navdušenje, ker je do¬ segla Koroška slovenska stranka nepričakovano velik uspeh. Naj navedem tu najprej relativne številke glasov posameznih strank za vso Koroško in pa za tiste sodne okraje, kjer je dobila Koroška slovenska stranka (pod imenom »Kmečka zveza«) absolutno ve¬ čino glasov.

V ostalih od Slovencev naseljenih sodnih okrajih je zmagal Landbund. Volitve v Kmetijsko zbornico so bile zadnje volitve pred uvedbo diktature. Za primerjanje z rezultati splošnih volitev ne pridejo v poštev občinske volitve istega leta, kjer slika zaradi raznih kompromisnih list ni jasna, pač pa prejšnje deželnozborske volitve 1. 1930.; tu navajam relativne rezultate za iste enote in do¬ dajam zaradi orientacije število poljedelskega prebivalstva v njih po štetju 1934. Iz primerjave obeh tabel je jasno razvidno, da se opira Ko¬ roška slovenska stranka predvsem na kmetske posestnike in nji0 Doberla ves in Železna kaplja sta dva različna sodna okraja; ker pa tvorita pri volitvah v Kmet. zbornico enoto, sem ju tudi jaz združil v obeh tabelah.

438

hove rodbinske člane; tu je njen edini resni konkurent le Landbund. Mnogo slabši je pa njen položaj, če upoštevamo celoto volilcev; to je pač posledica tega, da nima nikake zaslombe v me¬ ščanstvu, med vsemi vrstami delavstva pa prevladuje socialna demokracija. Nemška orientacija večine koroških Slovencev, ki je glavni argument zagovornikov nemškega stališča, torej nikakor ni slu¬ čajna, ampak v tesni zvezi s socialno strukturo in splošno poli¬ tično orientacijo slovenskega dela dežele. Nemštvo je dobilo svoja oporišča najprej v mestih in pri meščanstvu, kjer odloča stoletna tradicija, nemški vpliv in pritisk ter privlačnost nemškega libera¬ lizma. Danes so te plasti prešle pač po veliki večini iz liberalizma v nacionalni socializem. Za slovensko orientacijo je bilo nadalje iz¬ gubljeno vse delavstvo v novi industriji, v rudnikih in pri železni¬ cah, ki ga je organizirala nemška socialna demokracija. A tudi med kmetskim prebivalstvom samim sta se pojavila dva nasprot¬ nika slovenske orientacije. Na eni strani je za velik del kmetskih posestnikov značilna miselnost, ki veže stari koroški regionalizem in novi liberalizem; ta grupa je pripadala pred svetovno vojno nemški liberalni stranki, pozneje Landbundu, danes je pa po ve¬ čini pač hitlerjevska. Najmočnejša je v okrajih, ki leže ob jezi¬ kovni meji. Na drugi strani je pa socialna demokracija prodrla tudi na vas, posebno med kmetsko delavstvo. In tako je slovenska politična orientacija ostala omejena na stranko konservativnega kmetskega prebivalstva pod vodstvom duhovščine. Značilno je, da na vsem ozemlju narodnih bojev nikdar ne igrata pomembne 7 Landbund je nastopal pri teh volitvah skupaj z velikonemško (lib.) stranko kot Schoberblock.

439

vloge slovenski liberalizem in socializem, prav tako pa tudi ne nemška krščansko-socialna stranka. Ta karakteristika velja deloma že za predvojno dobo, še bolj pa za položaj, ki je nastal po plebiscitu. Koroške Slovence je ločila od ostalih Slovencev državna meja, socialne razmere in politični sistem sta bila v Avstriji in v Jugoslaviji različna in v takih raz¬ merah je bil že velik uspeh, če je mogla edina slovenska stranka na Koroškem ohraniti svoje pozicije; na kako ofenzivo ni mogla niti misliti. Danes je pa Koroška zopet na prelomu svoje zgodovine. Par¬ lamentarizem ne obstoji več, politične stranke oficielno tudi ne. Socialna demokracija je 12. febr. 1934 podlegla; bodoča orienta¬ cija mas njenih pristašev je nejasna in negotova. Pristaši nekda¬ nje liberalne stranke in Landbunda so pa danes orientirani po ve¬ čini hitlerjevsko. Nekateri predstavniki sedanjega avstrijskega režima si zaradi sorodnosti kulturne orientacije prizadevajo, da bi pridobili zavedne Slovence, ki imajo v novem političnem si¬ stemu svojo centralno organizacijo v celovški »Slovenski pro¬ svetni zvezi«, zase in za svoje politične načrte. Pomoč Slovencev bi jim utegnila koristiti v deželi sami, kjer je bil njihov politični tabor vedno zelo slab, morda pa tudi drugod. Karkteristična je v tem pogledu knjiga Th. Veiterja, Die Slowenen in Karnten (WienLeipzig 1936). Ti politiki hočejo pridobiti Slovence z jezikovnimi in kulturnimi koncesijami za avstrijsko politično orientacijo. Slo¬ venci naj bi potem pripadali po Veiterjevi formuli slovenski kul¬ turni in avstrijski politični narodnosti. Vendar pa se je doslej še vsak poskus narodnih koncesij Slovencem ponesrečil zaradi od¬ pora nemškega nacionalizma. A tudi v primeru kakega pozitiv¬ nega rezultata bi nastalo važno vprašanje, koliko Slovencev bi bilo pripravljenih pristati na avstrijsko politično orientacijo in pod kakšnimi pogoji. In tako je danes vsa Koroška zopet v velikem vrenju. Razna gibanja se bore med seboj za moč in tudi za naklonjenost tistih Korošcev, ki še govore slovensko. Od rezultata sedanjega preorientiranja ljudstva in od politčnih dogodkov, ki so v zvezi z njim, bo odvisna bodoča usoda koroških Slovencev. Bibliografija. Za splošno bibliografijo o koroškem vprašanju prim. npr. A. Melik, Slovenija, I, 2. zv., Lj. 1936 in od nemške strani M. Wutte, Karntens Freiheitskampf, Celovec 1922, ter Th. Veiter, Die Slowenen in Karnten, Wien-Leipzig 1936. Nekaj razprav sem navedel že v tekstu. Po¬ sebej naj opozorim še na sledeče publikacije: za Czoernigovo statistiko 1846 in za stare avstrijske narodnostne statistike sploh L. Waber, Die zahlenmafiige Entwicklung der Volker Osterreichs 1846—1910, Statist. Monatschr., N. F. XX, 1915; za prirodno in dejansko gibanje prebivalstva sem zbral nekaj podatkov v svoji knjigi Prebivalstvo na Slovenskem..., Lj. 1936; za statistiko poljedelskih obratov 1902 Ergebnisse der landvvrit-

440

schaftl. Betriebszahlung vom 3. Juni 1902... (Osterr. Statistik, 83. Bd); za statistiko zemljiške posesti Ergebnisse der Grundbesitzstatistik... (Čsterr. Stat. 56. Bd); za poklicno statistiko volilcev 1907 Berufsstatistik der Wahlberechtigten bei den Reichsratswahlen... im Jahre 1907 (Osterr. Stat., 91. Bd., 1. Heft); za statistiko 1934 Die Ergebnisse der osterr. Volkszahlung vom 22. Marž 1934 (Statistik des Bundesstaates Osterreich, H. 1: Bundesstaat, Textheft; H. 2: Bundesstaat, Tabellenheft; H. 8: Kamten), Wien 1935, in O. Zeli, Das Ergebnis der Sprachzahlung von 1934 in Karnten, Carinthia I, 126, 1936. Za zakon o delitvi dediščine na Koroškem od 1903 prim. tekst v LGB1. 33 fiir Karnten, Gesetz vom 16. Sept. 1903, repro¬ ducirana deloma v Manzovi izdaji Obč. drž. zak., 21. izdaja iz 1. 1926, str. 974.

441

Narodna zavest v novejši zgodovini koroških Slovencev Predavanje na 2. koroških kulturnih dneh v Celovcu 29. decembra 1970. Objavljeno prvič v nemščini v pub¬ likaciji Fran Zwitter, Die Kamtner Frage (Klagenfurt/ Celovec 1979, str. 45—62). Slovenski original objav¬ ljamo tu prvič po izvirnem rokopisu, ki ga je dal na razpolago Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu.

Narodna zavest, ki je značilna za novejšo zgodovino, se po¬ javlja v naši civilizaciji z valom meščanskih revolucij, na evrop¬ skem kontinentu pa predvsem z veliko francosko revolucijo konec XVIII. stoletja. S tem seveda nočem trditi, da niso obstajale že prej jezikovne enote in meje med temi jezikovnimi enotami, da ni obstajala prej že večina današnjih književnih jezikov, da niso bile oznake za mnoge jezike in narode že prav iste kakor danes in da niso imele često tudi prav isti pomen. Nočem trditi, da že prej ni obstajala tudi zavest, ki se včasih opira na pripadnost državi ali avtonomni pokrajini, a včasih tudi že jezikovni skupini, ki ji ne ustreza nobena obstoječa politična tvorba, kakor npr. pri Italija¬ nih in pri Slovanih, in da se s to zavestjo ne druži že tudi ponos pripadnosti taki enoti. Kljub temu je pa res, da se s francosko revolucijo začenja v tem oziru novo razdobje. Osnovno dejstvo je bila pri tem politična mobilizacija mase prebivalstva, interesirana predvsem na odpravi fevdalnega sistema, ker se potem izraža v novem tipu vojske, v novem političnem življenju s klubi, časo¬ pisjem, volitvami itd., kar nujno privede do tega, da hoče pre¬ bivalstvo samo odločati tudi o svoji nacionalni in državni pri¬ padnosti. S tem nočem trditi, da je bilo prebivalstvo v tem oziru prej vedno pasivno. Ne le višji socialni razredi, ampak tudi masa prebivalstva nastopa aktivno zlasti tedaj, kadar nacionalni kon¬ flikti sovpadajo z verskimi in socialnimi, npr. ob bojih proti Tur¬ kom in ob bojih ukrajinskih kazakov in Rusije proti Poljski, ob uporu nizozemskih protestantov, ob stoletnem boju Ircev proti angleški nadoblasti. Kljub temu pa moramo ugotoviti ob mnogih političnih konfliktih in celo ob spremembah politične pripadnosti lastnega ozemlja, da jih je spremljalo prebivalstvo s pasivnostjo, ki sega včasih prav visoko tudi v višje socalne razrede. Od fran¬ coske revolucije dalje pa postaja vse tisto, kar se je prej pojav¬ ljalo le ponekod in včasih, stalen pojav. V razdobjih pred, med in po meščanskih revolucijah se konstituirajo moderni narodi. Ta proces se izvrši včasih v okviru že obstoječih držav, zlasti v 442

zahodni Evropi, včasih se narodi, ki so bili prej razdrobljeni na mnoge države, čemur ni prej nihče resno nasprotoval, združijo v nacionalne države, npr. Italijo in Nemčijo, včasih pa razpadejo mnogonacionalne države in se konstituirajo na njihovem ozemlju enote po nacionalnem načelu, kakor je bilo to v Turčiji, habsbur¬ ški monarhiji in carski Rusiji. Tudi tam, kjer je imel ta proces manj radikalen in bolj kompromisen značaj, silijo že nove poli¬ tične uredbe, npr. formiranje političnih strank, volitve itd., k izpo¬ vedovanju nacionalne pripadnosti. Ob dodelitvah ozemelj določeni državi proti volji prizadetega prebivalstva nastajajo odslej težki problemi. Tako smemo reči, da postajajo odslej narodi enote po¬ litične volje, izpovedovanje pripadnosti narodu pa po besedah Renana »vsakodnevni plebiscit . 1 Posebej naj se dotaknem še naziranja, ki vidi bistvo narod¬ nosti v kulturi, v razvoju nacionalnega kulturnega življenja. Ne more biti dvoma o tem, da je že za drugo polovico XVIII. sto¬ letja, torej za dobo pred francosko revolucijo, značilen velik inte¬ res za narodne jezike, narodno zgodovino in narodopisje, posebno pa prizadevanje za razvoj literature v narodnih jezikih, da se že tedaj razglablja o razlikah med narodi in o »duhu narodov« (Herder). Sestavni del vsega tega gibanja je tudi slovenski narodni preporod v svojih starejših razdobjih. Ves ta proces se nato na¬ daljuje v prvi polovici XIX. stoletja in pri njem sodelujejo tudi mnogi, za katere ne bi bilo mogoče trditi, da so bili pristaši fran¬ coske revolucije in sploh meščanskih revolucij. Jasno je, da je imel ves ta razvoj velik pomen in bil celo nujen predpogoj za po¬ litični preporod tistih narodov, ki so se konstituirali v okviru je¬ zikovnih enot in se niso mogli opreti na obstoj nacionalnh držav ali vsaj na še živo tradicijo takih držav ali pa na obstoj avtonom¬ nih pokrajin v okviru obstoječih držav. Vendar bi pa ta čisto kul¬ turni preporod brez meščanskih revolucij in njihovega koncepta naroda kot enote politične volje ne mogel biti tista sila, ki je preoblikovala lice našega sveta. Na vprašanje, kakšen pomen je imela v tem oziru romantika, toliko poudarjana zlasti v nemškem kulturnem svetu, je težko odgovoriti, ker obstoje v romantiki zelo različne struje. Posebej naj omenim le smer, ki zatrjuje, da je na¬ cionalno vse tisto, kar je konservativno, torej jezik, vera, običaji, noše in uredbe preteklosti, kar je treba obvarovati pred kozmo¬ politskimi in revolucionarnimi strujami modernega sveta. To naziranje je prišlo do izraza predvsem v nemški romantiki v Schellingovi filozofiji, prav poseben pomen je imelo za ruske slavjano1 O tem sem govoril bolj izčrpno v svoji razpravi Slovenski politični prerod XIX. stoletja v okviru evropske nacionalne problematike, Zgodo¬ vinski časopis XVIII, 1964.

443

file, ki so videli svoj ideal v Rusiji pred vdorom zahodnih vplivov v času Petra I., svoj še ne mnogo raziskani vpliv je pa imelo tudi pri nas. Mislim, da pri uveljavljanju modernih nacionalnih gibanj ni odločilno vplival ta konservativni »Volksgeist«, ampak libe¬ ralna »Volkssouveranitat«, da uporabljam izraze nemškega historika Fr. Meineckeja.2 To vprašanje se mi ne zdi zanimivo same historično. Danes je zelo razširjeno naziranje, da bodo z razvojem moderne tehnike in civilizacije, ki zabrisuje razlike med narodi, izginili tud sami narodi. Sem zgodovinar in ne prerok ali futurolog, kakor se danes temu pravi, zato ne bom govoril o bodočnosti narodov, ki so brez dvoma tudi zgodovinske kategorije, in tudi ne npr. o Združeni Evropi, o njenih različnih koncepcijah in o tem, koliko hočejo posamezne države s tem doseči svoje lastne na¬ mene. Kot zgodovinar naj pa opozorim, da traja proces določe¬ nega zabrisavanja nacionalnih razlik, npr. izginjanja narodnih noš, že dve stoletji, tj. od industrijske revolucije, ki se je začela v drugi polovici XVIII. stoletja, da sta pa vendar ti dve stoletji doba zmagovitega uveljavljanja nacionalnih gibanj. Tudi danes, ko srečujemo preobrazbo modernega življenja po tehniki na vsa¬ kem koraku, vidimo, kako zelo so aktualna nacionalna vprašanja tam, kjer niso rešena, npr. na Južnem Tirolskem, pri Flamcih v Belgiji, v Ulstru, kjer so »verska« nasprotja v resnici nacionalna, v najnovejšem času pa tudi v Kanadi. Vse to nas opozarja, da ne smemo sprejemati brez rezerv takih splošnih trditev, za katerimi stoji zavedno ali nezavedno romantična predstava, da je nacio¬ nalno identično s konservativnim. Koroški Slovenci so imeli že stoletja svoje jezikovno ozemlje in svoj jezik, ki so ga sami označevali samo kot slovenski, zave¬ dali so se pa seveda tudi razlike od svojih nemških sosedov. Poli¬ tično so nastopali aktivno v dobi kmečkih puntov, obramba proti Turkom je bila stvar vsega ljudstva, ni pa bila pri njih živa tra¬ dicija Karantanije, niso živeli v jezikovno enotni avtonomni po¬ krajini in tako pri njih ni bilo takih pojavov aktivnega političnega nastopanja, kakor jih v tisti dobi tudi drugod opazujemo le v nekaterih primerih. Doba od druge polovice XVIII. stoletja do leta 1848 je pri Slovencih kakor pri mnogih drugih narodih doba pretežno kulturnega nacionalnega gibanja, usmerjenega v zanima¬ nje za svoj jezik, zgodovino, narodopisje, predvsem pa v razvoj li¬ terature v svojem jeziku. V tem gibanju so sodelovali tudi koroški Slovenci, začelo se je pri njih istočasno kakor pri drugih Slovenmed tedanjimi jezuiti na slovenskem ozemlju zanimal za slo2 Fr. Meinecke je analiziral te nazore konservativne romantike v svoji knjigi Weltbiirgertum und Nationalstaat, 7. izd. 1928. O vplivu teh nazorov na ruske slavjanofile obstoji obsežna literatura. O njihovem vplivu pri Slovencih doslej še nimamo izčrpne študije.

444

venščino, kulminiralo je pa v življenjskem delu Urbana Jarnika. Doba političnega narodnega boja se pa začne pri koroških Slo¬ vencih kakor pri drugih Slovencih in pri mnogih drugih narodih tedanje habsburške monarhije z revolucijo leta 1848. Ta boj se je tedaj že začel in potem po presledku v dobi Bachovega absolu¬ tizma nadaljeval takoj po letu 1860, čeprav v teh začetkih tabori še niso bili ostro organizirani in ločeni med seboj. Odslej ta poli¬ tični boj ni več prenehal. Pri tem boju je seveda bistveno, da se je okrog nacionalnih zahtev formiral politični tabor, ni pa tu — kakor pri drugih Slovencih in mnogih drugih narodih — bistveno, ali gre za program nacionalne države ali samo avtonomne Zedi¬ njene Slovenije ali pa tudi le za jezikovne pravice v šolah in uradih. To kontinuiteto političnega boja je treba poudariti, ker še danes obstoji v literaturi kliše dr. M. Wutteja, po katerem naj bi prišlo do nekaterih iz Kranjske inspiriranih nastopov v 1. 1848, potem naj bi pa bilo vse mirno do let pred prvo svetovno vojno, ko so se pojavili propagatorji trializma. Koroških Slovencev torej v tem oziru ne smemo primerjati s tistimi etničnimi skupinami v Zahodni Evropi, ki se sicer po jeziku razlikujejo od vladajočega naroda, a pri njih ni nastalo kako pomembno nacionalno kul¬ turno ali celo politično gibanje (Bretonci, Valežani itd.), in tudi ne s tistimi situacijami v Srednji Evropi, kjer se nacionalno giba¬ nje v XIX. stoletju izraža npr. v prizadevanju duhovnikov za na¬ božno in popularno literaturo v narodnem jeziku, ne pa v kaki politični akciji. Takega položaja v XIX. stoletju pri Slovencih ne moremo ugotoviti pri Korošcih, kjer so osnovne značilnosti iste kakor pri drugih Slovencih, ampak le v dveh primerih, kjer nam to pojasnjuje poseben politični položaj: pri Prekmurcih, kjer se je seveda položaj po letu 1919 temeljito spremenil, in pri beneških Slovencih. Na drugi strani pa položaja pri koroških Slovencih tudi ne smemo primerjati s položajem npr. na nemškem ali itali¬ janskem etničnem ozemlju, kjer so vsi družbeni razredi pripadali isti jezikovni skupini, kjer v tem oziru ni bilo razlike med mesti in podeželjem in kjer je bil narodni jezik že prej jezik šol, uprave in višjega kulturnega življenja, tako da je šlo pri novem nacional¬ nem gibanju res samo še za nacionalno državo ali druge oblike nacionalnega uveljavljanja. Koroški Slovenci kakor Slovenci sploh so živeli v XIX. stoletju na enem od ozemelj, za katera je bilo značilno, da sta na njih živeli dve etnični skupini, ki se med seboj razlikujeta po svoji socialni strukturi; eno od njih pred¬ stavlja masa prebivalstva, drugo višji socialni razredi; prva pre¬ vladuje v podeželju, draga navadno v mestih in dragih neagrarnih naseljih; jezik prve od teh skupin je bil kvečjemu jezik po¬ ljudne književnosti in elementarnega šolstva, jezik druge pa jezik ostalega šolstva, uprave in višjega kulturnega življenja. Taki tako445

imenovani »nehistorični« narodi so bili v začetku modernih na¬ cionalnih gibanj Čehi in večina Slovencev v odnosu do Nemcev, Slovenci, Hrvati in Srbi v jadranskih deželah v odnosu do Italija¬ nov, mnogi nemadžarski narodi historične Ogrske v odnosu do Madžarov, Poljaki v nekaterih svojih zahodnih pokrajinah v od¬ nosu do Nemcev in Ukrajinci in Belorusi v vzhodnih pokrajinah historične Poljske v odnosu do Poljakov. Doba modemih nacio¬ nalnih gibanj med in po meščanskih revolucijah postane tako na teh ozemljih doba nacionalnega boja med obema tipoma narodov, ki se raztegne na vsa področja. Rezultati tega boja so bili v XIX. stoletju zelo različni, v zelo številnih primerih se pa etnični grupi mase prebivalstva, ki je bila pa v podrejenem položaju, ni po¬ srečilo pridobiti za svojo nacionalnopolitično orientacijo vseh ti¬ stih, ki so ji pripadali etnično, po svojem materinskem ježku.3 Med današnjimi slovenskimi zgodovinarji je že precej opu¬ ščeno mnenje sicer zelo zaslužnega literarnega in političnega zgo¬ dovinarja I. Prijatelja, po katerem naj bi bila doba od 1848 do 1868 v slovenski zgodovini doba konservativnega staroslovenstva, ki bi ji naj po letu 1868 sledila doba liberalnega mladoslovenstva. Pokazalo se je namreč, da tako liberalci kakor konservativci na¬ stopajo v slovenski politiki že od leta 1848, da prihaja iniciativa v nacionalnih vprašanjih v teh prvih desetletjih vseskozi od libe¬ ralcev in da se pokaže premoč konservativcev prvič šele v 1. 1867.4 V zvezi s tem je na Koroškem zanimiva osebnost Matije Maj arj a, ki je bil doslej znan le bolj kot narodopisec in avtor jugoslovan¬ skih in predvsem vseslovanskih jezikovnih konstrukcij, ki jih je treba pač razumeti v zvezi s tedanjim položajem Koroških Slo¬ vencev, malo je pa znano, da je bil on prvi koroški slovenski poli¬ tik; izčrpnejšo sliko o njem bo dala šele knjiga ruske zgodovi¬ narke Iskre V. Čurkine Matija Majar-Ziljski, ki jo bo izdala Slo¬ venska akademija znanosti in umetnosti. Maj ar je z navdušenjem pozdravil dunajsko marčno revolucijo 1. 1848, se sam označuje kot liberalca in je po svojem svetovnem nazoru liberalen katolik, najbolj važno pa je, da je on s svojim krogom v Celovcu eno od dveh ali treh žarišč, kjer se je pri Slovencih formuliral nacionalni program 1. 1848; ta program vsebuje zahtevo po avtonomni Ze¬ dinjeni Sloveniji, ki bi bila v okviru Avstrije, a izven v Frank¬ furtu se snujoče Nemčije, po slovenskem jeziku v šolah in uradih, 3 Za to splošno sliko prim. razpravo, cit. v op. 1, in tam navedeno literaturo. 4 Za to vprašanje prim. za dobo revolucije 1848/49 razpravo, cit. v op. 1, za šestdeseta leta XIX. stoletja pa razpravi V. Melika O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let 19. stoletja, Zgo¬ dovinski časopis XVIII, 1964, in Sprememba programa slovenskega poli¬ tičnega tabora v letu 1867, prav tam XIX—XX, 1965—1966.

