244 81 75MB
Slovenian Pages [393] Year 1937
KOSMOS Zbirka poljudno znanstvenih in gospodarskih spisov, spominov, potopisov itd.
Silvo Kranjec
MED NAPOLEONOM IN LENINOM STO LET EVROPE (1814— 1914)
1937 JUGO SLO VAN SKA KN JIGARN A V LJUBLJANI
1041 5
V se p rav ice p rid ržan e O p rem il arch. Dože M esar Ju go slovan ska tiskarna v Lju bljan i (K arel Č e č)
MÌU PO VIHARJU
Wìhar se poleže Vojna vihra, ki jo je bila velika revolucija prinesla Evropi, se je jela po dveh desetletjih polegati. N a p o l e o n , »stvor in dovršitev revolucije obenem«, je s svojo »veliko armado« podlegel ruski zimi !. 1812. Njegovi neprostovoljni zavezniki so se združili s sovražnikom in ga naslednjo jesen v tridnevni »bitki narodov« pri Lipskem potolkli. Ker le ni nehal verovati v svojo zvezdo, so mu oprezno sledili in ga z novim letom 1814 napadli v lastni deželi. Njihova neodločnost, še bolj pa zavest Francozov, da branijo sedaj rodno grudo, je dala ne izkušenim vojskam najmlajših letnikov poguma in Napoleon je še z nekaj sijajnimi zmagami pokazal staro moč. Toda te zmage so ostale njegov labodji spev; premoč zaveznikov je zmagala, brž ko so se zedinili za odločilni udarec. Zadnjega marca sta car Aleksander I. in pruski kralj Friderik Viljem III. vkorakala v Pariz, dočim je Napoleonov tast, cesar Franc I., obzirno ostal zadaj. Trumoma so sedaj prijatelji zapuščali premaganca, vsem na čelu Talleyrand, ki je jel že pripravljati pot Burbonom. Senat je Napoleona odstavil in maršali so zahtevali njegovo odpoved, ki jo je v prid sinu res podpisal 6. aprila 1814 v Fontainebleauju. Toda zmagovalci tudi sina niso marali; Napoleon se je moral odpovedati brezpogojno, nakar so mu dali kot suverenu s cesarskim naslovom otok Elbo, 400 mož garde in dva milijona frankov rente na leto. Napoleon sicer ni poznal čustev, vendar ga je bolelo, ko ga je sedaj zatajila žena Marija Luiza, še bolj pa, da je izročila sovražnikom njegoveg a sina, v čigar bodočnost je
V o jn a v F r a n c iji 1814. ( S lik a l M e is s o n ie r , L o u v re )
veroval do zadnjega diha. Najhujše ponižanje ga je doletelo na poti proti jugu Francije: da bi bil varen pred osvete željnimi množicami, se je moral preobleči v avstrijsko uniformo . . . Nekaj dni po Napoleonovem odhodu se je izkrcal v Calaisu L u d o v i k XVIII., brat nesrečnega Ludovika XVI., in 3. maja slovesno prišel v Pariz. Talleyrandu se je le posrečilo, da je, sklicevaje se na »legitimnost« (to bo poslej njegovo geslo), pridobil za Burbone carja Aleksandra, ki je bil namenil francoski prestol Bernadottu. Vendar je moral Ludovik XVIII. obljubiti, da bo dal ustavo, kajti zavezniki niso verjeli, da se bodo Burboni sicer v novi Franciji obdržali. Predzadnjega maja so nato sklenili z njim mir, ki je pač potisnil Francijo nazaj v meje iz I. 1792, ni ji pa naložil nobene vojne odškodnine in ji tudi ni vzel Alzacije, kot so mnogi Nemci zahtevali. Kaj se bo zgodilo z deželami, ki so bile po I. 1790 pridružene Franciji, in državami Napoleonovih va zalov, o tem naj bi odločal splošen k o n g r e s zastopnikov vseh držav, ki so se na tej ali oni strani udeležile vojne.
Seveda so si zavezniki v tajni pogodbi obljubili, da bodo novo ureditev Evrope sami vnaprej določili, tako da bi jo smel kongres le lepo potrditi. Zato se jim s kongresom tudi ni nikamor mudilo. Najprej je bilo določeno, da se sestane na Dunaju dva meseca po sklepu miru, t. j. 1. julija, nato so ga preložili na 1. oktober, slednjič so na stavili uradno otvoritev na 1. november, ko bi se imela odobriti polno močja pooblaščencev. To se pa tudi takrat ni zgodilo, tako da kongres formalno sploh ni bil otvorjen in kot tak tudi ni zboroval. Delovali sta prav za prav le d ve komisiji: ena za splošne evropske zadeve, v ka tero so morali štirje zavezniki na energičen Talleyrandov protest spre jeti tudi ostale štiri podpisnice pariškega miru: Francijo, Španijo, Por tugalsko in Švedsko, ter druga za nemške zadeve, kjer so bile poleg Avstrije in Pruske tudi Bavarska, WUrttemberška in Hannoverska. Ve liko je bilo pa še raznih pododsekov, ki so se bavili z vsemi mogo čimi vprašanji od trgovine z zamorskimi sužnji do položaja Židov v Frankfurtu ob Mainu. Vendar se ti odseki in komisije vsaj spočetka niso dosti sestajali, ampak so se zlasti bolj važne za deve obravnavale rajši pismeno, še rajši pa v zasebnih sestankih in razgovorih dotičnih diplomatov. Zato je sloviti, a malo značajni Metternichov pomočnik in glasnik, Friderik Gentz, lahko rekel, da je kongres kot tak nastopil šele na koncu, ko so njegovi udeleženci podpisali svoje sklepe. Ni torej čudno, da kongres ni prišel zlepa naprej, tem manj, ker je po znanih besedah kneza Ligna preveč — »plesal«. Veselo mesto ob Donavi je videlo tisto leto sijajno družbo vseh evropskih veličin, kakršne od koncila v Konstanzu pred štirimi stoletji ni bilo na enem kraju zbrane. Vso to številno in razvajeno družbo je gostil dobrodušni avstrijski cesar Franc I. s toliko gostoljubnostjo, da so se kar čudili. Na razpolago jim je dal okoli 3000 postelj in nad 2000 konj, na dvoru pa je vsak v e č e r baje gorelo okoli 13.000 sveč. Sprejemi in gostije, gledališke predstave in plesi so se kar vrstili; ni čuda, če je cesarja veljal vsak dan kongresa težkih 100.000 goldinarjev. Izmed ducata kro nanih glav na kongresu je zavzemal prvo mesto mladi car Aleksan der I., ki je samovšečno užival v vlogi junaškega zmagovalca in osvo boditelja Evrope. Tu je bil na višku svojega življenja in vladanja, a po svojem značaju, v katerem so se m ešale romantično-liberalne težnje
C e s a r F r a n c I. ( S lik a l W a ld m ü lle r , N ar. m u z e j v L ju b lja n i)
z brezobzirno oblastnostjo, že takrat zagonetka opazovalcem. Poleg carja je stal spoštljivo v ozadju njegov občudovalec, filistrski pruski kralj Friderik Viljem III. Med pičlo stotino pooblaščenih diplomatov sta bila zelo v časti oba zastopnika Anglije lord Castlereagh in obču dovani junak s španskih bojišč, vojvoda Wellington. Ruski car je imel
S
seboj Nesselrodeja, pruski kralj pa Hardenberga, kateremu je stal ob
strani duhoviti učenjak Viljem Humboldt. Za obnovitev Cerkvene države se je trudil p a p e ž e v zastopnik kardinal Consalvi, najbolj nepričakovano se je pa znal uveljavljati bivši škof, revolucionar in bonapartist, sedaj pa za govornik legitimnosti, Talleyrand. G ospodar položaja je kljub vsemu ostal se v e d a mladi avstrijski državni kancler knez Klemen Lotar Vaclav M e t t e r n i c h . Šele pred petimi leti je bil postal zunanji minister ta krat težko p o ražen e A v strije. Kot tujca — doma je bil iz Porenja — ga je staro avstrijsko plemstvo dolgo po strani gledalo, a n je g o v e zmožnosti so ga v konjunkturi napoleon skih vojen hitro visoko dvignile. Na kongresu je že odbijal s svojo o š a b nostjo in nekateri vladarji so se pritoževali, da jih
^ )-(i\*x < V u 6 rc
i
sprejem a kar sedè. Kot v e lik ženskar j e bil vedno zaC a r A l e k s a n d e r I. pleten v ljubavne afere in je pustil diplomate čakati pred vrati, medtem ko je svojim damam pomagal pri šminkanju za razne diletantske predstave. Za resno po drobno delo mu ni bilo; užival je v velikopoteznih spletkah in se trudil ustvariti evropsko ravnotežje čisto v duhu racionalistične politike 18. stoletja, ne meneč se za kake narodne in svobodoljubne težnje.
Ker ni bil Metternich edini na kongresu, ki je bil dostopen ženskim čarom, so seved a tudi lepe, čeprav n epooblaščene diplomatke iz plemiških vrst uspešno pletle svoje mreže, v katere so se ujeli mnogi visoki
gospodje.
Poleg
ženskih mrež so bile na stavljene na kongresu tudi zlate v a b e ; obojim je za kulisni način poslovanja dajal dosti prilike za udej stvovanje. Metternich tudi v tem pogledu ni bil ne dolžen. Neapeljski kralj Ferdinand IV. se mu je za svojo vrnitev na prestol izkazal hvaležneg a z letno rento 60.000 frankov, mesto Frankfurt pa si je kupilo svobodo z 10.000 dukati, ki jih je dobil zadolženi Metternichov oče. Dosti manj natančen je bil v denarnih rečeh seveda Gentz, ki je po lastnem priznanju vtaknil v prvih dveh mesecih kongresa v žep 48.000 gold inarjev, in sicer ........... tega prejel od Ludovika
K n e z M e t te r n ic h (P o s lik i Th. L a w r e n c e a )
je
ravno
polovico
^
XVIII. Evropsko ravnotežje se je zdelo Metternichu sedaj ogroženo po Rusiji, ki je imela v svoji oblasti vso Poljsko. Car Aleksander je v duhu že videl uresničen svoj mladostni sen — obnovljeno Poljsko, in za ta načrt je bil na pol pridobljen tudi njegov pruski zaveznik, ki si je zase izgovoril Saško. Toda Metternich ni mislil francoske premoči v Evropi zamenjati za rusko; z vso silo se je uprl in bi Prusiji pustil
tudi vso Saško, če bi šla z njim in z Anglijo proti carju. Pruske ministre bi bil skoraj pridobil, toda kralj Friderik Viljem III. je bil carju tako vdan, da je odločno potegnil z njim. Tako je postalo saško-poljsko vprašanje najtrši oreh dunajskega kongresa, nad katerim bi si bili zavezniki kmalu polomili zobe, v n ajvečje v e s e lje Talleyranda, pa tudi njegovega bivšega gospoda, ki je prežal na ta trenutek doli na Elbi. Talleyrand se ni le v imenu legitimnosti zavzel za saškega kralja, bra tranca Ludovika XVIII., ampak se je moral bati tudi prevelikega ojačenja Prusije, kakor so se bali Angleži premočne Rusije, v kateri so že videli bodočega tekmeca v Aziji. Tako so Avstrija, Francija in Anglija v vsej tišini sklenile 3. januarja 1815 vojno zvezo zoper Pru sijo, če bi hotela ta obdržati Saško. Talleyrand je zmagoslavno pisal svojemu kralju: »Koalicija je razbita, in sicer za vselej!« Vendar se je prezgodaj veselil, kajti odgovornosti za novo vojno si v tem trenutku ni maral nihče naprtiti in stvar se je že v enem mesecu mirno uredila. Prusija je odnehala in se zadovoljila s severno Saško, medtem ko je njen južni del ostal saškemu kralju, za odškodnino pa je Prusija dobila Porenje. Za saškim se je hitro rešilo tudi poljsko vprašanje, pri čemer carju niti ni bilo treba veliko popustiti. Prusiji sta ostala Poznanjska, Gdansk in Torunj, Avstriji pa Galicija, dočim so iz Krakova napravili samostojno republiko. Tako je bila Poljska »četrtič razdeljena«, vendar so ostale dobre štiri petine nekdanje poljske države carju kot ustavna kraljevina Poljska; s tem klinom se je Rusija vrinila daleč na zahod sredi med Avstrijo in Prusijo.
Še en sunek N ajvečje težave so bile na srečo že prestane, ko je 7. marca prišla na Dunaj novica o Napoleonovem begu z Elbe in dokončno pomirila razprte zaveznike. O njihovi neslogi je bil Napoleon enako dobro poučen kot o nezadovoljnosti Francozov z obnovljeno burbonsko mo narhijo. S kraljem se je bila namreč vrnila v Francijo tudi množica m aščevanja željnih emigrantov in najbolj trdovratnih reakcionarjev, kajti zmerni in uvidevni plemiči so bili že Napoleonovo amnestijo iz
rabili za vrnitev v domovino. Ti emigranti bi najrajši imeli vse tako, kot je bilo pred revolucijo; zlasti so zahtevali nazaj svoja posestva in s tem razburili vse gospodarsko življenje. S eved a so rovarili tudi proti ustavi in prezirali armado, ki je biia ponosna na slavne zmage napo leonskih let. Trikoloro je zamenjala zopet bela zastava; na tisoče oficirjev je bilo odpuščenih, emigranti, ki so se bili nekoč borili v sovražnih vrstah, pa so dobili visoke šarže. Ni čuda, da je vojska po vsod potegnila z Napoleonom, ko se je 1. marca izkrcal na francoski obali. Zo p er njega poslane čete so se mu z navdušenjem pridružile in 20. marca se je zopet nastanil v Tuilerijah, odkoder je v vsej naglici zbežal Ludovik XVIII. Vendar francoski narod v celoti ni bil navdušen, zlasti Parižani so stali dokaj hladni ob strani. Napoleona je to tembolj zaskrbelo, ker se je Evropa takoj odločno izjavila zoper njega. Zaman je poudarjal, da ne misli v e č na osvajanja, ampak da hoče v miru vladati samo Franciji. Ze 13. marca so zavezniki na Dunaju obnovili svojo zvezo proti njemu in ga prekleli kot sovražnika in kalilca svetovnega miru. Da bi pridobil Francoze za nove vojne žrtve, ki so se zdele neizogibne, jim je bil zdaj pripravljen dati celò svobodo. Sprejel je načrt ustave, ki je bil liberalnejši od burbonske »karte«, in njegov tvorec — Benja min Constant — je upal z njim uresničiti svoj ideal ustavne monarhije. Toda Francozi so ostali nezaupni. Pri plebiscitu o novi ustavi se je iz rekla sicer velika večina zanjo, še mnogo ve č se jih je pa vzdržalo glasovanja. Napoleon je videl, da potrebuje zmage na bojišču. Nje govi najhujši nasprotniki, Prusi in Angleži, so že vkorakali v Belgijo, moral je hiteti, da prepreči njih združitev ali celò nastop Avstrijcev in Rusov. Toda francoski narod je bil vojne sit. Prostovoljcev se je le malo oglasilo, konskripcijo so bili pa že Burboni odpravili in Na poleon se je ni upal zopet uvesti. Ostala mu je v glavnem le stara armada, tako da je mogel komaj 130.000 mož postaviti nasproti sovraž niku, ki je imel skupno nad 200.000 mož. Francozi so se dobro držali. Najprej so 16. junija zavrnili pri Lignyju Pruse pod Blücherjem in nato pri Quatrebasu tudi Angleže, ki jih je vodil Wellington. Toda Blücher in njegov pomočnik Gneisenau sta se hotela kljub porazu še združiti z Wellingtonom in sta kmalu zavila proti severu,
dočim je bil Na
poleon prepričan, da se Prusi umikajo na severovzhod proti Renu. Dobršen del svojih sil je poslal tjakaj zasledovat sovražnika, sam pa je sledil Wellingtonu, ki se je malo s evern eje pri W a t e r I o o j u pri pravil na boj. Tu so 18. junija Francozi ves dan junaško naskakovali angleške postojanke, toda Napoleon je zaradi slabega vremena nekaj ur prekasno začel boj. Tako je Napoleonu, mojstru ofenzive, Wellington, mojster obrambe, lahko hladnokrvno kljuboval, dokler se niso proti večeru pojavili na Napoleonovem desnem krilu Prusi in zapečatili njegov poraz. Izmučene francoske čete so se usule nazaj, brezobzirno zasledovane od Prusov, ki jim je cesar sam komaj ušel. Tako se je Napoleon po devetih dneh poražen vrnil v Pariz. A še se ni mislil vdati. Pripravljal se je na nov odpor, toda Francozi so ga dokončno zapustili in obe zbornici sta zahtevali njegov odstop. 22. junija se je torej odpovedal drugič, zopet v prid sinu. V Parizu so postavili začasno vlado in odločno svetovali Napoleonu, naj zapusti deželo. Mislil je na beg v Ameriko, a z obotavljanjem je zamudil ugoden trenutek; rajši, kot bi se dal Angležem ujeti na begu, je šel 15. junija sam v Rochefortu na angleško ladjo »Bellerophon«, sklicujoč se na velikodušnost svojega »najmočnejšega, najvztrajnejšega in naj plemenitejšega sovražnika«. Toda to sklicevanje kot tudi primera s Temistoklejem mu nista pomagala. Na predlog Angležev so ga zma govalci proglasili za vojnega ujetnika in ga poslali na otok Sv. Helene, kjer je véliki mož osamljen in zagrenjen 6. maja 1821 končal svoje burno življenje. Medtem naj bi začasna vlada pridobila zaveznike za časten mir in priznanje Napoleona II. Toda njen predsednik Fouché je — slično kot leto prej Talleyrand — delal na svojo pest ter pomagal Burbonom nazaj na prestol. Sicer jih niti car niti avstrijski poveljnik Schwarzen berg nista marala in sta smatrala pravkar minulo »stodnevno« vlado Napoleonovo za dokaz njihove nepopularnosti. Carja je bila vrh tega užalila tudi Talleyrandova politika na kongresu; toda Wellington, junak dneva, je bil odločno za Burbone in 28. junija se je Ludovik XVIII. drugič vrnil v Francijo. Z njim so zavezniki sklenili 20. novembra 1815 II. pariški mir. Kljub nemškim ugovorom so Franciji še pustili mejo ob Renu, sicer so jo pa zdaj le kaznovali za njeno stodnevno nezvestobo.
Plačati je morala 700 milijonov frankov vojne odškodnine, vrniti ugrab ljene umetnine in vzdrževati najmanj tri leta precejšno okupacijsko armado v obmejnih pokrajinah.
red Tačas je bil d u n a j s k i k o n g r e s svoje delo že zaključil. Na poleonova pustolovščina njegoveg a dela ne le ni prekinila, ampak ga je celò pospešila, tako da je bila 9. junija še pred odločitvijo na bojišču od vseh udeležencev slovesno podpisana tako zvana sklepna listina, ki vsebu je vse na kongresu sklenjene pogodbe. Evropska karta se je z njimi temeljito spremenila, toda ne tako, kot so si to želeli evropski narodi. Od dvajsetletnega vojskovanja utrujeni so ti sicer mirno sprejeli, kar jim je kongres naložil, toda bili so težko razočarani. Kajti nihče se ni oziral na njihove potrebe in želje, ampak so jih predevali sem in tja, kot je zahtevala visoka politika kabinetov ali kot se je kasneje izrazil Bismarck: »Razrezali so jih kot stare suknje in hlače.«
Ene so
proti volji združili: tako so iz Belgije, Holandske in Luksemburške na pravili združeno kraljevino Holandsko. Ta naj bi v bodoče varovala nasproti
ležečo
Anglijo
pred
francosko
in nemško
nevarnostjo
in
obenem holandskega kralja odškodovala za kolonije, ki so mu jih bili vzeli Angleži. Norveško so ločili od Danske in jo priklopili Švedski v odškodnino za Finsko,
katero
je
dobila
Rusija.
O be zvezi sta bili
nenaravni, prva se je pretrgala že ob julijski revoluciji 1830, druga je životarila še tja do I. 1905. Narode, ki so hrepeneli po združitvi, so pa pustili ločene ali jih še bolj razkosali. Italija je bila Metternichu le »zemljepisni pojem« in že od Napoleona deloma zedinjeni polotok je Metternich pomagal razdeliti nazaj med osovražene stare dinastije. Večji del bivše kra ljevine Italije je prišel kot »Lombardsko-beneško kraljestvo« ne posredno k Avstriji, v Parmi, Toskani, Modeni itd. so pa zavladali cesarjevi sorodniki. Papeževa država je bila skoraj vsa obnovljena. V Neapelj so Franciji na ljubo prišli nazaj Burboni, ki se jim je Sicilija
O 30100
200
Evropa
300 hOOKn
po
dunajskem
kongresu
1 .1815. (P. = Parm a, M. = M o d e n a , L. = Lu cca , Sav. = S a v o js k a )
le nerada podala. Edina država z domačo dinastijo je bil Piemont, ki so mu dali še G enovo; sem v Piemont, čeprav še dolgo reakcio naren, se bodo poslej obračale oči italijanskih patriotov. Kot vemo, se tudi Poljska ni obnovila. Poljaki so se bili zanašali na Napoleona in ta je bil zdaj poražen od tistih, ki so si bili Poljsko že trikrat delili. Zato so smeli biti Poljaki veseli, da je ostala skoraj vsa bivša Varšavska vojvodina skupaj kot Poljsko kraljestvo; dobila je celò ustavo, za kralja pa ruskega carja.
In slednjič so bili razočarani tudi Nemci.
Napoleonski pritisk je vzdramil tudi nje, ki so bili nekoč v kozmo politskem navdušenju pozdravljali revolucijo in Napoleona. Zdaj so postali
nacionalni in zlasti mladina se je v osvobodilni vojni borila
tudi za novo, zedinjeno in ustavno Nemčijo. Toda ko je bila storila svojo dolžnost, so jo vlade poslale domov in obnovile reakcijo. Na mesto zaželjen e enotne Nemčije so ustvarili na kongresu le »Nemško zvezo«, t. j. zvezo 39 suverenih držav, katerih edina vez je bil zvezni zbor iz poklicnih diplomatov, ki je pod avstrijskim predsedstvom zasedal v Frankfurtu ob Mainu in bil brez dejanske moči. Nova Nemška zveza ni bila nič manjši »monstrum«, kot je bilo po znanem Pufendorfovem reku nekdanje »sveto rimsko cesarstvo nem škega naroda«. V tej zvezi so bili tudi tuji vladarji, ki so imeli v oblasti kako nemško deželo, n. pr. angleški kralj za Hannover in danski kralj za Holstein in Lauenburg. Prusija je bila pa le na pol člen zveze, kajti Vzhodna Pruska in prej poljske d e ž e le niso spadale k Nemški zvezi, enako kot od Avstrije ne ogrsko-hrvatske d ežele in G alicija z Buko vino. Avstrijsko-prusko nasprotstvo je predvsem po Metternichovi zaslugi preprečilo združitev Nemcev in se je moralo šele na bojiščih razčistiti. Po načelu legitimnosti je dobila Avstrija nazaj Ilirske pro vince, iz katerih je napravila »Ilirsko kraljestvo«, potem Tirolsko, Predarlsko in Salzburško. Tako je s težko roko ovirala Italijane kot Nemce pri njih težnjah po zedinjenju in se kmalu osovražila kot rabelj svo bode. Da bo Avstrija težko obdržala nadvlado v Italiji z Jadranom in v Nemčiji hkrati, se je dalo že slutiti. Prusija je bila za svojo naglo odločitev zoper Napoleona nagrajena z delom Saške, z Westfaisko in Porenjem. Prej pretežno agrarna in protestantska, je prišla s tem na klasična tla nemške kulture k Renu, v katoliško in industrijsko ozemlje,
kjer je nasproti Franciji zavzela »stražo ob Renu«. Hannover, ki je bil vrnjen angleškem u kralju, je ločil Prusijo v dva dela. Nujno je morala stremeti za tem, da z o svo jitvijo vm esnega ozem lja združi svojo staro in novo posest, kar je pomenilo tudi boj za prem oč v Nem čiji. Predvsem v korist Franciji so zajam čili Švici trajno nevtralnost, na Pirenejski polotok pa postavili nazaj obe stari d inastiji. Tako je bila Evropa zopet uravnotežena in Angleži so se zad o vo ljili s Helgolandom in še bolj važno Malto ter protektoratom nad Ionskim i otoki. Nje je zanimal daljni svet — tam so jim ostale lepe holandske in druge ko lonije, zlasti Kapland in Ceylon. Po toliko krvavih vojnah p rid ob ljeni mir, nič manj pa tudi novo ureditev sveta je bilo treba tudi zavaro vati za bodočnost. Na prvo je predvsem mislil car A leksand er, ko je takoj po končanem N apoleo novem porazu prišel s svojim načrtom » s v e t e a l i a n s e«. N jegovo romantično-mistično krščanstvo, na katero je vp liva l poleg kneza Czartoryskega francoski filozof Bergasse, nekoliko pa tudi pobožnjaška Km denerca, se zrcali iz te, navadno p re cen jevan e listine. Kot bratje so si 26. IX. 1815 o b ljub ili v Parizu trije zavezniki — ruski car, avstrijski cesar in pruski kralj — m edsebojno pomoč; složno po istih načelih krščanske vere hočejo kot o če tje vlad ati svojim podložnikom. Vse krščanske vlad a rje so va b ili v svoj krog in kmalu so bili člani svete zveze vsi razen realnih A n g ležev in pap eža, ki mu p re več pisana družba vseh krščanskih konfesij ni p rijala. Prvotna pacifistična strem ljenja te zveze so kmalu stopila v ozad je in pokazalo se je grdo reakcionarno jedro . Aleksandra je izpodrinil M etternich, ki je ošabno nazval sveto zvezo »doneč nič«, kar je v resnici tudi bila. Kajti bila je bolj manifest kot prava pogodba s praktično učinkujočim i določbam i. Realno podlago je dobila še le v pogodbi, ki so jo hkrati z drugim pariškim mirom 20. XI. 1815 sklenile te tri države z A nglijo. Tu so se zavezniki zavaro vali najp rej pred francosko revanšo in sploh pred vsakim , ki bi skušal kaliti na novo ustvarjeni red. Zaradi tega so si ob ljub ili, da se bodo po potrebi se stajali in primerno ukrepali. Ko so že po nekaj letih na kongresu v Aachenu I. 1818 medse sp re je li tudi spokorjeno Francijo, je imel dunajski kongres svojo »zvezo narodov«. Ta se je shajala na kongrese in intervenirala, kjerko li bi se izpod p ep ela za svetile skrbno
M e d N a p o le o n o m In Le n in o m
17
2
zadušene iskre revolucionarnih ali tudi samo liberalnih idej. Nastopila je »doba kongresov« ali bolj pravilno »Metternichova doba«. Nova ustanova je imela kmalu opravka, in sicer doma v Nemčiji. Z Nemško zvezo seved a rodoljubi niso bili zadovoljni in zvezni zbor v Frankfurtu že zaradi avstrijsko-pruskega nasprotovanja ni mogel kaj prida pomeniti. Člen 13. »Bundesakte« je sicer obljubljal v posameznih državah »stanovske ustave«, toda razen nekaj turinških pritlikavk so uvedle ustavne oblike le nekatere južne nemške države, kjer francoska doba ni minila čisto brez sledov. Prusija pa si ni znala ohraniti tistega ugleda, ki si ga je bila pridobila za osvobodilnih bojev. Sicer je z dobro upravo polagoma navezala nase novo pridobljeno Porenje in Saško, ki sta se s Poznanjsko vred upirala pruskemu centralizmu, iz vrstno je razvijala svoje šolstvo, najvažnejše pa je bilo, da je 1.1818 ustvarila iz svojih dežel enotno carinsko ozemlje s skoraj svobodno trgovino. Samo ustavo, ki jo je bil kralj še z Dunaja I. 1815 obljubil svojim podanikom, so dolgo pripravljali in odlašali, dokler niso prišli reakciji dobrodošli dolgo pokopali.
dogodki,
ki
so nameravano
prusko ustavo za
Nemška mladina, ki se je v vojni borila za svojo domovino, se sedaj v miru ni marala odreči pravici do javn ega udejstvovanja. Zlasti mladina po univerzah je bila odločena »iz črne sužnosti se tudi s krvjo pretolči v zlato svobodo«; to so pomenili črno-rdeče-zlati trakovi, ki jih je na novo ustanovljena »Burschenschaft« prevzela od bivših »Lützowih strelcev«, podobno gibanje pa je sprožil »Turnvater« Dahn s svojimi telovadci. L. 1817 je bilo zanje v dvojnem smislu jubilejno: pred tremi leti je bila Nemčija pri Lipskem rešena Napoleona, pred tremi stoletji pa je blizu tam nastopil Luther in jo »osvobodil« Rima. O b o je so proslavljali tiste jeseni na Wartburgu. V bistvu verska slo vesnost — velik del študentov je bil pri obhajilu — je dobila radikalnopolitično ost, ko so nekateri iz Jahnovega kroga vrgli v gorečo grmado nekaj protiburševskih knjig, hessensko lasuljo, avstrijsko korporalsko palico in pruski ulanski steznik. Reakcionarji v Avstriji in Prusiji so razburjeni protestirali in ruski car je s posebno spomenico opozarjal na prevratno gibanje po nemških univerzah, zlasti ker je na Wartburgu zgorela bajè tudi listina svete zveze. V odgovor je sanjarski študent
Sand umoril publicista in ruskega državnega svetnika Kotzebueja v Deni in izzval pohod najhujše reakcije. Metternich je zbral zastopnike osmih nemških držav na konferenco v Karlovih varih, kjer so uvedli za vse zvezno ozemlje strogo cenzuro, postavili univerze s profesorji in študenti vred pod državno nadzorstvo ter prepovedali burše in tajna društva. Posebna »centralna preiskovalna komisija« v Mainzu pa je imela preiskovati revolucionarne pojave.
Vse te »karlovarske
sklepe« je moral sprejeti nato zvezni zbor v Frankfurtu, kjer so bile male države neljubo preglasovane. Karlovarska posvetovanja so se nadaljevala na Dunaju. Tja je povabil Metternich vse nemške države, ki so se mu pa je le upirati, boječ se za svojo suverenost. Zato je spomladi 1820 podpisana »dunajska sklepna listina« poudarjala ne odvisnost poedinih deželnih knezov, ponovno dovoljevala le stanovske ustave in obvezala kneze k medsebojni pomoči, če bi se podložniki upirali. Tudi to sklepno listino je moral zvezni zbor potrditi kot zvezni listini iz I. 1815 enakovreden osnovni zakon; zastopniki, ki so se ji upirali, so bili na Metternichovo zahtevo odpoklicani, zvezni zbor v Frankfurtu pa je bil poslej še bolj brezpomembna birokratska ustanova.
.' . . . . . . . .. i: .
...
................. .
-
.
.
.
.
.
-.
: ■•”
,
V;
. -,
....
v: .
;
J,
.
j
.
Il
NAROD! SE DVIGAJO
Na Pirenejskem in Apeninskem polotoku Medtem ko so vsi ti ukrepi s cenzuro, policijo in je č o zavrli g ro zeče liberalno gibanje v Nemčiji in zagotovili Srednji Evropi še eno desetletje miru in — reakcije, so prihajali iz vročekrvne Južne Evrope bolj razburljivi glasovi. Tu je bila v prvi vrsti prizadeta Avstrija, ki ji je bil Metternich na dunajskem kongresu pridobil nadvlado tudi v Italiji. Za Balkan se je sicer manj zanimala, vendar si je želela tudi tam miru, že zaradi svojih jugoslovanskih podložnikov, še bolj pa iz strahu pred Rusijo. Predvsem v Italiji so nastali I. 1820 važni dogodki, ki so preplašili Avstrijo in vso sveto zvezo ter omogočili Metternichu, da se je povzpel za nekaj let na sed e ž »evropskega kočijaža«. Izho d išč e teh dogodkov je bilo na skrajnem jugozahodu Evrope, na Pirenejskem polotoku, odkoder so segli celò preko oceana v Južno in Srednjo Ameriko. Pirenejski polotok so bile napoleonske vojne posebno težko za dele. Dočim so Portugalsko Angleži kmalu rešili francoskega jarma, se je morala Š p a n i j a z njih pomočjo skozi pet let obupno boriti za svojo svobodo in ravno ona je prav za prav prva omajala Napoleonovo svetovno vlado. Boj zoper Napoleona ni bil le boj za tradicionalno špansko monarhijo, ampak je pomenil liberalnim izobražencem tudi boj za id eje francoske revolucije. Ti »liberalos«, po katerih so dobili ime njih somišljeniki po vsej Evropi, so sklenili I. 1812 v Cadizu zelo svobodoumno ustavo, ki se je od francoske iz I. 1791 ločila najbolj po tem, da je proglašala katoliško vero za državno. Kljub temu so ji
konservativni »servili« ostro nasprotovali in potuhnjeni kralj Ferdi nand VII. jo je, vrnivši se I. 1814 iz pregnanstva, takoj ukinil ter liberalne voditelje pozaprl. S svojo kamarilo je nadaljeval staro koruptno vlado, ki ni mogla biti kos domačim težavam, kaj šele upornim ameriškim kolonijam. Prosvetljene id eje 18. stoletja so bile namreč omajale absolutizem tudi onkraj Atlantika. Španija, ki je bila pomagala angleškim kolonijam v njih boju za neodvisnost, se ni smela čuditi, če tudi njene kolonije niso marale biti več samo predmet izkoriščanja. Klavrna odvisnost Španije od Napoleona ji je vzela precej avtoritete in uporni kolonisti so nastopali nekaj časa pod pretvezo, da se bore za zakonitega kralja — izgnanca Ferdinanda VII. Anglija je seved a to gibanje skrivaj po d pirala; ker je bila po kontinentalni zapori v Evropi težko zadeta, je še bolj iskala novih trgov in odjem alcev. Z vrnitvijo Ferdinanda VII. na prestol je uporno gibanje v kolonijah za nekaj let prenehalo, nato pa je I. 1817 — ne brez n jego ve krivde — tem huje vzplamtelo. Španska vlada je sedaj pripravljala večjo vojno ekspedicijo.
Toda
ko so se obljubljene ruske ladje izkazale za neuporabne, so pri Cadizu zbrani polki v e č kot eno leto zaman čakali na prevoz. Revolucionarna agitacija, ki so jo ameriški uporniki primerno podprli, je imela med njimi lahko delo in na novega leta 1820 je izbruhnila pred Cadizom vojaška vstaja. Uporniki so zahtevali obnovitev ustave iz I. 1812, kmalu so dobili zaveznikov po ostalih mestih in tudi v Madridu, tako da je preplašeni kralj že 9. marca slovesno prisegel na ustavo. Prvemu navdušenju je sledilo kmalu iztreznjenje. Liberalci sami niso bili složni; vprašanje agrarne reforme in cerkvenih posestev, žalostni finančni položaj, pa tudi strah pred radikalnimi krogi in dvoličnim kraljem so privedli novo špansko vlado v vedno hujšo zagato. Odpor konser vativcev in separatističnih provinc je izzval končno pravo državljansko vojno. Španski zgled je vplival tudi na sosedno P o r t u g a l s k o ,
ki je
za napoleonskih vojen tudi veliko trpela. Tačas se je bil kraljevski dvor pred Francozi umaknil v Brazilijo in ostal tam, doma so pa go spodarili Angleži in brezobzirno izkoriščali deželo. Ko je prišel glas o španski revoluciji, je jeseni 1820 tudi v Portu in Lisboi izbruhnil
upor; zbrala se je konstituanta in I. 1822 proglasila po španskem vzorcu izdelano ustavo. Na to ustavo je prisegel medtem se vrnivši kralj Ivan VI., dočim se je Brazilija ločila od Portugalske in se je kraljev častihlepni sin Don Pedro proglasil za brazilskega cesarja. S Španijo je bila dolga stoletja v tesni zvezi Južna Italija in ta se je španskemu vzgledu takoj odzvala. V N e a p e I j so se bili vrnili osovraženi Burboni in stari Ferdinand IV. je bil menda najslabši svojega rodu. Siciliji se je zameril, ko je kljub dani besedi ukinil njeno samo upravo in se I. 1816 nazval kot »kralj obeh Sicilij« Ferdinand i. V neapeljski državi pa se je bila že za francoske vlade razvila tajna družba
»ogljarjev«
(carbonari),
ki je
bila
najprej
naperjena zoper
Francoze, nato pa težila sploh za neodvisno, zedinjeno in ustavno Italijo. Ko je prišel glas o španski vstaji, so nastopili nezadovoljni oficirji pod vodstvom
priljubljenega
generala
Pepeja in zahtevali, naj se
u vede kar španska ustava, na katero je kralj 13. julija 1820 res pri segel. Novi vladi so se takoj uprli Sicilijani; komaj jih je za silo po korila, se je pa znašla pred avstrijsko intervencijo. Neapeljski Ferdinand je moral že poleti 1815 Avstriji v tajni po godbi obljubiti, da ne bo uvajal nobenih novotarij, najmanj še ustavnih, in da ne bo sklepal Avstriji neljubih zvez. Podobni pogodbi je imela Avstrija tudi s Toskano in Modeno, kajti Metternich je vedno mislil na nekako italijansko zvezo pod avstrijskim varuštvom, kateri sta se pa vztrajno upirala Rim in Piemont. Dočim se je bil zaradi španske vstaje razburil car Aleksander in ga je moral Metternich zadrževati, so pa neapeljski dogodki spodbodli Metternicha, ki je hotel po svojih načrtih kar sam poseči vmes. Toda Rusija in Francija nista marali, da bi Avstrija nastopila v svojem Evrope.
imenu,
ampak le kot pooblaščenka
Po carjevi želji so se torej jeseni 1820 na kongresu v šleski
Opavi zbrali poleg njega še avstrijski cesar in pruski kralj s svojimi ministri ter zastopniki Anglije in Francije. Pruski kralj se za Italijo kaj pada ni dosti menil, carja pa je Metternich dobil čisto v oblast, ker ga je ravno takrat preplašila mala vstaja v nekem gardnem polku. Kljub ugovoru Anglije in Francije je tako obveljal sloviti protokol od 19. no vembra 1820, ki pravi, da imajo zavezniki pravico, nastopiti s silo, če bi se v evropskih državah zgodile spremembe v vladanju in bi njih
posledice ogrožale druge države. V Opavi se je Aleksander postavil dokončno na stran reakcije, tu pa se je v nasprotovanju Anglije in Francije tudi že pokazala Ahilova peta sv. alianse. Kralja Ferdinanda N eapeljskega so zborovalci povabili m edse in da bi mu olajšali te žavno potovanje, so preložili kongres v Ljubljano. Brez parlamentovega dovoljenja Ferdinand ni smel oditi iz dežele, šele na ponovno svečano obljubo, da hoče pred velesilami zagovarjati ustavo, je smel od potovati. Komaj je bil iz dežele, pa je na vse obljube pozabil in v Ljubljani tako nastopal, da je bilo preve č tudi Metternichu. Ta se v svojem dnevniku norčuje iz njega: »Že drugič me je zadela naloga, da ga postavljam pokonci, ker ima klavrno navado, da zmerom pade. Mnogi kralji mislijo, da je prestol samo fotelj, v katerem lahko udobno zaspiš. V letu 1821 pa je tak naslonjač zelo neroden in slabo tapeciran.« N eapeljskega kralja torej ni bilo treba dosti siliti, da je preklical ustavo, češ »da bo prihranil svoji deželi vojne grozote«. Zato so se pa ne apeljski liberalci še bolj razjezili in napovedali avstrijskim četam, ki so v začetku februarja prekoračile Pad, najhujši odpor. Ostalo pa je le pri besedah, kajti že po prvem porazu se je njih vojska razbežala in konec marca so Avstrijci vkorakali v Neapelj in ostali tam celih šest let. Pod njihovo zaščito se je Ferdinand nizkotno maščeval nad svojimi nasprotniki. Na tisoče žrtev je padlo in ko je Ferdinand I. 1825 umrl, mu je sledil še slabši sin Franc I. in nadaljeval s preganjanji, da se je zgražal večji del Evrope. Komaj so bili nastopili proti Neaplju, pa je preplašila v Ljubljani zbrano gospodo neprijetna novica o vstaji v P i e m o n t u . Le-sèm se je bil vrnil po francoskem medvladju reakcionarni Viktor Emanuel I., ki bi bil najrajši zasukal vse za četrt stoletja nazaj. Nezadovoljnežev zato ni manjkalo in da bi Avstrijce na drugem koncu zaposlili, so ne apeljski liberalci dali pobudo za vojaški upor v Alessandriji. Ta je imel v prvi vrsti nacionalno smer; kajti poleg španske ustave so za htevali uporniki tudi zedinjenje Italije in začasna vlada je takoj napovedala vojno Avstriji. Prišli so pa malo kasno, niso namreč vedeli za poraz Neapeljcev, ki so ga jim nekaj dni prej zadali Avstrijci. Sardinski kralj Viktor Emanuel bi sicer želji po ustavi rad ustregel, iz strahu pred Avstrijo pa je rajši odstopil v korist svojemu bratu Karlu
P
FFRDINANDO I.
PtJi IJ CR4ZI.4 />/ DÌO t: PFH 1.4 CQSTiTUZrOSK DtiU1 MOSAHCIII.4.
l i e DEI. R W ÎS O DKIXR D r F. SIC1UF. . RF. DÌ GERUSALEMME *c. ENFANT! Ul SPÀiiNA . (UiCA m PAttMA riA Cr.N/.A , CA STRO , c . , (.KAN PRINCIPE EREDITARIO D l TOSCANA « . .. .1! MtKt FKH KU toKPfJT.m Ofti%P IM.AMKftTti
1 /\ Vostra divisione della data «loi «lì 8 del corrente pórla ira I«- altre cose, c h e i l P a rla m en to n on h a fa c o ltà d i a d erire a lla m ia p a r te n z a , s e n o n in q u a n to , f o s s e d iretta a so stenei*' la C osi il azione, d i .S'/M/çna co m u n em en te p illa la . Sii «li c iò l o d ic h ia rò , ch e la mia intervéwzione al Con gressi) di i ;.vb;u'h non ha ahro fin e , c h e Jtjiìolk» appunto «li so sten er# la C.jstituzioii«* «li Sjiagua eoom iwiiieirte g iu ra ta , i-d il n o stro R itto s o c ia le , .* di soggiu ngi re . dietro !•• manil«sttazioni da V o i fattemi roi M e ssag g io de’ 9-c o rren te. chf lafe la il0. & Ê fm alniente sul r i i k s s o c h e i Sovrani con gregati in l,av Hielt aspettano una m ia pronta rispo sta, d e s i d e r o che il Parlamento prom m zj -oüeeitaniente sulle sopra esposte «»se. Napoli »« UtesfiMÌv«;.iSsv. ........... ........
_ Ä
FERDINANDO. li
S c ru n o rii Stata Mi»»-ir.» d.^ii nfX-4 IH CAMH-WHAftO
F e r d in a n d o b l ju b lja , d a b o v L ju b lja n i z a g o v a r ja l u s t a v o
n
Feliksu (1821— 1831). Ker je bil ta ravno odsoten, mu je postavil za namestnika mladega
Karla Alberta, ki je
simpatiziral z uporniki
in
samovoljno proglasil špansko ustavo, dokler ni posegel vmes Karel Feliks. Njegove čete so skupno z avstrijskimi razpršile upornike, ki so se po večini lahko umaknili grozečim kaznim; avstrijske posadke pa so ostale v varstvo starega reda nato tudi v Piemontu. Č e je Avstrija vršila žandarsko službo že po vsej Italiji, se je seve d a izkazala tudi v svojih provincah, v l o m b a r d s k o - b e n e škem
kraljestvu.
Sicer je bila izmed vseh dežel na polotoku
ta še najbolje upravljana, kar so celò uvidevni domačini priznavali. Tako zvane »provincialne kongregacije« in med njimi obe »generalni kongregaciji« v Milanu in Benetkah so pomenile dokajšnjo mero samo uprave in Metternich se je toliko potegoval za Italijane, da so mu Nemci to že zamerili. Tako je še novembra 1817 opozarjal cesarja, »kako važno bi bilo s političnega stališča v tem tako zanimivem delu monarhije slabosti in napake administracije čimprej odpraviti« ter »na rodnemu duhu in samoljubju ustreči, s tem da bi se deželama dala taka upravna oblika, ki bi Italijanom dokazala, da jih nočejo z nemškimi d e ž e lami monarhije čisto zenačiti in tako rekoč stopiti«. Bistroumno je dalje svetoval, naj bi si pridobili zlasti »duhovščino in pa razred pisateljev, ki imajo največ vpliva na javno mnenje«. Kot večkrat je bil tudi to pot Metternich modrejši od cesarja, ki je ostal pri starem jožefinskem si stemu izenačevanja, s katerim si je Avstrija zlasti inteligenco bolj in bolj odtujila. Narodna ideja je vedno tesneje družila Piemonteze in Lombarde in ob piemontski vstaji i. 1821 je bilo tudi v Lombardiji vse pripravljeno. Središče zarote je bil bogati grof Confalonieri v Milanu, ki je nato s svojimi pristaši delal pokoro. Ti prosluli »processi di ven tuno« in pa temnice na Ljubljanskem gradu, zlasti pa na brnskem Spilberku, ki jih je pred kulturnim svetom razgalil Silvio Pellico (»Moje ječe«), so prinesli Avstriji žalostno slavo krvnika svobode. Zal smo je bili deležni tudi Jugoslovani; kajti poleg slovenskih vojakov so služili v Italiji zlasti Hrvati in Srbi iz Vojne krajine, ki je bila takrat in še dolgo glavni kader avstrijske vojske. Ta naša neprostovoljna vloga seve d a ni mogla biti v prid prijateljskemu razmerju obeh narodov. Z zadovoljstvom so vladarji in njih ministri še v Ljubljani zvedeli,
da je Italija pomirjena, in ker se je pod Metternichovim vplivom car obrnil tudi proti G r k o m , ki so se takrat Turkom uprli, je Metternich sredi maja 1821 lahko zmagoslavno zaključil ljubljanski kongres. Za njegovo zaslužno delo mu je cesar Franc brž po vrnitvi na Dunaj po delil čast »hišnega, dvor nega in državnega kanc lerja«, ki je za grofom Kaunitzem (v dobi Marije Terezije) še ni d o segel noben avstrijski minister. Ljubljanski
kongres
po
meni res nekak višek Metternicha
in od n jega iz
rab ljen e svete zveze. Kajti Anglija, ki je že v O pavi s Francijo vred ugovarjala kongresnim sklepom in se tudi v Ljubljani držala ob strani, je v Veroni dobro leto kasn eje postala oči ten nasprotnik. In ravno grška vstaja,
o kateri je
v Ljubljani š e tako zna čilno govoril, češ »onstran naše vzhodne meje 30 ali 40 tisoč obešenih, z a d a v ljenih ali na kole natak njenih ne pomeni veliko«,
K a s e m a t e n a S p ilb e r k u
j a v nekaj letih razdvojila »svete zaveznike« in prinesla tlačenemu narodu svobodo, Metternichu pa diplomatski poraz. Razmere na Š p a n s k e m so postajale vedno bolj napete. Ker se je Ferdinand VII. na vse kriplje otresal ustavnega režima, je izzval vedno radikalnejše ukrepe parlamenta, tako da se je zdelo, da bo konec španske revolucije podoben francoski. Kralj se je oziral po pomoči in ker je bil car Aleksander že ves čas pripravljen na interven
cijo, se je odzval tudi Metternich, tem rajši, ker je hotel odvrniti carjevo pozornost od dogodkov na Balkanu. Še najbolj so bili pa to pot za intervencijo navdušeni Francozi, kajti ultrarojalisti so si obetali od pohoda na Špansko velikih koristi za dinastijo, cerkev in državo. S tem vprašanjem se je torej imel baviti kongres v Veroni, ki je zboroval jeseni in pozimi 1822. Vse drugače kot v mali Opavi ali Ljubljani so se vladarji in njih spremstvo zabavali na klasičnih tleh, kjer sta se nekoč ljubila Romeo in Julija. Za dunajskim kongresom je bil veronski najsijajnejši. Zopet so prišli car Aleksander, cesar Franc in pruski kralj Friderik Viljem III., razen papeža so se pokazali tudi vsi italijanski vladarji; od nešteto drugih imenitnikov pa naj bodo omenjeni le trije bratje Rothschildi — kapital in politika sta bila pač že takrat v tesnih zvezah. Dočim so se francoski zahtevi, da je treba zoper španske revolu cionarje nastopiti magari s silo, bolj ali manj navdušeno odzvale Rusija, Avstrija in Pruska, je angleški zastopnik Wellington v nemaio pre se n ečen je vseh protestiral proti vmešavanju v španske zadeve. V Angliji se je bila izvršila namreč velika izprememba: Metternichov zvesti oproda Castlereagh si je bil nekaj m esecev prej v duševni zme denosti vzel življenje, njegov naslednik Canning je pa, dasi konser vativec, ubral druga, liberalnejša pota. Tako je torej v Veroni evropska pentarhija za vedno razpadla. Kontinentalne štiri države so ostale same in spomladi 1823 je francoska vojska prekoračila Pireneje, da ohrani španski prestol potomcu Ludovika XIV. Č e so španski kortezi pri čakovali, da jih bodo Angleži dejansko podpirali, kot so jih svoj čas zoper Napoleona, so se seve d a zmotili. Francozi so brez p o seb neg a odpora naglo prodirali in dobili še pomoč od domačih nezadovoljne žev. Kortezi, ki so se bili takoj spočetka preselili iz Madrida v Sevillo in kralja na pol s silo odvedli s seboj, so se umaknili nazadnje v Cadiz. S kopnega in morja oblegan, se je moral Cadiz konec septembra vdati Francozom. Kralj Ferdinand je še prej svečano obljubil vsem nasprotnikom popolno amnestijo, sedaj pa je seveda svojo kraljevsko b ese d o prelomil in začelo se je krvavo obračunavanje, ki ga tudi Francozi niso mogli dosti zadrževati. Ko je tako zmagala reakcija na Španskem, ji tudi P o r t u g a l s k a
ni mogla uiti. Njen zli duh je bila kraljica Carlotta, sestra španskega kralja Ferdinanda VII. Brž ko so se Francozi bližali Madridu, je na hujskala mlajšega sina Miguela in ta je z vojaško vstajo prisilil očeta, da je odpravil ustavo. Sicer je moral Miguel kmalu bežati, toda po nagli očetovi smrti I. 1826 se je zopet vrnil. Starejši sin Don Pedro je namreč sedaj ostal v Braziliji in dal Portugalski novo, po francoski karti
posneto
ustavo.
Hkrati je
prepustil
portugalski
prestol
svoji
sedemletni hčerki Mariji da Gloria in ji za regenta postavil — Miguela. Že čez dve leti se je ta samovoljno proglasil za kralja, odpravil ustavo in s svojim nasiljem izzval krvavo državljansko vojno, ki je dala Evropi dosti opravka. V Veroni je padla še druga važna odločitev. Razen v Španiji je hotela sveta zveza intervenirati tudi v španskih kolonijah Južne Ame rike in jih zopet pokoriti kralju Ferdinandu. Ko pa je angleški zastopnik izjavil, da je njegova vlada priznala te kolonije kot vojskujoče se stranke in se je Metternich zaman trudil spreobrniti Angleže, je bila usoda
Južne Amerike odločena.
Proti
volji
A ngležev, ki so vladali
oceanu, ni mogla čezenj nobena ekspedicija in že z novim letom 1825 je Anglija nove južnoameriške republike tudi uradno priznala. O p o gumljen po Angležih in hkrati v strahu pred njimi se je oglasil tudi predsednik Zedinjenih držav J. Monroe in v sloviti poslanici 2. de ce m bra 1823 povedal evropskim državam, da Unija ne bo trpela poseganja evropskih sil in uvajanja evropskih vladarjev v Ameriko, ki naj je ne smatrajo več za predmet svojega kolonialnega udejstvovanja. Res, temeljito se je spremenil položaj za Metternicha in n jegove zaveznike v kratkih dveh letih, kar so bili zapustili Ljubljano!
Upori na Balkanu Čakalo jih je pa še novo razočaranje v orientalskem vprašanju, ki je postalo prav v dobi ljubljanskega kongresa z izbruhom grške vstaje zopet pereče. Za dobri dve desetletji napoleonskih vojen je bila Evropa razen Rusije na Balkan nekako pozabila in tudi na dunajskem kongresu so se temu vprašanju z lahkim korakom izognili, zlasti ker
je šlo le za ubogo srbsko rajo. S r b i v beograjskem pašaluku so se bili že I. 1804 pod vodstvom Karađorđa Petroviča uprli janičarski straho vladi. Po prvih uspehih so se pa obrnili zoper sultana samega in si s pomočjo Rusije izvojevali precejšno avtonomijo. Zaman si je bistro umni Karadorde prizadeval doseči najprej avstrijsko in nato francosko zaščito. Ko je nato Rusija iz strahu pred Napoleonom v bukareškem miru 1812 pustila Srbe na cedilu, se je morala naslednje leto Karadorde v a kneževina podati Turkom, sam pa se je z večino voditeljev umaknil preko Avstrije v Rusijo. Na dunajskem kongresu so skušali srbski odposlanci pod vodstvom prote Matije Nenadoviča vzbuditi zanimanje evropskih držav, zlasti Avstrije in Rusije, za razmere v Srbiji, toda državniki so jih pošiljali drug drugemu in odpravljali z lepimi obljubami. Evropa je imela takrat važnejše skrbi z delitvijo napoleon skega plena, zlasti še, ko se je po Napoleonovem begu z Elbe zbala, da se ji bo ta plen zopet izmuznil. Tako so Srbi obupali nad kongresom in na cvetno nedeljo 1815 pod vodstvom Miloša Obrenoviča začeli z novim uporom. Sreča jim je bila mila. V strahu pred Rusijo, ki ji je po zmagi nad Napoleonom pripadla vodilna vloga v Evropi, Porta ni marala iti do skrajnosti in Miloš je sklenil s turškim poveljnikom usten dogovor, ki je dovoljeval Srbiji skromno notranjo samoupravo. Da bi se srbske pravice natančneje pismeno opredelile, temu se je pa Porta vztrajno upirala in se je šele 1.1820 na ruski pritisk začela o tem pogajati s Srbi. Sredi pogajanj pa je I. 1821 izbruhnila grška vstaja, diplomatski odnošaji med Rusi in Turki so se pretrgali in Turki so srbske odposlance v Carigradu pozaprli kot talce, v strahu, da se ne bi z Grki vred vzdig nili Srbi še tretjič. Ta strah je bil vsekakor odveč. Med krščansko rajo v turškem cesarstvu G r k i niso imeli dosti prijateljev in sami tudi niso prav spadali mednjo. Ko je bil I. 1453 s Carigradom padel zadnji ostanek bizantinske države Turkom v roke, se jim je več ali manj udinjala tudi bizantinska cerkev. Pomagala jim je obvladati Južne Slovane in Ro mune, zato je pa sultan pustil patriarhu neomejeno cerkveno oblast, s katero je bilo združeno tudi sodstvo v zakonskih in dednih sporih ter nadzorstvo nad šolami in dobrodelnimi ustanovami. Tako je po večini malo vredna fanariotska duhovščina imela vse boljše cerkvene
službe in ljudstvo brezobzirno izkoriščala, ne meneč se za svoje verske in prosvetne naloge. Srbi so to tem huje občutili, ker so tudi pod Turki dobrih dve sto let (1557— 1766) imeli svoj samostojen patriarhat v Peči, se d a j pa so morali gledati, kako grški škofje v Srbiji držijo sTurki. V grških rokah je ostala po večini tudi trgovina,
zlasti
pomorska, in za na poleonskih vo jen so grški brodarji pod nevtralno turško za stavo delali dobre kupčije. Bogati grški trgovci so živeli v vseh sredozemskih lu kah, zlasti v Marseillu, Trstu, Odesi, in pod pirali kulturna in poli tična stremljenja svo je g a naroda, ki se je ob svitu novoklasicizma in romantike o b enem z drug imi probujal. Mladi izobraženi Grki so se ponašali s slavo svojih prednikov, ki jih je prav takrat znova o bču d o va la Ev
K n e z M ilo š O b r e n o v ić . ( S lik a v N ar. m u z e ju v L ju b lja n i)
ropa, meneč, da je prišel čas, da se otresejo sramotnega turškega jarma. Kot Jugoslovanom in Italijanom je dal Napoleon tudi Grkom pobude, ko je iz beneškega plena ustanovil republiko Jonskih otokov z grškim uradnim jezikom. Tudi kasneje pod angleškim pokroviteljstvom so se tu Grki svobodno gibali, še bolj so se pa zanašali na versko
sorodno Rusijo, kjer je bil krfski rojak Kapodistrias v e č let (1816— 1822) carjev zunanji minister. Tu v južni Rusiji, v Odesi, so 1.1814 ustanovili dijaki in trgovci tajno revolucionarno društvo »Hetairija«, ki je skušalo dvigniti k uporu vse turške kristjane, zlasti Srbe. Srbi pa Grkov niso marali in previdni Miloš tudi ni zaupal grškim načrtom; bal se je za svojo oblast, ker so bili Karadorde in drugi v Rusiji živeči voditelji iz prvega upora v zvezi s Heterijo. Zato je dal poleti 1817 na skrivnem ubiti Karadorda, ki ga je Heterija poslala v Srbijo, da bi zanetil nov upor, ter poslal njegovo glavo sultanu. Kljub temu je imela Turčija težave na vseh koncih in krajih. Sultanu Mehmedu II., ki je skušal rešiti državo z energičnimi refor mami, so se upirali konservativni bosenski begi, zlasti pa Albanec Ali-paša v Janini, ki ga sultanove vojske celo desetletje niso mogle ugnati. Te za d re g e so mislili izrabiti Grki in spomladi I. 1821 je vrhovni voditelj Heterije knez Aleksander Ypsilanti, carjev adjutant in ruski general, vdrl s četo prostovoljcev v Moldavijo in Vlaško in naglo zavzel Jassi in Bukarešto. Ker pa Romunov ni dobil na svojo stran — tudi ti so G rke poznali predvsem kot oderuške uradnike in trgovce ter jih sovražili — in ga je car pod Metternichovim vplivom pustil na cedilu, je bil od Turkov premagan in se je moral zateči v Avstrijo. Tu so ga vrgli kot »upornika« v ječo, iz katere ga je že I. 1828 rešila smrt. Več sreče so imeli Grki v domači deželi, kjer je bilo kmečko pre bivalstvo vajeno boja, zlasti še številni hajduki ali »klefte«. Še pred Ypsilantijevim porazom je izbruhnil upor na Moreji in se razširil na sosednje otoke, kjer so imeli Grki dosti ladij in zaradi bojev z gusarji tudi dovolj orožja in izkušnje v pomorski vojni. Na kopnem in na morju je divjal boj z največjo krutostjo in za novo leto 1822 so že proglasili Grki svojo neodvisnost ter izvolili za začasnega voditelja kneza A le ksandra Maurokordatosa. Sedaj so Turki kar podivjali; na veliko noč so obesili v Carigradu patriarha Gregorija in tri nadškofe na cerkvena vrata, poklali 80 duhovnikov in porušili cerkve. S celim brodovjem so napadli otok Kios, ki se sploh ni bil uprl, ter poklali 23.000 ljudi, 47.000 so jih pa prodali v sužnost. Zlasti ta pokolj na Kiosu je izzval ogor čenje vseg a omikanega sveta, ki se je zavedal, da dolguje svojo omiko prednikom teh Grkov. Povsod so ustanavljali društva »filhelenov«, na-
birali denarne prispevke pa tudi prostovoljce za Grčijo. Slavni angleški pesnik lord Byron jim je pripeljal celo majhno ekspedicijo, a ga je kmalu pobrala mrzlica v Mezolongiju. Medtem ko so se vsi narodi in v se stranke zavzemali za junaške Grke, si je uradna Evropa zatiskala oči in ušesa. Za. Metternicha so bili Turki najboljši so sed je in kdor se jim je upiral, je bil revolucionar, kot oni v Španiji ali Italiji. Zato je na ljubljanskem kongresu pritisnil na carja, da je pustil Ypsilantija pro pasti, v Veroni pa grški odposlanci na njegov predlog niso bili niti sprejeti od kongresa. Kot vemo, se je pa Metternichova zvezda v Veroni že nagnila k zatonu. Novi angleški minister Canning je že naslednje I. 1823 priznal G rke za vojskujočo se silo in Angleži so jim pomagali tudi s posojili. Tudi rusko javno mnenje je bilo že ves čas na strani Grkov. Sedaj tudi car ni mogel ostati hladnokrven in poleti 1825 je izjavil, da hoče pomagati Grkom. Preden pa je prešel od obljub k dejanjem, ga je 1. decem bra 1825 na naglem pobrala smrt. Njegov naslednik Nikolaj I. je bil sicer še hujši legitimist in je tudi smatral Grke za puntarje, toda ker ni maral Metternicha in si je želel uspehov na zunaj, je res nastopil zoper Turke. Najprej so morali v akermanski konvenciji I. 1826 priznati Rusiji pokroviteljstvo nad Moldavijo, Vlaško in Srbijo; zavezali so se tudi slovesno priznati Srbiji samoupravo in ji vrniti še nekaj ozemlja. O Grkih pa tu še ni bilo govora, čeprav so bili že zelo potrebni po moči. Turki so bili začeli namreč zopet napredovati, česar je bila kriva tudi stara grška slabost: nesloga. Predvsem pa je dobil sultan dobrega pomočnika v svojem egiptovskem vazalu Mohamedu Aliju. Ta Albanec je bil prišel po Napoleonovem odhodu kot turški oficir v Egipt, zahrbtno pobil mameluke in se sam postavil za poglavarja v deželi, kjer si je s francosko pomočjo uredil krepko vojsko in zgradil vojno brodovje. Ko mu je sultan za plačilo obljubil otoka Cip er in Kreto, je poslal Mohamed Ali svojega sina Ibrahima z večjo armado zoper Grke. Ta je najprej zasedel Kreto, v I. 1825 osvojil skoraj vso Morejo in v začetku naslednjega leta šel čez Patraško ožino pred Mezolongi, ki ga je sultanova vojska že dolgo zaman oblegala. Kljub hrabri obrambi so se morali Grki vdati premoči in ko je čez eno leto padla še atenska Akropola, se je zdela usoda Grkov zapečatena.
M e d N a p o le o n o m in Le n in o m
33
3
Medtem pa se je nesrečnemu narodu le bližala pomoč. Angleži in Rusi so se prvi sporazumeli, naj se ustanovi grška država pod sultanovo nadoblastjo, in obojim so se v tako zvani londonski pogodbi 6. julija I. 1827 pridružili še Francozi. Ko je Porta ošabno zavrnila posredovanje teh treh velesil, so poslale svoje brodovje v grške vode. Zavezniške ladje so se zasidrale v navarinskem zalivu v neposredni bližini turškoegiptovskega brodovja. Tu se je iz majhnega prepira proti volji p o veljnikov razvila pomorska bitka, v kateri je bilo turško brodovje kljub številčni premoči skoraj uničeno. Zmago pri N a v a r i n u je pozdravila vsa filhelenska javnost z velikanskim navdušenjem, del zm agovalcev se je je pa skoraj ustrašil; kajti Angleži in Francozi niso marali vojne, pa tudi rusko-turška vojna jim ne bi bila ljuba. Vendar je niso mogli preprečiti, ker je sultan sedaj še bolj drzno nastopil in kmalu izzval carja, da mu je ta spomladi 1828 napovedal vojno. Rusi so hitro zasedli Moldavijo in Vlaško,
toda
onstran Donave
turškim trdnjavam niso mogli do živega, manjkalo jim je topov, zaradi slabe oskrbe pa so jih morile tudi bolezni. Zato so se čez zimo umaknili nazaj za Donavo, a na spomlad so bolje pripravljeni začeli pod po veljstvom Dibiča krepko prodirati. Poleti so že prekoračili greben Balkana in zavzeli brez boja sam Odrin. Sultan — pa tudi druge države — so se že zbali za Carigrad, vendar Rusi niso imeli tako drznih na menov, kajti vojska in bolezen jih je bila dokaj izčrpala. Zato so radi sprejeli prusko posredovanje in sklenili 14. IX. 1829 mir v Odrinu. Rusija je poleg vojne odškodnine dobila nekaj azijskih trdnjav, Vlaška in Moldavija sta dobili dosmrtne »hospodare«, gledé Srbije pa se je Porta obvezala izpolniti akermansko konvencijo. G le d e Grčije pa je sprejela novi londonski protokol od 3. II. 1830, kjer so Rusija, Anglija in Francija ustvarile neodvisno, toda majhno kraljevino Grško: o b se gala je le Morejo, Srednjo G recijo in bližnje otoke. Tačas so si bili Grki I. 1828 izvolili za predsednika bivšega ruskega ministra Kapodistriasa, ki se je trudil, da bi napravil v razrvani deželi red in mir, a je že I. 1831 padel kot žrtev strankarskih bojev. Velesile so nato postavile za grškega kralja mladega bavarskega princa Otona, s ka terim se začenja zgodovina nove Grčije.
Julijska revolucija v Parizu Znani izrek, da se niso Burboni v izgnanstvu »ničesar naučili, pa tudi ničesar pozabili«, ne velja toliko za Ludovika XVIII. kot za nje govo okolico, zlasti njegoveg a brata in prestolonaslednika Karla Artois. L u d o v i k XVIII. je bil literarno izobražen prosvetljenec voltairjanskega kova; bil je pameten dovolj, da je upošteval spremembe časov in rad je poudarjal s Cezarjem, da »kdor ni proti njemu, je z njim«. Dejal je tudi, da noče biti kralj dveh narodov, ampak enega; toda da bi se za spravo med staro in novo strujo resno potrudii, zato je bil prestar (roj. 1755) in prekomoden, zlasti pa premalo odločen. Tako je zavladala povsem stara struja, ki bi najrajši pomaknila kazalec zgodovine za četrt stoletja nazaj in obnovila stari absolutizem. Poleg plemstva je bila tu zraven tudi večina duhovščine, ki je v čudni za slepljenosti mislila, kot je dejal Montalembert, da brez Burbonov v Franciji vera ne more obstati. Vsi ti so bili »bolj kraljevski kot kralj«, zato so jim rekli »ultra-rojalisti« ali kratko »ultraši«. Pri prvih volitvah jeseni 1815 so dobili tako večino, da je Ludovik v prvem veselju dejal, da zbornice »ni najti«, pridevek »chambre introuvable« ji je tudi ostal. Volitve so se vršile pod vplivom »belega terorja«, kot so ga nazvali po znova uvedeni beli zastavi Burbonov, in čigar žrtve so postali zlasti tisti, ki so se bili za Napoleonovih sto dni pokazali nezanesljive. Na smrt obsojen je padel poleg drugih legendarni junak maršal Ney. Po vsej Franciji so gospodarila izjemna sodišča, na jugu so se vršili pravi poboji in celò jeguljasti Fouché je moral svojo pisano karijero zaključiti. To »čiščenje« je presedalo že kralju samemu, ki se ni samo v šali bal, da bodo »nazadnje še njega očistili«, saj ga je sam C ha teaubriand v nekem pamfletu nazval »jakobinca«. Zoper divjanje ultrašev so nastopile tudi zavezniške države, ki so po svojih pariških poslanikih budno zasledovale francosko politiko. Prvo b esed o je imel pri tem ruski poslanik, ki je bil nekak minister brez listnice v prvi vladi Ludovika XVIiI. Predsedstvo te vlade in obenem zunanje z a d e ve je poveril kralj prav gledé na Rusijo Riche lieuju, ki se je bil kot emigrant izkazal v ruski službi in užival popolno carjevo zaupanje. Poleg Richelieuja, ki je bil zmeren rojalist in plemič-
poštenjak, si je pridobil vedno večji vpliv v vladi in zlasti pri kralju policijski minister Decazes, mlad odvetnik iz Bordeauxa. Največ pc njegovem nasvetu je kralj jeseni 1816 razpustil zbornico in v novih svobodnejših volitvah so ultrarojalisti izgubili večino. Imeli so le še tretjino poslancev, drugi so bili vladinovci, ustavni rojalisti, precèj je bilo »neodvisnih«, t. j. bivših republikancev in bonapartistov, nekaj tudi liberalnih »doktrinarcev«. Nova skupščina, ki je ob dopolnilnih volitvah (vsako leto se je obnovila ena petina poslancev) izgubila vedno v e č ultrašev, se je dobro izkazala. Izdala je precej reakcionaren volivni zakon, po katerem je mogel voliti le tisti, ki je plačal najmanj 300 fr. neposrednih davkov na leto, voljen biti pa tisti, ki jih je plačal vsaj 1000. Dobro je uredila dalje vojsko in dala I. 1819 celò tiskovno svobodo, toda časopisom je bila naložena visoka kavcija. V zunanji politiki pa je bil Richelieujev največji uspeh, ko je I. 1818 v Aachenu do segel, da je zadnji tuji vojak zapustil francosko ozemlje. Napredovanje liberalcev od volitev do volitev pa je preplašilo Richelieuja. Hotel je poostriti volivni red, toda
slednjič kralj je
potegnil z Decazesom proti njemu in Richelieu je konec I. 1818 od stopil. Levica je stalno naraščala in ko je bil izvoljen za poslanca celò nekdanji republikanski škof in član konventa Gregoire, je prikipelo o go rčen je desnice do viška. Izvolitev je bila razveljavljena in Decazes, ki je bil medtem sam prevzel predsedstvo, se je jel obračati na desno. Tu je nepričakovan dogodek še bolj razburil duhove. Neki sedlar, bivši napoleonski vojak, je 13. II. 1820 pri izhodu iz o pere zabodel prestolonaslednikovega drugega
sina vojvodo Berryskega, da bi s
tem rešil Francijo Burbonov, kot je sam izpovedal. Ker je bil starejši sin prestolonaslednikov brez otrok, je bila dinastija v nevarnosti, da izumre, in rojalisti so kar zdivjali. Č eprav ni mogla preiskava odkriti n o benega sokrivca, so naprtili umor liberalcem in samemu Decazesu; na pritisk prestolonaslednika in njegovih ga je moral kralj odpustiti In Richelieu je drugič prevzel vlado. Reakcija je zavladala na vsej črti in volivni red so tako prikrojili, da je konec I. 1820 dobila zbornica veliko rojalistično večino. Ultraši so toliko bolj triumfirali, ker je malo prej vojvodinja-vdova rodila sina, ki so ga nazvali »čudežno dete«; dinastijo so sedaj smatrali za rešeno. Vsake volitve so privedle v
zbornico več rojalistov, ki se jim bolehni kralj ni dosti upiral. Celo Richelieu se je I. 1821 umaknil in Villele, prosluli voditelj »prve zbor nice«, je za celih šest let prevzel vlado. Liberalna opozicija se je vrgla med narod, nastopile so tajne organizacije in zarote, na več krajih — tudi v vojski — so izbruhnili upori, ki so bili vsi udušeni v krvi. Uspešna intervencija na Španskem je dala rojalistom novega poguma in pri nasilnih volitvah I. 1824 je opozicija rešila komaj še 21 glasov. Ta »na novo najdena zbornica« si je sama podaljšala poslovno dobo na sedem let. Ko je jeseni i. 1824 umrl Ludovik XVIII., je Karel Artois kot rel
X.
Ka
tudi po imenu prevzel vlado in za rojaliste so nastopili zlati
časi. Predvsem so emigranti dobili odškodnino za svoj čas izgubljena posestva v znesku 1 milijarde. To je bilo sicer pravično, toda sredstva za to si je poiskala vlada z znižanjem obresti državnih papirjev, kar je vzbudilo nezadovoljstvo vseh rentnikov. Liberalno meščanstvo je zamerilo vladi tudi podpiranje cerkvenih redov, zlasti jezuitov, in preganjanje prosvetljene literature. Ko je hotela z novim tiskovnim zakonom še bolj omejiti tiskovno svobodo, so to preprečili pairi v zgornji zbornici. Vsa dežela jih je proslavljala. Villele je sedaj ime noval 76 novih članov v senat in razpustil zbornico, obenem pa tudi narodno gardo, ker so gardisti pri neki paradi vzklikali poleg »Živel kralj« še glasneje »Proč z vlado!« Sedaj so ga začeli zapuščati lastni pristaši in pri novih volitvah konec I. 1827 mu je združena opozicija zadala popoln poraz. Z novim letom ". \,*i* iderik Viljem
IV.
, -, c > ( S l ik a l 3 . S. O t t o )
shajal bi se “pa komaj na štiri * J leta, ve čin a p o slan cev ni bila
zadovoljna in je vladne zahteve, zlasti one po denarju, odklonila. Posamezni poslanci so pri tem po ved ali marsikako bridko resnico, dokler ni po nekaj m esecih kralj užaljen zaključil zasedan ja.
V to razpoloženje so prišli pariški dogodki v februarju 1848. V sosednjih deželah južne in zahodne N em čije so se takoj začela zbo rovanja in dem onstracije, kjer so zahtevali svobodo tiska, narodno stražo, poroto itd. Delavstvo je po večini sodelovalo z meščanstvom in povsod so z nekrvavim prevratom nastopile liberalne vlade. Celò zvezni svet v Frankfurtu je obljubljal revizijo zvezne ustave in raz obesil na svoji palači do slej prepovedano črno-rdeče-žolto zastavo. V Berlinu je mislil Friderik Viljem IV. odpraviti vso nevarnost revolucije z milostno obljubo, da bo redno skliceval združeni deželni zbor. Toda marčni dnevi na Dunaju so opogumili Berlinčane in kralj je moral s patentom 12. III. napovedati preureditev Nem čije v zvezno državo in proglasitev ustave za Prusijo. Množice so tudi zahtevale, da se umakne vojaštvo, in ko sta, menda po nesreči, padla iz njegovih vrst dva strela, so je li ljudje sumiti zasedo, naenkrat so zgradili barikade in začel se je krvav boj. Dasi je vojaštvo zm agovalo, si kralj ni upal iti do skrajnosti, vdal se je zahtevam upornikov ter odpoklical vojsko. Sedaj je bil brez moči; imenoval je novo ministrstvo, izkazal čast padlim žrtvam in z nemško trobojnico na čelu jezd il po Berlinu, v novem pro glasu pa obljubljal, da se bo »Prusija vtopila v Nemčiji«. V to smer si sicer ni upal kreniti, pač pa je dal po splošnih in tajnih volitvah izvoliti nekako konstituanto, kateri je vlada predložila zelo liberalen načrt ustave po belgijskem zgledu. Kljub težavam od desne in leve je skupščina sp rejela celo vrsto naprednih zakonov, zlasti g le d e o svoboditve kmeta. S temi si je nakopala zam ero vzhodnopruskih junkerjev, ki so se z birokrati in oficirji strnili v močno reakcionarno stranko. K nji se je vedno bolj nagibal tudi kralj, zlasti ko je liberalna večina odločno nastopila proti izzivanju pruskih oficirjev in dem okrati zirala ustavni načrt. Priznala je kralju le odložilni veto in mu črtala v naslovu pristavek »po milosti božji«. Zdaj je kralj komaj čakal prilike, da skupščino razžene. To je dobil, ko je konstituanta za oktobrske revolucije na Dunaju pozvala ministrstvo, naj zahteva pri centralni vladi v Frankfurtu energično pomoč ogroženi »narodni svobodi Avstrij cev«. Č ez noč je postavil novo reakcionarno vlado, vojaštvo pa je imel že zbrano okoli Berlina. Poslanci so se zaved eli nevarnosti in v posebni adresi razložili kralju svo je zahteve. To adreso je kralj sp rejel,
toda d ep u tacije, ki mu jo je izročila, ni maral poslušati, nakar mu je poslanec Jaco b y zaklical velikokrat navajan e b e se d e : »Nesreča kra ljev je , da nočejo slišati resnice!« Medtem je padel Dunaj in udarili so tudi v Berlinu. Proglasili so obsedno stanje, skupščino pa n ajp rej p re ložili v Brandenburg in jo , ko se je še upirala, 5. decem bra razpustili. Isti dan je bila proglašena oktroirana ustava, ki se je v glavnem ujemala s skupščinskim načrtom, toda poseben p aragraf je om ogočal vladi izdajati uredbe tudi brez parlam enta. N ajvažnejši dogodki nemške revo lucije 48. leta so se pa odigra vali v častitljivem F r a n k f u r t u o b M a i n u . Že p rve dni marca so bili liberalni politiki na sestanku v H eidelbergu izbrali odbor sed m orice, ki je imel p rip raviti sklicanje skupnega n e m š k e g a p a r l a m e n t a . Ta je povabil nad 500 mož iz vse Nem čije v Frankfurt, kjer so prve dni aprila zborovali kot tako zvan predparlam ent. Kot že v H eidelb ergu, se je tudi tukaj p o javilo vp rašan je, ali naj bo nova zedinjena Nem čija m onarhija ali republika. Večina je sklenila odlo čitev o tem prepustiti konstituanti, in ko so republikanci, zan ašajo č se na francosko pomoč, poskusili s siio u velja viti svoje stališče, so bili od vladnih čet hitro poraženi. S tem so seved a le pripom ogli, da so pri vo litvah, ki so se vršile po splošni volivni p ravici brez cenzusa, dobili veliko večino monarhisti. Med poslanci, ki se jih je skoraj 600 zbralo 18. m aja 48 v cerkvi sv. Pavla v Frankfurtu, je bilo mnogo odličnih mož, pa ve č teoretikov kot praktikov, kar je razum ljivo, saj so vse državne oblasti stale pri tem gibanju v e č ali manj pasivno ob strani. Kmalu pa so mu vedno o čitn eje nasprotovale, ko se jim je je la z domačimi zmagami vračati sam ozavest. Zato bi tudi bolj realni politiki — saj čisto brez njih »Professorenparlam ent« ni bil — v teh razmerah ne mogli kaj prida d oseči. N ajp rej so izvolili odbor, ki naj bi izdelal ustavni načrt, nato pa takoj ustvarili začasno osrednjo vlad o , tako da so popularnega avstrijskeg a nadvojvodo Ivana izvolili za »državnega upravitelja« (»cesar Janez« v naši narodni tra d iciji). Ta se je obdal s primernimi ministri, ki pa žal niso imeli skoraj nikomur ukazovati. Sicer so zvezni svet in posam ezne vlad e v prvi zmedi priznale novo oblast, toda vo jaštva ji nobena izmed ve čjih držav ni hotela podrediti. Značiino je .
M e š č a n s k a g a r d a v b e r l i n s k e m g r a d u . ( S l i k a l E. G r a w e r t )
da se je že komaj rojena Nem čija zaved ala važnosti morja, kajti nova vlad a je takoj razpisala d avek za zgradbo vo jnega b ro dovja. To je bilo tudi v zvezi z aktualnimi zunanjepolitičnim i nalogam i, že tu je zadela frankfurtska vlad a ob n ajn evarn ejšeg a nasprotnika — ob
Prusijo. Šlo je zopet za Schlesw ig-Holstein, katerih prebivalci so se bili uprli Dancem. Pruska vlada jim je prišla na pomoč, a je morala kljub vojaškim uspehom skleniti z Dansko prem irje pod zelo neugodnimi pogoji, ker so z Dansko potegnile Rusija, A nglija in Francija. Frankfurtski parlament tega prem irja ni maral priznati in Prusom sovražni levičarji so uprizorili celò krvave nemire, kar je položaj frankfurtske v lad e zelo om ajalo. Medtem
so poslanci po temeljitih debatah
pravice nem škega naroda«
in začeli
razglasili »osnovne
obravnavati
kočljivo
ustavno
vprašanje. Že pri prvih točkah, ko je šlo za obseg nove države, se je pokazala glavna spotika: Avstrija s svojim i nenemškimi deželam i. Kmalu sta si stali nasproti dve stranki: »V e I i k o n e m c i«, ki bi radi imeli v Nemčiji tudi Avstrijo in na čelu Nem čije avstrijskega cesarja, ter »M a I o n e m c i«, ki so hoteli Nem čijo brez Avstrije s pruskim vodstvom . Spočetka m očnejši velikonem ški stranki je pa škodila rastoča reakcija v Avstriji, kjer Schw arzenberg ni hotel nič slišati o kakem razlikovanju med nemškimi in nenemškimi deželam i in je za celotno monarhijo zahteval sprejem v nemško državo. Ko so še del levičarjev potolažili z obljubo, da se liberalna ustava, kot je bila m ed tem sklenjena, ne bo nič izprem enila, so le prevladali Malonemci in konec marca je bil z 290 glasovi izvoljen za »cesarja Nemcev« Friderik Viljem IV., 248 poslancev pa se je vzdržalo glasovanja. Vsa ta revo lucionarna frankfurtska družba pruskemu kralju že od v se g a početka ni bila po volji in še malo ni mislil sprejeti take krone, ki je bila po njegovih lastnih b esedah »narejena iz blata in trsk«. Vendar d ep u taciji, ki mu je ponudila cesarsko čast, ni dal končnega odgovora, zahteval je pristanka vseh nemških vlad in pa nekako revizijo sp re je te ustave. Prvi pogoj je bil seve d a neizpolnjiv, avstrijska vlada je namreč že odpoklicala svo je poslance iz Frankfurta domov, pa tudi vse štiri nem ške kraljevine niso hotele priznati ustave, o kaki reviziji, kot jo je Prusija odločno zahtevala, pa v Frankfurtu niso marali slišati. Ko je konec aprila prišla iz Berlina definitivna odklonitev, je radi kalna levica zahtevala, da se izvoli izmed poslancev začasna vlada in ves narod mobilizira v obram bo ustave. V bavarski Pfalci in Badenski so se res vzdignili republikanci, upori so nastali tudi v nekaterih mestih,
F r a n k fu r t sk i p a r l a m e n t
n ajnevarnejši v Dresdenu, red.
G lavni
republikanski
toda povsod je vojaštvo kmalu napravilo oddelek
pod poveljstvom
romantičnega
Poljaka M ieroslavskega je nazadnje porazil pruski prestolonaslednik v Pfalci. Že prej so na poziv pruske vlad e odšli mnogi poslanci iz Frankfurta, počasi so jim sledili vsi zm ernejši, dobrih sto najbolj radi kalnih pa se je junija preselilo v Stuttgart, kjer jih je wiirttem berška vlada kmalu razgnala. Upora v prid frankfurtske ustave se je udeležil tudi Friderik E n g e l s , ki je ob izbruhu revolucije prišel z M a r x o m v Nemčijo. V Kölnu sta izdajala »Neue Rheinische Zeitung«, kjer sta se čisto v smislu svo jeg a manifesta borila predvsem za dem okratično nemško republiko in sramotila pruskega kralja. N avduševala sta se za M adžare, Poljake in Italijane, o Rusih in Čehih, zlasti pa še o Jugoslovanih kot borilcih za reakcijo pa sta pisala skrajno zaničljivo, zaradi česar sta prišla tudi navzkriž z Bakuninom. Po zlomu nem ške revolucije je morala spom ladi 1849 »Neue Rheinische Zeitung« prenehati, Marx je bil kot
93
tuj državljan izgnan in se je vrnil v Pariz. Ker ga je pa hotela nova francoska vlada internirati, se je zatekel s svojo družino v London. Engels je zb ežal najprej v Švico, od tam pa je tudi on prišel na An gleško v M anchester. Tako so zgodovinski dogodki Marxa kruto raz o čarali; pričakovana socialna revolucija je ostala na papirju in v Nemčiji se niti m eščanska dem okracija ni mogla uveljaviti. Marx je ostal zagrenjen teoretik, vedno bolj osam ljen in nerazum ljen, fanatičen na sprotnik vsakih koncesij praktičnemu življenju in zato nezaupljiv do vseh socialističnih politikov. Poizkus zed in jen ja Nem čije, ki ga je napravila liberalna dem o kracija, se je klavrno končal. Pa tudi zm agovita pruska monarhija za enkrat pri tem ni imela v e č sreče. Pruski kralj si je , predvsem na pobudo sebi sorodnega romantika generala Radovitza, zamislil ožjo Nemško zvezo ali » U n i j o« pod pruskim vodstvom , ki bi z Avstrijo tvorili nekako širšo zvezo. Za Radovitzev načrt je pridobil Saško in Hannoversko, ki sta maja 1849 sklenili s Prusijo »zvezo treh kraljev«, in kmalu tudi vse male države. Z Avstrijo, ki je imela spočetka po madžarskem uporu vezan e roke, sta držali Bavarska in WürttemberSka. Ko so pa jesen i proti volji A vstrije kar razpisali volitve za parlament nove Unije v Erfurtu, je bil Schw arzenberg že odločnejši. Pridobil je zase tudi Saško in Hannover, tako da je stala spom ladi 1850 Prusiji na sproti »zveza štirih kraljev« pod njegovim vodstvom. Po avstrijskem načrtu bi načeloval Nemški zvezi, v katero bi stopila celotna Avstrija, sedem članski direktorij. Ker so bile male države pri tem čisto prezrte in je bil tudi parlament mnogo bolj reakcionarno zam išljen Radow itzev, je je la Avstrija izgubljati sim patije. Slednjič je Schw arzen berg, ko je zm agovito uveljavil absolutizem v Avstriji in videl, da Prusija za vojsko ni pripravljena, sklical proti erfurtskemu parlamentu staro zvezno skupščino v Frankfurt in je l groziti z orožjem. Nevarnost je
še po večal nov upor Schlesw ig-H olsteincev proti
Danski, ki ga je Pruska zopet podpirala, dočim je Avstrija pristopila k londonski pogodbi, s katero so A nglija, Francija in Rusija zajam čile nedeljivost danske monarhije. S tem je Schw arzenberg pridobil na svojo stran carja Nikolaja, ki je pruskemu kralju zameril njegovo po puščanje liberalcem . V Varšavi, kjer sta se jesen i 1850 oba tekm eca
kot
potegovala za rusko prijateljstvo, je car že govoril, kot da misli za sesti Prusijo do Visle. Med bavarskim i in pruskimi prednjimi stražami na Hessenskem , kjer je Schw arzenberg podpiral o sovraženega kneza proti upornim demokratom, so že padli prvi streli, ko se je slednjič Prusija, stisnjena med Avstrijo in Rusijo, le uklonila in žrtvovala svojo Unijo. Njeno ponižanje je zapečatil sestanek pruskih in avstrijskih zastopnikov v O I o m u c u konec novembra 1850. Stara Nemška zveza, kot jo je bil ustvaril dunajski kongres, je vsem bojem in žrtvam nakljub spet o b veljala, z njo pa tudi avstrijska nadvlada v Nemčiji in — reakcija. Že čez pol leta sta sklenili Avstrija in Prusija tajno zvezo, kjer sta si zajam čili svojo posest pred revolucionarno nevarnostjo; zvezni svet pa je pritisnil na p reveč liberalne države in deset jih je moralo svo je ustave v konservativnem smislu »popraviti«. Medtem ko je na Silvestrovo I. 1851 Avstrija odpravila svojo oktroirano ustavo, pa Friderik Viljem dane p risege le ni hotel kar prelomiti. Pomagal si je s tem, da je 1849 protiustavno uvedel volitve po davčnih razredih, ki so bogatejšim slojem zagotovile večino, in sled n jič 1854 poslanski zbornici dodal še »gosposko zbornico« z imenovanimi člani, po večini plem iči. V tej reakcionarni obliki se je obdržala pruska ustava tja do konca svetovne vojne.
»Pomlad narodov« v Avstriji Podobno kot na Pruskem so tudi v Avstriji napredni
m eščanski
krogi pričakovali vsaj začetka zaželjenih reform od sprem em be na prestolu. Ko pa je spom ladi 1835 umrl cesa r Franc L, so ostali razoča rani,
kajti n jegov sin in naslednik F e r d i n a n d
I.
je bil duševno
bolehen slabič in namesto njega je vlad ala »državna konferenca«. V tej sta bila poleg nadvojvod Ludovika in Karla še stari grof Kolowrat in Metternich, kateremu pa Kolowrat v notranji politiki ni pustil dosti govoriti. V stanovskih zborih in med izobraženim meščanstvom so se kmalu je le kazati opozicionalne težnje, žalostne gospodarske razmere pa so vzbudile delovne stanove. Slaba letina in lakota I. 1847 je po vzročila ponekod prave km ečke upore, že nekaj let prej so morali
nad polovico dunajskih obrtnikov rubiti za davek in po čeških indu strijskih mestih kot tudi na Dunaju delavski nemiri niso bili neznani. Temu so se pridružila v nenemških deželah, zlasti pa v na novo prebu jeni O grski in Č e šk i,
še
n a ro d n o p o litič n a strem ljenja. Prvi odm ev februarske re v o lu cije v habsburški monarhiji se je čul na ogr skem deželnem zboru v P o ž u n u, kjer je Ludovik Kossuth v ognjevitem g o voru poudarjal, da je treba »zvezo raznih narodov v Avstriji, ki jo s e d a j vzdr žujeta bajonet in uradniški pritisk, postaviti na trdni tem elj svobodne ustave«. Na n jeg o v predlog je po slanska zbornica sklenila zahtevati odgovorno ogr sko ministrstvo in pa razne reform e v upravi. Magnatska zbornica se je pred logu pridružila, š e le ko je vzplam tela revo lu cija na Dunaju. Nato je ves dr žavni zbor zahteval še volitve poslancev, narodno C e s a r F e r d i n a n d I.
.
.
.
.
.