446

in v Majarjevi formulaciji in formulaciji nekaterih drugih tudi po zbližanju s Hrvati; program ni nastal pod nikakim vplivom iz Ljubljane, konservativni krog okrog Bleiweisa je imel proti nje¬ mu pomisleke in je nanj pristal šele pozneje; na Koroškem je bil Maj ar izpostavljen ne le preganjanju s strani državne in cerkvene oblasti in je moral za več kakor 20 let zapustiti Celovec, ampak mu je nasprotoval tudi škof Slomšek, ki je bil sicer vnet za slo¬ venski jezik, obenem je bil nasprotnik revolucije in zato tudi radi¬ kalnejših nacionalnih zahtev. V dobi revolucije smemo že govo¬ riti o slovenskem političnem gibanju na Koroškem, čeprav tabori še niso jasno organizirani. Po letu 1860 je to gibanje zopet za¬ živelo, Majar postavlja 1861 znova program Zedinjene Slovenije, pozneje pa poskuša rešiti vsaj bistveni del tega programa s kom¬ promisi s koncepcijami, ki so tedaj prevladovale v avstrijski in slovenski politiki, dokler se po dualizmu 1867 ne umakne iz slo¬ venske politike in le še priložnostno nastopi za Zedinjeno Slove¬ nijo v taborskem gibanju; zanimajo ga le še vprašanja vseslovan¬ skega jezika, bavi se z načrti emigracije v Rusijo in zdi se, da je obupal nad Avstrijo, čeprav njegovih konkretnih političnih izjav iz te dobe nimamo. Če upoštevamo vse ozadje iz teh let, nam po¬ stane razumljivo, da je mogel J. Pleterski ugotoviti, da moremo za dobo konca šestdesetih let in začetka sedemdesetih let pretek¬ lega stoletja za dobo taborov in političnega društva Trdnjava, ko se znova postavlja zahteva po Zedinjeni Sloveniji in pristaja celo na ljubljanski jugoslovanski program 1. 1870, govoriti o sloven¬ skih liberalcih na Koroškem, ki so bili pri tem glavni iniciatorji, medtem ko stoji konservativni A. Einspieler tedaj rezervirano ob strani.5 Položaj se je pa kmalu spremenil. Že od 1. 1861 nastopa A. Einspieler, ki je sicer v svojih mladostnih letih presenečal s primeroma liberalnimi nazori glede cerkvenih vprašanj in s svo¬ jim nastopanjem proti birokraciji, s programom ohranitve histo¬ ričnih dežel, pri čemer naj bi se slovenske dežele združile v večjo enoto Notranje Avstrije, slovenske narodne zahteve pa hoče za¬ dovoljiti v okviru obstoječih dežel; pozneje je mogoče ugotoviti pri tem programu nihanja v zvei s spreminjajočo se politično si¬ tuacijo, vendar pa A. Einspieler ni nikdar pristal na program Ze¬ dinjene Slovenije, ki mu je bil preveč revolucionaren. Na drugi strani pa postane po 1. 1867, ko postanejo akutna vprašanja od¬ nosa med državo in katoliško cerkvijo, posebno vprašanja odnosa cerkve do šole, pri koroških Slovencih kakor pri Slovencih sploh in tudi pri drugih narodih avstrijske državne polovice nujna 5 Za ta odstavek in za naslednji odstavek prim. J. Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem, Narodna zavest in politična orientacija prebivalstva Slovenske Koroške v letih 1848—1914, Lj. 1965.

447

opredelitev stališč do teh vprašanj; po določenem odporu s strani koroških slovenskih liberalcev je v prvi polovici sedemdesetih let zmagalo stališče, da je treba v politični program vključiti tudi za¬ htevo po obrambi stališč katoliške cerkve. A. Einspieler upa ures¬ ničiti svoj program, tudi zadovoljitev slovenskih narodnih zahtev; v sodelovanju z nemškimi konservativci, sodeluje že zgodaj v ka¬ toliškem konservativnem društvu v Celovcu na internacionalni podlagi, pozneje pa deluje sploh do svoje smrti 1. 1888 v okviru nemško-slovenske konservativne stranke; vendar je treba ome¬ niti, da je ustanovil L 1882 slovenski list Mir, in da v tej koaliciji ni bilo nevarnosti nemške prevlade, ker je bil nemški konserva¬ tivni partner preslaboten. Pokazalo se je pa, da Slovenci od tega sodelovanja niso imeli v nacionalnem oziru nikake koristi, zato je prišlo 1. 1890 do samostojne slovenske politične organizacije, so¬ delovanje nemškoavstrijskih krščanskih socialcev z nemškimi nacionalci v nacionalnih vprašanjih je imelo za posledico vedno tesnejše sodelovanje tega tabora s somišljeniki v drugih sloven¬ skih deželah, pomisleki proti radikalnejšim zahtevam so postajali manjši in v letih pred prvo svetovno vojno pristaja ta tabor na program trializma. Trajni rezultat te politike je bil, da si je vzgo¬ jila vodstveni kader v slovenski duhovščini in da je pridobila zase slovenske konservativne srednje in male kmete. Politični uspehi, kakor jih moremo meriti predvsem po rezultatih volitev, so bili različni, vendar pa smemo globalno trditi, da je bila od osem¬ desetih let XIX. stoletja do prve svetovne vojne v tem taboru ve¬ čina slovenskega prebivalstva na Koroškem. Vendar se pa temu taboru ni posrečilo, da bi pridobil zase vse slovensko govoreče prebivalstvo. V drugi polovici šestdesetih let in v prvi polovici sedemde¬ setih let preteklega stoletja, torej v času, ko se je precejšnja po¬ litična neopredeljenost vsaj širše množice volilcev, kakor jo opa¬ zujemo v revoluciji 1848/49 in v začetku šestdesetih let, že umi¬ kala ločitvi na opredeljene tabore, se pojavlja v slovenskem delu Koroške tabor nemškega liberalizma, ki mu tu prištevamo tudi poznejše nemške nacionalce, Bauernbund in druge nianse, ki jih moremo v tej generalni sliki zanemariti. Temu taboru pripada, kar je značilno za nemškoavstrijski razvoj, tudi večina velepo¬ sesti, tj. bivših fevdalcev, kakor dokazuje »ustavoverna velepo¬ sest« v veleposestniških kurijah deželnih in državnih zborov, po¬ tem liberalno prepleskana birokracija, ki v tem sistemu dalje uporablja svoje tradicionalne metode, glavni kader pa tvori me¬ ščanstvo in laična inteligenca, med njo tudi velika večina učite¬ ljev, ki jim je nova liberalna zakonodaja in politika izboljšala ma¬ terialni položaj, jim dvignila nivo izobrazbe in jih osvobodila 448

nadzorstva cerkve; pripadajo mu veliki kmetje, pri čemer je opo¬ zoriti na to, da poskuša J. Pleterski pojasniti za Koroško značilne močne pozicije liberalizma med kmetskim prebivalstvom s ko¬ roško agrarno strukturo, ki je zanjo značilna močna srednja in velika posest, veliko število agrarnih delavcev in zato veliko šte¬ vilo nezakonskih otrok; pripadajo mu končno tudi tisti, ki so od vseh teh nosilcev nemškega liberalizma odvisni. Že ta struktura nemškega liberalizma govori proti tezi, da naj bi bila nemška politična orientacija dela koroških Slovencev posledica koroškega regionalizma; težko si je namreč predstavljati, da bi bili nosilec regionalizma neagrame plasti in pomeščanjeni veliki kmet, ne pa mase kmetskega prebivalstva. V etničnem oziru tega tabora ne predstavljajo samo pripadniki starih nemških višjih socialnih razredov na slovenskem ozemlju in tudi ne samo tisti, ki so se v tem razdobju resnično germanizirali, saj vemo, da se je germani¬ zacija v tem času omejevala na neagrarna naselja, kmetskega pre¬ bivalstva se pa skoraj ni dotaknila, ampak tudi tiste, ki jih Nemci označujejo kot deutschfreundlich Slowenen, Slovenci pa kot nemčurje. Ta nemški liberalni tabor, ki sicer nikdar ni zajel večine koroških Slovencev, se je mogel opirati na gospodarsko moč vele¬ posesti in kapitala, na dejstvo, da je bila politčna moč skoraj povsod in stalno v njegovih rokah, pa tudi na poudarjanje su¬ periornosti nemške kulture, saj je bila ena od njegovih najbolj stalnih tez, da se slovenščina nikdar ne more povzpeti na nivo pravega kulturnega jezika in da mora biti zato višja izobrazba v nemškem jeziku. Na drugi strani je pa treba poudariti, da si stojita na koroškem slovenskem ozemlju od časa, ko je konser¬ vativno vodstvo prevzelo vodstvo slovenske politike, pa do časa, ko začne nastopati socialna demokracija, v bistvu nasproti le dva tabora, slovenski konservativni in nemški liberalni tabor; sloven¬ ski liberalci so se ali iz nacionalnih razlogov podredili konserva¬ tivnemu vodstvu ali se izselili v druge slovenske dežele ali pa pre¬ šli v nemški tabor. V zvezi s tem se v slovenskem zgodovinopisju že od I. Prijatelja pojavlja teza, da se je slovenski liberalizem, ki se je 1873 v Slovenskem narodu hvalil, da je že pridobil mnoge, ki so se bili že odtujili, ker so mislili, da je slovenstvo in nazadnjaštvo identično, pozneje umaknil in da je s tem pospešil ger¬ manizacijo v severnih slovenskih pokrajinah; na drugi strani je teza, da je bila potrebna narodna sloga; kakor vidite, je ta pro¬ blem star že sto let. Ko ga tu obravnavamo le kot zgodovinarji, moramo priznati, da je bila nemška premoč faktor, ki bi ga ne mogel v tedanjih razmerah odstraniti noben slovenski liberali¬ zem; kranjska mesta so si Slovenci definitivno priborili šele, ko je v Taaffejevi dobi nekoliko prenehal nemški pritisk, prej pa niti 29 O slovenskem narodnem vprašanju

449

s politiko samostojnega nastopanja slovenskega liberalizma niti s politiko narodne sloge; štajerskih mest, ki so bila po etničnem izvoru večine prebivalstva slovenska, si Slovenci v dobi stare mo¬ narhije niso mogli priboriti kljub nastopanju slovenskega libera¬ lizma; družbene plasti, ki bi mogle biti nosilec slovenskega libera¬ lizma, so bile zelo ranljive, to je otežkočalo njegov nastop in da¬ jalo nasprotnikom pretekst, da potem nastopajo z gesli libera¬ lizma. Kljub temu pa mislim, da ne moremo negirati vsega jedra zgoraj omenjenih tez; verjetno bi se ne dalo pridobiti mest in trgov, pač pa nekaj kmetskih posestnikov in učiteljev, liberalci so imeli pa tudi vsaj potencialno možnost, da bi dali nacional¬ nemu boju večjo ostrino, nekako ravnovesje oni v nemškem taboru.6 Ves ta problem obstoji že od začetka tudi v socialističnem taboru, o čemer je bilo v zadnjih letih objavljenih več študij. O vsem tem moramo tu govoriti kot zgodovinarji, ki hočejo ugoto¬ viti dejansko stanje, ne smemo se ravnati po naših željah in ne prenašati npr. stališč, ki so se uveljavila v socialističnem gibanju Rusije, na stanje v tedanji Avstro-Ogrski, kjer se socialistično gi¬ banje po svojem splošnem značaju in tudi po nazorih o nacional¬ nem vprašanju razlikuje od ruskega gibanja. Ne more biti dvoma o tem, da so nekateri predstavniki nemškoavstrijskega socializma, npr. Viktor Adler, Engelbert Pernerstorfer in L. M. Hartmann, iz¬ šli iz miselnosti nemških in dunajskih demokratov iz revolucije 1848, ki je videla rešitev nemškega nacionalnega vprašanja v ustanovitvi nemške republike na vsem ozemlju tedanje Nemške zveze, tj. vključno s češkim in slovenskim ozemljem ter Trstom kot sredozemskim pristaniščem te Nemčije; to naziranje bagatelizira obstoj »nehistoričnega« češkega in slovenskega naroda, pri čemer se poslužuje argumenta, da nacionalna vprašanja niso važna; to je tisti »naivni kozmopolitizem«, o katerem govori Otto Bauer. Ta naziranja pa v socialističnem gibanju Cislitvanije, za¬ hodne polovice dualistične monarhije, niso mogla prevladati, ko se je pokazalo, da socialistično gibanje pri Čehih relativno prav nič ne zaostaja za nemškoavstrijskim gibanjem. Tako je prišlo najprej 1896 do sporazumne reorganizacije v tem smislu, da je bilo ustanovljenih šest strank po narodnostnem načelu, med ka¬ terimi je bila Jugoslovanska socialnodemokratska stranka, ki je združevala slovenske, hrvatske in srbske socialiste Cislitvanije. 6 Na povezanost med družbeno strukturo in narodnopolitično orien¬ tacijo na Koroškem sem opozoril že v razpravi Koroško vprašanje, So¬ dobnost V, 1937, in posebej Lj. 1937. Izčrpno je to vprašanje obdelal J. Pleterski v svoji že citirani knjigi. Za volilni sistem in rezultate V. Melik, Frankfurtske volitve 1848 na Slovenskem, Zgodovinski časopis II——III, 1948—1949, in predvsem knjiga Volitve na Slovenskem 1861—1918, Lj. 1965.

450

Nato je bil sprejet 1. 1899 v Brnu nacionalni program, po katerem naj bi se ohranil gospodarski in politčni prostor monarhije, Cislitvanija naj bi bila pa reorganizirana v avtonomne enote, zasno¬ vane po narodnostnem načelu. Vendar je pa kmalu prišlo do no¬ vih trenj med nemškoavstrijsko in češko stranko, tako da v zad¬ njih letih pred prvo svetovno vojno socialna demokracija Cislitvanije sploh ne nastopa več enotno.7 Ves ta okvir pa seveda še ne pojasnjuje, kakšno je bilo konkretno stanje v slovenskem delu Koroške. Po vsem našem dosedanjem znanju je mogoče trditi, da je bila organizacija v rokah nemškoavstrijske stranke, čeprav je bilo nekaj stikov tudi z jugoslovansko stranko in čeprav je pri volitvah v državni zbor 1. 1907 in 1911 nastopal v volilnem okraju, ki je veljal kot slovenski (sodni okraji Pliberk, Železna Kapla, Dobrla ves, Borovlje), kandidat iz vrst Jugoslovanske socialno¬ demokratske stranke. Socialna demokracija nastopa na Koro¬ škem kot internacionalna stranka, njena gesla so seveda sociali¬ stična in ne nacionalna, pred prvo svetovno vojno se ne udeležuje nikakih nacionalnih manifestacij. Vendar pa kljub temu, da bi iz brnskega programa logično morala slediti zahteva po Zedinjeni Sloveniji kot avtonomni enoti, ki bi ji moral pripadati tudi del Koroške, na Koroškem doslej ni bilo mogoče odkriti nikakega dokaza za to, da bi se socialna demokracija zavzemala za tako stališče. Zato je pa koroška socialna demokracija v letih pred prvo svetovno vojno nasprotovala zahtevam po pravicah za slo¬ venski jezik na Koroškem in s svojim stališčem, da na teh za¬ htevah delavci niso interesirani in da se s tem le kali nacionalni mir v deželi, objektivno branila privilegije nemškega jezika čisto v duhu »naivnega kozmopolitizma«. Tak pa seveda ni bil položaj samo na Koroškem, ampak tudi v nekaterih krajih Slovenske Šta¬ jerske, zlasti v Mariboru. Nemškoavstrijska stranka je imela pač po organizaciji, kadrih in tudi finančnih sredstvih veliko premoč, Jugoslovanska socialnodemokratska stranka je bila navezana na njeno pomoč in se je te odvisnosti osvobodila šele po hudi no¬ tranji krizi v letih 1917—18, kar pa do razpada Avstro-Ogrske na koroškem terenu še ni moglo imeti pravih posledic.8 7 Iz obsežne splošne literature o socialni demokraciji in nacional¬ nem vprašanju v Avstro-Ogrski prim. H. Mommsen, Die Sozialdemokratie und die Nationalitatenfrage im habsburgischen Vielvolkerstaat, I, Wien (1963). Splošni pregled za dobo do 1914 daje tudi knjiga Les problemes nationaux dans la monarchie des Habsbourg, Beograd 1960, ki sem jo na¬ pisal v sodelovanju z J. Šidakom in V. Bogdanovom in ki je izšla v raz¬ širjeni slovenski izdaji Nacionalni problemi v habsburški monarhiji Lj. 1962. 8 Najbolj izčrpno sliko o odnosu socialne demokracije do nacional¬ nih vprašanj na Koroškem daje že citirana knjiga J. Pleterskega. Za 29 *

451

*

Vse to naše razpravljanje o dobi do propada Avstro-Ogrske nas je privedlo do rezultata, da je bila tedaj na Koroškem dobra polovica slovensko govorečega prebivalstva v političnem taboru, ki je bil zavestno slovensko orientiran; ostalo slovensko prebival¬ stvo je bilo — predvsem zaradi nemške premoči, deloma pa tudi zaradi strukture političnih strank, ki nastopajo na tem terenu — ali v taboru, ki je bil zavestno nemško orientiran, ali pa v socia¬ lističnem taboru, ki je zanj mogoče trditi največ, da je zavzemal nevtralno stališče. To nesoglasje med objektivno etnično pripad¬ nostjo in narodnopolitično orientacijo ni nič specifično koroške¬ ga, ker ga srečujem tudi na Štajerskem, pa tudi pri drugih na¬ rodih v pokrajinah, kjer sta v konfliktu dva naroda z različno socialno strukturo in politično močjo. Po razpadu Avstro-Ogrske se je položaj spremenil tam, kjer je narod, ki se je v bistvu opiral na višje socialne razrede, izgubil politično moč, ker je pač pre¬ nehalo nesoglasje med objektivno etnično pripadnostjo in narodopolitično orientacijo pri drugem narodu, kar dokazuje npr. primer mest Slovenske Štajerske. Drugačen je bil položaj na Ko¬ roškem. Pri koroškem plebiscitu so bile brez dvoma nekorektno¬ sti in če bi teh dokazanih nekorektnosti ne bilo, bi bilo oddanih za Jugoslavijo ne samo 41 %, ampak za nekaj odstotkov več gla¬ sov. Kljub temu je pa res, da izraža rezultat plebiscita politične orientacije, ki jih poznamo že iz dobe pred prvo svetovno vojno, in da Avstrija plebiscita ne bi dobila, če zanjo ne bi glasovali mnogi socialisti slovenskega rodu, kar ima svoje korenine že v predvojni orientaciji koroške socialne demokracije, temu se je pa potem pridružil še argument primerjanja političnih sil, ki so odločale v tedanji avstrijski republiki in tedanji jugoslovanski državi. 9 Re¬ zultat plebiscita je bil hud udarec za slovenski politični tabor na Koroškem, vendar ga pa ni zrušil. Odtlej moremo po rezultatih volitev do dobe uvedbe diktature v Avstriji razlikovati tri politične tabore, od katerih zajema vsak približno eno tretjino slovensko govorečega prebivalstva: en tabor je slovenska nacionalna stran¬ ka, ki je pretežno stranka konservativnih kmetov pod vodstvom duhovščine, vendar ji pa iz nacionalnih motivov pripadajo tudi nekateri Slovenci drugačnih orientacij; drugi tabor so pripadniki nemških meščanskih strank; tretji, morda najštevilnejši tabor predstavljajo tisti, ki glasujejo za socialno demokracijo, pri čemer igra poleg socialnih momentov vlogo tudi dejstvo, da ta stranka, čeprav vseskozi pod nemškim vodstvom, ne nastopa z nacional¬ nimi gesli in tako izgleda v nacionalnem oziru bolj nevtralna. splošni problem avstromarksizma pri Slovencih prim. zdaj tudi Fr. Zwitter, Zlom avstromarksizma pri Slovencih, Zgodovinski časopis XXVI, 1972. 9 Za probleme v zvezi s plebiscitom prim. zdaj razprave v knjigi Koroški plebiscit, Lj. 1970.

452

V krvavem boju v času druge svetovne vojne se oblikuje med koroškimi Slovenci nov tabor z drugačno politično orientacijo. Ta tabor ima vodilno vlogo v letih po vojni, ko je koroško vprašanje odprto; pripadniki prej prevladujoče smeri z njim v splošnem kljub nekaterim trenjem sodelujejo do odločitve velesil o koro¬ ških mejah 20. junija 1949. Ta slovenski tabor je bil v prvih letih po vojni močan, čeprav tega statistično ni mogoče direktno do¬ kazati, ampak le indirektno oceniti spričo dejstva, da angleške oblasti niso dovolile volilnega nastopa OF, ker so postavile zanjo nesprejemljivi pogoj, da prizna tedanjo državno mejo. Po odločbi velesil je prišlo do definitivnega formiranja dveh slovenskih po¬ litičnih taborov, ki nastopata ločeno pri državno- in deželnozborskih volitvah 9. oktobra 1949. Pri teh volitvah, ki so bile pod ne¬ posrednim vtisom odločitve velesil o mejah, sta dobili obe slo¬ venski skupini skupaj skoraj tri četrtine tistih glasov, ki jih je dobila slovenska stranka v času prve avstrijske republike; to po¬ meni nov hud udarec, vendar se pa slovenska politična orienta¬ cija tudi zdaj ni zrušila. 10 Poznejše volitve zaradi raznih volilnih kombinacij ne nudijo več pravih oporišč za taka preračunavanja. V tem predavanju, ki ima zgodovinski značaj, naj opozorim le še na nekaj vprašanj iz te polpreteklosti. Ob formiranju novega slo¬ venskega naprednega tabora se nam poraja vprašanje, podobno vprašanju, ki smo si ga že zastavili ob slovenskem liberalizmu XIX. stoletja: ali so pripadniki novega naprednega tabora izšli iz ljudi slovenskega rodu, ki jim je bila prej slovenska politična orientacija tuja zaradi konservativnega vodstva slovenskega ta¬ bora, in je s tem slovenska politična orientacija v celoti pridobila nove pristaše, ali so pa to bili ljudje, ki so bili že prej odločno slovensko orientirani, se pa niso strinjali s konservativno usmeri¬ tvijo dotedanjega vodstva? Odgovor na to vprašanje je stvar kon¬ kretnega ugotavljanja in bi bili zanj v prvi vrsti poklicani sami Korošci. Nova Jugoslavija se po svoji notranji strukturi temeljito razlikuje od stare Jugoslavije in v zvezi s tem je zanimivo vpra¬ šanje, kakšen je bil na spornih primorskih in koroških ozemljih odnos do nje pri tistem delu prebivalstva, ki je bilo drugačnega (italijanskega ali nemškega) jezika ali pa je bilo prej vsaj dru¬ gačne narodnopolitične orientacije. Na Primorskem je obstajal v kritičnih prvih povojnih letih projugoslovanski tabor, ki je obsegal poleg Slovencev in Hrvatov tudi italijanske komuniste na samem terenu, čeprav se Komunistična partija v sami Italiji z njihovim stališčem ne strinja. Na Koroškem o stališču nemških 10 Doba 1945—50 in stališča avstrijskih političnih strank v tej dobi so najbolj izčrpno obdelani v leta 1968 ohranjeni in še neobjavljeni diser¬ taciji dr. Antona Zorna Politična orientacija koroških Slovencev in boj za mejo v letih 1945—1950.

453

meščanskih strank in socialne demokracije ter njihovih pristašev ni treba izgubljati besed. Kar se pa tiče Komunistične partije v Avstriji sploh in na Koroškem posebej, je treba reči, da je bilo njeno stališče do jugoslovanskih zahtev v začetku rezervirano, pozneje (v letih 1947 in 1948) se pa izrecno zavzema za ohranitev predvojnih meja Avstrije; izjema so le njeni slovenski pristaši, ki se v tem vprašanju zavestno distancirajo od stališča stranke. Položaj se je pa spremenil po resoluciji Informbiroja 1. 1948. Tej resoluciji so se pridružili ne le Komunistična partija Italije in praktično vsi italijanski komunisti na Tržaškem, ampak je to po¬ vzročilo tudi velik razkol med slovenskimi komunisti na Trža¬ škem. V Avstriji in na Koroškem posebej je pa ta resolucija po¬ menila začetek kampanje Komunistične partije Avstrije proti ju¬ goslovanskemu političnemu vodstvu, na drugi strani so pa ostali v teh prvih kritičnih letih brezuspešni poskusi, da bi za to kampa¬ njo in stališče pridobili tudi slovenske člane partije na Koroškem. Vsi ti momenti, ki so mogli biti tu bolj nakazani kakor izčrpno obravnavani, dokazujejo specifičnost koroških razmer. Iz celotne zgodovinske slike, ki sem jo poskušal tu podati, pa izhaja na eni strani konstantnost nemške premoči, čeprav se ta premoč izraža v različnih položajih v različnih oblikah, na drugi strani pa tudi konstantnost slovenskega odpora proti tej premoči, odpora, ki se izraža v različnih oblikah in ciljih in doživlja neuspehe, ven¬ dar se pa ne zruši, tako da moremo govoriti pri koroških Sloven¬ cih o neprekinjeni več kakor stoletni slovenski narodnopolitični orientaciji.

454

Etnične in družbene osnove koroškega vprašanja Izšlo kot uvodna razprava zbornika Koroški plebiscit (uredili J. Pleterski, L. Ude, T. Zorn, Ljubljana 1970, str. 7—36).

Izračunali so, da je bilo na ozemlju poznejše plebiscitne cone A leta 1910 naštetih 50 873 pripadnikov slovenskega »občevalnega jezika« (69,18%) in 22 651 pripadnikov nemškega »občevalnega jezika (30,80 %); znano je, da so bili rezultati štetja tako zaradi kriterija »občevalnega jezika« kakor tudi zaradi njegove izvedbe upravičeno kritizirani kot pristranski v nemško korist. Pri plebis¬ citu 10. oktobra 1920 je bilo pa v tej coni oddanih 15 279 glasov za Jugoslavijo (40,96 %) in 22 025 glasov za Avstrijo (59,04 %). Tu ne mislim razpravljati o tem, koliko so nekorektnosti pri izvedbi plebiscita, o katerih ne more biti dvoma, vplivale na njegov re¬ zultat. Tu tudi ne morem razpravljati o slučajnih momentih te¬ danjega položaja, ki so tudi imeli svoj vpliv. Ne more pa biti dvoma o tem, da izraža ta rezultat precejšnje nesoglasje med objektivnim etničnim stanjem na eni strani in med narodnopoli¬ tično orientacijo, narodno zavestjo, na drugi strani. V tej raz¬ pravi ne morem razpravljati o tem problemu v celoti, ki zanj ob¬ stoji že precej publikacij; omejiti se hočem na nekaj momentov etničnega stanja, predvsem pa družbenih osnov, kjer je treba ko¬ roškemu vprašanju določiti njegovo mesto v okviru širše pro¬ blematike. I.

Zgodovinski razvoj etnične strukture Koroške je že precej raziskan. Znano je, da je bila v stoletjih po naselitvi Slovencev vsa dežela slovenska, znano pa tudi, da je sledila nato v stoletjih tuje nadoblasti nemška kolonizacija, ki je končno privedla do tega, da se je konec srednjega veka izoblikovala nova jezikovna meja, ki je ločila slovenski del Koroške od nemškega; ta meja je precej ostra črta brez pravih prehodnih pasov, le v Kanalski do¬ lini, ki danes pripada Italiji, se vrstijo druga za drugo nemške in slovenske vasi, sicer so pa na jugu od jezikovne meje Nemci za¬ stopani le v socialno močni, a številčno šibki plasti pripadnikov višjih socialnih razredov. Precej raziskana je tudi že zgodovina moderne germanizacije, ki 'ima drugačen značaj kakor srednje¬ veška agrarna kolonizacija, se začenja sredi XIX. stoletja in nas

455

seveda posebej zanima; kritično so osvetljeni uradni viri zanjo, Czoernigova anketa L 1846, štetja po »občevalnem jeziku« v dobi stare monarhije in štetja prve avstrijske republike, in pritegnjeni so drugi viri in drugi momenti za odgovor na vprašanje, koliko in s kakšnimi sredstvi je ta germanizacija realno uspela.1 Zato hočem tu iz vsega tega etničnega področja govoriti le o tezi, da naj bi na Koroškem živeli posebni »Windische«, »vindišarji«, različni od Slovencev. Pri tem ne mislim razpravljati o upravičenosti in ne¬ upravičenosti »teorije«, da naj bi na Koroškem obstajali poseben jezik in drugi objektivni znaki narodnosti; argumenti, ki se nava¬ jajo za te trditve, so tako neresni, da ne zaslužijo resne znanstve¬ ne obravnave. Govoriti hočem pa o zgodovini tega izraza, o nje¬ govih različnih smislih in o političnih koncepcijah, ki so v zvezi s pomeni tega izraza; to se mi zdi potrebno zaradi vloge, ki so jo imele te koncepcije v preteklosti in ki jo imajo še danes. Ta vpra¬ šanja so bila deloma že obravnavana.2 Tu hočem ta izvajanja kratko povzeti, deloma pa dopolniti. Izvor izrazov Winden, Wenden, Windische, wendisch, windisch se pojasnjuje s tem, da so izhajali iz germanskega izraza za staroevropske Venete ob Baltskem morju, ki so ga potem Ger¬ mani prenesli na Slovane. Sigurno je, da so z izrazi Windische, windisch alpski Nemci v srednjem veku in še stoletja kasneje označevali svoje slovenske sosede in njihov jezik; kraji s pridev¬ kom »windisch« so v nemščini slovenski kraji, ki so že obdani od naselij nemških kolonistov, pa tudi pomembnejši kraji v notra¬ njosti slovenskega ozemlja, ki se tako označujejo v antitezi s sicer enako označevanimi nemškimi kraji (npr. VVindischgraz — Slovenj Gradec v antitezi z nemškim Gradcem); Windisch, Windischer je osebni priimek Slovenca, ki živi med Nemci; ko se ko¬ nec srednjega veka stabilizira nova jezikovna meja, jo spremlja cel pas geografskih imen, ki nosijo v nemščini oznako »windisch«, kar pomeni, da se tam začenja narodnostno in gospodarsko ob¬ močje slovenskih vasi. Ta nemška oznaka za Slovence ima svojo analogijo v izrazu Wenden pa Polabske Slovane, za Lužiške Srbe. Zanimivo je pa, da pisci XVII. stoletja še poznajo ta izraz kot oznako za Slovane sploh. Megiser v svojih Annales Carinthiae, 1612, za katere je zdaj dognano, da je njihov glavni avtor Christalnick, uporablja »Windische Volkher« kot sinonim za »Sclavoni1 B. Grafenauer, Narodnostni razvoj na Koroškem od srede 19. sto¬ letja do danes, Koroški zbornik, Lj. 1946, str. 117—248. 2 L. Ude, Teorija o vindišarjih — »Windische«, Celovec 1956, 108 str. Za dobo po prvi svetovni vojni je razpravljal o tem T. Zorn v svojem še neobjavljenem predavanju »Nekateri pogledi na slovensko vprašanje na Koroškem po letu 1925« na koroškem kulturnem tednu v Celovcu 28. XII. 1969.

456

sche Volkher«, »Windischen« kot sinonim za »Sclavi«, Winden, Wenden ali Windische mu še pomeni Slovane. Schonleben v svoji latinski Carniola antiqua et nova, 1681, in Valvasor v svoji nem¬ ški Ehre des Herzogthums Crain, 1689, označujeta Slovane včasih kot Slavi, Sclavi, Slaven, včasih kot Vendi, Vindi, Wenden. Že Linhart je pa ugotovil, da izrazi Winden, Wenden itd. po¬ menijo sicer Slovane, a nikdar ne v njihovem jeziku, ampak le kot oznaka drugih narodov zanje; ta ugotovitev velja čisto splošno do danes, tudi za koroške Slovence. V zgodnjem in visokem sred¬ njem veku pomeni beseda Karantanec poseben izraz za Slovenca v razliki od drugih Slovanov in sicer tudi za Slovenca izven da¬ našnje Koroške, Karantanija je pa tedaj Slovenija. Po razpadu Karantanije in formiranju raznih dežel je ta izraz izginil, Slovenci se pa odslej označujejo kot Slovence in svoj jezik imenujejo slo¬ venski jezik. Zanimivo je pa, v kakšni meri tem izrazom v sloven¬ skem jeziku ustrezajo izrazi Windische, windisch itd. v nemškem jeziku; geografske oznake s pridevkom windisch v nemščini imajo v slovenščini navadno pridevek slovenski, slovenj(i); slovenski protestanti uporabljajo v svojih slovenskih tekstih izraze Slove¬ nec, slovenski, v nemških tekstih pa izraze Windischer, windisch; Hipolit v svojem slovarju enači slovenski in windisch, Slovenicz in Windischer. Izrazi Slovenec, slovenski itd. v slovenščini so se¬ veda v določenem smislu neopredeljeni, ker so to do začetka 19. stoletja tudi edini izrazi, ki v slovenščini označujejo pojme Slovan, slovanski; videli smo pa, da ima celo to svojo analogijo v nem¬ ščini, dokler se niso uveljavili izrazi Slawen, slawisch. Poseben položaj je le na Kranjskem, kjer se v ljudskem jeziku in tudi lite¬ raturi do XIX. stoletja uporabljajo tudi izrazi Kranjec, kranjski, v nemščini pa Krainer, krainerische Sprache; vzrok za to je se¬ veda v dejstvu, da tvorijo na Kranjskem Slovenci tako ogromno večino prebivalstva, da te oznake ne morejo biti dvoumne, med¬ tem ko tvorijo v drugih deželah Slovenci le del prebivalstva in je zato deželno ime neuporabljivo kot oznaka za jezik; ne more biti govora o tem, da bi bilo vzrok naziranje, da naj bi živela na tem ozemlju dva jezika in dva naroda, eden na Kranjskem in drugi v vseh ostalih pokrajinah od Prekmurja do beneških Slovencev in Koprščine, pokrajinah, kjer so se Slovenci povsod označevali le kot Slovence in svoj jezik le kot slovenski. Dvoumnost slovenskega izraza in uporaba kranjskega izraza sta pa vendar ustvarjali določene nejasnosti, ki imajo seveda v tedanji dobi svoje analogije tudi pri drugih narodih. Slovenski protestanti so praktično pisali za vse Slovence, njihova termino¬ logija je pa ostala nejasna. V drugi polovici XVIII. stoletja, ko postanejo ta vprašanja aktualna, označujejo nekateri avtorji Slo¬ vence pod imenom Wenden, Winden, a jih hočejo zaradi podob-

457

nosti nemškega imena povezati z Lužiškimi Srbi (Popovič, Schlozer, Taube). Pohlin ima določene zasluge, je pa izrazit kranjski separatist. Nekako na prehodu je koroški jezuit Gutsmann s svojo Windische Sprachlehre (slov. prevod bi bil Slovenska slov¬ nica); on v svojih spisih sicer razlikuje slovenski (windisch) in kranjski jezik, vendar pa teži za tem, da bi ga razumeli tudi šta¬ jerski Slovenci in Kranjci ter pričakuje slovar od Kranjca Kumer¬ deja. Jasnost je pa v tem oziru ustvaril Linhart. Kot najbolj zgo¬ den dokument o tem moramo označiti zdaj prošnjo kranjskega stanovskega odbora Jožefu II. za obnovo ljubljanskega filozof¬ skega študija 27. maja 1786, kjer je bil brez dvoma od Linharta formuliran stavek, ki se v prevodu glasi: »Vaše Veličanstvo naj blagovoli najbolj milostljivo upoštevati, da imajo ljubljanska, goriška in tržaška škofija, kakor tudi deli škofij Pičen, Pulj in Poreč, torej ne le Kranjska in Istra, ampak tudi goriško in tržaško ozemlje, znaten del Koroške in Štajerske skoraj do Mure, ozemlje, na katerem živi več kakor milijon ljudi, svoj poseben slovanski ali vendski (windisch) jezik in da dobiva večino in najbolj upo¬ rabne duhovnike iz Kranjske, ker na vsem tem ozemlju velja ve¬ činoma prav kranjski dialekt za lastni cerkveni jezik.« Ista misel se v manj izraziti obliki pojavlja v drugi prošnji kranjskega sta¬ novskega odbora Jožefu II. 20. aprila 1787.3 Že prej pa je Linhart v prospektu za svojo zgodovino v Laibacher Zeitung 17. avgusta 1786 jasno povedal, da živi med Dravo in Jadranskim morjem en sam narod, ki spada k velikemu ljudskemu deblu Slovanov in ga le slučajno, čeprav zgodovinsko ne čisto točno, dele v Kranjce in Vinde (Wenden), in izrazil namen, da poda zgodovino tega naroda v celoti, medtem ko so jo doslej podajali le po kosih in raztreseno v analih dežel, v katerih živi. Svoj načrt je Linhart nato deloma izvedel v drugem zvezku svojega »Poskusa zgodovine Kranjske in drugih dežel Južnih Slovanov Avstrije« (1791), kjer opozarja na nacionalni pomen Karantanije, ki je presegala okvir kasnejše Ko¬ roške, določi v bistvu pravilno dobo njene neodvisnosti in opo¬ zarja, da je delitev na dežele (Kranjsko, Koroško in Štajersko) posledica kasnejše politične ustave. Linhartovo stališče so spre¬ jeli Kumerdej in Japelj, Vodnik in Kopitar. Odslej enotnost slo¬ venskega jezika in naroda med slovenskimi preporoditelji ni več sporna; na novo pridejo v evidenco le Prekmurci in Beneški Slo¬ venci, obenem se pa začno tudi brezuspešna Kopitarjeva prizade¬ vanja, da bi v ta jezikovni krog pritegnil tudi hrvatske kajkavce. 3 Prva prošnja Arhiv Slovenije, gub. arhiv, fasc. 4, 27. maja 1786; za drugo prošnjo prim. J. Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, Lj. 1929, str. 16—19.

458

To pojmovanje pa zahteva, da se spremeni tudi terminologija. Linhart bi želel, da se kot skupno ime uporablja izraz Karantanci, včasih tudi Kranjci, kar mu je včasih sinonim za Karantance; simpatije za karantanski naziv ima včasih tudi Kopitar. Vendar se pa ta izraz, ki je bil tedaj znan le še iz srednjeveških virov, ni mo¬ gel uveljaviti kot oznaka za živo narodno enoto. Do odločilnih razčiščenj je prišlo nekako med leti 1806 in 1812, njihovi avtorji so bili pa Vodnik, Primic in tudi Kopitar. Predvsem se začne v slovenščini uporabljati le izraz Slovenec, slovenski, in to tudi za kranjske Slovence; v tem času nastane tudi izraz Slovenija. Iz češčine se izposodita izraza Slovan in slovanski, tako da obstojita odslej v slovenščini za Slovane in Slovence dva različna izraza. Obenem pa slovenski preporoditelji, kadar pišejo v nemščini, začno namesto dosedanjih izrazov Wenden, Winden, Windische, windisch uporabljati izraze Slowenzen, slowenzisch, Slowenzische in končno Slowenen, slowenisch, celo v latinščini se pojavi Societas Slovenica. Med nemškimi pisatelji se seveda pojavijo ti izrazi zelo sporadično, vendar je pa med njimi že pred 1818 koroški Ne¬ mec Kumpf. Med slovenskimi preporoditelji se pa tako načelo enotnosti in individualnosti Slovencev in slovenskega jezika kakor tudi nova terminologija uveljavita primeroma zelo hitro. Ilirsko gibanje, ki sicer ni problem medsebojnega odnosa Slovencev, ostane epizoda; še bolj pa je epizoda danjčica, ki predstavlja nekak separatizem štajerskega slovenskega Podravja; književnost v narečju obstoji zaradi posebnih razlogov do propada AvstroOgrske le pri Prekmurcih. Koroški slovenski preporoditelji pa v vsakem oziru sodelujejo pri tem gibanju in njihovi spisi so se¬ stavni del slovenskega slovstva.4 Avstrijska država ni imela do 1. 1848 nikake fiksirane klasi¬ fikacije narodov, ki so živeli v tej državi, in zato najdemo v urad¬ nih publikacijah in aktih oznake kakor »slovanski«, »ilirski«, »vlaški«, pri nas se pa govori o Kranjcih, Wenden, Windische in o njihovih jezikih. Pri štetjih prebivalstva po sistemu vojaških kon4 Za izvor in pomen izrazov Fr. Ramovš, Kratka zgodovina sloven¬ skega jezika, I, Lj. 1936, in članek istega avtorja O pomembnosti nekaterih pojavov v slovenskih narečjih na Koroškem, Koroški zbornik, Lj. 1946. Za izraze windisch itd. številna dela M. Kosa o kolonizaciji, npr. Sloven¬ ska naselitev na Koroškem, Koroški zbornik, Lj. 1946. Za koncepcije in pomene izrazov v literaturi do vključno prvih desetletij XIX. stoletja dela Fr. Kidriča: Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih razdobjih, Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede V/VI, Lj. 1930; Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe, prav tam 7, hist. ods. 1, Lj. 1930; Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, Lj. 1929—1938. Za nazore zgodovinarjev Fr. Zvvitter, Prva koncepcija slo¬ venske zgodovine, Glasnik Muzejskega društva z Slovenijo XX, Lj. 1939, in Anton Tomaž Linhart in njegovo zgodovinsko delo, Naša sodobnost V, Lj. 1957.

459

skripcij se jezik in narodnost nista ugotavljala, vendar pa naj¬ demo že v prvem letniku Tafeln zur Statistik der osterreichischen Monarchie (za leto 1828) podatke neznanega izvora, ki navajajo za Štajersko in pa skupaj za Koroško in Kranjsko število Nemcev in Ilircev. L. 1830 je bilo izvedeno na Štajerskem posebno štetje pre¬ bivalstva izven sistema vojaških konskripcij, pri čemer se ugo¬ tavlja tudi narodnost (Nationalitat); razlikujejo se Nemci, Itali¬ jani, Slovani (iz številk je mogoče sklepati, da so to Slovenci), Poljaki, Ogri (pač doseljenci iz Ogrske), Ilirci (pač Hrvati), Vlahi (pač Srbi) in domačini drugih narodnosti. Do jasne uradne klasi¬ fikacije jezikov je prišlo šele po revoluciji 1. 1848 pod pritiskom nacionalnih gibanj in aktualnosti nacionalnih problemov v dobi revolucije. Kot dokaz za to se pri nas navadno navaja Prijateljevo opozorilo na naredbo 4. marca 1849, ki določa objavljanje »Držav¬ nega zakonika« (tj. državnega uradnega lista) v vseh priznanih jezikih monarhije in med temi jeziki našteva tudi slovenščino (seveda je bil od 1852 samo nemški tekst avtentičen). Ta proces je pa mogoče zasledovati še bolj podrobno na področju uradne statistike in sicer zlasti zaradi tega, ker nam je pramaterial uradne Czoernigove ankete o jezikih na ozemlju monarhije iz 1. 1846 (oz. za ogrske dežele iz 1. 1850) ohranjen samo za večji del Koroške in sicer v prepisu Slovenca Petra Kozlerja. Iz tega pramateriala je razvidno, da so naborna gospostva, ki so izvedla to anketo, da¬ jala v splošnem le generalno oznako jezika posameznih krajev brez podrobnih številk in se posluževala oznak »windisch«, »windisch & deutsch«, »deutsch & windisch«, »deutsch«, celovški ma¬ gistrat je pa dal za mesto Celovec oznako »wind.(isch) & deutsch & krain.(erisch)«; pri tem so ta gospostva brez kake posebne ten¬ dence pač raj še uporabljala tradicionalni izraz »windisch« kakor za nemščino novi izraz »slowenisch«, oznake za Celovec in še ne¬ kaj krajev pa tudi razlikujejo brez kake tendence med koroškimi in morda tudi štajerskimi Slovenci kot »Windische« in med kranj¬ skimi doseljenci kot »Kranjci«. Ti podatki so bili pa nato obdela¬ vam na Dunaju v statističnem uradu že po revoluciji in tako so bili ne samo podatki za kraje, ki jih anketa na različne načine označuje kot mešane, preračunani po določenih formulah na fiksna števila pripadnikov posameznih jezikov, ampak tudi raz¬ lične oznake prištete tistim jezikom, ki so zdaj uradno priznani, tako npr. oznake »v/indisch« in »kranjski« k slovenskemu jeziku, kar je imelo npr. za rezultat, da se izračuna za Celovec 63,7 % Slovencev in 36,3 % Nemcev; ti rezultati so bili nato (samo v splošnih opisih in številčni podatki za velike upravne enote in glavna mesta; samo v prvi Hainovi publikaciji za štetje 1846, v drugih publikacijah pa v kombinaciji s splošnimi rezultati štetij 1850 in 1875) objavljeni v poluradnih publikacijah Haina (1852), 460

Czoernigovi etnografski karti (1855) in etnografiji (1857), nato pa v že omenjenih Tafeln za rezultate štetij 1850 in 1857. Tedaj uve¬ dena uradna klasifikacija jezikov je ostala v monarhiji oz. pozneje v njeni zahodni polovici skoraj nespremenjeno v veljavi do 1. 1918 in ustreza precej realnemu stanju; srbohrvaščina velja za en sam jezik, značilno pa je, da sta en jezik tudi češčina in slovaščina. Kar se tiče Slovencev, kjer je uradno priznanje Slovencev in slo¬ venskega jezika ena od redkih nacionalnih pridobitev slovenskega gibanja v dobi revolucije, je ozemlje slovenskega jezika označeno še precej točno, samo Bela krajina je v teh prvih publikacijah prišteta hrvatskemu ozemlju, na Koroškem je pa slovensko ozem¬ lje označeno manjše kakor v resnici in število Slovencev (95 544) za kakih 20 000 prenizko, kar je posledica netočnih podatkov v statističnem pramaterialu.5 Položaj v tem oziru v drugi polovici XIX. stoletja in v za¬ četku XX. stoletja je mogoče tu označiti le v glavnih potezah. Avstrijska država kljub zapostavljanju Slovencev in slovenščine pri štetjih po »občevalnem jeziku«, v šolah in v uradih vendar vztraja pri stališču, formuliranem sredi XIX. stoletja, in pozna na tem ozemlju le Nemce in Slovence, nemščino in slovenščino; Kranjci ali Windische se ne pojavljajo pri nobenem štetju prebi¬ valstva, nobena šolska knjiga ali uradni razglas ni napisan v ka¬ kem takem »jeziku«. V nacionalnih bojih v tej dobi obstoje seveda ne le na Koroškem, ampak tudi na Štajerskem in na Kranjskem ljudje, ki jih Slovenci označujejo kot nemčurje, Nemci pa kot »Nemcem prijazne Slovence«, »deutschfreundliche Slowenen«; za¬ nje trdijo Nemci in oni sami, da so Slovenci, vendar pa trdijo, da je mogoč kulturni napredek le preko nemškega jezika in nemške kulture, da morajo zato zlasti srednje in višje šole ostati nemške, da se morajo politično nasloniti na Nemce itd. Pri tem se operira z argumentom, da so slovenski dialekti med seboj zelo različni in da ljudstvo ne razume »novoslovenskega« knjižnega jezika, ki naj bi bil nekaka umetna tvorba; ti argumenti se uporabljajo povsod, tudi na Kranjskem, vendar je pa mogoče z njimi najbolj operirati na Koroškem, kjer niti osnovne šole, ki niso slovenske, ampak utrakvistične, ne nauče slovenskega književnega jezika. Ves ta ta¬ bor, ki odreka Slovencem vsako ali vsaj vsako višjo kulturo in 5 Prim. poleg že citiranih del Fr. Zwitter, Prebivalstvo na Sloven¬ skem od XVIII. stoletja do današnjih dni, Razprave Znanstvenega dru¬ štva v Ljubljani 14, hist. odsek 5, Lj. 1936; Isti, Prva štajerska narodnostna statistika, Časopis za zgodovino in narodopisje XXXII, Maribor 1937; B. Grafenauer, Czornigova etnografska statistika in njena metoda, Raz¬ prave SAZU, razred za zgod. in-društv. vede I, Lj. 1950; Fr. Zwitter, Pre¬ bivalstvo Celovca pred sto leti, Koledar Slovenske Koroške 1952, Celovec; isti, Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Lj. 1962.

461

vsako samostojno politično nastopanje, je seveda instrument ger¬ manizacije. Vendar pa ta tabor še ne nastopa s tezo, po kateri naj bi bilo na slovenskem področju več etničnih enot; čudna ideja, po kateri naj bi se ločili Kranjci od Slovencev, tj. od štajerskih in koroških Slovencev, je samo sporadičen relikt terminologije iz preteklosti. Beseda »windisch« pa doživlja v tem času svojevrstno spremembo smisla. Nemški alpski kmet tudi zdaj, kakor prej in kasneje, s tem izrazom označuje svoje slovenske sosede, ne da bi imela ta beseda pri njem kak omalovažujoč prizvok. V javnem, političnem in kulturnem življenju se pa v nemščini govori o »Slowenen«, »slowenisch«, kadar se želi biti stvaren, uraden, objekti¬ ven, medtem ko dobe izrazi »Wnidische«, »windisch« pejorativen prizvok in pomenijo psovko ali vsaj ironiziranje. Vse to ima ver¬ jetno svoj izvor v preziranju, s katerim so gledali nemški višji socialni razredi na slovensko ljudstvo, ki so ga označevali s tem imenom. Poudariti je pa treba, da se ta izraz v pejorativnem po¬ menu ne uporablja samo na Koroškem, ampak tudi na Štajerskem in Kranjskem. Nadalje je poudariti, da ta psovka ne velja nemčurjem, »Nemcem prijaznim Slovencem«, za katere nemški nacio¬ nalisti nimajo razloga, da bi jih psovali, ampak prav nacionalno zavednim Slovencem; dokazov za to je mnogo.6 Vse je podobno kakor pri nemškem izrazu »Welschen«, starim germanskim izra¬ zom za Romane, s katerim tedaj Nemci pejorativno označujejo Francoze, medtem ko drugače govore o »Franzosen«, ne da bi se¬ veda mislili, da so »Welschen« in »Franzosen« dva različna naroda. Šele v atmosferi poostrenih nacionalnih konfliktov v XX. sto¬ letju so politični znanstveniki ustvarili tezo o posebnem vindišarskem narodu in jeziku in sicer se to ni zgodilo šele sredi dvaj¬ setih let, kakor se včasih trdi, ampak prvič že v anonimni bro¬ šuri Die Wahrheit iiber Karnten (1914), odgovoru na slovensko brošuro Aus dem Wilajet Karnten (1913). V tej brošuri se trdi, da je slovenščina na Koroškem poseben jezik, ki se samo zaradi pomanjkanja kulturne samostojnosti in maloštevilnosti pripadni¬ kov ni razvil v poseben literarni jezik, ampak se »die Kamtner Windischen« poslužujejo nemščine kot literarnega jezika; pri tem se operira s Pohlinom in Gutsmannom, ne da bi bil omenjen ves nadaljnji razvoj književnega jezika in literature pri koroških Slo¬ vencih, in s težavami pri razumevanju slovenskih uradnih prevo6 Naj navedem samo verze, s katerimi je nemški nacionalistični pesnik 0. Kemstock pozdravil prireditev nemških turnerjev v Mariboru: Werden wild die Slawen stiirmen vor des deutschen Marburgs Tor lieber rauchgeschwarzte Triimmer als ein windisch Maribor.