.
vojsko, o dpravo tlake in
desetin e, 15. III. pa je šla m adžarska dep utacija s temi zahtevam i na Dunaj. Tudi P r a g a se je takoj oglasila. Za 11. marca je sklicalo nekaj čeških in nemških radikalcev veliko javno zborovanje v svetovaclavsko dvorano, kjer so izvolili v odbor za sestavo p eticije može obeh narod nosti in celò nekaj popularnih aristokratov. V peticiji so zahtevali
združitev Č e šk e , M oravske in Šlezije v eno upravno enoto, v stanovski deželni zbor naj bi prišli še voljeni zastopniki mest in okrajev, za jam čila naj bi se enakopravnost Čehov in Nem cev, svoboda tiska in zborovanja, odpravila tlaka itd. Tudi na D u n a j u so bili duhovi razburjeni. Različna društva, kot »Juridično-politična čitalnica«, zlasti pa dijaki na univerzi so sestavljali p e ticije z običajnim i liberalnimi zahtevam i in se pripravljali na 13. ma rec, ko so imeli zborovati dolnjeavstrijski deželni stanovi. Že na vse zg o daj so o b leg ale m nožice deželno hišo, dokler niso stanovi korpo rativno odšli na dvor, da bi pri cesarju nastopili za narodne želje. Na dvoru so bili vsi brez g lave in najprej niso ve d e li kaj odgovoriti. Medtem je prišlo med nepotrpežljivo čakajočim občinstvom in v o ja štvom, ki je d elalo red, do vedno hujših spo p ado v, dokler ni vojaštvo streljalo. Pet mrtvih je padlo, revolucija je dobila ognjeni krst in šla svojo pot zm agovito naprej. Prva njena žrtev je bil se ve d a Metter nich. Ta še vedno ni verjel, da gre zares, in je trdil, da so to le ulični nemiri, ne pa revolucija. Tudi državna konferenca je še 13. III. zvečer poverila generalu knezu W indischgrätzu diktatorsko polnom očje, da bi udušil revolucijo. Ta je bil skoz in skoz konservativen aristokrat, za katerega se je b a jè človek pričenjal šele pri baronu. Še od napoleon skih vojen je bil navdušen za prijateljstvo z Rusijo in Prusijo; zlasti z ruskim carjem so ga v ezale tesne vezi. Od I. 1833 je bil divizionar v Pragi, a februarska revolucija ga je slučajno zatekla na Dunaju, kjer je čisto v carjevem duhu predlagal, da bi ga poslali z vojsko na fran cosko mejo. Dogodki so pa prehiteli njega in državno konferenco, ki je že naslednji dan žrtvovala Metternicha in nič manj osovraženega po licijskeg a ministra Sed lnickega ter se umaknila ustavnemu ministr stvu. M etternich je z družino zbežal na A ngleško, W indischgrätz je pa n ajprej o dšel na svo je posestvo na Ogrsko, nato pa se je vrnil v Prago in se pripravljal, da bo »korakal proti Dunaju«. Preplašena vlada je dovolila d a lje organizacijo narodne garde in d ijaške leg ije, sledn jič tudi odpravo cenzure in čez dva dni je po seben cesarski manifest o bljubljal celò »konstitucijo domovine«. In res je bila 25. aprila o b javljen a prva avstrijska ustava, ki jo je po belgijskem zgledu priredil notranji minister Pillersdorf. Demokratov že
M e d N a p o l e o n o m in L e n i n o m
97
7
zato ni zadovoljila, ker je bila oktroirana in je uvajala tudi senat. Ko je sredi m aja izšel še začasni volivni red, ki je določal indirektne volitve in vzel delavcem volivno pravico, ter je vlada hkrati razpustila cen tralni dijaški odbor in narodno gardo, so izbruhnili na Dunaju resni nemiri. Dijaštvo in delavstvo je šlo složno na barikade, dvor se je umaknil na varno v Innsbruck; vlada pa je morala odnehati. Dovolila je, da se je ustanovil »odbor za javno varnost«, ki je pomiril množice, in nap o vedala volitve v ustavodajno skupščino z eno samo zbornico. Medtem ko so se avstrijski narodi v prvih tednih revolucije navdu šeno bratili, srečni, da so se rešili vsem o sovraženega absolutizma, so se sed aj, ko je šlo za konkretno ureditev države, pokazala med njimi neizogibna nasprotstva. O dp ad italijanskih pokrajin od A vstrije se je zdel demokratičnim elementom na Dunaju čisto upravičen, enako so z navdušenjem pozdravljali m adžarsko dep utacijo, ki si je izpo slovala na dvoru sam ostojno ogrsko ministrstvo, sim patizirali so tudi s Poljaki v G aliciji, kajti povsod tu nemški interesi niso bili neposredno prizadeti. Toda v Pragi so se Nemci kmalu branili priznati enakoprav nost Čehom in vp rašan je nem škega zed in jen ja je Slovane in Nem ce končno čisto razdvojilo. Avstrijski Nemci v svojem gospodujočem položaju prej niso čutili potrebe, poudarjati nemško narodnost, sed aj so pa dobili pobudo za to iz Nem čije. Nenaden nastop pruskega kralja, ki je obljubljal »Prusko vtopiti v Nemčiji« in ji tako grozil za vladati, je prisilil tudi dunajsko vlado, da je je la voditi bolj nemško politiko. Kmalu je zaplap olala frankfurtska zastava na svetoštefanskem zvoniku in drugih javnih zgradbah, dičila je prsi narodnih gardistov in postala simbol vsenem štva, dočim so ji Slovani vedno odlo čneje ugovarjali. Ker odgovor vlad e na prvo peticijo, ki jo je bil sestavil »svetovaclavski odbor«, Čehov ni zadovoljil, so nastopili drugič bolj odločno. Izposlovali so si cesarsko kabinetno pismo od 8. aprila, s katerim je bila o bljubljena Češki avtonomna odgovorna vlada, izpopolnitev stanovskega d eželn eg a zbora z izvoljenimi mestnimi in kmečkimi za stopniki ter zajam čena enakopravnost če ščin e in nem ščine; Češki bi načeloval podkralj, za kar je bil že določen nadvojvoda Franc Jožef. Dasi državnopravna zahteva po zedinjenju čeških dežel ni bila izpol
njena, so bili Čehi s kabinetnim pismom silno zadovoljni. Politične zrelosti je pač večini njihovih vo d iteljev manjkalo, saj so kasneje šli brez pom isleka tudi v avstrijsko konstituanto. Č eška dep utacija, ki je prišla prve dni aprila s svojo peticijo na Dunaj, je našla tu veliko znanih slovanskih mož in rastoče vsenem ško navd ušenje je združilo Slovane k skupnemu nastopu. Pri teh vseslovanskih m anifestacijah so se od likovali Hrvatje Ljudevit G a j, Kurelac in Brlič, Poljak knez Lubomirski in zlasti Slovak Štur, posameznih posvetovanj so se u deleževali tudi Šafarik, Miklošič, Strossm ayer i. dr. Izbrali so odbor iz zastopnikov vseh Slovanov, ki naj bi skrbel za enoten nastop slovanstva proti skupnemu sovražniku. Ko je bilo o bjavljen o kabinetno pismo od 8. aprila, so se češki Nemci za ved eli, da bodo o d slej le manjšina, in se jeli obračati proti Čehom, od katerih jih je ločilo tudi različno stališče g le d e frankfurt skega parlam enta. Nemški politiki so pozvali v tako zvan predparlam ent tudi Palackega, ki je v sijajnem govoru vabilo odklonil. Poudaril je, da je član češk eg a naroda, ki nima z nemškim nič skupnega, kajti vsa zveza čeških d ežel z Nemčijo je bila gola dinastična zad eva, zag o varjal je pa tudi samostojnost Avstrije z znanim izrekom, da ko bi je že ne bilo, bi se morala v interesu Evrope in človeštva takoj ustvariti. Pri tem je mislil zlasti na nevarnost ruskega reakcionarnega im pe rializma, kateremu se m orejo mali narodi le združeni upirati. Avstrija ima biti zveza teh svobodnih narodov kot protiutež tako pangermanizmu kot panrusizmu, pa tudi madžarizmu. Isto misel je že spom ladi I. 1846 napisal drugi znameniti češki politik Karel H avliček Borovsky z b esedam i: »Avstrijska monarhija je najboljša garancija za ohranitev naše in ilirske narodnosti«. Toda Palackÿ je obenem tudi vprašal, zakaj je avstrijska država kljub temu pokora za svoje narode. O dgovoril je , da zato, ker v nesrečni zaslepljenosti tako dolgo ni spoznala resnič nega tem elja svo jeg a obstanka: popolne enakopravnosti vseh n a rodov. Izrazil je tudi svo je prepričanje, da še vedno ni prepozno, da to načelo brez pridržka sprejm e, toda zamuditi ne sme niti ure več! Palackega pismo je vzbudilo med Čehi in vsem i Slovani veliko navdu šen je, večina Nem cev ga je pa ogorčeno zavračala. Dunajska vlada je po kratkem obotavljanju dovolila volitve v frankfurtski parlament
s pridržkom, da ni vezana na njeg o ve sklep e, toda Čehi so protestirali in niso marali voliti, kakor tudi Slovenci po večini niso volili. Slovenci
so bili za uspešen političen nastop se ve d a še manj
pripravljeni kot Čehi. Rodoljubi v domovini, kjer je imel prvo b esed o Bleiw eis, urednik Novic, edineg a slovenskega lista, si g le d é narodnih zahtev niso bili na jasnem . Šele dunajski Slovenci pod M iklošičevim vodstvom so v adresi na kranjske d eželn e stanove zahtevali zaščito slovenske narodnosti po vseh deželah, slovensko šolstvo in slovensko uradovanje. Še bolj jasno so izrazili slovenski program v predlogu za praški kongres: ustanovi naj se združena Slovenija kot del sam o stojne A vstrije in uvede slovenski je zik v vse urade in šole. Namesto zveze z Nem čijo so si želeli zlasti štajerski Slovenci čim tesn ejše zveze s Hrvatsko, kamor so poslali tudi zastopnike k otvoritvi Je la čičev e g a sabora. Proti Frankfurtu so hoteli avstrijski Slovani nastopiti tudi aktivno in Ivan Kukuljevič je v G ajevih Novinah prvi predlagal skupen zbor vseh slovanskih narodov. N jego vega predloga so se takoj oprijeli v Pragi, kjer so se zavzeli zanj zlasti Šafarik, Štur in Havliček, pozdravili so ga tudi Poljaki, ki se pa s češko zahtevo po ohranitvi Avstrije niso strinjali. O snoval se je pripravljalni odbor, ki je v začetku maja objavil proglas in razposlal vabila, doma pa skušal pridobiti za svoj avstroslavizem Poljake. Toda ti so ostali protiavstrijski republikanci in potegnili mnogo drugih Slovanov za sebo j. Težave je delalo pri pravljalnem u odboru tudi poljsko-rusko inasprotje, iz vljudnosti so poslali vab ila tudi v Rusijo, kjer pa pod režimom Nikolaja I. nihče ni mogel niti misliti na udeležbo. Poleg Rusov niso bili zastopani tudi Bolgari in Lužiški Srbi. Tako se je konec maja 1848 zbral s l o v a n s k i k o n g r e s v Pragi in začel v bratskem navdušenju zborovati. Najprej so se osnovale posam ezne se k cije : jugoslovanska, poljsko-ukrajinska in češko slo vaška, nato so bili izvoljeni za predsednika Palackÿ, za po d predsednika pa knez Lubomirski in Stanko Vraz. Slavnostna otvoritev kongresa je bila 2. junija na Zofijinem otoku, pri čem er je imel Šafarik zelo radikalen govor, ki je preplašil če šk e aristokrate, da so postali nasproti kongresu vedno bolj rezervirani. T ežišče kongresa je bilo v posameznih sekcijah ; tu, kot na skupnih zborovanjih, so govorili kljub
začetnim težavam le v slovanskih jezikih, in je zgodba o nemškem razpravnem jeziku kasnejša izmišljotina. Pri obravnavanju konkretnih vprašanj so se seved a pokazala številna n esoglasja. Predlogu jugo slovanske sek cije, da p o šlje kongres v Innsbruck k cesarju deputacijo in se zavzam e za Jelačiča in ogrske Srbe, so n. pr. nasprotovali Poljaki, ker se niso marali zameriti svojim prijateljem Madžarom. Hudo so se prepirali v svoji sekciji tudi Poljaki in Ukrajinci, ki so imeli v e č radi kalnih »gostov« em igrantov, med njimi ruskega revolucionarja Bakunina. N jegovo p repričan je je bilo, da je treba Avstrijo uničiti in ustvariti fed eracijo evropskih republik. N jegov vpliv se vidi v b o je vitih govorih slovaških zastopnikov Štura in Hurbana. Štur je n. pr. d e jal, da naj se Slovani nehajo brigati za Avstrijo, kajti »Avstrija je kvintesenca servilizm a, špijonstva in slične grdobije«. Z njim je v glavnem potegnil tudi Havliček, Šafarik pa je bil zm ernejših nazorov, vendar »ohranitev Avstrije« ni prišla v resolucije. Iz poljsko-ukrajinske se k cije so izšli tudi aktualni Libeltovi predlogi, naj se sestavita mani fest evropskim narodom ter peticija na cesa rja, ki bi o b seg ala vse zahteve avstrijskih Slovanov, dalje, naj se slovanski kongres shaja vsako leto. V ta namen naj se osnuje stalni kongresni odbor in poseben »literarni odbor« za duhovno zed in jen je Slovanov (skupen časopis, akadem ija in biblioteka). Libeltovi predlogi so bili sprejeti in edino, kar je utegnil kongres popolnoma dovršiti, je bil n jegov manifest evropskim narodom, čigar glavni del je iz p eresa Palackega. Cesarju nam enjena peticija je ostala le v načrtu, o drugih predlogih so raz pravljali še 12. junija, ko se je približal kongresu nepričakovan konec. Med tistimi, ki so slovanski kongres od vse g a početka sprem ljali z nezaupanjem , je bil seved a tudi vojaški poveljnik v Pragi, knez Windischgrätz.
Po njegovem
prihodu
se je
prej
prijateljsko
razm erje med vojsko in prebivalstvom skalilo. Patruljiranje po ulicah, zb iranje vo jaštva v mestu in pogoste parade, pri katerih je knez imel bo jevite govore, so smatrali narodni in dem okratični krogi za namerno izzivanje, tem bolj, ker se W indischgrätz ni menil za dunajsko vlado, ampak se očividno držal dvorske kamarile v Innsbrucku. Windischgrätzovo ravnanje in pa bojevito razpoloženje frankfurtske skup ščine — Čehi so se nekaj časa celo bali nem ško-ruskega vp ada — je
zradikaliziralo
Pražane.
Na
skupščinah
so zahtevali, da Windisch-
grätz odstopi in da se odstranijo topovi, ki jih je bil namestil po višinah nad mestom, orožje pa izroči meščanom in dijakom . V od govor so reakcionarni nemški krogi s svo jeg a zborovanja 12. junija poslali W indischgrätzu zaupnico in poklonitveno deputacijo. To je bilo prav tedaj, ko se je vršila na svetovaclavskem trgu za u deležen ce kongresa slavnostna služba božja. Ko je m nožica, vračajo č se od maše, srečala pred vojnim poveljstvom nemško deputacijo in je la vzklikati proti W indischgrätzu, so vojaki z nasajenim i bajoneti planili na ulico in udrihali po ljudeh, da je bilo okoli 50 ranjenih. Sed aj je izbruhnila revolucija. Po ulicah, zlasti v starem mestu, so se dvignile barikade, ki so jih branili predvsem dijaki, in vojaštvo je imelo prvi dan p recè j izgub. Padla je tudi W indischgrätzova žena, najbrž skozi okno slučajno zadeta od vo ja šk e krogle. Toda Windischgrätz je bil prepričan, da je bil strel nam enjen njemu in oddan iz nasproti ležečeg a hotela. Tam je bival med drugimi Poljak Lubomirski, ki mu pa niso mogli ničesar dokazati. Sploh ni bila praška revolucija s slovanskim kongresom v neposredni zvezi, dasi so se tudi njegovi člani, n. pr. Hurban, Bakunin in mnogi Poljaki, borili na barikadah. Reakcionarji so pa prav slovanski kongres smatrali za glavno leglo revolucije in že 11. junija je poveljnik narodne garde knez Lobkovic ukazal, da morajo vsi tuji gostje zapustiti Prago. Ponoči med 14. in 15. junijem je W indischgrätz o dved el svo je čete iz mesta na Hradčane in ga začel drugi dan bom bardirati, nakar so se morali uporniki, ki so zaman pričakovali pomoči z d e že le , vdati. S kapitulacijo Prage 16. junija se je tudi slovanski kongres končal; ta dan so redki še navzoči člani sklenili preložitev kongresa »za nedoločen čas«. Sedaj je za čela delovati posebna preiskovalna kom isija, vendar niso mogli najti nobene protidržavne zarote in polagom a so izpustili vse osum ljence. Sam W indischgrätz je ob odhodu iz Prage proti Dunaju v svojem proglasu d ejal, da so bili žalostni junijski dogodki predvsem delo tujcev; mislil je n ajveč na Poljake, ki so jih takrat videli za vsako revo lucijo v Evropi. Seb e je smatral po slej za od Boga poklicanega borca zoper revolucijo in tako so gledali nanj tudi v Innsbrucku. C e sar mu je s tajnim pismom brez vednosti vojnega ministra dal poveljstvo nad
D u n a j s k i d r ž a v n i z b o r . (F. K o l l a r ž , li t o g r a f i j a )
vso vojsko razen R adeckijevih čet v Italiji; tudi car Nikolaj ga je po častil z lastnoročnim pismom. Seved a ni bila se d aj izpolnjena nobena
Čehom
dana
obljuba.
Deželni predsednik, grof Thun, ki je bil takoj prešel na Windischgrätzovo stran, je razpustil »narodni odbor«, tudi večin a ostalega plemstva je zapustila češko stvar in stopila na stran nem škega cen tralizma. Palackÿ je ostal s svojimi aristokratskimi simpatijami raz očaran in nov dvig češkeg a naroda je prišel iz edino zdravih, dem o kratskih osnov. Majski nemiri na Dunaju so prinesli za nekaj časa v Avstrijo libe ralnejši kurz. Za namestnika cesarju, ki je ostal v Innsbrucku, je bil postavljen nadvojvoda Ivan, v juliju pa se je moral tudi Piliersdorf umakniti baronu Doblhoffu. Ta je bil liberalcem bolj v še č in v njegovi vladi je bil za justičnega ministra eden glavnih dem okratov A leksander
103
Bach. Dobihoff je 10. julija že začel s pripravljalnim i sejam i novega d r ž a v n e g a z b o r a , ki ga je 22. julija slovesno otvoril nad vojvoda Ivan. Izmed 383 poslancev, ki v polnem številu niso nikdar zborovali, je bilo 92 kmetov, p o sled ica živahnega zanim anja kmeta za stanovske za d e v e pa tudi dem agoške ag itacije, naj kmet le kmeta voli. Po narodnosti je bilo nad polovico Slovanov, ki so zasedli desnico in bili v splošnem federalisti, le Ukrajinci so bili iz nasprotja do Po ljakov centralisti, na levici so sed eli pa Nemci, ki so bili razen Tirolcev vsi centralisti. V predsedstvo so bili izvoljeni dunajski advokat Schmitt ter dva Slovana: Čeh Strobach in Poljak Smolka. Razpravljali so iz praktičnih razlogov v nemščini, čeprav je cela tretjina poslancev ni obvladala, da bi se pa nemščina predp isala za razpravni jezik, Slovani niso pustili. Dasi je imel prvi avstrijski državni zbor predvsem izdelati novo ustavo, je to svojo nalogo d aleč prekoračil, oziroma se lotil drugih aktualnejših zadev. Téko je bilo zlasti k m e č k o v p r a š a n j e . Že 26. julija je najm lajši poslanec, jurist Hans Kudlich, kmečki sin iz Šlezije, stavil kratek predlog: »Podložniško razm erje z vsem i iz njega izvirajočim i pravicam i in dolžnostmi je poslej o dpravljeno s pridržkom določb, ali in kako se bo plačala odškodnina.« Svoj predlog je ute m eljeval v dveh govorih in po živahnih debatah, kjer so konservativci žilavo branili svo je pravice, je bil 7. septem bra sprejet zakon, ki je o dp ravljal vse km ečke dajatve, predvsem tlako in desetino, grašča kom pa obljubljal denarno odškodnino. Kudlich je bil junak dneva, kmečki stan pa prvi in tudi edini, ki je imel od revolucije stvarno korist. Zato je kmetovo zanim anje za konstituanto in vso politiko sed aj prenehalo, kar je znala reakcija dobro izkoristiti. Kmečka odveza je ostala tudi edini zakonodajni uspeh avstrijske konstituante, kajti kmalu so prišli kritični dnevi oktobrske revolucije, ki so odločili tudi njeno usodo. Kot vem o, je prišel prvi revolucionarni klic iz O g r s k e . Tam je postala revolucija najbolj radikalna in tam je tudi najdalj trajala. Deputacijo, ki jo je požunski državni zbor pod vodstvom palatina, nad vojvo de Štefana, poslal na Dunaj, je dobila obljubljeno neodvisno in odgovorno ministrstvo za Ogrsko. Zaradi raznih intrig se je ime novanje zavleklo do 7. aprila, ko je bil imenovan predsednik grof
Ludovik Batthyény, v vladi sta bila tudi Kossuth kot finančni in Franc Deék kot pravosodni minister. Nekaj dni nato je prišel kralj sam v Požun, potrdil sklenjen e zakone, razen onega »o madžarskem jeziku in narodnosti«, ter sam zaključil za sed an je zad n jeg a fevd aln ega držav nega zbora ogrskega. Medtem so se bili zganili že tudi H r v a t j e .
Na Kukuljevičev in
G a je v poziv je zborovala 25. marca v Zagrebu velika skupščina in sklenila predložiti kralju sle d e č e »narodne želje«: za bana naj bo imenovan popularni polkovnik Jelačič, zed inijo naj se Hrvatska, Sla vonija, Vojna Krajina, Dalm acija in Reka, ki naj dobe od O grske ne odvisno, hrvatskemu saboru odgovorno vlado, sabor naj tvorijo izvo ljeni narodni poslanci in odpravi naj se kmečko podložništvo. Velika dep utacija okoli 400 oseb je takoj drugi dan odšla s temi zahtevami na Dunaj, kjer je bilo nekaj članov pod G ajevim vodstvom sprejetih od kralja. Dobili niso drugega kot lep e o blju be; bolj važno je bilo, da so se Hrvatje na Dunaju sestali z zastopniki drugih Slovanov in se je pri tej priliki spo čela id eja slovanskega kongresa. N ajvažnejše je bilo izvršeno pa že pred zagrebškim zborovanjem , ne da bi v Zagrebu za to v e d e li; po nasvetu barona Kulmerja in menda tudi kneza Windischgrätza je bil s 23. III. postavljen za bana Je lačič ter hkrati ime novan za generala. Hrvatje so sp rejeli to vest z velikim zadoščenjem , posebno ko je
postal Jelačič kmalu tudi podmaršal in poveljujoči
general Hrvatske in Vojne Krajine. Najbrž je
hotela ena struja na
dvoru tako popraviti napako, storjeno s prevelikim i koncesijam i Ma džarom, in si zagotoviti proti njim Hrvate. O grska vlada, v kateri ni bilo nobenega Hrvata, Jelačiča ni priznala in je
postavila svo jeg a
vo jn ega kom isarja za Hrvatsko, ki je pa ostal brez moči. Za odgovor je Je la č ič konec aprila ukazal hrvatskim uradom, naj se obračajo v vseh zadevah samo nanj in da ne sm ejo od nikogar drugega sp re jem ati ukazov, s čim er se je Hrvatska faktično ločila od O grske. V maju je Je la čič razpisal volitve v sabor, ki se je
sešel 5. junija v
Zagrebu, in tu je srbski patriarh Josip Rajačič slovesno instaliral bana. Tako se je javno pokazala hrvatsko-srbska sloga, ki je kmalu imela priliko, izkazati se tudi na bojišču.
Ogrski
Srbi
so se bili že v marcu oglasili in zahtevali, da se
jim zajam čijo narodne pravice. Z zborovanj v Pešti, v Karlovcih in Novem Sadu so po šiljali skromne p e ticije ogrski vladi, kjer so bili pa oholo zavrnjeni. Kossuth jim je naravnost odgovoril, da je v interesu m adžarskega naroda, da se razen njega noben drug narod ne prizna. Srbi so sed aj sklenili obrniti se na cesarja in Avstrijo. Radikalnejši ro doljubi so pripravili starega karlovškega mitropolita R ajačiča do tega, da je na svojo pest sklical narodni sabor za 1. maj v Srem ske Karlovce. Pred 15.000 udeleženci so bili tu prebrani stari privilegiji cesarja Leo polda I. iz I. 1690 in 1691. Sklicujoč se nanje, so oklicali za srbskega patriarha Rajačiča in za srbskega vojvodo polkovnika Štefana ŠupIjikca, ki je bil takrat na italijanskem bojišču. Skupščina je nadalje sklenila, da je srbski narod svoboden in neodvisen pod habsburško dinastijo v okviru ogrske krone; Srem, Baranja, Bačka in Banat s so sednjim i okraji naj se proglase za Srbsko vojvodino, s troedino kra ljevino Hrvatsko, Slavonijo in Dalm acijo pa sklenejo
Srbi politično
zvezo »na podlagi svobode in popolne enakosti«. Za izvršitev teh sklepov je bil izvoljen stalni odbor pod predsedstvom m ladega Stratim iroviča; izbrali so tudi d eleg ate za kongres v Pragi in deputacijo, ki naj s patriarhom na čelu predloži skupščinske sklep e v potrditev c e sarju, spotoma pa obvesti o njih hrvatski sabor v Zagrebu. Karlovški sklepi so močno razburili M adžare in ogrska vlada je je la preganjati Srbe kot ve le izd a ja lce . Radikalnejša struja med Srbi je šla nato do kraja: Stratim irovičev odbor se je proglasil za začasno vlado Vojvo dine in pozval narod k orožju. Prva mala zm aga nad ogrskimi četami je potegnila za sebo j vse, oficirji in vojaki-graničarji so pustili svoja mesta in šli v Karlovce, kjer se je zbrala v nekaj tednih dobro oprem ljena vo jska kakih 15.000 mož. Vlada je se d a j začela s pogajanji in pod vtisom novice, da je Jelačič odstavljen in praški kongres razgnan, so Srbi sklenili o kresu z ogrskim poveljnikom prem irje, po katerem je ostalo vse pri starem, dokler se patriarh z dep utacijo ne vrne iz Innsbrucka.
Zmaga reakcije Na dvoru v Innsbrucku so ves čas om ahovali med raznimi vplivi. Palatin n advojvoda Štefan je trdno držal z Madžari in v začetku ju nija d o seg el, da je kralj odstavil J e l a č i č a , razpustil hrvatski sabor in ukazal, naj se Hrvatje p o d red e palatinu. Je lačič za to ni zvedel, ker je bil s hrvatsko d ep utacijo tačas na poti v Innsbruck, kamor je skoraj istočasno prišel tudi R ajačič s svojimi Srbi. Medtem ko so bana kljub vsemu prijazno sp rejeli, je Rajačiču kralj odgovoril, da ne more po trditi sklepov nezakonitega zbora nekih »grških nezedinjenih pod ložnikov« — tako so v uradnem jeziku im enovali v Avstriji Srbe. Prav tiste dni se je končal kongres v Pragi, ki so se ga udeležili tudi Hrvatje in Srbi in padli zato v nemilost. Vendar si iz tega niso dosti storili, na dvoru so pa kmalu zopet iskali njihovega prijateljstva. Bana so sp rejeli v Zagrebu z baklado in sabor mu je dal diktatorsko oblast. Po posredovanju n ad vo jvo de Ivana se je sešel Je lačič na Dunaju z ogrskimi ministri in bil pripravljen priznati ogrsko vlado, če ta za jam či Hrvatski popolno sam oupravo in rabo hrvatskega jezika tudi v ogrskem državnem zboru, vojska in finance pa naj bodo stvar cen tralne vla d e na Dunaju. Ker Madžari o teh pogojih niso marali slišati, so se p o g ajan ja razbila in Jelačič je je l misliti na odločitev z orožjem. Č ep rav so na dvoru vedno bolj nezaupno gledali M adžare, ki so se pod Kossuthovim vodstvom pripravljali na popolno ločitev od Avstrije, ven d ar ni bilo nikogar, ki bi bil očitno potegnil z Jelačičem . Delal je torej na svojo pest. O d Rad eckeg a iz Italije je dobil denarja in orožja, zbral graničarske čete in zasedel Reko. Prve dni septem bra so mu tudi formalno vrnili bansko čast, nakar je 7. septem bra napovedal ogrskemu ministrstvu vojsko. Z okoli 40.000 možmi je šel 11. septem bra čez Dravo, priklopil M edjim urje Hrvatski in prodiral proti Budimu. Sedaj je Batthyany odstopil, državni zbor pa je izročil začasno vlado K o s s u t h u , ki je postal tudi predsednik »odbora za obram bo dežele«. S tem so Madžari nastopili pot revolucije. Poslali so deputacijo na Dunaj k državnemu zboru, ki je ni maral sprejeti, nakar je stopila v stik z dunajskimi dem okrati in njih centralnim odborom. Z inozem stvom so zaman iskali zveze v Londonu in Parizu, le v upornih Be
netkah in na Sardiniji so našli zaveznikov. N advojvoda Štefan se je n ajprej sam postavil na čelo ogrski vojski, še le na ukaz z Dunaja je predal poveljstvo nekemu generalu in odstopil tudi kot palatin. Zadnje dni septem bra sta se srečali hrvatska in ogrska vojska blizu Blatnega jezera med Pakozdom in Velencem in po neodločeni bitki sklenili tridnevno prem irje. Še preden je poteklo, se je Je lačič obrnil proti Dunaju, kjer so se bližali resni dogodki. C esar, ki se je bil že v za četku avgusta vrnil iz Innsbrucka na Dunaj, je moral kmalu vnovič bežati. Šele očiten upor M adžarov je prisilil dvor k odločnem u nastopu. Prve dni oktobra je bil s cesarskim manifestom razpuščen ogrski državni zbor, njegovi sklepi razveljavljen i in Je la čič postavljen za kom isarja. Poslali so mu tudi novih čet in ko bi se imel 6. oktobra od peljati neki dunajski bataljon na Ogrsko, je izbruhnila » o k t o b r s k a revolucija«.
Zm age v Pragi in v Italiji so močno okrepile vlado
in dunajski demokrati so se bali, da bo vlada, potem ko bo ugnala še uporne M adžare, odpravila komaj prid o bljene ustavne pravice. Zato so preprečili vojaštvu odhod na Ogrsko. V pouličnih bojih je bil vojni minister Latour ubit in obešen na cestno svetilko, za nekaj tednov so zavladali skrajni levičarji in zm ernejši elem enti so stopili v o zadje. Že drugi dan se je umaknil dvor v Olomuc in z njim so odšli tudi nekateri ministri. Državni zbor se je v »permanentni seji« boril za svoj obstanek na levo in desno; veliko p o slan cev ga je zapustilo, Tirolci so mu odrekali priznanje, češki poslanci pa so skušali sklicati novo za se d an je v Brno. Medtem sta prišla od severa W indischgrätz in od zahoda Je la č ič s svojim i četami ter začela oblegati Dunaj, ki je zaman pričakoval pomoči iz p o d eželja. Šele v zadnjem trenutku, ko so se bili uporniki že prav za prav podali, je prišlo nekaj madžarskih čet in jih ojunačilo k novemu odporu. Toda M adžari so bili pri Schwechatu tepeni in 31. oktobra se je moral Dunaj predati zm agovalcem . Sledila je brezobzirna kazen; nagli sod je zavladal. Na dvoru so se d aj prišli k sebi in tista struja, ki je že dolgo p riganjala k odločnim dejanjem , je vzela krmilo v roke. W indisch grätz in energična nadvojvodinja Zofija sta nastopila; prvi je napravil za m inistrskega predsednika svo je g a svaka, sam ozavestnega kneza
L u d o v i k K o ss u t h . ( L i t o g r a f i j a )
Schw arzenberga, Zofija pa je spravila na cesarski prestol svo jega sina — 18-letnega F r a n c a J o ž e f a . C e sar Ferdinand je moral od stopiti in n jego v brat Franc Karel se je odp o vedal v korist sinu. Tako je Avstrija 2. decem bra 1848 dobila novega vladarja, ki ni bil vezan
z nobeno obljubo ali prisego, najmanj nasproti Madžarom. Vendar je n jegov nastopni proglas obljubljal »sodelovanje narodnih zastopnikov pri zakonodaji« in državni zbor je res že od sred e novem bra zopet zased al v Kromerižu, kamor so ga bili pozvali še pred padcem Dunaja. Šele tu se je utegnil posvetiti svoji pravi nalogi — ustavi. Ustavni odsek je poveril petorici članov izdelavo ustavnega osnutka, ki ni nikoli prišel pred plenum in ostal le zanimiv, pošteno mišljen poskus, kako urediti m nogojezično Avstrijo (ogrskih d ežel se kromeriški par lament se ved a ni dotikal). Za tem eljite in včasih burne razprave v Kromerižu pa je imela nova vlada vedno manj zanim anja; potrpeti je hotela s parlamentom le še toliko časa, da obračuna z Madžari. Ogrski državni zbor sprem em be na prestolu sploh ni notel pri znati, češ »brez n jeg o veg a znanja in pristanka ne more nihče sam o voljno razpolagati z ogrskim prestolom«. Dvor je se d aj izročil Ogrsko W indischgrätzu in Jelačiču ; slednji je bil že 2. decem bra postavljen za guvernerja Reke in Dalm acije, tako da je imel razen Istre v oblasti vse hrvatsko ozem lje. Cesarska vojska, v prvi vrsti Jelačiče vi grani čarji, so uspešno prodirali ter v začetku januarja 1849 vkorakali v Bu dim pešto, odkoder se je
državni zbor s Kossuthom umaknil v De-
breczen. Upor je vzplam tel še z v e čjo silo. Pridružilo se mu je okoli 20.000 Poljakov pod vodstvom Dem binskega in Berna, kar je delalo skrbi tudi Rusiji. Vendar je W indischgrätz konec februarja v dvodnevni bitki pri Kapolni prem agal Dem binskega in vrgel M adžare čez Tiso. Zan ašajoč se na njegovo zm agoslavno poročilo, so na Dunaju mislili, da je upor zadušen, in izvršili svojo namero: 4. marca je cesar raz pustil ustavodajni državni zbor. Zadnjo sejo krom eriškega parlamenta je Smolka zaključil 6. marca zv e če r z nap ovedjo, da pride v prihodnji seji na vrsto ustavni načrt, toda drugi dan so bili zadnji trdovratni poslanci razgnani z bajoneti. Zato pa je bila z istim datumom 4. marca oktroirana »državna ustava za Avstrijsko cesarstvo«, zmerno liberalna, a strogo centralistična tvorba. Ta je uvajala dvodomni državni zbor na Dunaju in d eželn e zbore v posameznih kronovinah, pri čem er sta bili O grska in Hrvatska izenačeni z drugimi deželam i, od O grske pa še odtrgani Erdeljska in Srbska vojvodina.
J e l a č i č in W i n d i s c h g r ä t z v b it k i pri S c h w e c h a t u 30 -okt. 1848, (V. K a t z le r , l i t o g r a f i j a )
»Marčna
ustava«
j e vzela Ogrski njene stoletne pravice in
razburila M adžare do skrajnosti. Napeli so v se sile in prešli spomladi v ofenzivo. Cesarski so bili ponovno tepeni, srbski upor v južni Ogrski je bil udušen in konec maja je m adžarski general G ö rg ey celò zavzel Budimpešto. Že sredi aprila je bila v D ebreczenu proglašena neod visnost O grske, Habsburžani odstavljeni s prestola in Kossuth izvoljen za gubernatorja. W indischgrätza, ki je že prej hotel poklicati Ruse na pomoč, so na Dunaju odpoklicali, Je lačič pa je moral braniti Slavonijo. Šele v tej stiski se je obrnil cesar na carja Nikolaja s prošnjo za pomoč, ki jo je ta z veseljem poslal. Paskievič je s 120.000 možmi udrl čez Duklo v Potisje, druga vojska je prišla od. vzhoda v Erdeljsko, ojačen a avstrijska vojska pa je pod proslulim Haynauom pritisnila od zahoda; tako so morali M adžari podleči skoraj dvojni premoči. Diktator G ö rg ey je 13. avgusta z ostankom arm ade kapituliral pred Rusi pri Vilagosu
in Paskievič je javil carju: »Ogrska leži pred nogami V ašega Veli čanstva«; ohole b e se d e , ki so zelo škodile avstrijsko-ruskemu prija teljstvu. Užaljeni Haynau se je kruto znesel nad premaganimi upor niki in dal v Aradu obesiti 13 ogrskih generalov, G örgeyu pa je carjeva b e se d a rešila življen je, Kossuth je z nekaterim i voditelji nekaj dni nato srečno ubežal čez O ršovo na Turško in spotoma zakopal svetoštefansko krono. Tako je na v se j črti zm agala reakcija, ki je je la se d aj izpodko pavati tudi marčno ustavo. Njen duhovni o če, nadarjeni državnik Franc grof Stadion, ki se je bil izkazal kot namestnik v Trstu in po sebno v G aliciji, kjer je spretno izigraval U krajince proti Poljakom, je kmalu p o d legel živčni bolezni. M ladega ce sa rja, ki je bil v srcu vedno absolutist, je dobila v oblast sam ozavestna vojaško-plem iška kamarila, zlasti stari predsednik dvorne komore baron Kübeck. Na njegovo zahtevo je bila predvsem odp ravljena ministrska odgovornost in spom ladi 1851 ustanovljen »državni svet« iz imenovanih članov kot posvetovalni organ cesa rjev. Ministri so bili poslej odgovorni izključno le cesarju, ki je vladal absolutno in po Schw arzenbergovi smrti (aprila 1852) tudi ni v e č postavil m inistrskega predsednika. Slednjič je 31. d e cem bra 1851 »silvestrski patent« ukinil marčno ustavo. Sed aj so po vrsti p ro p ad le vse pridobitve zadnjih let, porotna sodišča in deloma tudi ločitev sodstva od uprave in občinska avtonom ija. Začela se je doba
»Bachovega
absolutizma«,
kajti ne
kdanji demokrat je bil kot notranji minister glavni steb er novega re žima. Prvo b e sed o je imelo seve d a vo jaštvo ; na Dunaju in ponekod drugod je še dolgo vladalo obsedno stanje. Vojaštvu se je pridružila novo ustanovljena žandarm erija, ki si je pridobila pa tudi resničnih zaslug za javno varnost. Novi kazenski, kot društveni in tiskovni zakon so onem ogočili svobodo b e se d e in tiska in tlačili zlasti nenem ške narode. Kot svoj čas jožefinski je bil tudi Bachov absolutizem in cen tralizem nujno združen z germ anizacijo, ki so jo tudi zdaj najteže pre našali na Ogrskem in Hrvatskem. Užaljeni in razočarani so se Hrvatje še le po madžarskem porazu sprijaznili z marčno ustavo. Je lačič je po stal iz bana »c. kr. namestnik« in od leta 1854 je bila tudi na Hrvatskem uradni in učni je zik nem ščina, ki so jo širili osovraženi »Bachovi hu-
C e s a r F r a n c J o ž e f in c e s a r i c a E l i z a b e t a . (I. L e c h l e i t n e r , j e k l o r e z )
M e d N a p o l e o n o m in L e n i n o m
113 “ "^
zari«. Reakcionarni režim je iskal opore tudi v Cerkvi. Predvsem po zaslugi nadškofa Rauscherja in n ekdanjega češk eg a narodnjaka grofa Leona Thuna, sed aj ministra za uk in bogo častje, je bil I. 1855 sklenjen konkordat.
Ta je sicer rešil C erkev starih jožefinskih vezi, zato
pa ji je v očeh svobodoljubnega izobraženstva naprtil očitek so d e lo vanja pri osovraženem režimu. Kajti s tem, da so podredili osnovne šole
cerkvenem u
nadzorstvu ter priznali cerkveno cenzuro
in cer
kveno sodstvo, se je vršilo vse kulturno življen je po slej v znamenju konkordata. Slovencem , ki smo v Cerkvi laže dosegli pravico, je to v mnogem oziru koristilo, kot dokazuje delo A. M. Slomška. Hrvatje so po Jelačičevi zaslugi že prej do segli v cerkvenem
pogledu neod
visnost od O grske, ko je bila I. 1852 zagrebška škofija povzdignjena v nadškofijo. Le tako je bilo om ogočeno k asn ejše delo J. J. Strossm ayerja, ki ga je tudi Jelačič I. 1849 spravil na škofijsko stolico. Edino trajno delo Bachovo je bila izvedba zem ljiške o d veze, ki jo je bil izrecno obljubil c e sa rje v odlok o razpustitvi državnega zbora. Že čez tri dni je izšel patent, ki je določal vse podrobnosti in višino odškodnine (na dvoru so si hoteli pač zagotoviti naklonjenost kmeta), vsa stvar je bila pa končana šele I. 1857. Tudi sicer je imel absolutizem na gospodarskem polju po zaslugi finančnega ministra Brucka marsikak uspeh: padla je carinska m eja med Avstrijo in Ogrsko kot tudi zadnji ostanki
cehovstva, zlasti pomembna
pa
je
zgradba
železn ice
čez
Semmering. Vendar je poleg splošne nezadovoljnosti narodov pripo mogla k padcu režima prav njegova finančna politika, ki je zakopala državo v težke dolg ove, obenem pa jo spravila ob kredit. To je bila delom a tudi po sled ica n esrečne zunanje politike. Tako se je Avstrija zaman skušala vriniti v nemški »Zollverein«; Prusija jo je znala spretno odstraniti, kar je napetost med obem a še po večalo . N ajvečji polom je doživela njena čudna nevtralnost v krimski vojni, ki je zraven še požrla težke milijone. Vsa gniloba Bachovega absolutizma se je pa pokazala, ko je njegov glavni steber — armada — p o d legel na laških bojiščih združenim francosko-italijanskim nove narodne in liberalne ideje.
četam, ki so se
borile za
Italijani se skušajo zediniti Februarski dogodki v Parizu so seved a pobudili tudi I t a l i j a n e , da so se dvignili v d o sego starih liberalnih in nacionalnih vzorov. Že pred pariško revolucijo so bile izsiljene ustave v Neaplju in Toskani, nato sta jih v začetku marca dobila Piemont in celo p a p eževa država. V avstrijski Italiji pa je konec marca izbruhnil krvav upor. Najhuje je bilo v Milanu, ki ga je moral maršal Radecki s svojimi četami po p et dnevnem boju zapustiti in se umakniti v trdnjavski štirikot. V Benetkah so uporniki obnovili republiko pod predsedstvom iz je č e o svo b o je nega advokata Manina in tudi avstrijska vazala v Modeni in Parmi sta morala bežati. Vso Italijo je zajelo narodno navdušenje in v Turinu so mislili, da je prišel njihov čas. Kralj Karel Albert je napovedal Avstriji vojno; rada ali nerada sta se mu pridružila veliki vojvoda toskanski ter neap eljski kralj in celò Pij IX. je dovolil svojim prosto voljcem oditi na bo jišče. Pravega edinstva med temi zavezniki pa ni bilo in brž ko je Radecki dobil nekaj ojačenj, se je pokazal m očnej šeg a. Najprej so bili v začetku maja pri Sv. Luciji tepeni Sardinci, za manjšimi uspehi je nato prišla 25. julija odločilna R ad eckijeva zmaga pri C u s t o z z i. Karel Albert je moral skleniti prem irje in se umakniti nazaj čez mejo. Sed aj je n eapeljski kralj Ferdinand II. pokazal svojo pravo barvo: odgodil je komaj izvoljeni parlament in poslal vojsko nad uporne Sicilijgne, ki so vztrajno zahtevali sam oupravo. Brez usm iljenja je dal bom bardirati M essino — »il rè bomba« so mu rekli po slej — dokler se mesto ni vdalo, nakar se je po posredovanju A ng ležev in Francozov sklenilo prem irje. Tudi v Rimu se je položaj tem eljito sprem enil. Znameniti pravnik Pellegrino Rossi je kot mini strski predsednik sicer uvajal dem okratske reforme, toda ze d in jen je Italije si je mislil kvečjem u kot zvezo držav pod papeževim vodstvom, dočim so skrajni republikanci zahtevali sklicanje splošne italijanske konstituante v Rimu. Rossi je bil sredi novem bra umorjen, nakar je izbruhnil upor, pred katerim je pap ež zbežal k neapeljskem u kralju v G aeto. Začasna vlada v Rimu je dala izvoliti konstituanto, ki se je sešla februarja 1.1849, odpravila Cerkveno državo in proglasila Rimsko republiko. N ačeloval ji je triumvirat, v katerem je bil tudi Mazzini.
Ker se je veliki vojvod a toskanski upiral sklepu svo jeg a parlam enta, ki je razpisal volitve v rimsko konstituanto, je moral bežati in tudi Toskana je postala republika. Med Piemontom in Avstrijo kljub angleško-francoskem u po sredo vanju še vedno ni prišlo do miru. Bojevito nacionalistično strujo v Turinu so okrepili številni begunci iz avstrijske Italije in od drugod, eden od teh — G ioberti — je postal celò ministrski predsednik. Toda ker se mu ni posrečilo urediti razmer v Rimu in Toskani, si ni upal znova začeti vo jn e in je februarja 1849 rajši odstopil. Karel Albert pa je v strahu pred rastočim republikanstvom sredi marca, zapeljan po avstrijskih porazih na Ogrskem , odp o vedal prem irje. Radecki je pre koračil Tessin in že čez 10 dni d o seg el odločilno zmago pri N o v a r i , sicer številn ejša piem onteška armada in njen vo dja, poljski general Chrzanowski, sta se slabo izkazala. Nesrečni Karel Albert je zaman iskal smrti na bojišču. Radeckijevim trdim pogojem za prem irje se je umaknil tako, da je prepustil krono svojem u sinu Viktorju Emanuelu, ki je po daljšem pogajanju podpisal 6. avgusta mir v Milanu. Priznati je moral stare m eje in plačati visoko vojno odškodnino, vendar se ni uklonil avstrijskim zahtevam , da bi odpravil italijansko trobojnico in od očeta uvedeno ustavo. Zato je Piemont kljub svoji n esreči ohranil zaupanje rodoljubov kot edina svetla točka sredi črne reakcije, ki je sledila avstrijski zmagi po v se j Italiji. N ajprej je že sredi maja Ferdinand potlačil nov upor Sicilijanov, ki so bili pozvali za voditelja večn eg a revolucionarja M ieroslavskega, nato pa se je pod varstvom avstrijskih bajonetov vrnil v svojo deželo veliki vo jvod a toskanski. Papež je bil poklical na pom oč štiri kato liške države — Francijo, Španijo, Avstrijo in N eapelj, toda Napoleon je
uslužno prehitel vse in poslal Oudinota z 9000 možmi nad Rim.
Rimski republikanci so se odločno postavili v bran in G arib aldi je s svojim i legionarji porazil najprej Oudinota in nato še N eapeljce, ki so prodirali od juga. Ko so pa Francozi začeli Rim oblegati in obstreljevati, se je moralo mesto po junaškem odporu prve dni julija vdati. Mazzini je še srečno ušel na ladjo, G arib aldiju, ki se je skušal z nekaj tisoč možmi pretolči, so pa zaprli pot na severu Avstrijci, na jugu Španci in N eapeljci, da se je nazadnje sam komaj rešil.
I t a l i j a v s t a j a . ( F r a n c o s k a k a r i k a t u r a . H. D a u m ie r )
Papeževi komisarji — Pij IX. se je vrnil šele spom ladi 1850 — so uvedli v Rimu stari režim in preklicali vse , tudi n ajpam etnejše reforme, tako da je Napoleon javno pokazal svojo n ejevo ljo. N ajdlje so se držale Benetke. Na suhem in na morju od A vstrijcev oblegani Bene čani so se hrabro branili, dokler jim ni začelo zmanjkovati streliva in živeža. Z lakoto se je pojavila še kolera. Pomoči ni bilo od nikoder in ko je prišla vest o kapitulaciji M adžarov, so se 24. avgusta ob dokaj častnih pogojih po d ale tudi Benetke. Še enkrat — in zadnjič — je zm agal dunajski kongres nad Italijo, ki je morala okušati vse blagodati reakcije. Najhuje je bilo se v e d a v Neaplju, kjer se kralju niti ni zdelo vredno izrecno preklicevati ustavo, na katero je bil prisegel. Kar
pozabil je nanjo in se kruto znesel nad vsakim, ki je med revolucijo pokazal svojo liberalno barvo. Okoli 20.000 političnih o b so jen cev — med njimi najodličnejši m ožje — je romalo za dolga leta v je č e in na g a le je . Zaman sta se potegnili zan je Anglija in Francija, ki sta 1856 v znak protesta odpoklicali svoja poslanika, in zaman je svarila kralja celò Avstrija. Tudi v Parmi ni bilo dosti bolje. Tu je vladal Karel III. Burbonski, pred katerim — kot so dejali — ni bila varna čast nobene žen e in svoboda nobenega moža. Zato je spom ladi 1854 postal žrtev morilca, ki si ga nihče ni upal klicati na odgovor. Kraljeva vdova je vladala nato bolj svobodoljubno, zato so pa avstrijske po sadke naprej izzivale prebivalstvo. Te so gospod arile tudi v severnem delu C erkven e države, medtem ko so v Rimu samem Francozi ščitili liberalce, Pij IX., oziroma n jegov državni tajnik Antonelli, sta pa celò dovolila nekaj sam ouprave. Še najmanj reakcije je občutila Toskana, kjer je veliki vojvoda Leopold II. dal takoj am nestijo in še le I. 1852 na ponoven pritisk z Dunaja odpravil ustavo; le avstrijsko vojaštvo je tudi tu vladalo po svoje. Seved a so Avstrijci tudi v pokorjeni Lombardiji in Benečiji izvajali strogo sodbo. Precèj je bilo usmrčenih, zapirali in pretepali so na veliko, posestva o b so jen cev pa je zaseg la država. Bolj kot stari gu verner Radecki so bili za to odgovorni njegovi vojaški svetovalci. Pritisk je
le malo odnehal, ko so pridelili
Radeckem u
posebnega
civilnega upravitelja. Šele izid krimske vo jne je prinesel popoln obrat avstrijske politike v Italiji; se d aj so izdali obsežno am nestijo in vrnili del zaplenjenih posestev. V začetku leta 1857 sta cesar in cesarica obiskala Lombardijo in Benečijo, Radeckem u je pa sledil kot nam est nik v Milanu ce sa rje v brat nadvojvoda Maks. Toda Avstrija je prišla zopet prepozno. Kmečko ljudstvo sicer z avstrijsko upravo ni bilo nezadovoljno
in tudi izobraženci so priznavali njene
dobre strani,
toda ti so bili predvsem narodnjaki in njihov ideal je bil po večini: zed in jen je s Piemontom.
Napoleon Ili. in krimska vojna Napoleonska leg end a je dvignila Ludovika Bonaparteja na p re stol. Zato jo je vestno negoval — saj se je nazval N a p o l e o n a III., računajoč Zakupskega vojvodo za II. — toda zahtevala je od njega več, kot je mogel storiti. Svojemu velikem u stricu je bil le po tršati postavi nekoliko podoben, sicer pa njego v obraz s sanjavim i svetlimi očmi ni bil prav nič napoleonski. Zato so mnogi, nam igujoč na raz m erje njeg o ve lahkožive m atere Hortenze Beauharnais z nekim ho landskim generalom , resno dvomili o njegovem napoleonskem rodu. Svo jega očeta, ki se je kmalu ločil od m atere, je komaj poznal; tuji učitelji so ga vzgajali v Švici in Nem čiji. Zelo se mu je priljubila nemška literatura in vse življen je je govoril francoščino z nemškim naglasom ; tudi n jegov nezavedni romantizem je najbrž nem škega izvora. Kasneje se je u deleževal italijanskega narodnega gibanja in bil menda celò karbonar. Po nesrečnem uporu I. 1831 se je zelo za nimal za Poljake, saj je bil grof W alew ski, nezakonski sin prvega Napoleona z neko Poljakinjo, n jegov intimni so d elavec. O sebno je bil dober in hvaležen za najm anjšo uslugo, toda nestalen in velik ženskar, kar je izpodkopavalo tudi njegovo zd ravje. Tak mož ni mogel biti diktator in o svajalec. Kot revolucionar in zarotnik se je bil navadil ovinkov in spletk, zato tudi kot vladar ni ljubil ravnih potov in od ločnih d ejan j ter je rad ostajal na pol poti. Vojak po svoji naravi ni bil; le zaradi ugleda je prevzel poveljstvo v vojnah in ob pogledu na b o jišče pri Solferinu se je skoraj onesvestil. Svoje poslanstvo je videl v vlogi nekakega o srečevalca človeštva. Na zunaj je hotel pri pomoči do zm age narodnostni ideji in seved a pridobiti vodstvo Franciji, doma pa v socialno-konservativnem smislu zadovoljiti kmeta in d elavca in tako odstraniti nevarnost revolucije. Kot ujetnik v Hamu je bil študiral saintsimonizem in spisal »Napoleonske ideje«, o katerih pravi, da zah ajajo v koče siromakov, ne zato, da bi jim razlagale člo veške pravice, ampak da bi jim utešile glad in ublažile bolečine. Rad se je nazival »km ečkega cesarja« in njegova vlada je za kmeta res veliko storila. Tudi socialističnih vzorov svoje mladosti kot cesar ni čisto zatajil. Skrbel je za pomožne blagajn e in razne dobrodelne
C e s a r N a p o l e o n III. ( S l i k a l J . F la n d r in , V e r s a i l l e s )
ustanove ter p odpiral gradnjo delavskih stanovanj. K o alicijsk e svo b o d e delavstvu ni dal, kajti svob ode njeg o v režim ni poznal. Senat in zakonodajna zbornica sta bila brez moči, ča so p isje pa pod najstrožjo kontrolo: po drugi obsodbi ali tretjem »opominu« je bil časopis za v s e le j ustav ljen. Napoleon Ili. je m islil, da mora tudi v interesu svo jeg a so cialn eg a poslanstva a vto rita tivno o b vlad ati Francijo, ki je bila g le d é narodnega b lag osta nja še p re ce j zao stala. Šele se d aj so se g rad ile v večjem ob segu že le zn ice , mesta so dob ila vo d o vo d e In plinsko razsvetljavo , v Parizu so pa velikop o tezno podirali stare tesne p re d e le in g rad ili široke b u lvarje z v e lič a st nimi javnim i zgradbam i. Spretna o rg a niza cija bankarstva in k re dita je om ogočila javn a d e la pa tudi n ap red ek industrije, ki ga je Francija s ponosom kazala na prvi svetovni razstavi v Parizu I. 1855. Ko je postal cesar, se je je l N apoleon ozirati tudi za n e ve sto. M islil je na kako nemško p rin ceso, pa je bil povsod za vrnjen , nakar se je v začetku I. 1853 poročil z iep o špansko grofico E v g e n i j o d e M o n t i j o.
Nečimrni Francozi so b ili sprva m alo razočaran i, kmalu pa je b ila v e se la in za b a v e že ljn a c e sarica E vg en ija splošno p rilju b ljen a. Z leti se je je la vtikati tudi v vla d a rske posle in dobila svo je g a moža v p o litiki tem bolj v oblast, čim bolj ji je postajal v zakonu n ezvest. Dočim je ona v p liv a la na cesarja v ko n serva tivnem in C e rkvi prijaznem smislu, so n je g o vi sorodniki, zlasti b ra tranec 3érome, podpirali ce sa r je v e so cia lističn e sim p atije. N apoleonska tra d icija in av toritarni režim drugega ce sarstva z n jeg ovim i političnim i idejam i sta se morala p re j ali sle j spro stiti v vo jni na zunaj, pa naj je N apoleon tudi pošteno m islil, ko je še kot pretendent izrekel znane b e se d e : »C esarstvo je mir.« Komaj je minilo dobro !eto po tem govoru, je b ila Francija že v vo jn i z R u sijo ; tretji Napoleon je to rej z a č e l, kjer je bil prvi nehal, ali b o lje : iotii se je na loge, ki se ji je bil Ludovik Filip izogn il, kajti povod za vojno je bilo o r i e n t a l s k o v p r a šanje. C a rja N i k o l a j a I. je I. 1848 le še potrdilo v njegovem p re p ričan ju , da je absolutizem edino p ravi način v la d a n ja , sa j je Rusija
C e s a ric a Evgenija ( S l i k a l F. W i n t e r h a l t e r , V e r s a i l l e s )
C e s a r i c a E v g e n i j a z d v o r n i m i d a m a m i . ( S l i k a l F. W in t e r h a l t e r , V e r s a i l l e s )
trdno stala, ko se je m ajala Evropa. Zato je bilo sed aj konec reformnih načrtov in poizkusov v Rusiji; vseu čilišča so prišla pod najstrožje nad zorstvo, policija in vojaščina sta obvladali vso državo. Kot njegov brat po I. 1815, tako se je sed aj Nikolaj imel za rešitelja Evrope. Ruska vojska je rešila Avstrijo pred razpadom, Rusija jo je nato v Olomucu zaščitila pred pruskim tekmecem — Avstrijo je smatral zato Nikolaj tako rekoč za svo jega vazala. Še manj se je bal pa za Prusijo; njenega kralja — svo jeg a svaka — je imel za na pol blaznega in na pruskem dvoru kot po drugih dvorih v Nemčiji je bila močna ruska stranka. Novi francoski cesar je bil za Nikolaja uzurpator, ki mu je car tudi na zunaj pokazal svoj prezir, s tem da mu je privoščil le nagovor »Gospod in prijatelj« namesto med vladarji o b ičajn eg a »Gospod brat«, kakor ga je kljub začetnem u obotavljanju nazval celò avstrijski cesar. Vendar mu Napoleon sam brez A ng lije ni mogel biti nevaren; za A nglijo se pa car ni bal, ker je konec I. 1852 tam prevzel vlado Rusom
prijazni lord A berdeen . Prepričan je bil, da bo A nglija pripravljena deliti si z njim Turčijo. Delitev Turčije in s tem končnoveljavna rešitev orientalskega vp rašanja je bil namreč cilj, ki si ga je Nikolaj se d aj zastavil. Toda ravno g led é A nglije se je usodno zmotil. Po francoskem porazu v egiptovskem vprašanju !. 1841 je imela na Turškem n ajvečji vpliv A nglija, sed aj se je pa z Napoleonom zopet oglašala Francija. Spomnila se je protektorata nad turškimi katoliki, ki so ga nekoč izvajali francoski kralji, a je bil od revolucije sem prišel nekam v pozabo. Nasprotno pa se je od Katarine II. d a lje bolj in bolj u veljavljala Rusija kot zaščitnica pravoslavnih kristjanov, l e od I. 1850 so se vlekli med pravoslavno in katoliško duhovščino p re piri o raznih pravicah n a s v e t i h k r a j i h v Jeruzalem u in Betlehemu. Na francoski pritisk je Porta ugodila katolikom, proti čemur je Rusija
Francoski je ž e v e c ( A n g l e š k a k a r i k a t u r a N a p o l e o n a III. o b n j e g o v i i z j a v i » C e s a r s t v o j e mir!« P u n c h 1859)
protestirala. Rusija je podpirala tudi Danila Petroviča v Črni gori, ki se je 1851 proglasil za svetnega kneza in osnoval dinastijo ter vzel Tur kom nekaj ozem lja. Vendar je iz prijaznosti, še bolj pa iz ljubo sumnosti do carja opravila glavno intervencijo Avstrija, ki je z vojno grožnjo zaustavila Turke. Kmalu nato je v začetku 1853 car govoril angleškem u poslaniku znane b e se d e o »bolnem možu na Bosporu« in predlagal, naj bi si iz njeg o ve d ed iščin e vzela A nglija Egipt in Kreto, dočim bi ostal Rusiji protektorat nad M oldavijo in Vlaško, Srbijo in Bolgarijo. Carigrada car ni zahteval; če bi ga bilo treba začasno zasesti, bi to storil le kot p o o b laščen ec Evrope. Das! pri Angliji ni dobil pričakovanega odziva, je spom ladi 1853 odločno na stopil v Carigradu. Poseben carjev odposlanec, knez M enšikov, je zahteval za ruskega poslanika pravico, da se zavzem a za interese pravoslavja v Turčiji. Pri tem ni bil p re v e č obziren; v avdienco k velikem u vezirju je prišel kar v plašču in mu sledn jič 5. maja izročil ultimat. Porta ga je , pravilno p re so ja jo č položaj, zavrnila, nakar je Rusija pretrgala diplom atske stike in v začetku julija zased la M olda vijo in Vlaško. Krščanska raja na Balkanu se je zganila. Grški kralj Oton in kraljica Am alija, carjeva sorodnica, sta že organizirala nemire v Epiru in Tesaliji. Toda Nikolaj se je , zvest svojim legitimističnim nazorom, sam odrekel najučinkovitejšem u orožju, če š: »Ne hujskajmo podložnikov zoper njihove vladarje!« Kasneje je , razočaran od A v strije, p ač mislil na upor Bolgarov in zvezo s Srbi, toda takrat je bilo prepozno, kajti avstrijske čete so že stale na srbski meji. Rusija je ostala torej navezana nase, ko ji je sultan 4. oktobra 1853 napovedal vojno. Prvič se je izvršila napoved brez verskih cerem onij, zato da vojna ne bi imela vid eza boja med križem in polum esecem , kar bi drugim državam otežilo sodelo van je, na katero je sultan računal. Taka država je bila predvsem A n g l i j a , kjer sta bila sicer mi nistrski predsednik pa tudi kraljica za mir, toda v vladi in javnosti je bilo veliko n erazpoloženje do Rusije in p o se b e j do carja. Pre cejšen d e le ž pri tem so imeli številni ruski, poljski, m adžarski in drugi emigranti, ki so sovražili carja kot voditelja reakcije, pa tudi ruska politična prem oč na celini Angležem ni šla v račun, zlasti odkar so se bili začeli zavedati ruske nevarnosti v Aziji. To angleško razpo-
loženje je prišlo Napoleonu zelo prav in ga je še podpihoval. Rad bi si naklonil prijateljstvo A ng lije in ponižal oholega carja, obenem pa dvignil svoj in francoski prestiž. A ngleška in francoska mornarica sta sredi oktobra prišli na turški poziv v Dardanele in ko so zadnji dan novem bra Rusi uničili turško bro do vje v sinopski luki, so šli A ngleži in Francozi naprej v Črno morje. V začetku leta 1854 so z ultimatom zahtevali, naj Rusi izpraznijo M oldavijo in Vlaško, nato pa so sredi m arca podpisali zvezno pogodbo s Turčijo — Rusija se je znašla kar pred tremi sovražniki. je
Tembolj bi se d aj potrebovala A v s t r i j e in P r u s i j e , tu pa car Nikolaj doživel najtežje razočaranje v svojem življenju. Po
novno se je sešel z obem a vladarjem a; Avstriji je ponujal skupno pokroviteljstvo nad krščanskimi državam i, ki naj bi n asled ile Turčijo na Balkanu, in ji obljubljal celò Bosno in H ercegovino. Toda na Du naju niso marali osvoboditve Jugoslovanov in so zahtevali od carja, da ne prekorači Donave in se vo jsku je le v Aziji. Sicer sta si pa stali d ve stranki nasproti. Vojaško-konservativna z Radeckijem in Windischgrätzom na čelu je silila na zvezo z Rusi in upala tako priti do Soluna, nem ško-liberalni in židovsko-finančni krogi so bili pa iz strahu pred reakcijo — pa tudi pred slovanstvom — zo p er Rusijo. Ravno tako so bili zoper njo neki cerkveni krogi (kardinal Rauscher), ti pa iz strahu pred pravoslavjem . C e sar in zunanji minister sta om ahovala in ker so se vo jne z Rusijo vsi bali, Prusiji pa tudi miso zaupali, je bila avstrijska vloga v krimski vojni skrajno klavrna. Tudi v Berlinu ni m anjkalo ruskih nasprotnikov, toda kralj je hotel biti vsaj nevtralen in enako že takrat vplivni Bismarck. Tako je Avstrija dosegla od Pru sije , da sta si spom ladi 1854 v pogodbi za čas vo jne zajam čili svoje m eje in Prusi so celò obljubili pomoč, če bi hotela Rusija podonavske kneževine obdržati. Sed aj se je Avstrija res oborožila in pritisnila na Rusijo, naj izprazni podonavski kneževini. Car je jokal od žalosti in je z e nad toliko nehvaležnostjo in b a jè podaril kip Franca Jožefa, ki ga je imel na pisalniku — svojemu strežaju. Korakati »preko Dunaja v Carigrad«, k čemur so ga spodbujali slavjanofili, si pa le ni upal, ker bi to pomenilo boj z vso Evropo. S težkim srcem je odpoklical svojo vojsko iz Vlaške in M oldavije, nakar so ju konec avgusta v sp o
razumu s Turčijo zasedli Avstrijci. Približali so se zapadnim a velesilam a in v decem bru je bila podpisana med Avstrijo, A nglijo in Francijo pogodba, s katero zahtevajo, da se Rusija o dp o ve podonavskim a kneževinam a in pokroviteljstvu nad turškimi kristjani, da se zajam či svobodna plovba po Donavi in sprem eni dardanelska pogodba. Na tej podlagi je skušala nato Avstrija zaman posredovati med vojsku jočim a se strankama in je obdržala svojo oboroženo nevtralnost, s katero si je nakopala na obeh straneh samo zamero. Šele poleti 1854 so se zbrale an g leške in francoske čete na Galipoliju, odkoder so jih prepeljali v Varno. Ker so prav tedaj Rusi na avstrijski pritisk izpraznili podonavski kneževini, so sklenili zavezniki napasti glavno rusko vojno luko v Črnem morju, to je S e v a s t o p o I na polotoku Krimu. Konec septem bra so bili Rusi tepeni ob Almi, toda smrt francoskega poveljnika, ki je umrl za kolero, je zaveznike zadržala in Sevastopol se je mogel dobro pripraviti na oblegan je. Za to pripravo kot za nadaljnjo obrambo imajo n ajveč zaslug mladi in ženirski oficir Totlében ter oba adm irala Nahimov in Kornilov. Za veznike — n ajveč Francoze in A ngleže, le malo je bilo Turkov — so čakali težki časi, zlasti ko je prišla zima s kolero, grižo, skorbutom in drugimi težavam i. Najhuje je bilo v angleški armadi, kjer so se pokazale sramotne pom anjkljivosti v oskrbi in zlasti v saniteti, tako da je kot žrtev ogorčenega javn eg a mnenja moral iti A berdeen , novo vlado pa je sestavil Palmerston. Napoleon je nekaj časa mislil sam prevzeti poveljstvo na bojišču, ker bi pa to zaveznikom ne bilo všeč, je samo menjal poveljnika in poslal na Krim še nekaj divizij, tako da so bili Francozi v veliki večini. Ker so se zavezniki zaman trudili, da bi dobili na svojo stran Avstrijo, jim je bila v tej stiski dobrodošla nova zaveznica S a r d i n i j a . Ta se jim je po C avourjevi zaslugi pri družila junija 1855 in poslala na b o jišče svojih 15.000 mož. Na spomlad so se torej boji n ad aljevali z novo srditostjo. O blegancem je šlo vedno sla b še; bolezni in sovražne krogle so redčile njih vrste, so vražnik pa je zavrnil vse poskuse osvoboditve od zunaj. V začetku septem bra 1855 se je začel odločilni naskok in ko je francoski g e n e ral Mac Mahon zavzel prosluli M alakovljev stolp, so Rusi izpraznili mesto, potopili ostanek brodovja in razstrelili sm odnišnice, tako da
zavezniki niso veliko d ob ili, ko so 10. septem bra po skoraj enoletnem obleganju vkorakali v Sevastopol. Vendar je bila na obeh straneh čast rešena in kmalu so govorili o miru. Angleži so bili sicer za na d a lje v a n je vo jn e, še bolj Poljaki, ki so upali na o svo b o jenje in zb i rali svo je le g ije (sam M ickiew icz je konec I. 1855 na poti na b o jišče umrl v Carigradu za kolero), toda v Napoleonovem interesu nikakor ni bilo, da bi Rusijo p re več ponižal, A nglijo pa povzdignil. Sploh pa je vojna dobila čisto druge lice, odkar je 2. marca 1855 umrl car N ikolaj. »Železnega carja« so strla težka razočaranja v zu nanji in še bolj v notranji politiki. Nesrečna vojna je pokazala vso gnilobo n jeg o veg a sam održavja, korupcijo v upravi in nezmožnost v arm adi; p rej s silo zadrževano nezadovoljstvo se je nevarno oglašalo. Kot bi iskal smrti, je car že težko p rehlajen pri 23° mraza p regledo val polk, nam enjen na Krim, in si nakopal pljučnico. N jegov sin, A l e k s a n d e r II., je bil zelo različen od o četa; vzgojen v liberalnejšem duhu se ni čutil predvsem vo jaka in je bil prip ravljen upoštevati zah teve časa. V Zahodni Evropi se d aj niso mogli ve č govoriti o vojni svobode zo per reakcijo in kmalu po Aleksandrovem nastopu je Na poleon preko Dunaja začel s tajnim i razgovori s carjem . A vstrija se je na ve liko jezo zaveznikov se d aj ločila od njih in dem obilizirala, vend ar je o božiču z ultimatom p redlo žila njihove mirovne pogoje v Petrograd. Tu so jih tem laže sp re je li, ker je Rusija malo p rej dosegla na azijskem bojišču lep uspeh z o svo jitvijo Karsa. Mirovni kongres, ki je zboroval m eseca marca 1856 v P a r i z u , je imel določiti le podrobnosti. Rusiji njenega poraza niso dali dosti čutiti, zlasti Napoleon si je p rizad eval za njeno naklonjenost b olj, kot je bilo Angležem prav. Vendar je bila Rusija v svojem strem ljenju k Carigradu težko zadeta. Pristati je morala na nevtralnost Črnega morja in odstopiti del B esarab ije v zaščito svobodne plovbe po Donavi, ki jo je nadzirala posebna m ednarodna kom isija. Tudi Bospor in Dar danele so proglasili za nevtralne. Avtonom ija Srb ije kot M oldavije in Vlaške je prišla pod zaščito vseh v e le sil. Turčijo so kot enakopravno sp re je li v evropski koncert in ji zajam čili m eje, potem ko je sultan s posebnim hati-humajumom obljubil svojim krščanskim podložnikom enakopravnost. A vstrija se je bila s svojo dvorezno politiko zam erila
vsem in odšla s kongresa praznih rok. Izprazniti je morala M oldavijo in Vlaško, ki sta se I. 1859 združili pod domačim knezom Aleksandrom Cuzo v kneževino Romunijo. Cavour je pa kot zaveznik zm agovalcev smel protestirati proti avstrijskim posadkam v Srednji Italiji, s čimer je bilo v težko skrb Avstrije načeto italijansko vprašanje. Kljub Na poleonovem u prizadevanju ni prišlo do francosko-ruske zveze, že zato ne, ker se je Napoleon zavzem al za Poljake, pač pa se je še poglo bilo rusko prijateljstvo s Prusijo, posebno ko je šel Bismarck za po slanika v Petrograd. N ajveč je krimska vojna prinesla Napoleonu. Francoske čete so jo odločile, francoski diplomati so delali mir. Vzhodne tri države, ki so strm oglavile prvega Napoleona, so bile zdaj razdvojene in pariški kongres, ki mu je p redsedoval Napoleona !. sin grof W alew ski, je tako rekoč m aščeval dunajskega. Da je bila Napoleonova sreča popolna, se mu je ravno v dneh kongresa rodil sin-prestolonaslednik, s čimer je smatral svoj prestol za v se le j utrjen. Razm ere, ki jih je pomagal ustvariti, so nujno terjale n ad aljevan je na uspešno začeti poti p re stižne politike. Borba za liberalne in narodnostne id e je na zunaj pa ni bila trajno združljiva z absolutizmom na znotraj, zato je je la re akcija tudi na Francoskem kmalu popuščati.
Anglija med dvema reformama Šele z volivno reformo I. 1832 se je na Angleškem dokončno uve ljavil p a r l a m e n t a r n i r e ž i m , to se pravi, kralj je moral vse le j izročiti vlado voditelju one stranke, ki je imela večino v poslanski zbornici. Nič ve č niso govorili o ravnotežju med tremi silami, med kraljem, lordi in poslanci; odslej gre le za ravnotežje med obema strankama, liberalno in konservativno, ki sta se do nasled nje velike volivne reforme I. 1867 ravno petkrat m enjali na vladi, vendar so bile konservativne vla d e po večini kratkotrajne. Tako so prvo d esetletje z malim presledkom vladali liberalci pod vodstvom starega lorda M elbourna. Njemu je pripadla tudi naloga, uvesti v vladarske posle novo kraljico Viktorijo, ki je junija 1837 po smrti svo jeg a strica Vi-
Ijema IV. kot komaj osem najstletna d eklica stopila na prestol. V Hann overski, kjer žensko nasledstvo ni ve lja lo , je pa zavlad al Viktorijin u jec, Ernst Avgust Cum berlandski, s čimer se je ta dežela za vedno iočiie od A n g lije. V i k t o r i j a je bila edinka V iljem ovega m lajšega brata Edvarda in saško-koburške princese M arije Luize, Ker je očeta že v prvem letu izgubila, jo je vzg ajala mati in po večin i nemški vzg o jite lji. Tako je v svojem bistvu ostala Nemka in se tudi poročila z Nemcem, svojim bratrancem Albertom Saško-Koburškim. Njun zakon je bil zelo srečen in Viktorija vzorna mati številnih otrok. Kar moči vestno je izp olnjevala tudi svo je vlad arske dolžnosti, pri čem er jo je skrbno podpiral »prlncsoprog«, čep rav si je moral še le s trudom pridobiti zaupanje tujcu malo naklonjene angleške javno sti. Dobro se je u velja vil zlasti z org anizacijo svetovne razstave v Londonu I. 1851 in ko je že deset let nato umrl, je s kraljico-vdovo iskreno žalovala vsa država. Takoj prva leta je imela mlada vlad arica dosti skrbi. Na eni strani je razburjalo državo živahno g ib an je »kartistov«, na drugi pa a g i tacija Cobdenove lige za odpravo carine na žito in za svobodo trgo vine sploh. Carina na živež je postala vedno težje brem e, čim bolj se je A nglija industrializirala, zlasti še ko je prišlo nekaj slabih letin. N ajhuje je bilo, ko je I. 1845 bolezen uničila krompir in je na Irskem v e č kot milijon ljudi umrlo od lakote. Tako so se morali vdati celo ko n servativci, ki so bili od I. 1841 d a lje na vlad i, in njihov vodja Robert Peel je 1846 odpravil carino na uvoz živine in žita. N ajtežji problem angleške politike je bila in ostala seved a I r s k a . Irci so pod O'Connellovim vodstvom zahtevali »preklic« (rep eal) unije z V e liko Britanijo, ven d ar so se kljub vsem prestanim krivicam držali za konitega pota. Sedaj je pa nastopila nova g en eracija »M lade Irske«, ki ji je bil O 'Connell prem alo odločen in je hotela v zvezi z republi kanskim gibanjem v Evropi zrevolucionirati deželo. O'Connell je I. 1847 strt od b o jev in starosti umrl in na Irskem , kjer se je angleška vlada ob lakoti slabo izkazala, so p revzeli sed aj vodstvo radikalni Mladoirci. Zanašajoč se na pomoč revolucionarne Francije, so začeli spo mladi 1848 upor, ki ga je pa vlad a takoj potlačila in poslala vo d ite lje v pregnanstvo, nakar je bil v nesrečni d eželi nekaj časa mir.
Leto 1848 je vzb u d ilo tudi Sortiste, N astopali so z velikim i zb o ro van ji, pri katerih je prišlo večkrat do nem irov. O p riliki n a jv e č je g a take g a shoda v Lon donu je vlad a p o ve rila skrb za red staremu vojvodu W ellingtonu, ki je zased e l ce lo mesto z vo ja k i in topovi. Zato, pa tudi zaradi sla b e g a vo d stva in n e slo g e med v o d ite lji, je shod minil brez p oseb neg a uspeha in kartistovsko g ib a n je se je po časi uneslo. Tako je A n g lija srečno p re b ro d ila viharno leto 1848 in sto p ila v sk o ra j d va jse tle tn o dobo m irnega p o litičn eg a razvo ja in zlasti živah n eg a g osp od arskeg a n ap red ka. Domala ve s ta čas so b ili na vla d i lib e ra lci, mož, ki je vtisnil tej dobi svo j p ečat, pa je lord P a I m e r s t o n. Začel je kot ko n serva tivec (že z 22 leti je bil p rvič m inister), po I. 1830 se je pa pridruži! lib eralcem , ki so mu navadno p rep u ščali zunanje za d e ve . Tu je bil v svojem e le m entu: ved no p odjeten ni zamu dil nobene p rilik e, kjer je mogel u v e lja v iti ugled sv o je dom ovine. Kot Canningov učenec je podpiral lib e raln a in narodnostna strem ljen ja po celinskih d ržavah, s čil si tudi pri svoji kraljici in njen«
Kra ljica V iktorija ( S l i k a l F. W i n t e r h a l t e r , V e r s a i l l e s )
ni je zil le tujih v la d a rje v , ampak možu nakopal m arsikako zamero.
Ko je brez vednosti kraljice in m inistrskega predsednika Russella po zdravil N apoleonov državni udar, je moral konec I. 1851 iti. Iz m ašče vanja je vrgel Russellovo vlado, nakar so za nekaj m esecev prišli na krmilo konservativci. 2e po prvih volitvah so zavladali zopet liberalci pod Aberdeenom in Palmerston je dobil to pot notranje zad eve. Ko je moral A berdeen zaradi nerednosti, ki jih je krimska vojna razkrila v angleški vojni upravi, iti, je prevzel vlado Palmerston in jo obdržal s kratkim presledkom celo d ese tle tje do svo je smrti I. 1865. Palmerstona je vedno zanimala predvsem zunanja politika. Č e prav se je zunaj boril zoper absolutizem , doma ni bil naklonjen d e mokratičnim zahtevam po novi volivni reformi. Z njegovo smrtjo so te stopile v o sp red je in z njimi zopet irsko vprašanje. Hkrati sta se p ojavila oba bodoča voditelja: liberalec G ladsto n e in konservativec Disraeli. Tudi V i l j e m G l a d s t o n e je začel svojo kariero kot kon servativec, kar je v mnogočem ostal še potem, ko je ob vprašanju svobodne trgovine prešel k liberalcem . Pod Palmerstonom se je iz kazal kot finančni minister in s pogumnimi reformami d o seg el pra vičn ejšo razdelitev državnih bremen. Konservativec B e n j a m i n D i s r a e l i — Žid po rodu — je hotel v duhu najboljših torističnih tradicij približati dinastijo in plemstvo ljudstvu ter ju pridobiti za socialnokonservativne reforme. Za to je mislil izrabiti celò kolonije; te naj bi d obile v parlamentu zastopnike, ki bi tvorili protiutež liberalnemu m eščanstvu. O ba državnika sta se torej priznavala k dem okraciji, č e prav z različnih vidikov in čep rav oba bolj pod pritiskom javn ega m nenja kot iz notranjega prepričanja. Delavstvo je vedno o dlo čn eje zahtevalo novo razširjenje volivne pravice, s katero je upalo doseči izprem em bo raznih delavskem u gibanju neprijaznih zakonov. D elavske strokovne zveze so se združile v »reformno ligo« in za čele čisto po zgledu kartistov prirejati velikanska zborovanja z vedno radikalnej šimi resolucijam i. Spomladi 1866 je G ladstone predložil parlamentu načrt zakona o volivni reformi, ki pa ni nikogar zadovoljil. Propadel je in z njim liberalna vlada Russellova. Sed aj so nastopili konserva tivci in Disraeli je kot finančni minister prišel s predlogom , ki je bil liberalnejši od G ladstonovega. Z a čele so se sijajn e d eb ate, v katerih sta skušala oba tekm eca prekositi drug drugega v popuščanju, in tako
je postal »zakon o reformi« (reformbill) iz I. 1867 radikalnejši, kot sta ga G ladstone in Disraeli prvotno hotela imeti. S tem da so dobili volivno pravico v mestih vsi posestniki hiš in najemniki boljših sta novanj, so bili prem ožnejši sloji delavstva pritegnjeni v politično živ ljenje in število vo livcev se je v angleških mestih podvojilo, v škotskih pa celò potrojilo. Delavstvo je postalo sed aj je ziče k na tehtnici; za njeg o ve glaso ve sta se pulili obe stranki in mu tudi m arsikaj nudili, zato še dolgo ni občutilo potrebe po lastni delavski stranki. V tem tudi konservativci niso dosti zaostajali, čep rav je moral Disraeli plačati svoj uspeh z izgubo mnogih pristašev, ki jim je bila reforma p reveč radikalna. V splošnem so si pa konservativci prilastili dobršen del li beralnega programa ali — kot je d ejal Disraeli — »pokradli so lib e ralcem, medtem ko so se ti kopali, obleko«.
BW D V i N © ¥S DRŽAVI
le ä ln je ra je Italije Kot vem o, je novi piem ontski kralj V i k t o r E m a n u e l II. edini med vla d a rji Italije obdržal ustavo in narodno trobojnico in si s tem pridobil sim patije narodnjakov. Viktor Emanuel je bil sicer zelo po vp rečen mož, ki se je razen za ženske zanimal le še za lov in vo jaščino , toda bil je p oštenjak in odkrit zn ačaj; zato ga je ljudstvo spoštovalo kot kavalirja (»il rè — galantuomo«). Ker svojih zmožnosti ni p re ce n je v a l, je vla d a n je prepuščal ministrom, za katere je znal najti sposobne može. Tak je bil zlasti grof C a m i l l o C a v o u r , bo doči zed in itelj Italije. Cavour je bil le na pol Italijan. N jegova mati je bila doma iz Ž e n e ve ; zato je bil vzgojen v francoščini in književne italijanščine ni dosti poznal, kot tudi Srednje in Južne Italije ne. Tudi po zunanjosti je bil čisto zap ad n jak: čokate p ostave, z naočniki na nosu, kratkoviden in kot govornik p re ce j okoren bi bil lahko nemški profesor. Prvotno je bil ženijski oficir, a je zaradi dogodkov I. 1830 pustil vo jaščin o in se posvetil gospodarstvu. Vzorno je uredil svoje dom ače posestvo, udejstvoval se je kot zadružnik in narodnogospo darski p isatelj in p revzel tik pred revolucijo vodstvo turinskega ča sopisa »Risorgim ento«. Razočaranja revolucijskih let so obrnila po zornost rodoljubov na realna tla gospodarske politike in sedaj je p rišel čas za Cavourja. Jeseni 1850 je najp rej kot km etijski minister stopil v vlad o , p revzei nato finance, dokler ni konec I. 1852 postal miinistrski p redsednik. Poleg gospodarske povzdige so b ile njegov cilj zm erno-liberalne reform e, zaradi om ejitve samostanskih posestev
in odp rave nekaterih redov pa je prišel navzkriž tudi s papežem . Kljub temu je bil republikancem M azzinijevega kova p reveč konser vativen; drugi italijanski patrioti so se pa vedno bolj sprijaznili z mi slijo na zed in jen je pod savojsko dinastijo. V tem smislu je delovalo Narodno društvo v Turinu, čigar po d predsednik je bil tudi G a ri baldi, in Cavour je znal društvo spretno mene.
uporabljati v
Cavour je
svo je
na
bil preveč realen
politik, da bi v e rje l v g eslo »Italia farà da se « ; zato je bila n jego va prva skrb dobiti m očnega za v e z nika. To je moge! biti le bivši karbonar N a p o l e o n III. in C a vour mu je šel pom agat pred Sevastopol. T ako jšn jeg a p lačila res ni dobil, toda italijansko vp ra šan je je bilo s tem po stavljeno pred Evropo. N apoleon je bil že p rej vp rašal »Kaj bi bilo storiti za Italijo?« predlo žil sar se je
Sed aj mu je Cavour
sv o je načrte, toda c e po stari navadi
obo
tavljal. Vojna z Avstrijo je bila že zaradi negotovosti, kaj bodo sto rili drugi Nemci, tvegana stvar in podpora italijanskim revolucionar jem bi utegnila okrepiti revolucionarne težnje doma v Parizu. Iz te neodločnosti je Napoleona v začetku I. 1858 neprijetno vzdra mil stari M azzinijevec grof Orsini, ki je z nekaj tovariši vrgel bombe v Napoleonovo kočijo, ko sta se s cesarico p eljala v opero. Kot po čudežu sta ostala oba živa in zdrava, skoraj poldrug sto sprem lje v a lcev in g le d a lce v pa je bilo ranjenih ali celò ubitih. Napoleon je še nekaj tednov živel v strahu, kajti kot karbonar je bil b a jè prisegel, da bo vse žrtvoval za zed in jen je Italije, in zd aj je sumil, da so ga nekdanji tovariši obsodili na smrt. Vendar je O rsinijevo smrtno ob
sodbo potrdil, obenem pa objavil njegovo pismo, v katerem ga Orsini zaklinja, naj osvobodi Italijo, za kar mu obljublja »blagoslov 25 m ilijonov državljanov«. Poleti 1858 je cesar že povabil Cavourja na tajen sestanek v v o g e šk e toplice Plom bières, kjer sta se dom e nila o bodočem ravnanju. Napo leon je o bljubil pom agati Piemontu pri o svojitvi Lom bardije in Bene č ije ter severn eg a d ela C erkven e države, iz Sre d n je Ita lije z jedrom v Toskani pa naj bi se osnovala po seb na država. Ti d v e bi s C e r kveno državo in n eap e ljsk o kra ljevino
tvorili
zvezo
držav
pod
častnim papeževim predsedstvom . N apoleonova ponudba je bila torej d a le č od id e a la ze d in je n e Italije, pa še zanjo je zahteval plačilo : Piemont naj bi mu odstopil Sa vojsko in Nizzo, n jeg o v bratranec Dêrome naj bi pa vzel m lajšo hčerko Viktorja Emanuela. Č e p ra v v Parizu za to c e sa rje v o politiko niso bili navdušeni, je bila v decem bru 1858
Grof C am illo C avo ur
pod pisana zvezn a pog odba, kjer se je Napoleon obvezal, da bo poslal Piemontu v pomoč 200.000 mož, če bo Avstrija začela s sovražnostmi, in da ne bo sklenil miru, dokler ne bo vržena iz Italije. Na novega leta dan 1859 je Napoleon v raz govoru z avstrijskim poslanikom že obžaloval, da so se odnošaji med obem a vladam a poslabšali, in nekaj dni nato je tudi Viktor Emanuel ob otvoritvi parlam enta p recej bojevito govoril. Cavourjeva skrb je zdaj bila, izzvati Avstrijo k napadu. Ko so se jeli Piemontezi oboroževati in je G aribaldi zbiral prostovoljce iz vse Italije, je tudi Avstrija okrepila svoje čete v Lombardiji. Toda A nglija je od ločno nastopila za mir in skupaj z Rusijo predlagala konferenco velesil, ki bi bila tudi Napoleonu dobrodošla. Cavour je že obupaval, ko ga je
Avstrija sama rešila iz zadrege. Bojevita vojaška stranka na Dunaju je za hrbtom ministra dobila cesarja na svojo stran in konec aprila je Avstrija izročila v Turinu ultimat: razorožitev v treh dneh ali vojna. Ves srečen je Cavour ultimat odklonil in sp rejel vojno napoved. V Toskani, Parmi in Modeni so takoj izbruhnili dobro organizirani prevrati, stari vladarji so se umaknili pod zaščito avstrijskih bajonetov, revolucionarji so pa proglasili diktaturo Viktorja Emanuela. Avstrijski poveljnik, madžarski grof G yulai, ki ga je dvorska klika proti volji arm ade spravila na to mesto, je zamudil skoraj ves m esec, ko bi bil lahko z veliko prem očjo udaril na Piemonteze. Medtem je pa že prišlo v Italijo 150.000 Francozov, delom a čez A lpe, delom a po morju v Genuo, kjer s e je izkrcal tudi Napoleon in prevzel vrhovno poveljstvo. Medtem ko so Avstrijci pričakovali napada na levem krilu, so se Francozi prepeljali za hrbtom Piemontezov z železnico na sever — sploh je železnica v tej vojni prvič imela ve čji pomen — in pre senetili G yulala. Pri M a g e n t i se je bila dolga, krvava bitka, ki jo jo v zadnjem trenutku odločil Mac-Mahon v prid Francozov. Avstrijci so prepustili zaveznikom Milan in se umaknili čez Addo in naprej k svojim štirim trdnjavam . Za njimi je vstajala revolucija, ob robu Alp je pro diral G arib aldi, iz Toskane proti severu pa je šla posebna francoska vojska pod princem Jêromom. Povsod so oklicali združitev s Piemon tom in zed injena Italija se je zdela od v e se lja prekipevajočim patrio tom blizu uresničenja. Napoleona pa so morile težke skrbi. Ena država na vsem Apeninskem polotoku ni bila v njegovem interesu, zvezo štirih bi pa lahko obvlad al, posebno, če bi se mu posrečilo v Srednji Italiji ustvariti nekako sekundogenituro za Jêroma. Ozirati se je moral tudi na francoske katolike, ki so se bali za p a p e že vo državo, in ne nazadnje ga je skrbela Prusija, ki je zbirala čete ob Renu. Iz vseh teh razlogov si je Napoleon želel konca vojne, ki je res prišel prej, kot so vsi mislili. V svoji stiski se je bila Avstrija zopet približala Prusiji, kjer je I. 1858 namesto duševno bolnega kralja zavladal kot regent njegov šestdesetletni brat Viljem. Dočim bi bili njegovi svetovalci najrajši izkoristili avstrijsko zadrego v prusko korist, je bil Viljem pripravljen iti z Avstrijo, če bi ta priznala Prusiji poveljstvo nad četami severne
Bitka
pri M ag en ti .
( Sl ika l
A. Yvon, V e r s a i l l e s )
Nem čije. Ker Avstrija tega ni marala, je ostala Prusija nevtralna, toda obenem je m obilizirala ve č armadnih zborov. Kmalu so pa dogodki na bojišču ustvarili čisto drug položaj. Po Magenti so zvišali Avstrijci svojo vojsko na 160.000 mož, tako da so bili za okoli 20.000 v premoči nad zaveznikom a. Poveljstvo je prevzel cesar Franc Jožef sam in začel z ofenzivo, ki se je pa nepričakovano hitro ustavila. Na kresni dan so namreč Francozi pri S o l f e ri n u po hudem boju vrgli A vstrijce nazaj, dočim je general Benedek na levem krilu zavrnil v se naskoke Piemontezov. Bitka je bila izredno krvava. Strašna vročina in nazadnje še silna nevihta s točo je izmučila zm agovalce in prem agance. Zma govalci so imeli pa tudi hujše izgube, tako da so se Avstrijci skoraj nem oteno umaknili; sploh se zdi, da je Franc Jožef prehitro obupal. Napoleon je bil pa še iz drugih razlogov proti nad aljevanju vojne. Predvsem je francoska zm aga razburila Nem ce, ki so splošno zahtevali vojno. Tudi Prusija je izvedla popolno m obilizacijo in poslala vojsko k Renu. Rusija se je bila spočetka veselila avstrijske nesreče, ko je pa francoska mornarica v Jadranu zasedla Lošinj Mali in je Kossuth na povedal vp ad m adžarskih leg ionarjev skozi Dalm acijo, se je car zopet zbal za Poljake in nagovarjal N apoleona k miru. Tega ni bilo treba dosti siliti. Že 14 dni po zmagi je ponudil avstrijskem u cesarju prem irje, ki sta ga nato sklenila na sestanku v Villafranchi. Avstrija je odstopila Napoleonu Lom bardijo, ki naj bi jo dal Viktorju Emanuelu, za Benečijo pa je stvom; Na tej leon v
obljubila pristop k italijanski zvezi pod papeževim p re d se d v drugih državah so bile o blju bljen e le reforme in amnestija. podlagi je bil novem bra podpisan mir v Zürichu. Tako je Napo veliko jezo Italijanov zopet obstal na pol poti, Franc Jožef pa
iz strahu za avstrijsko vodstvo v pomoči. Tako je vse delo ostalo se je še le I. 1866 ozir. 1870-71. svojo pot naprej. Napoleon ga
Nemčiji tudi ni maral uporabiti pruske polovičarsko, n ad aljevalo in zaključilo Kljub vsemu pa je šel v Italiji razvoj je smel tem manj zadrževati, ker so
na Angleškem prav ted aj prevzeli vlado liberalci s Palmerstonom na čelu. Ta je videl v zedinjeni Italiji dobrodošel protiutež v Sredozem skem morju proti Franciji. Tako so v Parmi, Modeni, Toskani in Romagni kar proglasili zed in jen je s Piemontom in v začetku I. 1860 je Cavour, ki je bil v prvem razočaranju odstopil, zopet prevzel vlado. Napoleona
si je pridobil s tem, da mu je , čeprav le-ta plom bièrske pogodbe ni izpolnil, prepustil Savojsko in Nizzo. Na podlagi marca 1860 izvrše nega plebiscita je nato Viktor Emanuel pridružil svoji državi Parmo, M odeno, Toskano in Romagno, n asled nji m esec so se pa p re b ivalci Nizze in Savo jske z enako ogro mno večin o izrekli za z e d in je n je s Francijo, kar je bila grenka kap lja v kupi v e s e lja za Italijane. N ajhuje je b o lela iz guba njegove dom ovine — N izze — G a r i b a l d i j a . V endar
je
kmalu
našel
tolažb e v novem drznem podjetju. Pod vtisom do go dkov na severu se je znova za č elo uporno gi b a n je na Siciliji in G ari b ald i se je o d p e lja l z zn an im i»1000 prostovoljci« v začetku m aja dol. Iz krcal se je v M arsali, kjer ga zarad i dveh »slučajno« navzočih angleških vojnih la d ij burbonske križarke niso mogle o b streljevati, in prišel brez težav do __ . _ , , Palerm a. Po kratkem ob-
G a r i b a l d i . ( F r a n c o s k a k a r i k a t u r a . A. G i l l )
leganju se je mesto vdalo, h G aribaldiju pa so kar drli prostovoljci, poleg Italijanov n. pr. tudi dosti A ngležev. Dočim je hotel Napoleon magari s silo G arib aldiju zapreti M essinsko ožino, so mu Angleži s Cavourjem vred dajali še poguma. Konec avgusta je že zased el Reggio in brez resnega odpora prodiral na sever, dokler ni v začetku sep-
I t a l i j a 1815— 1870. ( L e t n i c e p o v e d o l e t o z e d i n j e n j a s P i e m o n t o m )
tembra vkoraka! v N eapelj, odkoder se je bil mladi kralj Franc II. umaknil v G aeto, ki se je hrabro držala še nekaj m esecev. Cavourju je sed aj revolucija grozila zrasti čez glavo; kajti G aribaldi ni skrival svojih naklepov proti Rimu, kjer so stale francoske čete, in spor z
Napoleonom je bil neizogiben. Zato je Cavour vzel za povod nemire v Cerkveni državi in piem onteška vojska je po lahki zmagi prodrla čez p a p eževo ozem lje v n eapeljsko državo. Tu je republikanec G ari baldi pozdravil Viktorja Emanuela kot kralja Italije, nato pa se je umaknil na svojo Caprero, užaljen, ker mu niso dali namestništva v na novo pridobljeni deželi. V februarju 1861 se je zbrala v Turinu prva narodna skupščina c e le Italije in proglasila sardinskega kralja za » k r a l j a I t a l i j e « . Kar čez noč je nastala v Evropi nova država z okoli četrt milijona kvadratnih kilometrov in skoraj 22 milijoni pre bivalcev, njen stvaritelj Cavour pa je 6. junija 1861 na višku slave in uspehov nenadom a umrl. Prihranjena so mu bila mnoga razočaranja in mnoge težave, ki jih je morala v naslednjem desetletju mlada kraljevina prestati, preden je zedinila pod svojim žezlom ve s polotok.
Reforme v Rusiji in poljska vstaja N epričakovano hitra osvoboditev Italije s francosko pom očjo je našla silen odm ev po Evropi, zlasti pri nesvobodnih narodih, ki so dobili novega upanja. Kot nekoč julijska revolucija so tudi sedanji dogodki v Italiji pospešili upor Poljakov. Tega je pripravljal že sam razvoj dogodkov v Rusiji, kjer je bila krimska vojna pokazala vso trhlost N ikolajevega sistema. O b spopadu z liberalno Zahodno Evropo je absolutistična Rusija klavrno o dp ovedala. Njene m aloštevilne že le z nice so slabo funkcionirale, orožje iz državnih tvornic je bilo za nič, slabo oskrbovano armado so morile ep id em ije, zdravnikov pa ni bilo. Vojska je uničila državne finance, om ajala kredit in v se gospodarstvo. Ruska javnost je upravičeno zahtevala reform in manifest novega carja A l e k s a n d r a II., s katerim je bil razglašen pariški mir, je res ob ljubljal zb o ljšan je uprave in sodstva ter enakost vseh pred zakonom. Kmalu je prišla še obsežna am nestija političnih o bso jen cev, zlasti dekabristov, in tudi časo p isje je svo b o d n eje zadihalo. Poleg političnih vprašanj so se obravnavala gospodarska; povsod se je pokazala po treba, dvigniti izobrazbo širokih ljudskih slojev. Povsod se je pokazala pa tudi poglavitna ovira vsakem u napredku: robstvo ruskega kmeta.
O svo b o jen je kmeta je terjal gospodarski razvoj sam; kajti napredu jo ča industrija je potrebovala svobodnih delovnih sil, pa tudi umno in intenzivno po ljed elstvo je bilo s tlačanstvom nezdružljivo. Davno m nenje in književnost sta se s tem vprašanjem že dolgo bavila, zlasti »Lovčevi zapiski« Turgenjeva so napravili velik vtis na carja. Car je redno prebiral tudi tednik »Zvon«, ki ga je I. 1857 začel izdajati du hoviti literarni in socialni kritik, emigrant A leksander Hercen v Lon donu, in so ga kljub prepo vedi na tisoče vtihotapljali v Rusijo. G le d e na velike prirodne in gospod arske razlike v posameznih delih Rusije je bilo težko najti v vseh ozirih zadovoljivo rešitev km eč kega vprašanja. Zato si je vlada želela predlogov od plemstva sam ega ter d o seg la, da se je litovsko plemstvo že je se n i 1857 iz reklo
za
osvoboditev
kmeta, toda
brez zem lje.
Nato je
poseben
carski reskript dovolil posvetovanja o kmečki reformi po določenih smernicah. Ustanovili so se v ta namen gubernijski odbori, ki so p re d ložili svo je načrte glavnemu odboru in posebni redakcijski komisiji. Delo je šlo počasi od rok; zavirala sta ga sam ovolja uradnikov pa tudi odpor reakcionarnega dela plem stva, ki je vladno zam isel v mar sičem poslabšal. Sledn jič je bil končni načrt sprejet od državnega sveta in 3. m a r c a osvoboditvi
1861 je podpisal car A leksan der II.
kmeta
zakon
o
in napravil 21 milijonov tlačanskih »duš«
za ljudi. Kmet je takoj dobil osebno svobodo; hišo z gospodarskim i poslopji ter del zem lje pa je lahko odkupil od graščaka. Površina in cena zem ljišča se je ravnala po kakovosti in je bila v raznih guber nijah različna. Odkup je finansirala država, tako da je izdala 5% ob veznice z amortizacijskim rokom 49 in pol leta; s temi je vlada plačala graščaku štiri petine odkupne vsote, ostanek mu je moral plačati kmet sam. Da bi preprečila proletarizacijo kmeta in da bi si zagotovila p lačevan je davka — plem ič je ostal še vedno davka prost — vlada ni dala zem lje posamezniku, ampak vaški občini, tako imenovanemu »miru«. Ta je bil odgovoren za redno p lače v an je davka in je mogel zanikrnemu članu odvzeti zem ljo ali ga celò izgnati iz občine. Mir je v določenih presledkih d o d eljeval zem ljišča posameznikom v užitek. Smel pa je skupno posest tudi za stalno razdeliti med svo je člane, če so to sklenili z dvotretjinsko večino. Dočim je mir urejal gospo
darske posle, so bile splošno upravne za d ev e po verjen e večjim sa moupravnim enotam, »volostim«, ki so im ele tudi sodno oblast v manjših sporih. Zaradi nesam ostojnosti in nizke izobrazbe ruskega kmeta n jegova sam ouprava ni veliko pom enila in odločilno b esedo so imeli nadrejeni državni uradniki, torej zopet plemiči. O svo boditev se je izv ajala dosti p o časn eje, kot so p riča kovali, in še I. 1882 je bilo poldrug milijon nesvobodnih kme tov. Po večin i so dali kmetom prem alo
zem lje
in so
še
to
p reviso ko o cen ili, zato je prišlo m arsikje do pravih kmečkih uporov. Ker km etje niso mogli izhajati, so se izse lje v a li in iskali dru gega zaslužka. Tudi mir se ni povsod o b n esel in že zaradi n araščan ja
p reb ivaistva
se je
zem lja d elila naprej. Bolj kot km etove te ž a v e pa je vlado skrb ela nezadovoljnost plem stva, ki je velikokrat izgubilo kar dve tretjini prem oženja.
Kajti
iz te p lem iške o p o zicije se je razvijalo konstitucionalno g ib a nje in se nevarno p rib liževalo radikalni šolani mladini. Vlada je
C a r A l e k s a n d e r II.
bila odločena tako giban je zatreti s silo in pri tem ji je prav prišla šovinistična reakcija, ki jo je v ruskem narodu izzvala poljska vstaja. Tudi P o l j a k i so od novega carja pričakovali velikih, izprememb in so ga spom ladi 1856 navdušeno sp rejeli v Varšavi. Toda bili so zelo razočarani. Deputacijo poljskega plemstva je car naravnost svaril pred »sanjarijami« in d ejal, da »je sreča Poljske v njenem popolnem stapljanju z narodi m ojega carstva«. Vendar je že po Paskievičevi smrti v začetku leta 1856 nastopil m ilejši kurz, ko je zavladal novi na
mestnik knez Gorčakov. Vojno stanje je bilo odpravljeno, mnogi iz gnanci pom iloščeni in tudi cenzura om iljena. V Varšavi je bila usta novljena m edicinsko-kirurgična akadem ija in v začetku I. 1858 so do volili celò »Kmetijsko društvo«. To društvo je dobilo takoj tudi politi čen pomen, že zato, ker se je vlada obračala nanj zaradi nam eravane km ečke reforme. Po burnih razpravah se je društvo izjavilo za to, da se da kmetom zem lja proti odkupu v popolno last. Sklep je bil storjen pod vplivom revolucionarnega javn e g a mnenja, ki je upalo s tem pridobiti kmeta za narodno stvar, t. j. za splošno poljsko vstajo. Takim načrtom so dajali poguma tedanji dogodki v Italiji. Tudi Poljaki so trdno zaupali v Napoleona, toda kljub dobrim zvezam z njihovo em igracijo v Parizu jih je on slabo poznal in je bil kvečjem u pripravljen obnoviti Varšavsko vojvodino ruske razmere so Poljaki obračali p re ve č ruskih emigrantov Bakunina in Hercena so sija na pragu revolucije, ki jo bo poljski
pod sebi bili upor
rusko dinastijo. Tudi v prid. Pod vplivom prepričani, da ie Ru takoj sprožil. Začele
so se vedno p o g o stejše narodne dem onstracije, posebno v zvezi s cerkvenim i prireditvam i; sploh je imelo to g iban je pod vplivom me sijanskih g esel poljske em igracije mnogo versko-m istične primesi. Dočim so konservativni krogi, tako imenovani »beli«, stali pasivno ob strani, je radikalna struja tako imenovanih »rdečih« dobila množice vedno bolj v oblast. V začetku I. 1861 je že prišlo do prelivanja krvi; preplašeni G orčakov je dovolil, da sta se organizirala v Varšavi mestni odbor kot zakonit predstavnik m eščanstva in posebna m eščanska straža. Le redki Poljaki so bili pripravljeni v sodelovanju z vlado p re prečiti najhujše. Tak je bil zlasti bogati grof A l e k s a n d e r W i e t o p o I s k i , ki je upal z dalekosežnim i reformami rešiti poljsko vp ra šan je v okviru ruske države. G orčakov je spom ladi 1861 d o segel v Petrogradu, kjer so bili v prvem navdušenju nad pravkar proglašeno o svoboditvijo kmeta zelo popustljivi, da so postavili W ietopolskega na čelo kom isije za prosveto in vere, nato pa še pravosodja v Var šavi. Ker W ietopolski zaradi svo jeg a rusofilstva pa tudi zaradi o se b nih nasprotij v poljski javnosti ni našel podpore, je nastopal vedno ostreje. Razpustil je Kmetijsko društvo in dal pri nemirih, ki so ob tej priliki nastali, streljati v množico; padlo je 50 mrtvih poleg več
sto ranjenih. Obenem se je moral boriti W ietopolski z nerazum eva njem ruskih oblastnikov, zlasti ko so se po smrti G orčakova (maja 1861) v enem letu kar štirikrat m enjali namestniki. Razočaran je W ieto polski je se n i odstopil, nakar so ga pozvali v Petrograd, kjer je še naprej sodeloval pri reformnih načrtih za Poljsko. Tu je medtem rastlo revolucionarno gibanje, ki so ga poljski ofi cirji razširili tudi med ruske tovariše. Z njih pom očjo so mislili zavzeti varšavsko trdnjavo, toda zarota je bila prej odkrita. Sed aj je poslal car za namestnika na Poljsko svo jega brata Konstantina N ikolajeviča in z njim W ietopolskega kot načelnika civilne uprave. C arjev brat je skušal Poljake zlepa pridobiti in W ietopolski je svobodno izvajal svo je načrte, ki so šli za čim večjo avtonomijo poljskega ozem lja. Toda tudi se d aj ni našel odziva. Centralni revolucionarni odbor je že pred njegovim prihodom javno proglasil svoj cilj: obnovitev Polj ske v m ejah, kot jih je imela I. 1772. Spretno izvedena tajna organi zacija je imela povsod svo je zaupnike, pobirala je davke in straho vala vedno bolj tudi »bele«, ki sami niso bili za vstajo. Ko je bil poleti 1862 poizkušen atentat na velikeg a kneza Konstantina in nato dvakrat na W ietopolskega, je ta sklenil s silo streti revolucijo. Zaradi tega je odredil januarja 1863 protizakonito rekrutacijo; konskripcija naj bi bila — kot je d ejal — proskripcija in spravila nezan esljive m lade ljudi na varno. Toda ti so pravočasno pobegnili v gozdove, centralni odbor pa se je oklical za narodno vlado in proglasil splošno vstajo. »Januarski
upor«
je
bil predvsem
delo m eščanske
inteli
g en ce in nižjega plemstva. Velikaši in km etje in seved a tudi Židje so stali ob strani. Kljub temu, da je centralni odbor proglasil zemljo za kmetovo last, je km ečko ljudstvo ostalo nezaupno in videlo v uporu le delo osovraženih plem ičev. Zato niso mogli uporniki posta viti ve č kot 10— 30.000 mož nasproti trikrat močnejšim ruskim četam, s katerimi so se borili navadno le v manjših spopadih po močvirjih in gozdovih. Ko se je moral prvi vodja upora, diktator Langiewicz, umakniti v G alicijo , kjer so ga avstrijske oblasti zaprle, se je zdelo, da bo upora konec. Toda emigranti iz Pariza so zahtevali njegovo n ad aljevan je, zan ašajo č se na posredo vanje Francije, A nglije in
Avstrije. Zato so zdaj nastopili tudi »beli« in upor se je razširil v Litvo, Volinijo in Ukrajino. Zaradi posredovanja om enjenih treh držav je ruska vlada res obljubila 13. aprila am nestijo tistim, ki bodo v enem m esecu odložili orožje. Poljaki pa se niso odzvali, ker so sma trali to obljubo za slabost vlade in so upali v vojaško pomoč ino zem stva. Sed aj se je rusko javno m nenje užaljeno obrnilo proti njim. Liberalci, ki so najprej simpatizirali s Poljaki, so potegnili z reakcio narnimi slavjanofili, ki so zahtevali porusenje Poljakov. Po teh za htevah se je ruska vlada ravnala najprej v Litvi in sosednjih pokra jinah, kjer je generalni guverner grof Muravjov z značilnim pridevkom »vešatelj«
z n ajvečjo
krutostjo
udušil
upor.
Najhuje
je
preganjal
plemstvo, zato so dobili km etje tod v e č zem lje kot v Rusiji, obenem pa je nasilno uvajal pravoslavje in ruski jezik. Upornim plemičem so zaplenili posestva, drugi so jih morali v dveh letih prodati in se iz seliti, na njih mesta pa so prišli Rusi. Jeseni 1863 so začeli z enakimi metodami tudi v pravi Poljski, kjer sta bila odstopila najprej Wietopolski in za njim še veliki knez Konstantin. Novi namestnik, general Berg in policijski šef general Trepov sta spom ladi 1864 sledn jič o d krila tajno narodno vlado, ki jo je vodil bivši ruski polkovnik Traugut; njega in njegovih pet tovarišev so o besili v varšavski trdnjavi. Ker je obenem izginila zadnja nada v intervencijo inozemstva — Napo leon je sam svetoval emigrantom, naj se upor neha — je bila Poljska končno pokorjena. Sled ile so številne smrtne kazni in izgnanstva, za plem be prem oženja in kontribucije, zlasti pa tem eljite upravne sp re membe, ki naj bi zagotovile rusifikacijo po ljskega ozem lja. Predvsem je
ruska vlada
izrabila km ečko reformo, da bi p o lj
skega kmeta ločila od plemstva in ga pridobila zase. Kmetje so d o bili zem ljo v popolno last, ne da bi jim bilo treba plačati odškodnino. Dobili so tudi nekako sam oupravo, od katere je bila pa dom ača in teligen ca, zlasti duhovščina, popolnoma izločena. Režim si je stavil za nalogo: dvigniti kmeta gospodarsko in prosvetno, samo brez vsakih »klerikalnih« vplivov. Katoliška cerkev je stala narodu med uporom ob strani — p ap ež je bil celò priporočil molitve za Poljake — zato je morala sed aj čutiti p o sled ice. N ajprej je bilo odpravljenih čez sto samostanov, v začetku leta 1866 je bil o dpovedan konkordat in nato
M u ra vjo v o b e š a u je te P o lja ke . (Litografija)
cerkveno im etje zaplenjeno, škofje preganjani, tako da so bile 1.1870. od petnajstih škofovskih stolic zased e n e samo tri. Enako kot v Litvi so tudi na Poljskem trpeli zlasti uniatski Ukrajinci, ki so jih nasilno spreobračali nazaj v pravo slavje. Vsi samoupravni uradi so bili po lagoma o dp ravljeni in Poljska upravno izenačena z ostalo Rusijo. S tem je prišel v urade tudi ruski jezik in rusko uradništvo, po večini manj izobraženo in bolj koruptno, je izpodrinilo Poljake. Poljski jezik je
ostal le
še v ljudskih
šolah, gim nazije so postale najprej utra-
kvistične in nato čisto ruske, varšavska glavna šola pa rusko v s e učilišče. Seved a je se d aj izginil tudi uradni naziv »Poljsko kraljestvo« in Poljska se je izprem enila v »Poviseljski teritorij«. Medtem ko je Poljska stojnosti, je ob istem času
tako izgubila zadnje ostanke svo je samo Finska
149
vstajala k novemu življenju. Po
v e č kot polstoletnem presledku je bil jesen i 1863 sklican finski d e želni zbor, ki se je smel nato shajati vsa j enkrat v petih letih. Poleg drugih reform je dobila Finska lastno narodno vo jsko in lastno va luto, finski je zik pa je v uradnem poslovanju postal enakopraven švedskem u. Tudi v Rusiji je A leksandrova vlada v glavnem ostala zvesta li beralni sm eri, čep rav je bila v podrobnostih malo dosledna. S p ad cem N iko lajeveg a absolutizm a se je ruskemu človeku naenkrat odprl nov svet zahodne evro p ske om ike z množico novih nazorov in p o j mov, ki jim v svoji zaostalosti ni mogel biti kos. Omamljen od n ji hovega bleska je le površno prevzem al pozitivistično zap adnjaško filozo fijo s takrat modernim materializmom in darvinizmom in zlasti novo socialistično literaturo. Medtem ko je starejša liberalna struja upala na miren način doseči ustavni režim v Rusiji, je mladina hotela naenkrat zavreči vso preteklost, zanikala je vsako avtoriteto in po stavila plehkem u svobodom iselstvu svojih očetov nasproti borben ateizem in socializem . Prezirala je vse zunanje form e: dekleta so si strigla lase, fantje so nosili brade in dolge lase; vsi pa so hodili na lašč zanem arjeni. Stara revolucionarja Hercen in Bakunin sta stopila v o zad je, apostol novega rodu je poslal zlasti N. G . Č e r n y š e v s k i . On je obrnil vso pozornost na socializem , s katerim so upali v krat kem preporoditi Rusijo. Požrtvovalno so šli med ljudstvo in ga v ne d eljskih šolah učili pisanja in b ranja, zraven mu pa p repo ved o vali so cialistični e va n g e lij. Novo g ib an je se je okoristilo s precejšno svobodo, ki jo je car ob začetku svo je vlad e dal univerzam . Pred vsem število slu ša teljev ni bilo v e č om ejeno, zato so p rivrele na vseu čilišča v e lik e trume zlasti tudi izrednih slu ša teljev. Ko so skušali radikalizem d ijaštva zlomiti s strožjo discip lino in zvišano šolnino, so jesen i 1.1861 izbruhnili d ijaški nemiri, ki so jih z vo jaško silo udušili. N aslednje pomladi so se po mestih na gosto p o jav ljali požari. Pripi so vali so jih revolucionarjem , ki so jih nazivali n i h i l i s t e , češ da h očejo vse o b stoječe uničiti. Ta izraz se je nato razširil z romanom »O četje in sinovi«, v katerem je Turgenjev mojstrsko orisal staro in novo g en eracijo v Rusiji. Tudi sed aj je vlad a nastopila z obsednim stanjem , zaprla n ed eljske šole in d ijaške čitaln ice, Č ernyševski pa je
moral v Sibirijo. Zato pa so tajna društva d elovala naprej ter izdajala časo p ise, brošure in letake, zahtevajoč »zemljo in svobodo«. To giban je m ladine se je zdelo liberalcem p reveč radikalno, po lj ska vstaja 1.1863. pa je o be stranki dokončno ločila. Socialisti so se ve d a držali s Poljaki, liberalci pa so po kratkem omahovanju verjeli slavjanofilom , da je vstaja samo sebično delo poljske šlahte, in se približali vladi. Tudi Hercen, ki je pod Bakuninovim vplivom simpati ziral s Poljaki, je se d aj izgubil stari ugled, njegov Zvon pa večino naročnikov. Liberalna opozicija, ki je stremila v glavnem le za ustavnim reži mom, je dobila polagom a svoja središča v »z e m s t v i h«. Zakon o zemskih (deželnih) upravah od 1. jan. 1846 je dal okrajem in gubernijam sam oupravo v gospodarskih in zdravstvenih zadevah ter jim prepustil tudi skrb za ljudsko šolstvo, ki se je še le sed aj je lo razvijati. Izvoljeni ljudski zastopi so se imenovali zem stva; v okrajna zem stva so volili zastopnike neposredno, ločeno po stanovih, ta pa so volila odp o slance v gubernijsko zemstvo. Zaenkrat so uvedli to sam oupravo le v 33 gubernijah, na ostale gubernije se pa kljub obljubam ni razširila. Seved a je bila plemstvu tudi v zemstvih zagotovljena prem oč; še slabše je bilo, da so imela malo denarnih sredstev in nič izvršilne moči, kajti gubernijski načelnik je lahko skoraj vsak njihov sklep razveljavil Konec 1.1864 je prinesel Rusiji tudi r e f o r m o p r a v o s o d j a , ki je bila od vseh najbolj tem eljita, pa pri dotedanji zmedi in korupciji najbolj potrebna. Sodstvo je bilo ločeno od uprave, proglašena ne odvisnost sodnikov in enakost vseh pred zakonom; razprave so po stale javn e in ustne, za težje zločine je bila uvedena tudi porota. Zaradi pom anjkanja dobrih sodnikov, pa tudi iz strahu pred opozicijo, je vlada kmalu skušala te reforme na razne načine obiti; politične zločine je n. pr. izročala vojnim sodiščem in ustanavljala razna izredna sodišča, zlasti oblastih.
pa
je
svoje
nasprotnike
preganjala
po
upravnih
Car sam se je g le d é na žalostne izkušnje v krimski vojni najbolj zavzel za tem eljite r e f o r m e v v o j s k i . Vojna uprava je bila d e centralizirana in ustanovljena posebna intendantura, vojaška služba pa skrajšana od 25 na 15 let. Slednjič je bila 1.1874 uvedena splošna
vojna dolžnost s šestletno aktivno službo, ki se je sorazmerno s šolsko izobrazbo obveznika še znižala. Nova oborožitev vo jske ter druge reforme, zlasti zem ljiška odveza, šolstvo in pa gradnja železnic so zahtevale velikih finančnih sredstev. Dočim se je posrečilo poeno staviti državno računovodstvo ter uvesti enoten in javen proračun, do tem eljite davčn e reforme kljub dolgim pripravam ni prišlo. Davki so naraščali in težili najbolj kmeta, čigar blagostanje je proti koncu A leksandrove vlad e že zelo padlo. N ajvečji napredek je doživela v tej dobi ruska i n d u s t r i j a . O svoboditev kmeta ji je privedla nove množice d elavstva, odkupnino za kmečko zem ljo so pa plemiči po večini vložili v industrijska po djetja. Država je pom agala industriji z zaščitnimi carinami in novimi železnicam i, zlasti pa ji je osvojitev novih pokrajin v Vzhodni in O srednji Aziji odprla nova tržišča. Živahno reformno u dejstvovanje teh let je nekoliko umirilo Rusijo in vlada je že upala, da bo zadovoljila zm ernejšo opozicijo. Toda 4. aprila 1866 je bivši visokošolec, plem enitaš K a r a k o z o v , streljal na carja, ko se je ta sprehajal v petrograjskem parku. Ni ga zadel, toda njegovi streli so temeljito pretresli Rusijo: konec je bilo reform in reakcija je ojačen a dvignila glavo.
Konec absolutizma v Avstriji Neizogibna
p o sled ica
dogodkov
na
italijanskem
bojišču
poleti
I. 1859 je bil konec absolutizma v A vstriji; kot ga je bila zmaga arm ade pred desetim i leti uvedla, tako je moral z njenim porazom se d aj pasti. Pa ne le v armadi, tudi v upravi se je pokazalo marsikaj gnilega. Govorili so o velikih sleparijah pri vojnih dobavah in spo mladi I. 1860 so našli en ega izmed osumljenih generalov v je č i o b e šen ega. Finančni minister Bruck si je gnal sum ničenja, s katerimi tudi njemu niso prizanesli, tako k srcu, da si je — čeprav nedolžen — sam vzel življen je. Dejstvo je, da se je v desetih letih absolutizma kljub veliko večjim davkom zvišal državni dolg za dobrih 1300 mili jonov goldinarjev, tako da je znašal skoraj dve in pol m ilijarde go l dinarjev. Proračun za 1.1860 je izkazoval kar 280 milijonov goldinarjev
prim anjkljaja. Ni čuda, da je pri takem gospodarstvu država izgubila kredit in če je hotela dobiti denarja, se je morala približati liberal nemu m eščanstvu, čigar blagostanje se je z razvojem industrije v zadnjih letih zelo dvignilo. 2 e takoj po solferinski bitki je cesarski manifest obljubljal naro dom »času primerno zb o ljšan je zako n o daje in uprave« in minister Bach se je v avgustu umaknil grofu Agenorju G o l u c h o w s k e m u , prvemu Poljaku, ki je postal avstrijski minister. Konec leta je bila im enovana »komisija za državne dolgove«, ki naj bi dvignila za upanje v državne finance, spom ladi 1860 pa je bil sled n jič sklican na Dunaj » o j a č e n i d r ž a v n i s v e t « . V prejšnji državni svet je namreč ce sa r imenoval še 38 zastopnikov posameznih dežel, po v e čini plem ičev, in tako ojačeni državni svet naj bi razpravljal o pro računu in se posvetoval o zakonskih predlogih. Pod predsedstvom liberalnega n ad vo jvo de Rainerja so zborovali od junija do konca septem bra. Kranjska zastopnika grofa Anton A uersperg in Viljem Pace seved a nista zastopala slovenskega narodnega programa, zato so se Slovenci bolj ozirali na Strossm ayerja, ki je poleg barona Vraniczanya zastopal Hrvate. Strossm ayer je zahteval, da se vrne hrvaščina v šole in urade ter zedini Dalm acija s Hrvatsko, čemur se je pa takoj uprl dalm atinski zastopnik Borelli. V splošnem so prevladovali federalisti in z dvetretjinsko večin o je bil sprejet sklep, da »je treba priznati historično-politično individualnost posam eznih dežel, kajti na tej podlagi je m ogoče naravno razvijati in po sp eševati razne narodnosti in hkrati združiti te ozire na narodnosti z zahtevam i in potrebami državne celote«. V ladarjev odgovor na ta sklep je bil » o k t o b r s k i d i p l o m « , datiran z 20. oktobrom 1860, ki je pom etel z absolutizmom. Zakono dajno oblast bo vršil poslej vladar s »sodelovanjem « deželnih zborov in državnega zbora, v katerega bodo deželn i zbori po šiljali določeno število sveto valcev. »Sodelovanje« pri zakonodaji je pomenilo le posvetovalno pravico deželnih zborov, oziroma državnega zbora, pobiranje davkov pa je bilo do cela odvisno od njihovega »privo ljenja«. Z ad eve, ki se tičejo vseh dežel skupaj, naj bi se reševale v državnem zboru, vse druge pa v deželnih zborih; in sicer v Ogrski
in n jej pridruženih d eželah po njihovi prejšnji ustavi, v drugih d e želah pa po določbah novih ustav. Koncesijo Ogrski je pomenilo tudi razlikovanje med »ožjim« in »širšim« državnim zborom; prvi je imel sklepati le o zadevah zahodne državne polovice brez O grske, drugi pa o takih, ki se tičejo celotne monarhije. Ker je bil delokrog držav nega zbora, ki je štel le sto članov, zelo skromen (državne finance, carine, železn ice, pošta, vojska), vse drugo pa je bilo prepuščeno deželnim zborom, je nova ustava pom enila zm ago federalizm a, žal pa tudi o korelega fevdalizm a. Zaradi prvega so jo z veseljem spre jeli zlasti Slovani, toda fevdalna reakcionarnost jih je kmalu razoča rala. N ajbolj vidno se je pokazala v štirih deželnih statutih, ki jih je izdelal G oluchow sky še na podlagi Bachovih načrtov. O dločilno b e sedo bi imeli v deželnih zborih zopet isti stanovi, ki so vladali pred I. 1848, kmečki stan je bil pa sramotno zapostavljen. Tako bi n. pr. v štajerskem deželnem zboru sed elo med 42 člani le 12 zastopnikov kmečkih občin. Slovanom, zlasti Slovencem , tak federalizem ni mogel dosti koristiti, nemški liberalci so ga se ved a popolnoma zavračali. Še n ajveč je nudil oktobrski diplom Madžarom. O grska dvorna pisarna je bila obnovljena, Srbsko vojvodino in M edjim urje so dobili nazaj, hrvatski in erd eljski deželni zbor sta bila pa pozvana, da ure dita svo je razm erje do O grske. Toda M adžari oktobrskega diploma sploh niso priznali, postavili so se na stališče ustave iz I. 1848, češ ta je bila sklenjena od državnega zbora in potrjena od kralja, nova ustava pa je enostransko oktroirana. Avstrijski uradniki so odšli, v na novo o življen e komitatske zbore so pa volili n ajo d lo čn ejše 48-letnike, ki so odrekali davke in vo jake, dokler ne dobi O grska svojih mini strov nazaj. Pri tako odločnem odporu M adžarov je mora! G oluchow sky pasti; še pred božičem 1860 je odstopil. Novi ministrski p red sednik je postal n advojvoda Rainer, notranji minister pa bivši frank furtski minister Anton S c h m e r l i n g . Kot svobodoum nega politika, ki v Bachovem režimu ni sodeloval, so ga tudi Slovani z veseljem pozdravili. Kmalu pa so bili vsi razočarani; Schmerling je bil kot rojen Dunajčan predvsem Nem ec in centralist in ravno za to smer so se bili na dvoru zopet odločili. Tako je 26. februarja 1861 izšel » f e bruarski
patent«,
ki se je sicer skliceval na oktobrski diplom,
a ga je v bistvu izprem injal. Težišče zakonodaje je preložil v državni zbor,
ki je
dobil
dve
zbornici.
Člani
gosposke
zbornice
so
bili
nad vo jvo de, nadškofje in škofje-knezi, najbogatejši plemiči in od cesarja imenovani zaslužni možje. V poslanski zbornici pa je bilo 343 od deželnih zborov voljenih po slan cev; od teh so tvorili 203 poslanci »nemško-slovanskih« dežel tako im enovani »ožji državni zbor«, v »šir šem državnem zboru« za vsedržavn e za d e ve pa je bilo še 20 po slancev iz Ben ečije ter 120 poslancev iz O grske, Hrvatske in Erdeljske. Tako je imel v resnici prvo b e se d o »ožji državni zbor«, to se pravi: centralizem je nekoliko popustil nasproti Ogrski, zato se je pa te m eljito odškodoval v »nemško-slovanskih« deželah. N ajhujše razoča ranje so prinesli pa Schm erlingovi deželni redi, ki so pri sestavi državnih zborov na najbolj umeten način protežirali velike posestnike in pa nemški živelj, tako da resnična volja prebivalstva ne tu, ne v državnem zboru ni prišla do izraza. Deželni zbori nemško-slovanskih dežel so res izvolili poslance v državni zbor, toda Italijani v Benečiji, zlasti pa M adžari, so se temu uprli. Ogrski državni zbor se je pod Deakovim vodstvom postavil na stališče ustave iz 48. leta in priznal le personalno unijo z Avstrijo. Zato je bil razpuščen, po županijah so bili postavljeni komisarji in na mesto dvorne pisarne zopet uvedeno kraljevsko nam estništvo, tako da je bil absolutizem dejansko obnovljen. Tudi hrvatski sabor je so glasno sklenil, da ne sodeluje na državnem
zboru, in je
bil zato
razpuščen. Italijanska večin a v dalmatinskem deželnem zboru pa je odklonila so d elo van je na zagrebškem saboru in poslala poslance na Dunaj. Kljub temu, da je bil torej Schm erlingov parlament, ki ga je c e sa r 1. m aja slovesno otvoril, samo »ožji« državni zbor, je le pri nesel m arsikako svobodoum no pridobitev. Pravega
uspeha
seveda
ni mogel imeti, zlasti ko so ga poleti 1863 zapustili še Čehi in za njimi tudi Poljaki. Nič ni pom agalo, da so čez nekaj m esecev prišli na Dunaj še erdeljski poslanci. Polom Schm erlingove politike je bil neizogiben, zlasti ker n jegova vlada ni mogla iz denarnih stisk, lastni pristaši pa so ji krčili celò vojne kredite, kar je slabo vplivalo na dvoru.
Tako je sredi I. 1865 Schmerling odstopil, n jegov fevdalni na slednik, grof Rihard B e l c r e d i , pa je razpustil državni zbor in 20. septem bra s cesarskim manifestom sistiral februarski patent. Cesar se je odločil, »da stopi na pot sporazuma z zakonitimi predstavniki vzhodnih
dežel cesarstva«, ogrsko vp rašan je je
bilo torej načeto.
Modri Deék je cesarju o lajšal odločitev s tem, da je v časopisnih člankih priznal tudi nekatere skupne za d e v e z Avstrijo. Prva žrtev zbližanja je bila Erdeljska, ki so jo združili z Ogrsko. C esar je bival d lje časa na Ogrskem in decem bra 1865 slovesno otvoril novi ogrski deželni zbor, pri čem er ni ve č ugovarjal postavam iz I. 48, ampak zahteval le njih revizijo. Začela so se živahna po g ajan ja med Pešto in Dunajem; Ogrom se pa ni p reveč mudilo, ve d e li so, da zanje dela čas — kajti bližala se je za Avstrijo usodna vojna na dveh frontah.
Nemško vprašanje V
Nemčiji sta oba tekm eca — Avstrija in Prusija — se d aj nekako
zam enjala vlogi. Medtem ko se je Prusija, ki je tudi v dobi reakcije ohranila v sa j nekaj od pridobitev I. 48, okrenila močno na desno, se je Avstrija po Solferinu pokazala liberalnejšo, kar ji je pridobilo v Nemčiji novih simpatij. V Prusiji se je kralj Friderik Viljem IV. iz »ro mantika« tragično razvil v b eb ca, kar so morali po dolgem odlašanju na dvoru le priznati. Tako je je sen i 1858 prevzel vlado kot regent 60-letni prestolonaslednik V i l j e m ,
ki je bil v nasprotju z bratom
praktično usm erjena vo jaška natura. Leta 48 je veljal za steb er ab solutizma, vendar se je , po zaslugi svo je žene, w eim arske princese in G o e th e je v e učenke Avguste, sprijaznil z novimi razmerami in ob na stopu vla d e napravil nekaj liberalnih gest. Takrat se je pod vtisom italijanskega zg leda in še bolj francoske nevarnosti v v se j Nemčiji okrepila liberalno-nacionalna miselnost, katere nosilec je bil zlasti je se n i 1859 v Frankfurtu ustanovljeni »Nationalverein«. Toda v Prusiji je bilo liberalne ere konec, še preden se je bila zares pričela. Zato pa so se je li južnonem ški in katoliški krogi, ki za »Nationalverein« niso marali, še bolj zaupljivo obračati k Avstriji, ki je prav tedaj po
izkušala prve korake na poti k ustavnosti. Nasprotno je pruski regent prišel v hud spor z liberalno večino d eželn eg a zbora, ker se je upi rala povečanju vo jske, ki ga je on smatral za neodložljivo. Šlo je za dobrih 9 milijonov tolarjev na leto, ki jih je bil parlament nazadnje že pripravljen dovoliti, če bi se znižala vo jaška služba na dve leti. Toda Viljem ni hotel odnehati, tem manj, ker je s smrtjo Friderika Viljem a IV. v začetku I. 1861 postal iz regenta kralj in je vedno očit n eje kazal svoje reakcionarne nazore. Nasprotno je pri sledečih vo litvah dobila veliko večino nova »nemška napredna stranka«, med katere ustanovitelji so bili najodličnejši tedanji m ožje, kot antropolog Virchow, zadrugar Schulze-Delitsch, zgodovinar Mommsen i. dr. Po kratkem zasedanju je bil deželni zbor razpuščen, nastopila je nova vlada in izvedla maja 1862 nasilne volitve, pri katerih pa kljub vsemu pritisku ni bil izvoljen noben minister, dočim so naprednjaki dobili skoraj dvetretjinsko večino. Kralj je bil osebno užaljen, trmasto je vztrajal na triletni vojaški službi in grozil z odstopom , toda o tem prestolonaslednik ni maral slišati. Iz neprijetne zad reg e je kralja rešil pariški poslanik Bismarck, ki je bil pripravljen izvesti p o večan je vojske tudi proti volji parlamenta. Oton
pl .
Bismarck,
roj. I. 1815 kot potom ec starih brani-
borskih »junkerjev«, je bil bojevit konservativec, človek d ejan ja, ki ni maral za teorije, a tudi pravica in resnica mu nista bili v se le j sveti. Predvsem je bil Prus in na svoj način veren kristjan; kralju je služil ne kot ustavni minister, ampak kot nekak sred n jeveški vazal in mu znal vedn o vsiliti svojo voljo. Po p re cè j divjih dijaških letih je stopil v državno službo, a pisarna mu ni prijala, zato je šel gospodarit do mov, kjer se je počasi unesel. V združenem deželnem zboru I. 1847 je stopil na politično pozornico in se v naslednjih letih izkazal kot veren branilec reakcije, ki je naravnost sovražil črno-rdeče-žolto »frankfurtarijo«. Za plačilo je postal I. 1851 zastopnik Prusije na zv ez nem zboru v Frankfurtu, kjer se je nekoliko približal liberalnim kro gom južne in zahodne Nem čije. Novi pruski regent ga je proti n je govi volji poslal za poslanika v Petrograd, kjer se je kot diplomat dobro uveljavil. Spomladi 1862 je prišel v Pariz in od tam na mini strski stolec, ki so mu ga njegovi konservativni prijatelji že davno
pripravljali. Vendar se je kralj m ogočnega junkerja vedno otresal, še le v stiski ustavnega konflikta je sed aj v e č ali manj prisiljen sprejel n jegovo pomoč. Bismarck je najprej poizkusil pridobiti o pozicijo z obljubami in vabam i, a ni nič opravil. Poslanska zbornica mu je črtala v proračunu izdatke za p o večan je vojske, gosposka zbornica pa jih je dovolila. Sed aj se je izgovoril na »vrzel v ustavi«, kjer ni bilo nobene d o lo čb e za primer, če dva ustavna fak torja ne so glašata, in je vladal brez o d o b ren eg a prora čuna. Poslanci so sicer protestirali in sklenili, da so mini stri za protizakonite izd atke osebno od govorni. Bismarcku so p rijatelji že s v e tovali, naj p rep iše svo ja p o sestva
K n e z B is m a r c k
na
brata, in kralj se je bal celò za njegovo glavo — toda parlament je ostal le pri besedah. Bismarck je poslance vedno bolj preziral, šikaniral liberalno uradništvo in pritiskal na časo p isje. Ko je kljub temu doživel jesen i 1863 nov poraz pri volitvah, se je resno bavil z mislijo na splošno volivno pravico, s katero bi po Napoleonovem zgledu spravil liberalno m eščanstvo v manjšino. V buržoaziji je imel Bismarck s socialisti skupnega nasprotnika, zato ni čudno, da se mu je sed aj približal Lassalle in mu ponujal pomoč proletariata. V svoji bujni dom išljiji je Lassalle že videl nekako dem okratično kraljevino, ki se bo opirala na ljudstvo in zadavila buržoazijo. Bismarck načrta ni kar tako zam etaval, preden pa je stvar dozorela, je Lassalle poleti 1864 padel v dvoboju. Sicer so pa vp rašanja notranje politike stopala
vedno bolj v ozad je pred važnim i zunanjimi dogodki, ki so Bismarcka predvsem zanim ali. L. 1863 se je zelo burno začelo. V Januarju je izbruhnila poljska vsta ja , ki je nemalo razburila Evropo. Medtem ko se je večina evrop skih držav v e č ali manj očitno zavzela za Poljake, se je Bismarck takoj spočetka postavil na rusko stran in sklenil s carjem vo jaško konven cijo o vzajem ni pomoči zoper upornike. Z orožjem Prusom sicer ni bilo treba nastopiti, dali so pa Rusiji močno oporo nasproti zapadnim silam. Car A leksan d er je bil užaljen, ker se je A vstrija potegnila za Poljake, in je Prusom ponujal kar vojno zvezo zoper njo; toda Bis marck jo je odklonil. Njemu je šlo le za to, da si zagotovi carjevo hvaležnost in dobrohotno nevtralnost za bodoče čase, in ta namen je popolnoma doseg el. Seved a je ta pruski nastop v zvezi s proti ustavnim režimom v notranji politiki vzel Prusiji vse sim patije lib e ralne Zahodne Evrope pa tudi ve like g a dela N em čije. To je upala se d aj izrabiti A vstrija ter v svojem smislu poizkusila rešiti nemško vp rašan je. Vse, kar so nemški državniki zadnja leta v tem oziru za če li, se je razbilo ob avstrijsko-pruskem nasprotstvu. Sedaj so se na pobudo starega lib eralca iz I. 48, Ju lija Fröbla, na Dunaju sklenili obrniti na nemške kneze same. Schmerling in zlasti mladi cesar Franc Jo žef sta šla vsa navdušena na delo. Sredi avgusta se je torej zbralo v staro davnem F r a n k f u r t u ob Mainu nad 30 k n e z o v i n k r a l j e v . Z velikim pompom so začeli svoja p osvetovanja, ki jim je ponosno p red sed oval sam cesar Franc Jožef. Samo eden jim je s svojo od sotnostjo kalil v e s e lje in končno prekrižal vse načrte, to je bil pruski kralj, ali b o lje , njegov minister Bismarck. Kralja Viljem a je cesar že davno prej v gasteinskih toplicah osebno povabil in ko so nato še iz Frankfurta poslali ponj saškega kralja, je Viljem m islil, da se takim vabilom mora odzvati. Toda tu je Bismarck prvič pokazal, da je moč nejši od svo jeg a vla d a rja , in je po hudem boju doseg el, da Viljem ni šel v Frankfurt. Kot skrajno sredstvo je uporabil grožnjo z dem isijo in kako naj bi se takrat kralj upiral parlam entu brez Bismarcka? A vstrija je predložila v Frankfurtu sled eči načrt za reformo Nem ške zv e ze : n ačeloval naj bi ji d irektorij, v katerem bi bili avstrijski
cesar, pruski in bavarski kralj ter še dva kneza. Poleg starega zvezn ega sveta naj bi se na tri ieta shajala še skupščina 300 d e le gatov iz raznih parlam entov. Povsod bi p red sed o val avstrijski za stopnik, če bi bil ta zadržan, pa pruski. Ta načrt je bil sicer brez bistvenih izprem em b z veliko večino sprejet, toda ker bi mogel sto piti v v e ljav o šele s pristankom Prusije, je ostal na papirju. Kljub veliki zameri sta se pa oba tekm eca kmalu nato le še enkrat spri jaznila in šla celo skupno v boj, nam reč proti Dancem. Sredi novem bra 1863 je umrl danski kralj Friderik Vil. in d a n s k o v p r a š a n j e je znova oživelo. Po londonskem protokolu iz I. 1852 naj bi bili vojvodini Schlesw ig
in Holstein
le v personalni uniji z
Dansko, narodna stranka je pa pritisnila že na kralja Friderika, da je priklopil Schlesw ig k Danski, nakar je Nemška zveza sklenila, vko rakati z vojsko v Holstein. Kljub temu je novi kralj Kristijan IX., po tomec
ženske
linije,
podpisal
novo
Schlesw ig navadna danska provinca. S ed aj se je narodno vzbujeno
ustavo,
s
katero
nemštvo odločno
je
postal
dvignilo
v
obram bo ogroženih rojakov. Javno m nenje je zahtevalo ločitev obeh d ežel od Danske pod vlado princa Friderika Augustenburškega iz m oške linije danske dinastije. Ta narodna čustva pa niso Bismarcka nič ovirala, da ne bi vztrajal pri londonskem protokolu: vojvodini naj ostaneta pri Danski, toda le v personalni uniji. Seved a bi jih bil n aj rajši sam zased el. A ker to ni šlo, pa tudi ni maral, da bi se ustvar jala
nova
nemška
državica, ki
pruska nasprotnica. Ker je
bi bila
že
iz sam oobram be
nujno
tudi Avstrija zahtevala izvršitev london
skega protokola, sta se oba tekm eca znašla na isti črti in v začetku I. 1864 sklenila zvezo zoper Dance. Bismarcku je uspelo, da je vp ra šan je bo d o če usode obeh dežel ostalo odprto in tako je šla Avstrija res po kostanj v žerjavico za angleško intervencijo in so se
Pruse. Danci so se zaman zanašali na morali po hudih bojih ukloniti premoči.
Ko so zavezniki zasedli že ves Jiitski polotok in jeli napadati tudi otoke, so Danci sredi poletja prosili za prem irje. Konec oktobra se je nato sklenil mir na Dunaju, kjer je morala Danska obem a nasprot nikoma skupno odstopiti Schlesw ig in Holstein s čisto danskimi okraji na severu vred.
Tako sta dobila zm agovalca v roke plen, ki ju je moral prej ali slej razdvojiti. Medtem ko je Bismarck hotel zavlačevati odločitev, čakajo č prilike, da se plena sam polasti, je Avstrija se d aj podpirala avgustenburškega princa, za katerega je bila tudi večina p rebival stva. Prusija bi ga priznala, le če bi se ji v vojaškem in finančnem oziru čisto podredil; tega seved a Avstrija ni mogla trpeti in vojna se je zd ela že neizogibna, ko je zaradi notranjih težav Avstrija le odnehala. Poleti 1865 je v gasteinski konvenciji prepustila za nekaj milijonov danskih tolarjev Prusom Lauenburg, ostala posest se je pa d elila: Avstrija je prevzela v upravo Holstein, Prusija Schlesw ig; ker je pa ta dobila še razne pravice v Holsteinu, zlasti uporabo kielske luke, je Bismarck pošteno zaslužil grofovski stan, v katerega ga je zd aj kralj povzdignil.
B@j za premoč v Nemčiji Seved a so bile s tem »razpoke ie zam azane«, kot se je Bismarck izrazil, in končna odločitev samo odložena. Nanjo se je je l sed aj resno pripravljati. Zaradi tega se je najprej sešel v Biarritzu z N a p o l e o n o m , ki je bil zadovoljen z Bismarckovim načrtom zveze z Italijo. Kakšne pridobitve ob Renu, ki si jo je
Napoleon želel, mu
Bismarck seved a ni mogel obljubiti, z nadami na Belgijo ali Luksem burško se pa Napoleon ni dal mamiti. Tako je sestanek minil brez vidnega uspeha; jasno je pa bilo, da si obeta Napoleon od bodoče vojne koristi zase. Ker je bil prepričan o zmagi narodne id eje, je ve d el, da nem škega zed injenja ne bo mogel preprečiti, hotel ga je torej izrabiti v svoj prid. Avstrija bo kos Prusiji in Italiji — si je mislil — zato se bo vojna zavlekla in bo dovolj prilike za kakšno m eše tarjenje. Zaradi tega se je delal na vse strani prijaznega. Toda o b ljubil ni nikomur nič trdnega, tudi I t a l i j i ne. Ta najm lajša evropska država je preživljala takrat težke čase. Bila je »zedinjena, a lačna«. Cavour ni našel vrednega naslednika in prim ankljaj v državnem proračunu je znašal za i. 1864 že čez 300 mi lijonov lir. Težave je delalo zlasti »rimsko vprašanje«, saj je morala
vlada poleti 1862 z orožjem zavrniti G arib ald ije v pohod proti Rimu. L. 1864 je pa Napoleonu celò obljubila, da hoče za enkrat pustiti misel na Rim in preložiti prestolnico v Florenco, zato pa se je Napoleon obvezal, da bo n ajkasn eje v dveh letih poklical francosko posadko iz Rima. Italijanske težnje so se torej usmerile na sever proti Avstriji, ki nove kraljevine sploh še ni priznala. Avstrijsko-prusko nasprotstvo je vzbujalo nade in italijanska vlada je s posredovanjem n ekega zasebnika celò poizkusila kupiti B enečijo za 400 milijonov goldinarjev. Na Dunaju so že malo om ahovali. Nazadnje je pa le zmagal odpor konservativne struje, zlasti ker je tudi Bismarck po skušal Avstrijo z denarjem odpraviti iz Holsteina in se je cesar zgrozil ob misli, da računa Evropa že z nekako razprodajo njego ve države. Sedaj sta se našli Prusija in Italija kot naravni zaveznici. V začetku aprila 1866 je Italija na Napoleonov nasvet — vsako odgovornost pa je izrecno odklonil — kjer se je o bvezala, da zaradi reforme nem ške zaveznik ne bo sklepal
podpisala tajno p o g o d b o s Prusijo, ji bo pom agala, če bo Prusija v treh m esecih zvezne ustave začela z Avstrijo vojno. Noben miru brez pristanka svo jeg a druga; v mirovni
pogodbi mora dobiti Italija Benečijo, Prusija pa tudi prim em o terito rialno po večan je. Takoj drugi dan po podpisu pog odbe je stavil Bismarck zveznem u svetu v Frankfurtu predlog, naj se skliče v določenem roku parlament, izvoljen po načelu splošne in neposredne volivne pravice, ki mu bodo nem ške vlad e predložile načrt ustavne reforme. Predlog je vzbudil senzacijo. Bismarck je prekosil g led e liberalnosti vse avstrijske o bljube, tako da mu mnogi niso verjeli. Pruski kralj se je kar ustrašil in bil za vojno vedno manj navdušen. Dvor in vlada kot tudi javno m nenje so se »bratomorne« vojne bali in v Porenju so celò mislili, da so jih Francozom prodali. Vsa n ejevo lja se je obračala zoper Bis marcka, na katerega je bil »Pod lipami« poizkušen atentat. Tudi A nglija in Rusija sta svarili,
Napoleon pa je že govoril
o kom pen
zacijah zase. V teh razmerah je Bismarck le z največjim naporom, ki mu je šel močno na živce, d oseg el svojo vojno, pri čem er mu je pa tudi Avstrija
s svojo
nerodnostjo pom agala.
Ko je
namreč pruski
kralj proti Bismarckovi volji na Dunaju predlagal obojestransko raz-
orožitev, so bili pripravljeni razorožiti na severu, hkrati je bila pa na zahtevo vo ja ške stranke mobilizirana južna arm ada. S tem so bila se ved a p o g ajan ja s Prusi končana. Potem ko je šlo zares in je bila Italija že vezana, so bili na Dunaju pripravljeni B enečijo žrtvovati: odstopili bi jo Napoleonu, ki naj bi jo bil dal Italiji. Toda ta je bila sam ozavestna in jo je hotela imeti naravnost od Avstrije. Ko je Na poleon po svoji navadi konec maja predlagal kongres v Parizu, ki naj bi rešil vsa sporna vprašanja, so vsi pristali na udeležbo, samo Avstrija je stavila za pogoj, da ne držav dobiti kakega p o večanja, kar
sme nobena izmed udeleženih je pom enilo toliko kot odklo
nitev. Na Dunaju so v veliko v e s e lje Bism arckovo končno dobili prem oč fevdalno-vojaški krogi, ki so se zanašali na zavezništvo malih nemških
držav,
pogodbe
pa
med
tudi
na
Napoleona. V juniju je
Avstrijo
in
res
F r a n c i j o , kjer
je
prišlo
do
Avstrija
obljubila, da bo po zmagi na Nemškem odstopila proti denarni o d škodnini Benečijo, in pristala tudi na morebitno Porensko državo pod francoskim varuštvom, s čimer se je kompromitirala pred Nemci. Še isti m esec je prišlo do v o j n e . Avstrija je sklicala holsteinske d eželn e stanove, kar je Bismarck proglasil za kršitev sklenjenih pogodb in dal d e želo zasesti. Nato je Avstrija zahtevala od zveznega sveta, da nastopi zoper Prusijo. Z 9 proti 6 glasovom je ta 14. junija sklenil m obilizacijo štirih vojnih zborov, nakar je pruski zastopnik slovesno proglasil, da smatra Prusija zvezno pogodbo za uničeno. Trhla stavba Nemške zveze, ki jo je
bil pred pol stoletja postavil
dunajski kongres, se je ta dan za v se le j sesula. Hkrati pa je Prusija pozvala nem ške države k- novi zvezi pod svojim vodstvom in tistim, ki so poziv odklonili, napovedala vojno. Pruske čete so vkorakale v Hannoversko, H essensko in Saško, ne da bi našle dosti odpora. Hannoveranci so morali pri Langensalzi kapitulirati, Sasi so se umak nili na Češko in se tu združili z Avstrijci. Vrhovno poveljstvo avstrij skih čet je moral prevzeti B e n e d e k , čep rav se je izgovarjal, da »komaj ve, kod Laba teče«, v Italiji pa pozna »do Milana vsak grm«. Na Dunaju so upali z njim — Benedek je bil M adžar po rodu — napraviti dob er vtis na malo za n esljive m adžarske čete, poveljstvo v Italiji so pa dali
nadvojvodu
Albrehtu,
ker niso mogli
spravljati cesarskeg a princa v nevarnost, da bi bil od Prusov poražen. Italijanov se po pravici niso dosti bali, čep rav so bili ti po številu m očnejši. Ker so ti po nepotrebnem cepili svo je moči, je nadvojvoda Albreht že na kresni dan pri C u s t o z z i potolkel glavno italijansko arm ado, toda preden je mogel zmago izrabiti, je prišla katastrofa na severnem bojišču in do cela preobrnila položaj. Prusi so po M oltkejevem na črtu ločeno prodirali s tremi arm a dami na Č e š k o ; ena je prišla ob Labi iz Saške, druga od severa in tretja, najm o čn ejša, pod kronprincem Friderikom Viljem om od severovzhoda iz S le zije . Benedek, ki je zbral sv o je čete okrog O lo muca, je zam udil ugodno priliko, da bi p rep rečil kronprincu prehod č e z gore, in je šel proti zahodu prvim a dvem a arm adam a nasproti. Po n e k a j neuspehih se je zbal o bko litve in brzojavil na Dunaj, naj sklen ejo m ir; iz odgovora pa je sklep al, da pričaku jejo od n je g a v e č je
bitke. Sklenil je to
rej na višinah zahodno od K r a l j e v e g a G r a d c a začeti boj,
G r o f H e lm u t M o lt k e . ( S l i k a l F. L e n b a c h )
kajti trdno se je zanašal, da bo s svojo prem očjo nad prvima pruskima armadama d o seg el zm ago, preden bi tretja, kronprinčeva, dosegla bo jišče. Tako se je 3. julija vnel vroč boj, ki je spočetka kazal slabo za Pruse; kljub sijajni avstrijski artileriji pa je končno odločila le b o lje izvežbana in b o lje oborožena pruska pehota. Prusi so imeli nove puške na iglo, avstrijske pa so se b asale spredaj, in ker so se Avstrijci po stari napadalni taktiki p reveč izpostavljali pru skemu ognju, so imeli težke izgube. Ko so kmalu popoldne kronprinčeve čete d o se g le avstrijsko desno krilo in se vrgle na izmučene borilce, je bil avstrijski poraz popoln. Prusi so svojo zm ago na srečo
p o d cen jevali in om ogočili Benedeku umik proti Olomucu. Kronprinc mu je sledil in ga potisnil čez Male Karpate v Vagovo dolino, ostala pruska vojska pa je šla naravnost proti Dunaju. Preden pa je dosegla Donavo, je prišla vest o premirju in konec julija so se v mikulovskem gradu začela mirovna pogajanja. 2 e dan pred bitko pri Kraljevem G radcu je Avstrija prosila Na poleona, naj ji posreduje prem irje z Italijo, dan po bitki je bila pa tudi pripravljena odstopiti Benečijo. Napoleon je preplašen od pruske zm age takoj predlagal Italiji in Prusiji, naj ustavita sovražnosti; toda da bi z m obilizacijo pritisnil nanju, se ni mogel odločiti. V Florenci so smatrali pod svojo častjo, da bi vzeli Benečijo brez zm age od Napoleona v dar, in so hoteli poizkusiti svojo srečo tudi na morju. Toda T e g e t t h o f f o v a zmaga pri V i s u jim je vzela vsako v e s e lje in ko jih je Prusija zapustila, Avstrija pa zbrala nove čete ob Soči, so v začetku avgusta sklenili prem irje v Krminu, dočim se je končni mir sklenil šele v oktobru na Dunaju. V Benečiji se je vršil nato plebiscit, ki je se ved a z ogromno večino odločil za Italijo. Tudi beneški Slo venci so glasovali zanjo; tako je bilo skoraj 40.000 ljudi odločenih od našega narodnega telesa, ki se ga poslej dotika laška državna m eja. Bismarcka je N apoleonov nastop najprej tako razburil, da je že mislil na vojno ob Renu, toda kmalu se je zaved el drznosti takih načrtov in sp rejel njegovo po sredo vanje. Pustiti je moral za enkrat južno Nem čijo in se zadovoljiti z osvojitvam i severno od Maina in se ved a čisto prizanesti Avstriji. Bismarcku to ni bilo težko, kajti južni Nemci se mu še niso zdeli zreli za prusko nadvlado, Avstrijo si je pa hotel pridobiti za kasneje, ko bi prišel obračun z Napoleonom. Toda pruski kralj in njegovi vojaški svetovalci bi bili najrajši korakali na Dunaj;
kralj je hotel razen dela Saške in Bavarske celò nemški del
Č e šk e in avstrijsko Šlezijo. Bismarck je imel zopet najhujše b o je z njimi, preden je njegova ob veljala. Slednjič so Avstriji v Mikulovem naložili le 20 milijonov tolarjev vojne odškodnine, prepustila je vse pravice do Schlesw ig-Holsteina Prusiji in vnap rej priznala novo ure ditev Nem čije s teritorialnimi spremembami vred, ki jih bo Prusija izvedla.
Tako je
Avstrija
prepustila
druge
nem ške
zaveznike
njih
usodi, edino Saški je zagotovila ohranitev njene posesti. S temi p o
goji se je sklenil 23. avgusta definitivni m i r v P r a g i , že prej pa so se Prusi v Berlinu pobotali z ostalimi nasprotniki. Južne nemške države so plačale precejšno vojno odškodnino, sicer so morale pristati pa le na manjše mejne korekture. Dalekovidni Bismarck je polagal večjo važnost na to, da so sklenile z njim vojno zvezo in obljubile za primer vojne postaviti svoje čete pod prusko poveljstvo. Bismarcka je namreč skrbela vedno brezobzirnejša Napoleonova zahteva po kompenzacijah. Ta je zahteval najprej mejo iz I. 1814, to je ozemlje do gornjega Rena — v odgovor je Prusija poslala svojo vojsko k Renu — nato je zahteval pomoč pri osvojitvi Luksemburga in morebiti tudi Belgije. Bismarck si je dal te zahteve od francoskega poslanika izročiti črno na belem, sicer pa se je izognil vsakemu o d govoru. Z Avstrijo je bil mir podpisan. Sedaj je hotel predvsem na praviti mir doma in končati ustavni konflikt. Novi pruski deželni zbor, izvoljen ravno na dan zmage pri Kraljevem Gradcu, je imel še vedno liberalno večino, dasi so konservativci precej napredovali. Kralj bi ga bil najrajši razpustil in Bismarck je imel zopet hud boj z njim, preden je dosegel, da je bil deželnemu zboru stavljen predlog za naknadno odobritev tistih izdatkov, ki so bili v zadnjih letih brez fi nančnega zakona izdani. Kralju in zmage pijanim konservativcem se je zdelo to nepotrebno ponižanje, Bismarck pa je nameraval in tudi dosegel, da so se pri tem od liberalne in konservativne strani odlo čile zmernejše skupine; predlog je bil s tričetrtinsko večino sprejet in v novi narodno-liberalni stranki je dobil Bismarck trdno oporo za bodočnost. Napori tega poletja so Bismarcka živčno izčrpali, da je moral za nekaj m esecev izpreči; tako je nova S e v e r n o n e m š k a z v e z a stopila šele spomladi 1867 v življenje. V februarju je bil iz voljen po splošni in enaki volivni pravici državni zbor, ki je sprejel zvezno ustavo, kot so jo pripravile vlade. Pri tem se je moral Bis marck upirati velikopruskim centralistom, ki so hoteli dati zvezi čim bolj prusko lice in južno-nemške države kar z orožjem prisiliti k pri stopu. Dosegel je, da je nova tvorba bila prav za prav zveza držav pod predsedstvom Prusije, ki je imela v zveznem svetu 17 glasov od 34. Prusija je imela poveljstvo nad vojsko in mornarico, zastopala je zvezo na zunaj in sklicevala zvezni svet in državni zbor. Temu je
Bfutfd)lanôô 3uhti»ft.
Sommi eô unter finen #u f? 3 $ glawbf, « fournit e&er unter fine f itfeljjaube!
B o d o č n o s t N e m č i j e . ( A v s t r i j s k a k a r i k a t u r a v » K i k e r i k ij u « 1870)
bil odgovoren zvezni kancler Bismarck, ki je bil edini zvezni minister. Zvezni državni zbor si je znal svojo, prvotno majhno kompetenco vedno bolj razširiti in doseči tudi tajne volitve, le uvedbi poslanskih dnevnic se je Bismarck vztrajno upiral.
Kljub nekaterim težavam — zlasti Hannoveranci niso mogli pre boleti izgube svoje neodvisnosti — se je Severnonemška zveza lepo razvijala, toda pri južnih Nemcih si ni mogla pridobiti simpatij. Sicer je Bismarck že jeseni 1867 južne države tesn eje privezal na carinsko zvezo, tako da je v carinskih zadevah poslej odločal severnonemški zvezni svet, oziroma državni zbor, izpopolnjen z zastopniki južnih držav, toda takoj prvi zastopniki so bili po večini opozicionalci. Strah pred pruskim militarizmom in nazadnjaštvom pa tudi pred ekspanzijo pruske porenske industrije na jug je kljub vsem Bismarckovim priza devanjem še vedno učinkoval. Podpirale so ga stare habsburškovelikonemške simpatije, ki jih je Avstrija rada gojila, pripravljajoč se na m aščevanje za Kraljevi G radec. Toda to je bilo možno le v zvezi z Napoleonom, ki je zahteval zase plačilo ob Renu. Za južne Nemce je nastalo vprašanje, kaj je zanje manjše zlo, Prusi ali Francozi. O d govor ni mogel biti težak, a dokler ni šlo zares, je bil le negotov.
Postanek dualizma Dogodki I. 1866 so uradno Avstrijo in avstrijske Nemce težko za deli. Stoletja stare vezi so bile pretrgane. Italija, za katero je bilo prelite toliko krvi, je bila kljub zmagam na suhem in na morju iz gubljena, iz Nemčije pa je bila izrinjena habsburška dinastija, ki je stoletja nosila nemško cesarsko krono. Avstrijski Nemci so se čutili zapuščene, zato so Slovani upali, da bo sedaj laže doseči pravično ureditev države. Toda posvetovanje slovanskih politikov je pokazalo pre več razlike v nazorih, da bi se vlada nanje ozirala, zlasti pa ni hotela priznati češkim deželam v e č je samostojnosti. Na dvoru so bili trdno odločeni, nadaljevati že pred vojno začeto pot z b I i ž a n j a z M a d ž a r i . Laže kot v zapletenih razmerah tostran Litve so si upali ustvariti novo oporišče v Ogrski, proti volji sledeč Bismarcku, ki je že I. 1863 svetoval avstrijskemu poslaniku, naj Avstrija premakne svoje težišče na vzhod. Toda dočim jo je Bismarck hotel s tem spra viti iz Nemčije, so se na Dunaju mislili le opreti na Madžare, da bi se vrnili nazaj v Nemčijo. »Maščevanje nad Prusi«, je bilo geslo na
Dunaju in zato je prevzel konec oktobra I. 1866 zunanje z a d e v e bivši saški minister baron B e u s t , hud Bismarckov nasprotnik. Kot tujec in protestant je avstrijske razmere slabo poznal; domišljal si je, da je kos Bismarcku in hotel čimprej pomiriti Ogrsko, da bi nato lahko obnovil vojno s Prusi. Že poleti je cesar stopil v stik z Deakom in celò z nekdanjim upornikom Andréssyjem, pri čemer je s o d elo va la tudi Madžarom zelo naklonjena cesarica Elizabeta. No vembra je bil sklican ogrski deželni zbor, ki mu je cesar obljubil o d g o vorno ministrstvo in vrnitev ustave, č e bo izpremenil zakone iz I. 1848. Ko je Deakova večina na to pri stala, je bilo za trenutek videti, da bodo hkrati z Madžari tudi Slovani dobili nekaj pravic. Belcredi vsaj je poizkusil pri tej priliki izvesti nekak federalistični centralizem; vsa monarhija
naj bi se razdelila
na
pet držav: češko, poljsko, jugoslo vansko, ogrsko in avstrijsko, katerih Fr a n c J o ž e f p o b it k i pri K r a l j e v e m G r a d c u .
skupne z a d e v e bi vodil cesar s svo
( F r a n c o s k a k a ri k a t u r a )
jimi ministri brez kakega parlamenta. Zaradi tega je dal izvoliti nove deželne zbore, ti pa bi volili poslance v »izreden državni zbor«, ki naj bi obravnaval predloge Madžarov. Dvetretjinsko večino je imel zagotovljeno, toda Nemci so se uprli »izrednemu državnemu zboru«, ker so bili pač pripravljeni deliti oblast z Madžari, ne pa se odreči svoji oblasti nad Slovani. Cesar je potegnil z njimi, v februarju I. 1867 je Belcredi odstopil in Beust je prevzel tudi predsedstvo vlade. Takoj je razpustil deželne zbore s federalistično večino, pri novih volitvah je pa preskrbel zmago vladnim kandidatom, tako da je imel od deželnih zborov voljeni redni ožji državni zbor njemu vdano večino. Kranjski deželni zbor je sicer
tudi drugič dobii slovensko večino, vendar je poslal poslance na Dunaj. Temu državnemu zboru, ki se je sešel konec maja, so torej predložili a v s t r i j s k o - o g r s k o p o g o d b o kot dovršeno dejstvo. Beustu se je z njo res mudilo. Že februarja je bila obnovljena ogrska ustava in imenovana posebna ogrska vlada pod p red se d stvom grofa J u l i j a  n d r é s s y j a . Ogrski godbo,
parlament ki
jo
je
je
sprejel
6. junija
po
cesar
podpisal, dva dni nato so ga z vsem tradicionalnim pompom kro nali za kralja Ogrske. V primeri z ustavo I. 1848 so Madžari le neko liko popustili. Namesto gole per sonalne unije je ustvarila pogodba realno unijo obeh znotraj samo stojnih držav, kraljevine O g rske in »v državnem zboru zastopanih kra ljevin vica
in dežel« (avstrijska torej niti pra veg a
polo
imena
ni
imela!). O bem a skupne so zunanje z a d e v e in vojska ter stroški za to; zato imata obe državni polo vici tri skupne ministre: zunanjega, v o jn ega in finančnega. O teh skup-
Grof 3ul1^Andrassy
nih zadevah odločata obe tako imenovani delegaciji, t. j. po 60 d e legatov avstrijskega in ogrskega državnega zbora, ki se vsako leto shajata izmenoma na Dunaju in v Budimpešti. Med seboj občujeta samo pismeno in le če se tako ne zedinita, se sestaneta na skupno glasovanje. Tako so si Ogri svojo samostojnost in enakopravnost dobro zavarovali; dobili so celò še svojo vojsko »honvéd« (a brez artilerije in tehničnih čet) in ker se je imel carinski in trgovinski del p o g o dbe vsakih deset let obnavljati, je bila nova »Avstro-ogrska monarhija« res le še država »na odpoved«. Tudi v finančnem oziru so Ogri dobro opravili: k skupnim stroškom so imeli prispevati le 30%, a starih državnih dolgov so prevzeli komaj četrtino.
Nad to, za Avstrijo zelo neugodno materialno stranjo pogodbe, so se v dunajskem parlamentu največ spotikali. Tudi Nemci, ki so sicer upali z dualizmom za vselej utrditi svojo oblast nad Slovani, bi tu radi kaj izpreminjali, pa bilo je prepozno. Za plačilo so vsaj dobili vrnjeno februarsko ustavo, ki se je bistveno izpopolnila s tako zvanimi »državnimi osnovnimi zakoni«. Ti so zajamčili državljanske pravice, versko svobodo in narodno enakopravnost, neodvisnost sod nikov, ministrsko odgovornost itd. ter nekoliko razširili deželno avto nomijo. Konservativni krogi z dvorom na čelu so se temu sicer upirali, ker pa je parlament te zakone previdno zvezal s pogodbo v eno celoto, so 21. decembra 1867 le dobili ce sa rjevo sankcijo in ostali kot » d e c e m b r s k a u s t a v a « v veljavi do konca monarhije. Po ljaki
so se
z dualizmom
tem laže
sprijaznili,
ker so kmalu potem
dosegli za Galicijo precejšno samoupravo s poljskim učnim in urad nim jezikom in čisto zavladali Ukrajincem. S eved a tudi Madžari niso mogli sami obvladati vse Translitvanije in so morali sedaj končno urediti svoje razmerje do Hrvatske. Hrvatski sabor je bil, zanašajoč se na Belcredija, že pripravljen, pogoditi se z Avstrijo, toda Belcredijev p a d e c in nato po Beustu izvedena avstro-ogrska pogodba sta tudi Hrvate postavila pred do vršeno dejstvo. Ker ga niso marali kar tako priznati, je bil sabor razpuščen, v novem saboru so pa z vladno pomočjo dobili večino unionisti (madžaroni), ki so I. 1868 sklenili z Madžari h r v a t s k o o g r s k o »n a g o d b o«. V tej so Hrvatski priznali njene pravice do Vojne krajine in Dalmacije ter popolno avtonomijo v notranji upravi, pravosodju in šolstvu; povsod, tudi v skupnih uradih, je uradni jezik hrvatski; bana postavlja kralj na predlog ogrskega ministrskega pred sednika, a je odgovoren hrvatskemu saboru. Ker se g led e Reke niso mogli zediniti, je bila »začasno« izročena v upravo centralni vladi v Budimpešti. Ker je z dualizmom postal Beust skupni zunanji minister, je konec I. 1867 prevzel v Avstriji vlado knez C a r l o s A u e r s p e r g s tako zvanim »meščanskim« ministrstvom. Večina ministrov namreč niso bili plemiči, a razen Poljaka grofa Potockega so bili vsi Nemci. Auersper gova vlada je bila izrazita vlada nemškega meščanstva, liberalizma
in centralizma. 2 e prej so začeli v državnem zboru napadati kon kordat, sedaj je bil z novimi postavami dejansko razdrt. Cerkvi so vzeli nadzorstvo nad šolo, dovolili zasilni civilni zakon in olajšali pre stop iz ene ve re v drugo. Težko breme je naložil narodom novi brambni zakon s splošno triletno vojaško službo, novi šolski zakon pa j e uvedel splošno učno obveznost. Liberalna zakonodaja je še okre pila odpor konservativnih krogov in Slovanov zoper dualizem. Čehi so burno protestirali in izročili deželnemu zboru »deklaracijo«, kjer so zahtevali za češke dežele samostojno vlado, v odgovor pa je bilo proglašeno nad Prago obsedno stanje. Tudi v drugih deželnih zborih je naraščala opozicija in Slovani so po večini zapustili parla ment, enako tudi Romuni in Italijani. Že poleti 1868 je Auersperg o d stopil, nato je vladal T a a f f e, dokler ni spomladi 1870 prevzel vlade grof P o t o č k i , ki je imel nehvaležno nalogo, zadovoljiti Slovane, ne da bi se zameril Nemcem in kršil dualistično ustavo. Tej nalogi seve d a ni bil kos in je še iste jeseni razočaran podal ostavko, ki pa je bila sprejeta šele v začetku I. 1871. Za n jegove vlade je cesar nemškim liberalcem na ljubo porabil proglasitev p a p e ž e ve nezmot ljivosti za povod, da je poleti 1870 tudi formalno odpovedal kon kordat. Kmalu pa se je jel obračati veter proti Nemcem in liberalcem in razvoj zunanjepolitičnih dogodkov je obetal velike izpremembe: federalizacija Avstrije je bila na vidiku.
Zaton drugega cesarstva Neuspehu, ki ga je N a p o l e o n
I. 1866 doživel v Nemčiji, so se
kmalu pridružili še drugi. O dkar se mu je bilo 1860 posrečilo ustaliti se v Indokini, se je vneto bavil s kolonialno politiko. V državljanski vojni, ki je v I. 1861— 65 divjala med severnimi in južnimi državami severno ameriške Unije, bi bil v zvezi z Anglijo rad pomagal južnim državam. Toda Anglija se je zadnji trenutek premislila, zlasti zato, ker je Rusija odločno nastopila za severnjake. Prav ta vojna je omogočila, da je v sosednji M e h i k i prišel na vlado Juarez, ki je brezobzirno črtal dolgove evropskim upnikom in izzval s tem intervencijo Francije,
Anglije in Španije. Medtem ko sta se drugi dve z Juarezom kmalu pobotali, je hotel Napoleon to priliko dobro izrabiti. Mislil je usta noviti v Mehiki nekakšno vazalno monarhijo in se obenem prikupiti francoskim katolikom, kajti Juarez je bil hud nasprotnik Cerkve. Fran coske čete pod Bazainom so poleti 1863 res osvojile prestolnico Me hiko in v njihovem varstvu je sklenila skuščina mehikanskih odlič nikov ponuditi cesarsko krono nadvojvodu M a k s i m i l i j a n u , bratu avstrijskega cesarja. Maksimilijana na avstrijskem dvoru niso radi videli. Franc Dožef je bil zaradi njegove popularnosti precej ljubo sumen nanj, zato sta si on in še bolj njegova častihlepna žena Charlotta želela stran. Tako se je dal princ izvabiti iz Miramara v daljno Mehiko, kjer je bil naslednje leto kronan za cesarja. Toda Zedinjene države so po Monroeovi doktrini proti temu protestirale in ko je bila domača vojna končana, so od Napoleona zahtevale, da svoje čete odpokliče. Ta se je tem prej vdal, ker je doma rastla napetost s Prusijo, ter prepustil Maksimilijana njegovi usodi. Spo mladi so zadnji Franzoci odšli, nato je Duarez premagal in ujel Maksimilijana ter ga dal junija istega leta ustreliti. Mehikanska nesreča je Napoleonovemu ugledu zelo škodila, vendar se mu je prav tedaj obetala veliko važnejša pridobitev na nemški strani. Po razpadu Nemške zveze je velika vojvodina L u k s e m b u r š k a obvisela nekako v zraku in njen vladar, holandski kralj, ki je bil potreben denarja, bi jo za nekaj milijonov frankov rad prodal Napoleonu. Kupčija je bila že sklenjena in objavljena, toda med Nemci je izzvala veliko razburjenje. Bismarck ga je izrabil in pritisnil na holandskega kralja, da je od kupčije odstopil. Vojna med Nemci in Francozi se je zdela že neizogibna; tu je Bismarck v svarilo objavil svoje pog odbe z južnonemškimi državami, nakar se je Na poleon zadovoljil s tem, da je odšla pruska posadka iz luksemburške trdnjave, deželo pa so proglasili za nevtralno. Poleg n jego ve neodločnosti so Napoleona odvrnili od vojne tudi oziri na pariško mednarodno razstavo, ki je bila istega leta (1867) in ki mu je prinesla še zadnje srečne dni sredi visokih gostov. Prišla sta tudi pruski kralj Viljem in Bismarck, avstrijskega cesarja pa je najbrž zadržala nesrečna smrt brata Maksa, ki je grozila ohladiti
razmerje med Avstrijo in Francijo. Toda Beust, ki je potreboval Fran cijo zoper Pruse, je d osegel, da se je Napoleon poleti sešel s Francem Jožefom v Salzburgu, kjer mu je izrazil svoje sožalje in se nekako opravičil. Jeseni je obiskal pa avstrijski cesar Pariz, kjer so ga nalašč zelo navdušeno pozdravljali. Obakrat so se ve d a imeli tudi politične razgovore, vendar do konkretnih sklepov niso prišli. Tudi Napoleon se je oziral za z a v e z n i k i , kajti sam si ni upal nad Pruse, in je vedno mislil na trozvezo: Francija, Italija, Avstrija. Dočim je bila v Avstriji močna vojna stranka okrog Beusta in nadvoj vo de Albrehta, so se v Italiji obotavljali, potegniti z bivšim sovraž nikom zoper bivšega zaveznika. Predvsem so zahtevali plačilo, ki ga Napoleon
ni
maral
dati:
Rim.
Sicer
je
Napoleon
po
nekdanji
pogodbi poklical francosko posadko iz Rima, toda ko ga je jeseni 1867 Garibaldi s svojimi prostovoljci zopet napadel, je prihitela fran coska vojska, garibaldince pri Mentani občutno porazila in ostala v Rimu. To so Italijani Napoleonu zelo zamerili in prav zaradi tega do trozveze ni prišlo, čeprav je bila spomladi 1869 že zelo blizu. Avstrija je bila pripravljena odstopiti Italiji Južne Tirole, Napoleon pa ni mogel žrtvovati Rima in se zameriti katolikom, ki jih je v težavnem notranjem položaju zeio potreboval. Vendar so si vsi trije vladarji v posebnih pismih obljubili diplomatsko sodelovanje, oba cesarja sta si pa o b ljubljala tudi vojaško pomoč. Spomladi 1870 se je nadvojvoda Albreht dalj časa dogovarjal v Parizu z vojaškimi krogi, neki francoski oficir pa je šel na Dunaj. Toda Franc Jožef je bil dosti manj bojevit kot pa Albreht. Pripravljen je bil začeti vojno le, če bi bil izzvan, nikakor pa ni maral sam napasti hkrati s Francozi, kot je zahteval Napoleon. Tako ta ni imel n o benega trdnega zaveznika in bi se pri stari svoji n e odločnosti, ki jo je njegova vedno hujša bolezen še povečala, najrajši zopet izognil vojski, toda to pot so ga dogodki, svetovalci in žena potegnili za seboj — v propast. Napoleona so k vojni priganjale in ga hkrati pred njo plašile tudi n o t r a n j e p o l i t i č n e r a z m e r e . Še bolj kot sicer je bila pri njem notranja politika odvisna od zunanje, kajti kot njegovega vélikega strica so tudi njega mogli držati le uspehi in zmage na zunaj. Z vojno v Italiji I. 1859 se je končala tudi v Franciji najhujša
reakcija; zamera pri katolikih zaradi okrnjenja Cerkvene države je približala
cesarja
liberalcem. Sredi tega
leta je
obširna
amnestija
vrnila svobodo skoraj vsem izgnancem iz I. 1851, nato so bile razširjene pravice zakonodajnega zbora in olajšane spone časopisju. Politično življenje je polagoma oživelo in v zbornici je rastla liberalna opozicija, katere del bi bil pripravljen za ceno ustavnih koncesij podpirati cesarja. Neuspehi v Nemčiji in v Mehiki so nagnili cesarja, da se je v začetku I. 1867 približal tej »tretji stranki« in obljubii nekaj reform, ki so biie šele naslednje leto izvedene. Predvsem je bila v pre cejšnji meri obnovljena svoboda tiska in zborovanja. Zato pa naj bi zbornica dovolila v e č je vojne dajatve. Izkušnje iz I. 1866 so. vzbujale upravičen strah, kajti Francija je imela primeroma le majhno vojsko poklicnih vojakov. Vendar ni marala zbornica o splošni vojni dolžnosti po pruskem zgledu niti slišati in je poleg zvišanja letnega kontingenta pristala le na devetletno službovanje: 5 let v liniji, 4 leta v rezervi. Iz vseh številnih o proščencev so pa ustvarili tako zvano mobilno gardo, ki je pa ostala bolj na papirju. Važnejše je bilo, da je dobila infan t e r ia izvrstne nove puške »chassepotKe«, artilerija pa »mitrailleuse«, od katerih so si posebno veliko obetali. Svoboščine, ki jih je dala vlada, je znala opozicija dobro izrabiti. Pri volitvah I. 1869 je tretja stranka dobila veliko večino, nevarno pa je zrastla tudi skrajna levica. Po kratkem omahovanju se je Napo leon odločil za » l i b e r a l n o c e s a r s t v o « . Ustava se je izpremenila v parlamentarnem smislu, vendar so ostali ministri še vedno odvisni le od cesarja, ki je imenoval tudi vse senatorje. Velik del tretje stranke z Ollivierjem na čelu je šel v vlado, zato je bila pa ostala opozicija toliko bolj brezobzirna. Da bi se prepričal o polo žaju, je napravil Napoleon o novi liberalni ustavi ljudsko glasovanje; soglašanje z njo naj bi po uradnem razglasu pomenilo obenem za upnico cesarju in zagotovilo nasledstvo njegovemu sinu. Vladni pri tisk in pa strah premožnih slojev pred novo revolucijo sta naredila, da je bilo oddanih le poldrug milijon glasov »proti«, skoraj osem milijonov pa »za«. Toda Pariz, ki je bil za Francijo vedno merodajen, se je slabo izkazal. Zlasti med vojaštvom je bilo toliko glasov »proti«, da Napoleon
kljub navideznemu uspehu ni mogel
biti zadovoljen.
Ker tudi s pridobivanjem zaveznikov na zunaj ni uspel in se mu je poslabšala še bolezen, se je Napoleon odločil za mir. Po liberalni angleški vladi je predložil Prusiji skupno razorožitev in dasi je Bis marck ponudbo odklonil, je francoska zbornica za prihodnje leto 1871 znižala število rekrutov za 10.000. Videti je bilo, da je mir za enkrat zagotovljen, ko je nepričakovana iskra iz Španije vžgala že dolgo pričakovano vojno.
Franeosko-nemška vojna Na Š p a n s k e m
še vedno ni bilo pravega miru. Mlada kraljica
I z a b e l a je bila po razuzdanem življenju vredna hči svoje matere Kristine. Enako pogosto kot svoje ljubimce je menjavala tudi svoje ministre. Še najdlje je vladal grof O'Donnell, zmožen državnik irskega pokolenja, ki je dosegel nekaj uspehov v kolonijah in izvedel tudi doma nekaj koristnih reform. Kljub temu je nezadovoljstvo naraščalo in progresisti so uprizarjali vedno nove zarote in upore. Zato je kraljica poleti 1866 izročila vlado zopet energičnemu generalu Narvaezu, ki bi bil morda z diktatorskimi sredstvi rešil njen prestol, da ni čez dve leti nenadoma umrl. Njegov naslednik je kmalu izzval vojaški upor v Cadizu, ki sta se mu pridružila vsa Andaluzija in tudi Madrid. Bur bone so odstavili, Izabela je pa kar iz San Sebastiana, kjer je bila na letovišču, zbežala v Francijo. Voditelj upora in začasne vlade je bil general Prim, ki ni maral republikancev in je pri volitvah v konstituanto preskrbel večino monarhistom. Tako je dobila I. 1869 Španija novo liberalno ustavo, ki je prvič v Španiji določala versko enako pravnost, dočim je bila prej dovoljena v državi edino katoliška vera. Že zato se je tej ustavi upirala duhovščina, oživeli so tudi kariisti, na drugi strani pa je bila močna republikanska opozicija. Izbira novega kralja za monarhiste ni bila lahka naloga. Od stare dinastije niso marali nobenega; mnogi so se navduševali za Ferdi nanda Koburškega, ki je po smrti svoje žene Marije da Gloria (1853) vladal v sosednji Portugalski kot regent za mladoletnega sina. Toda Portugalci so se po pravici bali združitve z močnejšim sosedom, kajti
vedeli so, da bi postali potem le malopomembna manjšina. Naslednji kandidati so bili neki savojski princi, toda italijanska vlada se kljub slavohlepnosti Viktorja Emanuela ni marala zapletati v španske zmeš njave. Ko so bili že povsod zavrnjeni, so se jeli Španci resno zanimati za princa L e o p o l d a iz rodbine H o h e n z o l l e r n - S i g m a r i n g e n , čigar brat je bil nedavno zasedel prestol v Romuniji in se tam dobro izkazal. Leopold je bil katolik, v svaštvu s portugalskim dvorom, po materi sorodnik Napoleonov in seved a tudi sorodnik pru skega kralja; vse to je pri španski vladi govorilo zanj, toda Leopold je njeno ponudbo trikrat zaporedoma odklonil. On sam ni bil po sebno častihlepen in podjeten, vrh tega je bil pa pruski kralj Viljem Scot rodbinski poglavar odločno proti zvezam s španskimi revolucio narji. Toda zopet je bil Bismarck drugega mnenja in zopet je obveljala njegova. Bismarck je že prej podpihaval upor proti Francozom prijazni Izabeli in sedaj se mu je zdelo kot nalašč, da bo s pomočjo Hohenzollernca na španskem prestolu lahko držal Napoleona v kleščah. Da se bodo Francozi zaradi te kandidature razburjali, ga ni skrbelo, saj je bil za vojno pripravljen in morda jo je hotel prav na ta način izzvati. Na prigovarjanje
Bismarcka in tudi svo jega očeta je torej
princ Leopold junija 1870 že četrtič mu ponujeno kandidaturo za španskega kralja sprejel in kralj Viljem je njegovo odločitev potrdil. Proti volji prizadetih je stvar prišla takoj v javnost in izzvala v Parizu
n ajvečje
ogorčenje. Zunanji minister Gramont je
dejal v
zbornici, da Francija ne bo pustila obnoviti monarhijo Karla V., ter jasno namigaval na vojno. Toda Napoleon je po stari navadi zopet hodil po ovinkih. Po raznih posredovalcih je pritiskal na princa Leo polda, da bi se kandidaturi odpovedal, hkrati se je pa zaradi nje pogajal s kraljem Viljemom, da bi dobil povod za vojno ali pa bi s ponižanjem Prusije potolažil francosko javno mnenje. Zaradi tega je šel francoski poslanik Benedetti v kopališče E m s za Viljemom in mu prigovarjal, naj princu kandidaturo prepové. Kralj je francosko za htevo odklonil, a vendar je princu o dpoved priporočil. Ta se je 12. julija res odpovedal, nakar so se vsi oddahnili v prepričanju, da j e vsak povod za vojno odpadel. Toda v Parizu so bili vladni poslanci in ministri, zlasti Gramont, še bolj pa cesarica Evgenija, prepričani, da
je sedaj najugodnejši trenutek za vojno, ki so jo itak smatrali za neizogibno. Zato se s prinčevo o dp o vedjo niso zadovoljili; pritisnili so na pruskega kralja, naj izjavi, da v bodoče morebitne nove kan didature princu sploh ne bo dovolil. To zahtevo svoje vlade je zjutraj 13. julija sporočil Benedetti kralju Viljemu na zdraviliški promenadi v Emsu. Kralj jo je seve d a odklonil in ga zato kasneje ni hotel spre jeti v avdienco, češ da mu nima nič ve č povedati. Bismarck je takrat prišel ravno iz svoje pomorjanske graščine v Berlin, da bi se odpeljal h kralju v Ems. Ko je v Berlinu zvedel za prinčevo odpoved, je bil ves iz se b e : vojna mu je ušla in Nemčija je ostala osramočena. Tedaj je prišla » d e p e š a i z E m s a«, v ka teri mu kralj sporoča najnovejšo francosko zahtevo in kako jo je zavrnil; obenem mu prepušča odločitev, ali naj se vsa zadeva objavi ali ne. Bismarck se je po Moltkejevem zatrdilu, da se je bolje takoj vojskovati kot še naprej odlašati, hitro odločil: priredi! je nemško brzojavko tako, da je kraljeva zavrnitev Benedettija bila posebno ostro poudarjena, in jo izročil časopisju. Učinek je bil tak, kot si ga je želel. Še dopoldne 14. julija je ministrski svet v Parizu mislil na mirno rešitev spora, nato so pa izvedeli za nemško d e p e šo in po poldne je bila že odrejena mobilizacija, drugo jutro pa proglašena v o j n a v senatu in skupščini. Dočim jo je senat enodušno pozdravil, so imeli nekateri poslanci, predvsem Thiers, pogum, da so svarili pred njo. Večino pa je navdušenje potegnilo za seboj in Pariz je ve s iz se b e prepeval marseljezo in klical »A Berlin . . . « Vojna napoved je bila izročena 19. julija v Berlinu, kamor se je kralj vrnil že 15. in tudi takoj odredil mobilizacijo. Tudi v Prusiji in z njo zvezanih državah je bila vojna z večjim ali manjšim navdušenjem pozdravljena, odločilno pa je bilo, kaj bodo k nji rekle južne nemške države. Francozi so seve d a pričakovali, da bodo ostale vsaj nevtralne. V bavarski zgornji zbornici so konservativci res predlagali oboroženo nevtralnost, véliki vojvoda hessenski pa je Napoleonu sporočil, da težko pričakuje »osvobojenja«. Toda ti posamezniki so izginili v sploš nem vojnem navdušenju tudi južnih Nemcev, zlasti ko so izvedeli, kako so pred štirimi leti Francozi mešetarili za njihovo zemljo. Tako je našla Francija, ki je napovedala vojno samo Prusiji, prvič v zgo
dovini združene proti sebi vse Nemce. Temu prvemu razočaranju je sledilo kmalu še drugo: znašla se je tudi b r e z z a v e z n i k o v . Na Dunaju so bili sicer zelo bojeviti in le na pritisk Andréssyja, ki se je bal za ogrske pridobitve iz I. 1867, je 18. julija kronski svet sklenil nevtralnost, toda Beust in nadvojvoda Albreht sta jo mislila samo izrabiti za oborožitev. Celò cesar je še teden kasneje pisal Napoleonu o »obrambi skupnih interesov« in iskal stika z Italijani. Toda v Florenci je bil edino kralj za vojno. Vlada in zlasti radikalni nacionalisti so imeli rajši Bismarcka kot Napoleona, ker temu niso mogli odpustiti Mentane. Najbolj pa je avstrijsko bojevitost ohladila carjeva izjava, da bodo Rusi po pogodbi s Prusijo vkorakali v Galicijo, če bo Prusija napadena. Enako svarilo so dobili tudi Danci, ki jih je šel vabit poseb en francoski odposlanec. Kmalu pa svaril ni bilo več treba; novice o prvih nemških zmagah so preplašile vse francoske prijatelje in oba nasprotnika sta si stala do konca sama nasproti, kar je v zgodovini redek primer. Seveda je ostala tudi Anglija nevtralna, zlasti še, ko je Bismarck 25. julija objavil Benedettijev predlog o aneksiji Belgije . . . V diplomatskem oziru so torej Francozi vojno slabo pripravili, a še slabša je bila vojaška priprava. Dočim se je prej vojni minister L e b o e u f hvalil, da je do zadnjega »gamašnega gumba« vse pre skrbljeno, je ob mobilizaciji manjkalo tu municije, tam orožja, tu konj in voz, drugod zopet obleke ali pa tudi vsega hkrati. Ker je Leboeuf, ki je prevzel tudi načelstvo štaba, v zadnjem trenutku prevrgel stare, dobro premišljene načrte in namesto treh armad postavil pod cesar jevim vodstvom le eno »rensko armado«, je bila zmešnjava še večja. Zdaj se je usodno pokazala tudi vsa nemoralnost in korupcija, ki se je, kot še vselej pod absolutizmom, tudi pod drugim francoskim cesar stvom bujno razpasla. Prvotni francoski načrt je bil: sovražnika pre hiteti in severno od alzaške meje vdreti čez Ren — tako bi južne Nemce oddvojili, potegnili Avstrijo za seboj in Prusijo hitro prisilili k miru. Slabe izkušnje ob mobilizaciji so se ved a ta načrt prevrgle in na prehod čez Ren ni bilo misliti. Porazdelili so torej armado po vsej dolgi meji vražniku.
med
Švico
in Luksemburško
in prepustili
iniciativo
so
Nemško vojsko, katere mobilizacija se je izvršila z vso natančnostjo, je vodil M o 11 k e po dobro pripravljenih načrtih. Postavil je zopet tri armade, ki naj bi ločeno korakale in nazadnje združene nekje pri Metzu udarile na Francoze, podobno kot se mu je to posrečilo pred štirimi leti pri Kraljevem Gradcu. Toda ti načrti so ostali na papirju in dogodki so se — tudi po krivdi nemških vojskovodij — razvijali dokaj drugače. Prve nemške zmage pri Weissenburgu (4. avgusta), Wörthu (6. avgusta) in zlasti krvava pri Spichernu istega dne so pri silile Francoze k umiku v drugo smer, kot jih je Moltke hotel imeti. Najbolj važne so bile politične posledice teh zmag, kajti zaradi njih je ostala Francija brez zaveznikov, doma se je pa nevarno oglasila opozicija. Cesarica Evgenija, ki jo je Napoleon postavil za regentinjo, je v Parizu brž proglasila obsedno stanje in sklicala obe zbornici. Ko je dobil Olivier v skupščini nezaupnico, je poverila vlado energič nemu generalu Palikau, ki je razpisal nove nabore in obnovil nacio nalno gardo. Umakniti se je moral tudi Leboeuf, cesar pa je prepustil vrhovno poveljstvo B a z a i n u. Strah pred opozicijo, to je pred re publiko, je vedno usodneje vplival na bojevanje. Namesto da bi armado pravočasno umaknil v boljše postojanke zadaj, je Bazaine odlašal tako dolgo, da sta prvi dve nemški armadi pred Metzom pre koračili Moselo in mu zaprli umik. Okrog M e t z a so se sredi avgusta bile najbolj krvave bitke vse vojne. Francozi so bili od vseh strani potisnjeni v trdnjavo, ki so jo Nemci nato obkolili in oblegali. Cela prva nemška armada in večji del druge sta pod princem Friderikom Karlom ostala tu, iz drugih čet so pa napravili tako imenovano maaško armado, ki naj bi obenem s tretjo, s tisto, ki jo je vodil pruski pre stolonaslednik, prodirala proti Châlonsu in Parizu. Tam pri Châlonsu se je nahajala preostala francoska vojska, ki jo je cesar izročil M a c Mahonu,
in sklenili so že, naj bi se umaknil proti Parizu. Toda od
cesarice in vlade so prihajala obupna svarila: vsak umik bi prinesel revolucijo in pometel z dinastijo! Tako so se zopet obotavljali, izpreminjali že dana povelja in izgubljali zaupanje čet, ki so tudi za radi slabega vremena veliko trpele. Ko je Mac Mahon na ukaz iz Pariza nazadnje le udaril proti Maasi, da bi osvobodil Metz in spravil Nemce med dva ognja, je bilo že prekasno. O b e nemški armadi, pre
stolonaslednikova je bila že dosegla Marno, sta krenili naravnost na sever in zajeli Mac Mahona pri S e d a n u. Tu se je 1. septembra zjutraj začela odločilna bitka. Na srečo je bil Mac Mahon takoj v začetku težko ranjen, njegov namestnik je zaman poizkušal predreti vedno bolj se zožujoči nemški obroč, iz ka terega je tisoč topov bruhalo ogenj na obupno se boreče Francoze. Ko so ob štirih popoldne padale krogle že v mesto, je Napoleon na pravil konec nesmiselnim žrtvam. Dal je razobesiti belo zastavo in pisal Viljemu, da mu izroča svoj meč, ker »mu ni bilo usojeno umreti sredi svojih vojakov«. Ker so Nemci zahtevali popolno kapitulacijo in Bismarck kljub sestanku z Napoleonom ni maral odnehati, so se pogajanja zavlekla do naslednjega dne opoldne. Samo oficirji so proti častni besedi dobili svobodo, okoli 100.000 vojakov pa je šlo v nemško ujetništvo in z njimi tudi cesar. Tega so z vsemi častmi od vedli na grad Wilhelmshöhe, kjer je nekoč veseljačil njegov stric, veseli Jérôme kot kralj westfalski. Veličastno je odmevala tisto noč po sedanskih gričih iz grl 100.000 zm agovalcev stara Luthrova pesem »Eine feste Burg ist unser Gott« — vsa Evropa je prisluhnila, dobro čuteč, da se je obrnil list v njeni zgodovini. Toda tisti — in teh je bila večina — ki so mislili, da je zdaj vojske konec, so se zelo motili. Končala se je vojna z Napoleonom, vojna s Francozi se je pa šele prav začela.
Konec francoskega in obnovitev nemškega cesarstva Prva posledica sedanske katastrofe je bil seveda pa d ec monar hije. Ko je 3. septembra opozicija hkrati z vlado dobila usodno no vico, je Jules Favre takoj predlagal odstavitev Napoleona in njegove dinastije. Cesarica je zaman iskala pomoči pri Thiersu, naslednji dan, v nedeljo 4. septembra, pa se je naglo in brez prelivanja krvi iz vršila revolucija. V zbornico, ki je pravkar odstavila cesarja, so vdrli demonstranti in nato v mestni hiši proglasili začasno rodne
obrambe«.
Predsedoval ji je
»vlado
na
pariški guverner general
Trochu, Gambetta je prevzel notranje in Jules Favre zunanje zadeve,
Thiers pa je odšel ven iskat zaveznikov. Republike izrecno niso pro glasili, dasi jo je imela velika
večina v mislih;
tudi za orleaniste in
rojaliste je stopilo vprašanje državne oblike za enkrat v ozadje, prvo je bila sedaj vojna. Nje nadaljevanje je postalo neizogibno, ko je
DE PROFUNDIS M .
Favre na ses1anku z Bismarkkom izvedel, da Nemci zahte vajo z a s e Alzacijo. A l z a c i j o je Prusija ter ja la ž e I. 1815 in poslej je z rastočo narodno zavestjo ta zahteva postala last vsega naroda. Nemški državniki bi se ji težko upirali, dasi so mnogi mislili na neprijetne po sledice, ki jih bo imela osvo jitev A lzacije proti volji nje nih prebivalcev. Tudi Bismarck je priznal, da hočejo Alzačani ostati Francozi, toda zanj so bili merodajni predvsem stra teški oziri. Alzacijo je potre boval v varnost južne Nem čije, da bi se potem ta, rešena strahu pred Francozi, rajši ze dinila s severno. Francozi so upali, da se
zavzela
ostala
bo za Alzacijo
Evropa, katere simpatije so bile po Napoleonovem
padcu in prevelikih nemških uspehih vedno bolj na strani Francozov. Toda ostalo je le pri simpatijah, za resnično pomoč pa je našel Thiers na svojem romanju po Evropi povsod gluha ušesa. Še najbolj bojeviti so bili seveda na Dunaju, kjer so mislili celò na to, da bi odpravili Ruse z Galicijo, od Prusov pa zahtevali Šlezijo in Bavarsko. Tudi an gleški Gladstone bi bil rad organiziral protest nevtralcev proti ane ksiji Alzacije, toda večina ministrov ni bila za to. Predvsem so se pa vsi bali Rusije, kjer je bil car ves navdušen nad zmagami svojega
strica in varovanca. Da bi se mu izkazal hvaležnega in hkrati obrnil pozornost Evrope drugam, mu je Bismarck namignil, naj bi Rusija iz koristila priliko in se otresla omejitev, katere ji je I. 1856 pariški kon gres naložil v Črnem morju. Rusi so se brž odzvali, toda enostranska kršitev mednarodne p o g o dbe je vzbudila zlasti v Angliji in Avstriji ogorčen protest. Ker pa vojne nihče ni maral začeti, so na posebni »črnomorski«
konferenci
v Londonu v začetku I. 1871 ugo
dili Rusiji in odpravili nevtralizacijo Črnega morja. Na londonsko konferenco so Rusom v prid delovali
tudi
novi
uspehi nemškega orožja v Franciji. Izpred Sedana so odšli Nemci po časi pred
Pariz
in ga proti koncu septembra popolnoma obkolili.
Prepričani so bili, da razvajeno mesto ne bo preneslo daljšega oble ganja in da se ne bo dosti upiralo. Toda varali so se temeljito: Pariz je rešil svojo čast. Od I. 1840 je bil dobro utrjen, sedaj so pa že po prvih porazih v avgustu jeli izpopolnjevati utrdbe, zbirati vojaštvo in topove, pa tudi živež. Razen kakih 100.000 aktivnih vojakov in mor narjev je bilo v mestu sicer še nekaj 100.000 mož mobilne in narodne garde, toda njihova vojaška vrednost ni bila velika in se je z vsakim dnem manjšala. Za prodor nemškega obroča ta posadka ni zadosto vala, čeprav je ob nekaterih izpadih Nemcem prizadejala veliko skrbi. Da bi odpor Parižanov prej zlomili, so slednjič po božiču začeli mesto bombardirati. K temu je Bismarck že dolgo priganjal, dočim je Moltke s svojim štabom smatral obstreljevanje za nepotrebno, češ da bo že lakota opravila svoje. V resnici je kljub veliki škodi, ki so jo napra vili topovi, uklonilo Parižane le pomanjkanje živeža in kuriva. Že pred božičem je zmanjkovalo konjskega mesa, da so ga odmerili po sa mezni osebi le 30 g na dan, zato so bili dobrodošla pečenka tudi psi, mačke in celò podgane. Konec leta so prodajali mačke po 8 frankov in restavraterji so plačali za slona iz zoološkega vrta po 30 frankov za kg. Po c e le ure so se tudi boljše gospe nastavljale pred trgo vinami za pičle porcije slabega kruha in drugih živil. Premalo hra njeni ljudje so v izredno ostri zimi močno bolehali in umirali, prepad med revnimi in bogatimi se je nevarno poglobil, upornost je nara ščala. Odpor Parižanov se je naglo bližal svojemu koncu, zlasti ker so bili v pričakovanju pomoči od zunaj vedno bolj razočarani.