462

dov iz 1. 1849, ki so zaradi svoje okornosti povzročali težave tudi drugod, ne da bi se povedalo, kako so bila vsa ta vprašanja po¬ zneje rešena; na zelo primitiven način se operira z izposojenkami iz nemščine, ki naj bi bile značilne baje samo za slovenske koroške dialekte. Dejstvo, da se vse to trdi že 1914, ni brezpomemben detajl, ker je trditvam, da se koroški Slovenci ne čutijo Slovence, ampak Windische, nasedla tudi ameriška Milesova misija in to mnenje nato že 2. marca 1919 zastopala tudi ameriška delegacija.7 Vendar se pa na Koroškem samem v plebiscitni dobi in tudi še pozneje še vedno operira z »Nemcem prijaznimi Slovenci«, »do¬ movini zvestimi Slovenci«, in izdaja propagandno gradivo, pisano v književni slovenščini. Šele po letu 1925, ko je prišlo do predloga o kulturni avtonomiji za koroške Slovence, postane znova aktual¬ na vindišarska teorija najprej s članki v Koroški domovini — Karntner Heimat, ki jo je izdajal Karntner Heimatbund, in v drugih listih, potem pa posebej v Wuttejevi brošuri Deutsch-Windisch-Slowenisch (1927), ki je izšla nato tudi v knjigi Kampf um Karnten (1930). V vsej tej literaturi se še vedno govori o jezikov¬ nih posebnostih in o tem, da »Windische« branijo svoj dialekt pred slovenizacijo, vendar se pa polaga glavna važnost na druge »objektivne znake« in na narodno zavest, ki loči »Windische« od »nacionalnih Slovencev«, o čemer bo treba govoriti še posebej. Značilno pa je, da je Wutteju neprimeren izraz »Nemcem prijazni Slovenci«, ker to v resnici niso pravi Slovenci, in da posebej po¬ udarja, da izraz »Windische« ni psovka, pri čemer misli pač na prejšnjo prakso, katere se je prej tudi sam posluževal; končno je značilno, da trdi, da se Windische sami tako imenujejo (torej v slovenščini, medtem ko v resnici koroška slovenščina tega izraza ne pozna). Vse te nazore je nato širila nemška nacionalistična pu¬ blicistika in propaganda (Steinacher, Scheichelbauer, Miltschinsky itd.), a tudi Amerikanka Sarah Wambaugh trdi, da se sloven¬ ski prebivalci sami imenujejo Windische.8 Vse te trditve o vindišarjih so bile v dobi prve avstrijske re¬ publike precej splošno sprejete v nemški publicistiki, vendar pa je značilno, da uradna štetja prebivalstva, ki so bila seveda še mnogo bolj pristranska v škodo Slovencev kakor v stari monar¬ hiji (1910 je bilo naštetih na ozemlju poznejše avstrijske Koroške 66 463 pripadnikov slovenskega »občevalnega jezika«, 1. 1934 pa le še 26 796 ljudi, ki »čutijo, da pripadajo kulturnemu krogu« slo¬ venskega jezika), še ne poznajo vindišarjev kot posebne grupe pri štetjih. To kategorijo je uvedlo šele nacistično štetje 17. V. 1939. 7 B. Grafenauer, Vprašanje jugoslovansko-avstrijske meje na mirovni konferenci leta 1919, Koroški zbornik, str. 391. 8 Sarah VVambaugh, Plebiscites since the World War I, Washington 1933, str. 166. 463

Rezultati tega štetja so bili objavljeni za javnost samo v obliki občinskega leksikona, ki ne vsebuje nikakih podatkov o jeziku in narodnosti; vendar pa vemo iz navodil za izvedbo štetja v Karntner Grenzruf 13./14. maja 1939, da so predvideni tudi »Windische« kot posebna kategorija; rezultati štetja v tem oziru so nam znani le iz dveh tabel strogo zaupnega značaja, ki predstavljata različni stopnji predelave gradiva, vendar je pa mogoče na podlagi bolj dognane tabele trditi, da se je štelo na eni strani materinski jezik, ki more biti nemški, slovenski, nemški in slovenski, vvindisch, nemški in windisch, na drugi strani pa — brez ozira na nenemški materinski jezik — narodnost (Volkszugehorigkeit), ki more biti nemška, slovenska ali windisch.9 Take trditve pa nikakor niso kaka koroška posebnost. Nemci so tudi drugod v podobnih položajih postavljali take trditve in tako je trdila npr. nemška delegacija na pariški mirovni konfe¬ renci 29. maja 1919, da se v Zgornji Šleziji ne govori poljščina, ampak »wasserpolnisch« dialekt, ki je mešanica nemščine in polj¬ ščine, ni bil nikdar jezik literature in dokumentov in ni znak na¬ rodnosti, predvsem pa ne nasprotje nemški zavesti.10 Za Štajersko je trdila avstrijska delegacija 6. avgusta 1919, da so štajerski Slo¬ venci ob Dravi in na Ptujskem polju Vendi.11 Tedaj je Avstrija že resignirala na štajersko porečje Save, borila se je pa še za štajer¬ sko Podravje in v zvezi s tem nastane literatura, ki vidi v vitanj¬ skem razvodju silno ločnico v naravi in zgodovini in trdi, da žive južno od njega Slovenci, severno od njega pa Vendi, nekako na pol germanizirano pleme. Za nacistično gledanje na štajersko Po¬ dravje, a tudi na Slovence sploh je značilna teza, da je treba raz¬ likovati med nemško vrhnjo plastjo (deutsche Oberschicht), tj. nekaj fevdalcev in kapitalistov, med vindišarsko, Nemcem pri¬ jazno spodnjo plastjo ljudstva (windische, deutschfreundliche Unterschicht) in med slovensko inteligenčno plastjo (slowenische Intelligenzschicht).12 To je privedlo potem v prvi fazi okupacije 9 Prva tabela je v strogo zaupni publikaciji Statistische Obersichten fur den Reichsgau Karnten, Wien 1941 (unikat Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani); za drugo tabelo prim. Th. Veiter, Die Sprachund Volkszugehorigkeit in Osterreich nach den Ergebnissen der Volkszahlung von 1939, Europa Ethnica, 22, 1965. Komentar za izvedbo štetja pa definira materinski jezik kot jezik, ki se ga oseba običajno poslužuje, in ima tudi sicer grozilni značaj, kar se je pokazalo tri leta pozneje, ko je to gradivo služilo pri sestavljanju list in izdelovanju načrtov za izselitev Slovencev (J. Pleterski, Die Volkszahlung vom 31. Marž 1961 in Karnten, Razprave in gradivo Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, št. 4—5, 1966). 10 S. Wambaugh, o. d., I, str. 213. 11 B. Grafenauer, Vprašanje ..., n. o. m., str. 414. 12 Ta splošna nacistična teza je izrečno formulirana v delu Doris Kraft, Das untersteirische Drauland, Miinchen 1935, str. 129 in drugod.

464

1941 do izselitve »slowenische Intelligenzschicht« z namenom, da se potem germanizira »windische, deutschfreundliche Unterschicht«. Teza se tedaj aplicira na vsem ozemlju do nemško-italijanske demarkacijske linije, ne more pa biti dvoma o tem, da bi se aplicirala na vsem slovenskem ozemlju, če bi to dovoljeval po¬ litični položaj. Tudi danes se v raznih krogih razpravlja o tem, ali so Slovenci narod ali ne. Uporabo izrazov »slowenisch« in »windisch« v nemščini je treba torej razumeti kot znak odnosa do slovenskega naroda. Obenem je pa ta teza tudi politična har¬ monika, ki jo je mogoče raztegniti ali skrčiti, kakršen je pač po¬ litični položaj. Po zlomu nacizma in v prvih letih po vojni, ko je bilo odprto vprašanje meja in je Avstrija hotela dokazati, da je pravična do Slovencev, ni bilo oportuno govoriti o »Windische«; odlok ko¬ roškega deželnega sveta 10. aprila 1946 prepoveduje v šolah upo¬ rabo izraza »windisch«; iz teh let imamo — kakor zelo redko pred vojno in nekaj tudi v poznejših letih — izjave publicistov, ki ob¬ sojajo to tezo. Ko so bile pa Avstriji 1949 priznane predvojne meje, se je začel položaj zopet spreminjati, kar se je tudi uradno pokazalo ob prvem povojnem štetju prebivalstva 1. junija 1951. Pri tem štetju se po uradnih navodilih upošteva jezik, ki ga dotična oseba pretežno uporablja v dnevnem življenju, torej obče¬ valni jezik in ne materinski jezik, a tudi ne narodna zavest; kakor prvič v zgodovini pri nacističnem štetju 1939 je tudi zdaj mogoče prijaviti dva jezika; še bolj važno povzemanje nacističnih metod je v tem, da nastopa poleg nemščine in slovenščine kot poseben jezik tudi »windisch«; tako nastane v celoti 10 skupin in sicer nemška, slovenska, »windisch«, šest kombinacij teh treh »jezikov« in še skupina »ostali, neznano«. Objave tega štetja upoštevajo vča¬ sih vseh deset skupin, včasih jih pa kombinirajo na manjše število grup, seveda v škodo Slovencev. Rezultati štetja so ustvarili skraj¬ no konfuzno sliko, jezikovna pripadnost se po njih spreminja od vasi do vasi brez vsake logike, največ je bilo odvisno od popiso¬ valcev, ki so imeli v splošnem tendenco zmanjšati število Sloven¬ cev, poskus ločiti področje slovenskega in »vindišarskega« jezika se je pa seveda ponesrečil. Tudi pri naslednjem štetju 31. marca 1961 se ugotavlja uradno občevalni jezik, čeprav s komentarjem, da je to jezik, ki se uporablja v občevanju z rodbinskimi člani; značilnost tega štetja (kakor prej le nacističnega štetja 1939) je v tem, da se jezik ne ugotavlja več v vsej deželi, tako da Slovenci v nekaterih krajih sploh ne morejo priti več do izraza; tudi zdaj se ugotavlja poleg nemščine in slovenščine tudi windisch in razne kombinacije teh »jezikov«, samo najbolj absurdni kombinaciji »slowenisch-windisch« in »wmdisch-slowenisch« se izpustita. Re¬ zultati so še bolj nezanesljivi, kar je posledica načina izvedbe 30 O slovenskem narodnem vprašanju

465

štetja in depresije med Slovenci, značilno je predvsem padanje števila »vindišarjev« v korist Nemcem. Treba je pa upoštevati, da obstoje poleg teh štetij, ki izražajo uradno stališče avstrijske vlade, še številne publikacije, ki zastopajo tezo o »vindišarjih«.13 Teza o »Windische« kot posebni jezikovni in etnični skupini ne zasluži resne meritorne obravnave. Vpliv nemščine na slo¬ venščino, na slovenska narečja in posebej na slovenska narečja na Koroškem seveda obstoji, kar ima svoje analogije v podobnih po¬ ložajih drugod. Vse to pa ni razlog, da bi se danes, ko jeziko¬ slovje ne upošteva le izposojenk, ampak celotno strukturo jezika, odkril sredi Evrope nov »vindišarski« jezik. Na Koroškem obstoji le nemški in slovenski jezik, le nemška in slovenska literatura; »vindišarski« jezik nima nikake literature, nikakega slovarja ali slovnice. Zastopniki te teze niti nimajo namena, da bi vse to ustvarili, ker jim je ta teza pač le taktično sredstvo, ki naj olajša germanizacijo koroških Slovencev po zavesti in potem tudi po jeziku. Kolikor je slovenski književni jezik za koroške Slovence težje razumljiv, je to le posledica dejstva, da niso imeli slovenskih šol, kar bi se seveda dogajalo pri pripadnikih vsakega narečja v odnosu do književnega jezika. Obravnavo pa zaslužijo dejstva, da je to uradno stališče avstrijske vlade, kakor dokazujejo štetja prebivalstva, da to tezo zastopa obsežna publicistika in da se pro¬ paganda za to tezo širi tudi drugod. To nam nalaga dolžnost, da to tezo vsepovsod pobijamo. V švicarski izdaji znanega Putzgerjevega historičnega atlasa je karta, ki naj prikaže jezike srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope okrog 1910; na tej karti merilo sicer ne dovoljuje, da bi bili »vindišarji« označeni s posebno barvo, pač pa so avtorji čutili potrebo, da preko slovenskega dela Koroške dodajo napis »Wind.«(ische); s tem opozarjajo na jezik, ki ga ni; če bi pa hoteli v nasprotju z naslovom karte izraziti ne jezik, ampak zavest prebivalstva, je nejasno, zakaj so Švico ozna¬ čili z nemško, francosko, italijansko in retoromansko barvo, saj gre po zavesti vendar za Švicarje.14 Naš problem ni namreč prav nič problem posebnega jezika ali posebnih objektivnih etničnih znakov, ampak problem zavesti, narodnopolitične orientacije in vzrokov, ki o vsem tem odločajo. 13 Za štetje 1951 VI. Klemenčič, Pretres avstrijskega popisa prebival¬ stva leta 1951 z ozirom na jezikovno strukturo prebivalstva na Koroškem, Razprave in gradivo Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, št. 2., 1960; za štetje 1961 in deloma tudi za druga štetja J. Pleterski, Die Volkszahlung vom 31. Marž 1961 in Kamten, prav tam, št. 4—5, 1966; za publi¬ cistiko, ki zastopa vindišarsko tezo, že citirani razpravi L. Udeta in T. Zorna. 14 F. Putzger, Atlas historique-Histoire universelle et histoire suisse, Historischer Atlas zur Welt und Schweizer Geschichte, 4. izd. Aarau-Lausanne (1961), karta 101.

466

II. Renanove besede, da je obstoj naroda vsakodnevni plebiscit, vsebujejo vsekakor velik del resnice. Za politiko in politično zgo¬ dovino ni vseeno, ali ima pred seboj narod kot enoto politične volje, ki hoče sama odločati o svoji usodi in mora politika s tem računati, ali pa obstoji samo potencialna možnost za tak narod v skupnosti jezika ali drugih etničnih znakov. Bilo bi pa napačno in tudi ne v soglasju z resnično vsebino Renanovih izvajanj, če bi ho¬ teli videti v narodni zavesti nekaj absolutnega, kar ne potrebuje več nikake razlage. Tako važna dejstva ne morejo biti stvar samo¬ volje ali improvizacije posameznikov, ampak morajo imeti sama globoke zgodovinske vzroke. Razumeti jih moremo le v zvezi z različnim postankom modernih narodov v dobi meščanskih re¬ volucij . 15 V Zahodni Evropi so se narodi v splošnem formirali v okviru že obstoječih držav. Francoski narod, kakor se formira ob poli¬ tični aktivizaciji prebivalstva v času francoske revolucije, obsega po naziranju, ki vlada v Franciji tudi danes, tudi Bretonce, Baske, Flamce in Alzačane v mejah Francije, na drugi strani pa ne obsega francosko govorečih Belgijcev in Švicarjev in Francija tudi ne teži za priključitvijo njihovih ozemelj; priznati pa je treba, da pri francoskih državljanih drugega jezika v splošnem ni opaziti močnih tendenc po posebnem narodnem razvoju v kulturnem ali celo političnem smislu. Britanska zavest in današnja britanska država zajemata tudi keltske Valežane in severne Škote, nikdar pa ni britanska zavest zajela katoliških Ircev, ki so svoje odklanjanje dokumentirali stoletja s krvjo in tvorijo danes samostojno državo, čeprav govori velika večina katoliških Ircev angleški jezik. Med¬ tem ko o enakopravnosti drugih jezikov v Franciji in Britaniji ne more biti govora, imamo pa v Švici primer države, ki združuje ozemlja nemškega, francoskega, italijanskega in retoromanskega jezika, ki so pa vsi enakopravni; politična zavest se pa opira na tradicijo države in je švicarska ter reagira že več kakor sto let v tem smislu na nacionalna gibanja in konflikte med sosedi, ki govore iste jezike. Vsa ta dejstva moramo priznati kot dejstva, čeprav so tuja našim srednje- in vzhodnoevropskim pojmovanjem; zavedati se pa moramo te razlike in zato ne smemo primerjati npr. Alzacije s slovenskim delom Koroške, ker gre tu pač za po¬ polnoma različen položaj. 15 O tern splošnem problemu sem pisal obširneje že v svoji razpravi Slovenski politični prerod XIX. stoletja v okviru evropske nacionalne pro¬ blematike, Zgodovinski časopis XVIII, 1964; prvi del te razprave je bil objavljen tudi v Sodobnosti XII, 1964. 30 *

467

A tudi v Srednji Evropi obstoje v tem oziru velike razlike. Pri Italijanih in Nemcih prej nacionalne države ni bilo in je v XIX. stoletju centralni problem — povezan seveda z vsem bojem za meščansko družbo, državo in kulturo — prav ustanovitev enot¬ ne nacionalne države. Prej je obstajalo le edinstvo književnega jezika; prav jezik je po italijanskem in nemškem pojmovanju glavni kriterij za pripadnost narodu. Vendar gre pa v bistvu v vsem tem boju za nacionalno državo, ne pa za ohranitev jezika in narodnosti. Pri Italijanih so podeželje in mesta italijanska, vsi družbeni razredi so italijanski, italijanščina je jezik šolstva, kul¬ ture in državne uprave; celo v Lombardiji in Benečiji, ki sta bili pod direktno oblastjo Avstrije, je bila italijanščina v začetku iz¬ ključni, pozneje prevladujoči jezik državne uprave. Še bolj velja to za Nemce, ki so bili pred zedinjenjem razdeljeni na mnogo držav, ki so pa bile — z eno majhno izjemo -— vse nemške. Poljaki so po delitvah Poljske sicer pod oblastjo tujih držav, vendar je pa poljski narod na poljskem etničnem ozemlju nekdanje poljske države sestavljen iz vseh družbenih razredov. To velja pozneje tudi za Madžare v okviru madžarskega etničnega ozemlja. Ta etnična homogenost vseh socialnih razredov daje nacionalnim gi¬ banjem teh narodov posebno udarno silo, kadar gre za ustano¬ vitev nacionalnih držav, osvoboditev izpod tujega gospostva, pa tudi pozneje, kadar je bil na ozemljih takih narodov organiziran plebiscit (Posarje; v glavnem velja to tudi za severni Schleswig s še skoraj homogenim danskim prebivalstvom, edino ozemlje po prvi svetovni vojni, ki ga je Nemčija s plebiscitom 1920 izgubila), ali pa kadar pride tako ozemlje pod tujo oblast, ki se na terenu ne more opreti na nikogar (nemški del nekdanje Južne Tirolske; to velja tudi za velik del Slovenskega Primorja po prvi svetovni vojni). V obsežnih delih Srednje in Vzhodne Evrope pa moremo ugo¬ toviti v času začetka modernih nacionalnih gibanj dejstvo, da ži¬ vita na istem ozemlju dve etnični grupi, ki se razlikujeta po svoji socialni strukturi; eno od njih tvori masa prebivalstva, drugo pripadniki višjih socialnih razredov, tj. fevdalci, meščanstvo ali vsaj višje meščanstvo, pa tudi novo uradništvo in pripadniki laičnih inteligenčnih poklicev vključno z vsemi tistimi, ki so se dvignili na lestvici socialne hierarhije in zaradi tega asimilirali. V zvezi s tem je dejstvo, da je podeželje izključno ali skoraj iz¬ ključno področje etnične grupe mase prebivalstva, medtem ko tvorijo v mestih pripadniki grupe višjih socialnih razredov ali večino prebivalstva ali pa vsaj tisto manjšino, ki vtisne mestom zaradi svoje moči svoj etnični pečat. Jezik višjih socialnih razre¬ dov je navadno tudi jezik vsaj višje kulture, katere nosilci so prav 468

ti razredi, pa tudi jezik javne uprave. Tak je bil v bistvu ob za¬ četku češkega narodnega preporoda položaj na češkem etničnem ozemlju, kjer je bila nemščina jezik višjih socialnih razredov, prevladujoči jezik mest, jezik javne uprave in višje kulture. Po¬ doben je bil položaj skoraj na vsem slovenskem etničnem ozem¬ lju. Na obali in otokih vzhodnega Jadrana (vzhodno od Tržiča) italijanskih vasi skoraj ni bilo, pač pa je prišlo deloma zaradi starih osnov in deloma zaradi recentne italijanizacije, ki traja vse do XIX. stoletja, do tega, da tvorijo Italijani v Gorici, Trstu, me¬ stih Slovenske Istre (ne pa v ostalem Slovenskem Primorju, kjer italijanskih fevdalcev in meščanov praktično ni bilo), v Hrvatski Istri, na Reki in v Dalmaciji ali večino prebivalstva mest, ali pa le tenko višjo plast, ki je pa v dobi pred narodnim preporodom vtisnila svoj pečat tem mestom, javni upravi in višji kulturi. Na ozemlju historične Ogrske je madžarščina bila oz. postala v XIX. stoletju v znatni meri jezik višjih socialnih razredov na ozemlju nemadžarskih narodov; to seveda ne velja za ozemlje Hrvatske — Slavonije, le deloma za Vojvodino, pač pa za ozemlja Romunov, Ukrajincev, Slovakov in drugih nemadžarskih narodov. Svoje¬ vrsten je v tem oziru položaj Poljakov; na zahodu so v Zgornji Šleziji in delih Prusije, ki niso pripadali historični poljski državi, Poljaki narod nižjih socialnih razredov, medtem ko so višji raz¬ redi nemški; na poljskem etničnem ozemlju v okviru historične Poljske so Poljaki narod vseh socialnih razredov; v vzhodnih po¬ krajinah historične Poljske, od katerih je po delitvah Poljske Vzhodna Galicija pripadla Avstriji, druge pokrajine pa carski Ru¬ siji, so Poljaki v glavnem le narod višjih socialnih razredov, med¬ tem ko je masa prebivalstva ukrajinska, beloruska in litavska. Podobne situacije imamo pa tudi drugod, npr. na latiškem in estonskem ozemlju ob Baltiku, kjer so se nemški višji socialni razredi obdržali do XX. stoletja. V literaturi se narodi, ki so se¬ stavljeni iz vseh družbenih razredov in so imeli svoje višje so¬ cialne razrede še na etničnem ozemlju drugih narodov, navadno označujejo kot »historični«, narodi, ki nekdaj niso imeli svojih višjih socialnih razredov, kot »nehistorični« narodi; ta dva izraza nista primerna, ker ima v resnici vsak narod svojo zgodovino, odločilna je pa pri tej razliki socialna struktura v dobi začetka modernih nacionalnih gibanj. Jasno je, da so vse te situacije v splošnem v zvezi s politično preteklostjo teh pokrajin; vendar je pa treba poudariti, da odloča socialna struktura in ne samo državna pripadnost v XIX. stoletju; na primeru Poljakov smo videli, da so se te situacije ohranile kljub propadu Poljske; od Italijanov, ki so bili med 1866 in 1918 pod oblastjo Avstrije, so bili pa trentinski in gradiščanski Italijani narod vseh družbenih razredov, Italijani v jadranskih pokrajinah pa izrazit narod mest 469