K o n t r a s t : P a r iz p r e d v o j n o in m e d o b l e g a n j e m . ( F r a n c o s k a k a r i k a t u r a . C h . V e r n i e r )
To pomoč je velikopotezno organiziral ognjeviti L e o n betta,
Gam
ki je v začetku oktobra z balonom srečno ušel iz Pariza. V
Toursu, kjer je vlada pustila »delegacijo« treh ministrov, je Gambetta prevzel notranje zadeve, vojsko in finance ter postal kmalu nekak diktator. Poklical je pod orožje v s e Francoze od 21. do 40. leta in spravil na nóge 600.000 mož. Domače tovarne so delale s polno paro, pa tudi iz Anglije in Amerike je prišlo orožje in strelivo, tako da so kmalu stopile sovražniku nasproti tri močne armade. Stara cesarska vojska seved a to ni bila; orožje je bilo raznih vrst, vojaki slabo izvežbani, oficirji stari upokojenci ali pa neizkušeni mladeniči. Usodno je postalo tudi izdajstvo Bazainovo v M e t z u. Ta republikanske vlade
186
sploh ni priznal, iskal je zveze z Napoleonom in celò z Nemci; častihlepnež je menda mislil svojo armado prihraniti za konec vojne in z njo sebi pomagati kvišku. Zato niti ni poizkusil oblegovalcem uiti, kasneje pa se je kmalu naveličal in kapituliral že 27. oktobra. Zopet je š!o poldrugi sto tisoč mož v nemško ujetništvo, obenem je pa po stala prosta cela nemška armada. Ko je čez tri leta stal Bazaine pred vojnim sodiščem in se izgovarjal, da takrat ni bilo v e č zakonite vlade, je dobil od predsednika znani odgovor: »Bila pa je Francija!« O b s o dili so ga na smrt, a čeprav ni hotel prositi za pomiloščenje, so ga pomilostili na 20 let je č e , iz katere je ušel v inozemstvo. Nemške čete izpred Metza so bile na jugu zelo dobrodošle. Tam je nova »loirska armada« vrgla Nemce iz Orleansa in jela prodirati proti Parizu," kjer so — z golobjo pošto obveščeni — že pričakovali rešitve. Toda prve dni decembra so se morali Francozi po hudih bojih umakniti. Zato so izgubili Orleans in Gambetta se je preselil s svojo vlado na varno v Bordeaux. Kljub vsem naporom in vse j požrtvoval nosti Francozi tudi drugod niso imeli sreče. Veliko so pričakovali v začetku I. 1871 od dogodkov na vzhodnem bojišču. Tam se je predal Nemcem po hrabri obrambi 28. septembra S t r a s s b o u r g , nakar so začeli oblegati Belfort in prodrli dalje do Dijona. Francozom, ki niso imeli veliko vojske, je prišel sem pomagat tudi Garibaldi z večjo četo prostovoljcev. Poveljnik francoske vzhodne armade Bourbaki je poizkusil priti Nemcem za hrbet in rešiti Belfort, toda p resen ečen je ni uspelo. Po prvem umiku so šli Nemci zopet naprej in obkolili Fran coze, da so bili deloma prisiljeni umakniti se na švicarska tla, kjer so jih razorožili in internirali. Tačas se je bo je van je drugod že nehalo. Ko je vlada v Parizu obupala nad armadami v provinci in je zmanjkalo živil, je poslala Favra k Bismarcku. Ta ga je sprejel z besedam i: »Pričakoval sem vas!« in 28. januarja sta sklenila splošno tritedensko p r e m i r j e z izjemo vzhodnega bojišča. Nemci so smeli zasesti pariške forte, a mesta ne; posadka razen ene linijske divizije in vse narodne garde je morala izročiti orožje, mesto pa plačati 200 milijonov frankov kontribucije. Med premirjem naj bi se vršile volitve v narodno skupščino, ki bo od ločila o končnem miru. Bojeviti Gambetta je sicer očital Parižanom
strahopetstvo in mislil celò na diktaturo, toda večina — tudi g e n e ralov — je bila proti nadaljevanju vojne. Volitve so to jasno poka zale; izvoljeni so bili skoraj sami desničarji iz vrst premožnejših slojev, ki niso več marali nobenih vojnih poizkusov. Mož njihovega zaupanja je bil stari T h i e r s in kar 26 okrajev mu je poklonilo man dat. Narodna skup ščina
v Bordeauxu
ga je izvolila za »šefa izvršilne oblasti«, na kar je šel s Favrom v Versailles, po g a jat se z Nemci. Ti so najprej zahtevali Alzacijo z Belfortom in del Lotaringije z Metzom ter 6 mili jard frankov vojne odškodnine. Thiersu se je posrečilo re šiti Belfort, zato je pa moral Nemcem dovoliti, da so smeli z n ajve č 30.000 mož mi zasesti del Pa riza za toliko časa, da bi narodna skup ščina te mirovne po goje odobrila. Tudi vojno odškodnino so znižali na pet milijard; eno milijardo je morala plačati Francija do konca leta, ostanek v treh letih s 5% obrestmi; dotlej so smeli Nemci imeti zaseden del fran coskega ozemlja. S temi pogoji je bil 26. februarja podpisan prelimi narni mir, ki ga je narodna skupščina že 1. marca z ogromno večino ratificirala; poslanci iz Alzacije in Lorene so zaman protestirali: mo
rali so se žrtvovati za celoto. Ze v začetku seje je skupščina skoraj soglasno potrdila tudi odstavitev Napoleona in njegove rodbine ter mu naprtila odgovornost za vso nesrečo, ki je zadela domovino. Pri pogajanjih za končno mirovno pogodbo, ki so se vršila v Bruslju, so se pojavile pa znatne težave. Predvsem se niso mogli sporazumeti o načinu plačevanja vojne odškodnine, odkupu železnic in o trgo vinski pogodbi. Toda žalostna državljanska vojna, ki je medtem iz bruhnila v Parizu — Bismarck je bil že navezal stike s komunardi — je prisilila Francoze k popuščanju in 10. maja je bil v F r a n k f u r t u o b M a i n u p o d p i s a n mi r . Nemci so s svojimi zahtevami skoraj povsem prodrli, glede carin so se zadovoljili s klavzulo »največje ugodnosti«, a že to so francoski gospodarstveniki smatrali za »indu strijski Sedan«. Nesreči izgubljene vojne z zunanjim sovražnikom se je pridružila še d o m a č a v o j n a v P a r i z u , ki je bila najbolj krvava držav ljanska vojna vsega stoletja. Strah pred Nemci je bil spočetka po tisnil notranja nasprotstva v ozadje, toda že med obleganjem je imela vlada nekajkrat opraviti z odporom skrajne republikanske levice. Nova konservativna skupščina s svojo vlado v Bordeauxu je razburila Parižane, ker je po premirju takoj ukinila moratorij za dolgove in nato skoraj povsem ustavila plačo narodni gardi. Ta se je organi zirala pod vodstvom »Centralnega komiteja« v obrambo »demokra tične in socialne republike«, ki jo je smatrala za ogroženo. Ker se skupščina in vlada iz previdnosti nista preselili v Pariz, ampak ostali v Versaillesu, je bilo ogorčenje v Parizu še večje. Thiers je ukazal vzeti narodni gardi topove, ki se jih je bila polastila, toda gardisti in ljudstvo so zapodili vladne vojake nazaj in ustrelili dva generala. Tako je 18. marca izbruhnila vojna. Vlada je najprej umaknila svoje čete iz Pariza in nato zbrala zunaj mesta celo armado čez 100.000 mož, po večini vrnivših se vojnih ujetnikov pod poveljstvom Mac Mahona. Uporniki v Parizu so dali izvoliti občinski svet, » k o m u n o « , v katerem je bilo pa malo pravih komunistov, članov internacionale, večina so bili socialisti Blanquiejeve vrste ali pa skrajni demokrati po zgledu nekdanjih jakobincev. Uvedli so tudi stari republikanski ko ledar in rdečo zastavo ter hoteli Francijo preurediti v zvezo avto
nomnih komun. Toda ker so se podobni poizkusi v nekaterih drugih mestih izjalovili, so ostali pariški komunardi v borbi z vladnimi četami sami. Te so za čele šele prve dni maja oprezno prodirati, zavzele so posamezne forte in vdrle 21. maja v mesto, ki je doživelo sedaj »krvavi teden« strašnih pouličnih bojev. Med uporniki, ki niso imeli noben ega po m em bn ejše ga voditelja, so vedno boij prevladovali najnižji elementi. Brez usmiljenja so postrelili talce, med temi pariškega nadškofa, in se nazadnje v obup nem srdu vrgli na brez obzirno uničevanje. Po sebni »petrolerji« in še bolj d iv je »petroleze« so hodili okrog ter n ajlepša javna poslopja polivali s petrolejem in jih zažigali. Zgorele so med drugim starodavne Tuilerije in mestna hiša; Louvre in noterdamsko ce rk e v pa so le s težavo rešili. Ni Smrt B i s m a r c k u : » P o g l e j n a j i n o ž e t e v ! « ( L i t o g r a f i j a . H. D a u m ie r 1871)
čuda, da so vladne čete vračale milo za drago in
nikoli se niizvedelo za število krvavih žrtev; po uradnih podatkih so jih pokopali 6500,toda bilo jih je najmanj trikrat toliko, dočim se je kakih 100.000 upornikov pravočasno razpršilo na vse strani. Ostale je zadela stroga sodba: 13.000 je bilo obsojenih, od teh v e č kot po lovica izgnanih na Novo Kaledonijo, in šele I. 1880 je prišlo popolno pomiloščenje, ki ga mnogi seveda niso dočakali. N e m c e m , ki so prvič po dolgih stoletjih šli združeni v boj zoper istega sovražnika, je zmagovita vojna prinesla p o l i t i č n o zedinjenje.
Zaradi avstrijsko-pruskega
nasprotstva se je bilo
to
dolgo zavleklo. Še po končani bratomorni vojni pred štirimi leti se je zdelo zelo daleč, pa tudi sedaj je bilo treba premagati še marsikako zapreko. Na eni strani so se pruski konservativci bali predemokratične južne Nemčije, na drugi strani pa so se južne države branile žrtvo vati svojo samostojnost v razumljivem strahu pred reakcijo, milita rizmom in luteranstvom, ki jih je predstavljala Prusija. Zlasti Bavarska je bila spočetka pripravljena vstopiti le v neko razširjeno Severnonemško zvezo, kamor bi povabili morda tudi Avstrijo; bavarski kralj si je mislil cesarstvo tako, da bi nosili cesarsko krono m enjaje se Pruska in Bavarska. Tudi WürttemberSka se je precèj upirala, Hessenska in Badenska sta bili pa bolj ubogljivi. Bismarck je odločno zahte val, da vsi pristopijo v Severnonemško zvezo, sicer je pa vodil pogajanja z veliko obzirnostjo in je proti volji pruskih liberalcev in prestolonaslednika pustil Württemberski in Bavarski celò v vojaških zadevah precejšn e »rezervatne pravice«. Zato je pa dosegel, da je iz Severnonemške zveze postala N e m č i j a (Deutsches Reich), iz nje nega predsedstva pa n e m š k i
cesar.
Bavarskega kralja je celo
pridobil, da je ta naslov sam predlagal Viljemu, ki se ga je pa — branil. Njemu se je zdela pruska krona veliko imenitnejša od te nove, ki mu je bila še vedno nekam revolucionarna. Nazadnje je hotel biti pa vsaj »cesar Nemčije« in še na dan pred proglasitvijo je imel Bismarck s starim gospodom razburljiv nastop, preden se je ta zado voljil z bolj demokratičnim »nemškim cesarjem«. Zvezni državni zbor je bil že v decembru potrdil nove zvezne p o g o dbe in za njim so jih sprejeli skoraj brez opozicije tudi trije južnonemški zbori razen bavar skega. Vendar nanj niso v e č čakali in so izbrali za proglasitev cesar stva v pruski zgodovini pomembni 18. j a n u a r. Na ta dan je bil pred 170 leti v Königsbergu kronan prvi pruski kralj, sedaj pa je bil v zrcalni dvorani Ludovika XIV. v V e s a i l l e s u proglašen njegov na slednik za nemškega cesarja. Da so vojne zmage ustvarile novo c e sarstvo, je jasno pokazala tudi ta slovesnost: razen pastorja, ki je opravil molitve, ni bilo v dvorani nobenega civilista. Nemške zmage so pomagale dovršiti še eno državo. Podobno kot ). 1866 je tudi sedaj dobiček od njih imela I t a l i j a . Že po prvih porazih v avgustu je Napoleon poklica! francosko posadko iz R i m a ,
po Napoleonovem padcu pa je sporočila italijanska vlada, da bo zasedla Rim »zaradi vzdrževanja reda«. Papež ni hotel slišati o nikakih pogajanjih in je čakal, da so italijanske čete začele 20. septembra 1870 obstreljevati mesto, nakar se je vdal sili in jim ga prepustil. Čez dober teden se je vršil seveda plebiscit, pri katerem se je samo 1507 Rim ljanov izreklo proti priključitvi Rima k Italiji. Kljub pomislekom mno gih državnikov je Viktor Emanuel že pol leta kasneje preložil svojo prestolnico v Rim, češ »tu smo in tu ostanemo«. Ker se papež z »ga rancijskim zakonom« ni zadovoljil, ampak se je s protestom umaknil v Vatikan, si je mlada Italija k tolikim drugim težavam naprtila še zelo neprijetno » r i m s k o
vprašanje«.
NA POTI K TROZVEZI
Bismarck im kulturni fe©j Prvo mesto v zboru evropskih držav je zavzela po frankfurtskem miru nova N e m č i j a . Dala ga ji je vojaška premoč, izvirajoča iz splošne vojne obveznosti ter do viška izvedene organizacije, ki jo je v zadnjih vojnah tako sijajno pokazala. Enako sta ji koristila pa tudi dobro urejena uprava v duhu vestne pruske birokracije in živahen gospodarski razmah, ki so mu milijarde francoske vojne odškodnine prinesle novega pogona. Novo nemško cesarstvo je še celi dve deset letji spretno vodil njegov ustvaritelj B i s m a r c k , spomladi I. 1871 povišan v kneza. Vedno je ostal predvsem diplomat, ki ga je zani mala v prvi vrsti zunanja politika. Znal je novo velesilo sredi Evrope dobro uveljaviti in jo zlasti zavarovati pred francosko revanšo. Srečno je prebrodil vse krize in ohranil Srednji Evropi mir, ki ga je potre bovala Nemčija za svojo notranjo ureditev. Tudi pri tej si je pridobil velike zasluge, vendar se v svojem političnem udejstvovanju ni po kazal enako velikega. Obdan z nimbom zunanjih uspehov je postajal doma z leti vedno bolj samovoljen in občutljiv, povsod je hotel imeti edino in zadnjo besedo. S tem je nakopal dosti težav sebi in drugim, ne nazadnje staremu cesarju, in le naravno je bilo, da je po nastopu mladega, nič manj samozavestnega Viljema II. moralo priti do pre loma — »era Bismarck« se je končala s tragičnim disakordom. Državni kancler je imel v novi državi kot edini skupni minister in obenem predsednik pruskega ministrstva vso oblast v rokah. Iz voljeni državni zbor je mogel vlado le kolikor toliko ovirati, ni bila
pa od njega odvisna, kot je v parlamentarnih monarhijah. Bismarck se je v prvi dobi cesarstva kot že prej v Severnonemški zvezi opiral na meščansko in svobodomiselno narodno-liberalno stranko, ki jo je potreboval zlasti v tako zvanem k u l t u r n e m b o j u . Tako je nazval eden vodilnih liberalcev, znani antropolog Rudolf Virchow, Bismarckov boj s katoliki in Cerkvijo, ko je pisal v nekem letaku, da ta boj vsak dan bolj postaja »velik kulturni boj človeštva«. Za katoliški del Nemcev politični razvoj zadnjih let ni bil brez tragike. Velikonemška teza, za katero so se po večini borili, je pro padla in luteranski prenapeteži, ki so vojno leta 1866 proslavljali kot »Gustava Adolfa pohod v Avstrijo«, so katolikom očitali skoraj v e le izdajo. Sicer so nato katoliški Nemci v boju zoper skupnega franco skega sovražnika pošteno storili svojo dolžnost, a ker so si pri zedinjenju skušali svojo kulturno samobitnost čimbolj zavarovati, so bili zopet deležni očitkov protidržavnosti. Povprečni protestantje so katolicizem slabo poznali in ga imeli za nekaj m anjvrednega; politični uspehi protestantske Prusije so jih navdali s samozavestjo in z Bis marckom vred so bili prepričani, da morajo zmagati tudi nad »ultramontanci«. Nasprotje proti katolikom se je zlasti poostrilo, ko je vatikanski koncil septembra 1870 proglasil dogmo o papeževi ne zmotljivosti, v čemer so nasprotniki Cerkve videli višek reakcije. Zaradi te dogme so nekateri duhovniki, zlasti na Bavarskem, odpadli in organizirali tako zvano »starokatoliško cerkev«, ki jo je vlada sku šala izrabiti proti katolikom, a brez poseb neg a uspeha. Za Bismarcka je bilo pa najbolj merodajno, da je katoliška duhovščina ščitila Poljake pred germanizacijo, zato je bil v Poznanjski in Gornji Šleziji kulturni boj hkrati tudi narodni boj. Nič manj ga ni jezilo, da so se katolikom, združenim v »centrumu«, pridružili tako zvani »Welfi« iz Hannoverske in Alzačani, ki so skupaj s Poljaki in danskim poslancem iz Schleswiga protestirali proti temu, da so bile njihove dežele vključene v nemško cesarstvo. »C e n t r u m« so nemški katoliki nazvali svojo stranko, ustanov ljeno poleti 1870, po prostoru, ki so ga zavzeli njih poslanci v parla mentu. Poleg splošnih zahtev, kot izpopolnitev ustave, samouprava provinc, znižanje vojnih bremen, i. dr. je imela stranka v programu
S p r e j e m na d v o r u c e s a r j a V i l j e m a I. ( S l ik a l A. M e n z e l 1879.)
195
zlasti boj za svobodo Cerkve in versko šolo. Njen voditelj je kmalu postal bivši hannoverski minister L u d o v i k Windthorst, ne sebičen mož, dasi nekoliko oblasten in ozek, predvsem pa sijajen parlamentaren govornik in taktik. Kot pristaš izgnane welfovske dina stije je bil že prej Bismarckov nasprotnik, sedaj mu je postal tako neprijeten, da ga je kancler naravnost sovražil. Nekoliko težav je pripravilo novi stranki tudi rimsko vprašanje, za katero se je takoj zavzela. Še pred sklepom miru s Francijo so skušali katoliki doseči od vlade in cesarja, da se zavzameta za obnovitev p a p ež eve države, kar seved a ni moglo imeti realno-političnega smisla. Z enakim pred logom je nastopil centrum tudi na prvi seji pruskega deželnega zbora, dočim je v državnem zboru zahteval, da se svoboda Cerkve zajamči v državni ustavi,
kot je bila zajamčena
v
pruski ustavi iz I. 1850.
Bismarck je bil namreč previdno izločil iz državne ustave vse cerkvenopolitične določbe in prepustil ta vprašanja vladam posameznih držav. Zato je bil kulturni boj bolj njihova zadeva in tudi ne povsod enak. Najhujši je bil v Prusiji, potem v Badenski in tudi v Bavarski, kjer je domača
liberalna
birokracija
nasilno
strahovala
katoliško
večino.
Drugod je boj potekal precej mirno; najmanj so katoliki po zaslugi pravičnega, dasi luteranskega kralja trpeli na Wiirttemberškem. Prvi Bismarckov udarec je bila odprava poseb neg a katoliškega oddelka v pruskem ministrstvu za vere, ki je obstajal že skoraj 30 let. Nato je prišel na bavarsko pobudo prosluli »kancelparagraf«, s katerim so lahko preganjali duhovnike zaradi vladi neprijetnih izjav na prižnici, potem so vzeli Cerkvi
nadzorstvo nad veroukom v šoli, izgnali iz
države jezuite in še nekaj drugih redov. Višek je dosegla ta bojna zakonodaja v tako zvanih » m a j s k i h z a k o n i h « I. 1873, delo na lašč zato postavljenega pruskega »kultusministra« Falcka. Ti zakoni, ki se jih je Bismarck kasneje sam sramoval, so hoteli iz duhovnikov napraviti navadne državne uradnike; predpisovali so, koga sme škof posvetiti v duhovnika, kako se župnije o ddajajo in upravljajo, in se vtikali v čisto cerkvene stvari. Že pruska gosposka zbornica jih je nerada sprejela in ker jih katoliki niso priznali, so prišla nadnje naj hujša preganjanja. Prvi je bil v začetku I. 1874 odstavljen in zaprt poznanjski nadškof Ledochowsky, ki je celi dve leti pretrpel v ječi;
nato je šlo še pet škofov deloma v ječo, deloma v pregnanstvo. Enako se je godilo stotinam duhovnikov, tako da je bilo zaradi pre ganjanj in smrti I. 1877 na Pruskem že okoli 1400 župnij brez pastirja. Toda čreda se ni razkropila, kot so nasprotniki računali. Nemški katoličani so se le še strnili in okrepili svoje vrste ln pri volitvah jeseni 1873 je centrum napredoval od prejšnjih 58 na 60 poslancev. Napetost je zrasla na obeh straneh, zlasti ko je poleti 1874 neki roko delski pomočnik, katolik, streljal na Bismarcka. Ko je bil kljub odporu cesarja
Viljema
uveden
obvezen
civilni
zakon
za
vso
državo,
je
papež proti temu in drugim zakonom protestiral s posebno encikliko in jih proglasil za ničeve. Nato je pruska vlada I. 1875 odtegnila ško fijam in faram vse denarne prispevke in razpustila vse redove in kongregacije, s čimer je kulturni boj dosegel svoj višek. Bismarck je bil s svojim orožjem pri kraju, ne da bi bil dosegel vidne uspehe. Dočim je še spomladi samozavestno govoril: »V Canosso ne gremo!«, mu je postajal kulturni boj sedaj vedno bolj neprijeten. Zaradi njega si je nakopal hude nasprotnike v svojih bivših zaveznikih, pruskih konservativcih, ki so mu očitali, da »izdaja krščanske tradicije v prid ateizmu in socialni demokraciji«, pa tudi da hoče »ponemčiti« Prusijo. Konservativci so imeli velik vpliv na dvoru, kjer je bila stara nasprot nica Bismarckova, cesarica Avgusta, katolikom naklonjena, pa tudi cesar je Bismarckovo zvezo z liberalci vedno teže prenašal. Sicer se je je pa že kancler sam naveličal in ni maral liberalcem dajati novih koncesij. Ta leta so bila zlata doba nemškega liberalizma. V političnem pogledu je bilo doseženo izenačenje najvažnejših justičnih in go spo darskih zakonov za vso državo, povojna konjunktura, oplojena s fran coskimi milijardami, pa je ustvarila živahno gospodarsko delavnost; toda zlata doba (»Gründerjahre«) se je že I. 1873 končala s podobnim polomom kot na Dunaju. Krivdo za to so pripisovali sistemu svobodne trgovine, ki so ga zagovarjali liberalci, in od povsod, najbolj od agrarcev, se je oglašala zahteva po zaščitnih carinah. Liberalizem je izgubljal svoje pristaše, ki so šli na eni strani h konservativcem, na drugi pa k socialnim demokratom. Število socialnodemokratskih gla sov, ki je znašalo pri volitvah I. 1874 okoli 350.000, je naraslo I. 1877
že skoraj na pol m ilijona. To je dalo Bismarcku n ajveč m isliti. Ko se je p oslabšalo tudi njeg ovo zd ravje in sta si prišla zaradi neke osebne za d e ve s cesarjem zopet navzkriž, je šel spom ladi 1877 na daljši do pust. Tačas se je b avil z narodno gospodarskim i štu dijam i in prišel tudi sam do p re p ričan ja, da je treb a nemško industrijo in še bolj km etijstvo zaščititi s carinam i, zlasti ker bi s temi skupna država d o b ila nove dohodke in ne bi bila toliko odvisna od p risp evko v po sam eznih zveznih držav. Toda lib e ralci, ki so sv o je sile mnogo p re c e n je v a li, niso m arali o takih spremembah v notranji politiki niti sliša ti. Zato jih je Bism arck b rez obzirno pritisnil ob zid in se p rib ližal P a p e ž L e o n X I I I . ( S l i k a l F. L e n b a c h ) ko n servativcem in centrumu, čigar moč mu je že dolgo im ponirala. Na to je ugodno vp li valo tudi nekaj zunanjih dogodkov. N ajprej je v začetku I. 1878 umrl Pij IX., njegov naslednik L e o n XIII. je imel manj vezane roke in je takoj v nastopnem pismu pokazal svojo p rip ravljeno st k spravi. Ker od cerkvenih načel ni mogel popustiti, so ostala diplom atska poga
jan ja brez uspeha. Vlada si je pom agala tako, da si je dala od ko n servativcev in dela lib e ralce v I. 1880 s posebnim zakonom »diskrecionarna pooblastila«, na podlagi katerih je izvrševan je majskih za konov vedno bolj om iljevala. Polagoma so dobile ško fije in župnije zopet svo je p astirje , z novimi zakoni v I. 1886—88 pa so odpadle skoraj vse om ejitve cerkven eg a u d ejstvo van ja, redovi razen jezuitov so se vrnili in samostani so bili ob no vljeni. Poslaništvo pri Vatikanu, ki ga je bil Bism arck I. 1874 od p ravil, je bilo obnovljeno I. 1882, na sled nje leto pa je nemški prestolonaslednik z obiskom pri papežu javn o pokazal, da je d e se tle tje kulturnega boja zaključeno. Tačas je bil Bismarck že sredi drugega boja, namreč boja zoper s o c i a l i s t e . Dva atentata na starega cesarja Viljem a poleti 1878, s katerim a socialnodem okratska stranka sicer ni imela nobene zveze, sta ustvarila primerno razpoloženje in Bism arck ga je hitel izrabiti. Po prvem atentatu je predložil zbornici izjem en zakon zoper socialiste in ko ga je ta odklonila, jo je po drugem atentatu brž razpustil, češ: »Sedaj jih pa Imamo, namreč liberalce!« Nove vo litve so bile zanje res usodne; za v s e le j so izgubili svojo vodilno vlogo, ki so jo p re vze li ko n servativci, pa tudi centrum je pridobil nekaj mandatov. N ajprej so se lib eralci vd a li in glasovali za »zakon zoper obče nevarne težnje socialne dem okracije«, pri čem er so dosegli njegovo om ejitev na d ve leti in pol. Pri vprašanju zaščitnih carin pa je prišlo do konč nega prelom a; lib eralci so z izjemo nekaj disidentov šli v opozicijo, njih mesto pa je prevzel centrum in skupaj s konservativci izglasoval I. 1879 novi carinski zakon,
S@eialiiem v Nem čiji L. 1848 ni prineslo v e lik e socialne revo lu cije, ki jo je bil napo ved al komunistični m anifest, v naslednjem d esetletju reak cije pa so se morali socialisti povsod umakniti v o zad je. Ko je po l. 1859 poli tično živ lje n je oživelo , se je znova začela propaganda medtem skoraj pozabljenih socialističnih naukov. Njeno sred išče je bilo v Londonu, kjer so živeli n ajo d ličn ejši socialistični em igranti, predvsem Karel
M arx. O priliki svetovne razstave v Londonu I. 1862 so se sešli an g leški d e lavci s francoskim i in belgijskim i to variši; naslednje leto so na novem sestanku izrazili svo je sim patije upornim Poljakom, I. 1864 pa je bila sle d n jič ustanovljena M e d n a r o d n a z v e z a d e l a v c e v in Marx je postal njen predsednik. Medtem ko je bila pod vplivom angleških strokovnih zvez prvotno čisto nepolitično zam iš ljena, se je nato od kongresa do kongresa, ki so se vršili navadno v Švici, bolj bližala id eo lo g iji kom unističnega m anifesta in jo kljub ugovorom nekaterih angleških in francoskih članov v celoti sp rejela . Praktičnih uspehov I. internacionala ni im ela, čep rav so se reakcio narne vla d e dosti razburjale zaradi nje. Njen protest zoper vojno I. 1870 ni vzbudil veliko pozornosti in tudi krvavi pariški dogodki n aslednjega leta niso bili njeno delo. Ko je nato Marx v imenu g la v nega svéta internacionale p ro slavljal p ariške žrtve in internacionalo solidariziral s poraženo komuno, je francoska vlad a nastopila s po sebnim zakonom zoper njo, angleški d e lavci pa so jo po večini zapustili. Težave je delal internacionali tudi ruski revolucionar B a k u n i n ; organiziral je svojo »M ednarodno zvezo socialne dem okracije«, ki je obsegala zlasti romanske d e žele. Sicer jo je kmalu razpustil in njene d ele podredil M arxovi internacionali, vend ar je ostalo nasprotje med Marxovim kolektivizm om , ki se je držal zakonite politične borbe, in med Bakuninovim anarhizmom, ki je terjal takojšnjo krvavo revolucijo. Na prvem kongresu po vojni I. 1872 so zm agali m arksisti in izključili Bakunina in n je g o ve ; sedaj je ostalo v internacionali le še nekaj A n g ležev, Am eričanov in Nem cev, ki so naslednje leto še enkrat zb o rovali, dokler se niso I. 1876 končno razšli. Tako se je I. internacionala malo slavno končala. M arxova teo rija, še manj pa njegova gospodovalnost nista mogli dolgo združevati tako različnih elem entov, kot so bili vo d itelji angleških strokovnih zvez pa razni romanski anarhisti. Vendar je bila tu dana podlaga vsemu socialističnem u gibanju za naprej. Posam ezne se kcije internacionale so bile jed ro , iz katerega so se razvile nove so cialistične stranke v posameznih deželah. N ajvažnejša in vsem drugim vzor je kmalu postala socialistična stranka v N e m č i j i . Veliki gospodarski razvoj, zlasti silna industrla-
lizacija nemških dežel v 50 letih je ustvarila številno delavstvo , za čigar potrebe liberalno m eščanstvo ni imelo dovolj smisla. Liberalci so p rid o b iva li d e la v ce zase z raznimi društvi in jih izo b raževa li v duhu takrat cve to čeg a VogtBüchnerjeveg a m ateriali zma, s čim er so le p ri p ra v lja li pot M arxovem u historičnem u m aterializm u. V socialnem pogledu se jim je pa zd elo več kot do v o ljn a je Herman SchulzeDelitsch skušal delavcem in rokodelcem pom agati s svojim i zadrugam i. Zato so razb o ritejši d e lav ski v o d ite lji sk lica li splošen kongres nemških d e la v ce v v Lipsko, ki naj bi proučil položaj d e lavske g a stanu. Nanj so p o vab ili tudi mla dega ad vokata la s s a lla . Ferdinand Las s a l l e , rojen I. 1825, je bil sin b og atega žid o v skega trgovca iz Vratislave. Silno n ad arjen i, pa še bolj častihlep ni in sebični mož se je že zgodaj pro sla vil z raznim i aferam i, Ferd inand Lassalle zlasti po svojem razm erju z bogato grofico Zofijo Hatzfeldtovo, ki je imela vse živ lje n je nanj ve lik v p liv. Že I. 1848 se je udeležil socialističnega gibanja v Porenju in je tudi naprej ostal v stiku z Marxom in Engelsom, ki mu pa nista
zaupala. Zlasti moralno strogemu Marxu so bile Lassallova brezmejna častihlepnost, njegovo hlastanje po zunanjih učinkih in n jego ve večn e afere naravnost zoprne. Lassalle se je uveljavil med nemškim d elav stvom s političnimi govori o priliki ustavnega konflikta, v katerih je bolj ali manj jasno razvijal ideje komunističnega manifesta. Na po vabilo iz Lipskega je sedaj odgovoril z »odprtim pismom«, ki je po stalo ustanovna listina nemške socialne demokracije. Tu pravi, da v sedanjem družabnem redu sploh ni mogoče resno zboljšanje d elav skih razmer, kajti morebitnemu povišanju plače bo sledila pomnožitev prebivalstva, nakar bo zaradi v e č je ponudbe delovnih sil padla plača zopet na tisti minimum, ki ravno še zadošča za golo življenje. Te meljito izpremembo v tem oziru morejo prinesti samo delavske pro duktivne zadruge, katerim more preskrbeti potreben kapital edinole država. K temu jo bo delavstvo prisililo, če si izvojuje splošno in enako, tajno volivno pravico; to nalogo naj prevzame splošno nemško delavsko društvo. Na kongresu v Lipskem so I. 1863 res ustanovili tako društvo in izročili Lassallu predsedstvo kar za pet let. Kljub njegovi agitacijski vnemi pa je novo gibanje le počasi napredovalo; težave so mu d e lali zlasti pruski naprednjaki. V teh sta imela Bismarck in Lassalle skup nega nasprotnika in tako je prišlo na Bismarckovo pobudo do zani mivih razgovorov. Bismarck je bil pripravljen — nekako po bonapartističnem zgledu, ki ga je bil v Parizu s simpatijami opazoval — opreti se proti vladajoči buržoaziji na ljudske mase. Zato bi sprejel tudi splošno in enako volivno pravico, toda z vladnimi kandidati in ja v nimi volitvami, kot so bile v Franciji. Lassalle se s tem seveda ni mogel zadovoljiti; vendar mu je misel na zvezo med monarhijo in proletariatom zoper meščanski liberalizem ugajala. Njegovi častihlep nosti, ki ji je šel naravni razvoj vse prepočasi, so se tu odpirale fantastične perspektive. Bismarck je dejal, da si Lassalle ni bil na jasnem, ali naj vlada v bodočem cesarstvu dinastija Hohenzollern ali dinastija Lassalle. Vse Bismarckove, gotovo zelo realne načrte, in vse fantazije Lassallove pa je nepričakovano podrla krogla iz pi štole nekega romunskega bojara, ki je poleti 1864 v dvoboju — za radi ženske seved a — ustrelil Lassalla.
Vodstvo nemškega delavstva je prevzel sedaj frankfurtski advokat Schweitzer, Viljem
poleg
njega
Liebknecht.
se
je
pa
vedno
bolj
uveljavil
tudi
Ta se je bil že kot študent navzel komu
nističnih idej, se vojskoval v revoluciji I. 48 in živel nato kot begunec v Londonu. Po amnestiji i. 1862 je bil časnikar v Berlinu in nekak Marxov zaupnik proti preveč realni politiki Lassalla in Schweitzerja. Ta dva sta odobravala Bismarckovo zunanjo politiko, češ najprej naj on s pruskim orožjem združi Nemce, v zedinjeni Nemčiji bodo nato, tudi proti Bismarckovi volji, delavci laže dosegli svobodo. Liebknecht je pa sovražil Pruse in bi bil v smislu Marx-Engelsovih teorij najrajši že vojno I. 1866 porabil za socialno revolucijo. Zaradi svojega protipruskega pisanja je bil Liebknecht iz Berlina izgnan in je šel v Lipsko, kjer si je pridobil prijatelja in somišljenika v strugarskem pomočniku Beblu.
Avgust
do vodilne
Bebel
je prvi nemški delavec, ki se je povzpel
politične vloge. Z Liebknechtom
sta organizirala
proti-
prusko, Marxu in njegovi internacionali vdano delavsko stranko, ki je bila ustanovljena I. 1869 na kongresu v Eisenachu pod imenom »socialno-demokratske delavske stranke«. Razkol se je vidno pokazal na slednje leto, ko so ob izbruhu nemško-francoske vojne v državnem zboru glasovali lassallovci za vojne kredite, dočim sta se Bebel in Liebknecht glasovanja
vzdržala. Na koncu vojne
sta že obe struji
složno nastopali zoper aneksijo Alzacije in Lotaringije proti volji ondotnega prebivalstva. Tudi Marx in Engels sta jo odločno pobijala in pravilno prerokovala
njene posledice: francosko-rusko zvezo zoper
Nemčijo. Zaradi te agitacije sta dobila Bebel in Liebknecht kot v e le izdajalca po dve leti je č e , ki jima je v vseh ozirih le koristila. Mučeništvo je njun ugled zelo dvignilo in že I. 1875 sta na kongresu v Gothi združila
obe
socialistični
struji
pod
svojim vodstvom.
Sicer Marxu
tudi nova stranka ni bila dovolj pravoverna, toda voditelji se za nje govo kritiko niso zmenili. Šli so z vso vnemo na delo ter želi tudi uspehe, dokler ni Bismarck I. 1878 udaril po socialistih z že omenjenim izjemnim zakonom.
Utrditev republike v Franciji Poglavitno gibalo Bismarckove zunanje politike je bil strah pred Francijo, ki prestanega ponižanja in izgubljenih dežel seve d a ni mogla pozabiti. Vendar je Francija sama ta strah precej omilila s svojimi notranjimi spori, ki so se tikali predvsem državne oblike. Republika ali monarhija, to vprašanje je Francoze še nepričakovano dolgo raz burjalo in razdvajalo. Narodna skupščina, izvoljena med vojno v za četku I. 1871, je bila skoraj do dveh tretjin konservativna in monar histična ter se je kljub protestom levičarjev držala na vladi malone pet let. Izvršilno oblast je izročila T h i e r s u z naslovom »šefa eksekutive«; šele kasneje mu je dala naslov »predsednika republike«, čeprav te prav za prav še ni bilo. Thiers je prevzel težko nalogo: dvigniti in obnoviti poraženo, od zunanje in notranje vojne razdejano Francijo, najprej pa jo rešiti sovražne okupacije. Kljub svojim 74 letom je mladostno živahni Thiers to nalogo sijajno rešil. Pomagali sta mu francoska varčnost in rodoljubje. Ves svet se je čudil, ko so Francozi namesto v petih že v dveh letih in pol zbrali težke milijarde vojne odškodnine, tako da je jeseni 1873 zadnji nemški vojak zapustil fran coska tla. Thiers je izvedel tudi temeljito reformo francoske vojske po pruskem zgledu s splošno vojno dolžnostjo in znal z novimi davki vzdržati ravnotežje v proračunu. Le eno se mu ni posrečilo: uveljaviti republiko, ki jo je smatral za Francozom najprimernejšo državno obliko, ker jih po njegovih besedah »najmanj loči«. S tem je dobro izrazil moč republikanske in hkrati slabost monarhistične ideje, kajti nasproti v bistvu složnim re publikancem so stali nasproti, trojni monarhisti. Najmanj nevarni so bili bonapartisti, odkar je Napoleon III. v začetku I. 1873 umrl, njegov sin pa še ni bil polnoleten. Zato so bili pa močni rojalisti, zlasti ko so se združili legitimisti in orleanisti. Kandidat legitimistov je bil ne kdanje »čudežno dete«, vnuk Karla X., Henrik Burbonski, ki se je zdaj imenoval g r o f C h a m b o r d s k i . Po julijski revoluciji je bival v Avstriji, kjer so ga vzgojili legitimistični abbéji v pobožnega potomca Ludovika Svetega, ki je vdano čakal, kdaj bo zapeljani francoski na rod spregledal svoje zmote in ga poklical na prestol njegovih pred
nikov. Grešil je bil narod, Burboni nič, v tej veri je vzrastel. Zato tudi ni bil pripravljen odnehati kaj od svojih pravic, ampak je ostal živ princip in simbol časov, ki so za vedno minili. Ker pa je imel že čez 50 let in nič otrok, se je sprijaznil vsaj z orleanisti in ti z njim. Poleti 1873 so se domenili, da naj zavlada najprej on kot Henrik V., za njim bo prišel pa kandidat orleanistov, grof Pariški. Rojalisti so bili prepri čani o svoji zmagi in ko je Thiers v maju 1873 predložil skupščini ustavne zakone v republikanskem smislu, ga je s 16 glasovi večine zavrnila in zahtevala »odločno kon servativno politiko«. Thiers je brez obotavljanja odstopil. Na njegovo mesto je bil še isti dan izvoljen maršal M a c M a h o n , ki naj bi varoval prostor bodočemu kralju. Za n ekaj let so prevzeli vlado monarhisti in z njimi kato liki, ki so v svoji zaslepljenosti še vedno videli v monarhiji edino re šitev francoskega katolicizma, v resnici so mu pa škodili za d e s e t letja naprej. S Henrikom V. pa ravno radi
n je g o v e
načelnosti
ni
bilo A d o l f T h ie r s
nič. Č e se je že sprijaznil z orlea nisti in jim odpustil julijsko revolucijo, pa nikakor ni maral sprejeti trikolore — »simbola revolucije« — in žrtvovati bele zastave, »svete dediščine svojega deda«. Da je kralj z belo zastavo nemogoč, so vedeli tudi že rojalisti; Mac Mahon je dejal, da bi »se vojakom ob pogledu nanjo chassepotke same od seb e s p r o ž ile ...« . Treba je bilo torej počakati, da reši vse težave Chambordova smrt; takrat bi prišel Ludovik Filip II. s trikoloro, samo prestol mu je bilo treba varovati. Zato so konec I. 1873 določili Mac Mahonu predsedniško dobo na sedem let, ki jih pa ni do konca odslužil. Vedno čakanje in odlašanje
je koristilo republikancem; uvidevši, da monarhija v Franciji ni ve č mogoča, je del monarhistov prešel k njim. Ko so v začetku I. 1875 obravnavali zakon o ureditvi državne oblasti, je z enim glasom v e čine prodrl predlog, da se namesto »predsednik« vstavi v besedilo zakona »predsednik republike«, s čimer je bil proti volji monarhistov republikanski režim uzakonjen. S tem zakonom in še nekaj drugimi — c ev in senatorjev itd., je d o bila Francija končno
leta 1875 svojo
ureditev
brez
kake
formalne ustave. Šele nato se je skupščina razšla, nove vo litve so pa prinesle v parla ment že republikansko večino. Mac Mahon se ji je sprva vdal, kmalu pa je postal bojevit, dal vlado monarhistom in raz pustil parlament. Nove volitve jeseni I. 1877 so bile
burne.
Vršile so se predvsem v zna menju boja zoper katolicizem. G le d e na taktiko katoliških ultrarojalistov ali »belih Fran cozov« je Gambetta, ki je po M aršal Mac Mahon
nenadni Thiersovi smrti vodil republikance, lahko klical »klerikalna nevarnost — monarhistična ne varnost!« in obljubljal delavcem za starostno zavarovanje premoženje katoliških redov. Zato so kljub vladnemu pritisku republikanci ohra nili večino; Mac Mahon jim je sedaj dal vlado, čez dobro leto, ko so monarhisti še v senatu izgubili večino, je pa obupal in 30. j a nuarja 1879 odložil predsedništvo. Šele z njegovim naslednikom G r é v y j e m je dobila republika prvega pravega republikanca za predsednika. Sedaj je šla njena p o litika vedno bolj na levo. Gambetta in zlasti Ferry kot prosvetni mi nister sta težko zadela katolike, posebno v šolstvu, dokler ni bil
I. 1886 verouk sploh vržen iz vseh javnih šol. Hkrati je bil uveden obvezen
in brezplačen
osnovnošolski pouk,
razširjena tiskovna
in
društvena svoboda ter samouprava občin. Tudi delavstvu je prinesla republika marsikaj. 2e I. 1874 je bilo prepovedano tovarniško delo otrokom
pod
dvanajstimi
leti, mladoletnim
in ženskam pa
delo
v
rudnikih. L. 1884 so bile z zakonom dovoljene strokovne organizacije in počasi je oživela tudi socialistična stranka, ki se je pa delila na več struj.
Liberalni režim v Avstro-Ogrski Kot vemo, ni veliko manjkalo, da se ni cesar Franc Jožef I. 1870 skušal maščevati za Kraljevi Gradec. Zato so mu morale biti nemške zmage
in novo
nemško
cesarstvo
pod
pruskim vodstvom
še
bolj
neprijetne. Ker liberalni avstrijski Nemci niso skrivali svojih simpatij za Bismarckovo Nemčijo, kot avstrijski Slovani ne svojega strahu pred njo, se je zdel preokret v avstrijski notranji politiki neizogiben. Pri pravljal se je na tihem že od jeseni I. 1870, dokler ni bila februarja 1871 imenovana »nadstrankarska« vlada pod predsedstvom federalista grofa K a r l a
Hohenwarta,
v kateri je bil poleg njega najvaž
nejši minister »katedrski socialist« Schäffle. »Predpustna vlada«, kot so jo Nemci zasmehljivo nazvali, je šla energično na delo in si naj prej zagotovila
Poljake, ki so dobili svojega
Galicija pa obširno samoupravo. Teže
je šlo
ministra
za Galicijo,
s Čehi, a ravno tu
je
bilo jedro avstrijskega problema in tu je tudi novi kurz doživel svoj polom. Vlada je po daljših razgovorih s češkimi politiki, med katerimi je imel vodilno vlogo Franc Ladislav njihove
Rieger,
v načelu sprejela
državnopravne zahteve. V reskriptu 12. septembra
1871 je
cesar obljubil, da se hoče dati kronati za češkeg a kralja in s prisego potrditi pravice češkeg a kraljestva. Češki deželni zbor je nato pred ložil 18 »fundamentalnih členov«, po katerih bi Češka z Moravsko in Šlezijo dobila približno isto samostojnost, kot jo je dobila pred šti rimi leti Ogrska. Sedaj pa je završalo med Nemci, zlasti onimi na Češkem ; protestirali so na vse kriplje in napadali ne le vlado, ampak
celò cesarja samega. Proti federalizaciji sta se izjavila tudi zunanji minister Beust, zlasti pa ogrski ministrski predsednik Andrassy. Oba sta s pridom izrabila tudi takratne dogodke na H r v a t s k e m. Hrvatje se z vsiljeno jim »nagodbo« nikakor niso marali za dovoljiti in pri novih saborskih volitvah v začetku I. 1871 je dobila narodna
stranka veliko večino.
Zato si vlada sabora ni upala sklicati; ko je bil jeseni I. 1871 že drugič odgoden, je narodna stranka v posebnem proglasu izjavila,
da n ag o d b e ne more
smatrati za pravnoveljavno, ker je bila sklenjena brez sodelo vanja večin e naroda. Nekaj dni nato je romantični Evgen Kva ternik začel med ogulinskimi krajišniki upor in proglasil neod visno hrvatsko državo. Vsa stvar je bila z n ekaj streli opravljena, vendar je Hrvatom in vsem Slo vanom v monarhiji škodovala in pripomogla k Hohenwartovemu padcu. Ce sar ga je oktobra 1871 odslovil in izročil vlado zopet nemškim liberalcem pod p re d sedstvom grofa A d o l f a A u e r G ro f Karel H o henw art
sperga,
ošab ne g a
bivšega
ritmojstra. Tako so torej Madžari, iz strahu za svojo prevlado v Translitvaniji, prišli na pomoč avstrij skim Nemcem, za obojimi pa je stal se v e d a Berlin. Vsi trije so do segli, da se ta zadnji poizkus pravičnejše ureditve Avstrije ni p o srečil. Kmalu za Hohenwartom je moral iti tudi zadnji avstrijski »kancler« Beust,
njegova revanšna politika se je bila pač temeljito
preživela. Za njim je v jezo avstrijskih Nemcev nastopil sam Andrassy in začel novo zunanjo politiko. Avstrija se je sedaj dokončno pre
usmerila od zahoda na jugovzhod, kar jo je privedlo do zbližanja z Berlinom, hkrati pa do nasprotja z Rusijo. Z drugimi avstrijskimi Slovani vred so bili razočarani tudi S l o v e n c i , ki so jeseni 1870 prvič tudi v kranjskem deželnem zboru zahtevali zedinjeno Slovenijo. V odporu zoper dualizem in v strahu pred nastajajočo Nemčijo so se nato 1. decem bra 1870 sešli slovenski politiki s hrvatskimi in srbskimi v Ljubljani in sklenili, da bodo »za obvarovanje skupne koristi vsi južni Slovani habsburške monarhije delali sporazumno«. Toda s Hohenwartom je izginil vsak up na ze dinjeno Slovenijo, pa tudi pri bratih na jugu ni bilo najti opore. Ponovna zmaga dualizma in okrepitev madžarskega vpliva v mo narhiji sta namreč omehčala hrvatsko opozicijo. Narodna stranka se je spustila v pogajanja z unionisti in ogrsko vlado, ki so dovedla I. 1873 do skromne revizije nagodbe. Finančne določbe so bile v prid Hrvatski nekoliko popravljene in ustava ji je bila zajamčena s tem, da se je moral sabor v treh mesecih po razpustu zopet sklicati. Na tej podlagi je stranka prevzela vlado in Ivan Mažuranič je postal ban. Toda ko je ob okupaciji Bosne in Hercegovine 1878 hrvatski sabor zahteval njih združitev s Hrvatsko, je prišlo do novih nesoglasij, do kler niso I. 1883 Madžari poslali bana Khuena-Hédervéryja, ki je skušal z nasiljem uveljaviti na Hrvatskem enotno ogrsko državo. V tem duhu je vladal na O g r s k e m celih petnajst iet (1875 do 1890) energični kalvinec K o l o m a n T i s z a z liberalno stranko, ki je bila sklenila pogodbo z Avstrijo I. 1867. Toda dočim je Deak ta krat nemadžarskim narodom ali »narodnostim« še priznaval nekaj pravic, je madžarsko podeželsko plemstvo, ki je z večidel židovskim meščanstvom imelo oblast v rokah, hotelo pomadžariti vso Ogrsko. Zaradi tega je osebno pošteni Tisza, zlasti pri volitvah, ki so bile javne, uporabljal vsa sredstva, nasilje in goljufijo, pa tudi podkupo vanje. Čeprav je bila po uradni statistiki na Ogrskem komaj polovica prebivalstva madžarska, so uvedli madžarščino za uradni, oziroma učni jezik v vse šole in urade. Edino v zasebnih verskih šolah so se mogli še uporabljati drugi jeziki, kar je koristilo zlasti Srbom in pa pro testantskim Sasom v Erdeljski; tem so Madžari tudi sicer pustili nekaj ve č pravic, ker so jih potrebovali kot zaveznike zoper Romune,
V novi Auerspergovi vladi na Dunaju so sedeli mnogi odlični možje, predvsem teoretiki, zato so jo nazvali » d o k t o r s k o m i n i s t r s t v o « . Pred federalisti in Slovani se je zavarovala z ustavno re formo, po kateri niso ve č deželni zbori volili poslancev v državni zbor, ampak so bili ti direktno izvoljeni. Tako deželni zbori z opozicionalno večino niso več mogli boj kotirati državnega zbora. Državno zborske volitve so se pa vršile po kurijah, tako da je n. pr. 63 velep o sestn iko v volilo e n e g a po slanca,
3000 m eščanov ali skoraj
12.000 kmetov pa tudi enega. Zato je razumljivo, da Slovani — razen Poljakov — niso šli v parlament. Zato so pa vladinovci, med ka terimi je bilo dosti Judov, tem huje
izkoriščali
svoj
položaj
in
kmalu je bilo slišati o korupcij skih aferah. Prav v teh letih je zajel najširše kroge vrtinec š p e kulacije, dokler ni veliki »krah« I. 1873 prinesel iztreznjenja. V teh razmerah se je tudi v Avstriji uspeš no širil socializem, na drugi strani pa antisemitizem. Proglasitev p a p e ž e v e nezmotljivosti I. 1870 je bila tedanji liberalni vladi povod, da je odpovedala konkordat. Sedanja vlada pa je, opogumljena po dogodkih v Prusiji, izdala I. 1874 tri zakone, ki so urejali pravne in premoženjske razmere duhovščine in cerkvenih ustanov v duhu državnega nadzorstva nad Cerkvijo. Škofje so proti tem tako zvanim »majskim zakonom« slovesno protestirali, zbudili so se pa tudi avstrijski katoličani, ki so tri leta nato sklicali na Dunaju I. avstrijski katoliški shod. Tako je bila Auerspergova vlada že precèj omajana, ko je I. 1877
potekla gospodarska pogodba z Ogrsko. Pogajanja za njeno ob novitev so tekla zelo počasi, kajti Ogrska je stavila težke zahteve. Komaj je bila nova pogodba pod streho, se je pojavilo vprašanje okupacije Bosne in Hercegovine, ki so se ji nemški liberalci trmoglavo upirali in si nakopali jezo najvišjih faktorjev. Sedaj je bil Auerspergov p a d ec neizogiben; februarja 1879 ga je cesar razrešil in po kratkem presledku avgusta 1879 izročil vlado grofu Edvardu Taaffeju.
Težave nove Italije Izmed obeh novih držav, ki jih je ustvarila zmaga narodne ideje, je bila I t a l i j a na prvi pogled na boljšem od Nemčije. V nekaj letih je zedinila skoraj ves italijanski narod, ki je bil enoten tudi po veri. Nove države, ki je bila zemljepisno najlepša enota, tudi ni kazila nobena narodna ali verska manjšina. Kljub temu je še dolgo trajalo, da se je Italija svoji velikosti primerno uveljavila v zboru držav. Prva njena slabost je bila ravno v tem, da je nastala primeroma hitro in še po zaslugi tujih zmag, kar je njen vojaški ugled za dolgo o bre menilo. Še hujše težave so povzročale velike kulturne in gospodarske razlike med posameznimi pokrajinami, ki so ve č kot tisoč let živele ločeno življenje. Piemont, ki je imel vodstvo pri zedinjenju, ni imel prvenstva v kulturnem oziru. Tu sta ga prekašali prej avstrijski pro vinci Lombardija in Benečija ter Toskana, kjer se niso vsi republikanci radi sprijaznili s savojsko dinastijo. Industrija je bila šele v povojih; kajti premoga Italija nima, elektrifikacija se pa še dolgo ni začela. V rodovitnih nižinah ob Padu, v Emiliji in Kampanji so se širile latifundije veleposestnikov, ki so jih obdelovali slabo plačani dninarji. Drugod, zlasti na jugu, so bili kmetje revni najemniki. Ubogo ljudstvo je tu živelo v telesni in duševni revščini, strahovano od »mafije« in »kamore«, ter za državno življenje ni imelo smisla, ker sta ga že davno ubili korupcija in anarhija. Zdravega srednjega stanu skoraj ni bilo, zato pa brez števila prosjakov in razbojnikov — »brigantov«, zoper katere je morala nova država pošiljati cele vojske. V teh razmerah je bilo težko dobiti denar za plačevanje starih dolgov in velikih vojnih
stroškov zadnjih let. Italija je drago p lačala svo je ze d in jen je, kajti državni dolg je od 2300 m ilijonov v I. 1861 narastel na 8300 m ilijonov lir in deficit je bil dolgo njen neizogiben sp rem ljevalec. Z zasedbo Rima si je nakopala Italija novih težav. Papež Pij IX. do vršenega d ejstva ni priznal in se tudi ni maral zad ovoljiti z enostran skim jam stvom , ki ga je nudil Cerkvi g arancijski zakon. Ta ji je sicer o b ljub ljal dokaj svob od e, toda ni bil sp rejet med ustavne zakone, tako da je bil odvisen od vsakokratne zbornične večin e. Papež je pretrgal vse zveze z italijansko vlad o in zavrnil ponujeno civilno listo. Prepovedal je katolikom , ud eleževati se političnih vo lite v, in gesla »ne elettori, ne eletti« se je držala skoraj p olovica državljano v. Ravno pošteni, konservativni del p rebivalstva se je tako odtegnil so delo vanju v državni upravi. Vse to je spravilo vlado doma in pred zunanjim katoliškim svetom v neprijeten položaj. Zlasti prva leta francoske republike, ko so vlad a li v Parizu ko nservativci in se je bilo bati vrnitve Burbonov, ki bi zahtevali obnovo p ap eževe države, so bili Italijani večkrat v skrbeh, zato so n. pr. Rim dobro utrdili. S Francozi so si bili navzkriž tudi v svoji težnji po tunezijski obali in zato je bilo naravno, da so iskali opore pri Nem čiji, ki je bila enako sprta s Fran cozi in s papežem . Za zvezo z Nemčijo je bilo pa prej treba sp rave z A vstrijo , kjer so tudi bili lib eralci na vlad i. Tako je kralj Viktor Ema nuel II. o priliki svetovne razstave na Dunaju I. 1873 obiskal cesarja Franca Jožefa in nato še v Berlinu cesarja Viljem a. Oba sta mu čez dve leti vrnila obisk v Benetkah, oziroma v Milanu, ker v Rim iz ozirov do papeža nista smela. Pri tem so Italijani nem škega cesarja posebno navdušeno p o zd ravljali, kar je bila seved a le protifrancoska demon stracija, do kakih političnih zvez pa še dolgo ni prišlo. V notranje političnih razmerah nove države je bilo m arsikaj ne zd raveg a. Ker poslanci niso d obivali odškodnine, so bili navezani na svoj poklic in so se slabo u d eleževali parlam entarnega dela. Tako so dobili po večin i n ajbolj radikalni poslanci iz Rima in okolice ter sploh južnjaki še ve čji vp liv , kajti severn jaki so bili n ajbolj oddaljeni in tudi najb olj zaposleni. Ker so bili vo livci pod vladnim vplivom , si je vsaka vlad a lahko dobila večino. Kralj, ki je ministre p o stavljal, je zato lahko izvajal svoj osebni režim. Veliko vlogo so imela zlasti pri
južnjakih osebna nasprotstva in raznovrstne spletke. V prvih, najtežjih letih je vodila Italijo konservativna stranka, katere jedro so bili Piemontezi, medtem ko so bili južni Italijani v opoziciji. Da je rešila državo finančnega poloma, je morala vlada seči po malo popularnih sredstvih, kot so prisilna posojila in novi davki. Vse to, kot tudi njena neodločna zunanja politika, ji je se v e d a ško dilo in I. 1876 se je mo rala umakniti liberalcem, ki so za naslednjih 15 let prevzeli vlado. Liberalni voditelji,
predvsem D e -
p r e t i š in C r i s p i, so bili stari karbonarji, zato je na severu takoj oživel iredentizem in razmerje z Avstro-Ogrsko se je po slabšalo. Italijani so tudi po strani gledali avstrij sko ekspan zijo na Bal kanu in zahtevali za pri mer avstrijske okupacije Bosne in H ercegovine te ritorialno kompenzacijo, t. j. laške Tirole, Trst, Istro in Goriško. Ko so še spo mladi 1877 V Parizu zopet prišli na vlado konserva
I t a l i j a n s k i kr a l j H u m b e r t
tivci, se je Viktor Emanuel le odločil in poslal Crispija v Gastein k Bismarcku. Bismarck je bil takoj pripravljen na zvezo zoper Francijo, o kakem posredovanju glede avstrijskih kompenzacij pa ni maral slišati. Crispiju je še priporočal prijateljstvo z Avstrijo, češ če si bo ta vzela Bosno, naj si pa Italija vzame Albanijo. Enake svete je dobil Crispi v Londonu, nakar je obiskal Andréssyja na Dunaju, ki ga je bolj hladno sprejel. Italija je ostala še vedno sama, kar je kmalu neprijetno občutila.
Leto 1878 je prineslo velike izpremembe. Najprej je umrl v za četku leta kralj Viktor Emanuel II. in kmalu za njim papež Pij IX. Novi papež L e o n XIII. je bil sicer na zunaj manj oster, od zahteve po posvetni oblasti pa ni nikoli odstopil in razmerje med Cerkvijo in državo se ni izboljšalo. Novi kralj H u m b e r t pa kljub najlepšim osebnim lastnostim ni dosegel očetove popularnosti, tako da je dina stija stopila zelo v ozadje pred politiki. Dasi so I. 1882 precej razširili volivno pravico in je zrastlo število volivcev od 600.000 na dva in pol milijona, so bile volitve prej ko slej svobodne le na papirju. Glavno vlogo je imel pri njih denar, kar pri revščini in duševni zaostalosti ljudstva — analfabetov je bilo 80 odstotkov — ni bilo čudno. Leto 1878 je prineslo Italiji tudi težko razočaranje; s kongresa v Berlinu je odšla praznih rok, o Albaniji, Tripolisu ali vsaj Tuneziji ni bilo niti govora. Zunanji minister Corti je moral odstopiti, po laških mestih pa so d e monstrirali zoper Avstrijo in Bismarcka, tako da je ta uradno sporočil v Rim: Nemčija ne bo nikdar pustila vzeti Avstriji Tridenta, Trsta ali Istre. Kmalu nato je pa francoska aneksija Tunezije Italijane tako za dela, da so pozabili vso jezo na Avstrijo in Bismarcka. Interesna na sprotja z nekoč prijateljsko Francijo so pognala Italijo v objem ne le nekdanji zaveznici Prusiji, sedaj Nemčiji, ampak tudi nekdanji na sprotnici Avstriji. Pot do teh velikih izprememb v evropski politiki je pa v precejšni meri vodila čez Balkan.
Balkanske države Medtem ko so v velikem delu Evrope zmagovale liberalne in na rodne ideje, je na Balkanu še vedno prevladovala despotska Turčija. Njeni krščanski podložniki, po večini Slovani, so bili politično brez pravni in socialno odvisni tlačani, ki so nujno težili po enakopravnosti ali celò popolnem osvobojenju. Pri tem jih je podpirala po jeziku in veri sorodna Rusija, medtem ko se je Avstrija v skrbi za svojo nad vlado v Italiji in Nemčiji po napoleonskih vojnah umaknila z Balkana in hotela ohraniti Turčijo neokrnjeno. Tako so se predvsem z rusko pomočjo osvobodili najprej Srbi in Grki. Obojim je notranja ureditev
o svobojene domovine delala dosti preglavic. M i l o š O b r e n o v i č je I. 1830 dobil od sultana dedno knežjo čast v avtonomni Srbiji, ki je obsegala bivši beograjski pašaluk. Turki so smeli bivati le še v mestih, izgubili pa so svoja veleposestva, kmete. Sultanu je ostal zvest vazal, doma Njegovi bivši vrstniki so mu zato vedno izsilili od njega »svečniško« (sretenjsko)
ki jih je Miloš razdelil med pa vladal čisto samovoljno. bolj nasprotovali in I. 1835 ustavo, po kateri bi moral
deliti svojo oblast s skupščino sto izvoljenih poslancev. Miloš je bil velik demagog in se take skupščine ni bal, toda Rusija in Turčija sta svečniško ustavo takoj razveljavili in mu I. 1838 s »turško« ustavo pridelili »državni svèt« 17 dosmrtnih članov. Sedaj se je Miloš užaljen odpovedal vladi, v korist mlademu sinu Mihajlu; namesto tega pa so v resnici gospodarili očetovi nasprotniki »ustavobranitelji« in ga že I. 1842 pregnali iz Srbije. Proti volji Rusije so postavili za kneza sla botnega Karađorđevega sina Aleksandra, ki se je moral opirati na Turčijo in Avstrijo. Ta »ustavobraniteljska doba« je dala Srbiji prve temelje urejene uprave, sodstva in zlasti tudi šolstva, pri čemer so odločilno sodelovali Srbi iz bližnje Ogrske. Po zaslugi Ilije Garašanina se je jela Srbija zanimati tudi za ostale Jugoslovane in hkrati iskati opore pri Franciji. V tem smislu je podpirala ogrske Srbe in Jelačiča v borbi z Madžari I. 1848 in ostala nato v krimski vojni nev tralna. Za plačilo je v pariškem miru 1856 dobila jamstvo in zaščito vseh
velesil,
znebivši
se ruskega in turškega varuštva.
Kljub tem
uspehom je doma rastlo nezadovoljstvo z oligarhijo ustavobraniteljev; mladi liberalni izobraženci so skupno z obrenovičevsko kmečko mno žico I. 1858 vrgli Aleksandra Karadordeviča in poklicali nazaj starega Miloša. Ko je Miloš že čez dve leti umrl, je njegov evropsko izobraženi sin M i h a j l o drugič zasedel knežji prestol. Njegov cilj je bil s teme ljitimi reformami v duhu nekakega prosvetljenega absolutizma uspo sobiti Srbijo za voditeljico v osvobodilnem boju balkanskih Slovanov zoper Turke. Turško ustavo je samovoljno spremenil, s tem da je sam postavljal in odstavljal člane državnega sveta; narodna skupščina, ki se je sešla vsaka tri leta, je imela pa le posvetovalno pravico. Usta novitev narodne vojske v obliki milice I. 1861 je vzbudila odpor Turčije
in naslednje leto je prišlo do krvavih spopadov v Beogradu. S po močjo Rusije in Francije je Mihajlo dosegel, da so se Turki izselili iz srbskih mest; le v štirih obmejnih trdnjavah so še ostale turške po sadke. O priliki vojne med Avstrijo in Prusijo, oziroma Italijo I. 1866 se ni mogel odločiti, da bi v zvezi z Madžari nastopil zoper Avstrijo, kot so želeli srbski liberalci. Pač pa je izrabil grški upor na Kreti in dosegel I. 1867 od Porte, da mu je
prepustila
še zadnje
štiri
trdnjave v Srbiji. O benem je sklenil v o ja š k e z v e ze zoper Turke z G r čijo, Črno goro, kjer je od I. 1860 d a lje vladal Danilov nečak Nikola I., in bolgarskimi revolucionarnimi vo ditelji, ki so bili pripravljeni spre jeti ga za vladarja v skupni srbskobolgarski državi. Z vojno pa je odlašal, zlasti ker so mu Madžari ponujali Bosno, da bi ga odvrnili od
daleko sežn ejših
načrtov.
Ta
oportunizem v zunanji politiki mu je še bolj odtujil narodno zavedno liberalno mladino, ki ga zaradi absolutizma v notranji politiki že miiliaann O ou Kr a l j M b renovic
Za
naslednika
so
proglasili
^davno ' “ ga v Topčideru ubili zarotniki. štirinajstletnega M i l a n a , vnuka
Mihajlovega strica, vlado pa so prevzeli trije namestniki. Da bi si pri dobili liberalce, so I. 1869 izdali zelo malo liberalno ustavo, pa že s to so se zamerili Rusiji, ki je vedno bolj očitno podpirala Bolgare. L. 1870 je dosegla od sultana samostojno bolgarsko cerkev, tako zvani bolgarski eksarhat, ki je začel z bolgarsko propagando tudi v Make doniji in Stari Srbiji. Rusko nasprotje in pa notranje politične borbe so Srbijo tirale v odvisnost od Avstro-Ogrske in jo onesposobile za vlogo, katero ji je bil namenil Mihajlo. Tudi ko je I. 1872 knez Milan sam
prevzel vlado, se ni obrnilo na bolje. Njegove absolutistične težnje so vzbudile odpor nove »radikalne« stranke, in ravno sredi najhujšega strankarskega boja je poleti 1875 izbruhnila vstaja v Hercegovini, ki se je brž razširila v Bosno in sprožila velike spremembe na Balkanu. Bosna
je imela v evropski Turčiji od vsega početka neko po
sebno stališče. Bosensko, po večini bogomilsko plemstvo je bilo sprejelo islam in se hrabro borilo za novo vero in državo. Tako si je ohranilo oblast v domači deželi in celò v Carigradu dosegalo najvišja mesta. Samozavestni Bosanci so se zlasti v začetku 19. stoletja izkazali kot najbolj separatističen in konservativen element, ki se je vztrajno upiral reformnim in centralističnim
težnjam
turških sultanov.
Ko je
sultan M a h m u d II. hotel v duhu svojega strica Selima III. z nujno potrebnimi reformami zadržati propast turške države, je začel pri vojski. Z novo ustvarjenimi rednimi četami je poleti 1826 v krvi zadušil vstajo janičarjev in odpravil to staro ustanovo, ki je bila že davno zrasla sultanom čez glavo. Mahmudove reforme so izzvale srdit odpor bosenskih muslimanov pod vodstvom Husejin-kapeiana G radaščevića. Porta ga je mogla zlomiti le s tem, da je izigrala zoper njega Herce govce. L. 1832 je ločila Hercegovino od Bosne in postavila Ali-ago Rizvanbegoviča za posebnega hercegovskega vezirja. Slabe izkušnje v boju z egiptovskim Ibrahimom so napotile sul tana, da je izročil reformo turške vojske Prusom; od I. 1836, ko je Moltke obiskal Carigrad, pa vse do svetovne vojne so nato nemški oficirji vodili sultanovo armado. Ko je Mahmud II. poleti 1839 v naj težjem trenutku — Ibrahim je zasedel že vso Sirijo — umrl, mu je sledil sin A b d u I - M e d ž i d. Njegov véliki vezir Rešid-paša je upal z liberalnimi idejami, ki jih je bil spoznal v Zahodni Evropi, nekako pomladiti Turčijo, predvsem pa evropskim državnikom nasuti peska v oči. Z velikim pompom je bil 3. novembra 1839 v dvorcu Gilhane ob Marmarskem morju proglašen »hatišerif«, s katerim je bila vsem sultanovim podložnikom, ne gledé na vero in narodnost obljubljena varnost življenja in imetja, napovedana pravičnejša razdelitev davkov in razne druge reforme. S eved a so ostale le na papirju. Tudi kolikor so bile resno mišljene, je vladi manjkalo moči, da bi jih izvedla in zlomila odpor reakcionarnega mohamedanskega življa zoper nje.
Najhujši nasprotniki vsake reforme so bili zopet bosenski fevdalci, ki so v naslednjih letih naložili kmetom še nove dajatve. Slednjič so I. 1850 poslali iz Carigrada Omer-paša Latasa, poturčenega graničarja, z močno vojsko v Bosno. Ta je v brezobzirnem boju pokoril bosensko gospodo; kristjane, ki so ga pri tem podpirali, je pa težko razočaral in pustil zlasti agrarno vprašanje nerešeno. Tačas je medsebojna zavist evropskih velesil, ki so prežale na dediščino »bolnika ob Bosporu«, izzvala krimsko vojno in podaljšala Turčiji življenje. Čeprav je sedaj obljubila enake pravice vsem držav ljanom, tudi kristjanom, je v praksi ostalo vse pri starem in za Medžidovega brata in naslednika A b d u l - A z i z a
je šlo s Turčijo naglo
navzdol. Že I. 1859 je Vlaška izvolila moldavskega kneza Aleksandra Cuzo tudi za svoje g a ; opirajoč se na Napoleona se je ta proglasil za » k n e z a R o m u n i j e« in proti volji vseh treh sosedov je ob dolenji Donavi vstala nova narodna država. Ko se je moral Aleksander I. 1866 umakniti nezadovoljnim bojarom, so Romuni izvolili za kneza pruskega princa Karla Hohenzollern-Sigmaringen, ki si je kmalu pridobil sulta novo priznanje in svojo deželo dobro pripravil na bodoče dogodke. Težave je povzročila Porti tudi G r č i j a , dasi sama še vedno ni mogla priti do notranje umiritve. Njen prvi kralj O t o n iz bavarske dinastije je I. 1835 postal polnoleten in sam prevzel vlado. Stari domači prepiri, ki so jih države zaščitnice še podpihovale, da so laže splet karile druga proti drugi, so bili vzrok pogostim političnim spremem bam, združenim z neizogibno korupcijo in finančnimi težavami. Za krimske vojne bi se bili Grki najrajši dvignili kot ruski zavezniki zoper Turke, toda angleške in francoske vojne ladje so zasedle Pirej in prisilile vlado k nevtralnosti. Ta neuspeh v zvezi z gospodarsko krizo, ki jo je prinesel zastoj kraljev položaj in jeseni odstopu. Za njegoveg a princa Viljema, ki je pod
pomorske trgovine med vojno, sta omajali I. 1862 ga je vojaška revolucija prisilila k naslednika so izvolili mladega danskega imenom Du r i j I. celega pol stoletja vladal
Grkom (1863— 1913). Začel je srečno; Angleži so mu namreč izročili Donske otoke, katerih prebivalstvo je že dolgo zahtevalo združitev z domovino. Drugače je bilo s Kreto, ki se je I. 1866 uprla in proglasila zedinjenje z Grčijo. Grki so jo sicer podpirali z orožjem in denarjem,
toda Angleži bi ta važni otok najrajši sami dobili. Zato so poskrbeli, da se je morala Grčija ukloniti turškemu ultimatu, oziroma pariški konferenci velesil I. 1869 in prepustiti Krečane njih usodi. To je bil edini turški uspeh, ki so mu takoj sledili novi diplomatski porazi. Naslednje leto je moral sultan dovo liti bolgarski eksarhat, nato se je pa še Rusija otresla omejitev, ki jih ji je bil
naložil
pariški
mir v Črnem morju. S svojo neverjetno zapravljivostjo, ki so jo evropski upniki oderuško izrabljali, je spravil Abdul Aziz državo na kant. Vo jaki in uradniki so Zmerom pogosteje S p o m in sk a c e r k e v pad lim ju na ko m p o d Šip ko ostajali brez plač, kmet pa je bil vedno bolj stiskan od davčnih zakupnikov. Zato je rastla nezadovoljnost v državi in rodila med šolano turško mladino revolucionarno mladoturško gibanje, med krščanskim prebivalstvom pa nove upore. O b o je je izzvalo vm ešavanje sosednjih držav in postavilo orientalsko vprašanje vnovič pred Evropo.
Avstrijsko-rusko nasprotstvo na Balkanu Šele nemške zmage nad Francozi so Avstrijo za vselej ozdravile od težnje po nadvladi v Nemčiji in usmerile njeno ekspanzivnost na
Balkan, kjer jo je Bismarck že davno hotel imeti, slično kot je Franciji kazal pot v Afriko. Tu na Balkanu pa je morala Avstrija nujno zadeti ob Rusijo in staro nasprotje, ki je od krimske vojne naprej tlelo pod površino, je postalo bolj in bolj živo. K temu je pripomogel tudi madžarski vpliv, ki se je uveljavil v zunanji politiki dvojne monarhije, odkar je jeseni I. 1871 postal njen zunanji minister dotedanji ogrski ministrski predsednik grof J u l i j A n d r a s s y. Andréssy je zahteval zvezo z Nemčijo proti Rusiji, kajti bivši revolucionar ni pozabil Vilagosa in je videl najhujšega nasprotnika monarhije v slovanstvu, katero je takrat predstavljala Rusija. Toda Bismarck se je hotel zavarovati pred francosko revanšo, obenem pa uveljaviti nasproti znova oživeli republikanski misli konservativno-monarhični red. Zato si je priza deval, da je spravil carja Aleksandra II. z Avstrijo — njene črne nehvaležnosti car ni lahko pozabil — in I. 1872 so se sešli vsi trije monarhi v Berlinu. Naslednje leto, ko je bil Viljem z Bismarckom v Petrogradu in nato car Aleksander na Dunaju, je prišlo tudi do pismenih sporazumov o enotni zunanji politiki; nastala je nekaka nova sveta aliansa, sedaj nazvana » z v e z a
treh
cesarjev«.
Toda že
I. 1875, ko se je o priliki nenadne vojne napetosti med Francijo in Nemčijo ruski zunanji minister Gorčakov po Bismarckovem mnenju preveč potegnil za Francoze, je zveza dobila nevarno razpoko. Pred najtežjo preizkušnjo so jo pa kmalu postavili dogodki na Balkanu. Tudi Rusija je začela stavljati narodno misel v službo svoje zunanje politike in nastopati kot zaščitnica slovanstva, ne le pravoslavja. V tem duhu se je vršila že 1867 vseruska etnografska razstava v Moskvi, ki so jo razen Poljakov obiskali zastopniki vseh Slovanov, od Sloven cev celò »oče« Bleiweis, Čehi pa so bili tudi sprejeti v avdienco pri carju. Največ pozornosti je Rusija slej ko prej posvečala balkanskim Slovanom, zlasti odkar je bil njen poslanik v Carigradu prebrisani grof Ignjatijev.
Na drugi
strani se je
po izgubi
Italije in Nemčije
vedno bolj ozirala na Balkan tudi Avstrija. Ta težnja je odgovarjala njenim starim tradicijam; dinastija ter visoki plemiški in vojaški krogi so ji bili naklonjeni. V teh krogih niso bili brez vpliva Hrvatje in Srbi — graničarji, ki so simpatizirali s svojimi brati pod turškim jarmom in želeli njih osvobojenja po Avstriji, kar bi zboljšalo tudi položaj 3ugo-
Slovanov v monarhiji. Odkar je
na nasprotni
obali Jadrana
zrasla
enotna pomorska sila, je dobila Dalmacija za monarhijo nov pomen, ki je nujno zahteval tudi posest zaledja — Bosne in Hercegovine. Za to si je prizadeval zlasti dalmatinski namestnik general Rodič. On je privedel cesarja Franca Jožefa, vračajo čega se iz Benetk, kjer se je spomladi 1875 sešel z Viktorjem Emanuelom, na potovanje v Dalmacijo. Pozdravit ga je prišla pri tej priliki tudi katoliška duhovščina iz Her cegovine in celò črnogorski knez Nikola. V juliju istega leta pa je že izbruhnila vstaja hercegovskih kmetov okrog Nevesinja, izzvana z brezobzirnim pobiranjem desetine po zakupnikih in z raznimi nasilji turških begov. Pomoč so dobili uporniki iz bližnje Črne gore; ko se je upor raz širil dalje v Bosno, jih je vedno očitneje podpirala tudi S r b i j a . Za kneza Milana je postal položaj zlasti neprijeten, ko se je med bosen skimi vstaši pojavil njegov nasprotnik Peter Karađorđević pod imenom Peter Mrkonjič. Milan je sumil, da Avstrija Petra podpira, ker ga hoče izrabiti zoper njega, njemu pa brani začeti vojno. V resnici je Avstrija nasprotovala tudi Petru, ki se je kmalu umaknil, ker so mu Milanovi agenti stregli po življenju. Vojno navdušenje v Srbiji in tajno rusko prigovarjanje je slednjič potegnilo Milana za seboj. Julija 1876 je Srbija hkrati s Črno goro napovedala Turkom vojno, zanašajoč se tudi na takratne zmede v Carigradu. Srbom je poveljeval bivši ruski general Černjajev, drugače pa iz Rusije niso dobili dosti pomoči. Še slabše se je pa izkazala v besedah bojevita nacionalistična »omla dina«. Srbski kmet je bil preslabo izvežban in oborožen ter preveč prepuščen samemu sebi, da bi vzdržal daljše vojskovanje. V pozni jeseni je morala Srbija, poražena pri Aleksincu, prositi ruskega carja, da ji je izposloval premirje, konec februarja 1877 je pa sklenila s Turki mir na podlagi »statusa quo«. Medtem
se je Evropa že dolgo
bavila z balkanskimi dogodki.
Rusi so modro potisnili v ospredje Andréssyja, ki je sestavil obširno spomenico z zahtevo raznih reform. Podprle so jo ne le Rusija in Nemčija, ampak tudi ostale tri velesile, ki so svoj čas podpisale pariški mir. Te zahteve je Porta v začetku i. 1877 tudi sprejela. Toda uporni Balkanci turškim obljubam že davno niso verjeli in so zahtevali garan-
ci je velesil, preden bi odložili orožje. Nato so trije cesarski ministri zopet zborovali v Berlinu in sestavili dosti ostrejši »majski memoran dum«, ki je po ruski zaslugi že nekoliko zagrozil sultanu. Tega pa Angleži niso marali podpisati. Samozavestni Disraeli se je delal uža ljenega, ker ga niso pritegnili k berlinskim posvetovanjem, in je dajal s e d aj Turkom potuho. Mladoturški nacionalisti v Cari gradu so se dvignili, vrgli naj prej po njih mnenju premalo odločne ministre, konec maja pa še sultana Abdul-Aziza (čez ne kaj dni se je b a je sam umoril) in postavili na prestol n jego v e g a nečaka, slaboum nega Mu rata V. Temu je tri m esece
sledil že čez
krvoločni
in lokavi
brat A b d u l - H a m i d . Še bolj kot ti dogodki so razburila Evropo turška grozo dejstva v B o I g a r i j i. Ko se je z majem 1876 začel upor tudi tam, je poslala turška vlada nad u boge kristjane iregularne čete, tako V o j n i s p o m e n i k n a vrhu Sv. N i k o l e n a d Š i p k o
zvane
bašibozuke,
ki
so
požigali mesta in vasi ter na ... ............... veliko pobijali tudi mirno pre-
prebivalstvo. Vse to je moralo prisiliti Rusijo k nastopu, prej pa je hotela priti na čisto z Avstrijo. V začetku julija 1876 sta se sešla Aleksander II. in Franc Jožef s svojimi ministri na češkem gradu Reichstadtu. Hitro sta se sporazumela, da naj ostane na Balkanu vse pri starem, ako zmagajo Turki; sicer pa naj bi dobila Srbija nekaj bosen skih okrajev ob Drini, Črna gora kos Hercegovine, vso ostalo Bosno in Hercegovino pa Avstro-Ogrska. Povečala bi se tudi Grčija, osvobodile Albanija, Bolgarija in Rumelija, Carigrad z okolico pa bi postal svo
bodno mesto. Rusija si je izgovorila le I. 1856 izgubljeno Besarabijo in pa po večanje svojega ozemlja v Aziji. Ves ta dogovor je bil pro glašen za strogo zaupen. Franc Dožef in Andréssy sta bila z njim zadovoljna. Rešena sta bila velike skrbi, da ne bo Rusija nastopila na svojo pest in pomagala ustvariti kake v e č je jugoslovanske države. Obenem sta si za vsak primer zagotovila Bosno in Hercegovino; brez boja in tako rekoč pri siljena bi jo morala Avstro-Ogrska vzeti. Ta videz je bil obema do brodošel, ker sta vedela, da se bodo tako nemški liberalci na Dunaju kot Madžari v Budapešti branili vsakega prirastka Slovanov. Saj je Andréssy sam še malo prej dejal, da je »ogrska ladja tako polna, da bi se takoj potopila, pa naj bi naložili vanjo zlato ali blato«. Na noben način pa Avstro-Ogrska kljub ponovnim carjevim pozivom ni hotela ofenzivno nastopiti proti Turkom, tako da so Rusi že mislili najprej obračunati z Avstrijo, potem pa se vreči na Turke. Toda Bismarck jim za ta primer ni hotel obljubiti nevtralnosti. Ko se je najprej zaman skušal sporazumeti z Angleži, je carju izmikaje se odgovoril, da Nem čija ne bi mogla prenesti poraza nobene izmed svojih p r ij a t e l jic ... Sploh pa Bismarck za balkanska vprašanja ni imel smisla in decem bra 1876 je govoril znane b e sede, da »ne vidi na Balkanu interesa, ki bi bil vreden kosti enega samega pomorjanskega grenadirja«. Rusija je morala torej še počakati. Carju in vladi se sploh ni hudo mudilo, kajti vojska in finance še niso bile dovolj pripravljene, skrbelo jih je pa tudi revolucionarno razpoloženje doma. Zato so pa konser vativni slavjanofilski krogi vedno glasneje zahtevali vojno, na drugi strani so bili pa tudi Turki zaradi zmag nad Srbi in angleške potuhe vedno bolj nepopustljivi. Ko je pred božičem 1876 konferenca posla nikov velesil v Carigradu znova sklenila zahtevati od Porte razne reforme, je sultan proglasil za celo državo precej liberalno ustavo, nakar je mladoturška vlada zavrnila zahteve poslaniške konference, češ da so z ustavo tudi kristjanom izpolnjene vse želje. Če se je že Evropa dala tako voditi za nos, je bilo pa ruskega potrpljenja konec. Že od božiča so se vršili v Budapešti razgovori med ruskim poslanikom ter cesarjem Francem Jožefom in Andréssyjem. Končali so se 15. janu arja 1877 z vojno konvencijo, kjer je Avstro-Ogrska obljubila v pri
meru rusko-turške vojne dobrohotno nevtralnost, zato pa je dobila pravico zasesti Bosno in Hercegovino, kadar in kakor bo smatrala to za potrebno. Marca meseca so podpisali na Dunaju še dodaten do govor, ki je Avstro-Ogrski vnovič obljubljal Bosno in Hercegovino, Rusiji pa Besarabijo; v splošnem so bile obnovljene reichstadtske določbe, za mejo avstrijske in ruske interesne sfere na Balkanu pa določena črta Timok— Vardar: Srbija s Črno goro je torej pripadla Avstriji. task@-tyrška vojna in berlinski kongres Šele sedaj 24. aprila
je
1877 je
mogla Rusija brez skrbi nastopiti
in na Jurjevo
napovedala Turčiji vojno. Toda ni šlo vse
tako
gladko, kot so si Rusi predstavljali; šele čez dva meseca so pre koračili Donavo. Romunija jim je dovolila prehod, oklicala v maju svojo neodvisnost in napovedala Turkom vojno. Da bi ohrabrili krščan sko rajo, so hiteli Rusi — pustivši turške trdnjave za seboj — v naglih pohodih proti Balkanu in ga prekoračili. Toda bili so vrženi nazaj in general Gurko je z velikimi žrtvami držal le prelaz Šipko. Medtem se je Osman-paša dobro utrdil v P l e v n u in od strani ogrožal Ruse. Dvakrat so bili s težkimi izgubami
odbiti
in ruski vojski je
grozil
moralen razkroj. Pokazale so se kot svoj čas na Krimu vse slabe po sledice korupcije, zlasti v prehrani. Poklicali so na bojišče nove čete in samo carsko gardo, sprejeli pomoč Romunov in izvabili Srbijo v novo vojno. Predvsem so pa pod vodstvom starega Totlebena, sevastopolskega junaka, popolnoma obkolili Pleven, ki se je moral 10. d e cembra sestradan vdati. Že nekaj tednov prej se je Rusom nasmehIja la sreča tudi na azijskem bojišču, kjer so zavzeli Kars, in sedaj jih — vsaj na bojišču — ni v e č zapustila. V najhujšem snegu in mrazu so prodirali nevzdržno naprej in prve dni leta 1878 je Gurko zasedel Sofijo. G eneral Skobelev pa je po zmagi na Š i p k i v naglih pohodih prišel v Plovdiv in 20. januarja zavzel še Odrin — pot v Carigrad je bila v veliko v e s e lje vsega slovanstva odprta. Car Aleksander si je želei okupacijo Carigrada, ki jo je njegov brat, vrhovni poveljnik Nikolaj Nikolajevič na videz na svojo odgovornost tudi pripravljal.
O s m a n - p a š a kot u j e t n i k p r e d c a r j e m A l e k s a n d r o m II. ( S l i k a v p l e v e n s k e m m u z e ju )
Toda političen položaj je bil tak, da je Rusija morala tik pred ciljem odnehati. Ruska vo jska je bila izčrpana, zaveznica Romunija ne zad o vo ljn a; predvsem pa sta bili A vstrija in Anglija ljubosumni in An glija je že zbirala b rodovje pred Dardanelam i. Zato so Rusi zadnjega januarja v Odrinu sklenili s Turki prem irje, ki se je nanašalo tudi na Romunijo, Srbijo in Črno goro. Dogovorili so se o ustanovitvi avto nomne kneževine Bolgarije na vsem ozem lju, kjer so imeli Bolgari večin o . Romunija, Srb ija in Črna gora naj bi se p o večale, Bosna in H ercegovina dobili sam oupravo, Rusija pa odškodnino v ozemlju in denarju. Takoj je Andrassy užaljen p rotestiral, da bi Rusija sam ovolj no razpolagala z Balkanom, in p red lag al velesilam , naj bi te določbe na skupni konferenci na Dunaju prekontrolirali. N jegov predlog je bil sp rejet in A n g lija ga je podkrepila s tem, da je njeno b ro dovje proti vsem mednarodnim določbam priplulo skozi D ardanele pred Carigrad. To je izzvalo rusko vlad o , da ga je sklenila zasesti, in še le ko je sultan p rip ravil A n g ieže k odhodu, so odnehali tudi Rusi ter 3. marca v S a n S t e f a n u , d ve uri hoda od Carig rad a, podpisali preliminarni mir s Turčijo. N jego ve določbe so v glavnem o d g o varjale odrlnskemu
prem irju, v podrobnostih pa je ruski poo b laščenec ig n ja tije v dosegei še dosti v e č . Iz v e čje g a dela evro p ske Turčije je bila ustvarjena avtonomna kneževina Bo lgarija, ki bi segala od Donave do Egejskega morja in od Črnega morja do Drima; za dobo dveh let bi jo nadziral ruski komisar s posadko 50.000 mož. Skoraj za trikrat je bila povečana Črna gora. Rusija je dobila nekaj ozem lja v A ziji, zlasti Kars in Batum, v Evropi pa Dobrudžo, ki jo je dala Romuniji v zameno za Besarab ijo . Vrh tega ji je morala Turčija plačati 310 m ilijonov rubljev vo jn e od škodnine. Bosna in H ercegovina naj bi dobili s sodelovanjem AvstroO grske sam oupravo, toda ostali sultanova last, Romunija, Črna gora in Srbija pa naj bi postale nezavisne. Sicer je pa Srb ija, enako kot Avstro-O grska, v San Stefanu slabo o p ravila. Ker je bila po prvi vo jni, v katero so jo izvab ile n ajveč ruske ob lju b e, izčrpana, je drugič nastopila malo kasno, že po padcu Plevna. Vendar se je se d aj srbska vo jska dobro izkazala. Čisto samo stojno je operirala proti jugovzhodu (na zahod v Bosno ali na jug v Novi Pazar ni sm ela), zavzela Pirot in Niš ter po hudih bojih prodrla na Kosovo, ravno ko je bilo sklenjeno prem irje v Odrinu. Tako so se morali Srbi na najb o ljši poti k večjim uspehom ustaviti. Za svo je žrtve v dveh vojnah so pa dobili najm anj. Dali so jim samo niško in topliško okrožje, Pirot in Vranje, ki so ju Srbi z orožjem o svo jili, pa sta o b e nem z večjim delom stare Srb ije in M akedonije pripadla Bolgarom. Tako je Rusija Srbe hladnokrvno žrtvo vala; bili so p ač v avstrijski interesni sferi. Hočeš nočeš so se morali sed aj vreči v naročje AvstroO grski, ki je skupaj z A ng lijo p rip ravljala revizijo sanstefanske mi rovne pogodbe. Novica o San Stefanu je vzbudila v Londonu n a jve č je razbur je n je . Zunanji minister je moral odstopiti, vp o klicali so rezerviste in p re p e ljali indijske čete na Malto. Tudi Andréssy je rožljal s sabljo in dobil od d e le g a c ije kredit za ob o ro ževanje. Vendar resno niso mi slili na vojno ne v Londonu, ne na Dunaju, kjer se je cesar bal nem ških lib e ralce v in tudi A ngliji upravičeno ni dovolj zaupal. Rusija sama je bila izčrpana in se je s posredovanjem Bismarckovim, ki se je ponudil za »poštenega m ešetarja«, rada p ribližala A ng liji. Ignja tije v , ki je zaman poizkušal potolažiti  n dréssyja, je moral stopiti v
ozadje. Londonski poslanik Šuvalov je konec maja podpisal z Angleži dogovor, ki je Rusiji vse drugo pustil, le Bolgarija naj bi se zmanjšala in razdelila na dvoje, Rusija je pristala tudi na to, da se na kon gresu podpisnic pariškega miru pregleda ves sanstefanski mir, in sicer v B e r l i n u , ker na Dunaj seveda ni marala. Ko so nato Angleži še Turčiji zajamčili preostalo azijsko posest in dobili za plačilo otok Ciper, Avstriji pa obljubili priskrbeti Bosno in Hercegovino, se je zdelo, da je najtežje urejeno. Bismarck je celò upal, da bo kongres, ki se je sešel 13. junija v Berlinu, v treh dneh končan. Bilo j e pa še dosti težav. Zlasti Angleži in Rusi so si bili nekajkrat hudo v laseh, vendar je Bismarck energično vodil pogajanja do srečnega konca. Ravno čez m esec dni — 13. julija — se je zaključil berlinski kongres, ki je bil mnogo sijajnejši od pariškega, čeprav se z dunajskim s e veda ne more meriti. Najbolj znameniti njegovi udeleženci so bili poleg predsednika Bismarcka častitljivi osemdesetletni knez Gorčakov, ki je z grofom Šuvalovim zastopal Rusijo, angleška lorda Beaconsfield in Salisbury ter avstro-ogrski zunanji minister grof Andrâssy, v čigar spremstvu je bil tudi naš rojak Švegel. Sicer se je dal Bis marck na znani Wernerjevi sliki naslikati, kako podaja roko Šuvalovu, toda na desni mu stoji Andrassy; v resnici je Bismarck gledal pre d vsem na to, da se je prikupil Avstriji in Angliji, zato so pa Rusi odšli iz Berlina malo zadovoljni. Najbolj temeljito je kongres spremenil sanstefansko Veliko Bol garijo. Nova kneževina B o l g a r i j a , ki je plačevala sultanu tribut, je obsegala le ozemlje med Donavo in Balkanom in Sofijsko planoto. Tako imenovana Vzhodna Rumelija ob Marici je ostala turška pro vinca, toda z avtonomno upravo pod krščanskim guvernerjem. Niso pa zmanjšali samo Bolgarije, ampak tudi ruski vpliv nanjo. Carski komisar z ruskimi posadkami je smel ostati tam največ devet me secev in še to pod nadzorstvom evropskih konzulov. Dalje je Rusija dobila nazaj Besarabijo, toda s tem se je zamerila Romuniji, ki se ji pusta Dobrudža ni zdela pravična odškodnina za izgubljeno deželo in težke vojne žrtve. Brez zanesljive opore v Romuniji je bilo Rusiji pa še celo težko, uveljaviti se v Bolgariji. Tako ruske premoči na Balkanu v resnici nikjer ni bilo in namesto pod rusko varuštvo je
prišla Turčija zopet pod zaščito vseh velesil. Ni čuda, da so bili Rusi hudo razočarani. G lavn ega krivca, ki jih je oropal sadov njihovih zmag, niso videli toliko v Angliji in Avstriji kot v Bismarcku; očitali so črno nehvaležnost tisti Nemčiji, ki so ji bili pred osmimi leti omo gočili zmago in zedinjenje. Turčiji so v Berlinu pustili še veliko evropske zemlje: vso Trakijo, Makedonijo in Albanijo, seved a pa je morala obljubiti, da bo uvedla razne reforme. Obljubiti je morala tudi izboljšanje grških meja, toda Grki so šele čez tri leta z vojnimi grožnjami dobili od nje Tesali jo in del Epira. Črna gora je dobila manj kot v San Stefanu; vendar je podvojila svoj obseg in dobila nazadnje tudi kos jadranske obale z Barom. Srbija je bila pa zdaj precèj na boljšem. Po avstrijskem prizadevanju je dobila okrožja Niš, Pirot, Toplico in Vranje, za kar je
moral
njen
zastopnik
Ristič obljubiti, da
bo
sklenila
z Avstro-
Ogrsko carinsko zvezo ali vsaj trgovinsko pogodbo ter zgradila že leznico od Beograda do Niša. Obenem z Romunijo in Črno goro je bila tudi Srbiji priznana neodvisnost. Za te uspehe pa je morala tudi nekaj- žrtvovati. Avstro-Ogrski je kongres priznal pravico, zasesti in upravljati
Bosno
in
Hercegovino
ter imeti v novopazar-
skem sandžaku vojaške posadke. S tem se je morala Srbija odreči starim željam, hkrati pa je dobila nevarnega soseda, ki jo je ločil od Črne gore in ji grozil z gospodarskim in političnim zasužnjenjem. Ne samo zanjo, ampak tudi za Avstro-Ogrsko in vso Evropo je po stala ta pridobitev usodna in bistroumni Šuvalov je že čez štiri leta prerokoval, da tli v Bosni »bakla, ki bo nekoč vžgala smodnik«. Po polnoma pa Andrassy le ni uspel. Dočim je 25. člen berlinske po go db e govoril o zasedbi in upravi Bosne in Hercegovine brez vsake omejitve, so turški zastopniki še zadnji dan kongresa izsilili od Andréssyja tajno pismeno obljubo, da bo okupacija le začasna in da ostanejo sultanove vladarske pravice v obeh deželah nedotaknjene. S tem so preprečili, da ni okupacija postala obenem že aneksija, čemur bi takrat nihče ne ugovarjal, kar pa je imelo kasneje težke posledice. Andrassy je bil z doseženim uspehom zadovoljen in bi predaleč niti ne maral iti. Kajti moral se je ozirati na domače politike, ki jim
B er lin sk i
kongres
1878. ( Sl ika l
A. W e r n e r )
berlinski mandat ni bil posebno všeč, zato ga je Andréssy celò dolgo skrival. govoril meseci valstvo
G le d e Turčije in Bosancev samih si ni delal nobenih skrbi; je, da bo zasedel Bosno kar z vojaško godbo. Toda naslednji so temeljito dokazali njegovo zmoto. Mohamedansko prebi Bosne in Hercegovine je pod vodstvom fanatičnega Hadži-
Loje organiziralo hud odpor,
pri
čemer turška vlada
ni bila
brez
krivde, seve d a tudi bosenski Srbi avstrijske okupacije niso radi vi deli. Tako si je morala Avstrija Bosno in Hercegovino s precejšnimi žrtvami še le osvojiti. Zadnje dni julija je šla glavna vojska pod g e neralom Filipovičem čez Savo, drugo manjšo je pa peljal general Jovanovič iz Dalmacije v Hercegovino. Skoraj m esec dni je trajalo, preden so osvojili Sarajevo, in še potem ni bilo kmalu miru. Dočim je Šuvalov sedaj prigovarjal k aneksiji obeh dežel in so na zapadu pričakovali, da bo Avstrija korakala naprej proti Solunu, se je Andrassy — zopet glede na notranjo politiko — z doseženim uspe hom zadovoljil. Spomladi 1879 je sklenil s Turčijo pogodbo, kjer je priznal sultanu v Bosni in Hercegovini oblast suverena in obljubil ondotnim mohamedancem vse pravice, le »začasnosti« okupacije v tej javni pogodbi ni maral potrditi.
Dvozveza in trozveza Berlinski kongres je že itak rahlo »zvezo treh cesarjev« v resnici razdrl. Užaljena Rusija je Nemcem jasno kazala svojo nejevoljo, tako da se je jel Bismarck ozirati za bolj zanesljivim zaveznikom. Približal se je Andréssyju, ki mu zveza z Rusijo že od nekdaj ni bila pri srcu, in avgusta 1879 sta se sešla v Gasteinu. Medtem ko bi sedaj Bismarck najrajši imel čim tesnejšo zvezo, se je Andréssy držal bolj rezervirano; kajti v morebitno nemško-francosko vojno se ni maral zaplesti, njemu je šlo le za varstvo pred Rusijo. Kljub temu sta bila oba državnika hitro dogovorjena, toda dočim je Franc Jožef z Andréssyjevo politiko popolnoma soglašal, je moral Bismarck svojega vladarja za nameravano dvozvezo šele pridobiti. Stari cesar Viljem je bil zrastel v tradicionalnem prijateljstvu do Rusije in še isto jesen je
na sestanku s carjem Aleksandrom II. — svojim nečakom — skušal obnoviti stare odnošaje. Zveza z Avstrijo proti Rusiji se mu je zdela podla zahrbtnost in Bismarck je moral — kot nekoč I. 1866 — zagro ziti s svojim odstopom, da je dosegel cesarjevo privoljenje. Tako j e bila šele 7. oktobra 1879 podpisana na Dunaju pogodba, s katero sta si A v s t r o - O g r s k a in N e m č i j a obljubili medsebojno po moč, če bi bila ena od njih napadena od Rusije same ali če bi se Rusija pridružila kakemu drugemu napadalcu. Bismarck in Andrassy sta upala na podlagi berlinskih Izkušenj pritegniti k svoji zvezi še A n g l i j o ; toda ta up se je izjalovil, zlasti ko je spomladi 1880 tam nastopila liberalna vlada z Gladstonom na čelu, Gladstone je bil velik nasprotnik Turčije, pa tudi Avstrije in Bismarcka. Za balkanskih vojen se je krepko zavzemal za Jugoslovane, o Avstriji pa je dejal znane b esed e, da na svetovnem zemljevidu ni točke, kamor bi lahko položili prst in rekli: »Tukaj je Avstrija nekaj dobrega storila«. Zato je Gladstone izzval demonstracijo bojnih ladij vseh velesil zoper Turčijo in jo šele s tem prisilil, da je nastopila zoper Albance, ki niso hoteli Črni gori izročiti Ulcinja. Porta ga ji je bila namreč obljubila v zameno za gusinjsko-plavsko kotlino, ki so jo bili Črni gori prisodili v Berlinu, a so se tamošnji Albanci temu uprli. Tudi Grčiji je šel Gladstone na roke, da je nazadnje le dobila od Turčije nekaj ozemlja na severni meji, kot ji je bilo v Berlinu ob ljubljeno. Namesto Anglije sta Avstro-Ogrska in Nemčija dobili za tretjega zaveznika — I t a l i j o . Kot vemo, je bila nova kraljevina zaposlena z domačimi zadevami in se je v zunanji politiki dolgo držala ob strani. Tu je spomladi 1881 presenetila Italijane novica, da so Francozi spra vili pod svojo zaščito Tunezijo, ki so jo zaradi zemljepisne lege in številnih italijanskih naseljencev (I. 1881 je bilo tam 12.000 Italijanov in 700 Francozov!) smatrali Italijani za svojo bodočo kolonijo. Užaljena Italija se je sedaj čutila prevarjeno od Francozov, pozabila je na Tirole in Trst ter se vrgla v naročje Avstriji. Še iste jeseni je kralj Humbert prišel na Dunaj na obisk in naslednjo pomlad — 20. maja 1882 — je bila sklenjena tako zvana t r o z v e z a med Avstro-Ogrsko, Nemčijo in Italijo. Zaveznice so si najprej za pet let obljubile pomoč,
B a l k a n s k i p o l o t o k p o b e r l i n s k e m k o n g r e s u 1878.
če bi bila katera izmed njih napadena od dveh velesil ali tudi samo od Francije, pri čemer je Italija še po se b ej izjavila, da pogodba ni kakor ni naperjena zoper Anglijo. Zanimivo je tudi, da ni bila kot
namen trozveze navedena monarhičnega
načela
le ohranitev miru, ampak tudi ohranitev
in socialnega
reda, posebno
Bismarck se je
namreč bal republikanskega gibanja v Italiji. Previdni Bismarck se kljub svojim zvezam nikakor ni mislil ločiti od Rusije in je isto svetoval tudi Avstriji. Ko so I. 1880 na ponoven pritisk Anglije in Avstrije odšli Rusi iz Bolgarije in Vzhodne Rumelije, se je prejšnja napetost ublažila. Spomladi I. 1881 je padel kot žrtev atentata Aleksander II. in sledil mu je sin Aleksander III. Dasi ni maral Avstrije in Nemčije in je začel odločno slovansko politiko, je že iz strahu pred vojno in pred republikansko Francijo ostal v zunanji po litiki pri starem. Zato je bila poleti 1881 trocarska zveza nekako o b novljena. Za dobo treh let so si trije cesarji obljubili medsebojno nevtralnost in pa, da bodo le sporazumno dopustili kakšne teritorialne spremembe v evropski Turčiji. Že sedaj se je Avstro-Ogrska obvezala priznati morebitno združitev Bolgarije in Vzhodne Rumelije, zato so ji pa dovolili spremeniti okupacijo Bosne in Hercegovine v aneksijo. Leta
1884 je
bila ta pogodba z malimi
izpremembami za tri leta
podaljšana in tiste jeseni so se tudi sešli vsi trije vladarji v Skierniewicah pri Varšavi. Ker se je bila Srbija že I. 1881 zvezala z Avstrijo, dve
leti kasneje
svojih vojaških
pa ji je
sledila
Romunija
in so imeli Nemci
po
inštruktorjih velik vpliv tudi v Turčiji, se je zdelo,
da so razmere na Balkanu za dalj časa
urejene, in sicer po volji
Avstrije in Nemčije. Toda že naslednje leto so nastopili na Balkanu dogodki, ki so prevrgli vse načrte in pogodbe diplomatov in bi bili nazadnje kmalu privedli do prave evropske vojne.
Anglija in toka Razširjenje
volivne
pravice
in
povečanje
števila
volivcev
po
reformi I. 1867 je prineslo pri volitvah naslednje leto veliko večino liberalcem. Dasi nerada je morala kraljica izročiti vlado njihovemu voditelju G l a d s t o n u , med
temi
polovico
ki je vzel za ministre samo svoje pristaše,
novincev.
Z vso
odločnostjo
se je
vrgel
na
reforme, ki jih je napovedoval že v volivni borbi; tikale so se p re d vsem Irske. Na I r s k e m je po vrnitvi izgnancev iz I. 1848 in pod vplivom ameriških Ircev narodno gibanje zopet oživelo. Strašna lakota v letih 1846— 47 je primorala Irce k izseljevanju, tako da se je število pre bivalstva zmanjšalo v šestih letih za poldrug milijon ali dobro p e tino. Največ jih je šlo v Severno Ameriko, kjer so s svojo pridnostjo in varčnostjo mnogi obogateli. Ro jakom v domovini so lahko nudili denarno in moralno podporo, po sebno ker so jim am eriške oblasti pustile pri tem popolno svobodo. Iz Amerike se je razširila na Irsko nova revolucionarna organizacija s staroirsklm imenom » f e n ir c e v« (bojevnikov), ki je hotela z o bo roženim uporom ustanoviti samoI
I
stojno irsko republiko. Za take malo resne načrte so mislili pora biti zlasti ameriške irske vojake iz pravkar minule secesijske vojne.
Viljem G la d sto n e
nizirali upor doma
na Irskem.
L. 1866 so poizkusili vpad v angleško Kanado, ki se je se v e d a po, nesrecil, n asled nje leto pa so orgaTudi ta je bil kmalu potlačen in vodi
telji zaprti, toda fenirci so nekatere z drznimi atentati pri belem dnevu osvobodili iz je č e v Manchestru. Irsko vprašanje je zopet z vso težo stopilo pred angleško javnost in Gladstone se je čutil poklicanega, da ga reši. Seveda ni mislil ugoditi zahtevam revolucionarjev po avtonomiji, ampak si je hotel le pridobiti irsko ljudstvo z odpravo najhujših krivic, ki so ga že tako dolgo tlačile. Začel je s tem, da je I. 1869 vzel anglikanski cerkvi na irskem privilegiran položaj državne cerkve. Kljub veliki lakoti in izse-
Ijevanju, ki sta zredčila katoliško prebivalstvo, je bilo na Irskem še vedno petkrat več katoličanov kot anglikancev. Toda anglikanska cerkev je imela poleg milijonskega bogastva še velike dohodke iz davkov in desetin, ki so jih ji morali dajati katoličani; to je te zlasti bolelo. Po Gladstonovem zakonu je postala irska anglikanska cerkev zasebna ustanova, ki ji drugoverci niso bili dolžni ničesar plačevati, del njenega premoženja pa je šel v dobrodelne namene. Drugi zakon iz I. 1870 je skušal popraviti položaj irskega kmeta-najemnika, s tem da je zagotovil najemnikom denarno odškodnino za izboljšanja, ki so jih izvršili na kmetijah, in jim olajšal pridobivanje zemljiške po sesti. Slednjič je hotel Gladstone dovoliti katolikom tudi dostop na univerze, toda parlament je ta zakon zavrnil in ko je šel Gladstone na volitve, je propadel; v začetku 1874 so prvič po skoraj tridesetih letih dobili konservativci večino. Gladstonov p a d e c je imel v e č vzrokov. Razen irskih reform, angleški buržoaziji niso bile všeč, Ircev pa tudi niso zadovoljile, tudi n jego ve reforme doma na Angleškem marsikoga preplašile. je I. 1870 najprej uvedel obvezen osnovnošolski pouk, kajti dotlej
ki so Tu
je
komaj polovica otrok hodila v šolo. Potem je s kraljevim odlokom od pravil kupovanje oficirskih mest v armadi in znižal vojaško službeno dobo od 12 na 6 let. Zlasti važna pa je bila uvedba tajnih volitev I. 1872, s čimer je šele dobila volivna pravica svojo vrednost za g o spodarsko odvisne volivce, delavce in najemnike. Kljub temu so ravno delavci v veliki meri zapustili liberalce. Gladstonova vlada je morala, izzvana po mnogih štrajkih in celò nasilstvih, spremeniti v prid delavstvu zakone, ki so doslej preveč enostransko ščitili delodajalca, in z zakonom priznati doslej samo tole rirane strokovne zveze. Da bi pa zadovoljila tudi tovarnarje, je kazenski zakon tako spremenila, da je ostala pravica do štrajka le na papirju, v praksi pa so bili delavci za vsak organiziran štrajk lahko kaznovani z zaporom. Gladstone je s svojimi reformami zadel seveda tudi ob versko-konservativno Anglijo, ki je bila ravno takrat raz burjena zaradi mnogih prestopov v katoliško vero, pa tudi Bismarckov kulturni boj je našel svoj odmev na Angleškem. V zunanji politiki so se čutili Angleži po pravici vznemirjene; ustanovitev nove Nemčije
in poraz Francije sta spremenila razmerje sil na kontinentu. Rusija je porabila to priliko, da se je otresla spon pariškega miru, in tudi v sporu z Zedinjenimi državami S. A. so morali Angleži odnehati. Za vse to je morala odgovarjati liberalna stranka in prepustiti svoje mesto konservativcem. Tako se je Gladstone umaknil D i s r a e l i j u ali lordu B e a c o n s f i e l d u , kot se je imenoval, odkar je bil I. 1876 povzdignjen v plemiča. Z romantičnim zanosom se je ta čudoviti mož kljub svojim 70 letom lotil uresničenja svojih načrtov. V duhu »novega torizma« je hotel poživiti trojni temelj stare Anglije: monarhijo, državno cerkev in pa ljudstvo. Svojim rojakom je znova obrnil pogled preko morja in začel z odločno kolonialno ekspanzijo v svetovni politiki novo dobo imperializma. Poleg močne večine v obeh zbornicah je imel dra goceno oporo tudi v kraljici Viktoriji, ki jo je resni in stvarni G la d stone vedno odbijal, Disraeli pa jo je znal očarati s svojim igralskim nastopom, spretno se priiagodujoč njeni malce častihlepni naravi. Nova vlada je najprej v precejšni meri ugodila delavskim tež njam. Odstranila je zadnje pravne razlike med gospodarjem in d e lavcem, uredila delovni čas in nadzorstvo tovaren ter poskrbela za delavska stanovanja. Predvsem je pa Disraelija zanimala zunanja politika; začel je z ofenzivo v Afganistanu in Južni Afriki, Indijo je tesneje priklenil k Angliji in proglasil I. 1876 Viktorijo za » c e s a r i c o i n d i j s k o « . V orientalskem vprašanju je podpiral Turke proti Rusom, medtem ko se je liberalna opozicija z Gladstonom na čelu zavzemala za uboge Bolgare. Pri tem se je komaj ognil vojni z Rusijo, nad katero je potem triumfiral na berlinskem kongresu. Tako je Disraeli res visoko dvignil angleški ugled v svetu, notranjim težavam pa le ni mogel biti kos. Delavske množice se z njegovimi reformami niso dale trajno zadovoljiti, zlasti ker je pritisnila še težka gospodarska kriza. Največje težave je pa tudi Disraeliju delala
Irska.
Z Gladsto-
novim zakonom irskemu kmetu ni bilo dosti pomagano. Irci so pri hajali vedno bolj do prepričanja, da jih more rešiti le popolna samo uprava in pod tem geslom (»h o m e - r u I e«) so se I. 1874 organizirali. Ker v angleškem parlamentu niso našli razumevanja, so začeli pod vodstvom svojega novega voditelja, protestanta P a r n e I I a , nasled-
nje leto s sistematično obstrukcijo ovirati parlamentarno delo. Doma na Irskem pa je neki bivši fenirec ustanovil »Kmečko zvezo« (Landleague), ki se je z vsemi sredstvi borila za pravice najemnikov proti zemljiškim gospodom. Nad najhujšimi nasprotniki je proglasila dru žabno izobčenje, ki je najprej zadelo nekega grofovskega oskrbnika Boycotta, zato so nazvali to kazen »bojkot«. Medtem ko so se konservativci borili s temi težavami, se je liberalna stranka temeljito reorganizirala in dobila izvrstnega zavez nika v mladem radikalcu Josipu C h a m be r I a i n u , ki se je bil že izkazal kot birminghamski župan. Ko je tedaj Disraeli I. 1880 razpustil parlament in apeliral na volivce, je doživel nepričakovan poraz. Težko se je ločil od vlade, še teže pa od njega kraljica, ki je morala zopet poklicati sebi tako zoprnega G I a d s t o n a. Ta je skušal naj prej pomirili Irsko s precej radikalno agrarno reformo. Toda Irci so vztrajali pri svoji zahtevi po popolni samoupravi in nespravljivi fenirci so ubili v Dublinu dva visoka uradnika. Ko je nato nastopila vlada z vso strogostjo, so odgovorili fenirci z dinamitnimi atentati in irsko vprašanje se je zdelo bolj zamotano kot prej. Več sreče je imel Gladstone z volivno reformo, ki jo je kljub odporu lordov izvedel I. 1884. Ta tretja volivna reforma je bila najbolj temeljita in je zvišala število volivcev, zlasti podeželskih, tako da je zraslo od prejšnjega en in pol milijona na v e č kot štiri milijone. Kot se je kmalu pokazalo, je koristila predvsem Ircem.
/ •" V *
M %
*.
NOVA RAZVRSTITEV SIL
Evropa se širi Zgodovina Evrope je v 19. stoletju tesneje kot kdaj prej p o v e zana z usodo ostalih zemljin. Te tesnejše vezi so zlasti posledica na predka,
ki
ga
je
prinesla
izraba
v prometni tehniki. Odkar je
parne
in e l e k t r i č n e
sile
I. 1818 prvi parnik prevozil Atlantski
ocean in je malo kasneje na Angleškem stekla prva železnica, si je parna plovba polagoma osvojila vsa morja, med njimi ležeče celine pa .so prepregle železniške proge.
Kmalu nato je
prišel električni
telegraf s podmorskimi kabli in za njim telefon. Vse to je pospešilo zbližanje Evrope z ostalim svetom, ki je bil s pomočjo novih pro metnih sredstev šele v tem stoletju v podrobnostih spoznan in odkrit. S tem so se odprle Evropejcem ogromne površine malo ali nič iz rabljene zemlje, ki so jih začeli ravno sedaj zelo potrebovati. Kajti če se je število ljudi na vse j zemlji v 19. stoletju najmanj podvojilo, se je v Evropi sami povečalo dva in polkrat, kljub temu, da se je samo v Združene države S. A. tačas izselilo 30 milijonov ljudi. Ravno Amerika
je bila varnostni ventil, ki je omogočil primeroma miren
razvoj industrializacije Evrope v drugi polovici 19. stoletja. Amerika je bila obljubljena dežela vsem, ki so bili v gospodarskem oziru za postavljeni in so si upali tam ustvariti boljše življenje, enako pa tudi političnim preganjancem, ki jih je mikala ameriška svoboda. Iz obeh razlogov so šli tja Irci, zlasti po I. 1846, bolj iz političnih razlogov Nemci po I. 1848 in 1866. Po ustanovitvi nove Nemčije je nemško iz-
A n g l e š k i k r e m p l j i ( F r a n c o s k a k a r i k a t u r a , r i s a l J . L a u r ia n )
seljevan je ponehalo, izseljevali so se pa še naprej Italijani in vedno bolj tudi Slovani, Madžari in Romuni. Če izvzamemo angleške izseljence v Kanadi, so bili vsi tisti, ki so šli v Ameriko, za domačo državo in narod izgubljeni. Kajti Amerika, ki jih je prej ali slej asimilirala, se je sama evropskemu političnemu vplivu odločno izmikala. Kot vemo, so se kmalu po napoleonskih vojnah osamosvojile španske kolonije v Srednji in Dužni Ameriki, enako tudi portugalska Brazilija, sveta aliansa s svojimi intervencio-
nističnimi stremljenji pa se je morala umakniti pred Monroejevo dok trino. Tudi poizkus Napoleona III., da bi izrabil državljansko vojno v Združenih državah in podvrgel svojemu vplivu Mehiko, se je pone srečil in odslej ni mogla nobena evropska država več misliti na nova osvajanja v Ameriki. Prvo kolonialno pod jetje po končanih napoleonskih vojnah je bil f r a n c o s k i pohod v A I ž e r i j o ; z njim se tudi začenja osvojitev in razdelitev A f r i k e , ki je bila glavni kolonialni problem minulega stoletja. Ko je dva meseca pred svojim padcem spomladi 1830 poslal zadnji Burbon Karel X. močno brodovje in vojsko pred Alger, se dalekosežnosti svojega podjetja še malo ni zavedal. Mislil ni na osvajanja, ampak je hotel le z zunanjim uspehom prisiliti k molku domačo liberalno opozicijo, zlasti pa ugnati severnoafriške morske roparje, ki so že dolgo ogrožali varnost Sredozemskega morja. Prvi namen se mu sicer ni posrečil, zato je bil pa drugi kmalu popolnoma dosežen. V varstvo obale je bilo treba zavladati tudi zaledju, kar se je zgodilo po dolgih in hudih bojih z domačini, zlasti z drznim Abd-elKadrom, ki se je vdal šele leta 1847. Tako je morala biti osvojena vsa dežela do puščave na jugu, za njeno varnost je bilo pa tudi treba obvladati soseščino na vzhodu in zahodu. Zato so vzeli Francozi spo mladi I. 1881 pod svojo zaščito T u n e z i j o , s čimer so se zamerili Italiji, ko so nato v začetku novega stoletja segli še po M a r o k u , so prišli pa v nasprotje z Nemčijo. Razumljivo je, da je skušal Na poleon III. dvigniti svoj ugled tudi s kolonialnimi uspehi. Najprej je pridobil I. 1853 N o v o K a l e d o n i j o , nato je ustanovil v Afriki S e n e g a m b i j o , gradil S u e š k i p r e k o p in zasedel pristanišče O b o k ob Rdečem morju. Njegova zasluga pa je predvsem ustano vitev francoske kolonialne države v Z a d n j i je širil francoski vpliv daleč v južno Kitajsko.
Indiji,
odkoder se
Tudi b r i t a n s k a s v e t o v n a država je šele delo 19. stoletja, predvsem n jego ve druge polovice. Nekako do srede stoletja so Angleži mirno in smotrno utrjevali in zaokrožali svojo staro kolonialno posest. Nato je pa pri angleških državnikih zmagalo načelo svobodne trgovine in kolonije se jim niso zdele potrebne, zlasti ker sta njih uprava in varstvo nalagala domovini težke izdatke. Šele ko je geslo
svobodne trgovine v zadnji tretjini stoletja izgubljalo svojo veljavo, je postala angleška kolonialna politika zopet aktivna. K temu jo je poleg otvoritve Sueškega prekopa prisilil še nastop novega tekmeca — Nemčije. Sedaj se je rodil pravi angleški i m p e r i a l i z e m , čigar prvi apostol je bil italijanski Žid Benjamin Disraeli. Zaradi slabih iz kušenj z odpadlimi severnoameriškimi naseljenci se Anglija tudi ni ve č upirala težnjam po samoupravi kolonij. Po zakonu iz I. 1850 je do bila vsaka kolonija z večidel belim prebivalstvom zakonodajno zbor nico, ki jo je dotlej imela edino K a n a d a. Ta se je z živahnim pri seljevanjem naglo razvijala in I. 1867 prva postala samostojen »do minion«. Poleg
Kanade je napredovala tudi A v s t r a l i j a ,
zlasti odkar
je nehala biti kolonija za kaznjence in so na ve č krajih odkrili zlato; glavna panoga avstralskega gospodarstva je pa postala ovčereja, ki zalaga angleško suknarstvo z volno. Najvažnejša angleška posest v Afriki je bila K a p s k a d e ž e l a , ki so jo v napoleonskih vojnah zasedli največ zaradi njene lege ob poti v Indijo. Ker so Angleži ščitili domačine in prepovedali suženjstvo, so se prvotni beli na seljenci, nizozemski B u r i , selili proti severu in si sredi stoletja tam uredili dve republiki O r a n j e in T r a n s v a a l . Ob otvoritvi Sueškega prekopa je pa Kapland izgubil svoj pomen kot postaja na poti v Indijo in prebivalci so se z uspehom vrgli na kmetijstvo, zlasti ovčar stvo. Napredovali so tako dobro, da je Kapska dežela že I. 1872 do bila popolno samoupravo z lastnim ministrstvom. Ker so v burskih deželah tačas našli prve demante in kasneje tudi zlato, so si Angleži prizadevali, da bi uveljavili svojo oblast nad Buri in prehiteli od zahodne obale prodirajoče Nemce. Vodja te osvajalne politike je postal energični C e c i l R h o d e s , njeno geslo pa »Od Kapa do Kaira«. Medtem so namreč Angleži zavladali tudi na najvažnejši točki Afrike, v E g i p t u . Egipt se je pod spretnim vodstvom Mohameda Alija razvil v na pol samostojno državo, pri čemer so mu pomagali zlasti Francozi. Pod njihovim vplivom je bil tudi Alijev vnuk, lahkomišljeni Ismail, ki je dobil od Porte naslov dednega podkralja ali »kediva«. Francozi so izrabili svoj vpliv in zgradili pod vodstvom ge-
nialnegs Lessepsa Sueški prekop, ki je bil odprt v začetku I. 1869. S tem dnem je dobil starodavni Egipt nov pomen za ves svet, v prvi vrsti se v e d a za Angleže. Ti so se prej brezuspešno upirali zgradbi, s ed aj so pa skušali dobiti prekop v svojo oblast. Vojna med Francozi in Nemci in fran coski poraz sta jim delo o la jšala, enako pa tudi zanikrno gospodarstvo za pravljivega Ismaila. Ko je I. 1875 v hudi denarni stiski prodal Angležem svojo polovico delnic Sue ške kanalske družbe, so ti dobili prvo b e s e d o v deželi. Proti rastočemu vplivu Evro p ejcev s e je dvignila egiptovska na rodna stranka in I. 1882 je prišlo do krvavega upora. Angleži so upor z orožjem potlačili in zasedli Egipt, odkoder niso več odšli. Tačas je namreč začel na jugu v S u d a n u fanatični derviš Mahdi »sveto vojno« proti E vro p ejcem , leta 1885 je B e n j a m i n D i s r a e l i , Ear l of B e a c o n s f i e l d kljub junaški Gordonovi obrambi zavzel Kartum in šele po težkih bojih so bili ti kraji v pri hodnjem desetletju znova osvojeni. Sueški prekop je bil za Angleže
življenjske važnosti
kot naj
krajša pot v I n d i j o . Tudi tam so Angleži v prvih desetletjih 19. sto
letja le počasi širili svojo oblast. V štiridesetih letih so postali pod je tn e jši, toda v vojni z Afganistanom so 1.1841 doživeli hud poraz. Več sreče so imeli v »opijski vojni« s Kitajsko. Ta je p repo vedala uvoz o p ija, ki je bil eden glavnih p ridelko v angleške Indije. Angleška ek sp ed icija pa je p risilila K itajce, da so odprli dotlej skrbno čuvane m eje tujim trgovcem in prepustili A n gliji Hong-kong (1842). Važen do godek v kolonialni zgodovini je bil v e liki indijski upor I. 1857, ki je angleško vlad o hudo om ajal. Ko so bili uporniki s pomočjo nekaterih domačih knezov ugnani, se je razm erje Indije do A n g lije tem eljito izprem enilo, Vzhodno-indijsko družbo, ki je bila vse dotlej gospodar v d eželi, so razpustili in Indijo podredili naravnost kroni. V naslednjih letih so A ngleži sicer dobili v svojo oblast Belučistan in Birmo, z Afganistanom pa tudi sed aj ni šlo tako gladko. Dolgo sta se tu bo rila angleški in ruski vp liv med seb o j, dokler ni nazadnje le zmagal angleški. V Afganistanu in na Pamirskem višavju je bila konec p rejšnjeg a stoletja ena najo b ču tljivejših točk svetovne politike. Ruski kolos se je tu grozeče približal najd rag o cen ejši angleški koloniji Indiji in strah pred njim je vp liva l tudi na angleško politiko v Evropi. R u s i j a se je že od 16. stoletja naprej širila čez Ural v Sib irijo , toda šele v minulem stoletju je dosegla njene naravne m eje: osrednje azijske gore na jugu in Tihi ocean na vzhodu. Sredi stoletja so zavladali Rusi Zahodnemu Turkistanu in I. 1868 zavzeli Sam arkand, nakar se jim je še le podvrgla Hiva. O svo jitev zakasp ijskeg a ozem lja je bila do vršena z zavzetjem rodovitne oaze Merv I. 1884, s čimer se je Rusija nevarno p ribližala poti v Indijo. A ngležev se je polastila »nervoz nost«, kot je dejal neki diplom at. N ahujskali so Afgane na Ruse in ko so bili Afgani tepeni, je bila napetost še v e č ja . Toda ne G la d stone, ne car nista marala vo jn e in že n aslednje leto je bil podpisan sporazum o afganskih mejah. Enako kot tukaj so zadeli ob A ngleže tudi na svojem prodiranju proti vzhodu. Tam je odstopila Kitajska I. 1858 Rusom Poamurje in nato še ozem lje ob Usuriju, Japonska pa Sahalin. Na južnem koncu tako p rid o b ljene p acifiške obale so ustanovili pristanišče Vladivostok, kjer je bodoči car N ikolaj II. I. 1891 zasadil prvo lopato za zgradbo
sib irske železnice, Po prvem uspehu v opijski vojni so tudi Angleži širili svoj v p liv od ob ale v notranjost Kitajske in morali prej ali slej priti z ruskimi interesi navzkriž. O b oji, Rusi In A n gleži, so pa naenkrat zad eli ob J a p o n s k o , ki se je za čela uspešno učiti od Evro p e jcev, da jih z njiho vim lastnim orožjem zavrn e. Po budo za to so d a le Japoncem Združene d ržave S. A. A m eri čani so po p rid ob itvi K alifo rn ije I. 1848 seg li s svojim i trgov skimi interesi čez P a c ifik ; tako se je na vzhodni a zijsk i obali sklenil zem eljsko oblo o b seg a jo či obroč e vro p ske om ike. O d kar so 1.1854 am eriške vojne lad je izsilile o tvo ritev dveh japonskih p ristanišč, so se Japonci z a v e d e li nevarnosti, da postanejo interesna sfera tu jcev. Ko je I. 1862 nastopil novi cesar Mutsuhito, je vzel starem u fe v d a l nemu plem stvu oblast in ustvaril s pom očjo tujih u č ite lje v mo derno oboroženo vo jsko . Tako prero jena Jap onska je začela iskati novih prostorov svojem u številnem u p re b ivalstvu na b liž nji a zijski ce lin i. Prva 3je b ila , ... „ , „ . . £ J L e s s e p s o v s p o m e n i k v P or t S a i d u na vrsti K o reja. Zaradi nje je prišlo v je se n i 1894 do vo jn e s Kitajsko, ki je s svojo zastarelo armado podlegla in morala spom ladi 1895 podpisati mir v Šim onosekiju. Poleg vo jn e odškodnine je morala dati Japoncem otok Formozo, v e č ji dei polotoka Liau-tunga s Port Arturjem in priznati neodvisnost Koreje.
A ng leži, Francozi in Rusi šo torej v minulem stoletju vo d ili evro p sko eksp an zijo, medtem ko so druge stare kolonialne države stopile v ozadje. Tako sta se Španija in Portugalska povsod umikali in rešili ie ostanke nekdanjeg a bogastva. Bolje so se držali Holandci, ki so svojo posest ohranili in jo izvrstno u p ravljali. Na prav poseben način je prišla med kolonialne države nova kraljevina B e l g i j a . Belgijski kralj Leopold II. je ustanovil I. 1876 skupaj z Lessepsom in kardinalom Lavigeriejem M ednarodno afriško družbo, ki naj bi raziskavala osrednjo Afriko in zlasti om ejila strahotno trgovino z zamorskimi sužnji. S po močjo slovitega raziskovalca Henrika Stanleya se ji je to kolikor to liko p osrečilo, s tem da je vzela ve čji del Kongovega p orečja v svojo oblast. Kmalu pa so se začela nasprotstva v družbi sami kot pri last nikih sosednjih kolonij. Bismarck je to priliko porabil in v sporazumu s Francijo sklical I. 1885 v Berlin »k o n g s k o k o n f e r e n c o « , ki je prip ravila dokončno razd elitev Afrike med evrop ske države. V Ber linu so M ednarodno afriško družbo razpustili in izročili vlado »Svo bodne države Kongo« kralju Leopoldu II. Ta jo je kasneje v oporoki zapustil b elg ijski d ržavi, kateri je Kongo po kra lje vi smrti i. 1909 p ripadel. Starim kolonialnim silam sta se v zadnji četrtini stoletja pridružili tudi obe novo nastali državi, Nemčija in Italija. Prva dokaj oprezno in p o časi; kajti Bismarck je bil mož stare kontinentalne Prusije in za prekm orske interese ni kazal dosti sm isla. Še rad je vid e l, da se Francija čim bolj za rije v afriški p esek, da bi bil doma varn ejši pred njeno »revanšo«. Pod pritiskom n apredujoče industrije, ki je potre bovala vedno novih surovin in novih o d jem alcev, pa je morala tudi N e m č i j a iskati svoj d elež v svetu. Ker je bil ta v glavnem že raz d eljen , so se morali zamudniki zadovoljiti z ostanki. N ajveč je bilo na razpolago še v Afriki. Tu so si nemški trgovci in raziskovalci od I. 1883 d alje v pogodbah z domačimi vla d a rji zagotovili razna ozem lja. A n g lija je delala tem nemškim načrtom p recejšn e težave, ki so bile končno odstranjene s pogodbo I. 1886, nakar so tudi drugi sosedi priznali Nem čiji njene ko lo n ije: Kamerun, Togo, Nemško Južnozahodno in Nemško Vzhodno Afriko. Hkrati so si zagotovili Nemci tudi del Nove G u in eje in širili svoj v p liv naprej po Pacifiku.
Tudi I t a l i j a je kasno nastopila v kolonialni politiki. Zaradi sv o je preobljudenosti in m očnega izse lje va n ja je sicer takoj po ze d injenju že m islila na ko lonije, toda njena vo jaška in politična slabost sta ji še za dolgo onem ogočili vsak uspeh. Italijanske težnje po nasprotni afriški obali je prekrižala Francija, ko je I. 1881 zasedla Tunezijo. Čez štiri leta so nato Italijani zasedli Massauo ob Rdečem morju in počasi sp ravili pod svojo zaščito A b esin ijo , s tem da so p odp irali pretendenta M enelika proti tedanjem u negušu Janezu. Z angleško pom očjo so zased li tudi kos Som alije ob Indijskem oceanu. Toda A b esin ija jih je težko razočarala. Brž ko je M enelik prišel na vlad o , se je nam reč Italijanov otresel in spom ladi 1896 so doživeli pri Adui katastrofalen poraz, ki je njihovo kolonialno ekspanzijo za dolgo ustavil. Tesn ejše zveze z ostalimi zemljinami je torej Evropa porabila v to, da jih je sp ravila čim bolj pod svojo oblast. O dkar je z ze d in je njem Italije in Nem čije zavlad al v Zahodni in Srednji Evropi mir in pospešil gospodarski razvoj ondotnih držav, so se te z novo silo vrg le na o sva ja n je in izko riščanje prekm orskih dežel. Tako je sredi 80 let nastopila doba i m p e r i a l i z m a , ki je dobil svo je ime in svoj klasičen zgled v A n g liji D israelija in Cham berlaina. Seved a je bila p oslej kolonialna politika vedno bolj m erodajna tudi za m ed sebojno razm erje držav v Evropi.
Bolgarska kriza Balkanski polotok je tudi po berlinskem kongresu še vedno ostal viharen kot Evrope. Ravno za desetletnico kongresa ji je grozila od tam resna vo jna nevarnost, ki ji je v zgodovini ostalo ime »bolgarske krize«. Berlinski kongres je spravil S r b i j o pod avstrijsko varuštvo, kot ga ji je bila nam enila Rusija. Srbska vlad a je I. 1881 s trgovinsko pogodbo napravila svojo deželo v gospodarskem oziru odvisno od Avstro-O grske, kralj Milan pa se ji je s posebno tajno konvencijo podredil tudi v političnem in vojaškem oziru. O bljubiti je moral pred-
vsem , da bo pustil Bosno pri miru, zato je pa A vstrija nudila njemu in njeg ovi dinastiji oporo zoper zunanje in notranje nasprotnike, to je zoper K arađ o rđ e viće in radikalce. Smel je upati tudi na kraljevski naslov — nadel si ga je že naslednjo spomlad — in na p o večanje Srb ije proti jugu. Tako ohrabren je Milan brezobzirno strl opozicijo rad ikalcev in potlačil I. 1883 od njih organizirani upor ob Timoku. Ko je pa d ve leti nato hotel pokazati svojo moč še na zunaj, je bil v vojni z Bolgari poražen in je moral tudi v notranji politiki kapitulirati. V novi kneževini B o l g a r i j i je spom ladi I. 1879 narodna skup ščina v Trnovu najp rej sklenila p re cèj liberalno ustavo, nato pa v soglasnem navdušenju izvolila za kneza 22-letnega A l e k s a n d r a B a t t e n b e r g a . N jegov oče, princ hessensko-darm stadtski, je bil brat ruske carice, mati pa neka p oljska grofica. N ajprej je služil v pruski gardi in se nato kot ruski častnik udeležil rusko-turške vo jn e ; že takrat so govorili o njem kot o bodočem bolgarskem knezu. S svojim moškim in ljubeznivim nastopom se je Bolgarom prikupil, toda bil je prem lad in previhrav, da bi se mogel obdržati sredi stran karskih b o jev, ki so kot druge balkanske države za jeli tudi novo Bolgarijo. Težave je ime! zlasti z ruskimi o ficirji, ki so so d elovali v vo jski in upravi in p re več oblastno nastopali. N ajvažnejša ministrstva so imeli ruski g en erali, ki so za svo jeg a šefa sm atrali carja, ne pa kneza. H valežnost do o svo b o d ite ljev se je pri knezu in večini na roda kmalu izprevrgla v razočaranje in njih geslo je postalo: »Bol garija Bolgarom!« Dokler je živel car A leksan d er II., ki je Battenberga imel rad, je še šlo; toda njegov naslednik ga je skoraj sovražil. Knez se je od vseg a začetka za ve d a l, da si bo utrdil položaj le, če bo Bolgarom uresničil njih narodni program : ze d in jen je z V z h o d n o R u m e I i j o. To je bila že lja vseh Bolgarov, tudi onih v Vzhodni Rum eliji, čep rav se je njih d ežela pod mednarodno kontrolo lepo uredila. Porta je z različnim i šikanam i sama skrb ela, da je težnja po zedinjenju postajala vedno bolj živa. Sled njič je 18. septem bra 1885 nekrvava revolucija v Plovdivu proglasila ze d in jen je Vzhodne Rumelije z Bolgarijo pod vlad o A leksandra Battenberga. Knezu A leksan dru sed aj ni kazalo drugega kot postaviti se na čelo narodnemu gibanju ali pa sramotno oditi s prestola. O dločil se je seveda za
prvo, m obiliziral vo jsko in hitel v Plovdiv, kjer je , z največjim navdu šenjem sp rejet, p revzel vlado. N jegov položaj nikakor ni bil p rijeten. Če je imel sedaj za seboj ve s bolgarski narod, so bile pa proti njemu razen A ng lije vse v e le sile in še prav posebno Rusija, čep rav je ravno ona pred sedmimi leti iz v o je v a la V eliko Bo lg arijo. Kako, da sta Rusija in A n g lija se d aj tako rekoč zam enjali v lo g i? Vzrok za to izprem em bo je bil A leksan d e r sam in pa vp rašan je n je g o ve ženitve. Knez A leksan d er je hotel biti v Bo lg ariji sam ostojen vlad a r, ne pa ruski va za l, in pri tem strem ljen ju je našel v A n g liji močno oporo. K ra ljica V iktorija ga je tudi zarad i n jeg ovih o seb nih vrlin zelo ce n ila . Dva njeg ova brata sta b ila že poročena z an gleškim a princesam a, b olg arskeg a kneza pa je kra ljica nam enila svoji vn u kin ji, hčerki nem ške prestolon asle d n ice. Toda Bism arck in stari cesar V iljem sta se te j ženitvi od ločno u p iraia, ker se nista hotela zam eriti R usiji. A le ksan d er pa je Knez A le k s a n d e r B attenb erg ostal stanoviten, če p ra v so mu ponujali tudi druge n eveste, in te stanovitnosti mu na ruskem dvoru niso odpustili. Sedaj je imel pa še smolo, da je nekaj tednov pred p lo vd ivsko revolucijo v Karlovih varih ruskemu zunanjemu ministru ob lju b il, da ne bo podpiral rum elijskih strem ljenj po zedinjenju. Seved a so mu zavo ljo tega v Rusiji očitali najhujše. Car je takoj odpoklical iz B o lgarije vse ruske o ficirje in čez dober m esec kneza A leksandra celo izključil iz ruske arm ade. Dosti manj se je razburjala Turčija, ki se je samo bala, da ne bi še Srbi in Grki izrabili priložnosti v njeno škodo. G r k i so se resno
pripravljali na vojno, da bi zasedli Epir, in velesile so jih pomirile šele z energično blokado grških luk. S r b i so bili pa predvsem ne voščljivi Bolgarom in kralj Milan jim je v obrambo balkanskega ravno težja in berlinske p o g o dbe celò napovedal vojno, pri čemer mu je Avstrija dajala poguma. Računal je s tem, da bo prišlo do revizije berlinskega dogovora, in si je hotel za ta primer zasigurati kos za hodne Bolgarije. Srbska vojska je bila po večini »narodna vojska«, t. j. milica in za boj slabo pripravljena. Vojaki so pa sploh mislili, da jih p eljejo nad Turke, in so bili ogorčeni, ko so se morali boriti proti Bolgarom. Tudi Bolgari spočetka niso verjeli v vojno, nato so se pa dobro pripravili; poklicali so tudi rumelijsko vojsko, s katero niso Srbi nič računali. Srbi so prodrli brez težav do S l i v n i c e , kjer so bili v tridnevni bitki poraženi; začeli so se umikati, Bolgari so jih zasledovali in po hudem boju zavzeli Pirot. Sedaj jim je bila pot k Beogradu odprta, toda avstro-ogrski poslanik jih je ustavil z grožnjo, da bodo imeli opravka z avstrijsko vojsko. Sklenili so torej premirje, kot so zahtevale velesile, naslednje spomladi pa v Bukureštu pod pisali mirovno pogodbo, ki je v enem samem stavku določala, da se obnovi predvojno stanje. Medtem so se velesile pogajale tudi o združitvi Vzhodne Rumelije z Bolgarijo in jo odobrile v tej obliki, da je sultan postavil bolgarskega kneza (na rusko zahtevo brez na v e d b e imena!) za dobo pet let za guvernerja Vzhodne katere meja je bila v prid Turčiji nekoliko popravljena.
Rumelije,
Dasi doseženi uspeh Bolgarov ni popolnoma zadovoljil, je A le ksandrov ugled zelo zrastel. Toda Rusija mu je slej ko prej nasprotna. Ko se je morala v začetku I. 1886 v Angliji njemu njena Salisburyjeva vlada za nekaj m esecev umakniti rusofilu stonu, so Rusi organizirali proti bolgarskemu knezu zaroto nezadovoljnih oficirjev. Ponoči 20. avgusta so ga v njegovi
ostala naklo Gladraznih palači
v Sofiji prisilili, da se je odpovedal prestolu, in ga odvedli čez rusko mejo v obdonavsko mesto Reni, odkoder mu je ruska vlada dovolila potovati domov na Nemško. Toda že v Lvovu ga je dohitel telegram, ki ga je klical nazaj v Sofijo. Tu so namreč vladali revolucionarji komaj tri dni, nato so se pa morali umakniti knezovim pristašem, ki jih je vodil S t a m b u l o v in ki so imeli večino vojske in prebi
valstva za seboj. Aleksander se je res vrnil in ko je javil carju, da vnovič nastopa vlado, je od prestanega ponižanja strt dodal, da mu je pripravljen vrniti krono. Pa niti to ni pomagalo; njegov carski bratranec vrnitve ni odobril, nakar je Aleksander 7. septembra 1886 res odstopil, potem ko j e postavil tri namestnike pod predsedstvom Stambulova. Zopet so zadivjali
strankarski
boji, toda energični Stambulov je kljuboval vsem ruskim intrigam, do kler ni veliko sobranje poleti 1887 izvolilo za kneza 26 letnega kato liškega princa F e r d i n a n d a iz rodu Koburg-Kohary, ki je služil kot oficir v ogrskem honvedu. Tak knez se v e d a Rusiji ni mogel biti po vo lji; volitve v sobranje je pro glasila za n e veljavn e in se sklice vala
tudi
bolgarski
na
to, da je
ustavi
le prvi
smel
po
knez biti
druge kot pravoslavne vere. Zato tudi sultan ni hotel potrditi n je
B o lg arsk i knez Fe rd ina nd
go ve izvolitve, toda trdoglavi Ferdi nand je vsem nakljub ostal v Sofiji, čeprav je s svojo trmo spravil vso Evropo v najhujšo vojno nevarnost. Zanj, oziroma za neodvisnost Bolgarije, kot so rekli, se je poteg nila Avstro-Ogrska, zlasti še Ogrska. Madžari so obnavljali spomine na I. 1849 in burno pozdravljali Aleksandra ob njegovi vrnitvi iz Bolgarije, Ferdinanda so pa smatrali skoraj za svojega kandidata. V ogrskem državnem zboru je ministrski predsednik Tisza zagovarjal balkansko ravnotežje, v delegacijah pa je grmel proti Rusiji stari Andrassy. V avstrijski državni polovici se niti Nemci niso toliko raz burjali, v Nemčiji je pa Bismarck precèj jasno posvaril svoje bojevite zaveznike. Januarja 1887 je v nemškem državnem zboru naravnost povedal, da je Bolgarija Nemcem »Hekuba«, njim je vseeno, kdo vlada tam in tudi v Carigradu da nimajo nič iskati. Vzrok Bismarckovi
miroljubnosti je bil strah pred Francozi, kjer je ravno takrat bojeviti Boulanger oznanjal revanšo in pletel vezi z Rusijo. Iz previdnosti so tudi Nemci klicali rezerviste na vaje, sicer pa je Bismarck gledal predvsem na Anglijo. Le z njenim prijateljstvom krit bi si bil upal sprejeti boj na dve strani, kajti narodno mešani avstro-ogrski armadi ni trdno zaupal, še manj pa italijanski. Zato si je prizadeval za p o daljšanje trocarske zveze, ki je takrat potekla, in ko je videl, da Rusi Avstrije ne marajo v e č zraven, je 18. junija 1887 sklenil z njimi sam
novo
pogodbo.
Ta,
kasneje
nazvana
»pozavarovalna«
pogodba, je veljala za tri leta; Nemčija je priznala prid obljene ruske pravice na Balkanu, zlasti odločilni ruski vpliv v Bolgariji; obljubila je, da ne bo Battenbergu nikdar dovolila vrnitve v Sofijo in da bo Rusiji diplomatsko pomagala pri morebitni osvojitvi Carigrada. Zato sta si obe
državi obljubili medsebojno nevtralnost, od katere sta
bila pa izvzeta dva primera: če bi Rusi napadli Avstrijo ali pa Nemci Francijo. Kot vidimo, ni več veliko ostalo od stare trocarske zveze, pa tudi javno mnenje v obeh državah drugo drugemu ni bilo prijazno. Dočim je Bismarck carja obvestil o avstrijsko-nemški zvezi, ni cesarju Francu Jožefu o tej pogodbi z Rusijo niti črhnil. Car je zahteval, da ostane tajna, ker se je bal slavjanofilov, ki so pod vodstvom Katkova nasprotovali germanofilski politiki in priporočali zvezo s Francijo. Nemci pa so se zgražali nad rusifikacijsko politiko v baltiških pro vincah, še bolj je pa Ruse užalila nemška ofenziva proti ruskemu rublju. Posojilo, ki so jim ga Nemci odbili, so nato Rusi z lahkoto dobili v Parizu, finančni zvezi pa je sledila politična. V tej kritični dobi je Bismarck iskal opore pri Angliji, a tudi Italija je sedaj v vrednosti zrastla. Bismarck jo je potreboval za primer francoskega napada, ko mu Avstrija ne bi pomagala, Avstriji je bila pa v primeru vojne z Rusijo potrebna vsaj italijanska nevtralnost. Tako se je t r o z v e z a , ki ji je takrat potekel petletni rok, obnavljala v novih raz merah, ki so bile za Italijo ugodnejše in ki jih je tudi dobro izrabila. Zahtevala je ne le jamstva proti širjenju Francozov v Severni Afriki, ampak tudi svoj delež pri morebitnih izpremembah na Balkanu. Avstro-ogrski zunanji minister Kalnoky se je dolgo upiral, nazadnje
pa se je moral vdati, ker bi se sicer Bismarck v strahu pred Boulangerom sam pogodil z Italijo. Februarja 1887 je bila torej trozveza vnovič za pet let podaljšana, in sicer sta Avstrija in Nemčija sklenili vsaka po se b e j pogodbo z Italijo in si svoje obveznosti do nje raz delili. Nemčija je italijansko pomoč zoper Francoze kupila z obljubo, da bo Italiji pomagala zoper francosko ekspanzijo v Sredozemlju, Avstrija je priznala Italiji njene interese na Balkanu in delež pri d e litvi Turčije, ne da bi ji bila zato Italija v primeru vojne dolžna po magati. Obenem sta se po Bismarckovem prizadevanju Italija in Anglija sporazumeli, naj se sedanje stanje v Sredozemskem morju čimdlje ohrani; spremeniti se sme le po medsebojnem dogovoru, pri čemer bosta obe sili zoper morebitnega nasprotnika druga drugo podpirali. Temu sporazumu se je kmalu pridružila še Avstro-Ogrska in decembra 1887 so vse tri države podpisale tako zvano » v z h o d n o t r o z v e z o«, katere namen je bil, obdržati na vzhodu status quo in braniti nezavisnost Turčije. Ta Bismarckova politika v bistvu protiruskih paktov se je slabo ujemala z njegovimi obljubami v »pozavarovalni pogodbi«, da bo spoštoval ruske pravice na Balkanu in Rusom pomagal priti v Cari grad. Toda pri izbiri sredstev Bismarck ni bil nikdar občutljiv, da je le dosegel svoj namen. Tudi to pot ga je d o segel: mir je bil ohranjen in Rusija ponižana. Proti koncu I. 1887, ko je bila med Dunajem in Petrogradom napetost največja, je bii v nemškem parlamentu pred ložen vojni zakon, ki je Nemčiji omogočil bodočo veliko armado. Nato je Bismarck v svarilo Rusiji v začetku februarja 1888 objavil avstrijsko-nemško pogodbo iz I. 1879, med razpravo o vojnem zakonu pa je v svojem najbolj popularnem govoru izrekel samozavestne b e s e d e : »Mi Nemci se bojimo samo Boga in nikogar drugega na svetu.« Vendar je car Aleksander še enkrat poizkusil uveljaviti svojo voljo. Nekaj dni po Bismarckovem govoru je zahteval, da mora Fer dinand iz Bolgarije, potem da se ne bo Rusija nič več vmešavala v bolgarske zadeve. Nemčija in Francija sta carjevo zahtevo sprejeli, Avstrija z Anglijo in Italijo so se ji uprle, toda vojne si ni upal no beden začeti. Koburžan je torej ostal proti carjevi volji v Bolgariji in jo skupaj s Stambulovim privedel v avstrijsko-nemški tabor.
V teh letih, ko je Bolgarija prinesla Evropi najtežjo vojno nevar nost, je preživljala S r b i j a notranjepolitično krizo, ki je stala kralja Milana prestol. Nesrečna vojna z Bolgari ga je tako potrla, da je hotel takoj po premirju odstopiti. Največ na avstrijski pritisk je sicer ostal, toda prepiri z ženo Natalijo, od katere se je samolastno ločil, so njegov položaj še bolj omajali. Zato se je približal nekdaj osovra ženim radikalcem in po osemletni borbi vsaj deloma ustregel njihovim zahtevam. Leta 1888 je dal Srbiji parlamentarno ustavo, s katero pa ni mislil vladati. Računal je na skorajšen polom parlamentarizma, za katerega po njegovem mnenju Srbija ni bila zrela, in upal, da se bo kmalu vrnil kot absoluten vladar. Za sedaj je postavil svojemu mlado letnemu sinu A l e k s a n d r u namestništvo pod vodstvom starega Rističa in se spomladi 1889 slovesno odpovedal prestolu. Avstrija pa ga ni pustila kar tako oditi, moral je še prej podaljšati tajno konvencijo do 1. januarja 1895, to se pravi do polnoletnosti mladega kralja. Pri tem je dosegel, da je Avstro-Ogrska obljubila ščititi Srbijo tudi pred napadom iz Črne gore, kajti na Cetinju se je bil oženil njegov tekmec Peter Karađorđević in tam je sedaj pihal ruski veter. Tako je avstro-ogrska politika za Srbijo in Romunijo spravila pod svoj vpliv še Bolgarijo in car Aleksander III. je I. 1889 resignirano napil črnogorskemu knezu kot svojemu edinemu prijatelju.
Končna smaga reakcije v Rusiji Karakozovljev atentat na Aleksandra II. je napravil silen vtis. V palačnih revolucijah 18. stoletja se je pač zgodilo, da so velikaši carja ubili, navaden ruski podložnik pa je sedaj prvič položil roko nanj. V odgovor je car s posebnim pismom na ministrskega p red sed nika obsodil »prizadevanja in nauke, ki izpodkopujejo vse, kar je od pamtiveka Rusiji sveto: vero, temelje družinskega življenja, lastninsko pravico, pokorščino zakonom in spoštovanje oblasti«. Poudaril je, da se hoče vlada za naprej opirati v prvi vrsti na plemstvo in konserva tivne kroge. V tem smislu so se izvršile tudi važne osebne izpremembe. Ena najbolj značilnih je bila, da je dosedanji vrhovni proku
rator sv. sinoda grof D i m i t r i j T o l s t o j postal prosvetni minister. Nižjim slojem je omejil dostop na srednje in visoke šole, kjer so poslej gojili zlasti matematiko in klasične jezike, kajti ti predmeti so se zdeli vladi najmanj nevarni. Okrnjenje ruskega šolstva in om ejevanje števila dijakov kot tudi odstranitev politično sumljivih je še bolj sililo rusko mladino k študiju v inozemstvu. Šli so na nemške in švicarske univerze, zlasti v Zürich, kjer je bila edino tudi ženskam dostopna visoka šola. V Zahodni Evropi je bil takrat v cvetu socializem. Marxov »Kapital« (izšel I. 1867) in njegova internacionala kot Lassallove brošure in upor pariške ko mune so navduševali rusko mladino in nekako preporodili prejšnji sanjarski nihilizem, ki je dobil svoj konkretni cilj: socialno revolucijo. Najbolj radikalno ga je propovedoval stari revolucionar B a k u n i n , ki je po I. 1849 padel ruski vladi v roke, a je čez dobro desetletje zbežal iz Sibirije preko Japonske in Amerike zopet v Zahodno Evropo. Pod njegovim vplivom so nastale v Rusiji nove revolucionarne orga nizacije, katerih geslo je bilo »iti med ljudstvo« in ga nahujskati k revoluciji, ki bo uničila sedanjo državo. Zmernejša struja, ki jo je vodil bivši polkovnik in profesor vojne akadem ije L a v r o v , je hotela najprej vzgojiti ljudstvo v socialističnem duhu, nakar bi z naravnim razvojem prišla tudi socialistična država brez zasebn e lastnine in raz rednih razlik. Zaradi prepovedi študiranja v inozemstvu I. 1873 se je število socialističnih agitatorjev še pomnožilo. Dijaki in dijakinje so šli delat na kmete in v tovarne, kjer so se skrbno prilagodili svoji okolici; drugi so postali učitelji, babice, obrtniki, trgovci itd. Vsi pa so z besedo, letaki in brošurami širili socialistične ideje, pri čemer so jih tajno podpirali mnogi visoki uradniki. Vendar so bili uspehi te pro pagande malo zadovoljivi. Zlasti verni ruski kmet, ki je pričakoval rešitve le od carja, je bil za nove nauke malo dovzeten, čeprav so se agitatorji ponekod izdajali za tajne carjeve odposlance in delili socialistične brošure pod naslovom škofovskih pridig. Zaradi ovadb nezaupljivih kmetov pa tudi lastne neprevidnosti agitatorjev je vlada to gibanje kmalu zadušila. Socialisti so se med seboj sprli, dolžeč drug drugega krivde za neuspeh, dokler niso prevladali najbolj radi
kalni elem enti in začeli s »propagando dejan ja«, t. j. s terorizmom. Med njimi je bilo dosti sadistov in drugih moralno m anjvrednih ljudi; zato p o liciji ni bilo težko, dobiti med njimi svo je konfidente. Trpeli so pa posam ezni id ealisti, navadno iz najboljših rodbin, ki so morali izvrševati zločine. Pri sodnih procesih so nato dobili priliko, da so v svojih zagovorih razkrivali napake režima. Liberalna o p o zicija je z revolucionarji vedno o čitneje sim patizirala, zlasti potem, ko je ruskoturška vojna razkrila novo gnilobo v upravi in vo jski in je ruska d iplom acija d oživela neuspeh v Berlinu. To se je pokazalo, ko je porota oprostila atentatorko V e r o Z a s u l i č e v o , ki je streljala na petrograjskega p o licijskeg a šefa Trepova. Sledili so atentati na razne viso ke uradnike, vlad a pa je odgo varjala z vedno hujšimi ukrepi. Politične zločince je izročila vojnim sodiščem in pozvala vso javnost na boj zoper revolucijo. Toda v odgovor so zem stva zahte vala razširjen je svojih p ravic in razne liberalne ko ncesije, nekatera so kar prosila, da bi dal car tudi svojim podložnikom ustavo, kot jo je dal Bo lgariji. Zato so bili seveda preganjani tudi vid n ejši lib eralci. N azadnje so teroristi opustili atentate na posam ezne funkcionarje in sklenili ubiti carja sam ega. Jeseni 1879 so izvršili napad na dvorni vlak, naslednjo spomlad so pa z dinamitom razstrelili obednico v Zimskem dvorcu — obakrat je car skoraj čudežno ušel smrti. 2e pred tem je mislil car z liberalnim i koncesijam i pridobiti javno st za boj zoper revolucionarje, se d aj pa je res izročil malone diktatorsko oblast liberalnem u grofu L o r i s - M e I i k o v u. Ta je odpravil zloglasni »tretji oddelek«, dosegel odstop ca rje ve g a lju b ljenca prosvetnega ministra Tolstoja, omilil cenzuro ter izpustil veliko osum ljencev na svobodo. Liberalni krogi so se res p rib ližali vla d i, teroristi pa so proglasili novi kurz za prevaro in poizkusili na M elikova atentat. Nato so je li znova p rip ravljati atentat na carja in ga 13. marca 1881 res ubili z bombo, ko se je p e lja l po ulici. Tako je umrl car-osvoboditelj, potem ko je nekaj ur pred smrtjo podpisal odlok M elikova za skli can je zastopnikov zem stev in mest, ki naj bi se p osvetovali o po trebnih reformah v državni upravi. Morda bi bil ta korak usmeril Rusijo k mirnemu ustavnemu razvoju, usodna bomba teroristov ga je pa p re p rečila, in z novim carjem je dobila reakcija le še v e č jo moč.
Novi car A l e k s a n d e r III. spom inja v marsičem na svojega deda N ikolaja I. Tudi on ni bil prvotno določen za ca rja ; šele po smrti starejšeg a brata je postal prestolonaslednik in zato ni bil d e ležen veliko šo lanja. O rjak po telesu je bil bolj skromnih duševnih zmožnosti in vdan p ija či, ki je tudi p ospešila njegovo smrt. Sicer je bil pa odkritosrčen p oštenjak, ki je imel visoko m nenje o svojem poslanstvu. V tem duhu ga je v z g o jil n je g o v u čite lj Konstantin Petrovič P o b j e d on o s c e v , učen jurist in od I. 1880 v išji prokurator sveteg a sinoda, p re v a ja le c Kempčan o ve »H oje za Kristusom«. Dočim je Loris-M elikov hotel takoj po atentatu o b ja v iti »ustavni« ma nifest rajn eg a c a rja , je novi car o b ja v il od P o b jed o n o sceva se sta v ljeni m anifest. V njem so b ili pro g lašeni kot tem elji nove vla d e sam odrštvo, p ra v o sla v je in tesni stik ca rja z narodom ; Lorikov in drugi lib eraln i ministri so pa morali iti. Novi režim je to re j p re vze l na zore sla vja n o filo v in postavil geslo »Rusija Rusom. V tem smislu je bil A leksan d e r III. prvi narodni vla d a r svo je d inastije. Tudi carica, (Marija Feodorovna, po dolgem času ni bila Nemka, am pak danska princesa Dagmar, ki Nemčiji ni mogla od pustiti ug rab ljeneg a S ch lesw iga. Razni »inorodci«, zlasti baltiški Nemci, so izgubili svoja vp livn a mesta na dvoru, v upravi in vo jski. Ta nacio nalni kurz je p rijal liberalnem u meščanstvu in kolikor toliko omilil notranjo krizo ob carjevem nastopu. Borbo zoper nihiliste je pa vlada z vso en erg ijo n ad a lje vala. Kom petenca upravnih in p olicijskih urad nikov je bila močno povečana in se ved a tudi zlorabljana, kar je občutilo na tisoče nedolžnih žrtev. O pozicionalno časo p isje so z raz
nimi šikanami zatrli, vse šole, profesorje in dijake pa deli pod strogo policijsko nadzorstvo. Ravno šolstvo je v tem režimu največ trpelo, kajti Pobjedonoscev je videl v izobrazbi glavni vzrok upornosti, v revnih dijakih pa najbolj nevarne prekucuhe. Vladna prizadevanja niso ostala brez uspeha. Revolucionarji so nekam utrujeni utihnili; zavladal je splošen pesimizem in fatalizem. Ker so nad kmetom obupali, so se vrgli nad delavstvo; kajti po marksi stični teoriji so pričakovali zmago revolucije šele od gospodarskega razvoja, ki bo uničil kmečki stan in razdelil Rusijo v buržoazijo in proletariat. Sprevideli so, da mora tudi Rusija iti skozi kapitalistično dobo, medtem ko so prej mislili, da bo ta njej prihranjena. Realno življenje jim je obetalo dati prav. Konkurenca ameriškega žita v Z a hodni Evropi je rusko poljedelstvo težko zadela in uničila veliko malih kmetov, nove tovarne in železnice pa so proletarizirale obrtniški stan. Vlada je skušala z mnogimi reformami pomagati kmetu in je izdala tudi prve zakone v zaščito delavstva, vendar je večina tega ostala ie na papirju. Tako je marksizem dobival vedno ugodnejša tla in postal evangelij mlade Rusije. Njegovi pristaši pod vodstvom P l e h a n o v a so verno študirali in prevajali Marxa in Engelsa ter pri pravljali socialistično stranko, ki je I. 1891 v Petrogradu že na skriv nem slavila 1. maj. Ker je bila po nazorih slavjanofilov ruska narodnost neločljivo združena s pravoslavjem, ga je novi režim na vse načine podpiral. P r a v o s l a v j e , kot ga je predstavljala državna cerkev, je bilo temelj državni politiki in tista vez, ki naj bi vse prebivalce širne Rusije zedinila v en narod. Zato so bile številne ruske sekte strogo preganjane in obnovljene izjemne o dredbe proti Židom. Tem so zlasti v pravi Rusiji prepovedovali imeti nepremičnine, izvrševati obrti, ome jevali so jim dostop na univerze in v državno službo. Tudi nemški protestanti v baltiških provincah so izgubili svoje pravice. Podredili so jih naravnost prosvetnemu ministru, dopustili v javnosti, uradih in šolah samo ruščino in porušili nemško univerzo v Jurjevu. Pravi pre bivalci teh dežel, Latiši in Esti, ki so živeli pod gospodarsko in kulturno nadvlado nemštva, so bili pa celò deležni podpore, kot je vlada v glavnem spoštovala tudi samoupravne pravice Fincev.
Najhuje so ta rusko-nacionalni in pravoslavni kurz občutili P o l j a k i . Te so smatrali slavjanofili za nekake na pol Slovane, pokvar jen e od zapadne miselnosti, pred katero je bilo treba obvarovati »sveto« Rusijo. To nalogo je brezobzirno vršil I. 1883 postavljeni generalni gubernator Gurko, ki se je odlikoval v rusko-turški vojni. Sedaj je poljski jezik izginil celò iz osnovnih šol, učne knjige pa so sramotile poljski narod in nje govo preteklost. Javni napisi po mestih so smeli biti kvečjem u dvo jezični : rusko-poljski, uradni j e zik na železn icah je bil pa samo ruski
in
uradnik,
ki
bi
sprego
voril poljski, je bil lahko pri priči odpuščen. Poljska literatura in ča so pisje sta bila šikanirana s strogo cenzuro, širjenje knjig in d elo vanja čitalnic na v s e načine otež-
i
kočeno. Izpraznjene katoliške ško fije so po dogovoru z rimsko kurijo leta 1882 sicer dobile nove škofe, zato je morala pa kurija pristati na uvedbo ruskega jezika v bogoslovnice in na posredovanje ruske vlade pri občevanju
S
s škofi. Za unijate so se začela nova kruta preganjanja in unijatskih škofij
G r o f S e r g e j W it te
so se kratkomalo polastili
pravoslavni. Še slabše kot v kraljestvu se je godilo Poljakom seveda v Litvi in pravi Rusiji. Tu je bila po zadnjem uporu naložena kontribucija ponovno zvišana in omejeno pridobivanje zemlje po nakupu ali dediščini. Ruščino so tu vsiljevali celò v cerkve; vilnski nadškof, ki se je temu upiral, je bil I. 1885 interniran. Primerno geslu »Rusija Rusom« so skušali v gospodarski politiki Rusijo čimbolj osamosvojiti od inozemstva. Zaradi tega so jo obdali
z zaščitnimi carinami, zlasti odkar je I. 1891 prevzel finančno mini strstvo odločni avtarkist S e r g e j W i t t e . S eved a so jela sedaj mnoga
tuja
podjetja
prestavljati
svoje
tvornice
v Rusijo, kjer
so
izkoriščala carinsko zaščito, pa tudi slabo plačano na pol kmečko delavstvo. Zato in zaradi pomanjkanja dom ačega kapitala je bila večina ruske industrije v tujih, zlasti nemških rokah, kar ni preveč ustrezalo vladnim težnjam. Na potrebe industrije so se v prvi vrsti ozirali tudi pri gradnji novih železnic, ki naj bi na eni strani olajšale dovoz surovin, na drugi strani pa ji odprle nova tržišča. V zadnjo vrsto spada predvsem gradnja sibirske železnice, ki jo je vodil sam prestolonaslednik Nikolaj. Z u n a n j a p o l i t i k a Aleksandra III. je bila usmerjena pred vsem na vzhod, v Azijo. Nasproti Zahodni Evropi se je pa Rusija takrat zadržala precèj pasivno, kar je ustrezalo njeni potrebi po no tranjem umirjenju in pa slavjanofilskemu gledanju na »gnili« zapad. Tako je vlada Aleksandra III. minila brez vojne, kar mu je prineslo naziv »carja-mirotvorca«. Dasi Aleksander kot narodno čuteč Rus Nemčije že zaradi berlinskega kongresa ni maral, je takoj po nje govem nastopu le prišlo do zbližanja na sestankih z nemškim in nato še z avstrijskim cesarjem. Medtem ko je največ po Bismarckovem prizadevanju ostalo razmerje z Nemčijo prijateljsko, so balkanski dogodki povzročili vedno ve čjo napetost z Avstrijo, ki je dosegla svoj višek v bolgarski krizi 1888. Takrat je Bismarck v svarilo objavil zvezno pogodbo z Avstrijo in dosegel nezaželen uspeh, da je pri bližal Rusijo Franciji. Ko so Bismarckovi nasledniki nadaljnjo zvezo z Rusijo odklonili in ji delali še gospodarske težave, je Aleksander III. premagal svoj stud nad republiko in pripravil kasnejši dvojni spo razum.
Francoska republika v novih težavah Zadnji dan I. 1882 je umr! veliki republikanski bojevnik Gambetta, potem ko je v nekajmesečni vladi zelo razočaral svoje pristaše. Nje gova smrt je poživila upe monarhistov, čeprav je bil Napoleonov sin padel že I. 1879 kot angleški oficir v boju z Zuluji, nato je pa I. 1883
umrl tudi grof Chambordski. Da bi monarhistom temeljito prekrižala račune, je vlada poleti 1886 z zakonom izgnala poglavarje orleanske in bonapartske rodbine ter njih bližnje dediče, ostalim rodbinskim članom pa je zabranila politično delovanje. Medtem so pa prihajale nad republiko že druge težave. Pred vsem so si bili republikanci vedno huje navzkriž. Proti »oportunistom« okrog Gambette so nastopili »radikalci«, med njimi je bil tudi C le menceau. Po Gambettovi smrti je dve leti uspešno vladal Ferry, dokler ga niso zaradi francoskih porazov v Zadnji Indiji vrgli radikalci. Posledica je bila, da so pri volitvah jeseni 1885 monarhisti podvojili število svojih mandatov, republiki pa je začela groziti nova nevarnost v osebi častihlepnega generala B o u l a n g e r a . Radikalci sami so ga napravili za vojnega ministra, on pa je pozival na revanšo in ne varno rožljal s sabljo, da so ga morali odsloviti iz vlade. Nato se je vrgel v notranjo politiko, zahteval revizijo ustave in okrepitev pred sednikove oblasti, pri čemer so ga jeli podpirati monarhisti v nadi, da jim bo pomagal zrušiti republiko. Nesloga, pa tudi razne ne prijetne afere so prizadevale republikancem težke čase. Predsednik G rév y je moral I. 1887 kmalu po svoji drugi izvolitvi odstopiti zaradi nekih dvomljivih kupčij svo jega zeta. Njegov naslednik je postal Sadi Č a r n o t. Naslednje leto pa je polom delniške družbe za zgradbo Panamskega prekopa spravil na dan podkupljivost odličnih vladnih poslancev. Družba, ki ji je predsedoval zaslužni zgraditelj Sueškega prekopa Ferdinand Lesseps, je prišla zaradi izrednih težav pri gradnji v denarne stiske, iz katerih si je upala pomagati z velikim loterijskim posojilom. Dasi so bile loterije po francoskih postavah pre po vedane, je dobila družba s pomočjo podkupljenih politikov od zbornice dovoljenje za svoje posojilo. »P a n a m s k i š k a n d a i« se je končal šele spomladi 1893 tako, da je bil Lesseps obsojen na eno ieto, bivši minister Baihaut pa na pet let ječe.
Vse to je koristilo
Boulangeru in ko je bil v začetku I. 1889 z velikansko večino v Parizu izvoljen za poslanca, so vsi pričakovali, da se bo z državnim udarom polastil vlade. Toda on je bil velik le v besedah in je zaradi ne odločnosti zamudil ugoden trenutek. Njegova popularnost je sedaj naglo skopnela in ko je vlada energično nastopila proti njemu, je
L e s s e p s in d r u g i o b t o ž e n c i v p a n a m s k e m p r o c e s u . ( R i s a l P. R e n o u a r d )
zbežal v Bruselj, kjer se je na grobu svo je lju b ice ustrelil. Tako se je republika srečno rešila tudi te nevarnosti in monarhisti so bili za eno razočaranje bogatejši. Le večina katoličanov, predvsem seved a plem stvo, še ni marala izp reg led ati. Tudi duhovščina je po večini sanjala o obnovitvi sijaja »galikanske cerkve«, ki jo more prinesti samo kraljestvo. Zaman se je Leon XIII. kot realen politik trudil pridobiti francoske katoličane za republiko. V sporazumu z njim je alžerski nadškof kardinal Lavigerie jesen i I. 1890 ob sprejem u francoske m ornarice med zvoki m arseljeze napil republiki, s čim er je izzval ogorčenje rojalistov. V začetku 1.1892 je p apež s posebno en cikliko pozval francoske vern ike, naj se zb erejo (»rallier«) okrog republike kot zakonite državne oblike in si z ustav nimi sredstvi izvo ju je jo svo je p ravice. Popolnega uspeha ni dosegel,
262
ven d ar se je boljši del katoličanov odločil od rojalistov in nastala je dem okratična katoliška stranka »ralliirancev«. Klavrn konec prej tako glasne »boulange«, nič manj pa tudi p a p eževo izrecno priznanje republike kot zakonite, tudi za katoličane obvezne državne ob like, sta njeno om ajano stališče na novo utrdila. Hkrati je »novi kurz« v Nem čiji, ki je opustil rusko zavarovalno po godbo in Rusijo tako rekoč pahnil Franciji v naročje, rešil francosko republiko d otedanje osam elosti na zunaj in ji omogočil zvezo z naj ve čjo in najb olj konservativno monarhijo v Evropi.
Sta)l|a pod Crispijem Sim patije Leona XIII. za Francijo so b ile v nemajhni meri posledica n jeg o veg a napetega razm erja z Italijo. Razočaranje, ki ga je ta do živela s Tunezijo, je vp liva lo tudi na njeno notranjo politiko. Fran cozom prijazni ministrski predsednik Cairoii je moral odstopiti; sledil mu je kra lje v zaupnik D e p r e 11 s , v čigar vlado je stopil tudi Crispi. S kra ljevo pom očjo se je kljub hudi op o ziciji le v iča rje v držal na vlad i od I. 1882 do 1887. Izvedel je volivno reformo in začel odločno kolo nialno politiko z zavzetjem M assaue (1885). Ko so se pri volitvah n asled nje leto v Lom bardiji p rvič p o javili tudi so cialisti, je vlada energično nastopila in razpustila vse d elavske organizacije. Poleti 1887 je umrl Depretis in d otedanji notranji minister F r a n c e s c o C r i s p i je p revzel p redsedstvo vlad e , Kot star g aribaldinec in framason sicer C erkvi ni bil p rijazen, ven d ar se je nekaj časa s kraljem vred kazal p rip ravljeneg a k spravi z njo. Ne brez Leonove vednosti je takrat m ontecassinski opat Tosti o b javil brošuro, kjer je zelo optim istično priporočal spravo brez političnih ko ncesij, ki bi tem eljila le v srcih 30 m ilijonov Italijanov. Seveda je naletel pri ne katerih kardinalih na tak odpor, da ga je p ap ež p risilil k umiku, sam pa je v pismu novemu državnem u tajniku R a m p o l l i zahteval vrnitev popolne suverenosti in zlasti tudi Rima. Posledica te zahteve je bila, da je nastopila C risp ije va vlad a še z ve čjo sovražnostjo proti C erkvi, tako da je pap ež vn o vič resno mislil zapustiti Rim ter iskati zavetja
A vstriji, Španiji aii Franciji. Pristaši sp rave z Italijo so zaman skušali prepričati Vatikan, da se morejo koristi C erkve v Italiji varo vati le, ako se katoličani kot močna konservativna stranka ud eležu jejo poli tičnega ž iv lje n ja . Spom ladi I. 1888 je crem onski škof Bonomelli do kazoval v nekem članku, da se je treb a obnovitvi C e rkven e d ržave o d p o ved a fi. Dejal je , da je bil pap ež kot posveten vladar bolj podvržen raznim ozirom in vplivom , kot je sedaj v »ujetništvu«, In da bi mu bil odij p osvetnega vladarstva v sed anjih časih le v oviro pri njegovem pravem duhovnem poklicu. Zato je upal, da se bo raz m erje z Ita lijo samo po sebi zb o lj šalo In da bo ta p repustila papežu nekaj ozem lja (na desnem bregu Tib ere do m orja) bolj v znam enje sp rave kot v jam stvo svobode, za katero da n a jb o lje jam či p opol noma izprem enjeni p oložaj duhov. Toda v Vatikanu so Bonom ellija odločno za vrn ili, upali so še vedno, da bodo zunanje-politični dogodki, morebiti Vojna med Francijo-Rusijo in trozvezo, p riv e d li do obnovitve „ . . p a p e že ve d ržave. Tudi nad FranF r a n c e sc o C rispi cijo še vedno niso o b u p a li; tej je bil naklonjen zlasti novi državni tajnik kardinal Rampolla. Vse to je bilo vzrok, da se je se d aj Crispi v zunanji politiki še bolj približal Nemčiji in A vstriji. Nji na ljubo je nekdanji g arib aldinec razpuščal iredentistična društva in preganjal republikance, da bi utrdil trozvezo, ki je po njegovem krila Italiji hrbet pred Francijo in ji om ogočala kolonialno eksp anzijo. C rispiju je bila pred očmi v v
prvi vrsti zunanja p olitika, zaradi tega je tudi izdal za oboroževanje ve č, kot so italijanske finance prenesle. Znova se je p o javil deficit in Crispi se je moral januarja 1891 umakniti. Prvič po petnajstih letih so p revzeli vlad o konservativci pod Rudinijem , a že čez dobro leto so se vrnili lib eralci pod G iolittijem . Ko je moral ta zaradi poloma Rimske banke odstopiti, se je konec I. 1893 Crispi vrnil. Njegovemu režimu, ki je bil hkrati kra ljev osebni režim, so se vedno bolj trdo vratno upirali republikanci, zlasti pa socialisti. Pri slabih življenjskih razmerah d e la v ce v in kmetov jim ni bilo težko organizirati nemire. N ajhujši so bili na S ic iliji, kjer je moralo nastopiti vo jaštvo . Crispi je dobil od zbornic polnom očja, s katerimi je vlad al kot pravi diktator. O p ozicija je ljuto napadala n jeg ove protiustavne ukrepe, kakor tudi njeg ovo kolonialno podjetnost in ob o ro ževanje, ki sta bila vzrok finančni krizi, in nazadnje tudi trozvezo, ki da sili Italijo k oborože vanju. V zunanji politiki je začel Crispi zaradi rastočega angleškonem škega nasprotja sam om ahovati, kajti Italija je bila zaradi svoje morske lege nujno navezana na angleško p rijateljstvo . Na znotraj si je sicer že je se n i 1895 z energičnim i volitvam i zagotovil večin o, toda poraz pri A d u i n asled nje spom ladi je povzročil pravi vih ar, ki je C risp ija za v s e le j odnesel s politične pozornice. Pri Adui pa ni bila poražena le lahkom išljena Italijanska kolonialna politika, ampak tudi trozveza; kajti Italija se je je la sedaj vedno odlo čneje p ribliževati Franciji, kar je povzročalo na Dunaju in v Berlinu dokaj skrbi.
»Taaffejeva era« v Avstriji Grof E d v a r d T a a f f e je bil ce sa rje v p rijatelj iz otroških let in za Schw arzenbergom prvi državnik, kakršnega si je cesar želel. Tudi sam se je imel le za »cesarje veg a ministra«. Sicer je bil pa pravi avstrijski birokrat in si je znal spretno pom agati preko političnih težav, kar je sam nazval s klasičnim izrazom »fortwursteln«. Po novih državno zborskih vo litvah so nemški lib eralci izgubili večino. Vladna stranka so postali Slovani in nemški konservativci, združeni v »železnem obroču«, ki so ga vo d ili grofa Clam-Martinic in Hohenwart, Poljak Grocholski
in Čeh Rieger. Hohenwarta so volili za poslanca Slovenci in mu ves čas zvesto sledili, za plačilo pa je postal A n d r e j
Winkler
kot
prvi (in zadnji) Slovenec deželni predsednik na Kranjskem. Sedaj so prišli tudi Čehi na Dunaj
in v
vlado.
Češki
minister
P r a ž a k je s svojimi jezikovnimi naredbami pripomogel slovanskim jezikom do v e ljave pred sodnijo, tudi v šolstvu so se najhujše kri vice nehale in praška univerza je bila I. 1882 razdeljena v dve: češko in nemško. S e ved a so že te »drobtine«, kot so vedno bolj bojeviti Mladočehi imenovali take pridobitve, avstrijske Nemce do skrajnosti razburile. Nemški nacionalci so že I. 1880 v Linzu postavili za svoj program ločitev Galicije in Dalmacije od Avstrije, ki bi jo potem v tesni zvezi z Nemčijo laže obvladali. Pojavili so se tudi Velikonemci, ki so se očitno navduševali za združitev z Nemčijo, čeprav se jih tam niso posebno veselili. Realno misleči Bismarck je gledal na zaveznico Avstrijo predvsem s stališča zunanje politike in je avstrijskim Nemcem, ki so se upirali okupaciji Bosne, očital, da ne razumejo zahtev časa. Še ob krizi 1.1888 je dejal, da mu je vseeno, če se na Koroškem ali Kranjskem govori slovanski ali nemški jezik, da ostane le avstro-ogrska armada enotna. Drugi nasprotniki Taaffejeve viade so bili radikalni Mladočehi, ki so očitali Staročehom, da so za vladne drobtine prodali češko državno pravo in priznali dunajski centralizem, v zunanji politiki pa zvezo z Nemčijo. Mladočehi pod vodstvom E d v a r d a
Gregra
so zahtevali čimbolj samostojno češko državo s samo češkim uradnim jezikom, navduševali so se za Rusijo in Francijo, v kulturnem oziru pa za husitsko svobodomiselstvo. Taaffejeva vlada je vsaj nekoliko demokratizirala ozkosrčni volivni red, s tem da je jeseni 1885 razširila volivno pravico na vse, ki so plačevali vsaj pet goldinarjev n eposrednega davka. S tem si je v škodo nemškoliberalne buržoazije pridobila širše množice, koristila pa je ta reforma tudi Mladočehom in socialistom. Delavsko gibanje je šlo v Avstriji v 80 letih precej radikalna pota, tako da je vlada na stopila s posebnim »zakonom zoper anarhiste«. Šele konec I. 1888 se je
posrečilo
Viktorju
Adlerju
združiti
avstrijske
d e la v c e
zboru v Hainfeldu v enotno socialnodemokratsko stranko.
na
P r e s t o l o n a s l e d n i k R u d o lf na m r t v a š k e m o d r u
Nasprotnik Taaffejeve vlade je dolf,
ki
je
v
nemškem
bil tudi prestolonaslednik
liberalnem
meščanstvu
videl
Ru
hrbtenico
države. Kot prepričan svobodomislec se je navduševal za Francijo in Gambetto, preziral mladega domišljavega Viljema II. in gojil zveze z radikalnimi publicisti doma in v inozemstvu. V zunanji politiki je bil z Madžari vred odločen nasprotnik Rusije in je zelo zameril očetu, da je ob krizi I. 1888 ostal miroljuben. Pri takih nazorih se skoz in skoz konservativni, suhoparni oče in po materi umetniško nadarjeni, pa tudi živčno prenapeti sin nista mogla ujemati. Z ženo se tudi ni mogel razumeti in ko mu je oče prepovedal razmerje z lepo baronico Vétsero, je princ obupal in v začetku 1.1889 vzel njej in sebi življenje. Tragični konec edinca je starega cesarja silno zadel, Taaffejev režim se je zdel še bolj utrjen, v resnici pa se mu je le bližal konec.
Zmagovito prodiranje Miadočehov je zbližalo Staročehe in Nemce in Taaffe jih je v začetku 1.1890 povabil na Dunaj k pogajanjem. Dogovorili so se res o sporazumu za Češko, po katerem naj bi se deželni šolski svet, kmetijski svet in višje deželno sodišče v Pragi delili na dvoje, na češki in nemški del. Proti tem »p u n k t a c i j a m« so pa odločno nastopili Mladočehi, ki niso hoteli pripustiti, da se Češka raztrga in ustvari zaključeno nemško ozemlje. Češki narod jim je dal prav, kot so naslednje leto pokazale državnozborske volitve. Taaffejeva večina je postala dvomljiva; zaman se je približal nemškim liberalcem, zaman je skušal obnoviti staro koalicijo. V Pragi so na stopili burni dnevi, tako da je bilo jeseni 1893 proglašeno obsedno stanje. Slednjič je iskal Taaffe izhoda v temeljiti v o l i v n i r e f o r m i , ki jo je zahtevala zlasti v zadnjih letih zelo okrepljena socialna dem o kracija. V mestni in kmečki kuriji naj bi po novem dobil volivno pravico vsak 24 letni pismeni državljan, ki biva šest m esecev v enem kraju in plačuje neposreden davek ali ima stalno zaposlitev, s čimer bi se število volivcev skoraj potrojilo. To pa je bilo preveč ne le plemenitašem in Hohenwartovim konservativcem, ampak tudi Polja kom, ki so se upravičeno zbali za svojo n advlado nad Ukrajinci. Se veda so bili proti reformi tako nemški liberalci kakor ogrski oligarhi v Budimpešti. Naveličan in še bolan se je Taaffe brez posebnega odpora umaknil. Novembra 1893 je bil razrešen od cesarja, komaj leto nato pa je umrl. Štirinajstletna »Taaffejeva era« svoje poglavitne naloge, ki si jo je njen vodja ob nastopu zastavil, t. j. »sprave med narodi«, sicer ni izvršila, vendar pa je prinesla avstrijskim nenemškim narodom vsaj začetke enakopravnosti z dotlej vsemogočnimi Nemci. Tudi v gospo darskem in socialnem oziru je ustvarila marsikaj koristnega. Podržavila je precej železnic in rešila I. 1892 že dolgo p ere č e valutno vprašanje, s tem da je uvedla »krono« na podlagi zlate valute. V socialni zako nodaji je bil uveden enajsturni delavnik, omejeno je bilo delo žensk in otrok in zagotovljen nedeljski počitek. L. 1887 je bilo uvedeno nezgodno zavarovanje in naslednje leto tudi bolezensko zavarovanje z bolniškimi blagajnami.
Bismarck v boju s socialisti Zakon
zoper
socialiste,
kot
ga
je
jeseni
1878 spreje!
nemški
državni zbor, je bil v primeri z vladnim predlogom precèj omiljen in njegova veljava določena le za dve leti in pol. Pa tudi tak, kot je bil, je dajal vladi veliko oblast. Prepovedoval je vsa društva, sestanke in tiskovine, ki so »imele za cilj prevrat obsto ječega državnega ali družabnega
reda s pomočjo socialnodemokratskih, socialističnih ali
komunističnih stremljenj«. S tako raztegljivimi predpisi je zlasti pruski notranji minister Puttkamer izvajal pravo strahovlado: 26 strokovnih zvez je bilo razpuščenih, 600 časopisov zatrtih, 900 vodilnih socialistov izgnanih, 1500 pa zaprtih. Pa tudi sedaj se je Bismarck prepričal, da se proti idejam ne da boriti z bajoneti; nemški socialisti so si v teh letih preganjanja vzgojili discipliniran in požrtvovalen rod, ki je vsem imponiral. Svojo organizacijo so na iznajdljiv način nadaljevali v drugih oblikah; svoje glasilo »Sozialdemokrat« so tiskali najprej v Ziirichu in nato v Londonu, naročniki v Nemčiji pa so ga redno dobivali v zaprti kuverti. Sicer so posamezniki skušali zavesti stranko na terori stična pota, toda voditelji so se jih znali otresti in strankini kongresi, ki so se tačas vršili v Švici, so odločno obsodili vsako anarhistično taktiko. Že
I. 1884 je
socialistična
stranka
pri volitvah dobila več
glasov kot kdajkoli pred preganjanjem, čez tri leta jih je bilo skoraj 800.000 in I. 1890 skoraj poldrug milijon. Pred tem dejstvom je vlada, ki je še prejšnje leto hotela zakon zoper socialiste zopet podaljšati, kapitulirala. Edino Bismarck je še vedno mislil, da bo tudi socialno vprašanje rešil s krvjo in železom, in je hotel zakon zoper socialiste še poostriti, toda novi cesar Viljem II. se tudi v tem ni strinjal z njim. Tako je Bismarck tudi zaradi tega šel in z njim »Sozialistengesetz«, čigar veljava je s 1. oktobrom 1890 prenehala. Vendar je treba priznati, da Bismarck ni skušal socialistov kratko in malo uničiti, ampak si je tudi prizadeval, da bi jih izpreobrnil, s tem da je mnoge delavske težnje priznal za upravičene. Že dolgo so se nemški znanstveniki, zlasti nacionalni ekonomi zanimali za delavsko gibanje in ga skušali po angleškem zgledu obrniti v smer pozitivnega
N e m š k i s o c i a l n i d e m o k r a t j e ko t b e g u n c i v Š v i c i ( O d l e v e : B e b l o v z e t dr. S im o n , n j e g o v a ž e n a , K l a r a Z e t k i n , F r i d e r i k E n g e l s , B e b l o v a ž e n a , A u g u s t B e b e l ; z a d n j i na d e s n i : E d v a r d B e r n s t e in )
sodelovanja z drugimi stanovi. Iz krogov teh »katedrskih socialistov« je v začetku 70 let zrastlo »Društvo za socialno politiko« in pod nje govim vplivom je deloma nastala cesarska poslanica I. 1881, ki je obljubljala
socialno
zakonodajo.
Kljub
velikim
oviram
v
parlamentu je bilo I. 1883 uzakonjeno bolniško zavarovanje in na slednje leto nezgodno zavarovanje, I. 1889 pa je prišel tudi zakon o invalidnem in starostnem zavarovanju, ki je vsakemu 70 let staremu delavcu zagotovil pokojnino, za katero je prispevala poleg njega in delodajalca tudi država. S eved a ti zakoni že zaradi prevelikega biro kratizma niso povsem zadovoljili delavstva, ki je zahtevalo zlasti v e č je zaščite pred delodajalci. Tej se je Bismarck trmasto upiral, dočim jo je bil novi cesar v začetku I. 1890 slovesno napovedal. Po Bismarcko vem odstopu je bil I. 1891 uzakonjen 11 urni delavnik za ženske, za mladoletne o s e b e pa 10 urni, prepovedano je bilo nočno delo, šoli obveznim otrokom pa sploh tovarniško delo. Tudi nedeljski počitek
je bil bolje poostreno.
urejen
in državno nadzorstvo glede
delavske zaščite
Socialno vprašanje s tem seveda ni bilo rešeno in tudi socialisti ne izpreobrnjeni, kot je nekoč upal Bismarck in zdaj zopet mladi Viljem II. Vendar brez vpliva na nemške socialne demokrate to ni ostalo. V Erfurtu, na prvem strankinem zboru po preganjanju v Nem čiji I. 1891, so sicer sprejeli nov, čisto marksističen program, ki ga je izdelal Karel Kautsky, toda v taktičnih vprašanjih so se le jeli ločiti. Dočim je bilo nekaj mlajših za odkrito revolucionarno propagando, so se oglašali drugi z zahtevo po sodelovanju z obstoječim družabnim in državnim redom in hoteli strankin program temu primerno »revi dirati«. Socialni demokratje tudi že dolgo niso bili edini zastopniki d e lavstva v Nemčiji. Industrializacija katoliškega Porenja — in še v e č i noma pod vodstvom protestantskih podjetnikov — ter Lassallova agitacija sta vzbudili tudi katoličane. »Oče krščanskega socializma« je postal Viljem Emanuel K e t t e 1 e r , ki je bil od I. 1850 škof v Mainzu. V svojih spisih je dokazoval, kako more le krščanstvo, ki je razbilo staro suženjstvo, rešiti tudi delavski stan nove sužnosti. Kot Lassalie je tudi on priporočal ustanovitev produktivnih zadrug, po trebni kapital zanje naj bi pa zbrala krščanska dobrodelnost. Pod vplivom Kettelerjevih idej se je širilo krščanskosocialno delavsko gi banje v Porenju, kateremu se je moral prilagoditi tudi dotlej bolj konservativni centrum. L. 1877 so stavili njegovi poslanci v državnem zboru celo vrsto predlogov o delavski zaščiti in nato uspešno so d e lovali pri Bismarckovi socialni zakonodaji. Ravno takrat so bili katoličani vsega sveta z najvišjega mesta opozorjeni na važnost socialnega vprašanja. Novi papež Leon XIII., ki je bil kot nuncij v Belgiji od blizu spoznal industrijsko gospodar stvo, je kmalu po nastopu I. 1878 s posebno okrožnico svaril pred ne varnostjo socializma in poudaril važnost krščanskih naukov za rešitev socialnega vprašanja. Še v e č je g a pomena je postala pa Leonova okrožnica » R e r u m n o v a r u m« iz I. 1891, ki je s kritiko socializma podala tudi podroben krščanskosocialni program.
Sismarck®w p a d e c in francosko-ruska zveza
Lelo 1888, ki je biio v evropski politiki tako napeto, je biio za Nem čijo še p o seb ej usodno kot »leto treh cesarjev«. Po kratki bo lezni je umrl 9. marca skoraj 91 letni cesar Viljem I. in njegov sin je kot F r i d e r i k Ili. zased el prestol. Nesrečni mož je bii že smrti za pisan; imei je raka v grlu in po 99 dnevnem cesarje van ju ga je 15. ju nija smrt rešila trp ljen ja. Svoja n ajlep ša leta je zamudil z brezdelnim čakanjem , se d aj pa je prišel s 57 leti na prestol — umret. Mnogi so p ričako vali, da se bo nasledstvu o d p o ved al, toda njegova častihlepna žena V iktorija, hči ang leške kra ljice V iktorije, bi tega ne pustila. Kot stara Bism arckova nasprotnica je hoteia sed aj pokazati svojo moč, toda kancler je hladnokrvno počakal konca njene sla ve ; le ko je spet skušala omožiti svojo hčerko Viktorijo z Battenbergom , je odločno nastopil in p reprečil njeno namero. Bismarck je bi! trdno prepričan, da p ride z novim cesarjem zopet njegov čas, ven d ar se je motil. Novi cesar, 29 letni sin nesrečnega Friderika III., V i l j e m li. je bil sicer prej že iz nasprotja do matere, s katero se nista nikdar prav razum ela, navdušen častilec Bism arckov, toda še bolj je bil prepričan o veličin i svojeg a vlad arstva »po božji milosti«. Ker je bii stari kancler že p re več navajen biti sam svoj cesar, m ladi, sam ozavestni in podjetni cesar pa je hotel biti sam svoj kancler, je moralo priti do ločitve, ki so jo razni p rilizovalci in podpihovalci še p ospešili. Celò v zunanji politiki, kjer je bila Bism arckova avtoriteta n aj v e č ja , so se kmalu pokazala neso g lasja. Oba s cesarjem sta želela zbližanja z A n g lijo ; ko se to ni p osrečilo, je Bismarck še bolj iskal R u s i j e , kar se je zdelo cesarju strahopetnost in izdaja avstrijskega zaveznika. Še težja so bila nasprotja v notranji politiki, kjer je Bis marck s svojim i nazori že vidno okorel in zaostal za zahtevam i časa. Trdovratno se je upiral ve čji socialni zaščiti in hotel so cialiste zlomiti s silo. Ko so vo litve v začetku leta 1890 potekle za vlad o neugodno in se je šte vilo socialističnih glasov p o d vo jilo , je hotel državni zbor razpustiti, kar je cesar odklonil. Končni vzrok za ločitev je bil dvojen. Na eni strani je hotel cesar ob čevati z ministri direktno brez kancler
je v e g a p o sred o van ja, čemur se je ta odločno uprl, sklicujoč se na neko kabinetno p o v e lje iz 1, 1852, na drugi strani pa je hotel nad zirati njeg ovo o b če van je s poslanci. Ko je Bismarck vn o vič iska! zveze s centrumom in brez ce sa rje v e vednosti sp rejel W indthorsta, je prišlo do mučnega nastopa, kjer sta si oba moža p ovedala svo je. Nato je cesar zahteval n jeg ovo prošnjo za odstop, ki mu jo je Bism arck še le na ponoven poziv izročil 17. marca 1890; v nji je spretno branil svo je sta liš č e , zlasti g lede Rusije, in p rip isal vso odgovornost za po sle d ice cesarju . G lo b o ko u žaljen je Bism arck odšel in dasi sta se k a sn e je na zunaj s cesarjem sp ravila, je ostal do svo je smrti I. 1888 neizprosen nasprotnik »n o veg a kurza«. Kljub vsem njegovim slabostim je m ladi gospodar stareg a zaslužnega slu žabnika le prehitro, zlasti pa tudi p regrd o o d slo vil, s čim er si ni pridobil p rija te lje v ne doma, ne v svetu. N a jve čjo napako je s tem za g rešil v zunanjepoiitičnem oziru, C e s a r F r i d e r i k III. ko je z Bismarckom vred žrtvo val tudi tem eljni kamen Bism arckovega varnostnega sistem a: b rez pogojno p rijate ljstvo z Rusijo. Čim starejši je bil, tem bolj je bil Bismarck prepričan, da vo jn e na dveh frontah Nemčija kljub trozvezi ne p re n e se ; zato se je trudil, da ji je zaščitil hrbet s »pozavarovalno pogodbo«, ki je imela poteči ravno I. 1890. Bism arck jo je hotel na vsak način p odaljšati in je bil p rip ravljen Rusiji obljubiti nevtralnost, tudi če bi segla po Bolgariji ali Carigradu. V tem oziru so bili pa novi nemški državniki drugačnih nazorov. Ne le, da so bolj resno jem ali zvezo z Avstro-Ogrsko in njene b al kanske interese, tudi za Nem čijo samo je orient dobiva! drugo vre d
nost. Bismarckovi izreki o »kosteh pomorjanskega grenadirja« in o »Hekubi-Bolgariji« niso našli odmeva, odkar je industrializirana Nem čija nujno krenila na imperialistična pota in iskala svoje gospodarske dopolnitve v Turčiji. Že jeseni I. 1888 j e dobila Nemška banka kon cesijo za anatolsko železnico in naslednje leto je Viljem ob priliki ženitve svoje sestre v Atenah obiskal tudi sultana v Carigradu. Novi kancler, general C a p r i v i , je bil zmožen in pošten vojak, toda ne izkušen v politiki je verno sledil cesarju. Vsi njegovi svetovalci, zlasti tudi baron Holstein, ki je bil odslej dolgo najvplivnejši mož v zu nanjem ministrstvu, so se izrekli proti obnovitvi pogodbe, ki jo je Rusija predlagala, in pogodba se ni obnovila. Car je bil sprva za čuden, v resnici pa zadovoljen in se je začel sedaj resno bližati Franciji. Viljemovo navdušenje za Anglijo, kakor tudi njegova milejša politika nasproti Poljakom sta še povečali carjev strah in kmalu se je zgodilo to, kar so nemški državniki smatrali za nemogoče, da je namreč prišlo do zveze med reakcionarno absolutistično Rusijo in revolucionarno francosko republiko. Gospodarski stiki so jo že dobro pripravili, saj so Francozi od I. 1888 do 1891 posodili Rusom že skoraj štiri milijarde in jim prodali tudi nekaj orožja. Novo prijateljstvo se je javno pokazalo poleti 1891, ko je francoska mornarica obiskala Kronstadt. Francoski gostje so bili navdušeno sprejeti, ruski car pa je stojé poslušal himno revolucije — marseijezo — in v telegramu prezidentu Carnotu poudarjal globoke simpatije, ki družijo obe državi. Še bolj navdušeni so bili Francozi, eni, ker so smatrali zdaj mir za utrjen, drugi, ker so komaj čakali revanše, vsi pa so se čutili rešene iz dvajsetletne osamljenosti. Vendar je car odlašal s konkretnimi ob vezami v prirojenem nezaupanju do nestalnih republikancev. Za en krat je bil še istega leta dosežen le načelen sporazum, da bosta obe državi složno nastopili, če bi bil mir v nevarnosti, zlasti če bi bila katera od njih napadena od koga tretjega. Ko so Nemci v odgovor na Kronstadt kljub hudemu odporu parlamenta I. 1893 uzakonili po večan je stalne vojske za 80.000 mož, pri čemer so znižali službeno dobo na dve leti, je postal car bolj dostopen za francoske želje. J e seni 1893 je ruska mornarica vrnila francoski obisk v Toulonu in v začetku I. 1894 je bila slednjič podpisana vojna konvencija, kjer sta
si Rusija in Francija obljubili pomoč za primer, da bi eno od njih na padla katera izmed trozveznih sil. Francija se je obvezala postaviti proti Nemčiji 1,300.000 mož, Rusija pa istočasno 700— 800.000, tako da bi se morala Nemčija boriti na dve strani. Obljubili sta si, da nobena ne bo sklepala miru na svojo roko in da ostane konvencija strogo tajna; v veljavi ostane tako dolgo, dokler traja trozveza. Sedaj je bila Evropa končno razdeljena v dva tabora in Nemčija stisnjena v klešče, katerih se je Bismarck tako bal. Za enkrat je bila trozveza močnejša od dvojnega sporazuma in se je čutila varno, dokler je mogla računati vsaj na nevtralnost Anglije. Toda kaj, če se Anglija nagne na nasprotno stran in nastane iz dvojnega trojni spo razum? To vp rašanje je biio v najtesnejši zvezi s kolonialno politiko, ki je v novo prebujenem britanskem imperializmu zavzemala prvo mesto. Za enkrat so kolonialni interesi še ločili Anglijo od Francije in Rusije, toda že ji je vstajala bližja — nemška nevarnost.