in višjih socialnih razredov, čeprav Avstrija ni bila italijanska država. Nova meščanska družba, država in kulturno življenje ustvar¬ jajo brez dvoma v določeni meri pogoje za razvoj »nehistoričnih« narodov. Fevdalni sistem je odpravljen, nova ustavna država ustvarja s svojimi volitvami in državljanskimi pravicami določene možnosti za njihovo politično, kulturno in gospodarsko uveljav¬ ljanje, volilni sistem se polagoma spreminja v smislu demokrati¬ zacije, s splošno šolsko obveznostjo, pismenostjo in kulturnim dvigom množic postanejo bolj važni njihovi jeziki in kulturno življenje v jezikih teh narodov. Vendar bi bilo pa napačno mi¬ sliti, da je imela nova družba za avtomatično posledico napredek teh narodov. Nova družba je v resnici le ustvarjala alternative za različne možne rešitve. Fevdalni sistem je bil odpravljen, a v mnogih pokrajinah je ostala veleposest v rokah bivših fevdalcev, ki je imela velik gospodarski in politični vpliv. Z razvojem ka¬ pitalizma je rastel pomen središč industrije, rudarstva, prometa in turizma in s tem dobe večji pomen nekatera mesta ali pa prej agrarni kraji spreminjajo svoj značaj; v zvezi s tem pride do do¬ seljevanja agrarnega prebivalstva v te kraje in v pokrajinah z že omenjeno etnično strukturo pride do dileme, ali bodo »nehistorični« narodi vtisnili svoj pečat tem naseljem in s tem razvili svoje meščanstvo in delavski razred, ali pa bodo predstavniki »historičnih« narodov, ki imajo v svojih rokah kapital, asimilirali doseljence oz. prvotno prebivalstvo in s tem spremenili etnična razmerja v pokrajini v svojo korist; podatki o štetjih prebival¬ stva, ki seveda v zahodni polovici Avstro-Ogrske ugotavljajo »obče¬ valni« jezik, podatki o domovinski pravici in rojstnem kraju prebivalstva takih krajev in podatki o volilnih rezultatih do neke mere omogočajo odgovor na vprašanje, v kakšni meri je prišlo do asimilacije, ki more biti seveda asimilacija po zavesti ali tudi po jeziku, le fiktivna po štetjih ali pa realna. Tudi pri novih političnih uredbah je treba upoštevati, da je bila volilna pravica dolgo časa omejena (davčni cenzus) in neenaka (sistem kurij veleposestnikov, mest, podeželskih občin itd. v Avstriji), kar je bilo seveda v korist »historičnim« narodom; upoštevati je treba tudi pritiske raznih vrst, ki so šli ponekod tako daleč, da so bila politična gibanja »nehistoričnih« narodov legalno sploh nemogoča. Kar se tiče šolstva, v nekaterih krajih in pokrajinah materinski jezik ni niti jezik osnovnošolskega pouka; še bolj ob¬ čutljivi so pa pripadniki »historičnih« narodov v vprašanjih je¬ zika srednjih in visokih šol. Med njimi je globoko ukoreninjeno prepričanje, da so jeziki »nehistoričnih« narodov v bistvu kmečki dialekti, ki niso sposobni postati jeziki višjega kulturnega živ¬ ljenja; zato se oni teh jezikov skoraj nikdar ne uče, medtem ko se 470

mnogi pripadniki »nehistoričnih« narodov, zlasti njihovi izobra¬ ženci, morajo naučiti njihovega jezika; to vpliva na štetja po »občevalnem jeziku«; na drugi strani pridejo pa zato po načelu enakopravnosti jezikov za uradniška mesta, kjer je potreben kon¬ takt z ljudstvom, v poštev le pripadniki »nehistoričnih« narodov, ki znajo oba jezika; to vzbudi seveda pri »historičnih« narodih viharen odpor, ves problem postane vprašanje uradniških mest in eksistenc ter vodi nujno v boj pripadnikov »historičnih« naro¬ dov proti načelu enakopravnosti jezikov. Zahteve gibanj »nehistoričnih« narodov glede pravic njihovih jezikov in narodov so v nasprotju s tradicionalno ureditvijo in nalete zato tudi na odpor oblasti in konservativnih krogov, ki je včasih bolj in včasih manj oster. Najbolj ostri predstavniki nacio¬ nalnih bojev pa v tem delu Evrope pri obeh tipih narodov niso konservativci, ampak liberalci, tj. meščanstvo in meščanska laična inteligenca, ponekod tudi plemstvo, tabor, ki je liberalen ali se vsaj proglaša za liberalnega. Pri obeh tipih narodov je nastopanje konservativcev v nacionalnih vprašanjih bolj umerjeno, nastopa¬ nje liberalcev, ki se potem pri avstrijskih Nemcih razvijajo v nemške nacionalce, bolj ostro. Liberalci »historičnih« narodov gledajo v splošnem na »nehistorične« narode kot na ljudstva kmetov, ki v času napredka tehnike in kapitalističnega gospodar¬ stva nimajo bodočnosti in so zanimiva kvečjemu etnografsko; oni v času, ko si gibanja »nehistoričnih« narodov šele prizadevajo, da bi vsestransko razvila svojo nacionalno kulturo, zelo poudar¬ jajo svojo kulturno superiornost, odrekajo jezikom »nehistorič¬ nih« narodov možnost, da bi se razvili v polnovrednde kulturne jezike in jih puste veljati kvečjemu kot jezike osnovnega šolstva in ljudske kulture, medtem ko je kulturni napredek mogoč po njihovem mnenju le v njihovih jezikih; pri tem je seveda tudi njihova praktična politika usmerjena k cilju, da bi obdržali »ne¬ historične« narode na nivoju kmečkih ljudstev; kolikor pri »ne¬ historičnih« narodih prevladajo gibanja konservativnih kmetov pod vodstvom duhovščine, nastopajo liberalci »historičnih« na¬ rodov z gesli liberalizma in svobode, ki je nad narodnostjo, kar pa služi vendar njihovim nacionalnim ciljem, saj nastopajo z istim geslom proti Čehom, pri katerih o takem značaju nacional¬ nega gibanja ne more biti govora. Ves ta problem pa obstoji tudi v delavskem in socialističnem gibanju. Znano je, da je bila kon¬ cepcija ustanoviteljev tega gibanja 1848 in pozneje v tem oziru v bistvu koncepcija nemškim meščanskih demokratov in republi¬ kancev, katerih končni cilj je bila nemška republika na ozemlju Nemške zveze, tj. z vključitvijo češkega in slovenskega ozemlja s Trstom kot pristaniščem,' nadalje zedinjena Italija, Ogrska v svojih historičnih mejah in obnovljena Poljska, medtem ko za 471

»nehistorične« narode v tej koncepciji ni bilo prostora. V času začetkov socialističnega gibanja v Avstriji od konca šestdesetih let do konca osemdesetih let preteklega stoletja prevladuje spor med zmernimi in radikalci; glede narodnih vprašanj so le radi¬ kalci govorili o načelu samoodločbe narodov. Viktor Adler, ki je sam izšel iz tradicij nemških demokratov leta 1848 tudi glede nacionalnih vprašanj, je nato na kongresu v Hainfeldu 1988/89 izvedel združitev obeh struj, pri čemer je v bistvu prevladalo sta¬ lišče zmernih; socialna demokracija v Avstro-Ogrski odslej kljub radikalnemu izražanju v glavnem ni več revolucionarna stranka, položaj je popolnoma drugačen kakor v Rusiji. Stališče »naiv¬ nega kozmopolitizma«, kakor je to imenoval avstromarksist Otto Bauer, tj. stališče, da nacionalna vprašanja sploh niso važna, ker je vse gibanje internacionalno, kar je seveda odvračalo od boja za spremembo obstoječih razmer v nacionalnem oziru in bilo objektivno v korist »historičnim« narodom, se pa ni moglo več vzdržati, ko se pojavi socialistično gibanje tudi pri »nehistoričnih« narodih, v našem primeru konkretno pri Čehih. Industrij¬ ski proletariat je bil v Avstro-Ogrski najbolj razvit pri avstrijskih Nemcih in pri Čehih; socialistično gibanje se je začelo pri Čehih približno v istem času kakor pri Nemcih; od vseh glasov za socia¬ listične kandidate pri zadnjih volitvah v avstrijski parlament pred prvo svetovno vojno na podlagi splošne volilne pravice je bila od¬ dana približno polovica za nemške in približno tretjina za češke kandidate. Zato je bil potreben kompromis in 1. 1896 je prišlo do reorganizacije stranke za avstrijsko državno polovico v šest nacio¬ nalnih strank, 1. 1899 pa do brnskega programa, ki ne govori o samoodločbi narodov in ohranja teritorialni okvir monarhije, predvideva pa formiranje teritorialnih enot po nacionalnem prin¬ cipu za avstrijsko državno polovico. Do kompromisa pa ni prišlo več v vprašanju enotne sindikalne centrale, kar je bilo važno spričo dejstva, da so se prav iz sindikalnih blagajn finansirali listi in politične ter volilne akcije in moglo zato odločati tudi o političnih vprašanjih. Ob tem vprašanju je prišlo v češki stranki sami do razkola med »separatisti« in »centralisti«, vse druge stranke avstrijske državne polovice vključno z Jugoslovansko so¬ cialno demokratično stranko (JSDS) so obsodile češke separatiste, isto je storila tudi druga internacionala, pri volitvah leta 1911 so pa dobili separatisti 357 000 glasov in 26 mandatov, centralisti pa 19 000 glasov in en mandat. Brez osamosvojitve češke stranke, ki je imela za seboj eno tretjino vseh čeških glasov, bi verjetno pozneje ne prišlo do ustanovitve Češkoslovaške republike; to je bil nekak češki kominform in poznejši zgodovinski razvoj je po¬ kazal, da so imeli heretiki prav, ker so dokazali svojo moč. Teh nemško-čeških odnosov pa nikakor ne smemo posploševati; tudi 472

v teh odnosih so odločali število volilcev, organizacijski kadri in finančna sredstva organizacij in kjer ti momenti niso imeli svoje teže, so živeli dalje tudi nazori »naivnega kozmopolitizma«. Od¬ nosov med JSDS in nemškoavstrijsko stranko na obmejnih pod¬ ročjih se bom še kratko dotaknil; na Primorskem se je JSDS po¬ lagoma uveljavila poleg italijanske stranke; posebni stranki ob¬ stojita za Hrvatsko-Slavonijo in pozneje tudi za Bosno in Herce¬ govino, za Ogrsko pa obstoji enotna stranka, ki ima samo odbore za posamezne »narodnosti«, zavzema se pa le za njihove jezikovne pravice in ne predvideva niti teritorialnih avtonomij; v Vzhodni Galiciji je poljska stranka v konfliktu z ukrajinskimi socialisti, v rudarsko-industrijskih področjih Zgornje Slezij e ima pa nemška socialnodemokratska stranka, tedaj najmočnejša stranka druge internacionale, v svojih vrstah tudi velik del poljskega delavstva . 16 Rezultati konfliktov te vrste so bili pred prvo svetovno vojno zelo različni. Najbolj znan primer dviga prej »nehistoričnega« naroda so bili Čehi, ki so imeli svoje meščanstvo in delavstvo, svoje trdnjave v mestih, svoje politične, gospodarske in kulturne organizacije in ustvarjalnost; vendar pa dokazujejo statistike, da so mogli celo Čehi v Brnu in nekaterih drugih mestih na Morav¬ skem sredi svojega etničnega ozemlja ohraniti zase le del svojih doseljencev. Podoben položaj kakor na Češkem je bil v manjših dimenzijah pri Slovencih le na Kranjskem in delu Primorske, drugačen pa vse do zadnje dobe pred vojno v Trstu in Gorici, ves čas pa v štajerskih mestih in posebno na Koroškem. V ja¬ dranskih deželah so si Hrvati osvojili mesta v Dalmaciji, drugačen je bil pa položaj v Istri in na Reki. Na ozemlju historične Ogrske (brez Hrvatske Slavonije), kjer je bil politični pritisk seveda hujši, je bil odpor nemadžarskih narodov zelo različen; naj ostrejši je bil odpor Srbov, pozneje pa posebno Romunov; Slovaki so bili glede formiranja lastnega meščanstva in laične inteligence ter politične akcije proti madžarizaciji mnogo na slabšem; ponekod moremo govoriti le o kulturni akciji zlasti duhovnikov za nabožno in popularno književnost, ne pa o kaki nacionalni politični borbi (npr. pri Prekmurcih ali pri hrvatskih Medjimurcih in Bunjevcih); zanimiv je primer nekdaj ogrskih Nemcev, kjer z izjemo poseb¬ nega položaja transilvanskih Sasov, ki so najbolj oddaljeni od nemškega etničnega ozemlja, kmet sicer ohranjuje svoj nemški jezik, meščanstvo se pa madžarizira po jeziku ali vsaj po zavesti, o kakem nemškem narodnopolitičnem gibanju pa vse do prvih 16 O nacionalnih vprašanjih v socialističnem gibanju na teh področjih obstoji obsežna literatura, ki je tu ne morem navajati; opozarjam le na delo nemškega historika H. Mommsena Die Sozialdemokratie und die Nationalitatenfrage im Habsburgischen Vielvolkerstaat, I, Wien 1963 (za dobo 1867—1907), in na številne zelo važne razprave češkega historika Zd. Šolleja.

473

simptomov pred prvo svetovno vojno ne moremo govoriti niti pri nekdanjih vojvodinskih Švabih niti v danes avstrijski Gradiščan¬ ski (Burgenland), ki je celo v teritorialnem kontaktu z avstrij¬ skimi Nemci, kar vse dokazuje, da tudi pri Nemcih močna nacio¬ nalna zavest ni nekaj prirojenega. V vzhodni Galiciji, kjer je agrarno prebivalstvo po veliki večini ukrajinsko, imajo Poljaki v svojih rokah ne le veleposest, ampak tudi mesta, po statistikah »občevalnega jezika« naj bi se v Lvovu polonizirali dve tretjini ukrajinskih doseljencev, na področju novih naftnih polj in indu¬ strije pri Drohobyczu naj bi bil položaj Ukrajincev še slabši in Ukrajinci naj bi tvorili le 15 % prebivalstva mest. Pri Poljakih, ki so živeli do konca prve svetovne vojne v Nemčiji, moremo raz¬ likovati tri področja; na Poznanjskem, ki je pripadalo prej poljski državi, so Poljaki zastopani v vseh družbenih razredih, tu je sre¬ dišče germanizacijskega pritiska, a tudi poljskega odpora; v Zgor¬ nji Šleziji, kjer je socialna struktura in politična preteklost dru¬ gačna, se poljsko gibanje v začetku izraža le na kulturnem pod¬ ročju in v glasovanjih za nemški katoliški centrum proti Bis¬ marckovemu Kulturkampfu in pruskim protestantom, od 1903 pa nastopajo posebni poljski nacionalni kandidati, kateri pa pridobe le približno polovico poljskih glasov; na področju slovanskega prebivalstva v Prusiji se pa pojavlja poljska politična stranka le v nekaterih katoliških krajih, na večini tega področja poljske po¬ litične akcije sploh ni.17 Te razlike se pokažejo tudi v razdobju po prvi svetovni vojni. V trenutku zloma Avstro-Ogrske, ko na njenih ozemljih še ni bilo nekakih antantnih čet, so bila v avstrijski državni polovici nacio¬ nalna gibanja tako močna, da so prevzela oblast, ponekod je pa prišlo med njimi do oboroženih spopadov; v ogrski državni po¬ lovici (z izjemo Hrvatske-Slavonije in Vojvodine) je bila tradicija madžarskega pritiska in oblasti, ki je dušila nacionalna gibanja nemadžarskih narodov, tako močna, da je bila v prvem trenutku priznana oblast madžarske iKarolyjeve vlade, ki je prenehala v Transilvaniji šele s prihodom romunskih čet, na Slovaškem s pri¬ hodom čeških legionarjev, v Medjimurju šele z zasedbo iz Hrvatske, ponekod pa traja madžarska oblast do sklepov mirovne kon¬ ference ali celo do izvedbe mirovne pogodbe; položaj v Prekmurju v teh mesecih torej nikakor ni izjemen. 17 Za ozemlje nekdanje Avstro-Ogrske več podatkov in literatura v knjigi Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, ki sem jo napisal v sodelovanju z J. Šidakom in V. Bogdanovom (Lj. 1962), in v razpravi Die nationalen Fragen in der Osterreichisch-Ungarischen Monarchie (1900— 1914), v knjigi Die nationale Frage in der Osterreichisch-Ungarischen Mo¬ narchie 1900—1918, Budapest 1967.

474

Značilna je pa tudi slika, ki so jo pokazala ozemlja s to socialnoetnično strukturo, za katera je bil po prvi svetovni vojni od¬ rejen plebiscit. Dne 11. julija 1920 je bil plebiscit med Poljsko in Nemčijo na ozemlju Olsztyna (Allenstein; ca. 558 000 preb.) in Kwidzyna (Mariemverder; ca. 160 000); na prvem ozemlju je bilo po nemškem štetju 1910 nekaj nad 52 % pripadnikov nemškega materinskega jezika, ostali so bili Poljaki, Kašubi, Mazuri, Litavci ali pa označili dva jezika; nenemških šolskih otrok je bilo po pru¬ ski statistiki še mnogo večji odstotek; a ozemlje je od srednjega veka pripadalo Prusiji, večina prebivalstva je bila protestantska, poljska stranka je bila aktivna le v enem okraju tega ozemlja in tako je dobila Nemčija 97 %, Poljska pa le nekaj preko 2 °/o gla¬ sov; na drugem ozemlju je bilo po nemški statistiki okrog 15 % Pojakov in drugih nenemcev, ozemlje je v zgodovini pripadalo deloma Poljski in deloma Prusiji, prebivalstvo je bilo po večini protestantsko s katoliško manjšino, poljska stranka je bila aktiv¬ na le v nekaj občinah in tako je dobila Poljska le okrog 7,5 % glasov. Drugačen je bil že položaj v Zgornji Šleziji, za katero je bilo že omenjeno, da ni pripadala zgodovinski Poljski, da so bili na pojskem etničnem ozemlju višji socialni razredi nemški in da se je poljska politična organizacija pojavila primeroma pozno in zajela le del poljskega prebivalstva; v tej pokrajini, ki je imela velik ekonomski pomen, je bil določen plebiscit na ozemlju, ki je imelo okrog 2 280 000 prebivalcev, od tega po nemški statistiki po materinskem jeziku okrog 65 % Poljakov, ostali so bili pa Nemci, ki so živeli sklenjeno na majhnem delu tega ozemlja; po veri je bila pa velika večina poljskega in nemškega prebivalstva katoli¬ ška, majhna manjšina protestantska; v plebiscitni kampanji so so¬ delovale vse nemške stranke, tudi socialni demokrati, na poljski strani pa poleg nacionalistov tudi socialisti; rezultat plebiscita 20. marca 1921 je bil, da je bilo oddanih 59,6 % glasov za Nem¬ čijo, 40,3 °/o glasov za Poljsko, pri čemer so za Nemčijo glasovala mesta, večinoma pa tudi industrijski kraji; razmerje med urad¬ nimi ugotovitvami jezikovnega stanja in odstotki glasov pri ple¬ biscitu je precej podobno razmerju v A coni na Koroškem, samo da je bilo za Zgornjo Slezij o že prej določeno in potem izvedeno, da se ozemlje razdeli med obe državi v sorazmerju s številom od¬ danih glasov. Ti plebisciti med Nemčijo in Poljsko, pri katerih je prihajalo do podobnih nekorektnosti v nemško korist kakor na Koroškem, so zanimivi kot dokumenti razmerja med etničnim stanjem in narodnopolitično orientacijo ob taki družbeni struk¬ turi, čeprav je teritorialno razmejitev na njihovi podlagi druga svetovna vojna anulirala daleč preko meja tedanjih plebiscitnih ozemelj, vse do Odre in Nise. Drugačen je bil položaj na že ome¬ njenem Gradiščanskem (Burgenland), kjer zahteva Avstrija plebi-

475

scit na podlagi pretežno nemškega prebivalstva; v času režima Bele Kuna na Madžarskem antantne države sklenejo odstop Gra¬ diščanske Avstriji brez plebiscita in ta določba je prišla nato v senžermensko in trianonsko mirovno pogodbo. Ko so pa avstrij¬ ske čete na tej podlagi hotele zasesti Gradiščansko, ki je bilo dotlej ves čas pod madžarsko upravo, so to preprečile iregularne madžarske čete in končno je bil dosežen kompromis, da se je iz Avstriji odstopljenega ozemlja izločilo mesto Šopronj (Odenburg) z okolico in zanj določil plebiscit. Pri tem plebiscitu na ozemlju z okrog 48 000 prebivalci, od katerih je bilo po ogrskem štetju 1910 55,75 % Nemcev, 36 % Madžarov in 6,35 % Hrvatov, kjer je pa za Madžarsko govorila moč madžarskega vladajočega razreda in tradicija pripadnosti Ogrski ter temu ustrezna politična orien¬ tacija prebivalstva, je bilo 14.—16. decembra 1921 oddanih 65,1 % glasov za Madžarsko in 34,9 % glasov za Avstrijo.18 Gibanja »nehistoričnih« narodov, ki ob začetku svojih nacio¬ nalnih gibanj niso imeli lastnih višjih socialnih razredov in višje kulture v svojem jeziku, ki so se pa nato vendar razvili družbeno, kulturno in politično vse do boja za svojo državnost, so bila nekaj novega v zgodovini. Mnogi jih niso razumeli in še danes se sli¬ šijo mnenja, da jih zapadnjaki ne morejo razumeti; to je res za vse tiste, ki se ne vžive v njihovo specifičnost. Uveljaviti so se mogli prvenstveno z močjo svojega ustvarjanja in borbenosti, če¬ prav je bilo seveda marsikaj odvisno tudi od drugih faktorjev. S svojo originalno potjo so dali ti narodi, med njimi tudi Slovenci, svoj prispevek k splošnemu zgodovinskemu razvoju. Njihov vzgled je vplival; opozorjeno je bilo že na to, da je teritorialna organizacija Sovjetske zveze, kjer so meje med republikami v soglasju z etnično pripadnostjo agrarnega prebivalstva in ne mest, v soglasju s temi principi, ki danes vplivajo tudi na druge konti¬ nente. Današnji pogled na področja, ki so bila prizorišče kon¬ fliktov med obema tipoma etničnih grup, dokazuje, da so tendence »nehistoričnih« narodov zmagale v splošnem, čeprav ne povsod. Kjer so zmagale, je izgubila etnična grupa višjih socialnih razre¬ dov tla pod nogami v glavnem že v trenutku, ko je izgubila poli¬ tično moč, popolnoma jih je pa izgubila, ko je izgubila svojo go¬ spodarsko moč; kjer je pa zmagala, so ostala vprašanja v veliki meri odprta, ker je pač asimilacija etnične grupe mase prebival¬ stva zelo dolgotrajen proces. Dilema je namreč v teh primerih ne¬ soglasij med etnično pripadnostjo in narodnopolitično orienta18 Za plebiscite po prvi svetovni vojni S. Wambaugh, Plebiscites since the World War, I—II, Washington 1933, ki daje za mnoge plebiscite precej podatkov in dosti objektivno sliko, medtem ko je njena slika koroškega plebiscita zelo enostranska in netočna pod vplivom informacij M. VVutteja.