Angleški imperializem in irsko vprašanje Irski neuspeh, nesloga med liberalci in Chamberlainovimi radi kalci, zlasti pa težave v zunanji politiki (Gordonov poraz v Sudanu) so prisilili poleti 1885 Gladstona k odstopu. Pri volitvah so Irci gla sovali za konservativce in postali jeziček na tehtnici, kajti liberalci so dobili ravno toliko mandatov kot konservativci in Irci skupaj. »Če se že ne moremo sami vladati, bomo pa mi odločali, kdo bo vladal Anglijo,« je dejal Parnell. Pogajal se je z obojimi, toda konserva tivci, ki so bili pod Salisburyjem tačas na vladi, niso marali o homerule niti slišati. Parnell jih je pustil torej pasti in v začetku I. 1886 je Gladstone tretjič prevzel vlado. 2e čez dober m esec je predložil svojo »h o m e r u I e - b i I I« , po kateri bi dobili Irci samoupravo z lastnim parlamentom v Dublinu in pa zakon o nakupu zemlje, ki bi jo dala država irskim kmetom v deden zakup. Oba predloga sta vzbu dila vihar ogorčenja pri večini Angležev, še posebno pa pri pro testantih v Ulstru, ki so grozili z nasilnim odporom. Proti predlogoma je glasovalo tudi 93 liberalcev, ki so hoteli obdržati unijo Irske z
Anglijo ( » u n i o n i s t i«); tako je ostal Gladstone v manjšini. Dosegel je od kraljice razpust parlamenta in nove volitve, ki so še isto leto prinesle večino konservativcem in z njimi združenim unionistom. Irci so izgubili svojo odločilno vlogo v parlamentu in ob irskem vprašanju se je izvršila nova razvrstitev političnih sil v Angliji. Namesto dveh strank sta si poslej stali nasproti dve strankarski skupini: homerulovska, sestoječa iz Gladstonovih liberalcev ter Ircev, in pa unio nistična, sestoječa iz konservativcev in liberalnih disidentov. Unionisti, ki so sedaj pod S a l i s b u r y j e m prevzeli vlado, niso poudarjali državne enotnosti le nasproti Irski, ampak tudi nasproti prekmorskim kolonijam. Z njihovim nastopom se začenja nova doba angleškega i m p e r i a l i z m a . V ospredju zanimanja ni bila več Indija, ampak Afrika, zlasti pa od Angležev poseljene kolonije in njih tesnejša zveza z domovino. Leta 1886 se je vršila v Londonu v e lika kolonialna razstava, združena s kongresom trgovskih zbornic v sega imperija. Angleže je namreč vznemirjala kolonialna politika nove Nemčije pa tudi konkurenca nemške trgovine. Ko so naslednje leto z zakonom predpisali, da mora vsako uvoženo blago nositi označbo svoje domovine, so na mnogih izdelkih z začudenjem o pa zili znamko »made in Germany«, ki je postala že kar reklama. Ko so se še isto leto sešli britanski državniki v Londonu na konferenco, so pretresali predvsem gospodarska vprašanja, zlasti kako bi s primerno carinsko politiko zvezali domovino in kolonije v gospodarsko enoto. S tem je bilo v tesni zvezi tudi vprašanje vojaške obrambe, to je vojne mornarice. Anglija je sama pridelala komaj še desetino po trebnega živeža in za primer vojne ji je grozila lakota, če ne bi o b vladala morskih poti. Zato so vojni strokovnjaki zahtevali, da mora biti angleško brodovje za tretjino močnejše kot brodovji drugih dveh najmočnejših držav skupaj, in z I. 1889 so začeli graditi kar 70 novih vojnih ladij. Imperialistična politika unionistov se je poznala zlasti v Afriki, kjer je Cecil Rhodes širil britsko oblast na jugu, povečala in zaokrožila se je pa tudi na zahodu ob Nigru, enako kot na vzhodu. Kljub tem zunanjim uspehom Salisburyjeva vlada ni bila preveč trdna, kajti na liberalne unioniste se ni mogla brezpogojno zanašati. G o spo darske težave so povzročale velike delavske štrajke in tudi
med angleškim delavstvom se je bil začel širiti Marxov socializem. Leta 1881 ustanovljena Demokratska zveza je zahtevala najprej po državljenje zemljiške posesti, že čez dve leti se je pa preimeno vala v » S o c i a l n o d e m o k r a t s k o z v e z o « in postavila na čisto marksistično stališče. Istega leta so ustanovili nekateri izobraženci »Fabijevo
družbo«;
fabijevci
so
bili
odločni
socialisti, toda
zametavali so silo in razredni boj ter pričakovali rešitev socialnega vprašanja od organskega razvoja in primernih reform. Treba je po trpežljivo čakati na pravi trenutek — so dejali — kot je to storil Fabij v boju s Hanibalom, potem pa odločno udariti. Poleg teoretič nega študija so se »fabijevci« tudi praktično udejstvovali v samo upravi in socialni politiki. Na čelu tega gibanja so bili mnogi kasneje znani možje, tako Sidney in Beatrice Webb, Bernard Shaw, Ramsay Macdonald i. dr. Najtrši oreh je bila seved a tudi za Salisburyja I r s k a . Najprej je skušal napraviti red z izjemnimi zakoni, nato je začel dajati manjše koncesije, toda nemiri so trajali dalje. Nazadnje je dal leta 1889 za preti irske voditelje in je obdolžil Parnella sokrivde pri nekih zlo činih fenircev. Toda izkazalo se je, da so pisma, na katera se je opirala obtožba, ponarejena, kar so liberalci in Irci dobro izrabili proti vladi. Ko pa je bil drugo leto Parnell kompromitiran v nekem procesu zaradi zakonolomstva, ga j e večina Ircev zapustila, le radi kalnejši del mu je ostal zvest. Tudi nravno strogi Gladstone je javno pretrgal vse zveze z njim. Tudi ko je Parnell kmalu nato umrl, so Irci ostali razcepljeni in Salisbury je upal, da bo pridobil zmernejši del zase. Obljubljal jim je podobno pokrajinsko samoupravo, kot jo je bil I. 1888 uvedel na Angleškem in naslednje leto tudi na Škotskem. Toda Irci so vztrajali pri svojem programu in se držali Gladstona, ki je obljubil izvesti homerule, dati poslancem dnevnice in ločiti cerkev od države. Pri volitvah poleti 1892 so torej zmagali liberalci, čeprav so v Angliji sami obdržali večino še konservativci; prvič sta prišla v parlament tudi dva socialista. G l a d s t o n e je četrtič prevzel vlado in predložil v začetku leta 1893 svojo drugo »homerule-bill«. Irska naj bi dobila za domače z a d e ve svoj parlament iz dveh zbor nic, irski poslanci v angleškem parlamentu bi pa sodelovali le še pri
skupnih državnih zadevah, kot so zunanja politika, denarstvo, carine, itd. Z neverjetno energijo je skoraj 84 letni starček v triurnem govoru zagovarjal svoj predlog in dosegel, da je sprejet v parlamentu. Toda sprejet je bil le z ko ga je gosposka zbornica že čez teden zavrnila. Lordi so se sklicevali zlasti na to, da
bil po dolgih debatah majhno večino, medtem dni z ogromno večino je v parlamentu večina
angleških poslancev glasovala proti predlogu. Angleži se svoji vladi nad Irsko še niso marali odpovedati; najbolj divji so bili zopet Ulsterci, ki so se bali katoliške večine na Irskem, češ »home-rule« pomeni »Rome-rule«! Ko je prišel Gladstone še z drugimi reformnimi predlogi, je lordska zbornica prvič po letu 1832 aktivno nastopila in se odločno uprla grozeči demokratizaciji Anglije. Gladstone pa ni kakor ni mislil odnehati in je hotel »do konca dobojevati boj med zbornico, izvoljeno od šestih milijonov volivcev, in med dedno zbor nico«. Zahteval je razpust parlamenta in nove volitve, toda njegovi ministrski tovariši niso imeli istega poguma in so pustili svojega šefa na cedilu. Tako je stari borec, na eno oko slep, spomladi 1894 ne zlomljen zapustil bojišče; zlomila ga je štiri leta kasneje šele smrt. Vsaka misel na home-riiije pa je bila za dolgo pokopana.
¥11
DVA TABORA V EVROPI
»Novi kurz« Nemčije Dva dni po Bismarckovem odstopu je cesar Viljem II. telegrafiral v Weimar, da je sed aj sam prevzel krmilo državne ladje, in pristavil: »Kurz ostane stari. S polno paro naprej!« Te o bljube pa mladi vladar ni držal in tudi ni mogel držati. N jegova politika se je nujno vedno bolj razlikovala od Bism arckove, tako da so kmalu govorili o » n o v e m k u r z u « . Čas sam je zahteval, da je morala ladja nem ške države ven na odprto morje svetovne politike, kjer so pa prežale nanjo nove in v e č je nevarnosti. Predvsem je Nemčiji grozila nevarnost, da si na novi poti na koplje nasprotje ali celò sovraštvo A n g l i j e . Tega se je Viljem dobro zaved al in si na vse kriplje prizadeval, da prijateljstvo z A ngli jo ohrani in še poglobi. Leto za letom je obiskoval svojo staro mater, kraljico Viktorijo, in pri vsaki priliki proslavljal angleško mornarico, pa tudi angleško-nem ško pobratim stvo pri W aterlooju. Angleži so n jegovo prijaznost vračali. Takoj pri prvem obisku poleti 1889 so ga im enovali za ang leškega admirala, naslednjo spom lad je prišel princ W aleski v Berlin in še isto leto je bila podpisana prijateljska pogodba o razmejitvi kolonialnih ozem elj v Afriki. Nemčija je prepustila A ngle žem otok Zanzibar ter pokrajini Ugando in Vitu, zato pa je dobila priznanje ostale vzhodnoafriške posesti in še ozek pas zem lje od Nemške Zahodne Afrike proti gornjemu Zam beziju. N ajvažnejša pri dobitev je bil pa mali otok H e l g o l a n d tik pred nemško obalo, ki so si ga zaradi njeg o veg a strateškega pom ena Nemci že davno
že le li. Nato je bila 1.1891 obnovljena trozvezna pogodba v spora zumu z A nglijo, ki so jo Francozi in Rusi smatrali že kar za nemško zavezn ico ; to je tudi p ospešilo zb ližanje med obojim i. Že 1.1894 se je pa angleško-nem ško p rijateljstvo nekoliko skalilo , in sicer prav zaradi A frike, kjer je hotel C ecil Rhodes zgraditi železnico od Kapa do Kaira. Ker Nemci niso marali angleški vlad i odstopiti za to po trebnega sveta, ga je skušala ta dobiti od države Kongo, kar so pa Nemci skupno s Francozi p re p rečili. Užaljeni Angleži so zato podpirali upor dom ačinov v Nemški Zahodni A friki, medtem ko so Nemci ščitili obe burski republiki pred angleškim gospodarskim in političnim ob koljevanjem . O hladitev p rijateljstva z A ng lijo je Nemcem nehote obrnila po gled proti Petrogradu, kar je p ospešila tudi sprememba v vodstvu nemške politike in skoraj istočasna sprem em ba na ruskem prestolu. O ktobra 1894 je iz notranjepolitičnih razlogov odstopil C ap rivi, ki mu Rusi niso mogli odpustiti, da je pretrgal zvezo z njimi in se bratil z A nglijo. Novi kancler, 76 letni knez H o h e n l o h e - S c h i l l i n g s f ü r s t , pa je bil kot sorodnik carske rodbine in lastnik velikih p osestev v Rusiji tudi osebno Rusom blizu. Ko je nekaj dni po H ohenlohejevem nastopu umri car A leksan d er III., je zased el ruski prestol N i k o l a j II., ki je bil oženjen z Nemko in Nem čiji boij p rijazen kot oče. Pod jetni Viljem II. je njeg ovi plahi naravi imponiral in oba vlad a rja sta ostala vsa leta v p rijateljskih stikih, o katerih p ričajo zlasti Viljem ova pisma »dragemu Nikiju«. Ne g led e na to je Nemčiji koristilo dejstvo , da se je ruska zunanja politika v teh letih obrnila od Balkana in usmerila na azijski vzhod, kjer je imela dosti opravka z J a p o n s k o . Japonski uspeh v vojni s Kitajsko 1.1895 je p replašil evropske kolo nialne d ržave, da so se rade od zvale kitajskim prošnjam za p osre dovanje. Medtem ko se je Anglija p rib ližala zm agovalcu, je Rusija pridobila ne le zavezniško Francijo, ampak tudi Nem čijo, da so skupno pritisnile na Japonsko, ki se je morala odpovedati polotoku Liautungu. Nem čija se je v začud enje vseh pridružila »vzhodno-azijski trozvezi«, ker ji je car d ovolil, da si vzam e na kitajski obali ladijsko oporišče. Sicer si pa s tem ni pridobila Rusije in še manj Francijo, pač pa si je poieg nove zam ere pri Angležih nakopala še sovražnika
» N a r o d i E v r o p e , v a r u j t e s v o j e s v e t i n j e ! « ( S l ik a l H. K n a c k f u s s )
v Japoncih. Nasprotno si je Viljem dom išljal, da se je Nemčija s tem sijajn o u v e lja vila , in sanjal o nekaki sveti zvezi z Rusijo in celò s Francijo proti »ž o 11 i n e v a r n o s t i « od vzhoda. Po njegovi zamisli je slikar Knackfuss upodobil to nevarnost kot v oblakih p rih ajajo čeg a Budo, pred katerim svari evropske narode sam nadangel M ihael. To sliko je Viljem poslal carju kot kažipot Rusiji, ki bi jo n ajrajši za vedno zaposlil na daljnem vzhodu. Toda Rusija ni m islila pustiti Evro pe, še manj pa je bila Francija p rip ravljena pozabiti na A lzacijo . Ko je Viljem poleti 1895 otvarjal novi prekop med Severnim in Vzhod nim morjem, so b ile sicer pri slavnosti zastopane lad je vseh pomor skih d ržav, toda proti udeležbi Francije se je dvigni! doma tako hud odpor, da ni bilo m ogoče dvomiti o pravem razpoloženju francoskega naroda. Še bolj jasno so p o ved ali svo je m nenje Angleži. Ko je kmalu potem prišel Viljem na obisk v A ng lijo, je bil hladno sp rejet in neki poluraden list mu je svéto val, naj se pri tej priliki uči politične mo
drosti od svo je stare matere. Seved a je nemško časo p isje o dgovo rilo v enakem tonu in vsakoletnih cesarjevih romanj na Angleško je bilo konec. Najhujša spotika je postalo pa nemško n ag ajan je angleškim tež njam v Južni Afriki. Novi angleški zunanji minister Cham berlain je kot izrazit im perialist podpiral Rhodesove naklepe proti burskima repu blikama. Zlasti s T r a n s v a a l o m , čigar predsednik Krüger je skrbno gojil prijateljstvo z Nem čijo, je bilo razm erje vedno bolj napeto. Sledn jič je konec leta 1895 neki zdravnik dr. Jam eson brez vednosti angleške vla d e organiziral vpad oboroženih tolp v Transvaal, ki so ga pa Buri uspešno zavrnili. Ta dogodek je cesarja Viljem a tako razburil, da je hotel poslati Burom oboroženo pom oč in proglasiti svoj protektorat nad Transvaalom. S težavo so ga svetovalci zadržali od takih ukrepov in do segli, da se je zadovoljil s proslulim te le gramom Krügerju (januarja 1896), v katerem mu je čestital k uspešni obrambi nezavisnosti, ki da se mu je posrečila, »ne da bi bil moral apelirati na pomoč prijateljskih sil«. Ta čestitka
in zlasti njen
dostavek
sta vzbudili na Angleškem
pravi vihar o gorčenja. A ngleži so burski državici g le d e na prejšn je p o g odbe z njima smatrali za na pol odvisni deželi, zato je Viljem ov korak v resnici pomenil vm ešavanje v notranje za d e v e britskega im perija. Deloma zaradi drugih težav se je angleška vlada obnašala dokaj zmerno — Jam eson je bil o bsojen in Rhodes je moral odložiti svo je javn e funkcije — toda kaj bi bilo v nasprotnem primeru, tega se je nemška vlada kmalu zaved ela. Sicer so tudi Rusi in Francozi obso jali Jam esovo pustolovščino, toda da bi šli za Bure in Nem ce v boj zoper Anglijo, jim ni prišlo na misel. Tako je Nem čija za dvom ljive kolonialne interese postavila na kocko svoj obstoj in si odtujila Anglijo. S tem je bila pa oslabljena tudi trozveza, kajti osnovni pogoj za so d elo van je Italije v n jej je bilo dobro razm erje z Anglijo. Vendar ta izkušnja Nem cev ni odvrnila od nove im perialistične politike, ki jih je silila v brezupno tekmo z Angleži. Ta se je vedno o čitneje za čen jala, ko sta I. 1897 nastopila dva nova, cesarjevim na črtom zvesto vdana politika: Bülow in Tirpitz. B e r n a r d pl . B ü l o w je bil sijajen svetovnjak in spreten, v sredstvih malo izbirčen diplo
mat, ki ga je cesar poleti 1897 postavil za državnega tajnika zunanjih zad ev, ki jih je zaradi starosti kanclerja Hohenloheja po slej skoraj sam vodil. Prej pa je moral cesarju obljubiti, da se bo zavzel za uresn ičen je n jeg o veg a najljub šeg a načrta: za zgradbo m očne vojne mornarice. To nalogo je imel drugi c e sa rje v zaupnik, podjetni in zviti admiral A l f r e d
pl . T i r p i t z ,
ki je ob istem času postal državni
tajnik za mornarico. Še isto leto so predložili državnemu zboru prvi veliki načrt in čez dve leti mu je sledil drugi, ki je razporejal gradnjo novih ladij do I. 1917. Obenem je bilo ustanovljeno posebno društvo, »Flottenverein«, ki je propagiralo okrepitev vo jn e mornarice, kajti Tirpitzove zahteve so im ele dosti nasprotnikov, ki niso le zaradi v e li kih stroškov, ampak tudi iz političnih pom islekov ugovarjali o borože vanju na morju. Vlada jih je mirila, češ da rastoča nemška zunanja trgovina potrebuje v svetu zaščite in da ne misli pri tem na kako tekm ovanje z Anglijo, ki ne bi imelo smisla. Kmalu pa niso ve č tako mislili, ampak so le gledali, da srečno prebrodijo leta, dokler se imajo še A nglije bati, in so postali zato še obzirnejši do nje. Za enkrat se je n ad aljevalo p rib liževan je Rusiji in I. 1897 so Nem čija, Avstrija in Rusija složno p o sredo vale o priliki upora na Kreti. Viljem je nato obiskal Petrograd in spet se je govo rilo o »zvezi med trozvezo in dvozvezo«. Kajti tudi Francija je imela takrat kolonialne spore z Anglijo, zlasti v Sudanu. Tam je angleški general
Kitchener
uspešno prodiral iz Egipta proti jugu in po
zmagi nad M ahdijevim i derviši jesen i 1898 zavzel Omdurman. Tu je zv e d el, da je že dva m eseca prej francoski polkovnik M a r c h a n d od zahoda sèm d o seg el pri F a š o d i Beli Nil in tam razvil francosko zastavo. Zahteval je od M archanda, da jo sname, češ da spada vse to ozem lje k egiptovskem u Sudanu, ki so ga pravkar osvojili Angleži. Marchand se je branil in skoraj bi prišlo do vojne, da ni dala fran coska vlada p o velja za umik. Zunanjemu ministru D elcasséju je bila nam reč A lzacija bližja od Sudana in se zato ni maral zameriti A ng le žem, n asled nje spom ladi pa so si Francozi interesne sfere v Severni Afriki z A ngleži prijateljsko razdelili: tripolitansko za le d je do Č a d skega jezera je Angležem .
pripadlo Francozom, ozem lje ob Nilovih izvirih pa
Rusko prijateljstvo je hotela Nem čija izrabiti za to, da bi dobila že davno zaželeno oporišče svoji mornarici na kitajski obali. Zbog tega so si Nemci izbrali zaliv K i a u - č o u , za povod so pa vzeli umor dveh nemških m isijonarjev v Šantungu. Sredi novembra 1897 je nemško vzhodnoazijsko bro do vje zase d lo Kiau-čou in kitajska vlada ga je prepustila N em čiji za 99 let v zakup obenem z železniškim i in rudniškim i koncesijam i. Proti p riča kovanju se je pa ravno Rusija tej pridobitvi trdovratno upirala, ker je sama m islila na Kiau-čou. Vdala se je š e le , ko so ji Nemci dovo lili vzeti od K itajske »v zakup« Port Artur, nakar sta prišli še An glija in Francija ter si vzeli Vejhaj-vej oziroma Kvang-čou. Še b o lj je za d e v a la ob ruske in terese nem ška ek span zija na b liž njem vzhodu, kjer so se Nemci vedno o čitn e je bratili s T ur k i . Ko je je se n i 1898 potoval Viljem v Sveto d eželo , je spotom a obiskal sultana, nato pa je imel v Dama sku izzivajo č govor, v katerem je zag o tavljal sultanu in »300 m ilijo n o m po svetu raztresenih mohamedancev«, da »bo nemški cesar v se le j njih prijatelj«. Za plačilo je izposloval nemški družbi, ki je že prej gradila železn ico v Mali Aziji do Ankare, pravico, graditi tudi progo do Bagdada. Tako sta dobila trhla turška država in krvavi Abdul Hamidov režim zaščitnika v naj m očnejši vo jaški sili Evrope, kar je pom enilo izzivanje ne le stare turške nasprotnice Rusije, ampak tudi liberalne A nglije, ki se je bila že sprijaznila z mislijo na razpad Turčije. Nemška ekspanzija v Tihem oceanu je zad ela tudi ob Z d r u ž e n e d r ž a v e S. A., ki so tudi šele v teh letih nastopile pot im perialistične
svetovne
politike.
Doslej
so Am eričani zvesto
sledili
Monroejevim
načelom in kolikor m ogoče zadrževali evro pske politične vp live od svo je celine. Zaradi tega so si že tudi lastili varuštvo nad malimi državam i ostale, zlasti Srednje Am erike, ki jih je zaradi nam eravane zve ze med obem a oceanom a najbolj zanim ala. Ravno to je dalo povod za njihov spor s Š p a n i j o , ki je prived el do teritorialnih pridobitev izven Am erike. Zaradi n ezadovoljstva španskih kolonij je že i. 1895 izbruhnil upor na Kubi. Ker so ga Združene države pod pi rale, je i. 1898 nastala š p a n s k o - a m e r i š k a v o j n a . Poraženi Španci so se morali še isto leto proti denarni odškodnini odpovedati vsem kolonijam v Zahodni Indiji in Vzhodni A ziji; od teh so si vzeli Američani Portoriko in Filipine, Kuba pa naj bi ostala sam ostojna drža va. Dočim sta bila na Angleškem javno m nenje in vlada na strani Am erike, so se Nemci navduševali za Špance in koj v začetku vojne poslali v e č je bro dovje pred Filipine. Nem čija je s tem izgubila am e riške sim patije, zlasti ker je že nasled nje leto od obubožane Španije kupila Karoline, M ariane in Palavske otoke. V poseb no neugodno iuč se je postavila Nem čija ravno pred angleško in am eriško javnostjo tudi s svojim obnašanjem na m i rovni
konferenci
v Haagu.
Posledica im perialistične politike
zadnjih d esetletij je bilo splošno oboro ževanje, ki je pomenilo ne le težko gospodarsko
brem e, tem več tudi vedn o v e č jo
nevarnost za
svetovni mir. Zato se je zlasti v Zahodni Evropi in v ameriških Zdru ženih državah začelo živahno mirovno g ib an je, sklicevali so se mi rovni kongresi in ustanovila m ednarodna mirovna liga. Kljub temu je bila svetovna javnost p resen ečen a, ko je poleti 1898 pozval ruski car Nikolaj
II. vse države k posvetovanju, kako bi se zaustavilo ne
prestano o boro ževan je in zagotovil narodom trajen mir. Ravno od Rusije so takega predloga najmanj pričakovali in mnogi so ji p o d tikali n ele p e, seb ičn e nam ene. Vendar je bila stvar m išljena pošteno. Pri carju samem je bilo gotovo nekaj pristno ruskega idealizm a, slično kot nekoč pri Aleksandru I. g led e sv. alianse, njegovi ministri so si pa tudi iz zelo realnih razlogov želeli miru in zm anjšanja vojnih iz datkov. O b o jeg a si je želel zlasti finančni minister Witte; kajti mo dernizacija vo jske, novi topovi in strateške železn ice, ki so jih zahte
vali francoski zavezniki, so bili za Rusijo težko brem e, prevelika za dolžitev pri Franciji ji pa tudi ni bila vše č. Sploh je Rusija potrebovala daljšo dobo miru, da bi izvedla svojo gospodarsko preusm eritev, kot si jo je Witte zamislil. C arjevo vabilo je našlo povsod prijazen odziv, poleg Anglije zlasti v Ameriki. Zato se nobena država ni upala zameriti javnem u mnenju in odreči udeležbo, čeprav so bile vse bolj ali manj skeptične. Na carjev rojstni dan, 18. maja 1899, se je torej zbralo v Haagu okoli sto zastopnikov 26 držav, tudi Združene države S .A . in Japonska so bile zastopane, medtem ko papeža na zahtevo Italije niso povabili. Najbolj nezaupljivo se je pa že prej pokazala Nem čija in ko je Rusija predlagala, naj bi v prihodnjih petih letih nobena država ne zvišala svo je vo jske in izdatkov zanjo, je Nem čija ta predlog takoj odklonila. Enako je Nem čija ugovarjala obveznem u mednarodnemu razsodišču, medtem ko se je Anglija branila priznati v pomorski vojni zasebno lastnino. G le d e oborožitve je bila Nem čija občutljiva, ker je imela primeroma
n ajvečjo
vojsko,
katere
potrebo
je
pa
opravičevala
s
svojim položajem med Francijo in Rusijo. Ker so nemški vo jsko vo d je po izkušnjah zadn je vojne videli svojo glavno moč v nagli m obili zaciji, jim obvezno razsodišče ni bilo v še č; bali so se, da bi se na ta način izbruh sovražnosti samo zavlekel, kar bi koristilo Rusiji. Sploh so pa m erodajni m ožje z Viljemom na čelu smatrali vsako kontrolo nem ške vo jske in m ornarice za žalitev in kršitev suverenosti Nem čije. Tako je bil končni uspeh konference, ki se je končala 29. julija, zelo klavrn. Še najvažn ejša je bila ustanovitev m ednarodnega razsodišča, ki pa ni bilo obvezno; d a lje je bila ženevska konvencija o zaščiti ranjencev razširjena tudi na pomorsko vojno in sk lenjen e so bile neke om ejitve gled e vojskovanja na kopnem. Kljub vsem u pa so A ngleži, zlasti njihov kolonialni minister Cham berlain, ravno v teh letih iskali zbližanja in celò zveze z Nemčijo. Njihov položaj je bil namreč na ve č krajih težaven. S Francijo so si bili navzkriž v Sudanu, z Rusijo v Vzhodni Aziji, v Južni Afriki jim je grozila vojna z Buri, v Indiji pa je izbruhnil nevaren upor. G le d e na to je smatral Cham berlain za umestno, da stopi A nglija iz svo je osam ljenosti, in je spom ladi 1898 ponudil Nemčiji obrambno zvezo. Nemci
A n g l e š k a k r a l j i c a V i k t o r i j a 1899.
287
so bili pa nezaupljivi. Sumili so, da jih hoče A nglija le izrabiti proti Rusiji, in so p o g ajan ja zavlačevali. Tačas so prijateljsko uredili z An glijo nekaj kolonialnih vp rašan j, v b u r s k i v o j n i , ki je izbruhnila jesen i I. 1899, so pa ostali nevtralni. G le d e na p rejšn je prijateljstvo z Buri je to o bnašanje zbudilo veliko začud enja, pa tudi zgražanja. Javno m nenje ne le v Nemčiji, ampak povsod v Evropi je bilo namreč na strani Burov, zlasti ko so začeli A ngleži nastopati na bojišču z vso brezobzirnostjo. Kmalu po izbruhu vo jn e je prišel cesar Viljem II. po petletnem presledku na obisk k svoji stari materi, nato pa je Angležem predložil še celò načrte, kako bi Bure n ajhitreje ugnali. Ko sta spo mladi 1900 Rusija in Francija vabili Nem čijo, da bi skupno posredo vale v prid Burom, je bila Nem čija pripravljena sodelovati pod pogojem , da si vse tri države zajam čijo svojo evropsko posest. Nemci so dobro ved eli, da Francija tega ne bo storila, ker bi se s tem slovesno od rekla A lzaciji in Loreni. Transvaalski vladi pa so na njeno prošnjo za p o sredovanje odgovorili, da bi posredovali le, če želi to tudi Anglija. Ko je konec leta potoval sivolasi burski predsednik Krüger po Evropi, je bil v Parizu lepo sprejet, v Nemčiji je pa prišel samo do Kölna — naprej ni smel. Zato je pa januarja 1901 ce sa r Viljem hitel k smrtno bolni kraljici Viktoriji in se je ob njeni smrti tako prikupil Angležem , da so mu dali čast angleškega maršala. Nemška javnost, ki je bila svoj čas nad »Krügerjevo depešo« navdušena, je bila se d aj po pra vici ogorčena in socialist Bebel je po svo je citiral Bismarcka, češ: »Nemci se b o je samo Boga in — stare m a te re ...« Tudi pri dogodkih na K i t a j s k e m
I. 1900 sta Nem čija in Anglija
složno nastopali. Evropsko prodiranje je izzvalo tam krvavo reakcijo tajnih nacionalističnih organizacij, tako imenovanih b o k s a r j e v . Mnogo tisoč kristjanov je bilo pom orjenih, med nekaj sto umorjenimi Evropejci je bil tudi nemški poslanik v Pekingu. Vse v e le sile so po slale v varstvo Evro p ejcev vo jak e na Kitajsko. Poveljstvo te m edna rodne e k sp e d icije so prepustili nemškemu generalu, kar je Viljema tako navdušilo, da je ob slovesu pozival vo jak e, naj ne poznajo usm iljenja in d elajo na Kitajskem kot nekoč Huni v Evropi. Ta »hunski govor«, ki so mu ga vsi zam erili, je
Nemčiji mnogo škodoval. Se
preden je ek sp ed icija prišla na Kitajsko, so bili ondotni Evropejci re
šeni. Nemci so nato z raznimi kazenskimi ekspedicijam i izsilili zad o šče n je in odškodnino od kitajske vla d e, ne da bi dobili konkretnih koristi. Am eričani in Rusi pri vsem tem niso bili dosti udeleženi, ampak so skušali rajši zlepa dobiti od Kitajcev novih koncesij. Rusi so te nemire izrabili za to, da so »zaradi vzdrževanja reda« zasedli vso M andžurijo. G le d e na to sta si A nglija in Nem čija je se n i 1900 v tako im enovani »jang-dze-kjang-ski« pogodbi obljubili, da bosta skrbeli, da ostane Kitajska odprta trgovini vseh držav in da bosta svo je ko risti tam složno zastopali. Seved a je to povzročilo zam ero pri Rusih, ven d ar je Nem čija hotela še vedno biti prijateljica na obe strani in je vsako tesnejšo zvezo z Anglijo odklanjala. Novi angleški kralj E d v a r d VII. sicer Nem cev ni maral, vendar je pustil Cham berlaina nadaljevati p o g ajan ja z Nemčijo. Toda Nemci so sed aj zahtevali, naj bi Anglija pristopila k trozvezi, kajti samo nem ško-angleška obram bna zveza jim je nudila prem alo jam stva za primer, da bi jih Avstrija zapletla v vojno z Rusijo in obenem seved a s Francijo. Ker so zahtevali tako rekoč vse ali nič, niso sed aj nič dobili. A ngleži so se užaljeni umaknili, zlasti ker so se Nemci nekako hvalili, da lahko dob e vsak čas zaveznika v Petrogradu. V Berlinu so bili namreč prepričani, da je sporazum med Anglijo in Rusijo, oziroma Francijo nem ogoč, v resnici se je pa ravno sed aj začel bližati uresni čenju. Prilika, ki so jo kratkovidni nemški državniki takrat zamudili, se ni v e č vrnila in bilo je ie še vp rašan je časa, kdaj bo iz dvojnega nastal trojni sporazum.
Borba za demokratizacijo Nemčije Z novim cesarjem se je tudi v notranji politiki začel » n o v i k u r z«. Tudi nanjo je vedno bolj vplival silen razvoj nem ške
industrije,
ki je edina mogla preživiti naglo rastoče prebivalstvo. Kajti od I. 1890 do I. 1910 se je prebivalstvo Nem čije pomnožilo skoraj za tretjino (od 49 milijonov na 65 milijonov) in medtem ko je ob nastopu novega cesarja še skoraj polovica Nem cev živela od km etijstva, jih je bilo I. 1907 že v eč kot polovica zaposlenih v trgovini in industriji. Najbolj
se je razvila težka železna industrija, za njo pa tekstilna; posled ica industrializacije je bil beg z d ežele , tako da je število mest z ve č kot 100.000 prebivalci v teh dveh desetletjih zraslo od 24 na 46. Temu pri merno je narasla tudi nemška zunanja trgovina; izvoz se je potrojil, uvoz pa ve č kot podvojil. Kajti Nem čija je bila vsak dan bolj navezana tudi na uvoz žive ža , če p rav se je i®
zarad i um nega o b d e lo van ja donos n je n e g a km etijstva silno po večal. Ta razvoj je dvignil d e l a v ski stan n je g o v e
k vedno v e č ji v e lja v i; zahteve
o d lo čn e jše d e lo d a ja lci
so
bile
vedno
in n je g o v e borbe z vedno o strejše. Kot
vem o, je bila ob Bism arckovem odstopu p e re ča izpopolnitev so cialn e zako n o d aje, ki jo je sprožil novi ce sa r s svojim proglasom v začetku leta 1890. Praktičen uspeh te po b u d e ni bil velik, ker je iz šla bo lj iz c e sa rje v e težn je po po pularnosti kot iz resn ičn eg a smisla Knez Klo d vik Hohenloh e-Schillingsfürst
za d e lavsk e potrebe. Liberalci so ji nasprotovali kot vsakem u vm e
šavanju države v svobodno gospodarsko življen je, razni podjetniki so se pa bali, da s socialnimi dajatvam i obrem enjena nemška indu strija na svetovnem trgu ne bo mogla konkurirati. Zato si vlada d e lavstva tudi z novimi socialnimi zakoni ni pridobila. Zlasti socialna dem okracija je bila po prestanem preganjanju še o krepljena in je slej ko prej ostala v ostrem nasprotju do vseh drugih »meščanskih« strank. Med temi so delali tudi agrarni konservativci vladi dosti težav, posebno pri sklepanju trgovinskih pogodb
s sosedi. Tudi zvišanje
stalne vo jske je vlada dosegla še le po razpustu parlamenta in novih volitvah I. 1893, pa še tedaj le s pičlo večino in proti uvedbi d v e letne službene dobe. Pri teh volitvah so socialni dem okratje zopet n apredovali; dobili so skoraj četrtino vseh oddanih glasov in 44 po
slancev. C esar se je čutil s tem nekako osebno u žaljenega in je v raznih govorih stresal svojo jezo na socialiste. N jegov strah je še po ve čal uspeli atentat na francoskega prezidenta Carnota poleti 1894; zato je sed aj zahteval poseb en zakon zoper prekucuhe. Ker se je Caprivi, poznavajoč položaj v državnem zboru, tej zahtevi upiral, je moral oktobra 1894 odstopiti. N jegov naslednik je postal knez Klodvik Hohenlohe-Schillingsfürst, nekdanji bavarski ministrski predsedn ik in prvi katolik na stolici državnega kanclerja. Zakon zoper prekucuhe, ki ga je on predložil parlamentu, je pa po zaslugi centruma propadel. Ta je namreč zahteval, naj se uvedejo kazenske sankcije tudi za n ap ad e na krščanstvo, čemur so se druge stranke iz strahu pred »reakcijo« uprle. Sploh je dobival centrum vedno ve čjo veljavo ; dobro d esetletje (1895— 1906) je imel predsedstvo državnega zbora. Sicer je d o seg el marsikak uspeh v smeri dem okratizacije celotne države, zaradi odpora v zveznem svetu pa le ni mogel odpraviti om e jitev, ki so težile katolike še iz časov kulturnega boja. B e r n a r d pl . B ü l o w , ki je jesen i 1900 sledil Hohenloheju, se je zanimal v prvi vrsti za zunanjo politiko. Pri obnovitvi trgovinskih pogodb s sosednim i državami so agrarci zahtevali izdatno zaščito nem škega km etijstva, ki je trpelo zaradi inozem ske konkurence in bega delavstva z d e žele. Zastopniki m estnega prebivalstva, posebno socialni dem okratje, so se podražitvi živeža celò z obstrukcijo upirali, vendar je bila konec i. 1902 carina na žito le povišana. Poleg splošne go spo d arske krize je tudi to koristilo socialnim demokratom, da so pri volitvah I. 1903 napredovali za skoraj milijon glasov in dobili namesto dotedanjih 56 kar 81 mandatov. Sicer so konservativci skupaj s centrumom, ki je dobil sam 100 p oslancev, imeli še večino, toda tudi v centrumu je vedno bolj prihajal do v e lja v e vpliv delavskih zastop nikov, katerim se so d elo van je s socialisti ni zdelo nem ogoče. Inten zivno oboroževanje, zlasti nove vo jne ladje, pa tudi boji zoper uporne dom ačine v Jugozahodni Afriki so zahtevali veliko denarja in država se je nevarno zado lževala. Zato je vlada predložila celo vrsto novih indirektnih davkov, ki so se jim dem okratične stranke upirale. Ko je še centrum s pom očjo socialistov občutno znižal za Jugozahodno Afriko zahtevani kredit, je cesar konec I. 1906 razpustil državni zbor. Za nove
volitve januarja 1907 pa je Bülow združil konservativce in o be lib e ralni stranki v tako imenovani »b I o k«, ki je v boju zoper socialne dem okrate in centrum dobil z vladno pom očjo večino. Nepričakovan uspeh pri volitvah I. 1903 je napravil s o c i a l n e d e m o k r a t e za drugo najm očnejšo stranko v parlamentu in vnovič sprožil vp ra ša n je strankine taktike, ki je že ce lo d e se tle tje razd va ja lo nem ške so cialiste. Socialno dem okratski stranki je po p a rla mentarnih o b ičajih šlo s e d a j pod p red sed n išk o mesto. Č e bi ga p re v ze la , bi se očitno postavila na stališče o b sto je če g a državnega reda, zlasti ker je imelo p re d se d stvo parlam enta večkrat opravke na
dvoru.
Sicer
se
je
B avarec
Jurij Vollm ar že I. 1891 postavil na stališče m irnega, zakonitega dela za dosego »najbližjih cilje v nem ške so cialn e dem okracije«, toda Avgust Bebel mu je nato ogorčen očital oportunizem. Na strankinem zboru v Erfurtu pa je K n e z B e r n a r d B ü lo w
prerokoval sko rajšen propad me
ščan ske družbe kot »uresničenje zadnjih ciljev«, češ »prepričan sem, da jih je malo v tej dvorani, ki tega dne ne bodo dočakali«. Vendar je bilo takih lahkovernežev vedno manj in kljub strogi cenzuri strankinega vodstva se je množilo število tistih, ki so kritično p resojali M arxov nauk in d ejali, da je treba na njem sloneči socialnodem okratski program bolj ali manj revidirati. Značilno je, da je bilo n ajveč » r e v i z i o n i s t o v « v južni Nemčiji, kjer so bile d elavske razmere u godnejše in so bolj dem okratični volivni
redi
om ogočali
uspešno
so d elo van je
v
parlamentih. Zato je
Vollmar celò priporočal, naj bi socialnodem okratski poslanci v bavar skem deželnem zboru glasovali za proračun. N ajbolj trdovratni pri-
Staši stare m arksistične taktike so bili pa na Pruskem in Saškem, kjer je bilo d elavstvo brez vo livn e p ravice in v vednem boju z reakcionar nimi vladam i. G lavni revizionist E d v a r d B e r n s t e i n je bil doma sicer iz Berlina, do svojih nazorov je prišel pa v gospodarsko in po litično nap red nejši A n g liji, kjer je kot izgnanec študiral d elavske raz mere in ob čeval tudi s fa b ije v ci. Priznati je moral, da se položaj d e lavstva zb o ljšu je in da so industrijske krize vedno red kejše, da se torej ne kaže zanašati na bližnjo katastrofo kapitalistične družbe. Sploh je pa dvom il, da bi bilo d elavstvo zrelo za to, da prevzam e oblast v roke in uredi novo socialistično družbo. Zato je treba ostati na stališču se d an jeg a družabnega reda in s sistem atičnim podrobnim delom dvigniti delavstvo v gospodarskem , političnem in zlasti tudi moralnem oziru. C ilj ni nič, g ibanje je vse! Bernsteinovim nazorom je ugovarjal predvsem K a r e l K a u t s k y in jih v marsičem popravil. Na strankinem zboru I. 1901, ki se ga je Bernstein, vrnivši se medtem v Nemčijo, že sam ud eležil, pa mu je bila izrečena celo rahla graja. Kljub temu je po om enjenih volitvah I. 1903 Bernstein zahteval, da so cialnodem okratska stranka sprejm e podpredsedniško mesto v p arla mentu. To je bil povod, da so pravoverni m arksisti, zlasti Bebel, na strankinem zboru v Dresdenu I. 1903 z vso silo napadli »revizioniste« ali »reformiste« in dosegli v ostri resoluciji njih obsodbo. Revizionizm a s tem se ved a ni bilo konec, tem manj, ker je imel močno podporo v strokovnih in zadružnih organizacijah, ki so se upi rale strankarsko-političnem u izrabljanju. To se je pokazalo zlasti pri vprašanju generalneg a štrajka, ki ga je je la pravoverna struja pod vtisom ruske revo lu cije I. 1905 priporočati kot n ajusp ešnejše politično sredstvo. Toda ve lik de! stranke je upravičeno op o zarjal, da nemške in zlasti pruske vlad e ni prim erjati z rusko in da bi vsak tak štrajk lahko postal usoden za delavstvo . Enako kot političnim štrajkom so se tudi obveznem u praznovanju 1. maja upirale predvsem strokovne zveze in zah tevale zase neodvisnost od političnega vo d stva, kar jim je strankin zbor I. 1906 v bistvu priznal. Tako socialni dem okratje kot centrum so nasprotovali vladi tudi v p o l j s k e m v p r a š a n j u . Pruske oblasti so zaman skušale po nemčiti Poljake, ki jih je varo vala živa narodna zavest, podpirana od
katoliške verske gorečnosti in spominov na lastno državnost. Zlasti je skrbelo Nemce naglo naraščanje p o ljskeg a prebivalstva, ki se je v velikem številu n aseljevalo tudi v porensko-w estfalskem industrij skem ozemlju. Že I. 1886 je začela pruska vlada z nakupovanjem p o lj skih p o sestev in n aseljevanjem nemških kolonistov, za kar je v na slednjih letih izdala nekaj stotin milijonov. Toda pravega uspeha ni bilo, kajti s tem je samo zrasla vrednost zem ljišč, Poljaki so pa za dobljeni denar kupovali od zadolženih Nem cev druga posestva. Po nem čevanju je morala služiti tudi šola, kjer so nazadnje prepovedali celò veronauk v poljskem jeziku. Temu so se otroci in starši uprli in I. 1901 so se začeli po vsem Poznanju šolski štrajki, ki so imeli za p osled ico sodno p reg an jan je in kaznovanje staršev. Slednjič je spo mladi 1908 pruski deželni zbor sprejel zakon, po katerem bi mogla vlada
šiloma
razlastiti po ljskega
kmeta.
Zoper tako
n asilje
so se
dvignili ne le Poljaki, am pak tudi centrum in socialisti, dà, celò del liberalcev, tako da si vlada zakona ni upala izvajati.
Naredni te®p v Avstro-Ogrski Nemški liberalci, Hohenwartovi konservativci in Poljaki, ki so v strahu za svo je privileg ije onem ogočili Taaffejevo volivno reformo, so se po njegovem padcu združili in konec I. 1893 prevzeli vlado pod predsedstvom
kneza
Alfreda
Windischgrätza,
vnuka reši
telja dinastije iz I. 1848. Ta nenaravna koalicija se je zlasti Slovencem upirala, zato so nekateri Hohenwarta zapustili, najhujše nasprotnike je pa imela v M ladočehih. Z volivno reformo se tej vladi seved a ni mudilo. Sicer je predložila uvedbo nove, pete volivne kurije s 43 man dati, toda preden je prišel predlog pred plenum, je bilo Windischgrätzove vla d e konec (junija 1895). Ustanovitev slovenske nižje gim nazije v Celju, ki jo je W indischgrätz Slovencem obljubil, je nemške liberalce tako razburila, da so izstopili iz koalicije. Po kratki uradniški vladi je cesar je se n i 1895 izročil oblast po lj skemu grofu K a z i m i r j u B a d e n i j u . N jegovo vlado niso brez vzroka im enovali »poljsko«, kajti poleg predsednika, ki je imel obe-
P a l a č a p a r l a m e n t a na D u n aj u
nem notranje za d eve , sta bila Poljaka še finančni minister Bilinski in gališki »minister-rojak« Rittner; vrh tega je že malo prej postal skupni zunanji m inister grof  genor G oluchow ski. Tako so Poljaki, ali b olje p oljski aristokrati, postali poleg Nemcev in M adžarov tretji vlad ajo či činitelj v m onarhiji. Da so obdržali svojo oblast nad poljskim kmetom in probujajočim i se U krajinci v G a lic iji, so se vztrajno upirali dem okra tizaciji A vstrije . Tako so se odtujili drugim avstrijskim Slovanom, zlasti Čehom, katere je vo d ila dem okratična, Rusiji prijazna m ladočeška stranka. Sicer je Badeni odpravil dobri d ve leti trajajo če obsedno stanje v Pragi in dosegel pom ilostitev nekaterih političnih ob sojencev, vendar se Čehi s tem niso za d o vo ljili. Težave so d elali Badeniju tudi nemški krščanski so cialci, ki so se zlasti z odločno protižidovsko a g i tacijo polastili Dunaja, vlad a pa njihovega vo d itelja L u e g e r j a kljub ponovni izvolitvi ni marala potrditi za župana. O boji se enako kot so cialisti niso zad o vo ljili z vo livno reformo, katero je Baden ijeva vlada
I. 1896 izvedla. K dotedanjim štirim kurijam (velep osestvo , trgovske zbornice, mesta in km ečke občine) je namreč dodala le še peto kurijo z 72 poslanci, katere so volili vsi 24 letni državljani. Vendar je bil že to p rece jše n napredek v smeri dem okratizacije dotlej v bistvu še vedno fevd aln e avstrijske vladavine. Pri volitvah spom ladi I. 1897 so n ap red ovale povsod radikalne stranke, zlasti M ladočehi in krščanski socialci, pa tudi socialni dem o krati so dobili 14 mandatov. Ker je Badeni potreboval trdne večin e za obnovitev gospod arske pog odbe z Ogrsko, si je hotel pridobiti M ladočehe z jezikovnim i naredbam i za Češko in Moravsko, kot si je pridobil krščanske so cialce s potrditvijo Luegerja, ki je bil zdaj že petič izvoljen za dunajskega župana. Slovite B ad en ijeve j e z i k o v n e n a r e d b e so p red p iso vale za vso Češko in Moravsko enakopravnost češčin e in nem ščine pri uradovanju s strankami, zato bi smeli biti po treh letih nastavljeni tam le uradniki, zmožni obeh jezikov. Ker so se vsi češki izobraženci v šolah učili nemški, so te n aredbe za d e le v prvi vrsti Nemce. Ti so bili vajeni s svojo nem ščino vladati vso državo, sed aj pa bi se morali po večini šele učiti prezirane češčin e, če niso hoteli, da jih tudi v nemških krajih spodrinejo Čehi. Zato je nastal med avstrijskim i Nemci silen vihar; nemški nacionalci in Vsenem ci so začeli v parlamentu s hrupno obstrukcijo, po mestih so uprizorili ne mire, da je moralo nastopiti vojaštvo in je tekla kri. Cesar, ki je prej smatral B ad en ijeve n aredbe za popolnoma upravičene, se je sed aj zbal nem ške je z e in malo hvaležno odslovil Badenija. Vlado je izročil uradniškemu ministrstvu pod predsedstvom barona G a u t s c h a. Ta je odgodil parlament, proračun pa je začasno uzakonil z zasilno c e sarsko naredbo po §14 decem brske ustave, ki je bil odslej naprej vedn o v a žn ejše sredstvo vladanja. Spomladi 1898 je Gautsch odstopil, potem ko je Nemcem v prid nekoliko sprem enil jeziko vn e naredbe. Vendar se Nemci niso dali pomiriti in so nagajali z obstrukcijo tudi novemu ministrskemu predsedniku grofu F r a n c u
Thunu,
biv
šemu češkem u namestniku. Svobodom iselni Velenem ci, ki so zahtevali združitev z Nem čijo, so kot protest zoper konservativno katoliško Avstrijo organizirali prestopanje v protestantizem pod geslom »Los von Rom«, vendar brez v e č je g a uspeha. Zaradi nem ške obstrukcije je
moral Thun uveljaviti ne le proračun, ampak tudi gospodarsko po godbo z O grsko s §14, ki zato za Avstrijo ni bila ugodna. Od lastnih pristašev napadan je Thun jesen i 1899 odstopil. Na pritisk iz Budim pešte in seved a tudi iz Berlina se je cesar zopet uklonil Nemcem in nova uradniška vlada grofa C l a r y j a je jeziko vn e n aredbe v celoti preklicala. Ponovna ce sa rje va verolom nost je silno razburila Čehe, ki so izgubljali obzirnost tudi do dinastije in arm ade. Ker so videli, kakšen uspeh so Nemci dosegli z obstrukcijo in nasiljem , so šli sed aj sami isto pot in že po dobrih dveh m esecih je Clary padel kot žrtev češke obstrukcije. Tako se je v v se j ostrini pokazalo » a v s t r i j s k o
v p r a š a n j e«,
to je vp rašan je enakopravnega sožitja avstrijskih narodov, brž ko je nekoliko dem okratičnejši volivni red dal tudi Slovanom v e č b esed e. Vendar Nemci niso sprevid eli, da proti Slovanom ne bodo v e č mogli vladati, ampak so si skušali svojo n advlado umetno zavarovati. Večina nemških strank se je združila in o binkoštih 1899 postavila skupni nemški narodni program. Zahtevali so zakonito določitev nem ščine kot splošnega »posredovalnega« in notranjega uradnega jezika, ločitev čeških d ežel na češka in nemška okrožja, v zunanji politiki pa čim tesnejšo zvezo z Nemčijo. Dosti ve č uvidevnosti je pokazala v tem vprašanju avstrijska socialna dem okracija. Že I. 1893 so se od skupne stranke ločili češki socialni dem okratje, čez štiri leta pa se je stranka na dunajskem zboru razdelila na šest skoraj čisto samostojnih orga nizacij: nemško, češko, poljsko, jugoslovansko, italijansko in ukra jinsko. Na skupnem zboru v Brnu jesen i 1899 so socialni dem okratje nasproti nemškemu narodnostnemu programu postavili svo jeg a. Avstrija naj se po njihovem preuredi v dem okratično zvezno državo, sesto ječo iz avtonomnih narodnih ozem elj. O zem lja iste narodnosti tvorijo enoto, ki svo je jezikovn e in kulturne za d eve sama ureja. Za zaščito narodnih manjšin bo skrbel skupni državni zbor, ki bo tudi odločal o more bitnem »posredovalnem « jeziku. Za u resničenje teh zahtev socialni dem okratje sicer niso dosti sto rili, vendar je postajala misel n a r o d n e a v t o n o m i j e bolj in bolj aktualna. Zdelo se je, da bodo socialisti, ki so narodne boje kot oviro za političen in kulturen napredek odklanjali in jih proglašali za
sredstvo, s katerim »si vlad ajo či sloji ohranjujejo svojo oblast«, po stali v Avstriji — ravno narobe kot drugod — še važen »državo tvoren element«. Tudi vlad ajo či krogi so pričakovali, da bodo gospo darska vp rašan ja, ki so bila zaradi narodnih bo jev zadnja leta zap o stavljena, obrnila pozornost državljanov na skupne državne koristi in da bodo široki ljudski sloji za te bolj dovzetni kot m eščansko izobraženstvo. V tej smeri je skušal iskati rešitev avstrijskega problema novi ce sa rje v zaupnik Körber in to upanje je prineslo Avstriji zadnjo v e liko reformo, do katere se je povzpela, nam reč splošno in enako volivno pravico. Zaradi b o ljšeg a razum evanja teh dogodkov pa si mo ramo prej ogledati politični razvoj onstran Litve. Na O g r s k e m je liberalna stranka tudi po odstopu Kolomana Tisze I. 1890 ostala na vladi. Da si ohrani prijateljstvo bogatega ži dovstva, je kljub hudemu odporu kralja in m agnatske zbornice uvedla civilni zakon in priznala enakopravnost brezvercem in Židom. Ker se je m adžarizacijska politika brezobzirno n ad aljevala, so se zatirani na rodi, predvsem Romuni, Slovaki in Srbi združili v obram bo svojih pravic, proti m ogočnemu židovskem u vplivu pa se je začelo giban je tudi med Madžari. Vladajoči
liberalci
so
s svojo
korupcijo
izzvali
ostalih strank, zlasti »stranke neodvisnosti«, ki jo je vodil
opozicijo Franc
K o s s u t h , sin I. 1894 v Italiji umrlega n ekdanjega diktatorja. Njegovi pristaši so zahtevali popolno neodvisnost Ogrske od Avstrije, ki naj bi bili združeni le v personalni uniji. Pri razpravi o novem brambnem zakonu I. 1903 so odločno terjali neodvisno ogrsko vojsko z m adžar skim poveljevanjem . S svojo obstrukcijo so v treh m esecih vrgli dve ministrstvi in silno ujezili cesa rja, ki je v posebnem armadnem povelju poudaril, da »mora moja vojska ostati skupna in enotna«. Doslej je Franc Jožef ve č kot trideset let pustil M adžare na Ogrskem delati, kar so hoteli. Madžari pusté njemu vojsko, on pa njim vlado, tako je cesar pojm oval dualizem , zato ga je sed aj m adžarska nezvestoba močno bolela. Ved el je , da avstrijski, zlasti vojaški krogi že dolgo o b so jajo njegovo popustljivost, in sklenil, da se postavi Madžarom po robu. Ko niti K h u e n - H é d e r v a r y , ki je d vajset let krotil opozicijo na Hrvatskem, niti Kolomanov sin Š t e f a n T i s z a nista mogla zlomiti obstrukcije, je bil parlament razpuščen in januarja 1904 so se vršile
nove volitve. Ker Tisza ni dovolj uporabil o b ičajn e korupcije, je zma gala koalicija opozicionalnih strank, ki se ji je pridružilo tudi p recèj liberalnih disidentov pod vodstvom m lajšega A ndréssyja. Tisza je odstopil in cesar je izročil vlado staremu generalu F e j e r v é r y j u . Njegov minister notranjih zadev K ri s t o f f i pa je znal prijeti svoje rojake
od
prave
strani.
S
cesarjevim
privoljenjem
je
napovedal
splošno volivno pravico, ki bi po m enila konec m adžarske n ad vlad e na Ogrskem . Kajti d o tlej je smelo voliti kom aj 5% prebivalstva, od teh v o liv ce v je bila četrtina urad nikov, drugi so bili pa tudi po večin i M adžari, ker je vladna šo l ska politika skrbela za to, da Nemadžari niso postali pismeni. Ker so bile vo litve vrh tega javn e, ni čudno, če so Slovaki, Srbi in Ro muni, to je skoraj p olovica ogr skega preb ivalstva, pri volitvah jan u arja 1904 dobili celih 9 man datov od 450! Razum ljivo je torej, da so se vo d itelji o p o zicije ustra šili F e je rv é ry je v e g rožn je in bili takoj
p rip ravljen i
po g ajati
se
s
cesarjem . Pri tem so dobili še n e Š te fa n T i sz a pričakovano pomoč z juga. Na H r v a t s k e m je Khuenov nasilni režim izzval spomladi 1.1903 krvave nemire, ki se niso polegli, dokler ni Khuen odšel kot ministrski predsednik v Pešto. Skupne težave so zbližale tudi Hrvate in Srbe, zlasti v Dalm aciji, ki je bila od Avstrije gospodarsko zapostavljena in zato Dunaju enako sovražna, kot mu je bila pravaška opozicija na Hrvatskem. V strahu, da se ne bi M adžari zopet na račun Hrvatov z Dunajem pobotali, so hrvatski politiki na Supilovo pobudo v » r e š k i r e s o l u c i j i « je se n i 1905 obljubili Kossuthovi koaliciji pom oč pod pogojem , da priznajo M adžari hrvatsko avtonomijo in zahtevajo vrnitev
Dalm acije Hrvatski. Tem sklepom so se nato pridružili v » z a d r s k i r e s o l u c i j i « tudi srbski politiki; Hrvati in Srbi so šli torej zopet složno v boj kot 1.1848, samo da to pot z Madžari proti Dunaju. Raz o čaran je, ki jih je čakalo, pa ni bilo nič m anjše. Kossuthovci jim niso nič konkretnega obljubili, razen da bodo zahtevali Dalm acijo »za svetoštefansko krono« in za hrvatske polke hrvatski po veljevaln i jezik. Da zlasti drugega ne bodo do segli, so sami najbo lje ve d e li, kajti v vo jaških stvareh je bil kralj nepopustljiv. V začetku 1.1906 je bil ogrski državni zbor razpuščen in poslanci razgnani z vojaško silo; pojavila se je resna nevarnost, da se bodo vršile nove volitve po splošni volivni pravici. Pred to nevarnostjo je koalicija le kapitulirala. O dložila je svo je zahteve po samostojni ogrski vojski in prevzela vlado — predsednik je bil W e c k e r i e — pod pogoji, ki jih je stavil kralj. Med temi je bila tudi uvedba volivne reforme »na širokem dem okratičnem temelju«, toda — »brez škode za ogrsko državno misel«. Sed aj M adžari Hrvatov niso v e č potrebovali; zato so ostale Hrvatom kot edini d o b iček svobodne volitve spomladi 1906, pri katerih je propadla vladne zaščite oropana Khuenova stranka. Večino je
dobila na podlagi reške in zadrske
resolucije stvorjena
»h r v a t s k o - s r b s k a k o a l i c i j a « , ki je pod banom Pejačevičem prevzela vlado. Toda ta, za Mažuraničem druga »narodna vlada« je trajala komaj dobro leto. Brž ko je ogrska opozicija prišla na vlado, je n ad aljevala staro politiko m adžarizacije, ki so se ji »narodnosti« z novim pogumom uprle, zahtevajo č splošno volivno pravico. Ko je bivši zaveznik hrvatsko-srbske ko alicije Franc Kossuth kot minister za javna dela odredil m adžarski uradni jezik tudi za hrvatske železn ice, je bil prelom s Hrvati popoln. Začel se je boj, v katerem je bil sabor razpuščen, vo d itelje koalicije pa so obdolžili veieizdajniških zvez s Srbijo in uprizorili prosluli »zagrebški proces«. Potem ko so se Madžari ločili od Hrvatov in Srbov, je bilo treba razdvojiti še te, tako je v e le vala zunanja politika, kajti na Dunaju so se pripravljali na vojno s Srbijo. V Avstriji Korber,
je sredi januarja 1.1900 prevzel vlado
Ernst
pl .
prvi ministrski predsednik, ki ni bil iz v išje g a plemstva.
Bil je mož dem okratičnih nazorov, zato je skušal modernizirati biro-
kratično avstrijsko upravo; dal je ve č svo bode časopisju in se zavzel za potrebe delavstva. Toda jezikovno vp rašan je je bilo tudi njemu kamen spotike. Zaman je skliceval konference čeških in nemških vo d iteljev in jim predlagal razne načrte, zadovoljil pa ni nikogar in Čehi so nadaljevali z obstrukcijo. Zato je bil jesen i 1900 državni zbor raz puščen; pri volitvah pa so zopet narasle radikalne skupine, zlasti pročod-rimovski Vsenem ci. Sed aj je
predložila vlada
poslancem veliko
potezen načrt j a v n i h d e l , predvsem prekopov in železnic, v skupni vrednosti okoli ene m ilijarde kron. Med temi je bila kot druga zveza s Trstom tudi bohinjska železnica. S tem se je res posrečilo vladi potisniti narodnostni prepir v o zad je; Čehi so prenehali z obstrukcijo, tako da je bil po v e č letih celò proračun pravilno sprejet v parla mentu. Toda kasn eje je imel Körber malo uspehov. Zaradi češke obstrukcije je bil parlam ent praktično izločen in v resnici je vladal birokratski absolutizem s pom očjo § 14. Zaradi zunanje politike je terjala vlada vedno v e č je izdatke za vo jaštvo in o boroževanje, druge zahteve, zlasti slovanske, pa je vedno manj upoštevala, tako da so šli celo Slovenci v opozicijo. Ko se je Körber s preveliko popustljivostjo nasproti proč-od-rimovcem zameril tudi na dvoru in se je zdelo, da bodo Čehi nehali z obstrukcijo, če Körber gre, je konec 1904 odstopil. Z novim letom 1905 je prevzel predsedstvo sicer skoraj neizprem enjene vla d e baron G a u t s c h .
Parlament ga je dobrohotno sprejel.
Ravno takrat so avstrijska dom ača nasprotja stopila v o zad je in po slanci so složno nastopili v obrambo skupnih pravic monarhije zoper težnje Kossuthove stranke na Ogrskem. Ogrski dogodki so kmalu še drugače vp livali na avstrijsko politiko. Ko je cesar v načelu sprejel splošno volivno pravico za Ogrsko, so avstrijski socialni dem okratje priliko izrabili in zahtevali isto za Avstrijo. Njim so se pridružili tudi krščanski socialci in skoraj vsi Slovani, tako da je bila za splošno volivno pravico večina parlam enta. Gautsch, ki se ji je spočetka upiral, se je takoj izpreobrnil, ko je vid el, da je cesar pripravljen tako reformo sprejeti. Pri tem niso bile brez vpliva veličastn e m anifestacije, ki so jih socialisti organizirali zlasti na Dunaju, pa tudi ne novice o zmagoviti revoluciji na Ruskem. Zdi se, da je upal cesar s splošno volivno pravico navezati ljudske m nožice na dinastijo, kot se je v dobi absolutizma
hotel z izvedbo zem ljiške o d veze prikupiti kmetu. Zato je vlada že februarja 1906 predložila parlamentu svoj načrt
splošne,
enake
in d i r e k t n e v o l i v n e p r a v i c e . Ker načelnih nasprotnikov ni bilo dosti, se je vršil boj le bolj za razdelitev mandatov. Najbolj ne zadovoljni so bili Poljaki, ki bi morali p re cè j m andatov prepustiti Ukrajincem, in njim na ljubo je Gautsch spom ladi 1906 odstopil. Sledil mu je princ K o n r a d H o h e n l o h e , ki si je bil kot na mestnik v Bukovini in v Trstu s svojo dem okratičnostjo pridobil naziv »rdečega princa«. Vendar volivne reforme tudi on ni izvedel, že po nekaj tednih se je umaknil iz protesta proti ogrskim zahtevam pri carinskih pogajanjih. O bojno nalogo, izvedb o sporazuma z Ogri in pa volivno reformo, je sed aj cesar poveril baronu B e c k u , ki je veljal za spretnega diplomata in prestolonaslednikovega zaupnika. V parla mentu je d o seg ei kompromis med zahtevam i posameznih narodov, tako da so od 516 mandatov dobili Slovani 259, Nemci 233, Italijani 19 in Romuni 5. Še vedno so imeli Nemci 45% mandatov, čep rav jih je bilo le 36% vseg a avstrijskega prebivalstva, toda to so opravičevali s svojo »višjo« kulturo in v e čjo davčno močjo. Njih strah, da jim ne bi slovanska večina kasn eje tega vzela, je bil pomirjen z določbo, da je za vsako izprem em bo volivnih o krajev potrebna navzočnost 343 poslancev, tako da so mogli vsak tak poizkus že s samo odsotnostjo preprečiti. Sed aj je bilo treba prem agati še odpor gosposke zbornice, kjer je moral cesar sam pritisniti na posam ezne aristokrate, zlasti na Poljake. Vdali so se še le, ko sta jim vlada in parlament obljubila »numerus clausus«, t. j., da gosposka zbornica ne more imeti v e č kot 150 članov, s čimer so preprečili, da bi cesar z novimi imenovanji vplival na njeno večino. V tej obliki je bila volivna reforma 26. januar ja 1907 sankcionirana in parlam ent čez dva dni razpuščen; Avstrija je
stopila v novo — zadnjo —
Ločitev £erkv@
fazo svo je zgodovine.
©d države v Franciji
Francoske volitve 1.1893 so p rived le v skupščino polovico novih mož, tako zelo je panamskiškandal starim omajal zaupanje. Prvič so
se d aj nastopili v skupščini z v e čjo d e le g a cijo tudi socialisti, število monarhistov pa je padlo, zlasti ker so jih zapustili nekateri katoliki (»ralliiranci«), ki so se sprijaznili z republiko. Večino so imeli zmerni republikanci ali oportunisti (ok. 300), toda te so vedno bolj neprijetno motili za polovico šib kejši radikalci. Težave so delali vladi že nekaj let tudi anarhisti. Ko je poleti 1894 kot žrtev italijanskega anarhista padel pred sednik Carnot, je nastopila vlada z izjemnimi zakoni, ki so jim radikalci nasprotovali. Novi predsednik, bogati bankir P e r i e r , jim kot pravi buržuj celò ni bil po vo lji; ko so mu zaporedom a vrgli dve vladi, je že januarja 1895 odstopil. N jegov naslednik je bil malo vredni Felix
F a u r e. Pod njim so se že radikalci sami poizkusili na vladi,
toda ker jim senat ni pustil uvesti progresivne dohodnine, so se morali zopet umakniti zmernim (1896). Dve leti je nato vladal Meline pod geslom »Niti revolucija, niti reakcija!« Delavcem je dal nezgodno zavaro van je, sicer se je pa približeval desnici in obljubljal celò »pom irjenje na verskem področju«. Tačas so se razne socialistične frakcije zed inile pod vodstvom advokata M illeranda, ki je poudarjal potrebo socialnih
reform
in mirne evolu cije
in hotel biti hkrati »patriot in
internacionalist«. Pri volitvah 1898 so nato socialistični glasovi narasli na skoraj 800.000 in vlado je prevzel radikalec Brisson. Preden je pa mogel izvesti kaj svojih radikalnih reform, je vso Francijo razburila proslula Dreyfusova afera. Že 1.1894 je bil generalštabni stotnik A l f r e d D r e y f u s , Žid iz A lzacije, od vo jn ega sodišča obsojen zaradi v e le izd a je in pregnan na Hudičev otok. Č ez dve leti je pa podpolkovnik Picquart, tudi A lzačan, dognal, da je pravi krivec neki drugi oficir, po rodu Madžar, in zd aj je del javnosti vedno o dlo čn eje zahteval obnovo Dreyfusovega procesa. Sloviti rom anopisec E m i l e Z o l a je naslovil na p re d se d nika republike odprto pismo z naslovom »3'accuse« in očital sodišču krivično sodbo. Ker tega ni mogel dokazati, je bil še sam obsojen. Sed aj je nastal pravi vihar. Vsa Francija se je razdelila v dva tabora. Proti obnovi procesa je bila večina oficirjev, ki so se ve d a Imeli vojno so dišče za nezm otljivo, enako tudi večina duhovščine in katolikov, konservativci, bivši Boulangerjevi nacionalisti in vsi antisemiti. Za ob
novo so se potegovali pa vsi nasprotniki prej naštetih,.zlasti framasoni in Židje, skoraj vsi republikanci, najbolj pa radikalci pod C lem en ceau jem in socialisti pod Dauresom. »Dreyfusardi« so klicali »Živela republi ka«, ki da jo morajo braniti pred m ilitaristično-klerikalno
reakcijo,
»antidreyfusardi« pa so jim odgo va rjali s klicem »Živela armada«, za katere čast da se bore proti izd ajalcem dom ovine. Pri tem je prišlo na dan, da je pismo, s ka terim
so
do kazo vali
Dreyfusovo
krivdo, p o n arejeno , in ko se je p o n a re je v a le c sam ustrelil, je mo rala Brissonova vlad a dovoliti ob novo p ro cesa. Pred novim sodi ščem v Rennesu je bil je se n i leta 1899 Dreyfus zopet o bso jen , toda le na d eset let je č e in d e g ra d a cijo . Č e p ra v ga je p red sed n ik Loubet že po n ekaj dneh pom ilo stil, Dreyfus ni miroval, dokler ni bila 1.1906 od k a sa cijsk e g a sodišča priznana n jego va nedolžnost, sam pa sp rejet n azaj v armado. P r e z i d e n t Emil Lo u b e t
Medtem so se naglo m enjale vlade in ko je bil po nenadni
Faureovi smrti v začetku 1899 izvoljen za predsednika »dreyfusard« E m i l e L o u b e t , je vo dja konservativne »patriotske lige« Déroulède poizkusil celò m ajhen državni udar. Sed aj so se združili vsi »progresisti«, tako se je im enovala koalicija zmernih republikancev in levičar je v ,
in W a l d e c k - R o u s s e a u
je
sestavil
vlado
»republikanske
obram be«. Vanjo je šel kot prvi francoski socialistični minister tudi Millerand, kar mu je del njegovih pristašev zelo zameril, in francoski socialisti so se kmalu zopet razdvojili. Večina je ostala zvesta na vodilom mednarodnih socialističnih kongresov in obso jala so delovanje v buržujskih vladah (»zedinjeni socialisti«). M illerandovi in Briandovi
reformistični pristaši (»neodvisni socialisti«) so pa ostali v manjšini in se še bolj približali meščanskim radikalcem . Proti pričakovanju se je pridružil »neodvisnim« tudi J e a n J a u r è s , ki je bil sicer vedno za politiko reform in je obsojal revolucijo. Nova vlad a je predvsem uveljavila svojo oblast nad armado, iz katere je
skušala odstraniti
monarhiste. Z monarhisti je držala večin a katolikov, kajti katoliška reakcija se kljub papeževim opominom ni marala sprijazniti z dem o kratično republiko in socialnimi zahtevam i časa. Tako je le olajšala delo vladi, ki se je sed aj obrnila proti verskim redovom in njihovim šolam, do lžeč jih monarhistične in protirepublikanske propagande. Proti njim je bil naperjen novi društveni zakon od 1. julija 1901, po katerem so morali vsi redovi in vse verske družbe predložiti parla mentu prošnjo za priznanje, tisti, ki bi ga ne dobili, se pa morajo v treh m esecih razdružiti, oziroma izseliti. Njih usoda je bila odvisna od skupščinskih volitev spom ladi 1902, pri katerih je dobil kulturnobojni levičarski blok veliko večino. Kljub temu se je W aldeck-Rousseau zaradi bolezni umaknil in priporočil za svo jeg a naslednika Emila Com besa. Bivši duhovnik C o m b e s
je izvajal zakon z vso brezobzirnostjo
in zatri v se redove. Najprej so bile zaprte šole tistih redov, ki niso pravočasno prosili za priznanje, nato so bile spom ladi 1903 vse prošnje zavrnjene in vsi redovi prepovedani, ne le šolski, ampak tudi taki, ki so se bavili z dušnim pastirstvom. Samostanska in šolska poslopja je država zaseg la, čemur se je prebivalstvo ponekod s silo upiralo. S posebnim zakonom je bil bivšim redovnikom onem ogočen vsak šolski pouk in vsem otrokom ukazan obvezen obisk državnih šol. Medtem je nastal še spor med vlado in Vatikanom zaradi im enovanja škofov in ko je pred obiskom predsednika Loubeta pri italijanskem kralju Vatikan izjavil, da smatra obisk katoliškega vladarja na Kvirinalu za žalitev p ap eža, je francoska vlada odpoklicala svo jeg a vatikanskega poslanika (maja 1904). Do končnega prelom a je prišlo, ko je papež iz disciplinskih razlogov pozval dva francoska škofa k odstopu. Vlada se je potegnila zanju in je se n i 1904 o dp o ved ala konkordat, ki da ga je p ap ež s tem kršil; nato je ukinila poslaništvo pri Vatikanu in izgnala p ap eškeg a nuncija Iz Pariza.
N e m ir i v P ar iz u o b p o p i s u c e r k v e n e g a i m e tj a
Sed aj je bila pripravljena pot za popolno od
države,
ločitev
Cerkve
kar je bil davni cilj vladn e večin e. Vendar ga Com bes
ni v e č utegnil doseči. Vladne m etode pri čiščenju arm ade od monar histov pa tudi ustanovitev zed in jen e so cialistične stranke, ki je bila za razredni boj in proti sodelovanju z vlado, so grozile vzeti Com besu večino.. Zato se je po dveh in pol letih januarja 1905 sam umaknil svojem u som išljeniku Rouvieru. Zakon o ločitvi C erkve od države, ki ga je bila prejšnja vlada jesen i predložila, je bil zlasti po zaslugi po ro čevalca, socialista B r i a n d a , po hudih debatah sp rejet v parla mentu in konec 1.1905 tudi v senatu. Država je z njim obljubila vsem veram svobodo bogoslužja, toda uradno ne priznava nobene in nobene z ničimer ne podpira. Vse cerkveno im etje, zlasti cerkve, župnišča in sem enišča, je last države, ta ga pa lahko prepusti v uporabo »bogo služnim društvom«, ki jih sm ejo verniki v posameznih krajih ustanoviti. Ta društva bodo p lačevala tudi duhovnike, le starejšim je obljubila država nekaj pokojnine. Ko se je začelo
p o p iso van je cerkvenega
imetja, so se verniki m arsikje uprli in prišlo je do nemirov, ki jih je
306
vlada s silo potlačila. To je delom a pripom oglo k Rouvierovemu padcu spom ladi 1906. Novo vlado »republikanske koncentracije« je sestavil Sarrien in sp rejel za prosvetnega ministra Brianda, za notranjega ministra pa starega radikalca C l e m e n c e a u j a , ki ga je še isto jesen nasledil v predsedstvu. Seved a so bili vsi ti odločeni izvesti ločitveni zakon do konca, zlasti ker so jim dale nove volitve veliko večino. Medtem ko so se protestanti in Židje ločitvenemu zakonu prilago dili, ga je p a p ež s posebno bulo zavrgel, ker je ta zakon podrejal čisto cerkvene za d e v e odločitvi posvetnih oblasti. Kajti če bi se v isti župniji ustanovili dve bogoslužni društvi, bi o njih zakonitosti in s tem tudi o pravici do uporabe cerkvenega imetja ne odločal škof, ampak državni svèt. Ko je za prijavo novih društev določeni rok potekel, je bila vlada sama v nemali zadregi. Izgnala je p ap ešk eg a odpravnika poslov, ki je bil še ostal v Parizu, in skušala pri njem zaplenjen e papirje politično izrabiti. Cerkvena poslop ja je zasegla, toda ker si vernikov le ni upala p reveč izzivati, je tako rekoč protizakonito pustila, da so poslopja še naprej uporabljali za bogoslužje. Drugo cerkveno prem oženje so po likvidaciji raznih o bvez izročili departem entom v dobrodelne nam ene, pri čem er se je zgodilo se ve d a veliko poneverb in zlorab.
Prva ruska revolucija Vlada A leksandra III. je ravno za desetletnico 1.1891 dosegla svoj višek: s francoskim prijateljstvom je bil položaj Rusije na zunaj utrjen, revolucionarno g iban je doma pa v glavnem pom irjeno. Namesto da bi sed aj krenili na pot svo b o d n ejšeg a režima in ustvarili pog o je za resnično pom irjenje d eže le, so pa dvorski krogi mislili, da doseženi uspeh dokazuje upravičenost absolutizma. Tedaj je strašna lakota 1.1892, ki se je v manjši meri še naslednja leta ponovila, pokazala vso gnilobo A leksan drovega sam odrštva. Vsi so v e d e li, da slaba letina sama na sebi ne bi povzročila tolike katastrofe, ampak da nosi krivdo zanjo tudi slaba in koruptna državna uprava. Liberalna javnost je vedn o o čitneje o b so jala vladno gospodarsko politiko, zahtevala
decen tralizacijo uprave in večjo skrb za narodno prosveto. Od vlad e umetno podpirana industrializacija pa je odtrgala kmeta od grude in ustvarila m nožice d e la v stva, ki so jih marksisti vzg ajali za bodočo re volucijo. Ker od A leksan d ro ve vlade ni bilo pričakovati izprem em b, je javnost s čudno lahkovernostjo upala, da bo novi vladar dal Rusiji ve č svobode. Toda k o je Aleksander lil. novem bra 1894 š e ne 50 umrl in je stopil na pre stol n je g o v 26 letni sin N i k o l a j II., je bila Ru sija
težko
razočarana.
Novi vlad ar je
bil do
ber mož, toda skromnih zmožnosti in slabotne volje. Popolnom a srečen bi bil, ko bi se mogel posvetiti samo svoji dru žini, razen nje ga je za nimal le še lov, neko liko tudi g le d a lišč e in glasba. Najmanj ga je pa v e se lil vladarski po C a r N i k o l a j II. in c a r i c a A l e k s a n d r a F e o d o r o v n a
klic, ki ga je nosil kot
težko brem e. Sicer je vestno vršil njeg o ve zunanje dolžnosti, vseb in e mu pa ni mogel dati. Ker je sam trpel pred vsako odločitvijo, ni rad videl okoli se b e od ločnih ljudi in je postajal vedno bolj nezaupen. V svojo ženo Aliso
Hessensko, ki je iz protestantke postala pravo slavka z imenom A l e k s a n d r a F e o d o r o v n a , je bil ves zaljub ljen in je nazadnje prišel čisto pod v p liv njenega histeričnega pobožnjaštva. Tudi sam je bil nekako mistično pobožen. 2e v mladosti je bil preplašen od raznih atentatov, zato ga je še bolj pretresla ve lika nesreča ob slovesnosti kronanja na Hodinskem polju v M oskvi. Takrat je po nerodnosti p o licije izgubilo živ lje n je ve č tisoč ljudi in s carjem vred so mnogi v tem vid eli slabo znam enje za bodočnost. Seveda je smatral car svojo oblast za izliv božje v o lje , kar je bila naravna p osledica n jeg o ve vzg o je, ki jo je vo dil sam Pobjedonoscev. To je jasno pokazal ob sprejem u za stopnikov zem stev jan u arja 1895. V odgovoru na njih adrese, ki so izražale skromne že lje po reformah in sodelovanju ljudstva pri javnih zadevah , je ostro zavrnil »nesm iselne sa n ja rije o sodelovanju zastop nikov zem stev pri notranji upravi«. Izjavil je , da bo »branil načela sam odrštva enako trdno in neustrašeno, kot je to delal njegov pokojni nepozabni oče«. Res je ostalo vse pri starem, kvečjem u da so prišli na mnoga mesta še slabši možje in da je začela b irokracija z naročenimi atentati strahovati ca rja , da se ne bi vd al pritisku liberalne javno sti. Vlada je z raznimi šikanam i ovirala d elo van je zem stev in preganjala zlasti akadem sko m ladino, ki je porabila vsako priliko za m anifestacije proti režimu. Najhujši je bil splošni d ijaški štrajk I. 1899, ko je bilo na tisoče d ijako v izgnanih, zaprtih ali vtaknjenih v v o ja k e , nekaj liberalnih pro feso rje v pa odpuščenih. Posledica je bil atentat na prosvetnega ministra Bo g oljep o va, ki ga je 1.1901 ubil neki študent, drug terorist pa je n asled nje leto ustrelil notranjega ministra Sip jagin a. Novi notranji minister P l e v e je še okrepil reakcijo in s tem povzročil, da se je v e č ji del plem iške op o zicije iz zem stev pridružil radikalni meščanski intelig enci. Vodja »zem cev« Peter Struve je v svojem časopisu »Osvob ojen je«, ki ga je iz N em čije na veliko vtih otap ljal v Rusijo, kar pro glasil načelo, da mora ruski liberalizem Iti skupaj s socialno demo kracijo. Tako je n iko lajevski režim pehal napredno rusko inteligenco v naročje marksizmu. V njem je vid e la večin a edino sredstvo, s katerim bo mogla pridobiti d elavske in km ečke množice in vreči osovraženi
absolutizem. Le njen manjši del, tako zvani
»narodnjaki«,
so
upali, sle d e č tradiciji slavjanofilov in Hercena, da se bo Rusija rešila iz krize na svoj način, zan ašajo č se na občestveni duh ruskega kmeta. Zaradi ugodne konjunkture, ki jo je imela z visokimi carinami zaščitena industrija, v 90. letih še ni bilo večjih delavskih gibanj. Ko je pa proti koncu stoletja zaradi rastoče konkurence in prem ajhnega konsuma, ki je bil nujna po sled ica revščine km ečkega ljudstva, nastala težka industrijska kriza in brezposelnost, so se začeli veliki delavski štrajki. Sprva so imeli še izključno strokovni značaj, kmalu pa so postali politično sredstvo na poti k socialni revoluciji, za katero je delala »Ruska socialno-dem okratska delavska na tajnem kongresu v Minsku.
stranka«, ustanovljena
1.1898
Vodja njenega radikalnega krila je bil V l a d i m i r 11j i č U l j a n o v , ki se je rodil 1.1870 kot sin šolskega upravitelja v Simbirsku ob Volgi. N jegov starejši brat je bil zaradi nam eravanega atentata na A leksandra III. o bsojen na smrt. Vladimir je prevzel bratovo zarotniško ime L e n i n in bil kot revolucionar kmalu izključen z univerze. Pisal je
m arksistične razprave in ustanovil tajno »Zvezo za osvoboditev
delavstva«, kar mu je 1.1895 prineslo pet let Sibirije. Nato je bival v inozemstvu, kjer je skupaj s Plehanovim, Vero Sazuličevo i. dr. izdajal »iskro« in jo vtihotapljal v Rusijo. Na kongresu ruskih socialistov v Londonu 1.1903 je razbil stranko na dvo je. Večina je bila za njeg o ve zahteve, naj se uvedeta v stranki najstrožja disciplina in centralizem ter z revolucijo pripravi diktatura proletariata, v se zveze z liberalnim m eščanstvom naj se pa pretrgajo. Pristaši te v ečin e se im enujejo poslej b o l j š e v i k i , pristaši m anjšine, ki so bili slično kot nemški revizio nisti za mirno socialno evolucijo, pa m e n j š e v i k i. Tako je bila Rusija v začetku 20. stoletja zrela za revolucijo, kar so slutili tudi vlad ajo či. Izzvali so jo pa sami z ravno tistim sredstvom, s katerim so jo mislili preprečiti. Minister Pleve je d e ja l: »Mi potre bujem o m ajhne zm agovite v o j n e , da nas bo obvarovala revolucije.« Tudi car si je želel vo jne slave, ki je bila po mnenju dvorskih krogov v V z h o d n i A z i j i lahko d o segljiva. O dkar je Rusija po boksarski vstaji zagospo do vala nad Mandžurijo, se je zdelo, da bo prišla hitro na vrsto so sed n ja Koreja. Podkupljiva korejska vlada je odprla deželo
ruskemu kapitalu in pri delniški družbi za izkoriščanje bogatih gozdov ob reki Jalu so bili udeleženi najvišji dvorjani, carjevi sorodniki in — sam car. Zato je bilo v njihovem osebnem interesu, da pride Koreja pod ruski politični vpliv, medtem ko so J a p o n c i
odločno zahtevali
njeno neodvisnost. Dvorska ka marila je hotela vojno z Ja ponci, ki jih sploh ni sm atrala za resn e nasprotnike. Zato si je bila svesta zm age in je upala z njo utrditi absolutizem doma. Toda ko so Japonci sp reg led ali ruske račune, niso čak a li, da se Rusija dodobra prip ravi, ampak so jo brezobzirno prehiteli. Za varo van i z zvezo z A ng lijo so brez p rave vo jn e napovedi fe bruarja 1904 n ap adli ruski vojni luki Vladivostok
in Port Artur.
Ko se je Japoncem p o sre čilo zapreti rusko b ro d o vje v portartursko luko, so nem oteno p re p e lja li če te na Korejo in jo za se d li. Z zm ago nad Rusi ob reki Jalu so si izvo jevali p re hod v M andžurijo in odrezali P o r t A r t u r od za le d ja . Uničili
V l a d i m i r l l j i c Le ni n
so o b e ruski brodovji, ki sta se skušali pretolči iz Port Arturja oziroma Vladivostoka, in začeli oblegati Port Artur, ki se je moral po junaški obrambi za novo leto 1905 vdati. Septem bra so bili Rusi tepeni pri Liao-janu, nakar so se umaknili k M u k d e n u ; spom ladi 1905 pa so bili v hudi 14 dnevni bitki tudi tu vrženi nazaj. Sed aj so se zanašali ealn o še na baltiško mornarico, ki je že oktobra 1904 odplula iz Evrope. Spotoma je v strahu pred jap o n skimi torpedovkam i pri Hullu streljala na ang leške ribiške ladje, kar bi skoraj izzvalo vojno z Anglijo. Po dolgi poti, delom a skozi Suez,
delom a okoli Afrike, je prišla spom ladi v Dužno Azijo. Komaj pa se je nekoliko pripravila za boj, jo je japonski admiral Togo konec maja v dvodnevni bitki pri
Č u š i m i skoraj uničil.
Tako so Rusi kljub hrabrosti svojih vo jako v doživeli poraz za porazom, n ajveč po krivdi nezm ožnega vodstva in zanikrne uprave. Vojska je bila slabo oprem ljena, m anjkalo ji je celò m unicije in živeža. Vse oskrbovanje se je vršilo na velikansko daljavo, po enotirni sibirski železnici, in je bilo zlasti v hudi zimi večkrat prekinjeno. Temu so se pridružile še razne goljufije v upravi in spletke med poveljniki. Vrhovni poveljnik na kopnem in na morju je bil nezmožni admiral A l e k s e j e v , dvorski protežiranec, ki je bil resničnemu poveljniku
Kuropatkinu
samo v napoto; vrh tega se je še Petrograd sam vm ešaval v vodstvo vojnih o peracij. Nasprotno so imeli Daponci pod izkušenim maršalom O j a m o skrajno enotno vodstvo, njih čete so bile sijajno oprem ljene, zlasti pa disciplinirane in požrtvovalne, da so vzbu jale splošno občudovanje. Vendar je bila vojna za malo Daponsko sorazmerno težje brem e, ki jo je zlasti finančno izčrpalo. Popolnega ruskega poraza na kopnem Daponci niso mogli pričakovati; zanje, ki so se o d d aljevali od doma, je bil položaj celò vsak dan slabši, medtem ko so se Rusi z umikom le
približevali
lastnim
neizčrpnim
rezervam.
Zato
so
Daponci
radi
sp rejeli po sred o vanje severnoam eriškega predsednika R o o s v e l t a , ki mu prevelika moč Daponske ob Pacifiku ni mogla biti vše č. Pri mirovnih pog ajanjih v ameriškem P o r t s m o u t h u se je ruska di plom acija, ki jo je vodil Witte, dobro izkazala. Daponci so se morali predvsem odreči vsaki vojni odškodnini, ki so je bili n ajbolj potrebni, zato so pa
dobili nadoblast nad
Korejo, polotok Liao-tung s Port
Arturjem in južni del Sahalina. Rusija je tudi obljubila vrniti Kitajski Mandžurijo in je izročila južni del m andžurske železn ice v upravo Daponcem. Pod temi pogoji je bil 5. septem bra 1905 podpisan mir v Portsmouthu, ki pomeni vstop nove, žolte v e le sile v družbo dotedanjih belih v la d a rjev sveta. Tudi Rusom se je mudilo skleniti mir, kajti doma je že od začetka vo jn e b esn ela
revolucija.
Ruski porazi so odkrili pokvarjenost
in nezmožnost vlad ajo čih krogov, kar je brž izrabila opozicija. Začeli
Z i m s k e g a s p a n j a mu n e p r i v o š č i j o .
( N e m š k a k a r i k a t u r a o b r u s k o - j a p o n s k i v o jn i.
K l a d d e r a d a t s c h 1904)
so se atentati, ki so bili večkrat tudi od p o licije naročeni. Tako je poleti 1904 raztrgala bomba ministra Pleveja, je se n i pa so se začeli nemiri po mestih, zlasti med dijaštvom . Nato je prišla usodna »krvava
nedelja«
22. januarja 1905, ko je vo jaštvo streljalo v
množico delavstva, ki ga je hotel pop G apon z ikonami in banderi peljati pred cesarja. G apon je bil od p o licije tolerirani vo d ja režimske d e lavske organizacije, pa ga je delavska revščina potegnila za seboj, da je postal bolj radikalen, kot bi smel biti. Vso stvar pa je uprizorila policija
z namenom, da
kompromitira
liberalnega
P le v e je ve g a
na
slednika. Pri tem spopadu je bilo v eč sto ubitih in ranjenih, vm es tudi ženske in otroci, s čim er je car izgubil zad n je sim patije med d e lav stvom. Kmalu nato je bil z bombo ubit carjev stric, veliki knez Sergej, moskovski generalni guverner in eden glavnih reakcionarjev. Sledili so upori v vojski in mornarici (na križarki »Potemkinu«), delavski štrajki in punti kmetov, ki so si začeli kar sami deliti graščinsko zemljo. Revolucijskem u gibanju ruskega m eščanstva, delavstva in kmetov so se pridružili seved a neruski narodi, zlasti Poljaki in Finci, nastopili
so pa tudi vsi drugoverci, ki jih je zatiral strogo ortodoksni režim Pob jedon o sceva. N ajveč so trpeli Ž i d j e , proti katerim je vlada prirejala kar pogrom e, zato je razumljivo, da so bili vsi Žid je revo lucionarji, ki so se s svojo nadarjenostjo in spretnostjo polastili vodstva nad ruskim proletariatom . Značilno je , da je dal režim prve koncesije ravno g le d e vere in narodnosti. Že aprila 1904 je proglasil carski ukaz nekako versko enakopravnost in naslednji m esec je bil v zapadnih gubernijah dovoljen pouk v poljskem in litovskem jeziku. S tem si je hotela vlada pridobiti konservativce drugih vero izp o vedi, kakor tudi Litovce in Poljake. N aslednjo spom lad je car že o bljubljal sklicati ljud ske zastopnike s posvetovalno pravico, toda vse te drobtine že davno niso m ogle nikogar zadovoljiti. Šele ko sta »Zveza zvez«, kot se je im enovala centrala vseh liberalnih organizacij, in pa »Petrograjski sovjet delavskih deputatov« oktobra 1905 organizirala generalni štrajk, ki je ustavil ves promet v državi, vzel mestom vodo in razsvetljavo in jim zagrozil z lakoto, je bil absolutizem zlomljen. Na predlog Witteja, ki je bil zaradi svo jeg a uspeha v Portsmouthu povišan v grofa, je car izdal 30. o k t o b r a
manifest,
s
katerim je
obljubljal
narodu
državljanske pravice in volitve v državno dumo; brez n jen ega pri vo ljen ja ne bo po slej noben zakon mogel stopiti v veljavo . Tako je sled n jič tudi Rusija dobila svojo oktroirano ustavo, s ka tero pa ni bil nihče zadovoljen. Reakcija se je borila zoper njo na vse kriplje in njene »črne stotnije« so organizirale pogrom e zoper liberalce in Žide. Na drugi strani je pa večina naroda od carja po sili dano ustavo odklanjala in zahtevala suvereno konstituanto s splošno in enako volivno pravico. Nič ni pom agaio, da je Witte, ki je postal sed aj predsednik vla d e po evropskem zgledu, izdal delno am nestijo in odpustil kmetom odkupnino, kolikor so jo še dolgovali od 1.1861. V Rusiji je divjala revolucija naprej, toda nov generalni štrajk se je ponesrečil, nakar je vlada dala petrograjski sovjet zapreti, delavski upor v Moskvi pa je udušila s topovi. S tem je bila v začetku leta 1906 revolucija zlom ljena in vlada je skušala vzeti od svojih obljub čim ve č nazaj. Za volitve v dumo je dovolila zelo om ejeno volivno pravico, volitve so se vršile vrh tega indirektno v treh kurijah. Za protiutež voljeni dumi je sprem enila dotedanji državni svèt v gornjo zbornico,
»9. ja n u a r « . (22. j a n . 1905. S l ik a l P č e r in )
v kateri je bilo poleg raznih voljenih članov enako število od carja imenovanih. Da se ne bi duma lotila osnovnih državnih zakonov, jih je car štiri dni pred njenim sestankom sam proglasil. S tem je bila dumi oblast v marsičem om ejena. O proračunu je smela le delom a odločati, ministri ji niso bili odgovorni in kadar duma ni zasedala, je elastični § 87 dovo ljeval vladi izdajati uredbe z zakonsko močjo. Da je
rešil
državo
finančnega
poloma, je
d oseg el
Witte od
Francije
m ilijardno posojilo, toda kljub temu ga car ni maral in Witte se je moral v začetku maja umakniti staremu reakcionarju Goremykinu.