476

cijo v tem delu Evrope končno le asimilacija po jeziku ali pa za¬ vestna usmeritev po svoji jezikovni pripadnosti. O tem so si v bistvu soglasni tudi slovenski in nemški raziskovalci koroškega vprašanja. III. Na podlagi izvajanj v prejšnjem poglavju, ki imajo pred očmi splošni postanek modernih narodov in splošno problematiko od¬ nosa med »historičnimi« in »nehistoričnimi« narodi, je popolnoma jasno, da je koroško vprašanje, a tudi slovensko narodno vpraša¬ nje sploh v dobi med sredo XIX. stoletja in prvo svetovno vojno zelo izrazit primer konflikta med etnično grupo mase prebivalstva in etnično grupo višjih socialnih razredov. O koroških Slovencih v tem razdobju se govori bolj izčrpno v drugi razpravi te knjige. Tu se hočem omejiti na nekatere osnovne značilnosti, ki naj na eni strani opredele mesto koroških Slovencev v okviru zgoraj ozna¬ čenih dilem »nehistoričnih« narodov, na drugi strani pa tudi v odnosu do razvoja drugod pri Slovencih v tem razdobju. Kar se tiče germanizacije, je treba upoštevati, da moramo biti kritični do uradnih statistik, tako do Czoernigove ankete 1. 1846, ki daje za nekatere predele netočno sliko, kakor tudi do poznejših štetij po »občevalnem« jeziku; podatki o jeziku v cer¬ kvi, o domovinski pravici in rojstnem kraju prebivalstva glavnih mest, privatne ugotovitve itd. dokazujejo, da dajejo te uradne ugotovitve, rezultat izrazite tendence in političnega pritiska, o rezultatih germanizacije zelo pretirano sliko. Kljub temu pa ne more biti dvoma o tem, da se je germanizacija vendar vršila. Zajela je pa v glavnem Celovec, ki je bil sredi XIX. stoletja še zelo mešano mesto, vasi severno od Celovca, letoviške kraje ob severni obali Vrbskega jezera, Velikovec, poleg tega je pa ustva¬ rila ali okrepila nemške manjšine v trških in drugih neagrarnih (industrijskih, rudarskih, železniških naseljih. Ker so v tem času koroška mesta (z delno izjemo Celovca, v zadnji dobi pa predvsem Beljaka, ki pa leži na robu slovenskega etničnega ozemlja) pri¬ meroma malo napredovala, industrija in rudarstvo pa v prvem razdobju bolj nazadovala kakor napredovala, gre pri tem v sploš¬ nem za majhna naselja, raztresena po slovenskem etničnem ozemlju. Gotovo pa je, da so bila središča germanizacije mesta in trgi, kraji z industrijo in rudarstvom, kraji železniškega prometa in letoviški kraji, medtem ko se agrarno prebivalstvo ni skoraj nikjer germaniziralo; v zvezi s tem je dejstvo, da se etnična meja, tj. meja med slovenskim in "nemškim agrarnim prebivalstvom, z izjemo področja severno in zahodno od Celovca v tej dobi ni 477

spremenila. Ves ta položaj na Koroškem, ki je tako tipičen za prodiranje »zgodovinskih« narodov, pa v tedanji slovenski zgodo¬ vini nikakor ni edinstven. Znano je, da je na podoben način pro¬ dirala germanizacija tudi na Slovenskem Štajerskem, čeprav z manjšimi relativnimi uspehi; za Maribor, Celje in Ptuj je za zad¬ nja štetja v avstrijski dobi na podlagi podatkov o domovinski pra¬ vici in kraju rojstva statistično dokazano, da tvorijo večino njiho¬ vega prebivalstva doseljenci iz slovenskih krajev; kljub temu iz¬ kazujejo štetja po »občevalnem« jeziku, pa tudi volitve po splošni volilni pravici v tem času precejšnje večine za Nemce in nemške stranke; po vojni postanejo Nemci pri štetjih in volitvah v teh mestih majhne manjšine, kar je v glavnem posledica dejstva, da rojeni Slovenci zdaj izpovedujejo svojo narodnost; te spremembe na Slovenskem Štajerskem in tudi v Mežiški dolini dokazujejo, kako izgube »historični« narodi tla pod nogami, kadar nimajo več politične moči na svoji strani. Na Kranjskem, kjer je bil boj za mesta odločen do prvega štetja po »občevalnem« jeziku 1880, in v večjem delu Slovenskega Primorja, kjer v glavnem ni bilo vpliva nemških ali italijanskih fevdalcev in meščanov, tega pro¬ blema v glavnem ni bilo. Pač pa je obstajal v velikih dimenzijah v Trstu in v Gorici, kjer se je Slovencem šele v začetku XX. sto¬ letja posrečilo zaustaviti v glavnem — ane popolnoma — asimi¬ lacijo slovenskih doseljencev in prebivalcev predmestij. 19 Narodni preporod je imel pri koroških Slovencih — podobno kakor pri drugih Slovencih — do 1. 1848 po zavesti svojih pred¬ stavnikov in vsebini njihovega dela značaj kulturnega gibanja, ki se začne z Gutsmannom in ima glavnega predstavnika v Jarniku. Že v začetku revolucije 1848 je pa Korošec Matija Majar s svojim krogom eno od dveh ali treh žarišč med Slovenci, kjer je nastal slovenski politični program (Zedinjena Slovenija, odklanjanje pri¬ ključitve slovenskega ozemlja v Frankfurtu snujoči se Nemčiji, zbližanje s Hrvati); za dobo revolucije 1848/49 imamo mnogo do¬ kazov za obstoj narodnega političnega gibanja med koroškimi Slovenci. Po dobi Bachovega absolutizma politično gibanje ko¬ roških Slovencev znova zaživi in kulminira proti koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let v aktivnosti političnega društva Trdnjava v Celovcu in v slovenskih taborih, v izjavah za Zedinjeno Slovenijo in tudi za ljubljanski jugoslovanski program 1. 1870. Matija Majar, prvi koroški slovenski politik, se sam označuje za liberalca in je v nacionalnih vprašanjih bolj radikalen kakor pa slovenski konservativci; podoben značaj imajo tudi Trdnjava in 19 Za Koroško prim. op. 1; za Štajersko Fr. Zwitter, Nemci na Slo¬ venskem, Sodobnost VI, 1938; za Primorsko publikacijo Oko Trsta, Beo¬ grad 1945, in Slovensko Primorje in Istra, Beograd 1953.

478

prvi tabori; vse to je v soglasju z novimi ugotovitvami, da doba 1848—1868 pri Slovencih sploh nikakor ni doba konservativnih staroslovencev, ugotovitvami, da v tem času prihajajo glavne ini¬ ciative v nacionalnih vprašanjih iz vrst slovenskih liberalcev. Kmalu pa prevlada pri koroških Slovencih vpliv Andreja Einspie¬ lerja, ki se kljub svojemu liberalizmu v kulturnih vprašanjih v mladostnih letih že kmalu zavzema za to, da se naj ohranijo de¬ žele, v katerih žive Slovenci, da se naj samo povežejo v Notranjo Avstrijo, v okviru dežel naj se pa zagotove pravice za slovenski jezik, in ki hoče doseči ta cilj s sodelovanjem z nemškimi konser¬ vativci. Njegovemu vodstvu se nacionalni Slovenci uklonijo, vse slovensko gibanje dobi na Koroškem bolj umerjen značaj v na¬ sprotju z rastočo agresivnostjo nemškega liberalizma in naciona¬ lizma, ki ga vodi meščanstvo, posamezni slovenski liberalci se pa iz nacionalnih razlogov podrede konservativnemu klerikalnemu vodstvu in le še v letih 1907—1911 tvegajo plašen poskus samo¬ stojnega nastopa. Ta razvoj ima svoje analogije drugod pri Slo¬ vencih, saj se že od 1867 kažejo simptomi popuščanja slovenskega liberalizma pred slovenskim klerikalizmom, in sredi sedemdesetih let pride tudi drugod do politike narodne sloge; vendar so pa po¬ goji za slogo v različnih slovenskih deželah različni, sčasoma pride zopet do ločenega nastopa slovenskih liberalcev in slovenskih kle¬ rikalcev, na Primorskem daje prav nastopanje slovenskih liberal¬ cev narodnemu boju večjo ostrino, medtem ko na Koroškem do formiranja slovenskega liberalnega tabora ne pride pač zaradi slabosti slovenskega meščanstva in laične inteligence. Vendar je pa treba poudariti, da sodelovanje slovenskih in nemških konser¬ vativcev, pri čemer so slovenski konservativci zelo močan faktor, na Koroškem ni dolgo preživelo Einspielerjeve smrti, od okrog 1890 nastopajo Slovenci samostojno, vedno znova se pokaže, da sodelovanje z nemškimi krščanskimi socialci iz nacionalnih raz¬ logov ni mogoče, slovenska klerikalna politika na Koroškem se usmerja na sodelovanje s somišljeniki v drugih slovenskih deže¬ lah, na Ljubljano, in pristaja končno na trialistični program. Že ti sumarni podatki pa dokazujejo, da politični boj koroških Slo¬ vencev po letu 1848 ni več prenehal in da jih ne smemo primerjati s tistimi »nehistoričnimi« narodi, kjer ima nacionalno gibanje le kulturen značaj; položaj je v tem oziru enak kakor v drugih slo¬ venskih deželah, z dvema izjemama, utemeljenima v tedanji poli¬ tični ureditvi: v Prekmurju, kjer so seveda izgledi za možnost le¬ galnega političnega nastopa majhni, obstoji slovenska aktivnost v glavnem v delu nekaterih duhovnikov za versko in popularno lite¬ raturo, posebnega političnega gibanja ni in omahovanja trajajo tudi še v prvih mesecih po zlomu Avstro-Ogrske, pozneje se je pa 479

seveda položaj temeljito spremenil; pri beneških Slovencih traja doba pretežno kulturnega dela nekaterih duhovnikov do NOB.20 Vendar pa v slovenskem političnem taboru na Koroškem ni bilo vse slovensko prebivalstvo, niti vse tisto prebivalstvo, ki ga štetja po »občevalnem« jeziku priznavajo kot slovensko. Za to sta v glavnem dva vzroka, ki se pa često med seboj prepletata. Na eni strani je nemška premoč in nemški pritisk; v nemških rokah sta veleposest in kapital; državna in posebna deželna in mnoge občinske oblasti so vedno bolj v službi nemških interesov; nem¬ ščina je tradicionalni jezik uprave, nemški uradniki ne znajo slo¬ venščine in zato že zaradi svoje eksistence odklanjajo zahteve po enakopravnosti slovenščine; osnovne šole postanejo po novem osnovnošolskem zakonu 1869 skoraj brez izjeme utrakvistične, slovenščina se v njih poučuje v glavnem le v prvih letih kot sred¬ stvo za pouk nemščine, v srednjih šolah je slovenščina le obvezen predmet za Slovence; na Slovence in slovenščino se gleda kot na nekaj družbeno in kulturno inferiornega, ne verjame se v mož¬ nost razvoja slovenščine v polnovreden kulturni jezik. Na drugi strani je argument nemškega liberalizma; slovenske narodne za¬ hteve niso v skladu s tradicionalnim redom in bi jim zato v glav¬ nem ne ugodili niti stara državna oblast in nemški konservativci, a njihov glavni nasprotnik postane nemški liberalizem; ta libe¬ ralni tabor je sicer nekaj svojevrstnega in mu pripada tudi libe¬ ralno prepleskana stara birokracija in večina bivših fevdalcev, kakor dokazuje veleposestniška kurija deželnega zbora, glavni kader pristašev pa tvorijo kakor drugod meščanstvo, 'laična inte¬ ligenca, pomeščanjeni veliki kmet in vsi tisti, ki so od njih od¬ visni. Slovenski tabor preide pa po 1871 pod konservativno vod¬ stvo, vzgoji si polagoma vodstveni kader v slovenski duhovščini in pridobi zase slovenske konservativne srednje in male kmete, odbije pa z nastopom proti osnovnošolskemu zakonu leta 1869, ki je odtegnil osnovno šolo kontroli cerkve in je seveda interesiral vsako vas, večino učiteljstva. Vse to je bilo za nemški liberalizem pretveza, da nastopa z liberalnimi gesli, čeprav je jasno, da bi na¬ sprotoval tudi slovenskemu liberalizmu. Vprašanje, zakaj se na Koroškem ni formiral slovenski liberalni tabor pod vodstvom 20 Za celoto J. Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem, narodna zavest in politična orientacija prebivalstva Slovenske Koroške v letih 1848—1914, Lj. 1965; za Majarja in položaj v prvih desetletjih tudi Fr. Zwitter, Slovenski politični prerod..., n. o. m.; za položaj v šestdesetih letih V. Melik, O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šest¬ desetih let devetnajstega stoletja, Zgodovinski časopis XVIII, 1964, in Spre¬ memba programa slovenskega političnega tabora v letu 1867, prav tam XIX—XX, 1965—66; za Prekmurje razprave Fr. Baša, Fr. Zwitterja in R. Kyovskega v publikaciji Prekmurski Slovenci v zgodovini, Murska So¬ bota 1961.

480

meščanstva in laične inteligence, je komplicirano; brez dvoma gre za plasti, ki so posebej izpostavljene političnemu pritisku, in za mnoge je bil liberalizem pač le pretveza, da popuste pritisku; po¬ skus bi bilo treba tvegati, čeprav uspehi verjetno ne bi bili veliki, saj je na Slovenskem Štajerskem slovenski liberalizem nastopal in nekaj dosegel, ni se mu pa posrečilo osvojiti mest; rezultat je bil, da je bilo na Koroškem vedno nekaj slovenskih liberalcev, ki so se iz nacionalnih motivov podrejali konservativnemu vodstvu, drugi so odhajali v druge slovenske dežele, mnogo se jih je pa germaniziralo. Slovenski tabor s konservativnim vodstvom in nemškoliberalni, pozneje nemškonacionalni tabor sta osnovni po¬ litični orientaciji na ozemlju Slovenske Koroške pred nastopom socialne demokracije; vsi drugi motivi so podrejenega pomena, tudi motiv koroškega regionalizma, ki ga pač ta drugi tabor goji zaradi svojih interesov, kakor je prej nastopal celo na Kranjskem s parolo kranjstva in pozneje na Štajerskem organiziral štajercijansko gibanje; ni verjetno, da bi bil regionalizem pristno čustvo¬ vanje pomeščanjenih plasti, ne pa kmetskega prebivalstva. Za merjenje moči obeh taborov pridejo v poštev volilni rezultati, ki jih je pa treba uporabljati zelo previdno; volilna pravica je bila dolgo časa omejena in se šele pozno uvaja splošna volilna pravica; bila je dolgo časa, pri deželnozborskih volitvah ves čas, neenaka zaradi sistema kurij in razredov volilcev, tako da v koroškem de¬ želnem zboru slovenska stranka ne bi prišla do veljave, tudi če bi zanjo glasovali vsi slovenski volilci; »volilna geometrija« je skrbe¬ la za to, da je bil znaten del slovenskega ozemlja dodeljen volil¬ nim okrajem, kjer so tvorili Slovenci manjšino prebivalstva. Kljub temu smemo trditi, da je vsaj od osemdesetih let večina slovensko govorečega prebivalstva v slovenskem taboru.21 Socialna demokracija postane na Koroškem pomembna poli¬ tična sila, ko je uvedena splošna volilna pravica najprej pri vo¬ litvah v splošno kurijo avstrijskega državnega zbora 1896, potem pri uvedbi splošne kurije koroškega deželnega zbora in končno pri uvedbi splošne, enake, tajne in direktne volilne pravice za državni zbor 1. 1907. To za primeroma malo industrializirano de¬ želo presenetljivo dejstvo je mogoče pojasniti s tem, da ni zajela samo neagrarnega delavstva, ampak je začela spričo koroškega agrarnega sistema, ki ga označuje prevladovanje nedeljivih sred¬ njih in večjih kmečkih posestev z zelo velikim številom agrar¬ nega mezdnega delavstva, prodirati tudi na podeželje; v sloven¬ skem delu dežele se uveljavlja najprej v okolici Celovca in Be21 Probleme v tem in naslednjem odstavku sem kratko označil v raz¬ pravi Koroško vprašanje (Sodobpost V, 1937, in posebej Lj. 1937), podrobno jih je pa obdelal J. Pleterski v svoji že citirani knjigi Narodna in politična zavest... 31 O slovenskem narodnem vprašanju

481

ljaka in v manjših središčih industrije in rudarstva, primeroma malo pa še med agrarnim delavstvom. Stranka je organizirana od nemške strani, nastopa pa kot internacionalna stranka, ne poslu¬ žuje se nikakih nacionalnih gesel in ne udeležuje niti nemških niti slovenskih nacionalnih manifestacij. Vendar pa označuje njeno stališče »naivni kozmopolitizem«: zavzemanje za nacionalni mir, proti nacionalnim bojem, kar pa pomeni spričo dejstva, da je slo¬ venska stranka tista, ki se zavzema za spremembo obstoječega si¬ stema, objektivno vendar podporo nemškemu stališču. Voditelji izražajo zlasti v prvih letih interes za nastope slovenskih govor¬ nikov in za slovenski tisk, a to še ne pomeni mnogo, saj so se tega včasih posluževali tudi nemški liberalci. Ko je 1896 skle¬ njena reorganizacija po nacionalnih strankah, pripade vsa Ko¬ roška področju nemškoavstrijske stranke. Ko je 1899 sprejet brnski program, ki predvideva reorganizacijo zahodne državne polovice po teritorialnih enotah na podlagi etničnega principa, med katerimi bi morala biti tudi Slovenija, čeprav ni nič določe¬ nega o principih razmejitve, ni opaziti na Koroškem nikakega za¬ vzemanja za ta program. Le pri volitvah 1907 in 1911 na podlagi volilne reforme, po kateri je bila direktno predvidena nacionalna pripadnost posameznih volilnih okrajev, je postavila stranka v edinem slovenskem volilnem okraju na Koroškem kandidate JSDS; toda to je bila le epizoda, vsa organizacija je ostala v rokah nemškoavstrijske stranke in JSDS je imela le prav malo stikov. V teh letih koroška socialna demokracija včasih direktno pre¬ vzema nemškonacionalna stališča in podpira pri volitvah nemške nacionalce proti Slovencem na podlagi principa, da je treba da¬ jati liberalcem prednost pred klerikalci. Slovenski volilci v okra¬ jih, kjer nima slovenska stranka izgledov za uspeh, podpirajo na¬ vadno socialne demokrate proti nemškim nacionalcem. Ob vsem tem je seveda vprašanje, če ni socialna demokracija pridobila predvsem glasove volilcev, ki so prej ali bi sicer glasovali za stranko svojih nemškonacionalnih delodajalcev; pri slovenski stranki je opaziti pred 1907 nervoznost prav zaradi novih volilcev; vendar je pa socialna demokracija važna zaradi svojih perspektiv za bodočnost. Ob teh historičnih podlagah za stališče koroške so¬ cialne demokracije v letih 1918—1920, v času, ko še ni bilo prav nič znano, kakšen bo režim v bodoči Avstriji in Jugoslaviji, na¬ staja vprašanje, zakaj JSDS ni posegla s svojo organizacijo na Koroško. Vprašanje ni važno samo za Koroško; področje JSDS je Kranjska skupaj s trboveljskim revirjem, v Trstu in Gorici na¬ stopa poleg italijanske stranke, a mesta Slovenske Štajerske, kjer je materinski jezik večine prebivalstva slovenski, ki pa veljajo po »občevalnem jeziku« za nemška mesta in jih tudi vculilna reforma 1907 označuje kot nemške volilne okraje, so področje nemško482

avstrijske socialnodemokratske stranke, kar se je potem izražalo v dogodkih v Mariboru v letih 1918—1919. Navadno se to neposeganje tolmači s tem, da JSDS ni imela dovolj kadrov. Mislim, pa, da bi bilo potrebno raziskati vprašanje, če bi nemškoavstrijska socialnodemokratična stranka ob svoji ogromni premoči v pristaših, organizaciji, kadrih in finančnih sredstvih tako pose¬ ganje sploh dovolila. Leta pred prvo svetovno vojno so leta povečanega nemškonacionalnega pritiska, ki vidi v germanizaciji Koroške prvo etapo na poti do Trsta. To je pa tudi doba močnega odpora. Germani¬ zacija ima uspehe, vendar še ne na večini slovenskega ozemlja. Osnove za bodoče politične orientacije obstoje, a v glavnem je vse še neodločeno in odvisno od bodočih dogodkov.

31 *

483

K vprašanju razvoja Slovencev v Prekmurju med 1860 in 1918 Diskusija na 12. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Murski Soboti 28.—30. 9. 1959. Objavljeno v publi¬ kaciji Prekmurski Slovenci v zgodovini (Murska So¬ bota 1961, str. 109—113).

V diskusiji k predavanju tov. Kyovskega želim obravnavati njegove splošne oznake razvoja pred 1. 1919. Tov. Kyovsky je vztrajal na analogijah razvoja Prekmurja s položajem Slovencev drugod in mislim, da je pravilno, če se ustavimo tudi pri razlikah med položajem v Prekmurju in drugod po Sloveniji. Zdi se mi potrebno ugotoviti razlike med položajem v Prekmurju na eni in položajem na Štajerskem ter Koroškem na drugi strani. Menim, da je ena od značilnih razlik med temi pokrajinami v zvezi z raz¬ ličnim razvojem kapitalističnega gospodarstva v njih. Agrarne kolonizacije v tem obdobju nimamo in zato na tem področju ni bilo sprememb. Vendar pa prodirajo Nemci z mesti, z industrijo, z železnico in s turizmom povsod tam, kjer gre za spremembo v smislu kapitalističnega gospodarskega razvoja. V Prekmurju je bil položaj drugačen. Ker teh sprememb tu ni bilo, Slovenci v narodnostnem pogledu niso mnogo izgubili prav zaradi konserva¬ tivnosti kmeta in zaradi nespremenjenih življenjskih pogojev. Druga razlika pa je seveda politična. Tu gre že za vse razlike med Avstrijo in Ogrsko v dobi dualizma. V Avstriji se širi in pro¬ dira splošna volilna pravica. Razen tega je tu državni aparat, ki nima sicer namena ustvariti nacionalne enakopravnosti, polagoma pa le dopušča aktivnost različnih političnih strank. Ta aparat je v službi nekake avstrijske birokratske in dinastične tradicije, če¬ prav ta označba ne pomeni nevtralnosti te tradicije v nacionalnih borbah. V ogrski polovici dvojne monarhije je to vendar drugače. Tu ni bilo splošne volilne pravice. Volilna pravica je bila tu zelo svojevrstna. Volili so ustno in v glavnih krajih okraja. S tem volilnim sistemom, ob katerem ima le 6 % celotnega prebivalstva volilno pravico, vladata na Ogrskem veleposest in plemstvo, zve¬ zana z novim kapitalizmom in z birokracijo v službi režima. Končno pa je bil pri vsej pristranosti avstrijskega državnega aparata ogrski državni aparat v nacionalnih vprašanjih še vse drugačen. Kdor je imel kdaj pred očmi npr. avstrijske učbenike avstrijske zgodovine iz dobe monarhije, je lahko ugotovil, da se 484

hoče z njimi gojiti pravzaprav tradicija monarhije in vladarske dinastije, vojskovodij itd., skratka, gradivo, ki je bilo že tedaj za profesorje in študente zelo dolgočasno in zelo malo prepriče¬ valno. Na Ogrskem je bilo to drugače. Tam državni aparat niti ne poizkuša vzbujati vtisa, da je v nacionalnih vprašanjih nevtralen. Tam so vsi učbeniki zgodovine v službi ogrske državne ideje. Ta ideja se poudarja še prav posebno tam, kjer gre za konflikt s habsburško dinastijo. Ves državni aparat je brez ozira na poli¬ tične stranke zavzemal enotno stališče. Ne smemo pozabiti, da je mogla biti vsaka politična organizacija kakega nemadžarskega gibanja vedno zatrta in zabranjena. V zvezi s temi razlikami so tudi razlike v političnem življenju pred letom 1918. Opozoriti bi želel le na nekatere momente. V avstrijskih de¬ želah se polagoma pojavljajo med narodi različne politične stran¬ ke. Vsa ta gibanja so imela tudi nekaj uspeha. Politične stranke so obstajale 50 let pred propadom monarhije, imele svoje časnike, svoj strankarski aparat in so predstavljale nek faktor v politič¬ nem življenju. V ogrskih deželah pa je bilo povsem drugače. Tu bi morali postaviti osnovno vprašanje, ki je nadrejeno vprašanju Klekla, katerega se je zelo opravičeno dotaknil tov. Kyovsky. Ali obstoji pri Slovencih v Prekmurju politična organizacija pred letom 1918? Menim, da je treba dati na to vprašanje pravzaprav negativen odgovor. Slovenci se uveljavljajo tedaj v glavnem v književnosti, v poučni literaturi, v cerkvenih in drugih poljudnih listih itd. Do posebne politične organizacije pa Slovenci v Prek¬ murju niso prišli. V tem je v položaju 1. 1918 brez dvoma razlika med Slovenci v Prekmurju in v ostalih slovenskih pokrajinah. Če hočemo biti pravični, moramo razumeti to vprašanje v širokem ogrskem okviru, ne samo v okviru ogrskega volilnega sistema z uporabo žandarmerije in vojske pri volitvah in z zabranjevanjem strankinih kandidatur. Omejeno volilno pravico moramo razu¬ meti v zvezi s položajem drugih nemadžarskih narodov na Ogr¬ skem, pri čemer Hrvatsko seveda izvzemam. Tu vidimo velike razlike. Najaktivnejši so gotovo Srbi, ki imajo svoje oporišče tudi v stoletni tradiciji. Za njimi pridejo Romuni. Mnogo na slabšem so Slovaki. Drugi narodi se v glav¬ nem sploh niso povzpeli do svoje politične organizacije pred le¬ tom 1918. Med temi narodi, naj to poudarim, je bil najštevilnejši nemški narod. Zanimivo je, kako so Nemci na Ogrskem — ki jih je vendar dva milijona — z izjemo Sasov na Erdeljskem, ki uži¬ vajo stoletja privilegiran položaj (s svojimi privilegiji, imajo raz¬ vite višje družbene razrede itd.), med vsemi nemadžarskimi na¬ rodi najmanj odporni proti madžarizaciji. Zanimivo je, kako se pri njih v vsem 19. stoletju — ne izvzemši Gradiščansko (Burgenland), to se pravi kraje, ki imajo neposreden stik s strnjenim 485

nemškim narodnostnim ozemljem v avstrijskih deželah — sploh ni razvila nobena nemška politična organizacija, v ogromno raz¬ liko od Srbov, Romunov in Slovakov. Zanimivo je, da je najmanj odporno proti madžarizaciji prav nemško meščanstvo v ogrskih deželah. Ta pasivnost Nemcev se je začela spreminjati komaj v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno. Začele so se snovati nem¬ ške politične organizacije. Toda ti ogrski Nemci so glede vseh vrst organizacij nacionalne zavesti daleč za Slovenci v avstrijski držav¬ ni polovici. Do leta 1918 sploh ni bilo nobene pomembne nemške stranke. Vse je bilo za Ogrsko. Že samo dejstvo izgubljenega ple¬ biscita v delu Burgenlanda (14. dec. 1921) odgovarja na nemško sklicevanje na večino pri koroškem plebiscitu. S tega vidika moramo gledati tu položaj Slovencev v Prek¬ murju. Poleg tega ga je treba gledati tudi z vidika socialne struk¬ ture Prekmurja. Načelo madžarske politike je bilo — seveda ne samo glede Slovencev — da je vendar treba strogo razlikovati med nemadžarskimi kmetskimi množicami, ki predstavljajo naj¬ manj polovico prebivalstva na Ogrskem in ki jih seveda ni lahko madžarizirati, in pa med meščanstvom in inteligenco, med višjimi socialnimi razredi. Medtem ko se more pričakovati madžarizacija kmetskih ljudskih množic, zlasti ob nespremenjenih agrarnih raz¬ merah, šele po preteku dolgih generacij, pa je bil režim na Ogrskem neverjetno občutljiv za vsak pojav nastajanja meščan¬ stva in inteligence pri nemadžarskih narodih. Znani so primeri, da sta se v vlaku na Ogrskem dva meščansko oblečena človeka pogovarjala med seboj v slovaškem jeziku in da je to strašno raz¬ burilo madžarske sopotnike, ki so imeli to za nezaslišano pan¬ slavistično provokacijo, češ kako je mogoča takšna nesramnost, da se nekdo, ki vendar ne pripada kmečkemu ljudstvu, pogovarja v slovanskem jeziku. To je bilo tudi naravnost izraženo v teoriji Bele Griinvalda, da je treba predvsem preprečiti, da bi si nemadžarski narodi ustvarili svojo inteligenco in meščanstvo. Temu je služil ves sistem srednjih in višjih šol in ta sistem je pri raznih narodih v zvezi s političnim pritiskom itd. v resnici do neke mere uspeval. Gotovo je s tem povezano dejstvo '— mislim, da ne trdim preveč — da je bila razlika med Prekmurjem in avstrijskimi pokrajinami v tem, da sta v avstrijskih pokrajinah slovenska laična inteligenca in meščanstvo obstajala, kakršnekoli so že bile njihove politične stranke, njihovo delo, organizacija itd., v Prek¬ murju pa ju sploh ni bilo. V takšni družbeni strukturi ostane se¬ veda vse na kmetu in povsem razumljivo, na duhovščini. Torej nastaja neka situacija, kakršno poznamo tudi iz drugih slovenskih dežel, ki pa ima svoje objektivne razloge. Duhovščina se omejuje na konservativna politična gibanja. Tu si moramo postaviti politični zgodovinarji vprašanje nekoliko 486

drugače, kakor so si ga postavili literarni zgodovinarji, ki so se ukvarjali z njim. Tam je vse vprašanje književnost v slov. jeziku ali v narečju, ljudska, cerkvena itd. sama na sebi. Treba pa si je postaviti vprašanje, ali je za vsem tem kak političen program. Mislim, da ne bi bilo mogoče trditi, da je bil tedaj Klekl kakršen¬ koli voditelj slovenskega ljudstva v Prekmurju. Kolikor kažejo volilni rezultati, sta se borili v Prekmurju med seboj skozi deset¬ letja dve meščanski stranki, liberalna in košutovska, ki sta imeli le madžarske voditelje, kmetje pa so več ali manj pasivno, ne da bi imeli kak interes, glasovali zdaj za to, zdaj za drugo stranko. Pri tem so bili ravnodušni, apatični. Proti koncu poseže vmes nekoliko še Zichyjeva stranka, torej krščanskosocialna, ki je tudi madžarska; ponekod sicer zavzema nekoliko bolj tolerantno sta¬ lišče do drugih narodnosti, toda le v takšnih vprašanjih kakor je jezik v cerkvi in podobno, nima pa namena ustvariti neko nemadžarsko nacionalno gibanje. Takšna se mi zdita atmosfera in položaj in iz tega položaja moramo presojati leto 1918. Ponovno poudarjam, da pri tem ne gre za to, da je Prekmurje neka izjema. Položaj v Prekmurju je pač produkt tedanjih posebnih razmer v ogrskih deželah. Zelo opravičeno je postavil tov. dr. Kyovsky vprašanje, ko¬ liko sta imela Ivanoczi in Klekl sploh kakršenkoli slovenski poli¬ tični program, koliko ni njihovo delo enostavno samo gojitev slo¬ venskega jezika in poljudne književnosti v okviru ogrske poli¬ tične koncepcije. In kdaj se je to začelo potem spreminjati? Tudi v mnogih drugih ozirih je bil položaj v Prekmurju težji kakor drugod na Slovenskem. Socialna demokracija je npr. v avstrijski državni polovici vendar razdeljena v narodnostne stranke, čeprav ta ločitev ni bila izvedena na vseh etničnih ozemljih. Hrvatska ima svojo stranko. Ogrska ima svojo enotno stranko, čeprav se kaže — Slovaki to danes raziskujejo — da je bila ta stranka na Slo¬ vaškem tudi pod precej močnim vplivom Prage in ne samo Bu¬ dimpešte. Toda stranka je bila vendar še enotna. 0 kakem vplivu jugoslovanske socialdemokratske stranke v Prekmurju seveda ne more biti govora. Iz vseh teh razlogov se mi zdi, da je zelo opra¬ vičeno razpravljati o tem, koliko so imeli stiki preko Mure, ki obstoje nedvomno že pred letom 1918, v svojem ozadju kak poli¬ tični program. Inteligence ni bilo, slovenskega meščanstva tudi ne, razen morda kake posamezne izjeme, ki bi jo bilo zelo dobro prikazati. Duhovščina sama je bila tu brez dvoma še drugače orientirana kakor npr. v sosednjih štajerskih krajih, kjer ima končno — naj sodimo tako ali drugače — vsaka vas svojo knjiž¬ nico, svojo zadrugo, prosvetna društva, borbe pri občinskih in vseh višjih, deželno- in državnozborskih volitvah. Tu gre v Prek487

murju po mojem mnenju v resnici za zelo specifične pojave, ki jih moramo poskušati razumeti. Kar se tiče prav samih prevratnih dni, bi opozoril še na ne¬ katere momente. Vsa ta polfevdalna Ogrska je bila namreč ogro¬ žena že desetletja prej. Leto 1918-19 je bilo v veliki meri posledica prejšnjih gibanj. Predvsem vre na Ogrskem že celo desetletje in več, kar se tiče agrarnega vprašanja. Na drugi strani se razvija do 1918 že dolga borba za splošno volilno pravico, čeprav brez uspeha. Ta borba drži v napetosti vse politične sile na Ogrskem. Razen tega se tudi mnogo razpravlja o nacionalnem vprašanju. Ta fevdalna, polfevdalna Ogrska je ogrožena z vseh strani. To je atmosfera popolnoma svoje vrste. Opozoril bi samo na eno značilnost. Ob vsem tem madžar¬ skem bloku, kjer se ne razlikujejo dosti med seboj košutovci, li¬ beralci in nekaj strank, ki so nekako sredi med njimi, nastajajo in se razvijajo gibanja, ki so poleg socialdemokratov še najbolj pogumna in ki bi hotela preko tega okvira, ampak kljub temu ostanejo sredi poti. Vendar moramo priznati, da so bila strahovito osovražena in bojkotirana od vseh uradnih glavnih političnih strank. Sem spada npr. sama osebnost Karolyija, ki se razlikuje od vladajočega sistema, a tudi od košutovcev, po tem, da se za¬ vzema za agrarno reformo ter za splošno volilno pravico in da je proti zunanjepolitični zvezi z Nemčijo ter za politično orientacijo na Francijo. Sem spada še skupina madžarskih intelektualcev pod vodstvom Oskarja Jaszija, tj. tako imenovano »sociološko druš¬ tvo« madžarskih fabijevcev. Omenjam ga, ker je bil minister na¬ rodnosti v Karolyijevem kabinetu. Vsi ti ljudje, ki so bili toliko osovraženi, preganjani in bojkotirani kot izdajalci vsega madžar¬ skega uradnega političnega mnenja, so dali nedvomno dragocene analize npr. socialne strukture vseh mogočih narodnosti na Ogrskem, primerjali ogrski razvoj in položaj z avstrijskim itd. Vsi ti ljudje so kljub vsemu tragične figure, ker poskušajo v zad¬ njem trenutku, takrat ko se potaplja ta historična Ogrska, ko pri¬ dejo oni na vlado s Karolyijem, rešiti vsaj svetoštefansko Ogrsko brez Hrvatske; pri tem mislijo — pod pogojem, da bi narodnosti pristale na to, da ostanejo v mejah Ogrske — na koncept ne samo kulturnih, ampak tudi teritorialnih avtonomij. Preko teh meja pa tudi oni ne morejo iti. Prepričani so, da imajo za to moralno legitimacijo, ker so bili od šovinistov toliko časa preganjani. Kaj kmalu, od novembra 1918 naprej, pa imajo priložnost spoznati, da je vse prepozno. To omenjam zato, ker je obstajal koncept tako imenovane »slovenske okrogline«, to se pravi slovenskega komitata, in ker se je pojavil prav v času Karolyijevega režima. To se pravi, da bi se združili vsi Prekmurci, ki so bili razdeljeni prej med dva okraja, 488

soboški in lendavski, v dveh različnih madžarskih komitatih, v en sam slovenski komitat. Ta koncept teritorialne avtonomije po¬ vsem sovpada s teorijami Oskarja Jaszija kot ministra za narod¬ nosti. Vse skupaj pa se je ponesrečilo. Od vseh teh ljudi nam osta¬ nejo nekatere dragocene, tudi danes zanimive analize. To ome¬ njam kot primer, kako je treba študirati precej na široko, zato da moremo razumeti specifičnosti prekmurske problematike. Na koncu želim še, da bi se med našimi prekmurskimi zgodovinarji našli mladi ljudje, ki bi dalje kritično raziskavah to zelo zanimivo problematiko.

32 O slovenskem narodnem vprašanju

489

SPREMNA BESEDA Vasilij Melik V vrsti slovenskih zgodovinarjev ima dr. Fran Zwitter eno najbolj uglednih mest. Med ljubljanskimi univerzitetnimi pro¬ fesorji je bil prvi, ki mu je bil novi vek glavno delovno področje. Zgodovini prebivalstva in narodnega gibanja na Slovenskem od 18. stoletja do prve svetovne vojne je dal s svojimi dognanji in s svojo metodo prvo ali bistveno novo podobo.

I Po prednikih in navezanosti je pripadal Fran Zwitter dvema pokrajinama, Koroški in Dolenjski. Oče Davorin, po krstnem listu Martin, je bil doma v Zahomcu v Ziljski dolini. Študiral je pravo na Dunaju, službe zanj na Koroškem, v domači deželi, ni bilo, tako da je bil sodnik in okrajni sodnik v Celju, v Mo¬ kronogu in Novem mestu. V Beli cerkvi se je poročil s Franjo Majzelj iz tamkajšnje premožne in ugledne družine. Tu, v Beli cerkvi, kraju s častitljivo zgodovinsko preteklostjo, pod Vinjim vrhom nad Krko, sredi dolenjskih vinogradov, je bil rojen Fran Zwitter, bodoči zgodovinar, 24. oktobra 1905. Ko je 82 let in pol pozneje, 14. aprila 1988, umrl, so ga tu na njegovo željo tudi pokopali. Novo mesto, ki ga je z ljubeznijo imenoval »mesto mojih mladih let« 1 , mu je dalo gimnazijsko izobrazbo, ki jo je začel sredi prve svetovne vojne in končal z maturo junija 1924, v šestem letu nove kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Jeseni tega leta se je vpisal na takrat še mlado ljubljansko univerzo, na študij zgodovine. To sta tedaj predavala samo dva profesorja: Ljudmil Hauptmann (1884—1968), profesor srednjega veka in starejše slovenske zgodovine, prvi predstojnik Historičnega semi¬ narja, in Vojvodinec Nikola Radojčič (1882—1964), profesor zgo¬ dovine Srbov in Hrvatov. Prve štiri semestre je študiral Zwitter v Ljubljani, naslednje štiri pa na dunajski univerzi. Alfons Dopsch, srednjeveški zgodovinar, in Heinrich Srbik, zgodovinar novega veka, ki je menil, »da je treba nemško zgodovino gledati z nemškonacionalnega stališča in ne s stališč Avstrije ali Pru¬ sije« 2, sta bila tu njegova profesorja. Po vrnitvi v Ljubljano je 1 Novo mesto 1365—1915, prispevki za zgodovino mesta, Maribor — Novo mesto 1969, str. 5. 2 F. Zvvitter, Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Ljubljana 1962, tr. 17, op. 18. 32 *

491

Zwitter 19. oktobra 1928 diplomiral, leto dni pozneje, 13. no¬ vembra 1929, tri tedne po 24. rojstnem dnevu, pa je bil promo¬ viran za doktorja filozofije. To je bil na zgodovini tretji doktorat po novih predpisih, ki so zahtevali diplomo pred doktoratom in nalagali doktorandu dolžnost, predložiti rektoratu pred promo¬ cijo sto tiskanih izvodov disertacije. Ta sistem je dvignil raven disertacij, nalagal pa je kandidatu precejšnje breme, saj je moral sam plačati natis ali pa najti mecena. Zvvitterjeva disertacija je obravnavala »Starejša kranjska mesta in meščanstvo« in je ob¬ segala 77 strani. Glavni referent je bil Hauptmannov naslednik Milko Kos (1892—1972). Tisk disertacije sta omogočila komisar oblastne samouprave ljubljanske oblasti (M. Natlačen) in Leo¬ nova družba (predsednik F. Ks. Lukman), ki je delo založila. Prva Zwitterjeva služba je bila kontraktualna asistentura (v času odsotnosti rednega asistenta) na geografskem inštitutu (1929/30). V tem času je napisal razpravo Razvoj ljubljanskega teritorija3 . Naslednji dve leti je študiral v Parizu. Študij mu je omogočila najprej Turnerjeva štipendija za izpopolnjevanje absolviranih juristov in filozofov ljubljanske univerze, nato pa štipendija francoske republike. Profesorji, pri katerih je študiral,4 so bili Louis Eisenmann, pisec najboljše politične zgodovine habsburške monarhije 19. stoletja, kar jih je izšlo pred prvo svetovno vojno,5 Henri Hauser, ki je prav v tistem času izdal knjigi o začetkih kapitalizma in o svetovni zgodovini v začetku novega veka, in Albert Mathiez, tudi Slovencem znani zgodovinar francoske revo¬ lucije. Malo pred tem, leta 1929, sta ob naklonjenosti Henrija Pirenna začela Lucien Febvre in Marc Bloch izdajati Annales d’histoire economique et sociale. Okrog revije se je zbrala šola analistov, ki si je pridobila velik ugled v Franciji in v svetu in ki je postala draga tudi našemu Zwitterju. V Parizu je napisal Zwitter Les origines de Tillyrisme politique et la creation des Provinces Illyriennes ter Socialne in gospodarske probleme Ilir¬ skih provinc6 — s tem pa je prešel iz zgodovine srednjega veka na zgodovino 18. in 19. stoletja. Osemletna študijska in izpopol¬ njevalna doba (1924—32) ga je seznanila z ljubljansko, dunajsko in pariško univerzo, z gledanji in metodami zelo različnih profe¬ sorjev in mu dala široko podlago za nadaljnje delo. Po povratku je bil Zwitter sicer izvoljen in imenovan za asistenta-volonterja v Historičnem seminarju, vendar se je rajši odločil za plačano službo suplenta, pozneje profesorja na ljub3 4 5 6

492

Geografski vestnik 1929/30. Curriculum vitae 1938 na klasični gimnaziji v Ljubljani. V op. 2 cit. delo, str. 11. Oboje objavljeno v tej knjigi.

ljanski klasični gimnaziji. Tu je učil pet let in pol, od marca 1933 do oktobra 1938. Tu je bil profesor zgodovine in zemljepisa štiri leta tudi piscu teh vrstic. Po začetnih težavah, ki jih je imel z nagajivimi tretješolčki, nas je obvladal in smo ga imeli zaradi sugestivnih razlag zelo radi. V tem času je napisal študijo Pre¬ bivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni7 , v kateri je hotel »dognati razvoj števila prebivalstva ter njegovih komponent, ... pa poskušal spraviti razvoj prebivalstva v kav¬ zalno zvezo s socialno-gospodarskim razvojem in ga s tem včle¬ niti v celotno razvojno linijo slovenske zgodovine«, pa prepričati čitatelja »o fundamentalnih spremembah vsega socialno-gospodarskega sistema, ki so jih doživele slovenske dežele v tej dobi«.8 V študijskem letu 1937/38 je kot privatni docent začel pre¬ davati na univerzi. Za temo si je izbrala na eni strani francosko revolucijo, na drugi strani pa probleme slovenske zgodovine 18. stoletja. 5. novembra 1937 je imel nastopno predavanje z na¬ slovom Sociologija in zgodovina9 . Naslednje leto je bil izvoljen za rednega docenta obče zgodovine novega veka, predaval pa je poleg tega tudi slovensko zgodovino novega veka vse do časa, ko je bila po vojni ustanovljena posebna stolica za slovensko zgodovino. Zwitterjev prihod v Historični seminar je pomenil veliko prelomnico. Za profesorji, ki so se rodili v prejšnjem sto¬ letju, študirali in doktorirali pa pred koncem prve svetovne vojne v Zagrebu, Gradcu in na Dunaju, je bil Zwitter prvi, ki je študij začel po vojni na domači slovenski univerzi in tu tudi doktoriral. Prav tako je bil prvi, ki mu težišče predavanj in znanstvenega dela ni bilo v srednjem veku temveč v novem. Šele z njegovim nastopom je prišel, 17 let po začetku študija zgodovine, novi vek v slovenski in obči zgodovini prav do izraza in veljave, najprej 18., nato 19. stoletje. V seminarju smo obravnavali med drugim gospodarske teorije Adama Smitha in ustavni razvoj Avstrije v 19. stoletju, slišali smo o avstrijski centralni statistični komisiji in njenih publikacijah, o pomenu in napakah statistike, o držav¬ nih in deželnih zakonih in uradnih listih, o zbirkah zakonov, o slovenskih narodnih programih. Vse to so bile velike novosti. Direktno ali indirektno so vplivale na prve in poznejše Zwitterjeve študente, ki so se usmerili v znanstveno delo, na njihove me¬ tode in koncepte. Zwitter ni bil nikdar kabineten učenjak, ki bi bil zatopljen samo v znanstvene probleme. Živel je sredi svojega časa in glo¬ boko doživljal njegove socialne, nacionalne in politične proble¬ me, ko je »doba s takim navdušenjem pričakovane Jugoslavije« 7 Ljubljana 1936, 113 strani." « Str. 5. 9 Izšlo v Sodobnosti 1937 in v posebni brošuri 1938.

493

*

postala »doba velike krize in nezadovoljstva na vseh področjih« 10 . To kaže že njegova prva objava, ocena Godinove knjige o idea¬ lizmu, v kateri je — dvajsetletnik — zapisal, »da je treba opustiti nado na definitivno rešitev socialnega vprašanja ... in da se mo¬ ramo truditi le, da dobimo naši dobi primerno in dosegljivo formulo za družbo po socialnem prelomu, pred katerim nedvom¬ no stojimo«. 11 Ko so po krizi Ljubljanskega zvona secesionisti ustanovili Sodobnost, se je takoj pridružil novi reviji in je vanjo pisal skoraj do konca. Zelo je bil razočaran nad slovenskimi liberalnimi politiki raznih struj, ki so se menjavale na vladi v letih 1931—35, tako da je sredi leta 1935 v članku o bankrotu slovenskega liberalizma napisal tele ostre besede: »Slovenski li¬ beralizem ne končuje v viharjih in prevratih, kot nositelj nekih miselnih in etičnih vrednot, pač pa se nacionalno in socialno iz¬ koreninjen razkraja v praznoti duha in v cinični borbi za grobo korist«.12 Leta 1936 je pisal o ideologijah, ki so tedaj tekmovale v Evropi med seboj, in je rekel: »Slovenci smo dolžni od vseh ideologij edino le demokraciji nekaj hvaležnosti, saj nam je le ona dala nekaj pravic, zaščite in upanja v boljšo bodočnost« 13 . Taki nazori so bili značilni za Zwitterja vse življenje. Tik pred nemškim napadom na Poljsko in začetkom druge svetovne vojne je prišlo do srbsko-hrvaškega sporazuma in ustanovitve banovine Hrvaške. Zwitter je sodeloval pri oblikovanju uvodnika Sodob¬ nosti, ki je pozdravil sporazum kot velik korak naprej in terjal za Slovenijo iste pravice in dolžnosti, kakor jih je dosegla Hrva¬ ška. »Danes smo končno uvideli, da pogumno priznavanje k slo¬ venstvu in priznanje eksistence več narodov v državi nikakor ne slabi odpornosti slovenstva in države na zunaj«. 14 Italijani so prvič zaprli Zwitterja že tri tedne po okupaciji Ljubljane (2.—26. maja 1941), 24. februarja 1942 pa drugič. Topot so ga internirali v Aprici v lombardskih Alpah. Odtod je po kapi¬ tulaciji Italije našel pot v partizane. Tu je postal 12. januarja 1944 direktor tistega dne ustanovljenega Znanstvenega instituta pri Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, te v evropskem odpor¬ niškem gibanju edinstvene ustanove. Njegovo glavno delo v in¬ stitutu je veljalo skrbi za dosego drugačnih, pravičnih mej po vojni, za uresničenje Zedinjene Slovenije. Pod vidikom meja so nastajali elaborati, je rasla biblioteka, se množila dokumentacija. »Takrat ni nihče mislil, da vprašanja meja niso važna; precej je pa bilo iluzij, da bomo dobili vse, kar bomo hoteli, ali pa da 10 11 12 13 14

494

V op. 1 cit. delo, str. 10. Ljubljanski zvon 1925, str. 761. Sodobnost 1935, str. 304. Sodobnost 1936, str. 562. Sodobnost 1939, str. 410.

bomo dobili vse, kar bo zasedla naša vojska, in da je zato stro¬ kovno delo nepotrebno, naivnih iluzij, ki jih v Znanstvenem in¬ štitutu ves čas nismo nikdar imeli,« je zapisal Zwitter 25 let pozneje.15 Marca 1945 je odšel v Beograd, delal v zunanjem mi¬ nistrstvu in se kot ekspert udeležil raznih mirovnih predkonferenc in konferenc. Pisal je osnutke memorandumov, dajal politikom podatke in se jezil, kadar so nastopali po svoje z neresnimi argumenti. Šele leta 1948 se je vrnil med kolege in študente. Zgodovin¬ skemu oddelku, filozofski fakulteti in univerzi je ostal zdaj zvest do upokojitve 1975. Študentje so ga spoštovali, se ga po svoje tudi bali. Za izpite pri njem so študirali resneje kot za koga drugega. Bil je zahteven, toda nikdar pretiran. Za različne štu¬ dentske domislice je imel več razumevanja kot drugi. Vedno je imel čas za pogovore s študenti in skrbno si je delal zapiske o izpitih. Bil je poln naklonjenosti do vsakogar, ki je pokazal kaj resnega zanimanja. Leta 1945 je bil izvoljen Zwitter za izrednega profesorja, od junija 1948 je bil redni profesor, v letih 1952—54 je bil rektor, nato (1954—56) prorektor univerze, za Milkom Kosom predstoj¬ nik Zgodovinskega oddelka 1965—72. Naslov zaslužnega profe¬ sorja je dobil 1977. Junija 1953 je postal dopisni, 17. oktobra 1958 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 1961 dopisni član Jugoslovanske, 1970 pa Srbske akademije. Bil je upravnik Inštituta za občo in narodno zgodovino pri SAZU pred reorganizacijo inštitutov. Že pred vojno je bil dolgoleten tajnik Muzejskega društva za Slovenijo, po vojni pa je bil 18 let predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo. Bil je prvi pred¬ sednik Zveze zgodovinskih društev FLRJ (1954—56), predsednik jugoslovanskega nacionalnega komiteja za zgodovinske vede 1969—76. Ogromno časa je žrtvoval za restitucijo arhivskega gra¬ diva, zlasti iz Avstrije. Od leta 1950 je bil odbornik Slovenske matice, po smrti Franceta Koblarja pa jo je štiri leta vodil (1974—78), vendar predsedstva ni hotel prevzeti. Leta 1975 je dobil Kidričevo nagrado za življenjsko delo, pozneje pa še Avnoj¬ sko nagrado. Teh nekaj bežnih podatkov naj nakaže Zwitterjevo širino, obremenjenost in ugled. Zwitter je rad požrtvovalno delal za vse, kar se mu je zdelo, da bo v korist slovenskega naroda. Bil je močno nezadovoljen s smerjo, ki jo je ubrala politika, z nedemokratičnostjo, z razmerami, ki se jim je bilo treba uklo¬ niti, z neprestanimi reformami univerze. Komentarji, podobni 15 Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1970, str. 153.