Trenja na Balkanu Bolgarska kriza je oslabila ruski vpliv na Balkanu in B o l g a r i j a je prešla v avstrijsko-nem ški tabor. Vendar se mladi bolgarski knez F e r d i n a n d tu ni dobro počutil, kajti Avstro-Ogrska mu ni priskrbela
315
m ednarodnega priznanja. Najbolj mu je pa p resed alo varuštvo mo gočnega Stambulova. Leta 1893 se je oženil z Luizo Parmsko in ko je v začetku n asled n jeg a leta dobil sina, je hotel zagotoviti prestol svoji dinastiji. Spom ladi 1894 je odslovil Stambulova, ki je čez dobro leto postal žrtev političnega atentata, in izročil vlado Rusom prijaznemu Stoilovu. Spravo z Rusijo je olajšala smrt A leksandra III. in ko je bol garska dep utacija z metropolitom na čelu prinesla zlat v e n e c n jegov grob, je bila od m ladega carja Nikolaja prijazno sprejeta.
na
Še bolj se je Ferdinand carju prikupil, ko je v začetku leta 1896 razglasil, da hoče svo jeg a prvorojenca, ki je bil krščen kot katoličan, prekrstiti v p ravo slavje, in je njega prosil za botra. Car je prošnji ugodil in s tem javno potrdil spravo z Bolgarijo. Zato si je pa Ferdi nand na drugi strani nakopal dosti zam ere. Ker je bil pred poroko slovesno obljubil, da bodo vsi otroci vzgojeni v katoliški veri, ga je sed aj žena zapustila, pap ež ga je kaznoval z malim izobčenjem in tudi na Dunaju so mu očitali verolomnost. Ferdinand se je torej skesano vrgel Rusiji v naročje in patetično vzkliknil v sobranju: »Zahod me je preklel; zato pa je obsijala mojo dinastijo zarja vzhoda, ki naj raz svetlju je našo bodočnost!« Res je se d aj Rusija izposlovala Ferdinandu priznanje evropskih držav, sultan ga je pa postavil za guvernerja Vzhodne Rumelije. Tudi Avstrija pri tem ni delala težav, toda ko je nato knez obiskoval evropske vlad arje, je bil sprejet povsod — razen na Dunaju. Seved a ga j e ta žalitev še bolj zbližala z Rusijo in ko se je spravil z ženo, sta 1.1898 oba prišla v Petrograd. Ker se je za bolgarsko-rom unskega spora 1.1900 Romunija zvezala z Avstrijo, sta Bolgarija in Rusija sklenili celò vojno konvencijo. V notranjem se je osvobojena Bolgarija gospodarsko in kulturno lepo razvijala. Kot vse balkanske države je tudi ona trpela zbog strankarskih bo jev, ki jih je knez Ferdinand lokavo izrabljal, da si utrdi svoj osebni režim. Če se je v Bolgariji u veljavljala Rusija, je bil pa v S r b i j i
avstrij
ski vp liv m očnejši. Zanj je delal odstopivši kralj Milan v borbi proti svoji Rusom prijazni ženi Nataliji in namestništvu. Spomladi 1893 se je kralj A l e k s a n d e r ,
najbrž na očetovo pobudo, polastil kraljevske
oblasti, čep rav še ni imel niti 17 let. Da bi se otresel radikalne opo zicije, ki se je avstrijskem u varuštvu upirala, je n asled nje leto odpravil
obsto ječo ustavo in jo nadomestil z »namestniško« iz 1.1869. Bivši kralj Milan se je dvakrat vrnil v domovino, kjer je imel nekaj časa veliko b esed o . N azadnje pa je 1.1900 za vedno o dšei in se sprl s sinom, ki se je nato proti očetovi volji oženil z vdovo Drago Mašinovo. Ta ž e nitev in pa absolutistični režim A leksandrov, ki je I. 1901 u vedel novo d vo domno ustavo in z nasil nimi volitvam i ustvarjal svojo stranko, so p rived li do oficirske zarote, ki je p oleti I. 1903 odstranila zad n jeg a O bren o viča. V e lika narodna skupščina je nato p o klicala na prestol P e t r a I. K a r a d o r d e V i ć a , s katerim se začne v Srbiji nova doba. Novi kralj je ob na stopu oblju bil, da hoče biti ustaven vladar, in je to o bljubo vestno držal. Konec je bilo državnih udarov in na vlado je prišla p rej odrivana rad i kalna stranka, ki je pod Pašičevim vodstvom ustva
K r al j P e t e r I.
rila moderno Srbijo. Konec O bren o vičev je obenem pomenil konec avstrijskega vp liva v Srbiji. Kralj Peter je bil prijatelj Francije in Rusije, nova vlada si je prizad evala tudi za zb ližan je z Bolgarijo, s katero je bila poleti 1905 sklenjena carinska zveza. S tem se je čutila prizadeto zlasti Avstro-Ogrska, kateri je nova Srbija grozila zapreti pot na Balkan. Z gospodarskim pritiskom je skušala obnoviti svoj politični vpliv v Srbiji, zato je zaprla svojo m ejo srbskemu blagu, zlasti živini. Toda mala Srbija v tej »carinski vojni« ni klonila. Preusmerila je svojo trgo
vino, razvila industrijo mesnih izdelkov in v nekaj letih je njen izvoz še narastek Tako Bolgari ko Srbi so imeli v zunanji politiki za svoj glavni cilj: o svoboditev pod turškim jarmom živečih rojakov. Zato so jih predvsem zanim ale razmere v T u r č i j i in stališče, ki so ga evro pske države zavzem ale do nje. V tem oziru se je konec 19. stoletja izvršila zanimiva izprem em ba. Rusija je bila v Vzhodni Aziji toliko zapo slen a, da je pustila Turčijo pri miru, zato je pa Anglija postala iz n ekdanje zavez nice najhujša nasprotnica Turčije. O dkar so A ngleži zavladali Egiptu, so skušali d o seči z Indijo zvezo po kopnem preko A rabije in Perzije, kjer jim je bila Turčija na poti. Vendar so bili za A ng leže še vedno m erodajni tudi človečanski oziri. Kot nekoč z grškimi uporniki ali kasneje z Bolgari, tako je angleško javno m nenje sed aj sim patiziralo z A r m e n c i , ki so imeli pod krvo ločnim Abdul Hamidom težke čase. O dkar se je berlinski kongres za vzel za Arm ence, jim sultan ni v e č zaupal in je pritrdil tistemu svojem u ministru, ki je d e jal, da je najbo ljša rešitev arm enskega vprašanja, ako se Armencem p o režejo glave. Poleti 1894 so se začeli pokolji Arm en cev, ki jih turška vlada kljub posredovanju ve le sil ni hotela preprečiti. Da bi opozorili Evropo na svoj narod, so armenski zarotniki avgusta 1896 napadli Otom ansko banko v Carigradu. Pri belem dnevu in pred očmi evropskih poslanikov je bilo nato poklanih v Carigradu 7000 Arm encev, n asled nje tedne pa je padlo po v se j državi še blizu 100.000 žrtev. A ngleški liberalci pod vodstvom starega G ladstona so zahtevali vojno zoper sultana — »morilca na prestolu«, toda ta je hladnokrvno tajil vsako krivdo svoje vla d e in obljubljal »reforme«. S tem se je morala tudi A nglija zadovoljiti, ker ni našla nikjer podpore. Rusija si avto nomne Arm enije že zaradi lastnih armenskih podložnikov ni želela, sploh pa Angležem ni zaupala in je bila v Aziji p re ve č zaposlena. Francija se je se ved a ravnala po Rusiji, Avstro-Ogrska pa po Nem čiji, ki je bila n ajvečja zaščitnica sultanova. Malo manj klavrna je bila vloga ve le sil o priliki upora na K r e t i . Ker so uporniki oklicali zed in jen je z G rčijo in je ta otok zasedla, ji je Porta spom ladi 1897 nap ovedala vojno. Grki, ki so se zaman zanašali na tujo pomoč, so bili tepeni in le intervencija vele sil jih je rešila
pogube. Konec leta so sklenili s Turki mir, plačali vojno odškodnino in se odp ovedali Kreti. Ker Porta ni hotela otoku vrniti avtonom ije, so jo v e le sile z blokado prisilile, čeprav sta se Nem čija in Avstro-Ogrska kmalu odtegnili sodelovanju. Nazadnje je Kreta ie dobila še o b se ž nejšo avtonom ijo, za guvernerja pa grškega princa Jurija. Tako so b ližn je g a
se
vse
za d e v e
orienta mirno ure
d ile , ker so im ele v e le s ile p re v e č opraviti drugod. To v e lja zlasti za R u s i j o , ki si je hotela zavaro vati hrbet v Evropi in se je po d esetletni odtujenosti ce lò p rib ližala A v s t r i j i . Novi car N ikolaj II. je svoj prvi obisk napravil na Dunaju in ko mu ga je sp o mladi 1897 Franc Jožef v sprem stvu zunanjega ministra Golucho w skeg a vrnil, je prišlo do pism enega s p o r a z u m a o balkanskih zad evah. V saka izprem em ba na Balkanu se bo izvršila
le
v
m edsebojnem
so g la sju ; Avstro-Ogrska si je pridržala pravico, da sme v prim ernem trenutku anektirati Bosno in H ercegovino, med Skadrom in Janino bi se ustanovila neod visna kneževina A lbanija, ostalo ozem lje pa bi se po načelu ravno težja razdelilo med druge balkanske države. Avstrijsko-ruski sporazum je imel kmalu Makedonski
priliko, da
se
izkaže.
kristjani, ki jih je bil berlinski kongres zopet izročil
turški oblasti, so to vedno teže prenašali. Njihov odpor je krepila bolgarska propaganda, kateri je služil tudi bolgarski eksarhat s svojim i duhovniki in učitelji. Tej težnji po uresničenju
sanstefanske Velike
Bolgarije so se upirali m akedonski Grki, medtem ko se je Srbija zaradi
domačih težav le malo brigala za svo je rojake na jugu. M akedonski odbor v Sofiji je pošiljal čez m ejo prostovoljske čete, ki so dale Turkom dosti opraviti. Večkrat so se pa bolgarski in grški vstaši spopadli tudi med seb o j. Ker turška vlad a obljubljenih reform ni znala izvesti, je poleti 1903 izbruhnil v M akedoniji pravi upor in Bolgarija je grozila z vojno. Sed aj sta nastopili Avstro-Ogrska in Rusija. O ba v la darja sta se jesen i 1903 sestala v Mürzstegu, kjer sta obnovila dogovor iz 1.1897, diplomati so pa izdelali podroben načrt reform za M akedonijo. Izvajan je reform naj bi nadzirali posebni civilni agenti obeh držav, vodstvo žandarm erije bi prevzeli evropski oficirji, turška vlada pa naj bi tudi povrnila kristjanom napravljeno škodo. Po kratkem obotavljanju se je sultan tem zahtevam vdal in mlirzsteški program se je začel počasi izvajati. Pri organizaciji žandarm erije so so d elo vale v se v e le sile , le Nem čija je iz prijaznosti do sultana stala ob strani. Polagoma se je M akedonija kolikor toliko pomirila, dasi so si so sed ne države še naprej skušale z oboroženim i akcijam i zagotoviti svoj d e le ž pri bodoči delitvi dežele.
Anglija in sporazum s Francijo G ladstonov naslednik v vodstvu liberalne vla d e je bil mladi in bogati lord R o s e b e r y , zet Rothschildov. Tudi on je imel zaradi needinosti svojih pristašev tu je prišla Anglija o priliki čijo, Rusijo in Francijo, kar n jegov padec. Novo vlado
težko stališče in težave v zunanji politiki; kitajsko-japonske vo jne v nasprotje z Nem je čez dobro leto (junija 1895) povzročilo je sestavil konservativec S a l i s b u r y in
sprejel vanjo Cham berlaina kot ministra za kolonije. Pri volitvah so nastopili konservativci in unionisti skupaj in sijajno zm agali. Dasi so že konservativci sami imeli zadostno večino, je koalicija z unionisti ostala in ravno Cham berlain je bil najvplivnejši mož v vladi. S kon servativci se je strinjal v težnji po razširjenju britanskih kolonij in njih strnitvi v enotno svetovno državo ali i m p e r i j .
Politiko imperializma,
katere glavni predstavnik za Disraelijem je bil Cham berlain, je po njegovem mnenju zahtevala ravno korist delavstva; le taka politika bi zagotovila angleški industriji stalne o djem alce, na drugi strani pa
za n esljivo preskrbo z živili. O priliki šestd esetletnice vlad an ja kra ijice V iktorije poleti 1897 je sklica! Cham berlain v London veliko konferenco kolonialnih m inistrov, kjer jim je pa brez uspeha razlagal svoje načrte o tesnejši carinski zvezi med dom ovino in kolonijam i. Več sreče je imel pri samem razširjanju britanske oblasti, predvsem v A friki, kjer je o svo jil Sudan in strl odpor ju naških Burov. Začetni neuspehi v burski vo jni so sicer škod ili Chamb erlain o vi popularnosti, vendar je vlad a izko ristila vo jn o n avd u šen je in dobila pri vo litva h je se n i 1900 v e lik o večin o . Tudi im p e rialističn a id e ja se je izka za la. Ko lo n ije so dom ovino v vo jni zvesto p o d p i ra le in i. 1900 so se avstralske ko lo n ije združile v lastno Zvezo. Na kolonialni konferenci I. 1902 je d osegel Cham berlain od ko lonij, da so o b lju b ile letne p risp evke za skupno vo jsko , zlasti za vojno b ro d o vje . Toda s svojim i načrti carin ske zv e ze ni imel sreče. An g leško ijud stvo je ostalo zvesto načelu svobodne trg ovine in si ni dalo p od ražiti svojih živ lje n jsk ih potrebščin v prid kolonijam . Tudi novi ministrski p redsednik B a l f o u r , ki je 1902 nasled il Salisb uryja, je z večin o to varišev odklanja! Cham berlainove načrte, zato je ta je se n i 1903 odstopil in kot p ri vatnik n ap rej agitiral za carinsko zvezo. Vlado ko n servativcev je nekoliko om ajala smrt kra ljice V iktorije 21. jan u arja 1901. Rajnica ni mogla nikdar čisto zakriti svojih sim patij za ko n servativce, medtem ko je bil novi kra lj, že 60 letni E d v a r d V il., v notranji politiki popolnoma nevtralen, N jega je bolj zanimala zunanja p olitika, kjer se je odločno obrnil od N em čije in p rib ližal Franciji. Ker je bil sam resen in m aiobeseden mož, mu d om išljavi in glasni Viljem II.,
n jegov 18 let mlajši nečak, ni bii prav nič sim patičen. Sploh je imel rajši Francoze kot Nem ce, saj je velik del svo je v e se le mladosti prebil na Francoskem. Tudi z Rusijo je imel p rijateljske zv eze, kajti n jegova žena je bila teta carja Nikolaja II. Zato novemu kralju misel na zbližanje s Francijo oziroma z Rusijo ni bila tuja. Na vsak način pa je bil p re pričah, da mora A nglija stopiti iz svo je osam ljenosti, katere nevarnost so javno pokazali dogodki 1.1900. Č e bi bile namreč evro pske vlade takrat ubogale javno m nenje, ki je bilo povsod za Bure in proti Angliji, bi se morda tej siabo godilo. Prvi znak nove politike je bila zvezna
pogodba
z Japon
s k o , podpisana januarja 1902 za pet let. O ba pogodbenika sta obljubila spoštovati neodvisnost Kitajske in K oreje; če bi se kateri od njiju zap letel v vojno, mora drugi ostati nevtralen, če bi pa imel vojno na d ve strani, mu je drugi dolžan tudi pomagati. Ker je zveza nudila Japonski v e č kot A ngliji, so bili mnogi Angleži z njo n ezado voljni; očitali so vladi, da je šla »iz sija jn e izolacije v sijajno kompli kacijo«. Ravno nasprotniki Nem čije so se bali, da je s to v bistvu protirusko zvezo onem ogočen vsak sporazum s Francijo in Rusijo. Tako so zadovoljno mislili tudi v Berlinu, a so se oboji varali. Zbližanje s Francijo je bila naloga, ki si jo je naložil Edvard VII. sam. Leta 1902 ga je zadrževala še huda bolezen, naslednjo spomlad pa se je odpravil na pot. Najprej je obiskal Portugalsko, nato novega kralja Viktorja Emanuela v Rimu, od tam pa je prišel prve dni maja v Pariz. O b e vladi sta bili zaradi tega obiska nekoliko v skrbeh, kajti Francozi še niso pozabili Fašode in A ngleži ne francoskih simpatij za Bure. A ngleška vlad a je mislila prvotno le na za seb en obisk — fran coski nacionalisti so grozili namreč z izžvižganjem — Edvard pa je hotel slavnosten sprejem in res je s svojim nastopom pridobil Parižane in zapustil n ajb o ljše vtise. Ko je čez dva m eseca predsednik Loubet vrnil obisk v Londonu, je d ejal kralj, da ga »bodo sp rejeli, kot še niso nikogar pred njim«. Sprejem je bil res sijajen , a s predsednikom je prišel tudi zunanji minister D elcassé in za čeli so se resni razgovori, ki so trajali v e č kot pol leta. Kajti težav ni manjkalo. Nasprotja med obem a državam a sicer niso bila globoka, toda bilo jih je mnogo in na različnih krajih. Prvi uspeh se je pokazal oktobra 1903 v pogodbi,
s katero sta se obe stranki zavezali, da bosta predložili svoje spore haaškem u razsodišču. Sicer se pa Francozom ni p reveč mudilo; popolno in dokončno slovo od Egipta — in zanj je predvsem šlo — jim ni bilo lahko, posebno ker bi si morali nadom estilo v Maroku še le priboriti. Bolj so spočetka pritiskali Angleži. Bali so se, da ne bi v grozečem sporu med Rusi in Japonci Francija pom agala Rusom, nakar bi A n g leže njihova po g o dba z Japonsko za pletla v zelo neprijetno vojno, s katero bi se n aj brž okoristili Nemci. Toda ko so nasled nje leto prišle no vice o ruskih porazih v M andžuriji in je bila ruska m ornarica uničena, so bili Francozi naenkrat brez za ščite m očnega zavezn ika, Angleži pa rešeni strahu za Indijo. Zato se pa se daj A ngležem ni ve č mu dilo in so do segli za se ugo dn ejše pog oje, ko so dne 8. aprila 1904 podpi-
sa ii s p u i d z u m s F i a n . o C
I J O.
E d v a r d VII. in V i l j e m II.
S to listino se končuje dobri dve stoletji staro nasprotje med obem a velikim a državam a Zahodne Evrope in začen ja nova doba evropske zgodovine. Bistvena vsebina sporazuma, čigar podrobnosti so bile delom a tajne, je bila, da pušča Francija Angliji svobodne roke v Egiptu, A nglija pa Franciji v Maroku. Samo Tanger z okolico je bil nam enjen Španiji, medtem ko je bilo Franciji prepuščeno, kako se dogovori g le d e Maroka z Italijo. Francozi so dosegli d alje obljubo, da bo Sueški prekop tudi v primeru vo jn e vsem ladjam odprt, kar pa je bilo bolj dvom ljive vrednosti. Razen tega so bila urejena še raz
lična druga sporna vprašanja. Angleška javnost je bila z uspehom v splošnem zadovoljna, bolj kritično je bil sp rejet sporazum v Franciji, Nem ce je pa seved a zadel kot strela z jasn eg a. Velikemu nemškemu nasprotniku na vzhodu sta se pridružila dva nasprotnika na zahodu, toda tudi zaveznik z juga je sed aj postal še manj zanesljiv. Kajti pred združenim angleško-francoskim brodovjem trozveza Italije ni mogla varovati. Že zato je sed aj Italija začela trozvezo zapuščati in vedno očitneje hoditi svoja pota.
Ita lija o d h a ja N esreča pri Adui je obrnila pozornost Italijanov od Afrike zopet k Jadranu in »neodrešenim « bratom, s Crispijem je pa hkrati odšel stari nasprotnik Francije in glavni steber trozveze. N jegov naslednik Rudini
ter zunanji minister
Visconti-Venosta
sta se vedno
bolj odkrito bližala Franciji, ki je imela v svojem rimskem poslaniku Barrèru (1.1897— 1922) izredno spretnega zastopnika. Trozvezna p o godba je bila sicer 1.1896 avtomatično pod aljšana za nadaljnjih šest let, na drugi strani je pa Italija priznala francosko okupacijo Tunezije in sklenila s Francozi ugodno trgovinsko pogodbo. Novo smer italijanske politike so p o sp ešili tudi osebni oziri. C esar Franc Jožef je bil pripravljen vrniti kralju Humbertu n jegov nastopni obisk kjerkoli, samo v Rim iz ozirov na papeža ni mogel priti. Italijani so to zelo zam erili, ven dar obisk ni bil vrnjen. Sovražno razmerje do papeža je oviralo tudi ženitvene načrte prestolonaslednika Viktorja Emanuela, ki se je nato 1.1896 oženil s črnogorsko kneginjo Jeleno. S tem je prišel italijanski dvor v tesne zv eze z ruskim, kjer sta bili omoženi dve nevestini sestri, zrastlo pa je tudi zanim anje Italijanov za Balkan, v prvi vrsti za
Albanijo.
Tam je bil vpliv italijanske
kulture močan še iz časov b en eške republike, albanske kolonije so bile pa tudi v Južni Italiji in Crispi je rad poudarjal svo je albansko pokolenje. Za A lbanijo se je zanim ala tudi Avstro-Ogrska, ki se je smatrala za zaščitnico ondotnih katolikov. O b e državi sta se že jesen i 1897 na sestanku zunanjih ministrov v Monzi pri Milanu spo
razumeli, naj ostane v Albaniji čim dlje vse pri starem, če bi pa turška viada tam prenehala, naj postane A lbanija avtonomna država; konec 1.1900 je bil ta sporazum tudi pismeno ugotovljen. Doma je Rudini skušal z am nestijo političnih kaznjencev in likvi d acijo ab esin skega p o d jetja pomiriti razburjeno javnost. Toda zaradi drag in je kruha — p o sled ica davka na m letje — so nastali maja 1898 po mestih novi nemiri. V Milanu je bil pravi upor, da je moralo vojaštvo naskakovati barikade. Vlada je proglasila v 30 provincah nagli sod, razpustila vse d elavske organizacije in zahtevala od parlam enta polno moč za om ejitev državljanskih pravic. Ker ji je parlament to odrekel, je kralj postavil na pol vojaško vlado pod predsedstvom generala P e 1 1 o u X a 'in mu dal za eno leto skoraj diktatorsko oblast. Pelloux je
predložil zbornici
razne
poostritve
kazenskega, društvenega
in
tiskovnega zakona, kar so pa združeni radikalci, republikanci in so cia listi s hrupno obstrukcijo preprečili. Ko je te p red log e nato uzakonil s kraljevskim i dekreti, jih je kasacijsko so d išče razveljavilo. N azadnje je razpustil zbornico, toda pri volitvah poleti 1900, ki sta se jih prvič udeležili skoraj dve tretjini vo livcev, je dobil tako pičlo večino, da je odstopil. Vsa resnost položaja se je pokazala, ko je neki anarhist 29. julija 1900 v Monzi ustrelil sicer priljubljenega kralja Humberta. Malo prej je bil že prevzel vlado stari republikanec iz 1.1848 Saracco, za njim pa je spom ladi 1901 nastopil C risp ijev tovariš Z a n a r d e 11i. Nasilni režim se je sed aj končal, zlasti ker se je novi kralj Emanuel
Viktor
III. držal nad strankami in je tudi manj simpatiziral s tro-
zvezo, kar ga je približalo levici. Nova vlada je pod geslom »kralj in svoboda« dovolila delavstvu pravico do štrajka in skušala p o sre dovati v njego v prid, davek na mletje pa je nadomestila s progre sivnim davkom na d ediščin e. Zavzela se je za zanem arjene južne province in začela z om ejitvijo ženskega in otroškega dela dobo socialne zakonodaje tudi v Italiji. Zato so socialisti nekaj časa po d pirali vlado in pod vodstvom Turatija je jel reformistični del zapuščati radikalne marksiste. V zunanji politiki je Zanardelli skupaj z novim zunanjim ministrom
P r i n e 11 i j e m p o sp eševal zbližanje s Francijo. V javnosti se je to prvič pokazalo, ko je spom ladi leta 1901 italijansko vojno brodovje
pod poveljstvom kraljeveg a strica vo jv o d e G en o vskeg a obiskalo Toulon, kamor ga je prišel pozdravit sam predsednik republike Loubet. Na Dunaju in v Berlinu so bili zaradi tega seved a v skrbeh, čeprav je Bülow skušal italijansko ravnanje om alovaževati kot »nedolžne ekstrature«. Ko je prišel čas za p o d aljšan je trozvezne p o g o dbe, je pritisnila Italija z novimi zahtevam i. Dosegla je le, da ji je AvstroO grska pustila proste roke v Tripolitaniji, ne da bi ji bila dolžna v morebitni vojni s Francijo pom agati. O ba zaveznika sta tudi obljubila, da bosta v trgovinskih pogodbah upoštevala gospod arske koristi Italije, nakar je bilo p o d aljšan je trozveze 28. junija 1902 podpisano. Ves ta čas se je Italija po g ajala tudi s Francijo. Francija je hotela predvsem ved eti, v koliko je trozveza nap erjena proti nji. Italijanski zunanji minister Prinetti je res sporočil D eicasséju, da nima Italija nobenih zoper Francijo naperjenih obveznosti, kar je nato D elcassé v zbornici javno poved al. Komaj dva dni po podpisu trozvezne po g odb e pa sta Prinetti in Barrère podpisala drugo pogodbo, kjer sta si Italija in Francija obljubili popolno nevtralnost, če bi bila katera izmed njiju od en ega ali v e č sovražnikov napadena. Ta obljuba je v e ljala za v es čas, dokler bi trajala trozveza. Vrh tega je prepustila Italija Franciji Maroko, Francija pa Italiji Tripolitanijo. Nova pogodba se je s trozvezo slabo ujem ala in čep rav je ostala tajna, so razni dogodki pokazali, da trozveza ni v e č to, kar je bila. Tako Viktor Emanuel, ko je julija 1902 začel z obiski evropskih vlad arjev, ni šel najprej k svojem u zavezniku v Berlin, ampak se je peljal na vojni ladji v Petrograd k carju. Šele cel m esec k asn eje je potoval skozi Švico v Berlin k cesarju Viljemu, Dunaju pa se je obakrat na d aleč ognil, ker cesa r Franc Jožef ni maral v Rim. Deseni 1903 sta se tako Zanardelli kot Prinetti zaradi bolezni oziroma starosti poslovila od politike. Novo vlado je sestavil radikalec G i o I i 11 i. Kot izvrsten parlam entaren taktik je izigraval stranke drugo proti drugi in vladal skoraj neodvisno od parlamenta. Z nekaj pre sledki se je držal na vladi tja do 1.1914. Te p resled ke pa je skoraj v se izpolnil najo dličn ejši desničarski politik in gospodarski strokovnjak S i d n e y S o n n i n o , po očetu Žid in po materi Anglež. Giolitti in Sonnino sta predvsem spravila v ravnotežje zavo žen e državne finance,
podržavila
privatne
železn ice,
podpirala
pomorstvo
in v marsičem
zb o ljšala davčni sistem. Za bolj in bolj p e re če socialno vp rašan je pa nista imela dovolj razum evanja, zato so šli socialisti kmalu v opozicijo in njihovo radikalno krilo je napravilo vladi z raznimi štrajki dosti preglavic. Ti nastopi skrajnih levičarjev so pripomogli, da so se omilila nasprotja med vlado in katoličani. Dorastla je nova g en eracija, ki C erkven e države ni v e č pomnila in je tudi ni smatrala za potrebno, p ač pa si je želela javn eg a u dejstvovanja, da bi uveljavila katoliška načela v obram bo proti razdiralnim silam. Papež Leon XIII. je ponovno zabičal katoličanom
»Non expedit«: le pri administrativnih volitvah
jim je bila udeiežba do voljena, pri političnih pa ne. Ko je 20, julija 1903 kot 93 leten starček umrl, so mu že po štirih dneh izvolili za naslednika ben eškeg a patriarha Jožefa Sarta, ki se je nazval P i j X. Pri tem konklavu se je Avstrija na podlagi tradicionalne pravice nemških c e sarjev izrekla proti kandidaturi Francozom prijaznega kardinala Ram pollo, zato je novi p ap ež s posebno bulo p repovedal vsako vm ešavanje posvetnih oblastnikov v papeško volitev. Pij X. je sicer v načelu v a roval stališče obeh prednikov g led e rimskega vprašanja, vendar se je pokazal na zunaj sp ravljiv ejšeg a, zlasti ko se je Francija ločila od Cerkve. Pri parlam entarnih volitvah je se n i 1904 je prepustil škofom, da so smeli po svoji uvidevnosti dovoliti vernikom udeležbo. Tako je prišlo takrat v zbornico prvih dvanajst izrecno katoliških poslancev, republikancev in socialistov pa le malo. Avstrijski nastop proti Rampolli je bil italijanski vladi seved a zelo po volji. Tudi zato se je Giolitti obnašal nasproti trozvezi korektno in je večkrat odločno nastopil zoper iredentiste, On in njegov zunanji minister T i t t o n i sta si hotela pač zavarovati hrbet za pohod v Tripolitanijo, sicer se je pa prijateljstvo s Francijo razvijalo dalje. Jeseni 1903 je bil Viktor Emanuel v Parizu, nakar je prihodnjo spomlad prišel predsedn ik Loubet z D elcasséjem v N eapelj In Rim. Italijani so bili toliko bolj navdušeni, ker je bil Loubet prvi katoliški vladar, ki je obiskal papežu ugrabljeni Rim. Sp rejeli so ga sijajno in v napitnicah proslavljali francosko-italijansko bratstvo, ne da bi z b e se d ico omenili trozvezo, tako da je celò prizanesljivi Bülow protestiral. Ko je nato
prišlo do pop olnega preloma med Vatikanom in Francijo, so se po bratile zlasti svobodom iselne stranke obeh »latinskih sestra«. Kot so prej sovražili Italijani konservativno Francijo, ki je ščitila Cerkveno državo, tako so se sed aj navduševali za radikalno francosko republiko. Framasonstvo, iredentizem in republikanstvo je združeno vodilo Italijo Franciji v objem . Isto pot so ji kazali tudi njeni življen jski interesi, zlasti potem, ko sta se Francija in A nglija sporazumeli. Saj so bili od dobre vo lje obeh zaveznikov odvisni tudi vsi italijanski načrti v Severni Afriki in ravno ta je dala povod, da je Italija pred vsem svetom po kazala svoj novi politični obraz.
Boj za Maroko Odkar so imeli F r a n c o z i zagotovljeno podporo A ng lije in Italije, so začeli odločno uveljavljati svoj vpliv v Maroku. Ker je maroški sultan imel v svoji državi bolj malo oblasti in so se mu zlasti bojeviti gorski rodovi vedn o upirali, je bil navezan na evro pske vo ja ške strokovnjake. Konec 19. stol. so imeli tam prvo b e se d o Angleži, med bursko vojno so jih pa izpodrinili Francozi, ki so že poleti 1901 sklenili s sultanom prijateljsko pogodbo. Sed aj so mu vsilili veliko posojilo, ponujali so mu francoske oficirje za reorganizacijo maroške vo jske, ustanovitev državne banke, gradnjo cest in telegrafa i. t. d. Obenem so se sporazumeli s Španijo in ji obljubili severni del Maroka, kjer bi pa smeli samo Španci in Francozi dobiti go spo d arsk e koncesije. Ta grozeča »tunifikacija« Maroka je Nemce zelo razburila. Njihovi trgo vinski interesi v Maroku sicer niso bili veliki, toda mislili so, da že zaradi svo jeg a ugleda ne sm ejo pustiti, da bi si drugi delili svet brez njih. Ruski porazi v Mandžuriji in revolucija v Rusiji so jim dali še v e č poguma in sklenili so ponižati Francijo, ki ji rusko zavezništvo sed aj ni moglo nič koristiti. Po zamisli kanclerja Bülowa je cesar V i l j e m ,
ki mu pa ta vloga
ni bila posebno vše č, spom ladi 1.1905 na svojem sredomorskem poto vanju obiskal maroško luko T a n g e r . Tam je v svojih govorih po zdravljal
sultana
kot neodvisnega
vlad arja
in poudarjal, da
mora
Z m a j e v a s e t e v E d v a r d a VII. ( N e m š k a k a r i k a t u r a . A. H e n g e l e r )
ostati maroška država odprta trgovini vseh narodov za mirno tekmo va n je na podlagi popolne enakopravnosti. Ta komaj dveurni obisk je povzročil v Evropi veliko razburjenje. Maroški sultan je od Nemcev opogum ljen
izjavljal, da bo francoske
p red lo g e sp rejel
ie, če jih
o do b ré vse države, ki so bile že 1.1880 po d p isale sporazum o Maroku, in je zato vabil njih zastopnike na konferenco. Francozi so mislili, da h o čejo Nemci s svojim nagajanjem pri delitvi Maroka le izsiliti kak dob iček zase, in so bili pripravljeni dati jim primerno odškodnino. Toda Nem čija se je bila p reveč zavzela za neodvisnost in neokrnjenost Maroka, da bi mogla se d aj sama drugače ravnati, zlasti ker se je v Carigradu šopirila kot nesebična zaščitnica vse g a m ohamedanstva. Zato je
vztrajala
pri svoji zahtevi
po konferenci, kar so Francozi
smatrali za izzivanje. Njihov zunanji minister D elcassé je bi! pripravljen tvegati tudi vojno in je v tem primeru trdno računal na angleško pomoč. Kralj Edvard VII. je dvakrat v enem m esecu prišel v Pariz in
529
angleška vlada je dovolila, da so se angleški in francoski vojaški strokovnjaki posvetovali o morebitni skupni obrambi. Vendar je bilo to popolnoma brezobvezno in do kakšne vojne p o g o dbe ni prišlo. Zato so bili francoski državniki, ki so dobro ve d e li, da francoske trdnjave in francoska vojska Nemcem ne bi bile kos, po večini miro ljubni in D elcassé je moral 4. junija 1905 odstopiti. Nemško zm agoslavje je bilo v prvem trenutku nepopisno, toda koristi so imeli Nemci od te zm age prav malo. Za D elcasséjem je prevzel zunanje za d e v e sam ministrski predsednik R o u v i e r , ki je bil pripravljen iti na konferenco. Toda zahteval je , da se prej spo razumejo o programu. Francija je se d aj priznala neodvisnost in celot nost Maroka ter svobodno trgovino za vse , Nem čija pa je obljubila upoštevati tudi p o seb ne interese Francije kot m aroškega soseda. S tem je bila najhujša napetost odstranjena, toda ostala je užaljenost pri Francozih; njih nasprotje do Nem cev se je poglobilo, prijateljstvo z A ngleži pa močno utrdilo. C e sa r Viljem je torej popolnoma napačno presojal položaj, ko je mislil, da je Francija tako preplašen a, da jo bo s pom očjo Rusije lahko privezal nase. Konec julija sta se s carjem Nikolajem sešla sredi finskih otočkov pri
Björköju.
Car je bil zaradi izgubljene vojne
in dom ače revo lu cije ves strt in je iskal opore pri svojem nemškem prijatelju. To priliko je Viljem izrabil in pridobil carja za to, da sta podpisala pogodbo, s katero sta si obljubila pom oč proti napadu kake evropske d ržave; car je obenem obljubil, da bo skušal pridobiti še Francijo, da pristopi k pogodbi. Viljem si je dom išlja!, da je napravil bog v e kakšno zgodovinsko delo. Toda ko je car pokazal novo po godbo doma svojim ministrom, so mu takoj izjavili, da je v nasprotju s francosko-rusko zvezno pogodbo in torej neveljavn a. Podpisati bi jo smel le s privoljenjem Francije, kajti po bjorkoški pogodbi je moral eventualno pom agati tudi Nemcem zo p er Francijo. Car je torej sporočil Viljem u, da v primeru nem ško-francoske vo jn e pogodba ne velja, s čim er je za Nemce izgubila vso vrednost. Tisti sovražnik, proti kateremu je hotel Viljem ustvariti nekakšno celinsko zvezo, je bila kajpada A nglija, ki je preko Pariza kmalu zv e d e la o dogodkih v Björ köju. Posledica je bilo še v e č je nezaupanje do N em čije, na drugi
strani pa so se A ngleži še trdneje oklenili Francije in se začeli pri bliževati tudi Rusiji. Ta se je po miru z Japonci tako rekoč vrnila v Evropo, to je na Balkan, kjer je morala vnovič zadeti ob AvstroO grsko in posredno tudi ob Nemčijo. Svetovni položaj se je bil torej tem eljito izpremenil in v teh za Nem čijo malo ugodnih razmerah je prve tri m esece 1.1906 zborovala maroška konferenca v španskem kopališču A l g e c i r a s u blizu G ibraltarja. Nem čija se je zaved ala svo je osam ljenosti in je po novih napetostih nazadnje toliko odnehala, da je ostala neodvisnost Maroka le še na papirju, odločilno b esed o v d eželi je dobila pa Francija. N ajbolj neprijetno je bilo, ko se je v A lgecirasu javno pokazala vsa trhlost trozveze. Tudi Italija je nam reč dosledno glasovala z Anglijo in Francijo, tako da je imela Nem čija na svoji strani samo AvstroO grsko, ki se ji je cesar Viljem po pravici zahvaljeval kot »briljantnemu sekundantu«.
Od dvojnega k trojnemu sporazumu Kljub skromnim uspehom I. mirovne konference prijatelji miru niso izgubili poguma in že jesen i 1904 je iz Am erike prišla pobuda za novo konferenco. Zaradi rusko-japonske vo jne takrat ni prišlo do nje, kmalu po sklenjenem miru jo je pa predlagal car Nikolaj II., ki je bil takrat pač najbolj potreben miru. Medtem ko je on mislil le na izpopolnitev določb o vojnem pravu in m ednarodnem razsodišču, so hotele am e riške Združene države in Anglija spraviti na dnevni red tudi splošno razorožitev. Zlasti angleška liberalna vlada bi bila rada prišla z Nem čijo do sporazuma g le d é om ejitve o boroževanja na morju. Odkar so A ngleži v začetku leta 1906 zgradili prvi »dreadnought«, so seved a Nemci svo je nove ladje temu prilagodili. A ngleži bi morali se d aj vse bro do vje modernizirati, če so hoteli ohraniti svojo premoč. 2e zaradi velikih stroškov, ki bi bili s tem združeni, bi se vlada rajši z Nemčijo kako sporazum ela. Toda Nem čija, kjer je bila vlada po zmagi »bloka« nad socialisti še bolj bo jevita, je ugovarjala, da bi vp rašan je razoro žitve prišlo na dnevni red, in ko ga je Anglija pri slučajnostih le sprožila, so ga z lepo donečo resolucijo odpravili.
Tako je tudi
il. m i r o v n a
konferenca
v Haagu, kjer je od
1. junija do oktobra 1907 zborovalo okoli 300 zastopnikov 44 držav, prinesla malo uspeha. Tudi najvažn ejša točka program a, namreč ob veznost m ednarodnega razsodišča, je propadla zaradi nem škega odpora. Zato so vse države za čele z nezaupanjem gledati na nemški militarizem in im perializem , zlasti tudi R u s i j a . V Rusiji so mislili — dasi po krivem — da je Viljem carja nalašč nahujskal na vojno z Japonci, da bi Francijo osamil in jo ponižal. Tako se jim je zdel razumljiv tudi nastop Nem čije v Maroku in nato Viljem ova ponudba obram bne zve ze v Björköju. Sed aj je tudi car verjel, da so Nemci resno mislili na vojno s Francijo, ki jo je pa preprečila A nglija, s tem da se je zavzela za Francijo. Tako si je A nglija pridobila ruske sim pa tije in takoj po odp o vedi bjorkoške p o g o dbe se je začel car razgovarjati z angleškim poslanikom o raznih spornih vprašanjih. Angleži so ruske sim patije vračali in sodelovali celò pri velikem ruskem poso jilu spom ladi 1906, medtem ko je nem ška vlada svojim državljanom po d piso van je posojila p rep o ved ala. Cam pbell-Bannerm anova liberalna vlada z Greyem
kot zunanjim
ministrom je sledn jič naravnost ponudila ruski vladi sporazum glede interesnih sfer v Aziji. Zanj si je n ajveč prizadeval novi ruski zunanji minister I z v o l s k i , ki je maja 1906 nastopil za grofom Lamsdorfom. Izvolski je zopet obrnil rusko zunanjo politiko od daljn ega k bližnjemu vzhodu, to je od Vzhodne A zije k Balkanskemu polotoku in Carigradu, za kar je potreboval čistih računov z Angleži. Dobil jih je , ko so bile 31. avgusta 1907 podpisane p o g o dbe o razmejitvi interesnih sfer v Perziji, Afganistanu in Tibetu. N ajvažnejša je bila prva pogodba, ki je priznavala neodvisnost Perzije, a jo hkrati razdelila v rusko inte resno sfero na severu, angleško na jugovzhodu, ostanek z obalo ob Perzijskem zalivu je bil pa proglašen za nevtralno ozem lje. Rusija je izjavila, da v Afganistanu nima nobenih interesov, A nglija pa je ob ljubila, da ne bo tam ničesar izprem injala. Slednjič sta se oba po godbenika o b vezala, da bosta spoštovala neodvisnost Tibeta in da se ne bosta vm ešavala v ondotne razmere. Kot vsaka pogodba je bila tudi ta kompromis, ki ni nikogar popolnoma zadovoljil. Rusi so se težko ločili od svo je prevlad e v Perziji, preko katere so upali
nekoč v Perzijskem zalivu doseči toplo morje. Angleži, ki so v resnici manj žrtvovali, so si predvsem zavarovali Indijo pred rusko nevar nostjo. N ajvažn ejše je
pa bilo zanje, tako je G rey tolažil n ezado
vo ljn eže, trdno prijateljstvo velike ruske države. Najbrž z angleškim posredovanjem je prišlo
že
dober m esec
prej do zbližanja tudi med Francijo-Rusijo in J a p o n c i . si Francija
in Japonska
zajam čili vzhodnoazijsko
Najprej sta
posest
ter neod
visnost Kitajske, nekaj tednov kasn eje sta isto storili tudi Rusija in Japonska. S tem so bile tudi tukaj odstranjene ovire za sporazum, ki je navdajal Nem ce z upravičeno skrbjo, da so jeli tožiti o obkroževanju. Dvojni sporazum se je razširil v trojnega in zbližal tiste tri države, ki jih je
Bism arckova politika nekoč spretno
Nem čija ni mogla ve č
igrati vloge
po sredo valca
razdruževala.
med dvem a sku
pinama sil, v kateri se je še pred nedavnim tako dobro počutila. Po slej je bila Evropa razdeljena v dva tabora, od katerih je bil prvi brez dvoma m očnejši. Treba je bilo le prim ernega povoda in oba tabora bi merila svo je moči na bojišču. Kmalu je bilo videti, da se tak povod bliža, in sicer z Balkana.
Druge evropske države Rastoča napetost med obem a taboroma evropskih velesil tudi na njihove m anjše so sed e ni mogla ostati brez vpliva. Medtem ko so bile balkanske države same predm et njihovih interesnih sporov, so bile druge m anjše države le posredno prizadete. To velja zlasti za Pire nejski in Skandinavski polotok, ki sta imela opraviti skoraj le s svojimi notranjimi problem i, čep rav z zelo različnim uspehom. Š p a n i j a je še vedn o spadala med n ajv e čje evropske države, toda njena gospodarska in politična moč je nevzdržno propadala. Ko se je princ Leopold Hohenzollem ski poleti 1870 že po nekaj tednih španski kroni o d p o ved al, jo je nato sprejel savojski princ A m a d e j , a se je je tudi kmalu naveličal. G en eral Prim, glavni steber m onarhije, je postal žrtev atentata, plemstvu je bil novi kralj p reveč dem okratičen, medtem ko ga duhovščina že zaradi n jeg o veg a očeta, izobčenca Viktorja Ema-
mueìa II., ni marala. Tako se je Amadej čez dobri dve leti vrnil domov, v Španiji pa so proglasili republiko. Te zmede so izrabili karlisti in spomladi 1872 oklicali Carlosovega vnuka pod imenom Karla VII. za kralja. Čeprav ni bil dosti prida, so se mu pridružile severne province in duhovščina, pa razni inozemski pustolovci. Spet je divjala po Španiji okrutna domača vojna, iz katere jo je rešil medtem dorasli Izabelin sin A l f o n z XII. Brž ko je postal polnoleten, so ga konec leta 1874 oklicali za kralja. S svojim modrim nastopom je kmalu pridobil zase večino Španije in Don Carlos se je moral v začetku I. 1876 poražen umakniti. Sedaj je Alfonza priznal tudi papež, zato je pa nova ustava tega leta zopet določila katoliško vero za državno. Alfonz XII. je vladal strogo ustavno in Španija si je nekoliko opomogla od prestanih zmeš njav. Ko je že jeseni 1885 za jetiko umrl, je zapustil le dve hčeri, naslednje spomladi pa je vdova Marija Kristina, Habsburžanka, rodila sina, A l f o n z a XIII. Kot regentinja je pustila, da so se menjavali na vladi liberalci in konservativci, pod obojimi je korupcija enako cvetela naprej, moč in ugled Španije na zunaj pa je izginjal. V vojni z Združenimi državami S.A . je Španija I. 1898 sramotno podlegla in izgubila skoraj vso kolonialno posest, vendar vladajočih slojev to ni izmodriio. Trmasto so se upirali vsaki, zlasti zemljiški reformi. Večino zemlje je imelo v rokah nekaj sto tisoč privilegirancev, skoraj polovica prebivalstva pa so bili bedno plačani dninarji. Gospo darsko odvisno, po večini nepismeno ljudstvo so pri volitvah straho vali strankarski voditelji, med seboj pa so se z raznimi spletkami borili za oblast. Podobno kot v Franciji pred veliko revolucijo je bila Cerkev tudi tu v najtesnejši zvezi s fevdalno monarhijo in v posesti raznih gospodarskih privilegijev, kar so znali njeni nasprotniki dobro izrabiti. Posledica teh razmer je bilo rastoče republikansko in anarhistično gibanje z delavskimi upori in atentati. Gospodarsko in kulturno na prednejša Katalonija je vedno odločneje zahtevala avtonomijo, hkrati so se zopet pojavili tudi karlisti. Alfonz XIII., ki je I. 1902 začel sam vladati, je bil dober človek, toda čisto pod vplivom reakcionarne okolice. Iz nezadovoljstva z osvajalnimi podjetji v Maroku je poleti 1907 nastal vojaški upor, ki ga je konservativni ministrski predsednik
Maura izrabil za odločen nastop proti opoziciji. Posledica so biii divji nemiri, zlasti »krvavi teden« v Barceloni, kjer so uporniki zažigali cerkve in sam ostane ter pobijali duhovnike in redovnice. Ko je moral Maura I. 1909 odstopiti, so prišli na krmilo lib e ralci, ki pa zarad i od pora kon servativcev, pa tudi zaradi nepočakanosti skrajne le v ice niso mogli nič b istven eg a napraviti. Že 1.1912 je p revzel vlado zmerni konservativec Dato in jo obdržal skoraj celo d e setletje. Podobne razm ere kot v Španiji so bile tudi v sosedni P o r t u g a l s k i . Mariji d e G lo ria sta s le dila zaporedom a oba si nova Pedro V. in Ludovik I., ki sta im ela vedne te žave s strankarskimi boji in državnim i dolgovi. Ti so tako narasli, da vlada niti o bresti ni ve č zm a go vala in se je morala I. 1902 podrediti kontroli inozem skih upnikov. Zato je republikanska in o b enem proticerkvena opo-
A|fonz X||| in Manue| „
z icija naglo n ap red o vala. Zapravljivi kralj Karel, ki je 1.1891 sledil očetu Ludoviku, jo je hotel ugnati z diktaturo pod vodstvom bogataša Franca; trajala pa je komaj dve leti.
Ko sta bila i. 1908 kralj in prestolonaslednik sredi Lizbone
ubita, je zavladal m lajši sin Manuel II. in se skušal spraviti s parla
mentom. Toda zaman; oktobra 1910 je izbruhnil v Lizboni vo jaški upor in začasna vlada je oklicala republiko, ki se ji je kralj brez posebnega odpora umaknil. Vlado so seved a prevzeli levičarji, ki so po francoskem zgledu zaprli sam ostane in izvedli ločitev Cerkve od države. S tem so si nakopali še v e č je nasprotstvo katolikov in rojalistov, na drugi strani so se morali boriti pa zoper anarhiste, tako da pravega miru še vedno ni bilo. Vse drugače razveseljiv je bil razvoj malih držav na zahodu in severu Evrope. V B e I g i j i je za prvim kraljem Leopoldom I. leta 1865 nastopil n jego v sin Leopold
II.
Kot spreten trgovec si je pridobil
afriški Kongo in ga ob smrti 1.1909 zapustil Belgiji, kjer je se d aj za vladal n jegov nečak Albert. Vsi trije vladarji so vladali strogo ustavno in Belgija se je brez večjih pretresov lepo razvijala. Strankarski boj se je v glavnem vršil med liberalci in katoliki, pri čem er je šlo zlasti za versko šolo. V prvi dobi tja do 1.1870 so vladali večinom a liberalci. Ker so se upirali razširjenju volivne pravice pa tudi narodnim težnjam Flam cev, so izgubili večin o in do I. 1878 so bili na vladi katoliki. Nato je še enkrat prišla liberalna vlada, ki je po zgledu so sed n e Francije vrgla verouk iz šol in celò pretrgala diplom atske zveze z Vatikanom. Toda že volitve 1.1884 so vrnile večino katolikom, ki so jo tudi nadalje ohranili. Pri tem jim je koristil razkol med liberalci, katerih levo krilo je zahtevalo splošno in enako volivno pravico, pa tudi naraščanje socialistov je šlo predvsem liberalcem v škodo. Zaradi silne industrializacije je delavsko vp rašan je ravno v Bel giji dobilo velik pomen, ki se ga pa nobena od vladajo čih strank ni dovolj zaved ala. Šele I. 1885 se je po zgledu nem ške socialne dem o kracije organizirala b elgijska delavska stranka. Treba je bilo nato krvavih bo jev, da je Belgija dobila prve socialnopolitične zakone. Šele i. 1889 je bilo n. pr. prepo vedan o tovarniško delo za otroke pod 12 leti, še le 1.1911 pa nočno delo za ženske sploh. Najhujši boj se je vršil za razširjenje volivne pravice. L. 1893 je bila uvedena splošna volivna pravica, toda tako, da so prem ožnejši imeli po dva glasova. V boju za enako volivno pravico so socialisti I. 1902 zaman poizkusili z g e n e ralnim štrajkom, nato pa so se jeli vezati z liberalci zo p er vlad ajo čo katoliško stranko in jo spravili skoraj v manjšino. Zaradi njenega
skrajno ko nservativnega stališča do socialnih zahtev je nastai odpor tudi med katoliki, nakar so socialna vp rašanja našia nekoliko več razum evanja. Zato je I. 1912 katoliška stranka zopet dobila veliko večin o. Delitev Evrope v dva sovražna tabora je p risilila tudi n ev tralno Belg ijo , da je že I. 1909 razširila vojno obveznost. Sled njič je bila po hudem odporu socialistov uzakonjena I. 1913 splošna vojna dolžnost, zato pa je vlad a uvedla bolniško in starostno zavaro vanje ter obljubila enako volivno p ravico, ki je bila pa uvedena šele po vo jni. Vedno bolj je razburjalo Belg ijo tudi narodno vp rašan je. Čeprav so imeli Flamci večin o v d ržavi, je vlad a la spočetka v šoli in uradu povsod le francoščina. Sredi stoletja pa so se začeli Flamci narodno p rebujati in zahtevati za svoj je zik enakopravnost s francoščino. Vla d ajo či Valonci so se temu upirali in očitali Flamcem, da ogrožajo enot nost d ržave, zlasti ker so g o jili kulturne zveze z jeziko vn o sorodnimi Holandci. Ko pa je 1.1898 izšel zakon, da mora vsak uradnik obvladati oba je zik a , so Valonci, ki so znali večinom a le francoski, burno pro testirali in sami p re d lag ali d elitev d ržave po jeziku v dve upravni obm očji. Še m irnejši je bil politični razvoj v sosedni H o l a n d s k i . Na rodnih b o je v tu ni b ilo ; zaradi m ajhne industrializacije in splošnega b lag ostanja, ki ga prinašajo Holandcem njih bogate kolonije, tudi delavsko vp rašan je ni bilo tako p ereče. Zato so se stranke predvsem ločile po svetovnem nazoru. Pri tem so katoličani, ki tvo rijo le tretjino p re b iva lstva , so d elovali s konservativnim i protestanti in dosegli za verske šole popolno enakopravnost. Po reformi ustave I. 1848 je tudi Holandska dobila parlam entarni režim, I. 1896 je bila vo iivna pravica p re cè j razširjena, še le tik pred vojno pa je bilo uvedeno zavaro vanje za starost in onem oglost. Ko je 1.1890 moški rod O ran ijcev z V ilje mom III. izumrl, mu je na Holandskem sledila hči Viljem ina, v veliki vo jvo d ini L u k s e m b u r š k i , kjer žensko nasledstvo ni ve lja lo , je pa zavlad al vo jvo d a A dolf N assavski. Tako je zopet prenehala ena izmed zvez, ki jih je bil ustvaril dunajski kongres. Tudi zveza obeh skandinavskih d ržav, ki je bila njegovo delo, se je vedno bolj rahljala. N o r v e ž a n i so se takrat le neradi podredili
švedskem u kralju Karlu XIII., ki je moral priznati njihovo zelo svo bo do umno ustavo iz 1.1814. Ker sta obe državi imeli samo vojsko in zunanje za d e v e skupne in je kralj bival na Švedskem , se je Norveška skoraj sam ostojno vladala. Karla XIII. po sinjenec, bivši N apoleonov general Bernadotte, ki je 1.1809 zavladal kot Karel XIV., je imei zaradi svojih absolutističnih teženj težave doma na Švedskem , zlasti hude spore pa z norveškim državnim zborom. N jegova naslednika O skar I. in Karel XV. sta bila bolj popustljiva; prvi je dovolil Norveški lastno zastavo, za Karla XV. pa se je m odernizirala zastarela švedska ustava, s čimer je prišla do v e lja v e radikalna kmečka stranka. Kmalu po nastopu O skarja II. I. 1872 je pa nastal težak ustavni spor z norveško skupščino, v katerem je kralj odnehal. Poslej so Norvežani vedno o d lo čn eje terjali popolno sam ostojnost in zahtevali tudi lastne konzularne zastopnike v inozemstvu. Ko je norveška skupščina 1. 1905 sklenila tak zakon in ga kralj ni hotel potrditi, je vlada odstopila. Ker druge vla d e proti večini parlam enta ni mogel postaviti, je parlament izjavil, da je kralj, ker nima poleg se b e ustavnega ministrstva, prenehal vladati, s tem pa da je pretrgana tudi zveza s Švedsko. Kralj in švedska vlada sta s e hotela upirati, toda Norvežani so napravili ljudsko g la so vanje, ki so se ga ud eležile štiri petine vo livcev. Za ločitev od Šved ske se jih je izreklo 368.000, proti ločitvi pa samo 184. Sed aj so se se ved a Švedi vdali in oktobra 1905 se je v popolni slogi izvršila ločitev. Ker je pri novem plebiscitu nad štiri petine Norvežanov g la sovalo za monarhijo, je skupščina soglasno izvolila za kralja danskega princa Karla, ki je pod imenom Hakon VIL nastopil vlado. Nova država je šla svojo dem okratično pot naprej. L. 1913 je dala tudi ženskam aktivno in pasivno volivno pravico, obenem pa je kralj izgubil pravico »veta« in postal samo nekak kronani predsednik republike. Razvoj elektrifikacije je po sp ešil industrializacijo tudi na Norveškem , toda d e la v ce so zadovoljili z dobro socialno zakonodajo. Splošno b lag o stanje se je silno dvignilo, z njim pa tudi narodna zavest in duhovna kultura
komaj
dva
in
polm ilijonskega,
p rej že skoraj potujčenega
naroda. Bolj konservativna je ostala Š v e d s k a , razvila industrija
čep rav se je tudi tam
in z njo delavsko v p rašan je. Pod novim
kraljem
Gustavom V. je bila 1.1910 uvedena splošna volivna pravica. Dve leti nato je spodnja zbornica sklenila tudi žensko volivno pravico, toda zgornja zbornica jo je zavrnila. Iz strahu pred Rusijo se je začela Š ve d ska v teh letih krepkeje oboroževati. Ta strah jo je zbližal zopet z Norveško, s katero sta že 1.1908 sklenili pogodbo o obveznem raz sodišču za m ed seb o jn e spore, konec 1.1912 so si pa vse tri severne države, Švedska, tralnost.
Norveška
in
Danska,
obljubile m edsebojno nev
Na D a n s k e m je imela nesrečna vojna in izguba Schlesw igHolsteina važne p o sled ice v notranji politiki. Radikalna narodna stran ka, ki je bila izzvala vojno, je stopila v o zad je in konservativci so v novi ustavi I. 1866 okrepili pravice kralja in zgornje zbornice. Ko so pa radikalci zopet dobili večino v poslanski zbornici, jim kralj Kristijan IX. ni hotel dati vlad e in nastal je hud ustavni boj, ki je trajal v e č kot d ve d esetletji in se še le I. 1894 končal z nekakim kompromisom. V naslednjih letih je dem okratizacija, zlasti tudi po zaslugi socialistov, naglo n apredovala in I. 1901 se je kralj vdal parlamentarnemu načelu in izročil vlado levici. Ta je znižala vo jn e stroške in p ravičneje raz d elila davčna brem ena. Pod novim kraljem, slabotnim Friderikom VIII. je dem okracija dokončno zm agala, in I. 1914 je tem eljita volivna re forma prinesla volivno pravico tudi ženskam. Vzporedno z dem okra tizacijo Danske je šla osam osvojitev I s l a n d a . Ta je že I. 1893 dobil p recejšn o sam oupravo, ki se je nato bolj in bolj izpopolnjevala. N ajbolj dem okratična evropska država je bila slej ko prej Š v i c a . Ko so pod vplivom nem škega zed in jen ja I. 1874 razširili pravice zvezne vlad e, so obenem uvedli ljudsko g laso van je o vsakem novem zakonu (referendum ). Tudi Švico je evropski politični položaj silil k obo ro že vanju in kljub odporu socialistov je bila I. 1907 uvedena obvezna vojna služba v milici. V gospodarskem oziru je Švica zlasti izpopolnjevala svoje železn ice ter visoko dvignila tako tujski promet kot kmetijstvo in industrijo.
v in i
PRED NOVIM VIHARJEM
Aneksijska kriza Balkanski polotok je bi! po zedinjenju Italije in Nem čije edini del Evrope, kjer so bile državne m eje še neustaljene in se je imperializem velesil izživljal po skoraj kolonialnih metodah. Na berlinskem kongresu sta zm agali v bistvu A nglija in Avstro-Ogrska kot zaščitnici Turčije nad Rusijo, ki je hotela skupaj z balkanskimi narodi Turčijo uničiti. Zato je bil berlinski kompromis umetna zg radba, ki se je ob prvem sunku začela rušiti in je nazadnje pokopala pod seb o j že davno labilno evropsko ravnotežje. Ta prvi sunek je bila a n e k s i j a B o s n e i n H e r c e g o v i n e po Avstro-Ogrski, obenem pa je bil to prvi povod, ob katerem se je ločitev Evrope v dva tabora jasno in grozeče po kazala. Vedno v e č je n ezadovoljstvo avstro-ogrskih Jugoslovanov je obra čalo njih p o g led e k svobodni Srbiji, kar je dunajske državnike po pravici skrbelo. Posebno na Bosno, kjer je še vedno vladal cesarski general, kmet pa tlačanil mohamedanskim begom , je imela sosedna Srbija kot dem okratična država svobodnih malih posestnikov privlačno moč. Bosensko prebivalstvo je vedn o o d lo čn eje zahtevalo svoj d elež pri upravi d ežele, vlada si mu pa ni upala dati nikakih ustavnih pravic, dokler ni bil državnopravni položaj Bosne dokončno urejen. Da je treba na jugu nekaj ukreniti, dokler še ni prepozno, je uvidela zlasti bojevita struja okoli prestolonaslednika F r a n c a F e r d i n a n d a , ki se je z I. 1906 začel staremu cesarju nestrpno vrivati za nekakega sovladarja. Na vodilna mesta v armadi je
spravil svo je zaupnike: za
vo jn ega ministra Krobatina, za poveljnika m ornarice Hausa in zlasti Conrada Hötzendorfa za načelnika g eneralneg a štaba. Ta je na vse kriplje pripravljal vojno, s katero je hotel ponižati nezvesto zaveznico Italijo, Srbijo pa uničiti, preden bi si Rusija od japonskih porazov in dom ače revolucije opom ogla. Sicer manj bojevit, pa enako odločen in uspehov željan je bil novi avstro-ogrski zunanji minister baron A e h r e n t a l , ki je nastopil malo pred Hötzendorfom jesen i 1906 kot naslednik G oluchow skega. Kot bivši poslanik v Petrogradu je poznal slabost Rusije in jo je hotel izkoristiti v prid svoji državi na Balkanu. N ajprej je konec januarja 1908 presenetil svet z novico, da hoče Avstro-Ogrska s sultanovim privo ljenjem zgraditi železnico od bosenske m eje pri Uvcu skozi Novopazarski sandžak do Kosovske Mitroviče, od koder je že vodila že le z nica k Solunu. Ta načrt, da bi si monarhija neodvisno od Srbije ustva rila zvezo s solunskim pristaniščem , ni bil nov, a so ga zaradi odpora Rusije že dvakrat opustili. Ravnokar minula carinska vojna s Srbijo in pa konkurenčni načrt žele zn ice od Donave čez Niš k Ulcinju, ki bi omogočil Srbiji izhod na morje, sta povzročila, da je se d aj Aehrental nap ovedal sandžaško železnico. S tem je sam ovoljno prelomil mürzsteški dogovor z Rusijo; obe državi sta dobili na Balkanu proste roke, kar ju je privedlo do dogodkov I. 1914. Proti Aehrentalovem načrtu so bile razen Nem čije in Turčije vse evropske države, najbolj seved a Rusija in Srbija, pa tudi Italija in Anglija. Pomirile so se šele, ko je Aehrental pristal na njihovo zahtevo po oni transverzalni železnici od Donave k Jadranu, o kateri je ve d e l, da je sultan ne bo zlepa dovolil. Rusi so se užaljeni približali Angležem in kralj E d v a r d VII. se je odzval carjevem u vabilu in ga junija 1908 obiskal v pristanišču R e v a l u (Tallinu). Edvard je bil prvi angleški kralj, ki je obiskal Rusijo, in ker so bili v spremstvu obeh vlad arjev tudi vodilni državniki in vojskovo dje, je revalski sestanek nemalo preplašil Avstro-Ogrsko in Nemčijo. Izvolski ju je potolažil, da niso proti njima nič sklepali, gotovo pa se je A nglija pritoževala zaradi naraščanja nem ške m ornarice, kot se je pritoževala Rusija zaradi A ehrentalove ofenzive na Balkanu. Najbrž je Izvolski že tu sprožil željo po svobodnem izhodu skozi Bospor in Dardanele, ki jo je kmalu
nato sporočil tudi Aehrentalu, nam igujoč, da bi si istočasno AvstroO grska lahko prisvojila Bosno. O b o je je naenkrat postalo aktualno, ko je v začetku julija izbruh nila m l a d o t u r š k a re valsk eg a sestanka. so nam reč
revolucija. Mladoturki
m islili, da je
Tudi ta je bila nekak odmev
bil na
p erjen predvsem zo p er Turčijo in da bodo s e d a j v e le s ile energično p o seg le
v
m akedonsko
zmedo.
Da bi jih prehiteli, so za čeli z vo ja ško revo lu cijo v M akedoniji. Proglasili so ustavo iz I. 1876, ki jo je moral sp rejeti tudi sultan. Sed aj so bili vsi n jeg o vi p o d lo ž niki en ak o p ra vn i; v prvem veselju so se kristjani in Turki bratili po ulicah, iz M akedo n ije pa je po lagom a izginil v es evropski re formni aparat. K volitvam v novi turški parlam ent bi bili upravičeni tudi p reb ivalci Bosne in H erceg o vine, zato je moral sed aj Aehrental bo lj zaradi Turčije kot zaradi Srbije hiteti z aneksijo. Ko je dobil načelni pristanek N em čije in Italije,
B a ro n L e x a A e h r e n t a i
se je sredi septem bra se šel z Izvolskim. Tudi ta se ni upiral aneksiji, zlasti ker je Aehrentai obljubil hkrati izprazniti Novi Pazar. Seved a je hote! Izvolski pri tej priliki d o seči za Rusijo izhod skozi morske ožine, oboje pa naj bi se zgodilo z revizijo berlinske p o g o d b e iz 1.1878 na konferenci prizadetih velesil. Želel je tudi, da bi se aneksija še odložila, vsekakor pa naj bi ga prej še obvestili. Aehrentai mu je v s e to obljubil. Nato je šel Izvolski v Pariz in London, kjer pa za svo je nam ere ni našel dosti razum evanja. Nova turška ustava je spravila v neprijeten položaj tudi Bolgarijo, ki je bila še vedno del Turčije. Zato je bil bolgarski knez Ferdinand že konec septem bra v Budimpešti in na Dunaju, kjer
se je dogovori! o skupnem nastopu. Takoj po vrnitvi je 5. oktobra v Trnovu p ro glasil neodvisno » b o l g a r s k o c a r s t v o«. N aslednji dan pa je cesar Franc Jo žef razširil svo je vlad a rske p ravice na Bosno in H ercegovino in odpoklical avstrijske posadke iz N ovopazarskega sandžaka. Ta nepričakovana naglica je povzročila v Evropi silno razburjenje. Izvolski, ki ga je Aehrental komaj dva dni prej ob vestil, se je čutil grdo p re varjen eg a, kajti Avstro-Ogrska si je vzela Bosno, o izhodu skozi morske ožine za Rusijo pa ni bilo govora. Z A ngleži vred je odločno zahteva! konferenco v e le sil, dočim je Aehrental trdil, da se vsa stvar tiče samo Avstro-O grske in Turčije, ali pa naj bi konferenca aneksijo kar brez razprave potrdila. Tudi Turčija je proti pričakovanju odločno nastopila. Sam ozavestni M ladoturki, ki so sim patizirali z A n g leži, so organizirali zelo neprijeten bojkot avstrijskeg a blaga in pri silili A ehrentala k pogajanjem . Šele ko so dobili na račun državnih posestev v Bosni in H ercegovini 54 m ilijonov kron, so se pomirili in priznali aneksijo (februarja 1909). Tudi v zavezniški Italiji je javn o mne nje o b sojalo aneksijo , zahtevali so odstop zunanjega ministra Tittonija in teritorialno kom penzacijo ob Soči ali v Tirolah. V parlam entu so govorili zelo b o jevito , generalni štab pa je že v se p rip ravil za mobi lizacijo . Toda ko so v Rimu zv e d e li, da Rusija ni sposobna za vo jsko in da je tudi A nglija in Francija nočeta, so vzeli radi ali neradi aneksijo na znanje. N ajhuje je zadela ane ksija Bosne in H ercegovine S r b i j o , saj je kralj Milan nekoč d e ja l, da je on edini Srb, ki je pozabil na oku p acijo Bosne. Dotlej so vsi Srbi živeli v upanju, da je avstrijska okupa cija le začasna in da bo Bosna prej ali slej pripadla njim. Srbsko javno mnenje je zahtevalo vo jn o in narodna skupščina je dovolila zanjo kredite. Prestolonaslednik in Pašič sta šla v Petrograd, k je r jim a je car d ejal, da Rusija ne bo priznala a n e ksije, vendar naj Srbija ostane mirna in naj ne izziva. Zunanji m inister M ilovanovič je skuša! v Parizu in Londonu izposlovati avtonom ijo Bosne in H ercegovine z garancijo v e le sil, Srbiji pa dobiti p ristanišče na Jadranu. Povsod je dobil le lepe b esed e in tudi Turčija se ni odzvala pozivu za skupen nastop zoper Avstro-Ogrsko, Položaj je postajal vedno bolj nevaren, zlasti ker so
na Dunaju Hötzendorf in njegovi pritiskali na »preventivno« vojno s Srbijo. N azadnje je bilo vse odvisno od obeh zaveznic, srbske za v e z nice Rusije in avstro-ogrske zavezn ice Nem čije. Tudi N e m č i j o je Aehrental še le zad n je dni obvestil o nam e ravani aneksiji, ki cesarju Viljemu kot turškemu zaščitniku ni mogla biti všeč. Hudo je zab avljal čez habsburško verolom nost, pritrditi pa je moral Bülowu, da je treba edineg a zvesteg a zaveznika, ki ga Nemčija še ima, brezpogojno podpreti. Drugače je bilo z
Rusijo.
Konec
leta 1908 je govoril IzvoSski v dumi zelo miroljubno in po novem letu se je že vid elo , da s konferenco ne bo nič. Ko sta se nato AvstroO grska in za njo še Bolgarija s Turčijo sporazum eli, je Srbija na pri g o varjan je vele sil izjavila, da prepušča rešitev bosenskega vp rašanja njim, ne da bi zahtevala za se odškodnino. Ker Avstro-Ogrska s tem še ni bila zadovoljna in je Rusija vztrajala pri zahtevani konferenci, krize ni hotelo biti konec. Tedaj je Biilow 23. marca pritisnil na Rusijo s p red logom, naj se skliče konferenca, toda prej mora Rusija izjaviti, da prizna aneksijo. Zahteval je odgovor: da ali ne, sicer, je d e jai, bo Nem čija opustila p o sredo vanje in odklonila odgovornost za n ad aljnje dogodke. To je bil v resnici ultimat in za boj nepripravljena Rusija se mu je morala vdati. Seved a je bila se d aj konferenca nepotrebna in je tudi nikoli ni bilo. Za Rusijo je priznala aneksijo tudi Italija, medtem ko sta Francija in Anglija zahtevali, da se prej reši avstrijsko-srbski spor. Ker je Aehrental grozil Srbiji z ultimatom, so v e le sile pritisnile na srbsko vlado , ki je 31. marca izjavila, da z aneksijo Bosne in H erce govine njene pravice niso bile kršene in da hoče ostati s sosedno monarhijo v prijateljskem razmerju, v dokaz pa bo zm anjšala svojo vojsko na stanje, kot je bilo spom ladi leta 1908. Tako se je prvi, na srečo le diplom atski spopad med obem a evro p skima taboroma končal z zm ago trozveze. Toda ta zmaga je bila Pirova zmaga in Biilow se je zelo motil, ko je pisal, da »pomeni potek bo sen ske krize konec obkroževalne politike Edvarda VII.« V resnici se je o bkro ževan je šele prav začelo . Hudo užaljena Rusija, ki je morala pri znati aneksijo, ne da bi dobila izhod skozi ožine, se je iz je z e na Nem čijo še bolj približala A ngliji in hitela z oboroževanjem , da bi je prihodnji spo p ad ne dobil zopet n epripravljene. V Srbiji je prestano
ponižanje okrepilo odpor vseg a naroda zo p er nemško prodiranje na Balkan. Strankarski boji so stopili v o zad je in pod modrim Pašičevim vodstvom se je država naglo krepila in zlasti tem eljito oboroževala. V Italiji je bosenska izkušnja vzbudila bo jazen, da se ne bi nekega dne
Avstro-Ogrska in
Rusija sami brez
Italije sporazum eli o delitvi
Balkana. Zato je pričel Tittoni tajna po g ajan ja z obem a. Ker so tudi Rusi iskali Italijo, je prišlo že oktobra 1909 do sestanka med carjem in italijanskim kraljem v Racconigiju pri Turinu. Sestanka so se udeležili tudi oba zunanja ministra Izvolski in Tittoni ter predsednik italijanske vlad e Giolitti. Sporazum eli so se črno na belem , da se mora pri m ore bitnih izprem em bah na Balkanu uveljaviti narodno načelo in izključiti vsaka tuja oblast. G le d e evro pskega vzhoda pa bosta obe državi s kako tretjo državo v b od oče samo sporazumno sklepali dogovore; Italija bo pom agala Rusiji v vprašanju morskih ožin, ta pa bo podpirala italijanske interese v Tripolitaniji in Cirenaiki. Ta dogovor naj bi ostal strogo tajen in Tittoni ga je res že četrti dan izrecno zatajil pred Avstro-Ogrsko. Tudi ga ta dogovor ni oviral pri nadaljnjih pogajanjih z njo; njih rezultat je bil tajni sporazum, ki ga je m esec k asn eje pod pisal Tittonijev naslednik. V njem sta si Avstro-Ogrska in Italija oblju bili, da se ne bo nobena brez so delo van ja so p o g o d b en ice dogovar ja la s kom tretjim o sprem em bah na Balkanu in da si bosta vsak tak predlog med seb o j sporočili. Z obem a pogodbam a je bila tepena Avstro-Ogrska. Sama si je popolnoma zvezala roke na Balkanu v nadi, da bo s tem Italijo zares pridobila za trozvezo, Italija je pa v Racconigiju Avstro-Ogrsko sploh izključila z Balkana, ker naj bi se ta delil po narodnem načelu. To točko p o g o dbe so iz Petrograda javili v Beograd, Sofijo in na Cetinje. Decem bra 1909 je pa že sklenil Izvolski tajno vojno konvencijo z Bol garijo, ki mu je obljubila pom oč v morebitni vojni z Avstrijo, Nemčijo, Romunijo ali Turčijo. Pozvali so tudi Francijo in Anglijo, da se pridružita italijansko-ruskemu sporazumu o Balkanu, kar sta o be radi storili; s tem je Italija g led e Balkana in Sredozem lja tako rekoč pristopila k trojnemu sporazumu. Po sled ice so se kmalu po kazale: najprej je šla Francija v Maroko, nato Italija v Tripolitanijo, n azadnje pa so se zvezale bal kanske krščanske države in udarile na Turka.
Še enkrat Maroko A lgeciraška konferenca s svojim kompromisom m aroškega vp ra šanja seved a ni spravila s sveta. Razni napadi na Evropejce so dali Francozom povod, da so po šiljali čete v Maroko. Tako so poleti 1907 o b streljevali in zased li Casablanco, kar je Nem ce nem alo razburilo. Še v e č ja napetost je nastala, ko je je se n i 1908 nem ški konzul v C a sa b la n ci ščitil d e z e rte rje tujske le g ije, a so mu jih Francozi s silo iztrgali. Slo je za o bču tljivo na rodno čast in nekaj dni je zares d išalo po vojni. Toda
Nemci so
se, delom a iz ozirov na takrat p e re č e bosensko vp ra ša n je, le podredili haaškem u razsodišču in fe b ru a rja 1909 ce lo sklen ili s Fran cijo novo pogodbo. Priznali so ji zopet v Maroku prven stven e po litične
in terese,
Francozi
pa
so
o blju biii spoštovati neodvisnost d e ž e le in ondotne gospodarske in terese N em čije. Napetost s Fran^
T e o b a ld p l. B e th m a n n H o llw e g
cijo je s tem p re c è j popustila in nemški kancler Bülow bi rad sed aj tudi z A nglijo prišel do kakšnega sporazuma. Pripravljen je bil pomorsko obo ro ževan je nekoliko zavreti, toda ker se je temu upiral admiral Tirpitz, na angleški strani pa G rey Nemcem zlasti po bosenski izkušnji ni zaupal, so mu vsi poizkusi spod leteli. Ko je kmalu nato (junija 1909) Bülow iz notranjepolitičnih raz logov odstopil, svojem u nasledniku ni zapustil p reveč sijajn e dediščine. Ta naslednik je bil dosedanji državni tajnik notranjih zadev Teobald pl. B e t h m a n n
Hollweg.
Kot upravni uradnik ni prišel d aleč po
svetu in je kljub v sej učenosti in vestnosti, ali pa ravno zaradi nje, bil p reveč okoren in neodločen, da bi bil v teh časih idealen zunanji
minister. Tega se je sam zaved al; zato si je n asled nje leto kljub cesar jevem u odporu vzel za državnega tajnika zunanjih zad ev spretnega, a p recèj brezvestneg a diplomata K i d e r l e n - W ä c h t e r j a , ki v marsičem spom inja na Bismarcka. Isto leto je prineslo še nekaj izprememb na evropski politični pozornici. Maja 1910 je po kratki bolezni umrl kralj Edvard VII., čigar Nemčiji neprijazno zunanjo politiko je nadaljeval sir G rey, medtem ko je Edvardov sin in naslednik J u r i j V. stal skromno v ozadju. V septem bru pa je dobila Rusija novega zu nanjega ministra
Sazonova,
medtem ko je šel Izvolski za p o sla
nika v Pariz. Tam je bil za poslanika tudi Tittoni in oba sta po svojih močeh utrjevala protinemško koalicijo. Ta se je kljub nekaterim teža vam, kot je bil rusko-angleški spor v Perziji I. 1909, pa tudi kljub car jevem u obisku v Potsdamu in Viljem ovem u na Angleškem , vedno bolj krepila, kar so Nemci imeli kmalu priliko spoznati. Nova radikalna vlada, ki je spom ladi I. 1911 nastopila v Franciji in v kateri je bil stari nemški neprijatelj D elcassé, je začela z energično politiko v M a r o k u. Ko so nastali upori zoper sultana, ki se je p reveč vd ajal Francozom, so ti maja 1911 zased li maroško prestolnico Fez, češ da hočejo zaščititi Evro p ejce pred morebitnimi nasilji. S tem so zopet razburili Nem ce, ki so se takoj potegnili za neodvisnost Maroka in tožili o kršitvi algeciraških sklepov. V resnici je pa vo dja nem ške zunanje politike Kiderlen s cesarjem vred že davno obupal nad Marokom in hotel le izsiliti od Francozov čim v e č jo odškodnino za to, da ga jim popolnoma prepusti. Kiderlen je mislil na francoski Kongo, s čigar pridobitvijo bi skupaj s Kamerunom in morebiti še Nemško Vzhodno Afriko nastala ogromna nemška kolonija sredi Afrike. Ker Francozi niso marali ničesar ponuditi in je v Parizu sestavil Caillaux novo vlado, je hotel Kiderlen pritisniti z grožnjo. Po njegovem nasvetu se je 1. julija 1911 v južnom aroškem pristanišču Agadirju zasidrala nemška križarka »P a n t e r« , da varuje »znatne nem ške interese v onih pokrajinah«. Ta »panterjev skok« je napravil še dosti v e č razburjenja po svetu kot svoj čas Viljem ov pohod v Tanger. Skoraj bolj kot Fran cozi so se se d aj razburili Angleži, ki niso mogli trpeti, da bi se u ve ljavljala Nem čija na atlantski obali in še v bližini G ibraltarja. Angleški minister Lloyd G eo rg e je na nekem banketu zelo bojevito govoril
o varstvu življenjskih koristi svo je dom ovine, kar so vsi razumeli kot grožnjo nemškim tvegati. kritičnih
Nemčiji. Ta se je medtem že po g ajala zahtevam po celem Kongu uprli, vojne Po dolgem m ešetarjenju, med katerim momentov, je bil 4. novem bra podpisan
s Francozi, ki so se si pa tudi niso upali je bilo nekaj zelo sporazum, s katerim
je Nem čija po večala svojo kolonijo Kamerun, tako da je na dveh krajih segala do Belg ijskega Konga. V Maroku si je sicer še za va rovala razne go spod arske ugodnosti, vendar je smela Francija, kadar bi smatrala za primerno, proglasiti svoj protektorat nad d o sle j samo stojno deželo. Nemška javnost, ki je po sam ozavestnih Kiderlenovih gestah pri čakovala, če že ne pol Maroka, pa v e s Francoski Kongo, je bila zopet razočarana. Polovica prid o bljeneg a ozem lja so bila nerabna močvirja in pragozdi, vrh tega se je pa še zd elo, da si Nemci ne upajo začeti vojne zaradi angleških groženj. Francozi so pa očitali svoji vladi, da je Nemce po nepotrebnem obd arovala, in Caillaux se je moral tudi zaradi tega umakniti Poincaréju, ki je bil odkrit sovražnik Nem čije. Tako je tudi druga maroška kriza Nem čijo še bolj osam ila, njene na sprotnike pa zbližala. Poleti 1911 so francoski in angleški vojaški stro kovnjaki že napravili neo bvezen načrt o sodelovanju obojih čet v primeru vo jn e z Nem čijo, kmalu nato sta isto storila tudi francoski in ruski generalni štab. Francoski uspeh v Maroku je sled n jič avtomatično sprožil tudi pohod Italijanov v Tripolitanijo.
Italija gre v Tripolitanijo Utrditev notranjih političnih razmer kakor tudi veliki gospodarski n apredek države v zadnjem desetletju sta silno dvignila sam ozavest Italijanov. Javno m nenje je zahtevalo, da se mora nova Italija u velja viti v svetu, kot se spodobi naslednici starega Rima in srednjeveških Benetk. Tudi število prebivalstva, ki je zrastlo od 26 milijonov I. 1871 na 34 milijonov I. 1911, ne vštevši 6 milijonov italijanskih izseljen cev, je sililo h gospodarski in teritorialni ekspanziji. Ta je stremela za »neodrešenimi« ozem lji Avstro-Ogrske in čez Jadran na Balkanski pol-
349
otok, toda tu je bila povsod vezana po trozvezni pogodbi, ki je za enkrat še ni kazalo odpovedati. Druga smer italijanske eksp an zije je šla na jug k severni afriški obali. N ajbližji plen — Tunezijo — je Italija tam zam udila, zato je tem že ljn e je uprla svo je oči v sosedno T r i p o l it a n i j o ,
katere pridobitev je nad vse skrbno pripravila. Saj
je dosegla priznanje svojih zahtev od Nem čije in Avstro-O grske, kakor tudi od Francije, A nglije in Rusije. Sed aj ji je bilo treba le počakati primerne prilike, da spravi svoj plen na varno. Ta prilika se je
bližala z razvojem dogodkov v Maroku. Brž ko
se
je odiočilo, da postane Maroko francoski, je mogla Italija v smislu dogovora seči po Tripolitaniji. O dlašati ni sm ela, ker bi se utegnili Francozi prem isliti, pa tudi zato ne, ker je v e d e la iz Racconigija, kaj pripravlja Rusija na Balkanu, za takrat pa je hotela imeti že proste roke. Spomladi I. 1911 je zopet prevzel vlado prvi italijanski državnik G i o i i 11 i in v juniju je že zbornica soglasno dovolila kredite za pohod v Tripolitanijo. V avgustu so bile tudi v e le sile o b ve šče n e o tem, kaj se pripravlja, 28. septem bra pa je že italijanski poslanik v C ari gradu izročil turški vladi ultimat zaradi slab eg a ravnanja z Italijani in oviranja italijanske trgovine v Tripolitaniji. Ker Turčija ni kar do vo lila za se d b e , so ji Italijani čez 24 ur napovedali v o j n o in zadn jeg a septem bra že obstreljevali mesto Tripolis. V naslednjih tednih so hitro zavzeli obalna mesta, v notranjosti so pa zadeli na hud odpor. Č ep ra v ni bilo dosti turškega vojaštva v d eželi in je italijanska mor narica onem ogočila nad aljn je transporte, so dali fanatični domačini Italijanom toliko opravka, da so morali nazadnje po večati svojo ar mado na blizu 200.000 mož. Zato jih je ved n o bolj mikalo, da bi zg ra bili Turčijo na kakšnem bolj občutljivem mestu, najrajši v Evropi, in jo tako spravili na kolena. Tako je začela tripolitanska vojna bolj in bolj vplivati na politični položaj v Evropi, predvsem na razm erje Italije do njenih zaveznic v trozvezi, ki sta bili obe turški prijateljici. V Nemčiji so ja v n o o bsojali »roparski pohod« in mnogi so mislili celo na zvezo s Turki, v Avstriji je pa Conrad silil v cesarja, naj bi izrabil priliko in padel nezan esljivi zaveznici v hrbet. Seved a cesar o tem ni maral slišati in Conrad je moral na Aehrentalovo zahtevo odstopiti. Tudi v Nemčiji je zm agalo
m nenje, da bo trozveza v bodoči vojni vsaj nekoliko koristila, ker bo Italija ostala, nevtralna, dokler ne pride do prvih odločitev na fran coski fronti. Proti pričakovanju pa tudi A nglija in Francija italijanskem u podjetju nista bili naklonjeni. Ker so Francozi pustili na svojih ladjah turškim oficirjem potovati v Tripolitanijo, je prišlo spom ladi I. 1912 do neprijetnih sporov. To je Ita lijo zopet prib ližalo starima zavezn icam a, zlasti N em čiji, medtem ko novi avstro-ogrski zunanji minister grof B e rc in told, ki je nastopil po A ehrentalovi smrti feb ruarja I. 1912, tudi ni zaupal Italiji.
Ko so Italijani dvakrat sku šali vdreti v Dardanele in so za se d li otok Rod ter otočje Dodekanez, je nastala nova napetost. Berchtold je v smi slu tro zvezn e pog odbe za hteval ko m pen zacij in Nem č ija je ponovno p o sredo vala v prid Italiji, da bi jo te sn e je p riv ezala na trozvezo. Š e le ko so je se n i balkanski zavezn iki strli turško moč in se je na albanski obali po
N o v i p o lm e s e c . (R u s k a k a rik a t u r a n a n e m šk i v p liv
ja v ila srbska vojska, sta se
v T u r č iji.)
Avstro-Ogrska in Italija sprijaznili; v svarilo Rusiji in Srbiji je bila 5. decem bra 1912 trozveza, ki bi junija 1914 potekla, podaljšana za nadaljnjih šest let. Vojna napoved štirih balkanskih držav je končno prisilila sultana, da je 18. oktobra sklenil z Italijo mir v L a u s a n n u in ji proti denarni odškodnini prepustil Tripolitanijo in Cirenaiko, ki so jo uredili Italijani kot novo kolonijo Libijo. Afriška vojna seved a ni ostala brez vp liva na notranji razvoj v Ita liji, zlasti ker je zahtevala proti pričakovanju dosti časa in žrtev. V
splošnem je ves narod složno nastopil, le internacionali pridružena socialistična stranka se je izrekla proti vojni. Ko je strankin zbor štiri p oslan ce, ki so glasovali za vojne kredite, izključil, so ti pod v o d stvom Bissolattija ustanovili posebno »italijansko socialistično-reformistično stranko«. Nekako plačilo narodu za n jegovo patriotično za držanje je bila v o l i v n a r e f o r m a I. 1912, ki je prinesla skoraj splošno volivno pravico. Namesto dotedanjih 8% je po slej volilo kar 20% prebivalstva. Šele se d aj je bila tudi dovoljena plača poslancem , s čim er je bil storjen velik korak k dem okratizaciji države. Prve vo litve po novem zakonu so se vršile je se n i I. 1913. U deležba ni bila v e lika. Katoličani so volili tiste kandidate od vladnih strank, ki so se obvezali, da ne bodo glasovali za proticerkvene zakone. G iolittijeva vlada je še dobila p recejšn o večino, čep rav so socialisti število svojih m andatov podvojili. Ko so ga pa pri vprašanju, kako kriti stroške za tripolitansko e ksp ed icijo , radikalci zapustili, je spom ladi 1914 odstopil. Sledil mu je konservativec S a I a n d r a , s katerim je prišel po dolgih d esetletjih na vlado zopet južnjak. N jegova naloga je bila menda le varovati mesto Giolittiju, toda začetek evropske vo jne mu je vlad anje proti pričakovanju po d aljšal, G iolittijevo vrnitev pa odložil tja do I. 1920.
Balkanski vojni Mladoturški režim je sultanove krščanske podložnike hitro razo čaral. Novi centralizem in nacionalizem ni bil kljub zunanjim ustavnim oblikam nič manj nasilen kot despotizem Abdul-Hamidov. Upirali so se mu ne le kristjani, ampak tudi Arabci in zlasti A l b a n c i . Ze od I. 1909 so se vrstili upori A lbancev, podporo pa so dobivali iz Črne gore, za katero je stala Italija. To se ve d a ni moglo biti v še č Avstriji, še manj pa Srbiji, ki je upala preko tega ozem lja doseči zaželeni izhod na morje. Spom ladi I. 1911 se je že zdelo, da se bo tu sprožilo celo balkansko vp rašan je, vendar je prišel končni sunek šele malo kasn eje z italijanskim pohodom v Tripolitanijo. Balkanske države, v prvi vrsti Srbija, so enako kot Rusija hotele pri bodočih izprem em bah na Balkanu izključiti Avstro-Ogrsko. To je
bil smisel razgovorov v Racconigiju in na tej podlagi sta si prizadevala tako Izvolski kot n jegov naslednik S a z o n o v zediniti balkanske države, m isleč spočetka tudi na Turčijo. Ko si je Italija vzela svoj v Racconigiju izgovorjeni d elež, je skušala tudi Rusija dobiti svo jeg a. Proti koncu I. 1911 je njen carigrajski poslanik Čarikov zahteval prehod skozi Dardanele za ruske vo jne ladje, za plačilo pa je obljubljal Porti po sred o vanje v njenih sporih z balkanskimi sosedi in jam stvo za po sest Carigrada. Ker A ngleži in Francozi ruske zahteve iz umljivih raz logov niso dosti podprli, Nemci in Avstrijci pa so ji odločno naspro tovali, jo je Porta oholo zavrnila. Sazonov se je izgovoril, da je Č a rikov delal na svojo pest, in ga spom ladi 1912 odpoklical. Seved a se je Turčija s tem zam erila Rusiji, ki se je čutila podobno prikrajšano kot nekoč ob aneksiji Bosne in H ercegovine. Balkanska zveza se je pa se d aj sklenila brez Turčije in — proti nji. N ajveč zaslug za to zvezo ima ruski poslanik v Beogradu N i k o l a j H a r t w i g . Težave sta mu delala zlasti nestalna politika carja Ferdinanda, ki se ni hotel zameriti ne Avstriji ne Rusiji, in pa bolgarskosrbska nasprotja v M akedoniji. Sledn jič je bila 13. marca 1912 le po d pisana pogodba, kjer sta si Srbija in Bolgarija obljubili pomoč, če bi kaka tuja sila skušala zasesti del turškega ozem lja na Balkanu. Še v ažn ejši je bil tajni dodatek, ki je določal skupen nastop zoper Tur čijo in razdelitev njenega ozem lja, za razsodnika v morebitnih sporih je bil pa postavljen ruski car. Konec maja se je pridružila tej zvezi tudi G rčija, naslednji m esec pa še Črna gora. Ko so Bolgari o tem obvestili Sazonova, jih je svaril pred prenagljenostjo. Tudi Poincaré, ki je bil na obisku v Petrogradu, je zaskrbljen d e jal, da vidi v b al kanski zvezi kal za vojno z Avstrijo. Rusija se nam reč še ni čutila do volj krepko, francoski kapitalisti pa so se bali za svo je naložbe v Turčiji. Ker se tudi Anglija — že zaradi m oham edancev v Indiji — ni marala zameriti Turčiji, so ji na avstrijsko pobudo vse v e le sile pripo ročile, naj s primernimi reformami zadovolji svo je krščanske podlož nike. Na svojem potovanju po evropskih prestolnicah je nato Sazonov organiziral skupen nastop v e le sil; v njih imenu sta Avstrija in Rusija sporočili balkanskim državam , da v e le sile o b so jajo vsako vojno in da ne bodo dovolile nobenih teritorialnih izprememb na Balkanu.
Toda bilo je že prepozno, kajti n aslednji dan, 8. oktobra, je Črna gora vojno že začela. Balkanske države so se izmuznile vodstvu Evrope ter vze le svojo usodo same v roke. Vsem so že davno presedala brezplodna posred o vanja in prazne ob ljube reform. Tudi razvoj do godkov v Turčiji je silil k odločitvi. Tam je nova oficirska zarota vrgla vlad o , parlam ent je bil razpuščen in nad Carigradom proglašen nagli sod. Nova vlad a je hotela pomiriti A lb ance s p recejšno avtonom ijo; toda avtonomna A lb an ija , ki bi prišla takoj pod avstrijski v p liv, je po menila veliko nevarnost za Srbijo. Enako koi Srbiji se je mudilo tudi G rčiji. Tam je že d ve leti vlad al modri V enizelos, ki je vedno mislil na osvoboditev rodne Krete, sed aj se je moral pa še bati, da si ne vzam ejo grških otokov Italijani. Zadnji povod za vojno je dal ve lik pokolj kristjanov v Kočanih, ki je razburil javno m nenje posebno v Bolgariji. Konec septem bra so zavezniki m obilizirali in nato z ultimatom zahtevali od Porte tem eljite reforme. Ker ga je seved a od b ila, so ji dober teden za Črnogorci tudi ostali trije zavezniki n ap o vedali vojno. Neposlušnost Balkancev evropskih diplom atov ni dosti razburila, ker so bili p repričani, da bo zm agala Turčija ali pa bo ostal boj ne odločen, tako da bodo kmalu imeli priliko za p o sredo van je. V tem mnenju so jih p o trjevale izkušnje zadnjih vo jen in pa d elo van je nemških vo jaških inštruktorjev v Turčiji. Tudi je Turčija sed aj brž sk le nila z Italijo mir in bila nasproti zaveznikom v p recejšni prem oči. Toda turška arm ada je bila o slab ljen a od strankarskih b o jev in je velikokrat trpela pom anjkanje živeža in streliva, kajti pristno turške zanikrnosti in korupcije nekaj ducatov nemških o fic irje v ni moglo od p raviti. Na sprotno se je pa sijajn o izkazal vsestranski nap redek krščanskih držav, zlasti Srb ije in Bo lgarije, ki sta nosili glavno breme te vo jn e. Prva srbska arm ada pod poveljstvom prestolonaslednika Aleksandra je že 23. in 24. oktobra prem agala glavno turško vo jsko pri K u m a n o v e m in nato brez boja zasedla Sko plje. Druge srbske čete so po uspešnih bojih zased le N ovopazarski sandžak, Kosovo in M etohijo, kjer so se sešle s Črnogorci. Turki so se o d lo čn eje p ostavili v bran še le nad Prilepom in zlasti okrog Bitolja, ki so ga po hudem boju Srbi konec novem bra za vze li. Hkrati so d o segle srbske čete po na pornem pohodu skozi A lb an ijo jadransko obalo pri Lješu in Draču, s
B e o g r a js k i m it r o p o lit b la g o s l a v l ja s r b s k e v o jn e z a s t a v e
čimer so zadele ob nevarnejše sovražnike, kot so bili Turki, namreč ob Avstrijce. Bolgari so postavili dve glavni armadi. Ena je prekora čila težko prehodno Strandžo in premagala Turke pri L o z e n g r a d u. Druga je obšla utrjeni Odrin, nakar sta se pri Ljule Burgasu obe zdru ženi vrgli na Turke, ki so se v neredu umaknili do Čataldže pred Ca rigradom. Kljub »prijaznemu, a resnemu« svarilu Sazonova je Ferdi nand hotel še naprej, toda izmučene bolgarske čete so se morale tu ustaviti pred Turki in — kolero. Grke je vodil prestolonaslednik Kon stantin in po srečnih bojih vkorakal 8. novembra v Solun. Grška mor narica je brez težav zasedla otoke, Kreta pa je takoj proglasila svoje zedinjenje z Grčijo. Kot Bolgari Odrin, tako so morali Grki oblegati Janino in Črnogorci Skader, sicer so pa zavezniki v dobrem mesecu svoje vojne cilje v glavnem dosegli. Presenečena Evropa je morala sedaj pustiti svoj »status quo« in se sprijazniti z geslom zaveznikov, da »pripadaj Balkan balkanskim narodom«. To je storila tudi Nemčija, medtem ko je začela A v s t r o -
Ogrska
užaljena rožljati z orožjem. Grof Berchtold je odločno pro
testiral proti zased b i albanskih pristanišč in našel dobrodošlo po d poro pri Italiji. Skupen strah pred v stajajo čo jugoslovansko nevar nostjo je mahoma utrdil trhlo avstrijsko-italijansko prijateljstvo in po daljšal trozvezi življen je. Ker so bile Rusija, Anglija in Francija pri p ravljen e podpirati Srbijo, sta se že m esec dni po izbruhu vojne po kazala v Evropi stara dva tabora. Poincaré je takoj izjavil, da bo Francija izpolnila svojo zavezniško dolžnost, če bi Avstro-Ogrska na padla Rusijo, vendar pa si je prizadeval urediti sporna vprašan ja na posebni evropski konferenci. Enako so Srbiji svetovali njeni prijatelji, naj bi se zadovoljila z železniško zvezo do kakega jadran skega pri stanišča. Zares bojeviti so bili samo na Dunaju, kjer je Franc Ferdi nand zopet spravil Conrada na čelo gen eraln eg a štaba. O ba sta si prizad evala pridobiti Franca Jožefa za vojno. Toda ce sa r Viljem je d ejal, da ne misli zaradi A lbanije korakati v Pariz ali v Varšavo, Franca Ferdinanda pa je svaril: »Le nikakih neumnosti!« Vendar so se na Dunaju pomirili šele, ko je Bethmann pri obnovi trozveze izjavil, da bo Nem čija podpirala svojo zaveznico samo, če bo ta napadena. Tako je Avstrija le pristala na konferenco pod pogojem , da ne bo govora o razširjenju Srbije do morja. Konferenca poslanikov velesil se je pod G reyevim predsedstvom sestala sredi decem bra v L o n d o n u , kjer so se malo prej začela mirovna po g ajan ja med Turčijo in njenimi zm agovalci. O boji so 3. d e cem bra sklenili dvom esečno prem irje, z izjem o G rčije , ki je hotela s svojim brodovjem preprečiti prevoz turških čet iz A zije v Evropo. N ajveč težav je delalo vp rašan je O drina, ki ga Turki niso marali iz ročiti. Ko so se že skoraj vdali, je iz tripolitanskih b o jev popularni Enver-bej nasilno vrgel vlado in 3. februarja se je vojna znova začela. Č ez dober m esec so sed aj Grki zavzeli Janino, konec marca se je moral združenim Bolgarom in Srbom vdati Odrin in še en m esec kas n eje so vkorakali Črnogorci v Skader. Ker so se pa Turki dobro držali na Čataldži, se rezultat ni dosti izprem enil in sredi aprila so se mi rovna po g ajan ja znova začela. Medtem je bil evropski mir ponovno v nevarnosti in G rey je ko maj preprečil spopad med Avstrijo in Rusijo, ki sta o be mobilizirali.