495

predvojnim v Sodobnosti, zdaj seveda niso bili mogoči, vendar je v raznih diskusijah in intervjujih najti marsikatero jasno ali zastrto kritično misel. II

Zwitter se je sam označil za sociološko usmerjenega historika . 16 O razmerju med sociologijo in zgodovino je obširno go¬ voril v nastopnem predavanju, pa tudi še pozneje. Bil je proti poudarjanju razlik med obema in je videl pravo pot v združitvi sposobnosti kritične uporabe virov s smislom za prav vsa vpra¬ šanja znanstvene sinteze . 17 »Ob vseh težnjah po sintezi pa ostane v veljavi stara resnica, da zgodovinske znanosti ni brez virov in brez njihovega kritičnega študija. Na tej podlagi mora sloneti vsaka historična sinteza. Pozitivizem v tem smislu besede je sinonim za znanost .« 18 Odločno je bil Zwitter proti ideji, naj zgo¬ dovinarji zbirajo dejstva, sociologi pa dajejo sinteze . 19 Take ideje se tudi danes še dostikrat pojavljajo. Sociologija v ožjem smislu besede naj bi bila po Zwitterjevem mnenju »metodologija, teo¬ rija družbenih ved v zelo širokem smislu besede«. »Drugi pro¬ blem razmejitve med zgodovino in sociologijo ... je v zraku in v praksi tudi današnjega časa in bi ga bilo mogoče formulirati preprosto tako: zgodovina naj se ukvarja s preteklostjo, socio¬ logija pa s sedanjostjo .« 20 Bil je mnenja, da zgodovine ni mogoče popolnoma sociologizirati, da ni mogoče popolnoma izločiti po¬ sameznih pomembnih osebnosti, da pa »je za historika, ki ima pred očmi celotni razvoj kulture, ta čisto individualni delež po¬ sameznih osebnosti primeroma majhen «. 21 Ni se strinjal z naziranjem, »ki hoče izločiti iz zgodovine vsako zakonitost in vsako ponavljanje«, na drugi strani pa je svaril pred proglašanjem »absolutnih zakonov razvoja«, pred anticipiranjem rezultatov, pred dogmatizmom. Terjal je predhodna podrobna, konkretna raziskovanja . 22 »O pravih humanističnih in družbenih vedah mo¬ remo govoriti le tam, kjer obstaja tendenca za poglobljenim, kritičnim in pogumnim postavljanjem vseh problemov in raz¬ pravljanjem o vseh argumentih. Kjer se pa sprejemajo že do¬ končne sinteze in že izdelani okviri in je vse prizadevanje le v tem, da se vse to izpolni z detajli in izdela v podrobnostih, kjer 16 17 18 19 20 21 22

496

Prebivalstvo na Slovenskem ..., str. 88. Sociologija in zgodovina, str. 15. Isto: Anthropos 1969, str. 75. Anthropos 1982, str. 233. Sociologija in zgodovina, str. 15. Anthropos 1969, str. 75. Sociologija in zgodovina, str. 13. Prav tam, str. 14.

vlada duh prilagodljivosti, celo prilagojevanja vsako leto menja¬ jočim se situacijam — tam more to roditi trenutne koristne re¬ zultate, ne more pa biti govora o tem, da bi to privedlo do znanstvenih spoznanj trajne veljave in da bi na tak način v šolah obravnavane družbene vede bile privlačne za kritični del mladine,« je govoril leta 1969.23 Kakor je bil proti pritisku od zunaj na razvoj znanosti in zgodovine, tako je bil tudi proti temu, »da se na vso moč favorizira samo raziskovanje najnovejše zgo¬ dovine«.24 Bil je tudi proti ozkim specialistom in niso mu bili všeč zgodovinarji, ki se vse življenje ukvarjajo le s petimi, de¬ setimi leti. »Ozki specialisti brez širšega obzorja ne morejo pra¬ vilno oceniti niti vrednosti svojega lastnega dela,« je zapisal in ugotavljal, da velik del današnje mikrosociologije troši »mnogo dela, časa in sredstev za ugotovitev dejstev, ki bi jih bilo mogoče uganiti tudi brez študija«.25 Zwitterjevo pisanje je bilo v skladu z njegovimi pogledi. Skrbno, podrobno, kritično raziskovanje virov, ostra analiza po¬ datkov, nič prehitrih, lahkovernih zaključkov, tudi tam ne, kjer vabijo simpatične ideje. Močan, sem in tja celo prehud skepti¬ cizem. Izreden smisel za ključna vprašanja, za sintezo, vedno podprto z množico dejstev. Širina gledanja: slovenski problemi v luči evropskega razvoja, opozarjanje na podobnosti in razlike. Jasne in natančno oblikovane misli, nobenega frazarjenja, pre¬ tehtane besede. Stil je dostikrat hladen, čeprav pisec še daleč ni ravnodušen. Zanimanje za zgodovino se zdi Zwitterju »že samo na sebi bistven sestavni del naše kulture, prav posebej je pa utemeljeno tedaj, kadar nam zgodovinski študij neposredno pomaga pri raz¬ umevanju našega časa.« 20 III

Zwitter ni bil zgodovinar ozkih časovnih, problemskih ali pro¬ storskih omejitev. Njegove razprave segajo od srednjega veka do najnovejšega, sodobnega časa. Tu moremo dati samo bežen pre¬ gled tega dela.27 Nekatere predvojne Zwitterjeve razprave, tako Koroško vprašanje ali Prebivalstvo na Slovenskem, Nemci na Slovenskem, so segale do tedanjega trenutka, do tridesetih let. 23 Anthropos 1969, št. III/IV, str. 83. 21 Prav tam, str. 82. 25 Anthropos 1982, str. 232. 26 V op. 2 cit. delo, str. 10. 27 Podrobneje glej v obravnavah Zwitterjevega dela, ki jih je napisal B. Grafenauer ob 60-letnici (Zgodovinski časopis 1965/66), ob 80-letnici (ZČ 1985) in ob smrti (ZČ 1988). Bibliografija Zwitterjevih razprav je izšla v ZČ 1965/66 (B. Grafenauer) in 1985 (N. Stergar) ter v Letopisih SAZU.

497

V nekaterih povojnih razpravah je zajel tudi čas druge svetovne vojne, zlasti problem načrtovanja meja in delo partizanskega Znanstvenega instituta. Kar se tiče srednjega veka, ga je zanimal predvsem nastanek mest. Temu je bila posvečena disertacija, ob¬ sežna razprava K predzgodovini mest in meščanstva na starokarantanskih tleh,28 ki jo je napisal skoraj četrt stoletja pozneje, pa razne obravnave iz razvoja Ljubljane in Novega mesta. Glavno obdobje, o katerem je pisal Zvvitter, pa je čas od 18. stoletja do konca prve svetovne vojne. S posebnim veseljem in zavestjo važnosti problematike se je ukvarjal z demografskimi problemi. Omenili smo že knjigo Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni. V Zgodovini agrarnih panog, ki jo je kot prvi zvezek Gospodarske in družbene zgodovine Slo¬ vencev izdala SAZU, je napisal obsežen pregled virov in literature za razvoj prebivalstva od 18. stoletja naprej.29 Statistični podatki in razpravljanje o njih so pomemben del tudi drugih razprav, recimo Nemcev na Slovenskem. Največji del razprav o tem obdobju je posvečen slovenski idejnopolitični in socialni zgodovini, bodisi celotnemu sloven¬ skemu ozemlju, bodisi posameznim pokrajinam. Marsikje je za¬ jeta poleg slovenske še širša jugoslovanska problematika. Velik del teh razprav objavljamo v tej knjigi, izven nje pa ostaja še marsikaj.30 Za XI. mednarodni kongres zgodovinskih ved v Stockholmu 1960 je mednarodni komite sprejel predlog, da bi bili nacionalni problemi v habsburški monarhiji uvrščeni med 34 glavnih tem. Zwitter je s sodelovanjem Jaroslava Šidaka in Vase Bogdanova napisal obsežen referat, ki je izšel v uradni publikaciji kongresa v francoskem izvlečku, v celoti pa ga je tiskal, prav tako v fran¬ coščini, jugoslovanski nacionalni komite, medtem ko je slovensko besedilo, nekoliko dopolnjeno, izšlo v knjigi pri Slovenski ma¬ tici.31 Referat je doživel na kongresu mnogo priznanj in živahno diskusijo s 23 udeleženci. Zwitter je blestel s svojimi odgovori, ne le zaradi vsebine, ampak tudi zato, ker je odgovarjal vsakemu diskutantu gladko in tekoče v njegovem jeziku, francoščini, angle¬ ščini ali nemščini. Zwitterjev stockholmski referat je bil gotovo dotlej naj večji mednarodni uspeh slovenskega zgodovinopisja. 28 Zgodovinski časopis 1952/3. 29 Ljubljana 1970, str. 34—58, 59—62, 63—67. 30 Tu naj opozorimo le na dokaj širok prikaz slovenske zgodovine 17. in 18. stoletja v Zgodovini narodov Jugoslavije, Druga knjiga, Ljubljana 1959, in pregled novejše primorske zgodovine v zborniku Slovensko Pri¬ morje in Istra, Beograd 1953. 31 Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Ljubljana 1962.

498

Zwitterjev namen v referatu je bil dvojen. Hotel je pokazati na¬ cionalna gibanja posameznih narodov, formiranje narodov v po¬ litičnem smislu besede. »Najbolj zanimiv je primer tistih naro¬ dov, ki prej niso imeli svojih višjih socialnih razredov in višje kulture v svojem jeziku, ki so se pa v tej dobi vendar razvili družbeno, kulturno in politično vse do boja za svojo državnost«. S tem so dali, med njimi tudi Slovenci, »svoj originalni prispevek k splošnemu zgodovinskemu razvoju v XIX. stoletju«.32 Prav tako je hotel Zwitter pokazati notranji ustroj in nacionalno politiko habsburške monarhije, ki je postajala po njegovem mnenju »ved¬ no bolj anahronizem«, tako da je najvažnejši problem, kako se je »sploh mogla toliko časa vzdržati«.33 Vsota različnih motivov, ki jih je analiziral v referatu, in oportunizem političnih strank po¬ jasnjujeta, »zakaj je bilo pred 1914 malo gibanj, ki so bila od¬ krito nasprotna obstoju monarhije; toda ta položaj se je spre¬ menil v atmosferi svetovne vojne«.34 Zvvitter je v slovenskem predgovoru zapisal, da »razpad Avstro-Ogrske in nastanek novih držav pomeni v celoti brez dvoma velik napredek«.35 Danes se pri nas kakor še marsikje pojavljajo mnogi pomisleki o tej sodbi. Julija 1962 se je še zdelo, da je bila po drugi svetovni vojni »re¬ šena — upamo, da dokončno — tudi večina perečih nacionalnih problemov«,38 vendar kažejo Zwitterjeva razmišljanja na istih straneh, da je bilo to samo upanje, še daleč pa ne prepričanje. Široko primerjalno, v evropskem okviru, je zajel slovensko narodno gibanje Zwitter leta 1963/64 v razpravi Slovenski poli¬ tični prerod XIX. stoletja v okviru evropske nacionalne proble¬ matike, ki jo objavljamo v tej knjigi. Podobno evropsko-primerjalno je obravnaval tudi naš protestantizem 16. stoletja, vendar čisto na kratko, v diskusiji na brežiškem zborovanju slovenskih zgodovinarjev leta 1984.37 Za zbornik Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani (1969) je napisal Zwitter razpravo Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918. Ob tem naj omenimo, da je bil eden glavnih pobudnikov za ustanovitev arhivsko-muzejske službe na univerzi (1968). Ocene veljajo navadno za manj važen del znanstvenikovega pisanja. Ta splošna sodba pa ne drži za Zwitterjeve izredno skrb¬ no pisane ocene, ki so bile res prave kritike in so podrobno navajale napake, trditve, ki so bile premalo podprte, napačna stališča. Ocene Mala, Prijatelja, prve izdaje Gestrinove in moje 32 33 34 35 s« 37

Prav tam, str. 8. Prav tam, str. 7. Prav tam, str. 206. Prav tam, str. 9. Prav tam, str. 10. Zgodovinski časopis 1985, str. 297.

499

zgodovine in še mnoge druge lahko štejemo za doneske k zgodo¬ vini časa, o katerem se je razpravljalo.38 Med raziskovalci slovenske politične zgodovine druge polo¬ vice 19. stoletja je zavzemal pred Zwitterjem literarni zgodovinar Ivan Prijatelj najuglednejše mesto. Danes so se slavisti s tega področja dela skoraj popolnoma umaknili, za Zwitterjem pa je začelo delati že kar veliko mlajših in še mlajših zgodovinarjev. Literaturi, ki jo je navajal Zwitter v svojih razpravah, bi mogli danes dodati že kar mnogo novih imen in naslovov. Niti ob novih delih, niti ob današnjih drugačnih pogledih na dogodke iz naše preteklosti pa Zwitterjeva dela niso izgubila svoje vrednosti in aktualnosti. Nekaterim zgodovinarjem se zdi danes Zwitterjeva šola že nekoliko zastarela in zahtevajo drugačne poglede na zgo¬ dovino. Res se obrača zanimanje danes na nova področja, ki so se včasih zdela nepomembna, in tako je tudi prav. Raziskovanje novih področij pa nikakor ne jemlje vrednosti starim, ki bodo ostala potrebna tudi vnaprej. Preteklosti in njenih raznovrstnih strani je dovolj za vse zgodovinarje. Fernand Braudel je zapisal, da je zgodovina vsota vseh možnih zgodovin in da je edina na¬ paka, izbrati samo eno teh zgodovin, druge pa izločiti.39 Zvvitter je pisal na način, ki si ga je izbral in v katerem je dal vrhunske rezultate, s tem pa ni rečeno, da je odkril in povedal vse. Zato naj nova šola mirno piše «antropološke oznake o ljudeh, udeleženih v dogajanjih«, ki jih tako pogreša pri Zvvitterju.40 Rezultati se merijo po kvaliteti dosežkov, ne po šolah. Najbrž pa bo antro¬ pološka šola prav tako doživela višek in upad kakor vse prejšnje. IV Izbor razprav za objavo pri Slovenski matici je začel pri¬ pravljati že Zwitter sam, žal pa začetega dela ni mogel dokon¬ čati. Za to knjigo smo, sledeč naslovu »O slovenskem narodnem vprašanju«, ki ga je določilo vodstvo Matice, izbrali 17 krajših in daljših razprav, napisanih v razmaku skoraj petdesetih let, pet pred drugo vojno, 12 po njej. Prva je iz Zwitterjevega 27. leta, iz časa študija v Parizu in dela v pariških arhivih. Zadnjo je napisal v starosti 76 let, kot akademik in zaslužni profesor, za slovenski prevod Linhartove zgodovine. Deset del je ponatisnjenih iz objav v revijah: v predvojni Sodobnosti (2), v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo (2), v Zgodovinskem časopisu (5) in v Ju38 Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 1941, Zgodovinski časo¬ pis 1951. 39 Annales (Economies ■— Societes — Civilisations) 1958, str. 734. 40 J. Prunk, Sodobnost 1990, str. 760.

500

goslovanskem istorijskem časopisu (1). Pet je ponatisnjenih iz knjig raznih vrst, od zbornikov do razstavnih katalogov. Dve razpravi sta tu prvič objavljeni v slovenščini. Postanek političnega ilirizma in ustanovitev Ilirskih provinc iz leta 1933 je bil zdaj preveden iz francoščine. Narodna zavest v novejši zgodovini ko¬ roških Slovencev, ki je izšla doslej le v nemščini (1979), pa je podana po izvirnem Zwitterjevem rokopisu. Izbranih del nismo razvrstili po kronološkem redu nastanka temveč po problematiki. Na začetek smo uvrstili tri splošne raz¬ prave. Prva, Slovenci in habsburška monarhija (str. 5—25), daje zgoščen pregled slovenske zgodovine od napoleonskih vojn do konca prve svetovne vojne. Drugi dve, Nemci na Slovenskem (str. 26—42) in Etnična struktura in politična vloga mest v slovenski h deželah od srede XIX. do začetka XX. stoletja (str. 43—51), ob¬ ravnavate problematiko neslovenskega prebivalstva na naših tleh. Uvodnemu delu sledi pet razprav o koncu 18. in začetku 19. sto¬ letja, o prosvetljenem (Zwitter ni maral oblike razsvetljenem) absolutizmu, začetkih slovenskega narodnega gibanja, francoski revoluciji, vojnah in Ilirskih provincah. Težišče prvih dveh raz¬ prav je na Antonu Tomažu Linhartu. Zwitter je po Grafenauerjevih besedah, v bistvu šele odkril Linhartovo mesto v nastajanju slovenskega zgodovinopisja in pomen njegovega zgodovinarskega dela za oblikovanje slovenske narodne zavesti.41 Prva koncepcija slovenske zgodovine (str. 52—72) prikazuje predvsem stališča historiografije 17. in 18. stoletja do dežel, jezikov in narodov, Lin¬ hartova doba, misel in delo (str. 73—119) nam pa kaže jožefinski čas in vplive francoske revolucije. Naslednje tri razprave se ukvarjajo z Ilirskimi provincami, pa segajo zato preko slovenskih meja na južnoslovansko problematiko. Postanek političnega ili¬ rizma in ustanovitev Ilirskih provinc (str. 119—182) govori o ili¬ rizmu pred Gajem, o prvi fazi ilirizma od 15. stoletja naprej, o oblikah narodne zavesti v slovenskih, hrvaških in srbskih deželah, o problemu vloge nacionalnega vprašanja pri nastanku Ilirskih provinc. Socialni in gospodarski problemi Ilirskih provinc (str. 183—204) so druga, Napoleonove Ilirske province (str. 205—217), splošen pregled tega kratkega a pomembnega medvladja, pa tretja razprava te skupine. Obdobje od dunajskega kongresa do konca prve svetovne vojne predstavljajo štiri razprave. Problem narodnega preroda pri Južnih Slovanih v Avstriji: legitimizem in narodnostno načelo (str. 218—227) razpravlja o tem, v kakšni meri in od kdaj ima narodno gibanje teh narodov političen značaj, kakšen je odnos 41 A. Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slo¬ vanov Avstrije, Ljubljana 1981, str. 300.

501

njihovih nosilcev do legitimizma in ideje narodnosti kot politične enote, ki sama odloča o svoji usodi in ki ima pravico bodisi do neodvisne države bodisi vsaj do avtonomije.42 Razprava Slo¬ venski politični prerod XIX. stoletja v okviru evropske nacio¬ nalne problematike (str. 228—314) je najdaljša, pa po marsičem tudi najpomembnejša razprava vse knjige. V njej kaže Zwitter narodnostno vprašanje v celi Evropi, za Slovence pa podrobneje razpravlja o revoluciji 1848 in naslednjih dveh, treh desetletjih. Nekaj problemov okrog jugoslovanskega kongresa v Ljubljani leta 1870 (str. 315—345) je polemičen zapis h kongresu, o katerem se je že zelo veliko razpravljalo, Zlom avstromarksizma pri Slo¬ vencih (str. 346—402) pa govori o času prve svetovne vojne in o stališčih Henrika Tume. V zadnji del knjige smo uvrstili regio¬ nalno problematiko. Štiri razprave se tičejo Koroške, ki je bila Zwitterju vedno tako pri srcu: Zgodovinski razvoj prebivalstva na Koroškem in njegove socialne osnove (str. 403—414), najpo¬ membnejša, že klasična analiza Koroško vprašanje (str. 415— 441), Narodna zavest v novejši zgodovini koroških Slovencev (str. 442—454) in Etnične in družbene osnove koroškega vpra¬ šanja (str. 455—483). Kratka, pa zelo pomembna diskusija K vprašanju razvoja Slovencev v Prekmurju med 1860 in 1918 (str. 484—489) zaključuje knjigo. Jezik, ločila, pravopisne in slovnične oblike smo pustili po¬ vsod take, kakor so v prvem natisu. Popravili smo samo očitne tiskovne napake. V razpravi Nemci na Slovenskem v Sodobnosti 1938 se pojavlja v tisku mariborska »Slovenska okolica«, ome¬ njena že v 15. stoletju, v času, ko so dobivale ulice svoja imena od ljudstva in ne od sklepov občinskih svetov. Prav je seveda »Slovenska ulica« in tako smo tudi popravili (str. 34). Les origines de llllyrisme politique imajo precej tiskovnih napak. Ve¬ čino smo lahko popravili po Zwitterjevih lastnoročnih korektu¬ rah v tiskanem francoskem izvodu. Madžarske kraje, ki so v francoščini navedeni v nemški obliki (Totis, Altenburg), smo v slovenščini dali v madžarski obliki (Tata, Magyarovar). 42 Zgodovinski časopis 1955, str. 163.

502

VSEBINA SLOVENCI IN HABSBURŠKA MONARHIJA. 5 NEMCI NA SLOVENSKEM. 26 ETNIČNA STRUKTURA IN POLITIČNA VLOGA MEST V SLOVEN¬ SKIH DEŽELAH OD SREDE XIX. DO ZAČETKA XX. STOLETJA 43 PRVA KONCEPCIJA SLOVENSKE ZGODOVINE. 52 LINHARTOVA DOBA, MISEL IN DELO. 73 POSTANEK POLITIČNEGA ILIRIZMA IN USTANOVITEV ILIRSKIH PROVINC.119 I. Ilirizem pred francosko revolucijo.120 II. Revolucija in ilirski nacionalizem.128 III. Francoska oblast in ustanovitev Ilirskih provinc.141 Dodatek .170 SOCIALNI IN GOSPODARSKI PROBLEMI ILRISKIH PROVINC ... 183 NAPOLEONOVE ILIRSKE PROVINCE.205 PROBLEM NARODNEGA PRERODA PRI JUŽNIH SLOVANIH V AVSTRIJI: LEGITIMIZEM IN NARODNOSTNO NAČELO .... 218 SLOVENSKI POLITIČNI PREROD XIX. STOLETJA V OKVIRU EVROPSKE NACIONALNE PROBLEMATIKE.228 NEKAJ PROBLEMOV OKROG JUGOSLOVANSKEGA KONGRESA V LJUBLJANI LETA 1870 . 315 ZLOM AVSTROMARKSIZMA PRI SLOVENCIH.346 ZGODOVINSKI RAZVOJ PREBIVALSTVA NA KOROŠKEM IN NJE¬ GOVE SOCIALNE OSNOVE.403 KOROŠKO VPRAŠANJE.415 NARODNA ZAVEST V NOVEJŠI ZGODOVINI KOROŠKIH SLOVEN¬ CEV .442 ETNIČNE IN DRUŽBENE OSNOVE KOROŠKEGA VPRAŠANJA ... 455 K VPRAŠANJU RAZVOJA SLOVENCEV V PREKMURJU MED 1860 IN 1918.484 SPREMNA BESEDA (Vasilij Melik).491

FRAN ZWITER

O SLOVENSKEM NARODNEM VPRAŠANJU Izbral, uredil in spremno besedo napisal

VASILIJ MELIK Opremila Imeri Sabina Za založbo PRIMOŽ SIMONITI Izdala in založila SLOVENSKA MATICA LJUBLJANA Natisnila in vezala Tiskarna »Jože Moškrič« Izid knjige je podprla Kulturna skupnost Slovenije

CIP — katalogizacija v knjigi Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 323.1(497.12) ZVVITTER, Fran O slovenskem narodnem vprašanju / Fran Zwitter : [izbral, uredil in spremno besedo napisal Vasilij Melik]. — Ljubljana : Slovenska matica, 1990 21199360