Avstrija in Italija sta z nemško podporo dosegli ustanovitev samo stojne A l b a n i j e , ki je bila Italiji nenavadno pri srcu. Saj je Tittoni izjavil Poincaréju, da bo Italija v morebitni avstrijsko-ruski vojni kljub Racconigiju »aktivno stala na strani Avstro-Ogrske«. Ker so skušali dati Albaniji čim v e čji ob seg , so zopet izzvali odpor vseh treh sosedov. Medtem ko se je Srbija pokorila sklepu ve le sil in se umaknila z alban ske o bale, Črnogorci niso nehali oblegati Skadra, ki ga je konferenca prisodila Albaniji, po zavzetju pa so ga zapustili šele, ko so jim v e le sile zagrozile z orožjem . Berchtoldu se je torej res posrečilo, da je odrinil Srbijo od m orja; to je bil pa tudi zadnji uspeh avstro-ogrske diplom acije v zgodovini. Sicer se ji je nato tudi še posrečilo, razdvo jiti balkanske zaveznike, toda v temprimeru je bil konec drugačen, kot si ga je Berchtold želel. Šele na odločen pritisk velesil je bil 30. maja v Londonu podpisan mir med zavezniki in Turčijo. Turki so jim odstopili Kreto, na kopnem pa vse ozem lje zapadno od črte, ki gre od Enosa ob ustju M arice do M idije ob Črnem morju. G le d e A lban ije in eg ejskih otokov je bila prepuščena odločitev velesilam , zavezniki pa naj bi si svoj plen sami razdelili. Pri tej delitvi se je njihova že dolgo trhla sloga popolnoma razbila. Ker je z ustanovitvijo A lban ije nastal čisto nov položaj, je Srbija zahtevala revizijo zavezniške pog odbe, tako da bi dobila večji d e le ž v M akedoniji in ne bi bila zaradi A lban ije samo ona prikrajšana. Toda častihlepni Ferdinand je pod vplivom grofa Berchtolda sanjal o sanstefanski Véliki Bolgariji; namesto da bi čakal na razsodbo ruskega carja, je dal ponoči 29. junija brez vo jne napovedi napasti Srbe ob Bregalnici. Tako se je začela bratomorna
druga
balkanska
vojna,
ki se je za Bolgare katastrofalno končala. Združeni Srbi in Grki so jih porazili v M akedoniji, na severu so izrabili priliko Romuni, nazadnje so pa nastopili še Turki. Že prej so Romuni izsilili od Bolgarov Silistrijo, se d aj so pa korakali brez odpora proti Sofiji, medtem ko so Turki zopet zasedli Odrin. Ferdinandu ni preostalo drugega, kot da se je obrnil ha romunskega kralja s prošnjo za mir. Ta je povabil vojsku jo če se stranke v Bukurešt, kjer je bil 10. avgusta podpisan mir. Se verna M akedonija je pripadla Srbom, južna Grkom, ki so dobili tudi
večji del e g e jsk e o bale s Kavalo, Bolgariji pa je ostal manjši del s pristaniščem D edeagačem . To ponižanje je Bolgarijo hudo zadelo, a še vedno se je zanašala na po sred o vanje v e le sil, predvsem AvstroO grske. Grof Berchtold je res hotel že prejšnji m esec napasti Srbijo, toda oba zaveznika, Nem čija kot Italija, sta mu odrekla pomoč v vojni, ki bi iz tega nastala. Ko je sed aj zahteval revizijo bukureškega miru, se mu je posebno odločno uprla Nem čija. C e sar Viljem si je namreč hotel obvarovati prijateljstvo Romunije in pridobiti po možnosti še G rčijo, kjer je po smrti Jurija I. zase d e l prestol Viljem ov svak K o n s t a n t i n . Tako se je moral Berchtold osram očen vdati v novi položaj, avstrijsko-nem ško prijateljstvo pa se je p re cè j ohladilo. Ker j e Turčija kar n ad aljevala vojno, so jo morale v e le sile z grož njami prisiliti, da se je v septem bru pobotala z Bolgarijo, katera ji je morala vrniti Odrin in celò Lozengrad. Ko so nato po mnogih težavah določili A lbaniji dokončne m eje in ji dali princa V i l j e m a W i e d a za kneza, je bil Balkan srečno zopet urejen — toda ne za dolgo.
Avstro-Ogrska po veliki volivni reformi Pri prvih volitvah na podlagi splošne in enake volivne pravice maja 1907 so n ap red o vale seved a tiste stranke, ki so volivno reformo izvojevale. Krščanski socialci, katerim so se pridružili ostali nemški katoliki, so dobili 96 poslancev, socialni dem okratje 87, skoraj toliko članov sta štela Češki klub in Nemško nacionalna zveza. Vodilno vlogo so torej imeli krščanski socialci, ki so se v kulturnem oziru uspešno upirali nemškim svobodom islecem , v narodnih vprašanjih pa so se vedno bolj družili z njimi proti Slovanom. Narodna vp rašanja so nam reč v p recejšn o razočaranje visokih krogov ostala tudi v dem okra tičnem parlamentu v ospredju. Boj za n a r o d n o e n a k o p r a v nost
ni bil umetno uprizorjen od m eščanske inteligence, kot so ti
krogi mislili, ampak je bil v svojem bistvu boj izkoriščanih nenemških narodov za gospodarsko enakopravnost in torej tudi življenjsko vp ra šan je najširših množic. Zato so se v novem avstrijskem parlamentu delili poslanci predvsem po narodnosti in celò socialni dem okratje
so bili le rahlo povezani med seboj. Iz istih razlogov je tudi zunanja politika monarhije našla v zbornici v e čji odm ev kot kdaj prej. Čehi in Jugoslovani se niso mogli navduševati za zvezo z Nem čijo, ki je ščitila nemško nadvlado v monarhiji, Jugoslovani tudi niso zaupali zavezniški Italiji, najmanj pa jim je ugajala Turkom prijazna avstrijska politika na Balkanu. Zvezi z Nem čijo so se jeli nazadnje upirati celò Poljaki, odkar je Prusija tako brezobzirno zatirala njih rojake v Poznanju. Vse te težave so se jasno pokazale ob aneksiji Bosne in H erce govine jese n i 1908.
Baron Beck je ni odobraval in se je zameril Francu
Ferdinandu; ko so
se mu uprli tudi Čehi, je novem bra 1908 odstopil.
N jegov naslednik vlado.
je
bil nezmožni
baron
Bienerth
z
uradniško
Ker so bili izzivajoči nemški burši v Pragi tepeni, je ravno
za 60 letnico c e sa rje v e g a vladanja proglasil nad mestom nagli sod. Ko je
hote!
Češko
razdeliti v
jezikovna
okrožja,
so
Čehi
in od
dr. Šušteršiča ustanovljena Slovanska unija z obstrukcijo onemogočili delo parlam enta, ki je bil nekajkrat odgoden in nazadnje spom ladi 1911
razpuščen. Pri volitvah pa so do živeli konservativni Poljaki in
krščanski so cialci, ki so bili glavna vladna stranka, hud poraz. Odkar je spom ladi 1910 umrl popularni Lueger, je šlo s krščanskimi socialci navzdol in na Dunaju so jih izpodrinili socialisti in nemški nacionalci. Ti so bili v novem parlamentu najm očnejša socialci niso marali
stranka in ker krščanski
v e č iti z njimi, je Bienerth ostal brez večine. Vlado
je zd aj že tretjič prevzel G a u t s c h ,
toda Čehov tudi on ni zadovoljil.
Težave so mu delali še socialisti, izrabljajo č nezadovoljstvo množic zaradi rastoče draginje. Tako je Gautsch že čez pol leta napravil pro stor grofu
Karlu
Stürgkhu
(nov. 1911). N jegova naloga je bila
predvsem zadovoljiti vojno upravo, ki je vedno o d lo čn eje zahtevala novih vojakov, ladij in kanonov. Z novim brambnim zakonom je bilo število rekrutov zvišano najprej 1.1912 za tretjino, n asled nje leto je bilo v e č kot po d vojeno, zato pa službena doba znižana na dve leti. Za vse to je bilo treba novih davkov in parlament se je kmalu uprl. Grofu Stürgkhu je bil § 14 itak ljubši kot ustavno vlad anje, zato je marca 1914 parlament odgodil. Kmalu nato pa je vojna omogočila Stürgkhu kar dobri dve leti absolutizma; šele ko so ga 21. oktobra 1916
zadeli A d ierjevi streii in je m esec dni kasneje umrl tudi njegov stari gospodar, se je približal konec absolutizma in z njim monarhije. Ta je bila zapisana smrti vsaj od takrat, ko so Madžari preprečili Hohenwartov poizkus njene fed eralizacije. Za nov poizkus cesar ni imel v e č poguma, kajti ved el je , da bi Madžari v tem primeru pro glasili personalno unijo. Pravičnejša u red itev d ržave bi se mogla do se či le proti vo lji N em cev in Ma džarov. Franc Jožef se je pa vsake sile in vsake novotarije tem bolj bal, čim starejši je bil, zlasti pa se je bal dotakniti ogrske ustave, na katero je p rise g e l. N jegovo vladanje se je vedno bolj om e je v a lo na pedantično pisarniško delo, kajti birokratski režimi zad njih let so ga skrbno zapirali pred vsakim stikom z resničnim ž iv lje njem , če š da mu hočejo »prihra niti skrbi«. Tako je vladar postal čisto odvisen
od nazorov svojih
ministrskih p re d sed n ik o v ; razm ere v državnem zboru in pa razo čara nje nad učinkom volivne reforme so ga
le še
potrdili v p re p riča
N a d v o jv o d a Fra n c F e rd in a n d
nju, da A vstrije ni m ogoče parla mentarno vladati. V tem niti ni videl po seb n e škode, kajti skupno vojsko in zunanjo politiko je imel v rokah sam, za tako zvane »državne po trebe«, kot proračun in pogodbo z Ogrsko, je bil pa na razpolago § 14. To počasno umiranje habsburške m onarhije je vedno teže gledal njen d ed ič — prestolonaslednik F r a n c F e r d i n a n d . Že blizu petdesetletni mož je bil odločen katolik, po značaju pa mrk in nezaupen, ošaben in reakcionaren avtokrat. Vedno bolj zagrenjen je iskal prilike, da bi se uveljavil in — kot je mislil — preprečil zaprav ljanje svoje b o d o če dediščine. Stari ce sa r se je s tem drugim pre
stolonaslednikom še dosti manj razumel kot nekoč z Rudolfom. Kot strog legitimist mu je zlasti zameril ženitev s češko grofico Chotkovo in ga prisilil, da se je slovesno odp o vedal pravici nasledstva za svo je otroke. V zunanji politiki je Franc Ferdinand pritiskal na »preventivno« vojno z Italijo oziroma s Srbijo, v notranji politiki pa je bil odločen nasprotnik dualizma, M adžarov in nemških liberalcev kot tudi z obojimi zvezan eg a židovstva. Kako si je pa sam predstavljal boljšo ureditev monarhije in zlasti v koliko so bili njegovi federalistični načrti resno m išljeni, ni v e č utegnil pokazati. Vsekakor je moral biti tak mož vla d a jo či m a d ž a r s k i oligarhiji zelo neprijeten. Njen glavni predstavnik T i s z a in stari cesar sta se n azadnje nehote znašla v zavezništvu, ki ga nista mogla skriti niti ob nenadni prestolonaslednikovi smrti. Kot vem o, je morala W ekerlejeva vlada na Ogrskem obljubiti tudi volivno reformo, toda prišla je s tako reakcionarnim predlogom , da so se mu vsi nem adžarski in delavski po slanci odločno uprli. Ko tudi ni mogla doseči sam ostojne ogrske na rodne banke, je leta 1909 odstopila, nakar se je neodvisna stranka razcepila v zm ernejšo Kossuthovo in bolj radikalno Justovo krilo. Sedaj se je pa stara radikalna stranka pod Tiszovim vodstvom prelevila v »narodno delovno stranko« in si postavila za nalogo »pozitivno delo v slogi s kraljem« namesto državnopravnih prepirov. Januarja 1910 je pod predsedstvom Khuena-Hédervéryja dobila vlado in čez nekaj m esecev seved a tudi večino pri volitvah. Khuen je d e jal, da »zahteva položaj monarhije v Evropi žrtev«, toda zaradi hudega odpora opo zicije ni mogel uveljaviti novega bram bnega zakona in je spomladi 1912 odstopil. Novo vlado je sestavil Lukacs, predsedstvo parlamenta pa je prevzel Tisza sam, ki je z brezobzirnim nasiljem zlomil obstrukcijo in dal izglasovati brambni zakon. Na isti način je spom ladi 1913 uza konil tudi volivno reformo, ki je nekoliko zvišala število vo livcev, sicer pa je bila spretno prikrojena v prid m adžarski hegem oniji. S temi uspehi si je mrki kalvinec Tisza pridobil popolno vlad arjevo zaupanje in ko je moral Lukacs poleti 1913 zaradi neke korupcijske afere o d stopiti, je Tisza kljub protestom o po zicije postal ministrski predsednik. K temu, da so se M adžari zopet sprijaznili z Dunajem in s cesarjem , je nemalo pripom ogel strah pred zunanjimi dogodki, zlasti pred pro-
bujajočim i se J u g o s l o v a n i . V eleizdajniški proces v Zagrebu se je klavrno izjalovil, kajti na Friedjungovem procesu na Dunaju se je izkazalo, da so bile listine, ki naj bi dokazale v e le izd a jo hrvatskih in srbskih politikov, ponarejene. Ko je pri novih hrvatskih volitvah zopet zm agala hrvatsko-srbska koalicija, so sabor razpustili in postavili komi sarja, ki je pa komaj ušel atentatu. Zm age balkanskih Slovanov nad Turki so tako razvnele sam ozavest Jugoslovanov v monarhiji in zbližale med seb o j tudi Hrvate in Srbe, da sta bili zlasti Dalm acija in Bosna v nevarnem gibanju. Zato si je hotel previdni Tisza zagotoviti Hrvatsko; jesen i 1913 se je s koalicijo pobotal in ji izročil vlado, ki jo je obdržala skozi vso vojno. Ker so na Dunaju in zlasti v Berlinu računali z za v e z ništvom Romunije, so pritiskali na Tiszo, da bi ugodil tudi narodnim težnjam ogrskih Romunov. Toda tem je bil pripravljen dati le borne drobtinice, ki jih niso m ogle zadovoljiti, medtem ko se za Slovake še zmenil ni. Tako je šla Ogrska slepo nasproti svoji usodi, ki jo je Tisza morda slutil, ko se je upiral vojni napovedi in aneksiji Srbije. Toda rešiti ni mogel ničesar več, on sam je , podobno kot v Avstriji Stürgkh, nazadnje postal žrtev vo jne, ki je ogrske narode rešila m adžarskega jarma.
Začetki ustavnega življenja v Rusiji V p r v i d u m i , ki jo je car 10. maja 1906 slovesno otvoril, so imele večino seved a opozicionalne stranke. Nad poldrug sto je bilo m eščanskih »konstitucionalnih demokratov« ali »kadetov« (po začet nicah K. D.), nad sto pa bolj ali manj radikalnih kmečkih poslancev. Pri tem se pa prave levičarske stranke, kot socialni revolucionarji (nasledniki nekdanjih narodnjakov) in socialni dem okratje obeh struj volitev niti udeležili niso. Zlasti Lenin, ki se je ob izbruhu revolucije vrnil v domovino, jih je ukazal zaradi reakcionarnega volivnega reda bojkotirati. Že v adresi je duma stavila take zahteve, da je car ni hotel sprejeti, do popolnega spora je prišlo pa pri vprašanju agrarne reforme. Večina je zahtevala razlastitev v e le p o se ste v v prid kmetu, vlada pa je izjavila, da hoče braniti privatno lastnino in 21. julija je bila duma že razpuščena.
V
odgovor so opozicionalni poslanci na sestanku v finskem Viborgu
izdali manifest, v katerem so pozivali narod, naj ne plačuje davkov in ne d a je vo jakov. Toda novi ministrski predsednik S t o I y p i n je dal podpisnike manifesta obsoditi, s čim er so izgubili volivno pravico, vse upore in štrajke pa je s krvavo energ ijo zatrl. Kot bister državnik si je hotel tudi pridobiti zm er n ejši del o p o zicije, zlasti kmete, s sistem atično izvedeno a g r a r n o r e f o r m o . Z ukazom od 22. novem bra 1906 je m ogel vsak kmet izstopiti iz »mira« in do biti svoj del zem lje v privatno last.
O benem
se je vršilo te
m eljito zlag a n je in zao krožanje zem ljišč, vlada pa je dala p re c e jšn e d e le carske in državne zem lje na razpolago za notra njo ko lo n izacijo . Stolypinova agrarna
reforma
je
bila
n aj
v e č je d ržavn iško delo, do k a tereg a se je carska Rusija po vzp e la , toda brez razlastitve v e le p o se ste v je
bilo prem alo
zem lje za vse, ki bi jo radi, in milijoni km etov so morali iz vasi. Zato je ta »agrarni bonapartizem «, kot je Lenin nazval Stolypinovo agrarno reformo, zgrešil svoj cilj, da bi namreč ustvaril trden, konser vativen kmečki stan, ki bi ne bil dostopen revoluciji. Že volitve v d r u g o d u m o spom ladi 1907 so vlado razočarale. Kljub vsem obljubam in kljub najhujšem u pritisku je bila druga duma še bolj radikalna od prve. Kadetov je sicer prišlo vanjo skoraj za polovico manj, zato je bilo pa 65 socialistov obeh vrst, 100 kmečkih levičarjev, 36 social-revolucionarjev itd. Vlada je predložila dumi celo vrsto zakonskih predlogov, toda ko ji je ta odrekla izročitev 55 so cia lističnih p oslancev, obtoženih protidržavne zarote, je bila 16. junija
363
razpuščena. Z istim dnem je bil na podlagi § 87 izprem enjen volivni red v škodo opozicionalnim strankam in neruskim narodom, kar je po menilo pravi državni udar, kajti po osnovnem državnem zakonu iz 1.1905 ni mogel biti noben zakon izprem enjen brez soglasja dume. Ker se je Stolypinu poizkus, pridobiti kmeta, ponesrečil, se je hotel sed aj opreti na prem ožnejše slo je, ki so se v strahu za svo je im etje bali revolucije. Hkrati je poklical na pomoč še ruski nacionalizem , ki naj bi potisnil liberalna strem ljenja v o zad je, saj je bila ruska hegem onija nad drugimi narodi v državi tudi v interesu ruskih gospodarskih krogov in ruske inteligence. Pri volitvah, ki so se ob slabi udeležbi vršile oktobra 1907, se je zm anjšalo število po slan cev od 491 na 444, toda Rusi so jih izgubili samo 9, Ukrajinci že p re ce j ve č, drugi narodi pa so jih od prejšnjih 90 ohranili le 40! Spretna volivna tehnika je d a lje do segla, da je bilo v dumi skoraj polovico plem ičev, toda komaj sto d e la v ce v in kmetov. Sed aj je imela vlada trdno večin o ; skrajna d e s nica, »zveza ruskih ljudi«, je štela blizu 200 poslancev, z oktobrskim manifestom zadovoljni zmerno liberalni »oktobristi« so jih imeli pa tudi čez 100, medtem ko je bilo na levici le še kakih 50 kadetov in nekaj desetin socialistov. Vlada je predložila t r e t j i d u m i veliko zakonskih predlogov, toda v e čid e l tu sprejetih zakonov je bilo od reakcionarnega držav nega sveta zavrnjenih. Tako je ostala dumi v glavnem naloga, da je d o vo ljevala visoke kredite za p o večan je in oborožitev vo jsk e ter ob novo m ornarice, vlada pa jo je izrabila tudi za razne ukrepe proti Poljakom in Ukrajincem , zlasti pa proti Fincem, ki so trdovratno branili svojo avtonom ijo.
Položaj vla d e
je
utrdil tudi ugoden gospodarski
razvoj, ki mu je koristila em ancipacija kmeta, posebno pa obilen pritok tujega kapitala iz zavezniških zahodnoevropskih držav. Revolucionarji so razočarani očitali drug drugemu krivdo za neuspehe. Zlasti so na padali Lenina, ki se je moral zopet umakniti policiji z begom v Švico, kjer je čakal z neom ajno vero novih dogodkov. Nasilne vladne m etode pri pobijanju revolucionarnih gibanj so kmalu izzvale odpor oktobristov, medtem ko so jo desničarji napadali zaradi p revelike popust ljivosti. Tako je bil Stolypinov položaj spom ladi 1911 že p re cè j om ajan, zlasti ker je imel močne nasprotnike tudi na dvoru. Zato je bilo mar
sikomu ustreženo, ko ga je septem bra 1911 v kijevskem gledališču vpričo carja ustrelil neki terorist, ki je bil obenem policijski agent in je mogel tako priti v n jegovo bližino. Stolypinov naslednik je postal dotedanji finančni minister K o k o v c e v , ki je v e ljal za bolj liberalnega moža, toda drugi ministri in plem iško-dvorska kam arila so šli vedno o čitn eje za tem, da bi parlam ent sploh spravili s poti. Pri tem so imeli za se b o j carja in zlasti carico, ki je bila vedno bo lj pod o b lastjo n eukega, toda p re b risa n eg a sib irskeg a kmeta G rig o rija Noviha, im enovanega R a z p u t i n, t. j. razvratnik. Ta je s svojo su gestijo zdravilno vp lival na m ladega, I. 1904 ro je n e g a prestolonaslednika A le k se ja , ki je bolehal za hem ofi lijo. S tem si je Razputin pridobil usoden vp liv na histerično c a rico in po n jej na slabotnega carja . od
O ba
Boga
sta vid ela v njem
p o slan ega
moža,
ki
jim a bo ozd ravil sina in pomiril Rusijo, on pa ju je utrjeval v veri, da bo edino sam odrštvo rešilo dinastijo in državo. Tako je postal ta p ijanec in pohotnež naenkrat ena najbolj važnih osebnosti,
R a z p u tin
na čigar priporočilo
—
to si je dal seved a plačati — so se o d d a ja le n ajvišje službe v državi. Malo pred volitvami v novo dumo je razburil javnost tudi krvav pokolj, ki ga je uprizorilo vojaštvo med štrajkujočim i rudarji zlatih rudnikov ob Leni in ki ga je vlada še zagovarjala. Zato ni čudno, da je v č e t r t i d u m i , izvoljeni novem bra 1912, opozicija kljub najhuj šemu nasilju še narasla. Izvoljenih je bilo tudi šest bo ljševiko v, ki so
delali po Leninovih navodilih. Ta se je , sluteč novo revolucijo, približal domovini. O d poletja 1912 je b iv a l'v avstrijski • G aliciji, kjer so ga obiskovali njegovi ruski som išijeniki. Dasi so tudi oktobristi večkrat potegnili z levico, se vlada ni dala motiti, ker se je lahko trdno opirala na državni svèt. Ministrski predsednik Kokovcev je ob otvoritvi izjavil, da hoče »varovati edinstvo in n erazdeljivost države ter nadvlado ruske narodnosti in pravoslavja«. Vendar reakcija z njim ni bila zadovoljna. Ker se tudi o priliki napetosti z Nem čijo ni izkazal dovolj odločnega, se je moral marca 1914 umakniti 76 letnemu knezu G o r e m y k i n u . Zoper n jegov reakcionarni režim se je dvignila skoraj vsa duma in začela nazadnje celo z obstrukcijo. Praznovanje 1. m aja je izzvalo vedno resn ejše m anifestacije, iz katerih so se rodili politični štrajki. Rusija se je , podobno kot pred desetim i leti, nahajala pred revolucijo, ki jo je izza m eje vodil Lenin. Tedaj je izbruhnila vojna. Lenin je bil prve dni avgusta 1914 od avstrijske p o licije zaprt, toda po posredovanju socialno-dem okratskih poslancev so ga kot sovražnika carizma kmalu izpustili. O dpravil se je v Švico, preklinjal socializem , ki je ob izbruhu vo jn e tako klavrno od poved al, in čakal na svoj čas. Sledn jič ga je dočakal: aprila 1917 se je z dovoljenjem nem škega gen eraln eg a štaba vrnil v Rusijo, ki je biia že brez carja, da začne od tam svetovno socialno revolucijo.
Francija p red vojno C l e m e n c e a u j e v a vlada, v kateri je bil Dreyfusov zaščitnik Picquart vojni minister, je predvsem likvidirala Dreyfusovo afero. Usta novila je d a lje posebno ministrstvo dela, kot ga je že I. 1848 zahteval Louis Blanc; prevzel ga je neodvisni socialist Viviani. Med dolgo vrsto reform, ki jih je vlada predložila zbornici, je bila tudi uvedba dohod ninskega davka, kar je bila naloga finančnega ministra Caillauxa. Toda čeprav je Clem enceau ostal na krmilu skoraj tri leta (do julija 1909), je mogel uresničiti le malo svojih obljub. Dohodnini so se francoski rentniki trdovratno upirali in ko je bila spom ladi 1909 vendarle sprejeta v parlamentu, jo je zavrnil senat. Starostno zavaro van je, s katerim se
je bavil parlament že od I. 1901, pa je bilo v p re cè j skromnem obsegu uzakonjeno šele 1.1910. Tako je svobodom iselna republika v svojem boju z monarhisti in C erkvijo zanem arila socialno vp rašan je in v marsičem zaostala za reakcionarno Nem čijo. Po sle d ice so se kmalu po kazale. Ljudstvo je novim poslancem zelo zam erilo, ko so si takoj po izvo litvi v eni sami se ji po višali p lačo od 9000 na 15.000 frankov, medtem ko so bili v drugih stv a reh silno počasni. Že p rej so se širila med d e la v skimi sindikati revo lu cio narna g e sla , I. 1907 so se pa za čeli veliki štrajki in izgredi, ki jih je
vlada
energično
Vino
zatrla.
gradniška kriza v južni Franciji je dala povod hudim nemirom, pri k a terih je ce lò del vo jaštva potegnil z uporniki. Te ža v e so d elali vladi tudi učitelji, poštni uslužbenci so “pa stopili v sp lo šen r' r'
_
...
G e o r g e s C le m e n c e a u
štrajk. Toda stari C lem en ceau je brezobzirno ugnal vse in se hudo zameril svojim bivšim so cialističnim prijateljem . Tudi njegova finančna politika je zlasti zaradi rastočih izdatkov za oboroževanje vzbujala nezadovoljstvo in poleti 1909 mu je sledil nekdanji socialist B r i a n d. Kljub mnogim zahtevam po proporcu so se vršile nasled nje leto volitve po starem načinu in prinesle levičarskem u bloku ne p reveč trdno večino. Ko je je se n i 1910
izbruhnil velik štrajk železn ičarjev, ga je Briand zlomil s tem, da jih je poklical v vo jaško službovanje. Edini dosledno socialistični voditelj Jaurès
ga je zato ostro napadal in socialisti so se ločili od vladnega
bloka. Le s težavo so se po slej tvorile večin e in vlad e so bile zelo kratkotrajne; v štirih letih do vojne se jih je zvrstilo ravno osem. V
teh razmerah so se je li u veljavljati progresisti, podpirani od
d esn ičarjev, katerim je pripravljal pot tudi zunanjepolitični razvoj. M lajši rod se ni dal v e č plašiti od m onarhističnega inklerikalnega strahu, republika zanj ni bila v e č v nevarnosti, zato se je jel ozirati za novimi, višjim i cilji. Uveljaviti svojo dom ovino v Evropi in v svetu, vrniti ji i. 1871 u grabljene d e že le — to so bili cilji, ki se po sijajnih kolonialnih uspehih ter sklenjeni zvezi z Rusijo in Anglijo niso zdeli ve č n ed oseg ljivi. Ko je spom ladi I. 1912 hotela Caillauxeva vlada dati Nemčiji del Francoskega Konga kot odškodnino za Maroko, se je dvig nila nacionalistična opozicija pod vodstvom »tigra« Clem en ceau ja in Caillaux je moral iti. N jegov naslednik je bil Lotarinžan R a y m o n d P o i n c a r é , čigar vlada »republikanske koncentracije« si je postavila nalogo: »ne pustiti Francije brez varstva pred tujino«. Ko je bilo treba v januarju 1913 Fallièresu voliti naslednika, je s pom očjo desničarskih gla sov zm agal Poincaré nad kandidatom združene levice in katolik de Mun je proglasil njegovo zm ago za »zmago patriotizma«. V vladnem pred sedstvu mu je sicer sledil Briand, toda moral se je že po dveh m esecih umakniti, ker je senat zavrgel n jego v načrt proporčnih volitev. Novo vlado je sestavil progresist Barthou in ker je bil že prej za zborničnega predsednika izvoljen progresist Deschanel, so bila tri najvišja mesta v državi v rokah blokovih nasprotnikov. V prašanje volivne reforme je bilo zdaj odloženo, zato pa je postalo aktualno vp rašan je vo jaške služ ben e dobe. Preplašen po nemškem oboroževanju in priganjan od ruskega zaveznika je hotel Poincaré povečati stalno vojsko. Zato je vojni minister M illerand predložil zakon o triletnem službovanju na m esto 1.1905 uved en eg a dveletn ega. Kljub hudemu odporu radikalcev in socialistov je bil zakon julija 1913 sprejet. Toda ko je hotela vlada stroške za njegovo izvedbo kriti z novimi davki, pri tem pa pustiti lastnike državnih p ap irjev zopet n e o b d avčen e, se je morala umakniti oživljenem u levičarskem u bloku.
Vlado je dobil senator D o u m e r g u e , ki je obljubil novi vojni zakon lojalno izvesti, pri nacionalistih nepriljubljeni Caillaux pa je postal samo finančni minister. Volivna reforma in dohodninski davek sta bila zopet v p arla mentu sp rejeta , v senatu pa zavrnjena. Proti Caillauxu se je za č e la v ja v nosti silna gonja in ko je n jeg o va žena zaradi teg a ustrelila Figarojev e g a urednika, je moral C a illa u x odstopiti. V tem viharnem ozračju so se vršile volitve aprila 1914, pri katerih je šla le v ica v boj »proti militarizmu in vojni nevarnosti, za laično državo in davčno reformo«. Zlasti glasni so bili zedinjeni so cia listi, ki so se že ves čas zavzem ali za ohranitev miru in spravo z Nemčijo. Njihov voditelj Jaurès, sicer dober Francoz, ki ni hotel biti internacionalist v Marxovem smislu, je v ta nam en obiskal Nem čijo in c e lò govoril na shodih nemškim so
J e a n J a u r è s ( k ip A . V e r d ilh a n a )
cialistom. Kot velik idealist je upal, da bodo Nemci sčasoma sami priznali Alzačanom pravico sam oodločbe, in hotel z ustanovitvijo ne kakšne m ilice vojno službo čimbolj skrajšati. S takimi gesli so »zedi njeni« napredovali od 70 mandatov na 102, medtem ko so »neodvisni« padli od 42 na 37 mandatov. Volivni izid je takoj pom etel z zmerno
R ib o lo va vlado, kateri je
junija
1914 sledila
radikalno-socialistična
vlada V i v i a n i j a. Naslednji m esec je izredni socialistični kongres v Parizu priporočil splošni m ednarodni štrajk kot sredstvo, ki bi naj bolj gotovo preprečilo grozečo vojno. Toda niti francoski niti nemški socialisti ga niso utegnili preizkusiti, ko je bila 1. avgusta zjutraj v obeh državah proglašena splošna m obilizacija. Jaurès je ni doživel, padel je že na p re d večer kot žrtev nacionalističnega morilca, ki mu je s tem prihranil bridko razočaranje.
Končna demokratizacija A n g lije Balfourjeva
konservativna
vlada
doma
ni
imela
posebnih
uspehov. S podpiranjem verskih šol se je zam erila liberalcem , vsem pa s povišanjem davkov, ki je bilo po sled ica do lg e in drage burske vojne. Ircem so sicer dali konservativci nekaj koncesij in z velikim po sojilom pom agali najemnikom pri nakupu zem ljišč, kljub temu pa je večina d e ž e le vztrajala v odporu zoper angleško vlado. Pod vodstvom protestantskega časnikarja Griffitha je nastala nova radikalna organiza cija z geslom S i n n - f e i n (»mi sami«), ki je pro poved ovala popoln pasiven odpor nasproti angleškim oblastem . Zaradi vseh teh težav je konservativna vlada konec leta 1905 odstopila. Novo vlado je sestavil škotski liberalec C a m p b e l l - B a n n e r m a n in sp rejel vanjo po leg w alesk eg a radikalca Lloyd G eorg a tudi d elavskeg a poslanca Burnsa; ta je bil prvi socialist, ki je postal angleški minister. Volitve v januarju 1906 so se vršile v znamenju boja za svobodno trgovino in proti uvoz nim carinam. A ngleško ljudstvo je dokončno zavrnilo Cham berlainove načrte in liberalci so dobili ogromno večino. Prvič so se v parlamentu pojavili v večjem številu tudi delavci, ki so pod imenom »delavske stranke« (Labour-Party) dobili 29 mandatov. Zato je nova vlada po svetila svojo skrb zlasti socialni zakonodaji. Delavstvo je dobilo ve č svo bo de v mezdnem boju, po nemškem zgledu so uredili bolniško ini nezgodno zavaro van je ter starostno preskrbo, nočno delo je bilo za ženske prepovedano, za rudarje določen osemurni delavnik itd. G le d e i r s k e g a vprašan ja je liberalna vlada nad aljevala, kjer
Je nehal G ladstone. Že 1.1907 je prišla s predlogom , ki je obljubljal Ircem posvetovalno zbornico brez zakonodajnih pravic. Ker so ga Irci odločno zavrnili, ga je morala umakniti. Medtem so si znali Angleži pridobiti komaj prem agane Bure. Transvaal je dobil sam oupravo in se I. 1909 združil z Oranjem in sosednim i angleškim i kolonijami v J u ž n o a f r i i k o U n i j o . Tako je nastal poleg Kanade in A vstralije tretji dominion, v katerem so bili b elci celò v manjšini. Kar so dobile kolo nije, ni bilo m ogoče trajno odrekati Irski, posebno, ker sta se tudi Škotska in W ales oglašala z enakimi zahtevam i po sam oupravi. Ircem je vrh tega koristil zlasti u s t a v n i k o n f l i k t , ki je izbruhnil med zbornico po slan cev in lordi. Novi izdatki za socialno skrbstvo pa tudi za o bo ro ževan je na morju, ki je bilo potrebno zaradi nem škega izziva nja, so zahtevali veliko denarja. Liberalna vlada je smatrala za pra vično, da nosijo ta brem ena predvsem bogatini in finančni minister Lloyd G eo rg e je v proračunu za 1.1909 občutno obdavčil veliko posest. S tem je izzval silno ogo rčen je aristokracije in bankarstva, oglasila sta se sam Rothschild in n jegov zet Rosebery ter vpila o revoluciji, so cia lizmu itd. Poslanska zbornica je proračun sp rejela, lordi so ga pa zavrnili, kar se že pol stoletja ni zgodilo. Znova je postalo aktualno vp rašan je, kdo je pravi zastopnik naroda, in vlada se je odločila raz pustiti zbornico in iti na volitve, ki naj o tem odločijo. Prej si je pa ministrski predsednik A s q u i t h , ki je že I. 1908 sledil obolelem u Campbell-Bannerm anu, izposloval od kralja zagotovilo, da bo v pri meru zm age priskrbel z im enovanjem novih peerov liberalcem večino tudi v gosposki zbornici. Pri volitvah v začetku 1.1910 so sicer dobili liberalci samo en ega poslanca ve č kot konservativci, toda skupaj z Irci in labouristi so imeli trdno večino. Ko je se d aj nova zbornica spre je la proračun, so se uklonili tudi lordi, ker niso marali, da bi jim kralj im enoval nove liberalne tovariše. Vlada je pa kljub temu hotela dokončno omejiti pravice gosposke zbornice. Predložila je zakon, po katerem imajo lordi le odložilni veto, in če poslanska zbornica trikrat sprejm e kak predlog, postane ta zakon tudi brez pristanka lordov. Ti so se se v e d a uprli in boj se je začel znova. Prekinila ga je smrt kralja Edvarda Vil. (7. maja 1910), kajti n jegov sin Du r i j V. je bil zelo priljubljen in bi mu bili radi prihranili
kočljivo odločitev. Značilno za izprem em bo ang leškega javn eg a mnenja je bilo, da so iz obzirnosti do katoliških Ircev izprem enili nad dve sto let staro prisego pri kronanju, v kateri se je om enjala transsubstanciacija kot »praznoverje in m alikovalstvo«; se d aj je kralj v prisegi le izjavil, da je »zvest pro testant«. Ustavni konflikt so pa zam an skušali rešiti na konferenci zastopni kov o beh zbornic, nakar so lordi p redlagali re formo svoje zbornice, tako da bi bili tudi njeni člani delom a vo ljen i, a svo je p ravice bi se v e d a obdr ža la . Ker vlada na to ni pristala, je bil v novem bru parlam ent drugič raz puščen, nove volitve so pa p rin esle skoraj enak izid kot one v začetku leta. Da bi si vlada zag o tovila Irce, jim je Asquith slovesno obljubil »homerule«. Vladi je pa tudi
K r a lj J u r ij V. s k r a ljic o in p r e s t o lo n a s le d n ik o m
koristilo, da je d elavska stranka zavrnila so ciali stični naziv in odklonila splošno stavko kot po li tično sredstvo. Zaman so
skušali lordi z novim reformnim predlogom preprečiti svojo politično smrt; parlament je maja 1911 sprejel » z a k o n o v e t u« in nato so ga morali sprejeti tudi oni. Asquith jim je nam reč zopet zagrozil z imeno vanjem novih peerov, ki mu ga je tudi novi kralj že pred volitvami obljubil. Kot I. 1832 so se Lordi tudi se d aj rajši vdali, kot bi pustili, da njihova zbornica izgubi svoj konservativni značaj. Z istim zakonom je
biia poslanska doba znižana od 7 na 5 let, nato pa uvedena še denarna odškodnina za poslance, kar je bilo nujno potrebno, odkar so tudi d elavci prišli v parlament. S temi zakoni je bila stara fevdalna Anglija dokončno pokopana in odprta pot k popolni dem okratizaciji države, čeprav je morala vlada svoj predlog za splošno volivno pravico na sled n je leto umakniti. To pa predvsem zaradi vprašan ja ženske volivne pravice, ki so ga »suffragettke« sam e s svojim divjanjem kompromi tirale. Šele proti koncu svetovne vo jn e je bila I. 1918 uzakonjena ta »četrta volivna reforma«, ki je prinesla Angležem splošno, tudi žensko volivno pravico. Izpolnjujoč Ircem dano obljubo, je Asquith spom ladi 1912 p red ložil parlamentu zakon o i r s k i
samoupravi.
Irska naj bi dobila
dvodom en parlam ent za vse notranje za d e ve , ki bi jih upravljala temu parlamentu odgovorna vlada. O skupnih zadevah, kot so vojska, zu nanja politika, pošta, trgovina, bi še naprej odločala skupna vlada in parlament v Londonu. Poseben lord-namestnik bi zastopal kralja in imel pravico veta proti sklepom irskega parlam enta, zlasti takim, ki bi žalili enakopravnost vero izp ovedi. Kljub tej zaščiti so Ulstrovci zopet burno protestirali, vendar je bil zakon v parlamentu januarja 1913 z veliko večin o sprejet. Nato je šel pred gosposko zbornico, ki ga je seve d a z veliko večino zavrgla. To se je ponovilo še enkrat; ko je bil pa maja 1914 v poslanski zbornici tretjič sprejet, je dobil tudi brez lordov v e ljav o zakona. Toda se d aj se je boj prenesel iz zbornic na irska tla. Medtem ko so se irski narodnjaki s svojim vo d i teljem Redmondom s pridobljeno sam oupravo zadovoljili, so radikalni sinnfeinovci še naprej zahtevali popolno neodvisnost. Najhujša ovira so bili pa Ulstrovci, ki so se s potuho konservativcev in gosposke zbornice irski sam oupravi z orožjem v roki uprli. Zaman je poizkušal posredovati kralj sam — Irska je bila tik pred državljansko vojno, ko je izbruh svetovne vo jn e odgodil tudi odločitev o njeni usodi. Liberalna vlada je imela tudi v svoji politiki nasproti k o l o n i j a m drugačne nazore kot konservativci. To se je pokazalo zlasti na tretji kolonialni konferenci spom ladi 1907, za katero so prvič rabili ime »im perialne konference«. Konservativci so hoteli s čim natanč nejšim i predpisi utrditi vezi med domovino in kolonijami. Temu so
se najbolj uprli zastopniki Kanade in Avstralije, z njimi so pa potegnili liberalci, ki jih je zastopal trgovinski minister Lloyd George. Zedinili so se, naj ostanejo medsebojne vezi čimbolj svobodne in raztegljive, sklepi vsedržavnih konferenc, ki naj se vrše odslej vsaka štiri leta, naj bodo za vlade le nasveti, ne pa pravna obveza. Pri tem je tudi ostalo; da ne v škodo britanskega imperija, je najlepše pokazala vojna.
Mernike prlpraw© Desničarski » b l o k « , ki mu j e B ü l o w I. 1907 pomogel do zmage, se je začel kmalu krhati. Nasprotje med desnim krilom kon servativcev in levim krilom liberalcev je bilo toliko, da ga tudi Bülow ni mogel trajno obvladati. Predvsem so se konservativci upirali re formi še iz I. 1849 izvirajočega volivnega reda za pruski deželni zbor, kot tudi zahtevam po parlamentarizaciji državne vlade. Ta je postala pereča zlasti jeseni 1908, ko so bili v nekem angleškem listu objav ljeni razgovori s cesarjem, ki so nemški zunanji politiki silno škodili. Mnogi Nemci so zahtevali kar cesarjev odstop, kajti njegov ugled je tudi po Hardenovih razkritjih o razuzdanosti nekaterih cesarjevih prijateljev zelo padel. Socialisti s centrumom in svobodomisleci so pa predlagali spremembo ustave, tako da bi bil kancler odvisen od državnozborske večine. Ker bi pa v tem primeru ravno centrum postal jeziček na tehtnici, so liberalci rajši ostali v bloku in parlamentarizacija Nemčije je bila pokopana. Zadeva se je končala tako, da se je cesar nekako opravičil in obljubil, da se bo za naprej držai ustav nih predpisov. To je bil uspeh Bülowa, čigar moč je postajala cesarju vedno bolj neprijetna, zato je komaj čakal prilike, da ga odslovi. Ta je kmalu prišla. Vsa slabost bloka se je pokazala v vprašanju davčne reforme. Posledica oboroževanja je bil vedno večji deficit, ki ga je hotela vlada kriti z novimi davki na potrošnjo in na dediščine. Prvim so se uprli liberalci kot zastopniki meščanstva, drugim pa kon servativci kot zastopniki zemljiške posesti. Ko je s konservativci po tegnil še centrum, je Bülow poleti 1909 odstopil.
Novi kancler B e t h m a n n - H o l l ' w e g je bii poslušen cesarjev služabnik. V smislu vladne obljube je näjprej predložil skromno volivno reformo za pruski deželni zbor, pa še to so konservativci zavrnili. Težave so mu delali tudi bojeviti nacionalci, ki jih je razočaral s svojo maroško politiko. Neuspeh vsake demokratične reforme je zbližal libe ralce in socialiste in kljub Viljemovim bojevitim govorom je vladni blok pri volitvah januarja 1912 izgubil 45 mandatov, socialisti sami pa so napredovali od 43 na 110 mandatov. S tem so postali najmočnejša stranka in za podpredsednika parlamenta je bil prvič izvoljen socialist Scheidemann, ki je pa izvolitev odklonil. Vendar so socialisti ostali v opoziciji osamljeni, kajti tako zvane meščanske stranke so složno pod prle vlado v njenih oboroževalnih načrtih. Pod vtisom maroške krize je bilo spomladi 1912 zvišano število rekrutov, ustanovljena sta bila dva nova armadna zbora in celo novo brodovje. Naslednji dogodki na Balkanu in vojna napetost med Rusijo in Avstro-Ogrsko so dali spo mladi 1913 povod, da se je zvišala stalna vojska za skoraj poldrug sto tisoč mož. Kancler je utemeljeval zvišanje s tem, da se je razmerje sil nevarno izpremenilo, in napovedoval skorajšnjo »borbo med germanstvom in slovanstvom«. Levičarske stranke so zaman zahtevale za plačilo splošno volivno pravico v Prusiji; zvišanje je bilo sprejeto proti glasovom socialistov, Poljakov in Alzačanov. Za to potrebne ogromne izdatke so kriii z enkratnim »brambnim prispevkom« in po sebnim državnim davkom na prirastek premoženja, za kar so glaso vali tudi socialisti. Vihar se bliža Ravno za stoletnico, odkar se je- bil polegel vihar napoleonskih bojev, se je znašla Evropa v najhujši vojni vročici. Končni izid balkan skih vojen je Avstro-Ogrsko in Nemčijo hudo razočaral. Njuni varo vanci T u r k i , vzgajani od nemških oficirjev in oboroženi z nemškimi topovi, so bili tepeni, zmagala pa je predstraža Rusije na Balkanu, s francoskim orožjem opremljena —■S r b i j a . Nič ni pomagalo bol garsko izdajstvo, B o l g a r i j a je bila ponižana In G r č i j a se je še tesneje približala Srbiji. Celò R o m u n i j o , ki je še 5. februarja
1913 svojo pogodbo s trozvezo p o d aljšala do I. 1920, je odbila Berchtoldova potuha Bolgariji. Ker je m adžarska politika nasproti erdeljskim Romunom že dolgo delovala v istem smislu, so francosko-ruske sim patije v Romuniji zrasle in carjev obisk v Konstanci poleti 1913 je povzročil Nemcem velike skrbi. Zanašali so se le še na starega kralja — Hohenzollernca, podobno kot v G rčiji na kraljico — Viljem ovo sestro. Tudi edini Berchtoldov uspeh, nova kneževina A l b a n i j a , ni obetal nič dobrega. Kneza W ieda Albanci niso marali; spom ladi I. 1914 se je začel proti njemu splošen upor, pri katerem Italijani niso bili nedolžni. Vedno bolj se je zdelo, da bo A lbanija, ki je oba za veznika še zadnjič združila, postalo zanju to, kar je bil nekoč Schlesw igHolstein za Avstrijo in Prusijo. Mir na Balkanu je bil pa v vedni nevar nosti; kajti v e s svet je ved el, da na Dunaju komaj čakajo prilike, da bi napadli in ponižali Srbijo ter preprečili o svoboditev Jugoslovanov. Tudi N e m č i j a se je zavedala resnosti položaja in nekajkrat zavrla avstrijsko bojevitost. Predvsem se je pa hitela oboroževati, kajti tudi v Berlinu so si nekateri želeli preventivne vojne namesto »gnilega miru«. Strankarski boji v Franciji, štrajki v Rusiji, kakor tudi težave, ki so jih imeli Angleži z Irsko, so takim dajali poguma. Politikujoči generali in bojeviti profesorji so stopili v o sp re d je in stoletnica osvobodilnih b o jev zo p er Napoleona se je izprevrgla v militaristično m anifestacijo. »Sovražno razpoloženje do nas narašča,« je pisal fran coski po slan ik je se n i 1913 svoji vladi iz Berlina, »tudi cesar je nehal biti miroljuben. G lejm o, da bomo imeli smodnik na suhem.« Francozi niso bili slepi in gluhi. Kljub močni opoziciji dem okratičnih strank so na p o večan je nem ške vo jske odgovorili z zvišanjem službene dobe, predvsem pa so se še tesn eje naslonili na ruskega zaveznika. Zato je šel Poincaré v Petrograd, veliki knez Nikolaj N ikolajevič pa v Pariz, kjer se je n jegova žena udeležila javn e m anifestacije za zasužnjeno A lzacijo ; v tem smislu sta d elovala zlasti oba poslanika: Izvolski v Parizu in D elcassé v Petrogradu. Tudi
Rusija
se je hitela oboroževati, da je bodoči dogodki
zopet ne zalotijo n epripravljene. Izkušnje v tripolitanski in prvi bal kanski vojni so okrepile staro strem ljenje po Bosporu in Dardanelah, kjer se je oslabeli Turčiji postavila ob bok Nem čija. Poleti 1913 je šla
377
Evropa
1 .1914. (1 = trojni
sp o ra zu m , 2 = Nem čija
in A v s t r o - O g r s k a , 3 = Italija
in
R o m un ija, 4 = Turčija
in B o lg a r ija )
nova nemška misija na Turško in njen šef, general Liman pl. Sanders, je prevzel poveljstvo v Carigradu. Rusija je razburjena protestirala in le po angleškem posredovanju se je konec leta zadeva mirno uredila; nemški general je poveljstvo Carigrada odložil, toda ostal je generalni inspektor turške armade. Ostala pa je tudi napetost med Rusijo in Nemčijo in spomladi 1914 je ruski profesor Mitrofanov Nem cem javno povedal, da »pelje pot v Carigrad skozi — Berlin«. Malo kasneje pa je pisal list vojnega ministra Suhomlinova: »Rusija in Fran cija nočeta vojne; toda Rusija je pripravljena in pripravljena mora biti tudi Francija.« V teh kritičnih mesecih so bili pogledi evropskih državnikov stalno uprti v A n g l i j o . Zdelo se je, da stoji še vedno v »sijajni osamlje nosti«, oba tabora na kontinentu pa da se potegujeta za njeno naklo njenost. Kljub prijateljstvu s Francijo in Rusijo si je varovala svojo prostost in zlasti do Rusije ni imela nobenih vojnih obvez. Po smrti Edvarda VII. je napetost med Anglijo in Nemčijo popustila in vojne nevarnosti zadnjih let so bile odstranjene največ po zaslugi teh dveh držav, ki sta vsaka v svojem taboru posredovali in pomirjevali. To sodelovanje je imelo na obeh straneh dosti prijateljev. Ko je jeseni l. 1911 Tirpitz zahteval novih vojnih ladij, bi se jim Bethmann rad izognil, zato je dal pobudo za razgovore z angleško vlado glede ome jitve pomorskega oboroževanja. Angleži so se že zaradi domačih težav radi odzvali vabilu, zlasti ker so po porazu nemške vlade na volitvah januarja 1912 pričakovali od nje več popustljivosti. Angleški vojni minister Haldane se je prišel pogajat v Berlin, toda tu je šele prav spoznal dalekosežnost nemških pomorskih načrtov. Nemci so bili pripravljeni njih izvršitev kvečjemu odložiti, zato bi jim pa morala Anglija obljubiti nevtralnost tudi za primer, če bi bila »Nemčiji vojna vsiljena«. S tem so mislili Nemci razbiti trojni sporazum, toda Angleži tega niso pustili in so obljubljali svojo nevtralnost le za primer »ne izzvanega napada na Nemčijo«. Tako so se pogajanja končala brez uspeha in nemška mornarica se je povečala, vendar sta v naslednjih balkanskih krizah obe državi lojalno sodelovali. Pri drugem velikem povečanju nemške vojske spomladi 1913 pa ravno glede na Anglijo mornarica ni bila nič upoštevana. Takrat so
se vršila pogajanja o delitvi interesnih sfer v portugalskih kolonijah, ki so se zaključila ob obisku kralja Jurija V, in carja Nikolaja II. pri nemškem cesarju — takrat so se ti trije vladarji zadnjič videli. Nato so se sporazumeli Angleži in Nemci tudi o dovršitvi bagdadske že leznice in drugih vprašanjih, zadevajočih azijsko Turčijo. Glede na vse to Nemci še vedno niso izgubili upanja, da bo Anglija v bodoči vojni ostala nevtralna, nasprotno sta pa Francija in Rusija postajali nezaupljivi in si prizadevali, da jo čim tesneje privežeta nase. Ko je spomladi 1914 angleški kralj z Greyem obiskal Pariz, so se na fran cosko pobudo začeli razgovori o sodelovanju angleške in ruske mor narice v primeru vojne. Preden pa so bili končani, je Avstro-Ogrska dobila povod za svojo težko pričakovano vojno s Srbijo in potegnila tudi obotavljajočo se Nemčijo za seboj. To pot se je Anglija zaman trudila, da bi preprečila spopad med obema taboroma; ko se ji to ni posrečilo, je bila moralno obvezana, stopiti na stran Francije in Rusije. Z vpadom v Belgijo so ji Nemci bistveno olajšali to odločitev, ki je morala biti za izid vojne usodna. Kajti z Rusijo in Francijo bi bili Nemci že kako opravili, da jih ni angleška mornarica odrezala od sveta in izstradala. Tako je pa novi vihar pometel s prusko vojaško monarhijo v Nem čiji in podrl anahronistično državo Habsburžanov. Prva pa se je sesula avtokratična Rusija, na katere razvalinah je začel Lenin graditi svoje utopično carstvo. Izginile so tri vladavine, ki so pred sto leti triumfirale na dunajskem kongresu, In z njimi zadnji stebri njegove zgradbe.
GLAVN O UPORABLJEN© SLOVSTVO
Seignobos C h ., (1814— 1914) I., II.
Histoire
politique
Propyläen-Weltgeschichte,
de
l'Europe
contem poraine
VII.—X.
M e n s c h e n d i e G e s c h i c h t e m a c h t e n , III. G o o c h G. P. — J o v a n o v i č J. M., Diplom atska istorija m oderne Evrope (1878— 1919). Š i i i ć F., Predratna politika Italije i postanak londonskog pakta (1870 do 1915). L u c k w a l d t F., Politische G e sch ich te d es W eltkrieg es. Sein Ursprung und sein Verlauf, I., II. (1890— 1914). F r i e d j u n g H., Das Z eitalter d e s Imperialism us. P r e l o g M., Slaven ska renesansa (1780— 1848). B i d I o J. — P r e I o g M., Po vijest Rusije u 19. stol. J e l a č i č A., Ruska revolucija i njeno poreklo. C h a r ma t z R., G e sch ich te d er ausw ärtigen Politik Ö sterreich s im 19. Jahrhundert, I., II. C h a r m a t z R., Ö sterreich s innere G e sch ich te von 1848 bis 1907. I., II. C h a r m a t z R., Ö sterreich s äusse re und innere Politik von 1895 bis 1914. R e d l i c h J., K aiser Franz Josep h von Ö ste rre ich . K i r s c h J. P. — V e i t L. A., K irchen g eschichte, IV./2. H e r k n e r H., Die A rbeiterfrag e, II.
Popravi: Na str. 35., 17. vrsta, naj stoji: da take zbo rn ice ni najti.
VLADARJI IWIOPSiCiH DRŽAV 1814— 1914
PAPEŽI
S A R D IN IJ A
P ij V II. 1800— 1823 Le o n X II. 1823— 1829 P ij V III. 1829— 1830 G r e g o r X V I. 1831— 1846 P ij IX. 1846— 1878 Le o n X III. 1878— 1903 P ij X. 1903— 1914
S R B IJA
K r a l j i : L u d o v ik X V III. 1814— 1824 K a re l X. 1824— 1830 L u d o v ik F ilip 1830— 1848 P r e d s e d n i k : 1848— 1852
M ilo š O b r e n o v ić 1815— 1839 M ih a jlo O b r e n o v ić 1839— 1842 A le k s a n d e r K a r a đ o r đ e v ić 1842— 1858 M ilo š O b r e n o v ić 1858— 1860 M ih a jlo O b r e n o v ić 1860— 1868 M ila n O b r e n o v ić 1868— 1889 A l e k s a n d e r O b r e n o v ić 1889— 1903 P e t e r K a r a đ o r đ e v ić 1903— 1921 ČRN A
C e s a r : III. 1852— 1870
P r e d s e d n i k i
:
A d o lp h T h ie r s 1871— 1873 M a c M a h o n 1873— 1879 J u le s G r é v y 1879— 1887 S a d i C a r n o t 1887— 1894 C a s im ir P é r ie r 1894— 1895 F e lix F a u re 1895— 1899 Em il L o u b e t 1899— 1906 A rm a n d F e lliè r e s 1906— 1913 R a y m o n d P o in c a r é 1913— 1920
GORA
P e t e r I. P e t r o v ič 1782— 1830 P e t e r II. P e t r o v ič 1830— 1851 D a n ilo I. 1851— 1860 N ik o la I. 1860— 1918 B O L G A R IJ A A le k s a n d e r I. 1878— 1886 F e rd in a n d I. 1886— 1918 R O M U N IJA K a re l
A V S T R IJ A
I.
1866— 1916
O Z . A V ST R O -O G R S K A
Fra n c I. 1792— 1835 F e rd in a n d I. 1835— 1848 F ra n c J o ž e f I. 1848— 1916 P R U S IJA
OZ.
IT A LIJA
A le k s a n d e r I. 1801— 1825 N ik o la j I. 1825— 1855 A l e k s a n d e r II. 1855— 1881 A l e k s a n d e r III. 1881— 1894 N ik o la j II. 1894— 1917
F R A N C IJ A
N a p o le o n
OZ.
R U S IJA
A N G L IJ A J u rij III. 1760— 1820 J u rij IV. 1820— 1830 V ilje m IV . 1830— 1837 V ik t o r ija 1837— 1901 E d v a r d V II. 1901— 1910 J u rij V . 1910— 1936
L u d o v ik N a p o le o n
(P IE M O N T )
V ik t o r E m a n u e l I. 1802— 1821 K a re l F e lik s 1821— 1831 K a re l A lb e r t 1831— 1849 V ik t o r E m a n u e l II. 1849 (1861)— 1878 H u m b e rt 1878— 1900 V ik t o r E m a n u e l III. 1900—
N E M Č IJA
F r id e r ik V ilje m III. 1797— 1840 F r id e r ik V ilje m IV. 1840— 1861 V ilje m I. 1861 (1871)— 1888 F r id e r ik III. 1888 V ilje m II. 1888— 1918
G R Č IJ A O to n I. 1833— 1862 J u rij I. 1863— 1913 T U R Č IJA M ah m u d II. 1808— 1839 A b d u l M e d ž id 1839— 1861 A b d u L A z iz 1861— 1876 A b d u l H am id 1876— 1909 M e h m e d V. 1909— 1918
B E L G IJ A L e o p o ld I. 1830— 1865 L e o p o ld II. 1865— 1909 A lb e r t I. 1909— 1934 H O LA N D S K A V ilje m I. 1814— 1840 V ilje m II. 1840— 1849 V ilje m III. 1849— 1890 V ilje m in a 1890—
L u d o v ik K a re l I. M anuel o d 1910
I. 1861— 1889 1889— 1908 1908— 1910 r e p u b lik a D AN SKA
F r id e r ik V I. 1808— 1839 K r is t ija n V III. 1839— 1848 F r id e r ik V II. 1848— 1863 K r is t ija n IX. 1863— 1906 F r id e r ik V III. 1906— 1912 K r is t ija n X. 1912—
Š P A N IJ A F e rd in a n d V II. 1808— 1833 I z a b e l a II. 1833— 1868 A m a d e j I. 1870— 1873 A lfo n z X II. 1874— 1885 A lfo n z X III. 1886— 1931 PO RTU G A LSKA Iv a n V I. 1816— 1826 M a r ija d a G lo r ia 1826— 1853 P e d r o V. 1853— 1861
ŠVED SK A K a re l X I I I . 1809— 1818 K a re l X IV . Iv a n 1818— 1844 O s k a r I. 1844— 1859 K a re l X V . 1859— 1872 O s k a r II. 1872— 1907 G u s t a v V. 1907— N O RVEŠKA H a k o n V II. 1906—
©§8BN© KAZAL© K r a t ic e :
c. =
ce sa r,
c a r(ic a );
kr. =
A A b e r d e e n G e o r g e — 123, 126, 132 A b d u l- A z iz — 218, 222 A b d u l- H a m id — 222, 318 A b d u l- M e d ž id — 217 A d le r V ik to r — 266 A e h r e n t a i L e x a A l o jz ij g r o f — 342 sl. A lb r e h t , a v s t r . n a d v . — 164, 175 A l e k s a n d e r I., ru s k i c . — 5, 7, 17, 24, 28, 33, 45 A le k s a n d e r II., ru sk i c . — 128, 143 s l., 254 sl. A le k s a n d e r II !., ru sk i c . — 257 A l e k s a n d e r B a t te n b e r g — 248 sl. A le k s a n d e r C u z a — 129, 218 A le k s a n d e r K a r a đ o r đ e v ić — 215 A le k s a n d e r O b r e n o v ić — 254, 316 A le k s a n d r a F e o d o r o v n a — 309 A lfo n z X I I ., Š p a n . kr. — 334 A lfo n z X I I I ., Š p a n . kr. — 334 A m a d e j I., Š p a n . kr. — 333 A n d r â s s y J u lij g r o f — 171, 220 sl. A s a u it h H e r b e r t H. — 371 sl. A u e r s p e r g A d o lf k n e z — 208 A u e r s p e r g C a r lo s k n e z — 172
B B a c h A l e k s a n d e r b a r o n — 103, 112, 145 B a d e n i K a z im ir g r o f — 294 B a k u n in M ih a e l A . — 70, 101, 146, 200, 255 B a lfo u r A rtu r J. — 321, 370 B a tth y é n y L u d o v ik g r o f — 105, 107 B a z a in e F ra n c A . — 174, 181, 185 sl. B e a c o n s f ie ld g l. D is r a e li! B e b e l A v g u s t — 292 B e c k M a k s V la d im ir b a r o n — 302 B e lc r e d i R ih a rd g r o f — 157, 170 B e n e d e k L u d o v ik A . — 140, 164 B e r c h t o ld L e o p o ld g ro f — 351, 356 sl. B e r n s t e in E d v a r d — 293 B e th m a n n H o llw e g T e o b a ld — 347, 375 B e u st F r id e r ik g r o f — 170 B ie n e r th R ih a r d g r o f — 359 B is m a r c k O to n k n e z — 125, 129, 158 s l., 193 s l., 251 s l., 269 s l., 272 sl. B la n c L o u is — 70, 83 B le i w e is J a n e z — 100, 220
k r a l j( ic a ) ;
s. =
s u lt a n ;
s l. =
s le d e č e
s tra n i.
B lü c h e r G e b h a r d k n e z — 12 B o u la n g e r G e o r g e s — 261 B ria n d A r is t id e — 306, 367 B ru c k K a re l L. b a r o n — 114, 152 B ü lo w B e r n a rd k n e z — 282, 347, 374 B y ro n G e o r g e Lo rd — 33
C C a ill a u x J o s ip —- 348, 366 s l., 369 C a m p b e ll- B a n n e r m a n H e n rik — 370 C a n n in g G e o r g e — 28, 33, 51 C a p r iv i L e o n g ro f — 274, 2£0 C a r n o t S a d i — 261 C a s t le r e a g h R o b e rt — 8, 28 C a v a ig n a c J e a n B. — 84 sl. C a v o u r C a m illo g ro f — 126, 129, 235 s l., 140, 143, 162 C h a m b e r la in J o s ip — 237, 282, 286, 320 C h a m b o r d H e n rik g r o f — 204 C la r y - A ld r in g e n M a n fre d g r o f — 297 C le m e n c e a u G e o r g e s — 307, 366 C o m b e s E m ile — 305 C o m te A u g u s t e — 69 C o n f a lo n ie r i F e d e r ic o g r o f — 266 C o n r a d p l. H ö t z e n d o r f F ra n c — 342, 350, 356 C o n s a lv i E r c o le — 9 C r is p i F r a n c e s c o — 213, 263 si. č Č ern y ševski
N ik o la j
G.
—
150
D D a n ilo P e t r o v ič — 124 D e a k F ra n c — 105, 156, 170 D e c a z e s E lie — 36 D e lc a s s é T h e o p h ile — 283, 322, 326, 330, 348 D e p r e t is A g o s t in o — 213, 263 D ib ič Z a b a lk a n s k i Iv a n g r o f — 34, 47 D is r a e li B e n ja m in — 132, 236 D o b lh o ff-D ie r A n to n b a r o n — 103 D o b r o v s k ÿ J o s ip — 57 D on C a r lo s — 53 D on P è d r o , b r a z il. c . — 23, 29, 52 D o u m e rg u e G a s t o n — 369 D r a š k o v ič J a n k o g ro f — 6Q D re y fu s A lfr e d — 303
E E d v a r d V I I ., a n g l. kr. — 289, 321, 342, 371 E n g e ls F r id e r ik — 72, 93 E s p a r t e r o J o a q u in — 54 E v g e n ija , fr a n c . c . — 120, 178, 181
H o h e n lo h e - S c h illin g s fü r s t K lo d v ik 280, 291 H o h e n w a rt K a re l g ro f — 207 H u m b e rt, it a l. kr. — 214, 231 H u m b o ld t V ilje m — 9
knez
—
I F F a u re F e lik s — 303 F a v r e J u le s — 182, 186 sl. F e je r v é r y G e z a b a r o n — 299 F e rd in a n d I., a v s t r . c . — 95, 109 F e rd in a n d L , b o lg . kr. — 251, 315 s l., 343, 353 sl. F e rd in a n d I. (IV .), n e a p . kr. — 10, 23 F e rd in a n d II., n e a p . kr. — 115 F e rd in a n d V I I ., Š p a n . kr. — 22, 27 F o u c h é J o s ip — 13, 35 F ra n c I., a v s t r . c . — 5, 7 Fra n c F e r d in a n d , a v s t r . n a d v . — 341, 356, 360 Fra n c J o ž e f , a v s t r . c . — 109, 160 s l., 170 s l., 207 s l., 221 sl. F r id e r ik I I I ., n em . c . — 272 F r id e r ik V ilje m I I I ., p r u s k i kr. — 5, 8, 11 F r id e r ik V ilje m IV ., p r u s k i kr. — 87 s l., 92, 157 G G a j L ju d e v it — 60, 105 G a m b e t t a L e o n — 182, 185 s l., 206, 260 G a p o n G e o r g ij A . — 313 G a r ib a ld i G iu s e p p e — 116, 136, 141 s l., 175, 186 G a u t s c h b a r o n F ra n k e n th u rn P a v e l — 296, 301, 359 G e n t z F r id e r ik — 7, 10 G io lit t i G io v a n n i — 326, 346, 350 G la d s t o n e V ilje m — 132, 183, 231, 233 s l., 275, 277 G n e is e n a u N e ith a r d A . — 12 G o lu c h o w s k i g r o f A g e n o r st. — 154 sl. G o lu c h o w s k i g ro f A g e n o r m l. — 295 G o r č a k o v A l e k s a n d e r M. k n e z — 146, 227 G o r e m y k in Iv a n L. — 366 G ö r g e y A rtu r — 111 sl. G r e g r E d v a r d — 266 G r é v y J u le s — 206, 261 G r e y E d v a r d — 256 G u iz o t F ra n c — 79, 81 G y u la i Fra n c g ro f — 138
Ì
Ja h n F r id e r ik L. — 18 J a u r è s J e a n — 305, 368 sl. J e l a č i č J o s ip — 105 s l., 108 s l., 112 J é r ô m e B o n a p a r te — 121, 137 sl. J u a re z K a re l — 173 sl. J u r ij I., g r š k i kr. — 218 J u rij IV ., a n g l. kr. — 43, 51 J u rij V ., a n g l. kr. — 348, 371
SC K a p o d is t r ia s Iv a n — 32, 34 K a r a d ž ič V u k Št. — 58, 59 K a r a đ o r đ e P e t r o v ič — 30, 32 K a r a k o z o v — 152, 254 K a re l I., rom un. kr. — 218 K a re l X ., fr a n c . kr. — 38 K a re l A lb e r t , s a r d in , kr. — 26, 115 sl. K a re l F e lik s , s a r d in , kr. — 24 K a u ts k y K a re l — 293 K e it e le r V ilje m E. — 271 K h u e n - H é d e r v é r y K a re l g r o f — 209, 298, 361 K id e r le n - W ä c h te r A lfr e d — 348 K itc h e n e r H e r b e r t — 283 K o k o v c e v V la d im ir N. g r o f — 365 K o lla r Ja n — 57 K o n s ta n tin N ik o la j e v ič — 147 K o n s ta n tin P a v lo v ič — 45 K o r b e r p l. E rn st — 300 K o ssu th F ra n c — 298 K o ssu th L u d o v ik — 62, 96, 105, 107, 111 s l., 140 K ris to ffy J o s ip — 299 K r ü g e r P a v e l — 282 K ü b e c k b a r o n K ü b e n — 112 K u d lic h H a n s — 104 K u k u lje v ič Iv a n — 100
l
H H a k o n V II., n o rv . kr. — 338 H a n k a V a c l a v — 58 H a rtw ig N ik o la j — 353 H a v lič e k B o r o v s k ÿ K a re l — 99 s l., H e g e l G e o r g W . — 72 sl. H e r c e n A le k s a n d e r — 144, 151 H o h e n lo h e K o n ra d p r in c — 302
Ig n ja t ije v N ik o la j P. — 220 Iv a n , a v s t r . n a d v . — 90, 104 Iv a n V I., p o r tu g . kr. — 23 I z a b e l a II., Š p a n . kr. — 53, 177 I z v o ls k i P. A le k s a n d e r — 332, 343, 346
101
L a c o r d a ir e J e a n B. — 80 L a f a y e t t e J o ž e f — 40 L a m e n n a is F. R o b e rt — 80 L a s s a lle F e rd in a n d — 159, 201 L e b o e f E d m o n d — 180 sl. L e d o c h o w s k y M ie c is la v g r o f — 196 Le n in V la d im ir ll j i č ( U lja n o v ) — 310, 362, 356
L e o n X III. — 198, 271 L e o p o ld I., b e lg . kr. — 43 L e o p o ld II., b e lg . kr. — 336 L e o p o ld H o h e n z o lle r n - S ig m a rin g e n — 179 L e s s e p s F e rd in a n d — 243, 261 Lim an p i. S a n d e r s O to n — 378 L ie b k n e c h t V ilje m — 203 L lo y d G e o r g e — 370 sl. L o ris M e lik o v M ih a e l g ro f — 256 L o u b e t Em il — 304, 326 L u b o m irsk i k n e z — 99, 100, 102 L u d o v ik X V III., fra n c . kr. — 6, 13, 35 L u d o v ik F ilip , fra n c . kr. — 40, 54, 77 sl. L u d o v ik N a p o le o n — 80, 84 s l., 119 sl. L u e g e r K a re l — 295
M M ac
M a h o n P a trik — 126, 138, 181 s l., 188, 205 M ah m u d II., tu ršk i s. — 217 M a k s , a v s t r . n a d v . — 118, 174 M a n u e l II., p o r tu g . kr. — 336 M a rc h a n d J e a n — 283 M a r ija d a G lo r ia , p o r tu g . kr. — 29, 53, 177 M a r ija K r is t in a , Š p an . kr. — 53 M arm o n t A v g u s t — 40 M a r t ig n a c J e a n B. — 38 M a rx K a re l — 73, 83, 93, 200 sl. M a u r o k o r d a t o s A le k s a n d e r — 32 M a z z in i G iu s e p p e — 115 sl. M a ž u ra n ić Iv a n — 209 M e t te r n ic h K le m e n Lo tar V. k n e z — 9, 17, 23 s l., 33, 48 s l., 95, 97 M ic k ie w ic z A d a m — 47, 128 M ie r o s la v s k i L u d o v ik — 93, 116 M ig u e l, p o r t u g . kr. — 29, 52 M ih a jlo O b r e n o v ić — 215 M ila n O b r e n o v ić — 216, 247, 250, 254 M ille r a n d A le k s a n d e r — 303, 304 M ilo š O b r e n o v ić — 30, 215 M o h a m e d A li — 33, 77 M o ltk e H e lm u t g ro f — 165, 181 M o n ro e J a m e s — 29 M o n t a le m b e r t K a re l g ro f — 35, 80 M u r a v jo v M ih a e l N. g ro f — 148 N N a p o le o n !., fra n c . c. — 5, 11, 13 N a p o le o n I I I ., fr a n c . c . — 119 s l., 136, N a r v a e z R am o n M. — 54, 177 N ik o la j I,, ru sk i c . — 33, 43, 46, 111, 128 N ik o la j II., ru sk i c . — 280, 285, 308 s l., 330
O s m a n p a š a — 224 O to n I., g ršk i kr. — 34, 124, 218 O w e n R o b e r t — 66 O z a n a m F r id e r ik — 80
P P a la c k ÿ Fra n c — 58, 99, 103 P a lm e rsto n H e n rik J. — 126, 131, 140 P a r n e ll K a re l — 236, 275 sl. P a s k ie v ič Iv a n F. g r o f E r iv a n s k i — 47, 111, 145 P e llic o S ilv io — 26 P e llo u x Lu ig i — 325 P e te r I. K a r a đ o r đ e v ić — 221, 317 P ij IX. — 115, 118, 198 P ij X. — 327 P ille r s d o r f F ra n c b a r o n — 97, 103 P le v e V j a č e s la v K. — 309 P o in c a r é R a y m o n d — 353, 368, 376 P o lig n a c J u le s A . g ro f — 38 P o to č k i A lfr e d g ro f — 173 P ra ž a k A l o jz ij b a r o n — 266 P rin e tti G iu lio — 325 P ro u d h o n P ie r r e J. — 70
R R a d e c k i J o s ip g ro f — 115 s l., 118, 125 R a ja č ić J o s ip — 105 sl. R a u s c h e r J. O tm a r — 114, 125 R a z p u tin G r ig o r ij — 365 R h o d e s C e c il — 242, 280 R ic h e lie u A rm a n d E. — 35 R ie g e r Fra n c L a d is la v — 207 R u d o lf, a v str. n a d v . — 267 S S a la n d r a A n to n io — 352 S a lis b u r y R o b e rt A . — 276, 320 S a z o n o v D. S e r g e j — 348, 353 S c h m e r lin g A n to n — 155 s l., 160 S c h u lz e - D e lit s c h Fra n c — 158 S c h w a r z e n b e r g F e lik s k n e z — 92 s l., 109, 112 S c h w e it z e r J e a n B. — 203 S is m o n d i S im o n d e — 68 S m ith A d a m — 66 S o n n in o S id n e y — 326 S ta m b u lo v Š te fa n — 251 S162 t osl. ly p in P e t e r A . — 363 sl. S tr o s s m a y e r J o s ip J. — 114, 154 121 St. sSl., im o n H e n ri d e — 69 S tü rk g h K a re l g ro f — 359 š
O O 'C o n n e ll D a n ie l — 51, 130 O l liv ie r Em il — 176, 181 O r s in i F e lik s g ro f — 136 O s k a r II., Š v e d . kr. — 338
š a f a r ik P a v e l J. — 58, 100 sl. Š te fa n , a v str. n a d v . — 104, 107, 108 Štu r L ju d e v it — 59, 100 sl. Š u p ljik a c Š te fa n — 106 Š u v a lo v P e t e r A . g ro f — 227
T T a a ffe E d v a r d g ro f — 173, 265 T a lle y r a n d K a re l M. — 5, 6, 9, T e g e tth o ff V ilje m — 166 T h ie r s A d o lf — 38, 40, 79, 81, 187, 204 Thun g ro f Le o n — 103, 114 T h u n -H o h e n ste in F ra n c k n e z — T irp itz A lfr e d — 283 T is z a K o lo m a n — 209, 298 T isz a Š te fa n g r o f — 298, 361 T itto n i T o m m a so — 327, 346
sl. 11, 38
V iv ia n i R e n é — 370 V o llm a r Duri j — 292 V ra z S ta n k o — 100
W 179, 182 s l.,
296
V V ik to r E m a n u e l I., s a rd . kr. — 24 V ik to r E m a n u e l II., ita l. kr. — 116,135,212 sl. V ik to r E m a n u e l III., ita l. kr. — 325 V ik t o r ija , a n g l. kr. — 129 V ilje m I., n em . c. — 138, 157, 230 V ilje m II., n em . c . — 272, 279 s l., 328, 330 V ilje m IV ., a n g l. kr. — 52 V ille le 3 o sip g ro f — 38 V irc h o w R u d o lf — 158, 194 V is c o n ti- V e n o s t a Em il — 324
W a ld e c k - R o u s s e a u P e t e r — W a le w s k i A le k s a n d e r g ro f W e k e r le A le k s a n d e r — 3C0 W e llin g t o n A rtu r W . — 8, W ie d V ilje m — 358, 376 W ie lo p o ls k i A le k s a n d e r — W in d is c h g r ä t z A lfr e d k n e z 108 s l., 125 W in d is c h g r ä t z A lfr e d k n e z W in d th o rst L u d o v ik — 196 W itte S e r g e j J . — 260
304 — 119, 129 12, 13, 28, 131 146 st. — 97, 101 sl
Y Y p s ila n t i A le k s a n d e r — 32
Z Z a n a r d e lli G iu s e p p e — 325 Z o f ija , a v s t r . n a d v . — 108
m l. —
294
KAZALO SLIK
S lik a
S tran
N a s lo v n a : E v r o p s k o r a v n o t e ž je ( lit o g r a f ija , H. D a u m ie r 1867) V o jn a v F r a n c iji 1814 ( M e is s o n ie r , L o u v r e ) ......................................................................................................... 6 C e s a r Fra n c I. ( W a ld m ü lle r , N ar. m u z e j v L ju b lja n i) 8 C a r A le k s a n d e r 1.............................................................................................................................................................................. 9 K n e z M e t te r n ic h (p o s lik i Th. L a w r e n c e a ) .........................................................................................................10 F e rd in a n d o b l ju b lja , d a b o v L ju b lja n i z a g o v a r ja l u s t a v o ........................................................ 25 K a s e m a t e na S p i l b e r k u ......................................................................................................................... . . . 27 K n e z M ilo š O b r e n o v ić ( s lik a v N ar. m u z e ju v L j u b l j a n i ) ........................................................................ 31 K r o n a n je K a rla X . v R e im s u ( G é r a r d , V e r s a i l l e s ) .........................................................................................37 S v o b o d a v o d i lju d s tv o . 28. ju lij a 1830 (D e la c r o ix , L o u v r e ) .........................................................................39 V o jv o d a O r le a n s k i je z d i k m estn i h iš i. 31. ju lija 1830 (H. V e rn e t, V e r s a ille s ) . . . . 41 C a r N ik o la j I. (F. K r ü g e r ) .................................................................................................................................................44 P e t o r ic a u sm rč e n ih d e k a b r i s t o v ......................................................................................................................................... 45 D a v id in G o l ija t ( p o ljs k a k a rik a tu ra o b p o ljs k i v s t a ji 1 8 3 0 ) ................................................................ 47 V s i p le š e jo , kot on g o d e (fr a n c o s k a k a rik a tu ra na ru sk o p r e v la d o v E v ro p i p r e d I. 1848) 49 D a n ie l O ' C o n n e l l ......................................................................................................................................................................... 51 Ja n Ko M a r ......................................................................................................................................................................................... 56 P. J. š a f a r i k ................................................................................................................................................................................. 57 ................................................................................................................................................................. 61 L ju d e v it G a j . . P ro le t a r s k o s t a n o v a n je v Lo n d o n u (le s o r e z o k . I. 1 8 5 0 ) ................................................................................. 67 D e č e k ko t v ra ta r v ru d n iš k e m ro vu (o k. I. 1 8 4 0 ) ................................................................................................. 69 F r id e r ik E n g e l s ................................................................................................................................................................................. 71 K a re l M a r x ..........................................................................................................................................................................................73 K ra lj L u d o v ik F ilip (W in te rh a lte r, V e r s a i l l e s ) .........................................................................................................78 T a b o r je n je n a ro d n e g a r d e za L u d o v ik a F ilip a ( G a s s ie r s , V e r s a i l l e s ) ................................................ 81 B o ji v P a rizu 23. fe b r. 1848 (A. P ro v o s t, l i t o g r a f i j a ) .........................................................................................83 P ru sk i k r a lj F rid e rik V ilje m IV. (3. S. O t t o ) .........................................................................................................88 M e š č a n s k a g a r d a v b e rlin s k e m g ra d u (E. G r a w e r t ) .........................................................................................91 F ra n k fu rtsk i p a r l a m e n t ......................................................................................................................................................... 93 C e s a r F e rd in a n d 1............................................................................................................................................................................ 96 D u n a jsk i d rž a v n i z b o r (F. K o lla r ž , l i t o g r a f i j a ) .........................................................................................................103 L u d o v ik K o ssu th ( l i t o g r a f i j a ) ................................................................................................................................................. 10? J e l a č ič in W in d is c h g r ä t z v b itk i p ri S c h w e c h a tu 30. o k t. 1848 (V. K a tz le r, lito g ra f ija ) . 111 C e s a r Fra n c J o ž e f in c e s a r ic a E liz a b e t a (I. L e c h le it n e r, j e k l o r e z ) ........................................................ 113 It a lija v s t a ja ( F r a n c o s k a k a rik a tu ra . H. D a u m i e r ) .........................................................................................117 C e s a r N a p o le o n III. (J. F la n d rin , V e r s a i l l e s ) .........................................................................................................120 C e s a r ic a E v g e n ija (F. W in te rh a lte r, V e r s a ille s ) .... ...........................................................................................121 C e s a r ic a E v g e n ija z d v o rn im i d a m a m i (F. W in t e rh a lt e r , V e r s a i l l e s ) ....................................122 F ran co sk i je ž e v e c ( a n g le š k a k a rik a t u r a N a p o le o n a III. P un ch 1 8 5 9 ) .................................................... 123 O s v o jit e v M a la k o v a (A. Y v o n , V e r s a i l l e s ) .........................................................................................................127 K r a ljic a V ik t o r ija (F. W in t e rh a lt e r , V e r s a i l l e s ) .........................................................................................................131 K ra lj V ik to r E m a n u e l I I ..............................................................................................................................................................136 G r o f C a m illo C a v o u r ..................................................................................................................................................................137 B itk a p ri M a g e n ti (A . Y v o n , V e r s a i l l e s ) ................................................................................................................139 G a r ib a ld i ( fr a n c o s k a k a rik a t u r a . A . G i l l ) .................................................................................................................141 C a r A le k s a n d e r I I ......................................................................................................................................................................... 145 M u r a v jo v o b e š a u je t e P o lja k e ( l i t o g r a f i j a ) .........................................................................................................149 K n e z B i s m a r c k ..................................................................................................................................................................................159 G r o f H e lm u t M o ltk e (F. L e n b a c h ) ................................................................................................................................. 165 B o d o č n o s t N e m č ije ( a v s t r ijs k a k a rik a t u r a v » K ik e rik iju « 1 8 7 0 ) ................................................................. 167 Fra n c J o ž e f p o b itk i p ri K r a lje v e m G r a d c u ( fr a n c o s k a k a rik a t u r a ) .........................................................170 G r o f J u lij A n d r a s s y ................................................................................................................................................................. 171 Z a d n ji tre n u tk i c e s a r ja M a k s im ilija n a (J. P. L a u r e n s ) .................................................................................175
K o n e c II. c e s a r s t v a ( fr a n c o s k a k a rik a t u r a , F a u s t i n ) .........................................................................................184 K o n tr a s t: P a riz p r e d v o jn o in m ed o b le g a n je m ( fr a n c o s k a k a rik a t u r a . C h . V e r n ie r ) . 186 G a m b e t t a o d h a ja iz P a r iz a (G . M a ig r e t) ................................................................................................................. 188 Smrt B is m a rc k u : » P o g le j n a jin o ž e t e v !« (lit o g r a f ija . H. D a u m ie r 1 8 7 1 ) .................................................190 S p r e je m na d v o ru c e s a r ja V ilje m a I. (A. M e n ze l 1 8 7 9 ) ................................................................................. 195 P a p e ž Leo n X III. (F. L e n b a c h ) .........................................................................................................................................198 F e rd in a n d L a s s a l l e ..................................................................................................................................................................201 A d o lf T h i e r s .....................................................................................................................................................................................205 M a rš a l M a c M a h o n ................................................................................................................................................................. 206 G r o f K a re l H o h e n w a r t ......................................................................................................................................................... 208 Fra n c L a d is la v R i e g e r ................................................................................................................................................................. 210 It a lija n s k i k r a lj H u m b e r t ......................................................................................................................................................... 213 K ra lj M ila n O b r e n o v i č ................................ .........................................................................................................................216 S p o m in s k a c e r k e v p a d lim ju n a k o m p o d Š i p k o ................................................................................................. 219 V o jn i s p o m e n ik na vrh u S v. N ik o le nad Š i p k o ............................................................... ........ 222 O s m a n - p a š a ko t u je tn ik p r e d c a r je m A le k s a n d r o m II. ( s lik a v p le v e n s k e m m u ze ju ) . . 225 B e rlin s k i k o n g r e s 1878 (A . W e r n e r ) ................................................................................................................................. 229 V ilje m G l a d s t o n e ..........................................................................................................................................................................234 A n g le š k i k r e m p lji ( fr a n c o s k a k a rik a tu ra . J. L a u r i a n ) ............................................................................... 240 B e n ja m in D is r a e li, E a rl o f B e a c o n s f i e l d ................................................................................................................. 243 L e s s e p s o v s p o m e n ik v P ort S a i d u ................................................................................................................................. 245 K n ez A le k s a n d e r B a t t e n b e r g ................................................................................................................................................. 249 B o lg a r s k i k n e z F e r d i n a n d ......................................................................................................................................................... 251 C a r A le k s a n d e r I I I ........................................................................................................................................................................... 257 G r o f S e r g e j W i t t e ..........................................................................................................................................................................259 L e s s e p s in d ru g i o b t o ž e n c i v p a n a m sk e m p r o c e s u (P. R e n o u a r d ) .................................................262 F r a n c e s c o C r i s p i ......................................................................................................................................................................... 264 P r e s t o lo n a s le d n ik R u d o lf na m rtv a š k e m o d r u ...............................................................................................267 N em ški s o c ia lis t i ko t b e g u n c i v Š v i c i ................................................................................................................. 270 C e s a r F r id e r ik I I I ............................................................................................................................................................................... 273 » N a ro d i E v r o p e , v a r u jt e s v o j e s v e tin je !« (H. K n a c k f u s s ) .........................................................................281 P re z id e n t P a v e l K r ü g e r ..........................................................................................................................................................284 A n g le š k a k r a ljic a V ik t o r ija 1899 ................................................................................................................................. 287 K n ez K lo d v ik H o h e n lo h e - S c h i l l i n g s f ü r s t ................................................................................................................. 290 K n e z B e rn a rd B ü l o w ......................................................................................................... ........................................ 292 P a la č a p a rla m e n ta na D u n a j u ......................................................................................................................................... 295 Š te fa n T i s z a ..................................................................................................................................................................................299 P re z id e n t Em il L o u b e t ................................................................................................................................................................. 304 N em iri v P a rizu o b p o p is u c e r k v e n e g a i m e t j a ................................................................................................. 306 C a r N ik o la j II. in c a r i c a ......................................................................................................................................................... 308 V la d im ir ll j i č L e n i n ................................................................................................................................................................. 311 Z im s k e g a s p a n ja mu re s n e p r iv o š č ijo (n e m š k a k a rik a tu ra o b r u s k o - ja p o n s k i v o jn i. K la d d e r a d a t s c h 1 9 0 4 ) ................................................................................................................................................................. 313 »9. ja n u a r« (22. ja n . 1905. S lik a l P č e r i n ) ................................................................................................................. 315 K ra lj P e te r 1.......................................................................................................................................................................................317 S u lta n A b d u l - H a m i d ................................................................................................................................................................. 319 J o s ip C h a m b e r l a i n ..................................................................................................................................................................321 E d v a r d V II. in V ilje m I I ............................................................................................................................................................. 323 Z m a je v a s e t e v E d v a r d a V II. (n e m š k a k a rik a tu ra . A . H e n g e l e r ) ........................................................ 329 A lfo n z X III. in M a n u el I I ......................................................................................................................................................... 335 L e x a b a ro n A e h r e n t a l ..................................................................................................................................................................343 T e o b a ld p l. B eth m a n n H o l l w e g ......................................................................................................................................... 347 N o v i p o lm e s e c (ru sk a k a rik a tu ra na n e m šk i v p liv v T u r č i j i ) .................................................................351 B e o g r a js k i m itro p o lit b la g o s l a v l ja s r b s k e v o jn e z a s t a v e .........................................................................355 N a d v o jv o d a Fra n c F e r d i n a n d ......................................................................................................................................... 360 P e te r A . S t o l y p i n ..........................................................................................................................................................................363 R a z p u t i n ..........................................................................................................................................................................................365 G e o r g e s C l e m e n c e a u ................................................................................................................................................................. 367 Je a n J a u rè s (k ip A . V e r d i l h a n a ) ..........................................................................................................................................369 K ra lj Ju rij V. s k r a ljic o in p r e s t o l o n a s l e d n i k o m ................................................................................................. 372 Z E M L JE V ID I (N a ris a l V. B o h in e c .) '
S tran
E v r o p a p o d u n a js k e m k o n g re s u I. 1 8 1 5 ................................................................................................................. 15 I t a lija 1815— 1870 .......................................................................................................................................................................... 142 S r e d n ja E v r o p a 1866— 18.71 .................................................................................................................................................. 153 B a lk a n s k i p o lo t o k p o b e rlin s k e m k o n g re s u 1878 ................................................................................................. 232 E v r o p a I. 1914 .................................................................................................................................................................................. 377
PREGLED VSEBINE
I. Mir p® viharju (ok. 1814— 1820) Vihar se p o l e ž e .......................................................................................................... Še en s u n e k ............................................................................................................... 11 Novi r e d .....................................................................................................................14
5
II. Narodi s e d v ig a jo (ok. 1820— 1848) Na Pirenejskem in Apeninskem p o lo t o k u .....................................................21 Upori na B a l k a n u .....................................................................................................29 Julijska revolucija v P a r iz u .....................................................................................35 O d m evi po E v r o p i .....................................................................................................41 Preporod S lo v a n o v .....................................................................................................55 D elavci se d v i g a j o .....................................................................................................63 III. R evo lu cija in re a k cija (ok. 1848— 1860) O d Ludovika Filipa do N apoleona III.............................................................. 77 Nemci se skušajo z e d i n i t i .....................................................................................87 »Pomlad narodov« v A v s t r i j i ............................................................................... 95 Zmaga r e a k c i j e ..........................................................................................................107 Italijani se skušajo z e d i n i t i ............................................................................... 115 N apoleon III. in krimska v o j n a .......................................................................... 119 Anglija med dvem a re fo rm a m a .......................................................................... 129 IV. Dve novi državi (ok. 1860— 1871) ..................................................................................................... 135 Z ed in je n je Italije Reforme v Rusiji in poljska v s t a j a .....................................................................143 Konec absolutizma v A v s t r i j i ............................................................................... 152 Nemško v p r a š a n j e .....................................................................................................157 Boj za prem oč v N e m č i ji .....................................................................................162 Postanek d u a liz m a .....................................................................................................169 Zaton drugega c e s a r s t v a .....................................................................................173 Francosko-nem ška v o j n a ..................................... .................................................... 178 Konec francoskega in obnovitev nem škega c e s a r s t v a .......................... 183 V. Na poti k trozvezi (ok. 1871— 1882) Bismarck in kulturni b o j .......................................................................................... 193 So cializem v N e m č i j i ............................................................................................... 199 Utrditev republike v Franciji ................................................................................ 204
Liberalni režim v A v s tr o - O g r s k i.......................................................................... 207 Težave nove I t a l i j e .....................................................................................................211 Balkanske d r ž a v e ................................................................................................... 214 Avstrijsko-rusko nasprotstvo na B a lk a n u ..................... .................................... 219 Rusko-turška vojna in berlinski k o n g r e s ..................................................... 224 D vozveza in t r o z v e z a ............................................................................................... 230 Ang lija in I r s k a .........................................................................................................233 VI. Nova razvrstitev sil (ok. 1882— 1894) Evropa se š i r i ..............................................................................................................239 Bolgarska k r i z a ........................................................................................................ 247 Končna zm aga rea kcije v Rusiji .....................................................................254 Francoska republika v novih t e ž a v a h ............................................................... 260 Italija pod C r i s p i je m ............................................................................................... 263 T aaffejeva era v A v s t r ij i .......................................................................................... 265 Bismarck v boju s s o c ia lis t i.......................................................................... ..... . 269 Bism arckov p ad ec in francosko-ruska z v e z a ................................................272 A n g leški im perializem in irsko v p r a š a n j e ..................................................... 275 VII. Dva tabora v Evropi (ok. 1894— 1907) »Novi kurz« N e m č i j e ............................................................................................... 279 Borba za d em okratizacijo N e m č ije .....................................................................289 Narodni boji v A v s tr o -O g rs k i............................................................................... 294 Ločitev C erk ve od države v F r a n c iji..................................................... 302 Prva ruska r e v o lu c ija ............................................................................................... 307 Trenja na B a lk a n u .....................................................................................................315 Anglija in sporazum s F r a n c ijo .......................................................................... 320 Italija o d h a j a ............................................................................................................... 324 Boj za M a r o k o ............................................................... ..........................................328 Od d vo jn eg a k trojnemu s p o ra z u m u ................................................................331 Druge evro p ske d r ž a v e .......................................................................................... 333 VIII. Pred novim viharjem (ok. 1907— 1914) A neksijska k r i z a .......................................................................................................... 341 Še enkrat M a r o k o .......................................................... 347 Italija gre v T r ip o l it a n i jo .....................................................................................349 Balkanski v o j n i .......................................................................................................... 352 Avstro-O grska po veliki volivni re fo r m i..................................................... . 358 Začetki ustavnega življen ja v R u s i j i ............................................................... 362 Francija pred v o j n o ............................................................................................... 366 Končna d em okratizacija A n g l i j e .......................................................................... 370 N em ške p r ip r a v e .......................................................................................................... 374 Vihar se b l i ž a ............................................................................................................... 375